Zivljenje Ljubljancanov Med Drugo Svetovno Vojno

Inštitut za novejšo zgodovino
Ljubljana 2007
Mojca Šorn
ŽIVLJENJE
LJUBLJANČANOV
MED DRUGO
SVETOVNO
VOJNO
ZBIRKA
RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 6
Mojca Šorn
ŽIVLJENJE LJUBLJANČANOV MED DRUGO SVETOVNO VOJNO
Urednik:
doc. dr. Žarko Lazarević
Tehnična urednica:
Marta Rendla
Izdal in založil:
Inštitut za novejšo zgodovino
Za založnika:
prof. dr. Jerca Vodušek Starič
Recenzenta:
prof. dr. Božo Repe, prof. dr. Stane Granda
Lektorica:
Mojca Šorli Ahačič
Oblikovalec:
Andrej Verbič
Prevod povzetka:
Gregor Medvešček, Rachel Novšak
Računalniški prelom:
Uroš Čuden, MEDIT d.o.o.
Tisk:
Grafika-M s.p.
Izid knjige je podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
94(497.4Ljubljana)”1941/1945”
ŠORN, Mojca
ŠOŽivljenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno / Mojca Šorn ;

[prevod povzetka Gregor Medvešček, Rachel Novšak]. - Ljubljana :
Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. - (Zbirka Razpoznavanja =
Recognitiones ; 6)
ISBN 978-961-6386-12-8
236081920
Pregled vsebine
PREDGOVOR 11
LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI 15
Leto 1935 in osnovanje t. i. velike Ljubljane 17
Poskus preobrazbe iz “dolge vasi” v mesto 19
Ljubljana v številkah 23
Struktura prebivalstva 25
Begunci 28
PRELOMNICE V ČASU DRUGE

SVETOVNE VOJNE 31
Začetek druge svetovne vojne 34
Začetek vojne na domačih tleh 37
Okupacija in razkosanje Ljubljane 40
Ljubljana za žico 45
Kapitulacija Italije in nemška okupacija 50
Nevarnost iz zraka in bombardiranje mesta 54
5
Osvoboditev mesta in odstranitev žice
26. maja 1945 55
UPRAVA 59
Pokrajinska uprava 61
Mestna uprava 67
ORGANIZACIJA IN ZAŠČITA PREBIVALSTVA

PRED ZRAČNIMI NAPADI 71
Organizacija protizračne obrambe v 30. letih

20. stoletja 73
Protiletalska zaščita v času vojne 83
PRESKRBA 97
Preskrba s hrano 99
Preskrba z ostalimi (osnovnimi) življenjskimi

potrebščinami 201
Gospodinjska opravila 244
PROMET, TRGOVINA IN DRUGE STORITVE 257
Mestni promet 259
Trgovine 267
Česalnice in brivnice 269
Hoteli, restavracije, kavarne in gostilne 271
Pošta, telegraf, telefon 273
SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO

SKRBSTVO 277
Socialno ogroženi 279
6
Mestna zastavljalnica 282
Pokrajinski podporni zavod/Pokrajinski

podporni odbor v Ljubljani 285
Ljubljanski podporni odbor 289
“Zimska pomoč” 295
“Socialna pomoč” 299
Odbor za preskrbo povratnikov in

pribežnikov 301
Rdeči križ Slovenije 304
Ostale socialne ustanove 312
ZDRAVSTVO 319
Ljubljanske bolnišnice in zdravstveni zavodi 324
Zdravstvene razmere v Ljubljani 335
ŠOLSTVO 345
Šolstvo v letih pred okupacijo 349
Šolstvo od aprila do junija 1941 356
Šolsko leto 1941/1942 362
Zadnje šolsko leto pod okupacijo 376
KULTURA 379
Ljubljana je obnemela 383
7
Gledališče 386
Koncerti 395
Umetniške razstave 398
Tisk 399
Knjižnice in knjigarne 401
Radio 404
PROSTI ČAS 411
Kinematografi 414
Športno udejstvovanje 419
Sprehodi in promenada 426
Otroška igra 430
PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA 433
Pust(ovanje) 435
Velika noč 436
Vsi sveti in ljubljanska pokopališča 438
Miklavž(evanje) 440
Božič(ni večer) 442
Silvestrovo 444
God in rojstni dan 446
Nedeljska maša, procesije in romanja 447
8
POVZETEK 451
SUMMARY 459
VIRI IN LITERATURA 469
SEZNAM FOTOGRAFIJ 489
OSEBNO KAZALO 491
9
Predgovor
Pred nekaj leti sem v arhivu naletela na pismo Lju-

bljančanke, datirano z 19. januarjem 1945, ki se glasi:
“Iskrena hvala za recepte, toda zdaj bolj malo pečem v
roru, le toliko kurimo, da si skuhamo, ker štejemo po-
lenčka, da ja enega preveč ne pokurimo, sobe pa ima-
mo kot “Frigidare” mrzle, no pa saj to je zdravo, kot
pravijo. Po mestu so že skoro vse lesene ograje izginile.
/.../. Najlepša Vam hvala za poslano ajdovo in koruzno
moko. Ob dobrih žgancih se Vas bomo hvaležni spomi-
njali”.1 Ta droben dokument in njegovo obširno zgodbo
sem postavila v širši okvir v doktorski disertaciji z na-
slovom Življenje Ljubljančanov med nemško okupacijo,
nadgradnja začetega dela pa je pričujoča monografija,
ki odgovori na vprašanje, kako sta druga svetovna voj-
na in okupacija vplivali na Ljubljano in vsakodnevno
življenje v njej.
Vsakodnevno življenje sestavlja več komponent,
zato je monografija razdeljena na posamezne tematske
sklope. V uvodu predstavi Ljubljano, ki se je med obe-
ma svetovnima vojnama razvila v nesporno prestolnico,
ter njene prebivalce in oriše prelomnice, ki so na te ljudi
in na to mesto vplivale in jih zaznamovale od začetka
do konca druge svetovne vojne. Jedro naloge tvori več
vsebinsko oblikovanih poglavij, ki odstirajo širši kon-
tekst upravnega, socialnega, gospodarskega (pri čemer
1
Zgodovinski arhiv Ljubljana (dalje ZAL), LJU 439, Zbirka Ciril Ulčar (dalje LJU
439), t. e. 3, ovoj 30, pismo za Anico Celjar, 19. 1. 1945.
PREDGOVOR 11
se osredotočam predvsem na preskrbo), zdravstvenega,
prosvetnega, kulturnega in družabnega življenja v pre-
stolnici. Vsi tematski sklopi so predstavljeni kronološko
in segajo v čas pred začetkom vojne v Sloveniji, obrav-
navajo italijansko in nato nemško okupacijo.
Vsakodnevno življenje Ljubljančanov med drugo
svetovno vojno doslej kompleksno še ni bilo znanstve-
no obravnavano. O Ljubljani in njenih prebivalcih je si-
cer napisanih kar nekaj strokovnih in znanstvenih del,
vendar večina njih obravnava politično in vojaško te-
matiko. Pomanjkanje ustrezne literature me pri delu ni
oviralo, saj sem načrtovala, da bo eden izmed temeljev
monografije arhivsko gradivo, ki je predvsem za obdo-
bje nemške okupacije relativno skromno. Veliko gradi-
va je bilo namreč med vojno oziroma ob koncu vojne
uničenega, nekaj pa ga je poražen okupator odpeljal s
seboj. Tako ni ohranjenega skoraj nič gradiva iz ura-
da vrhovnega komisarja za operacijsko cono Jadransko
primorje, ohranjeno in pomembno za pričujočo mono-
grafijo pa je gradivo oddelkov pokrajinske uprave in ne-
katerih pokrajinskih uradov, “ki skupaj z gradivom iz
italijanske okupacije pomeni nedeljivo celoto”.2 To gra-
divo, ki je razdrobljeno v več fondov, hrani predvsem
Arhiv Republike Slovenije. V pomoč za poglavje o go-
spodarstvu oziroma preskrbi mi je bilo gradivo šefa po-
krajinske uprave v Ljubljani, predvsem fond Kmetijski
oddelek 1941–1945 in fond Oddelek za trgovino, obrt
in industrijo 1941–1945, fond Pokrajinski prehranje-
valni zavod Prevod 1941–1944 in Mestni preskrbovalni
urad Ljubljana, fond Zbornica za trgovino, obrt in indu-
strijo v Ljubljani 1850–1948 in fond Urad za kontrolo
cen v Ljubljani 1940–1945. Za ostale tematske sklope
pričujoče monografije sem uporabila podatke iz fonda
Pokrajinski podporni zavod v Ljubljani, fonda Zdravni-
ška zbornica za Slovenijo in preostalo gradivo šefa po-
krajinske uprave v Ljubljani, predvsem fond Prosvetni
oddelek 1941–1945. Ohranjenih je tudi nekaj tekočih
metrov gradiva tedanje ljubljanske mestne občine, ki
2
Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo. V: Pri-
spevki za zgodovino delavskega gibanja, 1980, št. 1–2, str. 55 (dalje Ferenc: Okupa-
cijska civilna uprava, Prispevki).
12
se nahaja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Za sklop
splošne varnosti in preskrbe prebivalcev Ljubljane sem
podatke črpala iz fondov Mestna elektrarna Ljubljana,
Mestna občina ljubljanska (Tajništvo), Mesto Ljubljana,
(Splošna mestna registratura in Predsedstvena regi-
stratura), za sklop socialne politike iz fondov Dnevna
zavetišča za revno šolsko mladino v Ljubljani in Social-
no politični urad. V nalogi sem uporabila tudi podatke
drugih fondov, predvsem fonda Mestni fizikat za poglav-
je o zdravstvu in fonda Kulturni oddelek za poglavje o
kulturi. Da pa so v pričujočem besedilu “spregovorili”
mnogi Ljubljančani in Ljubljančanke, kar je delno tudi
namen monografije, je zaslužen gospod Ciril Ulčar, ki je
dolga leta vestno zbiral raznovrstno gradivo, ustvarjeno
med drugo svetovno vojno, in ga izročil Zgodovinskemu
arhivu Ljubljana.
Poleg delu v arhivu sem se posvetila brskanju po
zapuščini, ki je zbrana v arhivski zbirki Muzeja novejše
zgodovine v Ljubljani in arhivski ter dokumentacijski
zbirki Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. Nadalje
sem pregledala veliko tiskanih virov, časopisja in revij,
pri čemer sem ugotovila, da periodika v glavnem ni bila
niti eksaktna niti zgovorna. Od začetka vojne jo je na-
mreč pestila cenzura, kasneje še varčevanje s papirjem
in posledično zmanjševanje njenega obsega. V pomoč
mi niso bili niti kronisti, saj so se v večini ovili v molk:
“Pa kaj hočemo, v divjem diru dogodkov hitro pozablja-
mo najvažnejše dneve, ki bi morda v drugi dobi dali kro-
nistom dela za celo leto. /.../. Vojna poročila beremo
vsak dan sproti; ugibamo, kaj bo jutri, in si mislimo,
saj nam ni treba pisati dnevnikov: vse, kar bo važne-
ga, bomo že zvedeli. Ob takih mislih se nam kar čez
noč izgubljajo iz spomina dogodki, ki so se nam spočet-
ka zdeli res važni in ki so tudi bili dogodki odločilnih,
zgodovinskih dni.”3 V časopisih in revijah so me najbolj
pritegnila pisma bralcev in mali oglasi, ki neposredno
prikažejo človekov vsakdan in njegovo stisko v času voj-
ne. Slednje je razbrati tudi iz ustrezne spominske lite-
rature, predvsem pa iz osebnih dnevnikov in ohranjene
3
Pečar, Janez: V Ljubljani 8. in 9. septembra 1943. V: Slovenčev koledar, 1944, str.
51 (dalje Pečar: V Ljubljani).
PREDGOVOR 13
medvojne korespondence. Pomemben del pričujočega
kolaža življenja v prestolnici med drugo svetovno vojno
so tudi izjave posameznih informatorjev. Izseki njihovih
življenjskih zgodb dajo tekstu poseben čar in težo, ne-
nazadnje predstavijo nov obraz našega glavnega mesta:
“Tudi Ljubljana je enkraten, osebnosten produkt pogo-
jev časa, svoje zgodovine in prostora, svojega položaja
in njegovega značilnega okolja, pa nič manj zrcalo duš
svojega prebivalstva.”4
Gradivo, ki sem ga pregledala in uporabila pri pisa-
nju monografije, je tako kvalitativno kot tudi kvantita-
tivno neuravnoteženo. Kljub njegovi analizi in trudu po
čim boljši interpretaciji, je to do neke mere razvidno iz
besedila. Največ prostora sem namreč namenila vpra-
šanju preskrbe prebivalcev Ljubljane v času druge sve-
tovne vojne. Za to pa se nisem odločila le zaradi narave
zbranih virov, temveč tudi zaradi prepričanja, da je bila
prav preskrba z najnujnejšimi življenjskimi potrebšči-
nami eden od osnovnih temeljev za preživetje: “Kuhar-
ski problemi [so] danes stvar za sebe in zavzemajo skoro
100% vseh skrbi.”5
Na raziskovalni poti od porajanja ideje do izida mo-
nografije mi je z nasveti, podatki, pogovori in spodbu-
dnimi besedami pomagalo več ljudi. Na tem mestu bi
se zato rada zahvalila vsem, tako informatorjem kot tu-
di stanovskim kolegom in prijateljem. Zahvala gre tudi
mentorju pri doktorski disertaciji in recenzentu knjige,
prof. dr. Božu Repetu ter recenzentu prof. dr. Stanetu
Grandi. Hvala tudi uredniku doc. dr. Žarku Lazareviću,
da je pričujoče delo uvrstil v knjižno zbirko Inštituta
za novejšo zgodovino Razpoznavanja / Recognitiones,
in Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike
Slovenije za dodeljeno subvencijo.
Mojca Šorn
V Ljubljani, dne 8. septembra 2007
4
Stele, France: Ljubljana. Ljubljana 1940, str. 7.
5
ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Dolžanovih, 22. 9. 1944.
14
Ljubljana in njeni
prebivalci
Leto 1935 in osnovanje
t. i. velike Ljubljane
V času med prvo in drugo svetovno vojno je Lju-

bljana doživela znaten razvoj. Prav to je veljalo tudi za
določene primestne dele glavnega mesta takratne Dra-
vske banovine.6 Z živahnim sodelovanjem Ljubljane z
bližnjim podeželjem se je prostor med mestom in pred-
mestji vedno bolj krčil. Septembra 1935 je tako prišlo do
zlitja oziroma uradne priključitve nekaterih predmestij
k mestu Ljubljana.7 Na predlog ministrstva za notranje
zadeve in na podlagi zakona o mestnih občinah je bila
priključitev oznanjena v uradnem listu.8 Mestni občini
Ljubljana je bilo priključenega kar nekaj ozemlja:9
1. Cela občina Moste, se pravi katastrska občina Mo-
ste z vasmi Moste in Selo in katastrska občina Vod-
mat z vasjo Vodmat.10
2. Cela občina Šiška,11 torej katastrska občina Dravlje
z vasmi Dravlje, Kamna Gorica, Zapuže in katastr-
6
Več o Dravski banovini v op. 158.
7
Kremenšek, Slavko: Uvod v etnološko preučevanje Ljubljane novejše dobe. Lju-
bljana 1980, str. 17.
8
Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine (dalje Sl. list), št. 77,
25. 9. 1935, str. 719, čl. 525 oz. ukaz o priključitvi ozemelj sosednih občin mestni
občini Ljubljana.
9
Kronika slovenskih mest, 1935, št. 3, str. 244–245, Rojstvo velike Ljubljane.
10
V Mostah je živel delavsko kmečki proletariat, v Zeleni jami pa železničarski prole-
tariat. Več o tem: Spomini na revolucionarno gibanje in upor v proletarskih Mostah.
Ljubljana (1980). O Mostah tudi: Slovenski dom, št. 222, 26. 9. 1941, str, 3, Moste
so bile nekoč skromna vas.
11
Več o Šiški: Slovenski dom, št. 214, 17. 9. 1941, str. 2, Šiška je doživela sijajen
razvoj. O Zeleni jami: Kragl, Viktor: Zelena jama. V: Kronika slovenskih mest, 1940,
št. 3, str. 158–165.

ska občina Zgornja Šiška z vasmi Koseze in Zgornja
Šiška.
3. Cela občina Vič, namreč katastrska občina Vič z
vasmi Glince, Rožna dolina in Vič.12
4. Južni del občine Ježica, h kateremu je spadal del
katastrske občine Ježica z delom vasi Kleče in Sa-
vlje ter katastrske občine Stožice z delom vasi Jar-
še, Stožice in Tomačevo.
5. Jugozahodni del občine Polje, to je katastrska obči-
na Šmartno ob Savi z delom vasi Obrije in Šmartno
ter Slape.13
6. Del občine Dobrunje, natančneje del katastrske ob-
čine Štepanja vas z vasjo Štepanja vas.
Ta priključitev Ljubljane ni obogatila le z ozemljem,
pač pa tudi z več kot 22.000 prebivalci,14 zato je pome-
nila temelj za novo, t. i. Veliko Ljubljano.15
12
Več o Viču: Beg, Ante: Črtice o bivši občini Vič. V: Kronika slovenskih mest, 1940,
št. 1, str. 26–31.
13
Splošni pregled Dravske banovine. Priredil Državni statistični urad v Zagrebu.
Ljubljana 1939, str. 89–91 (dalje Splošni pregled).
14
Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945–1955. Lju-
bljana 1965, str. 7 (dalje Gradivo o razvoju Ljubljane). V predelih, ki so bili leta
1935 priključeni k Ljubljani, je leta 1931 prebivalo 19.285 oseb, štiri leta kasneje
pa 22.459. Tudi v: Prebivalstvo Ljubljane v letu 1945, Statistični odsek MOL (dalje
Prebivalstvo Ljubljane) in Splošni pregled, str. 91.
15
O tem tudi: Kronika slovenskih mest, 1935, št. 3, str. 244–245; Lešnjak, Pavle in
Šmicberger, Djuro: Uporni Bežigrad. Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v
občini Ljubljana – Bežigrad. Ljubljana 1989, str. 16.
18
Poskus preobrazbe iz
“dolge vasi” v mesto
Priključitev je “veliki Ljubljani” v sklopu enotnega

urbanističnega razvoja obetala tudi razširitev električ-
nega omrežja in cestne razsvetljave, nenazadnje tudi
prometno povezavo med mestom in dotedanjo okolico.
Tramvajske proge so premaknile svoje končne postaje
na Vič in Rakovnik, do samostana karmeličank na Za-
loški cesti ter do pokopališča pri Sv. Križu. Tramvajsko
omrežje se je tako znatno razširilo. Uporabna dolžina
tramvajskega omrežja, ki je do leta 1931 merila 5.200
metrov, se je do leta 1937 podaljšala na 15.575 me-
trov, do leta 1938 pa se je dolžina omrežja podaljšala
na 17.667 metrov. Širilo se je tudi vodovodno omrežje.
S tekočo vodo so bila obogatena gospodinjstva na Pru-
lah in Mirju, za Bežigradom, v Spodnji Šiški in Rožni
dolini. Na mestni vodovod je bilo priključeno tudi novo
omrežje na Kodeljevem in v Mostah. Leta 1939 je dol-
žina vodovodnih cevi znašala 173.510 metrov, število
hišnih priključkov pa 5844.16 V predmestjih, ki do ta-
krat v glavnem niso imela urejene kanalizacije, so od-
govorni začeli reševati tudi ta problem. V letu 1940 je
dolžina ljubljanske kanalizacije znašala 99 km in 799
m, ob koncu vojne pa 103 km.17 Na področju nove velike
Ljubljane je bilo poleg naštetih potrebno rešiti še mno-
16
ZAL, LJU 708, Mesto Ljubljana, Mestni fizikat (dalje LJU 708), t. e. 3, a. e. 16,
Statistični letopis mesta Ljubljane za leto 1939, str. 99 (dalje Statistični letopis).
17 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 20, Letno poročilo o zdravstvenih prilikah v Ljubljani
1944, str. 30.

ge druge urbanistične probleme, tako da je bila mestna
uprava prisiljena razmišljati o izdelavi povsem novega
regulacijskega načrta prestolnice. Uresničitev dela teh
zamisli je bila zaupana mestnemu stavbnemu uradu
pod vodstvom Matka Prelovška. Ljubljana je “sprošče-
no, a usmerjeno “rasla” v resnično Veliko Ljubljano, ki
je ne samo v razraščajočem se središču, temveč tudi v
primestnih predelih že dobila prve skromne poteze na-
črtne urejenosti in moderne pozidave.”18 Da je v letih
pred drugo svetovno vojno Ljubljana postajala vse lep-
ša, je poskrbel tudi arhitekt Jože Plečnik: “V celotnem
modernem mestnem črtežu se povsod opaža vodstvo
najpomembnejšega arhitekta, ki ga ima sedanja Slove-
nija, /.../ profesorja Plečnika.”19 V letih pred vojno je ve-
liko časa in znanja vložil v ureditev Žal in glavne tržnice.
Izpeljal je obnovitev cerkve sv. Jerneja v Šiški, prav tako
pa njene širše okolice s potjo na Bellevue. V istem času
so bili urejeni še park na Ambroževem trgu, sprehajali-
šče na Gradu in razgledišča na Šancah. Na Mirju je bil
lepše podobe deležen rimski zid in park vzdolž njega,
prav tako pa park ob ostankih srednjeveškega mestne-
ga obzidja na Vegovi ulici, ki je postal nekakšno počiva-
lišče slovenskih književnikov. Umetniški pridih so pre-
stolnici dajali Narodna galerija s svojimi umetninami,
razstavni predmeti v paviljonu slikarja Jakopiča in še
mnoge druge kulturne ustanove s svojim programom.
Ljubljana pa se je nenazadnje lahko pohvalila tudi z
univerzo in akademijo znanosti in umetnosti.
V obdobju pred drugo svetovno vojno se je povečal
tudi interes za ureditev javnih komunikacij. Leta 1940
je bilo v Ljubljani 968 cest, njihova dolžina je znašala
410 km,20 v letu 1944 pa že nad 450 km.21 Nekaj cest
je bilo tlakovanih, skoraj 94% pa je bilo peščenih. Kljub
temu je bilo mesto čisto, za kar je uspešno poskrbel
odsek za cestno nadzorstvo in mestno pristavo:22 “Vsak-
do bi namreč pričakoval, da bo glede na število težkih
18
Korošec, Branko: Ljubljana skozi stoletja. Mesto na načrtih, projektih in v stvar-
nosti. Ljubljana 1991, str. 159–171.
19
Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 48, Nemški glas o sodobni Ljubljani.
20
Slovenčev koledar 1942, str. 48, Ljubljana v številkah.
21
Slovenski narod, št. 31, 31. 7. 1944, str. 5, Nad 450 km cest v Ljubljani.
22
Ta odsek je bil ustanovljen 6. 12. 1937.
20
Kongresni trg pred okupacijo, v ospredju spomenik
jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića.
Muzej novejše zgodovine Slovenije (dalje MNZS)
konj in promet z njimi Ljubljana pač podobna kmečke-

mu dvorišču in zrak osmrajen s konjskimi in drugimi
iztrebki, pa temu ni bilo tako.”23 Omenjeni odsek je bil
dolžan poskrbeti za posipanje cest, trgov in pločnikov,
za čiščenje in škropljenje le-teh ter za odvoz snega in
smeti. Za škropljenje javnih površin je uporabljal 10 av-
tomobilov, za valjanje 5 valjarjev, smeti izpred hiš pa so
njegovi uslužbenci pobirali in odvažali z 8 avtomobili.
Sneg so odvažali s konjsko vprego, saj bi bili stroški,
če bi to počeli z avtomobili, previsoki. Nekaj let pred
vojno se je rodila ideja, da bi v mestnih parkih in po
trgih po zgledu večjih inozemskih mest našlo svoj pro-
stor pod soncem 21 košev iz perforirane pločevine, se
pravi košev za smeti. Zamisel je bila udejanjena šele tik
pred začetkom vojne, ko so ljubljanske glavne ulice in
trgi zaradi namestitve omenjenih koškov postali še bolj
snažni. Predpisom uredbe o varstvu čistoče in higiene v
Ljubljani, ki je izšla leta 1936, so v glavnem odgovarjala
tudi dvorišča v mestnem jedru. S tem pa se niso mo-
23
Weber, Tomaž: 150 zgodb Ljubljančana (1910–2002). Ljubljana 2004, str. 243 in
244 (dalje Weber: 150 zgodb).

gli pohvaliti na periferiji, kjer je bilo zabeleženih še več
nezavarovanih gnojnih jam, slabo opremljenih stranišč
in nehigienskih hlevov. Za nadzorovanje in urejanje teh
zadev je skrbel leta 1938 ustanovljen asanacijski odbor,
ki pa zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ni žel ve-
čjih uspehov.24
Manjši spodrsljaji v času pred in med drugo sve-
tovno vojno Ljubljane niso spravili ob dober glas, veljala
je za čisto in urejeno mesto: “Ljubljana je čisto mesto.
Sistematična zdravstvena propaganda, uradni ukrepi,
predvsem pa prirojena ljubezen do snažnosti je sloves
mesta v letih po zadnji svetovni vojni še povečala”,25
vendar ni izkazovala obraza povprečne evropske pre-
stolnice. Kljub relativno številnim gradnjam (finalizacija
del na ljubljanski glavni tržnici, dograditev Narodne in
univerzitetne knjižnice, Moderne galerije idr.) in obno-
vam, ki so potekale tudi med vojno, sicer v zmanjšanem
obsegu zaradi prerazporeditve sredstev mestnega pro-
računa,26 so travniki in njive zavzemali več kot polovico
mestne površine:27 “Med košnjo zadiši po Ljubljani tako
močno in prijetno po senu, da resno podvomim v mestni
značaj naše prestolnice. /.../. Ali so ljubljanski prebi-
valci pristni meščani ali le kmetje, ki stanujejo v mestu?
To vprašanje si je najbrž zastavil že marsikdo, zlasti le-
tos, ko se pečamo tako vneto skoraj s samimi kmetijski-
mi zadevami. /.../. Da je Ljubljana res kmečka, bi lahko
sklepali že po tem, da skoraj polovica mestne občine od-
pade na travnike, in sicer 44.02%.”28 In prav te njive in
ti travniki so morda v času vojne pred lakoto, boleznijo,
morda celo smrtjo, rešili marsikaterega Ljubljančana.
24
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 17, Letno poročilo 1940, str. 31.
25
Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), Oddelek II, Neuvrščeno gradivo “Prevod”,
Relazione annua 1941, Il sanamento in ZAL, LJU 708, Mesto Ljubljana, Mestni
fizikat, t. e. 3, a. e. 18, Relazione annua 1941.
26
Gl. npr.: ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, Javne občinske se-
je 1941, 1942, Zapisnik pete redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, str.
135sl.
27
Brez priključenih okoliških občin je Ljubljana leta 1939 glede na vrsto zemljišča
izkazovala sledečo podobo: stavbišča so zavzemala 13 ha mestnega sveta, ceste in
trgi 178 ha, vrtovi 29 ha, travniki 117 ha, njive 36 ha, gozdovi 37 ha itd. V: Trgovski
list, št. 142, 22. 12. 1939, str. 3, Ljubljana v številkah. O vrstah zemljišča: Melik,
Anton: Slovenija. Geografski opis. Ljubljana 1963.
28
Slovenski narod, št. 135, 15. 6. 1942, str. 4, Ko diši po senu v Ljubljani.
22
Ljubljana v številkah
Ljubljana je leta 1931 štela 59.765 prebivalcev,

leta 1939 pa že 79.050 prebivalcev29 in 17.317 gospo-
dinjstev na 17 katastrskih občinah,30 ki so se raztezale
na 6538 km² ozemlja.31 Konec leta 1940 je bilo v Lju-
bljani 6795 stanovanjskih zgradb, od teh 3815 pritlič-
nih, 2201 enonadstropnih, kar 454 dvonadstropnih in
232 trinadstropnih, štirinadstropnih 57 ter 24 še višjih
zgradb. Stanovanj je bilo 21.959, 1577 garsonjer, 7861
enosobnih, 7128 dvosobnih, 3332 trisobnih, kar 1146
štirisobnih ter 915 še večjih stanovanj. Že oziroma le
4925 stanovanj je imelo kopalnico.32
Kmalu po okupaciji je prestolnica štela 88.695 pre-
bivalcev.33 Do srede leta 1941 je ta številka zelo poskoči-
la, predvsem zaradi priseljevanja beguncev z nemškega
okupacijskega ozemlja, delno pa tudi zaradi priključitve
29
Gradivo o razvoju Ljubljane, str. 7; Statistički godišnjak 1938–1939, knjiga IX.
Beograd 1939, str. 25; Vrišer, Igor: Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane. Lju-
bljana 1956, str. 29 (dalje Vrišer: Razvoj prebivalstva); Splošni pregled, str. 10;
Ferenc, Tone: Štetje prebivalstva Ljubljanske in Reške pokrajine 1941. leta. V: Ge-
strinov zbornik. Ljubljana 1999, 485–495 (dalje Ferenc, Štetje prebivalstva). Na str.
491 Ferenc predstavi podatek, da je 31. 3. 1931 mesto Ljubljana štelo 79.586 prebi-
valcev, okraj Ljubljana pa 59.931. V: Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana
1937, str. 367 pa je zapisano, da je Ljubljana štela po ljudskem štetju iz leta 1931
59.768 prebivalcev.
30
Te občine so bile: Brinje, Dravlje, Gradišče, Kapucinsko predmestje, Karlovsko
predmestje, Krakovsko predmestje, Ljubljana-mesto, Moste, Poljansko predmestje,
Spodnja Šiška, Svetega Petra predmestje I. del, Sv. Petra predmestje II. del, Štepa-
nja vas, Trnovsko predmestje, Vodmat, Vič, Zgornja Šiška.
31
Splošni pregled, str. 10.
32
33
Gradivo o razvoju Ljubljane, str. 7.

vasi Dolnice, Kamna Gorica, Glince in Podutik 2. ju-
lija 1941 k Ljubljani.34 Po podatkih ljudskega štetja z
dne 31. julija 1941 je Ljubljana po enih podatkih šte-
la 92.142 prebivalcev35 oziroma 91.612 prebivalcev in
27.691 gospodinjstev,36 po drugih podatkih pa 92.523
prebivalcev, 42.325 moških in 50.198 žensk.37 Bivali so
na 6885 km²38 v 22.551 stanovanjih in v 6.916 hišah.39
Na tem mestu, ko je govora o moških in ženskah,
naj navedem še število tistih, ki so se med vojno odločili,
da v prestolnici začnejo svoje skupno življenje. Prvi dve
leti vojne sta zabeležili visoko število porok, leto 1939
1000 in leto 1940 1072. V letu 1941 je bilo zabeleženih
1231 porok, kar pomeni največ od konca prve svetovne
vojne. V drugem, tretjem in četrtem letu okupacije se je
za poroko odločilo manj parov, vendar so številke še ve-
dno relativno visoke: leta 1942 se je v Ljubljani poročilo
621 parov, leto kasneje 576 in leta 1944 644 parov.40
34
ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, Javne občinske seje 1941,
1942, Zapisnik pete redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, 29. 8. 1941, str.
135. O priključitvi teh vasi k Ljubljani tudi Gradivo o razvoju Ljubljane, str. 7.
35
Letopis ljubljanske škofije za leto 1944 po stanju dne 15. 9. 1944. Ljubljana
1944, str. 6.
36
Prebivalstvo Slovenije 1931 in 1941. Demografska statistika. Statistični urad Slo-
venije, zvezek I, Ljubljana 1945, str. 8 in Ferenc: Štetje prebivalstva, str. 491.
37
Leta 1939 je bilo v Ljubljani 87.401 prebivalcev, leta 1940 88.048, leta 1941
93.635, leta 1942 93.392, leta 1943 95.041, leta 1944 pa je Ljubljana štela 92.500
prebivalcev. V: Prebivalstvo Ljubljane, str. 7.
38
Slovenec, št. 35, 12. 2. 1942, str. 3, V Ljubljani živi nad 100.000 ljudi.
39
Slovenčev koledar 1944, str. 62, Ljubljana pred sto leti in sedaj. Podatke je ure-
dništvu posredoval statistični odsek ljubljanskega mestnega poglavarstva; Domovi-
na in kmetski list, št. 47, 25. 11. 1943, str. 5 in 6, Ko je Ljubljana štela le 16.000
prebivalcev. Med okupacijo je bilo v Ljubljani z obnovo in zidavo pridobljenih znatno
manj stanovanj kot v letih poprej, saj je proračun mestne občine ljubljanske v korist
socialnega skrbstva močno okrnil gradbena in obnovitvena dela, tako je bilo vpra-
šanje pomanjkanja stanovanj rešeno šele po osvoboditvi. Leta 1941 je bilo v mestu
z zidavo in obnovo tako pridobljenih 547 stanovanj, leta 1942 76, leta 1943 97, leta
1944 pa le 44.
40
Slovenec, št. 114, 1. 5. 1941, str. 4, Ljubljana; Slovenec, št. 35, 14. 2. 1945, str.
2, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapiskih. Gibanje prebivalstva l. 1944.
24
Struktura prebivalcev
Kot že omenjeno, je Ljubljana kljub trudu župana

Jure Adlešiča in njegovih mož ob začetku druge sve-
tovne vojne vizualno spominjala na “dolgo vas”. Stoji,
stoji Ljubljanca, Ljubljanca dolga vas ni bila samo pe-
sem, temveč dejansko stanje.41 Vaški značaj je izkazo-
valo predvsem Krakovo, delno pa tudi Trnovo in Šiška.
Celo v strogem centru so med pristnimi meščanskimi
hišami stale prave kmečke hiše. Najlepša prispodoba
sožitja “velemesta” z vasjo je bil prav gotovo pogled v
smeri takrat mogočne kmetije Figovec in dalje proti Ne-
botičniku, najvišji stavbi predvojne Jugoslavije.
Točnih podatkov, koliko Ljubljančanov se je v le-
tih pred drugo svetovno vojno ukvarjalo s kmetijstvom,
ni, saj je večina, poleg kmetijske, opravljala tudi druge
(postranske) dejavnosti ali pa imela redne službe. Iz po-
datkov popisa prebivalstva iz leta 1931 je tako razvidno,
da si je s poljedelstvom, živinorejo in gozdarstvom de-
nar služilo le 743 Ljubljančanov, iz statističnih podat-
kov iz leta 1939 pa je razvidno, da je ta številka padla
na 590.42 10.152 oseb je bilo zaposlenih v obrti in in-
dustriji, 7.216 v trgovini in prometu, v javnih službah,
svobodnih poklicih in vojski 8.335, 8.855 oseb pa je bilo
brez poklica oziroma je bilo uvrščenih v razdelek “osta-
lo” (rentniki, dninarji idr.).43 Ti podatki jasno kažejo, da
41
Vojskovič, Marija: Hiša št. 15. Ljubljana 1988, str. 85 (dalje Vojskovič: Hiša).
42
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 6.
43
Iz neuradnih podatkov popisa prebivalstva iz leta 1931 je torej razvidno, da je bila

je bila prestolnica kljub (do neke mere) podeželskemu
videzu povsem upravičena do naziva upravnega sredi-
šča takratne banovine.
Eden izmed problemov glavnega mesta je bila tudi
brezposelnost. Oseb brez službe je bilo predvsem veli-
ko v letih od 1931 do 1933.44 Prizadetim je iz zagate
pomagala Javna borza dela, pa tudi banska uprava ter
mestna občina, ki sta izvedli več javnih del.45 Brezposel-
nost je bila močno prisotna prav tako po začetku dru-
ge svetovne vojne, saj je ta terjala negativne posledice
tudi v slovenski industriji in obrti. Borza dela, ki je po
okupaciji uvedla načelo obvezne prijave brezposelnih, je
30. junija 1941 beležila 8244 brezposelnih. Ta številka
sicer velja za Ljubljansko pokrajino, vendar je več kot
90% iskalcev službe bivalo v Ljubljani. Januarja 1942 je
Borza dela beležila 5099 brezposelnih,46 januarja 1943
1455, decembra istega leta pa 799. V letu 1943 se je na
Borzo prijavilo 14.223 nezaposlenih, od teh jih je službo
dobilo 12.540.47 Po podatkih Borze dela se je za večino
brezposelnih kot pozitiven tudi v času okupacije izkazal
program javnih del, v okvir katerega je spadala gradnja
cest in javnih poslopij tako v prestolnici kot tudi v t. i.
Ljubljanski pokrajini. V Ljubljani je bilo v okviru ome-
njenega programa storjeno relativno veliko. Med drugim
je bila dokončana vseučiliška knjižnica in posamezne
zgradbe, ki so spadale v sklop ljubljanske bolnišnice.
Mnogi brezposelni so našli zaposlitev pri regulaciji Lju-
bljanice, izsuševanju zamočvirjene zemlje, nenazadnje
tudi pri poljskih opravilih na t. i. vojnih vrtovih.48 Po
35.301 oseba zaposlena, vzdrževanih oseb je bilo 24.464. O podatkih popisa: Trgo-
vski list, št. 142, 22. 12. 1939, str. 3, Ljubljana v številkah; Statistički godišnjak
1938–1939, knjiga IX. Beograd 1939, str. 25 in Kronika slovenskih mest, 1939,
št. 1, str. 48–49. Drugačni podatki so v: Trgovski list, št. 142, 22. 12. 1939, str.
3, Ljubljana v številkah, ki pa niso točni: s kmetijstvom, živinorejo in gozdarstvom
naj bi se leta 1931 v Ljubljani ukvarjalo 753 oseb (+ 807 vzdrževanih), z industrijo
in obrtjo 9616 oseb (+ 6251 vzdrževanih), v svobodnih poklicih in vojski naj bi bilo
zaposlenih 7386 oseb (+ 5353 vzdrževanih), ostalih pa naj bi bilo 8338 (+ 4921
vzdrževanih oseb).
44
Valant, Milan: Ljubljana od 1895 do 1941. Ljubljana 1977, str. 34.
45
Arhiv Srbije i Crne gore (dalje ASCG), fond 38, Centralni presbiro predsedništva
ministarskog Saveta (dalje fond 38), f. 4, št. 16, Pov. br. 104.
46
Trgovski list, št. 79, 28. 9. 1943, str. 1, Poročilo Borze dela za leto 1942.
47
Trgovski list, št. 7, 14. 2. 1945, str. 3, Delovanje Borze dela.
48
Tudi: Slovenec, št. 24, 30. 1. 1942, str. 2, Gospodarstvo. Javna dela v Ljubljanski
pokrajini.
26
teh službah so predvsem radi posegali vojni begunci,
stanujoči v Ljubljani.
Prebivalci Ljubljane, ki so bili v večini slovenske
narodnosti, se niso razlikovali le glede na poklic, tem-
več tudi glede na socialno strukturo, na izobrazbo in
dohodke ter versko pripadnost.49 S teh vidikov pa prikaz
obravnavane populacije v obravnavanem obdobju zara-
di neobstajanja podatkov ni mogoč. Glede na statistiko
iz leta 1939, ki razkriva delne podatke o veroizpovedi
Ljubljančanov, se lahko upravičeno sklepa, da so bili v
večini katoličani.50
49
Žagar, Janja: Oblačilna kultura delavcev v Ljubljani med prvo in drugo svetovno
vojno. Ljubljana 1994, str. 17 (dalje Žagar, Oblačilna kultura).
50
Statistika podaja zgolj podatke o veroizpovedi učencev in dijakov ljubljanskih šol.
V: ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 65sl.

Begunci
Ko govorimo o prebivalcih Ljubljane v času druge

svetovne vojne, ne smemo pozabiti na vojne begunce.
Ti so tvorili znaten delež medvojne mestne skupnosti.
Ocene kažejo, da je do poletja 1941 v Ljubljano pribe-
žalo okrog 13.000 beguncev,51 predvsem s slovenskih
pokrajin, okupiranih od nemškega okupatorja. Poleg
službe so si morali najti domovanja, kar pa ni bila lah-
ka naloga: “Kako bom dobil stanovanje, ker je polovica
Maribora v Ljubljani?? Vse je pribežalo semkaj iz strahu
pred Nemci.”52 Naval na proste sobe in stanovanja je bil
res velik: “Včeraj je bil v časopisu inserat, da se odda
stanovanje v Bohoričevi ulici 11. Ker sem pozno zvečer
dobil časopis v roke nisem šel vprašat tisti večer ampak
šele danes zjutraj ob 7 uri po novem času. Povedali so
mi, da je bilo že včeraj zvečer tamkaj nič manj kot – 30
samih “mirnih strank” – prosilcev. Skoraj sem obupal,
da dobim kje kako stanovanje za svojo družinico.”53
Po kapitulaciji Italije je Ljubljano preplavilo še nekaj
tisoč taboriščnih povratnikov in beguncev iz Ljubljanske
pokrajine. Vsem beguncem, ki so ostali v mestu (konec
51
V Ljubljansko pokrajino je pribežalo 21.546 oseb, od tega v Ljubljano 13.887. V:
Slovenska narodna pomoč v okupirani Ljubljani med 1941–1945. Ur.: Kikelj, Tone
idr. Ljubljana 1995, str. 44 (dalje Slovenska narodna pomoč). Število prijavljenih
beguncev je bilo seveda nižje: konec maja 1941 je v Ljubljani bivalo 2.096 prijavlje-
nih beguncev, konec junija 5.357, konec julija 7.314, konec avgusta 8.623, konec
septembra 9.867 in konec oktobra 11.173. V: ARS, AS 1752, Slovenski Rdeči križ v
Ljubljani (dalje AS 1752), šk. 1, mapa 17, ovoj 1 a, Poročilo, str. 5.
52
Dnevnik družine Kogej, datum vpisa 20. 5. 1941, osebni arhiv avtorice.
53
Prav tam, datum vpisa 21. 5. 1941.
28
oktobra 1944 jih je bilo v mestu prijavljenih 11.17354),
so oblasti pomagale po najboljših močeh. Z raznimi
ukrepi so poskušale k sodelovanju pritegniti tudi doma-
čine. Vsi posestniki nepremičnin so bili dolžni mestni
občini sporočiti podatke o svojih stanovanjih. Oblasti je
zanimalo, kje se posamezno stanovanje nahaja, število
in stanje vseh prostorov idr. Hišni gospodarji so morali
ljubljansko županstvo obvestiti o vseh prostorih, ki bi
se jih dalo urediti za začasno bivanje. Uradniki mestne-
ga županstva so si imeli pravico ogledati prve in druge
prostore ter prazne oziroma premalo zasedene oddati
osebam brez stanovanja.55 V prvih mesecih leta 1945 so
se brez stanovanja znašle tudi nekatere družine, ki so
bile žrtve bombardiranja. Mestno županstvo je vztraj-
no apeliralo na Ljubljančane, naj beguncem in ostalim
žrtvam vojne odstopijo kakršne koli prostore, v katerih
bi se dalo vsaj skromno bivati: “Naj se vžive v stisko in
gorje nesrečnežev, ki so kar čez noč ostali brez strehe in
naj jim bo to v opomin, da bodo prej ali slej morda sami
morali trkati na tuja vrata in prositi zavetja.”56 Tiste, ki
ne bi bili pripravljeni pomagati, je čakala kazen.
Večina ljudi, ki je v Ljubljani med drugo svetov-
no vojno našla zavetišče, se je prav gotovo strinjala z
Ivanom Cankarjem, ki je prestolnico kaj rad pohvalil:
“Mnogo in mnogovrstnih težav in nadlog je izkusil slo-
venski narod, oj, in jih bo še več; za tolažbo in povračilo
v teh hudih časih pa mu je bog dodelil Ljubljano.”57 Ka-
ko je Ljubljani oziroma njenim prebivalcem uspelo spre-
jeti in pomagati preživeti toliko beguncem, se v svojih
objavljenih spominih povsem upravičeno sprašuje eden
izmed tistih, ki so v medvojni prestolnici našli svoj drugi
dom.58
Zaradi medvojnega dotoka beguncev v Ljubljano
in zaradi nekoliko povečanih mestnih mej, v prestolni-
ci v času vojne ni bilo zaznati večjega zastoja v rasti
54
ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poročilo, str. 5.
55
Slovenski narod, št. 236, 21. 10. 1943, str. 2, Ureditev oddajanja stanovanj; Ju-
tro, št. 238, 22. 10. 1943, str. 2, Uradni razglasi. Ureditev oddajanja stanovanj.
56
Slovenec, št. 68, 25. 3. 1945, str. 2, Oddajte stanovanja oškodovancem letalskih
napadov.
57
Cankar, Ivan: Kurent. Ljubljana 1976, str. 38 in 39.
58
Milač, Metod: Kdo solze naše posuši. Doživetja slovenskega dijaka med drugo
svetovno vojno. Celje 2003, str. 56 (dalje Milač, Kdo solze naše posuši).

prebivalstva.59 Po popisu z dne 15. julija 1945 je štela
96.865 prebivalcev, 4.209 pa je bilo odsotnih.60 Po vojni
se je število prebivalcev predvsem zaradi gospodarske in
upravne politike hitro višalo (konec leta 1945 je v Lju-
bljani, ki se je raztezala na 15.015 km², tako živelo več
kot 102.070 oseb oziroma 28.059 družin, in to v 27.860
stanovanjih in 9811 hišah).61
59
O nataliteti v poglavju Zdravstvo.
60
Več o tem: Petrovič, Mateja: Ljubljana v času obnove 1945–1947. Diplomska na-
loga. Ljubljana 1994, str. 17 (dalje Petrovič: Ljubljana v času obnove).
61
Več o tem: Vrišer, Razvoj prebivalstva, str. 34; Gradivo o razvoju Ljubljane, str.
7 in 11. Gl. tudi: ZAL, LJU 466, MLO Ljubljana, Tajništvo, t. e. 69, ovoj 238, stat.
št. 102/II/46.
30
Prelomnice v času
druge svetovne vojne
Vsaka prelomnica, ki jo je sprožil vojni čas od jese-
ni 1939 do spomladi 1945, še posebej od aprila 1941,
je neusmiljeno posegla v življenje prebivalcev Slovenije:
“Spremembe, ki jih je prinesla okupacija v življenje lju-
di, so se čutile na vsakem koraku. Spremenjen je bil
upravno politični sistem, gospodarstvo je začelo takoj
služiti potrebam okupatorjevega vojnega stroja, oku-
patorjevi potujčevalni ukrepi so Slovencem odvzeli vsa-
kršno človeško dostojanstvo, ogrožena sta bila osebna
varnost in življenje ljudi”.62
V času druge svetovne vojne so tako tudi Ljubljan-
čani doživeli več negativnih prelomnic, edina dobrodo-
šla je bila zadnja – osvoboditev mesta.
62
Žnidarič, Marjan: Vpliv okupacije na življenje Slovencev leta 1941. V: Prispevki za
novejšo zgodovino. Slovenci in leto 1941, 2001, št. 2, str. 191–200, tu str. 192.
PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 33

Začetek druge
svetovne vojne
Novica o začetku druge svetovne vojne je odjekni-

la prav med vsemi Ljubljančani in mnogi od njih so se
njene usodnosti tudi zavedali: “Prav med razgovore in
živahno dopisovanje, ki naj bi preprečili grozeči vojni
spopad, so davi prišle prve vesti o prvih oboroženih spo-
padih na nemško-poljski meji. Tako je okrog pol 10 izšla
2. izdaja “Slovenskega doma”, ki je prinesel prve vesti,
po katerih so se spopadi na nemško-poljski meji začeli
nekaj po 9. uri. Razumljivo je, da so raznašalci in raz-
prodajalci “Slovenskega doma” imeli dober dan in da
jim je občinstvo sproti iztrgalo izvode iz rok. Posebno
zanimiv pa je bil davi živilski trg. Z bliskovito naglico so
se razširile po živilskem trgu prve vesti o grozeči vojni in
komaj se je prikazal raznašalec na trg, že ga je obkolila
truma gospodinj in služkinj. /.../. Polagoma se je poto-
lažila tudi ženska radovednost na živilskem trgu, ki je
v zadnjih dveh dopoldanskih urah dobil kaj čudno lice.
Prodajalke in branjevke so stale ob svojih na prodaj raz-
stavljenih pridelkih in sadežih in brale. Nasproti njim
pa so stale gospodinje s košarami in mrežami v rokah
in tudi brale. Tako se je torej izkazal na živilskem trgu
včerajšnji petek, ki bo po vse videzu postal najbrž uso-
den dan za Evropo.”63
Še preden je bila Slovenija neposredno ogrožena, je
bilo v glavnem mestu čutiti napetost in strah: “Zavlada-
la je vojna psihoza. Na vsakem koraku so jo ljudje čutili,
63
Slovenec, št. 200, 2. 9. 1939, str. 6, Včerajšnji dan v Ljubljani.
34
čeprav je meščansko časopisje skušalo vplivati pomir-
jevalno. /.../. Toda bralci niso prezrli vojnih poročil iz
vzhodne Afrike in Sredozemlja, kot tudi o vse bolj groze-
čih napadih italijanskega topništva v Albaniji in o tem,
da se nemške čete pripravljajo na vkorakanje v Bolgari-
jo. Vse pogostejša so v časnikih tudi navodila, kako naj
se ljudje pripravijo za primer vojne: o pravilnem noše-
nju in hranjenju plinske maske; o zmanjšanju števila
potniških vlakov in o tem, da morajo imeti potniki razen
osebne izkaznice še posebno dovoljenje za potovanje.”64
V želji po ohranitvi javnega miru in reda, še posebej v
smislu varovanja popolne nevtralnosti, je ban Marko
Natlačen izdal odredbo, ki je prepovedovala “sprejemati
oddajo inozemskih radijskih postaj na odprtih prosto-
rih in v javnih lokalih (gostilnah, kavarnah, bifejih itd.)
kakor tudi v zasebnih stanovanjih pri odprtih oknih”,
nadalje je prepovedovala “nošenje krojev, oblek, emble-
mov, znakov, zastav in podobno, kar bi moglo služiti za
propagando v korist ali škodo katere koli vojskujoče se
države”, prepovedana pa je bila tudi “uporaba simbo-
ličnih kretenj, znamenj in slik ter prepevanje pesmi in
igranje godb, ki bi bile po svoji predstavi ali vsebini pri-
merne za propagando v korist ali škodo katere koli voj-
skujoče se države.”65 Mnogi posamezniki so se zatopili v
svoje misli in se spraševali, kakšna bo prihodnost: “Ve-
dno so nam govorili, da je bila 1. svetovna vojna zadnja
vseh vojn. Zdaj pa je bila tu nova vojna. Kako velika,
jako dolga, kako uničujoča, kako strašna, /.../. Kdaj in
kje se bo končala? Se bo končala že čez nekaj dni?”,66
kljub temu pa so poskušali ohraniti ustaljen življenjski
ritem. Še v zadnjih dneh leta 1940 je Ljubljana kazala
relativno vesel obraz. Odredba oblasti, ki je “z ozirom na
resnost položaja sedanjega časa” avgusta 1940 omejila
čas trajanja javnih prireditev, vsem Ljubljančanom ni
uspela izbiti iz glav misli na rajanje. Plesnih prireditev,
ki so bile dovoljene le od 31. decembra 1940 do 25. fe-
bruarja 1941 (pustni torek), in to od 20. do 2. ure, so se
64
ARS, AS 1287, Zbirka stara Ljubljana, Jaka Rozman (dalje AS 1287), šk. 6, ovoj
2, str. 24.
65
Sl. list, št. 79, 4. 10. 1939, str. 703, Naredba bana Dravske banovine o ohranitvi
javnega miru in reda posebno radi varovanja popolne nevtralnosti.
66
Milač: Kdo solze naše posuši, str. 35.

zabave željni množično udeleževali. Okrnjeno ponudbo
so želeli izkoristiti v celoti: “Pravijo, da so bili plesi v
dvoranah zelo dobro obiskani, pa tudi v restavracijah in
kavarnah je bilo polno veselih ljudi. Vsaj za nekaj ur so
Ljubljančani pozabili na težave, ki so jih trle.”67
Težavnejši položaj so širši javnosti naznanile števil-
ne odredbe, ki jih je oblast nanizala od prvega dne leta
1941.68 Te odredbe, “s katerimi nam je oblast grenila
življenje,”69 so namreč pomenile privajanje na vojne raz-
mere, ki so bile od konca marca 1941 že vsakodnevna
stvarnost: “Po cesti je vse živo odhajajočih, avtomobilov
in vozil vse vrste. Vendar vlada red in mir. Ljudje so
itak pripravljeni na najslabše. Šla sem kupit priprave
za prvo pomoč.”70
67
Pavlin, Miran: Ljubljana 1941. Pričevanja fotoreporterja. Ljubljana 2004, str. 14
(dalje Pavlin, Ljubljana 1941).
68
Prvi dan leta 1941 je izšla odredba o peki t. i. enotnega kruha. Banska uprava pa
je mdr. razglasila tudi ustavitev šolskega pouka. Učenci so prejeli letna spričevala
z datumom 1. 4. 1941.
69
Pavlin, Ljubljana 1941, str. 14 in 15.
70
ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 1. 4. 1941.
36
Začetek vojne na
domačih tleh
Oglušujoči krik: vojna! je prestrašil tiste, ki se jim

je zdelo možno, da vojna vihra lahko doseže tudi sloven-
ske kraje, še bolj pa tiste, ki na to sploh niso računali:
“Torej se je zgodilo, kar se ne more zgoditi!”71
Veliko mašno oblečenih Ljubljančanov se je 6. apri-
la 1941 nič hudega sluteč napotilo do svojih farnih cer-
kva, saj se je obetala lepa cvetna nedelja. Na poti jih je
ujela vojna: “Na cvetno nedeljo sem šel z Giselo /.../
na žegnanje k Šentjakobu. Mislil sem, da bo vse tako
kot nekoč. /.../. Ampak takrat je zatulila sirena. Kar
naenkrat so se visoko gor, skoraj prilepljena na nebo
prikazala letala, majhni križi... Prva jata. Druga. Tre-
tja... /.../. Njihov hrum je odmeval v cerkvi kakor br-
nenje ob mehu orgel... vsi so gledali v poslikani strop,
s katerega se je na verigi zibal lestenec... v okna, ki so
žvenketala, kot da je za njimi vesoljni potop. Sirene so
tulile kar naprej. Vsi smo ostali v cerkvi... In v isti uri
je zagrmelo nebo nad Beogradom.”72 Dejstvo, kaj se je
zgodilo, je kmalu kljuvalo v mislih prav vseh: “Preživlja-
mo zadnje ure svobode. Kdor ne doživi tega ne more
pojmit kaj se to pravi.”73 Dogodki ki so sledili, so posegli
tako v intimno sfero kot tudi v zunanjo podobo Ljublja-
ne. Mlad Ljubljančan je v začetku aprila 1941 v svoj
dnevnik zapisal: “Ljubljana doživlja vojno psihozo. /.../.
71
Mihelič, Mira: April. Ljubljana 1959, str. 99 (dalje Mihelič, April).
72
Kovačič, Lojze: Prišleki. Ljubljana 1984, str. 227 (dalje Kovačič: Prišleki).
73
ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 9. 4. 1941.

Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani javlja, da bo-
sta Drama in Opera do nadaljnjega zaprti. S kažipotov
na ljubljanskih cestnih križiščih so sneli tablice z imeni
krajev, v želji, da bi sovražnik pri morebitnem pohodu
skozi Ljubljano zgrešil pot ... Dopoldne je bil letalski na-
pad na radijski oddajnik v Domžalah. Radio Ljubljana
je utihnil. /.../. V središču mesta srečuješ obraze, ki jih
še nikoli nisi videl. Njih pogledi so grozljivi. Ne veš, kaj
ti preti. Raje se s hitrimi koraki odmakneš. Vojni psihozi
ljudstva se je pridružila še psihoza roparskih napadov.
/.../ Danes se sprašujemo: kdo bo zasedel Ljubljano,
Nemci ali Italijani?”74 Odgovor na vprašanje, kdo od
napadalcev bo prvi v mestu, so Ljubljančani dobili 11.
aprila:75 “Zvečer so ulice oživele ... ljudje so šli gledat,
kdo bo prišel ... Italijani ali Nemci ... /.../ ... ljudje so
stali ob zidu, vežah, med vrati trgovin, za primer, če bi
naenkrat začelo pokati ... /.../ ... Ko se je oglasil ropot,
so vsi stopili ven: ... motorji! Niso bili Nemci. Italijani na
motornih kolesih s prikolicami so vozili v dolgi vrsti po
Tyrševi od železniške postaje.”76 Za prebivalce prestolni-
ce je prihod okupatorskih enot pomenil precejšen šok:
“Iz notranjske smeri se je pripeljala v mesto kolona mo-
tornih koles z bersaljeri. Krčevito, skoraj z nekim stra-
hom se sklanjajo nad volane, medtem ko jim z jeklenih
čelad vihrajo temna petelinja peresa. Množica, iz katere
so se prej vzdigali od vsepovsod vznemirjeni glasovi in
se v trepetajočem svetlem zraku spajali v nekakšno sku-
pno brenčanje, podobno brenčanju velikih preplašenih
čmrljev, nenadoma utihne. S tem kakor iz trušča iztrga-
nim molkom, ki deluje grozljiveje od vsega drugega, se
zgrinjajo ljudje na robove pločnikov. Nemara je nenadni
prihod tujih čet brez vsakršnega boja še hujši pretres za
mesto kot nenapovedana vojna. Množica se nemo preri-
va po pločnikih, prepadene oči strmijo v prepadene oči.
Obrazi izražajo začudenje in muko doslej neznanega
sramu. Zmagovalci, ki jim ni bilo treba nikogar prema-
gati, vpijejo kmalu svoja povelja v italijanščini s prvega
74
Pavlin, Ljubljana 1941, str. 88 in 89.
75
Ljubljana je bila zasedena pred kapitulacijo jugoslovanske vojske (17. 4. 1941).
76
Kovačič: Prišleki, str. 230 in 231. O imenih in lokaciji ljubljanskih ulic, cest in
trgov med vojno gl.: Informatore-Informator. Ljubljana 1941.
38
mostu, ne mine dolgo, pa so vsi mostovi zastraženi po
njihovih enotah, naglo zagospodarijo po vsem mestu in
se postavijo za njegove zaščitnike.”77
77
Mihelič, April, str. 163.

Okupacija in razkosanje
Ljubljane78
Italijani so priredili “triumfalen pohod po nesvobo-

dnem mestu. V zadnji svetlobi dneva zavihra italijanska
trobojnica z gradu, ki obvladuje hiše in ulice pod seboj
kot čredo, ki je molče, vdano polegla okrog pastirja.”79
Te težke trenutke je vsak posameznik doživljal po svoje.
Na to kažejo tudi zapisi prič. Nekdo je spremljal italijan-
sko godbo, ki je šla “skozi Mestni trg in od Napoleono-
vega spomenika nazaj do Kazine. Igrali so Giovinezza ...
Tamburmajor je metal svojo palico s srebrno bunko do
prvih nadstropij ... Ljudje so stali v špalirju, se smeja-
li, veselo presenečeni ploskali.”80 Nekomu drugemu se
je zdela Ljubljana bolj zadržana: “Ob 4h popoldne pa
je nenadno počila vest, da so prišli Italijani. Nihče ni
verjel, toda bilo je res. /.../. Ulice so bile polne ljudi,
ki so mirno in radovedno gledali došlece.”81 Podobno se
spominja tudi prebivalec Bežigrada: “Ko sem zagledal
tri italijanske vojake, ki so se sprehajali po ulici, sploh
nisem mogel verjeti, da se okupacija lahko začne tako
preprosto. /.../. Prebivalstvo jih ni pozdravljalo ali se
78
Izseki iz načina življenja med italijansko okupacijo v: Tršan, Lojz: Življenje v oku-
pirani Ljubljani (feljton). V: Delo, št. 178–182, 2. 8. 1990 – 7. 8. 1990. O prvih te-
dnih okupacije Ljubljane je zanimiv izsek iz dnevnika italijanskega vojaka, gl.: Semi,
Francesco: Bojna komedija ali “osvojitev Ljubljane”. V: Tovariš, 1966, št. 13–20.
79
Mihelič, April, str. 164. Več o odnosu italijanskega okupatorja do lastne zastave:
Čamernik, Anton: Spomini na sodne zapore. Pričevanje upravnika ljubljanskih so-
dnih zaporov v letih 1941–1942. Ljubljana 1980, str. 108sl.
80
Kovačič, Prišleki, str. 232.
81
ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 15. 4. 1941
(za 11. 4. 1941).
40
Italijanska vojaška parada na današnji
Prešernovi cesti. MNZS
kakor koli povezovalo z njimi. Samo strmeli smo v te

nenavadne ljudi in njihove uniforme.”82 Spet tretjemu
pa se je prestolnica zdela skoraj povsem prazna: “Po
pločnikih so postavali predvsem otroci, nikjer pa ni bilo
videti odraslih prebivalcev Ljubljane.”83
General divizije “Isonzo” Federico Romero je ob pri-
hodu v mesto Ljubljančanom obljubil, da bo italijanski
okupator upošteval in spoštoval lastnino, šege in nava-
de domačinov, hkrati pa zapovedal, da nihče ne sme biti
do njega žaljiv ali napadalen. Zahteval je izročitev vsega
orožja in določil policijsko uro. Do junija je bilo prepo-
vedano potovanje iz kraja v kraj vsem, ki niso upravičili
svoje potrebe prehoda.84 Na italijanskem okupacijskem
območju je začel veljati italijanski čas, se pravi, da je
bilo potrebno kazalce premakniti za eno uro naprej.85
Jeseni 1941 so začeli veljati tudi italijanski prazniki.86
82
Milač, Kdo solze naše posuši, str. 53.
83
Hribernik, Rudolf: Opredelitev. Ljubljana 1980, str. 52.
84
Slovenčev koledar 1942, str. 33, Zgodovinski dogodki v Sloveniji; Slovenski dom,
št. 136, 17. 6. 1941, str. 2, Potovanje po Ljubljanski pokrajini – svobodno.
85
Pavlin, Ljubljana 1941, str. 104.
86
Sl. list, št. 76, 20. 9. 1941, str. 529 in 530, Seznam državnih praznikov, praznič-
nih dni in narodnih praznikov.

Kongresni trg po odstranitvi spomenika kralja Aleksandra
Karađorđevića, 26. 7. 1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS
Italijanske okupacijske oblasti so poskrbele, da se je

kar najbolj spremenila tudi zunanja podoba mesta. To
so dosegle s preimenovanjem ulic,87 odstranjevanjem
spomenikov,88 ki so simbolizirali Kraljevino Jugoslavijo,
z uvajanjem dvojezičnih napisov itn.89 Podobo mesta so
spremenili tudi prebivalci Ljubljane, ko so se na pobu-
do Osvobodilne fronte konec leta 1941 in v začetku leta
1942 odločili za (enourno) demonstrativno odsotnost z
ulic.90
87
15. 1. 1943 je tedanji župan Leon Rupnik sklenil ustanoviti posebno komisijo
za izdelavo predlogov za preimenovanje cest, ulic in trgov prestolnice: “Imenovana
komisija bo jemala v obzir za svoje predloge: a.) na dogodke in osebe, zares velikega
zgodovinskega ali kulturnega pomena za slovensko ljudstvo in mesto Ljubljana ne
glede na narodnost oseb; b.) na dogodke in osebe iz zgodovine Italije, najpomemb-
nejše za evropsko kulturo in civilizacijo, predvsem pa na osebe italijanske naro-
dnosti, ki so zaslužne za ureditev mesta in Ljubljanske pokrajine.” V: ZAL, COD III,
Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 99, str. 47.
88
Konec julija 1941 so odstranili kip kralja Petra pred mestno hišo in kip kralja
Aleksandra na Kongresnem trgu. Civilni komisar Emilio Grazioli, ki je obljubil, da
bosta oba kipa prenesena v Narodni muzej, se dane besede ni držal; oba kipa sta
bila razžagana.
89
Godeša, Bojan: Z vsako prelomnico je Ljubljane več. Glavni dogodki v razvoju
mesta. V: Ljubljana mesto kulture. Ljubljana 1997, str. 187 (dalje Godeša, Z vsako
prelomnico).
90
O t. i. tihih akcijah Vrščaj Zima: Tihe akcije. V: Junaška Ljubljana 1941–1945, 1.
knjiga. Ljubljana 1985, str. 292–299.
42
Ročnih ur in budilk pa ni bilo potrebno usklajeva-
ti vsem Ljubljančanom, saj Italijani niso zasedli vsega
mesta. Severno predmestje, ki je bilo poljedeljsko-kme-
tijsko pomembno za mesto, so zasedli Nemci.91 S tem je
bila Ljubljana odsekana od naravnega zaledja, kar jo je
skoraj “stalo glave”. V mestu so ostali sedeži manjših
podjetij in razni denarni ter zavarovalni zavodi, glavnina
industrijskih objektov in podružnic pa je bila locirana
izven italijanskega okupacijskega področja in je pripa-
dla nemškemu okupatorju. To je bilo krivo, da je imela
Ljubljana težave z oskrbo svojih prebivalcev z elektriko
in kurjavo, svojih obratov pa s surovinami in energijo.92
Težave v preskrbi mesta so se pokazale kaj kmalu, ven-
dar se je marsikateremu Ljubljančanu kljub kruljenju
v želodcu zdelo pomembneje, da so Nemci ostali onkraj
Save. Misel na njihovo bližino je kljuvala v mislih vse do
kapitulacije Italije: “... onstran Save in na Karavankah
je bil fantom, nevidno nas je sesal vase.”93 Zloveščim
nameram nemškega okupatorja se je izognilo tudi ve-
liko Gorenjcev in Štajercev, ki so se odločili za življe-
nje v prestolnici: “Vse dere v Ljubljano, kjer se – spričo
manj sistematičnega fašizma – obeta modus vivendi.”94
Po okupaciji torej “Ljubljana ni bila samo Ljubljana Lju-
bljančanov.”95
Kljub začetni italijanski politiki, ki si je prisluži-
la celo neke vrste simpatijo, so se ljudje zaskrbljeno
spraševali po svoji usodi: “Nič ne vemo kaj bo z uradni-
štvom, upravo, šolo. /.../. Ženske se oblačijo, kot bi bile
na razstavi. Italijani se do prebivalstva obnašajo dostoj-
no kolikor vem”,96 in le vprašanje časa je bilo, kdaj se
bodo stvari obrnile na slabše: “Proglašena je “provinca
Ljubljana”, ki naj bi bila priključena Italiji kot avtono-
mna pokrajina. Univerza in šole so zopet odprte. /.../.
91
Najprej je meja tekla po Savi, vendar je nemški okupator mejo prestavil na lju-
bljansko stran reke. Za prehod čez mejo pa je bilo potrebno imeti prepustnico obeh
okupatorjev. Poleg mejnega prehoda na mostu preko Save med Ježico in Črnučami
je bil tudi mejni prehod na Celovški cesti.
92
Godeša, Z vsako prelomnico, str. 187.
93
Jurčec, Ruda: Skozi luči in sence (1914–1958), 3. del (1935–1941). Buenos Aires
1969, str. 375 (dalje Jurčec: Skozi luči).
94
Kraigher, Nada: Pet temnih svetlih let. Maribor 1963, str. 14.
95
ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 3. 5. 1941,
str. 374.
96
Prav tam, datum vpisa 15. 4. 1941 (za 14. 4. 1941).

Mejni blok pri Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bila tudi
nemško-italijanska meja. Foto: Jakob Prešeren, MNZS
Šole ostanejo slovenske, le v srednjih se poučuje itali-

janščina /.../. Vse to je za nas dovolj ugodno, vendar
pa vemo, da je to le protest proti Nemcem. Koliko časa
bo to držalo ne vemo. Vendar smo Bogu hvaležni za to
mesto.”97
Življenje Ljubljančanov se je začelo spreminjati, te-
ža dni je kaj kmalu vtisnila svoj pečat: “Sedaj smo ne-
kako ločeni od sveta. Radio se je pokvaril in ga zato ne
poslušamo. Drugih postaj se sploh ne sliši, sicer pa je
itak že vse pod cenzuro, vse se laže sebi v prid, tako da
ne moreš verjeti nikomur več niti besede. Kaj se godi po
svetu ne vemo. Kar je v časopisih ni vredno brati. /.../.
Giblješ se kot žival v kletki. Hodiš po živila, če kaj dobiš
in domov. To je dan za dnem. Zadnjič sem šla izjemoma
v opero k Traviati.”98
97
98
44
Ljubljana za žico99
“Ljubljana. Ne današnja, v ponesnaženem zraku

po snažnem življenju hlipajoča Ljubljana. Včerajšnja.
Domača, na pol podeželska, mirno dihajoča, bela Lju-
bljana”100 je v začetku leta 1942 postala neke vrste ta-
borišče. Takrat je Mussolini razglasil Ljubljansko po-
krajino za vojaško področje, njeno glavno mesto pa je
nameraval “paziti” kot punčico svojega očesa. Poveljnik
XI. armadnega zbora general Mario Robotti je “ukazal
zgraditi okoli Ljubljane obrambni pas, ki bi branil me-
sto pred partizanskimi napadi in morebitnem uporu v
mestu ter z njim pretrgal tudi vezi Ljubljane kot sredi-
šča upora s partizanskimi enotami in organizacijo OF
na celotnem slovenskem ozemlju.”101
Zjutraj 19. februarja 1942 je začelo več tisoč vo-
jakov okrog Ljubljane v zemljo zabijati kole. Ti so bili
opora za bodečo žico, s katero so 23. februarja 1942 ob-
krožili mesto.102 Prestolnica je bila tako odrezana še od
preostalega zaledja, saj je žica od ljubljanskega okrožja
ločila Barje, Polje, Kozarje, Savlje in Ježico. Ljubljanča-
ni, katerim je bil izhod iz mesta prepovedan, so postali
99
O Ljubljani za žico: Čepe, Marica: Ljubljana za bodečo žico. V: Iz boja junaške
Ljubljane. Ljubljana 1972, str. 30–33 (dalje Čepe: Ljubljana za bodečo žico); ista:
Ljubljana v osvobodilnem boju. V: Kronika XII, 2. zvezek, 1964, str. 90–91. O tem
tudi: Slovenčev koledar 1943, str. 22, Leto dni življenja Ljubljanske pokrajine; Lu-
kež Niko, Kos Janez: Ljublajna 1170 dni v žični zapori, 1942–1945. Ljubljana 2002
(dalje Lukež, Kos, Ljubljana 1170 dni).
100
Torkar, Igor: Meditacije o mojem času. Ljubljana 1989, str. 12.
101
Lukež, Kos: Ljubljana 1170 dni, str. 12.
102
Prav tam, str. 14.

Grafičen prikaz obžičene Ljubljane. MNZS
prepuščeni na milost in nemilost lastni iznajdljivosti po

preživetju: “Pozabila sem povedati, da imamo že skoro
1 teden zaporo v Ljubljani. Proti Šiški, Viču in drugod
okoli so potegnili žično mejo čez katero ne sme nihče
brez posebnega dovoljenja.”103 Prve dni se je na preho-
dih v mesto, t. i. blokih, trlo ljudi. Okoličani, zaposle-
ni v mestu, so zamujali v tovarne in urade, ljubljanske
gospodinje in njihovi lačni otroci so na tržnici zaman
čakali na branjevke, šolske klopi so bile pol prazne.104
Nihče ni smel ne v mesto ne iz njega, dokler ni zaprosil
in tudi dobil potne dovolilnice (lasciapassare). Za prihod
in izhod iz mesta so jo morale imeti vse osebe, starej-
še od 14 let:105 “Ko so /.../ Italijani obdali Ljubljano z
bunkerji in žičnimi ovirami, smo se začeli čutiti kot v
koncentracijskem taborišču. Iz Ljubljane je bilo mogoče
priti samo s posebno italijansko prepustnico lasciapas-
103
ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 27. 2.
1942.
104
O tem tudi: Čepe: Ljubljana za bodečo žico, str. 33.
105
Bollettino Ufficiale per la provincia di Lubiana/Službeni list kraljevske banske
uprave Dravske banovine (dalje Sl. list), št. 11, 7. 2. 1942, str. 70, Uvedba potne
dovolilnice za občino Ljubljana.
46
sare.”106 Viri pa kažejo, da si je dalo tudi v času vojne
pomagati z zvezami: “Lasciapassare sem dobila v soboto
ob 10. zvečer po nekem gospodu iz policije, katerega
sem pred kratkim spoznala, če mi ne bi on pomagal,
sploh še ne bi mogla potovati.”107
Italijanski okupator je v tako zastraženem mestu
od konca februarja 1942 do konca decembra istega leta
izvajal čistke in aretacije108 ter veliko prebivalcev depor-
tiral v internacijo,109 veliko pa jih je končalo v številnih
ljubljanskih zaporih.110 Začetna naklonjenost Italijanom
in njihovi kulturi je začela kopneti. Življenje za žico je
okupator še dodatno okrnil.111 S februarjem 1942 je bi-
lo prepovedano smučanje: “Kdor se zaloti pri smuča-
nju ali zunaj svojega stanovanja kakor koli opremljen
s smučmi, se takoj zapre in se kaznuje.”112 Konec juli-
ja 1942 je bila naknadno izdana še odredba o obvezni
oddaji smuči in “k njim pripadajoči pribor kakor tudi
kolce (smučarske palice)” vojaškemu skladišču na Ko-
deljevem.113 Smuči in smučarska oprema je bila zaple-
njena v korist vzhodne fronte.114 Konec marca 1942 je
izšla odredba, ki je s 1. aprilom v Ljubljani prepovedo-
vala vožnjo s kolesi in “bicikle prevažati (prenašati) ali
jih kakor koli voditi.”115 Ljubljanski pokrajini pa je bilo
prizaneseno vsaj v toliko, da so se s kolesi lahko vozili
tisti, ki so zaprosili in tudi dobili posebne dovolilnice.116
106
Weber: 150 zgodb, str. 108.
107
Pismo, naslovljeno na Martino Pogačar, 1. 7. 1943, osebni arhiv avtorice.
108
O tem: Lukež, Kos: Ljubljana 1170 dni, str. 17sl.; Ljubljana-mesto heroj: zbor ju-
goslovanskih pionirjev: 40-letni jubilej OF, vstaje slovenskega naroda in ustanovitve
poveljstva slovenskih partizanskih čet. Ljubljana 1981.
109
Internacije. Zločini italijanskega okupatorja v “Ljubljanski pokrajini”, Komisija
za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo. Ljubljana
1946, str. 11 do 15sl. (dalje Internacije). Do začetka leta 1943 je bilo preverjenih
44.000 Ljubljančanov in 5400 interniranih.
110
V Ljubljani so bili zapori v treh vojašnicah, na sodišču, na policiji, v prisilnih
delavnicah, na sedežu XI. armadnega zbora, v šestih šolskih poslopjih, v splošni
bolnišnici pa je bil od ostalih ločeni jetniški oddelek. Gl.: Lukež, Kos: Ljubljana
1170 dni, str. 20. O okupatorskih zaporih Guštin, Damijan: Za zapahi. Prebivalstvo
Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006.
111
O tem tudi: Čepič, Zdenko, Guštin, Damijan, Ivanič, Martin: Podobe iz življenja
Slovencev v drugi svetovni vojni. Ljubljana 2005, str. 260sl. (dalje Čepič, Guštin,
Ivanič: Podobe).
112
Sl. list, št. 12, 11. 2. 1942, str. 76, Prepoved zasebnega smučarstva.
113
Sl. list, št. 59, 25. 7. 1942, str. 463–464, Obvezna oddaja smuči.
114
115
Sl. list, št. 24, 25. 3. 1942, str. 149 in 150, Predpisi za kolesarski promet.
116
Prav tam.

Prevoz v racijah zajetih moških v vojašnico. MNZS
Po prepovedi uporabe “biciklov” se je utrnila ideja in

sprožil plaz uporabe “triciklov”: “Neki obrtnik mi je ob
mojem kolesu pritrdil še majhen zabojček in eno kolo
s sestrinega vozila. Tako sem imela tricikel.”117 In: “Do-
voljeno pa je bilo voziti tricikle, s katerimi so mlekarice
vozile ob jutrih mleko v mesto. Moj oče, ki je bil iznaj-
dljiv človek, je svojemu dvokolesu dodal še tretje kolo in
se mirne duše vozil mimo italijanskih straž.”118 Konec
junija 1942 je bila prepovedana tudi uporaba triciklov
oziroma tovornih vozil na nožni pogon. V Ljubljani so
tudi to vrsto vozil lahko uporabljali le tisti, ki so dobili
posebno dovolilnico.119 Konec marca 1942 je bila javno-
117
Gerlovič, Alenka: Ko je bila Ljubljana najlepše mesto na svetu (II). V: Ljubljana.
Glasilo mestne občine Ljubljana, št. 4, 5, maj 2005, str. 24.
118
Žagar, France: Vojna, kaj pa je to?. Ljubljana 2005, str. 40 in 41 (dalje Žagar:
Vojna).
119
Sl. list, št. 50, 24. 6. 1942, str. 389 in 390, Raztegnitev predpisov za kolesarski
promet na tricikle.
48
sti predstavljena uredba, ki je določala obvezno oddajo
radijskih sprejemnikov.120 Od aprila istega leta pa je bilo
prepovedano čez noč sprejemati obiske, ki so imeli v
mestu svoje stanovanje ali sobo. Podatke o prenočeva-
nju oseb, ki niso bivale v Ljubljani, so bili ljudje dolžni
posredovati policiji.121 Prvi dan junija je sledila odred-
ba, ki je prepovedovala medkrajevni telefonski promet
in prejemanje telegramov. Poleti pa je bila prepoveda-
na prodaja nahrbtnikov122 in izdelava ter prodaja težkih
moških čevljev. Ves čas italijanske okupacije je v veljavi
ostala tudi predvojna prepoved plesnih prireditev.123 To
in še marsikatero drugo prepoved so Ljubljančani po-
gumno kršili. Kršitelji okupatorjevih odredb v glavnem
niso bili javno grajani, zgražajočih notic v dnevnem ča-
sopisju so bili deležni predvsem nasprotniki tistih, ki
so bili prepričani, da vojni čas ni čas zabave: “Ko sem
zadnjo nedeljo hodil po Šiški, pa se mi je zdelo le že ne-
koliko preveč, kar uganjajo naši ljudje po bližnji mestni
okolici – ponekod tudi v središču Ljubljane – v času, ko
bi bilo na mestu vse prej, kakor pa brezskrbno veselja-
čenje v zvezi s popivanjem in plesom.”124
Obžičenje prestolnice in vsi ukrepi italijanskega
okupatorja, ki so sledili, so še dodatno negativno vpliva-
li tako na prebivalce Ljubljane kot tudi zunanjo podobo
mesta: “Ljubljana je med poletjem spremenila svoje lice.
Oton Župančič je rekel, da ni več domača. Ni več avto-
mobilov, ne kolesarjev in triciklov, mrtva in brez prome-
ta. /.../. Pozna se skoraj 10.000 mladih moških, ki so v
Gonarsu in Trevisu.”125
120
Sl. list, št. 26, 1. 4. 1942, str. 159 in 160, Obvezna oddaja radijskih sprejemni-
kov in odstranitev radijskih anten.
121
Sl. list, št. 31, 18. 4. 1942, str. 183 in 184, Predpisi o prenočevanju v zasebnih
hišah.
122
Sl. list, št. 68, 25. 8. 1943, str. 371 in 372, Prepoved prodaje in zapora nahrb-
tnikov.
123
V času okupacije je veljala celo leto, tudi v času praznikov.
124
Slovenski dom, št. 12, 25. 3. 1944, str. 2, Pisma nam in vam (Pisma bralcev).
125
Šnuderl, Makso: Dnevnik 1941–1945. V okupirani Ljubljani I. del. Maribor 1993,
str. 321 (dalje Šnuderl: Dnevnik).

Kapitulacija Italije in
nemška okupacija
V Ljubljani je konec poletja 1943 vladal navidezen

mir, v ljudeh pa sta rasla negotovost in strah pred more-
bitnim prihodom Nemcev. 8. septembra 1943 je v topel
in miren večer udaril strel z Gradu. Mnogi Ljubljančani
sprva niso vedeli, da je oznanil kapitulacijo Italije. Ljud-
ski glas z veselo novico se je hitro širil po mestu. Vsi, ki
so podatek želeli preveriti, so s svojih radijskih spreje-
mnikov neučakani ščipali plombe. Razočaranje je bilo
veliko, saj so bili pri vseh aparatih odklopljeni kratki in
dolgi valovi, lovili so le srednje valove. Vendar se je okoli
11. ure zvečer oglasila ljubljanska postaja z direktnim
prenosom iz Rima. Napovedovalec je prebral sporočilo o
kapitulaciji Italije. Veselje je bilo veliko: “Velik dogodek
in veselje je bilo, ko je Italija kapitulirala. Vsi smo mi-
slili, da je vojna že končana.”126 Tisto noč je bilo v Lju-
bljani moč srečati več veselih družb, ki so polne lažnega
optimizma nazdravljale koncu vojne,127 čeprav je večina
verjetno vedela ali vsaj slutila, da “Nemci ne bodo kar
tako prepustili strateško pomembnega ozemlja, ki jim je
zagotavljalo pristop do toplega morja. Ko bo Italija kapi-
tulirala, bodo pokrajino gotovo vojaško zasedli.”128
V Ljubljani je bil sedež XI. italijanske armade, ki ji
je poveljeval general Gastone Gambara. Poveljnika ob
126
Mencelj, Pavel: Ilegalčki. Vojna Ljubljana 1941–1945, 2. del, str. 32.
127
Pečar: V Ljubljani, str. 51.
128
Prašnički, Martin: Prikrivana resnica. Zgodba o Martinu Davorinu Petroviču in
malo zgodovine za nevedne. Maribor 1999, str. 100.
50
zlomu Italije ni bilo v mestu, kljub temu se je po ogla-
snih deskah in zidovih pojavil njegov razglas o “alar-
mnem stanju”. Določil je policijsko uro od osmih zvečer
do šestih zjutraj, prepovedal shajanja in zborovanja vsa-
ke vrste in gibanje ljudi v skupinah več kot treh oseb.
S takojšnjo ustrelitvijo je zagrozil vsem, ki bi kakorkoli
nasprotovali oblasti ali vojski, vsem, ki bi imeli pri sebi
orožje, strelivo ali razstrelivo oziroma tistim, ki bi sku-
šali krasti ali ropati.
Prve dni septembra 1943, natančneje 9. septem-
bra, je dokaj številčno italijansko posadko v Ljubljani
(12.000 oseb129) razorožil nemški bataljon planinskih
lovcev, ki ga je vodil major Neuschitzer. V Ljubljano sta
prispeli še 2. in 3. motorizirana orožniška četa “Alpen-
land” in kasneje še del III. bataljona 19. esesovskega
policijskega polka. Proti koncu septembra 1943 so tako
vse nemške vojaške in policijske enote v Ljubljani štele
približno 1600 oseb. Kljub temu da gradivo 71. nemške
pehotne divizije ni ohranjeno in zato ni mogoče v re-
konstruirati poteka razorožitve,130 sledeči opis Ljubljan-
čanke oriše, kaj se je dogajalo v mestu na ta prelomni
dan: “Ti kar natanko popišem, kako smo mi preživeli
polom. /.../. Drugi dan se je začel veliki teater. Zjutraj
plakati naj se občinstvo zadrži mirno in policijska ura
ob osmih, /.../. Potem sva šla z očkom ob pol desetih
po mestu na kontrolo, pred belgijsko kasarno je stalo
8 Nemcev, ki je stražilo vse vojake in oficirje v kasarni
zaprte, kolodvor /.../ dva Nemca in pred Mikličem je
bil glavni štab pred hotelom pa kakih 5 mandeljcev, ki
so vsakega Italijana bodisi oficirja bodisi vojaka ali ka-
rabinjerja razorožili, če ni hotel dati takoj orožja pa so
ga oklofutali. Moram ti povedat, da so se nam pošteno
smilili Italijani. /.../, celo sodnijo so zasedli dva oficirja,
dva vojaka in 3 gestapovci, jetniki so obupano kričali
naj jih spuste, pa je bilo že prepozno, /.../ Potem sva
šla pred kazino, tam je bil pa ves Kongresni trg kot ka-
ka trdnjava, Nemci so jo vahtali s kanoni in tanki, pa ni

129
Ferenc, Tone: Nemški okupator v Ljubljani. V: Ljubljana v ilegali IV. Do zloma

130
okupatorjev. Ljubljana 1970, str. 187–229, tu 204 in 205 (dalje Ferenc: Nemški
okupator).

bilo potrebno, ker se nihče ni upiral in ves čas ni padel
en strel. /.../. Popoldne pa se nam je nudil strašno ža-
losten prizor, ko so Nemci gnali Italijane peš čez mesto
v Št. Vid v ujetništvo, bilo jih je okrog 3000 in povem ti,
da je bilo pozabljeno vse gorje, ki so nam ga prizadejali,
res so se nam smilili.”131
Ljubljančani so bili presenečeni, ker se nemški vo-
jaki po prihodu v mesto do 11. septembra niso ukvar-
jali z bloki in si na to temo še leta po vojni zastavljali
vprašanja. Ne glede na vzrok odprtih blokov, so situa-
cijo mnogi maksimalno izkoristili: “Po dolgem času so
Ljubljančani lahko v lepem sončnem vremenu šli mimo
barikad ob blokih, ne da bi jih kdo pobaral, od kod in
kam. Joj, to je bilo veselje!”132
Po nemški zasedbi glavnega mesta je postalo jasno,
da vojne še ne bo konec. Ljubljančani svoje potrtosti
niso mogli skrivati: “Nad Ljubljano je ležala gosta me-
gla na obup meječe potrtosti, negotovosti in nejasnosti.
Konca vojne torej še ni...!”133 Večina se je bala za svojo
usodo. Sem ter tja so švigala vprašanja in ugibanja: kaj
bo z Ljubljano? Kaj bo z Ljubljansko pokrajino; jo bodo
priključili k rajhu kot so Štajersko in Gorenjsko? Kaj
bo z begunci? “Kdor bi Ljubljano takrat rešil te more, ki
je ležala na prebivalstvu, bi mu Ljubljančani – obljubili
do neba segajoč spomenik hvaležnosti.”134 Načrti novega
okupatorja k sreči niso dolgo ostali skriti. Ljubljančani
so si glasno oddahnili, ko so izvedeli, da Ljubljanska po-
krajina ne bo priključena k rajhu in da bodo prebivalci
Ljubljanske pokrajine, vključno z begunci, smeli ostati
na svojih domovih. Ljudi so pozitivno presenetili tudi
odloki nemške uprave, ki so poskrbeli za razveljavitev
več prepovedi, ki jih je uzakonil italijanski visoki komi-
sar (s 3. junijem 1944 je bila ponovno dovoljena vožnja
s kolesi,135 od začetka februarja 1945 pa je bilo dovo-
ljeno tudi smučanje.136) Še naprej pa je v veljavi ostala
131
132
133
Kociper, Stanko: Kar sem živel. Ljubljana 1996, str. 53 (dalje Kociper: Kar sem
živel).
134
Prav tam, str. 54.
135
Sl. list, št. 42, 7. 6. 1944, str. 143, Naredba o ukinitvi prepovedi omejitve vožnje
z bicikli in tricikli.
136
Sl. list, št. 10, 3. 2. 1945, 49, Naredba o dovolitvi zasebnega smučanja.
52
policijska ura, ki so se je ljudje nekako navadili: “Popol-
noma smo se vživeli v tirnice dnevnega reda, kakršne
nam je ustvarjala. Kino, gledališče, večerni sprehodi,
obiski kavarn, gostiln buffetov, vse se je moralo končati
vsaj do pol osmih. Zadnji tramvajski vozovi so bili nabiti
z ljudmi, tako da so mnogi kar viseli iz njih. Vendar je
budno oko postave ob križpotjih to navadno blagoho-
tno spregledalo. /.../. Evo, kakšna je bila slika vsako
nedeljo zvečer ob ¾ na 8 pred Figovcem. Dolga vrsta
tramvajskih voz je čakala na zadnji pohod proti remizi.
Ljudje so se nervozno gnetli v vozove, se prerivali s ko-
molci in si stopali na kurja očesa. Dokler so bili še zunaj
voza, so bili nervozni, da niso notri. Ko so bili v vozu,
so bili nervozni, da se voz nikamor ne pomakne. /.../.
Malo pred osmo ste lahko srečali še poslednje skoraj
bežeče pešce, ki so pogledovali na uro in merili razdaljo
do doma.”137 Ljudje so lažje zadihali, ko se je spomladi
1944 policijska ura z 20. ure premaknila na 22. uro.
Kljub temu da se nemški vojaki v življenje Ljubljan-
čanov niso vmešavali, so se jih ljudje v glavnem bali:
“Italijani so bili plašljivi, Nemcev sem se pa bal – bili
so monolitni vojaki.”138 In: Italijani so bili “živahni, zgo-
vorni. Vsaj meni so se zdeli taki. Radi so imeli otroke.
V šolski torbi sem nosil ilustrirano italijansko knjigo.
Stražar je hotel, da berem iz nje. /.../. Nemcev sem se
zmeraj bolj bal kot Italijanov.”139
137
Slovenec, št. 61, 15. 3. 1944, str. 2, Večerne idile po novi policijski uri.
138
Brate, Tadej: Tramvaj pripoveduje. Zgodbe ljubljanskega tramvaja. Ljubljana
2001, str. 49 (dalje Brate: Tramvaj).
139
Žagar: Vojna, str. 146 in 147.

Nevarnost iz zraka in
bombardiranje mesta
Kot posebno prelomnico je potrebno izpostaviti ob-

dobje od konca leta 1943 do spomladi leta 1945, ko je
možnost bombardiranja Ljubljane predstavljala poseb-
no dimenzijo nevarnosti in tudi strahu. V tem času se
je večina prebivalcev prestolnice v popolnosti zavedala
resnosti položaja. Pozabila je na nedavno radovednost
(“Mi smo še vedno radovedni in kadar se vidijo avijoni,
nas ne zdrži notri.”140) in raje pazila na svoje življenje v
zakloniščih. 9. marca 1945 so na Ljubljano res padle
bombe. Ko je bilo nevarnosti konec, so bili skoraj vsi
ljubljanski prebivalci hvaležni svoji previdnosti.
140
54
Osvoboditev mesta
in odstranitev žice
26. maja 1945
Nemci so se pripravljali na odhod iz okupiranega

mesta že nekaj mesecev pred koncem vojne: “Nemci se
še nadalje pripravljajo za odhod. Večino svojih stvari
so že poslali naprej. Pred par dnevi so ponoči odvozili,
da ne bi videli ljudje, iz hotela Slon vso prtljago tam
nastanjenih Nemcev. Po lazaretih imajo tudi že vse po-
spravljeno. Deloma so tudi od tu že odposlali.”141 V za-
četku maja 1945 so končno odšli: “Skozi Ljubljano so
se začeli pomikati številni vojaški oddelki, dolge kolone
begunskih domobranskih družin na vozovih, motorna
vozila in vojaška vprežna vozila.”142 Devetega maja na-
vsezgodaj zjutraj so se oglasile sirene, nekaj ur kasneje
so jim pritegnili cerkveni zvonovi: “Vsa Ljubljana je bi-
la na nogah. Tisoči so razobešali zastave, krasili okna
z venci in cvetjem, od okna do okna je šel klic: “Svo-
boda! Svoboda!” Že pred sedmo uro so bile ulice polne
presrečnih ljudi, ki so nosili polne roke daril, zastavic
in cvetja.”143 Pozdravljali so partizane, ki so vkorakali v
mesto. Ko so borci Ljubljanske brigade na mestni hiši
izobesili slovensko zastavo, je bilo v zraku čutiti olajša-
nje. Za večino je bilo vojne konec.
Po osvoboditvi je politična oblast v mestu pripadla
141
ARS, AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS (dalje AS 1931), šk.
370, 12769–12989 (XXVIII – 2), II 0201045.
142
Svoboda in pomlad v Ljubljani, 9. maj 1945–9. maj 1995. Ur. Kos, Janez in Mr-
vič, Stane. Ljubljana 1995, str. 24sl. (Svoboda in pomlad).
143
Čepe, Marica: Ljubljana v zadnjih mesecih vojne. V: Ljubljana v ilegali IV. Lju-

Prihod partizanov v Ljubljano, 9. 5. 1945.
Foto: Maksimilijan Zupančič, MNZS
Osvobodilni fronti. Vojaška in civilna uprava je bila do-

deljena Komandi mesta Ljubljane,144 ki se je nastanila v
Kazini. Za komandanta je bil imenovan Jože Borštnar,145
ki je izdal najpomembnejše ukrepe. Civilno prebivalstvo
je pozval, naj ostane mirno na svojih domovih, in mu
zagotovil “varnost življenja in osebne lastnine”. Odredil
je, da morajo vsi javni in zasebni uslužbenci nadaljevati
delo na svojih delovnih mestih, gostinski obrati, mesni-
ce in pekarne so morali poslovati ves dan, prav tako
so morali z delom nadaljevati vsi industrijski in prome-
tni obrati. Podpolkovnik Borštnar je nadalje prepovedal
uničevanje arhivskega gradiva, začasno pa je ustavil
telefonski, pisemski in telegrafski promet, s posebnimi
dovolilnicami je omejil potovanje izven mesta ter odredil
policijsko uro, ki je najprej veljala od 20 ure do 6 ure,
junija pa le še od polnoči do 4 ure.146 Prepovedana je bila
vožnja z motornimi vozili oziroma ukazana je bila odda-
ja le-teh vojaškim oblastem. Mobilizirani so bili vojaški
144
Več o tem: Petrovič: Ljubljana v času obnove, str. 4sl.
145
Na čelu mestne komande je bil do eksplozije razstreliva na ljubljanskem kolod-
voru (8.–9. 6. 1945), potem ga je zamenjal Ivan Leskovšek.
146
Slovenski poročevalec, št. 2, 10. 5. 1945, str. 4, Prebivalstvu Ljubljane; Svoboda
in pomlad, str. 24sl.
56
zdravniki do 50. leta starosti in moški letnikov od 1899
do 1927. Mobilizacije so bili oproščeni le tisti, ki so bili
na svojih službenih mestih za državo nepogrešljivi.
Pravo svobodo so Ljubljančani začutili šele 26. ma-
ja 1945, na dan prihoda Josipa Broza v prestolnico, ko
je žica nekajletnim zapornikom odprla svoja vrata: “V
soboto se je prav tako bliskovito kakor vest o prihodu
našega maršala Tita razširila v Ljubljani novica, da so
vsi bloki odprti in da je mogoče prekoračiti “ljubljanske
meje” brez dovolilnic in propustnic. /.../. Ljubljanski
bloki so se na stežaj odprli in skoznje se je že v sobo-
to, še bolj pa v nedeljo začela valiti reka skoraj tri leta
“interniranih” Ljubljančanov. Staro in mlado je drlo čez
bloke v ljubljansko okolico.”147
147
Ljudska pravica, št. 29, 29. 5. 1945, str. 4, Blokov ni več.

UPRAVA
Pokrajinska uprava
Po okupaciji in razdelitvi Slovenije v prvi polovici

aprila 1941, je del Slovenije z Ljubljano pripadel Italiji.
Vojaška uprava je bila v tem delu razmeroma zelo krat-
ka. Mussolini kot vrhovni poveljnik italijanskih oboro-
ženih sil je namreč že nekaj dni po okupaciji (18. aprila
1941) upravo zasedenega slovenskega ozemlja zaupal t.
i. civilnemu komisarju Emiliu Grazioliju,148 iz zasedene-
ga ozemlja (Dolenjske, Notranjske in mesta Ljubljane)
pa izoblikoval pokrajinsko upravno enoto. Poimenoval jo
je Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana).149 Lju-
bljana je postala glavni sedež okupatorjeve oblasti v po-
krajini, njen župan pa je ostal dr. Jure Adlešič, ki je bil
iz vrst Slovenske ljudske stranke na to mesto postavljen
leta 1935.150 Župan je bil do 3. junija 1942, ko ga je za-
menjal general Leon Rupnik. Ljubljančanka je zamenja-
vo komentirala: “Dobili smo pa župana biv. gener. Ru-
pnika. Ni mi znan. Menim, da se je Adlešič oddahnil.”151
Italijanski civilni komisar Grazioli,152 ki se je po pri-
ključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji153 (3. maja 1941)
148
Grazioli je bil podrejen poveljstvu 2. italijanske armade na Sušku.
149
Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo. V:
Arhivi, II, št. 1–2, 1979, str. 47 (dalje Ferenc: Okupacijska civilna uprava, Arhivi).
150
Melik, Vasilij: Nekatere strani razvoja Ljubljane 1848–1941. V: Zgodovina Lju-
bljane. Prispevki za monografijo. Kronika, 1984, str. 201–211, tu 211.
151
1942.
152
V letu 1943 sta ga nasledila Giuseppe Lombrassa in kasneje Riccardo Moizo.
153
O tem tudi: Godeša, Bojan: Priključitev Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji.
V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 14 in 15; Zgodo-
vina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 247; Vahen, Damjan: Ljubljana: Kratek pregled
UPRAVA 61
preimenoval v visokega komisarja, je postopoma uvajal
fašistični red. Na fašistični korporacijski sistem je pre-
usmeril vse organizacije,154 od delavskih organizacij do
kmečkih in obrtnih društev. Razpustil je visokošolska
društva in ustanovil Fašistično univerzitetno mladino –
Gioventù Universitaria Fascista (GUF), športna društva
je združil v Italijanskem narodnem olimpijskem odboru
– Comitato Olimpico Nazionale Italiano (CONI), šolske
otroke pa si je želel v prihodnosti videti v Italijanski lik-
torski mladini Ljubljane – Gioventù Italiana del Littorio
di Lubiana (GILL).155
Dotedanjo upravno-politično razdelitev je italijan-
ski okupator pustil skoraj nedotaknjeno.156 Visoki ko-
misar157 je v upravnem aparatu, za katerega je bila do-
ločena dvojezičnost, obdržal vse oddelke bivše kralje-
vske banske uprave in večino njihovih načelnikov.158 V
življenja in naseljevanja ljudi v ožji ljubljanski kotlini od prazgodovine do začetka

druge svetovne vojne. Ljubljana 1995, str. 67.
154
Internacije, str. 8.
155
Prav tam, str. 8sl.
156
Ferenc: Okupacijska civilna uprava, Arhivi, str. 48, 49. Več o upravi v Ljubljan-
ski pokrajini isti: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941–1942. Maribor 1987, str.
37–55 (dalje Ferenc: Fašisti).
157
Visokemu komisarju je bil podrejen urad, ki se je imenoval Visoki komisariat
za Ljubljansko pokrajino. V njegovem okviru so delovali sledeči uradi: Urad za za-
menjavo valute, Tiskovni urad, Statistični urad, Zakladni urad, Izseljeniški urad
in kolonizacijski urad, Turistični urad, Urad za zakonodajo, Vojaški urad Visoke-
ga komisariata, Urad za civilno motorizacijo in turizem, Pokrajinski prehranjevalni
urad, Urad za kontrolo cen, Komisija za agrarne operacije, Poklicna svetovalnica
Ljubljanske pokrajine, Urad za gospodarstvene zadeve. V: Informatore-Informator.
Ljubljana 1941, str. 29.
158
Leta 1929 sta bili ljubljanska in mariborska oblast združeni v upravno enoto,
imenovano Dravska banovina. Banovina je po eni strani označevala ozemlje določe-
ne upravne enote, po drugi strani pa je predstavljala samoupravno telo in pravno
osebo. Na čelu banovine je bil ban, banska uprava pa je bila razdeljena na osem
oddelkov in več odsekov: obči oddelek s tajništvom in personalnim odsekom, uprav-
ni oddelek s splošno upravnim odsekom, odsekom za javno varnost in odsekom za
samouprave, kmetijski oddelek z odsekom za poljedelstvo in živinorejo, odsekom za
veterinarstvo, odsekom za agrarno-pravne posle ter gozdarski odsek, prosvetni od-
delek z odsekom za osnovni pouk ter odsekom za srednji in strokovni pouk, tehnični
oddelek z odsekom za mostove in železnice, hidrotehničnim odsekom in odsekom
za arhitektonske in elektrostrojne posle, oddelek za socialno politiko in narodno
zdravje z odsekom za socialno politiko in odsekom za zdravstvo, finančni oddelek
z odsekom za banovinske davščine, odsekom za proračun in obračun ter odsekom
računovodstva, oddelek za trgovino, obrt in industrijo z odsekom za rudarstvo. O
Dravski banovini in njeni upravi: Kološa, Vladimir: Banska uprava Dravske bano-
vine in njeno gradivo. V: Arhivi, II, št. 1–2. Ljubljana 1979, str. 41–47; isti: Banski
svet Dravske banovine 1931–1941. Ljubljana 1980; Perovšek, Jure: Dravska ba-
novina in banski svet. V: Slovenska novejša zgodovina, I. del. Ljubljana 2005, str.
327–332; Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. V: Spominski zbornik Slovenije ob
dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939, str. 109–129 (dalje Spominski
62
vseh osmih oddelkih so za izvajanje pravnih predpisov
v italijanskem duhu skrbeli novo imenovani italijanski
“strokovnjaki”. V novih uradih, ki so se oblikovali zaradi
vojnih razmer in fašističnega družbenega sistema, pa so
kot vodje nastopali samo Italijani.159 Izključno italijan-
ski je bil tudi kabinet visokega komisarja. Ob boku je
Grazioliju stal sosvet ali konzulta kot posvetovalni or-
gan. Sebi v pomoč ga je visoki komisar sestavil iz 14 slo-
venskih gospodarskih, političnih in kulturnih veljakov.
Sosvet je deloval do novembra 1941. Spomladi 1943 je
bil obnovljen, vendar le formalno, saj se dejansko ni se-
stal niti enkrat.
Okupirano ozemlje in prebivalstvo je do januarja
1942 italijanski okupator skušal obvladovati v glavnem
z vojsko, red in mir je poskušal varovati tudi s štirimi
vejami policije (karabinjerji, policija, finančna straža in
obmejna milica). Od začetka leta 1942 je to nalogo iz-
vajala izključno vojska.160 Italijanski okupator je pustil
delovati dotedanja sodišča za civilno pravdne in nepo-
litične kazenske zadeve. Politične kazenske zadeve je
obravnavalo vojaško vojno sodišče 2. armade na Sušku,
ki je v začetku novembra 1941 dovolilo ustanovitev od-
seka tega sodišča v Ljubljani.
Kmalu po italijanski kapitulaciji, dne 10. septem-
bra 1943, je nemški okupator ustanovil operacijsko co-
no “Jadransko primorje” (Adriatisches Küstenland),161
ki je bila sestavljena iz Furlanije, Gorice, Trsta, Reke,
Kvarnerja in Ljubljanske pokrajine. Na tem območju je
imel vrhovno oblast najprej “poveljnik nemške vojske
v Sloveniji”, komandant okrepljene 71. pehotne divizi-
je generalmajor Wilhelm Raapke, ki je 10. septembra
1943 Slovence z razglasom obvestil o zlomu Italije in o
tem, da je Hitler Sloveniji namenil “svoje varstvo”. Sprva
zbornik). Natančneje o osmih oddelkih italijanske uprave: Informatore-Informator,

Ljubljana 1941, str. 29–31.
159
Teh uradov je bilo več: Kabinetni urad za slovensko osebje, Urad za izselitev
Nemcev, Urad za izmenjavo valut, Ekonomski urad, Urad za selitev in kolonizacijo,
Urad za civilno motorizacijo, Urad za protiletalsko zaščito, Urad za zaplembo imovi-
ne upornikov, Pokrajinski podporni urad in Inšpektorat bolnic. V: Ferenc: Okupa-
cijska civilna uprava, Prispevki, str. 45.
160
Čepič, Guštin, Ivanič: Podobe, str. 43.
161
O tem tudi: Stuhlpfarrer, Karl: Die Operationszonen “Alpenforland” und “Adria-
tisches Küstenland” 1943–1945, zvezek 7. Dunaj 1969.
UPRAVA 63
je ukazal, da morajo v veljavi ostati vsi dotedanji ukrepi
oziroma prepovedi, npr. policijska ura, prepoved vožnje
s kolesi itd. Za vrhovnega komisarja cone “Jadransko
primorje” je Hitler imenoval dr. Friedricha Rainerja.
Ta si je svoj urad z več kot 10 oddelki za posamezne
upravne zadeve uredil v Trstu in upravo prevzel 1. okto-
bra 1943. Z izjemo vojaške, je imel celokupno državno
oblast na operacijskem področju “Jadransko primorje”
v svojih rokah. V pokrajinah so dotedanji upravni or-
gani, t. i. prefekture (z novo postavljenimi italijanskimi
prefekti), delovali dalje.162 Nekoliko drugače je bilo v Lju-
bljani, kjer je 20. septembra 1943 dr. Rainer izdal od-
redbo o izvajanju javne uprave v Ljubljanski pokrajini
in na čelo pokrajinske uprave postavil dotedanjega žu-
pana glavnega mesta, Leva Rupnika.163 Rupnik ni nosil
naziva prefekt, temveč predsednik ali prezident.164 22.
septembra 1943 je Rainerjev zastopnik dr. Ferdinand
Wolsegger v ljubljanski vladni palači Leva Rupnika na-
mestil za šefa pokrajinske uprave. Prezidentu Rupniku,
ki je bil slovenske narodnosti, in prefektom, ki so bili
italijanske, je Rainer ob bok postavil t. i. nemške sve-
tovalce. Njihova naloga je bila koordinirati poslovanje
celotne civilne javne oblasti z navodili vrhovnega komi-
sarja Rainerja.165 V Ljubljani je nemški svetovalec postal
policijski general Erwin Rösener. V glavnem se je ukvar-
jal s političnimi vprašanji, za upravna vprašanja pa je
kot upravni svetovalec skrbel dr. Hermann Doujak.
Pokrajinska uprava, na čelu katere je bil prezident
Rupnik, je bila v strukturnem pogledu nadaljevanje pred-
vojne banske uprave. Rupnikov formalni zastopnik je po-
stal dr. Stanko Majcen, nekdanji Natlačenov podban,166
162
Službeni list šefa pokrajinske uprave v Ljubljani (dalje Sl. list), št. 86, 27. 10.
1943, str. 419, Naredba o izvrševanju javne oblasti po Vrhovnem komisarju na
operacijskem ozemlju “Jadransko primorje”.
163
ARS, AS 1912, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Informacijski oddelek, 1943–
1945 (dalje AS 1912), šk. 92, III, II 0238672 in II 0238673, Izdajanje naredb po šefu
pokrajinske uprave v Ljubljani – pooblastilo vrhovnega komisarja, 17. 4. 1944.
164
Sl. list, št. 86, 27. 10. 1943, str. 420–421, Naredba o upravljanju Ljubljanske
pokrajine.
165
Sl. list, št. 91, 13. 11. 1943, str. 444 in 445, Naredba o postavitvi nemških sve-
tovalcev v pokrajinah.
166
Tega je kmalu zamenjal dr. Josip Hubad. V: Ferenc, Tone: Ustanovitev operacij-
ske cone “Jadransko primorje” in pokrajinske uprave za Ljubljansko pokrajino. V:
Slovenska novejša zgodovina, 1. del. Ljubljana 2005, str. 691.
64
prezidentov osebni tajnik je postal Renato Podhorski,
tajnik Janko Kregar in dr. Stanko Kociper zasebni taj-
nik. Šef sekretariata je bil Vladimir Suša. Urad pokrajin-
ske uprave je obdržal predvojne oddelke, tem pa je dodal
še nekaj novih, tako da je imel tri več kot urad visokega
komisarja oziroma predvojna banska uprava. Oddelke
so vodili slovenski uradniki (I. dr. Lovro Bogataj, II. dr.
Josip Hubad, III. Anton Podgornik, IV. dr. Lovro Sušnik,
V. Franc Rueh, VI. Anton Kosi, VII. Dr. Filip Orel, VI-
II. dr. Alojz Trstenjak, IX. dr. Ivan Bizjak, X. dr. Ludvik
Puš in XI. Mežan). Večina njih je bila na teh položajih
že pod italijanskim okupatorjem.167 Izven omenjenih od-
delkov sta bila Urad za obnovo v vojni porušenih domov
oziroma Urad za delovno službo in obnovo168 (načelnik
podpolkovnik Miroslav Petelin) in Vojaški urad (načel-
nik podpolkovnik Emanuel Šuflaj). Pokrajinska uprava
števila institucij ni bistveno povečala, saj je odpravila
nekaj tistih uradov, ki jih je vzpostavil italijanski oku-
pator, npr. Urad za kolonizacijo in Urad za vojno proi-
zvodnjo. Iz časa italijanske okupacije je ohranila nekaj
zavodov, npr. Zavod za upravljanje imovine, zaplenjene
upornikom, Pokrajinski podporni zavod in Pokrajinski
prehranjevalni zavod.
Na nivoju vrhovnega komisarja in nemških sveto-
valcev je bil uraden jezik nemški, v prefekturah itali-
janski, v pokrajinski upravi v Ljubljanski pokrajini pa
slovenski. Pri tem je vrhovni komisar zahteval, da mo-
rajo biti v Ljubljanski pokrajini vse uradne table ozi-
roma označbe, štampiljke in uradne tiskovine dvojezič-
ne, nemško-slovenske. Na grbu pokrajine je (namesto
dotedanjega italijanskega) pristal kranjski orel, vzet iz
grba nekdanje vojvodine Kranjske.169 Ulice, ki so bile v
času italijanske okupacije preimenovane in so nosile v
glavnem imena italijanskih mož, so bile pod nemškim
okupatorjem ponovno preimenovane, pri čemer je nekaj
od teh dobilo svoja predvojna imena.170
Pod nemško okupacijo je Rupnikova pokrajinska
167
Ferenc: Okupacijska civilna uprava, Prispevki, str. 50.
168
ARS, AS 1876, Policijski varnostni zbor v Ljubljani (dalje AS 1876), f. 70, I, 1.
169
ZAL, LJU 489, Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, Reg. I (dalje LJU
489), f. 2400, I, str. 60.
170
ZAL, LJU 489, f. 2400, IIA/6.
UPRAVA 65
uprava v določeni meri odstranila sledove italijanske
okupacije pokrajine in poudarjala njen slovenski zna-
čaj. Kljub temu je šlo za okrnjeno pokrajinsko avtono-
mijo v sklopu nemške nacistične oblasti, saj so bili ta-
ko šef pokrajinske uprave kot tudi vsi uradi odvisni od
nemških svetovalcev.171
171
Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955. Ljubljana 1995, str.
65.
66
Mestna uprava
Mestna uprava, na čelu katere je bil ljubljanski žu-

pan, je bila med vojno taka kot pred njo.172 Sestavljala
sta jo vodstvo mestnih uradov s predsednikom in pod-
predsednikom mestne občine ter direktorjem mestnih
uradov, in mestno poglavarstvo, sestavljeno iz enajstih
oddelkov. Ti so bili:
- I. oddelek oziroma obči oddelek s predsedstvom in
tajništvom, šolskim in kulturnim odsekom, stati-
stičnim odsekom, gasilskim odsekom, personalnim
odsekom ter odsekom za telesno vzgojo.
- II. oddelek oziroma obrtni oddelek.
- III. oddelek s fizikatom, socialnim uradom ter tr-
žnim in veterinarskim uradom.
- IV. oddelek oziroma vojaški urad.
- V. oddelek oziroma gospodarski oddelek z odsekom
za upravo nepremičnin/imovine, s pravnim odse-
kom, referatom za nabavke, kmetijskim referatom
in referatom za upravo mestnih nasadov.
- VI. oddelek oziroma tehnični oddelek z regulacij-
skim odsekom, odsekom za gradbeno policijo, od-
sekom za ceste, odsekom za cestno nadzorstvo,
odsekom za vodovod, odsekom za kanale in vodne
zgradbe, konstrukcijskim odsekom, odsekom za
strojništvo in pravnim odsekom.
- VII. oddelek oziroma finančni oddelek s finančno
172
Splošni pregled, str. 90sl.
UPRAVA 67
pravnim odsekom, računovodstvom, blagajno, izvr-
šilnim odsekom.
- VII/T oddelek oziroma trošarinski oddelek z uprav-
nim odsekom, kontrolnim odsekom ter linijskimi
trošarinskimi odseki.
- VIII. oddelek oziroma domovinski oddelek.
- IX. oddelek oziroma mestni pomožni uradi z vloži-
ščem, odpravništvom in registraturo.
- X. oddelek oziroma kontrolni oddelek.
- XI. oddelek oziroma zaščitni oddelek ali urad. Se-
stavljen je bil iz oddelka splošne zaščite z odsekom
za evakuacijo in oddaljevanje, odsekom za zaščito
otrok, odsekom za zdravstveno kemično službo, od-
sekom za podpore, odsekom za prehrano ter oddel-
ka tehnične zaščite z odsekom za gasilsko službo,
odsekom za gradbeno nadzorstvo javnih in zaseb-
nih zaklonišč, odsekom za tehnične posle nastani-
tve evakuirancev, odsekom za odstranjevanje ruše-
vin in vzdrževanje prometa ter obnavljalno službo,
odsekom za preskrbo mesta z vodo, odsekom za
obveščevalno službo ter odsekom za projektiranje
in izvršitev javnih zaklonišč in zaklonov v mestnih
hišah ter za maskiranje.
V sklopu mestnega poglavarstva sta bila dva po-
membna urada, in to Urad za aprovizacijo in pobijanje
draginje173 ter Preskrbovalni urad mestne občine lju-
bljanske oziroma Mestni preskrbovalni urad Ljubljana,
ki je pod pristojnostjo Banovinskega oziroma Pokra-
jinskega prehranjevalnega zavoda skrbel za preskrbo
Ljubljančanov. Ljubljana se je lahko pohvalila z nekaj
mestnimi podjetji:174 Mestno elektrarno, Mestno plinar-
no, Mestnim vodovodom, Mestno klavnico,175 električno
cestno železnico, Mestnim pogrebnim zavodom. In me-
stnimi zavodi: žensko realno gimnazijo, Mladiko, Me-
stno zastavljalnico, Delavskim domom.176
173
V: Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 39 je Urad za aprovizacijo in
pobijanje draginje zabeležen kot XII. oddelek mestnega poglavarstva.
174
Več o tem: Spominski zbornik, str. 632, Ljubljanska mestna podjetja.
175
Po podatkih Prevoda je bila klavnica zelo moderna, njena dnevna kapaciteta je
bila 200 goved, 400 drobnice ali telet in 400 prašičev. V: ARS, AS, Oddelek II, Neu-
rejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941.
176
ZAL, LJU 609, Mesto Ljubljana, Statistični urad (dalje LJU 609), t. e. 2, ovoj 102,
št. 207–208; Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 35sl. in 157.
68
Mestna uprava se je spremenila šele po osvobodi-
tvi,177 ko je oblast mestne občine prevzel mestni terenski
odbor Osvobodilne fronte.178
177
ZAL, LJU 501, Mesto Ljubljana, Zaščitni urad (dalje LJU 501), t. e. 29, Okrožnice
oddelka XI/1945, št. 82/1945.
178
Prav tam, šk. 29, Okrožnice oddelka XI, 1945, št. 76/45.
Mestni odbor OF je postavil sledeče mestne urade: centralni odsek (tajništvo, per-
sonalni referat, vložišče in registratura, odpravništvo, statistični referat, pravni re-
ferat), cdsek za notranje zadeve (obči referat, domobranski referat, posredovalni
urad, gasilski referat, referat za narodno milico), prosvetni odsek (šolski referat,
kulturni referat, referat za telesno vzgojo), finančni odsek (finančni referat, izvršilni
referat, trošarinski referat, gospodarski referat), obrtni odsek, odsek za trgovino
in preskrbo (trgovinski referat, preskrbovalni referat, kmetijski in gozdni referat,
mestna vrtnarija), socialno-politični odsek (socialno-politični referat, stanovanjski
referat), zdravstveni odsek (fizikat, veterinarski in tržni referat), odsek za gradnjo in
obnovo (regulacijski referat, referat za gradbeno nadzorstvo, referat za ceste, referat
za cestno nadzorstvo in mestno pristavo, referat za kanale in vodne zgradbe, kon-
strukcijski referat, referat za strojništvo in pravni referat), vojaški odsek in odsek za
upravo razlaščene imovine, v: ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice oddelka XI, 1945,
št. 82/1945.
UPRAVA 69
Organizacija in
zaščita prebivalstva
pred zračnimi napadi
Organizacija protizračne
obrambe v 30. letih 20.
stoletja
Odbor za zaščito mesta

Od konca prve svetovne vojne so se evropske dr-
žave zavedale, “da bo strategija v kaki prihodnji vojni
imela dokaj drugačno obliko, kakor smo je bili vajeni
v dosedanjih vojnah. Po event. sovražnem napadu ali
spopadu ne bodo prizadeti samo vojaki v bojni črti,
temveč bo v veliki nevarnosti tudi civilno prebivalstvo
v zaledju, zlasti prebivalstvo večjih mest, industrijskih
krajev ter naselbin ob važnih prometnih napravah in
železniških križiščih. Ako bi torej prišlo do nove vojne, je
treba računati s tem, da bo sovražnik skušal s pomočjo
aviatičnega napada povzročiti tudi med prebivalstvom
v ozadju zmedo in škodo s tem, da bo spuščal iz zra-
ka brizantne, užigalne in plinske bombe nad človeška
bivališča in skladišča raznih življenjskih in vojaških
potrebščin.”179 Takšno razmišljanje in zgled mnogih
evropskih držav sta v začetku tridesetih let prejšnje-
ga stoletja tudi Jugoslavijo pripeljala do odločitve, da
bo na morebiten vojaški spopad oziroma na “obrambo
pred neprijateljskimi napadi” poleg vojske pripravljala
tudi civilno prebivalstvo. V Ljubljani je bil tako 1. marca
1933 osnovan “Odbor za zaščito mesta proti neprija-
teljskim napadom iz zraka”, krajše “Odbor za zaščito
mesta” (OZAM).180 V odboru, ki je deloval po smernicah
179
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933, Pov. Št. 18/33.
180
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933.
ORGANIZACIJA IN ZAŠČITA PREBIVALSTVA PRED ZRAČNIMI NAPADI 73

zakona o državni brambi, ki ga je izdalo vojno ministr-
stvo, so bili, ob sodelovanju s komando Dravske divizije
v Ljubljani, udeleženi skoraj vsi oddelki mestne upra-
ve, zlasti mestni fizikat, gradbeni urad, gasilski urad in
prostovoljno gasilstvo, reševalna postaja in Rdeči križ.
Ta odbor je proučeval vsa vprašanja v zvezi z obram-
bo mesta v primeru zračnega napada, organiziral je za-
ščitno službo v tehničnem, zdravstvenem, socialnem
in gospodarskem smislu. V ta namen je OZAM prire-
jal informativna predavanja za širše kroge občinstva, v
reševalnih in gasilskih organizacijah pa praktične vaje
v nudenju prve pomoči, uporabljanju plinskih mask, o
maskiranju pomembnih objektov itd.181 Že konec leta
1933 je organiziral prvi “poizkus sovražnega napada iz
zraka.”182 V naslednjih letih (1935, 1936 in 1938) si je
sledilo kar nekaj podobnih vaj.183 Slovenski narod je o
vaji iz oktobra leta 1935 poročal takole: “Ljubljančani
so morali zopet zavzeti stališče in zopet je prišlo njihovo
mirno življenje malo iz tira. Vendar jih napovedi o “zrač-
nih” napadih (slovenščina se neprestano bogati!) niso
več tako vznemirile, kakor predlanskim. Zadnje čase se
pač vsi pogovarjamo o vojni vsak dan kakor o vremenu.
/.../. S takimi napadi, kakor smo ga doživeli v soboto, si
dotični, ki so ga aranžirali, pač ne bodo pridobili ugleda.
Ljudje bodo pač dobili čudne pojme o vsem. Celo uro je
moral počivati promet. Največ dela so imeli stražniki,
ki so zapisovali neposlušne pasante.”184 Na ta članek se
je odzval predsednik OZAM-a, divizijski general Petar
J. Nedeljković, ki je od odgovornih urednikov zahteval
demantiranje zapisanega. Trdil je, da vsebina novice ne
odgovarja resnici in da med nepoučene le seje dvome
o delu mestnih odborov. Hkrati pa se je obrnil na ban-
sko upravo ter prosil za odredbo cenzure, ki bi v bodoče
preprečila objavo podobnih člankov.185 O uspešnosti vaj
181
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933, Pov. št. 18/33; prav tam, ovoj 1934, Pov. št.
87/34.
182
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933, Pov. št. 113/33.
183
Na te vaje so se civilisti lahko pripravljali mdr. tudi s pomočjo publikacije Vaz-
dušna odbrana: list za pouk stanovništva protiv vazdušnih napada, ki je izhajala
od leta 1936 do leta 1941.
184
Slovenski narod, št. 239, 21. 10. 1935, str. 4, Kako je bila Ljubljana “napade-
na”.
185
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1935, Pov. št. 94.
74
“letalskega napada in pasivne obrambe”, ki so sledile v
naslednjih letih, so dvom izražali tudi odgovorni sami.
OZAM je v pisanju komandantu Dravske divizijske obla-
sti v Ljubljani pisal: “Podpisani odbor je na seji načelni-
kov komisij in strokovnjakov dne 19. junija t. l. [1936,
op. av.] obravnaval vprašanje vsakoletnih vaj o napadih
iz zraka, ki so se izvajale z sodelovanjem vojne aviacije
v jesenski dobi. Te vaje pa niso pokazale dosedaj onega
efekta tako v propagandnem kakor v poučnem pogledu,
kot jim je bilo namen, ker so vse ekipe nastopale z zelo
pomanjkljivo opremo, nekatere celo brez vsake opreme.
/.../. Javnost takih vaj ne jemlje resno, na ta način je
propagandni efekt negativen, moštvo ekip pa se pri tem
nič ne nauči /.../. Zato je bilo /.../ sklenjeno, da se
naprosi naslov za intervencijo na merodajnem mestu v
Beogradu, da bi se vaje o napadih iz zraka v dosedanji
obliki ne vršile vse dotlej, dokler ne bo mogoče nabaviti
dovoljno količino opreme in sredstev za pasivno obram-
bo.”186 Pohvalno pri teh vajah je bilo vsaj to, da se je
za kemijske in sanitetne službe izurilo približno 1000
dijakov srednjih šol in 250 samarijank Rdečega križa,
s pasivno obrambo pa se je seznanilo tudi mnogo lju-
bljanskih zdravnikov in farmacevtov.187
Uredba o zaščiti pred zračnimi napadi in

uredba o državni mobilizaciji
Minister za vojsko in mornarico je leta 1939 nanizal
več zaščitnih ukrepov, ki so se tikali prebivalcev pred-
vojne Jugoslavije. 15. aprila 1939 je v Službenih novi-
nah Kraljevine Jugoslavije izšla uredba o zaščiti prebi-
valstva v vojnem času,188 6. maja 1939 pa je bila uredba
osrednje vlade o zaščiti pred zračnimi napadi objavlje-
na tudi v slovenskem uradnem listu. Namen uredbe je
bil, da obrani in zaščiti prebivalstvo in njegovo imovino
pred učinkom sovražnih napadalnih sredstev iz zraka.
186
187
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1939, Pov. št. 40.
188
Službene novine Kraljevine Jugoslavije (dalje Sl. novine), št. 84, 15. 4. 1939, str.
435–449, Uredba o zaštiti od vazdušnog napada.

Obrambo pred zračnimi napadi je delila na teritorialno
zračno obrambo kot aktivno obrambo in na zaščito pre-
bivalstva in njegove imovine pred zračnimi napadi kot
pasivno obrambo. Uredba je nadalje velevala, da mora
biti zračna zaščita sestavljena iz kemijske, zdravstvene
in tehnične službe ter iz organizacije drugih pomožnih
služb, se pravi propagande, tečajev in vaj. Predvidevala
pa je tudi evakuacijo prebivalstva. Pripravljalna dela za
zaščito države in prebivalstva pred zračnimi napadi so
bila zaupana posameznim banskim upravam, v Sloveni-
ji Banovinskemu odboru za zaščito pred zračnimi napa-
di, organizacija aktivne zračne obrambe pa poveljnikom
teritorialne zračne obrambe. V krajih z nastanjenimi vo-
jaškimi enotami je bil poveljnik vojaška oseba, v krajih
brez vojaštva pa so poveljniki zračne obrambe lahko po-
stali civilisti.189 Na osnovi uredbe o zaščiti pred zračnimi
napadi je bil spisan pravilnik o zaščiti pred zračnimi
napadi.190 V začetku decembra, natančneje 4. decembra
1939, je bila izdana tudi uredba o državni mobilizaciji.191
Mobilizacijski načrti posameznih ministrstev so predvi-
deli ustanovitev t. i. direkcij, ki bi v primeru vojne sode-
lovale pri odpravljanju določenih motenj. Ministrstvo za
gradbene zadeve je tako oblikovalo Direkcijo za zaščito
stavb pred napadi iz zraka, ministrstvo za notranje za-
deve pa je ustanovilo Direkcijo za zaščito prebivalstva
pred napadi iz zraka.192
XI. zaščitni urad

Na področju mesta Ljubljane je bila za reševanje
mnogih široko zastavljenih nalog v okviru zaščite pre-
bivalcev še nadalje zadolžena mestna občina. V smislu
smernic uredbe o zaščiti pred zračnimi napadi je sep-
tembra 1939 ustanovila XI. zaščitni urad pri ljubljan-
skem mestnem poglavarstvu. Ta urad je bil zadolžen za
189
Sl. list, št. 36, 6. 5. 1939, str. 381–393. Uredba o zaščiti pred zračnimi napadi.
190
Sl. list, št. 37, 10. 5. 1939, 398–403, Pravilnik o zaščiti pred zračnimi napadi.
191
Sl. list, št. 104, 30. 12. 1939, str. 969–975, čl. 662 oziroma uredba o državni
mobilizaciji.
192
Trgovski list, št. 138, 13. 12. 1939, str. 2, Organizacija gospodarstva v vojni.
Uredba o državni mobilizaciji.
76
zaščito pred napadi iz zraka, njegova naloga pa je bila
tudi preskrba rezervne hrane in organizacija podpore
družinam oseb, ki so morale na vojaške vaje. Ta urad
se je delil na dva oddelka, oddelek za splošno zaščito
in oddelek za tehnično zaščito. Prvi oddelek je bil raz-
deljen na šest odsekov – splošni in propagandni odsek,
odsek za evakuacijo, odsek za zaščito otrok, odsek za
zdravstveno in kemično službo, odsek za prehrano in
odsek za podpore. Tudi drugi oddelek se je delil na šest
odsekov – odsek za gradbeni nadzor javnih in zaseb-
nih zaklonišč, odsek za tehnične zadeve pri nastanitvi
evakuirancev, odsek za odstranitev ruševin in vzdrževa-
nje prometa, odsek za preskrbo mesta z vodo, odsek za
obveščevalno službo, odsek za projektiranje in izdelavo
javnih zaklonišč ter naknadno oblikovan odsek za ga-
silsko službo. Mesto je bilo razdeljeno na 11 rajonov z
zdravstvenimi, gasilskimi in tehničnimi ekipami. Zašči-
tni urad je od konca leta 1939 organiziral in vodil dnev-
ne in nočne zaščitne vaje.193 Nadebudni posamezniki pa
so se lahko tudi samoizobraževali, saj so 20. februarja
1941 v Mestnem domu odprli “pravo zaščitno šolo”, ki ji
je bila priključena tudi stalna zaščitna razstava “in z njo
imamo že tudi osnovan pravi zaščitni muzej”.194 Pri uče-
nju je bil koristen tudi “Pravilnik o zaščiti pred napadi
iz zraka”, ki ga je izdalo mestno poglavarsto. Knjižica
je stala 1 dinar, brezplačno pa so jo delili po šolah in
med najrevnejšimi Ljubljančani. Kmalu nato (spomladi
1940) je izšla brošura “‘Letalski napad ... Varujmo se!’
– 72? in odgovorov o zaščiti”.
Vprašanje evakuacije
Izselitev odraslih
Na osnovi uradnih določb sta se ban Natlačen in
komandant IV. armijske oblasti strinjala, da bo za me-
193
Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 157–160.
194
1942, Zapisnik prve redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, 7. 2. 1941, str.
4.

sto Ljubljana potrebna evakuacija v širšem obsegu. Me-
sto naj bi zapustili vsi, ne samo otroci, z izjemo tistih,
ki so bili zaradi narave svoje službe vezani na bivanje v
mestu. Prebivalstvo, ki je razpolagalo z zadostnimi sred-
stvi, naj bi bilo dolžno samo skrbeti za svojo preselitev,
za preselitev siromašnih pa bi bila dolžna poskrbeti dr-
žava.195 Evakuacija naj bi potekala v bližino mesta, v
kraje, ki bi jih dosegli peš, saj je prevoz z železnico in
avtobusom v vojnem času “nevarno početje”. V poštev
je prišlo ozemlje vzhodno od Ljubljane v smeri do Litije
in od tam vzdolž reke Save do ustja reke Mirne ter ob
reki Mirni do občine Mirna in dalje mimo Trebnjega do
Višnje gore.196 Iz Polšnika je poleti 1939 prispela slede-
ča ponudba: “... za izseljevanje mestnega prebivalstva
občina Polšnik priporoča naš kraj, da bi se v tuk. kraju
taka zaklonišča zgradila za morebitno izselitev prebival-
stva iz Ljubljane. Tukaj je sicer gorski kraj vendar pa
po svojem terenu odgovarja za varnost proti zračnimi
napadi.”197 Evakuacija državnih in zasebnih ustanov ni
bila predvidena, predvideno je bilo samo zavarovanje
pomembnih arhivov in dragocenih predmetov umetni-
ške oziroma zgodovinske vrednosti.198
Načrt širše evakuacije ni bil izpeljan, saj so bili od-
rasli Ljubljančani obvezniki vojaških formacij in pomo-
žnih vojaških formacij, prav tako so bile tudi Ljubljan-
čanke obveznice pasivne zaščite.199
Unija za zaščito otrok

Oblasti so na prvem mestu želele zaščititi otroke,
pri čemer jim je ob strani stala Jugoslovanska Unija za
zaščito otrok, ki je leta 1939 izdelala načrt za organizaci-
jo zaščite otrok v primeru vojne. Ta načrt je po natančni
preučitvi potrdilo ministrstvo vojske in mornarice in 20.
195
196
197
ZAL, LJU 501, t. e. 7, mapa 58300/39–1054, ovoj Priporočilo kraja Polšnik za
evakuacijo.
198
ARS, AS 350, Višje državno tožilstvo v Ljubljani 1918–1945 (dalje AS 350), šk.
51, ovoj Zračni napadi, 15–4117/40.
199
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1939, brez številke (datum odposlanega dopisa 27.
9. 1939).
78
junija 1939 izdalo pravilnik o zaščiti otrok pred napadi
iz zraka. Splošna skrb za zaščito je spadala v pristojno-
sti države (ministrstva za socialno politiko in narodno
zdravje), direktno izvajanje zaščite otrok v vojnem času
pa je bilo poverjeno državi, banovinam, splošnim uprav-
nim oblastem, občinam, strokovnim organizacijam in
zasebni iniciativi. Sodelovanje med temi naj bi nadzoro-
vala in koordinirala Unija za zaščito otrok kot central-
na in najizrazitejša organizacija. Osrednja uprava Unije
za zaščito otrok je bila hkrati dolžna sodelovati tudi z
ministrstvom za vojsko in mornarico, ministrstvom za
socialno politiko in narodno zdravje, ministrstvom za
notranje zadeve in prometnim ministrstvom.200
Zaščito otrok v vojnem času so izvajali že v času
prve svetovne vojne, tako da so se lahko učili na prak-
tičnih primerih. Zaščito je bilo potrebno prilagoditi le v
toliko, v kolikor je to zahteval nov način vojskovanja, ki
je v večjo nevarnost postavljal zaledje in s tem civilno
prebivalstvo. Zaradi modernejšega načina vojskovanja
sta bila tako izdelana dva načrta zaščite. Prvi načrt se je
ukvarjal z zaščito otrok pred nenadnimi napadi iz zraka
in kot edino primerno sredstvo obrambe navedel zaklo-
nišče. Drugi načrt pa se je ukvarjal s primerom posre-
dnega napada na določeno področje. Kot edino uspešno
sredstvo v tem primeru je navajal izselitev iz napadene-
ga oziroma ogroženega področja. Večina je menila, da
je edina pravilna zaščita otrok v vojnem času njihova
pravočasna izselitev: “Izselitev otrok pa zahteva ogro-
mne priprave, sredstva, osebja in kar najpreciznejšo or-
ganizacijo. Ta princip se je osvojil tudi pri nas in tvori
del tako zvane pasivne obrambe prebivalstva. /.../. Zato
morajo biti sredstva, sodelavci in pomagači že v naprej
pripravljeni, prebivalstvo pa točno poučeno in kolikor
mogoče izvežbano, da se onemogoči panika.”201 Za iz-
seljevanje bi prišli v poštev prvenstveno otroci iz otro-
ških domov, otroci bolnih staršev, bolni otroci, dojenč-
ki, predšolski otroci in tisti, ki med vojno ne bi imeli ob
sebi svojih staršev ali skrbnikov. Podatke o nepreskr-
200
Zaščita otrok in mladine. Izdaja Jugoslovanska Unija za zaščito otrok, sekcija za
Dravsko banovino, II, št. 1–2, 1940, str. 1 (dalje Zaščita otrok).
201
Prav tam, str. 2.

bljenih otrocih je Jugoslovanski Uniji za zaščito otrok
posredovalo ministrstvo za socialno politiko in ljudsko
zdravje. Z Unijo so sodelovali banovinski in krajevni od-
bori. Skupaj so na primer iskali in določili kraje za zave-
tišča. Poleg osebja, zaposlenega v teh odborih, je z Unijo
sodelovalo še drugo usposobljeno osebje, ki je delovalo
v središčih za zbiranje otrok, pri odpošiljanju oziroma
prevozu otrok v nova začasna domovanja in končno v
otroških domovih. V večjih mestih naj bi krajevni odbori
sodelovali z ustanovami, ki so služile zaščiti mater in
otrok: bolnišnicami za nosečnice oziroma porodnišni-
cami, okrevališči za matere oziroma dojenčke, domovi
narodnega zdravja, zdravstvenimi postajami, posveto-
valnicami za pravno zaščito otrok, posvetovalnicami za
izbiro poklica, okrevališči, letovišči, zdravilišči za otro-
ke, otroškimi bolnicami itn.
Zaščita ljubljanskih otrok v primeru vojne

Do leta 1940 je bilo v takratni Dravski banovini usta-
novljenih nekaj manj kot 20 krajevnih odborov Jugoslo-
vanske Unije, žal ne tudi v Ljubljani. Ljubljanska mestna
občina je kljub temu sodelovala z Jugoslovansko Unijo.
Naloge, ki jih je drugje opravljala Unija, so bile v Ljublja-
ni zaupane mestnemu poglavarstvu in XI. zaščitnemu
uradu, predvsem odseku za zaščito otrok. Odseku je ob
strani stal posvetovalni organ. Delo je bilo razdeljeno na
pet komisij – za organizacijo in izselitev, za prevoz, za na-
selitev, za prehrano, za propagando in pouk. Komisija za
organizacijo in izselitev je od statističnega urada preje-
la podatke, da je v Ljubljani živelo okrog 18.000 otrok.
Prizadevala si je, da bi matere otrok, predvidenih za iz-
selitev, lahko odpotovale z njimi. Izkazalo se je, da bi to
lahko storile le matere z dojenčki in predšolskimi otro-
ki, saj so bile ostale fizično sposobne osebe ženskega
spola, starejše od 17 let, obveznice pomožnih vojaških
formacij oziroma pasivne zaščite (zdravstvene in sani-
tetne enote).202 Za evakuacijo je bilo tako predvidenih
202
ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1939, brez številke (datum odposlanega dopisa 27.
9. 1939).
80
13.298 mater in otrok.203 Pri tem je komisija računala,
da bo morala s pomožnim osebjem vred poskrbeti za
okoli 20.000 oseb. Načrti in predvidevanja so pokaza-
li, da bi izselitev tolikšnega števila oseb v oddaljenosti
predvidenih največ 70 km204 trajala od 4 do 5 dni. Ko-
misija je otroška zavetišča imaginarno postavila v kraje,
ki ne bi bili izpostavljeni zračnim napadom in ki bi bili
daleč od industrijskih obratov. Izbrane točke naj bi bili
manjši kraji v bližini gozda, po možnosti malo višje leže-
či, z obilico tekoče vode. Jasno je bilo, da ne bodo mogli
postaviti novih zavetišč za vse otroke, zato so si prizade-
vali kot začasna domovanja pripraviti razne prazne ali
nezasedene zgradbe, ki ne bi bile tarče zračnih napadov
(letovišča, samostani, planinski domovi). Starši so vse
informacije v zvezi z načrtovano evakuacijo dobili pri
referentih v šolskih posredovalnicah, ki so bile organizi-
rane zgolj v ta namen.
Tik pred izbruhom vojne na naših tleh je mnoge
starše grabila panika ob misli, da bi se morali ločiti od
svojih otrok, zato so ponižno prosili in celo grozili, naj
smejo otroci ostati z njimi. Starši z zakonom niso bili
obvezani oddati svojih otrok, vendar so oblasti apelirale
na njihov zdrav razum in upale, da se bodo odločili raje
nekaj časa preživeti brez njih kot pa jih za večno izgu-
biti.205
Na vojne razmere so pripravljali tudi otroke in mla-
dino. V vseh razredih srednjih, učiteljskih, meščanskih
in sorodnih šol so že v šolskem letu 1939/1940 pri-
redili občasna enourna predavanja o zaščiti pred na-
padi iz zraka. “Za mladino srednjih šol je bil obvezen
ogled vojaških vaj protiletalske obrambe pred vhodom
v Tivoli (sedaj Moderna galerija), kjer so vojaki poka-
zali delovanje najnovejših protiletalskih težkih strojnic
češke proizvodnje in pa demonstracije najnovejših dvo-
sedežnih lovsko bombniških letal tipa Bristol Blenheim
na tedanjem letališču v Polju.”206 Šolski učitelji pa so
morali poskrbeti tudi za dobro fizično pripravljenost
203
ZAL, LJU 501, t. e. 16, ovoj Priprava rezervne hrane za primer evakuacije otrok.
204
ZAL, LJU 501, t. e. 7, mapa 5830/39–226.
205
Zaščita otrok, str. 6sl. O evakuaciji otrok tudi v: Ženski svet, november 1939, str.
238sl., Javni dogodki, ki morajo zanimati tudi žene.
206
Pisna izjava: Tomaž Weber, izjava pri avtorici.

svojih varovancev: “Da bi bila šolska mladina izvežbana
v raznih spretnostih, ki bi ji koristile v primeru vojne,
odreja kraljevska banska uprava, naj se pouk telovadbe
v vseh vrstah šol v mejah veljavnega učnega programa
prilagodi posebnim razmeram in pripravi mladine za
primer vojne. V ta namen pošilja 12 različnih vaj, ki naj
se uporabljajo za vse vrste šol, tako za deške kot de-
kliške. /.../. Vaje so mišljene kot gimnastične vaje, pri
katerih je navajati in učiti otroke, kako naj premagajo
razne ovire, ki jih sicer niso vajeni.”207
Načrtov za evakuacijo pa pristojni organi niso reali-
zirali. Ljubljanski otroci in mladina so med vojno ostali
na svojih domovih.208
207
ARS, AS 72, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Prosvetni oddelek IV
(dalje AS 72), f. 1–2/1941 (3001–), ovoj 3288–41.
208
Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici.
82
Protiletalska zaščita v
času vojne
Organizacija
V času italijanske okupacije je bila organizacija
in delovanje protiletalske obrambe zaupana ministr-
stvu za notranje zadeve. To ministrstvo je ustanovilo
Glavno ravnateljstvo za protiletalsko zračno službo.209
V Ljubljanski pokrajini je deloval Pokrajinski odbor za
protiletalsko zaščito.210 Na nižjem nivoju so bili organi-
zirani krajevni odbori za zaščito pred napadi iz zraka.
Na čelu posameznega je bil krajevni vodja, ki je sode-
loval z županom oziroma občinskim komisarjem.211 Vsi
organi protiletalske zaščite so izvajali svoje delo s po-
močjo alarma, zatemnitve, zaklonišč, notranje zaščite
in obrambe poslopij, zdravniške pomoči, prve pomoči
in protipožarne obrambe, z odstranjevanjem ruševin,
postavljanjem opor ter z obnavljanjem prog in drugih
naprav. S tem se je v Ljubljani še nadalje ukvarjal XI.
zaščitni urad. Sodeloval je z vsemi ustreznimi instan-
cami, deloval pa je tudi med ljudmi. Poskušal jim je
predstaviti svoje delo in dolžnosti posameznika. Spod-
209
Sl. list, št. 7, 23. 1. 1943, str. 25–27, Predpisi o organizaciji protiletalske obramb-
ne službe in nekaterih drugih, s sedanjim vojnim stanjem združenih služb v pristoj-
nosti ministrstva za notranje posle.
210
Sl. list, št. 15, 20. 2. 1943, str. 83 in 84, Sprememba sestave Pokrajinskega
odbora za protiletalsko zaščito.
211
ZAL, LJU 501, t. e. 28, ovoj Odbor za zaščito mesta in strokovni pododbori, Pov.
II/4, št. 4061/1. Tudi v: Sl. list, št. 30, 14. 4. 1945, str. 145–148.

bujal jih je k izvajanju zatemnitve, upoštevanju alarma
in urejanju zaklonišč.
Leta 1943 je ljubljanski župan Leon Rupnik izdal
“Splošna navodila glede organizacije hišne zaščite pred
letalskimi napadi v mestni občini ljubljanski”. Ta navo-
dila so bila dopolnilo vsem prejšnjim predpisom o pro-
tiletalski zaščiti. Mesto Ljubljana je bilo razdeljeno na
“ožji212 in širši nevarnostni okoliš”. Prvi je bil razdeljen
na 14 okrajev, v njem je bila organizacija hišne zaščite
obvezna. Drugi je bil razdeljen na 7 okrajev, v njem je
bila ureditev hišne protiletalske zaščite le priporočana.
Za javne urade, zavode, šole, industrijska podjetja pa so
veljali posebni predpisi, ki niso bili odvisni od okoliša.
Zaščita prebivalstva in stavb

Zatemnitev
Zatemnitev zasebnih in javnih prostorov ter prevo-
znih sredstev je bila uradno določena ves čas vojne. Vsa
okna stanovanj in lokalov so morala biti v času obvezne
zatemnitve zastrta s papirjem, kartonom, blagom, ali s
čim drugim. Važno je bilo le, da svetloba ni prodirala na
ulico. Kljub jasnim predpisom je bilo v času vojne upra-
vi policije prijavljenih veliko kršitev oziroma neupošte-
vanj obvezne zatemnitve.213 Prebivalci so smeli prevozna
sredstva ponoči uporabljali le, če so jih pravilno opre-
mili. Tovorni avtomobili, avtobusi, motorna kolesa, pri-
kolice in priklopni vozovi so morali imeti svetilke zastrte
s prevleko iz povoščenega platna oziroma popolnoma
212
Meje tega okoliša so potekale od mostu sv. Jakoba po Zoisovi, Aškerčevi, Tržaški
cesti do Oražnove ulice, po tej do železniške proge Ljubljana-Trst in ob njej do ulice
3. maja. Po Lattermanovem drevoredu do Gosposvetske ceste, potem proti Šiški
do cerkve sv. Jerneja, dalje po Vodnikovi cesti in Na jami, nato do Celovške ceste
in preko nje do Aleševčeve in Černetove ulice. Od tam do Janševe ulice in ulice
Sv. Marka, po Vodovodni cesti, Posavskega ulici do Ciril Metodove ceste. Od tam
do Ptujske ulice, nato po Boroveljski, Ipavčevi, Celjski, Prekmurski, Albanski in
Robbovi ulici, Vilharjevi in Šmartinski cesti do Hrovatove ulice. Od tam do Zvezne,
Tovarniške in Gnidovčeve ulice, pa dalje Ob železnici, po Zakotnikovi in Marenči-
čevi ulici ter do Ljubljanice. Ob njej do Klunove in Povšetove ulice in do dolenjske
železniške proge ter ob progi do Grubarjevega prekopa. Ob Gruberjeven kanalu do
Ljubljanice in ob njej nazaj do mostu sv. Jakoba.
213
ARS, AS 1876, f. 79, I, 1, št. 5.
84
neprosojnega blaga. V blagu je smela biti 8 cm široka
in 2 cm visoka reža, pri čemer je moralo biti svetlobno
žarišče zatemnjeno. Motorna vozila so morala biti zaradi
boljše vidljivosti prepleskana z 10 cm širokim pasom
bele barve. Oznake so morale biti na zunanjem robu
sprednjih in zadnjih blatnikov, pa tudi vzdolž zgornjega
dela bokov motornega okovja. Kolesa so morala imeti
svetilke zastrte s ploščico iz kartona oziroma iz druge
neprosojne snovi. Reža za svetlobo je smela biti na spre-
dnji svetilki široka 3 cm in visoka 1 cm, pri čemer je
moralo biti svetlobno žarišče zatemnjeno. Vozovi, ki jih
je vlekla živina, so morali biti opremljeni s svetilkami z
modro svetlobo.214 Čas zatemnitve se je spreminjal glede
na letne čase, spremembe so bile zabeležene v uradnem
listu.
Alarm
Zaščitni urad je prebivalce seznanil tudi z alarmom,
ki je naznanjal nevarnost za zračni napad. Do konca
vojne so se Ljubljančani daljšega tuljenja alarmnih si-
ren z zavijanjem brez prekinitve več kot naposlušali.
Ponoči je alarmu sledila še takojšnja prekinitev javne
razsvetljave. Ljudje naj bi ohranili mirno kri in se čim
prej skrili v dobro pripravljena zaklonišča. Med zračnim
alarmom civilistom prosto gibanje ni bilo dovoljeno. To
je bilo dovoljeno le osebam z dovolilnicami odbora za
protiletalsko zaščito in vojski.215
Privatna zaklonišča
Vsaka stavba oziroma skupina stavb je morala ime-
ti ustrezno zaklonišče. Tako zaklonišče je moralo biti
dovolj prostorno in odporno proti drobcem, požarom in
ruševinam. Zaklonišča so morala biti v kleti, kjer pa to
214
Trgovski list, št. 84, 8. 8. 1941, str. 2, Promet z vozili med zatemnitvijo.
215
Norme sulla protezione antiaerea. Navodila za protiletalsko zaščito. Pokrajinski
odbor za protiletalsko zaščito. Ljubljana 1943, str. 1–35 (dalje Norme sulla pro-
tezione) in Sl. list, št. 72, 8. 9. 1943, str. 386–387, Pravila za zadržanje civilnega
prebivalstva ob nočnem in dnevnem “letalskem alarmu”.

res ni bilo mogoče, so morali zaklonišča urediti v pritli-
čju in na sredini stavbe. Izogibati so se morali prosto-
rov s plinsko napeljavo, pa tudi prostorov, v katerih so
bili parni kotli in podobno. Zaklonišče oziroma njego-
va okna in vrata so morala biti zavarovana tako, da jih
bombni drobci niso prebili. Zaščiteni so morali biti tudi
pred ognjem. Ljubljansko mestno poglavarstvo je lju-
dem priskočilo na pomoč in ob cestah in ulicah posta-
vilo lesene ograde, polne drobnega peska, “ki naj se ga
občani brezplačno poslužijo, da svoje hiše in stanovanja
čim bolj zavarujejo proti nevarnosti požara pri morebi-
tnih letalskih napadih, /.../. Poraba tega brezplačnega
peska za kakršne koli druge namene je prepovedana ter
bo vsakdo strogo kaznovan, če bo zasleden pri zlorabi
peska.”216 Pred odprtinami so zato nasuli zemljo in jo
dobro steptali, lahko pa so zemljo ali pesek nasuli v za-
boje in vreče ter jih postavili na omenjene kraje. Mnogi
so odprtine zadelali z lesenimi tramovi. Zaklonišče je
moralo biti zavarovano tudi proti plinom. Vse luknje,
razpoke, ključavnice so morali zamašiti in prelepiti s
papirjem. Steklo na oknih in vratih so morali zavarovati
z lepenko ali deskami ter jih prav tako prelepiti s papir-
jem. Priporočljiva je bila tudi dodatna utrditev stropov z
lesenimi stebri. Zaklonišče je moralo imeti najmanj en
zasilni izhod. Vsako zaklonišče naj bi bilo opremljeno
z normalno električno razsvetljavo, pa tudi svetilko na
olje in rezervnimi svečami, s klopmi, s suhimi stranišči
(vedro s pokrovom in peskom), s peskom, z vodo v emaj-
liranih vedrih, lopatami, lomilkami in krampi ter sani-
tetnim materialom. Na hiši je morala biti na zunanjem
zidu, se pravi ob cesti, narisana velika puščica rdeče
barve, ki je kazala, da je v hiši zaklonišče. Pri vhodu
je morala viseti bela tabla, ki je z rdečimi črkami R. C.
– H. Z.217 potrjevala, da je v stavbi (hišno) zaklonišče,
pripisana pa je bila tudi njegova kapaciteta. Označbe,
ki so ljudi usmerjale do zaklonišča, so morale biti tudi v
hiši. Oblasti so ljudem svetovale, da naj bi v času zatišja
iskali predmete, potrebne za samoobrambo. Za primer
216
Slovenski dom, št. 229, 12. 10. 1943, str. 2, Brezplačen pesek za zaščito pred
požari.
217
Rifugio casa – hišno zaklonišče.
86
alarma naj bi imeli vedno pripravljenih več stvari: vodo
in pesek ter torbe z oblačili, odejami, žepnimi svetilka-
mi, živili, termovkami, otroškimi igračami, dokumenti,
denarjem, vrednostnimi in manjšimi umetniškimi pred-
meti. Med zračnim alarmom naj bi ohranili mir. Zaprli
naj bi vse plinske ventile, zaklenili stanovanja in s pri-
pravljenimi torbami odšli v zaklonišče. Ubogati so mo-
rali navodila čuvaja zračne obrambe ter se do šibkejših,
starih in bolnih obnašati tovariško. Po končani nevar-
nosti so se lahko vrnili v stanovanja in jih prezračili.
Luči so lahko prižgali šele, ko so okna zopet zaprli in jih
zatemnili.218
Policijska uprava je Ljubljančane svarila, naj v pri-
meru napada ne zgubijo glave. V mestu naj bi v vseh
razmerah vladal red in disciplina. Za kršilce predpisov
so bile določene kazni: “Kdor bi izrabil zatemnitev ali pa
letalski napad in bi plenil ali sploh zagrešil prestopek
zoper tujo lastnino v poslopjih, prostorih, vozilih vseh
vrst (tudi železniških vagonih), poškodovanih od bomb
ali pa na premoženju, ki je spravljeno na prosto iz pri-
zadetih poslopij, ga čaka najhujša kazen, v posebnih
primerih pa smrt.”219
Javna zaklonišča
Ta zaklonišča so bila namenjena prebivalcem, ki bi
jih alarm presenetil izven svojih domov.220 Vse norme,
ki so veljale za privatna zaklonišča, so bile upoštevane
tudi pri urejanju oziroma gradnji javnih zaklonišč. Le-
ta 1943 je bilo v mestu urejenih več javnih zaklonišč:
na magistratu za 400 oseb, v mestnem domu za 2000
oseb, v kresiji za 400 oseb, veliko zaklonišče je bilo tudi
pred sodno palačo. V pripravi so bila še skupinska za-
klonišča v hotelu Metropol za 1000 oseb, v palači Bata
za 560 oseb, v hotelu Slon za 420 oseb. Z gradbenimi
deli za zaklonišče je poleti 1943 mestna občina začela
218
Muzej novejše zgodovine Slovenije (dalje MNZS), a. š. 84, mapa KNP 9423: Luft-
schutz-Mappe.
219
Slovenec, št. 57, 11. 3. 1945, str. 2, Ljubljana sočustvuje z žrtvami letalskega
terorja.
220
Norme sulla protezione, str. 7.

Zaklonišča pred sodnijo, 22. 4. 1945. Foto: Jakob Prešeren,
MNZS
tudi na Kongresnem trgu. Ker pa so gradbeni delavci že

11. julija 1943 naleteli na rimski grob, bronast novec
cesarja Gracijana in še na nekaj drugih pomembnosti,
so se gradbena dela za zaklonišče zaradi nadaljnjih iz-
kopavanj seveda zavlekla.221 Junija 1944 so začeli tu-
di z gradnjo rovnih zaklonišč pod Gradom ob Karlovški
cesti222 in v hribu pod Bellevuem: “S tem bodo tudi Ši-
škarji dobili obširno in skoroda popolnoma varno javno
zaklonišče. V njem bo prostora za 700 ljudi.”223
Čuvaji zračne obrambe

Za zaščito stavb in prebivalcev so bili zadolženi ču-
vaji zračne obrambe. Ti so s pomočjo namestnika in z
nekaj prostovoljci delovali kot zaščitno osebje. Od tre-
221
ZAL, LJU 489, f. 2, ovoj 42.
222
ARS, AS 73, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Tehnični oddelek VI – 1
(dalje AS 73), f. 1, ovoj 1.
223
Slovenec, št. 158, 13. 7. 1944, str. 4, Ljubljanska javna zaklonišča so prav do-
bra.
88
nutka poziva k zračni obrambi so jim bile podrejene vse
osebe, ki so se nahajale v njihovem okolišu, celo mimo-
idoči. Čuvaji so imeli praktično enake pristojnosti kot
policija. Imeli so več nalog. V miru so morali sestaviti
spisek oseb, ki so bile pod njihovo pristojnostjo, seznam
orodja, ki ga je posamezna skupnost imela na razpola-
go, podrejene pa so morali s tem orodjem naučiti tudi
rokovati. Stanovalce so morali opozarjati na izvrševanje
vseh določil zakona o zračni obrambi. Urediti so morali
vse označbe, ki so kazale pot v zaklonišča, nabaviti vse
potrebno za zaklonišča, skrbeti za zatemnitev in podob-
no. Ob pozivu k zračni obrambi so morali čuvaji sklicati
vse stanovalce in pregledati njihovo opremo, ugotovi-
ti, če so zaklonišča ustrezno pripravljena in tako dalje.
Pri letalskem alarmu so morali nemudoma sprožiti hi-
šni alarm, pospremiti vse stanovalce v zaklonišča, tam
pa poskrbeti za “pravilno obnašanje” v zakloniščih, za
snažnost in zračnost v prostorih. V primeru, da se je
zgodila kakšna škoda, so morali takoj aktivirati organe
samoobrambe in odstraniti nastalo škodo. Po končani
nevarnosti so se prepričali, da zrak ni okužen z bojni-
mi plini, nato pa so pregledali okoliške ceste in bližnje
zgradbe ter zabeležili vse poškodbe in seznam oddali
višji instanci zračne obrambe.
Gasilski in tehnični oddelki

Na terenu so bili organizirani oddelki zračne obram-
be, vsak je imel enoto za požarno obrambo. V miru so
člani te enote pripravljali potrebno gasilsko orodje in
skrbeli zanj, ob pozivu zračne obrambe so razdelili ga-
silsko orodje in posode z vodo ter peskom po nadstropjih
ljubljanskih stavb, preverjali so podstrešja in odstra-
njevali gorljiv material. V nevarnosti so morali uspešno
gasiti ogenj, po nevarnosti pa odstraniti vse poškodbe.
Pomagali so jim “zaščitni prostovoljci”, oddelki za hitro
pomoč in tudi vojaški protipožarni oddelki. Za njimi so
na delo stopili tehnični oddelki oz. t. i. tehnične čete
za prvo pomoč. Te čete so bile pod pristojnostjo tehnič-
ne službe visokega komisariata, zadolžene pa so bile za
odstranjevanje ruševin, postavljanje opor ter morebitno

obnavljanje železniških prog. V primeru zračnega napa-
da so bile praktično nenadomestljive, zato je razumljiva
skrb: “Lahko bi se pripetilo, da bi za odstranitev ruše-
vin, za postavitev opornikov in za razna podobna dela
v slučaju zračnega napada, ne zadostovale “tehnične
čete za prvo pomoč”, ki so organizirane od tuk. mestne
občine in da bi bilo v tem primeru potrebno poskrbeti
za zasebno delovno moč. V takem primeru bodo vse ali
samo nekatere izmed gornjih tvrdk [poveljniku gasilcev,
odgovornemu v sklopu policijskega ravnateljstva idr.,
op. av.] pozvane, da sestavijo tukajšnjemu inšpektoratu
na razpolago čete svojih delavcev, s potrebno opremo in
pod vodstvom izučenih oseb, /.../. Tvrdke se bodo mo-
rale brez nadaljnjega odzvati vabilu, stroški pa gredo na
breme tuk. Uprave oziroma mestne občine.”224
Postaje za prvo pomoč

V Ljubljani so bile urejene tudi rajonske postaje za
hitro zdravniško pomoč. V večini primerov so bile v pod-
zemskih prostorih železobetonskih zgradb, med drugim
v mestnem domu na Krekovem trgu, kresiji, učiteljišču
na Resljevi cesti, šolski polikliniki na Aškerčevi ulici,
Marijanišču na Poljanski cesti, meščanski šoli v Mo-
stah, kasneje v otroškem zavetišču v Pokopališki ulici,
gimnaziji za Bežigradom, kasneje v Baragovem seme-
nišču, ambulanti državne železnice, šoli v Zgornji Šiški
in meščanski šoli na Viču, kasneje pa v otroškem za-
vetišču. Postaji za prvo pomoč sta bili še pri Usenik na
Dolenjski cesti in na Resljevi cesti pri Volku.225 Na čelu
vsake postaje je bil šef, ki je poveljeval svojemu name-
stniku, zdravnikom in pomožnemu osebju. Vsi skupaj
so bili dolžni skrbeti za ustrezno nego ranjencev oziro-
ma poskrbeti za prevoz težje poškodovanih v bolnišnico.
Šefi postaj so bili nadalje zadolženi za nadzor in izpopol-
njevanje zalog zdravil in sanitetnega materiala. Nadzo-
224
ARS, AS 73, f. 1, ovoj 2: Gradnja zaklonišč v dobi 1943–1945, št. 1298, Splošna
navodila.
225
Prav tam, št. 208/316–44, Zapisnik, 14. 7. 1944.
90
rovati pa so morali tudi neoporečnost ležišč, ležalnikov,
nosil oziroma celotnega inventarja.
Okrožnica, ki sta jo v prvi polovili leta 1944 pod-
pisala šef mestne zdravstvene protiletalske zaščite dr.
Mavricij Rus in policijski svetnik Stanko Kos, je bila
namenjena vsem šefom zdravstvenih postaj, njihovim
namestnikom in pa zdravnikom ter pomožnemu osebju.
Zapisala sta: “Iz poteka dosedanjih vojnih dogodkov je
razvidno, da preti tudi Ljubljani nevarnost zračnih na-
padov. Naša dolžnost je, da ukrenemo vse in vsak po
svoji zmožnosti, da se ubranimo najhujšega.”226 Dol-
žnost vsakega je bila, da je čim hitreje prišel na svojo
rajonsko reševalno postajo, “ne pa, da bi se še nadalje
dogajali primeri, da je v neposredni bližini zdravstvene
postaje stanujoče osebje prišlo na postajo po ovinkih
po preteku pol ure, ali z izgovorom, češ, da je morala
doma še kositi ali opraviti kak drug v takem času ne-
važen, vsekakor odložljiv posel.”227 Okrožnica je osebje
torej pozivala k večji odgovornosti, med drugim tudi za-
to, ker “občinstvo, ki opazuje tako pozno in brezbrižno
prihajanje članov na zdravstveno rajonsko postajo, ni-
ma o čutu dolžnosti takih oseb dobrega vtisa in kritizi-
ra radi posameznikov celotno organizacijo zdravstvene
zaščite.”228 Po prihodu na postajo se je moralo osebje
vpisati na prezenčno listo. Med alarmom se je moralo
zadrževati v rajonski postaji, nikakor ni smelo postopati
ob javnih prometnih cestah, saj bi s tem someščanom
dajalo “slab vzgled in dokaz nediscipliniranosti.” Ob na-
padu so bili iz zaklonišč na teren dolžni iti poleg “sama-
rijanskega osebja” oziroma “zasilnih pomočnic”229 tudi
vsi zdravniki z izjemo dežurnih in sanitetnega osebja,
ki je bilo v zasilni bolnici določeno za operativno delo
in je tako čakalo morebitne ranjence.230 Te ekipe so bile
226
MNZS, a. š. 84, mapa KNP 9423: Načrti in navodila protiletalske zaščite v Lju-
bljani 1943–1945, Okrožnica, 20. 4. 1944.
227
Prav tam.
228
Prav tam.
229
V mirnem času so morale Ljubljančane spodbujati k nabavi sanitetnega mate-
riala in ureditvi domače lekarne, v času alarma pa so skrbele za bolne in stare v
zakloniščih.
230
MNZS, a. š. 84, mapa KNP 9423: Načrti in navodila protiletalske zaščite v Lju-
bljani 1943–1945, Okrožnica, 20. 4. 1944.

dolžne ranjencem nuditi prvo pomoč in skrbeti za njih
do izročitve v zdravniško oskrbo.
Krizna zbirališča
Zaradi vse večje nevarnosti iz zraka so odgovorni or-
ganizirali t. i. krizna zbirališča. Poleg socialnih zavodov
in dijaških domov so bile za začasno bivanje predvidene
tudi dvorane za javne prireditve in druga ustrezna javna
poslopja. V njih bi se po bombardiranju lahko zatekli
vsi oškodovanci, ki bi ostali brez strehe nad glavo, in
tam prijavili povzročeno materialno škodo. Mestno žu-
panstvo je poskrbelo, da bi bili vsi deležni vsakodnevnih
toplih obrokov. Poleg rednih obrokov v bližnjih gosti-
ščih, zajtrka, kosila in večerje, so bila v zbirališčih pred-
videna posamezna okrepčila in priboljški: čaj, žganje in
cigarete za odrasle, bomboni in malinovec za mladino.
Žganje je bilo predvideno kot dodatek k čaju, “v slučaju
potrebe pa tudi kot samostojno okrepčilo.” Ta okrepčila
naj bi delili brez nakazil in obračuna.
Ker so bili oškodovanci upravičeni le do kratkotraj-
nega (petdnevnega) bivanja v zbirališču, je bilo predvi-
deno, da bi si s pomočjo mestnih organov poiskali na-
domestno prebivališče. Prezident Rupnik je v razglasu
iz konca septembra 1943 kot nadomestna bivališča za
morebitne oškodovance določil tudi “le delno zasede-
na privatna stanovanja – tudi proti volji lastnika – po
nujnosti ali potrebi in po presoji županstva.”231 Oškodo-
vanci so bili nadalje upravičeni tako do nadomestila za
izgubljene živilske in druge nakaznice, ki jih je izdajal
Mestni preskrbovalni urad, kot tudi do denarne podpo-
re in podpore v materialu. Za delitev podpor v gotovini
je bila zadolžena Socialna pomoč, za delitev podpor v
blagu pa sta bila pooblaščena Socialna pomoč in Rdeči
križ.232 Za vse ostale formalnosti je moral poskrbeti XI.
zaščitni urad.
231
ARS, AS 350, f. 51, Zračni napadi, št. 251/43, Naredba o ureditvi protiletalske
zaščite.
232
ARS, AS 1893, Pokrajinski podporni zavod v Ljubljani (dalje AS 1893), f. 98, I,
5a, Zapisnik IV. seje ljubljanskega podpornega odbora, 17. 7. 1944.
92
Odnos Ljubljančanov do alarmov
Kot že omenjeno, so 6. aprila 1941 letala okupator-
jev zastrla nebo nad Ljubljano. Po prvem šoku “Človek je
nezmožen misliti zbrano ker ima podzavest vedno uprto
le v to, kdaj zasliši ropot letal. /.../. Spimo napol oble-
čeni”,233 večina Ljubljančanov alarmov ni jemala preveč
resno. Nekdo, ki je v Nemčiji doživel bombardiranje, je
ljubljansko javnost nagovoril z odprtim pismom v časo-
pisu: “Jaz in z menoj vred vsi, ki so kdajkoli in kjerkoli
doživeli letalski napad, se ne moremo dovolj načuditi
lahkomiselnosti Ljubljančanov, ki se ob letalskem alar-
mu ponašajo tako, kakor da gre za redko zabavo, ki je
človek ne sme zamuditi. /.../. Pri zadnjem letalskem
alarmu sem opazoval ljudi, ki so se le skrajno neradi
pokorili navodilom varnostnih organov in odšli v javno
zaklonišče. /.../. Prav tako sem videl ljudi, ki so se, na-
mesto da bi se ob znaku siren podali v hišno zaklonišče,
nastavljali na oknih in se zvedavo ozirali proti nebu in
z zaničljivim posmehom opazovali one, ki so hiteli v za-
klonišča. /.../. Zato pa vsem Ljubljančanom, resno sve-
tujem: ob letalskem alarmu brezpogojno v zaklonišče!
Kdor tega ne stori in se ne zmeni za navodila in svarila,
se zločinsko igra s svojim življenjem!”234
Od konca leta 1943 je nevarnost zračnih napadov
postajala iz dneva v dan večja, Ljubljančani pa vse bolj
osveščeni: “Odkar je Italija kapitulirala, so Angloameri-
kanci kar naprej preletavali mesto ... treba je bilo samo
pogledati v oblake, v katera so udarjala njihova krila!
/.../ vsak dan ... dve, tri, štiri ure alarmnega stanja ...
nazadnje le nastopijo trenutki, ko te ta stalni, grozeči,
kotalikajoči se ringelšpil ... grmenje “trdnjav” nad hiša-
mi ... to neumno brundanje naredi žalostnega ... ja ...
ko postaneš otožen, pobit ... živčen, ker nimaš dovolj
razvedrila! /.../ Sirene! ... Piskanje! ... in nato salve! ...
Sedeli smo tako med vrečami peska in s tramovi podpr-
233
1941.
234
Slovenski narod, št. 10, 6. 3. 1944, str. 3, Ne bodite lahkomiselni!

tim stropom kleti dve, tri, štiri ure in se naveličani drug
drugega dolgočasili.”235
Bombardiranje Ljubljane in pomoč

oškodovancem
“Vse do pomladi leta 1945 so se letalski napadi na
Ljubljano omejevali le na strmoglavo bombardiranje ku-
rilnice, ki je stala severno od sedanje železniške proge
in segala od Tyrševe ceste do glavne železniške postaje
in pa na bombardiranje letališča v Polju in vsakodnev-
ne jutranje napade zavezniških in partizanskih letal na
vlakovne kompozicije izven Ljubljane”.236 V začetku leta
1945 pa se je krog nevarnosti začel ožiti. Živčna vojna
se je dotaknila prav vsakega: “Alarmi so sedaj 10 dni
skozi vsak dan in to že ob 10. dopoldne in trajajo nava-
dno do 3. ali 4. popoldne. To nam je šlo že popreje na
živce ali sedaj pa tembolj, ker se krog bombardiranja
vedno bolj in bolj oži.”237
Dne 9. marca 1945 so ameriški bombniki svoj tovor
odvrgli nad Mirjem: “Nenadoma se je ločila od glavnine
manjša skupina kakih 12 letal in poletela navzdol, hip
za tem je zabobnelo in v smeri proti Viču se je dvignil cel
venec dimnih oblakov, ki so jih povzročile bombne ek-
splozije. Ljubljana je bombardirana. Nekaj minut zatem
sva kot prava ljubljanska firbca drvela skozi središče
mesta /.../ proti Viču. /.../ še pred gostilno Lovec naju
je sredi ceste, ki je bila tlakovana z granitnimi kockami,
zaustavil ogromen bombni krater, iz katerega je brizga-
la voda. Na nasprotni strani pa so vsaj 5 metrov visoko
štrlele prelomljene tramvajske tračnice.”238 Na kraj ne-
sreče je odhitelo mnogo ljudi: “Ko so sirene sporočile
Ljubljani, da je prestala nevarnost, je seveda velik del
Ljubljančanov odhitel na kraj nesreče. Morda je večino
tja gnala le radovednost. Toda priznati moramo, da so
235
Kovačič: Prišleki, str. 401.
236
237
238
94
ob pogledu na ruševine tudi “firbci” radi poprijeli in po-
magali odkopavati ruševine.”239
Ljubljančani so v tragediji oziroma za njenimi po-
sledicami izgubili 54 someščanov.240 Večina preživelih
se je odela v tančico žalovanja: “Občutek je sedaj gro-
zen, ker človek pozna mnogo ljudi. Ljubljana je majhna
in je to tem huje. Vse je sedaj še pod vtisom te žalosti,
žalne svečanosti, žalne maše, Ljubljana v črnem in vse
res vse (enkrat brez politike) sočustvuje z ubogimi žr-
tvami. /.../. Doma životarimo, očka je /.../ bolj siten,
ker mu gredo večni alarmi na živce, zvečer se pa tudi ne
more dovolj potolažit, ker z vinom je že zelo slabo, revica
je Pavla, ki se kljub stalni zdravstveni oskrbi ne more
in ne more popraviti, grozen strah ima pred bombardi-
ranjem, tako se trese, in to seveda je zopet en minus
za njeno zdravje.”241 Kljub žalosti je mnoge premagala
radovednost, človekova lastnost, ki nikoli in nikdar ne
počiva. Gnala jih je na novo izletniško točko: “Mirje je
zdaj zamenjalo Katarino, Golovec, Rožnik, Tivoli ... Ob
nedeljah je postalo zelo živahno. Gremo na Mirje! je po-
stalo geslo Ljubljančanov.”242
Po bombardiranju Ljubljane je prezident Rupnik
izdal odredbo o najnujnejši pomoči oškodovancem. Za
organizacijo postopka pri reševanju prošenj prizadetih
v bombnem napadu na Ljubljano je konec aprila 1945
pooblastil upravo Pokrajinskega podpornega odbora,
ta pa posamezne pristojne občinske podporne odbore.
Škodo na terenu je ugotavljala komisija, sestavljena iz
predstavnika občinskega podpornega odbora ter dveh
tehnikov Urada za vzpostavitev v vojni poškodovanih na-
239
Slovenec, št. 57, 11. 3. 1945, str. 2, Ljubljana sočustvuje z žrtvami letalskega
terorja.
240
Baza podatkov “Seznam žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje (1941–1946)”, ki
jo je pripravila raziskovalna skupina Inštituta za novejšo zgodovino: Tadeja Tomin-
šek Čehulić, Mojca Šorn, Dunja Dobaja in Marta Rendla v sodelovanju z raziskoval-
ci Inštituta za novejšo zgodovino: Vida Deželak – Barič, Jerca Vodušek – Starič, Jure
Gašparič, Bojan Godeša, Damijan Guštin, Boris Mlakar, Peter Vodopivec, stanje na
dan 28. 8. 2007. Raziskavo so v okviru raziskovalnega projekta “Konkurenčnost
Slovenije 2001–2006” in “Konkurenčnost Slovenije 2006–2013” omogočili Ministr-
stvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za delo, družino in social-
ne zadeve, Ministrstvo za pravosodje in Agencija za raziskovalno dejavnost Republi-
ke Slovenije. Iz lastnih sredstev jo financira tudi Inštitut za novejšo zgodovino.
241
242
Matičič, Nada: Moja hoja z očetom. Ljubljana 1987, str. 113 (dalje Matičič: Moja
hoja).

Vila v Groharjevi 14 na Mirju po bombardiranju, marec 1945.
Foto: Jakob Prešeren, MNZS
selbin.243 Komisija se je odločila, da bo pomoč namenila

le osebam, ki same niso bile sposobne nositi stroškov
popravil. V sodelovanju z upravo policije in Združenjem
denarnih in zavarovalnih zavodov za Ljubljansko pokra-
jino, je na podlagi podatkov o premoženjskih razmerah
posameznih žrtev sestavila seznam upravičenih prosil-
cev. V začetku maja 1945 je Rupnik pozval Pokrajinski
podporni odbor, naj začne z izplačevanjem gotovinskih
podpor do največjega zneska 20.000 lir.244
243
ARS, AS 1893, f. 99, I, 35, Pov. 35/18 – T/w.
244
Prav tam, št. 209/3.
96
PRESKRBA
Preskrba s hrano
Preskrba s hrano 1939–1941

Evropske države so se zaradi strahu pred nemško
politiko in morebitnim vojaškim napadom ter slabih iz-
kušenj iz prve svetovne vojne, ko so bile pomanjkljivo
preskrbljene z živežem, v drugi polovici 30. let 20. stole-
tja začele organizirano pripravljati na vojne razmere.245
Vojno gospodarstvo246 je postalo predmet resnega prou-
čevanja strokovnjakov, z zakoni so poskušali že vnaprej
urediti vse potrebno za čim manj moteno preskrbo pre-
bivalstva. Kljub optimističnim načrtom sta bila v evrop-
skih državah močno ovirana uvoz in izvoz, prekinjeni so
bili mnogi prometni tokovi. Posledica tega je bilo zmanj-
ševanje obsega proizvodnje in posledična rast cen. Pove-
čala se je špekulacija, svoje pa so prispevale tudi mno-
žice prestrašenih potrošnikov, ki so praznile trgovine in
množice zaskrbljenih varčevalcev, ki so tiščale na klju-
ke bank. Tem težavam ni ubežala niti Jugoslavija, ki je
bila v mnogih pogledih močno navezana na evropske
245
Pri tem je bila predvsem uspešna Nemčija. Nacistična propaganda je dosegla, da
so prebivalci namesto rdečega mesa jedli ribe, porabili so manj uvoženega žita in
več doma pridelanega krompirja, odrekali so se celo dražjim živilom, npr. jedilnim
maščobam (poraba teh je od prve polovice 30. let 20. stoletja do leta 1940 padla
za 15%), pojedli pa so več cenejše hrane, npr. marmelade. V primerjavi z drugimi
državami je bila nemška predvojna prehrana izredno skromna. O tem: Abelshauser,
Werner: Germany: guns, butter, and economic miracles. V: The economics of World
War II. Six great powers in international comparison, ur. Harrison, Mark. Cambrid-
ge 1998, str. 122–176, tu 147sl. O pripravah na vojne razmere tudi: Shirer, William:
Vzpon in padec tretjega rajha. Ljubljana 1969.
246
Žebot, Ciril: Vojno gospodarstvo. V: Slovenec, št. 221, 27. 9. 1939, str. 4.
PRESKRBA 99
države:247 “V letu 1938. so bili že vidni znaki, ki so kazali
izboljšanje tudi našemu kmetijstvu. To izboljšanje naj
bi prišlo v prihodnjih letih, če bi živeli v normalnih raz-
merah. Živeli pa smo vso preteklo pomlad in poletje pod
stalnim pritiskom dogodkov izven naše države. Četudi
mi nismo neposredno prizadeti, se vendar ne bomo mo-
gli ubraniti vplivom, ki jih tako velika vojna mora imeti
tudi za naše kmetijsko gospodarstvo.”248
Tudi v Jugoslaviji je bila že pred začetkom druge
svetovne vojne posebna skrb usmerjena v preskrbo pre-
bivalstva. Tako je bila 27. julija 1939 izdana uredba o
rezervi hrane. Za nabavo zalog hrane za vojsko je poo-
blastila ministra za vojsko in mornarico, za zaloge hra-
ne za civilno prebivalstvo pa je bil odgovoren minister
za kmetijstvo. Najprej so bile določene količine obvezne
rezervne hrane za glavna mesta banovin in mesto Beo-
grad, naknadno za ostala večja mesta. Uredba je točno
navedla proizvode, ki so bili določeni kot rezervna hra-
na, potrebno količino le-te ter njeno hrambo.249 Mini-
ster za finance je ustanovil Sklad za državno rezervno
hrano, vendar so bile kljub temu občine v večini prime-
rov dolžne sredstva za nabavo zalog, njihovo hrambo in
dopolnjevanje preskrbeti same. Ta naloga je za večino
bivših jugoslovanskih občin predstavljala ogromen fi-
nančni zalogaj, zato nič čudnega, če ni bila povsod v ce-
loti izpeljana.250 V Sloveniji so oblasti občinam dodatno
naročile, naj kot kratkoročna posojila koristijo lastne t.
i. stavbne fonde, ki so jih ustvarjale za ureditev lokalne
infrastrukture.251
Vlada Kraljevine Jugoslavije je še pred začetkom
druge svetovne vojne v sklopu poljedeljskega ministr-
stva ustanovila Direkcijo za proučevanje in organizacijo
247
Več o tem: Himmelreich, Bojan: Organizacija prehrane v Celju v času vojne.
Primerjava med prvo in drugo svetovno vojno. Magistrsko delo. Celje, 1999, str.
101–103.
248
ARS, AS 77, Banski svet Dravske banovine 1930–1941 (dalje AS 77), f. 14, Po-
slovno poročilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za
XII. redno zasedanje, str. 4.
249
ZAL, LJU 501, t. e. 7, ovoj 58300/39–98, št. 548/1–39.
250
Slovenec, št. 181, 10. 8. 1939, str. 4, Občinske finance in uredba o rezervi hra-
ne.
251
Himmelreich, Bojan: Namesto žemlje črni kruh. Organizacija preskrbe z živili v
Celju v času obeh svetovnih vojn. Celje 2001, str. 157 (dalje Himmelreich: Namesto
žemlje).
100
kmetijstva v svrho prehrane ali DIPORIS v Beogradu,
kasneje pa še podobni direkciji, t. i. POGOD za Hrvat-
sko in Banovinski prehranjevalni zavod, t. i. PREVOD
za Slovenijo.252 Te ustanove so vodile evidenco zalog,
spremljale potrebe po posameznih živilih, nabavljale ži-
vljenjsko pomembne potrebščine in jih delile med potro-
šnike. Kasneje so uvedle racionirano preskrbo in nadzo-
rovale njeno izvajanje.253
Vojna v Evropi, pomanjkanje doma

Tudi slovensko gospodarstvo je bilo konec 30. let
20. stoletja v znamenju ugodne konjunkture, čeprav je
že bilo zaznati posledice negotovega zunanje-političnega
položaja v Evropi, od septembra 1939 pa posledice voj-
ne. Te so vrgle senco tudi na naše gospodarstvo. Najprej
je prišlo do motenj in omejitve v prometu s tujino,254 v
ospredje je stopilo pomanjkanje kolonialnega blaga in
naknadna porast njegovih cen. Najbolj so bili na uda-
ru luksuzni predmeti, npr. ananas, pistacije, dateljni,
granatna jabolka, banane, pinjole, kokosovi orehi, ka-
viar, močne alkoholne pijače, več vrst bombonov, čo-
kolada in njeni nadomestki, boljši siri, voščeno blago,
svilene, pol-svilene tkanine, žamet, vsa konfekcija iz na-
252
To se je zgodilo po razglasitvi državne mobilizacuje 4. 12. 1939. V: Sl. list, št.
104, 30. 12. 1939, str. 969–975, čl. 662 oziroma uredba o državni mobilizaciji. Na
vojno so se morali pripravljati civilisti, vojaški obvezniki, razna podjetja idr. insti-
tucije, pa tudi država sama. Ministrstva so začela ustanavljati razne direkcije, ki
bi v primeru vojne stale ob strani ministrstvom in jim pomagale pri odpravljanju
motenj. Kmetijsko ministrstvo je ustanovilo Direkcijo za prehrano in kmetijske su-
rovine, gozdarsko rudarsko ministrstvo je oblikovalo Direkcijo gozdarsko rudarskih
surovin in ministrstvo za trgovino direkcije za industrijo, za notranjo trgovino in za
zunanjo trgovino. Ministrstvo za gradbene zadeve je ustanovilo Direkcijo za zaščitne
stavbe pred napadi iz zraka in ministrstvo za notranje zadeve Direkcijo za zaščito
prebivalstva pred napadi iz zraka. V: Trgovski list, št. 138, 13. 12. 1939, str. 2,
Organizacija gospodarstva v vojni. Uredba o državni mobilizaciji.
253
ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 51 in 52.
254
ARS, AS 77, f. 14, Stenografski zapisnik 1. seje 12. rednega zasedanja banskega
sveta Dravske banovine v Ljubljani, 12. 2. 1940, str. 55, 56 in 59. Slovenija je pred
vojno trgovala v glavnem s srednjeevropskimi državami, pa tudi zahodnoevropski-
mi, Anglijo, Nizozemsko in Belgijo. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 5–6, str. 121–126,
Naš gospodarski položaj. Po začetku druge svetovne vojne, ko je postala evropska
trgovina okrnjena, je Slovenija podpisala več novih trgovinskih sporazumov. Poleg
Nemčije in Italije je sodelovala tudi s češkim protektoratom, Slovaško, Madžarsko,
Romunijo, Bolgarijo in Grčijo. Še naprej pa je ostala zelo navezana na matično drža-
vo, predvsem Hrvaško. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 9–10, str. 210–215.
PRESKRBA 101
štetih materialov, pasarski izdelki in gumbi, predmeti
za umetni ogenj, lepotilna sredstva, dragi kamni, noži,
britve, vozički, sani, glasbeni inštrumenti, žepne ure,
otroške igrače idr.255 Kmalu so se začele porajati tudi
skrbi v zvezi z domačimi proizvodi, v glavnem kmetij-
skimi. S podatki o njihovih zalogah oblasti v glavnem
niso razpolagale, verjele pa so, da v povprečju krijejo
zgolj potrebe od ene do druge letine. Poleg te resnice je
bilo zaskrbljujoče predvsem to, da je bilo v letu 1939
“vreme za kmetijsko proizvodnjo dolgo časa neugodno.
Zaradi tega so zgodnji in poletni sadeži slabo obrodili.
Poleg tega so v primeri z lanskim letom zakasnili, tako
da so tudi s te strani nastopile motnje. Na razpolago
so nam v prvi vrsti manjše količine pšenice kot lansko
leto.”256 Razen dejstva, da država ni razpolagala z zalo-
gami, je njeno nemoteno preskrbo očitno ogrožala tudi
slaba letina, že omenjena obveznost pripravljanja zalog,
v določeni meri tudi povečana prehranjevalna raven po-
trošnikov – moških, ki so bili predvsem od konca leta
1939 vse pogosteje klicani na vojaške vaje, nenazadnje
pa so na motnje v preskrbi vplivale časopisne vesti o
možni dolgotrajni vojni, ki so psihozo prebivalstva še
povečale. Vse to je namreč po eni strani spodbudilo po-
večano povpraševanje po osnovnih življenjskih potreb-
ščinah ter nakupovanje in kopičenje le teh, kar je vodilo
v pomanjkanje, po drugi strani pa njihovo dražitev.
Draginja in boj proti njej

Kmalu se je izkristaliziral problem visokih oziroma
previsokih cen. Draginja je zavzela največje dimenzije.
Niso se dvignile samo cene kolonialnega in špecerijske-
ga blaga, manufakture, usnja, gradbenega materiala in
pogonskih sredstev – za kar 20 do 30%, dvignile so se
tudi cene vsej ostali najpotrebnejši človeški in živalski
255
Trgovski list, št. 118, 20. 10. 1939, str. 3, Seznam luksuznih predmetov; prav
tam, št. 121, 27. 10. 1939, str. 3, Seznam luksuznih predmetov; prav tam, št. 123,
3. 11. 1939, str. 4, Seznam luksuznih predmetov.
256
ARS, AS 208, Urad za kontrolo cen v Ljubljani 1940–1945 (dalje AS 208), f. 1,
Kontrola cen I, ponatis iz Trgovskega tovariša, 1940, št. 9/10, str. 8 in 9, Ustalitev
cen je potrebna.
102
hrani: kruhu, mesu, mleku in mlečnim izdelkom, fižolu,
jajcem, maslu, slanini, krompirju ter kurivu, pa tudi
senu in ostali krmi – za 20 do 50%.257 Odgovornim je
postalo jasno, da bodo morali ukrepati: “Kakor je torej
neko povišanje cen radi nastalih izjemnih razmer ra-
zumljivo in utemeljeno, je bilo za pobijanje neuteme-
ljenih in pretiranih pojavov povišanja cen neobhodno
potrebno podvzeti odgovarjajoče mere že radi tega, da
se onemogoči brezvestna špekulacija in pomiri nadalj-
nja vznemirjenost prebivalcev, zlasti pa nameščencev,
delavcev in kmetov kot predstavnikov številčno najmoč-
nejših, po draginji neposredno prizadetih slojev – kon-
sumentov.”258 Z namenom zajeziti brezglavo in nenadzo-
rovano rast cen, je bila konec septembra 1939 v Službe-
nem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine
objavljena uredba z zakonsko močjo o pobijanju dragi-
nje in brezvestne špekulacije.259 Uredba je uravnavala
cene osnovnih življenjskih potrebščin: hrane, obleke,
obutve ter kurjave in razsvetljave. Uredba je prepove-
dovala tudi kopičenje ostalega blaga, saj odsotnost do-
ločenih proizvodov v prometu le zviša njihovo ceno, in
prekupčevanje. Za vse kraje z več kot 5000 prebivalci je
bila predvidena ustanovitev odborov za pobijanje dra-
ginje in špekulacije. Odbore so sestavljali predstavniki
prodajnih in nabavnih zadrug, trgovcev, proizvajalcev,
industrijalcev, obrtnikov in stanovanjskih najemnikov.
Kmalu nato, 23. oktobra 1939, je bil konstituiran tudi
odbor za pobijanje draginje v Ljubljani. Za njegovega na-
čelnika je bil imenovan inšpektor Vekoslav Rigler. Od-
bor je imel značaj posvetovalnega organa, z upravnimi
oblastmi je sodeloval pri natančnem izvajanju predpisov
uredbe o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije.
Njegova naloga je bila odkrivanje nepravilnosti v smislu
257
ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poročilo za 12. redno zasedanje banskega sveta
Dravske banovine, str. 87. Tudi v: prav tam, f. 14, Stenografski zapisnik 1. seje 12.
rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine, 12. 2. 1940, str. 51 in 52.
258
ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poročilo za 12. redno zasedanje banskega sveta
Dravske banovine, str. 87.
259
O tej uredbi tudi: Sodobnost. Neodvisna slovenska revija, 1940, str. 181–187; Pol
leta nove gospodarske politike v Jugoslaviji; Nedog, Alenka: Protidraginjske akcije v
Sloveniji leta 1940. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1974, št. 1–2, str.
137–156 (dalje Nedog: Protidraginjske akcije). V tem članku je izpostavljen problem
protidraginjskih akcij oziroma že kar protidraginjskega gibanja.
PRESKRBA 103
te uredbe in prijavljanje kršiteljev pristojnim oblastem.
Člani odbora so sodelovali tudi s terenskimi nadzornimi
organi, ki so od prodajalcev zahtevali, da so v prodaji
ponudili vse življenjske potrebščine, ki so jih imeli na
voljo, poleg tega pa so bdeli nad njihovimi cenami.260
Nevarnejši od trgovcev, ki so bili tako in tako pod
kontrolo oblasti, so bili t. i. verižniki:261 “Vojni čas spro-
ži špekulacijo, pojavijo se ljudje, ki hočejo hitro veliko
zaslužiti. V zadnji svetovni vojni so to imenovali veri-
žništvo oziroma verižnike. Trgovci niso nevarni, ker so
pod kontrolo javnosti, svojih organizacij in oblasti. Cene
zvišajo le, če ne bi mogli zaloge popolnjevati po starih
cenah – za potrebe obnove. Verižniki pa hočejo dobiti v
roke čim večje množine blaga in jih držati tako dolgo, da
bi pri tem zaslužili 50 ali 100%.”262 Takratno časopisje
je poudarjalo in svarilo, da verižniki oziroma t. i. medtr-
govci na poti blaga od proizvajalca do potrošnika nimajo
nobene ekonomske funkcije, pač pa se v ta razdeljevalni
proces vključujejo zgolj zaradi lastnih interesov po do-
bičku, seveda v škodo narodnemu gospodarstvu.263
Kljub uredbi o pobijanju draginje so cene v Slove-
niji in Ljubljani močno poskočile. Po podatkih Delavske
zbornice so se od začetka septembra do prve polovice
decembra 1939 življenjski stroški dvignili za 12,1%, do-
hodki so se v istem času dvignili za 8%. Konec mar-
ca 1940 so beležili že 25% zvišanje cen, dohodki so se
dvignili le za 15,5%. V prvi polovici avgusta 1940 so
bile cene višje za 31,5%, dohodki za 25%. V obdobju
od začetka septembra 1939 do srede oktobra 1940 so
se cene dvignile za 42%, dohodki pa za 35%.264 Najbolj
so se podražila živila. Njihove cene so bile v primerjavi z
decembrom 1939 konec leta 1940 sledeče:265
260
ZAL, LJU 501, t. e. 8, ovoj Izvrševanje uredbe o pobijanju draginje in brezvestne
špekulacije, št. 58, 300–1021.
261
Predvojno časopisje je ločilo dve vrsti verižnikov. Eni so se ukvarjali z nakupom
in prodajo valut, drugi z nakupom in prodajo blaga.
262
Slovenec, št. 273, 28. 11. 1939, str. 4, Kako bo s cenami moke in pšenice. Kje je
nevarnost za konzumenta.
263
Trgovski list, 17. 1. 1941, št. 7, str. 4, Kaj je verižna trgovina?
264
Nedog: Protidraginjske akcije, str. 140–141.
265
O tem tudi: Slovenski narod, 6. 12. 1939, št. 285, str. 4, Živilski trg; prav tam,
št. 289, 17. 12. 1940, str. 3, Živilske cene pred božičem.
104
december 1939 december 1940
govedina 12–14 din/kg 13–18 din/kg
teletina 14–16 din/kg 14–20 din/kg
svinjina 18–20 din/kg 18–24 din/kg
maslo 28–34 din/kg 40–44 din/kg
jajca 1,25 din/kos 1,75 din/kos
jabolka 6 din/kg 12–14 din/kg
oreh. jedrca 24–25 din/kg 42–48 din/kg
rozine 10–18 din/kg 26–33 din/kg
sladkor 15,5 din/kg 18 din/kg
riž 10–14 din/kg 12–18 din/kg
čaj 190 din/kg 300–500 din/kg
Na osnovi celotnega prehrambenega cenika je Slo-

venec decembra 1940 izračunal: “Cene so v enem letu
narasle skoraj za 56%.”266 Podražitve so doživele veliko
ostrih kritik in že februar 1940 je prinesel novo uredbo,
uredbo o kontroli cen.267 Pod nadzor so spadali kruh,
moka, otrobi, domače testenine, riž, kava, čaj, jedilno
olje, mast, sveže meso, uvoženo špecerijsko blago, milo,
sveče vseh vrst, parafin, kurjava, več vrst tekstilnega
blaga in poljedeljsko orodje. Uvozniki, trgovci na debelo
in proizvajalci so morali po določilih te uredbe vsako zvi-
šanje cen navedenih predmetov prijaviti banski upravi
oziroma Referatu za kontrolo cen, ki je povišanje odobril
ali zavrnil. Kadar pa so pristojne oblasti ugotovile, da
je povišanje cen neupravičeno, so določile maksimalne
cene, ki so bile edine veljavne in so jih morali upoštevati
vsi trgovci.268 Glavni tajnik Kmetijske zbornice je uredbo
o pobijanju draginje in uredbo o kontroli cen komenti-
ral: “Sicer smo dobili uredbo o pobijanju draginje, a ja-
sno je, da ta draginje ne more preprečiti. Vlada je izdala
uredbo o kontroli cen – ta je potrebna, zahtevati je le, da
ne bi izvodenela zaradi nezadostne organizacije.”269
266
Slovenec, št. 280, 5. 12. 1940, str. 4, Stroški za prehrano v Ljubljani.
267
Več o izvedbi te uredbe: ZAL, LJU 501, t. e. 9, Komisija za preskrbo prebivalstva
z življenjskimi potrebščinami, št. VIII 1971/24.
268
ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen I, Predlog za reorganizacijo referata za kontrolo
cen pri banski upravi Dravske banovine; ZAL, LJU 501, t. e. 12, ovoj Uredba o
kontroli cen, št. 1597/3. Tudi v: Sodobnost. Neodvisna slovenska revija, 1940, str.
181–187, Pol leta nove gospodarske politike v Jugoslaviji.
269
Slovenec, št. 9, 24. 4. 1940, str. 4, Položaj našega kmetijstva.
PRESKRBA 105
Oblasti so se zavedale, da se določbe in predpise
lahko enostavno ignorira, zato je ministrski svet izdal
uredbo o nadziranju izvrševanja uredbe o pobijanju
draginje in brezvestne špekulacije in uredbe o kontroli
cen. Za ta nadzor so bili poleg kontrolnih organov zadol-
ženi še vsi organi občinskih upravnih oblasti, državnih
krajevnih policijskih oblasti, orožništvo, organi finančne
kontrole, trošarinski uslužbenci ter tržni nadzorniki.270
Vsem kršilcem uredbe o pobijanju draginje in brezve-
stne špekulacije ter uredbe o kontroli cen je uredba na-
menila zaporno kazen in denarno globo.
Omejitve v preskrbi
Spomladi leta 1940 so Slovencem poleg draginje ži-
vljenje grenili še hudo pomanjkanje in potrebne omeji-
tve. V tem času se je med drugim zelo povečala poraba
mesa. Znaten delež je odpadel na moške, ki so bili na
obveznih vojaških vajah271: “Konzumirali so dnevno ve-
čje količine mesa, katerega so prej mogoče trošili enkrat
na teden.”272 Meseca maja 1940 je bila tako predpisana
uredba o varčevanju z mesom. Določila je dva dneva v
tednu, torek in petek, za brezmesna dneva. Na ta dne-
va mesarji niso smeli prodajati mesa, v gostinskih lo-
kalih pa je bilo prepovedano streči mesne jedi. Oblasti
pri pisanju te uredbe niso bile povsem brezčutne, saj
je bilo v mesnicah oziroma v gostinskih lokalih meso
drobnice, perutnine in divjačine na ceniku vse dni v te-
dnu. V zvezi z določbo o brezmesnih dnevih so oblasti
naknadno sprejele celo nekaj olajšav: “Če pade cerkveni
praznik na brezmesni dan, se lahko na ta dan prodaja
in uživa meso, zato pa je potem sobota brezmesni dan.
V krajih, kjer zaradi sejma na brezmesni dan prodajajo
meso, mora potem v soboto, ponedeljek ali torek slediti
270
Sl. list, št. 40, 18. 5. 1940, str. 533–534.
271
Povečano potrošnjo mesa s strani vojske izraža tudi uredba osrednje vlade, ki je
predpisala, da smejo javne klavnice za potrebe vojske delovati kadar koli, s čimer je
revidirala uredbo o odpiranju in zapiranju klavnic iz leta 1929. V: Sl. list, št. 83, 18.
10. 1939, str. 773, Uredba o delu javnih klavnic.
272
ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen I: ponatis iz Trgovskega tovariša, 1940, št. 9/10,
str. 9, Ustalitev cen je potrebna.
106
brezmesni dan kot nadomestilo.”273 Ta olajšava je ostala
v navadi tudi med vojno.
Reakcije ljudi na to določbo so bile različne, vredni
pozornosti pa sta sledeči: “Kakor da bi zopet zašli v ono
nesrečno dobo nesposobnega eksperimentiranja, takšni
predlogi in takšne vesti se širijo v naši javnosti. Tako
je neki veleum odkril rešilno misel, da bi še mi uvedli
brezmesne dneve, ker bi potem mogli izvažati več živine.
Po tej logiki bi bilo res najbolje, da bi sploh nehali jesti
in piti, ker bi potem mogli še znatno več izvoziti vseh
mogočih pridelkov.”274 “Danes bodo seveda mnogi izmed
onih, ki vodijo našo trgovinsko politiko, dejali, da se-
daj ni drugega izhoda, kakor omejitev domače potrošnje
mesa. Mi /.../. O tem upravičeno dvomimo, toda če bi
tudi bilo tako, to one gospode nikakor ne opravičuje,
ker so več mesecev zavestno dopuščali prekomeren iz-
voz in so morali vedeti, da bo to nekega dne povzročilo
pomanjkanje živil.”275
Uvajanje vojnega gospodarstva

Kljub trudu se je v letu 1940 gospodarski položaj
nezadržno zaostroval. To je bilo nenazadnje razbrati
tudi iz poletnih demonstracij, na katerih je okoli 1000
oseb, ki so se zbrale pred ljubljansko mestno hišo, zah-
tevalo: “Dol z draginjo, dajte nam kruha”.276 Potrebna
je bila vsestranska aktivna intervencija. Pojavile so se
zamisli, da bi slovenske občine odprle aprovizacijske
prodajalne z najnujnejšimi potrebščinami. Ljubljanski
župan dr. Juro Adlešič se s temi idejami ni strinjal: “Si-
cer pa, kaj more eno mesto samo storiti napram splo-
šnemu pojavu v državi in v Evropi? /.../. Informiral sem
se pri strokovnjakih in so bili vsi mnenja, da mestna
aprovizacija pri današnjih razmerah ne bi imela nika-
kršnega pomena. Živila se morajo prosto kupovati na
trgu. Pri tem bo imela občina neprimerno večjo režijo
273
Jutro, št. 188, 14. 10. 1940, str. 5, Preložitev brezmesnih dni, ki padejo na pra-
znik ali sejemski dan.
274
Trgovski list, št. 131, 22. 11. 1939, str. 1, Brezmesni dan.
275
Nova doba, št. 17, 19. 4. 1940, str. 2, Uvedba brezmesnih dni.
276
ASCG, fond 38, f. 4, št. 16, Pov. br. 446.
PRESKRBA 107
kakor zasebni trgovci in ne bi mogla držati niti takih
cen, kot jih imajo trgovci. Vse to ne glede na okolnosti,
da nima občina niti izvežbanega personala niti prodajal-
cev niti skladišč niti prakse, kar bi vse to stalo ogromne
vsote.”277 Ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen je
na problem gledal iz širše perspektive, očitno se je za-
vedal, da je nastopil čas za uvajanje t. i. dirigiranega
gospodarstva.278 V začetku septembra 1940 je v Ljublja-
no povabil Franceta Snoja in mu zaupal organizacijo
prehrane v Sloveniji. Zaradi potrebe po omejitvi porabe
življenjskih potrebščin, potrebe po stabilizaciji cen z do-
ločitvijo maksimalnih višin ter seveda bojazni, da se bo
gospodarski položaj še slabšal, se je oktobra istega leta
Snoj odločil za ustanovitev osrednjega prehranjevalnega
zavoda za Slovenijo. Ban Natlačen je tako izdal odredbo
o ustanovitvi Banovinskega prehranjevalnega zavoda za
Slovenijo v Ljubljani, ki se je krajše imenoval Prevod.
Od njegove ustanovitve 5. oktobra 1940 ga je do aprila
1941vodil sam France Snoj.279
Z ustanovitvijo zavoda se je opustilo načelo popol-
ne svobode gospodarskega udejstvovanja in bilo uve-
deno “uravnavano” gospodarstvo. Naloga zavoda je bila
skrb za enotno organizacijo in izvedbo poslov za pre-
skrbo prebivalstva z življenjskimi potrebščinami. V tej
grobi shemi opisa del in nalog so se skrivale tudi dru-
ge dolžnosti: vodenje evidenc zalog, nabava in nadzira-
nje razdeljevanja blaga, splošna kontrola racioniranja.
Prevod je moral skrbno zasledovati gibanje cen in delo
prodajalcev, bil je tudi borec proti črni borzi. Njegovi
uslužbenci so se strinjali: “Črna borza podpira samo
bogataše, verižnike in sleparje! /.../ Prevod pa skrbi
za ves narod!”280 Zavod je moral tudi organizirati in iz-
vajati preskrbovalne akcije za obnovo rezerv živil glede
na zahteve uredbe o rezervi hrane. Zaradi vsega tega je
kasneje, ko se je vojna začela tudi na slovenskih tleh,
277
Jutro, št. 220, 20. 9. 1940, str. 7, O prehrani ljubljanskega prebivalstva.
278
O dirigiranem gospodarstvu: Gosar, Andrej: Gospodarstvo po načrtu, njegove
naloge in problemi. Zbirka študij št. 1. Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani,
Ljubljana 1938.
279
ARS, AS 1931, šk. 570, XXVIII (1–4), 12730–12750, II 40954. O Prevodu tudi:
Himmelreich: Namesto žemlje, str. 155sl.
280
MNZS, a. š. 84, ovoj Socialna pomoč: znamke Prevoda.
108
Prevod v zvezi s preskrbo prebivalcev odigral pomemb-
no vlogo.
Kljub optimističnim novicam v dnevnem časopisju
je tako postalo dirigirano gospodarstvo stvarnost že ko-
nec leta 1940. Prvi ukrepi so se nanašali na pšenico, saj
se je zaradi slabe letine (v Jugoslaviji je bilo pridelanih
kar 100.000 vagonov pšenice manj kakor leto prej) moč-
no povečalo povpraševanje po njej. Oblasti so z odredbo
skušale uravnavati promet s pšenico in koruzo, določile
so njune najvišje cene pri producentu, zahtevale so po-
pis vseh zalog, uvedle pa so tudi prisilni odkup v korist
glavnih preskrbovalnih ustanov.281 Za izdelovanje kruha
so dovolile uporabljati le 70% enotne pšenične moke,
ostalih 30% se je moralo nadomestiti s koruzno prese-
jano moko.282
Uvedba živilskih nakaznic

Kmalu je sledila sprememba na slabše: “Veselju in
brezbrižnosti, katero je ustvarilo družabno razpoloženje
Silvestrove noči, je sledila trpka resničnost časa, v ka-
terem smo živeli.”283 Že prvi dan leta 1941 je prinesel
nove ukrepe. Ban Dravske banovine je izdal predpis, ki
je veleval peko še skromnejšega, t. i. enotnega oziroma
ljudskega kruha. Kruh je moral biti narejen iz 40% eno-
tne presejane pšenične moke ter iz 60% koruzne.284 Peki
so zagotavljali, da bo enoten kruh zelo okusen. Podoben
naj bi bil pol-belemu kruhu, vendar za odtenek temnej-
ši.285 Bel kruh in bele žemljice so tako več let živeli le v
spominih.
V istem času so oblasti začele razmišljati o uved-
bi živilskih nakaznic: “Živilska nakaznica je potrebna
vedno, ko postane svobodna prehrana iz tega ali one-
ga vzroka nezanesljiva. Zagotovi in prepreči nepotrebno
281
ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 51–52.
282
Sl. list, 14. 12. 1940, št. 100, str. 1021 in 1022.
283
Pavlin: Ljubljana 1941, str. 16.
284
ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34. Gl. tudi: Trgo-
vski list, št. 1, 1. 1. 1941, str. 8: Nove določbe o peki in kruhu.
285
Domovina, št. 36, 5. 9. 1940, str. 2, Peki pravijo, da bo enotni kruh zelo oku-
sen.
PRESKRBA 109
in neprijetno čakanje v dolgih vrstah pred trgovinami
ter nesocialno kopičenje nujnih prehranjevalnih sred-
stev.”286 O uvedbi nakaznic so razmišljali predvsem v
zvezi s pšenico in pšenično moko. Uvoz pšenice in pše-
nične moke, ki je bil od decembra 1940 do srede janu-
arja 1941 oslabljen, je po 20. januarju 1941 začasno
povsem izostal. Nadaljnje možnosti uvoza pšenice iz tu-
jine in predvsem “slovenske žitnice” Vojvodine so posta-
le uganka.287 Po evidencah je imela banovina prvi dan
leta 1941 v zalogi le 1.100 vagonov pšenice,288 zato je
ban izdal odredbo o oskrbovanju s pšenico in pšenično
moko. Ta je pomenila prvi korak k racioniranju prodaje
pšenične moke.289 20. januarja 1941 je banska uprava
izdala uredbo o nakaznicah za moko in kruh in s 1.
februarjem 1941 so bile v Dravski banovini kot prvi ba-
novini takratne Jugoslavije uvedene karte oziroma na-
kaznice za kruh in moko. V kategorijo kruha in moke so
spadale še testenine in drugi izdelki iz pšenice in ržene
moke. Vsa ta živila se je smelo prodajati samo na ura-
dne nakaznice. Do živilskih kart so imele pravico osebe
brez zemlje oziroma osebe, ki so imele v lasti le toliko
zemlje, da zanjo niso bile obvezane plačevati državnega
zemljiškega davka. Odraslim so vsak mesec pripadali 4
kg pšenične moke, otrokom pa 2 kg (do 6 let) oziroma 3
kg (od 6 do 14 let). Delavci, ki so opravljali težka fizična
dela, so bili deležni 5 kg moke.290 V uporabi so bile tudi
286
Vodnikova pratika 1944. Ljubljana 1944, str. 48, Zgodovina živilskih nakaznic.
O živilskih nakaznicah v Ljubljani med prvo svetovno vojno: Slovenski dom, št. 179,
6. 8. 1941, str. 3, Živilske nakaznice v letih 1914–1918.
287
Trgovski list, št. 9, 22. 1. 1941, str. 1, Preskrba Slovenije z živili.
288
ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34. Iz slednjega
zapisnika je razviden račun, ki dokazuje, da je Slovenija mesečno potrebovala 600
vagonov pšenične moke, za prvih sedem mesecev torej 4200 vagonov. Oblasti so
upale, da jim bo kljub moteni trgovini k že omenjeni rezervi uspelo prišteli še 1000
uvoženih vagonov pšenice. To bi pomenilo 2100 vagonov pšenice ali 1680 vagonov
pšenične moke, kakor koli – le 40% potrebnih količin.
289
Zgolj kot zanimivost naj navedem, da so po določilu, ki ga je izdal banovinski
prehranjevalni zavod v Ljubljani (18. 2. 1941), smeli mlinarji iz pšenice mleti tudi
čisto belo moko, ki so jo uporabljali za hostije. V: Ljubljanski škofijski list, št. 2–3,
8. 3. 1941, str. 31, Razne objave.
290
Nakaznica za odraslo osebo je določala en kilogram moke oziroma testenin ali
3,33 kg enotnega kruha na teden. Mesečna količina je torej znašala za odraslo
osebo 4 kg pšenične moke ali 13,32 kg kruha. Otroci, mlajši od 6 let, so na svoje
nakaznice prejeli mesečno 2 kg moke ali 6,66 kg kruha, otroci stari od 6 do 14 let pa
so na svoje nakaznice prejeli 3 kg moke ali 10 kg kruha. Fizični delavci so prejemali
dodatek v višini enega kilograma moke ali 3,33 kg kruha na mesec, v: Trgovski list,
110
krušne nakaznice za tujce, ki pa so jih izdajali za vsak
dan posebej.291
Dan pred uvedbo nakaznic, 31. januarja 1941, je
Ljubljančan zapisal v svoj dnevnik: “Danes ni le zadnji
dan meseca, temveč tudi zadnji dan, ko si lahko naba-
vimo kruh brez krušnih kart. Ljudje so navalili na pe-
karne. Gospodinje so živčne in zbegane: gnetejo se pred
prodajalnami kruha, kakor da bi bila povečana količina
kupljenega kruha dalj časa sveža.”292 Ljudje so se “poča-
si privadili oziroma so se morali privaditi na nakaznice
za kruh in moko in na količino živil, ki jih nudijo te na-
kaznice. Težko pa se je privaditi na koruzni kruh: zunaj
trda skorja, znotraj je koruzni kruh vlažen. Ta pekarski
proizvod je podoben pečeni polenti v obliki kruha.”293
Kruh kljub predhodnim zagotovilom pekov očitno ni bil
dober: “Kruh ni več kruh, na katerega smo bili navajeni.
Ljubljančani se upravičeno pritožujejo nad kakovostjo
enotnega kruha, /.../. Pravijo, da je kakor beton in da
razpada. Po kakovosti se zelo malo razlikuje od koruznih
hlebčkov, katerim pravijo ljudje ‘pečena polenta’”. S tem
se je strinjalo več potrošnikov: “...ampak kruh, /.../,
ta je bil zanič. Kot razkuhana moka, popečena koruza.
Hlebček se je razlomil po brazdi. In ko si ga prinesel do-
mov, so v cekarju ostale same grude lepljive polente.”294
Nekateri so ga primerjali kar z navadnim blatom.295
Ob uvedbi krušnih kart so se morali potrošniki od-
ločiti, ali bodo kupovali moko in kruh pekli sami ali bo-
do kruh kupovali pri pekih. Proizvodnja kruha v pekar-
nah je v mestu padla kar za 75%. Iz tega podatka se da
sklepati, da so ljudje v večini kupovali moko in si kruh
zamesili sami.296
št. 1, 1. 1. 1941, str. 8, Banova odredba o prodaji moke. O tem tudi: Himmelreich:
Namesto žemlje, str. 146sl.
291
Sl. list, št. 7, 22. 1. 1941, str. 58–59, Naredba, s katero se uvajajo uradne naka-
znice za kruh ali moko.
292
293
Prav tam, str. 27.
294
295
Mihelič: April, str. 18.
296
Himmelreich: Namesto žemlje, str. 147.
PRESKRBA 111
Preskrba Slovenije zagotovljena?
Tik pred napadom sil Osi na Jugoslavijo je predse-
dnik Prevoda Franc Snoj zagotavljal, da ima Slovenija
za primer vojne velike zaloge živil, od riža do fižola in
masti.297 Tudi preskrba s sladkorjem se mu ni zdela kri-
tična. Slovenija je po napovedih trgovcev in železnic po-
trebovala 915 vagonov sladkorja, saj je mesečna poraba
tega živila znašala 102 vagona.298 To količino pa naj bi
po vseh zagotovilih Prevod tudi dobil. Mesečna potro-
šnja jedilnega olja v Sloveniji je znašala 17–18 vagonov.
To količino je Zagreb Prevodu zagotavljal tudi za vna-
prej. Prevod je na Hrvaškem nabavil tudi 230 vagonov
bučnih koščic, saj je računal na povečano proizvodnjo
bučnega olja. V začetku leta 1941 je bil med državo in
veletrgovci dosežen sporazum, s katerim so se trgovci
obvezali, da bodo preskrbeli 10 vagonov masti, Prevod
pa jih je kupil 15. Preskrba Slovenije z mastjo naj bi bila
tako vsaj delno zagotovljena,299 saj Slovenci v letih pred
vojno tega živila niso porabili več kot 120 vagonov na le-
to.300 Prevod je zagotavljal, da je več kakor 100% pokrita
tudi potreba po soli, iz Italije je namreč prispela večja
pošiljka te kloridne snovi. Oblasti so vedele, da je veli-
ko soli tudi v privatnih zalogah. V obdobju neposredno
pred začetkom druge svetovne vojne so ljudje na sloven-
skih tleh pokupili 212 vagonov soli več kot običajno.301
Konec januarja 1941 je bilo ustanovljeno Ministr-
stvo za prehrano in preskrbo. V njegovo pristojnost je
na prvem mestu spadala skrb za oskrbo prebivalstva
s hrano in drugimi življenjskimi potrebščinami. To mi-
nistrstvo je bilo pooblaščeno za izdajanje ukrepov za
ustvarjanje zalog in rezerv v državi in za kontrolo cen
ter zatiranje špekulacije. V to novoustanovljeno mini-
strstvo je iz kmetijskega ministrstva prešla Direkcija za
proučevanje in organizacijo kmetijstva zaradi prehrane,
297
Slovenec, 13. 3. 1941, št. 60, str. 7, Za preskrbo Ljubljane s prehrano in kuri-
vom.
298
Poraba sladkorja se je v letih 1940/1941 povečala, leta 1939 so Slovenci potro-
šili povprečno le 97 vagonov sladkorja na mesec, v: ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII.
zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34.
299
Trgovski list, št. 9, 22. 1. 1941, str. 1 in 2, Preskrba Slovenije z živili.
300
ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34.
301
Prav tam.
112
iz sestave trgovinskega ministrstva pa urad za kontro-
lo cen in centrala za kurivo.302 Glede na to, da so bile
praktično vse obljube o zadostnih zalogah prehrambe-
nih pridelkov in izdelkov že izrečene, racioniranje naj-
nujnejših jestvin v teku, prebivalstvo pa še zdaleč ne
zavarovano pred visokimi in še naraščajočimi cenami,
je novoustanovljeno ministrstvo marca 1941 kot zadnji
državni organ pred izbruhom vojne na naših tleh pose-
gel v gospodarstvo. Izdalo je odredbo o cenah. Ta je pre-
povedala kakršno koli zvišanje cen v notranjem prome-
tu do avgusta 1941. Kaotične razmere ob začetku vojne
pričajo, da se teh načel v praksi ni upoštevalo.
Ljubljana v luči preskrbe in potrošnje v letih

1939 in 1940
V Ljubljani je za preskrbo prebivalstva poleg Prevo-
da pod njegovim okriljem kot njegova izpostava od vsega
začetka deloval Preskrbovalni urad mestne občine lju-
bljanske oziroma Mestni preskrbovalni urad. Deloval je
kot preskrbovalna oblast prve stopnje. V začetku je bil
zadolžen za prevzem blaga, delil je živilske nakaznice,
skrbel za izdajo oblačilnih in bolniških nakaznic, prav
tako za nakazovanje kuriva in petroleja, nakazoval je
blago gostinskim obratom, izdajal je nakazila “zavodar-
jem” (dijakom, ki so bivali v zavodih), šolskim kuhinjam
itd., delil je knjižice za meso. Mestni preskrbovalni urad
je skrbel tudi za nakazovanje moke, riža, testenin ter
maščob, sladkorja, mila in ostalih racioniranih živil ter
za vodstvo vseh lokalnih skladišč pomembnih živil, ven-
dar le do decembra 1942, ko je to delovanje prišlo v de-
lokrog Prevoda. Pri preskrbi Ljubljančanov je sodeloval
tudi XI. zaščitni urad, ki ga je septembra 1939 ustano-
vilo mestno poglavarstvo. Urad je imel oddelek za splo-
šno in oddelek za tehnično zaščito. Vsak oddelek je imel
šest odsekov, eden izmed odsekov oddelka za splošno
302
Trgovski list, št. 8, 20. 1. 1941, str. 1, Ministrstvo za prehrano in oskrbo ustano-
vljeno; ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941.
PRESKRBA 113
zaščito je bil tudi odsek303 oziroma odbor za prehrano,
katerega prva seja je potekala 22. septembra 1939 pod
predsedstvom Josipa Bahovca.304
Mestna občina ljubljanska se je očitno zavedala re-
snosti položaja. Uredbo o rezervah hrane je vzela ze-
lo dobesedno in zaprosila za kratkoročni 5 milijonski
menični kredit pri Mestni hranilnici ljubljanski,305 pri
Državni hipotekarni banki pa je zaprosila za 20 milijo-
nov.306 Cena približne zaloge živil, s katerimi bi morala
razpolagati, je namreč znašala slabih 17 milijonov din,
dodatna 2 milijona pa bi bilo treba odšteti za zalogo me-
snih izdelkov ter konzerviranega sadja ter zelenjave.307
Ljubljančani v zadnjih dveh letih pred začetkom
vojne na domačih tleh, kljub moteni preskrbi in že oči-
tnemu pomanjkanju določenih živil ter kljub visokim
cenam, lakote še niso trpeli. To je razvidno iz tabele,308
ki kaže, koliko so v tem času potrošili:
leto 1939 leto 1940
klavne živine nad 350 kg žive 7047 glav 6639 glav
teže
drobnica nad 12 kg žive teže 732 glav 1799 glav309
drobnica pod 12 kg žive teže 2835 glav 3142 glav
mast 77.105 kg 72.300 kg
drobovina 10.650 kg 45.594 kg
purani 8000 kosov 4000 kosov
ribe 44.500 kg 37.900 kg
domače sadje 3,195.657 kg 1,993.398 kg
južno sadje 19.627 kg 27.517 kg
krompir, zelje, repa 6,270.000 kg 6,600.300 kg
suh fižol, grah, leča 621.000 kg 505.920 kg
žito, otrobi, krmilna moka 3,861.630 kg 3,268.469 kg
moka iz žita 10,111.776 kg 9,474.339 kg
303
Ferenc, Tone: Problem rezervne hrane za Ljubljano ob začetku 2. svetovne vojne.
V: Vilfanov zbornik, Ljubljana 1999, str. 630–631.
304
ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig, t. e. 116, a. e. 37, ovoj 56.
305
ZAL, LJU 501, t. e. 7, ovoj 58300/109, Mestna hranilnica ljubljanska.
306
ZAL, LJU 501, t. e. 7, ovoj 58300/109, št. 58.300–161/39.
307
ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig, t. e. 116, a. E. 37, ovoj 52, Pov.
Preds. No. 371/39.
308
Trgovski list, št. 13, 31. 1. 1941, str. 3, Prehrana Ljubljane v luči trošarinske
politike.
309
Zaradi uvedbe brezmesnih dni je potrošnja drobnice močno poskočila.
114
leto 1939 leto 1940
riž 468.400 kg 248.000 kg
olje 465.736 l 334.201 l
milo 398.000 kg 313.000 kg
sladkor 1,641.342 kg 1,809.994 kg
surova kava in čaj 75.359 kg 61.299 kg
pražena kava in etikiran čaj 13.826 kg 19.935 kg
sveže mleko in sir 6, 402.913 kg 6,648.000 kg
vino v sodih 4,000.000 l 4,145.580 l
vino v steklenicah 20.800 l 25.044 l
vermut, “biseri” 24.750 l 29.462 l
pivo 1,119.617 l 1,339.309 l
Preskrba s hrano med italijansko

okupacijo (april 1941–februar 1942)
Nered in pomanjkanje zalog
Tik pred zasedbo Ljubljane, 10. aprila 1941, je Pre-
vod razposlal obrazce in zahteval takojšen popis zalog
živil: “Popisati se imajo živila pri zalogah trgovcev in pro-
izvodnikov, vštevši kmetovalcev, skladišč, aprovizacij in
zadrug. Popis morajo občine izvršiti v 24 urah, sreska
načelstva in mestna poglavarstva pa imajo zbrano gra-
divo predložiti v nadaljnjih 48 urah banski upravi, od-
delku VIII.”310 Ban pa je s posebno okrožnico oznanil, da
je navijanje cen prepovedano in kaznivo. Z denarno in
zaporno kaznijo je zagrozil vsem trgovcem, ki bi blago
prodajali po cenah, ki bi bile višje od tistih, določenih
15. marca 1941.
O neredu, ki je vladal v Ljubljani v prvih dneh aprila
1941, obstaja več zapisov: “No, ljudje so že od jutranjih
ur po trgovinah in se zalagajo z vsem mogočim, /.../.
Pač pa so ljudje navalili na vojaška skladišča z živili, ki
jih je vojska zapustila. Vsepovsod je bilo srečavati vozič-
ke, cize in celo otroške vozičke, težko naložene z moko in
drugim blagom, da, pri postaji so menda plenilci skladi-
šča kar do kolen gazili po najboljši pšenični moki in se
obmetavali s stotinami jajc, ker so med njimi izbruhnili
310
ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen: Popis zalog živil, april 1941.
PRESKRBA 115
Plenjenje skladišča sladkorja za Bežigradom, 11. 4. 1941.
Foto: Miran Pavlin, MNZS
razni spori.”311 Podobno se spominja tudi nekdanji vojak

jugoslovanske kraljevske vojske: “Pričakoval sem pove-
lje, kaj in koliko moramo naložiti na vozove; mislil sem,
da bodo skladiščniki izdajali robo po spiskih, pa ni bilo
tako. Vsakdo je jemal, kar je hotel, kolikor je hotel, kar
je mislil, da se bolj splača vzeti. Pravcata zmešnjava. Ob
skladišču so stali civilisti /.../ in nas opazovali. Hitro so
ugotovili, da ni nobenega reda, pa so se pomešali med
nas, kakor da so nam prišli pomagat. Ker jim tega ni
nihče prepovedal, saj jim tudi nihče ni prepovedal vsto-
piti v skladišče, so ga začeli prazniti. Tekmovali so med
seboj, kdo bo prej in več odnesel.”312
Mestna občina ljubljanska je objavila razglas, s ka-
311
Mihelič: April, str. 151.
312
Kožuh, Jože: Domovina je ena. Ljubljana 1979, str. 8. O plenjenju tudi: Pavlin:
Ljubljana 1941, str. 92; Milač: Kdo solze naše posuši, str. 48sl.
116
terim je pozivala vse, ki so si na nepošten način prisvo-
jili kakršno koli blago, naj ga vrnejo. Vendar ta zahteva
ni padla na plodna tla. Blago, ki je ostalo na svojem
mestu, pa je v vojni psihozi kupovala večina tistih, ki
je imela denar,313 po okupaciji so ljubljanske trgovine
uspešno praznili tudi italijanski in nemški oficirji: “Za
našo okupacijo je v tem trenutku značilen naskok na
trgovine in na pošto. Po trgovinah oficirji hitijo z na-
kupovanjem dragocenih srebrnih lisic, kožuhov, blaga,
usnja in usnjenih izdelkov. /.../. Tudi trgovine s hrano
in drogerije so polne vojaških slug, ki kupujejo kavo za
svoje oficirje. Le-ti bodo kavo poslali v Italijo, kjer bo
imela trikratno ceno.”314
Kmalu se je izkazalo, da besede predsednika Prevo-
da niso držale, v prestolnici je primanjkovalo vseh vrst
živil. Po navedbah italijanskih oblasti je bilo na območju
Ljubljane in Ljubljanske pokrajine v trgovinah in skla-
diščih le toliko prehrambenih artiklov, da so zadostovali
za 15 dnevno porabo. Tudi če podatek ni resničen, je
gotovo, da so morali Italijani za preskrbo Ljubljanske
pokrajine dovažati prehrambene artikle iz drugih po-
krajin.315 Slab gospodarski položaj Slovenije je Italijane
presenetil in jim naložil kar nekaj dodatnega dela.316
Navajanje na poslovanje z Italijo

V prvih tednih vojne se je v zvezi s preskrbo na ita-
lijanskem okupacijskem področju še posebno slabo pi-
salo Ljubljančanom. Zaradi posledic vojaških operacij je
bilo mesto odrezano od pokrajine in celo od svojega za-
ledja. Prebivalci so morali do junija, ko je bil železniški
313
Za pripravo zalog hrane in drugih pomembnih življenjskih potrebščin so vsi dr-
žavni uslužbenci, ki so želeli, prejeli izplačilo mesečnih plač za dva meseca vnaprej
(maj in junij). V: ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, str. 152; ustni
vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici; Jutro, št. 87, 12. 4. 1941, str. 3, Kako je Lju-
bljana pričakala velike noči.
314
Semi, Francesco: Bojna komedija ali “osvojitev Ljubljane”. V: Tovariš, št. 19, 12.
5. 1966, str. 59.
315
ARS, AS 1790, Okrajno glavarstvo Črnomelj, f. 144, III, II. obletnica ustanovitve
Ljubljanske pokrajine; Slovenska narodna pomoč, str. 60.
316
Nič manj skrbi s preskrbo ni imela nacistična okupacijska uprava v Mariboru. O
tem: Žnidarič, Marjan: Do pekla in nazaj. Nacistična okupacija in narodnoosvobo-
dilni boj v Mariboru 1941–1945. Maribor 1997, str. 146sl.
PRESKRBA 117
Plenjenje skladišča sladkorja za Bežigradom, 11. 4. 1941.
Foto: Miran Pavlin, MNZS
promet ponovno vzpostavljen, živeti od skromnih zalog.

Ljubljana je v času pred vojno trgovsko sodelovala
največ s srednjeevropskimi državami, v glavnem Avstri-
jo, Češkoslovaško in Nemčijo, pa tudi nekaterimi zaho-
dnoevropskimi. Po okupaciji je postalo jasno, da bo mo-
rala trgovsko delovanje usmeriti na Italijo. Tega trgovci
niso bili najbolj veseli, saj je imela ljubljanska trgovina
z italijanskim trgom le redke stike. Tako ni poznala niti
italijanskega načina poslovanja niti njihovih kontrolnih
predpisov, ki jih je fašistični režim uvedel že v času pred
vojno.317 Kaj kmalu se je morala prilagoditi, saj je priho-
dnji dve leti in pol trgovsko največ poslovala z Italijo,318
317
Razvoj ljubljanske trgovine od fevdalnih dob do socializacije gospodarstva. Beo-
grad 1951, str. 46 (dalje Razvoj ljubljanske trgovine).
318
Za uvoz in izvoz je bil pristojen Urad za menjavo in valute v Ljubljani, ki je deloval
do kapitulacije Italije.
118
precej manj z Nemčijo in le za vzorec z nekaterimi dru-
gimi državami (Romunijo, Hrvaško, Srbijo).319 Nek sati-
ričen list iz časa italijanske okupacije je zabeležil, da je
Ljubljana izvažala dinarje, tobak in čevlje, uvažala pa
svinje in zastave.320
Uvedba lire
Še konec aprila 1941 je bilo v javnih občilih sporo-
čeno, da so bankovci Narodne banke po 50 dinarjev, ki
imajo datum 1. december 1931, bankovci po 20 din z
datumom 6. september 1936 in bankovci po 10 din, z
datumom 22. september 1939, zakonito plačilno sred-
stvo.321 Italijanski okupator se je podvizal in kmalu kot
edino veljavno plačilno sredstvo uvedel liro, saj je hotel
Ljubljansko pokrajino najhitreje in temeljito vključil v
svoj gospodarski sistem.322 2. junija 1941 je bila obja-
vljena kraljeva odredba kraljevine Italije, ki je določala,
da bo od 17. junija 1941 v Ljubljanski pokrajini edino
zakonito plačilno sredstvo italijanska lira. V začetku je
veljalo razmerje 100 dinarjev za 30 italijanskih lir, po
uvedbi civilne uprave se je tečaj dinarja zvišal od 30 lir
na 38 lir za 100 din.323 Po nekaterih podatkih je bila ta
menjava za 15% oziroma 22% v škodo dinarja.324 Di-
narje so smeli prebivalci zamenjati v lire v času od 19.
do 26. junija 1941 v posebnih poslovalnicah “Banca di
Italia”. Ob tem so morali priložiti prošnjo z navedenim
imenom in priimkom prosilca, imenom njegovega očeta,
319
ARS, AS 207, Urad za menjavo in valute v Ljubljani (dalje AS 207), f. 1, št. 1982
(Ufficio Regionale per assicurazioni operaie): Pregled zunanje trgovine za mesec ju-
nij 1941.
320
ARS, AS 1902, Zbirka tiskov nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja in tiskov
politične sredine (dalje AS 1902), šk. 21, ovoj 1a: Pogovori z Italijani, št. 1a.
321
Trgovski list, št. 41, 19. 4. 1941, str. 1, Bankovci po 10, 20 in 50 din zakonito
plačilno sredstvo.
322
Lazarević, Žarko: Menjava dinarjev za okupatorske valute. V: Slovenska kronika
XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 16.
323
Med drugim gl. tudi: Razvoj ljubljanske trgovine, str. 47, Narodni gospodar. Gla-
silo zadružne zveze v Ljubljani, 15. 7. 1941, št. 7, str. 69 in ARS, AS 1625, Poobla-
ščenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva (urad Maribor), t. e. 4, izrezek
članka iz Berliner Börsen Zeitung, 20. 6. 1941.
324
Ferenc, Tone: Gospodarstvo pod okupacijo. Italijansko zasedbeno območje. V:
Slovenska novejša zgodovina, I. del. Ljubljana 2005, str. 600 (dalje Ferenc: Gospo-
darstvo pod okupacijo).
PRESKRBA 119
bivališče in poklic. Navesti so morali tudi podatek, koli-
ko bankovcev in koliko denarja so želeli zamenjati. Me-
njava je bila dovoljena le osebam, ki so stalno bivale na
priključenem italijanskem okupacijskem področju.325
V Ljubljani so delovale tri menjalne komisije. Poslova-
le so na finančnem ravnateljstvu, na davčni upravi in
na finančnem oddelku. Komisijo so sestavljali po trije
uradniki, ki jih je zbrala Banka Italija. Pregledovali so
dinarje in izplačevali lire, ki so jih v Ljubljano pripeljali
s tovornjaki v pločevinastih zabojih. Menjavo so začeli
z večjim denarjem. Prve dni so menjali tisoč dinarske
bankovce, končali so s kovanci.326
Menjava dinarjev v lire ni potekala gladko: “Deorga-
nizacija, da je joj! Včeraj so se tepli za prijavnice na fi-
nančni direkciji. Danes že ob sedmih tam, a že tisoč lju-
di. /.../. Na vrsti so oni, ki so včeraj dobili številke,”327 je
pa vsekakor razgibala ljubljansko življenje: “Zamenjava
denarja je razgibala ljubljansko življenje ter je potisnila
za nekaj dni v pozabo vse druge dogodke in skrbi. Prvo
vprašanje je povsod pri vsakem srečanju: ‘Kdaj greš me-
njat denar?’”328 Podobnih pogovorov pa se niso udeležili
vsi Ljubljančani, saj je v mestu veliko denarja ostalo
nezamenjanega.329
Pokrajinski prehranjevalni zavod in Mestni

preskrbovalni urad
Po oblikovanju Ljubljanske pokrajine se je okupa-
tor lotil tudi urejanja gospodarskih zadev. Visoki komi-
sar za Ljubljansko pokrajino je dovolil nadaljnje delova-
nje oddelka za trgovino, obrt in industrijo bivše banske
uprave, kmalu pa je ustanovil tudi svoj urad za gospo-
darske zadeve, v katerem so delovali italijanski uradni-
ki. Še v letu 1942 je delovala Zbornica za trgovino in
325
Trgovski list, št. 66, 18. 6. 1941, str. 1, Zamenjava dinarjev v italijanske lire.
326
Slovenski dom, št. 48, 1. 7. 1941, str. 2, Zamenjava dinarjev v lire končana.
327
Šnuderl: Dnevnik, str. 101.
328
Slovenec, št. 143, 20. 6. 1941, str. 3, Prvi dan zamenjave denarja v Ljubljani.
329
Guštin, Damijan: Finančni viri in denarništvo narodnoosvobodilnega gibanja
na Slovenskem 1941–1945. V: Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem.
Posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije. Ljubljana 1987, str.
86.
120
Vrste ob zamenjavi dinarjev v lire, junij 1941. Foto: Jakob
Prešeren, MNZS
industrijo (področje obrti je bilo iz zbornice izločeno še

pred okupacijo), njeno delovanje pa je bilo najprej ome-
jeno le na tehnično pomoč novoustanovljenemu italijan-
skemu uradu, kasneje pa je bila vključena v Pokrajin-
ski svet za korporacije. Po ustanovitvi treh pokrajinskih
zvez – za delavce, delodajalce in za svobodne poklice
ter umetnike – in nekaterih združenj za nameščence,
je visoki komisar 2. maja 1942 ustanovil še Pokrajin-
ski svet (za) korporacij(e).330 Na čelo vseh gospodarskih
organizacij je postavil komisarje in italijanske eksperte.
Njihova naloga je bila preusmeriti ustroj in delovanje
po načelih korporativne organizacije gospodarstva, ki je
bila razvita v Italiji.331 Pri tem je visoki komisar Emilio
330
Ferenc: Gospodarstvo pod okupacijo, str. 598. Podrobneje o tem: Slovenčev kole-
dar 1943, str. 92–93, Sindikalno-korporativna ureditev v Ljubljanski pokrajini.
331
V upanju na čim višjo produkcijo so se zavzemali za uvedbo korporativnih gospo-
darskih organizacij, ki bi temeljile na skupnem delovanju delodajalcev in delojemal-
cev. O tem: Šorn, Mojca: Idejni in politični nazori Rupnikovega kroga. V: Prispevki
za novejšo zgodovino, 2003, št. 1, str. 72. O sindikalno-korporativni ureditvi v Lju-
bljanski pokrajini: Slovenčev koledar 1943, str. 92sl.
PRESKRBA 121
Grazioli dovolil nadaljnji obstoj in delovanje Prevoda, ki
pa se ni več imenoval Banovinski prehranjevalni zavod
temveč Pokrajinski prehranjevalni zavod.332 Tudi Prevo-
du so bili dodeljeni italijanski častniki, ki so sodelovali
z uslužbenci zavoda, v končni fazi pa odločali o vseh
pomembnejših vprašanjih.333 Na čelu Pokrajinskega
prehranjevalnega zavoda je bil italijanski podpolkov-
nik Carl Strada.334 Prevodove naloge so bile iste kot ob
ustanovitvi, preučevanje potreb prebivalstva in izpelja-
va pravilne preskrbe prebivalstva s hrano, kurivom in
razsvetljavo.335 Z okrožnico, spisano v Rimu februarja
1942, je bil spremenjen le ustroj Prevoda. Zavod je bil
zaradi lažjega delovanja razdeljen na odseke za splošne
zadeve (uprava, osebje, ekonomat, blagajna, nadzor nad
nižjimi organi oziroma krajevnimi izpostavami/uradi
prehranjevalnega zavoda), prevoze (železnica, ladje, av-
tomobili, vprežna živina), statistiko, racionizacijo, cene,
žita in žitne proizvode, olje in hranilne maščobe, meso
in jajca, mleko in sir, krmila, konzervirane izdelke, ko-
lonialno blago.336
332
V času italijanske okupacije se je imenoval tudi Prehranjevalni zavod Visokega
komisarja za Ljubljansko pokrajino.
333
Ferenc: Fašisti, str. 33.
334
Prav tam, str. 72.
335
V Italiji je področje preskrbe spadalo v pristojnost Ministrstva za poljedelstvo in
gozdove, ravnateljstvo za prehrano.
336
ARS, AS 1897, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Sekretariat, 1943–1945 (dalje
AS 1897), f. 93, II, 97766, št. 1213/1, 9. 2. 1942. Poleti 1943 je v sestavi Prevoda
prišlo do novih sprememb, urad je bil sestavljen iz:
- I. oddelka, ki je bil razdeljen na tri odseke. Prvi odsek, ki so ga tvorili italijanski
uslužbenci, je skrbel za splošne zadeve, prav tako drugi odsek, ki je bil sesta-
vljen iz slovenskega osebja. Tretji odsek se je ukvarjal s pravnimi zadevami.
- II. oddelka, ki se je ukvarjal z nakaznicami. Prvi odsek je skrbel za razdeljevanje
živilskih nakaznic in bonov, drugi odsek je pregledoval živilske odrezke za Lju-
bljano in Ljubljansko pokrajino. Tretji odsek je skrbel za splošno kontrolo.
- III. oddelka, ki se je ukvarjal s trgovskimi zadevami. Prvi odsek se je ukvarjal s
splošnimi trgovskimi zadevami, drugi odsek je skrbel za skladišča, tretji pa za
razdeljevanje osnovnih potrebščin v Ljubljani.
- IV. oddelka, ki je skrbel za poljske pridelke in živinorejo. Prvi odsek se je osredo-
točil na živinorejo in meso, drugi odsek se je ukvarjal s krmili, tretji s preskrbo
mleka in mlečnih izdelkov, četrti odsek se je usmeril v zbiranje poljskih pridel-
kov, zadnji pa je skrbel za sadje, zelenjavo in vino.
- V. oddelka, ki je vodil knjigovodstvo, blagajno in ekonomat.
Vseh nameščencev Prevoda je bilo 1. 9. 1943 211, od tega 184 pogodbenih ura-
dnikov in uradnic, 10 dnevničarjev – uradnikov in uradnic, 8 služiteljev, 3 šoferji,
6 snažilk, prišteti je treba še 39 delavcev v skladiščih. Točno leto kasneje je bilo v
Prevodu zaposlenih 255 oseb, od tega 196 uradnikov in uradnic, 9 dnevničarjev
– uradnikov in uradnic, 7 služiteljev, 4 šoferji, 7 snažilk, 2 nočna čuvaja. V skladi-
ščih pa je delalo 54 delavcev, v: ARS, AS 1897, f. 93, II, II 0238721.
122
Pod okriljem Pokrajinskega prehranjevalnega za-
voda je naprej deloval tudi Mestni preskrbovalni urad
(Ljubljana),337 ki je v sestavi mestnega poglavarstva Lju-
bljana do maja 1945 skrbel za preskrbo Ljubljančanov.
Imel je svoj protokol in registraturo, razdeljen je bil na
sledeče odseke in referate:
– blagovni odsek, ki je prevzemal blago in likvidiral
njegove račune ter nadziral skladišča,
– odsek za delitev živilskih nakaznic,
– oblačilni odsek, ki je skrbel za izdajo oblačilnih na-
kaznic,
– bolniški odsek, ki je izdajal bolniška nakazila,
– odsek za kurivo,
– računovodstvi,
– referat za nakazovanje blaga restavracijam,
– poseben referat za izdajanje nakazil zavodarjem,
šolskim kuhinjam, organom javne varnosti, konzu-
latom, poklicnim gasilcem, krvodajalcem,
– referat za meso, ki je potrošnikom delil posebne
knjižice, s katerimi so pri mesarju lahko kupili me-
so,
– referat za petrolej.338
337
Mestni preskrbovalni urad je zaposloval več kot 150 oseb in verjetno so bile vse
precej delavne, saj podatki kažejo, da je urad npr. leta 1942 napisal 1,140.409
osnovnih živilskih nakaznic, 137.597 nakaznic za dodatke ročnim delavcem, 77.024
nakaznic za dodatke fizičnim delavcem in 536 nakaznic za dodatke težakom, raz-
deljenih je bilo 125.558 dodatkov sladkorja za otroke, 3.695 dodatkov za A mladin-
sko karto, 6.505 za B mladinsko karto in 11.972 za C mladinsko karto ter 80.816
nakaznic za krompir. Skupaj torej 1,584.112 živilskih nakaznic. Od 1. 11. 1942 do
31. 12. 1943 je urad razdelil 82.977 oblačilnih kart, 3.060 nakazil za zavode, 4.963
posebnih nakazil, 3.225 nakaznic za petrolej, 16.375 nakaznic za kurivo, 16.907
nakazil za bolnike in 2.575 nakazil za meso. V: Jutro, št. 11, 15. 1. 1943, str. 2,
Obsežno delo ljubljanskega mestnega preskrbovalnega urada.
338
ZAL, LJU 490, Mesto Ljubljana, Predsedstvena registratura, Reg. II (dalje LJU
490), f. 52, ovoj 1, Zapisnik I. seje uprave Preskrbovalnega odbora mestne občine
ljubljanske, 7. 1. 1943. Do 16. 12. 1942 sta obstajala tudi odsek za nakazovanje
moke, riža in testenin ter odsek za nakazovanje maščob, sladkorja, mila in ostalih
racioniranih živil. Oba je prevzel Prevod, hkrati pa tudi vsa skladišča racioniranih
živil.
PRESKRBA 123
Racioniranje živil
Kruh in moka
Prva dva meseca okupacije sta bila, predvsem kar

se tiče preskrbe s kruhom, kritična: “Povpraševanje po
kruhu je bilo v tistem času zelo veliko, njegova kakovost
pa zelo slaba; krajevna pekarna se je odprla vsak dan
ob sedmih in to samo za kratek čas. Za hlebec kruha
smo morali v vrsto že ob petih zjutraj.”339 Kritičen polo-
žaj v zvezi s preskrbo s kruhom je razbrati tudi iz ogla-
sov posameznih gostiln, ki so svoje goste svarile pred
nepopolno gostinsko ponudbo: “Gostilni v Zgornjem in
Spodnjem Rožniku prosita cenjene goste, da naj prine-
sejo kruh s seboj”.340 Konec meseca maja 1941 pa je
prišlo v Ljubljani do dodatnega vznemirjenja. Italijan-
ska civilna uprava namreč še vedno ni razdelila naka-
znic za kruh.341 Visoki komisar je obljubil, da bodo pra-
zna skladišča mestnega preskrbovalnega urada kmalu
napolnjena z italijanskim blagom in da bo posameznik
namesto 4 kg moke na mesec prejel kar 8 kg, pekel pa
naj bi se tudi izvrsten kruh.342 Italijanska uprava je gle-
de peke kruha dejansko določila nove predpise: peki so
smeli kruh izdelovati iz moke, ki je bila v razmerju 30%
koruzne in 70% pšenične ali ržene moke.343 Prepovedano
je bilo izdelovanje kruha iz same pšenične moke, prav
tako je bilo prepovedano izdelovanje kruha s primesjo
jajc, sladkorja, mleka, olja, masla ali masti. Kmalu je
bila prepovedana izdelava in prodaja piškotov in slašči-
čarskih izdelkov, ki so bili pripravljeni iz žitne moke, z
maščobami in jajci ter smetano.
Več od obljub je okupacijska oblast pokazala junija
1941, ko je racionirala krušno moko, testenine in riž.
Posamezniku je bilo mesečno dodeljenih 1 kg riža in 7,5
kg kruha ali 6 kg krušne moke po izbiri.344 Živilske naka-
339
Milač: Kdo solze naše posuši, str. 55sl.
340
Pavlin: Ljubljana, str. 136.
341
342
Slovenski narod, št. 102, 5. 5. 1941, str. 2, Preskrba Ljubljane s kruhom.
343
Na Spodnjem Štajerskem je bil delež koruzne moke pri enotnem kruhu le 20%.
V: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 189.
344
Najvažnejši predpisi o prehrani v Ljubljanski pokrajini. Pokrajinski prehranje-
valni zavod. Ljubljana 1942, str. 41, Racioniranje kruha, krušne moke, testenin in
124
znice so bile do oktobra 1941 za vse Ljubljančane enotne
– rumene barve. Od takrat dalje so bile rumene barve le
navadne živilske nakaznice za osebe, ki niso opravljale
fizičnega dela, nakaznice za osebe, ki so se ukvarjale z
ročnim delom so bile od jeseni 1941 rdeče barve, naka-
znice za fizične delavce pa so bile zelene barve. Zaradi
lažjega nadzorovanja so bile živilske karte vseh ostalih
občin Ljubljanske pokrajine svetlo modre barve. S temi
nakaznicami ni bilo moč nakupovati pri ljubljanskih tr-
govcih, Ljubljančani pa niso mogli kupovati na deželi.
Edino gostinski lokali po vsej Ljubljanski pokrajini so
smeli sprejemati odrezke kart ne glede na barvo.345
Maščobe in sladkor
Po okupaciji so se pokazale motnje v preskrbi z ma-

ščobami, kar je uvidel tudi sosvet z visokim komisarjem
na čelu. Sestal se je sicer le petkrat, vendar je na svojih
sejah obravnaval tudi vprašanja v zvezi s preskrbo in
oblikoval odloke o normalizaciji le te. Na četrti seji se je
poglobil v preskrbo z maščobami in ugotovil, da bo 18
vagonov maščob zaloge za prebivalce Ljubljanske po-
krajine verjetno zadoščalo le za nekaj mesecev. Člani
sosveta so se strinjali, da bi lahko vsaj nekajmesečno
potrebo po maščobah krili iz domačih zalog. Pri tem so
računali, da se bodo kmetje usmerili na vzrejo prašičev,
težkih nad 140 kg. Vse živali, ki bi te teže ne dosegle,
bi bili kmetje dolžni oddati zavodom, ki bi poskrbeli za
pujse in mast. Zastavljenih ciljev niso začeli niti uresni-
čevati, ko je bila stiska že tako huda, da je sredi julija
1941 sledilo racioniranje jedilnih tolšč: masti, slanine,
olja in surovega masla. Posameznik je na mesec lahko
kupil 200 g masti, 100 g slanine in 100 g jedilnega olja.
Istočasno je bilo tudi določeno, da sme posameznik na
mesec kupiti le 0,7 kg sladkorja.
riža. Na Spodnjem Štajerskem so osebe nad 10 letom starosti prejele tedensko 2,25
kg enotnega kruha. Konec leta 1941 je spremembo pri delitvi predstavljala nova
starostna skupina (od 10 do 20 let). Ta je prejemala največ kruha, 10,4 kg mesečno.
V: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 189 in 199.
345
Sl. list, št. 29, 18. 6. 1941, str. 383, Naredbe Visokega komisarja za Ljubljansko
pokrajino.
PRESKRBA 125
Meso
Problem preskrbe z mesom je ostal stvarnost tudi

po okupaciji. Mesarji so se pritoževali nad določbo, ki
je prepovedovala dvig cen in tožili, da mesa po starih
cenah ne morejo več prodajati, ker jim je enostavno pri-
manjkovalo denarja za nakup živine. Meso je zato mno-
go kje zginilo s pultov: “Zadnje čase je naprodaj zelo ma-
lo svežega mesa, kakor da so vsak dan v veljavi predpisi
o brezmesnih dneh.”346 Tako je bila poleti 1941 omejena
tudi potrošnja mesa. Ljubljančani so morali meso kupo-
vati pri točno določenih mesarjih. Ti so morali za svoje
stranke preskrbeli knjižice, v katere so vpisovali količi-
no mesa in datum prodaje. Brez teh knjižic nakup mesa
ni bil mogoč.347 Visoki komisar je izdal tudi predpise o
klanju živine ter določil delež za njeno obvezno oddajo,
avgusta 1941 pa je sledila uvedba “mesnih dni”. Goveje
meso so mesarji prodajali ob sobotah, nedeljah in pone-
deljkih, ob torkih so prodajali svinjino, ovčetino in konj-
sko meso, ob torkih, sredah in četrtkih gnjati, tlačenke
ipd., vse dni v tednu pa so smeli prodajati drobovje, div-
jačino in kunčje meso. Ta razpored se je z marcem 1943
nekoliko spremenil,348 saj so mesarji meso prodajali le
takrat, kadar so ga dobili.
Nove določbe so se zrcalile tudi v ponudbi gostin-
skih lokalov. Dnevni jedilnik je ponujal le meso, ki je
smelo tisti dan ležati na pultu. V gostilnah so bili obedi s
stalno ceno določeni že vnaprej: juha, glavna jed, sadje.
Glavna jed je bila sestavljena iz priloge in mesa ali ribe
ali jajc ali narezka. Mesni obrok brez kosti ni smel biti
težji od 100 g, s kostmi pa ne težji od 150 g. Namesto
klasičnega obroka si je gost lahko privoščil sirovo plo-
ščo. Marca 1942 je v veljavo stopila celo odredba, ki je
določala, da morajo gostinski obrati ob sobotah zvečer
ter za kosilo in večerjo ob nedeljah nuditi enoten obed.
Ta je bil sestavljen iz testenin, sočivja ali druge zelenjave
346
Slovenski narod, št. 79, 7. 4. 1941, str. 3, Gibanje živilskih cen v Ljubljani.
347
ARS, AS 213, Pokrajinski prehranjevalni zavod Prevod 1941–1944 (dalje AS 213),
f. 3, ovoj Okrožnice 1941, Okrožnica, 5. 7. 1941.
348
Sl. list, št. 19, 7. 3. 1942, str. 126–127, Uvedba enotnega obeda v gostinskih
obratih in ureditev prodaje in potrošnje mesa.
126
ter sadja. Meso, ribe, jajca in sir so bili črtani z jedilnih
listov.349
Jedilni list je mnogokrat zamolčal situacijo v kuhi-
nji. Sredi leta 1943 je prebivalec Ljubljane v svoj dnev-
nik zapisal: “Jedli smo prav dobre klobase in izpili liter
vina. V gostilni se vse dobi, sicer mnogo stane, a dobi se
šunka, telečja, svinjska pečenka, piščanci itd.”350
Mleko
Vse od ustanovitve Ljubljanske pokrajine je bila

preskrba Ljubljane z mlekom domena visokega komi-
sariata, saj so ljubljanski živinorejci krili le 1/3 pora-
be mleka, 2/3 so morali uvažati. Pred aprilom 1941 je
mesto dobivalo mleko z Gorenjske, po okupaciji pa naj
bi ga nadomestilo mleko iz Notranjske in Dolenjske.
Zaradi slabših prometnih zvez dolenjske in notranjske
mlekarne z gorenjskimi niso mogle tekmovati, zato so
mleko večinoma predelovale v mlečne izdelke. To je bil
eden izmed razlogov, da Ljubljana ni dobila dovolj mle-
ka. Na tretji seji pokrajinskega sosveta je visoki komisar
pooblastil dr. Moserja, da je navezal stik z nemškimi
oblastmi na Bledu in jim predstavil problem pomanjka-
nja mleka v Ljubljani. Graziolijev pooblaščenec je prejel
zagotovilo, da bodo z Gorenjske vsak dan poslali v Lju-
bljano 7.200 litrov mleka. Kljub obljubam je bil strah
pred pomanjkanjem mleka neprestano navzoč, zato je 1.
decembra 1941 stopila v veljavo odredba, ki je postavila
celotno proizvodnjo kravjega mleka pod zaporo in na
razpolago Pokrajinskemu prehranjevalnemu zavodu.351
Tega dne je izšla tudi odločba, ki je gostinskim loka-
lom prepovedovala strežbo pijač, ki bi vsebovale mleko.
Edina izjema je bil kapučino, vendar količina mleka ni
smela presegati polovice skupne količine pijače. Kmalu
nato, aprila 1942, je sledila racionirana prodaja mleka.
Dojenčki do enega leta so bili upravičeni do enega litra
349
Sl. list, št. 19, 7. 3. 1942, str. 126, Uvedba enotnega obeda v gostinskih obratih
in ureditev prodaje in potrošnje mesa. O cenah teh obedov gl.: Sl. list, št. 21, 14. 3.
1942, str. 137–138, Cene enotnemu obedu v gostinskih lokalih.
350
351
Slovenski narod, št. 271, 24. 11. 1941, str. 2, Kravje mleko za prehrano.
PRESKRBA 127
mleka dnevno, otroci od 2 do 7 let do pol litra, otroci
od 8 do 10 let do četrt litra in osebe, starejše od 60 let,
bolniki in nosečnice, do pol litra. Kljub temu urad za
razdeljevanje mleka ni mogel vedno zagotoviti teh koli-
čin, tako da je obroke nižal, večkrat pa mleko dodelil le
dojenčkom.
V jeseni 1942 so oblasti k zbiranju in oddaji mleka
za potrebe Ljubljančanov poskusile pritegniti tudi po-
deželje, ki naj bi v svojih zbiralnicah nabralo 1.000 do
2.000 litrov mleka. Zaradi naravnega upada produkci-
je in zaradi prevelike finančne obremenitve organizacije
zbiranja na deželi, je v Ljubljano dnevno prispelo le toliko
mleka, da so ga do aprila 1943 vsak dan dobivali samo
otroci do 3 let ter zdravstveni zavodi, ostali upravičenci
pa le vsak drugi ali tretji dan. Ob kontroli hlevov so od-
govorni ugotovili, da se je večina posestnikov, predvsem
večjih, izmikala oddaji mleka, zato so sklicali več sestan-
kov s proizvajalci. Na teh sestankih so razlagali uredbo
o oddaji mleka in prikazovali težak položaj prehrane v
Ljubljani, vendar večjega razumevanja niso dosegli.352
Jajca
Otežena je bila tudi trgovska režija za prodajo jajc,

saj v Ljubljanski pokrajini trgovina z jajci na veliko ni
bila razvita. Pred vojno je v Ljubljano večino jajc prispe-
lo s Hrvaške in štajerskega dela Slovenije, ta trgovina pa
je po okupaciji zamrla. V Ljubljanski pokrajini se nihče
ni ukvarjal niti s trgovino z jajci na drobno. Posamezni
špeceristi ali pa mlekarne in sirarne so jajca sicer pro-
dajali, vendar jih niso kupovali od grosistov, pač pa di-
rektno od kmetov.353 Zaradi splošnega pomanjkanja jajc
v času vojne je prebivalstvo za njih ponujalo kakršno
koli ceno, zato so bila pod kontrolo Prevoda – na tržnici
jih je zavod prodajal na lastni stojnici.354
352
Na Spodnjem Štajerskem so nakaznice za mast in mleko uvedli aprila 1942. V:
Himmelreich: Namesto žemlje, str. 201.
353
ARS, AS 208, f. 1–8744, mapa Kontrola cen – jajca, št. 175.
354
ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen: Jajca, št. 175. Na Spodnjem Štajerskem so
oblasti januarja 1942 uvedle nakaznice za jajca. V: Himmelreich: Namesto žemlje,
str. 200.
128
Krompir
Že pred vojno je Dravska banovina pridelala prema-

lo krompirja oziroma tako malo, da je bila skoraj na za-
dnjem mestu v konkurenci evropskih držav. Na 55.000
ha je bilo pridelanih namreč le nekaj več kot 34.500 va-
gonov krompirja. Od tega je bilo za prodajo namenjenih
le okoli 8.000 vagonov krompirja.355
V času vojne se je povpraševanje po krompirju še
povečalo. Kmetice so ga na tržnico dovažale neredno
in v manjših količinah. Mestni preskrbovalni urad je
imel namen krompir uvažati s Hrvaške, vendar dogovor
ni bil sklenjen. Visoki komisar je zato konec oktobra
1941 predpisal obvezno prijavo in izročitev krompirja,
ljubljanski preskrbovalni urad pa je izvajal racionirano
preskrbo tega živila. Posamezna družina je bila upravi-
čena do nakupa le 10 kg krompirja na teden. Nakup je
bil mogoč le s posebnimi knjižicami, podobnimi kot za
meso.
Odgovornih pa ni skrbela le slaba letina te želene
kulturne rastline: “Vzrok tej naši zadregi je dvojen: prvič
je bila letošnja letina krompirja pod povprečnostjo, ker
je bilo vreme poleti za krompir neugodno, naša najbolj
znana vrsta krompirja oneida pa je popolnoma degene-
rirana ter jo bo treba prihodnje leto nadomestiti z drugo,
svežo vrsto, dalje so bili letos zajedalci preštevilni, toda
kljub temu bi naša pokrajina še vedno pridelala dovolj
krompirja za vse prebivalstvo, ako se ne bi pridružil
naravnim nezgodam še drugi važni vzrok pomanjkanja
krompirja, namreč prekupčevalstvo.”356
Razmere na glavni ljubljanski tržnici

Razmere so se relativno (kmalu) normalizirale le na
glavni ljubljanski živilski tržnici. Ljubljančani so tržnico
obiskovali prav tako pogosto in v nič manjšem številu
355
Mikuž, Franc: Stročnice in okopavine. Referat na III. seji agrarno-tehničnega
odseka (poljedeljski pododsek). V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetij-
stva. Poročilo o kmetijski anketi, del II. Ljubljana 1939, str. 194sl.
356
Slovenski dom, št. 246, 24. 10. 1941, str. 2, Izkaznice za krompir.
PRESKRBA 129
kot pred vojno. Edina opazna razlika je bila, da so se za
nakupe odločali bolj zgodaj, da ne bi ostali praznih rok.
Tretjo soboto v aprilu 1941 je bila tržnica že kar
dobro založena. Ljubljana je zelenjavo dobivala iz bli-
žnje okolice ter Dolenjske. Branjevke so prodajale do-
mače pridelke: zelje v glavah, cvetačo, kolerabo, fižol,
korenje itd. Niso pa pridelale toliko, da bi nasitile vse
Ljubljančane, zato je mesto poskrbelo za uvoz zelenjave
iz Italije, iz zaledja Trsta in Gorice, predvsem cvetače,
paradižnika in čebule. To uvoženo blago, ki je po začet-
ku vojne skoraj nadomestilo dalmatinsko, so kasneje
prodajali na posebnih stojnicah. Ob sredah in sobotah
so na eni sami stojnici prodajali tudi kislo zelje in kislo
repo. Prodajalci zelja so zaradi velikega povpraševanja
po njihovem izdelku kisanje opravljali v naglici, vendar
so neskončne procesije, ki so na Vodnikovem trgu stale
v vrsti za zelje in repo, potrdile, da jih slaba kvaliteta
te zelenjave ne moti. Vrstile so se le pritožbe, ki so se
nanašale na čakalno dobo pred to stojnico. V začetku
okupacije je na tržnici primanjkovalo rib. Vrvež, znači-
len za predvojno ribjo tržnico, je zamrl.357 Prazne so bile
tudi stojnice, na katerih so le par tednov prej ponujali
eksotično uvoženo sadje. Na tržnici so imeli svoje me-
sto tudi rejci malih živali, ki so prodajali perutnino in
kunce. Ljubljančani so jih kupovali v skrajni sili ali pa
za posebne praznike, saj so bile živali zelo slabo pitane.
Spomladi so se Ljubljančani zelo razveselili žabjih kra-
kov, ki so jih kljub visoki ceni – liro za par – pokupili v
nekaj minutah. Le redko so na tržnici prodajali polže.
Njihova cena je ostala stabilna, saj povpraševanja po
njih ni bilo niti takrat, ko je bila stiska z mesom najhuj-
ša. Kuharski recepti, ki so vabili k pripravi polžev kot
pečenke, polžev v solati in polžje paštete, gospodinj niso
prepričali. Več interesa so kupci pokazali za gobe. Za te
sadeže so časopisni članki poudarjali, da so dober na-
domestek za meso. Zastrupitve z njimi se ni bilo treba
bati, saj je vse gobe pregledal tržni inšpektor.
357
Proti poletju se je ribja tržnica vsaj za silo postavila na noge. Podjetje Riba je
ribe, ki so bile sicer v trenutku razprodane, večkrat pripeljalo s Suška ali iz Trsta.
V začetku maja je bil kilogram sardelic vreden 28 din, kilogram postrvi 44 din, kilo-
gram zobatcev pa 48 din. Trgovski list, št. 54, 19. 5. 1941, str. 2, Na ljubljanskem
živilskem trgu.
130
Cene blagu na tržnici je po pooblastilu visokega ko-
misariata določal mestni tržni urad v sporazumu s pro-
dajalci in zastopniki potrošnikov. Na skupnih sestankih
so cenik, ki je veljal od ponedeljka do ponedeljka, spre-
minjali ali le potrdili starega.
Uradne cene v letu 1941

Od maja 1941 pa do novembra istega leta so cene
na drobno poskočile takole:358
leto 1941 maj november
kruh iz enotne moke v kosih do 100 g: 5.80 v kosih do 100 g:
din = 1.75 lir/kg 2.40 lir/kg
v kosih od 100 do 200 g: v kosih od 100 do
5.40 din = 1.60 lir/kg 200 g: 2.25 lir/kg
testenine iz bele moke 17.50 din = 5.25 lir/kg
koruzna moka 4.75 din = 1.40 lir/kg 1.70 lir/kg
riž 15.20 din = 4.55 lir/kg 3.50 lir/kg
fižol: – nizka vrsta 1a 9.50 din = 2.85 lir/kg 4.60 lir/kg
– nizka vrsta 2a 8.50 din = 2.55 lir/kg
– visoka vrsta 10 din = 3 lire/kg 5.20 lir/kg
krompir 2.50 din = 0.75 lir/kg 1.30 lir/kg
čajno maslo 60 din = 18 lir/kg
navadno maslo 54 din = 16.20 lir/kg 28.60 lir/kg
slanina: – sveža 31 din = 9.30 lir/kg 11.80 lir/kg
– prekajena 40 din = 12 lir/kg 15.20 lir/kg
mast 37 din = 11.10 lir/kg 15.20 lir/kg
mleko 3.50 din = 1.05 lir/l 1.60 lir/l
sir (ementaler) 47 din = 14.10 lir/kg 23.45 lir/kg
sladkor: – sipa 18.50 din = 5.55 lir/kg 7.80 lir/kg
– kocke 20.50 din = 6.15 lir/kg 7.90 lir/kg
milo: – s 50% kisline 25.85 din = 7.75 lir/kg 9.80 lir/kg
– s 40% kisline 22.25 din = 6.70 lir/kg 8.45 lir/kg
enotna pšenična moka 1.65 lir/kg 2.50 lir/kg
testenine iz enotne moke 4.10 lir/kg
jajca 0.65 lir/kos (junij) 1.75 lir/kos
jedilno olje 7.60 lir/l 9.60 lir/l
358
ARS, AS 202, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Oddelek za TOI 1941–1945
(dalje AS 202), f. 27, št. 1116/1, Cenik.
PRESKRBA 131
Razvidno je, da so se v letu 1941 dvignile cene vseh
artiklov z izjemo riža, povprečni odstotek poviška do
konca tega leta je tako znašal nekaj nad 43%. Maksi-
malna porast cen je očitna pri jajcih. Za eno jajce je
bilo proti koncu leta potrebno odšteti kar 170% več kot
spomladi. Cene mesu so se od maja 1941 do januarja
1942 spremenile takole:
maj 1941359 januar 1942360
volovsko – prednji del 6 lir/kg 8.10 lir/kg
– zadnji del 6.60 lir/kg 8.90 lir/kg
kravje – prednji del 5.70 lir/kg 6.90 lir/kg
goveji jezik 7.20 lir/kg 9.10 lir/kg
goveja pljuča 2.40 lir/kg 3.10 lir/kg
goveje srce, vranica, jetra 5.40 lir/kg 6.90 lir/kg
goveje ledvice, možgani 6 lir/kg 7.60 lir/kg
goveji vampi 3 lire/kg 3.80 lir/kg
telečje – prednji del 6.60 lir/kg 9 lir/kg
– zadnji del 7.50 lir/kg 11 lir/kg
telečja pljuča in srce 5.40 lir/kg 9.50 lir/kg
telečja jetra 7.80 lir/kg 12 lir/kg
telečji možgani 3 lire/kg 4.50 lir/kg
svinjski – prednji del 8.40 lir/kg 10.65 lir/kg
hrenovke 10.80 lir/kg 14.25 lir/kg
kranjske klobase 14.40 lir/kg 18.25 lir/kg
prekajena šunka 12 lir/kg 15.20 lir/kg
kuhana šunka 22.50 lir/kg 22.50 lir/kg
V tabeli je izpostavljenih le nekaj vrst mesa, iz ce-

lotnega cenika pa je razvidno, da so se cene mesa leta
1941 povišale za skoraj 34%,361 leta 1942 pa za 59%.362
Morda Ljubljančanov vsaj spomladi 1942 relativ-
no visoke cene mesa niso preveč razburile. Razlog za
to je bilo veselje ob odprtju nove mesarske tržnice, ki
se še danes razprostira ob Ljubljanici od t. i. kresije do
359
ARS, AS 202, f. 27, št. 1119, Cenik za meso (za leto 1941).
360
Prav tam, Cenik za meso (za leto 1942).
361
ARS, AS 202, f. 27, št. 1119, Cenik za meso (za leto 1941).
362
Prav tam, Statistika o gibanju cen.
132
Zmajskega mosta in pomeni uresničenje dela velikega
projekta arhitekta Jožeta Plečnika. Mesarske “tržnice”
se razprostirajo v dolžini 226 metrov. Zgrajene so v dveh
etažah; v zgornji je bila prodajna dvorana, spodnja eta-
ža pa je bila namenjena mesarskim shrambam.363
Potrošnja prebivalcev Ljubljane v letu 1941

Prodajne omejitve in racioniranje najvažnejših živil
so v letu 1941 poskušali porabo pridelkov in izdelkov
znižati. Podatki kažejo, da količine vseh porabljenih ži-
vil niso bile drastično nižje kot pred vojno. Potrošnja
nekaterih živil (npr. riža in testenin) je celo zelo posko-
čila. To pa ni nič nenavadnega, saj so Ljubljančani svoj
način prehrane prilagodili vojnim razmeram. Kupovali
so lažje dosegljiva in cenejša živila. Pri tem ne smemo
pozabiti, da je bila potrošnja Ljubljane od aprila 1941
zaradi mnogih beguncev, ki so se zatekli v glavno me-
sto, avtomatično večja.
Blago, ki je bilo po statistiki Mestnega trošarinske-
ga urada prodano v Ljubljani v letu 1941, zaradi pre-
glednejše slike primerjam z blagom, prodanim v letih
1940 in 1939: leta 1941 je bili v Ljubljani prodanih še
1096 zaklanih odojkov, 6348 prašičev žive teže do 75
kg in 21.124 prašičev z večjo težo od 75 kg. Nadalje je
bilo prodanih 1600 glav divjačine, 4700 domačih zajcev,
nad 116.000 glav perutnine, 6,360.000 jajc, 269.702
kg suhega sadja, 276.280 kg sadne mezge. Močno se
je skrčila poraba toaletnega mila. Leta 1940 so ga Lju-
bljančani porabili okoli 45.000 kg, leta 1941 pa le še
17.800 kg.364
Po neuradnih podatkih so Ljubljančani v letu 1941
potrošili precej več, če upoštevamo hrano, s katero so
jim pomagali sorodniki in kmetje iz okolice: “Teta Ivan-
ka nam je priskrbela dva čebra masti. Zakopali smo ju
v sneg, da bi ju skrili pred klovni [italijanskim okupa-
torjem, op. av.].”365
363
Trgovski list, št. 27, 3. 4. 1942, str. 4, Mestne tržnice – odprte.
364
Prav tam.
365
Matičič: Moja hoja, str. 108.
PRESKRBA 133
370
369
368
367
366
leto 1939366 leto 1940367 leto 1941368
134
klavne živine nad 350 kg žive teže 7047 glav 6639 glav 6863 kg
politike.
politike.
politike.
drobnica nad 12 kg žive teže 732 glav 1799 glav369 1860 kg
drobnica pod 12 kg žive teže 2835 glav 3142 glav 1237 glav
mast-vseh vrst 77.105 kg 102.000 kg380 328.258
drobovina 10.650 kg 45.594 kg
purani 8000 živali 4000 živali 1915 živali
ribe 44.500 kg 37.900 kg 44.653 kg
v luči trošarinske politike.

domače sadje 3,195.657 kg 1,993.398 kg 1,350.000 kg
južno sadje 19.627 kg 27.517 kg
krompir, zelje, repa 6,270.000 kg 6,600.300 kg 7,850.000 kg
suh fižol, grah, leča 621.000 kg 505.920 kg 809.772 kg
žito, otrobi, krmilna moka 3,861.630 kg 3,268.469 kg 3,800.000 kg
moka iz žita 10,111.776 kg 9,474.339 kg 8,120.000 kg
riž 468.400 kg 248.000 kg 955.778 kg
testenine 80.000 kg 498.200 kg
olje 465.736 l 334.201 l
milo 398.000 kg 313.000 kg 192.035 kg
sladkor 1,641.342 kg 1,809.994 kg 1,400.000 kg
surova kava in čaj 75.359 kg 61.299 kg 31.631 kg
pražena kava in etikiran čaj 13.826 kg 19.935 kg 4.183 kg
sveže mleko in sir 6, 402.913 kg 6,648.000 kg
Zaradi uvedbe brezmesnih dni je potrošnja drobnice močni poskočila.

vino v sodih 4,000.000 l 4,145.580 l 3,180.000 l
vermut, “biseri” 24.750 l 29.462 l 66.000 l
Prav tam. O tem tudi: Trgovski list, št. 13, 31. 1. 1941, str. 3, Prehrana Ljubljane
pivo 1,119.617 l 1,339.309 l 2,350.000 l
Mesto za žico (februar 1942–september
1943)
“V mesto ne pride noben živež”
Po izolaciji Ljubljane z žico februarja 1942 so se
razmere v mestu poslabšale: “V mesto ne pride noben
živež in je zato silno težko dobiti živež. Cene so stra-
šne.”371 Mesto je bilo v celoti odsekano od svojega zaledja
in praktično izolirano. Okoličani, ki so do takrat zalagali
živilski trg, so v novih razmerah prihajali le do t. i. blo-
kov. Tam se je razvil nekakšen nadomestni trg: “Danes
sem nastopila dopust in sicer bom ostala kar doma, ker
so še vedno meje zaprte. Mleka že 10 dni nimam, ker
ne more teta v Ljubljano. Zato sem šla danes zjutraj
z go. Koren že ob 5.15 od doma na mejo na Dunajsko
cesto. Trdno sem bila prepričana, da bom kaj dobila,
pa ni bilo nič. Vsaka mlekarica, ki je prišla čez mejo, je
imela samo za svoje stranke in sicer tudi 2–3 l za eno
stranko, a drugi reveži pa niso dobili nič. Največ je stalo
otrok, 6–10 let starih, ki so prišli tudi tako zgodaj kakor
jaz, odhajali pa so s praznimi steklenicami šele ob 9h.
Ne bom šla nikoli več, videla sem, da so nekateri še bolj
potrebni kakor jaz. Ženske bi se kmalu kar steple pri
vozičku. Ja, sedaj pa že vem, kako se pravi med vojno
živeti.”372
Zagotovljeni obroki hrane vse manjši

Posledice obžičenja in vojne so bile za prebivalce
Ljubljane iz leta v leto hujše. Čedalje več živil oziroma
osnovnih življenjskih potrebščin so Ljubljančani dobili
le na nakaznice, količine tega blaga pa so se praktično
iz meseca v mesec spreminjale – nižale.373 V začetku le-
ta 1943 je na navadno živilsko nakaznico posameznik
prejel dnevno 150 g kruha ali 130 g krušne moke, me-
371
1942.
372
Dnevnik družine Kogej, datum vpisa 27. 8. 1942, osebni arhiv avtorice.
373
Prim. z razmerami v NDH: Matković, Hrvoje: Povijest Nezavisne Države Hrvatske.
Zagreb 2002, str. 113–125 (dalje Matković: Povijest).
PRESKRBA 135
sečno pa 1 kg riža, 1 kg testenin, 0,5 kg sladkorja, 100
g slanine, 200 g masla, 1 dcl olja in 10 dag mila. Tudi
sol so od prvega dne leta 1943 delili na nakaznice, njen
mesečni delež je znašal 0,6 kg na osebo. Nakaznice za
fizične delavce so se od tedaj naprej delile na:
– živilske nakaznice SD I za ročne delavce, ki so pre-
jeli dnevno dodatnih 150 g kruha ali 130 g krušne
moke ali 225 koruzne moke,
– živilske nakaznice SD I+II za fizične delavce, ki so
prejeli dnevno dodatno 250 g kruha ali 215 g kru-
šne moke ali 375 g koruzne moke, mesečno pa 300
g riža in 300 g testenin,
– živilske nakaznice SD X+I+II za težake, ki so dobili
dnevno dodatno 350 g kruha ali 297,5 g krušne
moke ali 525 g koruzne moke ter mesečno 300 g
riža in 300 g testenin.
Od aprila 1942 so bile v obtoku tudi nakaznice za
nosečnice in bolnike.374 Odredba, ki je leta 1941 uvedla
uradne nakaznice za kruh in moko, je otroke razdelila
v dve starostni skupini, do 6 let in od 6 do 14 let. Pro-
svetni oddelek je od vsega začetka opozarjal in apeliral,
da bi bilo bolje, če bi prva starostna skupina združevala
otroke do 10. leta, saj ti še ne potrebujejo toliko hrane
kot najstniki. Druga skupina, otroci nad 10 let, naj bi
prejemali več, po možnosti skoraj toliko kot odrasli,375
saj: “Znano pa je, da ravno mladina do 14. leta, ki se
neprestano giblje in je v polni rasti, potrebuje predvsem
hrano z ogljikovimi hidrati. /.../. Če ima močnate hrane
premalo, je to v škodo njegovemu razvoju in zdravju.
Pomanjkanje kruha v času razvoja se mu lahko pozna
vse življenje.”376 Utemeljena prošnja je očitno zalegla.
Otroci mlajši od treh let so na nakaznico GMa januarja
1943 dobili mesečno 0,5 kg riža, 0,5 kg testenin in 0,5
kg sladkorja. Živilska nakaznica GMb je bila dodeljena
otrokom od 3. do 9. leta. Na to je posameznik v začet-
ku leta 1943 prejemal mesečno 100 g sladkorja in 1
kg marmelade. Mladina od 9. do 18. leta pa je na na-
374
Slovenski narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2, Lanski dodatki racioniranih živil za
bolnike.
375
ARS, AS 72, f. 3–1–2/1941 (3001–), ovoj 3743–41.
376
Prav tam.
136
kaznico GMc mesečno prejemala 100 g sladkorja in 1
kg marmelade ter dnevno 50 g kruha ali 42.5 g krušne
moke oziroma 75 g koruzne moke. Od marca 1943 dalje
so bili otroci, ki so obiskovali šolske kuhinje Gill-a, do-
brodelnih zavodov in materinskih ustanov, poleg vseh
racioniranih živil dnevno upravičeni do dodatnih 50 g
kruha, 50 g testenin ali riža, 5 g maščob, 15 g fižola,
50 g krompirja, 100 g mleka (če je bilo na razpolago) in
do 5 g sira za ribanje. Poleg teh živil je bilo vsaki šolski
kuhinji odobrenih tudi 300 g mila mesečno.377
Očitno pa tudi večja količina hrane lačnih želodcev
ni pomirila, saj so se otroci dnevno dobesedno “bojevali”
za vsakdanji kruh. Nekateri so bili plen: “S to malico
pa sem si nakopal same težave. Bil sem med redkimi
sošolci, ki so imeli malico. /.../. Spustil sem se v boj
za svojo malico. /.../. Zato sem nehal nositi malico v
šolo, saj je tako nisem mogel v miru pojesti in še tepen
sem bil zaradi nje.”378 Drugi so bili plenilci: “Skrivala
ali zaklepala je kruh, da bi ga prekmalu ne zmanjkalo.
Ni pa bilo pri hiši toliko pohištva, da ne bi mogel po
nekajminutnem iskanju odkriti, kje je kruh skrit. /.../.
Novo presenečenje zame pa je bilo, ko sem ugotavljal,
da je kruh zaklenjen, babica pa hrani ključ v svojem
predpasniku. Tudi to me ni ustavilo. Ključavnice so bile
slabe. Toliko časa sem bezal, da so se vratca vdala in
odprla. Tako sem se vztrajno bojeval za svoj vsakdanji
kruh. Navadil sem se narediti tudi ‘vitrih’, to je roparski
ključ iz žice ali pločevine, s katerim je mogoče odpirati
navadne ključavnice.”379
Že nekaj mesecev kasneje so bile oblasti prisiljene
zmanjšati racionirane obroke. Meseca maja 1943 je pre-
hranjevalni zavod za Ljubljansko pokrajino določil, da
so osebe z navadnimi živilskimi nakaznicami deležne le
124 g moke na dan. Prevod je zmanjšal tudi dotedanjo
količino testenin, na navadno nakaznico je oseba preje-
la le še 0,8 kg testenin na mesec. Posameznik pa je bil
deležen več riža, na navadno nakaznico 1,2 kg. Junija
377
ARS, AS 202, f. 51, 3357/44, okrožnica št. III/36.
378
Žagar: Vojna, str. 77.
379
Prav tam, str. 90 in 91.
PRESKRBA 137
1943 je sledilo še znižanje mesečne količine soli in to za
100 g.380
Poskus stabilizacije cen

Uradniki italijanske civilne uprave so vseskozi za-
gotavljali, da bodo preprečili rast cen oziroma da bo-
do poskrbeli za boljše plače. Zavedali so se namreč, da
ljudje drugače ne bodo mogli preživeti. Glede na to, da
plače Ljubljančanov v vsem tem obdobju še zdaleč ni-
so rasle vzporedno s cenami je jasno, da je bil boj za
preživetje za večino težak in trd kljub temu da je bil od
konca leta 1942 opazen celo skromen rezultat stabili-
zacije cen. To nam pokaže primerjava maksimalnih cen
januar–november 1942:381
leto 1942 januar november
kruh iz enotne moke v kosih od 100 do 200 g: 2.40 lir/kg
2.25 lir/kg
v kosih 200 do 500 g: 2.30 lir/kg
2.20 lir/kg
enotna moka 2.50 lir/kg 2.70 lir/kg
testenine iz enotne moke 4.15 lir/kg 4.15 lir/kg
koruzna moka 1.70 lir/kg 2.20 lir /kg
riž 3.50 lir/kg 3.15 lir/kg
fižol: – nizke vrste 4.60 lir/kg 6 lir/kg
– visoke vrste 5.20 lir/kg 6.90 lir/kg
jedilno olje /olivno/ 9.60 lir/l 15.80 lir/l
surovo maslo 28.60 lir/kg 28.90 lir/kg
slanina 12.80 lir/kg 19 lir/kg
mast 15.20 lir/kg 18 lir/kg
mleko 1.60 lir/l 2.20 lir/l
sladkor: – sipa 7.80 lir/kg 7.90 lir/kg
– kocke 7.90 lir/kg 8 lir/kg
jajca 1.75 lir/kos 2 liri/kos
krompir 1.30 lir/kg 1.75 lir/kg
380
Sl. list, št. 43, 29. 5. 1943, str. 245, Določitev osebnega mesečnega obroka jedil-
ne soli za prehrano.
381
ARS, AS 202, f. 27, 1117/1, Maksimalni cenik.
138
leto 1942 januar november
kava: – figova 15 lir/kg 17.40 lir/kg
– žitna 11.70 lir/kg 12.10 lir/kg
– ržena 8.48 lir/kg 10.70 lir/kg
– cikorija 14 lir/kg 17.30 lir/kg
sir (ementaler) 23.45 lir/kg 29.90 lir/kg
milo, 23–27% kisline 4.30 lir/kg 4.50 lir/kg
Povprečni povišek cen leta 1942 je znašal dobrih

23%.382 V primerjavi s porastom cen v letu 1941 (dobrih
43%) je bil ta za leto 1942 nižji za okoli 20%.383 Bolj
spodbudni so podatki o cenah za leto 1943384:
leto 1943 uradne cene
kruh iz enotne moke v kosih po 400 g 2.30 lir/kg
iz enotne moke v kosih od 400 do 1000 g
2.20 lir/kg
testenine 3.90 lir/kg
pšenična enotna moka 2.70 lir/kg
koruzna enotna moka 2.20 lir/kg
riž 2.70 lir/kg
fižol 6 lir/kg
olje 14.70 lir/l
slanina 19 lir/kg
mast 17 lir/kg
maslo 28.40 lir/kg
mleko 2.50 lir/l
sladkor – sipa 8.25 lir/kg
– kocke 8.35 lir/kg
milo 4.10 lir/kg
govedina od 11.50 do 13 lir/kg
goveja drobovina od 3.50 do 13 lir/kg
teletina od 14 do 16 lir/kg
telečja drobovina od 5 do 18 lir/kg
svinjina od 8 do 22 lir/kg
salame in klobase od 1.75 lir/kg (hrenovke), 6.10 lir/kg
(kranjske) do 42.30 lir/kg (sušena gnjat)
382
ARS, AS 202, f. 27, št. 1101/1.
383
ARS, AS 202, f. 27, št. 1117/1, Statistika o gibanju cen.
384
Sl. list, št. 30, 14. 4. 1943, str. 181 in 182, Maksimalni cenik št. 9; Sl. list, št. 60,
28. 7. 1943, str. 334, Cenik za meso in goveji drob št. 3.
PRESKRBA 139
Iz sledečega citata, ki je zgolj za lažjo orientacijo,
pa so razvidne tudi črnoborzjanske cene, veljavne poleti
1943: “Ne živimo slabo, razen masti in olja. Meso se do-
bi pod roko po 32 lir, bela moka čez 40 lir [enotna moka,
ki je bila regularno v prodaji, je stala poleti 1943 manj
kot 3 lire za kg, op. av.], a je ne kupujemo, ker imamo še
lansko zalogo.”385 Nakup olja pa je preglavice povzročal
tudi premožnejšim, saj je njegova cena ne črni borzi leta
1943 dosegla 1.500 lir za liter.386
Preskrba s hrano med nemško okupacijo

Kmetijstvo
V obravnavanem obdobju je Ljubljana res spomi-
njala na “dolgo vas”, saj so glede na vrsto zemljišča trav-
niki in njive zavzemali več kot polovico mestnega sve-
ta,387 kljub temu pa kmetijstvo ni bilo kaj prida razvito;
v letih pred drugo svetovno vojno je bilo namreč zao-
stalo širom Slovenije. Kmet je svoj položaj vse prema-
lo opazoval iz ekonomsko podjetniškega stališča, širša
javnost pa ga je videla kot pridnega in ponižnega delav-
ca in ne kot gospodarja in podjetnika: “Velika napaka
in nesreča je, da drugi in tudi kmetovalec sam v tako
izrazito agrarni, izvozni državi, kakor je naša, ne uvide-
vajo velikanskega in odločilnega pomena kmetijstva za
gospodarsko, socialno, kulturno in politično življenje.
/.../. Naše kmetijstvo pa je ostalo posebno glede nači-
na gospodarnega obratovanja brez nasvetov, brez prave
smeri svojemu delu in brez zaščite agrarnih interesov
/.../ in so kmetovalci polagoma zalezli v položaj neka-
kih miloščinarjev.”388
385
386
Tršan, Lojz: Življenje v okupirani Ljubljani. V: Delo, št. 180, 4. 8. 1990, str. 4.
387
Podrobneje o tem v op. 27.
388
Vodnikova pratika 1939. Ljubljana 1939, str. 85–87, Naše kmetijstvo danes in
jutri.
140
Kmečka poverjeništva, Kmetijska zbornica in
Osrednji prehranjevalni in kmetijski urad
V Jugoslaviji so že od leta 1937 delovale kmetijske

zbornice, a le kot posvetovalen organ. Z uvedbo korpora-
tivnega reda po italijanskem vzorcu je Kmetijska zborni-
ca za Ljubljansko pokrajino leta 1942 postala združenje
kmetovalcev v okviru Pokrajinske zveze delodajalcev, še
vedno pa ni bila avtonomno telo. V času nemške okupa-
cije je januarja 1944 vrhovni komisar Friedrich Rainer
ustanovil pokrajinska, okrajna in občinska kmečka po-
verjeništva za Ljubljansko pokrajino. Ta naj bi skrbela
za pospeševanje kmetijstva in gozdarstva ter za strokov-
no, socialno, nravstveno in kulturno vzgojo kmečkega
prebivalstva.389
Kmečko poverjeništvo za Ljubljano očitno ni delo-
valo dovolj uspešno, saj je bila v začetku marca 1944
sprejeta odredba o zapori vseh živil in krmil v Ljubljan-
ski pokrajini. Živilom in krmilom, ki še niso bila podvr-
žena omejitvam, vendar so v začetku leta 1944 prese-
gala z racioniranjem odmerjene oziroma dovoljene ko-
ličine, je Prevod prepovedal prosto razpolaganje. Edino
on je smel razpolagati z racioniranimi in kontingiranimi
živili.390 Sredi meseca marca 1944 pa je stopila v veljavo
še naredba, ki je Kmetijski zbornici za Ljubljansko po-
krajino predpisala avtonomno delovanje. Poleg Prevoda
naj bi pomagala kmečkim poverjeništvom pri njegovem
delu. Zbornica je bila podrejena neposredno šefu pokra-
jinske uprave. Njeno področje delovanja je bilo mnogo
širše kot pred tem, saj ni bila več le stanovsko zastop-
stvo, temveč je pridobila pristojnosti, ki jih je do takrat
imel le kmetijski oddelek pokrajinske uprave. V Kmetij-
ski zbornici so bili zastopani vsi sloji prebivalstva. Oži-
vljena zbornica je bila zadolžena za spremljanje potreb
kmetijstva in gospodarstva na vseh področjih, od nase-
litve kmetov, do skrbi za obratna sredstva. Zadolžena je
bila za nadzor nad gospodarskim in socialnim stanjem
389
Naredba o ustanovitvi kmečkega poverjeništva za Ljubljansko pokrajino. Lju-
bljana 1944.
390
ARS, AS 1886, Mestni preskrbovalni urad Ljubljana (dalje AS 1886), f. 66, Okro-
žnica št. II/13.
PRESKRBA 141
prebivalstva ter za oblikovanje in podajanje zakonov in
drugih predpisov, ki so zadevali koristi kmetijstva in
gozdarstva.391
Nadaljnje izkušnje so pokazale tudi potrebo po
ustanovitvi centralnega organa, ki bi edini izdajal od-
redbe, potrebne za zagotovitev prehrane. Tako je julija
1944 Rainer odredil še ustanovitev Osrednjega prehra-
njevalnega in kmetijskega urada za Okupacijsko cono
Jadransko primorje. Temu sta bila podrejena prehrana
in kmetijsko gospodarstvo celotnega okupacijskega ob-
močja Jadransko primorje.
Obdelovalne površine in pridelek
V vojnem času se je v ljubljanski mestni občini zelo

povečala površina njiv koruze. Leta 1939 je obsegala 60
ha, leta 1940 62 ha, leta 1941 61 ha in leta 1942 130
ha. Ljubljanske pšenične njive pa so leta 1939 merile
146 ha, leta 1940 152 ha, leta 1941 114 ha in leta 1942
136 ha. Površina, namenjena za pšenico, se je sicer
zmanjšala, vendar po vsej verjetnosti zaradi rahle pre-
usmeritve kmetovanja. V vojnem času je vsaka družina
želela sama pridelati kar največ raznovrstnejših pridel-
kov zase, za živino, pa tudi za prodajo. Povpraševanje
na ljubljanskem trgu je kmetovalce očitno prepričalo,
da se najbolj splača pridelovati vsakega malo. Največje
je bilo povpraševanje po krompirju, zato so se najbolj
povečale površine, posajene s krompirjem. Površine,
namenjene zgodnjemu krompirju, so leta 1939 znašale
80 ha, leta 1940 125 ha, leta 1941 430 ha in leta 1942
500 ha. Očitne so bile tudi tendence po čim večji pride-
lavi fižola. Leta 1939 je površina namenjena fižolu me-
rila 36 ha, leta 1940 32 ha, leta 1941 76 ha, leta 1942
pa 80 ha. Povečala se je tudi pridelovalna površina zelja
in raznih vrst vrtnin. Opazno je zmanjšanje obdeloval-
nih površin solate, in sicer iz 8 ha leta 1939 na 3 ha
leta 1942. Skoraj nespremenjena pa je ostala površina
Naredba o ustanovitvi Kmetijske zbornice za Ljubljansko pokrajino, Ljubljana

391
1944, str. 5 in 6, člen 3.
142
travnikov.392 Še o pridelku: na ozemlju mestne občine
ljubljanske je bilo v letu 1943 pridelanih 118.800 kg
pšenice (leta 1942 161.600 kg), 130.000 kg koruze (leta
1942 150.000 kg), ajde 7.000 kg (leta 1942 13.400 kg),
315.000 kg zgodnjega krompirja (leta 1942 445.000 kg),
poznega krompirja 1,872.500 kg (leta 1942 2,150.000
kg), fižola 20.000 kg (leta 1942 20.000 kg), 10.000 kg
paprike, 50.000 kg paradižnika idr.393
Poskus sodelovanja z Ljubljansko pokrajino
Kljub na prvi pogled spodbudnim številkam kme-

tijstvo in živinoreja v Ljubljani nista bila razvita do te
mere, da bi se prebivalci lahko samooskrbovali oziroma
s pridelki in izdelki v polni meri preskrbeli someščane.
V zadostni meri pa glavnemu mestu ni mogla pomagati
niti Ljubljanska pokrajina, saj je bil donos njiv že v mir-
nem času premajhen.394
Mestni preskrbovalni urad, ki je bil dolžen skrbeti
za nabavo in razdeljevanje živil in kurjave med grosiste
in trgovce na območju Ljubljane, je kljub vsemu posku-
šal sodelovati s kmetovalci iz vse pokrajine. V času nem-
ške okupacije je moral namreč vsak mesec razdelil živež
med 230 trgovcev in zadrug, 120 mlekarn itn. Potrebe
Ljubljane so bile velike, zato so bili vsi poljedelci in živi-
norejci s področja Ljubljanske pokrajine Prevodu dolžni
oddajati maslo, pšenico, rž, ječmen, koruzo, stročnice,
krompir, oljnice, jajca in fižol. V teku vojne so se mnogi
naučili, kako se izogniti obvezni oddaji oziroma kako
izročiti čim manj. Prevod in Kmetijska zbornica sta zato
obljubila nagrade tistim kmetovalcem, ki so v celoti iz-
polnili svojo dolžnost pridelovanja in oddajanja. Bolj ko
392
Slovenski narod, št. 246, 8. 11. 1943, str. 3, V Ljubljani pridelujemo vse poljske
pridelke.
393
Slovenec, št. 126, 3. 6. 1944, str. 3, Koliko je lani Ljubljana pridelala?
394
Za primerjavo: V Nemčiji je bil donos na 1 ha zemlje 21,6 stota pšenice, 17,3
stota rži, 160 stotov krompirja, v Ljubljanski pokrajini le 9,7 stota pšenice, 8,4 sto-
ta rži in 59,7 stota krompirja. V Nemčiji je bilo na 100 ha zemlje 12,7 konjev, 75,7
goveda, 96,8 svinj in 16,2 ovc, v Ljubljanski pokrajini pa 6,2 konjev, 44,8 goveda,
36,2 svinj in 4,1 ovc, v: Trgovski list, št. 86, 24. 10. 1944, str. 1, Kmetijstvo v Lju-
bljanski pokrajini.
PRESKRBA 143
se je bližal konec vojne, večje so bile nagrade. To to je
kazalo na očitno stisko v preskrbi.
Nagrade uspešnim kmetovalcem
Od začetka septembra 1944 so za nagradne premi-

je določili sol, sladkor, cigarete, vžigalice, kvas, olje in
milo, čeprav s slednjimi tremi niso bili najbolj radodar-
ni. Olje je na primer prejel le tisti, ki je Prevodu izročil
100 kg oljnic, saj so bile potrebe po njih še posebej ve-
like395:
sol sladkor cigarete vžigalice kvas olje milo
1 kg masla 600 g 300 g 25 kosov 2 šk. 50 g - 100 g
100 kg 5.000 g 2.000 g 150 kosov 4 šk.
pšenice
100 kg rži 4.600 g 1.800 g 135 kosov 4 šk.
100 kg 3.800 g 1.500 g 115 kosov 3 šk.
ječmena
100 kg 3.400 g 1.300 g 100 kosov 3 šk.
koruze
100 kg 6.000 g 3.000 g 200 kosov 6 šk. 600 g
stročnic
100 kg 1.000 g 500 g 30 kosov 2 šk.
krompirja
100 kg 5.000 g 2.500 g 250 kosov 20 šk. 500 g 2 l
oljnic
100 kosov 2.000 g 500 g 20 kosov 5 šk. 400 g 200 g396
jajc
395
Po besedah informatorja Franceta Žagarja (izjava pri avtorici) se je prezident Ru-
pnik zavzemal za plodnejše pridelovanje oljaric in z razglasom pozval vse kmetovalce
in vrtnarje, naj sejejo čim več sončnic, buč ali drugih oljnih rastlin: “Pridelovanje
oljnih rastlin je združeno za kmetovalca z znatnimi gospodarskimi koristmi. Pred-
vsem je olje izmed vseh vrst maščob človeku najprikladnejša, najlažje prebavljiva in
za marsikoga, ki nima zdravega želodca, zlasti pa za one, ki bolehajo na vnetju žolč-
nega mehurja, edina maščoba, ki jo smejo uživati. Pridelovanje rastlinske maščobe
je dalje cenejše kakor pa pridelovanje svinjske masti, ker moramo pitati prašiča z
dragimi krmili, ki jih je treba najprej pridelati na njivi. Danes, ko kmetovalcu tako
zelo manjka tečnih krmil, je posebno ugodno tudi to, da dobi ob oddaji semena oljne
tropine, ki so najboljše in najizdatnejše tečno krmilo za molzno živino.” V: ARS, AS
197, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Kmetijski oddelek 1941–1945 (dalje AS
197), f. 15, št. 120/3.
396
ARS, AS 1886, f. 70, XII, 5537–45, št. II/74.
144
Spomladi 1945 so nagrade obljubili tudi tistim, ki
so prodajali na ljubljanski tržnici. Prvemu, ki bi na lju-
bljansko tržnico naenkrat prinesel 10 kg špinače, je bilo
za nagrado obljubljenih 50 kg apnenega solitra. Dru-
gemu in tretjemu vrtičkarju, ki bi na tržnico prinesla
prav toliko špinače kot prvi, je bilo obljubljenih po 30 kg
apnenega solitra, vsakemu od naslednjih šestih dobavi-
teljev pa je bilo obljubljenih 15 kg amonijevega sulfata.
Za najbolj urne trgovce s kolerabo sta bili predvideni
dve nagradi po 15 kg amonijevega sulfata in 8 nagrad
po 10 kg amonijevega sulfata. Prvim prodajalcem kore-
nja pa je bilo obljubljenih 10 nagrad po 10 kg apnenega
solitra, prav toliko tudi za grah v stroku. Seveda je bila
minimalna količina kolerabe, korenja in graha, ki je pri-
šla v poštev za nagrado, 10 kg.397
Živinoreja
V Ljubljani živinoreja praktično ni bila razvita, “saj

je bilo še leta 1939–1940 na celem področju mesta ko-
maj dva para volov.”398 Malo bolj so razveseljivi podatki
o živini z območja Ljubljanske pokrajine, saj govorijo o
77.302 glavah goveda, 11.249 konjev in 54.953 praši-
čev.399 Številke so sicer iz časa pred drugo svetovno voj-
no, ker pa živinoreja v vojnih letih ni napredovala, niso
zastarele oziroma nerealne. Slabše je bila razvita pred-
vojna kozjereja. Leta 1939 je bilo v Ljubljanski pokrajini
le 2621 kozličkov mlajših od 12 mesecev in 7783 koz in
kozlov nad 1 letom.400 Večjega napredka kozjereja ni do-
segla niti v vojnem obdobju, čeprav si je kar nekaj Lju-
bljančanov s kozjim mlekom in mesom lajšalo stisko.
397
Slovenec, št. 91, 22. 4. 1945, str. 2, Z zelenjavo na trg!.
398
ARS, AS 1886, f. 66, Poročilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943.
399
Deutsche Adria Zeitung, št. 107, 30. 4. 1944, str. 5, Die Viehzucht in der Provinz
Laibach.
400
Mali gospodar, št. 5, 15. 5. 1940, str. 95, Kozjereja v Sloveniji.
PRESKRBA 145
Obvezna prijava in oddaja živine ter nagrade
uspešnim živinorejcem
Odredba o obvezni oddaji določenega števila živi-

ne, v glavnem konjev in krav, ki je v veljavo stopila v
času italijanske okupacije, je ostala v veljavi do konca
vojne.401 Od julija 1944 dalje pa je ljudi bremenila še
odredba o prijavi vse živine in celo čebeljih panjev. Po-
krajinskemu prehranjevalnemu zavodu je bilo potrebno
prijaviti vse spremembe, tj. nakupe živine, skotitve, pro-
dajo, pogin idr. Kljub ostrim ukazom in izvajanju le-teh
ter kljub obljubljenim nagradam, namenjenim uspe-
šnim živinorejcem, do večjega sodelovanja med pode-
željem in oblastmi ni prišlo. Kmetje so Prevodu najraje
oddajali le živali, ki so jih najlažje pogrešali. Tako so
se najpogosteje odrekli starih živali. Nagrade, ki so bile
v letu 1945 namenjene uspešnim živinorejcem, so bile
sledeče:402
sol sladkor cigarete vžigalice kvas olje milo
1 kg slanine 600 g 300 g 25 kosov 2 šk. 50 g - 100 g
prašič žive teže
do: 79 kg - - - - - - -
80–89 kg 6000 g 2000 g 200 kosov 2. šk. - - 2000 g
90–99 kg 12000 g 4000 g 400 kosov 4 šk. - - -
Poskus osnovanja govedoreje in prašičereje v

prestolnici in odredba o klanju prašičev
V času vojne se je pokazala potreba ljubljanske

mestne občine po konjih, saj so jih zaradi pomanjka-
nja bencina vse bolj potrebovali za prevoz hrane, odvoz
smeti idr. Občina se je trudila ustanoviti tudi lastno go-
vedorejo znotraj bloka, a vsa zemlja na tem območju je
bila izrabljena v poljedeljske namene, tako ne bi bilo
mogoče pridelovati za živino potrebne krme. Primanj-
kljaj le-te je Prevod poskušal pokriti iz uvoza iz Italije.
401
Ferenc, Tone: Landwirtschaft und Ernährung in Slowenien (1941–1945). V:
Österreichische Osthefte, 31. Dunaj 1989, št. 1, str. 74 in 75.
402
ARS, AS 1886, f. 70, XII, 5537–45, štev. II/74.
146
Poleti 1944 so v Ljubljano uvozili nekaj več kot 600
pujskov iz Nemčije. Oddani so bili po maksimalni ceni
kmetom v Ljubljani in bližnji okolici, ki naj bi jih “opitali
za splošne naše potrebe.”403 Prevod je pujse, ko so do-
polnili ali presegli 120 kg, odkupil po maksimalni ceni.
Vsak rejec je za pitanje enega pujsa prejel 250 kg žita in
50 kg beljakovinastih močenih krmil, oboje po maksi-
malni ceni. Ostalo krmo je moral priskrbeti sam. Pogin
prašiča je moral rejec opravičiti z izkazom živinozdrav-
nika.404 Pri prašičereji so pomagale javne kuhinje, ki so
s kuhinjskimi odpadki in pomijami debelile pujse.405
Konec oktobra 1944 je izšla odredba o klanju pra-
šičev za domačo porabo. Določala je, da so vsi prašiči
namenjeni za zakol pod zaporo in na razpolago le Po-
krajinskemu prehranjevalnemu zavodu. Lastniki pra-
šičev so bili upravičeni samo do tistih živali, ki so bile
namenjene za porabo v družinah, rejskih skupnostih,
verskih redih in konviktih. Ena sama oseba ni imela
pravice do zakola, družine oziroma skupnosti z največ
petimi člani so smele zaklati na leto enega prašiča. Po-
samezne družine oziroma rejske skupnosti, ki so štele
več kot dvajset članov, na leto niso smele zaklati več kot
štirih prašičev. V verskih redih in konviktih je bilo šest
oseb upravičenih do zakola enega prašiča letno.406 Rejci
so morali prošnjo za zakol poslati Prevodu, ki je zahtevo
pretehtal, jo odobril ali zavrnil. Ob dovoljenem zakolu
enega prašiča je bilo potrebno oddati pri dveh družin-
skih članih 18 kg slanine, pri treh družinskih članih 12
kg, pri štirih članih 6 kg, družine z več kot štirimi dru-
žinskimi člani so bile oddaje slanine opravičene. Ob do-
voljenem zakolu dveh prašičev je bilo družini s šestimi
člani potrebno oddati 24 kg slanine, družini s sedmimi
člani 18 kg, z osmimi člani 12 kg, z devetimi člani 6 kg.
Družine z več kot devetimi družinskimi člani so bile od-
daje slanine oproščene. Ob dovoljenem zakolu treh pra-
šičev je bila družina z enajstimi člani dolžna oddati 24
kg slanine, družina z dvanajstimi člani 18 kg, družina
403
ARS, AS 197, f. 16, III/808/1.
404
Prav tam.
405
ARS, AS 197, f. 16, št. 19, 459/44, II.
406
ARS, AS 1886, f. 37, ovoj XII.
PRESKRBA 147
s 13 družinskimi člani 12 kg, družina s 14 člani 6 kg,
družina s petnajstimi družinskimi člani pa je bila oddaje
oproščena. Ob dovoljenem zakolu štirih prašičev je bilo
pri 16 družinskih članih potrebno oddati 24 kg slanine,
pri 17 članih 18 kg, pri 18 članih 12 kg, pri 19 članih
6 kg, družine z več kot 20 člani so bile obvezne oddaje
slanine oproščene.407 Mnogokrat so rejce opominjali, naj
ne koljejo premalo pitanih živali. Osebe, ki se teh opo-
minov niso držale, 12 mesecev niso bile upravičene do
živilske nakaznice za trde maščobe in meso, Prevodu pa
so morale v roku dveh dni po klanju oddati točno do-
ločeno količino ohlajene slanine.408 Poleg dovolilnice za
zakol je vsak prosilec prejel tudi nakazilo za 5 kg soli za
vsakega prašiča.409 Od decembra 1944 pa so sol prejeli
le tisti rejci, ki so ob zakolu oddali tudi kožo.410 Kljub
strogim pravilom so nekateri klali “na črno”. Ker so se
bali, da bi žival pri tem delala hrup, ki bi sosede in še
koga opozoril na prepovedano klanje, so prašiča pokon-
čali z elektriko in nato v miru opravili svoje delo.411
Tisti, ki niso klali v zvezi s predpisi, so večino mesa
prodali na črni borzi. Sem in tja so policijske enote “pro-
dajalce” odkrile in zasegle njihovo robo. Prehranjevalni
zavod pa je ugotovil, da ga okrajni preskrbovalni odbori
in občinski preskrbovalni uradi širom Ljubljanske po-
krajine mnogokrat niso obvestili o zaseženem mesu, ki
so jim ga izročali policijski organi, in so z njim samo-
voljno razpolagali. Zaseženo meso so torej razprodajali
brez dovoljenja Prevoda, čeprav je bil on edini pristojen
za to. Tega mesa Prevod tudi ni mogel upoštevati pri
tedenskem nakazovanju mesa, saj ni vedel, kateri me-
sarji so ga prejeli v prodajo. Pri vsem tem se je zavedal,
da je prodaja tega mesa potekala mimo uradno določe-
nih cen, se pravi po veliko višjih. Omenjene odbore in
urade je tako ponovno spomnil, da so zaseženo blago
dolžni dosledno izročati komisionarjem Prevoda, ki so
407
Jutro, št. 252, 3. 11. 1944, str. 3, Klanje prašičev za domačo porabo.
408
ARS, AS 1886, f. 63, Okrožnica št. II/87, 2. 11. 1944.
409
Jutro, št. 254, 11. 11. 1943, str. 2, Navodila za klanje prašičev.
410
411
Ustni vir: France Žagar, izjava pri avtorici.
148
bili edini pristojni za urejanje hrambe in razdeljevanja
zaseženega mesa.412
Kam so šli vsi kosmatinci?
V času vojne so Ljubljančani nevede jedli tudi meso

domačih ljubljenčkov. To so v letu 1944 odkrili detek-
tivi kriminalističnega oddelka policijske uprave, ko so
naleteli na tajno klavnico. Na prvi pogled za vojni čas
morda nič nenavadnega, vendar so se v njej ukvarjali s
klanjem psov. Pred tem se je v Ljubljani že dolgo govo-
rilo o krajah pasemskih psov, vendar so bile pristojne
oblasti prepričane, da nekakšna tolpa te živali prepro-
daja v zameno za denar ali hrano. Po razkritju klavnice
in umazanih poslov v njej je prišlo na dan tudi dejstvo,
da so prevaranti pasje meso prodajali na črni borzi – kot
kozličkovo, telečje ali zajčje. Lastnikom psov so za spo-
min ostale vsaj kože njihovih ljubljenčkov:413 “Policija je
ugotovila, da je bilo ukradenih v celoti 42 psov in sta od
teh ostala živa le dva. Za kože, ki so na razpolago, se je
doslej prijavilo le 20 lastnikov. Drugi naj se podvizajo,
ker bodo kože na policiji le še dva dni. Potem bo imelo
zadnjo besedo sodišče.”414
Proizvodnja in razdeljevanje mleka
Še tik pred vojno je veljalo: “Naše slovensko mle-

karstvo propada!”415 Čeprav bi moralo mlekarstvo v oko-
lici glavnega mesta igrati pomembno vlogo, so bile na
tem območju aktivne le štiri mlekarske zadruge, ki so
predelale komaj 11% v ljubljanskem srezu proizvedene-
ga mleka.416 Ostalo mleko so v Ljubljano, ki je dnevno
412
ARS, AS 213, f. 2, ovoj Okrožnica Prehranjevalnega zavoda o zaplembi mesa.
413
Slovenec, št. 122, 28. 5. 1944, str. 4, Pasja klavnica v mestu odkrita; Jutro, št.
122, 28. 5. 1944, str. 4, Ljubljančani so veliki sladokusci.
414
Jutro, št. 127, 4. 6. 1944, str. 5, Ustanovitelj pasje klavnice je pobegnil. Bolj
natančno o tem, kako so klali pse: Jutro, št. 195, 26. 8. 1944, str. 3, Kako so kradli
in klali pse.
415
Slovenski mlekarski list. Glasilo Zveze mlekarskih zadrug v Ljubljani, 1. 1. 1937,
št. 1.
416
Erpič, Jože: Razvoj našega mlekarstva. Referat na V. seji agrarno-tehničnega
PRESKRBA 149
porabila 25.000 litrov, vozili privatniki in ga tam sami
prodajali. Po okupaciji je Ljubljana izgubila svoje pr-
venstveno preskrbovalno zaledje – Gorenjsko. V zvezi
s preskrbo mleka je tedaj Ljubljana lahko računala le
na obrobne občine vrhniškega okoliša in Dolenjske. No-
tranjska zaradi slabih prometnih povezav z Ljubljano po
okupaciji ni prišla v poštev, čeprav je s tega področja le-
ta 1940 v mesto prihajalo dnevno kar okoli 14.000 litrov
mleka. Pričakovati ni bilo niti mleka živine s področja
mesta samega, saj je bila ta premalo krmljena že leta
1941, sploh na Ježici in v Polju, kjer je večina travnikov
ostala na nemškem okupacijskem področju. Tako je bi-
lo upravičeno računati na hudo pomanjkanje te hran-
ljive tekočine, zato je visoki komisar konec novembra
1941 izdal uredbo, s katero je poveril Pokrajinskemu
prehranjevalnemu zavodu urejanje trgovine z mlekom
ter mlečnimi izdelki.
Mnogi Ljubljančani so se posluževali t. i. dvotirnega
sistema preskrbe z mlekom, se pravi, da so ga kupova-
li v mestnih mlekarnah in tudi od privatnih dobavite-
ljev. Z obžičenjem mesta je bil mlekaricam otežen vstop
v Ljubljano, kar je pomenilo dodatno stisko. Kupci in
prodajalci so se znašli tako, da so sklepali posle kar ob
blokih. To pa ni bilo najprijetnejše, “kajti trgovanje na
bloku je zavzemalo vedno bolj grozeče obsege, tako za
finančne zmogljivosti vsake gospodinje kot za moralno
zdravje in poštenje našega ženstva, ki je bilo s strani vo-
jaštva večkrat žaljeno v svojem čutu sramežljivosti.”417
Zaradi obžičenja mesta in vse slabših prometnih
zvez z Dolenjsko je v Ljubljano prispelo vse manj mleka.
Prevodu ni preostalo drugega in je s 1. aprilom 1942
mleko podvrgel racionirani prodaji. Dojenčki do enega
leta so bili upravičeni do enega litra mleka dnevno, otro-
ci od 2 do 7 let do pol litra, otroci od 8 do 10 let do četrt
litra in osebe, starejše od 60 let, bolniki in nosečnice do
pol litra. Kljub temu urad za razdeljevanje mleka ni mo-
gel vedno zagotoviti teh količin, tako da je obroke nižal,
večkrat pa mleko dodelil le dojenčkom.
odseka (poljedeljski pododsek). V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetij-

stva. Poročilo o kmetijski anketi, II. del. Ljubljana 1939, str. 299.
417
ARS, AS 197, f. 15, Ia–71/6.
150
V začetku septembra 1942 je Prevod šel korak da-
lje. Vso produkcijo mleka je postavil pod zaporo, pri če-
mer si je pridržal pravico do razporejanja razpoložljivih
količin. Po določbah zavoda je bil vsak posestnik dolžan
oddati tri litre od prve krave in po štiri od vsake nasle-
dnje. Računali so, da bi bilo na ta način Ljubljani mo-
goče zagotoviti okrog 14.000 litrov mleka,418 preostalih
1000 litrov, namenjenih zdravstvenim zavodom, pa je
po meddržavnem dogovoru vsak dan pošiljala kranjska
Mlekarska zadruga. Začetni rezultati niso prinesli že-
lenega, saj nabirka ni dosegla niti tretjine pričakova-
nih količin. Sledilo je kaznovanje najhujših saboterjev,
naknadno pa je bil izdelan tudi natančen popis živine
s področja Ljubljanske pokrajine. To posredovanje je
prineslo vsaj delen rezultat, dobava mleka v glavno me-
sto se je dvignila na 6000 litrov dnevno. V tem času
se je izboljšala tudi organizacija razdeljevanja mleka v
mestu, postavili so 60 mestnih razdeljevalnic v sklopu
že obstoječih 114 mlekarskih trgovin. S tem je postala
konec leta 1942 dostava mleka hitrejša in točnejša, ča-
kanje v vrstah je bilo odpravljeno. Neljubo poslabšanje
položaja je sledilo že februarja 1943. Zaradi naravnega
upada produkcije in zaradi prevelikih finančnih stro-
škov vzpostavitve in vzdrževanja celotne organizacije
zbiranja na deželi, je v Ljubljano v začetku leta 1943
prispelo le toliko mleka, da so ga do aprila vsak dan do-
bivali samo otroci do 3 let ter zdravstveni zavodi, ostali
upravičenci pa le vsak drugi ali tretji dan. Ob kontroli
hlevov so uradniki odseka za mleko ugotovili, da se je
mnogo posestnikov, predvsem večjih, vse preveč izmi-
kalo oddaji mleka, zato so sklicali več sestankov s pro-
izvajalci. Na teh sestankih so razlagali uredbo o oddaji
mleka in predočili težak položaj prehrane v Ljubljani.
Na srečanjih so določili tudi vaške zaupnike, ki so bili
zadolženi za urejanje in nadziranje oddaje mleka. Vsa ta
prizadevanja niso padla na plodna tla. Kmetje so mle-
ko še naprej prodajali neupravičenim kupcem ali pa ga
Pred vojno je bilo vsak dan v Ljubljano pripeljanih 20.000 litrov mleka, mesto
418
samo pa ga je pridobilo nad 7.500 litrov! V: Slovenski mlekarski list. Glasilo Zveze
mlekarskih zadrug v Ljubljani, št. 4, 1. 4. 1937, str. 49, Ljubljanski mlečni trg in
naše kmetijstvo.
PRESKRBA 151
predelovali v maslo, za obvezno oddajo se več ali manj
niso zmenili.
Po 8. septembru 1943 je nastopila še večja kri-
za, saj je Ljubljana ostala navezana v glavnem le na
okoliške občine. Očitno je bila potrebna reorganizacija
mlekarstva. Proizvajalci občin Ljubljana mesto, Polje,
Rudnik, Ježica, Dobrunje, Dobrova, Brezovica, Log in
Vrhnika so bili na osnovi naredbe o oskrbovanju Lju-
bljančanov z mlekom obvezani zbiralnicam Prevoda od-
dajati vse mleko, ki ni bilo namenjeno njihovi osebni
potrebi (za vsakega družinskega člana se je smelo vsak
dan obdržati ½ l mleka419) oziroma, ki ni bilo name-
njeno upravičeni prodaji. Proizvajalci so mleko lahko
oddajali direktno v zbiralnice, ki so jih vodili kmetje,
trgovci ali za to najeti privatniki, lahko pa so ga izročili
pooblaščenim voznikom Prevoda. Zbiralnice in vozni-
ki so količino oddanega mleka proizvajalcev vpisovali
v “zbiralne” knjižice. Te so vsakih deset dni preverja-
li uradniki Prevoda. Proizvajalci so morali mleko na ta
način oddajati do konca vojne.
Zaradi še vedno ne dobrega rezultata je marca
1944 stopila v veljavo odredba o kaznovanju kršiteljev
predpisov v zvezi s proizvodnjo in razdeljevanjem mleka.
Prepovedano je bilo prevažati oziroma prenašati mleko
iz kraja v kraj, če za to ni bilo izdano posebno dovoljenje
Prevoda. Za vsak liter, ki ga je kršilec prenašal na črno,
je moral plačati 100 lir kazni. Blago, s posodo vred, je
bilo zaplenjeno. Kazni so grozile tudi vsem, ki so odda-
jali pokvarjeno ali ponarejeno mleko.420 Kakovost mleka
je bila namreč predpisana z zakonskimi predpisi, zato
jo je stalno nadziral mestni tržni urad, ki je zahteval,
da je imelo mleko dovolj maščob in da je bilo zdravo. Za
posneto mleko je veljalo tisto mleko, ki je imelo manj od
2,5% maščobe. Ljubljanski mestni tržni urad je za mejo
določil 2,8% maščobe.421
Prevod je avgusta 1944 sprejel predpise, po katerih
so morali proizvajalci mleka v mlekarskem letu oddati
419
ARS, AS 197, f. 15, 251/1.
420
ARS, AS 197, f. 15, Sprememba predpisov za oskrbovanje z mlekom za prehra-
no.
421
Pred vojno je bila meja 3%.
152
pri eni kravi najmanj 250 l mleka, pri dveh kravah 900
l mleka, pri treh 1.500 l, pri vsaki nadaljnji kravi pa
1.200 l mleka več. Proizvajalci so imeli možnost, da so
namesto 25 l mleka oddali 1 kg presnega masla, ki je
vsebovalo najmanj 80% mlečne maščobe in največ 18%
vode. Namesto presnega masla so lahko oddajali tudi
topljeno maslo – 1 kg namesto 32 l mleka.422
Od poletja 1944 dalje so se pritožbe zaradi nezado-
stne dobave mleka in njegove slabe kvalitete kar vrstile.
Mlekarski odsek je posebnemu sodišču za javno varnost
prijavil vse živinorejce, ki naj bi kršili predpise v zvezi
z mešanjem mleka z vodo in z oddajo mleka Prevodu.
Po pregledu njihovih krav je sodišče ugotovilo, da so
bile pritožbe v mnogih primerih neutemeljene. Kvaliteta
kravjega mleka je namreč na splošno zelo padla.423 Kriv-
do za slabo mleko so iskali v prevelikem izrabljanju krav
molznic za razna poljska dela. Strokovnjaki so kmetom
zato svetovali, naj teh živali ne bi priganjali k delu. Kriv-
ce za premalo mleka pa so našli v tistih teličkih, ki so
jih kmetje predolgo puščali pri materah. Konec poletja
1944 je izšla odločba, s katero je bilo za vsako tele, ki
ga je čakal zakol, dovoljeno največ 25 dnevno sesanje.
Teletu, ki je bilo namenjeno za rejo, so sesanje dovolili 9
tednov. Zaradi slabe krme oziroma njenega pomanjka-
nja, problem slabega mleka in njegovega pomanjkanja
ni bil niti rešen niti rešljiv.424
Na kvaliteto mleka vpliva tudi molža, zato je Pre-
vod za to početje izdal natančna navodila in apeliral na
“kmečke gospodinje”, naj jih upoštevajo. Te naj bi si
pred molžo dobro umile roke, kravi pa vime. Po molži
naj bi odnesle mleko iz hleva in ga precedile skozi pla-
tno v primerno posodo. To posodo naj bi pokrile in v
hladnem ter zračnem prostoru postavile v mrzlo vodo,
ki naj bi jo večkrat zamenjale. Gospodinjam, ki so imele
v bližini doma potok ali studenec, je bilo delo olajša-
no. Mleko, namenjeno Prevodu, naj bi v dobro očiščeno
mlekarsko posodo nalile tik pred odhodom v zbiralnico.
422
Slovenski dom, št. 31, 5. 8. 1944, str. 4, Kako bo urejena preskrba z mlekom.
423
Slovenec, št. 17, 23. 1. 1945, str. 3, Sodne razprave o slabem mleku.
424
Deutsche Zeitung, št. 56, 9. 3. 1944, str. 3, Ernährungswirtschaft im Adriati-
schen Küstenland.
PRESKRBA 153
Prevod jim je nadalje svetoval, naj oddajajo predvsem
jutranje mleko. Navodila za rokovanje z mlekom so pre-
jeli tudi zbiralci in prevozniki mleka. Z zbiranjem mleka
naj bi začeli v ranih jutranjih urah, za jutranje mleko
naj bi uporabljali druge vrče kot za večerno. V zbiralni-
cah naj bi imeli mleko na hladnem, od časa do časa naj
bi vrče poškropili s hladno vodo, mleko pa premešali.
Prevod jim je priporočal, naj v 50 litrski vrč primešajo
3 žlice oksigena, ki zavira kisanje mleka.425 Mleko, ki
ga je razdeljeval Prevod, je imelo ob dostavi normalno
oziroma dopustno kislinsko stopnjo in je bilo ustrezno
ohlajeno, tako je bil razvoj glivic zadržan vsaj za nekaj
ur. Kljub temu pa je svetoval potrošnikom, naj ga doma
takoj prekuhajo, pri čemer naj uporabijo za noževo ko-
nico sode ali sladkorja.426
Tisti, ki so gojili koze oziroma pivci kozjega mleka,
so bili na boljšem. Zaradi močne arome se da kozje mle-
ko namreč brez problema mešati z vodo: “/.../ so tamkaj
gojili tri koze in nam vsak dan odstopili pol litra kozjega
mleka, ki nam je dajal, pomešan z enako količino vode,
kakšen liter te dragocene tekočine na dan.”427
Poskus samopreskrbe428
Reja malih živali
Reja malih živali je bila razširjena že v času prve

svetovne vojne. “Pomanjkanje mesa v vsaki vojni nare-
kuje malemu človeku vedno znova potrebo po reji ma-
lih živali”,429 tako je njena pomembnost nezadržno rasla
tudi med drugo svetovno vojno:430 “Umna reja malih ži-
vali daje izdatno materialno pomoč socialno šibkejšim
slojem naroda, obenem pa se z rejo malih živali znatno
425
Več o uporabi oksigena za konzerviranje mleka: ZAL, LJU 489, f. 2407, II B, leto
1943, Dodajanje s kisikom pomešane vode hranilnemu mleku.
426
ARS, AS 202, f. 76, II 442/21.
427
428
Leta 1939 je nemška stopnja samopreskrbe dosegla nad 80%. V: Šorn, Mojca:
Preskrba tretjega rajha. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2002, št. 1, str. 91.
429
Velika pratika za prestopno leto 1944, str. 63.
430
O tem tudi: ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhäl-
tnisse in Laibach 1943, str. 77sl.
154
intenzivira proizvodnja ljudske prehrane ter tako pove-
ča vrednost našega narodnega gospodarstva.”431 Oblasti
so se zavedale, da prebivalstvo z rejo malih živali lah-
ko vsaj delno poskrbi za svojo prehrano in jo izboljša,
pri čemer se mu ni treba obračati na črni trg, zato so
to dejavnost podpirale in rejcem poskušale pomagati.
V dnevnem časopisju iz vojnih let naletimo na mnogo
nasvetov, naslovljenih na rejce, naj si sami na cenejši
način zagotovijo meso, ki bi jim nadomestilo teletino in
govedino: “Največkrat samo tarnamo in se pritožujemo
nad draginjo, pomanjkanjem živali itd., namesto da bi
tudi sami kaj storili za omiljenje težkih časov. Že več let
se razna rejska društva in tudi oblasti trudijo organizira-
ti zlasti med nižjimi sloji rejo malih živali, ki bi lahko do-
našala malemu človeku precejšnjo korist”.432 V ospredje
je bila postavljena zlasti reja domačih kuncev, ki se je
splačala zaradi mesa (samica težke pasme kuncev povr-
že letno tudi do 18 mladičev, tj. tudi do 70 kg odličnega
mesa), volne, krzna in kože: “Ako bomo v bodoče rejo
ovnačev pomnožili, bo vsekakor v prid ne le posame-
zniku, ampak tudi skupnosti. Dobili bomo več mesa in
tudi enakih kožic, ki bodo v ceni poskočile, saj je znano,
da ima le večja količina enake robe na trgu ugodnejšo
ceno. Ker pa goji danes vsak rejec živali druge pasme,
niso kožice v barvi, kakovosti in velikosti enake in so
zato skoro brez vrednosti. Trg zahteva le enotno blago
v čim večji količini.”433 Gospodarsko pomembna kunčja
pasma je bila poleg ovnača tudi angora. Oskrbovanje in
nega teh živali se je zdela preprosta in poceni. Kunce je
lahko gojil vsak, ki jim je imel možnost ponuditi dnevno
nekaj malega zelenjave in ki je imel toliko prostora, da
je lahko postavil nekaj kletk, za prvo silo celo iz starih
zabojev. S časom se je pokazalo, da je bil marsikateri
zajec prikrajšan za osnovno skrb: “Med današnjimi pri-
ložnostnimi rejci, ki so se oprijeli reje kuncev iz bojazni
pred pomanjkanjem mesa, se je razvila pravcata tekma,
kdo bo imel več kuncev. Pri njih je glavno le število živa-
431
ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poročilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske
uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje, str. 14.
432
Mali gospodar, št. 1, 15. 1. 1941, str. 11–12, Kako je in kako bi moralo biti?
433
Prav tam.
PRESKRBA 155
li, dočim so kletke in nega postranskega pomena. Živali
natrpajo v dve ali tri kletke ali celo zaboje. Kazen ne
izostane. Bolezen in številni pogin so dnevne pritožbe
teh ‘zabojčkarjev’”.434 Nekateri so zaradi pomanjkanja
prostora živali redili kar na podstrešjih.435 Drugi pa so
se za svoje živalce potrudili mnogo bolj. To je razvidno iz
pogovora dveh mladih lastnikov zajcev, ki ga je zapisal
očividec: “Kaj jim pa daješ?” “Kruh kakor ti.” /.../. “Jaz
jim dajem korenja in trave, ne pa kruha.” “Kam pa po-
tem daš kruh, kar ga takole naprosiš pri ljudeh?” “Do-
ma ga pojemo.” /.../. Povem kar naravnost, da se mi res
ne zdi prav, če takšni “rejci malih živali” oziroma njihovi
starši – saj brez njihove vednosti tega otroci gotovo ne
delajo – na tak način izkoriščajo stisko današnjih dni
ter trgajo ljudem že tako in tako pičlo mero kruha od
ust, in to ne zase, pač pa za – zajce.”436
Strokovna društva za pomoč rejcem
V Ljubljani sta že pred vojno delovali dve organiza-

ciji, Mali gospodar in Žegoza – Železničarska (splošna)
gospodarska zadruga v Ljubljani, ki sta se do leta 1944
ukvarjali s trgovskimi posli, od poletja istega leta pa sta
svojo dejavnost skoncentrirali na pomoč rejcem malih
živali. Društvo Mali gospodar je bilo ustanovljeno že leta
1939 na pobudo kmetijskega oddelka kraljeve banske
uprave in na željo mnogih rejcev. Društvo je imelo svoj
prvi redni občni zbor 14. januarja 1940. S strani ban-
ske uprave je bilo uradno priznano kot edini zastopnik
vseh rejcev malih živali v Sloveniji.437 Mali gospodar se
je omejil na dajanje strokovnih nasvetov za rejo, orga-
nizacijo tečajev in zastopanje koristi rejcev pri oblasteh.
Člani tega društva so nekaj časa prejemali list “Mali go-
spodar”, ki zaradi varčevanja s papirjem žal ni dolgo
izhajal.
Najtežja naloga rejcev je bila priskrbeti krmo za ži-
434
Mali gospodar, št. 1, 1. 1. 1942, str. 3, Za vsakega nekaj.
435
Valant, Milan: Kraj Šmarje pri Jelšah. Ljubljančani od aprila 1941 dalje (krajev-
na zgodovina). Ljubljana 1988, str. 8.
436
437
Mali gospodar, št. 1, januar 1940, str. 1, Na pravi poti smo!
156
vali in pri tem opravilu jim je društvo izdatno priskočilo
na pomoč. V letu 1941 jo je društvo nabavilo in med
svoje člane razdelilo 32.000 kg. Posvarilo jih je, naj s
to krmo pitajo le živali plemensko razmnoževalnega po-
mena in ne tistih, ki so jih gojili za zakol.438 Društvo je
skrbelo tudi za izučitev članov v reji. Organiziralo je več
tečajev o perutninarstvu. Strokovnjaki so sicer svarili
pred požrešnostjo kokoši,439 vendar se je kasneje, sploh
pred prazniki, večkrat pokazalo, koliko so te živali vre-
dne, saj so jim domači namenili vso skrb: “Naše ljube
kokodajse, ki nas bodo za Veliko noč (seveda kurjerej-
ce) založile s pirhi, /.../, so pred prazniki pod stalnim
in poostrenim nadzorstvom. Lastniki skrbno pazijo in
zasledujejo sleherni korak svojih dragocenih pernatih
rejenk. Baje nekateri celo prenočujejo v kurnikih ali pa
spe putke ponoči pod njihovimi posteljami, to pa zato,
da uboge kokodajse ne bi prišle v nepoštene roke pri-
jateljev brezplačne kurje pečenke, ki se zlasti pred veli-
kimi prazniki kaj radi udejstvujejo.”440 Društvo je spod-
bujalo tudi rejo golobov, ovc in predvsem koz. Slednje
so obravnavali kot krave malega človeka.441 Razširiti je
želelo celo rejo morskih prašičkov, hkrati pa se je zavze-
malo za razvoj čebelarstva.
Prvi občni zbor Železničarske zadruge je potekal 18.
aprila 1936. Takrat je bil določen delokrog društva. Na-
men je bil vzbujati in širiti zanimanje za rejo domačih ži-
vali ter športno-ljubiteljsko rejo sobnih in športnih živali.
Društvo je imelo namen pospeševati vrtnarstvo in sad-
jarstvo ter gojenje oziroma zbiranje zelišč in gozdnih sa-
dežev. S strokovnimi nasveti je zadruga hotela pomagati
pri rejskih in ostalih gospodarskih zadevah, s strokovno
literaturo je širila izobrazbo članov, prav tako z organizi-
ranjem predavanj, tečajev, razstav in ekskurzij. Članom
je želela pomagati s čim ugodnejšo nabavo oziroma od-
438
Mali gospodar, št. 1, 1. 1. 1942, str. 2–4, Za vsakega nekaj.
439
Domovina in kmetski list, št. 27, 10. 7. 1941, str. 5, Kdor ima malo zemlje, naj
ne goji kokoši. Le kot primer: “Pričele so se borovnice, o rdečih jagodah pa ni sledu.
Kar jih ima Majdi na svojem vrtičku, pa pravi, da še te požrejo putke.” V: Pismo,
naslovljeno na Martino Pogačar, 22. 6. 1944, osebni arhiv avtorice.
440
Slovenski narod, št. 13, 26. 3. 1945, str. 4, Ljubljana se pripravlja na Veliko
noč.
441
uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje, str. 30.
PRESKRBA 157
kupom plemenskih živali, krme, zdravil, semen in sadik
ter z zatiranjem in zdravljenjem živalskih in rastlinskih
bolezni in zajedavcev, z urejanjem hlevov in vzrejališč,
drevesnic, sadovnjakov in vrtov. Leta 1939 je društvo od-
prlo vrata tudi rejcem izven železničarskih vrst.
Od začetka okupacije je zadruga kmetom pospeše-
no delila prepotrebno krmo. Podatki kažejo, da je samo
od začetka leta 1944 do poletja istega leta Žegoza v Lju-
bljani s krmili (riževo zdrobljenko, otrobi in pokvarje-
no moko) oskrbovala lastnike 80.128 malih živali, med
drugim lastnike 661 koz, 36.870 kuncev in 42.067 pe-
rutnine.442 Marca 1944 je Žegoza v Poljanah pri Šent-
vidu odprla valilnico. Vsak petek so se stranke, ki so
želela svoja jajca zaupati v umetno valjenje, oglasile v
prostorih zadruge na Gallusovem nabrežju v Ljubljani.
Uslužbenci zadruge so jajca pregledali in neoporečna
sprejeli v valjenje. Vsako jajce so opremili s svojo števil-
ko, nanj se je podpisal tudi lastnik. Tako je bilo zago-
tovljeno, da vsaka stranka dobi piščance in race, ki so
se izlegli iz njihovih jajc. Pristojbina za valjenje enega
jajca je znašala 3 lire. Valilnica je v povprečju v valjenje
prejela približno 2.500 jajc na mesec.
V letu 1943 je bilo v mestu 76.320 kunčjih repov
in 55.872 kljunov,443 kar kaže, da so bili Ljubljančani
kar dobri rejci. Toda kljub pomoči društev je bilo prija-
vljenih čedalje več posegov Ljubljančanov na okoliških
travnikih in pašnikih. Mnogi so tako menili, da je reja
malih živali prekoračila svoj naravni okvir: “Gotovo lah-
ko trdimo, da so se vprav zaradi pretirane reje malih
živali pri nas tako razpasle poljske tatvine. Marsikdo
bo ugovarjal, da se malenkost trave ali detelje, nekaj
krompirčkov ali prgišče klasja, kmetu, ki ima posajeno
celo njivo, vendar ne more tako poznati. Res bi se ne
poznalo, če bi šlo za eno prgišče, toda v resnici gre za
stotine prgišč in to da že cele mernike.”444
Vsekakor pa so domače živali dale Ljubljani nek
nov videz: “Pred kratkim sem prišel v Ljubljano in pre-
nočil v Kolodvorski ulici. V jutranjih urah se je kakor v
442
Slovenec, št. 169, 26. 7. 1944, str. 3, Reja malih živali v Ljubljani.
443
Slovenski dom, št. 16, 21. 1. 1943, str. 2, V Ljubljani je 76.320 kunčjih repov.
444
Slovenec, št. 218, 26. 9. 1943, str. 2, Reja malih živali – z druge strani.
158
sanjah prikrala v sobo tista lepa jutranja petelinova me-
lodija, /.../. Nisem vedel, ali sanjam, ko pa sem prisluh-
nil pozornejše, sem slišal “kikiriki” /.../ – tam v lepem
predelu našega mesta – blizu postaje. Še dopoldne sem
to omenil tovarišu s Kongresnega trga. ‘Hm, veš, nič po-
sebnega, jaz zdaj ne potrebujem več budilke, ker imamo
v ulici kar 3 peteline, da ne govorim o kurah!’”445
Obdelava vrtov in vrtičkov
Že takoj po okupaciji so javna občila v duhu sa-

mopreskrbe vse lastnike vrtov in vrtičkov spodbujala k
njihovi obdelavi češ: “Tudi na takih vrtičih lahko pride-
lamo marsikaj za kuhinjo.”446 Tisti, ki niso imeli lastne
zemlje, so svoje vrtičkarske sposobnosti preizkušali na
najetih površinah. Za manj premožne in za družine z ve-
likim številom družinskih članov pa je poskrbela mestna
občina in jim brezplačno ali pa proti majhni odškodnini
dala v najem njive, vrtove in tudi travnike. Najemnine
so znašale okoli 100 lir mesečno, v glavnem še manj.447
Zemljišča, ki jih je občina razdelila, so se nahajala v
vseh ljubljanskih predelih. Prebivalci bežigrajske dela-
vske stanovanjske kolonije so dobili v ugoden najem 40
vrtov po 250 m² ob Linhartovi cesti, ob cestah v Trno-
vem, na Barju ter v Šiški pa je Ljubljančane razveseli-
lo kar okrog 500 razdeljenih vrtičkov. Poceni je mestna
občina oddala tudi 69 parcel na Rakovi jelši, ob Cesti
dveh cesarjev (v t. i. Sibiriji) pa je vsaka družina prejela
v obdelavo 80 m². Nadalje je bilo razdeljenih 14 vrtov ve-
likosti od 250 do 300 m² ob Gradaščici med trnovskim
mostom in mostom v Kolezijo. Mnogi Ljubljančani so
imeli svoje njive tudi izven bloka, za prevoz poljskih pri-
delkov v mesto pa so potrebovali dovolilnice, ki jih je
izdajal Mestni gospodarski urad. Kontrolni organi na
bloku so dovolilnico pri prvem prevozu odvzeli in jo hra-
nili pri sebi. Pri vsakem prevozu so v ta dokument bele-
445
Slovenski dom, št. 144, 27. 6. 1942, str. 3, Kikiriki – v jutranjih urah po Ljubljani
doni.
446
Slovenec, št. 87, 16. 4. 1941, str. 3, Ljubljana. Tudi na majhnem vrtiču rodi
zemlja.
447
ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 321–322.
PRESKRBA 159
žili uvožene pridelke. Ko je bila dovolilnica polna, so jo
predložili Prevodu.448 Novi kmetovalci so morali Prevodu
prijaviti tudi vsak poseg na zemlji, saj so jim drugače
grozile kazni, celo odvzem živilske nakaznice.
Želja po čim boljšem pridelku in trud za dosego
le-tega (“Za majhen vrtiček za Figovcem pa smo z otroki
vsako jutro nabrali v leseno smetišnico konjskih fig od
mimoidočih mul in konj”449) pa nista bila vedno dovolj.
Mestna občina je predvsem v zadnjih dveh letih vojne
prirejala v vseh delih Ljubljane zelenjadarske tečaje, ki
so bili dobro obiskani.450 Priskrbela in razdelila je ve-
čje količine semen in umetnih gnojil. Mestna vrtnarija
je na predlog mestne občine vsako leto v toplih gredah
vzgojila okoli 10.000 sadik (paradižnika, paprike, zelja,
ohrovta ipd.) in jih razdelila po znižani ceni revnejšim
odjemalcem. Ljubljančani so spoznali, da so se motili,
ko so pred vojno oštevali kmeta, češ: vse mu “samo zra-
se, pa zahteva za to še denar.”451 Prve znojne kaplje na
čelih meščanov so rodile spoštovanje do kmetov, ki so
si končno “prislužili” naziv gospod. Prvi sadovi kmečke-
ga dela pa so meščanom na obraz pričarali nasmeh in
s ponosom so govorili: “‘Ta je pa domač! Sami smo ga
pridelali!’ Tako se ti rada pohvalita pri kosilu meščanski
oče ali gospa mama.”452
Zaradi poljedeljskega in vrtnarskega neznanja ter
pomanjkanja umetnih gnojil in semen, Ljubljančani ve-
čjih rezultatov niso dosegli. Za neuspeh so bili delno kri-
vi tudi brezdelneži, ki so pridelke drugih le “pobirali”.
Vojni vrtovi
Poleg osebnih vrtov so se na mestni ravni razvijali

vojni vrtovi, za katere je bila posredno odgovorna mestna
občina, za njih pa je skrbela mestna vrtnarija, ki jih je
448
ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, ovoj julij 1944.
449
Tozon, Mirjam: Rože in trnje. Moje življenje. Celje 2005, str. 189 (dalje Tozon:
Rože in trnje) .
450
Slovenski dom, št. 46, 26. 2. 1943, str. 2, Veliko zanimanje za zelenjadarske
tečaje.
451
Slovenski narod, št. 247, 15. 11. 1943, str. 6, Ljubljančani so postali kmetovalci.
452
Slovenski dom, št. 158, 12. 7. 1941, str. 2, Ta je pa domač!
160
obdelovala predvsem zato, da je z zelenjavo in krompir-
jem zalagala kuhinje Delavskega doma, Mestnega zave-
tišča ter drugih mestnih socialnih ustanov.453
Največji vojni vrt je bil Tivoli z 8.000 m² obdelanih
površin, na katerih so poleg krompirja gojili še oves. Na
Kongresnem trgu so na 5.000 m² gojili le krompir.454
Pridelek ni bil vedno najboljši, a nekateri so menili, da
to niti ni edini namen: “Če že Kongresni trg ne da poseb-
no obilnega pridelka, je vsaj za dober zgled in za sodo-
ben okras našemu mestu, ki se je letos še prav posebno
potrudilo pri obdelavi plodne zemlje, kolikor je ima na
razpolago.”455 Večji vojni vrtovi so bili tudi na Koleziji,
v Mostah456 in Trnovem, širom po mestu pa je bilo raz-
drobljenih še več manjših. Zgledno so bili obdelani tudi
tisti pred Narodnim muzejem in ob operi, za katere so
skrbeli kar gledališčniki sami.
Največji problem obdelovalcev vojnih vrtov je bilo
pomanjkanje naravnega gnoja in umetnih gnojil, pa tu-
di semen: “Da bi se v glavnem krile potrebe prideloval-
cev povrtnine in obdelovalcev vojnih vrtov naše občine,
bi potrebovali ca. 5 vagonov kalijeve soli in 3 vagone
amonijevega sulfata. Do sedaj pa se je razdelilo le okrog
1 vagon umetnih gnojil. Ker ni pričakovati dovoza zele-
njadnih semen od zunaj, priporoča odbor merodajnim
faktorjem, da podpirajo domače semenogojce, ki vzgaja-
jo dobro zelenjadno seme, z nagradami ali pa s podporo
pri odkupu njihovih dobrih semen potom Vrtnarskega
in sadjarskega društva.”457
Brezobzirnežev, ki niso spoštovali trdega dela, ni
manjkalo niti v težkih vojnih časih: “Posamezni brezob-
zirneži hodijo vsekrižem po obdelanih površinah, ali iz
lenobe, da si skrajšajo pot, ali iz čisto navadne zlobe ali
pa namenom, da se okoristijo s sadeži, travo, zelenjavo
itd.”458 Policijske enote so tako za varovanje vojnih vrtov
določile nekaj paznikov, ki so dokaj uspešno lovili in
kaznovali prestopnike.
453
ARS, AS 197, f. 16, št. 19, 459/44, I.
454
ZAL, LJU 489, f. 2396, ovoj IIA/13, str. 419–421.
455
Jutro, št. 90, 21. 4. 1945, str. 4, Iz Ljubljane. Kmetovanje sredi Ljubljane.
456
ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 419–421.
457
ARS, AS 197, f. 16, št. 19, 459/44, I.
458
ARS, AS 1876, f. 70, II, 1, št. 125/8.
PRESKRBA 161
Vsi tisti, ki niso okopavali svojih vrtov, so zelenjavo,
sadje in druga živila kupovali v trgovinah in na tržni-
cah.
Tržnice
V Ljubljani je bil najbolj obiskan glavni oziroma
Vodnikov trg, ki so mu pripadali vsi sosednji trgi in
nabrežja. Slabše obiskana sta bili tržnici v Šiški in v
Mostah, trg pri sv. Jakobu pa je praktično životaril, “ta-
ko sta ob navadnih dnevih le po ena ali dve branjevki
na tem trgu, nekoliko več jih je ob sobotah in tržnih
dnevih.”459 V nadaljevanju sledi oris dogajanja na glavni
tržnici, podatki za rekonstruiranje življenja na drugih
trgih so preskopi.
Red mora biti
Do leta 1901 je imel vlogo tržnega prostora Mestni

trg (okoli Robbovega vodnjaka), ko pa je tam mimo pri-
peljal prvi tramvaj, se je tržnica premaknila proti Vodni-
kovem trgu.460 Tržni red iz leta 1939 je dovoljeval pro-
dajo mesa od ranega jutra do 12. ure, ostalega blaga pa
do 13. ure. Ob nedeljah in prazničnih dneh so morali
prodajalci trgovanje zaključiti že ob 9. uri.461 Ljubljan-
ski župan je v začetku leta 1943 z odobritvijo visokega
komisariata na predlog tržno-veterinarskega oddelka
podal spremembo oziroma dopolnitev pravilnika za tr-
žne dneve ljubljanske mestne občine. Tržni promet se
je še nadalje začel zgodaj zjutraj in ob delavnikih trajal
do 13. ure, prodaja mesa in mesnih izdelkov pa je bi-
la dovoljena uro manj. Novost, ki je razveselila mnogo
Ljubljančanov, je bila: “Prodajanje pod tržno lopo na Po-
gačarjevem trgu in v stalnih prodajalnicah v stebriščih
mesarskih stojnic je dovoljeno od 6.30 do 19. ure nepre-
459
Slovenec, št. 246a, 25. 10. 1942, str. 2, Trije mali ljubljanski živilski trgi.
460
Kranjec, Barbara in Dimnik, Milena: Ljubljanski živilski trg in njegova struktura.
V. Geografski obzornik, 1991, št. 1, str. 27.
461
Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg. Odsev prostora in časa (1920–1940). Lju-
bljana 1994, str. 40 (dalje Židov: Ljubljanski živilski trg).
162
trgoma.”462 Prodaja in nakup sta se lahko vršila samo
na tržnem prostoru. Poslovanje izven tržnega prostora
se je štelo za črno borzo, ki so jo pristojni organi prega-
njali in kaznovali.
Aprila 1941 je na tržnici prišlo do korenite spre-
membe: “Pred drugo svetovno vojno so prodajalci me-
rili prodajno blago na različne načine. Najpogosteje so
merili na kose, litre, kilograme, merice, šopke, vence,
kuhinjske žlice, zajemalke, “na roko” in pest, včasih pa
so izhajali tudi iz denarne enote. /.../. Brez tehtnic so
bile tako številne Trnovčanke in Krakovčanke kakor tu-
di kmečke prodajalke. Uporaba tehtnic je bila obvezna
šele ob italijanski okupaciji.”463 Izdana je bila uredba, ki
je določala, da morajo do 18. aprila 1941 vsi prodajalke
in prodajalci kupiti tehtnico in jo najkasneje takrat tudi
začnejo uporabljati.464
V času pred vojno je veljalo: “Prodajalci so se morali
na trgu dostojno obnašati. Glasno ponujanje blaga in
vabljenje kupcev je bilo sicer prepovedano, vendar se
mnogi prodajalci tega niso držali. Predvsem mestne bra-
njevke ter Trnovčanke in Krakovčanke so glasno vabile
kupce. /.../. Včasih so bile prodajalke že kar vsiljive in
cukale kupovalce za rokav.”465 To se je po aprilu 1941
obrnilo na glavo. Kupci so se prerivali okrog prodajalcev
in jih cukali za rokave, saj je bilo na tržnici znatno manj
prodajalcev in manj živil. Kljub temu pa je veljalo: “Gne-
ča cekarjev, jerbasov, vreč in vozičkov. Pozdravljanje z
ene strani na drugo.”466
Kupci
Etnološke raziskave so pokazale, da delavske dru-

žine in družine nižjih uradnikov na tržnici v glavnem ni-
so kupovale, saj jim ponujeni pridelki zaradi visokih cen
462
ARS, AS 202, f. 27, št. 8877/43 in št. 1232.
463
Židov: Ljubljanski živilski trg, str. 75.
464
Jutro, št. 90, 16. 4. 1941, str. 3, Na ljubljanskem živilskem trgu se ne sme več
prodajati na merice.
465
466
Suchy, Josip: Ljubljanski tipi. Satiričnopsihologični obrazi. Ljubljana 1924, str.
105 (dalje Suchy: Ljubljanski tipi).
PRESKRBA 163
niso bili dostopni. Raje so se posvetili domačim vrtovom
in najetim njivam, na katerih so pridelovali zelenjavo.
Domači vrt jim je nudil tudi sezonsko sadje.467
Kupci na živilskem trgu so bili v glavnem srednji in
višji sloj prebivalstva. Tudi kadar je grozilo pomanjka-
nje, so se premožnejši znašli. Od vrtnarjev so kupovali
sadike raznih solat in druge zelenjave, čeprav je zavoj
stal 3 lire: “Nekatere petične gospodinje, ki nimajo sicer
gredic, so v svoji iznajdljivosti kupovale te kot prvo so-
lato. Kupile so po več zabojev, da bodo lahko domačim
postregle s prvo domačo solato.”468 Iz sadik narejena so-
lata je stala kar nekaj deset lir na kg.
Mnogo Ljubljančanov je trg obiskovalo šele po kon-
cu “uradnih ur”, saj so upali, da bodo zastonj prišli do
kakršnega koli priboljška: “Nekega popoldneva, po na-
livu, ko so branjevci pospravljali svoje reči in odhajali
domov, sem šel na živilski trg, da bi pobral vse, kar je
količkaj užitnega ostalo za njimi ... tu pa tam sem si na-
šel še kako dobro jabolko ali do polovice zdravo zelnato
glavo.”469
Prodajalci in njihova ponudba
Tržnico so v glavnem zalagali okoliški kmetje in do

božiča, ko jim je zmanjkalo robe, Trnovčanke in Kra-
kovčanke. Nekaj blaga je bilo tudi uvoženega, predvsem
z Gorenjske. Pomanjkanje zelenjave je bilo očitno pred-
vsem pozimi. Ljubljančanom sta iz stiske mnogokrat
pomagala kisla repa in kislo zelje, ki sta šla dobro v
promet. Ženske in otroci, ki so se ukvarjali z nabira-
njem in prodajo gozdnih sadežev, so na tržnico nosili
jagode, maline, brusnice in borovnice, pa tudi gobe in
kostanj.470 Sem in tja je na tržnico prispela tudi pošilj-
ka domačih ali celo uvoženih jabolk. Ogromno je bilo
povpraševanje po krompirju, nič manjše pa njegovo po-
manjkanje: “Vsak mesec enkrat so pripeljali krompir.
467
Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg in prehrana meščanov v dvajsetih in tridese-
tih letih 20. stoletja. V: Traditiones 25, 1996, str. 229–237, tu 230.
468
ARS, AS 202, f. 51, 3081/44.
469
470
164
Ob štirih si moral vstati, če si hotel biti ob petih, ko je
bilo konec policijske ure, pri barakah na tržnici, kjer so
ga delili ... Ponavadi sem čakal za hišnimi vrati, da je na
šentjakobu odbilo pet, potem sem se pognal v dir proti
tržnici. Kup dirjajočih fantov in punc, stopicajočih star-
čic in možakarjev s cekarji in bisagami je bilo že na poti
k tržnici. Če sem dobro tekel in pametno prehiteval dru-
ge, sem bil v štirih minutah tam. A na trgu, /.../ je stala
pred vsako izmed treh barak že debela množica najmanj
petstotih ljudi. Od kje so se vzeli? So prespali po vežah
okoliških hiš? Ali pa so imeli nočne prepustnice? Ob
šestih so šele začeli tehtati. Na vsako osebo je prišlo pol
kilograma. /.../. Nisi mogel preveriti ne vage, ne pre-
birati ... čeprav je bilo vmes dosti gomoljev črnih, zmr-
znjenih, stolčenih, puhlih ali že v cvetju.”471 Tudi meso
je bilo na tržnici prava redkost, prav tako ribe. V letu
1944 so oblasti vse bolj pozivale k zaščiti sladkovodnih
rib: “Z uničevanjem rib v vseh naših rekah in potokih se
godi velika škoda ne samo lastnikom in zakupnikom ri-
bolova, marveč tudi narodnemu premoženju, zlasti gle-
de na prehrano. Ljubljanica, ta najbogatejša ribja voda
v pokrajini, je bila leta 1942 zastrupljena od Ljubljane
navzdol, kar je onemogočilo zamišljeno dobavo letnih
15.000 kg rib za prehrano Ljubljane. Pred in po tem ča-
su so vojaki raznih enot na razne načine uničevali ribe v
vseh vodotokih pokrajine brez izjeme. Civilno prebival-
stvo, zlasti mladina, je z brezvestnim sodelovanjem pri
uničevanju to škodo še povečalo.”472 Prezident Rupnik je
pozval občine, naj javno opozorijo vse kršitelje zakona o
sladkovodnem ribolovu iz leta 1937. Kazen naj bi dole-
tela vse osebe, ki bi lovile ribe brez “ribolovnice”, tiste,
ki bi ribe pobijali z bombami (t. i. “paradajzaricami”473),
dinamitom, elektriko itd., tiste, ki bi nelegalno ujete ri-
be prodajali, pa tudi tiste, ki bi onesnaževali vode.474
V dolgih čakalnih vrstah pa so kupci vse prepogo-
sto doživeli kaj neprijetnega: “Postal sem pozoren nad
neobičajno gnečo okoli majhne stojnice, ki je menda
471
472
ARS, AS 1876, f. 70, I, 5, III/4, št. 237/1.
473
474
ARS, AS 1876, f. 70, I, 5, III/4, št. 237/1.
PRESKRBA 165
služila bolj kot kakšna ograja, da ne bi ljudje preblizu
silili oziroma predaleč segali, /.../. Postavil sem se tudi
jaz v vrsto, in ko sem bil že precej blizu in sem upal,
da bom vsak čas prišel na vrsto, je prodajalec očividno
spoznal, da ne more nič več dajati vsakemu po toliko,
kolikor bi si želel, pač pa samo še po eno ribo. Ker sem
bil tudi z eno zadovoljen – mimogrede povedano, zdela
se mi je takšna prodajalčeva odločitev povsem pravilna
in pravična – sem še vedno vztrajal v vrsti /.../. Proda-
jalec se je, kakor da bi se bil zavedel svoje krivde, da je
bil prej do nekaterih le nekoliko preveč postrežljiv, izne-
bil le-te: ‘Veste, najprej moram dati tistim, ki jih (ribe)
vedno vzamejo, veste?’”.475 Ljubljančane je mnogokrat
tako nesramno in nepravično obnašanje prodajalcev še
bolj zmotilo in prizadelo kot pomanjkanje živil samo. V
dnevnem časopisju so se pritožbe na račun “stalnih”
strank kar vrstile: “Prideš na trg in povprašaš po ko-
lerabi, špinači, solati ... Včasih ti postrežejo, često pa
dobiš tale, hudo neprijeten odgovor: ‘Prodajam samo za
svoje stranke.’”
Proti koncu vojne je bila tržnica čedalje manj pisa-
na, njeni obiskovalci pa čedalje manj zadovoljni in siti:
“Težko je dobiti nov krompir – ker vsaka branjevka ga
sme pripeljati le do 5 kg – in potem veš, da ga malok-
do dobi. Maščobe pravijo, da ni dobiti, zelenjava pride
samo domača na trg, uvožene nobene. Sadje – samo s
težko mujo borovnice /.../. Še fižola ne dobiš, če nimaš
protekcije pri kaki branjevki. Edino zelja in ohrovta je
za enkrat dovolj /.../. Naši želodci so kakor vrt, samo
zeleno plava notri, pomešano z makaroni v vsaki obli-
ki. Janez pravi, da po vojni ne pogleda več makaronov
– tudi jaz sem njegovega mnenja, edino Majdi jih ima še
rada.”476
475
476
166
Ljubljanska tržnica, junij 1941. Foto: Jakob Prešeren, MNZS
Uradne cene na glavnem ljubljanskem trgu

v letih 1943–1945 in primerjava cen za leta
1939–1945
Maksimalni ceniki za živila na ljubljanskem trgu
so do konca vojne javnost obveščali, kakšno je stanje
na tržnici. Nekaj tednov pred koncem vojne je bilo (v
primerjavi z letom 1943) sledeče:
477478
leto 1943477 leto 1945478

kislo zelje 4 lire/kg 6.80 lir/kg
kisla repa 2.50 lir/kg 6.80 lir/kg
rdeča pesa 3 lire/kg 10 lir/kg
krompir 2.90 lir/kg 4.50 lir/kg
radič 3.70 lir/kg 15 lir/kg
477
Trgovski list, št. 76, 21. 9. 1943, str. 2, Najvišje cene na ljubljanskem živilskem
trgu.
478
Jutro, št. 90, 21. 4. 1945, str. 2, Najvišje cene na ljubljanskem živilskem trgu.
PRESKRBA 167
leto 1943 leto 1945
špinača 3.30 lir/kg 30 lir/kg
korenje 3 lire/kg 10 lir/kg
čebula 2 liri/kg 21 lir/kg
zelje v glavah 1.50 lir/kg 3 lire/kg
ohrovt 3 lire/kg 6 lir/kg
cvetača 3.35 lir/kg 10 lir/kg
Cena zelenjave v Ljubljani v lirah (1939-1945)
cvetača
ohrovt
zelje v glavah
čebula
korenje
apr. 45
špinača sept. 43
avg. 41
radič
39
krompir
rdeča pesa
kisla repa
kislo zelje
0 5 10 15 20 25 30
Te cene so veljale le za zelenjavo, pridelano v Lju-

bljanski pokrajini, bile pa so odvisne od sezone in od
letine zelenjave.479 Cene blaga, ki je prispelo iz Nemčije
in nemškega okupacijskega področja, v glavnem z Go-
renjske, je pri vsaki pošiljki sproti odobril šef pokrajin-
ske uprave.
479
Pred uvedbo maksimiranja cen so na vrednost blaga vplivali tudi prazniki.
168
Lira in denarne nakaznice
V času nemške okupacije je v veljavi ostalo pravo,
ki so ga vpeljale italijanske oblasti, celo lira je ostala
edino veljavno plačilno sredstvo. Obračunski tečaj je bil
1 RM (nemška marka) = 10 lir.480 Tehnične in prometne
ovire so bile delni krivec, da je poleti 1944 v Ljubljanski
pokrajini začelo primanjkovati gotovine.481 Pomanjkanje
denarja je bilo tako hudo, da so posamezni ljubljanski
trgovci nekaj časa izdajali celo lasten zasilni denar.482
Šef pokrajinske uprave je novembra 1944 Hranilnici
Ljubljanske pokrajine odredil, da mora v promet poslati
denarne nakaznice po 1000, 500, 100 in 50 lir, pa tudi
drobiž po 10, 5, 2, 1 in 0.50 lire. Denarne nakaznice
so bile enakovredno plačilno sredstvo liri: “Z denarnimi
nakaznicami torej vsakdo lahko pravno veljavno porav-
na svoje obveznosti v gostilni, trgovini, pri davčni upra-
vi, občini, zavarovalnici, pri denarnih zavodih, sodišču
itd.”483 Denarne nakaznice, ki so jih imenovali Rupniko-
ve lire ali tudi slovenske lire,484 so bile veljavno plačilno
sredstvo le v Ljubljanski pokrajini, zato je za vsa plačila
izven meje skrbela Hranilnica Ljubljanske pokrajine.485
480
Sl. list, št. 86, 27. 10. 1943, str. 421, Naredba o liri kot zakonitem plačilnem
sredstvu. Tudi v: Jutro, št. 244, 29. 10. 1943, str. 4, Naredba o liri kot zakonitem
plačilnem sredstvu.
481
Italija se je od kapitulacije dalje borila z visoko inflacijo, začelo ji je primanjkovati
gotovine in zato so jo prenehali pošiljati v Ljubljansko pokrajino.
482
Pančur, Andrej: Ena država, en denar? Zelo kratka, vendar toliko bolj burna
zgodovina enotnih državnih valut na Slovenskem. V: Zgodovina za vse, št. 2, 2006,
str. 39.
483
Jutro, št. 285, 13. 12. 1944, str. 2, Denarne nakaznice in drobiž Ljubljanske
pokrajine.
484
O Rupnikovih lirah: Jelinčič, Zmago: Rupnikove lire. Rupnik lira. Ljubljana
1996, tu str. 22 (dalje Jelinčič: Rupnikove lire).
485
Po osvoboditvi je edino veljavno plačilno sredstvo postal dinar. O menjavi lir v
dinarje: Prinčič, Jože: Zamenjava denarja. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–
1995. Ljubljana 1996, str. 112; Jelinčič: Rupnikove lire, str. 22, prim. tudi: Uradni
list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade v Sloveniji, I/II, št.
6, 6. 6. 1945, str. 1, čl. 71, Odredba o razpustu komisije za nadzorstvo pri izdajanju
denarnih nakaznic Hranilnice Ljubljanske pokrajine.
PRESKRBA 169
Organizacija preskrbe486
Prevod, Pokrajinski gospodarski svet ter Osrednji
prehranjevalni in kmetijski urad
Po italijanski kapitulaciji so dalje poslovali tudi vsi

uradi. Prezident Rupnik je kot vodja pokrajinske uprave
odredil: “vsi ukrepi o racioniranem gospodarstvu osta-
nejo v veljavi”.487 Življenjske potrebščine so bile tako še
nadalje racionirane in so jih smeli potrošniki kupovati
le z nakaznicami, prav tako so v veljavi ostale kazni za
morebitne kršitelje.488 Za vse to je še nadalje skrbel Pre-
vod, vendar brez uradov, ki jih je ustanovil visoki komi-
sar. Pokrajinska uprava je odpravila Pokrajinski svet (za)
korporacij(e) in ni želela obnoviti bivše Zbornice za trgo-
vino, (obrt) in industrijo. Z njunim osebjem je ustanovila
Pokrajinski gospodarski svet. V jeseni 1944 so oblasti za
zagotovitev prehrane na okupacijskem področju Jadran-
sko primorje postavile celotno področje prehrane in kme-
tijstva pod enotno vodstvo. Ustanovljen je bil Osrednji
prehranjevalni in kmetijski urad s sedežem v Trstu.489
Nemške oblasti so po kapitulaciji Italije nekoliko
pomirile prebivalce Ljubljane, ki so bili v hudih skrbeh
zaradi nezadostne preskrbe. V začetku oktobra 1943 so
namreč Ljubljančanom zagotovile najpotrebnejša živi-
la. Pri tem jim je na pomoč priskočila gorenjska civilna
uprava, ki se je strinjala, da Ljubljano založi z živili iz
njihovih skladišč. Iz Domžal so Prevodu tako pripeljali
14 tovornih avtomobilov moke oziroma 150.000 kg pše-
nične, ržene in krušne moke. Iz Kranja je prispelo 70
ton krompirja.490 Večino kontingentov racioniranih živil
so od septembra 1943 nove oblasti nakazovale iz itali-
janskih virov in zalog, ki so si jih po kapitulaciji Italije
486
Zanimiva je primerjava s preskrbo v Beogradu. O tem: Nikolić, Kosta: Strah i
nada u Srbiji 1941–1944. Svakodnevni život pod okupacijom. Beograd 2002, po-
sebno 97–147.
487
Ferenc, Tone: Razmere v Sloveniji 1943. Gospodarstvo pod nemško okupacijo
v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem. V: Slovenska novejša zgodovina, I. del.
488
ARS, AS 1886, f. 44, II, Uredba polkovnika in poveljnika Örtla.
489
Sl. list, št. 60, 9. 8. 1944, str. 187, Naredba o ustanovitvi Osrednjega prehra-
njevalnega in kmetijskega urada (Ufficio centrale per l’alimentazione e agricoltura)
za operacijsko ozemlje “Jadransko primorje”.
490
Trgovski list, št. 82, 12. 10. 1943, str. 2, Preskrba Ljubljane zagotovljena.
170
prisvojile v obmejnih predelih, čeprav je bilo v začetku
nekaj težav: “Ugotovilo se je namreč, da je nastopila po
8. septembru v trgovskih krogih velika dezorientacija
ter so se mnogi zadovoljili s pasivnim čakanjem in z iz-
govori italijanskih dobaviteljev, da obstoja prepoved iz-
voza in da vsled tega ne morejo naročila izvršiti.”491 Vesti
o izvoznih prepovedih so bile neutemeljene. Pokrajinski
gospodarski svet je vsem posameznikom in družbam, ki
so imeli v Italiji naročeno oziroma nekateri že plačano
blago, priporočal, da zaradi prometnih omejitev in uki-
nitve poštno-paketnega prometa, osebno prevzamejo
blago in ga sami prepeljejo v Ljubljano. Uvozniki blaga
v Ljubljansko pokrajino so prošnje preko Pokrajinskega
gospodarskega sveta naslavljali na nemškega svetoval-
ca za gospodarstvo v Ljubljani.
Ljubljana je v letih 1944 in 1945 uvažala zgolj iz
Nemčije in njenih okupiranih področij ter Italije. Cestni
in železniški blagovni promet so na mejah nadzorovale
carinske oblasti, se pravi: cariniki in finančni stražni-
ki.492 Proti koncu vojne so bili tudi ti nakupi močno okr-
njeni, saj je bil železniški, pa tudi cestni promet zaradi
pogostih zračnih napadov povsem blokiran.493
Poskus stabilizacije cen in rušilci

dirigiranega gospodarstva
Cene so tudi pod nemško okupacijo vztrajno rasle.
Oblast je poskušala vse slabši gospodarski položaj re-
šiti tako, da je proti koncu leta 1943 za približno tretji-
no linearno dvignila plače v Ljubljanski pokrajini.494 Ta
ukrep je ostal brez vidnejšega učinka, saj plače narašča-
jočih cen niso mogle ujeti.495 Rainer je kljub temu želel
491
ARS, AS 202, f. 69, št. 5.849.
492
ARS, AS 202, f. 69, št. 639/1–44, Uravnava blagovnega prometa.
493
Razvoj ljubljanske trgovine, str. 48.
494
Indeks življenjskih stroškov se je v Nemčiji od leta 1939 do leta 1944 dvignil zgolj
za 11,2%. V istem času so se plače (industrijskih delavcev) dvignile le za 2–3%. V:
Hausmeyer, Karl-Heinrich in Caesar, Rolf: Kriegswirtschaft und Inflation (1936–
1948). V: Währung und Wirtschaft in Deutschland 1876–1975. Frankfurt am Main,
1976, str. 367–429, tu 414–416.
495
Lazarević, Žarko: Dohodki prebivalstva med vojno. V: Slovenska kronika XX.
stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 18.
PRESKRBA 171
zagotoviti preskrbo z vsaj osnovnim blagom in zajeziti
cene, zato je marca 1944 odredil, da morajo življenjsko
važnim potrebščinam cene določati zgolj komisarji za
cene, ki jih je tudi osebno imenoval. Zahteval je, da mo-
rajo cene blaga in storitev ustrezati načelom vojnega go-
spodarstva. Tega so pogosto kršili oderuhi in črnoborz-
janci, zato so bile za njih predpisane še posebej stroge
kazni.496 Najprej so bila za presojanje ter kaznovanje
prestopkov oziroma kršitev protidraginjskih ukrepov
pristojna okrožna sodišča s sodnikom-posameznikom
in okrajna sodišča. Prvi je obravnaval v glavnem veri-
žnike in “navijalce” cen, okrajna sodišča pa so obrav-
navala manjše kršitve raznih protidraginjskih uredb.
Na osnovi uredbe vrhovnega komisarja o izvrševanju
sodstva na operacijskem ozemlju Jadransko primorje
z dne 19. oktobra 1943, pa je bilo poleti 1944 v Lju-
bljani ustanovljeno posebno sodišče za javno varnost, ki
je poslovalo na okrožnem sodišču.497 To sodišče, ki sta
ga sestavljala tričlanski senat in sodnik-posameznik, je
lahko proti verižnikom, “navijalcem” cen in ostalim kr-
šilcem protidraginjskih uredb izreklo zaporno kazen do
5 let, denarne kazni pa v neomejeni višini.
Čim boljše možnosti za preživetje prebivalcev Lju-
bljane je še nadalje iskal in jih poskušal realizirati tudi
Prevod. Kljub temu da je nadzoroval izpeljavo odredbe
iz julija 1944, ki je dovolila uvoz racioniranih živil v Lju-
bljano le z njihovim dovoljenjem, črne borze ni uspel
omejiti, kaj šele zatreti. Prevod je zaskrbljeno razglašal,
da črnoborzjanci Ljubljančanom iz dneva v dan bolj ško-
dijo:498 “Poleg drugih nadlog nas je vojna osrečila tudi s
črno borzo in njenima zvestima pajdašicama prekupče-
vanjem in verižništvom. Skraja so cvetele te smrdljive
cvetke le v temi in so uganjale svoje nečedno početje po
zakotnih krčmah in kavarnicah. Roka pravice je večkrat
trdo zgrabila v te vrste in dela pokoro za varnimi zapa-
hi še danes marsikdo ter premišlja o svojih grdobijah.
496
Jutro, št. 74, 31. 3. 1944, str. 2, Naredba proti navijanju cen.
497
Sl. list, št. 45, 17. 6. 1944, str. 149, Izvršilne določbe k naredbi Visokega komi-
sarja z dne 19. oktobra 1943 o kazenskosodnem zasledovanju črne borze.
498
V češkem protektoratu so časopisi črnoborzjance označili za “Hyänen der inneren
Front” (hijene notranje fronte). V: Brandes, Detlef: Die Tschechen unter deutschem
Protektorat, I. München in Dunaj 1969, st. 226 (dalje Brandes: Die Tschechen, I).
172
/.../. Na obsojenčevo mesto sta planila dva, po moškem
je nadaljevala ženska isto umazano obrt. Tako se je sa-
mo še podražilo blago, češ riziko se je zvišal. Zdelo se je,
da bijejo oblastva blazen boj z nepokončljivim zmajem,
kateremu zraste namesto ene odsekane glave kar se-
dem mlajših in požrešnejših glav. Po razsulu Badoglieve
vojske in po begu njegovih podkupljivih oblastnikov, ko
so imela oblastva drugod polne roke dela, pa se je ta go-
lazen ne le upala na svetlo, temveč so se celo javno pri
belem dnevu sklepale kupčije in se na debelo tvorilo in
se javno prodajalo prepovedano blago, kakor da ni več
zakonov, ne oblastev. Ko glas vpijočega v puščavi so se
izgubili uradni opomini. /.../. Naravnost vam povemo:
tudi črni borzi bije dvanajsta ura! Kakor so nam zaupali
na najpristojnejšem mestu, je tisti dan pred vami, ko
bo potrkala trda in neizprosna roka pravice na vsaka in
tudi vaša vrata in terjala od vsakogar obračun.”499 Toda,
kjer je vojna – tam je črna borza. Proti njej se ni dalo
bojevati ne s prepovedmi ne z grožnjami. In dlje kot je
vojna trajala, bolj se je črna borza bohotila. Klecnila je
tik pred osvoboditvijo.500
Prehrana v letu 1943

Živilske nakaznice in izredna nakazila
Pod nemško okupacijo so v veljavi ostali vsi ukrepi

v zvezi s preskrbo, ki so bili sprejeti že pred vojno in
v času italijanske okupacije našega ozemlja. Se pravi,
osnovne življenjske potrebščine so bile nadalje racioni-
rane, njihovo prodajanje je potekalo s pomočjo naka-
499
Trgovski list, št. 96, 30. 11. 1943, str. 2, Tudi črni borzi bije dvanajsta ura.
500
S črno borzo so se ukvarjali moški in ženske, stari in mladi. V Mostah so na
primer trije mladoletniki vlomili v več trgovin in naropano blago, vredno 40.000
lir, prodajali “pod roko”. V: Slovenec, št. 152, 6. 7. 1944, Vsakdanja Ljubljana po
kronistovih zapiskih. Vlomi v Mostah. S črno borzo se niso ukvarjali samo zasluž-
karji, temveč očitno tudi osebe, ki jim je bilo dolgčas: “In ker imam dovolj časa,
sem odprla črno borzo in sicer z volno. Znajdla sem neko gospo, katera prodaja še
staro lepo volno in ima tudi precej barv, tako hodim za druge iskat /.../, seveda
jim potem dražje prodam, tako da sem okrog 300 lir zaslužila. /.../. Vidiš takole si
malo pomagamo.” V: Pismo, naslovljeno na Martino Pogačar, 23. 11. 1943, osebni
arhiv avtorice.
PRESKRBA 173
znic.501 Živilske nakaznice je bilo dovoljeno izdati le ose-
bam, ki so dokazale, da stalno živijo v Ljubljani. Osebe,
ki so se v Ljubljano priselile, so morale predložiti ura-
dno potrdilo, ki je izkazovalo, da so se v bivšem kraju
odjavile in da tam ne dobivajo živilskih nakaznic. Zaradi
previdnostnih ukrepov so morale osebe, starejše od 14
let, na mestnem uradu nakaznice za prehrano dvigovati
osebno. Oblasti so poostrile kontrolo nad cenami ter še
naprej preganjale in kaznovale kršilce vseh predpisanih
uredb.
Na področjih, ki so bila od začetka vojne pod nem-
škim okupatorjem, je bil kontingent racioniranih živil
višji kot na ozemlju, okupiranem od italijanskega oku-
patorja. Prehrambena osnova je bila v Ljubljani za polo-
vico slabša kot na Gorenjskem in Koroškem.502 Po kapi-
tulaciji Italije in po zasedbi Ljubljane so nemške oblasti
odredile in izvedle ponoven popis zalog življenjsko po-
membnih potrebščin. Te so se izkazale za borne, zato
se obroki racioniranih živil niso povečali v tolikšni meri,
kot so si nove oblasti želele.503 Tako so na navadno ži-
vilsko nakaznico upravičenci konec leta 1943 prejemali
dnevno 150 g kruha ali 124 g krušne moke ali 225 g
koruzne moke, mesečno pa 2000 g živil za juho (riž ali
testenine, vendar na posameznika največ 400 g teste-
nin, ostalo riža), 400 g maščob (slanina, maslo, mast ali
olje), 500 g sladkorja, 500 g soli, 100 g pralnega mila
in 100 g toaletnega mila. Dnevno je posameznik torej
poleg 150 g kruha zaužil 13,3 g maščob, 16,6 g slad-
korja in prav toliko soli, 124 g moke in dobrih 66 g ri-
ža ali testenin504 Kljub slabim izgledom pa primerjava
pokaže, da je posameznik konec leta 1943 na živilsko
501
ARS, AS 1886, f. 44, II, Uredba polkovnika in poveljnika Örtla, Ljubljana 13. 9.
1943.
502
ARS, AS 1893, f. 86, I, T 50, št. 569/43–6, Die offentlichen Küchen in Laibach.
503
504
ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in La-
ibach 1943, str. 77. Za primerjavo: v Nemčiji so v začetku vojne oblasti določile,
da naj bi odrasla oseba zaužila 2.400 kalorij na dan, pozimi 1944/1945 je bila
dnevno deležna le še količine živil, katerih energetska vrednost je znašala približno
1.670 kalorij. V: Corni, Gustavo in Gies, Horst: Brot, Butter, Kanonen. Die Ernä-
hrungswirtschaft in Deutschland unter der Diktatur Hitlers. Berlin, 1997, str. 581.
O hranilih, prejetih na živilske nakaznice gl.: Himmelreich: Namesto žemlje, str.
201sl., še posebej tabelo na str. 209.
174
nakaznico prejel toliko racioniranih živil kot v začetku
leta 1943:505
prva polovica leta 1943 dnevna količina živil kalorije
kruh 150 g 348 kalorij
riž 33,3 g 116,22 kalorij
testenine 33,3 g 122,54 kalorij
maščobe 13,3 118,50 kalorij
sladkor 16,6 g 66,4 kalorij
skupaj 246,5 g 771,66 kalorij
konec leta 1943 dnevna količina živil kalorije

riž 53 g 184,97 kalorij
maščobe 13,3 g 118,50 kalorij
Na dodatno nakaznico za delavce (SD) je posame-

znik prejel dnevno 100 g kruha ali 82,6 g krušne moke
ali 150 g koruzne moke ter mesečno 600 g riža. Na po-
sebno dodatno nakaznico za kruh (za zavodarje in no-
sečnice) je oseba prejela dnevno 150 g kruha ali 124 g
krušne moke ali 225 g koruzne moke. Dodatna živilska
nakaznica za otroke do 3 let (GMa) je omogočala me-
sečno nakup 1000 g riža, 750 g marmelade in 500 g
sladkorja, dodatna živilska nakaznica za mladino od 3
do 18 let (GMb in GMc) pa nakup 500 g marmelade na
mesec. Do nakupa 500 g marmelade so bile enkrat na
mesec upravičene tudi osebe starejše od 65 let. Bolniki
so na dodatno nakaznico za kruh dnevno prejemali 100
g kruha ali 82,6 g krušne ali 150 g koruzne moke, na
dodatno nakaznico za meso pa dnevno 100 g mesa.506
Na posebne knjižice so en liter mleka redno prejemali
le dojenčki, otroci od enega do dveh let so, če se je le
dalo, prejeli pol litra mleka na dan, prav toliko tudi ose-
505
Dnevno količino živil pretvoril v kalorije: David Kumer, gostinski tehnik.
506
Dodatke so prejemale le osebe, ki so imele bolezen s posebnega seznama Mestne-
ga preskrbovalnega urada iz leta 1942. Dodatkov so bili na prvem mestu upravičeni
tuberkulozni bolniki, sledili so sladkorni bolniki, slabokrvne osebe in osebe z bolni-
mi jetri, osebe z Addisonovo boleznijo in še nekateri drugi.
PRESKRBA 175
be, starejše od 65 let, otroci do sedmih let so neredno
prejemali 2 dcl na dan, osebe od 60 do 65 let pa so bile
vsak mesec upravičene do pol kilograma kondenzirane-
ga mleka.507 Zaradi vse hujšega pomanjkanja krompirja
so Ljubljančani namesto knjižic novembra 1943 dobili
nakaznice za krompir.508 Oblasti so se namreč bale, da
bi povsem izostal dovoz tudi tega izredno hranljivega ži-
vila, kar bi praktično pomenilo katastrofo: “Gospodinje,
ki v svoji shrambi ne bi imela krompirja, si dandanes
kar ne moremo misliti. Saj je krompir poleg kruha ena
izmed tistih redkih jedi, ki se je zlepa ne prenajemo. Ra-
di ga imajo otroci in odrasli. /.../. V teh razburkanih ča-
sih je krompir tudi pri razvajeni gospodi tako obrajtan,
da bi si marsikdo štel v čast, da bi ga znanec na cesti
pozdravil: ‘Dober dan vam voščim, gospod krompirje-
vec.’”509 Na nakaznice za krompir so proti koncu vojne
delili testenine, pa tudi suhe stročnice. Te, še posebno
grah, so med vojno postale zaželeno hranilo, saj so v
časopisih poudarjali, da vsebujejo veliko rastlinskih be-
ljakovin in da je ustrezno nadomestilo za meso.
S posre dovanjem Prevoda je posameznik v letu
1943 prejel še nekaj izrednih oziroma posebnih nakazil.
Odrasel človek je lahko kupil: 16 kg krompirja (povpreč-
no 1,3 kg na mesec), manj kot 4 kg mesa (dobrih 30 dag
na mesec), 12 dag prekajenega mesa v celem letu (1 dag
na mesec), 45 dag klobas (manj kot 4 dag na mesec), le
7 dag konzerviranih rib v celem letu (dobrih 0,5 dag na
mesec), 1 kg mehkega sira (9 dag na mesec), 700 dag tr-
dega sira (6 dag na mesec), 2,8 kg fižola (dobrih 20 dag
na mesec). Odrasli osebi je pripadlo še 70 dag marmela-
de (6 dag na mesec), prav toliko paradižnikove mezge in
¼ kg sladkorja (2 dag na dan) ter v mesecu decembru
1 kg graha. Otroci do 3 let so dodatno prejeli 12 kg riža
oziroma testenin, 6 kg sladkorja, 9 kg marmelade, 8 kg
jabolk, 1 kg kostanja, ¾ kg zdroba in 18 dag sladkorčk-
ov. Otroci od 3 do 9 let so prejeli 30 dag sladkorja, 6 kg
marmelade, 10 kg jabolk, 3 kg kostanja, ¾ kg zdroba,
507
ibach 1943, str. 77.
508
ARS, AS, 1886, f. 43, XII, Živilske nakaznice za november.
509
Kunčič, Mirko: Krompir in krompirjevci. V: Vrtec, 1941/1942, št. 1–2, str. 17.
176
18 dag sladkarij. Mladina od 9 do 18 let pa je bila dele-
žna manj kot 30 dag kruha, 30 dag sladkorja, 6 kg mar-
melade, 9 kg jabolk, 3 kg kostanja, 18 dag sladkorčkov.
Starejše od 60 let so oblasti razveselile z 2 kg jabolk, še
pet let starejše pa s 3 kg marmelade.510
Porast bolezni zaradi nezadostne prehrane
Ogrožena večina Ljubljančanov
Leta 1943 je Ljubljana na živilske karte porabi-

la 4,509.755.49 kg krušne moke in 1,380.562.30 kg
koruzne, 630.011.58 kg testenin, 3,745.62 kg riža in
808.861.80 kg sladkorja, 62.554.10 kg masti in slanine,
180.643.71 kg masla, 224.321.50 kg olja, 365.213.78
kg fižola in graha, 210.224.85 kg sira, 305.076.70 kg
marmelade, 14.694 kg sardin, 12.000 kg paradižnika,
185.854.35 kg mila.511 Številke kažejo, da prehrana Lju-
bljančanov v letu 1943 ni bila preveč izdatna. To je bi-
lo razvidno tudi iz poročila o zdravstvenih razmerah v
Ljubljani v letu 1943, ki ga je kot predstavnik mestnega
fizikata izdelal dr. Mauricij Rus. Ugotovil je, da je bila
prehrana nezadostna. Glavni razlog je bilo pomanjkanje
izdatnejših prehrambnih proizvodov, saj živila, ki so jih
ljudje prejemali na živilske nakaznice, niso bila dovolj
kalorična. Mnogo otrok je bilo podhranjenih, tudi pri
odraslih so se pojavile tipične posledice pomanjkanja
– hujšanje, slabokrvnost, živčna izčrpanost, hitra utru-
jenost pri kakršnem koli delu, oslabljeno srce, kožne
bolezni, neredna oz. izostala menstruacija pri ženskah,
čedalje več oseb je obolelo za tuberkulozo.512
Premožnejši Ljubljančani zaradi pomanjkljive pre-
hrane problemov z zdravjem verjetno niso imeli. Poleg
tržnice in trgovin so obiskovali tudi t. i. svobodni trg:
“Kar smo dobivali živil na karte, še zdaleč ni zadosto-
510
ibach 1943, str. 76 a in b.
511
Slovenec, 24. 5. 1944, št. 118, str. 3, Potrošnja racioniranih živil v Ljubljani.
512
Pirc, Ivo: Zdravje v Sloveniji, II. Zdravstvene prilike in delo higijenske organizacije
v Sloveniji 1922–1936. Spomenica ob petnajstletnici higijenskega zavoda v Ljublja-
ni. Ljubljana 1938, str. 595.
PRESKRBA 177
valo. Počasi sem morala začeti prodajati: servise, zla-
tnino, kristal, blago. Kokosovi tepihi iz predsobe so bili
prodani v hotel Union. Prodati sem morala dragocen
srebrni pribor, /.../, stensko uro in še in še.”513 Poleg
osnovnih živil so si nekateri lahko privoščili celo kakšno
poslastico: “Drugi so mogoče jedli bolje ali slabše med
svojimi štirimi stenami ... nekateri ljudje v hiši, branje-
vska družina, Salazniki sploh niso bili videti sestradani
kot mi ... za zaprtimi vrati so se morali oškodovati za
vodene makarone, oskrbovani z zalogo zelja in klobas
... preveč dobro je dišalo na stopnišče in balkone ... go-
tovo so se ukvarjali z različnimi rihtami, s kuho, vsepo-
vsod je dišalo apetitno ... /.../ ... šunke s cmoki, polite
z maslom, piške v žolici, sklede sadnih solat in pekače
polne štrukljev ... Včasih si kar obstal in z nosom, ki je
vohal in z ušesi, ki so slišala žvenketanje žlic in nožev
... žrl, jedel, pil ... so bili to prijatelji oficirjev, iz kasar-
niških ekonomij? ... črnoborzjanci? ...”514 Hujših težav
z lakoto niso imeli niti kmetje in polkmetje, drugače pa
je bilo z nameščenci, predvsem nižjimi, in delavci. Ti
si zaradi slabih dohodkov niso mogli privoščiti obiska
“prepovedanega trga”, saj so celo tržnico ogledovali bolj
od daleč. Kar okoli 85% ljubljanskega prebivalstva se
je tako moralo zadovoljiti z živili, ki so jih kupili zgolj
na nakaznice.515 V začetku leta 1944 je večina bančnih
nameščencev prejemala plače v višini od 1120 do 1556
lir, večina industrijskih nameščencev pa od 2057 do
2446 lir.516 S tem so komaj pokrili osnovne življenjske
stroške. Kupili so osnovna racionirana živila, pri čemer
se jim je mnogokrat zdela previsoka tudi cena izrednih
dodatkov,517 plačali so stanovanjske stroške in stroške
ogrevanja, če je kakšna lira ostala, so morda dopolnili
garderobo.518 V še hujšem položaju so bili delavci. Že v
513
Tozon: Rože in trnje, str. 183.
514
Kovačič: Prišleki, str. 382 in 383.
515
ARS, AS 1893, f. 86, I, T 50, št. 569/43–6, Die offentlichen Küchen in Laibach.
516
Slovenski narod, št. 19, 8. 5. 1944, str. 3, Gibanje cen, mezd in zaposlitve v
Ljubljanski pokrajini leta 1943.
517
Tajnik ljubljanskega podpornega odbora je izračunal, da so znašali povprečni
mesečni izdatki za nakup osnovnih živil in živil, ki so bila (občasno) na voljo kot
izredni dodatki, več kot 200 lir na osebo, v: ARS, AS 1893, f. 99, I, 23/c, Zapisnik
III. seje Ljubljanskega podpornega odbora.
518
Slovenski dom, št. 17, 29. 4. 1944, str. 4, Pisma nam in vam (pisma bralcev).
178
času pred vojno so živeli težko: “54% delavcev s svoji-
mi zaslužki ni moglo zadovoljivo pokrivati niti stroškov
svojega osebnega življenjskega minimuma in je živelo v
revščini; 12% delavcev je životarilo na nivoju eksistenč-
nega minimuma, le 34% delavcev si je lahko s svojimi
zaslužki omogočalo zadovoljiv življenjski standard, če
jim ni bilo treba seveda vzdrževati družine. Eksistenč-
nega minimuma 4-članske delavske družine pa delavci
v Sloveniji v dobi stare Jugoslavije z enim zaslužkom ni-
so mogli pokrivati.”519 Njihove plače se v času vojne niso
znatno izboljšale, vse višje cene pa so delavce in njihove
družine pripeljale na rob preživetja: “Lačni smo bili in
zmrzovali smo kot svizec pozimi...”520
Mnogi Ljubljančani pa skromne količine živil niso
porabili samo zase, temveč so del pošiljali tudi bližnjim,
ki so bili v taboriščih.521 Iz marsikaterega družinskega
dnevnika522 in pisma je razbrati odrekanje v korist svo-
jih dragih ter neprestano ukvarjanje z zbiranjem živil in
pošiljanjem paketov: “Danes smo ti poslali 10. paket.
Ali si dobil 7., 8. in 9. paket ter 100 lir od 2.12?”523 In:
“... mi pa sedaj pošljite tako paket in denar 200 lir. V
paket denite prepečenec, pa kupite 1 kg sira parmeza-
na, pa kako kilo marmelade, 1 kg sladkorja in bombo-
ne, kakšne kisle.”524
519
Kresal, France: Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomski položaj dela-
vstva 1918–1941. V: Delavsko gibanje v Sloveniji 1918–1941. Murska Sobota 1974,
str. 111.
520
Kovačič: Prišleki, str. 335. Podoben položaj je bil tudi v češkem protektoratu.
Na živilske nakaznice je posameznik dobil toliko hrane, da je lahko le vegetiral. Še
posebej kritična je bila preskrba z obleko in obutvijo. Več o tem: Brandes, Detlef:
Die Tschechen unter deutschem Protektorat, II. München in Dunaj 1975, st. 59sl.
(Brandes: Die Tschechen, II).
521
Marca 1943 je visoki komisar Grazioli izdal odlok o prepovedi pošiljanja paketov
v taborišče. To je sprožilo glasne proteste in zahteve po ukinitvi odloka, Grazioli pa
je razlagal, da je mislil le dobro, ker ljudje z nakupovanjem za pakete podpirajo črno
borzo in s tem sami sebi dvigajo cene.
522
Tudi: Dnevnik družine Kogej, datumi vpisa mdr. 12. 5. 1942, 30. 5. 1942, 3. 6.
1942 in 11. 9. 1942, osebni arhiv avtorice.
523
Sporočilo, naslovljeno na Novak Marijana, taboriščnika v Padovi, osebni arhiv
avtorice.
524
Fotokopija dopisnice neimenovanega taboriščnika, osebni arhiv avtorice.
PRESKRBA 179
Prehrana v letu 1944
Nove (osnovne) živilske nakaznice
Januarja 1944 so bile uvedene nove, tj. osnovne

živilske nakaznice, kar je pomenilo, da posameznik za
nakup racioniranih živil ni več potreboval različnih na-
kaznic, se pravi za vsako živilo svoje, temveč se je po
nakupih odpravil le z eno. Ta je vsebovala odrezke za
vsa racionirana živila. Na njej je bilo zapisano ime in
priimek lastnika, njegov naslov, številka nakaznice, ob-
činski pečat in županov podpis. Nakaznica je morala
biti opremljena z lastnikovim avtogramom. Še vedno je
bila sestavljena iz “stalnega dela” in odrezkov. Del z od-
rezki pa so sestavljali mesečni ali dnevni odrezki.525
Nemški svetovalec pri šefu pokrajinske uprave v
Ljubljani je ugotovil, da trgovci oddajajo izrabljene od-
rezke živilskih kart preskrbovalnim uradom praktično
ves naslednji mesec. Tako je bilo možno kupiti blago na
odrezke preteklega meseca, čeprav je bilo to prepoveda-
no. Tak način oddaje izrabljenih odrezkov je oviral kon-
trolo in sestavo bilanc o izdanih nakaznicah, o zalogi
in o potrošnji, zato so izšla nova navodila za trgovce in
potrošnike. Za Ljubljano so bila ta navodila objavljena
v dnevnem časopisju 26. junija 1944. Javnost je bila
opozorjena, da veljajo živilske nakaznice le za mesec, za
katerega so bile izdane. Trgovci niso smeli prodajati ži-
vil na zastarane, se pravi neveljavne nakaznice. Trgovci
so bili dolžni do 4. v mesecu preskrbovalnim uradom
predložili izrabljene odrezke živilskih kart. Odrezke, ki
so na preskrbovalne urade prispeli prepozno, je obrav-
naval Prevod. Zamudniki so se morali sami obračati na
preskrbovalni urad.526
Poleti 1944 je nemški svetovalec pri šefu pokrajin-
ske uprave v Ljubljani ugotovil, da je velik del prebival-
cev izven ljubljanskega bloka prejemal v glavnem iste
količine živil kot tisti znotraj bloka. Zaradi zaporne črte
so prebivalci Ljubljane razpolagali v glavnem le z živili,
Sl. list, št. 35, 2. 5. 1942, str. 257–260, Ureditev racioniranih živil.
525
ARS, AS 208, f. 1, Obrtniški maksimalni cenik, št. II/36, Okrožnica o oddaji in

526
kontroli živilskih nakaznic, 1. 6. 1944.
180
ki so jih dobili na nakaznice. Osebe zunaj bloka so si
lažje preskrbele zadostne količine živil, saj so pridelale
relativno dovolj zelenjave in drugega, na karte pa so do-
bivale iste količine kot Ljubljančani. V začetku oktobra
1944 je zato začel veljati odlok, s katerim je v Ljubljani
in v občinah, ki so spadale v njeno bližnjo okolico (Je-
žica, Polje, Dobrunje in Rudnik527), dodeljevanje hrane
ostalo nespremenjeno, v ostalih občinah pa so živilske
nakaznice prejeli le tisti, ki niso posedovali poljskih po-
vršin. Ostalim so prenehali dodeljevati odrezke za riž in
testenine:528 “Pridelovalcem krušnih žit in članom nji-
hovih družin, ki imajo kakršenkoli pridelek krušnih žit
(pšenica, rž, ječmen, koruza, soržica, oves, ajda) se s 1.
8. 1944 ukinja izdajanje vseh živilskih nakaznic z od-
rezki za kruh, moko, riž ali testenine brez ozira ali je to
osnovna ali dodatna nakaznica, ali otroška, za noseče
žene ali pa bolniški dodatek.”529
V letu 1944 je bilo torej v obtoku več (živilskih) na-
kaznic,530 ki so kategorije porabnikov ločevale na podla-
gi njihovega dela oziroma njihove starostne stopnje:
1.) osnovne – cele, ki so bile namenjene vsem upravi-
čencem, ki niso imeli zalog racioniranih živil oziro-
ma za tiste, ki niso bili pridelovalci,
2.) osnovne – brez odrezkov za maščobe, ki so bile na-
menjene vsem upravičencem – pridelovalcem ma-
ščob oziroma tistim, ki so zaklali prašiča,
3.) osnovne – brez odrezkov za moko in živila za juho,
ki so jih bili deležni vsi upravičenci – pridelovalci
krušna žita,
4.) osnovne – brez odrezkov za moko, živila za juho in
trde maščobe. Te so bile namenjene vsem tistim, ki
so pridelovali krušna žita in maščobe.
Še naprej so ostale v veljavi dodatne nakaznice za
delavce:
527
Nemški svetovalec za prehrano je že v začetku svojega dela z odredbo določil, da
v bližnjo okolico Ljubljane spadajo Ježica, Polje, Dobrunje in Rudnik, ostale občine
pa v daljno okolico.
528
529
ARS, AS 197, f. 16, 989/1.
530
Za mesec maj 1944 so bile predvidene nove živilske nakaznice, ki naj bi veljale
28 dni (4 tedni), vendar je bilo v zadnjih dneh aprila odločeno, da v veljavi ostane
sistem celomesečne delitve racioniranih živil. V: ARS, AS 1886, f. 61, št. II/22, 1.
5. 1944.
PRESKRBA 181
5.) dodatne za ročne delavce (RD),
6.) dodatne za “težke delavce” (TD),
7.) dodatne za “najtežje delavce” (NTD).531
Med ročne delavce so, kot že pred tem, prištevali
delavce, ki so opravljali ročna in pretežno ročna dela
fizičnega značaja, strežnike, obrtnike, poljske delav-
ce, perice, pismonoše, čevljarje, hišnike, pleskarje idr.,
med njimi tudi osebe, ki so imele nočno službo več kot
10 krat mesečno. Naknadno so te nakaznice dodelili tu-
di železniškim uslužbencem in železniškim delavcem ter
natakarjem in kuharjem. Med “težke” delavce so prište-
vali osebe, ki so si kruh služile s težkimi telesnimi deli
oziroma s povprečnimi telesnimi deli v težkih delovnih
okoliščinah. Ti so bili npr. kurjači, čistilci kotlov, varilci,
žagarji, zidarji idr. Med “najtežje” delavce so prištevali
ljudi, ki so opravljali tako delo kot ročni in težki delav-
ci skupaj in to trajno ter pod težkimi delovnimi pogoji,
npr. zaposleni pod zemljo, lomilci kamenja, potapljači
in še mnogi drugi.
Do konca vojne so veljale tudi sledeče nakazni-
ce532:
8.) dodatne za nosečnice (ki so prekoračile 5. mesec
nosečnosti) in zavodarje (dijake, ki so živeli zaradi
študija v zavodih in podobnih ustanovah),
9.) dodatne za mladino od 0 do 3 let (DMa),
10.) dodatne za mladino od 3 do 9 let (DMb),
11.) dodatne za mladino od 9 do 18 let (DMc).
12.) dodatne za bolnike.
Izpostaviti je treba, da so institucionalizirane osebe
(bolniki v bolnišnicah in sanatorijih ter tudi npr. zapor-
niki) morale živilske karte izročiti zavodu, v katerem so
se nahajale oziroma so jih njihovi svojci vrnili pristojne-
mu preskrbovalnemu uradu. Uprave vseh zavodov so
bile v stikih s pristojnimi preskrbovalnimi uradi. Posre-
dovale so jim podatke o oskrbovanih osebah, živila za
531
ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, str. 7.
532
Omeniti je treba še nakaznice z odrezki za en dan in za sedem dni, ki jih je Me-
stni preskrbovalni urad začel izdajati aprila 1945. Namenjene so bile osebam, ki so
se v Ljubljani zadrževale le začasno. Dnevni obroki posameznih živil (in tobaka) so
bili isti kot na osnovni živilski nakaznici. Z “dopustniško” nakaznico se je potrošnik
lahko hranil v gostinskih obratih, živila je smel tudi kupiti, a le pri pooblaščenih
prodajalcih.
182
njih pa je ustanovam nakazoval Prevod. Svojci bolnih in
zaprtih so bili opozorjeni, da že kupljena živila za insti-
tucionalizirano osebo shranijo za čas vrnitve domov, v
nasprotnem primeru so bile zagrožene kazni, predvsem
odvzem živilskih nakaznic svojcem bolnega ali zaprte-
ga.533 Žal pa je bil “mali človek” ranljiv tudi v bolnišnici:
“Vati ni ostal dolgo v bolnišnici, komaj deset dni /.../. V
pisarni mi je sestra izročila njegovo živilsko nakaznico,
vendar je mama čez nekaj dni ugotovila, da nas je bol-
nišnica opeharila ... dva krušna obroka, dve markici po
100 g kruha so odrezali preveč.”534
Na tem mestu naj omenim še družinske nakaznice
(na katere so delili drva, petrolej in vžigalice), vendar
zgolj zato, ker so bile te v zadnjih mesecih vojne name-
njene tudi nekaterim izrednim nakazilom živil:
13.) Družinske za 1–2 člana (A).
14.) Družinske za 3–6 članov (B).
15.) Družinske za nad 6 članov (C).
O nakaznicah, ki so Ljubljančanom omogočale na-
kup ostalih (osnovnih) življenjskih potrebščine pa neko-
liko kasneje.
Izdatnejši racionirani obroki
Januarja 1944 je posameznik na osnovno živilsko

nakaznico prejel podobne količine kot konec leta 1943,
čeprav je očitna manjša količina maščob in večja koli-
čina kruha oziroma moke: dnevno 225 g kruha ali 186
g krušne moke, mesečno pa 1,5 kg testenin in 0,5 kg
riža, 2 dcl olja in 200 g prašičje masti535 ali ocvirkov ali
zaseke,536 500 g sladkorja, 500 g soli, 100 g pralnega
mila. Primerjava pokaže, da je posameznik pod italijan-
sko okupacijo (začetek leta 1943) na živilsko nakaznico
533
ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, ovoj: avgust 1944 in prav
tam, Navodila za preskrbovalno službo, str. 11.
534
535
Slovenec, št. 124, 1 .6. 1944, str. 4, Slanina namesto olja.
536
Potrebno je poudariti, da se je količina maščob spreminjala glede na količino
prejetega olja: “Seveda z maščobo je pa tudi pri nas sedaj bolj pičla. Ta mesec smo
dobili pol dcl olja in 350 g zaseke na osebo.” V: Pismo, naslovljeno na Martino Poga-
čar, 22. 6. 1944, osebni arhiv avtorice.
PRESKRBA 183
prejel manj racioniranih živil kot na osnovno nakaznico
v začetku leta 1944:537
prva polovica leta 1943 dnevna količina živil kalorije
začetek leta 1944 dnevna količina živil kalorije

testenine 50 g 184 kalorij
Posameznik je na dodatno živilsko nakaznico za

ročne delavce (RD) prejel dnevno 100 g kruha ali 82,6
g moke, delavci pri težkih ročnih delih (TD) so prejeli
dnevno 200 g kruha ali 165, 3 g krušne moke, delavci
pri najtežjih delih (NTD) pa so dnevno dobili 300 g kru-
ha ali 248 g krušne moke.538 Dodatna živilska nakaznica
za otroke do treh let je določala 1000 g riža ali testenin
in 500 g sladkorja mesečno. Posebna dodatna živilska
nakaznica za kruh je določala dnevno 150 g kruha ali
124 g krušne moke, dodatna živilska nakaznica za kruh
za bolnike pa 100 g kruha ali 82,6 g krušne moke na
dan. Na dodatno živilsko nakaznico za meso za bolnike
je bilo določenih dnevno 100 g mesa. Otroci, nosečnice,
starejše osebe in bolniki so kot dodatek dobivali mleko:
otroci do enega leta en liter mleka na dan, otroci od 2
do 4 let pol litra, otroci od 4–10 let 2 dcl, nosečnice pa
pol litra. Osebe, rojene pred 1869, so vsak dan prejele 1
537
538
V češkem protektoratu so na primer rudarji na posebne nakaznice dobivali ciga-
rete, alkohol in južno sadje. V: Brandes: Die Tschechen, II, str. 58.
184
dcl oziroma vsak drugi dan 2 dcl in bolniki 2 dcl mleka
na dan, vendar le, kadar je bilo na razpolago.539
Izredni dodatki
Tudi v letu 1944 so Ljubljančani prejeli posebne

dodatke. Verjetno zato, da bi slavili njegovo moč in do-
broto, so za Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila leta 1944,
razdelili: 500 g marmelade, 100 g sadnega sirupa, 200
g paradižnikove mezge, 4 dcl žganja, 200 g trdega sira.
Otroci do enega leta so prejeli 500 g medu, otroci do
treh let 1 kg jabolk, delavci pri težkih delih 150 g klo-
bas, delavci najtežjih del in nosečnice pa 250 g drobo-
vine. Za božične praznike leta 1944 je Prevod razveselil
otroke od 4 do 9 let z 259 g medu, starše dojenčkov do
enega leta s 500 g pšeničnega zdroba, otroke od 2 do
3 let z 200 g ovsenih kosmičev, otroke od 4 do 9 let pa
verjetno še bolj, saj jim je dodelil le 100 g kosmičev.
Otroci od 4 do 14 let so prejeli eno jajce, vsa mladina do
18. leta je bila deležna 100 g bombonov, prav tako so
vsi mladoletni in nosečnice prejeli 500 g sadnega soka.
Nosečnice so prejele še 500 g pšeničnega zdroba, lastni-
ce in lastniki tobačnih nakaznic ½ litra vermuta, osebe
starejše od 60 let pa 380 g (pločevinko) kondenziranega
mleka. Prav vsi pa so se upravičeno razveselili 500 g
graha in ¼ kg čebule.
Okrnjeni bolniški dodatki: bolni ogrožali zdrave
V letu 1944 se je nekoliko slabše pisalo bolnikom.

Osnova, na kateri so dobivali bolniške dodatke, je bil se-
znam bolezni oz. bolezenskih skupin, ki so ga 16. aprila
1942 sestavili ljubljanski zdravniki. Na seznamu so bi-
le sledeče bolezni: malarija, črevesne infekcije, pljučne
tvorbe, vnetje rebrne mrene, “gastritične tvorbe”, tvor-
be na dvanajstniku, obolenje jeter, zlatenica, sladkorna
bolezen, Addisonova bolezen, anemija, jetika. Tudi bol-
539
ARS, AS 197, f. 15. Iia–71/6; Jutro, št. 24, 30. 1. 1944, str. 2, Delitev racionira-
nih živil za februar.
PRESKRBA 185
niki, ki niso imeli bolezni s seznama, so imeli možnost
dobiti posebne dodatke, če je osebni zdravnik menil, da
jih bolnik potrebuje. V takem primeru je pacientu izsta-
vil spričevalo, ki ga je preučil še pokrajinski zdravnik in
podal končno odločitev.
Bolniške dodatke so upravičenci dobivali od spo-
mladi 1942 do leta 1944, ko je prišlo do neljubih spre-
memb. Takrat je nemški svetovalec pri šefu pokrajinske
uprave v Ljubljani z oddelka za kmetijstvo in gozdarstvo
sporočil, da ne more več zagovarjati izdajanja posebnih
(bolniških) dodatkov racioniranih živil članom zavetišč
za starejše osebe, kakor tudi ne duševno bolnim v umo-
bolnicah. Odredil je, da se s 1. julijem 1944 za vse te
osebe preneha izdajanje dodatkov.540 Z istim dnem so
začeli zaračunavati dodatke za bolnike v bolnišnicah in
drugih ustanovah za vsak oskrbovalni dan in sicer: 10
g maščob, 40 g enotne moke, 15 g sladkorja, 50 g me-
sa.541 Tudi otroci v otroških zavetiščih in domovih so bili
prikrajšani za nekatere dodatke.542
Nemški svetovalec pri šefu pokrajinske uprave v
Ljubljani se je zavzemal za skrčenje bolniških dodatkov
vsem upravičencem, ne samo tistim, ki so bili namešče-
ni v zavodih in drugih zdravstvenih institucijah. Menil
je, da so se bolniški dodatki “dodeljevali preveč široko-
grudno. Pregledi so pokazali, da so bili izdani zdravniški
dodatki večjemu številu oseb, katerim po predpisanih
določilih ne pripadajo.”543 Pri tem se je skliceval na po-
datke iz leta 1943, ki so pokazali, da je zaradi bolezni
dodatek dobivalo kar 10.367 Ljubljančanov,544 pri čemer
je bilo predloženih v tem letu mestnemu zdravstvenemu
uradu 31.098 zdravniških spričeval za dodatek živil bol-
nikom.545 Podatki za prvo polovico leta 1944 razkrivajo
še višjo številko oseb, ki so bile upravičene do bolniških
dodatkov,546 vendar oblasti ni motilo le to, da so dodatke
prejemali mnogi Ljubljančani, temveč tudi preobilnost
540
ARS, AS 202, f. 51, št. III/38.
541
Prav tam, št. II/39.
542
ARS, AS 197, f. 16, št. 958/1.
543
ARS, AS 202, f. 51, št. II/79.
544
ARS, AS 1886, f. 66, Poročilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943.
545
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poročilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani
1943, str. 66.
546
Več o tem v poglavju Zdravstvo.
186
teh obrokov. V začetku leta 1944 so na primer jetični
bolniki dobivali kot dodatke mesečno 800 g maščob ali
8 dcl olja, 1000 g testenin, riža ali moke, 1000 g slad-
korja in dnevno 100 g kruha. Obroki dodatkov za druge
bolezni so lahko dosegli največ 800 g maščob ali 8 dcl
olja, 1000 g živil za juho in 1000 g sladkorja. Osebe,
bolne na jetrih in osebe z zlatenico, so prejemale meseč-
no le živila za juho.
Tudi uslužbenci mestnega sindikata so v sodelova-
nju s Prevodom prišli do zaključka, da je treba bolniške
dodatke znižati. Menili so, da so dodatki tako visoki,
da bi lahko ogrozili prehrano zdravega dela ljubljanske
populacije. Niso nasprotovali, ko je septembra 1944
nemški svetovalec pri šefu pokrajinske uprave v Lju-
bljani po posvetovanju z nekaterimi vodilnimi zdravniki
izdal določbo o spremembi predpisov, ki so se nanašali
na dodelitev racioniranih živil bolnikom. Večini bolni-
kov so dodatke znižali oziroma so jih prikrajšali na ta
način, da so morali v zameno za dodatke Prevodu od-
dati 100 g maščob, diabetiki pa so mu morali v zame-
njavo za 50 g mesa prepustiti 1000 g kruha na mesec,
v zameno za 250 g maščob pa 500 g sladkorja iz redne
racionirane prodaje. Nespremenjena so ostala le dolo-
čila, ki so veljala za tuberkulozne bolnike in umetno
hranjene otroke do 12 mesecev.547 Od septembra 1944
dalje so tuberkuloznim bolnikom in umetno hranjenim
otrokom zdravniška spričevala za dodatek racioniranih
živil veljala 4 mesece, ostali bolniki so morali slabo
zdravstveno stanje dokazovati s spričevali vsaka dva
meseca.548
Zaradi novih pravil so bili prikrajšani tudi krvoda-
jalci. Do sprememb so prejemali enkratni dodatek 500 g
testenin, 400 g maščob in 2700 g mesa. V letu 1944 se
je količina slednjega znižala na 750 g.549
Številke kažejo, da so organi oblasti v jeseni in po-
zimi 1944 spremembe predpisov izvajali dosledno, saj
je konec avgusta 1944 bolniške dodatke prejemalo le
še 10.201 oseb, konec septembra 9998, konec oktobra
547
Umetno hranjeni otroci do enega leta so mesečno prejemali 500 g sladkorja.
548
ARS, AS 1886, f. 70, XII, 2/15978–44.
549
ARS, AS 213, Navodila za Preskrbovalno službo, str. 23.
PRESKRBA 187
9138, konec novembra 7675 in konec decembra 1944
le še 7346 oseb.550
Leto 1945 v znamenju lakote551

Konec leta 1944 in v začetku leta 1945 nakupi v
Italiji in drugih državah niso bili več mogoči, ker je bil
železniški promet zaradi stalnih zračnih napadov sko-
raj popolnoma ohromel.552 Tako je v začetku leta 1945
Ljubljani grozilo, da bo ostala vezana samo na hrano,
ki bi jo uspela pridelati sama oziroma na hrano, ki bi
jo uspela uvoziti iz bližnje okolice:553 “Resnica je da se
tu [v Ljubljani, op. av.] zelo težko pride do kake stvari,
ker se iz mesta sploh ne moremo nikamor premakniti,
iz dežele pa nihče ne pride noter.”554 Ljudje so se zave-
dali kritičnosti položaja,555 med Ljubljančani je večina
pogovorov tekla samo še o preskrbi: “... kljub velikemu
dogajanju v svetu bi se lahko reklo, da je poglavitna
550
bolnike.
551
Racionirana preskrba je ostala stvarnost vse do začetka leta 1948. O tem: ARS,
AS 1931, šk. 570, 12769–12989 (XXVIII–2), “Naš promet” – A 351873; Mohorič,
Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana 1968, str. 489; Svoboda in po-
mlad, str. 60; Ljudska pravica, št. 18, 16. 5. 1945, str. 6, Obroki hrane se bodo
zvišali in prav tam, št. 50, 21. 6. 1945, str. 4, Obvestila. Dodatne živilske nakaznice;
Slovenski poročevalec, št. 20, 16. 5. 1945, str. 5, Obroki hrane se bodo zvišali in
prav tam št. 27, 23. 5. 1945, str. 6, Mali oglasi; Petrovič: Ljubljana v času obnove,
str. 42; Trgovina in preskrba. O delu Ministrstva za trgovino in preskrbo Narodne
vlade Slovenije od osvoboditve do danes. Ljubljana, 1945, str. 7–9 in 16sl. (dalje
Trgovina in preskrba); Razvoj ljubljanske trgovine, str. 49. Kljub temu da je raci-
onirana preskrba krojila življenje Ljubljančanov še skoraj tri leta po končani vojni
je moč trditi, da se je po drugi svetovni vojni gospodarski položaj stabiliziral hitreje
kot po prvi. O tem mdr. tudi: ARS, AS 1931, šk. 569, 13480–14039, Snoj Franc,
XXIX–1, ovoj Sestavki-govori, št. 13508; Pismo, naslovljeno na Martino Pogačar, 1.
8. 1945, osebni arhiv avtorice; Fratianni, Michele in Spinelli, Franco: A monetary
history of Italy. Cambridge 1997, str. 158–190. O denarnih in gospodarskih refor-
mah v drugi polovici 40. let 20. stoletja tudi: Wehler, Hans-Ulrich: Deutsche Gesell-
schaftsgeschichte. Vom Beginn des Ersten Weltkriegs bis zur Gründung der beiden
deutschen Staaten 1914–1949. München 2003, str. 971–972.
552
553
Iz črnega humorja Ljubljančanov se da razbrati, da je hrane primanjkovalo tudi
v okolici prestolnice: “Ljubljančan pride na deželo in vpraša starko: ‘Kaj vi ste stara
mama? – Pa res še niste videti tako stari!’ Ženica odgovori: ‘Kar nič se ne trudite,
nimamo niti jajc niti kur naprodaj!’” V: Slovenčev koledar 1944, str. 230.
554
ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo za Celjar Anico, 20. 10. 1944.
555
Podobno usodo so doživljali prebivalci večine mest večine evropskih držav, vple-
tenih v drugo svetovno vojno. Za položaj na Hrvaškem oziroma v NDH prim.: Mat-
ković: Povijest, str. 107sl.
188
Vrsta za kruh pred pekarno v Gradišču. Foto: Miran Pavlin,
MNZS
skrb Ljubljančanov uravnavana venomer v preskrbo z

najvažnejšimi živilskimi potrebščinami. Okrog tega se
sučejo vsi pogovori.”556 Zalog ni bilo več, lakota pa je
postajala čedalje hujša: “Sploh gre vse že bolj h kraju,
samo apetit pa vedno večji.”557 Zgovorna slika razmer
je bila glavna tržnica: “Sedaj se pričenja tržni vrvež na
Vodnikovem trgu že prav zgodaj, konča se pa že ob pr-
vih dopoldanskih urah. Vsak dan je na dnevnem redu
prodaja kislega zelja, odnosno kisle repe. V sredo je bilo
na trgu mnogo regrada, /.../, mnogo svežih kopriv.”558
Čedalje manj in čedalje manjši so bili tudi paketi, name-
njeni v Ljubljano, ki so hvaležne prejemnike brezmejno
razveselili: “Kar strmimo, ko smo dobili toliko moke in
556
Slovenski narod, št. 9, 26. 2. 1945, str. 4, Ljubljana pred pomladjo.
557
558
Slovenec, št. 88, 19. 4. 1945, str. 2, Vsakdanja Ljubljana. Živilski trg med te-
dnom.
PRESKRBA 189
drugih dobrot od Vaju. Le to naju skrbi, da ste vi ra-
di nas prikrajšani, saj imata ravno tako otroke in vem
predobro, kako težko se danes preskrbi take reči. Zelo,
zelo smo Vam hvaležni, zdaj bomo pa vsak mesec malo
dodajali k moki, ki jo dobivamo na karte pa bo šlo, tako
da nam hvala Bogu, kruha ne bo primanjkovalo.”559
Še skromnejši obroki hrane
Vse več artiklov je bilo racioniranih, zagotovljeni

obroki hrane so se močno zmanjšali.560 Od 1. decembra
1944 do konca vojne je posameznik prejemal mesečno
le še 250 g sladkorja, 250 g soli, 125 g kavnega nado-
mestka561 in 75 g mila. Vse hujše je bilo pomanjkanje
maščob. Posameznik je bil enkrat na mesec upravičen
le do 1 dcl olja in 150 g maščob (v glavnem le zaseke).
Z zadnjim dnem januarja 1945 je prišlo do novosti pri
peki kruha – spremenjeno je bilo razmerje med krušno
in koruzno moko. Namesto razmerja 1:1,5 je bilo do-
ločeno razmerje 1:1. S tem sta bili enotna in koruzna
moka po vrednosti izenačeni.562 Kupce kruha je marca
1945 čakala še eno neljubo presenečenje. Zmanjšan je
bil dnevni obrok kruha: “Z ozirom na izredno težke pro-
metne razmere se po nalogu višje oblasti s 16. marcem
t.l. določajo dnevni obroki kruha, ki so bili v veljavi za
časa italijanske uprave”.563 Posameznik je bil tako dnev-
no upravičen le še do 150 g kruha oziroma 124 g moke.
Ob nakupu moke je bil potrošnik upravičen tudi do 1
g kvasa. S 1. aprilom 1945 pa je bil znižan tudi obrok
živil za juho. Potrošniki so na mesec prejeli namesto 3
kg le še 2 kg živil za juho, in sicer namesto testenin 1 kg
zelenjave (graha ali fižola) in 1 kg riža.564
V letu 1945 so ročni delavci dnevno prejeli doda-
tno le še 100 g kruha oziroma 82,6 g moke, delavci pri
težkih delih 200 g kruha oziroma 165,33 g moke (ta
559
ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Celjar Anici in Jožetu, 29. 12. 1944.
560
Trgovina in preskrba, str. 3.
561
ARS, AS 1876, f. 83, I, 2, 64648.
562
ARS, AS 1876, f. 83, II–442/12.
563
ARS, AS 1876, f. 83, II–442/22.
564
ARS, AS 202, f. 76, II–442/25.
190
dodatek se je tik pred osvoboditvijo znižal na 150 g565),
delavci pri najtežjih delih 300 g kruha oziroma 248 g
moke, za nosečnice in bolnike pa so obroki kruha oziro-
ma moke ostali nespremenjeni (150 g).566 Te količine se
do konca vojne niso spreminjale.
Zadnje mesece vojne je zmanjkovalo tudi mleka.
Konec decembra 1944 naj bi otroci mlajši od enega leta
dobivali 1 liter mleka dnevno, otroci od 2 do 3 let pol
litra, od 4 do 9 let 3 dcl, nosečnice od 5. meseca pa pol
litra. Osebe nad 75 let naj bi trikrat na teden prejele 2
dcl mleka, mladina od 10 do 14 let pa naj bi od začetka
novembra 1944 prejela vsak teden trikrat pol litra mle-
ka. Tudi bolniki naj bi bili deležni te krepčilne pijače,
trikrat na teden naj bi prejeli od 2 do 4 dcl mleka.567
Stiska z mlekom pa je bila v tem času že tako velika, da
so dobivali pravo mleko le otroci in nosečnice, vsi ostali
opravičenci so prejemali posneto mleko.
Leta 1945 so bili izredno skromni tudi izredni do-
datki oziroma velikonočni dodatek. 25. marca 1945 je
Prevod mladini in starim omogočil nakup pol litra kon-
denziranega mleka, vsem Ljubljančanom pa dve jaj-
ci.568
Primerjava pokaže, da je posameznik v letu 1945
na osnovno nakaznico prejel znatno manj racioniranih
živil kot na živilsko nakaznico v letu 1941:569
leto 1941 dnevna količina živil kalorije
mast 7,3 g 65,04 kalorij
slanina 3,3 g 23,43 kalorij
olje 3,3 ml 29,7 kalorij
565
ARS, AS 1876, f. 83, I, 2, 64648.
566
ARS, AS 202, f. 76, II–442/22.
567
bolnike.
568
Ljubljana v letu 1945. Ob štiridesetletnici svobode in petdesetletnici Mestnega
muzeja Ljubljana. Ljubljana 1985, str. 71 (dalje Ljubljana v letu 1945).
569
PRESKRBA 191
leto 1945 dnevna količina živil kalorije
zelenjava (grah ali fižol) 33,3 g 103,23 kalorij
Uradne cene in cene na črnem trgu
V jeseni 1944 je pokrajinska uprava dovolila Pre-

vodu, da je v prodaji na drobno postavil nove cene.570
Večina od njih je verjetno veljala do maja 1945,571 saj v
uradnem listu ali časopisih novih maksimalnih cenikov
ni zaslediti:
konecec leta 1944 uradne cene
kruh
v kosih od 100 do 400 g po 3 lire/kg
v kosih od 400 do 1000 g pa 2.80 lir/kg572
enotna krušna moka 3 lire/kg

koruzna moka 2.50 lir/kg
testenine 4.80 lir/kg
sladkor 18 lir/kg
semensko olje 36.25 lir/l
riž 4.30 lir/kg
jajce 6 lir/kos573
570
Jutro, št. 202, 3. 9. 1944, str. 2, Nove prodajne cene.
571
Maksimalni cenik za meso in mesne izdelke je bil v uradnem listu zadnjič ob-
javljen 28. 7. 1943. Težko verjetno, da so te cene ostale nespremenjene do maja
1945.
572
Jutro, št. 210, 14. 9. 1944, str. 2, Nove cene kruhu.
573
ARS, AS 208, f. 1, 218/7.
192
Spodnja grafikona prikazujeta večkrat omenjeno
dražitev cen pomembnejših živil v Ljubljani med drugo
svetovno vojno:
Cena pomembnejših živil v Ljubljani (1939-1945) I.
18 dec. 39
16
dec. 40
14
12 maj. 41
lire 10 nov. 41
8 jan. 42
6
nov. 42
4
2 apr. 43
0 sept. 44
moka riž kruh sladkor jajca
pomembnejših živila
Cena pomembnejših živil v Ljubljani (1939-1945) II.

40 dec. 39
35 dec. 40
30 maj. 41
25
lire nov. 41
20
jan. 42
15
nov. 42
10
apr. 43
5
sept. 44
0
maslo olje govedina mast testenine
pomembnejših živila
V primerjavi z uradnimi cenami lahko trdim, da so

bile cene na črnem trgu v letih 1944 in 1945 skoraj
desetkrat višje. Za kilogram govedine je bilo potrebno
odšteti 100 lir, za kilogram masla 340–350 lir, za mast
je bilo potrebno odšteti 450 lir/kg, za sladkor 130–150
lir/kg, za belo moko 70/kg, cena jajca pa je dosegla že
10 lir.574
574
Slovensko dom, št. 26, 1. 7. 1944, str. 4, Pisma nam in vam (Pisma bralcev). Za
primerjavo s cenami na črnem trgu v letu 1943 gl. op. 385.
PRESKRBA 193
Nove kuharske knjige in novi recepti
V najtežjih trenutkih so se oglasila javna občila. Po

eni strani so prebivalce pozivala k varčevanju s hrano,
saj drugega izhoda niso videla,575 po drugi strani pa so
širila propagando o t. i. zdravi prehrani. Prvi in najpo-
membnejši napotek se je glasil: jej skromno in malo.
Avtorji člankov so ob tem poudarjali, da je pripisovanje
pretirane pomembnosti vitaminom in besedičenje o tem
le modna muha. Mirili so Ljubljančane, da zdrava do-
mača hrana, predvsem solata in sadje, povsem zadošča
potrebam človeškega organizma, saj vsebuje vse potreb-
ne vitamine. Niso videli potrebe, da bi človek v trgovini
zahteval “pol kilograma vitaminov”, svetovali so, naj se
raje poda v gozd po pest borovnic ali pa zaužije šipko-
vo jagodo, ki je sposobna najdlje obdržati svojo bogato
zalogo vitamina C. Meso, jajca, riž, testenine so uvrstili
med nezdravo hrano. Sklep je bil jasen: draga in razko-
šna hrana ni vedno najbolj zdrava.576
V časopisih so se pojavili recepti, ustrezni skrčeni
ponudbi, saj kuharske knjige iz predvojnih let niso bile
več primeren gastronomski vodič. Dober in praktičen
nasvet, ki so ga posredovale gospodinje, so uredniki
celo plačali.577 Ti recepti so učili iznajdljivosti, kako iz
skromne zaloge kuhati pestro hrano. Posebno dobrodo-
šli so bili taki nasveti pozimi in spomladi, ko je primanj-
kovalo sveže zelenjave, pa tudi ob večjih praznikih: “Za
prehrano v tistem času je bila značilna iznajdljivost pri
odkrivanju nadomestkov za razna živila in pri pripravi
določene vrste hrane.”578
Največ, kar so si povprečni Ljubljančani lahko pri-
voščili za večje praznike, je bila skromna potica. Ob na-
vadnih dnevih pa je bil jedilnik približno sledeč: za zaj-
trk bela kava in žganci ali bela kava in kruh. Za kosilo
fižol, repa, zelje, krompir ali pa makaroni ter solata. Za
večerjo so največkrat pogreli ostanke od kosila, pojedli
pa so tudi dosti riža in zdroba.579
575
Deutsche Adria Zeitung, št. 90, 1. 4. 1945, str. 5, Sparen und Durchhalten.
576
Slovenec, št. 93, 23. 4. 1944, str. 3, Pretirano besedičenje o vitaminih.
577
Družinski teden, št. 46, 13. 11. 1941, str. 6, Kotiček za praktične gospodinje.
578
Dular, Andrej: Prehrana med NOB v Metliki. V: Borec, 1983, št. 10, str. 658.
579
Življenje v Ljubljani 1930–1950. Etnološka raziskovalna delavnica 1991. Zbornik
194
Javne in šolske kuhinje
Zaradi izjemne stiske s kurivom pa si mnogi skro-

mne hrane, ki so jo uspeli pridobiti, niso mogli niti sku-
hati. Prisiljeni so bili zahajati v menze oziroma gostilne.
V javnih obratih so bili obroki poenoteni, zato je bilo po-
trebno predložiti sledeče odrezke živilskih nakaznic: ½
dnevnega odrezka za živila za juho, ½ dnevnega odrezka
za maščobe, 1 odrezek za meso, če je bilo na jedilniku.
Isto število in vrsto odrezkov je bilo potrebno predložiti
za večerjo. Stalni abonenti so za postrežbo s kosilom in
večerjo tekom celega meseca morali oddati 4 odrezke za
nabavo moke, ki je služila za kuho, 30 (31) odrezkov za
živila za juho, 30 (31) odrezkov za maščobe, 2 odrezka
za sladkor, 2 odrezka za sol in vse odrezke za meso.
Gost, ki je v gostinskem obratu tudi zajtrkoval, je moral
oddati še 6 odrezkov za sladkor.580
Nekateri otroci so se prehranjevali v šolskih kuhi-
njah. Delovanje mnogih je do konca leta 1943 zamrlo,
zato je predsednik pokrajinske uprave izrazil željo in po-
trebo po “oživotvorjenju” takih kuhinj. Želel je, da bi se v
njih prehranjevali vsaj najrevnejši otroci. Teh naj bi bilo
po takratnih ocenah okoli 1.200. Ob pripravah je poo-
blaščeni oddelek za socialno politiko in ljudsko zdrav-
je ugotovil, da manjka posoda in pribor za vse šolske
kuhinje in vrtce, saj je Gill po kapitulaciji Italije vse to
odpeljal s seboj. Predvsem pereč je bil problem preskrbe
s kuhinjsko posodo, ki je bila v vojnem času silno draga
oziroma je ni bilo naprodaj. Na pomoč je priskočila me-
stna občina. Kot lastnica predvojnih počitniških kolonij
je poskrbela, da je vsa posoda iz počitniških domov do-
bro služila v ljubljanskih šolskih kuhinjah.581
raziskovalnih nalog učencev osnovnih šol v občini Ljubljana – Center. Ljubljana

1991, str. 43.
580
ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, str. 11.
581
ARS, AS 197, f. 13, 1142/1, št. 3726/1.
PRESKRBA 195
Kvaliteta hrane vse slabša
“Legalne” hrane v času vojne v Ljubljani ni bilo veli-

ko, vendar je bila vsaj v začetku relativno dobra, zdrava
in kvalitetna. Vsa leta vojne je kvaliteto hrane, ki so
jo uživali Ljubljančani, nadziral tržni urad. Septembra
1943 je na primer njegovo osebje pregledalo 412 vzorcev
živil. Največ vzorcev, kar 331, jih je odpadlo na preiska-
vo mleka. Izkazalo se je, da je bilo 233 vzorcev zadovo-
ljivih, razdeljenih je bilo 55 opominov, zabeleženih je
bilo tudi 45 neprimernih vzorcev mleka. Tudi naključno
pobrani vzorci masti, olja, masla in drugih živil so bili
večinoma neoporečni.582 Nekoliko drugače je bilo s kru-
hom. Tržni uradniki so kvaliteto tega živila kontrolirali
zelo redno. Ocenjevali so ga kot dobrega, neoporečnega
in dovolj slanega, čeprav se s to trditvijo nekaj mesecev
pred koncem vojne Ljubljančani niso strinjali. Na ra-
čun slabega kruha so podali cel kup pritožb, predvsem
se jim je zdel premalo slan. Prevod se je spraševal, če
je krivda na njegovi strani, saj je v začetku leta 1945
pekom znižal množino soli na 60 dag za 100 kg moke.
To domnevo je hitro ovrgel, saj ga je mestni tržni urad
obvestil, da je pred znižanjem kontingenta soli izvedel
poskusno peko in zaključil, da je kruh, pečen v novo
določenem razmerju soli in moke, dovolj slan. Inšpek-
cija je na osnovi podanih prijav opravila več analiz, ki
so pokazale, da so peki v testo dajali mnogo manj soli,
kot je bilo določeno. V vzorcu kruha nekega neimeno-
vanega peka so našli le 5,14 dag soli na 100 kg moke!
Sol je očitno namesto v testo romala na črni trg. Tam je
bila zelo dobrodošla, saj so oblasti v letu 1945 z določbo
zmanjšale tudi mesečni prejemek soli posameznika, in
to kar za polovico, iz 500 g na 250 g.
Zaradi takšnih in podobnih nepravilnosti je 25.
marca 1945 šef pokrajinske uprave z odredbo ustanovil
“osrednjo preskuševalnico”. Njeni uslužbenci so imeli
najširša pooblastila, se pravi nemotene oglede obratov,
vpoglede v računske knjige, poskušanje hrane. Dolžni
so bili nadzorovati prehrambene izdelke vseh ustanov
582
ZAL, LJU 489, f. 2307, II B, leto 1943, Mesečno statistično poročilo o nadzorstvu
nad živili.
196
in obratov za kmetijsko gospodarstvo in prehranjevanje.
O vseh nepravilnostih, ki so jih odkrili, naj so se tikale
uporabe surovin, tehnike delovnega postopka, obdelo-
vanja zemlje, oddaje pridelkov, so morali poročati ne-
posredno šefu pokrajinske uprave. Prezident Rupnik je
upal, da bodo ti ukrepi vsaj nekoliko zajezili zaskrblju-
joče slabšanje prehrambenih razmer v Ljubljanski po-
krajini.583
Še zadnji klici na pomoč
Javna občila so v zadnjih mesecih vojne objavila še

več pozivov pridelovalcem, dostavljavcem in prevozni-
kom živil. Želela so jim predstaviti položaj v mestu in jim
razložiti, da je preživetje Ljubljančanov v njihovih rokah.
Javnost je upala, da se bodo ljubljanski (pol)kmetje in
okoliški kmetje potrudili v dobro skupnosti in zbrano
hrano z dežele pripeljali lačnim Ljubljančanom.
Prevod in Kmetijska zbornica sta izdala vrsto ukre-
pov, ki naj bi pripomogla k zvišanju produkcije najpo-
membnejših živil za preskrbo domačega trga. Tudi oni
so apelirali na kmete, ki so še imeli možnost za obdelo-
vanje, da bi do skrajnosti izkoristili vsak košček svoje
zemlje. Jasno so bili izraženi namigi, naj preorjejo tudi
travnike in pašnike ter na novo pridobljenih površinah
gojijo prepotrebno zelenjavo, predvsem krompir. Opeva-
li so njegove hranilne snovi, njegov visok odstotek škro-
ba in beljakovin. Zaradi precejšnje izrojenosti krompirja
so računali na saditev krompirjevega semena, ki je v
začetku leta 1945 prispelo iz Nemčije. To seme naj bi
bilo rodovitnejše in odpornejše proti boleznim.
Zaradi splošnega pomanjkanja maščob so pozivali
k čim večji setvi oljnih rastlin, v prvi vrsti sončnic, pa
tudi buč, jare repice in jarega lanu. Slednji je bil zaželen
tudi zaradi prediva. V mislih so imeli tudi pridelavo po-
membnega nadomestka za meso, fižola. Ob vsem tem so
se živo zavedali pomanjkanja orodja kmetijskih strojev in
583
Sl. list, št. 24, 24. 3. 1945, str. 114–116, Odredba o ustanovitvi osrednje presku-
ševalnice za zavarovanje prehrane prebivalstva in Slovenec, št. 68, 25. 3. 1945, str.
4, Ustanovitev osrednje preskuševalnice za zavarovanje prehrane prebivalstva.
PRESKRBA 197
umetnih gnojil, predvsem pa pomanjkanja vprežne živi-
ne in delovnih moči. Kmetijska zbornica je ljubljanskim
pridelovalcem zelenjave in zlasti tistim, ki so se ukvarjali
z vzrejo sadik, omogočila izostanek iz delovne službe. De-
lo najuspešnejših je nagrajevala z naturalijami.
Konec črne borze
Tudi črna borza, ki je bila najbolj živahna med Lju-

bljano in Gorenjsko, je v letu 1945 klecnila. Dotok črno-
borzjanskega mesa, moke in mleka ter mlečnih izdelkov
v Ljubljano, ki so jo pred vojno tujci imenovali “kvišku
strmeče mesto”,584 proti koncu vojne pa domačini vse
pogosteje kar Revnograd,585 je nekaj tednov pred koncem
vojne povsem izostal. Večino krivde za to je bilo pripisati
vsesplošnemu pomanjkanju živil, nekaj malega krivde
za to pa je nosila tudi oblast, ki je verižnikom in vsem
drugim podobnim prestopnikom vse večkrat stopila na
prste.586 Organi oblasti so namreč pod drobnogled vzeli
vse trgovske in obrtne obrate ter gostinske lokale. Vsi so
morali svoje obrate voditi v skladu s predpisi. Oblasti so
še posebej pazile, da pristojne osebe lokalov niso samo-
voljno zapirale. Kdor je hotel zapreti trgovino ali gostil-
no, je moral predložiti prošnjo in vse izkaze, oblasti pa
so vlogo skrbno pretehtale in ugotovile ali je dejansko
upravičena ali ni. Vse preveč jih je namreč skrbelo, da
bi abonenti ostali brez hrane.587 Če je bilo pri kontroli
ugotovljenih več kršitev, je sledila zaplemba blaga, de-
narne kazni in večkrat tudi zaporne: “Cvetličarne v me-
stu so bile prilikom kontrole radi neoznačenja cen prija-
584
Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 48, Nemški glas o sodobni Ljubljani.
585
Dnevnik družine Kogej, osebni arhiv avtorice.
586
“Dan bil je siv. Ogoljufal i on je Prevod
na par volov.
Napil se je. Čez blok v temni noči
sam gre domov.
Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tukaj čez!
Verižnikom da včasih kdo posveti
izza teh dreves.”
V: ARS, AS 1887 Zbirka NOB tiska – periodika, t. e. 33, Bodeča neža, I, december
1943, št. 7.
587
ARS, AS 202, f. 27, št. 5775/1.
198
vljene in kaznovane na občutne denarne globe. Lastniki
pekarn in njihovi raznašalci so bili zasačeni, ko so pekli
in dostavljali žemlje pogostinskim obratom. Pecivo je bi-
lo zaplenjeno, krivci pa so bili kaznovani. Tihotapstvo
z mesom in mesnimi izdelki čez bloke v mesto je vsled
poostrene kontrole znatno popustilo in se kot posledica
tega pozna v gostilnah in restavracijah, ker lastniki teh
obratov nimajo ponudb oziroma dotoka surovin. /.../.
Tihotapstvo z živili po železnici je vsled blokade na ko-
lodvorih nazadovalo. Nekaterim osebam, ki so ponovno
potovale v Trst in donašale živila v Ljubljano, so bila
odvzeta potna dovoljenja radi suma kupčevanja z živili
na črni borzi. /.../. Tihotapstvo z mlekom čez bloke je
vkljub največjemu pomanjkanju padlo na najnižjo sto-
pnjo in to radi stalne kontrole organov Prevoda in Do-
mobrancev na mestnih blokih.”588
Prekrški in kazni
Odgovorne instance so v zvezi s preprečevanjem čr-

ne borze svoje delo opravljale relativno vestno. Največ
obtožb so podale zaradi neopremljenosti živil in drugih
artiklov s cenami, “navijanja” cen, kopičenja artiklov
oziroma zaradi utaje nakupa ali zalog. Večina kršiteljev
je kot razlog za prestopek navajala hude vojne razmere
in dejstvo, da so brez dohodkov. Veliko trgovcev pa se
je zagovarjalo podobno kot ljubljanska trgovka, ki je v
prošnji za opustitev kazni navedla, da je primanjkljaj
blaga, ki je bil zabeležen ob kontroli, pripisati tatvinam,
ki so se že večkrat zgodile v njeni trgovini. Obdolženki
je v danem trenutku primanjkovalo kar 273 kg enotne
moke, 15 kg riža, 12 kg maščob, 37 kg sladkorja in slab
kilogram mila.589
Skoraj vse prošnje, v katerih so obdolženci prosili
za opustitev ali zmanjšanje denarne kazni oziroma za
obročno odplačevanje, so bile zavrnjene, večina kršite-
ljev je morala plačati globo v celoti. Izrečenih je bilo tudi
več zapornih kazni. Prav vsem kršiteljem pa so obla-
588
ARS, AS 202, f. 39, št. 613/4 in ARS, AS 202, f. 74, 4021/44, št. 613/5.
589
ARS, AS 202, f. 76, II., št. 5775/1, 732/1.
PRESKRBA 199
sti za določen čas zaprle lokal (v glavnem od 10 do 30
dni).
Da niti zločin niti kazen nista počivala, kažejo po-
datki za mesec marec 1944. Takrat je bilo z denarno
globo kaznovanih 129 raznih prestopkov (to je skupaj
zneslo 178.600 lir). Osem primerov je bilo izročenih v
obravnavo državnemu tožilstvu, trije pa okrajnemu gla-
varstvu v Ljubljani. V štirih primerih je bila izvedena
zapora obrata (v dveh primerih za 30 dni, v dveh pa za
10 dni). Ena oseba je bila kaznovana z denarno globo,
zaporo lokala in osebnim zaporom (60 dni). Poleg izre-
čenih kazni so v vseh primerih zaplenili blago, in sicer
185 kg svinjskega mesa, 102 kg telečjega mesa, 60 kg
govedine, 81 kg slanine, 12 kg drobovine, 1,20 kg sa-
lame, 3 kose kože, 1370 žemelj, 163 kg jabolk, 75 kg
soli, 70 jajc, 14 kg ječmena in kar 1900 kosov cigaret
Morava.590 Konec leta 1944 se je razkrinkani gostilničar
branil takole: “Vinko, gostilničar v vzhodnem delu me-
sta /.../ je bil obtožen, da je skrival meso, ki so ga našli
kontrolni organi v njegovi kleti pod sodom. Bilo je tam
10 kg mesa. Ta gostilničar Vinko se je izmotaval na vse
načine, da meso ni bilo njegovo, da so ga dali shraniti
neki drugi ljudje, ki so rekli, da pridejo prihodnji dan na
gostijo. /.../. Zaradi skrivanja mesa je bil Vinko obsojen
na 840 lir denarne kazni ali na 14 dni zapora.”591
V mesecu januarju 1945 so za draginjske prekrške
izrekli naslednje kazni: za 28 kršitev zaradi neoznače-
nih cen in prodaje raznega blaga po neodobrenih oziro-
ma pretiranih cenah. Vse osebe so morale plačati globo,
nihče ni bil kaznovan z zaporno kaznijo. V 8 primerih so
ugotovili tihotapstvo z mesom oziroma prodajo na črni
borzi. Dva kršilca sta bila priprta, ostali so plačali le
globo. 7 oseb je bilo kaznovanih zaradi posesti, nakupa
in nedovoljene prodaje racioniranega blaga. Vse je do-
letela denarna kazen. Ena oseba je plačala globo zaradi
nepravilnega razdeljevanja mleka, dve pa zaradi prodaje
vina s premalo odstotki alkohola.592
590
ARS, AS 202, f. 39, št. 613/4.
591
Slovenec, št. 238, 17. 10. 1944, str. 3, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih za-
piskih.
592
ARS, AS 202, f. 76, II., št. 1136/2.
200
Preskrba z ostalimi
(osnovnimi) življenjskimi
potrebščinami
Večina ljubljanskih gospodinjstev je za ogrevanje in

kuho uporabljala premog in drva. Kuhinjski štedilniki
so veljali za “idealne naprave, ker so iz enega energet-
skega vira zaradi svoje konstrukcije omogočale kuhanje
na plošči, peko kruha, potic in vsega mogočega v pečici
(roru, kot smo rekli), ogrevale so prostor in kakih 20
litrov vode v lepem bakrenem kotličku z medeninasto
pipico za izpuščanje vroče vode v primeru potrebe (ku-
hanje, pranje posode itd.)”.593 V času vojne in pomanj-
kanja kuriva pa je verjetno več lastnikov kuhinjskih šte-
dilnikov začelo dvomiti, da so to res idealne naprave.
Vojna in njene posledice so na slovensko gospodar-
stvo vplivale že v letu 1939. V Ljubljani so se kljub ured-
bi o pobijanju draginje in špekulacije močno podražile
tudi osnovne življenjske potrebščine, med drugim kur-
java in razsvetljava za 3,5%.594 Kljub podražitvi premoga
in drv so Ljubljančani v letih 1939 in 1940595 porabili
še relativno precej kuriva, v letu 1941596 pa že nekoliko
manj, saj so se takoj po okupaciji Slovenije pokazale te-
žave pri nabavi oziroma prevozu premoga in drv v glav-
no mesto. Ljubljana je zato dobila manj kuriva, kot ga
je bila navajena porabiti pred vojno:
593
594
Slovenec, št. 288, 17. 12. 1939, str. 4, Cene na drobno v Ljubljani.
595
politike.
596
politike.
PRESKRBA 201
leto 1939 1940 1941
mehka drva 23.820 m3 22.417 m3 13.531 m3
trda drva 109.922 m3 120.369 m3 107.676 m3
premog 53.249 ton 80.738 ton ca. 70.000 ton
Povpraševanje po kurivu se je med vojno močno

dvignilo, sorazmerno s tem pa je rasla tudi cena. Mese-
ca maja 1941 je moral kupec za 100 kg premoga plačati
47 din oziroma 14,10 lir, za kubični meter mehkih drv
pa 110 din oziroma 33 lir. Konec istega leta je moral
Ljubljančan za kubični meter mehkih drv odšteti že kar
41,80 lir,597 v letu 1942 pa je bilo treba za 100 kg pre-
moga odšteti že dobrih 10 lir več.598
Premog
Pomanjkanje premoga in njegova omejena
prodaja
Pošiljke premoga iz Trbovelj v Ljubljansko pokraji-
no in Ljubljano so po okupaciji postale neredne in red-
ke. Krivdo je pripisati motnjam v dovozu in pa odvaja-
nju premoga za potrebe železnice, saj je njena poraba
v primerjavi s predvojnim obdobjem poskočila za 50%.
Italijanske oblasti so se odločile, da si bo Ljubljanska
pokrajina pomagala sama. Pristojni so naredili načrt za
povečanje proizvodnje kurilnih sredstev na tem podro-
čju. Najpomembnejšo vlogo je imel kočevski premogov-
nik, ki je bil od leta 1890 v posesti Trboveljske premogo-
kopne družbe. Njegova povprečna dnevna proizvodnja
je dosegla 364 ton rjavega premoga s 3400 do 4500 ka-
lorijami.599 V letu 1941 je njegova proizvodnja dosegla
117.000 ton, od leta 1940 se je povečala za 12,5%. Stro-
kovnjaki so domnevali, da bi se s tehnično izpopolnitvi-
jo njegova povprečna dnevna proizvodnja lahko dvignila
597
ARS, AS 202, f. 27, št. 1116/1, Cenik. Tudi v: Sl. list, št. 92, 15. 11. 1941, str.
661–664, tu 662, Maksimalni cenik št. 4.
598
Sl. list, št. 70, 2. 9. 1942, str. 555 in 556, Maksimalni cenik št. 3 za premog.
599
Vrednost trboveljskega premoga je štela 4000–4900 kalorij. Iz te primerjave je
razvidno, da je bil kočevski premog v prvi vrsti poraben za hišno kurjavo.
202
na 50 vagonov, kar bi predstavljalo povečanje za 40%.600
V začetku vojne so oblasti kazale čedalje večje zanima-
nje za premogovnik Krmelj, ki je bil do jeseni 1941 pod
upravo nemškega okupatorja,601 in po obnovitvi črno-
meljskega rudnika, rudnika Otočec, rudnika v Brezovici
pri Mirni ter rudnika črnega premoga Orle.
Po obžičenju Ljubljane februarja 1942 je bil oviran
tudi dovoz premoga iz rudnikov Ljubljanske pokrajine,
zato je zaradi slabih izgledov septembra 1942 izšla od-
redba, ki je urejala proizvodnjo, trgovino in porabo ru-
dninskega kuriva, se pravi premoga, koksa in lignita.
Omejena je bila poraba kuriva za industrijske namene
in poraba kuriva za potrebe civilnega prebivalstva.602 Do
italijanske kapitulacije so iz Trbovelj dovažali 8100 ton
premoga, iz Šentjanža na Dolenjskem 3500 ton in iz
Kočevja 3000 ton. Seštevek pokaže, da je v tem obdobju
skrčena potreba Ljubljanske pokrajine znašala 14.600
ton premoga mesečno.
Po nemški okupaciji Ljubljanske pokrajine je po-
krajinski gospodarski svet opozoril, da se je v normal-
nih okoliščinah v Ljubljanski pokrajini porabilo 18.000
ton premoga na mesec, zato je od nemških oblasti terjal
povišan kontingent premoga. Iz Trbovelj naj bi namesto
8000 ton dovažali 10.000 ton premoga vsak mesec. Od-
govorni so na to zahtevo sicer pristali, vendar je zaradi
zastoja v dovozu, ki se je v letu 1943 po septembrskih
dogodkih še okrepil, niso nikoli izpolnili.603 Iz Zasavja je
v Ljubljansko pokrajino in tudi Ljubljano prihajal le del
obljubljenega premoga, v glavnem za industrijske obra-
te. Pokrajinski gospodarski svet je skušal stopiti v stik z
velenjskim rudnikom in od tam dobiti po 2500 ton pre-
moga mesečno, vendar je propadel tudi ta poskus.604 Da
pa je bila mera skrbi polna, so čedalje večkrat izostale
tudi pošiljke premoga iz rudnikov v Šentjanžu (Krmelj)
in Kočevju.605 Pokrajinski gospodarski svet v Ljubljani
je v duhu, da bi zagotovil čim pravičnejšo porazdelitev
600
Trgovski list, št. 20, 10. 3. 1942, str. 1, Proizvodnja premoga v Kočevju.
601
602
Sl. list, št. 70, 2. 9. 1942, str. 545–548.
603
ARS, AS 202, f. 39, 5363/43, št. 5048.
604
Trgovski list, št. 45, 2. 6. 1944, str. 1, Čim bolj varčujte z gorivom!
605
ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice: Okrožnice iz leta 1943, št. 5.259.
PRESKRBA 203
kuriva, pripravil “razdelilni” načrt, po katerem so indu-
strijskim obratom in potrošnikom delili premog. Oktobra
1943 je to nalogo prevzel Prometni zavod za premog. Za-
vod je Kemični tovarni Moste, Akcijski družbi za kemič-
no industrijo, Mestni elektrarni, Mestnemu vodovodu
ter Združenim papirnicam Vevče, Goričane in Medvode
premog dovažal direktno, preostanek pa je ob prisotno-
sti zastopnika urada za premog delil med potrošnike
po predvidenem načrtu.606 Potrošniki so kurivo dobivali
sproti (ne na zalogo) in v sorazmernih delih. Prednost
pri nakupu so imeli tisti, ki so bili brez zalog.607
Zaradi pomanjkanja črnega in rjavega premoga so
Ljubljančani za ogrevanje uporabljali visoko kalorič-
ni šlezijski premog in tudi koks. Zaščitni oddelek Me-
stne občine ljubljanske, ljubljanska Mestna plinarna
in dnevno časopisje so opozarjali, da to kurivo vsebuje
mnogo več ogljika kot domači premog in da za popolno
izgorevanje potrebuje več zraka. Vratca na peči oziroma
štedilniku so morala biti zato vedno odprta, prodajalci
pa so kupcem šlezijskega premoga in koksa svetovali,
naj zaradi lažjega izgorevanja peči ne naložijo preveč.
Ljudje so se teh dveh napotkov kaj radi držali. Zaveda-
li so se, da v nasprotnem primeru ne bi izkoristili vse
kurilne vrednosti kuriva, s sajami bi zamašili kanale
peči, zaradi pregretosti bi peči lahko utrpele celo trajne
okvare.608 Nezgorele kosce premoga ali koksa, ki so po
kurjenju ostali v peči, so skrbno zbrali, jih zdrobili na
velikost oreha ter poškropili z vodo. Naslednji dan so
z njimi podkurili. Tisti, ki so imeli več denarja in manj
potrpljenja, so koks kupovali pri Ljubljanski mestni pli-
narni, ki ga je za potrebe mesta pridobivala kot stranski
produkt.609
Ljubljančani so se v času vojne očitno navadili na
odprta vratca peči, mnogi jih niso zaprli niti takrat, ko
so po srečnem naključju prejeli in v peč naložili domači
premog. Ogljikov monoksid, ki ga ob slabem izgoreva-
606
ARS, AS 202, f. 69, brez številke, Uradni zaznamek.
607
ARS, AS 202, f. 39, št. 12.
608
ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1944, št. 1033/44; prav tam,
šk. 31, Okrožnice oddelka XI, 1944, št. 1033/44 in prav tam, šk. 31, Okrožnice XI.
oddelka, 1944, št. 1033/44.
609
Slovenčev koledar 1944, str. 200, Reklama Ljubljanske mestne plinarne.
204
nju oddaja črni premog, se je tako širil po okolici in
iskal žrtve. V kroniko medvojnih nesreč je zabeležil kar
nekaj zastrupitev s strupenim plinom, zahteval pa je
tudi smrtne žrtve: “V sobi neke nove hiše sta bila okoli
7 zjutraj najdena Ivan B. v popolnem nezavestnem sta-
nju, njegova zaročenka Frančiška N. pa mrtva. Prvi je
ležal na tleh, druga v postelji. Z reševalnim avtom so
Ivana B. hitro prepeljali na interni oddelek splošne bol-
nišnice, kjer se je zdravnikom posrečilo ga ohraniti pri
življenju. Mrtvo zaročenko Frančiško N. pa so prepeljali
z mrtvaškim vozom na Žale.”610
V začetku leta 1944 je jeknila novica o povsem
ustavljeni dobavi debelejših vrst premoga, češ da so po-
trebne železnici.611 V Ljubljani marsikatera tovarna ni
dobila (dovolj) premoga, skrb vzbujajoče pa je bilo dej-
stvo, da tudi mestna elektrarna ni prejela celotne na-
kazane količine premoga in je v sili celo načela obvezne
rezerve. Brez premoga je ostala tudi mestna klavnica,
ki je bila velikega pomena za ljubljansko prebivalstvo.
Izredne razmere so vladale tudi v splošni bolnici. Ta je v
zimskem času potrebovala dnevno 25 ton premoga, kar
znaša 750 ton premoga na mesec, v prvem mesecu leta
1944 pa je, na primer, dobila le 257 ton. Še slabša je
bila preskrba premoga za gospodinjstva.
Že poleti 1944 je Pokrajinski gospodarski svet jav-
nost opozoril, da je uvoz premoga v Ljubljansko pokra-
jino v juniju 1944 padel do kritične točke. Ta mesec je
v pokrajino od obljubljenih 10.000 ton iz zasavskih ru-
dnikov prispelo znatno manj premoga. Od te količine je
bilo 4681 ton premoga namenjenih za velike industrij-
ske obrate, 1510 ton premoga za bolnišnice, pekarne,
javne zavode, javne kuhinje in gostinske obrate.612 Za
gospodinjstva je na razpolago ostalo le še 850 ton pre-
moga,613 kar ni zadostovalo niti za minimalne potrebe:
“Dnevno prihajajo v urad za kurivo neštete stranke, ki
tožijo, da nimajo s čim niti kosila skuhati, da kurijo s
starim pohištvom, plotovi itd., kar je povsem razumlji-
610
Slovenec, št. 294, 23. 12. 1944, Bodite previdni pri kurjenju s premogom.
611
ARS, AS 202, f. 39, št. 622.
612
Prav tam, št. 7913.
613
PRESKRBA 205
vo, ker že od avgusta dalje, torej polnih 5 mesecev, do-
bave premoga ne dosegajo minimalne potrošnje. Položaj
se zaostruje, ker od julija naprej ni bilo rednega dovoza
drv in je radi tega ogromna večina prebivalstva ostala
povsem brez vsakega kuriva ravno v zimskih mesecih,
ko je potrošnja kuriva največja.”614
Prodaja premoga ustavljena

Nemški svetovalec za gospodarstvo pri pokrajinski
upravi je izdal odredbo, s katero je z 11. oktobrom 1944
ustavil prodajo premoga za ogrevanje prostorov in za
kuho. Ob tej priložnosti so bili Ljubljančani usmerjeni v
preskrbo z drvmi. Gospodinjstva, pa tudi javne kuhinje
in zavodi, so tako za ogrevanje in kuho uporabljali samo
še drva.615 Kasneje je v Ljubljano dejansko prispelo le
2125 ton drobnega industrijskega premoga, ki je bil do-
deljen kemični tovarni Moste in mestni elektrarni v Lju-
bljani. Nekaj premoga je ostalo rezerviranega za bolni-
šnico, zdravstvene zavode in peke. Z 12. marcem 1945
so pošiljke trboveljskega premoga povsem izostale, z 21.
marcem 1945 pa tudi pošiljke kočevskega premoga (za-
radi zračnih napadov je prišlo do okvar na železniški
progi616). Nekaj dni kasneje je Pokrajinski gospodarski
svet sporočil, da je nemški svetovalec za Ljubljansko
pokrajino zaradi pomanjkanja premoga in koksa z 31.
marcem 1945 zapovedal konec kurilne sezone.617
Drva
Reševanje pomanjkanja z uvedbo nakaznic
za drva
Drvarji so delovno sezono leta 1941 začeli šele pole-
ti, ko se je večina gozdarskega osebja, ki je bila od jeseni
614
ARS, AS 202, f. 39, št. 1132, str. 2.
615
ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1944, št. 14487/44.
616
ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 1044/45.
617
ARS, AS 202, f. 64, 1304/45, št. 1574/1.
206
1940 v vojaški službi, vrnila na domove.618 Zaradi za-
mude pri delu in ovir pri prevozu so oblasti preventivno
ukrepale, saj so se bale, da bi v zimskih mesecih prišlo
do pomanjkanja drv. V Službenem listu so tako junija
1941 izšli predpisi, ki so prebivalce pozivali k individu-
alnemu zbiranju drv in oglja, hkrati pa je bil prepove-
dan izvoz rastlinskega kuriva.619
V času italijanske okupacije je bila za oskrbo Lju-
bljane z drvmi zadolžena gozdna milica. Njeno delo je do
februarja 1942, ko je bila Ljubljana obžičena, potekalo
precej nemoteno. Po ograditvi Ljubljane z žično ograjo
je bila otežena predvsem individualna oskrba prebival-
cev s kurivom, zato je gozdni milici na pomoč priskočil
ljubljanski preskrbovalni urad. Opravil je več komisij-
skih ogledov okoliških gozdovih in od posameznih pose-
stnikov zahteval obvezno oddajo drv, vendar jih je kljub
trudu v mesto prispelo premalo. Ta so bila z uredbo vi-
sokega komisarja z dne 2. septembra 1942 racionirana
v višini, ki jo je določil Pokrajinski svet korporacij spo-
razumno z vodstvom gozdne milice. Potrošniki so drva
za obdobje od 1. oktobra do 31. decembra 1942 dobili
na podlagi seznamov pri trgovcih. S 1. januarjem 1943
pa so bile razdeljene posebne nakaznice, s katerimi so
Ljubljančani kupovali drva vse do konca vojne.620
Po italijanski kapitulaciji je prezident pokrajinske
uprave v Ljubljani vse posle, ki so se nanašali na pre-
skrbo pokrajine z lesom in drvmi in ki jih je pred kapi-
tulacijo Italije izvrševala gozdna milica, poveril Ravna-
teljstvu državnih gozdov. Delo je temeljilo po smerni-
cah oziroma izvrševanju predpisov in odredb, ki jih je
za vojno gospodarstvo izdala bivša italijanska oblast v
pokrajini. Po prevzemu poslov so odgovorni ugotavljali,
da je širša okolica Ljubljane, v kolikor je bila dostopna,
premogla kar nekaj gozdov, katerih les je bil namenjen
predvsem privatni porabi. Težavneje je bilo to, da Rav-
618
V Italijo, Nemčijo, na Madžarsko in v Švico je bilo v letu 1941 iz Ljubljanske po-
krajine izvoženega ogromno lesa, samo v Italijo 176.154 ton. V letu 1942 so zaradi
nemirnih razmer izvozili pol manj lesa kot leto prej. Gl.: Ferenc: Gospodarstvo pod
okupacijo, str. 598.
619
Sl. list, 7. 6. 1941, št. 46, str. 363, Predpisi za proizvodnjo in prodajo rastlinske-
ga kuriva v Ljubljanski pokrajini.
620
ZAL, LJU 490, f. 52, II, ovoj 1, Zapisnik I. seje uprave preskrbovalnega odbora
mestne občine ljubljanske, 7. 1. 1943.
PRESKRBA 207
nateljstvo državnih gozdov ni imelo na voljo zadostnega
in primernega osebja, ki bi se ukvarjalo z gozdarskimi
deli. Nekdanja italijanska gozdna milica je razpolaga-
la s številnim, tudi oboroženim osebjem, ki ga je doda-
tno ščitila še vojaška oborožena sila. Milica je imela na
razpolago tudi precej tehničnih sredstev, ki jih je upo-
rabljala pri službi (npr. telefon, telegraf, avto, kolesa).
Ravnateljstvo oziroma njegov operativni odsek z dvema
stalnima strokovnima uradnikoma in štirimi ali petimi
najetimi uslužbenci vsega tega ni imelo.621
Stiska od konca leta 1943 vse hujša

Dovoz drv v Ljubljano, v glavnem z Dolenjske, je v
septembru 1943 izostal: “Še mnogo težji je položaj gle-
de drv, kjer je vsak dovoz po progah dolenjskih žele-
znic, od koder se je doslej Ljubljana redno oskrbovala
/.../, nemogoč. Mestna skladišča pa so svoje zaloge drv
prilično izčrpala že z razdeljevanjem drv na odrezke za
tekoči mesec.”622 Vzrok za tako stanje nista bila le ovi-
ran prevoz in pomanjkanje delovne moči, pač pa tudi
prepoved hoje po gozdovih in predvsem okupatorjevo
načrtno požiganje gozdov.623 Ljubljančani so stisko s
kurivom pričakovali, zato so že v poletnih mesecih leta
1943 delali zalogo. Po Golovcu in Rožniku so nabira-
li suhljad in gozdove dobro očistili. Avtorji časopisnih
člankov na temo preskrbe s kurivom so svetovali, naj
ljudje kot nadomestno kurivo uporabijo tudi barjansko
šoto, v skrajni sili pa tudi ježice plemenitega kostanja in
kostanj sam.624 Med ljudmi se je začel širiti in nato tudi
izvajati načrt za izdelavo posebne peči, ki je omogoča-
la kurjenje z žaganjem.625 Ljubljančani so bili poučeni,
kako naj pri kurjenju čim bolj varčujejo. Najbolje je bilo
drva nacepiti povsem na drobno, zraven pa vreči v peč
nič več kot le za pest zmečkanega papirja. Zavedali so
621
ARS, AS 202, f. 51, št. 682.
622
ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1943, št. 5.259.
623
ARS, AS 1711, Notranjsko-ribniško okrožje (dalje AS 1711), šk. 725, II, 4, a, št.
53.
624
Slovenec, št. 238, 17. 10. 1944, str. 3, Nadomestki za premog in drva.
625
208
se, da bi preveč papirja zmanjšalo dovod zraka, kar bi
gorenje le oviralo.626 Jasno je postalo, da si od prošenj
in zahtev po varčevanju z drvmi ni bilo dosti obetati.
Količine kuriva, ki so bile na razpolago od jeseni 1943,
so bile že tako zmanjšane, da so same po sebi jamčile,
da bodo potrošniki prisiljeni varčevati.
Mestni preskrbovalni urad je kljub trudu v novem-
bru 1943 za Ljubljano dobil le 320 m³ drv, potreba za
kritje že razdeljenih nakaznic pa je znašala najmanj
6000 m³ drv. Komisar za preskrbo Ljubljane je v upa-
nju, da bodo našli vsaj nekaj ustreznih dreves za posek,
želel še enkrat pregledati mestne gozdove. Posebna stro-
kovna komisija je po ogledu odobrila precejšen posek,
predvsem v Tivolskem gozdu. Zavedala se je namreč,
da bi v nasprotnem primeru porabniki to delo opravili
sami. Kljub vsemu je nekatere Ljubljančane zeblo že ko-
nec leta 1943: “Pri meni nič novega – zebe me zelo, ka-
dar kuham in sem danes kurila kuhinjo – bom jo vsak
drugi dan, drugače vidim, ne bo šlo.”627
V začetku leta 1944 je mestni preskrbovalni urad
v soglasju s Pokrajinskim svetom sklenil, da smejo de-
litelji kuriva od 15. januarja 1944 dalje oddajati drva
samo za tekoče mesece,628 se pravi ne več na zalogo,
50 kg drv.629 To je razvidno tudi iz Rupnikovega pisma
nemškemu svetovalcu pri šefu pokrajinske uprave, Fri-
edrichu Jacklinu. V pismu mu je sporočil, da količina
kuriva na nakaznicah ne bo več permanentno označe-
na, temveč bo določena za vsak mesec posebej glede na
to, koliko kuriva bo na razpolago.630 Nakaznice za pre-
mog in nakaznice za drva, ki so bile zaradi bolj uravno-
težene delitve kuriva med prebivalce v veljavi še iz časa
italijanske okupacije, so bile razdeljene v tri kategorije,
označene s črkami A, B in C. Nakaznice A so veljale za
eno- in dvočlanska gospodinjstva, nakaznice B so velja-
le za tri- do šestčlanske družine in nakaznice C so ve-
626
Jutro, št. 252, 9. 11. 1943, str. 3, Štedite s kurivom.
627
628
ARS, AS 1886, f. 43, Mestno poglavarstvo Ljubljana na trgovce s kurivom.
629
Trgovski list, št. 59, 21. 7. 1944, str. 1, Oddaja drv za domačinstva. Zaradi lažje
predstave so količine drv, ki so bile namenjene gospodinjstvom, namesto s kubični-
mi metri označene s kilogrami.
630
ARS, AS 202, f. 48, št. 2794/1.
PRESKRBA 209
ljale za družine, ki so štele več kot šest članov. Podnaje-
mniške begunske družine zaradi vse slabših razmer ni-
so bile upravičene do lastnih nakaznic za kurivo. Kljub
pritožbam in prošnjam se je za posamezno stanovanje
do konca vojne smela izdati le ena skupna nakaznica za
kurivo.631 Kurivo so Ljubljančani lahko kupili pri stal-
nem dobavitelju, drva pa so na odrezke lahko dvignili
tudi v skladiščih mestne občine.632
Aprila in maja 1944 upravičenci na nakaznice niso
prejeli nič drv. Kurili so stare zaboje, staro pohištvo, ce-
lo razsekane lesene ograje. Ljubljančani so kurivo iskali
tudi preko časopisnih oglasov. Za drva so eni ponujali
precej denarja, drugi pa kar krznene plašče ali volno.633
Družine, ki si niso mogle priboriti nič lesenega, so se
bile prisiljene hraniti v javnih kuhinjah. “Kljub suhljadi,
ki sem jo nabiral, kjer se je le dalo... na gradu, Golovcu,
pod Rožnikom ... vse lesene klopi tam so že pokradli,
kakor že plotove ob Ljubljanici ... smo morali štediti s
kurjavo. Samo dva polena in tri lopatice premoga na
dan ... proti večeru je vladal na podstrehi tak železen
mraz, da smo bili vsi v suknjah, rutah, kučmah.”634
Prezident Rupnik je konec pomladi 1944 Uradu za
delovno službo in obnovo ukazal, naj priskoči na pomoč
Ravnateljstvu državnih gozdov in mu ponudi dodatne
delovne moči. Mestno županstvo je na razgovor poklica-
lo tesarske in zidarske mojstre, gradbenike in žagarje.
Vsak podjetnik, ki je zaposloval večje število delavcev,
je bil dolžan odstopiti določen odstotek svojih mož za
izvrševanje posekov. Zaradi obljubljene materialne mo-
tivacije, da bo vsak sodelujoči za nagrado prejel nekaj
drv oziroma imel prednost pri delitvi na nakaznice, je bil
pričakovan tudi prostovoljen odziv. Mestno županstvo
je na glas razmišljalo o primernih mezdah in hrani za
delavce, o potrebnem zvišanju cen drv, o prepotrebni
zagotovitvi prevoznih sredstev.635 Za režijske sečnje so
določili privatne gozdne parcele na področju Vrhnike,
Dobrove, Dobrunj, Logatca, Verda, Grosupelj in celo
631
ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 9119 in prav tam, f. 48, št. 4572.
632
Slovenski dom, št. 98, 1. 4. 1943, str. 2, Razdelitev kuriva za l. 1943–44.
633
Jutro, št. 2, 4. 1. 1945, str. 5, Mali oglasi.
634
635
Tudi: ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 2–12226/44.
210
Kočevja.636 Že sam začetek teh sečenj so ovirale vsako-
dnevne težave. Mnogo delavcev ni začelo delati po načr-
tu, saj so bili vpeti tudi v druge obveznosti, dolgo časa
so morali čakati na prepustnice za prehod čez blok in
nato še več mesecev na dovolilnico za uporabo koles v
službene namene. Zavlekla se je tudi nabava ustreznega
orodja, saj ravnateljstvo do tedaj namreč ni imelo svoje
opreme. Ko so bili osnovni pogoji za delo zagotovljeni, se
je pokazala najhujša ovira – odpor gozdnih posestnikov
proti sečnji. Bil je tako velik, da so delavci Ravnateljstva
mogli posekati komaj okoli 10% predpisane količine.637
Kazalo je, da bodo hude motnje v preskrbi s kuri-
vom tudi v zimi 1944/1945, zato je konec avgusta 1944
Pokrajinski gospodarski svet sestavil navodila za Lju-
bljančane, ki so želeli drva uvoziti sami. Za izdajo t. i.
prevoznice so morali vložiti pisno prošnjo. Poleg osebnih
podatkov je moral uvoznik navesti ime in naslov doba-
vitelja ter količino in vrsto drv. Prošnji je bilo treba pri-
ložiti glavno nakaznico za kurivo. Šef pokrajinske upra-
ve je dovolil posamezniku uvoz 5 m³, družini do štirih
članov je izdal prevoznico za največ 12 m³, družini z
več kot štirimi člani pa je izdal prevoznico za največ 18
m³ drv. Uvoz je bil dovoljen iz okolišev, ki jih Ravna-
teljstvo državnih gozdov ni kontroliralo, saj so mnoge
kraje oziroma občine v Ljubljanski pokrajini pojmova-
li kot delovno področje Direkcije državnih gozdov. Za
uvoz drv iz krajev, ki so sodili pod delovno področje te
direkcije, so prevoznice izdali le osebam, ki so imele na
teh območjih lasten gozd in so oddale Ravnateljstvu dr-
žavnih gozdov predpisano količino drv.638 Kupec se je
rad potrudil, ponavadi pa se je malo manj rad podvizal
lastnik gozda oziroma prodajalec, saj ga je čakalo veliko
formularjev. Vsak posestnik gozda je moral sečnjo dre-
ves ter nameravani prevoz posekanega lesa za lastno
uporabo ali prodajo prijaviti občini, v kateri je bil les
posekan. V prijavi je moral zapisati svoje ime in biva-
lišče, davčno občino in številko parcele ali pa domače
ime gozda ter količino poseka. V prijavi je moral nadalje
636
ZAL, KOČ 1, Okrajno glavarstvo Kočevje, t. e. 4, a. e. 25, št. 587/1.
637
ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, brez številke.
638
ARS, AS 1886, f. 70, št. 9095; ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, brez številke.
PRESKRBA 211
navesti, ali je sečnjo izvršil na lastno pobudo ali po na-
logu določenega organa. Oblasti je tudi zanimalo ime in
bivališče kupca in ime tistega, ki je prevzel sekanje ali
spravljanje iz gozda, še več: zanimalo jih je tudi ime in
bivališče lastnika prevoznega sredstva in voznika, pri
vpregi pa še lastnika prevozne živine. Ves les je moral
biti pravilno ožigosan in opremljen s pravilno izvoznico.
V nasprotnem primeru je smel in moral nadzorni organ
les zapleniti skupaj s prevoznim sredstvom in vprežno
živino. Zaplenjeni les, prevozna sredstva in živino je
organ, ki je izvršil zaplembo, izročil v hrambo najbližji
postaji policijskega zbora. Kadar so v teku kazenskega
postopka ugotovili, kdo je lastnik zaplenjenega lesa, so
mu ga vrnili, če ne, so zaplenjeni les prodali na javni
dražbi. Nadzor nad uvozom in izvozom lesa so izvajali
poleg organov, ki jih je postavila občina, še vsi organi
javne varnosti, gozdarsko osebje v državni službi in za-
priseženo čuvajsko osebje.639
Od aprila do novembra 1944 je gospodarski svet
Ljubljančanom dodelil skupno po 200 kg drv na gospo-
dinjstvo. To je seveda predstavljalo manj kot 1 kg dnev-
no in verjetno ni zadostovalo niti za podkuriti. Oblasti
so računale, da se jim bo do konca decembra posrečilo
v Ljubljano pripeljati toliko drv, da bi vsako gospodinj-
stvo v tem mesecu prejelo 150 kg drv, kar bi predsta-
vljalo 5 kg dnevno.640 Ta račun pa se jim ni izšel. Zaradi
neučinkovitosti Ravnateljstva državnih gozdov se je šef
pokrajinske uprave v Ljubljani odločil za njegovo uki-
nitev. Vse posle bivšega gozdnega ravnateljstva je z 31.
decembrom 1944 prevzel samostojni gospodarski odsek
pokrajinske uprave.641
Dovoz drv v Ljubljano je meseca marca 1945 do-
segel le 1667 ton, od tega se je 892 ton drv razdelilo
še na januarski in februarski obrok, za marec je tako
ostalo na razpolago le še 775 ton.642 Domovi so postali
hladni, prav tako tudi javne kuhinje in zavodi, pa tudi
šole. Otroci so hodili k pouku kar v smučarskih kombi-
639
ARS, AS 202, f. 51, 3357/44, št. 682, Naredba o kontroli izvora in izvoza okro-
glega lesa (osnutek).
640
ARS, AS 202, f. 47, št. 10561.
641
ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1944, št. 49274/44.
642
ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 1112.
212
nezonih.643 Najprej draginja in nato še pomanjkanje drv
sta večino Ljubljančanov zelo prizadela. Huda stiska je
marsikoga spravila v skušnjavo, saj je bilo v letih vojne
podanih čedalje več pritožb zaradi gozdnih tatvin. Te so
se širile v takem obsegu, “da so nekatere velike parcele
posameznih gozdnih posestnikov skoro do golega pose-
kane.”644
Centralna kurjava
Ogrevanje je bilo moteno tudi v tistih stanovanjih,
ki so bila opremljena z moderno centralno kurjavo, saj
se je kurilna sezona pričela šele s 1. novembrom, za-
ključena pa je bila 15. aprila.645 V ogrevalni sezoni so
smeli kotle v privatnih hišah zakuriti šele ob 9. uri zju-
traj, zadnjič pa v njih naložiti ob 16. uri. Do večera so
se stanovanja že ohladila in marsikoga je mraz prisilil
pod pernico: “Ob 8 zv. kar pod odeje zlezemo, da se ma-
lo pogrejemo, ker imamo sobe vse zamrznene.”646 Javni
uradi so sicer zakurili že ob 7. uri zjutraj, vendar v kotle
od 14. ure dalje niso smeli več nalagati.647
Ljubljančani se niso mogli greti niti s termoforji, za
katere so bili pripravljeni veliko plačati. Ljubljanska po-
krajina jih je vsa vojna leta prejemala v zelo omejenem
številu, konec leta 1942 jih je bilo na primer uvoženih
samo 200. Polovica je bila namenjena bolnišnicam, kli-
nikam in drugim zdravstvenim zavodom, četrtina jih je
bila namenjena v prodajo potrošnikom preko lekarn,
naslednja četrtina pa preko trgovcev, ki so imeli obr-
tno dovoljenje za prodajo zdravstvenih predmetov. Ter-
moforje so smeli prodajati le osebam, ki so predložile
zdravniško spričevalo, iz katerih je bila razvidna “po-
sebna raba, za katero naj služijo.”648
643
644
ARS, AS 202, f. 51, 3357/44, št. 3357/1.
645
Sl. list, št. 86, 28. 10. 1942, 643 in 644, Predpisi za ogrevanje.
646
ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Celjar Anici in Jožetu, 29. 12. 1944.
647
Sl. list, št. 8, 28. 1. 1942, str. 46–47, Predpisi za ogrevanje.
648
ARS, AS 202, f. 31, št. 1790.
PRESKRBA 213
Plin
Mestna plinarna
V času druge svetovne vojne za kuhanje in ogreva-
nje svojih domov niso vsi Ljubljančani uporabljali pre-
moga in drv, saj je bilo že 1030 ljubljanskih gospodinj-
stev priključenih na plinsko napeljavo, dolžina omrežja
pa je znašala nekaj manj kot 53 km.649 Ljubljanska me-
stna plinarna je imela svoje prostore ob Resljevi cesti:
“Vsak, kdor se pripelje z vlakom v mesto vidi na velikem
“plinovniku” napis: “KUHAJTE S PLINOM”! Ta napis
skoraj vsakega opominja na plinarno in na nje glavni
produkt, t.j. “svetilni plin”, ki je vsestransko uporabljiv
v gospodinjstvu, industriji in obrti”.650
Ljubljanska plinarna je nemoteno obratovala do
maja 1944. Takrat je začela s sanacijo in popravili peči
za proizvajanje plina, zato je plin pod normalnim priti-
skom plinarna oddajala le od 6.30 do 7.30 zjutraj, od
9.30 do 12.30 dopoldne in od 18.30 do 20.30 zvečer.651
V preostalem času uporaba plina ni bila mogoča, saj je
bil njegov pritisk minimalen. Prepovedana je bila upo-
raba bojlerjev in plinskih peči za ogrevanje. Osebe, ki
so imele poleg plinskega štedilnika še štedilnik na drva
in premog, so odgovorni pozivali, naj uporabljajo raje
slednjega. To je pri porabnikih plina izzvalo burno reak-
cijo: “Zaradi raznih popravil v naši plinarni je ta omejila
dobavo plina za gospodinjstva. To je čisto razumljivo in
nikomur niti na misel ne pride, da bi temu ugovarjal.
Odločno pa moramo odjemalci mestne plinarne ugovar-
jati, ko nam ta svetuje, naj s plinom varčujemo in ku-
hamo rajši na navadnih štedilnikih. Vsa Ljubljana ve,
da imetniki plinskih štedilnikov prejemamo dosti manj
drv in premoga kakor ostali meščani, ki nimajo plinskih
napeljav v stanovanju. /.../. Če mestna plinarna želi,
da njeni odjemalci varčujejo s plinom, naj pri pristojnih
gospodarskih ustanovah najprej poskrbi, da bodo njeni
649
Le za informacijo: leta 1939 so ljubljanska gospodinjstva porabila 986.000 m³
plina, industrijski obrati pa 398.000 m³. V: Statistični letopis LRS, str. 170, tabela
št. 206 (dalje Statistični letopis LRS).
650
Slovenčev koledar 1944, str. 200, Reklama Ljubljanske mestne plinarne.
651
Slovenec, št. 104, 6. 5. 1944, str. 3, Omejitev porabe plina za poldrugi mesec.
214
odjemalci v času, ko bo trajala omejena dobava plina,
dobili posebne dodatne količine kuriva za navadne šte-
dilnike. Dokler se to ne bo zgodilo, so neumestni nasveti
o kurjenju z drvmi ter štednji s plinom.”652
Omejitev porabe plina

Prošnje plinarne po manjši porabi plina v gospo-
dinjstvih očitno niso bile uslišane, zato je odredila ome-
jitev porabe plina. Lastniki plinskega štedilnik so smeli
doseči le 60% porabo plina iz leta 1943. Z redukcijami
je plinarna začela šele februarja 1945, ko je začela ve-
ljati omejitev večerne dobave plina. Uporabnike je ome-
jitev očitno zelo motila, saj so plinarno naprošali, da bi
v večernih urah plin oddajala vsaj pol ure. Večina izmed
njih je menila, da bi ta čas ravno zadostoval za gretje
opoldne skuhane večerje.653 Vendar njihov predlog ni
mogel biti uslišan.
Elektrika
Ljubljana brez lastne elektrike
V letu, ko se je začela druga svetovna vojna, je bi-
la Dravska banovina najbolj elektrificiran del države.654
Električni tok so ji posredovale Kranjske deželne elek-
trarne, Elektrarna Fala in še nekatere druge. Večine
teh, sploh najpomembnejših, pa aprila 1941 ni bilo na
ozemlju, ki ga je zasedel italijanski okupator.655 Postalo
je jasno, da sta Ljubljanska pokrajina in Ljubljana brez
lastne elektrike. Pokrajina je morala okoli 92% elektrike
uvažati iz NDH in območij, zasedenih od Nemcev.656 Lju-
652
653
ZAL, LJU 118, Mestna elektrarna Ljubljana (dalje LJU 118), 4–14/2, VI, Zapi-
sniki iz Združenih mestnih podjetij 8. seje upravnega odbora Združenih podjetij,
29. 3. 1945.
654
Podatki iz decembra 1945 kažejo, da je bilo v Ljubljani na električno napeljavo
priključenih 6855 zgradb. V: Statistični letopis LRS, str. 358.
655
ARS, AS 77, f. 13, 1. seja X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine
v Ljubljani, 13. 2. 1939, str. 21.
656
PRESKRBA 215
bljanska mestna elektrarna, katere direktor je bil ing.
Stanislav Sonc, je tako dobivala električni tok iz Tacna,
Velenja in preko transformacijske postaje v Črnučah.657
Obratovala pa je tudi ljubljanska kalorična centrala v
Slomškovi ulici.658
Gradnja daljnovoda
Ljubljana je bila glede preskrbe z elektriko odvisna
od nemške uprave še v letu 1943. Združena mestna
podjetja za elektriko, plin, vodo in tramvaj659 so začela
razmišljati o gradnji daljnovoda iz Vevč v Ljubljano, pri
čemer bi uporabili električno centralo Vevških papir-
nic.660 Marca 1943 je visoki komisar odobril ustavitev
obrata papirnice Vevče in ves tok tamkajšnje centrale
zaukazal preusmeriti v Ljubljano za njene najnujnejše
potrebe.661 Papirnica je mestni elektrarni dajala pribli-
žno 300 kW električne energije.662 V sklopu Združenih
papirnic sta bili še izpostavi v Goričanah in Medvodah
s svojima električnima centralama. Tudi z njima je bil
konec novembra 1944 sklenjen dogovor o dobavi elek-
tričnega toka, tako je Ljubljana dnevno prejemala 1000
kW električne energije. Električni tok pa je prihajal tudi
iz elektrarne Česenj v Tacnu.663
657
ZAL, LJU 118, 4–14/2, IV, Zapisnik 3. seje upravnega odbora mestne elektrarne,
19. 5. 1941.
658
ZAL, LJU 118, 4–14/2, IV, Zapisnik 4. seje upravnega odbora mestne elektrarne,
14. 7. 1941.
659
V letu 1943 je prišlo do ustanovitve Združenih (mestnih) podjetij za elektriko,
plin, vodovod in tramvaj. Prva seja je potekala 8. 1. 1943. To podjetje je bilo ločeno
od uprave mestne občine, vodilo je svoje knjigovodstvo in imelo poseben proračun.
Naloga podjetja je bila, po sklepih mestne občine oskrbovati dobavo električne ener-
gije in plina, graditi in vzdrževati vodovodne naprave in obratovanje na tramvajskih
progah. V: ZAL, LJU 118, 42–45/12, 43/1542.
660
ZAL, LJU 118, 4–14/2, V, Zapisniki iz združenih mestnih podjetij, Zapisnik 1.
seje upravnega odbora Združenih mestnih podjetij, 10. 2. 1943.
661
ZAL, LJU 118, 4–14/2, V, Zapisniki iz Združenih mestnih podjetij: 10. seja
upravnega odbora Združenih podjetij, 5. 7. 1943.
662
ZAL, LJU 118, 4–14/2, VI, Zapisniki iz Združenih mestnih podjetij: 18. seje
663
ZAL, LJU 118, 4–14/2, VI, Zapisniki iz Združenih mestnih podjetij: 30. seje
216
Omejitve potrošnje električnega toka
Kljub trudu je bilo pomanjkanje električnega toka
še naprej pereče, zato je januarja 1944 prezident po-
krajinske uprave Leon Rupnik z odredbo omejil njegovo
porabo. V podjetjih, izjema so bila tista, ki so proizvajala
predmete, pomembne za vojno proizvodnjo, in v zaseb-
nih gospodinjstvih niso smeli porabiti električnega toka
več kot 90% porabe leta 1943, če je poraba znašala več
kot 10 kWh. Odredba je prepovedala obratovanje mo-
torjev na električni pogon, omejila je uporabo najmoder-
nejših električnih likalnikov in porabo električnega toka
v frizerskih salonih. V primeru kršitve so bile določene
ukinitev toka, denarne in celo zaporne kazni. Tudi javna
občila so pozivala Ljubljančane k varčevanju z elektri-
ko pri razsvetljavi prostorov, pri gospodinjskih opravilih
in pri poslušanju radijskih aparatov.664 Ta ukrep je bil
kljub predvidenim kaznim očitno nezadosten, saj je po-
leti 1944 Rupnik predpisal nove omejitve. Zahteval je
dnevno nekajurno izklapljanje električnih motorjev v in-
dustrijskih in obrtnih podjetjih. Ob kritičnih dnevih pa
je elektrarna smela ustaviti celo tramvajski promet med
8 in 12 uro.665 Ljubljana z okolico je kljub omejitvam še
vedno porabila preveč električnega toka, zato ga je jeseni
leta 1944 mestna elektrarna začela izklapljati. Porabni-
ki so se zato pritoževali: “Najhujša je štednja z elektriko,
po več večerov smo bili sedaj že brez luči, sedaj bo pa
menda tako urejeno, da bo tri dni v tednu luč /.../ naj
bo kakor že, samo da se ve računati točno, kdaj imaš
svetlo ali ne.”666 V začetku leta 1945 je mestna elektrar-
na tako uvedla razpored redukcij za posamezne predele
mesta.667 Ljubljansko električno omrežje je razdelila na
25 glavnih transformatorskih postaj668 in obljubila, da
664
Slovenec, št. 60, 14. 3. 1944, str. 3, Varčuj z elektriko v gospodinjstvu.
665
Jutro, št. 181, 9. 8. 1944, str. 3, Omejitev uporabe električnega toka.
666
Pismo, naslovljeno na Pogačar Martino, osebni arhiv avtorice.
667
Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 3, Oddaja električnega toka v Ljubljani.
668
Te so bile: Gruberjevo nabrežje, Trnovo–Žabjek, Tržaška podzemeljska, Vič–Ro-
žna dolina, Zgornja in Spodnja Šiška–Koseze-Dravlje, Dolnice, Trata–Sekotex, Tru-
barjev park, Pokojninski zavod, Tromostovje, Zmajski most, centrala, Vodmat, klav-
nica, Moste, Indus, Stavbna družba, Ljubljanski dvor, Dunajska cesta, Ježica in
Tomačevo, Luščilnica riža, Eka, bežigrajska šola, Lavrič na Dolenjski cesti in Barje.
V: Slovenec, št. 14, 19. 1. 1945, str. 3, Kje bomo imeli Ljubljančani v petek luč.
PRESKRBA 217
bo v dnevnem časopisju odjemalce redno obveščala, ka-
tere transformatorske postaje bodo delovale na določen
dan oziroma, kateri mestni bloki bodo imeli tok.
Ljubljančanov pa ni motila in jezila le tema sama,
temveč tudi nezgode, ki so se dogajale zaradi nje. Na
cestah in ulicah je prihajalo do neljubih trkov in pad-
cev. Nekaj poškodovancev je potrebovalo celo bolniško
pomoč. Marsikoga pa je enostavno žalostilo to, da “pri-
jazne ulice postanejo naenkrat puste in temne, da je vsa
Ljubljana zopet ena sama dolga vas.”669 Številni posa-
mezniki so javno predlagali, da bi bilo bolje, če bi elek-
trarna varčevala s tokom najprej čez dan. Nič pretreslji-
vega se jim ni zdelo, če bi bila brez toka cela Ljubljana,
v zameno pa so si želeli elektriko med 18 in 22 uro in
zjutraj med 5 in 8 uro. Elektrarna te želje ni mogla iz-
polniti, saj ob teh konicah ne bi bila sposobna proizvesti
tako velike količine električnega toka kot bi ga porabni-
ki potrebovali. Vodna centrala v večernih urah pač ni
mogla dati nič več toka kot čez dan.
Šef pokrajinske uprave Leon Rupnik je 10. januar-
ja 1945 starim omejitvam dodal nove. Točno je določil
mejo porabe električnega toka v privatnih stanovanjih.
Določena je bila mesečna poraba po stanovanjih glede
na število stanovalcev v njih. V stanovanjih, kjer sta bi-
vali maksimalno dve osebi, se je smelo mesečno porabiti
60 kWh (na dan 2 kWh), v stanovanjih, kjer so bivale tri
ali štiri osebe 90 kWh (na dan 3 kWh), v stanovanjih,
v katerih so bivale več kot štiri osebe pa 120 kWh (na
dan 4 kWh).670 Uporabljati je bilo dovoljeno le žarnice z
največ 40 W.
Občila so redno pozivala Ljubljančane, naj ugašajo
luči, pa čeprav prostor zapustijo le za “kratek moment”,
saj več takih trenutkov konec meseca lahko obračunajo
v urah. S svetilk naj bi odstranili barvna stekla, ki so v
“času vojne nepotrebno razkošje”, s svetilk in žarnic naj
bi redno brisali prah. Dela, ki zahtevajo močno luč, naj
bi opravili čez dan, zvečer pa kramljali v temi ali pa ob
šibki luči. Prepovedano je bilo električno ogrevanje pro-
669
Trgovski list, št. 36, 28. 3. 1941, str. 6, Slabo razsvetljena Ljubljana.
670
Jutro, št. 9, 13. 1. 1945, str. 2, Izvršilne določbe o omejitvi potrošnje električnega
toka.
218
storov. Ukinjena je bila celo prodaja električnih peči in
kuhalnikov.671 Prepovedana je bila uporaba električnih
aparatov z izjemo kuhalnikov in likalnikov. Kljub temu
so občila gospodinjam polagala na srce, da bi pri ku-
hanju uporabljale lonce s povsem ravnim dnom, njihov
premer pa naj ne bi bil manjši od premera električne
plošče. V loncih, ki niso v “prazno” spuščali nič odvečne
toplote, naj bi hrano kuhale le v dveh prstih vode. Na-
svete so ženske prejemale tudi v zvezi z likanjem z elek-
tričnimi likalniki. Najbolj ekonomičen se je zdel nasvet,
češ, saj ni nič hudega, če brisače in posteljne garniture
ostanejo malo zmečkane.
Zaradi varčevanja z elektriko je bil določen nov
urnik za obratovanje trgovin.672 Gostinski lokali, z izje-
mo okrepčevalnic, so morali biti med 16–19 uro zaprti.
Okrnjen je bil tudi obratovalni čas frizerskih in brivskih
obratov; brivci so svojo obrt opravljali od 7 do 12.30
in od 14 do 17.30, damske česalnice so smele stranke
sprejemati le od 13 do 16 ure. V šolskih objektih je sme-
la biti razsvetljava prižgana do 17. ure. Javna cestna
razsvetljava je bila dovoljena le na prometnih križiščih
in ob javnih zgradbah ter vojaških objektih.673 Tramvaj
je vozil od 6. do 9.30. in od 12.30. do 16. ter od 19. do
20. Voziti je smel le s polovično hitrostjo.674 Tramvajski
promet je bil 12. januarja 1945 “začasno ustavljen za-
radi občutnega pomanjkanja električne energije”,675 po-
novno je stekel šele 2. februarja 1945.
Petrolej
V slovenskih gospodinjstvih so kot vir razsvetljave
uporabljali tudi petrolej. Te vnetljive tekočine je na na-
ših tleh občutno primanjkovalo že leta 1939.676 Uprava
državnih monopolov v Beogradu, ki je bdela nad vsemi
671
Prav tam.
672
Ljubljana v letu 1945, str. 71 in 72.
673
Sl. list, št. 5, 17. 1. 1945, str. 27–29, Izvršilne določbe o omejitvi potrošnje ele-
ktričnega toka.
674
ZAL, LJU 489, f. 2402, III, str. 2.
675
Ljubljana v letu, str. 69.
676
ARS, AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani 1850–1948
(dalje AS 448), f. 240, št. 674/40.
PRESKRBA 219
t. i. državnimi monopoli, se pravi tudi nad petrolejem
in bencinom, je javila, da je pomanjkanje posledica ovi-
ranega uvoza. Petrolej so namreč dovažali po vodi, tak
transport pa je bil pozimi večkrat moten. Še večja ovira
je bil način plačevanja. Petrolej je bilo potrebno plače-
vati z devizami, ki jih je Jugoslaviji primanjkovalo.677 Po
začetku vojne se je izkazalo, da domačim uvoznikom pri
nakupu ne bi pomagalo niti več deviz, saj petroleja eno-
stavno tudi v tujini ni bilo na zalogi.678 Kljub temu je
Uprava državnih monopolov računala, da bo ta problem
kmalu vsaj delno rešen, ker je čakala na uvoz večjih, že
obljubljenih, količin petroleja.679 V začetku leta je 1940
je pošiljka petroleja res prispela, vendar se načelnik
Oddelka za trgovino, obrt in industrijo ni znebil črnih
misli, saj prispele količine niso zadoščale niti za kritje
osnovnih potreb prebivalcev takratne Dravske banovi-
ne.680 Oblasti so ugotavljale, da je pomanjkanje petrole-
ja sprožilo neenakomerno porazdelitev med potrošnike:
“Po sedanjem stanju predpisov bi bilo treba preprečiti
zgolj neenakomerno porazdelitev petroleja od trgovcev
grosistov v srezkih mestih na detajliste konzumente.
Poroča se, da se nekateri trgovci okoriščajo slučajnega
prvenstva in deloma neenakomerno oddajajo blago de-
tajlistom, deloma pa celo silijo na nakup drugega blaga,
da ustrežejo kupcu tudi s petrolejem. Ker te razmere
povzročajo poleg neugodnosti, da petroleja primanjkuje,
še nevšečnosti pri razdelitvi, je poskrbeti z vsemi zako-
nitimi sredstvi, da se bo petrolej enakomerno oddajal
prebivalstvu.”681
Omejitev porabe
Dne 13. novembra 1940 je ministrstvo za trgovino
in industrijo naročilo omejitev uporabe petroleja za raz-
svetljavo. Priporočilo je, da se petrolej zamenja s sred-
stvi za razsvetljavo domače proizvodnje. Z dodatnim
677
Prav tam, št. 24475/40.
678
Prav tam, št. 1337, str. 2.
679
Prav tam, št. 1236/1940.
680
681
Prav tam.
220
razpisom z dne 14. decembra 1940 pa je odredilo, da
naj občine za razsvetljavo namesto petrolejskih upora-
bljajo acetilenske luči:682 “Kot sredstvo za razsvetljavo
domačega izvora pride v prvi vrsti v poštev acetilen, ki
se pridobiva v znanih acetilenskih svetiljkah iz karbi-
da. Karbida imamo zadostne količine v tuzemstvu na
razpolago, a acetilenske svetiljke izdelujejo industrijska
podjetja in obrtniške delavnice v dovoljenih količinah
po sorazmerno nizkih cenah. Acetilenska razsvetljava
daje boljšo luč, a kar se cene tiče, ni dražja kot petro-
lejka.”683
Nakaznice za petrolej
Nakaznice za petrolej so bile uvedene 1. decembra
1940. Z racionirano prodajo so odgovorni po eni strani
želeli zagotovi redno preskrbo prebivalstva s petrolejem,
po drugi pa preprečiti nepotreben konzum in preveliko
porabo te dragocene tekočine ter tako doseči čim večji
prihranek.684 Nakaznice za petrolej so se delile na dru-
žinske za 1–2 člana (A), družinske za 3–6 članov (B),
družinske za nad 6 članov (C). Na družinsko nakaznico
A so proti plačilu delili pol litra petroleja, na družinsko
nakaznico B en liter in na nakaznico C poldrugi liter
mesečno. Poleg občinskega potrdila, da posameznik
res biva na področju ljubljanske mestne občine, so si
morali prosilci priskrbeti tudi potrdila mestne elektrar-
ne, ki so zagotavljala, da v stanovanjih ne razpolagajo
z električno razsvetljavo. Na podlagi teh dveh izkazov
je trgovec smel stranki prodati točno določeno količino
petroleja.685 Trgovcem je petrolej posredovalo mesto, ki
ga je dobilo od države.
Mestni možje so vseskozi opozarjali: “Tema grozi ti-
stim, ki nimajo v domovih električne razsvetljave. Ker
je potrošnja petroleja omejena in je nakup tega gori-
va možen le s posebnimi nakaznicami, svetuje mestno
682
683
Prav tam, št. 24457/40.
684
Prav tam, št. 312/1–40.
685
Prav tam, št. 1793/1940.
PRESKRBA 221
poglavarstvo vsem prebivalcem, ki razsvetljujejo domo-
ve oziroma obrtne lokale s petrolejkami, da si nabavijo
acetilenske luči. Ta nasvet narekuje previdnost, ker se
lahko zgodi, da bo petroleja še manj na razpolago kot te
dni.”686 Marsikdo je svarilo vzel resno, še posebej zato,
ker je v Ljubljani že od leta 1940 primanjkovalo tudi
sveč.687
Voda
Mestni vodovod
Med vojno je posebna pozornost veljala tudi preskr-
bi z vodo. Leta 1939 je bilo v Ljubljani na mestni vodo-
vod priključenih 5844 hiš.688 Mestna vodarna je imela 5
črpalnih vodnjakov v Klečah, rezervni rezervoarji pa so
bili na Tivolskem hribu. Dolžina razvodnih cevi je bila
173 km in 510 m. Na omrežje mestnega vodovoda, ki
je bilo v dobrem stanju, je bilo priključenih 16 javnih
vodnjakov. V Ljubljani je bilo poleg teh še okrog 1500
privatnih vodnjakov, vendar je bila voda polovice od teh
oporečna.689 Da mora voda iz vodovoda ostati neoporeč-
na, so se zavedale tudi oblasti: “Mestna vodarna v Kle-
čah je bila do predkratkim zastražena po vojaški straži,
ki jo je dala policijska uprava /.../. Vsled izrednih raz-
mer, kakor tudi vsled dejstva, da poteka državna meja
par 100 m za mestno vodarno v Klečah, je mestno po-
glavarstvo v Ljubljani mišljenja, da bi bilo potrebno še
nadalje zastražiti mestno vodarno s stalno oboroženo
stražo. Mestni vodovod je izključno navezan na dobavo
vode iz mestne vodarne. Zdrava pitna voda pa je gotovo
vitalne važnosti za vse mestno prebivalstvo.”690
686
687
ARS, AS 448, f. 240, št. 79/1940.
688
Statistični letopis LRS, str. 170 navaja podatek, da je bilo v Ljubljani leta 1939
na vodovodno omrežje priključenih 5514 hiš. Gospodinjstva so porabila 3,013.000
m³ vode, obrati industrije in obrti 401.000 m³, za t. i. javni namen pa je bilo pora-
bljenih 30.000 m³ vode.
689
ZAL, LJU 501, t. e. 18, ovoj Mestni vodovod – vojno podjetje – I, XI. št. 15–
4332/40; ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 99.
690
ZAL, LJU 501, t. e. 18, ovoj Mestni vodovod – vojno podjetje – III.
222
Varčevanje z vodo
Mestno županstvo je Ljubljančane že jeseni 1943
začelo opozarjati, da porabijo preveč vode. Odgovorni
so pozvali k varčevanju z vodo na vsakem koraku: “V
njih lastnem interesu jim znova svetujemo, naj sami
pregledajo vse pipe, posebno pa straniščne rezervoarje,
ki so večji del pokvarjeni tako, da se prav lahko opa-
zi neprestano odtekajoča voda v straniščnih školjkah.
/.../. Pri preskrbi s pitno vodo doslej meščani še niso
bili prizadeti kot so pri elektriki in plinu, zato pa morajo
tudi sami paziti ter se ravnati po teh navodilih, da do
tega ne pride.”691
V letu 1944 je dolžina ljubljanskega vodovodnega
omrežja znašala 184 km in 111 m, prišteto je tudi vodo-
vodno omrežje, ki je segalo v občine Ježica, Rudnik in
Šentvid.692 Na vodovodno omrežje je bilo v Ljubljani pri-
ključenih 89% vseh stanovanjskih hiš.693 Voda mestne-
ga vodovoda je bila po podatkih mestnega zdravstvenega
urada v kemičnem, bakteriološkem in fizikalnem pogle-
du neoporečna. Povprečna poraba vode na dan je zna-
šala 22.059 m3. Na dan in osebo se je porabilo povpreč-
no 227 litrov vode, kar je bilo več kot v letih pred uvedbo
varčevalnih ukrepov.694 Avgust mesec je tako prinesel
prve varčevalne ukrepe. Industrijski objekti niso smeli
menjavati vode v požarnih bazenih, privatnih kopalnih
bazenov niso smeli polniti z vodo iz mestnega vodovoda,
prepovedano je bilo uporabljanje kadi v javnih kopali-
ščih, dovoljeno je bilo samo tuširanje. Prepovedano je
bilo škropljenje cest, zalivanje vrtov pa omejeno na mi-
nimum. Nekaj mesecev pred koncem vojne pa je izšla še
ena odredba o omejitvi potrošnje vode. Od 13. januarja
1945 dalje so bili stanovalci hiš, ki so bile priključene
na mestni vodovod, dolžni vsak večer ob 22. uri zapreti
glavni vodovodni pretočni ventil in izpustiti iz vseh cevi
691
Slovenec, št. 237, 15. 10. 1944, str. 5, Varčujte z vodo!
692
V Ljubljani je bilo leta 1944 na razpolago še 1738 drugih virov pitne vode, od teh
je bilo 920 vodnjakov z dobro vodo. Studencev je bilo 135, kapnic pa 66.
693
ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poročilo oddelka za socialno politiko
in narodno zdravje, marec 1944; Slovenec, št. 98, 29. 4. 1944, str. 3, Vince izpod
skalce.
694
Jutro, št. 105, 7. 5. 1944, str. 3, Ljubljana ima prvovrstno pitno vodo.
PRESKRBA 223
vodo. Ventile so lahko odprli šele ob 5. uri zjutraj. Ta
odredba pa se ni nanašala na industrijska podjetja in
bolnišnice.695 Mestno županstvo v Ljubljani pa je hišne
posestnike nagovarjalo: “Vabite se, da vsled nujno po-
trebnega varčevanja z vodo preskrbite v Vaši hiši, da
se prejeti listki z napisom “Varčuj z vodo!” pritrdijo v
vseh stanovanjih in lokalih nad vsako vodovodno pipo.
Obenem Vas ponovno opozarjamo: Varčujte z vodo! Iz-
menjajte pomanjkljiva tesnila pri pipah in straniščnih
rezervarjih, obenem pa pustite pregledati vse hišne vo-
dovodne instalacije po poklicnih instalaterjih.”696
Bencin
Že v času pred začetkom druge svetovne vojne je
bila zaskrbljujoča tudi preskrba z bencinom kot pogon-
skim sredstvom. V začetku druge svetovne vojne so bi-
le jugoslovanske potrebe po nafti pokrite z uvozom iz
Romunije. Proti koncu leta 1939 pa je v uvozu nastal
zastoj. Kriva ni bila le vojna vihra, temveč tudi varčeva-
nje z devizami. V času vojne sta namreč nafta in bencin
postala zelo iskana, zato ju je bilo potrebno plačevati s
svobodnimi devizami. Te pa so bile v stiski potrebne za
še pomembnejše stvari (npr. petrolej).
Omejitev avtomobilskega prometa

Varčevanje z bencinom je na nek način pomenilo
varčevanje z devizami. Tako sta konec novembra 1939
trgovinski minister in minister za finance podpisala
uredbo o omejitvi prometa z motornimi vozili. Najbolj
ustrezno varčevanje z bencinom tako z gospodarskega
kot tudi s socialnega vidika je bila omejitev nedeljskega
in prazničnega prometa potniških vozil. Omejitve so bile
predpisane za vse zasebne potniške avtomobile od sobo-
te od 14. ure do ponedeljka do 8. ure.697 Avtomobiliste
695
ZAL LJU 489, f. 2404, II A/16, str. 562.
696
ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 22, Razglas hišnim posestnikom, 15. 12. 1944.
697
Poudariti je treba, da se je prepoved najprej nanašala le na vozila, ki so imela po-
224
so nadalje opozarjali, naj z bencinom varčujejo tudi čez
teden: “Ko puščamo avtomobilistom svoboden promet
v delavnikih, moramo nanje apelirati, da sami čim bolj
omeje potrošnjo bencina. To je v sedanjih časih njihova
dolžnost do države in naroda.”698 Omejitve niso veljale
za avtobuse in “taxi-avtomobile”, za zdravnike, veteri-
narje in sanitetno službo na službenih poteh, za gasilce
in tuje diplomatske zastopnike. “Avtomobili državnih in
samoupravnih oblasti” pa so se smeli uporabljati samo
še v službene namene. Prepovedan je bil tovorni promet
na progah, ki so tekle paralelno z železnico, saj so me-
nili, da je treba prvenstveno izkoristiti možnost prevo-
za po železnici. Kljub omejitvam je v Ljubljani bencina
primanjkovalo. Mnogi so se spraševali, zakaj. Bencinski
kartel je bil namreč zavezan, da bo preskrbel dovolj za-
log in te bi morale skupno s potrebami za vojsko znašati
najmanj 5500 vagonov! Po Ljubljani se je šušljalo, da je
bencina dovolj, ni pa dovoljen za prodajo: “Tako se trdi,
da je samo v javnih skladiščih več polnih cistern benci-
na oz. tekočega goriva.”699 Ljubljanska policija je sprožila
preiskavo in ugotovila, da so zaloge bencina in drugih
tekočih goriv znašale vsaj 20 cistern. Policija je zato za-
stopnike kartela strogo opomnila, da ne smejo omejevati
prodaje bencina. S tem se je strinjala tudi banska upra-
va in naročila, da se mora bencin nemoteno prodajati
taksistom in vsem osebam, katerih zaslužek je odvisen
od motornega prometa. Decembra 1939 je bila prepove-
dana tudi uporaba zasebnih potniških avtomobilov in
motociklov v medkrajevnem prometu, ki je potekal vzpo-
redno z železniško ali avtobusno progo. Pri tem so bili
taksiji zopet izvzeti. Hkrati pa je bila prepovedana tudi
uporaba zasebnih avtomobilov in motociklov v krajev-
nem prometu od 21. ure do 7. ure. Uporaba potniških
vozil ljubljanskih podjetij se je smela začeti ob 6. uri in je
lahko trajala do 21.30. ure. Prepovedana je bila upora-
ba potniških avtomobilov in motociklov na prvi in drugi
dan katoliškega in pravoslavnega božiča, prav tako pa
gon na tekoča goriva, se pravi na nafto in njene derivate. Promet vozil s pogonom na
domača goriva (plin, oglje) je visoki komisar z odredbo omejil šele konec leta 1941.
698
Trgovski list, št. 133, 27. 11. 1939, str. 1, Trgovinski minister o omejitvah mo-
tornega prometa.
699
Trgovski list, št. 129, 17. 11. 1939, str. 1, V Ljubljani ni bencina.
PRESKRBA 225
uporaba potniških avtomobilov in avtobusov za prireja-
nje izletniških voženj. Taksiji, zdravniško, veterinarsko
in sanitetno osebje tej zapovedi niso bili odgovorni.
Omejitev prodaje bencina in nafte

V začetku leta 1940 je izšla uredba, ki je omejeva-
la prodajo bencina in nafte. Prodaja bencina in nafte
je bila mogoča le na osnovi izkaznic, ki jih je izdajala
uprava ljubljanske policije. Izdala je začasne izkaznice
za dobavo bencina ali nafte na pismeno prošnjo intere-
sentov in po izkazani potrebi, upoštevajoč prvenstveno
interesente, ki so potrebovali tekoča goriva za izvrševa-
nje svoje obrti.
Poraba bencina je od leta 1940 do leta 1941 znatno
usahnila. Leta 1940 je bilo porabljenega še 1,14 milijo-
nov kg bencina, leta 1941 pa le še 510.587 kg.700 Kljub
temu je bilo omejitev motornega prometa vse več. Marca
1942 je izšla uredba, ki je prepovedovala promet “avto-
najemščkov”, promet “avtoizvoščkov” pa je bil dovoljen
le v mejah občinskega ozemlja. Slednji so smeli izvajati
nujne prevoze jetnikov, ranjencev, fizično in psihično
bolnih oseb, a le v primeru, če na razpolago ni bilo dru-
gih ustreznih prevoznih sredstev, npr. reševalnega avto-
mobila. Bencina se je voznikom smelo dodeliti le toliko
kolikor je bilo neizogibno potrebno za točno določeno in
odobreno vožnjo.701
Leta 1945 je sledil še poslednji odlok, ki je prepo-
vedal uporabo vseh avtomobilov na bencinski pogon na
območju Ljubljane. Ustavili so se celo reševalni avto-
mobili. Zdravstvene pomoči potrebne Ljubljančane so v
bolnišnice prevažali kar na konjskih vpregah.702 V izje-
mnih primerih je vožnjo smel dovoliti le nemški svetova-
lec za Ljubljansko pokrajino.703
700
politike.
701
Sl. list, št. 22, 18. 3. 1942, str. 139 in 140, Prometna omejitev za avtonajemščke
in avtoizvoščke.
702
in narodno zdravje, marec 1944.
703
Sl. list, št. 26, 31. 3. 1945, str. 126, Odredba o utesnitvi uporabe potniških av-
tomobilov na bencinski pogon.
226
Obleka in obutev
Večino tekstilnega blaga je Jugoslavija uvažala iz
Velike Britanije in srednjeevropskih držav, zavidanja
vrednih zalog ni imela. Tako je bilo pomanjkanje blaga
v Sloveniji prisotno že takoj po začetku druge svetovne
vojne. Zaradi oteženega trgovanja na Zahodu je jugo-
slovanska trgovina iskala nove, primernejše partnerje
na Vzhodu. Luč upanja je posvetila v Turčiji, kjer se je
odprla možnost za nabavo bombaža, ki ga je Turčija do-
bivala iz Rusije.704 Žal so ti načrti ostali neuresničeni.
Cene blagu so jeseni 1939 zelo poskočile: meter ro-
kavine je bil prej po 22–24 din, nove cene so se gibale
med 30–33 din. Cena najcenejšega blaga – klota – je od
15–20 din poskočila na 55 din. Konec leta 1940 je bom-
baž stal 55 din, v začetku leta 1941 pa je njegova cena
dosegla 110 din. Prav gotovo pa je bil najhujši problem
pomanjkanje sukanca. Kot mnogo drugih problemov je
tudi ta ostal nerešen do konca vojne. Ljudem ni preo-
stalo drugega, kot da so si sukanec “delali” sami. Kupili
so trakove in iz njih vlekli nitko po nitko.705
Nakaznice za tekstil, tekstilne izdelke in

obutev
Zaradi pomanjkanja blaga in obutve ter čedalje viš-
jih cen teh artiklov je v začetku oktobra 1941 (na podla-
gi pred tem narejenega seznama) stopil v veljavo predpis
o racioniranju oblačilnih predmetov, tkanin vseh vrst
in kakovosti, obutve, usnjenih in kožnih izdelkov.706 V
prosti prodaji so ostala le oblačila za novorojenčke, če-
pice in slinčki za otroke, mašna oblačila, žalni narokav-
niki in trakovi, ovratniki, manšete in kravate, stezniki,
podveze za nogavice in modrčki, nogavice za krčne žile,
aseptične obveze in gaze, higienske serviete ter dežniki
704
Trgovski list, št. 103, 15. 9. 1939, str. 2, Trg s tekstilnimi izdelki.
705
Ustni vir: Justi Pleterski, izjava pri avtorici.
706
Sl. list, št. 82, 11. 10. 1941, str. 592–594, Predpisi o porazdeljevanju tekstilnih
izdelkov, obutve in oblačilnih predmetov in Predpisi o prodaji oblačilnih izdelkov in
drugih porabnih predmetov.
PRESKRBA 227
in njihove prevleke.707 Oblačilne nakaznice so začele ve-
ljati 10. novembra 1941. Ljubljanska občina jih je delila
po istih predpisih kot je delila živilske karte. Edina raz-
lika je bila ta, da niso delili oblačilnih nakaznic za do-
jenčke. Razdeljevanje oblačilnih kart je potekalo na 19
mestih. V času italijanske okupacije so za razdeljevanje
tekstilnih izdelkov in obutve skrbeli uradi za gospodar-
ske zadeve, oddelek za trgovino, obrt in industrijo ter
svet za korporacije.708
Nakaznice so bile različnih barv: temno zelene na-
kaznice so prejeli moški od 15. leta, vijoličaste ženske
od 15. leta, sivo zelene so bile namenjene dečkom od
5. do 14. leta, rumeno bele deklicam od 5. do 14. le-
ta, zelene pa dečkom in deklicam od 12. mesecev do
vključno 4. leta starosti.709 Vsaka izkaznica je imela tri
vrste odrezkov. Prva vrsta je bila označena z arabski-
mi številkami in je poleg nakupa prejice za pletenje in
kvačkanje omogočala še nakup tkanin, konfekcije, pe-
rila, metrskega blaga in obutve. Druga vrsta odrezkov
je bila označena z rimskimi številkami in je veljala za
nakup hišnega perila (od posteljnega perila do prtov in
kuhinjskih krp), preprog, tapet, pa tudi usnjenih kovč-
kov in torb. Tretja vrsta odrezkov pa je bila označena
s črkami in je omogočala nakup prejice za šivanje in
krpanje.710 Ob nakupu je trgovec z nakaznice kupca od-
rezal toliko točk, kolikor je bil vreden kupljen predmet
glede na omenjeni seznam. Posameznik je v enem letu
lahko porabil le določeno število točk. Ko mu je trgo-
vec odstrigel zadnji kuponček z nakaznice, ni bil več
upravičen do nakupa. Nakaznica za odrasle moške in
ženske je štela 120 točk, le kot primer naj navedem,
da je moška obleka stala 75 točk, čevlji 80 točk, kov-
ček pa kar 100 točk.711 Mestno poglavarstvo je smelo na
707
Trgovski list, št. 111, 11. 11. 1941, str. 4, Seznam izdelkov, ki niso vezani na
izkaznice. Sredi aprila 1942 je bila racionirana prodaja klobukov, čepic, rokavic in
ovratnic, od 8. 11. 1943 pa so bile predpisane nabavnice za vrhnje in poklicne oble-
ke, pa tudi za metrsko blago, potrebno za izdelavo takih oblačil. V: Sl. list, št. 31,
18. 4. 1942, str. 184 in 185, Določbe o prodaji klobukov, čepic, rokavic in ovratnic
na izkaznice; ARS, AS 202, f. 48, št. 4534.
708
Ferenc: Gospodarstvo pod okupacijo, str. 599.
709
Sl. list, št. 90, 8. 11. 1941, str. 639–651, tu 639, Navodila za racionirano prodajo
tekstilnih izdelkov.
710
711
228
podlagi oklica in poročnega lista izdati nakupne bone
tudi novoporočencem,712 vendar za točno določena obla-
čila in nekaj hišnega perila. Prav tako se je smelo izdati
bone za nakup perila za novorojenčke (po 6. mesecu
nosečnosti je morala bodoča mati oblastem predložiti
zdravniško spričevalo). Jetnikom se nabavnega bona ni
smelo izdati. Za nabavo bluz, brisač, rjuh in drugega
potrebnega materiala v zdravstvene namene se je smelo
bone izdajati le v primeru dokazane nujne potrebe. De-
lavci iz drugih pokrajin, ki so bili v Ljubljanski pokrajini
le začasno zaposleni, so dobili osebne oblačilne izkazni-
ce v domačih občinah. Pri nakupu je bil trgovec dolžan
od kupca zahtevati osebni dokument in prodano blago
vpisati v register.713
Stiska je pri marsikomu prebudila čut za varovanje
oblačil: “Cenjeni tovariš! Pred kakimi 3 tedni me je ob-
vestila gdč. Francka, hišnica Cirilovega doma, da ima
spravljene v knjižnici zavite v papir z mojim naslovom
moje hlače. Danes sem se oglasil pri Francki in sva v
spremstvu nekega tovariša odprla vrata knjižnice. Na
naše presenečenje in ogorčenje pa smo morali ugotoviti,
da so hlače z ostalim spravljenim perilom izginile. Po
zagotovilu gdč. Francke so bile hlače do še nedavna na
svojem mestu in si bil ti zadnji posestnik ključa od knji-
žnice. Do svoje lastnine hočem na vsak način zopet pri-
ti. Ker ne maram v naših vrstah škandala, te naprošam,
da ukreneš do petka 7. t. m. do 4. pop. vse potrebno, da
se bodo hlače nahajale na svojem mestu, oz. da deponi-
raš proti vrednosti lir 200.- pri gdč. Francki Križmanovi.
V nasprotnem primeru bom stvar javil policiji.”714
“Nabavnice” za čevlje
Maja 1942 je izšel v Službenem listu maksimalni
cenik za čevljarska ročna dela in določene so bile ma-
ksimalne cene za strojene ovčje in svinjske kože za obu-
712
Tudi v: Trgovski list, št. 18, 3. 3. 1942, str. 1, Pojasnila o prodaji oblačilnih
predmetov in obutve.
713
ARS, AS 202, f. 62, mapa 7944; Sl. list, št. 90, 8. 11. 1941, str. 639–651, Navo-
dila za racionirano prodajo tekstilnih izdelkov.
714
Pismo, naslovljeno na Žurc Jožeta, osebni arhiv avtorice.
PRESKRBA 229
tev.715 S 7. novembrom 1943 je bilo prepovedano izdelo-
vanje čevljev po meri: “Sedaj bodo prodajali le tipizirane
čevlje, ki so pa čisto zanič in ob dežju dobesedno raz-
padejo”,716 izjema je bilo izdelovanje ortopedskih čevljev,
izdelanih po zdravniškem receptu. Za izdelovanje kon-
fekcijskih čevljev za prodajo je šef pokrajinske uprave
izdal dovoljenje le zmogljivejšim obratom, predpisal je
kakovost, obliko in mero čevljev ter dobavne in prevze-
mne pogoje. Čevlje so Ljubljančani dobili le s t. i. nabav-
nico, ki jo je izdal župan. Priložiti je bilo treba dokaz, da
prosilec ni imel več od dveh parov čevljev.717
Septembra 1944 pa je šef pokrajinske uprave z do-
ločbo odredil oprostitev zapore oziroma dovolil prosto
prodajo vseh čevljev, ki niso bili izdelani iz usnja. Čevlje
iz umetne gume, platna, lesa in drugih materialov so
ljudje lahko kupovali v prosti prodaji: “Ves Stari trg je
klopotal od z lesom podplatenih čevljev ... samo taka
obutev, visoka ali nizka se je zdaj dobivala na točke v
prodajalnah ... kravjega in svinjskega usnja je bilo ko-
maj za oglavja ... podplati so bili iz lipovine, trdi, ne-
pregibni ... samo visoki čevlji so imeli kdaj pa kdaj za
mehki del stopal šarnirje iz usnja.”718
Nove (posebne) nakaznice za tekstilne

izdelke
Predzadnje leto vojne tekstila in tekstilnih izdelkov
ni bilo na voljo niti toliko, da bi zadostili racioniranim
nakupom. Od 1. julija 1944 racioniranih tekstilnih iz-
delkov potrošniki tako niso mogli več dobiti na odrezke
starih oblačilnih izkaznic, pač pa samo na posebne na-
kaznice, ki so jih odgovorni izdajali samo najbolj po-
trebnim posameznikom. Izkazalo se je, da teh ni bilo
malo, zato je prezident Rupnik v jeseni sestavil seznam
tekstilnih izdelkov, konfekcijskega in metrskega blaga,
715
Sl. list za Ljubljansko pokrajino, št. 42, 27. 5. 1942, str. 326–329.
716
1942.
717
ARS, AS 202, f. 48, št. 4534, Ljubljana, 25. 3. 1944 in Sl. list, št. 88, 3. 11. 1943,
str. 428–431, Naredba o izdelovanju in nakupu ter popravilu čevljev.
718
230
za katere je menil, da so nujno potrebni za obvarovanje
zdravja. Seznam je obsegal moške in ženske obleke, su-
knje, plašče, površnike, dežne plašče, pelerine, spodnje
perilo (srajce, hlače, spodnje hlače), delovne obleke, mo-
ške in ženske pletenine, hišno perilo (brisače, posteljni-
na ipd.) in tkanine na meter. Na osnovi tega seznama
so bile oktobra 1944 vpeljane nove (posebne) oblačilne
nakaznice, ki so naznanile spremenjeno ureditev pre-
skrbe. Oblasti so želele pomagati predvsem bolj potreb-
nim, delavcem, kmetom, obrtnikom, manjšim podjetni-
kom in uradnikom z nizkimi prejemki, zato je posebne
nakaznice na podlagi stroge presoje resnične potrebe
posameznika izdajal sam ljubljanski župan. Pri tem so
mu pomagali odbori, ustanovljeni prav v ta namen. Bo-
lje stoječi Ljubljančani so morali svojo potrebo po novih
oblačilih dokazati.719 Nove oblačilne nakaznice so bile
naslednje:
A. Oblačilne izkaznice za moške in ženske:
a.) 40 točk oziroma odrezkov je bilo namenjenih naku-
pu moških in ženskih oblačil in perila, na primer
kratkih hlač, bluz, pižam, kravat, kopalnih plaščev,
klobukov, šalov, kožuhov, rokavic, robcev.
b.) 20 točk oziroma odrezkov je bilo zagotovljenih za
nakup prejice.
c.) 4 točke oziroma odrezki so bili za nakup nogavic in
kratkih nogavic.
d.) 11 posebnih odrezkov pa je bilo za nakup tekstilnih
izdelkov po posebni ponudbi, se pravi hišno perilo
(zavese, prti in podobno) in predmeti za opremo (na
primer preproge).
B. Oblačilne izkaznice za otroke od dopolnjenega 1 do
dopolnjenega 15 leta:
a.) 80 odrezkov oziroma točk je bilo namenjenih za te-
kstilne izdelke, kot so obleke, kratke hlače, krila,
zimski plašči, jakne, dežni plašči, srajce, spodnje
hlačke, pižame, šali, robci itn.
b.) 20 odrezkov je bilo za prejico.
c.) 6 odrezkov za nogavice in
d.) 9 posebnih odrezkov.
C. oblačilne izkaznice za dojenčke do 1 leta:
719
Trgovski list, št. 85, 20. 10. 1944, str. 1, Nabava oblačilnih predmetov.
PRESKRBA 231
a.) 120 odrezkov je bilo namenjenih za tekstilne izdel-
ke,
b.) 4 točke za prejico.
D. dodatne oblačilne izkaznice za nosečnice:
a.) 30 odrezkov za vse tekstilne izdelke z izjemo noga-
vic. Nosečnici so jo izdali v njenem četrtem mesecu
nosečnosti, prenehala je veljati po preteku treh me-
secev od izdaje.720
S temi nakaznicami so Ljubljančani lahko kupovali
kjer koli v mestu. Ni bilo potrebe, da bi bili vezani na
matično trgovino.721
Maksimalni cenik za izdelovanje oblačil in

perila
Prezident Rupnik je oktobra 1944 leta določil tu-
di maksimalni cenik za izdelovanje moških in ženskih
oblačil in perila v Ljubljani. Obstajali so štirje cenovni
razredi: I a, I, II, III. Najdražja krojaška usluga je bila
izdelava moškega fraka I a razreda – 1026 lir, najcenej-
ša pa je bila izdelava telovnika – 47 lir. Sakoji in hlače
so bili dostopnejši. Izdelava hlač I a razreda je posa-
meznika stala 155 lir, izdelava hlač I. razreda 128 lir,
izdelava hlač II. razreda 108 lir in le 95 lir izdelava hlač
III. cenovnega razreda. Ženske so morale največ denarja
odšteti za izdelavo večerne obleke oziroma modernega
plašča – 459 lir, izdelava bluz in kril je bila cenejša.
Izdelava krila razreda I a je stala 95 lir, krila I. cenov-
nega razreda 74 lir, 61 lir so morale ženske odšteti za
izdelavo krila II. razreda in le 47 lir za krilo III. razreda.
Izdelovalci perila so smeli svoje izdelke vrednotiti le v
dveh kategorijah. Za otroke do 10 let so bile cene nižje
za 50%, za otroke od 10 do 15 let pa za 25%.722 Na temu
seznamu se je verjetno nabiral prah, saj so krojači in
šivilje ostali skoraj brez dela: “Naše stranke so bile ma-
720
Sl. list, št. 69, 16. 9. 1944, str. 211–221, Izvršilne določbe št. 2. Tudi v: Slovenec,
št. 213, 17. 9. 1944, str. 5, Prodaja tekstilnih izdelkov; Jutro, 20. 9. 1944, št. 215,
str. 2, Nova naredba o oskrbi s tekstilnimi izdelki.
721
Trgovski list, št. 85, 20. 10. 1944, str. 1, Nabava oblačilnih predmetov.
722
Sl. list, št. 74, 4. 10. 1944. 335–337, Maksimalni cenik za dela krojačev, krojačic
in izdelovalcev perila.
232
loštevilne ... kljub oglasom, da popravljamo, prenavlja-
mo, predelujemo vse mogoče ... iz starih plaščev, kožic,
predposteljnikov in predpražnikov iz krzna, iz telečnja-
kov, naslonkov iz jagenjčkov, iz kož domačih živali.”723
Prazne police
Položaj preskrbe z obleko pa je ostal kritičen kljub
novi politiki: “Revni sloji občutijo vsak dan v večji me-
ri pomanjkanje obleke in obuvala. Cene dnevno rastejo
in v 2 mesecih so poskočile pri manufakturnem blagu
najmanj za 80%. Le malo je ljudi, ki bi te cene zmo-
gli. Ogromna večina prebivalstva se je morala popolno-
ma odreči vsaki nabavi nove obleke in obuvala. Trgovci
pa so blago tudi poskrili, vsaj nekateri. Čuje se, da so
nalašč zavlačevali dovoz manufakturnega blaga, da so
svoje zaloge lahko držali ter dražili in na ta način za-
služili ogromne vsote. /.../. Podeželje je čisto izropano,
Ljubljana je polna beguncev iz Dolenjske, Notranjske in
drugih krajev, ki so skoraj goli in bosi, ogromno je tudi
domačih nižjih slojev, ki si ne morejo v sedanjih prili-
kah nabaviti najnujnejših oblačilnih predmetov. /.../.
Za Ljubljano je potrebnih 9.000 metrov blaga za perilo
in 20.000 odej, dalje je treba 10 tisoč metrov blaga za
moške obleke, 2.000 metrov za ženske obleke, 3.000
metrov blaga za rjuhe /.../. Spričo obrazložene nujne
potrebe po manufakturnem blagu in spričo dosedanje
neprenosljivosti težkoč pri nabavi predlagam, da stori
naslovni oddelek [VIII. oddelek pokrajinske uprave, op.
av.] vse, da bo že nakupljeno blago v Italiji deblokirano,
blago ki se nahaja pa že v Ljubljani, pa stavljeno pod
oblastveno zaporo.”724
Še posebej kritična je bila v letu 1944 preskrba z
obutvijo. Konec novembra omenjenega leta je bil z od-
redbo pokrajinske uprave določen kontingent otroških
in ženskih čevljev za Ljubljano: “Ker je otročjih čevljev
za vso Ljubljano določenih samo 59 parov, ženskih pa
87, ni treba pojasnjevati, kako težko stališče ima urad
723
724
ARS, AS 202, f. 48, Z.P. št. 51/2.
PRESKRBA 233
to pravično razdeliti, vpoštevaje, da je prošenj za otročje
oz. ženske čevlje vloženih več tisoč.”725 Za Ljubljano ni
bilo zagotovljenih prav nič več moških čevljev. Mestni
preskrbovalni urad je bil konec leta 1944 stisnjen v kot:
“Ker sem v resnici v nujni stiski in da bi v preobilici pro-
šenj ne bil prezrt, si dovoljujem svojo prošnjo utemeljiti
z naslednjim: V Ljubljano sem prišel septembra 1940
ter nastopil službo v tedanji Hranilnici dravske bano-
vine. Tu me je zatekla vojna brez zadostnih sredstev in
daleč stran od staršev. Primerilo se mi je celo, da niti
nisem prenesel vseh svojih stvari v Ljubljano, ki bi jih
danes krvavo potreboval. /.../. Mesečni prejemki so mi
komaj zadoščali za dnevne potrebe, tako da si v dragi-
nji, ki je rasla iz dneva v dan, nisem mogel kupiti ne
perila ne obleke ne obutve, niti si nisem mogel zadostno
popraviti starih stvari. Kajpak si ob pičlih dohodkih ni-
sem mogel privoščiti na takozvani “črni borzi” ničesar.
Danes sem pred tem, da obnosim zadnji par čevljev, ki
mi že zamakajo.”726 Odgovor, naslovljen na fanta, se je
glasil: “Prošnji /.../ se ni moglo ugoditi, radi premajh-
nega odobrenega števila čevljev.”727
Izhod v sili: “oblačilnica”, starinarnice in

oglasi
“Socialna pomoč” je v sklopu Pokrajinskega podpor-
nega odbora, ki je skrbel za socialno ogrožene Ljubljan-
čane, konec leta 1944 odprla t. i. oblačilnico oziroma
nakupovalnico oblačil, perila, obutve, posteljnega perila
idr. Do aprila 1945 je nakupovalnica odkupila 726 obla-
čilnih predmetov v znesku 223.415 lir, darovanih pa ji je
bilo 1570 oblačilnih artiklov v vrednosti okrog 150.000
lir. Med tem blagom je marsikateri Ljubljančan za nizko
ali vsaj ugodno ceno našel kaj zase. Mnogi so namesto
v to trgovino zavili v starinarnice: “Uvedba nakaznic za
oblačila jim je [starinarjem, op. av.] prinesla nekaj, če-
sar so si želeli že dolgo. V uredbi je izrecno naglašeno,
725
ARS, AS 1886, f. 63, št. 2–17811/44.
726
ARS, AS 202, f. 44, 6046/44, Ljubljana, 17. 11. 1944.
727
ARS, AS 202, f. 44, 6046/44, št. 3839.
234
da smejo s staro obleko kupčevati samo za to koncesi-
onirani trgovci, to pa so v Ljubljani samo oni, starinarji
na Grudnovem nabrežju! Le še kakih šest, sedem jih je
sedaj tam, /.../. Lepo razvrščene obleke vise tu, skoraj
tako je tu, kakor v pravih modnih trgovinah. Le malo jih
pride neposredno prodajat sem odložene obleke. Po ve-
čini opravijo to posredovalci. Kdo pa jih kupuje? Delav-
ci, dijaki, nižji nastavljenci, saj cene niti niso preterane!
In kar je glavno: tu je vse brez oblačilne izkaznice, /.../.
Na razpolago pa je še vse: suknje, cele obleke, čevlji,
perilo.”728 Sodeč po virih pa ni nič manj Ljubljančanov
svoje stiske reševalo s pomočjo časopisnih oglasov: ku-
povali so od otroških čevljev do salonarjev, menjali goj-
zarje za škornje in polvisoke čevlje za nizke.729 Tisti, ki
so imeli denar in sorodnike ali prijatelje v tujini, so si
lahko privoščili večje razkošje. Pisma s podobno vsebino
so se verjetno kar vrstila: “Nada se ti tudi najprisrčnejše
zahvaljuje za čeveljčke. Prosi te, če ji lahko pošlješ še 3
pare. /.../. Ravno sedaj mi Nada telefonira, da bi rada
/.../ tudi ene sandale, barve je popolnoma vse ene ka-
kšne.”730
Pomoč beguncem in drugim žrtvam vojne

Oblačilni odsek Mestnega preskrbovalnega urada
Ljubljana je bil dolžan tudi za reševanje prošenj begun-
cev v zvezi z nabavo obleke in obutve. Od konca leta
1943 je general Rupnik temu odseku večkrat izrekel
grajo, saj je bil prepričan, da posamezne prošnje rešuje
prepočasi. Določil je, da morajo biti predvsem prošnje
beguncev, katerih življenje je že dovolj prizadeto, rešene
najkasneje v treh dneh po vložitvi.731 V letu 1945 pa je
od Mestnega preskrbovalnega urada nadalje zahteval,
da je nakaznice za obleko in obutev preskrbel tudi vsem
vojnim oškodovancem oziroma žrtvam bombardiranja.
Slednje, ki so v letalskem napadu izgubile oblačila in
728
Slovenec, št. 36, 13. 2. 1942, str. 3, Ljubljanski starinarji v novih časih.
729
Tudi v: Jutro, št. 2, 4. 1. 1945, str. 5, Mali oglasi in prav tam, št. 67, 24. 3. 1945,
str. 2, Mali oglasi.
730
Pismo, naslovljeno na Pogačar Martino, osebni arhiv avtorice.
731
ARS, AS 1886, f. 66, št. 450/I, 4. 4. 1944.
PRESKRBA 235
obutev ter nabavne nakaznice, so smele zaprosili za na-
domestilo. Oškodovanci so na sedežu oblačilnega odse-
ka Mestnega preskrbovalnega urada (na Ambroževem
trgu) dobili nakazila za eno obleko in eno garnituro peri-
la, oblačilne nakaznice pa so prejeli v Mestnem preskr-
bovalnem uradu (palača Bate, današnja Nama).732
Še tik pred koncem vojne je Mestni preskrbovalni
urad neprestano naprošal Ljubljančane, naj se odrečejo
brezvestnosti in pri oskrbi z obleko in obutvijo ponudijo
prednost beguncem in someščanom – žrtvam bombar-
diranja.
Nasladila733
Poleg alkohola, ki ni zgolj “navadna” pijača, saj je
imel od nekdaj vlogo opoja in bega, so prebivalci Lju-
bljane med drugo svetovno vojno uživali tudi “dražljive
eksote”.734 Najbolj priljubljeni so bili čaj, kava in tobak.
Ta nasladila sicer niso spadala med osnovne življenjske
potrebščine, priznati pa je treba, da so na več načinov
zaznamovala (vsakdanje) življenje marsikaterega Lju-
bljančana.
Tobak (in vžigalice)

Od okoli leta 1700,735 ko so Ljubljančani vse bolj
pogosto posegali po tobaku, je njegova poraba strmo ra-
sla. V predvojnih letih so Ljubljančani porabili kar za 2
milijona lir tobaka na mesec. France Bevk je tik pred
začetkom druge svetovne vojne zapisal: “Dandanes vse
kadi in zaradi tega nihče nikogar ne preganja. /.../. Ka-
732
ZAL, LJU 501, t. e. 27, ovoj: Preskrba prebivalstva s hrano in prenočišči po letal-
skem napadu/III, št. 8–151/45.
733
Slovar slovenskega knjižnega jezika, II. del. Ljubljana 1975, str. 990, geslo: na-
sladilo; Kulišer, Josif: Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka,
II. Ljubljana 1959, str. 38sl. Nekateri avtorji namesto besede nasladila uporabljajo
droge. V: Montanari, Massimo: Lakota in izobilje. Ljubljana 1998, str. 158–167.
734
Braudel, Fernand: Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV–XVIII
stoletje. Strukture vsakdanjega življenja. Mogoče in nemogoče, I. Ljubljana 1988,
str. 275.
735
Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski oris. Ljubljana
1957, str. 95.
236
dilci so torej lahko veseli, da žive v današnji dobi.”736
Proti koncu vojne se s to trditvijo ne bi strinjal noben
kadilec.
V času italijanske okupacije je bilo v Ljubljani na
voljo še več tobačnih izdelkov: smotke, smotkice, ciga-
rete raznih znamk (Savoia, Serraglio, Macedonia Extra,
Nazionali) in tobak raznih vrst. Za eno smotko je bilo
potrebno odšteti od 1 do 4 lir, smotkice so bile cenejše,
kos je stal le 0.40 lire. Cena ene cigarete se je glede na
znamko gibala od 0.25 do 0.80 lir, cena tobaka pa od
125 do 230 lir/kg.737 Na voljo so bili tudi izdelki lju-
bljanske Tobačne tovarne, ki so bili cenejši od uvoženih.
Tobak je stal od 40 do 150 lir/kg, smotka je glede na
vrsto stala od 0.25 do 0.80 lire. Tobačna tovarna je pro-
izvajala tudi več vrst cigaret (Drava, Ibar, Zeta, Morava,
Neretva), njihova cena se je gibala od 0.13 do 0.24 lire
za kos.738
Kljub temu da so ljubljanske trafike avgusta 1943
prejele za kar 8 milijonov lir tobačnih izdelkov, so bili
vsi razprodani. Del teh so Ljubljančani in vojaki poka-
dili sproti, del pa je bil verjetno namenjen zalogi. Sep-
tembra je bila kvota tobačnih izdelkov, ki so jo prejeli
trafikanti, nižja za 20%. Ljudje so jih praktično razgra-
bili. Dolge vrste pred trafikami in zaprte trafike z napi-
si ‘Tobak razprodan’ so naznanile, da je čas za uvedbo
nakaznic za tobak in tobačne izdelke. Konec decembra
1943 so nameščenci mestnega preskrbovalnega urada
med trafikante razdelili prijavnice za izstavitev tobač-
nih nakaznic. Potencialne stranke so prijavnice izpol-
nile, trafikanti so jih vrnili mestnemu preskrbovalnemu
uradu, kjer so jih razvrstili po abecedi ulic in priimkov
in jih primerjali s kartoteko živilskih nakaznic. Ko so
upravičenci dobili tobačne karte na dom, so se prijavili
pri določenih trafikantih, ki so jih vpisali v seznam svo-
jih odjemalcev. Nakaznice za tobak so uradno stopile v
veljavo 1. januarja 1944. Kot omenjeno, so bile do njih
736
Bevk, France: Lepo vedenje. Gorica 1938, str. 46 in 47 (dalje Bevk: Lepo vede-
nje).
737
Sl. list, št. 34, 29. 4. 1942, str. 251 in 252, Sprememba prodajnega cenika to-
bačnih izdelkov za kajenje.
738
Sl. list, št. 89, 5. 11. 1941, str. 628–629, Sprememba prodajne cene tobačnih
izdelkov.
PRESKRBA 237
upravičene le osebe, ki so prejemale živilske nakaznice
“za nakup riža, testenin, kruha, mesa in maščob ali vsaj
za dve od teh živil”739 in so tudi sicer izpolnjevale pogoje
odredbe o potrošnji tobaka. Prejeli so jih torej moški
nad 18 let in ženske med 22 in 55 letom.740 Moški so na
en, to je dvodnevni odrezek, prejeli 20 g tobačnih izdel-
kov, ženske pa 10 g.741 Tobak za njuhanje je bil vseskozi
naprodaj brez nakaznic. Od poletja leta 1944 so moški
prejemali dnevno 5 g tobačnih izdelkov, ženske pa 2,5
g.742 Moškim je torej na odrezek tobačne nakaznice pri-
padalo 5 cigaret, ženskam pa 2 in pol cigareti na dan.743
Od druge polovice novembra 1944 pa do konca vojne so
imeli ljubitelji “sladke” oziroma “božje travice”, kot so
v tistih časih radi imenovali tobak, pravico le do dveh
cigaret dnevno, ljubiteljice pa le do ene same cigarete
dnevno.744 Od 1. decembra 1944 so bile do te ene same
cigarete dnevno upravičene le tiste, ki so bile starejše od
25 let, se pravi vse ženske v starosti od 25 do 55 let.745
Odgovor na vprašanje, zakaj so bile ženske deležne manj
tobaka kot moški, se delno skriva v predvojnih knjigah
lepega vedenja. Bonton nežnejšemu spolu kajenja sicer
ni prepovedoval, vendar: “Kvečjemu pravimo, da se za
ženske ne spodobi.”746 Ženske naj bi kadile “le doma ali
v zelo intimni družbi. In ne preveč.”747
Strastni kadilci so ves čas vojne iskali rešitev, ki
bi vsaj delno omilila njihovo stisko. Za ene je rešilna
bilka postal čaj z imenom Alpačaj. V drogerijah in le-
karnah so rade volje potrdili, da je šel izvrstno v pro-
met. Drugi so začeli zbirati ogorke: “... jaz sem moral
obrati ne vem koliko cest in hodnikov, da sem nabral
siroten kupček ogorkov, iz katerih sem /.../ komajda
lahko zvil dve, tri svaljčice.”748 Ponosni lastniki vrtov pa
739
ARS, AS 202, f. 28, 161/44 “Tobak”, št. 4571/19. Več o tem: AS 213, Pokrajin-
ski prehranjevalni zavod Prevod 1941–1944, Navodila za Preskrbovalno službo, str.
28–31.
740
Sl. list, št. 104, 29. 12. 1943, str. 478, 479, Naredba o potrošnji tobaka.
741
Jutro, št. 5, 8. 1. 1944, str. 2, Razdeljevanje tobačnih izdelkov.
742
ARS, AS 202, f. 28, 161/44, št. II/73.
743
Prav tam št. 4573/26.
744
Slovenec, št. 262, 15. 11. 1944, str. 3, Mešani pomenki o sladki travici.
745
ARS, AS 202, f. 28, št. II/95.
746
Bevk: Lepo vedenje, str. 46.
747
Prav tam, str. 47.
748
238
so zavihali rokave: “Tako je imel oče, ki je bil strasten
kadilec, namesto maminih rož v vrtu nasajen tobak,
ki ga je na vse načine obdeloval.”749 Tobak se je kmalu
uvrstil med glavne predmete prekupčevanja. Na črnem
trgu je bilo 4000 cigaret znamke Morava vrednih sre-
dnje dobre krave!750
Z osvoboditvijo tegobe kadilcev niso bile nemudo-
ma odpravljene. Šele proti koncu meseca julija 1945 so
prišli vsaj delno na svoj račun. Vsak posameznik je pre-
jel 4 g cigaret oziroma tobaka dnevno. “Božjo travico” so
prejele tudi ženske mlajše od 25 in starejše od 55 leti, ki
cigaret od 1. decembra 1944 niso dobivale.751
Huda stiska je bila tudi zaradi pomanjkanja vži-
galic. Teh niso uporabljali le kadilci, temveč so bile po-
trebne predvsem v gospodinjstvih. Večina Ljubljanča-
nov brez njih ne bi mogla niti kuhati niti ogrevati. Od
leta 1944 so Ljubljančani zaželene vžigalice lahko ku-
povali na družinske nakaznice. V Ljubljani sta bili na
družinsko nakaznico A mesečno dodeljeni dve škatlici,
na družinsko nakaznico B 4 škatlice in na družinsko
nakaznico C 6 škatlic. Za eno škatlico je bilo potrebno
odšteti 3 lire.752 Oblasti so se zavedale, da so samski
kadilci oziroma kadilke večino teh vžigalic porabili za
kuhanje in kurjenje, zato so jim želele pomagati: “Zlasti
kadilci samci so v velikih težavah, ker nimajo vžigalic,
s katerimi bi si tobak prižigali. Prevod išče način, kako
bi se to uredilo.”753 Z mesecem septembrom 1944 so ka-
dilci in kadilke začeli prejemati italijanske vžigalice “Ce-
rini” kar na tobačne nakaznice, moški po dve, ženske
po eno škatlico mesečno.754 Vsem se to verjetno ni zdelo
dovolj, saj je bilo v eni škatlici le 100 vžigalic.
Čeprav so pravila lepega vedenja velevala, da osebi,
ki te prosi za ogenj, prižgeš vžigalico in mu jo izročiš, jih
v času stiske “z ognjem” verjetno marsikdo ni upošte-
val. Varčevali so verjetno tudi tisti, ki so v predvojnih
749
Komovec, Peter: Pastir, nemški vojak in češki sin. Kranj – Hüttenberg – Jalo
– Olomuc 1942–1948. Kranj 2003, str. 11.
750
Slovenec, št. 229, 9. 10. 1943, str. 2, Krava za 4000 cigaret.
751
Ljudska pravica, št. 59, 1. 7. 1945, str. 8, Delitev racioniranih živil v mesecu
juliji 1945 in Svoboda in pomlad, str. 60.
752
ARS, AS 202, f. 76, št. II–442/9.
753
Slovenec, št. 75, 1. 4. 1944, str. 3, Za prehrano Ljubljane, okolice in pokrajine.
754
ARS, AS 1886, f. 70, XII, 2/15538–44.
PRESKRBA 239
časih prosilcu izročili kar celo škatlico vžigalic, čeprav
so vedeli, da si “jo potem pogosto po pomoti vtakne v
svoj žep.”755
Alkoholne pijače
“Ljubljančani uživajo relativno mnogo alkoholnih
pijač”756:
leto 1939757 1940758 1941759
vino v sodih 4,000.000 l 4,145.580 l 3,180.000 l
vermut, “biseri” 24.750 l 29.462 l 66.000 l
pivo 1,119.617 l 1,339.309 l 2,350.000 l
Potrošnja vina se je v letu 1943 silno dvignila, do-

segla je celo rekord desetletja. Ljubljančani so popili
4,735.601 liter navadnega vina v sodih. Do italijanske
kapitulacije je bilo potrebno za liter takega vina odšteti
18 lir, potem so se cene dvignile celo do 30 lir za liter.
V Ljubljani so v letu 1943 popili še 50.415 litrov boljših
vin v steklenicah, 1171 penečih vin, 24.129 litrov liker-
jev in ruma ter 86.677 litrov raznega žganja. Vroče po-
letje je očitno terjalo svoje, saj je bilo popitih 1,506.957
litrov piva. Leta 1943 so tako Ljubljančani izdali okoli
120,500.000 lir za alkohol.760
Črni oblaki pa so se začeli zgrinjati tudi nad ljubi-
755
Bevk: Lepo vedenje, str. 47 in 48.
756
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 18, Relazione annua sullo stato sanitatrio a Lubiana
1941-XIX-XX. Letno poročilo o zdravstvenih prilikah v Ljubljani 1941-XIX-XX., str.
10. Prav tam je zaslediti nekoliko drugačne podatke o potrošnji alkoholnih pijač
v Ljubljani. Potrebno pa je poudariti, da so Ljubljančani popili tudi veliko brezal-
koholnih pijač. Med mladimi je bila najpopularnejša t. i. “pokalica”, imenovana
“kraherle”. Pokalica je bila pijača iz sadnih sokov, sladkorja in ogljikove kisline,
ki se je penila kot šampanjec. Ljubljančani so v začetku vojne (za kasnejša leta ni
podatkov) popili tudi veliko mineralne vode in sadnih sokov, leta 1941 kar 30.000
litrov. V: Slovenec, št. 277, 1. 12. 1944, str. 3, Ljubljančani popijejo dosti brezal-
koholnih pijač.
757
politike.
758
Prav tam; Trgovski list, št. 6, 20. 1. 1942, str. 2, Prehrana Ljubljane v luči tro-
šarinske politike.
759
politike.
760
Slovenec, št. 35, 13. 2. 1944, str. 4, Čedni milijoni skozi grla Ljubljančanov.
240
telje dobre kapljice. Konec leta 1943 je prinesel motnje
tudi v uvozu vina. Špekulanti so razpredli svoje mreže
in začelo se je verižništvo z vinom. Na lastno pest so
trgovci hodili na Goriško in Vipavsko, kjer so vino ku-
povali sorazmerno poceni, v Ljubljani pa so ga prodaja-
li po izredno visokih cenah. Še dražje so bile buteljke,
zato je kmalu prišlo do “rojstva ljubljanskih buteljk”.
Kljub temu da so smele buteljke in pletenke polniti le
pooblaščene osebe,761 so iznajdljivi gostilničarji pobr-
skali po kleteh, poiskali prazne steklenice-buteljke,
jih napolnili z namiznim vinom ter tako ustekleničeno
žlahtno kapljico prodajali po precej višjih cenah. Večine
odjemalcev ni prav nič motilo, da steklenice niso bile
opremljene z nalepkami oziroma, da “kvaliteta” vina ni
ustrezala nalepkam. Avtor članka, ki opisuje goljufi-
jo z vinom, je verjel v brezmejno iznajdljivost trgovcev.
Prepričan je bil, da bodo buteljke kmalu opremljene z
domačimi napisi, zato je gostilničarjem predlagal nekaj
imen: Žveplanka, Ljubljanska brozgica, Slana kapljica,
Glavobolka, Zmešanka.762 Privatnikom je konkurirala
centralna vinarna,763 ki je obljubljala: “Hočete kupiti do-
bro vino? /.../. Centralna vinarna pazi na dober glas, ki
si ga je v teku dolgoletnega poslovanja pridobila. Zato
dobavlja odjemalcem le pristna popolnoma zanesljiva
vina. Tudi danes morete pri Centralni vinarni še izbirati
različne vrste vin, ki jih imamo v zalogi. Če želite vsak
dan h kosilu kozarček vina, ga ne morate vzeti v sodu.
Naročite ga /.../ v steklenicah in dobite po isti ceni kot
v sodih.”764
Zaradi izredno visokih cen vina, konec leta 1944
je moral Ljubljančan za liter vina odšteti že 100 lir, je
njegova potrošnja v Ljubljani znatno padla. Za to pa ni
bila kriva le visoka cena, temveč že omenjena slabša
kvaliteta vina, “ki je bilo tudi glede vsebine alkohola v
splošnem nedolžnejše. Bili so prijavljeni pogosti primeri
bruhanja ter drugih slabosti tudi po uživanju zmernih
količin vina, radi česar smatra mestni zdravstveni urad
761
ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen I: Vina.
762
Slovenski narod, št. 42, 23. 10. 1944, str. 5, Ljubljanske srajce nismo od muh.
763
Centralna vinarna je bila v Šiški na Frankopanski ulici.
764
Slovenčev koledar 1943, str. 180, Dober svet je zlata vreden!
PRESKRBA 241
za potrebno predlagati, da se ponovno oživotvori po pri-
stojni oblasti sistematično nadzorstvo nad kvaliteto vi-
na.”765 V letu 1944 pa so skoraj nespremenjene ostale
cene pivu, zato se je potrošnja tega dvignila. Leta 1944
so Ljubljančani tako popili 826.339 litrov vina manj kot
v letu 1943, piva pa so popili 439.083 litrov več.766
Slabi časi na število obiskovalcev gostiln niso vpli-
vali. Lokali so bili dobro obiskani: “Do svojih družabnih
pomenkov pa pridejo Ljubljančani ob večernih urah, ko
se odpro vrata gostiln. Potrpežljivo, kakor da bi se delila
mast, čakajo za napovedano uro precejšnje gruče pred
gostilniškimi vrati. Čim pa se vrata odpro, se napolnijo
vsi gostilniški lokali, koder pač še premorejo kaj dobre
pijače pa tudi kaj za pod zob. Kljub visokim cenam se še
v Ljubljani vedno najde zadostno število pivcev, ki si za
okrepčilo in razvedrilo privoščijo vsaj pol litra istrijana
ali furlanca. Še zlasti ob sobotah in nedeljah so take
gostilne oblegane in nudijo prav posebno zanimivo dru-
žabno sliko Ljubljane v šestem letu vojne.”767
Sem in tja je skozi zobe tistih, ki so alkohol od-
klanjali, siknila obtožba ali zbadljivka, morda podobna
tejle: “Vse blagoslove tebi, Ljubljana! /.../. Pozdravljena
ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica pre-
šernih ur – prestolnica veselega pijančevanja!”768
Kava
Slovenci hvalnic niso peli le vinu, temveč tudi kavi.
Podatki o uvozu tega “strupenega” zrnja so na voljo le iz
časa pred vojno. Poročil o tem, koliko je bilo uvožene ali
porabljene prave kave, v času vojne niso izdajali.
Leta 1939 je bilo v Ljubljano uvoženih 75.400 kg
surove in 13.800 kg pražene kave. Leto 1940 je dejan-
sko pokazalo, da je Evropa v vojni, saj je v Ljubljano
prispelo le 61.300 kg surove in 14.540 kg pražene kave.
765
1943, str. 28.
766
Slovenec, št. 9, 13. 1. 1945, str. 2, Ali postaja Ljubljana res bolj trezna?
767
768
ARS, AS 1902, šk. 21, III, Skozi špranjo. Nespodoben list za spodobne meščane,
št. 11, str. 2: Ljubljana – klošter vseh čednosti.
242
Leta 1941 je Ljubljana uvozila samo še 35.814 kg pra-
ve kave – surove, pražene in zmlete. Sorazmerno s po-
manjkanjem je rasla tudi cena kave. Proti koncu vojne
je bilo za kilogram kave potrebno odšteti 300 lir.
Zaradi pomanjkanja kave in njene visoke cene so
gospodinje mešale pravo kavo s projo. Ko je zmanjkalo
kave in začelo primanjkovati proje, so posegle po drugih
kavnih nadomestkih, predvsem po cikoriji. To je tovar-
na Kolinska uvažala iz Hrvaške769 (konec avgusta 1944
na primer kar 25 ton770). Poleg cikorije sta postala iska-
na tudi pražena rž in ječmen. Predvojno prepričanje, da
se iz sladu ne da spražiti “prave” kave, so Ljubljančani
kaj kmalu postavili na laž. Mnogi odvisniki od kave so
verjeli, da se da napitek, podoben pravi kavi, pripraviti
celo iz praženega koruznega zrnja.
769
ARS, AS 202, f. 77, ovoj št. 816.
770
Prav tam.
PRESKRBA 243
Gospodinjska opravila
Do začetka druge svetovne vojne je ženska opra-

vljala trojno vlogo: vlogo žene, matere in gospodinje.771 V
času vojne pa je bila prisiljena opravljati še vlogo ekono-
ma in tako je dejansko podpirala štiri vogale doma.
Osebna higiena
Pomembna naloga gospodinje je bila vzdrževati red
v domu. Na red se je v prvi vrsti navezovala snažnost.
Gospodinja se je morala posvetiti osebni snažnosti, se
pravi čistoči telesa in obleke vseh njenih družinskih čla-
nov. Vsak dan znova je morala nadzorovati svoje naj-
bližje pri higienskih aktivnostih oziroma jih k njim na-
govarjati. Čiščenje obraza, vratu, ušes, nohtov, zobovja,
nog in tudi las. Žena in mati je zjutraj poskrbela, da
so njeni družinski člani odšli od doma odeti v snažno
obleko in prav tako perilo, saj je moralo tudi slednje biti
“vsekdar čisto in snažno vsaj iz zdravstvenih ozirov; tu-
di tisto perilo, ki ni vidno, naj bo večkrat oprano.”772
Hkrati je morala gospodinja paziti nase in natančno
skrbeti za svoj izgled. Tudi doma naj bi ohranila “dostoj-
nost v obleki in vedenju”. Takratna moda je zahtevala
771
Več o tem: Studen, Andrej: Ženska naj se drži kuhalnice. V: Pot na grmado. Hi-
storični seminar. Zbirka ZRC. Ljubljana 1994, str. 149–164.
772
Urbanus: Knjiga o lepem vedenju. Ljubljana 1918, str. 46 in 47 (dalje Urbanus:
Knjiga o lepem).
244
od vsake ženske, da je doma nosila posebno domačo
obleko. Moderna domača obleka je morala biti narejena
tako, da so jo nosile podnevi, pa tudi zvečer, če so prišli
v goste dobri znanci. Domače obleke v bolj živahnih,
svežih barvah naj bi jamčile, da so bile ženske tudi do-
ma vedno kakor iz škatlice. Krojene so bile preprosto,
nekoliko športno. Moderno je bilo zapenjanje spredaj z
zaporo na poteg ali na gumbe.773 Za težja opravila pa so
modni časopisi praktični gospodinji svetovali posebno
domačo haljo, narejeno v ta namen, ali pa predelano
staro obleko.
Čiščenje stanovanja
Vsakodnevno čiščenje
“Olikanost preproste gospodinje odseva ne le iz nje-

ne skrbno očedene in snažne obleke, ampak še bolj iz
stanovanja in pohištva in pa od snage, ki jo opažamo v
celi hiši.”774 Stanovanje naj bi bilo vedno čisto in ureje-
no. Pospravljanje je bilo “velevažen faktor za vsako go-
spodinjo.”775 Mnoge matere so na red in snago posku-
šale navajati tudi svoje domače: “Ako imaš razvajenega
moža, moraš pač za njim vedno pospravljati oziroma
pustiti, da se za njim vse pospravi in uredi. Nikar pa ne
razvajaj v tem oziru svojih otrok, pa naj si bo fant ali de-
kle; navadi jih, da držijo sami red in snago, ker si sicer
le sužnja svojih otrok.”776 V vsakem primeru pa je večina
gospodinj vsa hišna opravila postorila sama, seveda, če
družina ni imela služkinje.
V času pred vojno se je gospodinja vsakodnevno
ukvarjala z natančnim “dnevnim” čiščenjem, prezračila
je spalnico in izprašila posteljno perilo. Nato je prezra-
čila dnevno sobo, s ščetkami počistila preproge in jih
773
Gospodinja. Glasilo Zveze gospodinj, VIII, št. 1, str. 7, Domača obleka.
774
Urbanus: Knjiga o lepem, str. 16.
775
Pčeljnikov, Andrej: Gospodinjstvo in sodobna meščanska slovenska kuhinja.
Maribor, 1938, str. 381.
776
Izgoršek, Amalija: Kako se lahko varčuje v gospodinjstvu. V: Kako lahko varčuješ
v gospodarstvu in gospodinjstvu. Ljubljana 1937, str. 6.
PRESKRBA 245
zvila, skrtačila oblazinjeno pohištvo in ga pokrila, po-
tem se je lotila pometanja. To je bilo očitno precej težko
opravilo, saj mnogi članki namigujejo, da je le malo go-
spodinj, ki bi to počele pravilno oziroma temeljito – med
pometanjem bi morale namreč večkrat metlo sprati v
snažni vodi in jo otresti do suhega, saj se le tako pre-
preči dvigovanje prahu.777 Po zaključenem delu v dnevni
sobi se je gospodinja lahko vrnila v spalnico, jo pometla
in se lotila urejanja omar. Bolj skrbne gospodinje so na
vrata omar pritrdile “inventarni list”, tako da ji družin-
ski člani niso postavljali nepotrebnih vprašanj oziroma
brezglavo premetavali stvari.
Tedensko in predpraznično čiščenje
Temeljitejše je bilo tedensko čiščenje. Vsak teden so

izteple preproge778 in odstranile pajčevine. Z mokro krpo
so zbrisale vrata in okenske okvire ter s časopisnim pa-
pirjem očistile steklene površine. Pomile so tla v celem
stanovanju in tudi v hodniku ter stopnišče. Kuhinjo so
čistile temeljitejše ob petkih ali sobotah. Kredenco, mi-
zo in stole so umile z mlačno milnico, nato so se lotile
štedilnika. Svetle kovinske dele so očistile s citrono ali
peskom ter vročo vodo in nato zloščile s sidolom. Teden
pred veliko nedeljo in teden pred božičem pa sta bila te-
dna dela in polletnega generalnega čiščenja. Še posebej
za decembrski praznik je veljalo: “Brez čistega stanova-
nja ne more biti pravega Božiča”.779
Seveda so gospodinje tudi v vojnem času po teh na-
potkih skušale skrbeti za svoje stanovanje, vendar za
preveliko natančnost ni bilo časa. Ker je bila preskrba z
777
Že pred drugo svetovno vojno so imele nekatere premožnejše ljubljanske družine
sesalec – “srkalo za prah”. Z njim so čistile preproge in z blagom prevlečene površi-
ne, pa tudi stene, tla, zavese, posteljnino in celo oblačila: “Njegova edina slaba plat
je, da je zdaj še drago in da ga lahko uporabljamo samo tam, kjer je v stanovanju
napeljana elektrika. Preveliki nabavni stroški bi se pa lahko enakomerno razdelili,
ako bi takšno pripravo več gospodinj v hiši kupilo skupaj in bi se potem vrstile pri
uporabi.” V: Žena in dom, VII, št. 5, str. 200, Gospodinjstvo in kuha.
778
Marsikoga je motilo, ker so gospodinje posteljnino in preproge iztepale izven ča-
sa, ki ga je določal “hišni red za mesto”. Dovoljeval je, da se iztepanje vrši v poletnem
času od 7 do 9 zjutraj, v zimskem pa od 8 do 10. V: Slovenec, št. 169, 28. 7. 1943,
str. 3, Drobna ljubljanska kronika.
779
Družinski tednik, št. 51, 18. 12. 1941, str. 7, Strast darovanja.
246
osnovnimi življenjskimi potrebščinami močno motena,
so gospodinje čedalje več časa in napora vlagale v is-
kanje hrane, obleke, obutve in kuriva.780 Iz leta v leto je
vloga gospodinje kot ekonoma postajala pomembnejša:
“Letos pa ne pojo iztepači po dvoriščih ljubljanskih hiš
tako mogočno kakor prejšnja leta.”781 Tiste, ki so imele
vrt ali najeto njivo, so čas raje namenile obdelavi zemlje:
“Mnogo važnejša od svetlo pološčenih parketov in lepo
nameščenih okrasnih blazin na kavču je naša ljuba ze-
mljica.”782
Nabava in priprava živil

Gospodinja kot ekonom
Ženska je v času vojne postala dodatno obreme-

njena, saj se je morala preizkusiti tudi kot ekonom:
“Poglejte, mož ima hvala Bogu še vedno službo kakor
v prejšnjih dobrih časih, in kar je glavno, tudi mesečno
plačo. In ker se precej časa zaveda tudi on, da je danes
treba delati v prvi vrsti za hrano, tudi nima več toliko
“sej”, kakor jih je imel včasih, in vsakega prvega v me-
secu prinese domov vso plačo ter jo da meni. S tem pa
se – čeprav tega namena nima – prav za prav iznebi
tudi vseh skrbi, ne samo denarja, in tudi te prepusti
meni.”783
Res, ni bilo vse v denarju! Gospodinje so morale
biti tudi iznajdljive in potrpežljive. V težko delo gospo-
dinje-ekonoma nas prepriča odlomek iz gospodinjske-
ga dnevnika neke Ljubljančanke: “20. decembra šla po
krompir. Do prodajalne rabila 20 minut. Čakala 1 uro.
Toda krompirja je zmanjkalo. Jutri dobe novo pošiljko.
Šla domov in spet porabila 20 minut. – Popoldne naba-
vila pri svojem trgovcu grah in sadni sok, za čakanje in
pot porabila 30 minut. Naslednji dan: Čakala na krom-
780
Več o tem: Frevert, Ute: Frauen-Geschichte zwischen Bürgerlicher Verbesserung
und Neuer Weiblichkeit. Frankfurt am Main 1986.
781
noč.
782
Prav tam.
783
PRESKRBA 247
pir 2.15 ure. Preden sem prišla na vrsto so se oglasile
alarmne sirene. Šla v zaklonišče, kjer sem čakala 2.30
ure. Za pot tja in nazaj rabila 40 minut. Popoldne sem
vnovič čakala na krompir 1 uro in sem ga slednjič doča-
kala. Za pot spet porabila tja in nazaj 40 minut. Skupaj
sem porabila za nabavo krompirja 7 ur in 55 minut ča-
sa. Popoldne sem čakala na vermut 45 minut. Za pot do
prodajalne porabila 1 uro 10 minut časa. Tako sem za
nabavo vermuta porabila 1 uro 55 minut časa. Nasle-
dnji dan šla po med za našo Pikico. Za pot do prodajalne
porabila 45 minut časa. Čakala 2 uri. Nato spet pot do-
mov 45 minut. Skupaj porabila za nabavo medu 3 ure
30 minut časa. Popoldne iskala po mlekarnah v mestu
orehe, pšenični zdrob in ovsene kosmiče. Na mnogih
krajih je bilo blago že razprodano. Zato sem za pot in
nabavo teh živil porabila 3 ure 20 minut časa. V soboto
sem iskala po mestu žganje. Toda bilo je že povsod raz-
prodano. Le pri enem trgovcu je še čakala dolga vrsta
ljudi na brinjevec. Čakala sem 1 uro in 15 minut, pa ga
nisem dočakala, ker je žganja prej zmanjkalo. Za žga-
nje, ki ga nisem dobila, sem porabila za pot in čakanje
4 ure in 15 minut časa. Tako sem za nabavo božičnih
dodatkov, brez žganja, porabila 20 ur in 15 minut časa.
Na palcu desne noge se mi je naredila velika ozeblina.
Tudi kolena me močno srbe, ker so mi ozebla.”784
V čakalnih vrstah so bili najpogostejši pogovori o
hrani. Čakajoči so si izmenjavali recepte, zaupali so si
gospodinjske težave in podobno. Sledeč pogovor dveh
čakajočih je bil objavljen v dnevnem časopisju, vpraša-
nje je, ali je “reklama” v prid testenin naletela na plodna
tla: “‘Mož ima težko karto in makaroni nam ostajajo.
Kar nočejo nam več po grlu: naveličali smo se jih’, je to-
žila ena izmed čakajočih. ‘Makaroni so že odlična jed’, je
ugovarjala druga, ‘samo na Kranjskem jih niste vajeni.
Svoje ime so dobili makaroni prav zaradi svoje prilju-
bljenosti. ‘Ma che cari – o kako imenitni’, je vzkliknil
nek Italijan, ko so prišle te vrste testenin v promet.”785
784
Slovenski narod, št. 1, 2. 1. 1945, str. 5, Kako sem čakala.
785
Slovenec, št. 152, 6. 7. 1944, str. 4, Kuharska umetnost pri testeninah.
248
Pripravljanje toplih obrokov: varčevanje z živili in
kurivom
Nabaviti živila in potem iz skromnih sestavin pri-

praviti oziroma skuhati okusno jed, je bila prava ume-
tnost. Mnogo napotkov, kako naj to narede, so ženske
našle v revijah, tudi v novih, vojnemu času primerih
kuharskih knjigah (npr. Kaj naj kuham danes in Naj-
nujnejše znanje o sodobnem kuhanju). Recepti pa so se
širili tudi od ust do ust: “Vsak listič, vsak olupek, vsako
bilkico je treba izkoristiti. Če trebiš solato ne zavrzi niti
enega velega lista, niti štorčka, ker je vse uporabno, kar
ni gnilo. Te obrezke uporabimo lahko za juho ali vsaj
kot pridatek k juhi. Nikar ne zavrži vode od krompirja,
špinače, zelja, ampak uporabi jo za juhe. /.../. Težek
problem povzroča vprašanje maščob, ki so silno drage,
in jih je težko dobiti. Jedila brez zabele so neokusna.
Skrbeti moramo, da popravimo okus z raznimi domači-
mi zelišči, ki jih dobimo lahko za malo denarja. Čebu-
la, česen, majaron, timez, šetraj, drobnjak nam mnogo
zboljšajo okus jedil, da laže pogrešamo zabelo.
Kurivo nam povzroča velike, težke skrbi. Štediti
moramo z njim, kolikor se pač da, zlasti zdaj, ko ni tre-
ba kuriti zaradi toplote. Ne kurite brez potrebe, ampak
vedno izkoristite vso toploto. Zato je treba imeti že vse
pripravljeno in postavljeno na ognjišču, preden zaku-
rimo. Opoldne moramo poskrbeti, da se z obedom pri-
pravi večerja, ki jo zvečer samo na hitro pogrejemo ali
prevremo.”786 Med vojno so bili pogosti celo pozivi, ki so
poskusili bralke in bralce prepričati v uživanje presne
hrane, ki naj bi bila bolj zdrava od kuhane.
Mnoge gospodinje so se pri varčevanju s kurivom
znašle po svoje. Uporabljati so začele zaboj za kuha-
nje. Z njim so baje kuhale bolj izdatno in okusno, pri
tem pa privarčevale kurivo in čas. Izdelava zaboja je bila
tako enostavna, da si ga je brez večjih stroškov lahko
napravila vsaka družina sama. Vsak zaboj, ki se je do-
bro zapiral in je bil dobro izoliran po stenah in dnu, je
bil dober. Izolirali so ga s slamo ali papirjem. Namesto
786
Zemljanova, Jerica: Nekaj nasvetov naši gospodinji. V: Gospodinja. Glasilo Zveze
gospodinj, X, št. 5, str. 36.
PRESKRBA 249
zaboja so lahko uporabili tudi star lesen kovček ali pa
košaro. Za kuhanje so gospodinje uporabljale tudi vreče
za kuhanje. Delale so jih iz ostankov blaga in papirja
(za izolacijo). Vreče so bile bolj uporabne kot zaboj, saj
so zahtevale manj prostora, po uporabi pa so jih gospo-
dinje zložile in spravile. Lonci, ki so bili namenjeni za
kuhanje v zaboju ali vreči, so se morali dobro zapirati.
Preden so dale jedila v zaboj ali vrečo, so jih zavrele
(5–30 minut) na ognju ali plinu. Para in pa pritisk, ki
nastaneta pri vretju, sta jedi v zaboju ali vreči skuhala
do konca.787
Pomivanje posode
Po obedu so gospodinje pripravile vse, kar so potre-

bovale za pomivanje, da niso skakale sem in tja in da se
jim med tem ni ohlajala voda. Pripravile so tri sklede. V
prvo skledo so vrgle nekoliko sode ali pa Persila, v drugi
skledi so posodo splakovale, v tretjo skledo ali drugačno
posodo pa so zlagale pomito posodo, da se je odtekla. Po
pomivanju so s pepelom ali drugimi pripomočki: “šmir-
gljem”, platnom, Wimom, odstranile morebitne madeže
s pribora.788 V letih pred drugo svetovno vojno je gospo-
dinjstva razveselila novost, saj so začeli izdelovati za po-
mivanje posode posebne mize, v katerih je bila vdelana
posoda za pomivanje in posoda za splakovanje, notranji
del pokrova, ki je bil navadno obit s pločevino, pa je bil
namenjen za odlaganje pomite posode. Ko so gospodi-
nje pomile in pobrisale posodo, so ponavadi napravile
nekoliko milnice, s katero so očistile pomivalne skle-
de oziroma posode. Nato so namilile mizo, kuhinjske
stole in sploh vse, kar ni bilo popleskano in kar so čez
dan zamazale, ter splaknile s čisto vodo. Ko se je ognji-
šče nekoliko ohladilo, so z njega z vlažnim časopisnim
papirjem obrisale mokre in mastne madeže. Po kuhinji
so pobrisale prah in zdrgnile predmete iz medenine in
787
Gospodinjski koledar 1943, str. 45 in 46, Najnujnejše znanje o sodobnem ku-
hanju. Zbirka času primernih receptov in navodilo za napravo in uporabo zaboja
za kuhanje.
788
Vigred, XI, št. 11, str. 350, 351, Gospodinjstvo.
250
niklja, da so se bolj svetili. Paziti so morale, da je bila
pečica znotraj vedno čista, sem in tja so osnažile tudi
notranjost kotlička za vodo. Nazadnje so prišla na vrsto
kuhinjska tla, ki so jih najprej pometle, nato pa obrisale
z mokro cunjo. Delo in čas pa so gospodinje prihranile,
če so pomivale samo enkrat na dan, kar v vojnih časih
ni pomenilo nič slabega.
Priprava zalog hrane za zimo
Pomembna je bila tudi priprava zaloge za zimo.

Gospodinjam, ki so imele vrt, so svetovali, naj shranju-
jejo zalogo na prostem pod snežno odejo ter v zakopih
ali jamnicah. V glavnem pa so ozimnico spravile v klet.
Večino zelenjave so v kleti posadile, saj pesek zadržuje
gnitje in ohranja rastline sveže. Krompir, ki so ga zložile
v zaboj, so narahlo posule z živim apnom, ki vsrkava
vlago in krompir tako ostane suh in ne gnije. V upanju,
da bi kumare ostale čim dlje čvrste, so jih umile in do-
bro obrisane temeljito premazale z beljakom. Zeljnim in
ohrovtovim glavam so prirezale kocene ter glave položile
na deske.789 Vkuhavale so gozdno in vrtno sadje, ki so ga
nabrale same, sušile so tudi gobe. Pozimi se v shrambah
ljubljanskih gospodinj kaj več skoraj ni našlo.
Vzdrževanje oblačil in perila

Pomembna naloga gospodinje je bila vzdrževanje
oblačil vseh družinskih članov; kaj rada se je pohva-
lila z omaro, polno čistega perila. Vzdrževanje oblačil
je zajemalo “pranje in sušenje perila, škrobljenje, lika-
nje, odstranjevanje madežev in nenazadnje tudi krpanje
oblačil, če je bilo to potrebno.”790
789
Domovina, št. 42, 17. 10. 1940, str. 9, Shranjevanje zelenjave za zimo.
790
Lubej, Biserka in Šibila, Polona: Žehta. Raziskovalna naloga za 34. srečanje mla-
dih zgodovinarjev, 2003, str. 8 (dalje Lubej, Šibila: Žehta). Gl. tudi: Žagar: Oblačilna
kultura, str. 123sl.
PRESKRBA 251
Pranje in izdelava mila
Večina gospodinj se je “velike žehte”791 bala skoraj

tako kakor “živega rogača”.792 Povsem razumljivo, saj
jih je namesto pralnega stroja v pralnici čakal kotel za
kuhanje perila, več čebrov, rebrasta deska za menca-
nje perila in izplakovalna kad. Pralo se je na 14 dni,
nekatere gospodinje celo vsak teden, običajno ob po-
nedeljkih. V delavskih družinah, kjer je bila zaposlena
tudi žena, so prali čez vikende. Pranje perila je bilo že
v obravnavanem času zelo pomembno, pri čemer pa ni
bilo dovolj, da je bilo perilo lepo belo, temveč je bilo
treba paziti, da se je pri pranju čim manj poškodova-
lo. Vsaka hiša je imela ponavadi skupno pralnico, “ki
so jo stranke uporabljale po posebnem napisanem raz-
poredu.”793 Pred začetkom pranja so gospodinje perilo
ločile glede na barvo, kvaliteto in stopnjo umazanosti.
Belo perilo so prale ločeno od barvastega, pri tem pa
je bilo bolj umazano na dnu čebra oziroma škafa. Če
je bilo le mogoče, so perilo zalile z deževnico, ki naj bi
kot mehka voda hitreje topila umazanijo. Studenčnica
je bila najslabša izbira, saj so morale to vodo umetno
zmehčati z dodatkom boraksa. V vodo so dodale malo
pralnega praška ali luga, nekoliko terpentina in salmi-
akovega cveta.794 Barvasto perilo so namočile posebej,
le nekaj ur pred pranjem in v ne premočnem hladnem
lugu, pobarvane tkanine so namakale v mlačni vodi,
ki so ji prilile nekaj curkov kisa. Belo perilo so pustile
namakati pol dneva, potem so ga mencale z rokami ali
na perilniku, pri čemer so uporabljale milo. Izplaknjeno
perilo so ponovno namilile in ga dale kuhati ali pariti
/žehtati/. Slednji način je bil v času vojne stiske bolj
priporočljiv, ker je bil cenejši. Za ta način pranja so
gospodinje uporabile presejan pepel bukovih drv. Stre-
sle so ga v kotel z vodo, v katerem so ga pustile vreti
nekaj minut. Medtem so drugič zložile perilo v čeber
791
Pranju perila so rekli “žehta”, saj so lesene čebre, v katerih so perilo prali, ime-
novali “žehtniki”. Lubej, Šibila: Žehta, str. 10.
792
Prijatelj, marec 1941, št. 3, str. 105, Kadar se dekle moži.
793
794
Salmiak je vodna raztopina amoniaka, ki se je uporabljala kot čistilo za obleke
in kovine.
252
in ga pokrile z rjuho. Vročo pepelnato vodo so zlivale
skozi rjuho. Pepel je ostal na njej, skozi platno pa je na
perilo tekel lug. Ko je bil čeber poln luga, so ga začele
spodaj odtakati. Lug so prestregle, ga ponovno zavrele
in ponovno vlile na perilo. To so ponovile od 6 do 12
krat, odvisno koliko in kako je bilo umazano perilo. Pri
poslednjem parjenju so pustile lug v čebru, katerega so
pokrile z leseno pokrovko in pustile stati čez noč. Pri-
hodnji dan so perilo splaknile in obesile. Gospodinje, ki
niso imele pripravnega čebra, so perilo ponavadi kuha-
le. Kotle so do polovice nalile s hladno vodo, v kateri so
raztopile 100–200 g milnega praška ali nekaj deset gra-
mov boraksa, odvisno od perila. Pod kotlom so zakurile,
ko je perilo zavrelo, so ga nad ognjem pustile še deset
minut. Kuhano perilo so pustile v kotlu, da se je počasi
ohlajalo, nato so ga izplaknile.
V začetku leta 1941 je bila racionirana tudi proda-
ja mila. Trgovci na drobno so smeli svoji stalni stranki
prodati le en kilogram mila za pranje. Mnogi članki so
zato spodbujali gospodinje, naj milo delajo same, ven-
dar: “Gospodinja, ki pričakuje, da bo doma skuhala
posebno izvrstno milo, bo razočarana. Vsekakor pa je
mogoče skuhati takšno milo, ki ustreza za pranje perila
in ne bo mnogo zaostajalo za milom, kakršno je danes
v prodaji. In kar je najvažnejše – znatno cenejše bo.”795
Gospodinje so se tako preizkusile tudi kot izdelovalke
mila. Receptov za kuhanje mila je bilo sicer več, eni so
bili bolj, drugi manj preprosti. Med prve spada sledeči:
gospodinja je 1 kg lužnega kamna, 5 kg loja, 12 litrov
deževnice kuhala dve uri med neprestanim mešanjem.
Kuhanemu milu je dodala pest soli, ga zlila v zabojčke,
čez en dan pa ga je razrezala na kose in dala na pre-
pih, da se je posušil.796 Bolj skromne gospodinje so milo
poskušale nadomestiti z bukovim pepelom, praprotnim
pepelom, krompirjem, otrobi ipd.
795
Mali gospodar, št. 2, 15. 2. 1941, str. 33, Milo si skuhajmo sami.
796
Velika pratika za prestopno leto 1944, str. 96.
PRESKRBA 253
Sušenje, škrobljenje in likanje
Če so gospodinje le imele priložnost, so perilo tudi

pozimi sušile na prostem, da pa perilo pri tem ni zmr-
znilo, so zadnji vodi pri splakovanju perila dodale nekaj
pesti soli, roke pa so si umile v kisu in jih osušile. Tako
jih ni zeblo v roke, ko so perilo obešale.797 Gospodinje so
perilo ponavadi pobrale še nekoliko vlažno ter ga skrb-
no poravnale. Pred likanjem so poškrobile oziroma “po-
štirkale” vsa potrebna oblačila in dele le-teh, predvsem
ovratnike in manšete moških srajc. Poškrobljeni deli
oblačil so postali trdi in se tako niso hitro umazali, saj
umazanija ni mogla prodreti med vlakna. Za škroblje-
nje so uporabljale pšenični, rižev ali krompirjev škrob.
Zelo priljubljen je bil slednji, saj ga je vsaka gospodi-
nja lahko pripravila sama. Opran in olupljen krompir
so nastrgale in prelitega z mrzlo vodo odcedile. Vodo so
pustile stati več ur, da se je škrob posedel na dno, nato
so jo odlile, dolile čisto in ponovno pustile stati nekaj
ur. Ta postopek so ponavljale toliko časa, da je bila vo-
da čista, škrob pa bel. Na koncu so vodo odlile in škrob
posušile na peči ali soncu. Perilo so namočile v škrob,
ga ožele in poravnale. Zlikati so morale še mokrega. Pri
tem opravilu so uporabljale likalnike na oglje, likalnike
z železnimi vstavki, likalnike na špirit in plinske likalni-
ke. Slednji so imeli več prednosti, med drugim tudi to,
da se je lahko uravnavala temperatura. Tik pred drugo
svetovno vojno so se v slovenskih gospodinjstvih pojavili
tudi najmodernejši električni likalniki.
Pralnice in likalnice ter perice798
V teku vojne so ljubljanske gospodinje zaradi po-

manjkanja mila, kurjave in tudi časa vse večkrat obi-
skale pralnico in likalnico. V Ljubljani jih je bilo več:
797
Mati in gospodinja, št. 5, str. 36, Koristne malenkosti.
798
O pericah Suchy, Josip: Ljubljanski tipi. Satiričnopsihologični obrazi. Ljubljana
1924, str. 156, Weber: 150 zgodb, str. 221 in Štrukelj, Pavla: Pranje perila v okolici
Ljubljane. V: Slovenski etnograf, 1958, str. 131–154. O bizoviških pericah tudi:
Stanonik, Marija: Bela Ljubljana. Zgodbe iz slovenske prestolnice. Ljubljana 2001,
str. 224 in 225 (izpoved Mirjam Tozon); prav tam, str. 223 in 224.
254
največja, ki je imela svoje izpostave tudi v periferiji,799 je
bila pralnica Reich na Poljanskem nasipu s kapaciteto
4.400 kg perila na teden, veliki sta bili tudi pralnica
Sava v Trnovskem pristanu s kapaciteto 1.000 kg pe-
rila na teden in pralnica Šimenc v Kolodvorski ulici s
kapaciteto 1.500 kg perila na teden. V mestu je bilo še
več manjših pralnic.800 Vse pralnice in čistilnice so imele
precej dela še posebno pred prazniki. Takrat je tja veliko
ljudi prineslo čistiti in barvati stara, že obnošena obla-
čila, saj so si želeli vsaj nekaj “novega”: “Gospodična,
lepo prosim, da bo ta jopica do praznikov prebarvana,
veste, moja hčerka nima kaj obleči.”801 Kemično čiščenje
moške obleke je stalo od 162 do 180 lir, najdražje je bilo
čiščenje plašča s podlogo – 186 lir, čiščenje hlač je bilo
odvisno od materiala: od 41 do 78 lir, čiščenje telovni-
ka od 32 do 37 lir. Za čiščenje ženske bluze, svilene ali
volnene, je bilo potrebno odšteti 60 lir, za bombažno
30 lir, za čiščenje krila 75 lir, za jopice pa od 67 do 78
lir. Najdražje je bilo čiščenje kostima – od 143 do 164,
svilenih in volnenih oblek – 120 lir, ter plaščev – od 125
do 140 lir.802
Zaradi pomanjkanja pralnih sredstev in kurjave pa
med vojno ni zmanjkalo dela niti pericam iz okolice Lju-
bljane, ki so vsak ponedeljek med sedmo in osmo zju-
traj s konji in vozovi v Ljubljano pripeljale oprano perilo.
Zbrale so se na Poljanski cesti in od tam po mestu razvo-
zile svoj tovor z ročnimi vozički.803 Vojne razmere in po-
manjkanje pa pericam dobička niso jamčili: “Bizoviške
perice, ki imajo sedaj zaradi vojnih prilik dokaj strank v
Ljubljani, morajo biti zelo previdne in ne smejo puščati
na ulicah svojih ročnih vozičkov brez nadzorstva. Kaj
hitro se primeri, da jim perilo izgine z vozička in mora-
jo potem same trpeti vso škodo ter perilo gospodinjam
plačati. Nedavno sta bili zaznamovani dve tatvini perila
na škodo dveh bizoviških peric. Neki perici je neznana
799
Kažipot po Ljubljani. Ur.: Vadnjal, Stane. Ljubljana 1939, str. 139 (dalje Kaži-
pot).
800
in narodno zdravje, marec 1944.
801
noč.
802
ARS, AS 208, f. 1, 218/7.
803
Slovenec, št. 111, 14. 5. 1942, str. 3, Križi in težave ljubljanskih peric.
PRESKRBA 255
tatica izmaknila veliko culo raznega perila, med drugim
šest lepih rjuh, v vrednosti nad 5000 lir, drugi perici pa
je tatica odnesla tudi primerno veliko culo perila.”804
Naj na tem mestu omenim še krpanje in šivanje
oblačil. Večina gospodinj je oblačila in perilo krpala sa-
ma. Nekatere so znale tudi šivati, vendar so se s tem
opravilom poleg krojačev in krojačic večinoma ukvar-
jale šivilje, ki so hodile od stanovanja do stanovanja in
za denar izkazovale svojo spretnost. V času vojne se je
njihova dejavnost zaradi pomanjkanja blaga in sukanca
zožila skoraj samo na prekrojevale starejših oblačil.
804
Slovenec, št. 10, 14. 1. 1945, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi-
skih. Tatvine perila se množe.
256
Promet, trgovine in
druge storitve
Mestni promet805
Postreščki in fijakarji – “izvoščki (s konji)”

V Ljubljani sta bili dve vrsti postreščkov. Eni so bili
“koncesionirani” člani Prvega društva ljubljanskih po-
streščkov, ki so nosili modre čepice, drugi, “komisionar-
ji”, ki jih je bilo med vojno prav toliko kot prvih – 30, pa
so nosili rdeče čepice. Število prvih in drugih je bilo fi-
ksno. Le v primeru, da je posamezen postrešček ostarel
ali umrl, so stanovski kolegi dovolili podelitev koncesije
novemu tovarišu. Prvi in drugi so imeli v mestu več po-
stojank (pošta, Marijin trg, hotel Union in Pod trančo),
od koder so s svojimi tricikli na želene naslove prevažali
razna sporočila,806 pošiljke in tovore. Poleg tega pa so
bili komisionarji dolžni opravljati tudi službo nosačev
na ljubljanskem glavnem kolodvoru.807
Precej dela so imeli tudi fijakarji: “Spominjam se,
da je vrsta izvoščkov (fijakarjev) stala pred ljubljansko
glavno železniško postajo, prav kot bi gledal današnje
taksije, del njih pa je “bivakiral” na posebnem parkiri-
šču za izvoščke pred sedanjim hotelom Slon. Institucija
fijakarjev se je obdržala vse do vdora avtomobilizma po
805
V Ljubljani je bilo leta 1939 registriranih 22.817 koles, 658 osebnih avtomobilov,
519 motorjev in 211 tovornih avtomobilov. V: ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Stati-
stični letopis, str. 97.
806
Zupančič, Bogo: Usode ljubljanskih stavb in ljudi. 25–48. Ljubljana 2006, str.
16.
807
Slovenec, št. 83, 11. 4. 1942, str. 3, Delo in življenje ljubljanskih postreščkov.
PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE 259

drugi svetovni vojni, vendar so poslednji še stali pred
Slonom leta 1946.”808
V letu 1945 je za prvih 10 minut vožnje izvošček ra-
čunali 40 lir na osebo, za vsakih novih načetih 5 minut
pa nadaljnjih 5 lir. Vožnja iz vseh predelov mesta v lju-
bljansko bolnico in mestne sanatorije v mestu je stala
80 lir. Čakalna tarifa je znašala za vsakih 15 minut 10
lir na osebo.809
Tramvaj
Ljubljanski tramvaj je prvo vožnjo po mestu opravil
6. septembra 1901.810 Uporabna dolžina tramvajskega
omrežja je do leta 1931 merila 5.200 metrov, do leta
1937 se je podaljšala na 15.575 metrov, leta 1938 pa je
dolžina omrežja merila že 17.667 metrov. Pri tem je tudi
ostalo. Vseh 48 ljubljanskih tramvajskih vozov je nudilo
1666 sedežev in stojišč.811 V letu 1943 je bilo v prometu
50 “motornih vozov”. Ti so imeli 1706 sedežev in stojišč.
Tramvajskih prikolic je bilo v prometu zelo malo, le 6.
Te so imele skupno 207 sedežev in stojišč.812
Po okupaciji se italijanska oblast v poslovanje
tramvaja ni vtikala, čeprav so nove razmere terjale ne-
kaj sprememb. Vsi tramvaji so morali biti opremljeni z
dvojezičnimi napisi, posadke so morale znati vsaj malo
italijansko, voznino pa je bilo seveda treba poravnati
v lirah. V tramvajski promet je posegla tudi meja med
Nemčijo in Italijo, ki je na robu Šiške presekala tram-
vajsko progo Ajdovščina – Šentvid. Zaradi pregledov na
meji je v prometu na tej progi prihajalo do velikih za-
mud. Uprava mestne cestne električne železnice je od-
redila, da morajo potniki pred mejo izstopiti in preko nje
iti peš. Od tam jih je naprej proti Gorenjski peljal tram-
vaj, ki je vozil iz severne strani. Od oktobra 1941 dalje je
tramvaj vozil le do remize. Uprava je sklenila, da ga ne
808
Weber: 150 zgodb, str. 243 in 244.
809
ARS, AS 208, f. 1, 217/3, februar 1945; Slovenec, št. 41, 21. 2. 1945, str. 2,
Najvišje cene za prevoznike.
810
Brate: Tramvaj, str. 35.
811
812
Slovenski narod, št. 29, 17. 7. 1944, str. 5, Tramvaj in kolesarji.
260
Ljubljanski tramvaj z dvojezičnim napisom, 9. 10. 1941.
Foto: Jakob Prešeren, MNZS
bo več pošiljala do meje. Od nove končne postaje do me-

je je bilo namreč le 265 metrov.813 V tramvajski promet
so posegli tudi zatemnitve in alarmi. V teh primerih so
tudi za tramvaj veljali posebni predpisi. V času zatemni-
tve je smela na vozilu goreti le sprednja luč, dodatno
zasenčena s ščitnikom. S ščitniki, izdelanimi iz temnega
blaga, so bile opremljene tudi notranje luči. Skozi majh-
no odprtino je smel prodirati le tenak soj svetlobe, ki ga
je sprevodnik potreboval pri izvrševanju svoje službe.
Tako zatemnjeno vozilo je moralo voziti zelo počasi.814 Po
alarmu so morali šoferji vozove parkirati čim dlje enega
od drugega, saj bi bila v primeru bombardiranja škoda
tako manjša. Posadka in potniki so se morali od proge
čim bolj oddaljiti oziroma poiskati zaklonišče. Nenaza-
dnje pa je v poslovanje tramvaja ob koncu vojne zarezal
še bombni napad. Takrat “jo je staknil” tudi tramvaj,
poškodovana je bila namreč viška proga.815
813
ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 165 in 166.
814
815
Prav tam, str. 66.

Pozimi je tramvaju in njegovim voznikom preglavice
povzročal sneg. Kadar ga je bilo veliko, je promet po-
navadi nekaj dni kar počival.816 Tako je bilo tudi v za-
četku leta 1945: “Stric Tram, v ljubljanskem žargonu
Trombolin, je že dva tedna na dopustu v hladni remizi
ob Celovški cesti. Ne pritožujemo se Ljubljančani zaradi
njegovega daljšega počitka, vendar želimo /.../, da bi se
kaj kmalu pojavil na cestah in nas razveselil s svojim
ropotom. /.../. Ljubljana je močno spremenila svoje lice,
ko mora vse pešačiti in koračiti. /.../. Nad 40 let že vozi
tramvaj po Ljubljani. Vsa ta leta še ni imel tako dolgega
počitka kot letos.”817 Tramvaju so na pomoč priskočili
ljubljanski dijaki. Pod nadzorom profesorjev so tekmo-
vali v spravljanju snega. Niso pa počistili zgolj tramvaj-
skih prog, temveč tudi marsikatero cesto, ulico in trg.818
Število potnikov je iz leta v leto naraščalo. Leta
1939 je ljubljanski tramvaj prodal 9,236.140 kart. Iz
statistike mestnega tramvaja je razvidno, da se je vsak
Ljubljančan v letu 1940 s t. i. cestno železnico v povpre-
čju peljal 122 voženj, saj je bilo prodanih 11,117.000
kart.819 V času italijanske okupacije, predvsem od aprila
1942, se je s tramvajem vozilo še več ljudi, saj so obla-
sti prepovedale vožnjo s kolesi. Leta 1943 je bilo tako
prodanih 26,122.807 kart. V letih 1944 in 1945 ta šte-
vilka verjetno ni zrasla, saj od junija 1944 prepoved ko-
lesarjenja ni več veljala,820 vendar je gneča na tramvajih
ostala dnevna stalnica: “‘Pri padcu s tramvaja je dobil
pretres možganov sprevodnik cestne železnice Fran Ju-
hant.’ /.../. Njegove nesreče pa so bili v prvi vrsti krivi
nedisciplinirani in brezobzirni mladi ljudje, ki so se na-
trpali v voz in se gnetli tudi po stopnišču.”821 Da bi lažje
brzdali nevzgojene potnike, so leta 1943 oblasti izdale
predpise o potniškem prometu na mestnem tramvaju.
Prepovedano je bilo vstopanje in izstopanje skozi vrata
voza, ki za to niso bila določena. Prepovedano je bilo
izstopati in vstopati med vožnjo, stati na stopnicah ozi-
816
Slovenec, št. 29, 7. 2. 1945, str. 2, Vsakdanja Ljubljana.
817
Slovenec, št. 18, 24. 1. 1945, str. 3, Tramvaj po štiridesetih letih na – dopustu.
818
Slovenec, št. 45, 25. 2. 1945, str. 4, Dijakom hvaležna Ljubljana.
819
Slovenčev koledar 1942, str. 49, Ljubljana v številkah razpolaga.
820
Slovenski narod, št. 29, 17. 7. 1944, str. 5, Tramvaj in kolesarji.
821
Slovenec, št. 141, 22. 6. 1944, str. 4, Tudi potniki sami.
262
roma se obešati po vozilu. Vse kršilce je čakalo plačilo
kazni 50 lir.822 Osebe, ki so zalotili z neveljavno vozov-
nico ali brez nje, so morale plačati kazen 2 liri. Znesek
je moral prestopnik plačati sprevodniku ali sprevodnici
na tramvaju, poleg tega pa kupiti veljavno vozovnico.823
Vsi potniki novih pravil niso upoštevali: “... kljub dva-
kratnem opominu [je, op. av.] vstopil v tramvaj spredaj,
kar je prepovedano po cestnem polic. redu.”824
V času vojne je cestna železnica uvedla novosti –
mesečne karte in bloke tramvajskih vozovnic. Žal so jih
prodajali samo na “tramvaj komandi” oziroma remizi.
Ljubljančani so menili, da bi bilo za večino bolj priprav-
no, če bi te listke prodajali kar po trafikah.825 V letu
1945 je ena vožnja stala 1.50 lir, prav tako kos prtljage
ali pes. Mesečni vozni listki za točno določeno progo so
stali 90 lir, za vse proge 180 lir, dijaški vozni listki 40
lir, delavski tedenski vozni listki za 4 vožnje dnevno 13
lir in prav toliko bloki z 10 voznimi listki.826
Tramvaj je vozil še nekaj let po vojni, a: “Ko so 9.
maja v mesto vkorakale partizanske čete, se je tramvaj
spoštljivo ustavil, a že naslednji dan je bilo vse po sta-
rem.”827
Avtomobili, motorna kolesa, taksiji in

avtobus
Konec tridesetih let 20. stoletja je bila Jugoslavija
“vobče nedvomno še vedno v začetnem štadiju motori-
zacije.”828 Skupna dolžina jugoslovanske cestne mreže
je leta 1939 znašala 42.200 km, osebnih avtomobilov
je bilo tega leta naštetih 15.751,829 motornih koles pa
822
Viri kažejo, da so bili policijski organi dobrohotni in so pri očitnih kršitvah več-
krat zamižali na eno oko ali celo pogledali stran. V: Slovenec, št. 61, 15. 3. 1944,
str. 2, Večerne idile po novi policijski uri.
823
Sl. list, št. 15, 20. 2. 1943, str. 83, Sprememba predpisov o potniškem prometu
na mestnem tramvaju.
824
ARS, AS 1876, f. 79, I, 1, št. 4.
825
826
ARS, AS 208, f. 1, 218/7, marec 1945. Tudi v: Slovenec, št. 74, 1. 4. 1945, str.
6, Nova tramvajska tarifa.
827
828
Trgovski tovariš, 1941, št. 1–2, str. 12, Motorizacija jugovzhodne Evrope.
829
Prav tam.

nekaj nad 5000. Nekoliko več prometa je bilo na slo-
venskih cestah, saj so leta 1938 v Sloveniji našteli 2780
osebnih avtomobilov in skoraj 3000 motornih koles.830
Omenjena prometna sredstva so počasi izginjala z lju-
bljanskih ulic (leta 1939 je bilo v Ljubljani registrira-
nih 658 osebnih avtomobilov in 519 motornih koles),
saj 15 bencinskih črpalk zaradi pomanjkanja bencina
ni moglo opravljati svojih osnovnih nalog, znašle so se
na robu “eksistenčne možnosti”. Pomanjkanje bencina
je že v letu 1939 pripeljalo do omejitev v prometu, v teku
okupacije pa celo do popolne prepovedi.831 Lastniki av-
tomobilov in člani njihovih družin so se morali pridruži-
ti kolesarjem oziroma potnikom na tramvaju.
Ljubljana je pred vojno premogla tudi nekaj ta-
ksijev. Na vprašanje, koliko so bili zasedeni, nimam
odgovora. Verjetno so se z njimi želeli peljati prav vsi
Ljubljančani, pa niso imeli toliko denarja, kot ga je za
posamezno vožnjo “zahteval” taksimeter, ki je za vsak
prevožen kilometer računal šest dinarjev.832 Prve ome-
jitve v zvezi s porabo bencina taksistov niso prizadele.
Mesto jih je zato rado “izrabilo” za kakšne izredne vo-
žnje, večkrat so na pomoč priskočili celo reševalcem. A
kritično pomanjkanje goriva je v letu 1945 ustavilo tudi
njihove “konjičke”.
Že pred vojno je proti Ježici vozil Magistrov avto-
bus. Pokrival je potrebe severnega dela Ljubljane, saj v
ta del mesta tramvajska proga zaradi neustreznih cest
ni bila speljana. Ko je avtobus iz “tehničnih razlogov” v
začetku novembra 1941 prenehal voziti na svoji redni
liniji, je nastal preplah. Mesto mu je preskrbelo oglje,
tako da je 10 dni kasneje motor avtobusa zopet zaropo-
tal. Vožnja je stala eno liro na osebo.833
Kolesarji
Ljubljana je bila že pred vojno znana kot mesto ko-
830
Spominski zbornik, str. 556.
831
Več o omejitvah v prometu in o prodaji bencina v poglavju Preskrba.
832
Naš rod, leto 1939/40, št. 4, str. 136.
833
ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 646–648.
264
lesarjev. Leta 1939 je bilo v mestu registriranih 22.817
koles.834 Vsak kolesar je potreboval prometno knjižico,
v kateri je bila poleg njegovega imena kot lastnika pre-
voznega sredstva zapisana vrsta kolesa (moško ali žen-
sko), ter znamka in tip.835 To pa še ni bila garancija,
da je bil posameznik dober oziroma vzgojen kolesar. V
medvojnem dnevnem časopisju je bilo, še posebej od
junija 1944 dalje, ko je prenehala 26 mesečna prepo-
ved kolesarjenja, objavljenih veliko pritožb zoper obna-
šanje ljubljanskih kolesarjev: “Nekateri kolesarji, zlasti
mladina obojega spola, se absolutno ne zanimajo za ob-
jave policijske uprave, ki zadevajo kolesarski promet.
Seveda se potem, ko jih stražnik prime, skušajo na vse
načine izgovoriti in se celo prav po nepotrebnem raz-
burjajo.”836 V dveh poletnih mesecih leta 1944 je bilo
na primer ovadenih kar 400 kolesarjev.837 Kot nekakšen
dokaz trditve o nevzgojenosti kolesarjev oziroma njihovi
slabi vožnji pa lahko štejejo tudi skoraj dnevna poročila
o kolesarskih nesrečah: “Kronika zaznamuje vsak dan
kako kolesarsko nesrečo.”838
V želji po izboljšanju položaja je uprava policije jav-
no priobčila sledeča glavna in bistvena določila “cestno-
policijskega reda”839:
1. Na križiščih, kjer ureja promet stražnik:
a.) ako vidiš stražnika v prsa ali hrbet, ali če dr-
ži stražnik roko dvignjeno kvišku, je križišče
zaprto in kolesar se mora ustaviti pred križi-
ščem;
b.) ako vidiš stražnika v bok /.../, je križišče od-
prto. Ako zaviješ na desno ali na levo (to moraš
storiti v velikem lok) vedi, da imajo prednost
oni, ki vozijo od nasprotne strani.
2. Na križiščih, kjer ni stražnika, vozi v ali čez križišče
834
835
ZAL, LJU 359, Zbirni fond Ljubljana (dalje LJU 359), t. e. 3, a. e. 32.
836
skih.
837
skih.
838
skih. Kolesarski karamboli.
839
Slovenec, št. 165, 21. 7. 1944, str. 4, Najvažnejša prometna pravila za kolesar-
je.

le, če ni drugih vozil. Drugim vozilom moraš dati
prednost!
3. Vozi skrajno desno ob svojem desnem robu ceste.
4. Vsa vozila prehitevaj levo, izvzemši tramvaj /.../.
5. Tramvaj prehitevaj desno. /.../.
6. Stoječi tramvaj ne smeš prehiteti.
7. Na ovinkih in križiščih se ne sme prehitevati.
8. Ko prehitevaš, zavij na levo že več metrov prej in ne
šele tik za vozilom.
9. Brzina biciklista mora biti prilagodena ostalemu
prometu in ne takšna, da se ne more v primeru po-
trebe bicikelj pravočasno ustaviti. Vsako dirkanje
je brezpogojno prepovedano.
10. Prepovedana je vožnja s prostimi rokami.
11. Prepovedano je obešanje in privezovanje na druga
vozila.
12. Prepovedano je jemati na kolo druge osebe, razen
otroka izpod 7 let starega, če je na kolesu urejen
primeren sedež, ki ne ovira vožnje.
13. Prepovedana je vožnja vštric, razen ob prehiteva-
nju.
14. Prepovedano je na kolo jemati večje tovore, ki voza-
ča ovirajo pri varnem upravljanju kolesa.
15. Igranje, šviganje, produciranje s kolesi po javnih
cestah, /.../, je prepovedano. Za prekrške mlado-
stnikov bodo klicani na odgovor starši.
16. Vožnja po hodnikih je prepovedana.
17. Pred izvozom iz hiš ali z zemljišč in pred uvozom
vanje mora kolesar stopiti s kolesa.
18. Posebno disciplino in obzirnost morajo kolesarji
uporabljati ob alarmih.
Citirana določila večjega uspeha niso prinesla, saj
so se pritožbe zoper kolesarje še naprej vrstile iz dneva
v dan.
266
Trgovine
Leta 1941 je bilo v Ljubljani 1358 trgovin: z me-

šanim blagom 352, s sadjem in zelenjavo 118, z me-
som 148, s kruhom 71, z manufakturnim blagom 69,
z usnjem in čevlji 66, z mlekom in mlečnimi izdelki 62.
Nekaj manj je bilo prodajaln s slaščicami (55), s kme-
tijskimi pridelki (53), s tekstilnim blagom (45). V mestu
je bilo tudi nekaj prodajaln z galanterijo, s papirjem in
šolskimi potrebščinami.840 V medvojni Ljubljani je bi-
lo tudi več deset trafik.841 Vse trgovine z živili so bile
snažne, opremljene s tekočo vodo, skratka, odgovarjale
so higienskim predpisom. Vsi lastniki in uslužbenci so
morali higienskim nadzornikom predložiti potrdila, da
nimajo tuberkuloze oziroma kakšne druge nalezljive bo-
lezni.842 Do konca meseca junija 1943 so mestni zdrav-
niki pregledali 1802 lastnika oziroma nameščenca ome-
njenih trgovin. Zabeležili so en težji primer tuberkuloze,
en primer garij, 2 primera hujših kožnih izpuščajev. Te
številke kažejo, da je bilo osebje teh snažnih in urejenih
trgovin dokaj zdravo.843
Izložbe, ki so bile v času pred vojno bogato opremlje-
ne z bliščem in svetlobnimi reklamami: “Zadnje čase po-
stajajo vedno lepše. Videti je, da trgovci kar tekmujejo
drug z drugim, kdo bo imel lepše urejena in okrašema
840
841
Kažipot, str. 148–149.
842
ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941.
843
ibach 1943, str. 89.

velikanska izložbena okna”,844 so v času vojne postale
bolj skromne. Najpomembnejša reklamna predmeta sta
postala listka, ki sta bila prilepljena oziroma postavlje-
na ob posameznemu predmetu. Strankam sta sporoča-
la ali ta predmet v trgovini prodajajo na nabavnico ali
brez nje in njegovo ceno.
844
Slovenec, št. 197, 30. 8. 1939, str. 7, Izložbe ljubljanskih trgovin.
268
Česalnice in brivnice
Česalnice in brivnice so bile v “stari” Ljubljani

družabni lokali.845 Družabnosti na ta način so si ljudje
lahko privoščili v izobilju, saj je bilo v mestu nad 120
brivnic in česalnic. V glavnem so bile moderno urejene,
imele so predpisane umivalnike s tekočo vodo. Le v 4 ali
5 obratih so imeli na umivalniku že toplo tekočo vodo,
v vseh ostalih salonih so svoje delo opravljali z mrzlo
vodo.846
Brivci so nudili razne usluge po različnih cenah:
česanje za 1.30 lire oziroma 1 liro, pač odvisno od zah-
tevnosti naloge, britje brade za 2.50 in 2 liri, striženje
brade za 5 in 4 lire, striženje las za 5 in 4 lire, umivanje
las za 2.50 in 2 liri, masažo lasišča za 2.70 in 2 liri,
masažo obraza za 8.80 in 6.60 lir, kodranje las za 3.50
in 2.50 lir, manikuro za 5.50 in 4.50 lir in barvanje las
ali brade za 45 in 40 lir. Brivci so nudili tudi dnevne
in tedenske abonmaje. Za storitve, opravljene na domu
strank, so zaračunali 100% višje cene.
Tudi ženskam so frizerji nudili različne usluge po
različnih cenah: prvo striženje za 10 in 8.80 lir, vsako
naslednje striženje za 5 in 4.40 lir, umivanje las za 6 in
4.40 lir, železno ondulacijo za 6 in 4.40 lir, vodno ondu-
lacijo za 10 in 7.70 lir, trajno ondulacijo za 66 in 45 lir,
845
846
ZAL, LJU 489, f. 2400, II A/4, str. 29.

beljenje las za 40 in 35 lir, barvanje las za 55 in 45 lir in
oblikovanje modne pričeske za 30 in 20 lir.847
Brivske oziroma frizerske obratovalnice so bile leglo
kršitev odredbe o delovnem času. Številni obrtniki se
niso ozirali na določbo, hkrati pa so zaposlovali doda-
tno pomožno osebje. Več obratovalnic je poslovalo kar
za zaprtimi vrati. To se je dogajalo zlasti ob sobotah in
dnevih pred prazniki. Organi za javni red so budno pa-
zili na morebitne kršitelje in jih izdatno kaznovali.848
847
Sl. list, št. 75/76, 22. 9. 1943, str. 391 in 392, Sprememba maksimalnih cen za
brivske in frizerske obrate v ljubljanski občini.
848
ARS, AS 202, f. 27, št. 1707/41–5.
270
Hoteli, restavracije,
kavarne in gostilne
V obravnavanem obdobju je bilo v Ljubljani odprtih

osem hotelov: Slon,849 Union, Metropol ali Miklič, Štru-
kelj, Soča, Bellevue, Lloyd in Balkan. V mestu je bilo
še 6 gostišč s prenočišči, ki so nudili od 1 do 14 sob.
Ljubljana je tako razpolagala s 458 sobami in s 699 po-
steljami.850
Tujskoprometni svet za Ljubljano851 se je v 30. letih
20. stoletja zavedal, da primanjkuje prireditev, ki bi po-
skrbele za večji obisk mesta, zato si je prizadeval doma-
či in tuji javnosti kar se da podrobno predstaviti popu-
laren velesejem, hkrati pa je poskrbel za nove atraktiv-
nosti (Festival slovanskih plesov ipd.). Leta 1937 je bil
pod okriljem turističnega odbora ustanovljen tudi Olep-
ševalni odsek mesta Ljubljane, ki je skrbel za ureditev
mestnih nasadov, parkov, za “olepševanje” trgov in ulic
ipd. Glede na bilanco tujskega prometa se je trud izpla-
čal. V obdobju od marca do avgusta 1938 je Ljubljana
zabeležila obisk 10.758 tujih gostov in 18.024 gostov iz
Jugoslavije, se pravi 28.782 gostov in 49.733 nočitev.
Leto kasneje so v istem obdobju ljubljanski turistični
delavci zabeležili obisk 33.196 gostov, 12.544 tujih in
20.652 domačih, ter 50.817 nočitev.852 Ljubljanski ho-
teli in prenočišča so bili odprti tudi med vojno. Podatki
849
Več o tem: Andrejka, Rudolf: Zgodovina hotela Slona. Ljubljana 1938.
850
1943, str. 69.
851
Leta 1940 je obhajal deseto obletnico svojega obstoja.
852
ZAL, LJU COD VIII, t. e. 116, a. e. 37, ovoj 51.

za leto 1943 kažejo, da je v hotelih prenočevalo 16.595
oseb in v zasebnih sobah 10.011, vendar ni razvidno,
koliko gostov je bilo civilnih oseb.853 Zaradi omejitev po-
tovanja v Ljubljano oziroma po Ljubljanski pokrajini je
bil njihov promet v mestu verjetno neznaten.854 V večini
hotelskih sob so tako namesto turistov stanovale voja-
ške osebe: “Hotel “Slon” so si takoj ob začetku okupacije
izbrali za stanovanje višji italijanski oficirji, predvsem
iz divizije sardinskih grenadirjev. /.../. Hotel je postal
prizorišče vohunstva, črne borze in prostitucije. /.../.
Po zlomu fašistične Italije septembra 1943 so prišli sta-
novat v hotel gestapovci in SS-oficirji. Le-ti niso bili tako
lahkomiselni kot Italijani, ki so imeli ročne bombe in
drugo orožje kar po omarah in predalih, /.../. Tudi “in-
vazija” pocestnic je prenehala.”855 Hotel Miklič pa je bil
ves vojni čas sedež nemške tajne policije (Gestapa).
Med vojno je bilo nadalje v mestu še 6 restavracij,
18 kavarn, 231 gostiln in gostišč, 54 bufetov, 6 ljudskih
kuhinj in 14 krčem856 Vsi ti lokali so bili relativno dobro
obiskani.857
853
ARS, AS 202, f. 74, št. 4147/5, 332/44, 2. 6. 1944.
854
Prav tam.
855
Kronika revolucionarnih let 1941–1945 na terenu “Dušana Turka – Duleta”. Lju-
bljana 1957, str. 86 in 87.
856
Trgovski list, št. 13, 28. 3. 1945, str. 3, Delo in težnje gostilničarske stanovske
organizacije.
857
Nekoliko drugačni podatki so v: Slovenec, št. 44, 22. 2. 1942, str. 2, Ljubljana.
Javni lokali v Ljubljani. V Ljubljani naj bi bilo leta 1941 7 hotelov, 9 restavracij, 12
ljudskih kuhinj, 15 kavarn, 239 gostiln, 49 bifejev in 16 krčem oziroma vinotočev.
272
Pošta, telegraf, telefon
Zaradi nepredvidljivih vojnih dogodkov sta glavna

pošta in kolodvorska pošta po napadu na Slovenijo ne-
mudoma zahtevali in si tudi zagotovili rezervne prostore
za primer poškodovanja stavb v zračnem napadu.858 Do
poškodb njunih stavb ni prišlo, tako je poštna uprava
po zasedbi Ljubljane nemoteno delovala dalje in Lju-
bljančani so lahko obiskovali vseh enajst poštnih izpo-
stav.859
Notranji promet s pisemskimi pošiljkami in vredno-
stnimi pismi ter paketi je potekal tekoče. Promet z Italijo
in Hrvaško je bil sprva nekoliko okrnjen, tja in nazaj
so smele potovati le pisemske pošiljke. Do konca leta
1941 je bil urejen pisemski promet z nekaj državami,
poštni promet z mnogimi pa je bil zaradi vojnih razmer
nemogoč. Ljubljančani so smeli sprva pakete pošiljati le
prejemnikom, ki so bivali v Ljubljanski pokrajini (naj-
prej 10 kg, nato 25 kg), od druge polovice julija 1941 je
bil dovoljen tudi paketni promet z italijanskimi pokraji-
nami, od decembra istega leta še s Hrvaško. Kasneje in
počasneje so vzpostavljali paketni promet Ljubljanske
pokrajine z drugimi državami. Posebni predpisi so ve-
ljali za pakete, ki so jih pošiljali vojnim ujetnikom, za-
pornikom in tudi civilnim internirancem. Ti predpisi so
točno določali, kaj in koliko se sme v paketih pošiljati. V
začetku maja 1941 je bila za vse poštne pošiljke uvede-
858
ZAL, LJU 501, t. e. 12, ovoj: Nastanitev pošt Ljubljana I in II.
859
Informatore-Informator, Ljubljana 1941, str. 45.

na cenzura. Prepovedano je bilo pošiljanje razglednic v
tujino, uvedena pa je bila kontrola nad vsemi osebami,
ki so v inozemstvo pošiljale dopisnice ali pisma. Do za-
četka junija so morale vse osebe s področja Ljubljanske
pokrajine svoje telefonske pogovore predhodno najaviti
oziroma zaprositi za dovoljenje. Pogovore z italijanskimi
provincami in tujino je moral predhodno še vedno odo-
briti visoki civilni komisariat. Od julija 1941 dalje je bil
dovoljen telegrafski promet z zavezniškimi in nevtral-
nimi državami. Sporočila so bila lahko napisana v slo-
venskem, italijanskem, hrvaškem, nemškem, portugal-
skem in črnogorskem jeziku. Kasneje je bila dovoljena
tudi uporaba slovaškega jezika. Telegrafski promet so
z leti omejevali. Zasebne brzojavke so v Ljubljani lahko
pošiljali le na glavni pošti, pri čemer je uradnik od poši-
ljatelja zahteval legitimacijo.860
Jeseni leta 1942 so bili v uradnem listu izdani pred-
pisi za pisemski poštni promet. Prepovedovali so upo-
rabo šifer, tajne pisave, nevidnega črnila. V pismih je
bilo prepovedano pošiljati znamke, koleke in podobno.
Pisma, namenjena v tujino so morale stranke predložiti
poštnemu uradniku, ki je pismo ustrezno opremil. V pi-
semske ovojnice je bilo prepovedano vlagati pokrajinske
fotografije oziroma fotografije krajev in predmetov voja-
škega ali industrijskega pomena. Prepovedano je bilo
tudi pošiljanje tiskovin.861
Po kapitulaciji Italije so vse pošte svoj promet vršile
po določilih bivše jugoslovanske poštne uprave. Ljudje
so smeli prejemati in pošiljati vse vrste pisemskih po-
šiljk, vrednostna pisma in poštne nakaznice (do 5000
lir) ter pakete do teže 25 kg. Dovoljeno je bilo pošiljanje
in prejemanje navadnih in priporočenih pošiljk. Okto-
bra 1943 je prišlo do ukinitve pisemskega prometa s
tujino in prepovedi poštnega in telefonskega prometa
s tistimi kraji v Ljubljanski pokrajini, ki so jih zasedli
partizani. Za pisemsko pošto je bila ponovno uvedena
cenzura. Na pošto in v nabiralnike je bilo treba izročati
860
Povzeto po: Bezlaj Krevel, Ljudmila: Pošta, telegraf, telefon 1918–1950. Orga-
nizacija poštno-telegrafsko-telefonske dejavnosti v Sloveniji. Ljubljana 2004, str.
96–119 (dalje Bezlaj Krevel: Pošta).
861
Sl. list, št. 83, 17. 10. 1942, str. 635, Predpisi za pisemski poštni promet.
274
odprta pisma. Paketni promet v Ljubljanski pokrajini pa
je ostal nespremenjen. V italijanske pokrajine so smeli
pošiljati samo pakete s farmacevtskimi in ortopedskimi
pripomočki. Paketni promet s tujino pa je bil vzposta-
vljen šele v začetku leta 1944. Prost promet je bil kmalu
okrnjen, poslovati se je smelo le z Nemčijo, Češko-Mora-
vsko in Poljsko. Tako je ostalo do konca vojne. Pod nem-
ško okupacijo je pakete za internirance, konfinirance in
druge zapornike sprejemal samo Rdeči križ.862
Poštne, brzojavne in telefonske tarife863

Za navadna pisma do 15 g je bilo v krajevnem pro-
metu potrebno odšteti 0.25 lir, v medkrajevnem 0.50 lir,
za dopisnice v krajevnem prometu 0.15 lir, v medkra-
jevnem 0.30 lir. Za razglednice, na katerih je bil zgolj
podpis pošiljatelja in datum, je bilo potrebno plačati
0.10 lir, za tiste z izrazi vljudnosti, napisanimi z največ
petimi besedami v krajevnem prometu 0.15 lir, v med-
krajevnem 0.20 lir. Razglednice z osebnim sporočilom
so v krajevnem prometu stale 0.15 lir, v medkrajevnem
0.30 lir. Sorazmerno visoka je bila tudi cena pošiljanja
posetnic z največ petimi besedami izražanja vljudnosti,
kar 0.20 lir. “Ekspresnina” je poleg pristojbine terjala še
1.25 lir, “priporočnina” pa poleg navadne pristojbine od
0.30 lir do 1.25 lir. Cene poštnih paketov so bile slede-
če: pošiljanje navadnih paketov od 1 kg do 10 kg je stalo
od 2.50 lir do 12.50 lir, pošiljanje velikih paketov od 10
kg do 25 kg pa od 16 lir do 20 lir. Za pakete Rdečega
križa je bila določena posebna pristojbina – 1.90 do 3.80
lir. Za navadne brzojavke do 10 besed je bilo potrebno
odšteti 2 liri, za vsako nadaljnjo besedo 0.25 lire, za
nujne brzojavke pa trikratno pristojbino navadne brzo-
javke. Telefonske pristojbine medkrajevnih telefonskih
pogovorov v območju Ljubljanske pokrajine v prometu z
drugimi pokrajinami Italije so bile sledeče:
862
Povzeto po: Bezlaj Krevel: Pošta, str. 96–119.
863
Velika pratika za prestopno leto 1944, str. 36–44.

od 7 do od 21 do od 1 do
21 ure 1 ure 7 ure
do 25 km 1.50 lire 1.20 lire 0.90 lire
od 25 km do 50 km 2 liri 1.60 lire 1.20 lire
od 50 km do 100 km 4 lire 3.20 lire 2.40 lir
od 100 km do 200 km 7 lir 5.60 lir 4.20 lir
več od 1000 km 18 lir 14.40 lir 10.80 lir
276
Socialne ustanove in
socialno skrbstvo
Socialno ogroženi
V Ljubljani je prebivalo precej socialno ogroženih

ljudi, še posebej izstopajoč problem (že) predvojne Lju-
bljane pa so bili berači: “Berači so se namreč v Ljubljani
tako zelo pomnožili, da so beračenje preganjale že prej-
šnje mestne uprave z raznimi kuponi in drugimi malou-
činkovitimi leki. Beraška nadloga je postala vse hujša in
predrznejša, saj je bila med berači večina delomrznih,
za delo sposobnih ljudi.”864 Ljubljanska mestna upra-
va je socialno skrbstvo prevzela v svoje roke leta 1935.
Oblike socialne pomoči so bile raznotere, od denarne
podpore in podpore v obliki hrane, kurjave ter obleke,
pa do nastanitve v zavetiščih.865 Za tiste, ki so bili brez
prebivališč in povečini tudi zaposlitve, je 9. decembra
1938 ljubljanska mestna občina odprla vrata nove me-
stne kuhinje, “prenočevalnice” in “dnevne ogrevalnice”
v hiši na Poljanskem nasipu – bivši Cukrarni.866 Kasne-
je se je v več primerih pokazalo, da je bila Cukrarna
pribežališče tudi za mnoge delomrzneže in lenobe. Le
malo je bilo tistih, ki so si poiskali zaposlitev in si s
prisluženim denarjem olajšali življenje. Mestni socialni
urad je pomagal tudi posameznikom in družinam, ki so
živeli na robu bede, v glavnem v t. i. delavskih kolonijah
na ljubljanskem Gradu (83 gospodinjstev, 364 oseb), ob
864
Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 146.
865
Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji. Ljubljana
1998, str. 56 (dalje Kresal: Zgodovina socialne).
866
ZAL, LJU 503, Socialno politični urad (dalje LJU 503), t. e. 141–180, a. e. 164.
SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO 279

Cesti dveh cesarjev oziroma Sibiriji (91 gospodinjstev,
383 oseb), ob dolenjski železnici oziroma Galjevici867
(160 gospodinjstev, 635 oseb), za bežigrajsko šolo v t. i.
Gramozni jami (50 gospodinjstev, 176 oseb), ob cesti na
Brdo (14 gospodinjstev, 82 oseb), ob Černetovi ulici Mali
dom in Skupni dom (12 barak, 59 družin in 208 oseb),
ob Ižanski cesti na Livadi (dve baraki, 29 družin in 135
oseb) in v bližini klavnice na Poljanah (4 barake, 19
družin in 63 oseb).868 Bivanjske razmere v teh naseljih
niso bile rožnate. Stanovanja so bila brez priključkov na
vodovod, soseske so razpolagale le s skupnimi vodovo-
dnimi pipami ali vodnjaki. Določene barake so bile brez
stranišč, stanovalci so bili prisiljeni uporabljati skupna
stranišča, pri čemer so bila le tista na Gradu povezana
s kanalizacijo. Elektriko je imelo le nekaj gospodinjstev
na Galjevici in Gradu, ostale delavske kolonije niso bi-
le elektrificirane.869 Kljub pomoči mestnega socialnega
urada so mnogi, predvsem brezposelni, že pred vojno
občutili, kaj pomeni biti lačen. Na razne načine so se
trudili, da bi prišli vsaj do toplega obroka: “Vsi so se
preživljali predvsem s priložnostnim delom, na primer
obdelavo vrtov, ki jih je imela vsaka, tudi večstanovanj-
ska hiša zunaj mestnega središča /.../, sekanjem drv in
spravilom drv vsako jesen, posebno pa so bili veseli, če
je pozimi zapadlo veliko snega in jih je mestna občina
najela za kidanje snega. Spominjam se, da skoraj ni bilo
dneva, ko ne bi potrkal kak revež na hišna vrata z vpra-
šanjem, ali je treba kaj narediti na vrtu, nasekati drva
ali jih prinesti v stanovanje. Za plačilo ni želel predvsem
denarja, ampak obrok tople hrane ali štruco kruha.”870
V času vojne je težko živelo vse več prebivalcev Lju-
bljane. Mestna občina ljubljanska je uvidela, da mora
sredstva, namenjena socialnemu skrbstvu znatno povi-
šati. Postavka mestnega proračuna za socialno politiko
867
O Galjevici: Ravnik, Mojca: Galjevica. Ljubljana 1981, str. 31; Slovenec, št. 265,
18. 11. 1944, str. 3, Galjevica, otrok povojne dobe.
868
Vogelnik, Adolf: Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na področju mesta
Ljubljane. V: Kronika slovenskih mest, 1938, št. 1, str. 43–48.
869
Vogelnik, Adolf: Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na področju mesta
Ljubljane. V: Kronika slovenskih mest, 1938, št. 2, str. 119–124 in isti, Donesek
k stanovanjskemu vprašanju Ljubljane. V: Tehnika in gospodarstvo, V, 1939, str.
23–33.
870
Weber: 150 zgodb, str. 236 in 237.
280
za leto 1942 je tako izkazovala zvišanje za 1,171.565.96
lir oziroma za 34,39% glede na prvo leto okupacije.871
Socialni urad mestne uprave je poskušal mrežo pomoči
še razširiti in okrepiti, pri čemer so mu na pomoč pri-
skočili tudi posamezni privatniki ali skupine. Ogroženim
osebam oziroma družinam so med vojno tako pomagala
razna humanitarna društva in organizacije, od Pokra-
jinskega podpornega zavoda, Ljubljanskega podpornega
odbora, Vincencijeve konference, Škofijske dobrodelne
pisarne, Društva za varstvo deklet, do Rdečega križa,
Slovenske narodne pomoči idr.
V času italijanske okupacije je bila dovoljena le do-
brodelnost v sklopu fašističnih institucij oziroma pod
njihovim nadzorom. Nemški okupator je pokrajinski
upravi v socialnih zadevah pustil precej bolj proste ro-
ke.
871
ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, str. 179.

Mestna zastavljalnica
Nekaterim socialno ogroženim Ljubljančanom je kot

izhod v sili služila mestna zastavljalnica v Prečni ulici,
ki je bila ustanovljena na začetku 20. stoletja. Organi
oblasti so se zavedali težkega položaja revnejših ljudi,
zato so njeno delovanje podpirali tudi v času vojne: “Po
svojem bistvu zastavljalnica prav za prav ne sme biti
gospodarska, ampak predvsem socialna ustanova, saj
se je poslužujejo v prvi vrsti revnejši ljudje, ki si z njeno
pomočjo pomagajo iz najobupnejših, pogosto relativno
majhnih zadreg.”872 Mestna zastavljalnica, ki je imela
svoja vrata odprta vsak delovnik od 7.30 do 13 in od
16 do 18,873 je bila vedno dobro obiskana,874 še posebej
pa prvi dve leti okupacije. V letu 1943 je zastavljalnica
zabeležila nekoliko manjši promet kot v letih pred tem,
saj je bilo izdanih le 19.271 zastavnih listkov, leta 1942
pa 25.778.875 Na zastavljene predmete je bilo leta 1943
izplačanih 3,786.720 lir, v letu 1942 pa 4,968.500 lir.
Mnogim je zastavljene predmete uspelo rešiti, leta 1943
20.014 strankam, leta 1942 pa 23.612. Leta 1943 so
na dražbi zastavljene stvari, katerih vrednost je znašala
126.401 liro, prodali le 497 osebam. Leta 1942 so na
dražbi prodali stvari, vredne 59.772 lir, 832 strank. Ce-
872
873
ZAL, COD VI, Rokopisne knjige, t. e. 142, a. e. 21, str. 21.
874
ZAL, LJU 22, Pokrajinski podporni odbor za mesto Ljubljana (dalje LJU 22), f. 1.
875
Približno za slabo petino več kot v letih neposredno pred začetkom vojne.
282
lotni denarni promet mestne zastavljalnice je leta 1943
znašal 9,312.888 lir, leta 1942 pa 10,514.171 lir.876
Veliko število obiskovalcev zastavljalnice je pripi-
sati zgolj boju za preživetje, nikakor ne morebitnemu
prijetnemu vzdušju: “Vsi tisti potlačeni, zbegani ljudje,
ki so tamkaj postajali, so mi vlivali tesnobo. Za svetlo
pobarvano žičnato ograjo so sedeli uradniki in za nekim
okencem je stal cenilec, ki me je spominjal na sivega
mačka, ki mu gre rahlo na smeh. Kadar je kdo njegovi
oceni spoštljivo ugovarjal, je tiho odgovoril: “Toliko – če
hočete...” /.../. Ljudje so prinašali tjakaj vse, kar je bi-
lo količkaj vrednega in tudi kar je bilo moč pogrešati
od pomladi do zime in od zime do pomladi. /.../. Tudi
dva prstana naše matere sta romala tja in nazaj, dokler
nekega dne nista ostala tam. Vse se je trudilo preživeti,
kakor je vedelo in znalo.”877
Stranke, ki so dragocene predmete zastavljale ali
dvigale, so to v času pred vojno počele neovirano, če-
prav so pri tem uslužbenci zastavljalnice večkrat opa-
zili kakšno goljufijo. Ko je italijanski okupator uvedel
osebne legitimacije, so od strank zahtevali, da se pri
dvigu legitimirajo.878 Mnogi obiskovalci zastavljalnice
so se tem pravilom upirali: “Tekom dolgoletne dobe po-
slovanja mestne zastavljalnice v Ljubljani, je razvidno,
da stranke, ki iščejo posojila v večini slučajev in iz raz-
ličnih deloma razumljivih razlogov, ne povedo lastnega
priimka, sklicujoč se pri tem na poslovnik, ki take pri-
mere tudi dovoljuje. /.../. Pri vsem tem pa je iz prakse
razvidno, da so stranke, ki prinašajo prstane, uhane in
slično v večini slučajev ene in iste, zavodu že znane. K
temu pa bi bilo še pripomniti, da te stranke zastavljene
dragocenosti, ki so tudi večinoma manjše vrednosti, ob
prvi priliki dvigajo, da iste ob potrebi zopet zastavijo.
/.../. Mnogo zastavljalcev niti osebno prinaša, niti dvi-
guje predmete, pač pa iste donašajo ali dvigajo razni po-
streščki, služkinje, starejše ženske in tudi otroci. Mnogo
teh oseb, zlasti starejših in otrok niti ne poseduje oseb-
876
skih. Manjši promet v mestni zastavljalnici.
877
Vojskovič: Hiša, str. 90 in 91.
878
ARS, AS 202, f. 34, št. 4765/1.

ne izkaznice, mnogo jih je pa tudi, ki niti točno ne ve-
do, kako se pravilno glasi pošiljateljev naslov. /.../ celo
stranke same odklanjajo podati svoje osebne podatke,
meneč, da mestna zastavljalnica ni nikak anagrafski
urad.”879
879
ARS, AS 202, f. 34, št. 28256/43.
284
Pokrajinski podporni
zavod oziroma
Pokrajinski podporni
odbor v Ljubljani
17. decembra 1941 je bil pri visokem komisariatu

ustanovljen Pokrajinski podporni zavod. Ustanovljen je
bil z namenom, da bi preko krajevnih oziroma občinskih
odborov podpiral družine in posameznike s področja ce-
lotne Ljubljanske pokrajine, ki so bili zaradi posledic
vojne v posebno težavnih življenjskih razmerah.880 Visoki
komisar Grazioli je v upravni odbor Pokrajinskega pod-
pornega zavoda imenoval tri vodilne fašiste in zaupnico
ženskega fašija, italijanskega pokrajinskega zdravnika
ter vodjo Pokrajinskega prehranjevalnega zavoda. V
upravni odbor je imenoval tudi štiri Slovence, med njimi
ljubljanskega župana.881 Ta sestava jasno kaže, da si je
fašistična stranka trudila držati roko nad slovenskim so-
cialnim skrbstvom. Karitativne akcije drugih organizacij
oblast po oblikovanju podpornega zavoda ni omejevala,
toda v praksi je bila mnogokrat poudarjena potreba po
podreditvi vseh dobrodelnih organizacij novoustanovlje-
nemu zavodu. Posledice je občutil predvsem Rdeči križ,
ki je imel pred vojno svojo aktivnost zelo razvejano. Tudi
ostala dobrodelna društva so svoje delo nadaljevala v
omejenem obsegu, saj niso smela organizirati nobenih
širših akcij za internirance in brezdomce.
880
ARS, AS 1893, f. 99, I, 43, št. 43/1945 in Slovenčev koledar 1943, str. 21, Leto
dni življenja Ljubljanske pokrajine.
881
Sl. list, št. 102, 20. 12. 1941, str. 721, Ustanovitev Pokrajinskega podpornega
zavoda. O tem tudi: Ferenc: Fašisti, str. 72. Več o nalogah upravnega odbora: Sl.
list, št. 9, 31. 1. 1942, 55sl., Odobritev pravilnika za upravno in računovodstveno
poslovanje Pokrajinskega podpornega zavoda.

Pokrajinski podporni zavod je z delom začel prvi dan
leta 1942. Potrebna sredstva za svoje akcije je prejemal
od italijanskega notranjega ministrstva, visokega komi-
sariata, občin in prostovoljnih prispevkov. Pokrajinski
podporni zavod je dobrodelnost izvajal preko občinskih
podpornih odborov. Do italijanske kapitulacije je delo-
valo 82 takih odborov, med njimi ljubljanski odbor. Po
nemški okupaciji so člani Pokrajinskega podpornega
zavoda menili, da mora ta organizacija vztrajati tudi v
novih razmerah. Hkrati pa so se strinjali, da se je v letih
vojne pojavila potreba po enotni izvedbi socialnih ukre-
pov in s tem po ustanovitvi centralnega organa v sklopu
pokrajinske uprave, ki bi tesno povezoval vsa dobrodel-
na društva in ustanove in bi jim dajal enotne smernice.
V smislu odredbe vrhovnega komisarja za operacijsko
področje “Jadransko primorje” je bil ustanovljen Pokra-
jinski podporni odbor za Ljubljansko pokrajino. Odboru
je predsedoval šef pokrajinske uprave,882 ki je tudi sesta-
vil njegov upravni odbor. Tega so sestavljali predsednik
in člani: ljubljanski župan, načelnik VI. oddelka pokra-
jinske uprave, šef zdravstvenega odseka pri VI. oddelku
pokrajinske uprave, predsednik Pokrajinske zveze delo-
dajalcev, predsednik Pokrajinske delavske zveze, pred-
sednik Prehranjevalnega zavoda za Ljubljansko pokra-
jino, predsednik Ljubljanskega občinskega podpornega
odbora, predstavnik Domobranske organizacije in 2–3
predstavniki dobrodelnih društev. Predsedniške posle
Pokrajinskega podpornega odbora je 21. oktobra 1943
prevzel dr. Branko Alujevič,883 ki ga je 23. marca 1944
zamenjal dr. Stanko Majcen.884 Za svoje delo je Pokra-
jinski podporni odbor pomoč dobival s prispevki pokra-
jine, s prispevki občin, v izrednih primerih s prispevki
vrhovnega komisarja, z darovi in z zbirkami.885 Še nada-
lje je deloval preko občinskih podpornih odborov. Njiho-
882
ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 33: Poročilo in predlogi (predsednika P.P.Z. dr.
Branka Alujevića), 2. 11. 1943.
883
ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 1 in 1/5.
884
ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 71/1, Zapisnik o primo-predaji predsedstva Pokrajin-
skega Podpornega zavoda.
885
ARS, AS 1893. f. 97, III, št. 149/II, Ustanovitev Pokrajinskega Podpornega Od-
bora in Okrajnih ter Občinskih Podpornih Odborov, november 1944; AS 1893, PPZ,
f. 97, III, št. 149/I, VI. št. 3700/1, Ustanovitev centralnih podpornih odborov, 21.
7. 1944.
286
vo število se je s centralizacijo zmanjševalo, saj so se ti
združevali, tako da jih je v začetku aprila 1944 delovalo
le nekaj nad 20.886 Občinske podporne odbore je ime-
noval upravni odbor Pokrajinskega podpornega odbo-
ra, Ljubljanski občinski odbor, ki je neokrnjeno deloval
dalje, pa šef pokrajinske uprave.887 Ti odbori so morali
bdeti nad delovanjem vseh ostalih socialnih institucij,
ki so smele svoje naloge izvrševati tudi v času nemške
okupacije, hkrati pa so morali s podporami še nadalje
skrbeti za vojne oškodovance.
(Centralna) kartoteka podpornikov in

podpirancev pri Pokrajinskem
podpornem odboru
Posamezni občinski podporni odbori so od same-
ga začetka vodili kartoteke podpornikov in podpirancev
oziroma vpisov v njihove “socialne knjižice”. Te kartote-
ke so s svojimi podatki sčasoma odkrivale razne nepra-
vilnosti. Več goljufij s strani prosilcev je zabeležila tudi
kartoteka ljubljanskega odbora: “Največ podpirancev
je prejemalo podporo le pri eni, dveh ali treh socialnih
ustanovah, kar ne kaže spričo majhnih podpor še na
prosilčevo beraško nrav. Toda pri ugotovitvi, da je 105
podpirancev prejemalo podporo pri štirih, 32 pri petih
in 6 pri šestih ustanovah, moramo pa že misliti na to,
da jim je prosjačenje poklic. Zato smatram, da bi bilo
potrebno vključiti v informativno službo Socialne pomo-
či tudi ugotovitve premoženjskega stanja prosilcev, ki
prejemajo podpore pri več kakor treh socialnih usta-
novah.”888 Takih goljufij niso več želeli podpirati, zato je
bila z reorganizacijo Pokrajinskega podpornega zavoda
oziroma odbora in s centralizacijo podpornega sistema
uvedena centralna kartoteka. Šef pisarne centralne
kartoteke je bil tajnik Ljubljanskega podpornega odbo-
886
ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 77/1, Poročilo o delovanju Pokrajinskega Podpornega
zavoda, 2. 4. 1944.
887
ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, Naredba o prilagoditvi Pokrajinskega Podpornega
zavoda novemu položaju v pokrajini.
888
ARS, AS 1893, f. 98, I, 5a, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora,
13. 7. 1944, str. 5 in 6.

ra, za pomoč so bile redno zaposlene še tri uradnice. Pri
delu jim je pomagalo 12 uradnic Socialne pomoči. Ob-
činski podporni odbori in vse ostale socialne institucije
so bili dolžni ves svoj material posredovati novoustano-
vljeni kartoteki,889 ki je do konca vojne kontrolirala vse
podpirance v Ljubljanski pokrajini oziroma vse izdane
podpore vseh podpornikov. Kartoteka je vestno beležila
vse potrebne informacije in v najkrajšem času zasledila
osebo, ki je do podpore poskušala priti v katerem koli
drugem kraju takratne pokrajine, ki ni bil kraj njenega
stalnega bivališča. Zaradi njenega uspešnega delovanja
je od dobrodelnih društev podporo prejelo kar največ
upravičenih oseb.
889
ARS, AS 1893, f. 98, II, 1b, Zapisnik druge seje Pokrajinskega podpornega od-
bora, 17. 11. 1944.
288
Ljubljanski podporni
odbor
Ljubljana je imela le en podporni odbor – Ljubljan-

ski podporni odbor. Do preoblikovanja (konec leta 1944)
so odbor sestavljali predsednik Narte Velikonja, vodja
pisarne, tajnik, blagajnik in dva odbornika.890 Naloga
Ljubljanskega podpornega odbora je bila pomagati rev-
nim osebam, ki so imele stalno bivališče v mestu, pa
tudi osebam brez njega. Podpiranci (tudi tisti, ki so jih
podpirale vse ostale institucije) so imeli posebne soci-
alne knjižice, v katerih so bile zabeležene vse donacije,
od prejetih nakaznic za živila, obleko in obutev ter v
izjemnih primerih denarne podpore. Da takih izrednih
primerov ni bilo malo, je razvidno iz razpredelnice izpla-
čil podpor za prvo polovico leta 1944:891
leto 1944 št. podpirancev izplačane podpore
januar 3365 186.990 lir
februar 3206 235.449 lir
marec 3694 259.400 lir
april 3645 298.865 lir
maj 3599 288.970 lir
junij 3227 266.075 lir
skupaj 20.691 1,535.749 lir
890
ARS, AS 1893, f. 98, I, 2a, Zapisnik I. seje Ljubljanskega podpornega odbora,
3. 2. 1944.
891
13. 7. 1944, str. 4.

Ljubljanski podporni odbor je na svoji peti seji ozi-
roma na prevzemni-prvi seji t. i. Ljubljanskega /me-
stnega oziroma občinskega/ podpornega odbora 13.
decembra 1944 v duhu preoblikovanja formalno predal
posle novo imenovanemu odboru v smislu določil odred-
be šefa pokrajinske uprave. Predsednik novega odbora
je postal vršilec dolžnosti ljubljanskega župana, Franc
Jančigaj, za njegovega namestnika je bil postavljen do-
tedanji predsednik Narte Velikonja. Novi predsednik je
menil, da je namen novo kreiranih podpornih odborov
predvsem dvojen:
a.) “da se izključi neupravičeno dvojno ali celo večkra-
tno podpiranje prosilca,
b.) da prejema vsak podpiranec primerno podporo od
Ljubljanskega podpornega odbora.”892
Odborniki so se strinjali, da je potreben pravilnik,
po katerem bi določali, kdo je primeren za podporo in
kolikšno. Ljubljanski podporni odbor pravilnika do ta-
krat namreč ni imel, deloval je zgolj po ustnih normah.
Glede na te je izplačeval podpore samskim prosilcem,
zakoncem in družinskim članom. Pravilnik, ki ga je me-
stni podporni odbor sprejel, je podpore namenil vsem
potrebnim in “vrednim” prosilcem, ki so imeli bivališče
na ozemlju ljubljanske mestne občine. Odborniki so se
odločili, da podpor v bonih ne bodo delili. Z njimi so
poslovala le redka podjetja, zato so se bali, da podpi-
ranci ne bi imeli možnost izbire. Vezani bi bili le na teh
nekaj firm, čeprav morda s kvaliteto njihovega blaga
ne bi bili zadovoljni. Odgovorni so menili, da bi zato
“dajanje podpor v obliki bonov vplivalo, če že ne poniže-
valno, pa gotovo neprijetno.”893 Pravilnik je tako določal
izročanje nakaznic za nabavo obleke, perila in obutve
oziroma izročanje teh življenjsko potrebnih predmetov
ter izročanje denarnih podpor.894 Podpore v gotovini in
nakaznicah za nakup živil so delili mesečno, izredne
podpore pa le izjemoma v nujnih primerih (v primeru
892
ARS, AS 1893, f. 99, I, 23a, Zapisnik I. /V./ seje Ljubljanskega podpornega od-
bora, 13. 12. 1944, str. 12 in 13.
893
ARS, AS 1893, f. 86, I, 8, Izplačevanje denarnih podpor, 25. 10. 1943.
894
ARS, AS 1893, f. 99, I, 24, Pravilnik za podeljevanje podpor po Ljubljanskem
podpornem odboru, str. 1; ZAL, LJU 490, f. 52, II, 6, Pravilnik za podeljevanje pod-
por po Ljubljanskem podpornem odboru.
290
bolezni, smrti bližnjega ipd.) in ob izrednih priložnostih
po odredbi nadzorne oblasti.895 S časom je odbor ukinil
dodeljevanje nakaznic, saj je bilo z njimi storjenih pre-
več zlorab. Od leta 1944 je delil v glavnem le še denar-
no pomoč,896 hkrati pa se mnogokrat skliceval na drugi
člen pravilnika, ki je navajal, da je zadostna podpora že
sprejem posameznih prosilcev v zavetišča oziroma na
hrano.
Odbor je s pomočjo svoje kartoteke, v katero je be-
ležil vse podpornike in podpirance, budno spremljal
vsakega posameznika. Preprečiti je želel vse nepravil-
nosti oziroma goljufije. Na podlagi informacij, ki so iz-
kazovale možnost, da bi se podpiranec lahko vzdrževal
iz lastnih sredstev, mu je ukinil materialno in finančno
pomoč ter odpovedal stanovanje v zavetišču in možnost
hranjenja v njegovih obednicah. Kljub strogim določi-
lom in izvajanju le-teh, je bilo pomoči deležnih veliko
ljudi tudi po preoblikovanju odbora. V decembru 1944
je Ljubljanski podporni odbor razdelil 1256 rednih pod-
por, in sicer 3608 podpirancem v znesku 341.001 lir in
1777 božičnic, in sicer 3610 osebam v znesku 361.050
lir. V letu 1944 pa je razdelil 17.257 podpor 47.321 ose-
bam v znesku 3,617.071 lir.897 Podpiranci so bili pomoči
verjetno veseli, ugotavljali pa so, da 300 lir,898 ki so jih
mesečno prejemali od Ljubljanskega podpornega odbo-
ra, ne zadostuje za njihovo preživetje. Odborniki so 19.
februarja 1945 sklicali sejo in iz zapisnika je razvidno,
da so se strinjali s podpiranci, saj so Pokrajinskemu
podpornemu odboru predložil predlog za odobritev zvi-
šanja osnovne podpore na 400 lir. Izvršilni odbor Pokra-
jinskega podpornega odbora je predlog obravnaval na
seji 15. februarja 1945, kjer je ugotovil, da je Ljubljan-
ski podporni odbor v določanju višine podpor povsem
avtonomen. Mestni odbor se s tem ni strinjal: “Ljubljan-
ski podporni odbor sploh v ničemer ni avtonomen, saj
895
ARS, AS 1893, f. 99, I, 24, Pravilnik za podeljevanje podpor po Ljubljanskem
podpornem odboru.
896
ARS, AS 1893, f. 99, I, 43, št. 43/1945.
897
ARS, AS 1893, f. 99, I, 23, d, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora,
19. 2. 1945, str. 5.
898
300 lir mesečne podpore se jim je zdelo izrecno premalo, saj so morali podpi-
ranci samo za racionirana živila plačati okoli 200 lir mesečno. Več o tem v poglavju
Preskrba.

mora predlagati v odobrenje Pokrajinskemu podporne-
mu odboru proračun, obračun, sejne sklepe i.t.d. /.../
avtonomije v teh časih in prilikah ni želeti. Naj le Po-
krajinski podporni odbor nosi vso odgovornost.”899 Po-
krajinski podporni odbor je situacijo elegantno rešil, saj
je za mesec februar 1945 Ljubljanskemu podpornemu
odboru nakazal proračunski predujem v višini 1 mili-
jona lir. Tako je bila za ta mesec dejansko zagotovljena
podpora 400 lir za posameznega prosilca. Višina podpor
je ostala fiksna do konca delovanja odbora.
Ljubljanski odbor prebivalcem Ljubljane ni poma-
gal le s preskrbovalnimi kartami in denarnimi podpo-
rami, temveč tudi s toplimi obroki. Na Poljanskem na-
sipu, v t. i. Cukrarni, je od leta 1942 vzdrževal kuhinjo
za najrevnejše prebivalce mesta,900 svoje obednice pa je
imel tudi v Trnovem (v Korunovi ulici) in v Šiški (na Ce-
lovški cesti). Podpiranci so bil upravi teh kuhinj dolžni
oddati svojo redno živilsko nakaznico, saj so bile zara-
di pomanjkanja in otežene nabave jedilnice navezane v
glavnem na obroke hrane, pripravljene iz racioniranih
živil. Odbor je sicer prejemal dodatna racionirana živila
od prehranjevalnega zavoda Prevod (predvsem krompir,
fižol, grah in testenine) in včasih blago, ki ga je zapleni-
la policija na črni borzi: “Tako, da zdaj jedo v Cukrarni
često boljše ko meščani, kajti zaplembe so včasih zelo
obsežne in se je zgodilo, da je bilo zaplenjeno že celo
tele.”901 Kljub temu ta količina v glavnem ni zadostovala
trem dnevnim obrokom. Podpiranci so tako dobivali le
dva obroka dnevno, kosilo in večerjo.
Zaradi splošnih razmer in naraščajočega števila
beguncev in povratnikov iz taborišč, ki so se hranili v
javnih kuhinjah, je stiska s hrano od konca leta 1943
postajala vse hujša.902 Vse tri kuhinje Ljubljanskega
podpornega odbora so si poskušale pomagati celo z ži-
899
ARS, AS 1893, f. 99, I, 23, d, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora,
19. 2. 1945, str. 2; ZAL, LJU 490, f. 52, mapa 2, ovoj 6.
900
Za “inteligente” (predvsem odrasle begunce) je poskrbela mestna uprava oziroma
njen socialni urad. Prenočišče in hrano (za zajtrk kavo in kruh, za kosilo juho in dve
prikuhi, za večerjo enolončnico oziroma kaj podobnega) jim je nudil v Delavskem
domu.
901
ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 53, Zapisnik I. seje Ljubljanskega podpornega odbora,
3. 2. 1944, str. 2 in 3.
902
ARS, AS 1893, f. 86, I, T 50, št. 50/3, Flüchtlings-Fürsorge.
292
Obed v podporni ustanovi. MNZS
vili, ki jim je pretekel rok trajanja oziroma, ki so bila že

nagnita.903 To so počele dokaj uspešno, saj se je še v pr-
vi polovici leta 1944 v njihovih prostorih hranilo precej
oseb: v januarju 194, v februarja 192, v marcu 177, v
aprilu 172, v maju 167 in v juniju 224 oseb.
V letu 1945 je postala preskrba ljubljanskih podpi-
rancev s hrano kritična. Zaloge živil v Cukrarni in v osta-
lih obednicah so bile povsem izčrpane. Kazalo je že, da
bodo s 1. marcem 1945 javne kuhinje zaprle svoja vrata,
ko so se člani podpornega odbora domislili rešitve: “Da
se vsaj nekoliko odpomore tem težkočam, je LPO904 vzel
od Mestne občine v zakup okrog 6.500 m2 zemljišča, na-
mreč park ZVEZDO, v kolikor je za obdelovanje prime-
ren, in kompleks v Trnovem. Ta zemljišča bomo posejali
in posadili zlasti z zelenjavami in krompirjem.”905 Trno-
vsko zemljišče je bilo poškodovano od bombardiranja,
zato so morali najprej zasuti “lijake”. Delo so opravili
podpiranci iz Cukrarne, za pomoč pri nadaljnjih polje-
deljskih delih se je ponudilo tudi 15 podpirank. Mestna
občina je Ljubljanskemu podpornemu odboru pomaga-
la po najboljših močeh: “Za oranje sveta bo dala Mestna
903
ARS, AS 1893, f. 86, I, T 41, št. 697/G.
904
Ljubljanski podporni odbor.
905
ARS, AS 1893, f. 99, I, 23 e, Zapisnik V. seje Ljubljanskega podpornega odbora,
10. 4. 1945, str. 2.

občina na razpolago plug, konje in hlapca. Orača nam
bo oskrbela Kmečka pisarna. Mestna občina je obljubi-
la tudi nekaj gnoja. – Na zemljišče bomo posadili v prvi
vrsti – krompir. Semenski krompir nam je deloma – 400
kg – daroval nemški “Soziales Hilfswerk”, kakih 1.000
kg nam ga je pa obljubil gospodarski odsek Mestne ob-
čine.”906 Samopomoč sadov ni rodila dovolj hitro, zato
je bilo do hrane v kuhinjah Ljubljanskega podpornega
odbora upravičenih čedalje manj oseb, januarja 1945 še
182, aprila istega leta pa le še 118. Nove prosilce je Lju-
bljanski podporni odbor seveda odklanjal, saj kuhinja
skoraj ni imela nič za v lonec: “Trenutno razpolagamo
s fižolom in rižem ter z nekaj desetinami kg kislega ze-
lja in kisle repe. Če v kratkem ne bomo mogli nabaviti
krompirja, zelenjave – nič drugega ne preostane, da se
kuhinja v Cukrarni zapre, dokler ne bomo imeli lastne-
ga pridelka z zemljišča, vzetega v zakup.”907
Cukrarna je nudila tudi dnevno zavetišče, t. i. ogre-
valnico. Za bivanje v njej ni bilo potrebno predložiti po-
sebnega dovoljenja, vinjenim pa je bil vstop prepove-
dan. Ženske v ogrevalnico niso smele, “dokler sedanja
ogrevalnica ne dobi posebnega ženskega oddelka.”908
Brezposelne osebe, ki si niso mogle same priskrbeti
prenočišča, so imele na voljo “prenočevalnico”. Odbor
je revežem nudil prenočišča v Cukrarni, kjer so bile 4
spalnice, 3 ženske in 1 moška. V njih so prenočevali
posamezniki in tudi cele družine. Prenočevanje je bilo
časovno omejeno na en mesec oziroma v posebnih oko-
liščinah na dva meseca. V takih prostorih so se preno-
čevalci smeli zadrževati zgolj v nočnih urah. Uprava s
stanovalci Cukrarne oziroma z njihovim obnašanjem ni
bila vedno zadovoljna, vendar o tem in še podrobneje o
žviljenju v Cukrarni malo kasneje.
906
Prav tam, str. 5.
907
ZAL, LJU 490, t. e. 52, mapa 2, ovoj 6.
908
ZAL LJU 503, t. e. 181–224, ovoj 190 in 193, Pravilnik za delovanje odbora za
Zimsko pomoč v Ljubljani.
294
“Zimska pomoč”
V letih tik pred drugo svetovno vojno je v Ljubljani

v zimskih mesecih delovala t. i. Zimska pomoč, s pomo-
čjo katere je mestna občina pomagala 150 ljubljanskim
družinam.909 S svojimi prispevki so se k akciji priključili
tudi razni skladi in cerkev. Njena predhodnica je bila
“Pomožna akcija”, organizirana v začetku 30. let 20.
stoletja. Tudi s to akcijo je Dravska banovina zbirala de-
nar ter potrebno hrano in oblačila za pomoči potrebne.
Viri kažejo, da je Zimska pomoč delovala tudi v zimskih
mesecih v času italijanske okupacije. V začetku novem-
bra 1941 je bil na magistratu sestanek odbora Zimske
pomoči, ki ga je vodil župan dr. Jure Adlešič. Izkupi-
ček nabiralne akcije, ki je sledila sestanku, je znašal
453.741.38 lir. S tem denarjem so celo leto podpirali
120 brezposelnih, ki so honorarno pomagali pri 17 raz-
ličnih javnih delih, ki so potekala po mestu.910 Konec le-
ta 1943 je prinesel potrebo po širši nabiralni akciji, zato
je novembra 1943 dr. Branko Alujević sprožil pobudo
za akcijo, ki naj bi bila zasnovana in izpeljana po zgledu
in izkušnjah nemške “Winterhilfe” – Zimske pomoči.911
V okviru Pokrajinskega podpornega zavoda/odbora in
ljubljanskega odbora, je bila ustanovljena posebna pi-
909
ZAL, LJU 359, t. e. 3, a. e. 30, Govor vršilca dolžnosti mestnega župana Franca
Jančigaja po radiu, 27. 11. 1943 in Trgovski list, št. 10, 24. 1. 1941, str. 5, Darujte
za Zimsko pomoč! Gl. tudi: Slovenska narodna pomoč, str. 61 in 62.
910
911
ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 24/1, Gesuch um Reisebewillig.

sarna za Zimsko pomoč.912 Odbor za Zimsko pomoč je
bil sestavljen iz predstavnikov vseh stanov iz ljubljan-
ske občine, katere so delegirale stanovske korporacije.
Ta odbor je vodil in nadzoroval vse posle Zimske pomo-
či. Kmalu je bil spisan tudi pravilnik za delovanje tega
odbora.
Zimska pomoč je želela v zimskih mesecih (od 1.
decembra do 31. marca) nuditi podporo vsem prebival-
cem Ljubljane, ki niso imeli zaposlitve oziroma so bili
brez sredstev ter vezani na socialno pomoč. Iz nabranih
sredstev je odbor za Zimsko pomoč ogroženim obljubil
in tudi nudil: zaslužek pri izvajanju javnih del,913 pre-
hrano v mestnih kuhinjah, prenočišča v mestnih “pre-
nočevalnicah”, dnevno zavetje v “ogrevalnicah”, živila,
obleko, obutev in plačevanje najemnin. V izjemnih oko-
liščinah je Zimska pomoč delila tudi denarne podpore.
Pri dodeljevanju teh je bila zelo mačehovska, razdelila
jih je le najbolj potrebnim in še to le od časa do časa.
Podpora družinam, ki so štele manj od pet nepreskr-
bljenih članov, ni smela biti višja kakor 50% zaslužka
delavca oziroma nameščenca po uredbi o minimalnih
mezdah; podpora družinam, ki so štele več kakor pet
nepreskrbljenih članov pa ne višja kakor 75% prejem-
kov po uredbi o minimalnih mezdah.
Sredstva je odbor Zimske pomoči zbiral iz podpor
oblasti in ustanov ter samoprispevkov someščanov. Na
Ljubljančane so odgovorni apelirali preko časopisov in
tudi radia: “Število bednih in revnih je vojna doba pove-
čala, v zadnjem času pa to število strahotno pomnožila.
Vzela jim je streho nad glavo, jih pregnala iz rodne hiše
ter jih postavila domala gole na cesto. Naše mesto jih
je gostoljubno sprejelo pod svojo streho”,914 v ta namen
912
ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 735, Mesec dobrodelnosti. (Načrt za zimsko
pomoč).
913
Zaposlitev brezposelnih je izvrševal mestni socialno politični oddelek v spora-
zumu z mestnim tehničnim oddelkom. Zaposlitev pri javnih delih je bila začasna,
dnevno je trajala 8 ur. V primeru zelo slabega vremena je bila mogoča prekinitev
dela, zamujeni čas so delavci nadoknadili v prihodnjih dneh, vendar z največ 10
urno dnevno zaposlitvijo. Kar se tiče izostanka od dela in vedenja pri delu, so bili de-
lovodje in šefi javnih del strogi. Nadzorni delavec je ob sodelovanju z delovodji ocenil
delavce glede na vestnost, pridnost in fizično aktivnost z oceno dober (+) ali slab (-).
Ocene in vsa druga poročila je moral posredovati socialno političnemu oddelku.
914
ZAL, LJU 359, t. e. 3, a. e. 30, Govor vršilca dolžnosti mestnega župana Franca
Jančigaja po radiu, 27. 11. 1943.
296
pa je odbor prirejal tudi javne nabirke in prireditve. Po-
moč je poiskal celo pri učencih. Učitelji so jih napotili v
določen rajon. Tam so od hiše do hiše pobirali denarne
prispevke, pri tem pa so bile določene “hiše, v katerih
smo po nalogu Zimske pomoči zahtevali največ (na pri-
mer na Trstenjakovi ulici za Bežigradom od veletrgov-
ca Avšiča)”.915 Vpeljana je bila tudi “davščina”. Od 25.
decembra 1943 do 2. januarja 1944 so od posamezne
prodane vstopnice vseh predstav državnega gledališča
in vseh kino-podjetij v Ljubljani izročali 1 liro za dobre
namene. Ta davščina se je stekala v blagajno Zimske
pomoči. Zadnji dan decembra 1943 in prvi dan janu-
arja 1944 pa so pobirali še poseben pribitek 0.50 lire
od posamezne tramvajske vozovnice mestnega cestne-
ga tramvaja. V teh dveh dnevih so pobirali od vsake-
ga plačila posameznega obiskovalca gostinskih obratov
znesek v višini 1 lire. Vsi imetniki radijskih sprejemnih
aparatov so morali poleg radijske naročnine za mesec
januar 1944 plačati dodaten prispevek 10 lir. V korist
Zimske pomoči so morali prispevati tudi vsi lastniki in
najemniki stanovanj, v katerih je prebivalo manj oseb
kakor je bilo sob. V začetku leta 1944 so morali plačati
“enkratni prispevek v višini 2% celotne kosmate naje-
mnine, oziroma po davčnem oblastvu ugotovljene naje-
mne vrednosti.”916
Poleg že naštetih nalog je konec leta 1943 člane
Zimske pomoči doletela organizacija božičnice. Zimska
pomoč je za ta dogodek namenila 125.000 lir. S skraj-
nimi napori je bil pravočasno sestavljen seznam vseh
obdarovancev. Darovanje je bilo progresivno, to se pra-
vi: “velike družine niso prejele samo absolutno, temveč
tudi relativno več ali tako, da je znesek, ki je odpadel
na primer na 12. otroka, bil večji, kakor znesek, ki je
prišel na 5. otroka po formuli: x+y za 5. otroka, x+2y
za naslednjega ter smo s tem prvič uveljavili načelo, ki
sledi iz demografske statistike, da je socialna dolžnost
vsakega zakonskega para, da ima vsaj – po dr. Pirčevih
915
Veletrgovec Avšič je bil brat partizanskega generala Jake Avšiča. Pisna izjava:
Tomaž Weber, izjava pri avtorici.
916
Sl. list, št. 102, 22. 12. 1943, str. 471 in 472, Naredba o pobiranju prispevkov
za “Zimsko pomoč”.

– 3.3, – po Smuldersovih dognanjih – pa 4.2 otroka, da
se more narod primerno množiti.”917 Zimska pomoč je
prijetne praznične trenutke namenila tudi prebivalcem
Cukrarne, saj so jim božični večer polepšali z jaslicami
in nekoliko boljšo večerjo,918 med katero je pel zbor Ma-
rijanišnikov in učiteljišnic. Na božični dan je Cukrarno
obiskal prezident Rupnik.
V času, ki je bil določen za obstoj in delovanje Zim-
ske pomoči (od 1. decembra 1943 do 31. marca 1944),
je ta obravnavala “9845 vlog za pomoč in izplačala 1425
denarnih podpor.”919 Aprila 1944 je bila ukinjena. Na
njeno mesto je kot pravna naslednica stopila “Socialna
pomoč”.
917
3. 2. 1944, str. 2.
918
Od januarja 1944 je za pripravo hrane v kuhinji Cukrarne skrbel red sester sv.
Križa.
919
Slovenska narodna pomoč, str. 96.
298
“Socialna pomoč”
V času delovanja Pokrajinskega podpornega zavoda

je Zimska pomoč sicer delovala pod njegovim okriljem,
vendar skoraj povsem samostojno. Po reorganizaciji in
preimenovanju zavoda v Pokrajinski podporni odbor ko-
nec leta 1943 je ostala v njegovem sestavu, vendar je
odbor od nje prevzel vse aktivne in pasivne naloge. Ta-
ko je morala tudi Socialna pomoč kot naslednica aprila
1944 ukinjene Zimske pomoči večino zbranih denarnih
prispevkov odvajati Pokrajinskemu podpornemu odbo-
ru,920 sama je denarne podpore delila le redko in še to
v nujnih primerih. Kljub manjšim pristojnostim se dela
ni branila. Nadaljevala je z obsežnim socialnim delova-
njem. Zbirala je prispevke v denarju in blagu ter skrbela
za nemoteno izvajanje raznih nabiralnih akciji. V korist
Socialne pomoči so bile organizirane tudi razne kultur-
ne prireditve.921
Pred božičem 1944 je Socialna pomoč v Ljubljani in
na podeželju priredila stalno božično nabiralno akcijo
za begunce. Nameščenci Socialne pomoči so s pomočjo
prostovoljcev cel mesec nabirali material po hišah. V
Ljubljani so uspeli nabrati večjo količino oblačil in dru-
gih nujno potrebnih predmetov in 457.410 lir gotovine.
Ljubljanski kinematografi so po nalogu oblasti zbirali
božični “davek” od kino vstopnic in zabeležili izkupiček
920
ARS, AS 1893, f. 99, I, ovoj 43, št. 43/1945.
921
Simfonični koncert (ki je bil na sporedu 6. 3. 1945) in po ena operna in dramska
predstava ljubljanskih gledališčnikov.

85.436 lir. Trgovci in industrijalci so za to akcijo pri-
spevali 8,151.744 lir, javni in zasebni uradniki 497.475
lir, Zveza svobodnih poklicev 50.959 lir, Združenje
kmetovalcev 49.980 lir, razni uradi so skupaj prispevali
1,694.883 lir, na podeželju pa so nabrali 908.806 lir.
Pod okriljem velike božične akcije se je zbralo za Soci-
alno pomoč okoli 12 milijonov gotovine, živeža v skupni
vrednosti okoli 150.000 lir in veliko oblačil. Slednje je
Socialna pomoč dala na police trgovinice, ki jo je v za-
četku leta 1945 odprla v centru mesta in jo poimeno-
vala “oblačilnica”. V njej so našli kaj primernega zase
revnejši Ljubljančani.
Socialna pomoč je leta 1945 organizirala tudi veliko-
nočno nabirko. V Ljubljani so njeni uslužbenci prispev-
ke zbirali po stanovanjih (v denarju so nabrali 83.275
lir in veliko oblačil) in po ulicah (nabrali so 124.439 lir).
V cerkvah se je za Socialno pomoč nabralo 66.922 lir.
Kar precej gotovine pa so ji izročili ljubljanski kinemato-
grafi, ki so od 1. do 20. aprila 1945 v okviru velikonočne
akcije ponovno pobirali prispevek, od vsake vstopnice 2
liri.
V letu 1945 je morala Socialna pomoč poleg siro-
makov in beguncev poskrbeti tudi za Ljubljančane, ki
jih je 9. marca 1945 kakor koli prizadelo bombardira-
nje mesta. Pri tem je bila precej samostojna, smela je
razpolagati celo z lastnimi denarnimi sredstvi. Žrtvam
letalskega napada je namenila 186.450 lir ter znatno
podporo v oblačilih in odejah. Poskušala je priskrbeti
najnujnejše pohištvo za tiste, ki so ostali brez vsega, za
javne kuhinje pa je preskrbela krožnike, žlice in kozar-
ce.922
922
ARS, AS 1893, f. 98, II, 3c, Poročilo o dosedanjem delovanju Socialne pomoči v
tekočem letu 1945.
300
Odbor za begunce in
povratnike oziroma
Odbor za preskrbo
povratnikov in
pribežnikov
Vojna in njene posledice so terjale ustanovitev še

enega odbora. Ustanovljen je bil v Ljubljani na pobudo
pokrajinske uprave s sklepom posebne konference, ki se
je vršila 15. novembra 1943 v okviru VI. oddelka. Imeno-
val se je Odbor za preskrbo povratnikov in pribežnikov.
Predsedstvo odbora je bilo zaupano predstavniku Pokra-
jinskega podpornega zavoda.923 V odboru so sodelovali
predstavniki Rdečega križa, Škofijske dobrodelne pisar-
ne, Pokrajinskega podpornega zavoda in Ljubljanskega
podpornega odbora. Odbor je prevzel skrb za pribežnike
iz posameznih krajev Ljubljanske pokrajine, kakor tudi
za povratnike iz raznih taborišč ter kaznilnic, ki se zara-
di izjemnih razmer niso mogli vrniti na svoje domove. S
tem je razbremenil mestno občino, ki je prvotno skrbela
za te vojne žrtve. Odbor je imel več nastanitvenih enot,
kjer je konec leta 1943 prebivalo okoli 1000 oseb, konec
januarja 1944 pa je bilo vseh oskrbovancev 1235, od
tega je bilo 667 pribežnikov in 568 povratnikov. Večina
je bila moških, žensk je bilo le 57. Med oskrbovanci je
bilo 84 otrok in mladoletnikov do 18. leta starosti. Med
povratniki so bili tudi pripadniki drugih narodnosti: 66
Srbov, 100 Črnogorcev, 12 Grkov in 2 Albanca.924 Na-
stanitveni centri so bili na sledečih lokacijah: na uči-
teljišču na Resljevi cesti, v osnovni šoli na Ledini, ob
923
ARS, AS 1893, f. 97, I, 2/I, Poročilo o delu “Odbora za preskrbo povratnikov in
pribežnikov”, 27. 1. 1944.
924
Prav tam.

Streliški na Peruškovi ulici 6 (le za ženske in otroke), v
bolnišnici v Kollmanovem gradu v Rožni dolini.925 V so-
delovanju s Kmečko pisarno je odbor pri kmečkih pose-
stnikih v Ljubljani in okolici nakupil zadostno količino
slame, s podporo Škofijske dobrodelne pisarne, Sloven-
skega Rdečega križa, Ljubljanskega podpornega odbo-
ra in Pokrajinskega podpornega zavoda pa je preskrbel
630 slamnjač in 466 odej, kar pa nikakor ni ustrezalo
številu povratnikov in pribežnikov. V okviru splošne hi-
giene je bila za t. i. povratnike in pribežnike urejena
zasilna pralnica in sušilnica v učiteljišču, dve begunki
sta bili nastavljeni kot perici.926 Vsi oskrbovanci odbora
so hrano prejemali v javnih kuhinjah. Konec januarja je
menzo v Delavskem domu obiskovalo 654 oseb, Ljudsko
kuhinjo 275, kuhinjo Delavske zveze 226, Železničar-
sko menzo pa 71 oseb. Dnevni stroški za posameznega
oskrbovanca so znašali 6.15 lir, vendar so morali zapo-
sleni stroške prehrane nositi sami. Javnim kuhinjam
odbora je šel zelo na roko prehranjevalni zavod Prevod,
kljub temu pa je bila hrana enolična, saj je bila vezana
na racionirana živila. Poleg živil je ljudskim kuhinjam
nagajalo tudi pomanjkanje posode in jedilnega pribora,
vendar je odbor s pomočjo Škofijske dobrodelne pisarne
organiziral nabiranje po hišah. Pereč je bil tudi problem
preskrbe z obleko ter s perilom in obutvijo. V tej sme-
ri so odboru pomagali Slovenski rdeči križ, Škofijska
dobrodelna pisarna in Socialna pomoč. Odbor je moral
nabrano blago ustrezno razkužiti. Za vse pribežnike in
povratnike je bilo pomembno tudi zdravstveno skrbstvo.
Zdravniško službo je za odbor najprej izvajal mestni fizi-
kat. V času od 26. septembra 1943 do 4. januarja 1944
je tam zaposleni zdravnik opravil 826 pregledov, 281
bolnikov je napotil v bolnišnico. Pri pregledih je ugotovil
112 slučajev garij, 2 primera davice in 2 škrlatinke ter
1 primer paratifusa. Od 17. januarja 1944 dalje je za
povratnike in begunce skrbela ambulanta, organizirana
v osnovni šoli na Ledini. Ta bolniška postaja je razpola-
925
926
ARS, AS 1893, f. 97, I, 2/I, Poročilo o delu “Odbora za preskrbo povratnikov in
pribežnikov”, 27. 1. 1944.
302
gala s primerno opremljeno ordinacijo ter posebno bol-
niško sobo, v kateri je stalo 18 postelj.927
Število v Ljubljani oskrbovanih beguncev in interni-
rancev je zaradi vstopa posameznikov k domobrancem,
prebega v partizane in odhoda mnogih na domove ozi-
roma v privatno oskrbo, v teku leta 1944 močno padlo
(aprila jih je bilo zabeleženih le okoli 750).928 Kljub temu
je odbor deloval do osvoboditve.
Prav tam.
927
ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 77/1, Poročilo o delovanju Pokrajinskega Podpornega
928
Zavoda, 2. 4. 1944.

Rdeči križ (Slovenije)
Enotno humanitarno društvo Rdeči križ Kraljevine

SHS je bilo ustanovljeno že leta 1921929 in je delovalo do
leta 1941. V Dravski banovini je v tem obdobju deloval
Rdeči križ Dravske banovine pod predsedstvom dr. Vi-
ljema Krejčija in zadnja leta pred vojno pod vodstvom
dr. Otona Fetticha.
Po okupaciji je bil na nemškem zasedbenem oze-
mlju Rdeči križ razpuščen, v Ljubljanski pokrajini pa
je z dovoljenjem visokega komisarja do jeseni leta 1941
deloval dalje. Njegove naloge so bile evakuacija, oskrbo-
vanje in zdravljenje bolnikov in ranjencev, izvajanje pro-
tiletalske zaščite prebivalstva, razdeljevanje podpore in
vodenje seznamov ujetnikov in internirancev.930 Dne 17.
oktobra 1941 je bilo društvo Rdeči križ postavljeno pod
nadzorstvo visokega komisariata in poverjeno italijan-
skemu nadzorniku.931 Visoki komisar je temu z odločbo
z dne 23. decembra 1941 poveril še izvedbo preureditve
društva zaradi prilagoditve podobni instituciji v Kralje-
vini Italiji.932 Zaradi velikih pristojnosti, ki jih je imel na
polju socialne politike Pokrajinski podporni zavod, se je
podporno delovanje Rdečega križa spremenilo oziroma
929
O tem: Hutař, Vera: Slovenski Rdeči križ (od septembra 1943 do septembra
1944). Novo mesto 2000, str. 14 (dalje Hutař: Slovenski Rdeči križ) .
930
Hutař: Slovenski Rdeči križ, str. 16 in 17.
931
Sl. list, št. 86, 25. 10. 1941, str. 614, Postavitev društva rdeči križ pod nadzor-
stvo.
932
Sl. list, št. 104, 27. 12. 1941, str. 747 in 748, Nadomestitev nadzornika za Rdeči
križ.
304
zožilo. Z odredbo visokega komisarja je bil 6. februarja
1942 razpuščen njegov upravni odbor, uprava društva
pa je bila poverjena izrednemu komisarju Antonu de
Nakichu.933 Društvo je poslovalo dalje kot samostojni
avtonomni odsek Italijanskega Rdečega križa v Ljubljani
(Croce Rossa Italiana, sezione autonoma di Lubiana).934
Ta pa je za ljudi v stiski lahko poskrbel dosti slabše kot
njegov predhodnik.
Po kapitulaciji Italije je predsednik pokrajinske
uprave 28. septembra 1943 razveljavil določbo z dne 6.
februarja 1942. Ponovno sta bila vzpostavljena upravni
in nadzorni odbor društva, ki je poslovalo pod novim
imenom Slovenski Rdeči križ v Ljubljani.935 Vsi oddelki
in odseki društva so s polno paro nadaljevali svoje delo
s poudarkom na reševanju internirancev, konfinirancev
in zapornikov, pri čemer so organizirali pravo reševal-
no mrežo.936 Slovenski Rdeči križ je bil sicer delaven do
osvoboditve, vendar od prve polovice septembra 1944
dalje, ko so bili zaradi suma sodelovanja z odporniškim
gibanjem aretirani vsi njegovi odborniki,937 o delovanju
tega društva ni zaslediti omembe vrednih podatkov.938
933
Po njegovi smrti decembra 1942 je to mesto zasedel dr. Bucceri, tega pa je marca
1943 zamenjal dr. Cattaneo Unkas.
934
Sl. list, št. 12, 11. 2. 1942, str. 79 in 80, Imenovanje izrednega komisarja za
društvo Rdeči križ.
935
Sl. list, št. 78, 29. 9. 1943, str. 397 in 398, Preimenovanje društva Rdeči križ
v Ljubljani in vzpostavitev prejšnjega upravnega odbora. O tem tudi: Vodnik po
fondih in zbirkah Arhiva republike Slovenije, III, del. Ljubljana 1999, str. 28 in
29; Hutař: Slovenski Rdeči križ, str. 131sl. Iz tega je razvidno, da je bil maja 1944
v Drvarju na seji Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije ustanovljen Rde-
či križ nove Jugoslavije in na pobudo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in
Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske 18. 6. 1944 Rdeči križ Slovenije oziroma
njegov glavni odbor. Deloval je predvsem v smislu vojaške sanitete, zdravstveno var-
stvo pa je nudil tudi civilnemu prebivalstvu. Glavni odbor Rdečega križa Slovenije
je po osvoboditvi svoj sedež prenesel iz Semiča v Ljubljano in skrbel za zdravstveno
in socialno vzgojo ljudstva. Nekoliko drugače o tem: Žnidaršič, Ivica: O nastanku in
razvoju mednarodne organizacije Rdečega križa. Rdeči križ pri nas. Ljubljana 1976,
str. 73 in 74; Rdeči križ Slovenije 1944–1974. Ur.: Klanšek, Maks idr. Ljubljana
1974.
936
O tem: Hutař: Slovenski Rdeči križ.
937
Predsednik Fettich in še nekaj njegovih kolegov so umrli v koncentracijskem
taborišču Dachau.
938

Sekcija za socialno pomoč 939
Rdeči križ je imel ob začetku vojne že dolgoletno iz-
kušnjo, kako pomagati ljudem v stiski. Aprilski dogodki
ga leta 1941 niso vrgli iz tira. Njegovi uslužbenci so pri-
čakovali naval prebežnikov in niso se zmotili: “Koncem
aprila in začetku maja so začeli prihajati iz krajev, za-
sedenih po nemški vojski, najrazličnejši begunci: očetje,
matere, starke, starci, otroci, onemogli, hromi, bolni itd.
Ravno tako so se pričeli vračati v Ljubljansko provinco
oni, ki so izgubili eksistenco v Nezavisni državi Hrvatski
in v Srbiji, kakor tudi iz krajev, zasedenih po madžarski
vojski. Dolga vrsta je bila teh, ki so postali vsled dogod-
kov vojne brezdomci in ki so se zatekli v Ljubljansko
pokrajino, v prvi vrsti v njeno središče Ljubljano.”940 V
želji, da bi tem beguncem čim bolj uspešno pomagali, je
bila 10. maja 1941 v okviru Pokrajinskega odbora Rde-
čega križa osnovana Sekcija za socialno pomoč,941 ki je
začela delovati 12. maja 1941. Njen predsednik je bil dr.
Oton Fettich,942 nadzorstvo pa je vršil nadzorni odbor
Pokrajinskega odbora Rdečega križa. Sekcija za social-
no pomoč je zbirala sredstva s pomočjo Pokrajinskega
odbora Rdečega križa in drugih organizacij. Sredstva so
prihajala iz podpor pokrajinskih oblasti in občin, pod-
por in darov ustanov in zasebnikov, in to v denarju,
blagu, hrani, kurivu ipd. Prepovedana so bile pisne pro-
šnje Rdečega križa za denarne prispevke, pa naj so bile
naslovljene na ustanove ali zasebnike. Prepovedane so
bile tudi vse okrožnice za pobiranje denarnih prispev-
kov, ki so bile poslane stanovskim organizacijam: “Ta
ukrep je potreben, ker je prebivalstvo izrazilo svojo ne-
zadovoljnost zaradi trajnih in neprestanih pozivov, ki so
939
V besedilu podrobneje obravnavam delovanje Sekcije za socialno pomoč in nje-
nih odsekov, saj se tiče prebivalcev medvojne Ljubljane, se pravi njenih beguncev.
940
ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poročilo.
941
V istem času so začele begunce podpirati razne organizacije, tako da je v jeseni
1941 za njih skrbelo več kot deset ustanov, večina od teh je bila stanovskih.
942
Njegove posle je po razpustu upravnega sveta Rdečega križa, ki ga je 6. 2. 1942
odredil visoki komisar, prevzel major de Nakich kot novi predsednik Pokrajinskega
odbora Rdečega križa v Ljubljani, v: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, b, dr.
Oton Fettich, 10. 2. 1942 (obvestilo članom upravnega in nadzornega odbora PO
RK).
306
jih razni organi Rdečega križa vršili na način, kakor da
so skoraj obvezni.”943
Socialna sekcija pri Rdečem križu, ki je bila raz-
deljena v več odsekov, je nudila beguncem podporo v
hrani, stanovanju in obleki. Pomagala jim je tudi z de-
narnimi podporami za stanovanje in hrano ter s podpo-
rami za potovanja. Zaradi lažjega dela je (registrirane)
begunce razdelila v pet skupin. Delili so se na:
- tiste, ki so se prijavili samo zaradi zahtevane evi-
dence, niso pa prosili za pomoč,
- tiste, ki so bili v tranzitu in so podporo potrebovali
le za čas enega tedna,
- tiste, ki so potrebovali in prejemali stalno podporo,
- tiste, ki so podporo prejemali več kot sedem dni, pa
je prenehala,
- tiste, ki so dobivali začasno podporo (dokler niso za
njih poskrbele njihove strokovne podporne organi-
zacije).
Kontrolni odsek
Zaradi velikega števila beguncev in lažjega nadzora
le teh je visoki komisar od vsakega posameznika zah-
teval, da se je prijavil kontrolnemu odseku Sekcije za
socialno pomoč pri Rdečemu križu, kjer je izpolnil evi-
denčni list. Ta je vseboval več podatkov: ime, priimek,
datum in kraj rojstva, pristojnost, stanovanje, zadnjo
zaposlitev, izgube premičnin in nepremičnin, hranilnih
vlog ter denarja in navedbo o verodostojnosti podatkov.
Vsak posameznik je prejel posebno izkaznico s potrdi-
lom o prijavi. V primeru potrebe je prejel tudi nakazni-
co za prenočišče in bone za tople obroke v Delavskem
domu in Delavski zbornici, dijaki pa so prejeli bone za
menzo v internatu ali šolski kuhinji.
943
ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, b, št. 3209, Okrožnica.

Odsek za delo944
V Rdečem križu so se zavedali, da vsak človek po-
trebuje delo, tudi (ali pa morda še posebej) begunec.
Prostih službenih mest je primanjkovalo že pred vojno,
po okupaciji Slovenije pa uradi in podjetja zaradi po-
manjkanja dela in surovin ter zaradi zadovoljivega šte-
vila lastnih uslužbencev niso mogla sprejeti novih moči.
Naloga, ki si jo je zadala sekcija Rdečega križa, je ta-
ko predstavljala določen problem. Tega naj bi odpravil
(ali vsaj omejil) novoustanovljen odsek, ki bi beguncem
pomagal pri zaposlovanju: “V zavesti, da naša naloga
ni izčrpana s tem, da nudimo priseljencem le hrano
in stanovanje, ampak je potreba begunce po možnosti
čimprej uvrstiti v krogotek gospodarskega življenja, smo
ustanovili v to svrho poseben odsek, imenovan “odsek
za delo”, z nalogo, da posreduje zaposlitve številnim do-
seljencem in išče novih možnosti za nove zaposlitve.”945
V zvezi s perečim vprašanjem zaposlovanja beguncev
je Rdeči križ podal nekaj rešitev. Zavzemal se je za ve-
čja javna dela na področju Ljubljanske pokrajine, ki bi
omogočila zaposlitev tako delavcem in obrtnikom kot
tudi mlajšim zdravim intelektualcem. Dr. Fettich se je
obrnil na visokega komisarja s prošnjo, naj bi se zače-
ta vrtnarska dela in druga začasna dela na področju
mestne občine ljubljanske nadaljevala. Sredstva, name-
njena tem delom, so bila namreč že izrabljena, zato so
se konec junija 1941 ustavila. S tem je ostalo brez dela
tudi več beguncev. Brez dela je bilo tudi veliko število
begunk-intelektualk, saj je bilo njim najti delo še pose-
bej težko: “Zaradi njene šibkejše konstitucije je le malo
fizičnih del, ki bi prišla zanje v poštev. Zato bi bilo po-
trebno, da bi se oddajala vsa najlažja fizična dela, n. pr.
lažja vrtnarska dela, samo begunkam intelektualkam.
Poleg tega bo treba ustvariti zanje možnost za druge za-
časne zaposlitve. Tu bodo prišla v prvi vrsti v poštev
pisarniška dela, ki se bodo odprla z javnimi deli.”946 Od-
sek za delo je sodeloval z Borzo dela, to pa je rezultate
944
Tudi: Odsek za preskrbo dela beguncem.
945
946
ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, č, št. D 232, Delo RK, str. 2 in 3.
308
izboljšalo. Ti namreč kažejo, da je do konca leta 1941
službo na ta način našlo nekaj več kot 500 beguncev.
Vseh zaposlenih beguncev pa je bilo v istem obdobju
okoli 850. Mnogim intelektualcem je namreč uspelo in
so si službo priskrbeli sami.947
Stanovanjski odsek
V okviru Rdečega križa oziroma sekcije je bil osno-
van tudi stanovanjski odsek, ki je beguncem pomagal
iskati začasno streho nad glavo. Njegov predsednik je
bil Maks Hočevar. Odsek je organiziral 22 prenočišč s
475 posteljami, 350 dijakov pa so razmestili po 17 in-
ternatih. Vsi begunci postelje v skupnih prenočiščih za-
radi velike zasedenosti niso dobili, zato je odsek želel za
podpirance preskrbeti tudi privatna stanovanja.
Rdeči križ si je prizadeval, da bi čim več beguncev
preselil iz Ljubljane v okolico, saj bi bilo tam življenje
lažje kot v mestu. Organiziral je tudi akcijo preselitve,
ki je relativno uspela (v okolico Dobrepolja, Sodražice in
Velikih Lašč je preselil 476 oseb), čeprav je glavnina be-
guncev ostala v prestolnici in do osvoboditve tako rekoč
životarila iz dneva v dan.948
Prehranjevalni odsek949 in odsek za izdajo

oblačil
V okviru Sekcije za socialno pomoč so organizirali
prehranjevalni odsek, ki je moral poskrbeti, da begunci
niso bili lačni. Tisti, ki so želeli, so se prehranjevali v
javnih kuhinjah. Odsek je namreč organiziral prehra-
no v Delavskem domu, Delavski zbornici in Ljudski ku-
hinji. Ničesar ni želel prepustiti naključju, zato je sam
mnogokrat organiziral zbiranje prostovoljno darovanih
živil, ki so bila dobrodošla v vsaki menzi.950 Tisti, ki so
947
948
949
Prehranjevalni odsek je imel dva pododseka, pododsek za nabavo živil in podod-
sek za oblačila. V: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, b, št. 429, Pravilnik.
950
ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poročilo, str. 13 in 14.

želeli jesti doma skuhano hrano, so dobivali denar za
nakup živil. Begunska družina, ki je stanovala pri znan-
cih, sorodnikih ali v najetem stanovanju, pa ni imela
sredstev za preživljanje, je dnevno prejela denarno pod-
poro 5 lir za vsako odraslo osebo v družini oziroma 2.50
lire za osebo mlajšo od 6. let. Računali so, da odrasla
oseba potrebuje 4 lire za hrano in 1 liro za “kruh” oziro-
ma nujne potrebščine. Tudi oni, ki so prejemali hrano v
naravi, so dobili dnevno 1 liro “za kruh”.951 Čim je begu-
nec našel službo, mu podpora naj ne bi več pripadala.
Odbor sekcije je v primerih, da delo beguncev ni bilo
dobro plačano, posameznikom pomagal še naprej.952 V
zvezi s preskrbo ostalih najnujnejših potrebščin pa se
je trudil odsek za izdajo oblačil. Beguncem je poskušal
preskrbeti kar največ oblačil, obutve, pa tudi posteljni-
ne, kocev itd.
Zdravstveni odsek
Ta odsek je organiziral in vodil zdravstveno službo
med begunci. Vsak posameznik je moral opraviti zdrav-
niški pregled. Za pregled in zdravstveno stanje begun-
cev so vsak dan od 11. do 12. ure dopoldne skrbeli trije
zdravniki, ki so imeli ordinacijo kar v prostorih sekcije.
Sekcija je posebno skrb posvetila obnemoglim osebam,
nosečnicam ter otrokom. Za ljubljanske in begunske
otroke je avgusta 1941 organizirala počitniško kolonijo.
Septembra istega leta pa je bila kolonija na Rakitni or-
ganizirana samo za otroke–begunce. Za cel mesec je tja
odpotovalo kar 72 otrok.953
Pod nemško upravo je na priprošnje Železniška di-
rekcija v Ljubljani Rdečemu križu namenila v uporabo
nekaj prostorov na železniški postaji. Tam je dr. Franta
Mis organiziral in opremil ambulanto za prvo pomoč,
951
952
ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, d, Pravilnik o poslovanju Rdečega križa.
Vse finančne naloge so v Socialni sekciji oziroma Sekciji za socialno pomoč opravlja-
li uslužbenci t. i. finančnega odseka. Zbirali so denarna sredstva za podpirance in
kontrolirali prejemke in izdatke. Skrbeli so tudi za redno desetdnevno izplačevanje
podpor. Gl.: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poročilo, str. 14.
953
V: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poročilo.
310
ki je bila namenjena tako repatriirancem kot ostalim,
potrebnim zdravniške pomoči. Ambulanta, ki je vrača-
joče internirance tudi pocrkljala z okrepčili in cigareti,
je delovala do konca vojne.954
954
Hutař: Slovenski Rdeči križ, str. 144.

Ostale socialne
ustanove
Socialno ogroženim osebam so poleg naštetih955 po-

moč nudile tudi razne cerkvene organizacije:
1. Škofijska dobrodelna pisarna je podpirala: 271
družin s 1107 člani z rednimi mesečnimi podporami, 71
posameznikov s prav tako rednimi mesečnimi podpo-
rami, 132 dijakov in dijakinj z rednimi mesečnimi pod-
porami za hrano in stanovanje, včasih tudi za obleko
in obutev, 85 študentov s hrano, nekatere od teh tu-
di s stanovanjem in obleko, 30 osirotelih otrok z vsem
potrebnim, 918 družin s 3693 družinskimi člani z ob-
časno denarno podporo in oblačili, 101 posameznika s
ponovno podporo, približno 1000 beguncev z obleko in
deloma hrano, pa tudi s prispevki za stanovanje, 270
oficirskih družin deloma z mesečno, ali pa tudi le z en-
kratno oziroma večkratno podporo.
2. Karitativna zveza je bila zamišljena kot ustano-
va, ki bi le idejno podpirala krščanske dobrodelne or-
ganizacije, kljub temu pa je v letu 1943 nudila podporo
44 samskim osebam in 67 družinam z 216 družinskimi
člani.
3. Vincencijeve konference, ki jih je bilo 15, so re-
dno podpirale 735 družin z 2503 družinskimi člani in
378 samskih oseb.
955
Na tem mestu bi izpostavila še podpore, ki jih je delil vojaški urad pokrajinske
uprave: aktivnim častnikom, vojaškim uradnikom, podčastnikom in svojcem ak-
tivnih vojnih ujetnikov, svojcem vojnih ujetnikov in rezervne vojske ter svojcem
civilnih internirancev. V: Slovenec, št. 94, 25. 4. 1944, str. 3, Izplačevanje vojnih
podpor.
312
4. Elizabetne konference, ki jih je bilo 9, pa so re-
dno podpirale 261 družin z 836 družinskimi člani in
240 samskih oseb.
5. Društvo za varstvo deklet v Ljubljani je imelo
v Slomškovi ulici zavetišče za “potujoče ženske” s 13
posteljami. V zavetišču pa je bilo vedno več oseb kot
so nudile kapacitete. Gostje so bile vedno deležne tudi
skromnega okrepčila.
6. Društvo slepih je od aprila 1943 dalje podpiralo
devet družin slepih oseb z 52 družinskimi člani in 15
samskih oseb.956
Socialne institucije so delovale tudi izven uradnega
socialnega sistema, zato je potrebno omeniti karitativ-
ne institucije narodnoosvobodilnega gibanja, pred-
vsem najmočnejšo, to je Ljudsko pomoč, ki se je v letu
1943 preimenovala v Slovensko narodno pomoč.957 S
sredstvi, ki jih je dobila od številnih Ljubljančanov,958 je
lajšala življenje zapornikom in internirancem ter njiho-
vim in partizanskim družinam, skrbela je za varnost in
preskrbo otrok ilegalcev,959 aktivistov Osvobodilne fron-
te in partizanov.
Poleg naštetih socialnih ustanov je potrebno ome-
niti najvidnejša zavetišča:
- za otroke, ki jih je ustanovila in vzdrževala lju-
bljanska občina,960 vzgojno osebje pa je plačeva-
la država: v Cukrarni (zavetišče pri sv. Petru961), v
956
ARS, AS 1893, f. 98, III, 1, Zapisnik II. konference z zastopniki dobrodelnih
društev, 20. 1. 1944.
957
O Ljudski pomoči oziroma Slovenski narodni pomoči: Lukež, Kos: Ljubljana
1170 dni, str. 39; Čepe, Marica: Skrb in varstvo za žrtve nasilja. V: Junaška Lju-
bljana 1941–1945, 2. knjiga. Ljubljana 1985, str. 220–241; Slovenska narodna po-
moč; Deželak Barič, Vida: Slovenska narodna pomoč. V: Ilegalčki. Vojna Ljubljana
1941–1945 : iz zapuščine Ade Krivic, 1. knjiga. Ljubljana 2004, str. 279; Pacek,
Sonja: Socialna politika s posebnim ozirom na socialno skrbstvo v obdobju od leta
1940–1950 v Ljubljani: Rdeča pomoč, Ljudska pomoč, Slovenska narodna pomoč
na območju občin Moste, Bežigrad in Center. Diplomska naloga. Ljubljana 1978.
958
Sredstva je dobila na osnovi odloka o narodnem davku in posojilu svobode, ki ga
je izdal Slovenski narodnoosvobodilni odbor. O tem: Kos, Peter: Slovenska partizan-
ska plačilna sredstva. Ljubljana 1977, str. 27sl.
959
O življenju otrok ilegalcev v: Ilegalčki. Vojna Ljubljana 1941–1945 : iz zapuščine
Ade Krivic, 2 knjigi. Ljubljana 2004.
960
Zavetišča je vzdrževala mestna občina, le v času od začetka leta 1943 do kapi-
tulacije Italije je za njih skrbel Šolski patronat Gilla. V tem obdobju so se zavetišča
imenovala “pošole”. V: ZAL, LJU 182, Dnevna zavetišča za revno šolsko mladino v
Ljubljani, f. 1/ 1–18, ovoj 13/št. 93–94.
961
ZAL, LJU 503, t. e. 102–140, ovoj 135, Ureditev poslovanja v mestnih otroških
zavetiščih

Spodnji Šiški, v Trnovem, za Bežigradom (za do-
jenčke in otroke do šestih let962), v Mostah na III.
državni meščanski šoli, pri sv. Florjanu in na Ta-
boru. Ta zavetišča so bila namenjena otrokom od
2 do 14 let, katerih starši so bili zaposleni cel dan
oziroma so imeli službo v popoldanskem času. V
zavetišča so bili sprejeti tudi otroci bolnih staršev
oziroma tistih, ki za otroke niso bili zmožni skrbeti.
Le za lažjo orientacijo naj navedem podatek, da je
ljubljanska mestna občina v letu 1937 skrbela za
2991 otrok, kar za 192 od teh v celoti.963 Zavetišča
so bile ustanove, v katerih so otroci v izvenšolskem
času dobivali “duševno in telesno vzgojo”: “Zaveti-
šče naj ima značaj prijetnega družinskega doma,
kjer pride otroška duša do razmaha. Z istim zaupa-
njem kot k materi naj prihaja otrok v zavetišče.”964
O vsakem otroku je vodstvo zavetišča vodilo oseb-
no popisnico o njegovem vedenju in sposobnostih.
Po učenju in pisanju domačih nalog so se otroci
igrali družabne igre, radi so risali in brali knjige
ter se ukvarjali z ročnimi deli. Kadar je bilo vreme
primerno, so se igrali na odprtem dvorišču. Otroci
so morali pomagali pri hišnih opravilih, deklice v
kuhinji in pri postrežbi hrane, dečki pa pri kurje-
nju in nakupih živil.965 V zavetiščih so bile telesne
kazni prepovedane. Vzgojiteljice naj bi z otroki rav-
nale ljubeznivo in naj bi jih klicale celo po krstnih
imenih.
- za odrasle: Mestno zavetišče za onemogle v Japljevi
ulici, ki je skrbelo za okoli 250 ljudi, zavetišče sv.
Jožefa na Vidovdanski cesti, ki je skrbelo za okoli
300 onemoglih ter Josefinum – občinsko zavetišče
na Poljanski cesti, ki je skrbelo za okoli 80 ljudi.966
962
Prav tam.
963
Kronika slovenskih mest, 1938, št. 4, str. 238, Mladinsko skrbstvo in zdravstvo
mesta Ljubljane.
964
Prav tam. O zavetišču za Bežigradom podrobneje Dobaja, Dunja: Rojstva v Lju-
bljani med drugo svetovno vojno s poudarkom na nezakonskih rojstvih ter skrb
za matere in otroke. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2007, št. 1. Ljubljana, str.
146sl. (dalje Dobaja: Rojstva).
965
ZAL, LJU 503, t. e. 102–140, ovoj 135, Ureditev poslovanja v mestnih otroških
zavetiščih.
966
Slovenski narod, št. 49, 11. 12. 1944, str. 5, Kratek obisk v ljubljanskih zave-
tiščih.
314
Deklica pri obedu v podporni ustanovi. MNZS
Poseben sloves pa je imela ljubljanska Cukrarna,

ki je imela svoja vrata odprta od leta 1938. Zanjo je
bila odgovorna ljubljanska mestna občina. V času
vojne je postajalo število lačnih ljudi vse večje, tako
so morali odgovorni mestni veljaki okrepiti kapa-
citete javnih kuhinj. Dne 2. marca 1942 je tako v
Cukrarni začela poslovati menza pokrajinske pod-
porne ustanove. V ta namen je uporabljala njeno
kuhinjo in njen inventar, eno shrambo za živila
in obednico.967 V teku leta 1942 je sporazumno s
predsednikom ljubljanske mestne občine Pokrajin-
ski podporni zavod prevzel odgovornost nad celo-
tnim zavodom. V Cukrarno so sprejemali le osebe,
ki jih je poslal občinski odbor pokrajinske podporne
ustanove ali pa ljubljanski mestni socialni urad in
to na podlagi pismene nakaznice, na kateri je me-
stni fizikat potrdil, da oseba ni “zamrčesena” oziro-
ma nalezljivo bolna. Oseba, ki si je želela prespati v
Cukrarni, pa potrdila mestnega fizikata ni imela, je
bila deležna predpisane “očiščevalne procedure”.968
V Cukrarni je bil predpisan strog hišni red. Pred
jedjo si je moral vsak umiti roke, v jedilnici so se
967
Prav tam, ovoj 167.
968
ZAL, LJU 503, t. e. 141–180, Socialno politični urad, ovoj 172.

morali vsi dostojno obnašati, nihče ni smel nositi
pokrivala, pa tudi kajenje je bilo prepovedano. Sta-
novalci so morali biti v spalnicah (3 ženske in 1 mo-
ška spalnica) ob 21. uri, enajst ur kasneje so jih,
seveda pospravljene, morali vsi zapustiti. Moškim
je bilo prepovedano v žensko spalnico in obratno.
Stanovalci Cukrarne so morali skrbeti za osebno
higieno. Enkrat tedensko so se morali skopati, na
hitro so se morali umiti dvakrat dnevno – pred in
po spanju.969 Delavci socialnega skrbstva so stano-
valce Cukrarne opisali takole: “Cukrarna je zbirali-
šče brodolomcev, nezadovoljnežev in delomrznežev,
ki jim moraš njihovo delomržnost pripisati tudi na
račun živčnih motenj. Imaš dalje prav stare ljudi,
nekoliko že zaradi starosti omejene, z raznimi tele-
snimi napakami: močijo se, ponesnažujejo se itd.,
imaš kvartalne pijance, imaš bebca, ki pa je narav-
nost v korist kuhinji, ker odvrne za dobrega hlapca,
imaš bolestno tožljivko, ki jo zaradi tega sovraži-
jo in ji otroci nagajajo, kjer morejo. Imaš ciganske
družine in odrasle cigane. Skratka omnibus vseh
brezdomcev, ki prenašajo te nevšečnosti v Cukrar-
ni nekaj že tudi zaradi lagodnosti, da ni treba iskati
stanovanja”.970 Ta pisana druščina se predpisanega
reda očitno ni držala, saj je bila uprava Cukrarne
z njo na splošno nezadovoljna. Menila je, da je v
zavodu poleg nereda, prepirov in prostitucije971 vse
preveč pijančevanja:972 “Precej teh ljudi izkorišča
ustanovo na ta način, da lastni zaslužek, s katerim
bi lahko plačeval stanovanje, zapravi s pijančeva-
njem ali na drugi način”.973 Razmere v Cukrarni so
tako zahtevale, da se je uprava po več neuspelih
poskusih in neuslišanih priprošnjah, domislila do-
bre rešitve. Za tridnevno prehrano so morali spo-
sobni za delo delati en delavnik, za celotedensko
prehrano pa dva delavnika. Vrsto dela je odredil
969
Prav tam.
970
3. 2. 1944, str. 3 in 4.
971
Prav tam.
972
ZAL, LJU 503, t. e. 45–87, ovoj 86, Poročilo, 13. 4. 1944.
973
Prav tam.
316
socialno politični urad oziroma upravitelj Cukrar-
ne. Kdor ni hotel delati ali se je delu izmikal, je iz-
gubil pravico do prehrane in prenočišča. To pravico
je izgubil tudi tisti, ki “zabavlja čez mestno kuhinjo
in prenočišče, trosi neresnične vesti, ščuva druge,
dela nered, prihaja vinjen v zavod in se s takimi de-
janji izkaže nevrednega podpore.”974 Ta prijem, ver-
jetno pa predvsem grožnja z deložacijo, sta očitno
zalegla, saj se je po nekaterih podatkih disciplina v
Cukrarni izboljšala:975 “Mir in red v spalnicah se je
izdatno izboljšal, ker se je proti kršiteljem strožje
nastopilo in se je zagrozilo z deložacijo vseh onih,
ki bi se vkljub večkratnim opominom ne pokorili
odredbam.”976
974
ZAL, LJU 503, t. e. 141–180, ovoj 172.
975
13. 7. 1944, str. 6 in 7.
976
Prav tam.

Zdravstvo
V Dravski banovini je bilo leta 1939 poleg ljubljan-
ske bolnišnice še sedem banovinskih bolnišnic. V Ma-
riboru in v Murski Soboti sta bili splošni bolnišnici, v
Novem mestu je bila ženska bolnišnica, Celje, Brežice,
Slovenj Gradec in Ptuj pa so razpolagali s t. i. javnimi
bolnišnicami. Poleg teh je bilo le še nekaj manjših ob-
činskih oziroma zasebnih bolnišnic.977 Ta podatek kaže,
da je bil položaj zdravstva v banovini v 30. letih 20. sto-
letja kritičen, kar potrjuje tudi sledeči citat: “Prenapol-
njenost bolniških prostorov so reševali na več načinov.
V posamezne bolniške sobe so nameščali nove stalne in
zasilne postelje, ki jih je bilo za tretjino preveč glede na
velikost prostorov po takratnih normah (7,5 kvadratne-
ga metra na bolnika). Pa tudi to ni bilo dovolj, omejevali
so sprejem bolnikov in leta 1935 je bilo zavrnjenih prek
3.000 bolnikov. Mnogo bolnikov pa ni bilo mogoče od-
kloniti, čeprav so bile bolnišnične zmogljivosti že prena-
polnjene, in začela se je navada, da so bili po nekaterih
oddelkih po trije bolniki na dveh posteljah ali po dva
na eni; neredko je bilo videti bolnike, ki so spali kar
na nosilih ali na tleh. /.../. Težko stanje v bolnišnici
je postajalo še težje zaradi nezadostnih finančnih sred-
stev, ki so kljub vsakoletnemu porastu števila bolnikov
in oskrbnih dni ostajala enaka kot prejšnja leta ali pa
celo manjša.”978
977
Spominski zbornik, str. 490sl.
978
Kresal: Zgodovina socialne, str. 203sl.
ZDRAVSTVO 321
Načrte za izboljšanje položaja v zdravstvu je one-
mogočil začetek druge svetovne vojne: “Skrb za blagor
ljudstva nalaga banovini neizprosno dolžnost, da raz-
širi svoje bolnišnice in jih modernizira do one višine,
ki jo zahteva visoka zdravstvena kultura dravske ba-
novine brez ozira na njeno veliko industrializacijo. Ba-
novina je nameravala v izpolnitev te svoje naloge najeti
večje investicijsko posojilo, ki bi se porabilo izključno za
razširitev, modernizacijo in deloma tudi novo zgraditev
banovinskih bolnišnic. Izredne razmere, v prvi vrsti pa
zunanje politične prilike so prisilile kraljevsko bansko
upravo, da k tem delom še ni mogla pristopiti in jih je
morala odložiti na primernejši čas. Veliko, posebno pre-
možnejših bolnikov išče zdravja in pomoči v sanatorijih
ne le doma, temveč tudi za našimi mejami. Seveda to
škoduje našim gospodarskim namenom, ker zunaj po-
trošeni denar se ne vrne več. Čim bodo naši zdravstveni
zavodi preurejeni in modernizirani, bo večina izdatkov
za zdravljenje v tujini odpadla, ker bo vsak našel doma
pomoč in nego, ki jo je potreben.”979 Kljub podatku da je
marsikateri Slovenec iskal zdravniško pomoč v tujini, je
obisk slovenskih zdravstvenih ustanov samo naraščal: v
primerjavi s številom oskrbnih dni v letu 1939 se je šte-
vilo teh v letu 1940 dvignilo za več kot za 100.000.980
Nič boljše niso bile razmere v ljubljanskih zdra-
vstvenih ustanovah, vključno z osrednjo oziroma Splo-
šno bolnišnico v Ljubljani: “Že dolga leta, odkar je za-
čelo primanjkovati prostorov za bolnike, morajo posta-
vljati po sobah dolge vrste novih zasilnih postelj, v za-
dnjih letih pa so minuli tudi časi, ko je imel vsak bolnik
svojo posteljo, četudi v natrpanem prostoru.”981 Poleg
pomanjkanja prostora je bilo prisotno tudi pomanjkanje
in zastarelost aparatur ter nezadostno število zdravni-
kov in pomožnega osebja.982 Od leta 1936 dalje je bi-
lo ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje
posredovanih več priporočil in prošenj “radi saniranja
979
ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poročilo za 12. redno zasedanje banovinskega sveta
Dravske banovine (4. seja, 15. 2. 1940), str. 90.
980
ARS, AS 77, f. 15, 5. seja, 21. 2. 1941, str. 10.
981
Ljubljanska bolnica. Ljubljana 1935, str. 11.
982
Prav tam, str. 22.
322
Bolniška soba na kirurški kliniki. Ljubaljanske bolnišnice
1786–1960
teškog finansijskog stanja”983 v Splošni bolnišnici v Lju-

bljani, vendar so naleteli na gluha ušesa. “Čeprav je
mnogo komisij ugotovilo nevzdržno stanje v ljubljanski
bolnišnici in zahtevalo na pristojnih mestih nujno po-
moč, te pomoči ni bilo od nikoder. /.../. Poleg prosto-
ra, instrumentarija in zdravil je občutno primanjkovalo
tudi zdravstvenega kadra: strežnic, bolničark, sester in
zdravnikov. Volonterji, ki so po več let brezplačno delali
v bolnišnici, niso mogli biti nastavljeni, ker ni bilo na
razpolago finančnih sredstev.”984
983
ASCG, fond 39, Ministarstvo socijalne politike i narodnog zdravlja Kraljevine
Jugoslavije 1919–1941 (dalje fond 39), f. 1, ovoj Ljubljana. Prevod: “Zaradi ureditve
težkega finančnega položaja.”
984
Rijavec, Leopold: Ljubljanske bolnišnice 1786–1960. Prispevek k njihovi zgodovi-
ni, Ljubljana 1960, str. 52 (dalje Rijavec: Ljubljanske bolnišnice).
ZDRAVSTVO 323
Ljubljanske bolnišnice
in zdravstveni zavodi
V Ljubljani je bilo med drugo svetovno vojno več

državnih (javnih) in nekaj zasebnih zdravstvenih zavo-
dov. Več ljubljanskih zdravnikov je vršilo tudi privatno
prakso, konec prvega leta okupacije v mestu 99, v Po-
lju, Vevčah in na Ježici pa po en.985 Dežurna zdravni-
ška služba je trajala od sobote oziroma od dneva pred
praznikom od 20. ure do ponedeljka oziroma dneva po
prazniku do 8. ure. Ime dežurnega zdravnika je bilo ob-
javljeno v časopisnih novicah v soboto oziroma na dan
pred praznikom. V Ljubljani je delovalo šestindvajset
specialistov za zobne ter ustne bolezni in sedemindvaj-
set dentistov.986 V prestolnici je bilo 15 lekarn,987 ki so
redno opravljale tudi nočno dežurstvo. V času vojne pa
so svoje delo opravljali tudi 4 živinozdravniki.
V Ljubljani popolne medicinske fakultete v času
pred vojno in med njo ni bilo, delovalo pa je kar nekaj
šol, kjer se je lahko šolalo zdravstveno osebje: Državna
babiška šola pri ženski bolnišnici v Ljubljani, Državna
šola za zaščitne sestre v Ljubljani, Strokovna šola za
985
ARS, AS 1218, Zdravniška zbornica za Slovenijo (dalje AS 1218), šk. 4, ovoj
1941, Zapisnik 10. seje upravnega odbora Zdravniške zbornice dne 5. decembra
1941. Jerina-Lah, Pavla navaja le 76 zdravniških privatnih ordinacij. V: Ljubljansko
zdravstvo in OF. V: Borec, 546–547, 1996, str. 211 (dalje Jerina-Lah: Ljubljansko
zdravstvo).
986
Vulikić, Velimir: Delovanje zobozdravstvenih delavcev. V: Borec 1941–1945. Uso-
de. Ljubljana 1996, str. 217.
987
Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 99. O oteženem delu uslužbencev
lekarn med vojno: Perko, Marija: Delovanje Lekarniške zbornice, sekcije za Dravsko
banovino v Ljubljani od ustanovitve leta 1931 do leta 1945. Diplomska naloga.
324
otroške negovalke pri državnem zavodu za zdravstve-
no zaščito mater in otrok ter banovinska strežniška šo-
la.988
Sedaj pa nekaj podrobnosti o ljubljanskih držav-
nih (javnih)989 in zasebnih zdravstvenih zavodih. Splo-
šna državna bolnica, imenovana tudi Obča državna
bolnišnica je bila zgrajena leta 1895 na Zaloški cesti
številka 2. Ob otvoritvi je razpolagala s 568 posteljami,
kar naj bi po takratnih normativih zadostovalo za okoli
10.000 bolnikov letno.990 Pod okrilje splošne bolnice so
poleg interne in kirurške klinika spadali še urološki in
ortopedski odsek, oddelek za notranje bolezni, oddelek
za tuberkulozo, oddelek za bolezni ušes, grla in nosu,
t. i. oddelek za kožne in venerične bolezni (dermatološki
oddelek), oddelek za očesne bolezni, infekcijski odde-
lek, nevrološki oddelek, patološki inštitut991 in rentgen.
Splošna bolnišnica je v obravnavanem obdobju razpola-
gala z okoli 1000 posteljami, ki so bile vedno zasedene,
saj je bolnišnica v letih pred drugo svetovno vojno be-
ležila vse večji obisk, ki pa je po okupaciji in obžičenju
Ljubljane nekoliko padel. Promet v splošni bolnišnici v
Ljubljani je bil od leta 1937 do 1945992 sledeč:
988
Splošni pregled, str. 41–42.
989
Leta 1943 je bil izdelan nov cenik “oskrbnin” za paciente javnih bolnišnic. V
splošni bolnišnici in bolnišnici za ženske bolezni je bilo za bolnike III. oskrboval-
nega razreda potrebno odšteti dnevno 20 lir, za bolnike II. razreda 40 lir dnevno in
za bolnike I. razreda 60 lir oskrbnine dnevno. V bolnišnici za duševne bolezni na
Studencu je moral bolnik III. oskrbovalnega razreda dnevno plačati 10 lir, bolnik II.
razreda pa 20 lir. V zavodu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb je moral posa-
meznik plačati dnevno 25 oziroma 50 lir, odvisno od kakovosti nege. Za obsevanje z
radijem in za rentgen so morali bolniki plačati dodatno. V: Sl. list, št. 7, 23. 1. 1943,
str. 27 in 28, Sprememba pravilnika o bolničnih pristojbinah za zdravljenje v javnih
bolnišnicah in bolničnih ambulancah v Ljubljanski pokrajini.
990
Kresal: Zgodovina socialne, str. 202.
991
Podrobneje o tem: Ravnihar, Božena: Ljubljansko zdravstvo in OF. V: Borec,
1996, št. 548–550, str. 49.
992
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 51 (kjer je za leto 1939
navedenih 36.270 zdravljenih bolnikov) in 56 ter Rijavec: Ljubljanske bolnišnice,
str. 48.
ZDRAVSTVO 325
leto št. postelj št. bolnikov št. oskrbnih dni
1937 934 30.985 333.173
1938 949 31.419 357.240
1939 949 34.500 342.004
1940 949 35.600 348.955
1941 15.431993 do 30. 6.
1942 1045 21.880 329.284
1943 33.587994
1944 1060 25.262 349.557
1945 1166 33.727 392.439
Državna bolnica za duševne bolezni na Studen-

cu, ki je bila ustanovljena leta 1882 pod nazivom “De-
želna blaznica na Studencu”,995 je tik pred začetkom
druge svetovne vojne razpolagala z nekaj manj kot 900
posteljami; na lokaciji matične bolnišnice na Studencu
je bilo 411 postelj, na dislocirani enoti na Poljanskem
nasipu 329996 in v zavetišču sv. Jožefa 120. Do kapitula-
cije Italije so ostale razmere nespremenjene, jeseni leta
1943 pa so bolnišnico na Studencu preuredili v vojaški
lazaret in tako večino duševno bolnih premestili v bivšo
“žrebčarno” na Selu. Dislocirana bolnišnica na Poljan-
skem nasipu je nemškemu okupatorju služila za zapore,
bolniki so bili zato s te lokacije preseljeni v šempetersko
vojašnico. V svojih prostorih so do leta 1945 ostali edi-
no bolniki, oskrbovani v zavetišču sv. Jožefa.997
V Ljubljani je bila tudi Državna bolnica za ženske
bolezni (in porodništvo)998 oziroma t. i. ženska bolni-
šnica (do leta 1923 je bila v sklopu splošne bolnišnice
kot ginekološko-porodniški oddelek) z več kot 200 po-
steljami. Del te bolnišnice je bil namenjen nosečnicam
oziroma porodnicam in novorojenčkom, drugi oddelek
ženske bolnišnice pa je bil namenjen zdravljenju žen-
993
Slovenec, št. 152, 1. 7. 1941, str. 4, Ljubljana. Po dostopnih podatkih je bil
promet v splošni bolnišnici v prvih treh mesecih 1941 še normalen, padati je začel
po okupaciji.
994
Ta številka se nanaša na oskrbovance vseh ljubljanskih zdravstvenih ustanov! V:
1943, str. 69.
995
996
997
Rijavec: Ljubljanske bolnišnice, str. 49.
998
O tej bolnišnici in o rojstvih v njej med drugo svetovno vojno: Dobaja: Rojstva,
str. 131–149.
326
skih bolezni. Med bolnicami, ki so se zatekale na ta od-
delek, so prednjačile tiste, ki so potrebovale bolniško
oskrbo zaradi splava oziroma zaradi posledice le tega.
Veliko pa je bilo tudi število bolnic, obolelih za rakom.
Vsako leto so v tej ustanovi zdravili okoli 2.000 žensk.
Zaradi naraščajočega števila obolelih za rakom je
bil leta 1938 ustanovljen inštitut oziroma zavod za raz-
iskovanje in zdravljenje raka, imenovan Banovinski
inštitut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v
Ljubljani. V delokrog inštituta je spadalo tako znanstve-
no raziskovanje novotvorb kot tudi zdravljenje bolnikov.
Za raziskovanje so bili urejeni 4 laboratoriji: kemijski,
klinični, kemobiološki in histopatološki. Bolnikom pa
je bilo na tem inštitutu na voljo 30 postelj,999 le nekaj
zdravnikov in manj kot 30 osebja. Bolniki, oboleli za
rakom, so se lahko zdravili tudi ambulantno.1000
V času vojne je postal vse bolj obiskan t. i. proti-
tuberkulozni dispanzer Krajevne protituberkulozne
lige v Ljubljani,1001 ki je bil ustanovljen leta 1931.1002
Namenjen je bil predvsem ljudem brez zdravstvenega
zavarovanja oziroma revnim. V prvih desetih letih svo-
jega delovanja je dispanzer opravil 18.841 prvih pregle-
dov posameznih oseb oziroma skoraj 40.000 vseh pre-
gledov. V tem obdobju je bilo ugotovljenih 4629 prime-
rov jetike. V času vojne so imeli uslužbenci te ustanove
vse več dela, tako so se skupaj z oblastmi odločili, da je
potrebno ustanoviti še en protituberkulozen dispanzer,
ki je svoja vrata odprl v sklopu šolske poliklinike in je
skrbel za zdravje ljubljanske mladine.
Uprava otroške bolnišnice je leta 1934 prišla pod
upravo Obče državne bolnišnice in je bila njen oddelek
ves čas predvojne Jugoslavije. V otroški bolnišnici so
na 100 posteljah zdravili otroke do 14. leta starosti, z
izjemo tistih, ki so zboleli za škrlatinko ali davico. Otro-
ška bolnišnica oziroma otroški oddelek Obče državne
bolnišnice se je od 20. let 20. stoletja boril z najrazlič-
nejšimi težavami. Poslopje, v katerem se je bolnišnica
999
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16: Statistični letopis, str. 56.
1000
1001
ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941; Jutro,
št. 119, 25. 5. 1944, str. 3, V Ljubljani deluje 8 zdravstvenih zavodov.
1002
Slovenec, št. 30, 6. 2. 1942, str. 3, Enajsto leto boja zoper jetiko v Ljubljani.
ZDRAVSTVO 327
nahajala, je bilo močno zastarelo, saj je bilo zgrajeno
leta 1889, in ni več ustrezalo svojemu namenu: “Pri-
manjkovalo je bolniških sob, ni bilo primerne kleti in
tudi ne prepotrebne centralne kurjave. V poslopju ni bi-
lo dnevnih sob za male bolnike in rekonvalescente, bol-
nišnica je bila brez dežurne sobe, študijske sobe, brez
prepotrebnega laboratorija. /.../. Bolnišnica je morala
dnevno tudi v najhujši zimi voziti svoje oskrbovančke v
kočiji v različne oddelke splošne bolnišnice na specialne
preglede, ker ni bilo za te preiskave v otroški bolnišnici
potrebnih prostorov, rentgena in najpotrebnejšega in-
strumentarija.”1003 Kljub vsemu je osebje otroške bolni-
šnice delalo na vso moč, saj je število sprejemov bolnih
otrok naraslo od 398 v letu 1920 na 2285 v letu 1940.
O uspešnosti njihovega dela priča podatek, da je umr-
ljivost v obravnavanem obdobju padla od 23% na 4%.
V okviru Higienskega zavoda oziroma mestne-
ga fizikata, ki je deloval kot strokovni organ (banske)
uprave za higienska vprašanja za celotno Dravsko ba-
novino, je pomoč bolnim otrokom in nasvete njihovim
staršem nudil tudi Zavod za zdravstveno zaščito ma-
ter, dojenčkov in otrok. Razpolagal je z okoli 50 po-
steljicami za hospitalizirane bolnike, ki so bili sprejeti
zaradi socialne in zdravstvene zaščite, po večini otroci
brez ali bolnih staršev.1004 V okviru Higienskega zavoda
je delovala tudi otroška ambulanta, ki je nepremožnim
Ljubljančanom pomoč nudila brezplačno (dnevno je za-
beležila tudi do 80 obiskov), in posvetovalnica za pre-
hrano, nego in higieno dojenčkov in otrok do šestega
leta starosti, ki pa je bila brezplačna za vse obiskovalce
(dnevno je zabeležila tudi do 100 obiskov).1005 V sklopu
Higienskega zavoda je deloval tudi Dom za matere in
dojenčke, ki je nudil zdravstveno in socialno zaščito
vsem dojenčkom do starosti enega leta.1006 Pod okriljem
Higienskega zavoda je deloval tudi Oddelek za zdra-
1003
Logar, Ivan: Iz zgodovine otroške bolnišnice v Ljubljani. V: Priroda, človek in
zdravje, 1956, št. 11–12, str. 180.
1004
Slovenec, št. 85, 14. 4. 1942, str. 3, Skrb za zdravje dojenčkov se bogato po-
vrne.
1005
Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 63.
1006
O inštitucijah, ki so skrbele za matere in zdravje njihovih otrok: Dobaja: Rojstva,
str. 140sl.
328
vstveno zaščito učencev oziroma Šolska poliklinika,
ki je mlade paciente sprejemala na Aškerčevi cesti v
splošni in okulistični ambulanti, v ambulanti za bolezni
ušes, nosa in grla, v ambulanti za zobe in ustne bole-
zni1007 ter v ambulanti za bolezni pljuč.1008 Skrbela pa je
tudi za redne letne šolske preglede.1009
Higienski zavod pa je vodil tudi ambulanto za od-
rasle socialno ogrožene, ki je imela svoja vrata odprta
vsak delavnik od 10 do 12, ter dezinfekcijski zavod, ki je
ob delavnikih svoje delo opravljal od 8 do 12.
Septembra 1944 so v Ljubljani po nalogu šefa po-
krajinske uprave pri Splošni bolnišnici ustanovili t. i.
Javno diabetično ambulanto, ki jo je vodil primarij dr.
Ljudevit Merčun. Namen te ambulante je bil strokovno
upravičena in pravična razdelitev inzulina oziroma in-
zulinskih nakaznic tistim sladkornim bolnikom, ki so
ga nujno potrebovali oziroma svetovanje in predpisova-
nje diet lažje obolelim diabetikom. Za storitve je premo-
žen bolnik plačal 60 lir, za laboratorijski pregled pa 32
lir. Član bolniške blagajne in njegovi svojci so se morali
izkazati s potrdilom bolniške blagajne, nepremožni pa
so morali predložiti “ubožno spričevalo” davčnega ura-
da.1010
V mestu je bilo tudi več (že omenjenih) zavetišč1011
in sanatorijev:
- mestno zavetišče za o/b/nemogle v Japljevi ulici z
256 posteljami,1012
- občinsko zavetišče Josefinum na Poljanski cesti, ki
je razpolagalo z nekaj deset posteljami,
- zavetišče sv. Jožefa na Vidovdanski cesti, ki je ime-
lo na voljo 200 postelj,1013
- sanatorij Šlajmerjev dom (last Trgovskega bolniške-
ga in podpornega društva); zgrajen je bil leta 1932,
1007
1008
1009
1010
Slovenec, št. 199, 31. 8. 1944, str. 4, Preskrba insulina za sladkorno bolne.
Gl. tudi: Slovenski dom, št. 35, 2. 9. 1944, str. 7, Preskrba insulina za sladkorno
bolne.
1011
Otroških zavetišč in zavetišča v Cukrarni na tem mestu ne omenjam, ker niso
imela lastnih zdravniških služb.
1012
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 56. V: Spominski zbornik,
str. 504 je zabeleženo, da je bilo v tej ustanovi 263 postelj.
1013
ZDRAVSTVO 329
sedem let kasneje pa je ob njem zrasel še prizidek,
tako je dom razpolagal z 90 posteljami,1014
- sanatorij Leonišče; leta 1894 ga je ustanovila sestra
Leopoldina Hoppe, prednica v Splošni bolnišnici v
Ljubljani. Sanatorij je bil last Družbe usmiljenih
sester svetega Vincencija Pavelskega, imel je 27 po-
stelj,1015
- privatni sanatorij Emona s 7 posteljami.1016
Nenazadnje je potrebno omeniti tudi ljubljansko
reševalno postajo, ki je bila upravno in tehnično zdru-
žena z gasilskim uradom pod okriljem mestnega fizika-
ta. Njeno osebje je bilo zdravstveno primerno izšolano,
reševalci pa so bili hkrati tudi gasilci. Postaja je premo-
gla pet reševalnih avtomobilov, poseben avto je bil na-
menjen prevozu oseb z nalezljivimi boleznimi. Leta 1940
so uslužbenci reševalne postaje opravil 5071 prevozov
in prepeljal 5115 bolnikov oziroma ponesrečencev. Po
okupaciji so Italijani v Ljubljano pripeljali svoje poklic-
ne gasilce in reševalce “misleč, da česa takega pri nas
sploh nimamo. Ko so se prepričali o dobri organizaciji
in uspešnosti naše gasilske in reševalne službe, so svojo
opustili.”1017
V letu 1941 so reševalci opravili 4409 prevozov. Med
drugimi je prevoz potrebovalo 1262 oseb, ki so utrpele
“notranje bolezni”, 618 poškodovanih ali zastrupljenih
oseb, zaradi poroda je bilo prepeljanih 537 žensk in 48
zaradi splava. 196 oseb so z reševalnim vozilom pre-
peljali zaradi nalezljivih bolezni in 168 zaradi raznih
krvavitev, 156 zaradi kile ali vnetja slepiča, 83 zaradi
psihičnih težav, 76 zaradi kapi ter 28 zaradi poskusa
samomora.1018 V letu 1942 so z reševalnim vozilom pre-
peljali 5641 oseb, leta 1943 pa na 6171 vožnjah 6312
oseb.1019 Število prevozov z reševalnim vozilom je raslo
1014
Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 6 in 7, Šlajmerjev dom. O tem tudi
1015
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 56. V: Spominski zbornik,
str. 500 je zabeleženo, da je ta sanatorij razpolagal s 36 posteljami.
1016
Prav tam.
1017
Jerina – Lah: Ljubljansko zdravstvo, str. 5–278.
1018
1019
ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in
Laibach 1943, str. 73; Jutro, št. 111, 14. 5. 1944, str. 3, Nekaj podatkov o delu
mestnih ustanov.
330
predvsem zaradi tega, ker je bil omejen prevoz z avto-
mobili. Od začetka leta 1944 je bilo zaradi pomanjkanja
bencina in omejitev v prometu število prevozov manjše
kot prejšnja leta: 4391. Zadnje mesece omenjenega leta
so z reševalnim avtomobilom smeli prevažati le bolnike,
“katerim je zdraveči zdravnik lahko potrdil, da je radi
smrtne nevarnosti potreben prevoz v bolnico.”1020 Reše-
valna postaja in mestni fizikat sta ljudem priporočala,
“da naj se bolni prevažajo v bolnico s tramvajem, /.../
izvoščki, mesarskimi vozički /.../, otroke in mladino pa
se je večkrat videlo, da se je dobro zavilo v odeje in so
jih starši prepeljali na tricikljih in bicikljih.” Bolnike je
nekaj časa na nujne vožnje jemal reševalni voz na konj-
sko vprego,1021 vendar se je ta način izkazal za tehnično
oporečnega in zelo dragega. Kljub temu je bila stiska ta-
ko huda, da so uslužbenci mestnega fizikata konec leta
1944 oziroma v začetku leta 1945 ponovno razmišljali o
vozu na konjsko vprego kot reševalnem vozilu.1022
Mestne oblasti so se v smislu higiene in zdravstva
zavedale, da veliko ljudi v moščanskem, šišenskem in
viškem okraju nima lastnih kopalnic, zato so težile k
izgradnji čim več ljudskih kopališč, ki bi bila uporabna
tudi pozimi.1023 Kljub željam je imela Ljubljana zaprtih
kopališč premalo. V mestu so bila naslednja zaprta ozi-
roma t. i. zimska kopališča:
- mestno kopališče v Prečni ulici, ki je razpolagalo s
petimi kopalnimi banjami in 12 prhami, kar je po-
krilo obisk 200 oseb dnevno,
- kopališče v mestni hiši na Jegličevi cesti (Tabor) je
štelo osem kadi in 8 prh za približno 200 kopalcev
na dan,
- javno kopališče Zavoda za socialno zavarovanje
na Miklošičevi cesti je razpolagalo z 11 kadmi in
18 prhami, kar je pokrilo potrebo 300 kopalcev na
dan,
1020
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 20, Letno poročilo o zdravstvenih razmerah v Lju-
bljani 1943, str. 32.
1021
ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poročilo oddelka za socialno politi-
ko in narodno zdravje, marec 1944.
1022
1023
ZDRAVSTVO 331
- kopališče v hotelu Slon na Frančiškanski ulici, ki je
premoglo 15 kadi, 5 prh in mali plavalni bazen, vse
skupaj za 200 oseb dnevno.
Pršnih kopališč, ki niso imela na voljo kopalnih ka-
di, je bilo v mestu več. Največje je bilo pri Mestni dez-
insekcijski ustanovi na Vilharjevi ulici. Ta ustanova je
razpolagala z 8 prhami za 100 obiskovalcev dnevno.1024
Ostala pršna kopališča pa so se nahajala na Taboru, v
Narodnem domu ter v sedmih šolskih poslopjih v Lju-
bljani.
Odgovorni so se zavedali, da je higiena nujno po-
trebna prav za vsakega človeka, zato so pazili, da je bil
obisk v kopališčih cenovno dostopen tudi manj premo-
žnim. Da je bilo temu res tako, je razvidno iz cenika
kopališča Slon iz začetka leta 1945. Za parno kopel je
bilo potrebno odšteti 15 lir, za kadno kopel I. razreda
8 lir in II. razreda 6 lir, za pršno kopel I. razreda 6 lir
in II. razreda 5 lir, za masažo 15 lir in za pedikuro 10
lir.1025 Kadna kopel je trajala pol ure, parna kopel uro
in pol ter pršna kopel 20 minut. Vstop v kopališče je bil
prepovedan vsem osebam, ki so imele kožne ali druge
vidne nalezljive bolezni, vinjenim osebam, v parno in
pršno kopel vsem osebam mlajšim od 16 let, v kadno
kopel brez spremstva staršev otrokom mlajšim od 14
let in psom.1026 Večina javnih kopališč je bila odprtih
od 9 do 12 in od 15 do 18. Zaposleni ljudje so imeli
prav v teh terminih službo, zato so se pritoževali, da se
ne morejo očediti. Uprava kopališč je odgovarjala, da
razporeda ne bo spreminjala. Trdila je, da so za dolg
odmor krive higienske norme. Kopališča so namreč te-
meljito počistili tudi čez dan, ne le po končanem obra-
tovanju.1027
V sklopu zdravstva je imela pomembno vlogo tu-
di dezinsekcija. Zaradi prenapolnjenosti stanovanj, po-
manjkanja mila in perila je med vojno število “zamrče-
senih stanovanj” poskočilo. Na pomoč Ljubljančanom
je tako priskočilo več dezinsekcijskih ustanov. V okviru
1024
ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poročilo oddelka za socialno politi-
ko in narodno zdravje, marec 1944.
1025
ARS, AS 208, f. 1, 217/4, februar 1945.
1026
ZAL, LJU 489, f. 2399, II A/4, str. 597–607.
1027
ZAL, LJU 489, f. 2396, 8II A/13, str. 495.
332
mestnega fizikata je delovala “Mestna dezinsekcijska
naprava” na Vilharjevi cesti. Dnevno je opravila 100
depedikulacij (razuševanj oziroma odstranitev uši) s pa-
ro in 50 s cianvodikom, razkužila pa je tudi veliko lju-
di in njihovih oblačil (leta 1944 je npr. okopala 14.306
oseb in razkužila 6818 oblek, odej in drugih tekstilij,1028
v prvih mesecih leta 1945 pa je razkužila 5750 oseb
in opravila dezinsekcijo vseh njihovih oblačil1029). Mobi-
len dezinskecijski parni kotel higienskega zavoda pa je
dnevno opravil do 50 dezinsekcij. Aktivna sta bila tu-
di dezinsekcijski odsek javne bolnice, ki je dnevno
opravil 20 depedikulacij s paro, in Mestni dezinfekcij-
ski in dezinsekcijski zavod pri mestnem zdravstve-
nem oddelku na Krekovem trgu. V letu 1943 je slednji
izpeljal 251 dezinfekcij in razkužitev prostorov v izmeri
31.999 m3:
leto 1943 skupaj Prostornina m3
prenočišča, zavetišča 9 1686
internati 7 2631
javne kuhinje in gostilne 3 418
privatna stanovanja 219 25251
prometna sredstva 1 113
pisarne, bolnica 8 1161
javne zgradbe 4 519
skupaj 251 31.999
V letu 1944 je Mestni dezinfekcijski in dezinsekcij-

ski zavod dezinfeciral 83 prostorov v izmeri 47.661m³.
Kubatura razkuženih prostorov v letu 1944 je višja od
tiste iz leta 1943 zaradi prvenstvenega razsteničenja
javnih prostorov na škodo privatnih stanovanj.
V zvezi z nalezljivimi boleznimi in zatiranjem le teh
je delovala tudi dezinfekcijska kolona. V letu 1944 je
s formalinom in lizolom razkužila 874 prostorov s pro-
stornino 135.161 m3, največ jih je bilo razkuženih zara-
di davice. Proti mušji nadlegi pa je mestni zdravstveni
urad prebivalcem Ljubljane, predvsem rejcem malih ži-
1028
1029
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 21, Zdravstveno poročilo za leto 1945, str. 30.
ZDRAVSTVO 333
vali, brezplačno delil preparat z imenom Muscocidin, ki
se je baje dobro izkazal.1030
Mnogim je v času vojne iz zadrege pomagala t. i.
domača lekarna. Na razpolago je bilo več knjig, ki so
učile osnove domačega zdravilstva.1031 Kljub temu da so
bili recepti enostavni, so mnogokrat delovali proti za-
hrbtnim prehladom ali celo hujšim boleznim: “Zaradi
padcev smo imeli otroci zmeraj obtolčena kolena. /.../.
V kotu dvorišča je mati utrgala trpotčev list, ga potolkla
z lesenim kladivom in ga pritisnila na rano. /.../. Kadar
je kdo od nas dobil buško na čelu, so mu tiščale nanjo
nož; pod njim se je kar topila. Zoper gliste so nam dajali
popiti žlico olja z limono. /.../. Zoper zobobol je gospa
Luna, ki je bila pol dohtarja, priporočala namakati noge
v topli vodi, da gre kri iz glave v noge. Ali jih bliskovito
potisniti v hladno vodo, da se kri ustraši. Naša mati je
polagala na boleči zob nekaj zrn soli in ga včasih nati-
rala s česnom. Kadar je mene bolel zob /.../, je prihitela
gospa Breznik s stekleničko hrenovega “gajsta” in mi z
njim namazala zob in dlesen. Od pekoče bolečine je vse
otrpnilo. Zoper jetiko, ki je takrat strašno kosila, je bila
najboljša pasja mast. /.../. V Štepanji vasi je menda
živela ženska, ki jo je prodajala. Pa ne vsakomur. Zoper
revmatizem je bila najboljša vroča opeka, ker bolezen
nase vleče. In zoper glavobol rezine krompirja, položene
na čelo in prevezane s črnim trakom. /.../. Od lekar-
niških zdravil se samo /.../ balzamu za kurja očesa ni
bilo moč odreči.”1032
1030
1031
Gl. npr.: Šimec, Malka: Zdravstveni nasveti za družino in dom. Celje 1935.
1032
334
Zdravstvene razmere v
Ljubljani
Zdravstvene razmere v letih 1939 in 1940

Leta 1939 so Ljubljančanke rodile 1112 otrok,1033
umrlo pa je 863 prebivalcev Ljubljane. Največ, 171, jih
je umrlo zaradi starosti, 133 jih je umrlo zaradi bolezni
srca in ožilja, 109 pa zaradi raka in t. i. novotvorb. Za
tuberkulozo je umrlo 77 oseb.1034 Prvo leto vojne je bilo v
ljubljanskih zdravstvenih ustanovah zdravljenih več kot
41.500 oseb,1035 očitno je bilo naraslo število obolelih za
davico in škrlatinko, prvih so zabeležili 242, drugih pa
131. “Ker je kazala posebno davica visoko število in da
ne bi nastopila davica med deco v primeru evakuacije,
je bilo v prošlem letu [v letu 1939, op. av.] odrejeno ob-
vezno preventivno cepljenje proti davici.”1036 To je ostalo
obvezno tudi vsa vojna leta. Prav tako je bila stalnica
redno cepljenje proti ostalim nalezljivim boleznim: škr-
latinki, ošpicam, črnim kozam,1037 pa tudi tifusu in griži.
Na zdravniških pregledih šolskih otrok pred okupacijo
niso zabeležili posledic slabe prehrane.
Leta 1940 je bilo v Ljubljani rojenih 2473 otrok,
od tega 74 mrtvorojenih. Ljubljančanke so rodile 1058
1033
O rojstvih in nataliteti v Ljubljani med drugo svetovno vojno: Dobaja: Rojstva,
str. 131–149.
1034
O ostalih boleznih, ki so povzročile smrt med Ljubljančani v letu 1939: ZAL, LJU
708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 22.
1035
1036
1037
O cepljenjih proti nalezljivim boleznim med vojno: Dobaja: Rojstva, str. 142sl.
ZDRAVSTVO 335
otrok. V prestolnici sta umrli 902 osebi, 442 moških in
460 žensk. Poleg domačinov so tega leta v prestolnici
umrli še 604 nedomačini, 393 moških in 211 žensk.
Največ Ljubljančanov je umrlo zaradi ostarelosti, 244,
zaradi bolezni srca in ožilja 117, novotvorbe in rak so
terjale 100 življenj, tuberkuloza kot vzrok za smrt je bila
šele na petem mestu, saj je zaradi nje umrlo 62 oseb.
Umrlo pa je 59 novorojenčkov, dvanajst več kot leta
1939.1038
Zdravstvene razmere v letu 1941

Leta 1941 je bilo v Ljubljani rojenih 2148 otrok, od
teh 57 mrtvih. Ljubljančanke so rodile 1139 otrok (606
dečkov in 533 deklic), od teh je bilo 1060 zakonskih in
79 nezakonskih. Večina mater je rodila v porodnišnici.
Od stalnega prebivalstva je v letu 1941 v Ljubljani
umrlo 1037 oseb,1039 509 moških in 528 žensk. Umrlo
je tudi 422 nedomačinov, 241 moških in 181 žensk. Ve-
čina domačinov, 184, je umrla zaradi ostarelosti, 144
zaradi bolezni srca in ožilja, 127 za rakom, 111 zaradi
živčnih in duševnih bolezni, 86 zaradi bolezni prebav-
nih organov, 81 zaradi tuberkuloze, 73 zaradi bolezni
dihal. Nadalje je bilo zabeleženih 50 smrtnih nezgod, 47
bolezni novorojenčkov s smrtnim izidom, 32 samomo-
rov. Umrlo je 26 oseb s “konstitucionalno boleznijo”, 25
z raznimi nalezljivimi boleznimi, 13 z boleznimi sečnih
organov, 13 s kožnimi boleznimi, 6 z boleznijo “organov
za gibanje”. S smrtjo se je končalo tudi 6 zapletov v času
nosečnosti in življenje 5 oseb s spolnimi boleznimi ter 3
žensk z ginekološkimi težavami. V Ljubljani so se zgo-
dili 4 uboji. Kot vzrok smrti ene osebe je naveden razlog
“ostalo”.1040
1038
1039
Višja številka umrljivosti v letu 1941 še ni posledica vojne, pač pa je vezana na
pomnožitev ljubljanskega prebivalstva (begunci iz drugih slovenskih pokrajin).
1040
336
Zdravstvene razmere v letih 1942 in
19431041
Leto 1943 je zrcalilo vse slabše zdravstveno stanje
Ljubljančanov. Tega leta so zabeležili zaskrbljujoč dvig
števila obolelih za tuberkulozo in višjo umrljivost otrok
do prvega leta ter starejših oseb. Do bolniških dodatkov
je bilo upravičenih 10.367 oseb,1042 čeprav je mestnemu
zdravstvenemu uradu zdravniška spričevala za bolniški
dodatek predložilo več kot 31.000 oseb! Tega leta se je v
prestolnici rodilo tudi nekaj manj otrok, 1603, med temi
34 mrtvih. 90% porodov je bilo opravljenih v porodni-
šnici. Domačinke so rodile 1001 otroka (545 dečkov in
556 deklic), 935 je bilo zakonskih in 66 nezakonskih.1043
Umrlo je 1099 oseb, 505 moških in 594 žensk,1044 kar
pomeni nekaj manj kot v letu 1942, ko je umrlo 1181
oseb.1045 Te številke pa so do konca vojne ostale le pribli-
žne, saj uslužbenci mestnega fizikata zaradi neobvešče-
nosti oziroma nezmožnosti pridobitve uradnih dokazov
o smrti niso mogli prišteti vseh stalnih prebivalcev Lju-
bljane, ki so umrli izven svojega kraja bivanja.1046
Leta 1942 je večina Ljubljančanov umrla zaradi
starosti. Smrtnost zaradi jetike v tem letu še ni očitna,
čeprav je umrlo 130 oseb (v letu 1940 je zaradi jetike
umrlo 62 oseb), leta 1943 pa je izražalo spremenjeno
podobo: “Tuberkuloza je prvič v letih po zadnji svetovni
vojni stopila na prvo mesto v razpredelnici smrtnih vzro-
kov.”1047 V letu 1943 je zaradi tuberkuloze umrlo 186
Ljubljančanov:1048 77 ali 41,4% moških in 109 ali 58,6%
žensk, največ, 48, jih je bilo starejših od 60 let. Umr-
ljivost zaradi tuberkuloze je tako od leta 1940 do 1943
narasla za 300%. Pretežni del krivde za to je pripisati
1041
Laibach 1943.
1042
ARS, AS 1886, f. 66, Poročilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani.
1043
1044
V letu 1943 sta v Ljubljani umrla tudi 302 nedomačina (167 moških in 135
žensk).
1045
Prebivalstvo Ljubljane, str. 22.
1046
1047
Prav tam.
1048
V Ljubljani je leta 1943 za tuberkulozo umrlo še 42 oseb iz drugih občin.
ZDRAVSTVO 337
vojni oziroma njenim posledicam (predvsem nezadostni
prehrani).1049 Mestni zdravstveni urad se je zavedal, da
živila, dodeljena na nakaznice, “niso zadostna za obstoj
večine prebivalstva”.1050 V letu 1943 je veliko Ljubljan-
čanov umrlo tudi zaradi bolezni srca in ožilja, 185.1051
Od starosti je umrlo 156 Ljubljančanov, za rakom 120
(23 manj kot v letu 1942, vendar so kljub temu tvorili
12,6% vseh umrlih v letu 1943): “Največkrat je nastopi-
la bolezen v želodcu, maternici, črevesju, dihalih, spo-
lovilih in ženskih prsih.”1052 Zaradi živčnih in duševnih
bolezni je umrlo 95 domačinov, zaradi bolezni dihal pa
70. Bolezni prebavil so terjale 63 življenj, nesreče 55 (19
oseb je umrlo zaradi “padca”, kar 9 jih je povozil avto,
8 pa jih je utonilo). Vzrok 44 smrti so bile bolezni no-
vorojenčkov, 35 pa bolezni sečnih organov. 24 smrtnih
primerov je bilo “povezanih z vojno”, 16 ljudi je umrlo
zaradi bolezni okostja in 12 zaradi nalezljivih bolezni
(v času vojne je največ Ljubljančanov zbolelo za škrla-
tinko (leta 1943 183) in za davico (leta 1943 4021053),
drugih težkih nalezljivih bolezni pa Ljubljančani v času
vojne niso utrpeli). Samomorov je bilo 10, smrtnih za-
pletov v času nosečnosti 6, spolnih bolezni s smrtnim
izidom 6 (največ ljudi je obolelo za kapavico in sifilisom)
in kožnih bolezni 5. Dva Ljubljančana sta umrla zaradi
bolezni sklepov, dve Ljubljančanki pri porodu, ena pa
zaradi ginekoloških težav.1054 Svojega prvega rojstnega
dne ni dočakalo 64 otrok, kar je nekoliko višja številka
od predvojne. Že dolga leta pa ni umrlo toliko starejših
Ljubljančanov, starejših od 80 let je umrlo kar 393, kar
pomeni 35,8% vseh smrtnih primerov. To je prav gotovo
pokazatelj, da so slednji poleg dojenčkov najtežje pre-
1049
Več o boleznih, ki jih je spodbudilo pomanjkanje hrane: ARS, AS 1886, f. 66:
Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in Laibach 1943, str. 83sl.
1050
1051
Slovenec, št. 3, 5. 1. 1943, str. 2, Iz kronike ljubljanskih župnij v letu 1942; prav
tam, št. 4, 6. 1. 1943, str. 2, Iz kronike ljubljanskih župnij v letu 1942.
1052
1053
Prav tam, str. 12.
1054
338
našali vojne razmere in pomanjkanje.1055 Umrljivost teh
dveh rizičnih skupin, kot tudi obolelih za tuberkulozo,
se je stopnjevala vsa leta vojne.

V letu 1944 se je v Ljubljani rodilo 1780 otrok, od
teh 36 mrtvih. Babice so javile 247 porodov, ženska bol-
nišnica pa 1501. Med rojenimi je bilo 1649 zakonskih
in 99 nezakonskih otrok. Ljubljančanke so rodile 1318
otrok (709 dečkov in 609 deklic), med temi je bilo 1255
zakonskih in 63 nezakonskih:1056 “Absolutno število roj-
stev je nenaravno poskočilo. Ta skok navidez sicer po-
pravlja vitalno statistiko in ustvarja dojem mirnih ča-
sov, ko stremi zdrav narod za številnim potomstvom,
vendar ni običajen pojav. Vzroki za to leže morebiti v
tesnejšem sožitju v družinah, morebiti pa so izraz neu-
ravnovešenosti posameznikov ali celote.”1057
V letu 1944 je umrlo 1326 Ljubljančanov, 622
moških in 708 žensk. Med drugimi je umrlo 85 otrok,
mlajših od enega leta in 685 oseb, starejših od 60 let.
Tuberkuloza je terjala življenje 237 oseb, bolezni srca in
ožilja so bile krive za smrt 231 Ljubljančanov, ostarelost
pa za smrt 197. Rak je pokosil 115 oseb, živčne in du-
ševne bolezni 121, bolezni dihal 106 in bolezni prebavil
60. Umrlo je 49 novorojenčkov, zaradi bolezni sečnih
organov pa 36 odraslih. Nesreče so terjale 34 smrtnih
primerov, bolezni okostja 21 in nalezljive bolezni 23.
Letno poročilo mestnega fizikata tudi razkriva, da je v
letu 1944 za raznimi nalezljivimi boleznimi zbolelo 856
Ljubljančanov, predvsem za davico in škrlatinko. V tem
letu so zabeležili tudi epidemijo ošpic in kar 1788 pri-
merov garij. Samomorov je bilo v letu 1944 20, 9 ljudi je
umrlo zaradi kožnih bolezni, 6 zaradi bolezni krvi, 4 za-
radi spolnih bolezni, prav toliko zaradi bolezni sklepov
in ginekoloških težav. Zaradi zapletov v času nosečnosti
1055
Prav tam, str. 7.
1056
bljani 1944, str. 1, 2.
1057
Prav tam, str. 6.
ZDRAVSTVO 339
sta umrli dve Ljubljančanki. Po podatkih javnih občil je
“smrt v zvezi z vojno” doletela 37 oseb.1058
Porast tuberkuloze. Provizorična bolnišnica v

Kollmanovem gradu
Število umrlih za tuberkulozo je bilo vsako leto
okupacije višje:
leto umrli
1933 69
1934 67
1935 58
1936 751059
1937 79
1938 84
1939 77
1940 62
1941 81
1942 130
1943 186
1944 237
1945 265
Kot v letih poprej je bilo tudi v letu 1944 največje

število smrti zaradi tuberkuloze opaziti pri osebah, sta-
rejših od 60 let (34), in pri otrocih do 15 let (8): “v zadnjih
letih so bolj naglo izčrpali svoje telesne sile (morda tudi
duševne) ter so ‘dozoreli’ hitreje. /.../. Socialne razmere
se niso poslabšale tako zelo zaradi stanovanjske krize
kakor zaradi sprememb v prehrani.”1060 Leta 1944 so
na t. i. protituberkuloznem dispanzerju opravili 14.939
preiskav, to je 7191 manj kot leto prej. Kljub vse pogo-
stejšim alarmom in zato slabšim delovnim pogojem, so
1058
Slovenski narod, št. 14, 3. 4. 1945, str. 3, Zdravje ljubljanskega prebivalstva.
1059
Število umrlih za tuberkulozo je višje zaradi novih mestnih mej t. i. velike Lju-
bljane.
1060
Domovina in kmetski list, št. 19, 11. 5. 1944, str. 6, Je Ljubljana zdravo me-
sto?
340
leta 1944 na zdravljenju zadržali kar 453 oseb (leto prej
109).1061
Zaradi vse večjega števila tuberkuloznih bolnikov
so morale oblasti poiskati nove nastanitvene lokacije,
saj je prostora v ljubljanskih bolnišnicah primanjkovalo
že tako ali tako. Prezident Rupnik, ki je z odlokom z dne
30. januarja 1944 predvidel Kollmanovo vilo v Rožni do-
lini za zasilno bolnišnico za ženske bolezni, je kasneje
istega leta naknadno dovolil, da se tja začasno namesti
jetične bolnike, ki so bili v oskrbi Odbora za begunce in
povratnike oziroma Odbora za preskrbo povratnikov in
pribežnikov.1062 Prvi bolniki so bili v bolnišnico Kollma-
nov grad na Večni poti št. 17 sprejeti 14. marca 1944.
Sprejemali so bolnike samo z zaprtimi primeri tuberku-
loze (saj provizorična bolnišnica ni imela na voljo izoli-
ranih sob), pa tudi revmatike, astmatike idr. Bolnišnica
je imela na voljo 50 postelj. V podpritličju je bilo več
prostorov: kuhinja, shramba, upravna pisarna, skladi-
šče in pralnica, ki je služila kot zaklonišče. V visokem
pritličju je bila jedilnica, ki je bila namenjena tudi za
bogoslužna opravila, ordinacija, dve bolniški sobi in ko-
palnica. V prvem nadstropju so bile štiri bolniške sobe
in kopalnica, v drugem nadstropju je bilo stanovanje
upravitelja in dve mali sobi za hišno služinčad. V vseh
nadstropjih so bila stranišča. Zdravniku dr. Jožetu Se-
kuli sta bili v pomoč postavljeni dve zaščitni sestri in
en bolniški strežnik. Upravne posle sta vršila upravnik
Franc Kadunc in ekonom dr. Konrad Hervatin. V bolni-
šnici so bile zaposlene še kuharica, kuharska pomočni-
ca in perica. Za bolnike je bil predpisan natančen hišni
red. Ob pol osmih so zajtrkovali, ob pol poldne kosili,
ob šestih zvečer večerjali. V vmesnem času so se vrši-
le zdravniške preiskave, bolniki so počivali, sprejemali
obiske, se sprehajali v bolniškem parku. Za razvedrilo
bolnikov je služila tudi hišna knjižnica, dva dnevnika in
trije tedniki ter razne družabne igre in šah. Za prehra-
no bolnikov je bolnišnica prejemala “posebna nakazila”.
Nekateri pacienti so bili upravičeni do dodatnih živil-
1061
Musek, Ludvik: Protituberkulozni dispanzer za najbolj pereči problem našega
zdravstvenega skrbstva. V: Slovenski narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2.
1062
ZAL, LJU 501, t. e. 32, ovoj Kollmanov grad, št. 22/4.
ZDRAVSTVO 341
skih nakaznic za bolnike, za katere je uprava bolnišni-
ce kupila tudi vse razpoložljive prehrambene dodatke.
Za katoliško in pravoslavno veliko noč so bolnike na
primer postregli z malenkostjo šunke, “štruco” potice,
pirhi, kompotom, pivom in vinom. Tudi za druge pra-
znike je kuhinjsko osebje posameznemu oskrbovancu
namenilo večji in izdatnejši obrok mesa.
Prehrambeni dodatki za bolnike

Meseca aprila 1942 je bil sestavljen seznam bolezni
oz. bolezenskih skupin, na podlagi katerega so bili po-
samezni bolniki upravičeni do prehrambenih dodatkov.
Zdravniki so se odločili, da več hrane potrebujejo vse
osebe z malarijo, črevesnimi infekcijami, pljučnimi tvor-
bami, z vnetjem rebrne mrene, gastritičnimi tvorbami,
tvorbami na dvanajstniku, obolenjem jeter, zlatenico,
sladkorno boleznijo, Addisonovo boleznijo, anemijo in
jetiko. Tudi bolniki, ki niso imeli bolezni s seznama, so
imeli možnost dobiti posebne dodatke. Prošnji za bolni-
ško nakaznico so morali le priložiti verodostojno zdrav-
nikovo priporočilo.
Leta 1943 je v Ljubljani dodatke dobivalo 10.367
oseb,1063 čeprav je bilo mestnemu zdravstvenemu uradu
predloženih več kot 31.000 zdravniških spričeval za bol-
niški dodatek! Zdravje Ljubljančanov so slabe življenj-
ske razmere rapidno krhale, saj so zdravniki prve me-
sece leta 1944 kljub strogim pretresom zdravstvenega
spričevala vsakega posameznega prosilca, mesečne bol-
niške dodatke dodelili kar 17.249 Ljubljančanom. Za-
radi jetike je bilo izročenih 2997 zdravniških spričeval,
zaradi anemije 2738, zaradi sladkorne bolezni 5914,
zaradi zlatenice 921, zaradi gastritisa in bolezni dva-
najsternika 3969, zaradi raka 116. Bolniške dodatke je
prejemalo tudi 129 rekonvalescentov po operativnih po-
segih in 565 bolnikov s srčnimi in živčnimi obolenji.1064
Zaskrbljujoče je bilo dejstvo, da zdravniških spričeval
1063 ARS, AS 1886, f. 66, Poročilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani.

1064 Slovensko narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2, Lanski dodatki racioniranih živil
za bolnike.
342
niso predložili samo “mestni ubogi”, delavci in otroci,
marveč tudi veliko število drugih prebivalcev, predvsem
iz uradniških in nameščenskih vrst.1065 Ta podatek je
ključnega značaja, saj zrcali posledice pomanjkanja in
vojnih razmer med skoraj vsemi sloji ljubljanskega pre-
bivalstva.
Organi oblasti so poleti 1944 zaradi vsesplošnega
pomanjkanja začeli zmanjševati število upravičencev
do bolniških dodatkov in dodatke same. Kljub temu da
je mestni zdravstveni urad še naprej prejemal številne
prošnje za prehrambene dodatke, številke kažejo, da so
odgovorni nove predpise o dodeljevanju bolniških do-
datkov izvajali dosledno, saj jih je konec avgusta 1944
prejemalo le še 10.201 oseb, konec septembra 9998,
konec oktobra 9138, konec novembra 7675 in konec
decembra 1944 le še 7346 oseb.1066

V letu 1945 je bilo v Ljubljani rojenih 2101 otrok,
od tega 1513 domačinov: 785 dečkov in 728 deklic.1068
Zdravstveni zavodi so prijavili 1850 porodov, babice pa
251.1069 V mestu je umrlo 2505 ljudi, od tega 1733 do-
mačinov, 854 moških in 859 žensk.1070 Največ Ljubljan-
čanov je umrlo zaradi tuberkuloze, 265, bolezni srca
in ožilja so terjale 250 življenj, zaradi ostarelosti pa je
umrlo 209 oseb. 187 oseb je podleglo živčnim in dušev-
nim boleznim, raku 193 in boleznim dihal 137. Smrtnih
nezgod se je v letu 1945 pripetilo 112, “smrti v zvezi z
vojno” pa so zabeležili 99. 81 oseb je umrlo zaradi bole-
zni prebavil in 57 za posledicami nalezljivih bolezni (šte-
vilo obolelih za davico je bilo višje kot prejšnja leta–621,
za škrlatniko je zbolelo 183 oseb, nekaj pa jih je zbolelo
1065
1066
Prav tam.
1067
Podatki so za celo leto 1945, saj iz zdravstvenega poročila niso razvidni podatki
za posamezne mesece.
1068
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 21, Zdravstveno poročilo za leto 1945, str. 14 in
1069
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 21, Zdravstveno poročilo za leto 1945, str. 13.
1070
Prav tam, str. 17.
ZDRAVSTVO 343
za tifusom). V tem letu je umrlo tudi 66 novorojenčk-
ov, zaradi posledic splava in bolezni v nosečnosti pa je
umrlo 5 žensk. Bolezni sečnih organov so terjale 39 ži-
vljenj, t. i. konstitucionalne bolezni 19, bolezni kože 12
in krvi 6 ter bolezni organov za gibanje 3. Zabeleženih je
bilo 30 samomorov, 3 zastrupitve z alkoholom, 3 uboji,
7 vzrokov smrti pa ni bilo razjasnjenih. Otrok, starih
manj kot eno leto, je umrlo 163, oseb, starejših od 60
let pa je umrlo 783.1071 Umrljivost so v letu 1945 terjale
tako vojna kot tudi njene posledice: “Tisoči so se vrnili
iz internacij, zaporov in vojne in posledice trpljenja med
vojno se kažejo tudi v slabšem zdravstvenem stanju lju-
di.”1072
Spodnja tabela prikazuje mortaliteto in nataliteto v
Ljubljani med drugo svetovno vojno:
leto število smrti število rojstev
1939 863 1088
1940 902 1058
1941 1037 1139
1942 1081 1221
1943 1099 1001
1944 1326 1318
1945 1733 1513
1071
Prav tam, str. 18 in 20sl.
1072
344
Šolstvo
Jugoslovansko osnovno šolstvo, s tem pa tudi
osnovno šolstvo v Dravski banovini, je bilo urejeno z
zakonom z dne 5. decembra 1929. Osnovna šola je ob-
segala prve štiri razrede, višja “ljudska” šola pa nasle-
dnje štiri. Osemletno šolanje je bilo obvezno. V šolo so
bili lahko vpisani vsi otroci, ki so dopolnili sedem let.
Nadpovprečno razviti otroci so smeli v šolo že s šestimi
leti. Med t. i. ljudske šole so spadale tudi šole “za neza-
dostno razvito in defektno deco”.1073 Zakon je prepove-
doval telesno kazen in uvajal razrede, oddelke in ocene,
kot jih poznamo danes.1074 Razred naj bi bil: “‘delovna
zajednica’ (občestvo), tj. zavestno sožitje enakih sode-
lavcev. Disciplina prihaja iz čuta skupnosti, ki se izo-
blikuje v delu, redu, prijateljstvu, medsebojni pomoči in
veselju. Otroci spoznavajo, da se mora poedinec včleniti
v življenje skupnosti, saj je plodno in koristno delo mo-
žno le tedaj, če vsakdo svoje interese podredi interesom
skupnosti, t. j. občestva. Učitelj je vodnik zajednice, ki
učencem pomaga, da si priborijo avtoriteto reda, učite-
lja pa spoštujejo iz ljubezni (ne iz strahu). Nediscipli-
niran učenec je v očeh tovarišev škodljivec, ki ogroža
1073
Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969. Ur.: Vlado Schmidt idr. Ljubljana
1970, str. 158–160 (dalje Osnovna šola).
1074
Vovko, Andrej: Šolstvo stare Jugoslavije. V: Pionir, 1980/1981, št. 8, str. 14sl
(dalje Vovko: Šplstvo stare Jugoslavije).
ŠOLSTVO 347
vso zajednico. Učitelj je organizator, režiser, psiholog in
– socialno čuteč človek.”1075
Ljudsko šolstvo so vzdrževale občine, banovina in
država. Občine so prispevale zemljišče in zgradbe. Ba-
novina je plačevala vse potrebe šole. Država pa je plače-
vala učiteljstvo in skrbela za učiteljski naraščaj.1076
Predvojna šola je imela eno večjo napako – šola-
nje je bilo zelo drago oziroma drage so bile šolske knji-
ge: “Kadar se pojavi potreba po novi učni knjigi, se ne
razpiše natečaj, pri katerem bi tekmovali najboljši pisci
učnih knjig in bi se odobril in potrdil rokopis najbolj-
šemu izmed najboljših, in sicer, kot edino dopuščena
učna knjiga za nekaj let. Nasprotno, izdajanje učnih
knjig je popolnoma svobodno, popolnoma svobodna pa
je tudi uporaba učnih knjig na šolah; /.../. Posledica
je, da se morajo vsako leto na novo kupovati knjige, da
so na tej šoli uvedene te, na drugi šoli druge knjige, da
je učna knjiga v nadprodukciji in da morajo starši to
nadprodukcijo plačevati.”1077 Mnogi so napake pri pred-
vojnem šolstvu našli tudi drugje. Zdelo se jim je, da pot,
doseči dobro šolstvo, še ni končana: “Končno je docela
upravičen očitek, da je sedanja ljudska šola literarna,
brezbarvna, neživljenjska. /.../. Mi pa hočemo šolo, ki
bo naš drugi dom, šolo z učnimi načrti, prilagojenimi
krajevnimi potrebam, s knjigami, ki bodo govorile o nas,
z duhom, ki bo črpal svoje sokove iz najgloblje ljudske
duše, iz njegovega prepričanja in predanja.”1078 Večje,
predvsem pa trajnejše spremembe v tej smeri, je prepre-
čil začetek druge svetovne vojne na naših tleh.
1075
Vranc, Ernest: Šolski razred v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. V: Popotnik.
Časopis za sodobno pedagogiko, letnik LX, 1938/1939, str. 46.
1076
uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje banskega sveta Dravske bano-
vine, str. 33.
1077
vine, str. 36.
1078
ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 36.
348
Šolstvo v letih pred
okupacijo1079
Dravska banovina
1079
Leta 1939 je bilo v Dravski banovini 871 ljudskih

šol, 3 več kot leto poprej, in okoli 183.000 šoloobveznih
otrok.1080 Med šolami je bilo 11 zasebnih, 11 zasilnih,
6 “ambulantnih” in 6 posebnih (“gluhonemnica” v Lju-
bljani,1081 zavod za slepe otroke v Kočevju, pomožni šoli
v Ljubljani in Mariboru, deško vzgojni zavod v Ljubljani
in gozdna šola v Topolšici). Poleg ljudskih šol je bilo 55
otroških vrtcev (46 javnih in 9 zasebnih) in 21 zavetišč
(11 javnih in 10 zasebnih).1082
Teh 871 šol pa ni krilo vseh potreb. Po tedanjih iz-
računih naj bi primanjkovalo okrog 300 poslopij. Kljub
prenatrpanosti nekaterih oddelkov je moral na posame-
znih šolah pouk potekati izmenično dopoldne in popol-
dne: “Tega zla ne bo mogoče zatreti v kratkem času, ker
izvira iz slabega finančnega položaja občin, občina pa je
finančno toliko močna, kolikor je močan njen davkopla-
čevalec. V času, kakršen je današnji, narodno gospo-
1079
Pregled šolstva za čas pred 2. svetovno vojno. V: Spominski zbornik, str. 177–
221.
1080
ASCG, fond 37, Zbirka Milan Stojadinović. (dalje fond 37), f. 46-299-300, št.
5844/I.
1081
Mencelj, Martin: Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco pri
Slovencih od 1918–1938. V: Popotnik. Časopis za sodobno pedagogiko, št. 1–2,
1938/1939, str. 53sl. navaja, da je bil ta zavod v pedagoškem in vseh ostalih pogle-
dih na zavidljivi višini.
1082
ARS, AS 77, f. 13, 3. seja banskega sveta Dravske banovine, 14. 2. 1940, str. 4.
Več o tem tudi: Osnovna šola, str. 160–170.
ŠOLSTVO 349
darstvo ne dovoljuje investicij velikega obsega, gradi se
edinole tam, kjer to omogočajo gradbeni skladi, ki so se
nabirali v letih prosperitete.”1083
Občutno je bilo tudi pomanjkanje srednješolskih
poslopij, ki jih je bila po zakonu dolžna graditi banovina,
in to na zemljiščih, ki so jih dale občine.1084 V banovini je
bilo v letu 1939 43 državnih in 8 zasebnih meščanskih
šol, 13.089 učencev in učenk je obiskovalo gimnazije,
učiteljišči sta bili le dve, v Mariboru in Ljubljani, bilo
je tudi več strokovnih šol. V banovini je bilo 6 ljudskih
univerz, ki so organizirala razna predavanja.1085
V letu 1940 je bilo število vrtcev in šol v banovini
za malenkost višje kot leto pred tem. Otroških vrtcev
je bilo 61 (od teh 9 zasebnih) in zavetišč 22 (od teh 11
zasebnih).1086 Ljudskih šol je bilo 875, od tega 13 zaseb-
nih, 6 ambulantnih, 8 zasilnih in 6 specialnih.1087
Ljubljana
Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo v Lju-
bljani 8 javnih vrtcev z 12 oddelki in 5 zavetišč s 7 od-
delki.1088 Nosilci javnih vrtcev so bili država, banovina,
mesto ali občina, nosilci privatnih pa razne ženske re-
dovnice.1089 Večina otroških vrtcev je bila locirana v ljud-
skih šolah. Pred tem so bili v privatnih hišah, vendar
mestna občina previsokih najemnin, ki so jih lastniki
hiš zaračunavali, ni bila pripravljena poravnavati.
1083
ARS, AS 77, f. 15, Zapisnik 1. seje XII. rednega zasedanja banskega sveta Dra-
vske banovine, 12. 2. 1940.
1084
vine, str. 35.
1085
ARS, AS 77, f. 13, 3. seja banskega sveta Dravske banovine, 14. 2. 1940, str.
17–22.
1086
ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske ba-
novine, 19. 2. 1941, str. 37–53.
1087
Prav tam. V ljudskih šolah je bilo v tem času že 183 šolskih kuhinj, v meščan-
skih pa 47.
1088
Splošni pregled, str. 39 in 40. V mestu sta bili kmalu dozidani še 2 zavetišči,
tako da je bilo vseh skupaj 7 s 16 oddelki. Ljubljana-okolica pa je premogla 2 vrtca
z 2 oddelkoma in 1 zavetišče z 1 oddelkom. V: Pavlič, Slavica: Predšolske ustanove
na Slovenskem 1834–1945. Ljubljana 1991, str. 121.
1089
ARS, AS 199, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Prosvetni oddelek 1941–1945
(dalje AS 199), f. št. 851–1000, 1945, ovoj 956/1945, Bericht über die Kinderhorte
in Laibach, 19. 2. 1945.
350
Ljudske šole
V Ljubljani je mestni svet leta 1936 določil šolske
okoliše, ki so bili v veljavi za vse državne ljudske šole
do konca vojne. Otroka so starši lahko vpisali tudi v
šolo, ki je bila izven njihovega okoliša bivanja, vendar
je moralo biti na želeni šoli dovolj vpisnega prostora.
Dejstvo, da so otroci šolske okoliše lahko menjali, je po-
trjevalo tudi veliko število otrok, vpisanih na ljubljanske
privatne oziroma zasebne ljudske šole.1090 V Ljubljani
je bilo prvih in drugih več kot 20 z nad 200 oddelki.1091
V to številko so vključene zasebne šole Lichtenturnov
(Lichtenthurnov1092) zavod za gojenke sester sv. Vincen-
cija Pavelskega, Marijanišče (zasebna deška ljudska
šola šolskih sester), notranja uršulinska ljudska šola
in vadnica pri zasebnem dekliškem učiteljišču uršulink
ter pomožna šola za otroke s posebnimi potrebami (t.
i. gluhonemnica).1093 Na ljubljanskih šolah je delovalo
12 šolskih kuhinj, in kar 11 od teh je svoja vrata od-
prlo v drugi polovici 30. let 20. stoletja. V šolskem letu
1937/1938 je v njih zajtrkovalo 549 otrok, kosilo 40 in
malicalo 51.1094
Leta 1939 je z odličnim uspehom razred končalo
1339 učencev, s prav dobrim 1797 in z dobrim 1623.
634 učencev razreda ni izdelalo.1095
Srednje šole
V Ljubljani je bilo več srednjih šol:
- sedem gimnazij: državna klasična gimnazija, I, II,
III, državna realna gimnazija, mestna ženska real-
na gimnazija, zasebna ženska realna gimnazija pri
uršulinkah in škofijska gimnazija v Šentvidu nad
Ljubljano. V začetku šolskega leta 1938/39 so gim-
1090
ZAL, LJU 489, f. 2402, II/A/10, str. 219–221.
1091
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 62 in Slovenčev koledar
1942, str. 49, Ljubljana v številkah.
1092
Kladnik, Darinka: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana 1991, str. 112.
1093
Splošni pregled, str. 39 in 40.
1094
Kronika slovenskih mest, 1938, št. 4, str. 239, Mladinsko skrbstvo in zdravstvo
mesta Ljubljane.
1095
ŠOLSTVO 351
nazije štele 6587 dijakov, konec istega šolskega leta
pa le še 6471. Na gimnazijah se je šolalo tudi nekaj
deset “privatistov”. 71 dijakov je bilo odličnih, 1716
prav dobrih, 3378 dobrih, 740 jih razreda ni izdela-
lo, 162 dijakov pa je izgubilo pravico do nadaljnjega
šolanja.1096
- dve učiteljski šoli: državna in zasebna pri uršulin-
kah. Na učiteljišči se je v šolskem letu 1938/39 vpi-
salo 177 dijakov, do konca šolskega leta je v šolskih
klopeh vztrajalo 174 dijakov. Z odliko jih je razred
končalo 10, s prav dobrim izkazom 83, z dobrim
72, 9 jih letnika ni izdelalo.1097
- več meščanskih šol: I in II državna deška in I ter
II državna dekliška in I, II in III državna mešana
meščanska šola. Zasebna dekliška meščanska šo-
la je bila tudi v Lichtenturnu in pri uršulinkah. V
letu 1939 je z odličnim uspehom končalo meščan-
ske šole 137 dijakov, s prav dobrim 710, z dobrim
1140, 268 dijakov letnika ni naredilo, 68 dijakov pa
je izgubilo pravico do nadaljnjega šolanja.1098
V Ljubljani je bilo kar nekaj strokovnih šol: držav-
na trgovska akademija, abiturienski tečaj na državni
trgovski akademiji, državna tehnična srednja šola, dr-
žavna 2-razredna trgovska šola, državni osrednji zavod
za žensko domačo obrt, banovinska šola za glasbila,
banovinska podkovska šola, zasebna 2-razredna trgo-
vska šola zbornice za trgovino, obrt in industrijo (TOI),
abiturienski tečaj zbornice za TOI, zasebna zadružna
šola. Več je bilo tudi strokovnih obrtnih nadaljevalnih
šol: za brivske, grafične, prehrambene, mehanično-teh-
nične, gradbene, krojaško-šiviljske in vrtnarske obrti.
V mestu sta bili tudi obča strokovna nadaljevalna šola
ter gostinska in gremialna trgovska nadaljevalna šola.
Več je bilo gospodinjskih šol: višja gospodinjska šola dr.
Kreka v Šiški, Mestna gospodinjska šola “Mladika”, za-
sebna gospodinjska šola za “gostilničarske” gospodinje,
zasebna gospodinjska šola v Marijanišču. Več je bilo
zdravstvenih šol: državna šola za zaščitne sestre, držav-
1096
Prav tam, str. 66sl.
1097
Prav tam.
1098
Prav tam.
352
na babiška šola in državna strokovna šola za otroške
negovalke.1099 Mladi glasbeni talenti so se šolali v sre-
dnji glasbeni šoli državne glasbene akademije, v zasebni
glasbeni šoli “Glasbene Matice”,1100 ali pa v zasebni glas-
beni šoli narodnega železničarskega društva “Sloga” in
zasebni “orglarski šoli” Cecilijinega društva.
Univerza
Z Zakonom o vseučilišču kraljestva Srbov, Hrvatov
in Slovencev z dne 23. julija 1919 je Ljubljana dobila
tudi univerzo.1101 Na univerzo so se smeli vpisati le gi-
mnazijski maturanti, od leta 1931 dalje pa pod točno
določenimi pogoji še absolventi učiteljišč.1102 Univerzo
je sestavljalo več fakultet: teološka, pravna, filozofska,
tehniška in nepopolna medicinska fakulteta.1103 Da bi
slednja postala fakulteta v klasičnem smislu, so se je
zavzemali mnogi, vendar niso bili uslišani vse do osvo-
boditve. Izrazito ogorčenje nad nepopolno univerzo so
izražali predvsem študenti. Društvo medicincev v Lju-
bljani je marca 1940 na slovensko javnost in politične
voditelje naslovilo spomenico: “Slovenski medicinci z
obžalovanjem in ogorčenjem ponovno opozarjamo slo-
vensko javnost, da naš narod še vedno – po 20 letih
narodne države – nima svoje najvišje zdravstvene usta-
nove, nima popolne medicinske fakultete;
Opozarjamo na obupno stanje institutov sedanje
medicinske fakultete v Ljubljani, ki je deloma še na-
stanjena v prosekturi ljubljanske bolnice, deloma pa v
1099
Splošni pregled, str. 45sl.
1100
Ta glasbena šola je bila precej velika in je svoje kadre tudi uspešno poučevala.
Najmlajši učenci so svojo učno pot začeli v t. i. “pripravljalnici”, ki je obsegala 1.
in 2. razred. Sledila je nižja šola (od 3. do 6. razreda), nato srednja šola (7. in 8.
razred), na 4. stopnji oziroma v višji šoli pa so skrbeli za izobrazbo dijakov 9. in 10.
razreda. V času vojne ta šola svojih vrat ni zaprla. Ukaželjni so lahko napredovali
v solo petju, igranju klavirja, violine, violončela, flavte, klarineta, trombe, pozavne,
orgel in spoznavanju splošne glasbene teorije, mladinskega petja, “ansambelske
igre” idr. V: AS 1220, rodbinski fond Ravnihar Vladimir, f. 5, Letno poročilo za šol-
sko leto 1941–1942.
1101
Prvo predavanje je potekalo 3. 12. 1919. V: Enciklopedija Slovenije, 14, Ljublja-
na 2000, str. 52.
1102
Vovko: Šolstvo stare Jugoslavije, str. 14sl. Tudi v: Splošni pregled, str. 90sl.
1103
Večina študentov je študij nadaljevala na medicinski fakulteti v Zagrebu. Ustni
vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici.
ŠOLSTVO 353
edini lastni stavbi na Zaloški cesti, ki je bila zgrajena
leta 1920 večinoma iz sredstev tedanje slovenske po-
krajinske vlade in še sedaj ni popolnoma opremljena;
opozarjamo ponovno na nevzdržne razmere v ljubljan-
ski splošni bolnici;
Opozarjamo na pomanjkljivo zdravstveno organi-
zacijo v Sloveniji in odločno protestiramo proti takemu
izigravanju slovenskih narodnih zahtev in predvsem
zahtev slovenskega delovnega ljudstva ter zahtevamo v
imenu slovenskega naroda, za katerega zdravje bomo
skrbeli, da se vprašanje slovenske medicinske fakultete
in celotne zdravstvene organizacije v Sloveniji brez vsa-
kršnega izgovarjanja nemudoma in temeljito reši.”1104
Na univerzi je v šolskem letu 1938/39 predavalo 53
rednih in 17 izrednih profesorjev, 15 univerzitetnih do-
centov, 13 privatnih docentov, 24 asistentov, 51 hono-
rarnih učiteljev, 6 lektorjev. Glede na spol je profesorski
zbor štel 171 moških in 7 žensk. V omenjenem šolskem
letu je bilo na univerzo vpisanih 1590 rednih slušateljev
in 364 slušateljic ter 6 izrednih slušateljev ter 6 slušate-
ljic. Na Filozofski fakulteti je bilo vpisanih 222 študen-
tov in 198 študentk, na Pravni fakulteti 572 študentov
in 106 študentk, na Tehniški fakulteti 474 študentov in
26 študentk, na Teološki fakulteti 195 študentov in na
Medicinski fakulteti 132 študentov in 40 študentk.1105
“Poklicna posvetovalnica”
Poklicno posvetovalnico je ustanovil ban dr. Marko
Natlačen z uredbo, ki jo je podpisal 15. februarja 1938.
Dostopni podatki pričajo, da je delovala pretežno za po-
dročje Ljubljane oziroma, da so jo obiskovali v glavnem
mladi ljudje iz prestolnice. Po načelih psihoanalitike,
medicine, ekonomije in sociologije so uslužbenci posve-
tovalnice pomagali mladim ljudem najti najprimernejše
poklice. V posvetovalnico se je letno zateklo kar 500 do
600 oseb. Največje zanimanje so izkazali povpraševalci
med 10 in 18 leti, čeprav so imeli odprta vrata vsi, ki so
1104
Rijavec: Ljubljanske bolnišnice, str. 66.
1105
354
bili starejši od 6 in mlajši od 32 let, letno pa je svetovala
500 do 600 osebam. V posredovalnici so se še posebej
zavzeli za nadarjene otroke, manj nadarjene otroke in
gluhoneme.1106
1106
Slovenec, št. 25, 31. 1. 1942, str. 3, Usmerjajmo mladino v prave poklice! Kako
pri nas deluje “Poklicna posvetovalnica”.
ŠOLSTVO 355
Šolstvo od aprila do
junija 1941
Ljubljanska pokrajina
Po začetku vojne je bilo v Ljubljanski pokrajini 9
krajev z 20 vrtci, 15 je bilo javnih in 5 privatnih. Od
teh je bilo v Ljubljani 13 otroških vrtcev, 9 javnih in
4 zasebni. V Ljubljanski pokrajini je bilo 249 ljudskih
šol, med njimi 6 zasebnih, tri ambulantne in pet speci-
alnih, ter 11 meščanskih državnih šol, od tega sedem v
Ljubljani (2 deški, 2 dekliški in tri mešane). Tri od teh
niso bile državne (ženska realna gimnazija v liceju (ob
koncu šolskega leta je prenehala delovati), uršulinska
ženska realna gimnazija in škofijska klasična gimna-
zija v Šentvidu nad Ljubljano). V Ljubljanski pokrajini
so bile še 4 zasebne meščanske šole, od tega dve v
Ljubljani (pri uršulinkah in v Lichtenturnu) in dve uči-
teljišči (državna učiteljska šola v Ljubljani in zasebna
učiteljska šola uršulink) ter 9 državnih in dve zasebni
srednji šoli. Strokovne šole so po okupaciji s svojim
delom nadaljevale v glavnem le v Ljubljani. Teh je bilo
še vedno več, od glasbenih, gospodinjskih, trgovskih,
tehničnih, zdravstvenih idr. Univerza v Ljubljani je s
svojimi petimi fakultetami brez večjih sprememb delo-
vala do jeseni 1943. Ves čas je normalno delovala tudi
državna glasbena akademija v Ljubljani.1107 V sklopu
slednje je bila v letu 1941 ustanovljena štiriletna igral-
1107
Sušnik, Lovro: O šolstvu v Ljubljanski pokrajini. V: Zbornik Zimske pomoči
1944, str. 307–309 (dalje Sušnik: O šolstvu).
356
ska šola kot poseben oddelek te ustanove. “Načrtni
ustroj šole je /.../ tale: I. letnik je določen za teoretič-
no tvarino v dramski igri in tehniki govora, II. letnik za
vzbujanje čustev na podlagi lirično-epično-dramskih
pesnitev, III. letnik za vaje v doseganju skladnosti med
izrazom telesa in govora v smislu zahtevane predloge
in slednjič IV. letnik za izgraditev in oblikovanje različ-
nih značajev.”1108
V ljubljanskih šolah od aprila do junija

1941
Osnovne in srednje šole
Konec marca 1941, ko je Jugoslavija že brzela v
vojno, je minister za prosveto izdal odredbo o takojšnji
zaustavitvi pouka v vseh javnih in zasebnih šolah. Po
začetku vojne na naših tleh je banska uprava razglasila
izredne razmere in odredila, da morajo vse šole učen-
cem izdati letna spričevala. Tudi matura je odpadla. Na-
mesto ocen maturitetnih izpitov so dijakom v spričeva-
la, datirana s 1. aprilom 1941, zapisali kar zaključene
letne ocene. Eden zadnjih ukrepov Natlačenove uprave
je bil poziv za vrnitev v šolske klopi. 23. aprila je bil na
vseh šolah pouk obnovljen, šolska vrata so se ponovno
odprla na stežaj. Že izdana spričevala so morali učenci
vrniti svojim ravnateljstvom:1109 “Nekaterim se je spet
izmaknila ‘zelena vejica’”.1110 Z obnovitvijo pouka šole
niso imele večjih težav. Večina njih je s poukom nada-
ljevala v starih prostorih. Le prostore klasične gimnazije
so zasedli karabinjerji. 13 razredov te gimnazije se je
selilo v prostore I. moške realne gimnazije (realka) v Ve-
govi ulici. Pouk so imeli v popoldanskih urah. 4 razredi
1108
Slovenec, št. 148, 3. 7. 1943, str. 3, Igralska šola v Ljubljani.
1109
Škerl, Franc: Ljubljanske srednje šole v letih 1941–1945. Ljubljana 1964, str.
20 (dalje Škerl: Ljubljanske srednje šole). O šolstvu pod italijansko okupacijo tudi:
Kobal, Nada: Slovensko šolstvo v Ljubljanski pokrajini 1941–1943. V: Arhivi. Glasi-
lo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, št. 1–2, Ljubljana 1985, str. 22–25.
1110
Slovenski dom, št. 92, 23. 4. 1941, str. 2, Spet so se odprla šolska vrata.
ŠOLSTVO 357
so zatočišče našli v meščanski šoli pri uršulinkah, preo-
stalih 9 razredov pa na uršulinski gimnaziji.1111
Še pred koncem šolskega leta se je na ljubljanske
šole vpisalo mnogo učencev in dijakov, ki so pribeža-
li v Ljubljano. Števila begunskih šolarjev in dijakov ni
mogoče natančno ugotoviti, ker za to ni na razpolago
posebnih zapiskov. Njihovo število bi bilo moč ugotoviti
po vpisnicah od primera do primera. Begunski dijaki bi
morali pri prepisu na novo šolo urediti marsikakšno bi-
rokratsko zadevo, a so bili, zaradi vojnih razmer in veli-
kega sodelovanja finančne direkcije, vseh plačil vpisnin
in šolnin oproščeni.1112 Begunček iz Celja se je v novih
okoliščinah hitro znašel: “Upravitelj, razrednik in sošol-
ci so me prijeli z veliko simpatijo: v meni so videli žrtev
vojne, svojega vrstnika, ki je moral zapustiti dom.”1113
Tudi ostali učenci in dijaki-begunci so bili v nove vrste
lepo sprejeti.
Po okupaciji so učitelji in profesorji začasno pou-
čevali po starih predpisih in učnem načrtu.1114 Kraljevi
ukaz o ustanovitvi Ljubljanske pokrajine z dne 3. maja
1941 je v 6. členu določal, da bo poučevanje v ljudskih
šolah v slovenskem jeziku.1115 Za srednje in višje šole je
bil predviden fakultativni pouk italijanskega jezika.1116
Ker je ukaz odrejal dvojezičnost vseh uradnih doku-
mentov, so bile uvedene tudi dvojezične tiskovine za
spričevala, italijansko-slovenske. Do zaključka šolske-
ga leta je obnovljeni pouk potekal mirno. Okupacijska
oblast je v notranje življenje šol posegla le z razpisom
z 21. maja 1941, ko je uvedla rimski pozdrav: “Vse uč-
ne osebe pozdravljajo po odredbi visokega komisarja
v službi (predvsem v službi) z rimskim pozdravom. Is-
1111
Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 21. Pri tem je potrebno spomniti, da so
Šentvid aprila 1941 okupirali Nemci. Ob tej priložnosti so odpravili slovensko ljud-
sko šolo in uvedli nemško. Škofijsko gimnazijo pa so zaprli.
1112
Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 22.
1113
Gantar, Kajetan: Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana 2005. str. 40.
1114
1115
Na t. i. Spodnji Štajerski je ves pouk potekal v nemščini, na madžarskem okupa-
cijskem področju so bile vse šole pomadžarjene, “srečo” so imeli le gorenjski osnov-
nošolci, ki so imeli v nižjih razredih pouk v slovenščini.
1116
Sušnik: O šolstvu, str. 311 in 312; Ciperle, Jože, Vovko, Andrej: Šolstvo na Slo-
venskem skozi stoletja. Ljubljana 1987, str. 82.
358
totako morajo učenci pozdravljati v šoli z rimskim poz-
dravom.”1117
Šolsko leto 1940/1941 je skoraj vsem osmošolcem
na ljubljanskih gimnazijah (z izjemo deklet ženske me-
stne realne gimnazije) prihranilo nekaj energije in tudi
živcev, saj je bila matura zaradi izrednih razmer odpo-
vedana: “Letos je bilo osmošolcem na vseh ljubljanskih
gimnazijah prihranjeno, kar jih je druga leta najbolj
morilo – matura. Izredne razmere, v katerih smo živeli
prve mesece letošnje pomladi, so prekinile delo na sre-
dnješolskih zavodih ter onemogočile dijakom pripravo
za težak zrelostni izpit. Tako zapuščajo šolo z maturite-
tnimi izpričevali, za katere se ni bilo treba zadnje mese-
ce šolskega leta noč in dan učiti. /.../. Pet ljubljanskih
zavodov, ki so imeli osmi razred, je poslalo letos svoje
gojence v svet brez zaključnega izpita, toda na šestem
pa bodo vendar imeli maturo. Je to ženska mestna re-
alna gimnazija na Bleiweisovi cesti. /.../. Brez mature
je dobilo letos v Ljubljani 646 osmošolcev in osmošolk
zrelostna izpričevala. Od tega je 528 dijakov, in sicer
na klasični 196, na I. državni realni 149, na II. držav-
ni realni 94, na IV. državni realni 89, dijakinj pa je na
dekliški državni realni gimnaziji 118. Če prištejemo k
tem še privatiste ter gojenke mestne realne gimnazije, ki
morajo polagati maturo, pa vidimo, da bo letos končalo
v Ljubljani srednje šole nad 800 mladih ljudi [to je več
kot v letih poprej-begunci, op. av.]. /.../. Prejšnja leta
so osnovnošolci v prošnjah za maturitetni izpit navaja-
li, kam se nameravajo po končani srednji šoli obrniti.
Letos pa teh prošenj niso vlagali in zato tudi manjka
zanimiva razpredelnica”.1118 Na posameznih šolah je bi-
la izvedena interna anketa, ki je pokazala, da se je 2/3
dijakov vpisala na vseučilišče. V letih pred vojno je bilo
največje zanimanje za pravo, sedaj pa so bili na prvem
mestu tehnični poklici, bogoslovje, filozofska fakulteta
in medicina.1119
1117
Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 26; Ciperle, Jože: Okupatorjevo šolstvo. V:
Pionir, 1980/1981, št. 9, str. 6sl.
1118
Slovenec, št. 132, 7. 6. 1941, str. 3, Okoli 800 dijakov je v Ljubljani končalo
gimnazijo.
1119
Prav tam.
ŠOLSTVO 359
Univerza
Drugi dan aprila 1941 so se na univerzi začele veli-
konočne počitnice. Veliko profesorjev je bilo vpoklicanih
na vojaške vaje,1120 zato so študenti množično dvigovali
potrdila o opravljenih izpitih.1121 Za primer, če bi prišlo
do vojne in bi bili v njeni vihri arhivi uničeni, so si želeli
zagotovili uradno dokumentacijo o šolskem uspehu. Po
okupaciji so na univerzi objavili razglas, ki je obveščal
študente, “da se velikonočne počitnice do nadaljnjega
‘podaljšajo’.” Inskripcije so profesorji sicer dajali, a so
morali študenti po podpise k njim na dom.1122 Ljubljan-
ska univerza je svoja vrata odprla 3. maja 1941. Preda-
vanja so se začela dober teden kasneje, 12. maja, tedaj je
bilo v semestru vpisanih 2197 slušateljev oziroma sluša-
teljic.1123 “Kljub hitremu odprtju univerze, ki je bilo med
prebivalstvom ugodno sprejeto, italijanske oblasti niso
dovolile razširitve njene dejavnosti (podaljšanje študija z
dveh na štiri leta), temveč so sklenile slovenske študente
medicine napotiti na nadaljnji študij v Italijo.”1124 Poziva-
le so jih, naj se vpišejo na vseučilišče v Padovi.1125
Univerza je bila odprta ves čas italijanske okupaci-
je, vendar je bilo njeno delovanje, predvsem pa študen-
ti, ki jih je bilo v zimskem semestru 1941/1942 2365,
v letnem pa le še 1767,1126 pod budnim očesom okupa-
torskih oblasti.1127
1120
1941.
1121
1122
Dopisnica, naslovljena na Žurc Jožeta, pošiljatelj Lenassi Marjan, 22. 4. 1941,
osebni arhiv avtorice.
1123
Slovenec, št. 106, 6. 5. 1941, str. 3, Univerza oživljena.
1124
Godeša, Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupa-
torji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995, str. 85
(dalje Godeša: Kdor ni z nami).
1125
Slovenec, št. 158, 8. 7. 1941, str. 3, Slovenski medicinci bodo lahko nadaljevali
študije na Kr. vseučilišču v Padovi.
1126
Slovenec, št. 127, 4. 6. 1942, str. 3, Ljubljanska univerza se lepo razvija.
1127
Spomladi 1942 je bilo aktualno vprašanje, kako bo z delovanjem ljubljanske
univerze v prihodnje. Po pogovorih so visoki komisar Grazioli, sekretar fašistične
stranke Orlandini in podsekretar GUF v Rimu Antonio D’ Este soglašali, “da lahko
precej laže nadzoruješ univerzitetno množico na univerzi kot pa zunaj nje.” Junija
1942 so italijanske oblasti z množičnim interniranjem prvič posegle v vrste študen-
tov. Naslednjič so to storile jeseni istega leta, ko so študentske vrste razredčile z
omejevanjem vpisa kandidatom, ki niso bili rojeni v Ljubljanski pokrajini. V: Ferenc:
Fašisti, str. 69.
360
Večina učencev, dijakov in študentov se počitnic ni
veselila nič manj kot v letih pred vojno: “Počitnice je
mladina v tem letu še doživljala za silo normalno. Itali-
janski fašistični pritisk se še ni prav čutil.”1128
1128
Brajer, Metod: Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti. Ljubljana 2003, str. 58
(dalje Brajer: Spomini).
ŠOLSTVO 361
Šolsko leto 1941/1942
Čas sprememb
Vpis učencev se je začel v začetku septembra 1941,
pouk pa šele dober mesec kasneje. Dijaki klasične gim-
nazije, ki so jo zasedli karabinjerji, so s poukom v na-
domestnih prostorih začeli šele konec novembra. V šol-
skem letu 1941/1942 so bili sprejeti in izpeljani neka-
teri ukrepi, ki so slovensko šolstvo poskušali približati
italijanskemu. Na čelo prosvetne uprave je bil postavljen
t. i. italijanski ekspert oziroma poverjenik za osnovne in
srednje šole. Za visoko šolstvo je bil odgovoren pose-
ben strokovnjak. Italijanski poverjenik je usmerjal delo
prosvetnega oddelka, hkrati pa preučil slovensko šolsko
ureditev in poskrbel za primerne reforme. Opravljal je
tudi posle “šolskega skrbnika” za ves italijanski učni in
nadzorni kader, ki je prispel v Ljubljano. Skupina itali-
janskih šolnikov je štela okoli 100 oseb.1129
Z novim šolskim letom je visoki komisar z odredbo
ukinil vse spominske dneve in šolske svečanosti, ki so
bili do takrat stalnica v slovenskem šolskem sistemu in
uvedel italijanske praznike.1130 Znižana je bila starostna
doba za šolsko obveznost. Odlok z dne 18. septembra
1941 je določal, da so šoloobvezni vsi otroci, ki so na-
polnili šesto leto starosti. Italijanska oblast si je namreč
1129
Sušnik: O šolstvu, str. 311 in 312.
1130
Sl. list, št. 76, 20. 9. 1941, str. 529 in 530, Seznam državnih praznikov, praznič-
nih dni in narodnih praznikov.
362
želela izenačiti vse nove predpise z določili italijanske za-
konodaje, ki je veljala za kraljevino.1131 Ta sprememba je
šla na nek način ljubljanskemu šolstvu na roko. Zaradi
večjega števila šoloobveznih otrok je omogočila zaposli-
tev vsaj nekaterim učiteljem – beguncem. Konec pouka
v ljudskih šolah je določal visoki komisar sproti.1132 Na
ljubljanskih meščanskih, učiteljskih in srednjih šolah
pa so pouk zaključili 15. junija, spričevala so otroci pre-
jeli 30. junija. Na realnih gimnazijah, državni klasični
gimnaziji in državnem učiteljišču so pouk zaključili 11.
julija, spričevala so učitelji razdelili 31. julija.
Novi učni načrti

Organizacijska podoba ljubljanskega šolstva se ni
bistveno razlikovala od predvojne. V rabi sta ostala tako
slovenski jezik kot tudi redke slovenske učne knjige,1133
ki pa so bile cenzurirane. Vsako leto sproti jih je mora-
la pregledati posebna komisija pri šolskem komisarju,
nato pa odobriti visoki komisariat.1134 Predelave ali vsaj
spremembe so bile potrebne zlasti pri berilih, čitankah,
atlasih, zemljepisnih in zgodovinskih učnih knjigah
idr.1135 Segmente, ki cenzorjem niso ugajali, so morali
učenci in dijaki prelepiti z drugim besedilom oziroma
slikami. V povesti o Martinu Krpanu so morali na pri-
mer krajevno ime Koper zamenjati z italijansko inačico
Capodistria.1136
V začetku oktobra je prosvetni oddelek sporočil no-
vico o spremenjenem učnem načrtu, ki je posegel pred-
vsem na področje jezikov. Nov učni načrt, ki je dirigiral
pouk zgodovine in zemljepisa, pa je bil izdelan v začetku
novembra 1941.1137 V ljudskih šolah je bila ukinjena sr-
bohrvaščina, te ure so pripadle slovenščini in zgodovini.
1131
Prav tam, str. 531, Znižanje starostne dobe za šolsko obveznost.
1132
Sl. list, št. 43, 30. 5. 1942, str. 339, Konec pouka in izpiti na šolah pokrajine.
1133
Učenci in dijaki so v večini pisali po nareku, saj ni bilo šolskih knjig za marsika-
teri predmet. Redki ustrezni učbeniki pa so bili zelo dragi. Ustni vir: Tomaž Weber,
izjava pri avtorici.
1134
Sl. list, št. 37, 9. 5. 1942, str. 283, Določba o učnih knjigah
1135
V letu 1941 je izšlo 28 popravljenih izdaj, leto kasneje 6, v letu 1943 pa 7.
1136
1137
ŠOLSTVO 363
Pri zgodovini je bilo v učni načrt vključeno poučevanje
fašizma, pri zemljepisu pa je bil poudarek na Italiji. Ita-
lijanščino so poučevali najprej neobvezno v višji ljudski
šoli, v drugem polletju 1941/1942 pa je bil neobvezen
pouk italijanščine uveden od drugega razreda dalje s
tremi urami na teden. Tak pouk se je iz Ljubljane širil
tudi po Ljubljanski pokrajini. Srbohrvaščina je bila uki-
njena tudi v meščanskih in srednjih šolah ter učitelji-
ščih. Namesto francoščine je bila uvedena italijanščina
s tremi urami na teden, nemščina je kot obvezen pred-
met na urniku ostala še naprej.1138 Za italijanščino učni
program ni bil izdan, učitelji so imeli pri poučevanju
precej proste roke, zato so bili rezultati glede na njihove
napore različni:1139 “Starejša ženska živahnega južna-
škega značaja je vsakokrat rada prisluhnila recimo na-
šemu vabilu k fotografiranju za spomin, k sprehodom
v Tivoli, ali na rožnik zaradi italijanske konverzacije ali
kakšnemu podobnemu izgovoru, s katerim smo se iz-
ognili pouku. Prav nič ni bilo pomembno, če smo pri
tem zamudili druge ure pouka, saj smo bili z ‘italijan-
sko’”.1140 Tudi v srednjih šolah naj bi z učnih programov
zginila jugoslovanska zgodovina in zemljepis. Profesorji
naj bi poučevali zemljepis in zgodovino Italije in dija-
ke poglobljeno seznanili z italijansko kulturo. Učitelji in
profesorji ljubljanskih šol se novih smernic v glavnem
niso držali. Poučevali so po utečenih predvojnih učnih
programih.1141
Prav posebno vlogo je v šolah dobila telesna vzgo-
ja, ki je bila do takrat na predmetnik uvrščena kot za-
dnja.1142 Uvedeni sta bili dve, ponekod celo tri ure na
teden. Nad telesno vzgojo v šolah in tudi zunanjimi (kul-
turnimi) prireditvami dijakov je bdela “Italijanska liktor-
ska mladina v Ljubljani” (GILL), čeprav je bil sam vpis v
to organizacijo v načelu prostovoljen.1143 Ta organizacija
1138
1139
1140
Brajer: Spomini, str. 64.
1141
1142
O pouku telesne vzgoje v letih 1919 do 1941 Stepišnik, Drago: Šolska telesna
vzgoja do leta 1945. V: Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem (Ob 30- letnici
dneva mladosti). Ljubljana 1978, str. 16–21 (dalje Stepišnik: Šolska telesna vzgo-
ja).
1143
Sl. list, št. 15, 21. 2. 1942, str. 108, Ureditev telesne vzgoje v šolah pokrajine.
364
je imela v načrtu tudi brezplačno prehrano za dijake,
izlete in počitniške kolonije.
Prostorska stiska
Vse več šolskih poslopij je zasedla italijanska voj-
ska. Šole so se polnile tudi z begunci, ki so še po letu
1941 prihajali v Ljubljano. III. deška osnovna šola se je
morala seliti iz svojega poslopja na Vrtači in prostore
prepustiti italijanski osnovni šoli in gimnaziji. Ta petra-
zredna gimnazija (z ljudsko šolo) je bila ustanovljena ok-
tobra 1941. Po italijanski kapitulaciji pa je z delovanjem
prenehala sama po sebi.1144 Poleg klasične gimnazije so
stisko s prostorom doživljale tudi druge srednje šole, II.
gimnazija na Rakovniku in gimnazija na Poljanah ter
III. ženska realna gimnazija:1145 “Vojne razmere so se-
veda šolsko delo močno ovirale, dasi je bilo spočetka v
pokrajini po končani zasedbi sorazmerno mirno. Mnogo
šol v Ljubljani kot tudi na deželi so namreč zasedle vo-
jaške in podobne formacije. Po stanju 15. aprila 1943
npr. je bilo zasedenih 44 ljudskih šol, šest meščanskih
in štiri srednje. Civilna, se pravi šolska uprava se je si-
cer prizadevala, da bi se šolska poslopja vrnila svojemu
namenu ali se ne zasedla, vendar to ni veliko zaleglo.
Tako marsikje dolge mesece ni bilo pouka, ali pa je bil
ponekod zelo nereden ali vsaj skrčen. Zato je bil pouk v
precej šolah podaljšan v čas velikih počitnic. /.../. Šte-
vilna priprtja, internacije, potne omejitve i. dr. so pri-
zadele precej učiteljstva in dijaštva, kar je tudi motilo
redni potek šolskega dela.”1146
Dijaški sejem
V začetku septembra je bilo na Bregu (med Čevljar-
skim mostom in Novim trgom) vsako leto živahno. Tam
1144
1145
Vovko, Andrej: Oris ljubljanskega šolstva od 1848 do 1945. V: Zgodovina Lju-
bljane. Prispevki za monografijo. Kronika, Ljubljana 1984, str. 277 (dalje Vovko:
Oris).
1146
Sušnik: O šolstvu, str. 309.
ŠOLSTVO 365
se je odvijal dijaški sejem, ki je bil zaradi dragih novih
šolskih knjig vedno dobro obiskan, še posebno v času
vojne. Učenci in dijaki so prodajali, nakupovali in pre-
kupčevali z rabljenimi šolskimi knjigami: “Zanimiv je
pogled na to pestro druščino dijakov. V tej množici mla-
deničev in mladenk opaziš predvsem improvizirane tr-
govce s šolskimi knjigami. /.../. Na obrobnem območju
dijaškega sejma budno opazujejo najbližjo okolico, da bi
odkrili svojo žrtev, mladega neizkušenega dijaka, ki pri-
de v spremstvu svoje mamice prodajat knjige preteklega
šolskega leta. Posreči se jim, da v tem primeru kupijo
za malo denarja lepo ohranjene knjige in jih potem pro-
dajo po tržni ceni s primernim dobičkom. Tudi “špehi”,
umazane in oguljene knjige, gredo v denar.”1147 In še:
“Prgišče zdravega glasnega življenja. /.../. Zgodovina!
Za osmo, za sedmo, za ... Ne! Ne dam! Za pri moji du-
ši. Rajši jo brcnem v Ljubljanico /.../. Gospa, vzemite,
poglejte! Čisto “nova” je – samo ta dva lističa sta malo
oguljena. /.../. Slišite vi, gospod! Vi niste bili in ne boste
študent. S knjigami ne boste špekulirali. /.../. Prosim
vas – tu je študentovski sejem. Kje se nahaja borza za
spekulante pa ne vem! /.../. Študentovsko mravljišče je
živo. Trguje na vse pretege.”1148
1147
1148
Slovenski dom, št. 207, 13. 9. 1939, str. 2, Ob koncu dijaškega sejma.
366
Še več novosti
V drugi polovici septembra 1942 je visoki komisar
z odredbo določil, da se šolsko leto začne 1. oktobra, se
pravi mesec kasneje kakor do tedaj, in konča 28. junija.
Sprejemni izpit za gimnazijo je bil leta 1942 samo jeseni,
kasneje je bil ponovno v obeh rokih – pozno spomladan-
skemu in jesenskemu. Sprejemni izpit je bil poostren
in razširjen. Pred tem so ga delali le iz slovenščine in
računstva, po novem pa je poleg slovenščine, aritmetike
in geometrije obsegal tudi risanje in poznavanje splošne
izobrazbe (zgodovine, zemljepisa in narave). Maja 1943
je visoki komisar z odredbo ta izpit še poostril. Spre-
jemni izpit je obsegal pismen del in ustno preizkušnjo
iz slovenščine, iz aritmetike in geometrije, geometrične-
ga risanja, izpit iz zgodovine in zemljepisa in preizkus
iz telovadbe. S temi določbami so želeli omejiti dotok v
srednje šole oziroma dati možnost le boljšim učencem.
Omejen je bil tudi sprejem na učiteljišča, saj je visoki
komisar vsako leto dovolil le nekaj oddelkov prvega ra-
zreda. Po drugi strani pa so bila očitna prizadevanja za
čim večji dotok učencev v obrtne poklice. Za dosego čim
boljšega rezultata so bile že avgusta 1941 odpravljene
starostne meje, ki so pred tem določale, kdaj se posa-
meznik lahko vpiše v določeno strokovno šolo.
ŠOLSTVO 367
Šolski patronat
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je junija
1942 ukazal ustanoviti “Šolski patronat” Ljubljanske
pokrajine. Patronat, ki je bil ustanovljen tudi zaradi
širjenja fašističnega duha na otroke, naj bi skrbel za
čim uspešnejši pouk in v smislu tega brezplačno delil
knjige, zvezke in ostale šolske potrebščine. Celokupno
pomoč pri učenju naj bi nudil vsem otrokom, ki bi jo
potrebovali in bili do nje tudi opravičeni. Patronat naj bi
ustanavljal šolske kuhinje in razdeljeval obleko in obu-
tev. Proste roke naj bi imel tudi pri ustanavljanju knji-
žnic in izvenšolskih delavnic. Šolski patronat je začel
z delom v jeseni 1942. Upravljal ga je odbor, ki mu je
predsedoval zvezni poveljnik Gilla.1149 Njegove pomoči so
bile deležne sirote po obeh starših in otroci, ki so imeli
še najmanj šest bratov in sester, bili mlajši od 16 let in
materialno odvisni od svojih staršev. Upravičeni so bili
do brezplačne hrane, knjig, pisalnih potrebščin, obutve,
obleke, brezplačno so lahko obiskovali obšolske aktiv-
nosti, upravičeni so bili celo do denarnih podpor.1150
1149
ZAL LJU 503, t. e. 181–224/160, Uvedba šolskega patronata; Sl. list, št. 50,
24. 6. 1942, str. 385–386, Uvedba šolskega patronata. Več o organizaciji Italijanske
liktorske mladine/GILL-u: Ferenc: Fašisti, str. 65–67. Več o Pravilniku Šolskega
patronata: Sl. list, št. 78, 30. 9. 1942, str. 603–606, Odobritev pravilnika Šolskega
patronata.
1150
ZAL LJU 503, t. e. 181–224/160, Pravilnik Šolskega patronata Ljubljanske po-
krajine.
368
“Hvalabogu je jeseni leta 1943 Italija kapitulirala

in Italijani so iz naših krajev izginili kot kafra. Zaradi
slabe ocene iz italijanščine sem se vseeno lahko vpisal
v naslednji razred. Tam sem se pa začel učiti svoj drugi
tuji jezik: nemščino.”1151
Po italijanski kapitulaciji, ko se je že vedelo, da bo
Ljubljansko pokrajino in njeno glavno mesto zasedel
nemški okupator, so se ljudje zaskrbljeno spraševali,
kaj bo s šolstvom. Močno so si oddahnili, ko so zvedeli,
da nemški okupator namerava šolstvo pustiti sloven-
sko. Kmalu so bile vzpostavljene celo šolske osnove iz
časa pred italijansko okupacijo, predvsem kar se tiče
telesne vzgoje1152 in praznikov v šolah: “Z odredbo šefa
pokrajinske uprave v Ljubljani z dne 22. oktobra 1943
/.../, veljajo glede verskih praznikov za šole predpisi, ki
so bili v veljavi pred naredbo visokega komisarja z dne
19. septembra 1941.”1153
V strukturo in vsebinsko delo ljubljanskega šolstva
tudi nemška okupacija ni prinesla večjih sprememb.1154
1151
1152
Kljub pripisovanju velikega pomena telesni vzgoji ta v času italijanske okupacije
ni doživela znatnejšega razcveta, saj zaradi vojnih razmer in pomanjkanja mate-
rialnih sredstev ni bilo moč gradili novih telovadnic. V: Stepišnik: Šolska telesna
vzgoja, str. 21.
1153
Ljubljanski škofijski list, št. 12, 31. 12. 1943, str. 99, Prazniki v šolah.
1154
Slovenski šolski muzej (dalje SŠM), Arhivska zbirka, šk. 83, Šolstvo v Ljubljani
1751–1955, ovoj Almanah Ljubljane ob desetletnici 1945–1955 – Šolstvo v Ljublja-
ni, str. 2. Prim. razmere v šolstvu v češkem protektoratu: Brandes: Die Tschechen,
I, st. 92sl.
ŠOLSTVO 369
Šolska spričevala pa so bila tudi v času nemške oku-
pacije dvojezična, seveda v nemščini in slovenščini.1155
Izstopajoča je bila le Rupnikova odredba z dne 11. no-
vembra 1943,1156 s katero so bila (zaradi vojnih potreb:
novačenje v domobransko vojsko in delovno službo)
ukinjena predavanja in vaje na univerzi.1157 To pa ni po-
menilo, da je univerza zaprla svoja vrata. Izpiti in pro-
mocije so potekali dalje.1158
Učni načrti
Nemška oblast je pohitela z izdelavo učnih načrtov.
Spremembe so se v glavnem tikale jezikov. Na t. i. sre-
dnjih šolah je z novim šolskim letom v ospredje name-
sto italijanščine stopila nemščina. Nemškemu jeziku so
dodelili tri ure tedensko na vseh omenjenih šolah in to
skoraj v vseh razredih. Nemščino so učili tudi slovenski
učitelji.1159 Nemški svetovalec za prosveto dr. Koschier je
menil, da je nemščina “zaradi stalnih kulturnih stikov
tako udomačen jezik, da ga ni smatrati za izključno tu-
jega”.1160 V najvišjih dveh razredih je na urniku gimnazij-
cev ostala italijanščina s tremi urami tedensko, vendar
naj bi se postopoma umaknila nemščini: “Zanimivo pa
je, da smo kljub kapitulaciji Italije obdržali italijanski
jezik vse do osme gimnazije, ko ga je izpodrinila rušči-
na.”1161 Srbohrvaščine v šolah niso oživljali. Nekoliko so
omejili tudi telesno vzgojo, v strokovnih šolah so jo kar
odpravili. Namesto nje je bila uvedena nemščina.1162 V
šolskem letu 1943/1944 je sledila tudi uvedba protiko-
munističnih predavanj.1163 Rupnik kot šef pokrajinske
uprave je 26. oktobra 1943 odredil, da je potrebno vsem
urnikom na vseh šolah dodati obvezno šolsko uro za
1155
1156
Enciklopedija Slovenije, 14, u-we. Ljubljana 2000, str. 53.
1157
Slovenski študenti in Univerza 1941–1945, ur. Gestrin, Ferdo idr. Ljubljana
1999, str. 238 (dalje Slovenski študenti).
1158
Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici; Slovenski študenti, str. 239.
1159
1160
Vovko: Oris, str. 277.
1161
1162
1163
Sušnik: O šolstvu, str. 318.
370
protikomunistična predavanja: “Predmet smo vpisali v
urnik s kratico PKP.”1164 Za predavatelje je poskrbel no-
voustanovljeni “informativni urad”. Predvojne želje šol-
nikov, “da se naše šole prilagode malo bolj praktičnemu
življenju”,1165 se tudi v času nemške okupacije niso ure-
sničile. Mladi so morali na pouk strojepisja, stenografije
in knjigovodstva počakati do konca vojne.
Otroci in mladina so še vedno po večini pisali zapi-
ske po nareku. Knjige, ki so jih uporabljali pri pouku,
so morale biti še nadalje cenzurirane. V času nemške
okupacije je za to skrbelo Poverjeništvo za kulturo in
prosveto pokrajinske uprave. Na vsako knjigo, ki se jim
je zdela primerna za pouk, so uradniki te institucije pri-
tisnili svoj žig.1166
Položaj šolstva v času nemške okupacije v grobem
oriše poročilo ene izmed ljubljanskih okoliških osnovnih
šol, ki je bil značilen tudi za glavno mesto: “Pod nem-
škim okupatorjem se je poučevala tudi nemščina; ostali
pouk pa je bil v materinščini. Uporabljale so se čitanke
bivše jugoslovanske izdaje, gotovi teksti so bili iztrgani,
gotovi pa prilagodeni zahtevi okupatorja.”1167
Prostorska stiska vse večja

Korepetitorij
V letu 1944 je bila prostorska stiska vse večja. Do-
mobranska vojska je zasedla poslopje Srednje tehniške
šole. Klasična gimnazija se je uspela preseliti v nedo-
delano poslopje uršulinske gimnazije v Šubičevi ulici.
I. realna gimnazija se je morala preseliti za Bežigrad,
dokler tudi tam pouk ni bil prekinjen. Pouk na II. gim-
naziji se je v skrčenem obsegu nadaljeval v prostorih sa-
lezjanskega zavoda. III. in IV. gimnazija sta v letu 1944
v skrčenem obsegu obnovili pouk v prostorih uršulink,
II. ženska gimnazija pa je gostovala v učilnicah trgo-
1164
1165
Trgovski list, št. 103, 15. 9. 1939, str. 4, Pred pričetkom šolskega leta. Več
praktične naobrazbe učencem!
1166
1167
SŠM, Dokumentacijska zbirka Osnovne šole, mapa Bevke, Poročilo o šoli v teku
domovinske vojne.
ŠOLSTVO 371
vskega doma, trgovske šole in učiteljišča, ki je bilo tudi
samo utesnjeno:1168 “... ker je okupator zasedel vsa bolj-
ša šolska poslopja, je po več zavodov uporabljalo iste
prostore, pouk je bil zato močno skrčen ali pa se je vršil
le vsak drugi dan, občutno so na šolsko delo vplivali
pogosti zračni alarmi, ki jih je bilo zlasti v zadnjem letu
okupacije vedno več.”1169
Še posebej v zadnjih letih vojne, ko je bil na drugih
ljubljanskih šolah pouk moten ali onemogočen, je bila
zelo obiskana privatna gimnazija, imenovana korepeti-
torij (vadnica), ki je imela svoje prostore na Mestnem
trgu 7. Njen učni program je bil enak kot na drugih
gimnazijah. Profesorji so razlagali snov, dijake so tudi
spraševali, ocenjevali pa so jih le z internimi ocenami.
Premožnejši starši so svoje otroke vpisali v to šolo, saj
so upali, da bodo nadoknadili snov in jo do konca šol-
skega leta tako utrdili, da jim bo uspelo delati in nare-
diti regularne zaključne izpite:1170 “Dušan je v šesti gim-
naziji, zdaj začasno ni pouka, pa se hodi privatno učit
vse predmete v korepetitorij.”1171
Tečaji italijanskega in nemškega jezika

V Ljubljani je bilo v času italijanske okupacije or-
ganiziranih več tečajev italijanskega jezika. Za bolj ko-
modne in manj premožne so ljubljanski časopisi izdajali
“Italijanščino v besedi in sliki”1172 oziroma “Italijanšči-
no brez učitelja”.1173 Tečaju italijanščine pa so ukaželjni
lahko prisluhnili tudi po radiu. Tečaje nemškega jezika
je organizirala Nemška akademija oziroma njen Lek-
torat v Ljubljani že pred vojno.1174 Cilj te akademije in
tečajev je bil, da bi se čim več ljudi čim bolje naučilo
nemški jezik hkrati pa osvojilo osnove nemške kulture.
Tečaji so bili več nivojski:
1168
Vovko: Oris, str. 277, 278.
1169
SŠM, Arhivska zbirka, šk. 83, Šolstvo v Ljubljani 1751–1955, ovoj Almanah
Ljubljane ob desetletnici 1945–1955 – Šolstvo v Ljubljani, str. 3.
1170
1171
ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo za Celjar Anico, brez datuma.
1172
V: Družinski teden.
1173
V: Slovenec (začetek 1. 5. 1941).
1174
Jutro, št. 51, 1. 3. 1941, str. 3, Nova metoda poučevanja nemščine.
372
1. Nižji tečaj – za začetnike. Njegov namen je bil sle-
deč: “Potom sistematičnega obravnavanja izgovor-
jave, temeljne morfologije in prvih osnov sintakse
je namen tečaja, dati začetniku trdno gramatikalno
podlago. Tehnični del študija je izpopolnjen s števil-
nimi pismenimi in ustmenimi vajami. Zgodovinske,
zemljepisne, politične in književne vesti o Nemči-
ji.”1175
2. Srednji tečaj je bil namenjen ponavljanju morfologi-
je in nadaljnjem učenju slovnice. Predvideno je bilo
tudi branje lažjih proznih del in tudi pesmi, prav
tako pa tudi prevajanje, konverzacija, korespon-
denca in pisanje po nareku. Tudi tem tečajnikom
naj bi učitelji s pomočjo izdelanega učnega načr-
ta, se pravi z branjem razno raznih knjig, približali
Nemčijo iz geografskega, politično zgodovinskega in
kulturnega vidika.
3. Višji tečaj je bil namenjen osebam, ki so nemško
znale dobro. Dopolnil naj bi slovnično znanje,
predvideval je vaje v fonetiki in stilistiki. Tečajni-
ki so brali književna dela in časopise. Konverzacija
je predvidela teme o šegah in navadah nemškega
naroda ter o gospodarskem in kulturnem življenju
Nemčije.
4. Konverzacijski tečaj je bil namenjen osebam, ki so
osvojile že dovolj praktičnega in slovničnega zna-
nja, da so lahko tekoče razpravljale v nemščini. Ti
pogovori so bili vodeni v smislu nadaljnjega spo-
znavanja Nemčije in dogajanja, povezanega z njo.
5. Tečaj za poklicno specializacijo – v tak tečaj so se
smeli vpisati tisti, ki so že zaključili srednji tečaj. V
tem tečaju so sicer nadaljevali s poglobljenim štu-
dijem slovnice, branjem in konverzacijo, vendar vse
s posebnim obzirom na razne veje specializacije. V
glavnem so se učili sestavljati pisma in razne doku-
mente, spodbujali so tudi k čim boljšem prevajanju
tekstov določenih poklicnih vsebin.1176
1175
ARS, AS 1016, Swoboda Henrik, 1942–1945, ovoj 1.
1176
Prav tam.
ŠOLSTVO 373
Mladina “nekoč in danes”
O medvojni mladini govori članek, ki je izšel leta
1943. Citiran izsek tega besedila je sicer nekoliko daljši,
vendar nazorno pokaže odnos učencev in dijakov do šo-
le in pouka, ki je bil podoben tistemu pred vojno in tudi
tistemu po njej: “Današnjo mladino predvsem označuje
v šoli načelo: čim manj, tem bolje! Sem spada vseskozi
materialistični ter utilitaristični motiv pri študiju v ve-
čini primerov. Borba za zanesljivejši in boljši kruh sili
sodobno mladino predvsem v šole, zlasti v srednjo šolo.
Težnja po ugodnosti v življenju jo sili notranje, priganja
pa jo skrb staršev, ki dobro vedo, da danes prideš komaj
z nižjo gimnazijo naprej, sicer neusmiljeno obtičiš nekje
spodaj, medtem ko je včasih zadoščala marsikje tudi
že ljudska šola sama. Zaradi prenapolnjenosti razredov
in prenatrpanosti predpisane učne snovi se je razpasla
primeroma precejšnja špekulacija učencev za redi. /.../.
Dijak se danes mnogo manj časa pripravlja za šolo, kot
se je nekdaj. To bo bržčas v zvezi z motnjami, ki jim je
današnji dijak podvržen bolj kot njegov nekdanji tovariš
(kino, šport, radio, vsepovsod avtomobilska brzina i. p.).
/.../. Že v ljudski šoli pomagajo dandanes starši otro-
ku reševati njegove naloge tako, da skrajšajo svojemu
ljubljenčku sleherni napor. Isto se seveda nadaljuje v
srednji šoli. Če s svojo učenostjo ne zmorejo, poiščejo
instruktorja v osebi starejšega otroka, sorodnika ali ko-
ga drugega za nekatere predmete ali pa tudi kar za vse
po vrsti.
Starši danes na splošno preveč direktno pomagajo
in dajejo tako le potuho lenobnosti svojega otroka, ali pa
ga preveč silijo k učenju in priganjajo kakor neusmiljeni
pastir živino. Zato je današnji dijak izgubil precej samo-
stojnosti, samostvarjalnosti, izgubil je zaupanje v svo-
je zmožnosti in voljo do osebnega dela. /.../. Današnji
mladini očitajo učitelji površnost, zaletelost, drzkost in
domišljavost, zlasti pa še objestnost, igrivost, neresnost
in lahkoživost. To so težki očitki in ker so večji del upra-
vičeni, tudi težke napake. /.../. Glede uspehov v šoli
današnja mladina ni preveč prizadevna in ambiciozna.
/.../, da izdeluje res dobro le okoli 50% vseh učencev,
da pa jih kakih 20% pade. /.../. Potem da bi videli, ko-
374
liko je opravičevanj ob začetku vsake ure, ki je že itak
kratka, in kakšna so ta opravičevanja! /.../. “Špricanje”
je na dnevnem redu, če pa je kdo v resnici kak dan
bolan, mu še na misel ne pride, da bi kakega sošolca
vprašal, kaj so med tem časom vzeli, in skušal tvarino
dohiteti /.../. Tudi je res, da prihaja po večini v srednjo
šolo le meščanski otrok, medtem ko je podeželski bolj
redek in bolj izbran, zlasti, če je revnejši. Meščani pa
skoraj vsi rinejo svoje otroke v srednjo šolo, ki jo imajo
pred nosom. Tudi narašča število dijakinj in koedukaci-
ja slabo vpliva na sodobno mladino. /.../.
Boljše socialne prilike, ki jih prej nismo poznali,
ustvarjajo tisto ozračje, ki po svoje oblikuje današnjo
študirajočo mladino in mladino sploh. Po svetovni vojni
l. 1918 je nastopilo na splošno svobodnejše obdobje,
starši so se oddahnili od prestanih vojnih naporov in
strahot. Kar smo doživljali predvojni rodovi, bedo in po-
manjkanje, zatiranje in zapostavljanje, trpljenje in stro-
gost, vse to so starši hoteli prikrajšati svojim otrokom in
tako smo dobili mladino, ki ni vajena oboževati nikako
avtoriteto, ki ji pouk v šoli z vsem učiteljstvom vred ne
predstavlja ničesar vzvišenega, ki ne trpi nikake disci-
pline in strogosti, pa tudi nikakega napora in vztrajno-
sti.”1177
1177
Bojc, Etbin: Današnja mladina v šoli. V: Slovenski učitelj. Pedagoška revija in
glasilo Slomškove družbe, št. 10–11–12, 1943, str. 110–112.
ŠOLSTVO 375
Zadnje šolsko leto pod
okupacijo
Kljub slabim razmeram v šolskih klopeh

do 7. maja
V teku vojne je bilo čedalje bolj ovirano tudi delo-
vanje vrtcev, saj je nekaj njihovih prostorov pristalo v
rokah vojaških enot. Prostori, ki pa so ostali na voljo za
varstvo otrok, so bili zaradi pomanjkanja kuriva premr-
zli in zato neprimerni za svojo dejavnost, vendar je kljub
temu na začetku šolskega leta 1944/1945 v Ljubljani
delovalo še 7 javnih vrtcev (v Spodnji Šiški, Gornji Ši-
ški, Mostah, Bežigradu in trije v centru) in 4 zasebni (v
Šiški, na Viču, v Zeleni jami in v centru). Vsi oddelki teh
vrtcev so šteli 196 dečkov in 162 deklic, nadzornih oseb
je bilo 21. V vseh vrtcih so otroci dobili kosilo in kruh
za malico, v treh (enem javnem in dveh zasebnih) pa so
imeli celo svoje ležišče. Salezijanci na Rakovniku in na
Kodeljevem pa so organizirali dnevno varstvo za dečke.
Prosti čas so preživljali z igro, petjem, reševali pa so tudi
šolske naloge. Vsako od teh varstev je obiskovalo okoli
100 fantov.1178
V zvezi z osnovnimi in srednjimi šolami je prezident
Rupnik oktobra 1944 izdal odredbo, ki je velevala, da
se mora pouk ne glede na slabe razmere nadaljevati. S
poukom so v zadnjem šolskem letu pod okupacijo ta-
ko nadaljevale vse ljubljanske osnovne šole (od I do V
1178
ARS, AS 199, f. št. 851–1000, 1945, ovoj 956/1945, Bericht über die Kinderhor-
te in Laibach, 19. 2. 1945.
376
deške ljudske šole, od I do VIII dekliške ljudske šole,
od I do VI mešane ljudske šole, zasebna deška ljudska
šola v Marijanišču, zasebna dekliška ljudska šola v Li-
chtenturnovem zavodu, zasebna dekliška ljudska šola
pri uršulinkah, državna pomožna šola, vadnica na dr-
žavni učiteljski šoli, vadnica v zasebnem učiteljišču pri
uršulinkah1179) in tudi srednje šole. Zaradi prostorske
stiske so šole učence in dijake v klopi poklicale “šele 11.
ali 12. oktobra, I. moška gimnazija pa še kasneje.”1180
Upoštevajoč omenjeno odredbo so morale vse šole, ki
so imele poškodovane zgradbe oziroma so jih zasedle
vojaške enote, poiskati nadomestne prostore. Kolektivi,
ki niso našli ustreznih šolskih poslopij, kjer bi gostovali,
so bili primorani poiskati drugačne nadomestne prosto-
re (sobe v zasebnih hišah, gostilniške prostore, prazna
skladišča ali delavnice ipd.). Tam naj bi učitelji razdelili
učno snov, katero bi otroci obdelali sami oziroma do-
ma s pomočjo staršev ali starejših bratov in sester.1181
Redno poučevanje verouka naj bi potekalo v cerkvi ali
župnišču. Pouk telovadbe pa naj bi prvenstveno izva-
jali na prostem.1182 Pouk so močno motili tudi alarmi,
ki so najavljali prelete zavezniških letal. Od 1. januarja
1945 do 24. aprila 1945 je bilo točno 100 alarmov.1183
Pouk je bil prestavljen na zgodnejše jutranje ure, saj so
računali, da takrat ne bo pogostejših prekinitev: “Po-
uk se je pričel zaradi stalnih letalskih alarmov že ob
6.30 zjutraj.”1184 Kljub vedno prisotni nevarnosti in zato
časovni stiski, so šolske ure še naprej trajale 45 mi-
nut.1185 Otroci so na zadevo gledali iz svojega zornega
kota: “Nadvse čudovito pa je bilo, da so zaradi teh le-
talskih poletov sirene dajale alarm in s tem oznanjale
konec mukotrpnega šolskega pouka. /.../. Zamislite si,
kako je bilo fino.”1186 Šolsko delo sta močno okrnila tudi
pomanjkanje kuriva in omejena razsvetljava. Šole so že
konec leta 1944 poročale, da (v glavnem le osnovnošol-
1179
ZAL, LJU 489, f. 2402, II/A/10, str. 255.
1180
1181
ZAL, LJU 489, f. 2402, I, str. 178.
1182
ARS, AS 199, f. 7001–7850/1944, ovoj 7006/1944: št. 7006/1.
1183
ARS, AS 199, f. 1001–1600, leto 1945, št. 1412–45.
1184
1185
1186
ŠOLSTVO 377
ski) otroci niso mogli vzdržati v nezakurjenih prostorih
dalj časa. Šolski nadzornik za mesto Ljubljana je pre-
dlagal, naj šole, ki nimajo kuriva, otroke v šoli zadržijo
le toliko časa, da to ne bo nevarno za njihovo zdravje.
V večjem mrazu naj bi otrokom le razdelili naloge, jim
dali navodila za učenje in jih poslali domov.1187 Dodaten
nered v pouku “je povzročila “delovna služba”1188 za izvr-
šitev fortifikacijskih objektov, ki so jih okupatorji uka-
zali napraviti v neposredni bližini Ljubljane. Za njihovo
izvršitev pa so v veliki meri uporabljali tudi dijaštvo.1189
/.../. Dijaki so potem lahko ostali doma in samo preko
dneva prihajali na kopanje jarkov. Prva partija je prišla
na delo 12. decembra 1944, rok zanjo pa je bil določen
na 6 tednov.”1190 Konec marca 1945 so v delovno služ-
bo vključili tudi dekleta, vendar so sredi aprila pristojni
organi na prosvetnem oddelku in mladinskem uradu
izjavili, da učenk ne bodo več klicali na obvezno delo.
Učenko, ki so jo slučajno poklicali, je morala predložiti
izkaz šolskega vodstva. Ko so se organi oblasti prepriča-
li, da obiskuje šolo, so jo avtomatično oprostili delovne
službe.1191 Nekateri otroci pa pouka niso obiskovali pre-
prosto zato, ker so morali pomagati doma: “Hodil sem
v šolo vsak dan, če nisem ves dopoldan stal v vrsti.”1192
Šolska oblast je starše opozarjala, da morajo šoloobve-
zne otroke redno pošiljati k pouku, in zagotovila stroge
kazni za vse, ki teh določil niso spoštovali in izpolnjeva-
li. Od njih je tudi pričakovala, da bodo vsaj enkrat na
mesec obiskali šolo in se prepričali, kako je z njihovim
otrokom.1193 7. maja 1945 je bil v vseh šolah ukinjen
pouk. Že nekaj dni prej je bil obisk še bolj skromen kot
v preteklih tednih, saj so se mnogi starši v zadnjih dneh
vojne svoje otroke bali pustiti same od doma, bili pa so
tudi drugi vzroki, npr. selitve.
1187
ARS, AS 199, f. 7351–7650, ovoj 7361/1944, št. 2687.
1188
Prezident je januarja 1944 z odredbo ustanovil Urad za delovno službo in ob-
novo. Naloga urada je bila pripraviti vse potrebno za začetek obnovitvenih del v
pokrajini. V: ARS, AS 1876, f. 70, I, 1, str. 1/3.
1189
Pri tem so mišljeni dijaki višjih razredov srednjih šol, pisna izjava: Tomaž We-
ber, izjava pri avtorici.
1190
Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 228 in 230.
1191
Prav tam, str. 231.
1192
1193
Slovenec, št. 37, 16. 2. 1944, str. 3, Obisk ljudskih šol.
378
Kultura
“Kulturna stroka je bila v upravnem organizmu
ljubljanske mestne uprave do najnovejšega časa prava
pastorka. Sicer so se vse uprave od župana Ivana Hri-
barja dalje zavedale, da ima glavno mesto Slovenije tudi
posebne kulturne naloge, niso pa se povzpele do kake
smotrno urejene akcije.”1194 Uprava pod županom dr.
Juro Adlešičem je poskušala rešiti vsaj del teh kulturnih
nalog. Izboljšala je razmere v mestnem arhivu s selitvijo
v Turjaško palačo, v življenje je prebudila mestni muzej
in mestno knjižnico. Podala je načrt o ustanovitvi Slo-
vanske knjižnice mesta Ljubljane. Začela je s podeljeva-
njem nagrad posameznim zaslužnim osebam. V okviru
mestnega kulturnega odseka so bili od leta 1939 vsako
leto s knjigami nagrajeni najboljši učenci ljubljanskih
osnovnih, strokovnih in srednjih šol. Od tega leta da-
lje je mestni župan na dan Prešernove smrti vsako leto
izročil nagrade za najboljša slovenska leposlovna dela
zadnjega leta. Leta 1940 so prvič najboljšemu arhitektu
podelili Plečnikovo nagrado, s katero naj bi mu bil omo-
gočen poglobljen študij urbanističnih problemov mesta
Ljubljane.1195 V Ljubljani sta (dokaj) uspešno delovali
opera in drama ter drugi manjši odri. Iz raznih dvoran
so doneli koncerti. Ljudje so se drenjali po otvoritvah
razstav ali v vrstah za kino vstopnice. Skoraj vsi pa so v
natrpanem urniku z veseljem našli čas za obisk kavar-
1194
1195
Prav tam, str. 166.
KULTURA 381
ne, kjer so lahko v miru poklepetali z znanci, odigrali
igro šaha ali pa prebrali časopis, ki jih je zanimal.
Čeprav je prestolnica aprila 1941 doživela hud uda-
rec in pretres, se je kulturno udejstvovanje Ljubljanča-
nov kmalu stabiliziralo: “Od prilike do prilike se vrstijo
koncerti, ki so dosledno na umetniški stopnji. Spet je
omogočen reden obisk naše opere, v kateri se uveljavlja-
jo sloveča operna dela, /.../. Po kinematografih so še
večji del na sporedu starejši, toda dobri filmi, ki nemara
še bolj privabljajo, kakor svoj čas ob premieri. Vse naše
javne knjižnice so dan na dan dobro obiskovane. Do
svojih družabnih pomenkov pa pridejo Ljubljančani ob
večernih urah, ko se odpro vrata gostiln.”1196
1196
382
Ljubljana je obnemela
6. aprila 1941 je Ljubljana obnemela. Molk je tra-

jal nekaj dni. Proti koncu meseca so časopisi začeli ob-
javljati prispevke o obnovljenem kulturnem delovanju.
Napovedan je bil prvi koncert Glasbene Matice. Poročali
so tudi o prvi razstavi. V tem času je izšla nova sloven-
ska knjiga, prva v času okupacije.1197 Ljubljana je počasi
začela dobivati predvojno podobo.
Okupacijska oblast osrednjih slovenskih kulturnih
in znanstvenih ustanov (Univerze, Akademije znanosti
in umetnosti, Drame, Opere, Glasbene matice, Filhar-
monije idr.) ni ukinila. Te so se v glavnem preživljale z
državnimi podporami, zato jih je nova oblast sklenila
podpreti. To sodelovanje pa se je odražalo v programih
teh ustanov,1198 ki so bili v večini usmerjeni k spoznava-
nju italijanske kulture.
Mnogi se z vsesplošnim kulturnim delovanjem ni-
so strinjali. Zavzemali so se za kulturni molk. Sprva je
kulturni molk prepovedoval le kulturne dejavnosti ali
pa obiskovanje prireditev, ki bi kazale na simpatiziranje
z italijansko ali fašistično kulturo. Ni pa prepovedoval
celotne kulturne ustvarjalnosti. Pomen kulturnega mol-
ka, ki se je najprej med kulturnimi delavci1199 širil ustno,
1197
Gabrič, Aleš: Odziv slovenskih kulturnikov na okupacijo leta 1941. V: Prispevki
za novejšo zgodovino: Slovenci in leto 1941. Znanstveni posvet: Šestdeset let od
začetka druge svetovne vojne na Slovenskem, 2001, št. 2, str. 213 (dalje Gabrič:
Odziv).
1198
Godeša: Kdor ni z nami, str. 84.
1199
O delovanju in ustvarjanju kulturnih delavcev tudi: Cesar, Emil: Slovenska kul-
KULTURA 383
Poziv k bojkotu italijanskega koncerta v Ljubljani
(24.–26. 11. 1941). MNZS
je bil javno razglašen v resoluciji kulturnih delavcev v

Slovenskem poročevalcu (6. aprila 1942) oziroma na-
tančneje razložen v časopisu Mlada Slovenija. Članek
Naša kultura in odnos do nje je spodbujal k usklajeni
akciji, ki bi bila dosežena le s popolnim bojkotom vsega,
kar je kazalo na sožitje z okupatorjem. Bojkotirati naj bi
bilo treba vse prireditve fašističnih organizacij, kinema-
tografov, gledališke in operne predstave, razstave, ča-
sopise, revije idr., ki bi kazale na sožitje z okupatorjem
tura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja od aprila 1941 do 8. sep-

tembra 1943. Ljubljana 1996 (dalje Cesar: Slovenska kultura).
384
oziroma naj bi bile le sredstvo fašizacije. Po drugi strani
pa je bil zaželen obisk vseh prireditev, ki so izražale od-
por slovenskega ljudstva.1200
Kulturni molk je obvezoval vse enako – umetnike in
narod kot uporabnika kulturnih dobrin. Kulturni molk
so najbolj upoštevali književniki, občuten je bil tudi pa-
dec likovne dejavnosti, čeprav so likovni umetniki prire-
dili kar precej razstav. Slednje je razvidno iz dnevnega
časopisja, ki je na take razstave mnogokrat opozarjalo v
vsem obdobju italijanske okupacije. Iz časopisja je raz-
brati, da kulturnega molka niso upoštevale niti znan-
stvene institucije (akademija,1201 univerza) niti kulturne
(opera, drama). Njihovo delo je teklo naprej, “toda že od
poletja 1941, še bolj pa od leta 1942 so bile redke prire-
ditve, ki bi bile v ostrem nasprotju z jasnimi zahtevami
kulturnega molka. Pri tem ni šlo zgolj za upoštevanje
politike Osvobodilne fronte, pač pa tudi za iskreno doje-
manje družbene stvarnosti pri kulturnih izvajalcih raz-
ličnih idejnih usmeritev.”1202
Po kapitulaciji Italije so se merila za kulturni molk
poostrila, pa ne zaradi vtikanja nemškega okupatorja v
kulturne prireditve, temveč zaradi tega, ker je Rupni-
kova uprava želela kulturo do neke mere izkoristiti tudi
v propagandne namene. Kulturni molk je tako pome-
nil prepoved vsakršnega kulturnega delovanja.1203 Lju-
bljančani, ujeti za žico, pa so v vojni vihri iz dneva v dan
bolj hlepeli po čem lepem: “Ljudje potrebujejo duhovne
hrane, sam na sebi to čutim.”1204 Tisti, ki so imeli mo-
žnost in denar, so poskrbeli, da dan ni bil enak dnevu.
Vsi Ljubljančani t. i. kulturnega molka niso upoštevali.
1200
Gabrič, Aleš: Kulturni molk. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1989, št. 2, str.
386 (dalje Gabrič, Kulturni molk). O kulturnem molku tudi: Cesar, Emil: Kulturni
molk. V: Naš zbornik, Ljubljana 1996, str. 82sl.
1201
Šef pokrajinske uprave Leon Rupnik je z odredbo novembra 1943 Akademijo
znanosti in umetnosti preimenoval v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti
v Ljubljani.
1202
Gabrič: Odziv, str. 219.
1203
Šipič, Maja: Gostujoči italijanski umetniki v Ljubljanski pokrajini med okupaci-
jo. Diplomska naloga. Ljubljana 1999, str. 17 in 18 (dalje Šipič: Gostujoči).
1204
KULTURA 385
Gledališče
V letu 1940 sta delovali Narodni gledališči v Lju-

bljani in Mariboru, poleg teh pa še mestni gledališči v
Celju in Ptuju. Tega leta je bilo zabeležiti 21 opernih, 11
operetnih, 51 dramskih premier in 2 baleta. Vseh pred-
stav je bilo 688 ter 227.034 prodanih vstopnic. V pri-
merjavi z letom 1939 se je v letu 1940 število predstav
zvišalo za 23, število obiskovalcev pa za 6.330.
V ljubljanskem Narodnem gledališču, ki je februar-
ja 1939 zabeležilo 20- letnico delovanja,1205 se je v Drami
zadnja predstava pred napadom na Jugoslavijo odvijala
5. aprila 1941.1206 Gledališče je bilo nato do 18. aprila
zaprto. Tega dne je odprlo svoja vrata in na ogled ponu-
dilo Shakespearjevo tragedijo “Romeo in Julija”.1207 Pod
italijansko okupacijo je imelo gledališče naziv “Državno
gledališče” oziroma “Teatro di stato”, 14. oktobra 1943
pa je italijanski naziv zamenjal nemški “Staatsthea-
ter”.1208
1205
Misel in delo. Kulturna in socialna revija, november–december 1939, str. 61
(dalje Misel in delo).
1206
Jerman, Ivan: Slovenski dramski igralci med 2. svetovno vojno. Ljubljana 1968,
str. 13 (dalje Jerman: Slovenski dramski igralci).
1207
Prav tam, str. 14.
1208
Ljubljana Gradišče 1941–45. Ur.: Sotelšek, Janko. Ljubljana 1987, str. 39 (dalje
Ljubljana Gradišče).
386
Drama
V letih 1941–1943 so v Drami gledalci gledali ra-
zno razne predstave: “V gledališču je bila prilagoditev
novi kulturnopolitični usmeritvi vidna v načrtovanju
programa po treh kriterijih izbora del: slovenskem, ita-
lijanskem in ostalem. Sezono 1941/42 je v drami odprla
predstava Rina Alessija Katarina Medičejska in v nasle-
dnjih dveh sezonah se je število italijanskih predstav
približevalo številu slovenskih. Šlo je za novejša lahko-
tna dela, ki so se izogibala tako ostri propagandi kot
družbeni kritičnosti in so bila vsebinsko precej neizrazi-
ta.”1209 Sezona 1941/42 je gledalcem ponudila 28 del, 7
italijanskih in 10 slovenskih, pri čemer dela italijanskih
avtorjev niso bila deležna tolikšne pozornosti kot slo-
venskih,1210 sezona 1942/43 pa 32 del, 11 italijanskih
in 12 slovenskih. Dela slovenskih avtorjev so bila mdr.
delo Cankarja (Kralj na Betajnovi), Leskovca (Dva bre-
gova), Jalna (Dom), Novačana (Veleja), Trdine (V provin-
ci), Krefta (Kranjski komedijanti) idr.1211 V Drami je bilo
v letih 1940–1943 odigranih 781 predstav in prodanih
286.000 vstopnic.1212 V letih 1943–1945 je bilo na spo-
redu več uprizoritev nemških avtorjev. Še vedno so bi-
le prisotne igre, narejene po predlogi domačih avtorjev.
Igrali so Cankarjevega Kralja na Betajnovi, Župančiče-
vo Veroniko Deseniško, Tavčarjevo Cvetje v jeseni, pa
Leskovčevo Vero in nevero, Cajnkarjev Potopljeni svet
in druge.1213 Kljub relativno visoki ceni vstopnic (v letu
1944 je znašala okoli 20 lir, v letu 1945 pa že 40 lir) so
bile predstave, ki so bile v večini “dostojno uprizorjene”,
dobro obiskane. Gledališki kritik je zapisal: “Nekatere
režije pa so vendar prešle tisto vsakdanjo mero in so po-
kazale nadpovprečen uspeh. /.../. Režijsko najbolj za-
nimivi in uspeli predstavi sta bili Skrbinškov Azazel in
1209
1210
Več o obisku Drame v sezoni 1941/1942 Gabrič: Kulturni molk, str. 406.
1211
Gledališki koledarček za sezono 1941–1942, Ljubljana 1941, str. 71 in 72, Le-
tošnji repertoar Drame.
1212
Valant, Milan: Okraj Šmarje pri Jelšah. Ljubljančani od aprila 1941 dalje (kra-
jevna zgodovina). Ljubljana 1988, str. 13 (dalje Valant: Okraj Šmarje pri Jelšah).
1213
Gledališki koledarček za sezono 1943–1944, Ljubljana 1942, str. 106, Letošnji
repertoar Drame.
KULTURA 387
Debevčeva Maria Stuart.”1214 K povečanemu zanimanju
za teater v sezoni 1944/1945 sta svoje verjetno doprine-
sli tudi “mladi vedi”,1215 scenografija in kostumografija:
“Ne spominjamo se, da bi bil v zadnjih 25 letih po obno-
vitvi slovenskega gledališča v Ljubljani odziv občinstva
kdaj tolikšen, kakršen se je pokazal v pravkar zaključe-
nih dneh razpisa in nabiranja gledališkega abonmaja.
Če bi ne bilo to izredno zanimanje, zlasti v teh časih, za
vsakega kulturnega, še bolj pa seveda za vsakega gleda-
liškega človeka naravnost ganljivo in skrajno razveselji-
vo, bi imel človek skoraj vtis, da je zavzel ta nenavadni
zagon proti gledališču včasih malone bolestne oblike in
dimenzije. “Naročba za vsako ceno!” – to je bojni klic na-
videzno skoro četrtine Ljubljane. Udeleženci so goreli,
uradništvo je žarelo, opazovalci so se čudili, uprava se
je kitajsko smehljala, igralci pa so se muzali /.../. Gle-
dališče je postalo za nekaj dni nenadoma spet središče
javnega obkrožanja, snubljenja in osvojevanja. Marsi-
kaj na tem je popolnoma razumljivo. Splošna draginja
raste, gostilne so vedno bolj prazne, pijača pojema, izleti
so omejeni, družine so razmajane, ljudje si žele razve-
drila, morda hrepenijo nekateri med njimi celo po du-
ševni hrani, nekaterim se hoče spremembe, nekaterim
pozabe, nekaterim veselja, nekaterim moči, nekaterih
je strah ... vsi ti pa se shajajo in se tešijo v skupnem
duševnem okrevališču in letovišču – v gledališču. /.../
gledališče le ni samo ljubiteljsko raztavišče in družbeno
zabavišče – temveč da je – zlasti v teh časih – čeda-
lje bolj naše skupno ognjišče, naše srčno zatočišče in
naše edino torišče, /.../ kjer lahko nemoteno uživamo
in poslušamo našo ljubo /.../ slovensko besedo.”1216 Ob
misli na slednjo in iz hvaležnosti do igralcev, “ki nam
toliko dajejo, se mi je srce kar širilo”,1217 je v svoj dnev-
nik zapisala mlada Ljubljančanka. V podobnem duhu
je o kulturnem molku po vojni razmišljal tudi znani slo-
venski umetnik. Namesto molka se je ponovno odločil
1214
Slovenec, št. 210, 14. 9. 1944, str. 6, Delo našega gledališča v pretekli sezoni.
1215
Prav tam.
1216
Debevec, Ciril: Odziv občinstva. V: Gledališki list. Drama. 1944–45, št. 2, str.
13 in 14.
1217
1942.
388
za besedo, govorjeno besedo, polno življenja: “Razglasi-
tev kulturnega molka je pomenila za gledališče težko in
odgovorno vprašanje. Če bi ravnali po črki in duhu, bi
morali gledališču onemogočiti delo in ga zapreti. Laže
je bilo v tem pogledu individualnim umetnikom. Lahko
so sami zase svobodno delali in svojih del ne objavljali.
Igralec pa je vezan na skupno delo in gledališče je javna
ustanova. V njem slovenska beseda ni bila zatrta in,
kar je več vredno, v njem je bil slovenski duh, medtem
ko so bila tedanja javna glasila le po besedi. Slovensko
narodno gledališče z Dramo in Opero je bilo pod dvojno
okupacijo velika stvar, nekak otok, na katerem si se ču-
til varneje kot na ulici ali v javnem lokalu.”1218
Po osvoboditvi je prva gledališka predstava “Sloven-
skega narodnega gledališča” potekala 19. maja 1945.1219
Uprizoril jo je ansambel, ki je kot del odporniškega giba-
nja med vojno deloval na terenu.
Opera
Prav tako kot Drama je bila tudi Opera stalna usta-
nova, ki je razpolagala s stalnim osebjem. Držala naj bi
se začrtanega sporeda, ki bi odgovarjal zahtevam ob-
činstva. V letih pred vojno temu ni bilo tako, saj se je
kvaliteta predstav poslabšala: “Nazadovanje kvalitete
predstav, pomanjkljiva osvežitev sporeda, česta naveza-
nost na gostovanja, ki so napravila spored nestalen, in
materialni primanjkljaji so izzvali krizo, ki še danes ni
popolnoma premostena.”1220
Opera je odprla svoja vrata kmalu po okupaciji. V
zvezi s prilagoditvijo na nove razmere ni imela toliko te-
1218
Jerman: Slovenski dramski igralci, str. 50.
1219
Ljubljana Gradišče, str. 39.
1220
Misel in delo, str. 26. “Materialni primanjkljaj” je narekoval tudi vzdušje v sa-
mem ansamblu: “Razpoloženje med člani orkestra je ravno radi slabega materi-
jelnega položaja zelo slabo in bati se je, da se še poslabša, vsled česar trpi tudi
umetniško stanje zavoda.” Uprava Narodnega gledališča je apelirala na ministrstvo
za prosveto v upanju na dvig plač oziroma izenačitev plač članov ljubljanskega orke-
stra s plačami, ki so jih prejemali člani beograjskega in zagrebškega orkestra: solist
beograjskega gledališča je mesečno prejel 2.500 din plače (všteti sta draginjska in
gledališka doklada), solist zagrebškega gledališča 2.100 din in ljubljanskega 1.754
din. V: ASCG, fond 66, Ministarstvo prosvete, 1918–1944. Poverljiva arhiva, f. 55,
št. 131, 132.
KULTURA 389
Koncert solistov Kraljeve opere iz Rima na Kongresnem trgu
(v ospredju tenorist Beniamino Gigli), 10. 7. 1941. MNZS
žav kot drama, saj se je “obrnila k italijanski klasiki, ki

v večini svetovnih opernih hiš tako in tako tvori jedro
železnega repertoarja.”1221 Opera je julija gostila soliste
Kraljeve opere iz Rima, ki so izvajali Traviato (“Predsta-
va je bila naenkrat razprodana.”1222) in Madame Butter-
fly. Ena od gledalk je v svoj dnevnik zapisala: “Zvečer
sem bila v operi. Prispela je namreč vsa rimska opera
z Gilijem vred v Ljubljano. /.../. Pevsko so na vsak na-
čin boljši od naših tudi orkester je odličen. Igralsko pa
še dolgo ne dosegajo Zlate in Jožeta.1223 Ne rečem, da
je igra slaba, vendar toliko naučena, da niti malo ne
osvoji, /.../. Ker je dvorana bila napolnjena do zadnjega
kota je akustika slaba.”1224
V času italijanske okupacije je bilo na sporedu po-
leg italijanske klasike tudi več drugih del, od nemškega
poznobaročnega sloga, italijanske, nemške, francoske
in slovanske romantike do italijanskega verizma in še
nekaj del iz italijanske in slovenske povojne moderne.
1221
1222
1223
Zlata Gjungjenac in Josip Gostič.
1224
1941.
390
Na sporedu je bilo tudi nekaj vedno priljubljenih ope-
ret.1225 V sezonah 1941/1942 in 1942/1943 je operni
ansambel uprizoril skupno 21 oper, “od tega 4 Verdi-
jeve, 3 Puccinijeve, pa še Rossinija in Donizzetija. Slo-
venski skladatelji so bili zastopani s šestimi opereta-
mi od katerih sta dve doživeli krstno predstavo, ena v
vsaki sezoni.”1226 Ljubljančani so radi gledali tako dela
italijanskih kot slovenskih avtorjev; v sezoni 1942/43 si
je predstavo, narejeno po predlogi slovenskega avtorja,
ogledalo povprečno 480 ljudi, po predlogi italijanskega
avtorja pa 449.1227 Vsa dela so bila prevedena in izvede-
na v slovenščini oziroma so jih v slovenščini peli domači
pevci, zaradi gostovanja tujih umetnikov pa so bile ne-
katere predstave večjezične: “Kakšna posebna, nenava-
dna in zanimiva mešanica, ko človek sliši dva solista, ki
izražata svoje občutke vsak v svojem jeziku.”1228 V Operi
je bilo v letih 1940–1943 prikazanih 673 predstav, pro-
danih je bilo 299.000 vstopnic,1229 posamezna je v prvih
letih okupacije stala do 30 lir,1230 v letu 1944 do 40 lir,
leto kasneje pa kar do 60 lir.
Operne predstave so bile v slovenščini do konca voj-
ne in to tudi tiste, ki so bile enkrat tedensko na sporedu
izključno za nemške vojake.1231 V času nemške okupa-
cije je še posebej velik uspeh požela Massenetova opera
visoke romantike – Thais: “Bomba je pa sedaj “Thais”
/.../, tudi vedno razprodana že prvi dan ko se prodajajo
vstopnice.”1232 Za njo ni prav nič zaostajalo Gregorčevo
novo delo, opereta Melodije srca.1233 Marsikomu je do-
besedno zaigralo srce, saj se je namreč zavedal, da je
praznik, ko zastor na odru odkrije novo domače delo. Še
posebej med vojno v okupirani deželi: “Naša najnovejša
izvirna opereta “Melodije srca” je v vsakem posamezni-
ku, ki v nji nastopa ali kakor koli že sodeluje, povzročila
1225
Gledališki koledarček za sezono 1941–1942. Ljubljana 1941, str. 72 in 73, Le-
tošnji repertoar Opere.
1226
Gabrič: Kulturni molk, str. 391.
1227
Prav tam, str. 406.
1228
Milač: Kdo solze naše posuši, str. 60.
1229
Valant: Okraj Šmarje pri Jelšah, str. 13.
1230
1231
Ustni vir: Vilma Bukovec, izjava pri avtorici.
1232
Pismo, naslovljeno na Martino Pogačar (brez datuma), osebni arhiv avtorice.
1233
Janko Gregorc je bil skladatelj in dirigent omenjene operete. Gledališki koledar-
ček za sezono 1943–1944. Ljubljana 1943, str. 103, Letošnji repertoar Opere.
KULTURA 391
nekak prijeten trepet, poln napetega pričakovanja ... Vsi
se zavedajo, da bodo sodelovali pri uprizoritvi izvirnega
slovenskega dela in hočejo vsak po svoje prispevati čim
lepšemu njegovemu krstnemu uspehu.”1234 V tem delu,
katerega premiera je potekala 21. decembra 1943, je
nastopalo kar 25 igralcev in pevcev. V Ljubljani pred
tem še ni bila uprizorjena opereta s toliko nastopajočimi
solisti.
Z repertoarjem in izvedbo posameznih del so bili
obiskovalci gledališča na splošno zadovoljni: “Obiskova-
nje opere pa tudi drame [se je splačalo], posebej še zato,
ker sta imeli obe hiši, /.../, naravnost sijajno igralsko
in pevsko zasedbo, vsekakor boljšo kot danes. Ob napa-
du na Jugoslavijo 1941 je namreč pribežala v Ljubljano
skoraj vsa mariborska operna in dramska zasedba, pa
tudi iz Zagreba, Beograda in Splita. /.../. Zaživela je
tudi opereta, neštetokrat smo poslušali Gregorčeve Me-
lodije srca. /.../. Obisk dramskih in opernih predstav
med vojno je bil za dijake materialno sprejemljiv. Odeon
je bil namreč razdeljen glede na socialne sposobnosti
obiskovalcev. Dijaki smo imeli svoj prostor na koncu
parterja, dijaško stojišče, na vrhu galerije pa je bilo
stojišče, ki smo mu rekli “Oksenstand”. /.../. Ko sem
pozneje nekoč preštel vse vstopnice za dramo ali opero
med vojno, sem ugotovil, da sem ju obiskal v treh letih
162 krat ali povprečno vsaj eno na teden.”1235 Predstave,
tako operne kot dramske, ki so bile od začetka vojne
zaradi policijske ure prestavljene na pozno popoldanske
ure, so bile od konca leta 1944 zaradi vse pogostejših
alarmov odigrane še nekoliko prej, ob 17. uri.1236 Če je
alarm trajal manj kot eno uro, se je predstava 10 minut
po razglasitvi končane splošne nevarnosti nadaljeva-
la.1237 Predstave pa so bile motene tudi zaradi pomanj-
kanja električne energije, zato so bile 12. januarja 1945
začasno ukinjene.1238 Operni ansamble je s svojim de-
lom nadaljeval že mesec kasneje, dramski ansambel pa
1234
Frelih, Emil: Iz delavnice za našo opereto. V: Gledališki list. Opera. 1943/1944,
št. 6, Gregorc-Stepančič: Melodije srca, str. 61–63, tu 62.
1235
1236
Slovenec, št. 246, 16. 10. 1944, str. 5, Dramsko gledališče.
1237
Prav tam.
1238
Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 3, Operno gledališče.
392
šele v začetku aprila. Zadnja predstava pod okupacijo je
bila 27. aprila 1945 “Matere” Stanka Majcna.1239
Amaterski odri
V letu 1940 je bilo v banovini zabeleženih tudi 12
večjih ljudskih odrov, ki so pripravili 196 predstav in
prodali 38.362 vstopnic.1240
V Ljubljani je delovalo več amaterskih oziroma t. i.
diletantskih odrov: Šentjakobsko gledališče (v sezoni
1938/39 je razpolagalo z 268 sedeži in stojišči in je pro-
dalo 8.852 kart), Rokodelski oder (v sezoni 1938/39
je razpolagal z 257 sedeži in stojišči in je prodal 3.420
vstopnic) in oder Frančiškanske prosvete, ki je imel
svoje prostore na lokaciji današnjega Mestnega gledali-
šča ljubljanskega (v sezoni 1938/39 je razpolagal s 576
sedeži in stojišči ter je prodal 13.080 vstopnic).1241 Tudi
ti so bili v času vojne dobro obiskani.1242 Razlog za to so
bile verjetno bolj dostopne cene predstav: “Čeprav niso
bile njihove predstave na višini uprizoritev profesional-
nega gledališča, so bile skoro vedno dobro obiskane in
največkrat razprodane. Ljubljančani smo pokazali veli-
ko zanimanje za igre. Ljubezen do iger se ni omejevala
samo na ljudi, ki imajo kaj več pod palcem in lahko
žrtvujejo visoko vstopnino. K igram so radi zahajali tudi
delavci, splošno preprosti ljudje, ki so morali pri izdat-
kih za tako imenovane kulturne potrebe štediti z vsa-
kim novčičem.”1243 Od julija 1941 do maja 1942 je v Lju-
bljani deloval tudi Veseli teater. Sestavljali so ga igralci
mariborskega gledališča, ki so se po okupaciji umaknili
v prestolnico. Teater, ki je deloval pod vodstvom Boža
Podkrajška, je imel svoje prostore na Miklošičevi cesti
v dvorani Pokrajinske delavske zveze. V dobrih dese-
tih mesecih je ansambel uprizoril več kot 150 predstav.
1239
Ljubljana Gradišče, str. 39.
1240
novine, 19. 2. 1941, str. 53, 54.
1241
1242
Slovenec, št. 15, 20. 1. 1942, str. 3, Kulturni obzornik. Rokodelski oder.
1243
Slovenski narod, št. 231, 15. 10. 1943, str. 2, Ob začetku nove gledališke se-
zone.
KULTURA 393
Satirično-zabavni program, ki je bil sestavljen iz osem
do dvanajst točk, od skečev do spevoiger, je namigoval
na družbeno stvarnost in tako na nek način nastopal
proti okupatorju. Nemalokatera predstava je cenzorjem
povzročala velike skrbi, ljubljansko občinstvo pa je na
moč zabavala.1244 V začetku leta 1945 je bila v Ljubljani
uprizorjena tudi prva predstava lutkovnega gledališča,
t. i. Pavlihovega gledališča.1245 Tako je na račun prišla
tudi mlajša publika, ki je na programu ostalih odrov le
redko našla kaj za svoje veselje.
1244
O delovanju Veselega teatra: Jutro, št. 20, 25. 1. 1942, str. 3, Praznik veselega
teatra; Cesar: Slovenska kultura, str. 169–175; Gabrič: Odziv, str. 220.
1245
Slovenec, št. 32, 10. 2. 1945, str. 2, Oživljeno Pavlihovo gledališče.
394
Koncerti
Koncerti so se v Ljubljani odvijali že kmalu po oku-

paciji. Prvi koncert, ki je bil v veliki dvorani filharmonije,
je 9. maja 1941 priredila Glasbena matica.1246 Ta je bila
dejavna tudi v sezoni 1941/1942, saj je organizirala 62
koncertov, k tem pa je treba prišteti še nastope glasbenih
šol Glasbene matice in Glasbene akademije.1247 Domači
in tuji glasbeniki koncertov niso prirejali le v filharmo-
niji ampak tudi v veliki dvorani hotela Union. V mestu
so poslušalci lahko prisluhnili še več manjšim koncer-
tom in vokalnim koncertom; v času okupacije je Ljublja-
na dobila prvi komorni orkester, ki je štel 16 članov.1248
Omeniti je potrebno tudi promenadne koncerte vojaških
godb, ki so bili še posebej prisotni med italijansko oku-
pacijo. Godba 13. artilerijskega polka je nastopala na
Aleksandrovi cesti pred Narodnim domom ob nedeljah
od 11 do 12.30, godba poveljstva mesta ob nedeljah in
četrtkih v Tivoliju od 18.30 do 20, godba 1. polka Sar-
dinskih grenadirjev v Zvezdi ob sobotah od 18 do 19 in
vsak večer pred Prešernovim spomenikom ob 20.30, ko
so zaigrali le nekaj skladb.1249 Med nemško okupacijo so
promenadne koncerte pred Narodnim domom prirejali
pripadniki Slovenskega Domobranstva.1250
1246
Več o tem: Godeša: Kdor ni z nami, str. 93.
1247
Gabrič: Kulturni molk, str. 391.
1248
Jutro, št. 17, 22. 1. 1942, str. 5, Zapiski. Ustanovitev komornega orkestra v
Ljubljani.
1249
Slovenec, št. 130, 5. 6. 1941, str. 4, Ljubljana.
1250
Gl. npr.: Slovenec, št. 167, 23. 7. 1944, str. 5, Promenadni koncert.
KULTURA 395
Koncert italijanske vojaške godbe pred Kazino
na Kongresnem trgu. MNZS
Glede na kvantiteto in tudi kvaliteto so ljubitelji

koncertne glasbe očitno lahko prišli na svoj račun tudi
med vojno: “Pravkar smo prišli od koncerta /.../. Bilo je
bajno, kot v drugem svetu”,1251 vendar je interes in s tem
obisk koncertov na splošno usihal: “Nemško orientirana
publika, ki je tvorila pred vojno močan kontingent obi-
skovalcev, se je izgubila. Slovenski pridobitni krogi so
le z redkimi izjemami naklonjeni glasbeni umetnosti, v
uradništvu pojema interes, vzgoja mladine pa ni niti v
šoli, niti doma taka, da bi mogla vzbuditi v njej poseb-
no zanimanje. Društva, ki drugod podpirajo z vnetim
obiskom prireditve, so pri nas hudo popustila v svoji
aktivnosti. Izredno redki so na primer člani Glasbene
Matice ali društva Glasbene akademije, ki jih vidimo na
koncertih. Ker ni mogoče zagotoviti večjih honorarjev v
naprej, se le redko pojavi pred ljubljanskim občinstvom
umetnik največje slave. /.../. Orkestralnih skupin k
nam ni v goste, ker je njih nastop zvezan z ogromnimi
1251
1942.
396
stroški. Veseli smo, če nas poseti prvorazredni dirigent,
loteč se koncerta domače Filharmonije. Pa tudi koncerti
ljublj. filharmonije so gmotno večinoma odvisni od me-
cenov, kar se potem jasno odraža na enostranski sesta-
vi sporedov.”1252
1252
Misel in delo, str. 27.
KULTURA 397
Umetniške razstave
Od novembra 1938 do novembra 1939 je bilo v Lju-

bljani 19 razstav. K tem niso prištete razstave umetni-
ških fotografij, ki so v času pred drugo svetovno vojno
komaj pridobivale na veljavi.1253 V času okupacije so bili
prav likovniki tisti, ki so “spregovorili” med prvimi. T.
i. razstavni molk je pretrgal umetniški klub Slovenski
lik.1254 Za čas italijanske okupacije so bile značilne veli-
ke, tudi kolektivne razstave.
Več skromnejših razstav je bilo tudi po ljubljanskih
knjigarnah, npr. v knjigarni Žužek v prehodu Nebotič-
nika. Od jeseni 1943 so večje likovne razstave postale
redkost, pogostejše so bile le manjše, v glavnem samo-
stojne.
1253
ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 26.
1254
Več o tem: Godeša: Kdor ni z nami, str. 93.
398
Tisk1255
Legalni tisk
1255
V letu 1939 je v banovini izhajalo 226 raznih li-

stov. Dnevno 7, trikrat na teden 2, dvakrat na teden 2,
tedensko 24, trikrat mesečno 2, dvakrat mesečno 20,
mesečno 119, desetkrat letno 9, osemkrat letno 3, šest-
krat letno 11, štirikrat letno 19 in enkrat letno 7. 31
listov je bilo političnih, 36 stanovskih, 37 nabožnih, 16
literarno kulturnih, 16 znanstvenih, 35 strokovnih, 14
mladinskih, ostali pa poljubne vsebine.1256 V letu 1940
je izhajalo 231 listov. Omembe vredna sprememba v
primerjavi z letom pred tem je le padec števila dnev-
nikov s 7 na 6, nekoliko pa se je dvignila produkcija
mesečnih publikacij. Glede na tematiko publikacij ni
opaznih večjih sprememb.1257 Po okupaciji so nekatere
revije (Dejanje, Mi mladi borci, Modra ptica, Sodobnost
itd.) prenehale izhajati, “toda celotna knjižna produkci-
ja v času italijanske zasedbe kaže, da so bile to bolj izje-
me.”1258 Dnevno in periodično časopisje je tako izhajalo
dalje, vendar je bilo podvrženo strogi cenzuri pri tiskov-
nem uradu civilnega komisariata. Cenzura je povzroči-
1255
O založniški dejavnosti: Zemljič, Igor: Pregled založniške dejavnosti v Ljubljan-
ski pokrajini leta 1942. Diplomska naloga. Lenart v Slovenskih goricah 1998; Pi-
vec-Stelè, Melita: Vpliv vojne na slovensko knjižno produkcijo. V: Zbornik Zimske
pomoči 1944, str. 329–330.
1256
ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 25.
1257
ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja, 19. 2. 1941, str. 56, 57.
1258
Godeša: Kdor ni z nami, str. 92.
KULTURA 399
la, da so časopisi postajali vse tanjši: “Slovenec je sicer
izhajal na štirih straneh, /.../, dela ni bilo, bili smo v
rokah cenzure, torej ...”.1259 Časopise je še stanjšalo in
tudi zredčilo pomanjkanje papirja oziroma varčevanje z
njim. Novembra 1943 sta se zato npr. Slovenski narod
in Slovenski dom iz (popoldanskih) dnevnikov spreme-
nila v tednika. Slovenski narod je v bistvu izhajal kot
ponedeljkova priloga Jutra.1260
Ilegalni tisk1261
V času vojne so Ljubljančani lahko prebirali tudi
ilegalni tisk. Med najbolj poznanimi listi so bili Slovenski
poročevalec, Mlada Slovenija, Mladina, Delo, Slovenski
partizan, Naša žena. Poleg časopisov, glasil, drobnih ti-
skov (lepakov, letakov), so bile na voljo tudi brošure. Ile-
galno literaturo je v prestolnici razmnoževalo 6 ilegalnih
tiskarn in več deset ilegalnih tehnik. V teh tiskarnah je
bila leta 1941 natisnjena tudi zbirka revolucionarnih
pesmi Mateja Bora “Previharimo viharje”, kar je pred-
stavljalo edinstven primer v okupirani Evropi.1262
1259
Jurčec: Skozi luči, str. 403.
1260
Slovenski narod, št. 1, 3. 1. 1944, str. 3, Ljubljana v luči dogodkov v letu
1943.
1261
Danes je to gradivo združeno v en fond, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije:
AS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiska, 1941–1945.
1262
Ljubljana mesto heroj: 30 let svobode, ur. Bazobičar, Ivica. Ljubljana 1975, str.
26. O ilegalnem tisku gl. tudi: Čepe, Marica: Tisk in tiskarne v prvem letu boja. V:
Junaška Ljubljana 1941–1945. Ljubljana 1985, str. 122–142.
400
Knjižnice in knjigarne
Od leta 1935 do leta 1938 je število slovenskih ljud-

skih knjižnic poraslo od 2086 na 2642, število knjig, ki
so bile last teh knjižnic pa od 1,138.000 na 1,586.000.1263
V Sloveniji je bilo 1. avgusta 1939 zabeleženih 2791
knjižnic, od tega 952 šolskih in mladinskih, 927 uči-
teljskih, 34 okrajnih učiteljskih, 465 društvenih, 388
javnih in 25 znanstvenih. Te knjižnice so razpolagale
z več kot tremi milijoni knjig.1264 31. avgusta 1940 pa
je bilo v banovini zabeleženih 950 šolskih mladinskih
knjižnic, 971 učiteljskih knjižnic, 506 društvenih knji-
žnic, 349 javnih in 26 znanstvenih knjižnic.1265 Dobro
razvejana knjižnična mreža je tako razveseljevala ljudi
širom Dravske banovine: “Revnejši sloji, ki knjig ne mo-
rejo kupovati, se pridno poslužujejo javnih knjižnic. Te
so že močno razpredene po vsej Sloveniji, tako da skoraj
ni večje vasi brez knjižnice.”1266
V Ljubljani je bila največja knjižnica vseučiliška.
Prve dni novembra 1941 se je preselila v nove prostore,
v palačo, s katero je arhitekt Jože Plečnik obogatil me-
sto. Ko je bila knjižnica, ki se je imenovala Univerzite-
tna biblioteka v Ljubljani,1267 za silo urejena, je sledila
1263
ARS, AS 77, f. 13, 1. seja X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske bano-
vine, 13. 2. 1939, str. 59.
1264
ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 25.
1265
novine, 19. 2. 1941, str. 57.
1266
Prav tam.
1267
Po osvoboditvi je bila ta knjižnica (v skladu z uredbo o ustanovitvi federalnih
KULTURA 401
katastrofa. 29. januar 1944 je bil gotovo najhujši uda-
rec v zgodovini knjižnice:1268 “Januarja 1944 je bilo v
veliki čitalnici knjižnice zelo mrzlo. Radiatorji centralne
kurjave so bili samo še za okras. Vsi uslužbenci so se
stiskali v eni sami sobi ob zakurjeni peči. Čitalnica je
bila za javnost zaprta. V stavbi je vladala tišina. /.../.
Naenkrat je zabobnelo. /.../. Stavba se je stresla, stekla
v oknih so se drobila v kosce. Zdelo se je, da vsa pala-
ča razpada.”1269 Na knjižnico, natančneje v čitalnico, je
strmoglavilo manjše nemško letalo. Po požaru, ki ga je
nesreča povzročila, je zgorelo nad 60.000 knjig. Zgorele
so tudi vse kartoteke, ki so bile v čitalnici.1270 Posledice
strmoglavljenja bi lahko bile še bolj tragične: “Kot srečo
v nesreči pa lahko beležimo sledeča dejstva: da ni bilo
človeških žrtev (razen ene, ki jo je plamen dosegel na
hodniku), ker je bila čitalnica zaradi pomanjkanja kuri-
va že teden dni pred katastrofo zaprta in tudi v seminar-
jih nad čitalnico ni bilo nikogar (pri polnem obratovanju
pa bi zgorelo 120–150 ljudi, ker je bila čitalnica vedno
polna, zlasti takrat, ko je bila okupatorska oblast uki-
nila predavanja na univerzi); da letalo ni padlo v sobo
za katalogizacijo in uničilo matičnega kataloga, v tem
primeru knjižnica sploh ne bi mogla vršiti svojega dela
in bi postala tako za 10 let – skladišče; da niso bile pri-
zadete najstarejše in najbolj dragocene knjige v skladi-
ščih in rokopisi v rokopisnem oddelku.”1271 Obnovitvena
dela knjižnice so potekala vse do jeseni 1945. Poleg te
knjižnice je bilo v Ljubljani leta 1941 še 16 znanstvenih
knjižnic, 7 društvenih, 41 učiteljskih in strokovnih, 12
javnih knjižnic, 46 mladinskih šolskih knjižnic. Te knji-
žnice so premogle zalogo 946.681 knjig.1272
V Ljubljani je bilo med vojno tudi 15 knjigarn, ki so
bile obiskane precej slabše od knjižnic. Za vse knjižnice
centralnih knjižnic v vseh federalnih enotah) spremenjena v centralno slovensko

knjižnico z imenom Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
1268
Pivec-Stelè, Melita: Obnova čitalnice Narodne in univerzitetne knjižnice v Lju-
bljani. V: Zgodovinski časopis. Kosov zbornik, Ljubljana 1952–1953, str. 798–800
(dalje Pivec-Stelè: Obnova čitalnice).
1269
Kajzer, Janez: S tramovi podprto mesto. Ljubljana 1995, str. 363, 364.
1270
ZAL, LJU 499, Kulturni oddelek (dalje LJU 499), f. 1, ovoj 29 in Pivec-Stelè:
Obnova čitalnice, str. 798–800.
1271
Pivec-Stelè: Obnova čitalnice, str. 801.
1272
Slovenčev koledar 1942, Ljubljana 1941, str. 49, Ljubljana v številkah razpo-
laga.
402
je bilo za ves čas vojne namreč značilno: “Ob pultih se
je drenjalo zmeraj veliko ljudi ... vseh starosti, spolov,
vseh mogočih poklicev ... /.../ ... Dolga kača ljudi do
tam, kjer so vpisovali sposojnino, in cela truma, po pet
metrov debel obroč ljudi, ki so drug drugega prevpijali
z naslovi ali imeni pisateljev.”1273 To pa ni bilo nič nena-
vadnega: “Med značilnimi pojavi in vplivi vojnega časa
je nedvomno eden najbolj razveseljiv, da so se mnogi
ljudje s posebno ljubeznijo oklenili knjige in se duhov-
no poglobili.”1274 V potrditev te teze govorijo podatki, da
so skoraj vse knjižnice iz leta v leto beležile večji obisk.
Med njimi na primer tudi Šentjakobska knjižnica. Leta
1940 je bilo v njej izposojenih 190.421 knjig, leta 1941
245.184, leta 1942 362.456 in leta 1943 394.837. Spo-
sojenih je bilo 129.735 leposlovnih knjig oziroma knjig
z razvedrilno tematiko, 4.704 knjig s poučno tematiko
in 170.398 knjig v tujih jezikih. Tudi Ljudska knjižnica
je beležila vedno boljši obisk. Leta 1942 je izposodila
48.388 knjig, leta 1943 pa 51.432 knjig. V tej knjižni-
ci so obiskovalci najbolj segali po leposlovnih knjigah
oziroma knjigah z razvedrilno tematiko, saj so si v teh
dveh letih izposodili 46.951 takšnih knjig. Nadalje so
si izposodili 16.362 knjig v tujih jezikih (v glavnem kri-
minalne in “lahke” romane) in 4.481 poučnih knjig.1275
Med domačimi pisatelji so šli v bralsko “slast” predvsem
Finžgar, Bevk, Jurčič, Tavčar ter Kersnik, med tujimi pa
Shakespeare in Karl May.1276
1273
1274
Slovenski narod, št. 32, 7. 8. 1944, str. 5, Zmerom več ljubiteljev knjig.
1275
Prav tam.
1276
Slovenec, št. 41, 19. 2. 1942, str. 3, Ljubljančani radi berejo.
KULTURA 403
Radio
Radio Ljubljana
Prosvetna zveza je leta 1928 zgradila in opremila
prvo ljubljansko radijsko postajo. Uprava, pisarna in
studio so bili v centru mesta, sama postaja pa v Dom-
žalah. Radio Ljubljana je s poskusnimi oddajami začel
1. septembra 1928, slovesna otvoritev pa je sledila ko-
nec meseca.1277 Leta 1929 je zabeležil 2370 ur progra-
ma in 6.105 naročnikov.1278 Med slovenskimi poslušalci
je dosegel veliko zanimanje, saj je poskušal zabavati in
poučevati. Na sporedu so bili tečaji petih tujih jezikov,
poročila o svetovnih in domačih dogodkih, razne odda-
je o kulturnih, gospodarskih in socialnih vprašanjih,
mladinske in šolske ure. Del programa je bil namenjen
razvedrilu, predvsem glasbi domačih in tujih avtorjev.
Oddajna postaja je imela svojo igralsko zasedbo, svoj
orkester, pevski zbor, v svojem arhivu pa veliko not in
gramofonskih plošč.1279
Kljub prvim uspehom so nekateri dvomili v uspešen
prodor radia med širše množice. Bali so se, da bo služil
zgolj za zabavo.1280 Očitno so se zmotili. Radio Ljubljana
je navduševal mnoge Slovence, saj je bilo leta 1939, ko
1277
Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo, januar 1939, št. 2, str. 1, Iz zgodovine
naše postaje.
1278
1279
ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 23 in Spominski zbornik, str. 570,
Radiofonska oddajna postaja Ljubljana.
1280
Misel in delo, str. 27.
404
je oddajal 3.022 ur, zabeleženih kar 21.615 naročnikov,
torej kar 3000 več kot leto pred tem.1281 Ob koncu leta
1940 se je njihovo število dvignilo za 4.706, se pravi, da
je bilo zabeleženih 25.046 naročnikov.1282 V Ljubljani so
tega leta našteli 6101 radijskega naročnika, kar je bilo
za 968 naročnikov več kot leto prej.1283 Mesečna naroč-
nina je do začetka leta 1941 znašala 12 din, potem se je
dvignila na 15 din. Tisti, ki so plačevali naročnino vsake
tri mesece, so morali odšteti 45 din, tisti, ki vsake pol
leta 90 din, tisti, ki pa so naročnino poravnali enkrat
letno, so morali odšteti 180 din.1284
Kukavica je utihnila
Vojne dogodke in njihove posledice je bilo zaznati
tudi v radijskem svetu. Prišlo je do izostanka mnogih
tujih oddaj, sporedi so se brez napovedi spreminjali.
Nekatere tuje radijske postaje so v večernih urah celo
prekinile z oddajanjem.
Takoj po okupaciji je iz Rima v Ljubljano prispel dr.
Casolini, inšpektor radijske službe ministrstva za ljud-
sko kulturo. Prevzel je vodstvo in mikrofon ljubljanske-
ga radia. Obljubil je, da bo kukavica, simbol slovenske-
ga radia, ostala slišna. V program ljubljanske postaje je
nameraval vključiti samo nujen del italijanskih poročil,
napovedal pa je radijski tečaj italijanskega jezika. Ra-
dio je začel redno oddajati v slovenščini in italijanščini
že 16. aprila 1941.1285 V začetku maja je izšla odredba
civilnega komisarja Graziolija, ki je velevala, da mora
Prosvetna zveza prenehati s poslovanjem. Ljubljansko
radijsko postajo in njene posle je prevzela italijanska
družba EIAR (Ente italiano Audizioni radiofoniche – Ita-
1281
ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statistični letopis, str. 93. V virih je zabeležen tudi
nekoliko drugačen podatek, leta 1939 naj bi bilo 20.340 naročnikov. V: ARS, AS 77,
f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 23.
1282
ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske bano-
vine, 19. 2. 1941, str. 54. Nekoliko drugačen podatek najdemo v: Radio Ljubljana.
Tednik za radiofonijo, februar 1941, št. 9, str. 1 in 3, V letu 1940 smo dobro napre-
dovali. Avtor članka trdi, da je bilo konec decembra 1940 25.101 naročnikov.
1283
Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo, februar 1941, št. 9, str. 1 in 3, V letu
1940 smo dobro napredovali.
1284
Prav tam, januar 1941, št. 5, str. 1, Bili smo prisiljeni zvišati naročnino.
1285
Slovenec, št. 88, str. 2, Radio Ljubljana zopet oddaja.
KULTURA 405
lijanske radijske oddajne postaje). Od meseca maja je
tudi radijska naročnina padala v žep te ustanove.1286
Prosvetni zvezi je bilo tako onemogočeno upravljanje
radijske postaje, predvojnemu osebju pa je bilo onemo-
gočeno opravljanje nekdanjih poslov. Vodstvo predvoj-
ne postaje je na prigovarjanje Prosvetne zveze vse za-
poslene obvestilo o prenehanju delovnega razmerja na
ljubljanski radijski postaji. Čez približno dva meseca
so slovenski uslužbenci dobili odločbo o ponovni zapo-
slitvi, vendar se nihče ni vrnil na svoje delovno mesto.
Vodilne položaje so si pridržali Italijani. Ministrstvo za
ljudsko kulturo je poslalo v Ljubljano načelnika za ti-
skovno službo in propagando. Ta naj bi organiziral novo
postajo in jo opremil z najmodernejšo tehnično opremo.
Kukavica je utihnila. Radio Ljubljana se je oglašal z ita-
lijanskim znakom. Nekaj ur na dan je smel oddajati svoj
program v slovenščini. V eter je šlo nekaj tradicionalnih
slovenskih ljudskih pesmi, drugače pa je Radio Ljublja-
na prenašal predvsem italijanske opere. Od vključitve v
mrežo E.I.A.R. je namreč lahko direktno prenašal kon-
certe ali poročila italijanskih postaj. Na posebno zahtevo
načelnika za tiskovno službo so včasih predvajali v slo-
venščini tudi predavanja o Italiji, njeni zgodovini in kul-
turi.1287 Pomemben del sporeda je bil prenos svetih maš
iz italijanskih cerkev.1288 Radijski poslušalci so po volji
lahko začeli z enournim jezikovnim tečajem italijanske-
ga jezika. Predviden je bil trikrat tedensko, ob torkih,
četrtkih in sobotah zvečer.1289 Nekateri so bili nad novim
programom po eni strani navdušeni, po drugi pa vendar
zadržani: “Prenosi so bili res odlični s takrat tako slav-
nimi pevci in pevkami, nerodnost je bila samo v tem, da
so vsi bili Italijani.”1290
V začetku februarja 1942 je bilo omejeno kupovanje
radijskih aparatov. V Ljubljani so morali ljudje, ki so ho-
teli kupiti radio, nasloviti prošnjo in utemeljitev na poli-
1286
Sl. list, št. 36, 3. 5. 1941, str. 319–320, Preosnova radiooddajne službe na slo-
venskem ozemlju, zasedenem po italijanski vojski.
1287
Povzeto po: Bezlaj Krevel, Ljudmila: Halo, tu radio Ljubljana. Ljubljana 1998,
str. 45 in 46 (dalje Bezlaj Krevel: Halo).
1288
Slovenec, št. 137, 12. 6. 1941, str. 7, Radio Ljubljana, spored.
1289
Slovenec, št. 96, 25. 4. 1941, str. 2, Radio Ljubljana v mreži E.I.A.R. in Šipič:
Gostujoči, str. 11.
1290
Jurčec: Skozi luči, str. 378.
406
cijo. Vsi aparati pa so morali imeti nameščeno napravo,
ki je blokirala določene valove. Pripravo za blokiranje so
morali pooblaščeni mojstri zapečatiti z zalivko.1291 Obla-
sti namreč niso dovolile, da bi ljudje poslušali poročila
in obvestila “sovražnih ali nevtralnih” radijskih postaj.
26. marca 1942 je bila javnosti predstavljena uredba,
ki je določala obvezno oddajo radijskih sprejemnikov.
Oddaja naj bi bila izpeljana do 20. aprila istega leta.1292
V Cukrarni je več mestnih komisij sprejemalo v hram-
bo radijske aparate. Komisija je aparat ocenila in glede
na njegovo vrednost odmerila hrambno pristojbino od 1
do 3 lir na mesec.1293 Vsakemu posamezniku je morala
komisija izstaviti potrdilo o oddaji radijskega aparata.
Radijske aparate so uskladiščili kar v stavbi Cukrarne,
kjer so ostali do kapitulacije Italije. Nemške oblasti so
aparate lastnikom vrnile. Od 20. septembra 1943 so bili
vsi radijski sprejemniki ljubljanskega prebivalstva opro-
ščeni plombiranja srednjih valov. Plombiranje dolgih in
kratkih valov je ostalo v veljavi. Po vrnitvi radijskih apa-
ratov in dovolitvi poslušanja srednjih valov, so na svoj
račun prišli trgovci z radijskimi aparati. Lastnikom vr-
njenih “zvočnih škatel” so pošiljali pozive, kdaj in kam
naj dostavijo aparate zaradi “razplombiranja” srednjih
valov. Ta “poseg” je stal 30 lir.1294
V času nemške okupacije je bila radijska postaja
v pristojnosti poštne uprave, radijski program pa je bil
zaupan upravi dunajskega radia (Rawag). V začetku je
bil program v treh jezikih, v slovenščini, nemščini, itali-
janščini. Kasneje je program potekal le v slovenščini in
nemščini.1295 Novembra 1943 je radijska naročnina za
aparate stala 240 lir, za prenosne pa 600 lir. Lastniki
radijskih aparatov so naročnino plačevali na poštah, ki
so sestavile spisek vseh naročnikov.1296
1291
Sl. list, št. 12, 10. 2. 1943, str. 49–51, Spremembe predpisov glede poslušanja
radia.
1292
Sl. list, št. 26, 1. 4. 1942, str. 159 in 160, Obvezna oddaja radijskih sprejemni-
kov in odstranitev radijskih anten.
1293
Slovenski dom, št. 83, 14. 4. 1942, str. 2, Danes se začenja oddajanje radijskih
sprejemnikov.
1294
Trgovski list, št. 76, 21. 9. 1943, str. 1, Razplombiranje radijskih aparatov.
1295
Bezlaj Krevel: Halo, str. 48.
1296
Sl. list, št. 85, 23. 10. 1943, str. 416, Zvišanje radijskih naročnin. Gl. tudi: Ju-
tro, št. 238, 22. 10. 1943, str. 2, Zvišanje radijske naročnine.
KULTURA 407
Poslušanje radia je bilo v času vojne družaben do-
godek. Družina, ki je imela radio, je z lahkoto napolnila
svoje stanovanje: “Pri nas doma smo imeli radio. To je
bilo takrat redkost. Ob večerih so prihajali k nam so-
sedje, da so ga poslušali. /.../. Odrasli so ob večerih
radio pritišali, nato pa napeto poslušali novice. Ne vem,
ali so res razumeli vse jezike, v katerih so brbljale radij-
ske postaje, ali pa so samo ugibali, kaj so sporočili.”1297
Jože Javoršek je zapisal, da je radio v času vojne odigral
pomembnejšo vlogo od tiska, saj je bil ujet v manj kletk
in je laže prehajal čez razno razne meje in ovire.1298
Ljubljanska radijska postaja je večer pred vkora-
kanjem partizanskih enot v glavno mesto razglasila, da
morajo biti po 19. uri ljubljanske ulice povsem prazne.
Uro kasneje je okupatorjeva radijska postaja za vedno
utihnila.1299 V noči 8. na 9. maj 1945 so člani radijskega
sektorja Centralne tehnike Komunistične partije Slove-
nije ljubljansko radijsko postajo pripravili za nemoteno
delo, ki so se ga 9. maja zjutraj lotili sodelavci Radia
Osvobodilne fronte1300 in ob 9. uri poslušalcem predsta-
vili radio Svobodna Ljubljana. Iz zvočnikov, ki so bili
postavljeni po mestu, je zadonel pozdrav osvoboditeljem
in himna Hej, Slovenci.1301
Radio Kričač1302
V Ljubljani je delovala ilegalna radijska postaja Ra-
dio Kričač. Oddajala je od 17. novembra 1941 do aprila
1942. Glavni urednik je bil Prežihov Voranc, članke pa
so prispevali najrazličnejši kulturni delavci, predvsem
pa Edvard Kardelj in Boris Kidrič. V glavnem je Kričač
podajal poročila o stanju na domačih in tujih bojiščih,
1297
Žagar,: Vojna, str. 37.
1298
Javoršek, Jože: Radio Osvobodilna fronta. Ljubljana 1979, str. 5 (Javoršek: Ra-
dio OF).
1299
Ljubljana v letu 1945, str. 74.
1300
Prav tam, str. 9.
1301
Čepe, Marica: Ljubljana v zadnjih mesecih vojne. V: Ljubljana v ilegali IV. Lju-
1302
Več o tem: Reisp, Sonja: Kričač, Radio Osvobodilne fronte 1941–1942. Ljubljana
1975; Javoršek: Radio OF; Osredkar, Milan: “Kričač”. V: Ljubljana v ilegali II. Dr-
žava v državi. Ljubljana 1961, str. 362–367 in isti, “Kričač”, v: Junaška Ljubljana
1941–1945, 1. knjiga, Ljubljana 1985, str. 378–381.
408
predstavljal pa je tudi recitacije in glasbo. “Oddaje so
se začele s tiktakanjem ure, kar je pomenilo “Naš čas
prihaja” in s slovensko himno Naprej Zastava Slave, za-
ključevale pa s Prešernovimi verzi.”1303
1303
Bezlaj Krevel: Halo, str. 47.
KULTURA 409
Prosti čas
Poleg kulturnih prireditev so se Ljubljančani v pro-
stem času radi udeleževali številnih in priljubljenih za-
bavnih1304 ter športnih prireditev, mnogi pa so bili tudi
sami športno aktivni. Nekatere te dejavnosti so bile v
času okupacije prepovedane, nekatere odpovedane, ne-
katere pa tako ali drugače okrnjene.
1304
O zabavnih prireditvah v Ljubljani do leta 1941 gl. Budna Kodrič, Nataša: Ko-
medija, cirkus in druge zabavne prireditve. V: Podobe družabnosti, ur.: Monika
Kokalj Kočevar. Ljubljana 2005, str. 13–20. O družabnih prostorih v Ljubljani, tudi
o znamenitih velesejmih, gl. Zupančič, Bogo: Družabni prostori v Ljubljani med obe-
ma vojnama. V: Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Kočevar. Ljubljana 2005,
str. 33–42.
PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA 413

Kinematografi
Ena najbolj priljubljenih prostočasnih aktivnosti je

bil obisk kino predstav. Konec leta 1939 je bilo v Ju-
goslaviji 432 kinematografov, od tega 64 v Sloveniji.1305
Vsi so bili prirejeni za zvočne filme, saj sta v letu 1939 z
obratovanjem prenehala zadnja dva, namenjena nemim
filmom. V letu 1939 je bilo predvajanih 18.840 predstav,
katere je obiskalo 2,365.661 oseb. Domača filmska in-
dustrija je bila še vedno v povojih, zato je bila Sloveni-
ja vezana samo na tuje izdelke. V kinematografih so v
glavnem vrteli filme ameriške, francoske in nemške pro-
dukcije.1306 V letu 1940 je število stalnih kinematografov
ostalo nespremenjeno, sezonskih pa je bilo 12.1307 Vsi
so predvajali le zvočne filme. V letu 1940 si je 20.683
predstav ogledalo 2,792.339 gledalcev.
V Ljubljani je med vojno obratovalo pet kinemato-
grafov:1308 Matica (na Kongresnem trgu), Union (na Mi-
klošičevi cesti), Sloga (na Kolodvorski ulici), Kodeljevo
(v dvorani salezjanske zgradbe) in Moste (na Tovarniški
ulici).1309
1305
Brenk, Francè: Kratka zgodovina filma na Slovenskem, zv. 13. Ljubljana 1979,
str. 43 (dalje Brenk: Kratka zgodovina).
1306
ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 23 in 24.
1307
Vsi kinematografi so bili v zasebni lasti, o tem Urbanc, Nataša: Gremo v kino
(1945–1955). V: Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Kočevar. Ljubljana 2005,
str. 119–128.
1308
Guida di Lubiana. Ljubljana 1941 poleg teh petih omenja še kino Vič in kino
Bežigrad. O teh dveh kinematografih v medvojnem dnevnem časopisju ni nobenega
zaznamka.
1309
Kažipot, str. 100. V dnevnem časopisju je bil spored za kino Moste objavljen
samo do leta 1942.
414
Največ govora in pisanja je bilo o mestnih kinema-
tografih. To pa še ni pomenilo, da so bili tudi lepši in bo-
lje opremljeni od repriznih. Kino Kodeljevo je avtor član-
ka v glasilu Naš kino podrobneje predstaviti ljubljanski
publiki: “Zakaj ne bi enkrat spregovorili nekoliko tudi
o naših repriznih kinematografih? Saj imajo pomembni
že itak dovolj reklame. Sicer pa, ali je sploh potrebna
reklama našim kinom v predmestju? Ne verjamem! Brez
posebnega “obešanja na veliki zvon” se polnijo njihove
dvorane. Imajo že tako zvano stalno občinstvo. Kot ni za
marsikoga brez maše nedelja, tako ni za to publiko pra-
znika, če ga ne zaključi s kinom. /.../. Človek iz pred-
mestja ne gre v kino, ker se film “izplača videti”, marveč,
ker je “navada-železna srajca.” /.../. Tedaj se spremeni
v mravljišče in vse “kar leze ino gre” roma tja čez most
ob Ljubljanici do Kodeljevega. /.../. Od mosta, ki veže
“Moste” s “Kodeljevim”, pa prav do kina korakaš mimo
“martinčkov”, ki sede na ograji ob Ljubljanici in čakajo,
da se bodo zadrevili v dvorano, kajti “škoda je vsake plo-
šče, ki jo preslišiš.” Tu ni razpasena tista grda navada,
ki jo opazujem dan za dnem v mestu, ko prihajajo ljudje
četrt ure po začetku v dvorano in s truščem ter “prosim,
malo ...” sedajo – v sredo vrste. /.../. Kodeljevo poseduje
prostorno dvorano, v katero gre po mojem mnenju dokaj
več kot šesto ljudi. Torej popolnoma moderen kinema-
tograf. /.../. Moderna aparatura “Zeiss Ikon 4” deluje
brezhibno. Zvok je jasen in razločen. Od časa do časa se
pojavi hiba v reprodukciji in projekciji slovenskega bese-
dila, kar pa je neizbežno tudi pri najmodernejših apara-
turah.”1310 Dvorana je imela balkon in galerijo, opremlje-
na je bila z ventilatorji kljub temu da je bil strop visok in
je bilo že tako dovolj čistega zraka.
V ljubljanskih kinematografih je bilo v letu 1939
prodanih 988.888 vstopnic:1311 “Te številke kažejo, da je
postal film že nekaka ljudska umetnost.”1312 Da slednja
trditev drži, naj navedem le za primerjavo – istega leta
je bilo v ljubljanski drami prodanih 69.153 kart, v operi
1310
Naš kino, 3. 6. 1943, št. 23, str. 5, Obisk v kinu “Kodeljevo”.
1311
1312
novine, 19. 2. 1941, str. 55.

pa 91.078. To pomeni, da so Ljubljančani, in to vsi sloji,
pogosteje zahajali v kino, v povprečju na leto kar enajst-
krat, v gledališče pa v povprečju trikrat.1313
Po italijanski okupaciji je bilo v kinematografih naj-
več italijanskih filmov, prednjačili so pred vsemi ostali-
mi.1314 Tisti filmi, ki niso bili italijanske produkcije, so
bili v italijanščino sinhronizirani. Od jeseni 1943 so v
ljubljanskih kinematografih vrteli v glavnem nemške
filme “in končno spet francoske, iz Petainove Franci-
je.”1315 Kvaliteta filmov, ki so jih gledali Ljubljančani
med vojno, je bila različna. Večina se je tega zavedala,
menila pa je, da je dobro, da je bilo na sporedu dovolj
glasbenih in zabavnih filmov. Pred vsakim filmom pa so
med nemško okupacijo redno predvajali nemški tednik
Wochenschau, ki je prikazoval nenehne zmage nemških
vojakov na bojišču.1316 Vsi predvajani filmi so bili opre-
mljeni s slovenskim besedilom. Postavitev podnapisov je
bila delo kinooperaterjev in njihovo delo nikakor ni bilo
lahko. Večina si je pomaga tako, da je projecirala skozi
drug projekcijski aparat steklen diapozitiv, ki je nosil
potrebni prevod besedila. Kinooperaterji kina Union so
šli korak dlje. Besedilo filma so prevedli in ga prenesli
na poseben filmski trak. S posebno napravo so te na-
pise projicirali na filmsko platno, na katerem so istoča-
sno projicirali zvočni film. Premikanje napisov, ki jih je
moral pri steklenih diapozitivih ustavljati kinooperater
sproti po svoji presoji, je v drugem primeru opravljal av-
tomat. Tako je bil ves čas ohranjen pravilni vrstni red in
časovno zaporedje.1317 Trud kinematografskih delavcev
pa ni vedno požel uspeha: “Napisi so bili pa tako revni,
da nismo nič razumeli, ker so glavne stvari spustili.”1318
Obisk kinematografov se je znatno povečal po ob-
žičenju mesta, saj so se možnosti, kaj početi v prostem
času ali za zabavo, še bolj zožile.1319 To potrjuje tu-
1313
1314
Šipič: Gostujoči, str. 14.
1315
1316
1317
Slovenec, št. 49, 28. 2. 1942, str. 3, Vsi sloji prebivalstva obiskujejo kinema-
tografe.
1318
1942.
1319
416
di visoka številka prodanih kino vstopnic v letu 1943
– 1,962.486,1320 le za primerjavo: v letu 1942 je bilo v
ljubljanskih kinematografih prodanih 1,062.000 vsto-
pnic.1321 Obisk je bil dober, kljub temu, da so se vstopni-
ce podražile. Za karto je bilo potrebno odšteti od 5 do 9
lir, leto prej pa le od 2 do 5 lir, pač odvisno od sedeža.
Poleti 1944 je šef pokrajinske uprave odobril prošnjo
Sekcije kinematografov v Ljubljani in še enkrat dovolil
dvigniti cene vstopnic. Sedeži, za katere je bilo pred tem
potrebno odšteti od 5 do 6.50 lir, so se podražili za 0.50
lir, sedeži za 8 in 9 lir pa za 1 liro.1322 Ta podražitev je
večino Ljubljančanov udarila po žepu, ni pa jih odvrnila
od obiska kinematografov. V letu 1945 je bil naval na
kinematografe še večji kot v letih poprej, saj je zaradi
pomanjkanja električnega toka gledališče zaprlo svoja
vrata.1323 Vsi Ljubljančani pa niso imeli podobnih inte-
resov, saj v spominih lahko beremo tudi: “Bojkotirali
smo gledališča, kino predstave.”1324
V času okupacije si je v mestnih kinematografih fil-
me ogledovalo tudi vojaštvo, vendar za obisk ni potrebo-
valo vstopnic; vojaki so namreč hodili na predstave, ki
so bile namenjene zgolj njim. Med nemško okupacijo so
nemški vojaki obiskovali kino, ki ga je Roessener posta-
vil na sedežu nemškega štaba v Kazini.1325
Tisti, ki so radi hodili v kino, se včasih tam niso
dobro počutili. Največkrat jih je zmotilo slabo obnaša-
nje kakšnega izmed gledalcev: “Obiskovalce vseh kine-
matografov sveta delimo na redoljubne in take, ki sta
jim vljudnost in smisel za red devetindevetdeseta briga,
pa si kljub temu domišljajo, da so kulturni ljudje. Take
“cvetove” spoznamo že, ko pridrvijo v zadnjem trenutku
pred začetkom predstave (po navadi ob deževnih sobo-
tnih ali nedeljskih popoldnevih in večerih, ko je kino še
najprijetnejše in najcenejše pribežališče!) v prenapolnje-
no vežo in si s krepkim udejstvovanjem svojih komolcev
1320
Slovenski narod, št. 30, 24. 7. 1944, str. 4, Ljubljančani so “odkrili” gledališče.
1321
Valant: Okraj Šmarje, str. 13. Slovenski narod, št. 30, 24. 7. 1944, str. 4 navaja,
da je bilo v letu 1942 prodanih 714.171 vstopnic.
1322
Slovenec, št. 188, 18. 8. 1944, str. 4, Povišanje kino vstopnine.
1323
skih.
1324
Brajer: Spomini, str. 77.
1325
Brenk: Kratka zgodovina, str. 43.

utirajo pot do blagajne. Za pritožbo odrinjencev se tak
junak bontona (po navadi je moškega spola) sploh ne
zmeni, ako pa le opazi, da je kaki mladi in prav fletni
dami, s katero slučajno ni skregan, s svojim korenja-
škim stopalom št. 44 prav učinkovito stopil na nežne
“kurje oči”, se veselo nasmeje in opraviči, rekoč: “O hop-
sa”! Ko je to opravljeno, preiskuje z nekako prezirljivim
pogledom vrsto, ki mirno in potrpežljivo čaka pred bla-
gajniškim okencem, dokler med njo ne iztakne slučaj-
nega znanca. Ker ima srečo, najde po navadi človeka,
kateremu je bil kedaj kje predstavljen in obraz se mu
takoj razjasni: “O, servus!” pozdravi po domače, kakor
da mu je najmanj pobratim in omeni v tonu, kakor da
bi hotel onega posebno nagraditi s svojo naklonjenostjo:
Oh, prosim vas, storite mi to malo uslugico in vzemite
vstopnico še zame! Bolj v sredini mora biti, ne preveč
spredaj in še kako fletno sosedo mi “skomandirajte”! Pa
po – 4 Din in pol – več ne dam zanjo, saj film itak ni vre-
den pol fajfe tobaka. /.../. Če se drzne kdo zagodrnjati,
se pa naš gospod razburi in prične takoj z dvignjenim
glasom predavati o pomanjkanju srčne kulture pri lju-
deh, ki so taki, kakršen on pač ni.”1326
1326
Naš kino, 16. 5. 1941, št. 15, str. 238, O nelepem vedenju v kinu.
418
Športno udejstvovanje
Športne prireditve
Ko so bila športna društva s področja Ljubljanske
pokrajine v okviru Slovenske športne zveze vključena
v italijansko državno zvezo oziroma Comitato Olimpico
Nazionale Italiano (CONI),1327 so športniki v drugi polo-
vici maja 1941 lahko nadaljevali z načrtovanjem nove
športne sezone.1328 Treningi, ki so sledili, so bili prilago-
jeni novim razmeram, saj je bilo število športnih klubov
zreducirano, športno delovanje v Ljubljani pa izolirano.
Ljubljanski športniki so imeli le malo stikov s tistimi
iz Ljubljanske pokrajine, še manj s tistimi iz ostalih
slovenskih pokrajin, nekaj izmed njih (plavalci, atleti,
kajakaši, tenisača in umetnostna drsalka) pa je jeseni
1941 nastopilo na različnih tekmovanjih v Italiji. V času
nemške okupacije je bila avtonomija športa obnovlje-
na v tej meri, da je bil v pokrajinski vladi organiziran
Športni referat pri pokrajinski upravi, ki je nadzoroval
in usmerjal delo več športnih zvez ter klubov. Med vojno
je bilo v Ljubljani največ tekmovanj v nogometu.
Vstopnice za zanimivejše tekme je kupilo tudi tisoč
in več gledalcev: “Kot smo že poročali, je bil nedeljski
obisk [nogometne, op. av.] tekme res ogromen. Ko ste
stopili okrog 14.30 v stadion je bil ves za gledalce name-
njen prostor zaseden. Pred tribuno pa so poleg tega bili
1327
Prav tam, Slovenska športna društva v italijanski državni zvezi.
1328
Slovenec, št. 115, 16. 5. 1941, str. 3, Članom in prijateljem SK Ilirije.

Na nogometno tekmo na stadion v Šiški, 1944. MNZS
v treh vrstah razvrščeni stoli, ki so tudi bili do zadnje-

ga zasedeni. Seveda ni manjkalo vojakov.”1329 Ena za-
nimivejših nogometnih tekem je bila prav gotovo tista,
na kateri si je pokalno tekmovanje za pokal Slovenske
nogometne zveze za leto 1941 priboril športni klub Lju-
bljana. Poleg nogometnih tekem so bila najštevilčnejša
in dobro obiskana še tekmovanja v namiznem tenisu, ki
so se pogosto odvijala v prostorih Korotana na Rakovni-
ku in na Kodeljevem, pomembnejša tudi v dvorani ho-
tela Miklič. Priljubljeno je bilo veslanje, ki ga je priredil
Ljubljanski kajakaški klub na Ljubljanici. V mestu so
bile organizirane tudi tekme drugih športnih disciplin,
ki pa večjega števila gledalcev niso pritegnile. Te tekme
so bile v lahki atletiki, plavanju in skokih v vodo, odboj-
ki, tenisu, kolesarske tekme, proti koncu vojne tudi v
smučanju in boksu.
Med nemško okupacijo je Ljubljana vzpostavila
športne vezi z Gorenjsko ter Koroško, tako je bilo odi-
granih celo nekaj reprezentančnih tekem v nogometu in
namiznem tenisu.1330
1329
Slovenec, št. 240, 19. 10. 1944, str. 2, Sport. Nekaj drobnih z nedeljske nogo-
metne tekme.
1330
Pavlin, Tomaž: Organizacija slovenskega športa in športna politika v 19. in 20.
stoletju. V: Telesna vzgoja in šport v preteklosti/Seminar za mentorje zgodovinskih
krožkov. Ljubljana 2003, str. 16 in 17; Kokalj Kočevar, Monika: Šport med drugo
420
Nogometna tekma na stadionu v Šiški, 1944. MNZS
Zimske radosti
Ljubljančani so radi smučali. V prvih letih vojne in
v prvi smučarski sezoni pod okupacijo, ko mesto še ni
bilo obdano z žico in prepoved ni odrejala drugače, so
čez vikende, pa tudi ob delovnikih po službenih in šol-
skih obveznostih, svoje spretnosti radi preizkušali na
notranjskih in dolenjskih strminah, vendar so vse bolj
priljubljene postajale točke v bližnji okolici, predvsem
Sodražica in Višnja gora.1331
Med nemško okupacijo je bilo smučanje ponovno
dovoljeno, vendar zaradi žice, ki je oklepala mesto, ome-
jeno. Tako so v letu 1945 oživele kar močno zasnežene
strmine Golovca, Rožnika in Ljubljanskega gradu,1332 ki
so razveseljevale tako mnoge izkušene smukače, slalo-
miste, veleslalomiste, tekače in skakalce kot tudi neiz-
kušene tečajnike in tečajnice.1333 Veselo je bilo predvsem
svetovno vojno. V: Telesna vzgoja in šport v preteklosti/Seminar za mentorje zgodo-

vinskih krožkov. Ljubljana 2003, str. 56– 62.
1331
Slovenec, št. 28, 4. 2. 1942, str. 3, Kam se Ljubljančani hodijo smučat.
1332
Januarja 1945 je bilo v Ljubljani zelo veliko snega, prav nič manj kot leta 1895
ali 1929. V: Slovenec, št. 9, 13. 1. 1945, str. 3, Križem prek po beli Ljubljani.
1333
Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 4, Sport. Dijaki smučarji!; prav tam, št. 17,
23. 1. 1945, str. 4, Sport. Dekleta na smučarskem tečaju. Te tečaje za mladino
je prirejal Športni referat pri pokrajinski upravi. Ta referat je organiziral tudi več

na prvenstvu v slalomu v Šiški ob Vodnikovi cesti, ki
so se ga marca 1945 udeležili gospodje, dame in mladi-
na.1334 Priljubljena zimska športna aktivnost je bilo tudi
drsanje, “na ledu je bilo sila živahno.”1335 Med sezono so
se vrstili dijaški drsalni tečaji, ki so nadebudneže na led
prikovali po dve uri dnevno. Zanimanje za te tečaje je
bilo veliko, celo tako, da vsi, ki so si želeli naučiti drsa-
nja oziroma svoje znanje izboljšati, niso dobili prostega
mesta v skupini.1336
Poletna rekreacija. Urejena in “divja”

zunanja kopališča
Časopisni izsek in ljubljanskega dnevnika nazor-
no pokaže, kako razširjeno in priljubljeno je bilo med
Ljubljančani tudi kopanje: “Včerajšnja vroča, soparna
nedelja je pokazala na pereče vprašanje, ki je za Ljublja-
no velike važnosti – na vprašanje ljubljanskih kopališč.
Kdor je gledal prizore ob vhodu v kopališče Ilirije, videl
nabrežje Save od Ježice do Tomačevega ali pa napravil
izprehod ob Gradaščici /.../, ta šele pojmuje, kaj je za
Ljubljančane ob nedeljah kopališče ob vodi in na soncu
in kako jih je prizadela izguba Sore ter kopališč na Go-
renjskem.”1337 Na nek način dejstvo, da je bilo kopanje
popularno in množično, potrjujejo tudi številne notice
v dnevnem časopisju, ki so poročale o smrtnih žrtvah
med kopalci.1338
Olimpijski bazen Ilirija, ki je bil zgrajen leta 1934
kot najmodernejše kopališče v takratni Jugoslaviji, saj
je ustrezalo vsem mednarodnim normam,1339 je popula-
poletnih počitniških telesno-vzgojnih tečajev. Dečki so imeli na voljo tečaje za lahko

atletiko in igre z žogo, deklice pa za lahko atletiko, plavanja in spoznavanje plesnih
korakov.
1334
Slovenec, št. 49, 2. 3. 1945, str. 4, Sport. Razpis prvenstva Ljubljane v slalo-
mu.
1335
skih. Nedelja in zimski šport.
1336
Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 4, Sport. Dijaški drsalni tečaj.
1337
Slovenec, št. 146, 24. 6. 1941, str. 4, Kam se bomo hodili kopat.
1338
Gl. npr. Slovenec, št. 162, 20. 7. 1943, str. 4, Drobna ljubljanska kronika; prav
tam, št. 163, 21. 7. 1943, str. 3, Drobna ljubljanska kronika idr.
1339
Poleg bazena samega je bila zavidanja vredna tudi njegova okolica. Obiskovalci
so lahko najeli celo kabino (za 8 din), veliko omarico (za 5 din), malo omarico (za 4
din), mogoča in cenejša pa je bila souporaba kabine ali omarice (3 din). Otroci, ki
422
ren ostal vsa vojna leta. Ob in v njemu so mnogi preži-
veli cel dan: “Je pa toliko ljudi, da ne dobim prostora za
ležati, pa sedim ob bazenu.”1340 Na žalost mnogih je bilo
kopališče v letu 1944 odprto le do 16. ali 17. ure, saj je
bilo v pozno popoldanskih urah namenjeno vojaštvu.
Prevelika zasedenost oziroma “preobremenjenost” tega
kopališča je (kljub temeljitemu nadzoru s strani usluž-
bencev mestnega zdravstvenega urada), poleti 1943
med kopalci terjala več primerov vnetja očesnih veznic,
ki so kazali epidemičen značaj. Pristojne organe pa ta
redka očesna bolezen, ki je Ljubljana do takrat skoraj
ni poznala, ni presenetila. Izdali so navodila za razkuže-
vanje in še pogostejšo menjavo vode v bazenu. Ustrezni
ukrepi so ostali v veljavi do nadaljnjega, nadležna bole-
zen pa je izginila.1341
V letih pred vojno se je mesto zavzemalo za gradnjo
oziroma obnovitev kopališča Kolezija, vendar so se tam
po okupaciji vsa dela ustavila.1342 Na pol zgrajeno ko-
pališče je navkljub odbijajoči okolici, ki je bila vsa pre-
kopana in podobna odlagališču gradbenega materiala,
privabilo tiste, ki so hlepeli po soncu. Mestna občina je
lahko poskrbela le za osvežitev obiskovalcev t. i. “sonči-
lišča” Kolezija1343 – poleti 1942 je v velikem in globokem
bazenu namreč postavila tri prhe.1344
Številni Ljubljančani so se, še posebej od leta 1942
dalje, “ko je Sava (Štern in Tomačevo) postala zaradi
ograditve Ljubljane z bodečo žico nedostopna,”1345 bolj
ali manj radi kopali tudi v Ljubljanici. Edino organi-
zirano kopališče ob njej je bilo t. i. mestno kopališče
oziroma Livada, ki je imelo svoja vrata odprta od leta
so se želeli preobleči v kabini ali pa svoje stvari varno spraviti v takšno ali drugačno
omarico, so bili deležni popusta (za omenjeno so morali plačati 2 din). V: ZAL, LJU
359, t. e. 10, a. e. 93, Pismo sina očetu, 9. 7. 1937.
1340
Pismo, naslovljeno na Martino Pogačar, 22. 6. 1944; isto, 20. 7. 1944, osebni
arhiv avtorice.
1341
1342
Laibach 1943, str. 70.
1343
1344
Slovenec, št. 157, 11. 7. 1942, str. 3, Na poživljeni Koleziji vlada živahno vrve-
nje.
1345

1923.1346 Morda se je komu zdelo od rok, vendar je bi-
lo poskrbljeno za dobre prometne zveze. S Špice so s
čolnom kopalci do Livade potrebovali pet minut, prav
toliko od tramvajske postaje. Kopališče je imelo dva le-
sena bazena.1347 Gostje so lahko igrali namizni tenis in
odbojko, zelo priljubljeno je bilo tudi balinanje. Poleti
1944 je najemnik kopališča obiskovalce razveselil celo
z biljardom.1348
Med vojno se je, zaradi vse večjega zanimanja pre-
bivalcev, mestno županstvo zavzemalo za ureditev do-
datnih kopališč ob Ljubljanici. Pri tem je županstvo
naletelo na nasprotovanje mestnega fizikata. Slednji
je namreč vseskozi svaril pred kopanjem v Trnovskem
pristanu in na Špici, češ, da je tam umazana voda. Ga-
ljevec, ki se je pod starim mestnim kopališčem iztekal
v Ljubljanico, naj bi s seboj prinašal odplake greznic z
Galjevice, Rakovnika in Dolenjske ceste. Kopalcem bi
tako grozile črevesne bolezni.1349 Izliv potoka Galjevec so
nekoliko preusmerili in v letu 1943 odprli novo kopali-
šče med Špico in Prulskim mostom. Imenovalo se je “Na
Špici”. Kopališče so lepo uredili, postavili so igrala in
toaletne prostore. Poleg teh je bilo v mestu še več neor-
ganiziranih kopališč, najbolj znani sta bili Mali graben
in Gradaščica.
Glede kopališč in obiskovanja le teh so bili Lju-
bljančani precej strogo opredeljeni: “Največ jih poseča
novo ljudsko kopališče na Špici. Tu se počutijo kakor v
prirodi. Prav nič jih ne skrbi, če bodo dobili prostor ali
ne, zakaj obrežje je tako dolgo, da lahko sprejme vsak
dan vseh dva do tri tisoč kopalcev. Prostor za sončenje
sicer ni najudobnejši – včasih je že kar prevelika gneča
– toda tu gre brez vstopnine, možnosti za plavanje pa so
naravnost obilne. Manj izkušeni se zadovoljijo z brode-
1346
ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig, t. e. 116, a. e. 36 (1939), mag. št.
27327/39, str. 7.
1347
Italijanski okupator je ta bazena odstranil. Kopališče Livada od takrat dalje ni
bilo več tako zanimivo. Kopalci so se preselili drugam, v glavnem na kopališče Špico,
ki je bila organizirana kot nekakšno nadomestno kopališče za oddaljeno Livado.
1348
Slovenec, št. 184, 12. 8. 1944, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih za-
piskih.
1349
ZAL LJU 489, f. 2401, III, str. 74 in 75; Slovenec, št. 161, 16. 7. 1944, str. 4,
Prepoved kopanja v Trnovskem pristanu.
424
njem po nizki vodi, pogumnejši kopalci pa jo režejo zdaj
proti kopališču na Ljubljanici, zdaj v globoko vodo Gru-
berjevega kanala. Na Špici je pravo ljudsko kopališče.
Nič te ne stane, prideš kadar hočeš in greš kadar hočeš
in konec koncev tudi ni potrebno, da bi nosil elegantno
kopalno obleko po najnovejši modi. Važno je samo to,
da si dostojno napravljen. Posamezne druščine skrbi-
jo za ljudsko zabavo. Nekateri prinašajo seboj glasbene
instrumente, drugi žoge, tretji igralne karte. Tako se za-
bavajo in sončijo, ko pa jim postane prevroče, se podajo
spet v hladne valove Ljubljanice. So pa spet taki, ki ho-
dijo samo na Ilirijo. Tam so udobnejše slačilnice, tam je
stoječa voda, pa otroško brodišče, skakalne naprave in
podobno. Ilirija je zbirališče ljubljanske športne družbe,
/.../. Malokdaj boš videl Ilirjana na kopališču na Lju-
bljanici.”1350
1350
Slovenec, št. 180, 10. 8. 1943, str. 2, Kje in kako preživljajo Ljubljančani leto-
šnje počitnice.

Sprehodi in promenada
“Ljubljana slovi kot mesto z lepo okolico. In resnica

je to. Izbira je zelo težavna. Kam gremo jutri? Se vpra-
šujejo na predvečer prijatelji in znanci, – kam greva? Se
pobarata on in ona in “veš, tam je dobro vino,” vzpod-
buja vinski bratec brata.”1351 Po okupaciji oziroma po
obžičenju mesta so izleti v okolico odpadli. Ljubljanča-
ni so se morali zadovoljiti s krajšimi potmi. “Danes je
šel na izlet v Štepanjo vas, skozi Moste in Zeleno jamo,
vidiš /.../, kako krasno okolico imamo, da lahko tako
lepe izlete delamo.”1352 Na Grad, na Rožnik in na Podro-
žnik. Radi so se sprehajali tudi po mestnih parkih in po
Večni poti.1353 Bellevue, ki je bil pred vojno priljubljena
sprehajalna točka in središče večernih prireditev, je po
okupaciji postal prebivališče italijanskega okupatorja
ter kasneje nemškega.1354 Vendar to Ljubljančanov ni
odvračalo od zahajanja v Tivoli. Mestna občina je leta
1880 Tivoli polepšala s stalnim ribnikom, ki je spreha-
jalce spomladi, poleti in jeseni razveseljeval s čolnarje-
njem, pozimi pa z drsanjem.1355 Otroci so poleti 1943 do-
bili v Tivoliju ob ribniku novo igrišče “Otroški paradiž”.
Na igrišču je bila gugalnica in vrtiljak, bazen z niz-
ko vodo, kolobar s sipo (peskovnik). Naval je bil velik,
1351
Suchy: Ljubljanski tipi, str. 116.
1352
ZAL, LJU 439, t. e. 1, ovoj 1, dopisnica za Hedo Perovič, 23. 6. 1943.
1353
Andrejka, Rudolf: Ljubljana, die Hauptstadt Sloveniens. Ljubljana 1929.
1354
Spodnja Šiška v revolucionarnem delavskem gibanju in v NOB. Ljubljana 1987,
str. 10.
1355
Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah. Ljubljana 1985, str. 84.
426
Otvoritev otroškega igrišča v Tivoliju (v ospredju ljubljanski
župan Leon Rupnik in tedanji visoki komisar Giuseppe
Lombrassa), 11. 7. 1943. MNZS
vsi otroci pa niso točno vedeli, kaj pomenita besedi red

in tovarištvo. Tako so si prislužili javni opomin:1356 “Spet
poudarjamo in opominjamo majhne in velike obiskoval-
ce otroškega paradiža na županove besede, da je Otro-
ški paradiž last najmanjših Ljubljančank in Ljubljanča-
nov, torej predvsem otrok, ki še ne hodijo v šolo. Že pri
otvoritvi pa so dečki, stari po 10 in tudi več let, zaslužili
prav strog ukor, ker svojih manjših tovarišev niso pu-
stili k malinovcu in bonbonom, še manj pa na vrtiljak
in gugalnici.”1357 V paradižu so otroke razveseljevali mali
jagenjčki in dva oslička. Najmlajše sta prevažala v majh-
nem vozičku, malo starejši pa so ju smeli tudi jahati.
Poskrbljeno je bilo za varnost tistih otrok, ki so prišli na
igrišče sami, saj so nad njimi bdele od mesta najete va-
ruške.1358 V Tivoliju pa Ljubljančani niso doživljali samo
lepih zgodb, kar velja še posebej za vojni čas: “Šel sem
v Tivoli proti Tičistanu. /.../. Ko sem zaman klical svoje
male prijatelje [veverice, op. av.], se mi je približal star
1356
ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 508–517.
1357
Slovenski dom, št. 157, 14. 7. 1943, str. 2, V otroškem paradižu je zelo živah-
no.
1358
1942, Zapisnik pete redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, str. 135.

Promenada med italijansko okupacijo. MNZS
gospod in rekel: “Ni jih več ...” “Kako to ...?” “Italijani so

vse podavili ...” Tudi siničke in ščinkavci niso več prišli
iz mojih ust vzet drobtin ali sončničnih semen. Le v veli-
kih lokih so me obletavali in sedali daleč od mene.”1359
Tivoli je bil zanimiv tudi zaradi Ljubljanskega vele-
sejma, ki pa nemške okupacije ni dočakal,1360 in prome-
nade:1361 “Promenada je bila oblika druženja, pri kateri
je prišel družabni vidik najbolj do izraza. Srečati znan-
ce in spoznati nove, zanimive ljudi in biti sam opažen,
to so bili glavni motivi za obiskovanje promenade. Za-
to so se je udeleževali vsi sloji prebivalstva, od najpre-
možnejših do revnih /.../, od starih do najmlajših.”1362
Ljubljanska promenada, ki se je po prvi svetovni vojni
skoncentrirala v glavnem na današnjo Cankarjevo ulico
in Tivoli, je potekala celo leto. Obisk promenade je bil
1359
Kociper: Kar sem živel, str. 65.
1360
O velesejmu: Andrejašič, Alenka: Ljubljanski velesejem (1921–1941). Diplomska
naloga. Ljubljana 1993.
1361
Več o zgodovini promenade v Ljubljani Jerman, Katja: Promenada v Ljubljani.
Diplomska naloga. Ljubljana 2001; ista: Promenada v Ljubljani. Ljubljana 2003
(dalje Jerman: Promenada); Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah.
Ljubljana 1985, str. 71sl.; Ovsec, Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od
začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. Idrija 1979, str. 99–109.
1362
Cvirn, Janez: Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na pre-
lomu stoletja. Celje 1990, str. 64.
428
odvisen od vremena, saj se v močnem deževju, mrazu
in gosti megli sprehajalcem ni ljubilo iz hiš. Tudi v ča-
su vojne je promenada ostala priljubljena, predvsem ob
nedeljah. Nedelja je bila pravi promenadni dan. Nihče
ni smel manjkati:1363 “Po maši sem šla z Mileno in Majdo
po promenadi.”1364
1363
Ustni vir: Vilma Bukovec, Justi Pleterski, Tomaž Weber, izjave pri avtorici. Dru-
gačni podatki v: Jerman: Promenada, str. 79sl.
1364
1941.

Otroška igra
Poleg raznih družinskih iger je bila tudi v času voj-

ne vedno in povsod prisotna otroška igra. Otrok pri igri
ni motila niti zima, še manj poletje. Igrali so se doma,
na dvoriščih, v parkih, v šoli, še celo v zakloniščih: “To
posedanje v zaklonišču je lahko kaj dolgočasno, toda za
nas ni bilo tako. Od nekod je nekdo privlekel lutkovni
oder pa Gašperčka pa policaja pa lopova. Igrice so bile
preproste.”1365
Otroci so vojne dogodke očitno spremljali z zave-
danjem, saj so kot odraz tega doživljanja nastale tudi
povsem nove igre: “Franci in Stanko sta imela leseni pu-
ški z jermeni, ki sta si jih naredila sama. /.../. Z njima
sta tekala okrog hiše, hleva ali kozolca in vpila: “Pok,
pok, pok. Si že mrtev!” Franci je predlagal, da se gremo
vojno. Toda – kako naj se vojskujem, če nimam puške?!
Franci je menil, da to ni ovira, da bom pa vojni ujetnik.
/.../. V vlogi ujetega Rusa, ki hodi spredaj, sem se po-
čutil čisto dobro. Prav lepo bi se igrali, če ne bi Stanko
vso igro pokvaril. Menil je, da je treba vojnega ujetnika
tepsti.”1366 Starši in šolniki se teh igric niso najbolj raz-
veselili. Bolj prav se jim je zdelo, če so si otroci izbrali
igre, ki so poleg telesa razgibale tudi njihovo glavo in
duha. V času vojne je izšla knjiga z naslovom Veselja
dom, ki je ponujala predvsem tak način sprostitve: “Ozi-
rali smo se na vse letne čase, na igre na prostem in v
1365
1366
Prav tam, str. 22.
430
Otvoritev otroškega igrišča v Tivoliji, 11. 7. 1943. MNZS
sobi, na igre, ki se v njih telo razgiblje, in na igre, ki

bistrijo duha.”1367 Knjiga je bila odraz težkih časov in je
otroke hote ali nehote navajala na skromnost. Ponujala
je igre, pri katerih ni bilo potrebno uporabljati kakšnih
posebnih pripomočkov (izdelava voščilnic, izdelava igrač
iz raznega odpadnega materiala, razne športne igre). Še
bolj pa so bile zaželene igre, pri katerih otroci pripomoč-
kov sploh niso potrebovali (uganke, “zajčki” na steno,
gibalne, pevske in dramske igre idr.).
Kupljene igrače in razni drugi igralni pripomočki
so bili v tem času zelo dragi in zato prava redkost. Za
punčke je bilo potrebno odšteti od dobrih 1.600 do do-
brih 4.000 lir, za pleten voziček od dobrih 1.500 do do-
brih 2.500 lir, za aluminijaste posodice dobrih 260 lir
in za vrvice za skakanje skoraj 60 lir. Risanke so stale
do skoraj 40 lir, barvice (12) pa malo manj kot 50 lir.1368
Že tako težko dostopne igrače so oktobra 1942 postale
sanje. V uradnem listu je bila objavljena prepoved izde-
lovanja igrač. Prodaja že izdelanih igrač pa je bila dovo-
ljena do 1. marca 1943.1369 V začetku leta 1944 je bilo
izdelovanje in prodajanje igrač ponovno dovoljeno, a le
1367
Veselja dom. Igre in razvedrila v družini. Ljubljana 1942, str. 8.
1368
ARS, AS 208, f. 1, 217/3, januar 1945.
1369
Sl. list, št. 86, 28. 10. 1942, str. 644 in 645, Prepoved izdelovanja in prodaje
igrač.

tistih, narejenih iz neracioniranih materialov, pridoblje-
nih na domačem trgu. Tisti starši, ki svojih otrok niso
mogli razveseliti niti s takimi igračami, so ob posebnih
priložnostih obiskali starinarnice, kjer se je mnogokrat
našlo kakšno ustrezno presenečenje. Še bolj iznajdljivi
pa so pobrskali po malih oglasih, objavljenih v dnevnem
časopisju. V rubriki “prodam” ali “zamenjam” so se več-
krat skrivali pravi zakladi.
432
Prazniki in
praznovanja1370
1370
Za predvojno obdobje gl.: Tozon: Rože in trnje.
Pust(ovanje) 1371
1371
Med okupacijo čas pusta ni bil več tako živobarven

kot nekoč. V začetku februarja 1942 je bila v uradnem
listu objavljena prepoved uporabljanja mask in preoblek
na javnih mestih.1372 Odpadli so pustni sprevod, plesi in
pustna noč, vendar otrokom, ki so našemljeni tekali od
vrat do vrat in prosili dobrot, tega nihče ni poskušal
preprečiti.1373 Po večini so odpadle tudi pustne pojedine.
Krofe so sicer pekli, a verjetno manj mastne kot pred
vojno.1374 Ljubljančani so hrano poskusili nadoknaditi
z vinom. Po kronistovih zaznamkih so bile v pustnem
času zelo dobro obiskane gostilne.1375
1371
O pustovanju v letih pred drugo svetovno vojno Kučan, Špela: Pustovanje v Lju-
bljani v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Ljubljana 2004.
1372
Sl. list, št. 12, 11. 2. 1942, str. 75, Prepoved uporabe mask in preoblek.
1373
1374
1375
Slovenec, št. 43, 23. 2. 1944, str. 3, Dostojen predpust.

Velika noč
V prvih letih okupacije je v pričakovanju velikega

praznika vladalo še veliko veselja: “Vsa Ljubljana se
smeje, je dobre volje in računa na – veliko noč.”1376 Pri-
prave so se začele že pred cvetno nedeljo. Ljudje so ku-
povali butarice, ki so jih prodajali na Cankarjevem na-
brežju, ob Zmajskem mostu in tudi drugje. Med vojno je
bilo prodajalcev čedalje manj. Prihajali so v glavnem le
iz bližine Rudnika, pa tudi iz Bizovika in Štepanje vasi.
Tako je bilo tudi butaric čedalje manj, postale pa so tudi
čedalje bolj skromne in majhne, hkrati pa vse dražje.
“Takšna, da bi šla v gumbnico” je stala 15 lir, nekoliko
večje pa kar 50 lir. Le redke prodajalke so ponujale veji-
ce pretihotapljene butare istrske oljke, za katere je bilo
treba odšteti od 5 lir naprej.1377 Butarice in vejice so bile
kljub visokim cenam hitro razprodane.
Gospodinje seveda niso pozabile na veliko spomla-
dansko čiščenje, vendar so ga opravile “na hitro”. Dra-
gocen čas so raje posvetile obdelovanju zemlje in skrbi
za domače živali. Verjele so, da bo družina bolj kot čisto-
če vesela mize, ki ne bo povsem prazna. V teku vojne se
je morala večina gospodinj zelo namučiti, da je na mizo
poleg prazničnega prta postavila še kaj drugega: “Kako
bomo preživeli Veliko noč? Šunka bo še ali potičke pa
ne bo, ker ni nobene stvari za namazat.”1378 Gospodinje
1376
1377
Slovenec, št. 69, 27. 3. 1945, str. 2, Živilski trg na cvetni teden.
1378
436
so skrb namenile tudi starim oblačilom, da bi izgledala
čim bolj slavnostno: “In tako bomo čez nekaj dni do-
čakali Veliko noč. Oblekli se bomo v nanovo očiščeno
ali prebarvano obleko, mislili bomo na potice, gnjat in
pirhe in zadovoljni bomo, če bomo praznike mirno pre-
živeli.”1379 Po stari navadi so se ljudje na velikonočno
nedeljo udeležili cerkvenih obredov, potem pa dan ob
(skromnih) prigrizkih preživeli doma v družinskem kro-
gu, v ponedeljek so obiskovali znance ali pa so šli na
krajše izlete.
1379
noč.

Vsi sveti in ljubljanska
pokopališča
Ljubljančani so za poseben dan šteli tudi 1. novem-

ber. Spomnili so se pokojnih in to dokazali z obiskom
pokopališč(a). Kljub težkim časom so grobove lično ure-
dili in jih polepšali s cvetjem: “Od jutra do večera je
obiskalo grobove gotovo blizu 10.000 ljudi. /.../. Skoro
vse pokopališče z malimi izjemami je na gosto posejano
z majhnimi cvetnimi gredicami, na katerih kraljuje ve-
činoma krasen cvet belih krizantem. /.../. Tramvajski
promet proti Sv. Križu je bil že v nedeljo pomnožen.”1380
Ljubljana je imela več pokopališč, ki so bila higi-
ensko neoporečna. Glavno pokopališče je bilo pri Sv.
Križu,1381 merilo je 180.942 m² in je bilo z novo progo
električne cestne železnice lahko dostopno. V Ljubljani
je bilo še nekaj manjših pokopališč: na Viču (10.119
m²), v Dravljah (16.205 m²), v Štepanji vasi (2.590 m²)
in evangeličansko pokopališče v bližini Navja (1.190
m²), kjer od leta 1941 pokopi niso bili več dovoljeni.1382
Omeniti je potrebno tudi opuščeno pokopališče pri Sv.
Krištofu (5.700 m²), severno od ljubljanske železniške
postaje, ki ga je mestna občina uredila kot park in ga
13. oktobra 1938 poimenovala pokopališče “zaslužnih
1380
Slovenski narod, št. 240, 26. 10. 1943, str. 2, Grobovi se že pripravljajo.
1381
Več o Žalah in nekaj o judovskem ter evangeličanskem pokopališču Piškur Mi-
lena: Ljubljanske Žale. Vodnik po pokopališču. Ljubljana 2004.
1382
Filo, Geza, duhovnik evangeličanske cerkve, mi je posredoval informacijo (po
elektronski pošti, dne 14. 8. 2007), da so bili posmrtni ostanki, pokopanih na evan-
geličanskem pokopališču v bližini Navja, pred začetkom gradnje Gospodarskega
razstavišča preneseni v skupno grobnico na ljubljanske Žale.
438
mož Navlje”.1383 To častno pokopališče je bilo neke vrste
slovenski Panteon, ki so ga s spomeniki zaslužnih mož
dopolnjevali tudi v času vojne,1384 ljudje pa so ga pred-
vsem spomladi zelo radi obiskovali.
Pokopi rajnkih so bili klasični. Tudi do maja 1943,
ko so bili v mestu opuščeni pogrebni sprevodi s krsto
na konjski vpregi,1385 ki so se proti pokopališču pomikali
od doma oziroma iz bolnišnične mrtvašnice, se je večina
pogrebov vršila iz samih Žal. Od pokojnika so se poslo-
vili v javni mrliški vežici: “Prvotna bojazen, da bi “Žale”
ne bile dovolj frekventne [zaradi oddaljenosti od centra,
op. av.], se je izkazala za neutemeljeno. Večina pogrebov
se vrši iz te javne mrliške veže in prebivalstvo Ljubljane
je izredno zadovoljno, da mu ni treba v tesnih prosto-
rih svojih stanovanj postavljati mrtvaškega odra.”1386 Pri
Mestnemu pogrebnemu zavodu so stranke lahko naro-
čile gala pogreb, ki je stal nekaj več kot 4.000 lir, in
navaden pogreb, ki se je po kvaliteti in ceni delil v pet
kategorij. Skoraj 2.500 lir je bilo treba odšteti za pogreb
I. razreda, za pogreb V. razreda pa le 320 lir.1387
1383
Več o tem Piškur Milena, Žitko Sonja: Ljubljansko Navje. Ljubljana 1997. O
Navju in Žalah tudi: Wester, Josip: Navje in Žale. V: Kronika slovenskih mest, 1938,
št. 4, str. 243.
1384
Za izdelavo spomenikov dr. Antonu Korošcu, ki je bil na Navjah pokopan kot
zadnji, in dr. Francu Kulovcu je bil na seji mestnega finančnega odbora 9. 8. 1941
odobren kredit v znesku 50.000.- lir. V: ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127,
a. e. 98, str. 215.
1385
1386
1387
ARS, AS 208, f. 1, 218/7, marec 1945. Mrhovino je pokopaval mestni konjač v
Mestnem logu. Zaradi močvirnega terena je bilo razkrajanje upočasnjeno, tako da
okužbe okoliških travnikov niso bile izključene. V: ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno
gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941.

Miklavž(evanje)
Največji otroški praznik je na Kongresnem trgu

vsako leto pričaral tradicionalni (med okupacijo moč-
no “racioniran”) Miklavžev sejem. Največ vika in krika
so povzročali prodajalci šib, ki so svoje blago vneto po-
nujali mimoidočim.1388 Pravo veselje so otroci doživeli v
Narodnem domu, kjer se je vsako leto odvijalo javno mi-
klavževanje, čeprav so po tihem računali, da jih bo sveti
mož obiskal tudi doma. Otroške želje so v vojnem času
postale skromnejše, saj so jim matere razložile, da sv.
Miklavž v tako hudih časih nima priložnosti za nakup
lepih in dragih daril. Otroška pisemca sv. Miklavžu so
bila tako krajša. Neka deklica je zapisala: “Ljubi gospod
Miklavž! Zelo rada bi imela novo punčko, ker ima moja
Martica razbito glavo. Če ne moreš dobiti nove punčke,
pa kupi na starini malo rabljeno, samo da bo imela celo
glavo. Ali pa prinesi kar moji Martici novo glavo, bom
tudi zadovoljna. Te srčno pozdravlja tvoja Metka.”1389
Otroške želje so bile res skromnejše in skromne, nji-
hovo pričakovanje in veselje pa zato ni bilo nič manjše.
Na predvečer Miklavževega prihoda so vsi otroci nestr-
pno čakali, da se zasveti soba in pride svetnik. Na vse
načine so se trudili, da bi ostali budni in tako priča
njegovemu prihodu. Premagal jih je spanec in šele zju-
traj so hiteli gledat, kaj je vrli mož pustil v nastavlje-
1388
Slovenski narod, št. 48, 4. 12. 1944, str. 2, “Racionirano” veselje na Miklavže-
vem sejmu.
1389
Prav tam, str. 5, Miklavž pregleduje tudi male oglase v dnevniku.
440
nih jerbaščkih. Vsi starši in stari starši so se potrudili,
da bi otroci v njih našli kar čim več: “Prinesel Miklavž
Marinki pri stari mamici blago za oblekco /.../ pa lepe
igrače”.1390 Praznično vzdušje je zajelo tudi otroke tistih
staršev, ki so v košarico lahko položili le par jabolk in
kakšen svinčnik.
1390
Osebni dnevnik Ljubljančanke (brez imena), osebni arhiv avtorice.

Božič(ni večer)
V dnevih pred tem družinskim praznikom so bil

med vojno v dodatni stiski vsi tisti, ki so želeli obdari-
ti svoje bližnje, še posebej pa žene in matere, ki so se
spraševale, kako naj pripravijo čim lepše praznovanje.
Nasvete za obdarovanje so poleg prijateljev nudile tudi
razne revije: “‘Kako naj darujemo, ko je vse na točke?”
se ta ali ona s skrbjo vprašuje. Nič skrbi, ljuba moja, za
lepo in ljubo božično darilo ne potrebujemo točk, samo
dobre volje, ljubezni in okusa. /.../. Rokavice niso na
točke. /.../ – toaletno milo. /.../. To darilo ni samo do-
miselno, temveč je tudi izraz pozornosti in današnjemu
času ustrezajočega okusa.”1391 Revije so iz zagate posku-
šale rešiti tudi gospodinje: “Pomagajte si s kakšno divja-
čino, morda imate doma kakšnega domačega zajčka, ki
ga, če je velik, spečete, če je manjši ocvrete. Pri znancih
ali kje drugje dobite morda tudi kakšno kokoš, /.../.
Tako pripravite na sveti večer večerjo, ki jo sestavite iz
kakšne divjačine v kvaši, narezka, kompota, kakšnega
drobnega peciva ali pa potice, za moške pri hiši pa ste-
klenico vina. /.../, da daste svojemu domu tudi nekaj
svečane domačnosti. Iz omare vzemite bel prt, ki ga si-
cer varujete pred vsemi nezgodami. Prav gotovo imate v
omari za posodo spravljene praznične krožnike, sklede
in drugo posodo. /.../. Za praznike si privoščite tudi še
to razkošje, da dobro zakurite eno izmed sob in preseli-
1391
Družinski tednik, št. 51, 18. 12. 1941, str. 6, Ti meni, jaz tebi.
442
te vanjo vso svojo družino.”1392 Taki nasveti pa niso bili
primerni za vse Ljubljančane, veliko jih je bilo primora-
nih praznovati skromneje, a vendar lepo. Za domačimi
vrati se je namreč odvijal ritual, podoben predvojnemu.
Otroci so imeli nič koliko drobnega in veselega dela z
jaslicami. Nabirali so mah, največkrat izpod zapadle-
ga snega, popravljali okrušene pastirce in ovčice, iskali
stare božične okraske.1393 Predvsem pa so se radovedno
sukali okrog drevesca, ki je čakalo na svojo slavnostno
opravo: “Na Cankarjevem nabrežju so že nekaj dni pred
tem pokupile ljubeče ljubljanske mamice božična dreve-
sca in smrekove veje”.1394 Matere so z žarom opazovale
svoje otroke in se vneto vrtele po kuhinji: “Miče peče
kekse in potico. Je to preko razmer, a naj bo nekaj za
božične iluzije.”1395
Na božični večer je mnogo Ljubljančanov obiskalo
grobove svojih bližnjih in polnočnico, ki je bila zaradi
strogih odredb o zatemnitvi in policijski uri prestavljena
na večerne ure božične vigilije.1396 Praznovanje so na-
daljevali in zaključili doma in kljub slabim časom so
se mnogi strinjali, da so imeli lep večer: “Sinoči smo
imeli lep sveti večer. /.../. Fanta sta napravila jaslice
s figurami iz lesa, z mahom in palmami, ki sta jih Miče
in Olgica delali prejšnje večere. V štalci je gorela mala
električna žarnica. Bonček je zaigral ‘sveta noč’”.1397
Vsa leta okupacije pa je verjetno prav vse Ljubljan-
čane družila skupna želja: “Bog daj, da bi bil prihodnji
božič /.../ v zlati svobodi!”1398
1392
Prav tam, str. 7, Gospodinjam za Božič.
1393
Vrtec, december 1943/44, št. 4, str. 53, Francetovi božični prazniki.
1394
Slovenski narod, št. 51, 27. 12. 1944, str. 4, Božični prazniki v Ljubljani.
1395
1396
Ljubljanski škofijski list, št. 9–12, 31. 12. 1941, str. 79. Božična polnočnica.
1397
1398
1941.

Silvestrovo
Zadnji dan leta je bilo mesto čez dan precej polno.

Na ulicah so se pojavljali koledniki in sveti Trije kralji,
ki so prepevali priložnostne božične pesmi in voščili mi-
moidočim srečno novo leto.1399 Ljubljančani so opazili,
da je med okupacijo število prvih in drugih poskočilo,
vendar: “Po zunanjosti in opremi pa ste se lahko na prvi
mah prepričali, da jim je poglavitna stvar puščica, v ka-
tero so pobirali desetice, dvajsetice in petdesetice. /.../.
Lepa in prikupna navada nekdanjih kolednikov, ki so
obiskovali pred novim letom hiše in prepevali stare ljud-
ske pesmi, se je spremenila v zasebne nabiralne akcije.
/.../. Vse kaže, da koledniška navada ne bo izumrla ka-
kor grozi marsikateri drugi lepi ljudski šegi, fantičkom
pa, ki bodo še te dni obiskovali hiše, priporočamo malo
več truda pri “režiji nastopanja” in pri izbiri pevskega
programa.”1400 Proti popoldnevu pa so ulice glavnega
mesta postale tihe in prazne. In take so tudi ostale. Sil-
vestrovi večeri in noči so šli v vojnem času v zaton brez
hrupa in bučnih javnih prireditev. Zaradi vojnih razmer
so namreč odpadli silvestrske prireditve in plesi. Večina
Ljubljančanov je praznovala doma, ponekod “v iskrenih
pomenkih in razgovorih, drugod pa z raznimi družabni-
mi igrami in zabavami.”1401
1399
skih.
1400
Slovenec, št. 2, 3. 1. 1943, str. 3, “Trije kralji” romajo po mestu.
1401
Slovenec, št. 1, 3. 1. 1945, str. 3, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapiskih.
Ob prehodu starega v novo leto.
444
“Zadnjega nisem letos nič napisala. Bila sem ves
dan v pisarni. Ko sem prišla domov sem pomagala de-
lati obložene kruhke za dobro pričakovanje novega leta.
Za večerjo smo imeli krompir z repo in rebrca. /.../.
Nato smo igrali tombolo. /.../. Ob enajstih smo se vrgli
na čaj in kruhke. Bilo je izvrstno in sem le želela, da bi
mogli vsi prihodnje Silvestrovo tako dobro praznovati.
Bog je čudežno bdel nad Ljubljano in lahko rečem še
posebno nad našo hišo.”1402
1402
1942.

God in rojstni dan
V začetku okupacije so nekateri god praznovali še

bolj razkošno: “Lepo so mi včeraj proslavili god. Miček
mi je dal cvetice, Bonček gamaše, Boris La Toja, Olgica
pepelnik in steklenico vina. Miček je napravil imenitno
torto kot v nekdanjih časih.”1403 Sčasoma pa je pri ve-
čini prevladala skromna navada, da so godovniku na
predvečer priredili zgolj “ufreht” z “glasbili”: kuhinjske
pokrovke, trobila zvita iz papirja, kozarec in žlička, glav-
niki s svilenim papirjem, škaf in kuhalnice: “Trobila so
tulila, žličke v kozarcih so zvončkljale, pokrivače so tol-
kle druga ob drugo, glavniki so cvilili in kuhalnice so
udarjale po škafu. Bil je tak trušč, da je človeku skoraj
ušesa razneslo.”1404 Drobna darila so postala redkost,
morda le šopek rož in napitnica. Tudi rojstnodnevniki
večjega razkošja niso bili deležni, delno tudi zato, ker
praznovanje tega praznika takrat še ni bilo tako razšir-
jeno.
1403
1404
446
Nedeljska maša,
procesije in romanja
Ob začetku okupacije je bilo v Ljubljani devet žu-

pnih cerkev:1405 sv. Jakoba na Florjanski ulici, sv. Niko-
laja oziroma stolna, Marijinega oznanjenja oziroma fran-
čiškanska, sv. Petra, sv. Janeza Krstnika v Trnovem,
sv. Frančiška v Spodnji Šiški, sv. Cirila in Metoda za
Bežigradom, sv. Antona na Viču, sv. Družine v Mostah.
Najmlajša ljubljanska fara je bila fara v Zgornji Šiški s
cerkvijo sv. Roka, katere legitimnost je visoki komisar
potrdil z odlokom z dne 5. maja 1942.1406 Ustanovljena
je bila zaradi vojnih razmer, v njo so bile namreč vklju-
čene vse vasi, ki so pred letom 1941 spadale v župnijo
Št. Vid nad Ljubljano, katere jedro je z župno cerkvi-
jo vred po okupaciji ostalo na nemškem okupacijskem
ozemlju.1407 Poleg župnih cerkev je bilo v prestolnici še
več kot deset katoliških cerkev, starokatoliška cerkev
z župnim uradom na Kolodvorski ulici, evangeličanska
župna cerkev na Gosposvetski cesti in pravoslavna cer-
kev sv. Cirila in Metoda v Trubarjevem parku.1408
Ljubljanske cerkve so pred in tudi med vojno odi-
grale pomembno družabno vlogo. Ljubljančani so se v
njih zbirali na vse zapovedane praznike, tudi ob nede-
1405
1406
Ljubljanski škofijski list, št. 4–6, 30. 5. 1942, str. 32, Župnijski urad v Zgornji
Šiški v Ljubljani.
1407
Slovenec, št. 4, 6. 1. 1945, str. 4, Kaj pripovedujejo matrike ljubljanskih žu-
pnij.
1408
Elenco delle strade, vie e piazze di Lubiana, degli uffici statali, pubblici, ecc./Se-
znam ljubljanskih ulic, trgov, javnih uradov itd. Ljubljana 1942, str. 33.

ljah:1409 “Nedeljska maša je postala središče pobožnosti
in življenja slovenskega katoličana, običaji, povezani z
vsakdanjim življenjem posameznika (po koledarskem
oziroma cerkvenem letu), pa so bili zelo tesno povezani
s cerkvenim življenjem. /.../. Ljudje so svojo pobožnost
izražali z naslednjimi oblikami čaščenja: angelovo ča-
ščenje, rožni venec, litanije, šmarnice, ure molitve pred
Najsvetejšim, križev pot, svete stopnice, božji grob, ja-
slice, procesije in romanja.”1410
Procesije, ki so “javni bogočastni sprevodi ali ob-
hodi, pri katerih vodi vernike duhovščina navadno iz
enega svetega kraja v drugega”,1411 so bile v Ljubljani
zelo priljubljene. Najpomembnejša je bila prav gotovo
procesija sv. Rešnjega Telesa, prednjačila je tista, ki jo
je pripravila cerkev sv. Nikolaja. Začela se je s slovesno
mašo v stolnici, potem se je odpravila po ulicah. Po Stri-
tarjevi se je kolona vila do frančiškanske cerkve, kjer
je bil prvi blagoslov. Nato je krenila po Wolfovi ulici na
Kongresni trg, kjer je bil pred spomenikom sv. Trojice
drugi blagoslov. Procesija je pot nadaljevala po Vegovi
ulici, Emonski cesti in Zojzovi cesti, kjer je pred šentja-
kobskim znamenjem potekal tretji blagoslov. Nato se je
premikala po Starem trgu, Mestnem trgu in pred me-
stno hišo doživela četrti blagoslov. Udeležba te procesi-
je je bila res številna, tudi med vojno. Prisostvovali so
ji sledeči udeleženci: društva, bandero Naše ljube Go-
spe (gojenke šolskih sester idr.), Ženske Marijine druž-
be, bandero presvetega Rešnjega Telesa, narodne no-
še, kraljevi karabinjerji z godbo, zastopstva stanovskih
zbornic in drugih javnih korporacij, sosvet Ljubljanske
pokrajine oziroma mestni župan z občinskim svetom,
duhovščina z Najsvetejšim, visoki komisar s civilnimi
in vojaškimi pomembneži.1412 Procesije so se vile tudi iz
trnovske, bežigrajske, moščanske in frančiškanske cer-
kve ter iz cerkve sv. Petra.
1409
Ljubljanski verniki so radi združili potrebno s koristnim, kar je kazala vedno
polna cerkev na Rožniku.
1410
Jan, Darja: Povezanost cerkve in njen vpliv na življenje posameznika. V. Podobe
družabnosti, ur.: Monika Kokalj Kočevar. Ljubljana 2005, str. 72.
1411
Potočnik A.: Procesije v stari in novi Ljubljani. V: Kronika slovenskih mest,
1940, št. 1, str. 1.
1412
Slovenec, št. 137, 12. 6. 1941, str. 6, Procesija sv. R. T. v stolnici.
448
Procesija prečka Kongresni trg. Foto: Jakob Prešeren, MNZS
Okupacija je prizadela tudi romarje, saj je njihov

najljubši romarski kraj Brezje postal nedostopen. Tako
sta postali med drugimi najbolj obiskani Marijina božja
pot na Dobrovo pri Ljublajni in romarska pot na Kura-
šček. Tam se je ljudi, ki so prosili za mir, trlo predvsem
za veliki in mali šmaren.1413 Po obžičenju mesta so se
Ljubljančani zatekali predvsem k rakovniški Mariji Po-
močnici, kjer so se odvijale razne slovesnosti.1414 Zadnjo
besedo v pričujoči monografiji naj ima Ljubljančan Mi-
ran Pavlin, zato citiram izsek iz njegovega objavljenega
dnevnika, ki oriše eno izmed rakovniških procesij, na-
menjenih vsem romarjem: “Popoldne sem se namenil na
Rakovnik, kjer je praznovanje Marije Pomočnice kristja-
nov. Prirejajo procesijo, ki daje fotografu mnogo zanimi-
vih motivov. Dobro sem preštudiral vrstni red procesije,
ki je bil danes priobčen v dnevniku Slovenec. Seznam je
dolg, saj obsega kar 31 točk. Tako sem zvedel, da bodo
1413
Slovenec, št. 187, 10. 8. 1941, str. 3, Marijina božja pot na Dobrovi pri Ljublja-
ni; prav tam, Kurešček. Vrh lepega razgleda in oddiha.
1414
Slovenec, št. 120, 22. 5. 1941, str. 4, Ljubljana in isto, št. 123, 27. 5. 1941, str.
3, Nedeljska slovesnost na Rakovniku.

igrale tri godbe, v procesiji pa se bodo zvrstili ministran-
ti, belo oblečeni dečki, belo oblečene deklice, narodne
noše, redovnice, duhovščina, verske organizacije, po-
tem Fantovski odseki v krojih, Dekliški krožki v krojih,
pevski zbori in še mnogo drugih organiziranih skupin.
Na prostoru med rakovniško cerkvijo in Dolenjsko
cesto je pričakovala procesijo množica ljudi. Večina so
bili verniki, mnogo pa je bilo tudi gledalcev”.1415
1415
Pavlin, Ljubljana 1941, str. 147.
450
Povzetek
Monografija opisuje življenje prebivalcev Ljubljane

med drugo svetovno vojno, pri čemer nazorno pokaže,
da se je nemški “fantom”, ki je od aprila 1941 na pre-
stolnico prežal že pri Šentvidu, v vsakdanje življenje
vpletal veliko manj od italijanskega okupatorja. V ča-
su nemške okupacije so se v okviru neke vrste sloven-
ske avtonomije na področju t. i. Ljubljanske pokrajine
oblasti celo trudile, da bi izboljšale življenjski standard
prebivalcev, vendar zaradi dolgotrajne vojne to ni bilo
mogoče. Poleg spremembe vsakdanjika Ljubljančanov
monografija prikaže tudi novo podobo samega mesta in
razkrije, da na zunanji videz prestolnice niso vplivali le
obvezna zatemnitev, policijska ura in drugi ukrepi oku-
patorja, temveč predvsem vsesplošno pomanjkanje. To
potrjujejo dolge čakalne vrste pred trgovinami, spremi-
njanje mestnih parkov v njive, okrnjen promet, ki se je
zaradi pomanjkanja bencina odvijal samo s kolesi, te-
ma, v katero je bilo mesto ovito zaradi pogostih redukcij
elektrike in še marsikaj drugega.
Ljubljana je v času med prvo in drugo svetovno voj-
no doživela znaten razvoj. Leta 1935 je na predlog mini-
strstva za notranje zadeve pod svoje okrilje sprejela pre-
cej primestnih občin s skoraj 20.000 osebami in tako
z 80.000 prebivalci in več kot 17.000 gospodinjstvi na
6538 km² postavila temelj za novo “Veliko Ljubljano”.
Po združitvi se je mestna občina prizadevala za čim večji
napredek vseh nivojev življenja v prestolnici, hkrati pa
je skrbela za razvoj infrastrukture mesta in za njegovo
POVZETEK 451
zunanjo podobo. Urejala je parke, sprehajališča, tržni-
co in Žale ter marljivo gradila razne objekte. Kljub tru-
du mestnih oblasti je univerzitetno mesto Ljubljana ob
začetku druge svetovne vojne še vedno spominjalo na
dolgo vas. Med pristnimi meščanskimi hišami so stale
v strogem centru prave kmetije. Njive in vrtovi so zavze-
mali polovico mestne površine. Obdelovanje teh pa je
bilo glede na podatke neuradnega popisa iz leta 1931
postranska dejavnost večine Ljubljančanov. Po popisu
je bilo skoraj 60% Ljubljančanov zaposlenih, od tega
malo manj kot 30% v industriji in obrti, skoraj 24% v
javnih službah, svobodnih poklicih in vojski, 20% v tr-
govini in prometu, 25% oseb pa je bilo uvrščenih pod
razdelek “ostalo”, kar pomeni, da so bili rentniki ali pa
brez poklica. Preostalo malenkost so tvorili tisti, ki so se
deklarirali za poljedelce, živinorejce ali gozdarje. Ti po-
datki jasno kažejo, da je bila prestolnica kljub podežel-
skemu videzu povsem upravičena do naziva upravnega
središča takratne Dravske banovine.
V drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja se je s
krepitvijo nacistične Nemčije in z njenimi pripravami na
uresničitev ideje o “Veliki Nemčiji” oziroma z napadom
Nemčije na Poljsko, ustvarjala vojna psihoza. V Ljublja-
ni je bilo vojno čutiti še preden je bila Slovenija neposre-
dno ogrožena. Že spomladi 1939 je bila izdana uredba
o zaščiti prebivalstva v vojnem času in jeseni istega leta
uredba o državni mobilizaciji. Septembra 1939 je bil pri
ljubljanskem mestnem poglavarstvu ustanovljen XI. za-
ščitni urad, ki je bil zadolžen za zaščito pred napadi iz
zraka, pa tudi za preskrbo rezervne hrane in podporo
pomoči potrebnim družinam. Mesto je bilo razdeljeno
na 11 rajonov z zdravstvenimi, gasilskimi in tehnični-
mi ekipami, ki so organizirale in vodile dnevne in noč-
ne zaščitne vaje. Oblasti so si želele, da bi bilo civilno
prebivalstvo na vojno čim bolje pripravljeno. Največje
spremembe so se v času pred začetkom vojne pokazale
v preskrbi. Poleg draginje je Slovence že spomladi 1940
pestilo pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin.
Tako je bilo kot neizogibno uvedeno t. i. dirigirano go-
spodarstvo. Med prvimi ukrepi je bil predpis o varče-
vanju z mesom in uvedba mesnih in brezmesnih dni.
Sledile so uredbe, ki so določale prodajo moke in peko
452
kruha, kmalu pa še nakaznice za kruh in moko, ki so
hkrati regulirale prodajo testenin in drugih izdelkov iz
pšenične in ržene moke. Kljub že očitni stiski v letih
1939 in 1940 Ljubljančani lakote niso trpeli.
Po zasedbi je italijanski okupator pustil predvojno
upravno-politično razdelitev skoraj nedotaknjeno in to
tako na državnem kot tudi na mestnem nivoju, pri če-
mer je na vsa pomembna mesta postavil Italijane. Lju-
bljanski župan je bil sicer Slovenec, vendar je namesto
njega dejansko odločal italijanski civilni oziroma visoki
komisar. Krojil je politično, gospodarsko, kulturno ter
celo socialno in družabno življenje prebivalcev Ljubljan-
ske pokrajine oziroma Ljubljane. V oči bode tudi ukrep
italijanskega okupatorja, ki je prestolnico celo fizično
spremenil v neke vrste taborišče. Ljubljana je bila cen-
ter odporniškega gibanja in so v njej potekali oboroženi
spopadi, zato je bila zaradi lažjega nadzora februarja
1942 obdana z žico. Okupator je v tako zastraženem
mestu izvajal čistke, aretacije in deportacije. Z mnogimi
prepovedmi in zapovedmi je ujetnikom za žico življenje
še dodatno okrnil.
Glede preskrbe so se Ljubljančani znašli v nezavi-
dljivem položaju že prvi mesec okupacije. Takrat je nova
državna meja odrezala od Ljubljane njeno gospodarsko
zaledje na severu. Zadnjo vez z okolico pa je mesto, pre-
plavljeno s tisoči beguncev, zgubilo po obžičenju. Orga-
nizacije, ki so za čim bolj urejeno preskrbo skrbele pred
vojno, so v vojnem času pod novim imenom in nadzo-
rom oblasti delovale dalje, ustanovljene pa so bile tudi
nove – italijanske. V veljavi je ostala omejena prodaja
moke, kruha in testenin, pa tudi predpis o peki kru-
ha iz mešane moke. Sledila je omejena potrošnja mesa
in mleka, čedalje več osnovnih življenjskih potrebščin
se je dalo kupiti zgolj z živilskimi nakaznicami. Vsem
potrebščinam, tudi racioniranim, so močno poskočile
cene. Italijanski uradniki so obljubljali zaustavitev ra-
sti cen oziroma dvig plač. Vse je ostalo le pri besedah.
Prebivalci glavnega mesta so se lahko zanesli edino na
lastno iznajdljivost. Na pomoč tistim, katerih obstoj je
bil ogrožen, predvsem beguncem, so priskočile organi-
zacije socialne pomoči. Ta je bila v mestu razvejana že
nekaj let pred vojno, v času vojne pa je svoje delovanje
POVZETEK 453
še okrepila, čeprav je bila v času italijanske okupacije
dovoljena le dobrodelnost v sklopu fašističnih institucij
oziroma pod budnim očesom države. Prisotnost italijan-
skega okupatorja pa je bilo občutiti še posebej v šolstvu
in tudi v kulturi. Visoki komisar je že prvo leto okupacije
z odredbo ukinil vse spominske dneve in šolske sveča-
nosti, ki so bile do takrat stalnica v slovenskem šolskem
sistemu. Znižal je starostno dobo za šolsko obveznost,
tako so postali otroci šoloobvezni s šestimi leti. Predpisal
je nove učne načrte, pri čemer k sreči ni poskušal črtati
pouka slovenskega jezika oziroma je dopustil, da se je v
tem jeziku celo poučevalo. Novi učni načrti so z urnika
ljudskih in srednjih šol zbrisali srbohrvaščino in vpisali
več ur italijanščine tedensko. Velike spremembe so bile
storjene tudi na področju pouka zgodovine in zemljepi-
sa, saj naj bi se učenci in dijaki skozi poveličevanje fa-
šizma in spoznavanje Italije poglobljeno seznanili s kul-
turo okupatorja. Univerza je bila odprta ves čas italijan-
ske okupacije, vendar je bilo njeno delovanje, predvsem
pa študenti, pod budnim očesom okupatorskih oblasti.
Italijanska okupacijska oblast je pustila vrata osrednjih
kulturnih in znanstvenih ustanov odprta, kar je izko-
ristila kot dovolilnico za nadaljnje vpletanje v njihovo
delo. Prav tako se je vpletala v delo časnikarjev in pu-
blicistov ter s cenzuro dosegla obvladovanje informacij.
Lotila se je tudi radijske postaje in njene posle predala
italijanski radijski družbi. Ta je dovolila dnevno nekaj
ur slovenskega programa, drugače pa je Radio Ljublja-
na predvajal jezikovni tečaj italijanščine, predavanja o
Italiji, njeni zgodovini in kulturi, predvsem pa je prena-
šal koncerte, opere in poročila italijanskih postaj.
Po nemški zasedbi Ljubljane je postalo jasno, da voj-
ne še ne bo konec. To je pri ljudeh povzročilo potrtost in
negotovost. Nekoliko so si oddahnili, ko so spoznali, da
nemški okupator Ljubljanske pokrajine ne bo priključil
k rajhu. Vrhovni komisar okupacijske cone “Jadransko
primorje” Friedrich Rainer je izdal odredbo, s katero je
na čelo Ljubljanske pokrajine postavil Leona Rupnika
kot šefa pokrajinske uprave. Rupnikova uprava je bila
takšna kot predvojna banska uprava, tudi mestna upra-
va se ni spremenila. Izstopali so le nemški svetovalci, od
katerih so bili odvisni tako šef pokrajinske uprave kot
454
tudi vsi uradi. Rupnikova pokrajinska uprava je v času
nemške okupacija v veliki meri odstranila sledove itali-
janske okupacije in na več nivojih poudarila slovenski
značaj mesta. Razveljavljenih je bilo več prepovedi, ki
jih je uzakonil italijanski visoki komisar. Dovoljena je
bila vožnja s kolesi, smučanje, Ljubljančanom so bili
vrnjeni celo radijski aparati, ki so od konca marca 1942
ležali v deponiji. Vsi uradni napisi in tiskovine, štam-
piljke ipd. so bili dvojezični, nemško-slovenski, na grbu
se je, namesto dotedanjega italijanskega, šopiril kranj-
ski orel, vzet iz grba nekdanje vojvodine Kranjske. Ulice,
ki so bile v času italijanske okupacije preimenovane in
so nosile imena predvsem italijanskih veljakov, so bile
pod nemško okupacijo ponovno preimenovane, vendar
je kar nekaj od teh dobilo predvojna imena. Žica, ki je
obkrožala mesto, pa je ostala na svojem mestu do konca
maja 1945. Prebivalce Ljubljane je vsak dan znova spo-
minjala, da so le neke vrste vojni ujetniki.
V času nemške okupacije so v veljavi ostali vsi
ukrepi v zvezi s preskrbo, ki so bili sprejeti že pred vojno
oziroma za časa italijanske okupacije. Rupnikova upra-
va je zagrizeno spodbujala kmetijstvo in živinorejo ter
podpirala samopreskrbo. Kljub temu je preskrba prebi-
valstva ostala problem številka ena. Osnovnih življenj-
skih potrebščin je bilo vse manj, bile pa so vse dražje.
Na področjih, ki so bila od začetka vojne pod nemško
okupacijo, je bil kontingent racioniranih živil višji kot
na ozemlju, okupiranem od italijanskega okupatorja.
Poskus izravnave je požel le kratkotrajen uspeh. V prvi
polovici leta 1943 je dnevna količina živil na nakaznice
znašala 246,5 g oziroma 771, 66 kalorij, konec istega le-
ta pa 246 g oziroma 766,81 kalorij. V začetku leta 1944
je bilo zaznati rezultate truda oblasti, saj je bil posame-
znik dnevno upravičen do nakupa 315,46 g živil oziro-
ma 888,73 kalorij. Zaradi onemogočene trgovine je bil že
začetek leta 1945 v znamenju lakote. Posameznik je bil
upravičen do 230,23 g živil na dan oziroma 674,85 kalo-
rij. Premožnejši prebivalci Ljubljane zaradi pomanjkljive
prehrane problemov z zdravjem vsaj do leta 1945 niso
imeli. Poleg tržnice in slabo založenih trgovin so hran-
ljiva živila in celo priboljške kupovali na črnem trgu, ki
pa je nekaj mesecev pred koncem vojne zaradi vsesplo-
POVZETEK 455
šnega pomanjkanja prenehal s svojo dejavnostjo. Huj-
ših težav z lakoto niso imeli niti maloštevilni kmetje in
polkmetje. Večina Ljubljančanov (nameščenci in delav-
ci), ki so svoje mesto imenovali kar Revnograd, pa se je z
lakoto dodobra seznanila. Posledice tega so se odražale
v številu tuberkuloznih obolenj, ki se je grozeče dvigalo.
Veliko je bilo tudi drugih obolenj, značilnih za vojni čas,
nenazadnje tudi prehladov. Marsikdo se je prehladil za-
radi pomanjkljive obleke in obutve, ki sta bili sicer raci-
onirani, pa kljub temu le redko na policah ljubljanskih
trgovin. Poleg hrane, obleke in obutve je primanjkovalo
tudi kuriva. Po okupaciji so pošiljke revirskega premo-
ga v Ljubljano prihajale neredno in redko. Premog iz
reaktiviranih dolenjskih rudnikov še zdaleč ni kril vseh
potreb, zato je nemški svetovalec za gospodarstvo pri
pokrajinski upravi izdal odredbo, s katero je ustavil pro-
dajo premoga za ogrevanje in kuho. Ljudem je svetoval,
naj premog nadomestijo z drvmi. To pa ni bilo mogoče,
saj je od konca leta 1943 primanjkovalo tudi drv, ker
je njihov dovoz izostal zaradi vse hujših vojnih razmer.
Od začetka leta 1944 je bilo posamezno gospodinjstvo
tako upravičeno le do 50 kg drv na mesec. Ta količina je
bila odločno premajhna, zato so Ljubljančani sekali in
kurili staro pohištvo, lesene ograje, iz Tivolija so izginile
celo klopi. Proti koncu vojne je bila omejena tudi poraba
vode, plina in elektrike. Pri varčevanju je sodeloval celo
ljubljanski tramvaj, ki se je za nekaj tednov umaknil v
remizo. Vse več prebivalcev Ljubljane se je po pomoč
obračalo na socialne ustanove. Uprava je morala mrežo
pomoči razširiti. Posameznikom in družinam je posku-
šala pomagati z aktivnostjo novoustanovljenih institucij
in raznimi dobrodelnimi akcijami. Pogosta je bila tudi
samoiniciativa posameznikov ali raznih skupin. Ogrože-
nim so s hrano, obleko in obutvijo, denarjem, iskanjem
zaposlitve ali namestitve pomagala različna državna in
cerkvena humanitarna društva in organizacije, pa tudi
karitativne institucije narodnoosvobodilnega gibanja.
Svoja vrata so imela odprta tudi zavetišča za odrasle in
otroke.
Tudi med nemško okupacijo je šolstvo ostalo sloven-
sko. Šolski sistem je bil v veliki meri podoben predvoj-
nemu, predvsem kar se tiče praznikov. Izreden pomen,
456
ki ga je imela telesna vzgoja v času italijanske uprave, je
usahnil. Nemški okupator se v strukturo in vsebinsko
delo ljubljanskega šolstva ni spuščal. Zahteval pa je no-
ve učne načrte, ki so se v glavnem tikali jezikov. Na sre-
dnjih šolah je namesto italijanščine v ospredje stopila
nemščina. Za šolsko leto 1943/1944 je značilna uvedba
protikomunističnih predavanj. V tem šolskem letu so
bila z Rupnikovo odredbo zaradi vojnih razmer (novače-
nje v domobransko vojsko in delovno službo) ukinjena
predavanja in vaje na univerzi, kar pa ni pomenilo, da
je univerza zaprla svoja vrata. Izpiti in promoviranja so
potekali nemoteno dalje.
Nemški okupator je na Ljubljančane poskušal vpli-
vati predvsem s pomočjo radijskega programa, zato je
vsem lastnikom vrnil zaplenjene aparate, in s pomočjo
cenzuriranega časopisja. Od opere in drame okupator
ni imel večje koristi, kljub temu pa je dopustil, da sta
nemoteno nadaljevali s svojim poslanstvom. Število
prodanih vstopnic je pričalo, da so ljudje, ujeti za žico,
potrebovali vsaj malo zabave oziroma duhovne hrane.
Velik obisk so beležili tudi t. i. diletantski odri in ki-
nematografi. Z delom so bili preobremenjeni tudi knji-
žničarji, ki so iz leta v leto izposodili večje število razno
raznih knjig.
V prostem času se Ljubljančani niso udejstvovali le
na kulturnem in športnem področju temveč so se radi
sprostili tudi v lokalu ob kozarcu vina ali pa na spreho-
du, še najraje na popularni promenadi. Ob lepem vre-
menu so množično obiskovali kopališča, tako urejena
(Ilirija in Livada) kot tudi divja: “Je pa toliko ljudi, da
ne dobim prostora za ležati, pa sedim ob bazenu.”1416
Zaradi obžičenja mesta je bilo onemogočeno kopanje in
sončenje na Savi, zato je moralo mestno županstvo na
vrat na nos urediti novo kopališče “Na Špici”.
Kljub navidez vsakdanjemu življenju je bila ves čas
vojne v Ljubljani prisotna nevarnost iz zraka, zato so od-
govorni organi od njenih prebivalcev terjali upoštevanje
obvezne zatemnitve zgradb in prevoznih sredstev, upo-
števanje alarma in umik v za to ustrezno pripravljena
zaklonišča. Uredili in celo gradili so javna zaklonišča.
1416
POVZETEK 457
Za primer nesreče so organizirali gasilske in tehnične
oddelke, postaje za prvo pomoč in krizna zbirališča.
Ljubljančani, ki v začetku vojne opozoril pred napadom
iz zraka niso jemali dovolj resno, so postali malo bolj
osveščeni šele leta 1944, ko je nevarnost zračnih na-
padov postajala iz dneva v dan večja. Živčna vojna se
je dotaknila prav vsakega, višek pa je dosegla 9. marca
1945, ko je bilo mesto bombardirano. Leta 1944 je bi-
lo v prestolnici zabeleženih 200 alarmov, ki so trajali
17.359 minut oziroma 289 ur in 19 minut. V zadnjih
mesecih vojne, od 1. januarja 1945 do 24. aprila 1945,
pa so prebivalci glavnega mesta doživeli točno 100 alar-
mov,1417 ki so trajali skoraj 200 ur.
Prebivalci medvojne Ljubljane si v marsičem niso
bili enaki. Razlikovali so se glede na socialno strukturo,
na izobrazbo oziroma poklic in dohodke ter tudi glede
na politično in versko pripadnost. Vsem pa je bilo sku-
pno eno: vojna in s tem pomanjkanje, strah in trplje-
nje. Večina je okupacijo sprejemala z bolečino in jezo,
vendar se je nanjo različno odzvala. In tako je tudi pod
težo vojnih dni in okupacije življenje teklo dalje. Spre-
menjen in prilagojen vsakdan je bil zaradi prizadevnosti
posameznikov do neke mere celo uspešen: “Pa se človek
čudovito navadi vseh takih in podobnih nevšečnosti in
življenje gre svojo pot, pa kaj hitro,”1418 pri mnogih tudi
zato, ker “upanje na boljše čase raste vedno bolj.”1419
1417
ARS, AS 199, f. 1001–1600, leto 1945, št. 1412–45.
1418
ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Dolžanovih, 22. 9. 1944.
1419
1941.
458
Summary
The monograph illustrates the life of Ljubljana in-

habitants during WW II. It clearly shows that the Ger-
man occupying authorities were much less involved in
the every-day life of these inhabitants than their pred-
ecessors, the Italian occupying formations. The authori-
ties, who operated within some sort of Slovene autono-
mous territory of the so-called Ljubljana Province, even
tried to improve the living standard of Ljubljana’s in-
habitants during the time of the German occupation.
However, the long-lasting war prevented the realization
of this goal. In addition to a depiction of the changes
made in the daily routine of the Ljubljana population,
the monograph also presents the new, wartime portrait
of Ljubljana. It reveals that various measures imple-
mented by the occupying bodies, such as compulsory
blackout and the police curfew, as well as the gener-
al shortages, together affected the overall outlook of
Ljubljana. This was clearly reflected in the long queues
at stores, the turning of city parks into cultivated fields,
the reduction in traffic and the increase of bicycles due
to the lack of gasoline, as well as frequent power black-
outs that often eliminated lighting in the city.
Ljubljana developed significantly during the time
between the two World Wars, In 1935, encouraged by
the initiative of the Ministry for Internal Affairs, the city
authorities decided to take charge of the surrounding
municipalities with a population of almost 20.000; thus
was established a new “Great Ljubljana”, with 80.000
SUMMARY 459
inhabitants and more than 17.000 households within
an area of 6.538 km2. Following the merge, the mu-
nicipality strived to achieve the best possible city in-
frastructure, while at the same time it tended to the
general image of the capital. The Ljubljana authorities
arranged and maintained parks, walking areas, the
market place and the Žale cemetery; furthermore, they
assiduously carried on with the construction of vari-
ous types of buildings. Despite the efforts invested in its
outward appearance, at the outbreak of WW II Ljubljana
still bore the image of a long, extended village. The very
centre of the city, with its genuine urban villas, actually
featured proper farms. Cultivated fields and gardens
were covering half of the municipality area; and farm-
ing, as is evident from an unofficial census performed
in 1931, represented a sporadic activity for the major-
ity of Ljubljana inhabitants. According to the census,
nearly 60% of the Ljubljana population was employed,
whereby almost 30% of those employed worked in differ-
ent crafts and industries, approximately 24% in public
administration, freelance professions and military serv-
ices, 20% in trade and traffic, and the remaining 25%
were categorised as “other”, which meant they were ei-
ther annuitants or not qualified for any occupation. The
rest of the population comprised of people who declared
themselves farmers, cattle breeders or foresters. This
information clearly shows that the Slovene capital was,
at that time, rightfully entitled to be marked as the ad-
ministrative centre of the then Drava Province, regard-
less of its somewhat rural image.
In the late 1930s, with the rise of the Nazi regime
in Germany and its preparations to implement ideas of
a “Great Germany” – that is, the German attack on Po-
land – an atmosphere of wartime psychosis was being
created. Tensions were present in Ljubljana even before
Slovenia became directly endangered by the war. As
early as the spring of 1939, authorities issued a decree
on citizen protection during the war; this was followed
by a decree defining general military conscription. The
Ljubljana city authorities established the Protection Of-
fice XI in September 1939; it was responsible for air raid
protection, spare food supplies, and support for families
460
in need. The city was divided into 11 zones, each featur-
ing their own medical aid, fire protection and techni-
cal teams, all of which organised and managed protec-
tive training both during the day and by night. They all
wanted to be prepared for the upcoming war as best
possible. Shortly before the outbreak of WW II, the most
drastic changes became evident in the supply of goods.
Aside from the generally high prices, the Slovene popu-
lation was troubled by constant shortages for basic liv-
ing items. It seems that the so-called ‘dictated economy’
introduced by the authorities was more or less inevita-
ble. The first implemental steps of this policy included
a regulation for lowering the consumption of meat and
the introduction of “meat days” vs. “meatless days”. Fur-
ther decrees, regulating the domain of bread produc-
tion and flour consumption, were soon followed by the
introduction of flour and bread coupons. The coupons
also regulated the sales in pasta and other wheat and
rye products. However, regardless of the obvious short-
ages, from 1939 to 1940, famine was not something the
Ljubljana population would have had to endure.
After the Italian occupation, the occupying authori-
ties left pre-war administrative and political arrange-
ments virtually intact, both at the national as well as at
the city level, the only difference being in that persons
of Italian nationality were assigned to all the important
positions. The Ljubljana mayor was a Slovene, yet all
the important decisions were decided upon by an Ital-
ian High Commissioner who tailored the political, eco-
nomic, cultural and even social life, and social gather-
ings of the Ljubljana province inhabitants. One regu-
lation introduced by the Italian occupying authority
physically changed the capital into a kind of war camp.
Ljubljana was at that time a centre for the resistance
movement, and as such the city also witnessed armed
conflicts. Hence the Italians, in February 1942, encir-
cled the capital with barbed wire to enable better con-
trol over the city. The occupying forces within the city
itself, performed purges, arrests, and deportations and
made living conditions even worse by enforcing several
prohibitions and restrictions upon the people enclosed
within the wired area.
SUMMARY 461
As far as the goods supply was concerned, the
Ljubljana population found itself in an unenviable posi-
tion: the new state border cut the city off from its eco-
nomic background at the north. Once barbed wire en-
circled Ljubljana, crowded with thousands of refugees,
it lost its last connection with the surrounding area.
The organisations that secured an optimal supply sys-
tem before the war continued to operate during the war,
only this time under new names and supervised by the
new regime, with new establishments being founded by
Italians. This system of flour, bread and pasta sales re-
mained in force, as well as the regulation on mixed flour
and bread production. Following these regulations was
also the limited consumption of meat and milk, and an
increasing number of living supplies could only be pur-
chased by food coupons. Prices heavily increased for
all types of goods, including the rationed goods. While
Italian authorities promised that inflation would even-
tually settle down and that salaries would increase,
this was never the case. The population of the Slovene
capital could only count on their inventiveness. Social
aid organisations worked to help those whose life exist-
ence was imperiled, especially refugees. A social care
system had been established in the city already a few
years before the war. And during the war, organisations
of this type reinforced their efforts even though the Ital-
ian authorities only allowed charity to be performed by
fascist institutions or under strict government control.
The presence of the Italian aggressor was especially re-
flected in the schooling programme, as well as through
culture. Already during the first year of the occupation
the High Commissioner abolished all commemoration
days and school celebrations; up until now, these had
always been carried out within the school system. The
Italians also lowered the school age for children, now
requiring that they enter school at the age of 6. New
curricula were prescribed; and it seems sheer luck that
the Slovene language remained part of the agenda. Ital-
ians even permitted the native language to be used in
other school subjects as well. However, in line with the
new curricula, Serbo-Croatian no longer appeared on
timetables in public and high/vocational schools. Extra
462
Italian language lessons replaced it. Substantial chang-
es were implemented in the field of history and geog-
raphy lessons: pupils and students were expected to
learn about Italy and attain an in-depth understanding
of Italian culture through the subjective lens of fascism.
The city university continued to operate throughout the
period of Italian occupation; however the occupying au-
thorities enforced strict control over its activities and
students. They kept the major cultural and scientific
institutions opened only to claim their title to further
influence work in these establishments. The authorities
were also involved in the work performed by journalists
and publicists; through censorship they gained control
over publicly presented information. The Ljubljana ra-
dio station presented no exemption. Its management
was placed at the hands of an Italian radio establish-
ment, which allowed only a few hours of radio time to be
broadcast in Slovene. The rest of the programme com-
prised of lessons in Italian, as well as in Italian culture
and history and, above all, concerts, operas and news
broadcasts by other Italian radio stations.
After the Germans occupied the city, the inhabit-
ants of Ljubljana were faced with a bitter reality: war
was not to end any time soon. A depression imbued the
people and an atmosphere of uncertainty reigned. The
city inhabitants felt a slight relief when they realised
the German occupying authorities did not intend to an-
nex the Ljubljana province to the Third Reich. Friedrich
Rainer (Supreme Commissioner of the Adriatic Littoral
Operation Zone) passed a decree assigning Leon Rupnik
in charge of the Ljubljana province as Head of the prov-
ince administration. In its essence, the Rupnik admin-
istration preserved the characteristics of the pre-war
administration, with the city administration preserving
its pre-war organisation as well. One new feature was
that German consultants controlled the Head of the
province, the administration, and every administrative
office. The Rupnik province administration, which was
active at the time of the German occupation, for the
most part removed signs left by Italian occupying forces
and restored the Slovene image of the city on a number
of different levels. A number of prohibitions legally in-
SUMMARY 463
troduced by the Italian High Commissioner were abol-
ished. Cycling and skiing were permitted, and radios,
deposited and stored since March 1942, were returned
to their rightful owners. All official signs, publications,
stamps, etc. were bilingual - in German and Slovene
- while the coat-of-arms was ornamented with the Car-
niola eagle symbol taken from the former Duchy of Car-
niola coat-of-arms, which replaced the Italian eagle.
Streets, which had been assigned Italian names during
the Italian occupation, were once again renamed, with
quite a few of them receiving their pre-war names. The
wire surrounding the city however remained intact un-
til the end of May 1945. With the wire in its place, the
Ljubljana inhabitants were daily reminded of the fact
that they were, after all, merely wartime prisoners.
During the German occupation, all measures adopt-
ed and implemented by the Italian occupying authori-
ties and in relation with supply, remained in force. The
Rupnik administration strenuously encouraged farming
and cattle breeding and supported self-sufficiency. De-
spite their efforts, supply to the inhabitants remained
the most burning problem. Basic supplies were scarcer
by the day, while inflation just continued to soar. Food
rations were larger in those areas that fell under Ger-
man control right from the very start of the war, as op-
posed to the territory that was first occupied by Ital-
ians. The attempt to equlize succeeded for only a short
period. In the first half of 1943, daily rations obtained
by coupons equalled 246.5 grams or 771.6 calories; by
the end of that year, they amounted to 246 grams or
766.81 calories. In early 1944, the efforts of the author-
ities started to show actual results: every individual was
now entitled to 315.46 grams of food or 888.73 calo-
ries per day. A decrease in trade marked the first signs
of the nearing famine started to emerge in early 1945.
Every individual was given 230.23 grams of food per
day, which was the equivalent of 674.85 calories. Those
Ljubljana inhabitants who were in a slightly better eco-
nomic position had no health problems typical of star-
vation, at least not during the first years of war. In addi-
tion to visiting the market place and the poorly supplied
stores, these inhabitants were also buying nutritious
464
foods and even deserts on the black market. However,
the black market ceased to operate a few months before
the end of the war. This was due to general shortages
in supplies. Starvation did not present a major prob-
lem among the few professional or semi farmers either.
However, most of the inhabitants of Ljubljana (contem-
porary residents and workers), who cynically referred to
the city as Poorville (Slovene: Revnograd), became well
acquainted with starvation, which resulted in a rising
number of tuberculosis cases. There were several other
types of typical wartime diseases present. Many people
suffered from the cold or fell ill due to inadequate cloth-
ing and footwear, which were, though rationed, rarely
found on the shelves of Ljubljana stores at all. Besides
food, clothes and footwear, there was also a shortage in
fuel. After Ljubljana was occupied, the supply in local
coal was both scarce and irregular. The coal from the
reactivated coal mines in the Dolenjska region did not
nearly cover the needs. As such, the province’s admin-
istrative German Consultant in Economics issued a de-
cree stopping all coal sales for heating and cooking pur-
poses. People were advised to replace coal with wood;
this however was impossible, since by the end of 1943
there was also a shortage in wood. As wartime condi-
tions flailed, supplies remained undelivered. From early
1944 onwards, every household was entitled to 50 kg of
wood per month. Needles to say, this quantity was not
nearly enough; therefore, Ljubljana citizens started to
chop and burn old furniture, wooden fences, and even
wooden benches, which disappeared from the Tivoli city
park. As the war drew to an end, even consumption
in water, gas and electricity was limited. Even the city
tram - kept at the tram depot for a few weeks - was part
of this economization project.
Increasing numbers of the Ljubljana population
started to seek help from charity organisations. The au-
thorities had to expand their charity network by trying
to help both individuals and entire families through ac-
tively establishing new institutions and organising dif-
ferent charity events. Self-initiative was common among
individuals and groups. This way, those facing the lack
of food, clothing, footwear, money, employment, and
SUMMARY 465
lodgings were helped by various national and church
humanitarian societies and organisations, as well as
charitable institutions founded by the National Libera-
tion Movement. Shelters for children and adults also
opened their doors.
The school system was not germanised during the
German occupation. To a large extent, the system was
similar to pre-war school programmes, especially as far
as the holiday calendar was concerned. The extraordi-
nary importance that was put on physical education
during the Italian occupation lost its significance. The
German occupying authorities did not interfere with the
work structure and contents found in Ljubljana school
programmes. They did, however, require the introduc-
tion of some new curricula, mostly that relating to for-
eign language teaching. In high schools and vocational
schools, Italian language lessons were replaced by les-
sons in German. The introduction of anti-communist
lectures was typical for the 1943/44 academic term.
Rupnik issued a decree during the same term relating
to wartime requirements (conscriptions into the Home
Guard army and work service), which terminated all
university lectures and courses. However, this did not
mean the establishment closed down all together; that
is, exams and promotional activities continued to be
conducted without obstruction.
The German occupying authorities attempted to in-
fluence the Ljubljana inhabitants through radio – this is
also why all owners were returned their previously con-
fiscated radios – as well as through censored newspaper
publications. The city opera and drama theatres were
of no significant use to Germans, yet the authorities
permitted these institutions to continue their missions.
The number of tickets sold proved that the inhabitants,
captured within the limits of the wire, needed at least
some form of entertainment or “food for the soul”. The
so-called “dilettante” (amateur) theatres and cinemas
also recorded high numbers among their audiences.
Librarians were swamped with work as the number
of books borrowed at libraries continued to grow year
after year. The Ljubljana citizens did not only engage
themselves in the realm of culture in there free time,
466
they also frequented pubs and cafes or went walking,
preferably along the popular local promenade. Weath-
er permitting, swimming areas were visited in masses,
both those man-made (Ilirija and Livada swimming pool
facilities) as well as those found in their natural sur-
roundings: “There are, however, so many people there
that I can hardly get a space to lie down, so I choose
to sit beside the swimming pool.”1420 Due to the barbed
wire fence surrounding the city, swimming and sun-
bathing along the Sava River were impossible. As such,
the mayor’s office had to act quickly and arrange a new
swimming area; this one, named Na Špici, was located
near the city centre, along the Ljubljanica River.
Even though life in Ljubljana almost seemed to fol-
low its usual course, there was an ongoing constant
threat of air raids present throughout the war period;
as such, the authorities demanded that inhabitants
adhere to the rules relating to mandatory blackouts in
buildings and means of transport, and to take shelter
upon hearing the alarm signal. Public shelters were
arranged and some were even constructed anew. Fire
brigades and technical squads, first aid stations, and
emergency areas were set up for the worst-case scenar-
io. However, the inhabitants of Ljubljana alone seemed
to show a little less responsibility, that is, most of them
did not take the air attack warnings quite seriously
enough at the beginning of the war. In 1944, when air
raid threats became more intense day by day, the popu-
lation became thoroughly familiar with the meaning of
“psychological war”, which affected each and every in-
habitant and was at its peak on 9th March 1945, when
the city was bombed. In 1944, the capital recorded 200
alarm warnings, which lasted 17,359 minutes or 289
hours and 19 minutes in total. During the last months
of the war, from 1st January 1945 to 24th April 1945, the
Ljubljana inhabitants experienced precisely 100 alarm
warnings1421, which lasted almost 200 hours in total.
The WW II Ljubljana citizens differed in many re-
1420
A letter addressed to Martina Pogačar, 22nd June 1944, author’s personal ar-
chives.
1421
ARS, AS 199, f. 1001–1600, year 1945, no. 1412–45.
SUMMARY 467
spects. Their social structure differed, as well as their
education and professional careers, incomes, and their
political as well as religious beliefs. Yet all of them had
one thing in common: war and its subsequent shortages,
fear and agony. Most of them accepted wartime hard-
ships with anger, yet reacted to them in diverse ways.
Life thus went on, despite the fact that the Ljubljana in-
habitants had been struck by wartime depravation and
the occupation. The altered daily routine was somewhat
successfully practiced due to cumulative efforts invest-
ed by every individual: “Well, people miraculously get
used to all kinds of unpleasantness and life is quick to
assume its usual course”1422, part of the reason being
the fact that “hope for better times is growing stronger
by the day”.1423
1422
ZAL, LJU 439, f. 3, 30, A letter by the Dolžan family, 22nd September 1944.
1423
ZAL, LJU 439, f. 2, 11, IV, Zorka Bartol Diary, entered on 31st August 1941.
468
Viri in literatura
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije
AS 72, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Po-
svetni oddelek
AS 73, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Teh-
nični oddelek
AS 77, Banski svet Dravske banovine 1930–1941
AS 197, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Kmetijski
oddelek 1941–1945
AS 199, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Prosvetni
oddelek 1941–1945
AS 202, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Oddelek za
trgovino, obrt in industrijo 1941–1945
AS 207, Urad za menjavo in valute v Ljubljani 1941–
1943
AS 208, Urad za kontrolo cen v Ljubljani 1940–1945
AS 213, Pokrajinski prehranjevalni zavod Prevod 1941–
1944
AS 350, Višje državno tožilstvo v Ljubljani 1918–1945
AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Lju-
bljani, 1850–1948
AS 1016, Swoboda Henrik, 1942–1945
AS 1218, Zdravniška zbornica za Slovenijo
AS 1220, Ravnihar, rodbina, 1752–1959, tu: Vladimir
Ravnihar, 1871–1954
AS 1287, Zbirka stara Ljubljana, Jaka Rozman

AS 1625, Pooblaščenec državnega komisarja za utrjeva-
nje nemštva
AS 1711, Notranjsko-ribniško okrožje
AS 1876, Policijski varnostni zbor v Ljubljani
AS 1790, Okrajno glavarstvo Črnomelj
AS 1886, Mestni preskrbovalni urad Ljubljana
AS 1887, Zbirka NOB tiska – periodika
AS 1893, Pokrajinski podporni zavod v Ljubljani
AS 1902, Zbirka tiskov nasprotnikov narodnoosvobodil-
nega boja in tiskov politične sredine
AS 1912, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Informa-
cijski oddelek, 1943–1945
AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve
SRS
AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda
Zgodovinski arhiv Ljubljane

ZAL, LJU COD III, Rokopisne knjige (javnih občinskih
sej in županskih sklepov)
ZAL, LJU COD VI, Rokopisne knjige (tajne občinske se-
je)
ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig
ZAL, LJU 118, Mestna elektrarna Ljubljana
ZAL, LJU 182, Dnevna zavetišča za revno šolsko mladi-
no v Ljubljani
ZAL, LJU 359, Zbirni fond Ljubljana
ZAL, LJU 466, Mestna občina ljubljanska (MLO), Taj-
ništvo
ZAL, LJU 489, Mesto Ljubljana, Splošna mestna regi-
stratura, Reg. I
ZAL, LJU 490, Mesto Ljubljana, Predsedstvena registra-
tura, Reg. II
ZAL, LJU 499, Kulturni oddelek
ZAL, LJU 501, Zaščitni urad
ZAL, LJU 503, Socialno politični urad
ZAL, LJU 609, Mesto Ljubljana, Statistični urad
ZAL, LJU 708, Mesto Ljubljana, Mestni fizikat
ZAL, KOČ 1, Okrajno glavarstvo Kočevje
Arhiv Srbije i Crne gore

ASCG, fond 37, Zbirka Milan Stojadinović
470
ASCG, fond 38, Centralni presbiro predsedništva mini-
starskog saveta
ASCG, fond 39, Ministarstvo socijalne politike i naro-
dnog zdravlja Kraljevine Jugoslavije (1919–1941)
ASCG, fond 66, Ministarstvo prosvete (1918–1944). Po-
verljiva arhiva
Muzej novejše zgodovine Slovenije

Oddelek za dokumentarno fotografijo: fotografije, obja-
vljene v monografiji
Arhivska zbirka
Slovenski šolski muzej

Arhivska zbirka
Dokumentacijska zbirka Osnovne šole
Osebni arhiv avtorice (temelji na radodarnosti gospe

Justi Pleterski in gospoda Cirila Ulčarja)
Korespondenca Pogačar Martine
Korespondenca Novak Marijana
Korespondenca Žurc Jožeta
Dnevnik družine Kogej
Osebni dnevnik Ljubljančanke (brez imena)
Objavljeni arhivski viri

Ferenc, Tone: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941–
1942. Maribor 1987
Dokumentacijski viri
Baza podatkov “Seznam žrtev druge svetovne vojne in
zaradi nje (1941–1946)”, ki jo je pripravila raziskovalna
skupina Inštituta za novejšo zgodovino: Tadeja Tomin-
šek Čehulić, Mojca Šorn, Dunja Dobaja in Marta Rendla
v sodelovanju z raziskovalci Inštituta za novejšo zgo-
dovino: Vida Deželak-Barič, Jerca Vodušek-Starič, Jure
Gašparič, Bojan Godeša, Damijan Guštin, Boris Mla-
kar, Peter Vodopivec, stanje na dan 28. avgusta 2007.
Raziskavo so v okviru raziskovalnega projekta “Kon-
kurenčnost Slovenije 2001–2006” in “Konkurenčnost
Slovenije 2006–2013” omogočili Ministrstvo za visoko

šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve, Ministrstvo za pravosodje in
Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Iz lastnih sredstev jo financira tudi Inštitut za novejšo
zgodovino.
Informatorji
Bukovec Vilma
Flere Lilian
Pleterski Justi
Weber Tomaž
Žagar France
Časopisi in revije
Deutsche Adria Zeitung, I, II
Domovina in kmetski list, XXIII
Domovina, XXII
Družinska pratika za prestopno leto 1944, Ljubljana
Družinska pratika za navadno leto 1945, Ljubljana
Družinski teden, XIII
Družinski tednik
Gospodinja. Glasilo Zveze gospodinj, VIII
Gospodinjski koledar 1943. Ljubljana 1942
Jutro, XX–XXV
Kronika slovenskih mest, II, V, VI, VII
Ljubljanski škofijski list, LXXVIII
Ljudska pravica, VI
Mali gospodar, I–III
Mati in gospodinja
Misel in delo. Kulturna in socialna revija, V.
Narodni gospodar. Glasilo zadružne zveze v Ljubljani,
XXXXII
Naš kino, I, II, III
Naš rod, XI
Nova doba, XXII
Popotnik. Časopis za sodobno pedagogiko, LX
Prijatelj, XV
Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo, XI
472
Slovenčev koledar 1942. Ljubljana 1941
Slovenec, LXVII–LXXIII
Slovenski dom, V–IX
Slovenski mlekarski list. Glasilo Zveze mlekarskih za-
drug v Ljubljani, I
Slovenski narod LXVIII, LXXI–LXXVII
Slovenski poročevalec VI
Slovenski učitelj. Pedagoška revija in glasilo Slomškove
družbe, letnik XLIV
Sodobnost. Neodvisna slovenska revija, VIII
Tovariš XXII
Trgovski list, XXII–XXVII
Trgovski tovariš, XXXVII
Vazdušna odbrana: list za pouk stanovništva protiv
vazdušnih napada
Velika pratika za prestopno leto 1944, Ljubljana
Vigred, XI
Vodnikova pratika 1939. Ljubljana 1939
Vodnikova pratika 1944
Vrtec, letnik 73, št. 1–2, Ljubljana 1942/1943
Vrtec, letnik 74, december 1943/44
Žena in dom, VII
Ženski svet, letnik XVII
Tiskani viri in literatura

Abelshauser, Werner: Germany: guns, butter, and eco-
nomic miracles. V: The economics of World War II.
Six great powers in international comparison. Ur.:
Harrison, Mark. Cambridge 1998
Andrejašič, Alenka: Ljubljanski velesejem (1921–1941).
Diplomska naloga. Ljubljana 1993
Andrejka, Rudolf: Ljubljana, die Hauptstadt Sloveniens.
Ljubljana 1929
Andrejka, Rudolf: Zgodovina hotela Slona, Ljubljana
1938
Beg, Ante: Črtice o bivši občini Vič. V: Kronika sloven-
skih mest, VII, št. 1, 1940, str. 26–31

Bevk, France: Lepo vedenje. Gorica 1938
Bezlaj Krevel, Ljudmila: Pošta, telegraf, telefon 1918–
1950. Organizacija poštno-telegrafsko-telefonske
dejavnosti v Sloveniji. Ljubljana 2004
Bezlaj-Krevel, Ljudmila: Halo, tu radio Ljubljana. Lju-
bljana 1998
Bojc, Etbin: Današnja mladina v šoli. V: Slovenski uči-
telj. Pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe,
letnik XLIV, 1943, št. 10–11–12, str. 110–112
Bollettino Ufficiale per la provincia di Lubiana/Službe-
ni list kraljevske banske uprave Dravske banovine.
Ljubljana 1941–1943
Brajer, Metod: Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti,
Ljubljana 2003
Brandes, Detlef: Die Tschechen unter deutschem Pro-
tektorat, I, München in Dunaj 1969
Brandes, Detlef: Die Tschechen unter deutschem Pro-
tektorat, II, München in Dunaj 1975
Brate, Tadej: Tramvaj pripoveduje. Zgodbe ljubljanske-
ga tramvaja. Ljubljana 2001
Braudel, Fernand: Materialna civilizacija, ekonomija in
kapitalizem, XV–XVIII stoletje. Strukture vsakda-
njega življenja: Mogoče in nemogoče, I. del. Ljublja-
na 1988
Brenk, Francè: Kratka zgodovina filma na Slovenskem,
zv. 13, Ljubljana 1979
Brodnik, Vilma: Preskrba Ljubljane med 1. svetovno
vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, XXIX, št.
2, Ljubljana 1989, str. 281–323
Budna Kodrič, Nataša: Komedija, cirkus in druge za-
bavne prireditve. V: Podobe družabnosti, ur.: Moni-
ka Kokalj Kočevar. Ljubljana 2005, str. 13–20
Cankar, Ivan: Kurent, Ljubljana 1976
Cesar, Emil: Kulturni molk. V: Naš zbornik, Ljubljana
1996, str. 82–89
Cesar Emil, Slovenska kultura v obdobju okupacije in
narodnoosvobodilnega boja od aprila 1941 do 8.
septembra 1943. Ljubljana 1996
Ciperle, Jože, Vovko, Andrej: Šolstvo na Slovenskem
skozi stoletja. Ljubljana 1987
Ciperle, Jože: Okupatorjevo šolstvo. V: Pionir, leto
1980/1981, št. 9, str. 6–9
474
Corni, Gustavo in Gies, Horst: Brot, Butter, Kanonen.
Die Ernährungswirtschaft in Deutschland unter
der Diktatur Hitlers, Berlin, 1997
Cvirn, Janez: Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega
življenja v Celju na prelomu stoletja. Celje 1990
Čamernik, Anton: Spomini na sodne zapore. Pričeva-
nje upravnika ljubljanskih sodnih zaporov v letih
1941–1942. Ljubljana 1980
Čepe, Marica: Ljubljana v osvobodilnem boju. V: Kroni-
ka XII, 2. zvezek, Ljubljana 1964, str. 81–94
Čepe, Marica: Ljubljana v zadnjih mesecih vojne. V: Lju-
bljana v ilegali IV. Ljubljana 1970, str. 531–548
Čepe, Marica: Ljubljana za bodečo žico. V: Iz boja juna-
ške Ljubljane. Ljubljana 1972, str. 29–47
Čepe, Marica: Skrb in varstvo za žrtve nasilja. V: Ju-
naška Ljubljana 1941–1945, 2. knjiga. Ljubljana
1985, str. 220–241
Čepe, Marica: Tisk in tiskarne v prvem letu boja. V: Ju-
naška Ljubljana 1941–1945. Ljubljana 1985, str.
122–142
Čepič, Zdenko, Guštin, Damijan, Ivanič, Martin: Podobe
iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni. Ljublja-
na 2005
Deželak Barič, Vida: Slovenska narodna pomoč. V: Ile-
galčki. Vojna Ljubljana 1941–1945: iz zapuščine
Ade Krivic, 1. knjiga. Ljubljana 2004, str. 279
Dobaja, Dunja: Rojstva v Ljubljani med drugo svetov-
no vojno s poudarkom na nezakonskih rojstvih ter
skrb za matere in otroke. V: Prispevki za novejšo
zgodovino, XLVII, št. 1, Ljubljana 2007, str. 131–
149
Dular, Andrej: Prehrana med NOB v Metliki. V: Borec,
XXXV, 1983, št. 10, str. 642–658
Elenco delle strade, vie e piazze di Lubiana, degli uffici
statali, pubblici, ecc./Seznam ljubljanskih ulic, tr-
gov, javnih uradov itd. Ljubljana 1942
Enciklopedija Slovenije, 14, Ljubljana 2000
Erpič, Jože: Razvoj našega mlekarstva. Referat na V.
seji agrarno-tehničnega odseka (poljedeljski podod-
sek). V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega
kmetijstva. Poročilo o kmetijski anketi, II. del, Lju-
bljana 1939, str. 290–310

Ferenc, Tone in Godeša, Bojan: Slovenci pod nacistič-
nim gospostvom 1941–1945. V: Slovensko avstrij-
ski odnosi v 20. stoletju. Ur.: Nečak, Dušan idr.
Ljubljana 2004, str. 177–218
Ferenc, Tone: Gospodarstvo pod okupacijo. Italijansko
zasedbeno območje. V: Slovenska novejša zgodovi-
na, I. del, Ljubljana 2005, str. 597–600
Ferenc, Tone: Landwirtschaft und Ernährung in Slowe-
nien (1941–1945). V: Österreichische Osthefte, 31.
Dunaj 1989, št. 1
Ferenc, Tone: Nemški okupator v Ljubljani. V: Ljubljana
v ilegali IV. Do zloma okupatorjev, Ljubljana 1970,
str. 187–229
Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Sloven-
skem in njeno gradivo. V: Arhivi, II, št. 1–2, Lju-
bljana 1979, str. 47–56
Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Sloven-
skem in njeno gradivo. V: Prispevki za zgodovino
delavskega gibanja, XX, Ljubljana 1980, št. 1–2,
str. 31–56
Ferenc, Tone: Problem rezervne hrane za Ljubljano ob
začetku 2. svetovne vojne. V: Vilfanov zbornik, Lju-
bljana 1999, str. 625–635
Ferenc, Tone: Razmere v Sloveniji jeseni 1943. Gospo-
darstvo pod nemško okupacijo v Ljubljanski pokra-
jini in na Primorskem. V: Slovenska novejša zgodo-
vina, I. del, Ljubljana 2005, str. 696
Ferenc, Tone: Štetje prebivalstva Ljubljanske in Reške
pokrajine 1941. leta. V: Gestrinov zbornik. Ljublja-
na 1999, 485–495
Ferenc, Tone: Razmere v Sloveniji jeseni 1943. Ustano-
vitev operacijske cone “Jadransko primorje” in po-
krajinske uprave za Ljubljansko pokrajino. V: Slo-
venska novejša zgodovina, 1. del. Ljubljana 2005,
str. 691–696
Fratianni, Michele in Spinelli, Franco: A monetary hi-
story of Italy. Cambridge 1997
Frelih, Emil: Iz delavnice za našo opereto. V: Gledališki
list. Opera. 1943/1944, št. 6, str. 61–63
Frevert, Ute: Frauen-Geschichte zwischen Bürgerlicher
Verbesserung und Neuer Weiblichkeit. Frankfurt
am Main 1986
476
Gabrič, Aleš: Kulturni molk. V: Prispevki za novejšo zgo-
dovino, XXIX, št. 2, Ljubljana 1989, str. 385–413
Gabrič, Aleš: Odziv slovenskih kulturnikov na okupa-
cijo leta 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino:
Slovenci in leto 1941. Znanstveni posvet: Šestdeset
let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem,
XLI, Ljubljana 2001, št. 2, str. 211–223
Gantar, Kajetan: Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana 2005
Gerlovič, Alenka: Ko je bila Ljubljana najlepše mesto na
svetu (II). V: Ljubljana. Glasilo mestne občine Lju-
bljana, X, št. 4, 5, maj 2005, str. 24 in 25
Gledališki koledarček za sezono 1941–1942, Ljubljana
1941
Gledališki koledarček za sezono 1943–1944, Ljubljana
1943
Godeša, Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski
izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in
protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995
Godeša, Bojan: Priključitev Ljubljanske pokrajine h
Kraljevini Italiji. V: Slovenska kronika XX. stoletja
1941–1995. Ljubljana 1996, str. 14 in 15
Godeša, Bojan: Z vsako prelomnico je Ljubljane več.
Glavni dogodki v razvoju mesta. V: Ljubljana mesto
kulture. Ljubljana 1997, str. 186–190
Gosar, Andrej: Gospodarstvo po načrtu, njegove naloge
in problemi. Zbirka študij št. 1. Socialno ekonom-
ski inštitut v Ljubljani. Ljubljana 1938
Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvo-
boditvi 1945–1955, Ljubljana 1965
Guida di Lubiana. Ljubljana 1941
Guštin, Damijan: Finančni viri in denarništvo narodno-
osvobodilnega gibanja na Slovenskem 1941–1945.
V: Zgodovina denarstva in bančništva na Sloven-
skem. Posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega
zavoda Slovenije. Ljubljana 1987, str. 81–104
Guštin, Damijan: Za zapahi. Prebivalstvo Slovenije v
okupatorjevih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006
Hausmeyer, Karl-Heinrich in Caesar, Rolf: Kriegswirt-
schaft und Inflation (1936–1948). V: Währung und
Wirtschaft in Deutschland 1876–1975. Frankfurt
am Main, 1976, str. 367–429

Healy, Maureen: Vienna and the Fall of the Habsburg
Empire. Total War and Everyday Life in World War
I. Cambridge 2004
Himmelreich, Bojan: Namesto žemlje črni kruh. Celje
2001
Himmelreich, Bojan: Organizacija prehrane v Celju v
času vojne. Primerjava med prvo in drugo svetovno
vojno. Magistrsko delo. Celje, 1999
Hribernik, Rudolf: Opredelitev. Ljubljana 1980
Hutař, Vera: Slovenski Rdeči križ (od septembra 1943
do septembra 1944), Novo mesto 2000
Ilegalčki. Vojna Ljubljana 1941–1945 : iz zapuščine Ade
Krivic, 2 knj. Ljubljana 2004
Informatore-Informator, Ljubljana 1941
Internacije. Zločini italijanskega okupatorja v “Ljubljan-
ski pokrajini”, Komisija za ugotavljanje zločinov
okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo.
Ljubljana 1946
Izgoršek, Amalija: Kako se lahko varčuje v gospodinj-
stvu. V: Kako lahko varčuješ v gospodarstvu in go-
spodinjstvu. Ljubljana 1937
Jan, Darja: Povezanost cerkve in njen vpliv na življenje
posameznika. V. Podobe družabnosti, ur.: Monika
Kokalj Kočevar. Ljubljana 2005, str. 71–76
Javoršek, Jože: Radio Osvobodilna fronta. Ljubljana
1979
Jelinčič, Zmago: Rupnikove lire. Rupnik lira. Ljubljana
1996
Jerina – Lah, Pavla: Ljubljansko zdravstvo in OF. V: Bo-
rec, 546–547, 1996, str. 5–261
Jerman, Ivan: Slovenski dramski igralci med 2. svetov-
no vojno. Ljubljana 1968
Jerman, Katja: Promenada v Ljubljani. Diplomska nalo-
ga. Ljubljana 2001
Jerman, Katja: Promenada v Ljubljani, Ljubljana 2003
Jovanovič, Nataša: Ljubljanski hoteli od leta 1731 do
leta 1945. Diplomska naloga. Ljubljana 1993
Jurčec, Ruda: Skozi luči in sence (1914–1958), III. del
(1935–1941). Buenos Aires 1969
Kajzer, Janez: S tramovi podprto mesto. Ljubljana 1995
Kažipot po Ljubljani. Ur.: Vadnjal, Stane. Ljubljana
1939
478
Kladnik, Darinka: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana
1991
Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955.
Ljubljana 1995
Kobal, Nada: Slovensko šolstvo v Ljubljanski pokrajini
1941–1943. V: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva
in arhivov Slovenije, VIII, št. 1–2, Ljubljana 1985
Kociper, Stanko: Kar sem živel. Ljubljana 1996
Kokalj Kočevar, Monika: Šport med drugo svetovno voj-
no. V: Telesna vzgoja in šport v preteklosti/Semi-
nar za mentorje zgodovinskih krožkov, Ljubljana
2003, str. 56–62
Koledar Osvobodilne fronte slovenskega naroda 1946
Kološa, Vladimir: Banska uprava Dravske banovine in
njeno gradivo. V: Arhivi, II, št. 1–2, Ljubljana 1979,
str. 41–47
Kološa, Vladimir: Banski svet Dravske banovine 1931–
1941. Ljubljana 1980
Komovec, Peter: Pastir, nemški vojak in češki sin. Kranj
– Hüttenberg – Jalo – Olomuc 1942–1948. Kranj
2003
Korošec, Branko: Ljubljana skozi stoletja. Mesto na na-
črtih, projektih in v stvarnosti. Ljubljana 1991
Kos, Peter: Slovenska partizanska plačilna sredstva.
Ljubljana 1977
Kosmač, France: O našem Radiu. V: Koledar Osvobodil-
ne fronte slovenskega naroda 1946. Ur.: Koprivec,
Ignac. Ljubljana 1946, str. 180 in 181
Kostnapfel, Janko: Osvetljena stran meseca, Ljubljana
1999
Kováč, Dušan: Bratislava 1939–1945, Bratislava 2006
Kovačič, Lojze: Prišleki. Ljubljana 1984
Kožuh, Jože: Domovina je ena. Ljubljana 1979
Kragl, Viktor: Zelena jama. V: Kronika slovenskih mest,
VII, št. 3, 1940, str. 158–165
Kraigher, Nada: Pet temnih svetlih let. Maribor 1963
Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937
Kranjec, Barbara in Dimnik, Milena: Ljubljanski živilski
trg in njegova struktura. V. Geografski obzornik,
XXXVIII, leto 1991, št. 1, str. 27–29
Kremenšek, Slavko: Uvod v etnološko preučevanje Lju-
bljane novejše dobe, Ljubljana 1980

Kresal, France: Oris gospodarskega razvoja Slovenije in
ekonomski položaj delavstva 1918–1941. V: Dela-
vsko gibanje v Sloveniji 1918–1941, Murska Sobota
1974
Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske poli-
tike v Sloveniji, Ljubljana 1998
Kronika revolucionarnih let 1941–1945 na terenu “Du-
šana Turka – Duleta”. Ljubljana 1957
Kučan, Špela: Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tri-
desetih letih 20. stoletja, Ljubljana 2004
Kulišer, Josif: Splošna gospodarska zgodovina srednje-
ga in novega veka, II. del. Ljubljana 1959
Kunčič, Mirko: Krompir in krompirjevci. V: Vrtec, letnik
73, št. 1–2, Ljubljana 1942/1943, str. 17
Lazarević, Žarko: Dohodki prebivalstva med vojno. V:
Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995, Lju-
bljana 1996, str. 18
Lazarević, Žarko: Menjava dinarjev za okupatorske va-
lute. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995,
Ljubljana 1996, str. 16
Lešnjak, Pavle in Šmicberger, Djuro: Uporni Bežigrad.
Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v obči-
ni Ljubljana – Bežigrad. Ljubljana 1989
Letopis ljubljanske škofije za leto 1944 po stanju dne
15. septembra 1944. Ljubljana 1944
List Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Naro-
dne vlade v Sloveniji, I/II
Ljubljana Gradišče 1941–45. Ur.: Sotelšek, Janko. Lju-
bljana 1987
Ljubljana mesto heroj: 30 let svobode, ur. Bazobičar,
Ivica. Ljubljana 1975
Ljubljana-mesto heroj: zbor jugoslovanskih pionirjev:
40-letni jubilej OF, vstaje slovenskega naroda in
ustanovitve poveljstva slovenskih partizanskih čet.
Ljubljana 1981
Ljubljana v letu 1945. Ob štiridesetletnici svobode in
petdesetletnici Mestnega muzeja Ljubljana. Lju-
bljana 1985
Ljubljanska bolnica. Ljubljana 1935
Logar, Ivan: Iz zgodovine otroške bolnišnice v Ljubljani.
V: Priroda, človek in zdravje, XI, 1956, št. 9–10, str.
148–151 in št. 11–12, str. 176–180
480
Lubej, Biserka in Šibila, Polona: Žehta. Raziskovalna
naloga za 34. srečanje mladih zgodovinarjev. Star-
še 2003
Lukež, Niko in Kos, Janez: Ljubljana 1170 dni v žični
zapori 1942–1945. Ljubljana 2002
Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgo-
dovinski oris, Ljubljana 1957
Matičič, Nada: Moja hoja z očetom. Ljubljana 1987
Matković, Hrvoje: Povijest Nezavisne Države Hrvatske.
Zagreb 2002
Melik, Anton: Slovenija. Geografski opis, Ljubljana
1963
Melik, Vasilij: Nekatere strani razvoja Ljubljane 1848–
1941. V: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za mono-
grafijo. Kronika, Ljubljana 1984, str. 201–211
Mencelj, Martin: Razvoj šolstva za duševno zaostalo in
defektno deco pri Slovencih od 1918–1938. V: Po-
potnik. Časopis za sodobno pedagogiko, letnik LX,
št. 1–2, 1938/1939, str. 53–59
Mencelj, Pavel, v: Ilegalčki. Vojna Ljubljana 1941–1945,
2. del, str. 32, 33
Mihelič, Mira: April. Ljubljana 1959
Mikuž, Franc: Stročnice in okopavine. Referat na III. seji
agrarno-tehničnega odseka (poljedeljski pododsek).
V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kme-
tijstva. Poročilo o kmetijski anketi, II. del. Ljubljana
1939, str. 79–202
Milač Metod: Kdo solze naše posuši. Doživetja slovenske-
ga dijaka med drugo svetovno vojno. Celje 2003
Milward, S. Alan: Der zweite Weltkrieg. Krieg, Wirtschaft
und Gesellschaft 1939–1945. München 1977
Mohorič, Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem. Lju-
bljana 1968
Montanari, Massimo: Lakota in izobilje. Ljubljana 1998
Musek, Ludvik: Protituberkulozni dispanzer za najbolj
pereči problem našega zdravstvenega skrbstva. V:
Slovenski narod, LXXVII, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2
Najvažnejši predpisi o prehrani v Ljubljanski pokrajini.
Pokrajinski prehranjevalni zavod. Ljubljana 1942
Naredba o ustanovitvi kmečkega poverjeništva za Lju-
bljansko pokrajino, Ljubljana 1944

Naša prosveta in kultura. O delu Ministrstva za prosve-
to Narodne vlade Slovenije od osvoboditve, Ljublja-
na 1945
Nedog, Alenka: Protidraginjske akcije v Sloveniji leta
1940. V: Prispevki za zgodovino delavskega giba-
nja, XIV, št. 1–2, Ljubljana 1974, str. 137–156
Nikolić, Kosta: Strah i nada u Srbiji 1941–1944. Svako-
dnevni život pod okupacijom. Beograd 2002
Norme sulla protezione antiaerea. Navodila za protile-
talsko zaščito. Pokrajinski odbor za protiletalsko
zaščito. Ljubljana 1943
Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969. Ur.: Vlado
Schmidt idr. Ljubljana 1970
Osredkar, Milan: “Kričač”. V: Ljubljana v ilegali II. Drža-
va v državi. Ljubljana 1961, str. 362–367
Osredkar, Milan: “Kričač”, v: Junaška Ljubljana 1941–
1945, 1. knjiga, Ljubljana 1985, str. 378–381
Ostanek, France in Pavlič, Slavica: Pregled razvoja šol-
stva v obdobju 1945 do 1965. Šolstvo ob 20-letnici
osvoboditve 1945–1965. Ljubljana 1965
Ovsec, Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od
začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne voj-
ne. Idrija 1979
Pančur, Andrej: Ena država, en denar? Zelo kratka,
vendar toliko bolj burna zgodovina enotnih držav-
nih valut na Slovenskem. V: Zgodovina za vse, XIII,
št. 2, Celje 2006, str. 26–48
Pavlič, Slavica: Predšolske ustanove na Slovenskem
1834–1945. Ljubljana 1991
Pavlin, Miran: Ljubljana 1941. Pričevanja fotoreporter-
ja. Ljubljana 2004
Pavlin, Tomaž: Organizacija slovenskega športa in špor-
tna politika v 19. in 20. stoletju. V: Telesna vzgoja
in šport v preteklosti/Seminar za mentorje zgodo-
vinskih krožkov, Ljubljana 2003, str. 5–19
Pčeljnikov, Andrej: Gospodinjstvo in sodobna meščan-
ska slovenska kuhinja. Maribor, 1938
Pečar, Janez: V Ljubljani 8. in 9. septembra 1943. V:
Slovenčev koledar 1944, Ljubljana 1943, str. 51–
54
Perko, Marija: Delovanje Lekarniške zbornice, sekcije za
Dravsko banovino v Ljubljani od ustanovitve leta
482
1931 do leta 1945. Diplomska naloga. Ljubljana
1986
Perovšek, Jure: Dravska banovina in banski svet. V: Slo-
venska novejša zgodovina, I. del. Ljubljana 2005,
str. 327–332
Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940
Petrovič, Mateja: Ljubljana v času obnove 1945–1947.
Diplomska naloga. Ljubljana 1994
Pirc, Ivo: Zdravje v Sloveniji, 2. knjiga. Zdravstvene pri-
like in delo higijenske organizacije v Sloveniji 1922–
1936. Spomenica ob petnajstletnici higijenskega
zavoda v Ljubljani. Ljubljana 1938
Piškur Milena: Ljubljanske Žale. Vodnik po pokopali-
šču. Ljubljana 2004
Piškur Milena, Žitko Sonja: Ljubljansko Navje, Ljublja-
na 1997
Pivec-Stelè, Melita: Obnova čitalnice Narodne in univer-
zitetne knjižnice v Ljubljani. V: Zgodovinski časo-
pis. Kosov zbornik, VI–VII, Ljubljana 1952–1953,
str. 798–800
Potočnik A.: Procesije v stari in novi Ljubljani. V: Kroni-
ka slovenskih mest, VII, št. 1, 1940, str. 1–5
Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah. Lju-
bljana 1985
Prebivalstvo Ljubljane v letu 1945. Statistični odsek
MOL, b.l
Prebivalstvo Slovenije 1931 in 1941. Demografska stati-
stika. Statistični urad Slovenije, zvezek I, Ljubljana
1945
Prinčič, Jože: Racionirana preskrba. V: Slovenska kro-
nika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str.
106
Prinčič, Jože: Zamenjava denarja. V: Slovenska kronika
XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 112
Ravnihar, Božena: Ljubljansko zdravstvo in OF. V: Bo-
rec, 1996, št. 548–550, str. 5–261
Ravnik, Mojca: Galjevica. Ljubljana 1981
Razvoj ljubljanske trgovine od fevdalnih dob do sociali-
zacije gospodarstva. Beograd 1951
Rdeči križ Slovenije 1944–1974. Ur.: Klanšek, Maks idr.
Ljubljana 1974

Reisp, Sonja: Kričač, Radio Osvobodilne fronte 1941–
Rijavec, Leopold: Ljubljanske bolnišnice 1786–1960.
Prispevek k njihovi zgodovini, Ljubljana 1960
Schmid, Josef: Hamburg im “Dritten Reich”, Göttingen
2005
Semi, Francesco: Bojna komedija ali “osvojitev Ljublja-
ne”. V: Tovariš, XXII, št. 13, 31. 3. 1966, str. 24 in
25, št. 14, 7. 4. 1966, str. 24 in 25, št. 15, 14. 4.
1966, str. 25 in 26, št. 16, 21. 4. 1966, str. 22 in
23, št. 17/18, 28. 4. 1966, str. 42 in 43, št. 19, 12.
5. 1966, str. 58 in 59 in št. 20, 19. 5. 1966, str. 44
in 45
Shirer, William: Vzpon in padec tretjega rajha. Ljublja-
na 1969
Slovar slovenskega knjižnega jezika, II. del (I–Na), Lju-
bljana 1975, str. 990
Slovenska narodna pomoč v okupirani Ljubljani med
1941–1945. Ur.: Kikelj, Tone idr. Ljubljana 1995
Slovenski študenti in Univerza 1941–1945, ur. Gestrin,
Ferdo idr. Ljubljana 1999
Službene novine Kraljevine Jugoslavije. Beograd 1929–
1941
Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovi-
ne. Ljubljana 1930–1941
Službeni list šefa pokrajinske uprave v Ljubljani. Lju-
bljana 1943–1945
Smersu Rudolf: Zavarovanje za onemoglost, starost in
smrt, Ljubljana 1937
Splošni pregled Dravske banovine. Priredil Državni sta-
tistični urad v Zagrebu. Ljubljana 1939
Spodnja Šiška v revolucionarnem delavskem gibanju in
v NOB. Ljubljana 1987
Spomini na revolucionarno gibanje in upor v proletar-
skih Mostah, Ljubljana (1980)
Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevi-
ne Jugoslavije. Ljubljana 1939
Stanonik, Marija: Bela Ljubljana. Zgodbe iz slovenske
prestolnice. Ljubljana 2001
Statistički godišnjak 1938–1939, knjiga IX, Beograd
1939
Statistični letopis LRS, Ljubljana 1953
484
Statistični letopis LRS, Ljubljana 1955
Stele, France: Ljubljana. Ljubljana 1940
Stepišnik, Drago: Šolska telesna vzgoja do leta 1945.
V: Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem (Ob
30- letnici dneva mladosti). Ljubljana 1978, str.
16–21
Studen, Andrej: Ženska naj se drži kuhalnice. V: Pot na
grmado. Historični seminar. Zbirka ZRC. Ljubljana
1994, str. 149–164
Stuhlpfarrer, Karl: Die Operationszonen “Alpenforland”
und “Adriatisches Küstenland” 1943–1945, zvezek
7. Dunaj 1969
Suchy, Josip: Ljubljanski tipi. Satiričnopsihologični
obrazi. Ljubljana 1924
Sušnik, Lovro: O šolstvu v Ljubljanski pokrajini, V:
Zbornik Zimske pomoči 1944, str. 305–318
Svoboda in pomlad v Ljubljani, 9. maj 1945–9. maj
1995. Ur.: Kos, Janez in Mrvič, Stane. Ljubljana
1995
Šipič, Maja: Gostujoči italijanski umetniki v Ljubljanski
pokrajini med okupacijo. Diplomska naloga. Lju-
bljana 1999
Škerl, Franc: Ljubljanske srednje šole v letih 1941–
Šnuderl, Makso: Dnevnik 1941–1945. V okupirani Lju-
bljani, I. del. Maribor 1993
Šolstvo na slovenskem ozemlju v obdobju 1941 do 1945.
Katalog. Ur.: Pavlič, Slavica, Ljubljana 1971
Šorn, Mojca: Idejni in politični nazori Rupnikovega kro-
ga. V: Prispevki za novejšo zgodovino, XLIII, Lju-
bljana 2003, št. 1, str. 65–75
Šorn, Mojca: Preskrba Tretjega rajha. V: Prispevki za
novejšo zgodovino, XLII, Ljubljana 2002, št. 1, str.
83–93
Štrukelj, Pavla: Pranje perila v okolici Ljubljane. V: Slo-
venski etnograf, XI, 1958, str. 131–154
Torkar, Igor: Meditacije o mojem času. Ljubljana 1989
Tozon, Mirjam: Rože in trnje. Moje življenje, Celje
2005.
Trgovina in preskrba. O delu Ministrstva za trgovino in
preskrbo Narodne vlade Slovenije od osvoboditve
do danes. Ljubljana, 1945

Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. V: Spominski
zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugo-
slavije. Ljubljana 1939, str. 109–129
Tršan, Lojz: Življenje v okupirani Ljubljani (feljton). V:
Delo, XXXII, št. 178, 2. 8. 1990, str. 4, št. 179, 3. 8.
1990, str. 5, št. 180, 4. 8. 1990, str. 4, št. 181, 6. 8.
1990, str. 4, št. 182, 7. 8. 1990, str. 6
Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. V: Spominski
zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugo-
slavije. Ljubljana 1939, str. 109–129
Uradni list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in
Narodne vlade v Sloveniji
Urbanc, Nataša: Gremo v kino (1945–1955). V: Podobe
družabnosti, ur.: Monika Kokalj Kočevar. Ljubljana
2005, str. 119–128
Urbanus: Knjiga o lepem vedenju. Ljubljana 1918
Vahen, Damjan: Ljubljana: Kratek pregled življenja in
naseljevanja ljudi v ožji ljubljanski kotlini od praz-
godovine do začetka druge svetovne vojne. Ljublja-
na 1995
Valant, Milan: Kraj Šmarje pri Jelšah. Ljubljančani od
aprila 1941 dalje (krajevna zgodovina). Ljubljana
1988
Valant, Milan: Ljubljana od 1895 do 1941. Ljubljana
1977, str. 34
Veselja dom. Igre in razvedrila v družini. Ljubljana
1942
Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva republike Slovenije,
III, del. Ljubljana 1999
Vogelnik, dr. Adolf: Donesek k stanovanjskemu vpraša-
nju Ljubljane. V: Tehnika in gospodarstvo, leto V,
Ljubljana 1939, str. 23–33
Vogelnik, dr. Adolf: Stanovanjske razmere v delavskih
kolonijah na področju mesta Ljubljane. V: Kronika
slovenskih mest, V, št. 1, 1938, str. 43–48
Vojskovič, Marija: Hiša št. 15. Ljubljana 1988
Vovko, Andrej: Oris ljubljanskega šolstva od 1848 do
1945. V: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za mono-
grafijo. Kronika, Ljubljana 1984
Vovko, Andrej: Šolstvo stare Jugoslavije. V: Pionir, leto
1980/1981, št. 8, str. 14–16
486
Vranc, Ernest: Šolski razred v preteklosti, sedanjosti in
bodočnosti. V: Popotnik. Časopis za sodobno peda-
gogiko, letnik LX, št. 1–2, 1938/1939, str. 44–49
Vrišer, Igor: Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane.
Ljubljana 1956
Vrščaj Zima: Tihe akcije. V: Junaška Ljubljana 1941–
1945, 1. knjiga, Ljubljana 1985, str. 292–299
Vulikić, Velimir: Delovanje zobozdravstvenih delavcev.
V: Borec 1941–1945. Usode. Revija za zgodovino,
literaturo in antropologijo. Ljubljana 1996
Weber, Tomaž: 150 zgodb Ljubljančana (1910–2002).
Ljubljana 2004
Wehler, Hans-Ulrich: Deutsche Gesellschaftsgeschich-
te. Vom Beginn des Ersten Weltkriegs bis zur Grün-
dung der beiden deutschen Staaten 1914–1949.
München 2003
Wester, Josip: Navje in Žale. V: Kronika slovenskih
mest, V, št. 4, 1938, str. 243
Zaščita otrok in mladine. Izdaja Jugoslovanska Unija za
zaščito otrok, sekcija za Dravsko banovino, II, št.
1–2, Ljubljana 1940
Zemljanova, Jerica: Nekaj nasvetov naši gospodinji. V:
Gospodinja. Glasilo Zveze gospodinj, X, št. 5, str.
36
Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979
Zupančič, Bogo: Družabni prostori v Ljubljani med obe-
ma vojnama. V: Podobe družabnosti, ur.: Monika
Kokalj Kočevar. Ljubljana 2005, str. 33–42
Zupančič Bogo: Usode ljubljanskih stavb in ljudi. 25–
48. Ljubljana 2006
Žagar, France: Vojna, kaj je to? Utrinki mojega otroštva.
Oživljanja. Ljubljana 2005
Žagar, Janja: Oblačilna kultura delavcev v Ljubljani
med prvo in drugo svetovno vojno. Ljubljana 1994
Žebot, Ciril: Vojno gospodarstvo. V: Slovenec, LXVII, št.
221, 27. 9. 1939, str. 4
Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg in prehrana mešča-
nov v dvajsetin in tridesetih letih 20. stoletja. V:
Traditiones 25, Ljubljana 1996, str. 229–237
Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg. Odsev prostora in
časa (1920–1940), Ljubljana 1994

Življenje v Ljubljani 1930–1950. Etnološka raziskoval-
na delavnica 1991. Zbornik raziskovalnih nalog
učencev osnovnih šol v občini Ljubljana-Center.
Ljubljana 1991
Žnidarič, Marjan: Do pekla in nazaj. Nacistična okupa-
cija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941–
1945, Maribor 1997
Žnidarič, Marjan: Vpliv okupacije na življenje Slovencev
leta 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino. Slo-
venci in leto 1941, XLI, Ljubljana 2001, št. 2, str.
191–200
Žnidaršič, Ivica: O nastanku in razvoju mednarodne or-
ganizacije Rdečega križa. Rdeči križ pri nas, Lju-
bljana 1976
488
Seznam fotografij
1. Kongresni trg pred okupacijo, v ospredju spomenik

jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića.
Muzej novejše zgodovine Slovenije (dalje MNZS),
str. 21
2. Italijanska vojaška parada na današnji Prešernovi
cesti. MNZS, str. 41
3. Kongresni trg po odstranitvi spomenika kralja Ale-
ksandra Karađorđevića, 26. 7. 1941. Foto: Miran
Pavlin, MNZS, str. 42
4. Mejni blok pri Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bila
tudi nemško-italijanska meja. Foto: Jakob Preše-
ren, MNZS, str. 44
5. Grafičen prikaz obžičene Ljubljane. MNZS, str. 46
6. Prevoz v racijah zajetih moških v vojašnico. MNZS,
str. 48
7. Prihod partizanov v Ljubljano, 9. 5. 1945. Foto:
Maksimilijan Zupančič, MNZS, str. 56
8. Zaklonišča pred sodnijo, 22. 4. 1945. Foto: Jakob
Prešeren, MNZS, str. 88
9. Vila v Groharjevi 14 na Mirju po bombardiranju,
marec 1945. Foto: Jakob Prešeren, MNZS, str. 96
10. Plenjenje skladišča sladkorja za Bežigradom, 11. 4.
1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS, str. 116
11. Plenjenje skladišča sladkorja za Bežigradom, 11. 4.
1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS, str. 118
12. Vrste ob zamenjavi dinarjev v lire, junij 1941. Foto:
Jakob Prešeren, MNZS, str. 121
SEZNAM FOTOGRAFIJ 489

13. Ljubljanska tržnica, junij 1941. Foto: Jakob Preše-
ren, MNZS, str. 167
14. Vrsta za kruh pred pekarno v Gradišču. Foto: Mi-
ran Pavlin, MNZS, str. 189
15. Ljubljanski tramvaj z dvojezičnim napisom, 9. 10.
1941. Foto: Jakob Prešeren, MNZS, str. 261
16. Obed v podporni ustanovi. MNZS, str. 293
17. Deklica pri obedu v podporni ustanovi. MNZS, str.
315
18. Bolniška soba na kirurški kliniki. Ljubljanske bol-
nišnice 1786–1960 (str. 59), str. 323
19. Poziv k bojkotu italijanskega koncerta v Ljubljani
(24.–26. 11. 1941). MNZS, str. 384
20. Koncert solistov Kraljeve opere iz Rima na Kongre-
snem trgu (v ospredju tenorist Beniamino Gigli),
10. 7. 1941. MNZS, str. 390
21. Koncert italijanske vojaške godbe pred Kazino na
kongresnem trgu. MNZS, str. 396
22. Na nogometno tekmo na stadion v Šiški, 1944.
MNZS, str. 420
23. Nogometna tekma na stadionu v Šiški, 1944.
MNZS, str. 421
24. Otvoritev otroškega igrišča v Tivoliju (v ospredju
ljubljanski župan Leon Rupnik in tedanji visoki ko-
misar Giuseppe Lombrassa), 11. 7. 1943. MNZS,
str. 427
25. Promenada med ljubljansko okupacijo. MNZS, str.
428
26. Otvoritev otroškega igrišča v Tivoliju, 11. 7. 1943.
MNZS, str. 431
27. Procesija prečka Kongresni trg. Foto: Jakob Preše-
ren, MNZS, str. 449
490
Osebno kazalo
A
Abelshauser Werner 99
Adlešič Jure 25, 61, 107, 295, 381
Alessi Rino 387
Alujević Branko 286, 295
Andrejašič Alenka 428
Andrejka Rudolf 271, 426
Avšič Jaka 297
Avšič, ljubljanski trgovec, brat Jake Avšiča 297
B
Bahovec Josip 114
Bartol Zorka 36, 37, 40, 43, 46, 61, 93, 135, 230,
360, 388, 390, 396, 416, 429, 443, 445, 458, 468
Bazobičar Ivica 400
Beg Ante 18
Bevk France 236–238, 240, 403
Bezlaj Krevel Ljudmila 274, 275, 406, 407, 409
Bizjak Ivan 65
Bojc Etbin 357
Brajer Metod 361, 364, 417
Brate Tadej 53, 260, 261, 263
Brenk Francè 414, 417
Bogataj Lovro 65
Brandes Detlef 172, 179, 184, 369
Braudel Fernand 236
Broz Josip 57
Bucceri, izredni komisar uprave Rdečega križa 305
OSEBNO KAZALO 491

Budna Kodrič Nataša 413
Bukovec Vilma 391, 429
C
Caesar Rolf 171
Cajnkar Stanko 387
Cankar Ivan 29, 387, 428, 436
Casolini, inšpektor radijske službe ministrstva za ljud-
sko kulturo 405
Celjar Anica 11, 188, 190, 213, 372
Celjar Jože 190, 213
Cesar Emil 383, 384, 385, 394
Ciperle Jože 358, 359
Corni Gustavo 174
Cvirn Janez 428
Č
Čamernik Anton 40
Čepe Marica 45, 55, 313, 400, 408
Čepič Zdenko 47, 63
D
D’ Este Antonio 360
De Nakich Anton 305, 306
Debevec Ciril 388
Deželak-Barič Vida 95, 313
Dimnik Milena 162
Dobaja Dunja 95, 314, 326, 328, 335
Donizzeti Gaetano 391
Doujak Hermann 64
Dular Andrej 194
E
Erpič Jože 149
F
Ferenc Tone 12, 23, 24, 51, 61–65, 114, 119, 121,
122, 124, 146, 170, 203, 207, 215, 228, 285, 360,
368
Fettich Oton 304–306, 308
Filo Geza 438
Finžgar Fran Saleški 403
492
Fratianni Michele 188
Frelih Emil 392
Frevert Ute 247
G
Gabrič Aleš 383, 385, 387, 390, 391, 394, 395
Gambara Gastone 50
Gantar Kajetan 358
Gašparič Jure 95
Gerlovič Alenka 48
Gestrin Ferdo 370
Gies Horst 174
Gigli Beniamino 390
Gjungjenac Zlata 390
Godeša Bojan 42, 43, 61, 95, 360, 383, 395, 398, 399
Gosar Andrej 108
Gostič Josip 390
Granda Stane 14
Grazioli Emilio 42, 61, 63, 122, 127, 179, 285, 360,
405
Gregorc Janko 391, 392
Guštin Damijan 47, 63, 95, 120
H
Harrison Mark 99
Hausmeyer Karl-Heinrich 171
Hervatin Konrad 341
Himmelreich Bojan 100, 108, 111, 124, 125, 128, 174
Hočevar Maks 309
Hoppe Leopoldina 330
Hribar Ivan 381
Hribernik Rudolf 41
Hubad Josip 64, 65
Hutař Vera 304, 305, 311
I
Ivanič Martin 47, 63
Izgoršek Amalija 245
J
Jacklin Friedrich 209
Jalen Janez 387
OSEBNO KAZALO 493

Jan Darja 448
Jančigaj Franc 290, 295, 296
Javoršek Jože 408
Jelinčič Zmago 169
Jerina-Lah Pavla 324, 330
Jerman Ivan 386, 389, 429
Jerman Katja 428
Jurčec Ruda 43, 400, 406
Jurčič Josip 403
K
Kadunc Franc 341
Karađorđević Aleksander 21, 42
Karađorđević Peter 42
Kardelj Edvard 408
Kersnik Janko 403
Kidrič Boris 408
Kikelj Tone 28
Kladnik Darinka 351
Klanšek Maks 305
Kobal Nada 357
Kociper Stanko 52, 65, 428
Kokalj Kočevar Monika 413, 414, 429, 448
Kološa Vladimir 62
Korošec Anton 439
Korošec Branko 20
Kos Janez 45, 47, 55
Kos Peter 313
Kos Stanko 91
Koschier, nemški svetovalec za prosveto 370
Kosi Anton 65
Kovačič Gisela 37
Kovačič Lojze 37, 38, 40, 94, 111, 164, 178, 179, 183,
210, 230, 233, 238, 371, 378, 403, 416
Kožuh Jože 116
Kragl Viktor 17
Kraigher Nada 43
Kranjec Barbara 162
Kreft Bratko 387
Kregar Janko 65
Krejči Viljem 304
Kremenšek Slavko 17
494
Kresal France 179, 279, 321, 325–327, 330
Križman Francka 229
Kučan Špela 435
Kulišer Josif 236
Kulovec Franc 439
Kumer David 175, 184, 191
Kunčič Mirko 176
L
Lazarević Žarko 14, 119, 171
Lenassi Marjan 360
Leskovec Anton 387
Leskovšek Ivan 56
Lešnjak Pavle 18
Logar Ivan 328
Lombrassa Giuseppe 61, 427
Lozar Dunja 156
Lubej Biserka 251, 252
Lukež Niko 45, 47, 313
M
Majcen Stanko 64
Mal Josip 236
Massenet Jules 391
Matičič Nada 95, 133
Matković Hrvoje 135, 188
May Karl 403
Melik Anton 22
Melik Vasilij 61
Mencelj Martin 349
Mencelj Pavel 50
Merčun Ljudevit 329
Mežan, vodja XI. oddelka pokrajinske uprave 65
Mihelič Mira 37, 39, 40, 111, 116
Mikuž Franc 129
Milač Metod 29, 35, 41, 116, 124, 391
Mis Franta 310
Mlakar Boris 95
Mohorič Ivan 188
Moizo Riccardo 61
Montanari Massimo 236
Moser, pooblaščenec za gospodarstvo 127
OSEBNO KAZALO 495

Mrvič Stane 55
Musek Ludvik 341
Mussolini Benito 45, 61
N
Natlačen Marko 35, 64, 77, 108, 354, 357
Nedeljković Petar 74
Nedog Alenka 103, 104
Neuschitzer, major nemških oboroženih sil 51
Nikolić Kosta 170
Novak Marijan 179
Novačan Anton 387
O
Orel Filip 65
Orlandini, sekretar fašistične stranke 60
Osredkar Milan 408
Ovsec Damjan 428
P
Pacek Sonja 313
Pančur Andrej 169
Pavlin Miran 36, 38, 41, 42, 109, 111, 116, 118, 124,
189, 222, 366, 390, 449, 450
Pavlin Tomaž 420
Pčeljnikov Andrej 245
Pečar Janez 13, 50, 51, 52
Perko Marija 324
Perovšek Jure 62
Petelin Miroslav 65
Petrovič Mateja 30, 50, 56, 188
Pirc Ivo 177
Piškur Milena 438, 439
Pivec-Stelè Melita 399, 402
Plečnik Jože 20, 133, 381, 401
Pleterski Jana 227, 429
Podgornik Anton 65
Podhorski Renato 65
Podkrajšek Božo 393
Pogačar Martina 47, 52, 54, 94, 95, 157, 162, 166,
173, 183, 188, 189, 209, 213, 217, 235, 391, 423,
435, 436, 457, 467
496
Prašnički Martin 50
Prelovšek Matko 20
Prešeren Jakob 44, 96, 167, 261, 449
Prežihov Voranc 408
Prinčič Jože 169
Puccini Giacomo 391
Puš Ludvik 65
R
Rainer Friedrich 64, 141, 142, 171, 454, 463
Ravnihar Božena 325
Ravnihar Vladimir 353
Ravnik Mojca 280
Reisp Sonja 408
Rendla Marta 95
Repe Božo 14
Rigler Vekoslav 103
Rijavec Leopold 323, 325, 326, 354
Robotti Mario 45
Romero Federico 41
Rösener Erwin 64
Rossini Gioacchino 391
Rozman Jaka 35
Rueh Franc 65
Rupnik Leon 42, 61, 64, 65, 84, 92, 95, 96, 121, 144,
165, 169, 170, 197, 209, 210, 217, 218, 230, 232,
235, 298, 341, 370, 376, 385, 427, 454, 455, 457,
463, 464, 466
Rus Mavricij 91, 177
S
Schmidt Vlado 347
Semi Francesco 40, 117
Shakespeare William 386, 403
Shirer William 99
Skrbinšek Milan 387
Snoj France 108, 112, 188
Spinelli Franco 188
Stanonik Marija 254
Stepišnik Drago 364, 369
Strada Carl 122
Studen Andrej 244
OSEBNO KAZALO 497

Stuhlpfarrer Karl 63
Suchy Josip 163, 254, 426
Suša Vladimir 65
Sušnik Lovro 65, 356, 358, 362, 364, 365, 370
Š
Šibila Polona 251, 252
Šimec Malka 334
Šipič Maja 385, 406, 416
Škerl Franc 357–359, 363, 370, 377, 378
Šmicberger Djuro 18
Šnuderl Makso 49, 120, 127, 140, 385, 391, 436,
443, 446
Šorn Mojca 14, 95, 121, 154
Šuflaj Emanuel 65
T
Tavčar Ivan 387, 403
Tominšek Čehulić Tadeja 95
Torkar Igor 45
Tozon Mirjam 160, 178, 254, 433
Trstenjak Alojz 65
Trstenjak Dragotin 62
Tršan Lojz 40, 140
U
Ulčar Ciril 11, 13
Unkas Cattaneo 305
Urbanc Nataša 414
Urbanus, avtor Knjige o lepem vedenju 244, 245
V
Vadnjal Stane 255
Vahen Damjan 61
Valant Milan 26, 156, 387, 391, 417
Velikonja Narte 289, 290
Vodopivec Peter 95
Vodušek Starič Jerca 95
Vogelnik Adolf 280
Vojskovič Marija 25, 283, 334, 446
Vovko Andrej 347, 353, 358, 365, 370, 372
Vranc Ernest 348
498
Vrišer Igor 23, 30
Vrščaj Zima 42
Vulikić Velimir 324
W
Weber Tomaž 21, 47, 81, 82, 94, 117, 154, 201, 252,
254, 260, 269, 280, 297, 329, 353, 363, 364,
370–372, 377, 378, 392, 416, 423, 424, 429, 435
Wehler Hans-Ulrich 188
Wester Josip 439
Wolsegger Ferdinand 64
Z
Zemljič Igor 399
Zupančič Bogo 259, 413
Zupančič Maksimilijan 56
Ž
Žagar France 48, 53, 137, 144, 148, 165, 208, 363,
369, 370, 377, 408, 430
Žagar Janja 27, 251
Žebot Ciril 99
Židov Nena 162, 163, 164
Žitko Sonja 439
Žnidaršič Ivica 305
Žnidarič Marjan 33, 117
Župančič Oton 49, 387
Žurc Jože 229, 360
OSEBNO KAZALO 499

Zivljenje Ljubljancanov Med Drugo Svetovno Vojno

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Zivljenje Ljubljancanov Med Drugo Svetovno Vojno

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Inštitut za novejšo zgodovino

Izid knjige je podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

ŠOŽivljenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno / Mojca Šorn ;

LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI 15

Leto 1935 in osnovanje t. i. velike Ljubljane 17

Poskus preobrazbe iz “dolge vasi” v mesto 19

PRELOMNICE V ČASU DRUGE

Začetek druge svetovne vojne 34

Začetek vojne na domačih tleh 37

Okupacija in razkosanje Ljubljane 40

Kapitulacija Italije in nemška okupacija 50

Nevarnost iz zraka in bombardiranje mesta 54

ORGANIZACIJA IN ZAŠČITA PREBIVALSTVA

Organizacija protizračne obrambe v 30. letih

Protiletalska zaščita v času vojne 83

Preskrba z ostalimi (osnovnimi) življenjskimi

Gospodinjska opravila 244

PROMET, TRGOVINA IN DRUGE STORITVE 257

Mestni promet 259

Česalnice in brivnice 269

Hoteli, restavracije, kavarne in gostilne 271

Pošta, telegraf, telefon 273

SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO

Socialno ogroženi 279

Pokrajinski podporni zavod/Pokrajinski

Ljubljanski podporni odbor 289

“Zimska pomoč” 295

“Socialna pomoč” 299

Odbor za preskrbo povratnikov in

Rdeči križ Slovenije 304

Ostale socialne ustanove 312

Ljubljanske bolnišnice in zdravstveni zavodi 324

Zdravstvene razmere v Ljubljani 335

Šolstvo v letih pred okupacijo 349

Šolstvo od aprila do junija 1941 356

Šolsko leto 1941/1942 362

Šolsko leto 1942/1943 367

Šolsko leto 1943/1944 369

Zadnje šolsko leto pod okupacijo 376

Ljubljana je obnemela 383

Umetniške razstave 398

Knjižnice in knjigarne 401

PROSTI ČAS 411

Športno udejstvovanje 419

Sprehodi in promenada 426

Otroška igra 430

PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA 433

Velika noč 436

Vsi sveti in ljubljanska pokopališča 438

Božič(ni večer) 442

God in rojstni dan 446

Nedeljska maša, procesije in romanja 447

VIRI IN LITERATURA 469

SEZNAM FOTOGRAFIJ 489

OSEBNO KAZALO 491

Pred nekaj leti sem v arhivu naletela na pismo Lju-

V času med prvo in drugo svetovno vojno je Lju-

LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI 17

Priključitev je “veliki Ljubljani” v sklopu enotnega

LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI 19

konj in promet z njimi Ljubljana pač podobna kmečke-

LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI 21