Sociolekti V Jezikovni Stvarnosti in Literarnem Delu

Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Oddelek za slovenistiko
Andrej Ermenc Skubic
Sociolekti v jezikovni stvarnosti in

literarnem delu
(primerjava med slovenščino in
angleščino)
Doktorska disertacija
Mentorica: prof. dr. Ada Vidovič-Muha

Somentorica: izr. prof. dr. Irena Kovačič
Ljubljana 2003
Kazalo
1. UVOD............................................................................................................................................................ 1
2. SOCIOLEKT V HUMANISTIČNIH IN DRUŽBOSLOVNIH VEDAH................................................ 5
2.1. SOCIOLEKT IN SLOVENSKA TEORIJA ZVRSTNOSTI .................................................................................. 5
2.1.1. Začetek 20. stoletja .......................................................................................................................... 5
2.1.2. Strukturalistični funkcionalizem ...................................................................................................... 7
2.2. KDO GOVORI RAZLIČNE SOCIOLEKTE? ................................................................................................ 15
2.2.1. Sociolingvistika.............................................................................................................................. 15
2.2.2. Sociologija..................................................................................................................................... 20
2.2.3. Socialna psihologija in vrednotenje drugega ................................................................................ 34
2.2.4. Psihoanaliza .................................................................................................................................. 37
2.2.5. Sklep .............................................................................................................................................. 40
2.3. NARAVA RAZLIK MED SOCIOLEKTI V DRUŽBOSLOVNIH IN HUMANISTIČNIH TEORIJAH ........................ 41
2.3.1. Tradicionalno jezikoslovje............................................................................................................. 41
2.3.2. Strukturalistično jezikoslovje......................................................................................................... 45
2.3.3. Teorija jezika pri Bahtinu.............................................................................................................. 51
2.3.4. Francoska semiologija .................................................................................................................. 54
2.3.5. Formalistično jezikoslovje (Chomsky in nasledniki) ..................................................................... 57
2.3.6. Sociolingvistika.............................................................................................................................. 58
2.3.7. Socialna psihologija ...................................................................................................................... 61
2.3.8. Socialna filozofija .......................................................................................................................... 64
2.3.9. Sistemski funkcionalizem ............................................................................................................... 69
2.3.10. Sinteza – sociolekti in diskurzi.................................................................................................. 73
3. SOCIOLEKTI V JEZIKOVNI STVARNOSTI ...................................................................................... 79
3.1. RAZDELITEV SOCIOLEKTOV IN PREDVIDEVANJA O NJIHOVIH ZNAČILNOSTIH ....................................... 79
3.1.1. Standardni in kultivirani jezik ....................................................................................................... 80
3.1.2. Kultivirani sociolekti ..................................................................................................................... 82
3.1.3. Kultivirani in nadkultivirani sociolekti.......................................................................................... 84
3.1.4. Obrobni sociolekti ......................................................................................................................... 86
3.1.5. Nadkultivirani sociolekti med kultiviranim, obrobnim in ekscesnim ............................................. 88
3.1.6. Ekscesni sociolekti......................................................................................................................... 89
3.1.7. Postekscesni sociolekti .................................................................................................................. 90
3.1.8. Še o govorici družbene elite........................................................................................................... 92
3.1.9. Drugi dejavniki .............................................................................................................................. 93
3.2. EMPIRIČNA ANALIZA: PRIMERJAVA DVEH SOCIOLEKTOV .................................................................... 98
3.2.1. Izbira gradiva za korpus – sociolekti in pisnost ............................................................................ 98
3.2.2. Sestava korpusa ........................................................................................................................... 101
3.2.3. Ortografija................................................................................................................................... 103
3.2.4. Oblikoslovje................................................................................................................................. 105
3.2.5. Besedišče ..................................................................................................................................... 106
3.2.6. Skladnja ....................................................................................................................................... 111
3.2.7. Diskurzna semantika.................................................................................................................... 113
3.2.8. Povzetek....................................................................................................................................... 121
3.3. EMPIRIČNA ANALIZA: PREPOZNAVNOST IN VREDNOTENJE SOCIOLEKTOV MED GOVORCI SLOVENŠČINE
122
3.3.1. Izvedba raziskave......................................................................................................................... 122
3.3.2. Rezultati po skupinah anketirancev ............................................................................................. 128
3.3.3. Rezultati po vzorčnih sociolektih ................................................................................................. 134
3.4. SKLEP................................................................................................................................................ 138
4. SOCIOLEKTI V LITERARNIH BESEDILIH..................................................................................... 140
4.1. DISKURZI GLEDE NA NAČIN DELOVANJA ........................................................................................... 140
4.2. IMAGINATIVNI DISKURZ IN LITERATURA ........................................................................................... 143
4.2.1. Literatura kot fikcija.................................................................................................................... 143
4.2.2. Literatura kot simptom ................................................................................................................ 145
4.2.3. Literatura kot oblika spoznavanja ............................................................................................... 150
4.2.4. Literatura kot estetska dejavnost ................................................................................................. 153
4.2.5. Literatura kot družbena akcija .................................................................................................... 157
4.2.6. Sklep ............................................................................................................................................ 162
b
4.3. JEZIK V LITERATURI IN SOCIOLEKTI ................................................................................................... 165
4.3.1. Razvoj slovenske pisave............................................................................................................... 168
4.3.2. Razvoj britanske pisave ............................................................................................................... 175
4.3.3. Razvoj na Škotskem ..................................................................................................................... 188
5. SOCIOLEKTI V SODOBNI SLOVENSKI IN ŠKOTSKI PROZI..................................................... 193
5.1. JEZIKOVNI LITERARIZEM ................................................................................................................... 193
5.1.1. V slovenskem leposlovju .............................................................................................................. 194
5.1.2. V škotskem leposlovju.................................................................................................................. 194
5.2. TRADICIONALNI SREDNJI RAZRED ..................................................................................................... 195
5.3. IZOBRAŽENSTVO ............................................................................................................................... 202
5.4. PREMOŽNE SKUPINE .......................................................................................................................... 208
5.5. EKSCESNI SOCIOLEKTI....................................................................................................................... 215
5.6. OBROBNI SOCIOLEKTI ....................................................................................................................... 228
5.7. ŽANRSKE IGRE S SOCIOLEKTI IN ŽANRI .............................................................................................. 246
5.8. SKLEPNA PRIMERJAVA ...................................................................................................................... 249
6. SKLEPI..................................................................................................................................................... 193
6.1. SLOVENŠČINA JE SOCIALNO RAZSLOJENA ......................................................................................... 252
6.2. GOVORCI SLOVENŠČINE SE NA SOCIALNO RAZSLOJENOST SLOVENŠČINE ODZIVAJO .......................... 254
6.3. SOCIALNA RAZSLOJENOST SLOVENŠČINE JE NA SPECIFIČNE NAČINE RABLJENA V LEPOSLOVNI PROZI256
6.4. SKLEPI ZA UPORABNE VEDE .............................................................................................................. 258
7. VIRI IN LITERATURA.......................................................................................................................... 260
c
Povzetek
V besedilu je najprej razgrnjena teoretična problematika sociolekta, kot jo obravnavajo

različne vede: jezikoslovje, sociolingvistika, semiologija, sociologija, socialna psihologija,
socialna filozofija in psihoanaliza. Kot okvir za teorijo zvrsti vzame Hallidayevo delitev
vzdolž osi trajne identitete govorca (sociolekt) in trenutne situacije (žanr, diskurz). Predlagana
je delitev sociolektov na osi kultivirano–obrobno, z alternativno tretjo skupino ekscesnih
sociolektov. Na njihovih obrobjih in stikih se razvijajo fenomeni, kot so nadkultivirani
sociolekt, kultivirana in obrobna osnova ekscesnega, različne vrste obrobnih sociolektov itd.
Vse skupine sociolektov se glede na poljubne parametre, ki so zdijo govorcem pomembni,
delijo dalje. Vključeni sta dve empirični raziskavi: jezikovna analiza kultiviranega in
ekscesnega korpusa ter anketa o odnosih različnih skupin govorcev do različnih sociolektov.
Obe raziskavi dokazujeta, da je slovenščina na osi sociolektov opazno diferencirana, da se
govorci tega zavedajo in te pojave tudi specifično (glede na lastno družbeno perspektivo)
vrednotijo.
Teorija diskurza, v katero sodi tudi jezik literature, predvideva področno delitev (glede na
matično ustanovo – na neomejeno število diskurzov) in delitev po načinu učinkovanje (glede
na vrsto subjekta – na štiri skupine diskurzov). Pragmatična besedila tvori zaupanja vredni
subjekt; performativna besedila tvori pooblaščeni subjekt; za smisel kognitivnih besedil jamči
logični subjekt. Imaginativna besedila nimajo subjekta kot jamstva smisla v stvarnem svetu,
temveč le v fiktivnem svetu pripovedi. Sociolekti vstopajo v literarno delo v skladu z naravo
imaginativnega diskurza in v skladu s kulturnospecifičnimi konvencijami dane nacionalne
literature kot ustanove. V besedilu so primerjalno interpretirani vzorci jezika iz sodobne
slovenske in škotske proze zadnjih dvajsetih let, s poudarkom na kulturnospecifičnih razlikah.
d
Abstract
Various theoretical issues of the existence of sociolects are first presented as viewed by
different sciences: theoretical linguistics, sociolinguistics, semiology, sociology, social
psychology, social philosophy, and psychoanalysis. The proposed framework for the theory of
language varieties is Halliday's systematic distinction between the stable identity of the
speaker (sociolect) and the immediate situation (genre, discourse). A division of sociolects
along the continuum cultured–marginal is proposed, with an alternative third group of
sociolects of excess. On their margins and contacts emerge phenomena like the hypercultured
sociolect, the cultured and marginal bases for the sociolects of excess, various types of
marginal sociolects, etc. All groups of sociolects are further divided according to any
parameters which may be considered important by their speakers. Two empirical studies were
conducted: a linguistic analysis of a cultured and an excess corpus, and a survey of attitudes
of various groups of speakers to different sociolects. Both studies show that the Slovenian
language is markedly socially differentiated, that speakers are aware of this and that they also
evaluate these phenomena in specific ways (according to their own social perspective).
A theory of discourses, which include literary discourse, envisages a division by field (by the
controlling institution – into an unlimited number of discourses) and a division by manner of
operation (by the type of subject – into four types of discourse). Pragmatic texts are controlled
by the trustworthy subject; performative texts are controlled by the authorised subject; the
logical subject is the guarantor of meaning in cognitive texts. Imaginative texts have no
subject as the guarantor of meaning in the real world, only in the fictional world of the
narration. Sociolects enter a literary text in accordance with the specific nature of imaginative
discourse as such and in accordance with culturally-specific conventions of the given national
literature as an institution. In the dissertation, samples of sociolects from Slovenian and
Scottish literary fiction of the last twenty years are compared and interpreted, with a particular
emphasis on cultural differences.
e
Zahvale
Za dragocene nasvete in podporo se zahvaljujem mentorici prof. dr. Adi Vidovič-Muha in

somentorici izr. prof. dr. Ireni Kovačič. Gradivo za velik del te naloge je bilo zbrano v času
študijskega bivanja na Univerzi Strathclyde v Glasgowu; za podporo pri iskanju možnosti za
to potovanje gre moji mentorici še posebna zahvala. Zahvaljujem se tudi vsem, ki so mi ob
seminarjih, ki sem jih pripravljal v času podiplomskega študija, s svojimi pripombami,
navodili, izzivi in spodbudami pomagali pri razmišljanju o tukaj obravnavani problematiki:
izr. prof. dr. Marku Stabeju, doc. dr. Marku Juvanu, prof. dr. Francu Orešniku, pa tudi Evi
Eppler in dr. Nigelu Fabbu z Univerze Strathclyde. Posebej se moram zahvaliti tudi svoji
dodiplomski profesorici prof. dr. Bredi Pogorelec, ki je študente ves čas študija opozarjala na
zapletenost fenomena jezika in nas spodbujala k širini razmišljanja. Da je ta disertacija taka,
kot je, gre zahvala tudi Mary Gilroy z Institute of Applied Language Studies v Edinburghu, ki
me je pred leti seznanila s sodobno škotsko prozo in me v trenutku navdušila zanjo, pa tudi
tistim, ki so mi v osebni komunikaciji posredovali dragocene podatke o njej, predvsem
Donalu McLoughlinu, Janice Galloway, Jamesu Kelmanu in Suhaylu Saadiju.
Prav posebna hvala pa tudi Klari za številne spodbude za razmišljanje z vidika kritične
pedagogike, pa tudi za vsestransko pomoč in podporo v času sestavljanja te disertacije – tudi
v najtežjih trenutkih.
f
1. Uvod
Pričujoče besedilo se ukvarja z problematiko sociolektov, s poudarkom na stanju v

slovenskem jeziku. Ker sam pojem v slovenistiki teoretično še ni povsem dognan, bo pot do
učinkovite opredelitve, kaj sociolekt je in kako učinkuje, nekoliko daljša in nas bo vodila
najprej prek pregleda različnih jezikoslovnih, družboslovnih in (socialno)psiholoških teorij na
ta pojav. Da naj bi raziskava potekala primerjalno s situacijo v angleškem jeziku, smo se
odločili predvsem zato, ker so sociolekti v tem jeziku sorazmerno dobro empirično raziskani,
in sicer s strani več znanstvenih disciplin (variacijske in interakcijske sociolingvistike,
kritične analize diskurza, socialne psihologije ipd.). To nam bo olajšalo izbiro zanimivih
parametrov v lastnih analizah. Ker so analize stanja v jezikovni stvarnosti v angleščini dovolj
izčrpne (gl. npr. Labov 1978, Trudgill 1997, Giles in Powesland 1975, Macaulay 1997,
Milroy 1987, če naštejemo le nekatere), v tej nalogi ne bomo opravili posebnih empiričnih
raziskav situacije v tem jeziku, saj bomo dovolj relevantnih ugotovitev citirali že po
posameznih teoretičnih poglavjih (zlasti 2.2.1.1, 2.2.1.2, 2.3.6, 2.3.7 in fragmentarno drugod);
predpostavke, izhajajoče iz teh ugotovitev, bodo preverjene ob slovenskem gradivu v dveh
lastnih empiričnih raziskavah (poglavji 3.2 in 3.3). V delu naloge, ki se ukvarja s sociolekti v
literarnih besedih, pa bo opravljena neposredna vzporedna primerjava izbranih literarnih
proznih besedil v slovenščini in angleščini.
Poenostavljeno povedano, ukvarjali se bomo s pojavom, da različne družbene skupine v
skupnosti govorcev istega jezika uporabljajo ta jezik različno. Pristop k temu vprašanju ima
dve možni skrajnosti. Prva je tista, ki se ukvarja zgolj s substanco jezika in je najbliže
tradicionalni dialektologiji, pa tudi variacijski sociolingvistiki (npr. Labov 1978); pri takem
pristopu nas zanima le družbena distribucija posameznih pojavov po izrazni plati jezika, npr.
distribucija specifičnih alofonov ali leksemov. Za drugo skrajnost, ki je značilna za
družboslovno ali psihološko znanost, je sociolekt »jezik, ne le kot besedišče ali slovnica,
temveč tudi kot odlagališče mitov in stereotipov, s katerimi družba organizira in alegorizira
konsenz svojih članov o tem, kaj naj bi bila resničnost« (Riffaterre 1990). Sociolekt je torej
tudi jezik, s katerim družbena skupina ne le izraža in brani (prim. Vološinov in Bahtin 1973),
temveč tudi konstruira in reproducira svoj specifični pogled na svet (prim. Berger in
Luckmann 1992). Pri takem pristopu nas manj zanima izrazna plat ter bolj vsebinska: različni
sociolekti s tem, ko resničnost opisujejo na različne načine, pravzaprav opisujejo različne
resničnosti.
To lahko predstavimo na nekoliko naivno poenostavljenem primeru, kakršni so za uvode
morda najprimernejši. Medtem ko delavec hodi »na šiht v fabrko«, hodi njegov direktor »v
1
službo v tovarno«. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga besedo »šiht« kot »služba,
delo, zlasti v rudniku, tovarni«, »služba« pa je »delo na podlagi delovnega razmerja«; prva
beseda je zaznamovana kot nižje pogovorna, druga pa je nezaznamovana. »Fabrika« je
razložena kot »tovarna«, ta pa kot »večje podjetje, ki strojno izdeluje polizdelke in izdelke v
večjih količinah«; prva beseda je zaznamovana kot pogovorna, druga pa nezaznamovana. Če
povzamemo: slovar oba para besed razloži kot sopomenska,1 le da sta besedi »šiht« in
»fabrika« zaznamovani v odnosu do knjižne norme, torej do rabe v zahtevnejših situacijah
(nižje pogovorno, pogovorno).
V naši razpravi bomo zagovarjali staro stališče (ki ga je populariziral predvsem M. Bahtin),
da pomena v vsakem od teh parov besed nikakor nista enaka in ne moreta biti: izhajata iz
različnih življenjskih izkušenj; pripadata različnim sociolektom (naj se tukaj niti ne spuščamo
v različna pomena delavske izreke oziroma, v bahtinovski terminologiji, naglasa »fabrka« in
meščanskega »fabrika«). Razlike so lahko preveč subtilne in daljnosežne, da bi jih praktično
uporaben slovar lahko zajel; za njihovo razumevanje je potrebna poglobljena kulturna
izkušnja, socializacija v dani kompleksni kulturi. Shematsko poenostavljeno bi lahko rekli, da
proces razumevanja takega (in pravzaprav kateregakoli) jezikovnega znaka poteka takole (to
shemo bomo pozneje še popravili):
Označevalec
Semiotični pomen Mimetični pomen
Semiotični Mimetični
označenec označenec
(kod) (pojem)
Slika 1 Semiotični in mimetični pomen
1
Natančneje, »šiht« je v kontekstu slovarja opisan kot podpomenka »službe«, a v stavku, ki smo ga dali kot
primer, je rabljen sopomensko.
2
Mimetični2 pomen jezikovnega znaka je tisti, ki ga saussurovski strukturalizem klasično
obravnava kot arbitrarni, konvencionalni pomen znaka. Semiotični3 pomen je referenca na
kod, iz katerega znak izhaja. V primeru besede »fabrka« je mimetični pomen ), semiotični
pomen pa »delavski sociolekt« (v sistematičnejša poimenovanja sociolektov se bomo spuščali
pozneje). Premisa tega dela, ki izhaja iz bahtinovske semiotike, je ta, da morata biti tudi za
pravo razumevanje mimetičnega pomena oba pomena povezana: šele ko prepoznamo
semiotični pomen, se interpretativni postopek obrne k mimetičnemu in ga razloži: torej ne )
kot »obrat za proizvodnjo dobrin za prodajo na trgu«, temveč ) kot »mesto, kjer z delom od
šestih do dveh zaslužim za preživetje«.
Če si interpretacijo jezikovnega znaka zamišljamo kot potekajočo prek takega ekskurza v
semiotični pomen, nastopi težava za klasični pojem denotacijskega in konotacijskega pomena
jezikovnega znaka (razen pri Hjelmslevu – ta pojma definira nekoliko drugače). Denotacijski
pomen naj bi bil »pravi«, nevtralni pomen znaka; konotacijski naj bi bil dodatni odtenek
pomena, ki se včasih lahko pojavi. Bahtinova teorija je na tem mestu zelo kritična: tako
razumljeni pojem domnevno nevtralnega, »resničnega«, »objektivnega« denotativnega
pomena nasproti dodatnemu, »subjektivnemu« konotativnemu je laž; je zgolj vsiljevanje
pogleda na stvari, ki je značilen za kulturo dominantne skupine v družbi. V resnici so vsi
konotati enakovredni in enako zaslužijo oznako denotata; denotata brez konotata ni
(Vološinov in Bahtin 1973: 70, 105 in drugod); sam pojem konotacije je v najboljšem primeru
iluzija, v najslabšem pa oblika simbolnega nasilja (tukaj si izposojamo izraz P. Bourdieuja,
gl. str. 30). To arbitrarnost lahko ponazorimo npr. z razlago besede »konj« v SSKJ; slednja
označi njen denotativni pomen kot »domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe«. V
skladu z bahtinovsko semiotiko lahko označimo tako razlago kot enostransko, ekonomistično,
in v primeru slovarja vsiljeno kot domnevno nezaznamovano. V resnici noben slovar niti ne
bi mogel razložiti, kaj označevalec »konj« pomeni za kmeta, veterinarja, za meščana na
kmečkem turizmu, za biologa ali mesarja (odtod tudi različni humoristično zastavljeni
»slovarji za blondinke«, »za Bosance« ipd., ki naj bi skušali zajeti njihov partikularni pogled
na svet, ki je za druge govorce zabaven), sam koncept slovarja danega jezika – z njegovimi
kvalifikatorji vred – vedno ostane na pol poti, je zgolj idealizacija.
2
Izraz je povzet po Hodge in Kress 1988; ta pomen je imenovan tudi simbolni pri jezikoslovcih, ki se opirajo na
peirceovsko pragmatiko (npr. Laver inTrudgill 1979 – simbolni pomeni so arbitrarni in konvencionalni),
denotacijski v glosematiki (Hjelmslev 1980) in semiologiji (Barthes 1990).
3
Tudi indeksni oziroma indeksalni (Goldman 1996: 210) pri jezikoslovcih, ki se opirajo na peirceovsko
pragmatiko (tak pomen je določen z vzročno povezavo med označencem in označevalcem), konotacijski v
glosematiki in semiologiji.
3
Družbene in kognitivne procese, po katerih potekata interpretacija in vrednotenje jezikovnih
sredstev v različnih sociolektih, bomo skušali razložiti v prvem delu te razprave (poglavje 2).
Tematiko bomo razdelili v tri podpoglavja: (1) pregled dosedanjega slovenskega ukvarjanja s
to problematiko, (2) pregled, kako nekatere humanistične in družboslovne vede v odnosu do
jezikovne rabe prepoznavajo različne družbene skupine, in (3) pregled poskusov različnih
humanističnih in družboslovnih ved, da bi svoja opažanja pojmovno sistematizirala ter
ovrednotila. V naslednjem delu (poglavje 3) se bomo na podlagi teh ugotovitev posvetili
lastni razdelitvi sociolektov ter opisu njihovih značilnosti, tudi na osnovi dveh empiričnih
raziskav rabe jezika v jezikovni stvarnosti: raziskave dveh manjših besedilnih korpusov, ki
pripadata različnima sociolektoma, ter raziskave odnosa anketirancev iz različnih družbenih
skupin do vzorcev različnih sociolektov. V naslednjem delu (poglavje 4) si bomo ogledali
razmerje med funkcioniranjem sociolekta v jezikovni stvarnosti ter v leposlovni prozi, kjer je
sociolekt umeščen v poseben žanrski okvir, ki ga formalno in pomensko spreminja. Temu bo
v poglavju 5 sledil kratek zgodovinski pregled odnosa do rabe sociolekta v slovenski in
britanski leposlovni prozi ter končno nekoliko podrobnejša analiza današnjega stanja v obeh
literaturah. V britanski literaturi se bomo še dodatno omejiti s tem, da bomo opazovali dela
škotske literature, v kateri je jezikovna situacija še posebej zanimiva. Ker je produkcija v
obeh literaturah zelo obsežna, si ne bomo niti prizadevali za pravi pregled obeh književnosti,
temveč bomo skušali iz obeh izločiti tista dela, ki posamezne sociolekte izkoriščajo za
doseganje posebej značilnih učinkov. Tako bomo skušali najti morebitne razlike med
dojemanjem in semiotičnimi potenciali sociolektov v dveh nacionalnih literaturah, ki zaradi
različnih kulturnih zgodovin lahko prinašajo tudi posebne težave pri medkulturni recepciji.
Izsledki te raziskave bodo, kot smo že nakazali, le omejeno uporabni kot izhodišče za sestavo
razlag v slovarjih ali drugih jezikovnih priročnikih; upam pa, da bodo omogočili potreben
vpogled v procese, s katerimi govorci v dani jezikovni skupnosti interpetiramo in vrednotimo
jezik drug drugega onkraj golega zamenjevanja arbitrarnih označevalcev z označenci – še
posebej v specifični slovenski situaciji, v kateri je bila obravnava te problematike doslej zunaj
osrednjega zanimanja jezikoslovne vede, zato navadno obrobna in fragmentarna, pogosto pa
tudi nedružbena in zgolj jezikovnoevolucijska.
4
2. Sociolekt v humanističnih in družboslovnih vedah
2.1. Sociolekt in slovenska teorija zvrstnosti

Zavest o družbeni razslojenosti jezika glede na govorca je v slovenskem jezikoslovju stara že
malone toliko kot refleksija o jeziku – podlage za razmislek o njej najdemo že v Trubarjevem
utemeljevanju podlage, ki jo je izbral za svoj knjižni jezik. Na splošno se lahko strinjamo s
sodbo B. Voduška (Vodušek 1933), da je večina pogledov na to razslojenost tradicionalno
temeljila na racionalističnem pogledu na jezik.4 To velja vsaj do uveljavitve stukturalističnega
funkcionalizma v slovenistiki, argumentirati pa bi bilo mogoče, da ta pogled tudi tedaj ni
povsem izginil, vsaj ne pri vseh avtorjih. Za ta pogled je značilno, da vidi v jeziku predvsem
razumsko tvorbo, zato se mora tudi ideal jezika podrejati racionalnim idealom. Zato je tak
pogled izrazito kritičen do tistih jezikovnih praks različnih družbenih skupin, ki se tem
idealom ne podrejajo. Prvi vrh doseže ta pogled v sodbah J. Kopitarja o pokvarjenosti
meščanskega jezika v primerjavi s čistim kmetskim; pozneje je takih in drugačnih idealizacij
še več. Na tem mestu zadošča, če se posvetimo le jezikoslovju dvajsetega stoletja, v katerem
se je razvila teorija jezikovne zvrstnosti, kot jo razumemo še danes.
2.1.1. Začetek 20. stoletja

V začetku 20. stoletja se kot glavna diferenciacija v pogledu na živi govorjeni jezik še vedno
loči predvsem ljudski in meščanski jezik. V praksi je ta diferenciacija polna notranjih
protislovij in ne pomeni vedno socialnega ločevanja, temveč pogosto kar ločevanje med
»naravnim« in »izumetničenim« (Vidovič-Muha 1996: 20–21), seveda predvsem v zvezi z
vplivi na knjižni jezik. Tako na primer Breznik leta 1930 še zapiše, da je »kmetski jezik še
vedno najmočnejši vir pismenega jezika« (Breznik 1982a: 197), leta 1952 pa že ugotavlja, da
»v pismenem jeziku prevzamejo vodstvo izobraženci, ki morajo skrbeti za zadosten besedni
zaklad« (Breznik 1982b: 379). Breznik je zapisal tudi nekaj oznak različnih družbenih plasti
jezika. V meščanskem jeziku je na primer »izrazito kmetski tropos (metaforični in
metonimični izrazi) nadomeščen z tropom, ki je vzet iz meščanskega življenja, in pomnožen z
izrazi knjižnega jezika ter z nekaterimi, večinoma mednarodnimi tujkami, ki so meščanom
znane« (Breznik 1944: 184). Na splošno se zdi, da je Breznik obstoj različnih »stanovskih
govoric« priznaval kot dejstvo, ki ga je treba ustrezno upoštevati tudi npr. v jeziku
leposlovnih žanrov, na splošno pa ga je kot jezikoslovca bolj zanimalo preseganje teh razlik,
4
Vodušek je s (kritično) označitvijo jezikoslovne tradicije za racionalistično prehitel nekatere pomembne
diferenciacije v jezikoslovju poznega dvajsetega stoletja, npr. N. Chomskega, ki se je izrecno (pozitivno)
skliceval na gramatiko racionalizma, in S. C. Dika (The Theory of Functional Grammar, 1997), ki je razdelil
jezikoslovje na racionalistično in funkcionalistično ter se izrekel v prid slednjemu.
5
ki naj bi bilo doseženo v knjižnem jeziku. Odtod tudi dejstvo, da se je tej problematiki
posvečal predvsem v svojih kritikah leposlovnega in publicističnega jezika, nikoli pa ni
napisal posebnega teoretičnega besedila na to temo.
Tako besedilo pa je v začetku tridesetih let napisal B. Vodušek, ki je v razpravi Za
preureditev nazora o jeziku (Vodušek 1933) odločno kritiziral poseganje v jezik z
racionalističnimi argumenti ob zanemarjanju razslojene družbene prakse. Podobne kritike, ki
močno temeljijo na prvinah družbene semiotike, najdemo tudi v njegovih poznejših člankih
(Vodušek 1951, Vodušek 1959). Za Voduška je jezik »produkt najrazličnejših socijalnih,
kulturnih, gospodarskih in individualnih psiholoških okoliščin, ne kak umeten plod razuma,
ampak rezultat tako razuma kot čustva, in sicer čisto konkretnega razuma in čustva, danih po
določenih zgodovinskih okoliščinah« (Vodušek 1933). Vsaka socialna plast naroda si mora
po Vodušku izoblikovati svoj jezik, ki ima pravico do obstoja. V Voduškovi viziji »govorjeni
jeziki različnih stanov in poklicev […] navpično režejo tisto jezikovno celoto, ki je združena
pod okriljem določenega književnega jezika, dočim jo režejo prvotni socialno nediferencirani
dialekti vodoravno« (prav tam).
Vodušek, ki si je prizadeval predvsem za odpravo »kmetskega primitivnega jezika« kot
podlage za knjižni jezik, se osredotočal predvsem na njegovo alternativo, na občevalni jezik.
Ta jezik »ni samo vsakdanji govor knjižno izobraženih ljudi, ampak vseh tistih pripadnikov
naroda, ki ne govorijo več pretežno narečja, obenem pa je tudi za takšne, ki se v ožjem krogu
še vedno držijo narečja, naravno sredstvo za sporazumevanje izven tega ožjega kroga«
(Vodušek 1951). Vodušek je tako prvi od narečja po socialnem statusu ločil jezik, ki je
rezultat »pretapljanja dialektičnih govoric« in ima »kulturno poslanstvo skupnega kulturnega
jezika« (Vodušek 1959), obenem pa ni knjižni, temveč živ govorjen jezik. Značilen naj bi bil
za »izobražence in sploh mestne prebivalce«. Njegov sestavni del so tudi »familijarne tujke
izobražencev« (Vodušek 1951), ki jih pravopisci po Voduškovem mnenju neupravičeno
preganjajo iz knjižnega jezika po povsem enakem kopitu kot ljudske germanizme.
Vodušek je v svojih člankih postavil daljnosežen temelj razpravljanja o družbenih vidikih
jezika; orisal je teorijo jezikovne diferenciacije (navpično in vodoravno), orisal nekaj njenih
prvin, vanjo pa je vnesel tudi element družbene moči (izobraženci in »sploh mestni
prebivalci« kot nosilci »poslanstva skupnega kulturnega jezika«), ki naj bi zamenjal
racionalistične ideale tradicionalnih jezikoslovcev. Monolitnost racionalizma mora zamenjati
osredotočenje za partikularizme stvarnosti. Jezik družbene skupine za Voduška namreč ni več
zgolj posledica njenih življenjskih navad; ker je jezik »najvažnejše izrazno sredstvo človeka«,
mora po sestavi in izraznih sredstvih ustrezati zadevnemu socialnemu okolju. Tako ustreza ne
le praktičnim nalogam, temveč tudi duhovnim potrebam dane skupine.
6
Voduškov temelj pa v nadaljnjih desetletjih ni bil izkoriščen. Kot bomo videli, ni bil povsem
izkoriščen niti v teoriji zvrstnosti, kot jo je zastavil strukturalistični funkcionalizem, ki se je
uveljavil po koncu šestdesetih let.
2.1.2. Strukturalistični funkcionalizem

Strukturalistični funkcionalizem se je v slovenskem jezikoslovju uveljavil ob koncu
šestdesetih in začetku sedemdesetih let (z avtorji, kot so B. Urbančič, J. Toporišič, B.
Pogorelec, T. Korošec, J. Dular in A. Vidovič-Muha) ter prinesel v to okolje jezikoslovne
nazore, ki so se začeli razvijati v Pragi nekako v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja
(za sočasne stike, ki pa niso imeli globljega vpliva, gl. Vidovič-Muha 1994 in Kalin Golob
1996).
2.1.2.1. Mesto sociolekta v slovenski teoriji zvrstnosti

Takoj na začetku – še preden se v naslednjih poglavjih podrobneje posvetimo teoretičnim
vidikom strukturalističnega funkcionalizma – moramo poudariti, da je teorija zvrstnosti v prvi
vrsti teorija knjižnega jezika, zato je za sociolingvistično analizo vsakdanje rabe razvila bore
malo orodij. Ekskurzi v druge humanistične in družboslovne panoge bodo na tem mestu
potrebni predvsem zato, da bomo lahko to teorijo dopolnili v luči tistih spoznanj, s katerimi so
te vede teorijo zvrstnosti zaradi njene osredotočenosti na knjižni jezik prehitele. To
osredotočenje nikakor ni inherentna slabost strukturalističnega funkcionalizma; je le posledica
povsem konkretnih zgodovinskih okoliščin, da se je teorija razvila v družbenem okolju, ki je
zaradi nacionalne osamosvojitve češkega naroda zahtevalo radikalno modernizacijo knjižnega
jezika, po možnosti na jasnih teoretičnih merilih. V tem pogledu je strukturalistični
funkcionalizem odigral izjemno pozitivno vlogo moderne teorije, ki ne zanemarja družbenih
vidikov jezika. Ker pa je svojo normativno preokupacijo obdržal, je hkrati usmerjal pozornost
naslednjih generacij jezikoslovcev proč od tistega jezikovnega okolja, iz katerega javna
(knjižna) raba izhaja, namreč od zasebnosti in vsakdanjosti, torej prav od okolja, v katerem
vlada sociolekt (prim. Starý 1993 z analizami, »zakaj češka sociolingvistika ne obstaja«).
Slovenska teorija je češko delitev na jezikovne oblike (útvar) na eni strani ter funkcijske
jezike ali stile (Havránek 1963b, Havránek 1963a, Jedlička 1977, Chloupek, Čechová,
Krčmová in Minářová 1990) po Toporišiču (Toporišič 1991, Toporišič 1984) preimenovala v
socialne in funkcijske zvrsti (alternativna poimenovanja, npr. Urbančič 1987 (plasti in stili)
Pogorelec 1977 (vrste jezika), se niso uveljavila).
Podobnost med izrazoma socialna jezikovna zvrst in sociolekt je zavajajoča; kot navaja
Toporišič, izraz socialen tu pomeni »družben v najširšem smislu«, ne pa v smislu socialne
7
pripadnosti govorca (Toporišič 1991: 423). Edini namen taksonomije socialnih zvrsti je
pravzaprav le ločitev knjižnega jezika od neknjižnih; slednje pa glede na sorazmerno
oddaljenost od forme in funkcije knjižnega jezika dodatno razdelimo na (izrazito regionalno
omejena) narečja in knjižnemu jeziku bolj približane pokrajinske pogovorne jezike.
Po Havránkovem mnenju (Havránek 1963b) neknjižni jezik pozna le komunikacijsko funkcijo
(nekako ustrezajočo praktičnosporazumevalni v Toporišičevi terminologiji), medtem ko v
drugih funkcijskih zvrsteh prevladuje knjižni jezik (neknjižni pozna le še nekatera strokovna
področja in potencialno estetsko funkcijo). Prav zato, ker igra obravnava funkcijskih zvrsti v
teoriji strukturalističnega funkcionalizma tako veliko vlogo (glede na število študij, pa tudi
glede na pomembnost za javno rabo jezika in s tem za normativno jezikoslovno prakso), je
logično, da ostajajo neknjižne zvrsti – torej prav tiste, ki ostajajo omejene na zasebnost in kjer
domuje sociolekt – na obrobju zanimanja. Individualni dejavniki, ki poleg situacijskih lahko
vlivajo na izbiro jezikovne zvrsti, se v delih strukturalističnega funkcionalizma pojavljajo
redko in niso ustaljeno ali izčrpno opisovani (tako na primer starost, spol, značaj, lokalni in
socialni izvor (izobrazbeni ali poklicni) govorca v Sgall in Hronek 1992)
Druga vrata, skozi katera v to teorijo vstopa dejavnik družbene skupine, je obravnava
jezikovnih poloblik (poloútvary) ali interesnih govoric (slednji izraz je v slovensko
terminologijo uvedel J. Toporišič). Izpostaviti jih kaže že zato, ker se tridelni snop slenga,
žargona in argoja z natančnejšo označitvijo – za razliko od »individualnih dejavnikov za
izbiro jezikovne zvrsti« – sistematično pojavlja praktično v vsakem referenčnem delu
strukturalističnega funkcionalizma o jezikovni zvrstnosti. Vendar pa ima pojem teh zvrsti pri
različnih avtorjih različen status.
Nekateri (npr. Chloupek in sod. 1990: 57–60, Chloupek ponovno v Čechová in sod. 2003: 53)
jih obravnavajo nekako ob boku delitve jezikovnih oblik na knjižne in neknjižne. Te zvrsti
uporabljajo le značilno leksiko in frazeologijo, sicer pa parazitirajo na slovničnih zakonitostih
knjižnega ali neknjižnega jezika (navadno ne narečja); zato jih ne kaže obravnavati kot
posebne, samostojne sisteme. Drugi avtorji (npr. Hauser 1980: 23–29, J. Hubáček v Karlik in
sod. 2002: 405) te govorice obravnavajo kot vrsto zgolj neknjižnih oblik, in sicer kot socialno
razdelitev teh oblik (poleg regionalne razdelitve – torej podobno kot pri Vodušku!). Tudi
Hauser pa v zvezi s to delitvijo zavrača izraze, kot so socialna narečja ali socialni, stanovski
jeziki. Taka jezikovna poloblika namreč »nima svoje jezikovne zgradbe niti lastnega
celovitega besedišča To je samo ozka plast posebnih besednih zalog, nakopičena na besedni
zaklad narečja ali 'obecne' češčine.« (Hauser 1980: 24; ne pa tudi knjižnega jezika!).
Ta trditev vsekakor drži, vendar pa trdim, da gre pri takih delitvah za stvar ekonomičnosti
perspektive. Kadar proučujemo jezik konkretnega govorca ali družbene skupine, se lahko
8
vprašamo, ali je smiselno tak jezik trgati na dvoje, na njegov geografski in socialni moment.
Tako trganje je posledica zgodovinskega razvoja ved, v katerem je dialektologija branila svoje
področje, sociolingvistika pa svoje. V tem besedilu bom zagovarjal tezo, da sociolekt združuje
geografsko in socialno pod eno streho; kot kažejo številne empirične raziskave (temeljno delo,
ki jih je sprožilo, je Labov 1978), se namreč tudi geografske prvine, kot je izreka, razvijajo in
reproducirajo po socialno pogojenih motivih; hkrati pa sorazmerna geografska zaznamovanost
zaznamuje govorca tudi socialno. Jezik vsake družbene skupine je torej definiran hkrati
geografsko in socialno; gre za dve plati istega kovanca.
V slovenski teoriji so interesne govorice vsaj na začetku nekako menjavale status. Pri nas je
trojno delitev uvedel V. Gjurin v temeljnem članku Interesne govorice sleng, žargon, argo
(Gjurin 1974). Zanj je sleng »neformalna varianta občevalnega jezika, ki jo označuje poseben
slovar, sestoječ bodisi iz novih izrazov ali pa iz starih z novim ali drugače zaobrnjenim
pomenom. […] Obstoj slenga omogoča največ človekova nagnjenost k posnemanju in
pripadanju grupi.« (prav tam, 65–66) Žargon je v njegovi definiciji »poseben, od sprejetega
različen strokovni slovar, ki ga uporablja kaka skupina, združena v skupnem poklicu,
konjičku, delu, udejstvovanju ipd.« (prav tam, 66). Argo je zanj po sociolingvističnem
kriteriju govorica družbenega dna, po funkcionalnem pa »neuraden tajni jezik« (prav tam).
Gjurinova razlikovanja tri leta pozneje sprejme tudi J. Toporišič (Toporišič 1991), ki izraz
interesne govorice razloži tudi kot socialne podzvrsti, hkrati pa izpostavi, da gre (kakor
implicitno že pri Gjurinu) za »socialno pogojene modifikacije funkcijskih besedil« (prav tam,
str. 423). V tej fazi gre torej pri obeh avtorjih za funkcijsko utemeljene govorice; pri
Toporišiču je to še poudarjeno s tem, da povsem ločeno omenja jezike socialnih slojev, ki jih
v tem svojem temeljnem članku odpravi predvsem na osi tradicionalnega ločevanja med
ljudskim in izobraženskim, ob tem pa bežno omeni še morebitno dodatno »stanovsko
členitev« (prav tam, str. 425–427). Slednji jeziki v njegovih drugih delih, npr. v referenčni
Slovenski slovnici (Toporišič 1984), na žalost sploh niso več omenjeni. Za Toporišiča je torej
»sleng […] modifikacija praktično sporazumevalnega jezika v smeri k igrivosti, žargon
strokovnega jezika v smeri neoficialnosti, argo pa je izrazit modifikacijski transform socialne
oblike jezika v smeri k zakritosti, nerazumljivosti« (Toporišič 1991: 423). Obenem izrecno
poudari, da so te govorice možne tako v knjižnih kot v neknjižnih zvrsteh slovenščine.
Nekaj let pozneje pa je Toporišič svojo formulacijo spremenil. V Slovenski slovnici (Toporišič
1984: 21) se interesne govorice že povsem osredotočijo na »posamezne ožje interesne
skupnosti«; povezava s funkcijsko zvrstnostjo ni več nakazana. Žargoni so zdaj govorice
ljudi, ki jih druži poklic, žargoni so mladinske govorice (kar je bistveno ožje razumevanje kot
pri Gjurinu), argoji pa rokovnjaške. Te govorice se zdaj še vedno lahko uresničujejo v vseh
9
socialnih zvrsteh, vendar pa pogosteje v pogovornem jeziku in narečju. Taka razhajanja pri
avtorjih (kot smo videli, Chloupek izloča predvsem narečje, Hauser in Hubáček pa predvsem
knjižni jezik; odnos do družbenih skupin in funkcijskih zvrsti ima vsakič drugačno težo)
kažejo, da se v interesnih zvrsteh prepletajo prvine socialnega in funkcijskega; če nas
zanimajo sociolekti, moramo o nejasnosti izpostaviti. Menim, da prepletenost obeh vidikov ni
pri vseh treh zvrsteh enaka.
Lastnost slenga, da izraža človekovo »nagnjenost k pripadanju grupi«, ni nič zelo
specifičnega; vsaka govorica, s katero se človek socializira v družbeno skupino, izraža to
nagnjenost. Tudi na primer narečje; če ne bi bilo nagnjenosti govorcev, da pripadajo grupi
govorcev narečja, bi izobraževanje, množična komunikacija ter geografska in socialna
mobilnost tradicionalna narečja že zdavnaj povsem izbrisali; pa jih niso, ravno zaradi
lojalnosti teh govorcev do svoje skupine. Strinjamo pa se lahko, da je v primeru slengov ta
funkcija jezika izrazito poudarjena. Ker torej gre za lastnost, ki je tako tesno povezana z
identiteto skupine, bomo (različne) slenge obravnavali kot sociolekte, brez povezave s
funkcijsko zvrstnostjo. Tako jih bomo obravnavali tudi zato, ker se slengi ne govorijo le
takrat, kadar želijo govorci početi kaj posebnega, temveč se govorijo v vsakdanji zasebni
komunikaciji pripadnikov dane skupine. Tudi študije, kot je Gjurinova, bomo uvrstili med
študije sociolekta, čeprav nekatera njihova teoretična izhodišča z izhodišči tega dela niso
skladna. Zaradi posebne izrazitosti te funkcije pa jih bomo imeli za posebno vrsto sociolektov.
To vrsto bomo podrobneje utemeljili in defnirali v poglavju 3.1.6, potem ko si ogledamo še
druge vidike sociolekta kot fenomena.
Status žargona je nekoliko drugačen, saj je vezan predvsem na uporabo na posameznih
strokovnih področjih. Tu lahko Toporišičevo tezo o »modifikaciji strokovnega jezika v smeri
proti neoficialnosti« sprejmemo brez posebnih zadržkov. Gjurinova formulacija o tem, da
žargon uporablja »kaka skupina, združena v skupnem poklicu, konjičku, delu, udejstvovanju
ipd.«, pa kaže tudi na drugoten pojav, da namreč ta jezikovna sredstva lahko – ravno zaradi
svoje »neoficialnosti« – identificirajo subjekte, ki jih uporabljajo, kot pripadnike določene
skupine. Ta možnost izstopa predvsem takrat, kadar se topos s strokovnega področja prek
metaforične prenaša v vsakdanje življenje (tako npr. Orožen 1960 o jeziku rudarjev). Rečemo
lahko, da je žargon sam po sebi zares funkcijska (pod)zvrst (»modifikacija funkcijske zvrsti«),
da torej gre za strokovni jezik, ki ne dosega ravni standardnega jezika, vendar pa njegove
prvine lahko postanejo prvine sociolekta. Med socialnim in funkcijskim nihajo tudi argoji ali
latovščine. V primerih govoric, ki se uporabljajo izključno v kriptografske namene, v
zasebnem življenju pripadnikov skupine pa se ne uporabljajo, teoretično sodijo med
10
funkcijske zvrsti; v primeru prvin, ki vstopajo v vsakdanji govor, pa lahko govorimo o
sociolektih v pravem pomenu besede, ki do skrajnosti zaznamujejo svoje pripadnike.
S temi navideznim teoretičnimi problemi se bomo ukvarjali v naslednjih dveh poglavjih, ki se
nasploh pretežno osredotočata na teorijo. Preden se v tem poglavju posvetimo pregledu še
drugih že objavljenih obravnav problematike sociolekta v slovenskem jezikoslovju, omenimo
le še tezo Chloupka, ki se ji pridružuje tudi Toporišič (nasprotno kot Hauser in Hubáček): da
lahko namreč sleng, žargon in argo temeljijo na celovitev sestavu tudi knjižnega, ne le
neknjižnega jezika. Ta teza temelji bržkone predvsem na dejstvu, da je prvine teh govoric
najti tudi v leposlovni literaturi – kar je navsezadnje tudi glavna tema naše razprave. Že na
tem mestu moramo poudariti, da ta teza teoretično ne zdrži.
Prav zavajajoča povezava med terminom knjižni jezik in knjigo ali književnostjo je v
jezikoslovju povod za več problematičnih izpeljav. Govorimo o jeziku, ki je rezultat
načrtnega, na abstraktnih načelih utemeljenega procesa standardizacije; v dveh člankih
(Skubic 2003b, Skubic 2003a) sem zanj tudi za slovensko jezikoslovje predlagal izraz
standardni jezik,5 ki ga bomo uporabljali tudi v nadaljevanju tega besedila (za obširnejšo
razlago gl. poglavje 3.1.1). Namen procesa standardizacije je ustvariti občost, ustaljenost in
objektivnost kot nasprotje partikularnosti, spremenljivosti in subjektivnosti. Sleng je
diametralno nasprotje občosti, kolikor izraža pripadanje grupi, in ustaljenosti, kolikor izraža
igrivost; žargon je diametralno nasprotje objektivnosti, kolikor izraža subjektivnost
(»neoficialnost«), in občosti, kolikor zaznamuje skupino. Slengizmi v leposlovnem besedilu
torej ne pomenijo slengovske rabe standardnega jezika, ker bi šlo v tem primeru za protislovje
v izrazu. Kolikor več je v (npr. leposlovnem ali publicističnem) besedilu slenga, toliko manj
je jezik standarden – toliko bolj je protistandarden. Kot si bomo podrobneje ogledali v
poglavjih 2.3.10, 4.1 in 4.2, poteka zapletena medigra različnih komunikacijskih norm v vseh
besedilnih žanrih, ki se razvrščajo po premici v smeri objektivnosti, razosebljenosti, pisnosti;
standardni jezik je tu šele skrajna točka. Literarni žanri (jezik knjig) pa tu pravzaprav igrajo še
posebno subverzivno vlogo.
2.1.2.2. Empirične raziskave v slovenščini

V slovenskem jezikoslovju pa je kljub načelni osredotočenosti na standardni jezik nastalo tudi
nekaj zanimivih empiričnih raziskav družbenih vidikov zasebnega jezika, ki nam ponujajo
vpogled v nekatere slovenske sociolekte.
5
Izraz standardni jezik se je slovenistiki občasno že uporabljal v nekoliko drugačnem pomenu; v Skubic 2003b
sem se opredelil do teh rab. Izraz standard language se uporablja tudi v praškem angleškem prevodu temeljnih
tekstov strukturalističnega funkcionalizma (Horálek 1983).
11
Članek M. Orožen iz leta 1960 z naslovom Nekaj zanimivosti iz jezika rudarjev (Orožen
1960) sicer ni imel odmeva, je pa zanimiva proučitev govorice, ki ni niti narečje niti
standardni jezik (kot ugotavlja, zaradi vplivov različnih družbenih plasti ne moremo govoriti o
enotnem pogovornem jeziku, temveč o lokalnih variantah pogovornega jezika), ima pa vrsto
značilnosti, zaradi katerih je vredna teoretskega premisleka. Poleg že omenjenega prenosa
žargonizmov iz delovnega okolja v vsakdanje življenje (pogosto pojav pri vseh družbenih
skupinah) je M. Orožen v tem jeziku odkrila še poseben smisel za jezikovno zgoščenost,
ekonomičnost, hkrati pa nenehno težnjo po »originalnosti, duhovitosti, drznosti«. Ta pojav je
značilen za družbene skupine, ki razvijajo lastne, od širše družbenih drugačne norme in ki
sebe občutijo kot nekaj posebnega. Kot razmišlja M. Orožen, »delovno vzdušje kot posledica
posebnega okolja v jami rudarje neverjetno jezikovno sprošča. Vsak se počuti na svojem
delovnem mestu neprekosljivega in nenadomestljivega, neustrašen je pri delu in v besedi. Če
se jezi in preklinja, je na dnu misli želja, da zadene v črno, da 'jo pogrunta'.« (prav tam, str.
220, poud. A. E. S.)
Želja po odkritju boljšega, alternativnega izraza, tudi za ceno provokacije, je značilna za
slenge; ta vrsta sociolektov nikakor ni omejena zgolj na mladostniške subkulture. V tej
razpravi M. Orožen pravzaprav že nakazuje, kako funkcionalistični pojem žargona prerašča
zgolj funkcijo »neuradnega strokovnega slovarja«, pojem slenga pa funkcijo »igrivosti« ter
»posnemanja in pripadanja grupi«; gre za jezikovno uresničitev življenjske situacije in drže,
za način bivanja. Tako razumevanje osebne izraznosti in specifične samouresničitve skozi
jezik najdemo v tistem času pri Kocbeku (Kocbek 1963) in desetletja pozneje pri A. Vidovič-
Muha (Vidovič-Muha 1994, predvsem pa Vidovič-Muha 1998). Ta tok misli v slovenskem
jezikoslovju ne vidi v jeziku le izraznega sredstva, ki je pogojeno zgolj z govorčevimi
potrebami6 in morda še željo po pripadanju, temveč tudi način semiotičnega
samouresničevanja in pristopa k stvarnosti, ki je lahko tudi skupnostno specifičen – kot v
primeru zasavskega rudarja, ki mu nevarne delovne razmere dajejo sproščujočo samozavest in
hkrati nenehno željo, da »jo pogrunta«, da dano situacijo preseže.
M. Orožen je v svojih člankih še večkrat opozarjala na pomembno vlogo družbene
razslojenosti in njenega vrednotenja na jezik (npr. Orožen 1972), v članku Narečje in knjižni
jezik (Orožen 1988) pa uvede v slovensko jezikoslovje tudi nov termin. Narečje je zanj »zelo
obstojno sredstvo vsakdanjega sporazumevanja kmečkega prebivalstva, družbenega sloja, ki v
okviru države, naroda, etnične skupine v političnem in kulturnem smislu ne dosega
6
Skrajni zgled take miselnosti je npr. naslednji citat iz Glonarja (Glonar 1919: 6): »Besedni zaklad človeka z
ozkim delokrogom in duševnim obzorjem (n. pr. kmeta ali rokodelca) je neprimerno manjši, ko besedni zaklad
učenjaka, ki s svojim umom obsega ves svet ali vsaj velike kroge duševnosti […]. Kmetu ali rokodelcu zadošča
par stotin (niti tisoč besed ne potrebuje)…«
12
nadrejenega, vodilnega položaja.« Vendar pa imajo svoje jezike tudi drugi: »Govorica drugih
družbenih slojev, ki ustvarjajo določene materialne dobrine (obrt, prevozništvo, trgovina itd.)
se od narečij istega okolja ločijo predvsem po poimenovalnem sestavu na ravnini besedišča
[…] in seveda tudi drugačnih načinih upovedovanja sporazumevalne vsebine na skladenjski
ravnini. Tako […] nastajajo socialno zaznamovane različice narečij – sociodialekti.« Za to
opredelitev je značilno, da narečje umešča v družbeno hierarhijo in razmerja družbene moči,
kar že odpira vrata v sociolingvistiko in njene raziskave družbenega vrednotenja različnih
jezikovnih zvrsti.
Vrednotenje govorice družbene skupine zanima tudi M. Bešter (Bešter 1998), ko proučuje
odnos govorcev in širše skupnosti do slovničnega pojava, znanega kot »govorjenje na fanta«
(raba moškega slovničnega spola v povedku, kadar je osebek ženskega biološkega spola,
predvsem v 1. in 2. osebi ednine, v nekaterih gorenjskih govorih). Pri tem jo zanimajo pogoji
rabe tega jezikovnega sredstva (kdaj in zakaj nastopi »samocenzura«), uzaveščenost (že otroci
se zavedajo, da bi se drugi v šoli iz njih zaradi take rabe norčevali) ter različne zunanje laične
sodbe (npr. »grdo, odvratno, primitivno«) in interpretacije (npr. da je te govorke »surovo
življenje in groba narava naredila grobe«). Članek je zanimiv kot opis družbeno očitno močno
stigmatiziranega pojava, ki pa se zdi govorcem vendarle »nekako ekskluziven«, in vsekakor
prinaša snov za razmišljanje o funkciji jezika v lokalnih skupnostih ter razmerja med lokalnim
in širšim družbenim prestižem (gl. pogl. 2.2.1.1).
Prestiž in lokalni prestiž, socialna identiteta, lojalnost in stigma so pojmi, na katere meri tudi
kratki sestavek B. Rajha (Rajh 1976) o rabi jezika v različnih govornih dogodkih v ruralnem
okolju, kjer govorec, ki je prisiljen govoriti v standardnem jeziku, hitro začuti »občutek
odtujenosti rojakom in celo samemu sebi«. Ta občutek je posebej značilen za mladinsko
organizacijo, kjer so poskusi uvajanja govorjenega standardnega jezika vedno znova naleteli
na odkrito »nasprotovanje oziroma kritiko«. Članek opozarja na problematičnost tiste
samoumevnosti, s katero skuša teorija zvrstnosti operirati s pojmom jezikovne kulture; daje
nam slutiti, da imamo morda opravka s pluralizmom jezikovnih kultur, med katerimi je ena
dominantna; nakazuje, da ima pravzaprav morda vsak sociolekt tudi svojo jezikovno kulturo.
J. Guzej (Guzej 1989) proučuje odnos do jezika pri geografsko mobilnih osebah, ki se s
svojim novim okoljem ne identificirajo dovolj, da bi prevzele njegove govorne navade,
temveč se načeloma raje odločajo za splošnejše (bolj standardne) variante; članek je zanimiv
kot analiza delovanja jezikovne lojalnosti na slovenskem gradivu. Njen kasnejši članek na
podobno temo (Škofic-Guzej 1994) je poskus, kako govorne navade takih oseb izčrpno
opisati v pojmovniku klasične teorije zvrstnosti (narečje, knjižni jezik), ki pa se mu
intervjuvane govorke s svojimi družbenimi samoumestitvami vedno znova izmikajo. Težave
13
skuša avtorica premostiti z uvedbo novega izraza, jezik urbanizacije, ki je posebno koristen za
opis tretjega jezika prekmurskih intervjuvank – za družabni govor v novem okolju, nekje med
domačim narečjem (prvi jezik) in standardnim jezikom (drugi, zavestno priučeni jezik). Jezik
urbanizacije je domnevno identičen s (splošnim) pogovornim jezikom v teoriji zvrstnosti.
Avtorica s tem zadeva ob problematiko večsociolektnosti – dejstva, da govorci lahko tudi v
zasebnih situacijah z različnimi govorci govorijo različne sociolekte (enega s starši, drugega z
vrstniki, tretjega s prijatelji iz drugih krajev). Tu lahko omenimo Le Pageovo definicijo
dejanja identitete v izbiri jezika: »vsak posameznik ustvari sisteme za svoje besedno vedenje
tako, da so podobni sistemom skupine ali skupin, s katerimi se želi občasno identificirati« (Le
Page in sod. 1974: 2). Gre torej lahko za več skupin, s katerimi se želi govorec občasno
identificirati. Kdaj govoriti o preklopu med avtonomnimi, koherentnimi sociolekti in kdaj
zgolj o modifikaciji in interferencah med sociolektoma govorca in sogovornika, je
problematično. Rešitev avtorice (»če se te interference dajo sistematizirati in postanejo tako
del jezikovnega sistema«, Škofic-Guzej 1991: 119) je sicer teoretično neizpodbitna, vendar pa
je odločitev, kdaj se v konkretni analizi dajo interference sistematizirati in kdaj še ne,
praktično nemogoče objektivizirati. Menim, da je edina možnost za objektivizacijo uporaba
Le Pageovega pojma užariščenosti (gl. str. 19), torej stanja, ko so govorci sami (in njihovi
potencialni sogovorniki) sposobni prepoznati način govorjenja kot poseben sistem. Menim
tudi, da bi bilo izraz jezik urbanizacije smiselno zamenjati s splošnejšim pojmom jezik
resocializacije (saj ne gre vedno za prehod iz ruralnega v urbano okolje, temveč tudi npr. iz
Murske Sobote v Kranj), ob tem pa se zavedati, da je razlikovanje med sociolektom primarne
socializacije in resocializacije lahko problematično (časovno je npr. sociolekt družine
primarni, vendar pa lahko v govorici mladostnika osrednjo vlogo prevzame sociolekt
vrstnikov).
Največji problem članka J. Guzej-Škofic je operiranje z izrazom »pogovorni jezik(i)« iz
slovenske teorije zvrstnosti – z izrazom, ki ga ni uporabila nobena njena anketiranka in ki že
zaradi avtoričinega omahovanja med rabo izraza v ednini (domnevno splošni?) in množini
(domnevno pokrajinski?) kaže na probleme pri praktični aplikaciji na heterogeno gradivo. Da
skušamo preseči take in podobne težave, si bomo v nadaljevanju ogledali tudi prispevke
nekaterih drugih humanističnih in družbenih ved, ki se v celoti ali pa vsaj na obrobju dotikajo
problematike govoric različnih družbenih skupin ter v njihovo obravnavo vnašajo koristno
empirično gradivo ali izvirne razlage.
Problem sociolekta bomo razdelili v dva sklopa. Omenili smo že, da sociolekt temelji na
identifikacijski funkciji jezika; zato si bomo najprej ogledali, kako različne družbene vede
obravnavajo pojem družbene identitete posameznika oziroma njegove vpetosti v družbo,
14
kolikor je ta relevantna za jezik, ki ga govori. V naslednjem poglavju se bomo nato posvetili
vprašanju, kako humanistične in družbene vede vidijo status sociolekta kot jezikovne zvrsti v
jezikovnem sistemu; pri tem pregledu si bomo znova ogledali tudi pojmovnik praškega in
slovenskega funkcionalnega strukturalizma, vendar tokrat z bolj jezikovnoteoretičnega
stališča. S tem pregledom bomo skušali najti nekatere koristne namige za odpravo težav,
zaradi katerih je teorija zvrstnosti lahko pri obravnavi sociolekta problematična – težav, ki
izhajajo iz njene usmerjenosti h kodifikaciji (kot bi rekel Starý 1995: iz njene doktinarne
narave). Na koncu bomo skušali vse te opazke združiti v koherenten pojmovnik, s katero se
bomo skušali lotiti našega problema.
2.2. Kdo govori različne sociolekte?
2.2.1. Sociolingvistika
2.2.1.1. Variacijska sociolingvistika

Levji delež raziskav in teoretičnih inovacij na področju lingvistike sociolekta je prinesla
angloameriška sociolingvistika. Razloge za to lahko vidimo predvsem v dveh dejstvih: (1)
odnos do zvrsti jezika v teh državah temelji na uzaveščeni družbeni etiketi, ne pa na
jezikovnoteoretičnem predpisu, in (2) v obeh državah je razdeljenost družbe na pogosto
antagonistične skupine, najsi gre za etnične skupine v ZDA ali družbene razrede v Veliki
Britaniji, pomemben dejavnik, ki ima v marsičem prednost pred vidiki rafiniranja skupne
nacionalne kulture. Kritične teze te teorije o družbeni razslojenosti jezika so zato marsikdaj
zastavljene tako radikalno, da se lahko zdijo jezikoslovcu v družbi, kakršna je slovenska,
povsem nerelevantne. Vseeno pa si je vredno ogledati njene izsledke ter njihovo morebitno
univerzalnost in uporabnost v drugačnih okoljih.
William Labov, pogosto obravnavan kot oče sodobne sociolingvistike, je sam izraz
»sociolingvistika« zavračal – z obrazložitvijo, da tak izraz namiguje, da bi jezikoslovje sploh
lahko bilo kakorkoli drugačno kot družbenostno. Obenem pa tudi sam v jezikoslovju loči
socialno ter tako imenovano asocialno tradicijo. V slednjo po Labovu spada pravzaprav
večina jezikoslovja: mladogramatiki, Bloomfield, Martinet, Chomsky ter – kar je za nas
posebej zanimivo – praška funkcionalistična šola. Tudi v slednji namreč vidi preokupacijo s
reprezentacijsko funkcijo jezika, medtem ko se ekspresivna in apelativna omenjala le
»anekdotično«, toliko, da ju je mogoče varno spraviti vkraj, potem pa se posvetiti »pravim
opravkom« (Labov 1978: 262). Da družbenost te teorije ostaja na ravni deklarativnosti, je
domnevno razvidno tudi iz tega, da skrb za družbene funkcije jezika avtoritativno izroča v
15
roke jezikoslovcu, ki pozna notranje zakonitosti jezika in ki jih bo zavaroval pred
anarhičnostjo družbe same.
Labov se vidi kot pripadnika druge socialne tradicije (v katero uvršča tudi npr. Vendryesa in
Jespersena). Kot najopaznejšo lastnost jezika opaža njegovo variabilnost – zato njegovo šolo
navadno imenujejo kar s skupnim imenom variacijska sociolingvistika. Ta variabilnost je
pogojena družbeno in slogovno: »z 'družbeno' mislim tiste jezikovne značilnosti, ki
zaznamujejo različne podskupine v heterogeni družbi; in s 'slogovno' mislim spremembe, s
katerimi govorec prilagaja svoj jezik neposrednemu kontekstu govornega dejanja« (prav tam,
str. 271). Osnovna enota, v kateri je mogoče opazovati tako razčlenjenost, je govorna
skupnost, ki nikakor ni istovetna z jezikovno skupnostjo (govorcev istega jezika z istim
krovnim standardnim jezikom). Če hočemo opazovati celovitost družbenih odnosov do jezika,
si take skupnosti »ne moremo predstavljati kot skupine govorcev, ki vsi uporabljajo enake
oblike; najbolje jo je opredeliti kot skupino, ki ima skupne norme za rabo jezika« (prav tam,
str. 158). Govorna skupnost torej ni toliko opredeljena z enako rabo jezikovnih prvin pri
svojih članih, temveč s tem, da vsi člani na enak način pristopajo k vrednotenju posameznih
jezikovnih prvin, zato so vzorci variacije sorazmerno predvidljivi (prav tam, str. 120). Ta
norma je skupna ne glede na to, ali posamezni govorci sami ponavadi uporabljajo kako
stigmatizirano ali prestižno obliko jezika (prav tam, str. 146). Jezikovna norma za Labova
torej ni le norma rabe, temveč norma interpretacije družbene stratifikacije; je privzgojeno
stališče do stigmatiziranih in prestižnih oblik.
Kar zadeva »različne podskupine v heterogeni družbi«, Labov priznava, da družbeni status
posameznika določajo predvsem subjektivne reakcije drugih pripadnikov družbe, vendar pa je
zunanjemu opazovalcu pri empiričnih raziskavah kot približek takemu položaju danega
posameznika vseeno laže uporabiti družbene in gospodarske kazalce. »V ZDA dobimo
najostrejšo splošno stratifikacijo z različnimi kombinacijami poklica, izobrazbe, dohodka in
bivalnega okolja.« (prav tam, 285). Za Labova so podskupine v družbi torej organizirane
predvsem hierarhično v smislu klasičnih družbenih razredov. S tega stališča v Veliki Britaniji
variacijski pristop najdosledneje uveljavlja Peter Trudgill, ki je tudi na drugi strani oceana v
precej drugačnih družbenih razmerah odkrival zelo podobne pojave (npr. Trudgill 1997).
Družbene razrede pri njihovem odnosu do norme vodita pojma prestiža, ki pomeni predvsem
povezanost z družbeno skupino z najvišjim statusom, in stigme, ki pomeni povezanost s
skupinami z nizkim statusom (Wolfram 1997: 120). Labov je vzorce rabe jezikovnih sredstev
najpogosteje opazoval na primeru fonetičnih variant. Prestižne in stigmatizirane oblike so
predvidljivo razporejene po družbeni hierarhiji, hkrati pa je mogoče opaziti tudi določeno
razpršenost, ki jo je mogoče pripisati drugim dejavnikom, kot sta npr. spol ali starost
16
govorca: v delavskem razredu starejši in mladi govorci ohranjajo starejše norme, medtem ko
govorci srednje starosti sprejemajo prestižnejše norme, ki jim pomagajo pri družbeni
mobilnosti. Posebno zanimiv vzorec se kaže pri jezikovnem vedenju (spodnjega) srednjega
razreda, pri katerem opaža posebno veliko skrbnost v lastni rabi prestižnih sredstev, pa tudi
posebno ostre subjektivne sodbe do rabe drugih. Labov ta pojav poimenuje hiperkorektnost,
pomen izraza pa razširi prek običajnega pomena narobe naučene (pretirano posplošene) rabe
jezikovnega pravila ter z njim označuje fenomen, ko »govorci iz nižjega srednjega razreda
prehitijo skupino z najvišjim statusom v svoji težnji po rabi oblik, ki veljajo za pravilne in
primerne za formalne sloge« (Labov 1978: 126). Pojav je povezan s pojmom jezikovne
negotovosti, tj s problematičnim stanjem zavesti družbene skupine, ki sodi, da njen lastni
jezik objektivno ni »dovolj dober«; ki shizofreno hkrati uporablja stigmatizirano obliko jezika
in priznava norme v govorni skupnosti, ki to rabo stigmatizirajo.
Če naj bi bila govorna skupnost definirana kot skupnost govorcev, ki verjamejo v iste norme,
in če sta ključni gibali variacije v jeziku prestiž in stigma, se seveda postavlja vprašanje, zakaj
govorci lastnih stigmatiziranih oblik, ki se jih zavedajo, ne opustijo. Labov ponuja odgovor:
čeprav ti govorci »v anketnih situacijah podpirajo dominantne norme, obstaja tudi niz
nasprotnih vrednot, ki podpira vernakularne oblike, in ta se v anketah subjektivnih reakcij ne
pokaže« (prav tam, str. 313). Govorci torej poleg javno izražanih norm spoštujejo tudi norme,
ki jih ne formulirajo eksplicitno, razberemo pa jih lahko iz odzivov na prestižne norme v
življenjskih situacijah (gl. npr. Rajhove ugotovitve o ruralni mladini na str. 13). Tako vrsto
motivacije Labov imenuje skriti prestiž (gl. tudi Wolfram 1997: 122).
Oba ključna pojma W. Labova, govorna skupnost (in njena razredna strukturiranost) ter
prestiž, sta bila deležna različnih kritik. L. Milroy ugotavlja, da gre pri govorni skupnosti za
klasifikacijski pojem visoke abstrakcije, ki v zavesti govorcev nima stvarnega obstoja:
»prebivalci istega majhnega mesta so razčlenjeni v skupine – ali mreže – ki dejansko nimajo
skupnih jezikovnih norm. Družbeni pomen, ki ga nosi narečje, je v vsaki skupini drugačen.«
(Milroy 1987: 32) To pomeni, da bi morali že v osnovi bodisi predpostaviti brezkončno
kopičenje govornih skupnosti v družbi, ki jo želimo opisati, bodisi močno minimizirati skupne
norme, ki bi lahko bile skupne vsem. Pojem prestiža pa po L. Milroy »predpostavlja izrazito
težnjo ljudi, da posnemajo govorne značilnosti družbenogospodarskega razreda neposredno
nad seboj […] To sicer gotovo drži na sorazmerno abstraktni ravni, toda ko si jezikovno rabo
ogledamo nadrobneje, odkrijemo, da ljudje tudi manipulirajo z jezikovnimi sredstvi, ki so jim
na razpolago.« (prav tam, str. 19)
Pojem prestiža kot nedomišljen kritizira tudi J. Milroy (Milroy 1999), ki opozarja, da je govor
družbenih skupin z najvišjim statusom v družbi pogosto tarča posmeha in parodije (tudi javne,
17
npr. v množičnih občilih). Osebe z visokim družbenim ugledom nimajo nujno prestiža zaradi
svoje rabe jezika, ugotavlja J. Milroy, in jezikovna sredstva, ki jim imamo danes za prestižna,
pogosto sploh ne izvirajo iz rabe teh skupin (tj. aristokracije), temveč iz govorice poslovnih in
administrativnih krogov. Prav tako Milroy pod vprašaj postavi vlogo prestiža pri rabi
standardnejših (in s tem prestižnejših) jezikovnih oblik pri komunikaciji s sogovorniki, ki ne
govorijo istega jezika kot govorec. V situacijah, ko se srečata govorca dveh različnih narečij
ali sociolektov, si lahko zamišljamo več pomembnih vplivov, npr. željo čim boljšem
razumevanju (izbira čim bolj skupnega koda), željo po izražanju podobnosti7 (ki predpostavlja
tudi možnost »konvergence navzdol« (Giles in Smith 1979), saj tudi sogovornik z višjim
statusom želi biti sprejet ne le s spoštovanjem, pač pa tudi s simpatijo) in celo manipulacijo z
izražanjem lastne identitete. J. Milroy sklepa, da je pojem stigme pravzaprav bolj splošno
uporaben od pojma prestiža, saj lahko označuje jezikovna sredstva, ki se jim govorci v
določenih razmerah izogibajo, da ne bi postali tarča posmeha, stigmatizirane pa so lahko tudi
(domnevno prestižne) precioznosti zgornjega razreda.
2.2.1.2. Teorija družbenih mrež

Kritika Labova pri L. in J. Milroyu ni le načelna, temveč prinaša tudi koherentno teorijo
družbene strukture, v kateri posameznik išče svojo identiteto, ki jo izraža (tudi) v jeziku. Ta
ne temelji na družbenem razredu, temveč na pojmu družbene mreže. L. Milroy priznava, da je
jezikovno variacijo z uporabo tega koncepta v praksi teže empirično raziskovati, vendar pa so
dobljeni rezultati mnogo verodostojnejši pri prikazu širjenja in družbenega vrednotenja
jezikovnih inovacij. Osnova predpostavka L. Milroy je, da ljudje svojo identiteto na abstraktni
ravni sicer morda res iščejo v abstraktnejših kategorijah, kot so razred, spol, starost ipd.,
vendar pa jo v praksi vedno oblikujejo in izražajo v stikih s konkretnimi ljudmi, katerih
odzive morajo upoštevati. Ljudje, s katerimi prihajajo v stik, tvorijo družbeno mrežo. Ta je
»mehanizem za izmenjavo tako blaga in storitev kot za uveljavljanje obveznosti in
dodeljevanje pripadajočih pravic svojim članom. […] Te transakcije lahko sestavljajo blago in
storitve različnih vrst, od pozdravov, vljudnostnih fraz, šal, informacij, kot (na primer)
spolnih odnosov, varstva otrok in pomoč v času bolezni ali revščine.« (Milroy 1987: 47–48)
Taka opredelitev kaže, da posameznikovo odločanje za konsistentne oblike vedenja, s
katerimi gradi lastno identiteto, torej tudi odločanje za jezikovno vedenje, vedno poteka v
7
Izražanje podobnosti je ena od zahtev »pozitivne vljudnosti« (klasičen pojem iz Brown in Levinson 1987), ki je
pomemben dejavnik v medosebnem razmerju med sogovornikoma, v socialni psihologiji pa njegovo učinkovanje
raziskuje teorija prilaganja (npr. Giles in Powesland 1975, ki predpostavlja, da »lahko posameznik pripravi
drugega do tega, da ga vrednoti ugodneje, če zmanjša razlike med njima«.
18
kontekstu konkretnih odzivov (nagrad in kazni), ki jih lahko pričakuje od konkretnih ljudi, s
katerimi prihaja v stik.
V taki mreži je vsak posameznik žarišče, od katerega potekajo črte do oseb, s katerimi je v
stiku. Osebe, ki so z njim neposredno povezane, tvorijo mrežno območje prvega reda; druge
osebe, s katerimi so slednje v stiku, posameznik v žarišču pa jih ne pozna (»prijatelji
prijateljev«), tvorijo mrežno območje drugega reda. Mreža je sorazmerno gosta, če je veliko
oseb, s katerimi je povezan posameznik, povezanih tudi med seboj, in redka, če ni; goste
mreže so značilne predvsem za lokalizirane skupnosti, v katerih živijo nižji družbeni razredi.
Posamezne dele mreže z večjo gostoto, ki jih med seboj povezujejo le redke vezi, L. Milroy
imenuje gruče (clusters). Mreže so lahko unipleksne, če se znanci poznajo le v enem
svojstvu (npr. kot kolegi v službi), in multipleksne, če se poznajo v več svojstvih (npr. hkrati
kot sorodniki, sosedje, igralci v nogometni ekipi, sodelavci).
L. in J. Milroy sta pri svojih raziskavah zbrala veliko gradiva, ki kaže na vpliv družbenih mrež
na jezikovno vedenje. Pri tem se zavedata, da tudi njuna teorija potrebuje predpostavko o
prepoznavanju določenih vrst jezika, ki posameznika usposablja za delovanje v določenih
vrstah mrež, posebej v redkih, v katerih ljudje sorazmerno malo vedo drug o drugem. Toda
avtomatični presaditvi abstraktnih kategorij iz sociologije (kot je družbeni razred) se izogibata
z uvedbo Le Pageovega pojma užariščenosti. Definicija užariščenosti, ki jo L. Milroy
prevzame, pravi, da »jezikovno zvrst opišemo kot 'užariščeno', kadar jo govorci zaznavajo kot
v nekem smislu posebno entiteto« (Milroy 1982). To med drugim pomeni, da je pojem
»naglasa« in sociolekta nasploh psihosocialni pojav, ne strogo stvar jezikovne substance in
jezikoslovčeve objektivnosti; tudi kadar se govorci določenega »naglasa« povsem jasno
zavedajo, ga je pogosto izredno težko natančno fonetično opredeliti. Koncept užariščenosti je
močnejše metodološko orodje kot mehansko presajeni pojem družbenega razreda: omogoča
razumevanje lojalnosti lokalnim skupnostim z vsemi njihovimi hierarhijami in ad hoc
segmentacijami (npr. nastajanjem posebnih subkulturnih skupin).
Koncept družbenih mrež obenem omogoča razumevanje, kako posamezniki v posameznih
družbenih slojih razvijajo svojo identiteto in kakšnim pritiskom so podvrženi. Goste in
multipleksne mreže, kakršne so posebno značilne za nižje družbene sloje (delavske ali vaške
soseske), na svoje člane izvajajo močan normativen pritisk. Odstopanje od sprejetih norm je
takoj in hudo sankcionirano (posmeh, izključitev); to velja tudi za odstopanja v jezikovni rabi
(»če tako govoriš, menda misliš, da si boljši od nas«). Ker imajo člani takih mrež pogosto le
skromne stike zunaj svoje gruče, je ta normativni pritisk še toliko hujši. Vzdrževanje norme
neprestižnih sociolektov je povezano z neposrednim uveljavljanjem avtoritete posameznikove
družbene mreže.
19
L. Milroy se izogiba temu, da bi vzdrževanje norme višjih sociolektov pripisala prestižu kot
Labov. Družbene mreže srednjega razreda so tipično bolj razpršene kot mreže nižjih; ti sloji
pogosto živijo v soseskah, kjer sosedje nikoli ne spregovorijo med seboj, imajo pa veliko
interakcije zunaj soseske na osnovi skupnih interesov. »Visoko izobraženi in mobilni
posamezniki so lahko bolj selektivni v svojem izboru stikov kot posamezniki, ki živijo v
lokaliziranih solidarnostnih mrežah, ki so lahko ne le podporne, temveč tudi zatiralske,«
ugotavljata L. in J. Milroy (Milroy in Milroy 1992: 7). Take mreže so pogosto večje, hkrati
pa zaradi prostovoljne izbire nudijo več podpore in več čustvenega zadovoljstva.. A ker so
vezi šibkejše, so posamezne povezave tudi bolj delikatne; posamezniki morajo biti nenehno
odprti za vzpostavljanje novih. Taka odprtost za najširšo komunikacijo seveda terja
vzpostavitev določene široke norme, ki izraža primernost za vstop v določeno vrsto mrež.
Govorica tega sloja je torej manj horizontalno segmentirana (po geografskih skupnostih),
vendar pa je norma dovolj vzdrževana, da omogoča daljnosežno združljivost.
V zgornjem razredu, pri aristokratski, ekonomski in kulturni eliti L. in J. Milroy znova
odkrijeta goste in multipleksne mreže, ki so nekakšna strukturna preslikava tistih pri
spodnjem razredu. To je družbeni sloj, v katerem »vsakdo pozna vsakogar«; celo v velikih
družbah, kakršna je npr. britanska, ti sloji gravitirajo proti družabnim središčem, kjer se »stvar
dogaja«. Podobnost z nižjim razredom pa je le strukturna; te goste in multipleksne mreže, ki
sicer prav tako izvajajo strog nadzor nad vedenjem svojih članov, le-tem hkrati dopuščajo ali
celo spodbujajo določeno mero ekscentričnosti, izvirnosti, ustvarjanja lastne, posebne
identitete (k lastnostim posameznih sociolektov se bomo znova vrnili v 3. poglavju).
2.2.2. Sociologija
Sociolingvistika je iz prvotno izrazito strogo jezikoslovnih ter sociološkoteoretično naivnih
začetkov (npr. Labov) danes prerasla v močno interdisciplinarno ter družbeno angažirano
vedo, kot kažejo številna dela z močno sociološko podlago (npr. Hodge in Kress 1988,
Chouliaraki in Fairclough 1999, Cameron 2000). Sodobnega pojma sociolekta si danes ne
moremo več predstavljati brez trdne ter strokovno sodobne opredelitve ključnih pojmov, kot
sta družbena identiteta in družbeni razred. V tem poglavju si na kratko oglejmo nekaj
najpomembnejših linij razvoja teh pojmov v sociologiji; povezava s pojmom sociolekta bo po
krajšem ekskurzu kmalu dovolj jasna.
2.2.2.1. Funkcionalistični in konfliktni model

Funkcionalistični model v sociologiji – ki sicer nima posebnih povezav s funkcionalizmom v
jezikoslovju in so torej vse vzporednosti precej naključne – predpostavlja družbo kot urejen
20
sistem, katerega kohezijo jamči skupni sistem vrednot. Podoba družbe kot mehanizma sicer
ne izključuje možnosti pojava občasnih konfliktov, vendar obstajajo v družbi mehanizmi (npr.
izobraževalni in politični sistem), ki omogočajo ohranjanje ravnotežja in reševanje teh
konfliktov na optimalen način. Funkcionalizem je torej v sociologiji povezan predvsem z
idejo o družbi kot integriranem, dobro delujočem sistemu, v katerem se posamezni deli (tudi
družbeni razredi) opredeljujejo glede na svojo funkcijo, ki opravljajo v delovanju celote.
Oseba, ki je najpogosteje omenjana kot ključni predstavnik sociološkega funkcionalizma, je
ameriški sociolog Talcott Parsons.
Funkcionalizem je bil deležen številnih kritik, ker domnevno ne pušča dovolj prostora za
možnost družbenega razvoja; družbo vidi v nekakšnem stanju ravnotežja z le malo motivacije
za spremembe. Kot njegovo nasprotje se postavlja konfliktni model družbe, ki predpostavlja,
da med družbenimi segmenti poteka nenehen boj v imenu različnih interesov, zato družba v
nobenem trenutku ni zares uravnotežena. Tipičen predstavnik polno razvitega konfliktnega
modela je Karl Marx, ki postavlja v ospredje konflikta nadzor nad proizvodnimi sredstvi,
čeprav obstajajo tudi drugačni modeli, ki izhajajo npr. iz nietzchejanske vizije konflikta kot
posledica človekove volje do moči. Sodobna sociolingvistika temelji pretežno na teorijah
konfliktnega modela; med posebno vplivnimi teoretiki lahko naštejemo M. Foucaulta, ki vidi
gibalo družbe v prizadevanju za moč, nadzor nad drugimi, in pri tem posebej poudarja vlogo
diskurza (npr. Foucault 2001), ter nekatere marksistične (L. Althusser, M. Pêchaux) in
postmarksistične teoretike (A. Giddens, P. Bourdieu, J. Habermas).
2.2.2.2. Dejavniki družbenega razreda

K. Marx opredeljuje družbeni razred predvsem v odnosu do lastništva proizvodnih sredstev,
torej do premoženja. Za simbolno vedenje, kakršno je tudi jezikovno, pa je pomemben
prispevek M. Webra, ki je v razpravo o družbenih skupinah vpeljal tudi pojem družbenega
statusa (Malnar 1996); ta razlika se v nekaterih raziskavah interpetira kot razlika med
objektivnim in subjektivnim, ali pa med produkcijo in potrošnjo. Za sociolingvistiko je pojem
pomemben (prim. pripombo Labova na str. 16) prav zato, ker se nanaša na subjektivno
zaznavo posameznikovega položaja v družbi, na njegov ugled in tudi s tem povezane
simbolne dolžnosti (na primer glede jezikovnega vedenja). Njegov problem je ta, da ga je pri
raziskavah izrazito težko objektivno meriti (gre za iste vrste težavnost, kot jo L. Milroy
ugotavlja za raziskovanje družbenih mrež).
Da bi ta problem rešili, se empirični sociologi navadno zatekajo k poenostavitvam, navadno v
obliki kombinacije objektivno merljivih parametrov, s katerimi skušajo opredeliti skupine z
določeno družbeno identiteto. Tak skupek parametrov je na primer kombinacija bogastva,
21
izobrazbe in participacije v oblastnih strukturah, ki jo je za slovenske družbene analize leta
1965 predlagal D. Pirjevec (Pirjevec 1999). Vse troje naj bi v takratni socialistični slovenski
družbi npr. imeli nekateri direktorji ter politični funkcionarji, ki bi tako tvorili družbeno elito;
brez vseh treh prvin pa naj bi bili nekvalificirani delavci ter kmetje brez družbene
participacije. Preostalih šest slojev zapolnjujejo različne kombinacije, med katerimi je posebej
zanimiv po Pirjevčevem mnenju »morda prevladujoči« tip direktorja in funkcionarja s
premoženjem in oblastjo, a brez izobrazbe, kar vsekakor kaže na specifično podobo
pripadnika slovenske družbene elite, zlasti kmalu po revoluciji (kasneje se je z vzgojo
političnih kadrov tudi elita začela bolj izpolnjevati z izobraženci). Pirjevčevi tridimenzionalni
usmeritvi so sledile tudi empirične raziskave, npr. Tomc in Pešec 1988. Avtorja sta v teh
raziskavi tudi dobrih dvajset let po Pirjevcu ugotovila statistično povezavo med večjo
politično participacijo ter nižjo izobrazbo in zaposlitvenim statusom, kar kaže na nenavadno
vztrajnost v krizi identitete slovenskih elit. Obenem sta lahko ugotovila v slovenski družbi
nekakšno stratifikacijsko difuznost (odsotnost ustaljenih povezav med temi tremi dejavniki),
ki sta jo kritično pripisala specifičnim razmeram v slovenski družbi. Zdi se, da zgolj z
mehanično povezavo parametrov brez drugačne, na nek način simbolno delujoče prvine, ki bi
te parametre povezovala v prepoznavno kombinacijo, ne moremo priti do skupine z družbeno
identiteto, ki bi se zavedala svoje specifičnosti, imela specifičen pogled na svet in s tem tudi
specifičen jezik.
Tridimenzionalnemu modelu družbene stratifikacije, posebno v povezavi z življenjskimi
navadami, okusom in pogledom na svet, se je teoretično in empirično izčrpno posvetil
francoski sociolog Pierre Bourdieu. Njegovo teorijo družbenih praks bom nekoliko natančneje
osvetlil, ker se mi zdi za opredelitev družbene identitete nosilca sociolekta posebno uporabna,
pa tudi Bourdieu se je z jezikom veliko ukvarjal (Bourdieu 1992; gl. poglavje 2.3.8.2).
Bourdieu v svoji teoriji praks razvije tridimenzionalni model družbenega prostora, katerega
osi so ekonomski, kulturni in socialni kapital posameznika ali skupine (Bourdieu 1986).
Ekonomski kapital je neposredno pretvorljiv v denar in institucionaliziran v obliki lastniških
pravic; za Bourdieuja kot postmarksista ta kapital ostaja osnova vseh drugih, ki so pretvorljivi
vanj. Ta kapital torej ustreza že omenjenemu parametru osebnega oz. kolektivnega bogastva.
Kulturni kapital je (v svoji »utelešeni obliki«8) »trajna dispozicija uma in telesa« na osnovi
pridobljenega znanja, izobrazbe. Njegova značilnost je, da ga ni mogoče prenesti v trenutku
(kot npr. denar ali plemiški naziv), temveč zahteva vlaganje časa. Ta kapital je soroden pojmu
8
Kulturni kapital ima poleg »utelešene« tudi »popredmeteno obliko«, kot so kulturne dobrine (knjige, slike itd.),
ki jih lahko človek poseduje, in »institucionalizirano obliko«, kot so različni izobrazbeni nazivi, ki so orodje
»družbene magije« (človeku podelijo določen status, pravice, moč ipd.).
22
izobrazbe v empirični sociologiji, vendar je kompleksnejši prav zato, ker ni dojet predvsem v
smislu doseženih izobrazbenih nazivov, temveč »dispozicije«, torej poleg znanja tudi
pridobljenega okusa, ki je povezan z določenimi oblikami vedenja in življenjskega sloga.
Socialni kapital je »agregat dejanskih ali potencialnih virov, povezanih s posedovanjem
trajne mreže bolj ali manj institucionaliziranih razmerij vzajemnega poznavanja in
prepoznavanja – ali, z drugimi besedami, pripadnosti skupini – ki vsakemu članu nudi zaledje
kolektivno posedovanega kapitala« (prav tam, str. 248). Socialni kapital je koncept, soroden
pojmu oblasti ali družbene moči v empirični sociologiji, vendar je mnogo kompleksnejši, saj
ni merljiv s funkcijo v oblastnih strukturah, temveč pomeni dejansko zmožnost vsakega
posameznika, da v določenem trenutku angažira sodelovanje drugih, ki ga v določenem
svojstvu priznavajo – bodisi kot svojega uradno nadrejenega, kot pripadnika iste
prostozidarske lože ali preprosto kot »dobrega človeka« z veliko prijatelji.
Za nas najpomembnejša Bourdieujeva inovacija pri tem je, da lahko vsak od teh kapitalov
nastopa tudi v obliki simbolnega kapitala, tj. kapitala, ki je »dojet simbolično, v razmerju do
poznavanja ali, natančneje, prepoznavanja in zmotnega prepoznavanja« (prav tam, str. 55).
Pojem »zmotnega prepoznavanja« je za Bourdieuja pomemben, saj predpostavlja družbeno
prakso, v kateri je določen socialno konstruiran pomen interpretiran kot stvarnost in
samoumevnost. Simbolni ekonomski kapital se kaže v obliki »statusnih simbolov« bogastva –
razkošnosti bivališča, avta, obleke itd. Simbolni kulturni kapital se kaže v obrednem izražanju
posedovanja izobrazbe – obiskovanju pravih kulturnih prireditev, izbiranju ustreznih
konverzacijskih tem, »kulturnem vedenju« ipd. In končno, simbolni socialni kapital je
posameznikov ugled, »dobro ime«, ki se izraža tudi v vrsti simbolov njegovega mesta v dani
skupnosti, od obiskovanja družabnih obredov dane skupine, obleke, kraja bivanja ipd. do rabe
določenega sociolekta. Sociolekt je oblika posameznikovega simbolnega socialnega kapitala,
s katero ta identificira svojo podporno mrežo, pripadnost določeni skupnosti, ki mu nudi
zaledje za ravnanje v družbenem redu. Vsak simbolni kapital vedno učinkuje kot kredit – kot
»kredibilnost«, verodostojnost, priznavanje, in obenem kot »kreditna sposobnost«, zmožnost,
pridobiti usluge »na kredo«. Kot tak je lahko zelo pomembna oblika akumulacije kapitala
(Bourdieu 1994: 174–175).
Tri vrste kapitala v svoji stvarni in simbolni obliki so pomembne ne le kot posameznikovi
viri, temveč tudi kot ogrodje družbene konstrukcije stvarnosti (gl. naslednje poglavje).
Posameznikova kombinacija vseh treh vrst kapitala, skupaj z njegovo časovno premico
(družbeno mobilnostjo, ki je pomemben dejavnik), tvori posameznikov habitus. Habitusa ne
smemo razumeti (zgolj) v smislu družbenega okolja, v katero je posameznik uvrščen s svojim
mestom v tridimenzionalnem družbenem prostoru. Bourdieu postavlja v ospredje ustvarjalne,
23
aktivne, inventivne zmožnosti habitusa in posameznika, zato razume habitus kot »nekakšen
'občutek' za igro, ki mu ni treba kalkulirati, da na smiseln način najde svojo smer in mesto v
prostoru« (Bourdieu 1985); je sistem »trajnih in premestljivih dispozicij, strukturiranih
struktur, ki so vnaprej določene, da bodo delovale kot strukturirajoče strukture, se pravi kot
načela, ki porajajo in organizirajo prakse in predstave« (Bourdieu 2002: 90); je »sistem
kognitivnih in motivirajočih struktur« (prav tam, str. 91). Posameznikov habitus je njegov
duhovni svet z njegovimi prepričanji, okusom, strategijami in družbeno močjo, ki pa je, kot
omenjeno, vedno pogojen s tremi vrstami kapitala in z načinom njihovega pridobivanja
(posameznikova socialna mobilnost). Posameznikov habitus pogojuje njegov praktični čut.
Ta pomembni termin se nanaša na nekakšno »prisotnost minulih izkušenj: te izkušnje,
spravljene v vsakem organizmu, skušajo zagotoviti v obliki shem zaznavanja, mišljenja in
dejanja 'pravilnost' praks in njihovo nespremenljivost v času zanesljiveje kot vsa formalna
pravila in izrecne norme« (prav tam, str. 93). Bourdieu s pojmom praktičnega čuta nadomešča
klasični marksistični (in z različnimi interpretacijami preobremenjeni) pojem ideologije, še
posebej zato, da ga lahko loči od objektiviziranega čuta, ki je lasten družbenim ustanovam
in izražen prav (oz. tudi) v »formalnih pravilih in izrecnih normah«. V resnici lahko imamo
sociolekt za izrazilo habitusa, konkretnega praktičnega čuta (podobno bomo v poglavju
2.3.10 označili diskurz kot izrazilo konkretnega objektiviziranega čuta). Tu se prvič znova
vračamo k trditvi iz uvoda, da namreč sociolekt nikakor ni le specifična jezikovna forma, s
katero bi se govorec identificiral, temveč je specifičen tudi po tem, kaj kodira v svoje pomene;
je tudi sistem klasificiranja, poimenovanja in vrednotenja stvarnosti.
Bourdieu je v svoji obsežni študiji okusa francoskih družbenih skupin (Bourdieu 1984) med
drugim skušal opredeliti tudi »objektivni družbeni razred, združbo agensov, ki so postavljeni
v homogene razmere eksistence, ki homogeno pogojujejo in tvorijo homogene sisteme
dispozicij, spodobne tvoriti podobne prakse, in ki imajo niz podobnih lastnosti,
objektiviziranih lastnostih« (prav tam, str. 101, poud. A. E. S.). Pri tem se je opiral predvsem
na pojma ekonomskega in kulturnega kapitala (kot že drugi tudi Bourdieu ugotavlja, da je
socialni kapital v empiričnih raziskavah praktično nemogoče meriti – prav tam, str. 245) ter z
različnimi količinami in kombinacijami obeh opisal sodobno slojevitost tipične zahodne
družbe – skupaj z značilnimi okusi obeh.
Zgornji, dominantni razred razdeli v tri frakcije. Ekonomska elita ima največ
ekonomskega kapitala, a sorazmerno malo kulturnega; njej nasprotna je intelektualna elita
(akademsko in vrhunsko znanstveno osebje, kanonizirani umetniki), ki ima največ kulturnega,
a od ekonomske bistveno manj ekonomskega kapitala. V sredini med obema so svobodni
24
poklici (pravniki, zdravniki, arhitekti ipd.), pri katerih so količine obeh vrst kapitala nekako
uravnotežene. Med habitusoma intelektualne in ekonomske elite je globok razkol:
Medtem ko dominantne frakcije dominantnega razreda ('buržoazija') od umetnosti zahtevajo veliko mero
zanikanja družbenega sveta in nagibanje k hedonistični estetiki lahkotnosti in uporabnosti, ki ju simbolizirata
bulvarsko gledališče ali impresionistično slikarstvo, se dominirane frakcije ('intelektualci' ali 'umetniki')
nagibajo k asketskim vidikom estetike in podpirajo vse umetniške revolucije, izvedene v imenu čistosti in
čiščenja, zavračanja bahaštva in buržoaznega okusa za ornament; in dispozicije do družbenega sveta, ki jih
dolgujejo svojemu statusu »revnih sorodnikov«, jih usmerjajo k temu, da so bolj naklonjeni pesimističnim
upodobitvam družbenega sveta.
Bourdieu 1984: 176
Intelektualna elita je tista, ki določa merila legitimne kulture. Ta merila ekonomska elita
sicer sprevrača v prid lahkotnosti, utilitarnosti, a še vedno na določenem nivoju. Kot bomo
videli v poglavju 3.1, imajo te razlike v habitusih tudi izrazite posledice za sociolekte teh
skupin – ne le na semantični, temveč tudi na izrazni ravni.
Ekonomsko frakcijo tradicionalnega srednjega razreda sestavljajo predvsem različni
obrtniki in trgovci, intelektualno frakcijo učitelji, uredniki ter različni umetniški
proizvajalci. Po okusu blizu intelektualni frakciji so različni novi poklici, pri katerih sta obe
vrsti kapitala nekako uravnoteženi (dizajnerji, svetovalci, publicisti, tržni raziskovalci,
oglaševalci, televizijski producenti, organizatorji kulturnih dejavnosti…). Tradicionalno
vmesno frakcijo z uravnoteženim ekonomskim in kulturnim kapitalom pa sestavljajo nižji
vodstveni delavci in uradniki, medicinske sestre, socialni delavci ipd., ki po Bourdieuju
tvorijo najbolj tipično malomeščanstvo.
Odnos malomeščanstva do legitimne kulture je problematičen: »Kar tvori malomeščansko
kulturo, je pravzaprav odnos srednjega razreda do [legitimne] kulture – zgrešena identiteta,
zgrešena vera, alodoxia. […] [Gre za] njegov odnos do legitimne kulture in za njegov zavzeti,
a tesnobni, naivni, a resni način oklepanja le-te. Gre, čisto preprosto, za dejstvo, da legitimna
kultura ni ustvarjena zanj (in pogosto proti njemu), zato ni on ustvarjen zanjo …« (prav tam,
str. 326) Srednji razred je proti provokativnim, razkrivalnim vidikom legitimne kulture:
»malomeščanska kultura je odločno proti vulgarnosti,« pravi Bourdieu (prav tam). Kot bomo
videli v poglavju 3.1.2, ima tak okus izrazite posledice za jezikovno vedenje srednjega
razreda in njegov odnos do standardnega jezika.
Bourdieu spodnji, dominirani razred glede na njegov okus in ideologijo vidi kot homogeno
tvorbo. Temeljev tega okusa pa ne vidi v kaki »protikulturi«, v eksplicitnem nasprotju
legitimne kulture, ki jo ustvarja dominantni razred in slepo sprejema srednji razred, temveč v
nagnjenju k utilitarnosti (praktični koristi in razumljivosti, »zdravi pameti«, ki zamenjuje
»spodobnost« srednjega razreda) ter konformizmu, ki je seveda le druga beseda za
sprejemanje te »zdrave pameti«.
25
Resda je tu seveda vse, kar spada k umetnosti življenja, modrosti, naučene iz potrebe, trpljenja in ponižanja ter
naložene v podedovanem jeziku, gostem celo v svojih stereotipih, v smislu za veseljačenje in radost, za
samoizražanje in praktično solidarnost z drugimi […]. Tu je tudi vse, kar zadeva politiko, s tradicijo
sindikalnega boja, ki bi lahko bila edino pristno načelo protikulture, a kjer v resnici učinki kulturne dominacije
nikoli ne popustijo. Tisti, ki verjamejo v 'ljudsko kulturo' […], morajo pričakovati, da bodo našli […] le
raztresene drobce stare eruditske kulture (kot je ljudska medicina), izbrane in reinterpretirane v smislu
temeljnih načel razrednega habitusa in integrirane v unitarni svet, ki ga uteleša, ne pa protikulture, ki jo želijo,
kulture, ki bi bila dejansko vzpostavljena v nasprotju z dominantno kulturo in zavestno postavljena kot simbol
statusa ali deklaracija ločene eksistence.
Bourdieu 1984: 394-395
Delavska kultura temelji na sprejemanju ponujenega: na gledanju televizijskih zabavnih

oddaj, branju žanrske literature in gledanju žanrskih filmov: »ne samo v glasbi in športu so
reducirani na vlogo 'oboževalca', militantnega 'navijača', vklenjenega v strastno, celo
šovinistično, vendar pasivno in nepristno udeležbo« (prav tam, str. 386). Konformizem,
»edina eksplicitna norma ljudskega okusa«, je pogojen s habitusom: »poleg tega, da nudi
obliko osnovne varnosti v svetu, v katerem je bore malo jamstev, je izbira 'delati, kot je prav'
ali 'tako se dela' […] povsem naravna v ekonomiji praks, ki temelji na iskanju 'praktičnega' ter
zavračanju 'muh' in 'zafrkljivih neumnosti' […] Okus za cenene drobnarije in kramo, ki krasi
poličke nad kaminom in hodnike, navdihuje namen, ki je tuj ekonomistom in navadnim
estetom, namreč pridobitev kar največjega 'učinka' […] za kar najmanjše stroške. To je
formula, ki je po buržoaznem okusu sama definicija vulgarnosti« (prav tam, str. 379).
Na srečo Bourdieu to pesimistično podobo preseže z ugotovitvijo, da lahko kreativna, aktivna
plat pojma habitusa preseže okvire gole družbene razslojenosti. Njegove tri spremenljivke
(količina posameznikovega kapitala, njegova struktura in časovna evolucija obeh parametrov)
tvorijo le družbene »razrede na papirju«, ki še niso »realitete«, skupine, ki bi kot take
obstajale v stvarnosti (Bourdieu 1990: 117). Združujejo agente, ki imajo skupne dispozicije
(habitus), odtod pa tudi določeno nagnjenost k temu, da tvorijo resnične skupine, da se tudi v
stvarnosti združujejo. Ta teoretični prostor torej le opredeljuje meje (ali verjetnosti) vsakega
poskusa preobrazbe teoretičnih razredov v stvarne; v stvarnosti pa Bourdieu razume družbeni
prostor kot področje nenehnega boja za klasifikacije, za tvorbo in priznanje skupin. Pojem
razrednega boja tako zamenja s pojmom simbolnega boja, boja posameznih skupin za
(samo)definicijo: »boji v zvezi z etnično ali regionalno identiteto […] so samo poseben
primer bojev za višjo klasifikacijo, bojev za monopol nad močjo dokazovanja in
prepričevanja, spoznavanja in overjanja priznanj, uveljavljanja legitimne definicije delitev
družbenega sveta, s tem pa tudi za ustvarjanje in razpuščanje skupin« (Bourdieu 1992: 116).
Prehod iz stanja praktično obstoječe skupine v stanje instituirane skupine (razreda, nacije itd.) predpostavlja,
da je zgrajeno tako načelo klasificiranja, ki lahko proizvede skup vseh razlikovalnih lastnosti, značilnih za
skup vseh članov te skupine, in hkrati izniči vse nepertinentne lastnosti, ki jih ima del članov ali vsi člani glede
na druga merila […] in ki bi lahko bile osnova za druge vrste delitev. Boj torej poteka pri samem izvoru
konstituiranja razreda (družbenega, etničnega, spolskega itd.): ni skupine, znotraj katere ne bi potekal boj za
uveljavitev legitimnega konstituiranja skupin, in ni razdelitve lastnosti – najsi gre za spol ali starost, izobrazbo
26
ali bogastvo – ki ne bi mogla biti osnova v ožjem smislu političnih delitev in bojev. Tvorba skupin, podrejenih
na osnovi določene specifične razlike, je neločljiva od razgradnje skupin, ustvarjenih na osnovi generičnih
značilnosti ali lastnosti (moški, starci, Francozi, Parižani, meščani, domoljubi), ki so v nekem drugem stanju
simbolnega razmerja sil opredeljevale družbeno, včasih celo pravno identiteto teh agensov.
Bourdieu 1992: 131
Družbena stratifikacija je torej nedvomno močan dejavnik osebne identitete, saj tvori
habituse, v katerih posamezniki delujejo; toda tudi v najbolj konformističnih razredih prihaja
do simbolnih konfliktov, pa četudi so ti morda povezani le z različnimi vidiki pop kulture ali
goegrafske lokalitete, ki ključno vplivajo na pogled na svet in zahtevajo novo klasifikacijo, s
tem pa odpirajo pot nadaljnjemu razvoju. Za sociolingvista to pomeni predvsem, da je
njegova predstava, da bo mogoče sociolekte preprosto razvrstiti po družbenih slojih, obsojena
na neuspeh. Družbena stratifikacija – posebno v obliki, ki ima povezave s simbolnim
kapitalom, kot jo predstavlja Bourdieu – je vsekakor pomemben in daljnosežen dejavnik,
vendar nikakor ne edini; skupine z lastnimi sociolekti se nenehno oblikujejo in razpadajo,
združujejo in izolirajo; in v času pozne moderne so ti procesi še neprimerno hitrejši, tako da
so skupine praktično v nenehnem pretoku in mešanju. Svojevrsten fenomen je, kako se lahko
tudi jezik – sociolekt – bliskovito spreminja v skladu s temi procesi; kako se sociolekti
razvijejo v nekaj mesecih in po doseženem vrhu propadejo v nekaj letih; fenomen, ki je
gotovo vreden jezikoslovčevega zanimanja.
2.2.2.3. Družbeni razred in konstrukcija stvarnosti

Že pri Bourdieuju smo omenili, da habitus pogojuje tudi posameznikov praktični čut, njegovo
ideologijo. Ta trditev ni blizu le družbenokritičnim, temveč tudi drugim sociologom –
predvsem tistim, ki jih zanima socializacija. Na kratko si oglejmo nekaj tez, kako naj bi bila
organizirana specifična semantika sociolekta, pridobljena med socializacijo.
Prispevek sociologije k teoriji družbene identitete, kakršno potrebuje sociolingvistika, se ne
konča le pri formaciji družbenih skupin, temveč je morda še pomembnejši na področju
njihove reprodukcije, torej vključevanja posameznika v skupino in v njen duhovni, s tem pa
tudi jezikovni svet. Tu sociologija že meji na socialno psihologijo, v zadnjem času pa so
teorije socializacije tesno povezane tudi s sodobnimi teorijami diskurza (prim. Nastran Ule
2000). Pri tem lahko omenimo predvsem prispevek simbolnega interakcionizma.
Teorija Ervinga Goffmana temelji na pojmu vsakdanjega življenja kot predstave
(performance), v kateri posamezniki igrajo različne vloge. Pojem predstave vedno zajema tudi
različne vrste lažnega predstavljanja (misrepresentation): »komajda obstaja kak legitimen
vsakdanji poklic ali razmerje, v katerem izvajalci (performers) ne bi izvajali skrivnih praks, ki
so z zunanjimi vtisi nezdružljive« (Goffman 1990: 71). V tem ni nič nenavadnega; Goffman
citira Williama Jamesa z njegovo ugotovitvijo, da obstaja pravzaprav »toliko različnih
27
družbenih jazov, kot je različnih skupin oseb, katerim mnenje se nam zdi pomembno. Na
splošno kažemo drugo plat jaza vsaki od teh različnih skupin.« (Goffman 1990: 57) To nas
lahko spomni na Le Pageovo definicijo govora kot dejanja identitete, pri katerem se govori
prilagodi govoru »skupin, s katerimi se želi občasno identificirati« (poud. A. E. S.).
Različne predstave in prakse so utemeljene na predstavah o stvarnosti, ki so urejene v okvirih
(frames). Naravni okviri skušajo urediti v smiseln, predvidljiv kompleks tista dogajanja, ki jih
vodijo iracionalne naravne sile; družbeni okviri pa omogočajo razumevanje dogodkov, ki jih
vodi volja določene inteligence proti določenemu cilju (Goffman 1986: 22). »Prizadevati si
moramo, da bi si oblikovali podobo okvirja okvirjev dane skupine – njen sistem verovanj,
njeno 'kozmologijo' – […] a zavedati se moramo, da že na ozemlju, kot so Združene države, ti
kognitivni viri niso popolnoma skupni.« (Goffman 1986: 27). Kognitivni okvir so kot zelo
pomemben pojem prepoznali tudi diskurzivni analitiki (npr. Tannen 1979), besediloslovci
(Beaugrande in Dressler 1992: 69) in proučevalci umetne inteligence (npr. Sanford in Garrod
1981).
O minimumu skupnih vrednot kot pogoju za obstoj koherentne družbe govorita tudi Berger in
Luckmann (Berger in Luckmann 1999), avtorja odmevne knjige o družbeni konstrukciji
stvarnosti (Berger in Luckmann 1992). Njuna temeljna postavka je, da je vse naše védenje o
svetu družbeno konstruirano in družbeno posredovano: posameznikova zavest o stvarnosti
(vkodirana tudi v konvencionalni jezikovni kod, ki ga uporablja) je ključno pogojena z
okoliščinami njegove socializacije. V primarni socializaciji otrok sploh postane del družbe;
vanjo ga iniciirajo pomembni drugi (npr. starši) ki pa mu hkrati s specifičnim videnjem
stvarnosti, ki je značilen za to družbeno skupino, vcepljajo tudi idiosinkratični čustveni
(vrednotenjski) odnos do nje. V sekundarni socializaciji (šolska vzgoja) pa otrok že
ponotranja tudi institucionalne podsvetove, tj. pridobi »posebna znanja«, ki nastajajo kot
posledica delitve dela z institucionalno definiranimi nosilci. V institucijah so tako akterji kot
njihova dejanja tipizirani. Sekundarna socializacija ni tako odvisna od čustvenega naboja kot
primarna, a tudi tu čustvena (vrednotenjska) naravnanost ni brez pomena. Znanje, če naj bo
zares sprejeto, je treba namreč »vključiti v domači svet« (bring home). Izvorna stvarnost
otroštva je »dom«, ki se postavlja kot večen in naraven; vse kasnejše stvarnosti so umetne. Iz
tega lahko sklepamo, da če so vrednote, posredovane v primarni socializaciji, zelo drugačne o
tistih v sekundarni, pride do konflikta, ki ga posameznik razreši bodisi z zavračanjem
izobrazbe bodisi z izstopom iz svoje prvotne skupnosti, bodisi – tretja in alternativna možnost
– s poiskanjem sprave med obema sistemoma vrednot, ki je mogoča s sintezo ali z
menjavanjem podobe jaza v različnih predstavah (v goffmanovskem smislu).
28
Če tezo o družbeni konstrukciji stvarnosti zaobrnemo na sociolekt, lahko rečemo, da je
konstrukcija stvarnosti v vsaki posamezni družbeni skupini hkrati specifični sistem
označencev v sociolektu te skupine. Vsak sociolekt razlaga stvarnost na svoj način, in temu
prilagaja tudi svojo substanco – na vseh ravninah. Razumljivo je, da razvija leksiko, potrebno
za izražanje specifičnih objektivnih (npr. terminologije) in subjektivnih (npr. ekpresivna
sredstva) potreb. Občutenje konflikta med domom in institucijami pa se lahko izrazi tudi v
zvestobi specifični fonetiki domačega sociolekta; tudi drugačnost le-tega od standardne
pravorečne norme dejansko izpolnjuje subjektivno potrebo govorca, da izrazi pripadnost tisti
konstrukciji stvarnosti, na kateri temelji njegov sociolekt.
2.2.2.4. Konstrukcija stvarnosti v konfliktnem modelu

Teoretiki konfliktnega modela družbe v interakcionističnih pojmih institucije in legitimacije
(tj. »upravičevanja« obstoječega stanja stvari, osmišljanja družbenega reda) vidijo
funkcionalistične koncepte družbene integracije in reda; pojma »minimuma skupnih vrednot«
oziroma »okvira okvirov« pri njih zamenjuje pojem »dominantne ideologije« oziroma
»dominantnega jezikovnega koda« (Vološinov, Bahtin) ali »dominantnega diskurza«
(Foucault, Kress). Družbeni svet nima skupnega okvira, temveč je razklan na množico
različnih kognitivnih okvirov; eden med njimi (okvir vladajočega razreda) se vzpostavlja kot
dominanten, vendar je nenehno izpostavljen subverzivnim napadom drugih. Vzporeden
interakcionističnemu pojmu vloge, ki je posamezniku na voljo v predstavi znotraj določenega
okvira, je pojem subjektne pozicije (Foucault 2001: 57–58), ki pa je v klasični teoriji
družbene dominacije mnogo bolj totalizirajoč od svojega interakcionističnega para. Subjekt je
v taki teoriji praktično enak vsoti vseh pozicij, ki jih lahko zasede v različnih diskurzih; še
več, (dominantna) ideologija ga pravzaprav šele interpelira (naslavlja, vzpostavi) kot subjekt
(Althusser 1980). V tej teoriji praktično ni mesta za subjekt, ki bi bil ločen od predvidenih
pozicij zanj; v ospredju zanimanja ni posameznik, temveč njegova funkcija (prim. Barthesovo
znamenito razglasitev »smrti avtorja« kot garanta enotnega smisla v literarni teoriji ter
njegovo zamenjavo s »pisalcem«, Barthes 1988). V teoriji, v kateri ni enotnega in
avtoritativnega subjekta, bi se sociolekt formiral bodisi brez možnosti izbire bodisi kot igra
brez stvarne (več kot zgolj simbolne) identitete. Taka teorija subjekta, ki najde svoj vrh v
poststrukturalističnih teorijah diskurza (npr. dekonstruktivizem), ukinja možnost subjektove
samodefinicije, zato ne preseneča, da so se ji sodobne teorije konfliktnega modela odrekle z
iskanjem nekakšne tretje poti, ki ohranja bolj humanistični temelj.
Liniji te misli lahko sledimo že od Bahtina (za izčrpnejšo predstavitev sicer gl. poglavje
2.3.3). Kot poudarja Juvan (Juvan 1999), je za slednjega večglasna (na več konstrukcij
29
stvarnosti razbita) komunikacija še vedno nekaj, kar uresničujejo konkretni, živi ljudje; in tudi
White (White 1984) poudarja ključno razliko med Bahtinom in njegovimi nadaljevalci (Julia
Kristeva, dekonstruktivisti) v njegovem poudarjanju nenehne dialektike med hegemonično
centripetalno močjo jezika in centrifugalno silo večjezičja. Za Bahtina »oba pola, homogeni in
heterogeni, delujeta pri tvorbi pomena« (prav tam, str. 138). Za pravo razumevanje sociolekta
moramo torej vedno imeti pred očmi tako posameznikovo osmišljenje sveta kot njegovo
razmerje z dominantno in drugimi konstrukcijami stvarnosti.
Ta humanistična prvina se pojavlja tudi pri Bourdieuju, katerega pojem habitusa, kot smo že
omenili (gl. str. 24), vedno predpostavlja aktivno vlogo posameznika v njem. Resda otrok pri
socializaciji vedno znova občuti simbolno nasilje9, ki ga sili v specifično videnje sveta
(specifično opomenjanje in vrednotenje jezikovnih sredstev), v katerem biva – pogosto je to
videnje, ki ni v njegovo korist. To videnje je pogojeno s kombinacijo različnih vrst kapitala v
njegovem neposrednem okolju; toda če razumemo habitus kot »občutek za igro«, ima pri tem
tako otrok kot kasneje odrasli možnost kreativnega poseganja v lastni habitus. Morda
najučinkovitejšo kritiko funkcionalistične teorije vlog ali ortodoksne teorije subjektnih pozicij
pa najdemo pri J. Habermasu.
Po Habermasu (v posebni izdaji predavanj Thesen zur Theorie de Sozialisation, 1968, tukaj
povzeto po Nastran Ule 2000: 177–179) funkcionalistični model predpostavlja, da se v
stabilnem družbenem sistemu ujemajo veljavne norme in moč družbene kontrole
posameznikovega vedenja v vlogi; zato bi morale biti norme vedno tudi izpolnjene. Seveda se
tudi funkcionalisti zavedajo, da je taka zgledna izpolnjenost norme le teoretična idealizacija; a
tako stanje vidijo kot optimalno in zaželeno stanje družbenega sistema. Habermas nasprotno
meni, da bi bile take razmere lahko značilne le za skrajno patološko psevdoskupnost, ne pa za
normalno družbo – zato postavlja drugačen model, ki temelji na specifični humanistični etiki.
Idealno stanje funkcionalistov bi bilo mogoče le s skrajno represijo nad člani družbe;
družbena določitev vlog in njihova vsakokratna osebna interpretacija se v resnici nikoli
povsem ne ujemata. Osebe se od vlog, s katerimi se občasno identificirajo, hkrati tudi
distancirajo, jih opazujejo od zunaj in ustrezno prilagajajo. Razvoj družbene identitete tako
predpostavlja tri stopnje: naravno identiteto, ki pomeni zgolj enotnost telesa in njegovih
reakcij; identiteto vlog, ki se razvije pod vplivom družbenih dejavnikov (socializacija), a še ni
zares reflektirana identiteta, temveč le površna posplošitev pričakovanj v norme; ter končno
identiteta jaza, do katere se človek prebije, če se trdo in kritično, refleksivno sooči z družbo in
9
Simbolno nasilje je za Bourdieuja vsiljenje nečesa, kar je kulturno ustvarjeno in arbitrarno, kot stvarnega in
občeveljavnega; tipičen primer simbolnega nasilja je npr. vsiljenje videnja nepravičnega stanja stvari kot
naravnega, logičnega in samoumevnega.
30
samim seboj ter ustvari samostojen odnos do stvarnosti. Ta identiteta mu omogoča, da preseže
le deloma ozaveščeno identitete vlog in nastopi kot razmišljajoči subjekt z ustrezno distanco
do subjektnih pozicij, ki jih občasno zaseda.
Priznavanje volje posameznika nasproti njegovim vlogam, ki ga uveljavlja tradicija od
Bahtina do Habermasa, je ključnega pomena tudi za dvorazsežnostno teorijo zvrsti – med
sociolektom in žanrom (diskurzom) – ki jo bomo razvili v poglavju 2.3.10.
2.2.2.5. Pozna moderna

Omenjeni vidiki identitete po ugotovitvah številnih sociologov v času nekako zadnjih petdeset
let doživljajo znatne spremembe, značilne za čas, označevan z različnimi izrazi, med katerimi
sta najpogostejša postmoderna ter pozna moderna. Bistvo teh sprememb je, da se v času
izredno hitrega tehnološkega napredka zelo hitro spreminjajo tudi možnosti in zahteve, s
katerimi se sooča posameznik pri oblikovanju svoje identitete. V postindustrijski družbi
posameznik težko pričakuje, da bo vse življenje lahko nastopal v isti (glavni) vlogi, opravljal
isti ali vsaj enak poklic in celo, da bo vse življenje lahko ohranil enake vrednote (saj se
bliskovito pojavljajo vedno nove etične možnosti, ki jih prinaša tehnološki razvoj – orožje
množičnega uničevanja, kloniranje ljudi, genetska manipulacija z živo naravo ipd.).
Kot ugotavlja A. Giddens (Chouliaraki in Fairclough 1999: 78–8310), je pozna moderna čas,
ko se morajo »tradicije zagovarjati«; družbenega življenja ne oblikujejo več na samoumeven
in nedvomen način, saj so ekonomske sile, ki zahtevajo nenehno učinkovitost delovanja,
razgalile arbitrarnost družbenega reda bolj kot kdajkoli prej. Samoumevnosti zasebne sfere,
tradicionalno vcepljane s simbolnim nasiljem (Bourdieu), vse bolj odstopajo mesto posegom
ustanov oziroma ekspertnih sistemov (izraz J Habermasa, povzeto po Chouliaraki in
Fairclough 1999: 83–8911). Slednji v obliki najrazličnejših svetovalnic, brošur v stilu »Kako
doseči …«, časopisnih rubrik in oglasov kolonizirajo zasebni svet posameznikov ter skušajo
svetove posameznikov z različnimi racionalnimi argumenti poenotiti, hkrati pa prav zaradi
preobilice pogosto nasprotujočih si ekspertnih informacij to enotnost razbijajo in
onemogočajo. Učinke kolonizacije nagel razvoj znanosti, tehnologij, novih praks in
spremljajočih etičnih dilem še poglablja. Kot ugotavljajo številni sociologi (za obširno
predstavitev gl. Nastran Ule 2000), se v tem času družbene identitete destabilizirajo; od
posameznika se pričakuje aktivno vodenje »identitetne politike«, zato je reflektirana identiteta
jaza pravzaprav še pomembnejša. Zato družbena mobilnost ni bila še nikoli tako velika kot
10
Avtorja v posebnem poglavju povzemata glavne Giddensove ugotovitve, pomembne za kritično analizo
diskurza: citirana ugotovitev je iz Giddensove knjige Beyond Left and Right, Cambridge: Polity Press, 1994.
11
Avtorja v posebnem poglavju povzemata glavne Habermasove ugotovitve, pomembne za kritično analizo
diskurza: ta pojmovnik Habermas obširneje obravnava v knjigi The Theory of Communicative Action vol. 2,
Lifeworld and System: A Critique of Functionalist Reason, London: Heinemann, 1987
31
danes (Giddens 2001), tradicionalne definicije družbenega razreda pa se v sociologiji pogosto
spreminjajo oziroma stopajo v ozadje; v ospredje stopa pojem življenjskega stila (Ule 1998,
Luthar 1998: 99 in dalje).
Življenjski stili so manj vezani na objektivne ter bolj na simbolne razmere; delujejo kot
»družbene formacije, ki se vzpostavljajo prek tipizacije samih sebe in drugih formacij«
(Luthar 1998), torej kot rezultati Bourdieujevega »boja za klasifikacije«. Ta definicija je
pomembna: življenjski stil dejansko postane družbena formacija, ne več le opazovani
parameter. Te spremembe, ki so povezane z novimi vzorci proizvodnje in potrošnje na
Zahodu, so povezane predvsem z dvema dejavnikoma. Po eni strani jih je omogočilo
sorazmerno bogastvo zahodnih in dela daljnovzhodnih družb, ki je povzročilo, da je bolj kot
vzorci produkcije postala pomembna organizacija potrošnje. Primer raziskave slovenskih
družbenih skupin, ki ta parameter že vključuje, je npr. Knez 1988. Po drugi pa sta se v drugi
polovici stoletja v družbi močno povečala delež in kupna moč mlade generacije, čemur je
sledila tudi preusmeritev dela industrije v zadovoljevanje potreb te družbene skupine. Te
potrebe so predvsem simbolne; bolj kot kadarkoli v zgodovini so se razcvetele številne
subkulture, ki so v naslednjih desetletjih izrazito spremenile življenjske in vrednotne
strukture.
V času moderne je bila stilizacija življenja privilegij družbenih elit; danes je struktura
območja življenjskih stilov prožnejša in po njem se horizontalno in vertikalno gibljejo cele
družbene skupine. Življenjski stil postaja vsaj teoretično vse manj pogojen z materialnimi
pogoji, vse bolj pa z življenjsko odločitvijo; in ker je izbira sorazmerno pestra, je za
življenjske stile v postmoderni značilna izrazite estetizacija, predvsem pa usmeritev k
simbolnemu namesto materialnemu. Človek je, kar izraža, da je; še nikoli v zgodovini ni v
družbi toliko različnih življenjskih stilov nujno potrebovalo toliko različnih simbolnih sredstev
za samoizraz.
Za jezik imajo te spremembe vpliv prek dveh razsežnosti, ki sem ju v grobem že orisal drugod
(Skubic 2003a): vpliv na sociolekte in vpliv na žanre. Vpliv na sociolekte lahko opišemo kot
novo vernakularizacijo: standardni jezik je s svojo togostjo vedno manj model za višje
skupine, ki se kot sredstva svojega intimnega izraza oprijemajo bolj sproščenih jezikovnih
zvrsti. Na tak način se laže znajdejo v spremenjenih družbenih razmerah, ki zahtevajo
nenehno odprtost ter prilagodljivost ter nikakor ne spodbujajo toge elitistične ekskluzivnosti.
Pri tej vernakularizaciji je opaziti dva vidika. Prvi je novo poenotenje jezika po geografskem
in družbenem prostoru, ki olajšuje mobilnost posameznikov in vodenje identitetne politike.
Pri tem poenotenju ne gre toliko za razvoj enotnega pogovornega jezika kot za »rahljanje
meja« med različnimi pokrajinskimi govoricami in različnimi sociolekti; ne gre (le) za
32
približevanje skupnemu standardnemu jeziku, temveč tudi za sprejemanje besed iz drugih
geografskih okolij in sociolektov. Tako sprostitev podpira nova toleranca do jezikovnih
razlik, katere pogoj je priznavanje vzajemne razumljivosti in ki je pravzaprav pogoj za
vernakularizacijo, ki brez vodenega standarda nikoli ne more in ne želi doseči popolne
enotnosti. Toleranca do drugega je jamstvo tudi za lastno sprejetost v času identitetnih
sprememb, ki bi jih inertnejša širše kolektivna praksa morda teže sprejela. Hkrati ne gre
zanemariti niti dejstva, da so danes konkurenčni, alternativni simbolni univerzumi prek
množičnih občil vedno dostopnejši in vedno enakopravneje obravnavani, kar gotovo vpliva
tudi na posameznikovo vrednotenje lastnega simbolnega univerzuma (doxo zamenja
heterodoksija).
Podobne pojave je opaziti tudi pri spremembah žanrov v pozni moderni. Pri tem ne gre samo
za to, da postaja sprejemljiveje uporabljati sociolektne prvine v žanrih, ki so bili še pred
kratkim izključna domena standardnega jezika, zato »da bi zmanjšali vpliv poznavanja jezika
javne komunikacije in njegovih pravil za dostop do javnih kanalov« (Škiljan 1999: 130);
nekakšna liberalizacija v rabi jezika v zahtevnejših žanrih poteka načrtno in z bolj
pragmatičnimi cilji. Pri tem gre pogosto za aplikacijo jezikoslovnih (analiza konverzacije,
retorika) in socialnopsiholoških ekspertnih sistemov na vedno širše segmente družbenega
življenja: v današnji ekonomiji se razvija prava industrija »naravnega« govora, analiza
diskurza pa postaja aplikativna veda. Komunikacija v ekonomiji danes na primer pogosto
poteka v skladu z izdelanimi in publiciranimi predpisi »sproščene« komunikacije. Kot
ugotavlja D. Cameron (Cameron 2000), je pri tej aplikaciji problem to, da v njej normalno
(tisto, kar je po ugotovitvah analize diskurza v vsakdanjosti običajno) postane normativno:
izrazi prijaznosti, kot so pozdravi, stik z očmi, vljudnostne fraze, nasmešek ipd., postanejo v
komunikaciji zaposlenih s strankami poenoten predpis, kar lahko pogosto pripelje tudi po
paradoksalnih posledic. Tudi za komunikacijo znotraj podjetij je značilen nov pojmovnik, ki
naj bi podpiral novo podjetniško miselnost – odprtost, ki naj bi spodbujala ustvarjalnost
(»vsakdo lahko prispeva«). Pri tem se ukinjajo distanca med nadrejenimi in podrejenimi
zaposlenimi ter drugi togi obrazci (»nismo voditelji, temveč le 'olajševalci' procesov«). Kot
posledica spoznanj o pomembnosti simbolnega v družbi pa se pojavljajo nove, ritualne
komunikacijske prakse, ki naj bi zagotavljale lojalnost in identifikacijo s podjetjem (verbalno
formuliranje »poslanstva« podjetja in njegovo citiranje ter skandiranje, nošenje oznak
podjetja). Nove prakse pa se izražajo tudi v drugih žanrih, npr. v publicistiki (značilni
»klepetavi« slog mnogih sodobnih revij – tudi pri obravnavi resnih tem – kjer je publicistu
dovoljeno svobodno izražati lastno individualnost tudi v jeziku), v pedagoških žanrih, kot so
predavanja in seminarji (kjer na nove didaktične prakse pogosto vplivajo ugotovitve
33
psihologov o koristnih vplivih sproščenega in ustvarjalnega okolja) ipd. Te prakse pogosto
temeljijo na dognanjih socialne psihologije, da ljudje kljub deklarativnemu visokemu
vrednotenju standardnega jezika pozitivneje reagirajo na nagovor v dialektu, ki jim je blizu ali
simpatičen (gl. poglavje 2.2.3).
Omenjene spremembe so daljnosežne; vendar pa jih nikakor ne kaže precenjevati. Čeprav na
področju družbenih identitet prihaja do liberalizacije in večje odprtosti sociolektnih skupin,
pojem družbenega razreda ostaja relevanten, dokler se ohranja kapitalska ločnica. Še vedno se
namreč ohranjajo velike skupine ljudi, ki se iz takega ali drugačnega razloga ne zmorejo
(odsotnost kulturnega kapitala) ali nočejo (lojalnost lokalnim vrednotam) pridružiti novim
družbenim formacijam; te skupine še vedno vztrajajo v okvirih tradicionalnih sociolektov –
neprestižnih, kot v primeru deprivilegiranih družbenih skupin, ali prestižnih, kot v primeru
malomeščanstva, ki sprememb pozne moderne praktično ne opazi in se pritožuje nad
vulgarizacijo družbe. Dokler se ohranja ta ločnica, družbenokritični pristop k problematiki
sociolekta (posebno njegovega vrednotenja, gl. poglavje 2.2.3) ostaja relevanten.
Podobno omejen je domet teh sprememb pri žanrih. Po eni strani ostaja spreminjanje odnosa
do rabe sociolektov v različnih žanrih pogojeno z različnimi omejitvami, ki jih postavlja
dejanska usposobljenost posamezne jezikovne zvrsti za opravljanje posameznik funkcij (gl.
Skubic 2003a). Po drugi strani pa tudi vloge, jih govorcem predpisujejo novi diskurzi, niso
brezrezervno sprejete; ohranja se distanca do vlog, kot jo predvideva J. Habermas (gl. str. 30),
tako da lahko sociolekt »pride skozi«, četudi le v obliki ironičnega vrednotenjskega »naglasa«
(gl. poglavje 2.3.3), ki jih dobijo sicer formalno predpisane besede. Kot ugotavlja tudi D.
Cameron (Cameron 2000), se govorci v teh predpisanih vlogah pogosto počutijo nekoliko
neumno in se z njimi ne morejo zares identificirati, kar postavlja pod vprašaj samo
učinkovitost tako predpisanih diskurzov, posebno pri tistih posameznikih in skupinah, katerih
vrednot tak način komunikacije ne podpira (pogosto pri pripadniki alternativnih ali lokalnih
sistemov vrednot).
2.2.3. Socialna psihologija in vrednotenje drugega

Bourdieu je izrecno zanikal, da bi morali njegov opis družbene identitete razumeti kot model
racionalne izbire, saj pogosto poudarja, da je pojem habitusa enak »'občutku' za igro (ali
praktičnemu čutu), intencionalnosti brez intence, ki funkcionira kot načelo strategij brez
strateškega načrtovanja, brez racionalne preračunljivosti in brez zavestnega postavljanja
ciljev«, da se torej dominantni razredom »ni treba ukvarjati z racionalnim preračunavanjem,
da bi dosegli cilje, ki najbolj ustrezajo njihovim interesom; slediti morajo le svojim
dispozicijam…« (Bourdieu 1990: 108). Kljub temu pa njegovi teoriji, ki jo navsezadnje
34
zanimajo kolektivi, ne posameznik, manjka opis posameznikovih motivacij pri tvorbi lastne
identitete (podobno kot teoriji Labova in njegovemu pojmu prestiža). Oglejmo si torej
ugotovitve, ki jih lahko teoriji sociolekta prispevajo različne teorije socialne psihologije.
Socialno psihologijo pogosto zanima fenomen vrednotenja določenih tipov ravnanja – tudi
jezikovnega. Pojav, pri katerem vrednotenje rabe jezika najmočneje stopa v ospredje, je
tvorba družbenih stereotipov o osebah, ki govorijo na določene načine. Stereotipi so
pravzaprav vrsta okvira (gl. str. 28), ki spada med posameznikove kognitivne vire. Hewstone
in Giles (Hewstone inGiles 1997) omenjata več funkcij stereotipiziranja posameznikov in
skupin: stereotipi zmanjšujejo kompleksnost prihajajočih informacij, olajšujejo hitro
prepoznavanje dražljajev ter omogočajo napovedovanje in vodenje vedênja. Poudarjata tri
vidike stereotipiziranja: posamezniki se stereotipizirajo na podlagi kake zlahka ugotovljive
značilnosti (spol, narodnost, slog govora); tej kategoriji se pripiše vrsta lastnosti, vlog, čustev,
spodobnosti, zanimanj ipd.; in nazadnje se ta vrsta značilnosti pripiše vsakemu posamezniku v
dani skupini.
Za naše razumevanje, kako zaznava sociolekta vpliva na naše videnje njegovega govorca, je
pomembna ugotovitev, da je taka družbena kategorizacija osnovni kognitivni proces, da torej
vpliva na našo obdelavo informacij o drugih osebah že ob prvem pristopu k njim; vpliva na
interpretacijo vseh drugih informacij. Pojem Bourdieujevega habitusa ali »občutka za igro« je
torej kognitivna sposobnost, pridobljena med socializacijo, ki jo je mogoče empirično potrditi
v psiholoških raziskavah. Vodi npr. k selektivni pozornosti – pri posameznikih opažamo
predvsem lastnosti, ki potrjujejo stereotipe, medtem ko druge lastnosti (ki so s stereotipom
morda v nasprotju) prezremo ali zanemarimo. So osnova za pristransko interpretiranje
ravnanja, zato lahko v posameznikovem ravnanju »vidimo« lastnosti ali namene, ki jih ta
sploh nima. Vplivajo pa tudi na spomin, saj empirične raziskave kažejo, da si dogodke, ki
potrjujejo stereotip, laže zapomnimo kot tiste, ki stereotipe rušijo. In končno, kot ugotavljajo
raziskave, so stereotipi »samoizpolnjujoče se prerokbe«. Osebe, do katerih se vedemo v
skladu z našim vrednotenjem stereotipiziranih lastnosti, se v dani interakciji začno tudi
dejansko obnašati v skladu s tem stereotipom12.
Stereotipi niso pomembni le za posameznika, ki mu poenostavljajo svet in podpirajo njegov
sistem vrednot, temveč tudi za kolektiv. Tako pomagajo ustvarjati in vzdrževati skupinske
ideologije ter upravičevati razmerja z drugimi skupinami (s »čefurji«, »provincialci«,
12
Primer take raziskave so bili telefonski pogovori moških poskusnih oseb z neznano osebo ženskega spola, ki
jim jo je raziskovalec opisal kot telesno privlačno ali neprivlačno. Ženske, predstavljene kot privlačne, so se v
pogovoru začele vesti prijazneje in družabneje kot tiste, za katere so moški sogovorniki mislili, da so
neprivlačne. Drobni signali, ki so jih moški na podlagi svojih stereotipov vkodirali v svojo interakcijo, so dosegli
tudi pričakovani način obnašanja (Hewstone in Giles 1997: 276).
35
»malomeščani«, »japiji«). Po drugi strani pa pomagajo ohranjati, ustvarjati in krepiti
pozitivno vrednoteno diferenciacijo med lastno skupino in drugimi skupinami; vrednote, na
osnovi katerih se ocenjujejo osebe, vedno dajejo prednost pripadnikom lastne skupine (»mi
delavci«, »mi mladi«, »mi razumniki«). Naš kognitivni okvir, pogojen s habitusom, nas torej
že umešča v družbeni prostor in predisponira za tipično vedenje do drugih oseb in družbenih
pojavov. Socialna psihologija torej v marsičem potrjuje predvidevanja bolj teoretičnih ved,
kot je npr. Bahtinova teorija jezika ali in na njeni osnovi izpeljana kritična analiza diskurza.
Kakšna vrednost se pripisujejo kakšnim vrstam govorjenja? Priljubljen metodološki pristop za
ugotavljanje teh vrednotenj je tako imenovana metoda »vzporejenih krink« (matched guise
technique), pri katerih poskusne osebe poslušajo dva posnetka govora v različnih sociolektih
(navadno v nižjem, ki je tudi bolj geografsko zaznamovan, in višjem, ki je bliže standardnemu
jeziku). Oba posnetka navadno posname isti govorec, ki obvlada obe govorici, da se izključi
možnost vplivanja parajezikovnih dejavnikov, kot so ton glasu, tempo govora ipd., vendar
poskusne osebe tega ne vedo. Poskusne osebe nato odgovarjajo na vprašalnik o
najverjetnejših osebnostnih potezah govorca.
Rezultati teh raziskav potrjujejo tako vpliv sociolekta na vrednotenje govorcev kot vpliv
različnih lastnosti samih poskusnih oseb na njihov odziv. V britanskih raziskavah (Giles in
Powesland 1975) se je na primer izkazalo, da dvanajstletni otroci še više vrednotijo lastno
govorico kot prestižno izgovarjavo »RP« (received pronunciation, »sprejeta izreka«), medtem
ko so sedemnajstletniki v procesu socializacije že začeli visoko vrednotiti RP in jo vrednostno
postavljati nad lastno izgovarjavo. In kakšne lastnosti govorcev so poskusne osebe
povezovale s posameznimi sociolekti?
Govorci z bolj standardno izreko so značilno vrednoteni kot kompetentnejši, inteligentnejši in
uspešnejši, kar seveda ni nepričakovano. Izkazalo pa se je, da jih te lastnosti niso naredile
prav nič privlačnejše oziroma vredne zaupanja: govorci bolj geografsko zaznamovanega
jezika so bili više vrednoteni po merilih, ki so povezana z osebnim stikom oziroma lokalnimi
vrednotami. Ocenjeni so bili kot boljšega značaja, prijaznejši, velikodušnejši in duhovitejši.
Še več: govorci z bolj standardno izreko so bili pogosto ocenjevani kot bolj neiskreni in
ponarejeni. Pojmi, kot so prestiži in skriti prestiž pri Labovu, ter navidezno racionalno
ekonomski pojem sociolekta kot simbolnega kapitala pri Bourdieuju s temi ugotovitvami
dobivajo otipljivejšo strukturo; povezani so s povsem konkretnimi osebnostnimi lastnostmi, ki
jih spremlja vrednotenje.
Omenjene socialnopsihološke ugotovitve s sociolingvistično kategorijo družbenih mrež na
svojevrsten način povezuje M. Meyerhoff (Meyerhoff 1994). Vrednotenje lastnosti, ki jih
pripadniki skupnosti povezujejo z določenim vidikom sociolekta, lahko vpliva na to, katere
36
vidike svoje osebnosti in družbene pripadnosti bo govorec selektivno postavljal v ospredje v
govoru. Posameznik se v družbeno mrežo povezuje z več vidiki svoje identitete (osebnimi,
kot »prijatelj«, »mož« ipd., ali skupinskimi, kot »moški«, »Fužinar« ipd.); glede na pripisane
lastnosti, ki spremljajo te vidike, pa imajo njihovi specifični vidiki različno etnojezikovno
vitalnost. Ta je definirana kot »mera zaznavane institucionalne, jezikovne in družbene
podpore, ki jo ima jezikovna zvrst, povezana s skupino, in omogoča primerjavo z jezikovnimi
zvrstmi drugih skupin«. Vitalnost sociolekta omogoča jezikovno samozavest ter vpliva tudi na
verjetnost preklapljanja v večnarečnih situacijah. Tako bi lahko na primer iz dejstva, da se
Ljubljančani tudi v zahtevnih govornih položajih manj odrekajo posebnostim svojega govora
kot govorci drugih dialektov, sklepamo, da ima ljubljanščina večjo etnojezikovno vitalnost.
M. Meyerhoff ugotavlja, da je na primer »spol bolj izstopajoča skupinska identiteta pri
moških kot pri ženskah, hkrati pa je pri ženskah izstopajoč v bolj omejenem naboru
interakcijskih okolij kot pri moških […] Za mnoge ženske v naši družbi spolska identiteta
nima dovolj etnojezikovne vitalnosti (tj. dovolj jezikovne, družbene in institucionalne
podpore), da bi nudila kaj prida zaščite, zato je pričakovati, da se bodo zanašale na druge
skupinske identitete z večjo etnojezikovno vitalnostjo (npr. pripadnost beli rasi […]) kot
varovalke pred družbenim napadom ali grožnjo.« To pomeni, da je »govoriti po moško«
moškim bolj pomembno kot ženskam »govoriti po žensko«, ker jim že sam način govorjenja
zagotavlja, da bodo pozitivneje vrednoteni; ženske se morajo v iskanju pozitivnega
vrednotenja zatekati k tistim vidikom svoje jezikovne identitete, ki imajo večjo težo od
(njihovega) spola. Zato je, paradoksalno, laže govoriti o moškem sociolektu, ki je bolj
formiran, kot o ženskem.
Pojem vitalnosti sociolekta je sicer mogoče razumeti tudi preprosto kot »večji prestiž« ali
»večji simbolni kapital«, vendar namesto potenciala za angažiranje družbenih virov (kar je
kapital) postavlja v ospredje posameznikov občutek varnosti in željo po pozitivnem
vrednotenju.
2.2.4. Psihoanaliza
Pomembnost jezika in simbolnega nasploh za posameznikov občutek identitete in celovitost
lastnega jaza pa ni nikjer bolj v ospredju kot v psihoanalizi, posebno v njeni lacanovski
izpeljavi, ki je temeljno povezana s semiotičnimi sistemi.
Razvoj subjekta je pri Lacanu povezan s tremi fazami: realno, zrcalno in simbolno. V realni
fazi dojenček (ki ga še ne moremo imenovati subjekt) sebe še ne loči od okolice; živi v
nediferenciranem svetu, v katerem obstajajo zgolj fizične potrebe (hrana, toplota), ki so
samoumevno zadovoljene. Domena Realnega je svet enotnosti, h kateremu bo subjekt kasneje
37
stremel vse življenje. Nova faza se začne, ko dobi dojenček predstavo o zunanjem svetu kot
nečem, kar je od njega ločeno, dobi predstavo o drugih; to predstavo spremlja občutek izgube,
saj se obenem zave ne le svoje ločenosti, temveč tudi svojega telesa kot nepopolnega,
razdrobljenega, neobvladljivega. V tej fazi se poleg potrebe pojavi želja, ki je vedno želja po
združitvi z drugim. S to zavestjo stopi v zrcalno fazo, ko začne iskati novo celovitost v lastni
podobi v zrcalu oziroma v podobi drugega. Lastna podoba (ki je domnevno enaka podobi
drugega) mu vzbudi občutek možnosti, da se znova poveže v novo enost in začne obvladovati
svet, v katerem živi (kot to domnevno počno drugi); toda za Lacana je to le tragična – in nujna
– zmota, saj je podoba v zrcalu vedno le podoba in nič več. Zato prostor, v katerem lahko
začnemo govoriti o rojstvu subjekta, imenuje Imaginarno.
Zrcalna faza se delno (in tudi kasneje v življenju) prekriva s tretjo, s katero subjekt stopi v
svet kulture – namreč s simbolno. V tej fazi se mu ponudi jezik kot novo sredstvo, s katerim
bo lahko izrazil svoje potrebe, občutke izgube in želje. Toda to je za Lacana le nova zabloda,
saj subjekt, ki je že po definiciji le imaginaren – skrojen po podobi, »kako me vidi drugi« – v
jeziku ne bo našel sredstva, ki bi ga popeljalo v stanje prvotne enosti. Jezik ni sredstvo, s
katerim bi druge pripravil v stanje harmonije: je le »drseča veriga označevalcev« (Lacan
1994: 141–175) brez dokončne možnosti zaustavitve, popolnega prenosa pomena, resničnega
razumevanja. Z vstopom v območje Simbolnega se zateče subjekt k posredovalni instanci
med jazom in drugim, k poimenovalni konvenciji, ki je zanj nekaj zunanjega; s tem se
pravzaprav le še bolj dokončno loči od idilične enosti Realnega, pa tudi od možnosti
formiranja avtentičnega lastnega jaza, ki ne bi bil iluzija, saj se prepusti na milost in nemilost
Drugemu.13
Tragedija subjekta je, da se želi vrniti v stanje imaginarne enosti; vendar tega nikoli ne more
doseči, saj operira zgolj s podobami in simboli. Simbolno je nekakšno jabolko spoznanja, ki
mu za vedno zapre vrata raja. Ker simboli ne morejo zaobjeti vsega, kar je navzoče v območju
potreb, nastane osrednji manko, luknja v biti, in subjektova želja je usmerjena k zapolnitvi te
luknje; ta je seveda nemogoča (Fürst in Halmer 1991: 157). Vrsta magičnih in religioznih
praks temelji na veri v moč besede, da manipulira s stvarnostjo kot nekakšen podaljšek
subjektove potrebe in da zapolni luknjo, ki jo odpira človekovo samospraševanje po smislu in
po lastnem jazu (»Kdo sem?« »Zakaj sem?«). A subjektu so zaprta celo vrata do samega sebe:
Lacan zavrne postulat »mislim, torej sem«, saj realni subjekt ne more bivati tam, kjer operira
s simboli, z zunanjimi konvencijami. Pravilna različica tega postulata bi bila po njegovem »ni
me tam, kjer sem igračka svojih misli; na to, kar sem, mislim tam, kjer mislim, da ne mislim«
13
Drugi z velikim D v lacanovski psihoanalizi ne pomeni konkretne druge osebe (drugi z malim d), temveč
funkcijo, »drugost«, točko, iz katere se vidim od zunaj.
38
(Lacan 1994: 165). Misleči subjekt je »igračka svojih misli«, misli, ki so formulirane drugod,
v domeni Simbolnega, v domeni označevalske konvencije, zunaj njega. Subjekt je temeljno
razsrediščen. Celo pri globokem kopanju po nezavednem lahko ugotovi le, da je njegovo
»nezavedno diskurz Drugega z velikim D« (prav tam, str. 171); ta Drugi je tisti, »na katerega
sem bolj navezan kot na sebe, saj je on tisti, ki me pretresa v najbolj ubranem osrčju moje
identičnosti s samim seboj« (prav tam). Subjekt označevalca je razcepljen na »nedolžnost
svojega imaginarnega doživljanja […] in na povsem drugo težo, ki jo njegove besede
prejmejo v polju velikega Drugega […] subjekt per definitionem ne more obvladati učinkov
svoje besede, igro vodi veliki Drugi in ne on sam« (Žižek 1990: 88). Združitev z Drugim bi
bila združitev z njegovim jezikom, z njegovim poimenovanjem; bila bi uspešno prepoznanje s
strani Drugega, ali z Lacanovimi besedami, ta cilj je »tisti onstran, kjer se prepoznanje želje
veže z željo po prepoznanju« (Lacan 1994: 171).
Ta izjava ima za razumevanje vloge simbolnega v človeškem življenju pomembne posledice.
Prepoznani smo lahko le pod pogoji, ki jih postavlja Drugi, saj prav ta zapira pot do
reintegracije z Realnim. Edini možni način prepoznanja je prepoznanje v simbolu; to seveda
ni tisto prepoznanje, ki je resnični predmet želje, vendar se postavlja na pot. Vseprisotnost
želja po prepoznanju, po uveljavitvi svoje podobe (Intelektualca, Kmeta, Pisatelja, Domoljuba
in tako dalje) pomeni, da ima simbolno (kot edino dosegljivo) v človeškem stremljenju
pravzaprav prednost pred stvarnim. Ali na kratko: simbolni kapital ima prednost pred
nesimbolnim (»kaj mi bo bogastvo, če ga ne morem razkazovati?«), saj prav združitev s
simbolom in na tak način usrediščenje jaza tisto, k čemur stremimo. Prepoznanje bi uresničilo
vsebino, kajti le tisti, ki me prepoznajo, lahko tudi izpolnjujejo moje želje (prim.
Bourdieujevo poudarjanje »prepoznanja in napačnega prepoznanja«, str. 23).
Ta teza postavi v ospredje semiotični pomen jezikovnega znaka pred mimetičnim: raba
določenega sociolekta med vsemi možnimi sociolekti me vzpostavlja kot označenca, me
naredi dostopnega Drugemu, mi vzpostavlja iluzijo družbene identitete, enosti s pomembnimi
drugimi. Kako povem postane prav toliko pomembno kot kaj povem; le tako bom lahko
prepoznan in priznan. Raba jezika kot dejanja identitete ni le fakultativni dodatek ob
sporočanju pragmatičnih pomenov, temveč ključni vidik mojega samouresničevanja,
umeščanja v bivajoči svet – prek nje se odločam, koga nagovarjam, kdo so moji pomembni
drugi, kdo naj me prepoznava, v kakšnem svetu živim. Lacanova pesimistična ugotovitev, da
je taka umestitev vedno lahko le imaginarna, saj temelji na naivni veri v podobo drugega kot
»podvojenega podobnika« (Lacan 1994: 171)14 in torej na dojemanje samega sebe na način,
14
Tako lahko razumemo tudi panične reakcije ob spoznanju možne drugačnosti Drugega (npr. ob vulgarnem
jeziku pripadnika delavskega razreda, ob vztrajanju pripadnika manjšine pri lastnem jeziku), saj tako
39
»kako jaz vidim, da me Drugi vidi« (Žižek 1990: 89, poud. A. E. S.), medtem kot v resnici
»igro vodi veliki Drugi«, ne ukinja dejstva, da gre za eno osnovnih človekovih stremljenj.
2.2.5. Sklep
Kdo torej govori sociolekt? Vsekakor ne oseba na določenem stičišču različnih družbenih
parametrov, kot so premoženje, izobrazba ali oblast. Na užariščenost sociolekta vsekakor
vplivajo določeni dejavniki, kot so družbeni sloj, življenjski stil, spol, starost in podobno; a
vse to so le potenciali klasifikacije. Prepoznanje sociolekta je možnost prepoznanja samega
sebe; na ta način sociolekt ustvarja svoje govorce (ustvarja klasifikacije, skupine) istočasno,
ko skupine formirajo sociolekte kot prepoznavne entitete. Bourdieujev boj za klasifikacije je
poskus, prevzeti iniciativo, zavzeti mesto drugega, se prepoznati pod lastnimi pogoji. Morda
je prav ta želja v ozadju današnjega razcveta in izumljanja življenjskih stilov, s katerimi se
skušajo posamezniki samodefinirati.
Skupine sociolektov, ki jih bomo našteli na začetku poglavja 3.1, so torej le formacije višje
stopnje abstrakcije, v okvirih katerih se formirajo sociolekti, ki se v posameznih skupinah
podrejajo opazno različnim motivacijam. Oblikovanje teh glavnih skupin je pogojeno z
družbenimi dejavniki, katerih vpliv na rabo jezika v tem trenutku družbenega razvoja še ni
povsem presežen, zato klasifikacije (še) do določene mere omejujejo. Nižji družbeni sloji na
primer še vedno vzpostavljajo gostejše družbene mreže, ki so v uveljavljanju komunikacijskih
norm bolj represivne in omogočajo manj svobode pri izbiri življenjskega stila (in sociolekta).
Vse zgoraj povedano pa nas opozarja, da je človeku prirojena potreba po samodefiniranju, da
so pomemben dejavnik takega samodefiniranja podobe, v katerih skušamo najti svoj jaz, da pa
je ta igra hkrati vodena od zunaj (vodi jo Drugi). To pomeni, prvič, da je omejena (oziroma
pomembno pogojena) z okoljem, iz katerega skušamo videti same sebe, in drugič, da je vsako
naše samoprepoznanje v končni fazi učinkovito le toliko, kolikor ga dejansko prepoznajo tudi
drugi. Vse to so pomembni dejavniki pri formiranjih, izbiri in opuščanjih sociolektov,
verjetno še posebej tako imenovanih ekscesnih sociolektov, ki so tako značilni jeziki
resocializacije (gl. poglavje 3.1.6).
nonšalantno izpostavljanje drugačnosti drugega od subjektove lastne podobe postavlja pod vprašaj možnost zlitja
z njim in s tem sploh obstoja enovitega lastnega središča; do avtoritarnega poskusa zatrtja te drugačnosti je tu le
še korak. Mnoge strategije vljudnosti v človeških kulturah postavljajo na pomembno mesto obvezno izražanje
podobnosti in zanikanje pomembnosti razlik med udeleženci v komunikaciji (Brown in Levinson 1987);
podobno tudi ugotovitve socialne psihologije o privlačnosti sogovornikov, ki so zaznavani kot podobni.
40
2.3. Narava razlik med sociolekti v družboslovnih in humanističnih
teorijah
V osnovnih obrisih smo si ogledali nekaj teorij identitete, ki so nam lahko v oporo pri
razumevanju pojma semiotičnega pomena jezikovnega znaka in njegove vloge »od zunaj« –
torej koga govorci prepoznavajo v rabi specifičnih sociolektov – ter »od znotraj« – torej,
kakšno vlogo sociolekt igra pri oblikovanju govorčeve samopodobe. V nadaljevanju si bomo
ogledali, kakšni so pristopi in ugotovitve različnih humanističnih in družboslovnih ved ob
pojavu sociolekta kot jezikovne zvrsti same po sebi, torej kot posebnega semiotičnega sistema
v okviru širšega semiotičnega sistema jezika. Sam obstoj diasistemov različne vede ali danes
prevladujoče teorije v okviru posameznih ved različno upoštevajo ali vrednotijo.
2.3.1. Tradicionalno jezikoslovje

Pod tradicionalnim jezikoslovjem pojmujem tisto vedo, ki se je z raziskovanjem jezika
ukvarjala že od najzgodnejših časov – od sanskrtskih, grških in latinskih slovnic, pa vse do
(ne vštevši) pojava strukturalizma, s katerim se po nekakšnem splošnem konsenzu začenja v
jezikoslovju nova doba.15 Tradicionalno jezikoslovje se je seveda moralo ves čas soočati s
problemom neenotnosti svojega objekta raziskovanja, vendar pa so bile omembe družbenega
značaja te neenotnosti sorazmerno redke. Rečemo lahko, da je tradicionalne jezikoslovce pri
neenotnosti jezika zanimalo predvsem dvoje: (1) kaj lahko iz te neenotnosti izvemo o razvoju
jezika in (2) kako je mogoče to neenotnost odpraviti, iz nje izluščiti skrito enotnost. Prvo je
zanimalo filologe, primerjalne jezikoslovce in dialektologe, drugo pa retorike ter (pretežno
racionalistično usmerjene) slovničarje. Obe dve plati zanimanja za isti objekt seveda nista
povsem ločeni, saj so tudi npr. dialektologi zanimali za prvotno regionalno pogojene prvine,
preživele v že poenotenih sistemih standardnih jezikov (proučevanje zgodovine standardnih
jezikov), idealizatorji slovnic pa za potencialne gradnike bodočega poenotenega sistema, ki bi
jih bilo mogoče nabrati v različnih regionalnih jezikovnih zvrsteh (npr. slovenski slovničarji
18. in 19. stoletja iz različnih slovenskih narečij). Vendarle pa ju lahko imamo za dve različni
središči pozornosti.
15
To pojmovanje je seveda do določene mere poenostavljajoče, saj zmanjšuje tudi temeljno razliko med
pretežno taksonomičnim strukturalizmom, ki ga zanima fenomen znakovnih sistemov samih po sebi, in
generativnimi, na človekovo psiho osredotočenimi slovnicami, ki so se pojavile v petdesetih in šestdesetih letih
(slovnica Chomskega, leksikalna funkcijska slovnica J. Bresnan, Fillmorova sklonska slovnica in mnoge druge);
povečuje pa razliko med poznejšimi vejami strukturalizma (npr. Sapir-Whorfovo teorijo) in zgodnejšimi nastavki
(npr. Humboldt, tudi Peirceova semiotika). A sodobno pojmovanje strukture znaka in obrat k sinhroniji sta
vendarle dovolj pomembni metodološki prvini, da lahko tako razumevanje prelomnice podpremo.
41
2.3.1.1. Zanimanje za jezikovno evolucijo
Glavni očitek kritične sociolingvistike tej veji tradicionalnega jezikoslovja je tako imenovana
»organska zabloda« (Cameron 1997: 63). D. Cameron jo razume kot prepričanje, »da je jezik
kot organizem z lastnim življenjem, ki se razvija, da bi izpolnil potrebe svojih govorcev. Kako
pravzaprav naj bi jezik to počel, ostaja skrivnost.« (prav tam) Ista avtorica je knjigi Verbal
Hygiene (Cameron 1995) izčrpno obdelala različne načine, kako se govorci dejavno in
zavestno angažirajo pri oblikovanju, uveljavljanju in vzdrževanju različnih jezikovnih praks.
Tudi oče sociolingvistike W. Labov je trdil, da vidi kot svoj glavni prispevek področju
jezikoslovja svoja spoznanja, kako so jezikovne inovacije in njihovo širjenje (predvsem na
področju fonetike) družbeno pogojene in torej nikakor ne spontane.
V slovenščini se je razhajanje med organskim in družbenostnim pristopom izrecno izrazilo v
polemiki med A. Bajcem in B. Voduškom leta 1951. V njej tako Bajec na primer zapiše: »kar
nima domače podobe, česar jezik ni prebavil, to mora ven!« (Bajec 1951: 2. nadaljevanje);
podobno tudi: »Ob tem se nam samo vsili vprašanje, ali knjižni jezik res ne sme
izpopolnjevati svojega besednega zaklada z narečnim blagom. Odgovor na to je dal jezik sam,
ko si je potrebno kar vzel.« (prav tam, 7. nadaljevanje) Na to Vodušek odgovarja:
Res? Jezik si je potrebno kar sam vzel? Ali ni prof. Bajec pozabil, da je nekaj prej […] izrecno trdil, da 'je
knjižni jezik umetno ustvarjeno narečje višje stopnje', torej zavestna družbena ustvaritev. Kako more zdaj
naenkrat ta umetna družbena ustvaritev nastopati kot neka poosebljena naravna sila, ki po njej lastnih zakonih
prevzema in je tudi zares prevzela dialektične besede.
(Vodušek 1951: 4. nadaljevanje)
Tako »na nož« zastavljeno nazorsko razlikovanje, kot kaže že Voduškova omemba protislovja
pri Bajcu, je seveda malce zavajajoče. Pozornost »organskih« jezikoslovcev je resda veljala
predvsem drugim rečem – namreč temu, koliko lahko iz jezikovne neenotnosti izvemo o
zgodnejših stanjih razvoja jezika in o razvojnih zakonitostih (predvsem v fonetiki); toda tudi
jezikoslovci z »organskim« pristopom niso pristopali k problematiki povsem naivno, temveč z
nekakšno osnovno intuitivno sociolingvistično ozaveščenostjo. Odtod tudi nekatere njihove
ugotovitve, ki imajo sociolingvistični vidik, npr. o tem, kako so govorci prevzemali tuje
besedje predvsem za predmete in pojme, ki jih domača duhovna in družbena tradicija ni
poznala (npr. Bajec 1951: 2. nadaljevanje).
Pomemben vidik jezikovne neenotnosti, s katerim se je morala ta veja jezikoslovja ukvarjati,
je bila že sama opredelitev, kolikšna različnost zadošča za razlikovanje med različnimi narečji
enega jezika ter različnimi jeziki. Današnje priljubljeno reklo, da je »jezik narečje z vojsko«,
je seveda pretirana poenostavitev, vendar kaže v pravo smer: razlikovanje med jezikom in
narečjem je družbene narave. Vsako tako razmejevanje pa se vse bolj briše tam, kjer se
prizadevanja dialektologov, filologov in primerjalnih jezikoslovcev staknejo, namreč na
področju etimologije. Ta predpostavlja, da je ozadju današnje raznolikosti v daljni preteklosti
42
obstajalo stanje, ko je bil jezik (vsaj večjih rasnih skupin, npr. indoevropske, če že ne vsega
človeštva) en sam in enoten. Ta jezik je vsaj za indoevropsko rasno skupino do določene mere
z večjo ali manj zanesljivostjo rekonstruiran – seveda le hipotetično, kar poudarja zvezdica, ki
se po konvenciji dodaja tako obnovljenim jezikovnim prvinam. Naj temu dodamo, da
ugotovitve antropologov kažejo, da tudi tak jezik vsekakor nikoli ni mogel biti zares enoten,
saj je vsaka enotnost v jeziku vedno le idealizacija – ki je posebno ljuba drugi usmeritvi
tradicionalnega leposlovja, namreč slovničarjem – in da je konvencionalna zvezdica, ki jo
uporabljajo etimologi, znak stanja zavesti, ki priznava idealiziranost, hipotetičnost
ugotovljenega sistema – zavesti, ki jo pri racionalistično usmerjenih tradicionalnih
jezikoslovcih z njihovo pogosto normativno angažiranostjo zasledimo le redko.
2.3.1.2. Idealizacija slovnice

Gramatiko oziroma slovnico kot vedo v klasični dobi in srednjem veku lahko umestimo
nekam na pol poti med retoriko in logiko, torej med skrajno pragmatično in skrajno
kognitivno usmerjeno vedo o tvorbi smisla. Medtem ko se je retorika pri tvorbi smisla
poudarjala vplivanjsko moč jezika, logika pa njegov spoznavni potencial, je gramatika
raziskovala stvarnost jezikovne oblike in pomena. Pri tem se je naravni jezik – v primerjavi z
jezikom logike – seveda izkazal za pomanjkljivega, saj se je zaradi raznolikosti jezikovnih
praks zdelo, da v njem vlada precejšen nered. Posledica tega dejstva je znan postulat, da
jezikoslovci opisujejo jezik zato, da ugotovijo njegov skriti red, ta red pa potem postane tudi
predpis za »dobro rabo« – torej »naš opis je predpis«. Nasproti stvarni raznolikosti rabe se
postavi poenoten sistem, običajno utemeljen na kaki posebno prestižni različici jezika
(retorično povzdignjeni, sakralni, literarni tradiciji, elitnem sociolektu), a še dodatno ustaljen s
formuliranjem izrecnih pravil, ki naj veljajo brez izjem, kolikor je to le mogoče; stvarna
pravila je mogoče tudi prirediti, če niso v skladu z merili, ki jih družba v tistem danem
obdobju in okolju visoko vrednoti (na primer zgodovinskost, etnična čistost, logičnost – gl.
Urbančič 1987). Tako opisani sistem je »prava« podoba opisanega jezika; variacija v
jezikovni stvarnosti je »odklon«. Tak nazor je v prvi v slovenščini napisani slovnici leta 1811
zelo nazorno izrazil V. Vodnik: »Porečeš: čemu pa mi bo? Sej znam po naše govorít. –
Govorít znaš, ali spravno govoriti in pisati morebit ne.« (citirano po Toporišič 1967: 22,
poudarek A. E. S.)
Sodobno jezikoslovje priznava, da je vsak poenoten opis jezikovnega sistema vedno le
idealizacija, abstrakcija v resnici zelo raznolikih praks. Tradicionalno jezikoslovje je svoj
predmet obravnavalo veliko bolj »resno« – kot da je njihov izdelek pravzaprav resničnost, ali
bi moral biti resničnost. To se je izkazalo kot družbeno problematično iz dveh razlogov. Prvič,
43
tradicionalna slovnica (za razliko od npr. dialektologije, etimologije) je svoje jezikovne opise
označevala kot slovnice danega jezika kot takega, npr. slovenščine ali angleščine, ne pa kot
slovnice določene zvrsti jezika, in sicer standardizirane zvrsti, kar so v resnici bili. To je dalo
samoumevno podlago za vrednotenje odklonov od tega opisa kot nečesa, kar torej »ni
slovensko«, »ni angleško«, ljudje, ki uporabljajo taka sredstva, pa torej praktično ne znajo
govoriti lastnega jezika, so neartikulirani. Tako sklepanje (ki je posebno pogosto in
potencialno nevarno pri tistih, ki so ugotovitve tradicionalne slovnice dolžni razširjati v šolah,
namreč učitelje) postane še posebej izrazito v povezavi z drugim razlogom, namreč z
družbenimi pričakovanji od jezikoslovcev, ki so se posebno zaostrila od konca osemnajstega
stoletja dalje, ko se v Evropi začne vzpon meščanskega razreda.
Samoumevni občutek večvrednosti, tako značilen za plemstvo, je v tem času na vrhu
družbene lestvice zamenjala simbolna negotovost mladega, povzpetniškega razreda, ki je bil
željan tudi zunanjih znamenj svojega prestiža. Crowley (Crowley 1989) na primer vzpostavlja
izrecno povezavo med vzponom meščanskega razreda in pravim razcvetom jezikovnih
priročnikov v Angliji od začetka devetnajstega stoletja dalje. V slovenščini je ta razvoj zaradi
nekoliko poznejše naslonitve meščanskega sloja na slovenščino (šele po marčni revoluciji)
nekoliko zapoznel, a deklarativne povezave najdemo že prej. Že M. Pohlin je – dobrih dvesto
let po Trubarjevem naklonjenem pisanju o »gmajnskih krajnskih preprostih besedah« (Trubar
1971) – zavračal skvarjeno »govorico drhali« (Pohlin 1971: 14), ki je nasprotje urejenega
jezika, kakršnega bi morali govoriti izobraženci; »estetsko vrednotenje jezika ima že izrazit
razredni prizvok«, piše M. Orožen (Orožen 1972; gl. tudi Orožen 1989). Bolj praktične
posledice pa dobi to vrednotenje z dejansko krepitvijo slovenskega meščanstva sredi
devetnajstega stoletja. S. Škrabec v članku iz leta 1884 poudarja: »Da je dialektična izreka na
Štajerskem, Koroškem itd. različna od dialektične izreke na Kranjskem, komu ni znano? Ali
izobraženim mej nami je potrebna edinstvena, imenujmo jo, če dovolite, 'književna' izreka…«
(Škrabec 1918: 283–284). Škrabec se je določitve take izreke lotil z zapletenim postopkom, s
katerim naj bi kranjščino očistil »nevglajenosti in preproščine dialektične« (prav tam); ta
postopek je temeljil na rekonstrukciji razvoja glasovja v različnih narečjih ter ugotavljanja
estetsko in zgodovinsko najboljših oblik (njegovo temeljno delo v tem pogledu je Škrabec
1916). Njegova načela veljajo za slovensko zborno izreko še danes.
Idealizacije so seveda metodološka nujnost pri vsakem jezikovnem opisu, a ko so se
tradicionalni jezikoslovci deklarativno angažirali v »boju za klasifikacije« s simbolnimi
sredstvi, ko so to metodološko orodje uporabili kot sredstvo simbolnega nasilja (»tvoj jezik ni
pravilen«) namesto priznanja, da gre za idealizacijo, ki je opis le ene različice jezika, je
jezikoslovčev opis dobil tudi etično težo, težo kriterija za vrednotenje govorca samega.
44
Jezikoslovec W. D. Whitney je neprestižne sociolekte leta 1875 v knjigi The Life and Growth
of Language strokovno opisal takole: »nekultivirani imajo v svojem narečju množico
netočnosti, kršitev zoper zapovedi pravilnega govora, kot so slovnično nepravilne oblike,
popačene izgovarjave, okorne rabe, slengizmi, vulgarnosti.« (citirano po Crowley 1989: 152)
»Nič tako gotovo ne zaznamuje človeka kot osebo pod ravnijo inteligence, samospoštovanja
in energije,« je leta 1864 zapisal Alford (citirano po Crowley 1989: 153), »kot ta nesrečna
navada.« Ta »nesrečna navada« je »izpuščanje h-ja« v začetku besede, značilno za londonske
nižje družbene sloje; in seveda je samo dejstvo, da je mogoče govoriti o »izpuščanju« glasov,
ki jih pač določena govorica ne pozna, najboljši prikaz, kako se je idealizacija posplošila v
normo za celoten jezik, tudi za tiste njegove zvrsti, ki jih ni jezikoslovni opis nikoli upošteval.
Dediščina tradicionalnega jezikoslovja ima velikanski vpliv na današnje laično razumevanje
jezikovne raznolikosti, pa tudi na laično pojmovanje naloge jezikoslovca. Javnost
jezikoslovce vidi kot tiste, ki vedo, kako se »prav« naredi tisto, kar sami po lastnem
prepričanju ves čas delajo narobe. Zanjo je raznolikost v jeziku znak, da je svet
neharmoničen, iz tira, in jezikoslovci morajo vedeti, kje to stanje srečne in »pravilne« enosti
obstaja. D. Cameron (Cameron 1995: 8) piše o svoji zadregi, ko se je kot zvedava
sociolingvistka znašla na srečanju občanov, zaskrbljenih zaradi »rabe in zlorabe jezika«, in jo
je eden od udeležencev navdušeno vprašal, »kaj pa počnete jezikoslovci v boju proti zlorabi
jezika«. V podobni zadregi se znajde sodobni slovenist, ko bere trditve, kot je naslednja: »Žal
so nekateri slovenski jezikoslovci v času, ko bi morali napenjati vse sile, da ohranijo ogroženo
jezikovno normo, vse preveč prevzeti od spoznanj sodobne svetovne lingvistike, skušali
prizadevanja za jezikovno normo razvrednotiti s trditvijo, da takšna norma velja samo za višje
zvrsti jezika…« (Gradišnik 1986: 19). Isti avtor izjavlja, da je »vprašanje našega razmerja do
slovenščine predvsem moralno vprašanje« (prav tam, str. 26, poudarek v izvirniku), medtem
ko »med današnjimi slovenskimi jezikoslovci ni najti dosti posluha za ta spoznanja«.
Podobno mnenje je zaslediti v vrsti pisem laičnih bralcev v časopisju.
2.3.2. Strukturalistično jezikoslovje
2.3.2.1. Saussure
Ključna oseba strukturalističnega jezikoslovja, ki jo pogosto kot kontraverzno označujejo tako
tradicionalisti kot sociolingvisti, je švicarski jezikoslovec Ferdinand de Saussure. Kot prvotno
zgodovinski jezikoslovec je zatrdil, da je jezikoslovčevo zanimanje za pisni jezik v nasprotju
z govorjenim nekaj podobnega, »kot če bi mislili, da lahko nekoga bolje spoznamo tako, da
gledamo njegovo fotografijo, kot pa njegov obraz« (Saussure 1989: 35) – in si s tem nakopal
zgražanje pri tistih, ki so v knjižni tradiciji videli utelešenje najboljšega in najbolj
45
reprezentativnega, kar lahko jezik ponudi. Hkrati je kot pravi predmet jezikoslovčevega
zanimanja razglasil jezikovni sistem (langue), ki je za razliko od praktično zaznavnega govora
(parole) nekaj, kar »pri nobenem posamezniku ni popolno, kar popolno obstaja le v množici«
(prav tam, str. 23); to je »družbeni del govorice (langage), zunaj posameznika, ki ga ne more
niti ustvariti niti spremeniti« (str. 24) – in si s tem nakopal zgražanje pri tistih, ki so jezik
razumeli kot neposredno substanco simbolnega družbenega boja, ki jo posamezniki tudi
dejavno ustvarjajo in spreminjajo (npr. Vološinov, ki je strukturalizem kritiziral kot
»abstraktni objektivizem«, Vološinov in Bahtin 1973). V resnici je seveda s tem Saussure prvi
izrecno izjavil, da je predmet jezikoslovčevega zanimanja idealizacija, ki pri nobenem
posamezniku ni popolna in ki je, kot se strinja Lacan in kot odločno zavrača Chomsky (gl.
poglavje 2.3.5), zunaj posameznika.
Zdi se, da je z dihotomijo jezik/govor za Saussura problematika raznolikosti v jeziku
razrešena: »govor je heterogen, tako omejen jezik pa je homogene narave« (str. 24).
Jezikoslovec z abstrahiranjem zavestno zameji področje svojega dela, ki bi sicer lahko postalo
neobvladljivo; natančnih meril, po katerih naj poteka taka abstrakcija, Saussure ne poda.
Svojemu učencu pušča precej proste roke, saj v poglavju o »geografski lingvistiki« poudari:
»Jeziki, ki se med seboj zelo malo razlikujejo, se imenujejo dialekti. A temu izrazu ni treba
dajati strogega pomena; videli bomo, da med pojmoma dialekta in jezika obstaja kvantitativna
razlika, ne pa tudi razlika v naravi.« (prav tam, str. 231) Tako dialekt kot jezik sta jezikovna
sistema, in jezikoslovčeva odločitev je, katerega se bo lotil s svojim opisom.
Saussure svojega abstraktnega, idealiziranega sistema jezika nikjer ne enači s standardnim
jezikom, slednji je zanj le »eden od obstoječih dialektov«, ki je izbran »s tihim dogovorom«
in postane »prenosnik vsega, kar zanima narod kot celoto. […] Ta sprejema dialektalne prvine
drugih območij, je vedno bolj mešan, čeprav nikoli ne izgubi prvotnega značaja.« Celo
nasprotno, v standardnem jeziku vidi za jezikoslovca motečo prvino: »Tukaj bomo
abstrahirali vse, kar kali pogled na naravno geografsko raznolikost, da bi opazovali prvobiten
fenomen, zunaj vsakega vnašanja tujega jezika in negovanja knjižnega jezika. Morda se zdi,
da s takim shematičnim poenostavljanjem delamo krivico stvarnosti; a najprej si moramo
ogledati naravno dejstvo samo na sebi.« (str. 235) Na drugem mestu piše, da »knjižni jezik še
bolj povečuje nezasluženo pomembnost pisave. Ima namreč svoje slovarje, svoje slovnice, v
šoli se uči iz knjige in po knjigi; jezik tu upravlja kodeks, ki je tudi sam napisano pravilo,
podvrženo strogemu pravilu – ortografiji […] Še danes nekateri izobraženci zamenjujejo jezik
in njegov pravopis.« (str. 36) Tisto, kar jeziku (za razliko od dialekta) omogoča tolikšno
kohezivnost, da ga sploh lahko abstrahiramo, Saussure poimenuje z angleško besedo
intercourse.
46
V vsaki človeški skupnosti nenehno delujeta dve sili, sočasno in v nasprotnih smereh: po eni strani
partikularistični duh, »lokalizem«, po drugi pa sile »intercoursa«, ki ustvarja vezi med ljudmi. […]
Partikularistični duh povzroča, da ožja jezikovna skupnost ostaja zvesta tradicijam, ki so se v njenem okrilju
razvile […] Njihovo delovanje pa korigira delovanje nasprotne sile. […] »Intercourse« je načelo združevanja,
ki se zoperstavlja razgrajujočemu delovanju lokalistične miselnosti.
prav tam, str. 246
Če na tem mestu navajam izčrpne citate o Saussurovem odnosu do standardnega jezika in ne
njegovih drugih (in splošno znanih) revolucionarnih konceptov, je to predvsem zato, ker
želim poudariti dejansko nevtralnost njegovega metodološkega pristopa, ki so ga mnogi
sociolingvisti zavračali kot poskus idealiziranja enovitega sistema in ukinjanja variabilnosti.
Pojem langue je po Saussurovem izvirnem pojmovanju mogoče aplicirati na katerokoli
govorico, nikakor ne samoumevno na standardni jezik; in določena mera idealizacije in
abstrakcije je za vsak opis, ki skuša biti sistematičen, nujna – saj nihče ne more v svojo
raziskavo zajeti celotne populacije in celote njene jezikovne rabe od rojstva do smrti.
2.3.2.2. Drugi strukturalisti (Vendryes, Martinet, Hjelmslev)

Pojem sociolekta v zahodnem strukturalizmu omenja A. Martinet, ki pa ta pojav poimenuje
»divergentno jezikovno vedenje nekaterih družbenih razredov« (Martinet 1982: 103).
Pri ljudeh, ki, kot npr. služinčad, pripadajo okolju ali imajo poseben družbeni status, se lahko tak skup
odstopanj pojavlja posebno pogosto in je lahko zelo koherenten. Kompleks istega tipa je lahko tudi pojav, ki je
lasten skoraj vsem govorcem, a se manifestira le v posebnih okoliščinah.
prav tam, str. 98
Teoretično problematično je, za divergenco od česa tukaj gre in ali gre res za zgolj nekatere
družbene skupine, ki imajo »poseben družbeni status«, za razliko od govorcev, za katere ni
značilen tak »skup odstopanj« oziroma govorijo »pravi« jezik. Prav tako ni jasno, katere so
»posebne« in katere »normalne okoliščine«. Najverjetneje ima Martinet v mislih abstrahirano
idealizacijo jezikovnega sistema – v odnosu do katerega pravzaprav raba vsake družbene
skupine kaže »skup odstopanj« – ter abstraktne okoliščine idealnega govornega dejanja, v
katerem bi se tak jezikovni sistem lahko udejanil. Govorjenje o »divergenci«, ki je nekoliko
preblizu pojmovanju skvarjenosti, odstopanja od »pravilnega«, je v takem kontekstu nekoliko
odveč, saj gre preprosto za različne ravni idealizacije – idealizacijo jezika kot celote po eni
strani ter idealizacijo sociolekta (ali žanra, v primeru »posebnih okoliščin«) po drugi.
Mnogo bolj družbeno usmerjen je J. Vendryes. Zanj je »pravi« jezik, »najboljša francoščina«
le »ideal, ki ga lahko iščemo, a nikoli ne najdemo; sila v gibanju, ki jo lahko opredelimo le po
cilju, h kateremu stremi; potencialna stvarnost, ki se nikoli ne uresniči; prihajanje, ki nikoli ne
pride« (Vendryes 1952: 243). Saussurovo razumevanje jezikovnega sistema kot idealizacije ni
bilo nikoli izrecneje poudarjeno: »Jezik je idealna jezikovna oblika, vsiljena vsem
posameznikom v isti družbeni skupini […] Torej obstaja toliko jezikov, kot je skupin.« (prav
tam) Tudi Vendryes poudarja sočasno delovanje sil diferenciacije in poenotenja, za
47
diferenciacijo pa je najpomembnejša posameznikova identifikacija. Meje narečja namreč
ustrezajo »pristnemu občutku s strani ljudi v isti regiji, da govorijo na način, drugačen od
njihovih sosedov« (prav tam, str. 244); vse, kar je občuteno kot enako, je torej mogoče
abstrahirati v idealno jezikovno obliko, in nasprotno: kar je občuteno kot drugačno, za
jezikoslovca ni več relevantno. Vse višjo raven idealizacije pač spremlja vse splošnejši
občutek pripadnosti (od družbene skupine h geografski regiji, od regije k narodu).
Če je J. Vendryes blizu sociolingvističnemu videnju problema jezikovne raznolikosti, pa je
imel prispevek ustanovitelja glosematike L. Hjemlsleva daljnosežnejši vpliv na splošno
semiotiko. Hjelmslev je razumel denotativni jezik kot »jezik, za katerega nobena raven sama
po sebi ni jezik«, torej tisti jezik, ki se nanaša neposredno na referent. Obstajata pa še dve
vrsti jezika, pri katerih je bodisi raven vsebine bodisi raven izraza prav tako jezik. Prve
Hjelmslev imenuje metajeziki (jezik, ki govori o jeziku), druge pa konotativni jeziki (jezik,
katerega specifična izrazna plat kaže na sistem, iz katerega izhaja). »Zgradba jezika in
jezikovna raba […], ki ju označujemo kot danski jezik, sta izraz za konotator 'danski'.«
(Hjelmslev 1980: 109) Hjelmslev priznava, da je njegova teorija jezika idealizacija v tolikšni
meri, kolikor predpostavlja, da »obstoječe besedilo izkazuje strukturno homogenost, zaradi
katere mu je upravičeno vkatalizirati en in samo en jezikovni sistem. A ta predpostavka je v
praksi nevzdržna […] vsako besedilo navadno vsebuje derivate, ki počivajo na več vzajemno
različnih sistemih.« (Hjelmslev 1980: 106) Te različne sisteme imenuje stile (poezija, proza),
vrste stila (kreativni, reproduktivni), stilne vrednosti (visoka, nizka, vulgarna), stilna sredstva
(govor, pisava), razpoloženjski izraz (bes, radost), idiom (argoti, nacionalni jeziki, strokovni
jeziki). Torej je konotativen praktično vsak jezik, kar pa ni nujno relevantno za vsako
lingvistično analizo. Hjelmslev predlaga posebno raven analize, ki bi jo imenovali lingvistika
konotacije; zgled take lingvistike je npr. praška teorija zvrstnosti, ki si jo bomo znova ogledali
v naslednjem poglavju.
Hjelmslev je v strukturalizem vnesel razsežnost, ki omogoča razumevanje delovanja
sociolekta; zares pomemben pa je njegov pojem konotacije postal v Barthesovi interpretaciji,
ki si jo bomo ogledali nekoliko pozneje (v poglavju 2.3.4).
48
2.3.2.3. Praški funkcionalizem
Praška teorija jezikovne zvrstnosti, katere vodilni zastopnik v njenem prvem obdobju je bil
B. Havránek (Havránek 1963b, Havránek 1963a), vidi jezik kot diasistem več podjezikov,
prvotno poimenovanih jezikovne oblike (narečje, knjižni jezik) in funkcijski jeziki
(razgovorni, znanstveni, pesniški…). Havránek je v prvem obdobju izrecno poudarjal
(Havránek 1963a), da v tem kontekstu ne kaže uporabljati besede stil, ker se tako pojem
jezikovne oblike kot funkcijskega jezika nanaša na langue, jezikovni sistem, ne na govor
(podoben argument proti temu izrazu uporabita kasneje tudi Korošec 1974 in Toporišič 1991),
medtem ko je zanj stil le »individualizacijska (samosvoja) organizacija jezikovne strukturne
celote, kakršna je vsaka dana govorna raba« (Havránek 1963a), torej problematika parole. Na
kratko, vsak od teh jezikov ima svoje specifično besedišče, slovnico (predvsem skladnjo) in
tudi izreko.
S tako opredelitvijo problema je nekaj težav. Prvič, jezikovni diasistem kot objekt opisa
močno nabrekne, saj postane množica potencialno zelo različnih sistemov (za primer takega
kopičenja gl. Toporišič 1991); in drugič, če skušamo z njim opisati kompleksno živo rabo
jezika, moramo nujno predvidevati vedno nove celotne jezikovne sisteme, ki so v nekaterih
primerih celo potrebni kodifikacije. Konkreten primer je »knjižni pogovorni jezik«, predviden
v SP 2001 (Pravopisna komisija SAZU 2001, tudi Toporišič 1984), ki v taki teoriji pač ne
more nastopati kot »prehodna stopnja na poti k drugim govornim zvrstem« (Pogorelec 1982),
temveč nujno kot avtonomen sistem, katerega pravila je treba, ker sodi v okvir knjižnega
jezika, tudi posebej predpisati v pravopisu.
Poznejša praška teorija je ta problem presegla s pojmom stilne plasti (Jedlička 1977, Jedlička
1978) oziroma stila (Chloupek in sod. 1990, Sgall in Hronek 1992). Stilna plast je za Jedličko
zbirka specifičnih jezikovnih sredstev v celotnem inventarju dane jezikovne oblike (Jedlička
1978: 95), temelji pa na pojmu stilnega tipa kot zbirke norm, po katerih potekata selekcija
jezikovnih sredstev iz inventarja dane jezikovne oblike in organizacija teh sredstev v besedilu
v dani sferi (prav tam). To pomeni, da je ekonomično kot jezikovne (pod)sisteme obravnavati
zvrsti, kot so dialekt, pogovorni jezik in knjižni jezik, medtem ko je npr. publicistična stilna
plast le manjša zbirka posebnih sredstev, katerih selekcija poteka v skladu s komunikacijskimi
normami.
Jedličkova rešitev je ekonomično sredstvo za opis jezikovne rabe in je združljiva tudi s
pristopi drugih funkcionalističnih slovnic, kot je Hallidayeva s svojimi opisi sistemskih mrež
izbir (2.3.9). Poudariti moramo le dve točki, ki pri Jedlički nista izrecno izpostavljeni.
Komunikacijske norme veljajo ne le za stilizacijo v okviru enega sistema, na primer
49
standardnega jezika, temveč tudi za postopno gibanje med nestandardnim in nestandardnim
jezikom (o kakršnem piše B. Pogorelec), ki je posameznikovi jezikovni rabi dejansko
najpogostejši fenomen. Če tega ne upoštevamo, moramo tudi v primeru povsem vsakdanje
jezikovne rabe operirati s pojmi, kot sta preklapljanje ter mešanje jezikovnih sistemov (npr.
Sgall in Hronek 1992, Sgall in Hronek 1993), ki se v interakcijski sociolingvistiki sicer
izvirno uporabljata predvsem za dvojezične ali diglotične situacije (Gumperz 1982). Iz take
terminologije izhaja, da govorci pravzaprav dobršen del časa govorijo mešanico sicer
samostojnih jezikovnih sistemov, kar je pojmovno nekoliko sporno; ekonomičneje je govoriti
o normah za postopno prehajanje. In drugič, del komunikacijskih norm je tudi dejansko
horizontalno preklapljanje med različnimi (nestandardnimi) sociolekti, kot je tako imenovano
metaforično preklapljanje (Gumperz 1982: 60–61) – ko govorec enega sociolekta posnema
sociolekt drugega v različne evokativne namene. To vrsto komunikacijskih norm je vredno
posebej izpostaviti, saj je za analizo literarnega jezika, s kakršno se bomo ukvarjali kasneje,
tako manipuliranje z (nestandardnimi) jeziki zelo pomembno.
Omeniti moramo še pripombo, ki ostaja tudi po upoštevanju Jedličkovih komunikacijskih
norm in ki se nanaša na sistematiko funkcijskih zvrsti; zaradi nje bomo v nadaljevanju
(poglavje 4.1) pojem funkcij in funkcijskih zvrsti morali definirati (zbrati) na novo. Izvor
težave je morda v tem, kar Stary (Starý 1993) v svojem kritičnem obračunu z dediščino
praškega funkcionalizma poimenuje nespravljivost med teorijo in doktrino praškega
funkcionalizma. Proučevanje jezika ima lahko značaj teorije, če skuša zajeti vse mogoče
vzorce človeške dejavnosti in jih razložiti, ali doktrine, če se osredotoča na en vzorec, ki naj
bi vodil to dejavnost, in s tem postane metodologija za obvladovanje te dejavnosti (tako se na
primer ločita tudi vojaška znanost in vojaška doktrina določene države, politologija in
politični program stranke). Predstrukturalistični purizem je bil npr. odkrito doktrinaren, saj je
nenehno agitatorsko govoril o ogroženosti in obrambi jezika. Doktrinaren pa je tudi praški
funkcionalizem, saj kot svoje jedro vzame funkcioniranje standardnega jezika v družbi in s
tega stališča presoja celotno jezikovno dejavnost. Praški funkcionalizem je kot doktrina uspel,
saj je bil funkcijski vidik sprejet pri pišoči javnosti in uveden v jezikovne priročnike (slovar,
pravopis). Kot teorija pa je bil po mnenju Starega neuspešen, saj ni izpolnil pričakovanj; kot
ugotavlja, ni vzpostavil razmerja med standardom in dejansko jezikovno rabo, ni torej našel
sociološko zanesljive utemeljitve in opisa komunikacijskih norm, ki jih je predvidel Jedlička.
Bistvo našega problema je v razhajanju med teoretičnim pojmovanjem jezikovnih funkcij
(Bühler, Jakobson) in aplikativno zasnovanimi delitvami (Havránek). Jakobson (Jakobson
1989) je teorijo jezikovnih funkcij tako zasnoval na shemi komunikacije, ki pri kateri so
udeleženi govorec, poslušalec, stik, kontekst, sporočilo in kod; tem dejavnikom ustrezajo
50
ekspresivna, konativna, fatična, predstavitvena, estetska in metajezikovna funkcija jezika.
Predvsem Jakobsonov teoretski dosežek je bil zelo odmeven in je še danes zelo pogosto
citiran; nikoli pa ni bil uspešno povezan s pojmom funkcije, ki naj bi bila podlaga za
funkcijske stile, ki jih navajajo dela strukturalističnega funkcionalizma. Kakšen status imajo
funkcije stilov v jezikovni teoriji, ni bilo pravzaprav nikoli dokončno pojasnjeno.16
Semiotična teorija in aplicirana doktrina ostajata ločeni, le tako je mogoče razumeti hkratno
operiranje z obema naboroma funkcij, Jakobsonovih in npr. Havránkovih ali Toporišičevih;
zdi se, da se doktrina razvija ad hoc ob stiku z dejanskim jezikovnim gradivom. Zato je tudi
tako spremenljiva: različni avtorji predlagajo različno število funkcijskih zvrsti, še pestrejše in
bolj nepredvidljive pa so izbire kvalifikatorjev v slovarjih, izdelanih na osnovi te teorije, npr.
v Slovenskem pravopisu 2001.
V članku Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmatična definicija funkcije (Skubic 1995)
sem predlagal delitev funkcij, ki temelji na jezikovni pragmatiki. Prednost te delitve je, da
lahko pojave pri uresničevanju jezika/jezikov v besedilu neposredno povežemo z načeli
družbenih praks. V tem besedilu bomo skušali to utemljenost obširneje prikazati na primeru
literarnega diskurza. Dotlej pa si moramo ogledati še odnos in dognanja nekaterih drugih ved
v zvezi s pojmom sociolekta.
2.3.3. Teorija jezika pri Bahtinu

Čeprav I. R. Titunik, avtor predgovora k ameriški izdaji knjige V. V. Vološinova Marksizem
in filozofija jezika (Vološinov in Bahtin 1973)17, trdi, so se v praškem funkcionalizmu
združile prav ideje ruskih formalistov in Bahtinove skupine, je bil M. Bahtin s svojim krogom
predvsem izrazit kritik strukturalizma. Za Vološinova jezikovni znak ni zgolj arbitrarna
povezava med označevalcem in označencem, temveč ideološki znak. »»Vsak ideološki znak
– vštevši besedni znak – je pri porajanju v procesu družbenega občevanja opredeljen z
družbeno domeno danega časovnega obdobja in dane družbene skupine.« (prav tam, str. 21)
Torej ne gre za arbitrarnost, temveč pogojenost s specifično družbeno perspektivo, družbeno
izkušnjo. Beseda za govorca tudi nikoli ni del abstraktnega sistema, temveč produkt njegove
izkušnje: »Za govorca, ki govori svoj materni jezik, se beseda ne predstavlja kot postavka v
besedišču, temveč kot beseda, ki so jo sogovornik A, sogovornik B, sogovornik C itd. že
uporabili v najrazličnejših kontekstih in ki je bila tudi različno uporabljana v govorčevih
16
V klasični praški teoriji se zvrsti najprej delijo na umetnostne in neumetnostne, pri prvih prevladuje estetska,
pri drugih pa predstavitvena funkcija. Toda pri nadaljnji členitvi neumetnostnih zvrsti se začno preostale
teoretske funkcije močno nepregledno mešati; gl. Dular 1979.
17
Avtorstvo te temeljne knjige, izdane pod imenom V. N. Vološinova, je sporno in pogosto pripisano M.
Bahtinu, ki je imel v tistem času težave z objavljanjem svojih del (tako npr. ameriški prevod kot avtorja navaja
Vološinova, srbski pa Bahtina).
51
lastnih izjavah.« (prav tam, str. 70) Tako pridobljena izkušnja z jezikovnim znakom kakor
specifična govorčeva družbena perspektiva dajeta govorčevi besedi specifičen zven – isti znak
ima v ustih vsakega govorca drugačen naglas.
Eksistenca, odsevana v znaku, ni zgolj odsevana, temveč tudi prelomljena. Kako je opredeljen ta lom eksistence
v ideološkem znaku? S križanjem različno usmerjenih družbenih interesov v eni in isti znakovni skupnosti. […]
Različno orientirani naglasi se sekajo v vsakem ideološkem znaku. […] Vladajoči razred si prizadeva
ideološkemu znaku nadeti nadrazredni, večni značaj, da bi ugasil ali potlačil boj med družbenimi vrednostnimi
sodbami, ki poteka v njem, da bi naredil znak enonaglasen.
prav tam, str. 23
Znak je lahko enonaglasen samo v totalitarni družbi, kjer je »pravi« glas vsiljen – Bahtinove
težave pod Stalinovo oblastjo ne presenečajo. Taka temeljna usmerjenost k etiki, k
posameznikovi odgovornosti Bahtina tudi močno loči od kasnejših radikalnih izpeljav svoje
teorije večglasja (npr. dekonstruktivizem), ki so pojem razsrediščenosti znaka izpeljale do
ludističnih razsežnosti (prim. White 1984).
Naglas ima težo vrednostne sodbe: »V resničnosti nikoli ne izrečemo ali ne slišimo besed,
temveč izrekamo ali slišimo, kar je prav ali napak, dobro ali slabo, pomembno ali
nepomembno, prijetno ali neprijetno in tako dalje.« (Vološinov in Bahtin 1973: 70) Te
vrednostne sodbe po Vološinovu ne moremo zvesti na raven konotacije (v običajnem, ne
Hjelmslevovem pomenu), navržene poleg »nevtralne« denotacije, temveč gre za integralni del
vsakega pomena: »vse referencialne vsebine, tvorjene v živi govorici, so izrečene ali zapisane
v povezavi s specifičnim vrednotenjskim naglasom. Besede brez vrednotenjskega naglasa ni.«
(prav tam, str. 103) Ločevanje denotacije in konotacije »izhaja iz nedojemanja globlje
funkcije vrednotenja v govoru. Referencialni pomen je oblikovan z vrednotenjem;
navsezadnje prav vrednotenje določi, ali lahko določeni referencialni pomen vstopi v obzorje
govorcev – tako v neposredno obzorje kot v širše družbeno obzorje dane družbene skupine.«
(prav tam, str. 105)
Slojevitost in mnogoličnost glasov v jeziku imata več razsežnosti. Bahtin jih našteva brez
posebne sistematike: različne žanre (govorniški, publicistični, literarni), poklice (jezik
pravnikov, zdravnikov, učiteljev), družbene sloje na splošno, družbeno pomembne poglede na
svet na splošno (umetniške smeri, krožki, revije…), starostne stopne, različne dobe in
obdobja: »vsi raznolični jeziki, pa naj temeljijo na kakršnem koli že načelu ločevanja, so
specifični pogledi na svet, oblike besednega opomenjanja sveta, posebne predmetnopomenska
in vrednostna obzorja« (Bahtin 1982: 70).
Različni glasovi v družbi vedno soobstajajo v napetosti, tekmovanju. Glas dominantnega
razreda ima navidezno v rokah vse vzvode (od slovarjev naprej); toda njegova popolna
prevlada je iluzija. Vedno ji nasprotuje živi ljudski govor, ki njegove pomene sprevrača na
raven karnevalske maske. Ta »ljudska komična kultura«, ki jo Bahtin analizira npr. pri
52
Gogolju, si ne prizadeva »preprosto pokazati posamične negativne pojave, temveč odstreti
poseben pogled na svet kot celoto.« (Bahtin 1982: 380) Dodamo lahko, da se je od Bahtinovih
časov središče zanimanja za uporniške jezikovne kode premaknilo z ljudskih običajev na
urbane kulture; danes lahko urbani sleng obravnavamo kot karneval par excellence, jezik, ki
neusmiljeno sprevrača dominantne pomene in jih izpostavlja posmehu – kar je mnogo več kot
zgolj »modifikacija praktično sporazumevalnega jezika« v smeri k neobvezni igrivosti.
Lahko je videti povezave med Bahtinovim poudarjanjem večdimenzionalnosti družbenega
večglasja (knjiga Vološinova je npr. izšla leta 1929) ter praško teorijo zvrstnosti, vendar ima
Bahtinova teorija daljnosežnejše posledice, ki v praški teoriji niso bile izkoriščene (do
določene mere so izkoriščene pri Mukařovskem in njegovem pisanju o estetski normi; k temu
se bomo vrnili v poglavju 4.2.4). Bahtinova teorija ni poskus taksonomije jezikovnih zvrsti ali
celo generativni opis slogovnih postopkov: je teorija opomenjanja, družbenega pomena. Pri
razumevanju jezikovnega znaka ne gre za postopek prepoznavanja njegove identitete, temveč
za razumevanje njegove novosti v danem kontekstu. Znak pa je v vsakem kontekstu vedno
znova nov, saj ga izreče drug govorec drugemu poslušalcu. Prav tu so rodi njegov pomen:
pomen se rodi iz dialoga obeh kodov, govorčevega in poslušalčevega, ko poslušalec prepozna
govorčev kod (seveda takega, kot ga sam vidi), ga skuša zaobjeti, uporabiti za interpretacijo,
vendar mu to vedno uspe le skozi prizmo lastnega koda. Znak, ki je vedno prelomljen,
udeleženci v komunikaciji skušajo zaceliti z močjo dialoga.
Bahtinova družbena teorija se je srečala s strukturalizmom v šestdesetih letih v delu
francoskih semiologov, predvsem R. Barthesa in J. Kristeve, s sodobno funkcionalno slovnico
pa od osemdesetih let dalje v britanskem kritičnem jezikoslovju (Fowler, Fairclough).
53
2.3.4. Francoska semiologija
R. Barthes se je v spisu Elementi semiologije iz leta 1964 (Barthes 1990) vrnil k Hjelmslevovi
shemi konotacije: »V konotativni semiotiki so označevalci drugega sistema sestavljeni iz
znakov prvega; pri metagovorici je prav narobe: označenci drugega sistema so sestavljeni iz
znakov prvega.« (prav tam, str. 202). Shemo semiotičnega procesa konotacije nariše nekako
takole (zgledi so dodani):
Označevalec (konotator) Označenec (konotacijski), npr. slovenščina

¿
Označevalec, npr. Označenec (denotacijski),
srce npr.
<
Specifično bahtinovski zaobrat te sheme je Barthesova ugotovitev, da so konotacijski
označenci »v zelo tesni zvezi s kulturo, vednostjo, zgodovino […] ideologija je, skratka,
forma (v hjelmslevovskem smislu) konotacijskih označencev, retorika pa forma
konotatorjev« (prav tam, str. 202).
Barthes te reference na ideologijo v isti knjigi ne ponazori in ne razloži podrobneje; za
izčrpnejšo razlago se moramo vrniti k njegovemu zgodnejšemu spisu (iz 1957) Mit danes
(Barthes 1979), kjer je pojem konotacije še imenoval mit, semiologa, ki se ukvarja z
razkrinkavanjem konotativnih bremen, ki se lepijo na jezikovne znake, pa mitologa.
Barthesova shema prikazuje, kako skuša govorec v svoj znak vtakniti pomen, s pomočjo
katerega se bo vzpostavil kot dominanten, vendar bo iz njega naredil mit, poslušalcu bo
prodal nekaj drugega, kar se vidi na prvi pogled. Ker v tem spisu uporablja drugo
terminologijo, zgornjo shemo prepišimo v stanje iz leta 1957:
Označevalec mita, FORMA Označenec mita, POJEM

¿
Označevalec Označenec, SMISEL
»Označevalec mita se nam kaže na dvoumen način,« pravi Barthes (prav tam, str. 237):
»hkrati je smisel in forma, z ene strani poln, z druge prazen […] smisel že vsebuje nek
izgrajen pomen, ki bi lahko bil povsem zadovoljen sam s seboj, če se ga ne bi lotil mit in iz
njega naenkrat naredil prazne parazitske forme. […] Forma je zavrgla vse to bogastvo: njeno
novo siromaštvo išče pomen, ki jo bo izpolnil.«
54
Tukaj je jasno, zakaj Barthes v konotacijskem označevalcu vidi ideologijo: ne gre namreč le
za golo sporočilo, da znak pripada določenemu kodu (kot pri Hjelmslevu), temveč tudi za
spremembo pomena, ki se zgodi ob tej signifikaciji (premik, ki je v naši shemi v Uvodu
ponazorjen z vodoravno puščico); semiotični kod je tudi že ideologija, je mit. Barthes kot
splošni semiolog daje nejezikovni zgled, sliko z naslovnice Paris Matcha, na kateri črnec v
uniformi salutira francoski zastavi. Forma, katere nedolžni smisel je »črnec salutira«, se v
mitu francoskega imperializma izpolni z mitološkim pojmom, »nekdanji divjak izraža
priznanje silam reda in kulture«. Kot pravi Barthes, mit izkrivlja, ne pa ukinja: prvotni
označevalec in njegov smisel sta še vedno tam in vedno na voljo kot alibi (»saj to je samo
slika črnca, ki pozdravlja zastavo, in nič drugega«). Seveda lahko uporabimo tudi jezikovni
primer: če seksist osebo označi kot »gorečo feministko« (forma), je s tem ne označi le kot
»borko za pravice žensk« (smisel), temveč zelo verjetno kot nerazumno nergačico in
histerično sovražnico moških (pojem). A ker prvotni označevalec in njegov smisel nista
ukinjena, se lahko po kritiki vedno umakne iz seksističnega mita k alibiju: »saj sem rekel
samo 'goreča feministka', tj. goreča borka za pravice žensk«. Toda mit je impresijske narave,
od njega se pričakuje neposreden učinek: »ni pomembno, če kasneje mit poruši, njegov
učinek velja za močnejšega od racionalnih pojasnil, ki ga lahko kasneje ovržejo. To pomeni,
da se mit bere na mah.« (prav tam, str. 251)
Pri tem je zanimivo to, da medtem ko Bahtin poudarja večnaglasnost vsakega znaka in
nezmožnost obstoja besede brez naglasa, Barthes tukaj domnevno verjame v možnost
nevtralne signifikacije, nemitološkega znaka, nedolžnosti besede, preden jo mit ukrade,
parazitsko izprazni in potem napolni s svojo ideologijo. Barthes pravi, da je mit »ugrabljeni in
vrnjeni govor. Le da vrnjeni govor ni več popolnoma isti kot tisti, ki je bil odnesen: med
vračanjem ni bil postavljen natančno na svoje mesto.« (prav tam, str. 246) Zdi se, da nam želi
Bahtin povedati, da govor morda sploh nikoli ni bil »natančno na svojem mestu« – saj je to
mesto relativno glede na perspektivo govorca! V našem zgornjem primeru navsezadnje tudi
definicija feministke kot »borke za pravice žensk« ni nič drugega kot druge vrste mit; smisel
te besede se izgrajuje z njeno zgodovino v konkretnih družbenih okoliščinah in ni nikoli zares
abstrakten, zares »pravi«, nedolžna duša forme. Mit je na delu povsod; denotacija ni ločljiva
od konotacije. Bahtinov govorec, če še za trenutek ostanemo na področju metaforike,
spominja na Einsteinovega opazovalca, katerega videnje stvarnosti je odvisno od hitrosti, s
katero se giblje; in kakor Einsteinova teorija ne trdi, da je zaradi te relativnosti poteka
dogodkov iz različnih perspektiv nemogoča interakcija med objekti, le bolj zapletena je kot v
55
Newtonovem vesolju, tudi Bahtinova teorija relativnosti sociolektov18 ne pomeni, da se
govorci med seboj ne morejo razumeti – le sporazumevanje je bolj zapleteno kot v
Saussurovem jezikovnem sistemu. Če gre tukaj dejansko za razkorak med Barthesom in
Bahtinom, moram poudariti, da v tem spisu sledim Bahtinovi misli.
Pretehtajmo naslednjo predelavo naše
Sociolekt 1
prvotne slike iz uvoda, aplicirano na
komunikacijo dveh sogovornikov o
Govorec »tovarni«.
Medtem ko je slika v Uvodu

predpostavljala, da semiotični pomen
JEZIKOVNI ZNAK
poslušalca preprosto pripravi do tega, da

pomen
JEZIK
izraz
aktivira pravi semiotični kod, nam

Jezikovna
skupnost Bahtin in Barthes omogočata popravek te
naivne podobe in prikaz dejanske
ideološke prelomljenosti mimetičnega
pomena. Govorec govori iz svojega mita,
svojega ideološkega koda. Vendar, kot
Sociolekt 2 narekuje Bahtinovo dialoško načelo,
Poslušalec
njegov mit ni slepo sprejet; vedno vstopi
Slika 2 Prelomljenost pomena znaka v dialoški v dialog s poslušalčevim mitom. Barthes
konstrukciji pomena
na nek način naredi iz bralca »kulturnega
naivneža« (cultural dupe), ki v proces
razumevanja nima prispevati nič razen prepoznavanja, ko pravi: »Vsak semiološki sistem je
sistem vrednosti; toda potrošnik mita vidi v pomenu sistem dejstev: mit se bere kot faktični
sistem, čeprav je samo semiološki sistem.« A kot trdi Bahtin (in za njim danes velik del
kulturološke teorije; prim. npr. Stankovič 1998: 35, Cameron 1995: 71–72), ni bralec nikoli
tako pasiven: »govorec se prebije v tuje obzorje poslušalca, svoje izjave gradi na tujem
ozemlju, na poslušalčevem aperceptivnem ozadju« (Bahtin 1982: 63). Poslušalčeva
interpretacija je vedno dialog, ki ga kažeta dve črti v naši shemi, dialog med lastno
konstrukcijo stvarnosti (ki kaže na primer na pomen »kraj, kjer z delom zaslužim plačo«) in
tisto, za katero sodi, da je govorčeva (na primer pomen »možnost naložbe za ustvarjanje
profita«). Gre za njegovo sodbo, ne za pravo govorčevo konstrukcijo stvarnosti; ta sodba in
18
Pojem »relativnosti sociolektov« uporabljam le priložnostno in kot priročno analogijo s teorijo splošne
relativnosti. Ne skušam vzpostavljati povezav z razvpito Whorfovo teorijo jezikovne relativnosti, ki se ne nanaša
na družbeno konstrukcijo stvarnosti, temveč na s slovnico pogojene mehanizme mišljenja.
56
konstrukcija si lahko ustrezata bolj ali manj, zato tudi puščica v naši shemi, preden zavije
nazaj, ne seže povsem do govorca, temveč se vrne na polovici poti. Govorčev kod je vedno
osvetljen s poslušalčevim. »Dialoška naravnanost besede je pojav, značilen kajpa za vsako
besedo. To je naravno stališče vsake žive besede,« pravi Bahtin (Bahtin 1982: 60). Še več –
na udaru ni le govor (parole), temveč tudi jezik (langue). Če Saussure predvideva langue kot
nekaj »zunaj posameznika, ki ga ne more niti ustvariti niti spremeniti«, je za Bahtina vsak
semiotični sistem v vsakem trenutku odprt za ideološki spopad – kot nam ponazarja zgled
karnevalizacije jezika v slengu ali prevrednotenje celotnega semiotičnega sistema oblačenja v
pankerjevem nošenju kravate.
2.3.5. Formalistično jezikoslovje (Chomsky in nasledniki)

Če se je teorija mimetičnega in semiotičnega pomena uspešno preselila v splošno semiotiko,
pa je v jezikoslovju revolucija Chomskega konec petdesetih let zanimanje glavnega toka
jezikoslovja usmerila proč od socialnih vidikov jezika. Chomsky je strukturalizem
vehementno zavrnil kot golo taksonomično načelo, ki nam ne more povedati nič o jeziku kot
generativni zmožnosti: za tak opis po njegovem potrebujemo jasen opis mehanizmov tvorbe
in pretvorbe skladenjskih konstrukcij. Ogrodje tega mehanizma je po njegovem mnenju
človeškemu umu prirojeno: otrok jezika pri socializaciji ne pridobiva, temveč ga odkriva, tj.
razvozlava algoritme, po katerih se univerzalna slovnica v njegovem umu transformira v
kontekstu danega živega jezika, ki ga sliši v okolici.
Teorija Chomskega je tako radikalno presekala s celotno jezikoslovno tradicijo, da je moral
njen avtor kot vsakdo, ki začenja povsem od začetka, svoja načela nenehno popravljati in
prilagajati. Od časa objave Sintaktičnih struktur (1957) do danes je od tako imenovane
»standardne teorije« prek teorije »vladanja in vezave« (government and binding) ter »načel in
parametrov« (principles and parameters) prešel do »minimalistične teorije«, v kateri je
opustil večino svojih prvotnih teoretičnih orodij (tudi npr. globinsko in površinsko strukturo).
Njegovim prvotnim načelom pa so sledili tudi mnogi drugi jezikoslovci, ki so razvijali lastne
različice generativnega jezikoslovja (npr. leksikalna funkcijska slovnica J. Bresnan in R.
Kaplana, sklonska slovnica C. Fillmora, slovnica posplošenih fraznih struktur G. Gazdarja).
Ta prelom s tradicijo pa je povzročil obilo težav tudi družbeno usmerjenim jezikoslovcem, ki
so skušali formalistične teorije interpretirati za svoje potrebe.
Chomsky je deležen dveh vrst sociolingvističnih kritik – s strani zagovornikov variacije in s
strani zagovornikov normativne enotnosti. Zagovorniki variacije so v Chomskem videli
teoretika enotne, standardne slovnice, saj je glavna metoda njegovega jezikoslovnega
raziskovanja introspekcija – kar pomeni, da lahko sam kot govorec standardne angleščine kot
57
slovnični opis ponudi le opis lastnega govora, in ta je pač standarden. Dodatno potrditev
njegove usmerjenosti k standardni angleščini so videli v tem, da je kot zunanjo avtoriteto
preverjanja slovnične pravilnosti tvorjenih konstrukcij uporabil kar srednješolsko slovnico
standardne angleščine (učbenik Kenyona in Knotta; gl. Milroy 1999). Po drugi strani pa so ga
zagovorniki poenotenega standardnega jezika kritizirali zaradi njegove teorije univerzalne
slovnice. Po njihovem mnenju ta predpostavlja, da ima vsak otrok že prirojeno implicitno
jezikovno zmožnost, ki jo z vsakim priučenim jezikom uveljavlja na drugačen, a v osnovi
enako popoln način. Tako gledanje podpira teorijo o temeljni enakosti vseh jezikovnih zvrsti,
torej tudi standardnega jezika, narečja in slenga; to pa je teorija, ki je domnevno v ozadju
propadanja standardov poučevanja jezika v šoli (gl. Honey 1997: 44–45, 212, pa tudi
Gradišnik 1986: 18).
Obe kritiki vsaka na svoj način zanemarjata ključno orientacijo teorije Chomskega. Dejstvo
je, da za Chomskega družbeni vidiki jezika preprosto niso relevantni, saj ga jezik zanima
izključno kot psihološki fenomen. Njegova odločitev za slovnico standardnega jezika ni
posledica socioloških preferenc, temveč čisto pragmatična izbira; zanj bi bila ustrezna
katerakoli slovnica, po kateri lahko jezikovna skupnost sprejema sodbe o slovnični pravilnosti
(grammaticality) outputa procesa tvorba ali pretvorbe, ne glede na družbeno stigmatiziranost
te ali one rabe. Pri tem se zaveda, da opis danega jezika po njegovih načelih nikoli ne bo
popoln v vseh posameznostih; gre mu predvsem za ugotovitev načel; in do načel se lahko
dokoplje le z zamejitvijo svojega referenčnega vira, za katerega je hkrati zaželeno, da je
dovolj splošno znan, da omogoča preverjanje načel v širši skupnosti jezikoslovcev.
Standardna slovnica je še posebno priročna zamejitev, saj Chomskega zanima idealizacija
zelo visoke vrste – komunikacija med idealnimi govorci s popolno kompetenco v popolnoma
homogeni jezikovni skupnosti. A obenem tako homogeno skupnost jemlje kot metodološko
orodje, kot teoretični konstrukt, ne kot normativni cilj svojega jezikoslovnega delovanja.
Revolucija in velikanska prevlada Chomskega v mednarodnem jezikoslovju je – zaradi
njegove ukinitve tradicionalnih in strukturalističnih metod – pahnila velik del zahodne
sociolingvistične teorije v globoko krizo, saj je kazalo, da je ta ostala brez aktualne in splošno
sprejete jezikoslovne podlage.
2.3.6. Sociolingvistika
Ta kriza je bila še posebej izrazita v Ameriki, kjer so formalistične teorije prevladale
praktično brez konkurence. V Evropi so imele te teorije – zunaj nekaterih akademskih
otočkov – manjši vpliv, in sociolingvistiko so podpirale teorije, kot so britansko-avstralski
sistemski funkcionalizem ter različne veje strukturalizma z bolj ali manj funkcionalistično
58
usmeritvijo (npr. praški). Razlika je znatna; mnogi pristopi ameriške variacijske
sociolingvistike se zdijo stališča s semiotičnih teorij nenavadno naivni.
Za eno takih semiotičnih naivnosti lahko imamo postavko, ki jo odločno zagovarjata Labov in
njegov britanski učenec P. Trudgill, namreč o enaki funkcionalnosti slehernega sociolekta.
Čeprav npr. Labov poleg družbenega dejavnika pri jezikovni variaciji govori tudi o
slogovnem (gl. str. 16), pojem stila pri njem dejansko ne zajema posebne prilagojenosti
določene jezikovne zvrsti določenemu namenu, temveč le »skrbnost« izraza.19 Njegova
znamenita razprava The Logic of Non-Standard English (Labov 1972), v kateri je skušal
ovreči teorije o jezikovni inferiornosti nekaterih govorcev (predvsem črncev v ameriških
getih) z analizo govorjenja dveh družbeno zelo različnih govorcev o nekem filozofskem
problemu, se izteče kot hvalnica zdravi pameti, ki jo kaže način izražanja črnskega pripadnika
poulične tolpe, v primerjavi z domnevno zbegano dikcijo prav tako temnopoltega
izobraženca. Pri tem pa je Labov povsem izključil stilni dejavnik, saj je njegov izobraženi
informator pri zahtevnem vprašanju preklopil v drugo funkcijsko zvrst oz. žanr (filozofsko
razpravo), ki je v prostogovornem položaju seveda dokaj zahtevna, medtem ko je mladi
informator svoje argumente razvil v slogu konverzacije, ki je tudi od anketarja zahtevala
precej fatičnega napora. Z drugimi besedami, intervjuvanca sta govorila različna žanra; mladi
intervjuvanec žanra, ki ga je govoril izobraženi, niti ni obvladal; in čeprav to seveda zares (kot
argumentira Labov) ne pove popolnoma nič o njegovi inteligenci in sposobnosti za prenos
vseh sporočil, ki si jih lahko zaželi izraziti, ne pove nič niti o zmožnosti in prikladnosti
posameznega žanra za prenos prav tiste vrste sporočila, ki jo je dani intervjuvanec v danem
primeru želel izraziti. V podobno smer gre P. Trudgill v svoji knjigi Accent, Dialect and the
School (Trudgill 1975a), kjer s primerom »prevoda« znanstvenega besedila v narečje
dokazuje svojo tezo o primernosti oz. zmožnosti sleherne nestandardne govorice za
ubeseditev akademskih vsebin. Trudgill v svojem dokazu ne vidi skrivaj vtihotapljenih
vidikov standardnosti (npr. standardno strokovno besedišče in zapletena pisna sintaksa, ki
sicer seveda še ne pomenita splošne standardnosti besedila, vendarle pa znatno prilagoditev
sociolekta žanru, kot bomo videli v poglavju 2.3.10), niti ne upošteva neskladnosti preostalih
nestandardnih prvin z namenom konkretnega sporočila (problematično funkcioniranje
regionalne ortografije v okoliščinah širokega naslovljenca; gl. tudi Skubic 2003a). Bistvo
problema je, da Trudgill pravzaprav v standardnem jeziku vidi le enega od sociolektov med
19
V svojih fonetičnih raziskavah je opazoval spremenljivke v razponu med »brezbrižnim« (casual) in »skrbnim«
(careful) govorom – skrajna točka prvega je opazovanje spremenljivke v prostem govoru, drugega pa ob
glasnem branju seznama besed.
59
mnogimi (tj. sociolekt vladajočega razreda) in odklanja sleherno povezovanje standarda s
posebnimi funkcijami, ki jih mora biti jezik sposoben opravljati v različnih okoliščinah.
Teorija Chomskega se je izkazala kot manj primerna za reševanje problemov variacije v
jeziku na splošno. Pomemben projekt Labova je bil razširitev teorije Chomskega, ki je kot
nalogo jezikoslovca razglasil proučevanje govorčeve kompetence, s teorijo performance,
katere najpomembnejši del naj bi bila pravila variacije (variable rules). Ta pravila variacije
naj bi v slovnici danega jezika (npr. angleščine) omogočila predvidevanje uresničitve
določene spremenljivke (npr. izgovora [h] v začetku besede) pri generiranju besedila ob
upoštevanju relevantnih dejavnikov (npr. pripadnosti socialni skupini in skrbnosti izreke).
Toda kot ugotavlja Le Page (Le Page 1997: 24–25) ta pravila, čeprav je Labov vztrajal, da so
del (formalne) slovnice sociolekta, niso nič več kot izjave o statistični verjetnosti. Težave so
postale posebno očitne pri sociolingvistični analizi jezikovnih območij, kjer se govorijo
kreolski jeziki z zelo širokim razponom jezikovnih možnosti (od standardnega jezika prek
celotne palete jezikovnih možnosti do pidžina ali celo drugega jezika). DeCampov poskus
analize te situacije v okviru slovnice Chomskega opisuje Le Page (prav tam, str. 21); gre za
prikaz situacije kot zapovrstja množice slovnic, med katerimi se vsaka od svoje sosede v
kontinuumu razlikuje po spremembi enega samega pravila. Na govorca, na katerega naj bi
vplivala sprememba pravila 3, naj bi torej vplivali tudi spremembi pravila 1 in 2. DeCampu v
te lestvice ni uspelo uvrstiti več kot 30 % opazovanih spremenljivk, metodo pa je zavrnil tudi
Labov, ki je menil, da slovnica Chomskega pač ni primerna za situacije na območju kreolščin
in stičnih jezikov in da v takih primerih morda niti ne moremo govoriti o pravih jezikih, saj v
njih pojem slovnice »razpada«.
Le Page meni, da je tisto, kar v takem primeru dejansko razpada, predvsem »stereotipni pojem
'jezika'« (prav tam, str. 26). Slovnica Chomskega pač predvideva idealnega govorca v idealni,
popolnoma homogeni govorni situaciji; hkrati pa govorca, ki je ob sorazmerno skromnem
naboru jezikovnih pravil lahko brezmejno ustvarjalen (tvori neskončno število različnih
stavkov).
Iz teorije Labova si je kljub temu koristno izposoditi razlikovanje med tremi vrstami
spremenljivk, ki omogočajo propoznavanje (in užariščanje) sociolekta. Labov (Labov 1978:
314) imenuje kazalci (indicators) tista jezikovna sredstva, katerih distribucija se po družbenih
skupinah razlikuje, vendar pa se jih govorci eksplicitno ne zavedajo (odkrije jih lahko
jezikoslovec, ki proučuje korpus), zato v skupnosti tudi nimajo posebne vrednotenjske teže.
Primer kazalca bi na primer bila sorazmerno zapletenejša skladenjska struktura in večja raba
60
abstraktnih nominalizacij20 pri višjih (predvsem više izobraženih) družbenih skupinah.
Zaznamovalci (markers) so tista jezikovna sredstva, ki so sicer prav tako lahko nezavedna,
vendar pa bodo pri preizkusih subjektivnih reakcij vedno prepoznana kot značilna za določen
sociolekt; zato kažejo znatno nihanje glede na »skrbnost« rabe. V to skupino sodi dobršen del
za govorico skupine značilnih jezikovnih sredstev. Stereotipi (stereotypes) so tista jezikovna
sredstva, ki jih družba izrazito etiketira, se jih zaveda in uporablja za ponazarjanje tega
sociolekta. Slovenski zgledi leksikalnih stereotipov bi bili npr. toti, kva, ejga, matkurba in
mona za mariborščino, ljubljanščino, gorenjščino, zasavski oziroma primorski govor, zgled
fonetičnih pa npr. izreka [γ] za standardni [g] v rovtarskih in nekaterih primorskih govorih.
Steretotipi imajo pogosto imajo splošno ime (npr. »švapanje« iz »sem šwa« (šla), »kvakanje«
iz »kva« (kogá oz. kaj)) ali značilno frazo, s katero se ponazarjajo (npr. »v totem Maribori«).
Stereotipi so na splošno močno stigmatizirani, zato jih govorci pogosto opuščajo in v jeziku
ostajajo le v oblikah ritualnega humorja oziroma norčevanja.
Taka gradacija je pri opisu označevalcev sociolektov uporabno opisno sredstvo (čeprav meje
med posameznimi vrstami niso ostre); vendar pa se moramo zavedati, da zgolj prestiž in
stigma, še manj pa pravila variacije s svojo statistično močjo predvidevanja, niso zadostni
pojmi za razlago motivacije rabe teh sredstev v različnih okoliščinah. Sodobne
funkcionalistične slovnice, ki so se dalje razvijale v Evropi, že v temelju vsebujejo
predpostavko o jezikovni heterogenosti, ki je v formalističnih slovnicah ni. V tej
heterogenosti vsak govorec zaseda mesto, ki mu lahko ustvarjalnost omejuje glede na različne
dejavnike (obvladovanje pravil za tvorbo določenih besedil, pooblastila za tvorbo, poznavanje
vsebin). Taka usmerjenost jim mogoča tvorne interdisciplinarne povezave z drugimi vedami
na ravni družbene semiotike, ne zgolj na ravni jezika kot psihološke dejavnosti.
2.3.7. Socialna psihologija

Povezavo med semiotičnimi vedami in socialno psihologijo je v Britaniji ponudil
B. Bernstein, katerega teorija omejenega in dodelanega koda (restricted in elaborated code)
pa je postala kontraverzna predvsem v psihologistično usmerjeni Ameriki.
B. Bernstein je leta 1959 objavil prvo razpravo o teh dveh kodih (takrat še z nekoliko
drugačno terminologijo). Omejeni kod je povezan z nekaterimi oblikami družbene interakcije
in z nekaterimi družbenimi skupinami, predvsem manj izobraženimi, pa tudi drugimi, kot so
»kriminalne subkulture, podeželske skupine, oborožene sile in skupine mladostnikov v
nekaterih situacijah« (Bernstein 1971: 42). Najpomembnejša značilnost tega jezika (ki
20
Tako bi bilo npr. razlikovanje med »s pridnostjo boš daleč prišel« in »če boš priden, boš daleč prišel«; prva
poved vsebuja višjo raven abstrakcije in naj bi bila bolj značilna za više izobražene skupine. Za slovenščino
empiričnih raziskav kazalcev v sociolektih še nimamo.
61
pogojuje tudi druge) je ta, da velik del sporočenega v dejanski ubeseditvi ne nastopa; to je
jezik implicitnega pomena. Govorcu je omogočeno, da se močno zanaša na skupno vednost
govornega kolektiva, zato mu ni treba vsega, kar želi izraziti, tudi eksplicirati; to pa
onemogoča razumevanje v širši skupnosti govorcev, ki te vednosti nimajo. Na formalni plati
so posledice te težnje raba kratkih, skladenjsko preprostih, pogosto nedokončanih stavkov,
preprosta in repetitivna raba veznikov (in, potem, ipd.), pogosta raba kratkih ukazov in
vprašanj, toga in omejena raba pridevnikov in prislovov; izjave se pogosto oblikujejo kot
implicitna vprašanja, ki poudarjajo soglasje (»a ne da?«, »si lahko misliš?«); govorci pogosto
izbirajo jezikovna sredstva iz skupine idiomatskih fraz, simbolizem tega jezika pa je na nižji
ravni splošnosti (poudarek je na konkretnem).
Za Bernsteina kot socialnega psihologa je pomembno, da čeprav značilnosti vrste jezika same
po sebi »ne preprečujejo izražanja specifičnih idej in ne omejujejo posameznika na dano
raven konceptualizacije, vendarle olajšuje prenos nekaterih idej in posplošitev bolj kot drugih.
Torej raba jezika olajšuje razvoj v določeno smer, ne pa prepreči vse druge smeri.« (prav tam,
str. 43) Kljub temu pa je mogoče reči, da so nekateri govorci (predvsem iz delavskega
razreda) omejeni samo na omejeni kod, medtem ko imajo govorci iz srednjega in višjega
razreda na razpolago oba, omejenega in dodelanega, med katerima preklapljajo glede na
okoliščine: omejenega za komunikacijo navznoter, z ožjim krogom znancev, dodelanega za
komunikacijo navzven. Bersteinov pojem koda torej zajema vidike tako sociolekta kot
funkcijskih zvrsti; izpostavljenost govorca določenim funkcijskim zvrstem vpliva na »kodno
sestavo« njegovega sociolekta.
To ima posledice za uveljavljanje obeh vrst govorcev v družbi.
• Omejeni kot se razvija v družbenih razmerjih zavestnih skupnih identifikacij; skupnost, v
kateri se govori, ima podobne potrebe in poglede na svet; tak kod olajšuje izmenjavo
»socialnih« simbolov. Njegovi izrazni modeli so načeloma na razpolago vsakomur, npr.
izobraženim in neizobraženim (so univerzalistični), njegovi pomeni pa implicitni, zato
omejeni le na poznavalce danih vsebin, torej zaprti (so partikularistični);
• Dodelani kod omogoča komunikacijo v razmerah majhne stopnje skupnih potreb in
pogledov na svet, zato omogoča neodvisno razmišljanje in elaboracijo lastnih mnenj in
potreb; tak kod olajšuje izmenjavo »individualnih« simbolov. Njegovi izrazni modeli so
dosegljivi le privilegiranim, saj so povezani s specializiranimi družbeni položaji (so
partikularistični), medtem ko so njegovi eksplicitno formulirani pomeni odprti za
kogarkoli in karkoli (so univerzalistični).
Bernstein kot družbeni kritik je izrecno poudaril, da »noben kod ni boljši od drugega; vsak
ima svojo lastno estetiko, svoje lastne možnosti. Družba pa lahko pripisuje različno vrednost
62
redoma izkustva, ki ju različna kodna sistema spodbujata, vzdržujeta in progresivno krepita.«
(prav tam, str. 135) To pomeni, da načeloma ni nobene ovire za to, da bi Einsteinovo teorijo
relativnosti razložili starejšemu kmetu z osnovno šolo kar v omejenem kodu; res pa je, da ta
kod manj spodbuja izražanje tako univerzalističnih in abstraktnih vsebin, zato bi za njihovo
učinkovito formuliranje porabili sorazmerno veliko besednega gradiva. Dodelani kot
omogoča izražanje takih vsebin na mnogo zgoščenejši in ekonomičnejši način. Družba visoko
ceni zvrsti jezika, ki olajšujejo izražanje univerzalističnih pomenov, čeprav se ti lahko zdijo
velikemu delu družbe povsem nerelevantni. Za ta del družbe z njegovo družbeno izkušnjo je
mnogo pomembnejši in koristnejši kod, ki krepi njihovo kolektivno solidarnost.
Različnost omejenega in dodelanega koda po Bernsteinu leži v samem osrčju funkcioniranja
šole kot dejavnika reprodukcije družbene neenakosti. Otroci srednjega in višjega razreda
pridejo v ustanovo, ki izrazito daje prednost dodelanemu kodu, z obema kodoma; otroci iz
delavskega in kmečkega razreda pridejo z zgolj omejenim kodom. Učitelji ne vidijo
sistematičnosti koda, ki ga uporabljajo, temveč jih obravnavajo kot neartikulirane, in pritisk
nanje, naj tvorijo dodelane strukture, narašča do te mere, da otroci začutijo pedagoški diskurz
kot nekaj njim povsem tujega, celo odtujujočega, pogosto absurdnega (npr. »povej s celim
stavkom!«, kadar v njihovem kodu povsem zadošča »da« ali »ne«). Od tu pa do neuspeha v
izobraževanju je le korak.
Bernsteinova teorija je bila v ZDA, kjer so semiotične vede, kot omenjeno, razumljene bolj
psihološko in manj družbeno, interpretirana kot teorija o jezikovnem (in s tem
duševnorazvojnem) primanjkljaju deprivilegiranih družbenih skupin. Po tej teoriji naj bi
otrokom, ki odraščajo v delavskih in kmečkih okoljih, primanjkovalo semiotičnih sredstev za
duševno procesiranje tem, ki so abstraktne ali nasploh kompleksnejše od obravnave
neposredne okolice. Takih otrokom je treba zato pomagati s posebnimi tečaji za preseganje
njihovega domnevno omejenega (Bernsteinova nesrečna izbira izraza) in neavtonomnega
koda. Tako interpretirano tezo o jezikovnem (in s tem duševnem) primanjkljaju neprestižnih
družbenih skupin je ogorčeno napadel Labov z že omenjenim člankom o logiki nestandardne
angleščine. Do kakšnih nepotrebnih konfliktov lahko pripeljejo različne izhodiščne paradigme
(formalistična in funkcionalistična), dobro ponazori Hallidayjev komentar, ki ugotavlja, da
pravzaprav tako Labov kot Bernstein (v izvirniku, ne ameriški interpretaciji) poudarjata isto:
»Različne skupine ljudi težijo k temu, da 'pomenjajo' različne stvari. […] Čeprav so vsi
jezikovni sistemi enako 'logični', se lahko razlikujejo po svoji semantični organizaciji.«
(Halliday 1978: 85) Toda Bernstein ima nekaj, kar Labovu manjka: »Delo Labova kot
podlago potrebuje neko splošno teorijo kulturne transmisije in spreminjanja družbe; prav to
ima ponuditi Bernstein. V zvezi s tem morda ne bi bilo pretirano govoriti celo o 'Labov-
63
Bernsteinovi hipotezi'.« (Halliday 1978: 98). Bernstein se je kasneje celo specializiral za
družbenokritično socialno psihologijo in pedagogiko ter opozarjal na problematičnost
diskurzov, ki ne spoštujejo raznolikosti družbenih identitet med načrtovanjem sekundarne
socializacije, ki stremi k poenotenju subjektov (Bernstein 2000).
Različnost družbenih govoric (poleg že obravnavane teorije družbene identitete) pa ni
problematika le v teoriji socialne psihologije, temveč tudi v socialni filozofiji.
2.3.8. Socialna filozofija

V sami tvorbi družbenih skupin, ki na ta način začno ločevati »sebe« in »druge«, ni načeloma
nič problematičnega, dokler to razlikovanje ne doseže tudi samega jezika. Ker je jezik
sredstvo človekovega izraza in konceptualizacije stvarnosti, se pri vrsti sociologov pojavi
vprašanje, ali taka diferenciacija ne pomeni tudi omejujoče partikularizacije človekovega
samouresničevanja in dojemanja sveta. Zato lahko vrednotenje te diferenciacije vidimo v
dveh glavnih poudarkih – na različnosti kot oviri in različnosti kot bogastvu.
2.3.8.1. Različnost kot ovira

Ivas (Ivas 1988) opozarja na Benvenistovo ugotovitev, da zaimek »mi« nikoli ne pomeni
množitve istega »jaz«, temveč bodisi agresivno širjenje lastnih meja (»aneksija nedoločenih
globalnih oseb« – plural majestatis) bodisi umikanje v skupnost, kjer se »jaz« razblini ter
postane neulovljiv in neodgovoren. Drugačno je lahko v takem redu ocenjeno bodisi kot
nevarno (grozeče) bodisi kot smešno (nenevarno). Ivas se v svoji obravnavi »žargona« kot
pojava posebne, samoizločene govorice večkrat opira na Adorna in njegovo delo Žargon
avtentičnosti. Za Adorna je pojem »avtentičnosti« v tej besedni zvezi slepilo: družba od
posameznika zahteva samosvojost, avtentičnost, a obenem nudi vzore, kakšna samosvojost je
zaželena. Ko posameznik misli, da je samosvoj oziroma avtentičen, je najverjetneje enak
ponujenemu idealu. Zato »žargon avtentičnosti« razumemo kot žargon trenutno veljavne
resnice; »sodobne oblike neresnice«. Pri Adornu je žargon ne ustaljena vrsta jezika, temveč
način odnosa do drugega in način (zlo)rabe lastnega intelekta.
Žargon avtentičnosti se tipično izraža v prevladi pojma nad stvarnostjo. Žargonske besede
ustvarjajo iluzijo nezamenljivosti, ker učinkujejo predvsem s svojim vrednotenjem: tako
mitologizirane izraze je nemogoče zamenjati, ne da bi se izgubila avtentičnost žargona. To
Adorno kritizira, saj žargonsko poimenovana stvarnost že vsebuje presojo, kot da ni šele
(avtonomna) misel tista, ki mora presoditi. Namesto da bi kontekst izraze konkretiziral vedno
drugače, jih površno določa žargon (Ivas 1988: 87). Besede žargona so avtomatizirani in
avtoreferencialni obrazci, fraze, ustaljene figure, splošna mesta topike in izraza; v skromnem
64
naboru besede klikajo kot signali. Kdor obvlada žargon, mu ni treba povedati, kaj misli, ni mu
treba niti misliti; žargon ga razbremeni, ker razvrednoti misel. Znaki več plenijo kot izražajo
(prav tam, str. 91). Za Adorna je žargon avtentičnosti torej pravzaprav vsak govor, ko govorec
ne govori s svojim individualnim izrazom, temveč z jezikom svoje (zaželene) skupine. Edini
jezik, ki ni žargon, je jezik kritične filozofije (podobno kot Barthesov jezik mitologa).
Ivas v svoji lastni kritiki pod »žargonom« razume najrazličnejše vrste jezika: pojavlja se tako
v funkcionalnih zvrsteh kot v socialnih in individualnih. Kritičen je do jezikoslovne tradicije,
ki v slengu vidi posledico težnje po osvoboditvi od občih mest, ki jih vsiljuje družba – torej
kot izraz težnje po ustvarjalnosti in občutka intelektualne superiornosti. Ta tradicija s slengom
povezuje pojme igrivosti, duhovitosti, sproščenosti, drznosti. Za Ivasa je vedno lahko
ustvarjalen le posameznik, ne skupina – skupina le ponavlja. Najpomembnejša značilnost
žargona je sledniško ali neustvarjalno vedenje, trdi Ivas.
Ivas ugotavlja, da žargon sestavljata dve skupini izrazov – strokovni in afektivni. Pri
strokovnih žargonih govorci izkoriščajo ezoteričnost vednosti (izključevalnost nevednih:
strokovnjak kliče svoj strokovni svet »po domače«, z žargonom, na ravni, kot ga drugi ne
morejo). Za afektivnost je značilen posmehljiv odnos do drugih (v žargonu je veliko izrazov
za neumnost – a seveda vedno tujo) in obsežen inventar za ekspresivno poimenovanje le-teh
(pacient, šminker, papak, model; paver, hribovec), vse do nagnjenosti k jezikovnim
karikaturam (prav tam, str. 120).
Do jezikovne diferenciacije je skeptičen tudi J. Habermas. Omenili smo že (str. 30) njegovo
kritiko funkcionalističnega modela družbe, ki ga mora posameznik preseči s svojim
afirmiranjem lastne identitete. Zahteva po formiranju lastne individualnosti s preseganjem
zgolj predvidenih vlog pa je še ostrejša zaradi teže, ki jo Habermas pripisuje komunikaciji.
Medtem ko je namreč instrumentalni razum (ki stremi v doseganju rezultatov) v moderni
družbi že koloniziran z ekonomijo in državo, pa je komunikacijski razum (ki stremi k
doseganju razumevanja) tisti, ki vendarle omogoča kritično razmišljanje o teh pojavih.
Komunikacijska akcija je najizrazitejša etična prvina pri Habermasu: to je dejavnost, ki
omogoča kritični nadzor nad dogajanjem. Pojavi v pozni moderni (kolonizacija življenjskega
prostora z ekspertnimi sistemi, gl. str. 31) so najproblematičnejši prav zato, ker ekspertni
sistemi izrivajo iz življenja komunikacijsko akcijo, ko zvajajo ljudi na raven potrošnika,
bolnika, izvajalca ljubezenskih dejavnosti ipd. ter ukinjajo njegovo možnost samostojnega
razmišljanja. Naloga družbenega kritika je, da spodbuja komunikacijsko akcijo, ki bi presegla
partikularne pristope ekspertnih diskurzov in se odprla k celostni obravnavi družbenih
vprašanj, katerih idealni cilj bi bil univerzalni konsenz.
65
Kljub družbeni usmerjenosti nemške kritične filozofije se zdi, da ima tako razmišljanje močne
temelje v racionalizmu – filozofski smeri, ki izhaja iz univerzalističnih predpostavk. Če
skušamo najti vzporednice v slovenskem razmišljanju o jeziku iz približno istega časa, ne
moremo mimo pomembne Kocbekove razprave Misli o jeziku (Kocbek 1963). Za Kocbeka je
jezik del človekove biti, sredstvo učlovečevanja. Toda človek zanj nikoli ne more biti le član
partikularne družbene skupine, temveč vedno predvsem Človek, pripadnik človeškega rodu,
in zatem pripadnik naroda z njegovo tradicijo. »Beseda je predvsem družbeno integracijsko
človekovo opravilo, ki se more odviti le v območju skupnostnih pomenov in s pomočjo
skupnostnih instrumentov […] Za skupno rabo jezika je prav tako pomemben družbeni
dogovor o logiki, to se pravi skupek pravil o pravilnem umovanju.« (prav tam, str. 512)
Podlaga etični rabi jezika je torej družbeni dogovor o pravilnem umovanju, družbeni konsenz.
»Naloga družbe je, da si čimprej ustvari splošni dialektični izraz, ki bo človeka kot državljana
in družbenika živo vezal na pričujoče in razvijajoče se stvari in ki bo znal posredovati med
resničnostjo in človekom, med jezikom in prakso.« (prav tam, str. 523). Podobno kot kasneje
Habermas tudi Kocbek, izhajajoč iz eksistencialističnih in personalističnih podlag, vidi
nevarnost za sodobnega človeka v jezikovnem tehnicizmu (Habermasova »kolonizacija
življenjskega prostora z ekspertnimi sistemi«). Podobne podlage zasledimo pri drugih
slovenskih mislecih o jeziku, npr. pri J. Gradišniku, ki v svojo podporo citira tudi B. Štiha:
»jezik je iskanje rojstva in smrti, jezik je ljubezen in vera, jezik je razmišljanje o tragični
usodi človeka, ki prihaja iz nič in se vrača v nič« (citirano po Gradišnik 1986: 26). »Nesmisel
je trditi, da imajo različni sloji prebivalstva pravico govoriti na 'svoj' način in da se pripadniki
različnih poklicev, zlasti ročnih, lahko izražajo na svoj posebni način […] Zaradi vsega tega
imata narod in ljudstvo samo en in edini jezik.« (prav tam, str. 20)
Druga usmeritev, ki se ji bomo posvetili spodaj, pristopa k takemu univerzalističnemu
pojmovanju komunikacijske akcije z rahlim pridržkom. Kot ugotavljata L. Chouliaraki in N.
Fairclough (Chouliaraki in Fairclough 1999: 87–88), je stremljenje k univerzalnemu konsenzu
idealizacija visokega reda – Habermas govori o »idealni govorni situaciji« – in mnogi sodobni
teoretiki vidijo v takem idealu prikrito tiranijo univerzalnega, saj je mogoče tako idealno
situacijo doseči le z zatrtjem razlik. Chouliaraki in Fairclough podpirata etično sestavino
Habermasovega dela, vendar opozarjata, da »dialog zahteva izraz in priznanje razlik ter
lokalizirano konstrukcijo konsenza – se pravi, da je diskurz, usmerjen k iskanju konsenza,
pravzaprav lokalen in priložnosten dosežek dialoga prek razlik, odvisnega od izražanja in
priznavanja teh razlik« (prav tam, poud. A. E. S.). Družba torej niti v idealu ne bi smela
stremeti k poenotenju komunikacije (k ukinjanju »žargonov«), temveč le k olajševanju
komunikacije med njimi.
66
2.3.8.2. Različnost kot bogastvo
Taka trditev je značilna za drugo šolo družbenokritične misli, katere tipična predstavnika sta
npr. P. Bourdieu in R. Williams. V njej je etična naloga analitika ne ustvarjanje konsenza,
temveč razgaljanje prave narave procesov diferenciacije in vrednotenja te diferenciacije v
družbi na splošno. Družba namreč svoje konvencije označuje kot samoumevne, naravno
stanje stvari, medtem ko mora raziskovalec z zavestjo o arbitrarnosti teh konvencij razkriti
mehanizme, s katerimi se konvencije, ki podpirajo status dominantnih družbenih skupin,
vzpostavljajo kot splošne in sprejete tudi pri tistih, ki jih dejansko deprivilegirajo. Le tako je
mogoče v človeško komunikacijo vnesti prvine pravičnosti.
Politiko jezikovnega poenotenja bi bilo naivno pripisovati samo tehničnim potrebam komuniciranja med
različnimi deli državnega ozemlja […] ali meniti, da gre za naraven proizvod državnega centralizma, ki se je
namenil zatreti 'lokalne partikularizme'. V konfliktu med francoščino revolucionarne inteligence ter idiomi ali
patoisi gre za boj za oblast nad simboli, boj, v kateri gre za oblikovanje ali preoblikovanje duševnih struktur.
Skratka, ne gre samo za komunikacijo, temveč tudi za uveljavitev nekega novega avtoritativnega diskurza, z
njegovim novim političnim besediščem, z njegovimi izrazi nagovarjanja ali sklicevanja, z njegovimi
metaforami in evfemizmi ter s pričevanjem o družbi, kakršno implicira in kakršna se – ker je povezana z novimi
interesi novih družbenih skupin – ne more izraziti z lokalnimi govori, oblikovanimi pod vplivom potreb,
povezanih s specifičnimi interesih kmečkih skupin.
Bourdieu 1992: 27
Iz tega sledi tudi tipično razmerje posameznih družbenih skupin do standardnega jezika. Ta je
teoretično lahko – in bi moral biti – lastnina celotnega naroda in vseh družbenih slojev za
uresničevanje zgoraj omenjenih »tehničnih potreb«; toda v praksi se to zaradi različnih
stremljenj različnih družbenih skupin nikoli zares ne uresniči. Družba standardni jezik
pavšalno enači s kulturnim jezikom21, ta pa je prekriven z Bourdieujevim pojmom
legitimnega jezika, tistega, ki ga družba predpisuje kot normo za družbeno posebej
pomembne rabe in obenem kot merilo za vse druge. Legitimni/kulturni jezik je tisti, ki si
druge jezike podreja, obenem pa je to jezik, v katerem neusmiljeno vladajo dominantne
skupine s svojimi vrednotami (racionalnost, red, distanca). To je jezik, ki tistim, ki spoštujejo
njegove vrednote, daje avtoriteto, druge družbene skupine (ki so jih bliže afektivnost,
spontanost, solidarnost) pa obsoja na jecljanje ali resignirani molk.
Jezikovna kompetenca ni preprosta strokovna sposobnost; je statusna sposobnost, ki jo najpogosteje spremlja
strokovna sposobnost, že zato, kjer prek statusnega atribuiranja regulira pridobivanje strokovnosti ('noblesse
oblige') – nasprotno splošno uveljavljenemu prepričanju, da je strokovna sposobnost temelj statusne.
Legitimna kompetenca je sposobnost, statusno priznana neki osebi ('avtoriteti'), ki je pooblaščena, da ob
formalnih priložnostih uporablja legitimni, to je formalni jezik, odobreni, merodajni jezik, overovljeni ali
verodostojni ali, z eno besedo, performativni govor, ki (z največjim izgledom za uspeh) zahteva, da se zares
tudi ravna po njegovih navodilih.
Bourdieu 1992: 55, poud. A. E. S.
Obvladovanje legitimnega jezika je torej hkrati kulturni kapital (strokovna sposobnost, gl. str.
23) in simbolni socialni kapital (statusna sposobnost). Odtod tudi možnost, da se z njim
2121
Ta pojma v resnici nista prekrivna, gl. Skubic 2003b.
67
manipulira kot s statusnim simbolom – brezbrižno kot elita, ki ima kapitala na pretek,
hiperkorektno kot srednji sloj, ki je v svojem investiranju posebno skrben, ali shizofreno kot
deprivilegirani sloj, ki v njem vidi nekaj, kar je večvredno, a njemu že po definiciji in od
samega začetka odvzeto (»gosposko izražanje«). Naloga emancipatorskega kritika torej je, da
opozori na arbitrarnosti, ki se vsiljujejo kot samoumevne, na možnost pogajanja o družbenih
definicijah in na njihovo prvobitno razcepljenost, na prelomljenost pomena v jezikovnem
znaku, kot jo imenuje Vološinov (gl. str. 52).
V slovenski družbeni misli o jeziku najdemo vzporednico tem pogledom v pristopu
B. Voduška, zlasti v že omenjeni razpravi Za preureditev nazora o jeziku (Vodušek 1933).
Vodušek ne govori o Človeku ali Narodu kot Kocbek, Gradišnik, Štih idr., temveč o
konkretnem človeku z njegovo družbeno izkušnjo vred. Pomembno je, »da si mora
izoblikovati vsaka socijalna plast našega naroda svoj poseben jezik, ki bo ustrezal po svoji
sestavljenosti in svojih izraznih sredstvih dotičnemu socijalnemu okolju, vsa to pa bode
mogoče, če se racijonalistično in mehanistično pojmovanje jezika nadomesti s pravilnim
spoznanjem o njegovi dinamični sili in njegovi vsestranski socijalni in psihološki
diferenciranosti« (prav tam). Obstaja možnost, da se razvije pojem standardnosti, ki bo
obsegal funkcijsko potreben nabor jezikovnih sredstev, ne bo pa imel predsodkov do
družbenih skupin. Tak pristop se v slovenskem prostoru teoretično uveljavlja že polčetrto
desetletje, vse od zasnove SSKJ, z vrhom pa novem pravopisu (Pravopisna komisija SAZU
2001) z njegovim ločevanjem med standardizirajočim predpisom/prepovedjo in
jezikovnokulturno informacijo (zvrstni kvalifikator). Želeli bi si lahko le, da bi bile
jezikovnokulturne informacije ustreznejše, pa tudi to, da ob tem teoretičnem razvoju lektorska
praksa ne bi ostajala tako konzervativna.
In končno lahko neke vrste sintezo med obema pogledoma najdemo v delu A. Vidovič-Muha,
ki je v članku Kocbekov in Voduškov delež v slovenski jezikoslovni misli (Vidovič-Muha
1998) združila Kocbekovo misel o jeziku kot sredstvu učlovečevanja in Voduškovo misel o
diferenciranosti tega jezika na podlagi konkretne družbene izkušnje. Ta sinteza je opazna tudi
v avtoričinem lastnem pristopu k označevanju sprememb v jeziku. Tako na primer komentira
opažanja številnih jezikoslovcev o domnevni vulgarizaciji oziroma zniževanju norm v
slovanskih jezikih po padcu avtoritarnih režimov: »jezikovna vulgarizacija je lahko tudi
posledica 'stanja duha' v družbi, ki se ima končno možnost javno artikulirati. V tem primeru
seveda ne moremo govoriti o vulgarizaciji jezika, ampak o zrcalni vlogi jezikovnega izraza.«
(Vidovič-Muha 1998: 101). Jezikovna kultura torej tu ni razumljena kot nekaj
samoumevnega (doxa), temveč kot avtentičen in upravičen način posameznikovega
68
samouresničevanja v spreminjajočih se družbenih razmerah. Tako razmišljanje pač že presega
taksonomistično funkcijsko diferenciranost jezika iz klasične teorije zvrstnosti.
2.3.9. Sistemski funkcionalizem

Sistemski funkcionalizem, katerega utemeljitelj je M. A. K. Halliday (Halliday 1978, Halliday
1994), temelji na integraciji jezikoslovja z družbeno semiotiko; način slovnične organizacije
stavka in besedila ustreza raznim vidikom vloge, ki jo mora jezik izpolnjevati v družbi.
2.3.9.1. Halliday, Martin, Eggins, Lemke

Halliday v jezikovni zvrstnosti loči dve glavni osi: register in dialekt. Prva os ustreza
splošnemu načelu (ne izvedbi) funkcijski zvrstnosti, druga os pa nekakšnemu hibridu pojma
socialne zvrstnosti in sociolekta. Prvemu ustreza toliko, kolikor Halliday na to os uvršča tudi
standardni jezik, čeprav priznava, da je dialekt nekoliko posebne vrste (lahko je namreč tudi
»vidik registra«, kadar mora govorec preklapljati vanj, če ga že sicer ne govori – značilno
razumevanje angleškega jezikoslovja). Drugemu ustreza toliko, kolikor pomembnost dialekta
razume zelo sociološko in ne toliko geografsko. Pojem registra se torej nanaša na trenutne
dejavnike pri tvorbi besedila (what I am speaking), pojem dialekta pa na trajnejše vidike
govorčevega jezika (what I speak). Dialekt je nekakšno izhodišče, govorčev osnovni nabor
sredstev, na osnovi katerega v skladu s trenutnimi zahtevami (register) tvori specifično
oblikovana besedila.
Po Hallidayu so glavne funkcije (»metafunkcije«) jezikovnih sredstev tri: ideacijska
(ideational), medosebna (interpresonal) in besedilotvorna (textual). Prvi na mikroravni
ustrezajo različni vidiki rabe jezikovnih sredstev za izražanje objektivnih pomenov in njihovo
združevanje v kompleksnejše smisle (referiranje, vzorci prehodnosti), na makroravni pa
predvsem različne dejavnosti, ki jih lahko jezik v stvarnosti opravlja (področje besedila).
Drugi na mikroravni ustrezajo različni vidiki rabe jezikovnih sredstev za reguliranje
medosebnih odnosov (modalnost, govorna dejanja), na makroravni pa kodiranje različnih
hierarhij družbenih odnosov med udeleženci komunikacije v besedilo (ton besedila). Tretji na
mikroravni ustrezajo različni vidiki rabe jezikovnih sredstev za povezovanje posameznih enot
v smiselno razvozljive zveze (kohezija, koherenca), na makroravni pa predvsem načini
podajanja besedila, ki izkoriščajo različne možnosti takih povezav (npr. govor ali pisava, opis
ali pripoved: način besedila).
Na makroravni vse tri prvine – področje, ton in način – sestavljajo register danega besedila.
Če za dano besedilo poznamo vse tri dejavnike, pravi Halliday, lahko z veliko zanesljivostjo
napovemo kar precej o njegovi strukturiranosti. Značilno za Hallidaya je, da zaradi svoje
69
družbenostne orientiranosti v celoti zavrača terminologijo, ki so jo nekateri ameriški
sociolingvisti razvili kot nadgradnjo Chomskega – npr. pojem komunikacijske kompetence, ki
jo je kot dopolnitev generativističnega pojma jezikovne kompetence predlagal Dell Hymes
(Hymes 1980). »Ni potrebe, da postavljamo pod vprašaj, kaj govorec zna; ozadje tega, kar
počne, je to, kaj lahko stori – potencial, ki je objektiven, ne kompetenca, ki je subjektivna.«
(Halliday 1978: 38, poud. A. E. S.) Hallidayu je torej bližji praški pojem komunikacijske
norme (čeprav ga ne uporablja) kot generativistični pojem kompetence.
V zvezi s konceptom registra se je kmalu pojavila manjša pojmovna zmeda. J. R. Martin
(Martin 1985) in za njim S. Eggins (Eggins 1994) sta izraz register pridržala za golo
konfiguracijo področja, tona in načina kot dejavnikov konteksta situacije (R. Hasan
(Halliday in Hasan 1989) za ta pojem uporablja izraz kontekstualna konfiguracija). Nasprotno
pa Gregory in Carroll (Gregory in Carroll 1978), pa tudi Lemke (Lemke 1985) opisujejo
področje, ton in način kot spremenljivke brez skupnega imena, izraz register pa uporabljajo za
tisto, kar R. Hasan, Martin in S. Eggins že imenujejo žanr. Žanr je, na kratko povedano,
register, ki je mogoč in predpisan v kontekstu kulture (ki je hierarhično višji pojem od
konteksta situacije). »Ena glavnih opisnih nalog žanra je, omejiti mogoče kombinacije
spremenljivk področja, načina in tona, ki se uporabljajo v dani kulturi« (Martin 1985: 250).
Če torej ponazorimo razliko med pojmoma registra in žanra: dejavniki področja, tona in
načina lahko pomagajo predvideti, kakšen bi bil v slovenščini videti register ustne
kupoprodajne pogodbe za stanovanje; toda v slovenski kulturi kupoprodajna pogodba ne more
biti tvorjena v ustnem načinu, temveč nujno v pisnem, tak register v slovenski družbi kot žanr
ne obstaja. Tudi kontekst kulture torej pomembno omejuje možnosti za tvorbo besedila ter
tudi vzpostavlja žanrski strukturni potencial (generic structure potential, Halliday in Hasan
1989), torej mogoče strukture danega žanrskega besedila.
Lemke (Lemke 1985) kot ozadje žanrskega strukturnega potenciala predpostavlja dve vrsti
kognitivnih oz. ideoloških sistemov: sisteme družbenih dejavnosti (social action semiotic), ki
so povezani z medosebno funkcijo, ter tematske sisteme (thematic systems), ki so povezani z
ideacijsko funkcijo. Oboji prek registra (v terminologiji Martina in S. Eggins: žanra) kot
medsemiotičnega vmesnika posredujejo svoje outpute jezikovnemu sistemu (linguistic
system). Povedano s primerom: obstajajo norme, kako je mogoče (brez sankcij) v slovenski
kulturi napisati časopisni članek. Te norme določajo: (1) kaj je primerno in mogoče z njim
sporočiti (tematski sistem – v njem ni primerno izpodkopavati ustave ali podpihovati
etničnega sovraštva), (2) kakšne medosebne vsebine v njem ubesediti (sistem družbenih
dejavnosti – z njim npr. ni mogoče ustanoviti javnega zavoda) in (3) kako ga je treba napisati
(jezikovni sistem – ni ga mogoče pisati v verzih ali zgolj z uporabo samostalnikov). Dostop
70
do teh sistemov pa je po drugi strani povezan tudi že s posameznikovo identiteto, kot smo jo
obravnavali v prejšnjih poglavjih. Subjektni položaj (gl. naslednje podpoglavje), ki ga
predvideva dani sistem družbene dejavnosti, omejuje kandidate za zasedbo, saj jih lahko
zasede le oseba (1) z ustreznimi sistemi vednosti in vrednot, (2) z določeno stopnjo družbene
moči in (3) z določenim jezikovnim znanjem.22 Tu že prehajamo na področje kritičnega
jezikoslovja, ki povečini prav tako izrecno črpa iz Hallidayeve dediščine.
2.3.9.2. Kritično jezikoslovje (Fairclough, Kress, Talbot)

V kritičnem jezikoslovju (G. Kress, R. Fowler, M. Talbot) ali kritični analizi diskurza (N.
Fairclough) je v zvezi s pojmom žanrov ali diskurzov, v katere se ti združujejo, pomemben
pojem subjektnih pozicij ali subjektnih položajev, ki jih posamezen žanr odpira. Pojem je
uvedel M. Foucault (Foucault 2001); zanj gre pri subjektnem položaju za to, »kdo je
upravičen do tega, da govori tovrstno govorico« (prav tam, str. 55). Ta položaj vključuje po
eni strani kriterije kompetentnosti in vednosti (pri Lemkeju: tematski sistemi), po drugi pa
sisteme razmerij do drugih subjektov, kar mu omogoča, da nanje na določen način deluje (pri
Lemkeju: sistemi družbenih dejavnosti). Za Foucaulta kot poststrukturalista je značilno, da
daje subjektnemu položaju prednost pred kakršnokoli identiteto subjekta.
V pričujoči analizi različne modalnosti izjavljanja namesto tega, da bi napotovale na sintezo nasploh ali na
funkcijo nasploh, ki poenotita neki subjekt, manifestirajo njegovo disperzijo. Disperzijo na različne statuse, na
različne položaje, na različne pozicije, ki jih subjekt lahko zasede ali privzame, ko poseže po nekem diskurzu.
[…] Tako razumljeni diskurz ni veličastno odvijajoča se manifestacija subjekta, ki misli, spoznava in izreka;
nasprotno, je celota, v kateri se lahko določa disperzijo subjekta in sámo njegovo diskontinuiteto.
prav tam, str. 60
Kot smo omenili, tako (postmoderno) pozicijo presegata tako Habermasov (vztrajno moderni)
pojem identitete jaza kot Bourdieujev pojem habitusa, ki predvideva ustvarjalnost subjekta, s
katero lahko ta preseže oz. spremeni subjektni položaj, v katerem nastopa.
Kress predvideva razlikovanje med vsakokratnimi aktualnimi bralskimi položaji in bolj
stalnimi subjektnimi; ti so nekakšni »okameneli bralski položaji«, ki nudijo subjektu napotke
za ravnanje. To razlikovanje predvidoma omogoča aktivnejše odločanje posameznika pri
zasedanju bralskega položaja – ko se (abstraktni) subjektni položaj uresniči v (konkretnem)
bralskem, je ta modificiran glede na voljo konkretnega posameznika. Kljub temu pa že sam
pojem subjektnega položaja predpostavlja določeno fragmentacijo identitete na posamezne
diskurze. Subjektni položaji so namreč »nizi izjav, ki za posameznika opisujejo in
22
Primer take omejitve je npr. citat iz časopisnega članka: »Četrti pa dvomijo, da bi Romi med samo sploh lahko
našli primernega kandidata za svetniško mesto, saj so mnogi neizobraženi, nepismeni in na nož sprti med seboj.«
(Jana Taškar, 'Šestim se je zalomilo pri Romih«, Delo 12. 8. 2002, poud. A. E. S.) Oseba brez izobrazbe (brez
dostopa do določenih tematskih sistemov) in pismenosti (dostopa do določenih jezikovnih sistemov) naj torej ne
bi mogla zasesti subjektnih položajev v žanrih, ki jih predvideva funkcija občinskega svetnika, čeprav bi dobila
ustrezna pooblastila svojih volivcev.
71
predpisujejo nabor dejanj, načinov razmišljanja in bitja, ki so združljivi z zahtevami diskurza.
Tako se naučimo, kako biti moški in ženske, možje ali žene, sinovi ali hčere, matere ali očetje,
tajniki ali šefi, učitelji ali policaji, ljubimci ali prijatelji.« (Kress 1989: 37)
Žanri se združujejo pod okrilji diskurzov. Po Kressu so diskurzi sistematično organizirani
nizi izjav, ki izražajo pomene in vrednote določene ustanove (Kress 1989: 7). »Diskurz
prenaša pomene o naravi ustanove, iz katere izhaja; žanr prenaša pomene o konvencionalnih
družbenih priložnostih, pri katerih nastajajo besedila.« (prav tam, str. 20) Ustanove prek
pravil, ki sestavljajo diskurz, »opredeljujejo, opisujejo in zamejujejo, kaj je mogoče reči in
česa ne […] v zvezi s področjem, s katerim se ukvarja ta ustanova, bodisi obrobno bodisi
središčno« (prav tam).
Po Kressu subjekta sicer fragmentirajoči subjektni položaji, ki jih zaseda, ne tvorijo, temveč
nanj le v socializaciji vplivajo (prim. Habermas, str. 30). »Diskurzivna preteklost vsakega
posameznika torej nosi sledove diskurzov, povezanih z družbenimi mesti, ki jih je ta
posameznik zasedal in izkusil. Ti tvorijo, kot usedlinske plasti, jezikovno izkustvo in
potencial govorca.« (Kress 1989: 11). Tako sociolekt kot diskurz sta torej vrsti jezika, ki
imata ne le svojo značilno formo, temveč sta močno povezana tudi z vsebinami, ki jih
izražata; sestavljata nekakšno značilno perspektivo, pogled na svet (pri sociolektu perspektivo
profesorja medicine, tovarniške delavke, pri diskurzu perspektivo izobraževanja/medicine,
ekonomije); obe perspektivi sta v medigri, saj perspektive različnih ustanov v naši družbeni
izkušnji sestavljajo našo »diskurzivno preteklost« in s tem našo družbeno izkušnjo.
Problematika kritične analize diskurza nas tukaj zanima iz dveh razlogov. Prvič, zanima nas,
v kakšnem dejanskem razmerju sta pojem žanra/diskurza in sociolekta (funkcijske in socialne
zvrstnosti), saj se navsezadnje vsak sociolekt vedno uresniči v določenem žanru (npr.
pogovoru, opravljanju) in kot del določenega diskurza (npr. družinskega, prijateljskega);
koliko torej lahko o njem sploh govorimo neodvisno. In drugič, zanima nas, kakšna je v tem
kontekstu posebna vloga literarnega diskurza, v katerem se sociolekt tudi lahko uresničuje in
v njem torej opravlja prav posebno funkcijo, drugačno kot npr. v pogovoru.
V odgovor na prvo vprašanje bomo skušali formulirati svojo metodološko tezo v naslednjem
poglavju, v katerem bomo skušali na našemu vprašanju primeren način povzeti glavne vidike
vsega, kar smo zapisali v poglavju 2.3. Drugega vprašanja se bomo lotili v poglavju 4, preden
se bomo lotili analize literarnega korpusa in potem ko bomo z analizo stanja sociolektov v
vsakdanji stvarnosti v slovenščini že opravili.
72
2.3.10. Sinteza – sociolekti in diskurzi
Če vztrajamo pri ločevanju sociolekta in diskurza, torej predpostavljamo, da identiteta jaza,
kakršna se kaže v jeziku, vendarle ni povsem diskontinuirana, kot predpostavlja Foucault,
čeprav jo subjektni položaji pomembno členijo in sestavljajo njeno zgodovino. Kako natančno
torej jezik odseva njuno razmerje?
Teorija sistemskega funkcionalizma predvideva, da področju, tonu in načinu pripadajo v
kontekstu kulture določene prvine, ki vodijo govorčevo ravnanje tudi družbeno, ne le po
načelih jezikovne ekonomije. Pojem področja si tako v kontekstu situacije resda lahko
zamišljamo zgolj kot sistem jezikovnih vzorcev, ki ekonomično omogočajo, da jezik stori
določeno stvar (npr. ubesedi zdravstveno anamnezo). A ti vzorci niso podrejeni le načelom
ekonomičnosti, temveč tudi ritualom družbene ustanove, ki ureja to področje – tu torej
vstopijo v igro pravila kulture. Šele ta pravila definirajo dejanski žanr, ki se uresniči v
besedilu. Ustanova uradne medicine v slovenski družbi predpisuje pojmovnik ter načine
razmišljanja za ustvaritev bolnikove anamneze; vanjo npr. nima vstopa bioenergetska ali
animistična medicina. Ko govorimo o različnih področjih, se moramo zavedati, da so ta vedno
družbeno konstruirana, zato lahko rečemo, da združujejo žanre pod okriljem iste ustanove v
koherentne diskurze: v medicinski, pravni, politični, prijateljski, družinski diskurz.
Ustanova, v kateri se jezik uporablja, torej določa, kaj se v besedilu (lahko) govori. Po drugi
strani pa določa tudi, kdo lahko govori: ni torej zgolj dejavnik področja, temveč je s tem, ko
predvideva subjektne položaje, ki lahko uresničujejo govorna dejanja, tudi ključni dejavnik
tona. Ustanova medicine, družine ipd. določa vloge, ki jih lahko kot govorec zasedem, ko
začnem govoriti v tem diskurzu – lahko sem zdravnik, pacient, medicinska sestra oziroma
oče, sin, brat in podobno. Od vlog, ki jih zasedajo udeleženci v diskurzu, so odvisna njihova
medsebojna razmerja, kakršna se nazadnja pokažejo v tonu; ustanova, v kateri trenutno
delujemo, predvideva odtenke in načine izražanja odnosov, kakršni se lahko v komunikaciji
med subjektnimi položaji uporabljajo. Od narave žanra je tudi odvisno, katero sredstvo za
doseganje svojega cilja bo moral subjekt uporabiti: kot vloga ima subjektni položaj večjo ali
manjšo moč, da doseže svoj cilj. Subjektni položaj zdravnika v medicinskem diskurzu ima na
primer neposredno uveljavljivo moč, ki mu jo dodeljuje družbena magija, s katero se njegovi
ukazi uresničijo, opravljajo se preiskave, pišejo se recepti, izdajajo se zdravila, bolnik se
hospitalizira, odpusti iz bolnišnice, priznavajo se olajševalne okoliščine za storjena kazniva
dejanja ipd. Nasprotno pa se mora subjekt v žanrih, kjer je moč za dosego cilja sorazmerno
majhna, opirati na drugo sredstvo, na svoj socialni kapital. Identiteta jaza ima večji ali manjši
ugled in s tem tudi možnost, da vpliva na sogovornika. Tako mora na primer zdravnik, ki želi
sosede v bloku prepričati v naložbo v prenove fasade ali ki prosi znanca za uslugo, nastopati s
73
svojo verodostojnostjo, prepričljivostjo, prijateljstvom in/ali drugimi lastnostmi, ki so v
družbi cenjene. Kot izdajatelju recepta mu tega pač ni treba – zdravilo bo v lekarni izdano v
vsakem primeru.
Ustanova je v končni fazi tudi ključni dejavnik načina, saj so načini tvorbe besedil, ki so za
dani žanr v danem diskurzu predvideni, odvisni od stanja tehnoloških sredstev, ki jih ima
ustanova na voljo, pa tudi od nekaterih načel ustanove. Ali lahko oddamo napoved dohodnine
v elektronski ali papirnati obliki, je stvar stanja tehnoloških sredstev v ustanovi davčnega
sistema; da je ne moremo sporočiti ustno, je stvar njegovih načel. Vendar pa se vrnimo k
prvotnemu vprašanju razmerja med diskurzom in sociolektom.
Čeprav se vsak sociolekt uresničuje v določenem diskurzu, pa obstaja med ustanovami
pomembna razlika, pri različnih teoretikih opredeljevana kot razlika med javnim in zasebnim,
med sistemi in življenjskim prostorom (Habermas) med praktičnim čutom in objektiviziranim
čutom (Bourdieu) ter podobno. Razlika je pravzaprav bolj kontinuum med dvema
skrajnostima kot oster rez.
Pri skrajnih javnih23/objektiviziranih diskurzih subjektni položaj subjektivnost praktično
izključuje in njegove omejitve so univerzalne za vso družbo. Od subjekta, ki vstopi v tak
položaj, zahtevajo, da se (začasno) odreče identiteti jaza in nastopa zgolj z identiteto vloge:
govori kot družbena vloga, z glasom ustanove, praktično brez lastnega glasu. Za primer
takega žanra lahko vzamemo npr. zakonski predpis, zdravstveni recept ali davčni obrazec. V
takih besedilih ne najdemo sledov sociolekta, temveč le sorazmerno najpopolnejšo obliko
uresničitve diskurza; njihov sistem motivacij temelji na objektiviziranem čutu, ki je lasten
specializiranim ustanovam (za pojem objektiviziranega čuta gl. Bourdieu 2002: 99; prim. tudi
str. 24 v poglavju 2.2.2.2)24.
Pri skrajnih zasebnih ali praktičnih diskurzih so omejitve subjektnega položaja določene
lokalno – le za skupnost, ki tvori dano zasebnost. Od subjekta, ki vstopi v ta položaj, se sicer
še vedno zahteva določena vloga (hčerke, prijatelja), ki ima tudi določeno moč (npr. starša
nad otroki), vendar pa se od njega pričakuje, da bo v njem iskreno izražal lastna individualna
stališča; govori kot lastni jaz (spomnimo se klica: »ali bi že enkrat nehal govoriti kot
zdravnik/jezikoslovec/pravnik ipd. in začel govoriti kot človek!«). V takih besedilih
pričakujemo najpopolnejšo obliko sociolekta, ki je posameznikov najintimnejši izraz in hkrati
23
»Javnost« v sociologiji ne pomeni preprosto naslavljanje večjega kroga ljudi, kot pogosto takrat, ko ta izraz v
zvezi z govornim položajem uporablja jezikoslovje; pomeni tisto, kar je »objektivizirano« s kolektivnim
konsenzom.
24
Kritična teorija nas uči, da so taki diskurzi vedno v službi vladajočega razreda, da so torej blizu njegovemu
sociolektu ter njegovemu sistemu vednosti in vrednot. Vendar se na tem mestu v to razpravo ne nameravamo
spuščati.
74
izraz njegovega vključevanja v lokalno, solidarno skupnost; njegova motivacija je praktični
čut, ki je lasten posameznikovemu habitusu (prim. tudi str. 24 v poglavju 2.2.2.2).
Kot smo rekli, med obema skrajnostima vodi kontinuum, v katerem je zaželeno, da
posameznik svoj sociolekt v določeni meri modificira v skladu z zahtevami diskurza: prek
žanrov, kjer je individualnost še vedno zaželena, a že normirana (npr. v intervjuju za trač
revijo, kjer govorec še vedno govori kot domnevno iskreni posameznik, a že pazi, kaj in kako
pove, saj se razgalja najširši skupnosti, tudi tistim iz drugačnih habitusov), in tistih, kjer je
delna (npr. pri pogovoru prodajalca v veleblagovnici s stranko; ta je učinkovitejši, če nudi vtis
osebne verodostojnosti in prijaznosti, vendar pa opravlja jasno predpisano vlogo v instituciji
trgovine), do tistih, kjer je skoraj povsem potlačena (npr. v primeru znanstvenih razprav, kjer
naj bi tvorec načeloma nastopal brezosebno, kot družbena vloga v službi Znanosti, vendar pa
je še vedno nosilec lastnih prepričanj in navsezadnje tudi jezikovnega stila). V tem
kontinuumu se mora posameznik svojemu sociolektu, svojemu praktičnemu čutu vedno bolj
odrekati in ga podrejati dominantnim družbenim normam, objektiviziranemu čutu. V
jezikovni formi se to kaže v splošni kulturnosti in standard(izira)nosti jezika ter specifičnih
ritualih ustanove. Na ravni vsebine se kaže predvsem v taki obravnavi vsebin, kot je značilna
za diskurz ustanove, v katere vlogi posameznik trenutno nastopa.
Ker je v praksi stvar vedno nekoliko bolj zapletena kot v shemah, se posvetimo še nekaterim
primerom.
2.3.10.1. Problematični primeri – večsociolektnost

Posameznik se lahko tudi zasebno indentificira z več skupinami in z vsako govori drugače,
čeprav gre v osnovi za isti žanr (npr. žanr prijateljstva). Spomnimo se Le Pageove definicije
rabe jezika (in sociolekta) kot dejanja identitete, s katero se posameznik prilagaja govoru
»skupine ali skupin, s katerimi se želi občasno identificirati« (poud. A. E. S.). Tako lahko
drugače govori s prijatelji v rodnem kraju in prijatelji v mestu, kjer študira; o istih stvareh se v
okviru družine pogovarja drugače kot s prijatelji. V teh primerih je dejansko upravičeno
govoriti kot o uporabi različnih sociolektov, ne o modifikaciji enega in edinega govorčevega
sociolekta.
Poleg tega, da gre v vseh teh primerih za iste diskurze in žanre (npr. diskurz prijateljstva), je
glavni argument za večsociolektnost tukaj ta, da posameznik v teh primerih dejansko vidi, da
promovira različne zasebne identifikacije – celo kadar te deklarirajo do določene mere
različne vrednote (npr. mačizem ali agresivnost v sociolektu določene subkulture in hkrati
drugačen odnos do drugega spola ali okolice v primeru prijateljic ali nasploh oseb v
75
sociolektu druge družbe). Govorec se v različnih sociolektih kaže kot drugačen subjekt z
drugačnim praktičnim čutom, čeprav nastopa v enakem subjektnem položaju.
2.3.10.2. Problematični primeri – stopnja identifikacije v nejavnih žanrih

Za nazoren primer, kako diskurz predvideva področje, način in ton za dani kontekst situacije,
nam ni treba posegati po javnih ustanovah. Dovolj zanimiv in pester je že žanr pogovora tiste
vrste, ki mu navadno rečemo kar klepet – fatična komunikacija, v kateri negujemo stik z
družbo. To naj bi bil sicer eden od žanrov tiste vrste, v kateri naj bi sociolekt najpopolneje
prihajal do izraza, vendar pa ni nujno povsem tako – izraz sociolekta je močno odvisen od
zasedbe subjektnih položajev.
Denimo, da v klepetu sodelujeta subjektna položaja intimnih znancev. Že v tem primeru je
dalje pomembno najmanj to, katerega spola je kdo od njiju, saj to močno vpliva na
(podrobnejše) področje komunikacije. To je povezano ne le z nekaterimi (stereotipnimi)
področji zanimanja, ki naj bi bila bliže moškim ali ženskam, temveč tudi z nekaterimi tihimi
prepovedmi, o čem se npr. moški ne pogovarjajo. Če eden od moških sogovornikov prekrši
prepoved in začne podrobno analizirati svoja ljubezenska čustva, lahko pri sogovorniku
vzbudi močno nelagodje, saj dobi občutek, da v tem pogovoru nekaj ni prav – s takimi
situacijami se ne zna spopasti. Vendarle pa je nabor možnih (pod)področij klepeta veliko širši
kot takrat, kadar gre za subjektna položaja bežnih znancev – ko se pričakuje predvsem
pogovor o zdravju, službi, dopustih ipd. – ali celo popolnih neznancev, na primer med dvema
čakajočima na avtobus ali med kupcem in prodajalcem ob začetku sklepanja transakcije, kjer
področje redko seže dlje od vremena ali gibanja cen osnovnih življenjskih potrebščin. V
vsakem od teh primerov kršitev prepovedi zbudi nelagodje, občutek, da je s sogovornikom
»nekaj narobe«, saj skuša vdreti pregloboko v zasebni svet, in lahko povzroči celo predčasno
prekinitev klepeta.
Zasedba subjektnih položajev v fatičnem klepetu dalje izrazito vpliva na ton. Bolj kot sta si
znanca oddaljena, formalnejši ton ustanova zasebnega stika predvideva in več bo izrazov
vljudnosti. Poleg intimne bližine je pomembna tudi oddaljenost med družbenima skupinama
ali celo siceršnja hierarhija subjektnih položajev, kadar je vljudni klepet le uvod k drugemu
žanru – tako bo npr. klepet med zdravnikom in njegovim pacientom pred začetkom pregleda
znatno formalnejši in vljudnejši kot neobvezni pogovor med neznancema na avtobusni
postaji.
In nazadnje, fatični klepet poteka v predvidenih načinih. Od udeležencev se pričakuje
spontanost v govorjenju; vsak sogovornik z izrazitim nelagodjem prepozna naučene fatične
nagovore, ki jih v začetek komunikacije vpletajo različni profesionalci, kadar skušajo »prebiti
76
led«, npr pred ponudbo demonstracije delovanja izdelka, ki ga prodajajo. Naučenost,
pripravljenost za take žanre preprosto ni pravi način. Kadar poteka fatična komunikacija
pisno, veljajo nekatere prepovedi: ni še dolgo od tistega stanja tehnoloških sredstev, ko se je
od intimnih znancev pričakovalo, da bodo pisma pisali na roko. Uporaba pisalnega stroja je
vzbujala vtis, da sogovornik skuša ustvariti nezaželeno distanco; tiskana komunikacija je bila
pridržana za bolj oddaljene stike. Danes je npr. zelo utečen način komunikacije med
intimnimi znanci pošiljanje elektronske pošte ali telefonskih SMS-ov, ki v marsikaterem
primeru celo izrinja ustni način.
Iz kompleksa vsega povedanega je razvidno tudi, kako žanr fatičnega klepeta vpliva na
modificiranje sociolekta oziroma govorčevo oddaljevanje od njega v smeri diskurza
negovanja najširše družbene vezi. Bolj kot sta si govorca oddaljena, bolj posegata po občem,
standardiziranem. Če govorca pripadata različnim družbenim skupinam, ustanova predvideva,
da se bo vsak od njiju toliko oddaljil od svojega sociolekta, da se bosta zbližala v nekakšni
nevtralni sredini. Pri tem je seveda pomemben dejavnik tudi relativna vitalnost obeh
sociolektov (gl. str. 37): Ljubljančan srednjega razreda bo na primer verjetneje domneval, da
je njegov govor že sam po sebi »nevtralen« in da mu ga ni treba posebej prilagajati, njegov
dolenjski kmečki sogovornik pa se bo verjetneje potrudil, da bo zvenel bliže sogovorniku.
Zavračanje takega približevanja lahko vzbudi nelagodje in občutek, da nam sogovornik ni
naklonjen, ali pa se nam tak sogovornik preprosto zdi nesimpatičen – znova je z njim »nekaj
narobe«. Jasno je, da tako približevanje presega zgolj željo po boljšem razumevanju –
navsezadnje sta oba sociolekta tudi v čisti različici dovolj povsem sprejemljivo razumljiva.
Gre za načelo, ki je v samem jedru prakse negovanja družbene vezi. Tu sta si edini tako
eksperimentalna socialna psihologija, ki ugotavlja, da so osebam bolj všeč sogovorniki, ki so
jim bolj podobni (govorijo podoben jezik, Giles in Smith 1979), kot lacanovska psihoanaliza,
ki v jedro odnosa z drugim postavlja vez simbolnega reda.
2.3.10.3. Sklep
Zgornje izvajanje lahko zdaj na kratko povzamemo. Vsaka komunikacija sodi v določen
žanr, in vsak žanr vodijo določene norme. Žanra, v katerem bi bila komunikacija
popolnoma prosta, ni – predstavljamo si ga lahko le pri glosolaliji duševnega bolnika, ki je
izgubil stik z realnostjo in izstopil iz vseh komunikacijskih norm. Sociolekt se najpopolneje
uresničuje v tistih žanrih, v katerih ima subjekt občutek, da lahko najiskreneje izraža
svojo individualnost. Ta pa je seveda vedno posledica socializacije v določenem družbenem
habitusu, je zato družbena, in zato je idiolekt vedno del obsežnejše abstrakcije, ki jo
imenujemo sociolekt. Družbene norme zahtevajo zatrtje sociolekta (podreditev dominantnemu
77
vzorcu, objektiviziranemu čutu) v tistih žanrih, kjer subjektovo izražanje individualnosti ni
zaželeno in skozi njegova usta pravzaprav govori ustanova. Sociolekt je doma predvsem v
diskurzih zasebnosti; javni diskurzi zahtevajo njegovo zatiranje in nadomeščanje z vse
bolj standardnimi, ritualnimi formami. Sociolekt in diskurz sta med seboj v bolj ali manj
napetem, v vsakem primeru pa zapletenem razmerju; vsak od njiju premore svoja sredstva za
doseganje ciljev; in navsezadnje, kot smo videli v poglavju 2.2.2.5 in bomo lahko videli tudi v
naslednjem poglavju, vsak od njiju tudi na različne načine vpliva na drugega.
78
3. Sociolekti v jezikovni stvarnosti
Pojem sociolekta smo teoretično dovolj podprli (k žanrskim vprašanjem, posebno k

vprašanjem literarnih žanrov, se bomo znova vrnili v poglavju 4.1), da se lahko zdaj
posvetimo konkretni plati posameznih sociolektov. V naslednjih podpoglavjih si bomo najprej
ogledali možnosti za razdelitev sociolektov na osnovi doslej povedanega, skupaj s
predvidevanji o njihovih značilnostih, ki so mogoča na osnovi tuje literature ter številčno
skromnih slovenskih opisov; temu bo sledila empirična primerjava dveh izrazito različnih
sociolektov, ki bo predvidevanjem skušala dati nekaj konkretne vsebine; nazadnje pa bomo
napravili nekaj sklepov o prepoznavnosti sociolektov za slovenske govorce na osnovi
rezultatov ankete, v kateri so morali govorci prepoznati posamezne zvrsti jezika in opisati
svoj čustveni odnos do njih.
3.1. Razdelitev sociolektov in predvidevanja o njihovih

značilnostih
Iz ugotovitev, opisanih v poglavjih doslej, lahko sestavimo prvo, osnovno shemo glavnih
skupin sociolektov, ki se med seboj ločijo na več jezikovnih ravninah iz razlogov, ki jim
lahko podamo sociološke utemeljitve. V zgornjih poglavjih so bile sicer najdolj klasične
razdelitve, kot je družbenorazredna, relativizirane – predvsem s prodorom izbirnih življenskih
stilov v sodobnem času, Bourdieu pa jih s svojim pojmom boja za (samo)klasifikacijo
relativizira tudi nasploh. Kljub temu pa lahko rečemo, da osnovne razredne ločnice ohranjajo
svojo pomembnost, posebno ločnica med tistimi, ki posedujejo vsaj minimum ekonomskega,
kulturnega ali socialnega kapitala ter si tako lahko privoščijo svobodnejšo izbiro življenjskih
stilov, ter tistimi, ki ga ne. Posebej pomembna ločnica postaja količina kulturnega kapitala.
Zato je osnovna razdelitev sociolektov, ki jo predlagam v tem poglavju, sorazmerno blizu
tradicionalnim delitvam. Gre za okvirne, krovne skupine, ločene po glavnih identitetnih
silnicah jezikovne rabe, znotraj njih pa diferencirajo glede na razlike v odnosu do jezika in
seveda predvsem do družbenega sveta. V vseh naslovih zato tudi dosledno uporabljamo izraz
sociolekti v množini.
V tem poglavju na kratko predstavljam razdelitev, obširneje (tudi zgodovinskorazvojno)
utemeljeno v drugem članku (Skubic 2003b). Menim, da je glede na tradicijo teorije socialne
zvrstnosti v slovenistiki primerno, da uvod začnem z zvrstmi, ki sodijo v domeno
tradicionalnega pojma »knjižni jezik«, ter od njega preidem k sociolektom.
79
3.1.1. Standardni in kulturni jezik
Izraz standardni jezik opiram na pojem jezikovne standardizacije; slednji izraz je po njenem
teoretiku Einarju Haugenu danes uveljavljen tudi v slovenistiki (Haugen 1997, Pogorelec
1996). Njegova vsebina je pretežno znotrajjezikovna (kolikor zanemarimo, da je vsaka
jezikovna praksa hkrati že družbena praksa in s tem zapada enakim družbenim sankcijam kot
vsaka druga) in se nanaša na produkt prizadevanj standardizacije, postopka, katerega namen
je jezik karseda poenotiti v formi in diverzificirati v funkcijski zmožnosti (predvsem za
družbeno prestižne funkcije). Pojem standardnega jezika se nanaša deloma na pomen (gl.
spodaj), še bolj pa na formo, ki ustreza različnim funkcijam: v postopku standardizacije se
predpiše izrazna podoba, optimizirajo slovnična sredstva ter fiksirajo pomeni besed. Glavni
kodifikacijski priročniki so torej pravopis/pravorečje, slovnica in pravopisni slovar, ki
določajo merila pravilnosti na osnovi standarda. Produkt standardizacije je urejen jezik,
očiščen nedoslednosti v pisavi/izreki, slovničnih ohlapnosti in redundanc ter motečih
polisemij. Vendar pa standardizacija – čeprav je opravilo jezikoslovcev, filologov in drugih
strokovnih avtoritet – ni zgolj jezikovno vprašanje, temveč posega tudi na zunajjezikovno
področje. Standardni jezik se namreč vedno oblikuje z določenim namenom, ki nikakor ni le
olajšanje komunikacije med vsemi pripadniki jezikovne skupnosti (govorci različnih narečij),
temveč z namenom, da bi izpolnjeval vlogo kulturnega jezika.
Pojem kulturnega jezika opiram na pojem jezikovne kulture v praški (in tudi slovenski)
funkcionalni strukturalni lingvistiki, in ta pojem ločujem od pojma standardizacije. Izraz
povzemam po Vidovič-Muha 1996; B. Pogorelec za podoben pojem uporablja izraz pisméni
jezik (Pogorelec 1974); sorodno zveneči izraz J. Toporišiča omikani jezik pa ima v sodobni
humanistiki zastarel, rasističen pomen (Toporišič 1992: 163). Njegova vsebina je pretežno
zunajjezikovna (kolikor zanemarimo, da gre vendarle za družbeno sankcioniranje rabe
jezikovnih sredstev) in se nanaša na jezik, ki ga ima družba za primernega za družbeno
prestižne žanre, povezane npr. z njeno reprezentanco (družbeno obredje), interpretacijo sveta
(religiozno obredje in/ali znanost), reprodukcijo (izobraževanje) in drugimi pomembnimi
področji, skratka, z njeno višjo kulturo. Nanaša se deloma na formo, še bolj pa na vsebinske
vidike kulturne komunikacije (izbira primernih pomenov). Sodobni pravopisi in tudi slovarji
vključujejo tudi jezikovnokulturne informacije v obliki zvrstnih in ekspresivnih
kvalifikatorjev; ti kvalifikatorji so merilo primernosti. Izraz je nekako prekriven z
Bourdieujevim pojmom legitimnega jezika (gl. poglavje 2.3.8.2); s tvorbo in reprodukcijo
kulturnega jezika prevladujoča družbena skupina predpisuje določene vzorce jezikovnega
vedenja kot legitimne, primerne, spodobne, druge pa (glede na stopnjo neskladja) kot manj
primerne ali celo terjajoče odločne protiukrepe (prepoved in uničevanje obscenih besedil,
80
kaznovanje govorcev ali. piscev). Kulturni jezik ni izrecno predpisan v priročnikih (čeprav
pravopisi vključujejo informacije o njem), temveč se reproducira in razvija kot vsaka druga
družbena praksa in norma – s celotno socializacijo, ko se pripadnik skupnosti nauči, kako se v
družbi spodobi vesti, delovati ter tudi govoriti in pisati. Produkt kultiviranja je posameznikova
vedenjska drža, tudi v rabi različnih zvrsti jezika.
Standardni jezik tipično nastane na podlagi kulturnega jezika, ki obstaja že pred njim. Pojavi
se v času, ko se po tako strogi kodifikaciji pojavi potreba, kot bomo videli nekoliko kasneje;
ko se razvije, samodejno prevzame vlogo najčistejše oblike kulturnega jezika. Kljub temu pa
menim, da je razlikovanje med obema pojmoma smiselno ohraniti, saj lahko zanemarjanje
različnosti v značaju obeh pojmov pod okriljem enega izraza (»knjižni jezik«) privede do
teoretično pomembnih nesporazumov; njune domene, nastanek in obstojnost namreč niso pod
vplivom istih dejavnikov. Pojem standardnega jezika je glede na kulturni jezik hkrati ožji in
širši. Ožji je v tem, da pojem kulturnega jezika zajema tudi nekatere prakse, ki niso in ne
morejo biti povsem standardizirane, npr. manj formalna spontana tvorba besedil; širši je v
tem, da se njegova načela širijo tudi na področja, ki ne spadajo v domeno kulturnega jezika –
tja, kjer je zaželena enotnost forme, čeprav ne gre za raven visoke kulture.
Primer slednjega razhajanja najlaže ponazorimo z načelnim razhajanjem o pristopu k besedi
»cagavec« v novem pravopisu (Pravopisna komisija SAZU 2001) v polemiki med J.
Toporišičem in E. Kržišnik. Slednja postavlja teoretično vprašanje, zakaj pravzaprav pravopis
normira zapis te besede (nasproti potencialni varianti »cagovec«), ko pa je beseda neknjižna
in torej zunaj dosega predpisa knjižne norme. Dilema izgine, že upoštevamo, da kulturni jezik
to besedo dejansko odklanja kot nelegitimno za prestižne rabe, medtem ko standardni jezik
stremi k vzpostaviti univerzalno (vseslovensko) veljavnih pravil, ki jih je mogoče aplicirati na
katerokoli jezikovno sredstvo, kadar se mora to iz kakršnegakoli razloga pojaviti v formalno
poenotenem kontekstu (npr. citatno, v pisni rabi). Hkrati pa drži, da avtoriteta standardnega
jezika, ki sloni na njegovi temeljni povezavi s funkcijo kulturnega jezika, pri aplikacijah na
jezikovna sredstva, ki domujejo v nekulturnih sferah, oslabi (podobno velja za razpravo o
smiselnosti kodifikacije zapisa »kurec« nasproti »kurc« oz. »kurac«, kjer aplikacija pravil iz
sfere kulturnega jezika na jezikovno sredstvo, ki je v osnovi ekscesno (»protikulturno«), za
mnoge učinkuje smešno). Tako načelno razhajanje imam za posledico dvoumnosti, ki je
inherentna tradicionalnemu izrazu knjižni jezik.
Iz povedanega sledi, da kulturni jezik ni nujno tudi že standardni; v Evropi po antiki lahko
praktično ves čas govorimo o obstoju kulturnih jezikov tudi pri vernakularnih jezikih (npr. v
družbenih in deloma verskih ritualih, v literaturi), problematika standardizacije – torej utrditve
homogene jezikovne norme – pa se je začela zares pojavljati šele z uveljavljanjem novih
81
besedilotvornih tehnologij (tisk) ter množičnega izobraževanja. Standardizacija s svojimi
sestavinami (po Haugenu izbira, kodifikacija, stilna diverzifikacija, promocija) je potrebna za
usposobljenje jezikovne forme za rabo v množični tvorbi besedil na področju najrazličnejših
praks; kultivacija (kultiviranje) pa je predvsem prizadevanja za uveljavitev sistema vrednot,
na katerem naj temeljijo simbolne (tudi jezikovne) prakse dane družbe. Medtem ko so (zgolj)
standardizacijska vprašanja odprta racionalni argumentaciji25, so kultivacijska pač stvar
ideologije – sistema vednosti in vrednot, ki jih določena družba vzpostavlja kot samoumevne
oziroma naravne. Zgolj in samo glede na ta sistem vednosti in vrednot je mogoče določeno
rabo označiti kot neprimerno – in dodatno še kot neizobraženo, pohujšljivo, žaljivo,
preciozno, seksistično ipd. Opiranje na pojem jezikovne kulture (v ednini) predpostavlja
obstoj družbenega konsenza o teh vrednotah; toda tako iz empirične izkušnje z upiranjem
takemu predpisovanju kot iz družbene teorije (konfliktni modeli družbe) vemo, da vsaka taka
predpostavka pravzaprav le skuša vzpostaviti enega izmed modelov kot samoumevno
veljavnega, druge pa negirati. V resnici pa v družbi nenehno poteka konkurenčni boj za
prevlado med kulturami različnih družbenih skupin (Vološinov in Bahtin 1973, Bahtin 1982,
Bourdieu 1992). Kultura vsake od teh skupin je jezikovno utelešena v njenem sociolektu, še
posebej pa tudi v njenem specifičnem kulturnem jeziku.
3.1.2. Kultivirani sociolekti

Če smo ravnokar govorili o kulturnem jeziku, je smiselno pregled sociolektov začeti s tistimi,
ki so temu jeziku najbliže – namreč s kultiviranimi sociolekti. Če je kulturni jezik (in na nek
ne vedno veljaven način tudi standardni jezik, kolikor ga razumemo kot njegovo skrajnost)
jezik objektiviziranega čuta, ki vrednote v svojem ozadju vzpostavlja kot »objektivno« normo
za celotno družbo, so kultivirani sociolekti jeziki, ki iste norme že imajo v ozadju kot svoj
praktični čut.
Z izrazom kultivirani sociolekti lahko zajamemo tradicionalno govorico (1) večine govorcev
nad določeno količino različnih vrst kapitalov, predvsem pa kulturnega; gre nekako za tisto
ločnico, ki ločuje srednji razred od spodnjega. Ta sloj sprejema pravila dominantne kulture
brez pridržkov; odtod tudi izraz kultivirani sociolekti. Izraz moramo vsekakor ločevati od
pojma kulturnega jezika, čeprav slednji temelji na kultiviranih sociolektih; kulturni jezik je
povzdignjena različica jezika za zahtevnejše priložnosti, ki se kot jezik dominantne kulture
postavlja tudi kot norma za družbo nasploh, ne le za te skupine.
25
Racionalni argumentaciji so odprta, kolikor veljajo za znanstveno vprašanje (npr. etimologije, razširjenosti
rabe); kot v mnogih znanostih pa so mnoga standardizacijska vodila v resnici ideološka. Purizem je dober primer
prakse, ko ideološka vrednota postane vodila za znanstveni angažma.
82
Po drugi strani je kultivirani sociolekt najobičajnejši, kompromisni izraz (2) govorcev, ki so
se geografsko premaknili in se želijo rešiti zaznamovanosti s svojo prvotno govorico, hkrati
pa se z govorico novega okolja ne identificirajo toliko, da bi jo začeli uporabljati; regionalno
manj zaznamovani kultivirani sociolekt je zanje optimalna izbira (gl. Guzej 1989). Značilen
pa je tudi za (3) govorce, ki so se socialno povzdignili, vendar se v svoji novi družbeni
skupini (še) ne počutijo tako gotovi, da bi izbrali nadkultivirani sociolekt (gl. spodaj).
Kot smo rekli, kulturni jezik temelji na kultiviranih sociolektih. Rečemo lahko tudi obratno:
kultivirani sociolekti kot nekakšen ideal, referenčni model vidijo kulturni jezik ali celo
njegovo standardizirano obliko. Tako zgledovanje je posebej značilno za skupine, ki jih
prežema jezikovna negotovost (izraz iz Labova, gl. str. 17), zato so od takih modelov zelo
odvisni. Sgall in Hronek (Sgall in Hronek 1992) za češko situacijo citirata M. Veya iz
dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki ugotavlja, da je raba standardnih prvin v vsakdanji govorici
znak polizobražencev, ki se pretvarjajo, da so, kar v resnici niso. Labov v zvezi s tem govori o
hiperkorektnosti (gl. str. 17).
Na glasovni ravni je za ta sociolekt značilno približevanje standardni izreki (nadregionalnost),
podobno na ravni oblikoslovja – lahko vse do pojavov, ki so lahko že občuteni kot
hiperkorektnost zaradi nepričakovane standardnosti (npr. raba dvojine v srednjem spolu: »dve
pivi«). Raven leksike odseva značilne dominantne jezikovne ideologije, kot so purizem
(odklanjanje tujk, predvsem novejših), univerzalnost (odklanjanje regionalizmov, z izjemo
tistih, ki izražajo družbeno sprejemljivo ali simpatično obliko lokalpatriotizma) in splošno
kultiviranost (odklanjanje vulgarnosti, izrazi kultivirane etikete). Na ravni skladnje bi bilo
predvidoma opaziti pogost stik teh govorcev z zahtevnejšimi žanri pisnega jezika, odtod
zapletenejša skladnja (npr. daljše povedi) in nagnjenost k nominalizaciji (prim. Voduškovo
opazko o nominalnosti meščanskega jezika v primerjavi s kmetskim, Vodušek 1933). Stik z
zahtevnejšimi žanri in nasploh posebna družbena izkušnja, ko govorec prihaja v stik z več
različnejšimi ljudmi (namesto ožje, povezane skupnosti), kar od njega zahteva tvorbo bolj
univerzalno razumljivih pomenov, se izražata tudi na ravni diskurzne semantike: več
eksplicitnosti je tako na ravni skladenjske konstrukcije (manj eliptičnosti, ki je značilna za
sklicevanje na skupno vednost obeh udeležencev komunikacije) kot na ravni referiranja
(sorazmerno več eksplicitnih referenc, manj deiktikov z neposredno referenco na fizični
kontekst)26.
26
Obe predvidevanji temeljita na raziskavah Bernsteina (Bernstein 1971). V slovenščini empirične raziskave še
niso bile opravljene, vendar pa bi bili rezultati zaradi primerljivih razlik v družbeni izkušnji različnih slojev
domnevno enaki.
83
Drugi vidik diskuzne semantike kultiviranih sociolektov je tako pomemben, da ga moramo
izpostaviti posebej. Zahteve dominantne kulture namreč – navidez v nasprotju z omenjeno
težnjo po eksplicitnosti pomenov – pogosto terjajo tudi zatekanje k »ritualni implicitnosti«, k
evfemizmu (imenovanem »obzirnost«) v zvezi z izražanjem različnih vsebin, povezanih s
telesnimi potrebami (izločanje, spolnost, uživanje hrani in pijače) ali različnimi negativnimi
doživetji (smrt, ločitev ipd.). Ta težnja je v primerjavi z drugimi sociolekti tako značilna (in
zato pri drugih sociolektih tudi tako primerno izhodišče distanciranja), da lahko postuliramo:
zakon kultiviranega sociolekta je evfemizem. Evfemizem je način, kako ta družbeni sloj
signalizira svojo distanciranost od telesnega dela, s tem pa tudi od vsega telesnega nasploh;
ideali tega razreda ležijo v področju duha, kulture. Pomemben prispevek k taki duhovni težnji
na Zahodu je seveda dalo tudi krščanstvo s svojim tabuiziranjem telesa in njegovih potreb,
čeprav vpliv morda ni ključen. Spomnimo se lahko, kako je na primer bukovniška literatura
uspela združiti krščansko s telesnim (npr. Kapelški pasijon), pa tudi, kako je telesno
tabuizirano tudi v nekaterih drugih kulturah, kjer sta dominantna moralna vpliva budizem in
konfucionizem. Poleg nagnjenosti k evfemiziranju telesnega in neprijetnega so za kultivirani
sociolekt značilne tudi nekatere vrednote, ki so na Zahodu dominantne že vsaj od časa
razsvetljenstva naprej: skrb za formo in primernost, racionalnost, obzirnost ter skromnost
(pred razsvetljenstvom in vzponom meščanstva so bile te vrednote drugačne in v različnih
kulturnozgodovinskih obdobjih različne – npr. povzdignjenost, pretiravano poveličevanje
drugega in izrazito samoponiževanje tudi v intimnejši komunikaciji; prim. slovenska plemiška
pisma).
Omenili smo, da je kultivirani sociolekt značilen za govorce nad določeno količino različnih
vrst kapitalov, predvsem kulturnega. Omenili smo tudi, da je težnja po idealiziranju
kulturnega ali kar standardnega jezika značilna predvsem za sloje z večjo jezikovno
negotovostjo – polizobražence, geografsko in socialno mobilne osebe ali kar srednji sloj
nasploh. Srednji razred je pomemben dejavnik družbene kohezivnosti, ki v dominantni kulturi
vidi nujno povezovalno občost. Tej občosti pa pripadniki zgornjega sloja pogosto skušajo uiti,
ker si jim zdi, da ne poudarja dovolj njihovih družbenih specifičnosti, njihove ekskluzivnosti.
Ti govorci kot da skušajo poudariti, da jih prav gotovo ne muči nikakršna jezikovna
negotovost, temveč da si, nasprotno, z jezikom lahko marsikaj privoščijo. Njihove sociolekte
lahko imenujemo nadkultivirane.
3.1.3. Kultivirani in nadkultivirani sociolekti

Vedenje zgornjega razreda je, kot smo omenili že na več mestih (Vodušek, Bourdieu, Labov,
Toporišič, Pogorelec idr.), pogosto odvezano strogega sledenja dominantnim (lastnim)
84
konvencijam. Lahko bi rekli, da je pri teh družbenih skupinah identiteta jaza posebno ločena
od identitete vlog: govorci se zavedajo, da si zunaj objektiviziranih žanrov lahko »dajo
duška«, ne da bi trpel njihov ugled, ki je zagotovljen že drugače. Od ožje skupine kultiviranih
sociolektov oddaljuje v dveh smereh, ki ju lahko označimo kot dve glavni vrsti
nadkultiviranih sociolektov (take govorice Honey imenuje hiperlekt, gl. Honey 1997: 74,
83, 98).
Na glasovni ravni so nadkultivirani sociolekti, podobno kot kultivirani, pretežno
nadregionalni – čeprav je v zadnjem času opaziti, da se vsaj k slovenskem središču Ljubljani
ta težnja nekoliko rahlja in ljubljanskost izreke postaja sprejemljiva. Pri nadkultiviranih
sociolektih – za razliko od kultiviranih – namreč težnja po univerzalnosti izreke ni vrednota
sama po sebi (tako »se« govori), temveč predvsem želja po distanciranju od provincialnosti. V
detradicionaliziranem poznomodernem času (gl. poglavje 2.2.2.5), ko se elite
»vernakularizirajo«, se zdi, da utrjeni status Ljubljane kot metropole za tako distanciranje
zadošča. Kot razliko od običajnega kultiviranega sociolekta pa lahko označimo tudi način
izrekanja tujk iz tujih jezikov, kot sta angleščina in francoščina, po vzorcih tujega jezika
(»precioznost«, »manirizem« (Pogorelec 1982: 69), »snobizem« (Toporišič 1982: 97)).27
Slovnično je nadkultivirani jezik lahko sproščenejši od kultiviranega (manj strogo vezan na
standardnega), zato je hiperkorektnost redka. Za nadkultivirani jezik je specifična raba
nekaterih prestižnih, pretežno tujih leksemov (izobraženske tujke, intelektualizmi), ki so
specifični za ta razred in ki jih prejšnji pravopisi niso sprejemali v okvir »knjižnega jezika«,
SP 2001 pa izrecno jih (kvalifikator izobrazbeno ali pogosto kontroverzno rabljeni knjižno
neobčevalno).28 Manj naklonjene obravnave pa so tudi v SP 2001 deležni različni novejši
modni izrazi prav tako tujega izvora (»cheap« v slabšalnem pomenu »cenen«, »glossy« v
pomenu »svetleč«, zlasti v zvezi s papirjem elitnih revij, itd.). Skladnja je po zapletenosti in
abstraktnosti podobna kulturnemu ali še stopnjevana.
Bistvena razlika pa je opazna na področju diskurzne semantike: odnos do »ritualne
implicitnosti« je tukaj drugačen. Glavni skupini zgornjega družbenega razreda – ekonomska
in intelektualna elita – svojo simbolno samozavest namreč izražata tudi z zavračanjem
evfemiziranja in s približevanjem svojega govora dvema drugima glavnima skupinama
sociolektov, obrobnim in ekscesnim (gl. spodaj), kar je opazno tako v leksiki kot v diskurzni
semantiki. Vrednote, ki so v ozadju nadkultiviranih sociolektov, so v načelu podobne kot pri
27
Podobno težnjo je mogoče interpretirati tudi kot hiperkorektnost jezikovno negotovih, kadar gre za sicer
splošno znane besede (npr. izreka [menü] za meni). O nadkultivirani rabi bi predvidoma zanesljiveje govorili v
primeru manj znanih besed in izrek (npr. [edinbra] za Edinburgh).
28
Nekaj zgledov takih »familijarnih tujk izobražencev« (Vodušek 1951) bi bili leksemi kot tangirati,
rešpektirati, rezonirati, imponirati, iritirati, prosperirati; konfuzen, horenden, obligaten ipd.
85
kultiviranih, vendar pa je v ozadju sociolektov ekonomske elite večja utilitarnost, zato tudi
potencialna neposrednost (kar jih približuje obrobnim sociolektom), v ozadju sociolektov
intelektualne elite pa večja ekscentričnost, ki skuša v imenu resnice prodreti pod golo formo
(kar jih približuje ekscesnim sociolektom).
3.1.4. Obrobni sociolekti

Obrobni sociolekti so tipično sociolekti družbenih skupin z manj družbene moči, torej
govorice nižjega družbenega sloja. Najdemo pa jih lahko tudi v jezikovnih repertoarjih
nekaterih drugih govorcev, ki so se družbeno povzpeli, vendar v »starem okolju« lahko še
vedno uporabljajo tudi ta jezik – če se seveda ne počutijo zavezane tudi v tem okolju
poudarjati svoj novi status.
Za govorce obrobnih sociolektov je navadno značilno, da deklarativno priznavajo
»večvrednost« vsaj kulturnega jezika, če že ne tudi kultiviranih sociolektov (ti so bolj
»pravilni«). Kljub temu deklarativnemu priznavanju podrejenosti lastnega jezika pa čutijo do
svojega sociolekta izrazito lojalnost, ki jo zahtevajo tudi od drugih pripadnikov iste skupine
(prim. pojem skritega prestiža pri Labovu, str. 17, in represivnosti gostih družbenih mrež pri
L. Milroy, 19). Čutijo namreč, da gre pri njihovem jeziku za specifičen način bivanja, ki ga
govorci s spreminjanjem koda zapustijo. V grobem jih lahko razdelimo na podeželske, mestne
in priseljenske.
Podeželski obrobni sociolekti se govorijo v tipičnih manjših in tesno povezanih skupnostih,
ki se ukvarjajo pretežno s fizičnim delom, kmetijstvom in podpornimi dejavnostmi. Ker so
skupnosti majhne in geografsko ločene druga od druge, so ti govori tudi fonetično zelo
diferencirani in pogosto izrazito zaznamujejo govorca kot pripadnika ali nepripadnika. Tesno
povezane skupnosti terjajo od svojih govorcev lojalnost do lokalnega izraza nasproti
»mestnim« po eni strani ter različnim »hribovcem«, »pavrom« ipd. na drugi. Čeprav so te
govorice po formi najbolj oddaljene od standardnega jezika, so zaradi družbeno kohezivne
tradicije slovenske standardizacije od Kopitarja vse do Breznika in Bajca, pa tudi zaradi
splošnega evropskega romantičnega mita o idiličnem podeželju sorazmerno ugodno
vrednotene; z njimi se povezuje zdravorazumska preproščina in »nepokvarjenost«.
Mestni obrobni sociolekti se razvijajo v drugačnem okolju. Njihovi govorci se gibljejo v
kontinuumu od družbenega dna (brezdomci) prek fizičnih delavcev do bolj kvalificiranih
zaposlitev s poklicno izobrazbo. Tudi ti govorci tvorijo sorazmerno goste mreže, ki olajšujejo
preživetje v težjih razmerah, vendar pa so te mreže že vpete v znatno večje in socialno
pestrejše kolektive ter bolj izpostavljene množični komunikaciji. Fonetično so zato manj ozko
zaznamovalne. Tudi v njihovem sociolektu se odsevajo vrednote, tesno povezane s
86
preživljanjem s telesnim delom; v primerjavi s podeželskimi narečji pa so vrednoteni niže, saj
nimajo njihove romantične rustikalnosti.
Priseljenski obrobni sociolekti so najbolj pestra in najbolj negativno vrednotena skupina
družbenih govoric. Govorijo jih priseljeni tujci, ki (še) niso povsem obvladali jezika novega
okolja ali v njem izdajajo vsaj fonetične znake maternega jezika. Posebne različice lahko
govorijo tudi njihovi potomci, posebej v okoljih, kjer je priseljencev dovolj, da njihovi otroci
ustvarjajo lastne družbene mreže in tako negujejo posebne jezikovne repertoarje. Za te
govorce je značilno, da niso izobraževani v maternem jeziku, zato njihova kompetenca v tem
jeziku ostaja na ravni sociolekta staršev ali je celo na tej ravni načeta z jezikom okolja. Po
drugi strani pa jih lahko v šoli – ob nepripravljenosti te ustanove za prilagoditev – potencialno
slabše znanje jezika okolja ovira, kar lahko pri delu te populacije izzove tudi odpor do
pridobivanja kultiviranih plasti tega jezika. Posledice so različne – od uspešnega preseganja
teh problemov in uspešne integracije do popolne zavrnitve. V vsakem primeru družbene
mreže druge generacije priseljencev spodbujajo razvoj lastnih govornih navad s pogostim
preklapljanjem med jezikoma (pogosto na osnovi obravnavane teme – materni jezik za
pogovor o domačih temah, jezik okolja za pogovor o dogajanju v šoli) ter z veliko količino
izposojenih leksemov, fraz in celih ustaljenih rekel iz drugega jezika. Priseljenski sociolekti
so v nekem smislu najbolj obrobni, saj so vrednoteni najniže; so stigma, pogosta tarča
posmeha, svoje govorce pa zaznamujejo kot tujce v skupnosti.
Na glasovni, slovnični in leksikalni ravni so obrobni sociolekti izrazito geografsko razčlenjeni,
včasih do medsebojne nerazumljivosti. Za skladenjsko raven sta značilni večja preprostost
(manjši stik z zahtevnejšimi pisnimi žanri), ki se kaže npr. v preprostejših povedih in krajših
stavkih, ter eliptičnost, ki jo omogoča gostejša sestava družbenih mrež teh govorcev in s tem
večja skupna vednost – kot pravi Bernstein, so pomeni v teh sociolektih partikularistični (gl.
str. 62). Od kultiviranih sociolektov pa jih loči tudi težnja v diskurzni semantiki, ki se
oddaljuje od dominantne norme in korenini v tesni povezanosti tega sloja s telesnim delom,
zaradi gostih in multipleksnih mrež (manjša distanca, vzajemna pomoč) pa tudi s telesnim
stikom in čustveno ekspresivnostjo nasploh. V primerjavi s tabuiziranjem in evfemiziranjem
telesnega ter nagnjenostjo k racionaliziranju v kultiviranem sociolektu velja tukaj nasprotno:
zakon obrobnega sociolekta je disfemizem. Disfemizem, ki bi v kultiviranem sociolektu
veljal za izraz skrajne čustvene stiske, popustitve vseh zavor, je v (nekaterih) obrobnih
sociolektih nekaj vsakdanjega, gol izraz čustvene angažiranosti v pogovoru. Disfemističnost
tega izraza (ki jo dominantna jezikovna kultura lahko obravnava kot vulgarizem) je obenem
pomembna prvina izražanja pripadnosti skupnosti, ki sporoča: »mi nismo fini«, to je, »mi
nismo vi«. Navezanost na telesno ugodje vodi v času sprostitve v hedonizem, ki je v nasprotju
87
z normami dominantne kulture; to nasprotje se kaže tudi v okusu za pretiravanje (pri uživanju
hrane in pijače, pri izbiri dekoracije in glasbe, ki sta lahko označena kot kič).
En vidik vrednot v ozadju te vztrajne disfemističnosti je torej navezanost teh skupin na
telesnost, posebej tudi na telesno delo, in hkratni ponos na to; slednji je podlaga skupinski
lojalnosti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je pomembna podlaga neposrednosti tega
disfemizma tudi iz težjih življenjskih razmer izhajajoča utilitarnost (odklanjanje navidez
nekoristnih praks), kar je prav tisto, kar te družbene skupine zbližuje z ekonomsko elito in
njeno pragmatičnostjo.
3.1.5. Nadkultivirani sociolekti med kultiviranim, obrobnim in

ekscesnim
Jezik ekonomske elite (v zasebni komunikaciji) lahko pogosto vsebuje močne leksikalno-
frazeološke in predvsem semantične prvine obrobnih sociolektov. Razloge za to lahko
najdemo v posebnih življenjskih razmerah te skupine, ki kaže določene skupne poteze z
nižjimi sloji: povezanost v sorazmerno gosto, manjšo mrežo, čeprav je ta za razliko od nižjih
slojev geografsko razpršena (gl. str. 19); lojalnost ekskluzivni skupini, tudi s pomočjo
zavračanja nekaterih občih norm, ki veljajo za srednji sloj in ki jih »insiderji« lahko kršijo;
zahtevne življenjske razmere v izrazito konkurenčnem okolju, ki terjajo tudi simbolno
izražanje pripravljenosti na boj, brezkompromisnosti, celo grobosti (do meja, ki bi se lahko
srednjemu sloju zdele vulgarne), in navsezadnje tudi splošna nagnjenost k utilitarnosti, tudi v
okusu (ki je v primerjavi s kultiviranim bolj nagnjen k dekorativnosti in razvedrilnosti, vendar
– kot še del dominantne kulture – zavrača kič; gl. Bourdieu 1984: 176–177). Številne primere
takega jezika – pa tudi odzivov na tak jezik – bomo našli med vzorci literarnih besedil v
poglavju 5.4.
Jezik intelektualne elite, kadar (oziroma če) se izraziteje oddaljuje od mainstream kulturnega
jezika, gre navadno v nekoliko drugačno smer. Intelektualna elita, navadno premoženjsko
slabše preskrbljena od ekonomske, je izraziteje usmerjena v iskanje »resnice«; ta ji pomeni
vrednoto samo po sebi. Zato je tudi v svoji kulturi bolj kot k utilitarnosti usmerjena k
asketskim, hermetičnim vidikom prezentacije stvarnosti, npr. v umetnosti, ki stremi k
podiranju lažne podobe sveta (gl. Bourdieujevo oznako te razlike, str. 25). Zaradi te težnje so
ji bliže prvine druge skupine sociolektov, ki ni tako izrazito povezana s konkretnim
družbenim razredom. Nasprotno: sam povod za njihov nastanek je želja po samodefiniranju,
po vzpostavitvi lastne klasifikacije, po izstopu iz semiotičnih sistemov, ki so socialno
determinirani. Značilni so za številne manjše družbene skupine, ki gojijo do mainstream
kulture izrazito negativen odnos; to so ekscesni sociolekti.
88
3.1.6. Ekscesni sociolekti
S tem izrazom lahko označimo jezike, katerih govorci skušajo izstopiti iz prevladujočega
družbenega razmerja sil in do njega zavzeti distanciran, brezbrižen ali kritičen odnos.
Družbenih konvencij (pretežno) ne priznavajo, pripadnost lastni, ekskluzivni skupini pa
zaznamujejo z vrsto simbolnih sredstev, zelo izrazito tudi z jezikom. Ta simbolna sredstva
tipično izražajo provokacijo, eksces (»prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju,
izgred« /SSKJ/), pogosto z množično, namerno pretirano rabo jezikovnih inovacij in
vulgarizmov (eksces kot »prekoračenje normalnega, povprečnega v kaki stvari« /SSKJ/). Ti so
sicer značilni – a v manjši količini in na manj izpostavljen način – že za obrobne sociolekte.
Od slednjih se ekscesni sociolekti ločijo po svoji ključni posebnosti – releksikalizaciji (gl.
Halliday 1978: 170 in dalje).
Skupnost z alternativnimi vrednotami pojme iz skupnega jezika skupnosti preimenuje – z
izposojenkami iz drugih jezikov (npr. ludnica, izi, iber), drugih narečij (npr. kažin, žganjica),
z arhaizmi (npr. bojda), z inovativnimi tvorjenkami (npr. džazno; zvezdan v pomenu kolega –
po ugotovitvi, da beseda stari zveni kot angl. starry, tj. zvezden) ali z
metaforičnim/metonimičnim sprevračanjem pomena splošno znanim besedam (npr. teta za
žensko, pička za privlačno žensko). Preimenuje jih v skladu s svojim vrednotenjem ali
preprosto zaradi inovacije same. Hitra inovativnost tega jezika namreč od pripadnikov
skupine zahteva nenehno spremljanje jezikovnega razvoja: v svoje članstvo je treba vlagati
nenehen trud, sicer »padeš ven«. Tako ima inovativnost poleg vnosa vrednotenjske prvine
tudi pomembno funkcijo takoj razvidnega zaznamovanja govorca, ki inovacije uporablja. Ta
osnovna značilnost verjetno zadošča, da lahko povzamemo: zakon ekscesnega sociolekta je
intertekstualnost, aktivno mešanje visokega in nizkega, starega in novega, domačega in
tujega; jezikovna izmuzljivost, ki je odsev težnje po družbenostatusni izmuzljivosti.
Ti jeziki ne priznavajo primata kultiviranih sociolektov (tako kot obrobni sociolekti), temveč
se izrecno deklarirajo kot boljši, neposrednejši, slikovitejši in iskrenejši, skratka nezamenljivi.
Njihove vrednote se bojevito zoperstavljajo dominantnim vrednotam: najpogosteje
prednjačijo skupinska solidarnost, ekspresivnost in hedonizem. Na način predstavljajo
nekakšno »luknjo v modernosti« (Stankovič 1998). Tipični predstavniki takih skupin so
različne moratorijske skupine (gl. poglavje 3.1.9.1), kot so na primer mladinske subkulture v
urbanem okolju in umetniške boeme, pa tudi skupine s posebej ekskluzivnim, trdim
življenjskim slogom, ki jih v lastnih očeh postavlja nekako nad »mehkužno« družbo (vojaki,
kaskaderji, rudarji (prim. Orožen 1960), ulične tolpe). Razumljivo je, da ekscesni sociolekti
cvetijo predvsem v urbanih okoljih, v ruralnih pa predvsem v bližini urbanih središč. Omenili
smo že, da so v teh okoljih skupine vpete v pestrejši in bolj kaotičen sistem hierarhičnih
89
družbenih povezav; večja fragmentiranost urbanega življenja pa usmerja ne le k uporabi
univerzalnejšega jezika, ki je manj lokalen in bliže standardnemu, temveč nudi tudi večjo
jezikovno svobodo. Odraščajoči v velikih urbanih okoljih na splošno vidijo pred seboj več
različnih identitetnih možnosti in so bolj spodbujani k temu, da razvijejo identiteto, drugačno
od identitete staršev, ter alternativne vrednote, neodvisne od vrednot odraslih; podobno ta
okolja nudijo možnosti za preživetje različnim drugim ekscesnim skupinam (npr. boemi).
»Izstop iz modernosti« je tu bistveno lažji kot v ruralnih okoljih, ki so bolj kohezivna in tudi
močneje priskajo na svoje člane, da se podredijo lokalnim normam; tu ekscesnost nima mesta.
Z izrazom ekscesni sociolekt želim v svojem sistemu nadomestiti nekatere tradicionalne
izraze, ki so opredeljeni na drugačnih merilih – sleng, (deloma) žargon in latovščina, kolikor
jim je vsem skupna njihova ekskluzivnost (nastopajo kot protijeziki, gl. Halliday 1978: 170 in
dalje) ter zavestna alternativnost.
Protijezik ni nikogaršnji materni jezik; obstaja samo v kontekstu resocializacije, in stvarnost, ki ju ustvarja, je
inherentno alternativna stvarnost, taka, ki je konstruirana zato, da deluje kot zamenjava. […] Protijezik se
pojavi, ko alternativna stvarnost postane protistvarnost, vzpostavljena v nasprotovanju do neke uveljavljene
norme.
Halliday 1978: 171
Zaradi svojega ekskluzivizma, ki je lahko zelo izrazit (množica negativno nabitih izrazov za
druge: tastari, fosili, japiji, šminkerji, hipurji …), pa tudi zaradi svoje agresivnosti so ekscesni
jeziki lahko predmet kritike (npr. Ivas, gl. str. 64). Po drugi strani pa lahko njihova
inovativnost – z izjemo radikalno ekscesno nastrojenih, vulgarnih prvin – zbuja tudi simpatije
pri širši jezikovni skupnosti, saj je del hedonistične plati teh sociolektov tudi njihova
duhovitost. Prav zaradi slednje so se začele v sodobnem, komercialno naravnanem
postindustrijskem svetu pojavljati spremembe v družbenem odnosu do ekscesnega jezika.
Ker gre za jezik resocializacije, so v ekscesnem sociolektu vedno navzoči sledovi primarne
socializacije. Kot izpostavljajo številni avtorji strukturalističnega funkcionalizma, slengi
nimajo lastnih slovničnih in fonetičnih sistemov, temveč v skladu s svojimi alternativnimi
vrednotami releksikalizirajo plasti obstoječih obrobnih ali (nad)kultiviranih sociolektov. Zato
lahko pravzaprav – kljub težnji po družbeni izmuzljivosti – v stvarnosti še vedno govorimo o
obrobnih in kultiviranih ekscesnih sociolektih (prim. sociolekte rudarjev in obrobnih
subkultur ter sociolekte študentov ali kulturniške boeme).
3.1.7. Postekscesni sociolekti

V drugem članku (Skubic 2003b) sem razvil tezo, da se je v stiku ekscesnega in (predvsem)
nadkultiviranega sociolekta v slovenski kulturi v osemdesetih letih začel razvijati
postekscesni sociolekt, ki danes dobiva vse pomembnejšo vlogo zaznamovalca novega
srednjega razreda. Pod tem pojmom razumem skupino poklicev, povezanih s postindustrijsko
90
dobo bodisi vsebinsko bodisi zaradi svojega značilnega razmaha v tem času – npr.
oblikovalstvo vseh vrst, oglaševalstvo in druge vrste stikov z javnostjo, nova publicistika,
svetovanja vseh vrst (inženiringi in consultingi), kulturno organizatorstvo, računalništvo ipd.
Za te skupine je značilna dobra situiranost ter sorazmerna medijska izpostavljenost, obenem
pa se od njih zahteva dobršna mera ustvarjalnosti, ki zajema tudi manipulacijo z emocijami.
Zato je za uspeh v tem sloju potrebna spretna manipulacija z lastno podobo oz. podobo
svojega dela; med prvimi načeli pri tem so sproščenost, lagodnost in spontanost, ki izražajo
samozavest ter domiselnost. Generacija, rojena po začetku šestdesetih let, je v teh razmerah
uspela uveljaviti svoj nekoč avtentični ekscesni sociolekt kot novodobni znak svobode, ki jo
je mogoče tudi pretopiti v pravi (dominantni) socialni kapital. Danes te skupine – ki so že
trdno zakoračile v mainstream in uspele celo zabrisati mejo med zgornjim slojem ter samimi
samo (čeprav po dohodkih in družbeni moči pripadajo srednjemu sloju, so med glavnimi
nosilci glamurja in trendov) – ohranjajo videz, da z eno nogo še vedno stojijo »zunaj«, da niso
del establišmenta. V resnici pa prav množičnost te drže le kaže, da je establišment preprosto
spremenil svojo podobo, ki je postala bolj izmuzljiva, razpršena, tolerantna in prikrita.
Ena glavnih značilnosti postekscesnega sociolekta – v odnosu do ekscesnega – je izguba
pristne globine ekscesnega čustvovanja, njegova racionalizacija. Postekscesni sociolekt je
poza, ki navidez kljubuje tradicionalnemu kulturnemu jeziku, kjer slednji daje prednost
brezosebnosti, objektivnosti, racionalnosti (prim. Vidovič-Muha 1972, pa tudi Starý 1995:
44). »Brezglobinskost emocionalnega odzivanja in doživljanja je mogoče pojasniti s pogoji
sodobnega družbenega življenja … Skratka, pomembna postane racionalna izbira 'pravega
čustva' za 'pravo priložnost'.« (Šadl 1998: 67) Če je značilnost ekscesnega sociolekta njegova
parodična intertekstualnost, je postekscesni sociolekt neke vrste postmoderni pastiš, »prazna
parodija, parodija, ki je izgubila svoj smisel za humor« (Jameson 1998: 5) – je »imitacija
nenavadnega ali enkratnega stila, nošenje stilistične maske […] brez tistega tihega latentnega
občutka, da obstaja nekaj normalnega, v primerjavi s čimer je imitirano nekoliko komično«
(prav tam). Ta jezik torej ni več napadalen, temveč le manifestacija postmodernega načela
»vse je mogoče«, vse je dovoljeno ali celo zaželeno (»anything goes«). Ohranjene so številne
izrazne značilnosti ekscesnega sociolekta (predvsem leksika ali frazeologija) – toda ne več kot
eksces, temveč kot nekaj samoumevnega, obveznega, celo dominantnega, podprtega z realno
družbeno močjo. Na področju splošne semiotike je mogoče razliko ponazoriti z razkorakom
med raztrganimi oguljenimi kavbojkami pripadnika punk subkulture konec sedemdesetih let
ter umetelno raztrganimi kavbojkami z vidno razstavljeno etiketo prestižnega proizvajalca,
naprodaj v dragem butiku. Postekscesni sociolekt je hkrati izdatno koloniziran z različnimi
ekspertnimi diskurzi, ki nudijo strokovna navodila za vsa področja človeškega življenja
91
(Chouliaraki in Fairclough 1999), tudi za duhovno življenje (različne new age duhovne
prakse, ki dosegajo izredne komercialne uspehe in deloma izpodrivajo celo ljudsko
religioznost).
3.1.8. Še o govorici družbene elite

V zvezi s težnjami družbene elite pri rabi jezika bi bilo pomembno izpostaviti še dve prvini.
Prvič, vloga zgleda, ki jo igrajo družbene elite s svojim simbolnim vedenjem, je za družbeno
semiotiko v celoti zelo pomembna. Moč elite in lagodnost njenega življenjskega sloga sta za
člane družbe nasploh, še posebej pa za srednji razred, zelo privlačna. Iz tega razloga, pa tudi
zato, ker je elita varuh tvorbe in reprodukcije dominantne ideologije in s tem kulturnega
kapitala družbe, ta sloj v resnici prevzema odgovornost za semiotiko celotne družbe. Ne bi
mogli trditi, da gre za edino centripetalno silo v jeziku, vsekakor pa gre za zelo pomembno: če
ne drugega, vsa materialna ter eksplicitna simbolna razmerja v družbi delajo v njen prid.
Drugič, ta odgovornost ima tako ugodne kot tudi bolj problematične vidike glede na siceršnja
razmerja občutkov pripadnosti članov te družbene skupine. Pomemben del tega občutka je
kozmopolitizem, občutek, da njena visoka kultura presega etnične oziroma ožje ozemeljske
meje. Ta občutek je imel v slovenski družbi že dvakrat skoraj usodne posledice za slovenski
jezik: prvič, ko je prišlo do prevlade nemščine zaradi vključitve nekdanje samostojne
kneževine v sveti rimski imperij; in drugič, ko so se pojavile zamisli o opustitvi slovenščine z
višje kulturne namene ter semiotični ločitvi elite od nižjih slojev s svetovljansko ilirščino ali
slavjanščino. Slovenščina je te težnje preživela: nekateri drugi jeziki, npr. irščina, jih niso,
oziroma le kot simbol, ne pa več kot način bivanja.
Vnašanje intelektualnih in modnih tujk v nadkultivirani in postekscesni sociolekt je druge
vrste pojav kot zamenjava jezika. Tu nima smisla govoriti bodisi o jezikovnem siromašenju
bodisi o bogatitvi; gre preprosto za to, da si družbeni sloj prikraja jezik v skladu s svojimi
simbolnimi potrebami. Problem bi se lahko pojavil v situaciji, ko bi se sloju zdelo, da si jezika
iz določenega razloga sploh ne more več prikrojiti svojim specifičnim potrebam; v tem
primeru bi se celoten jezik lahko znašel v resnih težavah. V časih globalizacije ekonomije in
kulturnih tokov, ki le-tej sledijo, bo slovenščina znova na preizkušnji prav pri zgornjih
razredih. Zato je toliko bolj pomembno, da posegi jezikovnega načrtovanja upoštevajo
razmerja lojalnosti v družbi – namreč da je vsaka družbena skupina lojalna predvsem jeziku, v
katerem se dobro počuti in udobno eksistira ter ki izpolnjuje njene potrebe, kakršne občuti
sama. Obenem pa je zelo pomembno, da se družbena skupina, ki svoj položaj v družbi
sorazmerno najbolj reflektira, zaveda svoje kolektivne odgovornosti za semiotiko celotne
jezikovne in kulturne skupnosti.
92
3.1.9. Drugi dejavniki
Sociolekte družbenih slojev dalje notranje členi ter do določene mere celo zabrisuje tudi vrsta
drugih dejavnikov, ki pomembno definirajo identiteto govorca. Omenimo jih le nekaj, ki so
bili v sociolingvistični literaturi že omenjani.
3.1.9.1. Starost
Kot je znano, starost ni le biološka, temveč tudi izrazito socialna kategorija in kot taka izredno
pomemben dejavnik pri družbeni razplastenosti govora. Chambers (Chambers 1995: 146–
207) predlaga ločitev treh faz v razvoju posameznikovega odnosa do sociolekta: fazo otroštva,
kjer je najpomembnejši vpliv družine in vrstnikov, fazo odraščanja, ko mladostniki razvijejo
celovite subkulture (na katere pomembno vpliva tudi industrija zabave, osredotočena prav
nanje), ter fazo odraslosti, ko mladi stopijo na »jezikovni trg«.
Raziskave so potrdile, da otroci že zelo zgodaj, ko obvladajo jezik (npr. pri šestih letih),
razumejo tudi družbeno razplastenost jezika ter znajo z njo manipulirati. Prvotno dominantni
vpliv družine že zelo zgodaj zamenja vpliv vrstnikov, kar se najizraziteje pokaže ob primeru
otrok preseljenih staršev, ki, če so bili preseljeni dovolj zgodaj ali celo rojeni v novem okolju,
naglo izgubijo značilnosti govorice staršev ter prevzamejo sociolekt vrstnikov (kadar se
seveda vključijo v skupino domačinov in ne v skupino drugih priseljenskih otrok iste
narodnosti).
Faza odraščanja je postala posebej pomembna po družbenih reformah na Zahodu v
devetnajstem stoletju, ko so mladostniki z uvajanjem obveznega ter splošnejšo dostopnostjo
nadaljnjega šolanja, s prepovedjo otroškega dela in kasneje (po izrednem povečanju števila
mlade generacije v šestdesetih letih zaradi demografske eksplozije po drugi svetovni vojni) z
razvojem industrije zabave, oblačil ipd., ki je osredotočena izrecno na mlade, postali nekakšna
moratorijska skupina (Ule 1997), to je skupina, ki ji še ni treba sodelovati v produkciji
dobrin, kar prinaša določeno distanco od tradicionalnih družbenih vzrocev odraslih. Ena
glavnih preokupacij mladih v tem času je iskanje lastnega mesta v družbi, zato je prav za to
starost značilna izredna občutljivost za mnenje vrstnikov. Generacijske skupine formirajo
lastne jezike, ki so izrazito ekscesne narave (ločevanje od ustaljenih obrazcev odraslih) in si
pogosto načelno prizadevajo preseči družbene delitve, značilne za odrasle, na osnovi lastnih,
alternativnih vrednot. Kot smo omenili, je v resničnosti tako preseganje sicer navadno le
omejeno, saj vsak ekscesni sociolekt praviloma ostaja utemeljen na enem od glavnih
sociolektov (in tako je govor otrok intelektualcev znatno drugačen od govora delavskih
otrok). Poleg vpliva sociolekta primarne socializacije pa se hierarhizirajo tudi sociolekti
resocializacije sami med seboj. Alternativne vrednote so namreč pogosto povezane z
93
različnimi statusnimi simboli, ki v času industrije zabave mladih objektivno nikakor niso
poceni; zato se same mladostniške združbe med seboj, pa tudi navznoter, družbeno
diferencirajo podobno kot v svetu odraslih. Ekscesni sociolekt kot sredstvo emancipacije je
torej pogosto le iluzija.
Fazi odraščanja sledi vstop na trg delovne sile, ko se moratorijsko obdobje nenadoma konča
in se je treba spoprijeti z normami sveta odraslih (v jeziku mladostniških idealistov se človek
»proda«). Prehod spremlja tudi sprememba v odnosu do jezika. Ekscesni sociolekt se začne
umikati, ohranja se le fragmentarno in ob posebnih priložnostih; nadomešča ga ustrezni
neekscesni sociolekt (oziroma, kot smo omenili zgoraj, pri določenih družbenih skupinah
postekscesni sociolekt – ekscesni sociolekt, ki se je »prodal«). Konkretno je to čas, ko je
pritisk kulturnega jezika kot ideala največji, posebno pri poklicih, ki terjajo veliko poslovnih
stikov z drugimi ljudmi – kar lahko ima vpliv tudi na sociolekte govorcev, ki sicer ne
pripadajo višjim družbenim skupinam (npr. zaposleni za okenci).
Nekatere raziskave (gl. povzetek pri Eckert 1997: 164–166) kažejo, da naj bi v starosti pritisk
kulturnega jezika pri dobršnem delu govorcev (ne pa na splošno) popustil, kar naj bi bilo
posebej povezano z umikom iz sveta (poklicnih, vzgojnih ipd.) odgovornosti ter nastopom
nekakšnega novega moratorija po upokojitvi. Tako naj bi starejši govorci postopoma opuščali
nekatere norme kultiviranega sociolekta v prid obrobnejšim ter postajali na splošno bolj
egalitarni. Ključnih raziskav govorice starejših pa še vedno močno manjka.
3.1.9.2. Spol
Že prve sociolingvistične raziskave Labova so pokazale, da je raba jezika diferencirana tudi
po spolu (Labov 1978). Razlike so opazne tako v odnosu do jezika, kjer naj bi na splošno
ženske dajale prednost konvencionalnim vrednotam, odkritemu prestižu in s tem bolj
kultiviranemu jeziku, moški pa so načeloma bolj nagnjeni k lokalnim vrednotam, skritemu
prestižu in obrobnim sociolektnim pojavom. Pojav so navadno pripisovali večji statusni
ogroženosti žensk, ki imajo v družbi manj moči in teže pridejo do nje, pri čemer je raba bolj
kultiviranega jezika nekakšen obrambni mehanizem, nadomestno signaliziranje statusa
(Trudgill 1975b). Nasprotno pa J. Milroy (gl. Wodak in Benke 1997: 136) meni, da take
ugotovitve empiričnih raziskav pravzaprav kažejo, da družbene mreže precej bolj togo
nadzorujejo lojalnost lokalnim vrednotam pri moških, od katerih se zato bolj pričakuje, da
bodo ohranjali obrobni sociolekt, ženske pa imajo večjo jezikovno svobodo, zato lahko
uporabljajo tudi kultivirane različice (ki so za moške »premehkužne«). Vsekakor pa ne
smemo zanemariti niti številnih eksplicitnih zapovedi, ki jih družba postavlja ženskam –
zapovedi, ki prihajajo v izrekih kot »to se za žensko ne spodobi«, »taka punca, pa tako grdo
94
govori« in podobno. Na splošno lahko rečemo, da se v družbi od žensk manj robat govor in
večja kultiviranost že pričakuje.
Drugo pomembno področje raziskav razlik med spoloma so diskurzivne strategije. P. Fishman
(Fishman 1997) iz analize konverzacij ugotavlja, da ženske v pogovor vnašajo bistveno več
organizacijskega napora kot moški; slednji so bolj nagnjeni k neposrednemu podajanju
informacij. Tako na primer:
• ženske postavljajo bistveno več vprašanj, in sicer ne le za pridobitev informacij, temveč
tudi kot sredstvo za spodbujanje odziva;
• ženske med poslušanjem uporabljajo več povratnih signalov (»ja«, »aha«, »a res«), ki
izražajo spodbudo k nadaljevanju – pri moških, ki teh signalov uporabljajo bistveno manj,
so navadno znak nezanimanja;
• moški bistveno več informacij podajo v obliki preprostih izjav; ženske se na take izjave
bistveno pogosteje odzivajo s pripombami ali dodatnimi poizvedovanji kot moški; to je
eden od razlogov, zakaj ženske v pogovoru z moškimi več informacij podajajo v obliki
vprašanj (»ali veš, kaj…«), saj si le tako zagotovijo odziv;
• moški bistveno pogosteje prekinjajo sogovornika (v analiziranem gradivu žensko) kot
nasprotno.
Tudi tovrstne raziskave so sprožile več interpretacij – od mnenj, da nagnjenost žensk k
spraševanju in spodbujanje komunikacije ter njihovo neprekinjanje sogovornika kažejo na
njihov občutek negotovosti, do interpretacij, da gre pri ženskah preprosto za večjo
osredotočenost na negovanje družbene vezi. V slovenščini podobnih raziskav še ni; lahko pa
že tu omenimo, da anketna raziskava, podrobneje opisana v poglavju 3.3 (gl. zlasti 3.3.2.3),
potrjuje podobno distribucijo odnosa do obrobnih in kultiviranih prvin pri moških in ženskah
v niže izobraženi skupini, kot jo opažajo pri govorcih angleščine.
3.1.9.3. Življenjski stil

Razcvet življenjskih stilov, ki naj bi izrinjali tradicionalno družbeno stratifikacijo, smo
omenjali že v poglavju 2.2.2.5 in jih je tukaj smiselno znova omeniti le v njihovi povezavi z
našo eksplicitno (še vedno) stratifikacijsko delitvijo sociolektov.
Razcvet ter družbena sprejemljivost (celo dominacija) pestrih življenjskih stilov sta
pomemben dejavnik, ki zaznamuje prehod od ekscesnih k postekscesnim sociolektom. Na
splošno naj bi bilo pozitivnih posledic teh družbenih sprememb več. Determinizem družbene
skupine naj bi se zmanjšal, in sicer tudi v jeziku. Relativna svoboda spreminjanja stilov naj bi
vodila k večji sproščenosti v obnašanju, saj človek ni dokončno zavezan eni sami
solidarnostni vezi; spodbuja se njegova ustvarjalnost. V družbi se afirmirajo razlike, ki so v
95
času velikih projektov moderne veljale za nezaželene. Vendar pa, kot ugotavljajo sociologi, ni
vse tako rožnato.
Prvič, fragmentacija družbe z življenjskimi stili uničuje nekdanji občutek kolektivne
pripadnosti. Ljudje so praktično prisiljeni biti ustvarjalni, izvirni, samozadostni; in posamezni
življenjski stili v nenehni konkurenci izrivajo nekdanja občutka solidarnosti in odprtosti.
Identiteta ni več trdna in ne daje občutka varnosti, posedovanja zaledja.
Na drugi problem teh tez smo že opozorili v zaključku poglavja 2.2.2.5; pojem družbene
stratifikacije zaradi razcveta življenjskih stilov pravzaprav ni presežen, temveč postaja le bolj
zapleten. Ločnica, ki je nekoč ločevala tiste, ki na trg življenjskih stilov lahko vstopijo, in
tiste, ki ne morejo, ostaja še naprej, le da se je znižala s splošnim dvigom življenjskega
standarda in s ponudbo cenenih estatizacij. Ločnica je še naprej količina ekonomskega
(simbolna sredstva niso zastonj) ali kulturnega kapitala (npr. poznavanje sodobnih tehnologij,
brez katerega ne moreš nastopiti na sodobnem trgu delovne sile); obrobno ne more postati
postekscesno.
In končno: večja sprejemljivost postekscesnih življenjskih stilov in sociolektov postavlja
funkcijo ekscesnega v problematičen položaj. Ekscesnemu po eni strani grozi nevarnost, da
bo izgubilo »globino čustvovanja« in postalo benigen kliše, prešlo v postekscesno. To velja za
vrsto domnevno provokativnih intelektualnih poz ali jezikovnih klišejev, ki se prodajajo npr.
v televizijskih zabavnih oddajah – medtem ko se pravo ekscesno »hrani s prepovedjo«, čeprav
živi od tega, da je negacija, spodbijanje, subverzivna kritika. Po drugi strani pa mu, kadar
ostane zvesto samo sebi, grozi tudi nevarnost, da bo postalo še bolj stigmatizirano kot
kdajkoli prej. Ne le da postaja v razmerah, ko je simbolno izražanje stila dominantna norma,
stigma življenjski stil obrobnega dela družbe, ki estetizacije ne zmore. Tistemu, ki se želi
postaviti v distanco do vsebanalizirajočega tolerantnega dominantnega modela, ostaja kot
potencialno ekscesna le še vrsta življenjskih stilov, ki zahtevajo skrajen življenjski angažma,
ki je celo za tolerantno družbo nesprejemljiv. Gre za različne skrajne eksplicitne ideološke ali
religiozne drže (gl. naslednje podpoglavje), katerih stil zajema skrajno izolacijo, nasilje,
terorizem, nasilne oblike državljanske nepokorščine in drugo etično problematično ravnanje
(samomori in samodestrukcija, poskusi s kloniranjem, sadizem). Te prakse postajajo skrajno
stigmatizirane (»tolerantni smo, ampak kar je preveč, je pa preveč«), vendar prav zaradi
vsebanalizirajoče tendence sodobnih družb povzročajo tudi skrajno problematične odzive v
dominantni kulturi, ki te teze »poblaznelega obrobja« uvaja v lastni diskurz in se tako
spreminja (prim. Žižek 2003). Relevanco eksplicitnih ideoloških drž za sociolekt obravnamo
spodaj.
96
Vsekakor je razmerje med socialno razplastenostjo, ki smo jo tukaj še vedno vzeli kot osnovni
dejavnik razdelitve sociolektov, in življenjskimi stili, ki so v naši razdelitvi bolj dejavnik
fragmentacije postekscesnih sociolektov in šele dalje deloma tudi kultiviranih in ekscesnih,
zapleteno in se bo v prihodnosti gotovo še naprej spreminjalo.
3.1.9.4. Eksplicitne ideološke drže

Zadnji dejavnik razdelitve sociolektov, ki je nekoliko problematičen, so eksplicitne ideološke
drže. Če sociolekte jemljemo kot izraze vrednotnih in kognitivnih sistemov družbenih skupin,
nikakor ne moremo mimo dejstva, da sistem posameznikovih prepričanj ni vedno preprosto
stvar družbene perspektive, temveč pogosto tudi zavestnega razmišljanja in odločitve. Način
opomenjanja besed in vrednotenja pojmov je lahko tudi stvar izbire političnega, verskega in
splošnega družbenega stališča.
Razmerje med dvema razumevanjema pojma ideologije, namreč ideologije kot stvarnega
idejnega sistema določene družbene skupine (sociolekt) ter ideologije kot celovitega sistema
koherentnih idej (diskurz), je precej zapleteno. Že klasični marksisti so imeli pri opredelitvi,
kaj je pravzaprav ideologija delavskega razreda, precej težav. Delavski razred je zaradi
specifičnih razmer socializacije v praksi precej bolj nagnjen k različnim negativnim idejnim
usmeritvam (nacionalizem, seksizem, nezaupanje do izobrazbe ipd.), kot naj bi dovoljevala
»prava« ideologija osveščenega delavca, ki naj bi bila usmerjena k internacionalni razredni
solidarnosti, emancipaciji ipd. Zato je bil marksizem kot doktrina tako zelo odvisen od
agitacije, ne od preproste mobilizacije. Eksplicitna ideološka drža, ki jo človek zavzame, je v
resnici mnogo bliže pojmu objektiviziranega čuta, ki ga razvija ustanova (stroka), kot pa
praktičnega čuta (gl. str. 24); prav zato je smiselno eksplicitno ideološko držo tukaj
obravnavati posebej. Človek se pri njeni izbiri zavestno odloči za dodelan sistem idej, kar se
precej razlikuje od pridobivanja vednosti in vrednot s primarno socializacijo in izkušnjami.
Prav zato pa je uvrstitev te problematike na področje sociolektov tudi problematična.
Sociolekt smo opredelili kot izraz praktičnega čuta, kot posledico socializacije v določeno
družbeno skupino. Eksplicitna ideološka drža je vedno vezana na določeno družbeno
ustanovo oziroma oddelek te ustanove – take drža razvijajo predvsem politika in religija, v
določenih primerih znanost. Kljub temu pa lahko tudi za eksplicitno ideološko držo rečemo,
da je pomemben del posameznikovega občutka identitete: je sorazmerno stalna usmeritev in
relevantna na vseh življenjskih področjih, ne le v okviru situacij znotraj ustanove.
V resnici vpliva ta drža na jezikovno vedenje nekje na polovici poti med sociolekti in
diskurzi. Ena od značilnosti tega dejavnika, ki izhaja iz specifičnega načina njegove
pridobitve, je ta, da lahko nastopa nedosledno. Praktični čut, pridobljen s socializacijo, je v
97
veliki meri nezaveden in pogojuje človekov refleksni odziv na nove situacije. Objektivizirani
čut je vedno nekako zunaj posameznika in pretežno dostopen razumsko; kakšno reakcijo nam
narekuje, je pogosto treba premisliti. Lahko se zgodi, da človek, ki izraža zvestobo določeni
eksplicitni ideološki drži, reagira protislovno, saj se v njem mešata vpliva praktičnega in
objektiviziranega čuta. Čeprav zatrjuje, da je politično levičar, lahko refleksno reagira
rasistično; čeprav deklarativno trdi, da je ženski mesto v kuhinji, je lahko doma copata; in kot
v znani anekdoti, čeprav se odloči za nemškutarstvo, lahko takrat, ko ga bodo grablje lopnile
po obrazu, po slovensko zavpije »preklete grablje«.
Življenjske drže, pridobljene v socializaciji, so trdne podlage, ki se jim je težko izogniti, tudi
če naša zavestna odločitev terja drugače. Eksplicitne ideološke drže lahko torej do določene
mere vsekakor obravnavamo v okviru problematike sociolekta, čeprav verjetno le kot
sekundarni vpliv in pogosto kot točko analize konflikta med ideologijo družbene skupine ter
zavestno sprejeto ideologijo.
3.2. Empirična analiza: primerjava dveh sociolektov

Napisati popoln pregled objektivnih razlik med vsemi glavnimi skupinami sociolektov v
slovenščini bi bilo naloga, ki presega obseg in namen tega spisa. Kljub temu pa bi bilo naše
razpravljanje pomanjkljivo brez empirične preveritve teoretičnih predpostavk, ki temeljijo
pretežno na socioloških raziskavah in na delu nekaterih tujih jezikoslovcev. Zato smo opravili
kvalitativno in kvantitativno primerjalno analizo dveh manjših besedilnih korpusov, enega
kultiviranega in enega obrobnega ekscesnega. V analizi smo skušali preveriti konkretne
jezikovne parametre, ki bi lahko bili kazalci različnih življenjskih perspektiv in vrednot,
kakršne smo s skupinami sociolektov povezovali doslej.
3.2.1. Izbira gradiva za korpus – sociolekti in pisnost

Sociolingvistične raziskave sociolektov kot gradivo običajno jemljejo govorjeni jezik oz.
njegove transkripcije. Opazovani govorni žanr se giblje med posnemanjem sproščene
konverzacije (sociolingvist skuša informanta zaplesti v pogovor, med katerim bi slednji
pozabil na to, da je pogovor sneman) in specifičnim žanrom sociolingvističnega intervjuja. V
vsakem primeru se raziskovalec spopada z opazovalčevim paradoksom (Labov 1978: 61):
opazovati namreč skuša, »kako ljudje uporabljajo jezik takrat, kadar jih nihče ne opazuje«. Že
dialektologi so se zavedali problema, da informanti v pogovoru z visoko izobraženim
neznancem – kar zanje terenski raziskovalec je – znatno spremenijo svoje jezikovno vedenje.
Tako gradivo bi bilo za našo analizo iz več razlogov manj primerno. Prvič, količina gradiva,
potrebnega za vsaj minimalne posplošitve, bi presegala splošne okvire, zastavljene v naši
98
nalogi; takega dela se navadno lotevajo cele ekipe raziskovalcev. In drugič, konverzacijski
žanr, če je pravilno usmerjan, sicer nedvomno lahko zajame večino značilnosti danega
sociolekta v najkontrastnejši obliki in omogoča tudi sprotno preverjanje opažanj s
posvetovanjem z informantom, vendar pa kot žanr ni najprimernejši za primerjavo z
literarnimi besedili, ki nas bodo zanimali v drugem delu naše razprave. Konverzacija se od
literarne proze loči v vseh bistvenih žanrskih parametrih – v področju, tonu in načinu v okviru
kulturnih norm.
Konverzacija tipično zajema najširši spekter potencialnih vsebin, navadno pa v njej
prevladujejo trivialne vsebine. Literarni žanr – tudi kadar besedilo na površini opisuje zgolj
trivialnosti – se osredotoča na podajanje spoznanj, ki jih ima avtor za zelo pomembna. Ton
konverzacije je zelo odvisen od relativnih statusov vseh udeležencev in niha od povsem
sproščene intime do formalne zadržanosti. Literarni žanr lahko posnema različne odnose ter
stopnje zaupljivosti med pripovedovalcem in bralcem, v vsakem primeru pa ustvarja posebno
vrsto intime (obljuba posebnih spoznanj in estetskega ugodja; bralec se je besedilu pripravljen
posvečati daljša obdobja), kakršne v konverzaciji ne najdemo. In končno, konverzacija velja
za najbolj tipični ustni žanr, nekakšen stereotip govornosti, literarno delo pa za pravi stereotip
pisne dovršenosti.
V poglavju 2.3.10 smo omenili, da naj bi se sociolekt najpopolneje uresničeval v tistih žanrih,
v katerih ima subjekt občutek, da lahko najiskreneje izraža svojo individualnost. S to trditvijo
smo zavestno pustili odprto možnost, da se sociolekt kot intimno izrazilo pripadnika določene
družbene skupine lahko uteleša tudi v celi vrsti drugih žanrov v kontinuumu proti vse večji
objektivnosti, pač z različnimi površinskimi modifikacijami. Če sledimo Kressu in Hodgeu
(Hodge in Kress 1988: 84–85), lahko domnevamo, da se najhitreje modificira plast, ki je
najbolj obremenjena s semiotičnim pomenom in najmanj z mimetičnim – govorčeva fonetika
(oz. ortografija), najpočasneje ali sploh ne pa tista, ki je najbolj obremenjena z mimetičnim
pomenom in najmanj s semiotičnim – govorčeva kozmologija ali kultura. Za zdaj naj zadošča,
če se osredotočimo na vprašanje, ki je najpomembnejše za legitimnost našega izbora
besedilnega korpusa – ali se sociolekt avtentično izraža tudi v pisavi?
3.2.1.1. Sociolekt v pisavi?

Oba načina jezikovnega izražanja veljata za v temelju različna; poleg same narave prenosnika
različnost izhaja predvsem iz stopnje premišljenosti pri tvorbi ustnega ali pisnega besedila.
Pisno besedila omogoča daljšo predpripravo in počasno, natančno tvorbo; ustna se tipično
tvorijo sproti in hitro. Domneva, ki naj bi diskvalificirala pisne korpuse kot gradivo za analizo
sociolektov, bi bila, da imajo pri pisnem besedilu govorci vseh sociolektov čas (in namen), da
99
svoje govorne jezikovne posebnosti zakrijejo in nadomestijo z urejenim, nevtralnim
standardnim jezikom.
Taka domneva ima več pomanjkljivosti. Prvič, predpostavlja, da si vsi pisci želijo izražati
standardno (kar naj bi bilo – kot izraz dominantne norme – domnevno nevtralno), čim morajo
za izražanje uporabiti pisavo; in drugič, predpostavlja, da imajo (v okoliščinah obveznega
šolanja) za to ustrezno znanje. Obe predpostavki sta v izhodišču napačni.
Prvič, želja po objektiviziranem standardnem izražanju je povezana z občuteno
zahtevnostjo konkretnega žanra in ne pisnega načina na splošno. Zahtevnost žanrov
narašča v kontinuumu, in pisnost tu ne pomeni radikalnega preskoka. V času naglega razvoja
informacijskih tehnologij, ki so tipično povezane s pisnim načinom, se razvijajo vedno novi
pisni žanri prav na področju sproščene, nezahtevne komunikacije – elektronska pošta,
internetni klepet (chat) in debatne skupine, SMS sporočila so le nekaj primerov. Hkrati je ta
želja močno povezana z lastno jezikovno lojalnostjo (vitalnostjo danega sociolekta).
Predvidevamo npr. lahko, da bodo pisci ekscesnega sociolekta, ki imajo svoj jezik za
večvreden, bolj zvesti lastnemu izrazu kot pisci obrobnega sociolekta, ki priznavajo
večvrednost kulturnega jezika.
Drugič, znanje je relativno ne le glede na stopnjo izobrazbe, temveč tudi glede na to, kako
pogosto mora, more ali želi konkretni pisec v svoji družbeni vlogi pisna besedila brati ali tudi
sam aktivno tvoriti. Že gospodarska elita ter naravoslovna in humanistična inteligenca imajo
brez dvoma zelo različne pisne navade, kar se pozna tudi v njihovi pisni zmožnosti. Poleg
tega pa je odnos do same pisne zmožnosti povezan tudi s specifičnim vrednotnim sistemom
dane družbene skupine, ne samo z izobrazbo kot tako: določene vrste znanj (npr. umetelno
pisno izražanje) lahko v konkretni družbeni skupini veljajo za nepotreben luksuz, njihovo
pridobivanje pa za izgubo časa.
Omenili smo že, da je izobraženim družbenim skupinam, ki so bolj izpostavljene pisnemu
načinu, pisava tako blizu, da nekatere tipične strategije pisnega načina celo prenašajo v ustni
način. Njihov govor je zato skladenjsko bolj avtonomno strukturiran (notranje sklenjen,
ekspliciten, univerzalističen, torej: dodelan). Drugim družbenim skupinam, pretežno manj
izobraženim, pa tudi nekaterim ekscesnim, je pisava kot način rabe jezika bolj tuja, zato ravno
nasprotno kot zgoraj omenjene skupine celo v pisnem načinu uporabljajo strategije, ki so bolj
značilne za ustni način. Kakšne so te strategije, bo najbolj nazorno ponazorjeno v naši analizi
korpusa v nadaljevanju.
Na splošno obrobne družbene skupine, kot smo rekli, sicer priznavajo primat kulturnega
jezika nad lastnim, zato se trudijo v pisavi spoštovati vsaj njegove izrazne norme. Koliko jim
to uspeva, je sorazmerno povezano z njihovo izobrazbo in izpostavljenostjo pisnemu načinu
100
nasploh. R. Hughes (Hughes 1996) predlaga posebno lestvico za opisovanje pisne zmožnosti:
pisci lahko pišejo v unitarnem, binarnem ali multipleksnem načinu.
• V unitarnem načinu pisec slabo pozna normo pisnih, zlasti zahtevnih žanrov, zato bodisi
v pisavo vnaša prvine izreke (piše, kot govori) ali pa napačno uporablja pisno normo. Ta
odstopanja od norme se lahko pojavljajo na vseh jezikovnih ravninah.
• Ko osvoji binarni način, je sposoben »razviti lastni pisni idiolekt v okviru konvencij
prenosnika« in torej obvlada konvencije dveh različnih načinov rabe jezika, pisnega in
ustnega. R. Hughes torej predvideva, da konvencije pisave dopuščajo empirično
ugotovljivi individualni (in skupinski) pisni izraz, ki pa je drugačen kot ustni izraz istega
posameznika ali skupine.
• Ko (oziroma če) osvoji multipleksni način, je sposoben manipulirati z različnimi slogi in
strukturami v namene doseganja različnih učinkov. Izraz pripadnosti družbeni skupini se
tu zabriše oziroma se je z njim mogoče poigravati.
Lestvica, ki jo predlaga R. Hughes, je relevantna v kontekstu, kjer pričakujemo, da bo
jezikovno vedenje posameznika odvisno le od njegove pisne kompetence, od njega pa
samoumevno pričakujemo spoštovanje norme. Kot smo omenili zgoraj, vsaj v primeru
ekscesnega sociolekta to ne drži: ti pisci z veseljem kršijo pravila standardne ortografije, tudi
če jih sicer poznajo, tako da je v primeru mnogih besedil praktično nemogoče ugotoviti, v
katerem od treh načinov pravzaprav pišejo. Prav ekscesni sociolekti so v pisnem načinu
največkrat zapisani kar fonetično, ali pa je njihova fonetika vsaj nakazana.
Žanr pisnega besedila, ki se nam je zdel posebno prikladen za primerjavo za literarnim
sociolektom, je žanr zasebnega pisma. Poleg tega, da so pisma tvorjena v pisnem načinu, je
tudi v njih pripoved kot ubesedovalni način pomembna strukturna prvina besedila. Pisec v
obeh žanrih prosto sporoča vsebine z različnih področij, ki se mu zdijo relevantna, posebej s
stališča skupne interpretacije sveta, ki obkroža pisca in naslovnika. Seveda pa ostajajo kljub
temu tudi pomembne razlike – ne le v dejanski hierarhiji med tvorcem in naslovnikom
besedila v obeh žanrih, temveč tudi in predvsem v temeljni funkciji – če je ta pri pismu
predvsem izmenjava praktičnih informativnih in emocionalnih sporočil, se bomo funkciji
literarnega diskurza natančneje posvetili kasneje, v poglavju 4.
3.2.2. Sestava korpusa

Besedila v obeh korpusih sta napisali dve skupini ljudi, obe povezani z eno osebo, ne pa tudi
med seboj, v času med jesenjo 1986 in 1987. Družbeno mrežo torej lahko narišemo takole:
101
R
M
Dopisovanec O
N B
Slika 3 - Družbena mreža avtorjev besedil
Vezna oseba v tej mreži, ki jo bomo v nadaljevanju imenovali dopisovanec, je govorec obeh
sociolektov. Z družino govori pretežno kultivirani sociolekt, s svojo družbo pa ekscesni
sociolekt, ki temelji na kultiviranem. Tudi njegova časovna krivulja vodi v podobno smer –
dokončal je fakulteto in nadaljeval v intelektualnem poklicu.
Levo, ekscesno skupino, ki pripadnikov kultivirane skupine ne pozna, sestavljajo tri dekleta,
stara okoli 16 let, in en fant, star okoli 17; imenovali jih bomo Daša (D), Kristina (K), Natalija
(N) in Robert (R; imena so le orientacijska in spremenjena). Vsi štirje z dopisovancem
komunicirajo v ekscesnem sociolektu, ki pa zaradi njihovega drugačnega socialnega izvora
temelji na obrobnem. Dekleta obiskujejo srednjo šolo upravne smeri usmerjenega
izobraževanja, Robert pa srednjo šolo strojne smeri. Vsi štirje šolanje in druge dominantne
vrednote izrazito zavračajo; tudi njihova časovna krivulja, kolikor je znana, vodi v smer
obrobnih družbenih skupin. Skupaj z dopisovancem se uvrščajo v specifično subkulturo
oboževalcev težkometalne glasbe, ki se kaže tudi v njihovi oblačilni in telesni semiotiki
(džins, usnje, zakovice, visoke superge ali težki čevlji, dolgi lasje pri fantih), v specifikah
sociolekta (glasbeno izrazje ter opisovanje načinov zabavanja) in vrednotah, ki jih bomo
lahko po analizi razbrali v ozadju njihovega jezika.
Desno, kultivirano skupino, sestavljajo dopisovančeva mama (M), oče (O) in starejši brat (B).
Niti mama niti oče ne izvirata iz okolja, kjer živita; mama ima višjo izobrazbo in v Ljubljano
prihaja iz mesta v Prekmurju, oče ima visoko izobrazbo (doktorat) in prihaja iz mesta na
Dolenjskem. Oba sta torej novinca tako v svojem geografskem okolju kot v svoji družbeni
skupini (prva generacija izobražencev), zaradi česar kaže njun sociolekt več značilnosti
kultiviranega kot samozavestnega nadkultiviranega. Dopisovančev starejši brat je odraščal
v Ljubljani in je kot pripadnik druge generacije izobražencev (sam v času pisanja obiskuje
102
fakulteto) znatno bolj jezikovno samozavesten; poleg tega njegov jezik vsebuje prvine
ekscesnega sociolekta, ki pa je v danem gradivu sorazmerno zabrisan. Med njim in
dopisovancem je namreč pet let in pol starostne razlike in imata povsem različni družbi, ki
imata različne vrednote; to pa pomeni, da so ekscesne prvine, cepljene na kultivirani
sociolekt, pri obeh bratih radikalno različne. Glede na različnost ekscesnega sociolekta se
torej brata v medsebojni komunikaciji raje zatekata h kultiviranemu sociolektu kot jeziku, ki
ga ima vsa družina skupnega, pač le s posameznimi jezikovnimi zaznamovalci lastne
individualnosti. Vsa skupina (z izjemo dopisovanca, ki se zasebno identificira z ekscesno
skupino) v času nastajanja besedil sprejema vrednote dominantne kulture, kar bomo lahko
razbrali tudi v analizi njihovega jezika.
Ker korpusa po velikosti nista povsem uravnotežena (kultiviranega sestavlja 10.840 besed,
ekscesnega 14.588), bomo v kvantitativnih analizah operirali predvsem z odstotkovnimi
vrednostmi.
3.2.3. Ortografija
Ortografiji obrobnega ekscesnega in kultiviranega sociolekta se v analiziranem gradivu po
pričakovanjih precej razlikujeta. Medtem ko ortografija kultiviranega sociolekta sledi
standardni normi z redkimi odstopanji, ki jih lahko pripišemo pomanjkljivemu poznavanju le-
te (npr. pri postavljanju vejic), ekscesni to normo zavrača in jo skuša približevati glasovju
govorjenega, lokalno obarvanega jezika. To je ena od teženj po ustvarjanju vtisa ustnosti –
podobne težnje bomo našli tudi drugod, npr. v skladnji in diskurzni semantiki. Nekaj teženj v
oblikoglasju, pa tudi splošneje, je naslednjih:
• različna opuščanja ali spremembe samoglasnikov zaradi redukcije ali asimilacije:
o opuščanje nenaglašenega končnega –o v prislovih (kolk, dobr, verjetn; pri
samostalnikih je ta pojav povezan s prehodom iz srednjega v moški spol)
o prehod deležniških končajev -al/-el/-il [aÜ/eÜ/iÜ] v -u [u] (prihaju, zgražu; uletu, hotu;
zbudu, fuknu)
o pisava po vokalni redukciji, posebno samoglasnika i (bli, prletela, prlezu, zanč)
o izpuščanje i- v predponi iz- (zmišljevati, zgubiti, zgledati, zvedeti)
o prehajanje -aj- [aó] v -ej- [eó] ali kar -i- (zdej, včeri, tuki, zjutri, neki; upimo)
• različne spremembe soglasnikov zaradi glasovne soseščine, posebej po onemitvi vmesnih
samoglasnikov (klele; tazga; kva; misla/misnla (< mislila, protetični n))
• vokalizacija začetnega predsoglasniškega v- [w] (ustati, ušeč)
• poenostavitve soglasniških sklopov (v vrcu (<v vrtcu)), tudi po onemitvi vmesnih
samoglasnikov (ker (< kter < kateri), tok, kok (< tolk, kolk < toliko, koliko))
103
• končnica -om, -ov namesto -em, -ev za c, j, č, ž in š (metalcom, Bocom, Ficom, sendvičov)
• otrdevanje -lj- in -nj- [l', n'] ali prehod slednjega v -jn- (bol, naklučje, spelal, najman,
zastojn)
• specifični zapisi nekaterih besed, pogosto po lokalno ljubljanski izreki (jest/jazt/jez (<
jaz); kva, lohk(a) (< lahko); ubrnjen, ušterija; per (< pir), mernih (mirnih))
• tvorba (skupaj zapisanih) sklopov iz pogostih besednih zvez (nevem, uredu, naprimer,
sfulom)
Značilno je, da so vsa ta odstopanja popolnoma nesistematična in se uporabljajo različno
pogosto (tudi pri istem piscu in v istem besedilu). Spodnja preglednica prikazuje
(ne)doslednost zapisa nekaterih zanimivejših besed:
• malo (28), mal (13)
• rekel (7), reku (4); napisal (8), napisu (2)
• tudi (73), tud (26); bila (40), bla (3)
• zjutraj (3), zjutri (4), zutri (1); tukaj (8), tuki (3),
• koliko (4), kolk (1), kok (2); toliko (17), tok (4)
• jaz (75), jest (4), jez (1), jazt (1)
• v redu (6), uredu (2)
Ugotovitve in sklepi na osnovi gradiva so torej naslednji.
1. Odstopanja od pisne norme standardnega jezika v ekscesnem sociolektu so
nesistematična (njihova norma je zelo ohlapna), kar lahko razumemo tudi kot izraz
specifičnega vrednotnega sistema, ki zavrača urejenost, tipično za kultivirane sociolekte;
2. Nestandardna oblika skoraj v nobenem primeru ni številčno pogostejša od standardne, kar
lahko interpretiramo kot izraz dejstva, da ekscesni sociolekt ne goji lastne norme, temveč
se uporabniki zadovoljujejo s tem, da njihov jezik parazitira na standardnem jeziku in ga
spodkopava. Posamezna odstopanja od standarda so očitno namerno uporabljena kot
stilem. Ta ugotovitev je skladna s Hallidayevo trditvijo, da je protijezik (ekscesni
sociolekt) jezik resocializacije, torej zavestna, načrtna alternativa in ne prvotno
pridobljena samoumevnost.
3. Iz druge točke sledi naslednji sklep: kar je v izreki zgolj izraz obrobnega (regionalna
izreka), je v pisavi, katere standardne norme se pisci sicer zavedajo, namerno
zaznamovanje ekscesnega (fonetična pisava).
104
3.2.4. Oblikoslovje
3.2.4.1. Obrobni ekscesni sociolekt

Ogled oblikoslovnih sredstev pokaže precej posebnosti predvsem v gradivu obrobnega
ekscesnega sociolekta. Kar smo rekli za ortografijo, velja v oblikoslovju v nekoliko manjši
meri: kar v ustnem načinu zaznamuje le obrobno, je v pisavi ekscesno, kolikor gre za zavesten
odklon od standardne norme, a le obrobno, kolikor gre za nepoznavanje te norme, ki je pri
slovnici nekoliko izrazitejše kot pri pisavi.
1. Tipično je zaznamovanje določnosti/nedoločnosti pri samostalnikih – nedoločnost z
zaimkom en (nadomestljiv z neki, ki pa praktično ni v uporabi) ter določnost z zaimkom
ta, navadno rabljenim kar predponsko na pridevnikih, ki so levi prilastki samostalnikov ali
kar sami konverzni samostalniki:
Včeraj je bil tudi v hali en koncert, karta je bila na dan koncerta 3000.
Baje je Triču roko potegnil u en stroj pa da ma ful zmaličeno, k da bi bla umetna.
… nato pa je še Pavle iz zahvalnosti pokozlal v dnevni sobi en lep bel tepih z muckami dolgimi 30 cm.
Rekli so, da bodo preverili če sem čisto taprava čarovnica.
Mal počaki, moram pogledat mal k tastari, ker kaže en poskus.
Tamalega Fabota (Robija) so zbili, tako, da je bil ves krvav po glavi.
2. Nedoločnost števila (približnost) zaznamuje prislov ene:
Takrat je tudi šlo ene 3 milijone samo za pijačo.
Zdaj so te že ene trikrat zajebal.
3. Redno najdemo konverzije prislovnih zaimkov v (sklonljive) pridevniške in slednjih v
samostalniške (s ko(li)kimi, večimi, dostimi):
Npr. Nataša s kokimi je že hodila pa se je za vsakim jokala.
4. Pogosta je raba mernega prislovnega zaimka namesto načinovnega, kadar dejansko
opisuje mero glagolskega dogodka oz. stanja:
Tok sem bila na koncu besna, da sem ga začela poditi iz žura.
Ampak ne morš si misliti kok mi gre na živce.
Bilo je sfulom dobr, špon, cool, super... Ne da se povedat kok dobr.
5. Pri slovničnem številu je opaziti izginjanje dvojine pri ženskem spolu, zlasti na deležniku
in redko na pomožniku; kot oblika pomožnika v prvi osebi dvojine se lahko uporablja
bove:
Krista in Mojca sta okoli treh ponoč spizdle k Marjaninem bratu domov spat.
Prilagam ti še dve slike iz koncerta Nazareth.
Včeraj sva se s Kristo zmenile, da bove šle skupaj ven…
Problem je zdaj koliko denarja bove uspele prišparati…
6. Pri slovničnem spolu je opazno prehajanje samostalnikov srednjega spola v moškega:
Zdi se mi, da si mi sedaj poslal dva zaporedna pisma (nisem siguren).
Če bo lep vreme bom imela žur, če ne pa še ne vem.
7. V zanikanem predmetu se namesto rodilnika uporablja tožilnik:
Nisem videl njihov scenski nastop (slišal pa tako nisem nič).
105
8. Samostalniška povedkova določila je mogoče stopnjevati:
Jaz nisem šla na koncert, ker mi je bilo preškoda denarja.
9. V spregatvi in sklanjatvi se pojavljajo nestandardne premene osnov ali nestandardne
pripone:
… spila sem kar precej pirov (rečmo kakšne 6-7)…
Z Natašo sva šli ene 10x okoli dvorane, da bi najdle enega redarja, ki ga Nataša pozna.
Meta je imela prakso popoldan, zato ni mogla pridet kmalu ven.
Danes oz včeraj smo bili v Riotu in se tam zajebavali.
Čez 14 dni (17 1) bo žur pri Žgoljatu.
10. Pisci končnice ob besedah, ki se jim zdijo tuje ali posebne, pišejo z vezajem:
… se tako vseeno bolj splača iti v GLEJ-a, kot pa v Palmo (v sredini tedna).
Joj kako je bil bogi ko smo ga ujeli, ravno na stopnicah, ki grejo iz WC-a.
Bilo je več kot 3/4 METAL-a.
Tastara je dala gor L. Van Bethoven-a Oda Radosti.
3.2.4.2. Kultivirani sociolekt

V korpusu besedil v kultiviranem sociolektu so odstopanja od standardne slovnice zelo redka.
1. Redko najdemo zaznamovanje določnosti in nedoločnosti samostalniške zveze, ki smo ga
pogosteje opazili v ekscesnem:
No sedaj sem pa napisala že kar en mali roman …
… smo tukaj doma sprešali grozdje in napolnili sod, pa še 3/4 tavelikega flaškona.
2. Nestandardna je pisava določne oblike pridevnika mali v nedoločni samostalniški
besedni zvezi (pojav nima ustreznice v gradivu iz ekscesnega sociolekta):
No sedaj sem pa napisala že kar en mali roman …
Tomaž divje študira, danes si je privoščil mali predah in šel smučat.
Mamica pripravlja en mali paketič za tebe, jaz pa ti ta čas napišem nekaj vrstic.
3. Občasno je uporabljen merni prislovni zaimek namesto načinovnega, kadar dejansko
opisuje mero glagolskega dogodka oz. stanja:
… sam sem bil v zadnjem času toliko zaposlen, da mi je vedno zmanjkalo časa za pismo.
… kaj so res toliko zaguljeni tam pri Vas…
4. Na hiperkorektnost morda kaže redna raba naglasne oblike osebnega zaimka namesto
naslonske ob predlogu, kadar bi bila običajnejša naslonska: v kultiviranem korpusu je
dvanajstkrat rabljena zveza na tebe in le enkrat nate (v ekscesnem štirikrat nate, nikoli na
tebe), dvakrat za tebe in enkrat zate (brez primera v ekscesnem korpusu). Zanimiva bi bila
primerjava tega opažanja z ustno prakso v obeh sociolektih.
3.2.5. Besedišče
Kot je bilo pričakovati, je že na prvi pogled najopaznejša razlika med obema korpusoma na
področju besedišča. Razlika je tako kvantitativna kot kvalitativna.
106
3.2.5.1. Kvantitativna analiza
1. Kultivirani sociolekt ima širši razpon besedišča kot ekscesni sociolekt. To je skladno s
tezo, da so govorci ekscesnega sociolekta osredotočeni zlasti na določena življenjska
področja (povezana z njihovo dejavnostjo in s hedonizmom), pozornost govorcev
kultiviranega pa je bolj razpršena, širša, usmerjena v celovitost okolja, ki jih obdaja.
a. V kultiviranem korpusu je med 10.840 skupnimi besedami kar 1989 različnih;
faktor ponavljanja je le 5,29 (v povprečju se vsaka beseda 5,29 × ponovi).
b. V obrobnem ekscesnem korpusu je med 14.588 besedami le 1843 različnih; faktor
ponavljanja je kar 7,88 (v povprečju se vsaka beseda 7,88 × ponovi).
2. Podobno se izkaže pri ločeni obravnavi raznolikosti glagolov in samostalnikov. Pri tem
je dodatna zanimivost ta, da je v ekscesnem korpusu je število različnih glagolov še bolj
omejeno glede na samostalnike kot pri kultiviranem.
a. V kultiviranem korpusu je faktor ponavljanja za samostalnike 4,77, za glagole pa
7,34 (samostalniki so 1,54 × pestrejši kot glagoli).
b. V obrobnem ekscesnem korpusu je faktor ponavljanja za samostalnike 5,09, za
glagole pa kar 8,31 (samostalniki so 1,63 × pestrejši kot glagoli)
3. Kultivirani sociolekt je bolj samostalniški kot ekscesni. To bi kazalo, da so govorci
obrobnega ekscesnega sociolekta bolj usmerjeni k dogajanju, doživljanju kot k objektom.
a. V kultiviranem sociolektu na vsak glagol pride 1,11 izraženega samostalnika
oziroma samostalniškega zaimka. Samostalniške besede tvorijo 27,82 %, glagoli
pa 25,11 % vseh besed.
b. V obrobnem ekscesnem sociolektu na vsak glagol pride 0,99 izraženega
samostalnika oziroma samostalniškega zaimka. Samostalniške besede tvorijo
26,95 %, glagoli pa 27,17 % vseh besed.
4. Kultivirani sociolekt uporablja več abstraktnih samostalnikov na -nje, -ost, -ota. To kaže
na tezo, da so govorci ekscesnega sociolekta bolj usmerjeni h konkretnemu kot
abstraktnemu doživljanju.
a. V kultiviranem sociolektu jih je 77 ali 1,9 % vseh samostalnikov (5,29 % vseh
različnih).
b. V obrobnem ekscesnem sociolektu jih je 46 ali 1,17 % vseh samostalnikov
(4,01 % vseh različnih).
Na kvantitativno analizo pojavljanja posameznih pomenskih skupin besed se bomo oprli še
spodaj, v poglavju o diskurzni semantiki, kjer nam bo tudi s količinskimi podatki pomagala
podpreti nekatere teze o prevladujočih načinih obravnave stvarnosti v obeh sociolektih.
107
3.2.5.2. Kvalitativna analiza
Ekscesni sociolekt
Splošno obrobno besedišče
• cajt, fajn, flaša, folk, foter, fotka, frej, fuč, furati, gnoj, gužva, kaselc, kelner, kišta,
kondukter, košta, kreten, laufat, lohka, lušen, luškan, merkati, pasati, pir, plac (platc),
pokozlati, pošlatati, prec, prišparati, ratati, reskirati, sigurno, spokati se, špilati, špon,
šponati, štacjon, štacuna, trola, ušterija, zaštihati, ziher, zlaufati, znesti, žicati
Zgoraj navedene besede tvorijo 1,14 % vseh besed v korpusu (167 pojavitev).
Ekscesno besedišče
• SPLOŠNO: beda (beda od koncerta), (biti komu) bedno, basati (koga kaj), bruka, čuza,
dobiti dvojko, dripec, đeket, fajt, flika, fora, frend, ful (s fulom, do fula), Hcorevec, hipuzl,
kao, keš, klas, kriza, Laibach, lutati, našponan, odštekan, orto, plata, prirolati, rasta,
razturiti, rolati, scena (pa te scene), sklofati se, smotan, sound, (ta)stari, šale (kaj so bile
šale), štekati, špon(ati), šus, težek, težiti, the best, tip, too much (tu mač), totalno, uleteti,
zahinaviti, zbiti, zbrcati, živa tuga, Bavarc, Lenin, Knafl (214 pojavitev)
• SPLOŠNO VULGARNO: dopizditi, drek (za en drek), fuk, fukati, fukniti (po tleh, iz postelje),
hudič, jebati (v glavo, jebi ga, šola me jebe, meni se jebe), kot prasica, kot svinja, kurac
(biti (za) en kurac, boli me kurac, gre mi na kurac, tisti kurci, kurc pa šola), kurba,
kurbarija, napizditi, peder, pička, pizda (tam neki v 3 pizde), pizdamaterina, pizdarija,
pofukan (dnevi pofukano počasi minevajo, pada ta pofukan sneg), popizditi (da popizdiš,
za popizdit), prasec, presran, razpizditi, rit, scanje, scat, sfukan, spizditi, sranje, srati (ga,
s kom), svinjsko (zebsti), zafukan, zajebati (stvar, koga), zajebavati (se) (114 pojavitev)
• HEDONISTIČNO: drogeraš, imeti ga v riti, lizati se (s kom), nabasan, nabutati se ga, napiti
se ko budala, nasuti se ga, nategniti, natepavati, nažreti se ga kot prasica, (po)žreti,
pribasati se ga, pribijati musko, rasturancija, totalka, zadet, zasrati (s kom), žur(irati)
(100 pojavitev)
Zgoraj navedene besede tvorijo kar 2,98 % vseh besed v korpusu (434 pojavitev).
Paradoksalno ožje kultivirano
• doli, morda, naposled, sprva, poet …
Vse tovrstne besede se pojavljajo zgolj posamezno in navadno ironično (parodična
intertekstualnost):
Nimam ti več kaj napisat, razen to, da sije sonce, da je toplo, skratka je kar lepo (a nisem poet!).
108
Kultivirani sociolekt
Preden se posvetimo razčlenitvi besedišča, moramo izpostaviti opaženo posebnost
kultiviranega sociolekta. Tudi ta namreč vsebuje znaten delež besed, ki ne spadajo v kulturni
jezik (čeprav so običajen del kultiviranega sociolekta), vendar pa je tako besedišče večkrat
izrecno zaznamovano z narekovaji. Narekovaji so v tem kontekstu diskurzivno sredstvo, ki
opozarjajo na zavest o morebitni problematičnosti uporabljene besede, ki pa jo pisec vendarle
želi uporabiti, ker tvori del intime med njim in dopisovalcem. Nelagodje seveda povzroča
pisni način, ki zbuja negotovost o primernosti. Pri piscih ekscesnega sociolekta podobne
zavesti o kaki problematičnosti ni zaslediti. Če se zdi raba nestandardne ortografije in delno
slovnice pri njih kot načrten stilem, je raba ekscesnega besedišča samoumevna in naravna.
Splošno obrobno besedišče
• avion, brezvezen, »cartlati«, dohtar, fajn, filati, flaša, flaškon, frizurca, fršlok, fruštkati,
gajba, gate, gužva, hajd, izprobati, kasetar, kibla, kompanion, korajžen, kravžlati, kufer,
ljubavni roman, majster, malar, matrati, muzika, nastradati, odšpilati, pajska, paketič,
pancar, pasati, pir, pornič, preštihati, prišparati, probati, rabiti (v pomenu potrebovati),
»razpištoliti se«, rukzak, sflaširati, sigurno, »sklamfati«, šansa, šnicla, špricati,
zabarikadirati, zastopiti, »zrihtati«, žiletka
Zgoraj navedene besede tvorijo 0,75 % vseh besed v korpusu (81 pojavitev). Značilno je, da
se v korpusu izmenjujejo s standardnimi dvojnicami (npr. 6 × avion vs. 3 × letalo, 1 × flaša
vs. 6 × steklenica, 4 × pir vs. 7 × pivo) ter da se povečini pojavljajo predvsem v besedilu pisca
B, ki je sicer tudi govorec ekscesnega sociolekta. V ekscesnem besedilu standardnih dvojnic
ni (4 × flaša vs. 0 × steklenica) ali pa obrobne močno vodijo (18 × pir/per vs. 8 × pivo).
Ekscesno besedišče
• SPLOŠNO: »brusiti« robnike, cvikati, »engleski bez muke«, faca, folk, lutati, odbrenkati,
»odšvasati«, odtrganec, pomorci (lokalen izraz), požurirati, priležnica, »razbacan«,
razsajati (v smislu potepati se), shoping, »težiti«, tip, tojfl, »utrgati se«, žur (31, 0,29 %)
• VULGARNO: »mudonja«, srati, sranje, zajeban (7, 0,06 %)
• SPECIFIČNO: »brojiti sitno«, čato, »dužnost«, đombarjenje, »generalno sređivanje
prostorija«, gušter, »izlaz«, jebem jim sunce vojničko, kantina, kaplar, komandirati,
obuka, »odlazak kuči«, PM, »posjeta«, postolje, postrojavanje, prekomanda, »redovno«,
stara bajta, stara đomba, stara kost, »stari vojnik«, »jutranja vežba«, »vrlo dobro« (31,
0,29 %)
Zgoraj navedene besede tvorijo 0,67 % vseh besed v korpusu (73 pojavitev).
Značilno je, da se v korpusu pojavljajo predvsem v besedilu pisca B, ki je sicer še govorec
ekscesnega sociolekta. A ta ekscesni sociolekt je že očitno drugačen, kot ga govorijo pisci
109
obrobnega ekscesnega korpusa (prim. seznam besedišča!), poleg tega pa je pisec B znatno
bolj zadržan pri zapisovanju tovrstnega besedišča in v pisnem načinu daje prednost
kultiviranim prvinam.
Druga posebnost zgoraj navedenega besedišča je njegova funkcionalnost. Predvsem starejša
pisca, kadar uporabljata besedišče z zgornjega seznama, to zelo očitno počenjata z namenom
solidarizacije – želita se približati sinu, ki trenutno živi v svetu, kakršnega opisuje vojaški
sociolekt. Rabe takega izrazja v ekscesnem korpusu praktično ni zaslediti – njegovi govorci
očitno ne priznavajo, da naslovnik njihovih besedil živi v drugačnem svetu in ga lahko vidijo
edino kot pripadnika lastne skupine, kot govorca skupnega jezika. Omenjena solidarizacija
gre celo tako daleč, da pisec O v primeru, ko želi sina potolažiti, ker mu ni uspelo dobiti
dopusta, zapiše stavek:
Jebem jim sunce vojničko, kaj so res toliko zaguljeni tam pri Vas, da v vsem tem času ni po končani obuki in
terenu ni bilo toliko časa, da bi te spustili enkrat domov.
Kletvica »jebem jim sunce vojničko« zelo opazno izstopa iz piščevega lastnega kultiviranega
sociolekta in ima zgolj to funkcijo, da sinu pokaže, koliko se pisec vživlja v njegovo
(trenutno) situacijo. Isti pisec s podobnim namenom občasno uporablja tudi kak izraz iz
ekscesnega sociolekta (npr. cvikati, zatežiti, fršlok), ki pa v njegovem besedilu učinkuje zelo
nenavadno zaradi konteksta, včasih pa tudi zaradi zastarelosti izraza (izraz cvikati npr. ni v
aktivnem besedišču dopisovalca – uporabljal se je v času mladosti pisca B). O tej
funkcionalnosti bo več govora v poglavju o diskurzni semantiki.
Ožje kultivirano
• bodriti, čitati, čvrstost, debata, doli, hecati, kompletno (za preobleči), konverzacija,
krasno, kreniti, morda, naraščaj, nepopisno, odet, podvizati se, pokončnost, prilika,
primitivizem, soprog, specialno, srčece, stres, suhoparno, tamkajšnji, termin, ukor
(rabljen kot evfemizem), vedrejši, vince, višava, vojašnica, zaprepaščen, zaužiti
Zgoraj navedene besede tvorijo 0,28 % vseh besed v korpusu (30 pojavitev). V kontekstu
pisnega jezika je ločevanje besed kultiviranega sociolekta nekoliko težavno, saj gre za velik
del besed, ki so sicer povsem običajne (nezaznamovane) v kultiviranem kontekstu. Izbrane so
besede, ki bi se v ekscesnem jeziku lahko znašle le kot interferenca (pretežno slovnične
besede) ali v ironični rabi (pretežno polnopomenske besede).
Komentar
Tudi besedila, napisana v kultiviranem sociolektu, vsebujejo znaten delež besed, ki niso del
kulturnega jezika (slovenska teorija zvrstnosti bi jih imenovala »neknjižne pogovorne«). Te
besede so specifične za intimni kontekst in ponazarjajo razliko med kulturnim jezikom in
sproščenim kultiviranim sociolektom, ki se giblje že proti nadkultiviranemu. Občutek
110
sproščenosti pri takih rabah (ki bi bil najavtentičnejši znak pravega nadkultiviranega
sociolekta) sicer kalijo pogosto rabljeni narekovaji, s katerimi skušajo pisci blažiti
nekultivirane prvine in jih narediti sprejemljivejše. Po drugi strani pa njihova navzočnost
razkriva pravo naravo razlike med ekscesnim in kultiviranim sociolektom:
• delno je razlika v količini in vrsti ekscesnega in obrobnega besedišča, saj je ta delež v
ekscesnem sociolektu znatno večji (4,12 % proti 1,42 %), besedišče pa je na splošno v
ostrejšem nasprotju s kulturno normo;
• delno pa je razlika v splošnem razponu obeh sociolektov: medtem ko v ekscesnem
korpusu obrobno in ekscesno besedišče (poleg nevtralnega) močno prevladuje, je v
kultiviranem sorazmerno enakomerno pomešano s specifično kultiviranim; rečemo lahko,
da je razpon besedišča v kultiviranem sociolektu znatno širši (in bi bil v nadkultiviranem
še širši, pomnožen s specifično nadkultiviranim besediščem).
3.2.6. Skladnja
Teza, da bi se kultivirani in ekscesni/obrobni sociolekt razlikovala v pogostosti rabe različnih
medstavčnih razmerij (priredja in (priredna) brezvezja, podredja in vgradnje oz. prilastki), se
ni potrdila v nobeni kombinaciji – vsaj ne v pisnem besedilu in ne statistično. Pričakovali
smo, (1) da bo v obrobnem ekscesnem sociolektu najti večji delež priredij kot v kultiviranem,
(2) da bo v njem najti večji delež brezvezij in (3) večji delež prilastkovnih odvisnikov glede
na prava podredja. Prilastkov odvisnik namreč v primerjavi s pravim podredjem pomeni
določeno skladenjsko poenostavitev, saj stavek kot stavčni člen nadomesti besedna zveza
(tako stavki so po Hallidayu downranked, znižani na raven sestavine besedne zveze) Razlike
med samimi povprečji so sicer sledile pričakovanjem, vendar so bile premajhne, odstopanja
med posamezniki pa prevelika, da bi bili rezultati statistično pomembni. Potrdil ali dokončno
ovrgel bi jih lahko šele precej večji vzorec. Spodnja tabela prikazuje ugotovljena razmerja:
Ekscesni Kultivirani T-test

(< 0,05 je signifikantno)
% priredij v vseh razmerjih 34,2 33,7 0,449
% brezvezij v vseh razmerjih 18,0 16,9 0,437
% pravih podredij v vseh razmerjih 38,1 40,7 0,278
% prilastkovih odvisnikov v vseh razmerjih 9,7 8,7 0,308
Analiza pa je potrdila naslednje tri razlike:

1. pisci v kultiviranem sociolektu so dosledno uporabljali več stavkov na poved kot pisci v
obrobnem ekscesnem sociolektu (povprečno 2,46 nasproti 2,21 pri ekscesnih);
111
2. pisci v kultiviranem sociolektu so uporabljali več besed na poved kot pisci v obrobnem
ekscesnem sociolektu (povprečno 14,36 nasproti 11,45 pri ekscesnih);
3. pisci v kultiviranem sociolektu so uporabljali več besed na stavek kot pisci v obrobnem
ekscesnem sociolektu (povprečno 5,85 nasproti 5,19 pri ekscesnih).
Pisci v ekscesnim jeziku so torej na splošno tvorili preprostejše in krajše povedi ter krajše
stavke kot pisci v kultiviranem. Vse tri razlike so se izkazale za statistično pomembne.
Spodnja tabela prikazuje rezultate.
Stavkov na poved Besed na poved Besed na stavek

Ekscesni Kultivirani Ekscesni Kultivirani Ekscesni Kultivirani
D 2,36 2,61 M D 12,53 15,03 M D 5,31 5,76 M
R 2,02 2,31 B R 10,84 13,50 B R 5,37 5,84 B
K 2,30 2,45 O K 11,33 14,57 O K 4,93 5,95 O
N 2,16 N 11,09 N 5,14
Povpr. 2,21 2,46 Povpr. 11,45 14,36 Povpr. 5,19 5,85
T-test 0,046 T-test 0,003 T-test 0,001
(< 0,05 je signifikantno) (< 0,05 je signifikantno) (< 0,05 je signifikantno)
Čemu lahko pripišemo te razlike?

Prvi dejavnik, na katerega lahko pomislimo, da utemeljenost analiziranega ekscesnega
sociolekta na obrobnem: tvorba zapletenejših struktur naj bi bila povezana z večjo izobrazbo
oz. večji izpostavljenosti pisnim besedilom. Čeprav tudi obrobni govorci te strukture poznajo,
jih tvorijo z večjo težavo. To domnevo podpirajo okorne povedi, kot je na primer tale:
Vem da si mislil na nas, ki smo se tu veselo zajebavali, ti pa si gnil v tisti pizdariji, od koder te niso pustili tudi
za 3 dni v Ljubljano, pogledat stare kolege in se malo zapiti z njimi kot si se prej. (K)
Poved ima kar 7 stavkov, med katerimi sta dva nedoločniška in dva oziralna. Avtorica v njem
očitno temeljito izkorišča zmožnost pisnega načina za tvorbo zapletenih struktur, vendar tvori
strukturo, ki je že prezapletena in težka za obdelavo. Zanimiv je drugi oziralni stavek (… od
koder te niso pustili tudi za 3 dni v Ljubljano …), ki je še posebno izrazito pisne narave;
nabrekanje povedi z rabo takih struktur (»nepravi oziralniki«, prim. Sovre 1939) standardni
jezik zaradi načelnih meril odklanja. Pisci analiziranih ekscesnih besedil torej sicer poznajo
sredstva pisnega jezika (zato so tudi njihove povedi sorazmerno dolge), vendar njihovo
podlago v obrobnem sociolektu poleg sorazmerno krajših povedi izdaja tudi njihova okornost.
Opaženo razliko pa lahko podpremo s še enim dejavnikom, ki se glede na siceršnje rezultate
analize zdi najmanj enako pomemben. Čeprav primeri, kot je zgornji, kažejo na izkoriščanje
možnosti pisnega načina, pisci ekscesnih besedil vendarle dajejo izrazito prednost ustnosti.
Oglejmo si še en primer zapletenega stavka:
Celo noč smo se zajebavali, pili in plesali, tudi peli smo ob spremljavi kitare, ki jo je igral en iz Litije (Maki
mogoče ga poznaš) ful mi je skoz težil povrhu vsega me pa norec še ustriže, dobr da mi je Zajc spulu čop, tko
da me zdaj vse boli zadaj. (K)
112
Tudi v tem stavku je oziralnik izrazito pisne narave, kljub temu pa kaotičnost (brezvezja,
trenutni prehod v dramatični sedanjik sredi povedi) zlasti druge polovice povedi daje izrazito
govoren vtis, tj. vtis nepripravljenega, sprotnega razvijanja teme. Kot smo opazili že pri
ortografiji, ekscesni sociolekt pisnega načina ne sprejema kot zares svojega in si nenehno
prizadeva ustvariti vtis govorjenja. Pisci torej nenehno nihajo med (včasih okornim)
opiranjem na možnosti pisnega jezika ter načelnim zavračanjem, celo spodkopavanjem le-tega
kot tujega (kultiviranega). Vedno znova izkoristijo priložnost, da izrazijo pripadnost ustnemu
načinu – s posnemanjem izreke, s posnemanjem preprostejše in ohlapnejše ustne skladnje, še
posebej pa z značilno diskurzno semantiko.
3.2.7. Diskurzna semantika

Za konec smo prihranili še nekaj kvantitativnih in kvalitativnih podatkov, ki nam dajejo
vpogled v diskurzno semantiko različnih sociolektov. Kot izhaja že iz obširnega teoretičnega
uvoda, je prav to področje, ki nas najbolj zanima. Različni sociolekti utelešajo različne
poglede na svet; v tem poglavju bomo skušali dokazati nekaj temeljnih razlik.
3.2.7.1. Ekscesni sociolekt je bolj egocentričen od kultiviranega

Nekateri podatki iz kvantitativne analize kažejo na to, da je ekscesni sociolekt v primerjavi s
kultiviranim izrazito bolj osredotočen na prvo osebo (jaz, mi) in njeno neposredno okolico kot
kultivirani. Spodnja tabela na primer prikazuje razporeditev osebnih zaimkov ter oblik glagola
biti v obeh korpusih; razlike, ki presegajo 5 %, so natisnjene polkrepko:
Ekscesni sociolekt Kultivirani sociolekt

ZAIMEK % zaimkov % zaimkov ZAIMEK
1. oseba 40,79% 24,30% 1. oseba
2. oseba 30,24% 49,35% 2. oseba
3. oseba 28,97% 26,35% 3. oseba
BITI % vseh BITI % vseh BITI BITI
1. oseba 37,00% 31,13% 1. oseba
2. oseba 8,37% 16,18% 2. oseba
3. oseba 54,63% 52,70% 3. oseba
(skupaj) 100,00% 100,01%
1. oseba edn. 25,26% 15,61% 1. oseba edn.
(skupaj edn.) 76,21% 72,75%
Pisci ekscesnega sociolekta opazno vodijo pri referencah na prvo osebo: pri osebnih zaimkih
je prvoosebni celo najpogostejši od vseh. Medtem ko so reference na tretjo osebo pri obeh
sociolektih sorazmerno uravnotežene, pa pisci kultiviranega sociolekta močno vodijo pri
referencah na drugo osebo. Od kod ta razlika?
113
Deloma jo lahko pojasnimo s specifičnim mestom dopisovanca v družbeni mreži vsakega od
piscev. Za pisce kultiviranega sociolekta je dopisovanec družinski član in se intenzivno
zanimajo zanj (odtod prvenstvo druge osebe), medtem ko je za pisce ekscesnega sociolekta le
prijatelj in zato bolj v ozadju. Vendar pa to ni edini dejavnik; ekscesni pisci vodijo v rabi prve
osebe tudi, če upoštevamo zgolj prvoosebne in tretjeosebne reference, brez drugoosebnih.
Uporabljajo za 10,48 % več prvoosebnih zaimkov (58,47% glede na 41,53% tretjeosebnih – v
kultiviranem korpusu je to razmerje 47,99% proti 52,01%) in 3,75 % več prvoosebnega biti
kot pisci kultiviranega sociolekta (40,38% glede na 59,62% tretjeosebnih – v kultiviranem
korpusu je to razmerje 37,13% proti 62,87%). Zgolj specifično mesto dopisovalca v družbeni
mreži za razlago torej ne zadošča.
Menim – še posebej ob upoštevanju drugih statističnih podatkov, ki ji bomo navedli malce
kasneje – da nam te številke kažejo predvsem na pogled na svet, ki je značilen za govorca
ekscesnega sociolekta. Ko rečemo, da je ta pogled egocentričen, s tem mislimo, da govorec
ekscesnega sociolekta v besedilu nenehno poudarja svojo perspektivo, ki je po eni strani
kolektivna (mi), po drugi pa individualna (jaz). O pomembnosti kolektivne prve osebe priča
tudi dejstvo, da je četrti najpogostejši samostalnik v ekscesnem korpusu folk (1,27 % vseh
samostalnikov v korpusu) – beseda, ki se nanaša skoraj izključno na pripadnike lastne družbe
in le izjemoma na ljudi na splošno; z njim govorec preprosto ločuje osebe, ki so zanj
relevantne, od drugih. Relevantne osebe, ki s piscem tvorijo isto jezikovno skupnost, imajo
skupne vednosti in vrednote; na te skupne vednosti in vrednote se tudi nenehno sklicujejo
(znane eliptične fraze iz ekscesnega sociolekta so »pa to«, »pa take fore« ipd., s katerimi
govorec vedno znova nakaže, kako mu ni treba podrobno razlagati, kaj misli, saj sogovornik
brez dvoma ve, kaj je »to« in kakšne so »take fore«):
Vedno sta mi govorila, kaj si bodo mislili sosedi, da hodiš ven, da si tako napravljena, slaba v šoli, da imaš
fanta… Saj poznaš kakšni so tastari.(N)
Bilo je še kar, no - nevem no, tko, saj veš ne. (K)
Po teh vrednostih in vrednotah se tudi jasno ločijo od preostale družbe – družba jih ne razume
in jih obsoja, oni pa njo:
No ob ene treh, štirih smo šli nazaj na grad, spili še nekaj vina, ko so se pa odprle gostilne pa spet naprej pit.
Kaj so si mislili kelnerji. Ob 7h ful nabasani.(R).
Ob 6-7 zvečer smo kar polegli po klopcah našega lepega parka, folk se je pa zgražu.(R)
Saj poznaš kakšni so tastari. Joj groza. Pa sploh ne vem kaj sem tazga počela. (N)
Seveda pa kolektivna prva oseba ni najpomembnejša; v njej si mora tudi individualni jaz
vedno znova izboriti svoje osebno mesto, hkrati pa pogosto boleče doživlja lastne konflikte z
njo:
V petek sem šla mal pogledat v park. Sem se kar smotan počutila, ker me že ene pol leta ni bilo tam, (no saj
toliko časa še ni minilo, ampak meni se zdi to velik). Pa tudi pozimi nismo bili nič skupaj, pol pa zdej kar na
enkrat spet jaz v parku. Grozno se počutim. Kot bi se silila. Mah, sploh ti ne znam razložit kako se smotan
počutim. Kaj si folk misli? Zihr - kaj pa ta tuki? Boli me kurac! (K)
114
Najbrž si boš mislu o meni to kar si misli folk iz Lenina. Da sem svinja in ne vem kaj še. No saj ni tako hudo,
samo poznati me nihče več noče. Ko pridem v park je glih tako, kot da me sploh ne bi bilo. Stojim zraven
ostalih, nihče me nič ne vpraša, kaj šele da bi me pogledu. Dost o tem. Se bodo že pomiril. (N)
Postalo je vse tako čudno, vsaj zame, vse bolj mi postaja vse tako tuje. Baje tudi žura ne bomo imeli skupaj, za
primer ti naj povem to in po tem sodeč sklepam: zadnjič enkrat je imel Kreator žur in je na žur povabil le nekaj
folka, Krista, jaz in še eni ostali nismo bili povabljeni in me tudi kaj v zvezi s tem sploh ni ganilo, potem pa je
teden za tem žur naredila Nataša, povabila je samo Kristo, mene in ostal folk iz Polja. Polno stvari sploh ne
razumem ampak čist tko meni je za vse skupaj čisto vseeno. (D)
Občutek pripadnosti skupnim vednostim in vrednotam je pomemben dejavnik pri tvorbi
govornih dejanj v ekscesnem sociolektu, posebej zato, ker ta sociolekt, kot bomo videli, daje
iracionalnemu prednost pred racionalnim.
3.2.7.2. Ekscesni sociolekt je iracionalnejši od kultiviranega
Ekscesni sociolekt se izogiba racionalizaciji

Zgoraj omenjeno sklicevanje na skupne vrednote je pomemben dejavnik pri govornih
dejanjih, kot je npr. tolaženje. Pisci kultiviranega sociolekta skušajo dopisovalca potolažiti,
ker mu ni uspelo dobiti dopusta, z racionalnimi argumenti:
Andrej za prvi maj ne bodi žalosten, ker ne greš domov – vsi vlaki, avioni, avtobusi so razprodani. Že samo za
vožnjo bi izgubil cela dva dneva. (M)
Vem kako ti je bilo težko, ko si izvedel, da ne boš smel domov za novo leto. Tudi midva z mamico sva te dolgo
čakala, še ves silvestrski dan do večera. Morda si pa ne bi smeli toliko obetati od tega, kar je nemogoče
uresničiti. Preveč daleč smo narazen in vojska pač ne pozna sentimentalnosti. Upam, da si korajžno prestal
tudi to preizkušnjo saj mora človek za svojo pokončnost v življenju marsikaj potrpeti. (O)
Zgodilo se je najslabše, kar se je lahko in taki si pač moral praznovati ob rezini salame in sira in ob nekaj
flašah Nikšičkega pira. Upam, da ti vsaj tega ni manjkalo! Veš, saj je lepo, ko prideš domov za par dni na
dopust, ampak, ko se je treba spet vrniti je pa zelo, zelo hudo. Vsaj to ti je bilo prihranjeno. Slaba tolažba ne?
(B)
Druga oblika tolažbe je izražanje lastnega čustva – žalosti:
Če se ne posreči, bomo žalostni, vendar bomo tudi to preživeli. (M)
Mamica ti najbrž danes ne bo nič napisala, ker je še vedno preveč žalostna, ti pa kmalu piše pismo. (O)
Povsem drugačno je tolaženje pri piscih ekscesnega sociolekta. Pisci ne racionalizirajo in ne
izražajo lastne žalosti; žalost kot čustvo je v ekscesnem sociolektu, kot bomo videli malo
kasneje, praviloma sankcionirana. Namesto tega svoje opise prežemajo z jezo, ciničnim
humorjem ali ironijo – s tisto ironijo, ki naj bi tudi dopisovalcu pomagala premagati lastno
žalost. Pisci izražajo, da so skupnega mnenja z dopisovancem, ki ima gotovo trdo kožo.
Kaj je bilo, da nisi prišel? A si spet kakšne pizdarije delal? Tle smo te ful čakal do 11 zvečer (v petek) v Figi,
potem smo pa šli v Študenta, ponavadi gremo že pred 9 uro. No upam, da boš čimprej prišel. Zdaj so te že ene
trikrat zajebal (R).
Pa takrat v petek 27. 3. ko naj bi prišel te je tud ves folk pričakoval. Ti pa spet zajebu stvar. Enkrat maja,
junija te bodo po moje spustil domov. Nič hudega ne bi bilo, če bi te prej, a ne? Po moje se kar strinjaš s tem.
(K)
Škoda, da te ni bilo za novo leto doma. Kaj nisi dezertiral? Bi bil vsaj doma. Potem bi imel pa še zastonj
prevoz do Danilovgrada. Tistih par dni čuze bi pa že reskiral. Jebi ga, če nisi za stvar. (R)
Vem da si mislil na nas, ki smo se tu veselo zajebavali, ti pa si gnil v tisti pizdariji, od koder te niso pustili tudi
za 3 dni v Ljubljano, pogledat stare kolege in se malo zapiti z njimi kot si se prej. Oziroma pa zakaj te sploh
niso spustili domov za praznike? Pisal si da morda prideš, toda niti v ponedeljek, niti v torek, niti v sredo ni
bilo Brinclja videti pred Puharjevo ali v Figovcu... Sranje! (K)
115
Poudarjeno navajanje dejstev (»zdaj so te že ene trikrat zajebal«, »ti pa si gnil v tisti pizdariji,
od koder te niso pustili tudi za 3 dni v Ljubljano, pogledat stare kolege in se malo zapiti z
njimi kot si se prej«) ne potrebuje eksplicitnega sočustvovanja: v sociolektu, v katerem so
skupne vednosti tudi tako izrazito vrednostno nabite, je vrednotenje že vsebovano. Sporočilo
se glasi: »bilo je neprijetno, toda mi se razumemo«: Tak odnos omogoča tudi prostodušne šale
s povodom za tolažbo (»Kaj nisi dezertiral? Bi bil vsaj doma. Potem bi imel pa še zastonj
prevoz do Danilovgrada.«), saj se lahko pisec zanaša na to, da bo tudi dopisovalec to sprejel s
samoironijo.
Ironija je nasploh zelo pogosta prvina vsakega ekscesnega sociolekta – opazna je v
nenehnem sprevračanju pomena besed, bodisi leksikaliziranem (nevtralen izraz postane
slengizem) bodisi sprotnem (pomen besede se ad hoc sprevrže v svoje nasprotje):
Marjetička, kot lepotica jo je spet doletela taka sreča, da ji bodo še cel mesec stali pokonc lasje. (N)
Imam 4 predmete. Ocene: 4 neocenjene. Lep uspeh, a? (R)
Enako velja za nekatere avtomatizirane načine izražanja:
…ful mi je skoz težil povrhu vsega me pa norec še ustriže, dobr da mi je Zajc spulu čop, tko da me zdaj vse
boli zadaj. (K).
Ko sem šla domov je dež tako padal, imela sem totalno mokre lase in »dobro« da se zato naslednji dan nisem
prehladila. Še danes, ko je od tega že en teden me grlo tako boli da popizdiš. (D)
V petek smo bili spet v ŠN, dobr da je Dunja zamudila trolo ob 24.00, tko da je mogla potem na uno ob 3.12.
(K)
Upam, da mi bo potem fotr spet odbil glavo. (D)
V vseh zgornjih primerih stavki seveda pomenijo prav nasprotno od tega, kar dobesedno
izražajo, pravilno razumevanje pa je samoumevno pričakovano.
Ekscesni sociolekt se nagiba k skrajnemu vrednotenju

Večja iracionalnost ekscesnega sociolekta je opazna tudi v distribuciji vrednotenjskih besed.
Ko smo opredelili že v uvodu, vsak sociolekt specifično vrednoti vsak pojem, kar tvori
ideologijo njegove družbene skupine; toda ekscesni sociolekti so pri tem izrazito
eksplicitnejši. Poznajo pravo množico eksplicitno vrednotenjskih samostalnikov in glagolov
(kreten, idiot, kurac, težiti, srati, zajebavati, zajebati); dovolj zgovorna pa je že preprosta
kvantitativna analiza nekaterih vrednotenjskih pridevnikov in prislovov.
EKSCESNI KULTIVIRANI
Zmerno pozitivne (prijetno, lepo, dobro/bolje, fino, fajn) 53 (0,36 %) 59 (0,54 %)
Zelo pozitivne (špon, cool, super, zelo dobro, ful dobro, kva je dobro) 26 (0,18 %) 6 (0,06 %)
Zmerno negativne (grdo, hudo, slabo, smotano) 16 (0,11 %) 13 (0,12 %)
Zelo negativne (zanič, (za en) kurc, (za en) drek, sranje, gre na živce, 33 (0,23 %) 9 (0,08 %)
gre na kurac, zoprno, brezvezno, tuga, hudič, zajeban, pofukan, zafukan,
dolgčas)
Odklonilno indiferentne (mi je vseeno, boli me kurac, boli me rit) 5 (0,03 %) 0 (0,00 %)
SKUPAJ 0,91 % 0,80 %
116
V tem izboru je na prvi pogled opazno, da kultivirani sociolekt nekoliko prednjači pri
zmernem vrednotenju, ekscesni pa močno pri skrajnem, tam, kjer se odobravanje
sprevrača v iracionalno navdušenje, neodobravanje pa v gnus, zaničevanje ali jezo.
Kultivirani sociolekt daje prednost emocionalni uravnoteženosti, ekscesni pretiravanju (eksces
kot prekoračenje normalnega, povprečnega v kaki stvari – SSKJ).
Cenzura čustev v ekscesnem in kultiviranem sociolektu

Vendar pa izražanje iracionalnih prvin v ekscesnem sociolektu nikakor ni povsem prosto in
temelji na specifičnem vrednotnem sistemu te skupine. Ekscesni sociolekt opazovane družbe
– pripadnikov težkometalne subkulture – cenzurira izražanje čustev, ki veljajo za
mehkužna (veselje, žalost, sočutje), medtem ko jih kultivirani sociolekt spodbuja oziroma
jim, kot kaže zgornja razpredelnica, daje prednost pred »grobimi« čustvi, kot so jeza,
zaničevanje in gnus. Za primerjavo si oglejmo še naslednjo razpredelnico:
Ekscesni Kultivirani
izpeljanke iz žal (žalosten, žalovati – razen frazeologema na žalost) 0 (0,00 %) 7 (0,06 %)
izpeljanke iz vesel (vesel, veselo, veseliti) 4 (0,03 %) 14 (0,13 %)
besedne zveze s hudo (biti hudo, v hudem) 8 (0,05 %) 6 (0,06 %)
Čeprav se zdi v zgornji statistiki beseda hudo v ekscesnem sociolektu sorazmerno pogosta,
ogled njene rabe pokaže drugačno sliko – v več primerih je ironizirana in zanikana:
Enkrat maja, junija te bodo po moje spustil domov. Nič hudega ne bi bilo, če bi te prej, a ne?
Najbrž si boš mislu o meni to kar si misli folk iz Lenina. Da sem svinja in ne vem kaj še. No saj ni tako hudo,
samo poznati me nihče več noče.
Ti je pa res 10 dni bilo hudo brez pisma! Ti revež!
Prvi primer je v resnici evfemizem, ki pomeni nasprotno (nič hudega ne bi bilo > super bi
bilo!); drugi primer je (ne posebno uspešno) zanikanje, da bi bila praktična izključenost iz
družbe »tako huda« stvar. Tretji primer pa je že izrecna ironična zavrnitev »mehkužnega«
čustva dopisovanca, ki se je v prejšnjem pismu potožil, da deset dni ni prejel nobene pošte.
Zelo opazna prvina, ki potrjuje tezo o cenzuriranju določenih »mehkužnih« čustev (predvsem
žalosti), je zelo pogosta groba, celo vulgarna zavrnitev lastnega čustvovanja v ekscesnem
korpusu:
No poleg tega sem imela še vrsto drugih težav, zaradi katerih sem bila tako potrta, nerazpoložena skratka bilo
mi je tako, da bi kar umrla. Dosti tudi o tem nakladanju. Gremo naprej.
Kajti če bi kaj takega omenila fotru, bi me samo brcnil v glavo in nevem. Včeraj je namreč poskušal nekaj
podobnega, vendar sem se še pravi čas umaknila. Dovolj o tem.
Ko pridem v park je glih tako, kot da me sploh ne bi bilo. Stojim zraven ostalih, nihče me nič ne vpraša, kaj
šele da bi me pogledu. Dost o tem. Se bodo že pomiril.
Veš, če kaj zveš in poveš novico je še večje sranje. Najbolje je trpeti in biti tiho. No dost jamranja.
Imela sem (v šoli) samo eno grajo - matematiko... Dost o šoli ker mi gre na KURAC.
117
Težnja po cenzuriranju mehkužnosti v ekscesnem sociolektu je diametralno nasprotna težnji
kultiviranega sociolekta, ki, kot kažejo že navedene statistike, cenzurira vulgarnost in
skrajnosti ter daje prednost zmernejšim čustvom.
Členki kot merilo iracionalnosti

Možno merilo modalnosti – kot posebnega vidika vnosa iracionalne, vrednotenjske vsebine v
besedilo – je tudi statistka rabe členkov. V drugem besedilu (Skubic 1999) sem skušal
dokazati, da je funkcija velikega dela le-teh pretežno modalna. Tudi tu ekscesni korpus
izrazito vodi pri veliki večini členkov (členke, ki označujejo epistemično modalnost, bomo
obravnavali v naslednjem podpoglavju)
EKSCESNI % KULTIVIRANI %
še 170 1,17% 103 0,95%
že 116 0,80% 102 0,94%
le, samo 90 0,62% 58 0,54%
kar 87 0,60% 47 0,43%
sploh 58 0,40% 18 0,17%
naj 41 0,28% 13 0,12%
res 37 0,25% 10 0,09%
vsaj, vsej 25 0,17% 10 0,09%
prav, ravno 30 0,21% 14 0,13%
okoli, okrog, približno 15 0,10% 7 0,06%
skoraj 11 0,08% 6 0,06%
pravzaprav, v bistvu 13 0,09% 0 0,00%
jebi ga 7 0,05% 0 0,00%
točno 7 0,05% 0 0,00%
komaj 6 0,04% 5 0,05%
pač 6 0,04% 16 0,15%
žal, na žalost 5 0,03% 1 0,01%
glih 4 0,03% 0 0,00%
posebej, posebno, zlasti 4 0,03% 7 0,06%
VSOTA 732 5,02% 417 3,85%
Večji delež členkov kaže na večjo navzočnost nezavedne vrednotenjske prvine v besedilu in s
tem v pristopu k stvarnosti nasploh.
3.2.7.3. Ekscesni sociolekt je subjektivnejši od kultiviranega

Posebej si kaže ogledati tiste členke in nekatera druga jezikovna sredstva, ki zaznamujejo
epistemično modalnost, torej izražajo govorčev odnos do verjetnosti, da je propozicija
resnična. Tudi tu je namreč mogoče opaziti specifično težnjo ekscesnega sociolekta in jo
interpretirati posebej.
118
EKSCESNI KULTIVIRANI
POGOJ pogojnik (bi) 100 0,69% 58 0,54%
GOTOVOST ziher, gotovo, sigurno, jasno, seveda 21 0,14% 12 0,11%
GOTOVO NE nikakor, niti slučajno, kje neki, sploh ne 22 0,15 % 2 0,02 %
VERJETNOST najbrž, verjetno 21 0,14% 13 0,12%
MOŽNOST mogoče, morda, možno 28 0,19% 15 0,14%
SUBJEKTIVNA upam, po možnosti; po moje(m), mislim; ne 117 0,80% 63 0,58%
SODBA vem; vem
PRIPISOVANJE kao, baje, naj bi, češ, menda 25 0,17% 6 0,06%
DRUGEMU
VSOTA 334 2,29% 169 1,56%
V ekscesnem korpusu je s pogojnikom, členkom ali enim od navedenih modalnih nadrejenih

stavkov modalizirana vsaka 4,68., v kultiviranem pa vsaka 6,78. propozicija (v namene te
analize postavljena kot pomenska podstava enega stavka z eno osebno glagolsko obliko).
Poleg tega je v ekscesnem korpusu med glagoli, ki tvorijo več kot 0,1 % vseh glagolov,
6,06 % pojavitev modalnih (vedeti, misliti, hoteti, upati, zdeti, izgledati), v kultiviranem
korpusu pa 4,92 % (upati, vedeti, misliti, želeti, hoteti, izgledati, zdeti).
Razlika ni zelo velika, vsekakor pa je dovolj opazna in dovolj sistematična, da zahteva
interpretacijo. Zdi se, da so pisci kultiviranega sociolekta bolj nagnjeni k podajanju
objektivnih informacij kot dejstev, medtem ko so pisci ekscesnega sociolekta bolj nagnjeni k
temu, da izhajajo iz sebe in svojega videnja stvarnosti. Tudi to podpira našo prvo tezo o večji
egocentričnosti ekscesnega sociolekta.
3.2.7.4. Ekscesni sociolekt daje prednost ustnemu, kultivirani pisnemu

Statistično morda najbolj izrazita razlika med obema sociolektoma je pogostost jezikovnih
sredstev, ki so sicer značilna za ustni način. V poglavju o skladnji smo sicer opozorili, da se
tudi pisci ekscesnega sociolekta opirajo na specifične možnosti pisnega jezika (ter občasno
tvorijo dolge in zapletene stavke); vendar pa se v siceršnji stilizaciji svoje pisave izrazito
trudijo ustvarjati vtis govorjenega jezika. Tako je zelo izrazita razlika v rabi tako imenovanih
diskurznih zaznamovalcev (discourse markers). Diskurzni zaznamovalci so pogosto
uporabljan analitični termin iz analize diskurza, ki označuje »od zaporedja odvisne prvine, ki
razmejujejo enote govora … razmejevalci (brackets) so sredstva, ki so hkrati kataforična in
anaforična, najsi so v začetnem ali končnem položaju« (Schiffrin 1987: 31). Diskurzni
zaznamovalci se na splošno veliko uporabljajo v ustnem načinu; so namreč sredstvo, ki
poslušalca usmerjajo skozi besedilo, ki ga mora obdelovati sproti, ko ga sliši. Poleg golega
zaznamovanja meje med posameznimi informacijami (opustitev, vrnitev …) tudi pritegujejo,
119
preusmerjajo in preverjajo pozornost ter vnašajo različne subjektivne vidike (naveličanost
teme ipd.). Besednovrstno so pestri, povečini so namreč členki, med njimi pa so tudi medmeti
(o, oh) in nekateri glagoli (veš, mislim). V pisnem načinu na splošno niso potrebni, saj poteka
obdelava besedila počasneje, nekatere njihove funkcije pa prevzemajo specifično pisne prvine
(organizacija odstavkov, raba nekaterih ločil). Kljub temu pa so v pisnem ekscesnem korpusu
sorazmerno številni:
EKSCESNI PRESTIŽNI
no 73 0,50 % 20 0,18 %
saj (nevezniški) 23 0,16 % 10 0,09 %
veš (kot »veš?«) 11 0,08 % 4 0,04 %
a (kot »a?«, tudi »a ne?«) 11 0,08 % 2 0,02 %
joj 11 0,08 % 1 0,01 %
veš (za podajanje informacij)29 6 0,04 % 1 0,01 %
aja 5 0,03 % 0 0,00 %
ja 5 0,03 % 2 0,02 %
mislim (kot uvod v popravek ali 5 0,03 % 1 0,01 %
dopolnitev povedanega)
hm 3 0,02 % 0 0,00 %
ma, mah 3 0,02 % 0 0,00 %
o, oh 3 0,02 % 0 0,00 %
dobro (»no dobro …«) 2 0,01 % 1 0,01 %
ajd(e) 2 0,01 % 0 0,00 %
ej 1 0,01 % 0 0,00 %
aha 1 0,01 % 0 0,00 %
evo 0 0,00 % 1 0,01 %
ha 0 0,00 % 1 0,01 %
VSOTA 166 1,14 % 44 0,41 %
V ekscesnem jeziku je vsaka 87,9. beseda diskurzni zaznamovalec, v kultiviranem pa le vsaka

246,4. beseda.
Na ustnost ekscesnega korpusa kaže še več znakov. V njem je sorazmerno pogosta vzklična
struktura; tako na primer vsebuje 88 klicajev (6,26 % vseh končnih ločil), kultivirani korpus
26 (3,21 %). V obeh korpusih je seveda tudi znatno število vzkličnih struktur, ki niso
zaznamovane s klicajem, in tudi te so v ekscesnem korpusu – sodeč po hitrem pregledu,
29
Specifičen način podajanja informacij s poprejšnjim vprašanjem, ali sogovornik to že ve (v govoru se
uporablja za zainteresiranje, pridobitev pozornosti): »Veš kaj zdele delam, ko ti pišem. No ne boš uganil, ali pa
no ne vem, koliko si postal tam doli bolj intiligenten. Poslušam musko.«
120
natančna analiza ni bila opravljena – pogostejše; navedimo le pregled struktur z medmetom
joj:
EKSCESNI KORPUS
Zdej poslušam King Diamonda, joj kva je dobr, čedalje bolj mi je ušeč.
Samo od Metallice je bilo ene 6 komadov, pa King Diamond, Mercyfull fate, Novi SLAYER (joj kva so dobri),
Kreator itd itd.
Joj kako je bil bogi ko smo ga ujeli, ravno na stopnicah, ki grejo iz WC-a.
Pila sva Apatinsko pivo po 12 jurjev v gostilni. Joj kakšen bife.
Joj glava boli.
Joj groza.
Joj kako sem jih preklel.
KULTIVIRANI KORPUS
Joj, kako te bomo "cartlali" ko prideš domov.
V luči že povedanega je ta težnja po ustnosti le še dodaten izraz specifičnih vrednot ekscesne
skupine. Pisanje se občuti kot izrazito »nenaš« način izražanja – je preveč togo in
premišljeno, premalo impulzivno, doživljajsko; pisni način je nekaj tujega, pripada drugim,
kultiviranim skupinam. Kadar ga je že nujno treba uporabiti, se je treba od njega distancirati z
očitnimi zaznamovalci ustnosti.
3.2.8. Povzetek
Analiza diskurzne semantike obeh korpusov, zlasti z navezavo na ugotovitve analize
ortografije in besedišča, nam omogoča narediti nekaj sklepov o splošnih značilnostih
vrednotnega sistema, na katerem temeljita oba sociolekta.
• Ekscesni sociolekt daje več poudarka znotrajskupinski solidarnosti (sklicevanje na iste
vednosti in vrednote), kultivirani pa individualni racionalnosti.
• Ekscesni sociolekt na različne načine izraža odpor do vrednot dominantne kulture:
o njeni objektivnosti zoperstavlja emocionalnost, doživljajskost, subjektivnost;
o njeni uravnoteženosti zoperstavlja skrajnost (v vrednotenju, v hedonizmu);
o njeni emocionalni zmernosti, blagosti zoperstavlja trdost, vulgarnost, ironijo;
o njeni urejeni, dokumentaristični pisnosti zoperstavlja lastno ustnost, spontanost.
S statistično analizo formalnih prvin besedil je torej mogoče dokazati, da razlike med
sociolektoma temeljijo na dveh koherentnih sistemih načel, na dveh pristopih k interpretaciji
stvarnosti in k družbenemu samoumeščanju. V osrednjem delu naše razprave si bomo
ogledali, kako ta formalna sredstva v literarnih besedilih izkoriščajo sodobni škotski in
slovenski pisatelji ter kako pri tem izkoriščajo zavest o tem, da so različnih sociolekti
utemeljeni na različnih sistemih vednosti in vrednot. Preden pa se posvetimo tej nalogi, pa si
oglejmo, kakšne podatke o družbeni ozaveščenosti o tem pojavu in o vzajemnem vrednotenju
različnih načinov izražanja v slovenščini nam je dala analiza anketne raziskave.
121
3.3. Empirična analiza: prepoznavnost in vrednotenje sociolektov
med govorci slovenščine
V namene analize stanja med slovenskimi govorci smo izvedli anketno raziskavo, s katero
smo skušali zajeti čim večje število govorcev iz različnih družbenih skupin. Anketirancem so
bili predstavljeni vzorci različnih sociolektov, vzeti iz sodobnih slovenskih literarnih del; te
vzorce ter njihove govorce so morali ovrednotiti po različnih merilih. Na tej osnovi smo
skušali oceniti nekatere subjektivne reakcije govorcev na različne sociolekte, kakot tudi zbrati
nekatere stereotipe o govorcih različnih sociolektov.
Prvotni načrt je zajemal izvedbo dveh ločenih anket, eno o rabi posameznih izoliranih
jezikovnih sredstev, ki predvidoma pripadajo različnim sociolektom, in eno o odnosu
anketirancev do jezika v izbranih literarnih odlomkih. Za prvo raziskavo je bila opravljena
poskusna anketa s tridesetimi osebami, vendar pa je bila na osnovi ponovnega premisleka o
metodološki primernosti, pa tudi tako dobljenih rezultatov sprejeta odločitev, da se obe anketi
združita v eno. Ocenili smo, da bi bila metodološko problematična anketa, v kateri se
ocenjujejo odzivi na besede, izolirane iz konteksta: podatki o odzivih na enaka sredstva so
verodostojnejši, če jih anketiranec vidi vključene v kontekst, na primer kratkega literarnega
odlomka. Poleg tega so za nas pomembnejši odzivi anketirancev na celovit sociolekt, ne le na
posamezne (bolj ali manj posrečeno izbrane) besede. Rezultati poskusne ankete pa so
pokazali, da bodo rezultati v vsakem primeru sledili rezultatom anketi o literarnih odlomkih,
ki so se začeli zbirati ob istem času: odgovori družbenih skupin o lastni rabi ter odzivih na
izbrane intelektualizme, vulgarizme, ljudske germanizme, slengizme, evfemizme in
ljubkovalne izraze so dokaj tesno sledili odzivom enakih skupin na izbrane odlomke z
urbanim obrobnim sociolektom (vulgarizmi, germanizmi), nadkultiviranim sociolektom
(intelektualizmi, evfemizmi) itd. Iskane podatke smo torej pridobili z eno samo anketo, ki pa
je bila zato obsežnejša tako po vprašanjih kot po številu anketirancev.
3.3.1. Izvedba raziskave

Avtorji sociolingvističnih raziskav pogosto poročajo o težavnosti razvrščanja svojih
anketirancev v družbene skupine. Načelni problem se nanaša na samo izbiro meril za
definicijo družbene skupine (gl. poglavje 2.2.2.2). Abstraktne kriterije (premoženje,
izobrazba, status) je mogoče bolj ali manj uspešno opredeliti z različnimi merljivimi
spremenljivkami, npr. z zaposlitvijo in/ali osebnim dohodkom, s končano šolsko izobrazbo (ki
ne izraža nujno količine kulturnega kapitala), s politično participacijo in drugimi statusnimi
merili, kot sta npr. kraj bivanja in vrsta bivališča. Praktični problem je pridobitev ustreznih
meril od anketirancev, ki morda neradi izdajo nekatere podatke o sebi (npr. osebni dohodek)
122
ali pa bi imeli z ugotavljanjem podatka tudi sami težave (npr. prihodek celotnega
gospodinjstva).
Da bi se izognili tovrstnim zapletom, smo anketirance označili le z nekaj najpreprostejšimi
parametri, za katere smo domnevali, da vplivajo na odnos govorca do jezika, in ki jih je
mogoče preprosto zbrati tudi v anketni raziskavi, brez posebnega opazovanja anketiranca.
Anketiranci so morali označiti svojo izobrazbo glede na tri skupine:
1. osnovna ali poklicna srednja šola,
2. štiriletna srednja, višja ali visoka šola,
3. univerzitetna izobrazba.
Te izobrazbene stopnje seveda nikakor ne zadoščajo za posameznikovo uvrstitev v družbeni
sloj, pogojujejo pa njegovo količino legitimnega kulturnega kapitala, ki je zelo pomemben
dejavnik pri oblikovanju njegovega habitusa; za vpliv na njegov odnos do jezika (na osi
kultivirano–obrobno) verjetno najpomembnejši. Dejavnik, ki ga ta podatek ne zajema, je
socialni izvor posameznika, ki na habitus gotovo izredno pomembno vpliva vsaj v letih pred
samostojno umestitvijo v družbo. Tako je mogoče domnevati, da ima prvi študent v družini iz
niže izobraženega sloja drugačen odnos do simbolnega kapitala jezika kot študent iz družine
izobražencev. Vendar pa oblika anketne raziskave za pridobivanje takih podatkov (brez
poglobljenega pogovora z anketirancem) ni primerna. Ker smo pričakovali, da bo že ta
najpomembnejši parameter lahko nakazal glavne tendence v razslojitvi odnosa do jezika, smo
si lahko dovolili, da jih izpustimo.
Dodatno so morali navesti tudi svojo starost, in sicer
1. mlajši od 25 let ter
2. starejši od 25 let.
S tem vprašanjem smo želeli ločiti predvsem tiste, ki bodisi še sodijo bodisi neposredno
izhajajo iz moratorijske družbene skupine, kar bi vplivalo na njihov odnos do ekscesnih prvin
v jeziku.
Anketiranci so v svojih odgovorih morali navesti tudi svoj spol in izvor (mesto oziroma
podeželje). Na žalost v končni analizi v danem obsegu raziskave teh dveh parametrov ni bilo
mogoče povsem upoštevati. Pri zbiranju zadostnih količin podatkov smo posvečali posebno
pozornost številčni zastopanosti v kategorijah izobrazbe in starosti, ki smo ju imeli za
najvplivnejša dejavnika. Znotraj starostnih podskupin v izobrazbenih skupinah zato ni bilo
mogoče zagotoviti še take količine po spolu in izvoru razpršenih podatkov, da bi omogočali
verodostojno analizo. V rezultatih zato navajamo reference na spol le tam, kjer je bilo v dani
skupini dovolj moških in žensk, da primerjava omogoča vsaj namig za morebitne nadaljnje
raziskave.
123
Anketa je zajela 242 anketirancev z naslednjo socialno strukturo:
Mladi pod 25 Stari nad 25

Osnovna, 38 19
(67 % vseh osnovnih, 24 % vseh mladih) (33 % vseh osnovnih, 23 % vseh starih)
poklicna
Srednja, 46 42
(52 % vseh srednjih, 28 % vseh mladih) (48 % vseh srednjih, 52 % vseh starih)
višja, visoka
Univerzitetna 75 20
(79 % vseh univ., 48 % vseh mladih) (21 % vseh univ., 25 % vseh starih)
in več
Kot je razvidno iz te sestave, skupine med seboj po velikosti niso uravnotežene, zato je bilo
treba pri analizah zaradi pravilnejše slike rezultate ponderirati, kot bo razloženo spodaj.
Vzročenje je delno potekalo slepo (v krogu znancev, delno tudi v krogu znancev študentov
prevajalstva), v primeru mlajših od 25 let pa je jedro vsake od skupin sestavljala izbrana
skupina iz šolskega okolja. Tako je vzorec mladih s poklicno izobrazbo zajel 30 dijakov
srednje kemijske in lesne šole (kemijski laboranti oziroma mizarji), ki so bili obdelani
skupinsko; med mladimi v srednje izobraženi skupini je zajel 43 študentov visoke šole za
vzgojitelje, med univerzitetno izobraženimi pa okoli 50 študentov prevajalstva na filozofski
fakulteti. Skupine so se izkazale za zelo različne, kar je gotovo ne le rezultat različnih ravni
izobrazbe, temveč tudi različnih usmeritev. Na žalost v danem obsegu raziskave ni bilo
možnosti, da bi se skupine razširile tudi z dijaki in študenti drugačnih usmeritev; sliko pa
nekoliko posplošujejo na slepo vzorčeni anketiranci v istih skupinah.
Anketiranci so morali prebrati naslednja štiri besedila v različnih sociolektih:
124
Ekscesni sociolekt Nadkultivirani sociolekt
Mislim, mimoidoči je bil dobesedno tepec na celi črti. »Situacija je kar normalna…«
Takšne tipe sovražim že od malih nog, res. Gledal »Toliko normalna, da človeku ni treba stopati čez
sem za njim in kar na bruhanje mi je šlo. Nisem ljudi, prtljago, da še ne smrdi po hodnikih po česnu in
vedel, kaj storiti, pa sem se počasi podal za njim. čebuli, ovčetini in kozletini mogoče, da ni do konca
Brez vsakih nakan, da smo si na jasnem. Imela sva zasvinjano in da se ne kadi in ne pije. Lahko si samo
pač isto pot. Capljal sem tam ob tisti reki in se oziral želimo, da ne bo hitrih racij in pregledov policije in
za staro hišo, katere stopnice vodijo v reko. Stari carine, da si še ni nabral več kot tristo minut zamude,
mlin. Nekje sem slišal, pa ne bi potem, kje, da so v ne glede na to, v katero smer pelje. To zate pomeni,
neki davni avstrijski in ogrski deželi zmleli tam na da so cariniki in policisti za silo normalni, četudi,
tone in tone žita, ki so ga nato zmletega prevažali po tako kot potniki, malo smrdijo po česnu, čebuli in
reki na nekakšnih prekletih flosih. Da so se ti modeli, žganju, po težkem tobaku, po kislem in postanem, po
ki so prevažali moko, imeli nadvse kul in to in da so razpadajočih beljakovinah… to je zate še normalno,
bili pravi, khm, khm, porivači in da so imeli v vsakem ne? Ta tvoja večna težnja, da bi se približal dnu, da
mestu, kjer so seveda lahko privezali svoj flos, po eno bi se dotaknil čim večje svinjarije… Ko je doseženo
ljubico. Da so nosili domov muziko, kot so tedaj to, takrat si srečen – in vrh tvoje sreče je, če najdeš
pravili spolni bolezni in to. Za vola ubit. bedaka, da posluša tvoje predavanje o zgodovini
Dušan Čater, Patosi železnice… kakor da se danes peljem prvič, kakor da
grem prvič tja proti tistim rovtam…«
Malo se je presedel, kdo se pa ne bi. Ne more ji uiti,
ker je kriv. Kriv je za ta vlak in verjetno še za vse
ostalo.
Dušan Merc, Sarkofag
Ruralni obrobni sociolekt Urbani obrobni sociolekt
Ivanka, gremo na Luno! reče. Rekla je:
Kdaj? rečem mama. »Ti pa najbrž nisi doživel veliko lepega v življenju.«
Drugi mesec. Piše na giornali! Sputnik je že pront! To je rekla sočutno. Najbrž je mislila, da sem
Ma ja?! potreben tolažbe. Pa saj ne rečem. Potreba je bila res
velika.
Ja. Piše, da so ga prav čentrirali na Luno!
»Ja, pizda,« sem rekel, »res nisem. Ljudje govorijo o
Kako?
ljubezni, o sreči, o ne vem čem, meni pa vse to nič ne
Ne znam. Čentriran je, da pride na Luno! Bojo pomeni.«
pokazali na televižjoni!
»Oh ne, tega ti pa ne verjamem,« je rekla Mojca.
A ja? »Kaj pa tvoja družina?«
Ja. Vi nimaste televižjona? »Kakšna družina? Tisti zajebani folk?«
Ne. Zasmejala se je: »Ah, daj no. A nisi bil poročen? A
Bem, ma uni bojo šli prav taku na Luno, znaste? nimaš otrok?«
O, znam, znam, reče mama in mu natoči kozarček. Verjetno je Dorček povedal, kolikor je vedel.
Odprl bo usta. Z mamo ga bova gledali. Potem bo »Saj to ti govorim,« sem rekel. »Folk je zajeban.«
zaprl usta in se bo smejal in bo šel in bo na vratih še »Kaj pa počne?«
kaj rekel. Reče. Zdaj.
»Kurc, nič ne počne. Le tistega ni, kar bi jaz rad.«
Bem, Ivanka, če nimaste televižjona, lahko prideste h
»Kaj bi pa ti rad?«
meni na dum. Sem stavu anteno na streho. Je treba
antena, da prime bulše. Luna je djelč! […] Kurc, kaj bi rad. To me je vprašala že mami na
balkonu. Kaj bi rad. Če bi že moral kaj reči, bi rekel,
Sem kupla televižjon, ma Giacomino ga ne mara, reče
da nimam nobene prihodnosti. Da ne vidim stvari, ki
Josipina.
bi bile vredne truda, jebiga.
Zakaj?
Prevalil sem se na bok. Mojca je vzela roko k sebi, jaz
Pravi, da sem malo štupida, in če bomo imeli pa sem ji dal svojo na stegno. Kar tja blizu, jebiga.
televižjon, da bom še bolj štupida. Rekel sem:
Giacomio ne zastopi, reče tata. Mi bomo kupli »Veš kaj. Nekaj bi pa res rad.«
televižjon, ki se kliče Telefunken. Boš pršla sem, da
Tone Hočevar, Porkasvet
boš gledala naš televižjon.
Branko Sosič, Balerina, balerina
125
Vprašanja, na katera so morali odgovoriti, lahko razdelimo v dve skupini: vprašanja po
všečnosti sociolekta ter vprašanja po stereotipih o govorcih sociolekta. Vprašanje iz prve
skupine so štiri:
1. Se lahko z osebo, ki uporablja tak jezik, identificirate oz. se ji počutite blizu?
a. da, taka oseba mi je domača
b. ne, vendar jo lahko razumem
c. ne, njem način razmišljanja mi je tuj
2. Vam je simpatična?
a. da
b. nekaj srednjega
c. ne
3. Bi vas tak roman načeloma zanimal?
a. da
b. mogoče
c. ne
4. Kaj si mislite o rabi takega načina izražanja v javnosti, npr. v televizijskih pogovornih
oddajah, v javnem nastopanju, ob pogovoru z neznanci?
a. neprimerno je, bilo bi mi neprijetno poslušati
b. za take priložnosti je to neprimerno spakovanje
c. niti opazil ne bi, zdelo bi se mi čisto normalno
d. zdelo bi se mi zanimivo
e. zdelo bi se mi simpatično, sproščeno
Odgovore smo ovrednotili na naslednji način:
1. Pri vsakem odgovoru v opazovani skupini smo prešteli pozitivne, nevtralne in negativne
odgovore ter jih izrazili v odstotkih.
2. Nato smo odstotek negativnih odgovorov odšteli od odstotka pozitivnih. Na ta način smo
dobili indeks všečnosti opazovanega sociolekta pri opazovani skupini. Tako je na primer
indeks –21,2 pri drugem vprašanju pomenil, da je bilo v dani skupini 21,2 % več
anketirancev, ki so označili, da jim opazovani sociolekt ni všeč, kot tistih, ki so označili,
da jim je všeč. Pri četrtem vprašanju, kjer je mogočih odgovorov pet, sta bila oba skrajna
odgovora izračunana kot pri drugih vprašanjih, zmerno pozitivni in zmerno negativni
odgovor pa sta bila pomnožena z 0,5, tako da sta v indeks prispevala z ustrezno manjšo
težo. Hipotetični najvišji indeks torej znaša +/–100 (100 % pozitivnih ali negativnih
odgovorov), medtem ko indeksi blizu ničle pomenijo, da imajo anketiranci opazovani
skupini sorazmerno nevtralen odnos do opazovanega sociolekta (bodisi je njihovo
vrednotenje povečini »nekaj srednjega« bodisi je približno enako število anketirancev
izrazilo pozitivno in negativno oceno).
126
3. Ker podskupine, ki so prispevale svoje odgovore v posamezno skupino, niso bile enako
velike (npr. delež mladih v skupini osnovno izobraženih ni bil enak kot pri skupini srednje
izobraženih, kar bi lahko primerjavo med obema izobrazbenima skupinama izkrivilo),
smo morali indekse všečnosti ponderirati. To smo naredili tako, da indeksa všečnosti za
celotno skupino nismo izračunali preprosto na podlagi vseh odgovorov njenih članov,
temveč smo sešteli indekse podskupin in vsoto delili s številom podskupin. Na ta način
smo dosegli, da so v indeksih vseh treh izobrazbenih skupin odgovori mlajših in starejših
anketirancev prispevajo enak delež, kot da bi bilo število mlajših in starejših anketirancev
v vsaki skupini enako.
4. Indekse všečnosti smo med skupinami anketirancev opazovali posamič (po posameznih
vprašanjih) in v povprečju (kot njihovo skupno oceno sociolekta). Nekatere skupine so se
namreč ob posameznih vprašanjih (na primer »bi vas tak roman načeloma zanimal?«)
vedle specifično, drugače kot pri drugih vprašanjih. Kljub temu pa nam, kot bomo videli,
tudi taka »izstopajoča« vprašanja dajejo popolnejšo sliko anketirane skupine, zato jih je
smiselno na koncu še enakovredno vključiti v skupni indeks všečnosti.
Druga skupina vprašanj je skušala ugotoviti, kakšne predstave imajo anketiranci o osebi, ki bi
uporabljala tak jezik. Vrsta pozitivnih in negativnih odgovorov se je nanašala na lastnosti, ki
govorca delajo anketirancu simpatičnega oziroma nesimpatičnega. Oseba je lahko:
a) puščobna a) zabavna, duhovita

b) osladna b) kultivirana
c) vulgarna c) robata, neposredna, sproščena
d) izumetničena d) iskrena, odkrita
e) neumna e) inteligentna, domiselna
f) omejena v svojih pogledih na svet f) dobro razume, kako svet deluje
g) domišljava g) razumevajoča do soljudi
Odgovore na ta vprašanja smo preprosto prešteli ter izrazili v odstotkih vseh anketirancev. Za
prepričljive odgovore smo imeli tiste, ki jih je izbrala najmanj petina vseh anketirancev.
V zadnjem vprašanju pa so morali anketiranci identificirati govorca po nekaterih družbenih
parametrih, morali so torej označiti njegovo družbeno skupino. Govorec je lahko:
a) izobražen – manj izobražen c) s skromnimi sredstvi za

preživljanje – premožen
b) v širši družbi ima ugled – nima
ugleda d) starejši – mlajši
S tem smo skušali ugotoviti, koliko anketiranci posamezne načine govorjenja povezujejo z
določeno skupino ljudi. Rezultati so pokazali, da so te povezave dokaj močne; pri vsakem od
127
sociolektov je najmanj četrtina anketirancev izpostavila po nekaj parametrov, nekatere celo
skoraj tri četrtine anketirancev. Pri odgovorih na vprašanja smo od odstotka številčnejših
odgovorov v paru odšteli odstotek morebitnih nasprotnih odgovorov (npr. od odstotka
odgovorov izobražen smo odšteli odstotek morebitnih odgovorov manj izobražen) ter tako
dobili odstotek nedvomne opredeljenosti govorca. Za prepričljive smo imeli tiste odgovore,
pri katerih je ta odstotek znašal najmanj četrtino vseh anketirancev.
3.3.2. Rezultati po skupinah anketirancev

Spodaj so v grafikonih prikazani ponderirani indeksi všečnosti za vse tri izobrazbene skupine
za vse štiri sociolekte.
Čater - indeks všečnosti
5 1,2
0
-5 Osnovna
-10
Srednja
-15 -10,7
-20 Visoka
-25
-30 -25,3
Izobrazba
Merc - indeks všečnosti
10 1,7
0
Osnovna
-10
-7,7 Srednja
-20
Visoka
-30
-29,5
-40
Izobrazba
128
Sosič - indeks všečnosti
13,7
15
10
5 1,0 Osnovna
0 Srednja
-5 Visoka
-10
-8,9
-15
Izobrazba
Hočevar - indeks všečnosti
0
-10 -4,5
Osnovna
-20
-17,8 Srednja
-30
Visoka
-40
-38,3
-50
Izobrazba
Na vseh grafikonih je takoj razvidna značilna krivulja v obliki črke U, ki kaže na že

predvideno največjo odklonilnost srednje izobraženih skupin do različnih govoric, ki niso v
skladu z dominantnimi normami. Vendar pa si oglejmo podatke podrobneje, razdeljeno tudi
po starosti.
3.3.2.1. Visoko izobraženi anketiranci

Visoko izobražena skupina razvršča sociolekte po bližini takole:
Mlajši Starejši
1. ekscesni (34,7, skupni indeks 8,7) 1. ekscesni (10,0, skupni indeks -5,0)
2. nadkultivirani (13,3, skupni indeks 2. nadkultivirani (5,0, skupni indeks
3,5) 1,9)
3. urbani obrobni (12,0, skupni 3. urbani obrobni (0,0, skupni indeks
indeks -10,3) -25,0)
4. ruralni obrobni (5,3, skupni indeks 4. ruralni obrobni (-5,0, skupni
18,3) indeks 7,5)
Iz zgornje preglednice je razvidno, da se indeksi bližine razlikujejo od skupnih indeksov tako
po velikosti kot po preferenčnem zaporedju sociolektov. Skupni indeks namreč upošteva tudi
vrednotenjske dejavnike, ki niso nujno povezani z identifikacijo s sociolektom, temveč tudi s
129
dominantnimi družbenimi normami. Predvsem je močno opazen razkorak med indeksom
bližine pri obeh obrobnih sociolektih.
Ruralni obrobni sociolekt ima pri teh govorcih najnižji indeks bližine (kar je razumljivo
glede na to, da je govorica izobražencev karseda oddaljena od ruralnih narečij), hkrati pa
najvišji skupni indeks od vseh sociolektov – predvsem zaradi izredno visokega indeksa
simpatije (57,3 pri mlajših in 35,0 pri starejših). Ta sociolekt je nasploh najbolj simpatičen in
ima najvišji skupni indeks pri vseh skupinah anketirancev. O razlogih za to anomalijo – zaradi
katere smo se tudi odločili, da bomo sociolekte v tej analizi razvrščali po indeksu bližine in ne
po skupnem indeksu – smo že govorili v poglavju 3.1.4. Tamkajšnjo argumentacijo bomo
povezali s podatki, dobljenimi v anketi, malce pozneje, v poglavju 3.3.3.
Urbani obrobni sociolekt kaže odstopanje v drugo smer. Čeprav je indeks bližine pri obeh
skupinah pozitiven oziroma na ničli, sta skupna indeksa negativna, kar je razumljivo glede na
dominantne norme, ki vulgarizme izključujejo iz primernosti za javno rabo (indeksa
primernosti sta -60,0 in -65,0). Kljub temu pa so skupni indeksi sorazmerno zmerni, pozitivna
indeksa bližine pa kažeta, da taka govorica izobražencem ni tako tuja, kot bi kazali družbeni
stereotipi (gl. naslednje poglavje!).
Ekscesni sociolekt ima najvišji indeks bližine pri obeh skupinah, pri obeh je pozitiven, v
skladu s pričakovanji pa je, da je pri skupini mlajših višji (le štirje odstotki mlajših
anketirancev so izjavili, da jim je tak govorec tuj). Že v definiciji ekscesnega sociolekta (gl.
poglavje 3.1.6) smo ga pripisali govorcem iz moratorijskih družbenih skupin (gl. poglavje
3.1.9.1); prav tam smo tudi predvideli, da tak jezik ni blizu vsem (na primer tistim, ki se
počutijo pripadniki kohezivnega ruralnega okolja).
Tudi nadkultivirani sociolekt je visoko izobraženim govorcem sorazmerno blizu; nekoliko
bliže je mlajšim. Merčev govorec kljub siceršnji sofisticiranosti besednjaka govori o
zasvinjanosti, svinjariji, bedaku, rovtah, s čimer izraža svojo vzvišenost nad razmerami, v
katerih trenutno je; takega odnosa dominantne vrednote ne odobravajo (prim. vrednotenje
tega sociolekta pri srednje izobraženi skupini!).
Posebnost visoko izobražene skupine so zelo ugodni odgovori na vprašanje »bi vas tak roman
načeloma zanimal?«, ki skupne indekse pri tej skupini še posebej povzdigujejo. Visoko
izobraženi so bili najbolj zainteresirani za branje vseh štirih romanov; in zanimanje je bilo na
splošno večje od simpatij, posebej v primeru urbanega obrobnega sociolekta (pri mladih je na
primer indeks simpatije -13,3, indeks zanimanja pa 20). Pri nobeni drugi skupini ni med
indeksom simpatije in indeksom zanimanja tako radikalnih skokov (pri niže izobraženih
mlajših sta npr. oba indeksa identična, 31,6). Izjema je ruralni obrobni sociolekt, pri katerem
je zanimanje za branje manjše od simpatije (pri mlajših indeks simpatije 57,3, indeks
130
zanimanja 12,0, kar pa je še vedno najvišji rezultat med vsemi skupinami); to lahko verjetno
pripišemo težji berljivosti zapisa. Na ta način kaže ta indeks tudi na specifične bralne navade
te skupine, ne zgolj na všečnost sociolekta; obenem pa izraža tudi prvino tolerantnosti v
dejanskem, bralskem stiku s to vrsto jezika, zato je v skupnem indeksu vseeno ne kaže
izpustiti.
3.3.2.2. Srednje izobraženi anketiranci

Za te anketirance smo predvidevali, da so v svojem odnosu do jezika najbolj strogi in togi (gl.
poglavje 2.2.2.2). Rezultati ankete so predvidevanja potrdili.
Mlajši Starejši
1. ekscesni (8,7, skupni indeks -25,5) 1. ruralni obrobni (2,4, skupni indeks
1,5)
2. ruralni obrobni (-4,3, skupni
indeks -19,3) 2. ekscesni (2,4, skupni indeks -25,0)
3. urbani obrobni (-6,5, skupni 3. nadkultivirani (-2,4, skupni indeks
indeks -35,9) -15,5)
4. nadkultivirani (-17,4, skupni 4. urbani obrobni (-7,1, skupni
indeks -43,5) indeks -40,8)
Bolj kot specifičen razpored je opazna izredna negativnost rezultatov v primerjavi z visoko,
pa tudi niže izobraženo skupino. Ogled indeksov po posameznih vprašanjih pokaže, da ima ta
skupina najnižje indekse med vsemi tremi skupinami in pri vseh štirih sociolektih; izjema od
tipične krivulje v obliki črke U je le ocena ekscesnega sociolekta, ki so ga starejši niže
izobraženi anketiranci ovrednotili še nekoliko niže kot srednje izobraženi (-29,6).
Pri srednje izobraženih anketirancih je indeks bližine izraziteje pozitiven le pri ekscesnem
sociolektu, in sicer predvsem pri mlajših anketirancih (8,7); a tudi pri tem je skupni indeks
tako negativen, da kaže na zelo ambivalenten odnos do tega jezika celo pri mlajših
anketirancih. Labov bi tako razhajanje označil kot jezikovno negotovost (Labov 1978: 132),
saj kaže na odklonilen odnos do lastne govorice (kolikor o njej pri tako nizkem indeksu
bližine sploh lahko govorimo). Vsi drugi indeksi bližine so blizu ničle ali negativni – skupni
indeksi celo izrazito (rekordno) negativni, zato o kaki dejanski bližini teh sociolektov srednje
izobraženim govorcem ni mogoče govoriti. Predvidoma je tej skupini najbliže konvencionalni
kultivirani sociolekt, ki pa ga v vzorcu ni bilo, saj ga je težko ločiti od nevtralnega kulturnega
jezika in se torej na primeru kratkega odlomka bralcu zdi, da ne nosi nobene karakterizacije.
Nenavadno odstopanje od običajnih tendenc pa se pojavi pri ruralnem obrobnem in
nadkultiviranem sociolektu. Pri obeh namreč mlajši anketiranci dosežejo nižji indeks kot
starejši (-19,3 proti 1,5 ter -43,5 proti -15,5), kar je povsem v nasprotju s pričakovanji o
vrednotah moratorijske skupine. Pri ruralnem sta poleg samega indeksa bližine odločilna
131
dejavnika še simpatija (4,3 proti 23,8 pri starejših – pri visoko izobraženih mlajših je bil ta
indeks 57,3!) in sodba o primernosti za javno rabo (-46,7 proti 8,3 pri starejših), pri
nadkultiviranem pa simpatija (-39,1 proti -21,4 pri starejših), zanimanje (-65,2 proti -23,8 pri
starejših) ter primernost za javno rabo (-52,2 proti -14,3 pri starejših)
Zaradi nenavadnosti tega odstopanja moramo dopustiti predvsem možnost, da gre zgolj za
posledico izbire (statistično gledano dokaj majhnega) vzorca. Če bi se taki rezultati potrdili
tudi pri večjem vzorcu, pa bi lahko ponudili tudi previdno hipotetično razlago. Kaže namreč,
da so bili starejši v anketirani skupini pri svoji odklonilnosti nekako sorazmerni s stopnjo
odstopanja sociolekta od dominantne vedenjske norme – vulgarni urbani in ekscesni sociolekt
so vrednotili izraziteje negativno kot sicer romantizirani ruralni (gl. naslednje poglavje) in
nadkultivirani, ki je dejansko povezan z nosilci družbene moči. Zdi se torej, da je njihov
odnos do jezika nekako pragmatičnejši kot v moratorijski mlajši skupini. Mlajši anketiranci
pa v svojih sodbah niso sklepali tovrstnih kompromisov in so izrazito negativno ocenili vse,
kar ni v skladu z deklarirano dominantno normo – s pravili kultiviranega vedenja – tudi če jim
je bil dani sociolekt blizu (ekscesni), še izraziteje pa, če jim ni bil (urbani, nadkultivirani,
ruralni). Zdi se, kot da so se mlajši v srednje izobraženi skupini, ki se že sicer počuti najbolj
obremenjena s pomembnostjo simbolnega kapitala, prav zaradi obdobja moratorija počutili
celo bolj jezikovno ogrožene, saj se šele pripravljajo na umestitev v družbo in so zato so bolj
zavezani eksplicitnim kulturnim normam kot starejši, ki so svoje mesto v družbi že našli.
Rezultati ankete, ki anketirance sicer razvršča zgolj po izobrazbi in ne po drugih prvinah, se
torej na splošno ujemajo s tezami Labova o jezikovni negotovosti srednjih družbenih skupin,
kakor tudi z Bourdieujevimi sociološkimi tezami o tem sloju (Bourdieu 1992, Bourdieu
1984). Če ne gre zgolj za anomalijo zaradi nezadostnega vzorca, bi lahko celo sklepali, da
pritisk deklarativnega simbolnega reda še posebej vpliva na mlajše v času moratorija, potem
pa po izstopu iz moratorija nekoliko popusti, ko ga zamenja bolj realističen odnos – kar je
povsem nasprotno kot pri drugih dveh skupinah, ki v času moratorija doživljata občutek
svobode (»bo že kako«) in se z vso težo norm soočita šele pozneje.
3.3.2.3. Niže izobraženi anketiranci

Niže izobraženi anketiranci razvrščajo sociolekte po všečnosti takole:
Mlajši Starejši
1. urbani obrobni (60,5, skupni 1. ruralni obrobni (21,1, skupni

indeks 26,4) indeks 6,6)
2. ekscesni (34,2, skupni indeks 8,2) 2. nadkultivirani (0,0, skupni indeks -
12,5)
3. nadkultivirani (18,4, skupni indeks
-3,0) 3. ekscesni (0,0, skupni indeks -29,6)
132
4. ruralni obrobni (-7,9, skupni 4. urbani obrobni (0,0, skupni indeks
indeks -4,6) -35,5)
V nobeni drugi izobrazbeni skupini niso bile razlike med starejšimi in mlajšimi taki izrazite.
Podobno kot v visoko izobraženi skupini so bili mlajši bolj kot starejši naklonjenim
sociolektom, ki so dlje od dominantne norme; a medtem ko gre pri mlajših identifikacija s
temi govoricami v skrajnosti (60,5 pri urbanem obrobnem sociolektu!), so bili starejši
anketiranci nekje v sredini med tolerantnostjo starejših visoko in srednje izobraženih.
Podatki kažejo, da sta mladim z nižjo izobrazbo urbani obrobni in ekscesni sociolekt
izredno blizu. Ker sta v tej skupini sorazmerno najbolj dobro zastopana tudi oba spola (27
fantov in 11 deklet), je mogoče razbrati tudi, da je indeks bližine za urbani obrobni sociolekt
pri obeh podoben – zelo visok (63,0 pri fantih in 54,5 pri dekletih), medtem ko je indeks
simpatije pri dekletih nižji (čeprav še vedno pozitiven: 40,7 pri fantih in 9,1 pri dekletih;
skupna indeksa sta 31,6 oziroma 13,6).
Nekoliko preseneča visok indeks bližine pri nadkultiviranem sociolektu, in sicer predvsem
pri dekletih (11,1 pri fantih in kar 36,4 pri dekletih, kar je največji indeks bližine za ta
sociolekt sploh), podobno pa tudi indeks simpatije (-3,7 oziroma 18,2). Zdi se, da so
slabšalnice zasvinjanost, svinjarija, bedak, rovte, ki so v bolj izobraženih skupinah tega
vehementnega govorca delali nesimpatičnega (posebej pri srednje izobraženih!), bliže izrazu
deklet v niže izobraženi skupini, ki je sicer sorazmerno najbolj nagnjena k necenzuriranemu
izražanju (tudi negativnih) čustev, vendar pa se dekletom skrajni vulgarizmi iz urbanega
obrobnega sociolekta zdijo prehudi. Pri tem so pripravljene celo spregledati nekatere očitne
intelektualizme (razpadajoče beljakovine).
Po drugi strani pa so bili starejši bolj kot mlajši naklonjeni ruralnemu obrobnemu
sociolektu. Poudariti je treba, da podeželski oziroma mestni izvor anketiranca pri tej sodbi ni
igral posebne vloge; očitno so mladi na splošno bolj usmerjeni k urbanemu življenju ter
ruralnega življenja ne idealizirajo tako kot njihovi visoko izobraženi vrstniki (slednji imajo
indeks bližine 5,3 ter skupni indeks kar 18,3)
Tudi starejši anketiranci se od vseh izobrazbenih skupin sorazmerno najbolj identificirajo z
obrobjem, vendar rajši z ruralnim kot urbanim (indeks bližine kar 21,1), ki sicer še vedno
izraža obrobni pogled na svet, vendar na način, ki je bolj združljiv z dominantnimi normami.
Pri vseh drugih sociolektih je njihov indeks bližine na ničli (število tistih, ki jim je blizu, je
enako številu tistim, ki jim je daleč). Edini drugi podatek, ki ga kaže v tej podskupini posebej
izpostaviti, je njihov izredno negativen odnos do ekscesnega sociolekta (simpatija -47,4, kar
je enako negativno kot pri urbanem obrobnem); to je edini primer, ko je bila sodba kake
podskupine bolj negativna od sodbe srednje izobražene skupine. Če skušamo ta podatek
133
(resda pridobljen na majhnem vzorcu le 19 oseb) interpretirati, lahko ugibamo, da niže
izobraženi starejši od 25 let vidijo v ekscesnem sociolektu nepotrebno spakovanje – take
vrste, ki ni v skladu z njihovo zelo praktično usmerjeno življenjsko filozofijo. Kot ugotavlja
Bourdieu (Bourdieu 1984: 379), je namreč za ta sloj »izbira 'delati, kot je prav' ali 'tako se
dela' […] naravno mesto v ekonomiji praks, ki temelji na iskanju 'praktičnega' in zavračanju
'muh' in 'zafrkljivih neumnosti'«.
3.3.2.4. Druga opažanja

Zanimiv podatek je, da so za niže izobraženo skupino značilne prav posebej visoke stopnje
identifikacije z vrstami jezika. Med petimi najvišjimi indeksi bližine kar štirje pripadajo niže
izobraženim: mladim pri obrobnem urbanem (60,5), mladim pri ekscesnem (34,2), starejšim
pri obrobnem ruralnem (21,1) in mladim (dekletom) pri nadkultiviranem (18,4). Drugi dve
izobrazbeni skupini (z izjemo mladih visoko izobraženih, ki so s 34,7 pri ekscesnem
sociolektu zasedajo drugi najvišji indeks bližine med vsemi skupinami) sta na sociolekte manj
navezani, vendar očitno iz različnih razlogov. Visoko izobraženi so do vseh sorazmerno
tolerantni, torej je razlog za šibkejšo navezavo preprosto večja ravnodušnost do jezikovnih
simbolov – seveda z izjemo moratorijske mlajše skupine, ki z ekscesnim sociolektom izraža
svojo samosvojost. Srednje izobraženi pa so do sociolektov, ki odstopajo od dominantne
norme, izrazito nestrpni, torej je razlog za praktično neobstoječo povezavo s temi sociolekti
(izjema je sorazmerno šibka povezanost z ekscesnim sociolektom pri mlajših) verjetno
njihovo podpiranje dominantne norme.
Zdaj pa si oglejmo še nekatere stereotipne oznake sociolektov.
3.3.3. Rezultati po vzorčnih sociolektih

Tudi pri nalogi, v kateri so morali anketiranci sociolekte pripisati posameznim družbenim
skupinam (izobraženim, uglednim, premožnim, mladim in nasprotno), smo prepričljivost
pripisovanja merili tako, da smo pri paru vprašanj (izobražen – manj izobražen) od višjega
števila odgovorov v paru odšteli nižje število; tako v nadaljevanju navedeni odstotki
pomenijo, koliko več je tistih anketirancev, ki pri danem sociolektu vidijo dano lastnost, od
anketirancev, ki govorcu pripisujejo nasprotno lastnost. Navajamo le lastnosti, pri katerih je ta
razlika večja od 25 %.
Pri odgovorih, ki danemu govorcu pripisujejo določeno osebnostno lastnost, navajamo čiste
odstotke brez preračunavanj; upoštevamo (1) lastnosti, ki jih je navedlo 20 ali več odstotkov
anketirancev, posebej pa še (2) lastnosti, pri kateri je dani sociolekt med vsemi sociolekti
dobil največ odgovorov, čeprav je njihov delež morda manjši od 20.
134
3.3.3.1. Ekscesni sociolekt
V stvarnosti ima ekscesni sociolekt ima najvišji INDEKS BLIŽINE:
• pri mlajših visoko izobraženih (34,7) in
• pri mlajših niže izobraženih (34,2).
Ta roman bi med vsemi štirimi mlajši visoko izobraženi najraje prebrali (25,3), prvo mesto si
deli tudi pri starejših visoko izobraženih (5,0), sorazmerno najbolj pa je bil všeč tudi mlajšim
srednje izobraženim, čeprav je indeks negativen (-19,6).
PRIPISAN je bil mlajšemu govorcu (64,9 %), brez družbenega ugleda (29,3 %) in manj
izobraženemu (28,9 %). Kot kažejo naši rezultati, drži vsaj stereotip o mladosti, stereotip o
izobrazbi pa nikakor ne. Med mlajšimi je namreč indeks bližine sorazmerno nizek le pri tistih
s srednjo izobrazbo (8,7) – celo pri visoko izobraženih starejših je višji (10.0). Pravzaprav
visoko izobraženi mlajši rahlo vodijo pred niže izobraženimi. Znova moramo poudariti, da
ekscesni sociolekt ni sam po sebi povezan z družbenim slojem, temveč s skupino z
alternativnimi vrednotami, kot tako pa lahko temelji tako na obrobnem kot na
(nad)kultiviranem sociolektu.
Pri pripisanih lastnostih je govorec ekscesnega sociolekta med vsemi skupinami dobil največ
oznak, da je robat, neposreden, sproščen (35,9, tesno mu sledi obrobni urbani), pa tudi, da je
osladen (vendar le 7,0). Več kot 20 % odgovorov je dobil še pri več drugih lastnostih, tako je:
• omejen v svojih pogledih na svet (28,1)
• iskren, odkrit (26,2)
• vulgaren (21,4) in
• domišljav (20,4).
Daleč najbolj »vulgaren« se je zdel srednje izobraženim govorcem (36,4); tem se je zdel tudi
nadpovprečno »osladen« (15,9, povprečje 7,0). Tej skupini se je zdel tudi najmanj »duhovit«
(10,2, povprečje 18,9).
3.3.3.2. Nadkultivirani sociolekt

V stvarnosti ima ta sociolekt najvišji INDEKS BLIŽINE
• pri mlajših niže izobraženih (18,4) ter
• pri mlajših više izobraženih (13,3).
Izrazito negativen je ta indeks pri mlajših srednje izobraženih (-17,4). Pri vseh starejših
podskupinah se giblje blizu ničle. Pri SKUPNIH INDEKSIH je slika nekoliko drugačna: obe
visoko izobraženi podskupini imata pozitivne indekse (mlajši 3,5, starejši 1,9), druge skupine
pa negativne.
135
Za branje romana je v povprečju najmanj zanimanja od vseh – indeks je izraziteje pozitiven le
pri mlajših visoko izobraženih (9,3); najvišji od vseh romanov, čeprav močno negativen, je pri
starejših srednje izobraženih (-23,8), medtem ko je pri mlajših srednje izobraženih celo
rekordno nizek (-65,2).
Odgovori anketirancev tega sociolekta niso prepričljivo PRIPISALI nobenemu parametru –
relativno najbolj pa izobraženemu (12,9 %) in starejšemu (7,0 %) govorcu. V resnici, kot
smo videli, v povprečju zares vodi visoko izobražena skupina, čeprav izraziteje mlajši; za
mlajše niže izobražene (dekleta) smo že zgoraj domnevali, da so zaradi nekaterih posameznih
lastnosti, na katere kaže sociolekt, spregledali celovito podobo in so jezik napačno prepoznali.
Razloge za nepriljubljenost tega romana pri anketirancih je verjetno iskati pri lastnostih,
pripisanih govorcu takega sociolekta. Njegova največkrat pripisana lastnost, s katero je
obenem rekorder med vsemi govorci, je ta, da je puščoben (27,1). Pomembne so še naslednje
lastnosti:
• iskren, odkrit (24,8),
• omejen v svojih pogledih na svet (22,5),
• domišljav (21,3 – rekorden rezultat) in
• robat, neposreden, sproščen (21,6).
Rekordne lastnosti, ki pa ne dosegajo 20 %, so še:
• dobro razume, kako svet deluje (18,8)
• inteligenten (12,0) in
• kultiviran (7,6) in
Občutena »robatost« ter »iskrenost, odkritost« tega govorca pomagata razumeti omenjeno
»napačno prepoznavo« tega sociolekta pri niže izobraženih dekletih (pri niže izobraženi
skupini je rezultat za »iskrenost« nadpovprečen: 31,6, enako ima ta skupina nadvpovprečno
visok rezultat za »duhovitost« – 17,5, povprečje 12,6 – in nadpovprečno nizek za
»puščobnost« – 10,5, povprečje 26,5).
Rekordno »razumevanje, kako svet deluje«, »inteligenca« in »kultiviranost« kažejo na
prepoznavo izobraženega govorca (čeprav sorazmerno nizka »kultiviranost« opozarja na
paradoksalnost »robatosti«, ki je del nadkultiviranega sociolekta za razliko od preprosto
kultiviranega). Rekordna »domišljavost« pa je obenem tudi vrednotenjska označitev drže
nadkultiviranega govorca.
3.3.3.3. Ruralni obrobni sociolekt

Najvišji in obenem sploh edini višji INDEKS BLIŽINE ima ruralni obrobni sociolekt pri
• starejših niže izobraženih anketirancih (21,1).
136
Obenem pa se na prvi pogled zdijo morda presenetljivi visoki SKUPNI INDEKSI pri visoko
izobraženih govorcih (18,3 pri mlajših, 7,5 pri starejših) – to je namreč edini primer, ko
skupni indeks dejansko preseže indeks bližine. Pri vseh drugih sociolektih in anketirancih je
namreč skupni indeks zaradi manjše simpatije, sodbe o primernosti za javnost ipd. od indeksa
bližine redno precej nižji. Od kod to razhajanje?
Predvsem ima ta sociolekt izredno visok INDEKS SIMPATIJE pri vseh skupinah (rekordnih 57,3
pri mlajših visoko izobraženih, pri vseh razen mlajših srednje izobraženih (4,3) pa presega
20). Zgovoren je seznam pripisanih lastnosti:
• omejeni v svojih pogledih na svet (42,1 – rekord)
• duhoviti (36,4 – rekord)
• iskreni, odkriti (25,8)
Rekordne lastnosti, ki pa ne dosegajo 20 %, so še:
• neumni (15,8),
• razumevajoči do soljudi (15,2) in
• izumetničeni (12,9).
Domnevna pozitivna lastnost, po kateri ti govorci izrazito izstopajo, je »duhovitost«. Na
splošno ne preseneča, da se ruralna narečja v slovenski kulturi (in tudi drugih) tako pogosto
pojavljajo v lahkotnih komedijah in zabavnih oddajah: odstopanje od dominantne norme, ki ni
agresivno vulgarno (kot v urbanem sociolektu), temveč zgolj znak »omejenosti« ali
»neumnosti« – ki gledalcu omogoča varen občutek superiornosti –, je kot nalašč za
ustvarjanja kratkočasnega ugodja. Tej nekoliko pokroviteljski simpatiji se pridružuje še
občutenje, da je skupina »razumevajoča do soljudi« (za razliko od odtujenega mestnega
prebivalstva) – kar je deloma tudi zgodovinsko povezano z idealiziranjem ruralnega življenja
v evropski kulturi (že v antiki, znova v času razsvetljenstva, v specifičnih slovenskih
razmerah pa še celo 19. stoletje in dalje). Razlogov za simpatijo je torej dovolj, enako tudi za
visok indeks primernosti za javnost (pri starejših anketirancih v vseh skupinah je zmerno
pozitiven, pri mlajših – razen zelo odklonilnih srednje izobraženih – pa le zmerno negativen):
odstopanje od norme je tolerirano, če v njem ni znakov agresivnosti, destruktivnosti ali
vzvišenosti.
Za branje romana je vladalo sorazmerno majhno zanimanje, saj je besedilo precej težko
berljivo; pozitiven je indeks le pri mlajših visoko izobraženih anketirancih (12,0).
PRIPISAN je bil neizobraženim (28,7 %), manj prepričljivo pa tudi nepremožnim (22,7 %) in
starejšim (17,2 %) govorcem. Stereotip je pretežno potrjen, čeprav zmerno pozitivni indeks
bližine tudi pri nekaterih bolj izobraženih anketirancih opozarja, da ne smemo pozabiti tudi na
137
funkcijo »vračanja k domačnosti«, ki jo ta sociolekt igra pri nekaterih govorcih, ki so sicer
izšli iz njega in se občasno z veseljem znova vračajo vanj.
3.3.3.4. Urbani obrobni sociolekt

Ta sociolekt ima najvišji INDEKS BLIŽINE:
• pri mlajših niže izobraženih (60,5) in
• pri mlajših visoko izobraženih (12,0).
Omenili smo že, da se visok indeks bližine pri mladih niže izobraženih anketirancih izraža
tako pri fantih kot pri dekletih, vendar pa je pri dekletih bistveno nižji indeks simpatije in tudi
skupni indeks (31,6 pri fantih in 13,6 pri dekletih). Ta roman bi mlajši niže izobraženi
anketiranci najraje prebrali (kar 31,6 – pri tej skupini ima pozitiven indeks zanimanja (5,3) le
še ekscesno besedilo), zanimanje pa je veliko tudi pri mlajših visoko izobraženih (20,0)
PRIPISAN je bil mlajšemu govorcu (64,0 %), neizobraženemu (49,2 %), brez družbenega
ugleda (42,1 %), manj prepričljivo pa tudi nepremožnemu (23,1 %). Stereotip se je z
rezultati v glavnem potrdil, čeprav moramo biti pozorni tudi na sorazmerno visoka indeksa
bližine in zanimanja tudi pri visoko izobraženih mlajših govorcih. Kot kaže, je v resnici
najvplivnejši dejavnik tolerance in bližine za jezikovne vulgarizme mladost, krivulja
izobrazbe pa ima pri tem že omenjeno obliko črke U.
Lastnosti, pripisane govorcu tega sociolekta, so:
• vulgaren (52,5 – rekord),
• omejen v svojem pogledu na svet (35,1)
• robat, neposreden, sproščen (33,1)
• iskren, odkrit (28,5 – rekord).
Pri tem je zgovorno, da je v primerjavi z drugimi le 29,8 % anketirancev z nižjo izobrazbo
uporabilo oznako »vulgaren«, le 19,3 % pa oznako »omejen v svojem pogledu na svet«.
Nasprotno pa jih je v tej skupini kar 22,8 % menilo, da je »duhovit« (povprečje vseh 12,6),
17,5 % jih je menilo, da »dobro razume, kako svet deluje« (povprečje 7,6), po 14,0 % pa jih je
menilo, da je »inteligenten« in »razumevajoč do soljudi« (povprečje 3,4).
3.4. Sklep
Če zgoraj navedene rezultate na kratko povzamemo: kljub temu, da smo se glede družbenega
sloja omejili le na izobrazbeni parameter, so v glavnem potrdili ključna pričakovanja.
Med izobrazbenimi skupinami je največjo podredljivost dominantnim jezikovnim normam
pokazala srednje izobražena skupina. Razlog za to lahko z Bourdieujem pripišemi sorazmerno
največji simbolni negotovosti te skupine. Samozavestna visoko izobražena skupina je kazala
138
bistveno več distance do teh norm, medtem ko se niže izobražena skupina giblje nekje v
sredini (najmočneje se identificira z obrobno rabo, vendar je v odnosu do nje – posebej pri
starejših – bolj kritična, kot so visoko izobraženi).
Rezultati so potrdili tudi teze o starostnem dejavniku: najizrazitejši dejavnik pri toleranci do
obrobnih prvin je mladost anketiranca. Razlog za to je verjetno moratorijski status te skupine.
To velja posebej za prvine, ki najbolj odstopajo od dominantne norme (ekscesni in urbani
obrobni sociolekt), medtem ko je zmerno odstopanje bliže starejšim (ruralni obrobni
sociolekt).
Razlike med starostnima podskupinama so posebej izrazite pri niže izobraženih, kjer mladi
očitno še ostro nasprotujejo »establišmentu« – enako ali še precej bolj kot njihovi visoko
izobraženi vrstniki. Starejši v tej podskupini so namreč že izrazito bolj podrejeni dominantni
normi kot njihovi visoko izobraženi vrstniki in v enem primeru – spakljivega ekscesnega
sociolekta – celo presežejo rezultat srednje izobražene skupine.
Izjema v vzorcu mladih je srednje izobraženi sloj, ki je v odnosu do norme celo bolj
netoleranten kot starejši v isti izobrazbeni skupini. Možne razloge za to – kolikor ne gre zgolj
za specifiko jedra te podskupine anketirancev, tj. za študentke visoke šole za vzgojitelje – smo
omenili zgoraj: predvidoma bi lahko šlo v tem primeru za posebnosti načina sekundarne
socializacije te skupine.
Na podlagi teh rezultatov lahko nedvoumno ugotovimo:
• da govorci slovenščine vsekakor zares prepoznavajo različne načine jezikovne rabe
kot pripadajoče različnim družbenim skupinam,
• da te rabe dokaj prepoznavno vrednotijo in
• da jim tudi pripisujejo nekatere stereotipne lastnosti.
Poleg tega se različne družbene skupine na različne jezikovne rabe dokaj različno odzivajo.
Odnos do jezika v družbi nikakor ni monoliten. Določene vzorce jezikovne rabe lahko imamo
za dominantne; ti vzorci se kažejo v tem, da se jim anketiranci s starostjo vedno bolj
podrejajo, pa tudi s tem, da so pripravljeni biti izrazito kritični tudi do jezikovnih rab, ki so jih
sicer lahko osebno blizu. Vendar pa gre pri tem le za dominanco in nič več kot to:
resnični odnosi do jezika so vedno rezultat zapletenih silnic odnosa posameznika do
družbenega sveta, ki so lastne vsaki družbeni skupini posebej in načinu njene vpetosti v
družbo. Tega bi se vsekakor morali zavedati tako jezikovni pedagogi kot jezikovni
načrtovalci, pa tudi govorci na splošno.
139
4. Sociolekti v literarnih besedilih
V dosedanjem razpravljanju smo si ogledali značilnosti sociolektov z različnih vidikov: s

stališča njegovega mesta v slovenskem jezikoslovju; s stališča vloge govorčeve identitete v
njegovem odnosu do jezika; s stališča pomembnosti sociolekta za posameznikovo umestitev v
družbo in njen semiotični sistem; ter s stališča substančnih značilnosti sociolektov samih.
Omenili smo, da se sociolekti vedno uresničujejo v diskurzih, ki jim vsakič na novo omejujejo
ter preoblikujejo načine uresničevanja, se moramo pred tretjo empirično analizo – analizo
literarnih besedil – zdaj znova posvetiti slednjim. Če nam je analiza pisemskega korpusa
omogočila vpogled v podobo sociolekta v žanru, ki omogoča sorazmerno prosto izražanje
piščeve individualnosti, so pogoji uresničevanja sociolekta v literarni prozi močno drugačni.
Na kratko si bomo ogledali teoretične in zgodovinskorazvojne vidike specifično literarnih
konvencij, torej tistih značilnosti literarnega diskurza, ki hkrati omogočajo in predpisujejo
specifične načine njegove tvorbe ter družbenega učinkovanja. Šele potem bomo lahko
gradivo, ki bo predmet naše analize, umestili v ustrezne kontekste ter ga ustrezno obravnavali.
4.1. Diskurzi glede na način delovanja

V poglavju 2.3.9.2 smo omenili Kressovo tezo, da so diskurzi »sistematično organizirani nizi
izjav, ki izražajo pomene in vrednote ustanove«; povezali smo jih s področjem žanra in z
objektiviziranim čutom ustanove. Njihovo število oz. raznolikost sta predvidoma neomejena,
oziroma odvisna od trenutnega stanja organizacije družbe. Številni današnji literarni teoretiki,
ki v pojmu literarnosti vidijo predvsem družbeno konvencijo, tudi nacionalno literaturo
pojmujejo kot družbeno ustanovo, in v tem smislu lahko govorimo o literarnem diskurzu v
sociološkem smislu. Vendar pa so nekatere inherentne specifike literarnega jezika od nekdaj
tako vznemirjale različne teoretike (nekatera za nas najzanimivejša razglabljanja si bomo
ogledali v poglavju 4.2), da so mnogi menili, da je že v literarnem jeziku samem po sebi nekaj
drugačnega kot v »običajnem« jeziku (pri čemer naj bi bil pojem »običajnega« jezika nekako
samoumeven); literarni jezik naj bi bil devianten (izraz je postal posebno priljubljen po rabi
pri H. G. Widdowsonu). Skratka, bil naj bi že notranje drugačen, ta drugačnost pa lahko
temelji le na njegovi posebni funkciji in načinu delovanja. Kaj naj bi bilo v njem pravzaprav
tako nenavadnega, si bomo ogledali v pregledu posameznih tez v poglavju 4.2; že samo
dejstvo, da so se take teze vztrajno pojavljale, pa nas sili k premisleku o potrebi dodatne
razdelitve diskurzov, torej ne le na podlagi družbenih ustanov, ki gradijo posamezna področja
vednosti, podeljujejo govorcem ustrezna pooblastila in kodificirajo lastna jezikovna pravila
(pravni jezik, administrativni jezik; pravi, sprejemljiv sociološki ali biološki jezik ipd.; temu
bi morda lahko rekli področna razdelitev), temveč tudi na podlagi načinov obstoja njihovih
140
žanrov v odnosu do stvarnosti, glede na instanco njihovega smisla. Ker imamo jezik za
osnovno formo subjektovega konstituiranja v odnosu do Drugega, lahko predvidevamo, da bo
taka instanca smisla vedno tak ali drugačen subjekt. Torej bomo rekli, da se diskurzi ne delijo
le horizontalno, glede na področje, temveč tudi vertikalno, glede na domnevno peščico
osnovnih podob subjekta, ki jim z izrekanjem daje komunikacijski smisel. Ta smisel lahko
razumemo kot odgovor na vprašanje: »na kakšen način subjekt povezuje jezik in stvarnost in
kaj mu jamči, da bomo povezavo 'vzeli resno'?«, ali na kratko: »zakaj sploh more govoriti?«)
Ta razdelitev diskurzov bi bila – za razliko od predvidoma neskončne množice različnih
ustanov – domnevno omejena, končna, in bi žanrom v okviru posameznega področnega
diskurza omogočala različne vrste pragmatičnega učinkovanja. Omogočila bi nam vpogled v
vrste »družbene magije«, v podlago pripravljenosti govorcev, da se na nekatere vrste besedil
odzivajo na predvidene načine. Osnovo za tako razdelitev lahko poskusimo poiskati pri
jezikovni pragmatiki; njene temelje sem skušal postaviti že v drugem članku (Skubic 1995),
na tem mestu pa želim takratno zastavitev nekoliko terminološko poenostaviti in integrirati v
celostno teorijo.
Delitev, ki sem jo predlagal v omenjenem članku, temelji na Strawsonovi kritiki Austinovega
pojma konvencionalnosti govornega dejanja oz. učinkovanja performativa (Strawson 1971);
na tej osnovi sem ločil besedila, katerih performativni učinek je dejansko konvencionalen in
samodejen, od tistih, pri katerih je odvisen od zapletenih dejavnikov, ki bi jih lahko združili
pod skupnim imenom prepričljivost. Prve sem poimenoval konvencionalnoperformativni (ali
uradni) govor, druga sporočanjsko-vplivanjski govor. Pri prvih je govorno dejanje
nepreklicno opravljeno z uresničitvijo (izrekom) besedila in njihov učinek je mogoče
razveljaviti šele s tvorbo novega besedila podobne vrste, ki prvotno besedilo nadomesti
oziroma razveljavi. Med ta besedila ne sodijo le različni izreki, ki jih je med svojimi primeri
navajal Austin (to ladjo krstim za Galeba), temveč tudi različna uradna poročila, uradne
podatkovne zbirke ipd., ki imajo v upravnih postopkih veljavo in jih je mogoče, če se izkažejo
za zmotne, razveljaviti šele s posebnimi postopki (novim poročilom, izbrisom ipd.). Tokrat in
za poslej se nameravam odreči dolgoveznemu in zapletenemu izrazu
konvencionalnoperformativni govor, enako pa tudi izrazu uradni, saj med ta besedila sodijo
tudi npr. različni magični izreki, kletve ipd., ki jih za veljavne ne dela uradna podpora
oblastnega aparata, vendar pa v kulturah, kjer se uporabljajo, veljajo kot nepreklicno izrečene
in učinkovite ter jih je treba vsakič onemogočiti s »protimagijo«. Na kratko bom te žanre
združil pod izrazom performativna besedila, katere instanca smisla je pooblaščeni subjekt.
Pooblastilo govorcu seveda vedno dodeli ustanova, iz katere (trenutno) nastopa; na ta način so
performativna besedila potencialna vertikalna plast vseh področnih diskurzov. Dolgovezni in
141
stvarno nepopolni izraz sporočanjsko-vplivanjski govor nameravam zamenjati z izrazom
pragmatična besedila (pragmatičen: »ki se podreja praktični uporabnosti, koristi«, /SSKJ/),
katere instanca smisla je zaupanja vredni subjekt; tudi ta je pomembna vrsta subjektnega
položaja v vseh področnih diskurzih.
Druga delitev besedil, ki izhaja iz omenjenega članka, temelji na ločevanju dveh skrajnosti,
znanstvenega in ideološkega govora, v delih O. Kunst-Gnamuš (Kunst-Gnamuš 1991), in
obenem na zgodnjem Austinovemu ločevanju konstativa in performativa (Austin 1990), ki se
mu je Austin sicer sam odrekel kot nepopolnemu (Austin 1971), zato ga je v kasnejši
pragmatiki zamenjala Searlova klasifikacija (Searle 1969). Kljub temu pa trdim, da je
smiselno oba pola ohraniti, pa čeprav na drugačni osnovi – ne kot dve vrsti dejanj, temveč kot
dva interpretativna postopka. O. Kunst-Gnamuš znanstveni govor definira kot »govor,
katerega namera je izrekanje resničnih propozicij ne oziraje se na učinek«, ideološki govor pa
kot »govor, ki je zavezan ciljnim vrednostim in zaželenim učinkom ne oziraje se na
resničnostno vrednost propozicij« (Kunst-Gnamuš 1991: 70). Ideološki govor je pravzaprav le
skrajna različica oziroma zloraba druge, širše vrste govora, ki jo O. Kunst-Gnamuš imenuje
verovanjski govor – »govor, v katerem kot jamstvo resničnostne vrednosti nastopi subjekt
izrekanja«, namreč »človek, vreden zaupanja« (Kunst-Gnamuš 1991: 41). Če smo Austinov
pojem performativnega izrekanja v naši delitvi razdelili na performativna in pragmatična
besedila in če pojem verovanjskega govora (z ideološkim govorom kot skrajnostjo) ustreza
našim pragmatičnim besedilom, je mogoče Austinov izvirni konstativ in znanstveni govor pri
O. Kunst-Gnamuš imeti za drugačno vrsto govora. V tem govoru »izrekanje propozicij ni
motivirano in odvisno od želje po učinku, temveč ga narekujejo dejavniki zunaj osebe: zakoni
logičnega sklepanja in pravila empiričnega preizkušanja« (Kunst-Gnamuš 1991: 70, poud.
A. E. S.). Tak govor sem v svojem članku imenoval znanstveni govor; poslej to kategorijo
imenujem kognitivna besedila. Sprememba izraza je umestna, saj med ta besedila sodijo tudi
taka, ki nimajo zveze z znanostjo, temveč zgolj s spoznavanjem resnice (npr. nekatere pravne
argumentacije, »glasna razmišljanja« ipd.).
Pomembno je poudariti, da čeprav naj bi bila instanca smisla v znanstvenem govoru po
O. Kunst-Gnamuš nekako zunaj osebe, torej zgolj v samih zakonih logičnega sklepanja in
skladnostjo s preverljivimi dejstvi, tudi pri kognitivnih besedilih ne moremo mimo pojma
subjekta. Vsako znanstveno dejstvo, vsako kognitivno umovanje je vedno del določenega
sistema verovanj in se odvija na ozadju interesa družbe, da razvije, vzdržuje in reproducira
svojo kozmogonijo (npr. vero v božje stvarstvo, vero v evolucijo, »veliki pok« itd.), ki je
instanca njenega splošnega smisla. Zato iz podobe delovanja kognitivnega besedila nikakor ne
moremo izločiti subjekta, ki se v dani sistem (kot razlagalec v dani kozmogoniji, kot
142
znanstvenik v dani znanstveni paradigmi, kot branilec ali tožilec v danem sodnem primeru
ipd.) uvršča na specifičen način. Imenujemo pa ga lahko logični subjekt – tisti, ki kot
instanca smisla stoji in pade glede na pravilnost logičnega sklepanja iz podatkov, na voljo v
danem sistemu verovanj.
Kot bomo videli v poglavju 4.2.1, je že Searle ugotovil, da jezika leposlovja (fiction)
praktično ne moremo uvrstiti v klasifikacijo govornih dejanj, ki jih je predvidel v svoji teoriji,
saj se nam v njim pojma resničnostne vrednosti ali sploh posrečenosti preprosto izmuzneta;
zato se je ugotavljanju njegovega pragmatičnega statusa izrecno odrekel. V svojem
omenjenem članku sem ta besedila poimenoval z izrazom umetnostni govor, vendar jih iz
različnih razlogov, ki bodo razvidni v nadaljevanju tega poglavja, želim poslej imenovati
imaginativna besedila. Kot ugotavlja Juvan (Juvan 1997b: 220), je osnova literarnosti to, da
se pri bralcu vzpostavi drugačno obzorje pričakovanj; aktivira se interpretacijska domišljija;
»pomembno je, da stvar depragmatizira.« (220) Na vprašanje, v kolikšni meri je literarno
besedilo dejansko depragmatizirano, pa tudi druga vprašanja, povezana z naravo
imaginativnih besedil, bomo skušali vsaj delno odgovoriti v sklepu, ki bo sledil
fragmentarnemu pregledu nekaterih glavnih tez različnih avtorjev, povezanih s statusom
imaginativnih besedil.
Na tem mestu moram le še dodatno opozoriti, da, podobno kot pojem kognitivnega besedila
presega zbolj znanstvena besedila, tudi pojem imaginativnega besedila presega zgolj tista, ki
jih dana kultura imenuje umetnostna. Mednja namreč sodijo poleg kritiško visoko ocenjenih
in kanoniziranih besedil tudi vsa druga besedila, pri katerih sprejemniku ni relevantna
resničnostna vrednost sporočila, temveč zgolj (kot bomo natančneje razložili v nadaljevanju)
ugodje v besedilu, torej tudi različne vrste trivialne literature, »urbanih mitov« in množice
pripovedi (o znanih ali neznanih osebnostih), ki se ustno širijo po družbi v ritualih zabavne
družabnosti, ne da bi udeležence skrbelo, ali so (povsem) resnične ali ne.
4.2. Imaginativni diskurz in literatura
4.2.1. Literatura kot fikcija

V prvem članku, ki se s stališča jezikovne pragmatike loteva literarnega jezika, Searle (Searle
1979) poudari, da lahko proučuje le pojave »fikcije«, ne literature, saj »ni značilnosti, ki bi jih
imela vsa literarna dela skupne in ki bi tvorile potrebne in zadostne pogoje, da besedilo
postane literarno delo« (prav tam, str. 59). Pojem literarnega zvezno prehaja v neliterarno, saj
je mnoga pisna dela v zgodovini mogoče obravnavati na različne načine (npr. dela antičnih
zgodovinarjev, eseje, epistole ipd.). Tako ugotavlja: »'literatura' je ime za vrsto odnosov, ki jih
143
zavzamemo do kosa diskurza, ne ime notranje lastnosti kosa diskurza, čeprav bo to, zakaj
zavzamemo tak odnos, seveda vsak delno tudi funkcija lastnosti diskurza in ne povsem
arbitrarno.« (prav tam, poud. A. E. S.) Iz enakega razloga bomo tudi v naši razpravi še naprej
uporabljali dva izraza, literarno in imaginativno, pri čemer se prvi izraz nanaša na področno
razdelitev diskurzov (literatura kot ustanova), drugi pa na vertikalno, pragmatično delitev
interpretativnih postopkov, pri čemer seveda imaginativna besedila tvorijo jedro literature kot
ustanove. Vendar pa, kot smo omenili v zaključku prejšnjega poglavja in kot ugotavlja Searle,
imaginativni diskurz (pri Searlu »fikcija«) s pojmom literarnega ni prekriven, in pojem
»literarnega« lahko zajema le njegov družbeno visoko cenjeni, kanonizirani del (gl. poglavje
4.2.5).
Searle ugotavlja, da pri poskusu opredelitve govornega dejanja, ki se zgodi med avtorjem
besedila fikcije in bralcem, pragmatična analiza zaide v težave, saj nekateri osnovni pogoji
(kot je npr. »iskrenost«, »posrečenost«) preprosto ne pridejo v poštev; govorna dejanja, ki jih
opravljajo literarne osebe, so s stališča bralca »pretvarjana« (pretended). »Zakaj pripisujemo
tolikšno pomembnost in posvečamo trud besedilom, ki vsebujejo povečini pretvarjana
govorna dejanja?«, se vpraša. Pri tem prizna (trenutno) nezmožnost za zadovoljiv odgovor,
vendarle pa izpostavi dva pomembna namiga.
»Del odgovora,« pravi, »ima morda opraviti s pomembno vlogo, navadno podcenjeno, ki jo v
človeškem življenju igra domišljija, in enako pomembno vlogo, ki jo v človeškem družbenem
življenju igrajo skupni proizvodi domišljije.« (prav tam, str. 74, poud. A. E. S) Če sem se v
svoji razdelitvi interpretacijskih postopkov za posamezne žanre opiral na jezikovno
pragmatiko, tu pri enem od ključnih zagovornikov te strogo filozofske in racionalistične
discipline naletimo na napotek v psihološke in sociološke vode; teorija pragmatike kot čiste
filozofije je tu očitno prišla do svojega skrajnega dometa in izrecno odpira vrata
interdisciplinarnosti.
Drugi Searlov namig pa je, da »skoraj vsako pomembno leposlovno delo prenaša 'sporočilo'
ali 'sporočila', ki jih besedilo prenaša, vendar pa niso v besedilu« (prav tam, poud. v
izvirniku). Searle tu opozarja na konvencijo, ki je podlaga samega koncepta literarnosti, da
namreč obstaja pot do spoznanja sporočila literarnega dela, ki pa nima zveze s strogo
racionalnimi postopki, kakršna predvidevajo pragmatična orodja, npr. Griceove
konverzacijske maksime – zato, ker tega sporočila ni v besedilu –, temveč vodi prek aktivacije
domišljije, nekakšne intuicije, iracionalnega. Searle nas torej na meji pragmatike napoti k
vidikom, ki so hkrati iracionalni (domišljija) in družbeni (skupni proizvodi domišljije).
Za začetek sledimo njegovemu namigu v smer iracionalnih podlag (4.2.2) ter nato splošnejših
načinov človeškega spoznavanja (4.2.3). Prav tako se moramo posvetiti pojmu estestkega
144
ugodja, ki naj bi ga doživljali naslovniki imaginativnih besedil (4.2.4) in ki naj bi jih tako tudi
osmišljalo. Nazadnje (4.2.5) bomo sledili njegovemu namigu na področje družbenega pomena
imaginativnih besedil, zaradi katerih je družba tudi razvila institucijo literature.
4.2.2. Literatura kot simptom

Sigmund Freud kot oče psihoanalize se je s kolektivnimi praksami – kakršna je tudi umetnost
– ukvarjal le obrobno, vloge umetnosti pa na splošno ni posebno visoko cenil. V spisu iz leta
1911 z naslovom Formulacije o dveh načelih psihičnega delovanja (Freud 1987) je tako pisal
o načelu ugodja, ki je poglavitna težnja, kateri se podrejajo nezavedni duševni procesi. Drugo
načelo, ki človeku pomaga po izostanku pričakovane zadovoljitve nagonov in s tem ugodja, je
načelo realnosti, ki povečuje pomen zavesti kot sredstva za dosego koristi. Vendar pa
človeški duševni aparat še neprej trdovratno vztraja ob izvorih ugodja. »Z nastopom načela
realnosti,« piše Freud, »se je odcepila določena vrsta miselne dejavnosti, ki je ostala od tega
načela neodvisna in podvržena zgolj načelu ugodja. To je fantaziranje …« (prav tam, str. 14–
15) Fantaziranje se kaže že v otroški igri in pozneje kot sanjarjenje, posebna vrsta fantaziranja
pa je tudi umetnost. Umetnik prvotno ustvarja, ker ne more doseči nagonske zadovoljitve,
zato uresničuje želje v fantaziji. »Vendar pa najde pot nazaj iz tega fantazijskega sveta v
realnost, vtem ko po zaslugi posebne obdarjenosti preoblikuje svoje fantazije v nove vrste
dejanskosti, ki jih ljudje lahko vrednotijo kot dragocene odslikave realnosti […] To pa lahko
doseže le zato, ker tudi drugi ljudje, tako kot on sam, občutijo enako nezadovoljstvo z realno
zahtevano odpovedjo in ker je to nezadovoljstvo, izhajajoče iz zamenjave načela ugodja z
načelom realnosti, že samo del realnosti.« (prav tam, str. 17, poud. A. E. S.) Umetniško delo
je torej stvarno toliko, kolikor izraža občutek nezadovoljenosti, ki je skupen vsem.
V spisu Nelagodje v kulturi iz leta 1930 (Freud 2001) je bil še natančnejši. Temeljno
nelagodje, ki se poraja v človeški psihi v družbi, izhaja iz napetosti med ljubeznijo in
agresivnostjo, erosom in tanatosom, seksualnimi nagoni in nagoni smrti. Agresivnost se
pojavi kot reakcija na odrekanje prepovedanim nagonom; a ker je kultura »poslušna nekemu
notranjemu erotičnemu vzgibu, ki ji ukazuje ljudi združevati v tesno povezano množico,
lahko cilj doseže le po poti venomer rastoče krepitve občutka krivde« (prav tam, str. 82).
Krivda izhaja iz večnega konflikta med ljubeznijo in agresijo; tako kultura vzpostavi nadjaz in
ustvari omejitve za uresničevanje agresivnosti.
Občutek krivde in »nelagodje v kulturi«, ki ga ta prinaša, sta težko breme, saj je zaradi načela
ugodja osnovno človeško stremljenje želja po sreči. Človeška psiha nujno potrebuje kako
vrsto blažila. Takih blažil je domnevno troje vrst: (1) odvrnitev (zamotenje), kakršna je na
primer vztrajna zaposlitev (»obdelovanje svojega vrta« pri Voltairu), (2) nadomestna
145
zadovoljitev, na primer prek fantazije, in (3) uporaba omamnih substanc. Če je prvo blažilo
nekakšna preusmeritev libida, sublimacija nagona, je drugo blažilo ustvarjanje iluzij, »ki jih
kot take tudi pripoznavamo, ne da bi se zaradi njihovega odklona od resničnosti pustili motiti
v užitku« (prav tam, str. 28). Tak užitek je »rahla narkoza«, ki temelji na delovanju lepote; in
po Freudu je lepoto »mogoče izpeljati s področja seksualnega občutenja; bila bi vzorčni
primer ciljno inhibiranega vzgiba« (prav tam, str. 31). Sublimacija (preusmeritev) nagonov je
po Freudu posebej izstopajoča poteza razvoja kulture; je sploh »od kulture izsiljena nagonska
usoda« (prav tam, str. 46), in prav zato so višje psihične dejavnosti – znanstvena, umetniška
ipd. – v kulturi tako visoko cenjene: kot posebno uspešne preusmeritve.
Freudov učenec in nasprotnik C. G. Jung je močno zmanjšal vlogo spolnega nagona v
človeškem nezavednem, tudi na področju umetnosti. Realnost domišljijskega v literaturi ne
temelji zgolj na skupnem občutku nezadovoljenosti, temveč na izražanju nekakšnih
»vozliščnih točk« v kolektivnem nezavednem, ki so posebej nabite z energijo. Kolektivno
nezavedno je nekakšno skladišče vsega človeškega izkustva od njegovih najzgodnejših
začetkov; sestavljajo ga arhetipi. V spisu »Nagon in nezavedno« iz leta 1919 je arhetip
označil kot obliko, ki jo prevzame nagon; je »nagonova zaznava samega sebe, avtoportret
nagona« (Jacobi 1959: 36). Energijo in dinamizem arhetipa začutimo v numinoznosti in
fascinativni moči njegove podobe; ta fascinacija ima magično, zdravilno moč. Arhetip mora
namreč priti v stik z zavestjo – le tako jih ta lahko asimilira. Zato mu je treba odvzeti njegovo
realnost in avtonomijo z »zamenjavo imen« – s prevodom v sporočljiv jezik, če naj izpolni
svojo nalogo v psihični ekonomiji. To razloži njegov osvobajajoči učinek na bolno psiho,
odtrgano od naravnega reda, ko sreča arhetip in se sooči z njim (prav tam, str. 66–67).
Arhetipi so nekakšen glas človeške vrste; kdor govori z njimi, govori »s tisoč glasovi; očara in
premaguje, obenem pa povzdigne idejo, ki jo želi izraziti, iz priložnostnega in prehodnega v
kraljestvo večnega. Našo osebno usodo spremeni v usodo človeštva, s tem pa v nas vzbudi
tiste blagodejne sile, ki so od nekdaj dajale človeštvu zatočišče pred vsako nezgodo in mu
omogočale preživetje skozi najdaljšo noč.« (prav tam, str. 73; citat je Jungov). Izražanje (in
kontemplacija) arhetipov torej ni nekakšen eskapizem, nadomestek za zadovoljitev nagona,
temveč nujen postopek, brez katerega psiha zboli – zanemarjan arhetip je izvor bolezni kot
zanemarjan ali zlorabljan organ. Prek njega vsebina nezavednega postane zavedna; to je
mogoče le, če dobi nagon obliko podobe in tako postane predstavljiv. Temu naj dodamo, da
tak »zdravilni« postopek v umetnosti zgolj doseže svojo najbolj dovršeno – najbolj popolno,
učinkovito – obliko; poteka pa tudi v vsakdanjem življenju v uporabi številnih arhetipskih
simbolov, nenazadnje v pripovedovanju zgodb, ki so tako temeljni del medčloveške
komunikacije. To nam razloži človeško fascinacijo s sicer povsem trivialnimi in
146
nerelevantnimi pripetljaji, govoricami dvomljive verjetnosti in nekoristnimi podatki, ki si jim
moramo nenehno izmenjevati ter o njih premišljevati. V njih se naši sosedje, slavne osebnosti
in povsem neznani ljudje spreminjajo v arhetipske podobe, v podobo nagajivca, otroka,
izdajalca, lovca, vlačuge ipd., nam pa se skozi soočanje z njimi uspe zavestno soočiti z
lastnimi nagoni.
Jung je svojim pojmovanjem nujne in zdravilne vloge govorjenja v arhetipih blizu mnogim
tradicionalnim pojmom in praksam – od Aristotelovega pojma katarze, očiščenja negativnih
čustev skozi sočustvovanje s tragičnimi junaki, do katoliške institucije spovedi kot očiščenja
tesnobe po grehu z njegovo razumsko kategorizacijo (prešuštvo, klevetanje) in verbalnim
izraženjem. Psihoanaliza pa se je še posebej tesno povezala z jezikom v svoji lacanovski veji,
ki smo se ji že posvetili v poglavju 2.2.4; tu je nezavedno strukturirano kot jezik (kot vrsta na
medsebojnih razlikah utemeljenih znakov), človek pa je vklenjen v področje simbolnega, od
koder si želi ubežati. Za nas je lahko posebej zanimivo razvijanje teh idej pri J. Kristevi, ki je
v svojih spisih plodno povezovala ideje psihoanalize, marksizma in feminizma, jezikoslovja
in splošne semiotike. V spisu Revolucija v pesniškem jeziku (Kristeva 1986) se je izrecno
posvetila delovanju jezika literature na način, ki se od Freuda in Junga močno razlikuje.
V poglavju 2.2.4 smo dejali, da se po Lacanu človek v vstopu v simbolno fazo znajde v
sistemu, kjer nima možnosti, da bi zapolnil osrednji manko, in da jezik ni sposoben zajeti
temeljnega občutka izgube od odtrganju od matere, izstopu iz Realnega. Kristeva v skladu s
tem od simbolnega ločuje področje nagonov, ki obstajajo še pred simbolnim (in tudi še
kasneje). Tudi ti nagoni imajo svojo artikulacijo, ki (še) ni simbolna – Kristeva jo imenuje
semiotična chora (izraz si izposoja od Platona). Tako razumljeno semiotično je pogoj za
razvoj simbolnega in je predvidoma prirojeno (nekako kot univerzalna slovnica Chomskega).
Chora oziroma semiotično ni urejeno kot sistem in mu ne moremo dati aksiomatske oblike,
temveč je izmuzljivo, gibljivo.
Ko se v posameznikovem razvoju pojavi simbolno, se zgodi prelom, v katerem se subjekt loči
od svojih objektov, vzpostavi svojo identiteto, kar je pogoj za vsako propozicionalnost.
Kristeva ta prelom, katerega posledica je umestitev (subjekta in objektov) v skladu s
simbolnim redom, imenuje tetična faza. »Odvisnost od matere je pretrgana in preoblikovana v
simbolno razmerje do drugega; konstitucija Drugega je nepogrešljiva za komuniciranje z
drugim. Na ta način je prelom med označevalcem in označencem sinonimen z družbeno
sankcijo: 'prva družbena cenzura'.« (Kristeva 1986: 102). Na ta način jezik »varuje telo pred
napadom nagonov« (prav tam, str. 103), vendar pa kljub temu ostaja nekaj, kar nas opominja
na njihovo vztrajno navzočnost. To je domišljija.
Vsa poetična 'popačenja' v označevalski verigi in strukturi označevanja lahko vidimo v tej luči: vdajajo se
napadu 'usedlin prvih simbolizacij' (Lacan), z drugimi besedami, tistih nagonov, ki jih tetična faza ni mogla
147
povzdigniti (relever, aufheben) tako, da bi jih povezala v označevalca in označenca. Zato vsaka motnja te
'družbene cenzure' – cenzure preloma med označevalcem in označencem – priča morda predvsem o vdoru
nagona smrti, ki ga nikoli ne more zajeti noben označevalec, nobeno zrcalo, noben drugi in nobena mati.
prav tam
Razliko med semiotičnim in simbolnim lahko ponazorimo z razliko med doživetjem in
poskusom opisa doživetja. Občutenje doživetja se jezikovnemu opisu vedno znova izmuzne
(»saj ne vem, kako bi povedal«); občutek imamo, da to občutenje ima nekakšno gibljivo
formo, ki pa je simbolno, razklano med fiksne označevalce in označence, ne ujame. To pa
lahko primerjamo z občutjem ob uspešnem literarnem opisu, ko vzkliknemo »točno tako!«;
semiotično je »prišlo skozi«, hkrati pa še problematiziralo svoje razmerje s simbolnim in
simbolno samo.
Medtem ko običajni diskurz skriva konflikt med semiotičnim in simbolnim ter se pretvarja, da
usmerja neposredno k objektom (denotira objekte), poetična mimezis poudarja svoje objekte
kot zgolj možne, vendar neobstoječe zunaj jezika. Taki (konotirani) objekti so notranje
odvisni od subjekta izrekanja, ki zdaj povzdigne semiotično choro v status označevalca; v
resnici se konstruirajo prek semiotične, ne simbolne mreže (prim. Searlovo ugotovitev, da
tako besedilo prenaša sporočila, čeprav ta sporočila niso v besedilu). Semiotično tako uničuje
simbolni zakon; napada denotacijo (tetično identifikacijo objektov), v svoji skrajni fazi pa tudi
pomenjanje nasploh (tetično identifikacijo govorečega subjekta). Čeprav parazitira na
simbolnem (čeprav se uresničuje v jeziku), ga obenem problematizira; v simbolni red vnaša
nekaj asocialnega. »Kaj ni v osnovi [umetnosti] prepričanje, ki kljub vsemu ostaja, da je mati
falična, da jaz – ki ni nikoli natančno identificiran – ne bo nikoli ločen od nje, in da ni noben
simbol dovolj močan, da bi pretrgal to odvisnost? […] To je zares vprašanje,« meni Kristeva
(Kristeva 1986: 115). Nekako namreč ustvarja vtis, da je vendarle mogoč preboj iz
simbolnega, premostitev temeljnega preloma, da je neizrazljivo mogoče izraziti, da je mogoče
ostati eno z materjo.
Preprosteje povedano, umetnik razkriva, da nas simbolni red cenzurira; razkriva, da je
simbolni red pravzaprav v službi nagona smrti, ko slednjega preusmerja in zapira v nekakšen
»izolirani žep narcizma«. Ko umetnik podira simbolni red in nas spravlja v stik z lastnimi
nagoni, semiotično choro, počne nekaj asocialnega, postaja »grešni kozel«, prinašalec smrti,
ki izpostavlja temeljna vprašanje naše lastne krivde (ki smo jih omenili pri Freudu); toda v
tem, ko mu uspe semiotično choro prenesti prek meje jezika, je tudi nekakšno ponovno
rojstvo (Kristeva 1986: 120). Občutek premostitve prepada signifikacije je za iščoči jaz
izredno osvobajajoč.
Za opis takega delovanja jezika Kristeva pri opazovanju besedila loči genotekst in fenotekst.
Genotekst zajema semiotične procese v besedilu pri samem vznikanju simbolnega, prenose
energije oz. artikulacijo nagonov; fenotekst zajema simbolne prvine v besedilu. Opis
148
genoteksta zajema opazovanje fonetičnih (ponavljanje fonemov, rime) in melodičnih sredstev
(intonacija, ritem), izražanje specifičnih semantičnih in kategoričnih polj v skladenjskih in
logičnih sredstev ter same ekonomije mimezisa (strukturo pripovedi, mešanje domišljije z
resničnim ipd.). Fenotekst je preprosto jezik, ki se uporablja v komunikaciji in ki ga navadno
opisuje jezikoslovje. Fenotekst je struktura (v skladu z simbolnim zakonom, pravili
jezikovnega sistema) in predpostavlja subjekta izrekanja in naslovljenca. Genotekst pa je
proces, in njegova pot ni omejena na dva pola dveh povsem razvitih subjektov. To nam
razloži tako pogosto prakso »pisanja pesmi za v predal«.
Kristevo je bilo v tem poglavju vredno posebej izpostaviti, saj v svojem besedilu izrecno
omenja tri »specifične operacije«, s katerimi poetični jezik spodkopava simbolno. Prva dva
psihična mehanizma omenja že Freud – premestitev in zgostitev; Lacan ju je v svojem spisu
Vztrajanje črke v nezavednem (Lacan 1994) v opisu delovanja jezikovnega sistema izenačil s
temeljnima pojmoma metonimije in metafore, ki si ju je izposodil pri Jakobsonu. Kristeva pa
kot poznavalka in najpomembnejša predstavljalka Bahtinove misli na zahodni strani železne
zavese posebej izpostavlja tudi tretji mehanizem, prehod iz enega znakovnega sistema v
drugega, ki ga navadno imenuje intertekstualnost. Kristeva poudarja, da se pri prehodu
znaka iz enega sistema v drugega, torej pri prehodu iz enega sociolekta v drugega, iz enega
žanra v drugega, pomembno spremeni sama tetična umestitev – torej hkrati identifikacija
govorečega subjekta in identifikacija objekta. Če je vsaka znakovna praksa polje prestavljanja
med različnimi znakovnimi sistemi, pravi Kristeva, potem tudi »kraj« (subjekt) izrekanja in
denotirani »objekt« nikoli nista ena sama, popolna in identična sama s seboj, temveč vedno
pluralna, razpršena (Kristeva 1986: 111).
Kristeva s tem nakaže na pomemben psihološki vidik družbenega večglasja oziroma obstoja
različnih sociolektov v jezikovni skupnosti, še posebej pa njihovega učinkovanja v literarnem
delu. Človekov jezik je njegov simbolni red; ko znaki prehajajo iz enega sistema v
drugega, se simbolni red relativizira. Relativizira se svet, ki ga za posameznika konstruira
njegov sociolekt; relativizira se partikularna »resnica« družbene skupine. Literarno delo, ki
skuša prebiti simbolni red in si pri tem pomaga tudi s prestavljanjem znakov iz enega sistema
v drugega, prebija tudi meje med sociolekti; iz njihove medigre, ko se sam subjekt razpršuje,
je mogoče slutiti univerzalno, občečloveško semiotično gibljivost, choro. Slutnja je seveda na
določen način naivna, saj se vsak besedni umetnik, čeprav prepričan, da govori v imenu
občečloveške resnice, igra s simbolnim na svoj način, ki je pogosto (nehoteno) pristranski; in
zdaj že lahko slutimo, da bo naša glavna naloga pri proučevanju učinkovanja sociolektov v
literarnem delu, začrtati načine, kako pristransko mešanje simbolnih redov vpliva na končni
učinek; kako lahko (od avtorja izbrani) sociolektni simbolni sistemi v literarnem besedilu
149
dominirajo nad drugimi in tako pristransko barvajo domnevno univerzalnost premostitve
tetičnega preloma; kako »nova tetičnost«, tetičnost drugega reda na novo umesti subjekt in
njegove objekte.
V tem poglavju smo spoznali tri psihoanalitična gledanja na iracionalno funkcijo
imaginativnega diskurza. Freud v domišljiji, ki mu je podlaga, vidi zgolj blažilo človeških
frustracij, nekakšen eskapizem. Pri Jungu je njegova terapevtska vloga že bolj definirana:
domišljija v umetnosti (in tudi v mnogih vsakdanjih žanrih, bi lahko rekli) nam omogoča, da
nagone kolektivnega nezavednega približamo zavesti, kar nam omogoča, da se soočimo z
večno človeško izkušnjo, in nam tako pomaga prestati »najdaljšo noč«. Pri Kristevi (ki se pri
tem izdatno opira na Lacana) pa nas domišljijski literarni diskurz rešuje iz ječe simbolnega
reda in nam daje slutiti možnost, kako prelisičiti jezik, izraziti tisto, za kar jezik – ki nas trga
od matere, od falosa, od Drugega – sicer ni zamišljen, da bi lahko izražal; z dovršenim
domišljijskim besedilom uničimo simbolni zakon, svobodno prečkamo resnico tetičnega ter
izpostavimo semiotično »resnico«; in pri tej kršitvi tetičnega mimogrede ustvarimo iluzijo
vrnitve v stanje prvobitne enosti, h kateremu nenehno tragično stremimo.
Mimogrede lahko temu ob rob dodamo še, da se umetnosti (ali raje: domišljije) različnih
družbenih skupin med seboj znatno razlikujejo glede na mesto, ki ga ta skupina zavzema v
kulturi. Opirajoč se na Bourdieujeve komentarje lahko rečemo, da Kristeva najizraziteje
opisuje umetnost intelektualne elite, ki je zavestno in deklarativno zavezana resnici, zato v
njenem imenu tolerira tudi asocialno in se je pripravljena spoprijemati s hermetičnim; da je
meščanska umetnost pri tem znatno manj radikalna, saj ni v interesu meščanstva in
ekonomske elite, da bi zares porušila simbolni red, ki jima je naklonjen in na katerega
zavestno pristajata; in da je umetnost nižjih slojev s svojim stremljenjem k skrajnostim,
vulgarnemu, kiču, neke vrste semiotični terorizem, katerega slepa agresivnost se intelektualni
eliti zdi kot brezglavo, nesmiselno razmetavanje moči. To pa nikakor ne pomeni, da nimajo
vse vrste uživanja v imaginativnem diskurzu enake, občečloveške podlage, katere iracionalno
razsežnost smo skušali nakazati v tem poglavju.
4.2.3. Literatura kot oblika spoznavanja

Tudi druga in od zgoraj navedenih mnogo daljša vrsta avtorjev povezuje funkcioniranje
umetnosti z iracionalnimi pojmi, kot so čutno, intuitivno ipd., vendar pa njihova primarna
usmerjenost ne velja nezavednemu, temveč vplivu umetnosti na dejansko spoznavanje
»resnice«. Pirjevec (Pirjevec 1966) npr. opozarja na dolgo tradicijo pripisovanja spoznavne
funkcije umetnosti; Baugarten je že sredi 18. stoletja trdil, da je umetnost čutno spoznanje
(prav tam). Pirjevec izpostavlja, da bralec, ki vnaprej ve, da gre za literarno besedilo, sprosti
150
domišljijo in si vsebino predstavlja: besedilo postavlja predenj razne predmete. Pri
neliterarnem besedilu je fantazija »blokirana«. Zdi se razumljivo, da ima spoznanje, do
katerega je prišel bralec sam s sprostitvijo domišljije in empatije, nanj večji učinek kot
hladno, racionalno posredovano. V nadaljevanju poda svojo različico pogosto izpostavljanega
nasprotja med znanostjo in literaturo:
Znanost ugotavlja resnico o realno bivajočih stvareh, ljudeh in dogodkih, umetnost pa izgovarja, postavlja
pred nas resnico človekovega zgodovinskega sveta in nas hkrati tudi postavlja neposredno v to resnico samo.
Ta resnica seveda ni nasprotje ali zanikanje znanstvene resnice, je le nekaj drugega in drugačnega, kar se vidi
že iz tega, da nam je dostopna samo tako, da jo živimo, nikakor pa je ne dosežemo s sredstvi znanstvene
raziskave.
Pirjevec 1966, poud. A. E. S.
Vprašanje podlage za tako učinkovanje tradicionalno vodi v dve smeri. Prva, starejša, vidi v
umetniškem jeziku nekakšne intrinzične lastnosti, ki jih je zaslediti v tekstu samem, navadno
kot različne anomalne, estetske pojave (pri Kristevi genotekst) tako na ravno strukture kot
konstrukcije vsebine. Umetniški jezik tako kot posredovalec pomembne vrste znanja pogosto
konkurira znanstvenemu; v obeh primerih naj bi šlo za nekakšno transformacijo stvarnosti, ki
poteka po določenih načelih. Tako Cassirer ugotavlja, da je postopek znanosti postopek
abstrakcije – iz otipljivih predmetov skušamo izluščiti abstraktna načela. Taka abstrakcija pa
je vedno osiromašenje enkratnosti posameznega predmeta ali doživetja (Cassirer 1978: 186–
187). Umetnost ravna nasprotno: abstraktno, intuitivno doživetje utelesi v konkreten primer.
Ne proučuje lastnosti ali vzrokov stvari, temveč nam daje »intuicijo oblike stvari«. Po
Cassirerju torej lepota in resnica temeljita na isti formuli: »enotnost v raznolikosti«, enovitost
abstrakcije proti raznolikosti konkretnosti. S temi razmišljanji, ki razmišljanje o
imaginativnem vodijo v smeri estetike, se bomo podrobneje ukvarjala v naslednjem
podpoglavju.
Druga, mlajša vrste razlage za tako učinkovanje pa nas vodi v bolj sociološke vode. Da ob
določenem besedilu »sprostimo domišljijo«, ni posledica intrinzične lastnosti dela, temveč se
zgodi v posebnih druženih pogojih. Juvan (Juvan 1997b) na primer opozarja, da je sprejetje
določenega besedila kot literarnega dela (ker zagotavlja njegovo ustrezno interpretacijo)
pogojeno z vrsto dejavnikov, ki so stver družbene konvencije, namreč literarnega kanona. Le
tako je mogoče, da npr. Šalamun svojo pesem napiše s stilu, ki v vsem, razen v razlomljenosti
na verze in objavi na ustreznem mestu (pesniški zbirki), spominja na športni komentar, in
vendarle doseže literarni učinek, vsem tezam o inherentni drugačnosti literarnega jezika
navkljub. Avtorji, ki zagovarjajo to tezo in ki jih Juvan imenuje konvencionalisti (R.
Williams, T. Eagleton, S. Culler), vidijo kot bistvo umetniškosti predvsem odločitev, da bo
družba določeno vrsto besedil jemala, interpretirala in vrednotila kot tako. S temi razmišljanji
se bomo podrobneje ukvarjali v podpoglavju 4.2.5.
151
V tem poglavju pa ne moremo mimo še enega vidika spoznanja oz. vednosti, kakšno nam
posredujejo imaginativna besedila. Ta vidik daje imaginativnim besedilom v človeški družbi
prav posebno mesto, in sicer ne prek njihove funkcije kot vira ugodja (kot ga razumejo Freud
ali pa estetiki), temveč prek njihove funkcije kot pripovedi, skozi katero se formirajo sistemi
družbene (samo)vednosti. J.-F. Lyotard (Lyotard 1988) poudarja, da je znanstveno znanje le
ena od možnih oblik znanja, sploh pa se pojavi šele v moderni družbi. Za »tradicionalno«
znanje pa je značilna narativna oblika; in narativno znanje je v mnogočem celo superiorno ter
za naše vsakdanje življenje pomembnejše (prav tam, str. 37). Zgodbe skozi uspehe in poraze
junakov tvorijo pozitivne in negativne formacije; ti uspehi in porazi dajejo legitimnost
družbenim ustanovam oziroma predstavljajo pozitivne in negativne modele integriranja v te
ustanove. Ljudje znanjem, ki smo jih pridobili skozi zgodbe, v vsakdanjem življenju
pripisujemo večjo težo kot tistim, pridobljenim skozi abstraktni znanstveni diskurz, in se v
večji meri ravnamo po njih. Vednost o materinstvu, ki jo pridobimo iz pripovedovanja, na nas
na primer bolj vpliva kot medicinska razlaga tega pojava (Ermenc 1999: 29). Narativno
znanje nam omogoči empatijo s pripovedovanim, pojav nekako podoživimo, sami izkusimo,
in s tem postane del naše umeščenosti v družbo, ki ni več le racionalna, ampak tudi
empatična. V resnici se z narativnim znanjem prenaša skupina pragmatičnih pravil, ki tvorijo
družbeno vez. Zgodbe legitimirajo sam družbeni (in družbeno razloženi vesoljni) red.
Govornih dejanj [tu Lyotard izrecno skuša nadgraditi Searla, op. A. E. S.], ki ustrezajo temu znanju, ne izvršuje
samo govorec, temveč tudi tisti, ki ga ta nagovarja, a tudi tretji, o katerem se govori. Znanje, ki izhaja iz
takega reda, se nam lahko zdi »kompaktno« v nasprotju s tistim, ki ga imenujemo »razvito«. Omogoča nam, da
jasno vidimo, kako je tradicija zgodb sočasno tudi tradicija meril, ki določajo trojno kompetenco: veščino
govorjenja, veščino poslušanja in veščino delovanja, v okviru katerih se odigravajo odnosi skupnosti z njo
samo in z njinim okoljem.
Lyotard 1988: 39
Avtor zgodbe oz. njen pripovedovalec pravzaprav nista subjekta v govornem dejanju:
Še manj si je mogoče zamisliti, da bi mogla [kultura] nekemu nerazumljivemu subjektu naracije pripisati
avtoriteto nad zgodbami. Zgodbe same imajo to avtoriteto. Narod je v določenem smislu le tisti, ki jih
aktualizira, to pa počne ne samo s tem, da jih pripoveduje, temveč tudi s tem, da jih posluša in jih pripravi, da
govorijo o njem, se pravi, da jih »odigrava« v svojih ustanovah.
Lyotard 1988: 41
Za postmoderno stanje je značilen prav propad »velikih zgodb«, ki legitimizirajo tudi
znanstveno znanje in – kar je lahko najusodnejše – družbeni red nasploh. Lyotardova vizija se
močno razlikuje od pojmovanja asocialnega rušenja simbolnega reda, kakršno smo omenili
pri Kristevi. V kakšnem razmerju naj bi bila asocialno in družbenoformativno, si bomo lahko
ogledali v naslednjem podpoglavju, kjer bomo obravnavali nekaj razlag, ki skušajo utemeljiti
to fascinantno učinkovitost imaginativnega diskurza.
152
4.2.4. Literatura kot estetska dejavnost
Že v prejšnjem poglavju smo omenili tradicijo zoperstavljanja jezika znanosti in jezika
umetnosti kot nekakšnih protipolov. Jezik znanosti naj bi bil objektiven (Richards), čisto
denotativen (Wellek), usmerjen k referenci (Pollock); jezik umetnosti naj bi bil emotiven,
visoko konotativen in usmerjen k evokaciji (za pregled gl. Grosman 1971). Tovrstna
zoperstavljanja so značilna predvsem za literarne teoretike, ki so že v osnovi v literaturi videli
vzvišeno kulturno prakso, ki človeštvo na nek poseben način vzgaja – vendar pa je ta način
nekako soroden načinu delovanja znanosti. Jezikoslovju v ožjem smislu, posebno sodobnemu,
pa se je jezik umetnosti zdel anomalen predvsem v nekem drugem, celo nasprotnem vidiku –
v svojem obnosu do domnevno osnovne funkcije vsakega jezika, namreč komunikacije. V
tem podpoglavju se bomo posebej osredotočili na razmišljanja šole, ki je za slovensko
jezikoslovje posebno pomembna, namreč praškega jezikoslovnega krožka.
Havránek je v svojem temeljnem članku Úkoly spisovného jazyka a jeho kultura iz leta 1932
(Havránek 1963b) poudaril, da obstaja »temeljna razlika med prvimi tremi funkcijskimi jeziki
[sporazumevalnim, poljudno strokovnim in znanstvenim], s katerimi se vedno nekaj sporoča
(imajo sporočanjsko funkcijo), in umetnostnim jezikom, ki ni prvotno namenjen sporočanju«
(prav tam, str. 51, poud. A. E. S.). Njegova funkcija je estetska; v kakšnem razmerju je
estetska funkcija s sporočanjsko, Havránek ne razloži natančneje, ugibamo pa lahko iz tega,
da sta v njegovem shematskem opisu za umetnostni jezik značilni (1) zapletena (raznolika)
semantična ravnina (pri drugih zvrsteh je enotna) in (2) podrejenost različnih lastnosti
besedila (povezava leksemov z referenti, popolnost in jasnost povedi ipd.) strukturi literarnega
dela in umetniški aktualizaciji (deavtomatizaciji). Estetska funkcija je torej predvidoma
predvsem v podrejenosti sporočanjskih prvin zahtevam oblike besedila kot takega (interesu
samega besedila, ne komunikacije) ter zahtevam aktualizacije jezikovnih sredstev (interesu
samega jezikovnega koda, da opozori nase), kar v končni fazi privede tudi do nekakšne
pomenske razpršenosti besedila, odprtosti različnim interpretacijam. Podobno temeljno
drugačnost sta v začetku predpostavljala tudi Toporišič (Toporišič 1974) in Dular (Dular
1979), ki pa je kasneje nista več posebej izpostavljala in sta raje navajala nehierarhično
četverno razdelitev funkcijskih zvrsti.
Da se taka – hierarhična – razdelitev funkcijskih zvrsti v kasnejših shemah praškega
lingvističnega krožka in slovenskega funkcionalnega strukturalizma ni več pojavljala, je
razumljivo; imamo jo lahko za nekakšen ostanek idealističnega gledanja na umetnost. V
resnici sta za vsako funkcijsko zvrst značilna sorazmerno zapleten odnos do zunajjezikovne
stvarnosti (performativna besedila v navezavi z družbeno avtoriteto ustvarjajo nova razmerja
v njej, znanstvena jo opisujejo v logični povezavi s kompleksnimi sistemi vednosti, ki jih
153
družba v danem kulturnozgodovinskem kontekstu sprejema; pragmatična z njo manipulirajo v
navzkrižju aktualnih interesov) in specifična povezava učinkovitosti s formo (tudi
performativna besedila npr. so npr izrecno odvisna od formulaičnih obrazcev, ki prikličejo
»družbeno magijo«; obstajajo jasna merila sprejemljivosti za »dober znanstveni jezik« ipd., za
»primerno konverzacijo«).
Od Havránkove še odmevnejša utemeljitev umetnostnega jezika je Jakobsonova, objavljena
četrt stoletja kasneje (Jakobson 1989). Po njem poetska funkcija, ki je osnova pesniškega
jezika, temelji na posebni osredotočenosti besedila samega nase. Pri tem opozarja, da
»poetska funkcija ni edina funkcija besedne umetnosti, je le njena dominantna, določujoča
funkcija, medtem ko v vseh drugih govornih dejavnostih deluje kot drugoten, nadomesten
konstituent« (prav tam, str. 158). Posamezne literarne žanre pogojuje relativna povezava z
drugimi funkcijami: epiko povezava z referencialno funkcijo, prvoosebno liriko povezava z
emotivno in nagovarjalno liriko povezava s konativno funkcijo.
Zanimiva je Jakobsonova trditev, ki poetsko funkcijo na nek način povezuje z metajezikovno:
»ker ta funkcija zagotavlja, da postajajo znaki otipljivejši, s tem poglablja temeljno
dihotomijo med znaki in predmeti« (prav tam, str. 158) S to trditvijo je Jakobson blizu
Kristevi, ki vidi v početju umetnika napad na simbolni red – na prelom med označevalcem in
označencem. Ko v nadaljevanju svojega znamenitega besedila analizira primere poetičnih
besedil, v resnici raziskuje tisto, kar Kristeva imenuje genotekst – pojave, ki nimajo povezave
z referenco, s simbolnim, temveč razkrivajo »semiotične procese v besedilu pri samem
vznikanju simbolnega«. Večji del razprave posveti metriki in drugim glasovnim strukturam,
na koncu pa se posveti tudi slovničnim in semantičnim igram, tudi v proznih besedilih.
Vendarle pa Jakobson proti koncu svojega znamenitega spisa zaide v težave. Ko odobravajoče
citira Majakovskega, ki trdi, da je zanj »vsak pridevnik, ki nastopa v pesmi, že s tem poetski
epitet« (prav tam, str. 188), izjavi: »Skratka, poetičnost ni dopolnjevanje diskurza z
retoričnimi okraski, poetičnost je popolno prevrednotenje diskurza in vseh njegovih možnih
komponent.« (prav tem, str. 189)
Z njegovo trditvijo se lahko samo v celoti strinjamo, vendar pa kaže na to, da njegova lastna
opredelitev poetske funkcije pravzaprav ne zadošča. Če je poetičnost popolno prevrednotenje
vseh možnih komponent diskurza, potem bistvo poetičnega pravzaprav ni v strukturi
umetniškega dela, temveč nekje drugje – v pristopu k umetniškemu delu, z drugimi besedami,
v družbeni konvenciji, da bomo določena besedila interpretirali na določen način, drugače od
drugih besedil. To pa kaže na to, da definicija poetske funkcije kot usmerjenosti sporočila
samega nase oz. na svojo strukturo ne zadanega bistvenega, ne pove nam, s kakšnim
namenom se člani neke jezikovne skupnosti odločijo, da bodo v nekaterih besedilih povsem
154
prevrednotili svoj diskurz. Če ni sama struktura tista, ki sproži določeno interpretacijo, temveč
zunajjezikovni, širše semiotični elementi (npr. kraj pojavljanja besedila, izrekanje s strani
nekoga, ki velja za pesnika), potem jezikoslovje s svojo analizo posebne razporeditve sestavin
besedila praska le po površini – vsaj če ne uspe razložiti (kot Jakobson), zakaj je tako
»poglabljanje temeljne dihotomije med znaki in predmeti« sploh koristno.
Odgovore, ki nas zanimajo, lahko skušamo najti pri avtorju, ki je Jakobsonu blizu – Janu
Mukařovskem, ki je leta 1936 objavil razpravo Estetska funkcija, norma in vrednota kot
socialna dejstva (Mukařovsky 1978). Mukařovsky se je kot filozof posvetil pretresu nekaterih
splošnejših dejstev, ki jih je Jakobson v svoji ožje semiotični usmeritvi izpustil. Tudi
Mukařovsky, kot Jakobson, zatrdi, da »ni trdne meje med estetskim in zunajestetskim
področjem« (prav tam, str. 59), različne funkcije se v predmetu ali dejanju lahko kopičijo,
navzočnost estetske funkcije pa se lahko spreminja tudi glede na »na dobo, mesto in
ocenjevalca« (prav tam). Podobno kot Jakobson vidi Mukařovsky v umetnosti dejavnost, v
kateri je estetska funkcija dominantna. Vendar pa je to, da estetsko funkcijo vidimo kot
dominantno, družbeno, ne inherentno dejstvo: šele ko je delo uvrščeno na področje umetnosti,
vidimo v njem estetsko funkcijo kot dominantno (prav tam, str. 64).
Estetska funkcija ima tri temeljne lastnosti (prav tam, str. 75-76):
• sposobnost osamitve predmeta, ki se ga je dotaknila estetska funkcija – tak predmet
pritegne in osredotoči našo pozornost;
• predmet, ki nosi estetsko funkcijo, zbuja ugodje – zato olajša tudi dejanja, ki se jim
estetska funkcija pridruži kot drugotna;
• prilepi se predvsem na formo stvari ali dejanja – odtod tudi estetsko uživanje v praksah,
katerih prvotni namen se je že izgubil ali pozabil (npr. ljudski običaji)
Da je estetska funkcija socialno dejstvo, priča tudi pojem estetske norme – to je sistema
pravil, s katerimi skuša družba v danem obdobju opredeliti in fiksirati, kaj je mogoče
pojmovati kot estetsko. Obenem ima vsaka družbena plast svoj estetski kanon, ki je eden od
najbolj značilnih znakov te skupine (prav tam, str. 96). Mukařovsky pa pojmoma estetske
funkcije in estetske norme doda še tretji, pojem, namreč estetsko vrednoto. Prav ta pojem naj
bi mu omogočil ločevati med umetnostno družbeno prakso in estetskim zunaj umetnosti.
Medtem ko je zunaj umetnosti vrednota podrejena normi, je tu norma podrejena vrednoti; zunaj umetnosti je
izpolnjevanje norme sinonimno z vrednoto; v umetnosti je norma pogosto prekršena, izpolnjena je samo
včasih, toda tudi v tem primeru je izpolnjevanje sredstvo, nikakor pa ne cilj. Izpolnjevanje norme vodi k
estetskemu ugodju; estetska vrednota pa lahko poleg ugodja vsebuje tudi močne prvine neugodja, ne da bi bila
njena celota okrnjena…
prav tam, str. 106
Ena od temeljnih lastnosti estetske vrednote je, da je spremenljiva. Družba ustvarja institucije
in organe, ki naj bi vplivali na to vrednoto tako, da uravnavajo vrednotenje umetniških del.
155
Kljub temu pa Mukařovsky ne izključi možnosti obstoja nekakšne »objektivne in trajne«
estetske vrednote, ki naj bi bila ves čas v ozadju vseh prizadevanj za spremembo kanona. Za
odgovor, kakšna naj bi ta vrednota bila, pa mora poseči na področje semioloških lastnosti
umetnosti – spoprime se torej z vprašanjem, kaj umetnost pomeni. Res je, da se potrošniki
umetnosti načeloma ne sprašujejo o resničnosti upodobljenih stvari in dogodkov; a to ne
pomeni, da je umetnost brez stika s stvarnostjo – taki nazori po Mukařovskem ne ustrezajo
bistvu umetnosti. Umetniško delo je namreč »tudi tedaj, če ne vsebuje neposredno niti prikrito
izrazitih vrednostnih sodb, nasičeno z vrednotami« (prav tam, str. 126). Z vrednotami je
navsezadnje nasičen že sam material – od izbire marmorja ali brona do barvnega pršila na
zidu ali človeških iztrebkov; z njimi so nasičeni upodobljeni predmeti in dogodki, mesta
pojavljanja, praktično vse sestavine umetniškega dejanja. Te vrednote so same po sebi
zunajestetske; podrejajo pa se dominantni, estetski vrednoti. Kakšna je torej ta?
Za Mukařovskega estetska vrednota, ki organizira zunajestetske vrednote v umetniškem delu,
v končni fazi ni »nič drugega kot skupni imenovalec dinamične celotnosti njihovih vzajemnih
odnosov« (prav tam, str. 130). Estetska vrednota spravlja »cel skupek vrednot, ki ga vsebuje
umetnina kot dinamično celoto, v stik s celotnim sistemom tistih vrednot, ki tvorijo gibalne
sile življenjske prakse sprejemajočega kolektiva« (prav tam). Pri tem je bistveno, da ta stik
nikakor ni idiličen – vrednote, vsebovane v umetniškem delu, se vedno bolj ali manj
razlikujejo od deklarativnega stanja vrednot v kolektivu. Skupek vrednot, ki upravlja
življenjsko prakso kolektiva, je praktično omejen z nujnostjo praktične aplikacije; v
umetniškem delu pa lahko te vrednote vedno znova preobračamo, da se »eksperimentalno
kristalizirajo v nove skupine in sproščajo stare«. S tega vidika se osvobajajoča avtonomija
umetniškega dela, tj. njegova fiktivnost glede na resničnost, »ne kaže kot omrtvitelj stika med
umetniškim delom in naravno ter socialno stvarnostjo, ampak narobe kot njen stalni
oživljevalec«.
Mukařovsky je s tem ovinkom v semiotiko, ki je sicer Jakobsonovo področje, vendar pa jo za
razliko od slednjega razume dosledno družbeno, uspel formulirati povsem drugačno vizijo
bistvene lastnosti umetniškega dela, poetskega besedila ali imaginativnega diskurza.
Imaginativni diskurz, sproščen »nujnosti praktične aplikacije«, lahko potuji (aktualizira,
deavtomatizira) naš celotni simbolni red, začenši z jezikom samim, pa vse do sistema vednosti
in vrednot, ki ga naš jezik (sociolekt) označuje; omogoči nam premislek o stvareh, o katerih
na druge načine ni mogoče razmišljati. Kot tak je bistven element družbenega reda (in sistema
reprodukcije podobe naravnega reda), saj omogoča njegovo samoizpraševanje na ravni, ki
seže globlje od znanstvenega diskurza. Slednji namreč ne more zapustiti simbolnega reda; od
njega je usodno odvisen, saj njegov celotni aparat, tj. logika, počiva na jasno opredeljenih
156
pojmih, ki so – kot strokovni termini – še nekakšna zaostritev sicer inherentne ohlapnosti
simbolnega reda. Tako orodje je primernejše za namene, ki zapadajo »nujnosti praktične
aplikacije«; imaginativni diskurz pa nam omogoča, da družbeni in naravni red – ter svojo
umeščenost vanj – preizkušamo na najtemeljnejše, celo najbolj tabuizirane načine, ter nam
tako daje preizkusiti naš nezavedno doživeti odnos do njega. Prav zato lahko Lyotardovo
narativno znanje tvori družbeno vez na način, kot znanstveno znanje ne more – radikalno
preizpraša naše mesto v družbenem in naravnem redu na mestih, do kamor jezik niti ne seže,
saj posega na področje nagonskih odzivov, nezavednega, neizrazljivega.
Gotovo na prvi pogled opazni znaki estetske funkcije, kot so ritem, glasovni vzorci ipd.
pomagajo predmet umetnosti osamiti ter preusmeriti pozornost nanj; prav tako morda drži, da
imajo nekateri glasovni vzorci v umetnostnih besedilih izvor v mnemotehniki, ki nam
omogoče lažje zapomnjenje dobesednih zaporedij jezikovnih sredstev (zlogov, vrstic); vendar
pa je že sama narava ugodja ob »nenaravnem« ritmu metrične poezije daje slutiti tisto vrsto
ugodja, ki izvira iz efekta potujitve simbolnega reda ter iz doživetja možnosti, da posežemo
globlje. In prav to ugodje je osnova diskurza, ki ga – zaradi domneve, da se tovrstna
kontemplacija dogaja na področju stika med nezavednim in zavednim (Freud, Jung),
semiotičnim in simbolnim (Kristeva) – imenujem imaginativni.
Prav zaradi trditve, da tak diskurz tvori družbeno vez, pa se znova ne moremo več izogniti
vprašanju imaginativnega diskurza kot družbene prakse.
4.2.5. Literatura kot družbena akcija

R. Williams je v svoji razpravi Estetika in druge situacije (Williams 1977: 151–157) ocenil,
da je Mukařovsky v zgoraj citiranem spisu pravzaprav dosegel »predzadnjo fazo kritične
razpustitve specializirajočih in kontolirajočih kategorij buržoazne estetske teorije«.
»Predzadnja« naj bi bila ta faza zato, ker Makurovsky še vedno ohranja pojem estetske
funkcije kot nečesa dominantnega, čeprav jo je spodkopal s tem, da jo je zvedel v rezultanto
zunajestetskih funkcij. Sam predlaga popolno upustitev take funkcije, saj naj bi zunajestetske
kategorije povsem zadoščale: »Kar je Mukařovsky abstrahiral kot funkcijo, moramo v resnici
videti kot niz situacij, v katerih se kombinirajo specifične intence in odzivi v ugotovljivih
formacijah ter tvorijo celo vrsto specifičnih dejstev in učinkov […] A take situacije so, kot
nas uči zgodovina, močno spremenljive in običajno mešane, enako pa se spreminjajo tudi dela
in ustanove.« (prav tam, str. 154) Če obstaja karkoli univerzalnega, kar naj bi bilo skupno
vsem situacijam, definiranim kot umetniške – in te možnosti Williams ne izključuje, čeprav
trenutno zanjo ne vidi možnosti – se je po njegovem mnenju treba zavedati, da so »take
157
nespremenljive kombinacije, kot so bile opisovane doslej, odvisne od očitnih postopkov
nadzgodovinskega prisvajanja in selekcije« (prav tam, str. 156).
Vsaj na prvi pogled bi bilo vsekakor mogoče tudi teorijam o asocialnosti umetniškega početja
očitati nekakšno »nadzgodovinsko prisvajanje«; v resnici namreč tudi same izhajajo iz dokaj
jasno prepoznavnih »družbenih situacij«. Teoretiki, ki so razvijali teze o deavtomatizacijskih,
potujitvenih, dionizičnih učinkih literarnega jezika (ruski formalisti, Jakobson, Kristeva), so
to običajno počenjali na ozadju avantgardnih umetniških praks: misel ruskih formalistov, ki je
pomembna tudi za Mukařovskega, je težko predstavljiva brez podlage ruskega futurizma
(prim. Juvan 1997a: 51), teze Barthesa in Kristeve pa brez Mallarméja, Lautréamonta,
nadrealistov ter radikalnih figur francoske pisave sredine dvajsetega stoletja (Camus,
Queneau, novi roman). Kristevo in Barthesa lahko vidimo kot teoretika »novega,
protitradicionalnega in protimeščanskega pojmovanja literarnega diskurza« (Juvan 1997a:
59), ki sta imela tudi neposreden vpliv na postmodernistično umetniško prakso. Tako
razmerje s sočasnimi literarnimi tokovi teorij samodejno ne diskvalificira, vendar pa vnaša v
teorijo tudi določeno pristranskost, ki se kaže v jasnem dajanju prednosti subverzivnim
praksam ter zadržanost do »klasične besede«, ki neguje v svojem času dominantni svet
vrednot. Ali sploh lahko klasicističnemu dekorju pripišemo enako funkcijo kot modernistični
umetnini? Izpovedni liriki enako kot socialnemu romanu?
Možen pristop k temu vprašanju si morda laže zamislimo, če si ogledamo razmerje med
imaginativnim diskurzom, ki smo ga opredelili kot brezčasno kategorijo, ter literaturo kot
ustanovo, kakršno analizirajo teoretiki novega historizma. Današnje sociološke teorije si iz
literature kot ustanove – v duhu zgornjega Williamsovega citata – namreč na splošno sploh
več ne prizadevajo abstrahirati univerzalne lastnosti literarnega jezika (torej »imaginativnega
diskurza« kot načina rabe jezika), temveč jih zanima razvoj koncepta Literature. S tega
stališča je zanimiv Barthesov pojem pisave (écriture).
Barthes razvija ta pojem v spisu Ničta stopnja pisave iz leta 1953 (Barthes 1979). Za razliko
od jezika in stila je pisava je zanj »funkcija: je odnos med ustvarjanjem in družbo« (prav tam,
str. 12), je »način mišljenja Literature« (prav tam, str. 13). Kot taka je seveda zgodovinsko
spremenljiva. Za predklasično pisavo Rabelaisa in Corneilla je značilno, da njen dekor še ni
obred, saj francoski jezik še ni standardiziran in nima obzorja, ki bi ločevalo dovoljeno od
prepovedanega. Klasična (buržoazna) pisava (nekje do sredine 19. stoletja) je »obenem
instrumentalna in okrasna«; ob različnosti retorik ostaja enotna: to je umetnost »izražanja, ne
odkrivanja«, je »samo prijeten dekor, iz katerega se dviguje dejanje misli« (str. 36). V drugi
polovici 19. stoletja buržoazna pisava ob velikih socialnih, ekonomskih in demografskih
spremembah izgubi svojo univerzalnost, razpade, pojavijo pa se moderne pisave. Flaubert npr.
158
utemelji normativno pisavo, pisavo, ki je oborožena z etičnim zakonom. Realistična pisava
Zolaja in Maupassanta je za Barthesa najbolj ponarejena od vseh, malomeščanska osnova
kasnejših komercialnih romanov, ki s svojo slogovno dovršenostjo nosi vse vidne znake
Literature, ki pa hkrati predpostavlja idealno razumljivost stvari in popolnost zveste slike
stvarnosti. »Ta velika tradicionalna pisava, Gidova, Valéryjeva, Montherlantova, celo
Bretonova, kaže na to, da je forma […] vrednost nad Zgodovino, kot morda obredni jezik
svečenika.« (str. 46) Temu sledi možnost pisave kot molka – težnja k uničenju pisave,
značilna za Mallarméja in Rimbauda. Navsezadnje Barthes predpostavi možnost ničte stopnje
pisave, kakršna je na primer pisava Camusovega Tujca. Ta pisava je »amodalna«, v njej se
»Literatura preseže s predajanjem nekakšemu osnovnemu jeziku, ki je enako oddaljen od
živih jezikov kot od literarnega jezika v ožjem smislu« (prav tam, str. 47).
Toda, kar se za nas izkaže kot posebej zanimivo, tudi ta »ničta stopnja« nazadnje postane
nerealna; ko pisatelj postane klasik, družba tudi iz njegove pisave naredi zgolj maniro. In
končno se Barthes posveti pisavi kot govoru, pisavi Prousta, Célina, Queneauja, kjer se avtorji
odločijo zavreči literarni jezik ter uporabijo resnični jezik živih ljudi. Tukaj »pisava več ne
služi misli, kot kak uspešen realistični dekor, dodan sliki nekega družbenega razreda, temveč
dejansko pomeni potapljanje pisatelja v lepljivo temo usode, ki jo opisuje. […] Moramo se
strinjati, da je od vseh sredstev opisa (kajti vse doslej je Literatura želela biti predvsem to)
obvladanje nekega resničnega jezika za pisatelja najhumanejše literarno dejanje.« (str. 50)
V vsakem primeru pisava tukaj prvič ni tisto, kar dela literaturo; literatura je ločena od forme: zdaj je le
kategorija; sama Literatura je ironija, jezik pa temelja izkušnja. […] Tako se očrtava mogoče podnebje nekega
novega humanizma: namesto splošne sumničavosti do jezika v celotni sodobni literaturi bi prišlo do sprave
med besedo pisatelja in besedami ljudi. Pisatelj bi se lahko imel za povsem angažiranega šele, ko bi se njegova
pesniška svoboda vklopila v določeno stanje jezika, katerega meje bi bile meje družbe, ne pa meje konvencije
ali kakega občinstva: v nasprotnem primeru bo angažiranje vedno ostalo pri besedah…
prav tam, str. 51
Kljub temu, da se tako očitno izreka v prid slednji vrsti pisave, pa svoj spis sklene
pesimistično. Tovrstno prizadevanje pisatelja je še vedno laž – njegov govor ni resnični govor
ljudi, ni Zgodovina, temveč še vedno Literatura.
Vsaki novi pisatelj v sebi sproži sojenje Literaturi; a čeprav sodbo izreče, izvršitev vedno odloži, kar literatura
izkoristi za to, da ga znova osvoji; zaman ustvarja svobodni jezik, ta jezik mu vračajo ponarejen…
prav tam, str. 53
Značilno je, da se pri Barthesu Literatura (kot ustanova) nazadnje izkaže za princip
ponarejanja, družbena zmaga nad osvobajajočim imaginativnim diskurzom. Še več, v
nekaterih pisavah (npr. v Barthesovi klasični, realistični) je literatura ponaredek že v sami
zasnovi; in ne preseneča, da historiciste v družboslovju in humanizmu že vse od Bahtina dalje
pri ponazoritvi delovanja teh praks izrazito zanimajo tiste, ki smo jih v svoji delitvi
sociolektov označili kot obrobne. Bahtin jih označuje kot karnivalske; te so v zgodovini
159
vedno igrale subverzivno vlogo izpodkopavanja kanona. Literaturo, ali kar Umetnost nasploh,
lahko torej kot družbeno ustanovo vidimo predvsem kot sredstvo konvencionaliziranja
nekonvencionalnega, krotenja asocialnega ter njegovo preobrazbo – prek predpisanih
interpretativnih postopkov – v stabilno družbeno vez, ki lahko celo največje ekscese spremeni
v tržno blago in navsezadnje del kanona (in tako lahko na primer, v neki drugi umetnosti,
nekdanji enfant terrible britanske glasbene scene Mick Jagger od kraljice prejme viteško
čast!). Literatura je ustanova za socializiranje imaginativnega diskurza, ki postaja vse
manj utrjevanje primarne semiotične družbene vezi in vse bolj utrditev simbolnega reda. Tako
lahko npr. Sardenkovo poezijo ali Finžgarjev roman vidimo kot tekst z imaginativnim
potencialom (in namenom), ki pa je že vnaprej zamejen, saj ostaja v okviru benignega
ponavljanja že pokonzumiranega, nič več problematičnega, torej prostora, ki ga je imaginacija
nekoč že osvobodila in ki ga je Literatura potem spet vrnila v toplo naročje družbe.
Literaturo imamo lahko pravzaprav le za primarno ustanovo, ki je izrecno posvečena tej
nalogi. Imaginativni diskurz socializirajo tudi druge ustanove, ki izkoriščajo njegovo moč,
vendar pa zaradi tega ne sodijo pod okrilje ustanove literature – na primer politika (za bogato
bero primerov gl. antologijo Slovenska muza pred prestolom M. Dolgana, sem pa bi spadal
tudi kar del politične retorike same), ekonomija (predvsem retorika ekonomske propagande,
pa tudi retorika nekaterih pomembnih vsebin novega podjetništva, ki goji pripadnost
podjetju), publicistika (posebno rumeni tisk), pa tudi sfera zasebnosti, kjer se skozi družino,
prijateljstvo socializirajo imaginativni potenciali zgodb o prednikih, sorodnikih, znancih in
celo povsem neznanih ljudeh.
Osnovno orodje, s katerim Literatura opravlja to svojo vlogo, je postopek kanonizacije (Juvan
1997a: 197–212). Kanon v osnovi pomeni »tisto, kar skuša biti […] v vsakem literarnem
sistemu in njegovem kulturnem, družbenem okolju razmeroma trajno in stabilno« (prav tam,
str. 198), vendar pa ima ob tem jasne družbene naloge. Juvan predlaga za kanonizirana
besedila štiri take naloge (prav tam, str. 201): (1) na njihovem ozadju sprejemamo nova
literarna besedila ter osmišljamo njihov pomen in obliko – delujejo kot spoznavni okvir; (2)
glede na take pravzorce ustvarjamo nove izjave; (3) so prototipi, glede na katere vrednotimo
novosti; in (4) so merila za klasifikacijo v žanrske, tematske in poetološke sisteme.
Kanon je mogoče razdeliti na jedro in obrobje. Obrobje je tisti del, ki tekoče spremlja
sodobno literarno ustvarjanje in vanj z nekajletnim zamikom sprejema dela, ki so tega vredna
– njegovi filtri so bralski, kritiški, esejistični, izdajateljski, uredniški, poetološki odzivi. Dela,
ki jih zavrne že ta faza, so iz različnih razlogov problematična – lahko veljajo za nekvalitetna,
obscena, trivialna, poetološko anahronistična, lahko so materialno nedosegljiva ipd. Včasih se
zgodi, da kanonizacijski procesi avtorja odkrijejo šele čez dolga leta, kar se je v slovenski
160
literaturi zgodilo npr. Vladimirju Bartolu, ko so njegova dela pritegnila pozornost poetološko
podobno usmerjenih kritikov in urednikov.
Jedro kanona zajema dela, ki so uspela preživeti prvotno fazo skozi več rodov in zato doživela
tudi bolj institucionalizirani odziv, predvsem v filoloških in šolskih ustanovah. Jedro
sestavljajo dela, ki so v boju najrazličnejših vrst odzivov izkazala trajno vrednost za dano
družbo in njen vrednotni sistem. S svojo sorazmerno trajnostjo in koherenco kanon zagotavlja
kontinuiteto »duhovnega obraza« dane kulture, obenem pa je eden od stebrov socializacije in
izobraževanja, v katerem se opismenjevanje kot utilitarna veščina prežema z moralno, versko
in narodno vzgojo.
Juvan poudarja še posebno pomembnost nacionalnih klasikov poleg klasikov antično-
krščanskega kanona. Poleg utelešanja in reproduciranja splošnih, npr. krščanskih ali
humanističnih vrednot družbe ti namreč omogočajo še posebno identifikacijo – z razredno,
npr. meščansko nacionalno kulturo, kakršna je izšla iz specifičnih družbenozgodovinskih
okoliščin. Zato se nacionalni kanoni med seboj razlikujejo, saj jih je oblikovali odzivi,
pogojeni s specifičnimi družbenimi situacijami. Glavni dejavniki, s katerimi družba regulira
svoj kanon, so po Juvanu cenzurni, tekstološki in eksegetski.
Cenzura – tudi kot samocenzura – neposredno vpliva na samo nastajanje in razširjanje del, ki
bi lahko bila za trenutno stanje vrednot preveč odstopajoča. Da so dela imaginativnega
diskurza v določeni meri in z določenih stališč zares na neki način že v zastavitvi v nasprotju
z aktualnim stanjem vrednot v svojem kulturnem kontekstu, kot opozarja Mukařovsky,
pričajo številne polemike, ki pogosto spremljajo izide posameznih literarnih del – od
Mahničeve neusmiljene kritike skoraj celotnega današnjega literarnega kanona 19. stoletja,
prek partijskih odzivov na intimistično poezijo po letu 1950 do današnjih občasnih pisemskih
odzivov bralcev.
Tekstološke dejavnosti zajemajo predvsem zagotavljanje trajne dostopnosti besedil, tudi
njihov prenos v nove medije (tisk starih rokopisov, ponatisi, digitalizacija ipd.). Tudi ta
dejavnost je močno povezana z različnimi vrednotenjskimi merili, saj določajo, katera dela
fizično lahko stanejo v stiku z zavestjo novih generacij bralcev. Kot bomo videli v poglavju
4.3.1, so iz slovenske bralske zavesti izginila številna dela – npr. proizvodi bukovnikov – ki bi
lahko bila za ozaveščenje sociolektalne razplastenosti zanimiva, vendar nekoč ročno
razmnoževani rokopisi niso nikoli dosegli širše (ali daljše) distribucije.
Eksegetske dejavnosti so v obliki spremnih besed lahko navzoče že v povezavi s
tekstološkimi, deloma pa so samostojna prvina negovanja kanona, ki poteka predvsem v
akademskih in izobraževalnih ustanovah. Za socializacijo imaginativnega diskurza so izjemno
pomembne, saj prav v tem okviru nastajajo jasni napotki, kako določeno literarno delo
161
vključiti v sistem vednosti in vrednot dane družbe. Delo se pri tem pretresa iz najrazličnejših
zornih kotov – filozofskega, sociološkega, moralnega, formalno estetskega in podobno. Šele
dela, ki v tej fazi dokažejo tako svojo kakovost kot skladnost z zaželeno samopodobo
domnevno nadčasnega stanja vrednot, se lahko uvrstijo v jedro kanona.
K praktičnim vidikom negovanja literature kot ustanove v slovenskem kontekstu se bomo spet
vrnili v poglavju 4.3.1; zdaj pa je čas, da naše razpravljanje o naravi imaginativnega diskurza
in literaturi kot ustanovi sklenemo.
4.2.6. Sklep
Kot smo videli, literatura kot družbena ustanova na pomemben način vodi sprejemalčevo
zaznavanje imaginativnega diskurza. V osnovi enaka imaginativna dejavnost je lahko
dojemana kot posamezen žanr znotraj literature, literarno delo določene kakovosti, ali pa celo
kot besedilo zunaj področja literature (slovesen govor, oglas, pamflet, anekdota). Če ločimo
imaginativni diskurz kot ontološki status od literature kot ustanove, se izognemo sodbam, kot
je Birchova (Birch 1989), ki mnenje, da je literatura ontološko drugačna od drugih rab jezika,
označuje kot elitizem in logocentrizem. Tak logocentrizem pa po Birchu »ni nedolžno
zanimanje za besede in jezik, temveč pomemben način za vzpostavljanje določenih ideologij«
(str. 64); gre namreč za slavljenje ustvarjalnega posameznika, ki je »posebne vrste človek«,
zato je zgolj oblika uresničevanja razredne ideologije. Za Bircha je literatura le raba jezika v
prepletu ideoloških interesov, kot vsaka druga raba jezika.
Take kritike se lahko pojavijo v kontekstih, kjer se imaginativni diskurz in literatura
izenačujeta v prostem zamenjevanju pojmov, kot so literarno, poetično, estetsko ipd. Na
neustreznost takega zamenjevanja opozarjajo mnogi – kot smo videli, pragmatik Searle
(»pragmatično lahko govorimo o statusu fikcije, ne pa literature«), posredno Jakobson
(»poetska funkcija ni edina«), radikalno pa tudi Williams (in pravzaprav že pred njim
Mukařovsky), ki kliče celo po popolni opustitvi pojma estetske funkcije, s čimer se
predvidoma strinja tudi Birch. V našem razmišljanju smo se želeli taki radikalnosti izogniti
ravno z rabo dveh ločenih pojmov.
Imaginativni diskurz je onotološko »drugačen« – ravno tako, kot so ontološko »drugačni«, ali
bolje različni, performativni, kognitivni in pragmatični diskurz. Njegova drugačnost je v
drugačnem odnosu do neposredne stvarnosti: če jo performativni neposredno spreminja,
kognitivni razlaga, pragmatični pa manipulira z našimi odnosi do nje glede na interese
govorcev, potem imaginativni jemlje neposredno stvarnost kot nerelevantno. Zanj je
namreč značilno, da bolj kot zavedno, racionalno (kot drugi diskurzi) odkrito nagovarja ravno
nezavedno, iracionalno. S tega stališča pa se tudi pojem umetniškega subjekta, ki sem ga
162
skušal uvesti v prvotnem članku na to temo (Skubic 1995) izkaže kot problematičen. Če je
instanca smisla v performativnem govoru pooblaščeni subjekt, v kognitivnem logični
subjekt in v pragmatičnem zaupanja vredni subjekt, imaginativna besedila sicer res vedno
imajo avtorja, vendar slednji nastopa kot del literature kot ustanove in v očeh bralstva nastopa
kot družbena konstrukcija (prim. Foucault 1988), v določenih zgodovinskih obdobjih bolj ali
manj pomembna, ne pa kot instanca smisla besedila pri posameznem branju. Kot instanca
smisla sta za bralca relevantna pripovedovalec, v primerih nekaterih pripovedovalcev pa tudi
implicirani avtor, ki govori skozi pripovedovalca in potencialno izpodjeda njegovo avtoriteto
(oba izraza sta iz sodobne literarne teorije, gl. npr. Rimmon-Kenan 1983: 86). Primerjamo ju
lahko z Ducrotovima kategorijama govorca in izjavljalca (Ducrot 1988: 170–231, Žagar
1997). Pripovedovalec in implicirani avtor, ki v besedilu nadomeščata resničnega avtorja (pri
Ducrotu: govoreči subjekt) in ki dejansko nastopata kot instanca smisla, sta diskurzivna
fikcija in kot taka nista iz istega sveta kot naslovnik besedila. Morda bi lahko argumentirali,
da bralec v trenutku branja pripovedovalca doživlja, kot da je iz istega sveta, drugače z njim
ne bi mogel čutiti empatije, vendar ta argument ne zdrži. Bralec namreč pripovedovalcu v
imenu ugodja v besedilu odpušča vsa mogoča dejanja in načine razmišljanja, ki jih v
stvarnosti ne bi mogel tolerirati, medtem ko ga v imaginativnem besedilu celo fascinirajo; to
si lahko razložimo le s tem, da bralčeva empatija izhaja iz njegovega lastnega vživetja v (že
od vsega začetka tako razumljen) imaginativni svet. Imaginativna besedila torej imajo
pripovedovalca/impliciranega avtorja kot instanco smisla v imaginativnem svetu, ne pa
subjekta kot instance smisla v stvarnosti. Ta manko skuša nadomestiti literatura kot
družbena ustanova s svojo konstrukcijo (resničnega) avtorja, še posebej v postopku
kanonizacije, ko se avtorju pripišejo različne, predvsem etične lastnosti. Tak avtor pa je le
nadomestni subjekt, vsiljen od zunaj in nikakor ne nujen del učinkovanja imaginativnega
besedila.
Če je nekakšna temeljna drugačnost značilna za imaginativni diskurz, pa istega ne moremo
reči za literaturo kot družbeni konstrukt. Slednja je namreč le še ena družbena ustanova, ki na
ustrezen način ureja razvoj in reprodukcijo ideologij (»čutov« pri Bourdieuju) s tem, da
socializira imaginativni diskurz (kot smo rekli – tiste žanre, ki jih zaradi konkretno drugačnih
funkcij niso socializirali že drugi diskurzi, npr. politika). Če bi s Freudom trdili, da je
imaginativni diskurz izraža nezavedne vsebine v sprejemljivi obliki, potem kanonizacijski
postopki skrbijo, da so te oblike (in s tem vsebine) zares sprejemljive. Zato je kanonizirana
literatura ne le »najboljši jezik« (vzorna jezikovna dela), temveč tudi skozi postopek
kanonizacije (deloma cenzure, deloma eksegeze) filtriran recept načinov, kako preiti skozi
163
najgloblje krize vrednot in smisla, kakršne povzročajo izbruhi semiotičnega v simbolno, v
novo, še podkrepljeno vrsto simbolnega reda.
Literatura kot ustanova lahko tako cenzuro izvaja že s tem, ko sama opredeljuje, katera
besedila bomo sploh sprejeli kot literarna, ob katerih bomo aktivirali »drugačno obzorje
pričakovanj« (Juvan 1997b: 220), katera pa so preprosto nesmiselni izbruhi domišljije, ki jih
ne gre jemati resno. To omogoča z vzpostavitvijo konvencij, ki se, kot smo omenili,
oblikujejo ob literarnem kanonu kot vzorcu reprezentativnih besedil. Literatura učinkuje kot
»čuvaj prehoda« in na ta način dviguje ugled besedilom, ki prestopijo njena vrata. Morda bi
lahko celo rekli, da ima vsaka vrsta diskurza svoj matični področni diskurz oziroma
ustanovo: pri pragmatičnem diskurzu je to ekonomija, pri performativnem pravo, pri
kognitivnem znanost. Verjetno lahko rečemo, da sta matični ustanovi imaginativnega
diskurza danes kar dve: izvorno verjetno religija (če predpostavimo, da ima literatura kot
institucionalizirana oblika imaginativnega diskurza izvor v mitu), kasneje pa se je od nje
ločila še literatura oziroma umetnost (tudi film ipd.) na splošno. Ker gre za diskurz s
posebno močjo, ki osmišlja oz. preizkuša osmišljenost drugih diskurzov, imata ti ustanovi
med drugimi še posebej ugledno mesto, v nekaterih kontekstih že kar privilegirano –
navsezadnje se v laični govorici pojem kulture pogosto kar izenačuje z umetnostjo.
Le z že omenjenimi posebnostmi tega diskurza (da npr. v imaginativnem besedilu kot instanca
smisla ne nastopa subjekt iz stvarnega sveta) lahko razložimo nenavadno dejstvo, da v tako
uglednih ustanovah pravzaprav ni načelnih omejitev za avtorje besedil: čaščen prerok ali avtor
literarnega dela lahko postane vsakdo, ki mu uspe tvoriti učinkovito besedilo, ne glede na
družbeni izvor in status; njegova besedila govorijo sama zase (oziroma, zanje govori
pripovedovalec). Poleg tega je tudi jeziku – za razliko od drugih diskurzov – ne le dovoljeno,
temveč celo zapovedano razbijanje kalupov. Aktualizacija (deavtomatizacija, potujitev)
jezikovnih sredstev je ena pričakovanih lastnosti literarnega besedila – seveda vedno v
razmerju do regulativnih pravil literarnega kanona.
Če Kristeva omenja intertekstualnost kot enega od treh načinov, kako imaginativni diskurz
lahko prebija (aktualizira, deavtomatizira, potujuje) simbolni red – in vnašanje različnih
sociolektov v literarno delo je pomemben vidik intertekstualnosti – lahko vsekakor
pričakujemo, da bodo regulativna pravila posamezne nacionalne literature z lastnimi
družbenimi specifikami vplivale na podobo intertekstualnosti v njej. Bilo bi torej primerno, da
si pred podrobnejšo analizo manifestacije sociolektov v sodobnih besedilih slovenske in
britanske literature na kratko ogledamo zgodovinski odnos obeh literatur do te vrste
aktualizacije. Še prej pa si moramo na kratko ogledati splošne značilnosti odnosa med
164
sociolekti v jezikovni stvarnosti in jezikom, ki ga za imaginativni diskurz pričakuje literatura
kot ustanova.
4.3. Jezik v literaturi in sociolekti

Čeprav naj bi bila intertektualnost pravi leposlovni prozi (za razliko od npr. poetične proze ali
esejistike) praktično inherentna, pa se vedno vzpostavlja na ozadju določenih žanrskih
konvencij in pričakovanj. Ta pričakovanja se s časom spreminjajo. Raba vulgarizmov, ki je v
današnji prozi sorazmerno običajna, bi bila še pred stotimi leti za literaturo povsem
neprimerna; takrat je bila raba prvin obrobnih sociolektov v literaturi precej bolj cenzurirana
kot danes. Bralčeva pričakovanja glede jezika, ki ga bo našel v literaturi, izhajajo iz njegove
specifične umestitve v ustanovo literature, kot je ta v danem družbenem trenutku definirana.
Rekli bi lahko, da pripovedovalec, skozi katerega govori implicirani avtor, in (implicirani)
bralec, ki ga ta naslavlja, skušata biti kar najbolj univerzalna subjektna položaja, neomejena z
razrednimi partikularizmi, vendar pa je eksplicitnost njunega razmerja odvisna od družbenih
pogojev. Pripovedovalec je tisti, ki preizkuša in preizprašuje v danem trenutku dane
dominantne družbene vrednote; bralec je oseba, ki ima te družbene vrednote načeloma
ponotranjene ali jih vsaj pozna in se torej na pripovedovalčevo delo odziva na predvidljive
načine. Zato ne preseneča, da je najpogosteje uporabljana podlaga glasu pripovedovalca
kultivirani sociolekt, ki temelji na v danem trenutku dominantnih družbenih vrednotah.
Kljub temu pa – ker gre za literarni žanr, ki ima kot vsak žanr svoje konvencije – noben
sociolekt, ne sociolekt pripovedovalca ne literarnih oseb, nikoli ni sociolekt sam, temveč
njegova modifikacija; je hkrati tisto, kar poetike imenujejo »literarni jezik« in kar je
kulturnozgodovinsko pogojeno. V okviru naše terminologije se lahko ta izraz nanaša le na
»tisti jezik, ki ga je družba v danem trenutku pripravljena sprejeti kot literarnega
(umetniškega)«, nima pa ontološko posebnega statusa. Je torej obenem jezik govorca
(sociolekt pripovedovalca) in jezik žanra (diskurz literature). Napredovanje te
modifikacije, kot smo povzeli v poglavju 4.2.5, opisuje Barthes kot razvoj pisave. V
predklasični pisavi, ko se leposlovna proza kot žanr (v primerjavi z že visoko
konvencionalizirano poezijo in dramatiko) šele uveljavlja, »dekor še ni obred« in jezik nima
svoje specifične norme; izenačen je z anekdotično pripovedjo ali retoričnim eksemplom; še
vedno je sociolekt. V fazi klasične pisave (gl. str. 158) pa je literarni dekor že
konvencionaliziran, sociolekti v literarnem jeziku pa le lastna konvencionalizirana podoba –
četudi se skuša konvencija prikriti in nas prepričati, da gre za stvar samo. Konvencijo
narekuje kulturna norma časa, ki ji pripadata tako bralstvo kot avtor.
165
V prehodu iz klasične pisave v vrsto modernih pisav se zgodi pomembna diferenciacija. Z vse
večjo sekularizacijo in razmahom na kapitalizmu temelječe meščanske družbe se pojavi figura
pisatelja, ki vidi prevladujoče stanje vrednot kot problematično. Tak pisatelj30 ne more več
pristajati na literarni jezik kot konvencijo, ki jo diktira dominantna norma, temveč mora
podrediti pisavo vrednotam, ki jih ima za univerzalne, čeprav so v družbi nepriznane ali
zaradi spremenjenih razmer potisnjene v ozadje. Normativna pisava, kot jo imenuje Barthes,
mora biti njegov lastni izum: biti mora Umetnost. Da preseže meščansko kultiviranost in
doseže dejansko humano kulturo, mora izkoristiti vsa sredstva, ki so mu na voljo. Pojem
kultiviranosti pisave se odpre; postane tudi potencialno kontraverzen, protimeščanski. Za
Barthesa je tista struja, ki je tudi v modernih razmerah še naprej ostajala pri starih
konvencijah – imenuje jo realistična moderna pisava –, nujno zlagana, saj vztraja v podobi
nekakšne lažne prozornosti tudi potem, ko je bila konvencionalnost literarnega jezika enkrat
že izpostavljena; njena domnevno univerzalistična kultiviranost je kljub potencialno kritičnim
temam (npr. francoskega naturalizma) semiotično benigna.
V poglavju 4.2.5 smo omenili, da Barthes definira pisavo kot »odnos med ustvarjanjem in
družbo«. Sistem vlog v literarnem besedilu pa je pravzaprav še bolj zapleten; udeleženci v
komunikaciji imajo tudi različne ontološke statuse. Nekateri med njimi so fikcije, in sicer
konvencionalizirane fikcije. Poleg pripovedovalca, impliciranega avtorja in bralca v
komunikacijskem dejanju leposlovnega debedila nastopajo tudi literarne osebe: implicirani
avtor je tisti, ki je odgovoren za odločitve glede izrazne podobe tako pripovedovalčevega
sociolekta kot sociolekta literarnih oseb. Če je pripovedovalec znatno bolj na udaru konvencij,
saj se od njega pričakuje optimalna berljivost (za kar sta pomembna tako standardizirana
izrazna plat kot univerzalno dostopna semantika) in ponavadi tudi neke vrste (četudi
problematično) »zavezništvo« z bralcem, pa lahko literarne osebe vstopajo v sliko v praktično
kateremkoli odnosu do obeh primarnih udeležencev: one so tiste, ki jih je mogoče najbolj
eksplicitno presojati v kakršni koli luči. Če povzamemo, zanimajo nas tri glavna razmerja.
1. V kakšnem odnosu sta sociolekta PRIPOVEDOVALCA in (IMPLICIRANEGA) BRALCA? Kot
smo rekli, večina »bralcu prijaznih« literarnih del še vedno predvideva, da se
pripovedovalec in bralec soočata na področju dominantnih vrednot; te pa so utelešene v
kultiviranem sociolektu. To velja še posebej za tretjeosebnega pripovedovalca, saj je
kultivirani sociolekt v svoji oprtosti na dominantni kulturni jezik doživet kot najbolj
nevtralen, brezoseben. Celo kadar naj bi pripovedovalec pripadal kaki drugi družbeni
30
Barthes med utemeljitelji postavlja v ospredje Flauberta, pri nas bi bil to Cankar. Pravzaprav bi take
protiklasične težnje lahko opazili že v obdobju romantike, čeprav so bile v sredini devetnajstega stoletja znova
potisnjene v ozadje kot prenapete in niso napredovale.
166
skupini, je njegov jezik običajno umetno povzdignjen do kultivirane ravni, da se ujema z
bralčevo; primer je jezik kmečkega pripovedovalca Tavčarjeve Visoške kronike. Kadar pa
pripovedovalec ne piše kultiviranega sociolekta, je v večini primerov pričakovati, da bo
njegov jezik v pomenljivem razmerju s sociolektom impliciranega avtorja; veliko
verjetneje je, da je nosilec kultiviranega sociolekta vsaj ta (gl. naslednjo točko).
Nekonvencionalnost pripovedovalčevega glasu je na tak način ublažena, saj ga ima »na
vajetih« kultivirani avtor. To ima tudi čisto otipljive posledice: tudi pri obrobnih ali
ekscesnih pripovedovalcih je npr. jezik navadno veliko bolj »pisen«, kot smo lahko
opazili pri analizi resničnega pisnega sociolekta v korpusu, saj ga implicirani avtor
»popravi«. Kadar niti implicirani avtor ni nosilec kultiviranega sociolekta, učinkuje delo v
odnosu do bralca ekscesno in se pri kritiški recepciji pogosto srečuje s predsodki. Ravno
zaradi tega taka dela navadno pripadajo ekscesnemu sociolektu, kot na primer zbirka
Driska Tomaža Kosmača (1997) ali roman Ata je spet pijan Dušana Čatra (2002).
2. V kakšnem odnosu sta sociolekta IMPLICIRANEGA AVTORJA in PRIPOVEDOVALCA? Če
smo rekli, da je v večini primerov vsaj implicirani avtor nosilec kultiviranega sociolekta,
je lahko (včasih) tudi pripovedovalec, če ni nosilec istega sociolekta, postavljen kot drugi,
drugačni. Implicirani avtor (in z njegovo pomočjo tudi bralec) do njega zavzema določen
odnos, ki je lahko nostalgičen, pokroviteljski ali celo posmehljiv. Tako na primer
pripovedovalec Vojko Pujšek v romanih Zorana Hočevarja Porkasvet (1995) in Za znoret
(1999) učinkuje kot karikatura, ker njegovo avtoriteto izpodjeda bolj kultivirani
implicirani avtor, ki se iz njega norčuje.
3. V kakšnem odnosu so sociolekti PRIPOVEDOVALCA in njegovih LITERARNIH OSEB?
Razmerje drugačnosti je pogosteje kot pri pripovedovalcu najti pri odnosu do drugih
literarnih oseb. Če se pripovedovalec in bralec srečujeta na področju kultiviranega,
konvencije Normalnega, bo literarna oseba, ki govori drugačen (obroben, nadkultivirani,
ekscesni) sociolekt, neizogibno vzpostavljena kot drugačni. Z drugačnim se bralec teže
zares identificira in sočustvuje; odnos zavezništva med pripovedovalcem in bralcem se
lahko sprevrže v kritičnost, pokroviteljskost ali (sicer kratkočasno, a vendarle)
brezbrižnost do literarne osebe. Tega problema – in tovrstne očitki danes včasih letijo npr.
na britanske viktorijanske romanopisce s strani njihovih modernih kolegov – se zavedajo
tudi avtorji, katerih nameni so bolj »pošteni«. V Britaniji je bila večkrat uporabljena gesta,
ko je avtor literarni osebi iz nižjega družbenega sloja pripisal, da je bila po naključju
deležna boljše izobrazbe od vrstnikov, zato govori bolj kultivirano, kot bi bilo pričakovati.
Še običajnejša poteza je, da skušajo pripovedovalci govor literarnih oseb kar brez
posebnih pojasnjevanj obtesati, kultivirati, da bo za bralca primernejši – pač v skladu z
167
literarno konvencijo, ki v dani kulturi take posege bolj ali manj podpira. A tudi tako
pisateljsko odločitev je mogoče kritizirati, da je cenzuriranje jezika literarne osebe
pravzaprav neke vrste ustreznik cenzuriranja takih oseb v resničnem svetu, njihove
resničnosti in njihovega pogleda na svet; torej potvorba in uničenje verodostojnosti oseb,
ki ne pripadajo dominantni skupini.
Različne pristope lahko ponazorimo s primeri v kratkem orisu razvoja slovenske leposlovne
pisave.
4.3.1. Razvoj slovenske pisave

Jezi slovenske leposlovne proze, posebej romana, je bil v drugi polovici devetnajstega stoletja
ustvarjen praktično eksplozivno, kot v »velikem poku«. Leta 1858 se je Levstik v
Popotovanju od Litije od Čateža pritoževal, da Slovenci meščanskega jezika nimamo, saj vsa
»gospoda« govori bodisi v nemščini bodisi v skladenjsko in leksikalno ponemčeni
slovenščini; trinajst let pozneje je lahko Janko Pajk v Slovenskem narodu že ocenil, da je
»našej literaturi novo polje pokrčeno; g. Stritar je je s svojimi 'parfumiranimi' spisi
slovenščini dveri v lični gospojinski 'boudoir' odprl…« (Stritar 1954: 463).
Če se nekoliko poglobimo v Levstikove argumente v Popotovanju, vidimo, da problem teh
avtorjev pravzaprav niti ni bil toliko v razvitosti sociolektov, temveč v razvitosti literarne
konvencije, literarne pisave. »Zdelo nam bi se gotovo preomledno, ako bi mlade mestne
šogice po slovenskih knjigah, s čašico kave pred sabo, v našem novojeziku čudile se
Prešernovim visokomislim in govorile od slavohrama slavitih Slavjanov,« pravi (Levstik
1990: 25). »Bilo bi neverjetno, aki bi uradnik v pisarnici kmeta vprašal: 'Kakšne so bile tiste
vile?' namesto 'Kako so tiste vile ven videle?'« (prav tam) Kako to, da mora potemtakem
svariti tudi pred jezikom, ki dejansko obstaja – pred ruralnim obrobnih sociolektom? Tako
namreč pravi: »ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado ohlapno« (str. 22); in pesmi ljudskega
pevca Kančnika »niso, da bi se iž njih učil jezika ali druge pevske umetnosti« (prav tam).
Odgovor poda že sam: »ni mi treba opominjati, da poezija naj bo idealna tudi v jeziku« (str.
25). Literarni jezik mora biti hkrati idealen in verjeten; to je bistvo konvencije klasične
pisave. Biti mora tako kultiviran, da bo slovenskim izobražencem za zgled pravilnosti, hkrati
pa ponotranjiti konvencije za upodabljanje govoric različnih družbenih slojev, da se bo zdel
bralcem prepričljiv – tudi ko bo povzdignjen v ta ideal. Takega jezika v resnici ni bilo – ni
bilo pisave; družbeni sloji so pač med Slovenci že obstajali, in tudi njihovi sociolekti, čeprav
ti zaradi ponemčenosti ali nekultiviranosti niso bili idealni.
Rešitev, ki so jo videli prvi slovenski prozaisti, povzema Stritarjevo geslo: »izobražujemo,
blažimo, povzdigujmo najprej domači govor; skerbimo, delajmo na vso moč, da bode govor
168
omikanih stanov, po tem dobimo s časom tudi narodne salone.« (Breznik 1944: 164) Tako ne
čudi, da se tudi pripovednega jezika – torej tistega, v katerem pripovedovalec izraža sebe in
implicira bralca – sprva še držijo sledovi »domačega govora«, ki je bil zaradi svoje čistosti
idealu bliže; to pa je obrobni sociolekt:
Dasi je imel Lovre na take besede vzroka dovolj, bet s cepom odbijati, premagoval se je in dejal mirno:
»Marijan, jaz vam naravnost povem, da sem vas imel bolj za blagega moža. Da mi nekove namene podtikate,
kakor bi jaz deklico samo začasno goljufal, ne morem vam zameriti. Želim, da bi me bolj poznali, sicer –«
Jurčič 1971: 246–247
A če se je pripovedni jezik vendarle dovolj hitro konvencionaliziral – s Stritarjem, kot
nazorno pohvali Pajk v citatu zgoraj, doseže precej visoko raven kultiviranosti, ki
impliciranega bralca že povzdigne do izobraženca – je bilo s konvencijo sociolektov v
dialogih več težav. Jezik izobraženstva in meščanstva je pri Jurčiču, Stritarju in Erjavcu še
predvidljivo papirnat in izenačen z dekorjem pripovednega jezika. Dokaj živo in nazorno je
bil (posebej pri Jurčiču) upodobljen jezik kmetstva, ki že v tem času ustvari nekaj pravih
mitskih figur slovenske literature (Krpan, Krjavelj). Dejstvo, da je klasična slovenska pisava
tako močno zaznamovana s kmetstvom, morda celo pogojuje to, da ostane ta topos izrazito v
ospredju še desetletja in zaznamuje tudi velik del literature dvajsetega stoletja (Bevk, Ingolič,
Kosmač, Kranjec, danes Žabot). B. Podlipnik (Podlipnik 2001) v pregledu terminologije, ki
jo je uporabljala slovenska literarna kritika v času med svetovnima vojnama, ugotavlja, da je
v ospredju še vedno pozitivno vrednotenje »narodnega« ali »ljudskega« jezika. Stabej (Stabej
1998) upravičeno opozarja na nenavadno shizoidnost te situacije – na idealiziranje sociolekta,
ki je kultiviranemu bralcu tuj in postavlja mejo njegovemu lastemu jeziku: v ospredju je
oseba, ki je drugačna (kot pripovedovalec in bralec), morda celo Drugi (strogi zunanji pogled
na bralčev lastni sociolekt). Prav zaradi tega pa ostaja slovenska literatura precej bolj
družbeno kohezivna kot na primer britanska, ki so jo bomo ogledali kasneje.
Šele s Kersnikom se pojavi v slovenskem okolju zares meščanska literatura (prim. Breznik
1944: 184). Kersnik je kot sin plemiške družine kultivirano konverzacijsko etiketo dovolj
dobro ponotranjil, da mu ni bilo treba »blažiti domačega jezika«, temveč je lahko le slovenil
obstoječo meščansko etiketo. S tem požel velik uspeh. Meščanske konverzacije, npr. v
Ciklamnu (1883) zaznamujejo praktično vse prvine nadkultiviranega sociolekta, od
poigravanja z družbenimi normami (npr. namigi na spolnost) do koketiranja z modnimi tujimi
jeziki.
»Oh, bogme - jaz stavim, da se ,ljubim, ljubiš' - niste iz sanskrita učili!« smeje se doktor Hrast ter se obrne k
sodnikovi soprogi, ki je malo nejevoljno pogledala svojega moža. »Kaj menite vi, milostiva?«
»Da je moj soprog že zdavnaj prej ,ljubim, ljubiš' znal, nego je mene prvič videl,« reče ta na pol dobrovoljno.
»Les oiseaux, ils volent toujours –« citira Bole, pa v občnem smehu ga nihče ne čuje.
169
[…] »Jaz pedagogičnih zmožnosti častitemu našemu sodniku ne bom kratil; a bojim se, da bo vedno v glagolih,
ali bolje, v tem glagolu ostal, s katerim je pričel! Pa brez šale pravim - dozdeva se mi, da imate poseben dar za
jezike, in...«
Kersnik 1971: 37–41
Njegov verizem tudi pri upodabljanju meščanskih dialogov pomeni napredovanje literarne
konvencije do polne razvitosti klasične pisave in uspešnejše osredotočenje na kultiviranega
impliciranega bralca. Bolj veristično kot drugi pa se odpre tudi za druge sociolekte: jezik
kmetov v njegovih Kmetskih slikah je bolj stvaren, manj mitski kot pri Jurčiču in obenem
manj stigmatizirajoč kot v sočasni britanski literaturi.
Delavski (urbani obrobni) topos je v tem klasičnem romanu še skoraj odsoten – najdemo ga
npr. pri Govekarju in kasneje pri Milčinskem. Zanimivo je, da pri Govekarju leta 1897
najdemo tudi že zapis povsem razvitega ekscesnega sociolekta, ki pa temelji na kultiviranem
in ne na obrobnem:
»Ona je divna, Weber!« je vskliknil Trbojević, ko so izginile v nunsko cerkev. »Ta fini obrazek, temna polt,
bujni lasje, krasno oprsje, vilinski stas in – oh! – te čarobne črne, črne oči! – Prijatelj, jaz sem že zaljubljen v
to pikantno 'ribico'!«
»Ob tem času – na večer – jih lahko srečaš ali pričakaš skoro vsaki dan« – je odgovoril Weber.
»Torej je tako pobožna? – Vrag vedi potem…«
»Ha, ha, amice, to naj te ne straši! Na ulici se Monike in Venere kar nič ne ločijo. Mojo besedo, da je tako!
Torej veliko srečo! –Jaz moram k svojemu stotniku. Servus!«
»Servus! – Gratias, amice!«
Govekar 2002: 34
Releksikalizacije hedonističnih področij (pikantna 'ribica', Monike in Venere) in
zaznamovanje ekskluzivnosti lastne skupine z latinskimi tujkami (amice, servus, gratias) so
značilne prvine ekscesnega, ki se pri nadkultiviranosti Kersnikovih dialogov šele sluti. V
pričujoči zgodbi je ta jezik tudi jasno ovrednoten kot govorica nemoralnih ljudi. Zanimivo je,
da je v slovenski literaturi (za razliko od britanske) obrobni ekscesni sociolekt pojavil šele v
zadnjih desetletjih; kako je bilo z njim v jezikovni stvarnosti, lahko le ugibamo. V času, ko je
bila slovenščina še v diglotičnem razmerju z nemščino, morda družbena potreba – izražanje
ekskluzivistične samoobrambne samozavesti nižjih družbenih skupin – po njem sploh še ni
obstajala, saj je njegovo funkcijo čisto dovolj dobro opravljala kar (kakršnakoli) slovenščina
sama.
Značilno za konvencionalizacijo sociolekta v klasični slovenski pisavi je, da zapis izrazno
stremi k enotnosti – vsi sociolekti imajo enako neregionalno ortografijo in leksiko. To nas ne
more presenetiti, saj gre za čas, ki ga zaznamuje tudi intenzivna standardizacija slovenskega
jezika; eksperimentiranje z vnašanjem nestandardne ortografije v zapis dialogov bi lahko bilo
razdiralno, vnašanje regionalnih leksemov pa težko razumljivo31. Šele ostareli Tavčar se v
31
Breznik (Breznik 1944: 154) odkriva nekaj »provincializmov« pri zgodnjem Jurčiču (kmečka proza), pozneje
pa več ne.
170
Cvetju v jeseni (1917) preizkusi z vnašanjem regionalnega oblikoglasja, ki ga mora za
obrambo pred kritiko opremiti s posebno globoko človeškim čustvenim nabojem:
Pristavila je grenko: »Na doto ti blez ne bo treba gledati.«
»Ne.«
Po kratkem premolku sem pričel:
»Pravijo, da je zemlja dobra in da se dosti pridela.«
»Jáde.«
»Živelo se bo torej lahko. Gospodinja, seve, bo morala pridna biti, ali živelo se bo lahko.«
»Jáde.« Ta dvojna poljanska pritrditev ji je prišla kot smrtni izdih, tako rekoč kot srčna kaplja krvi čez blede
ustne.
Tavčar 1971: 233
Cankar pomeni v slovenski literaturi prehod med klasično in moderno pisavo (prim.
Pogorelec 1967). Njihova pisava ni več le prikazovanje, iluzija dekoriranega pripovedovanja,
temveč je »oborožena z etičnim zakonom«. Literarni jezik postane zanj jezik z posebnim
poslanstvom in odgovornostjo, zato pa tudi s posebno svobodo. Ne sme se več podrejati
družbenim oviram, temveč mora brezkompromisno slediti estetski normi – ki je obenem
občečloveška etična norma.
Njegova pisava je zato po eni strani visoko estetizirana (začenja radikalneje »podirati
simbolni red«) in usmerjena v Lepoto; literarni jezik je vzvišen nad vsakdanjostjo. Po drugi
pa strani pa je ta jezik moralna kategorija, ki neusmiljeno kritizira druge jezike, ki jih vidi kot
zlagane, neestetske. Cankar je svojo priljubljeno orožje, parodično stilizacijo, uporabljal tako
v publicistiki kot v delu proze, kjer se je norčeval iz prazne meščanske forme:
Ona je omožena in tudi njen mož je lep in prijazen človek, ali jaz ga nimam rad. Moj prijatelj je in me jako
ceni, zato ker sem vkljub svoji priznani duhovitosti zelo neokreten in smešen človek in ženskam nič nevaren.
Ko sem jo prvikrat ugledal, sem si zaželel, da bi bil njen lakaj; v tistem trenotku sem kakor po božji milosti
nenadoma spoznal svojo pravo naturo. […] Ali razodenem ti lahko po pravici, da je takrat še nisem ljubil,
kakor ljubi človek žensko. Samo natura moja se je vzbudila. Nisem je ljubil, toda pokleknil bi bil pred njo, v
blato, sredi ceste, vpričo ljudi, tako da bi videl svet moje lakajstvo. In to bi mi bilo dobro délo. Tisti večer sem
napisal par lepih liričnih pesmi, ki jih skrivam v miznici.
Cankar 1971:
Povzdignjenost literarnega jezika je znak, da gre v njem zares: za Cankarja sta v končni fazi
Lepota in Resnica eno in isto.
Čeprav je bil Cankar politično socialdemokrat in nasprotnik meščanske izumetničenosti, je
njegova poetika manj popularna in bolj estetsko ekskluzivna kot npr. Kersnikova. zato ne
preseneča njegov manjši tržni uspeh ter tudi današnja sorazmerna nepriljubljenost pri širših
krogih bralcev (z izjemo nekaterih ponarodelih sloganov iz njegovih dram). Kot impliciranega
bralca ne vzpostavlja kultiviranega meščana kot klasični roman, temveč intelektualca.
Ekspresionistična proza (Pregelj, Jarc, Grum), ki si je brez Cankarjevega vpliva praktično ne
moremo predstavljati, je avtonomijo literarnega jezika še okrepila. Njihov jezik skuša (v
171
skrajnem stremljenju) biti izrazilo človeške krize, ne komunikacija med konkretnimi ljudmi –
zato tudi ne raznolikost komunikacije32.
Prestopil se je, zaklesal se je dalje v cesto. Bedeči se sprostijo, padejo vznak. Dež, tok-trtok. Popustijo
posteljne robove. Zasnivajo. Od časa do časa zaječijo in zasnivajo.
Debela vratarica, ki se je vrnila v jutru s trga, je v veži spustila torbo iz rok: Nasproti v četrtem, Francoska
Marija!
Po hiši zaloputajo vrata, stopnice polne nog. Krog prevrnjene torbe v veži gruča ljudi. V srajcah, neumiti. Štiri
rane ima. S sekiro jo je moral!
Zelo prijatelji so vsi, povsem tuji se prijemljejo za roke, se gledajo iskreno v oči. Sovražniki si odpuščajo.
Po stopnicah privihra pisar izpod strehe v nočni čepici in s flavto v roki. Vprašuje, kaj je. Vsi ga prezirajo, ker
še ne ve, nihče mu noče razkladati. Ukorjen se mora postaviti ob stran ter pobirati posluške.
Tajinstvene zveze z zločinom se vedo. Mizar, ki se je vrnil domov pijan šele davi, je videl ob praznem stavbišču
izstopiti iz izvoščka elegantnega tujca v kepu in cilindru. Možu z lajno, ki prenočuje v kleti, je ponoči ušla
opica.
Različne stvari so. In vse mogoče leži še v preteči prihodnosti. Odvetnikova služkinja je čitala v gospodovem
jutranjiku, da bo v kratkem vojska.
Grum 1976: 92
Grumov nestvarni »novi jezik« povojnega meščanstva zaobjame tudi svet obrobnih družbenih
slojev (vratarica, pisar, mizar, mož z lajno, odvetnikova služkinja); a za razliko od Cankarja,
ki je neusmiljeno šibal izumetničenost takega izraza, lahko pri Grumu opazimo, da tudi
pomensko izpraznjenost, razosebljenost uporablja kot koristno sredstvo pri svojem slikanju
univerzalne človeške in družbene stiske. Izpraznjen jezik je zanj edina realistična podoba;
morebitna polnost se zasluti šele v trenutku, ko jezik utihne.
Prozni jezik slovenskih ekspresionistov je na splošno najbolj monoliten dotlej (in hkrati
najbolj socialno eksluziven – najbolj omejen na bralca intelektualca). To ni nujna lastnost
modernizma: v sočasni nemški (npr. Döblin) ali britanski (Joyce) literaturi so izkoriščene
različne govorice, le da so navadno zapletene v labirint, ki deluje ravno tako monolitno,
zlepljeno; ne nakazuje razmerij med jeziki kot realizem, temveč le prepade med njimi in s tem
iz literarnega jezika naredi disharmoničen krik.
Morda sta – paradoksalno – prav ta večja avtonomija in socialni ekskluzivizem literarnega
jezika, ki je bil zdaj v rokah intelektualcev in ne meščanov33, pripomogla k večji svobodnosti
pisave v novem, socialnem realizmu, ki se v prozi razmahne med vojno. Tu merimo na
svodobo v verističnem zapisovanju obrobnih sociolektov, ki so bili dotlej sorazmerno omejeni
z mejami sprejemljivosti za dominantno normo. Intelektualski okus, kot ugotavlja Bourdieu
(gl. str. 61 in dalje), je za tovrstne izzive dominantni ideologiji precej bolj odprt.
32
To ne drži za vsa dela in povsem. Tudi v Jarčevem Novem mestu (1932) so na primer sledovi cankarjanske
kritike socialnega ekskluzivizma meščanskega sloja (npr. družine Steinovih), vendar pa je ta vidik dela nekako
na obrobju.
33
Tudi meščanske potrebe po literaturi so v tem času seveda zadovoljene – le da literature, ki ni prispevala k
spreminjanju pisave kot »načina mišljenja literature« oziroma »odnosa med ustvarjanjem in družbo« tu posebej
ne obravnavamo.
172
»Ti bi moral biti že vajen vročine, saj tista Toda strast osvete je takoj spet zadušila čut trenutne
Madžarka, h kateri se voziš, gotovo ni iz lesa,« se je človečanske zavesti.
zarežal Blaž. »Vtaknite mu glavo v pomije!«
»Ne rečem, da ni,« je dal smeje Andrej, »ampak »Naj se nažre za vselej!«
njena vročina hladi, ta pa žge do kosti. Ali ni res, Šoga, ki je bila prespala prvo pijanost, je z
teta?« okrvavljenimi očmi pogledala v svinjak, nato pa
»Tetici se niti ne sanja več o tisti vročini.« zakričala:
»Toliko bi pa še zmogla ko vsaka dvajsetletna »Dajte ga meni; – meni ga dajte!«
deklina!« je vzkliknila Lajhovka med splošnim Toda bila je tako slaba, da se je morala držati za
smehom in krohotom. ograjo železnega kotca.
Mimo je prišel visok moški v sivi športni obleki, z Množica se je krehetala:
drobno palico v rokah in z velikimi črno »Šoga, daj ga, poščij ga…«
obrobljenimi naočniki na ozkem nosu. Ljudje so Prežihov Voranc 1971c: 60
utihnili in ga skrivaj pogledovali. Gospod, ki mu je
bilo okoli petintrideset let, se ni niti ozrl nanje. Šele
ko se je oddaljil kakih sto korakov, je Lajhovka
dejala: »Ta pa pozna manire, vsaj vrtimepiši bi
lahko zinil.«
Ingolič 1971: 100
Hudomušna namigovanja na spolnost v Ingoličevem in prizori nasilja v Prežihovem odlomku
v slovenski pisavi niso novost, novejša pa je veristična raba nekultiviranega besedišča (pri
Ingoliču vritmepiši, dalje spojati se, kuzla (str. 95), ni vredna, da bi se pes nanjo podelal (str.
111), psica kot psovka (204), hudiči, nate in žrite! (str. 234); pri Prežihu poščij ga – prim. pa
tudi zgodbo Pot na klop, Prežihov Voranc 1971b). Kletvice in psovke v slovenski literaturi
postanejo zdaj bolj veristične kot kdajkoli prej; hkrati pa se začne tudi radikalnejši vnos
regionalizmov (npr. Prežihov Voranc 1971a s koroškim besediščem, Kranjec s prekmurskim
itd.).
Novo spremembo pisave prinese povojni modernizem. Ta v svoji prvi različici (zgodnji
Božič, Smole, zgodnji Kovačič, zgodnji Šeligo) pomeni vrnitev k monolitnemu izrazu
predvojnih ekspresionistov, vendar ta monolitnost ne vztraja dolgo. Proti koncu šestdesetih let
se v krogih, zbranih okoli skupine OHO, zbornika Katalog in revije Problemi zbere
provokativno avantgardistično gibanje. Pisavo tega gibanja zaznamuje nov jezikovni pristop,
ki sicer še vedno izhaja iz pogleda na literaturo kot nekakšen idealni jezik, ki bo sposoben
najbolje izraziti stanje človečnosti, zato ga je mogoče konstruirati v skladu s svojo avtorsko
vizijo. Obenem pa ti umetniki začutijo poseben družbeni ugled in kultivirano privzdignjenost
literarnega jezika kot podobne vrste laž, kot jo je Cankar videl v meščanskem jeziku.
Jezik, ki ga zavirajo konservativne družbene norme, po njihovem mnenju niti ne more biti
zares iskren, niti ne more izraziti skrajnih stanj človečnosti v sodobnem času –
fragmentiranosti, neobvladljivosti in celo pervertiranosti sodobne eksistence. V ta namen je
bilo treba mit o literarnem jeziku kot nečem posebno kultiviranem uničiti »od znotraj«;
literarni jezik, če naj bo iskren, se ne sme podrejati družbenim normam, temveč mora
simbolni red podirati (poglavje 4.2.2). S tem to podiranje postane eksplicitnejše kot kdajkoli
prej: patos postcankarjanske moralike sta zamenjali distanca in ironija, s katero so se
173
relativizirale meje med kultiviranim in nekultiviranim, obrobnim in ekscesnim. Če je bila
(post)cankarjanska moralna pisava v svoji zastavitvi družbeno kohezivna v imenu
univerzalnih vrednot, je nova usmeritev usmerjena v prikaz družbene in jezikovne
disharmonije; univerzalnost je mogoče (eventualno) izluščiti šele iz razbitosti.
Pride mladenič in stoji z rokami v bok in naprej nagnjen in mu siče, kot da krikne: ti si lastne matere jebač.
[…] Gleda ga, le naposled pristopi in reče: si našel rorček? Kakšen rorček, reče črni mož. Rorček za slonu v
rit pihati, reče angeljc. Črni mož gleda, angeljc je bled in resen ko smrt. Bilo je resno mišljeno. Ne, reče, nisem
našel. Kaj pa, reče angeljc naprej, ali greš z mano? Kam, reče črni mož. Srat na gnoj. […]Šoferji so stali v
tesnem krogu in kvantali in hukali debelo sapo v dlani in najbližji je počepnil, da je videl pod konja in je
povedal take stvari, ki bi jih bil moral vedeti že poprej: kaj pa, matkurba, bezaš v stalina, saj tudi mi čakamo,
da pridemo na vrsto… […] . Črni mož je gledal v konjske trebuhe, dokler se ni zbal, da ga konji poščijo, in je
zlezel na plano in na rampo in je vpil pri odprtih vratih: tako torej, je že prav!
Švabić 1972: 212–215
V zgornjem primeru imamo opraviti s posebno vrsto hibridizacije (Bahtin 1982: 127), ki bi jih
lahko rekli parodična hibridizacija. V njej med seboj ne osvetljujejo sociolekti, temveč
sociolekti napadajo literarni jezik in ga razjedajo od znotraj. Rezultat je seveda eksces,
karneval; literarna manifestacija parodično intertekstualnega ekscesnega sociolekta.
Ekscesnost tega odnosa do jezika ni ostala brez odziva. Znana je Izjava nekaterih slovenskih
kulturnih delavcev (Ribič, Bor, Svetina, Bevk, Batič, Lakovič, Kosmač, Jakac, Vidmar,
Mejak, Grabeljšek in Štiglic 1990), ki so tak pristop označili kot »poskus človeške in
zgodovinske degradacije prejšnjih generacij« (str. 184), kot »nihilizem in razbijaštvo (str.
185); tak jezik je »z razvrednotenim pisanjem razvrednotil tudi sam objekt pisanja« (str. 183).
Njihova diagnoza je nedvoumna: »za ustvarjanje duhovne zmede gre« (str. 179). Protislovij,
ki se jih avantgarde lotevajo na tako radikalen način, bi se starejša generacija lotila drugače,
namreč »z neizprosno doslednostjo znanstvene misli in ne nazadnje z močjo etike« (str. 185).
In nazadnje »se resnična pisateljska peresa poslužujejo žargona kot umetniškega sredstva za
oris določenih družbenih sredin, ne pa kot cilja. […] Takšen cilj pa more biti samo
vulgarizacija odnosov med ljudmi.« (str. 174–175; vsi poudarki A. E. S.)
Avtorji Izjave so nazorno izrazili razliko med lastnim pristopom ter pristopom nove
generacije. V njihovi pisavi so sociolekti (če so) upodobljeni zaradi verizma ali z moralično
noto; pri mladi generaciji pa izgineta tako pozitiven odnos do stvarnosti (»vulgarizacija«) kot
moralizem (»nihilizem«); novoustvarjeni jezik »razvrednosti tudi objekt pisanja«. Natančneje
bi bilo pravzaprav reči, da v tej radikalni pisavi »objekt pisanja« pravzaprav stopi povsem v
ozadje: v ospredje stopi jezik sam kot bivališče človečnosti; zgodba se zdaj dogaja bolj med
jeziki kot med literarnimi osebami; obstoječi simbolni red ni več sredstvo, temveč prizorišče
boja samo.
Ta pisava je vplivala tudi na modernistične avtorje, ki jih sicer ne moremo šteti k
avantgardizmu (zreli Božič, Kovačič in Šeligo, Jančar; bliže samemu avantgardizmu je
Filipčič). Ne smemo pa zanemariti niti vpliva, ki ga je imela ta osvoboditev jezika na občutek
174
jezikovnih možnosti pri bolj verističnih avtorjih, na primer v delih Vitomila Zupana,
napisanih po vojni (od Menueta za kitaro 1975 dalje), pa tudi pri nekaterih avtorjih, katerih
poetika je sicer karseda daleč od modernističnih ekscesov. Miško Kranjec je na primer leta
1976 presenetil z romanom Strici so mi povedali, v katerem obrobni sociolekt prekmurskih
kmetov ne le vdira v pripovedni jezik proze, temveč vsebuje tudi veristične prizore nasilja in
odnosa do spolnosti, značilne za obrobno okolje. Pavle Zidar v romanu Dim leta 1970
uporablja dialoge, tudi ortografsko napisane v koroščini. Fonetična ortografija narečja končno
postane legitimna možnost za slovenskega avtorja. Prelom med šestdesetimi in sedemdesetimi
leti je čas velike osvoboditve leposlovne proze od literarnega jezika (jezika Literature); »način
mišljenja Literature« je opredeljen na novo, literarne konvencije pa se umikajo neliterarnim
načinom rabe jezika.
Mlada generacija avtorjev, ki je stopila na literarno prizorišče v osemdesetih letih, pomeni v
tem kontekstu nekakšen korak nazaj. Postmoderni duh, ki zaznamuje novo literaturo, pomeni
obrat k refleksiji literarnega znotraj literature: literarne in tudi žanrske konvencije postanejo
znova pomembne v delih Andreja Blatnika, Igorja Bratoža, Alekse Šušulića, Marta Lenardiča
in Maje Novak. Vzporedni tok slovenske pisave se v delih avtorjev, kot sta Andrej Morovič in
Franjo Frančič, giblje po srednji poti med semiotično agresivnostjo avantgardistov in
verizmom realistov; njihovo pisavo si bomo podrobneje ogledali v obravnavi sodobnosti.
Teren za pisave devetdesetih let je bil s tem pripravljen.
4.3.2. Razvoj britanske pisave

Med razvojem slovenske in britanske prozne pisave so velike razlike. Angleščina (vsaj od
razvoja srednje angleščine na osnovi stare anglosaščine in romanske normanščine dalje) ni
nikoli nastopala kot podrejeni jezik v diglosiji; na keltskem obrobju je nastopala celo kot
dominantni jezik. Njen razvoj žanrov je potekal hitro in neovirano; literarna tradicija traja
praktično brez posebnih prekinitev od 7. stoletja naprej, že od sredine 17. stoletja naprej se v
angleščini razvija tudi znanost (Royal Society), plemstvo in kasneje meščanstvo pa
kontinuirano razvijata svojo jezikovno etiketo. Rečemo lahko, da se je jezik leposlovne proze
razvil organsko, iz okus in potreb družbenih slojev ter ne programsko, načrtno kot v
slovenščini. Tudi sam standardni jezik je bil v primerjavi s slovenščino bistveno manj
normiran z načelnimi posegi34; razvijal se je v glavnem pod vplivom družbenih sil prestiža
(simbolni kapital) kot kulturna norma vladajočega razreda. Zato pa je v angleščini tudi
bistveno manj družbeno kohezivnega momenta, kakršnega pozna slovenščina. Še več: ena
34
Seveda so tudi tukaj izjeme, kot so polatinjeni slovnični vzorci (it is I namesto it is me) ter logični popravki,
kot je samovoljna prepoved dvojne negacije (can't get no satisfaction), ki jo poznajo narečja in večina drugih
indoevropskih jezikov.
175
bistvenih sociolingvističnih značilnosti standardne angleščine je njena socialna ovrednotenost
(Leith 1983, Crowley 1989, Trudgill 1999).
Angleška leposlovna proza v današnjem smislu se razvija od šestnajstega stoletja dalje (npr.
Unfortunate Traveller (1594) Thomasa Nasha), v romaneskni obliki pa se zares razmahne v
osemnajstem stoletju. Zanjo je značilno, da se je postavila ob bok že povsem razviti dramatiki
in poeziji, ki sta imeli dodelane konvencije glede rabe jezika. Zdi se, da so prvi avtorji, ki so
kot zgled jemali srednjeveške in renesančne pikareskne zgodbe in novele, v prozi videli
nepretenciozen žanr, zabavno formo, ki omogoča užitek v pripovedi brez posebnih estetskih
konvencij, nekakšno nasprotje aristokratski dramatiki in poeziji. Zato se je v prozi že na
začetku, za razliko od visoko estetiziranih žanrov, kot glavno pričakovanje uveljavil jezikovni
verizem.
Že v prvi fazi konvencionalizacije verizma so se angleški avtorji zavedli nekaterih problemov,
ki jih prinaša zaznamovanje govorice literarnih oseb z nekultiviranim jezikom v tako razredno
razdeljeni družbi, kot je bila angleška. Med razredi ni bilo zavezništva kot v slovenskem
okolju devetnajstega stoletja35: medtem ko se med pripovedovalcem in bralcem vzpostavlja
naklonjeno, kultivirano razmerje, je oseba, ki govori nekultiviran sociolekt, naravnost
izpostavljena kot drugačna. S tako drugačno osebo bo meščanski bralec težko sočustvoval, saj
mu bo njen nekultivirani jezik učinkoval zarobljeno in smešno. Tako je na primer Daniel
Dafoe v enem prvih angleških romanov Moll Flanders (1722), ko je nihal med
verodostojnostjo in resnostjo svojega namena, odločil za pojasnilo, da njegova skromna
junakinja govori bolj kultivirano kot drugi njenega stanu, ker je bila po naključju deležna
boljše izobrazbe. S tem je v angleški literaturi začel načeloma dobrohotno, a v končnem
učinku pokroviteljsko tradicijo uporabe oseb, ki »po naključju znajo pravilneje govoriti« od
drugih v svoji družbeni skupini (še leta 1881 Hardy v romanu Tess skuša na tak način
zagotoviti, da bo glavna oseba sprejeta kot tragična in ne komična junakinja).
Številni avtorji pa s tem niso imeli zadržkov. Tobias Smollett v romanu The Adventures of
Roderick Random (1748) nekultiviranost govorice manj pomembnih oseb zaznamuje tudi
ortografsko:
Joey, perceiving our astonishment, called, with an arch sneer, “Waunds, coptain, whay woant yau sooffer the
poor waggoneer to meake a penny? Coom, coom, young man, get oop, get oop, never moind the coptain; I’se
not afeard of the coptain.36”
35
Gre za zavezništvo, ki so ga pri ruralnem sloju iskali nacionalno ozaveščeni izobraženci, ki so povečini sami
izšli iz tega sloja in ta odnos propagirali v svojem pisanju. O siceršnjem razpoloženju kmetstva do gospode,
kakor tudi o vzvišenemu odnosu rojenih premožnežev do kmetstva, si razen redkih izjem ne kaže delati utvar
(Prijatelj 1955, Grdina 1997).
36
Pri citiranju iz starejših del britanske literature zaradi številnih izdaj ne navajam številk strani; besedila so
povečini dostopna v elektronski obliki v okviru projekta Gutenberg.
176
Osebe, ki v zgodbah več govorijo, navadno niso deležne takega zapisa, saj je težko berljiv,
navadno zadošča zgolj zaznamovanje nekaterih besed, npr. govorica podeželskega plemiča
Allworthyja v Fieldingovem Tomu Jonesu (1749):
“Besides, most o’ zuch great estates be in the hands of lords, and I heate the very name of themmun. Well but,
sister, what would you advise me to do; for I tell you women know these matters better than we do?”
Odločitev za tak zapis je še posebej zaznamovalna glede na to, da angleška pisava pravzaprav
ni fonetična, zato lahko že standardni zapis označuje katerokoli izreko; odločitev za
nestandardni zapis je torej izrecna zaznamovalna konvencija. Uveljavljeno mnenje o tej
konvenciji podaja Poussa (Poussa 1999), ko citira Pagea: »Za Fieldinga in Smolletta je
regionalni govor simptom pomanjkanja kulture, če ne že kar zarobljenosti.«
Britanska literatura se v tem času ne brani niti nekultiviranega besedišča, tudi vulgarizmov –
čeprav navadno cenzuriranih s črtico – in latovščine kriminalnega podzemlja; v primerih, ko
to ni splošno razumljivo, je lahko glosirano:
Here the captain interposed, with a “D—e, madam, Blear-eyed Moll then came up to Mr. Booth with a
what do you mean by that?” smile, or rather grin, on her countenance, and asked
“D—n you sir, who are you?” replied Miss Jenny, him for a dram of gin; and when Booth assured her
“who made you a captain, you pitiful, trencher- that he had not a penny of money, she replied—
scraping, pimping curler? 'Sdeath! the army is come “D—n your eyes, I thought by your look you had
to a fine pass, when such fellows as you get been a clever fellow, and upon the snaffling lay* at
commissions. What, I suppose you think I don’t least; but, d—n your body and eyes, I find you are
know you? Egad, you and your helpmate are well some sneaking budge** rascal.” She then launched
met – a cast-off mistress and a bald valet-de- forth a volley of dreadful oaths, interlarded with
chambre are well yoked together.” some language not proper to be repeated here, and
“Blood and wounds!” cried Weazel, “d’ye question was going to lay hold on poor Booth, when a tall
the honour of my wife, madam? Hell and d—ion! No prisoner, who had been very earnestly eying Booth
man in England durst say so much – I would flay for some time, came up, and, taking her by the
him, carbonado him! Fury and destruction! I would shoulder, flung her off at some distance, cursing her
have his liver for my supper.” for a b—h, and bidding her let the gentleman alone.
Tobias Smollett, The Adventures of Roderick *
A cant term for robbery on the highway.
Random, 1748 **
Another cant term for pilfering.
Henry Fielding, Amelia, 1751
Praktično vzporedno z verističnim romanom pa se razvija tudi povsem drugačna vrsta pisave,
ki za razliko od prve nagovarja izrazito izobraženega bralca. Jonathan Swift – med drugim
tudi avtor predloga za sistematično standardizacijo kulturne angleščine (1711) – je v svoji
prozi, od katere je danes še najbolj znana obsežna satira Gulliver's Travels (1726), zasnoval
model intelektualne proze, v katerem so osebe zgolj sredstvo za ubesedenje avtorjevih idej in
zato zanje kot izmišljene figure sociolekt ni relevanten. Absurdnosti nekaterih dominantih
vrednot lahko izpodbija kar v kulturnem jeziku samem, če preusmeri pogled na problem z
»zunanjo« perspektivo opazovalca iz daljne dežele. V naslednjem odlomku iz Gulliverja se
kralj Brobdingnaga odzove na Gulliverjev predlog, da zanj izdela topove:
The King was struck with horror at the description I had given of those terrible engines, and the proposal I had
made. He was amazed how so impotent and grovelling an insect as I (these were his expressions) could
maintain such inhuman ideas, and in so familiar a manner as to appear wholly unmoved at all the scenes of
blood and desolation, which I had painted as the common effects of those destructive machines, whereof he
said, some evil genius, enemy of mankind, must have been the first contriever. As for himself, he protested, that
177
although few things delighted him so much as new discoveries in art or in nature, yet he would rather lose half
his kingdom than be brivy to such a secret, which he commanded me, as I valued my life, never to mention any
more.
V podobno smer krene tudi Laurence Sterne s Tristramom Shandyjem (1759–67) in na
Škotskem James Hogg z The Confessions of a Justified Sinner (1824).
V drugi polovici osemnajstega stoletja pa se začne jezikovna etiketa v družbi spreminjati.
Meščanski sloj postaja vse številčnejši in dobiva v družbi vse pomembnejše mesto; boj za
novi družbeni prestiž pa neizbežno spremlja tudi boj za simbolni kapital. Meščanstvu ne
zadošča več le izogibanje vulgarizmom: pozornost na rafinirano besedišče in izreko se
izredno poveča. V tem času pride do pravega razcveta pravorečnih priročnikov (Crowley
1989: 126–127), in negovanje jezika kot simbolnega kapitala doseže groteskne razsežnosti;
postane prava moralna vrednota. Skrajen primer je zgovorni podnaslov eseja Thomasa
Sheridana z naslovom British Education, or the Source of the Disorders in Great Britain
(1756):
Esej v dokaz, kako so nemoralnost, nevednost in nezaupanje, ki tako splošno prevladujejo, nujna posledica
trenutnega pomanjkljivega sistema izobraževanja. S poskusom prikaza, da bi obuditev umetnosti govora in
proučevanje našega jezika v veliki meri prispevala k ozdravitvi tega zla.
(Crowley 1989: 127)
Ne preseneča, da se v tem času tudi literarnojezikovna moda obrne; namesto pikaresknega
upodabljanja najrazličnejših sociolektov želi meščansko bralstvo zdaj videti primere lastne
jezikovne kultiviranosti. Tipičen primer jezikovnega okusa časa so romani Jane Austen z
začetka devetnajstega stoletja. Naslednji odlomek iz romana Emma (1816) kaže popolno
jezikovno etiketo novega srednjega sloja:
“Emma knows I never flatter her,« said Mr. Knightley, »but I meant no reflection on any body. Miss Taylor
has been used to have two persons to please; she will now have but one. The chances are that she must be a
gainer.”
“Well,” said Emma, willing to let it pass — “you want to hear about the wedding; and I shall be happy to tell
you, for we all behaved charmingly. Every body was punctual, every body in their best looks: not a tear, and
hardly a long face to be seen. Oh no; we all felt that we were going to be only half a mile apart, and were sure
of meeting every day.”
Toda tak odnos ne traja dolgo, morda pod vplivom romantičnega gibanja se pisava spet
spremeni, in v viktorijanski prozi je pokroviteljsko sočutje do deprivilegiranih slojev že
pomembna sestavina dominantne ideologije.
Walter Scott je po mnenju P. Poussa prvi britanski pisec, ki je nekultivirane sociolekte
uporabljal »v namene, ki niso izključno komični in ekscentrični, temveč herojski in celo
tragični« (Poussa 1999). Škotsko narečje je kot jezik literarnih oseb uporabljal v več romanih,
npr. Waverley (1814) in The Heart of Midlothian (1818), v poznejšem romanu Redgauntlet
(1824) pa gre še dlje. V okvirno zgodbo romana vgradi tudi pripoved, ki jo pripoveduje starec
Willie in ki je v današnjih izdajah pogosto objavljena kar kot samostojna novela z naslovom
Wandering Willie's Tale. Zgodba je v celoti pripovedovana v fonetično zapisani škotščini,
178
torej v jeziku, ki je po vseh zunajliterarnih merilih njegovega časa že veljala za obrobni
sociolekt.
YE maun have heard of Sir Robert Redgauntlet of that Ilk, who lived in these parts before the dear years. The
country will lang mind him; and our fathers used to draw breath thick if ever they heard him named. He was
out wi' the Hielandmen in Montrose's time; and again he was in the hills wi' Glencairn in the saxteen hundred
and fifty-twa; and sae when King Charles the Second came in, wha was in sic favour as the Laird of
Redgauntlet? He was knighted at Lonon court, wi' the King's ain sword; and being a redhot prelatist, he came
down here, rampauging like a lion, with commissions of lieutenancy, (and of lunacy, for what I ken,) to put
down a' the Whigs and Covenanters in the country.
Način, kako jezik funkcionira v teh delih, je dejansko brez primerjave s slovensko jezikovno
situacijo. Pisavo po eni strani zaznamuje duh romantike – tiste romantike, ki ji je pesnik
William Wordsworth v predgovoru ponatisa znamenite zbirke Lyrical Ballads leta 1800
pripisal namen, »izbirati dogodke in položaje iz preprostega življenja in jih pripovedovati ali
opisati […] v izbranem jeziku, kakršnega ljudje zares govorijo […] ter v njih izslediti […]
primarne zakone narave.« Ta izjava ni izraz meščanskega verizma, temveč tistega
humanizma, ki nosi tudi moralno noto. Obenem pa je Wordsworth od ljudi, ki živijo
»preprosto življenje«, vzel le njihov neizumetničeni, »prvinski« izraz, brez domnevno
negativnih vidikov, ki sodijo zraven – eksotične izreke, vulgarne robatosti ter nerazumljivih
dialektizmov. Ta etika je zapovedovala povzdignjenje, idealiziranje obrobnega na podobno
shizofren način, kot Stabej ugotavlja za idealiziranje »ljudskega« v slovenski literaturi
pozneje. Ta romantična komponenta vsekakor ni značilna za prevladujoči tok sicer zelo
meščansko orientirane kanonične britanske literature.
Podlaga Scottove in poznejše (tudi ortografske in leksikalno regionalne) rabe škotskega
narečja v prozi je predvsem zgodovina škotščine kot samostojnega germanskega jezika –
tistega, ki ga je leta 1786 iz pozabe obudila pesniška zbirka Poems, Chiefly in the Scottish
Dialect Roberta Burnsa. Škotščina je bila do leta 1603 jezik samostojnega škotskega
kraljestva, pa tudi bogate literarne tradicije (makars ali pesniki škotske renesanse), do leta
1707 še v politični rabi v škotskem parlamentu. Po ukinitvi škotskih političnih ustanov ter
selitvi aristokratskih elit v London pa je kulturna raba škotščine zamrla (tudi škotski
protestanti so npr. uporabljali angleško Biblijo) in jezik je bil odrinjen na obrobje, v status
narečja (gl. Kay 1986: 59–127). Dejstvo, da nekdanja veličina nacionalnega jezika še ni bila
pozabljena, je pripomoglo, da je Burns v poeziji doživel uspeh, ki bi bil z angleškim
obrobnim sociolektom nepredstavljiv; Scott pa je temu jeziku tudi v prozi podelil privilegiran
status, ki mu je omogočal občasno pojavljanje v bolj ali manj izraziti obliki, vsekakor pa v
resni, nekarikirani rabi.
Kljub temu pa moramo tudi Scottov jezik označiti za izrazito sintetičen. Škotščina je z izgubo
politične samostojnosti izgubila tudi svojo pisno prakso; v govoru pa jo je nadomestil
kontinuum med obrobnejšo škotsko in kulturno angleško rabo (ta odnos je značilen za
179
meščanstvo; maloštevilni del starejšega plemstva je vztrajal pri škotščini še v devetnajsto
stoletje, Corbett 1997, Leith 1983). Ko je Scott oblikoval svoj literarni jezik, je v resnici
izbiral besedišče in izreko pretežno že obrobnega sociolekta, ki ju je umetno cepil na sintakso
in semantično strukturo literarne, kulturne angleščine. Njegova pisava torej vendarle ni tako
revolucionarna: čeprav pripovedovalec navidez stopi na drugi stran socialne ločnice kot
domnevno kultivirani bralec, stoji za njim kultivirani implicirani avtor, ki njegov izraz
povzdiguje do norm, ki jih bralec pričakuje. Specifični razvoj razmerja med standardno
angleščino in socialno razslojenostjo škotskih govoric (in pisav) si bomo ogledali v
naslednjem poglavju.
Obdobje vladavine kraljice Viktorije (1837–1901) je v Britaniji čas, ko je realno družbeno
moč že dokončno prevzel meščanski razred. Hkrati pa je za britanske razmere specifično, da
je »zemljiška aristokracija iz devetnajstega stoletja uspela absorbirati v svoj sistem vrednote
novih industrijskih sil, kar je zagotovilo, da je Anglija ostala do 1914, ali natančneje do 1922,
ne le aristokratska država, temveč država z zemljiško aristokracijo.« (Craig 1996: 22).
Vrednote nove elite so bile torej delno meščanske – zmernost, spodobnost, razumskost,
sočutnost –, delno pa še vedno pod vplivom tekmovanja z aristokracijo, kar je vodilo v
svojevrsten moralni ekstremizem. Ne čudi, da v ljudskem spominu to obdobje ostaja
zaznamovano kot čas »zavrtosti, predsodkov ali svetohlinstva« (iz definicije besede
»Victorian« v Collins English Dictionary).
Moralistični odnos do jezika doseže v tem času vrhunec, še posebej ob izraziti urbanizaciji
družbe in nastajanju množičnega delavskega razreda. Govorice te družbene skupine, ki nimajo
idiličnega čara ruralnega narečja, so za srednji sloj in elito barbarizem. Kulturni jezik37 velja
za »pravilnega«, narečja pa za odklone, ki so nastali zaradi zanikrnosti govorcev38. Z
razmahom dragih plačljivih javnih šol od začetka stoletja, posebej pa z izobraževalno reformo
iz leta 1870 se je kot merilo uveljavila poenotena kulturna izreka, imenovana RP (received
pronunciation ali sprejeta izreka; izraz je skoval jezikoslovec A. J. Ellis 1869-89).
V nasprotju s to togostjo v jezikovni stvarnosti pa se je literarna pisava ostala sorazmerno
sproščeno veristična – čeprav z jasno funkcijo v tem jezikovnokulturnem kontekstu.
Literarnozgodovinske literature, ki opozarja na rabo različnih družbenih govoric v tem
obdobju klasičnega angleškega romana, ne manjka (Chapman 1994, Shepherd 1990, Poussa
1999 in drugi prispevki v istem zborniku, Fowler 1989 in mnogi drugi).
37
Angleška jezikoslovna tradicija enači standardni jezik tudi s tem, kar mi imenujemo kulturni jezik, ali celo s
tem, kar imenujemo kultivirani sociolekt; prim. Trudgill 1999, Taavitsainen in Melchers 1999.
38
Tako celo nekateri jezikoslovci, npr. D. W. Whitney v knjigi The Life and Growth of Language iz leta 1875, ki
meni, da so narečja »odkloni od prejšnjega standardnega govora, ki so doslej le delno sprejeti v mejah razreda ali
območja; ali pa so ostaline prejšnjega standarda, ki jih je večina dobrih govorcev opustila« (Crowley 1989: 138).
180
Avtorji, kot so Emily in Charlotte Brontë, William Thackeray, Anthony Trollope in drugi so
spretno izkoriščali različne stopnje rabe narečja pri karakterizaciji gospode, podeželskega
plemstva, služabništva in različnih slojev meščanstva. V primerjavi s sociolekti, zapisanimi v
slovenski leposlovni prozi tistega časa, opazimo že tudi (karakterizacijsko izpostavljeno) rabo
ekscesnega sociolekta v nadkultiviranem kontekstu. Gre za sproščeni jezik navadno mlajših
pripadnikov višjega razreda, ki ga starejši pogosto kritizirajo; take rabe zajemajo izraze kot
hipped ('sit vsega'), tipple ('alkoholna pijača'), skedaddle ('pobrisati jo'), swell ('krasno' kot
vzklik), slow ('bedno') ipd. – torej tipične ekscesne izraze, nabite z vrednotenjskim pomenom
in pogosto nanašajoče se na osrednje pojme življenjskega sloga (navadno hedonistično
usmerjene) družbene skupine.
Morda je med vsemi viktorijanskimi pisci prav Charles Dickens, največji angleški prozaist
tistega časa, tudi najbolj užival v upodabljanju najrazličnejših sociolektov – od cockneyja
(Great Expectations, 1861 in mnogi drugi), narečja Vzhodne Anglije (David Copperfield,
1850) ali Lancashira (Hard Times, 1854) in argota londonskih kriminalcev (Oliver Twist,
1838) do vzvišenega jezika aristokracije ter jezikovnega spakovanja različne londonske
kvaziinteligence in jare gospode. Nestandardni jezik najdemo celo v govoru glavnih oseb; da
berljivost kljub temu ni zmanjšana, je predvsem posledica tega, da Dickens nestandardne
fonetike praviloma ne zapisuje zvesto kot npr. Emily Brontë govor podeželskega služabništva,
temveč se opira na nekaj konvencij. Za cockney je na primer običajen (občasni) izpust črke h
('ouse namesto house), zamenjevanje w in v (wery, wain namesto very, vain), zamenjevanje
dolžin in kračin pri samoglasnikih (pecooliar, partickler namesto peculiar, particular) in
drugo (gl. predvsem Chapman 1994). Spodaj lahko navedemo le kratek odlomek iz
značilnega Dickensovega zapisa cockneya iz romana Hard Times:
»Cos,« says Jo with a perplexed stare but without being at all shaken in his certainty, »cos that there’s the
wale, the bonnet, and the gownd. It is her and it an’t her. It an’t her hand, nor yet her rings, nor yet her woice.
But that there’s the wale, the bonnet, and the gownd, and they’re wore the same way wot she wore ‘em, and
it’s her height wot she wos, and she giv me a sov’ring and hooked it.«
Aristokratski govor je npr. značilno zaznamovan z lenobnostjo govora, izpuščanjem
samoglasnikov, tako npr. Dickens v Bleak House (1852):
… man told him ya'as'dy that Tulkinghorn had gone down t'that iron place t'give legal 'pinion 'bout something;
and that, contest being over t'day, 'twould be highly jawlly thing if Tulkinghorn should pear with news that
Coodle man was floored.
Podobno lenobnost zaznamuje izguba napetosti v artikulaciji [r], ki v aristokratski izreki
prehaja v [w]: evewybody, chawyot, gwaceful namesto everybody, chariot, graceful.
Čeprav Dickensa številni literarni zgodovinarji in celo kritični analitiki (npr. Fowler 1989)
ocenjujejo kot dokaj verodostojnega dokumentatorja, katerega raba sociolektov je dobrohotna,
tako pri njem kot pri večini vodilnih viktorijanski prozaistov ne moremo prezreti nagnjenosti
h karikiranju; in prav tu lahko vidimo funkcijo tega literarnega verizma v času uveljavitve
181
stroge kulturne norme. Tak odnos je povezan tudi z duhom časa, ki je v meščanskih
gledališčih in kabaretih vzpostavilo npr. cockney kot neizčrpen vir cenene zabave: obrobni
sociolekti so dejansko postavljeni kot meja, ki jo meščanstvo potrebuje za samodefinicijo;
meja med nami in drugačnimi, med normalnim in nekoliko čudnim. Tako govorice obrobja
kot aristokratske elite nastopajo v kontrastu z umirjenim, dobrohodnim kultiviranim jezikom
pripovedovalca, ki s bralcem sklepa pakt »normalnosti«. Dickens je osebam iz najrazličnejših
družbenih skupin nedvomno naklonjen in jih nima za preproste like brez duševne globine,
vendar pa njegova dobrohotnost – morda zaradi nagnjenosti k humorju – pogosto izzveni
pokroviteljsko, kot je za viktorijanske avtorje na splošno značilno39.
V primerjavi s predhodniki in sodobniki je George Eliot idilično razmerje med kultiviranim
pripovedovalcem in bralcem že nekoliko bolj problematizirala. Kot avtorica je odločno
obsojala »lenobno zabitost ali snobovsko nevednost ljudi, ki ne želijo svojega maternega
jezika spoznati onkraj besedišča salona ali časopisa« (Crowley 1989: 140). Na distancirano,
nepristansko razumevanje družbenega učinkovanja jezika, ki presega tipični viktorijanski
pokroviteljski odnos, kaže naslednji kratki dialog, ko v romanu Middlemarch (1872)
Rosamond Vincy reagira na pripombo Freda Vincyja. Ta namreč kritizira spakljivi jezik, v
katerem trgovci hvalijo svoje izdelke.
»Are you beginning to dislike slang, then?« said Rosamond, with mild gravity.
»Only the wrong sort. All choice of words is slang. It marks a class.«
»There is correct English: that is not slang.«
»I beg your pardon: correct English is the slang of prigs who write history and essays. And the strongest slang
of all is the slang of poets.«
G. Eliot je v romanih, kot je npr. Adam Bede (1859), po odnosu do sociolektov derbyshirskih
podeželanov že blizu kritičnemu verizmu, ki smo ga opazili pri poznejšem Kersniku.
»Donna thee sit up, mother,« said Adam, in a gentle tone. He had worked off his anger now, and whenever he
wished to be especially kind to his mother, he fell into his strongest native accent and dialect, with which at
other times his speech was less deeply tinged. »I'll see to Father when he comes home; maybe he wonna come
at all to-night. I shall be easier if thee't i' bed.«
»Nay, I'll bide till Seth comes. He wonna be long now, I reckon.«
It was then past nine by the clock, which was always in advance of the days, and before it had struck ten the
latch was lifted and Seth entered. He had heard the sound of the tools as he was approaching.
»Why, Mother,« he said, »how is it as Father's working so late?«
»It's none o' thy feyther as is a-workin' – thee might know that well anoof if thy head warna full o' chapellin' –
it's thy brother as does iverything, for there's niver nobody else i' th' way to do nothin'.«
Adam doživlja obrobni sociolekt kot neizbrisljivi del svoje identitete, svojega družinskega
okolja; njegova raba je zanj izražanje pripadnosti in intime, pribežališče od sveta, ki zahteva
od njega prilagajanje. Podobno globoko simpatijo je do sociolekta ruralnega obrobja gojil tudi
39
Določena izjema je pri tem roman Wuthering Heights (1847) Emily Brontë, v katerem govorica (predvsem)
služabništva podeželanov, med katere pride kultivirani pripovedovalec, izraža grobo prvinskost romantično
usodnih sil, katerih žrtev postane pripovedovalec sam in druge kultivirane osebe, ki se znajdejo na prizorišču.
Njihova kultiviranost postane del njihove nemoči. Roman je bil med sodobniki kritiziran kot nerazumljivo
»divji«, a prav v tem je njegova jezikovna semiotika modernejša od večine sodobnikov.
182
Thomas Hardy (Tess, 1881, Jude the Obscure, 1895); njegova proza ima že kar
protimeščanske vidike. Družbeno (in jezikovno) napredovanje za Tess dejansko spremlja njen
siceršnji propad:
“How is it that you speak so fluently now? Who has taught you such good English?«
»I have learnt things in my troubles,« she said evasively.
Hardyjev jezik je za angleško veristično tradicijo že nenavadno sintetičen in najavlja
spremembe v odnosu do pisave; zajema knjižne in strokovne izraze, pa tudi regionalizme.
»Purizem, naj bo v slovnici ali v besedišču, skoraj vedno pomeni nevednost,« zapiše v
odgovor na kritike, da je slab stilist (Shepherd 1990: 55). Pri Hardyju so »narečni in
standardni registri pomešani tako, da je vsak od njih impliciten komentar na drugega«
(Shepherd 1990: str. 52). Hardy je po 1895 zaradi ogorčenja nad obsodbami, da je nemoralen
avtor, povsem prenehal pisati prozo.
Veristično usmeritev je v začetku 20. stoletja radikaliziral D. H. Lawrence, ki je hkrati do
skrajnosti izkoristil semiotični pomen jezikovnega znaka. Lawrence odlično ponazarja
potenciale verizma v moderni pisavi, kjer pisava ni več »prozorna«, temveč tudi sama
sporočilo – potenciale, kakršnih v slovenski literaturi nismo srečali do sedemdesetih let40. V
romanu Lady Chatterley's Lover (1928) glavni moški junak Mellors, vrtnar pri lordu
Chatterleyju, obvlada tako kultivirani sociolekt, ki ga je nekoč govoril kot častnik kraljeve
vojske, kot obrobni sociolekt, ki je njegov materni jezik in obenem primerni jezik njegovega
novega, degradiranega statusa. Slednji jezik – robato derbyshirsko narečje – uporablja kot
sredstvo samoograditve od sveta, iz katerega je – po lastni domnevi krivično – izpadel. Ob
prvem srečanju z lady Chatterley se jezik postavi mednju kot pregrada, ki je Connie ne more
razumeti:
It puzzled her, his queer, persistent wanting her, when there was nothing between them, when he never really
spoke to her, and in spite of herself she resented the dialect. His »tha mun come« seemed not addressed to her,
but some common woman.
Toda ko sem njima razvije ljubezensko razmerje, se začne z narečjem poigravati tudi sama.
Mellors njeno igro zavrne, češ da ne zna – z jezikom se ne moreš pretvarjati; jezik moraš biti:
»Tha mun come one naight ter th’ cottage, afore tha goos; sholl ter?« he asked, lifting his eyebrows as he
looked at her, his hands dangling between his knees.
»Sholl ter?« she echoed, teasing.
He smiled. »Ay, sholl ter?« he repeated.
»Ay!« she said, imitating the dialect sound.
»Yi!« he said.
»Yi!« she repeated.
»An’ slaip wi’ me,« he said. »It needs that. When sholt come?«
40
Sočasno nezdružljivost dobro ponazarja slovenski prevod Andreja Mejača iz leta 1962. Mejač Lawrenceove
vulgarizme, ki so ključna prvina romana, popolnoma cenzurira (fucking with a warm heart kot »mam opravit s
toplim srcem«, na drugem mestu »dajat ljubezen s toplim srcem«, fucking kot »občevajne«, fuck me cold-
heartedly »iti se z menoj mrzlega srca«, you like good, sharp, piercing cold–hearted fucking »ti se rada predajaš
močnejšim, ostrim, vse prešinjajočim telesnim užitkom, ampak hladnega srca«, An’ if tha shits an’ if tha pisses,
I’m glad »kako rad te mam tle, kjer lulaš in kjer kakaš«).
183
»When sholl I?« she said.
»Nay,« he said, »tha canna do’t. When sholt come then?«
»‘Appen Sunday,« she said.
»‘Appen a’ Sunday! Ay!«
He laughed at her quickly.
»Nay, tha canna,« he protested.
»Why canna I?« she said.
Bistvo njegove rabe obrobnega sociolekta – torej pri govorcu, ki je sicer »dvojezičen« – se
najbolje izrazi v odlomku, ki je sicer nekoliko daljši, vendar pa ga je smiselno navesti v celoti,
saj je odnosu do jezika v slovenski družbenokohezivni jezikovni tradiciji tako tuj. Odlomek
namreč odlično ponazarja samo bistvo semiotike sociolekta v britanski radikalno realistični
prozi dvajsetega stoletja, kakršna doseže vrh v sodobni škotski pisavi in kakršne slovenska
literatura v tako jezikovno ozaveščeni obliki ne pozna. Dialog poteka v času, ko Connie
Chatterley zapusti svojega moža in s sestro Hildo pride obiskat Mellorsa, ki je tudi že zapustil
službo vrtnarja. Mellors začuti, da Hilda prezira njegov nizki status, zato kmalu po uvodnih
vljudnostih – povedanih v kultivirani angleščini – preklopi v obrobni sociolekt. Lawrence se
izkaže za pretanjenega poznavalca družbenih potencialov jezika: Mellors uporabi signal, ki ga
socialni psihologi imenujejo divergenca (Giles in Smith 1979) in je običajen znak
nenaklonjenega distanciranja. Hilda njegovo gesto v trenutku razume, kot je bila mišljena –
kot agresivno odklonilno dejanje, in se na to tudi odzove:
»Why do you speak Yorkshire?« she said softly.
»That! That’s non Yorkshire, that’s Derby.«
He looked back at her with that faint, distant grin.
»Derby, then! Why do you speak Derby? You spoke natural English at first.«
»Did Ah though? An’ canna Ah change if Ah’m a mind to ‘t? Nay, nay, let me talk Derby if it suits me. If yo’n
nowt against it.«
»It sounds a little affected,« said Hilda.
»Ay, ‘appen so! An’ up i’ Tevershall yo’d sound affected.« He looked again at her, with a queer calculating
distance, along his cheek–bone: as if to say: Yi, an’ who are you?
[…] She saw his smallish, sensitive, loose hand on the table. He was no simple working man, not he: he was
acting! acting!
»Still!« she said, as she took a little cheese. »It would be more natural if you spoke to us in normal English, not
in vernacular.«
He looked at her, feeling her devil of a will.
»Would it?« he said in the normal English. »Would it? Would anything that was said between you and me be
quite natural, unless you said you wished me to hell before your sister ever saw me again: and unless I said
something almost as unpleasant back again? Would anything else be natural?«
»Oh yes!« said Hilda. »Just good manners would be quite natural.«
»Second nature, so to speak!« he said: then he began to laugh. »Nay,« he said. »I’m weary o’ manners. Let me
be!«
Hildina raba izrazov »natural English«, »normal English« ni le uveljavljeni način gledanja na
jezik v britanski meščanski družbi, temveč tudi enakovredno odklonilen odgovor na
Mellorsovo agresijo. Zaveda se, da Mellors ni »preprost delavec«, temveč igra – in njegovo
ravnanje vidi kot afektirano. A Mellors jo zavrne – v njegovem okolju bi se zdel afektiran
Hildin govor, in njegov govor bi bil naraven. V nadaljevanju razkrije jezik, ki bi ga želela
slišati Hilda, kot nenaraven; kot pretvarjanje, da so vsi trije sogovorniki enakovredni, da
184
govorijo isti jezik, ker pripadajo istemu sloju, kar pa seveda ni res. Za Hildo bi se zdelo tako
pretvarjanje, ki bi zakrilo njihovo medsebojno sovraštvo, kot »lepe manire, ki bi bile čisto
naravne«. Na to se Mellors odzove s krohotom: »To bi bila takorekoč druga narava. Ne,
naveličan sem manir. Pustite me pri miru.« (angleška fraza »let me be«, idiomatično prevedna
kot »pustite me pri miru«, dobesedno pomeni »pustite me biti (kakršen sem)«.) Jezik za
Lawrencea ni več le sredstvo karakterizacije, temveč tudi sredstvo samozavedanja, način
eksistence, način za preseganje laži in distanciranega upodabljanja od zunaj.
Potem ko je Lawrence (za ceno sodnega pregona in cenzure, povezane z opolzkostjo)
dokončno razbil nekatere dominantne predsodke do semiotičnega pomena jezikovnega znaka
v britanski prozi, lahko rečemo, da se je njena veristična struja razvojala bolj ali manj
neobremenjeno. Modernejši avtorji, kot je npr. William Golding, so se samoumevno opirali
na to semiotiko za nakazovanje najrazličnejših družbenih odnosov med svojimi osebami, ki
niso več samoumevno postavljene v okvir vrednotenja »od zgoraj«, po dominantnih merilih,
temveč postavljajo svoja lastna merila; kar avtorje zanima, je ravno tisto univerzalno, kar je
mogoče izluščiti iz ozadja raznoglasnega besedila.
Ob boku tej veristični moderni pisavi je druga, visoko literarna in estetizirana, ki vodi v
literarnostilni modernizem. Za zgodnji primer take pisave lahko štejemo Oscarja Wilda.
Njegova hiperkultivirana pisava je zavrača sleherno vulgarnost tako v pripovednem jeziku kot
v dialogu; literatura se zanj ne sme ponižati do banalne stvarnosti, temveč stremeti k ideji.
Dobra ponazoritev tega odpora do verizma (v primerjavi s sodobniki) je maščevalni mornar,
ki napade Doriana Graya v Sliki Doriana Graya (1891) in ki tudi v trenutku največje
razjarjenosti govori zgolj standardno angleščino; govorica prostitutke, ki ga pri tem spodbuja,
pa je zaznamovana kot prostaška zgolj z benignim ain't. Avtorjev, ki v pisavi ne vidijo
sredstva za posnemanje dejansko razdrobljenih družbenih govoric, temveč imajo enotno
humanistično vizijo, je v nadaljnjem razvoju proze dvajsetega stoletja še več. Socialno
nevtralen jezik tako pišejo avtorji kot Joseph Conrad, v radikalno modernistični prozi pa npr.
Virginia Woolf.
Povsem drugačno vrsto modernistične sintetizacije pa lahko prepoznamo pri zrelem Jamesu
Joyceu. V romanu Ulysses (1922) jezik postane hkrati sredstvo in objekt upodabljanja sam po
sebi; čeprav kot glavna značilnost tega romana velja njegova orientiranost k psihi literarne
osebe oziroma k toku njene zavesti, njegova manipulacija z jezikom kaže, da ga je Joyce videl
tudi kot občudovanja vreden samostojen objekt v vsej njegovi družbeni in stilni razdeljenosti.
V poglavju Oxen of the Sun se na primer jezik od začetka proti koncu razvija skozi faze
razvoja angleščine od stare saščine do današnjega dne; razvoj jezika simbolizira razvoj
zarodka v maternici. Številni sociolekti, ki se mešajo v besedilu, le delno karakterizirajo
185
govorce in utelešajo njihove poglede na svet; precej bolj sestavljajo metaforo kaotičnega,
težko razumljivega, a vendarle fascinantnega sveta. Roman Finnegans Wake (1939) gre v teh
prizadevanjih še dlje: kar je bil v Ulyssesu Dublin s svojimi sociolekti, je v tem besedilu ves
svet z vsemi svojimi sociolekti, jeziki in poljeziki (pidžini). Jezik Finnegans Waka je jezik
univerzalne umetnine, hkrati fragmentaren in monoliten; vsaka beseda nosi svoje asociacije,
ki vodijo v različne jezikovne sisteme. Ta jezik ustvarja svoj lastni svet, ki ga lahko vidimo le
pogojno in skrajno individualno, odvisno od lastne izobrazbe, izkušnje, posluha in psihičnega
stanja:
Well, you know or don't you kennet or haven't I told you every telling has a taling and that's the he and the she
of it. Look, look, the dusk is growing! My branches lofty are taking root. And my cold cher's gone ashley.
Fieluhr? Filou! What age is at? It saon is late. 'Tis endless now senne eye or erewone last saw Waterhouse's
clogh. They took it asunder, I hurd thum sigh. When will they reassemble it? O, my back, my back, my bach! I'd
want to go to Aches-les-Pains. Pingpong! There's the Belle for Sexaloitez! And Concepta de Send-us-pray!
Pang! Wring out the clothes! Wring in the dew! Godavari, vert the showers! And grant thaya grace! Aman.
Joyceov eksperiment z izumljanjem jezika je pri kritikih dolgo veljal za literarno zablodo in ni
doživel tržnega uspeha; dosegel pa je kultni status.
V naslednjih desetletjih se je vrsta britanskih pisateljev posvetila ustvarjanju novih jezikov, ki
so na posebne načine upodabljali njihov literarni svet. George Orwell je v romanu 1984
(1948) zasnoval vizijo načrtno razvitega umetnega jezika, s katerim bo mogoče preprečiti
»napačno«, kriminalno razmišljanje (Newspeak ali novorek). Anthony Burgess je v Peklenski
pomaranči (1962) ustvaril bizaren angleški sleng, poln ruskih leksemov (vnesenih s sovjetsko
»propagando in subliminalno penetracijo«, kot ugotavlja znanstvenik v romanu), izmišljenih
besed in fraz ter popačenih, a pomenljivih izgovarjav (horrorshow za harašo, »dobro«). Svet,
ki ga upodablja ta jezik, je bralcu težko razumljiv, tako kot je težko razumljiv groteskno
brutalni svet njegovih oseb, sadističnih mladoletnih kriminalcev:
»Bedways is rightways now, so best we go homeways. Right?« I was very surprised. The other two nodded,
going right right right. I said:
»You understand about that tolchock on the rot, Dim. It was the music, see. I get all bezoomny when any veck
interferes with a ptitsa singing, as it might be. Like that then.«
»Best we go off homeways and get a bit of spatchka,« said Dim. »A long night for growing malchicks. Right?«
V izmišljenih jezikih, ki vedno nosijo specifično simboliko kraja, časa ali osebe, pišejo tudi
Russel Hoban (Riddley Walker, 1980), Iain M. Banks (Feersum Endjinn, 1994), Christine
Brooke-Rose, (Amalgamemnon, 1984, Xorandor, 1986, Verbivore, 1990, in Textermination,
1991) in drugi. Tovrstni umetni jeziki so skrajni domet avtonomizacije literarne pisave;
slovenska literatura v to smer ni nikoli krenila.
Celoten razpon jezikovnih možnosti od verizma do jezikovnega eksperimenta najdemo pri
Johnu Fowlesu. Zgodbica Poor Koko (v knjigi Ebony Tower, 1975) prikazuje konflikt med
pripovedovalcem, meščanskim pisateljem, in mladim, neizobraženim vlomilcem.
Pripovedovalec pride do sklepa, da je vlomilčeva največja zamera do njemu podobnih, da
186
imajo jezik, medtem ko so neizobraženi mladi, kot je on, neartikulirani; v izobražencih vidijo
elito, ki si je prigrabila nekakšno magijo. Pomenljivo je, da pri tem spregleda večkrat
ponovljeno vlomičevo ugotovitev: »človek, tvoj problem je, da ne poslušaš dovolj natančno«.
Problem v resnici ni ta, da bi bili neizobraženi neartikulirani; problem je, da jih izobraženi ne
znajo poslušati, ker so tako prepričani v superiornost lastnega izraza. Pripovedovalec se
izkaže kot nezanesljiv, njegova sklepanja kažejo na lastno pomanjkljivo – čeprav po
izobraženskih merilih brezhibno – razumevanje sveta in soljudi (spomnimo se G. Eliot, ki
obsoja »lenobno zabitost ali snobovsko nevednost ljudi, ki ne želijo svojega maternega jezika
spoznati onkraj besedišča salona ali časopisa«). Povsem drugačne prijeme Fowles uporabi v
romanih, kot je The Maggot (1985), kjer meša sodobni jezik z različnimi plestmi arhaičnega
jezika obdobja, v katerem se dogaja zgodba, ali The French Lieutentant's Woman (1969), v
katerem se na podoben način poigrava s sociolektom viktorijanskega meščanstva. Tu je zanj
jezik nosilec duha časa, dialogi pa precej bolj posnemajo konvencijo literature posnemanega
obdobja kot njene verjetne govorne konvencije; torej se Fowles tu giblje bliže modernistični
manipulaciji z jezikom kot verizmu.
Prav na koncu velja omeniti še posebno vrsto verizma, ki se je razmahnila v Britaniji po
dokončnem razmahu množične pismenosti, še posebej pa času sprostitve družbenih norm po
drugi svetovni vojni. Različne skupnosti, ki so bile v preteklosti zaradi svoje domnevne
nekultiviranosti samodejno odrinjene na obrobje in postavljene v vlogo pasivnega
sprejemnika besedil, ki jih bodo usposobila za družbeno integracijo, so začele v tem času
odločneje kot prej stopati na literarno prizorišče. Takih skupin lahko omenimo več:
1. Priseljenske skupine so začele objavljati svojo literarno vizijo britanske družbe ne le s
stališča izobraženca (Salman Rushdie, Hanif Kureishi, Kazuo Ishiguro, Timothy Mo),
temveč tudi s stališča avtentičnega priseljenskega obrobnega sociolekta. Literatura,
napisana v jamajški in drugih kreolščinah, je bila deležne precej pozornosti (kratke zgodbe
Jennifer Johnson, Chelsea Herbert, Sandre Herridge, Errola O'Connorja, roman To Live It
Is to Know It A. Williamsa in R. Browna itd.; gl. Sutcliffe 1982, Gregory 1991). Vzorec
jezika iz zgodbe Jamaica Child Errola O'Connorja:
Big Bwoy got in de crocus bag and Likkle Bwoy tie it up quick, quick wid a piece of wiss, den 'im bore small
small 'ole in de bag, so dat Big Bwoy could breathe. Likkle Bwoy, neva plan fe give Big Bwoy any a de money,
'im did want it all fa 'imself. He carry Big Bwoy to de roadside and every baddy pass, Likkle Bwoy tell dem dat
'im have some banana in a de crocus bag, and if dem want fe buy it.
Navdih za podobno literaturo prihaja tudi iz nekdanjih britanskih kolonij (Earl Lovelace,
Ken Saro-Wiwa in drugi); tamkajšnje knjige so vir navdiha za literarne veriste iz
dominantne literature, kot je James Kelman, ki bo podrobneje obravnavan spodaj. V
slovenski literaturi se jeziki priseljencev vedno pojavljajo v vlogi drugega, drugačnega
(Resničnost Lojzeta Kovačiča (1972), Mavrica in kukavičja pesem Borisa Jukića (1985),
187
Goreči sneg Milana Vincetiča (1998) itd.); avtentičnega literarnega izraza tega sociolekta
v prvi osebi praktično ni.
2. Pisava mladostniških družbenih skupin je bila deležna največje pozornosti trga, saj je
postala del modnih gibanj: pojavil se je fenomen kultne knjige, ki je tudi tržno uspešna.
Generacijska literatura, zapisana v avtentičnem ekscesnem jeziku subkultur, se je
razmahnila predvsem na drugi strani Atlantika, pa tudi v Britaniji (Colin MacInnes, Hanif
Kureishi, Jonathan Meades, Irvine Welsh, Alan Warner) Ta literatura daje prednost
»lokalni eksploziji barv, idiomov in interesov pred počasno krepitvijo pripovedi […] Taka
oblika pripovednega nagovora bralca hkrati izključuje in poziva: brezbrižne reference,
nepojasnjena latovščina, hitro prehajanje med temami, vse ustvarja občutek skrivnostnega
zasebnega koda, katerega namen je opomniti bralca, da ne govori jezika, katerem je
nagovorjen, obenem pa izobraziti bralca in ga 'potegniti noter'.« (Connor 1996: 90) V
Sloveniji je taka literatura šele v zadnjem času prebila okvire fanzinov ter srednješolskega
in študentskega časopisja, vendar ne posebno prepričljivo (izčrpnejši primeri sledijo v
poglavju 5.5) – tudi v primerjavi z npr. hrvaško literaturo ter njeno »književnostjo v
kavbojkah« (Flaker 1983).
4.3.3. Razvoj na Škotskem

Potem ko sta Burns in Scott na prelomu osemnajstega in devetnajstega stoletja tako suvereno
vzpostavila književnost v škotskem jeziku kot »literaturo v literaturi«, je sledil razvoj, ki je v
mnogočem paradoksalen. Zavest o avtonomnosti škotske kulture in jezika je od avtorjev
terjala, da ostanejo zvesti škotščini vsaj v jeziku dialogov. Vendar pa pisatelji, ki so to
tradicijo nadaljevali, po kakovosti niti približno niso dosegali velikih prehodnikov; in njihova
zavezanost domači kulturi je pogosto ostajala zavezana peščici stereotipov (izjema je
R. L. Stevenson s škotskimi dialogi v več povestih ter celo s škotskim pripovednim jezikom v
kratki zgodbi Thrawn Janet, 1882). Škotska proza druge polovice devetnajstega stoletja
pretežni pripada tako imenovani kailyard school (»šola zeljne grede« – običajne na dvorišču
majhne škotske domačije). Avtorji, kot so J. M. Barrie, Ian Maclaren in S. R. Crockett, so v
času vse hitrejše industrializacije v škotski literaturi poveličevali sentimentalni ideal
skromnega življenja na podeželju. Pripovedni jezik te proze je standardna literarna angleščina,
jezik dialogov pa škotski ruralni sociolekt. S tem je to narečje v literarnem zapisu ohranjalo
tudi do določene mere konvencionalizirano ortografijo. Spodaj navajamo odlomek iz kratke
zgodbe J. M. Barrieja z naslovom The Courting of T’nowhead’s Bell (1925):
Sam’l leaned against the hen-house as if all his desire to depart had gone.
»Hoo d’ ye kin I’ll be at the T’nowhead the nicht?« he asked, grinning in anticipation.
»Ou, I’se warrant ye’ll be after Bell,« said Eppie.
188
»Am no sae sure o’ that,« said Sam’l, trying to leer. He was enjoying himself now. »Am no sure o’ that,« he
repeated, for Eppie seemed lost in stitches.
»Sam’l!«
»Ay.«
»Ye’ll be speerin’ her sune noo, I dinna doot?«
This took Sam’l, who had only been courting Bell for a year or two, a little aback.
»Hoo d’ ye mean, Eppie?« he asked.
»Maybe ye’ll do ‘t the nicht.«
»Na, there’s nae hurry,« said Sam’l.
Avtorji kailyardske šole z rabo tega sociolekta niso zgolj utelešali klasičnega britanskega
verističnega načela, temveč so tudi kultivirali jezik, ki je bil ostanek nacionalnega kulturnega
jezika. Kljub temu pa je treba trditve, da na Škotskem – za razliko od Anglije – narečje
»nikoli ni degradiralo na raven patoisa« (Leith 1983: 156), vzeti z določeno rezervo. Po
združitvi kraljestva je škotščina dejansko postala obravnavana kot neke vrste provincializem
nasproti angleško govorečemu škotskemu svetovljanstvu, zato je dobila (vsaj pri mobilnem
delu prebivalstva) določeno stigmo (Kay 1986: 75–92). Temu se je lahko uprla le tako, da je
razvila svoje lastne patoise, pa tudi lastne elitne zvrsti.
Škotščina je nazadnje dobila lasten slovar (The Scottish National Dictionary, 1931–1976) ter
postala predmet študija na univerzah (npr. na Univerzi v Aberdeenu). Izkazalo pa se je, da je –
kot se zdi, zelo značilno za kulture pod tujo dominacijo – pomembno orožje obrambe lastne
kulture idealizacija; in taka idealizacija, ki se navadno opira na zgodovinskost in čistost, goji
še hujše stigme, kot je zgolj stigma socialne inferiornosti. Prizadevanja za uveljavitev
škotščine so idealizirala jezik klasične literature (pred priključitvijo Angliji, jezik Burnsa in
Scotta ter devetnajstega stoletja) ter »nepokvarjeno« govorico ruralnega obrobja. Scottish
National Dictionary je odpravil jezik mesta, v katerem živi skoraj polovica današnjega
škotskega prebivalstva, z opazko, da je »zaradi dotoka irskih in tujih priseljencev v
industrijsko območje okoli Glasgowa narečje postalo brezupno pokvarjeno« (Morgan 1983,
poud. A. E. S.), goltni zapornik, ki je pomembna značilnost govora sprva Glasgowa, pozneje
pa vsega škotskega družbenega obrobja, pa stigmatizira kot »nenaraven razvoj« (prav tam).
Tako ne preseneča, da so ostajali urbani obrobni sociolekti za škotske avtorje (povsem
nasprotno kot v Angliji) vse do druge polovice dvajsetega stoletja anatema oziroma, s
kritičnimi besedami Derricka J. McClura, sicer profesorja škotščine na Univerzi v Aberdeenu
in literarnega kritika, je za »dobrega škotskega pisatelja« v njegovem realizmu morala
obstajati meja – in ta meja je bila »osiromašena in bastardizirana škotščina, ki se govori v
današnjem Glasgowu« (Morgan 1983, poud. A. E. S.).
Škotska elita je medtem svoj glas še iskala. V prvi polovici devetnajstega stoletja je manjši
del plemstva še vedno vztrajno govoril škotščino, meščanska elita, ki je skušala osvojiti
angleško normo, pa je razvila lastno različico, ki so jo sodobniki poimenovali Kelvinside ali
Morningside (po prestižnih četrtih Glasgowa oziroma Edinburgha, kjer naj bi bila razširjena).
189
Leithova trditev, da sta ta naglasa še danes med najprestižnejšimi lokalnimi naglasi v
angleščini (Leith 1983: 159), je hudo dvomljiva; njuna afektirana izreka je postala tarča toliko
šal, da se danes v glavnem ohranja le še pri redkih starejših govorcih (Kay 1986: 124). Njuno
mesto elitnega sociolekta na Škotskem danes zavzema škotska standardna angleščina, katere
izreka je blizu RP, a z nekaterimi posebnostmi (izreka [r] tudi pred soglasnikom ali v izglasju;
izreka [e] za angleški polglasnik pred [r], npr. [junivers∂ti] nam. angl. [junivε:s∂ti] za
university).
To socialno razdeljenost je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja prav s pomočjo literature
skušal preseči pesnik Hugh MacDiarmid. Ta je v svoji poeziji zavrgel angleščino kot možni
medij škotske literature, enako pa je odklonil ruralno vizijo škotskega narečja kailyardske
šole. Odločil se je za »sintetično škotščino« ali lallans – potencialni standardni jezik, razvit s
številnimi inovacijami, izrazi iz narečij, predvsem na osnovi zgodovinskih zapisov (makars,
Burns in Scott), ki naj bi bili sposobni združiti med seboj zelo različna škotska narečja.
Njegova vizija žlahtne literarne škotščine je bila navdih za živahno kulturno dogajanje;
načrtna prizadevanja od leta 1972 nadaljuje Scots Language Society. Ta posebni literarni jezik
naj bi za razliko od živih škotskih narečij v odnosu do kulturne angleščine ne bil znamenje
družbenega razlikovanja – čeprav nekateri avtorji, npr. Tom Leonard, menijo, da jezik, ki
zaradi svoje umetne narave ni dostopen vsakomur, »zaudarja po elitizmu« (Corbett 1997: 14).
Društvo izdaja literarno revijo Lallans, ki je »odprta za pisatelje v lokalnih narečjih, pa tudi za
tiste, ki si prizadevajo pisati v jeziku, znanem kot 'standardna' ali knjižna škotščina« (tj.
sintetična škotščina; MacCallum in Purves 1995). Uredništvo revije je v skladu s tradicijo
obenem izrazito odklonilno do literature, ki uporablja žive urbane sociolekte; ti naj bi namreč
kvarili kulturno tradicijo, ki jo je treba utrjevati:
Standardi v jeziku zahtevajo spoznanje, da obstajata dober in slab jezik, zato tudi dobro in slabo pisanje. […]
Eden od ciljev Lallansa je od nekdaj, objavljati zglede domačih jezikovnih in ortografskih značilnosti. […]
Žalostno je, da toliko sodobnih pisateljev, ki trdijo, da pišejo v škotščini, očitno zanika pomembnost te
tradicije, ker jih zanima mračna plat življenja.
(prav tam)
Prav s temi prizadevanji za preseganje omejitev družbenega razreda ter dejanske umeščenosti
škotskih narečij v sistem jezikovnih registrov pa sintetična škotščina nudi tudi izrazni medij
nastajajoči škotski politični eliti, ki potrebuje lastni standardni jezik. Škotska nacionalna
stranka že dolgo objavlja svoje temeljne dokumente tudi v sintetični škotščini. Zgled takega
besedila je obvestilo predsednika stranke volivcem v angleščini, gelščini in škotščini iz leta
1993:
A Message frae the National Convener
The 1993 yeirlie Convene staunds at the hinner en o a spell o eftir election stievemakkin for the SNP at the
oncome o twa vital walin campaigns for Scotland.
[…] The key matter i the incomin yeir will be the forrit-luikin leet o cheynges that anerlie Unthirldom ben
Europe can bring hame til the folk o Scotland.
190
Beseda unthirldom (»svoboda«) v tretjem odstavku je dober primer za »sintetiziranje« take
standardne škotščine. Kljub temu, da danes živa govorjena škotščina uporablja besedo
freedom, so standardizatorji dali prednost novi tvorjenki iz arhaične besede unthirled, ki
pomeni »nepokorjen, nepodložen« (Corbett 1997: 15). Zaradi take rabe sintetična škotščina v
razmerju nove politične avtonomizacije Škotske pridobiva pomen in rabo.
Vendarle pa večina škotske proze ni nikoli odločneje pritegnila temu gibanju; po občutku
današnjih avtorjev ostaja gibanje za sintetično škotščino stvar pesnikov (J. Kelman, osebna
komunikacija). Za jezikovno zavest proznih avtorjev v škotski sodobnosti, ki se ji bomo
spodaj posvetili v izčrpnejšem poglavju, sta značilna dva ključna momenta.
Prvi moment – zaradi katerega se nam je pred posvetitvijo sodobni škotski prozi tudi zdelo
umestno pripraviti sorazmerno obsežen pregled zgodovine odnosa do jezika v angleški
literaturi – je odrezanost sodobnih škotskih avtorjev od tradicije. B. Dickson ugotavlja, da so
ozaveščene jezikovne upodobitve škotskih obrobnih sociolektov resda obstajale že pred
sodobno renesanso škotske pisave, vendar pa
nobeno od teh del v šestdesetih in sedemdesetih letih ni bilo dobro znano. […] [McIlvanney] je počenjal nekaj,
kar so morali storiti mnogi škotski pisatelji: zaradi domnevno neobstoječe literarne tradicije je moral začeti od
začetka. V tem izraža tisto, kar Douglas Gifford imenuje dilema škotskega pisatelja, ki je v tem, da obstaja 'v
literarnem okolju, ki ga ne obvešča', in da je škotska pisateljska tradicija 'natanko v tem, da pisatelj vedno
znova občuti, da nima tradicije'.
Dickson 1993: 55
Škotska literatura in jezik v škotskih šolah kot učni predmet ne obstajata; učenci se seznanjajo
le z vrhunskimi dosežki vsebritanskega kanona, v katerem z izjemo Burnsa in Scotta
praktično ni Škotov (prim. Aitken 1976). Škotski avtor z običajno šolsko izobrazbo je
seznanjen z literarnimi vzorci, ki specifični in izredno pestri škotski sociolingvistični situaciji
ne ustrezajo.
Drugi moment je pravzaprav posledica prvega. Škotska literarna sodobnost je razklana na dva
pola: tistega, ki pristajajo na vsebritansko kulturo, ki jo promovira tudi šolski sistem, in
tistega, ki nanjo radikalno reagira. Oba pola imata svoje bralstvo, čeprav se zdi, da drug
drugega povsem ignorirata, zato je kritiku praktično nemogoče podpirati oba (Dunn 1993).
Prvi pol z avtorji, kot so Allan Massie, Iain Crichton Smith, William Boyd in podobni, sledi
tradiciji del iz dvajsetega stoletja, ki nekultivirane sociolekte v literaturi problematizirajo.
Značilna je izjava Allana Massieja, ki v kritiki romana Crichtona Smitha pohvalno zapiše, da
»svojih oseb ne žali z narečjem ali fonetičnim zapisom njihovega govora« (Morgan 1983:
197). Zdi se, da Massie kljub bogati veristični tradiciji v britanski literaturi, ki smo jo opisali
v poglavju 4.3.2, na take pojave iz svoje specifično škotske izkušnje reagira s še prav posebno
hiperkorektnostjo; raba škotščine je zanj nekakšna provincialna lokalizacija literature, ki
svetovljanskemu pristopu nikakor ne more ustrezati. Ta verjetno izhaja iz občutja, kakršno je
191
v romanu Dear Green Place leta 1966 opisal Arhie Hind. Njegov glavni junak, neuspeli
delavski pisatelj, takole razmišlja o vzrokih za svoj neuspeh:
Was it the language he spoke, the gutter patois into which his tongue fell naturally when he was moved by a
strong feeling? This gutter patois which had been cast by a mode of life devoid of all hope or tenderness. This
self-protective, fobbing off language which was not made to range, or explore, or express; a language cast for
sneers and abuse and aggression; a language cast out of absence of possibility; a language cast out of a
certain set of feelings – from poverties, dust, druneknness, tenements, endurance, hard physical labour; a
reductive, cowardly, timid, snivelling language cast out of jeers and violence and diffidence; a language of
vulgar keelie skepticism.
Preporod škotske literature, izdatno oprte prav na glasgowski obrobni sociolekt, se je
pripravljal v skromni, a vztrajni tradiciji škotskega delavskega romana, kot so No Mean City
(J. J. Bell, 1935), Fernie Brae (J. F. Hendry, 1947), Dance of the Apprentices (Edward
Gaitens, 1948), v sedemdesetih letih pa predvsem v delih Williama McIlvanneyja in Alana
Spencea. Toda ko so James Kelman v prozi, Liz Lochead v dramatiki in Tom Leonard na
začetku osemdesetih let v svojem delu radikalizirali vprašanje stereotipov in stvarnosti
družbene razlojenosti sociolekta, so se uprli pojmu »literarnega« – kot domnevnega izraza
kozmopolitizma in kulturnosti – z radikalnostjo, kakršne prej v britanski literaturi ni bilo, niti
v »obscenih« delih Joycea ali Lawrencea. Glavni argument preporoditeljev škotske pisave –
neštetokrat ponovljen v številnih intervjujih in eksplicitno izražen v literarnih delih – izrazi
Tom Leonard v svojem odzivu na humoristično delo Talking Glasgow Alberta Mackieja
(1978):
It's another of those 'warm-hearted' linguistic racist affairs, where all of 'us' good middle-class or ex-working-
class folk can sit back and have a good laugh at how 'they' working class Glaswegians talk […] Not a 'fuck' or
a 'cunt' will disturb the pleasant time to be had by the reader […] But if you don't treat language seriously,
you don't treat people seriusly. […] Nowhere will real linguistic aggression or anger show alongside the of-
course-always-bowdlerized 'humour'; the natives here are not even allowed the luxury of getting restless.
Morgan 1983: 206, poud. A. E. S.
Na kratko povedano, ti avtorji najdoločneje zavračajo pojav literarnega jezika kot kulturnega
jezika par excellence; literarni jezik je »odprto mesto«. Najsi bo literatura realistična ali
modernistična, bistvena zahteva zanjo je, da je zvesta življenju – tudi jezikovnemu. Le tako
lahko ostane dejanski izraz stvarnih stisk človeka in časa. »Najboljše, kar nam je imela
Anglija ponuditi,« meni pisatelj Duncan McLean (McLean 1998), »so bili pastiši
viktorijanskih romanov (prisluškovanje časom, ko so imeli pisatelji še dostop do živega
jezika) in zasilne krparije napol razumljenih latovščin, jezika oglasov in transatlantskih
idiomov (opotekali so se in škripali kot pošastni frankensteinski ponarejeni jeziki, a nikoli
zares zaživeli).« Glasgowski literarni revolucionarji niso ponudili urbane glasgowščine kot
zgleda za nov Literarni jezik: »ljudem so pokazali, naj prisluhnejo samim sebi – in svojim
družinam, prijateljem in kolegom – ter začnejo od tod« (prav tam). Morda je značilno, da npr.
James Kelman samega sebe nikoli ne umešča v specifično škotsko kulturo, temveč nasprotno,
v svetovno tradicijo avtorjev, ki so umetne standarde nadomeščali z živim izrazom – v
192
preteklosti Dante in Chaucer, danes pa številni avtorji, predvsem iz Commomwealtha, ki v
britansko angleščino angleščino vnašajo »ritme in kadence« svojih jezikov (npr. Ken Saro-
Wiwa, karibski avtorji).
Škotska literatura je mladi generaciji avtorjev torej pripravila precej drugačen teren kot
slovenska, ki jo je jezikovno »osvobodil« modernizem, teoretiziral postmodernizem, potem
pa ji je bila puščena prosta pot. Škotska literatura je stopila v devetdeseta leta še na ramenih
»programa« prave osvoboditve, ukinitve jezika Literature kot promocije kulturnega jezika v
imenu emancipatornega humanizma in verizma.
5. Sociolekti v sodobni slovenski in škotski prozi
V tem poglavju si bomo prek vzorcev jezika iz literarnih del ogledali različne način zapisa
sociolektov v obeh literarnih tradicijah, pa tudi načine učinkovanja sociolektov, ki so
posledica bodisi (1) specifičnih načinov umeščanja danega sociolekta v okvir literarnega
jezika ali drugih sociolektov bodisi (2) eksplicitnih pripovedovalčevih komentarjev in
vrednotenj. Snov smo razdelili na poglavja glede na vrsto rabljenega jezika (v ospredju je
bodisi jezik Literature kot ustanove bodisi sociolekt). V okviru vsakega poglavja si bomo
ogledali nekaj primerov, ki so zanimivi bodisi zaradi jezikovne forme (načina zapisa) bodisi
zaradi avtorjevega namena (načina učinkovanja). Na obeh ravninah si lahko privoščimo
primerjave, saj so različni načini zapisa pogojeni s specifično tradicijo standardizacije jezika,
avtorjeve namene pa določa in omejuje specifična družbena semiotika v slovenskem ali
škotskem okolju. Za razliko od korpusov iz jezikovne stvarnosti pri analizi literarnega
korpusa se kvantitativne analize niso izkazale za smiselne, saj je količina del z zelo različnimi
pristopi k realizaciji sociolekta prevelika.
5.1. Jezikovni literarizem

Na začetku lahko kot za nas ne posebno zanimive izločimo nekatere avtorje, ki jih sociolekti
ne zanimajo posebno. Formulacijo »ne zanimajo posebno« smo previdno izbrali zato, ker je
za zelo redke avtorje mogoče trditi, da sociolektov v njihovem delu sploh ne najdemo; taka
dela bi predvidoma našli v okviru izrazito poetične proze. Vseeno pa lahko kot literarističen
označimo tisti pristop, ki postavlja v ospredje literaturo kot samosvojo dejavnost, katere jezik
je domnevno univerzalen. Tudi kadar dialogi ali celo pripovedni jezik zdrsnejo v
pogovornost, je ta pogovornost izrazito splošna in ne skuša zaznamovati osebe nasproti
drugim.
193
5.1.1. V slovenskem leposlovju
Ob pregledu gradiva se izkaže, da – pravzaprav v nasprotju s pričakovanji – med danes
pišočimi slovenskimi avtorji le malo avtorjev ali literarnih del temelji na taki univerzalistični
podmeni o literaturi. Po pričakovanjih so take nekatere izrazito poetične proze, npr. dela Nine
Kokelj (Milovanje, 1998, Sviloprejka, 2002), pa tudi dela nekaterih avtorjev, ki izhajajo iz
generacije osemdesetih, tj. generacije, ki je v slovensko literaturo prinašala vplive
postmoderne ter njeno osredotočenje na samo literarno konvencijo (Andrej Blatnik, npr. Tao
ljubezni, 1996, Zakon želje 2000; Jani Virk, npr. Pogled na Tycho Brahe, 1998; Smeh za
leseno pregrado, 2000; roman Potažba Dušana Merca, 2001). Pri večini drugih avtorjev se
življenjsko okolje junakov izraža tudi skozi njihov jezik ali celo izrecna razmišljanja o jeziku,
ki jih obdaja.
5.1.2. V škotskem leposlovju

Škotski avtorji, ki bi jih pogojno lahko označili kot nosilce literaristične usmeritve, so precej
bolj raznorodni. Tu je vrsta sorazmerno realističnih piscev, ki negujejo tradicionalen, kulturni
literarni izraz, kakršnega je (tudi zaradi pretežno kultiviranega okolja, ki ga opisujejo) težko
ločiti od kultiviranega sociolekta – taki so npr. Iain Crichton Smith (npr. The Dream, 1990;
An Honourable Death, 1992), Douglas Dunn (pretežno kratka proza) in William Boyd (npr.
The New Confessions, 1987; Brazzaville Beach, 1990). Gre za starejšo generacijo avtorjev, ki
se v sodobnem literarnem dogajanju zaradi prevladovanja obrobnih tem pogosto počutijo
izrinjene (prim. Dunn 1993). V to skupino jih uvrščamo predvsem zato, ker kultiviranemu
sociolektu v njihovih besedilih manjka pravega kontrasta, v katerem bi se lahko opredelil kot
tak; je univerzalni jezik vseh govorcev, po formi praktično enak pripovednemu jeziku, zato
učinkuje tudi kot jezik impliciranega bralca.
Prvine sociolekta so težko zaznavne pod literarnim v nekaterih (ne vseh) delih Janice
Galloway (npr. The Trick is to Keep Breathing, 1989) in v prozi avtorjev, kot sta Ali Smith
(Free Love, 1995, Hotel World, 2001) ali Toni Davidson (Scar Culture, 1999), pa tudi v bolj
meditativnih delih A. L. Kennedy (So I Am Glad, 1995). Jezik vseh teh avtorjev je dokaj
širok, saj se giblje od vulgarizmov do abstraktnih in metaforičnih prvin, občasno je
fragmentaren in eliptičen, vedno pa ga bolj kot površina zanima tisto, kar je spodaj –
psihologija današnjega stanja. Širina, s katero se ta jezik (občasno) povsem samoumevno
dotakne tudi vulgarnega, laže razumemo v luči komentarja, s katerim H. Ritchie (Ritchie
1996: 2) označi sicer klišejski stereotip o sodobni škotski prozi kot izrazu »besno
preklinjajoče tolpe obubožanih in izobčenih«. Ne smemo pozabiti, meni Rithcie, da so
»mnogi najpomembnejši škotski pisatelji danes, če že ne iz delavskega razreda, vsaj nikakor
194
ne fini (posh)« (prav tam; slednja oznaka bi se lahko nanašala na avtorje prve zgoraj
omenjene skupine). Univerzalnost njihovega jezika pa je prav zaradi te širine sodobnejša in
morda učinkovitejša kot pri jeziku tradicionalnejših piscev, pa tudi kot pri poetičnih vrstnikih
v slovenski prozi, katerih poetičnost je brezkompromisno kultivirana41.
In končno, v povsem drugačno skupino se uvršča večina proze Alasdairja Graya (Lanark,
1981; 1982, Janine, 1984; Poor Things, 1992), ki je po svojem zanimanju za literarne
konvencije primerljiva z deli slovenskih dedičev postmoderne. Njegovo delo je med
škotskimi avtorji nekaj posebnega in praktično brez posnemovalcev; več sorodnosti kaže z
ameriškimi metafikcionisti (D. Barthelme, R. Coover, W. H. Gass).
5.2. Tradicionalni srednji razred

Govorica tradicionalnega srednjega razreda ali malomeščanstva kot poseben in od (zgolj)
literarnega drugačen jezik se v slovenski literaturi pojavi v začetku dvajsetega stoletja, in sicer
kot predmet pogosto komične kritike (R. Murnik, F. Milčinski). Doslej smo za to družbeno
skupino predvideli, da je zaradi svoje družbene negotovosti posebej nagnjena k negovanju
(tudi jezikovnega) simbolnega kapitala, zato prav posebno idealizira kulturni jezik. V zadnjem
desetletju je izrazito delo, ki se osredotoča na jezik tradicionalnega srednjega sloja, roman
Zorana Hočevarja Šolen z Brega (1997). Hočevar se v tej knjigi izkaže kot avtor, ki izredno
uživa v družbeni razplastenosti vsakdanjega jezika; ker se v tako v dialogih kot v pripovedi
skuša kar najbolj približati konverzacijskemu (ne literarnemu) registru in ker svojega
prvoosebnega pripovedovalca vodi v srečanja z govorci iz zelo različnih družbenih skupin,
lahko v tem romanu za svoje predvidevanja najdemo več učinkovitih ponazoritev. Kmalu na
začetku zgodbe se glavni junak Kolenec spre s prijateljem Milčkom:
»Veš kaj! je zakričal. »Ne drezaj vame! Sebe vprašaj, hudič, kaj ti ni prav! Čemu siliš vame, naj ti povem, če
pa sam veš! Če ne bi vedel, se ne bi držal! Jaz nimam pri tem nič. Pri meni je vse prav! Jaz sem kontent!«
V bistvu je imel prav, čeprav je s tistim kontentom ostal nejasen. Najbrž je mislil reči, da je kontent sam s sabo.
Seveda, on je imel tudi nekaj razlogov za to. Če bi se postavilo vprašanje, kdo od naju je bližji pojmu dedec, bi
se vsakdo odločil za Milčka. Pa ne le zaradi korpulentnosti. Milček je imel za sabo eno kompletno življenje.
Imel je težko mladost, preživel vojno kot aktivni partizan, vzgojil otroke in jih izšolal, ženi ostal zvest do konca,
ljubil delo in zabavo… Milček je bil dionizična, košata narava, buren temperament in za svoje potrebe docela
svoboden človek.
Hočevar 1997: 31
Na drugem mestu sogovornici Kiki, premožni ženski, ki jo želi zasnubiti, takole pokaže svojo
sorodnico:
41
Druga skrajnost v slovenski »poetični prozi«, kot na primer jezik niže obravnavanega Franja Frančiča, je že
tako močno zaznamovana z obrobnim sociolektom, da jo bolj kaže obravnavati kot (poseben) primer uporabe
slednjega kot pa kot primer literarizma.
195
»Poglejte tisto žensko pred izložbo. To je ena moja sorodnica, ena Malči. Zrinila bi me rada iz stanovanja. Iz
mojega stanovanja! To počne z ženitnimi ponudbami in grožnjami. Grozi mi s sinom, ki je debilen silak, češ da
mi bo že pokazal in tako naprej. Pa tudi on mi je že grozil. Ne direktno, toda deloval je v tem smislu. In stvar še
ni rešena. Še vedno sem pod presijo…«
Hočevar 1997: 162
V obeh odlomkih najdemo vrsto jezikovnih sredstev, s katerimi govorec svoj jezik zaznamuje
kot kultiviran: tukaj so tako izobraženske tujke (kontent, korpulentnost, kompletno, aktiven,
dionizično, temperament, debilen, direktno, presija) kot kultivirane fraze – iz literarnih
(košata narava) ali strokovnih žanrov (delovati v tem smislu). Tudi kletvice v govorici teh
junakov so tiste vrste, ki jih je že od devetnajstega stoletja najti v klasičnem leposlovju
(hudič). Po drugi strani pa nekatera izrazito konverzacijska sredstva (nedoločni zaimek eno
kompletno življenje, ena moja sorodnica, ena Malči) kažejo, da ti kultivirani izrazi dejansko
niso postavljeni pred bralca kot literarno estetizirani, temveč kot veristični – kot del
dejanskega govornega besedišča glavne osebe.
Ko se Kolenec sreča s svojimi sorodniki iz nižjega družbenega sloja, njihova govorica ob
njegovi učinkuje izrazito kontrastno:
»Res, res,« je grozil Jožef. »Ne boš več gledal Toma in Jerryja!«
»Ne Toma in Jerryja! Čebelico Majo!«
Jožef se je zdrznil.
»Ljubi, jebemuboga, pa ne da si mu prinesla Čebelico Majo! Ne nosi mu tega! Nočem, da mi sin rata peder!
Razumeš?«
»Klinc,« je skomignila Ljubica, »vzamem, kar imajo.«
Jožef se je spet obrnil k Bojanu:
»Kaj, a Himena si se naveličal?«
»Grd je!«
»Kako grd, jebenti! Močan je pa vse premaga! Bojan, prižgi televizijo! Boš prižgal?!«
Hočevar 1997: 69
Jožef uporablja kletvice tako v pogovoru z ženo kot z otrokom (jebemuboga, jebenti), vrača
mu jih tudi žena (klinc); uporablja pa tudi druga obrobna sredstva (ratati, peder). Svojega sina
usmerja v izrazito obrobne modele vedenja – čaščenje moči in grobosti (močan je pa vse
premaga) in moškosti (Himen = akcijska igrača He-Man; nočem, da mi sin rata peder). Ni
čudno, da ga Kolenec označi kot »debilnega silaka«.
Tradicionalni srednji sloj pa se pri Hočevarju jezikovno ne distancira le od delavstva, s
katerim noče imeti nič skupnega, temveč tudi od bolj kvalificiranih skupin nižjega sloja:
Pogledal sem gospo Zlatko. Postala je še bolj rumena. Ja, žolč. Besno je šarila po svojem cekarju, potem pa je
po pisarniško zaklela:
»Pišovka, saj nimam prištoflna s sabo!«
Hočevar 1997: 150
Čeprav je Zlatka »gospa« in Kolenčeva dobra znanka, je nad njo in njenim jezikom vzvišen –
njena govorica (pišovka, prištofeln) je zanj »pisarniško preklinjanje«. Povsem drugačen odnos
ima Kolenec do ljudi, ki so socialno nad njim: na Zlatkino sogovornico, premožno Kiko, ki
tako navdušen, da v pogovoru z njo uporablja svoja najprestižnejša kultivirana sredstva, kot
kaže zgornji citat s strani 162 v romanu.
196
Kolenčev odnos do jezika je zanimivo (in tipično) okarakteriziran še vsaj na enem mestu – ko
se spre s svojo deklasirano sorodnico Malči, nenadoma eksplodira, potem pa nam svoje
jezikovno vedenje argumentirano razloži:
»Nič me niso lovili!« sem jo prekinil. »Doma sem bil. Za praznike nikoli ne hodim okrog. To menda veš. Zakaj
naj bi bil, jebenti, kar naenkrat drugačen? Sploh pa, koga mi je treba?«
Kar sem rekel, je bilo precej nenavadno z moje strani. Ampak prosim. Kaj bo ona meni stalno srala na
glavo!... Se oproščam, toda to je purgovsko izrazoslovje in če sem uporabil del tega, sem zato, ker vem, da so
ljudje v veliki večini bolj naklonjeni purgovskim tipom, tem tako imenovanim praktičnim, ki stojijo z obema
nogama na zemlji in ki se radi izražajo direktno. Če jaz uporabim katero od tistih besed, jo zgolj zato, da
opozorim, da sem tudi jaz kot drugačen človek tega vešč, da pa, nasprotno, marsičesa, česar sem jaz zares
vešč, Malčika niti povohati ne more. […]
»Aj-jaaa? A takšen si postal kar naenkrat? Ooo, to je pa nekaj novega! Jeb-beeenti!«
Hočevar 1997: 124
Kolenec nenadoma uporabi vulgarizma jebenti in srala na glavo iz jezikovnega repertoarja
svoje sorodnice. A to je zanj le dokaz njegove superiornosti: njegov jezikovni repertoar je
širši o njenega; on njen jezik lahko govori, ona njegovega ne more. On je sposoben tako
»direktnega izražanja« ljudi, ki »stojijo z obema nogama na zemlji«, vendar je hkrati tudi
»drugačen človek«, vešč marsičesa, kar je »praktičnim tipom« nedosegljivo. Malči se zdi
njegov nenadni »spust« na njeno raven nenavaden, celo zabaven; za trenutek lahko zagledamo
Kolenca »od zunaj«, z njene perspektive, od koder ni videti tako pomemben, kot se zdi
samemu sebi.
Hočevar torej svoje osebe sociolektno barva tako z besediščem kot z izrecno refleksijo; da so
kultivirani sociolekti neprimerni za ortografsko zaznamovanje, pa je razumljivo, saj njihova
izreka tudi v stvarnosti stremi k standardni. Nestandardnosti je zaslediti le izjemoma, vedno v
govorici Drugega, na primer pišovka (Å piščalka kot evfemizem za pička, bolj običajno
pišuka) ali prištofln (prištofelj?).
Nekoliko drugačna je logika pri Metodu Pevcu v romanu Carmen (1991). Glavne osebe v
njem lahko razdelimo v tri skupine: izobraženci, ki so primarno okolje glavnega junaka,
mladega pisatelja; pripadniki družbenega dna, s katerimi se glavni junak druži »v raziskovalne
namene«; in njegova stanodajalca, starejša pripadnika srednjega sloja. Medtem ko je govorica
drugih slojev zapisana fonetično in izdatno zaznamovana z različnimi vulgarizmi in drugimi
znaki ekscesa (gl. spodaj), sta stanodajalca edini osebi v romanu, katerih govor je zapisan v
standardnem jeziku.
»Se ti zajebavaš! To ne gre tako! Ta otrok bo moj! Moj, razumeš?«
»Ja? Kako boš pa dokazal? Izpodbijanje očetovstva je sorazmerno preprosta stvar, moram te pa spomniti, da
je nasprotno dokazovanje očetovstva zelo dolgotrajna, zapletena in navsezadnje še precej negotova reč. Ne
sekiraj se, Goran, ti si dober in lep fant. Naredil si dobro delo. Otroku bo lepo, ti boš pozabil. Menda ne boš
zganjal cirkusa zaradi nekaj kapljic semena?«
»To ni tako preprosto, v tem semenu so moji geni.«
»Joj, kakšna nečimrnost. Tvoji genialni geni iz tvojih nobelovskih jajc! Tvoji geni so kajpak nekaj prav
posebnega in zato jih kaže ljubosumno čuvati, ne pa po nemarnem izgubljati v ostarelih maternicah
povprečnih žensk.«
Pevec 1991: 227
197
Govorica stanodajalke Adele vsebuje besede, ki jih v besedišču obrobnih junakov ni
(izpodbijanje, reč, nečimrnost, kajpak, jih kaže čuvati), govori celo v dokaj nerealistično
zapletenih stavkih. Vulgarna beseda jajca je v tem kontekstu bolj izraz, cinično izposojen iz
sociolekta glavnega junaka, kot pa Adelina lastna beseda. Zaradi kontrasta torej pri Pevcu
sama odsotnost nestandardnosti v zapisu učinkuje kot znak kultiviranega sociolekta.
Za razliko od Hočevarja in Pevca je skupina malih meščanov pri Jožetu Hudečku
obravnavana bolj resno, tragično, celo z nekakšno nostalgijo.
»Dragi moj Oti!«
Tako ga je klicala, dokler sta bila še fant in dekle in sta, držeč se pod roko (Lija je rekla »eingehängt«), tavala
tam doli za vodo, sedala brez potrebe na klopce in spet hodila, poljubljala pa se nista prav dosti, ker je Lija
rekla, da je nekje prebrala, koliko stotisočev raznih bakterij prenesejo ljudje iz ust v usta že pri enem samem
poljubu in da zato kaže s to stvarjo varčevati, zateči se k njej, ko je že nevarno, da bi se človek lahko še kako
drugače pregrešil. Ni lepšega, je rekla, kot je bila prebrala v enem izmed Dreigroschenromanov, če se mladi
Ijudje med seboj razumno pogovarjajo o pametnih rečeh, ki jim bodo v skupnem življenju kasneje še prav
prišle. […] Pozneje ga je vselej klicala s polnim imenom, nekako slovesno, pravzaprav uradno: Otmar, da je
bilo slišati kot »Otomar«, nekam starogotsko, v slogu nibelunške in vagantske pesmi. Že kmalu po tem, ko sta
se poročila, kako leto kasneje, je »Otija« povsem izločila iz svojega besednjaka, s tem pa je bilo povezanih še
več drugih manjših in večjih izločitev, da je zdaj Otmarja ta nepričakovani začetek čisto podrl.
Hudeček 2001: 116-117
Svet, v katerem živi krojač Otmar, neusmiljeno izumira: celo žena, katere komunikacijske
navade opisuje pripovedovalec v tem odlomku, je odpotovala k sinu v Ameriko in ga pustila
samega. Njegov svet, svet stare Ljubljane, postaja prazen in gluh. Izraza »eingehängt« in
»Dreigroschenroman«, ki ju je uporabljala Lija, kažeta pravzaprav na stari meščanski
sociolekt (gl. spodaj); Lija se je ob poroki z Otmarjem spustila po družbeni lestvici do
malomeščanskega gospodinjstva, katerega status skuša nenehno zviševati z različnimi rituali
(zavračanje kupovanja na tržnici (str. 67), druženje v kavarni (str. 66-67)).

Tradicionalni srednji sloj42 je od časov literature kailyarda in njene domačnosti tudi v škotski
književnosti postal predvsem tarča posmeha, posebej ob začetka osemdesetih let, ko je stopil
v ospredje junak iz delavskega razreda. Jeff Torrington v romanu Swing Hammer Swing
(1992) opisuje podiranje stare delavske soseske, ki jo nameravajo pozidati z modernejšimi
bloki. Ob različnih posebnežih iz tega družbenega sloja izstopa svak glavnega junaka Eddie iz
»boljše družine«:
'C'mon,' Eddie now urged, 'move yourself!'
It's amazing how contact with his Nazi steering wheel – gloved or not – turns Eddie into an insufferable little
Volkswagenführer. It's like he's hooked a jump-lead into a super ego-booster. Ex auto, of course, he lives a
vapid existence, snailing along at the heels of his mother Letitia Dalrymple Carlyle. When he's not doing this
then he's slaving away in a textile warehouse in the despatch room of which he prepares for consignment
parcels of cambric, organdie, buckram and tarlatan.
42
Angleško poimenovanje slojev (»middle class«) je kulturno specifično. Kar tukaj omenjamo kot »srednji sloj«,
bi bilo v angleški tradicionalni terminologiji, v kateri »upper class« še vedno pomeni plemstvo, nekje med
»upper working class« in »lower middle class«.
198
'Right,' responded, 'get your arse roon here and haud the door. This thing's a ton weight.'
Bugged by my tone, not to mention my language, he snapped.
'This could've waited. I'm not a flippin taxi service. You do realise that I'd to get — '
‘ — time from your work? Aye, I think you mentioned it a couple hunner times.' I shrugged my shoulders.
'Anyway, I don't see what all this hurry-hurry's about: Rhona's no due tae February . '
He caught me adrift at the nets with a moralistic backhand volley, 'It'd never cross your mind of course, that
since her hyster– her operation, Phyllis might get depressed by the very sight of that pram.'
'Heavy, man.'
His shirt collar crackled, at least I think it was his collar though it might well've been his indignant soul
stretching its astral muscles. How godalmighty powerful he looked all of a sudden - like a thrush unzipping a
worm.
'”Heavy, man,”’ he mimicked me. 'What's that supposed to mean? Why can't you speak normally instead of . . .
of. . .' Normal words failed him.
Torrington 1992: 12
Govor Eddieja je najbolj izpostavljen kot »poseben« v primerjavi z glasom delavskega
prvoosebnega pripovedovalca. Jezik slednjega je v pripovedi znatno drugačen kot v dialogih,
vendar pa ostaja v obeh primerih dosleden svoji družbeni perspektivi. Je govorec urbanega
obrobnega sociolekta, ki polno zaživi v dialogu (aye, arse, heavy (v smislu: tough), man (kot
nagovor), bastard'n). V pripovedi si privošči tudi kultivirano izrazje (in ortografijo), kot so
različne tujke (Volkswagenführer, ex auto), strokovne besede (cambric, organdie, buckram,
tarlatan), metafore (snailing, he caught me adrift at the net with a moralistic backhand volley,
indignant soul stretching its astral muscles) in splošno socialno više zaznamovane besede
(insufferable, vapid existence). Vendar pa dobivajo ti visokoleteči izrazi brez izjeme poseben,
navadno ironičen učinek; njihova kultiviranost je izpodkopana, je na robu ekscesa.
Njegov malomeščanski svak Eddie pa na primernost izražanja izrazito pazi. Kot izraz jeze
uporabi evfemizem flippin; že začne s strokovno besedo hysterectomy, vendar si premisli in
uporabi poljudnejši, predvsem pa bolj zamegljen izraz operation, ki ne namiguje na natačno
naravo posega na spolnih organih. Ko se razburi nad svakovim nizkim sociolektom, je
pripovedovalčev komentar »normal words failed him« zelo zgovoren: poleg ciničnega
neposrednega pomena jih lahko razumemo tudi kot označitev Eddiejeva govornega sloga.
Eddieju, ki se mu nekatere besede gnusijo, primanjkuje besed, da bi se lahko izrazil.
Glavnemu junaku, ki uživa v svojem širokem stilnem razponu, se to ne zgodi tako hitro.
Zelo različne so tudi njune diskurzivne strategije. Pripovedovalec v svojih replikah vsa
govorna dejanja nalašč izvaja poudarjeno disfemistično (grob ukaz »get your arse roon here«
namesto prošnje; zavrnitev pritožbe z »I think you mentioned it a couple hunner times«;
cinični komentar »heavy, man«; nov grob poziv »get the door, will you – before my bastard’n
legs drop off«). Eddie mu ugovarja s strategijami sklicevanja na domnevno splošne, skupne
vrednote in vednosti, ki naj bi bile del »normalnega« obravnavanja stvari (»you do realise
that ...«; »it’d never cross your mind of course that ...«), dokler nazadnje ne eksplodira z
»why can’t you speak normally?« Pripovedovalčevo zavračanje takih vrednot in vednosti je
zanj preprosto »nenormalno govorjenje«.
199
Jezik srednjega sloja pa ni več komičen, temveč ima resno (sovražno) težo v nekaterih delih
drugih pisateljev delavske provenience. V prvi zbirki kratke proze Janice Galloway z
naslovom Blood (1992) v zgodbici »A Week with Uncle Felix« mlado dekle obišče družino
brata svojega pokojnega očeta, ki ga ni poznala. Ti jo sprejmejo s prekipevajočo prisrčnostjo:
Straight to bed, I should think. You've had a long day.
Eight hours on the road and she’s been good as gold. Grace flourished the teapot. She was putting on that cute
voice she did, like a cartoon mouse.
Can amuse herself that one, no trouble to anybody. Am I right?
That’s what I remember, he said. Never a cheep out of you last time either.
Don’t remember, do you? said Grace. She doesn’t, eh? She doesn’t remember.
Galloway 1992: 133
Dialog zaznamuje prekipevajoča zgovornost brez posebnih informacij – predvsem vljudni
komplimenti (she's been good as gold) in veliko fatične komunikacije, ki se osredotoča na
dejstvo, da je mlada obiskovalka plašno tiho – od ugotavljanja, da je tako vedenje pravzaprav
lepa lastnost (can amuse herself, no trouble to anybody) ali vsaj prikupna (never a cheep out
of you last time either) do gostobesednega iskanja skrajno preproste razlage zanj (Don't
remember, do you? She doesn't, eh? She doesn't remember.). Ta povsem običajna
komunikacija, ki kaže predvsem na strah malomeščanske družbe pred »nespodobno« tišino ali
celo govorom o bolj bistvenih zadevah (o razmerjih med družinskimi člani), pa dobi posebno
strašljiv prizvok v nadaljevanju, ko ostareli stric, ves čas spoštujoč pravila malomeščanske
komunikacije, na večer pred slovesom ponoči vstopi v njeno sobo in jo spolno nadleguje. Za
J. Galloway je malomeščanska komunikacija s svojimi klišeji (ki so za njeno prozo dovolj
neobičajni, da bralec postanje pozoren nanje) znak nečesa grozečega, kar se mora skrivati za
njo – saj vendarle ni mogoče, da bi bila zares tako prazna, kot se zdi.
V prozi Jamesa Kelmana je sociolekt – katerikoli sociolekt – vedno nabit s pomenom. V
romanu How Late It Was How late (1994) je malomeščanski sociolekt uradnikov, s katerimi
ima opraviti v pretepu oslepeli Sammy, utelešenje podreditve brezdušnemu državnemu
aparatu, ki izraža dominantne vrednote družbe:
Yes? It was the receptionist. She had one of these mental ding dong middle-class accents ye get in Glasgow
that go up and down all the time and have these big long sounds. Eh just an appointment, said Sammy, for
Monday morning.
An appoiointment? For Monday mawwming!
That was the way she went; fucking wild.
Yeh, said Sammy, 1 need to see the doctor eh I went blind last week. I've to get a form off him for the DSS.
They telt me to come this morning to make sure, cause it was important.
Kelman 1995: 123
Pripovedovalec s svojim glasom nenehno sledi Sammyjevemu obrobnemu sociolektu, tudi ko
presoja govorico receptorke (she had one of these mental ding dong middle-class accents); iz
njenih »velikih dolgih glasov« se tudi ponorčuje (An appoiointment? For Monday
mawwming!). S tem, ko pripovedovalec tudi v lastni ortografiji (ye) in leksiki (mental, ding
dong, fucking wild) sledi obrobni normi Sammyjevega sveta (get a form off him, they telt me),
200
postane kultivirana izreka nenormalna in jo je treba posebej zaznamovati (mawwning).
Govorec Sammyjevega kova jo prepozna že po eni sami besedi (yes – namesto obrobnega
škotskega aye). Vendar pa je ta jezik, ki ga Sammy občuti kot grotesknega, v resnici glas
družbene moči, kot spozna ob srečanju z naslednjo uradnico:
You’re asserting ye were subject to a physical beating by members of the police department?
What?
…
What d ye say?
They gave ye a doing?
They gave me a doing?
That's what's entered here.
Well I dont like the way it sounds.
I'm only reading out what ye told the Preliminary Officer; he entered the phrase in quotation marks to indicate
these were yer own very words. Was he mistaken in this do you feel?
Look I cannay remember what I said exactly; as far as know I just telt him I lost my sight last Monday or
Tuesday, I woke up and it was away.
Are ye denying these were the words used?
I dont know, I cannay remember: I didnay use physical beating but I know that.
Sammy gripped the stick.
She carried on talking: What's entered here is the phrase 'they gave me a doing', and it's entered expressly as a
quotation. But it's a colloquialism and not everyone who deals with yer claim will understand what it means. I
felt that it was fair to use physical beating by way of an exposition but if you would prefer something else... is
there anything else ye can think of?
It was a fight.
Pardon?
Look, what does it say?
They gave ye a doing.
Can I change it?
No, I'm sorry, but ye can add to it for purposes of clarification; if ye wish to clarify what you mean then ye can
do.
Sammy rubbed at his chin, moving the flesh at the jawbone. He should have shaved, it was a mistake no to. He
sniffed then said: They were using physical restraints.
Kelman 1995: 103
To »prerekanje okoli besed« je bilo vredno navesti v celoti; učinkuje namreč na več ravninah,
na katerih Kelman secira značilna britanska razmerja med sociolekti. Zaradi globine in
usodnosti teh razmerij je lahko ta odlomek v slovenski družbeni kontekst, še posebej pa v
kontekst slovenske kulturne in literarne zgodovine, praktično neprevedljiv.
Sammy izgubi vid po pretepu s policijo; prvemu uradniku to razloži z obrobnim
frazeologemom they gave me a doing. Ko mu je razloženo, da izraz ni primeren (not everyone
who deals with yer claim will understand what it means), se znajde v zagati. Njegov problem
pa je, da njegovo doživetje ni prevedljivo v drug sociolekt; ponujeni »prevedek« mu ni všeč (I
didnay use physical beating), ker »ne zveni prav«.
Sammy se je znašel v mehanizmu, ki ga ne razume, kakor ne razume njegovega jezika. Tudi
kompromis, ki ga ponudi (it was a fight), zgolj obvisi v zraku; nazadnje se odloči za drug
strokovni izraz, ki mu je znan (using physical restraints). Vendar pa mu v nadaljevanju
dialoga kmalu postane jasno, da je napaka že nepopravljiva. V dialogu se pravzaprav
prepletata pojma vzajemne nerazumljivosti in socialne stigme. Sammyjeva prvotna fraza (they
gave me a doing) je komunikacijsko neuporabna oziroma učinkuje le kot »oteževalna
201
okoliščina«, ki ga zaznamuje kot stereotip. Te stigme ne more nikakor več izbrisati, besed ne
more vzeti nazaj; milostno mu je dovoljeno le, da sam izbere kliše, ki bo njegovo doživetje
skušal (for the purposes of clarification) natančneje razložiti Drugemu. Jezik uradništva je
zid, v katerega se zaletava s svojo osebno tragedijo; Kelmanov pogled na svinčenost
evfemističnega jezika srednjega sloja je daleč od lahkotne komike Torringtonovega ali
Hočevarjevega tipa ali celo nostalgičnosti po izumirajočih neškodljivih, prijaznih ljudeh iz
Hudečkove proze. Togo oklepanje vzorcev pri srednjem razredu je zanj znak togosti v odnosu
do sočloveka nasploh – kadar ta ni iz lastne družbene skupine.
5.3. Izobraženstvo
Lagodni odnos do jezika, ki ga je Bourdieu predvidel za kulturno in ekonomsko elito, se
dandanes po pričakovanjih iz poglavja 3.1 in zlasti 3.1.9.3, tj. v okviru liberalizacije
življenjskih slogov, širi tudi na del nižjih družbenih skupin, ki v novih družbenih razmerah
postajajo bolj sproščene – ali so celo prisiljene biti take, da ostajajo konkurenčne.
Nadkultivirani sociolekti so zato danes precej razslojeni – obsegajo tako skrajno kultivirane
oblike jezika, ki jih od malomeščanske govorice ločijo le semiotična igrivost, izdatna mera
intelektualizmov ter modnih (pogosto tujejezičnih) izrazov, do jezikov, ki prehajajo že v pravi
ekscesni sociolekt. Posebej v škotskem okolju, kot bomo videli, pa ostaja navzoča tudi
povezava nižjih plasti izobraženstva (srednješolski učitelj, ki bi sicer moral soditi v
tradicionalni srednji sloj) z urbanim obrobjem, iz katerega govorci sicer prvotno izhajajo.
Nadkultivirano torej vse bolj postaja samostojen fenomen, ki ni toliko povezan z
determinacijo družbene skupine kot tako, temveč predvsem z dejanskim kulturnim kapitalom
govorcev in z lahkotnim odnosom do jezika.

Ena od skrajnosti tega sociolekta je tista, ki ostaja v kultiviranih vzorcih; tako vsebuje
naslednji dialog med »gospodom« in natakarjem v romanu Uroša Kalčiča Numeri (1996), ki
mora biti zaradi posnetka do skrajnosti prignanih hiperkultiviranih diskurzivnih strategij
nekoliko daljši:
»Potočni raki. Hm.« Ozrl se je vame in me preiskujoče pogled iznad naočnikov, kakor da me sumi kraje
potočnih rakov.
»Da, potočni raki. Izvolite?« sem rekel po krajši in nekoliko mučni tišini.
»Tole piše 'sveži'.«
»In to je res, gospod, sveži so, natanko tako,« sem resnobno pokimal.
»Ampak kako, mladi mož, morejo biti sveži,« se je silno začudil in počasi snel naočnike ter si jih z zmagoslavno
kretnjo vtaknil nazaj v žepek. »Kaj imate potok v restavraciji?«
»Oprostite, gospod, potoka nimamo, obžalujem,« sem odvrnil dostojanstveno.
»Potoka nimajo,« je zamišljeno ponovil gospod, se za hip z radovednim obrazom pomudil na mojem obrazu,
nato pa se pomenljivo nasmehnil proti njej.
202
»Če je gospod voljan potrpeti trenutek,« sem rekel odločno, »se bo vse razjasnilo.« [...] Popeljal sem
[kuharjevega pomočnika] k mizi, ga predstavil in mu povedal, da se »gospod in gospa zanimata za rake, a
imata pomisleke glede njihove svežine.«
»O, ne, sveži so, gospod, sveži,« je hitel zagotavljati kuharjev pomočnik, se klanjal in zaskrbljeno pogledoval
malo mene malo njega (nje pa si očitno ni upal), »zagotavljam vam, in tako rekoč še povsem živahni. Lahko si
jih ogledate in si jih sami izberete, kateregakoli hočete. Prihajajo dnevno, v dopoldanskih urah. Tu so le kratek
čas... tako rekoč vsega skupaj par uric. Dobavlja jih Jesenček Anton iz Podpeči, gotovo ste že slišali... V
glavnem jih vozi žena...« Pomočnik si je z rokavom otrl potno čelo.
»A-ha, žena jih vozi,« se je gospodu, potem ko je nekaj trenutkov molčal in z največjim začudenjem strmel v
pomočnika, nenadoma razjasnil obraz, kakor da bi se mu bil prav tisti trenutek odstrl pogled v skrivno gibalo
stvarstva. »In le par uric da so tu?« se je obrnil k meni. »Toliko, da si že zadnjič noge umijejo, kajne?«
[…]Zdaj o potočnih rakih nenadoma ni bilo več ne duha ne sluha, pač pa se je na njihovem mestu, poleg
drugega, znašel list, »pa ne v šampanjski omaki, kot se ga pripravlja menda samo še v tem nenavadnem lokalu,
in nikjer drugje na svetu, ampak lepo zapečen, na maslu, dvakrat«, buteljka chardonnaya in »odnesite že
vendar, za božjo voljo, to morasto književnost«.
Kalčič 1996: 47–51
Zgornji dialog je parodična stilizacija visoko kultiviranega sociolekta: starec želi uveljaviti
svojo avtoriteto z dvomom v resničnost in izpodbijanjem vrednosti ponudbe lokala (kako
morejo biti sveži? tako se ga pripravlja menda samo še v tem nenavadnem lokalu; morasta
književnost); natakarja naslavlja pokroviteljsko (mladi mož; toliko, da si še zadnjič noge
umijejo, kajne?). Natakar mu odgovarja v brezhibno enakem slogu – z afektiranimi
pritrditvami in drugimi vljudnostnimi obrazci (sveži so, natanko tako; če je gospod voljan
potrpeti) ter formalno skladnjo. V kultiviranem sociolektu je sposoben funkcionirati celo tako
brezhibno, da ga uspe prignati do absurda, v katerem je začutiti njegovo ironijo (imata
pomisleke glede njihove svežine). To ironijo hkrati podpira celotno tkivo romana, ki nakazuje,
da se za kultivirano fineso skrivajo druge razsežnosti, ki prežijo na literarne osebe. Ta jezik je
dejansko na meji tistega, kar obravnavamo spodaj v posebnem poglavju 5.7 – pastiša,
»parodije, ki je izgubila smisel za humor«.
Bolj resno (neparodično) upodobitev izrazito izobraženskih sociolektov najdemo v prvih
romanih Dušana Merca (za poznejši roman Potažba smo rekli, da sodi na področje
literarizma). Jezik njegovih izobražencev je skrajno kultiviran: v romanu Sarkofag (1997)
mladi izobraženci takole razpravljajo:
»Mesto je čudovito. Čudovito. Čudovito. Secesija, kot je ne najdeš nikjer na svetu...«
»Prizanesi nam s temi nepotrebnimi olepšavami. Saj obstaja še kaj drugega kakor umetnostna zgodovina in
arhitektura. Tega si sit že tukaj.«
»In ogledali ste si vse znamenitosti, kajne?«
»No, lani sem bil na Madžarskem. Seminar, kongres, saj veš, malo sem, malo tja, nekaj blebetajo, pozdravijo
se, krasno, ne, kako si, kdo je že umrl, razumeš? Ni primerjave. Ali pa smo imeli smolo. Budimpešta se mi je
zdela mesto ponaredkov, moram priznati. Železniška postaja kakor na Dunaju, parlament kakor v Londonu,
tista glavna avenija, tista no, po ustanovitelju katoliške Madžarske, po Arpadu, kakor v Parizu, nek most zopet
kakor v Londonu... mesto, zelo prijazni ljudje...«
»Stolčeni in ponižani od socializma in novega kapitalizma, ne?«
»Ampak umetnostnega zgodovinarja moti vse kaj drugega... Zanj je pomembna estetika in zgodovina.«
Merc 1997: 32–33
Govorci uporabljajo vrsto izrazov, ki se nanašajo na različne stroke ali izvirajo iz njih
(secesija, umetnostna, zgodovina, arhitektura, seminar, kongres, socializem, novi kapitalizem,
estetika, zgodovina). Med strokami se sprehajajo s poznavalsko lahkotnostjo, ki pojmov niti
203
ne skuša prevesti na področje konkretnosti, praktične uporabnosti, kakršna bi bila značilna za
malomeščanski sociolekt, v katerem je kultiviranost vedno prevedena v osebne življenjske
razmere in simbole, tujke pa se vedno nanašajo na vsakdanje življenje (prim. zgoraj pri
Hočevarju: kontent, korpulenten, presija itd.). Take sociolekte, ki so zaradi svoje abstraktnosti
lahko dokaj brezosebni, je pogosto težko ločiti od razosebljenega, estetiziranega žanrskega
jezika Literature. Vsaj v danem primeru nas na sociolekt usmerijo različni znaki oralnosti in
fragmentarne, eliptične konverzacijskosti (ne?, saj veš, malo sem, malo tja, …mesto, zelo
prijazni ljudje…).
Od Merčevega nekoliko bolj ekscesen je izobraženski sociolekt prvoosebnih pripovedovalcev
v romanih Andreja Capudra, kot je Iskanje drugega (1991), pa tudi Bič in vrtavka (prva
izdaja 1975, druga 1993). Slednje besedilo vsebuje zelo malo dialogov, pripovedovalčev jezik
pa je izrazito nadkultiviran.
Bogve ali je glede te vednosti kaj na boljšem doktor, ki po stari navadi obrača družbi hrbet, tako da je videti
edino njegov temno modri blaser, ki se z ostro krojenimi obrisi začrtuje med kupi knjig na policah. Potem
seveda, ko si je na gramofon namestil nekaj iz svojega železnega repertoarja, to pot Bachov violinski koncert z
opojnim Adagiom.
Capuder 1993: 13
Poleg abstraktnih skladenjskih konstrukcij (glede te vednosti) in kultiviranih fraz (iz železnega
repertoarja, to pot), ki bi lahko bile značilne za literarni jezik na splošno, besedilo izdatno
zaznamujejo številne tujke iz modnih jezikov, zapisane v izvirnem tujem zapisu in v kurzivi
(blaser). Taka nepodomačeni zapis v kurzivi je pravi pisni ustreznik »preciozne izreke«
izobražencev: v besedilu jih je cela vrsta: ju-box (str. 11), couchette (43), sfumature (28),
intuo, beat (29), impasse (24), synthesis (23), underground (18), hipiji (15), lingua franca
(40), playback, alibi (57), nomansland (58), oil shell (71), macho (73), »boite de nuit« (v
narekovajih, str. 60). Med njimi pa se znajdejo tudi obrobne besede: šus (prav tako zapisana v
kurzivu, str. 65), štos (v kurzivu, 44), »mister štos« (v narekovajih, str. 7), pupa (11),
hihotbistahar, rit (61) požegnati (72), mrhi frdamani (93), ter nenavadne obrobno-kultivirane
tvorjenke (okikljana telesa, str. 7). Aluzije na spolnost so na splošno evfemizirane oziroma
literarizirane: dojke (11), jo ljubil kot iz uma (61) ipd.
V delih mlajših avtorjev pa se jezik (mlajših) izobražencev že približuje drugi skrajnosti,
namreč ekscesnemu jeziku, ki je znatno bolj sproščen in odvezan standardnih norm. Dialogi v
romanu Jama Toma Snoja (1999) so pisani »v jeziku, ki se ne ustraši žargonskih in
pogovornih izrazov, ravno s tem živim jezikom pa se še najbolj približa bralcu moderne
dobe« (iz spremne besede Tanje Žigon). Govorca v prvem od naslednjih odlomkov sta visoko
izobražena mlada človeka, v drugem pa fakultetna docentka:
»Sicer boš svet ves zmečkan kot kakšen čisto navaden luzer!«
»Luzer že, ampak ne čisto navaden,« se Martin ni hotel sprijazniti s svojo navadnostjo, »zmečkan luzer bom!«
[…]
204
»Help me now, please my friend!« je deročim se zvočnikom pomagal še Martin.
»Te bom helpnla, samo še šminka… uh, drek,« se je še zaslišalo iz kopalnice potem, ko je Martin po posebnem
ropotu in čofotanju ugotovil, da ji je nekaj padlo v sekret.
Snoj 1999: str. 38–39
»Problem je v tem,« je začela počasi in z zadrego govoriti, »da verjetno nihče ne ve, kako se človek s tem
psevdotestosteronom zastrupi. Ali z dihanjem ali prek prebavnega sistema ali z vbodom… Ne vem! In tudi ne
vem, kako naj se pri delu varujem, da se ne strga še meni in ne pobijem celega faksa.«
Snoj 1999: 187
Besedišče, ki ne sodi v kultivirano (luzer, helpnla, drek, sekret, strgati se, faks), je tu že bliže
ekscesnemu; odkloni od standarda pa so nakazani tudi v ortografiji (helpnla). Sociolekt teh
govorcev je znatno drugačen od govorice Capudrovih izobražencev. Če pripovedovalec
slednjega zaznamovalce sociolekta še sramežljivo postavlja v kurzivo ali narekovaje, so pri
Snoju že samoumevni, odreka pa se tudi za Capubra značilni zapleteni dikciji, ki je sicer znak
kultiviranosti, ni pa pogovorno veristična.
Tu je prag, kjer nadkultivirani sociolekt v nekaterih družbenih skupinah ali življenjskih slogih
prehaja v ekscesno – kjer se skupine definirajo kot alternativne dominantnemu sistemu
vrednot, ker so dominantne vrednote zanje preprosto prebanalne.

Tudi v škotskem leposlovju najdemo razpon med obema skrajnostima izobraženskih
sociolektov – kultivirano, ki prek nadkultiviranega prehaja v ekscesno. Če smo roman Janice
Galloway The Trick Is to Keep Breathing zaradi fragmentarizirane, poetične dikcije uvrstili
med literaristična dela, je njena kratka proza mnogo bolj večglasna (Blood, 1992, Where You
Find It, 1997). Tu lahko najdemo tudi nazoren primer konverzacije izobraženstva, ki se zbere
na klavirskem recitalu:
Jean? It was louder this time. There's someone you have to meet here. Come over. Come and meet. . . um. . .
Mona, Mona said.
Daniel's wife, Heather said.
All three came over. Mona held out her hand again. Two responded this time. Mona said her name to each of
them to be on the safe side. She had to ask them. Jean, Carolyn, Stephanie, they said. They all had lovely teeth.
You must be very proud, Jean said.
I know I would be, said Carolyn.
Oh yes, Mona said, very proud.
He plays so beautifully. We were just saying, weren't we, girls? Jean opened her eyes wide to take them all in.
Just saying we could listen all night.
We were not, Carolyn said. We were saying how good looking he was. Tell the truth, Jean.
You'll get me hung, Jean said. All right, I admit it. We were talking , about more than the playing if l have to be
brutally honest.
Good looking, Stephanie said. And gifted. You're a very lucky girl.
I expect you know that too, Mona, eh? Carolyn winked.
Oh yes, Mona saId. Certainly do.
They laughed this time. Sort of giggled. Mona's glass was needing refilled.
Galloway 1997: 26
Konverzacija po svoji vljudni etiketi, ki pa jo navidezno krši igriva zbadljivost, nekoliko
spominja na Kersnikovo, ki smo jo navedli v poglavju o slovenski zgodovini. Ortografija in
slovnica sta popolnoma standardni (za Angleža nenavadna skladenjska konstrukcija glass was
205
needing refilled je standardna škotska angleščina), diskurzivna strategija pa specifična. Ko
Jean zaključi svojo trditev z weren't we, girls, je to le retorično vprašanje, vendar ga Carolyn
pograbi za svoj subverzivni popravek (we were not). Jean se zaradi tega subverzivnega posega
ne razjezi, temveč ga ima za normalen del konverzacije, v kateri si govorci, samozavestni
kultivirani zavezniki, lahko privoščijo »porednost«. V svojem odgovoru se s pretiravanjem
ponorčuje iz morebitnih sankcij za kršitev norme (you'll get me hung), temu pa sledi razlaga v
šaljivi mešanici pretiravanja (I admit it… if I have to be brutally honest) in trditve, ki želi
očitno biti prepoznana kot evfemizem, s tem pa namigniti, da je bila kršitev norm pravzaprav
večja, kot je bila v resnici (we were talking about more than the playing). Govorica teh oseb
je že nadkultivirana.
Precej drugačno podobo govorica izobražencev nam prikaže James Kelman v romanu A
Disaffection (1989). Govorci v naslednjem odlomku so srednješolski učitelji, ki bi po vseh
pravilih sodili v tradicionalni srednji sloj, znatno pod izobraženci v zgornjem odlomku.
Njihova govorica bi morala biti od prejšnje kvečjemu bolj toga, vendar pa je – predvsem pri
glavnem junaku, učitelju filozofije Patricku – nepričakovano polna obrobnih vzorcev. Patrick
je nekakšen boem; ta življenjska opredelitev in vendarle visoka izobrazba mu omogočata
sproščeno govorico:
You married? he asked Norman.
Yeh.
Patrick nodded.
And Norman frowned, then smiled.
Dont pay him any attention Norman! Where marriage is concerned Mister Doyle is inclined to get things into
his head!
Aw thanks Alison thanks a Iot.
Well so ye are.
Am l.
Yes! Alison chuckled and flicked her Iighter at a new cigarette.
Thanks.
For god sake dont take things so seriously Pat.
Alright but I just wish you wouldni go around making explanations on my behalf I mean fuck sake it's terrible.
Sometimes you need explanations.
Okay but you still dont need to bloody christ you know what I'm talking about!
Kelman 1990: 41
Kot bolj kultivirano jo zaznamuje nekaj malenkosti v besedišču (yes namesto obrobnega aye;
inclined; making explanations namesto manj formalnega explain things; dont pay him any
attention namesto manj formalnega forget about him) in diskurznih strategijah (trditev Mister
Doyle is inclined to get things into his head je v resnici nedoločen evfemizem, saj Alison ne
pove, kaj ga moti). Več prvin pa je obrobnih, nekatere celo izrazito (yeh, aw, ye, wouldni, fuck
sake, bloody christ). Kljub vsemu bi ta govor težko označili za ekscesen v smislu, kot smo to
opazili pri slovenskih zgledih (pri T. Snoju zaznamovalci luzer, helpnla, drek, sekret, strgati
se, faks), kjer gre izražanje domnevne jezikovne neodvisnosti v smer modnih, kreativnih
besed. Osebe v tem dialogu so bliže obrobnemu kot ekscesnemu; bliže so delavskemu okolju,
206
iz katerega so prvotno izšli. Označitev take družbene skupine s takim jezikom je zelo
specifična za britansko razredno razdeljeno družbo z njenimi lojalnostmi in bi utegnila biti
slovenskemu bralcu težko razumljiva.
Spet drugačen je odnos do jezika pri mladih izobražencih na službeni zabavi v romanu
Looking for a Possible Dance A. L. Kennedy (1993):
Margaret stood very still. Reading.
"My equals burst but once upon the world and their first stroke displays their mastery."
Graham smiled, 'Pierre Corneille, from The Cid, whit else would you put on your wall? Och, would you look at
that poor bugger.'
Sammy was sunk in a chair near the Blue Room, his guitar pulled close to his chest. 'He's been tuning and
retuning since he came, either that or staring into space. I don't think a paying audience is entirely his cup of
tea.'
'Graham, this is all very nice, but why do you have Corneille on your wall, why anyone?'
'To make the night complete. Food, bevvy, music, singing, dancing, all of that, but there's got to be something
there for your brain, for your soul. When folk sing the songs, they don't always think what they're saying.
That's the Scottish Problem; we're aye fucking singing, but what do we ever hear?'
'You're off your head, you know that?'
'There's no other way to be. Look over there – René Descartes. His "Second Meditation", fucking read it. He's
telling me I can be everything, the whole fucking world - telling me that I can do that. I have that inside. And
I'm fed up with folk who are certain that I'm nothing but shite underfoot. Tonight, I'm backing Descartes. We
all are.'
'Graham?'
'Aye?'
'I like the signs. You're still off your head, but I like them and I'll tell you something nice that makes me like
them even more. Lawrence will fucking hate every single one. His bulgy wee eyes will finally leave his bulgy
wee fucking head.'
'Strong language suits you, you know that?'
Margaret laughed and then shivered a little.
'Aye, maybe.'
'Well, you can do us all a favour, while you're on a roll. Go and persuade Big Dougie to leave the record
selection to somebody sane. If he carries on with this shite, the boys'll make up a menoge to fucking gub him.'
Kennedy 1994: 172–173
Jezik izobraženega Grahama, ki je po dvorani razobesil citate iz literarnih del, vsebuje prvine
obrobnega (poor bugger, bevvy (pijača), aye (kot pritrdilnica in kot always), fucking, shite,
gub (udariti po gobcu)), vendar pa tudi specifično ekscesnega (on a roll (v akciji), menoge
(klapa)). Osebi v tem romanu sta mlajši, njun odnos do jezika pa je bolj samozaveden (kot
kaže pripomba strong language suits you). Ko pripovedovalka napove Lawrenceovo reakcijo,
je njena uporaba vulgarnih besed načrtna (his bulgy wee eyes will finally leave his bulgy wee
fucking head) – da utelesi njen odpor, da nasilnost njenega podiranja norme izrazi nasilnost
njenega odnosa. Pripovedovalka v večini romana ne uporablja vulgarnega besedišča: v tem
primeru ga uporabi kot nekaj posebnega, namernega. To je pomemben pogoj ekscesnosti: vsaj
v začetku, pred avtomatizacijo (in s tem začetkom izumiranja) ekscesnega izraza imajo besede
namen, da se prekrijejo z nameravanim pomenom, da njihova novost izrazi enakratnost
doživetja, da je že sama izbira izraza sporočilo. V Kelmanovem odlomku zgoraj so vulgarizmi
transparentni, avtomatizirani, neekscesni. Proti ekscesnosti usmerjene (nad)kultivirane
sociolekte najdemo še v več delih, npr. Electric Brae Andrewa Greiga (1997) – čeprav, kot
bomo videli v poglavju o ekscesnih sociolektih – v škotski literaturi pri upodabljanju
207
izobražene boeme načeloma bolj prevladuje njeno povezovanje z urbanim obrobjem
(delavskim razredom) kot pa z vedno (skrivaj ali odkrito) navzočim ekskluzivizmom
ekscesnega.
5.4. Premožne skupine

Premožne skupine, ki tvorijo drugi del zgornjega družbenega sloja, se po jezikovnem vedenju
ločijo tako od malomeščanskih kot od izobraženskih. V primerjavi s prvimi so – tako kot
izobraženci – manj zavezani brezrezervnemu sledenju normi, posebej v neformalnih ali celo
intimnejših situacijah. Tak sproščenejši odnos do sveta bolje izraža vsakdanjost ekonomskega
okolja z njegovim brezkompromisnim bojem za preživetje in uspeh med konkurenco.
Kulturna norma je tako lahko dekoracija tega načina življenja, a pravi odnos do nje je močno
odvisen od različnih družbenih dejavnikov; ti se med slovensko in škotsko družbo razlikujejo.

Struktura slovenskih ekonomskih elit se je po komunistični revoluciji precej spremenila;
nekdanje lastnike in dediče kapitala so zamenjali funkcionarji, pogosto iz nižjega družbenega
razreda. Ideološke zahteve po rekrutiranju vodstev iz najnižjih slojev ter proti
medgeneracijskem ohranjanju položaja so zagotavljale izvorsko heterogeno sestavo tega sloja
tudi pozneje (prim. Lazić 1988, Tomc in Pešec 1988, Klinar 1979). Mnogi vodilni ekonomisti
in tranzicijski bogataši so sicer dosegli visoko izobrazbo, vendar so izšli iz socializacijskih
okolij, ki so bile nižjim slojem blizu. Odnos do kultiviranosti lastnega sociolekta (morda je
treba znova poudariti, da govorimo o sociolektu, ne javnem jeziku!) je pri tem sloju zelo
heterogen; vsaj pri starejših skupinah je o ekscesnosti verjetno težko govoriti, ker ostaja jezik
kar v okviru tradicionalnih obrobnih vzorcev.
Leta 1993 objavljeni roman Andreja Heinga Čudežni Feliks nam s petdesetletno zakasnitvijo
odlično dokumentira ostanke jezika, ki je z revolucijo izumrl: jezikovno etiketo predvojne
ekonomske elite.
– Brez enigmatike, prosim! Kaj?
– Zabave so drage, prijateljica. Tvoje elegantne družbe koštajo. Ne moremo si jih privoščiti. Gre za horendne
vsote. Izvoli, tule so računi, ki jih dobivam.
Hieng 1993: 12
– Das Kind schläft, je rekel. Spi! Moram te opomniti na najin dogovor. Jaz sem dolžan položiti račune, tako
rekoč za celo življenje, ti pa z menoj. Tudi glasbe nobene, smo se domenili. Ali je to, kar sva se domenila, zate
neobligatno, prosim?
prav tam, str. 27
Člani družine Kalmus-Missia in njihovi gostje uporabljajo številne »izobraženske tujke«
(enigmatika, horendne, neobligatno – izčrpen izpis iz romana bi bil zanimiv dokument!),
pogosto celo preklapljajo med jeziki (najpogosteje z nemščino, pa tudi s francoščino).
Obenem pa uporabljajo vrsto sorazmerno obrobnih jezikovnih sredstev (koštajo), ki kažejo
208
lahkotnejši odnos do jezika. Lahkotnost pa je relativna: ko v prepiru z ženo Kalmus v skrajni
razburjenosti izbruhne, je njegov jezik takoj sankcioniran:
– Podelam se vam na gospoščino! Poserjem se na gospoščino, ki sama sebe žre!
Mama je vstala z divana. Tudi ona je bila zdaj bleda.
– Sveta nebesa!
Silila se je z nasmehom, ki pa ni nič pomenil, še zajedljiv ni bil zares; rekla je, kako tistemu, kar je povedala,
nima kaj dodajati, razen če si sme dovoliti pripombo, da se omenjena pot od lokomotive do graščine
navsezadnje ni prav zasukala, marveč je šla proč od cilja in v nižave, kar jasno izpričujeta njegovo psovanje in
ta najnovejša furmanska govorica.
prav tam, str. 14
»Furmanska govorica« je prejkoslej le oznaka, ki jo Kalmusova žena uporabi kot orožje s
spopadu. Podobno izrazje v izbruhih jeze uporabljajo tudi pripadniki njene stare rodbine
Missia (npr. na strani 104 brat Egon: Prepovedujem vam to hudičevo, usrano komedijanstvo!).
Seveda pa drži, da imajo vulgarizmi v tem sociolektu drugačno vlogo kot v obrobnem:
izražajo mnogo večjo čistveno angažiranost govorca, dokončno popustitev zavor, ki so sicer
ponavadi (za razliko od malomeščanskega) le nekoliko zrahljane. V obrobnem so malone del
simbolnih obveznosti govorca, da izrazi pripadnost skupini, njihova ekspresivna teža pa je
precej neodvisna.
V sodobni slovenski literaturi je tak sociolekt izjema; slovenska družbena struktura se je s
svojo simboliko vred po revoluciji spremenila, in slovenski leposlovni avtorji se tega dobro
zavedajo. Dela, ki opisujejo življenje ekonomske elite, so sicer sorazmerno redka in navadno
pripadajo lahkotnejšim žanrom (izobraženska elita, če že ne družbeno obrobje, je za
opisovanje različnih eksistencialnih tem očitno prikladnejša!); jezikovno pa si pogosto
privoščijo nekakšno »razkrinkavanje« resničnih jezikovnih navad ekonomske elite. Tako
Marko Švabić v svojih Ljubavnih povestih (1982):
Direktor Fleksorja je treščil z vrati, drugemu direktorju je zavrela kri, skočil je za prvim na hodnik in zavpil:
»Ti, poslušaj! Tukaj v Regalu sem direktor jaz in tukaj loputam z vrati samo jaz! Ti pa delaj to pri svoji usrani
firmi!«
Direktorju Fleksorja je hotelo vzeti sapo. Obrnil se je, kazalo je, da se bo zaprašil v stanovskega tovariša. Oni
pa še ni povedal vsega. Kričal je vse glasneje:
»Še tole ti bom povedal! Vi v Ljubljani se rajši resnega dela primite in nehajte parazitirati na provinci. Vsi ste
sami čifuti! Drek pa vaš inženiring in kliring. Jaz sem bil mizar, pa bom nekaj naredil za našo državo, vi ji pa
kri pijete, da je že za crknit!«
Zdaj si je moral direktor Regala malce oddahniti, kar je direktor Fleksorja izkoristil, da je zasikal kratko in
nevarno:
»Tole so politične insinuacije, Franci, ne na sodišču, v komori se bomo pogovorili!«
Regalovec je ponorel:
»Kaj me briga, saj tisto imajo tvojega kalibra tiči v krempljih! Poserjem se na vas. Jaz imam za sabo delavce, z
njimi so skup gor rastli, in če bo treba…«
Švabić 1982: 23-24
Čeprav naj bi ta odlomek opisoval komunikacijo direktorjev v prejšnjem sistemu, ko so na ta
mesta prihajali ljudje iz nižjih slojev (jaz sem bil mizar), je značilno direktna (nehajte
parazitirati, drek pa vaš inženiring in kliring) in celo disfemistična (poserjem se na vas)
govorica značilna tudi za novejša dela, kot je npr. Klan Igorja Karlovška (1994; gl. dialog na
209
str. 33-34!). Kontrastno je njihov jezik sopostavljen specifično izobražensko ekscesni govorici
večinskih (nad)kultiviranih govorcev tudi v že omenjenem romanu Jama Toma Snoja:
»Ampak gospod, kako ste že rekli… Hojsak,« se e oglasila gospa. »Jama je vendar enkratni čudež narave, ki se
ga ne sme na takšen način…«
»Jebeš ti čudeže narave. Pomemben je denar…«
Snoj 1999: 80
V besedilih, ko so zgoraj omenjena, je jezik zastavljen nepretenciozno veristično, ponekod
celo z določeno mero simpatije: govorci s svojim jezikom so pač takšni, kot zahtevajo
razmere, v njih pa lahko z njim funkcionirajo na različne etične načine. Močno moralno noto,
kot smo jo opazili že v prejšnjem poglavju, pa tudi v uporabi govorice premožnih najdemo v
delih Franja Frančiča, kot je Shizo (1998):
– Kurba, kje si bil, mar ti zato plačujem po tristo jurjev, da te moram loviti po hodnikih? je odmeval gromki
Šefov glas na koncu dolgega hodnika.
Frančič 1998: 117
Šefova komunikacija s podrejenimi v zgornjem odlomku izkazuje njegovo pravo jezikovno
naravo; ta se spremeni, ko sprejema ugledne politike:
– Upam, da ne bo dolgo trajalo. A pičk bo kaj?
V.d. je bil pripravljen, ni bil prvič v družbi teh pokvarjenih mladih povzpetnikov.
– Seveda, za vas imamo posebno ponudbo, čakamo še na goste iz predsednikovega urada.
Tu se je nekdanji socialistični mladec zarežal:
– Ah, ta naš predsednik, ves čas gleda v tla, spet je z romarji pri papežu in mu poljublja nogo, je duhovičil.
[…]
– Po sprejemu boste lahko šli v bližnji motel, zasebna zadeva, diskretno kot le kaj, naš partner, imajo zanimiv
artistični program, gotovo boste zadovoljni, se je potil in trudil.
prav tam, str. 118–119
Disfemistična komunikacija je v tem primeru vedno komunikacija navzdol (npr. šefa s
podrejenim, politika s šefom). Ko prispe mladi, a močni politik, povpraša šefa po »pičkah«, ta
pa mu vrne odgovor s kultiviranimi evfemizmi (posebna ponudba, zanimiv artistični
program). Spoštovanje dominantne norme je v razredu premožnih in vplivnih le znak, da
situacije nimajo popolnoma pod nadzorom; kadar jo imajo, zdrsnejo v disfemizem. Taka
etiketa se zdi Frančiču izrazito dvolična; njegov odnos nekoliko spominja na Cankarja, ki
estetizira jezik hlapcev in delavcev, neusmiljeno pa šiba jezik meščanske elite. Za Frančiča je
disfemistična govorica družbenega obrobja sprejemljiva, ker je izraz avtentične življenjske
izkušnje; pri premožnih skupinah je ta govorica »pravi obraz«, ki se skriva za neiskreno
formo kultiviranega. Podobno razhajanje bomo opazili pri Jerškovi v okviru ekscesnega
sociolekta (str. 216): čeprav je beseda v enem sociolektu sprejemljiva, je v drugem vredna
prezira; z drugim semiotičnim pomenom prihaja tudi drug pomen, in sicer ne le za govorca
samega, ampak tudi za tistega, ki besedo vrednoti od zunaj.
210
V škotski družbi imajo premožne skupine nekoliko drugačno strukturo. V britanski družbi je
ne le preživelo staro meščanstvo: še vedno pomemben del elite tvori tudi stara aristokracija, ki
je ni nikoli doletela zemljiška reforma (Craig 1996). Za to elito je značilno formalno
spoštovanje kulturnih norm, vendar z lastnimi ekscentričnostmi, pri katerih je kršitev znak, da
si jo govorec lahko privošči.
Tovrstno ekscentričnost zasledimo v jeziku govorcev v romanu Wasp Factory Iaina Banksa
(1990). Pripovedovalčev oče je potomec stare družine, sicer doktor kemije in nekdanji hipi, ki
živi od podedovanega družinskega bogastva.
‘I hope you won’t be getting steaming drunk again. You’ll be arrested some night and then where will you be.’
He looked at me. ‘Eh?’
‘I don’t go getting steaming drunk,’ I assured him. ‘I just have a drink or two to be sociable and that’s all.’
‘Well, you’re very noisy when you come back for somebody who’s only been sociable, so you are.’ he looked at
me darky again and sat down.
I shrugged. Of course I get drunk. What the hell’s the point of drinking if you don’t get drunk? But I’m careful;
I don’t want to cause any complications.
‘Well, just you be careful, then. I always know how much you’ve had from your farts.’ He snorted, as though
imitating one.
My father has a theory about the link between mind and bowel being both crucial and very direct. It’s another
of his ideas which he keeps trying to interest people in; he has a manuscript on the subject (‘The State of the
Fart’) which he also sends away to London to publishers now and again and which they of course send back
by return.
Banks 1990: 55
Fraza steaming drunk je blago ekscesna – duhovit izraz za moralno oporečno dejavnost.
Sodobni obrobni izrazi, kot so loaded, pissed, cunted ipd. tu seveda ne pridejo v poštev;
mogoči so le tisti, katerih ekscesnost »iz dobrih starih časov« govorčeve lastne živahne
študentske mladosti jih dela nekako častitljive, duhovite prekrške dolgočasne kulturne norme.
Podobno velja za očetovo aluzijo na farts ter celo vpletanje tega izraza v kultivirane besedne
igre (the state of the fart).
Posebnosti govorice ekonomske elite se zaveda tudi pripovedovalec v kratki zgodbi »La
Plume de Ma Tante« Roberta Frama (1997), ki jih sicer ne zapiše, jih pa komentira:
Two years later my aunt’s new novel was published. […] Apparently she had reproduced in French the drawly
suburban accent of my sort very well, with its lockjaw inflections, its nuances and its slang. She had
concentrated on the tiniest things in myopic and incantatory fashion, which precisely suited the French taste.
Frame 1997: 292
Govorica prestižnega predmestja, ki jo sam Frame označi kot »repository of hypocrisies and
repressions« (str. 290), pač ni preprosto kulturni jezik – je govorica, polna »lockjaw
inflections, nuances and slang«. V trenutku pripovedovanje se je pripovedovalec sramuje;
začuti lahko, da jo tetino literarno delo (literarni jezik!) projicira kot nekaj grdega, manj
kultiviranega, kot domnevajo njeni govorci.
A tudi najbolj klišejske prvine kultivirane forme so lahko osmešene, kadar se jih loti druge
vrste avtor. Alasdair Gray je sicer pisatelj, ki se ne spušča v obrobno govorico kot njegovi
211
generacijski vrstniki James Kelman, Liz Lochead, Tom Leonard in drugi (zato smo ga z
večino del uvrstiti med literariste), deli pa njihov odpor do togosti kultiviranega sociolekta. V
romanu Something Leather (1990) je izkoristil posebnost angleške dominantne norme, da
velja za standardno tista izreka, ki manj sledi pisavi. Gre za izreko [r] pred soglasnikom ali
izglasjem, ki je v standardni izreki43 onemel (npr. born [bo:n], store [sto:]), v vrsti manj
prestižnih izgovarjav (tudi v škotski) pa ne. Kljub temu pa se standardna ortografija navadno
obravnava kot kot zapis standardne izreke, in govorci narečja so tisti, ki jih avtorji praviloma
zaznamujejo z nestandardno ortografijo. Gray je to konvencijo obrnil ter z nestandardno
ortografijo zaznamoval govorce, ki govorijo standardno, torej pripadnike družbene elite. Tako
je zaznamovana ravnateljičina govorica v naslednjem odlomku:
Linda understands some but not all of this. She says, “If I stop trying to get in I’ll ave nobody to talk to. The
uvers giggle whenever I opens me mouf.”
“I can hardly blame them for that, Linda. I really think you ought to give me yaw fatha's record for a while."
Linda's mouth opens wide, her face whitens and she starts to choke. Her voice is like her father's, who talks
and sings in the main dialect of Greater London. His new money has enabled him to buy a new wife and
pension off the old one. Linda has been sent to this school to have the main dialect of Greater London rubbed
out of her voice, the main dialect of the British rich stamped there instead. This has not yet happened because
Linda cannot sleep unless she first plays one of her father's records, turning the sound low, putting her ear
near the speaker and dreaming he sings just to her; dreaming also that he, she and her mother still live in a
brick terrace house with two cosy rooms downstairs and two up, a house with a small park near by where she
can run and tumble with children whose friendly voices sound like her own. If someone suggests to Linda that
she part with the record she starts to suffocate.,
"I apologize!" says the headmistress, flinging her arms up in a gesture of surrender, "1 promise not to suggest
that again. I will eventually destroy your father's record because you beg me to and then you can begin to
speak the language of Shakespia and Docta Johnson. But Harriet is a lot lonelia than you, Linda, and she neva
giggles at how you speak. She neva giggles at anything. If you made friends with ha you would be helping ha,
and yawself, and (I confess it) me! I am a selfish businesswoman, Linda. Mine is not a good school, it is a bad
school if the cousin of a queen and the daughta of a famous singa are both lonely little gels hia."
Linda thinks hard about this, sighs and says wistfully, "I would like that a lot, Efel, but I wouldn't dare. The
troof is, Yordis would do somefing orrible to me if I joined the enemy."
Gray 1990: 30–31
Učenka Linda, ki jo mati ene od sošolk zaničljivo poimenuje new money, je delavskega
izvora; zaznamovana je z že tradicionalnimi ortografskimi zaznamovalci narečja cockney
(nemi vzglasni [h] v orrible, [f] za [θ] v mouf, Efel, troof, somefing, [v] za [ð] v uvers).
Kultivirana govorica ravnateljice pa je zapisana neobičajno: izpuščen je r pred soglasnikom
ali izglasjem: yaw fatha, Shakespia, Docta, lonelia, neva, ha, doughta, singa, gels za your
father, Shakespeare, Doctor, lonelier, never, her, doughter, singer, girls. Gray je tukaj – v
maniri svoje siceršnje jezikovne neortodoksnosti – obrnil proti kultiviranemu sloju orožje, ki
ga ta navadno uporablja proti drugim.
Nekoliko drugače kultivirani jezik staromodne vladajoče elite podira James Kelman v
zgodbici »The Streetsweper« iz zbirke The Burn (1991):
43
Več avtorjev sicer trdi, da »received pronunciation« ali RP ni standardna, temveč sociolektna izreka in da
angleščina standardne izreke pravzaprav sploh nima (O'Donnell in Todd 1980, Trudgill 1999). Kot standardno jo
obravnavam, ker gre za referenčno izreko v vseh slovarjih britanske angleščine – čeprav danes nekdanjo veljavo
kot »pravilna« govorica radia in televizije že izgublja tudi v »resnih« oddajah.
212
But you’ve got your brush you’ve got your brush and he stepped out and was moving, dragging his feet on fast,
dragging because his left leg was a nuisance, due to a fucking disability that made him limp – well it didni
make him limp, he decided to limp, it was his decision, he could have found some new manner of leg-motoring
which would have allowed him not to limp, by some sort of circumlocutory means he could have performed a
three-way shuffle to offset or otherwise bypass the limp and thus be of normal perambulatory gait. This was
these fucking books he read. Peter was a fucking avid reader and he got stuck in the early Victorian era, even
earlier, bastards like Goldsmith for some reason, that’s what he read. Charles fucking Lamb, that’s who he
read; all those tory essayists of the pre-chartist days, that other bastard that didni like Keats. Why did he read
such shite. Who knows, they fucking wreaked havoc with the syntax, never mind the fucking so-called sinecure
of a job, the street cleaning. Order Order. Sorry, Mister Speaker. But for christ sake, for christ sake.
[…]Alright he was good, he was still doing the business at forty-seven, but no self-congratulatory posturing if
you please, even though he was still going strong at the extraordinarily advanced age of thrice fifteen-and-two-
thirds your honour, in the face of extraordinarily calamitous potentialities to wit of said so-called sinecure.
Mister Speaker Mister Speaker, this side of the House would request that you advise us as to the appertaining
set of circumstances of the aforementioned place and primary purpose for said chappies’s sinecure so-called.
Uproar. A Springburn street. Put on the Member for Glasgow North. The Member for Glasgow North has fuckt
off for a glass of claret. Well return him post-haste.
Kelman 1991: 77
Ulični pometač med svojimi nočnimi meditacijami (pripovedovalec tu uporablja polpremi
govor) v obrobnem sociolektu (fucking disability, it didni make him limp itd.) prvič ironizira
kultivirani jezik z do absurda izumetničeno konstrukcijo »by some sort of circumlocutory
means he could have performed a three-way shuffle to offset or otherwise bypass the limp and
thus be of normal perambulatory gait«. To takoj upraviči z izjavo – znova v lastnem
sociolektu – »this was these fucking books he read«. Fraza je izposojena iz knjig kot nekakšen
dokaz, da kulturni jezik knjig tudi sam obvlada, čeprav je sicer lojalen govorec drugega
sociolekta, kar nemudoma dokaže z izbruhi: »Charles fucking Lamb«; »that other bastard
that didni like Keats«, »they fucking wreaked havoc with the syntax«. Toda v nadaljevanje se
dialog med jeziki spremeni: posreduje glas namišljenega sodišča, varuhov javne morale
(Order Order.). Pometač je s svojo vulgarnostjo onesnažil kulturni jezik knjig, ki je v domeni
vladajočega razreda; za to se mora opravičiti (Sorry, Mister Speaker) in hiperkultivirano
razložiti, da so krive »extraordinarily calamitous potentialities to wit of said so-called
sinecure«. Sodišče posreduje v enakem tonu: Mister Speaker, this side of the House would
request that you advise us as to the appertaining set of circumstances (…); a ker je sodišče le
v njegovi glavi, ga pometač seveda zlahka preglasi s svojim ciničnim komentarjem: »The
Member for Glasgow North has fuckt off for a glass of claret.«
Za razliko od Frančiča, ki kritizira dvolično vulgarnost nove elite, Gray in Kelman vsak na
svoj način (s pačenjem forme, s hibridiziranjem) smešita monolitni jezik stare elite, torej prav
tisti kultivirani jezik, ki eliti domnevno pritiče. Gre za dominantno normo, ki jo lahko krši le
elita sama in na lastne kultivirane načine, s svojimi drobnimi ekscentričnostmi v besedišču in
diskurzivnih strategijah; kadar normo krši obrobje, morajo posredovati varuhi javne morale44.
44
V primeru Jamesa Kelmana tudi dejansko so posredovali. Leta 1992 so njegovi knjigi A Chancer in A
Greyhound for Breakfast administrativno umaknili iz srednješolskih knjižnic zaradi domnevne obscenosti jezika
(Kravitz 1997: xxii). Ko je leta 1994 za roman How late It Was How Late prejel prestižno Bookerjevo nagrado,
213
Jezik nove ekonomske elite je v sodobnih delih na splošno drugačen, bolj »ulično
verodostojen«, čeprav tudi v tem primeru brez tiste vulgarnosti, ki to skupino zaznamuje v
sodobni slovenski literaturi. To seveda še ne pomeni, da ni predmet kritike, ki po svoje
spominja na Frančičevo. Njegova ironična postekscesnost je razkrita kot izraz hipokrizije, ki
za evfemizmom skriva nemoralno brezobzirnost, na primer v zgodbi Candie McWilliam
»Being a People Person« (1997):
'Yup. Well, Pat, you see, you are pretty much the only guy who's had the ultimate experience of all we feel our
target group wants from a choc bar.'
'Me?' asked Patrick again. He was silly with new love. The person before him had very likely gone mad;
perhaps he'd fallen in love overnight, too. Stranger things happen, truth stranger than fiction, all that. . .
'Pat, old thing, am I right in thinking you gave one to that little pot of honey who by chance cropped up at our
yesterday meeting?' The words 'by chance' had a cheesy tone.
Of course he was disgusted, but he couldn't deny it. Nor could he see the harm in admitting to love. He loved
her, would marry her, keep her always, cherish her.
'Wake up, Patrick, did you or did you not? Ah, 1 see you did; one better you'll agree than the boss's daughter
type you were porking, all opinions and poncho?'
McWilliam 1998: 205
Mlada vodstvena delavca v firmi, ki ravno ustanavlja novo slaščičarno za svoje izdelke, se
pogovarjata o dekletu, ki jo je eden od njiju prejšnji večer zapeljal. V pogovoru se izkaže, da
je dekle nimfomanka, ki jo firma želi zaposliti kot natakarico v slaščičarni; Patricku so jo
pravzaprav podtaknili, da nevede preizkusi daljnosežnost njene spolne privlačnosti. Pogovor
je predvsem v uvodu zaznamovan z evfemizmi, ki se nanašajo na dekle, v katero je Patrick
zaljubljen (the ultimate experience of all we feel our target group wants from a choc bar; that
little pot of honey); evfemizmi, ki skrivajo globoko pokvarjenost njihovega dejanja
(sogovornikove besede imajo cheesy tone). Evfemizmov se otrese, ko preide na oznako
prejšnjega Patrickovega dekleta (the boss’ daughter type you were porking, all opinions and
poncho) – čeprav je pork postekscesna ustreznica za obrobne shag ali fuck, je nemoralnost
sociolekta v danem kontekstu že nezgrešljivo izpostavljena.
Od postekscesnih sociolektov, ki prihajajo v ospredje pri jezikovnih označitvah nove
ekonomske elite, so v povprečju precej pozitivneje zaznamovani pristni ekscesni sociolekti,
katerih primere si bomo ogledali v naslednjem poglavju.
je sledil pravi medijski škandal zaradi meril žirije. Leta 1998 pa je bila v medijih ogorčeno napadena odločitev
Škotskega sveta za umetnost, da šolam brezplačno razdeli izvode del sodobne škotske literature. Literarni
dosežki »mračne dobe škotske književnosti« naj bi mladino namreč pohujševali.
214
5.5. Ekscesni sociolekti
5.5.1.1. Od izobraženskega …
Izobraženska ekscesnost se v slovenskem leposlovju izraža predvsem v jeziku boemskih
(pogosto kar pisateljskih) pripovedovalcev. Pripovedovalci, ki v jeziku mešajo kultivirane
prvine z vulgarizmi, obenem pa se radi dotikajo provokativnih tem (predvsem spolnosti), so v
mlajši slovenski literaturi precej pogosti: so nekakšen izraz programske drže, da mora
literatura z vsemi sredstvi, ki jih nudi jezik, prodreti do »bistva stvari«, ne da bi se pustila
ovirati normam; to je pravzaprav bistvo življenjske drže boemstva nasploh. Tak je na primer
pripovedovalec v romanu Vinka Möderndorferja Tek za rdečo hudičevko (1996), ki mu po
eni strani niso tuji kultivirani, literarni opisi »hotne vlažnote, ki je decentno pridišala« (str.
56), po drugi strani pa se v konverzaciji ne izogiba sproščene robatosti:
»Včeraj sem bil pijan, oprosti, če sem vse zajebal.«
»Saj nisi. Bil si tako, tako…« Sidra hoče poiskati čim manj bolečo besedo.
»Zoprn…« jo dopolni Štefan. »Me prav zanima, kdaj boš šel na avtobus?«
»Me mečeš ven?« se takoj naredim užaljenega.
Sidra naju zmedeno gleda. Ne razume najinega humorja. Ni navajena najinih desetletnih štosov.
»Ja. Zgini! Preklet jokavec frdamani!«
Sidra ne razume. Zdaj začudeno gleda enega, zdaj drugega. Pripravlja se, da bo prosila zame: 'Štefan,
milosten bodi! Bodi milosten!'
»Veš, midva s Štefanom se imava pravzaprav zelo rada,« ji razložim.
Še vedno ne razume.
»Zezava se.«
»Nič zajebavava,« me še bolj resno nadere Štefan. »Celo življenje ga že prenašam, kadarkoli se mu življenje
zadrgne, pride in potrka na moje duri. Ločil se bom! Častna! Ločil od njega! Od mize in postelje!«
Sidra se zasmeji.
»Ne me zafrkavat! Igrata kot dva pedra!«
»Saj tudi sva,« rečem. »anede Štefek?«
Möderndorfer 1996: 24–25
Kultivirana ekscesnost se ne kaže le v mešanju kultiviranega besedišča (humor, milosten,
življenje zadrgne, duri) z vulgarnim (zajebal, štosov, frdamani, zezava, zajebavava, pedra),
temveč v celotnem konceptu spodkopavanja žanra prepira. Kar se »zunanjim« opazovalcem
zdi kot prepir, je v resnici »štos«; ritualno spopadanje je v resnici krepitev vezi. Podobno je
slikar Štefan brez upiranja pripravljen sprejeti in tako izpodkopati namig na to, da njuno
vedenje podobno vedenju homoseksualcev; nagajiv očitek je sprevrnjen v šalo, v svojo
negacijo, s tem pa v novo krepitev vezi na osnovi skupnih svobodomiselnih vrednot.
Möderndorfer torej izrazi sociolekt ne le z besediščem, pač pa tudi skozi diskurzivno
strategijo.
Nazoren zgled ekscesnega v samem pripovednem jeziku – ne dialogu – nam daje
pripovedovalka romana Andreja Moroviča Vladarka (1997):
215
Sreča v nesreči, kača je odpeketala. Prišla sem do visokega zidu, slepa ulica. Morala sem plezati, kar pa ni
bilo tako težko, saj so štrleče skale nudile dovolj oprimkov. Na drugi strani je besnelo trnasto grmičevje,
postalo mi je tesno pri srcu. Kobacala sem dalje, dokler se goščava ni toliko razredčila, da so se pokazala tla
in sem začela sestopati. En - dva se je to zgodilo, majav kamen, in že sem butnila na mamko Zemljo. Peklensko
me je prestrelilo v gležnju, ki je v dveh sekundah zatekel, pa sem imela šmorn. Nebesa, rit in zajla, dokončno
sem postala panična. Majica je bila raztrgana, krilo prepolno bodic in roke in vrat in lica prekriti s pekočimi
marogami. Kot sto milijonov let pred mano z drevesa padli človečnjaki sem zagrabila prvo preklo in vžgala po
bodeči kugi, da si izborim prehod. Besnela sem iz srda nad kljuvajočim gležnjem in dosegla le blokado
artefakta, ki ga žilavo vejevje ni več dalo iz rok.
Morovič 1997: 38–39
Morovičeva pripovedovalka je mlada upornica, ki je iz želje po umetnosti prešla v svojevrstno
»umetnost življenja«. V jeziku uporablja vrsto kultiviranih izrazov (tesno pri srcu; srd;
blokada artefakta) in metafor (peklensko prestrelilo; bodeča kuga), ki pa so delno že
eksplicitno parodirane (mamka Zemlja), obenem pa vrsto značilnih ekscesnih izrazov – ne
(vedno) zaradi svoje vulgarnosti, temveč zaradi spakljivo pretirane ekspresivnosti (kača je
odpeketala; besnelo trnasto grmičevje; šmorn; nebesa, rit in zajla; vžgala po bodeči kugi).
Raznorodno besedišče v tem odlomku odlično ponazarja intertekstualno naravo ekscesnega
sociolekta, ki v tem primeru temelji na kultiviranem. Obenem pa spakljivost tega jezika še
vedno učinkuje veristično, ne kot nekatere destruktivno-intelektualne jezikovne igre, ki si jih
bomo ogledali v poglavju 5.7 (npr. Kronski).
Izrazita sovražnost med jeziki ekscesnih alternativnih in kultiviranih dominantnih vrednot je
izražena v delu Marjetke Jeršek Teden dni do polne lune (1988). Glavna junakinja,
pankerska študentka Tisa, se po literarnem večeru, na katerem je brala svojo ekscesno
poezijo, po naključju sreča z mladimi kulturniki iz občinstva:
Čez nekaj minut so se v Union prikotalili neki mladi kulturniki s tistega literarnega večera. Posedli so k eni
sosednjih miz in neutrudno k nama obračali glave. Po kakšni tretji rundi, ko so si, resnici na ljubo, zelo hitro
sledile, so se trije izmed njih opogumili in hrabro prisedli k najini mizi. Takrat namreč niso niti slutili, da bodo
čez deset minut že kar krepko obžalovali to nepremišljeno dejanje.
Verjetno so si mislili kaj takšnega:
»Aha, zdej bomo pa mi, težki frajerji, mimgrede upecal te dve osamljene pičke.«
Que buena idea! Pa ne da so se mislili lotiti zadeve s svojim, hm, literaturnim šarmom?
»Ti, a to pišeš kar tko, fonetično, mislim ta sleng?« me je vprašal eden izmed njih, vtaknjen v slabo krojene
kariraste hlače.
»Ja, seveda, kakofonično nihilistično, s ščepcem vesele kvadrofonije,« sem mu brž odgovorila.
»Ha, ha. Ti se verjetno šališ,« je povzel.
»Najbrž,« sem skomignila z rameni in pričakovala nadaljnja vprašanja.
»Ampak veš, meni je bilo pa zelo všeč, zares,« se je oglasil drugi, nekoliko bohemsko zaklošarjen bradač, in
nadaljeval, seveda v bolj ali manj pravilni knjižni slovenščini:
»Tako toplo, ljudsko je zvenelo.«
Najbrž s tem ni mislil nič slabega, toda bolj me pa zares ne bi mogel razjeziti.
»Kaj toplo! Kaj ljudsko! Ti si totaln brezveznik. Pejt zdele na štacjon, sed tam na glajzah do dveh zjutrej, pa
boš pol vidu, kolk je to toplo! In ljudsko! Ha! Zlo toplo in zlo ljudsko, posebej še, če nimaš nkamor drgam za
it.«
»Al pa rajš ne it, ti bo brada zmrznla,« je resno pripomnila Darja. Na srečo noben alternativec ni imel brade,
ker brade so šle Darji namreč blazno na živce. Enkrat je celo izjavila, da so bo odselila v Albanijo, ker so tam
brade prepovedane.
Tretji kulturnik mlajše generacije, utelešenje resnosti in tipični ekskrementalni produkt establishmenta, je vrgel
med nas na mizo iztrgano, težko filozofsko vprašanje:
»Ali si ti ženska z velikim Ž ali z malim ž?« me je vprašal. Besno sem ga pogledala.
»Jest sem ženska über alles,« sem rekla, ker sem se ravno domislila pesmi California über alles benda Dead
Kennedys.
216
»Tisa, jest mam teh tipov že do tlele. Pejt greva rajš u Rio!« je prizadevno zatečnarila Darja.
»Torej, fantje – odjebal ste. Tukej ni več kej,« jim je še plastično pojasnila, kako stvar stoji.
Razširila sem roke in skomignila z rameni, češ, nismo na istem nivoju.
Vstali sva in pograbili plašče.
»Aha! Bežita! Strah vaju je ene ornk intelektualne debate!« se je prav privoščljivo oglasil karirasti.
»Ti si lohk mirno utakneš u rit to svojo intelektualno debato, pa čao ad acta,« ga je zavrnila Darja in me
energično povlekla za sabo.
Jeršek 1988: 47–49
Zapis sociolekta je tu najbolj verističen od doslej prikazanih odlomkov in najbolj podoben
jeziku v našem korpusu iz jezikovne stvarnosti, saj je zaznamovan ne le fonetično, temveč
tudi slovnično, kar je v slovenski književnosti izredna redkost (izguba dvojine v ženskem
spolu: te dve osamljene pičke; prislovni zaimek mere kolk namesto standardnega kako;
podobno tudi drugod, npr. glagoske pripone v pridet namesto standardnega priti, str. 63).
Taka radikalnost je gotovo posledica prav posebne agresivnosti, s katero pripovedovalka
odklanja »mlade kulturnike«, »težke frajerje« v »slabo ukrojenih hlačah«, ki govorijo »bolj ali
manj pravilni knjižni slovenščini«. Poseben vidik sovražnosti pa se nakazuje tudi v odnosu
pripovedovalke do istovrstnih izrazov – ta je namreč precej dvoličen (prim. Frančičevo
obravnavo ekonomske elite in obrobja, str. 210). Čeprav namreč tudi v govorici Tise in Darje
mrgoli izobraženskih prvin (španski citat que buena idea, nemški ženska über alles,
kakofonično, nihilistično, ekskrementalni produkt establishmenta, ad acta), je Tisina reakcija
na literatovo besedo fonetično, ki bi jo prav tako lahko uporabila tudi sama, skrajno
posmehljiva. Uporabljena je namreč v drugem okviru, v drugem sociolektu: kot jezik doživlja
Tisa, isti leksem v različnih sociolektih ni tudi enak; v njihovem sociolektu je vreden
posmeha.
Tako sovražnost do dominantnih norm je praviloma najti v uporniški mladostniški literaturi; v
enako (jezikovno) kategorijo sodita tudi npr. romana Lenarta Zajca (5 do 12, 1998; Zguba,
2001). Obenem pa je v sodobni slovenski literaturi najti tudi primere, ko je podoben
ekskluziven ekscesni sociolekt obsojan od zunaj – v imenu kultiviranega jezika. Tak je na
primer roman Mile Jakopič Dan brezumja (1999).
V romanu Mile Jakopič najdemo tri glavne sociolekte. Prvi je jezik družbenega dna, malih
kriminalcev, med katere je padla tudi mati glavnega junaka; njihov jezik si bomo ogledali
nekoliko pozneje. Drugi je sociolekt novinarske druščine, ki obkroža glavna junaka Freda in
Elija. Novinarska družba je izobražena in vplivna; vendar pa Jakopičeva njihov jezik označuje
kot vulgaren kliše ali, kot sporoča spremna beseda na zavihku knjige »nič drugega kot
žargon«, kar nekoliko spominja na Ivasovo etično sodbo (Ivas 1988, gl. poglavje 2.3.8.1).
Prisluhnila je, ker se je Sonja spet jezila, kako ne more verjeti, da ji je vse skupaj spodletelo, da se ni mogla
zriniti tja, kjer bi zares nekaj predstavljala. »Ne morem razumeti, kako sta se zrinili na televizijo tista
nemogoča Pohorca, pa tista platfusarska Jančigajca.«
»Nastavljali sta,« je strokovno ugotovil Lovro.
Sonja se je namrdnila in zamahnila z roko. »Očaral si me s svojim cinizmom,« je rekla in Lovra oplazila s
svojimi velikimi temnimi očmi.
217
»Eh, punca, menda ne misliš, da si jo zmeraj pravočasno odmaknila.«
»Ti, pesjan, o meni že ne boš govoril tako vulgarno. Žališ me. Sicer pa, zato, ja, prav zato, ker se nisem
kurbala, nisem ničesar dosegla.«
Jakopič 1999: 51
(Ponekod izobraženski) vulgarizmi, s katerimi avtorica zaznamuje govorce, so le delno
avtentični (platfusarska, nastavljati, odmakniti jo, kurbati se; ženske oblike Pohorca,
Jančigajca), delno gre za nekako arhaične, literarne vulgarizme, podobno kot bomo videli pri
njenem obrobnem sociolektu spodaj (pesjan). A za razliko od nekoliko prej predstavljenih
primerov ekscesne intertekstualnosti vnašanje kultiviranih prvin v tem vzorcu ne učinkuje
avtentično, kohezivno (nemogoča Pohorca, očaral si me s svojim cinizmom, o meni že ne boš
govoril tako vulgarno, žališ me); ti izrazi in diskurzivne strategije niso združljivi s prvimi v
avtentičen sociolekt, saj so v resnici evfemistični, brez kanca ekscesnega humorja.
Pripovedovalka tega sociolekta nikakor ne more videti »od znotraj«, zato tudi ni verističen,
temveč je umetno ustvarjen z nekakšno denegeracijo bralčevega kultiviranega sociolekta –
drugačen jezik, jezik drugega, in sicer degeneriranega drugega. Da pripovedovalka vidi
govorce kot druge, kaže tudi s tem, da se postavlja celo v vlogo tolmača njihovega jezika za
kultiviranega bralca, ki mu njegovo izrazje predvidoma ni domače:
Nekdo je stegnil roko in ji ponudil cigareto. Pogledala je. Bila je Sonja. »Spet smo staknili nekaj trave,« je
rekla.
Ana ni bila presenečena, saj je bilo na takih zabavah kajenje marihuane in hašiša obvezno kot pijača. Vseeno
je čik odklonila, ker take svinjarije ni prenesla. Če je samo nekajkrat potegnila Meri Džejn, se ji je obrnilo v
želodcu.
Jakopič 1999: 47
Pripovedovalka predvideva, da bo bralec nad mamilom na novinarski zabavi presenečen, zato
mora posebej omeniti, da Ana ni bila, kajti marihuana in hašiš (s katerima prevede izraz trava,
nato kot zgled tega sociolekta navrže še arhaični ekscesni izraz Meri Džejn) sta na teh
zabavah v nasprotju s pričakovanji pravzaprav »obvezna kot pijača«. Avtorica Ano še
dodatno poudarjeno vrednotno solidarizira z bralcem v sodbi, da so te substance »svinjarija«.
Nasprotje degeneriranemu sociolektu večinske druščine sta govorici glavnih oseb, Lucijinega
sina Freda in njegovega prijatelja Elija. Eli je za pripovedovalko človek, ki ne prenese
»sprenevedanja, zavajanja in slepomišenja. Všeč mu je […] pošten, odkrit pogovor, brez
cingljajočih izbranih besed, ki tipajo po človeku in razburjajo njegove najobčutljivejše dele.«
(str. 78) Tudi sam uporablja vulgarizme, vendar so ti za pripovedovalko moralno upravičeni:
»svojih besed ne uporablja drugače kot v preklinjajoči govorici, kadar obračunava s
primitivnostjo intelektualnega barbarstva« (str. 80). Do svojih vrstnikov je neusmiljen:
Njegov glas je bil nevarno prijazen, ko mu je rekel. »Veš, Domi, takih oslarij pa zares ne bom poslušal. Saj ne
boš preveč užaljen, kajne, če ti povem, da tudi tvojega sranja ne berem več, kajti slaboten želodec imam in ne
prenesem tvojih komentarjev, ki niso drugega kot razdeljevanje izpopolnjenih receptov. Sovražim ljudi s
sprijenim talentom, s katerim se ponašajo v svojem pisanju, zato ker še malo ni v ravnovesju z njihovo vestjo in
prepričanjem. Seveda, varno in previdno utripanje peresa ti zagotavlja kimajoče odobravanje in brezskrbno
kretanje med ljudskimi izbranci, ki se sicer prijateljsko izmenjavajo, kar pa tebe ne moti, saj se navsezadnje vsi
skupaj lovite za isti rep. Verjetno ti še nihče ni povedal, da mora biti novinar osebnost z lastnimi možgani,
218
samostojnimi ocenami in prognozami, ki jih pridobi iz vsakdanjega ušivega življenja, ne pa iz življenja
kravatarjev in metuljčkarjev, ki si sposojajo razum in se še zmeraj gredo poskusno oddajo: pomoč zajebancem
in smrt uravnovešencem.«
Jakopič 1999: 71
Eli predstavlja v tem besedilu pozitivno ekscesnost: z »zajebanci« in »sranjem« imenuje tiste
ljudi in pojave, ki to v skladu z vrednotami pripovedovalke tudi zares so. Izrazi pa so tu
umeščeni v še bolj visoko literariziran besediščni, semantični in skladenjski okvir (varno in
previdno utripanje peresa ti zagotavlja kimajoče odobravanje in brezskrbno kretanje med
ljudskimi izbranci); jezik je popolnoma neverističen, je zgolj pripovedovalkina retorika, ki
besedam podeljuje vrednost glede na to, v katerem sociolektu so izrečene (kar je v enem
jeziku vulgarno, je v lahko v drugem umestno).
Nobeden od omenjenih romanov, ki temeljijo na jezikovnem ekskluzivizmu, dejansko ne
dosega posebne kakovosti; in vprašanje je, koliko je njihova neprepričljivost prav posledica
njihove notranje jezikovne nestrpnosti, ki nima smisla za izkoriščanje intertekstualne igre
pomenov. Namesto podiranja simbolnega reda vzpostavljajo še bolj eksplicitnega, celo
totalitarnega. Tudi v tem primeru se izkaže, da so ravno manj kakovostna dela pogosto najbolj
hvaležno gradivo za analizo, saj so v njih konvencije najbolj razgaljene.
5.5.1.2. … proti obrobnemu

Nekakšen mejni primeri, ko se ekscesni sociolekt giblje med nadkultiviranim in že kar
obrobnim sociolektom, so pripovedovalci, sorazmerno številni v novejših slovenskih romanih,
ki so po svoji družbeni funkciji še neke vrste intelektualci, vendar pa so nad dominantnimi
normami razočarani, zato kultivirane prvine v veliki meri sploh opuščajo in jih nadomeščajo z
obrobno »ulično modrostjo«. Že zgoraj opisani Möderndorferjev junak je se giblje v to smer,
vendar je osnova njegovega jezika po svoji formi (zapis, slovnica, besedišče) še vedno dovolj
kultivirana. Metod Pevec v že omenjenem romanu Carmen govorico svojega boemskega
glavnega junaka Gorana, pisatelja z visoko izobrazbo, ter njegovih vrstnikov (»mladega
urednika« Dareta, »koščene intelektualke« Kitke) umesti v mnogo bolj obrobne vzorce.
Njihovo govorico zaznamuje tudi s fonetičnim zapisom – drugače kot jezik govorcev iz
srednjega razreda. Spodnji zgled ponazarja srečanje med Goranom in njegovim urednikom:
»Kje pa ti hodiš? Povsod te iščem, jebenti. Tenek sem ko sto mater. Rabm za naslednje »Pokvarjenke« vsaj tri
štorije, ti si se pa v zemljo ugreznu. A si se v kakšno partijo vpisu, al kaj, da te ni nikjer.«
»Živjo.«
Goran je najprej pozdravil, da bi ustavil nadaljnje Daretovo duhovičenje. Dare je odložil svoje delo in šele
zdaj bolj pozorno pogledal Gorana.
»Slabo zgledaš. A si kej v riti?«
»Iz stanovanja me mečejo.«
»Spet! Kolk rabiš?«
»Tristo mark.«
»A v markah plačuješ?«
»Sej tud šilinge vzame.«
Pevec 1991: 196–197
219
Čeprav se Goran v primerjavi z brezdomci, ki jih raziskuje kot gradivo za roman, počuti »kot
vsiljiv razredni sovražnik« (str. 33), je njegov jezik prav zaradi te fonetičnosti prikazan kot
znatno bolj solidaren z njihovim kot npr. jezik (prav tako boemskega) Möderndorferjevega
pripovedovalca, ki je zaznamovan le z delom besedišča in z diskurzovnimi strategijami. Bliže
mu je celo kot jeziku njegove stanodajalke Adele (gl. str. 197), kar kaže na večji družbeni
prepad med njima kot pa med njim in brezdomci; to ustreza zgodbi, v kateri se Goran v mlado
prostitutko Carmen zaljubi, z Adelo pa ima povsem telesno razmerje. Vsa semiotika
sociolekta v tem romanu kaže, da vidi implicirani avtor kultivirani sociolekt kot prazno formo
brez emocije, kot svojevrstno preračunljivost, in da je šele v ekscesu, ki se kaže v
simpatiziranju izobraženega govorca z obrobjem, čutiti resnično, neizumetničeno življenje.
Kljub temu pa se Goran v ta jezik ne more povsem spustiti; čeprav je nad njegovo neposredno
emocionalnostjo fasciniran, sam uporablja bistveno manj vulgarizmov kot njegovi novi
klošarski znanci. Njegova fascinacija je v romanu večkrat vidna, tako na primer v spodnjem
dialogu s Carmen, ko se ta vrne z nočnega blodenja (str. 133–134):
»Carmen, a se lahko neki zmenva,« je poskusil z mirnim pogajalskim nagovorom.
»Ja? Kaj pa?«
»Da ne boš več tega počela...«
»Česa?«
»Saj veš...« Goran je odločno preveč mencal.
»Dej, povej no! Kaj ti je nerodn! Kaj cvikaš! lepo reč: Carmen nehi se kurbat!« Carmen mu je tako rekoč
kradla iz ust, prehitevala ga je. Oponašala je moško robustno moč. Demonstrirala mu je, kako se nekaj reče
odločno in brez predsodkov, tako rekoč možato.
Pevec 1991: 133–134.
Kasneje, ko je ločen od Carmen, si pogosto zaženi »njene 'fucking' neposrednosti« (str. 225);
v obilje vulgarizmov zapade le, ko se proti koncu romana v hrepenenju po Carmen obupan
napije (str. 239–241). Ta izbruh spodbudi spomin na njeno govorico: »Veš kaj bi mi zdej rekla
Carmen? Fuck off, bi mi rekla. Odjebi!«
Že onkraj te meje pa so pripovedovalci, značilni za prozo Dušana Čatra (Imitacija, 1996;
Patosi, 1999; Ata je spet pijan, 2002). Pripovedovalec njegovega zadnjega romana je pisatelj,
ki zaradi nedobičkonosnosti tega poklica občasno dela tudi kot mafijski izterjevalec denarja.
V njegovem jeziku na intelektualski status spominja le občasna izobraženska tujka, sicer pa je
to v celoti ekscesna obrobna govorica ulice:
»Jebenti boga! Jaz sem ti gradil tale vodovod, jaz sem kopal jarke, da imaš ti zdaj pofukan vodovod. Tako
rekoč v mojem fletu, ej! Petinosemdesetega, mali! Petinosemdesetega sem jaz tule švical in ti gradil pofukan
vodovod. In ti boš mene zajebaval? Ti boš mene v glavo jebal? Kaj bi sploh rad? A? Kaj bi rad?«
Mislim. Totalka se mi je odrolalo. Spomnil sem se tistega Velenjčana in njegovih groženj. Jurče se je na ves
glas smejal, Dragan in Miša pa sta bila na smrt resna. Takšna je bila pač njuna vloga. Meni se je pa res do
amena zrolalo. Nisem igral. Kar po srbsko sem začel kričati nanj.
»Ti češ mene da jebeš, a? Hočeš da me jebeš? Hočeš da me jebeš sada, a? Eto,« sem mu rekel in si potegnil
hlače in gate do kolen. Počepnil sem in mu pred nos nastavil svojo rit. »Hočeš da me jebeš, a? E pa jebi me
onda? Jebi me, majku ti!«
Z nago ritjo sem se usedel na njegov presrani fris, malce pošejkal z njo, potem pa sem vstal in ga še enkrat
mahnil z odlomljeno pipo. Tokrat po kolenu.
220
»Počasi, počasi. Pa ljudi smo,« je rekel Dragan in dvignil malega. Posadil ga je nazaj na stol. Iz glave mu je
tekla kri. »E, pa zdaj… kaj bomo?«
Spet isto sranje. Jok, izgovori, patos do fundusa.
Čater 2002: 132-133
Obrobnost tega jezika se izraža v izrednem številu vulgarizmov (jebenti boga, pofukan, švical,
zajebaval, v glavo jebal, do amena, jebeš, gate, rit, majku ti, presrani fris, sranje) med
katerimi je vendarle najti tudi specifične ekscesne prvine (flet, totalka, odrolalo, zrolalo,
pošejkal) in ostanke kultivirane govorice (patos do fundusa). V drugem delu svojega izbruha
se celo tako identicira s svojimi mafijskimi kolegi, da preklopi v drug jezik (kar po srbsko
sem začel kričati nanj). Govorec je sposoben z znatnim samozavedanjem manipulirati z jeziki
ki so mu na voljo, in po potrebi ekskluzivistično ekscesnost tudi poudarjati (kot v spodnjem
odlomku, ko se po lastni izjavi »pači«, da bi pridobil sogovornika v krog zavezništva):
»Halo, živjo. Jaz sem. Ti, kaj počneš? Nič? Daj, pridi okoli enajstih v Ortiča!... Kako ne moreš? Ma jebeš
službo! Saj ti ni treba pit, jebiga. Okej, okej! Ja, ja, razumem. Ti, pa če jaz potem pridem do tebe? A lahko?
Superca, stara (tu sem se že malce pačil, priznam). Okej, bom prišel. Ajde, se vidiva. Čao.«
Čater 2002: 82
Posebnost Čatrove upodobitve ekscesnega sociolekta je, da tudi v pripovednem jeziku (ne le v
dialogih) opazno pogosto uporablja nekatere diskurzne zaznamovalce (mislim, res, ej), ki so
tipični znak ustnosti, tako opazne lastnosti ekscesnega sociolekta v korpusu iz jezikovne
stvarnosti. Stilizacija z diskurzno strategijo je v literaturi verjetno tako redka zato, ker imajo
ta sredstva značaj kazalca, so torej precej nezavedna: Čater je morda edini sodobni slovenski
avtor, ki ta stilem uporablja na tak način.
Ekscesni sociolekt pa ni značilen le za boemske pripovedovalce. V sodobni slovenski
literaturi najdemo več primerov ekscesnega sociolekta različnih, pretežno mlajših govorcev z
družbenega obrobja. Matjaž Pikalo tako v romanu Modri e (1998) prikaže srednješolskega
pripovedovalca, ki se izrazito zaveda jezikov okoli sebe in se do njih opredeljuje.
Po vsem tem sem postal žejen kot krota. Moj graben je bil izsušen, da sem špukal iskre in pijača bi mi legla kot
ata na mamo. S postaje sem zavil na levo in se po stopnicah povzpel na manjši trg, kjer je stal lokal, pred
katerim je, tako kot zmeraj, na eni nogi slonela lokalna grue Pavla in kot kak žerjav čakala na stranke. Na
vratih lokala je bil z nekakšnimi modrimi gotskimi črkami napis Modri e.
Pikalo 1998: 31–32
S stene nasproti šanka se je le nemo, kot bi bila v blagoslovljenem stanju, nasmihala freska Justicije. V eni roki
je držala meč, v drugi vago, dopadla pa se mi je tudi zaradi tega, ker je dobra stara Justi kazala dude. Po
fantastični ideji, ki si jo je zamislil dottore, jo je namalal Vinči. Ostale stene je pobarval z modro galjevico, ki
je šintarju ostala še od takrat, ko je vrtal po čekanih.
prav tam, str. 34–35
Njegov lastni jezik je vsekakor ekscesen, saj ga zaznamujejo izrazi ekspresivnega pretiravanja
in disfemizmi (žejen kot krota, šintar, vrtal po čekanih), izposojenke (lokalna grue, dottore),
ironične rabe (v blagoslovljenem stanju, dobra stara Justi, po fantastični ideji), obrobni
(špukal, vago) in specifični ekscesni izrazi (bi mi legla, dude) ter frazemi (kot ata na mamo).
Vendar njegova podlaga ni izobraženska; tujejezične prvine, ki so npr. pri pripovedovalki v
Tednu dni po polne lune znak njene izobraženosti, s katerimi od bralca terja enakovredno
221
obravnavo s svetom, od katerega se sicer superiorno distancira, so pri njem ironizirane.
Pripovedovalec v Modrem e se izrecno izpostavlja kot obrobni govorec, s tem primeru celo
koroškega obrobnega sociolekta – čeprav mu zato celo v okviru ekscesnega grozi, da bo
zaznamovan kot provincialen:
»Kaj te briga, sploh pa ne pustim, da kdo kriči name. A prideš jutri zvečer ali ne?«
»Jaz ne kričim, jaz šrajam, al. …«
Pikalo 1998: 64
»Jaz pa… mislim študirat filozofijo kurjih habic. Res!« sem rekel, zanalašč sem rekel habic in ne repetničk, kot
so govorili v mestu, ker res nisem imel pojma, kaj naj vpišem.
prav tam, str. 117
Pripovedovalec »ne kriči, ampak šraja, al,« zanimajo pa ga »kurje habice«. S svojimi
eksplicitnimi zahtevami ali utemeljitvami pred bralcem se namerava umestiti v družbeno
jezikovno hierarhijo pod lastnimi pogoji: jezikovni obrazci, ki veljajo za prestižne, ga
omejujejo, zanj so pretencizni, nemogoči:
Kadar slišim, da kdo reče srečno, me čisto blokira. Tako ne morem pozdravljati, pa da me ubiješ. Lahko rečem
»serbus« ali »čavo«, tudi »bok«, če je treba, ne morem pa reči »srečno« ali celo dodati »pa brez zamere« (…)
Poleg tega se mi je zmeraj zdelo, da se s »srečno« pozdravljajo ljudje, ki so stari kot Peca. »Malo heca pa
mora bit, a ne?« in taki štosi. Da te ubije.
Pikalo 1998: 92
Vedno je uporabljala izraze, kot »imam sliko« in »in« ali »out«, kar me je zmeraj potolklo, mislim, tega pri nas
v Kanalu res ni bilo pogosto slišati.
prav tam, str. 118
Toda čeprav se na tak način demonstrativno skuša vzpostaviti kot drugačen, boljši, celo kot
bralčev Drugi (točka, iz katere bo bralec lahko videl samega sebe), tudi sam opaža sociolekte,
ki so še bolj nasprotni kultiviranemu kot njegov – in nobenih zadržkov nima, da jih ne bi
postavil v komično vlogo. Za razliko od svojega jih zaznamuje tudi ortografsko in slovnično
(oblikoglasno):
»… Izgubil se mi je brat.«
»Ka pa pol, če ne znam brat! Ka me briga! Če bom hotva, se bom že še naučiva. Mam dojsti cajta,« je ojstro
spregovorila v narečju, ki je še meni, ki sem ga bil vajen, zvenelo kot kakšna švedščina, res.
Pikalo 1998: 48
»Ne še domov. A se grema še viteze? Proosim!« je začel z novo igro. (…)
Nisem več vedel, kaj naj še rečem.
»Ne reče se grema, ampak greva.«
prav tam, str. 50
Podoben jezikovni odnos zaznamuje tudi zapitega pripovedovalca Tomaža Kosmača v
njegovih kratkih zgodbah Driska (1997). Tudi njegove ekscesnost temelji na družbenem
obrobju, vlogo provincialnega ekscesnega sociolekta pa prevzame idrijski:
Prav hitro sva potrebovala novo bulo. Pobrskal sem po žepih in vlekel na zamujeno rožnato svetlobo zvite
bankovce.
»Pusti! Jaz častim!« me je lakonično zaustavil Ink.
»Si pri denarju?«
»Sem, prodal sem sliko.«
»Vsaj ena dobra novica v teh zajebanih časih.«
»Kislica,« je iztisnil, »si slab?«
Blesavo, standardno in neprimerno.
»Ne vem, ali sem se bolje počutil, ko sem bil v pizdi in sem čakal na rojstvo, ali zdaj, ko sem totalno v kurcu.«
In sem mu razložil ljubavne jade.
222
»Verjetno te je pošta zajebala.«
»Ali pa Kristina.«
»Saj jo boš imel še šanso videti.«
Kosmač 1997: 7
Kritično razmerje med avtentičnim obrobnim ekscesnim sociolektom in ekskluzivističnim
ekscesom, ki se sprevrača v svojevrsten snobizem, najdemo v romanu Njen modri dežni plašč
Mateta Dolenca (1990). Njegov glavni junak je Ljubljančan, ki se giblje med primorskimi
vrstniki, govorci lokalnega obrobnega ekscesnega sociolekta.
»Oštja, smrdi,« je takoj rekla Ramona. Miro jo je v hipu zasovražil, toda nadaljeval je v štosu:
»Pozor, v omari stoji mrtev kapitan.«
Ramona je narahlo kriknila:
»Ne me zezat!«
Dolenc 1990: 42
»Ta Gianni je un porco,« je rekla, »kar pustil me je tukaj.«
prav tam, str. 43
Glavni junak do primorskih vrstnikov čuti vse simpatije in nima nobenih predsodkov do
»provincializma« v njihovi govorici. Ko pa kasneje obuja spomine na srečanje z domačo
narkomansko druščino, se njihovega jezika spominja s prezirom:
Govorili so o junkiijih in tripih in izgovarjali imena nekih ljudi, ki so bili »stalno na tripu«, »ful pršponani«, ki
so »hodili na Reko po drek« in se »odštekani« norčevali iz policije. Omenjali so neko Perso, ki se je »fiksala«,
in nekega Jureta, ki je »pustil deal«, ker ga je »zašponal« inšpektor Srakar z oddelka za mamila. Neki Aidi se
na tripu »utrgalo« in so jo morali starši peljati v bolnico. Sproti sem si privajal njihovo latovščino, ne da bi kaj
spraševal, ker sem o teh rečeh že od prej nekaj vedel, in besede so bile večinoma izvedene iz angleščine.
»Deal« je kupčevanje z drogo, »fiksanje« vbrizgavanje opija z injekcijo, »trip« potovanje z LSD, ki je
»psihedelik«, ker deluje na »percepcijo«… Za »travo« sem zvedel, da dobro uspeva v Portorožu, pa tudi v
cvetličnih lončkih v Ljubljani, ki jih ne vedoč, kaj delajo, zalivajo mame in tete.
Dolenc 1990: 87-88
Pripovedovalec v tej latovščini vidi nekakšno izumetničenost; odlomke iz zgodbic navaja le
zato, da lahko ponazori posamezno ekscesno besedo (Persa je omenjena le zato, ker se
»fiksa«, in Jure le zato, ker je »pustil deal«). Bralcu ta jezik po potrebi tudi prevaja, s čimer z
njim ustvarja zavezništvo nasproti drugim, katerih govorica sodi v narekovaje. Bralec, ki ga
roman predvideva, je nenaklonjen tovrstnim izumetničenjem, nima pa zadržkov do
avtentičnega obrobnega ali celo vulgarnega, s kakršnim se je tudi Dolenc izdatno poigraval v
svojem zgodnejšem modernističnem obdobju (gl. poglavje 5.7).
5.5.2.1. Od izobraženskega…
V že omenjenem romanu Iaina Banksa Wasp Factory sinova ekscentričnega bogataša govorita
pravi ekscesni sociolekt. Pripovedovalčev brat, ki je pobegnil iz psihiatrične ustanove, kliče
domov – pripovedovalec želi njegovo identiteto prikriti pred očetom:
'Porteneil 531.' Pips sounded.
'Fuck it, Frank, I've got luna maria callouses on me feet. How the hell are ye, me young bucko?'
I looked at the handset, then up at my father, who was leaning over the rail from the floor above, tucking his
pyjama top into his trousers. I spoke into the phone: 'Hello there, Jamie, what are you doing calling me this
late?'
223
'Wha-? Oh, the old man's there, is he?' Eric said. 'Tell him he's a bag of effervescent pus, from me.'
'Jamie sends his regards,' I called up to my father, who turned without a word and went back to his room. I
heard the door close. I turned back to the phone. 'Eric, where are you this time?'
'Ah, shit, I'm not telling you. Guess.'
Banks 1990: 58
Poleg vulgarizmov (fuck it, shit) uporablja Eric tudi spakljive ekscesne izraze (luna maria
callouses, me young bucko) in specifične izobraženske žaljivke (a bag of effervescent pus
namesto obrobnega a bag of shit). Ta sociolekt skuša biti robat, vendar se obenem distancira
od avtentičnega obrobnega tako s kultiviranostjo svojih izrazov kot s kultivirano izreko.
Značilna je pripovedovalčeva reakcija, ko se sreča z delavskima dekletoma iz Glasgowa:
The girls looked at Jamie. ‘Dud he say sumhin er?”
‘I thought he was just clearing his throat,” said Jamie.
’Ah thought he said sumhin aboot bananas.’
‘Bananas?’ Jamie said incredulously, looking at the girl.
‘Naw,’ she said, looking at me and shaking her head. ‘Right enough.’
So much for communication, I thought. Obviously both so drunk they didn’t even understand correctly spoken
English.
Banks 1990: 81–82
Avtentična robatost je zanj definitivno jezik drugega – zaznamovati ga mora ortografsko, pa
tudi s klišejskih obrobnim škotskim mašilom right enough (približno ustreznico slovenskega
res). Hkrati mora poudariti, da sam govori »correct English«, tega pa dekleti z obrobja ne
moreta razumeti. Dekletova replika je pravzaprav reakcija na pripovedovalčevo eskapado, ko
skuša iz dolgčasa provocirati dekleta s hiperkultiviranim filozofskim predavanjem. Na to
lahko dekleti pač regirata le z zbeganim »dud he say sumhin er?«.
Manj ekskluzivističen, a vseeno kultivirano ekscesen je glas pripovedovalca kratke zgodbe
Paula Reekieja Submission (1997), mladega literata:
Davie imagine my perturbation, in fact I was right pissed off at what that lassie said in the paper. She came to
meet us in the pub at 11 o'clock on a Friday night. I said to her firstly that we get enough creepy journos
hanging around us. They want Ediburgh gossip – they can fuck off. I’m sure that’s why we got slagged for our
drinking, smoking, raving. The evidence of her own eyes, but Friday night 11–3 (her early bedtime) there’s
plenty going on. No, I don’t mind having the tale told on us for that; that we are disorganised, are wasters, or
being described the common or garden procrastination that anyone would recognise. Aye. Fine. No Davie.
What was very irritating was to be described as incomprehensible. Put me in mind of this academic-type I met
recently who asked, “What are you doing nowadays?” I said I was looking at some Tudor bawdry.
“That’ll sound great with your accent.”
Christopher and Brian mind, were going to be film directors. They were at university but really wanted to be at
film school. It was movies, movies, movies with them all the time. Someone built a joint in front of them, it was
oh I don’t like those Cheech and Chong films. If they’re sitting with a couple of girls you’ll overhear, ‘I don’t
think The Maltese Falcon is misogynistic’ and so on. They ran the film club though and we could go and see
films anytime for nowt.
Reekie 1997: 100–101
Pripovedovalec svoj jezik skrbno umešča v kulturno hierarhijo. Uporablja vrsto sredstev, ki
ga zaznamujejo kot človeka, ki kultivirane izraze v svojem jezikovnem repertoarju ima, hkrati
pa si lahko privošči do njih ironično distanco. Tako uporabi frazo imagine my perturbation,
katere kultiviranost v naslednjem trenutku spodboplje z obrobnim in fact I was right pissed
off. Kultivirani izrazi (firstly, the tale told on us, disorganised, common or garden
procrastination, incomprehensible, bawdry) se mešajo z obrobnimi (lassie, fuck off, wasters,
224
aye, nowt) in ekscesnimi (journos, raving, academic-type). A čeprav ima do kultiviranosti
tako lahkoten odnos, je užaljen, kadar kdo drug namiguje na njeno nepristnost – ko na izjavo,
da se ukvarja s »some Tudor bawdry« poslušalec reagira s ciničnim komentarjem na skladnost
te zgodovinske tematike z njegovim obrobnim, robustnim škotskim naglasom. Hkrati pa se
cinično distancira tudi od jezika, ki ga ima sam za pretencioznega – kadar mimogrede zasliši
stavke kot »oh I don’t like those Cheech and Chong films« ali »'I don't think The Maltese
Falcom is misogynistic'« z njihovim poznavalskim ekskluzivizmom in leksikalno
kriptičnostjo. »And so on«, ki ga pritakne slednjemu stavku, kaže, da vidi ta stavek kot del
vzorca, kot primerek iz zakladnice njemu in njegovemu sogovorniku (pa tudi bralcu)
prepoznavnih klišejev.
5.5.2.2. … proti obrobnemu

Obrobni ekscesni sociolekt je v britanski družbenosemiotični zavesti že dolgo znan; primer
literarne rabe smo navedli že pri Fieldingu (gl. str. 177) sredi osemnajstega stoletja. Izrazi
cant in slang so se včasih uporabljali kar kot termini za govorico urbanega delavskega razreda
nasploh – navadno kot opravičilo za dialektologe, ki so trdili, da v mestih ne govorijo narečja,
temveč sleng, zato se s temi govoricami nima smisla ukvarjati (Morgan 1983).
Zgodnji primer obrobnega ekscesnega sociolekta v sodobnem preporodu škotske proze
najdemo že pri Alanu Spenceu in njegovi zbirki kratke proze Its Colours They Are Fine
(1977; zlasti zgodba »Brilliant« o delavski mladini). Na začetku devetdesetih je pravo
eksplozijo tovrstnega pisanja (predvsem okoli edinburške underground revije Rebel Inc.)
povzročil Irvine Welsh s svojim kultnim romanom Trainspotting (1993).
There's a strong tea-leaf tradition in ma family, likesay, ken? Aw ma uncles are oan the chorie. It wis eywis
likesay, Dode, thit got the heaviest sentences for the pettiest crimes, ken. A fundamentally unsound gig man.
Rents once sais, thirs nothin like a darker skin tone tae increase the vigilance ay the police n the magistrates:
too right.
Anyway, me n Dode decide tae hop on doon tae the Percy’s for a pint. The pub's a wee bit crazy; normally the
Percy's a quiet family type pub, but it's mobbed oot the day wi these Orange cats fi the wild west, who're
through here for their annual march and rally at the Links. These cats, it has tae be said, have never really
bothered us, but ah cannae take tae them. It's aw hate, likesay, ken. Celebratin auld battles seems, likesay,
well, pretty doss. Ken?
Ah see Rents's auld man wi his brars and nephews. Rents's brar Billy, he's thair n aw. Rents's auld boy's a
soapdodger and a Paris Bun, but he's no really intae this sortay gig any mair. His family fi Glesgie sure are
though, and his family seems tae matter tae Rents's papa. Rents doesnae hit it oaf wi these cats; really sortay
hates them, likesay. Doesnae like talkin aboot them. Different story wi Billy though. He's intae aw this Orange
stuff, this sortay Jambo/Hun gig. He gies us a nod fae the bar, but ah don't think the cat really digs us, but.
Welsh 1994: 126–127
Izrecna ekscesna nastrojenost je Welsha podprla pri odločitvi za radikalno fonetičen zapis
jezika edinburškega obrobja; nekateri zapisi so sicer že sorazmerno konvencionalizirani iz
literature (Ah, doon, ma, auld za I, down, my, old itd.), nekateri pa so bolj neustaljeni (fae/fi za
from, sortay za sort of, brar za brother, gies za gives itd.). Podobno velja za slovnico
(doesnae, ki ima pri drugih avtorji tudi variante disni, doesny; us za ednino me v bothered us,
225
gies us a nod, digs us; but v končni stavi v zadnjem stavku). Presenetljivo je, da tudi taka
zahtevnost za branje ni preprečile izrednega komercialnega uspeha te knjige po vsej Britaniji
in širše.
V leksiki moramo tu končno omeniti znamenitost britanskega obrobnega ekscesnega
sociolekta, namreč tako imenovani »rimani sleng« (rhyming slang). V njem je mogoče
poljubno besedo zamenjati z njeno rimano ustreznico, ki z njo sicer nima nobene pomenske
zveze. V zgornjem besedilu tako tea-leaf pomeni thief, kar dvojno kodiran pa je izraz Paris
Bun, ki predstavlja Hun – slednje pa je ekscesna psovka za navijača glasgowske protestantske
nogometne ekipe Rangers. Med številnimi drugimi primeri iz istega romana so še Joe Baxi
(taxi), Jack and Jills (pills), rock'n'roll (dole) in podobno. Poleg rimanega slenga je v
zgornjem odlomku specifično ekscesnih še cela vrsta izrazov (cat, on the chorie,
fundamentally unsound gig, mobbed oot, soapdodger, papa, hit it oaf, Jambo, gig, digs us),
seveda poleg cele vrste običajnejših obrobnih (n aw, ken, likesay, Glesgie). Jezik
pripovedovalca se ostro zoperstavlja dominantnim vrednotam; z gostoto skrajno specifičnih
izrazov mu je očitno vseeno, ali je za zunanji svet sploh razumljiv ali ne. Tako radikalnega
ekscesnega dela slovenska literatura vsekakor ne pozna.
Običajnejšo podobo zapisa ekscesnega sociolekta nam ponuja v svojih delih Alan Warner
(Morvern Callar, 1995; These Demented Lands, 1997; The Sopranos, 1998). Odlomek je iz
njegovega prvega romana Morvern Callar:
I woke. Getting offof the bed I stood on Lanna who was on the floor with both boys. In the toilet I locked the
door and boaked three times.
I flushed the toilet and did my teeth with someone's brush. Through the scullery the floor was flooded with
inches of water. I drank out a milk carton then started to greet. Lanna came from the bedroom with the
steerhide jacket and put it round my shoulders. She started footering about, getting one stocking back on and
straightening them; right enough they were in a proper kerfuffle. Lanna says, Come and watch us, as she left.
I sniffed. I felt the computer disc in the jacket pocket. I used the goldish lighter on a Silk Cut.
Oh Little Star of Bethlehem, offof Delay 68, was in my ears. I plucked up courage to take a keek in that room:
In candlelight Lanna and the two disciples were bare on the bed doing everything. With her teeth together
Lanna goes, It's so rampant. I watched a good while and a flush of rampantness went across me. I turned back
to the scullery and sat alone. Waves of something kept going across till my face felt numb.
Warner 1995: 25
Ortografija tega jezika je praktično standardna; malenkostna so zaznamovanja v slovnici
(offof kot sklop off + of – standardno zadošča off). Ne manjka pa sociolektno zaznamovanih
izrazov, ki so bodisi regionalno obrobni (greet za cry) bodisi ekscesni (boak, keek, doing
everything). Odličen zgled ekscesnega izraza je uživaški vzklik Lanne med seksom v troje:
»it's so rampant«. Izraz rampant (razbrzdan, podivjan; Collinsov slovar ga razloži kot
unrestrained or violent in behaviour, desire, opinions) izvorno pripada kultiviranemu
sociolektu in ima njem negativen prizvok (vse, kar je unrestrained, je pač v nasprotju z
dominantno normo). Lanna ga uporabi kot izraz užitka, navdušenja nad tem, kar počne;
ekscesni sociolekt normo sprevrača, zato si lahko izposoja še tako kultivirane izraze, če njihov
226
pomen spodnese. Ironično je rabljena tudi izumetničena konstrukcija »used the goldish lighter
on a Silk Cut«, ki jo pripovedovalka uporablja tako pogosto.
Obrobni ekscesni sociolekti različnih subkultur so v sodobni škotski literaturi ob njenem
zanimanju za urbano življenje pogosti. Sociolekt uživalcev mamil upodablja npr. tudi
Gordon Legge (»Life on a Scottish Council Estate Vol. 1«, 1991). Sociolekt pretepaških
nogometnih navijačev odlično upodobi Duncan McLean v kratki zgodbi »The Druids Shite
It, Fail to Show« (Bucket of Tongues, 1992), ko vodja tolpe svojim podrejenim uprizori
predavanje o vrednoti »držanja skupaj« – v obliki pravega pridigarskega eksempla o druidski
gradnji stoječih kamnov, vendar ta visoki žanr na vsem koraku spodrezuje s ploho
vulgarizmov:
Must've taken a hell of a lot of druids to hump these things all the way up here, said Beamer.
Exactly! cried Colin, and smacked both his hands down. Team work, that's what it was! The Druid Mental
Crew in action: fifty lads pushing from behind, another fifty pulling with ropes, all the way up the fucking
brae! Sweaty work, Christ aye, but they stuck in, they had the fucking dedication, dedication to howk them out
of the ground God knows where, drag them away up here, then plant them in the ground again!
McLean 1992: 211
Druide, ki so bolj navadno tema poljudnoznanstvenih oddaj kot razprav med mladimi
nasilniki, semiotično prevratniško izenači z lastno tolpo, ko jih poimenuje Druid Mental
Crew, ki vlečejo kamne up the fucking brae. Žanr poučne pripovedi je subverzivno spodsekan
(prim. ekscesno diskurzivno strategijo pri Möderndorferju, str. 215).
Brian McCabe pa v kratki zgodbi »Kreativ Riting« (In a Dark Room with a Stranger, 1993)
uprizori gesto mladega pankerja, ki zgodbo o pouku kreativnega pisanja zapiše v skoraj
standardnem jeziku, ko pa mora zapisati spis po učiteljevih navodilih, se upre in piše
»nepismeno«:
MY OWN SELF AS OTHERS MITE SEE ME
MY NAME IS JOE MURDOCH AND I AM SHEER MENTAL SO WATCH OUT I HAVE GOT A GREEN
MOHAWK IT HAS GOT SKARLIT SPIKES ON MY FOUR HEAD I HAVE GOT A SKUL AND KROSS-
BONES ON MY BLACK LETHER JAKET I HAVE GOT AT LEAST 200 KROME STUDS NOT COUNTIN THE
STUDS ON MY LETHER BELT AND MY DOG KOLLAR ON MY NECK I HAVE GOT A TATOO IT SAYS
KUT ALONG THE DOTTED LINE ON MY BACK I HAVE GOT NO FUTURE ON MY BOOTS I HAVE GOT
NO HOPE IN MY POCKET I HA VE GOT NO MONEY BUT MY MUM LOVES ME AND I LOVE HER BACK
AND MY DAD STOLE THE LED OF THE DALKEITH EPISCAPALIEN CHURCH ROOF AND I GAVE HIM
A HAND AND WE DID NET GET CAUGHT HA HA I AM A WARRIER AND I AM SHEER FUCKEN
MENTAL SO WATCH OUT O.K.
THE END
And now I will take out my kreativ riting to PK and tell him I don't want to read it out to the class and I don't
want him to read it either. I will tell him I want it to be destroyed. That should get a laugh, ken?
McCabe 1995: 70–71
Prav ta agresivna gesta odklanjanja dominantnega (ko creative writing iz protesta postane
kreativ riting) je tisto, kar loči ekscesno od obrobnega tudi takrat, kadar ta jezik temelji na
obrobnem. Razlika bo še bolj očitna, če si ogledamo nekaj primerov avtentičnega obrobnega
sociolekta v slovenski in britanski prozi.
227
5.6. Obrobni sociolekti

Ekscesnost je lahko govorcem z družbenega obrobja v resnici nekakšno sredstvo
povzdigovanja ne le glede na dominantno normo, ki je doživeta kot zlagana, temveč tudi
glede na lastno obrobno okolico, ki se ne more povzdigniti. Zato imajo ekscesni sociolekti, ki
temeljijo na obrobnem, drugačen status od samih obrobnih sociolektov. Za primerjavo si
oglejmo formo in funkcioniranje ekscesnega obrobnega v že večkrat citiranem romanu
Metoda Pevca Carmen. Lover, mali zvodnik, v primerjavi z drugimi pripadniki družbenega
dna govori ekscesen jezik:
»Če ti rečem, da ni problem,« je pogosto ponavljal Lover.
»Samo jest hočem na roko. Da ne bosta tko kot un brezjajčnik zadnjič, ki je hotel še glihat.« Njen glas se
Goranu zdaj ni zdel prav nič lep, nasprotno: robat in neprijeten.
»Don't worry, pizda, dol ju vleče od dnarja,« je zagotovil Loverjev glas, ki se je Goranu zazdel nenavadno
znan.
»Okej,« je po kratkem razmisleku pristala Carmen.
»Ob desetih v Turistu.«
»Kolk je cifra?«
»305. Glej, da ne zajebeš!«
Pevec 1991: 37
Lover uporablja specifično ekscesne zaznamovalce (ni problem, don't worry), ki izražajo
njegov poseben status – nikakor se nima za enega od drugih izgubljencev na železniški
postaji, kot jasno pokaže v reakciji na Goranovo pripombo:
»To te je en nategnu. Verjem mi, da policije zdej ne zanimajo klošarji, zdej jih drugi ptički skrbijo.« […]
»Ti bom jest dal ptičke, pička ti materna! Kdo je zate klošar?...«
Pevec 1991: 103
Angleščina, ki je značilna za njegov jezik, je (poleg njegovega zvodniškega poklica) poseben
zaznamovalec njegovega ugleda med drugimi z obrobja:
»Lover,« je z izrazitim strahospoštovanjem siknil Goranu na uho. Goran ga zaradi hrupa ni dobro slišal.
»Kdo?«
»Lover! To je en anglešk ime.«
Pevec 1991: 36-37
Ekscesni jezik je torej obenem sredstvo distanciranja navzgor (od različnih »profesorjev«,
»frajerjev«, »brezjajčnikov« in drugih mehkužcev »brez lastnih možganov«) in navzdol (od
»klošarjev«, »kmetavzarjev« in različnih drugih »revčkov«, »pacientov«, »papkov« ipd.).
5.6.1.1. Urbano obrobje

V resnici so razlike med jezikoma opazne že v sami formi. Jezik drugih obrobnih oseb je
prepoznavno drugačen. Modno angleščino ekscesa pri njih nadomeščajo stari »ljudski«
germanizmi – te osebe govorijo pravi obrobni sociolekt:
»Ti si pijana! Jest vem, k sva takrat skupi vagone prale tle zad na švajnglajzu! So jo tud pošteni fantje
obletaval, taki k so mel neki v žepu, še en inžinir je bil, se dobr spomnm. Ona pa ne in ne…«
Pevec 1991: 40
228
»Aufpassen! Pazi, da se ne boš zalubu! Aufpassen! Ta je nevarna. Ti men verjem, če nočeš met sitnosti.«
prav tam, str. 46
»Ko bo potegnu? Buhtel, ti maš dober cug.«
prav tam, str. 68
V prvem od treh citatov zgoraj najdemo »samoponiževalno distanco«, ki je tako značilna za
govorce obrobnega sociolekta, ne pa tudi ekscesnega: govorka, ki govori o Carmenini materi,
ugotavlja, da so jo obletavali tudi »pošteni fantje«, celo »en inžinir«; take impresioniranosti
pri govorcih, katerih vzorce smo navajali v poglavju o ekscesnem sociolektu, ne moremo
pričakovati. Kot smo že omenili, je ena bistvenih razlik med obrobnim in ekscesnim
sociolektom ta, da prvi priznava primat dominantnih družbenih vrednot – vsaj deklarativno,
medtem ko je drugi bojevit in odklonilen, nekakšen obrambni mehanizem.
Drago Jančar se je že v kratkih zgodbah (O bledem hudodelcu, 1979) tudi jezikovno rad
posvečal osebam z obrobja; v zadnjem desetletju se je k temu sociolektu vrnil z romanom
Zvenenje v glavi (1998). Ponazoritev jezika si zasluži daljši odlomek:
Pepo Peder je hotel vedeti, kaj je z amnestijo. Pozabi, Pepo.
»Od tega sem odstopil,« je rekel Mrak. Od zahteve po amnestiji je odstopil.
Kako odstopil, Johan je hotel vedeti: kako odstopil, zakaj odstopil? Nima kaj odstopit, kar ni njegovo. Mrak je
vrgel papirje po mizi. Zakaj meče kurčeve papirje? Ban nenadoma ni prenesel, da meče kurčeve papirje, sanjal
je o amnestiji, upanje v izsiljeno amnestijo je bilo po vsej Livadi veliko. Nekateri so bili v mislih že na svojih
vrtovih, predmetnih pajzlih, zakopani v domače rjuhe in vonljiva, topla ženska telesa. Ban je pometel tiste
papirje z mize, en list je zmečkal, zgnetel ga je v žogico, zgrabil Mraka za ovratnik jakne in mu tisto reč skušal
potisniti med zobe, v usta. Naj požre amnestijo, naj jo požre. Johan ga je zgrabil za ovratnik in potegnil proč.
»Nimaš kaj odstopit,« je sopel besni Ban, »nimaš kaj odstopat, kar ni tvoje, aneres?«
Alojz Mrak je globoko vzdihnil. Popravil si je sivo zaporniško jakno in pobral odtrgani gumb. Še zmeraj so mu
ugovarjali, še zmeraj so imeli slabe manire. Še zmeraj niso razumeli, da je on tukaj najmodrejši, in samo
vprašanje časa je še, kdaj bo tudi najmočnejši.
»Zdaj pa še vi,« je rekel. »Ljudje božji, saj niste resno mislili, da bo kdo podpisal totalno amnestijo. To smo
dali noter, da jih malo šponamo, za izhodišče.«
»Jebeš izhodišče,« je rekel Johan, »moje izhodišče je zaprto s tremi obroči plavih in zelenih uniform okrog
žice.«[…]
»Oprostite,« je rekel Alojz Mrak z mogočno predsedniško jezo, redki lasje so mu padli z gladkega lobanjastega
jajca na sence, na lica od silne jeze. »Oprostite,« je zavpil, prvič sem ga slišal vpiti, »jaz se tega ne grem več.
Naj vodi, kdor hoče, naj se pogaja, kdor se hoče, naj prevzame odgovornost ta tepec, če hoče.«
Pokazal je na Lapeta, ki se je čisto sključil od pritiska predsedniških čustev in njegove jeze. Rekel je, da je
komaj ustavil takojšen napad. Naj nas že enkrat sreča pamet, kajti če bojo napadli, bo tu masaker. Videli smo,
da so zaporniki z njim, vso množico lahko postavi proti odboru, če hoče. In sploh ni rečeno, da ne bo nobene
amnestije, morda bo delna, morda bo amnestija za kakšnih sto ljudi. Komaj drugi dan je, zdaj moramo vleči,
deset dni se da vzdržati. Popuščati bojo začeli. Če ne bojo, lahko ostrejše poteze še zmeraj potegnemo. Naj
bomo, skratka, pametni.
Bili smo pametni. Dolgo smo molčali.
»Klinc pa amnestija,« je rekel Mitke, »jaz nisem računal nanjo. Dopusti pa bojo. In če dobim še nove stroje v
delavnico, se bo dalo preživet.«
»Meni se tudi jebe,« je rekel Lape, »če se bo boljše žrlo.«
Jančar 1998: 119–121
Ortografsko je obrobni sociolekt zaznamovan le s kratkimi nedoločniki, ki so
socialnorazločevalni (osebje zapora jih ne uporablja: odstopit, preživet); sem delno sodi tudi
nestandardna glagolska pripona v bojo. V skladnji sta specifična obrobna pojava negacija z
ekspletivi (jebeš izhodišče »nikar izhodišča«, klinc pa amnestija »naj ne bo amnestije«) in
izražanje velelnosti z imeti: nimaš kaj odstopit (prim. pozitivna velelna oblika: imaš da
odstopiš, v SSKJ zdaj se imaš učiti, označeno kot starinsko). Tudi v besedišču je govorica
229
udeležencev v dialogu socialno razslojena: za govorico zapornikov (razen »predsednika«
Alojza Mraka) so značilni pogosto vulgarizmi (kurčeve papirje, meni se tudi jebe, če se bo
boljše žrlo; klinc; kavsali). Nevulgarne obrobne besede sicer uporablja tudi Mrak (totalno
amnestijo, si šponamo), kar vzpostavlja zanj nekakšen vmesni socialni status med
neizobraženimi kriminalci in formalno govorico zaporniške uprave. Njegova distanciranost od
drugih zapornikov se kaže tudi v »uglajenih« zmerljivkah (tepec) in prestižnejšem besedišču
(ljudje božji, izhodišče, slabe manire, skratka) in frazeologiji (potegniti ostrejše poteze). Mrak
je »financar, ekspert za blagajne, saldakonte, virmane, take reči« (str. 41). Pred uporom so mu
zaporniki kot izobražencu zasmehljivo podelili mehkužno ime Lojzek Virman; ko pa ga med
uporom izvolijo za »predsednika«, ga pripovedovalec imenuje izključno z imenom in
priimkom (Alojz Mrak), druge pa le po vzdevkih ali priimkih (Lape, Ban, Mitke).
Zanimivost v pripovedi na tem mestu je, da pripovedovalec, stari zapornik, uporablja izrazito
emocionalno angažirane diskurzivne strukture (Tannen 1985). V naši analizi pisemskega
korpusa smo ugotovili usmerjenost ekscesnih obrobnih govorcev k ustnim strategijam – k
emocionalnemu namesto racionalnemu, k prikazovanju namesto k razlagi: tak prikaz pri
Jančarju učinkovito prikaže tudi čisto obrobnost. Dogajanje nenehno vživeto komentira s
spontanimi reakcijami (Pozabi, Pepo, ponovitev premega govora, kot da sam pripovedovalec
ne more verjeti: Od zahteve po amnestiji je odstopil). V taki strategiji se pojavlja tudi
polpremi govor ali misel drugega (še zmeraj so mu ugovarjali, še zmeraj so imeli slabe
manire), ki je sicer konvencionalno literarno sredstvo, vendar pa, kadar ga uporablja sicer
prvoosebni pripovedovalec, daje temu zelo specifično diskurzivno podobo: ob
pripovedovanju skuša pravzaprav doživeto odigrati občutke drugega namesto golega
poročanja lastnega vtisa. D. Tannen v omenjenem članku angažirano (v nasprotju z
distancirano«) strategijo spoznava kot značilnost nekaterih etničnih skupin v ZDA pretežno
mediteranskega izvora; vendar pa ta dihotomija strategij, kot smo ugotovili, govorce ločuje
tudi socialno glede na družbeno izkušnjo, ki je v kultiviranih skupinah bolj konkurenčna
(večja distanciranost, objektivnost), v obrobnih pa bolj solidarna (večja čustvena angažiranost,
subjektivnost).
Povsem drugače učinkuje jezik družbenega obrobja v delih Franja Frančiča (npr. Ne, 1986;
Milostni strel – Orgija, 1990; Shizo, 1998). Frančič je kot avtor posebno naklonjen tovrstnim
junakom. Zanj je značilno, da ne cenzurira vulgarnosti njihovega izraza, kot bi terjala
dominantna kultiviranost, temveč ga kot takega estetizira z izrazito poetičnimi prijemi – z
metaforiko, ritmizacijo, skladenjsko paralelizacijo, fragmentacijo, pa tudi z vnosom visoko
literarne leksike. V svojem pripovednem prijemu sorazmerno redko uporablja veristični
dialog; njegova besedila so pogosto fragmenti prvoosebne izpovedi ali kar drugoosebnega
230
nagovarjanja, ko pripovedovalec/implicirani avtor kot sočutni zaupnik nagovarja obrobno
osebo v nekakšnem hibridu avtorskega literarnega in junakovega intimnega obrobnega izraza:
Odjebeš melanholijo, brcneš v prhko vejo, ki poči. Stopiš do bifeja in naročaš rundo za rundo.
Komaj verjameš, ti tako redoljuben človek, tihi ločenec, priden, neopazen delavec, skratka človek normalis, tisi
vržen iz tira, kar tako, brez kakšnega strahovitega razloga, pač počilo je, zgodi se, na oni strani sanj je
resničnost.
Med drugimi šimpanzi za šankom največkrat naročiš. Grenčica pelinkovca se poplakne s pirom, zalivaš se,
sesipaš ga vase.
Prekleto pofukano, stene sveta niso več trdne, nič več zaporedja, sloniš tam, kot tisoč drugih pobeglih
šimpanzov, sloniš in se zapijaš. Zatolkel bi se do teme, kome, ker ne veš, kaj bi rad, kaj prekleto bi rad. Poznaš
par znancev, pa kaj naj jim rečeš: film je počil, strgalo se mi je do amena, jebe se mi vse po spisku, pizda, ne
vem več, kaj se dogaja, v kurcu sem, v božji materi!
Frančič 1990: 60
Implicirani bralec je pri taki pripovedi nekako izrinjen, saj vzpostavlja pripovedovalec
zavezniško razmerje med seboj in osebo; vseeno pa implicirani avtor z estetizacijo izraza
poskrbi za vabljivost tudi zanj. Če predpostavimo, da je implicirani bralec v »resni«
literatuturi, ki pretendira na kanoničnost (torej ne v na različne načine »lokalni« literaturi, npr.
v fanzinih, ljudski pripovedi), pravzaprav vedno kultivirani bralec, potem implicirani avtor v
teh delih pravzaprav z estetizacijo vabi bralca, naj opusti predsodke in se skuša vživeti v
drugega, v tistega, ki uporablja tudi vulgarizme, vendar je kljub temu človek kot on. V tem
smislu pri Frančiču tudi jezik, ki ga govorijo prebivalci obrobja (ne le osovraženi bogataši,
politiki, policaji), nosi izrazito etično noto.
Podobno tragično zna videti usodo družbenega dna tudi Mila Jakopič v že omenjenem
romanu Dan brezumja, ki sicer opravičuje boemsko vulgarnost, obenem pa tudi tisto, ki jo
povzroča življenjska stiska; kritična je le do izumetničenosti publicistične druščine. Razlika
med njo in Frančičem je predvsem v tem, da M. Jakopič veristično vulgarnost svojih oseb
cenzurira in nadomešča z nekaterimi izrazito literarnimi »nizkimi« izrazi nekoliko arhaičnega
zvena (fičniki, božjak, cipa, ženšče ipd.).
Podobno poetično kot Frančič uporablja vulgarizme obrobnega sociolekta Zlatko Zajc v
zbirki kratke proze Prigode (1996).
Ne le glavo, bilo mi je tako, kot bi sam izginjal iz samega sebe ven in se zunaj, v mehki temi razprševal, lupina
pa je krčevito ždela pred šipo in radiatorjem ali kar je že bilo, tista šipa in lito železo pa sta bila edini
oprijemljivi opori lupini lupinasti, kot bi v meni živela in me napolnjevala edino Ženska, ki sem jo iztiskal iz
sebe kot žaba mrest, kot trd in zelo dolg drek, kot strupen pot, ki mi je pronical skozi kožo, kot bič, ki je
izganjal zavest in ljubezen do Ženske iz oči in možganov, kot nenavaden porod, ko se plod razprši v nič in še
enkrat nič in v nič sem skorajda umiral tudi sam, skoraj cel, le nekaj režnjev je ostalo nedotaknjenih.
V tistem kurčevem stanju bi bil vesel kakršnegakoli načrta, če bi si ga le bil zmožen izmisliti, da bi v vsakem
primeru rešil vsaj sebe; na vse bi pristal, le da bi se razrešil nemogoč položaj, ko sem se pri.živem telesu in
zavesti razblinjal.
Jajca sem imel trda, skrčena kot krompir, in za čelom in po njem se je spreletavala vročica, z daljšimi ali
krajšimi koraki, me je prelivala, nogi otrpli in niti ne vem, ali sta bili mrzli ali vroči, trdi.
Zajc 1996: 35
Visoko literarne, zapletene skladenjske konstrukcije in metaforike se združujejo z vulgarizmi
(drek, kurčev, jajca) v jezik, ki ruši dominantne norme »od znotraj«, na njihovem lastnem,
visoko povzdignjenem terenu. Obrobni sociolekt je pravzaprav tukaj le še odsev, ki od daleč
231
osvetljuje v osnovi povsem literaren jezik – drugače kot v romanu Za soncem (1999), ki ga
obravnavamo v podpoglavju o ruralnih obrobnih sociolektih.
Nasprotno pa je obrobni sociolekt v nedokončani trilogiji Zorana Hočevarja (Porkasvet,
1995; Za znoret, 1999) izrazito ironiziran. Hočevarjev glavni junak je šofer transportnega
kombija Vojko Pujšek, katerega govorica je popolno pretiravanje vseh stereotipov o
disfemistični, mačistični in telesni naravi obrobnih sociolektov:
Pred obiskom sem se oglasil pri stari. Rekel sem ji, naj mi napuka en šop rož na vrtu. Saj vem, šlo bi tudi brez
rož, ampak nekako sem moral mobilizirati še matko. Naj spozna tudi ona, da se spreminjam v blaznega
dobrotnika. Ampak moja stara, ali je že čisto čorava ali ji je pa srce okamnelo.
»Kaj pa boš?« je zinila. Bilo je, pizdumater, kot da sem ji rekel, naj se goni iz bajte. Ali pa, kot če bi prišel k
njej s šnelfajarco.
»Pizda,« sem rekel, »a ne veš, da je Gojka rodila?«
»Ja,« vem,« je rekla in me še kar naprej gIedala kot sem že rekel. »Ampak kaj boš s tulipani?«
Zinil sem.
»Kako misliš! Njej jih bom dal!«
»A Gojki?« je rekla. »Njej bi jih pa ja kupil!«
Kak manj ljubeč ali slabše vzgojen sin bi popizdil pa ji pomendral vse tisto ščavje, zažgal šupo in še njo vrgel v
plamene, pizda ji coprniška, jaz sem pa, novi človek, samo gIedal kot kdo, ki so ga sicer gIoboko prizadeli,
toda v odgovor je samo žalosten in samo toliko manjka, da mu ne kapne soIzica na gredico.
Hočevar 1999: 78
Kot lahko že rečemo na osnovi doslej ogledanih odlomkov, je tak zapis izrazne plati tega
sociolekta nekako srednja pot v slovenski prozi – zmerno ortografsko (šnelfajarca) in
pretežno besediščno (napuka, matko, čorava, goni) zaznamovanje, z dokaj sproščenim
odnosom do vulgarizmov (pizdumater, popizdil, pizda ji coprniška); tak način bi lahko imeli
nekako za sorazmerno konvencionaliziran. Toda če sta F. Frančič in M. Jakopič predstavljala
nekakšno blažitev obrobnega sociolekta za kultiviranega bralca, bodisi s poetizacijo bodisi s
cenzuro in tradicionalno literarizacijo, uporablja Hočevar še svojevrstno podkrepitev: z
disfemizmom na disfemizem. Pujšek uporablja že kar preobložene metafore pretiravanja
(… kot bi ji rekel, naj se goni iz bajte. Ali pa, kot če bi prišel k njej s šnelfajarco. … [Materi
bi] pomendral vse tisto ščavje, zažgal šupo in še njo vrgel v plamene, pizda ji coprniška…).
Ne preseneča, da je bil odlomek iz tega besedila, ki smo ga uporabili v anketi (gl. poglavje
3.3) tako priljubljen – še posebej pa med govorci, ki tak sociolekt sami uporabljajo, bistveno
manj pa pri strogih anketirancih s srednjo izobrazbo. Predvidimo lahko, da je njegov adut v
humornosti postopka; in obrobnim govorcem je bil očitno še dodatno všeč disfemistični
pristop, s katero se je avtor lotil že izvirno disfemističnega sociolekta. Prav tako kot ne
preseneča, da so ga kritiki sprejeli kot precej trivialen roman – namesto izkoriščenja
potencialov rabe neobičajnega sociolekta je bilo njegovo pretiravanje dojeto kot cenen trik
(gl. Matajc 1996, Matajc 2000, Fridl 2000, Bregant 2000).
232
5.6.1.2. Ruralno obrobje
Ruralno obrobje je v zadnjih desetletjih verjetno prvič v zgodovini slovenske proze slabše
zastopano kot različni urbani – obrobni, ekscesni in kultivirani – sociolekti. Nekatera dela,
katerih zgodba se sicer dogaja na podeželju, se zanašajo na žanrski literarni jezik (npr. proza
Vlada Žabota). Izpostavimo lahko tri, ki ruralnemu sociolektu pripisujejo različno težo.
Marjan Tomšič je v svoji istrski prozi (Šavrinke, 1986, Kažuni, 1990, Oštrigeca, 1991)
pristopil k ruralnemu obrobnemu sociolektu – tradicionalnemu narečju – z
dokumentarističnim, skoraj etnografskim pristopom (izločen je le dialog):
Bučič: »O vidi Katino i Juto!«
Karmela: »Ste se zmantrali, a?«
Katina: »Zmantrali smo se, ja, anka lačni smo.«
Bepina: »Naroči si tudi ti en kvart, pole si boš lahko spekla jajce v pršuri.«
Katina: »Ne bi škodilo, ne.«
karmela: »Hodi noter, boš vidla.«
Katina: »Ćeš anka ti?« ... »Ben, pa grem sama.« ... »Bog. Bi spekla dve jajci in en kvart belice mi dajte.«
Tomšič 1986: 146–147
Bržkone ravno zato, ker gre za tradicionalno narečje, domeno dialektologije in ruralne idilike,
in ne za robato urbano govorico, si je Tomšič lahko privoščil zaznamovanje sociolekta na
vseh jezikovnih ravninah, tudi slovnični (zmantrali smo se namesto sva se), kar je za
slovensko pisavo redkost. Tak jezik Tomšičeve junake karakterizira v vsej njihovi življenjski
navadi in viziji, nima pa zapletenejših semiotičnih pretenzij.
Precej zapletenejša je raba zgornjesavinjskega ruralnega sociolekta v romanu Jožeta Snoja
Noetova bajta (1997):
Od njega, preprosto, veje po smrti kot po okleščenem smrečju. Naj ga, skupaj s šibastimi javori in
srebrnkastim jesenjem zvlečejo stran, sproti ukazuje. Potem nastrelimo še izkop za zadnji električni drog. Vsi
drugi – poslušam na pol Grabovca – so, hvala kurcu, prišli na mehko in so jame za obeljena kostanjeva debla
bile ajnscvaj komplet. Pri zadnjem pa nas je utrucalo, nabasali smo na živo skalo. Nazadnje bo le treba
minirat, kaj sem rekel, sosed, da bo.
Kot da komaj čaka, da bo spet enkrat pošteno tresknilo tej gori med grapaste gube, staruhi pod spodrecano
kiklo. Pa ne enkrat – najmanj za tri legla bo treba izštemat. In s punčohom, trdim kot rog, podrsava po sklanih
režah, primernih za širjenje in poglabljanje, rofka z njim po počeh in se kot kakšna od njih ozko režasto
nasmiha. S čikom, seveda, v najtesnejšem kotičku. […]
Ajde, pobi, z macolo in štemajznom sem, ne predlaga, čeprav se ves čas, odkar me je s ceste poklical dol v
grapo na posvet, tako dela, ampak določa in odloča.
To bo póknilo, sosed, pa ne enkrat, ampak trikrat, se reži. Uživa ko sam hudič, če poka. Ni nehal pokat, kar
nehalo pokat na frontah druge svetovne vojne. Samo da poka, pa je srečen. In tega tudi nič ne skriva in si s tem
svojim veseljem ne beli glave. Kaj ga briga, če druge briga. Če ni z motorko v planini, je pa s puško. Če ni še
večerje na mizi, ko zbit kot turška fana priropota z mopedom domov, pa skoči do mraka še na ledino nad hišo
pogledat, če bo srnjak izstopil na pašo iz gošče.
Zame je tega lušta poleti in pozimi, se nasmiha tako cigansko porogljivo, da človek ne ve, ali mu je za nagrado
ali v pokoro. In res ga ni snega v gori, ki bi ga zaustavil, pa tudi take poledice ne, da v nedeljo ne bi šel k maši
v dolino. In vseh pet otrok – dve dečvi in tri pobe – je krščansko vzgojil in pošteno poročil.
Snoj 1997: 11-12
Snoj v tem odlomku ne uporablja le polpremega govora (ko »posluša na pol Grabovca«),
temveč meša Grabovčev jezik tudi v svoje lastne trditve (s punčohom, trdim kot rog, podrsava
po sklanih režah, primernih za širjenje in poglabljanje, rofka z njim po počeh… kaj ga briga,
če druge briga). Grabovčev sociolekt (tresknilo, spodrecana kikla, punčoh, rofka, čik) se
233
meša s pripovedovalčevim kultiviranim (grapaste gube, sklanih režah, režasto nasmiha); vsak
od jezikov je v tem kontekstu komentar na drugega. Snoj tukaj odlično uporablja stilistični
postopek, ki ga Bahtin imenuje hibridizacija: govora nista ločena, temveč se mešata v mejah
ene izjave (tudi pripovedovalčev z Grabovčevim: Naj ga, skupaj s šibastimi javori in
srebrnkastim jesenjem, zvlečejo stran, sproti ukazuje, ko pridevnikov »šibasti« in
»srebrnkasti« ne moremo pripisati Grabovcu). Grabovčev robustni, disfemični jezik osvetljuje
pripovedovalčevega kot mehkužnega; sam njegov jezik je utelešenje njegovega
posmehljivega režanja, ko ga nagovarja (to bo póknilo, sosed). Pripovedovalčev kultivirani
jezik je nejevoljen upor proti Grabovčevi agresiji – vendar je ta odpor nekako frustriran. Upira
se namreč lahko le, če si tudi sam izposodi robustne izraze in se tako spusti na Grabovčevo
raven (kaj ga briga, če druge briga). V tem je shizofrenost kultiviranega sociolekta: ko
tabuizira izražanje negativnih čustev, kastrira človekov izraz in govorca prisili, da uporabi
sorazmerno blag izraz v drugem sociolektu kot hudo ekspresiven izraz v lastnem. Kletvica,
npr. pizda, ki se v obrobnem sociolektu (poleg zaznamovanja pripadnosti) uporablja zgolj za
izraz čustvene angažiranosti v komunikaciji, je v kultiviranem sociolektu destruktivna kletev,
semiotična bomba, ki pogosto prekinja vsako komunikacijo.
Ruralni sociolekt pomenljivo uporablja tudi Marko Sosič v romanu Balerina, balerina
(1997). Pripovedovalka romana je duševno prizadeto dekle, ki v dialogih ne sodeluje, saj po
vsem sodeč sploh ne zna govoriti; le kadar se vznemiri, odide v kot, stopi na prste ter začne
kričati popevke (odtod vzdevek Balerina). Jezik pripovedovalke, ki tem govoru sploh ne
sodeluje, je »iz drugega sveta«, visoko literaren jezik, univerzalni jezik človečnosti, ki s
konkretnimi okoliščinami nima posebne zveze; dialogi v romanu pa so zapisani v izrazitem
ruralnem obrobnem sociolektu vasi nad Trstom, kjer družina živi:
In zdaj bašta. Je, kar je. Je šou, in ga ne najdejo več. Da je že en mesec, ki ga ni nazaj, so rekli! Da je vzel
boršo, da je pršu u oštarijo, da je spil pol litra in da je reku, da gre na štacjon, in bašta. Ga ni več, eko, bašta,
je šou, fertig, če je mona, je mona, ni kaj, bašta, fankulo porka putana, če sem mu reku, da so bo zgubu, tešta
de kaco. Bi bil doma in bi poslušo Betovna na džiradiški, ne, putana eva. Kaj se je šou zajebavat na Dunaj, če
ni znal nanka po kurh, če ni delau nič celo življenje, bo hodu na Dunaj. In bom, da je pršu. So telefonirali s
hotela. Je pesto vse v kambri, boršo, hlače, džiaketo in ga ni blo več. So najdli število v hlačah, od oštarije
številko in so telefonirali, s hotela. So rekli, da ga ni več, da so klicali policijo in da ga ni več. Kašno policijo,
putana eva, češ klicat, če je mona. U mudandah je uasto in ni nanka znau, da je nah, in buh zna, kam se je
zgebo. Ma šanto dio, če sem mu reko, da naj bo doma, naj posluša tisto muziko na džiradiški. Kam češ hodit pr
teh letih. Mene tudi nuosi luna, ma huodem te pr njivi, pr krompirji, ne huodem na Dunaj, fankulo. Eko, ga ni
več.
Sosič 1997: 93-94
Ruralni sociolekt ima za Sosičevo pripovedovalko več pomenov. Za družino je njihov jezik
predvsem njihov dom. Brat Albert in žena Ida, ki živita v Avstraliji (tudi žena je po rodu iz
Istre) in prideta na obisk, edina v romanu govorita kultivirani sociolekt brez posebne
regionalne identitete – Albert je dom izgubil, kar tudi čuti:
Si zadovoljna?
Ja.
234
Ti ni žal, da sva prišla?
Ne. Pusti, da te poljubim.
Ne morem, nocoj ne morem, Ida.
Prav. Oprosti, tako se počutim, kakor, kakor…
Je že prav, Albert, je že prav… Pridi k meni, zaspi, zaspi…
Sosič 1997: 77-78
Po drugi strani pa je njihov tako zelo domačni jezik obenem tudi nezgrešljivi znak njihove
obrobnosti, njihova usoda in represija. Albert in Ida sta morala izstopiti iz njega, da jima je
ekonomsko uspelo. Sorodnik, o katerem v zgornjem odlomku pripoveduje Balerinin brat
Karlo, se ob poskusu odhoda izgubi – in Karlo pribije: »mene tudi nuosi luna, ma huodem te
pr njivi, pr krompirji, ne huodem na Dunaj, fankulo«. Njihov jezik je jezik »hoje pri njivi, pri
krompirju«, ne jezik Dunaja. Še v najslabšem položaju je Balerina, ki jezika sploh nima –
nima živega jezika, s katerim bi sodelovala v svetu, le literarnega, s katerim občuje z bralcem.
Balerina je povsem odvisna od skrbi matere in kmalu po njeni smrti umre tudi sama; je zgolj
poslušalka, ki doživlja in posreduje (slabo razumljeno) življenje drugih.
Jeziki imajo bolj »prizemljeno« razsežnost v romanu Zlatka Zajca Za soncem (1999). Josip
Osti je v kritiki v Dnevniku 4. 5. 1999 zapisal, da delo »odlikuje svež in bogat jezik,
osvobojen konvencij in evfemizmov…«; precej drugače pa je delo v kritiki na nacionalnem
radiu 15. 1. 2000 označila Tadeja Rode: »Uporablja nizke, pocestne izraze, kar le še poudarja
moralno propadlost ljudi, ki stremijo le k zadovoljevanju telesnih potreb in nagonov ter se niti
ne trudijo, da bi jih prikrili ali vsaj nekoliko podružbili.«
Stegnil je nogi daleč predse, se namestil čim bolj udobno, v miru prebavljal, kadil, si brskal z zobotrebcem med
zobmi, previdno in počasi spustil dolg prdec in gledal skromno dogajanje pred seboj.
Debeluharica je spet izginila, bilo je mirno in spokojno, dve muhi sta se mastili s kapljicami golaža, ki so
špricnile na prt. Eden od pijancev je šele takrat opazil Braneta in ga zvedavo opazoval. Pijančka sta si bila
malo podobna in Brane je pomislil, da sta morda brata. S pijančkom sta se nedolgo gledala, ko se je oni že
odločil, da se splača narediti nekaj korakov in pretipati prišleka, mladega tujca v neznatnem predmestju
neznatnega trga.
Brane, kljub temu, daje pil alkohol že z materinim mlekom, še ni poznal preiskujočih in ocenjujočih oči
fehtarskih pijancev, saj bi sicer raje gledal muhi. Oh, ko bi bil človek vedež . .. - Bogve, ali bi imel toliko moči
nad sabo, da ne bi bil še večji revež. Kaj se ve?! Pa pustimo to! Denar je imel, saj mu ga je prifukala in s
pompini1 zaslužila Ivana.
1
pompin - felacio, op. p.
Zajc 1999: 50
Če smo v poglavju o urbanem obrobju Zajčevo prozo iz knjige Prigode označili kot izrazito
literarno in hibridno, je v tem besedilu že precej bolj avtentično obrobna: stavki so
preprostejši, metaforike je manj, čeprav je občasno še najti literarno besedo (zvedav, vedež).
Na splošno pa poteka (tretjeosebna) pripoved v jeziku, ki pripada Branetu, vaškemu
mladenicu, sinu zapitih staršev, ki se brez cilja potepa naokoli. Njegov jezik pravzaprav
načrtno razbija vse tradicionalne stereotipe o idiliki ruralnega življenja; ne vsebuje narečnih
izrazov z njihovim »lokalnim čarom«, temveč splošne nekultivirane (špricnile, fehtarskih) in
vulgarne (prdec, prifukala, pompini) izraze. Izraz pompini za »neposvečene« celo razloži pod
črto, in sicer z latinskim izrazom felacio. Ta nenavadna gesta kaže na nelagodno razmerje
235
med pripovedovalcem in impliciranim bralcem; bralec je »outsider«, jezika okolja ne razume,
tudi pripovedovalec pa je bolj na strani Branetovega okolja kot bralca. Vztraja namreč pri
njegovi terminologiji, čeprav ve, da je bralec ne razume; v pomoč mu ponudi le hladen,
latinski tehničen izraz, ki kaže, da je razmerje med njima zgolj formalne, ne čustvene narave.
Vsa čustvenost je na strani trpečih literarnih oseb, in te živijo v povsem drugačnem okolju,
kot bi bralec ob podeželja stereotipno pričakoval.
Brane se med svojimi potepanji pridruži tudi »gospodi« – skupini premožnih
homoseksualcev, ki govorijo »skoraj pravilno slovenščino« (str. 140), ob katerih se zave
lastne majhnosti. Toda tudi ta »skoraj pravilna slovenščina« je v resnici svojevrsten,
nadkultiviran ekscesni sociolekt:
Mitja, ki je bil najbolj trezen, ga je zbadal s pripombami na račun Avstrijcev, ki jim je Erik lifral vse od starin
do mladih fantov. Erik mu je odgovoril, naj ne žre žebljev in ne serje klamf, ker da je navaden star buzi, ki se
mu pišejo slabi časi, kljub načelniški službi. Mitja mu je odvrnil, z roko v gatah, naj se jebe, ker da je
pokvarjen kot star kvargelj, da se mu bo to tako ali tako maščevalo, da se bo enkrat sam čisto in totalno
zajebal, do konca, je trikrat poudaril in dodal še: »Do amena, če me razumeš?«
Erik mu je jezno zabrusil: »Pa kaj bi zdaj rad? Se hočeš kregat ali kaj? A smo zato prišli sem? Jaz sem mislil,
da ga bomo fajn posrali, ti pa serješ pederske klamfe. Saj se poznamo, ali ne?«
Mitja si je popravil vzglavnik za hrbtom in pogledal k Stojanu, ki je še vedno sedel v plašču in napeto buljil v
odsotnega Branka. Odvezal mu je čevlje in ga sezul, Mitja se je zakrohotal, ko je zagledal strgane nogavice na
Brankovih stopalih in se nato prijel za nos ter si privzdignil glavo, rekoč: »Ima pa močan duh, ta tvoj tip.«
Zajc 1999: 145
Zajc si s svojim verističnim odnosom do jezika dovoli, da sociolektne izraze uporablja tudi v
poročanem, ne le premem govoru (mu je odgovoril, naj ne žre žebljev in ne serje klamf), kar
še dodatno kaže na to, da se pripovedovalec bolj solidarizira z okoljem kot z bralcem;
evefmistična pripomba »Ima pa močan duh, ta tvoj tip,« pa je v kontekstu ekscesnega
sociolekta seveda mišljena ironično, ne zares evfemistično kakor v kultiviranem sociolektu,
na katerem njihova govorica temelji.
Roman je zanimiv še zaradi tega, ker v pismih, ki jih Brane piše sestri v tujino, skuša navajati
tudi primere avtentičnega pisnega obrobnega sociolekta. ta je zelo drugačen od jezika
pripovedi ali dialogov:
Tuki se nič ne zgodi. Stara sta oba ves čas pijana. Ko bi bilo mogoče bi bil rad že pred zimo pri tebi. Se mi zdi,
da stara neki kuha. Kakšno šolo, vojsko mogoče? Lahko da me je šla prijavit na odsek. Če je res tako bom pa
še bolj mimo zbrisu. Sem se že neki zanimu za pot pri F., saj veš kdo je to. Potem bova skupi. Boš vidla kako
nama bo dobro. Ne se pustit Onim. Ko pridem jih bova že kako okol prinesla. Čakam samo še tist dan, ko bom
odšu. Tud če za zmiraj. Piši mi takoj, ko dobiš pismo. Jaz tu čakam sam še to, da grem gor k tebi. Bova že
zmogla. Jez sem prpraulen na skorij use!!!!
Zdej grem pa na pošto in po cigarete. Kar pašejo mi in kadim. Učiri bi skori mel napad. Mam tudi nekij svojga
denarja. Ga bom probu še več dobiti. Ne morem ti več pisat, me že roka boli. Prejmi prisrčne pozdrave in
vroče poljube iz domačega kraja
Brane.
Zajc 1999: 25
Primer tega jezika z nerodno ortografijo, tako zelo drugačno od običajnega pisateljskega
zaznamovanja fonetike (zmiraj, učiri, nekij), in banalnimi klišeji iz kulturnega jezika (prejmi
prisrčne pozdrave in vroče poljube), kaže, da je razlika med med obrobnim sociolektom,
236
kakršnega zapiše implicirani kultivirani avtor s kultivirnim bralcem pred očmi, ter
sociolektom, kakršnega bi dejansko pisal obrobni govorec, zares velika, kar temeljna.
Pripovedovalec tudi takrat, ko domnevno zapisuje sociolekt, piše domišljen, estetsko
učinkovit jezik; v primerjavi s takim jezikom je pisni jezik dejanskega obrobnega govorca
nebogljen, bizaren, zato pa za avtorja zelo tvegano sredstvo izraza. To pa seveda ne pomeni,
da ne bi bilo mogoče tudi v njem doseči posebnih učinkov, če bi se jih kak avtor lotil.
5.6.1.3. Priseljensko obrobje

In končno, priseljenski obrobni sociolekti igrajo v nekaterih sodobnih delih precej
predvidljivo vlogo. Kot smo omenili, gre za najbolj stigmatizirane sociolekte, katerih govorci
le pogojno veljajo za pripadnike skupnosti. Kot govorica, ki je polna tujejezičnih interferenc,
so pogosto sredstvo cenene komike. Tako na primer varnostnik v skladišču vina v že večkrat
citiranem romanu Carmen Metoda Pevca.
»Žagareva, kažete? Čaki, da malo razmislam… Tlele zadi je armadna, tamo preko mosta je ena, kako se kaže,
ki po jednom pesniku ime nosi, zdejle ne moram se setiti, pa je onda tista kde se notar zavije, mislim po heroju
nekom da ima ime…«
Pevec 1991: 66
Komično učinkuje varnostnikova mešanica jezikov; brezdomka Hatiđa, ki v zgodbi govori
čisto bosanščino, je resna junakinja. Čista bosanščina pa igra komično vlogo v romanu
Drobitinice Mihe Mazzinija (1987), ko jo govori Ibro Hadžipuzić (sic!); njegov sonarodnjak
Selim, ki je pozitiven (tragičen) junak, paradoksalno govori čisto slovenščino.
Mešanica jezikov ne razvrednoti Dragana, mafijskega kolega glavnega junaka že omenjenega
romana Dušana Čatra Ata je spet pijan:
»Ajd ti zdaj malo s nama, da se pogovorimo nekaj muških stvari!« […]
»Dobro! Kaj čemo ni zdaj naredit?« ga je vprašal Dragan. »Ti verjetno nimaš kod sebe taj denar, kaj?«
Čater 2002: 130, 131
Dragan je v delu zgodbe strah zbujajoča oseba, ki morebiti tudi pripovedovalcu streže po
življenju, nazadnje pa se izkaže za pozitivnega junaka, saj ga tovariško pusti pobegniti, čeprav
ve za njegove namene.
Srbščino z redkimi prvinami slovenščine govori oficir Lika v romanu Goreči sneg Milana
Vincetiča (1998):
Svuda je prst na petelinu, moj Jurkoviću, je kimal in grkljaje vlekel žganje iz čutarice, a ovi ljudi tamo napolju
hrle na neku tombolu, na neki kurvašak, mi pa da branimo njihovu domovinu... A ja sam kao pravi muškarac
zatvorio, je zmagoslavno pozvončkljal s ključem, svoju vatrenicu, crvendaču Žuži, u spavaonu, kajti takšni
jebozovnici, kao što je ona moja učiteljica, kako vi kažete, ne smeš nikad zaupati…
A kaj boš z onim Jultkom, Lika? je pogrknil Jurka, ga boš tudi zaklenil?
Kaj bom, kaj bom, samo sam probao, kakav je istiniti glas ljudstva... Znaš, mnogo se pročuje, pa i ove budale,
koje slobodno skitaju po vasi, kao da niso nevarne, ove budale mogu zaratiti ceo svet...
Vincetič 1998: 14
237
Slovenski izrazi v njegovem govoru so pravzaprav le na mestih, ki so nekakšni citati ali
poskusi citatov slovenščine: trditve kot »kako vi kažete, ne smeš nikad zaupati« in »kao da
niso nevarne« so pripisane drugim, ne govorcu samemu.
Tuja govorica (čista srbščina in čista dalmatinščina) v romanu Borisa Jukića Mavrica in
kukavičja pesem (1985) označuje tragične junake, odtrgane od lastnega doma, hkrati pa
odtujene celo od lastnih potomcev, ki so se v novo okolje integrirali:
– Ne znam, je nadaljeval, štva vi nosite ovde unutra. Močno se je udaril po prsih. Ali u meni je Crna trava in
otac Teofilo. Spet je čakal in dihal. U vas je drukčije… Vidim, primila vas je ova zemlja… i vi ste u njoj… i
čitate knjige… Neka je tako… kad je tako… Ali neću da mi se skitate ko neke lutalice ovim svetom… ko ja…
Da nemam te uniforme, bio bi običan ciganin, je dodal.
Jukić 1985: 77
Povsem srbski oziroma dalmatinski jezik v tem besedilu učinkujeta drugače kot mešani
priseljenski sociolekt slovenščine, ki ga govori albanski slaščičar – ta je seveda komičen:
– Živijo, je odzlogoval slaščičar. Boš enega cumcuma?
Candelabri je pogledoval po kotičkih v lokalu in odvrnil, naj mu da enega. Snel si je kapo in stopil do velikega
stenskega ogledala, ker se je ogledal in še od strani preučil lastno podobo.
– Samo je úmro, je poročal lastnik, predel je podložil skodelico. Danas ponoči.
– A, bejži!
– Ja, res. Zmrznio je.
– Kako zmrznil? Saj ni več zima, jebemu. Ha. Na pomlad zmrznil.
– Ja, ampak su ga našli zjutraj. Tvrd je že bio. Napil se je, pa je šel.
Jukić 1985: 98
Prav poseben primer rabe priseljenskega sociolekta pa naletimo v romanu Mlaj (Ognji
gotovosti) Pavleta Zidarja (1990). Glavni junak obišče mater v majhnem koroškem kraju:
mati govori koroški obrobni sociolekt, s sestro pa ste se družbeno povzpela in se kultivirala.
materin sociolekt je zaradi veristične ortografije izpostavljen kot sorazmerno eksotičen,
vendar pa ima posebno moč – s svojo »zdravo pametjo« posamezne kultivirane prvine, ki se
znajdejo v njem, lahko osmeši kot izumetničene:
Veš, se je obrnila samo name, Fini je spreslišala, jez berem cajtenge le za nazaj. Tiste od lan še in tko vidm
koko je. Tud u Glas pišejo de je zej krompir obogaten s kad-mi-jem in arsenom. Le kašen krompir zej to je,
Valentin. Obogaten! To je čist nov sad. Jez za tak krompir nimam interesa.
S Fini sva počila v smeh.
Valentin - res no... Pišejo obogaten z arsenom in kadmijem. Nove sorte krompir. In še pišejo da imamo zdaj
dvojni pogled na iste rči. Koko dvojen? Če jez vidm žajfo ni to sadn jogurt. Žajfa je žajfa razen če ne uživaš
mamil. Takrat pa pravjo da vidš tri rči hkrat pa čeprov je ena. To mje pa zagotovu gospod župnik de je to čist...
res. Zej je živlene prezahteven. O u tist Finin bank pa ženske res žgané pijò. Res res . . ., je rekla čisto tiho,
upehana.
Zidar 1990: 78
Čeprav se pripovedovalec in sestra Fini ob govoru smejita, je ta predstavljen kot govor
matere, ki ju je bila sposobna dobro vzgojiti. Izrazi, kot so »obogaten s kadmijem«, »nimam
interesa«, »dvojni pogled na iste rči«, »uživaš mamil«, ki so očitno izposojeni iz časopisja,
učinkujejo v njenem govoru nenavadno; njen zdravorazumski pogled (žajfa je žajfa) jih uspe
razorožiti in osmešiti. Ruralni obrobni sociolekt je za Zidarja pozitivna govorica. Povsem
drugače je z govorico priseljencev, ki danes naseljujejo propadajoča socialna stanovanja, kjer
je družina nekoč odraščala. Ko si jih gresta s sestro ogledat, ju pričaka prebivalka:
238
Jeste li vi od stanovanjske? vpraša hripavo.
Nisem, nisem. . .
E ma baš jeste. Poznajem ja tebe. Prošli put rekli ste da ćemo dobiti struju i cigle. Vse teče unutra kad pada
dež. Meni baš u pet sudžera. U kahle kako vi kažete na svom švabskom jeziku toj stvari. E, tako: kaži mi kada
dobijemo struju nazad i cigle? Nečeš ti tako lako otići sa svojom kurbicom kao što si prošli put, rekoše meni, e,
pa dobićeš, kurva stara. Sad će te ova stara kurva zaklati, pizda ti opštinska puna socializma i avstrijske kafe.
Kaži odmah kade dobijem struju i cigle!
prav tam, str. 81
Prebivalka stare hiše govori sociolekt, ki je obroben že v izvirnem jeziku, še dodatno obroben
pa je v slovenski skupnosti, kjer učinkuje še priseljensko. Obiskovalca sta zgrožena:
Zdaj – in prej. Prej je bila to poetična revščina, škatla sredi vrtov, vinskih rogoznic, klopic in sredi zrihtanih
moških – vsi umiti in obriti, ki so vsak večer zalili svojo čebulo, svoj česen, nageljne… Zdaj pa je ta barka-
škatla nasedla vrh Ararata in razpada dvojno: kot plovilo nekega ubogega in za svet potrebnega življenja, in
še moralno-etično. […]Če ne bi imeli mater kneginjo, bi končali v fuku najnižje vrste. Saj si ga imela priliko
videti.
prav tam, str. 85
»Naše matere so nas ohranile, da nismo postali pizde materine,« zatrdi pripovedovalec (str.
82). Obrobnost jezika matere je »poetična revščina«; jezik, ki ga govori priseljenka, pa
»razpada moralno-etično«. Pripovedovalec orožje, ki ga vsak sociolekt razvije za obrambo
nasproti drugim – iznajdbo vrste slabšalnih poimenovanj zanje –, obrne proti sociolektu
samemu, saj očitno meni, da je mogoče to, kar si, pomenovati le v jeziku, ki ga govoriš: si
»pizda materina« in živiš »v fuku najnižje vrste«. Tvoj jezik si ti; kar je lahko posebej
problematično, kadar tvoj jezik ocenjuje kdo od zunaj (prim. poglavje 2.2.3 o stereotipih v
socialni psihologiji).
5.6.2.1. Urbano obrobje

Eden predhodnikov (in ne zares pridruženih sodobnikov) popisovalcev urbanega obrobja v
sodobnem preporodu škotske proze je William McIlvanney (Docherty, 1975; Laidlaw,
1977). Za razliko od poznejših avtorjev, ki so obravnavali to tematiko, so njegovi delavski
junaki še precej tradicionalni in obdani z moraliko, ki jih dela bodisi komično pretenciozne
figure bodisi tragične borce za boljšo prihodnost. Njihov sociolekt je še vedno sorazmerno
cenzuriran v svoji vulgarnosti.
Z nastopom nove generacije se ta odnos spremeni. Tom Leonard, sicer bolj znan kot
modernistični pesnik, v leta 1984 objavljeni kratki zgodbi »Honest« vzpostavi radikalen
odnos med Literaturo kot izrazom kulturne norme ter obrobnim jezikom glasgowskega
delavca. Vzvišeni odnos pesniškega esteta do vsakdanjosti satirizira takole:
Then at least when yir finished ye feel a hell of a lot better, coz whoever it was that was gettin onyir wick
before, yi can go upty an say,'A don't gee a damn whut you think about me, coz av jist wrote a poem, an that's
sumhm you huvny done. An even if yi huv, albetyi it wuz rotten.' Course you don't actually say all that - you
don't huvti say it, even if yi could be bothered. An if it's sumdy that did say ti you, 'Your stuff's a lohta rubbish’:
thirz no much point in goin upti thim anyway, is there? But yi can ey jist look thim in thi eye, in yir mind's eye,
an think, 'Perhaps posterity will have better sense.'
239
'Ahma writur, your only a wurkur,' a said, to thi plumbir.
'Fux sake Joe stick wan on that kunt,' said the apprentice.
'Ball an cocks,' said the plumber, 'Ball an cocks. A forgot ma grammur.'
'Gerrihtuppyi: a said, to thi apprentice.
'Lissn pal yoor tea'll be up na minit,' said the plumber.
'Couldny fuckin write a bookie's line ya basturdn illiturate,' a said, ti the plumber.
'Right. Ootside,' said the plumber. 'Mawn. Ootside.'
Sorry. That comes later.
Leonard 1997: 177
Pretenciozni writur, ki se vzvišeno postavlja nad sočloveka, ki je basturdn illiterate wurkur,
dobi zaslužene udarce. Tom Leonard se ne more postaviti nad sočloveka; ne more si
privoščiti, da bi cenzuriral njegove vulgarizme (fux, kunt, ball an cocks, fuck, basturdn), niti
da bi kultiviral njegovo izreko (da bi sumhm you huvny done; if yi huv, albetyi it wuz rotten;
gerrihtuppyi prevedel v something you haven’t done; if you have I’ll bet you it was rotten; get
right up you) – kajti kdo je on, da bi jim sodil? Zato sta pri njem pripovedni jezik in jezik
dialogov izenačena; Leonardova obrobna pisava ni karakterizacija literarne osebe, temveč je
kulturna izjava v specifični kulturni situaciji, izjava kulturne emancipacije »malega človeka«.
Kulturna izjava pa je imela poleg družbenosemiotičnih tudi sociolingvistično zanimive
posledice: postavitev Leonardovih pesmi za Glasgow University Magazine je konec
šestdesetih let zaradi jezika zavrnil tiskar, neki drugi tehnični urednik pa je zahteval dodatni
honorar za stavljenje »tujega jezika« (Kravitz 1997: xiv).
Podobno odločitev, ko tudi tretjeosebni pripovedovalec jezikovno stopi na stran obrobnega
govorca, je pogosto značilno tudi za že citiranega Jamesa Kelmana (Not Not While the Giro,
1983; The Busconductor Hines, 1984; The Burn, 1991; The Good Times, 1998). Pisava Agnes
Owens (Gentlemen of the West, 1984; People Like That, 1996) iz iste generacije je manj
radikalna in prav zato tudi bolj tipična:
‘I’ll walk slow,’ said Tam. ‘I came oot wi’ ye. I might as well go back wi’ ye. Then after a pause he reached
into his pocket, adding, ‘You can take for ba's back and that'll be four each. That's fair enough, isn't it?'
'Very fair,' said Davey, just wanting to get rid of Tam at all costs.
Tam went on, 'Dae ye know whit I've been thinkin'?'
'Naw - whit?'
'I've been thinkin' I'll gie ma golfba's and the club to the young yins that hit ba's roon the park. It's a bloody
shame they cannae afford tae play on a real course. Dae ye no' think it would be a nice gesture?'
'Very nice indeed,' said Davey after picking up a red golfball halfway down the path. Tam didn't notice, being
bemused with his thoughts. They reached the fence, climbed over it and were crossing the fields when Tam
said, 'Dae ye know, I enjoyed masel' the day. It's a great wee hobby collectin' golf ba's. But the next time we go
we should try that private course up at Lynmoor. We can always get the bus up. It's no that dear - '
Owens 1996: 21-22
Obrobni sociolekt je v svoji ortografiji (came oot, wi' ye45, ba' namesto came out, with you,
ball), slovnici (cannae, dae ye no' namesto can't, don't you) in besedišču (young yins, dear
namesto children, expensive) omejen na dialoge, pripovedni jezik pa je kultiviran. Kljub temu
45
Opuščaj tu zaznamuje goltni zapornik, verjetno najmočneje stigmatiziran izgovorni pojav, ki ga slovar
škotskega jezika označuje kot »nenaraven razvoj« in ki se je iz Glasgowa razširil tudi v druga narečja (Morgan
1983).
240
pa kultivirano ozadje obrobnih dialogov vrednostno ne zaznamuje. Njihova drugačnost ni
nikoli komentirana, temveč je izpostavljena kot samoumevna, kot del literarne konvencije –
kar tudi je. Podobno pisavo najdemo pri celi vrsti sodobnih škotskih avtorjev (Iain
McGinness, Inner City, 1987, Thomas Healey, It Might Have Been Jerusalem, 1991, Jeff
Torrington, The Devil's Corousel, 1996, že omenjene kratke zgodbe Janice Galloway in
drugi); sodobni urbani verizem je malone zaščitna znamka sodobne škotske literature (Kravitz
1997, Dunn 1993).
Drugačne vrste semiotični naboj nosi urbani obrobni sociolekt v kratki zgodbi »On the
Shingle« Candie McWilliam (Wait Till I Tell You, 1997). Uvršča se v škotsko tradicijo
(izvrsten primer te je npr. tudi znani roman Muriel Spark The Prime of Miss Jean Brodie,
1961), ki »od znotraj« razgalja predsodke družbene elite do govorice obrobja. Deklici iz
zgornjega srednjega razreda obiščeta kopališče, kjer se z množico sebi enakih zabavata v
bazenu s »strojem za umetne valove«. Toda ob odhodu domov na avtobusni postaji srečata
obubožano starko iz bližnjega sluma, ki ju nagovori v jeziku, povsem drugačnem od njunega:
‘Oh look at the two of yes, a lifetime to go, two wee girruls and a’ they years tae love.’ She smelt. Her hair was
in a red any yellow Paisley scarf in the bitter wind. The white sunshine showed her blue cheeks and the scum
on her teeth. ‘Pain and grief and the vale of tears and it’s no go the merry-go-round and ma gude man dead in
his chair with his pipe in his teeth and the teeth sae clampit they' tae cut it oot Oh Christ and whaur's the sense
two wee girruls tell me that and I'll gie yes the bus ride aye and the moon and stars an' a.'
[…] I was fair to giggle or cry and I knew the old woman (or was she old?) was going to touch me; it was a
race against time, would the bus never come?
It rocked around the corner, maroon and white, 'Nerno me impune laces sit' on the side, just as the old
woman's hand came for my arm. 'Grace, he'd say, Grace, we've just time, here, now, here, against the wall,
quick get yer skirts up.'
[…]I was sick, and I saw that stinking woman tied with string waddle down to the grey sea, her dog beside her
flirting its petticoats, nosing in the shingle at the edge of the cold real waves.
McWilliam 1998: 67–68
Srečanje z revno (domnevno) starko deklici povsem zgrozi: njun jezik, ki je popolno nasprotje
brezskrbnega čebljanja kopalcev, je glas življenjske tragedije; je kot sivo morje »hladnih
pravih valov« v nasprotju z razburljivostjo umetnih, v katerih uživajo njima podobni.
Glasovno je težko razumljiv (two wee girruls and a' they years tae love), njegova skladnja je
skrajno fragmentarna (Pain and grief and the vale of tears and it’s no go the merry-go-round
and ma gude man dead in his chair …), njegova topika pa je – po vsem spakljivem otroškem
namigovanju na spolnost, s katerim sta se deklici kratkočasili na kopališču – strašljivo
direktna (here, against the wall, quick get yer skirts up). Obrobni sociolekt starke je zanju glas
strašljivega Drugega, ki ju opazuje, ki daje slutiti, da je resničnost morda drugačna od zlagane
idile superornosti, v kateri živi njun družbeni sloj.
5.6.2.2. Ruralno obrobje

Podobno kot v slovenski prozi tudi v škotski ruralni obrobni sociolekti pogosto utelešajo
domačnost za odseljence – domačnost, ki v njih pogosto vzbuja dileme glede lastnega občutka
241
pripadnosti. Uteleša tudi posebne, lokalne komunikacijske norme, ki so lahko Drugemu v
oviro (in posebno zadrego, če gre za izseljenca, ki je normo pozabil):
— Boy, fu is du?
— Aaricht. An you?
The polite form of the pronoun, reserved for social superiors and the plural. His father gestured sameness and
moved off towards the van.
— An hoo's da University gyyin, dan?
University. The word was alien here, as this world was alien there. The two tongues in the boy's head
struggled for space, seeking after individuation
Jamieson 1997: 385-386
Shetlandsko narečje, verjetno zaradi vpliva norveščine46, ohranja razliko med zaimkoma du in
you (ti in vi); sin je na razlikovanje, ki bi v kraju njegovega študija učinkovalo smešno,
pozabil. Hkrati pa beseda University, ki zaznamuje njegov novi kraj bivanja, v tem domačem
okolju učinkuje kot povsem tuja; glavni junak mora težave s svojim občutkom pripadnosti
šele razrešiti.
Robert Alan Jamieson v zgornjem odlomku zapisuje pripoved v kultiviranem jeziku, dialoge
pa v rodnem shetlandskem. Ruralna narečja so v primerjavi z urbanimi, kjer so razlike v
ortografiji predvsem posledica neustaljenosti, lahko izrazno zelo raznolika, kot kaže naslednji
odlomek iz iste zgodbe:
— I wis trying t'tink whit'n an age o man Robbie wis, he frowned. Then grinning, — Fir aa da dirt dey lived in,
yon Snusquoy folk ir no døn bad. I mean dær's aald Frankie, he wis seeventy-tree, and Robbie widna been
muckle less. An bæth Annie an Jessie ir been draain da pension fir twartree year noo. Hit mak's de tink, sn it?
Dær's some dat'll live in spite o demsels an idders – he hesitated – weel I canna help tinkin o dy pør midder,
boy, never drank a drap, never even smokkit a fag and she never even saa fifty. Quhile aald Robbie's sookin
awa on a bottle o horse lineament.
Jamieson 1997: 387
Jamieson se za zaznamovanje posebnih glasov shetlandskega narečja odloča celo za posebne
znake; v skladu z lokalnimi lojalnosti so to znaki iz skandinavskih pisav (ø, æ). Corbett
(Corbett 2000) prav ob tovrstnih pojavih opozarja na problematičnost prizadevanj za umetni
skupni standardni jezik lallans (gl. str. 190). Lallans naj bi bil podprt z lojalnostjo Škotov, ki
se želijo distancirati od angleščine kot tujega jezika; toda tisti Škoti, ki doživljajo standardno
angleščino kot tuj jezik, lojalnost do nekega drugega jezika že čutijo, namreč do svojega
narečja. Lallans z izjemo nekaterih političnih rab ni uspel nadomestiti standardne angleščine;
vendar pa škotske zavesti tudi raznolikost njenih narečij ne fragmentira. »Treba je zagotoviti,
da bodo ljudje od podeželskih Meja do oddaljenih otokov imeli dostop do, recimo, vulgarne
(demotic) urbane govorice in obratno. To pomeni, da moramo na televiziji, radiu in CD-jih
slišati ne le angleščino in gelščino ter tu in tam drobce glasgowske in edinburške vulgarne
govorice, temveč popoln obseg škotskih glasov iz vseh naših skupnosti.« (prav tam) V ta
46
Shetlandski otoki so bili leta 1472 priključeni škotski kroni, vendar ves čas ostajajo zunaj glavnega toka
njenega kulturnega razvoja in ohranjajo številne skandinavske običaje.
242
namen so ruralni sociolekti v literaturi danes sorazmerno skromna protiutež množični prevladi
glasov urbanih okolij Glasgowa in Edinburgha.
Tudi v škotskih upodobitvah ruralnega sociolekta je mogoče zaslediti izpostavitve
omejevalnega, represivnega vidika tega jezika, ki smo jih omenili v zvezi z romanom Marka
Sosiča. V zgodbi »Carla's Face« Candia McWilliam opisuje vrnitev Carle, ki se je preselila v
Stirling, na neimenovani rodni otok. Carla, v otroštvu Carol, si je ob preselitvi v mesto izbrala
tudi novo ime. Odločni rez je bil domnevno potreben, da preseka čvrsto popokovino, s katero
lokalna skupnost veže nase svoje člane, od katerih zahteva podrejanje dominantni normi:
Ian had been about to start. He enjoyed the topic of his own daughter and make-up, especially if he'd had a
dram. 'Ye'll not leave the house like a hoor!' and so on. He had all the words ready in his head and had heard
them said to his sister by his own father. 'What d'ye want to paint your face for, to show it to laddies who've
known you unpainted all your life? Eh? Wee hoor? Laddies that're mostly your own folk? Speak out will ye?
And don't be insolent!' He knew what to say.
McWilliam 1998: 24
Ianovo pridušanje nad hčerko Rhono, ki bi ga bilo sicer mogoče pripisati marsikakšnemu
očetu, če ga ne bi zaznamovala še posebna vulgarnost (ko hčerko zmerja z wee hoor), ima v
zgodbi še poseben pomen. Carla je frizerka in kozmetičarka; Ianov odziv uteleša odziv
skupnosti na njeno izbiro za otok neobičajne identitete. Ne preseneča, da frizerka Carla –
podobno kot duhovnik in zdravnik, ki sta izobraženca – ne glede na verizem v zgodbi govori
standardno angleščino, podobno kot Balerinin izseljeni brat v Sosičevem romanu.
Pri ogledu podobe ruralnega obrobnega sociolekta v sodobni škotski prozi ne moremo mimo
prispevka literature v lallansu. Redki primerki proze, napisani v tem jeziku in povečini
objavljeni v reviji Lallans, ki jo izdaja Scots Language Society, povečini upodabljajo življenje
na podeželju in v majhnih mestih. Lallansa nikakor ne moremo imeti za ruralni sociolekt; na
tem mestu ga omenjamo le kot pojav, ki ga njegovi promotorji posebej radi povezujejo z
ruralnim obrobjem, nepokvarjenim tako od standardne angleščine kot od »bastardiziranega«
urbanega jezika. Po tem nekoliko spominja na jezikovnokulturno vizijo Kopitarja in Levstika.
Ker gre za jezik, ki je zaradi poudarjene težnje po drugačnosti od angleščine posebej težko
razumljiv, v tem primeru izjemoma pristavljamo tudi prevod v standardno angleščino.
Her neb twitched – he smelled o reik, stale sweit Her nose twitched – he smelled of smoke, stale sweat and
and lavender watter. lavender water.
‘I see ye’ve been spending siller we can ill afford.’ ‘I see you’ve been spending money we can hardly afford.’
There wiz nae answer. He poued on hif baffies an There was no answer. He pulled on his slippers and
warsled wi the zip. struggled with the zip.
‘Did the auld wife cry roun?’ ‘Did the old wife call round?’
Annie quat the clickin. Annie quit the clicking.
‘Ay, she did that. Spent a guid oo girnin about her ‘Yes, she did. Spent a good hour whining about her
rheumy jynts and another argi-bargiein aboot the rheumatic joints and another arguing about the price of
price o mealie puddins at the Soshie butchers. As mealie puddings at the Soshie butchers. As always, she
ay, she was speirin efter her blue eyed boy – but was asking after her blue eyed boy – but he wasn’t here.
he wisna here. Wis he?’ Was he?’
Robb 1995: 141
243
Čeprav gre za jezik, v katerem je Hugh MacDiarmid v začetku stoletja napisal vrhunsko in
kozmopolitsko poezijo, se zdi, da v prozi tovrstni umetni jeziki učinkujejo povsem v
nasprotju s konvencijo proznega žanra. Ta namreč temelji na dialogu med jeziki
pripovedovalca, bralca in vrste literarnih oseb; ta dialog smo ponazorili že na dolgi vrsti
zgledov. V tem primeru je jezik pripovedovalca in oseb monoliten, njegovo razmerje do
impliciranega bralca pa povsem racionalno. Gre za demonstracijo jezika, »kakršen bi moral
biti«, o kakršnem je mogoče razmišljati in se ga učiti. Le redki resnični bralci pa so sploh
pripravljeni zasesti mesto takega impliciranega bralca; do njega tega jezika namreč nič
intimnega ne čutijo.
Drugače je z zadnjo vrsto obrobnih sociolektov, s priseljenskimi govoricami, do katerih
pripadniki jezikovne skupnosti vedno gojijo izrazita – taka ali drugačna – čustva.
5.6.2.3. Priseljensko obrobje

Daleč največjo skupino tujejezičnih priseljencev na sodobnem Škotskem tvorijo govorci
hindijščine oziroma urduja, sestrskih jezikov Indije in Pakistana. Ti priseljenci zaradi še
vedno uradnega statusa in promocije angleščine v šolstvu v obeh nekdanjih britanskih
kolonijah načeloma sorazmerno dobro obvladajo angleščino; jezikovno se od domačih
govorcev najbolj razlikujejo po izreki in intonaciji. Zaradi drugačne barve kože, življenjskih
navad in religije jih okolica sorazmerno težko sprejema kot enakovredne člane skupnosti, zato
so pogosto odrinjeni v nekatere poklice, v katerih lahko delujejo kot družinska podjetja,
predvsem kot majhne trgovine ali trafike (podobno v slovenskem okolju funkcionirajo
skupnosti albanskih priseljencev na področju male prodaje zelenjave ali slaščic). Bistveno
manjše so skupine priseljencev orientalskega porekla ter priseljenci iz Afrike ali Karibov.
Slednji so precej množičnejši v Angliji, posebej Londonu, kjer je najti tudi njihovo literarno
artikulacijo (npr. Alfred Williams in Ray Brown, To Live It Is to Know It, 1987).
V prozi etnično škotskih avtorjev se literarne osebe pakistanskega izvora s posebnimi glasovi
praviloma ne pojavljajo. V zadnjem času pa se je pojavilo več avtorjev, kot so Suhayl Saadi
(The Burning Mirror, 2001; Kings of the Dark House, 2002), Kamaljit Sangha in Sheila
Puri (oba še brez knjižne objave), ki pišejo v jeziku svojega okolja, v jezik pa v različni meri
vnašajo tudi prvine lastnega jezika.
Posebej zanimiv avtor je Suhayl Saadi, katerega jezik črpa prvine tako iz urduja kot iz
škotščine, kultivirane angleščine in celo gelščine. Jezik pa vendarle ne učinkuje kot literarna
konstrukcija (kot npr. pri njegovem starejšem londonskem kolegu Salmanu Rushdieju),
temveč kot primer govorice, ki se uvršča v izredno heterogene priseljenske sociolekte in ki
nosi sledove specifične izobrazbe (odraščanje v urdujsko govoreči družini in škotski soseski,
244
izobraževanje v angleščini, zanimanje za gelščino). Naslednji odlomek je vzet iz zgodbe o
mladostniški tolpi otrok pakistanskih priseljencev z naslovom »Bandanna« (1998):
Now they were passin the Safeway, an there the pretty cars aw row'd up like obedient schoolkids. Only they
weren't learnin onyhin. The Great White Superstores, stolid bastions thrown in a ring aroon the city. His father
often railed against the toilet-friendly conglomerates, saying that they'd milk the small shopkeeper dry. And
what did load want, Khuda-ke liye, a local, living-room sized dhokaan with you know a friendly face, or a
giant metal aircraft hanger? What was the future of our people in this country? He sounded like a guardian of
the tiny units of commerce which Bonaparte had faced, ranged in bared teeth shopfronts along the white,
Doverine cliffs of Albert Drive. And they were the new Napoleons, the massive brick battleships, the Safeways,
the Sainsburys, the ASDAS beseiging Glasgee, attacking Scola, runnin thur damned South American produce
right into the khanas of his ane bratherie. Apples ae Shaitan.
Saadi 1998:
Več prvin v tem jeziku je specifično (obrobno) škotskih: passin, aroon, Glasgee, thur, ae
zaznamujejo jezik otrok, ki so odrasli na Škotskem, ne pa njihovih staršev. Za jezik tako
priseljenskih otrok kot njihovih staršev so značilne nekatere specifične izreke, ko sta onyhin
in Scola za anything, Scotland (Saadi, osebna komunikacija). Po drugi strani pa se
interference iz urduja pojavljajo praktično izključno v citiranju govorice staršev (Khuda-ke
liye za božjo voljo, dhokaan trgovina, khanas sobe, bratherie sorodstvo). Saaadi teh
interferenc ne zaznamuje s kurzivom ali narekovaji; zanj so del celovitega jezikovnega
sistema, tudi kadar ločujejo govorico staršev od govorice v škotsko okolje bolj integriranih
otrok.
Primerjava učinkovanja priseljenskih sociolektov v slovenski in škotski literaturi je zelo
zapletena. Sociolekti, ki temeljijo na slovanskih jezikih nekdanje Jugoslavije, so zaradi
podobnosti jezikov po eni strani bistveno močnejši vpliv interferenc, po drugi pa tudi bistveno
bolj razumljivi bralstvu; zato so tudi bolj hvaležen vir komike kot sociolekti pakistanskih
priseljencev na Škotskem, ki jih zaznamujeta predvsem (zelo težko zapisljiva) izreka in
intonacija. Zato so v škotskem okolju izkoriščani komično v govornih medijih (npr. med tako
imenovanimi stand-up comedians), ne pa v literaturi; v literaturi funkcionirajo pretežno le kot
potencialno sredstvo lastnega izraza za pripadnike priseljene manšjine, ki finese govorice tudi
najbolje (edini?) poznajo. Jezikovna skupnost, ki je močnejši vir interferenc in laže zapisljiva,
je skupnost kreolsko govorečih priseljencev s Karibov, ki pa so na Škotskem v primerjavi z
Anglijo sorazmerno maloštevilni in jih zato v literaturi tudi ne najdemo (glede prakse v
Angliji gl. Sutcliffe 1982, Gregory 1991).
Čeprav je situacija Pakistancev na Škotskem (le) do določene mere primerljiva s situacijo
slovenskih Albancev, so asociacije, v obeh kulturah povezane s posameznimi skupinami
priseljencev, tako specifične, da je pri prevajanju praktično nemogoča zamenjava jezikovnih
vzorcev posameznih skupin (pakistanskih stereotipov z albanskimi fonetičnimi (npr. izreka lj
za l) ali slovničnimi, kot v zgornjem v Jukićevem odlomku). Specifično pakistanske izreke
(onyhin, Scola) bodo v slovenščini neizogibno izgubljene.
245
5.7. Žanrske igre s sociolekti in žanri

Ob naštetih verističnih upodobitvah različnih sociolektov, obloženih z različnimi pomeni,
moramo nazadnje na kratko omeniti še vrsto literarnih del, ki so (lahko tudi dokaj veristična
in kratkočasna) dediščina modernizma šestdesetih let, posebej njegove ludistične prvine. Ta
besedila tudi v svojem odnosu do jezika – s svojo sociolektno intertekstualnostjo – izražajo
postmoderni občutek igre s sistemi brez središča. V teh delih ni stilizicije, hibridizacije ali
parodije, pri kateri bi lahko razbrali smer učinkovanja enega sociolekta na drugega ali
literarnega jezika in sociolektov med seboj; formula postmodernega dela je pastiš (gl.
Jamesonov citat na strani 91). V teh delih ni niti razlike med sociolektom in diskurzom: ves
jezikovni svet je avtorjem na razpolago za plenjenje, osebe lahko govorijo poljubne
konstrukcije sociolektnih in žanrskih prvin. Podobne težnje smo opazili že zgoraj pri Urošu
Kalčiču, ki pa smo ga vendarle obravnavali kot prikazujočega absurdnosti v okviru
kultiviranega sociolekta. Pri Martu Lenardiču (Še večji Gatsby, 1994) so jeziki že do konca
sprevrženi.
»Oprostite,« se je skušal možic izmuzniti, »to bo…«
»To bo težka pizdarija,« sem mu pomagal. Komaj sem verjel svojim očem. Bantamska, sem ocenil, ko sem ga
prijel za kravateljc in malo privzdignil. Gobček pa, da bi bilo vsakega poštenega hrčka sram.
»Za božjo voljo, kaj je vendar to, gospod, dopustite vendar ...« je opletal in pobrcaval.
»Ti!« sem zatulil, »ti, grintica cagava, ti, podganica plesnava, ti misliš, da boš mojo žensko nategoval, kali?!«
Potresel sem ga, da so mu odpadla očala in drobiž iz žepa. » Ti, muha, boš meni v zelje hodil, ti, strigalica
žaltava?«
»Nikarte, gospod,« je zacvilil in se trudil, da ne bi izpusti violine, »umirite se vendar! Pogovoriva se vendar
dostojno, kot civilizirana ...«
Počil sem ga ob steno, da so mu zaškripala rebra:
»A veš kogá,« sem ga podučil, »civilizirani ljudje predvsem ne vtikajo svojih mršavih strženov tja, kjer ti
nimajo kaj početi.«
Lenardič 1994: 157
Boksar napade ljubimca svoje žene, a njegova govorica je polna literarnih psovk, ki so za dani
sociolekt v resnici evfemizmi (grintica cagava, podganica plesnava, strigalica žaltava,
mršavi stržen), zaključeni pa so z arhaičnim kali?, ki celotno izjavo v trenutku preobrne igro.
Podobno spodnaša pomene besed Emil Filipčič v delih, kot so Ervin Kralj (1986), X-100
roman (1988) in Jesen je (1995):
Dober dan. Jaz sem testni človek Ilirije-Vedrog. Namazal sem se pod pazduhama z novo Deo kremo Lidera.
Sproščen sem in lahkoten, hkrati pa poudarjam svojo osebnost. Uveljavil sem se s prosto izbiro parfuma.
Filipčič 1988: 79–80
Za Primoža se pišem in naprošam televizijo za službo. Rad bi delal kot režiser v oddaji VESELI VEČER. Scenarij
sem pripravljen napisati sam. Če prav pomislim bi vso stvar pravzaprav naslovil SOBOTNI VESELI VEČER.
Zavedam se, kot sleherni Tone, da s tem korakom stopam na področje humorja in mogoče celo satire. Toda
bivajoče je gladko kot reka na vse to pozabilo in strmelo skozi blede zavese v jasno, modro nebo, v katerem so
stali beli oblaki.
prav tam, str. 56
… tako lepo sva se imela, jasno, potem je pa moral Keri vse zasrati.
Keri ?!
Ja, kva pa.
246
Prišel, zadet, in začel: pida - kuba, kva je? A veš. V tistem njegovem stilu. Sem rekla: pida, Keri, kva je, pida?
Ti, on pa: kuba - pida, marš, pida. Sem rekla: Keri, kuba, a ne vidiš, da sem zaljubljena? Ne, Keri tega ni
štekal. Keri, sem rekla, Keri, pida, a ne vidiš, da mi je lepo?
Ne!
Keri - ne.
Sem ga pa poslala v pido. Sem rekla, Keri, pida, Keri, kuba, ne, zezal me pa ne boš, a veš, sem ga pa imela že
malo zadosti. Sem mu rekla: Keri, če si pa tak prasec, potem se pa goni v pido.
Filipčič 1995: 22
Filipčič v svojih delih zajema poljubne sociolekte ali diskurze ter jih premeša do grotesknosti.
V prvem odlomku zgoraj se loti žanra reklame, v katerem s kopičenjem nekaterih oglasnih
klišejev (sproščen in lahkoten občutek! poudarite svojo osebnost!) v prvi osebi – pripisani
brezosebnemu »testnemu človeku« – izpostavi njihovo absurdnost. V drugem odlomku razdre
konvencije službenega življenjepisa z arhaičnimi, »ljudskimi« formulacijami (za Primoža se
pišem; kot sleherni Tone) ter prehodom v nepričakovan lirizem. V tretjem odlomku pa je
njegova žrtev urbani obrobni sociolekt, katerega vulgarizme naredi komične z evfemističnim
izpustom enega glasu (pi[z]da, ku[r]ba); zato postane pogostost njihovega ponavljanja še prav
posebej opazna, kar tudi ironično razdre celovitost jezika.
Jezikovna igra je navzoča tudi v romanu Iztoka Osojnika Melinda Podgorny (1998), v
katerem fonetično zvesti zapis ekscesne ljubljanščine nima verističnega namena.
Pripovedovalka poudari, da glavna junaka v resnici govorita »v mešanici japonščine in
angleščine. Ker pa pišem za slovenskega bralca, sinhroniziram. Nekaj vzdušja se prav gotovo
izgubi, ohranjam pa vsaj pomen, kar je manj kot vse, a tudi več kot nič.« (Osojnik 1998: 115).
Hibridnost govoric v pripovednem jeziku razkriva pravi namen impliciranega avtorja, ki je
rušenje dominantnih norm pisanja, ne pa posnetek stvarnosti:
Vi gledate televizijo, stric je bolje, kuhaš štruklje, ludnica, zakaj nisem doma, tisto bova zašili, ko se vrnem, in
podobne zgoščenine telefonskega žarčenja, ki odlikuje devetindevetdeset odstotkov telefonskih pogovorov med
mamami in hčerami na svetu. Se slišimo jutri, be good, mata yo, aufwiedersehen, kiotskete. […] Neumno sta
čebljala, se bebasto krohotala, puhala vlažno sapo v mraz, hukala v roke, se lizala po obrazu. Počela sta vse
neumnosti, ki so jih standardizirala massmedia, od: volim te ko psa na dnu mora, do: Let me kiss your piška
bar jednom u tri godine. Če bi jih slišali člani Komiteja za kulturo, delegati Komisije za Čisto Slovenščino,
Slovničarji, poznavalci Edinega Pravega, Pravopisci in Akademski Drkači, bi izrezali vsako njuno besedo,
povečali bi jima davek na polivinil, zaračunali bi jima vse mogoče prometne davke, izobčili bi ju iz Cerkve in
Literature, prepovedali bi jima brati Dantejev Pekel v transkripciji Gianbatiste Veceja. Da se to ne bi zgodilo,
sem že sama izrezala vse tiste neokusnosti in opolzkosti, katerih namen ni drugega kot ceneno vzpodbujanje
primitivnih nagonov v bralcu. O, kako sta bila srečna ta dva zaljubljenca, mlada kot sveže bučke, dragocena
kot tradicija izdelave bohinjskega sira, močna v duhu in telesu, dva čvrsta, frišna boga.
prav tam, str. 88
Tak pristop k jeziku je sam po sebi prav tako visoko literaren kot delo na začetku omenjenih
avtorjev, ki jih sociolekti načeloma ne zanimajo (Virk, Blatnik itd.). Ne moremo jih označiti
kot vsaj hlinjene sociolekte, od znotraj razjedene, kakršni so. Toda po ironiji literarne usode,
kot jo omenja Barthes, pisatelj »zaman ustvarja svobodni jezik, ta jezik mu vračajo
ponarejen« (gl. str. 159); tudi razdrti literarni jezik je še vedno zgolj literarni jezik. Igra
sociolektov in žanrov, ki zaznamuje zgodnja dela Mateta Dolenca (Praznik republike ali
abrakadabra, 1987), Maje Novak (npr. Zverjad, 1996), Aarona Kronskega (npr.
247
Pogrezanje, 1994), Ide Renar (Zgodbe iz Čembada, 1991) ter mnogih drugih avtorjev, ki jih
zaznamuje lingvistična dediščina modernizma, je prej ko slej le manifestacija trdoživosti
Literature.

Že v začetku naše obravnave sodobne škotske literature smo poudarili, da ta vodi predvsem v
dve nespravljivi smeri – v kultivirani literarizem in pretežno urbani verizem. Modernizma,
kakršen se je razmahnil v slovenski prozi v drugi polovici dvajsetega stoletja, škotska proza ni
poznala, zato večglasja, temelječega na postmodernem ludizmu, v njej praktično ni zaslediti.
Posebej pa velja omeniti zadnji roman Jamesa Kelmana Translated Accounts (2002), ki se za
tega avtorja dokaj nepričakovano uvršča v vrsto besedil z umetno ustvarjenim literarnim
jezikom, kakršne pozna angleška literatura (Anthony Burgess, Russel Hoban, Christine
Brooke-Rose).
Roman sestavljajo fragmenti besedil, ki so jih je napisalo neznano število različnih
pripovedovalcev na nekakšen »okupiranem ozemlju« pod vojaško upravo. Pripovedi so
»prepisane in/ali prevedene v angleščino«, česar »niso vedno opravili domači govorci«;
besedilo naj bi bilo potem vneseno v računalnike. Rezultat je bizaren jezik, ki spominja na
okorne, fragmentarne računalniške prevode:
But he did not know how to march, I am saying, he not having
yes I have been trained, trained in it, long experience.
they paid me no heednoheed Summary Informationwhat language subject
bybybayntsbaby~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~v~~v~~~~~v~~~~~~~~~~.~v~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~v~~~~~v~~~~~~~~~~~~~~~~vvvv.v~vvvvvvv~~~v~vv.vv.~~v~vv~~~~~~vv~~~v~v~v~vvv~~~~.
vvv~~~vv~v~vv~~~~v~~~~vvvvvv~~~~~~~ ¿F0Document¸ ~~~NB0Document~ L¸ was like clockwork,
swinginging at his side, a boy like myself, he did not know how to march, if he was selected, he se having
belong experience
was like clockwork, swinging at his side, a boy like myself, if he was selected, he did not know how to march,
not having been trained in it, long experience as myself.
faltering however, clockwork which was breaking down, required its rewinding, we were very new, if he was
selected, I do not remember, I do not think so. He did not know how to march. His left arm was with his left
leg, his right arm with his right leg, his shoulders yes, also, how his shoulders moved, he was concentrating to
keep his limbs synchronised for it was unnatural to him, as to all, so moving his shoulders in such a manner,
an aid for him. He did not find it natural and could not
Kelman 2002: 23
Zdi se, da je delo pravzaprav neke vrste nadgradnja prejšnjih avtorjevih prizadevanj. Če je že
Kelman v prejšnjih delih opozarjal na enkratnost in neprevedljivost sociolektov, posebej
obrobnih, ki so tudi v današnji družbi še vedno pogosto cenzurirani, je v tem delu pokazal, kaj
se zgodi z izvirnim pričevanjem, če ga brezdušno prevede nekakšen režim družbene prisile.
Besedilo ostane v fragmentih, in bralec se krčevito trudi, da bi mu po svojih spodobnostih
vrnil prvotno živost. Delo je mučno, saj je prvotno sociolektno vrednotenje izbrisano oziroma
ohranjeno le v redkih, eksplicitno formuliranih primerih (he did not find it natural); sociolekta
248
ne moremo prepoznati, zato moramo za vrednostno interpretacijo preizpraševati svoj lastni
sociolekt. Tovrstnih eksperimentov v slovenskem leposlovju ni.
5.8. Sklepna primerjava

Če povzamemo, lahko torej ugotovimo, da med obema literaturama še danes obstajajo
nekatere razlike v formi in načinu uporabe sociolektov. Kar zadeva formo uporabe
sociolektov v žanrih literarne proze, smo ugotovili naslednje:
• Zaznamovanje sociolektov v ortografiji je v obeh literaturah različno zastopano.
o V britanski literaturi je to uveljavljena praksa z dolgo tradicijo – praktično že od
začetkov literarne proze. Običajno nestandardna ortografija zaznamuje
nekultivirane sociolekte, čeprav najdemo prav v britanski prozi tudi tovrstna
zaznamovanja kultivirane in nadkultivirane govorice (v zgodovini npr. pri
Dickensu, danes na Škotskem pri A. Grayu). Za zaznamovanje obrobnih izrek so
razvite celo nekatere konvencije (videli smo predvsem primere za cockney). V
škotskem primeru so te konvencije delno podprte celo z zgodovino standardizacije
literarne škotščine – čeprav je zaradi zgodovinske oddaljenosti te tradicije vpliv
manjši, kot bi lahko bil, in je opazen predvsem v spodbudnem odnosu občinstva
do specifično škotske izreke in s tem tudi ortografije.
o V slovenski literaturi se zaznamovanje obrobnih in ekscesnih sociolektov z
nestandardno ortografijo sicer uporablja, vendar nikakor ne samoumevno, temveč
le v pomensko posebej nabitih primerih (M. Pevec, M. Jeršek, M. Sosič).
Konvencije pri tem niso ustaljene niti na najbolj stereotipnih mestih (npr. refleks
končnega [-aÜ] povedou/povedu). Ker se kultivirana izreka v slovenščini mnogo
bolj ujema z zapisom kot v angleščini, pa ortografsko zaznamovanje
(nad)kultiviranih sociolektov niti ni mogoče.
• Odnos do zaznamovanja sociolektov z značilno slovnico je v obeh literaturah povsem
različen.
o V angleščini je zaznamovanje obrobja z nestandardno slovnico zelo
uveljavljeno in je pravzaprav eden najpogosteje rabljenih zaznamovalcev.
Nekatera sredstva so za to povsem konvencionalna (dvojna negacija,
neujemanje slovničnega števila osebka in povedka (how is ye), na Škotskem
ločevanje edininske in množinske oblike zaimka you/yous ali edininska raba us
kot sinonim za me, oblike zanikanega pomožnika cannae/cany, disnae/disni za
can't, doesn't). Tako zaznamovanje je ekonomično, saj je že zelo droben
zaznamek z le malo vpliva na razumevanje za bralca zelo opazen.
249
o V slovenščini je zaznamovanje obrobnih sociolektov z nestandardno slovnico
nekakšna anatema in ga ne najdemo niti v besedilih, ki so najbolj polna
vulgarizmov (izjeme, ki smo jih opazili v romanu M. Jeršek, so skrajno redke).
Zdi se, kot da je slovnična standardnost celo nekakšno jamstvo avtorjeve
osebne kulturne verodostojnosti, kadar se na drugih mestih izpostavlja npr. z
vulgarizmi. Ugibamo lahko, koliko gre pri tem za vpliv šolnikov in lektorjev,
ki se posebno močno osredotočajo na nestandardne pojave v slovnici (npr.
zanikani predmet v tožilniku, izginjanje dvojine v ženskem spolu, prehajanje
samostalnikov srednjega spola v moškega ipd.), kar ima lahko za posledico
tudi nekoliko enostranski vpliv na nezavedni odnos avtorjev do različnih
načinov zapisovanja sociolektov.
• Po odnosu do zaznamovanju sociolektov z besediščem sta si obe literaturi zelo
podobni.
o V obeh literaturah že dlje časa odpadajo tudi cenzorski posegi v disfemizem
obrobnega in ekscesnega jezika. V britanski literaturi so norme, ki cenzurirajo
disfemizem, začela izpodbijati nekatera modernistična (James Joyce),
predvsem pa veristična (D. H. Lawrence) dela v prvi polovici dvajsetega
stoletja, v slovenski pa predvsem avantgardistična gibanja ob koncu šestdesetih
in začetku sedemdesetih let. Dediščina tega avantgardizma je še danes aktualna
tudi v na splošno večjem nagnjenju slovenskih avtorjev k semiotični igri, ki je
v škotski literaturi bistveno redkejša.
• Obe literaturi sta si podobni tudi pri zaznamovanju sociolektov s specifično diskurzno
semantiko.
o Različnost družbenih perspektiv, ki se kaže v specifični diskurzni semantiki
sociolektov (in diskurzov), je ena bistvenih značilnosti leposlovne proze
nasploh, posebno romana (Bahtin 1982). Tako zaznamovanje je načeloma
navzoče tudi v delih avtorjev, ki sociolektov ne zaznamujejo kako drugače (pri
avtorjih iz poglavja 5.1), čeprav lahko le v sledovih. Samemu specifičnemu
opomenjanju uporabljenega jezika se lahko pridruži tudi sekundarno
opomenjanje tega jezika s strani pripovedovalca in/ali impliciranega avtorja.
Ta lahko semiotičnemu pomenu pripiše posebne vrednosti (moralni propad,
domačnost/represivnost, izumetničenost, nevednost/zdrava pamet, življenjska
tragika), ki so samostojen stereotip in ne izhajajo nujno (tudi) iz zgodbe;
zadošča že sam jezik s svojo diskurzno semantiko in eksplicitno oznako.
250
Kar zadeva način uporabe sociolektov v žanrih literarne proze, je mogoče med obema
literaturama opaziti nekaj razlik. V tistem delu slovenske literature, ki izdatneje zaznamuje
sociolekte literarnih oseb, sorazmerno prevladuje ekscesni sociolekt (Čater, Čar, Dolenc,
Jeršek, Möderndorfer, Morovič, Pikalo, Lenart Zajc, v drugih okvirih tudi A. Kronski), kar ne
preseneča za literaturo, pri kateri je še vedno v živem spominu boemski avantgardistični
modernizem. Ta literatura pogosto želi provokativnost, ekscesnost ohraniti, da lahko »podira
simbolni red« in ohranja svežino. V škotski prozi in literaturi nasploh je ekscesni sociolekt
sicer zastopan (Legge, McLean, Warner, Welsh), vendar pa močno prevladujejo avtorji, ki
uporabljajo sociolekte urbanega obrobja (Healey, Galloway, Kelman, Leonard, McIlvanney,
Owens, Spence, Torrington) in ustvarjajo podobo »prave« škotske literature kot izraza grobe,
delavske kulture (prim. Dunn 1993). To obrobje (podobno kot smo ugotovili v naši anketi za
odnos nižje izobraženih starejših oseb do ekscesnega jezika) ni naklonjeno spakljivosti
ekscesnega ter ludističnim eksperimentom, temveč skuša delovati emancipacijsko; skušajo se
vzpostaviti kot nekaj normalnega, kar ima pravico do obstoja; simbolni red rušijo, da bi
gradili.
Razlike v tradiciji imajo lahko posledice za prevajalske prenose med obema kulturama. Po eni
strani lahko vplivajo na prevajalsko prakso, v kateri se lahko posamezni prevajalci odločajo
za opustitev zaznamovanja sociolektov na nekaterih ravninah. Pri prevajanju v slovenščino,
ker tradicija ortografskega zaznamovanja sociolekta ni tako uveljavljena, se lahko na primer
prevajalec hitreje odloči za opustitev takega zaznamovanja, s čimer se izogne tudi
potencialnemu geografskemu zaznamovanju sociolekta v ciljnem jeziku. Tako zaznamovanje
namreč lahko potegne za seboj vrsto stereotipov o naravi govorcev takega jezika, ki v
izvirnem jeziku nimajo vzporednice. A tudi tu je potrebna previdnost: ortografsko
zaznamovanje ima svoj specifičen učinek, in način učinkovanja besedila se s tako opustitvijo
v vsakem primeru spremeni. Nekateri prevodi iz angleščine tako že kažejo na možnosti
prenosa tovrstnega zaznamovanja (npr. Zadnji odcep za Brooklyn Huberty Selbyja, DZS
1981; Trainspotting Irvina Welsha, DZS 1997, in navsezadnje tudi že omenjani prevod
Ljubimca lady Chatterley D. H. Lawrencea iz leta 1962).
Podobno velja za druge jezikovne ravnine. Prav omenjeni prevod Ljubimca lady Chatterley
(gl. str. 183) nakazuje, kako lahko prihaja do posegov v besediščno podobo sociolektov, kadar
obstajajo razlike med stopnjama tolerance do obrobnih prvin v izhodiščni in ciljni jezikovni
kulturi. Omenjeni prevod je nastal v času, ko so cenzorski posegi v disfemizem obrobnih
sociolektov v britanski literaturi že popuščali, v slovenski pa še ne. Prevod je vsekakor
kočljivo mesto za prenašanje tovrstnih razmerij dominacije.
251
A če je dandanes toleranca do prvin nekultiviranih sociolektov v obeh kulturah podobna, to še
ne pomeni, da ni treba prevajalcu biti posebno pozoren na zaznamovalnost posameznih vrst
besedišča. Posebej velja tukaj poudariti razlikovanje med ekscesnim in obrobnim, ki ga je
mogoče zlahka prezreti – zlasti glede na različno zastopanost in običajnost obeh sociolektov v
sodobni slovenski in škotski literaturi. Tudi prevajalec namreč pripada jezikovnokulturnemu
vzorcu svojega jezika, ki vpliva na njegovo recepcijo, podobno kot vpliva na recepcijo pri
bralcih prevoda. Tako ekscesni kot obrobni sociolekt sta disfemistična in s tem vulgarna; a
disfemizem ekscesnega sociolekta je ostrejši in bolj subverziven, bolj nespravljiv in
provokativen, bolj inovativen in nameren. Zamenjava na primer obrobnega vulgarizma z
ekscesnim je potvorba semiotičnega pomena in spremeni učinek besedila še bolj, kot ga
spremeni že sam prehod v drugo kulturno okolje. In nasprotno: zamenjava ekscesnega
vulgarizma z obrobnim lahko spremeni način njegovega predvidenega subverzivnega
delovanja, še posebej v primeru ekscesnega jezika, ki temelji na kultiviranem sociolektu.
Natančen posluh za razplastenost sociolektov in njihovo učinkovanje v dani jezikovni
skupnosti je bistvenega pomena, za stilno ustrezno prevajanje literarnih del; potrebnega
znanja za to na žalost ne moremo najti v slovarjih, temveč ga pridobimo le z dolgotrajnim in
temeljitim spoznavanjem norm, ki veljajo v izhodiščni in ciljni kulturi – tudi prek literarnih
del, nastalih v teh kulturah.
6. Sklepi
6.1. Slovenščina je socialno razslojena

V raziskavah stvarne rabe (analizi korpusa, anketi o odnosu govorcev) in literarnih besedil
smo prepričljivo ugotovili, da slovenščina je socialno razslojena in da torej vsebuje različne
sociolekte, podobno kot vsi polno razviti jeziki. Sociolekti se med seboj razlikujejo na vseh
jezikovnih ravninah – od fonetike do diskurzivne semantike. Število sociolektov ni končno
določljivo, saj se skupine govorcev zbirajo okoli številnih parametrov. Kot ugotavlja
Bourdieu: »tvorba skupin, podrejenih na osnovi določene specifične razlike, je neločljiva od
razgradnje skupin, ustvarjenih na osnovi generičnih značilnosti ali lastnosti (moški, starci,
Francozi, Parižani, meščani, domoljubi), ki so v nekem drugem stanju simbolnega razmerja
sil opredeljevale družbeno, včasih celo pravno identiteto teh agensov« (Bourdieu 1992: 131).
V naši razpravi smo predlagali nekaj parametrov, ki učinkujejo nekako determinacijsko, ter
dva, za katera se govorci odločajo bolj prostovoljno.
Socialni položaj sestavlja vrsta zapletenih dejavnikov (predvsem izobrazba, premoženje in
status oziroma kulturni, ekonomski in socialni kapital). V namene nekakšne poenostavitve
252
smo predlagali tri glavne skupine sociolektov, kultivirane, obrobne in ekscesne (s podvrstami,
kot so nadkultivirani, ekscesni kultivirani in ekscesni obrobni; ruralni, urbani in priseljenski
obrobni). Čeprav se vsak od teh osnovnih socialnih položajev deli naprej glede na različne
konkretne specifike, se zdi, da gre za osnovne skupine, ki se razlikujejo na vseh jezikovnih
ravninah (npr. fonetični, leksikalni) in ki so jih sposobni ločiti tudi govorci, jih ustrezno
ovrednotiti oziroma stereotipizati.
Osnovni kontinuum v tej lestvici poteka med kultiviranim in obrobnim, ki se definirata glede
na odnos do dominantne družbene norme. Kultivirani se ji podreja, obrobni pa ji deklarativno
sicer priznava vrednost (in se ji je pripravljen podrejati, kadar stopi v kontekst, kjer obstaja
poseben normativni pritisk), vendar pa v svojem svetu v praksi uveljavlja drugačne norme.
Ker dominantna norma določa nekatere družbene tabuje, lahko rečemo, da je načelo
kultiviranega sociolekta evfemizem (izogibanje tem tabujem, kot so predvsem nekatere
topike, povezane s telesom), načelo obrobnega pa disfemizem (seveda s stališča kultiviranega;
užitek v izpostavljanje telesne topike v komunikaciji).
Ekscesni sociolekt zaznamuje zavesten upor dominantni normi in ga najdemo pri govorcih, ki
izhajajo iz kultiviranih ali obrobnih okolij (čeprav pri obrobnih pretežno zgolj iz urbanih, saj
je v ruralnih normativni pritisk lokalne skupnosti deluje v nasprotno smer). Disfemizem je tu
še poudarjen, spremlja ga prava hiperleksikalizacija topike, povezane v ključnimi zanimanji
dane skupine. Ta so v nasprotju z dominantno normo pogosto hedonistična – spolnost, rituali
omamljanja (alkohol, mamila), provokativna glasba ipd. – ali agresivna: nasilje, nezakrit
mačizem in podobno. Vloga zaznamovanja pripadnika skupnosti je pri govorcih ekscesnega
sociolekta še poudarjena. Vendar pa ekscesni sociolekt ni povsem samostojna kategorija, saj
ga od stičnih jezikov ločita predvsem specifična leksika in diskurzna semantika. Po izreki,
slovnici in obsegu leksike je vsak ekscesni sociolekt močni odvisen od tistega sociolekta –
kultiviranega ali obrobnega – na katerem temelji, ki mu torej govorec prvotno pripada.
Ekscesni sociolekt je jezik resocializacije, ne socializacije kot prva dva, in tudi v večji meri
stvar zavestne izbire. Poudariti pa je treba da ni vedno povsem stvar zavestne izbire (govorci
tudi tak sociolekt pogosto izberejo zaradi tega, ker ga govorijo tudi drugi in ne želijo »ostati
zunaj«; izberejo lahko tisti ekscesni sociolekt, ki so ga skupaj s pridajočim življenjskim stilom
izbrali njihovi prijatelji ipd.), kakor tudi pripadnost kultiviranemu ali obrobnemu sociolektu ni
povsem determinirana z izvorom (kultivirani govorec se lahko odloči za ekscesnost; obrobni
govorec se lahko odloči za izobraževanje in s tem kultiviranje – vsaj kadar deluje zunaj
skupnosti, ki bi njegovo odstopanje sankcionirala).
253
Pomembnejša determinacijska dejavnika sta še starost (stopnja in smer socializacije) in spol
(glede na družbeno predvidene načine komunikacije za moške in ženske – torej spol kot
družbena, ne biološka kategorija).
Parametra, ki ju govorci izbirajo bolj ali manj prostovoljno, sta eksplicitna ideološka drža
(nastala na osnovi racionalnega prepričanja in zavestne izbire) in življenjski stil, ki ga zlasti v
sodobnem (postmodernem) času ljudje prav tako lahko izbirajo sorazmerno svobodno in
postaja v razmerah, ko je npr. kulturni kapital širše dostopen kot v preteklosti, v marsičem
celo odločilnejši dejavnik od nekaterih tistih, ki smo jih označili kot determinacijske. Kljub
temu pa smo posvarili pred pretiranim poudarjanjem empacipacijskih vidikov razcveta
življenskih stilov.
Različni parametri imajo različne vplive na različne jezikovne ravnine. Medtem ko npr.
ideološka drža vpliva predvsem na diskurzivno semantiko, vplivata socialni položaj in
življenjski stil na vse ravnine, tudi na fonetično. Raziskave vpliva spola na izreko ter nekatere
diskurzivne strategije so na primer dale zanimive rezultate v ameriški in britanski angleščini
(Labov 1978, Trudgill 1974); za slovenščino tovrstnih raziskav še nimamo. Določen vpliv na
izreko ima verjetno tudi starost (predvsem kot generacijska pripadnost), čeprav tudi ti vplivi
še niso bili empirično ovrednoteni; vpliv na besedišče in diskurzivno semantiko je očitnejši.
V analizi korpusa smo prepoznali nekatere zaznamovalce in tudi stereotipe, še zanimiveje pa
je, da smo odkrili tudi nekatere skrite kazalce (indicators, gl. str. 60). Na ravni leksike smo
tako v ekscesnem obrobnem sociolektu opazili večji delež členkov, še posebej tistih, ki
zaznamujejo eipistemično modalnost, kar kaže na večjo subjektivnost tega sociolekta. S tem
se ujemajo tudi nekateri kazalci na ravni diskurzivne semantike, ki kažejo na izogibanje
racionalizaciji ter na skrajnejše vrednotenje v ekscesnem sociolektu. Nekateri kazalci v
diskurzivni semantiki pa kažejo še na večjo cenzuro pozitivnih čustev v ekscesnem in
negativnih v kultiviranem sociolektu. Na ravni skladnje lahko med kazalce pri ekscesnem
obrobnem sociolektu uvrstimo tudi nagnjenost k značilnostim ustne skladnje in diskurzivne
strategije, in sicer tudi v pisavi.
6.2. Govorci slovenščine se na socialno razslojenost slovenščine

odzivajo
Govorci slovenščine socialne razslojenosti jezika sicer morda ne uporabljajo kot zavestno
merilo vrednotenja, o katerem bi premišljevali ali ga lahko razložili, vsekakor pa jo občutijo
in se nanjo predvidljivo odzivajo – kar je močno povezano z lastno socialno pripadnostjo. V
vsakem primeru je v slovenskem jezikovnem okolju to reagiranje sicer manj zavestno kot v
britanskem, kjer ima močno zgodovinsko ozadje. Politika standardizacije je bila v slovenskem
254
okolju bolj družbeno kohezivna in se je močno opirala na družbeno obrobje (prim. Vodušek
1933), celo devetnajsto in dobršen del dvajsetega stoletja pa je izrecno odklanjala
izobražensko rabo kot bodisi potujčeno (prim. Vodušek 1950) bodisi afektirano (prim.
Pogorelec 1967: 6). Taka prizadevanja so onemogočila pretirano zavestno povezavo med
pripadnostjo višjemu družbenemu razredu in merili »pravilnosti« govorjenja, kakršna je
značilna za britansko sociolingvistično situacijo, kjer je politika standardizacije temeljila na
posploševanju (in manjšem dodatnem logicističnem popravljanju) jezikovne prakse
izobraženstva. Zato ne preseneča, da v britanskem okolju nekateri sociolingvisti vidijo šolsko
poučevanje standardnega jezika kar kot simptom družbene prevlade kultiviranega sociolekta,
v tem pa obliko simbolnega nasilja nad drugimi skupinami. Obenem pa tak razvoj vidijo tudi
kot nekakšno anomalijo britanske družbene zgodovine – za razliko od tistih družb, v katerih je
bila jezikovna standardizacija dejansko progresivno gibanje za ustvaritev skupnosti, kot na
primer v slovenski (Crowley 1989).
Kultivirani sociolekt je v vsakem primeru – v britanskem ali slovenskem – v specifičnem
razmerju s standardnim jezikom. Če bi lahko v slovenskem primeru izpostavili kako
problematično točko v njunem razmerju, ta morda izhaja iz dejstva, da je slovenska
standardna izreka historična (gl. Vodušek 1959, tudi Skubic 2003b), zato si je kultivirani
sociolekt ni mogel (in si je ne bo mogel) povsem prisvojiti, kot to velja za nekatere druge
jezike (angleščino, od nam bližnjih pa npr. hrvaščino); vedno bo občutena kot umetna izreka
za zahtevne priložnosti. Posledica tega so prizadevanja nekaterih pravopiscev (Pravopisna
komisija SAZU 2001), da bi dodatno kodificirali še eno standardno izreko, ki bi bi bila izreki
kultiviranega sociolekta bliže, čeprav naj tudi ta po njihovem konceptu ne bi bila dejanska
izreka kultiviranega sociolekta, temveč le jezika za posebne priložnosti. Na ta način naj bi
dobili dve standardni izreki, ki se bi jih morali učiti, prvo kot historični relikt, namenjen
pretežno branju, drugo pa kot povzdignjen jezik, namenjen zahtevnejšim prostogovornim
priložnostim. V tem kontekstu zadošča pripomba, da govorcem v njihovi konstrukciji
družbenega prostora za rabo jezika povsem zadošča ena sama standardna izreka, ki nudi
nekakšno smernico za vsako kultiviranje izreke v kontinuumu od najbolj obrobnega (in
najbolj variabilnega) do najbolj kultiviranega (in najbolj enotnega); v tem se povsem
strinjamo z jezikovnonačrtovalskimi stališči B. Pogorelec (Pogorelec 1965, Pogorelec 1982).
Slovenski govorci so na osnovi (pogosto nezavednega) prepoznanja sociolekta pripravljeni
sprejemati tudi vrednostne sodbe o govorcu tega jezika ter ocenjevati njegovo simpatičnost ter
različne moralne in druge lastnosti. To vrednotenje je v veliki meri povezano z oceno
združljivosti govorca z ocenjevalčevimi lastnimi vrednotami, pa tudi s splošno toleranco
govorca. Srednje izobražena skupina v naši anketi se je tako izrazito najbolj negativno in togo
255
odzivala na jezikovna sredstva, ki so v nasprotju z dominantno normo kulturne rabe. Niže
izobraženi govorci, posebno mlajši, so nanja reagirali s simpatijo, više izobraženi pa z večjo
toleranco. Ekscesnemu sociolektu (seveda tistemu v izbranem vzorcu) so od pozitivnih
lastnosti najpogosteje pripisane neposrednost, sproščenost in iskrenost, od negativnih pa
omejenost in vulgarnost. Nadkultiviranemu sociolektu sta bili od pozitivnih lastnosti pripisana
iskrenost in neposrednost, od negativnih pa puščobnost, omejenost in domišljavost. Ruralni
obrobni sociolekt zaznamujeta duhovitost (zabavnost) in iskrenost, po drugi strani pa
sorazmerno največja omejenost in celo neumnost. Urbani obrobni sociolekt od pozivitnih
lastnosti prav tako zaznamujeta neposrednost in iskrenost, od negativnih pa vulgarnost in
omejenost. Vse te ocene so seveda, kot smo podrobneje ugotovili v analizi, precej odvisne
tudi od družbene pripadnosti anketiranca; kolikor so si med vsemi skupinami podobne, bi
lahko rekli, da so pravzaprav konkretna manifestacija (v teoriji sicer abstraktno zamišljene)
dominantne komunikacijske norme.
6.3. Socialna razslojenost slovenščine je na specifične načine

rabljena v leposlovni prozi
Izkoriščanje družbene razslojenosti jezika v leposlovni prozi ni odvisno le od samega
občutenja razslojenosti, temveč tudi od literarne tradicije same oziroma od konvencij
literarnega kanona dane literature. Vsaka literatura v svojih specifičnih kulturnozgodovinskih
okoliščinah razvoje svojo prakso in konvencije za izkoriščanje tega stilnega sredstva.
Britanska literatura ima na splošno daljšo tradicijo formalno verističnega zapisovanja in tudi
poudarjenega izkoriščanja semiotičnega pomena jezikovnega znaka. To je verjetno posledica
omenjene politike standardizacije, ki je dajala družbeni skupini, ki je hkrati največji potrošnik
tega diskurza, samoumevno samozavest tako za eksperiment kot za samoumevno vrednotenje
govorcev drugih sociolektov. Slovenski model je bil obenem bolj sintetičen, kar naredi
eksperimentiranje bolj tvegano, in družbeno koheziven, kar preprečuje pretirano samoumevno
vrednotenje.
Drugi moment razlikovanja, ki smo ga opazili, izhaja iz razlik v sami strukturi slovenske in
britanske družbe. Prva je iz poleg danes že manj relevantne diglotične situacije, ki so bili
zgornji sloji tudi močno etnično mešani, doživela poln razvoj v času med prvo in drugo
svetovno vojno, potem v naslednjih petštiridesetih letih preživljala radikalno in kontinuirano
družbeno reformo z mobilnostjo slojev ter spreminjanjem deklarativnih dominantnih norm; od
začetka devetdesetih let pa znova preživljamo obdobje formiranja novih družbenih struktur
moči in oblikovanja novih norm, ki nihajo med konservativnimi normami časa, ki je bil z
revolucijo pretrgan, in skrajno liberalnimi normami sodobnega Zahoda. Britansko družbo
256
nasprotno zaznamuje tudi za evropski kontekst sorazmerno konservativna struktura, v kateri
ima aristokracija še vedno znatno simbolno (šele zelo pred kratkim je bila reformirana lordska
zbornica v parlamentu!) in nenazadnje ekonomsko moč (zemljiško lastništvo). Kot izrazito
industrializirana država ima tudi velik tradicionalen delavski sloj, ki v času postindustrijskih
gospodarskih sprememb ter novih zahtev in standardov doživlja opazno krizo. V britanski
družbi se ohranjajo nekateri tradicionalni družbeni konflikti, ki se izražajo tudi v družbenih
predsodkih in stereotipiziranju sociolektov, končno pa tudi v izbiri literarne topike.
Tretji moment, ki je navsezadnje pomembno povezan z drugim, je razlika v duhovni in s tem
tudi literarni zgodovini. Slovenska literatura se je razvijala v srednjeevropskem prostoru, ki je
bil predvsem po prvi svetovni vojni izpostavljen viharnim spremembam, spreminjale so se
tako državne meje kot družbene ureditve, kar je z radikalno relativizacijo občutka
nespremenljivosti osnovnih medčloveških odnosov vplivalo na radikalnost umetnikov, ki so
skušali krizna stanja izraziti z vsemi skrajnimi sredstvi. V nadaljnjem razvoju je ta usmeritev
prinesla tudi danes večjo nagnjenost slovenske literature k skrajnim modernističnim praksam,
ko sta na primer ludistična igrivost, skrajna refleksivnost ali deskriptivnost. Britanska družba
je ta čas kljub udeležbi v vojni preživela sorazmerno malo prizadeta, in čeprav je njena
literatura svetu prispevala nekaj najvplivnejših modernistov, je njena ključna orientacija
vendarle ostala predvsem stvarnost in daljnosežno – čeprav postopno – spreminjanje le-te v
sodobnem času. Prav Škotska je z vernakularizacijo svoje literature v zadnjih desetletjih zgled
ponovnega izpostavljanja starih družbenih problemov v novih postindustrijskih razmerah.
Vse zgoraj omenjeno povzroča, da je interpretacija semiotičnega pomena v uporabljenih
jezikovnih sredstvih včasih težko prenosljiva med jeziki. Čeprav so duhovne podlage
osnovnih skupin sociolektov in tudi njihove posledice za jezikovno substanco podobne, je
zaradi različnih literarnih tradicij in različnega jezikovnega vrednotenja v stvarnosti recepcija
drugačna. Prenos literarnih del iz ene kulture v drugo je torej problematičen ne le zaradi
vsebinskih kulturnih razlik, temveč tudi zaradi razlik v odzivanju na formo uporabljenega
jezika. Pri tem ne gre toliko za to, kaj je v kateri kulturi dovoljeno (s strani dominantne
norme) ali kaj je mogoče (zaradi samih razlik v ortografski praksi, besedotvorju ipd.). Gre
predvsem za to, kako katera skupnost kak jezik v določenem žanru interpretira. Konkretno,
slovenski bralec težko razume, zakaj druge osebe pripisujejo tako pomembnost načinu, kako
govori vrtnar lady Chatterley, saj se mu zdi, da tak jezik lahko izraža le njegovo »omejenost«
ter »neposrednost«. Težko razume, zakaj je govorica povsem spodobnih, le pač nepremožnih
literarnih oseb Agnes Owens zapisana v radikalno nestandardni ortografiji in slovnici, kar bi v
slovenščini nakazovalo namen pripovedovalca, da njihov obrobni status zelo radikalno
izpostavi, medtem ko A. Owens le sledi ustaljeni praksi britanskega verizma. In končno, težko
257
razume, od kod tolikšna vulgarnost ali jeza v govorici obrobnih oseb Jamesa Kelmana –
vulgarnost, ki bi jo v slovenski literarni tradiciji raje interpretiral kot ekscesno provokativnost
kot pa poskus emancipacije obrobja, za kar Kelmanu v resnici gre.
6.4. Sklepi za uporabne vede

Uspeli smo pokazati, da je v slovenščini – kot v vsakem jeziku – sociolingvistična situacija na
področju znotrajjezikovne diferenciacije in hierarhizacije zapletena. To ima posledice za
področja številnih ved. Del literarne teorije se s to problematiko že ukvarja; prav zaradi njene
metodološke razvitosti smo za ponazoritev lahko uporabili literarno gradivo. Vendar pa je
naše osrednje zanimanje v tem delu veljalo jezikovni stvarnosti; in prav na tem področju
upam, da nam je uspelo odstreti nekoliko nov vpogled v slovensko situacijo ter z načrtnim
povezovanjem problematik izpostaviti nekaj poudarkov tudi za druge vede.
Obstoj in učinkovanje sociolektov morata najti ustrezen odmev na primer v jezikovnem
načrtovanju. Govorci jezika ne gojijo lojalnosti in drugih (potencialno protislovnih) čustev
(le) do abstraktnega sistema jezika, na primer slovenščine, na splošno, temveč predvsem do
lastnega jezika, natanko takega, kot je, kot ga doživljajo, se z njim identificirajo ter prek njega
umeščajo v družbo. Zanemarjanje te lojalnosti pri posameznih skupinah govorcev pri
jezikovnem načrtovanju slednje izloča iz končne skupine tistih, za katere želimo, da so lojalni
jeziku nasploh, in lahko v skrajni fazi pripelje celo do opuščanja jezika. Koncept novega
slovenskega pravopisa s svojo funkcionalistično zastavitvijo gre v to smer, potrebna pa bi bila
večja naslonitev na dejansko prakso (korpus razpoložljivih besedil, po možnosti tudi
govornih) ter premislek o kvalifikatorskem zaznamovanju – tako njegovi sistematiki kot
vrednotenjski orientaciji (npr. nizko).
Posledice ima tudi za področje socialne psihologije in pedagogike. V procesu socializacije in
izobraževanja se od članov skupnosti pričakuje, da se bodo znali vključiti v kulturni sistem
dane družbe ter v njem funkcionirati. Specifično na področju pouka slovenščine se je treba
zavedati, da kulture slovenskega jezika ne sestavljajo le klasični leposlovni avtorji ter
pravopisna norma, temveč živa jezikovna praksa; prav zapletenost strukture njenih odnosov je
znak njene polne razvitosti, ne pa znak nezaželene zmešnjave. Omalovaževanje obrobnih
jezikovnih praks lahko pripelje do frustracij nad lastno vlogo v družbi in nad tako
predstavljeno »kulturo« nasploh. Izobraževalna in vzgojna praksa bi morali več delati na
razprševanju nekaterih družbenih predsodkov in mitov, kot so stigmatizacija narečij ali
priseljenskih sociolektov. Razširjanje jezikovne zmožnosti mora pomeniti širjenje jezikovnih
repertoarjev, ne njihovega zamenjevanja.
258
Obstoj in funkcioniranje sociolektov imata posledice tudi za sociološko kritiko: družbena
semiotika podpira razmerja družbene moči in je tudi sama podprta z njimi. Jezikovna praksa
je le ena od številnih simbolnih in nasploh družbenih praks; človeka določa že v samem
začetku njegove interakcije z družbeno okolico. Razmerja moči nad jezikom se reproducirajo
prek številnih med seboj prepletenih mehanizmov, od ustanov primarne in sekundarne
socializacije prek zakonodajnih ustanov do različnih civilnodružbenih občil. Odnosi med
različnimi lojalnostmi se uporabljajo tudi za različne manipulacije (samo mimogrede lahko
kot zgled omenimo uporabo medija grafitov kot tipičnega ekscesnega medija za širjenje
provladnih stališč v kampanji za vključitev Slovenije v zvezi NATO). Zveze med močjo in
jezikom (prim. Foucault 2001) so zelo tesne, in sociolekt tu poleg diskurzov, ki so običajno
primarna tema socioloških analiz jezika, zasluži posebno mesto prav zaradi občutkov
individualne lojalnosti, ki se nam v analizi diskurzov kot abstraktnih sistemov izmuznejo.
Ideologija diskurza interpelira subjekt (Althusser 1980); a tudi subjekt v množici diskurzov,
ki ga obdajajo, skuša razviti lastne simbole pod lastnimi pogoji ter do njih vzpostavlja
reflektiran odnos.
Navsezadnje pa ima obstoj sociolektov posledice tudi za področje ekonomije. Deborah
Cemaron v knjigi Good to Talk? (Cameron 2000; prim. pa tudi Chouliaraki in Fairclough
1999) osvetljuje številna področja, kjer je sodobna industrija storitev uporabila dognanja
socialnopsiholoških in jezikoslovnih ved o naravi človeške komunikacije za dvig
»emocionalne vrednosti« svoje ponudbe (oglaševanje, informacijske storitve, komunikacija s
strankami, komunikacije znotraj podjetja). Te uporabe so pogosto okorne, mehanične in
značilno zlagane, in kot take jih delo kritičnih analitikov diskurza tudi razgalja. Prav vpogled
v bistvo jezikovnih praks v človeški družbi – ki je v intimni identifikaciji z jezikom, ne v
uporabi mehaničnih form – omogoča ustrezno ovrednotenje teh poskusov in morda tudi
spremembo odnosa, izraženega v ekonomski izmenjavi.
Naše jezikovne prakse, preference in lojalnosti so pomemben del tega, kar smo, in upam, da je
tudi temu delu uspelo postati droben prispevek k samorazumevanju Slovencev in govorcev
slovenščine nasploh.
259
7. Viri in literatura
AITKEN, A. J. (1976): »The Scots Language and the Teacher of English in Scotland«. V:
Scottish Central Committee on English: Scottish Literature in the Secondary School.
Edinburgh: Her Majesty's Stationery Office. 48–55.
ALTHUSSER, Louis (1980 [1970]): »Ideologija in ideološki aparati države«. V: Skušek-
Močnik, Zoja: Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba. 37–84.
AUSTIN, John L. (1971): »Performative and Constative«. V: Searle, John. R. (ur.): The
Philosophy of Language. Oxford: Oxford University Press. 13–22.
----- (1990 [1962]): Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: Studia Humanitatis.
BAHTIN, Mihail M. (1982): Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba.
BAJEC, Anton (1951): »Kako je rastel naš knjižni jezik«. V: Slovenski poročevalec 1951/63-
74.
BANKS, Iain (1990 [1984]): Wasp Factory. London: Abacus.
BARTHES, Roland (1979): Književnost, mitologija, semiologija (2. izdaja). Beograd: Nolit.
----- (1988 [1968]): »The Death of the Author«. V: Lodge, David (ur.): Modern Criticism and
Theory (A Reader). London//New York: Longman. 167–172.
----- (1990): Retorika Starih; Elementi semiologije. Ljubljana: Studia humanitatis.
BEAUGRANDE, Robert Alain de in DRESSLER, Wolfgang Ulrich (1992 [1981]): Uvod v
besediloslovje. Ljubljana: Park.
BERGER, Peter L. in LUCKMANN, Thomas (1992 [1985]): Socijalna konstrukcija zbilje.
Zagreb: Naprijed.
----- (1999 [1995]): Modernost, pluralizem in kriza smisla: orientacija modernega človeka.
Ljubljana: Nova revija.
BERNSTEIN, Basil (1971): Class, Codes and Control (Volume 1: Theoretical Studies
towards a Sociology of Language). London: Routledge & Kegan Paul.
----- (2000 [1996]): Pedagogy, Symbolic Control and Identity (druga, predelana izdaja).
Oxford: Rowman and Littlefield.
BEŠTER, Marja (1998): »'Govorjenje na fanta' v gorenjskem narečju«. V: SSJLK: XXXIV.
Ljubljana: FF. 71–82.
BIRCH, David (1989): Language, Literature and Critical Pactice . London: Routledge.
BOURDIEU, Pierre (1984 [1979]): Distincion. A Social Critique of the Judgement of Taste.
London: Routledge//Kegan Paul.
----- (1985): »The Genesis of the Concepts of Habitus and of Field«. V: Sociocriticism
1985/2. 11-24.
----- (1986 [1983]): »The Forms of Capital«. V: Richardson, John G (ur.).: Handbook of
Theory and Research for the Sociology of Education. New York: Greenwood Press. 241-
261.
----- (1990 [1987]): In Other Words: Essays Towards a Reflexive Sociology. Stanford:
Stanford University Press.
----- (1992 [1989]): Što znači govoriti: ekonomija jezičnih razmjena. Zagreb: Naprijed.
260
----- (1994): »Structures, Habitus, Power: Basis for a Theory of Symbolic Power«. V: Dirks,
Micholas B. in sodelavci (ur.): Culture/Power/History: A Reader in Contemporary Social
Theory. New Jersey: Princeton University Press. 155–199.
----- (2002 [1980]): Praktični čut. Ljubljana: Studia humanitatis.
BREGANT, Mihael (2000): »Zoran Hočevar: Za znoret«. V: Mladina, 3. julij. 66.
BREZNIK, Anton (1944 [1934-1936]): Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. Ljubljana:
Družba sv. Mohorja.
----- (1982a [1930a]): »Jezik v kmečki povesti«. V: Breznik, Anton: Jezikoslovne razprave.
Ljubljana: Slovenska matica. 197–202.
----- (1982b [1952b]): »Ljudski jezik«. V: Breznik, Anton: Jezikoslovne razprave. Ljubljana:
Slovenska matica. 379–388.
BROWN, Penelope in LEVINSON, Stephen C. (1987 [1978]): Politeness. Some Universals
in Language Usage (druga izdaja). Cambridge: Cambridge University Press.
CAMERON, Deborah (1995): Verbal Hygiene. London: Routledge.
----- (1997 [1990]): »Demythologizing Sociolinguistics«. V: Coupland, Nicholas in Jaworski,
Adam (ur.): Sociolingistics. A Reader and Coursebook. Houndmills//London: Macmillan.
55–67.
----- (2000): Good to Talk? London: Sage.
CANKAR, Ivan, (1971 [1920]): Izbrano delo I (Mimo življenja). Ljubljana: Mladinska knjiga.
CAPUDER, Andrej (1993 [1975]): Bič in vrtavka (druga izdaja). Ljubljana: Kres.
CASSIRER, Ernst (1978 [1944]): Ogled o čovjeku. Uvod u filozofiju ljudske kulture. Zagreb:
Naprijed.
CHAMBERS, J. K. (1995): Sociolinguistic Theory. Linguistic Variation and its Social
Significance. Oxford: Blackwell.
CHAPMAN, Raymond (1994): Forms of Speech in Victorian Fiction. London: Longman.
CHLOUPEK, Jan in sodelavci (1990): Stylistika češtiny. Praga: SPN.
CHOULIARAKI, Lilie in FAIRCLOUGH, Norman (1999): Discourse in Late Modernity
(Rethinking Critical Discourse Analysis). Edinburgh: Edinburgh University Press.
CONNOR, Steven (1996): The English Novel in History 1950-1995. London//New York:
Routledge.
CORBETT, John (1997): Language and Scottish Literature. Edinburgh: Edinburgh
University Press.
----- (2000): »Literary Language and Scottish Identity«. Referat na konferenci Association for
Scottish Literary Studies, 13. maj 2000.
CRAIG, Cairns (1996): Out of History (Narrative Paradigms in Scottish and British Culture).
Edinburgh: Polygon.
CROWLEY, Tony (1989): The Politics of Discourse: The Standard Language Question in
British Cultural Debates. London: Macmillan.
ČATER, Dušan (2002): Ata je spet pijan. Ljubljana: Študentska založba.
ČECHOVÁ, Marie in sodelavci (2003): Současná česká stylistika. Praga: ISK nakladatelství.
DICKSON, Beth (1993): »Class and Being in the Novels of William McIlvanney«. V:
Wallace, Gavin in Stevenson, Randall (ur.): The Scottish Novel Since the Seventies: New
261
Visions, Old Dreams . Edinburgh: Edinburgh University Press. 54–70.
DOLENC, Mate (1990): Njen modri dežni plašč. Ljubljana: Prešernova družba.
DUCROT, Oswald (1988 [1984]): Izrekanje in izrečeno. Ljubljana: Studia humanitatis.
DULAR, Janez (1979): »O definicijah funkcijskih zvrsti in njihovi formalizaciji v šoli«. V:
Jezik in slovstvo XXV/3. 80–85.
DUNN, Douglas (1993): »Divergent Scottishness: William Boyd, Allan Massie, Ronald
Frame«. V: Wallace, Gavin in Stevenson, Randall (ur.): The Scottish Novel Since the
Seventies: New Visions, Old Dreams. Edinburgh: Edinburgh University Press. 149–170.
ECKERT, Penelope (1997): »Age as a Sociolinguistic Variable«. V: Coulmas, Florian (ur.):
The Handbook of Sociolinguistics. Oxford//Malden: Blackwell. 151–167.
EGGINS, Suzanne (1994): An Introduction to Systemic Functional Linguistics. London:
Pinter.
ERMENC, Klara S. (1999): Vpliv razumevanja vednosti na določanje ciljev in vsebin pouka
(magistrska naloga). Ljubljana: Oddelek za pedagogiko in andragogiko Filozofske
fakultete.
FILIPČIČ, Emil (1988): X-100 roman. Ljubljana: DZS.
----- (1995): Jesen je. Ljubljana: DZS.
FISHMAN, Pamela M. (1997 [1978]): »Interaction: The Work Women Do«. V: Coupland,
Nicholas in Jaworski, Adam (ur.): Sociolingistics. A Reader and Coursebook.
Houndmills//London: Macmillan. 416–429.
FLAKER, Aleksandar (1983): Proza u trapericama (Prilog izgradnji modela prozne
formacije na građi suvremenih književnosti srednjo- i istočnoevropske regije) (druga
izdaja). Zagreb: Liber.
FOUCAULT, Michel (1988 [1969]): »What is an Author?«. V: Lodge, David (ur.): Modern
Criticism and Theory. A Reader. London: Longman. 197–228.
----- (2001 [1969]): Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia Humanitatis.
FOWLER, Roger (1989): »Polyphony in Hard Times«. V: Carter, Ronald in Simpson, Paul
(ur.): Language, Discourse and Literature (An Introductory Reader in Discourse Stylistics).
London: Unwin Hyman. 77–94.
FRAME, Robert, (1997): »Le Plume de Ma Tante«. V: Peter Kravitz: The Picador Book of
Contemporary Scottish Fiction. London: Picador. 289–293.
FRANČIČ, Franjo (1990): Milostni strel - Orgija. Ljubljana: Borec.
----- (1998): Shizo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
FREUD, Sigmund (1987): Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
----- (2001 [1930]): Nelagodje v kulturi. Ljubljana: Gyrus.
FRIDL, Ignacija J. (2000): »Pizda, kaj je to za ena zajebana umetnost«. V: Literatura
109/110. 178–181.
FÜRST, Maria in HALMER, Nikolaus (1991 [1988]): Filozofija. Ljubljana: DZS.
GALLOWAY, Janice (1992 [1991]): Blood. London: Minerva.
----- (1997 [1996]): Where You Find It. London: Vintage.
GIDDENS, Anthony (2001 [(1989)]): Sociology (četrta izdaja). Cambridge: Polity.
262
GILES, Howard in POWESLAND, Peter F. (1975): Speech Style and Social Evaluation.
London, New York in San Francisco: Academic Press.
GILES, Howard in SMITH, Philip (1979): »Accomodation Theory: Optimal Levels of
Convergence«. V: Giles, Howard in St. Clair, Robert N. (ur.): Language and Social
Psychology. Oxford: Basil Blackwell. 45-65.
GJURIN, Velemir (1974): »Interesne govorice sleng, žargon, argo«. V: Slavistična revija
22/1. 65–81.
GLONAR, Joža (1919): Naš jezik. Ljubljana: Omladina.
GOFFMAN, Erving (1986 [1974]): Frame Analysis. An Essay on the Organization of
Experience. Boston: Northeastern University Press.
----- (1990 [1959]): The Presentation of Self in Everyday Life. London: Penguin.
GOLDMAN, Marija (1996): O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: FF.
GOVEKAR, Fran, (2002 [1897]): »Primo loco«. V: Berger, Aleš in Schmidt, Goran:
Slovenska erotična kratka proza. Ljubljana: Študentska založba. 23–46.
GRADIŠNIK, Janez (1986): Naš jezik. Trst in Celovec: Založništvo tržaškega tiska in
Založba Drava.
GRAY, Alasdair (1990): Something Leather. London: Jonathan Cape.
GRDINA, Igor (1997): »Spomini dr. Josipa Vošnjaka in dr. Josipa Serneca kot vir za
historično sociolingvistiko slovenske Štajerske v XIX. stoletju«. V: Pogorelec, Breda (ur.):
Jezikoslovne in literarnovedne raziskave Ljubljana: FF, 189-200.
GREGORY, Gerry (1991): »Community Publishing as Self-Education«. V: Barton, David in
Ivanič, Roz (ur.): Writing in the Community. Newbury Park//London//New Delhi: Sage.
109-142.
GREGORY, Michael in CARROLL, Susanne (1978): Language and Situation (Language
Varieties and their Social Contexts). London: Routledge & Kegan Paul.
GROSMAN, Meta (1971): »Možnosti razločevanja med leposlovnim jezikom in drugimi
rabami jezika«. V: Jezik in slovstvo XVII/1-2. 1–10.
GRUM, Slavko, (1976 [1929]): Zbrano delo I (Zločin v predmestju). Ljubljana: DZS.
GUMPERZ, John J (1982): Discourse Strategies . Cambridge: Cambridge University Press.
GUZEJ, Jožica (1989): »Vpliv migracij na jezik in govor posameznika«. V: Jezik in slovstvo
XXXV/3. 52–57.
HALLIDAY, M. A. K. (1978): Language as Social Semiotic: The Social Interpretation of
Language and Meaning. London: Edward Arnold.
----- (1994 [1985]): An Introduction to Functional Grammar (druga izdaja). London: Arnold.
HALLIDAY, M. A. K. in HASAN, Ruqaiya (1989): Language, Context and Text: Aspects of
Language in a Social-Semiotic Perspective ( 2. izdaja). Oxford: Oxford University Press.
HAUGEN, Einar (1997 [1966]): »Language Standardization«. V: Coupland, Nicholas in
Jaworski, Adam (ur.): Sociolingistics. A Reader and Coursebook. Houndmills//London:
Macmillan. 341–352.
HAUSER, Přemysl (1980): Nauka o slovní zásobě. Praga: Státni pedagogické nakladatelství.
HAVRÁNEK, Bohuslav (1963a [1942]): »K funkčnímu rozvrstvení spisovného jazyka«. V:
Havránek, Bohuslav: Studie o spisovném jazyce. Praga: Československá akademie věd. 30–
59.
263
----- (1963b [1932]): »Úkoly spisovného jazyka a jeho kultura«. V: Havránek, Bohuslav:
Studie o spisovném jazyce. Praga: Československá akademie věd. 60–68.
HEWSTONE, Miles in GILES, Howard (1997 [1986]): »Social Groups and Social
Stereotypes«. V: Coupland, Nicholas in Jaworski, Adam (ur.): Sociolingistics. A Reader and
Coursebook. Houndmills//London: Macmillan. 270–283.
HIENG, Andrej (1993): Čudežni Feliks. Ljubljana: Mladinska knjiga.
HJELMSLEV, Louis (1980): Prolegomena teoriji jezika. Zagreb: GHZ.
HODGE, Robert in KRESS, Gunther (1988): Social Semiotics. Cambridge: Polity.
HONEY, John (1997): Language is Power. The Story of Standard English and its Enemies.
London: Faber and Faber.
HORÁLEK, Karel (1983 [1929]): Praguiana (Some Basic and Less Known Aspects of the
Prague Linguistic School). Praga: Academia.
HOČEVAR, Zoran (1997): Šolen z Brega. Ljubljana: *cf.
----- (1999 [1995]): Za znoret. Ljubljana: DZS.
HUDEČEK, Jože (2001): Gluhota. Ljubljana: DZS.
HUGHES, Rebecca (1996): English in Speech and Writing. Investigating Language and
Literature. London: Routledge.
HYMES, Dell (1980 [1974]): Etnografija komunikacije. Beograd: BIGZ.
INGOLIČ, Anton, (1971 [1936]): Izbrano delo I (Lukarji). Ljubljana: Mladinska knjiga.
IVAS, Ivan (1988): Ideologija u govoru. Zagreb: Hrvatsko filozofsko društvo.
JACOBI, Jolande (1959 [1957]): Complex/Archetype/Symbol in the Psychology of C. G. Jung.
Princeton: Princeton University Press.
JAKOBSON, Roman (1989): Lingvistični in drugi spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
JAKOPIČ, Mila (1999): Dan brezumja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
JAMESON, Frederic (1998): The Cultural Turn (Selected Writings on the Postmodern, 1983-
1998). London//New York: Verso.
JAMIESON, Robert Alan, (1997): »The Last Black Hoose«. V: Peter Kravitz: The Picador
Book of Contemporary Scottish Fiction. London: Picador. 385–392.
JANČAR, Drago (1998): Zvenenje v glavi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
JEDLIČKA, Alois (1977): »Problematika stylové diferenciace jazyka, zvláště spisovného«.
V: Slavistična revija 25/4. 407–424.
----- (1978): Spisovný jazyk v současné komunikaci. Praga: Univerzita Karlova.
JERŠEK, Marjetka (1988): Teden dni do polne lune. Ljubljana: Mladinska knjiga.
JUKIĆ, Boris (1985): Mavrica in kukavičja pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga.
JURČIČ, Josip (1971 [1858]): Izbrano delo II (Deseti brat). Ljubljana: Mladinska knjiga.
JUVAN, Marko (1997a): Domači Parnas v narekovajih: parodija in slovenska književnost.
Ljubljana: Literatura.
----- (1997b): »Vprašanje literarnosti - nekaj uvodnih opažanj«. V: Slavistična revija 45/1-2.
205–223.
----- (1999): »Geneza intertekstualnosti, poststrukturalizem in slovenska teoretska
'neoavantgarda'«. V: Primerjalna književnost 22/2. 57–84.
264
KALIN GOLOB, Monika (1996): »Jezikovnokulturne smeri na Slovenskem: romantiki in
realisti oz. puristi in protipuristi«. V: Vidovič-Muha, Ada (ur.): Jezik in čas Ljubljana: FF.
77–92.
KALČIČ, Uroš (1996): Numeri. Ljubljana: Nova revija.
KARLIK, Petr in sodelavci (2002): Enciklopedický slovník češtiny. Praga: Lidové noviny.
KAY, Billy (1986): Scots, the Mither Tongue. London: Grafton.
KELMAN, James (1990 [1989]): A Disaffection. London: Picador.
----- (1991): The Burn. London: Minerva.
----- (1995 [1994]): How Late It Was How Late. London: Minerva.
----- (2002 [2001]): Translated Accounts. London: Vintage.
KENNEDY, A. L. (1994 [1993]): Looking for a Possible Dance. London: Minerva.
KERSNIK, Janko (1971 [1883]): Izbrano delo II (Ciklamen). Ljubljana: Mladinska knjiga.
KLINAR, Peter (1979): Poglavja iz razredne in slojevske strukture družbe. Ljubljana: FSPN.
KNEZ, Smiljana (1988): »Življenjski stil najvišjih slojev v naši družbi«. V: Stratifikacijske
analize sodobnih družb: Ljubljana: Slovensko sociološko srečanje 88. 120–139.
KOCBEK, Edvard (1963): »Misli o jeziku«. V: Sodobnost XI/6. 511–525.
KOROŠEC, Tomo (1974): »Razslojenost slovenskega besedišča«. V: SSJLK: Informativni
zbornik. Ljubljana: FF. 57–90.
KOSMAČ, Tomaž (1997): Driska. Idrija: Založba Bogataj.
KRAVITZ, Peter (1997): »Introduction«. V: Kravitz, Peter (ur.): The Picador Book of
Contemporary Scottish Fiction. London: Picador. xi–xxxvi.
KRESS, Gunther (1989): Linguistic Processes and Sociocultural Practice (2. izdaja). Oxford:
Oxford University Press.
KRISTEVA, Julia (1986 [1974]): »Revolution in Poetic Language«. V: Moi, Toril: The
Kristeva Reader. New York: Columbia University Press. 89–136.
KUNST-GNAMUŠ, Olga (1991): Sporazumevanje med željo, resnico in učinkom. Ljubljana:
Slovensko društvo raziskovalcev šolskega polja.
LABOV, William (1972 [1969]): »The Logic of Non-Standard English«. V: Giglioli, Pier
Paolo (ur.): Language and Social Context. London: Penguin. 179–216.
----- (1978 [1972]): Sociolinguistic Patterns. Blackwell: Oxford.
LACAN, Jacques (1994 [1966]): Spisi. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
LAVER, John in TRUDGILL, Peter (1979): »Phonetic and Linguistic Markers in Speech«. V:
Scherer, Klaus R. in Giles, Howard (ur.): Social Markers in Speech. Cambridge: Cambridge
University Press. 1-32.
LAZIĆ, Mladen (1988): »Problemi klasne homogenizacije u socijalizmu«. V: Stratifikacijske
analize sodobnih družb: Ljubljana: Slovensko sociološko srečanje 88. 99–119.
LE PAGE, R. B. (1997): »The Evolution of a Sociolinguistic Theory of Language«. V:
Coulmas, Florian (ur.): The Handbook of Sociolinguistics. Oxford//Malden: Blackwell. 15–
32.
LE PAGE, R. B. in sodelavci (1974): »Further Report on the Sociolinguistic Survey of
Multilingual Communities: Survey of Cayo District, British Honduras«. V: Language and
265
Society 3. 1-32.
LEITH, Dick (1983): A Social History of English. London in New York: Routledge and
Kegan Paul.
LEMKE, J. L. (1985): »Ideology, Intertextuality, and the Notion of Register«. V: Benson,
James D. in Greaves, William S. (ur.): Systemic Perspectives on Discourse, Volume I
(Selected Theoretical papers from the 9th International Systemic Workshop. New Jersey:
Ablex. 275–294.
LENARDIČ, Mart (1994): Še večji Gatsby. Celovec: Wieser.
LEONARD, Tom, (1997 [1984]): »Honest«. V: Peter Kravitz: The Picador Book of
Contemporary Scottish Fiction. London: Picador. 174–177.
LEVSTIK, Fran (1990 [1858]): »Popotovanje od Litije do Čateža«. V: Dolgan, Marjan (ur.):
Slovenski literarni programi in manifesti. Ljubljana: Mladinska kniga. 20–27.
LUTHAR, Breda (1998): Poetika in politika tabloidne kulture. Ljubljana: ISSN.
LYOTARD, Jean-Francois (1988 [1979]): Postmoderno stanje. Novi Sad: Bratstvo-jedinstvo.
MACAULAY, Ronald K. S. (1997): Standards and Variation in Urban Speech: Examples
from Lowland Scots. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
MACCALLUM, Neil in PURVES, David (1995): Mak It New - An Anthology of Twenty-One
Years of Writing in Lallans. Edinburgh: The Mercat Press.
MALNAR, Brina (1996): Zaznava družbene neenakosti. Ljubljana: Znanstvena knjižnica
FDV.
MARTIN, J. R. (1985): »Process and Text: Two Aspects of Human Semiosis«. V: Benson,
James D. in Greaves, William S. (ur.): Systemic Perspectives on Discourse, Volume I
(Selected Theoretical papers from the 9th International Systemic Workshop. New Jersey:
Ablex. 248–274.
MARTINET, André (1982 [1960]): Osnove opće lingvistike. Zagreb: GZH.
MATAJC, Vanesa (1996): »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«. V: Literatura 56.
133–135.
----- (2000): »Za znoret: Zoran Hočevar«. V: Delo 16. marec. 15.
MCCABE, Brian (1995 [1993]): In a Dark Room with a Stranger. London: Penguin.
MCLEAN, Duncan (1992): A Bucket of Tongues. London: Martin Secker & Warburg.
----- (1998): »Time Bombs: A Short History of the Clocktower Press«. V: McLean, Duncan
(ur.): Ahead of Its Time. London: Vintage, 1–9.
MCWILLIAM, Candia (1998 [1997]): Wait Till I Tell You. London: Picador.
MERC, Dušan (1997): Sarkofag. Ljubljana: Študentska založba.
MEYERHOFF, Miriam (1994): »Updating »Gender« as a Sociolinguistic Variable«. V:
Izvorski, Roumyana in sodelavci (ur.): University of Pennsylvania Working Papers in
Linguistics (Volume 1). Philadelphia: Penn Linguistics Club.
MILROY, James (1999): »The Consequences of Standardisation in Descriptive Linguistics«.
V: Bex, Tony in Watts, Richard J. (ur.): Standard English. The Widening Debate. London:
Routledge. 16–39.
MILROY, Lesley (1982): »Social Network and Linguistic Focusing«. V: Romain, Suzanne
(ur.): Sociolinguistic Variation in Speech Communities. London: Edward Arnold. 141-152.
266
----- (1987): Language and Social Networks (2. izdaja). Oxford: Basil Blackwell.
MILROY, Lesley in MILROY, James (1992): »Social Network and Social Class: Toward an
Integrated Sociolinguistic Model«. V: Language and Society 21. 1-26.
MORGAN, Edwin (1983): »Glasgow Speech in Recent Scottish Literature«. V: Derrick
McClure, J. in Aitken, A. J. (ur.): Scotland and the Lowland Tongue: Studies in the
Language and Literature of Lowland Scotland. Aberdeen: Aberdeen University Press. 195-
208.
MOROVIČ, Andrej (1997): Vladarka. Ljubljana: Študentska založba.
MUKAŘOVSKY, Jan (1978 [1936]): Estetske razprave. Ljubljana: Slovenska matica.
MÖDERNDORFER, Vinko (1996): Tek za rdečo hudičevko. Maribor: Obzorja.
NASTRAN ULE, Mirjana (2000): Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
O'DONNELL, W. R. in TODD, Loreto (1980): Variety in Contemporary English. London:
Unwin Hyman.
OROŽEN, Martina (1960): »Nekaj zanimivosti iz jezika rudarjev«. V: Jezik in slovstvo V/7.
219–222
----- (1972): »Kultura slovenskega jezika v zgodovini našega jezikoslovja«. V: Jezik in
slovstvo XVII/5.139–148.
----- (1988): »Narečje in knjižni jezik«. V: SSJLK: XXIV. Ljubljana: FF. 5–17
----- (1989): »Slovenska duhovščina in slovensko jezikoslovje v 18. in 19. stoletju«. V: Vloga
cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja: Ljubljana: MS. 107–126.
OSOJNIK, Iztok (1998): Melinda Podgorny. Ljubljana: Mladinska knjiga.
OWENS, Agnes (1996): People Like That. London: Bloomsbury Publishing.
PEVEC, Metod (1991): Carmen. Ljubljana: Prešernova družba.
PIKALO, Matjaž (1998): Modri E. Ljubljana: Cankarjeva založba.
PIRJEVEC, Dušan (1966): »Besedna umetnina«. V: Jezik in slovstvo XI/7. 205–213.
----- (1999): »Pripombe k vprašanju o razslojenosti sodobne slovenske družbe«. V:
Družboslovne razprave XV/30-31. 64–85.
PODLIPNIK, Bernarda (2001): »Literarna kritika pripovednoproznih žanrov na Slovenskem
v začetku 20. stoletja«. V: Slavistična revija 49/1-2. 95–118.
POGORELEC, Breda (1965): »Vprašanja govorjenega jezika«. V: Vurnik, France (ur.):
Jezikovni pogovori Ljubljana: Cankarjeva založba. 132–156.
----- (1967): »Oblikovanje slovenske knjižne besede od Cankarja do druge svetovne vojne«.
V: SSJLK: III. Ljubljana: FF. 1–13.
----- (1974): »Razvoj slovenskega knjižnega jezika«. V: Informativni zbornik SSJLK: XX
(dodatek). Ljubljana: FF. 1– 24.
----- (1977): »Slovenski knjižni jezik v slovenskem jezikoslovju«. V: XIII. SSJLK: Ljubljana:
FF. 87–92.
----- (1982): »Ob osnutku pravil slovenskega pravopisa«. V: Spoznanja in pripombe javne
razprave o Načrtu pravil za novi slovenski pravopis: Ljubljana: ZI FF. 59–71.
----- (1996): »Jezikovno načrtovanje in jezikovna politika pri Slovencih med 1945 in 1995«.
V: Vidovič-Muha, Ada (ur.): Jezik in čas Ljubljana: FF. 41–62.
267
POHLIN, Marko (1971 [1768]): Pohlin, Zois, Linhart, Vodnik. Izbrano delo (Kraynska
grammatika). Ljubljana: Mladinska knjiga.
POUSSA, Patricia (1999): »Dickens as Sociolinguist: Dialect in David Copperfield«. V:
Taavitsainen, Irma in sodelavci (ur.): Writing in Nonstandard English.
Amsterdam//Philadelphia: John Benjamins. 27–44.
PRAVOPISNA KOMISIJA SAZU (2001): Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU in ZRC
SAZU.
PREŽIHOV VORANC (1971a [1940a]): Izbrano delo III (Ljubezen na odoru). Ljubljana:
Mladinska knjiga.
----- (1971b [1940b]): Izbrano delo III (Pot na klop). Ljubljana: Mladinska knjiga.
----- (1971c [1939c]): Izbrano delo I (Požganica). Ljubljana: Mladinska knjiga.
PRIJATELJ, Ivan (1955): Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895 I.
Ljubljana: DZS.
RAJH, Bernard (1976): »Socialne strukture in govorne navade«. V: Jezik in slovstvo XXII/4.
116–117.
REEKIE, Paul, (1997): »Submission«. V: Williamson, Kevin: Children of Albion Rovers.
Edinburgh: Rebel Inc. 95–134.
RIBIČ, Ivan in sodelavci (1990 [1968]): »Demokracija da - razkroj ne!«. V: Dolgan, Marjan
(ur.): Slovenski literarni programi in manifesti. Ljubljana: Mladinska knjiga. 171–186
RIFFATERRE, Michael (1990): »Fear of Theory«. V: New Literary History 21/4. 921–938.
RIMMON-KENAN, Shlomith (1983): Narrative Fiction. Contemporary Poetics. London:
Routledge.
RITCHIE, Harry (1996): »Introduction«. V: Ritchie, Harry (ur.): New Scottish Writing.
London: Bloomsbury. 1–4.
ROBB, Lydia, (1995): »The Lest Lauch«. V: MacCallum, Neil R. in Purves, David: Mak It
New. Edinburgh: Mercat Press. 140–143.
SAADI, Suhayl, (1998): »Bandanna«. V: Glory Signs. New Writing Scotland. Polygon:
Edinburgh. 131–140.
SANFORD, A. J. in GARROD, S. C. (1981): Understanding Written Language: Explorations
of Comprehension Beyond the Sentence. Chicester, New York, Brisbane in Toronto: John
Wiley and Sons.
SAUSSURE, Ferdinand de (1989 [1916]): Opšta lingvistika. Beograd: Nolit.
SCHIFFRIN, Deborah (1987): Discourse Markers. Cambridge: Cambridge University Press.
SEARLE, John R. (1969): Speech Acts. An Essay in the Philosophy of Language. Cambridge:
Cambridge University Press.
----- (1979): Expression and Meaning (Studies in the Theory of Speech Acts). Cambridge:
Cambridge University Press.
SGALL, Petr in HRONEK, Jiři (1992): Čeština bez přikras. Praga: H&H.
----- (1993): »Speakers' Attitudes Towards Code Switching«. V: Eckert, Eva (ur.): Varieties
of Czech (Studies in Czech Sociolinguistics). Amsterdam//Atlanta: Rodopi. 50–62.
SHEPHERD, Valerie (1990): Language Variety and the Art of the Everyday. London in New
York: Pinter Publishers.
268
ŠKOFIC-GUZEJ, Jožica (1994): »O oblikovanju slovenskega pogovarjalnega jezika«. V:
Slavistična revija 42/4. 571–578.
SKUBIC, Andrej (1995): »Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmatična definicija
funkcije«. V: Jezik in slovstvo XL/5. 155–168.
----- (1999): »Ogled kohezijske vloge slovenskega členka«. V: Slavistična revija 47/2. 211–
238.
SKUBIC, Andrej E. (2003a): »Mesto standardnega jezika v jezikovnem repertoarju
posameznika«. V: Obdobja 20: Ljubljana: ZI FF. (v tisku)
----- (2003b): »Standardni jezik in sociolekti v slovenski zgodovini in sedanjosti«. V:
Vidovič-Muha, Ada (ur.): Najnowsze dzieje języków słowiańskich: Slovenski jezik. Opole:
Uniwersytet Opolski. (v tisku)
SNOJ, Jože (1997): Noetova bajta. Ljubljana: Nova revija.
SNOJ, Tomo (1999): Jama. Ljubljana: Tuma.
SOSIČ, Marko (1997): Balerina, balerina. Trst: Mladika.
SOVRE, Anton (1939): »Oziralni odvisnik - sintaktični omnibus«. V: Slovenski jezik II/1. 88–
102
STABEJ, Marko (1998): »Oblikovanje knjižnega jezika v 19. stoletju med narodno enotnostjo
in socialno razločevalnostjo«. V: SSJLK: XXXIV. Ljubljana: FF. 19–33.
STANKOVIČ, Peter (1998): »Luknje v modernosti: bohemski življenjski stili«. V:
Družboslovne razprave XIV/27-28. 33–47.
STARÝ, Zdeněk (1993): »The Forbidden Fruit is the Most Tempting or Why There Is No
Czech Sociolinguistics«. V: Eckert, Eva (ur.): Varieties of Czech (Studies in Czech
Sociolinguistics). Amsterdam//Atlanta: Rodopi. 79–95.
----- (1995): Ve jménu funkce a intervence. Praga: Univerzita Karlova.
STRAWSON, P. F. (1971): »Intention and Convention in Speech Acts«. V: Searle, John R.
(ur.): The Philosophy of Language. Oxford: Oxford University Press. 23–38.
STRITAR, Josip (1954 [1870]): Zbrano delo III (Gospod Mirodolski). Ljubljana: DZS.
SUTCLIFFE, David (1982): British Black English. Oxford in Cambridge: Basil Blackwell.
ŠADL, Zdenka (1998): »Sodobne oblike čustvovanja«. V: Družboslovne razprave XIV/27-28.
63–71.
ŠKILJAN, Dubravko (1999): Javni jezik. Ljubljana: Studia Humanitatis.
ŠKOFIC-GUZEJ, Jožica (1991): Problemi slovenskega pogovornega jezika (magistrska
naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
ŠKRABEC, Stanislav (1916 [1870]): »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in
pisavi«. V: Škrabec, Stanislav: Jezikoslovni spisi, I. zvezek, 1 snopič. Ljubljana: Leonova
družba. 1–59.
----- (1918 [1884]): »Zakaj ginemo? (Iz odgovora na dopise dr. Č. v C.)«. V: Škrabec,
Stanislav: Jezikoslovni spisi, I. zvezek, 3 snopič. Ljubljana: Leonova družba. 283–303.
ŠVABIĆ, Marko (1972): »Potemkinov megalopolis«. V: Problemi-Literatura X/118-119-120.
212–222.
----- (1982): Ljubavne povesti. Ljubljana: Mladinska knjiga.
TAAVITSAINEN, Irma in MELCHERS, Gunnel (1999): »Writing in Nonstandard English:
269
Introduction«. V: Taavitsainen, Irma in sodelavci (ur.): Writing in Nonstandard English .
Amsterdam//Philadelphia: John Benjamins. 1–26.
TANNEN, Deborah (1979): »What's In a Frame?: Surface Evidence for Underlying
Expectations«. V: Freedle, Roy O. (ur.): New Directions in Discourse Processing.
Norwood: Ablex Publishing Corporation, 137-181.
----- (1985): »Relative Focus on Involvement in Oral and Written Discourse«. V: Olson,
David R. in sodelavci (ur.): Literacy, Language and Learning. Cambridge: Cambridge
University Press, 124-147.
TAVČAR, Ivan (1971 [1917]): Izbrano delo III (Cvetje v jeseni). Ljubljana: Mladinska
knjiga.
TOMC, Gregor in PEŠEC, Mojca (1988): »Kako in koliko se razlikujemo med seboj
Slovenci?«. V: Stratifikacijske analize sodobnih družb: Ljubljana: Slovensko sociološko
srečanje 88. 38–57.
TOMŠIČ, Marjan (1986): Šavrinke. Ljubljana: Kmečki glas.
TOPORIŠIČ, Jože (1967): »Slovenski jezik, kakor so ga videli tisti, ki so o njem razmišljali«.
V: Vurnik, France (ur.): Jezikovni pogovori II. Ljubljana: Cankarjeva založba. 9–74.
----- (1974): Slovenski knjižni jezik 3. Maribor: Obzorja.
----- (1982): »Ob pravopisni debati«. V: Spoznanja in pripombe javne razprave o Načrtu
pravil za novi slovenski pravopis: Ljubljana: FF. 82–120.
----- (1984 [1976]): Slovenska slovnica (druga izdaja). Ljubljana: Obzorja.
----- (1991 [1977]): »Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti slovenskega jezika«.
V: Družbenost slovenskega jezika. Ljubljana: DZS. 419–436.
----- (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
TORRINGTON, Jeff (1992): Swing, Hammer, Swing. London: Martin Secker & Warburg.
TRUBAR, Primož (1971 [1555]): »Ta evangeli svetiga Matevža«. V: Pogačnik, Jože:
Reformacijsko slovstvo. Izbrano delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. 9–12.
TRUDGILL, Peter (1974): Sociolinguistics. London: Penguin.
----- (1975a): Accent, Dialect and the School . London: Edward Arnold.
----- (1975b): »Sex, Covert Prestige and Linguistic Change in the Urban British English of
Norwich«. V: Thorne, Barrie in Henley, Nancy (ur.): Language and Sex. Difference and
Dominance. Rowley: Newbury. 88–104.
----- (1997 [1974]): »The Social Differentiation of English in Norwich«. V: Coupland,
Nicholas in Jaworski, Adam (ur.): Sociolingistics. A Reader and Coursebook.
Houndmills//London: Macmillan. 179–184.
----- (1999): »Standard English: What It Isn't«. V: Bex, Tony in Watts, Richard J. (ur.):
Standard English. The Widening Debate. London: Routledge. 117–128.
ULE, Mirjana (1997): »Diskretni šarm manjšin«. V: Družboslovne razprave XIII/24-25. 9–22.
----- (1998): »Stilizacija vsakdanjega življenja«. V: Družboslovne razprave XIV/27-28. 26–32.
URBANČIČ, Boris (1987 [1972]): O jezikovni kulturi (3. izdaja). Ljubljana: Delavska
enotnost.
VENDRYES, J. (1952 [1920]): Language. A Linguistic Introduction to History. London:
Routledge & Kegan Paul.
270
VIDOVIČ-MUHA, Ada (1972): »Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega
jezika«. V: Jezik in slovstvo XVII/6. 178–186.
----- (1998): »Kocbekov in Voduškov delež v slovenski jezikoslovni misli«. V: SSJLK:
XXXIV. Ljubljana: FF. 7–17.
----- (1996): »Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika«. V: Vidovič-
Muha, Ada (ur.): Jezik in čas Ljubljana: FF. 15–40.
----- (1998): »Družbeno-politični vidik normativnosti v slovanskih knjižnih jezikih«. V:
Slavistična revija 46/1-2. 95-116.
VINCETIČ, Milan (1998): Goreči sneg. Murska Sobota: Franc-Franc.
VODUŠEK, Božo (1933): »Za preureditev nazora o jeziku«. V: Krog (zbornik umetnosti in
razprav), 66-76.
----- (1951): »O Slovenskem pravopisu in o jezikovnih načelih«. V: Slovenski poročevalec
1951/141-150.
----- (1959): »Historična pisava in historična izreka«. V: Jezik in slovstvo IV/7, 193-200.
VOLOŠINOV, Valentin Nikolajevič in BAHTIN, Mihail M. (1973 [1929]): Marxism and the
Philosophy of Language. New York in London: Seminar Press.
WARNER, Alan (1995): Morvern Callar. London: Jonathan Cape.
WELSH, Irvine (1994 [1993]): Trainspotting. London: Minerva.
WHITE, Allon (1984): »Bakhtin, Sociolinguistics and Deconstruction«. V: Gloversmith,
Frank (ur.): The Theory of Reading. Sussex in New Jersey: Harvester Press//Barnes &
Noble , 122-146.
WILLIAMS, Raymond (1977): Marxism and Literature. Oxford: Oxford University Press.
WODAK, Ruth in BENKE, Gertraud (1997): »Gender as a Sociolinguistic Variable: New
Perspectives in Variation Studies«. V: Coulmas, Florian (ur.): The Handbook of
Sociolinguistics. Oxford//Malden: Blackwell. 127–150.
WOLFRAM, Walt (1997): »Dialect in Society«. V: Coulmas, Florian (ur.): The Handbook of
Sociolinguistics. Oxford//Malden: Blackwell. 107–126.
ZAJC, Zlatko (1996): Prigode. Ljubljana: DZS.
----- (1999): Za soncem. Ljubljana: DZS.
ZIDAR, Pavle (1990): Mlaj (Ognji gotovosti). Ljubljana: Cankarjeva založba.
ŽAGAR, Igor Ž. (1997): »From Reported Speech to Polyphony, from Bakhtin to Ducrot«.
V: Javornik, Miha in dr (ur.): Bahtin in humanistične vede Ljubljana: OSJL FF, ZI FF in
SDPK, 105-115.
ŽIŽEK, Slavoj (1990): »Rojstvo Ideala-Jaza iz dvojnega zrcaljenja«. V: Problemi-Eseji 3/90.
87–90
----- (2003): »Kje je prava nevarnost«. V: Delo: Sobotna priloga, 22. marec 2003. Str. 10–12.
271

Sociolekti V Jezikovni Stvarnosti in Literarnem Delu

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Sociolekti V Jezikovni Stvarnosti in Literarnem Delu

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Univerza v Ljubljani

Andrej Ermenc Skubic

Sociolekti v jezikovni stvarnosti in

Mentorica: prof. dr. Ada Vidovič-Muha

V besedilu je najprej razgrnjena teoretična problematika sociolekta, kot jo obravnavajo

Za dragocene nasvete in podporo se zahvaljujem mentorici prof. dr. Adi Vidovič-Muha in

Pričujoče besedilo se ukvarja z problematiko sociolektov, s poudarkom na stanju v

Semiotični pomen Mimetični pomen

Slika 1 Semiotični in mimetični pomen

2.1. Sociolekt in slovenska teorija zvrstnosti

2.1.1. Začetek 20. stoletja

2.1.2. Strukturalistični funkcionalizem

2.1.2.1. Mesto sociolekta v slovenski teoriji zvrstnosti

2.1.2.2. Empirične raziskave v slovenščini

2.2. Kdo govori različne sociolekte?

2.2.1.1. Variacijska sociolingvistika

2.2.1.2. Teorija družbenih mrež

2.2.2.1. Funkcionalistični in konfliktni model

2.2.2.2. Dejavniki družbenega razreda

Delavska kultura temelji na sprejemanju ponujenega: na gledanju televizijskih zabavnih

2.2.2.3. Družbeni razred in konstrukcija stvarnosti

2.2.2.4. Konstrukcija stvarnosti v konfliktnem modelu

2.2.2.5. Pozna moderna

2.2.3. Socialna psihologija in vrednotenje drugega

2.3.1. Tradicionalno jezikoslovje

2.3.1.2. Idealizacija slovnice

2.3.2. Strukturalistično jezikoslovje

2.3.2.2. Drugi strukturalisti (Vendryes, Martinet, Hjelmslev)

2.3.3. Teorija jezika pri Bahtinu

Označevalec (konotator) Označenec (konotacijski), npr. slovenščina

Označevalec mita, FORMA Označenec mita, POJEM

Medtem ko je slika v Uvodu

poslušalca preprosto pripravi do tega, da

aktivira pravi semiotični kod, nam

2.3.5. Formalistično jezikoslovje (Chomsky in nasledniki)

2.3.7. Socialna psihologija

2.3.8. Socialna filozofija

2.3.8.1. Različnost kot ovira

2.3.9. Sistemski funkcionalizem

2.3.9.1. Halliday, Martin, Eggins, Lemke

2.3.9.2. Kritično jezikoslovje (Fairclough, Kress, Talbot)

2.3.10.1. Problematični primeri – večsociolektnost

2.3.10.2. Problematični primeri – stopnja identifikacije v nejavnih žanrih

Pojem sociolekta smo teoretično dovolj podprli (k žanrskim vprašanjem, posebno k

3.1. Razdelitev sociolektov in predvidevanja o njihovih

3.1.2. Kultivirani sociolekti

3.1.3. Kultivirani in nadkultivirani sociolekti

3.1.4. Obrobni sociolekti

3.1.5. Nadkultivirani sociolekti med kultiviranim, obrobnim in

3.1.7. Postekscesni sociolekti

3.1.8. Še o govorici družbene elite

3.1.9.3. Življenjski stil

3.1.9.4. Eksplicitne ideološke drže

3.2. Empirična analiza: primerjava dveh sociolektov

3.2.1. Izbira gradiva za korpus – sociolekti in pisnost

3.2.1.1. Sociolekt v pisavi?

3.2.2. Sestava korpusa

Slika 3 - Družbena mreža avtorjev besedil

3.2.4.1. Obrobni ekscesni sociolekt

3.2.4.2. Kultivirani sociolekt

Ekscesni Kultivirani T-test

Analiza pa je potrdila naslednje tri razlike:

Stavkov na poved Besed na poved Besed na stavek