Recenzija članka :

Pecen E, Collins DJ and MacNamara A (2018) ''It's Your Problem. Deal With It.'' Preformers'
Experiences of Psychological Challenges in Music. Front. Psychol. 8:2374.
Članek se loteva psiholoških izzivov glasbenikov od začetka specializiranega učenja (vstopa v srednjo
glasbeno šolo), preko visokošolskega učenja na akademijah ter vse do profesionalnega glasbenika z
uspešno kariero solista. V celotni karieri se glasbeniki spopadajo z vrsto izzivov, ki jih prinaša
nastopanje, tekmovalnost v glasbi in strmenje k perfekcionizmu. V članku so želeli psihologi ugotoviti
kaj so najtežje psihološke prelomnice glasbenika v nastajanju in kaj poleg socialne podpore še vpliva
na boljše spopadanje glasbenika ter kakšni so pri tem negativni faktorji (žaljivi profesorji, primerjanje
z drugimi, slaba predstava o poklicu, slaba socialna podpora). Za najtežja obdobje večine se je izkazal
prehod iz srednje glasbene šole na akademije za glasbo. Iz vodenih intervjujev z profesionalnimi
glasbeniki so raziskovalci razbrali pozitivne navade, ki vplivajo na dobro počutje v zasebnem in
profesionalnem življenju: zdrave navade, oblikovanje osebnega filozofskega vidika nastopanja,
uporaba psiholoških strategij, pozitivna trema, dobra pripravljenost. Namen članka je aplikativna
uporaba splošnih ugotovitev psiholoških izzivov glasbenikov in praktično spopadanje z njimi, v
prihodnjih podpornih programih ustvarjenih za mlade glasbenike.

Članek se praktično loteva iskanja rešitev za težave s katerimi se spopada vsak glasbenik na poti k
profesionalni karieri. Zdi se mi, da premalo govorimo o psiholoških težavah nastopanja in ker o tem
malo vemo vsak sam išče rešitve. Všeč mi je, ker so psihologi v članku intervjuvali že uveljavljene
glasbenike s uspešnimi karierami, ti po mojem mnenju nosijo največ znanja za mlade glasbenike, saj
dobro poznajo težavne situacije v katerih se znajdemo. Pri izkušenih glasbenikih so ugotovili, da na
nastopanje in glasbeni poklic gledajo iz širše in bolj filozofske perspektive kot mlajši glasbeniki.
Poudarjajo, da je sprememba fokusa iz ''ozkega in notranjega'' v ''širokega in zunanjega'' pomembna
psihološka veščina. Glasbeniki v toku izobraževanja pogosto pozabimo, da je učenje dolgotrajen
proces in napredek ni opazen čez noč. Izmenjujejo se obdobja ko nam gre boljše in slabše in to je
edino naravno. Eden izmed razlogov za večji pritisk na sodobne glasbenike se omenjajo vedno večje
zahteve glasbene industrije. Od glasbenikov se zahteva cela paleta sposobnosti od izgleda do samo
promocije, kar otežuje fokusiranje na glasbene veščine, glasbenike pa demotivira in postavlja v še
bolj stresne situacije. Dobro je da vsak glasbenik ve kje lahko najde vire pomoči, ko se znajde v
težkem obdobju. Najlažje je iskati podporo v socialnem krogu, ki mu najbolj zaupamo, to so družina
in prijatelji. Dobro pa je vedeti da obstajajo še drugi viri pomoči, lahko se zatečemo k knjigam za
samopomoč in se naučimo zavedno uporabljati psihološke strategije. Zanimivo mi je, da se kot dobre
navade za spopadanje omenja tudi humor.

Kritično se mi zdi le posploševanje, saj gre vsak glasbenik čez svojo pot izobraževanja in deluje v
različnih okoljih. Se pa tega v članku zavedajo in poudarjajo, da so med posamezniki in njihovim
doživljanjem velike razlike. Kot piše v članku: '' Učenje uporabe psiholoških veščin in njihova razlaga v
besedi je koristna pri glasbenikovem lastnem nastopu, kot tudi pri njihovi pedagoški sposobnosti.''

Ključno kar lahko razberemo iz članka je, da se vsak glasbenik spopada z enakimi težavami.
Pomembno je da se zavedamo različnih možnosti na katere se lahko opremo in ne pozabimo na
psihološke strategije, ki nam pri tem lahko pomagajo. Psihološke veščine, ki nam koristijo so:
vizualizacija, fokusiranje in kontrola pred distrakcijami, objektivnost pri oceni lastnih nastopov,
angažiranje, kvalitetna vaja, postavljanje ciljev, vztrajnost, planiranje in organiziranost, samokontrola,
uporaba podpornih enot. Karakterne lastnosti, ki nam pri tem lahko pomagajo so ustvarjalnost,
spontanost in fleksibilnost. Vse omenjene lastnosti so vrline za katerimi moramo, kot dobri glasbeniki
in bodoči pedagogi, strmeti.
 Recenzija članka:
Hambrick et al. (2017) Toward a multifactorial model of expertise: beyond born versus
made. Ann. N.Y. Acad. Sci. 6: 1-12
Avtorji članka so se lotili večne debate o izvoru glasbenih sposobnosti, ali so te prirojene ali
pridobljene. Že na začetku zvemo, da v sodobni psihologiji o izvoru glasbenih sposobnosti/talenta več
ni dileme. Dokazano je, da ni enega samega vira sposobnosti, temveč da gre za model večih
dejavnikov. Teorija o pridobljenih sposobnostih trdi, da če talent obstaja nima na veščine
profesionalnega glasbenika nobenega vpliva. Na drugi strani pa teorija prirojenih sposobnosti trdi, da
se ljudje rodimo strokovnjaki za glasbeno področje, kar seveda ne drži. Raziskave so pokazale, da ima
največji vpliv na obvladovanje določenega glasbenega področja zavestna vaja, ta je po študijah
odgovorna za približno 40% glasbene uspešnosti. Ostali faktorji kot so motivacija, delovni spomin,
zgodnja starost začetka učenja, genetika, razložijo ostalih 60% glasbene uspešnosti. Teorije ki
podpirajo vpliv zavestne vaje ocenjujejo, da genetika vpliva le na zgodnje učenje. Po nekaterih
teorijah potrebujemo za obvladovanje določenega glasbenega inštrumenta na visokem nivoju, deset
let učenja, vadenja ter dela in igre na glasbenem področju. Nekateri avtorji omenjajo kot faktor tudi
zavestno igro, pod tem pojmom razumejo sodelovanje v glasbenih aktivnostih, ki motivirajo in so za
udeleženca prijetne. Študije nakazujejo da zgodnji začetek učenja ni vedno optimalen in da kasnejša
specializacija prinaša veliko pozitivnih (predvsem socialnih) vplivov. Najboljši približek več faktorskega
vpliva na znanje je model več faktorskega vpliva gen-okolje (MGIM), vključuje osnovne psihološke
lastnosti, zavestno in nezavestno vadenje, ter individualne razlike (kar je pridobljeno in privzgojeno).
Predvideva da na znanje direktno in indirektno vpliva za področje specifično znanje in splošno znanje,
ki se krepi preko specifičnih in nespecifičnih izkušenj. Na večino posameznih delov modela vplivajo
genetske lastnosti in okolje. Ta model ne zavrača začetnih predispozicij posameznika, priznava da
imajo lahko veliko vlogo pri končnem znanju. Sposobnosti na glasbenem inštrumentu ali na splošno v
glasbi ne moremo tako nikoli razložiti z uporabo le enega faktorja.

Članek se na zelo strokoven in empiričen način loteva razlage zakaj se nekateri rodijo glasbeniki in
kako to da z veliko količino vadenja inštrumenta ali petja nismo po šolanju vsi enako vešči glasbeniki.
Pravilno je da se tudi glasbi tako kot se to dela v športu, poskušamo razumeti, kaj vpliva na odličnost
glasbenika, saj lahko le tako spreminjamo vplive in izboljšamo rezultate. V prihodnosti pa bi lahko vse
te pridobljene informacije o posameznikovih sposobnostih in naravnih predispozicijah vplivale na
izdelavo osebnega pristopa k učenju inštrumenta. Strinjam se z avtorji članka, da glasbe ne smemo
dojemati več kot področja, kjer je talent največjega pomena, ampak dati večjo moč pridobivanj
znanja in njegovi praktični uporabi. Mlad glasbenik mora imeti možnost nastopov v različnih
situacijah, bolj bi lahko spodbujali učenje na napakah in učenje za znanje, ne samo za izpit na koncu
leta. Avtorji članka so omenili tudi stare teorije, kjer so predvidevali da na znanje v večji meri vpliva
samo en faktor (prirojen ali pridobljen), s tem se seveda ne strinjam in podpiram teorijo, ki
predvideva več dejavnikov.

Članek je aplikativen na področje glasbene pedagogike. Znanje iz člankov bi lahko vključili pri izdelavi
sprejemnih izpitov na glasbene izobraževalne ustanove. Prav tako bi lahko oblikovali učenje glede na
individualne potrebe in sposobnosti. Hitreje pa bi se lahko zavedali potenciala posameznika in ga
tako kot učitelji primerno usmerjali in spodbujali. Predvsem pri petju se mi zdi to pogosto problem.
Tu so namreč verjetno še bolj kot pri vstalih inštrumentih potrebne določene predispozicije. Menim
da lahko učencu naredimo veliko škode, če ga usmerjamo na glasbeno področje za katerega ni nujno
dovolj talentiran. Odločitev je seveda individualna ima pa pri motivaciji in spodbujanju veliko vlogo
tudi pedagog.
 Recenzija knjige:

Reardon J, Dekkers H (2016) Mindset: Awarness in sport. Mindset publishers.

Za branje te knjige sem se odločila v 1.l Akademije za glasbo, ko sem na prehodu iz konservatorija,
nenadno začela soočati z veliko treme, ki je vplivala na kvaliteto moji nastopov, najbolj pa me je
motilo, da v nastopih nisem več uživala.

Knjigo Mindset (Miselnost) bi lahko uvrstili med priročnike za samopomoč. V poplavi takih in
podobnih knjig na trgu močno izstopa po kvaliteti znanja, ki ga podaja. Knjiga je bila v osnovi izdana
za tenisače, s pravilno interpretacijo in uporabo pa je prav tako uporabna za glasbenike. V njej je
predstavljeno znanje čuječnosti in kako lahko ta pomaga v vsakdanjem življenju in na odru. Po
principu čuječnosti lahko s spremembo načina razmišljanja iz pripovednega v akcijsko dosežemo
boljšo koncentracijo in sproščenost, s ciljem boljšega nastopa. Velikokrat namreč težko dosežemo
enako kvaliteto izvajanja na odru in med vadenjem. Z vsakim nastopom bi moral biti glavni cilj ne da
smo boljši kot drugi temveč da vsakič znova boljše nastopamo/pojemo. Tudi če se ne odru zmotimo
ne vzamemo tega kot poraza ampak kot lekcijo iz katere se bomo veliko naučili. Tako smo v vsakem
primeru v prednosti, če naredimo napako se iz nje naučimo, kadar pa je nastop dober smo dobro
opravili svojo nalogo. Če nastopamo bolje kot kadarkoli prej pa smo dvojni zmagovalci, premagali
smo same sebe in svoje sotekmovalce (na glasbenem tekmovanju, na avdiciji). V ključnih trenutkih,
ko moramo biti osredotočeni na nastop se včasih priučimo napačne miselne vzorce, teorija čuječnosti
pomaga da se naučimo novih vzorcev, ki omogočajo da smo bolje fokusirani in zanemarimo stvari, ki
v tistem trenutku niso pomembne. Metoda vključuje uporabo miselnih inštrumentov vizualizacije,
meditacije, dihanja, ritualov, očesnega stika glasbe, sprožilnih besed (trigger-words). Osnova za
metodo je šest temeljev: prijazne oči (na stvari in nase gledamo objektivno in nekritično, čustva ob
napačnih trenutkih zameglijo presojo), dobre napake (napake so pot k uspehu), radovednost
(pomembo se je spraševati kaj smo naredili narobe, kako se lahko izboljšamo), osveščanje
(spraševanje za mnenje drugih o lastnem nastopu), samodisciplina (določanje dolgo in kratkoročnih
ciljev, spreminjanje slabih vzorcev), sprejemanje (fokusiranje na svoje pozitivne lastnosti,
samospoštovanje, samozavest). Vse naštete načine razmišljanja dosežemo z štirimi načini
koncentracij (tj. načini kontrole in pozornosti na situacijo): skeniranje, zoomiranje, občutenje, misel.

Knjiga se mi zdi primerna za vsakega glasbenika, kot otroci se učimo nastopanja v glasbeni šoli,
ampak se pri tem ne sprašujemo preveč zakaj in kako. Poudarek je na tehniki in muzikalnosti. Kasneje
na akademiji, ko se spopadamo z težjimi obdobji, ni več pomembna le količina vaje temveč tudi
mentalna priprava na nastop. Znajdemo se v veliko težjih situacija kot so razna tekmovanja in avdicije
pred več člansko komisijo, v publiki je lahko kakšen pomemben gost, nastopi odločajo o naši
prihodnost, zato je pomembno da se znamo spopasti s tako stresnimi situacijami. Dobro je da
spoznamo kateri so slabi psihološki vzorci in jih ovržemo, ter se naučimo pozitivnih, ki nam bodo v
večjo pomoč.

Knjiga mogoče ni del klasične strokovne psihološke literature, je pa zelo praktična in podaja veliko
različnih orodij za doseg večje koncentracije in užitka v nastopanju. Lahko bi bila obvezna literatura za
vse glasbenike.