Zbornik Samozdravljenje

SAMOZDRAVLJENJE
UČNO GRADIVO
za 25. učne delavnice za zdravnike družinske medicine
Urednici: Zalika Klemenc-Ketiš, Ksenija Tušek-Bunc
Družinska medicina 2008, letnik 6, supplement 4
Ljubljana, oktober 2008

Družinska medicina 2008
Letnik 6
Supplement
Supplement 4
Oktober 2008
SAMOZDRAVLJENJE
Učno gradivo
za 25. učne delavnice za zdravnike družinske medicine
Urednici: Zalika Klemenc-Ketiš, Ksenija Tušek-Bunc
Tehnično urejanje, oblikovanje in prelom: Zalika Klemenc-Ketiš
Recenzenta: Prim. prof. dr. Janko Kersnik, dr. med.

Doc. dr. Marija Petek-Šter, dr. med.
Izdalo: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD
Založil: Zavod za razvoj družinske medicine
Tisk: Tiskarna Eurograf
Naklada: 300 izvodov
Copyright © Združenje zdravnikov družinske medicine – SZD 2008 Uporaba objavljenega

gradiva dovoljena ob navedbi vira in poprejšnjem soglasju izdajatelja ali založnika.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
616-085-052(082)
UČNE delavnice za zdravnike družinske medicine (25 ; 2008 ;

Ljubljana)
Samozdravljenje : učno gradivo za 25. učne delavnice za
zdravnike družinske medicine / [urednici Zalika Klemenc-Ketiš,
Ksenija Tušek-Bunc]. - Ljubljana : Zavod za razvoj družinske
medicine, 2008. - (Družinska medicina ; 2008, 6. Supplement ;
4)
ISBN 978-961-92474-2-6
1. Gl. stv. nasl. 2. Klemenc-Ketiš, Zalika
241196288
Abecedni seznam avtorjev
KAZALO
Abesedni seznam avtorjev .......................................................................................v
Zalika Klemenc-Ketiš, Ksenija Tušek-Bunc: Učnemu gradivu na pot ............................. 1
Janko Kersnik: Recenzija monografije Samozdravljenje .............................................. 2
Marija Petek-Šter: Receznija monografija Samozdravljenje ......................................... 3
SPLOŠNI DEL
Ksenija Tušek-Bunc: Samozdravljenje kot odgovornost za lastno zdravje ..................... 7
Samo Kreft: Zakonska ureditev zdravil za samozdravljenje rastlinskega in
kemijskega izvora ter prehranskih dopolnil .............................................................. 13
Janez Špringer: Samozdravljenje in zdravljenje kot zdravstveni dogodek .................... 21
John Boyd: The Basics of Medicine are Basic ............................................................ 31
Maja Koprivec: Ovrednotenje uporabe in odnosa uporabnikov do zdravilnih rastlin
in njihovih pripravkov pri samozdravljenju ............................................................... 41
Janko Kersnik: Etične dileme pri samozdravljenju ..................................................... 59
ODNOS ZDRAVNIK-
ZDRAVNIK-BOLNIK
Anja Štemberger, Zalika Klemenc-Ketiš: Sporazumevanje z bolnikom, ki se zdravi
sam .................................................................................................................... 71
Tonka Poplas-Susič: Od akutnega do dolgoročnega samozdravljenja ........................... 77 iii
Dean Klančič, Mateja Kokalj-Kokot: Bolnik izvedenec – aktivna vloga v
samozdravljenju ................................................................................................... 81
Gordana Živčec-Kalan, Andreja Vinšek-Grilj: Stališča bolnikov do samozdravljenja ....... 85
Stanislav Kocutar, Ksenija Tušek-Bunc: Človekov odnos do zdravja in
samozdravljenja – pogled bolnika ........................................................................... 95
PASTI SAMOZDRAVLJENJA
Ksenija Tušek-Bunc, Tea Bunderla: Ko samozdravljenje s sedativi in nesteroidnimi
analgetiki preraste v zlorabo ................................................................................ 101
Jana Golub, Ksenija Tušek-Bunc: Neželeni stranski učinki pri hkratni uporabi
zeliščnih pripravkov, zdravil v prosti prodaji in zdravil, predpisanih na recept ............. 109
Eva Cedilnik-Gorup: Ali je ameriški slamnik učinkovit pri samozdravljenju
prehlada ............................................................................................................ 119
Polona Campolunghi-Pegan: Grenivka in tveganja pri souporabi z nekaterimi
zdravili .............................................................................................................. 125
Štefek Grmec: Samozdravljenje – kdaj in kako lahko postane nujno stanje ............... 131
Samozdravljenje
OBLIKE SAMOZDRAVLJENJA
Ksenija Tušek-Bunc: Samozdravljenje z uporabo alternativnih oblik zdravljenja ......... 139
Ksenija Tušek-Bunc: Akupunktura ........................................................................ 147
Ksenija Tušek-Bunc: Zdravnik družinske medicine in zelena zdravila ......................... 159
Ksenija Tušek-Bunc, Petra Lubi: Uporaba zdravil iz proste prodaje za
simptomatsko zdravljenje .................................................................................... 175
Lidija Blažič, Katarina Lucija Glas: Samozdravljenje s homeopatijo ........................... 193
Zvezdana Vražič, Ksenija Tušek-Bunc: S spremembo življenjskega sloga poskrbim
za svoje zdravje ................................................................................................. 207
Dejan Kupnik: Samozdravljenje s prehrano – prednosti in pasti vegetarijanske
prehrane ........................................................................................................... 215
Janez Špringer: Čaji in samozdravljenje ................................................................ 223
Nena Kopčavar-Guček: Domača lekarna ................................................................ 231
Urška Živko: Sodobna fitoterapija in bršljan........................................................... 237
Franc Božiček: Primeri samozdravljenja iz babičine skrinje ...................................... 241
SAMOZDRAVLJENJE KRONIČNIH BOLEZNI
Davorina Petek: Samozdravljenje v preprečevanju srčno-žilnih bolezni...................... 251
Danica Rotar-Pavlič, Ana Švigelj: Samozdravljenje in kardiotonični glikozidi............... 259
Marija Petek-Šter: Domače meritve krvnega tlaka kot oblika samozdravljenja
iv pri bolnikih z arterijsko hipertenzijo ...................................................................... 265
Milan Hosta, Ksenija Tušek-Bunc: Samozdravljenje pri astmi: telesna, gibalna,
čustvena in dihalna higiena .................................................................................. 273
Zalika Klemenc-Ketiš: Samozdravljenje bolnikov z multiplo sklerozo ......................... 283
Mihaela Strgar-Hladnik: Migrena – kako si lahko pomagamo .................................... 289
Zalika Klemenc-Ketiš: Samozdravljenje bolnikov z anksiozno – depresivnimi
motnjami .......................................................................................................... 293
Darinka Klančar: Tudi bolnik z duševno motnjo se poskuša zdraviti sam – ali
zdravnik to ve .................................................................................................... 301
Marko Kolšek: Samozdravljenje ljudi s težavami zaradi pitja alkohola ....................... 307
Ksenija Tušek-Bunc, Tadej Ornik: Celiakija – bolezen ali okus življenja? .................... 329
SAMOZDRAVLJENJE DRUGIH STANJ
Eva Cedilnik-Gorup: Samozdravljenje okužb spodnjih sečil ...................................... 337
Suzana Kert, Ksenija Tušek-Bunc: Samozdravljenje glivičnih okužb .......................... 341
Milan Rajtmajer: Samozdravljenje na potovanju ..................................................... 349
Erika Zelko, Verica Lolić, Danica Rotar-Pavlič: Ugotavljanje in samozdravljenje
povišane telesne temperature pri Romih ................................................................ 357
Samozdravljenje
ABECEDNI SEZNAM AVTORJEV

1. John Boyd,
Boyd upokojeni pomožni zdravnik, Dolenja Pirošica 18, 8263 Cerklje ob Krki
2. Lidija Blažič,
Blažič mag. farm., farm. hom., Slovensko homeopatsko društvo, Ulica bratov
Babnik 10, 1000 Ljubljana
3. Prim. Franc Božiček,
Božiček dr. med., Zasebna ambulanta, Bistrica ob Sotli 7d, 3256 Bistrica
ob Sotli
4. Tea Bunderla, študentka 5. letnika Medicinske fakultete Univerze v Mariboru,
Slomškov trg 15, 2000 Maribor
5. Polona Campolunghi-
Campolunghi-Pegan, dr. med., Katedra za družinsko medicino, Medicinska
fakulteta, Univerza v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
6. Petra Lubi,
Lubi dr. med., Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca, Ul. talcev 9, 2000 Maribor
7. Eva Cedilnik-
Cedilnik-Gorup,
Gorup dr. med., Zdravstveni dom Domžale, Mestni trg 2, 1230 Domžale
8. Katarina Lucija Glas,
Glas dr. med., dipl. zdr. hom., Liga medicorum homeopathica
internationalis, Slovensko homeopatsko društvo, Ulica bratov Babnik 10, 1000
Ljubljana
9. Jana Golub,
Golub dr. med., Ambulanta družinske medicine, 2310 Slovenska Bistrica
10. Prim. doc .dr. Štefek Grmec,
Grmec dr. med., Center za nujno medicinsko pomoč Maribor,
Katedra za prvo in nujno medicinsko pomoč MF UM, Katedra za družinsko medicino
MF UM, Slomškov trg 15, 2000 Maribor v
Hosta prof.šp.vzg., Fakulteta za šport, Univerze v Ljubljani,
11. Asist.dr. Milan Hosta,
Gortanova 21, 1000 Ljubljana
12. Prim. prof. dr. Janko Kersnik,
Kersnik dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
fakultete v Mariboru in Ljubljani, Slomškov trg 15, 2000 Maribor; Poljanski nasip 58,
1000 Ljubljana
13. Asist. Suzana Kert,
Kert dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v
Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
14. Asist. Dean Klančič,
Klančič dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v
Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
15. Prim. asist. Darinka Klančar,
Klančar dr. med., Zavod za zdravstvene dejavnosti in svetovanje
eVITA, Cesta pod Slivnico 21, 1380 Cerknica
16. Asist. Zalika Klemenc-
Klemenc-Ketiš,
Ketiš dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
fakultete v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
17. Stanislav Kocutar, prof. geografije in zgodovine, RTV Slovenija, Radio Maribor
18. Mateja Kokalj-
Kokalj-Kokot,
Kokot dr.med., Univerzitetni Klinični Center Ljubljana, Zaloška 7, 1000
Ljubljana
19. Prim. prof. dr. Marko Kolšek,
Kolšek dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
fakultete v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
20. Asist. mag. Nena Kopčavar-

Kopčavar-Guček,
Guček dr. med., Zdravstveno dom Ljubljana in Katedra
za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000
Ljubljana
21. Maja Koprivec,
Koprivec mag. farm., Lekarna Velenje, Vodnikova 1, 3320 Velenje
22. Prof. dr. Samo Kreft
Kreft,
reft mag.farm., Katedra za farmacevtsko biologijo, FF UL, Aškerčeva
7, 1000 Ljubljana
23. Asist. Dejan Kupnik,
Kupnik dr. med., Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, OE NMP,
Center za nujno medicinsko pomoč in reševalne prevoze, Ulica talcev 9, 2000 Maribor
24. Verica
Verica Lolić,
Lolić dr. med., Pod strahom 26 B, 1291 Škofljica
25. Tadej Ornik, prof. slovenskega jezika s književnostjo, podpredsednik slovenskega
društva za celiakijo, Kolodvorska 26, 2342 Ruše
26. Asist. mag. Davorina Petek,
Petek dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
27. Doc. dr. Marija Petek-
Petek-Šter,
Šter dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
28. Asist. dr. Tonka Poplas-
Poplas-Susič,
Susič dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
29. Milan Rajtmajer,
Rajtmajer dr. med., JZ Zdravstveni dom Celje, Gregorčičeva 5, 3000 Celje
30. Asist. dr. Danica Rotar-
Rotar-Pavlič,
Pavlič dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
vi fakultete v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
Strgar-Hladnik, dr. med., ZD Ljubljana Bežigrad, Mislejeva 3, 1000 Ljubljana
31. Mihaela Strgar-
32. Janez Špringer,
Špringer mag. farm., spec., Lekarna Špringer, 9250 Gornja Radgona
33. Anja Štemberger,
Štemberger dr. med., ZD Ilirska Bistrica, Gregorčičeva 8, 6250 Ilirska Bistrica
34. Ana Švigelj,
Švigelj dr. med., ZD Vrhnika, Ulica 6. maja 11, 1360 Vrhnika
35. Prim. asist. Ksenija Tušek-
Tušek-Bunc,
Bunc dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske
fakultete v Mariboru in Ljubljani, Slomškov trg 15, 2000 Maribor; Poljanski nasip 58,
1000 Ljubljana
36. Andreja Vinšek-
Vinšek-Grilj,
Grilj dr. med., ZD Ilirska Bistrica, Gregorčičeva 8, 6250 Ilirska
Bistrica
37. Zvezdana Vražič,
Vražič dipl. m. s., ZD dr. Adolfa Drolca, Ulica talcev 9, 2000 Maribor
38. Asist. mag. Erika Zelko,
Zelko dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete
v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
39. Prim. asist. Gordana Živčec-
Živčec-Kalan,
Kalan dr.med., Zdravniška zbornica Slovenije, Katedra
za družinsko medicino, Zdravstveni dom Ilirska Bistrica
40. Urška Živko,
Živko Farmedica d.o.o., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
Učnemu gradivu na pot
UČNEMU GRADIVU NA POT
»Narava nudi obilo najnedolžnejših in najzanesljivejših zdravil

zoper notranje in vnanje bolezni; veliko teh zdravil so s pridom
rabili naši dedi in pradedi; a žal zašla so v pozabo, ker človeštvo
stremi venomer po novem in novotari.« (Magister, 1926)
Samozdravljenje je staro toliko kot človeštvo. Že od nekdaj so ljudje s pridom želi sadove
narave in si z njimi lajšali bolezenske tegobe. Večinoma so uporabljali zdravilne rastline,
nemalokrat pa se je v postopek zdravljenja prikradel tudi kakšen »čarovniški« urok, ki se
je tako globoko zasidral v misli ljudi, da se jih nekateri ob bližnjem srečanju z resno
boleznijo v obupu še dandanes poslužujejo. Vedenje o samozdravljenju se je prenašalo iz
roda v rod predvsem z ustnim izročilom. Tisti, ki je na vasi znal odgnati bolezen, je bil
pomemben in spoštovan.
Danes v zdravljenju prevladujejo sintetična zdravila. Ljudje smo postali kar nekako
odvisni od njih. Ob pojavu bolezni pohitimo z jemanjem teh in onih tabletk, ne zazremo
pa se vase, kjer bi mogoče lahko odkrili vzrok za slabo počutje.
Vendar pa v poplavi kemičnih preparatov počasi pronicajo v ospredje nekateri, že

pozabljeni, načini samozdravljenja. Po kakšne smo se morali odpraviti v zaprašene omare
naših dedkov in babic, spet druge pa smo v procesu vsesplošne globalizacije prevzeli z 1
drugih koncev sveta. Tako smo priča trku dveh različnih načinov zdravljenja: izkustveni
počasi stopa v korak z na dokazih temelječim načinom. Zdi pa se, da na težave, ki se ob
tem lahko pojavijo, nismo prav dobro pripravljeni.
Pričujoč zbornik je namenjen prav temu: seznanjanju z različnimi načini samozdravljenja,

ki se ga lahko poslužujejo naši bolniki in s prednostmi ter potencialnimi nevarnostmi, ki
lahko ob tem nastanejo. Upamo, da ga boste s pridom uporabljali pri svojem vsakdanjem
delu in življenju.
Urednici
Samozdravljenje
Kersnik J. Recenzija monografije Samozdravljenje
RECENZIJA MONOGRAFIJE SAMOZDRAVLJENJE

Monografija Samozdravljenje urednic Zalike Klemenc-Ketiš in Ksenije Tušek-Bunc je
nastala kot učno gradivo za 25. učne delavnice za zdravnike družinske medicine. Gre za
obsežno gradivo, ki na 300 straneh prinaša preko 50 prispevkov 38 avtorjev, razdeljenih
v 6 sklopov. Prispevke so napisali že uveljavljeni pisci in številni mlajši avtorji, ki se na
področju pisanja preglednih strokovnih prispevkov na področju družinske medicine še
uveljavljajo.
V splošnem delu se avtorji dotikajo samozdravljenje kot zdravstveni dogodek in kot

osebne odgovornosti za lastno zdravje, zakonske ureditev zdravil za samozdravljenje
rastlinskega in kemijskega izvora ter prehranskih dopolnil, razpravljajo o problemih
samozdravljenja v ZDA in o odnosu uporabnikov do zdravilnih rastlin in njihovih
pripravkov pri samozdravljenju ter o etičnih dilemah pri samozdravljenju. Naslednji skop
je namenjen sporazumevanju z bolnikom, poizvedovanju o bolnikovih navadah, željah in
potrebah glede samozdravljenja. Sledi poglavje, ki obravnava pasti nekritičnega
pospeševanja samozdravljenja, saj zaradi neželenih stranskih učinkov, medsebojnega
delovanja zdravil in zlorabe lahko povzročimo dodatne zdravstvene težave ali celo nujno
stanje. Daljši sklop nam ponudi zanimive informacije o različnih oblikah samozdravljenja,
kot so alternativne oblike, akupunktura, fitoterapija, zelena zdravila, zdravila iz proste
prodaje, homeopatija, spremembe življenjskega sloga, samozdravljenje s prehrano in
uporabo tradicionalnih oblik samopomoči in zdravljenja. V tem sklopu najdemo tudi
pomembno opozorilo glede nesmotrnega kopičenja zdravil v domači lekarni, pri čemer
lahko zdravnik družinske medicine odigra pomembno vlogo pri izobraževanju svojih
2 bolnikov in z občasnimi kontrolami zalog spodbuja varno in varčno porabo. Sledita
sklopa, v katerih posamezna poglavja obravnavajo samozdravljenje pri nekaterih
pogostejših kroničnih boleznih in stanjih.
Urednicama je uspelo zbrati obsežno gradivo s področja samozdravljenja v odnosu med

zdravnikom in bolnikom. Avtorji so uspeli prikazati pomembne vidike samozdravljenja in
njegovega vpliva na zdravljenje pri zdravniku ter odprli številne izzive, ki se jih doslej
nismo dovolj dobro zavedali. Ker gre za prvo takšno delo v slovenskem prostoru, si lahko
le želimo, da bo monografija padla na plodna tla pri zdravstvenih delavcih in tudi pri
laičnem prebivalstvu, spodbudila raziskovanje in boljšo regulativo tega področja.
Študentom, specializantom in zdravnikom pa bo dragocen vodnik pri njihovem
izobraževanju in delu.
V Kranjski Gori, 21. 9. 2008

Janko Kersnik
Samozdravljenje
Petek-Šter M. Recenzija monografije Samozdravljenje
RECENZIJA MONOGRAFIJE SAMOZDRAVLJENJE

Monografija z naslovom »Samozdravljenje« bo izdano kot učno gradivo za učne delavnice
za zdravnike družinske medicine. Aktualnost teme je spodbudila avtorje: zdravnike in
farmacevte, da so prispevali številne zanimive prispevke, ki sta jih urednici smiselno
razporedili v splošni in specialni del.
V splošnem delu avtorji seznanjajo bralca z pomenom samozdravljenja v skrbi za lastno

zdravje, zakonskimi podlagami in etičnimi dilemami s katerimi se zdravnik družinske
medicine srečuje pri obravnavi bolnika, ki izvaja samozdravljenje. V prvem poglavju
specialnega dela z naslovom »Odnos zdravnik-bolnik« se avtorji dotikajo odnosa med
zdravnikom in bolnikom ter pogleda bolnika na samozdravljenje. Poznavanje bolnikovih
stališč pomembno prispeva k uspešnem sporazumevanju in predstavlja ključni prispevek
k odnosu med bolnikom in zdravnikom. V naslednjem poglavju z naslovom »Pasti
samozdravljenja« nas avtorji opozarjajo na tveganja, ki jih samozdravljenje lahko
prinese, posebej še, če gre za bolnike, ki prejemajo tudi na recept predpisana zdravila.
Pripravki za samozdravljenje lahko predstavljajo vzrok za stranske neželene učinke
zdravljenja in so lahko tudi vzrok nujnim stanjem, česar se tako bolniki, kot zdravniki še
premalo zavedamo, ko pogosto nekritično jemljemo ali na osnovi pomankljivega znanja
svetujemo pripravke za samozdravljenje. V poglavju z naslovom »Oblike
samozdravljenja« so zbrane in predstavljene nekatere oblike samozdravljenja, ki so
zdravnikom bolj ali manj poznane. Zdravnik se zaradi pomanjkanja znanja pogosto
znajdemo v stiski, ko nas bolnik vpraša za mnenje o metodi samozdravljenja, ki jo
uporablja ali jo namerava uporabiti. Pričujoča monografiji je lahko dober vodnik
zdravniku, ki se s področjem samozdravljenja šele spogleduje, predstavlja pa tudi 3
možnost za osvežitev znanja za tiste, ki jim področje ni tuje. V poglavju
»Samozdravljenje kroničnih bolezni« je na primerih nekaterih pogostih kroničnih bolezni
prikazano, kaj lahko bolnik naredi za svoje boljše zdravje. Avtorji opozarjajo, da si
kronični bolniki pogosto pomagajo z različnimi metodami samozdravljenja, kar pomeni,
da mora zdravnik kroničnega bolnika aktivno spraševati po morebitni uporabi dopolnilnih
metod zdravljenja, ki so lahko bolniku v korist, po drugi strani pa so zlasti v kombinaciji z
zdravili predpisanimi na recept lahko vzrok za neuspeh ali stranske učinke zdravljenja.
Urednicama bi čestitala, ker jima je k sodelovanju uspelo pritegniti strokovnjake z

znanjem in izkušnjami ter različnimi pogledi na samozdravljenje. Kljub velikemu številu
avtorjev je gradivo vsebinsko usklajeno in bralca sezniti s ključnimi področji, ki se jih
mora zavedati, ko pomisli na samozdravljenje. Še toliko večjo težo učnemu gradivu
»Samozdravljenje« daje dejstvo, da je to sploh prva publikakacija, ki obravnavo zelo
pomembno, vendar do sedaj pogosto prezrto področje. Kljub temu, da zdravnik ni
neposredno odgovoren za izvajanje samozdravljenja svojih bolnikov preden pridejo v
njegovo ambulanto, mora v okviru svojih nalog, ki jih ima med vsakim posvetom, bolnike
vzgajati v strokovno neoporečnih oblikah samozdravljenja.
Verjamem, da bo učno gradivo še dolgo predstavljalo pomemben vir iz katerega se bodo

učili študentje in specilizantje, zdravniki v ambulanti pa ga bo lahko uporabil tudi kot
priročnik pri vsakdanjem delu.
V Ljubljani, 22. septembra 2008

Marija Petek-Šter
Samozdravljenje
SPLOŠNI DEL
Tušek-Bunc K. Samozdravljenje kot odgovornost za lastno zdravje
SAMOZDRAVLJENJE KOT ODGOVORNOST ZA

LASTNO ZDRAVJE
Ksenija Tušek-Bunc1
Vedno si je bolje predstavljati, da je kozarec vode napolnjen do polovice, kot pa reči, da

je kozarec na pol prazen. Izjavi imata sicer enak pomen, vendar izražata različen odnos
do sveta. Prvi je pozitiven, usmerja se glede na normalno in se ne zmeni za negativne
stvari. Drugi vidi samo negativne stvari in ne najde ničesar, kar bi ga veselilo in
spodbujalo…
UVOD
Zdravje in bolezen sta dve povsem različni pokrajini. Če imamo srečo, večino življenja
preživimo v prvi, večina pa ima vendarle izkušnjo iz obeh. Najbolje bi bilo torej, da se
naučimo pravil življenja v obeh pokrajinah: kaj pomeni »biti zdrav« in »biti bolan«. Dobiti
moramo tudi izkušnjo prehajanja iz ene pokrajine v drugo. Ljudje pa ponavadi o zdravju,
ki zajema zelo širok spekter življenjskih izkušenj in praks, razmišljamo šele, ko imamo z
njim konkretne probleme. Odvisno od naše siceršnje osebnostne drže začnemo
razmišljati, obupavati in morebiti celo obtoževati ves svet za krivico, ki se nam dogaja,
ali pa se vsaj takrat vprašamo, kaj smo mislili ali počeli narobe, da smo sploh zboleli. 7
Začenjamo razmišljati, kaj bi bilo v življenju potrebno spremeniti, da bi ozdraveli in tudi
ostali zdravi. Po nasvet in pomoč se večinoma obrnemo na zdravnike, ki so šolani
predvsem za to, da se ukvarjajo z boleznimi, manj pa s spodbujanjem zdravja kot
celostne vrednote. Nikakor ne gre pozabiti, da je človek bitje, ki ima telo, duha in dušo in
da je človeški organizem veliko več kot vsota celic, prav tako kot je skladba več kot vsota
not ali kot violina, ki zazveni šele, ko jo zaznamo kot celoto, ne pa po posameznih delih:
telesu, strunah in loku. Vsi trije deli človeškega bitja so med seboj neločljivo povezani.
Če je bolan eden od njih, zbolita tudi druga dva. Za srečno, zadovoljno in zdravo življenje
moramo vzpostaviti popolno harmonijo med njimi.
Ko govorimo o »zdravju« ne bi smeli misliti zgolj na telo, temveč na stanje harmonije in

odsotnosti motenj na vseh treh področjih. Na teh ugotovitvah tudi temelji pojem
psihosomatike, ki v medicini dobiva vedno večji pomen. Znano je, da je veliko bolezni
psihosomatskega izvora. Mnogi ljudje imajo težave na duhovni in duševni ravni. Njihove
strahovi, težave, stiske in skrbi se spremenijo v telesne težave in se izrazijo v boleznih.
Tako pogosto ne pomaga zgolj obvladovanje bolezni z zdravili. Zdravljenje je v tem

primeru usmerjeno samo na simptome. Mnogo pomembneje je, da spoznavamo in
obravnavamo vzroke bolezni, kajti kaj hitro se lahko znajdemo v podobni situaciji kot pri
igranju tenisa. Odstranimo določeno težavo/bolezen, toda duševna obremenjenost si
poišče nov ventil. Žogica skoči drugam in že jutri se pojavi nov simptom. Igra se na tak
način nadaljuje in traja tako dolgo, dokler ne spremenimo sebe in svojega življenja.
1
Prim. asist. Ksenija Tušek-Bunc, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Mariboru in Ljubljani, Slomškov trg 15,
2000 Maribor; Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
Trajnostno naravnana zdravstvena preventiva je tako še vedno stvar ozaveščenosti

posameznika in od tu do samozdravljenja je samo še korak, za nekatere majhen, za
nekatere ogromen. Zavest o povezanosti telesa, duha in duše pa nam daje moč, da
spoznamo svoje možnosti in meje.
CELOSTNO RAZMIŠLJUJOČA MEDICINA

Napredek znanosti in modernizacija družbe sta postopoma izpodrinila laično medicino in
postopke samozdravljenja. Izpraznjeno mesto sta zavzela moderna znanstvena medicina
in razvejana zdravstvena oskrba, ki se vse bolj naslanjata na ugotovitve znanosti in
medicinske tehnologije, objektivno preverjene metode zdravljenja, na raziskovalne
dosežke in študije ter na pripomočke, in se tako vse bolj distancirata od bolnikov ter
dialoga z njimi. Za medicinsko ekspertizo je postajalo vedno manj pomembno, kaj bolnik
pove zdravniku o svojem počutju, občutkih, čustvih, in vedno bolj to, kar je o njegovem
fizičnem stanju ugotovila medicina s pomočjo medicinskih preiskav in naprav. Današnja
tehnizirana medicina, z izjemo družinske medicine, o bolezni ne razmišlja celostno, kot o
posledicah nekega vzroka, ampak se bolj ali manj omejuje na odpravljanje bolezenskih
simptomov, manj pa na iskanje in odpravljanje izvornega problema. Bolezen obravnava
parcialno, torej tam, kjer je opažena in diagnosticirana. Čeprav se velika večina
zdravnikov zaveda verjetnih dejavnikov oziroma vzrokov bolezni, zaradi
preobremenjenosti preprosto nimajo ne časa ne drugih možnosti, da bi z bolniki o tem
govorili. Bolnikovi vedenjski, mišljenjski, čustveni, prehranjevalni vzroki tako ostanejo
skriti in nedotaknjeni, bolezen pa kljub temu izgine. To je nemogoč položaj za zdravnika
in bolnika. Ozdraviti namreč pomeni spremeniti tudi te vzorce, ne samo upoštevati
materialne dejavnike bolezni (nezastrupljena hrana oziroma zemlja, voda in zrak, ki ga
8 dihamo). Poleg tega ima velika večina zdravil zdravju škodljive stranske učinke, tako da
se po zdravljenju z njimi lahko pridružijo zapleti ali celo nove bolezni. Etično gledano je
uporaba vseh zdravil z velikim tveganjem hujših stranskih učinkov v očitnem in povsem
neposrednem nasprotju z osnovnim Hipokratovim načelom zdravniške etike: Predvsem
ne škoduj (Primum nil nocere!) Prav zaradi negotovega izida zdravljenja z zdravili,
negotovih kriterijev znanstvene dokazljivosti učinkov zdravil in zaradi vrzeli, ki jih za
seboj pušča znanstveno tehnična medicina, ki so zanjo manj ali celo nepomembne, za
bolnika pa še kako pomembne, se ljudje obračajo k naravnejšim in celostno naravnanim
oblikam zdravljenja, v katerih naj bi bolnik in zdravilec sodelovala kot enakovredna
partnerja.
ISKANJE ZDRAVJE ONSTRAN ZNANOSTI

ZNANOSTI
Sodobna medicina je rešitev za vprašanje bolezni, nikakor pa ni dobra rešitev za
vprašanja o tegobah življenja kot takega, za vprašanja o filozofiji življenja, o filozofiji biti.
Tradicionalna zahodna medicina je rešila številne probleme, pred katerimi so drugi
pokleknili že pred dva tisoč leti (okužbe, kirurgija, ipd..). Vseh problemov pa ne more
rešiti, ker preprosto vsi problemi sodobne družbe niso medicinski problemi, kljub temu,
da so zajeti v definiciji zdravja. Staranje ni bolezen, kronična bolezenska stanja so
pogosto spremljevalec starosti. Brezposelnost ni bolezen. In tako v nedogled. Za vse
nesrečnike vseh dosedanjih človeških civilizacij pa je bilo vedno nadvse pomembno
pribežališče upanje in vera, tudi onstran znanosti. Tu človek nima več pravega znanja, ki
pa ga dopolnjuje z verovanjem. Kjer znanost odpove in ne zna dati več odgovorov na
številna vprašanja, tam si človek še zmeraj odpira meje z vero v resničnost onstran
znanosti. Tako se ravno v medicini znajdemo onstran znanosti, h čemur se ljudje
Samozdravljenje
zatekajo, kakor hitro stroka odpove. Če jim klinika in zdravniki odpovedo pričakovano in
želeno pomoč ali pa se pomoč izkaže za nemočno, se začno obračati na zdravilce. Ko
ljudje izgubijo vero v medicino, ali jim ta ne more pomagati, se zatekajo k veri v izredno
ozdravljenje.
Mnogi ljudje so v preveliki veri v zmožnost sodobne medicine in javnega zdravstva, da bi

jim pozdravila tudi neozdravljivo bolezen, razočarani. Bolniki se v svoji stiski počutijo
zapuščene, in so tako pripravljeni poiskati pomoč pri zdravilcih, pri »čudežnih
zdravnikih« ki niso zdravniki, a jim ponujajo upanje ozdravitve, lajšanje bolečine, ki
zdravijo neozdravljivo bolne s polaganjem rok, z bioenergetskimi posegi,
parapsihološkimi tehnikami in da ne pozabimo, s poseganjem po vzhodni medicini
akupunkture in akupresure, s specialnostmi, ki gredo prav tako onstran zahodne
tradicionalne medicinske vede, čeprav imajo na Vzhodu že večstoletno izročilo in
izkušnjo.
Vedno in povsod je človek v prizadevanju za svojim zdravjem in ohranjanjem svojega

življenja poskušal podirati meje doslej znanega in odkritega sveta. V vseh časih je skušal
zmeraj vnovič odkriti eliksir življenja. Sodobni človek ima vedno več potreb, ki ga silijo,
da podira neprehodne meje znanja, kar še posebej velja za področje, ki neposredno
posega v človekovo življenje in njegovo zdravje. Pri tem je zanimivo, da ravno človekovo
poseganje onstran meja znanosti, pomaga te meje zmeraj bolj odmikati in razširjati.
»Neznanstveno« prizadevanje pripomore k napredku znanosti. Nešteto stvari, ki so bile
nekdaj predmet gole alkimije, astrologije ali samo »črne umetelnosti« so danes že
predmet znanosti in njenih dognanj, vse po zaslugi tega »neznanstvenega« prizadevanja.
Poseganje onstran znanosti vzpodbuja znanost, da se sčasoma tudi sama dokoplje do
tistih razdalj, ki so ji bile prej še nedostopne. 9
Zdravilci, h katerim se zatekajo ljudje, dostikrat zdravijo tako, da bolnikom povrnejo ali
okrepijo voljo do trajnega ozdravljenja. Drugi z materialnimi in nematerialnimi sredstvi
spodbujajo samoozdravljajoče procese v bolnem in slabo delujočem organizmu, ki so
zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zastali. Nekateri med njimi jih tudi poučijo o teh
razlogih in jih tako naučijo bolje skrbeti za lastno zdravje in notranje ravnotežje, od
katerega je odvisno delovanje celotnega organizma.
Ne zdravnik, ne zdravilec, tudi če sta nam že pomagala odpraviti določene težave in

bolezni, pa ne moreta nositi odgovornosti za naše zdravje. Če je bolezen posledica naših
samouničevalnih življenjskih navad ter miselnih in čustvenih vzorcev, je mogoče
pričakovati, da se bo v takšni ali drugačni obliki ponovila. Če so si zdravstvene težave
povzročili s prenapornim in stresnim življenjskim ritmom ali če denimo sumimo, da so
naše težave vzročno povezane s težavnim partnerskim odnosom, ali je naša bolezen
posledica dolgoletnega zastrupljanja organizma zaradi onesnaženosti okolja ali naših
škodljivih razvad, potem moramo hkrati z zdravljenjem organizma razmišljati še o tej
plati: o spremembi življenjskega stila, medsebojnih odnosov….cilj pa je telesno in
duševno zdravje.
Samozdravljenje
ODGOVORNOST ZA LASTNO ZDRAVJE

Vsakdo enkrat prevzame odgovornost za svoje zdravje. Prej ko to stori, manj je bolečin
in boljše je zanj. Materialna zdravilna sredstva lahko pomagajo le delno. Olajšajo, omilijo
ali izbrišejo simptome bolezni, ki pa ponavadi kljub temu še vedno tli kot potencialna
grožnja. Trajno zdravje si je mogoče zagotoviti samo z lastnimi samoozdravljajočimi
potenciali organizma in osebnosti. Aktivna odločitev za zdravje pomeni samodejno
upoštevanje zunanjih materialnih in notranjih psiholoških dejavnikov zdravja. Po takšni
odločitvi ni več razkola med našimi dobrimi sklepi, besedami in dejanji.
Osebne svobode ni videti več v tem, da si lahko vsak trenutek premislimo in si spet tako
ali drugače škodimo. Ne pozabimo, da tisoče novih in novih obetov, ki se pojavljajo na
tržišču zdravja in lepote, spodbujamo sami kot slepi porabniki. Naša nekritičnost in
nekritičnost ponudbe in ponudnikov nikakor ne zasleduje dolgoročnih zdravstvenih
interesov družbe kot celote.
Vsak organizem ima v sebi potencial za samozdravljenje. Tudi če že nastane določena

zdravstvena škoda zaradi napačnega mišljenja, čustvovanja ali neupoštevanja
materialnih dejavnikov zdravja, ostajata moč in sposobnost organizma za
samozdravljenje nezmanjšani, če se le ne obremenjujemo in oviramo z najrazličnejšimi
kemičnimi motilci in toksičnimi snovmi v hrani, vodi, zdravilih in okolju.
PROCES SAMOZDRAVLJENJA
Ko po dolgotrajnem, napornem in razočaranja polnem zunanjem iskanju zdravja ter po
številnih bolečih, jalovih poteh naposled spoznamo, da je ključ do duševnega in telesnega
10 zdravja ter radostnega življenja izključno v nas samih oziroma v naših odločitvah, da
zaupamo v samoozdravljajoče moči našega organizma, smo storili prvi korak k trajnemu
ozdravljenju. Ne nasedamo več zdravljenju z materialnimi sredstvi, ki en bolezenski
simptom največkrat zamenjajo z drugim. Zaupanja se ne da izsiliti, saj vedno pride
samodejno, po nizu spoznanj oziroma bolečih izkušenj z jalovih poti iskanja zdravja zunaj
nas samih. Šele ko smo pripravljeni pogumno pogledati vase, lahko spoznamo, da smo si
zdravstveno škodo zavestno in nevede v prvi vrsti povzročali sami. Takrat opustimo
nesmiselno psihološko in fizično nasilje nad seboj ter lastnim organizmom.
Samozdravljenje pa ne zajema le psihološke in fizične ravni, ampak še širi tudi na raven

našega odnosa do drugih in okolja. Proces samozdravljenja se počasi prevesi v
vseživljenjsko osebnostno rast in zavestno težnjo po kakovostnih, to je iskrenih in
spontanih odnosih do ljudi, po neposrednejši komunikaciji in medsebojnem sodelovanju v
skrbi za lastno dobro, pa tudi za dobro skupnosti in okolja. Oklep naše sebičnosti razpade
in šele tedaj smo resnično ozdravljeni, torej resnično koristni sebi in drugim. Sebičnost
oziroma individualizem in njegovo zasledovanje parcialnih interesov na račun drugih še ni
definiran kot duševna bolezen, vendar nekoč prav gotovo bo, saj je najgloblji vir
samouničevalnih miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev, ki uničujejo naše lastno
zdravje in zdravje okolja.
Da zdravje ni le rezultat optimalnega fizičnega stanja našega telesa, ampak tudi odsev
mišljenja, čustvovanja in kakovosti naših odnosov z drugimi in okoljem, je precej
zanemarjeno dejstvo, saj nikomur ne prinaša posebnega posla.
Samozdravljenje
NOTRANJI PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI ZDRAVJA

Notranji psihološki dejavniki zdravja so vsi osebnostni mehanizmi, ki vodijo stran od
sebičnosti, individualizma in samozadostnosti. Prvi je vsekakor zaupanje soljudem ter
uresničevanje notranje potrebe in želje po združevanju in učinkovitem sodelovanju.
Koliko zaupamo soljudem, namreč lahko zaupamo tudi sami sebi. To pomeni, da ne sebe
ne drugih nikoli ne oropamo možnosti popravka napak in zmot. Kadar koli nas prevzame
želja po kaznovanju ali samokaznovanju, se moramo vedno ustaviti, saj je opozorilni
znak, da ne zaupamo. Zaupanje je namreč absolutno. Nikomur ne moremo delno
zaupati: ali zaupamo ali pa ne. Če hočemo ostati zdravi ali ozdraveti, ne moremo biti
stalno na preži oziroma v psiholoških obrambah, stresu in strahu.
Drugi notranji dejavnik zdravja je notranja poenotenost oziroma sozvočje med našimi
mislimi, besedami in dejanji. Če je to troje v stalnem konfliktu, tako, da so misli v
nasprotju z našimi besedami, te pa v nasprotju z našimi dejanji, nezavedno živimo v laži,
ki je sama po sebi stres in vir strahu.
Toda ali ni občutje strahu osnovna naravnanost našega življenja? Ali brez občutja strahu
ne bi ostali brez vseh zavor? Ali nam občutje strahu ne preprečuje, da bi vzeli vse, kar si
želimo, počeli in dopuščali vse, kar hočemo? Ali ni občutje strahu edini motiv za druženje
ljudi, da si v obdobjih kriz pomagajo, se zbližajo in skupaj premagujejo težave? Ali ni
občutenje strahu nujen pogoj, ki ga moramo ohraniti kot spodbudo za pozitivno
ravnanja? Strah bi torej morali pojmovati kot naravno vedenjsko obliko v človeškem
življenju, ki ima svojo nalogo. Namreč, da nas v primeru velike nevarnosti usmeri in
vzpodbudi k ustreznemu vedenju. Občutenje strahu pa moramo pojmovati kot svarilo, ki
nas opozarja, da stvari v našem življenju ne potekajo tako, kot bi morale. Poziva nas, naj
nekaj v sebi spremenimo. Ne moremo ubežati realnosti, lahko pa spremenimo svoj odnos 11
do sveta. Potem opazimo, da iz drugega zornega kota stvari popolnoma drugače
dojemamo.
Ravno tako pa moramo vedeti, da je trajen strah med vsemi negativnimi čustvi
najmočnejši ubijalec, celo močnejši kot jeza. Čeprav deluje počasi, zdravju škodi z
nezmotljivo natančnostjo. Temu samouničevalnemu čustvu torej ne gre nikakor zaupati
kot naši trajni zaščiti pred nevarnim in sovražnim svetom. Dolgotrajen strah nikoli ne
more biti konstruktiven, ne kot motivator učenja, ne kot motivator prilagojenega
vedenja. Trajen strah nas vedno hromi in škodi zdravju.
Tretji notranji dejavnik je mogoče vsebinsko povzeti v stavek: Nikomur ne škodujmo. Če

komurkoli škodimo, zavestno in nezavedno, in celo kadar imamo izključno dobre
namene, se neizogibno počutimo krive in tako v strahu pričakujemo zasluženo povračilo.
Notranjo napetost in pričakovanje slabega lahko sicer zanikamo ali potiskamo stran,
vendar bo kljub temu delovala enako razdiralno, kot če se je zavedamo.
Četrti notranji dejavnik pa je naša gotovost, ki se kaže predvsem v potrpežljivosti s seboj

in drugimi. Prav gotovo smo opazili, da smo v življenju največ naredili z mirom, v
katerem nismo hoteli nič nasilno spremeniti ali izsiliti. Za dosego svojih ciljev nismo
posegali po nobeni obliki napada. V konkretnem procesu samozdravljenja pa
potrpežljivost pomeni, da telesu omogočimo toliko miru in časa, kot ga za ozdravljenje
potrebuje. Zdravje nam je navadno vrnjeno zelo hitro po tem, ko ga ne izsiljujemo več.
Bolj strastno in različno, kot ga hočemo izsiliti, bolj nam uhaja iz rok.
Samozdravljenje
NAMESTO ZAKLJUČKA – ZAPISI BLOGERJEV

Zdravje vse bolj postaja cilj in ne sredstvo za doseganje drugih življenjskih ciljev. Postalo
je metafora za posplošeno človeško blaginjo, po mnenju nekaterih avtorjev celo moralna
kategorija. Zdravje je pojem, ki izraža naša kulturna pojmovanja telesnega, duševnega
in družbenega zadovoljstva. Visok pomen zdravja kot vrednote, blaginje in cilja pa je
povezan s splošnim večanjem potrebe po samonadzoru, disciplini, samoobvladovanju in
samozdravljenju. Vse bolj se zdi, da problema ni več v odstranjevanju napačnih
življenjskih navad in razvad, temveč v promociji novega življenjskega stila in
vzpodbujanju vedenja, ki podpira zdravje. S pomočjo zdravja kot norme se ljudi uči
upravljati z življenjem tako, kot da je življenje tisto, ki ga moramo zdraviti/samozdraviti,
ne pa telo. Čeprav ne moremo nadzorovati sil, ki so zunaj naših moči, skušamo toliko
bolj nadzorovati, kar je v našem dosegu in ravno v tem tiči moč samozdravljenja. V
prilog slednjemu brez dvoma govorijo mnenja ljudi, ki so svoje misli zaupali blogovski
spletni strani:
»Vsak se lahko sam zdravi, skrbi za harmonijo s svojim Bitjem...smo pa ljudje že toliko
zašli s prave poti, da je vse manj tistih, ki poznajo pot kako predramiti mehanizme v
sebi...teorijo verjetno vsi bolj ali manj poznamo toda težava se pojavi ko je treba to tudi
ŽIVETI!«
»Samozdravljenje je itak v nas. Samo je pa pogojeno z samozaupanjem.«
»Če sam sebi ne zaupaš, pozabi na samozdravljenje. «
»Moč za zdravje je itak le v nas samih. Nobeden te moči ne more poklicati za nas. Drugi
12 nas lahko le na različne načine »zmešajo« ali pa soočijo z napako, ki je v nas..... «
»Vsi, ki so si pozdravili raka, so to lahko storili le z generalnim zasukom - v glavi. «
»Seveda obstaja samozdravljenje, samo gledat je treba pričet na drugačen način. In ne

padat na vse zelo prepričljive fore farmakomedicinskega lobija, FDA in drugih inštanc. «
»Če ti je življenje všeč, ti bo tudi ljubezen. Če ti kaj ni všeč, si reči: vsaj zdrav sem. «
LITERATURA
1. Trstenjak A. Biti človek. Cankarjeva založba, Ljubljana 1989
2. Trstenjak A. Človek samemu sebi. Druga izdaja. Celje, 1984
3. Flis. V. Alternativna medicina - kaj je to? In: Reberšek Gorišek J., Flis V. Medicina in pravo: zbornik 1996,
1997, 1998, Maribor Splošna Bolnišnica Maribor. 1999; 135-62
4. Ule M. Vloga zdravilstva v etičnih dilemah sodobne medicine. In Ule M. Spregledana razmerja: o družbenih
vidikih sodobne medicine. Založba Aristej, Maribor. 2003;263 – 73.
5. Stuhmer R. Naravne zdravilne moči. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992
6. Ule M. Družbena konstrukcija bolezni in zdravja. In Ule M. Spregledana razmerja: o družbenih vidikih
sodobne medicine. Založba Aristej, Maribor. 2003; 13-41.
7. Pierret J. Construction Discoursees About Health and their Social Determinants. In: Radley A: Worlds of
illness: Biographical and cultural perspektives on health and disesase. London, 1993.
8. Pierret J. The Social Meanings of Health. In: Auge M, Herzlich S. The Meaning of Illness. Harwood academic
pbl. Luxenburg, 1995.
9. Crawford R. Healthaism and the Medicalization of the Everday <Life. Int. Journal of Health Services,
1980;19: 365-388.
10. Crawford R. A Cuktural Account of »Health«: Control, Reease and the Social Body. In: Besttie A, Gott M,
Jones L, Sidell M e tal. Health and Welbeing. A Reader. Macmillan, London.
11. http://www.lunin.net/forum/lofiversion/index.php/t6732.htm
Samozdravljenje
Kreft S. Zakonska ureditev zdravil za samozdravljenje rastlinskega in kemijskega izvora ter prehranskih dopolnil
ZAKONSKA UREDITEV ZDRAVIL ZA

SAMOZDRAVLJENJE RASTLINSKEGA IN
KEMIJSKEGA IZVORA TER PREHRANSKIH
DOPOLNIL
Samo Kreft1
UVOD
Zdravilo je izdelek, ki je namenjen zdravljenju. Za samozdravljenje so primerna tista
zdravila, pri katerih zdravnikov nadzor ni potreben in se izdajajo brez recepta. Razen
načina izdaje, za zdravila brez recepta veljajo ista pravila o zagotavljanju učinkovitosti,
varnosti in kakovosti, kot veljajo za zdravila na recept. Nekatera zdravila brez recepta se
lahko izdajajo v lekarnah in specializiranih trgovinah, večina pa samo v lekarnah, kjer
bolnik poleg zdravila dobi tudi strokovni nasvet. Ljudje pa za samozdravljenje razen
zdravil uporabljajo tudi druge izdelke, kot so npr. doma narejeni zdravilni pripravki,
hrana in prehranska dopolnila. Prehranska dopolnila so še posebej priljubljena, saj so na
izgled podobna zdravilom (tablete, kapsule), čeprav niso namenjena preprečevanju ali
zdravljenju bolezni. Zakonodaja te izdelke uvršča med živila in temu primerno ohlapnejši
je tudi nadzor njihove kakovosti.
13
V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali vse te kategorije izdelkov, ki se uporabljajo
za samozdravljenje in razlike med njimi.
ZDRAVILA IN PREHRANSKA DOPOLNILA

Za zdravljenje (in preprečevanje in diagnosticiranje), tudi če gre za samozdravljenje,
uporabljamo predvsem zdravila, ki so po zakonski definiciji edini izdelek, namenjen
zdravljenju (poleg medicinskih pripomočkov). Zdravilo je po definiciji izdelek, ki je
predstavljen z lastnostmi za zdravljenje ali se ga lahko uporablja za zdravljenje. Vsem
drugim izdelkom se ne sme pripisovati zdravilnih učinkov niti v imenu izdelka, na
priloženih lističih, ustno ali kakorkoli drugače.
Če izdelek lahko hkrati ustreza definiciji zdravila in opredelitvi drugačnega izdelka, se ga

v primeru dvoma uvrsti med zdravila. Zdravilo ne sme biti v prometu, ne da bi bilo zanj
pridobljeno dovoljenje za promet.
Prehranska dopolnila so izdelki, ki se najbolj približujejo meji s področjem zdravil,

večkrat pa jo celo neupravičeno prestopijo. Po obliki so enaka zdravilom, zato jih ljudje
večkrat smatrajo za zdravila. Tudi po sestavi so včasih podobna nekaterim zdravilom.
Bistvena razlika pa je v namenu prehranskih dopolnil in zdravil ter posledično v načinu,
kako država izvaja nadzor nad njimi. Prehranska dopolnila so namreč namenjena
1
prof. dr. Samo Kreft, mag.farm., Katedra za farmacevtsko biologijo, FF UL, Aškerčeva 7, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
dopolnjevanju običajne prehrane, npr. z dodatnimi vitamini, minerali, esencialnimi

maščobnimi kislinami in aminokislinami, vlakninami in antioksidanti. Uporabljali naj bi jih
ljudje, ki nimajo redne, kvalitetne in raznovrstne prehrane (bolje od prehranskih dopolnil
bi bilo, da bi si zagotovili kvalitetno prehrano) ali imajo povečane potrebe po določenih
hranilih, ki si jih težko zagotovijo s prehrano (nosečnice, športniki, otroci, starostniki).
Zakonodaja zahteva (1), da je na vsakem prehranskem dopolnilu navedba: »Prehransko
dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano«.
Država nadzoruje prehranska dopolnila podobno kot ostala živila, torej občasno preverja
le, ali ne vsebujejo preveč pesticidov, težkih kovin in bakterij. Ne preverja pa, niti tega
ne zahteva od proizvajalca, kakšna je vsebnost aktivnih snovi v izdelku.
Vsebnost aktivnih snovi npr. v kamilici je odvisna od kakovosti uporabljene rastline in

postopka izdelave. Kakovost rastline je odvisna od semenskega materiala, mesta
gojenja, časa setve, stopnje rasti in sušenja ter skladiščenja. Pri zdravilih morajo biti vsi
postopki dokumentirani, rastlina in izdelek pa ustrezno preskušena v skladu z Evropsko
farmakopejo in drugimi predpisi.
Definicija
Definicija zdravila (5. člen Zakona o zdravilih Uradni list RS, št. 31/2006)
(1) Zdravilo je vsaka snov ali kombinacija snovi, ki so predstavljene z lastnostmi za

zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh ali živalih.
(2) Za zdravilo velja tudi vsaka snov ali kombinacija snovi, ki se lahko uporablja pri
ljudeh ali živalih ali se daje ljudem ali živalim z namenom, da bi se ponovno vzpostavile,
izboljšale ali spremenile fiziološke funkcije prek farmakološkega, imunološkega ali
14 presnovnega delovanja ali da bi se določila diagnoza.
Definicija prehranskega dopolnila (2. člen Pravilnika o prehranskih dopolnilih, Uradni list
RS, št. 82/03)
Prehranska dopolnila so živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So

koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali
fiziološkim učinkom, ki se dajejo v promet v obliki kapsul, pastil, tablet in drugih
podobnih oblikah, v vrečkah s praškom, v ampulah s tekočino, v kapalnih stekleničkah in
v drugih podobnih oblikah s tekočino in praškom, ki so oblikovane tako, da se jih lahko
uživa v odmerjenih majhnih količinskih enotah;
Česen je seveda prehrambeni izdelek, zelenjava oz. začimba. Tudi če ga posušimo in

zmeljemo, je to še vedno živilo. Če s tem česnovim prahom napolnimo kapsule, je to
prehransko dopolnilo. Če pa na škatlico takšnih kapsul napišemo, da znižujejo
koncentracijo holesterola v krvi, in preprečujejo srčno-žilne zaplete, je ta izdelek
zdravilo. V tem primeru bomo morali pred začetkom trženja pridobiti dovoljenje za
promet, za kar bomo potrebovali znanstvene dokaze o učinkovitosti in varnosti. Razviti
bomo morali postopke, ki bodo zagotavljali, da bodo vse serije zdravila vsebovale
ustrezne količino aktivnih snovi za doseganje terapevtskega učinka ter da bodo te snovi v
izdelku stabilne celotno obdobje roka uporabnosti. Na to zdravilo s česnom bomo morali
navesti tudi vsa potrebna opozorila (npr. interakcija pri sočasni uporabi z varfarinom).
Vse naše navedbe in dokaze bo preveril pristojni državni urad. V Sloveniji je to Javna
agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke.
Samozdravljenje
Zanimivost: Česen na evropskem sodišču
Sodni spor na evropskem sodišču nam priča, da je meja med prehranskimi dopolnili in
zdravili včasih res nejasna.
Nek proizvajalec česnovega pripravka je želel ta pripravek tržiti v Nemčiji kot prehransko
dopolnilo, zato nanj ni navedel terapevtskih interakcij. Nemški pristojni urad za zdravila
je presodil, da je izdelek vseeno zdravilo in zato od njega zahteval, da pridobi dovoljenje
za promet z zdravilom. Ne glede na predstavitev izdelka (odsotnost indikacije) je urad
presodil, da se bo ta izdelek uporabljal za zdravljenje, saj so nemški potrošniki že
seznanjeni s terapevtskimi učinki česnovih pripravkov. V skladu z drugim delom definicije
zdravila, je torej to že zadosten pogoj, da se izdelek smatra kot zdravilo. Poleg tega bi
lahko izdelek, ki bi se nekontrolirano tržil izven lekarn in brez priloženih opozoril,
predstavljal določeno tveganje za zdravje (nevarnost krvavitve ob sočasni uporabi
varfarina). Proizvajalec se s tem ni strinjal, zato je šel spor na sodišče. Preko vseh
stopenj je prišel spor na evropsko sodišče, ki je jeseni leta 2007 razsodilo, da tveganje
za zdravje ni tolikšno, da bi opravičevalo omejevanje prostega pretoka blaga (2).
Nemčija mora torej dopustiti, da se izdelek trži kot prehransko dopolnilo. Funkcijo
generalne pravobranilke v tem postopku je imela priznana slovenska pravnica Verica
Trstenjak.
Zdravilom se torej sme pripisovati zdravilne učinke, prehranskim dopolnilom pa ne. Da

pa bi bila stvar še bolj zapletena, se tudi živila (in s tem prehranska dopolnila) sme
označevati z zdravstvenimi trditvami (3). Zdravstvene trditve lahko govorijo o vlogi
določenega hranila, ki se nahaja v izdelku, pri rasti, razvoju in telesnih funkcijah (npr.
»Kalcij je pomemben za razvoj kosti«) ali pa o zmanjšanju tveganja za nastanek bolezni
(npr. »Kalcij zmanjšuje tveganje za osteoporozo«). Meja med »zmanjševanjem tveganja 15
za nastanek bolezni«, kar je dovoljena navedba na živilih in »preprečevanjem bolezni«,
kar je navedba, rezervirana za zdravila, je zelo tanka. Ta meja je še posebej občutljiva,
če upoštevamo velik interes proizvajalcev, da se izognejo velikim stroškom za razvoj
zdravila in želijo izdelek tržiti kot prehransko dopolnilo, hkrati pa mu vseeno pripisovati
čim več učinkov.
Poleg pripisovanja zdravilnih učinkov je za razvrstitev med zdravila oz. prehranska

dopolnila pomembna tudi sestava.
Določenih vrst rastlin v nobenem primeru, tudi če ne navajamo učinkov, ne smemo tržiti
kot živila ali prehranska dopolnila, ampak le v obliki zdravil (4). Take so npr. ginko,
šentjanževka, plod peteršilja, gabez, baldrijan in pa seveda volčja češnja, naprstec,
kininovec in uspavalni mak.
Pri vitaminskih in mineralnih izdelkih je določen mejni odmerek, do katere je izdelek
lahko prehransko dopolnilo, nad njim pa mora biti zdravilo (5).
Mnogokrat se namesto izraza "prehranska dopolnila" napačno uporablja izraz

"prehranski dodatki", ki pa ima drugačen pomen. "Prehranski dodatki" (=aditivi) so
snovi, ki jih dodamo v hrano, da izboljšamo njen vonj, okus, izgled ali stabilnost. Razlika
je torej v obliki in v namenu, res pa gre včasih tudi za iste snovi. Inulin je lahko
prehranski dodatek (sladilo), lahko pa je prehransko dopolnilo (vlaknina). Vitamin C je
aditiv, če ga dodamo v hrano, da jo ščiti pred oksidacijo, lahko pa je prehransko
dopolnilo, če ga v obliki tablet vnesemo v telo, da ga ščiti pred oksidacijo. Večina
umetnih barvil, konzervansov itd, so aditivi, pa niso v nobenem primeru prehranska
dopolnila.
Samozdravljenje
NA RECEPT IN BREZ RECEPTA

Zdravila glede na predpisovanje delimo na zdravila, za katera je potreben zdravniški
recept (se izdajajo le na recept) in zdravila, za katera zdravniški recept ni potreben (se
izdajajo (tudi) brez recepta).
Prvim v žargonu rečemo kar »zdravila na recept«, drugim pa »zdravila brez recepta«.
Pogosto naletimo na prepričanje, da zdravila delimo v ti dve skupini glede na njihovo

učinkovitost: učinkovitejša naj bi izdajali »na recept«, manj učinkovita pa »brez
recepta«. Pa je temu res tako? Odgovor se skriva v zakonodaji (6), ki pravi, da je
zdravniški recept potreben za zdravila, ki:
1. so lahko nevarna za uporabnika, če se uporabljajo brez zdravniškega nadzora;
2. se pogosto nepravilno uporabljajo;
3. zahtevajo nadaljnje raziskovanje;
4. so za parenteralno uporabo.
Delitev na ti dve skupini torej ni definirana glede na učinkovitost, temveč glede na
varnost. Res pa je, da so zdravila z zelo močnimi učinki velikokrat povezana z večjimi
tveganji (neželeni učinki, interakcije, kontraindikacije, predoziranje) in se zaradi tega
izdajajo le na recept.
Zdravila brez recepta so namenjena samozdravljenju, torej zdravljenju blažjih, lahko
prepoznavnih bolezni, pri katerih posvet z zdravnikom ni potreben. Za zdravljenje takšnih
blažjih bolezenskih stanj večinoma niso potrebna zdravila z močnimi biološkimi učinki. To
je torej še en posredni razlog, da imajo zdravila brez recepta mnogokrat res manjše
biološke učinke, za zdravljenje bolezni, katerim so namenjena, pa niso nič manj klinično
učinkovita.
16
Mnogokrat se novo zdravilo, ko pride na tržišče, izdaja samo na recept, ko pa se zbere
dovolj podatkov o varnosti, se režim spremeni in se lahko isto zdravilo izdaja tudi brez
recepta (čeprav v tem času ni postalo nič manj učinkovito). Trenutno po Evropi teče
intenzivna strokovna diskusija o spremembi režima izdajanja statinov, ki se v Veliki
Britaniji že izdajajo tudi brez recepta.
V nekaterih primerih se lahko zdravilo z neko indikacijo izdaja na recept, drugo zdravilo z
isto učinkovino in drugo indikacijo, pa se izdaja brez recepta (npr. aciklovir za labialni oz.
genitalni herpes). Režim izdajanja je lahko odvisen od odmerka učinkovine (in hkrati
indikacije). Večinoma so na recept višji odmerki (npr. pri naproksenu), v nekaterih
primerih pa tudi nižji (acetilsalicilna kislina).
Kategorija »na recept« torej ni privilegij nekaterih »boljših« zdravil, kot včasih narobe
mislimo. Vsa zdravila se lahko izdajajo na recept, le da je za nekatera recept nujno
potreben, za druga pa ne. Skoraj da bi lahko rekli, da je kategorija »brez recepta«
privilegij nekaterih »najbolj varnih« zdravil.
Drugo vprašanje pa je, ali bo posamezno zdravilo plačano iz zdravstvenega zavarovanja

(in katerega: obveznega, dopolnilnega, dodatnega) ali ne. Zavarovalnica ne plačuje niti
vseh zdravil »na recept«, po drugi strani pa plačuje (vsaj iz dodatnega zavarovanja) tudi
nekatera zdravila, »za katera recept ni potreben«, kadar so le-ta vseeno predpisana z
receptom.
Samozdravljenje
Zdravila brez recepta nekateri žargonsko imenujejo tudi "zdravila v prosti prodaji". Tega
izraza pa se je bolje izogibati, ker je dvoumen in nenatančen, če ne celo zavajajoč. S tem
izrazom nekateri imenujejo vsa zdravila, ki se izdajajo brez recepta, drugi (7) pri tem
mislijo samo na zdravila, ki se izdajajo brez recepta tudi izven lekarn (v specializiranih
trgovinah). Spet tretji pa menijo, da nobeno zdravilo ni v prosti (neomejeni,
nenadzorovani) prodaji, saj so zdravila izdelki posebnega pomena, katerih razvoj,
izdelava in promet so mnogo bolj pravno urejeni kot pri katerem koli drugem izdelku.
RASTLINSKA IN KEMIJSKA ZDRAVILA

Uporaba zdravilnih rastlin je med ljudmi zelo razširjena. V Sloveniji jih uporablja 72%
prebivalcev, kar so pokazale kar tri metodološko različne raziskave (8-10). Večino
zdravilnih rastlin si ljudje naberejo sami, jih dobijo od znancev ali sorodnikov, jih kupijo v
trgovini (kot prehranska dopolnila) ali pa jih kupijo v specializirani trgovini in le 25 %
rastlinskih zdravil dobijo v lekarni (11), kjer se (v Sloveniji) zdravila rastlinskega izvora
izdajajo brez recepta. V Nemčiji se nekatera zdravila rastlinskega izvora, pri katerih je
predvsem zaradi jasne diagnoze potreben zdravnikov nadzor, izdajajo le na recept.
Najbolj uporabljene zdravilne rastline so po podatkih ene od študiji: kamilica 37%,
borovnica 20%, poprova meta 17%, lipa 11%, črni bezeg 10%, šipek 20%, žajbelj 8%,
šentjanževka 7%, rman 6,5% in tavžentroža 4,3% (11), po podatkih druge študije pa
žajbelj, ognjič, ameriški slamnik, zdravilna špajka, šentjanževka, kopriva, lipa, bezeg in
rman (8). Po eni od ameriških študij, pri kateri je zdravilne rastline uporabljalo 30%
anketirancev, je bil vrstni red rastlinskih vrst naslednji: ameriški slamnik, ginko, palmeto,
šentjanževka in kava-kava (12).
Zdravil rastlinskega izvora se držita dva stereotipa: 1) to so čajčki, ki bolj kot v medicino 17
spadajo v zdravilstvo in 2) narava ima vselej prav; kar je naravno, je absolutno varno.
Ne eno ne drugo seveda ne drži.
Zdravilne rastline ljudje res veliko uporabljajo tudi izkustveno v skladu s izročilom in
tradicijo. Tiste zdravilne rastline oziroma izdelki iz njih, ki pa so na voljo v lekarnah in
imajo status zdravila, pa so za pridobitev dovoljenja za promet morala pri Javni agenciji
RS za zdravila in medicinske pripomočke dokazati, da izpolnjujejo vse potrebne zakonske
kriterije vključno z znanstveno dokazano klinično učinkovitostjo. Učinkovitost morajo
dokazovati po enakih kriterijih kot kemijsko (ali biološko ali mikrobiološko) pridobljena
zdravila. V zakonodaji ni glede zdravil rastlinskega izvora nobenih posebnih določil (razen
pri tradicionalnih in homeopatskih zdravilih, o katerih bo govora v naslednjem poglavju).
Zakon o zdravilih v 5. členu le našteje možne vire učinkovin, v nadaljevanju pa opisuje
postopke pridobivanja dovoljenja za promet in dokazovanja učinkovitosti, varnosti in
kakovosti, ne da bi pri tem delal razlike med rastlinskimi in ostalimi zdravili.
Samozdravljenje
Učinkovine so lahko:
1. človeškega izvora, na primer človeška kri, krvni pripravki, krvni izdelki;
2. živalskega izvora, na primer živali, deli organov, živalski izločki, strupi, izvlečki, krvni
izdelki;
3. rastlinskega izvora, na primer rastline, deli rastlin, rastlinski izločki, izvlečki;
4. mikrobnega izvora, na primer celi mikroorganizmi, njihove sestavine;
5. kemičnega izvora, na primer elementi, kemične snovi, ki se nahajajo v določeni obliki
v naravi, kemični izdelki, pridobljeni s kemično spremembo ali sintezo;
6. pridobljena z biotehnološkimi postopki.
Klinično učinkovitost in varnost lahko vlagatelj dokazuje na tri načine:

1) z lastnimi kliničnimi raziskavami (randomiziranimi, dvojno slepimi, (s placebom)
kontroliranimi),
2) z dokazovanjem bioekvivalence, pri čemer se sklicuje na klinične raziskave
referenčnega (originatorskega) zdravila. Taka zdravila imenujemo generična zdravila.
3) z dokazovanjem t. im. »dobro uveljavljene uporabe« pri čemer se sklicuje na klinične
raziskave, objavljene v literaturi. V tem primeru mora proizvajalec predložiti Agenciji
kopije vseh originalnih znanstvenih člankov, na katere se sklicuje.
Katerega koli od teh treh načinov lahko uporabimo pri vseh zdravilih, ne glede na izvor
učinkovine. Za zdravila rastlinskega izvora je najbolj uveljavljen tretji način dokazovanja
učinkovitosti in varnosti.
Zdravila rastlinskega izvora so torej po načinu in stopnji dokazovanja varnosti ter

18 učinkovitosti izenačena z vsemi ostalimi zdravili, pri zagotavljanju kakovosti pa je
vendarle nekaj posebnosti. Zdravila rastlinskega izvora so namreč zmesi mnogih spojin,
od katerih ne vemo natančno, katere so odgovorne za biološki in klinični učinek.
Mnogokrat je učinek celotnega izvlečka iz rastline vsota učinkov več snovi, včasih pa te
snovi delujejo še celo sinergistično, tako da je celokupen učinek večji od vsote
posameznih učinkov. Pogosto tudi ne poznamo mehanizma delovanja zdravila
rastlinskega izvora (ne vemo, na katere receptorje v telesu se veže) ali pa je
mehanizmov delovanja več. Vse to ni ovira, da ne bi mogli teh zdravil koristno
uporabljati, saj tudi pri mnogih sinteznih zdravilih mehanizem delovanja odkrijejo šele
kasneje. Mehanizem delovanja acetilsalicilne kisline je bil, na primer. odkrit skoraj celo
stoletje za odkritjem zdravila, za kar je bila leta 1982 podeljena Nobelova nagrada.
Mehanizma delovanja adjuvantov v cepivih, ki jih uspešno uporabljamo že pol stoletja,
pa še sedaj ne poznamo. Zaradi nepoznavanja aktivnih snovi se pri zdravilih rastlinskega
izvora uporablja nekoliko specifičen način zagotavljanja kakovosti in primerjanja zdravil
med seboj. Zdravilo, ki pride na trg, mora biti proizvedeno iz iste vrste rastline in iz
istega njenega dela (list, zel, cvet,..) kot zdravilo, ki je v klinični raziskavi pokazalo
učinek. Poleg tega mora biti izvleček pripravljen z enakim topilom in z enakim razmerjem
med rastlino in topilom. S kemijskimi analizami le še dodatno potrjujemo primerljivost
vsebovanih spojin.
Samozdravljenje
Za zdravila iz zdravilnih rastlin se največ uporablja izraz

- zdravila rastlinskega izvora, ali krajše
- rastlinska zdravila ali v žargonu tudi
- fitofarmaki,
- fitoterapevtiki in
- herbalna zdravila ali kar
- zdravilne rastline.
Pozorni pa moramo biti, ker ima lahko podoben izraz povsem drugačen pomen.
- Fitofarmacevtska sredstva ali fitofarmacevtski proizvodi so sredstva za varstvo rastlin
(pesticidi, herbicidi) (13).
- fitoremediacija pa je definirana kot čiščenje prsti (npr. odstranjevanje težkih kovin) s
pomočjo rastlin (11).
TRADICIONALNA IN HOMEOPATSKA ZDRAVILA

Ljudje za samozdravljenje uporabljajo poleg zdravil, katerih učinki so bili dokazani z
dobro načrtovanimi kliničnimi raziskavami po vseh pravilih dobre klinične prakse, tudi
pripravke, katerih učinki so bili dokazani po manj strogih merilih ali pa niti še niso bili
dokazani, pri nekaterih pa je bilo celo dokazano, da ne delujejo. Kljub temu jih ljudje
uporabljajo že desetletja ali stoletja in jih ni mogoče prepovedati, saj bi si jih ljudje v
primeru prepovedi prodaje izdelovali sami in uporabljali brez nadzora. Stroka je
ugotovila, da je najustrezneje tudi te izdelke opredeliti kot zdravila in tako z ustrezno
omejeno uporabo in kakovostjo zagotoviti njihovo varnost. Taka zdravila morajo biti
ustrezno označena, da ne bi zavajala tistih potrošnikov, ki se želijo (samo)zdraviti
izključno z zdravili z jasno dokazanim učinkom. Evropska direktiva o zdravilih (14), ki je
19
implementirana tudi v slovenski zakonodaji (15), tako pozna dve kategoriji zdravil, pri
katerih dokazi o klinični učinkovitosti niso potrebni: homeopatska in tradicionalna
zdravila. Pri homeopatskih zdravilih ni potrebnih nobenih dokazov o učinkovitosti, pri
tradicionalnih zdravilih pa mora proizvajalec dokazati, da je učinek zdravila »verjeten«.
Poleg tega velja za tradicionalna zdravila še nekaj zahtev: da se v enaki obliki, odmerkih
in za enak namen uporabljajo že vsaj 30 let, da so za peroralno ali topikalno uporabo, da
so primerna za samozdravljenje in v prehodnem obdobju še, da so rastlinskega izvora.
Izdelki iz teh dveh skupin morajo biti že na škatlici jasno označeni: npr. »tradicionalno
zdravilo rastlinskega izvora za lažje izkašljevanje pri prehladu, ki temelji izključno na
podlagi dolgotrajnih izkušenj«.
Na ta način je zakonodaja omogočila, da se npr. komarčkovo eterično olje prodaja s

preverjeno kakovostjo in z vsemi potrebnimi opozorili (maksimalni odmerki, način
uporabe, primerne indikacije, kontraindikacije,...) (14).
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Pravilnik o prehranskih dopolnilih, (Uradni list RS, št. 82/03, 44/04, 72/05 in 22/07)
2. Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. novembra 2007; Zadeva C-319/05 Komisija Evropskih skupnosti proti
Zvezni republiki Nemčiji, http://eur-
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62005J0319:SL:HTML
3. Uredba (es) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in
zdravstvenih trditvah na živilih. Uradni list Evropske unije.
4. Pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin (Uradni list RS, št. 133/03).
5. Pravilnik o razvrstitvi vitaminskih in mineralnih izdelkov za peroralno uporabo, ki so v farmacevtskih
oblikah, med zdravila (Uradni list RS, št. 83/03).
6. Pravilnik o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini. (trenutno je v
veljavi še star pravilnik: Uradni list RS, št. 59/2003 z dne 20.06.2003. http://www.uradni-
list.si/1/objava.jsp?urlid=200359&stevilka=2955; v javni razpravi pa je že nov pravilnik:
http://www.jazmp.si/files/oao/Pravilnik%20o%20razvrscanju.pdf)
7. Kozjek F. Zdravila in načini njihovega odmerjanja
http://med.over.net/literatura/knjiga_zdravila_za_srce/stran_20.htm
8. Razinger Mihovec B: Vpliv socialno-demografskih značilnosti in zdravstvenega stanja populacije na uporabo
zdravil rastlinskega izvora v Sloveniji = The influence of socio-demographic characteristics and health
status of the population on the use of herbal medicines in Slovenia: magistrska naloga; Ljubljana 2007.
9. Klemenc-Ketiš Z, Verovnik F: Uporaba zdravilnih rastlin med prebivalci Velenja: Zdravniški vestnik. 73,
(2004): 59-62.
10. Kralj M. Ovrednotenje uporabe in odnosa uporabnikov do zdravilnih rastlin in njihovih pripravkov pri
samozdravljenju. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, 2001.
11. Griessler Bulc T: Fitoremediacija sedimentov in drugih kontaminiranih zemljin (aplikativni raziskovalni
projekt); http://sicris.izum.si/search/prj.aspx?lang=slv&id=4293
12. Schaffer DM, Gordon NP, Jensen CD, Avins AL.: Nonvitamin, nonmineral supplement use over a 12-month
period by adult members of a large health maintenance organization. J Am Diet Assoc.
2003;103(11):1500-5.
13. Pravilnik o dovoljenjih za fitofarmacevtska sredstva (Uradni list RS, št. 36/2003)
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_PRAV4784.html
14. EMEA: Community herbal monograph on Pimpinella anisum l., aetheroleum, Doc. Ref:
20 EMEA/HMPC/263273/2006,
http://www.emea.europa.eu/pdfs/human/hmpc/anisi_aetheroleum/26327306enfin.pdf
15. Pravilnik o tradicionalnih zdravilih rastlinskega izvora, Ur.l. RS, št. 55/2006
Samozdravljenje
Špringer J. Samozdravljenje in zdravljenje kot zdravstveni dogodek
SAMOZDRAVLJENJE IN ZDRAVLJENJE
ZDRAVLJENJE KOT
ZDRAVSTVENI DOGODEK
(traktat iz zdravstvene logike)
Janez Špringer1
UVOD
Samozdravljenje je najstarejša oblika zdravljenja. Ko si je človek v davnini utrgal zel, da
bi odpravil svoje bolezenske tegobe, je bil tako bolnik kot »farmacevt« in »zdravnik«
hkrati. Kot zdravnik je po izkustvu opredelil svojo bolezen in postavil zdravljenje zanjo,
kot farmacevt je priskrbel zdravilo in ocenil njegovo zdravilnost, kot bolnik pa je zdravilo
uporabil in izkusil posledice zdravljenja. To je bilo samozdravljenje, ker je zanj prevzel
odgovornost bolnik sam. Z razvojem človeka kot socialnega bitja, ki pozna sočutje, je
najbrž pri akutni bolezni kdo drug poskrbel za zadostitev bolnikovih potreb po
zdravljenju. Pri etično čistem dejanju brez plačila je prišlo do prenosa moralne ne pa tudi
materialne odgovornosti na drugega. Z razvojem človeka kot ekonomskega bitja, ki
izmenjuje blago in storitve, ker pozna delitev dela in dobrin, pa se je lahko porazdelila
tudi materialna odgovornost za posamezno opravilo med različne ljudi. Samozdravljenje
je postalo zdravljenje, kjer se je razločilo, kdo zdravi, in kdo je zdravljenja deležen.
Zdravilec, ki je bil tako »zdravnik« kot »farmacevt« v isti osebi, je prevzel odgovornost 21
za zdravljenje: etično, ker mu je bilo zdravljenje zaupano, in materialno, če je zanj prejel
plačilo. Ko je zdravljenje postalo zahtevnejše in obsežnejše, je prišlo do delitve dela tudi
med zdravnikom kot terapevtom ter farmacevtom kot pripravljavcem in izdajalcem
zdravil. O tem govorijo že klinopisi v Stari Babiloniji, prvo delitev med poklicema zdravnik
in farmacevt v Evropi pa je uzakonil cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik II.
Štaufovec (1198-1250) kot kralj v Sicilskem kraljestvu (1). Z nastankom farmacevtskih
tovarn konec 19. stoletja je začela pešati vloga farmacevta kot izdelovalca zdravil v
lekarnah, in tudi danes lekarnar vse manj izdeluje in vse več izdaja zdravila. Pri gotovih
zdravilih, predpisanih na recept, je farmacevt strokovno in materialno odgovoren za
pravilno izdajo, ki naj poleg tehnične pravilnosti tudi odpravi dvome glede primernosti,
učinkovitosti in varnosti zdravljenja z zdravili, obenem pa spodbudi uporabo zdravil
skladno z zdravnikovo zdravstveno namero. Vsakdo je neodtujljivo odgovoren za vlogo,
ki jo mora odigrati: zdravnik za postavitev diagnoze in terapije, farmacevt pa za oceno in
bolnik za neposredno izvedbo zdravljenja z zdravili. Vendar samozdravljenje vse do
današnjih dni ni zamrlo. Vedno so obstajale manj zahtevne bolezenske okoliščine, ki jih
lahko obvlada bolnik sam, ali tudi le s pomočjo farmacevta, ker zdravnikovo vpletanje v
postavljanje diagnoze in terapije praviloma ne bi prispevalo k boljšemu terapevtskemu
izidu. Tu še vedno prevzema odgovornost za zdravljenje bolnik, farmacevt pa je spet
odgovoren le za svojo oceno zdravljenja z zdravili, vendar je zaradi bogatejše vsebine ta
sčasoma postala zahtevnejša. Glede na vse več preklopljenih zdravil na režim izdaje brez
recepta samozdravljenje zadnja leta namreč celo vse bolj narašča. Kot senca spremlja
vzpon zdravljenja, ki nalaga zdravniku vse več bremen, ker se zaradi naglega razvoja
medicinske in farmacevtske stroke vse več bolezni odkrije in zdravi, zanje je na voljo vse
1
Janez Špringer, mag. farm., spec., Lekarna Špringer, Cankarjeva 2, 9250 Gornja Radgona
Samozdravljenje
več uspešnih zdravil, pa tudi bolnikov je zaradi staranja prebivalstva vse več. Bolnik se
pogosto postavi v oba položaja, ko se zdravi sam in ga zdravijo drugi. Sredstva, ki jih
uporabi, vplivajo druga na drugo. Včasih samozdravljenje dopolni zdravljenje, drugič ga
zmoti. Treba je upoštevati, da je pozitivna vrednost zdravil vselej zrcalo zdravstvenega
procesa, ki obravnava človeka kot celoto, kamor sodijo njegovo fiziološko, psihološko in
patološko stanje, demografski in socialni položaj ter življenjski slog, vključno z načinom
prehranjevanja in uporabo prehranskih dopolnil. Včasih je najboljši zdravstveni ukrep
sploh ne uporabiti zdravila ali ga umakniti; drugič spet je njihova uporaba nepogrešljiva.
Napačno uporabljena (tudi neuporabljena) zdravila in posegi namreč nimajo nične,
ampak negativno vrednost, ki ga vsakokratni posameznik plača s trpljenjem, družba pa z
opaznimi gmotnimi viri. Če naj bo tudi samozdravljenje del zdravstvenega varstva, čigar
naloga je zdravstveni problem obvladati, lahko njegov materialni in časovni okvir
postavita le zdravnik ali farmacevt, ki s tem postaneta odgovorna za oceno, ki do izvedbe
samozdravljenja pripelje, odgovornost za samozdravljenje nasploh in njegovo
neposredno izvedbo (intervencijo) pa še vedno ostane pri bolniku. Če pa bolnik, kadar
njegova bolezen ne ogroža drugih, vztraja pri že v davnini dani naravni pravici do
samozdravljenja po svojih najboljših močeh in brez pomoči zdravstvenega delavca, je
slednji sicer prikrajšan za kakršno koli materialno odgovornost za samozdravljenje, še
vedno pa mu ostane kanček etične odgovornosti, da na pasti samozdravljenja opozori.
Zdravilna sredstva, ki jih uporabimo pri samozdravljenju in zdravljenju je treba
obravnavati po enakih – že prej omenjenih merilih zdravstvenega varstva : ustrezno,
učinkovito, varno in skladno z zdravstveno namero. Če ne, se zdravstveni proces
sprevrže v svojo nasprotje, ki privede do negativnih terapevtskih izidov, kjer se
zdravstvene težave ne odpravijo, temveč se poglobijo, družbi pa naložijo neželeno
ekonomsko breme (2). Ukrepati je treba, naj še enkrat poudarimo, ker ne poznamo
22 ničnih, temveč le pozitivne in negativne izide. Pričujoče besedilo želi pokazati, kako naj
se na podlagi poznavanja logike zdravstvenega dogodka porazdelijo vloge udeležencev v
zdravstvenem dogodku za dosego skupnega zdravstvenega cilja.
METODE
Poiskali bomo značilnosti zdravstvenega dogodka glede na logiko dogodka. Nato bomo
opredelili zdravljenje in samozdravljenje glede na vlogo njunih izvajalcev v
zdravstvenem dogodku ter na odgovornost, ki iz te vloge izhaja.
ZDRAVSTVENI
ZDRAVSTVENI DOGODEK
Vsak dogodek – pri čemer zdravstveni ni izjema – ima svojo vodoravno in navpično
sestavo (3, 4, 5). Slika 1 prikazuje njegovo vodoravno sestavo, ki pove o začetni in
končni zdravstveni prvini dogodka in o njuni nujni povezavi.
Samozdravljenje
Slika 1. Vodoravna sestava zdravstvenega dogodka. Zdravstvena skrb je nujna

povezava, da bolnik postane (o)zdravljena oseba.
Izhodišče zdravstvenega dogodka je bolnik, izid pa je (o)zdravljena oseba. Ti prvini 23

predstavljata pasivno načelo zdravstvenega dogodka; dejavno načelo pa je zdravstvena
skrb kot njuna nujna povezava. Zdravstvena skrb kot vzročna povezava mora, preden se
vzpostavi, prej obstajati kot zdravstveno vodilo. Na drugi strani pa je za zdravstveno
brezskrbnost kot naključno povezavo, preden nastane, dovolj, da je prej obstajala kot
zdravstveno mrtvilo. Zdravstveno vodilo upravičeno imenujemo zdravstveno varstvo, ker
ohrani pomenljivost zdravstvenega dogodka; zdravstveno mrtvilo pa je zdravstveni
primanjkljaj, ki s svojo praznostjo odpravi pomenljivost zdravstvenega dogodka. Na sliki
2 je prikazan zdravstveni dogodek z zdravstvenim varstvom kot vodilom, ki omogoči
zdravstveno skrb kot vzročno povezavo do želenega izida. Na sliki 3 je prikazan zdravilski
dogodek s primanjkljajem zdravstvenega varstva kot mrtvilom, ki dopusti zdravstveno
brezskrbnost kot naključno povezavo do neželenega izida.
Samozdravljenje
Slika 2. Zdravstveni dogodek z zdravstvenim varstvom kot vodilom se vzpostavi z

zdravstveno skrbjo kot vzročno povezavo med bolnikom kot izhodiščem in (o)zdravljeno
osebo kot želenim zdravstvenim izidom.
24
Slika 3. Zdravilski dogodek s primanjkljajem zdravstvenega varstva kot mrtvilom se

dopusti z zdravstveno brezskrbnostjo kot naključno povezavo med bolnikom kot
izhodiščem in bolnikom kot neželenim zdravstvenim izidom.
Samozdravljenje
Navpična sestava zdravstvenega dogodka kot njegova podrobna podoba je prikazana na

sliki 4. Prvine so tudi tu glede na medsebojni odnos splošne ali podrobne.
25
Slika 4. Navpična sestava zdravstvenega dogodka. Zdravstveno varstvo kot splošno

dejavno načelo se udejanji na podrobnih ravneh zdravstvenega dogodka kot zdravstvena
skrb, proces zdravstvene skrbi, zdravstvena intervencija in preobrazba zdravstvenih
podatkov v uporabno zdravstveno informacijo.
Samozdravljenje
Najvišja in najsplošnejša prvina je zdravstveno varstvo kot zmožnost zdravstvenega

dogodka. Kot dejavno zdravstveno načelo – vodilo – ga omogoči, kot svoje pasivno
nezdravstveno nasprotje – mrtvilo – pa ga onemogoči. Spodnje zdravstvene prvine so
podrobnejše in predstavljajo podravni celostnega zdravstvenega dogodka. Vsaka
predhodna višja zdravstvena raven predstavlja zmožnost za udejanjenje zdravstvenega
dogodka na svoji nižji ravni. V resnici se povezava zdravstvenega dogodka na kateri koli
višji ravni udejanji kot zdravstveni dogodek na svoji nižji ravni. Z dodajanem
podrobnejših zdravstvenih ravni postaja podoba zdravstvenega dogodka vse bolj popolna
in celostna, zdravstveni dogodek pa vse bolj vzročen in vse manj poljuben; vendar je
smiselno vzpostaviti le toliko zdravstvenih povezav oziroma nižjih ravni zdravstvenega
dogodka, ki pomembno vplivajo na pozitiven zdravstveni izid. Vodilo zdravstvenega
dogodka je zdravstveno varstvo. Izhodišča zdravstvenega dogodka v upadu splošnosti in
porastu podrobnosti so: bolnik, zdravilna sredstva, ocena bolnikovih zdravstvenih potreb
in bolezenskih težav, zdravstveni podatki in zdravstvena informacija. Izidi zdravstvenega
dogodka v upadu splošnosti in porastu podrobnosti so: (o)zdravljena oseba, terapevtski
izid, ocena terapevtskih izidov in uporabna zdravstvena informacija. Zdravstveno varstvo
se udejanji v upadu splošnosti in porastu podrobnosti kot: zdravstvena skrb, proces
zdravstvene skrbi, zdravstvena intervencija in preobrazba zdravstvenih podatkov v
uporabno zdravstveno informacijo. Bolnik s pomočjo zdravstvene skrbi postaja
(o)zdravljena oseba. Zdravilna sredstva s pomočjo procesa zdravstvene skrbi postajajo
terapevtski izid. Zdravstvena intervencija postavlja terapevtske cilje s pomočjo ocene
bolnikovih zdravstvenih potreb in bolezenskih težav ter že znanih terapevtskih izidov, pri
čemer na najpodrobnejši ravni zdravstvenega dogodka zdravstveni podatki vseskozi
postajajo uporabna zdravstvena informacija. Časovni okvir celostnega zdravstvenega
dogodka je odvisen tako od vodoravne sestave, ki narekuje kolikokrat se mora dogodek
26 odviti, kot od navpične sestave, ki pove, kako podrobno se mora izvesti, da privede do
želenega zdravstvenega izida.
VREDNOST ZDRAVSTVENEGA DOGODKA

Vrednost zdravstvenega dogodka je vselej zrcalo njegove zdravstvene povezave, tj.
zdravstvene skrbi. Bolnik in (o)zdravljena oseba sta s stališča logike zdravstvenega
dogodka sicer njegovi pomembni sestavini, a sta pasivni; zdravstvena skrb pa je dejavna
in zato bistvena sestavina zdravstvenega dogodka. Če bolnik in (o)zdravljena oseba
nista povezana, je vrednost zdravstvenega dogodka negativna. To se zgodi vedno, kadar
zdravstveni dogodek nima podpore v zdravstvenem varstvu. Zdravstveni dogodek brez
duhovne zdravstvene zmožnosti se ne more udejanjiti. Duhovno zdravstveno mrtvilo
torej naredi le neželen zdravilski dogodek negativne vrednosti, nasprotno pa duhovno
zdravstveno vodilo da na voljo le želen zdravstveni dogodek pozitivne vrednosti.
Zdravilski dogodek z mrtvilom (brez vodila) ima negativno vrednost, ker se dopusti z
naključno povezavo med bolnikom in bolnikom. Zdravstveni dogodek, prežet z
zdravstvenim varstvom, pa ima pozitivno vrednost, ker se vzpostavi z vzročno povezavo
med bolnikom in (o)zdravljeno osebo. Glede na vodoravno sestavo zdravstvenega
dogodka lahko rečemo, da ima zdravstveni dogodek z vzročno povezavo pozitivno
vrednost, dogodek z naključno povezavo pa je osiromašen z negativno vrednostjo. Glede
na navpično sestavo zdravstvenega dogodka pa lahko povemo, da je le zdravstveni
dogodek z zadostnim številom podrobnih ravni oziroma povezav popoln in s tem
celosten, seveda pa zato v vodoravni smeri tudi vzročen in pozitivne vrednosti.
Zdravstveni dogodek z necelostno navpično sestavo ni popoln in je nujno v vodoravni
smeri deloma vzročen in deloma naključen, njegova vrednost pa je okrnjena. S takšnimi
zdravstvenimi dogodki imamo v stvarnem svetu tudi največ opraviti, ker ne poznamo
Samozdravljenje
vseh zdravstvenih povezav na podrobnih ravneh njihove celostne navpične sestave.

Napoved vrednosti takšnega posameznega zdravstvenega dogodka je povsem
subjektivna, odvisna od pričakovanj, nastalih na podlagi znanih vrednosti »enakih«
zdravstvenih dogodkov, dobljenih v epidemioloških raziskavah; objektivno-subjektivna pa
je napoved ponovljivosti takšnega zdravstvenega dogodka na sploh. Glede na to,
kolikokrat se je »enak« zdravstveni dogodek odvil v preteklosti, sklepamo z večjo ali
manjšo gotovostjo, kolikokrat se bo zgodil tudi v prihodnje. Navpično sestavo
zdravstvenega dogodka dopolnimo s ponovitvijo njegove vodoravne sestave. S pomočjo
znane vrednosti ponovljivosti zdravstvenega dogodka postavimo posameznemu
zdravstvenemu dogodku najobetavnejše terapevtsko izhodišče, kjer zdravilna sredstva
povežemo s pričakovanim dosegljivim terapevtskim ciljem, naslednjo povezavo pa
opravimo z upoštevanjem razlike med zastavljenim terapevtskim ciljem in doseženim
terapevtskim izidom.
ODGOVORNOST ZA ZDRAVSTVENI DOGODEK

Tudi zdravstveni dogodek ima lahko le enega ali več izvajalcev, ki so odgovorni za
izvedbo na eni izmed njegovih podrobnih ravni. Na višji zdravstveni ravni, za katero so
pristojni, delujejo, večja je odgovornost za povezavo, ki jo tam vzpostavljajo na podlagi
svobodnih odločitev. Seveda so posamezni zdravstveni izvajalci odgovorni tudi le za
posamezno zdravstveno prvino na isti ravni dogodka. Če je ta pasivna, so lahko zanjo
odgovorni zato, ker je na svoji podrobni ravni vselej dejavna, za vsako dejavnost pa
obstaja nosilec, ki je zanjo odgovoren. Izvajalec zdravstvenega dogodka, ki je
odgovoren za povezavo na njegovi najvišji ravni – zdravstveno skrb, je obenem
odgovoren tudi za razvoj celostnega dogodka – plod zdravstvenega varstva. To je eden
izvajalec, ker je na vrhu celostnega dogodka le ena povezava – zdravstvena skrb. Skozi 27
vso zgodovino smo priča dvema vrstama zdravstvenega dogodka: samozdravljenju in
zdravljenju. Za prvega je odgovorna prizadeta oseba sama, za drugo pa druga oseba, ki
prizadeti nudi zdravstveno pomoč.
SAMOZDRAVLJENJE IN ZDRAVLJENJE KOT ZDRAVSTVENI DOGODEK

Ker je vrednost dogodka vselej odvisna od povezave, vrednost zdravstvenega dogodka
pa od zdravstvene skrbi, lahko samozdravljenje in zdravljenje najlažje razločimo po tem,
kdo je odgovoren za zdravstveno skrb, ki je najvišja povezava pri zdravstvenem
dogodku. Če je zanjo odgovoren bolnik sam, imamo opraviti s samozdravljenjem, če pa
je zanjo odgovoren zdravnik, govorimo o zdravljenju. Takoj se zastavlja vprašanje, kaj
pa je z odgovornostjo drugih zdravstvenih delavcev, ki so tudi še kako pomembni za
izvedbo zdravstvenega dogodka. Seveda so, pa tudi mnoge laične osebe, ki pomagajo
izvajati zdravstveni proces: vsakdo je neodtujljivo odgovoren za vlogo, ki jo mora
odigrati. Vendar je treba ločiti med odgovornostjo na nižjih in višjih ravneh
zdravstvenega dogodka, zato celostna odgovornost za samozdravljenje ostane pri
bolniku, za zdravljenje pa pri zdravniku.
Samozdravljenje
SAMOZDRAVLJENJE KOT ZDRAVSTVENI DOGODEK

O zdravstvenem dogodku lahko govorimo le takrat, če ga preveva duh zdravstvenega
varstva oziroma ga ta usmerja kot vodilo. Tu je treba ločiti problem po obliki in vsebini.
Po oblikovni plati lahko govorimo o zdravstvenem dogodku le, če se zdravstveno varstvo
vključi vanj na organiziran način. Po vsebinski plati pa je treba upoštevati, da se danes
človek srečuje z zdravstvenim varstvom tudi neorganizirano, ker so mnogi zdravstveni
podatki zlahka javno dostopni, zaradi dviga ravni splošne izobrazbe pa marsikateri
posameznik zmore v manj zahtevnih okoliščinah iz njih sam narediti zdravstveno
informacijo. Perspektivo ima seveda samozdravljenje, kjer bolnik ne ostane osamljen pri
zdravstvenem dogodku, saj je iz vedno večje gmote zdravstvenih podatkov vedno težje
narediti najboljšo zdravstveno informacijo. Zato je nepogrešljivo omogočiti prehodnost
med obema položajema. Prva povezava zdravstvenega dogodka je postavitev
dosegljivega terapevtskega cilja na podlagi trdnega terapevtskega izhodišča. Druga in
vsaka naslednja povezava zdravstvenega dogodka je postavitev dosegljivega
terapevtskega cilja na podlagi trdnega terapevtskega izhodišča, ki vsebuje tudi oceno
terapevtskega izida glede na predhodno postavljen terapevtski cilj. Vselej je potrebna
ocena tako izhodišča kot cilja, ki jo najlažje in najmanj tvegano postavi zdravstveni
strokovnjak: zdravnik ali/in farmacevt. Zdravstveni izvajalec je pri organiziranem
samozdravljenju odgovoren za pomembno pasivno načelo zdravstvenega dogodka –
njegovo oceno, ki je na svoji podrobni ravni seveda vselej dejavna, sicer se zanjo ne bi
moglo prevzeti odgovornosti; za bistveno dejavno zdravstveno načelo – zdravstveno skrb
– in s tem za celosten zdravstveni dogodek – plod zdravstvenega varstva – pa je, naj se
sliši še tako nenavadno, odgovoren le bolnik. Če bolnik odgovornost za povezavo
zdravstvenega dogodka prenese na zdravnika, samozdravljenje postane zdravljenje.
Bolnik svoje odgovornosti za povezavo zdravstvenega dogodka ne more prenesti na
28 farmacevta ali katerega drugega zdravstvenega delavca, ker bi potem imeli dvojno
zdravstveno varstvo, lahko pa jo prenese prek farmacevta na zdravnika v procesu
farmacevtske skrbi, ki se vodi v lekarni. S tem se pri preobrazbi samozdravljenja v
zdravljenje spet ohrani enotno zdravstveno varstvo. Seveda je za postavljanje ocen
potrebno bolnikovo sodelovanje, ki temelji na medsebojni zavezi, da se zaupni
zdravstveni podatki pretvorijo v zaupno zdravstveno informacijo. Organizirano
samozdravljenje se lahko izvede le s pomočjo partnerskega odnosa med pristojnim
zdravstvenim delavcem in bolnikom, kjer je vsak udeleženec zdravstvenega dogodka
pozna svojo vlogo in jo je tudi pripravljen odgovorno odigrati.
ZDRAVLJENJE KOT ZDRAVSTVENI DOGODEK

Če naj duh zdravstvenega varstva preveva in usmerja samozdravljenje, omenjena
zahteva za zdravljenje toliko bolj velja. Tu se naloga po obliki in vsebini zliva. Zdravljenje
more biti zdravstveni dogodek po vsebini in obliki le hkrati, saj je za zdravstveno skrb kot
njegovo povezavo odgovoren zdravnik, ki ga zdravstveno varstvo poklicno prizadeva.
Vendar se problem kakovostnega zdravstvenega dogodka, ki smo ga omenili pri
samozdravljenju, ponovi tudi pri zdravljenju. Prva povezava zdravstvenega dogodka je
tudi tu postavitev dosegljivega terapevtskega cilja na podlagi trdnega terapevtskega
izhodišča, druga in vsaka naslednja ocena terapevtskega izhodišča pa vsebuje tudi oceno
terapevtskega izida glede na predhodno postavljen terapevtski cilj. Oceno tako izhodišča
kot cilja mora postaviti zdravstveni strokovnjak. Načeloma to lahko opravi zdravnik sam,
glede na obsežnost materie medice pa je smotrneje, da je v oceno vključen tudi
farmacevt kot strokovnjak za zdravila kot stvarna zdravilna sredstva. Zdravnik in
farmacevt sta pri zdravljenju skupaj odgovorna za pomembno pasivno načelo
Samozdravljenje
zdravstvenega dogodka: zdravilno sredstvo, ki je na svoji podrobni ravni seveda dejavno,

sicer se zanj ne bi moglo prevzeti odgovornosti; za bistveno dejavno načelo –
zdravstveno skrb –, in s tem za celosten zdravstveni dogodek – plod zdravstvenega
varstva – pa je, to se sliši manj nenavadno, odgovoren le zdravnik. Kadar farmacevt pri
farmacevtski skrbi tudi sam narekuje povezavo zdravstvenega dogodka, mora biti
njegova intervencija usklajena z zdravnikovo zdravstveno namero in prispevati k izvedbi
celostnega zdravstvenega dogodka. Glede na navpično sestavo zdravstvenega dogodka
je farmacevtska skrb ena izmed njegovih podrobnih dejavnih ravni, glede na vodoravno
sestavo zdravstvenega dogodka pa je pasivna prvina: ocena zdravljenja z zdravili, s
katero mora biti zdravnik seznanjen, če naj ohrani pregled in odgovornost za zdravljenje
kot celosten zdravstveni dogodek. Seznanitev je lahko ustna, če zdravnik in farmacevt
delujeta v stalnem timu, ali pisna, če tak tim ni vzpostavljen. Seveda je tudi tu za
postavljanje zdravstvenih ocen potrebno bolnikovo sodelovanje, ki temelji na medsebojni
zavezi, da se zaupni zdravstveni podatki pretvorijo v zaupno zdravstveno informacijo.
Zdravljenje se lahko izvede le s pomočjo partnerskega odnosa med pristojnimi
zdravstvenimi delavci in laičnimi pomočniki ter bolnikom, kjer vsak udeleženec
zdravstvenega dogodka pozna svojo vlogo in jo je tudi pripravljen odgovorno odigrati.
SKLEP
Zdravstveni dogodek ima enako logiko kot vsak drugi dogodek. S poznavanjem njegove
vodoravne in navpične sestave lažje opredelimo vloge oseb – zdravstvenih in laičnih – za
njegovo izvedbo. Smiselna in perspektivna sta samozdravljenje in zdravljenje kot
celosten zdravstveni dogodek z nepogrešljivo udeležbo zdravnika in farmacevta, ker
obvarujeta pred zmedo, ki pri izvedbi tako pomembnega družbenega dogodka vselej
znova preti. 29
LITERATURA
1. Krbavčič A. Razvoj farmacevtskega izobraževanja na univerzi v Ljubljani. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za
farmacijo. Pridobljeno s spletne strani: http://www.ffa.uni-lj.si/08/02.
2. Mrhar A. Izbrana lekarna – izmišljotina ali stvarnost? Vloga farmacevta pri samokontroli in
samozdravljenju. Podiplomsko izobraževanje. Univerza v Ljubljani. Ljubljana: Fakulteta za farmacijo, 2006.
3. Rocchi P., Gianfagna L. Probabilistic Events and Physical Reality: A Complete Algebra of Probability. Physics
Essays 2002; 15(3): 331-338.
4. Špringer J. Farmacevtska skrb kot celosten zdravstveni dogodek za posameznega bolnika. Specialistična
naloga. Lekarniška zbornica Slovenije, 2006.
5. Špringer J. Farmacevtska skrb kot celosten zdravstveni dogodek za posameznega bolnika. Bilten.
Ljubljana, december 2007; 23:40-41.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Boyd J. The basic of medicine are basic
THE BASICS OF MEDICINE ARE BASIC
John Boyd1
During this year we have seen a prolonged election debate for the U.S. President.
Although I write this article before either John McCain or Barack Obama is elected, it is
clear that a major topic in the campaign for President has been the crisis of the U.S.
health-care system. Democrats generally emphasize lack of access; Republicans point to
the spiraling costs, although Obama has also promised a plan to lower costs. For this
issue to become so central highlights the severe health-care crisis gripping the U.S. Most
experts predict a dire future. The Economist, a respected British magazine, writes:
“America’s health system will unravel – perhaps not this year or next, but soon.” (1).
Health care in the U.S. now costs more than 16% of the entire U.S. Gross Domestic
Product (GDP). According to the Kaiser Family Foundation and the Organization for
Economic Cooperation and Development (OECD), the amount the U.S. spends on health
care is not only rapidly increasing (from 7% in 1970 to 16% today), it is also much
higher than any European country or Japan (2). By comparison, Slovenia’s spending on
health as a share of GDP was 8.5% in 2004. The EU-25 average in 2003 was 8.2% (3).
The chart below shows the U.S. spent $2.25 trillion on health care in 2007, up from $300
billion in 1970. Today the U.S. spends about $6,714 per person or 50% more than the 31
next closest industrialized country.(4)
1
John Boyd, upokojen pomožni zdravnik, Dolenja Pirošica 18, 8263 Cerklje ob Krki
Samozdravljenje
The American health-care system has a lot of strengths. It has some of the best medical
facilities, technologies and treatments. Many of the world’s best medical personnel
practice in the U.S. Wealthier patients facing major health challenges often travel around
the world to get treatment in the U.S. Tens of billions of dollars in capital is spent on
medical and pharmaceutical research and development. The U.S. system is flexible and
responsive to new research and data.
I have practiced medicine in the U.S. and experienced medical practice for more than
nine years in Slovenia. In my personal opinion, the concepts of patient empowerment --
patient knowledge about his/her disease, patient willingness to take self-responsibility,
patient involvement in medical decision making, patient needs respected by health care
professionals – are accepted and practiced more widely in the U.S. than in Slovenia.
Yet by some other public health standards, the U.S. system is falling short. Among other
countries, “The U.S. ranks 45th in life expectancy, behind Bosnia and Jordan; near last,
compared with other developed countries, in infant mortality; and in last place, according
to the Commonwealth Fund, a health-care research group, among major industrial
countries in health-care quality, access and efficiency.” (5). (This is not to say infant
mortality has the same causes in the U.S. as in underdeveloped countries. One reason
infant mortality is high in the U.S. is the huge effort to rescue babies born prematurely,
resulting in a lot of chronic childhood diseases.)
About 46 million Americans lack private or public health-care insurance, limiting their
access to health care. This number has increased from 45 million in 2003 and stands at
15.7% of the population. At the same time, 11.2 percent of American children remained
32 uninsured in 2004.
A recent study of data from 19 rich countries was done by Ellen Nolte and Martin McKee,
researchers at the London School of Hygiene and Tropical Medicine. They looked at
preventable deaths from bacterial infections, treatable cancers, diabetes and surgical
complications in patients under the age of 75. By comparing the rates of decline in these
preventable deaths between 1997 and 2003, Nolte and McKee found the average decline
in avoidable deaths was 24% in Austria, 16% in France, yet only 4% in the U.S. (6). The
conclusion, yet again, is that the U.S. lags behind its peers in preventing avoidable
deaths.
The conclusion is a paradox. By some standards the U.S. has one of the best medical
systems in the world, with some of the best facilities, treatments, technologies,
personnel, research and development. Yet it is by far the most expensive medical-care
system in the world. And, by some public health standards, in comparison to other
developed countries its medical system has shortcomings.
This problem is also about to get worse. Health-care costs continue to spiral out of
control, growing faster than the growth of the economy. The huge baby boomer
generation is nearing retirement. As that happens, along with the general aging of the
U.S. population, health-care costs will climb still higher.
This is leading to a crisis in financing health-care costs. Facing intense global competition
and inflation of medical costs, American firms are cutting back on health-care coverage.
As The Economist magazine points out, “In the past five years, the proportion of firms
offering medical benefits has fallen from 70% to 60%.”
Samozdravljenje
One important example is the General Motors Company. It spends more on health care
than it does on steel; the price of each of its cars includes more than $1,500 for health
care. Toyota’s health-care costs come to about $200 per car (7). The response of U.S.
firms is to increase deductibles, have patients share more of their own medical costs, or
simply eliminate the medical plans altogether.
This crisis in the U.S. has a myriad of causes. U.S. doctors often practice “defensive
medicine” trying to avoid lawsuits. Patients often demand extra services. There is a false
belief among patients and doctors that newer, more expensive technology is better.
Doctors are usually reimbursed by what they bill. All of the above leads doctors to order
too many tests and too many procedures. The incentive is to over-utilize the system,
often for the sake of business.
U.S. HIGHLIGHTS MEDICAL CRISIS IN OTHER COUNTRIES

Although the crisis facing the U.S. health-care system has some distinct characteristics,
overall there are a lot of similarities with Europe and Slovenia. Health care in America is
not nearly as rooted in the private sector as people in Europe commonly believe. It is
true that the U.S. is the only rich country where a large amount of health care is paid by
employer-based insurance. But, in one way or another, the U.S. government pays about
60% of the total medical costs (8).
By contrast the proportion of public expenses to total expenses for health in Slovenia is
78.6%, with private expenses paying 21.4%. In the European Union 78.6% of total
health expenses are paid for with public money (9). In other words, the government pays 33
the majority of health expenses in both the U.S. and Europe.
There are other similarities between the Slovenian and U.S. health systems. In both
countries, the population is aging, people are living longer with chronic diseases and the
ratio of retirees to the working population is increasing. In both countries new technology
and procedures are driving up costs. In both countries, doctors, especially family
practitioners, feel overwhelmed, underpaid and a shortage of doctors is developing.
Step by step as the available resources become unable to meet existing medical demand,
a system of rationing is coming into effect. Rationing means there are not enough
doctors, money and equipment to satisfy patients’ medical needs. It means there are
some areas of medical care which will no longer receive the same resources or attention
as previously. (This is not to say that flexibility and choice are being eliminated. Both the
U.S. and Slovenia allow patients to self-pay for medical care.)
Samozdravljenje
To deal with restricted medical services, some of the following questions are being
debated in the U.S.:
• Increased cost sharing or co-payments by patients.
• Higher deductibles for insurance plans (the patient must pay more before the
insurance payments start).
• Higher insurance premiums (average increase from 2000-2006 has been 60%; the
average for a family of four is $12,000 a year).
• Restriction of services and medicines covered by insurance.
• Paying doctors for the quality of their performance, not just the quantity.
• Tort (legal) reform, putting a cap on lawsuits from medical malpractice.
• “Slow medicine,” where older patients in nursing homes can choose not to receive
medical care in certain circumstances.
• Computerized record keeping and more information sharing. (Many U.S. hospitals and
other institutions have advanced computer systems. But the field is still very
fragmented, with not enough coordination between institutions and from one state to
another.)
These and other changes will intensify as cost constrictions tighten. Slovenia is being
forced to consider many similar measures.
WHAT TO EMPHASIZE: LATE-

LATE-STAGE OR PREVENTION/EARLY
INTERVENTION?
There is one group of patients responsible for the majority of the health-care spending in
the U.S. – those with chronic diseases, especially near the end of their lives. “Many in
34 their 80s and 90s – and their (baby) boomer children – want to pull out all the stops to
stay alive, and doctors get paid for doing a procedure, not discussing whether it should
be done. The costliest patients – the elderly with chronic illnesses – are the only group
with universal health coverage under Medicare, leading to huge federal expenditures that
experts agree is unsustainable as boomers age.” (10).
Diabetic patients are a special burden on medical expenditures. In my practice as a

physician assistant at Cook County Jail in Chicago I have seen many diabetics with poor
compliance and control. I have seen the results of diabetic complications: heart attacks,
strokes, amputated legs, dialysis for kidney failure, blindness and death.
But this is not the end of the story. Medical expenditures for diabetes in the U.S. now
total $116 billion. The prevalence of diabetes increased 13.5% from 2005-2007 and now
totals 8% of the U.S. population (11). This is closely related to the sharp increase in
people overweight and obese in the U.S., which has grown from 15.0% in 1976-1980 to
32.9% in 2003-2004 (12).
In recent years doctors have hoped that tight control of blood sugar might reduce
diabetic complications, especially cardiovascular disease, which accounts for 65% of
deaths among people with Type 2 diabetes. But recent evidence indicates that this is not
true. This conclusion was presented in June 2008 at the San Francisco annual meeting of
the American Diabetes Association. It was based on two large studies involving 21,000
people, one by the National Institutes of Health and the other by Australian medical
researchers. In both studies, intensive control of blood sugar meant levels of a blood
protein, hemoglobin A1C, of 6 percent to 6.5 percent, and less rigorous control meant an
Samozdravljenje
A1C goal of around 7 percent to 7.9 percent. Researchers found that the death rate was
actually higher in those who rigorously controlled blood sugar than those with less
stringent control (13).
It is becoming increasingly clear that, in the fight against diabetes, there needs to be still
more emphasis on prevention or at least keeping the disease in check with lifestyle
changes like losing weight, exercising regularly and a healthy diet. Yet as the cost of
treating chronic diabetic complications continues to spiral upwards, medical leaders are
being confronted with the question of where to prioritize. Is the main emphasis on
treating patients who are at the late stage of a chronic illness or primarily on
prevention/early intervention?
Obviously we need programs to prevent or intervene early in the disease process, as well
as in the late stages. But where is our center of gravity? It’s a dilemma with no easy
answer. But I believe the answer is to focus more attention on prevention and early
intervention.
MORE EMPHASIS ON HIGH-

HIGH-COST TECHNOLOGY OR ON THE BASICS OF
MEDICINE?
As fiscal restraints tighten, the medical community needs to find ways to continue
improvements in the delivery of effective medicine. To do so we need to concentrate on
things that evidence-based medicine shows make a big difference in the health of our
patients. We need an adequate supply of primary-care doctors with a high standard in
examining, diagnosing and treating basic diseases. We need more emphasis on
prevention and early detection of diseases when they are either curable or treatable. We
35
need a lot more patient education and empowerment, teaching people to live a healthy
lifestyle. In other words, we need to concentrate our attention and financial resources on
the basics of medicine, which by their nature are usually more cost effective.
A good example was the work of Slovenian doctors and the Ministry of Health advocating
the tough new anti-smoking law which was passed in 2007 banning smoking in indoor
public and workplaces. This law will greatly improve the health of the Slovenian people
and save vital medical resources which otherwise would be used for treating chronic
diseases caused by smoking.
Another example is recent experiments in at least 6 U.S. states, involving thousands of

doctors, nearly 2 millions patients and several health insurers including Medicaid and
Medicare, around the idea of “medical home.” In this idea, family doctors are actually
paid more money per patient to encourage them to hire additional staff to help monitor
treatment and follow-up. For example, some primary-care doctors are hiring “patient
educators” and sending reminders by telephone or e-mail when patients are due for
preventive tests like mammograms or colonoscopies. For patients with serious chronic
illnesses, family doctors are being paid extra money to take additional time and attention
to treat these illnesses at an earlier stage.
Dr. Don Liss, an Aetna medical director and internist says, “A reasonable body of
evidence suggests that improving primary care as a foundation for health care will
improve quality and access to care.” (14). The hope is that by paying family physicians,
internists and pediatricians more to emphasize prevention, education and early
Samozdravljenje
intervention, money can be saved downstream on unnecessary tests, visits to expensive

specialists and avoidable trips to the hospital.
Unfortunately, it’s often the other way around. There is a pervading belief among doctors
and patients that newer, more expensive technology and high-paid specialists are more
important or more exciting than the hum-drum basics of primary medicine. Often we
hear views like this: “Technology has accounted for the greatest changes in medicine” in
the last 50 years, including improved laboratory testing, imaging machines such as the
CT scan, MRI and PET (positron emission tomography), and new drugs and devices (15).
There is no doubt this technology is important, if put in the proper perspective. But today
perhaps the pendulum has swung too far in the direction of technology and specialists,
too far away from basic, fundamental medicine. Technology is sharply driving up medical
costs, driving the system bankrupt. It is often over-prescribed and overused. It can
become a crutch, an excuse to let basic office examination and diagnostic skills become
rusty. A bias towards new technology has the effect of eroding the prestige, pay, skills
and supply of primary-care physicians. Few would question that the quality of a medical
system rests on the quality of its doctors and other medical personnel, starting with a
well-trained network of family-care practitioners who are the gatekeepers of the system.
But now that there is a financial crisis, its main burden is falling on this very network of
doctors.
For example, in the U.S. the job satisfaction and reputation of doctors has fallen so low
that medical schools are having trouble filling their quotas. There is “a looming shortage
of doctors, especially in primary care, which has the lowest reimbursement of all the
36 medical specialties and probably has the most dissatisfied practitioners.” (16). In 2007
only 7% of U.S. medical school graduates chose family practice, a field with the median
income of $150,000, compared to $406,000 for gastroenterologists and $433,000 for
cardiac surgeons. “The pipeline of primary-care doctors has been running dry for several
years,” says Dr. Barbara Starfield, a health policy expert at Johns Hopkins University
(17).
This trend threatens severe consequences to the medical system. We can already see
cracks developing. Here are some examples:
• The near strike of Slovenian doctors earlier this year reveals a high level of frustration
and anger. A lot of physicians are working under stressful and difficult situations and
many are opting to go into private practice. In other eastern European countries
which joined the EU, pay is so low that many doctors work abroad. For example, in
Lithuania, 61% of doctors in training and 27% of practicing doctors say they want to
work abroad (18).
• Drug resistant tuberculosis in parts of the former Soviet Union has reached the
highest levels ever seen according to the World Health Organization. In Baku,
Azerbaijan, 22.3% of new tuberculosis cases are resistant to standard anti-TB drug
regimen, while parts of Mongolia report 7.25% of new TB cases are drug
resistant.(19) This is the direct result of these countries not investing enough in
laboratories and basic medical personnel to detect and treat TB.
• At Cook County Jail in Chicago, where I worked, physician assistants and primary
care doctors implemented a program in the 1990s to detect and treat syphilis. We
played a key role in the dramatic decline in syphilis rates in the city. But in 2006 this
nationally recognized program of screening prisoners was curtailed and syphilis in
Chicago made a rebound.
Samozdravljenje
Medical experts know the importance of prevention and public health, but too often they
and society are slow to take strong action or they cut back on these vital medical
services. But basic preventive medicine has proven results and is cost effective. For
example, in the Netherlands it costs 250,000 euro to treat (not cure) a patient with late-
stage colorectal cancer for 20 months. The same amount of money would pay for 1,000
colonoscopies (20).
What applies to colonoscopies also applies to mammograms, PAP smears, blood pressure
control, smoking cessation counseling, aspirin use, vaccination compliance, hand-
washing between patients in hospitals, education to prevent alcohol, drug abuse and
motor vehicle accidents. As Dr. Jonathan Fielding of the Los Angles County Department
of Public Health said recently in the New England Journal of Medicine, “Even if one
considers only prevention in clinical settings, many high-value services are substantially
underutilized. For example, less than 50% of the target population receives smoking-
cessation services, counseling about aspirin use, colorectal-cancer screening, and
influenza vaccines. Increasing use of these four services to 90% would save more than
100,000 lives annually.” (21).
Studies are showing that education and promotion of a healthy lifestyle are even more
important than previously thought. The recent report from the World Cancer Research
Fund (WCRF) is the most rigorous study so far showing the links between food, physical
activity and cancer (22). The report examined 7000 publications over the last six years
and developed a new set of guidelines for cancer risk reduction (see chart below). What
is perhaps most interesting from these guidelines is the similarity they have to the
prevention of metabolic syndrome (obesity, late-onset diabetes, high blood pressure,
heart disease and kidney failure). While it is not yet clear why cancer and metabolic 37
syndrome are connected, it is clear that the prevention of these involves a similar
preventive program of lean body mass, physical activity, healthy food, limited alcoholic
consumption and smoking cessation.
Samozdravljenje
We addressed some of these questions at the EURACT International Course held in Bled,
September 18-22, 2007. We discussed how patient empowerment means “the patient is
knowledgeable and informed about his/her disease, is willing and/or obliged to take self-
responsibility for his/her health, is involved in medical decision making and whose needs
are increasingly respected by health care professionals.” (23). This concept applies
especially to family practitioners, who have the responsibility to actively promote
preventive medicine with special emphasis on healthy lifestyle. Ultimately it is only the
patients who can change their lifestyle, but it our responsibility to educate and empower
them.
CONCLUSIONS
Using 16% of Gross Domestic Product, the U.S. has by far the world’s most expensive
health-care system, with costs continuing to spiral upwards. The American medical
system has a lot of strengths, especially in terms of technology, treatments, personnel,
research and development. Yet by some public health standards, the U.S. system is
falling short. With continued higher costs, an aging population and cutbacks in private
contributions, there is a crisis in financing this system.
While the U.S. medical-care crisis has some unique features, fundamentally it has similar
causes in other developed countries. This crisis is more advanced in the U.S., but it
highlights the medical crisis in Europe and Slovenia. Inevitably this crisis leads to a
restriction of medical services. With limited resources, something is restricted and
something given more importance.
38 Slovenia should not repeat the mistakes of the U.S. medical system. The U.S. model
shows that spending too much money on technology, ordering too many tests and over-
treating diseases in their late stages does not produce a world-class medical system.
Instead, in this article, I suggest more emphasis on building our primary-care network.
By spending more resources and attention to strengthen the foundation of our medical
system at the level of personnel, treatment of diseases in their early stages, inexpensive
technologies, prevention and education, we can achieve better results than by spending
even more resources on expensive specialists, tests, technology, and hospitalizations at
the late-stages of disease.
How do we optimize medical effectiveness while limiting adverse effects of restricted

services? I believe we can do this if we keep the orientation “the basics of medicine are
basic.”
Samozdravljenje
REFERENCES
1. “America’s health-care crisis, Desperate measures, The Economist, January 26, 2006.
2. “America’s health-care crisis,” Desperate Measures, The Economist, January 26th, 2006.
3. Institute of Macroeconomic Analysis and Development, ProQuest Information and Learning Company,
February 2007.
4. Centers for Medicare and Medicaid Services, U.S. Department of Health and Human Services: Organization
for Economic Cooperation and Development, reprinted in “Weighing the Costs of a CT Scan’s Look Inside
the Heart,” The New York Times, June 29, 2008.
5. “Many Doctors, Many Tests, No Rhyme or Reason,” by Sandeep Jauhar, M.D., The New York Times, March
11, 2008.
6. Ellen Nolte and Martin McKee, Health Affairs, Jan/Feb 2008.
7. “Desperate Measures, America’s health-care crisis, The Economist, January 26, 2006.
8. “Desperate Measures, America’s health-care crisis, The Economist, January 26, 2006.
9. “Quality framework – Slovene perspective,” by Metka Teržan, MD, Ministry of Health of the Republic of
Slovenia, Department for Quality, Kranjska Gora, June 6, 2008.
10. “For the Elderly, Being Heard About Life’s End,” by Jane Gross, The New York Times, May 5, 2008.
11. “Diabetic Statistics,” The American Diabetic Association.
12. “Overweight and Obesity”, Department of Health and Human Services, Centers for Disease Control and
Prevention.
13. “Tight Rein on Blood Sugar Yields No Heart Benefits,” by Gina Kolata, The New York Times, June 7, 2008.
14. Quoted in the article, “Trying to Save by Increasing Doctors’ Fees,” by Milt Freudenheim, The New York
Times, July 21, 2008.
15. “The Doctors World: So many Advances in Medicine, So Many Yet to Come,” by Lawrence K. Altman, MD,
The New York Times, December 26, 2006.
16. “Eyes Bloodshot, Doctors Vent Their Discontent,” by Sandeep Jauhar, MD, The New York Times, June 17,
2008.
17. “Trying to Save by Increasing Doctors’ Fees,” by Milt Freudenheim, The New York Times, July 21, 2008.
18. “Could joining EU club spell disaster for the new members?” by Katka Krosnar, BMJ, 2004 February 7; 328
(7435): 310.
19. Reported in The New York Times, by Laurence K. Altman, February 27, 2008.
20. Bob Pinedo, Director of the Free University Medical Centre in Amsterdam, at a symposium held at the
European School on Oncology in Rome, October 26, 2007. 39
21. Jonathan E. Fielding, M.D., M.P.H., Los Angeles County Department of Public Health, New England Journal
of Medicine, Volume 358:2847-2848, June 26, 2008, Number 26.
22. “Expert Report, Food, Nutrition, Physical Activity and the Prevention of Cancer: A Global Perspective,” the
World Cancer Research Fund, published on November 1, 2007.
23. 16th EURACT Bled Course – PATIENT EMPOWERMENT, September 18-22, 2007, Aims of the Course.
Samozdravljenje
Koprivec M. Ovrednostenje uporabe in odnosa uporabnikov do zdravilnih rastlin in njihovih pripravkov…
OVREDNOTENJE UPORABE
UPORABE IN ODNOSA
UPORABNIKOV DO ZDRAVILNIH RASTLIN IN
NJIHOVIH PRIPRAVKOV PRI SAMOZDRAVLJENJU
Maja Koprivec1
ZAČETKI FITOTERAPIJE IN FARMAKOTERAPIJA

Zdravljenje z zdravilnimi rastlinami (fitoterapija) velja za eno najstarejših oblik
zdravljenja (1). Najstarejši zapiski o rabi zelišč za zdravljenje so: Sveto pismo, stari spisi
Indijcev (Atarvaveda in Ajurveda), zlasti pa t.i. Ebersov papirus (iz XVII. Stoletja pred
Kristusom). Zgodovinsko pomembni so tudi spisi Hipokrata (460 do 377 pred
Kristusom), Teofrasta (roj. okrog 372 pred Kristusom), ki je bil glavni zastopnik botanike,
Dioskorida (v I. stoletju pred Kristusom), ki je veljal sedemnajst stoletij kot avtoriteta za
nauk o rastlinstvu in o zdravilih, Plinija (roj. 23 po Kristusu), Galena (roj. 131 po
Kristusu), ki je bil poleg Hipokrata najbolj sloveči zdravnik starega veka – in še mnogi
drugi (2).
V obdobju Clarissimus Galena (zdravnik rimskega cesarja Marka Avrelija), ki je med leti
129 – 199 živel v Pergamu v Mali Aziji, so se v zdravljenju počasi začela uveljavljati
načela, kot so puščanje krvi in uporaba ''zvarkov'' dvomljive narave.
41
Drogam, tako rastlinskega kot živalskega izvora, so v antiki pripisovali mistični pomen.
Najstarejši izbirni kriterij glede na indikacijo je bil zunanji kriterij. Verjeli so v načelo
podobnosti in uporabljali rastlino s srčastimi listi za zdravljenje motenj v delovanju srca,
rastlina z ledvičasto obliko listov naj bi se uporabljala za zdravljenje ledvičnih obolenj,
lešnik s svojo trdo lupino pa naj bi zdravil bolezni možganov.
V delih grških in arabskih avtorjev je zaslediti številne reference o zdravljenju z zelišči.

Asklepios iz Thessalije trdi: ''Najprej beseda, nato rastlina, nazadnje nož'' (1).
V srednjem veku je opatinja Hildegard von Bingen (umrla 1179) spisala knjigo o
zdravilnih zeliščih (2).
Metode zdravljenja, ki so jih izvajali zdravniki z Mediterana in Orienta, so bile opisane v
evropski knjigi o zeliščih De Materia Medica. Napisal jo je grški zdravnik Pedanios Diosco
rides v prvem tisočletju.
V času renesanse je bil izvirnik ponovno pregledan in popravljen z namenom, da bi

pokazal več povezav s človeškimi načeli. Rastline, ki jih je poimenoval Dioscorides, so
bile identificirane in ilustrirane z lesorezi. Uporaba zelišč je temeljila na klasični človeški
patologiji, ki je učila, da so zdravje in bolezni določene s štirimi telesnimi tekočinami:
krvjo, sluzjo, črnim žolčem in rumenim žolčem. Telesne tekočine pa so bile povezane z
elementi starega veka: zrakom, vodo, zemljo in ognjem. Elemente je bilo možno mešati
v različnih razmerjih in količinah, da so dali lastnosti mrzlega, mokrega, suhega ali
1
Maja Koprivec, mag. farm., Lekarna Velenje, Vodnikova 1, 3320 Velenje
Samozdravljenje
toplega – lastnosti, ki so bile povezane s štirimi telesnimi tekočinami v različnih

razmerjih. V primeru, da je bila določena bolezen uvrščena kot mokra, topla ali suha, je
bila zdravljena z zdravilno rastlino, ki je imela nasprotno lastnost.
Zelišča so bila razdeljena glede na njihove lastnosti in moč delovanja v štiri skupine:
''nezaznavne'', ''zaznavne'', ''močne'' in ''zelo močne''. Opij je bil uvrščen v skupino 4
(''zelo močne'') / mrzlo, poper pa v skupino 4 (''zelo močne'') / suho ali toplo.
Po mnenju Hipokrata je bil cilj celotnega zdravljenja ohranjati ravnotežje telesnih

tekočin tako, da so odstranili odvečne in dodali tiste, ki jih je premalo.
Monografije so vsebovale sliko zdravilne rastline, ime in sinonim rastline, njeno delovanje
in indikacije za uporabo. Indikacije so bile opisane kot simptomi bolezni. Monografija je
bila zaključena s podrobno zapisanim navodilom, kako narediti različne pripravke iz
zdravilne rastline.
Avtorji knjig o zdravilnih rastlinah niso bili laiki, ampak zdravniki, izšolani v klasičnih
medicinskih šolah. Knjige o zdravilnih rastlinah niso bile napisane samo za zdravnike,
temveč tudi za preproste ljudi. V nekaterih primerih so imele naslov ''Ko je zdravnik
predrag ali predaleč'' (3).
Zdravljenje z zdravilnimi rastlinami je že davno preraslo okvire ''zeliščarstva''. Razvoj

organske in predvsem analizne kemije je omogočil spoznavanje delovanja zdravilnih
rastlin preko izolacije aktivne učinkovine. Vendar pa se visoka raven znanja na področju
analitskih in farmakoloških metod vendarle nanaša v glavnem le na rastlinske učinkovine
42 t.i. močnega učinka. Za dokaz učinka blažje delujočih zdravilnih rastlin s skupkom
učinkovin so omenjene metode manj primerne.
Dejstvo, da je raziskanega le 10% zdravilnega potenciala rastlinskega sveta kaže, da je

naše poznavanje zdravilnih rastlin še vedno površno (1).
VLOGA RASTLINSKIH ZDRAVILNIH PRIPRAVKOV V SODOBNI

SODOBNI TERAPIJI
Veda o zdravilnih rastlinah obsega znanja:
• fitokemije
• fitofarmacije
• fitofarmakologije
• fitoterapije (4)
Fitoterapija je veda zdravljenja z zdravilnimi pripravki rastlinskega izvora. Po klasični

delitvi razlikujemo:
• rastlinske zdravilne pripravke, ki vsebujejo kemično ali fizikalno določljive učinkovine
• rastlinske zdravilne pripravke, ki vsebujejo biološko določljive učinkovine
• rastlinske zdravilne pripravke, ki ne vsebujejo določljivih učinkovin (1)
Samozdravljenje
Definicija rastlinskih zdravilnih pripravkov (RZP) pa se pri različnih avtorjih razlikuje:

Czygan predlaga naslednjo delitev RZP:
• RZP s kemično dokazljivo učinkovino
• RZP, katerih vsebnost učinkovine je dokazana, ni pa dokazana povezava le-te s
terapevtskim učinkom
• RZP brez dokazljive učinkovine in z merljivim učinkom
• RZP brez merljivega ali statistično značilnega učinka
Weiβ (1980) razdeli RZP glede na učinek:

• forte – RZP močnega učinka; za učinek je odgovorna ena ali več učinkovin
• prehodni – RZP srednje močnega učinka
• mite – RZP blagega učinka (za učinek je običajno odgovoren skupek učinkovin)
Trunzler (1981) loči med RZP ožje (forte) in širše (mite) terapevtske širine. Prvi so
navadno rastlinski zdravilni pripravki z eno učinkovino, pri drugih je učinek odvisen od
skupka učinkovin.
Haensel (1981) pravi, da so RZP rastlinski izvlečki, katerih učinek je bil empirično
dokazan na ljudeh. Navadno ne izkazujejo očitnega, akutnega učinka ali akutne
toksičnosti. Dokaz njihovega učinka je z znanstvenega stališča pomanjkljiv, vendar
somatsko potrjen.
Graf (1981) postavi definicijo, da so RZP zdravila rastlinskega izvora, katerih učinek je
odvisen od skupka učinkovin, njihova uporaba pa ni nevarna za zdravje ljudi in živali (1).
'Komisija E' nemškega ministrstva za zdravstvo (1979) uvrsti med RZP vsako 43
terapevtsko učinkovino, pridobljeno iz rastline, dela rastline ali rastlinskih pripravkov;
vendar to ni izolirana, kemično definirana snov.
SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) navaja naslednjo opredelitev RZP: rastlinski

zdravilni pripravki so končni farmacevtski izdelki, ki kot učinkovino vsebujejo podzemne
ali nadzemne dele rastlin ali rastlinskega materiala, bodisi v grobem stanju ali v obliki
pripravka. Med rastlinski material šteje sok, gumi, maščobne kisline rastlin in podobne
tovrstne snovi. Vsebujejo lahko polnilo kot dodatek k učinkovini.
Zdravilni pripravki, ki vsebujejo kombinacijo rastlinskih substanc in kemično definiranih

učinkovin, ne štejejo med RZP (5).
UPORABA IN ODNOS UPORABNIKOV DO RASTLINSKIH ZDRAVILNIH

PRIPRAVKOV
Allensbach-ov inštitut v Nemčiji je izvedel raziskavo, s katero so želeli ugotoviti, kakšen
odnos imajo ljudje do RZP. V raziskavo je bilo vključenih 2647 anketirancev, starih od 16
do 90 let. 35% anketiranih zavrača RZP, preostalih 65% pa jih uporablja občasno ali
redno. Na vprašanje, ali so RZP učinkoviti, je samo 8% anketiranih odgovorilo z ''ne'',
49% pa jih verjame, da bi morala biti učinkovitost RZP drugače obravnavana od kemijsko
izdelanih zdravil. 80% anketiranih meni, da je nevarnost zdravljenja z RZP majhna,
medtem, ko 84% anketiranih meni, da je nevarnost zdravljenja s kemijskimi zdravili
zmerna do velika. Vzrok za zanimanje pacientov za RZP je povezan z osebnim
prepričanjem, da so naravni izdelki milejši in manj učinkoviti kot kemijski izdelki. Tudi
Samozdravljenje
svetovanje njihovih zdravnikov ne bo spremenilo njihovega mnenja. Bolj primeren

pristop bi bil napisati recept in priporočiti RZP na način, kjer bi bolnik dejansko uporabljal
te izdelke, ki pa bi imeli široko in varno terapevtsko širino (3).
SINTEZNA ZDRAVILA RZP
MAJHNA 13% 80%
ZMERNA 47% 10%
VISOKA 37% 1%
NEODLOČENI 3% 9%
Preglednica I: Deleži odgovorov 2647 anketirancev v Nemčiji na vprašanje »kakšna je

nevarnost zdravljenja z zdravili, izdelanimi na osnovi kemije, in kakšna za RZP«
(Allensbacher, 1997)
Prodaja rastlinskih zdravilnih pripravkov v ZDA in Nemčiji

Med 13 najbolj prodajanimi zdravilnimi rastlinami v ZDA leta 1998 v trgovinah s hrano in
zdravili ter nakupovalnih centrih so: na prvem mestu je ginko, na drugem šentjanževka,
sledijo pa ginseng, česen, ameriški slamnik, palmetto, kava-kava, grozdna semena,
brusnice, baldrijan, dvoletni svetlin, borovnice in pegasti badelj.
Med 20 najbolj prodajanimi zdravilnimi rastlinami in njihovimi pripravki v Nemčiji leta

1996 pa so: ginko, šentjanževka, kvas, glog, mali zimzelen, palmetto, bršljan, bela
44 omela, pegasti badelj, bromelain (encim iz ananasa), ameriški slamnik, kamilica,
navadna konopljika, krvavi mlečnik, cimicifuga, kava-kava, artičoka in gabez (7).
PREDNOSTI RASTLINSKIH ZDRAVILNIH PRIPRAVKOV

Z najbolj pogosto uporabljanimi zdravilnimi rastlinami v Evropi: česnom, ginkom,
glogom, divjim kostanjem, kava-kavo, šentjanževko in baldrijanom (preglednica II) so
bile od leta 1973 - 1997 narejena na bolnikih številne klinične raziskave. Največ raziskav
(36) je bilo narejenih z ginkom. Raziskave so trajale 21 let, udeleženih pa je bilo 2326
bolnikov. Na drugem mestu so raziskave z šentjanževko (22 raziskav) na 1851
udeležencih, na tretjem mestu pa so raziskave s česnom (18 raziskav) na 2920
udeležencih. Sledijo raziskave z glogom, divjim kostanjem, baldrijanom ter kava-kavo
(7).
Samozdravljenje
ZDRAVILNA RASTLINA LETA RAZISKAV ŠTEVILO RAZISKAV ŠTEVILO UDELEŽENCEV
ČESEN 1986 - 1992 18 2920
GINKO 1975 - 1996 36 2326
GLOG 1981 - 1996 13 791
DIVJI KOSTANJ 1973 - 1996 8 798
KAVA-
KAVA-KAVA 1989 - 1995 6 469
ŠENTJANŽEVKA 1979 - 1997 22 1851
BALDRIJAN 1977 - 1996 8 560
Preglednica II: Klinične raziskave pri najbolj pogosto uporabljanih ZR v Evropi od leta
1973 do 1997
Empirična opazovanja imajo zelo veliko vrednost v takšnih raziskavah. V eni takšnih
raziskav je sodelovalo 10815 bolnikov, ki so jemali izdelek iz ginka za zdravljenje senilne
demence. Pri 183 (1,69%) anketiranih so opazili stranske učinke. V drugi skupini je 2141
bolnikov uživalo za isto bolezen sintetično psihotropno zdravilo. Pri 116 (5,42%)
anketiranih so se pojavili stranski učinki (Burhard in Lehrl, 1991) (3).
V drugi raziskavi so ugotovili od 20 – 70% povečanje pretoka krvi skozi možgane po i. v. 45

injekciji izvlečka iz ginka. Povečanje je bilo odvisno od starosti bolnikov: najmanjše je
bilo pri bolnikih iz starostne skupine 30 – 50 let, največje pa pri bolnikih iz starostne
skupine 50 – 70 let.
Pri skupini bolnikov s povprečno starostjo 70,5 let, so po enoletnem jemanju ginkovega
ekstrakta (120 mg/dan) ugotovili, da jih manj pogosto pestijo težave kot so vrtoglavica,
glavoboli in težave s kratkotrajnim spominom (10).
Še večja razlika je bila opažena v zdravljenju bolnikov z depresijo. Triciklični

antidepresivi, ki so na tržišču že več kot 30 let, so povzročili stranske učinke kot so
sedacija, suha usta in težave s prilagoditvijo pri 20 - 50% bolnikov. Čeprav so se stranski
učinki pri uporabi novejšega sinteznega antidepresiva pojavili samo pri 20% bolnikov, je
to še zmeraj visok odstotek (1992).
Antidepresiv na osnovi izvlečka iz šentjanževke je bil uporabljen v terapiji enako

učinkovit kot sintetični pripravek. Stranski učinki, ki so jih opazili, so bili desetkrat manjši
kot pri sinteznem antidepresivu (oksazepam) (3).
Opravljenih je bilo več raziskav o terapevtski učinkovitosti gloga na bolnikih, katerih

večina je imela težave s srčnim popuščanjem. Parametri, ki so se dokazali kot optimalni
za izračun terapevtske učinkovitosti, so bili pridobljeni s testiranjem bolnikov in
ocenjevanjem njihovih subjektivnih pritožb s pomočjo enostavne ocenjevalne skale. S
pomočjo teh parametrov so ugotovili, da je minimalni dnevni odmerek ekstrakta, ki je
potreben za doseganje učinkovitosti, 300 mg. Skoraj vse raziskave kažejo izboljšanje
kliničnih znakov tudi ob odmerkih manjših od 300 mg/dan.
Samozdravljenje
Objektivno izboljšanje srčnega popuščanja je bilo dokazano v treh dvojno slepih

raziskavah z merjenjem telesne zmogljivosti na kolesu. V dveh raziskavah so učinke
gloga po 56 dneh zdravljenja primerjali z učinki placeba. Pri bolnikih, ki so dobivali
izvlečke gloga, se je povečala telesna zmogljivost na kolesu z 79 vatov na 107 vatov. Pri
bolnikih, zdravljenih s placebo, pa z 71 vatov na 76 vatov. To kaže na večjo značilno
sposobnost učinkovanja gloga v primerjavi s placebom. V tretji raziskavi, kjer je
sodelovalo 132 bolnikov, pa so učinke gloga primerjali z učinki ACE inhibitorja kaptoprila.
Bolniki so prejemali učinkovini 7 tednov, odmerki pa so bili 3 - krat po 300 mg/dan
ekstrakta gloga in 3 – krat po 12,5 mg/dan kaptoprila. Ugotovili so, da ekstrakt gloga
izboljša toleranco za delo v enaki meri kot kaptopril (11).
Opravljenih je bilo tudi 28 kliničnih raziskav z česnovimi pripravki (1985-1995), v katerih

je sodelovalo 2920 bolnikov. Običajen dnevni odmerek je bil 600 - 900 mg česnovega
prahu, zdravljenje pa je trajalo 4 - 12 tednov. Dve raziskavi sta bili narejeni z česnovim
oljem, ostale pa z obloženimi česnovimi tabletami. Kontrolirali so koncentracije krvnih
lipidov, holesterola, trigliceridov in krvni tlak (12).
AVTOR, LETO RAZISKAVE KONC. HOLESTEROLA (mg/dL)

PREJ : POTEM
Harenberg, 1988 278 : 258
Kandziora, 1988 314 : 294

46 Schwartzkopff, 1988 278 : 274
Auer, 1989 268 : 230
Brosche, 1989 260 : 240
Vorberg, 1990 259 : 233
Kiesewetter,1990 267 : 234
Mader, 1990 266 : 235
Holzgartner. 1992 282 : 210
Rotzsc, 1992 261 : 253
Almeida- Santos, 1992 267 : 243
Preglednica III: Učinki standardiziranih obloženih česnovih tablet pri bolnikih s

hiperlipidemijo
Na osnovi preglednice lahko sklepamo, da se je v vseh raziskavah bolnikom koncentracija

holesterola zmanjšala. V osmih raziskavah od enajstih je možna statistična primerjava s
kontrolno skupino. V petih raziskavah je vidno statistično značilno zmanjšanje
koncentracije holesterola. Značilni rezultati so bili doseženi po letu 1989, verjetno zaradi
večjega odmerka ali pa večjega števila bolnikov (12).
Samozdravljenje
Če upoštevamo subjektivno naravo pritožb, lahko domnevamo, da je na oceno vplival

placebo učinek in pacientova pričakovanja, ki se nanašajo na odlično prenašanje RZP.
Učinkovine in farmakološko delovanje nekaterih zdravilnih rastlin

Kljub široki uporabi rastlinskih zdravilnih pripravkov so klinične in terapevtske raziskave
na tem področju redke. Večji del raziskav poteka na področju farmakognozije, fitokemije,
farmacije in eksperimentalne farmakologije. Poleg analiziranja rastlin in njihovih sestavin,
se izvaja tudi kontrola kakovosti, gre pa predvsem za dokazovanje in eksperimentalno
določanje delovanja rastlin, rastlinskih delov, ekstraktov, rastlinskih pripravkov, mešanic,
predvsem pa izoliranih posameznih učinkovin. Vendar pa na osnovi takih
eksperimentalnih raziskav ne moremo zanesljivo sklepati na učinkovitost, tveganje oz.
neškodljivost in uporabnost (3).
ZR ali izvleček odgovorne učinkovine farmakološko delovanje

izvlečki iz listov ginka (50:1) bilobalid antiishemično
sposobnost lovljenja prostih
ginkolidi radikalov
flavonoidi PAF - antagonistično
antihemoreološko
zeli šentjanževke hipericin antidepresivno

hiperforin
cvetovi kamilice kamazulen antiinflamatorno
bisabolol antispazmično
47
lipofilni flavonoidi
korenine in skorja kava-kave metisticin lokalni anestetik
antikolvulzant
mišični relaksant
zmanjšuje koncentracijo
Česen aliin lipidov v krvi
antibakterijsko delovanje
antihipertenzivno
sadje pegastega badlja silimarin, še posebej silibinin antihepatotoksično
izvlečki divjega kostanja escin adstringens
antiedemik
listi sene senozidi, še posebej senozid B stimulira stene črevesja
izvlečki gloga glikozidni flavonoidi pozitivno inotropno
proantocianidini antiaritmično
Preglednica IV: Primeri rastlinskih zdravilnih pripravkov, na katerih so bila narejena

farmakološka testiranja in katerih učinkovitost je bila dokazana s kontroliranimi
raziskavami in dobro dokumentiranimi poročili strokovnjakov (3).
Samozdravljenje
Stranski učinki zdravilnih rastlin in drog

Na osnovi raziskav, opravljenih predvsem in vitro in na poskusnih živalih ter toksikoloških
podatkov, lahko sklepamo na prisotnost učinkovin v zdravilnih rastlinah, ki so potencialno
kronično toksične. Poznavanje teh učinkovin in stranskih učinkov je pomembno pri
svetovanju bolnikom (13).
droge s pirolizidinskimi navadni gabez poškodbe hepatocitov

Alkaloidi navadni repuh zastrupitve
navadni lapuh
Boreč
droge z antrakinonskimi navadna krhlika driska
Glikozidi Sena dehidracija
Aloja prekomerno izločanje kalija
Rabarbara
droge s seskviterpenskimi Arnika alergije
Laktoni Kamilica prebavne motnje
Regrat gastroenteritis
Artičoka
beli vratič
droge, ki vsebujejo pravi pelin prebavne motnje
Terpene Žajbelj žeja
nemir
48
halucinacije
možganske okvare
droge, ki vsebujejo Kela dermatitis
fototoksične snovi Zelena alergije
Angelika
Šentjanževka
droge s toksičnimi Kloščevec hipotenzija
Proteini bela omela konvulzije
motnje v delovanju srca
droge, ki vplivajo na sladki koren glavobol
delovanje hormonov Cimicifuga edemi
Konopljika zadrževanje natrija in vode
povečano izločanje kalija
Preglednica V: Pregled nekaterih zdravilnih rastlin s stranskimi učinki.
Samozdravljenje
KAKOVOST ŽIVLJENJA IN VPRAŠALNIK EQ-

EQ-5D
Potreba po zdravstvenem varstvu narašča zaradi demografskih sprememb in
predstavitvijo novih in dragih tehnologij. Podatki, ki so na razpolago so nezadostni, zato
se je v vseh evropskih državah kot tudi v ZDA pojavila potreba po ocenitvi zdravstvenega
stanja. Zaradi tega je nastala potreba po vprašalniku, ki bi lahko sistematično meril in
ocenil zdravstveno stanje.
Euroqol organizacija je bila ustanovljena leta 1987 kot več - nacionalna in več -
disciplinarna raziskovalna skupina. Euroqol organizacija deluje kot evropska skupina za
raziskave, specializirane za probleme povezane s kakovostjo življenja. Organizacija je od
ustanovitve vključila raziskovalce iz Kanade, ZDA in Japonske, toda udeležba v projektu
EQ-Net Biomed je bila omejena na EQ raziskave iz devetih držav: Danske, Finske,
Nemčije, Grčije, Nizozemske, Norveške, Španije, Švedske in Velike Britanije. Od leta
1987 je bila skupina udeležena v testiranja in v zgodnji razvoj splošnega, specifičnega,
ne-bolezenskega vprašalnika za opis in ocenitev zdravstvenega stanja. Kot rezultat je
nastal EQ-5D vprašalnik, ki je obsežno uporabljan v kliničnih raziskavah, splošnih
bolnišnicah in pri ocenitvi zdravstvenega stanja.
EQ-5D je deskriptivni vprašalnik, ki razvršča zdravstveno stanje v pet dimenzij, ki so

nadalje razdeljene v tri stopnje, ti pa skupaj definirajo 243 zdravstvenih stanj. Vsako
zdravstveno stanje je ovrednoteno s svojo vrednostjo (številka). S temi vrednostmi je s
vprašalnikom EQ-5D možno določiti posamezni indeks zdravstvenega stanja (14).
Uporaba EQ-
EQ-5D vprašalnika
EQ-5D ima razširjeno območje uporabe; z njim lahko
• nadziramo zdravstveno stanje skupine bolnikov v različnih časovnih terminih 49
• ocenimo in pregledamo zdravstveno stanje z merjenjem sprememb v zdravstvenem
stanju pri posameznem bolniku in v skupini bolnikov
• ocenimo resnost zdravstvenega stanja v različnih časovnih terminih
• dobimo pomembne informacije o resnosti bolezenskega stanja
• pomagamo pri pridobivanju dokazov o učinkovitosti zdravljenja v procesih, ko se
mora dokazati zdravilo ali način zdravljenja
• ovrednotimo zdravstveno stanje populacije, tako na lokalnem kot tudi na
nacionalnem nivoju
Farmacevtska industrija in znanstvene organizacije so najbolj pogosti uporabniki

vprašalnika EQ-5D. Uporablja se tudi v mednarodnih poskusih farmacevtskih družb.
Odkar je vprašalnik dostopen v različnih jezikih v standardni obliki se lahko uporablja za
prikaz razlik v različnih državah.
Na nacionalnem nivoju se lahko uporablja v:

• splošni praksi
• specializiranih bolnišnicah
• domovih za okrevanje
• raziskavah v klinične namene
• organizacijah, ki so odgovorne za pregled in kakovost zavarovanja
• javnih bolnišnicah
• raziskavah zdravstvenega stanja
• organizacijah za vodenje zdravstvenega stanja
• organizacijah za vodenje zdravstvenih financ
Samozdravljenje
EQ-5D vprašalnik že uporabljajo v naslednjih državah:

• Avstraliji
• Avstriji
• Kanadi
• Danski
• Irski
• Finski
• Franciji
• Nemčiji
• Veliki Britaniji
• Italiji
• Japonski
• Nizozemski
• Novi Zelandiji
• Norveški
• Portugalski
• Španiji
• Švedski
• Švici
• ZDA
• Sloveniji (14)
EQ-
EQ-5D vprašalnik v Sloveniji
Sloveniji
Čeprav je Euroqolov vprašalnik (EQ-5D) postal priljubljen kot analitično orodje v kliničnih
poskusih v Srednje in Vzhodno evropskih državah, le-ta nikoli ni bil uradno priznan v teh
50 državah.
Prvotni dokazi so pokazali, da so ocenitve standarda EQ-5D vprašalnika približno enake

po vseh državah. Nadaljnje raziskave pa so pokazale, da se standardi razlikujejo po
državah. EQ-5D je postal vsesplošno uporabljena metoda za merjenje zdravstvenega
stanja.
V letu 1999/2000 je bil dokončan prvi prevod EQ-5D vprašalnika v Sloveniji (priloga I).
Vprašalnik so prevedli iz originalne angleške verzije v slovenščino ter nato nazaj v
angleščino dvojezični prevajalci. Po končanem prevodu je bilo ugotovljeno, da so
nekatera vprašanja postavljena prezapleteno, zato so jih ustrezno priredili. Zaradi tega
so nastale določene spremembe, toda bistvo je ostalo nespremenjeno. Vprašalnik EQ-5D
je bil prvič uporabljen na populaciji v Sloveniji v aprilu / maju 2000. Vzorcu 3000-ih
odraslih, starih nad 18 let, je bil poslan vprašalnik po pošti. Vrnjenih je bilo 24,4%
vprašalnikov, s pomočjo katerih so naredili 13 modelov (14).
UGOTOVITVE
Z raziskavo o uporabi in odnosu uporabnikov do zdravilnih rastlin in njihovih pripravkov
smo ugotavljali, koliko ljudje vedo o zdravilnih rastlinah, njihovi uporabi, stranskih
učinkih in katere zdravilne rastline najpogosteje uporabljajo. Zanimalo nas je tudi
mnenje anketiranih o vlogi farmacevta v lekarni in komu najbolj zaupajo glede znanja o
zdravilnih rastlinah.
*Zaradi pogoste uporabe terminov ''zdravilne rastline'' in ''rastlinski zdravilni pripravki''

sem v članku uporabljala kratici ZR in RZP. Ker pri nas še ni točno definiran termin za
Samozdravljenje
''MEDICAL HERBS'' oz. ''HERBAL MEDICINES'', se nam je zdel najbolj primeren rastlinski
zdravilni pripravek (RZP).
Raziskava je potekala oktobra 2000 v lekarnah v Velenju, Mozirju, Žalcu, Celju, Laškem,
Rogaški Slatini in Sevnici. Anketo smo izvajali pisno pri 202 naključno izbranih bolnikih,
ki so v lekarni kupili zdravilo, rastlinski zdravilni pripravek ali prišli po zdravilo na recept.
Večina, 139 (69%) anketiranih je bila ženskega spola, le 63 (31%) jih je bilo moškega
spola.
Sodelujoče smo razvrstili glede na njihovo starost v štiri starostne skupine:

17-30 let (69 anketirancev – 34%), 31-45 let (74 anketirancev – 37%), 46-60 let (38
anketirancev – 19%), 61-85 let ( 21 anketirancev – 10%).
Izobrazbena struktura anketirancev je sledeča: 10% jih ima končano osnovno šolo, 68%
srednjo šolo, 22% pa jih ima končano višjo ali visoko šolo in več.
Glede na starost anketirancev smo le-te razdelili v štiri starostne skupine. Ugotovili smo,
da največji odstotek anketirancev (37%) pripada starostni skupini 31–45 let, 34%
anketiranih je starih 17-30 let, 19% je starih 46-60 let in 10% 61-85 let. V vseh mestih,
razen v Celju, smo imeli največ anketirancev iz starostne skupine 31-45 let. V Celju je
bila v največjem številu prisotna mlada populacija (17-30 let). Vzrok je verjetno v tem,
da je bila izvedena anketa v dopoldanskem času in legi same lekarne, ki je v centru
mesta, torej v neposredni bližini šol. V Laškem je bil odstotek starostne skupine 17-30 let
in 31-45 let enak. Iz starostne skupine 46-60 let in 61-85 let je bilo v vseh mestih
najmanj anketirancev. 51
V največjem deležu (48%) je nazadnje kupila RZP pred enim mesecem ali manj starostna
skupina 31-45 let. Prav tako je ta starostna skupina v največjem deležu kupila RZP pred
enim letom ali več. Starostna skupina 17-30 let je v največjem deležu (43,5%) kupovala
nazadnje RZP pred šestimi meseci ali pa je odgovorila z »ne kupujem RZP« (33,3%).
Daleč največji delež (75,0%) predstavlja starostna skupina 17-30 let pri odgovoru »ne
vem«. Anketiranci iz starostne skupine 46-60 let in 61-85 let zelo malo kupujejo RZP.
Vzrok je verjetno v tem, da jih nabirajo in pripravljajo sami ali pa jim morda vprašanje ni
bilo razumljivo (ne vedo kaj pomeni RZP).
79,2% anketirancev meni, da med rastlinske zdravilne pripravke spadajo čaji iz

zdravilnih rastlin, 59,4% jih meni, da spadajo sirupi, kapljice, tablete svečke iz zdravilnih
rastlin. 20,3% pa meni, da spadajo zdravila, ki vsebujejo izolirano čisto snov.
Ugotavljali smo povezavo med vprašanjem »menim, da med RZP spadajo« in starostnimi
skupinami. Ugotovili smo, da vse starostne skupine, razen 31-45 let, v največjem deležu
menijo, da med RZP spadajo čaji iz ZR. Starostna skupina 31-45 let meni, da med RZP v
enakem deležu spadajo čaji iz ZR in sirupi, kapljice, tablete, svečke iz ZR. Vsi
anketiranci, ne glede na starost, menijo, da v najmanjšem deležu spadajo med RZP
zdravila, ki vsebujejo čisto izolirano snov.
Nato smo pogledali še odvisnost tega vprašanja s vprašanjem »koliko svojega prostega
časa preživite v naravi«. Vidimo lahko, da ne glede, koliko prostega časa preživijo
anketiranci v naravi, večina meni, da med RZP v največjem deležu spadajo čaji iz ZR,
Samozdravljenje
nato sirupi, kapljice, tablete, svečke iz ZR in nazadnje zdravila, ki vsebujejo izolirano

čisto snov.
Čaji iz ZR še vedno predstavljajo pojem RZP. Morda je tudi to razlog, da je starejša

populacija na vprašanje »kdaj ste nazadnje kupili RZP« odgovorila v največjem deležu,
da ne kupuje RZP, saj jih najverjetneje nabirajo in pripravljajo sami.
Skoraj tri četrtine (74,7%) anketirancev bi se odločilo za RZP, ker je naraven in zato
neškodljiv, slaba tretjina (32,2%) zaradi njegove učinkovitosti, 16,8% anketirancev
zaradi prepričanja, 10,4% anketirancev zaradi tradicije in 2,9% anketirancev bi se zanj
odločilo, ker ni drugih možnosti zdravljenja.
Glede na visoki delež (74,7%) odgovora, da bi kupili RZP ker je naraven in zato
neškodljiv, lahko rečemo, da se ljudje morda ne zavedajo, da imajo nekatere ZR
stranske učinke.
82,2% anketirancev pod pojmom DROGA razumejo mamilo, 27,2% suhe zdravilne
rastline in njihove dele, 19,3% anketirancev pa zdravilo.
Pri ljudeh je pojem DROGA prisoten v negativnem pomenu; torej nekaj slabega,
škodljivega. Zato se je zelo malo anketirancev odločilo za ostala dva odgovora. Morda bi
bilo dobro, če bi mediji večkrat uporabili ta izraz tudi v pozitivnem smislu, kot zdravilo ali
suhe zdravilne rastline in njihove dele. Zanimivo pa je, da kljub temu, da vsi poznamo
izdelke našega podjetja »DROGA Portorož«, ni nihče tega napisal.
Pri vprašanju, kjer so anketiranci napisali nekaj ZR, ki jih najpogosteje uporabljajo, so
52 bili odgovori naslednji: več kot polovica (54,5%) anketirancev največ uporablja kamilico,
29,2% žajbelj, 20,8% rman, 20,8% poprovo meto, 17,8% bezeg, 17,3% šentjanževko,
15,3% lipo, slaba desetina pa arniko in koprivo.
Pričakovali smo, da več uporabljajo trpotec, glog, ognjič, presenetljivo pa veliko

uporabljajo žajbelj, saj ima peroralno zaužit veliko stranskih učinkov.
Na vprašanje »ali menite, da so pripravki iz ZR manj ali bolj učinkoviti od zdravil na

osnovi kemije« je 40% anketirancev odgovorilo, da so enako učinkoviti, 37% jih meni,
da so manj učinkoviti, 23% pa jih meni, da so bolj učinkoviti.
Odgovori na vprašanje »ob kakšnih boleznih bi vi uporabili ZR oz. njihove pripravke« so

bili takšni, kot smo pričakovali. Tri četrtine anketirancev bi uporabile ZR pri lažjih, blagih
težavah, 59,9% za dopolnilno zdravljenje skupaj z zdravili, ki jih predpiše zdravnik, slaba
četrtina (23,3%) pri kroničnih boleznih, 8,4% pa pri nenadnih, hudih težavah.
Dobra tretjina (34%) anketirancev meni, da je dolgotrajna uporaba ZR varna, 27% jih
meni, da je dokaj varna, 21% jih meni, da je srednje varna, 12% jih meni, da je nevarna
in 6% anketirancev meni, da je dokaj varna.
Z odgovori na vprašanje »ali je dolgotrajna uporaba katere izmed naštetih ZR nevarna«

smo bili zadovoljni, saj smo ugotovili, da se ljudje zavedajo, da imajo nekatere ZR
stranske učinke. Sicer smo pričakovali malo večji delež pri šentjanževki, saj je bilo v letu
2000 veliko napisanega o njenih stranskih učinkih v raznih publikacijah.
Samozdravljenje
Največ (36,1%) anketirancev meni, da je dolgotrajna uporaba bele omele nevarna, dobra
petina (21,3%) meni, da je dolgotrajna uporaba pelina nevarna, 14,9% meni, da je
dolgotrajna uporaba gabeza nevarna, 13,4% meni, da je krhlika, 8,4% meni, da je
šentjanževka, 5% meni, da je poprova meta, 4,5% meni, da je vrednik in 3% meni, da
je dolgotrajna uporaba kamilice nevarna.
Ker na to vprašanje ni bilo obvezno odgovoriti, smo prikazali delež anketirancev, ki niso
odgovorili v odvisnosti od starosti. Vidimo, da je največji delež (50,7%) anketirancev, ki
niso odgovorili na vprašanje iz starostne skupine 17-30 let. Iz starostne skupine 31-45
let in 46-60 let jih ni odgovorilo 44,6% oz. 44,7%, iz starostne skupine 61-85 let pa jih
ni odgovorilo 19,0% .
Nato pa smo pogledali, kakšna je odvisnost tistih, ki niso odgovorili na to vprašanje od

izobrazbe. Vidimo, da ima največji delež (52,9%) anketirancev, ki niso odgovorili na
vprašanje poklicno ali srednjo šolo. 38,1% anketiranih, ki niso odgovorili ima osnovno
šolo in 20,0% jih ima višjo ali visoko šolo in več.
Pri vprašanju »ali menite, da obstajajo ZR z močnim delovanjem, ki so lahko zdravju

nevarne brez zdravnikovega nadzora« smo ugotovili statistično pomembno povezavo
med starostjo in izbiro odgovora (P< 0,05). Ugotovili smo, da anketiranci iz starostne
skupine 17-30 let v večjem deležu menijo, da obstajajo ZR z močnim delovanjem, ki so
lahko zdravju nevarne.
Odgovori pa so bili sledeči: 60,4% anketirancev meni, da obstaja nekaj takšnih rastlin,
28,7% anketirancev meni, da so vse zdravilne rastline z močnim učinkom delovanja
lahko nevarne in dobra desetina (10,9%) meni, da takšne zdravilne rastline ne obstajajo. 53
Dobra tretjina (34%) anketirancev meni, da je uporaba ZR v času nosečnosti in dojenja
srednje varna, 30% jih meni, da je dokaj varna, 17% anketirancev meni, da je varna,
11% jih meni, da je dokaj nevarna in 8% anketirance meni, da je nevarna.
Če bi imeli anketiranci pri nakupu možnost izbire med različnimi oblikami pripravkov, bi
se jih največ (83,2%) odločilo za čaj, za sirup malo več kot polovica (51,5%), dobra
tretjina (33,7%) bi se odločila za kapljice, za tablete bi se odločilo 13,4% in za kapsule
10,9% anketirancev.
Razlog, da bi se tako malo anketirancev odločilo za tablete in kapsule je verjetno v tem,

da si pod tema dvema oblikama ljudje še zmeraj predstavljajo zdravilo, ki ima močnejše
delovanje (npr. antibiotik). Dobro bi bilo narediti več reklame za ti dve obliki.
Pri vprašanju »kako po vašem mnenju poznajo ZR in njihove pripravke farmacevt,

zdravnik in zeliščar« smo ugotovili statistično pomembno povezavo med izobrazbo in
izbiro odgovora (P<0,05). Ugotovili smo, da anketiranci s srednjo ali poklicno šolo
pogosteje ocenijo zeliščarja z zelo dobro.
Dobili pa smo naslednje odgovore: več kot polovica (53%) anketirancev meni, da
farmacevt v lekarni zelo dobro pozna ZR in njihove pripravke, dobra tretjina (34,2%)
meni, da jih dobro pozna, 12,4% anketirancev pravi, da farmacevt pozna ZR srednje
dobro in 0,5% pravi, da zelo slabo pozna ZR in njihove pripravke.
Samozdravljenje
Dobra tretjina (34,7%) anketirancev meni, da zdravnik dobro pozna ZR, 27,7% jih meni,
da zelo dobro pozna ZR, 26,2% meni, da jih pozna srednje dobro, slaba desetina (9,4%)
anketirancev meni, da zdravnik slabo pozna ZR, 2% pa menita, da ZR zdravnik zelo slabo
pozna.
Skoraj tri četrtine (71,3%) anketirancev meni, da zeliščar zelo dobro pozna ZR, dobra
petina (21,8%) jih meni, da dobro pozna ZR, 5,4% meni, da pozna ZR srednje dobro in
1,5% meni, da jih pozna slabo.
Kot vidimo ljudje še vedno, kar se tiče znanja o ZR, najbolj cenijo zeliščarja. Po vsej
verjetnosti sploh ne vedo, kakšno izobrazbo ima in če si zasluži njihovo zaupanje. Zelo
visoko cenijo tudi znanje zdravnika, saj vemo, da v njihovem učnem načrtu sploh nimajo
farmakognozije.
Pri vprašanju »kje vi dobite ZR oz. njihove pripravke« smo ugotovili statistično
pomembno povezavo med krajem bivanja in izbiro odgovora (P< 0,05). Ugotovili smo, da
anketiranci v Velenju in Celju pogosteje kupujejo RZP v lekarni.
Največ (67,8%) anketirancev je odgovorilo da dobijo RZP v lekarni. Slaba polovica (48%)
jih nabira in pripravlja sama, slaba tretjina (32,7%) jih dobi pri sorodnikih ali prijateljih,
18,8% anketirancev jih dobi v specializirani trgovini in 16,8% pri zeliščarju.
Pri vprašanju »katere publikacije, povezane z ZR, najpogosteje prebirate« smo ugotovili
statistično pomembno povezavo med starostjo in izbiro odgovora (P<0,05). Ugotovili
smo, da anketiranci iz starostne skupine 31-45 let kot publikacije, povezane z ZR, največ
54 uporabljajo »Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin« (pater Simon Ašič).
Od publikacij, povezanih z ZR, največ ljudi (43,1%) prebira knjigo patra Simona Ašiča
»Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin«, dobra tretjina (35,1%) revijo »Delo & Dom«,
slaba tretjina (32,7%) revijo »Zdravje«, 29,7% revijo »Jana«, 26,7% revijo »Viva«,
22,8% anketirancev prebira knjigo »Slovenske zdravilne rastline« (Pavle Bohinc), 19,8%
jih prebira »Velika knjiga o zdravilnih rastlinah« (James Wilfort), 17,8% »Zdravje iz božje
lekarne« (Marija Treben), 14,4% prebira »Zdravilne rastline« (Janez Kromar), 11,9%
prebira «Zdravilne rastline na slovenskem« (Katja Galle Toplak), 4,5% pa jih prebira
novejšo revijo »Herbika« .
Pri vprašanju »kakšno izobrazbo ima po vašem mnenju oseba v lekarni, ki vam svetuje o
RZP« smo ugotovili statistično pomembno povezavo med izobrazbo in izbiro odgovora
(P<0,05). Ugotovili smo, da anketiranci s srednjo ali poklicno šolo v večji meri menijo, da
ima oseba, ki jim svetuje o RZP visoko izobrazbo.
V lekarnah, kjer smo mi izvedli anketo niso imeli ločene pulte za zdravila na recept in za
zdravila brez recepta, razen v Velenju in Celju. Ne glede na to, se odgovori niso veliko
razlikovali.
Na podlagi odgovorov vidimo, da več kot polovica (62,4%) anketirancev meni, da ima
oseba v lekarni, ki jim svetuje o RZP visoko izobrazbo, dobra tretjina (34,7%) meni, da
ima magisterij ali doktorat, slaba četrtina (23,8%) meni, da ima višjo šolo in 18,3%
anketirancev meni, da ima srednjo šolo.
Samozdravljenje
Verjetno se je dosti anketirancev zmedlo pri odgovoru »magisterij«, saj imajo osebe v
lekarni na priponki napisano mag. farmacije, čeprav ne gre za pravi magisterij. Morda bi
pri posameznih odgovorih v vprašalniku bilo potrebno napisati v oklepaju, kaj pomeni
visoka, višja šola (VI, VII stopnja), saj nekaterim ti pojmi niso poznani.
Na vprašanje »kakšno vlogo ima po vašem mnenju farmacevt v lekarni« so bili odgovori
sledeči: 76,3% anketirancev meni, da je prodaja zdravila najbolj pomembna vloga
farmacevta, 12,4% jih meni, da je srednje pomembna in 11,4% pravi, da je najmanj
pomembna (slika 39). 72,2% anketirancev meni, da je izdelovanje zdravil zelo
pomembna vloga farmacevta, 18,8% pravi, da je srednje pomembna vloga in 8,9%, da
je najmanj pomembna. 93,1% anketirancev meni, da je svetovanje o zdravilih najbolj
pomembna vloga, 5,4% jih pravi, da je srednje pomembna in 1,5%, da je najmanj
pomembna vloga. 27,3% anketirancev meni, da je postavljanje diagnoz najbolj
pomembna vloga farmacevta v lekarni, 20,8% jih pravi, da je srednje pomembna in malo
več kot polovica (52%) pravi, da je najmanj pomembna.
Menim, da smo lahko z odgovori zadovoljni, saj večina anketiranih dobro pozna vlogo
farmacevta v lekarni. Z najbolj pomembno je kar z 72,3% ovrednoteno svetovanje o
zdravilih.
Pri vprašanju »koliko svojega prostega časa preživite v naravi« smo ugotovili statistično
pomembno povezavo med krajem bivanja in izbiro odgovora (P< 0,05). Ugotovili smo, da
anketiranci iz Velenja in Žalca preživijo več prostega časa v naravi.
Odgovori pa so bili: več kot polovica (54%) anketirancev preživi polovico svojega
prostega časa v naravi, 26,7% preživi skoraj ves prosti čas v naravi, 18,8% skoraj nič in 55
0,5% preživi nič prostega časa v naravi.
Ugotavljali smo, kako bi svoje znanje o ZR ocenili anketiranci. Skoraj polovica (44,6%)
anketirancev bi svoje znanje o ZR ocenili z dobro, 37,1% z zadostno, 11,9% z zelo slabo,
1,5% z zelo slabo in 0,5% z odlično.
Več kot polovici (52,5%) sodelujočih njihovo znanje o ZR deloma zadošča, 40,6% ne
zadošča in 6,9% povsem zadošča.
S tem odgovorom smo zadovoljni, saj vemo, da se celo življenje izobražujemo,

dopolnjujemo in nadgrajujemo svoje znanje.
Na vprašanja, povezana z zdravjem anketirancev (EQ-5D vprašalnik), so bili odgovori

sledeči.
Na vprašanje glede »POKRETNOSTI« je 80% anketirancev odgovorilo, da pri hoji nima

nobenih težav, 20% pa jih ima nekaj težav. Nobeden od anketiranih ni priklenjen na
posteljo, kar je razumljivo, saj smo anketo izvedli v lekarnah in ne po domovih.
Naslednje vprašanje je bilo »SKRB ZASE«: 97% anketirancev zase poskrbi brez težav,
3% pa jih ima pri umivanju in oblačenju nekaj težav. Nihče ni odgovoril, da se ne more
sam(a) umivati ali oblačiti.
Samozdravljenje
Tretje vprašanje je bilo »VSAKDANJE AKTIVNOSTI«: trem četrtinam (75%) anketirancem

vsakdanje aktivnosti ne povzročajo težav, 24% vsakdanje aktivnosti opravlja z nekaj
težavami in 1% vsakdanjih aktivnosti ni zmožnih opravljati.
Četrto vprašanje je bilo »BOLEČINA / NEUGODJE«: 62,9% anketiranih ne čuti bolečin oz.
nima občutka neugodja, 35,6% pestijo zmerne bolečine ali občutki neugodja, 1,5% pa jih
čuti nevzdržne bolečine ali skrajno neugodje.
Peto vprašanje je bilo »TESNOBA / DEPRESIJA«: 72,3% anketiranih ni tesnobnih ali

depresivnih, 27,2% je zmerno tesnobnih ali depresivnih in 0,5% je skrajno tesnobnih ali
depresivnih.
Zadnje vprašanje pa se je nanašalo na splošno zdravstveno stanje anketirancev v

primerjavi s stanjem v zadnjih 12 mesecih. 65,8% se jih počuti približno enako, 24,3%
boljše in desetina (9,9%) slabše.
EQ-5D vprašalnik o vrednotenju zdravstvenih stanj smo povezali z vprašalnikom o

rastlinskih zdravilnih pripravkih. Z ANOVA (analiza variance) testom v SPSS statističnem
paketu smo ugotavljali, oz. preverjali postavljene alternativne hipoteze, vendar nam ni
uspelo ugotoviti statistično pomembne povezave med kakovostjo življenja in izbiro
odgovora pri naslednjih vprašanjih:
• Kdaj ste nazadnje kupili rastlinski zdravilni pripravek?
• Ali menite, da so pripravki iz zdravilnih rastlin manj ali bolj učinkoviti od zdravil
izdelanih na osnovi kemije?
• Ali menite, da je dolgotrajna uporaba zdravilnih rastlin lahko nevarna?
56 • Ali menite, da obstajajo zdravilne rastline z močnim delovanjem, ki so lahko zdravju
nevarne brez zdravnikovega nadzora?
• Koliko svojega prostega časa preživite v naravi?
• Kako bi ocenili svoje znanje o zdravilnih rastlinah?
Originalni EQ-5D vprašalnik je sestavljen iz treh delov. Prvi del se nanaša na trenutno
počutje anketirancev (pokretnost, skrb zase, vsakdanje aktivnosti, bolečina / neugodje,
tesnoba / depresija). Drugi del se nanaša na ocenitev osmih zdravstvenih stanj, ki so
sestavljena iz kombinacij trditev iz prvega dela vprašalnika. Zadnji del vprašalnika pa
vsebuje osebne podatke anketirancev ter prostor za njihove pripombe.
Mi smo v naši nalogi uporabili samo prvi del vprašalnika, zato smo za statistično
vrednotenje izbrali model 1, ki obsega naslednja hipotetična zdravstvena stanja:
pokretnost, skrb zase, bolečina / neugodje, tesnoba / depresija, vsakdanje aktivnosti.
SKLEP
S pomočjo naše raziskave smo želeli ugotoviti, kakšen odnos imajo ljudje do zdravilnih
rastlin in njihovih pripravkov ter kakšna je pri tem vloga farmacevta. Prišli smo do
naslednjih ugotovitev:
• ljudje pogosto kupujejo rastlinske zdravilne pripravke
• večina anketiranih meni, da med rastlinske zdravilne pripravke spadajo čaji iz
zdravilnih rastlin
• največ ljudi bi kupilo rastlinski zdravilni pripravek, ker je naraven in zato neškodljiv
• pod pojmom DROGA naprej pomislijo na mamilo
• največ anketiranih uporablja kamilico
• rastlinske zdravilne pripravke bi uporabili v primeru lažjih, blagih težav
Samozdravljenje
• zavedajo se stranskih učinkov nekaterih zdravilnih rastlin

• kot obliko rastlinskega zdravilnega pripravka imajo najraje čaje in sirupe
• glede znanja o zdravilnih rastlinah najbolj cenijo zeliščarja
• večina anketiranih dobi, oz. kupi zdravilne rastline in njihove pripravke v lekarni
• od publikacij o zdravilnih rastlinah jih največ prebira Ašič-ev priročnik
• ljudje dokaj dobro poznajo izobrazbo farmacevta v lekarni, ki jim svetuje o rastlinskih
zdravilnih pripravkih
• prav tako tudi poznajo vlogo farmacevta v lekarni
• ljudje tudi vse več prostega časa preživljajo v naravi
V naslednjih podobnih raziskavah bi bilo dobro zastaviti še naslednja vprašanja:

• Katere zdravilne rastline ste kupili?
• Zakaj (indikacije) jih uporabljate?
• Ali poznate njihove stranske učinke?
• Kje ste izvedeli (prebrali) o njihovi uporabi?
• Ali hkrati jemljete še kakšna druga zdravila?
57
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Franz – C. Czygan: Biogene Arzneistoffe, Friedr. Vieweg & Sohn Verlagsgesellschaft mbH Braunschweig,
1984: 201-202
2. Naše zdravilne rastline, Umetniška propaganda, Tiskarna ''Slovenija'' , Ljubljana: 1-4
3. Schulz, Hansel, Tyler: Rational Phytotherapy (A Physician’s Guide to Herbal Medicine), 3. izdaja, Springer-
Verlag Berlin Heidelberg, Germany, 1998: 1-23
4. R. F. Weiss: Lehrbuch der Phytotherapie, Hippokrates Verlag Stuttgart, Germany, 1985: 15
5. Mark Blumenthal: The Complete German Comission E Monographs (Therapeutic Guide to Herbal
Medicines), American Botanical Council, Austin, Texas, 1999: 8-70
6. World Health Organisation: Regulatory Situation of Herbal Medicines, WHO, 1998: 9-16
7. Lucinda G. Miller, PharmD, BCPS, Wallace J. Murray, PhD: Herbal Medicinals (A Clinician’s Guide),
Pharmaceutical Products Press, An Imprint of The Hanworth Press, Inc., New York • London, 1998: 474-
485
8. Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih, Uradni list RS št. 101/99
9. Ljubica Rodošek, Le registracija jamči kakovost, Herbika št. 2, junij 2000; 1: 4-6
13. Mlinarič A.: Stranski učinki zdravilnih rastlin in drog, Zdravniški vestnik 2000; 69: 823-827
14. INTERNET, http: //www.euroqol.org
15. Prevolnik Rupel A., Rebolj M.: The Slovenian VAS tariff based on valuations of EQ-5D health states from
the general population, Ministrstvo za zdravstvo, Inštitut za ekonomske raziskave, Fakulteta za socialno
znanstvo
16. Ambrožič F., Leskovšek B.: Uvod v SPSS, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana, maj 1999
17. INTERNET, http: //www. FFA.UNI-LJ.SI/SF/FI/INDEX.HTM
18. Vademecum, Lekova domača lekarna, LEK, d.d., Ljubljana, oktober 1998
19. Bolton S.: Pharmaceutical Statistics (Practical and Clinical Applications), 3. izdaja, Marcel Dekker, inc., New
York, 1997
58
SEZNAM OKRAJŠAV
DPP: Dobra proizvodna praksa
Ph. Eur.: Evropska farmakopeja
JUS: jugoslovanski standard
LD-50: odmerek, ki pri 50% populacije povzroči smrt
SZO: Svetovna zdravstvena organizacija
ESCOP: (European Scientific Cooperative for Phytotherapy) – Evropska znanstvena organizacija za fitoterapijo
BfArM: (German Federal Institute for Drugs and Medical Devices) – Nemški zvezni urad za zdravila in
medicinske pripomočke
EU: Evropska unija
ZDA: Združene države Amerike
FDA: Food and Drug Administration
NLEA: Nutrition Labelling and Education Act
EQ-5D: Euroqol-ov vprašalnik
ZR: zdravilne rastline
RZP: rastlinski zdravilni pripravek (*)
Samozdravljenje
Kersnik J. Etične dileme pri samozdravljenju
ETIČNE DILEME PRI SAMOZDRAVLJENJU
Janko Kersnik1
SAMONADZOR IN SAMOOBVLADOVANJE
Človeški um se je s svojo bujno in dejavno domišljijo skozi zgodovino oddaljil od
naravnih zakonov, ki jih tako zelo cenimo pri živalskih vrstah, in tudi od naravnih
zakonov svoje vrste. S stapljanjem kulture posameznih rodov, plemen, ljudstev in držav
smo se znašli v neskončnem živem pesku različnih interesov, ki jih avtoritarna etika
prvotne skupnosti ne more več v celoti obvladovati niti z vračanjem k osnovam religij kot
predstavnicam avtoritarne etike, ki je skozi celotni človeški vek neizbrisno vplivala na
obstoječe moralne vrednote človeštva. Morala posameznika je dandanašnji kot duh, ki ga
izpustiš iz steklenice – izgubila je prvotno strogo obliko; črpa iz prvobitne živalske nravi
in se oplaja s tekmovalnostjo za ekonomsko ali drugo prvenstvo, a se je še vedno držijo
ostanki tradicionalnih vrednot. Sodobni ljudje tako v današnji družbi živimo organizirani
mimo zaokroženih verskih ali plemenskih skupnosti in sama pripadnost ni vezana na
izključno priznavanje moralne avtoritete voditelja. Svoje vsakdanje potrebe
zadovoljujemo izven svoje osnovne družbene enote, organizirani v družinah, podjetjih,
organizacijah, družbah, društvih, državah..., kjer odnose urejajo predvsem predpisi,
medtem ko morala in etika nudita predvsem širši okvir bivanja. Med moralo oz. etiko in
zakonodajo gre pogosto za dinamično napetost, saj morala in etika težita k univerzalnosti
in popolnosti, predpisi pa k lokalni specifičnosti in minimalni obče sprejemljivi ravni 59
odnosov. Zakonodajalec, ki je vpet v aktualno družbenopolitično stanje, v zakone
vključuje moralne norme predvsem v duhu svojega časa in s tem etablira določene lastne
filozofske in pragmatične koncepte. Ker gre pri tem med drugim tudi za doseganje
ekonomsko-političnih ciljev, moramo biti pri vrednotenju predpisov pazljivi. Čeprav je
zakonodaja temelj pravne države, ki ga moramo upoštevati vsi, morala in etika
zakonodajo presegata tam, kjer s svojimi postulati prinašata boljše rešitve kot sami
predpisi. Skupek predpisov in moralnih norm predstavljajo vodilo samonadzora in
samoobvladovanja posameznika.
MEDICINSKA ETIČNA NAČELA

Medicina ima v družbi poseben položaj, saj zdravje, še veliko bolj pa bolezen, lahko
negativno determinirata sposobnost posameznika in preko njega celotne družbe na
področju razvoja družbe kot celote ali boja za preživetje posameznika. Zdravljenje
izvajajo v ozkem krogu zaupanja zdravstveni delavci, ki morajo poleg občim moralnim
načelom določene družbe slediti tudi strožjim univerzalnim merilom medicinske etike (1).
1
Prim. prof. dr. Janko Kersnik, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Mariboru in Ljubljani, Slomškov trg 15,
Samozdravljenje
Zdravje je zaradi tesne povezanosti z našim zgodovinskim spominom tudi odlično tržno
blago, ki ga v sodobni družbi trgovci uspešno tržijo. Medicina in zdravila so zato med
najbolj reguliranimi področji našega vsakdanjika. Zdravstveni delavci pa s predpisi še
dodatno prisiljeni poleg običajnih moralnih vrednot upoštevati še dodatna poklicna etična
načela, ki ponotranjena sestavljajo temelj poklicne integritete. Osnovna etična načela
delati dobro, ne škoditi, biti pravičen, resnicoljuben in spoštovati zaupnost ter avtonomijo
bolnikov so nam v okviru vsakdanjega dela bolj ali manj jasna in jih tudi s pridom
uporabljamo (2).
Kodeks medicinske deontologije uporabljamo pri neposrednem delu z bolniki, ki pa

obsega le manjši del vseh aktivnosti bolnika ali z bolnikom v primeru zdravstvenih težav
oz. bolezni. Naivno bi bilo razmišljati, da so bolniki robotki, ki jim vneseš navodila in jih
le-ti poslušno izvajajo. Bolniki se različno odzivajo na naše nasvete in navodila in jih
izvajajo v prirejeni obliki tako, da opuščajo zdravljenje, z njim pretiravajo ali ga po svoje
prilagajajo, včasih pa celo kombinirajo z dopolnilnimi metodami zdravljenja (2, 3). Še
pogostejše pa je samozdravljenje prvih znakov bolezni in samoomejenih bolezni.
Samozdravljenje se izmika strokovnemu medicinskemu očesu in predstavlja poseben
izziv medicinski etiki.
SAMOZDRAVLJENJE
Pojem samozdravljenja je podrobneje razložen na drugih mestih v tem učnem gradivu, tu
se pojma dotikam le toliko, da bo nadaljnja razprava lažje razumljiva. Ozko gledano je
samozdravljenje (angl. selfmedication) samo samostojna uporaba (tj. brez posebnega
zdravnikovega navodila) s strani državnih organov odobrenih zdravil. V širšem pomenu
60 pa o samozdravljenju oz. samopomoči/samooskrbi (angl. selftreatment) govorimo vsakič,
kadar gre za samostojno ukrepanje bolnika ali druge ne-zdravniške osebe v imenu
bolnika (slika 1). V nadaljevanju bom uporabljal samozdravljenje v tem razširjenem
pomenu besede.
Slika 1. Položaj samozdravljenja v »gori« zdravstvenih težav.
Samozdravljenje
Samozdravljenje je pomembno predvsem iz dveh zornih kotov, tj. družbeno-

ekonomskega in strokovno-organizacijskega.
ETIČNE DILEME ZARADI DRUŽBENO-

DRUŽBENO-EKONOMSKEGA VIDIKA
SAMOZDRAVLJENJA
Družbeno-ekonomski vidik samozdravljenja se odraža predvsem v predpisih, ki praviloma
podpirajo samozdravljenje, kot obliko samoodgovornosti za lastno zdravje, obenem pa
zahtevajo medicinski nadzor nad zdravljenjem in omejujejo uporabo alternativnih
zdravilskih metod, s čimer se zakonodajalec želi zavarovati pred škodljivimi učinki
nepreverjenega in nenadzorovanega zdravljenja oz. uporabe zdravil in medicinskih
pripomočkov.
Moralno nesporna ideja o skrbi za lastno zdravje ima na žalost povsem pragmatično
podstat, tj. z investiranjem čim več zasebnih sredstev v zdravstveno službo, zmanjšati
breme javnih financ, namenjenih zdravstvenemu varstvu. V nekaterih državah je
zdravstvo tako liberalizirano, da bolniki lahko brez recepta (kot strokovnega nadzornega
mehanizma nad uporabo zdravil) v lekarni praktično kupijo katero koli zdravilo; mnogo
tistih, ki so sicer v prosti prodaji pa tudi v običajnih ali specializiranih trgovinah. Dodatno
k temu je tudi sproščen dostop do zdravstvene službe za različne oblike neposrednega
plačila ali preko posebnih aranžmajev zavarovalnic. Ponekod države omogočajo tudi
svobodno možnost sklepanja zavarovanj, ki so po svoji vsebini lahko zelo različna in
lahko krijejo različen obseg zdravstvenih storitev. Tako nas apel k večji skrbi za lastno
zdravje pripelje do izziva etične zahteve po pravičnosti oz. enakosti, saj se v liberalnih
družbah družbena razslojenost s takim pristopom le še poglablja. Zdravnik družinske 61
medicine na to nima neposrednega vpliva, preko javnega delovanja in preko svojih
bolnikov pa lahko podpira tradicijo neomejene solidarnosti univerzalnega zdravstvenega
zavarovanja.
Poudarjanje samozdravljenja in lastne skrbi za svoje zdravje je voda na mlin »trgovcev

zdravstvenih produktov«, ki tržijo medicinske pripomočke, različne substance in storitve
v imenu skrbi za lastno zdravje bolj ali manj javnozdravstveno naivnim oz. zdravstveno
zaskrbljenim posameznikom. Ker večina teh produktov ne sodi v sklop nadzorovanih
zdravil in medicinskih pripomočkov, jih prodajalci lahko uspešno tržijo, kot ostale izdelke
in s tem dodatno ustvarjajo lažno povečano potrebo po tovrstnih produktih tudi tam in
takrat, ko jih posameznik ne potrebuje. Normalna zdravstvena dejavnost in priznana
zdravila ter medicinski pripomočki zaradi embarga na oglaševanje ostajajo v senci kot
manj dobri in »zastareli«, ponujeni na ne-holistične in umeten način v primerjavi z
reklamiranimi, naravnimi in holističnimi produkti alternativne medicine. Z nepregledno,
nekritično masovno uporabo komercialnih oblik diagnostike in zdravljenja sta
izpostavljeni načeli delati dobro in ne škodovati, saj pretirana senzibilizacija za
zdravstvena vprašanja pri ljudeh po nepotrebnem vzbuja zaskrbljenost in nepotrebno
uporabo zdravstvene službe za preverjanje prerokovanih bolezni. K tej potrošniški
usmeritvi se s farmacevtsko skrbjo vedno bolj dejavno vključujejo tudi lekarne.
Politika spodbujanja skrbi za lastno zdravje mora zato biti uravnotežena s sociokulturnim
stanjem okolja in usmerjena predvsem v ustrezno zdravstveno vzgojo zlasti
depriviligiranih skupin prebivalstva, da se bodo znali kakovostno zdraviti sami, kadar je
Samozdravljenje
to izvedljivo in znali ustrezno uporabljati razpoložljivo zdravstveno službo. Ne smemo

nasedati lažni avtonomiji, ki jo koncept skrbi za lastno zdravje sicer navidezno ponuja.
ETIČNE DILEME ZARADI STROKOVNO-

STROKOVNO-ORGANIZACIJSKEGA VIDIKA
SAMOZDRAVLJENJA
Strokovno-organizacijski vidik prvenstveno opazimo kot posledico organizacije sistema
zdravstvenega varstva. V sistemih, kjer so obračunski element obiski, storitve, posegi
ipd., zdravniki bolnike vzgajajo v od zdravstvene službe odvisne posameznike, ki so veliki
uporabniki storitev in sredstev. Podobno se dogaja negotovim zdravnikom, ki v strahu
ped pritožbami in tožbami prakticirajo defenzivno medicino in želijo imeti vsako odločitev
pod budnim nadzorom očesa med številnimi in pogosto nepotrebnimi kontrolnimi
pregledi. V obeh primerih poteka sporazumevanje na paternalističen oz. avtoritaren način
z majhno zavestno vključenostjo bolnikov v odločanje in odgovornost glede lastnega
zdravljenja. Kršeni sta predvsem načeli avtonomije in resnicoljubnosti, v manjši meri pa
lahko zaradi nepotrebne bojazni ali morebitne iatrogene škode pride tudi do kršitve
načela ne škoditi.
Kljub temu, da zdravnik ni neposredno odgovoren za izvajanje samozdravljenja svojih

bolnikov preden pridejo v njegovo ambulanto, mora v okviru svojih nalog, ki jih ima med
vsakim posvetom (4), bolnike vzgajati v strokovno neoporečnih oblikah samozdravljenja
(slika 2).
62
Slika 2. Štiri osnovne naloge vsakega posveta med zdravnikom in bolnikom.
Pri tem se zdravnik ob soočenju z bolnikom, ki se je zdravil sam, oz. bo to počel ob

predpisanem zdravljenju tudi v prihodnje, naslanja predvsem na etična načela
resnicoljubnosti, delati dobro in ne škoditi.
ODNOS ZDRAVNIKA DRUŽINSKE MEDICINE DO RAZLIČNIH OBLIK

SAMOZDRAVLJENJA
Zdravnik družinske medicine je pogosto soočen s pozitivnimi in negativnimi vidiki
samooskrbe svojih bolnikov. Zavedati se mora, da so bolniki avtonomna bitja, ki sovjo
avtonomijo lahko izživijo le če so to sposobna in imajo glede svojih pogledov na
zdravljenje ustrezne informacije o vzrokih, posledicah in ciljih zdravilnih ukrepov ter da
jih pri tem ne vodi zaslepljenost zaradi katere koli ideologije. Prav te naj bi jim jih čim
bolj nepristransko posredoval predvsem zdravnik družinske medicine. Ljudje živimo v
socialni mreži, iz katere črpamo tudi informacije, ki jih posamezniki dobijo pri zdravniku.
Glede na visok ugled so naše informacije tudi ustrezno cenjene in upoštevane, zato
moramo izkoristiti vsako situacijo za zdrastvenovzgojno delo. Zaradi spoštovanja
Samozdravljenje
etičnega načela resnicoljubnosti je zato nujna neoporečna poklican integirteta vsakega

zdravnika in s tem razumljiva prepoved hkratnega prakticiranja nemedicinskih metod
zdravilstva, saj je le na tak način možno razbliniti dvom o tem, pod katero kapo je
zdravnik v določenem trenutku deloval.
Samozdravljenje v ožjem pomenu besede

Samozdravljenje v ožjem pomenu besede je sprejemljiva oblika samooskrbe, ki jo bo
zdravnik družinske medicine s svojim zdravstvenovzgojnim delom, priložnostnim
svetovanjem in ustreznim sporazumevanjem pri preverjanju samozdravljenja v določenih
situacijah spodbujal tako, da bo bolniku svetoval ustrezne načine ukrepanja in ga
podpiral pri njegovih dosedanjih postopkih, če ti pretirano ne odstopajo od veljavnih
smernic. Bolnike, ki v primeru napada putike vzamejo nesteroidni antirevmatik,
predhodno predpisan s strani zdravnika, si na bolan sklep dajejo hladne obkladke,
počivajo in so bolj vestni pri dieti bo v pri vrsti pohvalil za ustrezno ukrepanje doslej in
šele nato navidezno bolj okvirno poizvedel o konkretnih sprožilcih napada. Namesto
vzbujanja »krivde« za nezdrav način življenja, bo bolnika ohrabril za ustrezno
samozdravljenje. V istem posvetu bo deloval preventivno in vzgojno ter si tako zmanjšal
svojo delovno obremenitev, saj se bo bolnik v prihodnje praviloma uspel sam oskrbeti.
Podobno velja za vročinska stanja, večino infekcijskih bolezni zgornjih dihal, migrenske in
druge glavobole ter kostno-mišične bolečine. Taki bolniki nas bodo obiskali predvsem
zaradi ponovnega predpisa recepta za znano zdravilo ali za bolniški stalež. Tudi v takih
primerih se živo zanimamo, kako je bolniku uspelo tokrat obvladati bolezen, kar mu daje
moč, da se bo z njo spopadel tudi v prihodnje.
Samooskrba pri kroničnih boleznih

Le redki bolniki v popolnosti sledijo navodilom zdravnikov in slepo upoštevajo režim 63
predpisanega zdravljenja. Ob vsakem obisku zato preverjamo jemanje zdravil,
zmanjševanje ali opuščanje odmerkov, uporabo dopolnilnih sredstev in življenjski slog.
Ne spodbujamo nekritičnega spremljanja vitalnih in drugih znakov, kot so utrip, krvni
tlak, krvni sladkor, telesna temperatura, maksimalni izdihani volumen v minuti, otekline,
velikost rane, izcedek iz rane, barvo blata ipd., ker bi zaradi naravnega nihanja nekaterih
vrednosti, ali klinično nepomembnih odstopanj povzročili nepotrebno zaskrbljenost in s
tem večji pritisk na zdravstveno službo. Spremljanje spodbujamo pri dobro poučenih
bolnikih, ki jim posredujemo ustrezna navodila za ukrepanje pri odstopanjih od
predvidenih vrednosti in ta navodila znajo preliti v ustrezno ukrepanje v obliki
samooksrba ali obiska zdravnika. Pri zdravstveno pretirano zaskrbljenih bolnikih ob
obiskih preverjamo izvajanje samomeritev oz. samoopazovanja in spreminjanja jemanja
zdravil. Spodbujamo prilagajanje odmerka protibolečinskih zdravil pri različnih
bolečinskih stanjih v okviru predpisanega odmerka. Prav tako spodbujamo individualno
prilagajanje odmerka diuretika pri bolnikih s srčnim popuščanjem, ki imajo periferne
otekline. V večini drugih primerih ne nastopamo apriori proti samostojnemu ukrepanju,
dokler ne preverimo ev. pozitivnih ali negativnih učinkov takega ukrepanja. V treh
mesecih so možne različne spremembe osnovnega stanja in čeprav nezaželeno
samostojno ukrepanje je pogosto ustrezno ali vsaj v mejah dopustnega. Šele ko
naredimo skupni načrt za ukrepanje v prihodnje kritično ocenimo dosedanja ukrepanja.
Najmanj kar si želimo, bi bilo z neustreznim, predvsem kritizerskim ocenjevanjem
samostojnega ukrepanja, v bolnika zasejati nezaupanje vase in mu dvigniti raven
zaskrbljenosti do te mere, da bi postal odvisnik od zdravstvene službe in nas (ali kolege)
nadlegoval za vsak milimeter odstopanja od predvidene vrednosti. Z dopuščanjem
manjših odstopanj od predvidenih vrednosti, ki mu jih moramo pokomentirati v luči
dolgoročne ogroženosti in s tem zmanjšati preplašenost zaradi enkratnih odstopanj ne
Samozdravljenje
kršimo načela neškodljivosti, veliko pa z resnicoljubnostjo storimo za bolnikovo zaupanje

in dober odnos z bolnikom, ki je pomemben za vodenje kronične bolezni.
Uporaba domačih ukrepov pri samozdravljenju

Običajno smo temu rekli uporaba tradicionalnega ali ljudskega zdravilstva, a je z zlorabo
besedne zveze »tradicionalno zdravilstvo« v komercialne namene pri trženju različnih
oblik kitajske tradicionalne medicine in drugih produktov bolje govoriti o domačih
ukrepih, čeprav ne izhajajo vedno zgolj iz domačega oz. družinskega okolja. Večji del
odnosa do zdravja in bolezni zgradimo z neposrednim opazovanjem v svoji družini od
ranega otroštva naprej. Vzorce, navade, metode in učinkovine iz primarne družine
prenesemo v sekundarno in jih hote ali nehote »prodajamo« ali z njimi merimo ukrepanje
drugih tudi pri svojem poklicnem delu.
Praktično nobene od metod, učinkovin ali navad še niso znanstveno raziskali, zato o njih
praviloma ne moramo in ne bi smeli dati strokovno medicinske ocene. Velika sreča je, da
je večina metod izkustveno preizkušenih ali pa so vsaj neškodljive za zdravje. Odtujeni
ljudje hlepijo po vračanju k naravi in naravnemu, pa čeprav to kupijo na policah v
najmodernejšem trgovskem centru, zato moramo tudi to njihovo težnjo v širšem
kontekstu upoštevati in skozi zdravstvenovzgojno delo ustrezno komentirati različne
ukrepe. Dobiti morajo eno ključnih sporočil, da za kompleksne probleme praviloma ni
preprostih oz. instant rešitev, ki nas v vrečki zeliščarice čaka že tisočletja, le medicina je
v svoji nemarnosti še ni odkrila.
Bolniki najpogosteje sami ukrepajo pri vročini, infekcijskih boleznih zgornjih dihal, kašlju,
poškodbah, psihičnih simptomih in bolečinah. V ljudskem zdravilstvu so poznane številne
64 rastline, ki imajo po izkustvenem prepričanju zdravilne učinke pri različnih stanjih. Mnoge
od teh resnično vsebujejo učinkovine z dokazanimi učinki na naše telo in znake bolezni,
vendar je način nabiranja, shranjevanja, priprave in uporabe tak, da je v čajnih
mešanicah in drugih zvarkih glavna učinkovina voda, ki pomaga proti dehidraciji ali
alkohol, ki ima nekaj večji hladilni učinke kot voda. Ker gre praviloma za neškodljive
učinkovine z marginalnim vplivom na delovanje organskih sistemov, njihovo uporabo
zgolj preverjamo ob obiskih, kjer bi take pripravke bolniki lahko uporabili. Nobene
potrebe ni, da bi ostro nastopali proti uporabi različnih čajev za notranjo uporabo, kjer
poudarjamo predvsem pomen uživanja zadostnih količin tekočine, ki ji je lahko tudi v
obliki zdravilnih čajev. K vzgoji bistveno pomaga pozitiven odnos do avtonomije, tj.
svobodne odločitve posameznika ob jasni vlogi, ki jo različne učinkovine v sledeh lahko
imajo na hitrost in intenzivnost izboljševanja simptomov. Poseben spekter ukrepov pa
predstavlja ohlajanje vročičnega telesa. Tu še vedno najdemo sicer redka prepričanja, da
je vročina zdravilna in hlajenje nezaželeno oz. celo škodljivo. Pogostejše so variacije na
temo hlajenja, ki včasih povzdiguje uporabljeno sredstvo (kis, žganje, vodo...), včasih pa
lokacijo. Bolj kot npr. preganjanje v kis namočenih nogavic, je koristno razložiti, da
hladimo celotno telo, in da so razlike v hlapnosti med posameznimi tekočinami tako
majhne, da od vseh najmanj smradu povzroča voda.
Uporaba rastlinskih učinkovin na koži ali očeh ali neposredno oblaganje telesnih delov z
rastlinami ali drugim materialom ne glede na vzrok uporabe ni smotrna, saj lahko na
sluznice ali kožo zanesemo snovi, ki jih ne poznamo, predvsem pa mesto lahko
hipersenzibiliziramo ali celo povzročimo lokalno alergično reakcijo. Enak hladilni in
anlgetični učinek lahko dosežemo z običajno vodo ali sodobnimi hladilnimi sredstvi.
Seveda je zaradi velike razredčenosti in prekuhanih snovi majhna možnost za kaj takega,
vendar z vztrajnim ponavljanjem za obkladke in čiščenje ran svetujemo čisto vodo ali
Samozdravljenje
fiziološko raztopino. Pri obkladkih so v veliko pomoč tudi različni industrijski medicinski
pripomočki. Uporaba alkoholnih tinktur za rane in za obkladke, ki so bile v času slabše
oskrbe z neoporečno vodo razumljive, se je s prosvetljevanjem močno zmanjšala.
Razlaga pomena čiste rane, ki se lažje celi, če ni posuta z antibiotičnim ali drugim
posipom bo pri naših bolnikih preprečila podobne kikse v prihodnje. Podobno je pri
hlajenju opeklin in njihovem nadaljnjem zdravljenju. Ko bolniki razumejo, da gre
predvsem za cilj, tj. hlajenje, ne za sredstvo, ki to doseže, bodo olje, moko... zamenjali
za vodo ali za sodobne hladilne obloge iz prve pomoči.
Zanimivo je, da se je na področju lajšanja psihičnih simptomov tudi v ljudskem

zdravilstvu kljub vsebnosti poznanih domačih zdravilnih rastlin uveljavila uporaba
alkoholnih tinktur, ki jih tržijo različna podjetja. Čaja z zdravilno učinkovino v ta namen
skorajda nihče ne pije. Verjetno je alkohol v arhaičnem razmišljanju že sam po sebi tudi
v tej zanemarljivi količini podkrepil dejanski in placebo učinek. V nekaterih pripravkih so
tako znatne količine potentnih snovi, ki se presnavljajo po istih poteh kot sicer anksiolitiki
ali antidepresivi, zato lahko pride do potenciranega učinka, kadar so mesta zasedena, ali
nasprotno slabšega učinka, kadar so citorkomi stimulirani. Pogovor o psihičnem stanju in
ugotavljanje osnovne diagnoze ter utemeljenost zdravljenja sta ključna pri bolnikih, ki se
sami zdravijo zaradi psihičnih težav. Jemanje teh pripravkov nam mora biti iztočnica za
podrobnejši pogovor in načrtovanje ukrepanja. Ko skupaj ugotovimo, da je zdravljenje
potrebno, bolniku ne bo težko razumeti, da je s stališča naravnosti in škodljivosti
zdravljenja praktično vseeno, ali uživa v lekarni kupljen rastlinski izvleček z marginalnim
učinkom, ali pa zdravilo z znanim in dovolj močnim ter predvidljivim učinkom, če je to že
potrebno.
Verjetno se nam niti ne sanja, kolikokrat se ljudje sami zdravijo zaradi različnih bolečin. 65
Medtem kot za bolečine v trebuhu še naletimo na uporabo različnih čajev, medtem ko pri
glavobolih in kostno-mišičnih bolečinah vedno poredkeje naletimo na lokalno zdravljenje
z uporabo toplote, hlajenja ali mazil, ki delujejo dražilno in povečujejo hiperemijo tega
predela. Ljudje jemljejo številne različne analgetike za lajšanje bolečin iz zaloge
predhodno predpisanih zdravil ali pa iz proste prodaje. Brez dvoma je izrednega pomena
čim širše pojasnilo glede učinkovitosti in stranskih učinkov ter s tem povezanega varnega
načina jemanja zdravil že ob ev. prvem predpisu določenega zdravila.
Družina je že zdavnaj izgubila ozke meje samooskrbe na številnih področjih in tudi na

področju skrbi za lastno zdravje. Informacije, ki so se nekoč prenašale iz roda v rod, se v
zadnjem času dopolnjujejo z nasveti iz javnih občil in svetovnega spleta. Če so bile nekoč
depriviligirane družine brez prenosa informacij, danes večjo skrb vzbuja zasičenost
informacij, ki jih je težko presejati in ločiti seme od plev. Tudi pri tem ima zdravnik
družinske medicine lahko pomembno posvetovalno vlogo, da se bolnik izogne
nepotrebnim ali celo škodljivim ukrepom.
Samozdravljenje
Farmacevtska skrb
Farmacevti bolnikom svetujejo pri izdaji zdravil na recept in tudi, ko prodajajo zdravila
brez recepta, medicinske pripomočke in druga sredstva. Farmacevtska skrb je odgovorno
zagotavljanje zdravljenja z zdravili za dosego končnih izidov, katerih namen je
optimizirati bolnikovo kakovost življenja povezano z zdravjem in doseči pozitivni klinični
rezultat (5). Ta se pogosto širi preko ozkega pojmovanja pomoči pri samozdravljenju tudi
na spremljanje nekaterih vitalnih znakov in stanj in kontrole le-teh pri kroničnih boleznih.
Poleg neštetih koristi, ki jih dodatna strokovno preverjena informacija farmacevta prinaša
v obvladovanje številnih bolezni in stanj, je pri vsakem dodatnem svetovanju najbolj na
udaru resnicoljubnost, saj bi ekonomsko gledano marsikatero od aktivnosti farmacevtske
skrbi lahko videli tudi kot tržno potezo, pritegniti čim več strank in pridobiti nove stranke,
kar bi lahko vzbudilo dvom o dobronamernosti te dejavnosti. Na srečo so tudi farmacevti
zavezani podobnim etičnim normam kot zdravniki, zato je farmacevtska skrb oz.
ponudba določenih kontrolnih meritev in svetovanj dodatna korist za bolnike in skupnost
(6). Bolnika pa moramo o uporabi teh storitev povprašati, da spoznamo njihovo skrb za
lastno zdravje, njihov »lokus kontrole«, bojazni glede zdravja, in jih podpirati v čim večji
samostojnosti pri ukrepih za boljše zdravje.
Uporaba dopolnilnih metod

Prejšnje poglavje se je nanašalo predvsem na sporadične oblike uporabe zdravil v prosti
prodaji ali iz zaloge. Pri dopolnilnih metodah pa gre za bolj ali manj izoblikovane
zdravilske sisteme, ki ponujajo zaokroženo paleto metod in zdravilnih učinkovin, ki naj bi
delovale na določene simptome in stanja. Bolniki jih uporabljajo na enak način kot bi
običajno zdravljenje v okviru zdravstvene službe, le da gre za (praviloma) druge
ponudnike in izvajalce teh storitev. Ključno je, da te metode niso del priznanih metod
66 medicine, ampak drugih vzporednih zdravilskih sistemov, ne glede na to, na katero
tradicijo ali šolo se naslanjajo. Zdravnik družinske medicine jih ne sme promovirati ali
ponujati v okviru svoje redne zdravstvene dejavnosti, mora pa v okviru anamneze
poizvedeti tudi o uporabi le-teh. Sočasne uporabe dopolnilnih metod z običajnim
zdravljenjem ni potrebno preganjati, čeprav bolniku povemo svoje mnenje o koristi
njihove uporabe, saj bi z absolutnim odklanjanjem pri bolnikih povzročili stisko, ki bi vsaj
nekatere lahko pahnila zgolj v naročje dopolnilnih metod, ki pri resnejših stanjih, ki niso
samoomejena, lahko privede do zakasnitve diagnostike in zdravljenja ali celo poslabšanja
stanja. Zahtevam izvajalcev dopolnilnih metod ni potrebno nasedati, da se o njih lahko
odločamo le, ko jih podrobno spoznamo, kar prevedeno v politični jezik pomeni, da o njih
sploh ne moremo presojati. O vsaki metodi in učinkovini, ki ni znanstveno potrjena kot
ustrezna, varna in učinkovita lahko rečemo, da ni koristna in zatorej odveč, ne glede na
vse morebitne izkustvene podatke o pozitivnih rezultatih. Bolnik se bo že sam odločil,
koliko tveganja želi v obupu nad svojim stanjem ali iz radovednosti prevzeti ob uporabi
dopolnilnih metod. Vzor za odnos do tega naj nam bo življenjski slog, ki nam pri
marsikaterem bolniku ni pogodu, pa vseeno shajamo z njim.
Samozdravljenje
SKLEP
Samozdravljenje kot velik del oskrbe bolnikov igra pomembno vlogo v javnozdravstveni
politiki in še bolj kot pomemben segment gospodarske dejavnosti. Pri tem se poleg
moralnih dilem kažejo tudi številne medicinsko-etične. Zdravnik družinske medicine mora
zaradi etične zahteve po resnicoljubnosti in dobronamernosti bolniku čim bolj pojasniti
pričakovan razvoj dogodkov ob bolezni in različne možnosti zdravljenja, pri čemer je čas
eden ključnih dejavnikov pri diagnostiki in zdravljenju, in ga ni vedno nujno zapolniti z
drugimi ukrepi. Sporazumevanje in vzpostavitev dobrega odnosa med zdravnikom in
bolnikom, ki so podlaga ustrezne izmenjave informacij, zahtevata znanje, veščine in obilo
časa, sta podlaga za izogib etičnim spodrsljajem, ki se nam pri našem delu vključno s
spodbujanjem ali odklanjanjem samozdravljenja lahko pripetijo. Zaradi boljše informacije
bolnikova avtonomija nikakor ni okrnjena.
LITERATURA
1. Kodeks medicinske deontologije Slovenije. Ljubljana: Zdravniška zbornica Slovenije, 1992. Dosegljivo na
http://www.zzs-mcs.si/ozzs.asp?FolderId=386
2. Kersnik J, ur. Etika v družinski medicini. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, 2003.
3. Kersnik J. Etični dvomi pri delu zdravnika družinske medicine v odnosu med zdravnikom in bolnikom. V:
Balažic J, Kornhauser P, ur. Medicinska etika: deontološka vprašanja pri delu zdravnika. Ljubljana: Inštitut za
sodno medicino Medicinske fakultete, 2003: 94-97.
4. Kersnik J. Osnove družinske medicine: učbenik za študente medicine v 4. letniku MF UM. 1. izd. Maribor:
Medicinska fakulteta, 2007.
5. Pravilnik o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti. Dosegljivo na
http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/zakonodaja/ZAKONI_V_PRIPRAVI/pravi
lnik_o_pogojih_za_opravljanje_lekarni__ke_dejavnosti-kon__na_verzija.doc
6. The World Medical Association Statement on the Working Relationship between Physicians and Pharmacists
in Medicinal Therapy. Adopted by the 51st World Medical Association General Assembly, Tel Aviv, Israel, 67
October 1999. Dosegljivo na http://www.pharmj.com/Extradocs/19991030/wma.html
Samozdravljenje
Samozdravljenje
ODNOS ZDRAVNIK-
ZDRAVNIK-BOLNIK
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Štemberger A, Klemenc-Ketiš Z. Sporazumevanje z bolnikom, ki se zdravi sam
SPORAZUMEVANJE Z BOLNIKOM, KI SE ZDRAVI

ZDRAVI
SAM
Anja Štemberger1, Zalika Klemenc-Ketiš2
UVOD
Število bolnikov, ki uporabljajo metode komplementarne in alternativne medicine (KAM),
je v zadnjih dveh desetletjih močno naraslo. Prav tako raste poraba zdravilnih rastlin,
zdravil brez recepta in prehranskih dopolnil. V ZDA so ocenili, da prodaja zdravilnih
rastlin letno naraste za 20% in je v letu 1996 znašala 1,2 milijarde dolarjev. O njihovi
uporabi je le malo kvalitetnih študij in dokazov o učinkovitosti ter varnosti uporabe z
izjemo šentjanževke za depresijo in ginka za demenco. Poročila o stranskih učinkih so
redka, bolniki jih pogosto zamenjajo s simptomi osnovne bolezni in stranskimi učinki
sočasnih terapij, interakcije z zdravili na recept pa so številne. Zdravniki družinske
medicine bi morali biti dobro poučeni o varnosti, učinkovitosti in interakcijah zdravilnih
rastlin, prehranskih dopolnil in zdravil v prosti prodaji z zdravili na recept, zato bi bila
nujna vedno dostopna na dokazih temelječa baza podatkov.
VZROKI ZA UPORABO KAM

Razlogi za uporabo KAM so različni in številni. Študije kažejo, da so uporabniki KAM bolj 71
izobraženi, ocenjujejo svoje zdravje slabše, imajo holistični pogled na zdravje, so v
življenju doživeli izkušnjo, ki je spremenila njihovo življenjsko filozofijo, imajo katerega
od naslednjih zdravstvenih težav: anksioznost, bolečino v križu, kronično bolečino,
težave s sečili, jih označuje pripadnost okoljevarstvenikom, feministkam in se zanimajo
za duhovnost ter psihologijo osebnostne rasti. Na uporabo zdravilnih rastlin vpliva tudi
uporaba le-teh pri drugih družinskih članih, prepričanje, da je potrebno imeti kontrolo
nad svojim zdravjem in da so zelišča učinkovita. Razlogi za uporabo KAM, ki so jih bolniki
najpogosteje omenjali, so priporočila prijateljev ali sodelavcev, želja, da bi se izognili
stranskim učinkom konvencionalnega zdravljenja ali ker z uradno medicino niso uspeli
ozdraviti bolezni. Nezadovoljstvo z uradno medicino ni bil napovedni dejavnik za uporabo
KAM. Tako kaže, da imajo izkušnje, ki so jih imeli bolniki z zdravniki družinske medicine
pri odločitvi bolnikov, da bodo uporabljali KAM, manjšo vlogo.
ALI ZDRAVNIKI DRUŽINSKE MEDICINE VEDO, KAKO POGOSTO NJIHOVI

BOLNIKI UPORABLJAJO KAM?
V izraelski raziskavi med zdravniki osnovnega zdravstva je 68% zdravnikov ocenilo, da
do 15% njihovih bolnikov uporablja komplementarne in alternativne terapije. 50%
zdravnikov je ocenilo, da 10% bolnikov zdravniku pove o uporabi KAM. 60% zdravnikov
je ocenilo, da 10% njihovih bolnikov uporablja zelišča. 51% zdravnikov je bilo
prepričanih, da zelišča nimajo stranskih učinkov ali pa so le-ti blagi. 24% zdravnikov
1
Anja Štemberger, dr. med., ZD Ilirska Bistrica, Gregorčičeva 8, 6250 Ilirska Bistrica
2
Asist. Zalika Klemenc-Ketiš, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
Samozdravljenje
nikoli ne svetuje bolnikom uporabe KAM, 69% občasno, 31% zdravnikov uporablja pri
svojem delu eno od vrst KAM. Raziskava kaže na to, da zdravniki podcenjujejo uporabo
KAM pri svojih bolnikih, pa tudi na to, da veliko bolnikov o tem ne govori s svojim
zdravnikom. V ameriški raziskavi med bolniki, starimi 50 let in več iz različnih klinik
osnovnega zdravstva, so ugotovili, da od 18% bolnikov, ki so uporabljali KAM, 83% o
tem ni govorilo s svojim zdravnikom. 58% bolnikov s svojim zdravnikom govori o uporabi
zdravil brez recepta, kljub temu, da le 37% zdravnikov bolnike povpraša po uporabi
zdravil brez recepta. Kaže, da bolniki zdravniku o uporabi KAM ne povedo enostavno
zato, ker jih zdravnik o tem ne vpraša, in ne zato, ker bi jih bilo strah zdravnikovega
neodobravanja.
V raziskavi med Španskimi priseljenci v ZDA je 73,7% anketiranih odgovorilo, da jih

zdravnik ni vprašal o uporabi zelišč, le 15% anketiranih bi zdravniku povedalo, da
uporablja zdravilne rastline. Bolnikom se ni zdelo pomembno povedati zdravniku o
uporabi zdravilnih rastlin, saj je le tretjina vedela, da imajo lahko le-te pomembne
interakcije z zdravili na recept. Ne glede na to, ali bolnik namerava povedati zdravniku o
njihovi uporabi, mora biti zdravnik tisti, ki ga o tem povpraša. Na vprašanje, kaj bi se
zgodilo, če bi zdravniku povedali, da uporabljajo zdravilne rastline, jih je 41,8%
odgovorilo, da bi jih zdravnik razumel. V 25,9% zdravnik ne bi vedel, zakaj se določena
zdravilna rastlina uporablja. 10,5% jih je menilo, da bi se njihov zdravnik strinjal z
njihovo uporabo, 1,4% pa, da bi se jim zdravnik posmehoval. Veliko bolnikov, ki so se z
zdravnikom odprto pogovorili, je govorilo o sprejemanju in kontroli. Tisti, ki z zdravnikom
o tem niso govorili, pa so omenjali omejitve uradne medicine in ozkost zdravnikovih
pogledov. Med bolniki, ki zdravilne rastline uporabljajo in tistimi, ki jih ne uporabljajo, ni
bilo statistično pomembne razlike v bolnikovem zaznavanju odnosa med bolnikom in
72 zdravnikom družinske medicine. Zdravnikom, ki bolnika vključijo v proces zdravljenja,
bolniki prej povejo o uporabi KAM.
KAKO SE UČINKOVITO SPORAZUMEVATI Z BOLNIKOM, KI SE ZDRAVI

SAM?
Raziskave o sporazumevanju med zdravnikom in bolnikom dokazujejo, da lahko
učinkovito sporazumevanje izboljša zadovoljstvo bolnika, sprejemanje zdravljenja in
končni izid bolezni. Vključevanje bolnika v odločitve o zdravljenju ima pomemben in
daljnosežen vpliv na izid zdravljenja.
Kako načeti pogovor o uporabi KAM?

Po rutinskem poizvedovanju o bolnikovih simptomih lahko zdravnik načne pogovor o
uporabi KAM z naslednjimi besedami: »Bolniki s podobnimi težavami, kot jih imate vi, za
njihovo lajšanje uporabljajo različne terapije. Nekateri, na primer, uporabljajo
kiropraktiko, zdravilne rastline, vitamine, … Ali ste tudi vi že uporabljali kaj podobnega,
ali pa o tem mogoče šele razmišljate?«. Zaradi dejstva, da je ena tretjina KAM povezana
s promocijo zdravja in preventivo, mora zdravnik družinske medicine bolnika povprašati o
njeni uporabi tudi v tem kontekstu. Vprašanje o uporabi drugih oblik zdravljenja mora
biti nevtralno, saj prav nevtralnost vprašanja vpliva na iskrenost odgovora. Pomembno je
obojestransko spoštovanje in partnerski odnos med zdravnikom ter bolnikom. Prav tako
je včasih bolje, da zdravnik ne uporablja izrazov, kot so alternativna in komplementarna
terapija, saj lahko s tem nevede bolnika stigmatizira in odbije.
Samozdravljenje
Pred pogovorom z bolnikom o uporabi KAM je potrebno izpeljati celotno diagnostiko po

načelih uradne medicine in bolnika po potrebi napotiti k specialistom kliničnih strok.
Izključiti je potrebno bolezen, ki ogroža življenje, ugotoviti nujnost nadaljnjih preiskav in
prisotnost bolezni, katere narava omogoča učinkovito zdravljenje z uradno medicino.
Pred posvetom o drugih terapijah je bolniku potrebno predlagati zdravljenje po načelih
uradne medicine. O drugih terapijah z bolnikom razmišljamo, če to pri bolniku ni uspešno
ali pa ga bolnik zavrača. Takrat moramo razloge za zavračanje dokumentirati v njegovi
zdravstveni dokumentaciji.
Sporazumevanje z bolniki, ki že uporabljajo KAM

Takšni bolniki se velikokrat o že uporabljenih metodah KAM s svojim zdravnikom ne želijo
pogovarjati. Vseeno naj bi jih zdravnik o tem povprašal in to zabeležil v njihovo
zdravstveno dokumentacijo.
Bolniki, ki predlagano diagnostiko in terapijo zavrnejo

Ti bolniki so najtežji, zdravnik družinske medicine se ob njih velikokrat počuti nemočnega
ali pa celo osebno prizadetega. Prvi korak, ki naj ga zdravnik stori, je poskusiti prepričati
bolnika, da je »integralni« pristop v njegovem najboljšem interesu. Če bolnik takšen
pristop zavrne, kljub temu pa želi mnenje zdravnika o koriščenju KAM, mora zdravnik
slediti profesionalnim smernicam in ne sme odobravati uporabe KAM. Izjema so nekatere
metode KAM, za katere obstajajo znanstveno podprti dokazi o učinkovitosti (npr.
akupunktura).
Za takšne bolnike nekateri predlagajo obravnavo bolnika po korakih (Slika 1).
73
Samozdravljenje
TEDEN OBISK UKREPANJE
Določitev glavnega simptoma

1 ZAČETNI Pregled mo žnosti
Dnevnik poteka simptoma
SPREMLJANJE Bolnik izbere obliko KAM

2 (telefonsko ali osebni kontakt) Bolnik izbere izvajalca KAM
Načrt zdravljenja
Urnik
3 PRVI OBISK PRI ZDRAVILCU Stroški
Opozorila
74
Pregled na črta zdravljenja
SPREMLJANJE
4 (telefonsko ali osebni kontakt)
Določitev varnosti
Nadzor
Dnevnik vodenja bolnika
PONOVNI OBISK Nadaljevanje zdravljenja

5 PRI ZDRAVILCU Dnevnik poteka
Obveščanje zdravnika
Pregled učinkovitosti
6 SPREMLJANJE Pregled poteka zdravljenja
Odločitev o nadaljevanju KAM
Slika 1: Priporočeni koraki za vodenje bolnika, ki želi uporabljati metode KAM (s

predpostavko, da so bili narejeni vsi postopki uradne medicine in bolniku predstavljeni vsi
možni postopki zdravljenja)
Samozdravljenje
Posebna opozorila
Med anamnezo se je z bolniki nujno odkrito pogovoriti o dosedanji uporabi prehranskih
dodatkov in zdravilnih rastlin, zdravil v prosti prodaji in alternativnih oblik zdravljenja.
Odprt pogovor nam lahko nudi tudi možnost ponovne usmeritve bolnika k učinkoviti
konvencionalni zdravstveni oskrbi. S poznavanjem in razumevanjem tako
konvencionalnih kot tudi alternativnih pristopov k zdravljenju, lahko zdravnik družinske
medicine omogoči odkrito sporazumevanje in odprt odnos tudi z bolniki, ki so do
konvencionalne medicine ambivalentni.
Naloga zdravnika družinske medicine je začetna ocena bolezenskega stanja. Na bolniku

primeren način je potrebno predstaviti različne terapevtske možnosti, njihovo na dokazih
temelječo učinkovitost in varnost. Slednje je pri KAM vprašljivo, saj obstaja malo
kvalitetnih raziskav, ki potrjuje njihovo varnost in učinkovitost. Zdravnik družinske
medicine tu naleti na nemogočo nalogo, da poleg vseh možnosti uradne medicine pozna
še druge terapije, njihovo učinkovitost, varnost in interakcije z zdravili. Zato bi bila nujna
vedno in takoj dostopna obsežna in na dokazih temelječa baza podatkov. Čeprav se
morda bolnik v svoji odločitvi ne bo strinjal s priporočili zdravnika, je potrebno z njim
vzdrževati kontakt in slediti poteku ter rezultatom zdravljenja.
ZAKLJUČEK
Zdravniki družinske medicine uporabe različnih oblik samozdravljenja med našimi bolniki
ne moremo več zanemarjati. Čeprav je ukvarjanje zdravnikov z metodami KAM pri nas s
strani Zdravniške zbornice Slovenije prepovedano, moramo naše bolnike o tem vedno
povprašati. Zastavimo jim nevtralno vprašanje o drugih terapijah in se z njim odprto
pogovorimo. Bolnikom teh metod ne ponujamo ali jih celo sami napotujemo k njihovim 75
izvajalcem. Če pa bolnik kljub vsemu želi obisk pri zdravilcu, je boljše, da to stori z našo
vednostjo. Pred posvetom o različnih možnostih zdravljenja je potrebno narediti vse
potrebne diagnostične preiskave, natančno diagnosticirati bolezen in bolnikom vestno
razložiti vse prednosti privolitve v konvencionalno zdravljenje ter vse nevarnosti uporabe
metod KAM. Prav tako jih moramo opozoriti, da odločitev za KAM nikakor ne sme biti
razlog za opuščanje klasičnega zdravljenja. Da pa bi zdravniki družinske medicine
bolnikom lahko natančneje, temelječe na dokazih, svetovali, bodo potrebne kvalitetne
raziskave o učinkovitosti in varnosti različnih oblik zdravljenja.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Howell L, Kochhar K, Saywell R, Jr., Zollinger T, Koehler J, Mandzuk C, Sutton B, Sevilla-Martir J, Allen D.
Use of Herbal Remedies by Hispanic Patients: Do They Inform Their Physician? J Am Board Fam Med
2006;19:566-78.
2. Frenkel MA and Borkan JM. An approach for integrating complemetary–alternative medicine into primary
care. Family Practice 2003; 20:: 324–332.
3. Palinkas LA, Kabongo ML. The Use of Complementary and Alternative Medicine by Primary Care Patients. J
Fam Pract 2000; 49: 1121-1130.
4. Winslow LC, Kroll DJ. Herbs as medicines. Arch Intern Med 1998;158:2192–9.
5. Vermani M, Milosevic I, Smith F, Katzman MA. Herbs for mental illness: Effectiveness and interaction with
conventional medicines. J Fam Practice 2005; 54(9): 789-800.
6. Bradley CP, Bond C. Increasing the number of drugs available over the counter: arguments for and against.
Br J Gen Pract 1995; 45: 553-556.
7. Sleath B, Rubin RH, Campbell W, Gwyther L, Clark T. Physician-patient communication about over-the-
counter medications. Soc Sci Med 2001; 53(3):357-69.
8. Gregory PJ, Sperry M, Friedman Wilson A. Dietary Supplements for Osteoarthritis. Am Fam Physician 2008;
77(2): 177-184.
9. Kuo GM, Hawley ST, Todd Weiss L, Balkrishnana R, Volk RJ. Factors associated with herbal use among urban
multietnic primary care patients: a cross-sectional survey. BMC Complement Alt Med 2004; 4:18
10. Astin JA. Why Patients Use Alternative Medicine. JAMA 1998; 279: 1548-1553.
11. Wagner PJ, Jester D, LeClair B, Taylor AT, Woodward L, Lambert J. Taking th Edge Off Why Patients Choose
St. John's Worth. J Fam Pract 1999; 48: 615-619.
12. Giveon SM, Liberman N, Klang S, Kahan E. A survey of primary care physicians' perceptions of their
patients' use of complementary medicine. Complement Ther Med 2003; 11(4): 254-60.
13. Sleath B, Rubin RH, Campbell W, Gwyther L, Clark T. Ethnicity and Physician-Older Patient Communication
about Alternative Therapies. J Alt Complement Med 2001; /(4): 329-335.
14. Haller CA. We should always ask our patients about unconventional treatments. West J Med 2001;175: 164.
15. Sleath B, Callahan L, De Vellis RF, Sloane PD, Patientss' Perception of Primary Care Physicians' Participatory
Decision-Making Style and Communication About Complementary and Alternative Medicine for Arthritis. . J Alt
Complement Med 2005; 11(3): 449-453.
16. Pirotta MV, Cohen MM, Kotsirilos V, Farish SJ. Complementary therapies: have they become accepted in
76 general practice? MJA 2000; 172: 105-109.
17. Ferguson WJ, Candib LM. Culture, language, and the doctor-patient relationship. Fam Med 2002; 34(5):
353-61.
18. Elwyn G, Edwards A, Kinnersley P, Grol R. Shared decision making and the concept of equipoise: the
competences of involving patients in healthcare choices. BJ Gen Pract 200; 50: 892-897.
19. Eisenberg DM. Advising Patients Who Seek Alternative Medical Therapies. Ann Intern Med 1997; 127: 61-69
Samozdravljenje
Poplas-Susič T. Od akutnega do dolgoročnega samozdravljenja
OD AKUTNEGA DO DOLGOROČNEGA
SAMOZDRAVLJENJA
Tonka Poplas-Susič1
UVOD
V ambulantah družinske medicine delimo naše bolnike v glavnem v dve grobi skupini:
akutno obolele in kronične bolnike. Ali obstaja med njima kaka bistvena razlika, kar se
tiče zdravnikovega zdravljenja? Ali se obe skupini bolnikov med seboj razlikujeta, kar se
tiče samozdravljenja?
AKUTNA:KRONIČNA BOLEZEN
Akutna bolezen nastane nenadoma, bolnik se nima časa prilagoditi na nove težave, zato
je prizadet in rabi trenutno zdravljenje. Oboleli se prepustijo zdravniku, da jim določi
zdravljenje, so relativno potrpežljivi, čeprav lahko imajo hude težave. Družina je
informirana o njihovem zdravstvenem stanju in jim pomaga, da bolezen čimhitreje in
čimbolje prebrodijo. Ob naslednjem obisku pri zdravniku je njihovo zdravstveno stanje že
boljše in bolniki so zadovoljni z ukrepi izbranega zdravnika. Njihovo samozdravljenje v
smislu upoštevanja navodil s strani zdravnika in sprejemanje ukrepov, ki jim olajša
zdravljenje, ne potrebuje dolgotrajnega truda. 77
Prav tako pri akutni bolezni ni mesta za terapevtske napake, relapse, poslabšanja:
zdravnik se takoj in z vsemi danimi tehničnimi, biološkimi in terapevtskimi možnostmi
trudi, da bolezen pozdravi. Ob komplikacijah išče nove možne izhode.
Kronična bolezen se ponavadi začne pojavljati potihoma, z izražanjem določenih akutnih

težav, še ne jasne etiologije, ki pa v resnici predstavljajo začetek nekih kroničnih težav.
Diagnostični postopek je pravzaprav usmerjen v razjasnjevanje teh »akutnih«
problemom, čeprav gre v resnici za kronično bolezen. Mnogokrat je izražen očitek
zdravniku, da prave bolezni ni prepoznal pravočasno in je zamuda v pričetku zdravljenja.
Kronični bolniki so sicer informirani o svojem zdravstvenem stanju, vendar morajo
postati, za razliko od bolnikov z akutno boleznijo, upravljalci svojega zdravstvenega
stanja. Odnos do zdravnika pogosto variira glede na naravo in zhod bolezni, bistveno pa
je, da morata bolnik in zdravnik v procesu zdravljenja sodelovati in postati popolnoma
enakopravna partnerja. Bolnikova družina mora biti v proces zdravljenja vključena, ne
samo informirana o njem, saj mora v njem sodelovati (1, 2).
V zdravljenju kronične bolezni zdravnik le kontrolira in spremlja bolnika, ki lahko tekom

svoje bolezni naredi tudi napake pri njenem obvladovanju. Napake so v tem pogledu
razlog za ponovno poučitev bolnika o bolezni: zdravnik in bolnik skupaj analizirata
razloge za napačno ukrepanje, predvsem pa zdravnik ne obsoja tega ravnanja.
1
Asist. dr. Tonka Poplas-Susič, dr. med., Katedra za DM, MF LJ, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
KOMPLIANSA/MOTIVACIJA
KOMPLIANSA/MOTIVACIJA BOLNIKA
Velikokrat se v medicini govori o »patient's compliance«: bolnik, ki je ubogljiv in poslušen
ter upošteva navodila, je komplianten, medtem, ko je tisti, ki tega ne počne,
nekomplianten oz. izraža nevoljnost, nepopustljivost.
Odločitev bolnika, ali bo sledil navodilom ali ne, ni odvisna od zunanjih pritiskov,
prepričevanj ali opozarjanj. Posameznik mora zreducirati kompleksen problem v zvezi s
svojim zdravstvenim stanjem na enostaven moment: sodelovati ali ne v zdravljenju kot
posledica lastne odločitve, ko presodi vse dejavnike, ki se trudijo izven njega in lastne,
prirojene notranje dejavnike, ki odločajo njegov odnos do zdravljenja oz. bolezni (3).
Nemotivirani bolniki niso kompliantni bolniki in kot taki ne bodo uspeli pri
samozdravljenju. Samozdravljenje v tem kontekstu pomeni, da ne sledijo pazljivo
zdravljenju, jih zdravljenje ne zanima, se nočejo zavedati resnosti svojega stanja ali
miselno celo zavračajo dejstvo, da so bolni in jih izhod bolezni vsaj navidezno ne zanima.
V tem kontekstu postane jasno, da je motivacija bistvena za samozdravljenje (4).
Stopnja bolnikove motivacije vpliva tudi na obnašanje terapevta tekom zdravljenja, in po
mnenju zdravnikov pomembno napoveduje stopnjo izboljšanja (5).
MOTIVIRANJE ZA SAMOZDRAVLJENJE
SAMOZDRAVLJENJE
Ukrepi, ki jih svojim bolnikom svetujejo zdravniki, ostajajo ponavadi izven kompleksnega
bolnikovega dogajanja in dojemanja bolezni, s katero se mora od danega trenutka naprej
spoprijemati. Zdravniki ponavadi poskušajo prilagoditi bolnika in njegovo obnašanje
bolezni, medtem ko bolniki želijo prilagoditi bolezen, še zlasti pa proces zdravljenja
78 svojemu načinu življenja. Kronična bolezen traja namreč dolgo, spremeniti življenski slog
pa lahko predstavlja bolniku stres, zato mnogokrat za samozdravljenje ni motiviran.
Članki, pisani na temo motivacije bolnikov delijo slednjo na tri glavne skupine: tako
imenovano interno (motivacija zavisi v glavnem od osebnosti kot take), socialno (na
motivacijo lahko vplivajo številni socialni dejavniki) in kombinacijo prve in druge (6).
Motivacija je lahko vzpodbujena s strani skupine, ki ima podobne težave, zato je

smiselno bolnika napotiti v tako skupino (peer group), če le obstaja. Pogovori in
vzpodbujanje med bolniki jin ponuja rešitve na odgovore, na katere doslej niso imeli
odgovora: kako živeti kot večina, če se počutim drugače. Skupina mora biti vodena s
strani zdravnika, kar se tiče strokovnih vsebin, da ne bi prihajalo do napačnih zaključkov
(1).
Osebna motivacija je drug možen pristop: bolniku je potrebno pomagati, da začuti, da je

prihodnost, ki je pred njim, tudi njegova, kljub spremenjenemu načinu življenja. Take
vrste motiviranje je ponavadi vezano na nek realen cilj v prihodnosti, npr. zmožnost
varovati vnuka, dočakati diplomo otroka, se vrniti v domovino, ... in s temi »korak po
koraku« delnimi cilji lahko dobro motiviramo bolnika, da v zdravljenju sodeluje in izvaja
ukrepe, ki so njegov del odgovornosti za dober izhod zdravljenja: dobro izvaja
samozdravljenje (1).
Samozdravljenje
ZAKLJUČEK
Motiviranje bolnikov predstavlja resen izziv: od vseh obstoječih oblik poučevanja je
vzgajanje bolnika eno najtežjih. Bolniki so izredno specifični učenci, zelo heterogeni glede
na starost, sociokulturno okolje in posebne potrebe, ki jih ima vsak posameznik. Njihova
motivacija za zdravljenje zavisi v glavnem od njihovega razumevanja bolezni in načina,
kako sprejemajo težave ter kako sprejemajo zdravljenje. Ne gre toliko za vprašanje dati
jim medicinsko znanje, pač pa za omogočanje, da dobijo potrebne pristojnosti, da bodo
lahko prilagajali svoj proces zdravljenja variacijam vsakodnevnega življenja.
LITERATURA
1. Lacroix A, Assal JP. Therapeutic Education of Patients. Vigot. Rue de l'École-de-Médecine. Paris 2000.
2. Philips J. Patients can educate doctors about long-term disease. BMJ; 319: 785.
3. Haybnal A, Schultz P. Compliance: one aspect of the doctor-patient relationship. An overview. In: Assal JP,
Berger M. Diabetes Education. Excerpta Medica; 1984: 259-71.
4. Maslow AH. Motivation and Personality. Harper and Row; New York: 1970.
5. Keithly LJ,, Samples SJ,, Strupp HH.. Patient motivation as a predictor of process and outcome in
psychotherapy. Psychother Psychosom. 1980;33(1-2):87-97.
6. Maclean N, Pound P. A critical review of the concept of patient motivation in the a literature on physical
rehabilitation. Social science & medicine. 2000; 50: 495-506.
79
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Klančič D, Kokalj-Kokot M. Bolnik izvedenec – aktivna vloga v samozdravljenju
BOLNIK IZVEDENEC – AKTIVNA VLOGA V

SAMOZDRAVLJENJU
Dean Klančič1, Mateja Kokalj-Kokot2
UVOD
Eden izmed velikih izzivov današnjega zdravstva je prilagajanje bolnikovim potrebam in
željam (1). Celostna obravnava bolnika zahteva od zdravnika družinske medicine, da
bolnika obravnava z vidika njegovega družinskega, delovnega, družbenega in naravnega
okolja, ob upoštevanju njegovih edinstvenih lastnosti in posebnosti. Študije so pokazale,
da imajo bolniki, zdravniki in zdravstveni politiki različne poglede na to, kaj je dobra
zdravstvena oskrba. Pojmovanje odnosa bolnik - zdravnik se je s časom razvijalo. Leta
1956 sta Szasz in Hollender postavila definicijo treh modelov odnosa: 'aktiven – pasiven',
'vodenje – sodelovanje' in 'medsebojno pogajanje'. Tuckett in sodelavci leta 1983 že
omenjajo odnos bolnik – zdravnik, kot 'srečanje med izvedenci / strokovnjaki' (2).
Angleško Ministrstvo za zdravje je leta 2001 izdalo poročilo, v katerem predstavi pojem
bolnika izvedenca in njegovo vlogo v vodenju lastne bolezni v partnerstvu z
zdravstvenimi delavci (3).
KDO JE BOLNIK IZVEDENEC? 81

Bolnik izvedenec je tista oseba, ki sama diagnosticira, daje pobude za zdravljenje in je
sposobna poiskati primerno pomoč (aktiven in poučén / informiran bolnik).
Jones ga je leta 2003 bolj poetično definiral kot človeka, ki razume, da je kvaliteta
njegovega življenja odvisna predvsem od njega samega, ki verjame, da ima precejšen
nadzor nad svojim življenjem, je odločen živeti zdravo s svojo boleznijo in pozna
zdravljenja in storitve, ki mu to omogočajo (4).
KAKŠEN JE BOLNIK IZVEDENEC?

Leta 2005 je Medicinska fakulteta v Hertfordshiru naredila študijo o bolnikih izvedencih
(5). Pokazala je, da o sebi ne razmišljajo kot o bolniku, temveč živijo z boleznijo.
Pomembno se jim zdi, da dajejo videz vedrosti, stoičnosti in večkrat čutijo potrebo po
skrivanju slabega počutja in anksioznosti, ko so v stiku z zdravnikom. Prištevajo se k
“borcem”, pogosta so leta vztrajnega načrtovanja preiskav in želenih napotitev.
Investirajo čas, denar in energijo v pridobivanje literature in izobraževalne seminarje.
Večkrat je prisoten čut odgovornosti - pogosto nekaj vračajo družbi v zahvalo za prejeto
iz zdravstvenega sistema, z aktivnim udejstvovanjem v podpornih društvih. Značilno je
njihovo dobro poznavanje zdravstvenega sistema in pasti administracije, organiziranost
in dobra pripravljenost na preglede pri zdravniku. Podajajo natančno in zgoščeno
1
Asist. Dean Klančič, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
2
Mateja Kokal- Kokot, dr.med., Univerzitetni Klinični Center Ljubljana, Zaloška 7, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
anamnezo in uporabljajo strokovne izraze pri opisovanju svojih težav. Trudijo se za dober
odnos in komunikacijo s svojim zdravnikom, ne želijo biti težavni bolniki.
Do svojih zdravnikov razvijejo intenziven odnos, opisujoč jih kot veliko pomoč ali popolno
nasprotje. Pozitivne in negativne značilnosti zdravnika iz vidika bolnika izvedenca so:
POZITIVNE ZNAČILNOSTI ZDRAVNIKA NEGATIVNE ZNAČILNOSTI ZDRAVNIKA

- vliva samozaupanje - primanjkuje mu časa
- vzpodbuja k aktivnosti - je okrutno odkrit
- odpravlja prepreke - zavira emocionalno sprostitev
- pomaga doseči cilje - te ne pozna
- pozna stališča in čustva bolnika - ne vzdržuje kontinuitete
- odprt je za prošnje - dela te živčnega
- odprt je za dopolnilno terapijo - ni pošten
- omogoča ti izbiro - se slabo sporazumeva
- zanima se za tvoje mnenje - manjka mu kliničnega znanja
- daje poštene a prijazne nasvete - ni prilagodljiv
- je dober poslušalec - obravnava te s premalo spoštovanja
- daje informacije - ni dovolj pozoren
- je dostopen - ne predlaga plana
- pomaga ti prevzeti odgovornost za - obravnava le en problem naenkrat –
svoje zdravje neholistično
- sledi tvoje zdravstveno stanje
- vzdržuje dober stik ob poslabšanju
- skrbi zate
82 - ima te za partnerja pri zdravljenju
Njihove izkušnje z zdravstveno službo kažejo, da poleg državne uporabljajo tudi zasebno
dejavnost. Najpogosteje si želijo v bolnika usmerjen pristop - individualna obravnava,
vzpodbujanje vključevanja v zdravljenje, možnost odločanja, odprtost do alternativne in
komplementarne medicine... Kot najhujšo izkušnjo so opisovali sprejem v bolnišnico, kjer
je osebje imelo omejeno znanje o njihovi bolezni in jim niso dovolili nadaljevati njihovo
utečeno samozdravljenje. Želijo si ustreznega odziva strokovnjakov, še posebej
upoštevanje njihovega izražanja čustvene prizadetosti. Zelo pomanjkljiva so se jim zdela
tudi navodila o primerni prehrani povezani z njihovimi kroničnimi boleznimi, mnogi si
želijo tudi napisanih navodil o različnih zdravstvenih storitvah in kako priti do njih.
KAKŠEN JE
JE ZDRAVNIKOV ODNOS DO BOLNIKA IZVEDENCA?
Medtem ko si zakonodajalci bolnika izvedenca predstavljajo v idealizirani luči, je
najpogostejši prizor pred zdravnikovimi očmi nekako tak: bolnik, ki zdravniku ponuja
strani stiskane iz interneta, zahtevajoč preiskave in zdravljenje, ki so nepreverjene, v
praksi neizvedljive, astronomsko drage ali vse troje. Ali, še huje, preiskava ali zdravljenje
za katero zdravnik še nikoli ni slišal, kaj šele jo predpisal (6). Večina zdravnikov iz
angleške študije (5) je potrdila, da jim bolnik izvedenec vzame več časa, vendar je
večina to videla kot naložbo v prihodnost, ki jim bo dolgoročno prihranila čas. MORI
preiskava iz leta 2003 je pokazala, da 63% zdravnikov meni, da jim bolje informirani
bolniki dolgoročno gledano vzamejo več časa (7). Za preobremenjene zdravnike je bolnik
izvedenec zahteven bolnik, nerazumevajoč bolnik, ki zahteva veliko časa ali vsevedni
bolnik.
Samozdravljenje
Bolniki z veliko vnaprej pripravljenimi vprašanji se večinoma zdijo zdravnikom zahtevni,

nekako zasliševalski. Zanimivo pa je, da so isti bolniki povedali, da si aktivno prizadevajo
za dobro komunikacijo z zdravnikom in da se trudijo, da ne bi izpadli težavni in
obremenjevali zdravnika (5).
Seveda pa to ni bil namen izobraževanja bolnikov. Programi o samozdravljenju in

poučevanju bolnikov dajejo poudarek na razvoj samozavesti in sposobnosti, ki bodo
izboljšale kvaliteto vsakodnevnega življenja bolnikov s kroničnimi ali drugimi boleznimi.
Jih naučila kako bolje in redkeje izkoristiti zdravstveno oskrbo in res se je pokazalo, da
dosledno dvigovanje ravni znanja, samo zmogljivosti, uporaba samozdravljenja (še
posebej redna telovadba), dejansko zmanjša obiske pri zdravniku za dobrih 40% (8).
Na nek način so vsi bolniki izvedenci, saj vsakodnevno živijo s svojo boleznijo in imajo
tako edinstven vpogled. Njihove izkušnje in mnenja so pomembna, ker je s poznavanjem
le-teh, zdravnik bolj usposobljen pravilno določiti potek zdravljenja, ki bo pripeljal do
uspešnih rezultatov, kakorkoli jih že definiramo (6).
RAZLIČNOST DOJEMANJA PARTNERSKEGA ODNOSA MED BOLNIKI

Medtem ko se vedno bolj daje poudarek na izobraževanje, usposabljanje bolnikov in
skupno sprejemanje odločitev, dokazi hkrati kažejo, da mnogi bolniki ne želijo biti
vključeni v odločanje o njihovi zdravstveni oskrbi ali jih to celo obremenjuje. To variira s
starostjo, socialno – ekonomskim statusom bolnika, njegovo izkušnjo z boleznijo in
tehtnostjo odločitve. Res je, da zdravniki niso vedno najbolj točni pri ugotavljanju
prioritet bolnika, hkrati pa imajo bolniki nerealna pričakovanja o sposobnostih zdravnika, 83
da vedno ve, kaj je zanje najbolje (9). Bolniki, ki imajo željo, sposobnost in možnost
pridobiti več znanja o svoji bolezni in si želijo aktivnega sodelovanja pri zdravljenju, bodo
vedno v manjšini, zato naj nam bodo dobrodošli partnerji (6).
Danes je prisotnih že mnogo društev bolnikov z raznimi boleznimi, ki svojim članov

nudijo informacije in pomoč. Na svetovnem spletu zasledimo številne strani z medicinsko
tematiko, različne forume in e-mail liste, preko katerih ljudje izmenjujejo mnenja in
izkušnje. Kvaliteta in veljavnost teh informacij pa je zelo različna. Tako se je v bistvu
ustvarilo več »osebnosti« bolnika, od bolnika izvedenca do samostojnega uporabnika
zdravstvenih storitev in pripravkov, čigar predstava o zdravju in bolezni je večkrat v
nasprotju z mnenjem stroke. Saj je v svetu potrošništva, ki ga vodi tehnologija in
usmerjajo mediji, ideal dolgoživosti, lepote mladosti in videza zdravja zelo pomemben
faktor v ustvarjanju identitete bolnika, ki zlahka prevlada nad dejanskim zdravim
načinom življenja (2).
ZAKLJUČEK
V večnem trikotniku želja (bolnik) – potreb (izvajalci zdravstvenih storitev) – možnosti
(plačnik, politika) v potrošniški družbi, kjer medicina in zdravstvo nista izvzeta, je čim
boljša informiranost bolnikov o njihovih kroničnih boleznih in možnostih samozdravljenja
ter krepitvi zdravja eden izmed zelo pomembnih elementov pri zagotavljanju kakovosti in
učinkovitosti delovanja javno zdravstvenega sistema. Pravilno usmerjen »bolnik
izvedenec«
izvedenec« lahko s svojim aktivnim sodelovanjem v samozdravljenju in zdravljenju
predstavlja za zdravnika manjšo obremenitev: potrebuje manj zdravnikovega časa ter je
Samozdravljenje
zanj manj zahteven, je zdravniku ustreznejši sogovornik in je manjši oz. racionalnejši

potrošnik. Predpogoj za dosego takšnih ciljev je dobra izobraženost bolnikov, ki jo je
potrebno zagotoviti s kakovostnimi viri informacij. Drugi pogoj je zavedanje zdravnikov,
da z vzpodbujanjem bolnikov za lastno skrb, ohranitev in krepitev zdravja dolgoročno
dosegamo skupne cilje in večjo skladnost med željami – potrebami in – možnostmi. Tretji
pogoj je, da je tak princip vgrajen v aktualno zdravstveno politiko. Ali pa je večja
skladnost med željami- potrebami in – možnostmi vedno večja utopija?
LITERATURA
1. Grol R, Wensing M, Mainz J, Ferreira P, Hearnshaw F, Hjortdahl P, Oleson F, Ribacke M, Spencer T,
Szecsenyi J. Patients' priorities with respect to general practise care: an international comparison. Family
practice 1999; 16:4-11
2. Fox N, Ward K. Health Identities: from expert patient to resisting consumer. An Intrerdisciplinary Journal
for the Social Study of Health, Illness and Medicine 2006; 10(4):461-47
3. Department of Health. The expert patient – a new aproach to chronic disease management for the 21st
Century. London: Stationary Office, 2001
4. Jones FR. Can expert patients be created? Presentation from a seminar held at the Royal Pharmaceutical
Society of Great Britain 2003
5. Wilson P, Kendall S, Brooks F. Patient empowerment in Primary Care: an evaluation of the Expert Patient.
CRIPACC, Faculty of Health and Human Sciences, University of Hertfordshire 2005
6. Shaw J, Baker M. Expert patient – dream or nightmare? Br Med J 2004;328:723-724
7. Market and Opinion Research International, for Developing Patient Partnership, formerly the Doctor Patient
Partnership, DPP. Medicines and the British. London: MORI, 2003
8. Lorig KR, Sobel DS, Stewart AL, Brown BW Jr, Bandura A, Ritter P, et al. Evidence suggesting that chronic
disease self-management program can improve health status while reducing hospitalization. A randomized
trial. Med Care 1999;37:5-14
9. Robinson A, Thomson R. Variability in patient preferences for participating in medical decision making:
implication for the use of decision support tools. Qual. Health Care 2001;10:34-38
84
Samozdravljenje
Živčec-Kalan G, Vinšek-Grilj A. Stališča bolnikov do samozdravljenja
STALIŠČA BOLNIKOV DO SAMOZDRAVLJENJA
Gordana Živčec-Kalan1, Andreja Vinšek-Grilj2
UVOD
Od vekomaj so ljudje za zdravljenje uporabljali različne metode zdravljenja. Nekatere so
bile pri povrnitvi zdravja in dobrega počutja ljudi bolj, nekatere pa manj, učinkovite. Tudi
v sodobnem svetu smo soočeni s porastom uporabe alternativnih metod
samozdravljenja. Njihova uporaba je doživela velik porast še posebno v zadnjem
desetletju. Najpogosteje uporabljene metode so homeopatija, akupunktura in
samozdravljenje z zeliščnimi pripravki. Bolniki se k alternativnim oblikam
samozdravljenja najpogosteje zatekajo zaradi dolgotrajne hude bolečine, neuspeha pri
zdravljenju bolezni dihal (predvsem astma pri otrocih), težav s spanjem, motenj
duševnega zdravja in pri povišanemu krvnemu tlaku.
Z namenom ugotoviti stališča bolnikov, ki se zatečejo po pomoč zaradi zdravstvenih

težav k alternativnim oblikam medicine, je bilo izvedenih precej študij. Raziskovali so, ali
k temu prispeva nezadovoljstvo s strokovno priznanim načinom zdravljenja, pacientovo
nepoznavanje svoje bolezni in njenega poteka ali pa mogoče atraktivnost
komplementarnih terapij. Analizirali so tudi značilnosti, glede na katere bi lahko
uporabnike komplementranih metod zdravljenja natančneje predelili. Opredelimo jih
lahko glede na spol, starostno skupino, socioekonomski status, izobrazbo in zakonski 85
stan.
Za različne oblike samozdravljenja se uporablja kar precej izrazov: alternativna ali

komplementarna medicina, zdravilstvo, pa tudi mazaštvo ali šušmarstvo. Glede na to, da
velika večina zdravilcev deluje pošteno in želi pomagati ljudem, ki poiščejo njihovo
pomoč, menimo, da slednja izraza nista najbolj primerna.
Definicij zdravilstva je veliko. WHO definira zdravilstvo (imenuje ga tradicionalna

medicina) kot kombinacijo raznih zdravilskih dejavnosti, znanje ali verovanje v zdravilske
pripravke ali postopke, ki izhajajo bodisi iz rastlin, živali ali mineralnega sveta ali so
spiritualne narave, vsebujejo ročne spretnosti ali so v pomoč pri diagnosticiranju,
zdravljenju ali preprečevanju bolezni.
1
Prim. asist. Gordana Živčec-Kalan, dr.med., Zdravniška zbornica Slovenije Katedra za družinsko medicino, Zdravstveni dom Ilirska
Bistrica
2
Andreja Vinšek-Grilj, dr. med., ZD Ilirska Bistrica, Gregorčičeva 8, 6250 Ilirska Bistrica
Samozdravljenje
V razvitih državah bolj verjamemo dokazljivemu, torej z dokazi podprti medicini. Učinek
zdravilskih metod ni znanstveno potrjen, ampak se metode v večini v bolj ali manj
nespremenjeni obliki prenaša iz generacijo v generacijo. Tako tudi ameriški National
Institutes of Health (NIH) definira zdravilstvo kot zdravstveno dejavnost, ki:
• nima zadovoljive dokumentacije o varnosti in učinkovitosti za obravnavo določenih
bolezni ali stanj,
• je ne poučujejo v ameriških zdravstvenih šolah in
• katerih stroške večina zavarovalnic ne povrne (1).
Zakon o zdravilstvu v Republiki Sloveniji (2) (v nadaljevanju ZoZ) zdravilsko dejavnost

opredeljuje kot dobičkonosno gospodarsko dejavnost, ki skrbi za izboljšanje zdravja
uporabnikov storitev. Po aktualni definiciji obsega zdravilska dejavnost ukrepe in
aktivnosti (ne pa sredstev, pripravkov), temelječe na zdravilskih sistemih in zdravilskih
metodah in se izvaja na način, ki ne škoduje zdravju.
V poljudni literaturi (3) najdemo definicijo alternativne medicine. To je pojem, ki se

uporablja od druge polovice dvajsetega stoletja za skupino terapevtskih postopkov, ki
zaradi zastarelosti, pomanjkanja dokazov o učinkovitosti ali celo škodljivosti niso del
medicine. Te postopke najpogosteje izvajajo ljudje brez, od državne potrjenih, oblik
medicinskega izobraževanja.
OPREDELITEV POJMOV
Konvencionalna medicina (pogosto uporabljeni sinonimi so uradna, zahodna, šolska,
znanstvena, alopatska in ortodoksna medicina). Po zgodovinski definiciji gre za
86 medicinske metode, ki so sprejete kot pravilne in so v skladu s standardi - prepričanji
trenutno dominantnega medicinskega kroga v družbi. Je z dokazi podprta medicina
(evidence based medicine), ki je osnovana na (v drugih vejah znanosti že nadgrajenem)
biomedicinskem modelu. Biomedicinski model se poglablja v vse manjše in manjše dele
človekovega telesa, kjer odkriva bolezenske vzroke in procese ter jih ciljano zdravi
predvsem z zdravili (farmakoterapija) in operacijami (kirurgija).
Zdravilski sistem je organiziran sistem, ki zajema teoretične podlage, izobraževanje,

usposabljanje in izvajanje (npr. tradicionalno kitajsko zdravilstvo, Ajurveda,
naturopatija).
Zdravilska metoda je metoda pristopa zdravilca k izboljšanju kakovosti življenja

uporabnika storitev (npr. masaža, post, obkladki).
Alternativna medicina se razlikuje po temeljnih principih od medicine s tem, da se z

medicino izključuje (alternativna = nadomestna). Izraz se je uveljavil v osemdesetih letih
prejšnjega stoletja. Bolnik se ne more vzporedno zdraviti z medicinskimi metodami in z
metodami alternativne medicine. Po ZoZ alternativna medicina ne spada v zdravilstvo.
Komplementarna medicina (komplementarna = dopolnilna) se lahko kombinira oziroma

se dopolnjuje z medicinskimi metodami zdravljenja za krepitev zdravja in lajšanje
bolezni. Po aktualnem ZoZ še ne spada v zdravilstvo.
Integrativna medicina pomeni združevanje konvencionalne medicine in preverjenih

komplementarnih metod zdravljenja. Poudarja temeljni pomen odnosa med bolnikom in
terapevtom ter pomen sodelovanja bolnika samega pri ohranjanju zdravja in zdravljenju
Samozdravljenje
bolezni. Integrativna medicina obravnava bolnike kot »celoto« - z umom, duhom,

telesom in življenjskim slogom, in te dimenzije vključuje tako v diagnozo kot v
zdravljenje (holistični - celostni pristop). Temelji na t.i. bio-psiho-socialnem modelu. Je
medicina, pri kateri zdravilec in zdravnik neposredno sodelujeta, ali pa sta celo zastopana
v eni osebi (npr. pri Antropozofski medicini).
Zdravljenje so različni postopki in uporaba zdravil za povrnitev zdravja ali izboljšanje

prizadetih telesnih ali duševnih funkcij; sin. kurativa, terapija; prim. primarna preventiva
KAM (angl. CAM) – komplementarna in alternativna medicina: po definiciji NCCAM
(National Center for Complementary and Alternative Medicine, ki ga je leta 1998 na
pobudo ameriške vlade ustanovil NIH - National Institute of Health) KAM sestavlja
skupina različnih medicinskih sistemov, praks ali proizvodov, ki trenutno niso del
konvencionalne medicine (niso del medicinske izobrazbe in niso splošno na voljo v
bolnišnicah) in še niso (dovolj) ovrednotene z znanstvenimi metodami. Sem sodijo:
• alternativni medicinski sistemi - celostni sistemi s teorijo in prakso

zdravljenja (tradicionalna kitajska medicina, ajurveda, homeopatija),
• mind-body intervencije - tehnike, ki krepijo sposobnost duha, da vpliva na delovanje
telesa (meditacija, hipnoza, molitev),
• biološko osnovane terapije - uporaba hrane, zdravilnih zelišč, mikronutrientov za
preprečevanje in zdravljenje bolezni (vitaminsko - mineralni prehranski dodatki,
posebne oblike prehrane, zeliščna terapija),
• manipulativne in telesne terapije - manipulacija in/ali premikanje delov telesa
(masaža, kiropraktika, osteopatija, plesna - gibalna terapija),
• energetske terapije - zdravljenje z »biopoljem« (reiki, zdravilni dotik, Qi gong) (3).
87
RAZPRAVA
Trend uporabe metod komplementarne in alternativne medicine ((KAM) KAM)
V zadnjem desetletju je opazen velik porast uporabe komplementarne medicine. V
Združenih državah Amerike sta bili narejeni dve zaporedni nacionalni raziskavi o trendih
v uporabi postopkov alternativne medicine in sicer prva med leti 1990-1997 (4).
Anketirali so naključno izbranih 1.539 ljudi (leta 1991) in 2.055 ljudi (leta 1997), nato pa
primerjali rezultate. Uporaba vsaj ene od 16 zajetih metod komplementarne medicine je
v opazovanih letih porasla z 33,8% na 42,1%. Med metodami je bil največji porast
opazen pri zeliščarstvu, raznih masažnih tehnikah, vitaminskih dodatkih, skupinah za
samopomoč, energetskih zdravljenjih in homeopatiji. Po vzrokih za obisk pri
alternativnem zdravilcu prevladujejo kronične zdravstvene težave, kot so bolečina v
hrbtu, anksioznost, depresija in glavoboli. Svojemu osebnemu zdravniku so bolniki leta
1991 povedali za uporabo alternativne medicine v 39,8 odstotkov primerov, leta 1997 pa
v 38,5 odstotka primerov. Po izračunih ameriških raziskovalcev je 18,4 odstotkov vseh
bolnikov, ki so prejeli recept pri osebnem zdravniku, sočasno jemalo tudi zeliščne
preparate in vitaminske dodatke v visokih odmerkih. Ocenili so tudi, da so izdatki za
komplementarne metode zdravljenja v opazovanih letih porasli za 45,2 odstotkov,
predvsem na račun večjega deleža populacije, ki išče tovrstno pomoč.
Opravili so tudi nadaljevanje študije in sicer so opazovali trende uporabe

komplementarne medicine pri odraslih med letoma 1997 in 2002 (5). Ugotovili so, da je
najpogosteje uporabljena metoda zeliščarstvo (18,6%), sledijo ji tehnike sproščanja
(14,2%) in kiropratika (7,4%). Med uporabniki komplementarne medicine jih je kar 41
odstotkov uporabljalo 2 ali več metod. Uporabniki so bili stari med 40 in 64 let, med
Samozdravljenje
njimi so prevladovale ženske. Število uporabnikov komplementarne medicine je v

opazovanih letih ostalo približno enako (36,5 odstotkov anketiranih leta 1997 in 35
odstotkov leta 2002). Podatki torej kažejo, da je v prvem opazovanem obdobju uporaba
komplementarnih metod zdravljenja zabeležila precejšen porast, ki pa se je v naslednjih
letih ustalil.
Socialno-
Socialno-demografske značilnosti uporabnikov metod komplementarne in alternativne
medicine
Raziskovalce je zanimalo tudi, kateri pacienti se najpogosteje odločijo za uporabo
komplementarnih metod. Tako je leta 2003 skupina ameriških raziskovalcev objavila
rezultate, ki kažejo primerjavo med uporabniki KAM zaradi kronične bolečine med
mestnim, primestnim in podeželskim okoljem okrožja Michigan (6). Spraševali so
starejše od 18 let, ki so v preteklih 2 tednih občutili telesno bolečino in jih povprašali po
številčni oceni najhujše bolečine v preteklih dveh tednih od 0 do 10, najmilejši, povprečni
in trenutni oceni. V oceni nivoja bolečine med mestnimi, primestnimi in podeželskimi
prebivalci niso opazili bistvenih razlik (ocena bolečine: 5,9, 3,9 in 2,7 za najhujšo,
povprečno in najmilejšo stopnjo bolečine). Vendar so podeželski prebivalci poročali o
bistvenem olajšanju bolečine pri uporabi KAM v primerjavi z mestnimi (t = 2,60, p =
0,01). Uporabniki KAM so bili v povprečju stari 47 let, 81 odstotkov je bilo belcev, 60
odstotkov žensk. Večina jih je bila poročenih (61%) in zaposlenih (63%). Med
anketiranimi se jih je 76 odstotkov odločilo za eno od oblik KAM, 82 odstotkov med
primestnim, 77 odstotkov med mestnim in 58 odstotkov med podeželskim
prebivalstvom. 28 odstotkov od vseh anketiranih je prejemalo zeliščne preparate, 35
odstotkov primestnih, 27 odstotkov mestnih in 17 odstotkov podeželskih. Tudi uporaba
ostalih KAM je bila najbolj izrazita med primestnim prebivalstvom (80%), 75% med
88 mestnim in 52% med podeželskim prebivalstvom. Kar 31 odstotkov anketiranih je
poročalo, da njihov osebni zdravnik za njihovo samozdravljenje ne ve. V tej kategoriji
vprašanj ni bilo bistvene razlike glede na prebivališče, je pa šlo v večini za moške, mlajše
od 45 let in ne-bele rase. Za uporabo KAM pri zdravljenju bolečine se torej v večjem
odstotku odloča mlajše primestno prebivalstvo, učinki KAM pa so bolj skromni.
Ključni vzroki za uporabo metod komplementarne in alternativne

alternativne medicine
Največ odgovorov na vprašanje zakaj se ljudje poslužujejo alternativnega načina
zdravljenja, je podala britanska kvalitativna študija, ki je opazovala bolnike in starše
otrok z astmo (7). Opazili so, da se pri kroničnih boleznih bolniki vedno pogosteje
odločajo za komplementarne metode zdravljenja. Ocene o številčnosti uporabnikov KAM
med bolniki z astmo variirajo od 6 do 70 odstotkov. Astma je najpogostejša kronična
bolezen v Veliki Britaniji in predstavlja veliko breme za bolnike in njihove družine. Kljub
napredku v njenem zdravljenju so namreč potrebne določene prilagoditve življenjskega
sloga in navad. Veliko bolnikov je namreč še vedno zelo slabo poučenih o pravilni uporabi
zdravil. Študije so tudi pokazale, da so pričakovanja bolnikov glede uspeha zdravljenja
drugačna od pričakovanj uspeha zdravljenja njihovih zdravnikov.
V letu 2004 so v Bristolu v Veliki Britaniji s 50 strukturiranimi intervjuji anketirali odrasle

in otroke (v spremstvu staršev) z astmo. Rezultati so pokazali, da je 31 bolnikov (od 50–
tih) uporabljalo KAM za astmo, 6 se jih je posluževalo KAM zaradi ostalih stanj in 13
anketiranih ni uporabljalo nobene od metod KAM. Večina vprašanih so bile ženske
(bolnice ali pa matere otrok z astmo) iz različnih socialnoekonomskih razredov.
Najpogosteje uporabljeni metodi KAM pri astmi sta bili Buteyko-vo dihanje in
homeopatija. Pri Buteyko-vem dihanju so imeli bolniki največji občutek nadzora nad
dihanjem in zmanjševanja zdravil za astmo.
Samozdravljenje
Po analizi dobljenih rezultatov so raziskovalci ugotovili, da so bili anketiranci razporejeni

v dve skupini in sicer tiste, ki uporabljajo metode KAM in tiste, ki jih ne. Neuporabnike
KAM je bilo moč razdeliti še v tri skupine. V prvi so bili tisti, ki so bili do uporabe KAM
strogo skeptični, saj vanjo niso verjeli in so močno zaupali konvencionalni medicini.
Drugo skupino so predstavljali tisti, ki so sledili navodilom konvencionalnih zdravnikov in
bi želeli druge terapije samo poizkusiti. V tretji pa so bili tisti bolniki, ki so se za uporabo
KAM zanimali, vendar tega še niso poizkusili, česar vzrok so bile nezadostne informacije
ali pa mnenje da bi jim uporaba KAM bolj pomagala pri drugih stanjih in ne pri astmi
oziroma enostavno še niso uspeli priti v stik s KAM. Bolniki iz te skupine so pripomnili,
da bi jih neuspeh zdravljenja s predpisanimi zdravili močno stimuliral k uporabi KAM. V
tej skupini so torej potencialni uporabniki KAM.
Uporabnike KAM lahko razdelimo v tri kategorije. Manjšino predstavljajo bolniki z

»alternativnim« filozofskim prepričanjem o zdravju, ki se največkrat ne sklada z načeli
konvencionalne medicine. Pri teh bolnikih je KAM prva izbira in uradno priznana
medicina (UPM) le zadnje zatočišče. Kljub temu, da se zavzemajo za nefarmakološko
zdravljenje, niso prenehali jemati zdravil za astmo, ker se zavedajo potencialne
nevarnosti takega početja. Druga kategorija so bolj pragmatični bolniki. Ti iščejo različne
možnosti zdravljenja in samopomoči za izboljšanje simptomov astme ter z njo povezanih
težav (alergije, težave s spanjem). Sočasno tudi redno jemljejo zdravila in nimajo
izrazitih filozofskih nagnjen za alternativno medicino. Manjša skupina ljudi pa je
uporabljala KAM kot zadnje upanje, ko je že preizkusila zdravljenje z UPM in kljub vsem
naporom niso uspeli obvladati situacije. Pri teh bolnikih gre navadno za veliko porabo
zdravil, ob tem pa majhen učinek pri obvladovanju simptomov.
89
Odgovori vprašanih v raziskavi so razkrili tudi, čemu naj bi v posvetu zdravnik dal večji
poudarek. Bolnike namreč zelo skrbi dolgoročna odvisnost od zdravil, zaskrbljeni so
zaradi stranskih učinkov tako oralnih kot tudi inhalatornih steroidov, želijo si tudi nasvet
glede nefarmakoloških ukrepov (na primer diete).
V tej raziskavi so poskušali natančno opredeliti razloge za odločanje za zdravljenje s

KAM. Ločili so dve skupini vzrokov, ki so povod za uporabo KAM: »push« faktorje –
zaskrbljenost zaradi neučinkovitosti konvencionalnega zdravljenja in »pull« faktorje –
atraktivnost KAM. Ugotovili so, da bolniki v glavnem niso nezadovoljni s kakovostjo
konvencionalne obravnave, ampak imajo predvsem določene pomisleke glede dolgotrajne
uporabe zdravil (predvsem steroidov). V večini uporabniki KAM niso bili najbolj prepričani
o učinkovitosti le-te, vendar pa so bili zelo zadovoljni z dejstvom, da so prevzeli nadzor
nad boleznijo in da so lahko zmanjšali uporabo zdravil. Ne zavračajo medicine, ki temelji
na dokazih, ampak gre bolj za to, da poskušajo preplesti uporabo KAM in tehnik
samopomoči v njihovo lastno strategijo, zmanjšati odvisnost od zdravil in biti v
obvladovanju bolezni proaktivni. Želijo si bolj holistični pristop in obširno razlago bolezni.
Želijo si biti bolj vključeni v odločitve glede zdravljenja. Aktivna udeležba v zdravljenju je
bolnike motivirala tako, da so prevzeli nadzor nad lastnim zdravstvenim stanjem,
obenem so bili tudi bolj poučeni o možnih vzrokih za razvoj njihove bolezni.
Bolniki in starši otrok z astmo se torej zatekajo k uporabi KAM zaradi želje po večjem
lastnem nadzoru nad boleznijo in privlačnosti KAM, ob tem pa večinoma ne opuščajo
konvencionalnega zdravljenja.
Samozdravljenje
Nekoliko starejša raziskava, ki so jo leta 1995 opravili med 215 uporabniki različnih
metod KAM (predvsem pa pri uporabnikih akupunkture, osteopatije in homeopatije) v
Londonu, je poskušala določiti učinkovitost posameznih metod KAM v primerjavi z UPM
(8, 9). Anketirani se po starosti, spolu, izobrazbi ali prihodkih med seboj niso bistveno
razlikovali. Ugotovili so, da so uporabniki akupunkture manj verjeli v znanstvene osnove
ortodoksne medicine in so bili bolj prepričani v njene stranske učinke v primerjavi z
ostalimi vprašanimi. Bolj od ostalih so tudi verjeli v učinkovitost akupunkture pri manjših
ali večjih, kroničnih ali psihičnih težavah. Prav tako je bila ta skupina vprašanih najbolj
nezadovoljna z delom zdravnikov splošne medicine, imela je najmanj zaupanja v
predpisana zdravila in je največjo skrb med vsemi posvečala zdravemu načinu življenja.
Upoštevati pa je potrebno, da je bila anketirana populacija izbrana v Britanski šoli
osteopatije, velikem akupunkturnem centru (City Health Centre) in Kraljevi homeopatski
bolnišnici, kar nakazuje, da je njihova življenjska usmerjenost nekoliko drugačna od
povprečnega Britanca in je bolj usmerjena v alternativni način življenja.
Zanimive rezultate je dala tudi ameriška študija, ki je spremljala javno zdravje (10).
Spremljala je uporabo KAM pri starejših od 65 letih in primerjala uporabo KAM pri tistih,
ki so se opredelili, da imajo težave zaradi anksioznosti ali pa depresije. Ugotovili so, da
kar 81,7 odstotkov bolnikov, ki so se opredelili, da imajo katero od navedenih težav,
uporablja KAM, v primerjavi z 64,6 odstotki tistih, ki teh težav nima. Najbolj pogosto so
uporabljali razne tehnike sproščanja, duhovne vaje in pa vitaminsko-mineralne
proizvode. Zanimivo pa je, da je le 20 odstotkov teh bolnikov poročalo, da metode KAM
uporabljajo zaradi svojih duševnih težav.
Uporaba KAM v Sloveniji

90 Kersnik (11) je leta 1998 raziskoval uporabo alternativnih oblik zdravljenja na vzorcu
obiskovalcev zdravnika splošne medicine po celi Sloveniji. Ugotovil je, da je v enem letu
6,6 odstotkov obiskovalcev uporabilo alternativne oblike zdravljenja. Tipični uporabniki so
praviloma ženske, višje izobraženi, s kroničnimi boleznimi kot so bolečina v križu,
anksioznost in depresija. Svoje zdravje oz. kakovost življenja ocenjujejo slabše od
povprečja. Uporabniki so imeli pogosteje znake duševnih motenj, so bili bolj pogosti
obiskovalci zdravnika, so zamenjali zdravnika v zadnjem letu, običajno ljudje srednjega
življenjskega obdobja.
Židova (12) je s svojo raziskavo med uporabniki alternativnih oblik zdravljenja leta 1996
ugotovila, da se v primeru zdravstvenih težav najprej obrne na zdravnika le 17 odstotkov
anketiranih, 52 odstotkov se jih odloča za zdravnika ali za zdravilca glede na vrsto
težav, 20 odstotkov se jih hkrati obrne na uradnega zdravnika in na zdravilca, 11
odstotkov pa se jih obrne po pomoč najprej k zdravilcu. O zdravljenju s pomočjo
alternativne medicine je povedalo svojemu zdravniku le 32 odstotkov anketirancev.
V raziskavi »Slovensko javno mnenje 2001« (13) so ugotavljali, da 27 odstotkov

Slovencev ocenjuje svoje zdravstveno stanje kot odlično in zelo odlično, 60 odstotkov kot
dobro in 13 odstotkov kot slabo ali zelo slabo. V zadnjih 12 mesecih je 65,1 odstotkov
anketiranih obiskalo zdravnika splošne medicine. Največ težav jim je v 42 odstotkih
povzročal nemir, težave s spanjem v 36 odstotkih in pobitost v 27 odstotkih. Vzadnjih 12
mesecih so imeli največ težav z gibali (40%), z vidom (34 %) in z zobmi (26%). Od
alternativnih oblik so v skrbi za svoje zdravje najpogosteje posegali po dietah in postu v
27 odstotkih, zeliščih v 26 odstotkih, masažah in kiropraktiki v 18 odstotkih.
Samozdravljenje
Cvetkova (14) je v svoji raziskavi leta 2003 ugotovila, da je 67,5 odstotkov anketiranih
uporabilo vsaj eno od dopolnilnih oblik zdravljenja. Najpogosteje so uporabili masažo
(30,3%), zeliščno medicino (23%) in vitaminske pripravke (18,4%). Ugotovila je, da
uporabo dopolnilnih oblik zdravljenja neodvisno napovedujejo slabša ocena zdravja,
zaposlenost, nasvet prijateljev in znancev ter stališče, da so namenjene lajšanju težav.
Pred uporabo dopolnilnih metod se je o njih s svojim zdravnikom posvetovalo le 28,9
odstotka vprašanih. O zdravljenju z dopolnilnimi metodami jih je povedalo svojemu
zdravniku 38,2 odstotkov. 23,8 odstotkov jih je odgovorilo, da jim je zdravnik priporočil
dopolnilne metode zdravljenja. Zdravnik je redko (3,1%) odsvetoval dopolnilne oblike
zdravljenja. Zdravilec je povprašal o dosedanjem zdravljenju pri zdravniku 34 odstotkov
anketirancev. Od zdravnika predpisano zdravljenje je odsvetoval v 4,6 odstotkih. Kar
71,8 odstotkov anketiranih bi takšno obliko zdravljenja priporočilo prijateljem in svojcem.
O slabi izkušnji z dopolnilnimi oblikami zdravljenja je poročalo 11,5 odstotkov
anketirancev. Med tistimi, ki so navedli porabljeno vsoto, najpogosteje porabijo okoli 40
Eurov (10.000 SIT), povprečno vsi skupaj 100 Eurov (25.360,34 SIT). Zanimivo je, da je
kar 48,6 odstotkov anketiranih ocenilo zadovoljstvo s svojim zdravnikom v zadnjih 12
mesecih z oceno 5 (zelo dobro). Ženske pogosteje uporabljajo dopolnilne oblike
zdravljenja (56,2 odstotka v primerjavi z 43,8 odstotka moških; p=0,03). KAM v
povprečju uporabljajo mlajši uporabniki, povprečna starost je bila 49,3 leta. Med
uporabniki dopolnilnih metod so prevladovali tisti s srednjo stopnjo izobrazbe. Bolniki s
kronično boleznijo ali invalidnostjo so pogosteje kot ostali uporabljali dopolnilne oblike
zdravljenja, t.j. v 38,2 odstotkih ( p=0,004). Uporabniki dopolnilnih metod so v zadnjih
dvanajstih mesecih pogosteje obiskali zdravnika, povprečno 4,0 obiska v primerjavi z
tistimi, ki ne uporabljajo dopolnilnih oblik zdravljenja, s povprečno 3,0 obiski
(p=0,007). Uporabniki so tudi pogosteje zamenjali zdravnika (p<0,05). Multivariantna
analiza podatkov je pokazala, da opazovane lastnosti zdravnika niso vplivale na uporabo 91
dopolnilnih oblik zdravljenja njihovih bolnikov, saj razlike med zdravniki niso statistično
pomembne.
V Sloveniji je pred leti je bila izvedena anketa med tristotimi ambulantnimi bolniki v
Bolnišnici Golnik (1). Ugotovili so, da se jih je 28 odstotkov vsaj enkrat že posluževalo
zdravilskih storitev. Najpogosteje obiskovani zdravilci so bili bioenergetiki, akupunkturisti
in kiropraktiki. K homeopatom se je zateklo 125 anketiranih. Poveden izsledek ankete je
bil, da je bilo 80 odstotkov obiskovalcev zdravilcev zadovoljnih z njihovimi storitvami in
da se bo ravno takšen odstotek odločil za ponovno pomoč pri zdravilcih.
Raziskava (15) med slovenskimi medicinskimi sestrami je pokazala, da imajo le-te do

komplementarnih in alternativnih metod večinoma pozitiven odnos ter da si na tem
področju želijo več znanja. Zaključki raziskave so, da se medicinske sestre odločajo za
komplementarne metode:
• zaradi zdravstvenih težav, pri katerih jih tak način zdravljenja manj razčloveči kot
sodobna medicina,
• ker je potrebno človeka obravnavati kot celostno osebo (holističen pristop),
• zaradi preventive,
• zaradi splošnega boljšega počutja,
• ker želijo aktivno sodelovati v lastnem zdravljenju,
• kot pomoč pri uradni medicini (dopolnilno zdravljenje).
Samozdravljenje
V raziskavi na območju Celja (16) leta 1997 poročajo o anketiranju 1.650 Celjanov o
drugačnem zdravljenju. 40 odstotkov anketiranih ljudi je bilo naklonjenih uporabi
alternativnih oblik zdravljenja. Od anketirancev je 37 odstotkov odraslih uporabilo katero
od tehnik KAM, večina pa se pred tem ni posvetovala s svojim zdravnikom (61%). 16
odstotkov vprašanih je opustilo zdravljenje svetovano s strani izbranega zdravnika. Kar
95 odstotkov vprašanih je verjelo v učinkovitost drugačnega zdravljenja, le 5 odstotkov
jih je dosedanjo uporabo KAM ocenilo kot neuspešno.
ZAKLJUČEK
Tudi v razvitem svetu ljudje zaradi različnih motivov in razlogov uporabljajo različne
tehnike za izboljšanje zdravja. Med 35 in 70 odstotkov ljudi v razvitem svetu uporablja
vsaj eno od metod komplementarne in alternativne medicine - KAM. Uporaba KAM je v
porastu, četudi je opaziti, da so postali trendi stabilnejši in ne več samo naraščajoči.
Obiski pri KAM terapevtih so od 1990 do 1997 v ZDA narasli za skoraj 50 odstotkov, za
več kot 100 odstotkov se je zvečala uporaba vitaminsko - mineralnih izdelkov in
zdravilnih zelišč. Leta 1997 so v ZDA obiski pri KAM terapevtih (629 milijonov) presegli
skupno število obiskov pri vseh zdravnikih splošne medicine (386 milijonov) (17).
Razloge je iskati tudi v drugačnem zdravstvenem zavarovanju v ZDA, ki se bistveno
razlikuje od evropskega.
Bolniki se k alternativnim oblikam samozdravljenja najpogosteje zatekajo zaradi

dolgotrajne hude bolečine, neuspeha pri zdravljenju bolezni dihal (predvsem astma pri
otrocih), težav s spanjem, motenj duševnega zdravja in pri povišanemu krvnemu
pritisku. KAM uporabljajo vse demografske skupine. V nekoliko večjem odstotku se zanj
92 odloča primestno prebivalstvo, predvsem ženski del populacije in pa tisti z boljšim
socialno-ekonomskim položajem ter višjo izobrazbo.
V večini uporabniki KAM niso bili najbolj prepričani o njeni učinkovitosti vendar so zelo
zadovoljni z dejstvom, da so prevzeli nadzor nad boleznijo in da so lahko zmanjšali
uporabo zdravil. Ne zavračajo medicine, ki temelji na dokazih - UPM, ampak gre bolj za
to, da poskušajo preplesti uporabo KAM in tehnik samopomoči v njihovo lastno strategijo,
zmanjšati odvisnost od zdravil in biti v obvladovanju bolezni proaktivni. Želijo si bolj
holistični pristop in obširne razlage bolezni. Želijo si biti bolj vključeni v odločitve glede
zdravljenja. Aktivna udeležba v zdravljenju je za bolnike zelo pomembna, ker imajo
občutek, da so prevzeli nadzor nad lastnim zdravstvenim stanjem, obenem so bolj
poučeni o možnih vzrokih o nastanku in razvoju njihove bolezni.
Iz razpoložljivih virov izhaja, da je bila uporaba KAM v Sloveniji že raziskovana. Tipični

uporabniki so praviloma ženske, višje izobraženi in s kroničnimi boleznimi (bolečina v
križu, anksioznost in depresija). Svoje zdravje oz. kakovost življenja ocenjujejo slabše od
povprečja. Uporabniki so imeli pogosteje znake duševnih motenj in so bili bolj pogosti
obiskovalci zdravnika, so zamenjali zdravnika v zadnjem letu, običajno ljudje srednjega
življenjskega obdobja. O zdravljenju s pomočjo alternativne medicine je povedalo
svojemu zdravniku le 32 odstotkov anketirancev. Kar 71,8 odstotkov anketiranih bi
takšno obliko zdravljenja priporočilo prijateljem in svojcem. V različnih analizah so o slabi
izkušnji z dopolnilnimi oblikami zdravljenja je poročalo od 5 - 11,5 odstotkov
anketirancev, ki so v povprečju zanje porabili okoli 100 Eurov. Potrebne bi bile dodatne
raziskave, da bi lahko ugotovili v kolikšni meri je razširjena uporaba KAM pri kroničnih
bolnikih in dejansko analizirali kdo so uporabniki KAM v Sloveniji.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Šuškovič S. Zdravilstvo, astma in alergija. Osnove klinične alergologije in astme, Pouk bolnika z astmo,
učna delavnica. Bolnišnica Golnik.
2. Dosegljivo na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=200794&dhid=92007. 15.6.2008
3. Dosegljivo na: www.sl.wikipedia.org/wiki/Zdravilstvo 15.5.2008
4. Eisenber DM, Davis RB, Ettner SL, Appel S, Wilkey S, Van Rompay M, Kessler RC. Trends in alternative
medicine use in the United States, 1990-1997: results of a follow-up national survey. JAMA 1998 Nov 11;
280(18): 1569-75.
5. Tindle HA, Davis RB, Phillips RS, Eisenbarg DM. Trends in use of komplementary and alternative medicine
by US adults: 1997-2002. Altern Ther Health Med. 2005 Jan-Feb; 11(1): 42-9.
6. Vallerand AH, Fouladbakhsh JM, Templin T. The Use of Complementary / Alternative Medicine Therapies for
the Self-Treatment of Pain Among Residents of Urban, Suburban and Rural Communities. Am J Public
Health. 2003 June; 93 (6): 923-925.
7. Shaw A, Thompson EA, Sharp D. Complementary therapy use by patients and parents of children with
asthma and the implications for NHS care: a qualitative study. BMC Health Serv Res. 2006; 6: 76.
8. Vincent C. Furnham A, Willsmore M. The percieved efficacy of complementary and orthodox medicine in
complementary and general practice patients. Health Educ Res. 1995 Dec; 10(4): 395-405.
9. Furnham A, Vincent C, Wood R. The health beliefs and behaviors of the three groups of complementary
medicine and a general practice group of patients. J Altern Complement Med. 1995 Winter; 1(4): 347-59.
10. Grzywacz JG, Suerken CK, Quandt SA, Bell RA, Lang W, Arcury TA. Older adults use of complementary and
alternative medicine for mental health: findings from the 2002 national Health Interview Survey. J Altern
Complement Med. 2006 Jun; 12(5): 467-73.
11. Kersnik J. Predictive characteristics of users of alternative medicine. Schweiz Med Wochenschr. 2000; 130
(11): 390-4.
12. Židov N. Alternativna medicina v Sloveniji. Doktorska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta; 1996.
13. Toš N, Malnar B Družbeni vidiki zdravja. Dokumenti SJM. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2002; 15-
16.
14. Cvetko T. Vpliv zdravnika na uporabo dopolnilnih oblik zdravljenja. Diplomska naloga. Katedra za javno
zdravje. 2003.
15. Urbančič K, Klemenc D. Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi.
Zbornik člankov s strokovnega srečanja 1. simpozija Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
Ljubljana, Kranjska gora, 4. december 2002. 93
16. Rajtmajer M. Odnos bolnikov Zdravstvenega doma Celje do uporabe in učinkovitosti alternativnih metod
zdravljenja. Zdrav var 1997; 36: 255-65.
17. Dosegljivo na: http://med.over.net/inta/indext.php?show=pcat&id=89. 16.6.2008
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Kocutar S, Tušek-Bunc K. Človekov odnos do zdravja in samozdravljenja – pogled bolnika
ČLOVEKOV ODNOS DO ZDRAVJA IN

SAMOZDRAVLJENJA – POGLED BOLNIKA
Stanislav Kocutar1, Ksenija Tušek-Bunc2

»Troje je, iz česar si: telesnost, dih življenja, um.
Izmed teh sta prvi dve samo toliko tvoji,
kolikor si dolžan zanju skrbeti;
tretji del pa je v polnem pomenu tvoja last.«
(Dnevnik cesarja Marka Avrelija, 12. knjiga)
Z rojstvom nas opredeljujejo nekatere danosti, med katerimi je danost zdravja – v

najširšem smislu – izjemna. Predvsem nam ta danost razširi možnosti za uresničevanje
smisla, ki nas ogreje ob spoznavanju sveta in umeščanja vanj. Žal o tem premalo
razmišljamo in se premalo zavedamo moči tega izhodišča, ki pomeni startno osnovo za
premagovanje naporov bivanja in najrazličnejših dejavnosti. Zavedanje, da smo dobili
priložnost gibanja in razmišljanja je pravzaprav vse ali pa večino tistega, kar je poleg
okolja, v katerega smo stopili, pomembno za tisto, kar se nam bo zgodilo v dolgosti
življenjskega trajanja. Obenem je prav to zahodnjaški miselnosti nekaj tako
samoumevnega, da prepogosto spregledamo vse skupaj in praviloma ne gojimo
hvaležnosti do daru, ki nam edini odpira prostranstva duha in prostora.
95
Morda je to izhodišče zdravje v polnokrvnem pomenu besede in je večini med nami tako
očitno, tako vsakdanje, tako samoumevno, da pogosto z neznansko lahkoto pozabimo na
njegovo osnovno vrednost.
Kako pogosto je prekletstvo podcenjevanja vrednosti zdravja in koliko pojavnih oblik

premore? Primer je banalen, toda znan in pomenljiv. Recimo. Imamo avto. Pustimo
blagovno znamko in pozabimo na premoženje, ki smo ga zanj odšteli, ali pa se nam celo
zdi popolnoma samoumevno, da smo se zanj zadolžili za dolgo vrsto let. Diagnostiko
morebitnih težav jeklenega konjička pogosto doživljamo kot lastno stisko in celo obup. O
tem razpravljamo s strokovnjaki in tistimi, za katere menimo, da to so. Nekatere težave
priljubljenega, včasih celo statusnega simbola prizadenejo in spravljajo v obup. Radost
ob »uspešnem zdravljenju« v dragi delavnici je popolna, spet smo zadovoljni in spet
nekaj ...
Kakšen je ob tem odnos do našega zdravja? Prepogosto mačehovski. Pa ne gre za to, da

poiščemo pomoč, ko čutimo ali doživljamo, da gre kaj narobe in tisto narobe bistveno
vpliva na naše počutje in ustaljeno dejavnost. Gre za to, da je zdravje prepogosto izven
miselnega dosega naših prizadevanj, čeprav bi glede na pomen sodilo visoko na prvo
mesto in glede na vlogo, ki ga ima v našem življenju pod njimi – realno – dolgo ni
naslednje vrednote sorodnega pomena.
1
Stanislav Kocutar, prof. geografije in zgodovine, RTV Slovenija, Radio Maribor
2
Samozdravljenje
Zakaj smo pozabili prisluhniti sebi, če pa tako dobro slišimo neustrezne šume v delovanju
avtomobila in sokolje zanesljivo uzremo še tako neznaten madež na dragem oblačilu?
Kam je izginila človekova sposobnost prisluhniti sebi in biti sebi prvi zdravnik, pravzaprav
prvi terapevt, ki bi vsak trenutek vedel, kaj je dobro in prav, pa tudi česa ne gre početi,
ker bodo z razvojem reči pripeljale v slepo ulico hudega, od koder tudi največji napori
znanstvene medicine ali alternative ne bodo našli izhoda?
Morda se prav v tem skriva izziv prihodnosti, ko bo že v vrtcu tako kot igra in hrana
pomembno poslušanje sebe in bo tako kot formalno izobrazbo treba skozi življenje
nadgrajevati tudi to spretnost. Četudi bomo dosegli popolnost, zdravniki ne bodo brez
dela, najbrž pa bo zdravstvenemu delavcu lažje doseči sozvočje z ozaveščenim
človekom, ki se bo izogibal tveganjem, kot se izogiba in boji »slabih« delnic, dvomljivih
turističnih agencij ali poslovanja z razglašeno slabimi plačniki …
Razumevanje dobička zdravja in lastne naložbe vanj je v času, ko vsaj na videz gre vse
lepo, premalo mikavno in na krajši rok zanesljivo premalo donosno. Prav tukaj pa tiči
pomemben izziv za prizadevanja ne le zdravstvenih profesionalcev.
Brez dvoma. Današnji človek je pozabil na deset tisočletne izkušnje svojih prednikov in si
– kot posamezniku in kot vrsti naredil medvedjo uslugo. Če so v davnini obstajali
povzročitelji najrazličnejših bolezni in če je obstajal človek, potem je na dlani domneva,
da je ta človek tudi zbolel in se poškodoval. In če zanesljivo vemo, da se je tudi zdravil,
je vprašanje o izvoru ljudskega zdravilstva (in s tem elementarnega samozdravljenja)
nedvomno opravičeno. Izvor znanja o tem je lahko dvojen. Po eni strani je to intuicija ali
občutek, kaj je potrebno v določenem trenutku narediti. Ta občutek je bil nekoč mnogo
96 močnejši kot je danes (1) .
Eden izmed bolj zajedljivih rekov na račun poplave literature o zdravem življenju govori,
da človek s (pre)resnim upoštevanjem tovrstnega čtiva tvega, da bo umrl zaradi
morebitne tiskarske napake v njem. Morda. Toda tako kot nam to uspeva na drugih
področjih (vse blagovne znamke palic za golf pač niso enako dobre, te cunje ne bi
nataknil-a nase za nobeno ceno …), tako tudi ob tem velja ločiti zrnje od plev. Zdravje ni
več samo »nenavzočnost bolezni«, je precej večji skupek pozitivnega kamor sodijo še
čvrsta energija, bistrost duha, odpornost proti stresu in okužbam, čustveno ravnovesje,
zdravi lasje, koža, nohti, dobra telesna kondicija in vzdržljivost, mladostnost in …
nenavzočnost bolezni.
Pojem samozdravljenja se ob upoštevanju opredelitve poveže z izrazom »funkcionalna

medicina«, ki pomeni skrb za ohranjanje polne delovne zmogljivosti posameznika, saj
upošteva, da sami natanko vemo, kdaj dobro delujemo, kdaj so naše misli jasne, kdaj je
naše telo v dobri kondiciji. Ideja »funkcionalne medicine« naj bi izhajala iz vizij
dvakratnega Nobelovega nagrajenca dr. Linusa Paulinga, o medicini prihodnosti. Med
svojimi številnimi znanstvenimi prispevki je spoznal, da je za prihodnost medicine
potrebna zdrava in kakovostna prehrana posameznika, saj ta vpliva na pravilno
delovanje telesnega kemizma. To je imenoval »ortomolekularna medicina«, ki je postala
splošno znana pod imenom optimalna prehrana. Ob tem se zastavlja ključno vprašanje:
kaj naj jemo, pijemo in dihamo, da bomo lahko polno delovali? Pri pravem holističnem
pristopu moramo k pojmu »funkcionalno zdravje« dodati še pojem telesne vadbe, telesne
drže ter duševne čustvene in duhovne razsežnosti (2).
Samozdravljenje
Pa smo tam. Čeprav je vedno manj tistih, ki bi z vrelcem cinizma še dodatno onesnažili
neprizanesljive komentarje na to temo, pa si je treba priznati, da tudi tisti, ki
verjamejo(mo) v predstavljeno opredelitev storijo(mo) mnogo premalo za razumevanje
jedra ali bistva številnih pogosto tudi nerešljivih težav, ki bi se jim lahko ognili ali pa jih
vsaj prestavili na kasnejši čas.
Morda je v tem bistvo samozdravljenja. Torej zavedanje življenjske polnosti, ki je

praviloma dana. V posamezniku, njegovi razsvetljenosti in predvsem pripravljenosti za
delovanje pa je ključ, s pomočjo katerega spoznanje Nobelovca, ki je v bistvu skupek
tistega kar je vsaj v odtenkih vedela že naša prababica, zaživi kot pot po kateri dodajmo
»življenju leta in letom življenje«.
In kako vsa reč izgleda v praksi? Najpogosteje takole. Turbodieselski motor našega
avtomobila je predragocen, da bi mu pri delovanju pomagalo olje manj slovečega
izdelovalca. Nak! Moj avto potrebuje najboljše olje, nič zato, če je nekaj krat dražje! Avto
je pač dragocen! Prezrcalimo zgodbo. Kupujemo jabolka. Da bi si našli svojega
zanesljivega ekološkega pridelovalca je za mnoge še prehud problem. Čast in
spoštovanje izjemam. Nakup praviloma opravimo v najbližji »katedrali potrošništva«,
kjer se poleg bežne ocene navidezne svežine plodu ozremo le še po ceni. In vitamini /z
ostanki pesticidov/ so naši! Korak proč so neka druga jabolka, iz ekološke pridelave,
morda manj ugledna, zanesljivo pa nekoliko dražja. In v tem trenutku naša prebavila
postanejo manj pomembna od avtomobilskega motorja. In so manj pomembna vse
nadaljnje dni, mimo prvih /pogosto spregledanih?/ opozoril, do nekega jutra, ko je tako
za »funkcionalno medicino« kot za »samozdravljenje« prepozno… Avtomobilski motor pa
še vedno brezhibno deluje …
97
Ko je nekoč v silovitem tehnološkem in družbenem razvoju malo po malem izpuhtel
občutek odgovornosti za zdravje in samo– zdravljenje se je v perspektivi porajala zanka,
v katero se ujamemo, ko je izhod zelo težak ali pa ga sploh ni. Takrat ostane obžalovanje
zamujenih priložnosti in takrat nam je praviloma vse, prav vse jasno in jasno vidimo
napake, ki so bile pred tem nevidne. Mnogim bi se lahko izognili s poslušanjem sebe in
spoštovanjem uma, ki je po Marku Avreliju in zdravi pameti v polnem pomenu tvoja
last(3).
A kaj, ko nam um prepogosto mračijo ekonomsko propagandna sporočila in razvade, ki

obljubljajo nebesa v bistvu pa so preddverje pekla, v katerega nam v veliki večini
primerov ni bilo treba stopiti ...
Pa tudi na Paracelsusovo misel, da je »ljubezen največje zdravilo«, ne gre pozabiti (4).
POVZETEK
Samozdravljenje za današnjo rabo je pravzaprav povratek h koreninam, vendar na
drugačen način. Pomeni nadgradnjo pretežno izgubljenega občutka za mero in prav, pa
tudi povrnitev samozavesti in etike v odnosu do stvarstva v katerem je – pa ne samo v
smislu samozdravljenja – naša skupna prihodnja usoda. Skrb za zdravo okolje, v
katerem bomo lahko pridelali prav takšno hrano in pridobili zdravo pitno vodo, sodi med
nujne predpogoje učinkovitega samozdravljenja v najširšem smislu. Šele ob tem bomo
lahko prisluhnili sebi in bomo bolj kot za blišč, ki ga sevamo dojemljivi za kakovost
življenja. Cilj samozdravljenja je prav to – polno in ustvarjalno življenje z izmenjujočimi
se nizi hvaležnega sprejemanja in iskrenega dajanja ter nenehno jasno ločevanje
Samozdravljenje
vrednega od tistega kar to ni. Žal bodo ta cilj dosegli le redki. Njim in po njih
razsvetljenim pa pripada jutrišnji svet.
Kolikor ga bomo po napornem uničevanju še uspeli predati tistim, ki bodo z njim v

prihodnje ravnali bolje kot doslej večina nas.
LITERATURA
1. Patrick Holford, 100% zdravi, Novejša odkritja o pravih vzrokih bolezni, Mladinska knjiga, Ljubljana 2007,
str. 33.
2. Prav tam, str. 34.
3. Osebni zdravnik rimskega cesarja Marka Avrelija je bil Galen iz Pergamona (131 – 201), ki velja za
začetnika predelave zdravilnih rastlin v tinkture in druge do današnjih dni znane oblike.
4. Paracelsus (Theophrastus Bombastus von Hohenheim, 1493-1541) je v času očetovega bivanja v Beljaku
potoval tudi po sedanjem slovenskem ozemlju in spoznaval tukajšnji rastlinski svet. Nekaj mesecev je živel
tudi na Ptuju.
98
Samozdravljenje
PASTI SAMOZDRAVLJENJA
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Tušek-Bunc K, Bunderla T. Ko samozdravljenje s sedativi in nesteroidnimi analgetiki preraste v zlorabo
KO SAMOZDRAVLJENJE S SEDATIVI IN
NESTEROIDNIMI ANALGETIKI PRERASTE
PRERASTE V
ZLORABO
Ksenija Tušek-Bunc1, Tea Bunderla2
UVOD
Zloraba in odvisnost od zdravil, tudi takih, ki jih ljudje uporabljajo za samozdravljenje,
postaja v zdravstvu razvitega sveta vedno večji problem. Srečujemo se predvsem s
pretirano uporabo, morebiti že zlorabo, nesteroidnih antirevmativkov in z odvisnostjo od
anksiolitikov,sedativov ter analgetikov. Ljudje, ki se zdravijo sami, ne da bi se o tem
posvetovali z zdravnikom, prepogosto pozabljajo, ali pa sploh ne vedo, da zdravila niso
samo koristna in dobra za zdravje, temveč, da imajo pogosto ravno nasproten učinek, še
posebej, če jih uživajo v prevelikih količinah, predolgo in kadar jih ne uporabljajo po
navodilih. Čisto mogoče bi bilo dejati, da jih torej zlorabljajo s tem, ko jemljejo prevelike
doze, predolgo časa, zato, ker so odvisni ali zato, ker izkoriščajo nekatere za njih
prijetne, a načeloma neželene učinke, s čimer lahko svojemu telesu in zdravju naredijo
veliko škode. Čisto pravo odvisnost od zdravil povzročajo anksiolitiki, sedativi in opioidni
analgetiki, nesteroidni antirevmatiki pa so pogosto zlorabljena zdravila; prav zato je še
kako pomembno, da spregovorimo o vseh treh skupinah, še posebej, ker ljudje ta 101
zdravila zelo pogosto uporabljajo za samozdravljenje. Potrebna bi bila večja osveščenost
tako zdravnikov, kot tudi bolnikov in večji nadzor nad predpisovanjem teh zdravil, kar
mora biti naloga in skrb predvsem zdravnikov družinske medicine.
BENZODIAZEPINI
Delitev
Glede na razpolovno dobo in s tem glede na trajanje učinka jih delimo na:
1. KRATKO-DELUJOČE HIPNOTIKE (BDZ) (učinek par ur do 1 dan): midazolam

Dormikum®, lorazepam (Loram®), oxazepam, temazepam, lormetazepam,
alprazolam (Helex® ), nitrazepam. Primerni so za zdravljenje insomnije uspavanja in
insomnije zaradi menjave časovnega pasu.
2. DOLGO-DELUJOČE HIPNOTIKE (učinek par dni): diazepam (Apaurin®), flurazepam,
clonazepam. Učinkujejo anksiolitično tudi čez dan, zato so primerni za zdravljenje
anksiolitične nespečnosti. Predpišemo jih pri nespečnosti z mnogimi nočnimi
prebujanji in zgodnjim jutranjim prebujanjem. Pri starejših osebah je priporočljivo
uporabljati kratko-delujoče hipnotike. S čez dan tem ohranimo večjo budnost in
preprečimo kopičenje učinkovine, ki lahko povzročijo ledvično odpoved.
1
2
Tea Bunderla, študentka 5. letnika Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
Samozdravljenje
Delimo jih tudi na:

• BENZODIAZEPINSKE HIPNOTIKE
• NEBENZODIAZEPINSKE HIPNOTIKE
Mehanizem delovanja, učinki in indikacije

Benzodiazepinski hipnotiki delujejo na vse tri podtipe benzodiazepinskih receptorjev.
Neselektivno aktivirajo centralne in periferne receptorje ter selektivno povečajo
inhibitorno delovanje GABA A receptorjev v osrednjem živčnem sistemu. Tako
povzročajo:
• zmanjšanje anksioznosti in agresivnosti,
• sedacijo in indukcijo spanja,
• zmanjšanje mišičnega tonusa,
• anterogradno amnezijo in
• imajo antikonvulzivno delovanje.
Benzodiazepinski hipnotiki spremenijo tudi organizacijo spanja. Skrajšajo trajanje

paradoksne faze spanja in globokih faz spanja ter podaljšajo trajanje druge faze spanja.
Ob prenehanju jemanja se pojavi povratni fenomen s povečanim deležem REM faze
spanja, kar se odraža v neprijetnih morečih sanjah. Globoke faze spanja se normalizirajo
šele po daljšem času. Spremeni se tudi EEG aktivnost spanja.
Glavni indikaciji za uporabo benzodiazepinskih hipnotikov sta zdravljenje predvsem

akutnih anksioznih motenj in zdravljenje nespečnosti, navadno pri starostnikih, oziroma
nasploh pri ljudeh, ki imajo težave zaradi nespečnosti.
102 Neželjeni učinki

V terapevtskih dozah benzodiazepinski hipnotiki lahko povzročajo: dremavost, zaspanost,
zmedenost, amnezijo, okrnjeno koordinacijo (zato so bolniki tudi manj sposobni za
vožnjo) in težave pri učenju. Pri dolgotrajni uporabi se lahko razvije depresija,
zmanjšanje vidno-prostorskih spretnosti, težave pri koncentraciji, spremenjen reakcijski
čas, upočasnjena obdelava novih podatkov, dezinhibicija – kar pomeni večjo impulzivnost
pri posameznih dejanjih (nevarno predvsem pri ljudeh z osebnostnimi motnjami in pri
tistih, ki so nagnjeni k samomoru) in splošna psiho-motorična oškodovanost, ki je
predvsem nevarna pri starejših; ti imajo zmanjšane zmožnosti eliminacije učinkovine iz
telesa, zato se ta kopiči in tako vodi v psevdodemenco, številne padce in zlome. Prav
tako se je treba zavedati, da kakršenkoli hipnotik, bodisi kratko ali dolgo-delujoč, zniža
stopnjo budnosti ob nočnih prebujanjih, zaradi česar se pri starejših bolnikih zveča
nevarnost za poškodbe.
Ne gre pozabiti tudi na učinek benzodiazepinskih hipnotikov na različne fiziološke

parametre kot so frekvenca bitja srca, ki se poveča med vsemi fazami spanja. Povečajo
tudi število apnej med spanjem, zato jih ne smemo uporabljati pri bolnikih z nočno
apnejo (edini hipnotik, ki ga lahko uporabljamo, je zopiclone v majhnih odmerkih).
Samozdravljenje
Škodljiva raba in zloraba

Pri tem navadno naletimo na dve skupini ljudi, ki zlorabljajo omenjene učinkovine:
1. Prva skupina so tisti, ki to počnejo namerno. Sem spadajo:

• Odvisniki, ki se zdravijo z metadonom; le-ti vzamejo ustrezen odmerek
benzodiazepinov 2 uri po odmerku metadona in tako podaljšajo evforični učinek
metadona,
• odvisniki od opioidov, ki jih jemljejo med odmerki opioidov in s tem zmanjšujejo
odtegnitvene znake,
• odvisniki od kokaina in alkohola, ki z benzodiazepini blažijo neželene učinke obeh
substanc (npr. tremor). Ljudje iz te skupine navadno zlorabljajo še druga zdravila, ki
jih jemljejo hkrati in kombinirajo. Od benzodiazepinov so pri njih najbolj zaželeni
diazepam, ki hitro prehaja preko možgansko-žilne pregrade in kratko-delujoča
lorazepam in alprazolam. Ti trije so tudi na splošno najpogosteje zlorabljeni
benzodiazepini.
2. Druga skupina ljudi, ki zlorablja benzodiazepine, to počne nenamerno. Gre za bolnike,

ki so pričeli uporabljati zdravilo za zdravljenje anksiozne motnje, ki jim ga je
predpisal zdravnik ali so ga dobili na različne načine bodisi od sorodnikov, prijateljev
ali znancev, ali pa so jih kupili v lekarnah. Uporabljajo jih dalj časa, kljub remisiji,
tako da vse bolj postajajo njihovi življenjski sopotniki in bergle v najrazličnejših,
najpogosteje povsem neprimernih situacijah, ali pa jemljejo prevelike odmerke
predolgo, kar je predvsem posledica tolerance oziroma odvisnosti. Sem spadajo tudi
bolniki, ki jemljejo benzodiazepine za zdravljenje nespečnosti. Prav tukaj je zelo
pomembna skrb, doslednost in osveščenost zdravnika družinske medicine, saj je
lahko prav on, zaradi neustrezne terapije, ki je sproti ne prilagaja bolnikovemu 103
stanju, sokriv za zlorabo.
K tej skupini bolnikov uvrščamo tudi bolnike s športnimi poškodbami in bolečinami v

križu, ki postanejo žrtve neizobraženosti svojega zdravnika in dobijo benzodiazepine
zaradi njihovega relaksacijskega učinka na mišice, kar je seveda nedopustno.
Rezidualni učinki, toleranca, odvisnost in zasvojenost

Rezidualni učinek hipnotika se naslednji dan odraža kot somnolenca, zapoznele reakcije,
sprememba razpoloženja, lahko tudi kot anksioznost, depresija ali razdražljivost. Vpliv
hipnotika na počutje bolnika naslednji dan je odvisen od dolžine njegovega razpolovnega
časa. Manjši rezidualni učinek imajo hipnotiki s kratkim razpolovnim časom in
nebenzodiazepinski hipnotiki, kjer je rezidualni učinek na počutje bolnika naslednji dan
zanemarljivo majhen.
Toleranca se pojavi pri vseh benzodiazepinskih hipnotikih in sicer selektivno za vsak

učinek zdravila posebej. Razvije pa se predvsem za sedativni oz. hipnotični učinek
zdravila in za psihomotorično oškodovanost. in Za vpliv na anksiolitični učinek in
spominske funkcije sene razvije. Telesna odvisnost lahko nastane že po štiritedenski
uporabi v terapevtskih dozah. Povzroči jo torej lahko zdravnik!, česar bi se moral
neprestano zavedati, ko bolniku predpisuje ta sredstva skozi daljše obdobje. Razen tega
so v številnih raziskavah potrdili, da se po dolgotrajnem jemanju hipnotikov njihova
učinkovitost zmanjša. To vodi v individualno zviševanje odmerka, s čimer se
neučinkovitost še zveča. Arhitektura spanja se povsem poruši, organizacija spanja je
dosti slabša, kot bi bila brez zdravljenja. Vsi benzodiazepinski hipnotiki (tudi v majhnih
odmerkih) po 6 mesecih nepretrganega dajanja nimajo nobenega učinka več.
Samozdravljenje
Odvisnost od benzodiazepisnkih hipnotikov se kaže z odtegnitvenimi simptomi kot so:

občutljivost na svetlobo, šumenje v ušesih, občutki elektrike po telesu, tremor,
mioklonski krči, generalizirane konvulzije, zaznavne motnje… Velikokrat je težko ločiti
med predhodno anksiozno motnjo in odtegnitvenimi simptomi, zato nekako velja pravilo,
da so odtegnitveni simptomi vsi tisti, ki pri nezdravljeni bolezni niso bili prisotni. Značilno
je, da kratko-delujoči benzodiazepini povzročajo močnejše odtegnitvene simptome, ki
seveda tudi prej nastopijo. Intenzivnost in raznolikost odtegnitvenih simptomov pa je
odvisna tudi od časa jemanja zdravila. Psihična odvisnost oziroma zasvojenost se kaže s
kompulzivnim vedenjem in iskanjem zdravila, z občutkom potrebe po zdravilu, s
pomanjkanjem samozaupanja in nestrpnostjo.
Kako prekiniti z uporabo benzodiazepinov

Zdravnik družinske medicine se mora zavedati, da je odvajanje od hipnotikov izredno
težavno, na kar mora misliti že ob prvem predpisu zdravila. Osnovna načela pri ukinitvi
zdravljenja s hipnotiki so:
• POSTOPNO UKINJANJE (traja minimalno 4 tedne in lahko tudi do 1 leta)
• ZAMENJAVA KRATKO-DELUJOČIH Z DOLGO-DELUJOČIMI BENZODIAZEPINI
• ZDRAVLJENJE SIMPTOMOV ODTEGNITVE
Ob hitri ukinitvi benzodiazepinskega hipnotika se pojavi posledična insomnija. Kaže se

kot podaljšana latenca uspavanja in s povečanimštevilom nočnih prebujanj. Pojavi se
lahko že po enkratni dozi kratko-delujočega benzodiazepina, pri srednje dolgo-delujočih
benzodiazepinih pa po 2 do 3 dneh; pri zelo kratko-delujočih benzodiazepinskih
hipnotikih se insomnija lahko pojavi že v drugi polovici noči, kar se kaže kot zgodnje
104 jutranje zbujanje. Po prekinitvi zdravljenja z benzodiazepini se poleg nespečnosti
pojavljajo še anksioznost, razdražljivost, v hujši obliki pa hiperseksualnost, spremembe
zaznavanja in paranoja.
Čeprav ni farmakološkega razloga, da bi dajali benzodiazepinska uspavala dlje kot 3 do 4

tedne, ni večje nevarnosti odvisnosti od benzodiazepinov, če zdravljenje vsaj po 3
mesecih postopno ukinemo. Pri zdravljenju, ki traja od 3 mesece do 1 leta, je nevarnost
zvečana za 10 do 20%, če traja dlje kot eno leto pa za 25 do 50%. Seveda obstajajo
individualne razlike.
Dejstvo pa je, da žal številni ljudje jemljejo benzodiazepinske hipnotike desetletja, se z
njimi oskrbujejo tudi mimo svojega osebnega zdravnika, tako da ta pogosto za to obliko
samozdravljenja svojega bolnika sploh ne ve.
Kako varno uporabljati benzodiazepine

Pri zdravljenju nespečnosti vedno najprej poskusimo z nefarmakološkimi metodami (npr.
higiena spanja), če to res ne pomaga, lahko uporabimo benzodiazepine, vendar le za
obdobje največ 3 do 4 tednov in še to v najmanjših, še učinkovitih, odmerkih ali pa jih
dajemo s prekinitvami. Še boljše pa je, da jih zamenjamo z drugimi
nebenzodiazepinskimi hipnotiki (npr.zopiclon in zolpidem). Nova generacija
nebenzodiazepiskih hipnotikov se selektivno veže na centralne receptorje, zato je njihovo
hipnotično delovanje največje, anksiolitično, antikonvulzivno in miorelaksativno pa
najmanjše. Delovanje teh hipnotikov minimalno spremeni organizacijo spanja in ne
povzroča tolerance, a se kljub temu tudi s temi zdravili priporoča kratkotrajno
zdravljenje. Iz dosedanjih raziskav je tudi razvidno, da se ob prenehanju zdravljenja z
nebenzodiazepinskimi hipnotiki ne pojavi posledična insomnija. Abstinenčne težave, ki
Samozdravljenje
pa se lahko pojavijo ob prenehanju zdravljenja so statistično pomembno manjše kot po

prekinitvi zdravljenja z benzodiazepini.
Pri anksioznih motnjah uporabljamo benzodiazepine le kratkoročno, dolgotrajna uporaba

pa je načeloma indicirana le pri bolnikih, pri katerih je anksioznost posledica duševne
motnje (shizofrenija, manija), ali kadar z njimi nadzorujemo nevrološke motnje kot so
epilepsija, mišična spastičnost… .
NESTEROIDNI ANTIREVMATIKI
Delitev
• NESELEKTIVNI COX INHIBITORJI: acetilsalicilna kislina, ibuprofen, naproksen,
paracetamol, diklofenak (NSAR)
• SELEKTIVNI COX-2 INHIBITORJI: koksibi (dajejo se redkeje, zato v smislu zlorabe in
odvisnosti nimajo večjega pomena)
Mehanizem delovanja, učinki in indikacije

indikacije neselektivnih cox inhibitorjev
Vežejo se na encima COX-1 in COX-2 in s tem preprečijo pretvorbo arahidonske kisline v
prostaglandine. Tako delujejo:
• antiinflamatorno,
• analgetsko,
• antipiretično.
Z njimi zdravimo blago do srednje močno bolečino, tako akutno kot kronično. V
stopenjskem modelu zdravljenja kronične bolečine so zmeraj na drugem mestu, takoj za
paracetamolom, s katerimi poskušamo obvladovati bolečino. 105
Neželeni učinki
NSAR povzročajo neželene učinke v gastrointestinalnem traku, kot so dispepsija, diareja,
slabost in bruhanje, krvavitev iz želodčne mukoze ali celo ulceracije želodca. Lahko
povzročijo tudi alergične reakcije kože, prizadenejo pa tudi ledvice, kjer lahko kronična
uporaba in zloraba vodita v analgetično nefropatijo-kronični nefritis, papilarno nekrozo ali
fulminantno jetrno odpoved (predvsem paracetamol). Ob pretirani uporabi lahko
poslabšajo astmo.

Največji problem NSAR je dejstvo, da jih je moč v lekarni kupiti brez recepta,vselej pa jih
imajo na voljo tudi ljubeznivi sosedi, prijatelji in znanci, kar ima za posledico sledeče:
• ljudje menijo, da so to povsem varna zdravila, brez hudih stranskih učinkov,
• kupujejo jih lahko nenadzorovano v velikih količinah,
• jemljejo jih lahko kadarkoli, čeprav indikacija morda ni upravičena,
• izbrani zdravnik nima nadzora nad količino zaužitih NSAR pri svojih bolnikih.
NSAR zlorabljajo predvsem ženske, ki navadno precenjujejo svoj glavobol, bolečine v

križu ali sklepih, menstrualne bolečine in drugo. Navadno so takšne ženske nagnjene tudi
k pretirani uporabi drugih zdravil. Seveda pri pretirani uporabi teh zdravil moški niso
nobena izjema.
Toleranca, odvisnost in zasvojenost

Toleranca in telesna odvisnost se ne razvijeta. Lahko se razvije psihična zasvojenost, ki
pa se je bolniki le redkokdaj zavedajo.
Samozdravljenje
Kako varno uporabljati NSAR

Zdravnik družinske medicine bi moral svoje bolnike vsake toliko časa povprašati po
količini NSAR, ki jih zaužijejo in jih opomniti na njihove nevarne neželene učinke oz. vsaj
v svoji čakalnici razobesiti plakate ali nastaviti letake oz. zloženke, ki bi bolnike podučili o
varni uporabi. Pri bolnikih s povečanim rizikom za zlorabo, torej pri ženskah srednjih let
in starejših, ki neprestano tožijo za bolečinami, bi si moral vzeti več časa za pogovor oz.
jih eventualno napotiti k psihologu. Za zlorabo se namreč velikokrat skrivajo duševni
problemi, skrbi in preobremenjenost.
OPIOIDNI ANALGETIKI
Zloraba opioidov se v družinski medicini pojavlja pri tistih, ki jih uporabljajo za
zdravljenje blage kronične bolečine, pa tudi pri odvisnikih od prepovedanih drog in
alkoholikih. To sta predvsem kodein in tramadol. Ostali se uporabljajo predvsem v
bolnišnici ali pa jih predpisujejo v protibolečinskih in ambulantah družinske medicine.
Mehanizem delovanja,
delovanja, učinki in indikacije
Opioidi se vežejo na opioidne receptorje in s tem povečajo vdor kalija-hiperpolarizacija
membrane, kar zmanjšana vzdražnost nevrona, inhibirajo pa tudi vdor kalcija, kar vodi z
zmanjšano izločanje nevrotranmitorjev. Tramadol tako deluje na opioidne receptorje,
inhibira pa tudi reuptake noradrenalina v adrenergičnih nevronih. S tem se doseže
centralna analgezija. Srednje močna in močna bolečina naj bi bili tudi edina indikacija za
uporabo opioidov .
106 Neželeni učinki

Pojavi se evforija, lahko pa tudi depresija dihanja, slabost in bruhanje, zaprtje, mioza in
zavora refleksa za kašelj, srbenje, bronhokonstrikcija in hipotenzija.
Toleranca, odvisnost in zasvojenost

Toleranca se razvije že v roku parih dni rednega uživanja in sicer za analgezijo, emezo,
evforijo, respiratorno depresijo, ne razvije pa se za zaprtje ali miozo. Posledica je potreba
po vedno večjih odmerkih zdravila za enak analgetični učinek.
Telesna odvisnost je izredno močna. Kaže se z odtegnitvenimi simptomi, ki so močno

podobni gripi: vročina, potenje, slabost, diareja, zraven tega pa še dilatacija pupil,
zehanje, piloerekcija in nespečnost. Odtegnitveni simptomi izginejo v 8-10 dneh.
Tudi psihična odvisnost je močna, z ekstremno nemirnostjo, željo po učinkovini in

anksioznostjo. Lahko traja tudi mesece ali celo leta.

Najbolj vpadljiva skupina, ki namerno zlorablja opioide, so seveda odvisniki od heroina.
Opioide lahko zlorabljajo tudi bolniki, ki so od njih postali odvisni zaradi indiciranega
jemanja, le-ti pa potrebujejo veliko pomoči pri prenehanju z jemanjem zdravila. Enako
velja za alkoholike.
Pri opioidih naletimo tudi na obraten problem, to je fobija pred jemanjem opioidov, saj je
večina ljudi že toliko osveščenih, da vedo za odvisnost, ki jo le-ti povzročajo. Zato jih
kljub upravičeni indikaciji ne želijo jemati. Past tega je tramadol, katerega opioidna
narava ni toliko poznana.
Samozdravljenje
Kako varno uporabljati opioide

Potreben je odkrit pogovor s bolnikom, skrben nadzor jemanja in pomoč bolnikom, ki so
že odvisni od opioidov.
SKLEP
Zloraba in odvisnost od zdravil, ki jih ljudje uporabljajo tudi za samozdravljenje, ima
lahko zelo hude negativne učinke na bolnikovo zdravje. Neizpodbitno dejstvo je, da ima
družinska medicina pri preprečevanju odvisnosti in zlorabe zdravil veliko vlogo, saj
izbrani zdravnik svojega bolnika zares dobro pozna, ga spremlja bolnika vrsto let, mu
skozi vsa leta predpisuje recepte in ima reden pregled nad njegovim stanjem ter resnično
potrebo po zdravilih, navadno pa ima z bolnikom tudi oseben, partnerski odnos, ki temelji
na medsebojnem zaupanju in spoštovanju, kar zdravniku družinske medicine omogoča,
da lažje vpliva na bolnikovo mnenje in prepričanje ter s tem tudi na ustreznost njegovih
dejanj v zvezi z jemanjem zdravil. Zato bi morali biti predvsem zdravniki družinske
medicine v prvi bojni liniji proti zlorabi in odvisnosti od zdravil, tudi tistih, ki jih ljudje
dobijo mimo njega in jih uporabljajo za samozdravljenje.
LITERATURA
1. Rang HP, Dale MM, Ritter JM, Moore PK, eds. Pharmacology. New York: Churchill Livingstone; 2003.
2. Radovanovič L, eds. Raba, škodljiva raba in odvisnost od zdravil III.. Ljubljana: Psihiatrična klinika
Ljubljana; 2005.
3. Cook JM, Marshall R, Masci C, Coyne JC. Physicians' perspectives on prescribing benzodiazepines for older
adults: a qualitative study. J Gen Intern Med 2007; 22(III):303-7.
4. Khong E, Sim MG, Hulse G. Benzodiazepine dependence. Aust Fam Physician 2004; 33(XI):923-6. 107
5. Ripamonti C, Fagnoni E, De Conno F. Withdrawal syndrome after delayed tramadol intake.
Am J Psychiatry 2004;161(XII):2326-7.
6. Skipper GE, Fletcher C, Rocha-Judd R, Brase D. Tramadol abuse and dependence among physicians. JAMA
2004; 20;292(XV):1818-9.
7. Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D, eds. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta; 2005.
8. Dolenc L. Nespečnost. Klinični odelek za nevrofiziologijo, SPS Nevrološka klinika, Klinični center Ljubljana.
Ljubljana 1977: 36-42.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Golub J et al. Neželeni stranski učinki pri hkratni uporabi zeliščnih pripravkov, zdravil v prosti prodaji…
NEŽELJENI STRANSKI UČINKI PRI HKRATNI

UPORABI ZELIŠČNIH PRIPRAVKOV, ZDRAVIL V
PROSTI PRODAJI IN ZDRAVIL, PREDPISANIH NA
RECEPT
Jana Golub1, Ksenija Tušek-Bunc2
UVOD
Fitoterapija je zdravljenje z zdravilnimi rastlinami oz. z zdravilnimi pripravki in je ena
najstarejših oblik zdravljenja, stara skoraj toliko kot človeštvo. Vera v zdravilnost zelišč
se je rodila iz strahu pred naravnimi pojavi in iz nerazumevanja bolezni. V svoji
preproščini si je človek ustvaril zle duhove, z njimi pa je raslo tudi vražarstvo in
vračarstvo. Z empirijo so ugotavljali in ločevali strupene ter zdravilne zeli. Začetki
ljudskega zdravilstva se zato kažejo v pravljicah in bajkah. Zdravilna zelišča so se tako v
medicini uporabljala že stoletja zaradi različnih razlogov: socialnih, religioznih,
znanstvenih, političnih in psiholoških.
Fitoterapija je del alternativne medicine, njena uporaba v svetu narašča. V Evropi je

uporaba zeliščnih pripravkov najbolj razširjena v Nemčiji. Po podatkih iz ZDA 30% njene
populacije uporablja zeliščne pripravke.
109
Zdravilne rastline so zelo priljubljene med ljudmi, ker zaradi naravnega izvora dajejo
občutek varnosti in neškodljivosti. Znanje ali neznanje o njihovi uporabi in »indikacijah«
se prenaša iz roda v rod od babice preko mame in tete na otroke. Zaradi prepričanja o
njihovi varnosti kar 70% uporabnikov svojega zdravnika ne obvesti o uporabi, zdravniki
pa bolnikov o tem niti ne sprašujejo. Ne glede na to, da so številni zdravilni pripravki v
veliki meri povezani z tradicionalno uporabo, sta glede njihove uporabe potrebni
minimalna strokovnost in ustrezna obravnava. Pri nas se lahko prodajajo v lekarnah in
specializiranih trgovinah, sama prodaja pa je regulirana z zakonodajo. Samopostrežna
prodaja ni dovoljena.
NAJBOLJ POGOSTE ZDRAVILNE RASTLINE

RASTLINE IN NJIHOVE INTERAKCIJE
Šentjanževka (Hypericum perforatum)
Je evropska rastlina, najdemo pa jo tudi v Aziji in v Ameriki. Uporabljali so jo že stari
Grki. Njena uporaba v zadnjem desetletju strmo narašča. V Nemčiji je registrirana za
zdravljenje anksioznih in depresivnih motenj ter za zdravljenje motenj spanja.
Uporabljamo njene liste in cvetove. Učinkovine so: hipericin naftodantroni, flavonoidi,

ksantoni in biflavonoidi. Izvlečki šentjanževke inhibirajo prevzem serotonina v sinapsah,
delovali pa naj bi tudi na ponovni privzem noradrenalina in povzročili znižanje števila
1
Jana Golub, dr. med., ambulanta družinske medicine, 2310 Slovenska Bistrica
2
Samozdravljenje
serotoninskih receptorjev. Učinkovine naj bi tudi inhibirale katehol-o-metil transferazo in

zavirale sproščanje interlevkina.
Izvlečki šentjanževke se običajno uporabljajo peroralno ali lokalno. Uporablja se za

zdravljenje bronhitisa, opeklin, kanceroz, enureze, gastritisa, hemoroidov, hipotiroidizma,
pri pikih insektov, nespečnosti, bolezni ledvic in skabiesa. Več študij in metaanaliz je
dokazalo, da je šentjanževka kot antidepresiv enako učinkovita kot nizke doze tricikličnih
antidepresivov. Njeni neželeni učinki so redki in blagi. Najpogostejše so alergične
reakcije, draženje gastrointestinalnega trakta, utrujenost, vrtoglavica in pri visokih
odmerkih fotosenzibilnost. Obstajajo posamezna poročila o pojavu manije oziroma
hipomanije. Sočasna uporaba šentjanževke in selektivnih zaviralcev privzema serotonina,
zaviralcev serotonina in noradrenalina ter dopaminergičnih zdravil lahko privede do
serotoninskega sindroma, ki se kaže s spremembo duševnega stanja, tremorjem,
neravnovesjem avtonomnega sistema, gastrointestinalnimi motnjami, glavobolom,
mialgijami in nervozo.
Piscitelli s sodelavci je ugotovil da ob sočasni uporabi šentjanževke in indinavira (HIV-1

proteazni inhibitor) pride do pomembnega znižanja plazemske koncentracije indinavira,
kar je zelo pomembno za bolnike, okužene s HIV-1, ker znižana koncentracija indinavira
zmanjšuje učinkovitost zdravljenja.
Pri istočasnem jemanju šentjanževke in imunosupresivov po presaditvi srca ali ledvic

lahko pride do zavrnitve organa, ker šentjanževka znižuje plazemsko koncentracijo
ciklosporina v krvi. Zaradi indukcije jetrnih encimov (citokrom P450) lahko šentjanževka
zniža plazemski nivo antikoagulantov, oralnih kontraceptivov, digoksina in teofilina z
110 vsemi posledicami .
Ginko (Ginko biloba)

V tradicionalni kitajski medicini se uporablja že tisočletja, najbolj pogosto kot čaj za
zdravljenje astme. Dandanes pa sodi med najbolj popularne zeliščne pripravke v Evropi
in v Ameriki. Uporablja se za blažitev simptomov, povezanih z različnimi kognitivnimi
motnjami.
Mehanizem delovanja njegovega izvlečka v centralnem živčnem sistemu je le delno

pojasnjen. Glavne učinkovine so flavonoidi, terpenoidi in organske kisline, ki imajo
antioksidativne lastnosti. Delujejo kot lovilci prostih radikalov.
Različne klinične študije v Evropi poročajo o pozitivnih rezultatih uporabe izvlečkov ginka
pri zdravljenju demence. Učinkovine ginka povzročajo vazodilatacijo, povečajo pretok
krvi v kapilarah, zavirajo aktivacijo trombocitov in upočasnjujejo strjevanje krvi. Izvlečki
ginka se uporabljajo še pri zdravljenju astme, impotence, Alzheimerjeve bolezeni,
demence, tinitusa, intermitentne klavdikacije, depresije, po poškodbah možganov in pri
vrtoglavici.
Nezaželeni učinki ginka so redki in se javljajo v obliki glavobola, draženja

gastrointestinalnega trakta in kožnih alergij. Dve poročili omenjata tudi pojav spontane
krvavitve pri bolnikih, ki so istočasno jemali varfarin ali acetilsalicilno kislino.
Ginko zvišuje krvni pritisk, če se jemlje istočasno s tiazidnimi diuretiki. V kombinaciji s

trazodonom lahko povzroči tudi komo.
Samozdravljenje
Grenivka (Citrus paradisi)

Grenivko vsakodnevno uživa mnogo ljudi. Njene učinkovine (flavonoidi) zavirajo razvoj
ateroskleroze in delitev rakavih celic. Po drugi strani pa isti flavonoidi inhibirajo citokrom
P450 v jetrih in zato vplivajo na presnovo učinkovin, ki se presnavljajo s temi encimi. Pri
sočasnem jemanju kalcijevih antagonistov z grenivko se njihova koncentracija v krvi
pomembno poveča (možno je celo dvakratno povečanje). Pomembne so interakcije z
nekaterimi statini (atorvastatin, lovastatin, simvastatin), učinkovinami, ki delujejo na
CŽS (karbamazepin, diazepam, midazolam, triazolam) in antihistaminiki (terfenadin).
Grenivka zvišuje tudi plazmatsko koncentracijo ciklosporina. Pri zdravljenju s temi
zdravili se tako bolnikom odsvetuje pitje soka iz grenivke.
Česen (Allium sativum)

Je široko znana začimba, ki jo dodajamo mnogim jedem. Zelo popularen in uporabljen je
med bolniki kot naravni statin in antihipertenziv.
Česen spreminja farmakokinetiko paracetamola, zvišuje plazmatsko koncentracijo

varfarina, zato njegovo uživanje zvišuje tveganje za krvavitev po kirurških posegih.
Opisani so tudi primeri spontanih krvavitev. Zaradi omenjenih učinkov so mogoče
interakcije z zdravili, pri katerih je nezaželen stranski učinek znižano strjevanje krvi
(NSAR).
Uživanje česna znižuje biološko uporabnost in plazemsko koncentracijo sakvinavira za

več kot 50% (protiinfekcijsko zdravilo). Bolniki, okuženi s HIV, ki se zdravijo s to
učinkovino, se morajo uporabi česna izogibati.
111
Glog (Crataegus spp.)
Učinkovine gloga so flavonoidi in procianidini. Bolniki ga uporabljajo pri zdravljenju
srčnega popuščanja, angine pektoris in bolezni koronarnih žil. Glog lahko stopnjuje
učinek srčnih glikozidov, zato je pri sočasnem jemanju potrebno znižati odmerek srčnih
glikozidov.
Pri sočasnem jemanju gloga in beta blokatorjev lahko pride do hipertenzije .
Baldrijan (Valeriana officinalis)

Rod Valeriana obsega približno 250 različnih vrst. Najpogosteje se uporablja Valeriana
officinalis in sicer predvsem kot čaj. Obstajajo različne tinkture in izvlečki baldrijana.
Izvlečki (do 100 različnih) naj bi imeli afiniteto za GABA receptorje. Količina GABA v
vodnem izvlečku je zadostna, da spodbudi sproščanje GABA v sinapsah in lahko inhibira
ponovni privzem GABA.
Študije na živalih so pokazale anksiolitično, relaksantno, antikonvulzivno, koronarno

dilatativno in antiaritmično delovanje. Baldrijan subjektivno izboljša kakovost spanja.
Neželeni učinki so redki: gastrointestinalno draženje, kontaktne alergije, glavobol,
nemirno spanje in široke zenice. Sedativni učinki baldrijana lahko okrepijo učinke drugih
inhibitorjev osrednjega živčnega sistema (benzodiazepinov, barbituratov in opiatov). Ob
sočasni uporabi je potrebna previdnost.
Znana je interakcija baldrijana z etanolom (znižuje neugodne učinke etanola na

zbranost).
Samozdravljenje
Ginseng (Panax ginseng, žen-žen-šen)

Na Kitajskem je znan vsaj 4000 let. Razlikujemo sibirski oz. ruski (Eleutherococcus
senticosus) in azijski (kitajski ali korejski) ginseng (Panax ginseng) .
Učinkovine ginsenga so gusenozidi in elerterozidi, ki naj bi imeli imunostimulativne

učinke, prav tako pa naj bi ublažili ali odpravljali utrujenost. Ginseng naj bi deloval na os
hipotalamus-hipofiza- suprarenalka in zviševal plazemsko raven kortizola ter
kortikosteroida, imel pa naj bi tudi hepatoprotektivno in antivirusno delovanje. 5-letne
epidemiološke študije, ki so potekale v Koreji, so pokazale oz. potrdile njegovo
antikancerogeno delovanje. Nedavne študije, narejene v Ameriki, pa poročajo o dobrih
učinkih na krvni tlak in postprandialno glikemijo.
Ginseng se še vedno uporablja v različnih indikacijah kot možganski tonik, kot zdravilo, ki
povečuje odpornost na stres ali kot substanca, ki izboljša vitalnost, razpoloženje in
kakovost življenja.
Nezaželeni učinki so nespečnost, hipertenzija, driske, vaginalne krvavitve, mastodinia,

glavoboli, shizofrenija in Stevens- Johnsonov sindrom.
Možne so interakcije z varfarinom in z učinkovinami, ki delujejo na osrednji živčni sistem

(okrepi učinke inhibitorjev MAO in stimulansov, vključno s kofeinom in haloperidolom ter
digoksinom). Ginseng morajo previdno uporabljati bolniki s hipertenzijo in sladkorno
boleznijo.
112 RAZISKAVA
RAZISKAVA – PILOTSKA ŠTUDIJA
Dejstvo, da zdravniki družinske medicine najpogosteje nismo seznanjeni z uporabo
zeliščnih pripravkov, je botrovalo raziskavi v občini Slovenska Bistrica, ki naj bi
pokazala, koliko bolnikov uporablja zeliščne pripravke za samozdravljenje in kakšen je
delež tistih, ki so imeli stranske učinke ob sočasni uporabi le-teh in zdravil, predpisanih
na recept. V ta namen je bil uporabljen vprašalnik z 11 vprašanji, na katera so
odgovarjali naključni bolniki vseh starostnih skupin, starejših od 18 let, v ambulantah
družinske medicine, šolskih in otroških ambulantah ter ginekološkem dispanzerju.
Raziskava je potekala od aprila do junija 2005. V vprašalniku so se bolniki opredelili
glede jemanja zeliščnih pripravkov in vzrokov jemanja le-teh. Odgovarjali so tudi na
vprašanja, glede jemanja drugih zdravil, predpisanih na recept in glede morebitnih
pojavov stranskih učinkov ob jemanju samih zeliščnih pripravkov ali v kombinaciji z
ostalimi zdravili. Anketiranci so tudi odgovarjali na vprašanja o jemanju morebitnih
drugih zdravil, ki jih lahko kupijo v prosti prodaji, o vzrokih za njihovo uporabo in o
morebitnih stranskih učinkih ob jemanju le teh in v kombinaciji z ostalimi zdravili, zaradi
katerih so morali obiskati zdravnika.
V raziskavo je bilo vključeno 597 bolnikov obeh spolov, starejših od 18 let. Vprašalnike je
izpolnilo 184 oseb moškega spola (31%) in 411 žensk (69%).
Od 595 bolnikov, ki so pravilno izpolnili vprašalnik, se jih 235 (39,5%) ni zdravilo zaradi
nobene kronične bolezni ali redno ni jemalo nobenega zdravila. Iz grafikona 2 je
razvidno, koliko različnih bolezni so imeli bolniki, ki so bili udeleženih v raziskavi.
Sodelovalo je tudi 5 bolnikov, ki so se zdravili celo zaradi šestih različnih bolezni
(grafikona 1 in 2).
Samozdravljenje
Grafikon 1: Število bolezni, zaradi katerih se anketiranci zdravijo sočasno
113
Grafikon 2: Število zdravil, ko jih anketiranci jemljejo sočasno
Največ bolnikov (143 oz. 15,5%) je jemalo zdravila zaradi bolezni sklepov in hrbtenice,
139 bolnikov (15,1%) pa je jemalo zdravila proti povišanemu krvnemu pritisku. Sledila
so jim zdravila proti povišanim maščobam v krvi, za živce, zdravila za bolezni srca in
ožilja, zdravila proti strjevanju krvi, zdravila pri boleznih prebavil, zaradi alergičnih
bolezni, zdravila pri sladkorni bolezni in oralni kontraceptivi (tabela 1).
Samozdravljenje
Bolezen Število bolnikov Odstotek bolnikov (%)

Srčnožilne bolezni 53 5,7
Visok krvni pritisk 139 15,1
Povišane maščobe v krvi 68 7,4
Sladkorna bolezen 35 3,8
Živci 61 6,6
Bolezni prebavil 48 5,2
Bolezni sklepov in hrbtenice 143 15,5
Kontracepcija 39 4,2
Antikoagulanti 57 6,2
Alergične bolezni 42 4,6
Se ne zdravi 235 25,5
Tabela 1: Število in odstotek bolnikov, ki se zdravijo zaradi različnih bolezni
479 (80,5%) vseh vprašanih je redno uporabljalo zdravila za samozdravljenje. Največ jih
je uporabljalo sredstva za lajšanje bolečin in zniževanje telesne temperature. V tabeli 2
so navedene razlogi za samozdravljenje.
Indikacija Število bolnikov Odstotek bolnikov (%)

114 Glavobol 380 63,8
Temperatura 235 39,5
Bolečine v sklepih in hrbtenici 53 8,9
Želodčne težave 62 10,4
Prebavne motnje 50 8,4
Za živce in nespečnost 36 6,0
Proti povišanemu pritisku 11 1,8
Za srce in ožilje 15 2,5
Tabela 2: Število in odstotek bolnikov, ki se samozdravijo zaradi različnih indikacij
Samozdravljenje
Najbolj priljubljeni uporabljeni zeliščni pripravki so predstavljeni v grafikonu 3.
350 308
Število bolnikov
300
250 187
200
150 113
100 38 37 37
50 18 6
0
Droga
Grafikon 3: Število bolnikov, ki uporablja najbolj priljubljene zeliščne pripravke
13,2% anketiranih bolnikov je imelo ob sočasni uporabi zeliščnih pripravkov in zdravil,

predpisanih na recept, stranske učinke. Ti so se izražali v obliki glavobola in slabosti,
večje zaspanosti, srčne aritmije, bolečin v mišicah, bruhanja in drisk ter sprememb v
obnašanju. Večji padec krvnega pritiska ali celo večje zvišanje krvnega pritiska je imelo
0,8% bolnikov. Manjše krvavitve je imelo 0,8% bolnikov (tabela 3). 115
Stranski učinek Število bolnikov Odstotek bolnikov (%)

Krvavitve 5 0,8
Glavobol 21 3,5
Nespečnost 14 2,3
Večje znižanje krvnega tlaka 5 0,8
Aritmije 12 2,0
Večja zaspanost 16 2,7
Slabosti 21 3,5
Povišan krvni tlak 5 0,8
Bruhanje in driska 8 1,3
Bolečine v trebuhu 15 2,5
Bolečine v mišicah 10 1,7
Nervoza in spremembe v
obnašanju 8 1,3
Brez stranskih učinkov 518 86,6
Tabela 3: Število in odstotek bolnikov z različnimi stranskimi učinki ob jemanju zeliščnih

pripravkov
Samozdravljenje
En stranski učinek je imelo 40 bolnikov (6,7%), 22 bolnikov (3,7%) je imelo dva

stranska učinka hkrati, 10 bolnikov (1,7%) pa je istočasno imelo tri stranske učinke. Pri
enem bolniku smo zaznali celo osem stranskih učinkov istočasno.
Uporaba sintetičnih zdravil za samozdravljenje med

pacienti
403
Število pacientov
450
400
350
300
250
200 123 100
150 66 95
100 18 15 13
50
0
Acetilsalicilna
Kombinirani
Naproxen
pripravki
Ničesar
Ibuprofen
Metamizol
Paracetamol
Mešani
analgetiki
kislina
Pripravek
Grafikon 4: Število bolnikov, ki uporablja sintetična zdravila za samozdravljenje
116 V raziskavi je bilo tudi ugotovljeno, da le 98 bolnikov (16,4%) ne kupuje sintetičnih

zdravil v prosti prodaji po lastni presoji. Ostalih 498 bolnikov (83,6%) je uporabljalo
zdravila predvsem za lajšanje glavobola, bolečin v sklepih in hrbtenici ali za zniževanje
povišane telesne temperature, nekateri pa celo kot preventivni ukrep (acetilsalicilna
kislina). Najbolj priljubljeni so preparati paracetamola (69,4%), acetilsalicilne kisline
(20,6%), naproxena (16,7%) in mešani pripravki proti gripi in prehladu (Coldrex,
Daleron cold 3 - 11,0%). Sledijo jim analgin (3,0%), ibuprofen (2,5%) in mešani
protibolečinski praški (2,2%)
28,1% vprašanih je istočasno z zdravili, predpisanimi na recept, uporabljalo dve zdravili,

4,0% pa tri zdravila. Dva bolnika (0,3%) sta istočasno z zdravili, predpisanimi na recept,
uporabljala celo pet preparatov po lastni presoji. Ob sočasni uporabi sintetičnih zdravil in
zdravil, predpisanih na recept, je imelo 7,7% bolnikov neželene stranske učinke. Najbolj
pogosti stranski učinki so bili slabosti (3,2%) in glavoboli (2,52%). O bolečinah v trebuhu
je poročalo 1,7% anketiranih, 1,0% pa o nespečnosti in bruhanju z drisko. 0,8% bolnikov
je tožilo zaradi aritmije in bolečin v mišicah, zaradi povišanega krvnega pritiska in
sprememb v obnašanju pa je poročalo 0,7% bolnikov. Le 0,3% bolnikov je imelo
neznatne krvavitve v obliki epistaks. Dva stranska učinka hkrati je imelo osem bolnikov
(1,3%), tri stranske učinke pa je imelo 1,0% bolnikov. En bolnik je poročal o devetih
stranskih učinkih hkrati.
Raziskava je pokazala, da je bilo nekaj manj stranskih učinkov pri bolnikih, ki so za

samozdravljenje uporabljali sintetična zdravila (7,7%), medtem ko je bil pri bolnikih, ki
so uporabljali zeliščne pripravke, odstotek neželenih učinkov nekaj večji, to je 12,8%.
Nobeden od navedenih stranskih učinkov, o katerih so bolniki poročali, ni zahteval
posebnega zdravljenja ali hospitalizacije. Kljub temu je ne glede na količino in resnost
Samozdravljenje
stranskih učinkov zastrašujoče, da je samo 17 bolnikov (8,5%) o tem obvestilo svojega

zdravnika.
Rezultati pilotske študije so brez dvoma zaskrbljujoči in za zdravnika družinske medicine,

ki se ukvarja z najrazličnejšimi zdravstvenimi stanji, s čudnimi ali celo bizarnimi
kliničnimi slikami, zelo pomembni. Podobnih študij v Sloveniji je zelo malo, bolj
natančnih sploh ni, zato rezultatov ni mogoče primerjati. So pa statistične številke zelo
blizu študijam, narejenim v drugih državah Evrope (Nemčija). Glede na to, da uporaba
zeliščnih in sintetičnih pripravkov v prosti prodaji pri nas narašča in bo glede na pripravo
nove zakonodaje naraščala še bolj, bo potrebno narediti še več natančnih študij ali morda
eno večjo resno multicentrično študijo, v kateri bi lahko sodelovalo večje število
zdravnikov družinske medicine.
ZAKLJUČEK
Z vse večjo instrumentalizacijo medicine, zaradi vse podrobnejšega vedenja o
mehanizmu delovanja zdravil, njihovih stranskih in neugodnih učinkih ter tudi zaradi
socioloških in drugih sprememb, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, se je med ljudmi
pojavil terapevtski nihilizem in strah pred medikamentoznim zdravljenjem. Zato
postajajo tudi na Zahodu alternativne oblike zdravljenja (herbalna medicina, fitoterapija,
alopatija, homeopatija ipd.) vse popularnejše. Žal ne samo to. Z uporabo starega reka
»nazaj k naravi in naravnemu« ne narašča zanimanje samo za fitoterapijo, temveč tudi
zmotno mnenje, da je slednja – v primerjavi s »klasično« medicino in medikamentozno
terapijo, varnejša, učinkovita in brez stranskih ali toksičnih učinkov.
Pri svojem delu se zdravnik družinske medicine pogosto srečuje z različnimi simptomi in 117
bolezenskimi znaki, ki jih ni možno uvrstiti ali specificirati kot bolezensko entiteto. Zato bi
ga moralo zanimati, ali ljudje v okolici, v kateri dela, uživajo dodatna zdravila, bodisi
zeliščna ali sintetična, ki bi lahko bila vzrok njihovim težavam.
Bolniki kljub siceršnjemu zaupanju v svojega zdravnika zelo radi posegajo v »domačo
lekarno« z namenom, da bi si na čimbolj naraven način povrnili oziroma izboljšali svoje
zdravje. Brez vednosti zdravnika uporabljajo zdravila za samozdravljenje, tako naravna,
kot tudi sintetična. S tem velikokrat želijo »potencirati« učinek zdravil, ki jim jih je
zdravnik predpisal na recept. Omenjena raziskava je pokazala, da so stranski učinki, s
katerimi se srečuje zdravnik v ambulanti, lahko mnogokrat posledica takšnega početja.
Pri tem jim aktivno »pomagajo in svetujejo« tudi različni mediji, kot so televizija,
časopisi, radijske oddaje ali celo »izkušene« babice, tete, sosede, prijatelji in znanci.
Večinoma se bolniki ne zavedajo, da v mnogih primerih s samozdravljenjem brez
vednosti zdravnika dodatno ogrožajo svoje zdravje. Zdravniki družinske medicine
moramo biti pri svojem delu zelo natančni, pronicljivi, aktivno moramo poslušati in
spraševati o morebitnem dodatnem samozdravljenju, saj se bomo le na ta način izognili
stranskim učinkom, ki posledično lahko doprinesejo k dodatnim diagnostičnim
postopkom in celo k morebitnemu dodatnemu zdravljenju.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Korošec L.: Fitoterapija. JAMA 1995 4:3-4
2. Koutouvidis N,Papamichael E, Fotiadou A, Aristophane's wealth: ancient alternative medicine and its
modern survival. JR Soc Med 1996;89: 651-3
3. Blumenthal NM. The complete German commission E monographs: therapeutic guide to herbal medicine.
American Botanical Council,1998.
4. De Smet PAGM. An introduction to herbal pharmacoepidemiology. J Ethnopharmacol 1993; 38: 197-208.
5. Fugh-Berman A. Clinical trials of herbs. Primary care 1997; 24: 889-903.
6. Astin JA. Why patients use alternative medicine: results of a national survey. JAMA 1998; 279: 1548-53.
7. Mahady GB, Parrot J, Lee c et al. Botanical dietary supplement use in peri- and postmenstrual women.
Menopause 2003; 10: 65-72.
8. Blanka Kores- Plesničar, Barbara Razinger- Mihovec. Uporaba zdravilnih rastlin v psihijatriji , Zdrav. Vestnik
2001; 70: 741-6.
9. Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih. ULRS, št. 101/99 in 70/00.
10. Ernst E. The risk-benefit profile of commonly used herbal therapies: Ginko, St. John's Wort, Ginseng,
Echinacea, Saw Palmetto, and Kava. Ann Intern Mae 2002; 136: 42-53.
11. Izzo AA, Ernst E. Interactions between herbal medicines and prescribed drugs: a systematic review. Drugs
2001; 61: 2163-75.
12. Kac J., Mlinarič A. Pomembne interakcije nekaterih zdravilnih rastlin z zdravili. Zdrav. Vestnik 2004; 73:
667-71.
13. Beaburn G, Gray GE. A review of herbal medicines for psychiatric disorders. Psychiatr serv 2000; 51: 1130-
4.
14. Piscitelli SC, Burstein AH, Chaitt D, Alfaro RM, Falloon J. Indinavir concentracions and St. John's wort.
Lancet 2000; 355: 547-8.
15. Ruschitzka F, Meier PJ, Turina M et al. Acute heart transplant rejection due to St. John's wort. Lancet 2000;
355: 548-9.
16. Le Bars PL, Katz MM, Berman N et al.A placebo-controlled, double blind, rabdomised trial of an extract of
ginko biloba for dementia. JAMA 1997; 278: 1327-32.
17. Kane GC, Lipsky JJ. Drug- grapefruit juice interactions. Mayo Clin Proc 2000; 75: 933-42.
18. Newall CA, Anderson LA, Phillipson JD, Herbal medicines. A guide for health-care professionals. London:
Pharmaceuticals Press, 1996.
118
Samozdravljenje
Cedilnik-Gorup E. Ali je ameriški slamik učinkovit pri samozdravljenju prehlada?
ALI JE AMERIŠKI SLAMNIK UČINKOVIT PRI

SAMOZDRAVLJENJU PREHLADA?
Eva Cedilnik-Gorup1
PREHLAD IN AMERIŠKI SLAMNIK

Navadni prehlad ali akutno vnetje zgornjih dihal je druga najpogostejša diagnoza v
splošni ambulanti. V ZDA pripisujejo simptomom, povezanim s prehladi, 40% izostankov
z dela in 30% šolskih izostankov. Gre za običajno benigno potekajoče virusno obolenje,
ki prizadene ljudi vseh starosti, hkrati pa je to eden od najpogostejših razlogov, zaradi
katerih ljudje posežejo po OTC (“over-the-counter”) ali prosto dostopnih zdravilih. Neka
raziskava je pokazala, da je v tednu pred intervjujem skoraj četrtina odraslih Američanov
zaužila zdravilo za kašelj ali prehlad, preprečevanje prehladov in gripe ter spodbujanje
imunosti pa sta bila med glavnimi desetimi razlogi, zakaj so udeleženci raziskave jemali
vitamine in zeliščna prehranska dopolnila (1).
Ehinacejo ali ameriški slamnik (Echinacea spp.) so v zdravilstvu uporabljali že

severnoameriški indijanci, v prejšnjem stoletju pa se je njena uporaba močno razširila
tako v Ameriki, kot tudi v Evropi. Pripravki iz ehinaceje so namenjeni zdravljenju
prehlada, pa tudi krepitvi imunskega sistema in s tem preprečevanju prehladov. Ker je
prehlad tako pogosta težava in ker ljudje tako pogosto uporabljajo ta zdravila, je 119
pomembno, da smo zdravniki z njimi in z dokazi, ki obstajajo v zvezi z njihovo
učinkovitostjo, seznanjeni.
Rod Echinacea spada v družino nebinovk (Asteraceae). Sestavlja ga več vrst, v farmaciji
pa se v glavnem uporabljajo tri vrste – E. purpurea (škrlatni ameriški slamnik), E. pallida
(bledi ameriški slamnik) in E. angustifolia (ozkolistni ameriški slamnik). Uporabljajo se
nadzemni deli, pa tudi korenine, zaradi različnih delov uporabljanih rastlin in različnih
načinov priprave pa je pripravke težko primerjati med seboj.
DELOVANJE AMERIŠKEGA
AMERIŠKEGA SLAMNIKA
Ameriški slamnik naj bi deloval predvsem kot imunomodulator, zaradi česar naj bi vplival
na potek, oziroma pripomogel k boljši obrambi pred prehladi. Raziskave kažejo, da ta
imunomodulatorni učinek nosijo štiri različne skupine snovi v ameriškem slamniku –
derivati kavne kisline, alkamidi, polisharaidi in morda melanini. Verjetno gre za
kombiniran učinek delovanja vseh teh in verjetno tudi še drugih, neznanih, snovi.
Številne študije so preučevale učinke posameznih komponent na posamezne dejavnike

imunosti. Tako imajo posamezne skupine snovi, pa tudi ekstrakti oziroma sok
ameriškega slamnika, vpliv na fagocitozo, kemotakso in produkcijo citokinov v
granulocitih in makrofagih, pa tudi na citotoksičnost makrofagov. Sok iz nadzemnih delov
in vitro povzroča porast fagocitirajočih granulocitov in pomembno stimulacijo fagocitoze
delcev kvasovk. Imunostimulirajoči učinek so preučevali na naravnih celicah ubijalkah in
1
Eva Cedilnik-Gorup, dr. med., Zdravstveni dom Domžale, Mestni trg 2, 1230 Domžale
Samozdravljenje
ugotovili, da škrlatni ameriški slamnik povzroči porast števila celic ubijalk pri starih miših.
In vitro so različni preparati ameriškega slamnika oziroma izoliranih učinkovin pokazali
virustatične, bakteriostatične in fungistatične učinke za nekatere mikroorganizme. In
vitro so tudi prikazali od doze odvisen in signifikanten porast fagocitirajočih človeških
granulocitov ter stimulacijo fagocitoze delcev kvasovk, stimulacijo produkcije citokinov in
vpliv na mononuklearne celice.
In vivo študije so manj prepričljive. Študija pripravka ameriškega slamnika ni pokazala

učinka na fagocitozo polimorfonuklearnih celic ali monocitov v primerjavi s placebom. Pri
preučevanju genske ekspresije in vivo je prišlo do zmanjšanja koncentracije limfokinov,
zato pa do porasta interferona alfa. Ko so na zdravih prostovoljcih preizkušali vpliv
jemanja pripravka ameriškega slamnika na obolevnost in potek bolezni pri
eksperimentalni infekciji z rinovirusom v primerjavi s placebom, med obema skupinama
ni bilo statistično značilne razlike, čeprav je bil prisoten močan trend v prid vplivu
ameriškega slamnika.
Ameriški slamnik naj bi vplival tudi na celjenje ran. Uporaba mazila iz ameriškega
slamnika je pospešila celjenje standardiziranih kožnih ran pri morskih prašičkih (2).
UČINEK AMERIŠKEGA SLAMNIKA NA PREHLAD

Ali torej ameriški slamnik res deluje kot imunomodulator, oziroma vpliva na potek
prehlada? Najkrajši odgovor je: nismo prepričani. Težave pri raziskovanju povzroča več
dejavnikov. Ker so v imunomodulatorni učinek vpletene tako različne snovi, ni jasno,
kateri, oziroma kakšni preparati škrlatnega ameriškega slamnika so najbolj učinkoviti.
120 Težko je primerjati študije, ki uporabljajo različne dele rastline, pripravljene na različne
načine in v različnih koncentracijah. Ne uporabljajo samo škrlatnega ameriškega
slamnika, temveč tudi bledega in ozkolistnega, v nekaterih študijah pa so uporabljali tudi
kombinacije več rastlinskih zdravil, kar vrednotenje še oteži. Težave v študijah povzroča
tudi diagnosticiranje oziroma opredelitev navadnega prehlada in vrednotenje izboljšanja
prehlada.
Linde in sodelavci so za Cochrane Database of Systematic Reviews v letu 2006 objavili

analizo študij v zvezi z učinkovitostjo ehinaceje. Skupaj so analizirali 16 kontroliranih
randomiziranih kliničnih študij. Ugotovili so, da ni bilo dokazano, da bi ameriški slamnik
preprečeval pogostost prehladov ob preventivnem jemanju. Število pacientov z vsaj enim
prehladom je bilo v skupini, ki je prejemala pripravek škrlatnega slamnika, v obeh
vključenih študijah nekoliko nižje, vendar razlika ni bila značilna. Kar se tiče zdravljenja
prehlada, je bila ocena še težja, saj so se študije razlikovale glede na uporabljen
preparat, dozo in ocenjevanje simptomov. Avtorji so navsezadnje zaključili, da kaže, da
bi lahko pripravki, pripravljeni predvsem iz nadzemnih delov škrlatnega ameriškega
slamnika, ugodno vplivali na simptome prehlada pri odraslih pri zgodnjem začetku
zdravljenja. Dokazi niso neomajni, saj nekatere študije niso pokazale značilnih razlik. Kar
se tiče drugih pripravkov iz Echinacea pri zdravljenju odraslih ali za preprečevanje
prehladov, pa avtorji sicer ne izključujejo možnosti, da so učinkoviti, vendar menijo, da
ta učinkovitost doslej še ni bila dokazana z neodvisno ponovljenimi, rigoroznimi
randomiziranimi študijami (3).
Shah in sodelavci so leta 2007 opravili meta analizo o učinkovitosti ehinaceje za

preprečevanje in zdravljenje prehlada. Analizirali so 14 študij (od leta 1993 do 2005) in
se osredotočili na čas trajanja prehlada, upoštevali pa so tudi študije, ki so preučevale
Samozdravljenje
vpliv kombinacij zdravilnih učinkovin (na primer škrlatnega ameriškega slamnika,

propolisa in vitamina C). Ugotavljali so, da rezultati kažejo, da bi bil lahko ameriški
slamnik učinkovit tudi v preprečevanju prehlada; študije naj bi se bolj ali manj strinjale,
da ameriški slamnik pri prehladu in preprečevanju prehlada koristi, nasprotovale pa so si
glede njegove koristnosti. V nekaterih primerih je bil sicer prisoten trend v korist
pozitivnega vpliva ameriškega slamnika, značilne razlike pa ni bilo, kar pa so avtorji
pripisovali predvsem premajhni moči študij. Menili pa so tudi, da gre morda za
“publication bias”, torej razliko, do katere pride zato, ker poskusi z negativnimi rezultati
niso objavljeni. Ne glede na to je bil njihov končni zaključek, da trenutni dokazi v
literaturi podpirajo korist ameriškega slamnika pri skrajševanju prehlada in zmanjševanju
incidence prehlada. Vendar so pri meta analizi teh prispevkov našli tudi nekatere
pomanjkljivosti (4).
Večina razpoložljivih študij je zbrana v poročilu o škrlatnem ameriškem slamniku Odbora

za zdravila rastlinskega izvora pri Evropski agenciji za zdravila, ki ga je pripravil prof.
Samo Kreft. Pregledane študije so bile ocenjene tudi glede na kvaliteto izvedbe. Na
podlagi zbranih podatkov se je Odbor za zdravila rastlinskega izvora odločil, da dokazi o
učinkovitosti ameriškega slamnika obstajajo.
V zadnjih letih je bilo objavljenih še nekaj študij (in več preglednih analiz), katerih
izsledki pa si prav tako nasprotujejo. Hall in sodelavci so preučevali vpliv izvlečka
škrlatnega ameriškega slamnika na zaščitno delovanje sluznice zgornjih dihal ob naporu.
Ugotovili so, da je jemanje pripravka ameriškega slamnika preprečilo imunsko supresijo
sluznice, ki jo navadno izzove napor. Čeprav skupina, ki je jemala pripravek, ni imela nič
manj prehladov kot tista, ki je jemala placebo, pa so bili prehladi bistveno krajši, zaradi
česar so zaključili, da lahko jemanje ameriškega slamnika tudi skrajša trajanje prehlada 121
(5). O'Neal in sodelavci so preučevali učinkovitost ameriškega slamnika pri preprečevanju
prehlada. Ugotovili so, da v času študije ni bilo statistično značilne razlike v številu dni z
boleznijo med skupinama z zdravilom in placebom. V skupini z ehinacejo je bilo manj dni
z boleznijo in preiskovanci so uporabljali manj drugih zdravil za lajšanje težav, vendar je
bila razlika glede na velikost študije premajhna (6). Schoop in sodelavci so opravili meta
analizo o učinkovitosti ameriškega slamnika pri preprečevanju induciranega prehlada z
rinovirusi na podlagi doslej opravljenih študij. Ugotovili so, da je bil standardiziran
izvleček ameriškega slamnika v primerjavi s placebom učinkovitejši pri preprečevanju
simptomov navadnega prehlada po klinični inokulaciji z rinovirusom (7). Woelkart in
sodelavci pa so v preglednem članku zaključili, da je precej gotovo, da so pripravki iz
nadzemnih delov in korenin škrlatnega ameriškega slamnika učinkoviti, potrebne pa bi
bile študije s standardiziranimi izdelki. Kar se tiče preventivnega učinka, so menili, da ni
dokazan, prisoten pa je trend v prid zmanjševanja pojava in teže prehladov. Glede
preparatov iz ozkolistnega in bledega ameriškega slamnika so menili, da bi bile za dokaz
klinične učinkovitosti potrebne dodatne študije (8).
Samozdravljenje
UPORABA IN NEŽELENI UČINKI

Na slovenskem tržišču sta kot zdravili registrirana dva pripravka, Immunal (Lek) in
Echinaforce (Bioforce). Obe zdravili sta namenjeni preprečevanju in zdravljenju
simptomov prehlada, kot so kašelj, nahod, solzenje, vneto žrelo, glavobol in mišične
bolečine.
Kot prehranska dopolnila so pri nas na voljo še drugi pripravki iz ameriškega slamnika,
vendar le-ti za registracijo ne potrebujejo dokazil o učinkovitosti in imajo manj stroge
predpise glede vsebine učinkovin.
Immunal je narejen iz soka zračnih delov škrlatnega ameriškega slamnika (E. purpurea)
in je v obliki tablet ali kapljic. Priporočeno doziranje s strani proizvajalca je ena tableta tri
do štirikrat na dan za odrasle in mladostnike, starejše od 12 let; ena tableta enkrat do
trikrat na dan za otroke od 6 do 12 let; in ena tableta enkrat do dvakrat na dan za otroke
od 4 do 6 let.
Echinaforce tablete in kapljice so narejene iz soka zračnih delov in korenin škrlatnega

ameriškega slamnika. Priporočeno doziranje je 20-25 kapljic 3 do 5-krat dnevno oziroma
2 tableti 3-krat dnevno za odrasle in mladostnike, starejše od 14 let, ter 10 kapljic ali 1
tableta 3-krat dnevno za otroke, starejše od 6 let.
Zaradi imunomodulatornih učinkov uporabo ehinaceje odsvetujejo osebam, ki imajo

progresivno sistemsko bolezen, avtoimunsko bolezen, imunodeficience, imunosupresijo in
bolnikom z boleznimi levkocitov (levkoze, kolagenoze, multipla skleroza, AIDS, HIV
infekcija, tuberkuloza). Prav tako je priporočena previdnost pri uporabi pri pacientih z
122 močnimi alergijami ali astmo. Uporaba ameriškega slamnika med nosečnostjo je ne-
teratogena. Ni še študij, ki bi dokazovale varnost uporabe ameriškega slamnika med
dojenjem. Prav tako ni študij o varnosti uporabe ehinaceje pri starejših. Trenutno
priporočilo Odbora za zdravila rastlinskega izvora pri Evropski agenciji za zdravila
odsvetuje uporabo ehinaceje pri otrocih, mlajših od 12 let, vendar proizvajalci
priporočajo uporabo že pri otrocih, starejših od 4 let.
Zaenkrat še niso ugotovili, da bi pripravki ameriškega slamnika imeli pomembne

interakcije z drugimi zdravili. Verjetno je jemanje ameriškega slamnika ob drugih
zdravilih varno.
Kar se tiče dolžine jemanja, se proizvajalci držijo splošnega priporočila, naj se zdravilo ne
bi jemalo dlje kot 8 tednov, ker ni trdnih dokazov o učinku profilaktičnega jemanja
ameriškega slamnika, Odbor za zdravila rastlinskega izvora pri Evropski agenciji za
zdravila priporoča omejitev jemanja na manj kot 10 dni.
V študijah se je uporaba ehinaceje pokazala kot precej varno. Najpogostejši stranski

učinek, ki so ga navajali preiskovanci, je bil neprijeten okus, ostali stranski učinki pa so
se pojavili samo v posameznih primerih (bruhanje, driska, bolečina v trebuhu, težko
požiranje ipd). Pri otrocih je pogosteje kot pri placebu prišlo do izpuščaja, ostali neželeni
učinki pa so bili primerljivi s placebom (2).
Samozdravljenje
ZAKLJUČEK
Ali je torej ehinaceja pri zdravljenju in preprečevanju prehlada učinkovita? Trenutno se
strokovnjaki na tem področju nagibajo k previdnemu “morda”. Dokazi niso povsem
prepričljivi in vsi se strinjajo, da bi bilo potrebnih več obsežnih, natančno izvedenih,
dvojno slepih randomiziranih študij. Medtem pa ljudje ameriški slamnik še naprej
uživajo; v ZDA je ehinaceja na drugem mestu med najbolj prodajanimi zdravili
rastlinskega izvora (8), v letu 1993 pa je bilo v Nemčiji izdanih 2,5 milijona predpisov
pripravkov ehinaceje (6). Kaj torej lahko svetujemo bolnikom?
1. Ni dokazov o zanesljivem preventivnem delovanju ameriškega slamnika, zato ga je

bolje ne jemati dlje časa, gotovo pa ne dlje kot 8 tednov.
2. Pripravki, ki so na našem tržišču registrirani kot zdravila, so morda (ne pa čisto
gotovo) učinkoviti v zdravljenju prehlada, in obstaja verjetnost, da bodo prehlad skrajšali
oziroma omilili njegove simptome, potrebno pa jih je vzeti čim prej po pojavu prvih
znakov, preden se prehlad v celoti razvije. Zdravila ne jemljite dlje kot 10 dni.
3. Zaradi nejasnih koristi nepoznavanja varnosti jemanja, ni priporočljivo dajati
ameriškega slamnika otrokom. Pri jemanju se lahko pojavi izpuščaj.
4. Vedno povejte svojemu zdravniku za vsa, tudi rastlinska, zdravila, ki jih jemljete!
LITERATURA
1. Simasek M, Blandino DA. Treatment of the Common Cold. Am Fam Physician 2007; 75: 515-20.
2. Kreft S.. Assessment report on Echinacea purpurea (L.) Moench, herba recens. Committee on herbal
medicinal products (HMPC). European Medicines Agency. Spletni vir:
http://www.emea.europa.eu/htms/human/hmpc/monograph/echinaceae_purpureae_herba.htm
3. Linde K, Barret B, Wolkart K, Bauer R, Melchart D. Echinacea for preventing and treating the common cold.
Cohrance Database Syst. Rev. 2006 Jan 25; (1):CD000530. Review. 123
4. Shah SA, Sander S, White CM, Rinaldi M, Coleman CI. Evaluation of echinacea for the prevention and
treatment of the common cold: a meta-analysis. Lancet Infect Dis 2007; 7:437-80.
5. Hall H, Fahlman MM, Engels HJ. Echinacea purpurea and mucosal immunity. Int J Sports Med. 2007 Sep;
28(9):792-7.
6. O'Neil Joelle, Hughes S, Lourie A, Zweifler J. Effects of echinacea on the frequency of upper respiratory
tract symptoms: a randomized, double-blind, placebo-controlled trial. Ann Allergy Asthma Immunol.
2008;100:384-388.
7. Schoop R, Klein P, Suter A, Johnston SL. Echinacea in the prevention of induced rhinovirus cholds: a meta-
analysis. Clin Ther. 2006 Feb; 28(2): 174-83.
8. Woelkart K, Linde K, Bauer R. Echinacea for preventing and treating the common mcold. Planta Med 2008;
74: 633-637.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Campolungi-Pegan P. Grenivka in tveganje pri souporabi z nekaterimi zdravili
GRENIVKA IN TVEGANJA PRI SOUPORABI Z

NEKATERIMI ZDRAVILI
Polona Campolunghi-Pegan1
GRENIVKA IN NJENE KORISTI ZA ZDRAVJE

Grenivko (Citrus paradisi) je »zahodni svet« odkril v Zahodni Indiji v 19. stoletju. Ta
sadež se je najverjetneje razvil iz pomela - citrusa družine Rutaceae (družina pomaranč),
prek mutacije ali kot hibrid z navadno pomarančo. Poznamo dva glavna tipa grenivk:
belo in rdečo.
Sok grenivke je nizkokaloričen in je odličen vir pektinskih vlaknin, vitamina C, kalija in

antioksidantov. Študije so pokazale, da grenivka pomaga pri zniževanju koncentracije
holesterola. Dokazali so tudi, da imajo semena tega sadeža visok nivo antioksidantov.
Znane so tako imenovane »diete z grenivko«, ki temeljijo na teoriji, da sadež zaradi
nizkega glikemičnega indeksa pomaga organizmu pri porabi odvečnih maščob. V literaturi
so se pojavljale tudi teze o protimikrobnih značilnostih izvlečka semen grenivke, vendar
študije teh učinkov niso dokazale.
Grenivka je široko dostopna in po njej posega veliko število ljudi. Prav zaradi tega je
pomembno vedeti, na presnovo katerih zdravil vplivajo snovi, ki se nahajajo v tem 125
sadežu.
ZGODOVINA UGOTAVLJANJA INTERAKCIJ MED GRENIVKO IN NEKATERIMI

ZDRAVILI
Vpliv grenivke na presnovo nekaterih zdravil je bil ugotovljen naključno v letu 1989 med
raziskavo, v kateri so proučevali interakcije med etanolom in dihidropiridinskim
blokatorjem kalcijevih kanalov felodipinom. Raziskovalci so v tej dvojno slepi
randomizirani študiji uporabili sok grenivke za prikrivanje okusa etanola. Rezultati so
pokazali, da je sok grenivke povzročil zvišanje koncentracije felodipina v plazmi.
V nadaljnjih študijah so potrdili, da sok grenivke zvišuje sistemsko biorazpoložljivost in

ojača hipotenzivni učinek blokatorjev kalcijevih kanalov felodipina in nifedipina. Sledile so
mnoge raziskave, ki so pokazale klinično pomembne interakcije med grenivko in
določenimi zdravili.
1
Polona Campolunghi Pegan, dr. med., Katedra za družinsko medicino, Medicinska fakulteta Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Poljanski
nasip 58, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
MEHANIZEM INTERAKCIJ MED GRENIVKO IN NEKATERIMI ZDRAVILI

Glavno vlogo pri interakcijah med grenivko in nekaterimi zdravili pripisujemo ireverzibilni
inhibiciji citokroma P450 3A4 (CYP 3A4) v steni tankega črevesa, ki jo povzročijo
določene snovi v grenivki. Interakcije se zato pokažejo pri tistih zdravilih, ki se v veliki
meri presnovijo na tem sistemu. Imenujemo jih zdravila z visokim metabolizmom prvega
prehoda. Ker določeni furanokumarini v grenivki trajno inaktivirajo CYP3A4, se v kri
absorbira večja količina teh zdravil in se njihova plazemska koncentracija - s tem pa tudi
njihov učinek - poviša.
Poleg učinka na CYP3A4 ima grenivka inhibitorni vpliv tudi na P-glikoprotein. To je celični
transporter, ki se nahaja v intestinalnih enterocitih. Njegova naloga je, da aktivno izloča
že absorbirane snovi nazaj v lumen tankega črevesa. Zato inhibicija P-gp povzroči prehod
večje količine absorbiranih zdravil v kri in s tem še dodatno zvišanje koncentracije zdravil
v plazmi.
Določene študije kažejo, da grenivka inhibira tudi OATP (organ anion transporting
polypeptide). To je transporni sistem v enterocitih, katerega naloga je aktivni transport
snovi iz lumna tankega črevesa. Inhibicija OATP povzroči zmanjšano absorbcijo določenih
zdravil in torej tudi zmanjšano učinkovanje ob souporabi grenivke. Delovanje grenivke na
OATP in klinični pomen omenjenga delovanja ni še popolnoma znan in je v fazi raziskav.
ZNAČILNOSTI ZDRAVIL, KI IMAJO KLINIČNO POMEMBNE INTERAKCIJE

INTERAKCIJE Z
GRENIVKO
Ker grenivka inhibira CYP3A4 v črevesju, se ob uživanju tega sadeža pomembno zviša
126
plazemska koncentracija tistih zdravil, ki se metabolizirajo v veliki meri na tem sistemu.
To so t. i. zdravila z visokim metabolizmom prvega prehoda. CYP3A4 se sicer nahaja tudi
v jetrih, vendar grenivka nanj nima vpliva. Zato pomembne interakcije ugotavljamo
samo pri oralnih oblikah zdravil.
Klinično se povišanje plazemske koncentracije pokaže pri zdravilih, ki imajo ozek

terapevtski indeks – torej pri tistih, za katere je značilno, da že pri majhnem povišanju
plazemske koncentracije povzročajo večje terapevtske in stranske učinke in tako
negativno vplivajo na zdravje organizma.
Značilnosti zdravil, ki imajo klinično pomembne interakcije z grenivko, so torej dobro

znane. To so zdravila, ki se metabolizirajo prek intestinalnega sistema CYP3A4 in imajo
nizko oralno biorazpoložljivost in/ali ozek terapevtski indeks.
KAKO PREDPISOVATI ZDRAVILA BOLNIKU, KI UŽIVA GRENIVKO

Zaradi genetskega polimorfizma imamo ljudje različne količine intestinalnega CYP3A4,
zato se tudi moč interakcij od osebe do osebe zelo razlikuje in je ne moremo predvideti.
To tudi onemogoča, da bi z uživanjem grenivke lahko poskrbeli za znižanje doz določenih
zdravil, ki jih bolniki redno uživajo. Če bolnik redno uživa zdravilo, na katerega grenivka
vpliva, bi morali za ureditev doze koncentracijo zdravila natančno nadzirati, kar pa zaradi
dodatnih stroškov ni smiselno.
Ker grenivka trajno inhibira sistem CYP3A4, se interakcijam ne moremo izogniti z

nekajurnim premorom med uživanjem grenivke in zdravila. Interakcije se lahko pokažejo
Samozdravljenje
že 30 minut po zaužitju 1 kozarca soka grenivke in trajajo do 72 ur. Zato je potrebno

pacientom, ki imajo v redni terapiji taka zdravila, uživanje grenivke odsvetovati oziroma
njihovo terapijo zamenjati.
RAZVRSTITEV ZDRAVIL GLEDE NA INTERAKCIJE Z GRENIVKO

Podatki glede tveganosti souporabe grenivke in nekaterih zdravil se v različnih preglednih
člankih deloma razlikujejo. Predvsem je to posledica dejstva, da za mnoga zdravila
raziskave še niso opravljene, oziroma da se podatki zaradi novih odkritij ves čas
spreminjajo in dopolnjujejo. Vendar je predvsem glede zdravil, pri katerih souporabo
grenivke odsvetujejo, precej visoko soglasje.
a) Zdravila, pri katerih

katerih je uživanje grenivke odsvetovano:
Razred zdravila Zdravilo Interakcije Alternativa
Antiaritmiki amiodaron povišanje plazemske digoksin
koncentracije lahko
povzroči toksične učinke na diltiazem
ščitnico ali pljuča, verapamil
poškodbo jeter, podaljšanje
QT dobe, proaritmične beta blokatorji
motnje
kinidin kardiotiksičnost, možne

torsades de pointes
Blokatorji kalcijevih felodipin periferni edemi, glavobol, amlodipin
kanalov nikardipin tahikardija, simptomatska diltiazem 127
nifedipin hipotenzija, »flushi«, redki verapamil
nimodipin primeri miokardnega
nisoldipin infarkta
Statini atorvastatin glavobol, gastrointestinalne fluvastatin
lovastatin motnje, vnetje jeter, pravastatin
simvastatin miopatije (tudi rosuvastatin
rabdomioliza!)
fibrati
nikotinska kislina
sekvestranti žolčnih
kislin
Imunosupresorji ciklosporin povečana izpostavljenost ni alternative
takrolimus zdravilom lahko povzroči
sirolimus večje stranske učinke ali
toksične učinke na ledvice
in jetra
povečana imunosupresija
Inhibitorji proteaze sakvinavir zvečani stranski učinki kot amprenacir
so glavobol, utrujenost, atazanavir
nespečnost in anksioznost fosamprenavir
indinavir
lopinavir/ritonavir
nalfinavir
ritonavir
Samozdravljenje
Anksiolitiki & buspiron povečana sedacija alprazolam

hipnotiki diazepam močnejši stranski učinki:
nervoznost, nespečnost
Antiepileptiki karbamazepin povečani stranski učinki: drugi antiepileptiki

vrtoglavica, atakija, žeja,
nauzea, bruhanje, tremor,
razdražljivost
Antidepresivi sertralin povečanje stranskih citalopram
učinkov escitalopram
fluoksetin
fluvoksamin
paroksetin
klomipramin amitriptilin
doksepin
maproptilin
Zdravila za sildenafil manj predvidljiva alprostadil
zdravljenje erektilne farmakokinetika, zakasnelo
disfunkcije delovanje
Zdravila proti eletriptan povečanje stranskih frovatriptan
migreni učinkov naratriptan
sumatriptan
128 zolmitriptan
Rastlinski alkaloidi etopozid znižana plazemska
(zaviralci mitoze) koncentracija, znižana
biorazpoložljivost
Antipsihotiki ziprazidon povečanje stranskih drugi antipsihotiki
učinkov
b) Zdravila,
Zdravila, pri katerih je potrebna ob uživanju grenivke posebna previdnost:
albendazol feksofenadin losartan nitrendipin

aprepitant fluvoxamin metadon propafenon
bupropion imatinib mesilat metilprednisolon tamoksifen
darifenacin itrakonazol midazolam tamsulozin
dekstromethorphan kumarini muntelukast tolterodin
eritromicin trazodon
Opomba: Navedene so zdravilne učinkovine, ki so registrirane v Registru zdravil RS.
Samozdravljenje
c) Zdravila, pri katerih so študije pokazale minimalne/zanemarljive interakcije z

grenivko:
alprazolam klaritromicin etinil estradiol omeprazol

17-beta
amlodipin klozapin fentanil fenitoin
estradiol
amprenavir digoksin haloperidol pravastatin
telitromicin
kofein diltiazem lansoprazol prednison
teofilin
karvedilol eplerenon levotiroksin skopolamin
verapamil
varfarin
Opomba: Navedene so zdravilne učinkovine, ki so registrirane v Registru zdravil RS.
d) Zdravila, za katere velja, da je souporaba grenivke varna:

cetirizin
dezloratidin
fluvastatin
loratadin
prazikvantel
rosuvastatin
POMEMBNA DEJSTVA
• Večina zdravil nima klinično pomembnih interakcij z grenivko.
• Za zdravila, ki imajo klinično pomembne interakcije z grenivko, večinoma obstajajo
primerne alternative, na katere grenivka nima učinka.
• Vse dosedanje študije kažejo, da je varno uživati grenivko in ob tem posegati po
zdravilih, ki so dostopna v prosti prodaji, saj imajo ta zdravila navadno širok terapevtski 129
indeks.
• Interakcije povzroča cel sadež, pa tudi sok in izvleček grenivke.
• Interakcij, kot jih ima z zdravili grenivka, pri večini drugih agrumov, ki so dostopne
na trgu, ni. Tveganje za interakcije so ugotavljali še pri pomelu (Citrus maxima) in
seviljski pomaranči (Citrus auranticum).
LITERATURA
1. Stump AL, Mayo T, Blum A. Management of Grapefruit-Drug Interactions. Am Fam Physician 2006;74:605-
8, 611. Dosegljivo na: www.aafp.org/afp
2. Shimomura S, Wanwimolruk S, Chen JJ. Drug Interactions with Grapefruit Juice: An Evidence-Based
Overview. Pharmacy Times. March 2003. Dosegljivo na: http://secure.pharmacytimes.com
3. MayoClinic.com website. Last updated January 2007. Dosegljivo na:
http://www.mayoclinic.com/health/food-and-nutrition/AN00413
4. Elbe D. Drug. Grapefruit Drug Interaction Website. Interactions with Grapefruit and Related Citrus Fruits
Excerpted from Food-Medication Interactions 14th Edition. Dosegljivo na:
http://www.powernetdesign.com/grapefruit
5. Hitti M. Why Grapefruit Affects Some Drugs. WebMD Health News 2006. Dosegljivo na:
http://www.mescape.com/viewarticle/532064
6. Center for Food-Drug Interaction Research and Education.University of Florida. Website created by
Zdrojewski I, Meyer J, De Castro W. Last updated February 2005. Dosegljivo na: http://grove.ufl.edu
7. McAuley. Drug-Grapefruit Interactions (Review).2003. Dosegljivo na: http://www.globalrph.com/gfruit.htm
8. Medline Abstracts: Grapefruit Juice and Drug Interactions. Medscape Pharmacotherapy 1(2), 1999.
Dosegljivo na: http://www.medscape.com/
9. Wikipedia.The free Encyclopedia. Dosegljivo na: http://en.wikipedia.org/wiki/Grapefruit
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Grmec Š. Samozdravljenje – kdaj in kako lahko postane nujno stanje?
SAMOZDRAVLJENJE – KDAJ IN KAKO LAHKO

POSTANE NUJNO STANJE?
Štefek Grmec1
UVOD
Samozdravljenje med bolniki zadnjih desetletji dobiva oblike resne razsežnosti. Tako
imenovani medicinski in terapevtski pluralizem (1) je vplival na miselnost ljudi in njihov
pristop k zdravljenju. Čeprav obstajajo različni strokovni in etični pogledi na alternativno
zdravljenje, takšen pristop v kombinaciji z elementi tradicionalne medicine predstavlja
dejstvo.
VZROKI SAMOZDRAVLJENJA
Po Beyersteinu (2) obstajajo trije osnovni razlogi, zakaj se sodobni, racionalno
razmišljajoči bolniki odločajo za samozdravljenje in uporabo alternativnih metod, čeprav
se zavedajo tveganja pri takšnem početju:
a) socialni in kulturološki razlogi (prebujanje neo-misticizma-new age filozofija z
poudarkom na anti-znanstvenem, iracionalnem in »naravnem« pristopu oskrbe bolezni,
verovanje v superiornost ne-konvencionalnih metod zdravljenja);
b) psihološki razlogi (želja po uspehu zdravljenja, verovanje, duhovno-religiozni razlogi); 131
c) iluzija, da neučinkovita terapija deluje (ima uspeh), čeprav gre za dobre rezultate
zaradi drugih razlogov (naravni potek ali ciklus bolezni, placebo efekt, spontana remisija,
napačna diagnoza).
Problem dobi svoje prave oblike šele ob zavedanju, da številni bolniki ne seznanijo
družinskega zdravnika z alternativno terapijo, ki jo uporabljajo in prav tako
zdravnikzdravnik družinske medicine v anamnezi in kartonu takšne terapije ne registrira
(3, 4). Tako se bolnik in pogosto tudi zdravnik ne zavedata farmakoloških posledic
(farmakokinetika, farmakodinamika, interkacije) takšne dodatne metode samozdravljenja
in stranskih učinkov, ki jih takšno »zdravilo« ima kot takšno ali v kombinaciji s
konvencionalnimi zdravili (5, 6). Prav tako internetna dostopnost informacij o bolezni in
zdravljenju spodbudi posameznike v samo-diagnosticiranje in kombiniranje
konvencionalnih in alternativnih zdravil pri različnih simptomih (7).
1
Prim. doc .dr. Štefek Grmec, dr. med., Center za nujno medicinsko pomoč Maribor, Katedra za prvo in nujno medicinsko pomoč MF UM,
Katedra za družinsko medicino MF UM, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
Samozdravljenje
Samooskrba pri bolezni se lahko po Bartlome-ju et al (8) manifestira kot:

a) čakanje in opazovanje razvoja bolezni ali stanja;
b) uporaba zdravil brez recepta, ki so dostopna v lekarnah, ali alternativnih metod
zdravljenja;
c) uporaba zdravil na recept, ki so trenutno doma na zalogi;
d) kombinacija zdravil na recept in alternativnih zdravil;
e) telefonsko konzultiranje z zdravnikom in potem lastno ukrepanje.
SAMOZDRAVLJENJE IN NUJNA MEDICINSKA POMOČ

Nujna medicinska pomoč predstavlja specifično področje srečanja učinkov
samozdravljenja in nujnih stanj, ki so posledica nezdravljenja (zamujanje pravočasnega
specifičnega zdravljenja), napačnega samozdravljenja s konvencionalnimi zdravili,
alternativnega zdravljenja s stranskimi učinki in podobno (9). V študiji Rolniak-a et al
(9) so potrdili, da 47% bolnikov v ameriških enotah NMP uporablja alternativne metode
zdravljenja. Te so posebej značilne za bolnike s kroničnimi težavami in so kombinacija
duhovni ter meditativnih tehnik v kombinaciji z zdravilnimi zelišči oziroma preparati na
tej osnovi. Hung e tal (10) so v študiji analize uporabe zeliščnih pripravkov ugotovili, da
skoraj 1/3 bolnikov, ki končajo v NMP, pred prihodom uporablja tovrstno zdravljenje
(pogosteje žene in starejši). Številni preparati so bili že v priporočenih dozah povezani s
sistemskimi toksičnimi učinki, ki jih opisuje farmakološka literatura (11). Li et al (12) v
analizi bolnikov v NMP ugotavljajo, da je 55% bolnikov uporabljalo alternativne metode
zdravljenja najmanj 1 leto pred prihodom in da je 17% bolnikov zdravilo po isti metodi
problem, zaradi katerega so neposredno obiskali NMP. Gulla et al (13) v podobni analizi
ugotavljajo, da je 56% bolnikov pred prihodom težave zdravilo alternativno oziroma po
132 metodi samozdravljenja, in da 87% bolnikov kljub temu, da je dokončno pomoč poiskalo
v NMP, verjame da sta alternativno zdravljenje in samozdravljenje koristna. Zanimiv je
podatek, da 70% bolnikov ni seznanilo svojega zdravnika o takšni obliki zdravljenja.
Absolutno se strinjam s priporočilom zgornje študije, da mora urgentni zdravnik v

anamnezi ali heteroanamnezi rutinsko poizvedeti o morebitni alternativni terapiji, posebej
glede različnih zeliščnih pripravkov, zaradi stranskih učinkov ali interakcij z zdravili.
Zanimive podatke glede bolnikov v nujni medicinski pomoči posreduje študija Zun-a e tal
(14), kjer ugotavljajo, da je v 55% vzrok za samozdravljenje –»poskusil bom sam z
najenostavnejšim pristopom«. Prav tako je 55% bolnikov samih poiskalo v domačih
lekarnah ali v lekarnah po njihovi presoji »najprimernejše zdravilo«, nadaljnjih 40% je
vzelo zdravila od sorodnikov ali prijateljev, ki imajo podobne težave, in le 5% v pogovoru
z zdravstvenim osebjem. Težave, ki so jih bolniki v NMP predstavili, so bile kombinacija
bolezni, ki je že napredovala, stranski učinki »zdravil« in posledic čakanja.
Najpogostejše oblike samozdravljenja v NMP

Weiss et al (15) ugotavljajo, da so najpogostejše pripravki, ki jih bolniki uporabljajo pred
prihodom v NMP ginseng (75% bolnikov), ginkgo biloba (55%) in pripravki eukaliptusa
(58%). Zanimiva ugotovitev je, da so vse te pripravke uporabljali tudi za zdravljenje
akutne simptomatologije. Podobne rezultate so potrdili tudi v študijah med otroci, ki
obiščejo nujno medicinsko pomoč (16, 17). Lanski et al (16) ugotavljajo, da 45% otrok
pred prihodom v NMP samozdravijo starši. Najbolj pogosto so zdravljeni s preparati aloe
in echinacea-e. Najnevarnejše samozdravljenje je bilo s preparati efedrina in albuterola.
77% staršev je prepričanih, da alterantivno samozdravljenje nima škodljivih učinkov.
Samozdravljenje
Zizak et al (17) potrjuje, da 50% staršev samostojno zdravi akutne težave svojih otrok
brez posveta z zdravnikom, pozneje pa končajo v NMP. To se najpogosteje dogaja pri
infekcijah in travmi. Več kot polovica staršev o tem pediatra oziroma družinskega
zdravnika ne obvesti.
Značilnosti bolnikov
Značilnost bolnikov, ki po samozdravljenju obiščejo nujno medicinsko pomoč je, da gre
za največkrat rizična početja, ker:
a) gre predvsem za starejše bolnike, ki so farmakološko in patofiziološko bolj dovzetni
za stranske učinke in interakcije alternativnih ali samoordinirajočih zdravil (18);
b) samozdravljenje in eksperimentiranje z zdravili in alternativnimi metodami pri akutni
simptomatologiji lahko povzroči zamujanje optimalnega zdravljenja, kot sta npr. PTC
pri AMI-ju ali tromboliza pri ishemični obliki možgansko-žilnega dogodka, pravočasno
zdravljenje poslabšanja KOPB-a, karcinoma, pljučnice in podobno (19 - 23);
c) čakanje ali samozdravljenje lahko povzroči komplikacije in dekompenzacijo začetnih
oblik bolezni, posebej značilnih za
• bolezni srca (komplikacije: hipertenzivna kriza, hipotenzija, šok,srčno
popuščanje/pljučni edem, aritmije, AIM, srčni zastoj) (24, 25);
• diabetes mellitus (komplikacije: hipoglikemija/koma, ketoacidoza / koma)
(26);
• respiratorne bolezni (astma, KOPB) (komplikacije: infekcija, dihalna stiska,
hipoksija, motnje ritma, srčni zastoj) (27);
• psihiatrične bolezni, posebej psihoze in depresija (komplikacije;
suicidalnost, agresivnost, homicid, prisilna hospitalizacija (28);
d) bolniki pogosto sami zdravijo različne oblike bolečine z neprimernimi zdravili ali 133
odmerki (29-32);
e) samozdravljenje lahko povzroči različne oblike in stopnje toksidromov, ki lahko
prekrijejo osnovno klinično sliko ali povzročijo toksično stanje, ki zahteva nujno in
tedaj primarno oskrbo (5, 14).
SKLEP
Urgentni zdravnik mora biti pri anamnezi in heteroanamnezi pozoren ter aktivno iskati
podatke o samozdravljenju, alternativnem zdravljenju in zaužitju vseh substanc ali
pripravkov, da bi lahko prepoznal osnovno bolezen, komplikacije bolezni, stranske
učinske ali toksindrome in jih pravilno ter pravočasno oskrbel.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Stevenson FA, Britten N, Barry CA, Bradley CP, Barber N. Self-treatment and its discussion in medical
consultations: how is medical pluralism managed in practice? Soc Sci Med. 2003;57(3):513-27.
2. Beyerstein BL. Alternative medicine and common errors of reasoning.. Acad Med. 2001;76(3):230-7.
3. Kemper KJ, Amata-Kynvi A, Dvorkin L, Whelan JS, Woolf A, Samuels RC, Hibberd P.Herbs and other dietary
supplements: healthcare professionals' knowledge, attitudes, and practices. Altern Ther Health Med.
2003;9(3):42-9.
4. Giveon SM, Liberman N, Klang S, Kahan E.A survey of primary care physicians' perceptions of their
patients' use of complementary medicine. Complement Ther Med. 2003;11(4):254-60.
5. Silverstein DD, Spiegel AD. Are physicians aware of the risks of alternative medicine? J Community Health.
2001;26(3):159-74.
6. Giveon SM, Liberman N, Klang S, Kahan E.. Are people who use "natural drugs" aware of their potentially
harmful side effects and reporting to family physician? Patient Educ Couns. 2004;53(1):5-11.
7. Mead N, Varnam R, Rogers A, Roland M.. What predicts patients' interest in the Internet as a health
resource in primary care in England? J Health Serv Res Policy. 2003;8(1):33-9...
8. Bartlomé JA, Bartlomé P, Bradham DD.. Self-care and illness response behaviors in a frontier area. J Rural
Health. 1992;8(1):4-12
9. Rolniak S, Browning L, Macleod BA, Cockley P. Complementary and alternative medicine use among urban
ED patients: prevalence and patterns. J Emerg Nurs. 2004; 30(4):318-24.
10. Hung OL, Shih RD, Chiang WK, Nelson LS, Hoffman RS, Goldfrank LR. Herbal preparation use among urban
emergency department patients. Acad Emerg Med. 1997;4(3):209-13.
11. Martin KJ, Jordan TR, Vassar AD, White DB. Herbal and nonherbal alternative medicine use in Northwest
Ohio. Ann Pharmacother. 2002;36(12):1862-9.
12. Li JZ, Quinn JV, McCulloch CE, Jacobs BP, Chan PV. Patterns of complementary and alternative medicine
use in ED patients and its association with health care utilization.. Am J Emerg Med. 2004;22(3):187-91.
13. Gulla J, Singer AJ.. Use of alternative therapies among emergency department patients. Ann Emerg Med.
2000;35(3):226-8.
14. Zun LS, Gossman W, Lilienstein D, Downey L. Patients' self-treatment with alternative treatment before
presenting to the ED. Am J Emerg Med. 2002;20(5):473-5.
15. Weiss SJ, Takakuwa KM, Ernst AA. Use, understanding, and beliefs about complementary and alternative
medicines among emergency department patients. Acad Emerg Med. 2001;8(1):41-7.
134 16. Lanski SL, Greenwald M, Perkins A, Simon HK. Herbal therapy use in a pediatric emergency department
population: expect the unexpected. Pediatrics 2003;111:981-5..
17. Zuzak TJ, Zuzak-Siegrist I, Simões-Wüst AP, Rist L, Staubli G. Use of complementary and alternative
medicine by patients presenting to a paediatric Emergency Department. Eur J Pediatr. 2008 Jul 3. [Epub
ahead of print].
18. Hanlon JT, Schmader KE, Koronkowski MJ, Weinberger M, Landsman PB, Samsa GP, Lewis IK. Adverse
drug events in high risk older outpatients. J Am Geriatr Soc. 1997;45(8):945-8.
19. Brienza RS, Stein MD, Fagan MJ. Delay in obtaining conventional healthcare by female internal medicine
patients who use herbal therapies.. J Womens Health Gend Based Med. 2002;11(1):79-87..
20. Moser DK, McKinley S, Dracup K, Chung ML. Gender differences in reasons patients delay in seeking
treatment for acute myocardial infarction symptoms. Patient Educ Couns. 2005;56(1):45-54.
21. Malik IA, Gopalan S. Use of CAM results in delay in seeking medical advice for breast cancer.. Eur J
Epidemiol. 2003;18(8):817-22.
22. Ho KK, Lee SW, Ooi SB, Lateef F, Lim SH, Anantharaman V. Acute coronary syndrome--factors causing
delayed presentation at the Emergency Department. Ann Acad Med Singapore. 2002;31(3):387-92.
23. Løvlien M, Schei B, Hole T. Prehospital delay, contributing aspects and responses to symptoms among
Norwegian women and men with first time acute myocardial infarction. Eur J Cardiovasc Nurs.
2007;6(4):308-13.
24. Valli G, Giardina EG.. Benefits, adverse effects and drug interactions of herbal therapies with cardiovascular
effects. J Am Coll Cardiol. 2002;39(7):1083-95.
25. Vora CK, Mansoor GA. Herbs and alternative therapies: relevance to hypertension and cardiovascular
diseases. Curr Hypertens Rep. 2005;7(4):275-80..
26. Ryan EA, Pick ME, Marceau C. Use of alternative medicines in diabetes mellitus. Diabet Med.
2001;18(3):242-5.
27. Make B.. Collaborative self-management strategies for patients with respiratory disease. Respir Care.
1994;39(5):566-79.
28. Badger F, Nolan P.. Use of self-chosen therapies by depressed people in primary care. J Clin Nurs. 2007
;16(7):1343-52.
29. Fosnocht DE, Swanson ER, Donaldson GW, Blackburn CC, Chapman CR.. Pain medication use before ED
arrival. Am J Emerg Med. 2003;21(5):435-7.
30. Riley-Doucet CK, Fouladbakhsh JM, Vallerand AH.. Canadian and American self-treatment of pain: a
comparison study. Rural Remote Health. 2004;4(3):286.
Samozdravljenje
31. Vallerand AH, Fouladbakhsh J, Templin T. Patients' choices for the self-treatment of pain. Appl Nurs Res.
2005;18(2):90-6.
32. Bassols A, Bosch F, Baños JE. How does the general population treat their pain? A survey in Catalonia,
Spain. J Pain Symptom Manage. 2002;23(4):318-28.
135
Samozdravljenje
Samozdravljenje
OBLIKE SAMOZDRAVLJENJA
SAMOZDRAVLJENJA
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Tušek-Bunc K. Samozdravljenje z uporabo alternativnih oblik zdravljenja
SAMOZDRAVLJENJE Z UPORABO ALTERNATIVNIH

OBLIK ZDRAVLJENJA
UVOD
Uradna medicina se zaveda, da je k naraščajoči razširjenosti zdravilstva oz. alternativnih
metod zdravljenja doprineslo več značilnih pojavov našega časa. Med njimi niso samo
modnost alternativnosti, naraščajoče praznoverje in upadajoče zaupanje v znanost,
ampak tudi neustrezna dostopnost zdravstvenih storitev, ki je danes celo slabša kot pred
leti. Medicina, z izjemo družinske medicine, bolnika prevečkrat obravnava kot primer
bolezni oz. obolelega organa, pri čemer se izgublja pogled na bolnika kot biološko celoto
in osebnost; pretiran poudarek se daje medicinski tehnologiji, pa tudi ekonomiki. Vse to
je poslabšalo stik in tudi človeški stik med zdravnikom ter bolnikom. Mnogi ljudje so v
svoji preveliki vnemi v zmožnost sodobne medicine razočarani. Bolniki se v svoji stiski
počutijo zapuščene in so zato pogosto pripravljeni plačati velike vsote denarja tistemu, ki
obljublja upanje ozdravitve. Zdravilci se pogosto bolj kot zdravniki posvečajo človeškim
in psihološkim potrebam bolnika, saj na tem tudi temelji dobršen del zaželenega učinka.
Vzamejo si veliko več tistega časa, ki je potreben za vzpostavitev terapevtskega odnosa.
Mnogi zdravilci so tudi dovolj pametni, da se ne lotevajo zdravljenja resno bolnih ljudi,
ampak se omejujejo na lažje bolezni (ki bi se nemalokrat pozdravile tudi same po sebi) in 139
na nenevarne motnje, kot so nekatere psihosomatske bolezni ali kronična nenapredujoča
stanja. Za resno bolnega pa pomeni zatekanje k zdravilcem – kljub zgoraj omenjenim
učinkom umišljenega zdravljenja – največkrat samo lažne upe, izgubljen čas in denar,
pogosto pa tudi tragično zamujeno priložnost za učinkovito zdravljenje.
Oživljanje zdravilstva oziroma alternativnih zdravilskih praks je nedvomno pomenljiv

pojav sodobnih družb. Zdravilstvo, znano tudi pod drugimi imeni (npr. alternativna in
komplementarna medicina), označujemo funkcionalno kot posege, ki jih v medicinskih
šolah niti ne učijo, niti v zdravstvenih ustanovah niso na voljo.V zadnjem času
zaznavamo v naši državi velik porast teh dejavnosti, kar pritegujejo vse večjo pozornost
medijev, medicinske skupnosti, vladnih uradov in javnosti. Zdi se v nenavadnem
nasprotju z izjemnimi dosežki sodobne medicine, ki razvija nove in nove raziskovalne
pristope, diagnostične tehnike in metode ter nudi bolnikom nova zdravila in terapije. Zdi
se, da je zaupanje v zdravilstvo tudi v nasprotju s tezo o modernem človeku kot
racionalnem, pragmatičnem bitju, ki v načrtovanem življenju upošteva predvsem razvoj
in dosežke moderne znanosti ter predvsem v tem okviru išče rešitve za svoje
zdravstvene probleme.
Zdravilstvo in razne alternative klasični medicini so vedno obstajali, vendar zdaj število
privržencev res impresivno narašča. Kako pojasniti to navdušenje? Kaj je torej na
zdravilstvu, da vzbuja tako ambivalentne odzive; da se zdi kot kompletno mazaštvo, ki
1
Samozdravljenje
temelji na izkoriščanju stisk na eni strani, in da se zdi alternativa moderni medicinski

znanosti na drugi strani? Odgovore lahko delno najdemo v razlikah med znanstveno
medicino in zdravilstvom, ki pokaže, da se zdravilstvo umešča v prazne prostore in vrzeli,
ki jih pušča sodobna znanstveno tehnična medicina. Te vrzeli so manj pomembne ali celo
nepomembne za znanstveno medicino, a zelo pomembne za bolnika. Od tu najbrž
popularnost in razcvet vsakršnih oblik zdravilstva. Razlike so predvsem naslednje:
• medtem, ko znanstvena medicina ponuja praviloma vedno bolj zahtevna zdravila,

pripomočke in načine zdravljenja, zdravilstvo vztraja pri relativno enostavnih,
nebolečih načinih (samo)zdravljenja;
• medtem, ko se znanstvena medicina zanaša na moč zahtevnih medicinskih tehnik in
umetno proizvedenih zdravil, se zdravilstvo zanaša predvsem na sugestijo, enostavne
in pregledne postopke ter naravna zdravila;
• medtem, ko znanstvena medicina v bolnikih vidi predvsem »obolele organe«, vidi
zdravilstvo v bolnikih trpeče osebe, posamezne bolečine pa za organski del celostnih
poškodb telesa in duha.
Zaradi razširjenosti fenomena zdravilstva in med njim vrsto zdravilskih praks

(antropozofska medicina, aromaterapija, bioenergetika, fitoterapija, kiropraktika,
iridologija, kitajsko tradicionalno zdravilstvo, kristaloterapija, osteopatija in številne
druge) ni mogoče zanikati. Je tudi slabo, če ga potiskamo v anonimnost in stihijskost.
Lahko bi rekli, da je v samem pojavu alternativnih metod zdravljenja nedvomno veliko
stvari, ki nastavljajo ogledalo znanstveni medicini in jo po svoje dopolnjujejo ali pa ji
kažejo njen spačeni obraz. Kot vemo, pa ogledalo ni vedno krivo za spačeno podobo. Kar
precejšnji delež privlačnosti zdravilstva je mogoče pripisati primanjkljaju znanstvene
140 medicine na področju medsebojnih odnosov bolnik - zdravnik, preveliki tehniziranosti
medicine, ki včasih zaradi funkcionalnosti svojih storitev, institucij in pripomočkov
izgublja človeka pred seboj, to je bolnika kot konkretno osebo.
Zdravilstvo ima na svetu različne vzroke, običajno pa so se ljudje zdravili s takšnimi

metodami zato, ker jim moderna, šolska, znanstvena medicina ni bila dostopna, zaradi
finančnega pomanjkanja ali pa zaradi socialnega statusa in okolja, v katerem so živeli.
Večinoma je šolska medicina po svetu to tolerirala, ker se morda zdravnikom vsaj na
začetku o tem ni zdelo vredno razpravljati. V zadnjem stoletju so se v Evropo razširile
tudi vzhodnjaške metode zdravljenja, od hipnoze, akupunkture, refleksoterapije,
energoterapije in drugih eksotičnih »zdravilskih« metod, s katerimi so tisočletja zdravili
ljudje z bližnjega Vzhoda. Šele v zadnjem desetletju, ko so nekatere tako imenovane
alternativne metode začele dobivati znanstveno podlago in so se zanjo začeli zanimati
strokovnjaki, se je zdravniška stroka Evrope in Amerike začela zanimati tudi za te oblike
zdravljenja. Prav verjetno je, da se je začel kapitalistični svet zanimati za te oblike
zdravljenja, ker so nenadoma ugotovili, da se skoraj polovica ljudi zdravi z metodami, ki
niso v njihovih rokah in da se porabijo milijarde za zdravljenje, ki ni v njihovi finančni
kompetenci. Zato pogosto tudi tako burna reakcija tistih, ki so doslej opravljali s
kompleksno finančno strukturo zdravljenja. Od tod tudi vprašanje: »zakaj?« Osnovna
ugotovitev je bila, da obstaja tako imenovana kriza zaupanja v obstoječe zdravstvo, in da
ljudje intuitivno bežijo ter iščejo tiste oblike zdravljenja, za katere mislijo, da so manj
agresivne in ne nazadnje tudi cenejše. Vendar so jih na drugi strani čakali »zdravilci«, ki
so imeli na njihove težave skorajda identične poglede, a so jih drugače obravnavali,
vendar nič manj posesivno.
Samozdravljenje
ZDRAVILSTVO V SLOVENIJI
V Sloveniji smo od ustanovitve Sekcije za akupunkturo in tradicionalno medicino pri
Slovenskem zdravniškem društvu v poznih sedemdesetih letih poskusili ločevati tiste
oblike zdravilstva, ki imajo nekakšno tradicionalno obliko zdravljenja, in na tiste, ki so
striktno vezani na eksotični ter imaginarni pristop. Tako smo v prvo skupino poskušali
uvrstiti akupunkturo, homeopatijo, fitoterapijo, manuelno medicino, hipnozo in
refleksoterapijo. Imenovali smo jih nekonvencionalne oblike zdravljenja in jih poskušali
uporabiti v slovenskem medicinskem prostoru zelo previdno, predvsem pa z njihovo
resno uporabo. V drugo skupino smo uvrstili energoterapijo, iridodiagnostiko,
aromaterapijo in druge eksotične oblike zdravilstva.
Z analizo slovenskega prostora in uporabo nekonvencionalnih oblik zdravljenja so

poskušali ugotoviti, koliko in zakaj Slovenci uporabljajo nekonvencionalne in alternativne
oblike zdravljenja. Menili so, da Slovenci uporabljamo te metode predvsem zaradi:
• slabe organizacije zdravstvenega sistema,

• zaradi medicinske nemeze,
• zaradi instrumentalizacije medicine,
• zaradi kemikalizacije medicine,
• zaradi depersonalizacije bolnika v slovenski šolski medicini .
Resnici na ljubo pa je treba priznati, da ni nobenih podatkov, kakšne razsežnosti je

zdravilstvo v Sloveniji doseglo. V raziskavi o komunikaciji med zdravniki in bolniki (Ule,
Tivadar, 1998) so poskušali ugotoviti tudi mnenja in prakso anketiranih do zdravilstva.
Na vprašanje, »Ali ste že kdaj obiskali kakšnega alternativnega zdravilca?«, je 70% 141
anketiranih odgovorilo nikalno. Alternativnega zdravilca je obiskalo 29,4% anketiranih.
To vsekakor ni kakšna alarmantna podoba. Ljudje, sodeč po rezultatih raziskave, obiščejo
zdravilce kot dopolnilno obliko zdravljenja in je ne doživljajo kot nadomestek znanstveni
medicini ali kot alternativo znanstveni medicini. Torej so ljudje dokaj realni in zaupanje v
zdravilstvo ni tako brezmejno, kot se včasih zdi tudi zaradi kakšnih medijsko napihnjenih
zgodb. Visoka je kvečjemu pripravljenost bolnikov, da preizkusijo to možnost in potem
presodijo, ali je kaj na stvari. Zanimivi so tudi odgovori na vprašanje, kakšno je mnenje
anketirancev o odnosih med znanstveno medicino in zdravilstvom. Velika večina jih je
mnenja, da je zdravilstvo do določene mere dopolnilo medicini, da pa bi bilo treba
preganjati mazaštvo. Od vseh anketiranih jih je 11% mnenja, da bi se morala medicina z
vsemi sredstvi boriti proti zdravilstvu, ker so to sami mazači. Približno enak odstotek
(12%) pa jih nasprotno meni, da zdravniki ne znajo vzpostaviti zaupanja z bolniki in zato
se le-ti zatekajo k zdravilcem.
Podobne odgovore kažejo tudi javno mnenjske raziskave Centra za javno mnenje pri
Fakulteti za družbene vede. Ti rezultati kažejo, da uporaba zdravilstva ni alternativa
oziroma, da se v večini primerov omejuje na samozdravljenje v obliki diet, zdrave
prehrane, zdravljenja z zelišči. Od metod zdravilstva ljudje najpogosteje uporabljajo
terapije masaž in kiropraktik.
Samozdravljenje
VZROKI ZA ŠIRJENJE
ŠIRJENJE ALTERNATIVNIH METOD ZDRAVLJENJA
Kakšno vlogo ima v novi kozmologiji medicine, v novih etičnih dilemah, ki se pojavljajo v
odnosu med zdravniki in bolniki, pojav in vzpon alternativnega zdravljenja? Nedvomno je
njegovo priljubljenost treba pripisati tudi nezadovoljstvu dela bolnikov z znanstveno
medicino in tudi slabi organiziranosti zdravstvenega sistema. Predvsem tri hipoteze se
ponujajo, ki skušajo razložiti privlačnost zdravilstva:
• Zdravilstvo ponuja drugačen holističen pristop k bolniku, ki spretno izkorišča
pomanjkljivosti znanstvene medicine, ki je stehnizirala medsebojne odnose zdravnik-
bolnik, počutje, emocionalne potrebe bolnika, npr. tolažbo, sočutje, samorazkrivanja.
• Zdravilstvo je po svojih izvorih starejše od znanstvene medicine, naslanja se na
tradicijo ljudskega zdravilstva in samopomoči, ki je obstajala v vseh kulturah, vendar
se prilagaja času in okoliščinam. Danes se povezuje z ideologijo tako imenovane
»nove dobe« (new age), ki temelji na večji vlogi duhovne ekologije v vsakdanjem
življenju posameznika, v večji usmerjenosti v sebe, iskanju globljega smisla življenja,
samorealizaciji, itd.
• Sodobno zdravilstvo je produkt tržne/potrošniške družbe. V dobi, ko je tudi zdravje
postalo tržno blago, se zato ponujajo različne konkurenčne možnosti zdravljenja, ki
se v glavnem rangirajo po cenah svojih storitev. To je sicer v nasprotju z zdravniško
etiko, vendar ne moremo zapirati oči pred dejstvom, ki ga je žal sprejel tudi del
sodobne znanstvene medicine. Položaj so spretno izkoristili razni zdravilci, ki segajo
od relativno uspešnih terapevtov predvsem razbolelih človeških duš do popolnih
mazačev in šarlatanov.
Za znanstveno medicino velja, da temelji na rabi metod, ki so znanstveno preizkušene ali

pa vsaj izhajajo iz znanstveno preverljivih načel in bioloških dejstev. Zanjo velja tudi
142 večja organiziranost, natančnejša koordinacija in večji nadzor. Življenje v natančno
organizirani družbi je lahko samo po sebi obremenjujoče in ko časovni dejavnik velja več
od osebnega, se zavemo, kako omejujoče so okoliščine. Birokratski mehanizmi, epizodno
zdravljenje, prenapolnjene ambulante, čakalne dobe, pretirana vera v zmožnost sodobne
medicine, vse to zmanjšuje zaupanje v moderno medicino in mami k blagim (blažjim)
terapijam. Najhuje je seveda pri kroničnih boleznih, kot so bolezni gibalnega sistema,
nevrološke bolezni, ki sicer niso urgentne, vendar povzročajo bolniku bolečine,
neugodnosti, predvsem pa strah pred rezultatom zdravljenja. Istočasno pa se mu ponuja
nekritični »zdravilec« iz sosednje ulice, ki že v prvem trenutku bolniku zagotovi, da ve,
kaj mu je, in da zna njegove težave tudi pozdraviti. Jasno je, da bo bolnik v stiski obiskal
»zdravilca«. Če k temu priključimo še relativno kratek čas, ki ga ima zdravnik za
razgovor in poslušanje bolnika, predvsem pa relativno agresivne diagnostične metode,
kot so artroskopije, endoskopije, gastroskopije in podobno, ki povzročajo bolniku
dodatno skrb glede njihove varnosti. Vsemu temu dodamo še kemikalizacijo medicine, ki
je povsod po svetu prevladala pri zdravljenju bolnikov. Velike količine tablet, ki jih
zdravniki predpišemo za različne težave bolnikov, podzavestno odtujujejo bolnika iz
zdravniških ambulant. Bolniki tudi vedno pogosteje prebirajo priložena navodila, v katerih
običajno piše, da je zdravilo lahko tudi škodljivo. To jih tudi intuitivno odvrne od stalnega
jemanja velikih količin zdravil. Ponovno pa se jim ugi strani ponuja alternativni
»zdravilec«, ki jim predpiše nobenega »strupa«, pač pa s polaganjem rok v dokaj
intimnem, mirnem prostoru sugerira izboljšanje njihovega zdravstvenega stanja.
Odločitev je kot na dlani.
Pomemben vzrok uporabe alternativne medicine je depersonalizacija osebnosti v javnem

zdravstvenem sistemu. Bolnik v našem javnem zdravstvenem sistemu postane skoraj
javna last, njegove težave so deponirane kot dokumentarno gradivo, ki je dostopno
Samozdravljenje
skoraj vsem. Če k temu dodamo še EMŠO in novo zdravstveno izkaznico kot vstopni
podatek v računalniški sistem, potem je jasno, da postane bolnik s svojimi težavami
popolnoma depersonificirana osebnost in predstavlja zgolj diagnozo, številko, do katere
je možno priti na takšen ali drugačen način. Na koncu velja tej analizi dodati še
zanemarljiv podatek, da je slovenski zdravstveni sistem teoretično brezplačen, pri
alternativnih »zdravilcih« pa je potrebno odšteti za obljubljeno upanje na ozdravitev
določena, včasih tudi zelo visoka, finančna sredstva, kar dodatno »ovrednoti« metodo
zdravilstva.
Zdravilstvo lahko pomaga bolniku zlasti pri boleznih, ki so psihosomatskega izvora. Zato
zdravilec posveti veliko pozornosti duševnemu stanju bolnika in možnim psihofizičnim
vzrokom njegove bolezni. Predvsem pa mu vzbuja zaupanje v samega sebe in v lastne
moči. Zdravilci poudarjajo, da le pomagajo, bolniki pa se zdravijo sami. Zdravilec zgolj
pripomore k temu, da se v bolniku zbudijo skrite in do sedaj neopažene moči za
samoozdravitev. Bolniku razloži potek in opozarja na nujno omejenost zdravilstva. V tem
je bistvena razlika med zdravilcem in raznimi šarlatani, ki se izogibajo razlagi in se
odevajo v mit nedostopnih skrivnosti, ki so bojda dostopne samo njim. Zato dober
zdravilec svetuje bolnikom, da tudi sami kaj storijo za svoje zdravje, npr. da spremenijo
življenjski stil, prehrambene navade, odnos do dela in prostega časa. Ne bo razglašal, da
lahko zdravi katerokoli bolezen in bo priznal meje svojih terapij. Zato tudi ne bo
postavljal nepresegljivega nasprotja med svojo prakso in znanstveno medicino, bolnikom
pa bo svetoval, kako naj združijo nasvete zdravilstva in znanstvene medicine.
MEDICINA VS. ALTERANTIVNE

ALTERANTIVNE METODE ZDRAVLJENJA
Medicina se je skozi stoletja razvijala in dopolnjevala z novimi spoznanji ter novimi 143
metodami diagnostike in zdravljenja. Tak razvoj je bil še posebej očiten in hiter v zadnjih
desetletjih. Bistveno za medicino je, da temelji na rabi metod, ki so znanstveno
preizkušene ali pa vsaj izhajajo iz znanstveno preverljivih načel in bioloških dejstev.
Nasprotno pa je za večino alternativnih metod značilno, da ne temeljijo na nikakršnih
znanstvenih dognanjih, da njihov učinek ni znanstveno potrjen in da se v nekaterih
primerih niti ne dajo znanstveno raziskovati. Izvajalci in zagovorniki teh dejavnosti svoje
zaupanje vanje utemeljujejo z anekdotičnimi primeri, ki nimajo veljave znanstvenega
dokaza in ne prenesejo znanstvenega preizkusa. Za večino teh metod zdravilstva tudi
velja, da se v bolj ali manj nespremenjeni obliki prenašajo iz generacije v generacijo, in
da se ne okoriščajo z napredkom bioloških ter drugih znanosti. Nekatere sicer ponujajo
znanstvena izhodišča, teorije in razlage, vendar so ta prizadevanja z gledišča današnjega
biološkega in medicinskega znanja naivna in povsem zunaj možnega znanstvenega
dialoga. Zdravilci tudi pogosto uporabljajo izraze, izposojene iz znanosti, kar vzbuja vtis,
da želijo svojim metodam nadeti (neupravičen) videz znanstvene podlage.
Država bi s svojo zakonodajo morala preganjati vsak upravičen sum škodljivega

šarlatanskega zdravljenja bolnih ljudi s hudimi posledicami, kakor določa zakon. Zlasti
pozorno in učinkovito je treba obravnavati primere, ko je ogroženo zdravje otrok in
drugih posebno ranljivih ljudi. Opozoriti je treba na posebno odgovornost staršev in
skrbnikov, ki bolnega otroka ali varovanca zaupajo zdravilcu namesto zdravniku.
Da se je zdravilstvo na slovenskem razvilo tako progresivno, je nenazadnje treba

povezati z obstoječo zakonodajo. Ni prav nobene zakonske ureditve, ki bi urejala
možnosti delovanja in sankcioniranja teh zdravilcev, predpisala izobrazbo, postavila
pogoje delovanja, ordinacij, prostorov in podobno. Slovenska zdravniška zbornica je prav
Samozdravljenje
mačehovsko »stisnila« svoje zdravnike, ki so se odločili za zasebno delo s predpisi, ki so

med najstrožjimi v Evropi. Mimo tega pa nastajajo »ordinacije« zdravilcev po kleteh,
sobah in kopalnicah, kar seveda dodatno otežuje nadzor tako finančnega kakor
poslovnega delovanja zdravilcev.
Primer:
Primer Ž. T. je stara 66 let. Visoka je 156 cm in tehta 89 kg , njen BMI je 35. Dolga
leta je delala v državnem podjetju kot pisarniška delavka, pred 10 leti pa se je upokojila.
Je vdova, ima hčer, staro 45 let, in sina, starega 42 let. Njena hobija sta pletenje in
vezenje. Nikoli ni bila resneje bolna in tudi ni kaj prida skrbela za svoje zdravje. Vsi v
njeni družini so močnejše postave, mati se je zdravila zaradi povišanega krvnega tlaka,
zdi pa se ji, da imata podobne težave kot ona tudi sestra in brat. Zaveda se, da je
pretežka. To je problem, ki ga je povzročila dobra hrana in premalo, pravzaprav nič,
gibanja.. Stroga dieta se ji zdi nesprejemljiva, saj uživa v hrani in ker je v mladosti nikoli
ni bilo dovolj, ji je vsako odrekanje odveč. Suhi in vitki ljudje pa se ji zdijo nelepi, brez
rezerve za primer bolezni. Je strastna kadilka (pokadi tudi 2 škatlici cigaret na dan) od
svojih poznih najstniških let. Opozorila na škatlicah cigaret jo jezijo, saj sama osebno
pozna veliko ljudi, ki so umrli zaradi raka na pljučih, pa nikoli niso kadili. Rada tudi kaj
popije, še posebej v družbi, kjer se kozarci popite pijače ne štejejo. Zadnje čase opaža,
da se hoji po stopnicah zadiha, da jo pogosteje kot sicer boli glava, moti pa jo tudi
rdečica obraza. Ob pregledu ugotovimo, da ima močno povišan krvni tlak. Napotimo jo
na preiskave v okviru priporočenega diagnostičnega programa, ob čemer ugotovimo še
povišane vrednosti lipidov in sladkorja. Predpišemo ji zdravila za zniževanje krvnega
tlaka, še prav posebej pa se posvetimo njegovemu življenjskemu stilu. Povedano
podkrepimo še s zloženkami, napotimo jo v Cindi preventivni program in jo naročimo na
kontrolo. Zadovoljni s našo skrbno obravnavo, ki v vseh postavkah sledi smernicam,
144 pričakujemo, da bo zadovoljna tudi bolnica. Pa je temu res tako? Ž. T. ni prišla na
naročeno kontrolo in ko se je ponovno oglasila čez tri leta zaradi težkega dihanja in
otekanja, nam je prostodušno priznala, da so ji bila vsa naša navodila o nujnosti
spremembe življenjskega stila odveč, da nasploh nerada jemlje zdravila, da je sicer
poskusila, a se je po njih slabo počutila, kaj slabo, celo obupno slabo, in da se je tako
odločila, da se bo raje zdravila z zelišči in čaji ob pomoči bioenergetika, ki da je pomagal
že mnogim in bo gotovo tudi njej. Krvni tlak je seveda ostal povišan, pridružili pa so se
še zapleti, ki resno ogrožajo njeno življenje in kakovost njenega bivanja.
Čeprav smo kot lonec pod pritiskom, ki bo zdaj zdaj eksplodiral, smo po drugi strani tudi
prizadeti, saj smo se Ž. T. zares posvetili. Vendar naj bosta naša užaljenost in
prizadetost še tako velika, nikoli ne smemo pozabiti, da je bolnik sam varuh svojega
telesa, ki ima vso pravico svobodno odločati o načinu zdravljenja in da moramo njegove
odločitve spoštovati. Ravno tako njegova odločitev o načinu zdravljenja, ki ni ravno v
skladu z našim konceptom, ne sme vplivati na zdravnikov profesionalni odnos bolnika in
če je le mogoče, se paternalističnemu ali karajočemu odnosu izognemo, še manj pa, da
bi mu zaradi njegove odločitve odrekali našo pomoč. Zavedati se namreč moramo, da je
zdravilstvo ena od realnosti naše dobe, ki je v naši državi v porastu, je ni mogoče ustaviti
in s katero morata medicina in javno zdravstvo računati. K naraščajoči popularnosti
alternativnih metod zdravljenja veliko prispevajo mediji oziroma sredstva javnega
obveščanja, ki ponujajo in prodajajo svoje zmogljivosti raznovrstnim zdravilcem za
reklamiranje njihovih storitev. Vsak človek ima pravico, da sam izbira med zdravnikom in
zdravilcem, kakor ima tudi pravico, da se zdravljenju, ki ga ponuja uradna medicina,
odpove. Ljudje pa imajo tudi pravico, da so seznanjeni z realno vrednostjo alternativnih
metod zdravljenja in z mnenjem, ki ga ima o njih uradna medicina. Stalni odbor
evropskih zdravnikov se je odločno izrekel zoper vključevanje neznanstvenih oblik
Samozdravljenje
zdravljenja v medicinsko prakso v Evropi. Prav tako je zavrnil vključevanje zdravilstva v

medicinski študij. Z največjim poudarkom je opozoril, da terapija brez predhodne
znanstveno osnovane diagnoze nasprotuje vsem medicinskim načelom. Uvajanje
terapevtskih metod, katerih vrednosti ni mogoče preverjati, pomeni vračanje v
predznanstveno dobo, ob tem pa tudi ne daje perspektive niti za boljše zdravje, niti za
daljše življenje. Zdravilci pogosto nimajo niti najnujnejšega medicinskega znanja, ne
vodijo nobene dokumentacije in ne prevzemajo nobene odgovornosti. Zamuda pri
uporabi ali neuporaba medicinskih metod in pa seveda opuščanje nujno potrebnih zdravil
lahko privedejo do hude okvare zdravja in tako je naloga zdravnika družinske medicine,
da bolnika s tem seznani.
Drži tudi, da so si nekatere nekonvencionalne oblike zdravljenja po svetu z natančno in

dokazljivo analizo pridobile status sodobnega in strokovnega zdravljenja, pri čemer
mislimo posebej na akupunkturo in manuelno medicino. V zadnjih desetletjih so bile
metode akupunkture znanstveno analizirane, njeni diagnostični in terapevtski postopki pa
so bili dokazljivi, ponovljivi in rezultati verodostojno ovrednoteni. Tako ima akupunktura
tudi v Sloveniji svoje strokovno raven in strokovno mesto v zdravljenju. Podobno je z
manuelno medicino, ki je terapevtska in diagnostična metoda, povsod po svetu sprejeta
v terapevtske in diagnostične posege ter v rokah zdravnikov. V Ameriki imajo posebne
kiropraktične šole, ki izšolajo kiropraktičnega terapevta za to obliko zdravljenja. Na
slovenskem se za to nismo odločili, pač pa poskušamo zdravnike naučiti manuelne
medicine. Neljubi dogodki so v preteklosti v Sloveniji zavrli znanstveni pristop k
homeopatiji in je le-ta še vedno na žrtveniku slovenske medicine. Homeopatija ima svoje
mesto, o njej se uči in predava na mnogih medicinskih šolah po svetu. Je pa to metodo
potrebno zelo kritično uporabljati in upoštevati vse njene pomanjkljivosti. Fitoterapija in
balneologija prav gotovo sodita v prvo obliko nekonvencionalnih oblik zdravljenja, ki jih 145
je možno uporabit tudi v šolski medicini. Seveda je potrebno tudi na tem področju imeti
potrebno znanje in kritičnost pri terapevtskih odločitvah .
Nujno je, da se zdravniki, tudi zdravniki družinske medicine, zaradi bolnikove koristi ne
izogibajo stiku z zdravilci. Zdravnikovi pogoji za takšno komunikacijo so, da je najprej po
pravilih stroke postavljena diagnoza, da zdravilčevi posegi ne motijo medicinskih ukrepov
in – v nekaterih primerih- da so najprej izčrpane medicinske možnosti zdravljenja. V
nekonvencionalnih oblikah, ki jih uporabljajo naši bolniki, je potrebno poiskati tisto
dobro, kar jim koristi, predvsem pa jasno pokazati na tisto, kar jim škoduje. Potrebna je
strogost, vendar je v tej strogosti treba upoštevati poglede drugih, še posebej takrat, ko
v medicinskem znanju za nekatere stvari nimamo jasne obrazložitve.
ZAKLJUČEK
Zdravilstvo samo po sebi ne predstavlja nobene nevarnosti znanstveni medicini niti ni
njena resna alternativa. Lahko pa tudi rečemo, da slovenska medicina nima alternative,
alternativo pa ima organizacija slovenskega zdravstvenega sistema. Zdravilstvo je
kvečjemu dodatna izbira, ki dopolnjuje ponudbo vsakovrstnih zdravstvenih storitev, a pri
tem ostaja medicina dominantna in ohranja zaupanje bolnikov. To zaupanje pa ni
stoodstotno, je mandatarno in pogojno. Bolniki ga lahko tudi izgubijo in odtegnejo, če so
razočarani. Pri tem igrajo glavno vlogo medsebojni odnosi v zdravstvu, predvsem seveda
odnos med zdravnikom in bolnikom. In predvsem tu lahko medicina naredi še velik korak
v kvaliteti svojih storitev. Bolj kot sicer se moremo zdravniki zavedati, da bolniki niso
preprosto objekti zdravljenja, temveč so osebe, ki tvorno sodelujejo v procesu
zdravljenja in tako tudi privolijo v določen način zdravljenja ter odnos, mi, zdravniki
Samozdravljenje
družinske medicine, pa moramo njihove odločitve spoštovati in jih, če je le mogoče,

voditi. Navsezadnje pa je bohotenje alternativnih metod zdravljenja treba razumeti tudi
kot opozorilo medicini in javnemu zdravstvu, da si morata prizadevati za obnovo
zaupanja bolnikov, ki mora temeljiti na iskrenosti, spoštovanju bolnikove osebnosti in na
partnerskem odnosu.
LITERATURA
LITERATURA
1. Flis. V. Alternativna medicina - kaj je to? In: Reberšek Gorišek J., Flis V. Medicina in pravo: zbornik 1996,
1997, 1998, Maribor Splošna Bolnišnica Maribor. 1999; 135-62
2. Komisija za medicinsko etiko: Zdravnik in alternativno zdravilstvo:Isis 1997; 6:27.
3. Ule M. Vloga zdravilstva v etičnih dilemah sodobne medicine. In Ule M. Spregledana razmerja: o družbenih
vidikih sodobne medicine. Založba Aristej, Maribor. 2003;263 – 73.
4. Turk Z. Ali ima slovenska medicina alternativo? Uvodnik. JAMA 1999; 1: 5-7.
5. Trontelj J. Nevarnosti zdravilstva. In: Polajnar – Pavčnik A, Wedam - Lukić D. Medicina in pravo.
Cankarjeva založba, Ljubljana 1998; 414 -21.
6. Eisenberg DM, Davis RB, Etter SL, Appel S, Wilkey S, Van Rampay M, et al.Trends in Alternative Medicine
Use in the United States 1990 – 1997. Results of a Follow – up National Survey. JAMA 1998, 280: 1569 -
1575.
146
Samozdravljenje
Tušek-Bunc K. Akupunktura
AKUPUNKTURA
»Akupunktura in zahodna medicina lahko postaneta

yin in yang sistema zdravljenja, ki se še ima razviti.«
UVOD
V svetu je opaziti izbruh navdušenja nad alternativnimi metodami zdravljenja. Šele v
zadnjem desetletju preteklega stoletja, ko so nekatere tako imenovane alternativne
metode zdravljenja začele dobivati znanstveno podlago in so se zanje začeli zanimati tudi
strokovnjaki, se je tudi zdravniška stoka Evrope in Amerike začela zanimati zanje. Vzrok
tega najverjetneje tiči v spoznanju, da se veliko število ljudi zdravi z metodami, ki niso v
njihovih rokah in da porabijo velike vsote denarja za zdravljenje, ki ni v njegovi
kompetenci. Sledil je logičen »zakaj«. Osnovna ugotovitev je bila, da se vse bolj poraja
kriza zaupanja v obstoječe zdravstvo in da ljudje intuitivno bežijo ter iščejo take oblike
zdravljenja, za katere mislijo, da so manj agresivne, odšteta finančna sredstva pa
dodatno »ovrednotijo« metodo zdravilstva.
Strokovnjaki ocenjujejo, da se pri enem od treh odraslih uporabi ena od oblik

nekonvencionalne terapije. Poudarjajo tudi, da 70% bolnikov, ki uporabljajo alternativno
metodo zdravljenja, tega ne pove svojim osebnim zdravnikom. Domneva se, da bi lahko 147
bil eden od vzrokov te slabe komunikacije morda ta, da so zdravniki premalo seznanjeni
z alternativnimi metodami zdravljenja.
V Sloveniji so od ustanovitve Sekcije za akupunkturo in tradicionalno medicino pri

Slovenskem zdravniškem društvu v poznih sedemdesetih letih poskušali ločevati tiste
oblike zdravilstva, ki imajo nekakšno tradicionalno obliko zdravljenja, in tiste, ki so
striktno vezane na eksotični ter imaginarni pristop. Tako so v prvo skupino poleg
akupunkture poskušali uvrstiti še homeopatijo, fitoterapijo, manuelno medicino, hipnozo
in refleksoterapijo. Imenovali so jih nekonvencionalne oblik zdravljenja in jih poskušali
uporabiti v slovenskem medicinskem prostoru zelo previdno, predvsem pa z njihovo
resno uporabo. Vendar pa nekateri učitelji še vedno odklanjajo nekonvencionalne oblike
zdravljenja, ob tem je tudi Zdravniška zbornica Slovenije prav mačehovsko pritisnila na
svoj zdravnike in jih s podpisom od podaljšanju licence obvezala, da se ne bodo ukvarjali
z alternativnimi metodami zdravljenja. Kolegi, ki se ne zanimajo zgolj za tradicionalne
oblike zdravljenja, niso deležni razumevanja, vendar bi jim bilo še kako pomembno
prisluhniti ter jim pomagati najti v tradicionalnih in nekonvencionalnih oblikah, ki jih
uporabljajo bolniki, tisto dobro, ki jim koristi, predvsem pa jasno pokazati, kaj jim lahko
škoduje. V zadnjih desetletjih so bile metode akupunkture znanstveno analizirane, njeni
diagnostični in terapevtski posegi pa so dokazljivi, ponovljivi in rezultati verodostojno
ovrednoteni. Tako ima tudi v Sloveniji akupunktura svojo strokovno raven in svoje mesto
v zdravljenju. Potrebno pa bi bilo urediti in ovrednotiti izobrazbo zdravnikov, ki se
1
Samozdravljenje
ukvarjajo z akupunkturo, saj je pridobivanje znanja zgolj s posameznimi tečaji preveč

pomanjkljivo.
Ker se bolniki poslužujejo akupunkture kot metode zdravljenja je prav, da se tudi

zdravnik družinske medicine pobliže seznani z njo.
AKUPUNKTURA – KAJ JE TO?

Akupunktura je več kot 5000 let stara terapevtska tehnika, ki za posebno zdravljenje
uporablja vbadanje igel v specifične točke telesa – akupunkturne točke. Temelji na
prepričanju, da telo prepredajo energetske poti - meridiani. Po njih neprenehoma kroži
energija, ki nastaja pri prebavi in dihanju, ter energija, ki jo podedujemo (skupno ime
obeh energij je Qi). Ime izvira iz latinskih besed: acus - igla in pungere - zabosti. Tako so
to metodo zdravljenja poimenovali evropski misijonarji, ki so obiskali Kitajsko v
šestnajstem in sedemnajstem stoletju ter Evropo seznanili z zdravljenjem na kitajski
način. Je le del tradicionalne kitajske medicine, h kateri prištevamo še zdravljenje z
zeliščnimi preparati (fitoterapija), zdravljenje s pripravki mineralnega in živalskega
izvora, kitajsko masažo, specialno kitajsko telovadbo in prehrano. Na ta način so Kitajci
tisočletja zdravili vse vrste bolezni, celo operirali so pod anestezijo, ki
so jo izvajali z akupunkturo.
Akupunktura je filozofija življenja, vtkana v filozofijo medicine. Za kitajskega misleca je

človek neločljiv del Zemlje, s tem je del vesolja, kar pomeni, da je mikrokozmos del
makrokozmosa. To je osnovna zakonitost, ki se izraža z delovanjem nasprotujočih si sil
yina in yanga. Delovanje akupunkture se razlaga kot uravnavanje ravnovesja yina in
148 yanga, ženskega in moškega principa, hladnega in vročega, teme in svetlobe.
Slika 1: Yin in Yang
V podatkovni bazi MEDLINE najdemo samo v letu 2007 in 2008 1021 registriranih
člankov o akupunkturi, objavljenih v uglednih medicinskih revijah. Če poskusimo srečo z
Intenetom, se naravnost izgubimo v nepregledni množici podatkov o akupunkturi. Kaže
torej, da je akupunktura prisotna v vsakdanjiku modernega zemljana. Manj prisotna je
tamkaj, kamor najverjetneje sodi - v ordinaciji zdravnika družinske medicine.
Ko smo pred leti začeli spoznavati akupunkturo, je v Evropi prevladovalo mnenje, da je

to le metoda za blaženje bolečin, ki je relativno hitro postala del uradne zahodne
medicine.
Samozdravljenje
ZGODOVINSKA DEJSTVA
Prvi dokazi o akupunkturi segajo v leto 1000 p.n.š. Najstarejše ohranjeno medicinsko
besedilo na svetu, ki je še popolnoma uporabno, je verjetno delo "Klasična interna
medicina Rumenega cesarja" (Huang Di Nei Jing), ki je bilo končano v obdobju
Vojskujočih se držav (od 403 - 221 pr.n.št.). V njem so utemeljeni glavni nauki te
medicine, to so celostni pristop do človeka in narave, nauk o yin in yangu, nauk o petih
elementih, teorija o notranjih organih, teorija o omrežju kanalov in kolateral ter osnove
preventivnega načina mišljenja o medicini. Ti nauki so pravzaprav kitajska verzija
sodobne medicine, saj opisujejo človeško anatomijo, fiziologijo, patologijo, interno
medicino in natančno opisujejo diagnostiko, preventivo ter kurativo bolezni.
Zanimiva podrobnost te knjige je tolmačenje fiziologije. Na nekem mestu dvorni zdravnik

Chi Po, ki se pogovarja z Rumenim Cesarjem, pravi: "Tok krvi .. teče neprestano in se
nikoli ne ustavi - neskončno gibanje v zaprtem tokokrogu . . ." in dalje :"Srce nadzira
kroženje krvi in sokov po njihovih poteh". Tak koncept krvnega obtoka je na zahodu
precej previdno predstavil šele William Harvey kakih 1700 let pozneje, vse do takrat pa
je za cirkulacijo veljalo Galenovo načelo o plimovanju in oseki!
V času dinastije Han (206 pr.n.št - 220 n.št.) je izšla na Kitajskem tudi prva
farmakopeja, posvečena zdravilom, ki opisuje 365 vrst zdravil, razvrščenih v skupine. Za
vsako zdravilo so opisane indikacije in kontraindikacije, pravila medsebojnega
kombiniranja, razčlenjena so pravila o glavnem, pomožnem, podpornem in
usmerjevalnem zdravilu v vsakem receptu, ravno tako pa je opisan tudi način priprave
zdravil. Zanimiva je tudi dobro ohranjena knjiga o infekcijskih boleznih "Razprava o
boleznih Mraza in notranjih spremembah" znamenitega avtorja Zhang Zhongjinga, ki mu
pravijo tudi "Kitajski Hipokrat", s konca dinastije Vzhodnih Hanov (25 - 220 n.št.). V njej 149
najdemo zelo natančno diagnostiko in terapijo vročinskih bolezni.
Slika 2: Starokitajska risba akupunkturnih točk
Samozdravljenje
Bogata tradicija je rodila tudi znamenite zdravnike. V 2. stoletju našega štetja je

znameniti zdravnik Hua Tuo (?- 208 n.št.) prvič opisal uporabo anestetikov pri operaciji
trebuha.
Današnja sodobna interna kitajska medicina uporablja v glavnem stare, preizkušene

herbalne pripravke za zdravljenje različnih bolezni. Izdelujejo jih v izgotovljenih oblikah,
lahko pa se pripravljajo iz osnovnih sestavin sproti. Sodobna kitajska farmakopeja
redoljubno navaja sestavine posameznih zdravil, ki so ponavadi nekoncentrirana in jih je
zato težko dozirati. Vedno navaja tudi avtorja recepta zdravila in letnico "patenta". Zato
ni nobena redkost uporaba zdravila iz leta 500 n.št., ki je nespremenjeno v uporabi že
1500 let in ga danes izdelujejo različne farmacevtske tovarne na Kitajskem na moderen
način.
Prvi ambasadorji tradicionalne kitajske medicine v preostali svet so bili menihi. Zanesli so
jo najprej v Korejo v času Severne in Južne dinastije (420-581 n.št.), kmalu za tem pa
na Japonsko. V Evropo jo je prvi dokumentirano prinesel uslužbenec holandske družbe
Dutch East India Co., ki je na sebi skusil dobrobit moksibustije, s katero so mu Kitajci na
enem od potovanj ozdravili več let trajajočo putiko. Prevod njegovega holandskega
članka je bil objavljen v Londonu 1. 1676 (H. Buschof: Treatise of Gout). Prvi zdravnik, ki
se je sam pomeril v akupunkturi, je bil Danec Gacob de Bondt (1598-1631). Bil je kirurg
omenjene holandske družbe in je to nenavadno metodo terapije omenil v svoji razpravi
"Historia Naturalis et Medica Indiae Orientalis", natisnjeni 1. 1658.
V 19. stoletju je postala akupunktura bolj dostopna zdravnikom kot prej in nekateri so jo
radi uporabljali. Zanimivo je, da je prvo elektroakupunkturo izvedel pariški zdravnik
150 Sarlandiere že 1. 1825! Akupunktura se je razširila tudi v Italiji, Angliji, Nemčiji in
drugod, o čemer pričajo ponatisi člankov iz evropskih revij v ameriških revijah tistega
časa (npr. Lancet 1830). Vsem avtorjem, ki so se v tistem času ukvarjali z akupunkturo,
je skupno, da so jo uporabljali za lajšanje bolečin in to brez tradicionalne kitajske
podlage in celo brez poznavanja akupunkturnih točk. Uporabljali so le občutljiva mesta
(ashi točke). Kljub temu so v posameznih primerih navajali prav dobre rezultate takih
terapij.
Ponoven razcvet je akupunktura doživela v 20-tih letih tega stoletja v Franciji, kamor jo
je ponovno prinesel George Soulie de Morant, ki je 20 let služboval na Kitajskem kot
diplomat. Čeprav je uradna medicina njegovo delo napadala, ker ni bil zdravnik, je postal
oče sodobne evropske akupunkturologije.
Tradicionalna kitajska medicina je kompleten medicinski sistem, delno analogen

zahodnemu, akupunktura je samo njegov integralni del. Dejstvo je, da v zadnjem času
opažamo tudi velik razmah drugih nekonvencionalnih zdravilnih teorij in praks. Prva (in
hkrati edina) od njih, ki se je uspela prebiti med preverjene in priznane metode
zdravljenja, je bila ravno akupunktura, ki je na zahodu že več kot 15 let ne obravnavajo
kot alternativno medicino.
Že od 1. 1979 priporoča in priznava akupunkturo tudi SZO (WHO), celotna tradicionalna

kitajska medicina pa je priznana kot del svetovne medicine in vključena v projekt
"Zdravje za vse do 1. 2015". Akupunkturna združenja in šole obstajajo v vseh evropskih
deželah. Akupunkturno obliko terapije priporoča deklaracija iz Alma Ate iz 1. 1979 za
okrog 40 različnih diagnoz, novejše priporočilo iz Oddelka SZO za tradicionalno medicino
v Ženevi pa navaja razširjeni spisek diagnoz (okrog 60). Ta spisek vsebuje tudi diagnoze,
Samozdravljenje
ki nimajo bolečinskega značaja, npr. bolezni srca in ožilja, depresija, neplodnost,

revmatoidni artritis, zapeka, kratkovidnost itd. .
K svojevrstni popularizaciji akupunkture je doprinesel tudi izlet ameriškega predsednika

Richarda Nixona na Kitajsko leta 1972. James Reston, poročevalec za New York Times,
je bil med Nixonovim obiskom apendektomiran. Pooperativne komplikacije so mu
uspešno pozdravili z akupunkturo.
Stališča nekaterih strokovnjakov nakazujejo, da sodi akupunktura v ambulanto zdravnika

družinske medicine. Seveda je ta cilj težko doseči, vendar je množica zdravnikov že
obvladala to veščino tudi pri nas in dokazala, da je to mogoče.
151
Slika 3: Starokitajska rsiba akupukturnih točk
Samozdravljenje
FILOZOFIJA AKUPUNKTURE
Zdravljenje z akupunkturo se filozofsko razlikuje od alopatske medicinske oskrbe. Organe
si predstavljajo kot energetske in ne anatomske pojme. Pri akupunkturi temelji diagnoza
na merjenju energijskih pretokov. Tradicionalno zdravljenje z akupunkturo se poslužuje
energetskih manipulacij v akupunkturnih točkah. Zgodovinsko je bila akupunkture
povezana z njeno teoretično podlago. Principa yin in yang sta vsota kitajskega nauka o
zakonih, ki vladajo v naravi. Sile yin in yanga so tako dopolnjujoče kot protislovne. Za
obstoj popolnosti in harmonije je potrebno ravnotežje med njima. Človek je
mikrokozmični odsev univerzalne harmonije. Kot ima univerzum yin in yang, tako jih ima
tudi človek. Njena vsota se kaže v toku biopotenciala Qi, to je v toku življenjske energije
skozi telo vzdolž poti, ki jih imenujemo akupunkturni kanali ali meridiani (ime Qi samo po
sebi ni prevedljivo, predstavlja namen ali gibanje). Akupunkturne igle se namestijo v
točke na koži, kjer se meridiani približajo površini telesa in s tem direktno vplivajo na
biopotencial telesa. Pravilen tok odraža energijsko ravnovesje, ki je potrebno za
vzdrževanje dobrega zdravja v skladu s prepričanjem tradicionalne kitajske medicine.
Poleg tega menijo, da je pomembnih tudi t.i. pet elementov, ki jih pojmujemo kot
notranje kvalitete vseh živih in neživih stvari ti elementi so: les, ogenj, zemlja, voda in
kovina. Pet elementov je povezanih in med seboj odvisnih: uporabljajo se za pojasnitev
različnih naravnih procesov preko sistema korespondence.
V ČEM SE RAZLIKUJETA TRADICIONALNI KITAJSKI IN ZAHODNI NAČIN

ZDRAVLJENJA?
Akupunktura ima kot vsaka panoga svoje odlike, pa tudi hibe. Še posebno problematična
152 je evropska šola akupunkture. Njena glavna značilnost je uporaba zahodnih medicinskih
postopkov, začenši z anamnezo in preiskavami vse do končne postavitve diagnoze
bolezni. Za terapijo izbere nato zdravnik ponavadi eno izmed kombinacij akupunkturnih
točk, ki jih lahko najde v različnih učbenikih. Pomembna pomanjkljivost takega načina je,
da so terapevtski učinki namreč slabši od tistih, ki jih navajajo v domovini akupunkture,
na Kitajskem. Tam namreč uporabljajo drugačen način: način tradicionalne kitajske
medicinske diagnostike. Ta uporablja akupunkturo za zdravljenje vseh bolezni in ne le
bolečinskih sindromov.
V čem je torej temeljna razlika med tradicionalnim kitajskim in zahodnim načinom?

Razlike so v semantiki, nomenklaturi in terminologiji ter v osnovnih medicinskih
premisah. Te razlike so dovolj velike, da se posamezni deli obeh sistemov med seboj ne
skladajo, zato se ne dajo pomešati in kombinirati. Z drugimi besedami, postopka
zdravljenja potekata v tradicionalni kitajski medicini in zahodni medicini drugače že od
samega začetka pa vse do konca, zato sistema tudi nista kompatibilna. Še bolj nazorno:
če postavimo diagnozo na moderen način, ne moremo izbrati načina zdravljenja iz
zakladnice kitajske medicine. Ta namreč ne pozna naših diagnoz, pač pa svoje, ki jih
imenuje "bolezenske slike". Postavitev zahodne medicinske diagnoze in uporaba
akupunkturnega zdravljenja sodita skupaj približno tako kot dva neskladna računalniška
programa. Akupunkturno zdravljenje deluje optimalno šele takrat, ko postavimo tudi
diagnozo na tradicionalen kitajski način, kar pomeni, da je za dobre učinke terapije z
akupunkturo potrebno poznati celotno tradicionalno kitajsko medicino. Razlike v
semantiki, terminologiji in medicinski nomenklaturi so zaradi večjega poznavanja vzhoda
na zahodu postale premostljive. Premostljiva je tudi razlika v medicinskih naukih:
kitajska načela slonijo na posebnih teorijah o yin in yangu, na nauku o petih elementih,
nauku o notranjih organih, nauku o omrežju kanalov, na nauku o razlikovanju bolezni, na
Samozdravljenje
posebnem načinu propedevtike ter na obširnem poznavanju herbalne farmakologije. Ti so

s prevodi v angleščino v 80-tih letih postali bolj dostopni.
Poleg tega sta si oba sistema podobna. Oba združujejo neizprosna formalna logika,
povezovanje vzrokov in posledic, deduktivno sklepanje na podlagi opazovanja pojavov
ter nepristranska empiričnost, katere različno obsežna deleža sta razumljiva. Podobnost
se pokaže najbolj v klinični praksi, npr. v načinu diferencialnega diagnosticiranja, ki je
skoraj enak pri obeh medicinah - gre za klinične algoritme, s katerimi se na podlagi
osnovnega medicinskega znanja s pomočjo obširne propedevtike in diferencialne
diagnostike postavi pravilna diagnoza, na podlagi katere se določi ustrezno zdravljenje.
Tradicionalna kitajska medicina ima zaradi svojih posebnosti v primerjavi z zahodno

medicino določene prednosti in pomanjkljivosti. Med prednosti bi lahko prišteli celostni
pristop, zgodnje odkrivanje zdravstvenih problemov, ki jih naša medicina še ne priznava
za bolezen, določena učinkovitost pri zdravljenja kroničnih bolezni, relativna
neagresivnost ter relativno nizka jatrogenost. Nenazadnje je ta medicina tudi zelo poceni
in ima, kot to radi imenujemo na zahodu, nizek indeks med ceno in učinkom.
Med njene pomanjkljivosti pa sodijo predvsem šibka diagnostika, ki se opira le na

propedevtične metode in zaostajanje pri metodah preventive (epidemiologija itd.). Manj
učinkovita v primerjavi s sodobno medicino je predvsem pri akutnih stanjih, poškodbah,
v intenzivni terapiji, moderni kirurgiji in drugih panogah, ki terjajo visoko tehnologijo.
Da je to tradicionalni sistem ob hkratnem obstoju ustrezne pismenosti, izobraževalnega

sistema, šolanja ter ob ustrezni stopnji organiziranosti zdravstva v stari Kitajski obstajal
že davno pred evropskim, pričajo bogata najdišča dokumentov in množica medicinske 153
literature.
METODOLOGIJA AKUPUNKTURE
Najpogosteje uporabljani načini akupunktute so: akupunktura tradicionalne kitajske
medicine, francoska energetika, korejska akupunktura roke, zdravljenje s petimi
elementi, avrikularna akupunktura in miofascilano temelječa akupunktura.
V tradicinalni kitajski medicinski akupunkturi uporabljajo za postavitev diagnoze

bolnikovo anamnezo, kvaliteto govora, splošni videz in vonj, to pa podprejo s pulzno
diagnostiko. Verjamejo, da je kvaliteta šestih pulzov na vsaki radialni arteriji povezan z
nagnjenostjo k različnim bolezenskim stanjem. Po postavitvi diagnoze izberejo praktiki
tradicionalne kitajske medicine ustrezne terapevtske točke na kanalih ali energetskih
tokovih. Kljub prizadevanjem niso mogli dokazati nevroanatomskih poti, po katerih bi
tekli kanali. Potem jih stimulirajo z iglami.
Samozdravljenje
154
Slika 4: Meridiani in nekatere akupunkturne točke
Francoska energetska akupunktura temelji na načelih bioenergije. Telo pojmujejo kot

elektrolitsko okolje v dinamičnem ravnovesju. Motnjo kroženja elektrolitov na kanalih
lahko popravijo z zdravilnim vbadanjem akupunkturne igle, ki učinkuje kot elektroda.
Princip korejske akupunkture je, da nastaja energija, ki kroži po telesu v soglasju s

teorijo petih elementov. Kakovosti lesa, ognja, zemlje, vode in kovine so dodeljene vsem
živim in neživim stvarem. Med njimi in telesnimi organi obstajajo povezave. Elementi so
povezani v nespremenljiv niz krožečih energetskih poti. To zaporedje energetskih tokov
in povezav potem uporabljajo za postavitev diagnoze in za izbiranje terapevtskih točk.
Nenormalnosti energetskih tokov se odražajo v nepravilnosti pulzov, ki so že opisani.
Uravnavajo jih z akupunkturo, da popravijo tok energije in vzpostavijo ravnovesje.
Samozdravljenje
Avrikularna akupunktura je relativno novejša. Noiger je leta 1957 v New England Journal
of Medicine opisal obsežne povezave med točkami na ušesu in drugimi anatomskimi
mesti. Sedaj obstaja popolna akupunkturna terapija za mnoge bolezni. za zdravljenje je
opisanih nad 200 ušesnih točk.
Slika 5: Avrikularna akupunktura 155
Pri miofascialnem zdravilnem načinu začnejo z ocenjevanjem, katere kanalne poti so

lahko udeležene ali prizadete pri bolnikovih težavah in s tipanjem skrbno iščejo boleče
točke lokalno in vzdolž meridianov. Ti boleči predeli ali ashi točke predstavljajo področja
nenormalnih energetskih tokov, ki jih je potrebno stimulirati za doseganje ozdravitve. Z
zdravljenjem teh bolečih točk nato povrnemo pravilen energetski tok v t.i. miofascialnem
zastoju.
Akupunkturne igle so različno dolge in različno debele. Merijo od približno 1,25 do 15 cm

v dolžino in 26 do 36 »gauge« ali celo manj v premeru. Igel za enkratno uporabo so
običajno iz nerjavečega jekla. Nekateri praktiki uporabljajo igle za trajno uporabo. Pri
uporabi le teh je potrebna pravilna sterilizacija. Zbadanje povzroči občutek bolečine,
neobčutljivosti ali ščemenja, kar se imenuje »de qi«. Da bi se povečal občutek,
stimulirajo igle z ročnim sukanjem ali električnim tokom, ki gre skozi iglo. Igle ostanejo v
točkah kratek čas ali pa več kot uro, odvisno od ciljev zdravljenja.
Moksibustija je tehnika, pri kateri se uporabljajo posušena zelišča (najpogosteje divji
pelin- Artemisia vulgaris), ki g lahko zažgejo bodisi direktno na koži, ali pa nad njo, pri
čemer je seveda potrebno paziti, da na bolnikovi koži ne povzročijo opekline. Moksa je
kontraindicirana v določenih okoliščinah, kot npr. pri vročini. Pogosto je kombinirana s
številnimi že opisanimi metodami akupunkture za različne bolezni, v splošnem za
olajšanje pretoka biopotenciala in krvi.
Samozdravljenje
TEORIJE O NEVROFIZIOLOŠKIH TEMELJIH AKUPUNKTURE

Pri zdravljenju z akupunkturo se z zbadanjem igel želi doseči učinek »de qi«. Nekateri
menijo, da je de qi nujen za terapevtski učinek. Blokiranje tega občutka s prokainom
prepreči nastanek akupunkturne analgezije. Pogosto je opisan kot občutek neobčutljivosti
ali ščemenja, je sekundaren . Povzroči ga aktivacija mejnih mieliniziranih aferentnih
živčnih vlaken tipov II in III. Po teoriji ta vlakna po vrsti prenašajo impulze v hrbtenjačo,
kjer nastane kaskadna aktivacija centrov osrednjega živčevja.
Na ravni hrbtenjače aktivacija z akupunkturo sprošča enkefalin in dinorfin. Ta dva

endonorfina pomagata blokirati vstopne bolečinske signale. Dokazali so, da lahko z
akupunkturno analgezijo preprečijo ali jo prekinejo z endorfinskim antagonistom
naloksonom v sorazmernih odmerkih. Študije, pri katerih so dajali intertekalono
mikroinjekcije antidinorfina in antienkefalina, so pokazale, da lahko preprečimo učinek
akupunkturne analgezije.
Pri vbadanju akupunkturnih igel se aktivira tudi periakveduktalna možganska sivina, kar
povzroča izločanje monoaminov serotonina in norepinefrina. Če je poškodovan nukleus
raphe magnus, v katerem nastanejo momoamini, je lahko blokiran učinek akupunkturne
analgezije. Podobno učinkujejo inhbitorji delovanja monoaminov.
Pri učinkih akupunkture je soudeleženo tudi hipotalamično področje, prav tako tudi
avtonomni živčni sitem. Mehanizem ni natančno znan. Poškodbe jedra nucleus arcuatusa
v hipotalamusu odpravijo akupunkturna analgezijo. Pri vbadanju akupunkturnih igel se
izločata iz hipofize adrenokortikotropni hormon in endorfin beta. Adenokortikotropni
hormon je biološki predhodnik kortizola, katerega raven se poveča po zdravljenju z
156 akupunkturo.
Elektroakupunktura prepreči zgodnjo fazo žilne prepustnosti, moti lepljenje levkocitov na

žilni endotel in zatre eksudativno reakcijo prav toliko kot oralno zaužiti aspirin, indocin ali
piroksikam.
Pri temeljni nevrofiziologiji akupunkture je soudeležen tudi avtonomni živčni sistem.

Motorična točka prve dorzalne intraosalne mišice roke LI-4 je akupunkturna točka in
enostransko zbadanje LI-4 povzroči segretje rok, kar je moč dokazati s termografijo.
Akupunkturno zbadanje na LI-4 povzroči tudi nesegmentni porast temperature, ki se
zmanjšuje v kraniokavdalni smeri.
INDIKACIJE
Akupunktura predstavlja popoln sistem zdravljenja. Možne indikacije za akupunkturo, o
katerih tečejo razprave v različnih revijah za akupunkturo, vključujejo različne bolezni
dihalnega, očesnega, želočnočrevesnega in živčnomišičnega sistema., vendar niso
omejene samo nanje. Na žalost klinične raziskave mnogih o teh diagnostičnih skupin niso
najboljše ali jih sploh ni. Sedaj je pri številnih raziskovalnih projektih glede učinkovitosti
akupunkture aktivno soudeležen Nacionalni inštituti za alternativno medicino. Potrebnih
bo več boljših raziskav o klinični učinkovitosti akupunkture, preden bodo napravljeni
trdni zaključki o pomenu akupunkture pri zdravljenju mnogih kliničnih sindromov. Tu je
pričakovati nekaj tehtnih težav. Različne šole akupunkture namreč zdravijo bolnika na
različne načine. Tradicionalni akupunkturist lahko zdravi bolečino v križu po 20 različnih
poteh, odvisno od spremljajočih kliničnih izvidov. Pri zdravljenju z akupunkturo bi težko
Samozdravljenje
uporabili dvojno slepi preizkus. Če povzroči nespecifično vbadanje igel izločanje

nevrohormonskih snovi, kot je videti , bi bilo potrebno mnogo bolnikov za dokaz večje
učinkovitosti klasičnih akupunkturnih točk. Obstajajo še mnoge druge raziskovalne
dileme, vključno z določitvijo trajanja terapevtskih poskusov in izborom časa za ustrezne
kontrolne preglede. Raziskovalne študije imajo običajno vnaprej določene zdravilne
postopke, ki ne dovoljujejo dodatnega zdravljenja za vzdrževanje kliničnega izboljšanja.
Mnoge klinične študije podpirajo akupunkturo kot dodatno metodo pri skrbi za bolnika. V
študiji pri zdravljenju bolečih kolen pri bolnikih z revmatoidnim artritisom so ugotovili, da
je akupunktura učinkovitejša od zdravljenja z intraartikularnimi injekcijami steroidnih
zdravil. Študije bolnikov z glavobolom tenzijskega tipa so pokazale, da je bilo po
zdravljenju z akupunkturo na elektromiogramu vidno pomembno zmanjšanje mišične
napetosti, kar so posneli še 28 tednov po koncu zdravljenja. Študije o uporabi
akupunkture za zdravljenje bolečine v križu so v splošnem potrdile terapevtski učinek
akupunkture. Vendar pa imajo mnoge od teh študij določene pomanjkljivosti in napake. V
splošnem so opisali 50 do 80% uspeh akupunkture pri zdravljenju bolečinskih sindromov.
Izkazalo se je, da akupunktura tudi močno učinkuje proti slabosti. Dundee je s sodelavci
dokazal njeno učinkovitost pri odpravljanju slabosti po kemoterapiji. Od 130 bolnikov z
anamnezo navzeje po kemoterapiji jih je 97% navajalo izboljšanje po uporabi
akupunkture. Z akupunkturo so tudi zelo zmanjšali perioperativno slabost po
ginekoloških posegih.
Akupunktura lahko kot dodatna terapija koristi tudi pri zdravljenju astme. Čeprav
nekatere študije niso pokazale kliničnega učinka, so z drugimi ugotovili, da je prav
učinkovita. Študija učinka akupunkture pri astmi po naporu je pokazala, da prav in lažna 157
akupunktura ublažita zmanjšanje forsiranega ekspiratornega pretoka v prvi sekundi po
naporu. Zbadanje pravih točk je učinkovitejše od zbadanja lažnih točk.
Akupunkturo množično uporabljajo tudi pri zdravljenju različnih bolezni odvisnosti.

Zasvojence s heroinom so uspešno zdravili z avrikularno akupunkturo. V Lincoln Hospital
v New Yorku so vključili akupunkturo v redni program zdravljenja zasvojencev. Dr Smith
iz te ustanove pravi, da je 50 do 75% ljudi, ki se zdravi v tej bolnici »čistih«, ko jo
zapustijo po koncu bolnišničnega programa. Vendar bo potrebno dodatno raziskovanje za
dokaz dolgotrajnega uspeha proti kratkotrajnemu.
Najnovejše poročila kažejo, da lahko akupunktura učinkovito pomaga pri izboljšanju

kliničnih posledic možgansko žilnih dogodkov. V eni izmed študij so dodali akupunkturo h
konvencionalnemu zdravljenju bolnikov z delno ishemično možgansko kapjo. Opazili so,
da je manj nevroloških posledic pri tistih bolnikih, ki so bili razporejeni v skupino za
akupunkturno zdravljenje. Johanssova in sodelavci so razporedili 78 bolnikov s hudo
hemiparezo v skupine. Eni so bili deležni dnevne fizioterapije in delovne terapije, drugi
dnevne fizioterapije in delovne terapije z akupunkturo dvakrat tedensko deset tednov.
Mobilnost in indeksi kakovosti življenja so bili boljši pri tistih, ki so bili zdravljeni z
akupunkturo.
Nekateri zagovorniki akupunkture trdijo, da je akupunktura učinkovita pri zdravljenju

mnogih bolezni, vključno pri zdravljenju imunske pomanjkljivosti in virusnih sindromov.
Da bi to bilo mogoče zatrdno potrditi, bodo potrebne nadaljnje raziskave.
Samozdravljenje
Stranski učinki
Stranski učinki so opisani, vendar redki. Verjetno najpogostejši zaplet akupunkturne
terapije je vazovagalna reakcija. Opisali so tudi druge resnejši zaplete. Redko so poročali
o pnevmotoraksu ali poškodbah različnih notranjih organov. Nevarni so lokalni hematomi,
ki lahko povzročijo pritisk na sosednje strukture, kot so npr. živčna debla. Opisali so tudi
sepso in endokarditis. Pri avrikularni akupunkturi lahko pride do vnetja uhlja in
perihondritisa, ki ga je zaradi slabe prekrvitve hrustanca zelo težko pozdraviti, ko je že
razvit. Prenos infekcije z okuženimi akupunkturnimi iglami je možen, vendar se je z
uporabo igel za enkratno uporabo zmanjšal na najmanjšo možno mero. Objavljene so bili
še drugi zapleti, vključno z poškodbo hrbtenjače in smrtjo, vendar so redki. Različna
medicinska stanja lahko povečajo razmerje med tveganje in koristjo tega zdravljenja,
zato ga morajo skrbno oceniti tako zdravniki družinske medicine kot akupunkturisti.
ZAKLJUČEK
Akupunktura se je uspešno uporabljala kot terapevtska metoda že tisoče let. Tudi zdaj
obstaja kot zelo koristen način zdravljenja. Verjetno je učinkovita pri zdravljenju različni
bolečinskih sindromov in bolezni odvisnosti. Ljudem pomaga olajšati težave v okoliščinah,
ko je tradicionalna zahodna medicina neuspešna. Zatorej se morajo kritično in
znanstveno vzgojeni zahodni zdravnik in združenja zavedati, da je prevelika skepsa do
metod tradicionalne kitajske medicine in akupunkture prav tako odveč, kot je na drugi
strani odveč njihovo pretirano poveličevanje. Šele poglobljeno znanje in trezna presoja
bosta morebiti omogoči1i, da bosta akupunktura in tradicionalna kitajska medicina dobili
v našem zdravstvu tisto mesto, ki jima glede na njuno učinkovitost v našem okolju
pripada in morda bi lahko združitev zahodne in vzhodne medicine razširilo naše
158 terapevtske in diagnostične možnosti, ki bi jih lahko ponudili našemu bolniku.
LITERATURA
1. Peterson JR. Acupuncture in the 1990s. A rewiew for the Primary Care Physician. Arch Fam Med
1996;5237- 240.
2. Nasir LS. Acupuncture. Prim Care. 2002;29(2):393-405
3. Rožman P. Akupunktura v ordinaciji splošnega zdravnika. Jama 1996;5; 3-5.
4. Turk Z. Ali ima slovenska medicina alternativo. Jama 1999;1:5-7.
5. Guerrera MP. Healing with the needles. Ann Fam Med. 2008; 2:173-4
6. Remen RN. Practicing a medicine of the whole person: an opportunity for healing.
7. Hematol Oncol Clin North Am. 2008;4:767-73.
8. Kinkade S. Evaluation and treatment of acute low back pain. Am Fam Physician. 2007;75(8):1181-8.
9. Salfe TK, Taylor AG. Acupuncture and osteoarthritis of the knee: a review of randomized, controlled trials.
Fam Community Health. 2008;31(3):247-54.
10. Davis MA, Konenowech WA, Rolin SA, Spierings EL. Acupuncture for tension-type headache: a meta-
analysis of randomized, controlled trials. J Pain. 2008;9(8):667-77.
11. Ng TP, Wong ML, Hong CJ, Koh KT, Lph LG. The use of complementary and alternative medicine by asthma
patients. QJM. 2003;96(10):747-54.
12. Jaber R. Respiratory and allergic diseases: from upper respiratory tract infections to asthma Prim Care.
2002;29(2):231-61.
13. Resnick ES, Bioleroy BP, Bioleroy L. Complementary therapy in allergic rhinitis. Curr Allergy Asthma Rep
2008 ;8(2):118-25.
14. Whitehead PC. Acupuncture in the treatment of addiction: a review and analysis. Int J Addict.
1978;13(1):1-16.
15. Chen CZ, Guo YP, Wu CZ. Advances of clinical study on acupuncture and moxibustion for treatment of
cancer pain. Zhongguo Zhen Jin 2008; 28(5): 392-4.
16. Day A, Kingsbury-Smith R. An audit of acupuncture in general practice. Acupunct Med 2004;22(2):87-92.
Samozdravljenje
Tušek-Bunc K. Zdravnik družinske medicine in zelena zdravila
ZDRAVNIK DRUŽINSKE MEDICINE IN ZELENA

ZELENA
ZDRAVILA
UVOD
Zdravilom rastlinskega izvora (fitofarmaki) v pogovornem jeziku pogosto rečemo tudi
zelena zdravila. Narejena so izključno iz rastlinskega materiala in kot učinkovino
vsebujejo nadzemne ali podzemne dele rastlin, rastlinske izločke, izvlečke ali njihovo
kombinacijo v surovem ali predelanem stanju v ustrezni farmacevtski obliki. Za zdravila
rastlinskega izvora velja, da se uporabljajo že več desetletij ali celo stoletij. V tem času
so se pridobile številne izkušnje, ki se navadno tudi ustrezno zapisujejo in hranijo.
Pripravki rastlinskih drog so pogosto večkomponentne zmesi naravnih spojin.
Terapevtskega učinka zato velikokrat ni mogoče pripisati le eni sestavini, ampak
sinergističnemu delovanju različnih sestavin rastlinskega materiala.
Uporaba zdravilnih rastlin za zdravljenje in lajšanje bolezenskih stanj ter znanja o

delovanju posameznih zdravilnih rastlin so se razvijala vzporedno z razvojem človeštva.
Leta 1991 sta Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Evropska znanstvena zveza
za fitoterapijo (ESCOP) izdali smernice za uvrstitev zdravilnih rastlin na listo racionalnih 159
fitoterapevtikov. Osnovni kriteriji so učinkovitost, ki mora biti na osnovi dolgoletne
uporabe v ljudski medicini podprta z znanstvenimi študijami, malimi kliničnimi
raziskavami in meta analizami, varnost, ki se kaže v vsaj dvajsetletni uporabi na tržišču
ZDA in EU brez značilnih neželjenih stranskih ali toksičnih učinkov, in farmacevtska
kvaliteta. V okviru zadnjega kriterija je odločilnega pomena izolacija in analitika aktivne
učinkovine, oziroma v primeru delujočega izvlečka, njegova standardizacija. Dokončna
odločitev o uvrstitvi nekega pripravka na listo racionalnih fitoterapevtikov (pripravlja jo
FDA in nemško združenje »Komisija E«) temelji na predložitvi dokumentacije o
tradicionalni uporabi, kemijski sestavi, farmakoloških in toksikoloških študijah, kliničnih in
epidemioloških raziskavah in farmakovagilančnih podatkih.
V Sloveniji zdravila rastlinskega izvora urejata Zakon o zdravilih in podzakonski akti ter
tudi Pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin. Za zdravila rastlinskega izvora je potrebno
pridobiti dovoljenje za promet, preden se smejo pričeti tržiti. Imeti morajo dokazano
kakovost, sprejemljivo varnost in učinkovitost, biti morajo ustrezno označena in morajo
imeti ustrezne informacije tako za bolnika, kot tudi za strokovno osebje.
Zdravila rastlinskega izvora se običajno uporabljajo kot zdravila brez recepta in so

namenjena lajšanju blagih do zmernih težav. Ljudje si navadno te težave lajšajo sami,
pogosto pa se za pomoč in nasvet obrnejo tudi na družinskega zdravnika. V zadnjem
času ljudje raje posegajo po fitofarmakih, ker so le-ta naravnega izvora in zanje
1
Samozdravljenje
verjamejo, da so varnejša od sinteznih zdravil ali izoliranih učinkovin. Poznavanje zdravil

rastlinskega izvora in njihovega terapevtskega delovanja ter morebitnih interakcij in
stranskih učinkov, ki jih nikakor ne gre zanemariti, je zato v ambulanti družinskega
zdravnika vsekakor dobrodošlo in v vseh pogledih koristno.
ZDRAVILNE RASTLINE Z UČINKI NA CENTRALNI ŽIVČNI SISTEM

Ginko biloba
V kraljestvu rastlin obstaja obilo vrst, ki vsebujejo učinkovine z učinki na centralni živčni
sistem. Ena takih je Ginkgo Biloba. Le-ta se že vrsto let tako tradicionalno kot v
fitoterapiji uporablja tako za izboljšanje nekaterih funkcij centralnega živčnega sistema,
kot tudi za delovanje perifernega žilja. Poleg tega je na prvem mestu tako po številu
objavljenih znanstvenih publikacij, kot tudi po prodaji (na prvem mestu med fitofarmaki
v Nemčiji in Združenih državah Amerike).
Drevo Ginkgo Biloba ima v rastlinskem svetu prav posebno mesto, saj je edini, še
rastoči, predstavnik družine Ginkgoaceae. Slavni biolog Charels Darwin je drevo
poimenoval »živi fosil«.
Izvleček pridobivajo iz suhih listov zdravilne rastline. Glavne učinkovine ekstrakta

ginkovih listov so flavonski glikozidi in terpeni. Med slednje spadajo ginkolidi in bilobalid.
Pomembna pa je standardizacija izvlečka. Slednja namreč zagotavlja ponovljivo
učinkovitost in kakovost. Standardiziran izvleček iz listov ginkga vsebuje 22 – 27%
flavonoidov in 5 - 7% terpenov.
160 Aktivne učinkovine v izvlečku ginka povečajo toleranco možganskih celic do hipoksije,
širijo krvne žile, zboljšujejo pretok krvi, zmanjšajo agregacijo trombocitov in z
uravnavanjem presnove ščitijo celice in tkiva pred spremembami, ki jih povzroča
pomanjkanje kisika. V poskusih so bili dokazani naslednji farmakološki učinki ekstrakta
ginka: izboljšanje prekrvitve (predvsem na področju mikrocirkulacije), povečanje
tolerance za hipoksijo, preprečevanje nastanka travmatskega in toksičnega
možganskega edema, preprečevanje s starostjo pogojenega zmanjšanja
holinoreceptorjev in alfa2-adrenoreceptorjev, izboljšanje sposobnosti učenja in
učinkovitosti spomina, izboljšanje reoloških lastnosti krvi, inaktiviranje toksičnih kisikovih
radikalov (flavonoidi), zaviranje PAF (ginkolidi) in nevroprotektivno delovanje (bilobalid
in deloma ginkolidi).
Na osnovi kliničnih študij obstajajo dokazi, da se lahko z zdravili, ki vsebujejo

standardiziran izvleček ginka, izboljša ali upočasni pojavljanje in napredovanje
simptomov s starostjo povezanim pešanjem spomina ter demenci (primarna
degenerativna demenca, vaskularna demenca ter prvi stadiji Alzheimerjeve bolezni).
Priporočeni dnevni odmerki izvlečka ginka so med 120 in 240 mg. Za optimalen učinek je
potrebno zdravila, ki vsebujejo izvleček ginka, jemati najmanj tri mesece.
Neželeni učinki so lahko krvavitve (zaradi vpliva na strjevanje krvi), blage

gastrointestinalne motje, glavobol in alergijske kožne reakcije.
Na slovenskem trgu sta samo dva izdelka, ki vsebujeta izvleček listov Ginkga Bilobae. To
sta Bilobil (vsebuje 40 mg standardiziranega izvlečka) in Bilobil forte (vsebuje 80 mg
standardiziranega izvlečka). Oba izdelka vsebujeta standardiziran izvleček iz listov ginka
in sta registrirana kot zdravili za samozdravljenje.
Samozdravljenje
Možne interakcije z drugimi zdravili

Ginkgo lahko povzroči krvavitve, kadar se uporablja hkrati z drugimi antikoagulantnimi
zdravili (česen, ginseng, acetilsalicilna kislina, varfarin), zvišuje krvni tlak ob souporabi
tiazidnih diuretikov ter lahko privede do kome, kadar se kombinira s trazodonom
(antidepresiv). Zaradi možnosti krvavitve se priporoča opustitev jemanja ginkovih
pripravkov vsaj 3 dni pred operativnim posegom.
Ginkovi pripravki
Krka :
• Bilobil®
• Bilobil® forte
Jamieson :
• Ginkgo Biloba – Tincture Extract
• Ginkgo Max 120™
161
Samozdravljenje
Navodilo za uporabo Bilobil® opozarja:

Medsebojno učinkovanje zdravil :
Če jemljete druga zdravila, se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. Jemanja kapsul
Bilobil ne priporočamo, če stalno uživate acetilsalicilno kislino ali zdravila za
preprečevanje strjevanja krvi.
GINSENG (Panax ginseng)

Ginseng je še ena zdravilna rastlina z učinkom na centralni živčni sistem. rastlina, ki ima
v orientalski medicini velik ugled kot tonik in afrodiziak ter kot sredstvo za regeneracijo
in pomlajevanje. Panax ginseng (korejski ginseng) v preteklosti in tudi danes uporabljajo
predvsem za boljšo vitalnost, obnovo življenjske energije in krepitev splošnega fizičnega
počutja. Učinki zaužitega ginsenga se ne kažejo v obliki kratkotrajne energetske
poživitve, ki jih poznamo v primerih zaužitja kofeina ali amfetaminov.
V fitoterapiji zahoda se uporablja kot tonik in geriatrik, zlasti v kombinacijah z vitamini.

Nekatere raziskave so pokazale, da znižuje nivo krvnih lipidov, stimulira sintezo RNA in
deluje gonadotropno. Dokazali so, da ginseng, katerega glavne učinkovine. triterpenski
saponinozidi in ginsenozidi, deluje adaptogeno, kar pomeni, da izboljša psihične in
fizične sposobnosti ter sposobnost prilagajanja na neugodne zunanje in notranje vplive
(klimo, stresi, duševne in telesne preobremenitve), hkrati pa deluje še
imunomodulatorno, kar pomeni, da zviša odpornost organizma proti okužbam.
Ginseng vpliva ugodno tudi na presnovo, kar se kaže v povečani telesni vzdržljivosti ter
boljši umski sposobnosti. V nekaterih kliničnih študijah so po uporabi ekstrakta ugotovili
poleg zboljšanja fizične še izboljšanje mentalne storilnosti, kar se je pokazalo v
162 izboljšanju reakcijskega časa, delovne kapacitete in pljučne funkcije ter znižanju
serumskega nivoja laktata. Opazili so tudi izboljšanje kognitivnih sposobnosti Učinki so
verjetno vezani na daljši čas uporabe, vendar se ne priporoča neprekinjena uporaba
daljša od 3 mesecev. Priporočeni odmerki se ne smejo prekoračiti, previdni pa morajo biti
predvsem bolniki s povišanim krvnim tlakom.
Preparati ginsenga, ki lahko vsebujejo suhe izvlečke korenine pravega ginsenga, se tako
svetujejo pri duševnih in telesnih preobremenitvah, pri oslabelosti in izčrpanosti, pri
preutrujenosti in oslabljeni koncentraciji ter tudi med okrevanjem.

Hkratna uporaba ginsenga ter sredstev proti strjevanju krvi (varfarin, aspirin) lahko
privedejo do krvavitev. Priporoča se opustitev pripravkov ginsenga vsaj 7 dni pred
operativnim posegom.
Ginsengovi pripravki
Krka:
• Herbion® Ginseng
Samozdravljenje
Jamieson :
• Korean Red Ginseng
• Canadian Ginseng
• Red Dragon™ Imperial Ginseng
• Siberian Ginseng (gre dejansko za eleuterokok, ki ima podobne učinke kot ginseng)
163
Navodilo za uporabo Herbion® ginseng opozarja:

Previdnostni ukrepi in opozorila:
Ne priporočamo osebam s povečanim krvnim tlakom. Ginseng lahko vpliva na
strjevanje krvi, zato bodite pozorni pri uporabi kapsul, če jemljete zdravila, ki vplivajo na
strjevanje krvi. Pred operacijo zdravniku povejte, če jemljete kapsule Herbion Ginseng.
Diabetiki se pred jemanjem kapsul posvetujte z zdravnikom, ker ginseng rahlo zmanjšuje
količino krvnega sladkorja.
Samozdravljenje

perforatum)
Je psihotropno sredstvo, ki vpliva na duševno dejavnost. Je sedativ, anksiolitik (pomirja,
odpravi tesnobo in razblini strah) ter antidepresiv (odžene potrtost, malodušje in
brezvoljnost). Po učinkovitosti je šentjanževka primerljiva s sinteznimi antidepresivi (le
pri blagi in zmerni depresiji). Njen učinek je polno izražen, kot pri vseh antidepresivih,
šele po 10-14 dneh terapije.

Novejša poročila opozarjajo na možnost pomembnih interakcij šentjanževke z drugimi
zdravili, saj šentjanževka zviša aktivnost sistema citokromov P- 450 v jetrih in inducira
P-glikoprotein.
164
Posledica so resne interakcije, ki vplivajo na hitrejši metabolizem učinkovin (kardiotonični

glikozidi, antiepileptiki, antikoagulansi, peroralni kontraceptivi, itd.), zmanjšajo njihovo
absorbcijo iz črevesa ali pospešijo izločanje iz telesa. Šentjanževka zniža krvno
koncentracijo ciklosporinov, midazolama, amitriptilina, digoksina, indinavirja, varfarina,
teofilina. Prav tako lahko povzroči menstrualne motnje (npr. neželene krvavitve) ter
neželeno nosečnost, če se jemlje hkrati s peroralnimi kontraceptivi. Uporaba v
kombinaciji s selektivnimi inhibitorji privzema serotonina (sertralin, paroksetin) pa lahko
privede do nastanka t.i. serotoninskega sindroma (pomanjkanje živčnega transmitorja
serotonina v osrednjem živčevju, ki se kaže v motnjah spanja, razpoloženja, spolne
funkcije in občutenja dražljajev).
Zakonodaja
Svet Evrope šentjanževko razvršča v skupino naravnih začimb N2. To pomeni, da se sme
dodati živilom v majhni količini, le njena sestavina hipericin ne sme preseči desetinke
miligrama v kilogramu končnega izdelka. Izjemoma ga lahko bonboni vsebujejo 10-krat
več in pijače 20-krat več. Pri nas spada v kategorijo Z, ki omeji njeno rabo na
registrirana zdravila.
V letu 2000 sta FDA in Evropska agencija za oceno medicinskih izdelkov EMEA izdali
pomembno poročilo o nevarnosti interakcij med izdelki, ki vsebujejo šentjanževko, in
antiretrovirusnimi zdravili ter priporočilo, da bolniki, ki prejemajo antiretrovirusna
zdravila, ne smejo prejemati šentjanževke. Drugo priporočilo agencije EMEA pa vključuje
Samozdravljenje
napotke za previdnost in opozorilo bolnikom tudi pri sočasni uporabi drugih medicinskih
izdelkov in pripravkov, ki vsebujejo šentjanževko ter pomembnost sporočanja s tem
povezanih neželenih učinkov. Podobno poročilo in navodilo je izdala tudi Svetovna
zdravstvena organizacija.
Previdnostni ukrepi
Zaradi pomanjkanja podatkov o strupenosti in zaradi možnosti pojava preobčutljivostne
reakcije na osvetljeni koži se med nosečnostjo in dojenjem uporaba odsvetuje, iz istega
razloga tudi na sploh ni priporočljiva čezmerna raba. Laboratorijski poskusi kažejo, da se
po šentjanževki le blago zveča tonus uterusa.
Pripravki iz šentjanževke
Lek :
• Deprim
• Deprim forte
165
ZDRAVILNE RASTLINE Z UČINKOM NA KARDIOVASKULARNI SISTEM
Divji kostanj
Krčne žile so danes pogost pojav, ki jih spremljajo boleče in otekle noge z občutkom teže
in napetosti. Kot dopolnilna terapija kronične venske insuficience se najpogosteje
uporabljajo pripravki iz semena divjega kostanja. Le-ta vsebujejo kumarine, flavonoide,
saponine, tanine in tudi druge snovi. Študije se osredotočajo predvsem na delovanje
saponinov, zlasti escina. Pri dajanju pripravkov, ki so bili standardizirani na vsebnost
escina, bolnikom s kronično vensko insuficienco, so ugotovili izboljšanje in sicer zmanjšan
obseg in volumen spodnjih okončin, manjši transkapilarni filtracijski koeficient, manjši
občutek bolečine, utrujenosti, napetosti in srbenja v nogah. Escin je v študiji zmanjšal
prepustnost kapilar in tako tudi prehajanje tekočine skoznje. Pri tem reabsorbcija
tekočine nazaj v krvožilni sistem ni bila ovirana in diastolični tlak ni bil spremenjen. Pri
nas se zdravila, ki vsebujejo izvleček divjega kostanja, uporabljajo topikalno na koži.
Možna je tudi kombinacija izvlečka kostanja z drugimi drogami, npr. ekstraktom navadne
medene detelje, ki s svojimi učinkovinami lajšata težave zaradi zastoja krvi v venah in se
lahko uporabljata kot dopolnilo h kompresijskemu zdravljenju pri krčnih žilah.
Česen (Allium sativum)
Samozdravljenje
Je že od davnine cenjen kot zdravilo in začimba. Naši predniki so tudi verjeli, da česen
preganja hudobne demone in ščiti pred kačjimi piki. Dandanes pa je česen zelo
preučevana in tudi prodajana zdravilna rastlina. Podzemni deli česna vsebujejo spojine z
žveplom, ki so poleg encima aliinaze odgovorne za farmakološke učinke česna. Zavira
rast bakterij, glivic in črevesnih parazitov. Študije so tudi pokazale, da redno uživanje
česna in njegovih pripravkov zavira nastajanje žilnih oblog, ker znižuje nivo holesterola in
serumskih lipidov, preprečuje agregacijo trombocitov in pospešuje fibrinolizo. posredno
znižuje tudi krvni tlak.
Antihipertenzivno delovanje
Glede antihipertenzivnega delovanja je bilo opravljenih veliko raziskav. Rezultati študij so
zelo različni in celo nasprotujoči. Nekatere niso pokazale nikakršnega vpliva na krvni tlak,
po drugih ima česen zelo blago antihipertonično delovanje, rezultati nekaterih študij pa
so bolj vzpodbudni. Primer je 4 letna klinična študija na odraslih z aterosklerozo, ki so
dobivali standardizirani prašek iz česna (900 mg dnevno). Krvni tlak se jim je zmanjšal
za 7%. Znižanje krvnega tlaka je majhno in terapija uspešna le pri pacientih z blago
hipertenzijo.
Zmanjševanje agregacije trombocitov

Česen inhibira zlepljanje trombocitov, kar naj bi dosegal po več mehanizmih, med
katerimi se smatra za najpomembnejšega inhibicija sinteze tromboksana. Pospešuje tudi
razgradnjo fibrina. Tako zavira nastajanje trombov in pospešuje njihovo razgradnjo.

Pri bolnikih, ki so na antihipertenzivni terapiji (ACE inhibitorji, β-blokatorji,…) in hkrati
166 jemljejo česnove pripravke, obstaja možnost prevelikega znižanja krvnega tlaka. Ta
nevarnost pa ni pretirana, saj česnovo antihipertonično delovanje ni izrazito. Bolj
nevarna je interakcija oziroma sinergistično delovanje antikoagulantnih zdravil (varfarin,
aspirin) in česna, kjer lahko prihaja do resnejših krvavitev. Le-te zajemajo tudi
možganske ter postoperativne krvavitve (priporočajo prenehanje jemanja česnovih
pripravkov vsaj 7 dni pred operativnim posegom).
Na slovenskem trgu je veliko pripravkov s česnom, npr. takih, ki vsebujejo oljni izvleček
česnove čebulice. Namenjene so za zaviranje starostnih sprememb žilja in za zniževanje
lipidov v krvi. Preparati takoj po zaužitju nimajo neprijetnega vonja, ker se aktivne
učinkovine sprostijo šele v črevesju.
Česnovi pripravki
Krka:
• Herbion® Allium
Jamieson:
• Allicin Rich Garlic Powder (kapsule)
• Odourless Garlic
Samozdravljenje
167
Navodilo za uporabo: Herbion® allium opozarja:
Previdnostni ukrepi in opozorila:
Pred napovedano operacijo je potrebno prekiniti uživanje večjih količin preparata, ker se
lahko podaljša čas strjevanja krvi.
Medsebojno učinkovanje zdravil:

Če jemljete druga zdravila, se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. Kapsul Herbion
Allium ne priporočamo, če jemljete varfarin, zdravilo za preprečevanje strjevanja krvi.
ZDRAVILNE RASTLINE Z UČINKOM NA SEČILA

Vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva-uva-ursi)
Pripravki iz gornikovih listov (čaji, kapljice) se uporabljajo pri blažjih bakterijskih vnetjih
sečnih poti in mehurja. Pripisujejo jim naslednje zdravilne lastnosti:
• diuretične,
• uroantiseptične in
• adstringentne.
Arbutin, glavna učinkovina v gornikovih listih, pride po zaužitju praktično nespremenjen v

prebavila, nato v kri, pri izločanju skozi ledvice pa se v alkalnem okolju spremeni v
hidrokinon, ki kot antiseptik in adstringent zdravi obolelo sluznico sečil, kot diuretik pa
odplavlja kužne bakterije.
Samozdravljenje
Previdnostni ukrepi (kontraindikacije, opozorila, stranski učinki)

Pripravke bolniki lahko brez zdravniškega nadzora uporabljajo največ 1 teden. Pri pitju
se morajo izogibati kislih dodatkov k hrani in kislih sokov. Pripravki niso primerni za
nosečnice, doječe matere, otroke do 12.leta starosti in ledvične bolnike. Pri ljudeh z
občutljivo želodčno sluznico lahko pride do slabosti in bruhanja. Zaradi možne strupenosti
hidrokinona ga med dojenjem in nosečnostjo odsvetujemo. Zaradi visoke vsebnosti
čreslovin bi lahko dolgotrajna raba droge povzročila jetrno oslabitev in ostale stranske
učinke. Vsebnost čreslovin v čajnem napitku bo še večja, če ga bo bolnik pomotoma
pripravil kot prevretek.
Dejstva in pomisleki glede navodil za uporabo

Za zagotavljanje alkalnega urina (pogoj za nastanek hidrokinona) se priporoča uživanje
sadja in zelenjave ali sočasno jemanje natrijevega bikarbonata (sode). V navodilih za
uporabo pa navajajo: ''uživanje kisle hrane, sokov in sadja lahko zmanjša njihovo
učinkovitost''. Vemo, da sadje in zelenjava razen redkih izjem (slive, brusnice, fižol,
koruza) urin naalkalijo, zato so navedbe v navodilih za uporabo najverjetneje neustrezne.
Pripravki vednozelenega gornika

Krka :
• Herbion®
Galex :
• Gornikovi listi
168
ZDRAVILNE RASTLINE PRI ZDRAVLJENJU GRIPE IN PREHLADA

Gripa in prehlad sta vsekakor tisti obolenji, katerih simptome lahko ljudje (razen rizičnih
skupin) uspešno lajšajo sami z zdravili za samozdravljenje. Tudi tu imajo pomembno
vlogo zdravilne rastline. Nekatere rastline z eteričnim oljem, npr. materina dušica, meta
in evkaliptus, delujejo antiseptično in s tem preprečujejo bakterijske okužbe žrela. Bezeg
in lipa pospešujeta potenje in tako znižujeta vročino. Rastline s sluzmi, kot so listi
ozkolistnega trpotca, islandski lišaj, slez, slezenovec, mirijo razdraženo sluznico in s tem
preprečujejo draženje na kašelj (antitusični učinek). Ta skupina antitusikov naravnega
izvora oz. sluzi teh rastlin deluje tako, da v tankem sloju prekrije sluznico dihalnih poti,
jo s tem zaščiti pred draženjem in tako blaži kašelj. Trpotčev sirup se npr. uporablja za
Samozdravljenje
lajšanje suhega kašlja, ki spremlja vnetja zgornjih dihalnih poti. Vsebuje vodna ekstrakta
dveh drog: zeli ozkolistnega trpotca in cvetov gozdnega slezenovca.
Na drugi strani pa so za lajšanje produktivnega kašlja primerni saponini iz jegliča, ki

mehčajo in redčijo sluz ter s tem olajšujejo izkašljevanje. Saponini, ki imajo
ekspektorativni učinek, dražijo sluznico želodca, kar prek vagusa povzroči refleks
povečanega izločanja v bronhijih in olajšuje izkašljevanje redkejšega bronhialnega
izločka. Saponini se zaradi svoje površinske aktivnosti razširijo iz žrela na okolno sluznico
dihalnih poti in tako delujejo lokalno na razredčevanje ter izločanje bronhialne sluzi.
Jegličev sirup poleg izvlečka korenine jegliča vsebuje tudi izvleček zeli vrtne materine
dušice ali timijana. Slednja deluje kot ekspektorans in bronhospazmolitik zaradi vsebnosti
eteričnega olja, ki se izloča večinoma skozi pljuča. Na tej poti pospešuje izločanje sluzi in
olajšuje izkašljevanje, obenem pa deluje tudi blago spazmolitično na gladko mišičje
dihalnih poti in tako blaži krče.
ZDRAVILNE RASTLINE Z UČINKOM NA GASTROINTESTINALNI SISTEM

Pri premagovanju težav in zdravljenju prebavnih motenj se je trend sodobne fitoterapije
v zadnjem času zelo spremenil v smeri razširitve pripravkov iz zdravilnih rastlin, ki
vplivajo na indikacijska področja, ki so posledica tegob sodobnega sveta.
Ena najpogostejših prebavnih težav je zaprtje. Vzroki so raznovrstni. Rastlinska odvajala

lahko razdelimo na tri skupine:
• V prvo sodijo rastline in njihovi pripravki, ki delujejo mehansko, največkrat s
povečanjem prostornine in tako tvorijo voluminozno blato. Sem sodi npr. vsem znano
laneno seme. 169
• Drugo skupino tvorijo rastlinski pripravki z osmoznimi sladkorji npr. jesen in jerebika.
• Tretjo, večjo skupino, pa tvorijo rastline z antranoidi, med katerimi so najpogosteje
uporabljene sledeče rastlinske vrste: krhlika, sena, aloja in rabarbara.
Sena (Cassia
(Cassia senna in Cassia angustifolia)
angustifolia)
Prvi pravijo aleksandrijska ali kartumska, izhaja iz arabskega sveta, gojijo jo v južni
Indiji. Druga se imenuje tinnevelly, po poreklu je iz severne in severovzhodne Afrike, goji
se v dolini reke Nil. Listi obeh vrst so zeliščno enakovredni, stroki aleksandrijske pa so
učinkovitejši in se rabijo v manjših odmerkih.
Svet Evrope razvršča tinnevelly v skupno naravnih začimb N2, ki se lahko dodajo živilom
v majhni količini, aleksandrijsko pa v skupino začimb N3, ki se lahko dodajo živilom na
tradicionalni način, čeprav ni na voljo dovolj izsledkov za oceno strupenosti. Pri nas
spadata v kategorijo Z, ki omeji rabo na registrirana zdravila.
Tako listi, kot plodovi Sene imajo odvajalne lastnosti, listi bolj kot plodovi. Uporablja se
kot spodbujevalno odvajalo ob zaprtju ter v vseh okoliščinah, kjer se zahteva olajšano
odvajanje z mehkim blatom, na primer pri zlati žili in po operaciji na zadnjiku in danki, za
spraznjenje črevesja pred preiskavami z žarki X, pa tudi pred trebušnimi operacijami in
po njih.
Sredstva, ki vsebujejo izvlečke listov Sene, se uporabljajo tudi pri občasnem zaprtju, ki
nastopi zaradi spremembe okolja, hrane ali stresa, in pri zaprtju zaradi dolgotrajnejšega
Samozdravljenje
ležanja v postelji oz. zmanjšanega gibanja. Uporaba teh sredstev se svetuje takrat, ko
zaprtja ni mogoče odpraviti s spremenjeno prehrano in vlakninskimi odvajali.
Odvajalne lastnosti so koristne za odpravljanje jetrnih in žolčevodnih motenj, zato je tudi

sestavina čajnih mešanic za odvajanje žolča. Zaradi grenkega okusa antrakinonskih
glikozidov se majhne količine izvlečkov droge rabijo kot stomatik, sredstvo za želodec,
tako je tudi ona sestavina švedske grenčice. V ljudskem zdravilstvu jo vsebujejo številne
čajne mešanice za čiščenje krvi in odvajanje strupenih snovi iz telesa. Plodovi pri nas
niso na tržišču.
Suhi izvleček listov Sene vsebuje antrakinonske glikozide insenezoide , katerih odvajalne
lastnosti so dobro znane. Slednji so beta glukozidi, ki se v tankem črevesju ne
absorbirajo, ampak prehajajo nespremenjeni v debelo črevo, kjer jih bakterije črevesne
flore pretvorijo v aktivne presnovke reinantrone. Ti presnovni produkti podobno kot pri
krhliki vplivajo na gibljivost debelega črevesa tako, da zavirajo stacionarne kontrakcije in
ojačajo propulzivno krčenje črevesja. To povzroči pospešen prehod črevesne vsebine
skozi črevesje, zaradi krajšega časa stika s sluznico pa se zmanjša tudi absorbcija
elektrolitov in vode skozi črevesno sluznico. Ker se torej prepreči vračanje soli in vode v
krvni obtok, črevesna vsebina nabrekne in s pritiskom na črevesno steno dodatno
spodbudi črevesno gibljivost. Voda in elektroliti se pod vplivom reinantronov izločajo tudi
v lumen, zaradi stimulacije aktivnega izločanja kloridov. Zaradi povečanega zadrževanja
vode v črevesnem lumnu postane blato vlažnejše in lažje drsljivo, zato je njegovo
izločanje olajšano. Učinek nastopi po 6 do 12 urah. Vsebujoči senozidi A in B naj bi bili
najučinkovitejši in najvarnejši, zato nekateri avtorji predlagajo, naj bi se samo ti senini
izvlečki uporabljali za odvajalni namen.
170
Odmerek za odrasle
Napitek iz pol do dva grama listov na dan, pripravljen kot poparek s toplo, vročo, ne pa
vrelo vodo. Vzame se pred spanjem, lahko pa tudi še zjutraj. Mnogi avtorji priporočajo
namakanje v hladni vodi 10 do 12 ur, ker se s tem izluži manj snovi, ki bi lahko
povzročile krče.
Stranski učinki in strupenost

Pri običajnih odmerkih niso znani. Čezmerni odmerki povzročijo krče v trebuhu, redko in
vodéno blato ter drisko, čezmerno jemanje pa kronično zaprtje in odvisnost, ki zaradi
izgube vode in soli, predvsem kalija, pripelje do črevesne ohromelosti in zmanjšane
učinkovitosti, za isti učinek so potrebni večji odmerki. Pri bolnikih z obolelim srcem bi bil
zaradi primanjkljaja kalija moten srčni utrip. Znani so primeri, ko je dolgotrajna raba
povzročila bolestno mršavost, skrivenčenost prstov in izgubo nekaterih pomembnih
beljakovin v krvi. Pogosta raba antrakinonov nepopravljivo poškodujejo mišični plašč
tankega črevesa, kar se kaže kot naporna, stalna in boleča potreba po iztrebljanju.
Samozdravljenje
Prepovedi in opozorila
Antrakinonske spojine niso primerne za bolnike s črevesno zožitvijo ali neprehodnostjo,
ker lahko poškodujejo črevo, prav tako ne, ko je vnet slepič in ob drugih črevesnih
vnetjih kateregakoli porekla. Zaradi reflektornega zvečanja prekrvitve organov v mali
medenici lahko povzročijo ginekološke težave, zato se ne priporočajo nosečnicam in med
menstruacijo. Prav tako jih ne priporočamo doječim materam, saj se deloma izločajo v
materinem mleku, na voljo pa so varnejša odvajala, na primer polnilna. Izguba kalija, ki
se ob hkartni uporabi zdravil, ki znižujejo kalij (diuretiki, adrenokortikosteroidi, korenina
golostebelnega sladkega korena) še poveča, zveča delovanje kardiotoničnih glikozidov,
na primer digoksina ali antiaritmikov. Sicer nenevarno rumeno ali rdeče rjavo obarvanje
seča, ki po prenehanju jemanja Sene izgine, lahko moti nekatere laboratorijske
preiskave. Tako kot druga antrakinonska odvajala, se tudi Sena ne sme uporabljati proti
kroničnemu zaprtju in dalj časa. Zloraba vodi v odvisnost: brez njih črevo ne more več
normalno delovati. Sena tudi ni primerna za hujšanje.
171
Sena se torej ne sme uporabljati:

med nosečnostjo in dojenjem, pri bolečinah neznanega izvora v prebavilih, pri vnetnih
boleznih debelega črevesa (npr. Chronovi bolezni in ulceroznem kolitisu), pri vnetju
slepega črevesa, pri atoniji črevesa, pri zapori črevesa (npr. ileus), pri driski,
pri dehidraciji (izguba vode in elektrolitov), pri slabosti in bruhanju,
pri otrocih pod 12 let.
ZAKLJUČEK
V prispevku je le v grobem omenjenih nekaj indikacijskih področji in zdravilnih rastlin, ki
se pri tem uporabljajo. Poudarek je predvsem na tistih sodobnih in tradicionalnih
zdravilnih rastlinah, ki so glede na kriterije učinkovitosti in varnosti uvrščene na seznam
racionalnih fitoterapevtikov. Zaradi izjemnega obsega izdelkov, ki so na slovenskem trgu
po večini registrirana kot prehranska dopolnila, redkeje tudi kot OTC zdravila in tudi
zaradi dejstva, da po zelenih zdravilih ljudje dokaj radi posegajo, je za zdravnika
družinske medicine izrednega pomena, da ob svetovanju taka zdravila tudi dobro pozna,
potrebna pa je tudi selektivnosti in prav tako previdnosti pri svetovanju uporabe
tovrstnih pripravkov.
Nobenega dvoma tudi ni, da bi bilo potrebno izboljšanje nadzora nad uporabo zelenih
zdravil z ciljem zmanjševanja pojavnosti neželjenih učinkov in interakcij med zdravili, ki
jih sicer bolniki prejemajo na recept. Potrebno bi bilo:
Samozdravljenje
• Osveščanje prebivalstva o možnih problemih pri uporabi zelenih zdravil. Ob sprejetju

novega zakona bo še bolj potrebno dosledno branje navodil, saj bodo informacije o
pravilni rabi in možnih interakcijah težje dostopne.
• Uvesti dodatno pred- in podiplomsko izobraževanje zdravnikov z vključitvijo
problematike uporabe zdravil brez recepta, zeliščnih pripravkov ter prehranskih
dopolnil.
• Uvesti dodatno izobraževanje zdravnikov družinske medicine z večjim poudarkom na
pogovoru zdravnika s bolnikom v smislu pridobitve informacij o uporabi zdravilih in
pripravkih, ki jih le-ta že jemlje.
• Poudarjanje pomembnosti svetovanja farmacevtov v lekarni. Izkušnje kažejo, da je
le-to dostikrat pomankljivo ali pa ga sploh ni!
• Uvedba kartice, na katero bi se zapisovala vsa izdana zdravila, tudi brez recepta, s
čimer bi povečali nadzor nad neustreznim jemanjem ali kombiniranjem. To pa bi
utegnilo biti problematično, če bi bolnik kupoval zdravila v specializiranih prodajalnah,
kjer najverjetneje ne bi imeli povezave s tem informacijskim sistemom.
LITERATURA:
1. www.mz.gov.si
- Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 101/99, 70/00, 7/02, 13/02 in 67/02)
2. Sotošek L. Zakon o zdravilih in medicinskih pripomockih, Spatula, December 2005
3. www.sfd.si
- Mnenje SFD o Zakonu o zdravilih in medicinskih pripomočkih
4. Štrukelj B. Racionalna fitoterapija. Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija. Fakulteta za farmacijo
Univerze v Ljubljani. 2003; 1-4.
5. Razinger-Mihovec B. Regulatorni vidiki zdravil naravnega izvora. Zdravila naravnega izvora in sodobna
fitoterapija. Fakulteta za farmacijo Univerze v Ljubljani. 2003; 5-18
172 6. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Bilobil. Podatki iz dokumentacije. Krka, d.d., Novo mesto, 2006.
7. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Bilobil forte. Podatki iz dokumentacije. Krka, d.d., Novo mesto, 2006.
8. Ginkgo folium. ESCOP Monographs. The Scientific Foundation for Herbal Products. 2003; 178 -210.
9. Mlinarič A. Centralni živčni sistem. Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija. Fakulteta za farmacijo
10. Doljak B. Kardiovaskularni sistem. Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija. Fakulteta za farmacijo
11. http://www.zdravila.net
Navodila za uporabo: Aspirin, Bilobil, Herbion Allium, Herbion Ginseng,...
12. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Herbion Ginseng. Podatki iz dokumentacije. Krka, d.d., Novo mesto,
2005.
13. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Herbion Allium. Podatki iz dokumentacije. Krka, d.d., Novo mesto,
2002.
14. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Herbion Aesculus. Podatki iz dokumentacije. Krka, d.d., Novo mesto,
2006.
15. Promocijsko gradivo Jamieson Laboratories (pripravki česna, ginsenga in ginka)
16. Kreft S. Imunostimulansi in bolezni dihal. Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija. Fakulteta za
farmacijo Univerze v Ljubljani. 2003; 108-119.
17. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Herbion jegličev sirup. Podatki iz dokumentacije. Krka,d.d., Novo
mesto, 2003.
18. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Herbion trpotčev sirup. Podatki iz dokumentacije. Krka,d.d., Novo
mesto, 2003.
19. Štrukelj B. Gastrointestinalni sistem. Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija. Fakulteta za
farmacijo Univerze v Ljubljani. 2003; 120-134.
20. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Verolax Senna. Podatki iz dokumentacije. Krka,d.d., Novo mesto,
2005.
21. Galle-Toplak K. Zdravilne rastline na slovenskem. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2002. Druga izdaja;
50-51.
22. Hu Z., Yang X. Herb-drug interactions: a literature review, Drugs. 2005;65(9):1239-82.
23. Abebe W., Herbal medication: potencial for adverse interactions with analgesic drugs, J Clin Pharm
Ther.2002 Dec;27(6):391-401.
Samozdravljenje
24. Izzo A., Ernst E. Interactions between herbal medicines and prescribed drugs: a systematic review,
Drugs. 2001;61(15):2163-75
25. Skinner C., Rangasami J. Preoperative use of herbal medicines: a patient survey, British Journal of
Anaesthesia, 2002, Vol. 89, No. 5:792-795
26. http://www.lekarnar.com/Gornikovi-listi-cajna-mesanica/
27. http://www.pomurske-lekarne.si/clanek_page.cfm?clanekID=565
28. http://www.ingentaconnect.com/content/adis/dsf/2002/00000025/00000008/art00006#avail
29. http://patients.uptodate.com/topic.asp?file=cc_medi/29678&title=Gilbert's+syndrome
30. http://www.mb-lekarne.si
173
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Tušek-Bunc K, Lubi P. Uporaba zdravil iz proste prodaje za simptomatsko zdravljenje
UPORABA ZDRAVIL IZ PROSTE PRODAJE ZA

SIMPTOMATSKO ZDRAVLJENJE
Ksenija Tušek-Bunc1, Petra Lubi2
UVOD
Zdravila so farmacevtski izdelki določene kakovostne in količinske sestave, namenjeni
odkrivanju, preprečevanju in zdravljenju bolezni. Delimo jih na zdravila na recept,
zdravila brez recepta in zdravila v prosti prodaji. Zdravila na recept se lahko izdajajo
samo na zdravniški recept, ker je pri njih varna uporaba zagotovljena samo ob
zdravnikovem nadzoru. Zdravila brez recepta se lahko varno uporabljajo tudi brez
zdravnikovega nadzora, izdajajo pa se samo v lekarni. Zdravila v prosti prodaji
uporabljamo za odpravljanje oziroma preprečevanje nekaterih nadležnih težav bolezni, za
katere ni potrebno k zdravniku in se izdajajo brez recepta v lekarnah ter v posebnih
prodajalnah. Gre pravzaprav za obliko samozdravljenja.
Bolnikom se zdravila dajejo v določenih odmerkih (dozah) in v določenih časovnih

presledkih, ki zagotavljajo njihovo učinkovitost in varnost. Pri tem je potrebno upoštevati
vrsto dejavnikov, ki lahko učinkovitost zdravila spremenijo. Kadar bolniki kupijo zdravilo
brez recepta, bi bilo še kako pomembno, da se zavedajo meja samozdravljenja. Pogosto
namreč poleg zdravil iz proste prodaje uporabljajo še vrsto zdravil, ki jim jih je predpisal 175
bodisi osebni zdravnik ali več različnih zdravnikov na recept, pa tudi na druga prehranska
dopolnila ali zeliščne pripravke ne gre pozabiti. Čeprav so zdravila, ki jih lahko dobijo
brez recepta v prosti prodaji, za uporabo načeloma varna, imajo kljub temu določene
lastnosti, ki jih kot uporabniki morajo poznati. Le na ta način se bomo lahko izognili
nevarnostim nezadostnega ali nepravilnega zdravljenja. Med učinkovinami v zdravilih, ki
jih bolnik uporablja, bodisi iz proste prodaje bodisi so bila predpisana na recept, lahko
prihaja do interakcij. Definiramo jih kot pojav, ko se farmakološki učinek neke učinkovine
spremeni zaradi predhodne ali sočasne aplikacije druge učinkovine. Klinično imajo
interakcije tako pozitivne kot negativne posledice (antagonizem, sinergizem in
idiosinkrazija).
Interakcije lahko delimo na farmakokinetične in farmakodinamične. Pri farmakokinetičnih

interakcijah ena učinkovina vpliva na spremembo absorpcije, distribucije, metabolizma in
eliminacije druge učinkovine, medtem ko pri farmakodinamičnih interakcijah ena
učinkovina vpliva na klinični odziv bolnika na drugo učinkovino brez sprememb v
farmakokinetiki te učinkovine. Do farmakodinamičnih interakcij lahko pride pri sočasni
uporabi dveh učinkovin z enakim ali nasprotujočim terapevtskim učinkom.
1
2
Petra Lubi, dr. med., Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca, Ul. talcev 9, 2000 Maribor
Samozdravljenje
PASTI IN NEVARNOSTI UPORABE ZDRAVIL IZ PROSTE PRODAJE

Trenutno je na slovenskem trgu v skladu z regulativo okoli 400 zdravil brez recepta, od
tega jih je približno ¾ možno kupiti samo v lekarnah, ostale pa tudi v specializiranih
prodajalnah. V slednjih je prav tako mogoče v specializiranih prodajalnah (in tudi v
popolnoma prosti prodaji) dobiti prehranska dopolnila, zdravila pretežno rastlinskega
izvora in vitamine. Tako je veliko večino zdravil možno kupiti v lekarni, kjer naj bi bil
bolnik ob izdaji oz. prodaji deležen svetovanja farmacevta o lastnostih in nevarnostih
posameznega zdravila, prehrambenega dopolnila oz. zdravila pretežno rastlinskega
izvora. Na tak način lahko farmacevt z ustreznim svetovanjem opozori bolnika na
pravilno jemanje in prepreči morebitne interakcije med zdravili, predpisanimi na recept,
ki jih le-ta že uporablja in med zdravili, ki jih je kupil sam. Kljub reguliranemu izdajanju
se pogosto pojavljajo očitki o nepravilnem, predvsem pa preredkem svetovanju
farmacevtov. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da farmacevt ob prodaji zdravila brez
recepta ne dobi vpogleda v vsa zdravila, ki jih bolnik trenutno že jemlje. Ob upoštevanju
že omenjenega dejstva, da so določena zdravila pretežno rastlinskega izvora, prehranska
dopolnila in vitamini v popolnoma prosti prodaji, lahko zaradi nepremišljenega ter
nepravilnega jemanja le-teh v kombinaciji z drugimi zdravili brez recepta in še z zdravili,
ki jih je bolnik dobil na recept, pride do neželenih interakcij, ki bodisi zmanjšajo, bodisi
povečajo delovanje zdravila oz. preparata. Posamezne interakcije med zdravili pa so za
določene ljudi (predvsem starejše) lahko zelo resne.
ZAKONSKA REGULATIVA IN KAJ PRINAŠA

PRINAŠA NOVI ZAKON O ZDRAVILIH IN
MEDICINSKIH PRIPOMOČKIH
176 V Republiki Sloveniji, določa pogoje za izdelavo zdravil, promet z njimi in postopke za
zagotavljanje njihove kakovosti, varnosti in učinkovitosti, Zakon o zdravilih in
medicinskih pripomočkih iz leta 1999. Le-ta razvršča zdravila v dve skupini: tista, ki se
izdajajo samo na recept in tista, ki se izdajajo brez recepta. Slednja so na voljo v
lekarnah in specializiranih prodajalnah.
Natančneje o prodaji in izdajanju zdravil govori Pravilnik o natančnejši opredelitvi, načinu

razvrščanja, predpisovanju in izdajanju zdravil v humani medicini (na podlagi četrtega
odstavka 5. člena zgoraj omenjenega zakona) iz leta 2000.
Nov zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih pa nam prinaša novost, da se bodo

odslej zdravila brez recepta lahko prodajala tudi v specializiranih prodajalnah. Le-te v
samem zakonu niso natančno opredeljene, tako da bo mogoče "lekarniške razmere"
vzpostaviti celo v supermarketih. S tem se bo občutno povečala dostopnost zdravil brez
recepta, kar je poleg znižanja cen tudi eden izmed glavnih argumentov zagovornikov
novega Zakona o zdravilih. Novi zakon pa ne bo samo povečal dostopnosti zdravil,
ampak bo občutno omilil tudi stroge kriterije, ki so jih do sedaj morale izpolnjevati
lekarne glede kadrov, opreme, prostorov, dokumentacije, literature,... Predvidevanja in
izkušnje iz tujine kažejo, da se bo s tem povečala prodaja zdravil brez recepta.
V specializiranih prodajalnah sicer velja določilo, da morajo imeti zaposlenega

farmacevtskega tehnika, vendar pa bo v praksi najverjetneje velik delež zdravil brez
recepta prodan brez kakršnega koli svetovanja ali nadzora. Predvsem manjši nadzor nad
prodajo zdravil in zmanjšana možnost svetovanja bosta povečala število nepravilnega
jemanja zdravil. Posledično se bo povečalo število obolenj zaradi stranskih učinkov in
morebitnih interakcij med zdravili brez recepta in tistih na recept, prehranskimi dopolnili,
Samozdravljenje
zdravili pretežno rastlinskega izvora in vitamini. Le-ta pa bodo dodatno finančno

obremenila javno zdravstvo. Tako bi torej bilo smiselno oceniti, ali bo morebitna škoda,
ki bi lahko nastala zaradi neprimerne uporabe zdravil večja kot korist, ki bi jo prineslo
uvajanje konkurenčnosti.
VARNOST ZDRAVIL V PROSTI PRODAJI

Zdravila v prosti prodaji morajo biti, tako kot zdravila na recept, dokazano varna in
učinkovita. Varnost oz. neškodljivost je najpomembnejša lastnost vsakega zdravila.
Vsako zdravilo je koristno in tudi nevarno, če pa je zdravilo učinkovito, je določena
stopnja tveganja dopustna, le razumna mora biti. Ob tem gre upoštevati dejstvo, da
zdravilo, učinkovito pri enem bolniku, ni nujno učinkovito tudi pri drugem. Tako lahko
vsako zdravilo povzroči neželene učinke.
Zdravila v prosti prodaji so namenjena samozdravljenju. Le-to je omejeno na

preprečevanje, lajšanje in odpravljanje simptomov ter zdravstvenih težav, ki praviloma
ne zahtevajo posvetovanja z zdravnikom. Verjetnost nepravilnega prepoznavanja bolezni
in nepravočasnega zdravljenja mora biti zmanjšana na najmanjšo možno mero.
Zdravila v prosti prodaji morajo biti namenjena simptomom, ki jih uporabnik lahko sam
pravilno oceni. Le-ti morajo biti jasni in ne smejo biti podobni tistim, za katere
samozdravljenje ni primerno. Naravni potek bolezni, stanje, trajanje simptomov, njihovo
ponavljanje in posledice morajo biti primerni za samoocenjevanje.
Temelj varnosti je pravilna uporaba zdravila, ta pa pri zdravilih v prosti prodaji

največkrat temelji na bolnikovi presoji bolezni, ki je nemalokrat lahko napačna. Npr. 177
večina glavobolov največkrat res ni nevarnih, vendar je lahko glavobol tudi simptom
možganskega tumorja ali znotraj možganske krvavitve.
Pomembno je tudi natančno upoštevanje navodil za uporabo. Bolniki morajo biti pozorni
na sestavine zdravila in dobro je, če bolnik ve, katere sestavine mu škodijo in katere
koristijo, ali pa se o tem posvetuje s farmacevtom ali s svojim osebnim zdravnikom.
Kljub vsem previdnostnim ukrepom se tudi ob pravilni uporabi zdravila lahko pojavijo
neželeni učinki.
Marsikdaj zdravilo lahko povzroči neželene učinke tudi ob povsem pravilni uporabi. Tako
lahko nevarne, a k sreči zelo redke, alergije na zdravila proti bolečinam, kot so
acetilsalicilna kislina, ketoprofen, ibuprofen ali naproksen, povzročijo izpuščaj, kihanje,
težko dihanje in šok. Lahko pa dražijo tudi prebavila in povzročijo razjede, ki lahko
zakrvavijo.
V navodilih za uporabo zdravil brez recepta vsi nezaželeni učinki pogosto sploh niso
navedeni, zato ljudje zmotno mislijo, da je le-teh pri njih malo ali sploh nič. Pri zdravilih
proti bolečinam je pogosto napisano samo opozorilo, da jih ne smemo jemati
nepretrgoma več kot 10 dni, niso pa navedene posledice po daljšem jemanju. Zato jih
ljudje s kroničnimi bolečinami in vnetji jemljejo, ne da bi se posledic dolgotrajne uporabe
zavedali.
Samozdravljenje
KAJ ODLOČA O UVRSTITVI ZDRAVILA V PROSTO PRODAJO?

Varnostna meja
• Kakšne škodljive učinke ima lahko zdravilo?
• Ali je treba zdravilo uporabljati tako, da je potrebna pomoč zdravstvenega delavca?
• Ali ima zdravilo škodljive učinke (tudi zaradi nepravilne uporabe)?
• Ali zdravilo povzroča navajenost?
• Ali obstaja možnost zlorabe?
• Ali koristi proste prodaje odtehtajo nevarnost?
Preprostost prepoznave
prepoznave in zdravljenja
• Ali povprečen uporabnik prepozna bolezen, za katero se uporablja to zdravilo?
• Ali povprečen uporabnik to bolezen lahko zdravi brez zdravnika?
Navodila in opozorila
• Ali je mogoče pripraviti ustrezna navodila za uporabo?
• Ali je mogoče navesti opozorila proti uporabi, ki ni varna?
• Ali povprečen uporabnik razume ta navodila in opozorila?
Zdravila, ki so v prosti prodaji, morajo:

• imeti majhno splošno toksičnost in ne smejo imeti pomembne reproduktivne
toksičnosti, genotoksičnih ali kancerogenih lastnosti;
• imeti majhno tveganje za resne neželene škodljive učinke;
• imeti zelo majhno tveganje za resne nepričakovane neželene škodljive učinke;
• ne smejo imeti interakcij s splošno uporabljanimi zdravili, zaradi katerih bi lahko
prišlo do resnih neželenih škodljivih učinkov.
178 Za zdravila, ki so v prosti prodaji, mora biti nevarnost za zdravje majhna. To velja tudi v
primerih, če jih bolniki uporabljajo daljše obdobje, kot je priporočeno, če se priporočeni
odmerki prekoračijo ali če se opozorila in kontraindikacije ne upoštevajo.
ZDRAVILA IZ PROSTE PRODAJE

Zdravila, ki jih je moč kupiti v prosti prodaji brez recepta, se uporabljajo za:
1. ublažitev bolečin v farmacevtskih oblikah za zunanjo uporabo;
2. ublažitev revmatičnih težav v farmacevtskih oblikah za zunanjo uporabo;
3. olajševanje izkašljevanja;
4. ublažitev kašlja;
5. dezinfekcijo ustne votline, kože in sluznic;
6. olajševanje težav zaradi nahoda in prehlada;
7. ublažitev psihičnih težav;
8. zboljšanje vitalnosti in odpornosti organizma;
9. olajševanje težav pri vnetju sečnih poti;
10. urejanje in zboljšanje prebave;
11. urejanje iztrebljanja;
12. ublažitev vnetij na koži in sluznicah (tudi antihemeroidaliae);
13. ublažitev težav pri motnjah funkcij jeter in žolčnih poti;
14. ublažitev težav v menstruacijskem ciklusu ali v menopavzalnem obdobju;
15. ublažitev težav zaradi motenj v perifernem krvnem obtoku;
16. ublažitev želodčnih težav in motenj;
17. zdravljenje in preprečevanje zdravju škodljivih navad;
18. zmanjšanje telesne mase;
19. druge indikacije, ki jih določi pristojna komisija za zdravila, ki se izdajajo brez recepta
v lekarnah in specializiranih prodajalnah.
Samozdravljenje
Pomembno je, da imajo vsa zdravila, ki so prosto v prodaji, taka navodila za uporabo, da
omogočajo samozdravljenje. In temu primerno morajo biti tudi označena. Navodila
morajo vsebovati dovolj podatkov in biti dovolj razumljiva ter jasna, da je z njimi mogoče
nadomestiti posvet z zdravnikom.
NAJPOGOSTEJŠI SIMPTOMI IN ZDRAVILA, KI JIH BOLNIKI UPORABIJO

• Zdravila proti bolečinam in vnetju (analgetiki in antiinflamatoriki)
1. Acetilsalicilna kislina
2. NSAID
3. Paracetamol
• Zdravila proti prehladu
• Antihistaminiki
• Zdravila proti kašlju
• Antacidi in zdravila proti želodčnim motnjam
• Zdravila proti kinetozam
PREGLED ZNAČILNOSTI NAJPOGOSTEJE UPORABLJENIH ZDRAVIL IZ

PROSTE PRODAJE
Acetilsalicilna kislina
kislina
Acetilsalicilna kislina (Aspirin) je najstarejša in najpogosteje uporabljena ter najbrž
najcenejša učinkovina proti bolečinam. V dozi 500 mg lajša bolečine, znižuje zvišano
telesno temperaturo in deluje protivnetno. Uporablja se za simptomatsko lajšanje
179
glavobola, zobobola,vnetega grla, bolečin v hrbtu, bolečin med menstruacijo, bolečin v
mišicah in sklepih, blagih artritisnih bolečin in za simptomatsko lajšanje bolečin ter
zniževanja zvišane telesne temperature pri prehladu ali gripi.
V manjših odmerkih (100 mg) pa se uporablja za dolgotrajno preprečevanje migrene in

predvsem za zaviranje agregacije trombocitov:
• pri nestabilni angini pektoris
• pri akutnem srčnem infarktu
• pri preprečevanju ponovnega srčnega infarkta
• po kirurških ali revaskularizacijskih posegih v/na arterijah (npr. PTCA, obvod)
• za preprečevanje tranzitornih ishemičnih napadov (TIA) in možganskih infarktov pri
simptomatskih bolnikih
• za preprečevanje koronarne srčne bolezni pri posameznikih z več pomembnimi
dejavniki tveganja
• za preprečevanje venske tromboze in pljučne embolije
Tako kot druge nesteroidne protivnetne učinkovine acetilsalicilna kislina zavira encim
cikolooksigenazo in preprečuje nastanek prostaglandinov, hormonom podobnih spojin, ki
spreminjajo svetlino žil, v odziv na okužbo dvigujejo telesno temperaturo in vplivajo na
strjevanje krvi. Telo tvori prostaglandine kot odgovor na različne poškodbe, ki povzročijo
vnetje, otekanje in rdečico. Ker prostaglandini ščitijo prebavno sluznico pred najedanjem
želodčne kisline, lahko acetilsalicilna kislina in druga zdravila proti bolečinam, ki
preprečujejo njihovo sintezo, povzročijo nastanek želodčne razjede, vnetje požiralnika in
prebavne motnje.
Samozdravljenje
Da bi ta neželeni učinek acetilsalicilne kisline na prebavno sluznico zmanjšali, jo

proizvajalci učinkovino mešajo z antacidi, ki nevtralizirajo želodčno kislino, pospešijo
raztapljanje acetilsalicilne kisline in skrajšajo čas njenega delovanja na želodčno sluznico.
To so tako imenovani pufrani pripravki. Ker pa dodatki ne vplivajo na zmanjšanje sinteze
prostaglandinov, lahko tudi ti pripravki dražijo želodec. Temu se je moč izogniti, če
jemljemo dražeje z acetilsalicilno kislino, ki razpadejo šele v tankem črevesu. Toda v tem
primeru se učinkovina vsrka zelo nepredvidljivo, zlasti če zdravilo jemljemo skupaj s
hrano.
Ker acetilsalicilna kislina vpliva na zlepljanje trombocitov, lahko ovira strjevanje krvi. To
je zlasti nevarno za ljudi, ki so podvrženi krvavitvam ali se pripravljajo na operacijo, zato
naj jo jemljejo samo pod zdravniškim nadzorom. Iz enakega razloga je prepovedana ali
vsaj omejena sočasna uporaba acetilsalicilne kisline in antikoagulantov, denimo
varfarina. Praviloma je treba prenehati z jemanjem acetilsalicilne kisline vsaj teden dni
pred predvidenim kirurškim posegom.
Acetilsalicilna kislina lahko poslabša tudi astmo, previdnost pa velja tudi pri ljudeh z
nosnimi polipi. Preobčutljivost za acetilsalicilno kislino lahko povzroči izpuščaje in težave
z dihanjem, večji odmerki pa šumenje v ušesih.
Pri otrocih do 15. leta starosti, ki pri gripi ali noricah prejemajo acetilsalicilno kislino, se
lahko razvije Reyev sindrom - bolezen z resnimi okvarami jeter in možganov. Čeprav
redka, je lahko tudi smrtna.

180 Zaradi možnih interakcij acetilsalicilne kisline bolnik torej ne bi smel jemati, če se hkrati
zdravi z:
• drugimi nesteroidnimi antirevmatiki
• sistemskimi glukokortikoidi
• antikoagulanti
• trombolitiki/zaviralci agregacije trombocitov
• zdravili za zmanjševanje vrednosti sladkorja v krvi
• zdravili za izločanje sečne kisline
• diuretiki
• zaviralci angiotenzinske konvertaze
• metotreksatom
• digoksinom ali valprojsko kislino.
PRIPRAVKI Z ACETILSALICILNO KISLINO:

ANDOL 100,
ANDOL© 300
ASPIRIN© 100,
ASPIRIN© 500,
ASPIRIN PLUS C...
ASPIRIN MIGRAN
ASASANTIN RETARD 200/25
Samozdravljenje
Ibuprofen, ketoprofen in naproksen

Za ibuprofen, ketoprofen in naproksen velja, da so za želodec manj nevarni kot
acetilsalicilna kislina, čeprav je bilo opravljenih le malo raziskav, v katerih ta zdravila so
primerjali med seboj. Tudi ta zdravila lahko povzročijo prebavne težave, slabost, drisko,
zgago, želodčne bolečine in želodčne razjede.
Drugi neželeni učinki so še: omotica, zaspanost, šumenje v ušesih, motnje vida,
zadrževanje vode in kratka sapa. Čeprav na strjevanje krvi ne vplivajo v tolikšni meri kot
acetilsalicilna kislina, jih ne gre kombinirati z antikoagulanti, denimo z varfarinom, razen
pod strogim zdravniškim nadzorom. Enako strogo je treba nadzorovati uporabo teh
zdravil proti bolečinam pri bolnikih z ledvično ali jetrno okvaro, s srčnim popuščanjem ali
z visokim krvnim tlakom. Znižajo tudi učinkovitost nekaterih zdravil proti visokemu
krvnemu tlaku in srčnemu popuščanju. Ne smejo se uporabljati skupaj z alkoholnimi
pijačami, ker se lahko poveča možnost nastanka želodčne razjede in okvare jeter.
Bolniki, ki so alergični na acetilsalicilno kislino, so lahko alergični tudi na ibuprofen,

ketoprofen in naproksen. Če se po njihovem zaužitju pojavijo izpuščaji, srbenje ali težko
dihanje, je potrebna takojšnja zdravniška pomoč.
Paracetamol
Paracetamol so uvedli leta 1955 kot zdravilo za lajšanje bolečin (glavobol, zobobol,
boleče menstruacije, bolečine pri gripi in prehladu, prehodne bolečine v mišicah in
sklepih) in za zniževanje zvišane telesne temperature. Glede protibolečinskega in
protivročinskega učinka je primerljiv z acetilsalicilno kislino, njegovo protivnetno
delovanje pa je podobno ibuprofenu, ketoprofenu in naproksenu. Njegov mehanizem
delovanja še ni povsem raziskan. Nove študije kažejo, da ima dobro protibolečinsko 181
delovanje pri vnetju sklepov. V neki raziskavi se je za odpravljanje simptomov artritisa v
kolenu izkazal celo enako učinkovit kot ibuprofen.
Paracetamol tako rekoč ne deluje na želodčno sluznico, zato ga dobro prenašajo ljudje, ki
težko prenašajo acetilsalicilno kislino, ibuprofen, ketoprofen in naproksen. Ker ne
povzroča želodčnih težav, je razširjeno prepričanje, da nima neželenih učinkov. Toda
dolgotrajno jemanje velikih odmerkov paracetamola je povezano z nekaterimi
nevarnostmi, kot je denimo ledvična okvara. Tudi redna uporaba drugih nesteroidnih
protivnetnih zdravil (vendar ne acetilsalicilne kisline) prinaša nevarnost prizadetosti
ledvic.
Največji dnevni odmerek je 8 tablet. Čeprav njegovega dolgotrajnejšega jemanja v

manjših odmerkih ne spremljajo neželeni učinki, lahko odmerki, večji od 15 g, povzročijo
tudi nepopravljive jetrne okvare. Z zaužitjem 15 do 20 tablet pa često pride do usodne
poškodbe jeter. Ker poznamo mehanizem delovanja, na srečo poznamo tudi antidot proti
zastrupitvi z paracetamolom. Paracetamol se v organizmu metabolizira tako, da pride do
konjugacije s sulfatom ali glukuronsko kislino, le manjši del se pretvori z mikrosomalno
oksidacijo s posredovanjem monooksigenaz. Produkt, ki nastane, je toksičen, vendar se
večinoma razstrupi z glutationom. V kolikor pa je doza paracetamola prevelika, se ta
metabolna shema poruši, saj sulfata za konjugacijo preprosto zmanjka. Tako se
paracetamol v glavnem metabolizira z monooksigenazami, kar vodi k nastanku
toksičnega produkta, za katerega pa ni dovolj glutationa. Zaradi tega toksični produkt
reagira z jetrnimi proteini, to pa vodi k nekrozam jetrnega tkiva. Uspešen antidot pri
zastrupitvi s paracetamolom je N-acetilcistein, ki pa ga moramo dati zastrupljeni osebi
oralno ali intravenozno vsaj 10-12 ur po zastrupitvi. V Veliki Britaniji registrirajo na leto
Samozdravljenje
kar 300 samomorov s paracetamolom, v ZDA pa je paracetamol najbolj pogost vzrok za

akutno odpoved jeter. Kronična toksičnost pa je bila dokazana pri otrocih, ki so prejemali
dnevno dozo 90 mg/kg.
Vprašanje je, ali lahko jetrom škodujejo tudi manjši odmerki skozi daljši čas. Okvara
jeter zaradi uporabe terapevtskih odmerkov paracetamola verjetno najbolj ogroža ljudi,
ki uživajo veliko alkohola. Tudi stradanje lahko pripomore k prizadetosti jeter. Potrebne
bodo še dodatne raziskave, vendar kaže, da okvara jeter bolj ogroža tiste bolnike, ki
jemljejo paracetamol, pa zaradi hudega prehlada ali gripe ne jedo.
Ob sočasni uporabi zidovudina (virostatik) in paracetamola se zveča nagnjenost k

nevtropeniji. Bolnike, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi (varfarin), mora med
dolgotrajno uporabo paracetamola nadzorovati zdravnik. Sočasnega jemanja
paracetamola in nekaterih zdravil, ki spodbujajo jetrne encime (zdravila za zdravljenje
epilepsije in tuberkuloze) ni priporočljivo.
Ker paracetamol v prosti prodaji vsebujejo tudi nekatera kombinirana zdravila, denimo
zdravila proti alergijam, prehladu, gripi in bolečinam, je potrebna previdnost, da bolniki
ne bi morda sočasno jemali več zdravil, ki ga vsebujejo.
PRIPRAVKI S PARACETAMOLOM
CAFFETIN (paracetamol, propifenazon, kofein, kodein fosfat), tableta
CALPOL 6 PLUS (paracetamol), peroralna suspenzija za otroke nad šest let
CALPOL (paracetamol), peroralna suspenzija, predvsem namenjena otrokom do 6 let,
tudi dojenčkom
182 COLDREX (paracetamol, vitamin C)
DALERON C junior (paracetamol, vitamin C), zrnca za peroralno raztopino
DALERON C junior zrnca (paracetamol, vitamin C), zrnca za peroralno raztopino
DALERON peroralna suspenzija 120 mg/5 ml (paracetamol), peroralna suspenzija za
otroke
DALERON tablete 500 mg (paracetamol), tableta
DALERON COLD 3 ( paracetamola, psevdoefedrinijevega klorida – peroralni dekongestiv
dekstrometorfanijevega bromida –antitusik) filmsko obložena tableta
DALIVON tablete (paracetamol, propifenazon, kofein), tableta
FENALGIN (paracetamol, acetilsalicilna kislina, kofein), tablete
KOFAN instant (propifenazon, paracetamol, kofein), tableta
LEKADOL plus C (paracetamol, vitamin C), zrnca za peroralno raztopino
LEKADOL sirup (paracetamol), sirup
LEKADOL tablete (paracetamol), tableta
PANADOL (paracetamol), filmsko obložena tableta
PANADOL EXTRA (paracetamol, kofein), filmsko obložena tableta
PANADOL RAPIDE (paracetamol), filmsko obložena tableta
PARACETAMOLI SUPP. 120 mg (paracetamol), svečka
PLIVADON (paracetamol, propifenazon, kofein, kodein), tableta
Samozdravljenje
Zdravila proti prehladu

Običajni prehlad, to sila pogosta težavo jesenskih in zimskih mesecev, povzroča več kot
sto vrst virusov, proti katerim še vedno nimamo uspešnega zdravila. Kljub temu gre
vsako leto veliko denarja za nakup zdravil proti prehladu. Nekateri strokovnjaki se radi
pošalijo, da brez zdravljenja prehlad mine v enem tednu, če bolnik jemlje zdravila, pa v
sedmih dneh. Zlasti pogosto se prehladijo otroci; zdravijo jih kar starši, in to z zdravili, za
katera ni pravih dokazov, da sploh učinkujejo.
Vsak znak prehladnega obolenja bi morali zdraviti s posebnim zdravilom, kar je težko
izvedljivo, zato večina zdravil proti prehladu vsebuje množico različnih učinkovin:
antihistaminike, dekongestive, analgetike, antitusike in ekspektoranse, ki naj bi lajšali
ves spekter bolezenskih znakov prehlada.
Če bolnik jemlje samo zdravilo proti kašlju ali proti bolečini, še ne bo odpravil otekline
nosne sluznice. Če je glavni problem kašelj, ni treba jemati antihistaminika in
dekongestiva. Pri vnetem grlu bolnik potrebuje zdravilo proti bolečinam (paracetamol,
acetilsalicilno kislino, ibuprofen ali naproksen). Uspešno je tudi grgranje slane tople vode
(1/2 čajne žličke soli v 2 decilitrih vode) ali pripravka z lokalnim anestetikom. Marsikdaj
pravega zdravila ni preprosto najtio. Skrbno branje navedb na ovojnici in posvet s
farmacevtom sta pri tem v veliko pomoč.
Nikakor ne gre pozabiti, da sta prehlad in kašelj lahko znaka veliko resnejše bolezni. Če
bolezen traja več kot teden dni, se je treba posvetovati z osebnim zdravnikom, zlasti če
nastopijo bolečine v prsih in se pojavi rjavkast izpljunek. Povišana telesna temperatura in
bolečine so malo verjetne spremljevalke prehlada in lahko pomenijo gripo ali bakterijsko
okužbo. 183
SEZNAM ZDRAVIL, KI OLAJŠAJO PREHLAD

Ca - C 500 SANDOZ, šumeča tableta (kalcij, askorbinska kislina), dodatek pri zdravljenju
prehlada, gripe, po zlomih, operacijah, pri večjih psiho-fizičnih obremenitvah
CALCIUM VITA C (kalcijev laktoglukonat, kalcijev karbonat, askorbinska kislina (vitamin
C), šumeča tableta), šumeča tableta
COLDREX (paracetamol, kofein, fenilefrinijev klorid, terpin hidrat), tableta
DALERON COLD 3 (paracetamol, psevdoefedrinijev klorid, dekstrometorfanijev bromid),
filmsko obložena tableta
MENTOKLAR gel (kafra, mentol, eterična olja evkaliptusa...), ob prehladu in revmi
MENTOKLAR kapljice, z inhalatorjem (mentol, eterična olja evkaliptusa, cedra, poprova
meta...)
SEPTOGAL pastile (benzalkonijev klorid, mentol, timol, evkaliptovo olje, olje poprove
mete)
SEPTOLETE, SEPTOLETE D pastile (benzalkonijev klorid, levomentol, eterično olje
poprove mete, evkalipta...)
Samozdravljenje
Dekongestivi
Kadar virusi napadejo sluznico, zlasti v nosu, se žile v njej razširijo in pride do kongestije
in neprijetne zamašenosti nosu. Dekongestivi ožijo žile in tako blažijo znake prehlada. Pri
njihovi uporabi se kot neželeni učinki lahko pojavijo: vznemirjenost, živčnost, neredno
utripanje srca in nespečnost. Ker učinkovine krožijo po telesu, ožijo tudi druge žile (ne
samo v nosu) in povečujejo krvni tlak. Zaradi tega bolniki z visokim krvnim tlakom
dekongestivov ne bi smeli uporabljati, oziroma jih smejo uporabljati samo pod strogim
zdravniškim nadzorom. Enako velja za bolnike s sladkorno boleznijo, srčnimi obolenji ali
hipertireozo.
Da bi se izognili omenjenim težavam, si bolniki pogosto pomagajo z lokalno delujočimi

dekongestivi, z nosnimi pršili ali kapljicami, ki ublažijo nabrekanje nosne sluznice, ne da
bi delovali na druge organe. Toda ti pripravki delujejo tako hitro in močno, da jih ljudje
radi uporabljajo več kot samo tri dni, kolikor bi jih sicer smeli. To lahko povzroči začarani
krog preobratne nosne kongestije: ko učinek zdravila izzveni, se drobne žile v nosu
razširijo, kar ponovno povzroči kongestijo in zamašenost. Ta občutek je neprijeten in
bolnik še naprej uporablja pršila ali kapljice. Neredko takšno zdravljenje povzroči
odvisnost, ki traja več mesecev ali celo let. V nekaterih primerih mora prekinitev jemanja
dekongestivov nadzorovati zdravnik, specialist za bolezni ušes, nosu in grla. Dolgo
delujoča pršila za nos vsebujejo oksimetazolin in ksilometazolin, ki učinkujeta tudi dlje
kot dvanajst ur, vendar se ju ne sme uporabljati več kot tri dni.
SEZNAM DEKONGESTIVOV
BENIL 0,5% (nafazonil), kapljice za nos, raztopina
BENIL 1 % (nafazolin), kapljice za nos, raztopina
184 LEKONIL kapljice za nos 0,05% (oksimetazolin), kapljice za nos, raztopina za odrasle
LEKONIL P kapljice za nos 0,025% (oksimetazolin), kapljice za nos, raztopina za otroke
NASIVIN 0,05% (oksimetazolin), pršilo za nos, raztopina
OPERIL 0,05% (oksimetazolin), pršilo za nos, raztopina
OPERIL 0,025% (oksimetazolin), kapljice za nos, raztopina
OTRIVIN kapljice za nos 0,5%0 (ksitometazolin), kapljice za nos
SOLUTIO NATRII CHLORIDI 0,9% (natrijev klorid), kapljice za nos, raztopina
Zdravila proti kašlju

Kašelj je naravna reakcija na draženje dihal, s katero se iz pljuč čisti čezmerno sluz. Če
se bolnik duši in izkašljuje sluz, zaviranje kašlja ni želeno. Zdravila proti kašlju zelo redko
vsebujejo eno samo učinkovino. Takim, ki kašelj zavirajo, so pogosto dodatne učinkovine
za pospeševanje izločanja sluzi. Toda takšna kombinacija se zdi mnogim strokovnjakom
brez pravega smisla. Neproduktiven in suh kašelj je zlasti ponoči zelo dražeč, zato
zdravila, ki ga blažijo, omogočijo, da se bolnik s kašljem ne muči in lahko mirno spi. To
so zlasti zdravila s kodeinom in drugimi narkotičnimi snovmi, ki delujejo tudi uspavalno.
Ker so takšna zdravila potencialno nevarna (lahko pride do zasvojenosti), jih je dovoljeno
izdajati samo na zdravniški recept.
V Sloveniji so brez recepta na voljo samo butamirat (Panatus, Panatus Forte),

nenarkotično zdravilo, ki blaži suh, dražeč kašelj. Deluje proti bronhospazmu, pomiri
bolečine v prsih in spodbudi izkašljevanje. Iz prebavil se hitro in dobro absorbira, v telesu
pa ostane razmeroma dolgo.
Samozdravljenje
ZDRAVILA ZA BLAŽENJE KAŠLJA

PANATUS (butamitat), filmsko obložena tableta
PANATUS FORTE (butamirat), filmsko obložena tableta
PANATUS FORTE sirup 7,5 mg / 5 ml (butamirat), sirup
PANATUS sirup 4 mg / 5 ml (butamirat), sirup
SINECOD (butamirat), peroralne kapljice, raztopina
SINECOD (butamitat), sirup
SINECOD (butamirat), filmsko obložena tableta s podaljšanim sproščanjem
HERBION trpotčev sirup
ISLA MINT pastile (izvleček islandksega lišaja, eterično olje poprove mete)
ISLA MOOS pastile (izvleček islandskega lišaja)
ZDRAVILA ZA IZKAŠLJEVANJE
BISOLVON 4 mg/ 5 ml sirup (bromheksin), sirup
BISOLVON 2 mg/ml preoralna raztopina / inhalacijska raztopina (bromheksin), peroralna
raztopina / inhalacijska raztopina
BISOLVON F (bromheksin), tableta
FENORIN P sirup 125 mg / 5 ml (karbocistein), sirup
FENORIN sirup 250 mg / 5 ml (karbocistein), sirup
FLUIMUKAN disperzibilne tablete 200 mg (acetilcistein), tableta za peronalno suspenzijo
FLUIMUKAN granulat 100 mg (acetilcistein), zrnca za peronalno suspenzijo
FLUIMUKAN granulat 200 mg (acetilcistein), zrnca za peronalno raztopino
HERBION jegličev sirup
LAKRICE tablete (sladki koren, komarčkovo eterično olje, mentol), ob bronhialnem
katarju
PROSPAN sirup (listi bršljana) 185
PRSNI ČAJ (trpotec, komarček, jeglič...)
Puferski antacidi
antacidi in zdravila proti želodčnim motnjam
Zgaga, želodčne motnje in preveč želodčne kisline so samo nekateri znaki prebavnih
težav. Samodiagnosticiranje dispeptičnih težav je lahko nevarno, kajti vzroki takšnih
težav segajo od blagih motenj do peptične razjede ali celo raka na želodcu. Tu in tam so
lahko simptomi srčnih bolezni (infarkt spodnje stene) podobni akutnim želodčnim
težavam. Čeprav bolniki zgago običajno zdravijo sami, je bolje obiskati zdravnika, če
simptomi trajajo dlje kot dva tedna.
Najpogostejši namen zdravljenja želodčnih težav je zavreti nastajanje želodčne kisline ali
jo nevtralizirati. Zdravila, ki zavirajo nastajanje kisline, so na voljo samo na zdravniški
recept. V prosti prodaji so puferski antacidi, zdravila, ki odpravljajo hiperacidnost in
želodčne težave, povezane z njo. Nevtralizirajo želodčno kislino in s tem dvignejo pH v
želodcu.
Pufrski antacidi, ki vsebujejo dvovalentne ione, lahko zmanjšajo absorpcijo nekaterih

antibiotikov (tetraciklinov in kinolonov, npr. ciprofloksacina in ofloksacina), železovih
preparatov in kumarinov, acetil salicilne kisline, izoniazida, naproksena, digitalisovih
glikozidov, medtem ko absorbcijo levodope in nalidiksne kisline povečajo. Zaradi
omenjenih interakcij se mora bolnik pred začetkom jemanja posvetovati z osebnim
zdravnikom ali farmacevtom. Ravno tako bo zdravnik pomagal bolniku s zvišanim krvnim
tlakom, srčnim popuščanjem ali zmanjšanim ledvičnim delovanjem izbrati zanj
najprimernejši antacid.
Samozdravljenje
SEZNAM PUFERSKIH ANTACIDOV

GASTAL (aluminijev hidroksid, magnezijev karbonat, magnezijev hidroksid) peroralna
suspenzija
GASTAL tablete (aluminijev hidroksid, magnezijev karbonat, magnezijev hidroksid),
tablete
KOMPENSAN (dihidroksialuminijev natrijev karbonat), neobložena tableta
RANITAL 75 mg (ranitidin), neobložena tableta
RENNIE tablete (kalcijev karbonat, magnezijev karbonat)
RUPURUT FORTE (hidrotalcit), žvečljiva tableta
RUPURUT (hidrotalcit), žvečljiva tableta
RUTACID (hidrotalcit), žvečljiva tableta
Zdravila proti kinetozam

Za preprečevanje kinetoz (slabosti zaradi vožnje) najpogosteje uporabljamo
antihistaminike. Da bi delovali učinkovito, jih je treba vzeti od 30 do 60 minut pred
potovanjem. V Sloveniji je brez recepta na voljo dimenhidrinat (Dramina, Medramine).
Pri ljudeh antihistaminiki običajno povzročijo zaspanost in nezbranost, zato so ta zdravila

v uporabi tudi proti nespečnosti. Kadar jih jemljejo, bolniki ne smejo upravljati motornih
vozil in delovnih strojev. Poleg tega jih ni dovoljeno jemati hkrati z alkoholnimi pijačami,
uspavali ali pomirjevali, ker kombinacije povzročijo nenavadne neželene učinke.
Opozorilo je zlasti pomembno, če zdravila proti slabosti jemljejo starejši ljudje.
Po jemanju zdravil proti kinetozam (tudi tistim na recept) se lahko pojavijo moten vid,
zmedenost, glavobol, želodčne težave, zaprtje, pospešeno utripanje srca in težave z
186 mokrenjem, vendar so te težave redke. Otrokom jih je dovoljeno dajati samo pod
strogim zdravniškim nadzorom, ker lahko preveliki odmerki povzročijo halucinacije in
krče, ki so zelo nevarni.
Tudi ljudje z glavkomom, z zaprtim zakotjem, povečano prostato ali zaprtjem, smejo
jemati zdravila proti slabosti samo po zdravnikovem priporočilu.
Antihistaminiki
V ZDA je precej antihistaminikov na voljo brez recepta, čeprav se mnogi strokovnjaki s
tem ne strinjajo. Ta zdravila namreč povzročajo zaspanost in počasnejše reagiranje, kar
je lahko pri upravljanju motornih vozil in delovnih strojev zelo nevarno. Za neželene
učinke antihistaminikov so zlasti občutljivi starejši ljudje, pri katerih se pokažejo tudi
motnje vida, glavobol, suha usta, zmedenost, težave pri mokrenju ali zaprtje. Močno
delujejo tudi na otroke, pri katerih povzročijo nespečnost in čezmerno aktivnost. V
Sloveniji je moč dobiti v prosti prodaji Flonidan S in Claritine.
POSEBNA OPOZORILA
Slabo počutje je največkrat glavni razlog, zaradi česar ljudje posežejo po zdravilih, ki jih
lahko kupijo v prosti prodaji. Vendar je pri določenih skupinah ljudi potrebna posebna
previdnost. To so otroci, starejši in hudo bolni. Za njih velja, da so občutljivejši na
neželene učinke in na medsebojno delovanje zdravil, zato naj bi vsa zdravila jemali pod
zdravniškim nadzorom, pred začetkom jemanja pa bi se morali posvetovati z zdravnikom
ali farmacevtom. Ta zdravila lahko prekrijejo ali poslabšajo hude bolezni in povzročajo
izpuščaje, nespečnost in druge neželene učinke, kar je znak, da je z jemanjem zdravila
treba prenehati in obiskati zdravnika.
Samozdravljenje
Otroci in zdravila brez recepta

Zdravila morajo biti za zdravljenje otrok dobro preizkušena, saj se otroško telo odzove
drugače kot telo odraslega človeka. Kar pet let je moralo preteči, da je bilo potrjeno, da
je nevarnost Reyevega sindroma povezana z uporabo acetilsalicilne kisline pri otrocih z
noricami ali gripo. Zgodi se, da so v prosti prodaji tudi zdravila, ki glede varnosti in
učinkovitosti pri otrocih niso posebej preizkušena, imajo pa navedene tudi odmerke za
otroke. Takšna so tudi zdravila proti prehladu in kašlju.
Odmerjanje pravih odmerkov za otroke ni enostavno. Večinoma so odmerki izraženi

glede na starost (npr. od 2-6 let, od 6-12 let), ki pa ni najprimernejše merilo. Otroci so
lahko sicer iste starosti, vendar se po velikosti in teži razlikujejo. Strokovnjaki si niso
enotni glede tega, kateri od podatkov za izračun odmerka zdravila pri otroku je
najprimernejši, je to telesna teža, višina ali telesna površina. Zaenkrat je najlažje
zdravilo otrokom odmerjati glede na telesno težo.
Pri zdravilih, ki nimajo posebej napisanih odmerkov za otroke, je priporočljivo, da se

posvetujejo z zdravnikom ali farmacevtom, saj se le tako lahko izognejo nevarnostim
zdravila.
Za otroke so zdravila pogosto v obliki raztopin oziroma sirupov in odmerki so napisani v

žličkah. Le-te se nanašajo na žličke, ki so priložene sirupu, saj so le te dovolj natančne.
Še natančneje zdravilo odmerimo s cilindričnimi žličkami ali z odmernimi brizgami, s
katerimi zdravilo lahko damo otroku neposredno v usta (pomembno je vedno odstraniti
pokrov, da ne pride do zadušitve). Vedno je potrebno pazljivo prebrati navodilo, preden
otroku damo kakršnokoli zdravilo.
187
Starejši bolniki in
in zdravila brez recepta
Čeprav starost ni bolezen, se moramo zavedati, da se z leti delovanje človeškega
organizma spremeni, s tem pa tudi dovzetnost za zdravila. Z leti se v organizmu zgodijo
številne spremembe. Spremeni se razmerje med vsebnostjo vode v posameznih delih
telesa. Manjša količina telesne vode pri starejših ljudeh poveča koncentracijo zdravil v
obtočilih in medceličnem prostoru. Poleg tega pa se z leti zmanjša tudi delovanje ledvic in
jeter ter s tem sposobnost hitrega odstranjevanja zdravil iz telesa. V telesu starostnikov
se zato pojavijo ob normalnem odmerjanju mnogo večje količine zdravil, ki v njem tudi
daljši čas zaostajajo. To poveča jakost delovanja zdravila in možnost neželenih učinkov,
zato mora zdravnik bolniku predpisati manjši odmerek ali pa podaljšati presledke med
jemanjem zdravila.
Starejši ljudje so tudi sprejemljivejši za stranske učinke in medsebojno učinkovanje

zdravil, ravno tako pa so lahko mnoga zdravila, ki jih kupijo poleg ostalih še brez
recepta, tvegana, ki pa se še poveča, če ta zdravila jemljejo v nepravih odmerkih ali dalj
časa, kot je priporočeno. Če npr. starejši bolnik z bolečinami v sklepih ali aksialnem
skeletu pogosteje jemlje predpisana zdravila in še tista iz proste proti bolečinam ali
vnetju, hkrati povečuje tveganje za pojav nevarnih neželenih učinkov. Takšen učinek je
lahko krvaveča razjeda na želodcu, ki se pojavi brez predhodnih opozorilnih znakov.
Tudi antihistaminiki, kot je difenhidramin, pomenijo za starejše ljudi veliko nevarnost.

Takšne spojine vsebujejo nekatera zdravila v prosti prodaji, od tistih proti prehladu ali
nespečnosti, do tistih proti kašlju in kombiniranih zdravil proti bolečinam. Povzročijo
lahko glavkom, poslabšajo stanje astme in povečane prostate, lahko pa sprožijo tudi
vrtoglavost in negotovost pri hoji, ki sta pogosto vzrok padcev in zlomov kosti pri
Samozdravljenje
starejših ljudeh. Če starejši vzamejo prevelike odmerke antihistaminikov oziroma jih

kombinirajo z nekaterimi zdravili, se lahko pojavita tudi zmedenost in delirij.
Starejši ljudje so tudi veliko občutljivejši za draženje prebavnega trakta. Tako antacidi, ki
vsebujejo aluminij, pri starejših ljudeh pogosteje povzročajo zaprtje kot pri mlajših,
medtem ko pripravki z magnezijevimi solmi povzročajo driske in izsušenost. Celo vitamin
C jim pogosto povzroči prebavne motnje in drisko. Za mnoga zdravila so starejši bolniki
tudi občutljivejši. Starejši ljudje npr. radi jemljejo zdravila proti nespečnosti in tesnobi,
pri tem pa postanejo tudi raztreseni in pozabljivi. Zdravila za znižanje krvnega tlaka
delujejo pri starejših bolnikih močneje kot pri mlajših. Za zdravila postanejo zlasti
občutljivi možgani, prebavila, srce, ožilje, oči in sečila.
Podobno kot starost lahko farmakokinetične lastnosti zdravil spremenijo tudi različne
bolezni. Okvare jeter zmanjšajo presnavljanje in s tem inaktivacijo zdravil, okvare ledvic
spremenijo hitrost izločanja učinkovin iz telesa (v nekaterih primerih je to izločanje
počasnejše, v drugih hitrejše), bolezni prebavil pa spremenijo hitrost in obseg absorpcije
zdravil, ki jih bolniki zaužijejo. Tudi tu so spremembe nepredvidljive, zato jih je treba pri
vsakem bolniku posebej določiti in tako uravnati načine odmerjanja potrebnega zdravila.
Poseben problem imajo za zdravila preobčutljivi bolniki, kar seveda ne velja samo za
starostnike. Pri njih lahko že zelo majhni odmerki zdravila povzročijo blago alergično
reakcijo ali pa imajo smrtno nevaren učinek. Pojavijo se vnetje kože in oteklina, vročina,
zoženje dihalnih poti in sopenje, otekanje grla in glasilk, padec krvnega tlaka ipd.
Alergične reakcije nastopajo nepredvidljivo, ker se ne pojavijo ob prvem stiku, ampak
pogosteje šele po ponovnem stiku bolnika z zdravilom, ki alergijo povzroča.
188
Velik problem pri starostnikih je tudi polipragmazija, ki se nanaša na uporabo več zdravil,
ki se jemljejo hkrati ali eno za drugim. Starejši bolniki imajo pogosteje kronične bolezni,
pogosteje imajo več bolezni in simptomov, ki se morejo in jih je tudi treba zdraviti z
zdravili, zato uporabljajo sočasno več zdravil. To pa je dodatni vzrok neželenih učinkov
zdravil. Ti so pri njih tudi izrazitejši in nevarnejši. V preteklosti je polipragmazija veljala
za ključno težavo pri uporabi zdravil v starosti. Gotovo pomeni zdravstveno tveganje. V
resnici je neželen zdravilski učinek pri starostniku dvakrat pogostejši ob istočasnem
jemanju štirih zdravil kot pri jemanju enega. Tveganje se pri hkratni uporabi sedmih
zdravil poštirinajsteri. Vendar pa polipragmazija ni merilo za nekakovostno
predpisovanje. Torej ne zrcali nujno nepravilnega predpisovanja in uporabe zdravil. Ne
pomeni, da se nekaterih zdravil uporabi preveč, ker je število zdravil preslab kazalec o
kakovosti zdravstvene skrbi. Koncept ustreznosti je mnogo boljši način, kako ovrednotiti
zdravilsko uporabo. Tu se zavedamo, da nobeno zdravilo in zdravstveno ukrepanje nista
brez tveganja. Uporaba zdravil je ustrezna, če je preteča škoda sorazmerno majhna v
primerjavi s pričakovano koristjo.
Kronični bolniki
Mnoge kronične bolezni se lahko poslabšajo, če bolniki jemljejo neustrezna zdravila, ki si
jih lahko sami kupijo v prosti prodaji. Antihistaminiki lahko poslabšajo astmo ali druge
pljučne bolezni, glavkom in BHP. Vključno z dekongestivi so lahko potencialno nevarni pri
bolnikih z zvišanim krvnim tlakom, boleznimi srca, povečano ščitnico ali sladkorno
boleznijo. Sladkorni bolniki prav tako ne smejo jemati zdravil, ki vsebujejo etanol
(določena zdravila, ki so v prosti prodaji, ga lahko vsebujejo tudi do 25 odstotkov).
Nevarnost medsebojnega učinkovanja zdravil je nevarna zlasti pri srčnih bolnikih.
Samozdravljenje
Zdravila v prosti prodaji so namenjena samozdravljenju sicer zdravih ljudi in le

občasnemu jemanju, zato se morajo kronični bolniki pred začetkom njihove uporabe
posvetovati z ustreznim strokovnjakom.
Tako starejši bolniki kot kronični bi morali osebnemu zdravniku povedati, da bi le-ta imel
vpogled v to, katera zdravila poleg predpisanih jemljejo, pa naj gre za vitamine,
minerale, zeliščne pripravke ali prehranska dopolnila. Taki podatki zdravniku družinske
medicine omogočijo, da pravilno določi morebitne vzroke bolezenskih znakov in se odloči
glede ukrepov in bodočega zdravljenja.
Nosečnice in doječe matere

Zdravila lahko prehajajo preko placente do ploda in prav tako lahko v otroka pridejo z
mlekom. Tako lahko nekatera zdravila vplivajo na otroka in mu in škodujejo. Zaradi tega
bi se vse nosečnice in doječe mame morale pred uporabo kateregakoli zdravila
posvetovati z ustreznim strokovnjakom. Nekatere skupine zdravil so še posebej nevarne.
Te vključujejo antihistaminike in NSAID. Slednji se naj ne bi uporabljali zadnje tri mesece
nosečnosti, ker lahko povzročajo težave pri plodu in pri porodu.
MEDSEBOJNO UČINKOVANJE ZDRAVIL

Številni ljudje redno jemljejo zdravila, ki jih lahko sami kupijo in tega ne povedo niti
zdravniku niti farmacevtu, sami pa najpogosteje tudi ne vedo za imena zdravil, ki so jih
dobili ne recept, kupili v prosti prodaji ali pa so jih dobili od dobrih znancev, sosedov ali
prijateljev, ki so vselej pripravljeni priskočiti na pomoč. Še redkeje se spomnijo na
zdravila, ki jih vzamejo le občasno, npr. zaradi prehlada, občasnega glavobola ali zaprtja.
Po drugi strani pa se tudi zgodi, da zdravnik pred uvedbo novega zdravila bolnika pozabi 189
vprašat po zdravilih, ki si jih bolniki lahko kupijo. Kajti tudi zdravila v prosti prodaji so
navsezadnje zdravila, ki lahko imajo neželene učinke, tudi resne. Znani so številni
primeri tovrstnih učinkov, ki so lahko tudi resni:
• že ena sama tableta acetilsalicilne kisline lahko močno zmanjša učinek zaviralcev
angiotenzinske konvertaze (npr. enalaprila)
• zaužitje acetilsalicilne kisline z antikoagulantom varfarinom lahko poveča nevarnost
nenormalne krvavitve
• antacid skupaj s tableto digoksina zmanjša absorpcijo drugega
• tetraciklini in fluorokinoloni lahko postanejo neučinkoviti, če jih bolniki zaužijejo s
pripravkom kalcija, magnezija ali železa
Doslej še niso opravili sistematičnih študij o medsebojnem učinkovanju zdravil na recept

z zdravili brez recepta so znane neželene učinke ugotovili povsem slučajno. Pa še tam,
kjer so takšna medsebojna učinkovanja omenjena, so lahko uporabnikom nerazumljiva in
s tem neuporabna. Tak primer so zdravila proti prehladu, ki vsebujejo fenilpropanolamin
in so v ZDA v prosti prodaji. V njihovih navodilih je opozorilo, da jih ni dovoljeno
uporabljati skupaj z antidepresivi, ki vsebujejo zaviralce monoaminooksidaznega encima
oz. da jih je dovoljeno uporabiti šele dva tedna po prenehanju jemanja
monoaminooksidaze. Toda bolnikom, ki ne vedo, da antidepresiv, ki ga jemljejo, vsebuje
zaviralce monoaminooksdaze, ta sicer pomembna informacija nič ne pomaga.
Najboljši način, da bi se bolniki izognili medsebojnemu učinkovanju zdravil je, da bi

poprosili farmacevta, če to že ne stori sam, naj jih o tem pouči. O vseh zdravilih, ki jih
jemljejo, pa bi se morali pogovoriti tudi z osebnim zdravnikom.
Samozdravljenje
Prekrivanje
Velik problem je tudi t.i. prekrivanje. Gre za to, da lahko različna zdravila (posebno
kombinirana) vsebujejo iste učinkovine. V primeru, da bolnik ne prebere navodil dovolj
skrbno, se lahko zgodi, da pri zdravljenju različnih težav s hkratnim zaužitjem dveh
zdravil zaužije dvojni odmerek neke učinkovine.
Npr. pri težavah z obnosnimi votlinami vzame bolnik zdravilo, ki vsebuje paracetamol,
prav tako pri glavobolu in lahko se zgodi, da prekorači njegov priporočeni dnevni
odmerek.
IZDAJA
IZDAJA ZDRAVIL BREZ RECEPTA
Zdravila brez recepta ljudje lahko kupijo v lekarnah ali specializiranih trgovinah. V
lekarnah se farmacevti pri izdaji zdravil brez recepta srečujejo z dvema situacijama:
• ljudje prosijo za točno določen pripravek
• ljudje omenijo le simptome svojih bolezenskih težav
Preden farmacevt zdravilo bolniku izda, bi bilo ga bilo priporočljivo vprašati:

• Ali zdravilo, ki ga zahteva, pozna
• Komu je zdravilo namenjeno,
• Ali zdravilo res pozna
• O pravilni uporabi zdravila.
Opozoril bi ga moral tudi na omejitve zdravila. V primeru, da bolnik prepusti izbiro

zdravila farmacevtu, pa mora le-ta zbrati še več informacij:
190 • Komu je zdravilo namenjeno
• Starost bolnika, ki bo zdravilo uporabil
• O simptomih in še posebej o tistih, ki jim bolnik pripisuje posebno pozornost
• Kako dolgo težave trajajo
• Kdaj se simptomi izboljšajo in kdaj poslabšajo
• Ali je predhodno že poskusil s kakšnim pripravkom
• Predvsem pa o zdravilih, ki jih bolnik redno jemlje oziroma jih je prejel na recept
Farmacevt, ki zdravilo izda, mora bolnika poučiti o pravilnem jemanju, in mu dati tudi
napotek o ukrepanju, če se simptomi v določenem času ne izboljšajo, če težave trajajo
dlje, če se stanje poslabšuje, če se pojavijo močne bolečine, če se pojavijo neželeni
učinki ali nevarni simptomi.
Samozdravljenje
KAJ MORA BOLNIK VEDETO ZDRAVILU, KI GA JE KUPIL, NJEGOVO PRED

UPORABO
• Ime zdravila (tudi generično)
• Vse sestavine zdravila
• Katere simptome aktivna učinkovina zdravi
• Odmerek zdravila
• Kolikokrat dnevno je zdravilo potrebno vzeti in kdaj
• Ali je zdravilo potrebno vzeti s hrano
• Kako dolgo je zdravilo potrebno jemati
• Ali ima zdravilo kakšen vpliv na kronične bolezni (npr. astmo, arterijsko hipertenzijo)
• Ali zdravilo reagira s kakšnim drugim zdravilom, hrano ali pijačo
• Ali se je v času jemanja zdravila potrebno izogibati kakšnim aktivnostim
• Najpogostejše stranske učinke in ukrepe, v primeru, da se pojavijo
• Rok trajanja zdravila
• Kakršnekoli druge posebnosti zdravila
Če bolnik česarkoli v zvezi z zdravilom ne razume, se naj posvetuje z ustreznim

strokovnjakom.
KAJ LAHKO BOLNIK STORI, DA BO JEMANJE ZDRAVIL ZA

SAMOZDRAVLJENJE VARNEJŠE?
• Vzame le priporočeni odmerek
• Jemlje le kratek čas 191
• Ne lomi, žveči zdravil, razen če tako piše v navodilih
• Ne jemlje dve zdravili z enakimi aktivnimi učinkovinami
• Preden vzame več kot eno zdravilo, se posvetuje s strokovnjakom
• Vsi zdravniki, ki bolnika zdravijo, bi morali biti obveščeni o vseh zdravilih, ki jih bolnik
jemlje (z receptom in brez recepta)
KDAJ JE POTREBNO OBISKATI ZDRAVNIKA?

• Ob zelo resnih znakih na začetku
• Če znaki ne popustijo
• Če se stanje poslabša
• Pri hudih bolečinah
• Ko zdravila za samozdravljenje niso učinkovita
ZAKLJUČEK
Pri sočasni uporabiti več zdravil bodisi predpisanih na recept, bodisi takih iz proste
prodaje, se morajo tako bolniki kot zdravniki družinske medicine zavedati, da se s tem
povečujejo možnost njihovega medsebojnega delovanja, zaradi česar se lahko
učinkovitost posameznega zdravila zmanjša ali poveča, predvsem pa se lahko pojavijo
nepredvidljivi neželeni učinki. Tveganje je odvisno od števila sočasno vzetih zdravil, od
nagnjenja določenega zdravila k medsebojnemu delovanju in od količine uporabljenega
zdravila. Zdravila lahko medsebojno zmanjšajo ali povečajo učinkovitost zaradi
spremembe farmakodinamskih in farmakokinetičnih lastnosti, zato tudi govorimo o
farmakodinamskem in farmakokinetičnem medsebojnem delovanju. Posledice
Samozdravljenje
farmakokinetičnega medsebojnega delovanja so spremenjene farmakokinetične lastnosti,

kot so zmanjšana absorpcija, presnavljanje in izločanje. Posledice farmakodinamskega
medsebojnega delovanja pa so povečan ali zmanjšan učinek zdravila zaradi vezanja
učinkovin na isto prijemališče.
Samo dobra poučenost zdravnika družinske medicine, ki bi moral vedeti, katera zdravila
poleg predpisanih bolnik še jemlje, farmacevta in bolnika lahko tveganje zmanjša.
Poznavanje tovrstne literature in dajanje natančnih navodil bolniku sta zato ob predaji
zdravila nujno potrebni.
Da bi se izognili medsebojnim delovanjem zdravil, morajo bolniki natančno upoštevati

napotke osebnega zdravnika in farmacevta za uporabo zdravil ter skupaj z njima občasno
proučiti vsa zdravila, ki jih uporabljajo. Zdravnik družinske medicine bi moral bolnike, ki
se zdravijo z različnimi zdravili in hkrati uporabljajo še tista iz proste prodaje, kar lahko
zdravljenje močno zaplete, stalno nadzorovati in sproti odkrivati morebitne težave
zdravljenja. Med temi so zlasti nevarni neželeni stranski učinki uporabljanih zdravil in
njihovo medsebojno delovanje.
LITERATURA
1. V. Pirc, Nevarna zdravila brez recepta; Mladina 2006, št. 10
2. Pravilnik o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini, Ur.l. RS, št.
59/2003
3. B. Madjar; Izdaja zdravil brez recepta; Pomurske lekarne; marec 2006
4. D. Zajc; Mi uvajamo, drugod odpravljajo; Delo, november 2005
5. D. Zajc; Za 29 zdravil brez recepta odslej več prodajnih mest; Delo, februar 2007
192 6. Pray W.S.: Non prescription Product Therapeutics, 1sted , Lippincott Williams &Wilkins, 1999
7. Blenkinskopp A., Paxton P.: Symptoms in the Pharmacy, A guide to the management of common illness,
3rded, Black Well Science, 1998
8. Hu Z., Yang X. Herb-drug interactions: a literature review, Drugs. 2005;65(9):1239-82
9. Abebe W., Herbal medication: potencial for adverse interactions with analgesic drugs, J Clin Pharm
Ther.2002 Dec;27(6):391-401
10. Izzo A., Ernst E. Interactions between herbal medicines and prescribed drugs: a systematic review,
Drugs. 2001;61(15):2163-75
11. www.sfd.si - Mnenje SFD o Zakonu o zdravilih in medicinskih pripomočki
12. www.mz.gov.si - Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 101/99, 70/00, 7/02,
13/02 in 67/02)
13. Sotošek L. Zakon o zdravilih in medicinskih pripomockih, Spatula, December 2005
14. http://www.ce-lekarne.si/?id=9
15. http://www.viva.si/clanek.asp?IDm=-1&ID=2012
16. http://en.wikipedia.org/wiki/Over-the-counter_drug
17. http://www.medem.com/medlb/article_detaillb.cfm?article_ID=ZZZ5A5UFHZD&sub_cat=0
18. http://www.caringforkids.cps.ca/whensick/OTC_Drugs.htm
19. http://familydoctor.org/online/famdocen/home/otc-center/basics/851.printerview.html#top#top
20. http://familydoctor.org/online/famdocen/home/otc-center/basics/853.html
21. http://www.merck.com/mmhe/sec02/ch018/ch018a.html?qt=over%20the%20counter%20drugs&alt=sh
22. http://www.bemedwise.org/
23. http://www.aarp.org/health/rx_drugs/usingmeds/otc_drug_fact_labels.html
24. http://www.ingentaconnect.com/content/adis/dsf/2002/00000025/00000008/art00006#avail
25. http://patients.uptodate.com/topic.asp?file=cc_medi/29678&title=Gilbert's+syndrome
Samozdravljenje
Blažič L, Glas KL. Samozdravljenje s homeopatijo
SAMOZDRAVLJENJE S HOMEOPATIJO
Lidija Blažič1, Katarina Lucija Glas2
DEFINICIJA HOMEOPATIJE
Homeopatija je sistem medicinske prakse, ki metodološko izboljšuje stopnjo zdravja
organizma. To dosega s preizkušenimi3 in potenciranimi4 zdravili, ki se jih predpiše
individualno, na podlagi pravila podobnosti5(1). Pri klasičnem homeopatskem zdravljenju
se uporablja praviloma eno zdravilo.
Evropski komite za homeopatijo (ECH), ki deluje pod okriljem Evropske skupnosti (EU),
se med drugim zavzema za harmonizacijo profesionalnih standardov homeopatske
prakse v Evropi (http://www.homeopathyeurope.org/).
V Sloveniji homeopatska zdravila zaenkrat še niso registrirana. V nekaterih naših

lekarnah se ljudem na njihovo željo svetuje homeopatsko zdravilo, ki pa ga zaenkrat
lahko dobijo le v lekarnah sosednjih držav. Javna agencija za zdravila in medicinske
pripomočke (JAZMP) si prizadeva za dokončno uskladitev zakonodaje z evropskimi
direktivami, ki obravnavajo homeopatska zdravila kot zdravila, ki so na voljo v lekarnah.
Na podlagi urejene zakonodaje bo lahko stekla tudi registracija homeopatskih zdravil.
Tako bi se želje in potrebe bolnikov ter dostopnost zdravil v Sloveniji izenačile z
razmerami v ostalih državah EU. 193
SAMOZDRAVLJENJE S HOMEOPATSKIMI ZDRAVILI

ZDRAVILI
Samozdravljenje lahko razumemo kot aktivno vključevanje bolnika v proces zdravljenja.
S tem se poveča skrb za lastno zdravje, kar je eden od temeljnih pogojev za ozdravitev.
Samozdravljenje blagih akutnih težav s homeopatijo je v svetu zelo razširjeno. Z nekaj

izkušnjami se ljudje hitro naučijo, kdaj uporabiti katero zdravilo. Tako uspešno lajšajo
težave pri sebi ter pri družinskih članih in prijateljih. V primeru nejasnosti se za nasvet
lahko obrnejo na homeopatskega zdravnika ali farmacevta.
Homeopatijo poznajo v Evropi trije ljudje od štirih, od teh se jih homeopatsko zdravi 29
% (2).
V večini držav EU je široka paleta homeopatskih zdravil na razpolago kot OTC – zdravila
za samozdravljenje. Zaradi neškodljivosti in učinkovitosti so vse bolj popularna in se jih
lahko brez recepta kupi v lekarni. So pod nadzorom lokalnih agencij za zdravila. Gre za
varna zdravila brez stranskih učinkov in interakcij s klasičnimi zdravili.
1
Lidija Blažič, mag. farm., farm. hom., Slovensko homeopatsko društvo, Ulica bratov babnik 10, 1000 Ljubljana
2
Katarina Lucija Glas, dr. med., spec . spl. med., dipl. zdr. hom., Liga medicorum homeopathica internationalis, Slovensko homeopatsko
društvo, Ulica bratov babnik 10, 1000 Ljubljana
3
farmakološko testiranje zdravila na zdravih ljudeh
4
pripravljeno na specifičen način s stresanjem ali trenjem in sistematičnim razredčevanjem, izdela ga farmacevt po točno določenih
predpisih, opisanih v homeopatskih farmakopejah
5
snov, ki izzove nastanek simptomov v zdravem organizmu, deluje kot zdravilo pri bolnem z enakimi simptomi
Samozdravljenje
V tujini se samozdravljenje s homeopatskimi zdravili najpogosteje uporablja pri

naslednjih težavah (3):
• prehlad in gripa
• kašelj, hripavost
• zaprtje
• diareja
• bolečine v ušesu
• blage težave z očmi
• glavobol
• slaba prebava in kolike
• manjše poškodbe
• težave s kožo
Posebno za prehladna obolenja in gripo je v klasični medicini na voljo le ozek izbor

zdravilnih sredstev. Homeopatija ima na tem področju številna dodatna zdravila, s
katerimi lajšamo simptome in močno skrajšamo potek bolezni.
IZ ZGODOVINE HOMEOPATIJE
Homeopatija temelji na številnih, sistematično beleženih uspehih pri zdravljenju, ki jih je
začel nemški zdravnik Samuel Hahnemann pred približno 200 leti. V želji, da bi
natančneje spoznal delovanje zdravil, ki jih je predpisoval svojim pacientom, je na sebi
preizkušal številna zdravila, ki so se takrat uporabljala. Pogosto je bil razočaran zaradi
njihovih neprijetnih stranskih učinkov. Mislil si je: če se zdrav človek tako slabo počuti,
194 kako je šele bolniku! Zato je iskal in preizkušal nove možnosti, kako ohraniti zdravilno
delovanje, obenem pa zmanjšati stranske učinke zdravil. Za tedanji čas revolucionarna
ideja se mu je porodila ob preizkušanju skorje kininovca, ki je bilo takrat
najpomembnejše zdravilo proti malariji. Po zaužitju nekaj odmerkov tega zdravila so se
pri sicer zdravem zdravniku pojavili simptomi, ki so jih imeli bolniki z malarijo. Vročina se
je izmenjevala z mrzlico, slabo se je počutil, a bil je zelo vesel, kajti pokazala se mu je
nova perspektiva opazovanja bolezni in njenega zdravljenja. Pod vplivom zdravila, ki se
je uporabljalo za zdravljenje specifične bolezni, je pravzaprav razvil simptome le-te.
Tako so se začeli sistematični in dokumentirani poskusi z drugimi zdravili. Pokazalo se je,

da veliko zdravil povzroči pri zdravem človeku podobno situacijo, kot jo ozdravi pri
bolnem. Po petnajstih letih takšnega opazovanja in eksperimentiranja se je oblikovalo
pravilo: »Similia similibus curentur« – podobno zdravi podobno.
Ta princip pravzaprav ni bilo novo odkritje. Že 57 let pred našim štetjem je poet Kalidasa
v svojem epu Singara Tilaka zapisal: »V starih časih so vedeli, da je strup zdravilo za
zastrupitev« (4). Tudi Hipokrat naj bi bil v to prepričan. Iz zgodovine lahko razberemo,
da so mnogi zdravniki za zdravljenje svojih bolnikov uporabljali princip podobnosti. Van
Stoerck (18. stol.) je zapisal, da lahko Stramonium (Datura stramonium – navadni
kristavec) ozdravi duševno bolne, saj povzroča manijo pri zdravih. Kako izgleda manija,
ki je podobna sliki zdravila Stramonium, si lahko preberete v članku o dveh primerih
zastrupitve z navadnim kristavcem, ki je bil pred leti objavljen v Zdravniškem vestniku
(5).
Samozdravljenje
Homeopatija je bila v 19. stoletju dokazano uspešna v primerjavi z drugimi tedanjimi

terapijami pri zdravljenju epidemičnih bolezni kot so kolera, škrlatinka, rumena mrzlica in
tifus (6).
Homeopatski princip lahko zaslutimo tudi v ozadju sodobnih terapevtskih postopkov, kot
so radioterapija pri zdravljenju rakavih bolezni (sevanja povzročajo raka), pa tudi pri
imunoterapiji (subkutano ali sublingvalno dajanje različnih doz povzročiteljev hudih
alergičnih reakcij z namenom, da zmanjšamo preobčutljivost bolnika, ko se sreča s to
snovjo v naravi) ...
Preizkusi zdravil
Najrazličnejša poročila o zastrupitvah, toksikološke študije in preizkusi zdravil na zdravih
ljudeh so bili koristni viri informacij o delovanju posameznih učinkovin na zdrave ljudi.
Poleg tega se tudi danes izvajajo sistematični preizkusi zdravil na zdravih prostovoljcih,
ki si nastale simptome in opažanja vestno beležijo v enostavnem, preprostem in
vsakemu človeku razumljivem jeziku. Simptomi iz vseh virov se zbirajo in urejajo v
pregledno obliko. Tako je z leti nastala vedno bolj obsežna materia medica, ki se še
razširja.
Zakaj je bolje, da se uporablja enostaven jezik? Prvi preizkuševalci zdravil so delali

zapiske pred dvesto leti. Če bi bili zapisani v »medicinskem« jeziku takratnega časa,
danes praktično ne bi bili uporabni. Predstavljajte si zapis: »povzroča levkoflegmatično
konstitucijo s prebitkom črnega žolča«. Takrat je verjetno imelo smisel, danes pa ga
zagotovo nima več. Zato je bolje, da se simptomi in občutki čim bolj natančno opišejo.
Na primer, za Belladonno (Atropa Belladonna – volčja češnja) ni napisano samo, da
povzroča glavobol, pač pa da izzove »hudo bolečino v desnem temporalnem predelu. Če 195
glavo sklonimo naprej, se pojavi občutek, da bo glavo razneslo, bolečina pa se razširi v
desni frontalni predel.« To je samo eden od Belladonninih 1440 simptomov. V
homeopatiji ne uporabljamo generaliziranj, niti teorij ali razlag. Gre za natančna,
podrobna, pa vendarle preprosta dejstva. Tako ostaja materia medica danes enako
pomembna kot 200 let nazaj.
Potenciranje
Materia medica se je počasi dopolnjevala, zdravilnim rastlinam in zdravilom takratnega
časa so se pridružile nove snovi s potencialnim učinkom, med njimi mnoge tudi zelo
strupene. Na primer rastline s toksičnimi alkaloidi, arzenik, kisline, kačji strupi ipd. Kljub
zdravilnim lastnostim je bilo tveganje zastrupitve tako visoko, da so bile z vidika
zdravljenja praktično neuporabne. Hahnemann se je problema lotil tako, da je sprva
poskusil z razredčevanjem. A brez pravega učinka. Šele ko je ob redčenju energično
stresal ali trl, se je učinek ohranjal. Po takšnem postopku pripravljeno zdravilo ni postalo
samo neškodljivo, pač pa je obenem vedno učinkoviteje delovalo. Hahnemann je bil
presenečen in navdušen nad tem velikim odkritjem. Nov postopek izdelave je poimenoval
potenciranje (razredčevanje in stresanje), zdravila različnih jakosti pa je označil z
različnimi potencami.
Samozdravljenje
KAKO SE PRIPRAVLJAJO HOMEOPATSKA ZDRAVILA

Homeopatske potence pripravljajo za to izobraženi magistri farmacije po posebnem
postopku, opisanem v homeopatski farmakopeji (7). V slovenskem prostoru so oficinalne
nemška, francoska in angleška homeopatska farmakopeja.
Homeopatska zdravila so izdelana večinoma iz naravnih materialov. Največkrat so to

rastline in njihova semena, enostavne kovine in njihove spojine, insekti ter druge živali.
Glede na naravo in topnost snovi, iz katere želimo izdelati homeopatsko zdravilo, imamo
na voljo različne postopke.
Iz rastlin in živali ter njihovih delov izdelamo tinkturo, ki jo v homeopatiji imenujemo

»matična tinktura«. Potrebujemo zelo malo izhodiščne snovi, saj je za nadaljnjo izdelavo
zdravila dovolj ena kapljica. Kapnemo jo v stekleničko in ji dodamo 99 kapljic alkohola.
Mešanico petdesetkrat močno stresemo in dobimo prvo potenco zdravila (C1). V novo
stekleničko kapnemo eno kapljico te prve potence in ponovno dodamo 99 kapljic
alkohola. Petdesetkrat močno stresemo in rezultat je druga potenca zdravila (C2).
Naslednje potence izdelujemo na enak način. Obstajajo tudi drugačne potence z
natančno definiranim postopkom izdelave – D, LM, Korsakoff, ...
Če želimo izdelati homeopatsko zdravilo iz netopne substance (zlato, baker, živo srebro
ipd.), delamo po postopku, imenovanem trituracija. Namesto alkohola uporabljamo
laktozo, ki jo skupaj z izhodiščno substanco tremo v terilnici. Postopek je zamuden, saj
porabimo za izdelavo tretje potence kar tri ure. Triturat v tretji potenci nato raztopimo v
alkoholu in potenciramo dalje s stresanjem, kot je opisano.
196 Če delamo v zgoraj opisani C-vrsti, je vsaka potenca stokrat bolj razredčena od prejšnje.
Samo za ilustracijo:
prva potenca (C1) vsebuje 1/100 delcev zdravila
druga potenca (C2) vsebuje 1/10.000 delcev zdravila
tretja potenca (C3) vsebuje 1/1.000.000 delcev zdravila
Na osnovi Avogadrovega števila, ki pravi, da je v enem molu snovi 6,022 x 1023 molekul,
lahko izračunamo, da pri potenci C12 oz. D24 trčimo ob mejo, ko v raztopini ostane manj
kot ena molekula osnovne substance (homeopatske matične tinkture) na mol. Vendar
visoke potence delujejo zelo močno. Za zdravljenje se najpogosteje uporabljajo potence
od C6 do C1000 (M), pa tudi višje. Na primer, C1000 potenca pomeni razredčenje
osnovne substance v razmerju 1/ 10 2000.
Enostavna logika narekuje, da bi bila takšna razredčina brez učinka, če ne bi bila

potencirana! Homeopatska zdravila torej v nobenem primeru niso samo razredčitve, pač
pa potence. S postopkom potenciranja se tudi netopne snovi, kot je na primer kamena
strela ali inertne substance, kot je morska sol, pa tudi strupene substance, kot je
arzenik, pretvorijo v učinkovite zdravilne snovi.
Vse več dokazov potrjuje uspešnost zdravljenja bolezni s homeopatsko medicino. V luči
kliničnih raziskav je skupina nemških strokovnjakov pregledala 89 raziskav zdravljenj s
homeopatijo. Študija je bila objavljena v reviji Lancet (Linde, 1997). Med drugim so
ugotovili, da je pozitivni efekt povprečno 2,45-krat pogostejši pri zdravljenju s
homeopatijo kot s placebom (6, 8). Dokazali so, da so homeopatska zdravila učinkovita v
primerih atopičnega dermatitisa, senenega nahoda, glavobola, vnetij ušes in zgornjih
dihal, revmatoidnega artritisa, driske in drugih prebavnih motenj, gripe, varic, zvinov,
izpahov, ob porodu, pooperativnih zapletov in mnogih drugih (6).
Samozdravljenje
KAKO POTEKA ZDRAVLJENJE S HOMEOPATIJO

S homeopatijo zdravimo individualno in celostno, bolnika obravnavamo torej z vsemi
njegovimi simptomi, naj bodo ti akutne ali kronične narave. Pri akutnih boleznih
potrebujemo za izbiro homeopatskega zdravila simptome, ki zadevajo obolenje v ožjem
smislu – tiste, ki so nastali na novo ob pojavu bolezni. Pri pravilni izbiri zdravila pa
pomagajo še naslednji podatki:
• kaj bolniku poslabša ali izboljša stanje v splošnem ali lokalnem smislu, kar
imenujemo modalitete;
• kaj spremlja določeno težavo, to so spremljevalni (konkomitantni) simptomi;
• občutenje simptoma, npr. pri bolečini so pomembni podatki o kvaliteti bolečine,
natančni lokalizaciji, izžarevanju bolečine;
• vzrok (etiologija) bolezni oziroma sprožilec nastanka simptoma.
Zaradi zbiranja vseh teh podrobnosti v okviru anamneze je potrebno imeti praviloma
nekoliko več časa, kot ga običajno namenimo bolniku ob akutni bolezni v ambulanti
družinske medicine. Pri samozdravljenju pa lahko nizanje simptomov in znakov opravi
bolnik sam ali kdo od bližnjih. Potrebno je le dobro opazovanje vsega, s čimer se bolezen
pri bolnem odraža. Bistveni so torej simptomi in znaki bolezni. Naj ne bo odveč opomba,
da je za neuspeh pri zdravljenju kriva napačna izbira zdravila in ne homeopatija.
Vzemimo, da navaden prehlad ljudje prebolevamo na najrazličnejše načine. Povzroča

lahko občutek zamašenosti nosu z dražečim izcedkom, ki iritira samo nosno sluznico ali
ob njej tudi kožo nosnic, izcedek je lahko najrazličnejših barv ali brez njega. Spremlja ga
lahko blag glavobol v različnih delih glave, z bolečino različnih karakteristik – tiščoč,
kljuvajoč, daje občutek teže in se pri posamezniku širi v različne dele glave ali pa se
sploh ne širi. Prizadene lahko ušesa, grlo in oči ali le enega od naštetih delov z 197
najrazličnejšimi občutki žgačkanja, praskljanja, srbenja, zbadanja. Za vsakega od teh
simptomov se lahko najde bodisi čas dneva, temperatura okolja, v katerem je bolnik,
vrsta pijače ali hrane, ki obolelemu stanje izboljša ali poslabša v smislu modalitet.
Homeopatija se osredotoča na individualne podrobnosti; pet različnih bolnikov s

prehladom lahko zdravimo s petimi različnimi homeopatskimi zdravili. Ustrezno
homeopatsko zdravilo bo vsakemu od bolnikov zelo hitro olajšalo težave, odpravilo pa
najkasneje v nekaj urah, morda dnevu ali dveh. Za homeopatijo torej ne velja vsem
dobro poznani rek: »Prehlad se s čaji, vitamini, počitkom in zdravilom na recept zdravi
sedem dni, sicer pa cel teden.«
Prehlad navajava za lažjo predstavo o tem, kako poteka homeopatsko zdravljenje

najpogostejše akutne bolezni.
Primer zdravljenja viroze iz prakse:

Prvi dan zvečer: vročina nad 38 oC. Glava je vroča, lica žarijo in so intenzivno rdeče
barve. V glavi in vratu pulzira. Kljub visoki vročini ni žeje. Svetloba in ostali vplivi iz
okolice so moteči.
Simptomi:
• visoka vročina z žarečo glavo in rdečimi lici
• pulzirajoč občutek zaradi navala krvi v glavo
• svetloba moteča
• ni žeje
Th.: Belladonna C30, en odmerek; vročina je padla na 37,5 oC, vročica je popustila.
Samozdravljenje
Drugi dan: prehlad se razvije, težave ostajajo predvsem v glavi, telesna temperatura
37,8 oC. Pojavi se želja po toplem čaju. Lica so še vedno vroča, brez pulziranja, rdeča
barva ni več tako izrazita. V predelu čela tiščanje z občutkom traku okoli glave. Kašelj ni
prisoten. Pekoča bolečina v očeh, veke so težke in oči so le s težavo odprte. Prisotna je
izrazita zaspanost.
Simptomi:
• pritiskajoča bolečina v predelu čela, kot trak
• pekoča bolečina v očeh, ki so le s težavo odprte
• vroča lica, občutek polnosti v glavi
Th.: Gelsemium C30, en odmerek zjutraj in eden popoldne; po vsakem odmerku je
utrujenost oči bolj popustila, zaspanosti ni bilo več in bolečine so se zmanjšale.
Tretji dan: vročine ni več, v očeh ni več težav. Ostaja le prehlad s prehodnim nosom, a
občutkom polnosti v predelu sinusov. Izcedek iz nosu postane zelo gost, vleče se je kot
vrv (žvečilni gumi). Vonj je oslabljen.
Simptomi:
• občutek pritiska na nosnem korenu
• zelo gost izcedek, vleče se kot vrv
• izguba vonja
Th.: Kali bichromicum C30, en odmerek; popoldne tretji dan težav ni več.
Iz primera je razvidno, da so se simptomi med samo boleznijo spreminjali in da je bilo

potrebno temu prilagoditi tudi terapijo. Vedno so se upoštevali vsaj trije simptomi, ki so
zajeli bistvo težav. Homeopatsko zdravilo mora biti vedno skrbno izbrano, sicer na žalost
198 ne deluje. Nenehno menjavanje zdravil brez učinka drugega za drugim pa ni
priporočljivo.
KJE JE BILA HOMEOPATIJA V PRAKSI IN V ZNANSTVENIH RAZISKAVAH

USPEŠNA
S pravilnim, na podlagi individualnih simptomov izbranim homeopatskim zdravilom, lahko
s samozdravljenjem uspešno, torej v kratkem času in v celoti, odpravimo oziroma
pozdravimo najrazličnejša akutna obolenja, kot so gripa, sinuzitisi in druge virusne
bolezni. Poleg tega so lahko homeopatska zdravila v veliko pomoč pri vsakodnevnih
nevšečnostih, kot so: piki insektov, utrujene oči, manjše poškodbe, opekline, slabost ob
vožnji z avtomobilom ali ladjo, kolcanje, ...
S pravilno izbranim homeopatskim zdravilom lahko uspešno zdravimo tudi infekcijske

bolezni, povzročene z bakterijami, celo sepso (9). Vendar se v večini takšnih primerov
homeopatska zdravila uporabljajo le kot dopolnilno zdravljenje.
Zlasti v primerih samozdravljenja ali nenatančne anamneze v splošni praksi se lahko

zgodi, da spregledamo pravo zdravilo in s tem tvegamo morebitne posledice nepravilnega
zdravljenja. V Veliki Britaniji, kjer je homeopatija tudi uradna medicinska praksa,
pogosto istočasno izdajo recept za antibiotik in homeopatsko zdravilo (10). Raziskava, ki
so jo tam opravili, je pokazala, da je homeopatija uspešna medicina tudi sicer pri
zdravljenju široke palete bolezni, obravnavane v splošni praksi (11). Dokazana je
učinkovitost pri zdravljenju alergij (12), ekcemov (13), psoriaze (14), premenstrualnega
sindroma (15), revmatoidnega artritisa in osteoartritisa (16, 17), sindroma razdražljivega
Samozdravljenje
črevesja (18), ulceroznega kolitisa (19), migrene (20, 21), hipertenzije (22), kronične
obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) (23), depresije (24) in anksioznih motenj (25).
Homeopatska medicina je dragocena zlasti v primerih, pri katerih so ostali medicinski

postopki z zdravljenjem dosegli svoj plato ali so bili celo neuspešni. Homeopatija je lahko
v veliko pomoč, tudi ko terapevtskih možnosti ni več, kjer so kontraindicirane ali jih
bolnik slabo prenaša (1).
Kronične bolezni so za samozdravljenje manj primerne. Ob napačni obravnavi namreč

lahko pride do stanja, ki mu v homeopatiji pravimo »zatiranje simptomov« in dolgoročno
ni zaželeno. Bolezen se v teh primerih le potuhne in nato kmalu ponovno izbruhne.
Homeopatski zdravnik se mora truditi doseči hitro, blago in trajno vrnitev zdravja, kar
pomeni odpraviti bolezen v celoti po najkrajši, najzanesljivejši in najmanj škodljivi poti
(26). To je mogoče s sledenjem Heringovim pravilom (27). Ta pravijo, da mora
zdravljenje potekati od znotraj navzven in od zgoraj navzdol ter od življenjsko bolj
pomembnih k manj pomembnim organom. Simptomi naj bi izginevali v obratnem
vrstnem redu, kot so nastajali.
V primeru kroničnih bolezni je homeopatova naloga opraviti dobro anamnezo, po potrebi

klinični pregled in izmed vseh simptomov in znakov bolezni zbrati najpomembnejše za
izbiro zdravila. S pomočjo repertorijev (knjige ali računalniški programi) in materie
medice nato za bolnika izbere eno zdravilo, ki mu bo pomagalo do boljšega
zdravstvenega stanja. Ta postopek imenujemo repertoriziranje.
Homeopatsko zdravljenje je kompatibilno z drugim farmakoterapevtskim zdravljenjem.

Ne nazadnje je lahko pri mnogih težavah tudi prva možnost zdravljenja. 199
PREDNOSTI HOMEOPATSKIH ZDRAVIL

• nimajo škodljivih stranskih učinkov,
• nimajo nezaželenih interakcij z drugimi medikamenti,
• pravilno izbrana delujejo hitro in učinkovito,
• ljudje jih dobro prenašajo,
• so primerna za zdravljenje otrok, nosečnic in starejših, po posvetu s farmacevtom ali
zdravnikom homeopatom.
KDAJ MORAMO OB SAMOZDRAVLJENJU POISKATI POMOČ FARMACEVTA

ALI ZDRAVNIKA HOMEOPATA?
Z izrazom prva reakcija označujemo kratkotrajno poslabšanje simptomov, ki pomenijo
spodbudo naravnih avtoregulatornih mehanizmov k učinkovitejšemu delovanju in s tem
mobilizacijo oziroma ojačitev zdravilnih zmožnosti, ki so v telesu naravno prisotne. Ta
reakcija je pravzaprav zaželjena. Je neškodljiva in daje informacijo o tem, da je bilo
izbrano zdravilo pravo. Hitro mine in običajno je blaga. Bolj izrazita je pri zdravljenju
kroničnih bolezni. Gre za eksacerbacijo simptomov bolezni, ki ji sledi znatno izboljšanje
zdravstvenega stanja. Primerno navodilo ob tem je prekinitev jemanja zdravila, dokler
reakcija ne izzveni. Z zdravilom nadaljujemo, če se težave ponovno pojavijo. Za
zaznavanje teh sprememb je potrebno dobro opazovanje in zdravljenja »z občutkom«.
Samozdravljenje
Homeopatsko zdravilo deluje kot katalizator. Telo spodbudi, da se začne zdraviti samo.
Tako se sprožijo procesi zdravljenja, poseganje v te procese z novim zdravilom, npr. ob
prvem poslabšanju, lahko ustavi zdravljenje ali celo poslabša simptome. Primerno
navodilo je počakati ali se ob izrazitih težavah o nadaljevanju zdravljenja posvetovati s
homeopatom.
Nenamerno preizkušanje zdravil je nevarnost samozdravljenja ali hitrega nakupa zdravila

brez primernega navodila, kako zdravilo jemati. Gre največkrat za prepogosto jemanje
homeopatskega zdravila, pri čemer sprva pravilno izbrano zdravilo pomaga, vendar lahko
ob nadaljevanju jemanja zaradi navdušenosti nad odličnostjo zdravila ponovno pride do
poslabšanja stanja, ki vztraja ves čas nadaljnjega jemanja. V primeru, da je izbrano
zdravilo napačno in se ga iz neučakanosti vzame prevečkrat, lahko pride do pojava novih
simptomov, ki jih prej ni bilo.
Pomembno navodilo v tem primeru je, da je potrebno prekiniti jemanje po izboljšanju

simptomov ali ob pojavu novih simptomov. Slednji bodo v kratkem času izzveneli.
Splošno navodilo za jemanje zdravil ob samozdravljenju: primerna so homeopatska

zdravila nizkih potenc, in sicer:
• C4 ali D4 – brez škode do 3-krat na dan,
• C6 ali D6 – do 2-krat na dan,
• C12 ali D12 – 1-krat na dan.
Pri akutnih obolenjih je učinek nizkih potenc kratkotrajen in delovanje zdravila kmalu
popusti. Takrat je potrebno odmerek zdravila ponoviti, lahko tudi večkrat.
200
Neugodno je pogosto menjavanje zdravil drugega za drugim v želji, da bi eno od njih
vendarle učinkovalo. Vsako zdravilo potrebuje primeren čas, da razvije delovanje. Zato je
smiselno dobro razmisliti in izbrati čim boljše zdravilo, nato pa počakati na učinek.
Včasih se bo neveščemu navdušencu nad homeopatijo zgodilo, da bo izbrano zdravilo

odpravilo le del simptomov bolezni. To pomeni, da je potrebno poiskati primernejše
zdravilo. V takšnem primeru se je priporočljivo posvetovati s farmacevtom ali z
zdravnikom homeopatom.
Supresija (zatiranje) je izraz, ki označuje nezaželjeno potlačenje simptomov in pomeni

potek zdravljenja, ki ni v skladu z že omenjenimi Heringovimi pravili. Izbira zdravila le na
podlagi nekaterih simptomov (npr. na koži) brez upoštevanja drugih hierarhično
pomembnejših simptomov lahko sicer naglo odpravi izpuščaj, podobno kot
kortikosteroidna zdravila (10). Vendar v takšnem primeru ne moremo govoriti o
zdravljenju, pač pa o potlačenju simptomov. Supresija v homeopatiji ni pogosta, je pa
možna. Če je torej ob izginotju določene težave ob samozdravljenju prišlo do poslabšanja
splošnega zdravstvenega stanja (povečana utrujenost, nerazpoloženost, kašelj), je
zagotovo na mestu posvet s strokovnjakom.
Obstajajo najrazličnejše vrste nepreverjenih psevdohomeopatskih zdravljenj (izbira

zdravila brez anamnestično zbranih simptomov na podlagi drugih zdravilskih postopkov –
denimo iridodiagnostike, nihala, infopatske kapljice itd.), ki ne morejo nadomestiti
klasičnega homeopatskega zdravljenja. Če ob njih pride do zgoraj naštetih neugodnih
izidov, je potrebno biti nanje pozoren, predvsem pa je potrebno ločiti vse
kvazihomeopatije od prave.
Samozdravljenje
Mešanice homeopatskih zdravil

zdravil pogosto srečamo v lekarnah v tujini. Gre za zdravila,
sestavljena iz različnih homeopatskih zdravil, ki so se v praksi izkazala kot uspešna pri
določeni zdravstveni težavi. Tako poznamo na primer kapljice proti prehladu, gripi,
kolikam, alergiji, sinusitisu, glavobolu, artritisu ipd. V tem primeru ne moremo govoriti o
klasični homeopatiji, gre bolj za »instant« homeopatijo. Prednost homeopatskih mešanic
je, da za njihovo uporabo ni potrebno imeti veliko homeopatskega znanja, enostavne so
za uporabo, na voljo so na primer sirupi proti kašlju, kapljice za utrujene oči ... Primerne
so za resnično blage težave, saj gre v večini primerov za zelo nizke potence. Lahko jih
primerjamo z učinki fitoterapije.
Ustrezno homeopatsko zdravilo, izbrano v skladu s principi klasične homeopatije, bo

veliko bolje, hitreje in trajneje odpravilo zdravstvene težave kot homeopatska mešanica
ali psevdohomeopatija. Če ne uspemo doseči želenega rezultata, je priporočljiv obisk pri
homeopatu.
ZDRAVILA ZA ZDRAVLJENJE GRIPE

Po pravilu podobnosti naj bi slika zdravila (strnjena simptomatika, ki se je razvila ob
preiskušanju substance na zdravih ljudeh) čim bolj sovpadala s sliko bolezni, ki se odraža
na človeku. Večja kot je podobnost, večja je verjetnost za uspeh zdravljenja.
Navajava nekaj slik zdravil (28, 29, 30), ki se jih najpogosteje uporablja pri zdravljenju
gripe:
Aconitum (Aconitum napellus – preobjeda)

201
Aconitum je ena izmed zelo strupenih rastlin, ki rastejo pri nas. Zaradi tega v fitoterapiji
ni našla svojega mesta. Čisto drugače pa je v homeopatiji.
Vzrok za nastanek gripe je v tem primeru izpostavljenost mrzlemu, suhemu vetru,

posebno če je telo prepoteno in ga ujame hladen prepih. Telesna temperatura skokovito
narašča, bolnika trese mraz. Mrzlo drgetanje stresa telo v valovih. Mrzlica in hlad se
izmenjujeta z vročico. Visoko vročino spremlja občutek vročice na sicer suhih sluznicah.
Bolnik je zelo žejen. Med ležanjem se neprestano premika in spreminja položaj.
Samozdravljenje
Aconitum se uporablja pri boleznih, ki se pojavijo nenadoma, silovito in iznenada kot

strela z jasnega. Prisotna je lahko panika ali reakcija iz strahu, bojazen v povezavi z
močno živčno razdražljivostjo. Stanje poslabšajo hrup, svetloba, glasba in izboljšata svež
zrak ter počitek.
Belladonna (Atropa belladonna

belladonna – volčja češnja)
Belladonna, tudi zelo strupena rastlina, pri vročinskih stanjih velikokrat sledi Aconitu.
202 Bolnik je preobčutljiv za vse zunanje dražljaje. Zelo je razdražljiv, prestrašeno poskoči ob
najmanjšem dražljaju. Za razliko od Aconituma vročina ne narašča več, bolnik ne drgeta
več, pač pa žari od toplote. Začenja se potiti, žeja se umiri.
Telesna temperatura je zelo zvišana. Zdi se, da bolnik žari. Obraz je ognjeno rdeč, zenice
so razširjene, pogled je srep, prestrašen in istočasno divji. Za razliko od bolnika, ki
potrebuje Aconitum in gleda prestrašeno, je pogled pri bolniku, ki potrebuje Belladonno,
bolj divji. V glavi je prisotna kljuvajoča bolečina, na vratu so lahko vidne pulzirajoče
arterije. Bolnik ima notranji občutek hladu z zunanjo ostro, pekočo, puhtečo vročino. Ima
vročo glavo in mrzle okončine. Koža je vroča in vlažna. Kljub visoki vročini ni žejen.
Stanje poslabšajo dotik, tresenje, hrup, prepih in ležanje, izboljša pa polsedeč položaj.
Rhus toxicodendron (strupeni bršljan)

Rhus toxicodendron pogosto uporabljamo pri gripi, ki se razvije v toplem, vlažnem
vremenu; npr. tekač, ki ga v poletni vročini ujame ploha in ga premoči do kože. Naslednji
dan zboli z visoko vročino.
Za to zdravilo so značilne bolečine v mišicah in sklepih, ki so hujše v mirovanju. Zato je

bolnik zelo nemiren, neprestano se mora premikati, da se bolečine umirijo. Bolečine pri
gripi spremlja vročinsko stanje z vročinskim delirijem in omotico. Po drugi strani se ob
najmanjšem odkrivanju odeje pojavi mrzlica z občutkom, da je bolnika nekdo polil z
mrzlo vodo ali da se mu po venah pretaka mrzla voda. Mrzlica se izmenjuje z vročico.
Običajno jo spremlja suh kašelj in želja, da bi pretegnil okončine. Bolnik je v postelji zelo
nemiren, nikakor ne najde ustreznega položaja. Zaspan je, a ne more spati. Ponoči
večkrat vstaja in hodi okoli, da razgiba ude in jih pretegne. Pekoča žeja. Stanje se
Samozdravljenje
poslabša med spanjem, poslabša ga tudi počitek, izboljša pa gibanje, hoja, sprememba
lege, drgnjenje, topli obkladki in pretegovanje okončin.
Gelsemium (Gelsemium sempervirens – rumeni jasmin)

Gelsemium deluje v prvi vrsti na mišice. Te so boleče, utrujene, težke in šibke. Prisotna
je vsesplošna oslabelost in ohromelost mišic, ob najmanjšem naporu se začnejo noge
tresti.
Bolnik potrebuje oporo. Izmučen je, zaspan in omotičen. Tudi splošno počutje takega
bolnika je mlahavo, brez energije, utrujen je in si želi ležati v miru.
Vročina se dvigne do okrog 38,5 oC, izmenjuje se z mrzlico, ki se dviga in spušča. Mrzle
dlani in stopala, mrzel pot. Vročina z dremavostjo in drgetanjem. Žeje ni.
Glava je težka, hud glavobol spremlja občutek, da je okoli glave zavezan trak. Veke so
težke. Bolniku odleže, če je glava dvignjena.
Takšna gripa se pogosto razvije poleti, posebno če je človek vznemirjen. Stanje

poslabšajo vlažno vreme, megla, čustva, slabe novice in misel na težave, izboljšajo pa
neprestano gibanje in stimulansi.
Eupatorium (Eupatorium perfoliatum – vrsta konjske grive)

Glavna značilnost slike tega zdravila so močne bolečine, tako hude, da ima bolnik
občutek, da se »lomijo kosti«. Mišice prsnega koša, hrbta in udov so zelo boleče, kot bi
bolnika nekdo pretepel. Zaradi bolečin se težko premika, že samo ležanje je boleče. Daje
občutek, kot da bi ga povozil traktor. Najhuje je zjutraj. 203
Občutek pekoče, visoke vročine spremlja močna žeja, lahko tudi navzea. Usta, požiralnik
in sapnik so suhi. Vročici sledi močna mrzlica, ki se začne v križu in nato stresa celega
bolnika. Bolnik je nemiren, trese ga mraz, zelo je šibek.
V dihalih se nabira katar, ki povzroča boleč, dražeč kašelj. Bolečine so tako hude, da se
pacient med kašljem drži za prsni koš. Hripavost, bolečine pri govorjenju. Stanje
poslabšajo hladen zrak, kašelj, ležanje na boku in gibanje, izboljšajo pa potenje, ležanje
na obrazu in pogovor.
Bryonia (Bryonia alba – črnojagodasti bljuščec)

Bryonia usmeri delovanje predvsem na sluznice, na katerih se lahko razvijeta vnetje in
eksudacija, posebej če je bolnika ulovil mraz (mrzla pijača, mrzel veter, ko je telo
razgreto). Deluje tudi na mišice in živčevje v smislu odpora do vsakega najmanjšega
giba. Vsakršno premikanje je boleče, bolnik hoče imeti popoln mir, ne trpi ugovarjanja,
nevzdržen je kakršenkoli dotik. Po drugi strani ležanje na bolečem delu telesa pomaga,
saj ga nekako imobilizira in prepreči vsako premikanje.
Sluznice postanejo suhe, izločki so gosti in lepljivi, bolnik na njih občuti zbadanje in
praskanje. Žejen je. Sili ga na kašelj, a zaradi splošne utrujenosti le s težavo kašlja. Ob
tem sedi v postelji in se z rokami drži za prsni koš, saj je vsak premik izredno boleč.
Otrok, ki je sicer zelo živahen, negibno in tiho leži v postelji. Stanje poslabša najmanjše
gibanje, vstajanje, kašelj, napor, globok vdih in dotik, izboljša pa pritisk ali ležanje na
bolečem predelu, tesen povoj; hladen, svež zrak in tišina.
Samozdravljenje
Če nekdo zboli za gripo, moramo natančno popisati vse podrobnosti, tudi najmanjše, kot
so žeja, razpoloženje in različni občutki. V skladu s pravilom podobnosti se odločimo za
zdravilo, ki je izrazitim bolnikovim simptomom najbolj podobno. Pravilno izbrano
homeopatsko zdravilo začne delovati hitro, po 15 do 30 minutah. Prinese olajšanje in
bolnik se umiri (otroci navadno zaspijo). Izboljšajo se vsi simptomi, tudi splošno počutje.
Bolezen se hitro pozdravi, možnost zapletov je manjša, trdovratne utrujenosti po gripi
običajno ni.
Po najinih izkušnjah z nobenim klasičnim zdravilom ne uspemo tako hitro in brez

stranskih učinkov pozdraviti gripe kot prav s homeopatijo. Zakaj te možnosti ne bi
ponudili tudi našim bolnikom?
ZAKLJUČEK
Homeopatija je varen način zdravljenja z dvestoletno tradicijo, za njeno učinkovitost je
vse več znanstvenih dokazov. Marsikje v Evropi je ob klasični medicini našla svoje mesto,
kar potrjuje dejstvo, da je zdravljenje s homeopatskimi zdravili vključeno v ponudbo
nekaterih zdravstvenih zavarovalnic. Homeopatska zdravila nimajo stranskih učinkov,
kakršne poznamo pri klasičnih zdravilih, in prav tako nobenih interakcij z njimi. Zato so
primerna tudi za samozdravljenje. Za optimalen učinek je potreben resen in natančen
pristop k bolniku, po potrebi tudi strokovna podpora zdravnikov in farmacevtov, ki so
vešči homeopatije. V dobro bolnikov in zaradi njihove varnosti je smiselno, da so
homeopatska zdravila na voljo samo v lekarnah. Za integracijo homeopatije visoke
kvalitete v naši državi je potrebna promocija znanstvenega razvoja homeopatije,
nadaljevanje kakovostnega izobraževanja in praktično usposabljanje primernih profilov.
204
Pri ustvarjanju članka so nama s strokovnimi nasveti pomagali Ana Krušič Kaplja, dr.
med., Barbara Merše,dr. med. in Jurij Hafner, dr. med., za kar se jim iskreno
zahvaljujeva.
LITERATURA
1. European Comittee for homeopathy: Medical homeopathic education in Europe, 2001
(http://www.homeopathyeurope.org/pdf/medhomeduc.pdf).
2. Commission Report to the European Parliament and Council on the Application of Directives 92/73 and
92/74, Bruselj, 14. 7. 1997, Com (97) 362 final.
3. Kayne, B. Steven: Homoeopathic Pharmacy, Churchill Livingstone, 1997.
4. Sankaran, R.: Homoeopathy, the science of healing, B.Jain Publishers, New Delhi 2001.
5. Zdrav Vestn 2002; 71: 7–10.
6. Ullmann, D.: Homeopathic Family Medicine eBook, 2005.
7. Brunner, H.: Homeopatija za farmacevte, Skripta,1996.
8. Linde, K., Clausius, N., Ramirez, G., et al., Are the Clinical Effects of Homoeopathy Placebo Effects? A
Meta-analysis of Placebo-Controlled Trials, Lancet, September 20, 1997, 350:834–843.
9. Frass M, Linkesch, M, Banjya, S, et al. Adjunctive homeopathic treatment in patients with severe sepsis: a
randomized, double-blind, placebo-controlled trial in an intensive care unit. Homeopathy 2005:94; 75–80.
10. Castro, M: The complete homeopathy hand book, Pan books, 1996.
11. Robinson, T.:Responses to homeopathic treatment in national health service; vol 95, No1, jan.2006.
12. Kim L.S., Riedlinger J.E., Baldwin C.M., Hilli L., Khalsa S.V., Messer S.A., Waters R.F. Treatment of
seasonal allergic rhinitis using homeopathic preparation of common allergens in the southwest region of
the US: a randomized, controlled clinical trial. Ann Pharmacother. 2005 Apr;39(4):617–24.
13. Spence, D.S.: Homoeopathic Treatment of Eczema: A Retrospective Survey of 130 Cases, British
Homoeopathic Journal, April 1991,80,2:74–81.
14. Bernstein S., Donsky H., Gulliver W., Hamilton D., Nobel S., Norman R. Treatment of mild to moderate
psoriasis with Relieva, a Mahonia aquifolium extract--a double-blind, placebo-controlled study. Am J Ther.
2006 Mar-Apr;13(2):121–6.
Samozdravljenje
15. Yakir M. et al. Effects of homeopathic treatment in women with premenstrual syndrome: a pilot study.
British Homeopathic Journal. 2001;90:148–53.
16. Jonas, W.B., Linde, Klaus and Ramirez, GILBERT, Homeopathy and Rheumatic Disease, Rheumatic Disease
Clinics of North America, February 2000,1:117–123.
17. Long, L. and Ernst, E., Homeopathic Remedies for the Treatment of Osteoarthritis: A Systematic Review,
British Homeopathic Journal, 2001;90:37–43.
18. Mathie, R.T., Robinson, T.W. Outcomes from Homeopathic Practice in Medical Practice: A Prospective,
Research-Targeted, Pilot Study, Homeopathy, 2006, 95, 199–205.
19. Rahlfs, V.W., Mosinger, P.: Asafoetida bei Colon Irritabile, Deutsche Medizinische Wochensch.,
1978,104:140–43.
20. Brigo, B.: Le Traitement Homeopathique de la Migraine: Une Etude de 60 cas, controllee en Double-
aveugle, Journal of LMHI, 1987.
21. Straumshein, P., Borchgrevink, C., Mowinckel, P., et al., Homeopathic Treatment of Migraine: A Double-
blind, Placebo Controlled Trial of 68 Patients, British Homeopathic Journal, January, 2000,89:4–7.
22. Singh, R.K., Kasliwal R.R.: Efficacy of Homoeopathic Drugs in the Treatment of Essential Hypertension: A
Study in a Specialised Cardiac Hospital, 10th Annual Symposium on Complementary Health Care, Royal
College of Physicians, London, November 21–22, 2003, published in FACT, December, 2003, p. 539.
23. Frass, M., Dielacher, C., Linkesch, M., Endler, C., Muchitsch, I., Schuster, E., KAYE, A..:Influence of
potassium dichromate on tracheal secretions in critically ill patients,, Chest, March, 2005.
24. Mathie, R.T., Robinson, T.W.. Outcomes from Homeopathic Practice in Medical Practice: A Prospective,
Research-Tarageted, Pilot Study, Homeopathy (2006) 95, 199–205.
25. Bone, O., Shemer, Y., Gorali, Y., Katz, M., Shalev, Y.A.: A Randomized, Double-blind, Placebo-controlled
Study of Classical Homeopathy in Generalized Anxiety Disorder.
26. Hahnemann, S.: Organon of medicine, 6.edition, B.Jain Publishers, New Delhi 1993
27. Žužek, M.: Osnove homeopatije, samozal., M. Žužek, Ljubljana, 2007.
28. Blažič, L.: Homeopatska domača lekarna, Slovensko homeopatsko društvo, 2002.
29. Boericke, W.: Homoeopathic materia medica with repertory, B.Jain Publishers, New Delhi, 1993.
30. Phatak, S.R.: Materia Medica of Homoeopathic Medicines, B.Jain Publisher, New Delhi, 2004.
Slike:
1. Cilenšek, M.: Naše škodljive rastline v podobi in besedi, 1892. (Knjigo hrani Narodni muzej Slovenije,
signatura: 752
205
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Vražič Z, Tušek-Bunc K. S spremembo življenskega sloga poskrbim za svoje zdravje
S SPREMEMBO ŽIVLJENJSKEGA SLOGA

POSKRBIM ZA SVOJE ZDRAVJE
Zvezdana Vražič1, Ksenija Tušek-Bunc2
»Zdravje je ena od osnovnih potreb

in za večino ljudi
najvišja vrednota v življenju.«
UVOD
Sodoben človek je iskalec zdravja. Živimo v postmoderni družbi, kjer ljudje posvečajo
vse več pozornosti zdravju, kar lahko postane temelj ne samo preprečevanja, pač pa
tudi način in prvi korak k samozdravljenju številnih kroničnih nenalezljivih bolezni.
Zdravje je koncept, ki ima v izkustvu vsakega posameznika vsaj občasno osrednji

pomen. Je namreč dejavnik, ki zadeva temelj posameznikove eksistence, kar najbolj
jasno pride do izraza v »odsotnosti« zdravja, oziroma ob izbruhu hujših bolezenskih
težav.
Prehrana, prehranjevanje, redna telesna aktivnost in zmanjševanje ter odpravljanje

stresa so pomembni dejavniki zdravja. Raziskave Slovenskega javnega mnenja in CINDI 207
kažejo, da imajo dejavniki tveganja, ki so povezani z nezdravim načinom življenja:
nezdrava prehrana, telesna neaktivnost, stres, … pri prebivalcih Slovenije velik vpliv na
pojavljanje mnogih kroničnih nenalezljivih bolezni. Raziskava švedskega nacionalnega
inštituta za javno mnenje iz leta 1997, s katero so želeli oceniti breme bolezni, ki jih
lahko pripišemo različnim dejavnikom, je pokazala, da lahko nepravilni prehrani
pripišemo 4,6% DALY-jev ((Disability adjusted life year – mera za breme bolezni v
opredeljeni populaciji in učinkovitost ukrepov), telesni nedejavnosti 1,4%, kajenju 9%,
pitju alkohola pa 8,4% DALY-jev .
Prehranjevanje kot oblika in način samozdravljenja igra pri ohranjevanju zdravja

pomembno vlogo v vseh življenjskih obdobjih, upoštevati pa moramo tudi druge
elemente življenjskega stila: kajenje, tvegano uživanje alkoholnih pijač, telesna
nedejavnost in delovanje različnih stresorjev. Na vse navedene dejavnike tveganja bi bilo
potrebno vplivati že v otroštvu, nadaljevati v času mladostništva, odraslosti in tudi v
starosti. Za zmanjševanje in odpravljanje določenih dejavnikov tveganja za kronične
nenalezljive bolezni lahko ljudje v prvi vrsti veliko naredijo sami, zdravstveni delavci pa
smo jim v podporo in pomoč z različnimi preventivnimi programi ter projekti promocije
zdravja.
1
Zvezdana Vražič, dipl. m. s., ZD dr. Adolfa Drolca, Ulica talcev 9, 2000 Maribor
2
Samozdravljenje
Posamezniki so v današnjem času sami odgovorni za ohranjanje in vzdrževanje zdravja

ter preprečevanje bolezni. Zdravje in njegova promocija ter tudi samozdravljenje, ko gre
za dejavnike tveganja, ki vplivajo na kakovost življenja in ga ogrožajo, pa postajajo
vedno pomembnejši področji vsakdanjih dejavnosti javnega življenja in znanstvenega
raziskovanja.
SKRB ZA BOLNIKA, ZDRAVSTVENA VZGOJA

Skrb za bolnika preprosto pomeni delati dobro, ne le za človeka, temveč za širše okolje,
za skupnost. S zdravstveno vzgojnim delom zdravstveni delavci posegamo v
najintimnejšo človekovo področje, tako telesno, kot duhovno ali celo socialno.
Zdravstvena vzgoja je pomemben element promocije zdravja in je hkrati odlična priprava

za samozdravljenje že ogroženih ljudi. Promocija zdravja je proces dejavnosti, ki
omogoča posamezniku ali skupini, da povečujejo nadzor nad lastnim zdravjem, ga
ohranjajo in izboljšujejo in nenazadnje predstavlja temelj samozdravljenju.
Za zahodne družbe ob prehodu v tretje tisočletje je značilen ambivalenten odnos do

bolezni in zdravja in do institucij, ki se ukvarjajo z ohranjanjem zdravja in
preprečevanjem oziroma zdravljenjem bolezni.
MULTIDIMENZIONALNA DEFINICIJA ZDRAVJA

Zdravje je po eni strani nenadomestljiv oseben vir pri ustvarjanju življenjskih razmer, po
drugi pa je med najprepričljivejšimi in celostnimi kazalci rezultatov kakovostnega
208 življenja.
Multidimenzionalne definicije zdravja opozarjajo na medsebojno povezanost

posameznikovega zdravja in zunanjih dejavnikov, ki ga opredeljujejo. Novejši socio-
ekološko-ekonomski modeli razvoja zdravja pa že presegajo dilemo individualnega
delovanja nasproti nadindividualnim družbenim strukturam. Medijska produkcija in
sistemska naravnanost se poudarjeno navezujeta na eksistenčni koncept odgovornosti,
tj. individualne odgovornosti posameznika/ce za lastno zdravje.
Definicija zdravja, ki jo predlaga Svetovna zdravstvena organizacija, preseže ozko

gledanje na zdravje, ker upošteva celotno življenjsko situacijo, po drugi strani pa
dopušča neustrezne razlage, saj je mogoče pri taki opredelitvi zdravja vsakogar, ki ni
zadovoljen, prepoznati kot nezdravega, če ne bolnega.
Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje stanje popolne telesne,

duševne in socialne blaginje in ne le odsotnost bolezni, ampak pozitiven koncept, ki
poudarja, da imajo enak pomen socialne, osebne in fizične življenjske razmere.
Samozdravljenje
ŽIVLJENJSKI STIL IN ZDRAVJE

Življenjski stil je način, kako živeti življenjsko zgodbo, je kreacija posameznika, ki
nastaja v nenehnem prepletanju stikov posameznika v družbo. To seveda ni nekaj, kar
nujno potrebuje za preživetje, temveč tisto, kar nujno potrebuje za samopodobo.
Življenjski stil je skupek navad in način uporabe dobrin, prostora in časa, s katerim ljudje
definiramo sebe in druge ljudi; je značilnost skupine, pa vendarle tudi individualna
izkušnja.
Življenjskega stila ni moč enostavno in na hitro spreminjati. Oblikuje se v tesnem

medsebojnem učinkovanju z življenjskimi razmerami.
Kadar govorimo o življenjskem stilu, povezanim z zdravjem, gre za stališča in vrednote,

predvsem pa za ravnanje, vedenje na različnih področjih, kot so telesna dejavnost,
prehrana, odzivanje na probleme in njihovo odpravljanje, spolnost, kajenje, pitje
alkoholnih pijač ter uporaba ilegalnih drog.
Na zdravstvenem področju stil življenja ali življenjski slog pomeni življenjski vzorec, ki je
povezan z določenim zdravstvenim stanjem. Kljub temu, da naj bi življenjski stil pojasnil
le tretjino variance v zdravju, obstajajo številni epidemiološki dokazi, da določen
življenjski vzorec deluje kot varovalni dejavnik, ki krepi zdravje, podaljšuje življenje in
veča njegovo kakovost, ali pa kot nevarnostni dejavnik, ki ogroža zdravje ter vodi v
bolezen in ne nazadnje v prezgodnjo smrt .
Zdrav način življenja bi lahko opredelili kot skupek vedenjskih vzorcev, ki krepijo zdravje, 209
preprečujejo nastanek bolezni, večajo kakovost življenja in vodijo v aktivno starost.
Prochaska in DiClemente sta razvila enega od modelov, ki je poglobljen in uporaben pri

sprejemanju in dojemanju spreminjanja življenjskega stila.
Bolnikova stopnja v procesu spremembe:
Predstopnja: Stopnja pred zavedanjem problema.

1. Stopnja razmišljanja.
2. Stopnja odločenosti, pripravljenosti na spremembo.
3. Stopnja delovanja.
4. Stopnja vzdrževanja.
5. Vrnitev v staro stanje, vedenje (relaps).
Samozdravljenje
210
Slika 1: Krog spreminjanja
Pomembno je, da prepoznamo posameznikovo mesto/stopnjo v procesu spreminjanja, da

ga ne prehitevamo, temveč z ustreznimi motivacijskimi strategijami spodbujamo
napredovanje. V nasprotnem primeru samo krepimo posameznikov odpor in neželeno
obrambno delovanje, prihaja do prekinitev sodelovanja ali pa do zgolj navideznega
sodelovanja v obravnavi.
BOLEZNI SRCA IN OŽILJA – DEJAVNIKI TVEGANJA IN PREPREČEVANJE

Bolezni srca in ožilja so še vedno pomemben vzrok obolevnosti in umrljivosti v razvitem
svetu ter tudi pri nas. Nezdravo prehranjevanje in nezdrav način življenja pripomoreta k
nastanku le-teh. V razvitem svetu dobiva vse večji pomen preprečevanje bolezni
(preventiva). V Evropi se je umrljivost do 64. leta zaradi teh bolezni zmanjšala za celih
petnajst odstotkov. Slovenci pa zbolevamo in umiramo zaradi bolezni srca in ožilja še
vedno pogosto prav zaradi premajhnega upoštevanja načel zdravega življenja. Umrljivost
zaradi bolezni srca in žilja je pri moških 33% in pri ženskah 10% .
Prevelika telesna teža je dokazano povezana z zvišanim krvnim tlakom, koronarno

boleznijo in možgansko kapjo. V Ljubljani je pretežkih 43% moških in 54% žensk.
Zvišan holesterol v krvi je dejavnik tveganja, ki je tesno povezan z nastankom

arteroskleroze, le tega ima v Ljubljani 67% moških in 60% žensk.
Samozdravljenje
Pri kadilcih je koronarna bolezen vsaj dvakrat pogostejša kot pri nekadilcih. Tveganje
narašča s številom dnevno pokajenih cigaret. V Ljubljani je med odraslimi ženskami 29%
kadilk in med moškimi 40% kadilcev.
Raziskave so pokazale jasno povezavo med višino krvnega tlaka in tveganjem za razvoj
koronarne bolezni in možgansko-žilne bolezni. V Ljubljani ima zvišan krvni tlak 47%
moških in 31% žensk.
Povezava med aterosklerozo in prekomernim pitjem alkohola je nedvomna. Alkohol

ogroža delovanje srčne mišice. Prenehanje zlorabe alkohola je koristno v vsakem
trenutku.
Glavni vzrok prezgodnje smrti diabetikov tipa I in II so koronarne bolezni, možganska

žilna bolezen ali periferna arterijska žilna bolezen. V Ljubljani ima zvišan sladkor v krvi
64% moških in 49% žensk.
Ljudje, ki so telesni dejavni, dokazano manj zbolevajo za koronarno boleznijo. Tveganje

za možgansko kap ni tako tesno povezano s telesno dejavnostjo. V Ljubljani kar 69%
moških in 74% žensk telesno ni dovolj aktivnih.
Tveganja za nastanek in razvoj srčno žilnih obolenj lahko uspešno zmanjšujemo s stilom
življenja, ki mu pravimo zdrav način življenja in ga lahko razumemo tudi kot
samozdravljenje. To ni zdravljenje, govorimo o normalnem zdravem načinu življenja, kar
naj bi bil cilj slehernega človeka. Vsi »ogroženi«, torej vsi, pri katerih so prisotni
nevarnostni dejavniki za razvoj bolezni srca in žilja, pa morajo storiti še več. Nevarnosti
morajo najprej poskušati odpraviti sprva s strožjim samozdravljenjem: s strožjimi 211
dietnimi in drugimi ukrepi, kot prvim korakom, velikokrat pa je potrebno nadaljevati še z
naslednjimi koraki, z uporabo različnih zdravil pod nadzorom zdravnika.
Redna telesna dejavnost je zelo pomembna za vzdrževanje telesne teže, zmanjšanje

škodljivega holesterola LDL, povečanje koristnega holesterola HDL, uravnavanje krvnega
pritiska in ravni sladkorja v krvi. Redna telesna vadba krepi mišice, srce in krvni obtok
ter blagodejno vpliva na življenjsko moč in vitalnost. Za vse je priporočljivo, da smo
telesno dejavni vsaj 30 minut pet dni v tednu. Koristna je že zmerna telesna dejavnost
kot na primer hoja, plavanje, kolesarjenje. Ljudem, ki do sedaj niso bili aktivni, se
priporoča začetek z blagimi oblikami vadbe in postopno stopnjevanje, tudi počasen 10
minutni sprehod po parku je boljši kot sedenje pred televizorjem. Pred vsako športno
dejavnostjo je priporočljivo ustrezno ogrevanje in razgibavanje, šele potem pa začetek z
intenzivnejšim treningom. Intenzivna telesna dejavnost brez predhodnega ogrevanja je
lahko škodljiva. Intenziteta vadbe naj bo takšna, da se posameznik še vedno lahko
pogovarja. Potrebno si je vzet čas tudi za ohlajanje. Ob občutku bolečin je potrebno z
vadbo prenehati in se posvetovati z zdravnikom.
Vsi, ki so starejši od 40 let, so bolni ali imajo težave z gibalnim aparatom, ali pa že dlje
časa niso opravljali telesnih vaj, naj bi se pred pričetkom intenzivnejših rednih vaj
posvetovali z zdravnikom.
Po preživeli srčni kapi bolnik ni zunaj nevarnosti. Ponudila se mu je druga priložnost.

Zdravniki stanje radi primerjamo s požarom, ki ga le obvladujejo, ne morejo pa ga
pogasiti. Za preprečitev ponovnih težav, se takšnemu bolniku priporoča sprememba v
načinu življenje, ki zahteva takojšnje prenehanje kajenja, zdravo prehrano (še posebno,
Samozdravljenje
če je sladkorni bolnik in ima zvišane maščobe), zmanjšanje vnosa alkohola na minimum

in ustrezno telesno dejavnost .
Stres je dejavnik tveganja, ki je postal del našega vsakdana. Ljudje se moramo

usposobiti za njegovo obvladovanje. Prepoznati moramo, kaj nas sprošča, kaj nam daje
energijo, nas notranje bogati in osrečuje. Beg pred oviro, prehitra vdaja, pasivno čakanje
in podobni odzivi so navadno neučinkoviti.
Čustveno zdravje je izrednega pomena pri spopadanju z zdravstvenimi težavami.

Druženje s prijatelji in družinskimi člani nudi oporo in razbremenitev. Pogovor bolnika z
njimi je pomemben, ker bodo le tako razumeli njegove težave.
Pri preprečevanju bolezni srca in ožilja velikokrat govorimo o tem, da je potrebno znižati
telesno težo. Bolniki se na žalost prevečkrat odločajo za nepravilne diete, ki lahko
privedejo do prehrambene motnje srčne mišice. Zato se takšnim bolnikom priporoča, da
se udeležijo organiziranih učnih delavnic v zdravstvenih domovih in pod zdravstvenim
nadzorom poskrbijo za povrnitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja.
UČNE DELAVNICE PROGRAMA SVETOVANJA ZA ZDRAVJE

Z udeležbo v učnih delavnicah, k čemur seveda moramo bolnike spodbujati zdravniki
družinske medicine, bodo lahko le-ti napravili prve korake pri prepoznavanju tveganega
življenjskega stila, hkrati pa bodo na organiziran način dobili priložnost za
samozdravljenje svojega življenjskega stila.
212 1. Za organizacijo in nadzor nad izvajanjem skupinskih delavnic programirane

zdravstvene vzgoje za odraslo populacijo "Program svetovanja za zdravje" je zadolžen
Oddelek za promocijo zdravja.
2. Skupinska obravnava se izvaja v petih učnih delavnicah:
1. učna delavnica "Promocija zdravja in dejavniki tveganja", ki obsega tri sklope:

• krajša delavnica "Življenjski slog",
• krajša delavnica "Test hoje",
• krajša delavnica "Dejavniki tveganja".
2. učna delavnica: "Zdrava prehrana".

3. učna delavnica: "Telesna dejavnost – gibanje".
4. učna delavnica: "Zdravo hujšanje".
5. učna delavnica: "Da, opuščam kajenje".
3. V skupinsko obravnavo je vključen udeleženec na podlagi obrazca "Napotitev v

program svetovanja za zdravje" (št. obrazca: 43/2/057), ki ga izpolni izbrani osebni
zdravnik.
4. Oddelek za promocijo zdravja zbira napotitve in oblikuje skupine glede na napisane

dejavnike tveganja oz. glede na opombe, predloge in priporočila zdravnika.
Za začetek skupinske obravnave v delavnicah je potrebno, da je na prvem srečanju 10,
oziroma v delavnici Zdravo hujšanje 15 udeležencev (podpis na prvem srečanju potrjuje
udeležbo v delavnici).
Samozdravljenje
ZAKLJUČEK
Zdravje je ena najpomembnejših sestavin kakovosti življenja, zato z zdravstveno vzgojo
želimo doseči, da se bo bolnik odločil za samozdravljenje svojega tveganega
življenjskega stila in spremenil vedenje v prid zdravju, da bo oblikoval nova stališča ali
spremenil že obstoječa, sprejel vrednoto zdravje za svojo, saj bo le ta temelj motivacije
za zdravo obnašanje. Za dosego tega izjemno zahtevnega cilja je pomembno
informiranje, učenje, vzgajanje, svetovanje v kombinaciji in z različnimi poudarki v
različnih fazah vzgojnega procesa. Imeti veliko informacij, znanja in spretnosti, je šele
osnova za vzgojo, torej spremembo in oblikovanje zdravega življenjskega stila .
Strah pred boleznijo, skrb za zdravje ter samozdravljenje niso zgolj osebni interes
sodobnega človeka, temveč preraščajo v družbeno normo.
Z učnimi delavnicami želimo zdravstveni delavci pri ta trenutek še zdravih, a ogroženih

ljudeh in pa seveda pri bolnikih, vzpodbuditi odločitev za zdrav način življenja.
Spremeniti prehranske navade ne pomeni samo to, da se določenim stvarem oziroma
jedem odrečemo, ampak, da s pravilno pripravo in načinom uživanja tudi male pregrehe
vključimo v vsakodnevno življenje. Predvsem pa vedno ob spremembi prehranskih navad
želimo pri ljudeh vzbuditi potrebo tudi po čim večjem gibanju in povečanju telesne
aktivnosti. Velik poudarek zdravstveno vzgojnega dela temelji na temu, da pokažemo in
tudi praktično izvedemo povezavo med zdravim načinom prehranjevanja in zadostnim
gibanjem. Učne delavnice zdrave prehrane in telesne dejavnosti – gibanja potekajo zato
vzporedno. V delavnicah zdravega hujšanja pa je na isti dan ura teorije o zdravem in
uravnoteženem prehranjevanju ter še ura gibanja.
Zdrava prehrana in gibanje, ter gibanje in zdrava prehrana sta rdeča nit sprememb 213
udeležencev učnih delavnic Zdrava prehrana, Telesna dejavnost – gibanje in Zdravo
hujšanje. Samo tako pripravljeni ljudje bodo zares sposobni samozdravljenja tveganega
življenjskega stila in skrbi za lastno zdravje.
LITERATURA
1. Accetto R. Nevarnosti za srce in žilje, eZdravje, http://www.ezdravje.si, 2008.
2. Cevc M. Kaj je holesterol?, eZdravje, http://www.ezdravje.si, 2008.
3. CINDI Slovenija. Šola za promocijo zdravja in preprečevanje in preprečevanje kroničnih bolezni v
osnovnem zdravstvenem varstvu/družinski medicini. Ljubljana: CINDI Slovenija, 2005.
4. Černigoj Sadar N. Kakovost različnih področij življenja in zdravja. V: Toš N (ur.), Malnar B (ur.). Družbeni
vidiki zdravja. Sociološka raziskovanja odnosa do zdravja in zdravstva. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 2002: 71-86.
5. Hoyer S. Učenje in vzgoja bolnikov v psihiatrični zdravstveni negi. Obzor Zdr N 2003; 37: 267-72.
6. Keber I. Srčno popuščanje, eZdravje, http://www.ezdravje.si, 2008.
7. Kern T. Vodenje projektov. Študijsko gradivo. Fakulteta za organizacijske vede, 2003: 3.
8. Kladnik Januš B. Srce in njegove bolezni, Mariborske lekarne Maribor, http://www.mb-lekarne.si, 2008.
9. Klemenc D. Celostna obravnava pacientov v Kliničnem centru Ljubljana z vidika zdravstvene nege in
oskrbe. V: Klančnik Gruden et al. Zdravstvena nega se predstavlja: dan odprtih vrat zdravstvene nege
Kliničnega centra Ljubljana. Ljubljana: Klinični center Ljubljana, 2004: 19-21.
10. Koren M. Tiha koronarna bolezen, http://www.pomurske-lekarne.si, 2008.
11. Kvas A., Seljak J. Mesto zdravnikov in medicinskih sester v različnih modelih zdravja. V: Kvas A., Seljak J.
Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov Ljubljana, 2004: 15-28.
12. Lazar I, Premik M. Odnos slovenskih zdravnikov do zdravega načina življenja. Zdrav Var 1997; 66: 17-20.
13. Majdar B. Akutni koronarni sindrom, http://www.pomurske-lekarne.si, 2008.
14. Maučec Zakotnik J., Prekomerna telesna teža, Nacionalni program CINDI Slovenija, Ljubljana 2000.
15. Ule M. Razvoj zdravstvenega sistema v pogojih globalizacije: in kaj je z zdravstveno nego. Obzor Zdr N
2003; 37:243-249.
Samozdravljenje
16. Pandel Mikuš R. et al. Ustvarjalnost v managementu – interdisciplinarni razvojni projekt varovanje zdravja
mladostnikov. V: Kaluža J. et al. Zbornik 24. mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti,
Portorož, 16.-18. marec 2005. Kranj: Založba Moderna organizacija, 2005: 1384-1386.
17. Vidmar J., Pogorevc R. Osnove vedenjske-kognitivne terapije debelosti, Zbornik predavanj, 16. srečanja
pediatrov v Mariboru 2006, 203-209.
18. Žalar A., Pucelj V. Zdravstvenovzgojna dejavnost zdravstvenih organizacij v Sloveniji in vloga medicinskih
sester pri izvajanju in beleženju le-te. Obzor Zdr N 2001; 35:97-104.
19. Živič Z. Medicinske sestre o zdravju, zdravstvenih navadah in zdravstveni službi. V: Klemenc D (ur.), Pahor
M (ur.). Medicinske sestre v Sloveniji. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
Ljubljana, 2001: 130-133.
214
Samozdravljenje
Kupnik D. Samozdravljenje s prehrano: prednosti in pasti vegetarijanske prehrane
SAMOZDRAVLJENJE S PREHRANO: PREDNOSTI

IN PASTI VEGETARIJANSKE PREHRANE
Dejan Kupnik1
UVOD
»Vsakdo ima v sebi zdravnika, samo pomagati mu je treba izpolniti delo. Naravna moč
zdravljenja v vsakem izmed nas je največja sila v procesu zdravljenja. Naša hrana bi
morala biti naše zdravilo in naše zdravilo bi morala biti naša hrana. Ampak jesti, ko si
bolan, pomeni hraniti bolezen.«
Preprosta, a pronicljiva Hipokratova misel na široko odpira pogled na obsežnost problema

bolezni, zdravljenja in uspeha le-tega. Pomembna je tudi zato, ker dodatno odpira pomen
dimenzije netelesnega, morda celo duhovnega, v procesu zdravljenja, o čemer se v
klasični medicini tako redko ali sploh ne pogovarjamo. Zgornjo Hipokratovo misel bi si
torej lahko razlagali tudi tako, da ni pomembno samo, kaj pojemo, ampak tudi, kako
tisto, kar pojemo, sprejemamo, oziroma kakšno mentalno naravnanost in zaupanje v
uspeh v procesu zdravljenja in tudi nasploh temu pripišemo. Žal pa se je dojemanje
procesa zdravljenja v klasični medicini v veliki meri zreduciralo samo na jemanje zdravil.
Zveličavnost vsemogočne tablete, ki naj bi pozdravila vse bolezni takrat, ko je to
potrebno, je na žalost zmanjšala pomen zdrave prehrane, ki ne samo za čas bolezni, 215
marveč tudi za čas, ko o bolezni ni še ne duha ne sluha, pripomore h krepitvi splošnega
zdravja. In kaj lahko nasploh bolj vpliva na delovanje človeškega telesa kot stvari, s
katerimi prihajamo v stik vsak dan: zrak, tekočina (voda), hrana? To so elementi, o
katerih se zadnja desetletja sicer vedno pogosteje pogovarjamo kot o dejavnikih vpliva
na zdravje, a še vedno ne dovolj. Na to kaže še vedno zaskrbljujoča (ne)osveščenost
večine ljudi, sploh kar se zdrave prehrane tiče.
Kljub vsemu pa se vedno več naših bolnikov poleg upoštevanja navodil klasične medicine
obrača k drugim alternativam, ki pa že glede na Hipokratov rek z začetka tega prispevka,
v bistvu niti niso alternativa, temveč logična dopolnitev procesa zdravljenja. Tako pri
marsikateremu bolniku zasledimo korenito spremembo življenjskega sloga, predvsem v
smislu krepitve telesne in mentalne aktivnosti, še posebej pa sprememb v prehrani.
Najpogostejše spremembe prehrane so dandanes prehod s klasične mesne na

vegetarijansko prehrano in njene različice, kot so veganska, presna in druge, zato bo
pričujoči prispevek namenjen predvsem obravnavi te vrste prehrane.
Še nedavno tega je takšna prehrana predstavljala kamen spotike pri komunikaciji z

bolnikom, ki je želel nekaj narediti zase. Medicina kar nekaj časa ni bila sposobna držati
tempa med novimi spoznanji s tega področja in odločitvami bolnikov na eni ter utiranjem
spoznanj v pore našega dela na drugi strani. A časi se spreminjajo in vedno več je
dokazov, da nemesna, vegetarijanska dieta proti razvoju kroničnih nenalezljivih bolezni
1
Asist. Dejan Kupnik, dr. med., Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, OE NMP, Center za nujno medicinsko pomoč in reševalne
prevoze, Ulica talcev 9, 2000 Maribor
Samozdravljenje
deluje varovalno in je lahko dobrodošla dopolnitev pri procesih zdravljenja različnih

kroničnih bolezni. V zvezi s tem že nekaj let obstajajo navodila v obliki vegetarijanske
prehranske piramide, ki ljudem omogoča upoštevanje napotkov v izogib
pomanjkljivostim, ki jih neustrezna vegetarijanska prehrana lahko prinese.
ZGODOVINA IN POMEN VEGETARIJANSTVA

Vegetarijanstvo je marsikdaj označeno kot modna muha, a po krivici, saj se prvi zapisi o
tem pojavljajo že nekaj tisoč let nazaj v indijski civilizaciji, nato pa še v starogrški (1). Po
takratnih opisih je vegetarijanstvo način življenja, ki je spoštovalo nenasilje v mislih,
besedah in dejanjih, zavračalo klanje živali za potrebe prehranjevanja in za prehrano
uporabljalo vse tisto, kar je obrodila zemlja in kar se je dalo pridobiti od narave brez
nasilnih ukrepov. Pri vegetarijanstvu gre torej ne le za prehranjevanje brez mesa klanih
živali, marveč za celostno nenasilen pristop k življenju in naravi brez uporabe nasilja,
kjer se za preživetje uporablja čim manj ukrepov, ki povzročajo trpljenje.
Prvotnim moralno-etičnim razlogom za promocijo vegetarijanstva sta se predvsem v

zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja pridružila še zdravstveni vidik in vidik v smislu
zmanjševanja globalnega segrevanja, katerega velik delež leži v masovni govedoreji.
Zdravstveni vidik obsega vse več dokazov, da je polnovredna vegetarijanska prehrana v
vseh fazah življenja ne samo zadostna v hranilnem pomenu, marveč deluje tudi
preventivno proti razvoju določenih kroničnih nenalezljivih bolezni, od katerih se
najpogosteje omenjajo rakaste bolezni, sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni in
revmatske bolezni.
216 Vrst vegetarijanstva je več, vse pa izključujejo uživanje mesa, perutnine in rib. Največji
delež odpade na lakto-ovo-vegetarijanstvo, kjer se poleg rastlinske hrane uporabljajo še
mleko in mlečne izdelke, jajca in med, nadalje lakto-vegetarijanstvo, kjer se rastlinski
prehrani pridruži še uživanje mleka in mlečnih izdelkov ter medu brez jajc, ter
veganstvo, ki iz prehrane izključuje vse živalske sestavine, vključno z mlekom in
mlečnimi izdelki, medom in jajci.
ZDRAVSTVENI VIDIKI VEGETARIJANSTVA IN VEGANSTVA

Naše razumevanje vpliva vegetarijanske prehrane na zdravje je še daleč od popolnega.
Največjo skrb prav gotovo predstavlja bojazen, da vegetarijanski način prehranjevanja
ne zagotavlja ustreznega vnosa nekaterih pomembnih hranilnih snovi. Vendar je
verjetnejše dejstvo, da je pomanjkanje teh snovi predvsem posledica neprimerno
načrtovanih vegetarijanskih diet in ne slabe kakovosti rastlinskih živil. Z vidika javnega
zdravja pa naj bi veljalo, da pozitivni učinki vegetarijanske prehrane znatno presegajo
možne škodljivosti, povezane s tem načinom prehranjevanja, ki pa se jih da tudi
enostavno odpraviti (2, 3, 4).
Leta 2003 sta Ameriško in Kanadsko dietetično združenje izdala mnenje, da je

polnovredna, pestra, ustrezno načrtovana in po potrebi hranilno dopolnjena
vegetarijanska in veganska prehrana zdrava hranilno ustrezna in primerna za vsa
obdobja življenja, vključno z nosečnostjo, obdobjem laktacije, v prvem letu življenja,
otroštvu in adolescenci, in je koristna ne le v preventivnem smislu, temveč tudi v
procesih zdravljenja proti določenim boleznim (5). Temu mnenju se pridružuje še
Samozdravljenje
Ameriška akademija za pediatrijo, ki pravi, da je ustrezno načrtovana in dopolnjena

brezmesna prehrana zadostna za razvoj dojenčka po prenehanju dojenja (6).
Vegetarijanske diete naj bi tako imele številne dobre učinke: zmanjševanje vnosa
nasičenih maščob in živalskih beljakovin ter večji vnos dietnih vlaknin, magnezija, kalija,
folatov, antioksidantov in zdravju koristnih fitokemikalij. Vegetarijanci imajo nižji indeks
telesne mase kot nevegetarijanci, nižje vrednosti krvnih maščob, nižjo pojavnost
arterijske hipertenzije, sladkorne bolezni tipa 2, smrti zaradi ishemične srčne bolezni in
ter nižjo pojavnost kolorektalnega ter prostatičnega raka (5). Epidemiološke raziskave v
Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Nemčiji in drugod so pri vegetarijancih v
primerjavi s vsejedi pokazale manj srčno-žilnih in rakastih bolezni, sladkorne bolezni,
arterijske hipertenzije, revmatoidnega artritisa in drugih kroničnih bolezni (7 - 15). Tudi
nekatere druge epidemiološke in eksperimentalne raziskave so potrdile, da je na
rastlinah osnovana prehrana povezana z manjšim tveganjem za razvoj kroničnih bolezni,
kot so rak in srčno-žilne bolezni, ki so sicer povezane s prehrano (16 - 18). Dosedanji
podatki še kažejo, da je vegetarijanska dieta oziroma dieta z majhno vsebnostjo mesa
lahko povezana z nižjo smrtnostjo in daljšo življenjsko dobo, upoštevajoč pojavnost
določenih bolezni v določeni starosti. Vendar to verjetno ni povezano samo z odsotnostjo
mesa v prehrani (11, 12, 19). Vegetarijanci naj bi tudi imeli normalno kostno gostoto
(20), vegani, torej tisti, ki ne jedo nobenih živalskih živil, pa manjšo (21). Na splošno pa
naj bi uravnotežene vegetarijanske diete preventivno in kurativno delovale pri boleznih
srca in ožilja, rakastih boleznih, sladkorni bolezni, arterijski hipertenziji, ledvičnih
boleznih, revmatoidnem artritisu, demenci in divertikulozi (2).
Vsekakor pa je potrebno pri takem načinu prehranjevanja upoštevati določena dietna
navodila, ki pomagajo izogniti se pomanjkljivemu vnosu določenih hranilnih snovi in to
učinkovito omogoča nedavno oblikovana vegetarijanska prehranska piramida (22, 23). 217
Največji delež le-te predstavlja 5 velikih rastlinskih skupin živil, ki se nahajajo v
spodnjem osnovnem delu piramide. To so polnovredna žita (pomemben izvor beljakovin,
cinka, železa in drugih mineralov, kompleksih ogljikovih hidratov in dietnih vlaknin),
sočivje (grah, fižol, leča, soja, arašidi…) (pomemben vir beljakovin, vitaminov B skupine,
mineralov v sledeh in železa, ki se v prebavilih dobro absorbira ob sočasni prisotnosti
vitamina C), povrtnina (pomemben izvor dietnih vlaknin, mineralov, vitaminov), sadje, sadje
oreščki in semena.
semena Manjši delež predstavljajo opcijska, torej ne nujno potrebna, živila,
kot so rastlinska olja, nizko mastni mlečni izdelki in jajca, ki jih lahko vegetarijanci iz
prehrane tudi izključijo.
Piramida vključuje še določena pomembna dodatna navodila, kot so zmerno

izpostavljanje soncu, ustrezen vnos tekočin, zauživanje s kalcijem bogatih rastlinskih živil
(listnata zelenjava, sojin sir oziroma tofu, s kalcijem obogateni sokovi in obogatena
živila, ki so alternativa mleku in mlečnim izdelkom), zelišč in začimb, ustrezno
nadomeščanje vitamina B-12 prek obogatenih živil (žitarice, sojino mleko…),
nadomeščanje vitamina D (v primeru, ko dieta ne vključuje mleka in mlečnih izdelkov in
je izpostavljanje direktni sončni svetlobi pomanjkljivo), izogibanje procesirani in rafinirani
prehrani ter ustrezen vnos omega 3 nenasičenih maščobnih kislin, ki jih sicer najdemo v
ribah, a jih vegetarijanci lahko dobijo tudi prek zdrobljenega lanenega semena oziroma
lanenega olja, sočivja, sojinega olja in orehov, ki so najbolj priporočana omega-3 bogata
rastlinska živila, ki lahko pozitivno vplivajo na preprečevanje in zdravljenje srčno-žilnih
bolezni (24, 25). Današnje neprimerno visoko razmerje med omega-6 in omega-3
maščobnimi kislinami lahko vpliva na razvoj srčno-žilnih bolezni, raka, osteoporoze,
vnetnih in avtoimunskih bolezni (26). Zato povečanje vnosa omega-3 maščob, ki imajo
tudi antiaritmične, antiaterosklerotične in antitrombotične učinke, in s tem zmanjšanje
Samozdravljenje
razmerja med zaužitimi omega-6 in omega-3 nenasičenimi maščobami, dodatno varuje

pred razvojem omenjenih bolezni (26, 27). Predvsem je torej pomembno, da je razmerje
med zaužitimi omega-6 in omega-3 nenasičenimi maščobami čim bližje 1, kar poleg
uživanja omega-9 maščobnih kislin (olivno olje) in manjše količine zaužitih nasičenih
maščob v vegetarijanski prehrani dodatno varuje pred razvojem bolezni srca in ožilja. V
današnji rastlinski prehrani namreč prevladujejo omega-6 maščobne kisline, kar pa ruši
razmerje teh maščobnih kislin, ob katerih se je človek evolucijsko gledano razvijal in so
se vzpostavljali določeni genetski vzorci (28).
PASTI VEGETARIJANSKE IN VEGANSKE PREHRANE

Pasti, kar še posebej velja za vegansko prehrano, se nahajajo predvsem v enolični
prehrani, neupoštevanju dodatnih navodil, omenjenih zgoraj, torej v neprimerno
načrtovanih dietah in ne v slabi kakovosti rastlinskih živil (2). Neustrezno oziroma
pomanjkljivo kombiniranje živil proteinskega izvora lahko povzroči pomanjkanje
določenih aminokislin, prav tako pa je treba paziti na zadosten vnos rastlinskih živil z
višjo vsebnostjo kalcija, omega-3 nenasičenih maščob, vitamina D oziroma z njim
obogatenih živil (še posebej ob nerednem izpostavljanju neposredni sončni svetlobi), ter
z vitaminom B-12 obogatenih živil, kot so obogatene žitarice, organsko pridelana listnata
zelenjava, mlečni izdelki in sojini proizvodi. Biorazpoložljivost železa v rastlinski prehrani
je nižja kot v mesni, se pa absorbcija železa iz rastlinske prehrane poveča ob sočasnem
zauživanju z vitaminom C bogatih živil (29), v praksi pa to zgleda tako, da se razne
zelenjavne ali sadne solate in druge priloge polije z npr. limoninim sokom.
V zadnjih letih je veliko govora tudi o domnevnih negativnih učinkih trans-nenasičenih

218 maščobnih kislin na zdravje. V nobeni raziskavi do sedaj ni bilo potrjeno, da imajo le-te
pozitivne učinke na zdravje. Zato je po mnenju nekaterih že sum na negativne učinke
dovolj, da se te maščobne kisline umakne iz prehrane (30). Trans-nenasičene maščobne
kisline, ki nastajajo v procesu hidrogeniranja maščob, znižujejo raven HDL-holesterola in
zvišujejo raven LDL-holesterola in tako podobno kot nasičene maščobe delujejo v smislu
aterogenosti in pospeševanja nastanka srčno-žilnih bolezni. Prispevale naj bi tudi k
hitrejšemu upadu kognitivnih sposobnosti, k razvoju odpornosti na inzulin in zviševale
raven pokazateljev vnetja v krvi. Predvsem v nosečnosti pa tudi sicer se zato priporoča
izogibanje hidrogeniranim maščobam, ki vsebujejo obilo trans-nenasičenih maščobnih
kislin, ki se vpletajo v metabolne procese dolgoverižnih polinenasičenih maščobnih kislin
in zavirajo njihovo tvorbo. Kot vemo, so dolgoverižne polinenasičene maščobne kisline
izrednega pomena za razvoj plodovih možganov, očesne mrežnice in drugih tkiv, trans-
nenasičene maščobe pa te procese ovirajo (31). Vpletanje trans-nenasičenih maščobnih
kislin v metabolne poti omega-3 in omega-6 maščobnih kislin ter njihovih dolgoverižnih
derivatov, in oviranje teh procesov, bi lahko imelo negativen vpliv tudi na rast in razvoj
ploda, dojenčka in otroka v odraščanju (32 - 37).
Samozdravljenje
BREZMESNA VEGETARIJANSKA PREHRANA IN ŠPORT

Ustrezno načrtovani in hranilno dopolnjeni vegetarijanski obroki ustrezajo potrebam
športnikov. Težave lahko nastopijo v smislu pomanjkanja železa, ki ga morajo še posebej
ženske športnice nadomeščati, cinka, vitamina B-12, vitamina D in kalcija. Glavni vir
omenjenih snovi so živila živalskega izvora, od rastlinskih živil pa poleg ostale
polnovredne vegetarijanske prehrane pridejo v poštev predvsem soja, sojini proizvodi ter
polnovredne in obogatene žitarice. Sicer pa imajo vegetarijanski športniki v primerjavi s
tistimi, ki jedo meso, boljši antioksidativni status, kar omogoča učinkovitejše
premagovanje oksidativnega stresa, povezanega s telesnim naporom (2, 38, 39).
VEGETARIJANSTVO V OTROŠTVU
Primerno načrtovana vegetarijanska prehrana zadovoljuje hranilne potrebe pri dojenčkih
in omogoča ustrezen razvoj, kar potrjujeta Ameriško dietetično združenje in Ameriška
akademija za pediatrijo (6). Pri vegetarijanskih predšolskih otrocih so pomembnejše
hranilne snovi v njihovi prehrani v mejah priporočenih dnevnih odmerkov. Pri tistih, kjer
pa se pojavijo določena odstopanja, se lahko težave odpravijo s skrbnim načrtovanjem
obrokov brez spreminjanja njihovih koristnih učinkov (40).
Kot je bilo že omenjeno, sta Ameriško in Kanadsko dietetično združenje sta leta 2003
objavila smernice za obravnavo vegetarijancev (5). Navajata, da vegetarijanska prehrana
zagotavlja priporočene dnevne potrebe po beljakovinah, železu, cinku, kalciju, vitaminu
D, riboflavinu, vitaminu B-12, vitaminu A, omega-3 maščobnih kislinah, in jodu.
Opozarjata tudi, da uživanje obogatenih živil v nekaterih primerih lahko pomaga doseči
priporočene dnevne odmerke. Sicer pa so dobro načrtovane in ustrezno dopolnjene
vegetarijanske diete primerne za vsa obdobja življenja, vključno z obdobjem nosečnosti, 219
dojenja, v prvih letih življenja in nadalje v adolescenci, pa tudi pri športnikih in starejših
ljudeh (2, 5). Združenji še posebej opozarjata na individualni pristop k posamezniku
zaradi večih smeri vegetarijanstva in na dolžnost dietetikov podpirati ter vzpodbujati
tiste, ki se odločijo za vegetarijanski način prehranjevanja.
Pri odraščajočih otrocih je vnos beljakovin z uživanjem raznovrstne rastlinske hrane, ki

vsebuje obilo beljakovin, ponavadi zadosten. Potrebno pa je paziti na zadostno
zauživanje živil, bogatih z železom, cinkom, kalcijem, omega-3 nenasičenih maščob,
vitaminom B-12 in vitaminom D. Prav tako bi morali dietetiki svetovati družinam z
veganskimi otroci glede prehrane, ki bi zadostila omenjenim potrebam (41).
MESNA PREHRANA IN RAKASTE BOLEZNI

Vedno več je tudi raziskav, ki mesno prehrano opredeljujejo kot dodaten dejavnik
tveganja za razvoj določenih rakastih bolezni. Tudi zato vedno več ljudi, še posebej
kroničnih bolnikov, mesno prehrano zamenjuje z vegetarijansko. Največkrat se mesna
prehrana oziroma njena priprava povezuje z razvojem bolezni srca in ožilja zaradi
pospeševanja aterosklerotičnih procesov, sladkorne bolezni tipa 2 in arterijske
hipertenzije, rakastimi boleznimi in morda tudi drugimi kroničnimi nenalezljivimi
boleznimi.
Od rakastih bolezni bi naj bili z mesno prehrano, še posebej z rdečim in procesiran

mesom, povezani kolorektalni rak (42, 43), ezofagealni in želodčni adenokarcinom (44).
Tudi nekaj drugih rakov, kot so pljučni, pankreasni, dojke, prostate, ledvic, testisa,
Samozdravljenje
mehurja in levkemija naj bi bili povezani z zauživanjem mesa nasploh in še posebej

procesiranega mesa (45). Glede na vse več takšnih ugotovitev vsekakor obstaja potreba
po spremembi dietnega režima bolnikov z rakom in tudi drugimi kroničnimi obolenji.
ZAKLJUČEK
Današnji čas je za zdravnika in bolnika tak, kot verjetno v vsej zgodovini ni bil še nikoli.
Vse večja osveščenost bolnikov glede zdrave prehrane zahteva še večjo angažiranost
zdravstvenega osebja na omenjenem področju, še posebej ob vedno večjem številu
ugotovitev, da je brezmesna vegetarijanska prehrana zdrava, deluje preventivno proti
številnim boleznim in je učinkovito dopolnilo h klasičnemu zdravljenju.
Današnji zdravnik družinske medicine vedno bolj deluje kot koordinator, svetovalec in
posrednik med bolnikom ter njegovim razumevanjem bolezni, uspešnost zdravljenja pa
je seveda še vedno precej odvisna tudi od medsebojnega zaupanja. Še vedno pa verjetno
velja, da zdravnik zdravi, narava pa pozdravi in ljudem, tudi tistim, ki se nekih splošnih
naravnih načel ne držijo tako močno, je treba znati približati Hipokratovo misel, da je
samoozdravilna sposobnost telesa, če mu bomo to možnost z zdravim načinom življenja
tudi dali, tista, ki pozdravi do konca.
Spoštovati odločitev drugega, da bo korenito spremenil način življenja in prehranjevanja,

je odraz naše srčne kulture in sposobnosti razumevanja. In zdravniki bi morali v prvih
vrstah ljudi, naše bolnike, še posebej tiste najranljivejše, ščititi, spoštovati njihovo
odločitev in pokazati razumevanje ter sočutje takrat, ko je trpljenje največje. Kako daleč
ali blizu tega smo in kako daleč ali blizu bolniku smo, pa je odvisno pretežno le od nas
220 samih.
LITERATURA
1. Anon. Vegetarianism. Dosegljivo na: http://en.wikipedia.org/wiki/Vegetarianism.
2. Leitzmann C. Vegetarian diets: what are the advantages? Forum Nutr 2005;57:147-56.
3. Sabate J. The contribution of vegetarian diets to human health. Forum Nutr 2003;56:218-20.
4. Dwyer JT, Dietz WH Jr, Andrews EM, Suskind RM. Nutritional status of vegetarian children. Am J Clin Nutr
1982;35:204-16.
5. American Dietetic Association. Dietitians of Canada. Position of the American Dietetic Association an
Dietitians of Canada: Vegetarian diets. J Am Diet Assoc 2003;103:748-65.
6. Mangels AR, Messina V. Considerations in planning vegan diets: infants. J Am Diet Assoc 2001;101:670-7.
7. American Dietetic Association, Dietitians of Canada. Position of the American Dietetic Association an
Dietitians of Canada: Vegetarian diets. J Am Diet Assoc 2003; 103:748-65.
8. Dwyer JT. Health aspects of vegetarian diets. Am J Clin Nutr 1988;48(3 Suppl):712–38.
9. Beeson WL, Mills PK, Phillips RL, Andress M, Fraser GE. Chronic disease among Seventh-day Adventists, a
low-risk group. Cancer 1989;64:557-81.
10. Mills PK, Beeson WL, Phillips RL, Fraser GE. Cancer incidence among California Seventh-day Adventists,
1976–1982. Am J Clin Nutr 1994;59(suppl):1136S–1142S.
11. Fraser GE, Linsted KD, Beeson WL. Effect of risk factor values on lifetime risk of and age at first coronary
event. The Adventist Health Study. Am J Epidemiol 1995;142:746–58.
12. Fraser GE. Associations between diet and cancer, ischemic heart disease, and all-cause mortality in non-
Hispanic white California Seventh-day Adventists. Am J Clin Nutr 1999;70(suppl):532S–538S.
13. Thorogood M, Mann J, Appleby P, McPherson K. Risk of death from cancer and ischemic heart disease in
meat and non-meat eaters. BMJ 1994;308:1667–70.
14. Key TJ, Thorogood M, Appleby PN, Burr ML. Dietary habits and mortality in 11000 vegetarians and health
conscious people: results of a 17-year follow up. BMJ 1996;313:775–9.
15. Chang-Claude J, Frentzel-Beyme R. Dietary and lifestyle determinants of mortality among German
vegetarians. Int J Epidemiol 1993;22:228–36.
16. Block G, Patterson B, Subar A. Fruit, vegetables, and cancer prevention: a review of the epidemiological
evidence. Nutr Cancer 1992;18:1–29.
Samozdravljenje
17. Steinmetz KA, Potter JD. Vegetables, fruit and cancer. I. Epidemiology. Cancer Causes Control
1991;2:325–57.
18. Steinmetz Ka, Potter JD. Vegetables, fruit and cancer. II. Mechanisms. Cancer Causes Control 1991;2:427–
42.
19. Singh PN, Sabate J, Fraser GE. Does low meat consumption increase life expectancy in humans? Am J Clin
Nutr 2003;78(3 Suppl):526S-532S.
20. New SA. Do vegetarians have a normal bone mass? Osteoporosis Int 2004;15:679-88.
21. Smith AM. Veganism and osteoporosis: a review of the current literature. Int J Nurse Pract 2006;12:302-6.
22. Messina V, Melina V, Mangels AR. A new food guide for north-american vegetarians. Can J Diet Prac Res
2003;64:82-86. Dosegljivo na:
http://www.eatright.org/cps/rde/xchg/ada/hs.xsl/advocacy_933_ENU_HTML.htm
23. Haddad EH, Sabate J, Whitten CG. Vegetarian food guide pyramid: a conceptual framework. Am J Clin Nutr
1999;70:615S-19S. Dosegljivo na: http://www.ajcn.org/cgi/content/full/70/3/615S.
24. Gebauer SK, Psota TL, Harris WS, Kris-Etherton PM. n-3 fatty acid dietary recommendations and food
sources to achieve essentiality and cardiovascular benefits. Am J Clin Nutr 2006;83(6 Suppl):1526S-
1535S.
25. Psota TL, Gebauer SK, Kris-Etherton PM. Dietary omega-3 fatty acid intake and cardiovascular risk. Am J
Cardiol 2006;98:3-18.
26. Simopoulos AP. Evolutionary aspects of diet, the omega-6/omega-3 ratio and genetic variation: nutritional
implications for chronic diseases. Biomed Pharmacother 2006;60:502-7.
27. Robinson JG, Stone NJ. Antiatherosclerotic and antithrombotic effects of omega-3 fatty acids. Am J Cardiol
2006;98:39i-49i.
28. Simopoulos AP. Omega-3 fatty acids in health and disease and in growth and development. Am J Clin Nutr
1991;54:438-63.
29. Sandstrom B. Micronutrient interactions: effects on absorbtion and bioavailability. Br J Nutr 2001;85 (2
Suppl):S181-85.
30. Astrup A. The trans fatty acid story in Denmark. Atheroscler Suppl 2006;7:43-6.
31. Kupnik D. Nenasičene maščobne kisline, fetalni razvoj in ateroskleroza. Med Razgl 2001;40:307-12.
32. Morris MC, Evans DA, Tangney CC, Bienias JL, Schneider JA, Wilson RS, Scherr PA. Dietary copper and high
saturated and trans fat intakes associated with cognitive decline. Arch Neurol 2006;63:1085-8.
33. Odegaard AO, Pereira MA. Trans fatty acids, insulin resistance, and type 2 diabetes. Nutr Rev
2006;64:364-72.
34. Koletzko B, Decsi T. Metabolic aspects of trans fatty acids. Clin Nutr 1997;16:229-37.
221
35. Willett WC. The scientific basis for TFA regulations-is it sufficient? Comments from the USA. Atheroscler
Suppl 2006;7:69-71.
36. Willett WC. Trans fatty acids and cardiovascular disease-epidemiological data. Atheroscler Suppl 2006;7:5-
8.
37. Innis SM. Trans fatty intakes during pregnancy, infancy and early childhood. Atheroscler Suppl 2006;7:17-
20.
38. Venderley AM, Campbell WW. Vegetarian diets : nutritional considerations for athletes. Sports Med
2006;36:293-305.
39. Barr SI, Rideout CA. Nutritional considerations for vegetarian athletes. Nutrition 2004;20:696-703.
40. Dwyer JT, Dietz WH Jr, Andrews EM, Suskind RM. Nutritional status of vegetarian children. Am J Clin Nutr
1982;35:204-16.
41. Messina V, Mangels AR. Considerations in planning vegan diets: children. J Am Diet Assoc 2001;101:661-9.
42. Santarelli RL, Pierre F, Corpet DE. Processed meat and colorectal cancer: a review of epidemiologic and
experimental evidence. Nutr Cancer 2008;60:131-44.
43. Norat T, Bingham S, Ferrari P, Slimani N, Jenab M, Mazuir M, et al. Meat, fish, and colorectal cancer risk:
the European Prospective Investigation into cancer and nutrition. J Natl Cancer Inst 2005;97:906-16.
44. Navarro Silvera SA, Mayne ST, Risch H, Gammon GD, Vaughan TL, Chow WH, et al. Food group intake and
risk of subtypes of esophageal and gastric cancer. Int J Cancer 2008;123:852-60.
45. Hu J, La Vecchia C, Desmeules M, Negri E, Mery L, Group CC. Meat and fish consumption and cancer in
Canada. Nutr Cancer 2008;60:313-24.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Špringer J. Čaji in samozdravljenje
ČAJI IN SAMOZDRAVLJENJE
Janez Špringer1
»Narava je edina knjiga,
ki na vseh listih
nudi veliko vsebine.«
(Goethe)
UVOD
Zdravila najlažje opredelimo po namenu. To so snovi ali njihove zmesi, namenjene za
zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh in živalih (1). Z njimi dosežemo kvečjemu
le odsotnost bolezni, ne dosežemo pa tudi navzočnosti zdravja, zato iz tega sledi, da
čudežnih zdravil ni. Je pa odsotnost bolezni - poleg človekovega prizadevanja kot
osebnega, družbenega in naravnega bitja - potrebna za zdravje. Spoznanje, da tudi
uradna zdravila niso čudežna, in želja po naravnem slogu življenja sta zvečali zanimanje
za nadomestne in dopolnilne načine zdravljenja. Takšna sta tudi homeopatija in
zdravljenje z zdravili rastlinskega izvora. Veliko ljudi obe dopolnilni obliki ne loči med
seboj, čeprav sta si po vsem različni. Homeopatija temelji na načelu, naj enako zdravi
enako. Snov, ki v večjem odmerku povzroči podobne bolezenske znake, kot jih kaže
bolezen, je v neznatnem odmerku homeopatsko zdravilo proti njej. Za homeopatsko
zdravilo se torej uporabi neznaten odmerek takšne snovi, ki bi v večjem odmerku
povzročila podobne bolezenske znake, kot jih kaže zdravljena bolezen. Homeopatija 223
zdravi z zelo razredčenimi strupi, zato ni sestavina običajne medicine. Pri nas si šele utira
pot. Na drugi strani pa zdravljenje z zdravili rastlinskega izvora in uradna medicina
spadata k običajni (alopatski) medicini, ker zdravita z zdravilnimi odmerki, tako da se
različno spopade z različnim. Le izvor zdravil je drugačen: pri prvih se uporabljajo
posušeni deli rastlin (droge) ali njihovi izvlečki, pri sintetičnih pa kemično ali biološko
pridobljene spojine. Veliko zdravilnih rastlin je zelišč, kjer steblo ni olesenelo, nadzemni
del rastline pa ob koncu rasti po navadi odmre. Mnogi bolniki sicer bolj zaupajo čajem kot
tabletam in kapsulam, vendar je tudi za sintetična zdravila znan placebo učinek, ki izhaja
iz psihičnega ozadja. Tudi dopolnilni učinek različnih spojin ni značilen le za zdravila
naravnega izvora. S farmacevtskega vidika so zdravila objektivno enakovredna, ne glede
na izvor, le da pripeljejo k terapevtskemu cilju. Objektivno enakovredna zdravila imajo
seveda lahko subjektivno različno vrednost, kar je tudi treba pri zdravljenju upoštevati.
Tedaj ravnamo podobno kot Mali princ, ki se med vsemi povsem enakimi vrtnicami odloči
za eno, ker zanj ni takšna kot vse druge; kajti ima jo rad, vse drugih pa ne. Pri izboru
zdravil bi morala ljubezen preseči zaljubljenost. Naš naraven odnos do zdravil naj bi imel
prednost pred naravnim izvorom zdravil. Najbolj naravno bomo ravnali, če bomo
uporabili zdravila primerno glede na zdravilni namen in skladno z izvedljivostjo
zdravljenja, ki izhaja tudi iz zdravila, kot trdnega izhodišča zanj. Tedaj bomo postali
najzvestejši bralci knjige, ki nudi na vseh listih veliko vsebine.
1
Janez Špringer, mag. farm., spec., Lekarna Špringer, 9250 Gornja Radgona
Samozdravljenje
METODE
Čaje bomo obravnavali z vidika kakovosti, varnosti in učinkovitosti, ki predstavljajo trdni
temelj katerega koli zdravilnega sredstva kot izhodišča terapevtskega procesa.
MERILO KAKOVOSTI
Etično nesprejemljivo bi bilo, da stranka oziroma bolnik ne bi dobil tistega, kar kupuje.
Čaj mora imeti prave sestavine. Ne sme vsebovati manjvrednih rastlinskih delov. Ne sme
svoje učinkovitosti doseči na račun dodanih sintetičnih zdravil. Vsaka rastlinska sestavina
čaja mora imeti želeno sestavo zdravilnih sestavin. Mora biti brez žuželk ter drugih
živalskih snovi in izločkov. Sme vsebovati le minimalno količino neželenih organskih in
anorganskih primesi, prav tako pa sme vsebovati le omejeno količino kemičnih,
radioloških in mikrobioloških primesi. Mora biti primerno zdrobljen. Čajna mešanica mora
biti pravilno sestavljena, v njej ne sme biti preveč drog. Kakovost čaja je odvisna od
farmacevtske oblike. Čaj mora imeti primerno ovojnino. Mora imeti navodilo za pripravo
in navodilo za uporabo. Tudi kakovosten čaj ima rok uporabnosti (2, 3).
Rastlina se ne sme zamenjati s katero drugo rastlino, ki ji je po videzu ali botanično
sorodna: na primer, njivska preslica se ne sme nadomestiti z močvirsko, navadni brin ne
s smrdljivim brinom (2, 3). Ne sme biti ponarejena: na primer, drag žafran s ceneno
žafranko (2, 3). Zamenjava se lahko pripeti zaradi podobnosti v imenih. Leta 1994 se je
v Belgiji 70 ljudi zastrupilo s kitajskimi čaji za hujšanje, pri čemer so 30-tim trajno
odpovedale ledvice, ker je bila ponevedoma zaradi podobnih imen v čajni mešanici za
hujšanje navzoča strupena rastlina namesto zdravilne (4, 5). Na zahodu so ponaredke
pogosto opazili pri čajih v filter vrečkah, kjer je zdrobljenost droge tam večja in se
ponaredek lažje prikrije (2, 3). Dodana je bila cenejša in neučinkovita zel kamilice k
224 dražjemu cvetu, ali pa cenejša zel mete k dražjemu listu (2, 3). Takšen "popravek" je
sprejemljiv pri osvežilnih čajih, kjer je okus pomembnejši od učinka (denimo, cvet
kamilice je sam zase bolj grenak), ne pa pri zdravilnih in namenskih čajih. Brez zdravilne
vrednosti je tudi material, iz katerega so bili predhodno izlužili zdravilne sestavine (2, 3).
Čaj ne sme doseči učinkovitosti z dodatkom sintetičnih zdravil (6). Na primer, lahko bi
dodali efedrin ali kofein za občutek sitosti in svežine k čajem za hujšanje in s tem
izkoristili dobro ime "naravnih zdravil". Efedrin je sicer sestavina metlinke, kofein pa
aktivno načelo čaja mate. Sestava posamezne zdravilne sestavine mora biti fizikalno-
kemično prepoznavna (2, 3, 6). Kemična sestava se lahko razlikuje tudi pri isti rastlinski
vrsti. Na primer, kromosomske značilnosti rastline pri kolmežu vplivajo na strupenost:
indijski kolmež vsebuje preveč strupenega beta-azarona, ameriški nič, naš pa
sprejemljivo količino (7). Genetske značilnosti pri belem vratiču odločajo o učinkovitosti
proti migrenskim glavobolom: evropski beli vratič vsebuje bistveno zdravilno učinkovino
partenolid, srbski pa ne (7). Sestava je odvisna tudi od klimatskih in drugih okoliščin,
kjer je rastlina rastla, denimo, bela omela, ki gosti na vrbi, naj bi najbolj zmanjšala krvni
tlak (8). Pomemben je čas žetve: kobulnice (janež, komarček, kumina) se morajo požeti,
preden povsem dozorijo, ker imajo takrat največ eteričnega olja (8). Pri nepravilnem
sušenju lahko pride do izgube zdravilnih snovi, napačno bi ravnali, če bi sušili cvetove in
rastline z eteričnimi olji na soncu (8). Biološko oporečna droga, ki vsebuje žuželke ter
druge živalske snovi in izločke, je tudi mikrobiološko neustrezna, ker vsebuje tudi preveč
mikrobov, pogosto tudi kužnih (2, 3, 6). Vseh botaničnih in fizikalnih primesi sicer ni
mogoče povsem odstraniti. Ni mogoče nabrati zeliščnega materiala brez majhnega dela
drugih delov iste rastline ali drugih rastlin ter zemlje. Standarde določajo zdravilski
predpisi (2, 3, 6). Enako kot za živila je s predpisi omejena dovoljena vsebnost
pesticidov, težkih kovin (svinec, kadmij, živo srebro, talij, arzen), radioaktivnih delcev in
Samozdravljenje
mikrobov (2, 3, 6). Aerobne bakterije in glivice se običajno nahajajo v rastlinskem

materialu, njihova vsebnost pa se zveča pri napačni gojitvi, žetvi, skladiščenju in
obdelavi (2, 3, 6). Denimo, sušenje v deževnih dneh brez zadostnega prezračevanja
naredi čaj mikrobiološko oporečen (8). Še posebno je čezmernemu porastu mikrobov
podvržen rastlinski material z visoko vsebnostjo škroba (9). Nevarnost prej omenjenih
primesi je vredna pozornosti, saj so pogoste kolonije aerobnih bakterij v koncentraciji od
102 do 108 v gramu rastlinskega materiala, med kužnimi organizmi pa se nahajajo tudi
Enterobacter, Enterococcus, Clostridium, Shigella in Streptococcus (6). Je pa tudi res, da
je nevarnost za zdravje pri zdravilnih čajih manjša kot pri živilih, saj je raba zdravil
občasna, živil pa vsakdanja (2, 3). Kakovost čajev izboljša tudi dejstvo, da iz njih
pripravljamo vodne izvlečke oziroma čajne napitke. Vanje se izluži le okoli 10 odstotkov
vsebovanih pesticidov in le majhen del težkih kovin in radioaktivnih delcev, število
vsebovanih bakterij pa se zelo zmanjša s primerno pripravo čajnega napitka (2, 3).
Takšna sta poparek in prevretek, pa tudi prelivek, če ga pred uporabo zavremo, vendar
ne kuhamo. Zdravilne sestavine se boljše izlužijo iz zdrobljene droge, ob preveliki
zdrobljenosti pa se izgubi zdravilna učinkovitost. Eterično olje izhlapi in mnoge druge
učinkovine hitreje postanejo zdravilno nedejavne. Potrebna zdrobljenost droge je različna
za različne rastlinske dele, včasih tudi za posamezne rastline, predpisujejo jo
farmakopeje, uradne zdravilske knjige (10). V isto čajno mešanico sodijo le droge, ki se
smejo pripraviti na isti način (11). Brez koristi je mešanica, ki vsebuje ustnatice in
kobulnice (na primer: timijan in janež) ter nebinovke in kobulnice (na primer: kamilico in
kumino). Pri ustnaticah in nebinovkah se namreč eterično olje nahaja v nežnih žlezah na
površini droge in se hitro izluži s poparkom, ki ga pustimo stati 3 do 10 minut. Pri
kobulnicah se eterično olje nahaja globoko v notranjosti plodov in se izluži le s
prevretkom celih plodov. Tudi če plodove pred pripravo napitka zdrobimo in pripravimo
poparek mešanice, je izkoristek manjši, kot če bi ločeno pripravili oba čajna napitka drog, 225
ki imata različne botanične lastnosti (11). Velja splošno pravilo, naj bi drog v čajni
mešanici ne bilo več kot sedem, skupaj s tistimi, ki le izboljšajo videz, vonj in okus;
posamezne droge pa ne manj kot 5 do 10 odstotkov (11). Sestavine v zapleteni mešanici
je težko enakomerno porazdeliti, pa tudi enakomerno porazdeljena mešanica se sčasoma
razloči, posebno še, če so v njej različni rastlinski deli in zelo majhni utežni deleži. Pri
zelo raznovrstni mešanici je tudi zelo težko uskladiti botanične lastnosti drog ter
fizikalno-kemične lastnosti in biološke učinke njihovih številnih učinkovin. Čajna mešanica
pa je smiselna vedno, če z njo zmanjšamo neželene učinke posameznih drog, obenem pa
ohranimo njihovo učinkovitost in kakovost (11). Na kakovost vpliva tudi farmacevtska
oblika (2, 3, 11). Čaji v filter vrečkah se enostavneje pripravijo, natančneje odmerijo, iz
fino zdrobljene droge se sestavine boljše izlužijo, pri njih ne obstaja problem
razločevanja posameznih drog v mešanici. Iz fine zdrobljenosti pa izhajajo tudi slabosti:
izgubljajo se eterična olja in učinkovine hitreje razpadejo v neučinkovite sestavine:
denimo, eterična olja se oksidirajo, čreslovine pa prehajajo v netopne flobafene (7).
Proizvajalci lahko dajo v vrečke tudi nekakovostne droge, saj se da z upraševanjem
prikriti marsikatera pomanjkljivost (2, 3). Na tržišču se danes pojavljajo tudi instant čaji,
ki vsebujejo izvlečke drog, tako vodne kot alkoholne, zato so bolj podobni drugim
gotovim zdravilnim oblikam. Priprava je tu preprosta. Tisti s suhimi izvlečki imajo malo
dodanega sladkorja, vpijajo pa vlago iz zraka in tvorijo grudice, zato ne smemo segati
vanje z mokro žlico in škatle ne puščamo odprte ob pripravi napitka. Tisti s tekočimi
izvlečki so manj higroskopni, imajo pa več dodanega sladkorja, na kar morajo biti pozorni
sladkorni bolniki (2, 3, 11). Primerna ovojnina zaščiti zdravilne sestavine v zdrobljeni
drogi pred škodljivimi vplivi vlage in svetlobe in prepreči uhajanje hlapnih snovi.
Drobljenje droge pred uporabo, kar je najugodnejše, si namreč lahko privoščimo le pri
domači pripravi čajev. Nepogrešljivo je navodilo za pripravo. Glede na svoje lastnosti
Samozdravljenje
lahko čaj pripravimo na enega izmed treh načinov: kot poparek, prevretek ali prelivek.
Poparek je primeren za nežnejše dele rastlin pa tudi za ustrezno zdrobljene trše,
prevretek pa za trše dele. Za prelivek s hladno vodo se odločimo, če imamo opraviti s
snovmi, ki so občutljive na toploto, takšne so sluzi pri slezu, pa tudi, če v napitku
nočemo imeti neželenih snovi, ki so slabo topne v hladni vodi, denimo, grenkih čreslovin,
ki dražijo želodec pri gorniku, in za celice strupenih viskotoksinov pri beli omeli (2, 3).
Nepogrešljivo je tudi navodilo za uporabo. Ta pove o glavnem učinku in opozori na
nevarnosti, to je, neželene učinke in prepovedi. Čaji, ki po pravnem položaju niso
zdravila, se ne smejo ponašati z zdravilnimi lastnostmi; če pa jih imajo, si morajo tak
pravni položaj priglasiti (1, 12). Kakovost čaja je časovno omejena in zahteva previdnost
pri hranjenju zdravila glede na temperaturo, vlago in svetlobo. Ker so čaji zmesi številnih
snovi, čajne mešanice pa še toliko bolj, je pri njih kakovost težje ohraniti kot pri
sintetičnih zdravilih, kjer imamo opraviti z znanimi kemičnimi spojinami, po navadi pa le
z eno. Rok uporabnosti je zato pri čajih praviloma krajši kot pri sintetičnih zdravilih (11).
Kakovostno zdravilo si zagotovi kupec tako, da se usposobi za pridelavo in pripravo sam,
ali pa ga kupi pri zanesljivem prodajalcu. Najzanesljivejši opravljajo svojo dejavnost
zakonito in za prodano zdravilo prevzamejo tako strokovno kot pravno odgovornost.
Lekarna je gotovo pravi naslov.
MERILO VARNOSTI
Čaj je lahko nevaren v več okoliščinah. Če prepreči rabo ustreznega zdravila. Če se
zanesemo, da naravni izbor zadostuje za varnost. Če se uporabi v čezmernih odmerkih.
Če vsebuje pritajeno strupene sestavine. Če uresniči zmožnost neželenih učinkov. Če ga
pijejo bolj ogrožene skupine ljudi.
226
Vsako samozdravljenje brez pomoči zdravnika ali farmacevta je tvegano za
posameznikovo zdravje, če bolnika odvrne od strokovnega nasveta. Uporaba čajev in
zeliščnih zdravil nasploh je lahko tvegana prav zaradi primanjkljaja kritičnosti, ki je
pogost pri samozdravljenju in zdravljenju blažjih in kroničnih bolezni. Tedaj nepravo
zdravilo postane ovira za pravo zdravilo. Naraven izvor tudi ni zadostno zagotovilo za
varnost. Od večstoletnega izkustva ljudskega zdravilstva smo se sicer naučili, katere
zdravilne rastline so akutno strupene in se njihovi rabi odrekli, to pa še ne pomeni, da so
danes uporabljene zdravilne rastline povsem varne. Ljudska raba namreč ni mogla
uvideti pritajenih in kroničnih oblik strupenosti, na primer rakotvornosti, strupenosti za
dedno zasnovo in strupenosti za jetra (6,7). Vsa sintetična zdravila, ki imajo dovoljenje
za promet, so morala prestati večletne obširne raziskave o varnosti, preden so se smela
uporabiti, pa tudi, ko so že enkrat v rabi, se pri režimu izdajanja prek zdravstvene mreže
bdi nad njihovimi pretečimi neželenimi učinki. Pripravki iz zdravilnih rastlin niso bili
deležni te pozornosti, saj tovrstna industrija nima na voljo tako velikih finančnih sredstev
(6). Na voljo je zelo malo podatkov o strupenosti zdravilnih rastlin. Vendar ni razloga, da
bi dvomili o zdravilni varnosti tistih rastlin, ki se obenem uporabljajo kot začimbe v kuhi
(6). To naklonjenost pa je treba takoj spremeniti, če jih želimo uporabiti v večjih
odmerkih. Recimo, apiol je dražilna sestavina v eteričnem olju peteršilja in povzroča
splav, prav tako je strupena za jetra in znane so jetrne poškodbe po čezmerni rabi in
jemanju peteršilja (6). Beta-azaron v kolmežu je rakotvoren pri živalih, vsebujejo ga tudi
druge začimbe, zato je njegova raven v začimbah in živilih s predpisi omejena (6, 7).
Estragol je sestavina mnogih eteričnih olj, tudi komarčka in bazilike (2, 3, 7). Zaradi
rakotvornosti pri živalih je tudi njegova raven v začimbah in živilih nasploh s predpisi
omejena (6). Čezmernim odmerkom in jemanju se je treba odreči tudi pri manj
raziskanih zeliščih in takrat, ko vodijo v odvisnost, kot na primer spodbujevalna
Samozdravljenje
antrakinonska odvajala v seni in krhliki (8). Obstaja tudi pritajena strupenost. Najbolj
znani potuhnjeni strupi zdravilnih rastlin so pirazolidinski alkalodi (7, 11), predvsem
zaradi svoje kronične strupenosti za jetra, to se pokaže z meseci, so pa tudi rakotvorni in
strupeni za dedno zasnovo, to se pokaže z leti (6). Zaradi njih se je opustila notranja
raba gabeza in repuha, ne priporoča pa se tudi pitje lapuha (2, 3). Ameriški slamnik
vsebuje varne nasičene pirolizidinske alkaloide, zato se je njegova raba ohranila (7).
Akutno in kronično strupeni so tudi cianogeni alkalodi (6). Vsebujejo jih recimo jedrca
marelic, ki so jim še do nedavna pripisovali protitumorne lastnosti (6). Že 50 do 60 jedrc
lahko povzroči smrt z zadušitvijo (6). Tudi zdravila naravnega izvora imajo neželene
učinke. Alergične reakcije pogosto povzročijo seskviterpenski laktoni, denimo kamilica in
druge nebinovke (6, 7, 11). Fototoksične reakcije na osvetljeni koži povzročijo
furanokumarini, nahajajo se v peteršilju in angeliki (2, 3, 6, 7). Želodčno in črevesno
sluznico dražijo mnoge sestavine, denimo antrakinonska odvajala (krhlika), grenčine
(svišč), terpenska eterična olja (brin), saponini (divji kostanj), in čreslovine (gornik) (6).
Terpenska eterična olja, na primer brinova, dražijo ledvice (6). Hormonske učinke imajo
na primer triterpenoidne sestavine sladkega korena, čezmerni odmerki zvečajo krvni tlak
in povzročijo otekline (6). Epileptične krče povzročijo eterična olja s kafro, denimo
rožmarin in žajbelj (6). Nagnjenost h krvavitvam povzročajo eterična olja z evgenolom,
denimo nageljnove žbice (6). Sestavine šentjanževke se vpletajo v jetrno presnovo
mnogih zdravil in jim odvzamejo učinkovitost (13). Neželeni učinki so marsikateri.
Pomembni so učinki na srce. Kofeinski učinek imata kava in čaj mate, pa tudi ksantini v
pravem čaju (7). Kolmež vpliva na srčni utrip (6). Strupeno delujejo čezmerni odmerki
lipe, peteršilja in svišča (6). Čezmerni odmerki antrakinonskih odvajal zvečajo učinek
srčnih glikozidov, podobno učinkujejo tudi diuretične droge, zaradi katerih se izgublja
kalij (6, 7). Na vodo ženejo repik, artičoka, regrat, bezeg, brin, gornik, rman in plešec
(6,7). Krvni tlak znižajo repik, kolmež, jeglič (sprva, nato ga zviša), česen, ingver (sprva, 227
nato ga zviša), glog, hren, bela omela, kopriva, peteršilj, trpotec, žajbelj, plešec,
šentjanževka, sporiš (lahko ga tudi zviša), ženšen (lahko ga tudi zviša) in rman (6).
Krvni tlak zvišajo paprika, kava, mate, gvarana, pravi čaj, lapuh, svišč, ingver (sprva ga
zniža), sladki koren, sporiš (lahko ga tudi zniža) in ženšen (lahko ga tudi zniža) (6).
Nagnjenost h krvavitvam zvečajo angelika, janež, arnika, kamilica, nageljnove žbice,
beli vratič, česen, ingver, ženšen, hren, divji kostanj, sladki koren, brestovolistni oslad in
vrba (6). Strnjevanje krvi zvečajo repik, bela omela, rman in kopriva (6). Krvne lipide
znižajo artičoka, česen, ingver, trpotec in navadni vratič (6). Pomirjajo kolmež, kamilica,
hmelj, kopriva, pasijonka, žajbelj, plešec, šentjanževka, baldrijan in ženšen (tudi
spodbuja) (6). Krvni sladkor znižajo aloja, česen, ingver, brin, slez, kopriva, žajbelj in
navadni vratič (6). Krvni sladkor zvišata sladki koren in ženšen (6). Delovanje ščitnice
zmanjša hren (6). Imunostimulativni učinek imajo ognjič, ameriški slamnik, ženšen in
bela omela (6). Alergije pogosteje povzročajo angelika, janež, arnika, artičoka, kamilica,
jeglič, beli vratič, česen, hmelj, brin, peteršilj, trpotec, rožmarin, šentjanževka, navadni
vratič in rman (6). Za razvoj neželenih učinkov zdravil morajo biti še posebno pozorne
bolj ogrožene skupine ljudi. To so nosečnice, doječe matere, otroci in ljudje, ki že imajo
kašno bolezen in se že zdravijo z drugimi zdravili. Le za malo zdravil je potrjena varna
raba med nosečnostjo, zato velja, naj se nobeno zdravilo ne rabi med nosečnostjo, razen
če so pričakovane koristi večje od tveganja. To velja še toliko bolj za zdravilne rastline,
za katere se pogosto misli, da so varne že same po sebi. Že po izkustvu ljudskega
zdravilstva se ve, da mnogo zdravil z eteričnimi olji povzroči splav, denimo brin, peteršilj,
žajbelj in rman (6, 7), ta lastnost pa je tudi s poskusi potrjena za zdravilno učinkovino
tujon (6). Na maternico delujejo tudi druga zelišča, denimo glog, kopriva in list malinjaka
(6). Za nosečnice neprimerna so tudi spodbujevalna odvajala v seni, krhliki in aloji (6).
Tudi pri sintetičnih zdravilih je malo znanega o prehajanju učinkovin v materino mleko,
Samozdravljenje
toliko manj pri zdravilnih rastlinah, zato se zdravilni čaji v splošnem med dojenjem
odsvetujejo. Otroci smejo užiti le varnejše zdravilne čaje in to v manjših zdravilnih
odmerkih, ob kakršnih koli dvomih pa je treba poiskati strokovni nasvet. Denimo, tudi
pitje kamilice je lahko problematično, če je otrok nagnjen k astmi in alergijam. Pri ljudeh,
ki se že zdravijo z drugimi zdravili lahko pride do medsebojnega vpliva med zdravili in do
zvečanega ali zmanjšanega učinka zdravil, prav tako pa do izrazitejših neželenh učinkov.
Pred dodatnim zdravljenjem z zdravilnimi rastlinami naj prizadeti poiščejo strokovni
nasvet.
MERILO UČINKOVITOSTI
O učinkovitosti mnogih zdravilnih rastlin ni mogoče dati zadovoljive strokovne sodbe. Pri
mnogih je znano le izkustvo iz ljudskega zdravilstva. Pri drugih spet je učinkovitost
podprta s kemično sestavo in s poskusi na živalih, ne pa s kliničnimi raziskavami pri
ljudeh. Strogo vzeto pa tudi kljub znani kemični sestavi, poskusih na živalih in skromnih
kliničnih poskusih pri ljudeh lahko le ugibamo o učinkovitosti zdravilnih zelišč. Le malo
zdravilnih zelišč so temeljito strokovno raziskali glede na zdravilno učinkovitost njihovih
sestavin. Svetle izjeme so kamilica, beli vratič, ženšen, ginko, glog, hmelj, gornik in
baldrijan (2, 3, 6, 7). Ne glede na omenjene strokovne pomisleke o učinkovitosti
posameznih drog, pa ni razloga, da izkustveno znanih zeliščnih zdravil ne bi uporabljali za
zdravljenje v manj tveganih bolezenskih okoliščinah kot edina ali pač le pomožna
zdravila, pod pogojem seveda, da so kakovostna in varna. Prednost imajo tista, pri
katerih je tradicionalna raba podprta s kemičnimi, farmakološkimi ali celo kliničnimi
izsledki. V resnejših bolezenskih okoliščinah je primerno le zdravljenje z zdravili, ki so
ovrednotena tudi klinično pri ljudeh. Glavna področja uporabe zeliščnih zdravil so
228 prebavila, dihala in psihične motnje, v manjši meri pa tudi druga. Pri prebavilih se
uporabljajo čaji kot laksansi za odvajanje blata (laneno seme, krhlika, sena, bezeg),
antidiaroiki proti driski (borovnice, pravi čaj), karminativi proti vetrovom (kumina,
komarček, janež), stomahiki za izločanje želodčnega soka (pelin, kolmež, tavžentroža,
svišč, meta, mrzličnik), spazmolitiki proti krčem (kamilica, rman) in kot holagogi za
izločanje žolča (regrat, smilj, krhlika, meta, rman). Pri dihalih se uporabljajo kot
ekspektoransi za izkašljevanje (sladki koren, jeglič, timijan, bršljan, komarček) in
antitusiki proti kašlju (slez, trpotec, islandski lišaj). Pri sečilih se uporabljajo kot
dezinficiensi za razkuževanje, spazmolitiki proti krčem in diuretiki, ki ženejo na vodo
(gornik, peteršilj, gladež, meta, kilovnik, sladki koren, brin, zlata rozga, njivska preslica,
kopriva). Pri psihičnih motnjah se uporabljajo kot sedativi za pomirjanje in antidepresivi
proti potrtosti (melisa, meta, hmelj, baldrijan, šentjanževka). Čaji se uporabljajo še v
drugih primerih tako notranje kot zunanje. Kot dermatiki na koži (ognjič, arnika,
kamilica), antihipertoniki, koronarodilatatorji in kardiotoniki za srce in ožilje ( glog, bela
omela, preslica, melisa, baldrijan), antiseptiki za izpiranje ust in dlesni (žajbelj),
adstringensi za kopeli pri zlati žili (hrastova skorja), antiflogistiki zoper vnetje prostate in
blažila ob njenem benignem razrastu (korenina koprive, drobnocvetni vrbovec), proti
tegobam v menopavzi (plahtica, baldrijan, šentjanževka), proti revmi in putiki (regrat,
meta, gladež, list koprive) in proti prehladu (črni bezeg, lipa, kamilica). Prav gotovo pa
ne bomo zdravili s čaji srčne odpovedi, tumorjev, nalezljivih bolezni ali drugih resnih
obolenj, tedaj jih uporabljamo kot dopolnilno zdravljenje le po predhodnem posvetu z
zdravnikom, ki pretehta koristi in tveganja. Nekatera obetavna zelišča so zadnja leta
predmet raziskav. To so (6): svetlinovo olje za zdravljenje premenstrualnega sindroma,
kožnih obolenj in hiperaktivnosti otrok. Beli vratič za zdravljenje migrene, ki se ne odziva
na druga zdravila. Česen za znižanje holesterola in zaradi protimikrobnega delovanja.
Ingver proti potovalni slabosti. Ginko za boljšo prekrvitev in spomin. Ženšen proti stresu
Samozdravljenje
in utrujenosti. Baldrijan in hmelj proti nespečnosti in za zdravljenje odvisnosti od

sintetičnih zdravil za isti namen. Pegasti badelj, artičoka in trpotec za zaščito jeter.
Visokomolekularni polisaharidi v arniki, ognjiču, kamilici, ameriškem slamniku in
ženšenu, ker delujejo imunostimulativno oziroma krepijo odpornost. Hipericin iz
šentjanževke kot protivirusno sredstvo, posebno še proti virusu HIV. Cimet za zdravljenje
sladkorne bolezni. Flavonoidi iz kakavovca za znižanje krvnega tlaka. Rastline so v
davnini prve odprle vrata zdravilstva, opazno pa je, da so še zmerom ostale zdravilske
učiteljice.
SKLEP
Čaji so lahko koristno dopolnilo običajnemu zdravljenju v manj tveganih bolezenskih
okoliščinah, pod pogojem, da so kakovostni in varni ter da jih rabijo ustrezni bolniki na
pravi način. Ti pripravki so le na videz preprosti, če hočemo iz njih dobiti tudi zdravilen in
ne le topel napitek sumljive vrednosti. O kakršnih koli dvomih o zdravilski rabi - ki so
raznovrstni - se je dobro prej posvetovati s svojim zdravnikom in/ali lekarnarjem, ki sta
za samozdravljenje in zdravljenje pripravljena prevzeti tudi svoj del odgovornosti.
LITERATURA
1. Zakon o zdravilih. Uradni list RS št.31/2006. Pridobljeno s spletne strani www.uradni-list.si. 08/03.
2. Wichtl M. Teedrogen und Phytopharmaka. 3. Auflage. Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft mbH. Stutgart
1997.
3. Wichtl M. Herbal Drugs and Phytopharmaceuticals. Medpharm Scientific Publishers. Stutgart 1994.
4. Cosyns JP et all. Chinese herbs nephropathy: a clue to Balkan endemic nephropathy. Kidney International
1994; 45:1680-8.
5. Vanhaelen M et all. Identification of aristolochic acid in Chinese herbs. Lancet 1994; 45:1680-8. 229
6. Carol A et all. Herbal Medicines. The Pharmaceutical press. London 1996.
7. Bruneton J. Pharmacognosy, Phytochemistry, Medical plants. Technique & Documentation-Lavoisier. Paris
1995.
8. Bohinc P. Slovenske zdravilne rastline. Mladinska knjiga. Ljubljana 1985.
9. De Smet PAGM (ed.) et al. Adverse effects of herbal drugs. Vol. 1. Springer Verlag. Berlin 1992.
10. Formularium slovenicum 2.0. Slovenski dodatek k Evropski farmakopeji. Druga izdaja. Ljubjana 2005.
11. Umek A. Zdravilni čaji. Vaje iz farmakognozije. Pridobljeno s spletne strani www.ffa.uni-lj.si. 08/03.
12. Zakon o zdravilih in medicinskih pripomičkih. Uradni list RS št.101/1999. Pridobljeno s spletne strani
www.uradni-list.si. 08/03.
13. Baza podatkov o zdravilih. Deprim. SmPC. Pridobljeno s spletne strani www.zdravila.net. 08/03.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Kopčavar-Guček N. Domača lekarna
DOMAČA LEKARNA
Nena Kopčavar-Guček1
UVOD
Danes si težko predstavljamo življenje brez zdravil. Četudi smo sicer zdravi, nas občasne
zdravstvene težave usmerijo v njihovo uporabo.
Zdravila pomembno prispevajo k uspešnejšemu preprečevanju bolezni, hitrejši ozdravitvi,

krajši hospitalizaciji in učinkovitejši rekonvalescenci. Tako posredno skrajšujejo odsotnost
z delovnega mesta, izboljšujejo kakovost življenja in pomembno prispevajo k
podaljševanju življenjske dobe. Nekatera zdravila uporabljamo tudi za (lažje)
diagnosticiranje bolezni (npr. dipiridamol pri testu z nagibno mizo, pa tudi postavljanje
diagnoze ex juvantibus, itd.).
Zdravila pa žal nimajo samo ugodnih učinkov, temveč tudi nekatere škodljive in
neželene, do katerih lahko pride kljub pravilni uporabi.Tveganje za pojav škodljivih
stranskih učinkov narašča z večanjem števila zdravil, ki jih bolnik uživa. Pri bolnikih, ki
jemljejo več zdravil sočasno, je potrebna še dodatna skrb.
Postopek zdravljenja se tako ne konča s predpisom zdravila, ampak se tam šele začne.
Pravilna izdaja zdravila v lekarni, nato pa še pravilna hramba zdravil v domači lekarni, 231
lahko bistveno doprineseta ne le k racionalnejši, ampak tudi k varnejši, rabi zdravil.
Oboje je zagotovo v interesu farmakoekonomike in čim boljših izidov zdravljenja.
VEČANJE PORABE ZDRAVIL

Poraba zdravil se v Sloveniji, podobno kot v svetu, vsako leto poveča za približno
desetino (1, 2).
Nova zdravila, nova področja zdravljenja, višji odmerki za že znana zdravila, predvsem
pa staranje prebivalstva in s tem povezana polifarmacija (jemanje več zdravil hkrati)
naglo povečujejo stroške za zdravila. Le-ti presegajo finančne zmožnosti zdravstvenih
sistemov tudi v večini razvitih držav, ki zato iščejo različne vzvode za njihovo
obvladovanje. Racionalno predpisovanje zdravil s strani zdravnikov, pravilna raba in
hramba zdravil v skladu z navodili in izogibanje kopičenja zalog doma, so dejavniki, ki
lahko pomembno vplivajo na obvladovanje stroškov ob nezmanjšanem obsegu pravic
zavarovancev. Racionalno predpisovanje ne pomeni omejevanja dostopa do zdravila ali
varčevanje na račun uporabnikov. Gre predvsem za najbolj smotrno obliko izrabe
razpoložljivih sredstev za zdravila in hkrati zmanjšano tveganje za njihove neželene
učinke. Pravilna uporaba predpisanih ali kupljenih zdravil lahko bistveno prispeva k
racionalni izrabi sredstev za zdravila.
1
Asist. mag. Nena Kopčavar Guček, dr. med., Zdravstveno dom Ljubljana in Katedra za družinsko medicino MF LJ, Poljanski nasip 58,
1000 Ljubljana
Samozdravljenje
Študije, ki so raziskovale pogostnost jemanja zdravil, so ugotovile, da 75% starejših

redno jemlje zdravila na recept, 82% pa jih jemlje zdravila brez zdravniškega recepta. V
povprečju jemljejo 4,5 različnih zdravil na osebo, vsaj 21% pa jih je imelo zdravila
shranjena nepravilno (3).
Ključ do racionalnega predpisovanja zdravil je v dobri komunikaciji med vsemi vpletenimi

v proces zdravljenja: med bolnikom, zdravnikom, medicinsko sestro in farmacevtom.
STROŠKI ZA ZDRAVILA V SLOVENIJI

V Sloveniji predpišejo zdravniki letno 14,7 milijonov receptov, torej povprečno malo več
kot 7 receptov na posameznika. Stroški za zdravila na recept (v breme prostovoljnega in
obveznega zavarovanja ter samoplačniški recepti) so v letu 2005 znašali 97 milijard
tolarjev (404, 8 milijonov evrov), kar predstavlja več kot šestino vseh stroškov za
zdravstvo v Sloveniji (1).
Po nekaterih podatkih naj bi v Sloveniji letno zavrgli za milijardo tolarjev (približno

400.000 EU) zdravil letno, porabili naj bi 9-krat manj zdravil brez recepta kot Švicarji,
povprečen odrasel Slovenec pa naj bi povprečno jemal 4-5 zdravil.
VLOGA ZDRAVIL PRI SAMOZDRAVLJENJU

Samozdravljenje naj bi predstavljalo varno, najkrajšo in uspešno pot do ozdravitve.
Vendar mora biti za to izpolnjenih več pogojev. Bolnik mora imeti za samozdravljenje
dovolj informacij, ki jih pridobi pri zdravniku, farmacevtu ali iz medijev (literatura, SMPC,
232 medmrežje itd.). Potrebno je tudi primerno znanje in, nenazadnje, domača lekarna.
Samozdravljenje ima lahko tudi negativne posledice. Po približni oceni naj bi letno v ZDA
zabeležili približno 7000 smrtnih primerov zaradi napačne rabe zdravil.
Verjetno se vsakršnim negativnim posledicam samozdravljenja z zdravili ni moč povsem

izogniti, saj bo premajhna, pretirana in nepravilna raba zdravil ostala še naprej pereč
problem, ne le na nivoju predpisovanja, temveč tudi na ravni jemanja zdravil.
Že podatki o variiranju porabe zdravil povedo, kako se le-ta spreminja samo znotraj
Evrope, kaj šele na globalni ravni. Tako predpisovanje in jemanje antibiotikov variira od
Francije z 32,2 DDD (definirana dnevna doza) na 100 prebivalcev, do Nizozemske s
samo 10,0 DDD. Razlika je trikratna (4). Povezava med pretirano rabo antibiotikov in
razvojem bakterijske rezistence je nesporno dokazana.
Podobno velja za nekritično rabo benzodiazepinov in posledično odvisnost (5, 6). Pri taki
(zlo)rabi zdravil igrajo domače lekarne nedvomno pomembno vlogo.
Samozdravljenje
NOVI TRENDI V SAMOZDRAVLJENJU

Trenutni trendi z začetki v zahodni civilizaciji so: široka uporaba vitaminov, zdravilnih
rastlin in drugih prehranskih dopolnil, ki so na voljo brez recepta. Pogosto jih
posamezniki uporabljajo brez nasveta, nadzora ali celo brez vednosti medicinskega
osebja. Tudi to je ena od oblik samozdravljenja. Nekateri raziskovalci zdravstvenega
obnašanja in trendov menijo, da ta oblika zdravljenja izvira iz želje laikov po večjem
nadzoru svojega lastnega zdravje. Ta način jim je ljubši in bližji kot tradicionalna
medicina, ki se jim zdi včasih nerazumljiva, nedosegljiva ali celo neučinkovita. Precejšnji
dvigi cen tradicionalnega zdravljenja, tako storitev na ambulantni ravni kot hospitalizacij,
zdravil itd., so povzročili, da posamezniki brezupno iščejo bolj dostopne alternative za
zdravljenje in preprečevanje lastnih zdravstvenih težav (7, 8).
ZDRAVNIK DRUŽINSKE MEDICINE IN DOMAČA LEKARNA

Ne glede na naraščanje zdravstvenih storitev in pregledov na vseh nivojih zdravstvenega
varstva še vedno velja, da večino vseh receptov napišejo izbrani zdravniki. Po definiciji
WONCA-e so tudi edini, ki bolnika spremljajo v njegovem bio-psiho-socialnem okolju. To
pomeni, da imajo v primerjavi z drugimi strokami redko priložnost, da bolnika spremljajo
tudi v njegovem bivalnem okolju. Takrat se ponuja priložnost za spremljanje hrambe in
ravnanja z zdravili in za zdravstveno vzgojo v zvezi s tem. Informiranje in izobraževanje
lahko doprinese h kvaliteti ravnanja z zdravili in s tem k varnejši ter bolj racionalni porabi
zdravil.
OSNOVNA NAVODILA GLEDE DOMAČE LEKARNE 233

Kje in kako hraniti zdravila?
Zdravila hranimo v posebnem predalu ali v škatli, ki mora biti varna. To pomeni:
• da so vsa zdravila v stanovanju/hiši shranjena na dogovorjenem mestu,
• da je prostor za hrambo zdravil suh,
• da je osvetlitev primerna za natančno in varno odmerjanje, zdravila pa morajo biti
zaščitena pred premočno svetlobo,
• da je temperatura primerna (do 25 stopinj Celzija),
• da je lekarna pregledna,
• da je lekarno možno zapreti tako, da ni dostopna otrokom, domačim živalim in vsem,
ki se ne zavedajo njihove nevarnosti.
Kuhinja in kopalnica nista primerna prostora za domačo lekarno.
Kaj vsebuje domača lekarna?

Domača lekarna naj bi vsebovala:
1. Zdravila , ki jih je na recept predpisal zdravnik in jih je treba jemati stalno ali
občasno, ob določenih težavah. Zdravila za stalno jemanje naj bodo ločena od tistih,
ki so namenjena za občasno jemanje.
Samozdravljenje
2. Zdravila in druge izdelke za samozdravljenje, ki so kupljeni brez recepta. Še posebej

priporočljiva so:
a) paracetamol proti bolečini in za zbijanje vročine,
b) kapljice fiziološke raztopine za spiranje nosne sluznice,
c) prašek, s katerim nadomeščamo elektrolite (pri dolgotrajni driski, bruhanju,
čezmernem potenju),
d) razkužilo za rane in kožo (alkohol, peroksid, hibisept itd.),
e) antiseptik za grlo in žrelo,
f) aspirin s prvo pomoč ob prsni bolečini oz. sumu na srčni infarkt.
3. Najnujnejši sanitetni material:

a) različno veliki navadni obliži,
b) sterilni zloženci (5x5 cm, 10x10 cm),
c) sterilni prvi povoj,
d) lepilni trak,
e) elastični povoj.
V priročno domačo lekarno sodijo tudi splošni predmeti, ki jih potrebujemo za nudenje
prve pomoči, kot so:
• škarjice,
• povečevalno steklo,
• navadna pinceta,
• pinceta za odstranjevanje klopov,
• termometer,
234 • varnostne zaponke,
• vrečka z gelom za vroče oz. hladne obkladke,
• ime, ordinacijski čas in telefonska številka osebnega izbranega zdravnika.
Kako ravnati z zdravili?

Ob prihodu domov naj posameznik preveri zdravila, ki jih je dobil v lekarni. Pred
začetkom jemanja naj prebere priloženo navodilo. V primeru nejasnosti naj se posvetuje
z zdravnikom ali farmacevtom. Če posameznik ni sposoben razumeti navodil in/ali sam
jemati zdravil, mu mora zdravilo dajati skrbnik ali druga oseba, ki je natančno poučena o
njihovem pravilnem dajanju.
Pred začetkom jemanja zdravil je priporočljivo preveriti rok trajanja in ev. spremembe, ki
bi lahko nastale zaradi nepravilnega shranjevanja (npr. napeti blisterji, zdrobljene ali
barvno spremenjene tablete itd.).
Za vsako zdravilo obstajajo tudi navodila za ukrepanje v primeru, ko posameznik pozabi

vzeti zdravilo ali če pomotoma vzame preveliko dozo (9).
Zdravila naj vedno ostanejo v originalni ovojnini, tako so razvidni datum trajanja,
priložena navodila in način jemanja, označen na nalepki. Na vseh zdravilih je pametno
označiti, komu so bila predpisana in za kakšen namen. Še posebej je to pomembno, ko
gre za zdravila, ki niso v uporabi vsakodnevno. Če živi v gospodinjstvu več oseb, ki redno
jemljejo zdravila, morajo biti znotraj domače lekarne ločena za vsakega uporabnika. Vsa
zdravila je treba pregledati na 3 do 6 mesecev in izločiti tista, ki niso več uporabna.
Zavreči jih je treba v skladu s predpisi, informacije o tem naj bi uporabniki zdravil dobili
pri osebnem izbranem zdravniku ali v lekarni (9, 10).
Samozdravljenje
Vsakdo naj bi jemal samo zdravila, ki so bila predpisana zanj osebno. Kljub temu lahko
vsako zdravilo pri določeni osebi in v določenih okoliščinah povzroči tudi neželene učinke,
čeprav je bilo predpisano in uporabljeno pravilno. Bolnika naj bi že vnaprej seznanili z
znaki najpogostejših in najpomembnejših možnih sopojavov pri jemanju zdravil.
Podatke o ev. alergiji na zdravila in seznam zdravil, ki jih posameznik redno jemlje je
pametno imeti vedno pri sebi in ga dopolniti ob predpisu vsakega novega zdravila. Zapis
zdravil na kartico se namreč ažurira le ob vsaki novi potrditvi kartice.
Kopičenje zalog zdravil je drago, nevarno in nepotrebno.
SKLEP
Zdravljenje se s predpisom zdravil pravzaprav šele začne. Porabnikova odgovornost je,
da so zdravila pravilno shranjena in da jih jemlje redno ter v skladu z navodili. Tako
ravnanje z zdravili je možno le, če so prejemniki zdravil pravilno informirani in zadostno
motivirani. Sklenjena in povezana veriga med zdravnikom, farmacevtom, bolnikom in
njegovimi svojci lahko doprinese k racionalnejši in varnejši porabi zdravil. Končni cilj,
dobri izidi zdravljenja, ki je skupen vsem dejavnikom v zdravstvu, bo tako laže in hitreje
dosegljiv.
LITERATURA
1. Možina M, Peklar J, Kos D. Priročnik o varni in pravilni rabi zdravil. Ljubljana: Zavod za zdravstveno
zavarovanje Slovenije, Ljubljana, 2006. 235
2. Ambulantno predpisovanje zdravil v Sloveniji po ATC klasifikaciji v letu 2003. Institut za varovanje zdravja,
Ljubljana, 2005.
3. Ostrom JR, Hammarlund ER, Christiansen DB, Plein JB, Kethley AJ. Medication usage in an elderly
population. Med Care 1985; 23: 157-64.
4. Grossens D. Antibiotic Overuse Linked to High Resistance rates in Europe. Lancet, 2005;365:579-587.
5. 4. Duncan DF. Drug abuse as a coping mechanism. American Journal of Psychiatry, 131(6): 724.
6. 6. Khantzian EJ. The self-medication hypothesis of substance use disorders: a reconsiderationand recent
application. Harvard Review of Psychiatry 1997;4(5): 231.
7. Achalu, ED. The self medication hypothesis: a review of the two major theories and research evidence.
SMH: Recent Developments on the Self-Medication Hypothesis. 2002; 1 (10).
8. Blenkinsopp A, Bradley C. Over the counter drugs: the future for self-medication. British Medical Journal
1996; 312:835.
9. Možina M. Nevarnosti in najpogostejše napake pri ravnanju z zdravili. V: Zdravila v domovih za starejše
občane. Gerontološko društvo Slovenije, Ljubljana, 2005.
10. Mencej M. Zdravila v vašem domu. Gerontološko društvo Slovenije, 2006.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Živko U. Sodobna fitoterapija in bršljan
SODOBNA FITOTERAPIJA IN BRŠLJAN
Urška Živko1
FITOTERAPIJA
Fitoterapija je sodobno zdravljenje in preprečevanje bolezni ter motenj počutja z
rastlinami, rastlinskimi deli in pripravki iz njih. Osnovana je na uporabi listov, cvetov,
semen, korenin, vejic itd., različnih zdravilnih rastlin v sveži ali sušeni obliki. Učinkovita
fitoterapija ni le preprost nakup ali nabiranje zdravilnih rastlin in priprava čajev, ampak
namenska uporaba rastlinskih pripravkov pri določeni diagnozi. Cilj fitoterapije je poleg
smiselne, indikacijam ustrezne uporabe rastlin in gotovih pripravkov tudi spremljanje
stranskih učinkov. Fitoterapija ni alternativa današnje medicine, ampak njen del, ki
izpolnjuje vrzeli in odpira dodatne možnosti pri zdravljenju ali preprečevanju akutnih in
kroničnih obolenj ter pri ohranjanju naravne imunosti.
Fitofarmaki so zdravila oz. zdravilni pripravki, ki kot učinkovino vsebujejo izključno

rastline - nadzemne ali podzemne dele rastlin ali drugi rastlinski material ali njihovo
kombinacijo v surovem ali predelanem stanju v ustrezni farmacevtski obliki. So
kompleksne mešanice, saj lahko en pripravek vsebujejo paleto zdravilnih učinkovin;
katere so zaslužne za učinek, pa je pogosto neznanka. Zaradi množice spojin v pripravku
lahko med njimi prihaja do interakcij, ki lahko povečajo ali zmanjšajo možnost neželenih
učinkov, prav tako pa lahko povečujejo ali izničujejo želene učinke. 237
Učinek, ki ga ima zdravilna učinkovina na organizem, je torej rezultat učinkov različnih

učinkovin, ki med seboj delujejo sinergistično. To je ena od prednosti zdravilnih rastlin
pred sintetičnimi zdravili. Druga, a ne manj pomembna prednost zdravilnih rastlin, je
vsebnost več različnih učinkovin v rastlini. Nekateri deli rastlin vsebujejo 100 ali več
učinkovin, česar v sintezno zdravilo ni mogoče vgraditi.
Iz različnih delov rastlin se pripravljajo zdravilni čaji, ekstrakti (tekoči, gosti, suhi) in
tinkture. Kot farmacevtske oblike pa prevladujejo kapljice, sirupi, mazila, geli, obliži,
praški, zrnca, čajne mešanice, tablete in kapljice.
Racionalna fitoterapija je fitoterapija, ki temelji na znanstvenih dokazih učinkovitosti in

varnosti zdravilnih rastlin in iz njih izdelanih zdravil, pri katerih je prav tako pomembno
opraviti predklinične in klinične raziskave. Iz dneva v dan postaja vse bolj znanstveno
podprta z novimi podatki o farmakoloških učinkih, kemijskih sestavinah in klinični
učinkovitosti.
Zdravilna zelišča imajo številne ugodne in zaželene vplive na organizem. Že stoletja se

intenzivno raziskujejo, saj so iz številnih rastlin, za katere se je iz izkušenj vedelo, da
ugodno vplivajo na potek različnih bolezni, izločili različne aktivne substance, ki se
uporabljajo kot zdravila. Poudariti je treba, da se v različnih delih rastline nahajajo
različne snovi v različnih količinah. Tako imajo nekatere več aktivne snovi v koreninah ali
1
Urška Živko, Farmedica d.o.o., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
korenikah, druge pa v cvetovih ali listih. Zeliščni pripravki lahko ob istočasnem jemanju
zdravil privedejo do različnih medsebojnih interakcij. »Zdravilni« pripravki, pripravljeni
doma, mnogokrat nimajo želenega učinka, ki jim ga pripisujejo, ker so pripravljeni na
nepravilen način. To zajema tako nabiranje pravih delov rastline, sušenje, pravilno izbiro
ekstrakcijskega topila, kot tudi pravilno odmerjanje. V najslabšem primeru imajo lahko
neželene ali celo toksične učinke, ki se kažejo na različne načine: slabost, alergije,
bruhanje, glavobol so nekateri izmed njih.
BRŠLJAN IN NJEGOVO DELOVANJE

Primer, kako pomembna je lahko fitoterapija in kaj odkriva sodobna znanost, lahko
nazorno vidimo v primeru bršljana. Na Univerzi v Bonnu so pred nedavnim pokazali
biomolekularni mehanizem delovanja pri sekretolitičnem in bronhospazmolitičnem učinku
zdravil, ki vsebujejo farmacevtsko standardiziran izvleček iz listov bršljana.
Bršljan (Hedera helix L.) ima na slovenskem prostoru veliko ljudskih imen: beršljen,
bljuš, bljušt, brstran, bršček, bršlan, bršlen, bršlin, bršljen, bršljin, brštan, obršilj, obšilj…
Vsebuje saponine, ki delujejo kot sekretolitični ekspektoransi (pospešujejo izkašljevanje,
povečajo sekrecijo ali razmehčajo izločke pri vnetjih v dihalih), so pa tudi rastlinska
obramba pred glivicami in mikrobi. S pomočjo encimov se po potrebi pretvorijo v dejavno
obliko.
V ljudski medicini se danes bršljan uporablja predvsem za zdravljenje kožnih bolezni,

belega toka, protina, revmatizma. Ima tudi holeretičen učinek. Svež bršljanov sok se
uporablja odstranjevanje bradavic. Pitje čaja se priporoča proti rahitisu, zvečanju
238 prostate, pri prehladu, katarju in nosnih polipih. Bršljan prav tako zelo dobro lajša
izkašljevanje tako, da mehča sluz v pljučih in sprošča krče bronhijev ter olajšuje dihanje.
Že Hipokrat (460 do okoli 375 pr.n.št.) je vedel, da izvleček bršljana pomaga proti kašlju.
Danes pa vemo tudi, zakaj. Raziskovalci z univerze Bonnu so namreč pojasnili
molekularni mehanizem delovanja izvlečka. Tako sodi zdravilo, ki vsebuje izvleček
bršljana, med redka zdravila rastlinskega izvora, ki so raziskana tudi na molekularni ravni
in izpolnjujejo najviše znanstvene zahteve.
Izvlečki iz bršljana (Hedera helix) se uporabljajo tradicionalno proti kašlju in vnetju

sluznice dihalnih poti. Doslej je veljalo, poleg drugih teorij, da temelji njihovo
sekretolitično delovanje na saponinskem značaju njihovih glavnih sestavin, medtem ko so
za njegove spazmolitične lastnosti krivi parasimpatolitični učinki določenih glikoz. Obe
domnevi sta se izkazali za napačni.
Kot poroča prof. Hans Haeberlein z univerze v Bonnu, so za delovanje bršljana odgovorni
ß2-adrenergični učinki. Raziskovalci iz njegove skupine so ugotovili, da so za lajšanje
kašlja zaslužni predvsem saponini hederakozid C in α-hederin v listih bršljana.
Hederakozid C sam po sebi ne učinkuje, vendar se v telesu pretvori α-hederin in
predstavlja neke vrste predzdravilo.
α-hederin v pljučih in bronhialnem tkivu preprečuje deaktiviranje ß2-receptorjev.

Posledica je povečana ß2-adrenergična občutljivost tkiv. Zaradi neposrednega ß2-
adrenergičnega učinka tvori pljučni epitelij več surfaktanta, ki zmanjšuje viskoznost sluzi
ter lajša izkašljevanje in blaži draženje h kašlju. Poleg tega povzroča večja ß2-
Samozdravljenje
adrenergična občutljivost v bronhialni muskulaturi relaksacijo, kar zmanjšuje upor v

dihalni poteh in izboljšuje ventilacijo alveolov. Oba učinka bršljana, znana iz kliničnih
študij, je torej mogoče posredno razložiti na podlagi njegovega posredno
simpatomimetičnega učinka.
Z dekodiranjem mehanizma delovanja izvlečkov bršljana je delovanje zdravilne rastline,

ki je dokazano s kliničnimi študijami, zdaj dokazano tudi farmakološko.
Podjetje Engelhard Arzneimittel je nemško podjetje, ki izdeluje zdravilo Prospan, za

katero so bile izvedene tudi zgoraj omenjene študije.
LITERATURA
1. Fakulteta za farmacijo Univerze v Ljubljani, Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija (Podiplomsko
strokovno izobraževanje), Ljubljana, 2003
2. Tomaž Petauer, Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenija, 1993
3. Dr. Joerg Gruenwald, Christof Jaenicke, Zelena lekarna, Mladinska knjiga, 2006
239
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Božiček F. Primeri samozdravljenja iz babičine skrinje
PRIMERI SAMOZDRAVLJENJA IZ BABIČINE

SKRINJE
Franc Božiček1
UVOD
Je razmišljanje današnjih ljudi sploh še usmerjeno v samozdravljenje? Imamo sploh še
dovolj časa za čakanje na počasnejši učinek učinkovin pri samozdravljenju? Je v
današnjem času hitrosti, tehnologije in individualnosti sploh še mesto zanj? Imajo mladi
in srednja generacija še posluh in smisel zanj ter čas za iskanje receptov iz babičine
skrinje ali pa začenjamo vsi skupaj verjeti ali že verjamemo le zdravilom na bel ali zelen
recept?
Ko govorim o samozdravljenju, mislim sicer na celostno sprejemanje odgovornosti za

lastno zdravje, osredotočil pa se bom na tisti del samozdravljenje v ožjem pomenu
besede, ki zajema lajšanje zdravstvenih težav, tudi z uporabo raznih zdravil ali sredstev
za samozdravljenje, na osnovi ustnega izročila, lastnega znanja, izkušenj in tudi po
nasvetu strokovnjaka (1).
Dejstvo je, da se veliko zdravstvenih težav ljudi kaže le s posameznimi, pogosto

nenevarnimi in prehodnimi bolezenskimi znaki, zato bi bilo marsikdaj smiselno vsaj 241
poizkusiti tudi samozdravljenje le-teh. S tem bi bil lahko vsaj nekoliko razbremenjen tudi
zdravstveni sistem na osnovnem nivoju in bi zdravniki družinske medicine tudi zaradi
tega lahko uspešneje služili bolnikom v primeru resnejših zdravstvenih problemov (2).
Zdravstvena politika in javno mnenje sta v preteklosti prevečkrat poudarjala skoraj

izključno vlogo zdravnika in registriranih zdravil, pogosto tudi tam, kjer bi si lahko ljudje
pomagali sami.
Del problema leži v nas, zdravnikih, samih. Bolnika ali svojca, ki pričakuje nasvet ali
informacije o domačih, ali pa v lekarni kupljenih, zdravilih, prirejenih tudi za
samozdravljenje, prevečkrat povabimo v ambulanto, za vsak slučaj, in jim premalokrat
pomagamo, da bi storili kaj sami zase, tudi v primeru, ko bi prišlo v poštev
samozdravljenje. S takšnim pristopom jim pogosto zbujamo dvom glede smiselnosti le-
tega, sebe pa nehote izpostavljamo kot edine poklicane za reševanje tudi lažjih ali
nenevarnih bolezenskih znakov.
Ob takšnem odnosu do problema so nekateri bolniki verjetno začeli zanemarjali znanja,

ki so jih morda v zvezi s samozdravljenjem že imeli. Nekateri pa so se o tem z nami
nehali pogovarjati in gredo svojo pot, brez nas. Poznajo veliko naslovov, kjer lahko
dobijo primerne informacije.
V bistvu pa je za mnoge ljudi najbolj enostavno, da gredo kar k zdravniku, ker je

samozdravljenje tudi za bolnike odgovorno in pogosto vzame tudi več časa kot čakanje v
1
Prim. Franc Božiček, dr. med., Zasebna ambulanta, Bistrica ob Sotli 7d, 3256 Bistrica ob Sotli
Samozdravljenje
čakalnici. Čas pa je pri ljudeh, ki ustvarjajo, bodisi v potrošniški miselnosti ali pa v

včasih pretiranih zahtevah delodajalcev, preveč dragocen.
Če pa zdravniki le kdaj svetujemo za samozdravljenje, ob tem največkrat mislimo na

zdravila, ki se jih da kupiti v lekarni brez recepta in ki jih tudi sami svetujemo pri
zdravljenju. O čajih in drugih postopkih ter sredstvih za samozdravljenje iz naše
tradicije, to se pravi, iz babičine skrinje, pa ne vemo veliko.
MED ALTERNATIVO IN STROKO

Sodobna medicina je vnesla vsaj nekaj dvoma tudi v preprosta, a preizkušena ljudska
znanja, katera so v bistvu pravo jedro tradicionalnega samozdravljenja. Le-ta so
največkrat vključevala uporabo raznih zdravilnih rastlin ali drugih substanc iz domačega
okolja, ali pa uporabo raznih drugih tradicionalnih ukrepov ob nenevarnih bolezenskih
znakih.
Z razvojem medicine in farmacije so prihajala vedno nova znanja in nova zdravila, katera
so postajala plačljiva preko zdravstvenega zavarovanja in katera smo zdravniki začeli
priporočati tudi pri takšnih težavah ljudi, ki bi bile, če bi jih ljudje zdravili sami s
preprostimi ukrepi, verjetno podobno rešljive. V luči duha časa in razvoja stroke je
ljudsko početje postajalo vedno bolj nestrokovno, kar v bistvu pogosto tudi drži, če se v
vsemu držimo kalupov stroke, ki, včasih neupravičeno, zanemarja tradicijo, ob tem pa
spregleda kakšno dobro metodo zdravljenja ali kakšen učinkovit tradicionalni recept, ki
zanesljivo deluje, čeprav njegovo delovanje ni pojasnjeno (2).
242 Kot paradoks razvoju medicine in farmacije, katerega so ljudje spoznavali preko
medijev ali medsebojnih pogovorov, le-ti vedno manj vedo o sebi. V zadnjih letih z vso
silo poudarjamo bolnikovo lastno vlogo in tudi odgovornost pri preventivi nekaterih
zdravstvenih težav. O morebitnem samozdravljenju, kot so to počeli naši predniki,
pogosto molčimo. Vendar danes, morda zreleje kot pred leti, tudi mi razmišljamo
zdravilih, ki jih dan za dnem predpisujemo svojim bolnikom. Nihče ne dvomi, da za
bolnike naredimo vse, kar je v naši moči, a to navadno pomeni več, kot je potrebno. In
ravno to nas je pripeljalo v polipragmazijo (3). Na drugi strani pa vedno bolj razmišljamo
o zdravilih, ki bi si jih pri določenih težavah ljudje lahko sami ali po nasvetu farmacevta
kupili v lekarni, če za tisto težavo že ne poznajo ustrezne metode ali rastline na
domačem vrtu ali v okolici. To počnemo pogosto po neki inerciji lastnega spoznanja o
preventivi našega lastnega izgorevanja, ko včasih nemočni spoznavamo, da tudi sodobna
medicina včasih ne zna razrešiti tudi enostavnih zdravstvenih težav. Ob polnih
čakalnicah, ob spoznanjih, da bolnikom predpisujemo preveč zdravil, včasih nepotrebnih,
in da smo nekatere od bolnikov nehote naredili za odvisne od zdravil, in ob kritikah
zavarovalnice, da predpisujemo preveč, pogosto začenjamo razmišljati tudi drugače.
Zdravila za samozdravljenje, ki se v lekarni lahko kupijo kot zdravila na bel recept ali
brez recepta, nekako obvladamo, sam pa se kot zdravnik vsak dan znova zavedam
svojega šibkega znanja o nekaterih, v domačem okolju preizkušenih, tradicionalnih
načinih zdravljenja, o pomembnejših zdravilnih rastlinah, katere vsebujejo več zdravilnih
učinkovin, »kot bi jih vsi kemiki lahko sintetizirali v tisoč letih (4) « in raznih drugih
zdravilnih učinkovinah iz domačega okolja, kar vse so naš babice po večini dobro
poznale.
Samozdravljenje
Skozi leta soočanja z bolniki spoznavam celovitost medicine. Zdi se mi, da bi nas morala
o predhodno omenjenem že fakulteta naučiti vsaj toliko, da bi dobili navdih, če že ne
znanje, za našo domačo tradicijo, ki jo ves čas svojega službovanja hočeš nočeš
vsrkavamo iz korenin domače, tako strokovne, kot tudi čisto človeške preteklosti.
Zdravniki se veliko tega seveda naučimo kasneje, med drugim nas učijo naši bolniki
sami.
Če smo se ogradili od »eksotične alternative« in nehote prepustili mnoge paciente

največkrat »nemedicinsko izobraženim ljudem«, bi tradicija domačega morala bogatiti
naša znanja in spoznanja. Tako bi bil moj odgovor bolnikom, ki mi o domačih zdravilih
včasih sami kaj povedo ali pa me kaj vprašajo, večkrat lahko bolj prepričljiv. Sicer je
problem posameznika, koliko se za določeno področje izobrazi, menim pa, da je problem
v tem, da se moramo zdravniki držati poti, ki nam jo je začrtala šola. In na njej smo pri
konkretnem razmišljanju omejeni.
BABICE PRIPOVEDUJEJO
Ob razmišljanju o problemu sem se nehote vrnil v čas otroštva, ko so v našem prostoru
razne tradicionalne metode še imele nenapisano domovinsko pravico. Odločil sem se
povprašati nekatere, predvsem starejše, bolnice, ki jih imenujem babice, če so jih starši
kdaj in v katerih primerih, zdravili sami, in če so se tudi one kasneje zdravile same,
oziroma zdravile ostale družinske člane in če kaj od tega počno še danes. Ob tem pa je
beseda skoraj vedno stekla tudi o zdravniku, ki je dolga leta deloval v našem kraju.
Veliko bolnic je namreč začelo pogovor: »dr. Kunej je rekel…« in potem so njegove
nasvete prenesli v družinsko zakladnico znanja in v samozdravljenje. 243
Ob pogovorih so bili včasih prisotni tudi mlajši družinski člani, opazil sem, da so med
pripovedovanjem žarele in dobil sem vtis, da je veliko tradicije še žive, toda zaprte v
družinska okolja. V nekaterih družinah so potrebovali nekaj časa, da so se razgovorili,
potem pa niso znali nehati. Skoraj povsod so imeli vsaj en priročnik o samozdravljenju.
Na moje presenečenje mnogi te priročnike tudi prebirajo. Letnice nekaterih izdaj segajo
tudi v obdobje med obema vojnama, njihova izrabljenost pa že na prvi pogled kaže na
uporabo.
Izvedel sem, da so predvsem lažje bolezenske znake pred leti babice zdravile same
doma s pomočjo zdravilnih rastlin, nekaterih zdravilnih pripravkov iz domačega okolja in
s pomočjo nekaterih tradicionalnih ukrepov, kot so npr. razni obkladki. Postopkov
samozdravljenja si niso izmišljale, ampak so jih prevzemale od staršev, od drugih ljudi, iz
priročnikov ali slišale od zdravnika. Postopki ali recepti pa so nastali kdo ve kje in v
katerem času, verjetno pa tudi na zelniku takratne medicine. Kot taki imajo takšno ali
drugačno težo, dejstvo pa je, da so zagotovo del naše, ne le etnološke, ampak tudi
strokovne dediščine.
Zdravnik, ki je delal v kraju, kjer danes delam tudi sam, v času med obema vojnama in
še nekaj let kasneje, je bil eden najboljših zdravnikov na širšem območju. Nekatere
babice se ga spominjajo in znajo veliko povedati o njegovih uspešnih načinih zdravljenja
ter njegovih nasvetih. Takrat tablet še ni bilo in najrazličnejše zdravilne mešanice je
izdeloval seveda sam. Osnova zanje so bile med drugim tudi rastline, ki jih je gojil na
domačem vrtu. V stekleni omari, katero nekatere babice še danes znajo do potankosti
opisati, je imel vrsto belih porcelanastih posod s črnimi napisi. Na eni polici so bili v teh
Samozdravljenje
posodah razni praški, na drugi čaji, najrazličnejša zelišča in morda še kaj. Poleg čajnih
mešanic in raznih izvlečkov, ki jih je pridobival iz rastlin, je uporabljal še druge zdravilne
substance iz domačega okolja, babice pa povedo tudi o raznih praških, ki jih je dodajal
zraven. Pogosto se je posluževal in tudi priporočal bolnikom razne takšne in drugačne
ovitke, o njegovih postopkih bi se dalo veliko napisati, je pa dejstvo, da so ljudje od
njega slišali marsikaj in drugič tako tudi sami postopali. On ni zdravil npr. prehladov,
ampak je zdravil pljučnice. Sicer na drug način kot danes, a imel je uspeh in to je bila v
tistem času čisto šolska medicina.
O samozdravljenju v ožjem pomenu besede bi začel pri sebi. Oče je bil krojač in kadar se
je s šivanko zbodel globoko v prst, je zavrel vodo in prst nekajkrat na hitro porinil vanjo.
Tako sem počel tudi jaz sam, ne le, če sem se pičil s šivanko (kot otrok sem veliko časa
preživel v krojaški delavnici), ampak tudi pri raznih globokih pikih, ki bi se lahko
zakomplicirali z vnetjem. Če pa tega nisem storil takoj in se je začelo pojavljati »cukanje
po prstu«, kot prvi znanilec vnetja, sem nekajkrat porinil prst v krop in to je razrešilo
težavo ter preprečilo nadaljevanje vnetja. Tako počnem ob raznih vbodih pogosto še
danes.
K. T. (86 let)
»Ko je imela mama 72 let, je dobila napade žolčnih kamnov. Diagnozo so ji postavili v
bolnišnici, operacijo pa so ji zdravniki odsvetovali in tudi sama jo je odklanjala. Bolečine
so se kljub strogi dieti s presledki vlekle celo desetletje. Pri 82 letih je neka ženska v vasi
mami svetovala, kako lahko kamne odpravi. Zjutraj ob osmih se je ulegla v posteljo. Po
receptu, ki ga je povedala tista ženska, sem poparila za eno pest posušenih kamilic, jih
še vroče zavila v laneno platno in položila mami na trebuh, na mesto bolečine, katero je
244 ustrezalo legi žolčnika. Tega si je mama tudi sama zatipala, tako napet je bil. Na vrečko s
kamilicami sem ji položila »vroč vodni grelec« ter jo pokrila. Tak postopek z vedno
novimi poparjenimi kamilicami sem ponavljala vsako uro, do petih popoldan. Vmes sem
ob dvanajstih mami dala popiti na vodi kuhan pšenični zdrob. Ob petih bi morala mama
popiti 1 dcl olivnega olja, vendar je popila kar navadno jedilno olje, ker ji olivno olje ni
šlo. Ko je olje popila, sem ji dala za pojesti naribano suho žemljico. Potem sva še
dvakrat v presledku pol ure postopek z oljem in naribano žemljico ponovili. Nato je
mama morala vstati in hoditi po sobi. Ob pol enajstih zvečer jo je začelo tiščati na
veliko potrebo in v »školjko so kar padali suhi kamni«. Veliko jih je bilo, med njimi eden,
za prst debel in zelen. Tudi naslednji dan je mama še izločala kamne, tokrat v velikosti
pšeničnega zrnja. Potem je bila za kakšno leto v redu in ko so se bolečine ponovno
začele, sva cel postopek ponovili. In tako še ponovno čez kakšno leto. Mama je potem
še nekaj let živela brez težav. Ob podobnih težavah, kot jih je imela mama, se tudi sama
ne bi dala operirati in bi morda takšen postopek ponovila, tudi sedaj, pri 86 letih.
Že kot otrok sem imela večkrat zagnojeno kakšno rano. Mama je na sveže prekuhano in
zlikano domače laneno platno nastrgala tanko plast loja, mi to dala na rano in vse
skupaj povila. Takšen postopek je potem ponavljala nekaj dni in rana se je umirila ter
tudi zacelila Ta postopek sem kasneje sama še večkrat uporabila.
Kadar pa sem kašljala, mi je mama skuhala slezov čaj, sladkan z medom. To ob kašlju
počnem še danes«.
Samozdravljenje
R. L. (90let) in R.M. (57 let)

Gospa L. se ni najprej ničesar spomnila. Ob snahi, ki je pridodala še svojo dediščino
znanja o samozdravljenju, se je začela spominjati: »Ja, če si je kdo v družini opekel npr.
prst, ga je takoj porinil v posodo z medom in potem počakal, da je med stekel z njega.
Potem smo mu prst povili in tak postopek ponavljal nekaj dni in opeklinska rana se je
zacelila.
Če pa sta koga bolela križ in noga, smo mu na zadnjico dali tri čebele. Ko so ga pičile, se
je bolečina precej umirila. Postopek smo naslednji dan ponovili, če prvi dan še ni bilo
izboljšanja.«
Nadaljevala je snaha, ki je povedala: »Če smo imeli vneto žrelo, je mama spekla
krompir, ga vročega zavila v krpo in nam ga tako zavitega zavila okoli vratu. Nosili smo
ga tako dolgo, da nas je začelo pošteno peči. Zraven smo morali piti še lipov čaj. To bila
je kar učinkovita metoda.
Če pa ima kdo bradavice, je potrebno iz debelca krvavega mlečnika iztisniti sok in z njim
pomazali po njih. To se nekajkrat ponovi in bradavice izginejo. Ob težavah z vidom se s
tem sokom pomaže po vekah in vid se izboljša. To sem se naučila v svoji družini in
počnem tu in tam še danes.
Ne smem pa pozabiti tudi nahoda; najbolj pomaga, če si v nos vkapamo toplo slano
vodo.
Če ima kdo rano, zdrobimo oset, ga damo na rano in povijemo. To ponavljamo vsak dan
in rana se hitro ter lepo zaceli. Tudi to sem podedovala in kdaj pa kdaj uporabim. 245
Pri bolečinah pa zelo pomaga masiranje bolečega mesta z arniko. Če pa je poleg

bolečine prisotna še oteklina, npr. če je sklep boleč in otekel, se na takšno mesto položi
perina lapuha ali zelja in stanje se hitro umiri. Tudi to vem od staršev in tudi še
uporabim, kakor tudi naslednja dva recepta.
Pri bolečinah v ušesu se uporabi navadni netresk (glušec), ki se ga stisne »z lesom na

lesu« in se ga nakapa v uho. Pri kašlju pa pomaga čaj iz trpotca ali žajblja ter tudi
pražen sladkor«.
Zopet je v pogovor posegla gospa L:« Ob zvišani telesni temperaturi se nariba surovo
rdečo peso, se jo ožme in pije sok ali pa se naribano zavije v platneno krpo in se to
uporabi kot lokalni ovitek.
Ob bolečinah v nogah zaradi krčnih žil pa najbolj pomaga mazanje nog s prvim žganjem -
»cvetom«, v katerem je namočen divji kostanj. Tudi to pri nas še uporabljamo«.
G. L. (80 let)
Gospa L. se je takoj na široko razgovorila in zraven prinesla še vrsto priročnikov, med
drugim tudi enega zelo starega.
»Pri 18 mesecih je sin dobil vročino. Postopno je ta naraščala, vse do 41, 5 st. C. Takrat
je dobil krče in izgubil zavest. V paniki sem takoj poslala po zdravnika, vendar ga ni bilo
kmalu za pričakovati, ker ni bilo ustreznih prevoznih sredstev. Spomnila sem se
maminega recepta. Plenico sem namočila v »latovco« (posodo s kislim mlekom) in jo
tam držala toliko časa, da se je prepojila. Otroka sem potem v to plenico zavila. Ta
Samozdravljenje
postopek sem v presledku nekaj minut ponavljala. Temperatura je hitro padala, otrok se
je zbudil, krči pa so ponehali.
Na spodnjem delu noge sem imela rano zaradi poškodbe. Noga me je močno bolela,
predvsem podplat. Spomnila sem se na mamo, ki je pri očetu podobne težave zdravila z
njivsko preslicoin uporabila njen recept. Preslico sem poparila in dajala na rano tople
obkladke s to poparino. To sem več dni zapored ponavljala in rana se je postopno
zacelila.
Pri nevnetih ranah sem včasih uporabljala kar cvetlični med, s katerim sem namazala
rano in jo potem povila. Rana se je po nekaj ponovitvah tega postopka zacelila.
Ob kašlju pa sem vedno kuhala čajno mešanico janeža, timijanain kamilice. To je počela
že moja stara mama. Če se je pripravljalo k »turu« (forunkel), sem poparila seneni
drobir, ga dala na vneto mesto. pokrila s polivinilom in zavila. Drugi dan se je že naredil
gnojni čep in je bilo boljše. Tako se je enkrat zdravil tudi moj sin«.
P. S. (75 let)
»Jaz sem se pred leti udarila v nogo, potem pa je tam nastal ulkus. Nanj sem večkrat
dnevno dajala obkladke iz prekuhane vode, v kateri sem namakala hrastovo skorjo.
Ulkus se je začel zapirati in se je kmalu zacelil.
Ko sem po nekaj letih dobila nekoliko večjo poškodbo, iz katere se je prav tako naredil
ulkus, sem poleg prej omenjenih obkladkov poskusila še z obkladki iz »atomske vode«,
to je vode, katera prihaja iz vrelca zdravilne vode v današnjih Termah Olimia, ki so v
246 bližini. Dvakrat tedensko so mi domači hodili po svežo vodo, katere niso natočili na
zdraviliški pipi, ampak direktno iz izvira. Ulkus se je kmalu zacelil.
Pa še to vam moram povedati, da si je sklepe, če bolijo, potrebno masirati in sicer vedno

nasprotno od urinega kazalca«.
P. L. (79 let)
»Ko sem imela kot otrok vročino, je mama nastrgala krompir, ga zavila v platneno krpo
in mi zavoj postavila na podplate (navadno na oba podplata). Ko se je vsebina nekoliko
zagrela, je krompir ponovno nastrgala in postopek ponovila. Telesna temperatura mi je
kmalu padla. Ta recept sem potem večkrat uporabila sama in ga uporabljajo tudi moji
otroci.
Na otekline ali na boleče dele telesa, največkrat so bili to sklepi, pa si je mama dajala
zeljne perine in tudi liste hrena. Tudi to sem včasih sama naredila«.
Š.M .(40 let)

Pove, da so v družini podedovali nekaj receptov samozdravljenja, ki jih včasih še
uporabljajo. Ker gre za čebelarsko družino, v samozdravljenju uporabljajo predvsem
propolis in med.
»Propolis je prah, ki ga čebele uporabijo, da z njim zamašijo morebitne špranje v panjih,

zmešati pa ga je potrebno s prvim tokom domačega žganja - cvetom, v razmerju 10 dkg
propolisa na liter cveta. To imamo vedno doma in če bolita žrelo ali grlo, je potrebno
nakapati 10 kapljic te tekočine na kocko sladkorja in to narediti 3x dnevno.
Samozdravljenje
Pri zobobolu, če gre za bolečo luknjo v zobu, se v to tekočino namoči v vata in se tako
prepojena vata porine v luknjo v zobu.
Pri bolečinah v grlu se nakapa 10 kapljic te tekočine v mlačno vodo in se vsebino grgra.
S to tekočino se namaže tudi sveža rana in prej ter lepše zaceli. Pri bolečinah v ušesu se
v to tekočino namoči paličico z vato in pomaže po ušesnem kanalu. Pri bolečinah v ušesu
se uporabi tudi netresk (glušec), iz katerega se iztisne sok, ki se ga nakapa v uho.
Za bradavice pa je najboljši sok, iztisnjen iz svežih smokev, s katerim se pomaže po

bradavicah.
Seveda, vročina! Nastrgati je potrebno krompir, ga zaviti v krpo in to položiti na

podplate. Ko se vsebina segreje, se jo zamenja. To je zanesljiv recept za zbijanje
vročine.
Rana pa se namaže kar z medom, preko se povije in postopek se ponavlja vsak dan do
zacelitve«.
D. Z. (40 let)
»Pri vročini se nariba rdečo peso, skozi krpo iztisne iz nje sok in bolnik z vročino mora ta
sok piti.
Pri bolečinah se naredi zmes sive gline in domačega jabolčnega kisa, to se dobro zgnete
in s vsebino namaže boleče mesto. Preko tega se položi brisačo, zavije s folijo in se toplo
pokrije. To se ponavlja vsak dan, dokler bolečine ne minejo. 247
Ne smem pozabiti na mater, ko otrok preneha dojiti. Če jo bolijo dojke, se na dojke da

zeljna perina ali peteršilj in preko tega platnena krpa.
Pri bolečinah v nogah se v podplate čevljev ali copatov položi sveža praprot in to se
večkrat ponovi. To uporablja moja tašča. Pravi, da pomaga«.
V.M. (90let)
»Jaz verjamem v atomsko vodo. Ob raznih nekompliciranih ranah in podkožnih
spremembah jo uporabljam tako, da rane z njo izpiram, noge in roke ter celo dojko- to
ravnokar delam, v njej namakam in podkožne dele v vodi masiram. Težave se zanesljivo
umirjajo. Ja, nekaj je res v tej vodi«…
ZAKLJUČEK
Izvedel sem še za veliko receptov, a sem jih navedel toliko, da začutimo, da so
tradicionalni postopki med ljudmi še kako živi, ne le v spominu, ampak tudi v praksi.
Med opisanimi je nekaj bizarnih, ki imajo pravo mesto v arhivu tradicije, nekaj pa jih
ljudje uporabljajo ali bi jih lahko uporabljali še danes.
Razvoj medicine gre strmo navzgor. Danes vemo, česar včeraj še slutili nismo, tudi glede
smiselnosti jemanja nekaterih zdravil in raznih drugih postopkov v zdravljenju.
Bistveno težje je včasih bolniku svetovati morda celo proti njegovi volji, se z njim
pogovarjati ali ga prepričevati, kot pa predpisati zdravilo, kar pogosto od nas pričakujejo
Samozdravljenje
ali celo zahtevajo. So sprejemljivi za naše sugestije in učljivi, vendar le, če smo mi sami
dovolj prepričljivi. Na nek način nas opazujejo, opazujejo naš odnos tako do
zdravstvenih težav kot zdravil in tudi naš odnos do njihovih načinov samozdravljenja.
Če smo v kalupu naših strokovnih, včasih žal tudi ne uspešnih postopkov, za katerimi
se včasih skrijemo ali pa za vsak slučaj »streljamo z vsemi topovi« in delamo na koncu
včasih več škode kot koristi, bolnika vsaj navidezno lahko prepričamo v naš prav. Ob tem
pa lahko spregledamo, da mnogi bolniki iščejo tudi drugje, izven ambulant, odgovore na
svoja vprašanja in formule reševanja nekaterih njihovih, včasih tudi enostavnih
bolezenskih znakov. Če jim prisluhnemo in jih v njihovih razmišljanjih podpremo, nam
zaupajo, se na nas zanesejo in takrat jih lahko vsaj smiselno usmerjamo.
Če pa hočemo kdaj bolj od blizu zaslutiti prihodnost, pa naj bo to tudi kakšen utrinek iz
umetnosti zdravljenja, moramo včasih postati otroci. Oni na nek način prihodnost že
živijo. In ker so babice njihov neizčrpen vir življenjske fantazije, zakaj tudi mi babicam
ne bi kdaj prisluhnili?
LITERATURA
1. Hladnik G. Zdravje brez recepta. Trst: Založba Devin: 7-13.
2. Vogel A. Ljudski zdravnik. Mladinska knjiga: 12-29.
3. Laurence D, Bennet P. Klinička Farmakologija. Zagreb: Jugoslavenska medicinska naklada; 1979: 19-39.
4. Kromar J, Rožnik P. Zdravilne rastline. Murska Sobota: Pomurska založba; 1973: 11-6
248
Samozdravljenje
SAMOZDRAVLJENJE KRONIČNIH BOLEZNI
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Petek D. Samozdravljenje v preprečevanju srčno-žilnih bolezni
SAMOZDRAVLJENJE V PREPREČEVANJU SRČNO-

SRČNO-
ŽILNIH BOLEZNI
Davorina Petek1
POMEN SRČNO-
SRČNO-ŽILNE PREVENTIVE
Srčno-žilne (SŽ) bolezni so najpogostejši vzrok smrti med odraslo populacijo v Sloveniji.
Slovenija še vedno sodi med evropske države z visoko stopnjo umrljivosti zaradi bolezni
srca in ožilja, saj so bile le-te v letu 2006 po podatkih statističnega urada z 39,7% na
prvem mestu vzrokov smrti v Sloveniji (1).
Razen nespremenljivih dejavnikov tveganja, med katere sodijo starost, spol in genetski
dejavniki, so poznani številni spremenljivi dejavniki tveganja, na katere lahko vplivamo
z izboljšanjem življenjskega sloga in z zdravili: nezdrava prehrana s prekomerno telesno
težo, telesna neaktivnost, kajenje, povišan krvni tlak in povišani lipidi v krvi (2).
Preprečevanje srčno-žilnih bolezni predstavlja pomembno nalogo osnovnega
zdravstvenega varstva in omogoča izboljšanje spremenljivih dejavnikov tveganja ob
dokazano večjih pričakovanih letih življenja (3).
V splošnem ločimo tri vrste preventive:

• Primarna preventiva predstavlja odkrivanje in izboljševanje nezdravega življenjskega 251
sloga in je usmerjena na celotno populacijo.
• Sekundarna preventiva predstavlja zdravljenje bolezni in stanj, ki povečujejo
verjetnost srčno-žilnih bolezni: arterijsko hipertenzijo in hiperlipidemijo. Usmerjena
je na skupine prebivalstva z visokim tveganjem srčno-žilnih bolezni.
• Terciarna preventiva je preprečevanje ponovnega srčno-žilnega dogodka pri osebah,
ki so že bolne.
V Sloveniji se pojma primarne in sekundarne preventive večinoma združujeta pod

imenom primarna preventiva, sekundarna pa predstavlja vsebino, ki je zgoraj
poimenovana kot terciarna. Glede na ustaljeno rabo jo uporabljam tudi v prispevku.
VLOGA BOLNIKA V SKRBI ZA SVOJE ZDRAVJE

Eno od temeljnih načel dela v družinski medicini je k bolniku usmerjena oskrba. V
obravnavi bolnika niso pomembna le strokovna priporočila glede vsebine in ciljev te
oskrbe, ampak tudi to, kako lahko priporočena navodila bolnik izvaja, kaj so v danem
trenutku njegovi cilji, prioritete in zmožnosti. S tem dobi bolnik aktivno vlogo v skrbi za
svoje zdravje, saj upoštevamo bolnikove potrebe, želje, sposobnost samooskrbe in
kakovost njegovega življenja (4, 5).
V Sloveniji že od leta 2001 poteka nacionalni program za preprečevanje srčno-žilnih

bolezni. Kakovost preventive lahko ocenjujemo glede na izvajanje priporočenih ukrepov
(npr. kontrola plazemskih lipidov v ustreznih časovnih intervalih) in glede na uspešnost
1
Asist. mag. Davorina Petek, dr. med., Katedra za družinsko medicino, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
izvajanja ukrepov, kar predstavlja doseganje ciljev (npr. ustrezna vrednost plazemskih
lipidov). Vsaka ocena kakovosti, ne le na medicinskem področju, pa vsebuje tudi vlogo
uporabnika, v našem primeru bolnika. Zato je potrebno poznati, kakšna so stališča,
znanje bolnikov in njihovi postopki samooskrbe na različnih nivojih srčno-žilne
preventive. Medtem ko je za visoko ogrožene in za tiste, ki že imajo srčno-žilno bolezen
dokazano, da predpis postopkov za zmanjševanje dejavnikov tveganja in njihovo
izvajanje dokazano zmanjšuje tveganje obolevanja, pa za uspešnost preventive pri
nizko ogroženih potrebujemo še dodatne dokaze (6, 7).
Po Bodenheimerju razvit model oskrbe kronične bolezni predvideva šest med seboj
povezanih področij (8)
• Viri pomoči v skupnosti
- programi telesne vadbe, skupine za samopomoč, društva,
povezave s centri za edukacijo
• Organizacija zdravstvene oskrbe
- Kronične bolezni – prioriteta, povezave, nagrajevanje kvalitetne
oskrbe
• Samooskrba in podpora samooskrbi
• Koncept zdravstvene oskrbe (delivery system design) – timi, predvidene
kontrole, ločitev akutne od kronične oskrbe
• Podpora odločanju (smernice, opomniki)
• Klinični informacijski sistem:
- Opomnik, povratna informacija vrednosti meritev, registri
V modelu obravnave je eno od šestih področij usposobljanje bolnika za samooskrbo in

252 podpora samooskrbi. To pomeni, da je bolnik poučen o značilnostih svoje bolezni, da
zna spremljati ustrezne pokazatelje bolezenskega stanja, da zna reagirati ob manjšem
poslabšanju in pravočasno prepoznati, kdaj zares potrebuje zdravstveno pomoč.
Zmanjševanje tveganja za srčno-žilno bolezen zahteva celovit pristop z delovanjem na

vse dejavnike tveganja. Temelj predstavlja sprememba življenjskega sloga, sprememba
prehrane, prenehanje kajenja in primerna telesna aktivnost.
ZAVZETOST BOLNIKOV ZA IZVAJANJE PRIPOROČENIH SPREMEMB

ŽIVLJENJSKEGA SLOGA
Sprememba življenjskega sloga predstavlja za bolnika dolgotrajen in naporen proces,
zato je uspešnih le 25-30%. Odstotek bolnikov, ki se držijo priporočenih nasvetov glede
življenjskega sloga, je precej nižji kot tisti, ki predstavlja rednost jemanja zdravil.
Raziskave potrjujejo, da je večini ljudi laže redno jemati zdravila, kot pa spremeniti
življenjski slog.
Mnogi bolniki s težavo razumejo koncept ogroženosti za srčno-žilne bolezni. Informacija

o tveganju mora biti predstavljena na primeren način, v razgovoru je potrebno skupaj z
bolnikom oceniti prednosti in pomanjkljivosti posameznih terapevtskih ukrepov, njihovo
izvedljivost in pomen za bolnika – zadnje v luči njegovih vrednot in stališč. Potrebno je
ugotoviti, v katerem delu motivacijskega ciklusa je bolnik in opraviti motivacijski
intervju. Motivacijski intervju temelji na štirih načelih: izražanje empatije, ugotavljanje
nedoslednosti, premagovanje odpora in podpora samoučinkovitosti.
Samozdravljenje
Bolnikom je potrebno pomagati, da razvijejo sposobnost samooskrbe:

• Prva stopnja v tem procesu je poučevanje bolnika, ki je lahko skupinsko ali
individualno. V ambulantah bolnika individualno poučimo o značilnostih srčno-žilne
preventive. Glede na rezultate raziskav je individualno poučevanje najbolj razširjeno.
V naši državi, kjer od leta 2001 poteka Nacionalni program srčno-žilne preventive,
pa so na voljo številne delavnice, kjer poteka skupinsko poučevanje o zdravem
življenjskem slogu in interventne delavnice za spreminjanje nezdravih življenjskih
navad. S tem je izvajanje preventive SŽ bolezni razširjeno izven ambulante
družinske medicine in vključuje več izvajalcev.
• Nato je potrebno skupaj z bolnikom postaviti cilje za zmanjšanje tveganja SŽ
bolezni, ki naj bodo izvedljivi, za bolnika sprejemljivi in upoštevajo njegovo trenutno
situacijo.
• Če je mogoče, je zelo pomembno v načrt spreminjanja vključiti družino.
• Opredeliti moramo ovire, ki preprečujejo uspešnost izvajanja sprememb.
• Zaključke take individualne obravnave je potrebno dokumentirati v bolnikovo
kartoteko.
Ko gre za spreminjanje navad, je pomoč zdravnika zelo pomembna, vendar mora

delovati individualno glede na bolnika. Priporočljivo je, da zdravnik ugotovi, v katerem
delu DiClementejevega motivacijskega ciklusa je bolnik. Če je v fazi prekontemplacije,
seveda ni pričakovati, da mu bodo nasveti o načinih spremembe (npr. prenehanja
kajenja) koristili. Bolniku moramo pomagati, da iz te zgodnje faze preide v fazo, ko čuti,
da si spremembe želi, takrat je ponujena pomoč pri izvedbi spremembe zares koristna.
V pomoč je lahko načrt spremembe, ki ga bolnik sam prilagodi svojemu življenju. Tako
si napravi načrt glede povečanja telesne aktivnosti: morda mu ustrezajo sprehodi, 253
vključitev v fitnes center, morda si bo pomagal z merilci srčne frekvence in z njihovo
pomočjo uravnaval telesno aktivnost. Morda je bolj navdušen za skupinske športe ali pa
za tek, kjer je sam s svojimi mislimi. Vsekakor naj zdravnik pomaga bolniku, da sam
ugotovi, na kakšen način želi doseči cilj in naredi zanj ustrezen načrt. Enako velja za
načrt zmanjševanja stresa. Bolnik mora sam ugotoviti, kaj mu najbolj ustreza: ali se
sprosti v družbi? Z branjem knjige? V tišini in samoti? Potrebuje za sproščanje
relaksacijske vaje? Pomembno je, da zdravnik ne deli nasvetov, ampak predvsem
usmerja bolnika k odkrivanju zanj najustreznejših načinov zdrave spremembe
življenjskega sloga. Ena najtežjih sprememb je sprememba prehrane: prehrana
predstavlja navado, ugodje in ima tudi socialno komponento. Zato se z bolnikom
pogovorimo o tem, kakšne spremembe so zanj izvedljive in primerne: morda bo
zmanjšal število kosov kruha, ki jih poje vsak dan, morda se bo odpovedal čokoladi v
torek in četrtek, morda bo za tretjino zmanjšal količino hrane, ki jo poje?
Takšni, individualno prilagojeni, načrti so se izkazali za uspešne. Običajni pristop

zdravnika je namreč zelo nespecifičen v smislu splošnega nasveta, da je npr. potrebno
znižati telesno težo. V primerjavi z nespecifičnim svetovanjem, ki ne vključi bolnika v
načrt spremembe, je ta način uspešnejši, ker temelji na izdelavi načrta, usmerjenega k
določeni spremembi (9).
Samozdravljenje
SAMOZDRAVLJENJE
SAMOZDRAVLJENJE V SRČNO-
SRČNO-ŽILNI PREVENTIVI
Razširjenost samozdravljenja
Bolniki si v preprečevanju srčno-žilnih bolezni pomagajo tudi z različnimi preparati, ki so
v prosti prodaji. Mednje sodijo različni vitamini, minerali in druga prehranska dopolnila
oziroma zeliščni pripravki. Srečujemo se z dejstvom, ki ga pri zdravilih ni ali pa je v bolj
prikriti obliki: proizvajalci s komercialnim pristopom aktivno reklamirajo različne
preparate. Kakšen je obseg jemanja teh preparatov v populaciji ni natančno znano, po
nekaterih raziskavah pa jih je v določenem trenutku jemalo kar 10% ljudi v naključnem
vzorcu (10). Med SŽ bolniki je ta odstotek še višji, tudi do 50% in po nekaterih
raziskavah tretjina teh bolnikov jemlje več kot tri različna zdravila v prosti prodaji (11).
Ljudje, ki kupujejo različne preparate za preprečevanje SŽ bolezni, so v splošnem
starejši kot tisti, ki jemljejo te preparate iz drugih razlogov. Z dokazi podprta medicina
je privedla do polifarmacije (sočasnega jemanja številnih zdravil), posledično pa do
slabše zavzetosti bolnikov do rednega jemanja zdravil in do neželenih interakcij med
zdravili. Vse našteto postane še pomembnejše zaradi uživanja različnih substanc v
prosti prodaji. Raziskave o tem, kaj jemljejo ljudje za samozdravljenje so pokazale, da
je 50% ljudi jemalo preventivne odmerke Aspirina, temu je sledil vitamin E v 24%,
ekstrakti česna v 10% in preparati omega 3 maščobnih kislin oziroma ribjega olja v 4%
(10). Več kot petina ljudi, ki so imeli predpisana zdravila za preprečevanje srčno–žilnih
bolezni, je jemalo tudi zdravila, ki so v prosti prodaji. Podatek je pomemben, ker nas
opominja, da moramo bolnike povprašati, kaj še uživajo poleg predpisanih zdravil.
Seveda bolniki z boleznijo srca in ožilja ne uživajo le preparatov za preprečevanje srčno-

žilnih bolezni, ampak tudi druga zdravila, ki so v prosti prodaji. Večinoma so na prvem
mestu analgetiki, sledijo vitaminski in multivitaminski preparati, antacidi, odvajala in
254 različni zeliščni preparati. Med enovitaminskimi preparati najpogosteje jemljejo E
vitamin, C vitamin in B vitamine. Pogosto kupujejo tudi kalcij (12).
Zdravnik mora bolnika vprašati, katera zdravila kupuje in dodatno redno uživa.
Neverjeten se zdi podatek, da kar tri četrtine ljudi, ki se samozdravijo s kupljenimi
preparati, o tem ne poroča zdravniku, tudi če jih le-ta o tem povpraša z ustreznim
vprašalnikom. Le pri usmerjenem intervjuju je o tem poročala polovica bolnikov (13).
Interakcije z zdravili
Po nekaterih raziskavah se neugodne kombinacije in možni neželeni učinki pojavijo kar
v tretjini populacije, ki se samozdravi. Ljudje jemljejo ekstrakte gingko biloba za
preprečevanje kognitivnega upada v starosti, novejši podatki pa kažejo, da je koristen
tudi pri ishemični bolezni srca. Deluje antioksidativno, nevroprotektivno, preprečuje
aktivacijo trombocitov in gladke mišične celice in vpliva na vazomotorno funkcijo. Obeta
torej korist za zmanjševanje arterijske in venske insuficience in preprečevanje tromboze
(14). Vendar lahko prihaja do interakcij z aspirinom, drugimi protitrombotičnimi
preparati, zdravili za preprečevanje strjevanja krvi, izvlečki ginsenga, drugimi naravnimi
kumarini in izvlečkom česna (15). Prav ti preparati so bolnikom s SŽ boleznijo pogosto
predpisani ali pa jih uživajo sami. Dokazi o učinku preparatov za samozdravljenje so
pogosto pomanjkljivi, vsekakor pa naj se ljudje pred jemanjem posvetujejo s svojim
zdravnikom. Ena pomembnih in pogostih interakcij je npr. možnost neželenih učinkov
pri uživanju ekstraktov Ginkgo biloba in Aspirina, razen tega pa Ginko biloba lahko
zmanjša plazemsko koncentracijo omeprazola in tako zmanjša njegov učinek, lahko tudi
zmanjša učinek nekaterih antiepileptikov in tako privede do epileptičnih napadov.
Samozdravljenje
Najpogostejši preparati v samozdravljenju

Aspirin
Pogosto zdravilo, ki ga bolniki jemljejo brez posvetovanja z zdravnikom, je Aspirin.
Njegov zaščitni učinek v sekundarni srčno-žilni preventivi je nedvomno dokazan, v
primarni preventivi pa je jasen zaščitni učinek pred AMI pri moških. Glede na raziskave
jemanje Aspirina v zadnjih letih narašča, ljudje pa ga pogosto jemljejo neredno in v
neustreznih (previsokih) odmerkih. V raziskavah so ugotavljali, da je več prisotnih
dejavnikov tveganja SŽ bolezni vplivalo na odločitev ljudi, da bodo jemali Aspirin: višja
starost, povečan indeks telesne mase, anamneza srčno-žilnih bolezni v družini,
zdravljenje hipertenzije in povišan holesterol (16). V raziskavi Cook-a kajenje ni
napovedovalo samozdravljenja z Aspirinom, redna telesna aktivnost pa je, vendar so
druge raziskave pokazale obratno.
Statin v prosti prodaji?

Ponekod potekajo burne razprave, ali je smiselno, da je v prosti prodaji nizek odmerek
statina, npr. simvastatin 10 mg ali lovastatin 20 mg. Na ta način lahko ljudje, ki nimajo
zdravstvenega zavarovanja ali pa redko zahajajo k zdravniku, zdravilo kupijo in s tem
zmanjšajo tveganje za srčno-žilne bolezni. Seveda je veliko protiargumentov: ali ne
bodo ljudje potem zanemarili naporov za izboljšanje življenjskega sloga in se počutili
»varne« zaradi uživanja zdravila? Ali ne bo znižanje holesterola ob nizkem odmerku
statina najpogosteje nezadostno? Ali ne bodo kontrole vrednosti holesterola v krvi
prepuščene naključju, zdravnikovo svetovanje na podlagi laboratorijskih kontrol pa
močno vprašljivo? Zaradi znatnega povečanja števila ljudi, ki bodo jemali statine v
prosti prodaji, bo kljub nizkemu odmerku naraslo število stranskih učinkov, o katerih
ljudje ne bodo dovolj poučeni, saj je eden od izzivov pri spremembi režima prodaje
statinov prav primerno informiranje kupcev o zdravilu. Vsekakor so pogoj za odobritev 255
statina z režimom v prosti prodaji jasne opredelitve, za katero populacijo v SŽ
preventivi je možnost samozdravljenja z nizkim odmerkom statina primerna (17).
Antioksidanti
V preprečevanju ateroskleroze kot temeljnega procesa, ki vodi do koronarne bolezni, so
pomembne določene sestavine hrane, ki delujejo protioksidativno tako da omejujejo
aktivnost prostih radikalov. Iz epidemioloških in opazovalnih raziskav obstajajo dokazi,
da uživanje hrane, bogate z antioksidanti, zmanjšuje tveganje sčno-žilnih bolezni. To so
predvsem beta karoteni, vitamin C, vitamin E in selen. Po nekaterih podatkih jih jemlje
četrtina populacije. Z namenom »izboljšanja zdravja« najpogosteje jemljejo vitamin E.
Med njimi je polovica žensk jemala multivitaminske preparate. Ugotovljeno je bilo tudi,
da ženske, ki jemljejo preparate antioksidantov, uživajo bolj zdravo hrano z večjo
vsebnostjo naravnih antioksidantov. Uživanje zdrave prehrane z visoko vsebnostjo
antioksidantov dokazano ugodno deluje na preprečevanje koronarne bolezni. Ti dokazi
pa niso tako nedvoumni za preparate z antioksidanti.
Vitamin C
Nizko plazemsko koncentracijo vitamina C najdemo pri kadilcih, starejših in kroničnih
bolnikih. Zdi se, da je visoka koncentracija vitamina C povezana z nižjo umrljivostjo za
koronarno boleznijo. Ugodno naj bi deloval tudi na zmanjševanje možganske kapi in
pojava stenoze karotidne arterije. Zmanjševal naj bi celokupni holesterol in povečeval
HDL holesterol.
Samozdravljenje
Vitamin E
V maščobi topni vitamin E se slabše resorbira pri hujši zapori žolčevodov, malabsorbciji
maščob in hujši eksokrini insuficienci trebušne slinavke. Odstranjuje proste maščobne
radikale in ščiti LDL holesterol pred oksidacijo.Vitamin E ovira patogenetski proces
ateroskleroze z delovanjem na oksidacijo lipidov, SŽ bolezni pa tudi z antitrombogenim
delovanjem (vpliv na agregacijo in adhezijo trombocitov).
Ribje olje in omega 3 maščobne kisline

Zmanjšujejo krvni tlak, imajo antiaritmogeno delovanje in zmanjšujejo trigliceride.
Vendar je večina raziskav, ki to potrjujejo, manjšega obsega.
Česen
Ima ugoden učinek na hiperlipidemijo in preprečevanje ateroskleroze, antitrombogeni in
antihipertenzivni učinek. Pojača lahko delovanje sredstev proti strjevanju krvi in
Aspirina.
Koencim Q 10
Deluje na nivoju mitohondrijskih encimskih kompleksov. Obstajajo tudi omejeni dokazi,
da lahko uživanje koencima Q10, ki je udeležen v mitohondrijski produkciji energije,
zmanjša bolečine v mišicah, ki se včasih pojavijo ob jemanju statina (18). V prodaji je
še veliko preparatov z različnimi substancami, ki delujejo protioksidativno, npr. likopen
itd. Vendar metaanalize raziskav o učinkih koencima Q10, vitamina C in E niso potrdile
ugodnega učinka na srčno-žilno umrljivost, na izboljšanje lipidnega statusa in na
pojavnost AMI (19). Zato jih rutinsko ne priporočamo za preprečevanje ali zdravljenje
srčno-žilnih bolezni. Tudi za ribje olje, ki dokazano zmanjšuje trigliceride, krvni tlak in
256 srčno-žilne dogodke, ne poznamo natančno opredeljenega odmerka in območja
delovanja, zato priporočamo povečanje uživanja rib ne pa rednega uživanja preparatov
z omega-3 maščobnimi kislinami. Podobno velja za proteine soje: kot sestavina
prehrane zmanjšuje holesterol v primerjavi z uživanjem živalskih proteinov in lahko
znižuje pojav SŽ bolezni, v obliki prehrambenega dopolnila pa ga rutinsko ne
priporočamo zaradi pomanjkljivih dokazov (20).
ZAKLJUČEK
Srčno-žilne bolezni so zaradi svoje pogostosti pomembno področje, kjer bolniki, ki so
osveščeni v skrbi za svoje zdravje, poskušajo zmanjšati tveganje za njihov pojav z
različnimi aktivnostmi in ukrepi za zmanjšanje dejavnikov tveganja. Njihova vključenost
v izvajanje priporočenih ukrepov je različna in odvisna od številnih okoliščin. Poleg
izvajanja svetovanih sprememb življenjskega sloga pa pogosto jemljejo tudi različne
snovi, ki so v prosti prodaji in imajo nepopolno dokazan učinek. Ker pa povečujejo
možnost interakcij z na recept predpisanimi zdravili, moramo bolnike o jemanju teh
preparatov povprašati in jim ustrezno svetovati, da se izognemo neželenim učinkom.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Statistični urad Republike Slovenije, Statistični letopis 2007.Dosegljivo na:
http://www.stat.si/letopis/2007/04_07/04-14-07.xls
2. Graham I, Atar D, Borch-Johnsen K, Boysen G, Burell G, Cifkova R, et al. European guidelines on
cardiovascular disease prevention in clinical practice: full text. Fourth Joint Task Force of the European
Society of Cardiology and other societies on cardiovascular disease prevention in clinical practice
(constituted by representatives of nine societies and by invited experts). Eur J Cardiovasc Prev Rehabil.
2007; 14 Suppl 2: S1-113.
3. van Weel C, Bakx C, van den Hoogen H, Thien T, van den Bosch W. Long-term outcome of cardiovascular
prevention: a Nijmegen Academic Family Practices Network study. J Am Board Fam Med. 2006;19(1): 62-
8.
4. MacGregor K, Handley M, Wong S, Sharifi C, Gjeltema K, Schillinger D, Bodenheimer T. Behavior-change
action plans in primary care: a feasibility study of clinicians. J Am Board Fam Med. 2006;19(3): 215-23.
5. van Steenkiste B, van der Weijden T, Timmermans D, Vaes J, Stoffers J, Grol R. Patients' ideas, fears and
expectations of their coronary risk: barriers for primary prevention. Patient Educ Couns. 2004; 55(2):
301-7.
6. Engberg M, Christensen B, Karlsmose B, Lous J, Lauritzen T. General health screenings to improve
cardiovascular risk profiles: a randomized controlled trial in general practice with 5-year follow-up. J Fam
Pract. 2002; 51(6): 546-52.
7. Chauhan U. Cardiovascular disease prevention in primary care. British Medical Bulletin. 2007; 81-82(1):
65-79.
8. Bodenheimer T, Wagner EH, Grumbach K. Improving primary care for patients with chronic illness. JAMA.
2002; 288(14):1775-9.
9. Handley M, MacGregor K, Schillinger D, Sharifi C, Wong S, Bodenheimer T. Using Action Plans to Help
Primary Care Patients Adopt Healthy Behaviors: A Descriptive Study. J Am Board Fam Med. 2006;19:224-
231.
10. Artz MB, Harnack LJ, Duval SJ, Armstrong C, Arnett DK, Luepker RV. Use of nonprescription medications
for perceived cardiovascular health. Am J Prev Med. 2006 Jan;30(1):78-81.
11. Rottlaender D, Scherner M, Schneider T, Erdmann E. Polypharmacy, compliance and non-prescription
medication in patients with cardiovascular disease in Germany. Dtsch Med Wochenschr. 2007 Jan
26;132(4):139-44.
12. Pharand C, Ackman ML, Jackevicius CA, Paradiso-Hardy FL, Pearson GJ; Canadian Cardiovascular 257
Pharmacists Network. Use of OTC and herbal products in patients with cardiovascular disease. Ann
Pharmacother. 2003 Jun;37(6):899-904.
13. Hensrud DD, Engle DD, Scheitel SM. Underreporting the use of dietary supplements and nonprescription
medications among patients undergoing a periodic health examination. Mayo Clin Proc. 1999
May;74(5):443-7.
14. Zhou W, Chai H, Lin PH, Lumsden AB, Yao Q, Chen C. Clinical use and molecular mechanisms of action of
extract of Ginkgo biloba leaves in cardiovascular diseases. Cardiovasc Drug Rev. 2004;22(4):309-19.
15. Sierpina VS, Wollschlaeger B, Blumenthal M. Ginkgo biloba Am Fam Physician. 2003 Sep 1;68(5):923-6.
16. Cook NR, Hebert PR, Manson JE, Buring JE, Hennekens CH. Self-selected posttrial aspirin use and
subsequent cardiovascular disease and mortality in the physicians' health study. Arch Intern Med.
2000;160(7):921-8
17. Abrams J. Over-the-counter statins: a new controversy. Nat Clin Pract Cardiovasc Med. 2005
Apr;2(4):174-5.
18. Caso G, Kelly P, McNurlan MA, Lawson WE. Effect of coenzyme q10 on myopathic symptoms in patients
treated with statins. Am J Cardiol. 2007;99(10):1409-12.
19. Shekelle P, Morton S, Hardy ML. Effect of supplemental antioxidants vitamin C, vitamin E, and coenzyme
Q10 for the prevention and treatment of cardiovascular disease. Evid Rep Technol Assess (Summ).
2003;(83):1-3.
20. Chagan L, Ioselovich A, Asherova L, Cheng JW Use of alternative pharmacotherapy in management of
cardiovascular diseases. Am J Manag Care. 2002;8(3):270-85.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Rotar-Pavlič D, Švigelj A. Samozdravljenje in kardiotonični glikozidi
SAMOZDRAVLJENJE IN KARDIOTONIČNI
GLIKOZIDI
Danica Rotar-Pavlič1, Ana Švigelj2
UVOD
Kardiotonični glikozidi so ena izmed najstarejših skupin zdravil, ki vplivajo na delovanje
srčne mišice: zavrejo Na-K-ATP-azo v srčni mišici in s tem krepijo krčenje miokarda.
Povečajo tudi količino kalcija, ki se sprosti v fazi depolarizacije. Uporabljali so jih že
Egipčani in Rimljani, kitajska medicina pa jih pozna od 1. stoletja. Tradicionalni zdravnik
Ting Li Zi je kardiotonične glikozide poleg zdravljenja oslabele srčne mišice svetoval še za
pospešitev poroda, zdravljenje oteklin, amenoreje in maligne rasti (1). Angleški botanik,
geolog, kemik in zdravnik dr. William Withering (1741–1799) je med drugim opisal
koristnost škrlatnega naprstca pri zdravljenju vodenice.
Med rastlinske kardiotonične glikozide uvrščamo naslednje predstavnike: Digitalis

purpureae folium (volnati naprstec), Digitalis lanatae folium (list škrlatnega naprstca),
Srophanti semen, Adonidis herba, Oleandri folium, Convallarie herba in Scillae bulbus.
Dokazano je, da deluje kardiotonično tudi Crataegi folium cum flore (glog). Glog so cenili
od 1. stol. n. št., ko je grški zeliščar Dioscorides pisal o njegovem zdravilnem delovanju;
zaradi učinka digoksina na srčno mišico so ga tako pri ljudeh kot pri živalih uporabljali pri 259
srčnem popuščanju. Kardiotonične glikozide najdemo tudi v drugih rastlinah, kot so tisa
(Taxus spp.), rododendron (Rhododendron spp.), lovor (Kalmia spp.) in avokado (Persea
spp.) (2).
Zdravilo metildigoksin (Lanitop) je kardiotonični glikozid, ki se uporablja za zdravljenje

srčnega popuščanja in nadprekatnih aritmij. Zvišuje namreč kontakcijsko sposobnost
srčne mišice in zmanjšuje srčno frekvenco. Upočasnjuje prevajanje impulzov skozi srčni
prevodni sistem, deluje pa tudi zmerno diuretično. Slabost tega zdravila je sorazmerno
ozka terapevtska širina. Neredno jemanje zdravila zmanjšuje njegovo neučinkovitost,
pretirano jemanje pa lahko vodi v zastrupitev z resnimi motnjami. Redno jemanje
zdravila je torej pomembno. Rednost jemanja pa doslej v Sloveniji še ni bila preverjana.
KORISTNI UČINKI DIGOKSINA

Zdravilo digoksin pri ljudeh s srčnim popuščanjem podaljšuje preživetje, vendar le, če
krvno koncentracijo vzdržujemo na priporočenem minimumu. Pri koncentracijah, ki so
višje od priporočenih, zdravilo ne koristi, ampak utegne celo škodovati (3). Sodobne
eksperimentalne raziskave so pokazale, da digoksin zavira nastanek motenj srčnega
ritma, širi koronarno žilje, znižuje krvni tlak, nekoliko zniža serumski holesterol in
trigliceride ter ima kardiotonično lastnost. Menijo, da zavira ciklično AMP fosfodiesterazo;
1
Asist. dr. Danica Rotar-Pavlič, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000
Ljubljana
2
Ana Švigelj, dr. med., ZD Vrhnika, Ulica 6. maja 11, 1360 Vrhnika
Samozdravljenje
opazen je bil tudi β-adrenergični učinek. V nasprotju z drugimi kardiotoniki podaljša

refraktorni čas in s tem zmanjša možnost nastanka aritmij.
Zaradi večstoletne tradicije zdravljenja bolezni srca v ljudskem zdravilstvu so zdravilno

učinkovanje gloga raziskovali v številnih raziskavah in metaanalizah. Pittler, Schmidt in
Ernst so objavili izsledke metaanalize, v kateri sta dva raziskovalca nepovezano in
neodvisno proučevala članke o učinkovanju gloga, objavljene v strokovni literaturi.
Vključitvenim kriterijem je zadoščalo 13 raziskav. V večini so bile glogove učinkovine
dodane običajnemu zdravljenju. V osmih raziskavah so obravnavali 632 bolnikov s
kroničnim srčnim popuščanjem (stanje NYHA I do III). Dodatek gloga se je ugodno
pokazal pri največji doseženi obremenitvi (7 W; 95-% interval zaupanja [CI]: 3 do 11 W;
P < 0,01; n = 310 bolnikov). V primerjavi s placebom so se pomembno zmanjšali
simptomi, kot sta utrujenost in dispneja. Stranski učinki gloga so bili redki in prehodni
(slabost, vrtoglavica, gastrointestinalne težave) (4).
Daniele, Mazzanti, Pittler in Ernst so proučevali morebitne stranske učinke glogovih

preparatov. V raziskavo so vključili vse objave, ki so jih do leta 2005 našli v knjižnicah
MEDLINE, EMBASE, AMED, The Cochrane Library, UK National Research Register in US
ClinicalTrials.gov. Vključili so le raziskave o uporabi gloga pri ljudeh. Metaanaliza je
obravnavala uporabo gloga pri 5577 ljudeh, ki so od 3 do 24 tednov v monoterapiji
prejemali od 160 do 1800 mg glogove učinkovine. Stranski učinki so bili blagi.
Najpogosteje so beležili omotico (15 bolnikov), gastrointestinalne težave (24 bolnikov),
glavobol (9 bolnikov) ter migrenski glavobol in palpitacije (11 bolnikov). Raziskovalci niso
našli sporočil o interakcijah gloga z zdravili, čeprav moramo biti pozorni tudi na te (5).
260 Walker je izvedel naključno, dvojno slepo kontrolno raziskavo s placebom, s katero je
skušal opredeliti vlogo izvlečka gloga pri 36 bolnikih z blago esencialno hipertenzijo (6).
Vključil je bolnike z diastolnim krvnim tlakom od 85 do 100 mm Hg. Izključitveni kriteriji
so bili naslednji: bolezen srca, patologija notranjih organov, redno jemanje nadomestkov
magnezija ter redno jemanje drugih zdravil za zdravljenje hipertenzije. Bolniki so
prejemali bodisi 600 mg magnezija bodisi 500 mg izvlečka gloga. Placebo oziroma
izvleček gloga so prejemali 10 tednov. Krvni tlak so udeležencem merili na začetku, po
preteku 5 in po preteku 10 tednov. Nesignifikantne razlike v smislu zmanjšanja krvnega
tlaka so opazili pri bolnikih, ki so jemali izvlečke gloga (p = 0,81).
Danes največkrat uporabljamo standardizirane izvlečke gloga v tabletah ali kapsulah.

Zelo pomemben je odmerek izvlečka, ki naj znaša od 600 do 900 mg na dan; v manjših
odmerkih se učinkovitost namreč pomembno zmanjša. Vsekakor je pred jemanjem
izdelkov iz gloga priporočljivo vedeti, v kakšni meri je srčna mišica oslabljena.
Leta 2006 je kanadsko združenje za srce in žilje v smernicah za zdravljenje srčnega

popuščanja priporočilo uporabo digoksina pri ljudeh s srčnim popuščanjem, ki je
posledica sistolne disfunkcije levega ventrikla – in sicer pri tistih, ki ostanejo
simptomatski kljub optimalnemu zdravljenju, ki imajo ob kroničnem srčnem popuščanju
še atrijsko fibrilacijo oziroma ne prenašajo zaviralcev ß (7).
Samozdravljenje
TERAPEVTSKA RAVEN DIGOKSINA PRI ZDRAVLJENJU SRČNEGA

POPUŠČANJA
O učinkovitosti in tveganjih pri različnih ravneh digoksina v serumu vemo zelo malo.
Raziskava skupine Digitalis Investigation Group (DIG) trial je pokazala, da digoksin ne
vpliva na umrljivost, zmerno pa zmanjša stopnjo hospitalizacije zaradi poslabšanja
srčnega popuščanja. Terapevtska raven za zdravljenje srčnega popuščanja znaša od 0,7
– 2,5 nmol/L nmol/l. Pri moških s srčnim popuščanjem, ki so imeli sinusni ritem, je
Rathore odkril pomembno povečanje umrljivosti, če je raven digoksina znašala več kot
1,4 nmol/l.
Raven koncentracije digoksina bi morali meriti pri vseh bolnikih.
TOKSIČNI UČINKI KARDIOTONIČNIH GLIKOZIDOV

Škodljivi učinki digoksina se največkrat pojavijo pri starejših ljudeh z okvaro ledvične
funkcije in pri elektrolitskih motnjah zaradi uporabe diuretikov, ki vodijo v hipokaliemijo
(quinidine, amiodarone).
Klinična toksičnost se pomembno poveča, ko se raven digoksina dvigne na več kot 2,6
nmol/l. Škodljivi učinki so lahko neslednji:
• srčni (ventrikularne ekstradsistiole, paroksizmalna supraventrikularna tahikardija),
• gastrointestinali (slabost, bruhanje, driska),
• centralnoživčni (omedlevica, zmedenost),
• motnje vida (fotofobija).
Dejavniki, ki povečujejo možnost toksičnosti digoksina, so:

261
• starost,
• hipotiroidizm,
• hipoksija,
• acidoza,
• motnje elektrolitov (hipokalaemia, hipomagnezaemija in hiperkalcaemija),
• motnje v delovanju ledvic,
• interakcije z drugimi zdravili (amiodaron, spironolacton, verapamil, dipyridamol,
atorvastatin in makrolidni antibiotiki).
Verapamil, diltiazem in digoksin imajo aditiven učinek na atrioventrikularno prevodnost.
PILOTNA ŠTUDIJA V SLOVENIJI

Vsi bolniki iz petih ambulant splošne medicine, ki imajo predpisan metildigoksin (Lanitop)
in so v časovnem obdobju treh mesecev prišli po omenjeno zdravilo, so dobili vprašalnik
o rednosti jemanja zdravila. Vprašalnik jim je predstavila medicinska sestra oziroma
zdravnica in je bil anonimen. Po treh mesecih smo vprašalnike zbrali in analizirali.
Samozdravljenje
Sem splošna zdravnica in specializantka družinske medicine. Vaše odgovore potrebujem

za manjšo raziskavo v zvezi z zdravilom Lanitop, ki ga jemljete tudi vi. Ustrezen odgovor,
prosim, obkrožite, oziroma ga napišite na črto. Ko končate, list prepognite in oddajte v
škatlo za odgovore. Tako ne bomo vedeli, kako je kdo odgovarjal. Najlepša hvala za
iskrenost in sodelovanje.
SPOL: M Ž
STAROST: _______ let
Ali kdaj iz katerega koli vzroka izpustite predpisani odmerek zdravila Lanitop? DA NE
Kateri so vaši najpogostejši razlogi za opustitev dnevnega odmerka zdravila Lanitop?

_____
_______________________________________________________________________
___
_______________________________________________________________________
___
S katerimi drugimi (naravnimi) zdravili si pomagate pri težavah s

srcem?_______________
_______________________________________________________________________
___
262
Slika 1. Vprašalnik pilotne raziskave
IZSLEDKI PILOTNE RAZISKAVE

V treh mesecih smo v petih ambulantah splošne medicine zbrali 23 vprašalnikov (po
posameznih ambulantah: 4 + 3 + 3 + 4 + 9). V raziskavi je sodelovalo 11 žensk in 12
moških. Njihova povprečna starost je bila 82,2 leta.
DA: 5/23 (21,7%) vseh vprašanih; 3 moški in 2 ženski, povprečna starost 67,2 leta
NE: 18/23 (78,3%) vseh vprašanih; 9 moških in 9 žensk, povprečna starost 76,1 leta
Slika 2. Odgovori na vprašanje »Ali kdaj iz katerega koli vzroka izpustite predpisani
odmerek zdravila Lanitop?«:
Med najpogostejšimi razlogi za opustitev zdravila je 5 vprašanih navedlo vsak svoj

razlog, in sicer: slabo počutje in bolezen, pozabil vzeti, drug zdravnik ji je svetoval, naj
odmerek kdaj izpusti, zdravljenje v bolnišnici.
Samozdravljenje
• 5/23 (21,7%) vseh vprašanih uporablja takšna zdravila, in sicer 2 moška in 3

ženske; povprečna starost 82,2 leta;
• Vsak od teh 5 vprašanih je navedel drugo naravno zdravilo, in sicer: maščobne
kisline omega 3, čaj iz gloga, immunal, čaj iz rmana in kamilic, 1 odgovor samo
»ja«
Slika 3. Odgovori na vprašanje »S katerimi drugimi (naravnimi) zdravili si pomagate pri

težavah s srcem?«
ZAKLJUČEK
Pred več kot 200 leti je dr. William Withering napovedal kontroverzne vplive digitalisa na
izid zdravljenja (8). Ugotovitve raziskave DIG kažejo na potrebe po širši uporabi
digoksina (9). Digoksin je priporočljivo jemati v priporočenih nizkih odmerkih pri bolnikih
s srčnim popuščanjem (z atrijsko fibrilacijo ali brez nje), če ostanejo simptomatski kljub
zdravljenju z nevrohormonalnimi antagonisti, kot npr. z zaviralci ACE ali ARB, oziroma z
zaviralci ß.
LITERATURA
1. Cardiac glycosides in traditional Chinese medicine. Journal of Huazhong University of Science and
Technology 1987; 7(4): 195–201.
2. Adams HR. Digitalis and vasodilator drugs. In: Veterinary Pharmacology and Therapeutics, ed 7. Adams
HR, Ed. Ames, IA: Iowa State University Press; 1995: 451–481.
3. Rathore SS, et al. Association of serum digoxin concentration and outcomes in patients with heart failure.
JAMA 2003; 289: 871–8.
263
4. Pittler MH, Schmidt K, Ernst E. Hawthorn extract for treating chronic heart failure: meta-analysis of
randomized trials. Am J Med. 2003; 114 (8): 665–74.
5. Daniele C, Mazzanti G, Pittler MH, Ernst E. Adverse-event profile of Cartages spp.: a systematic review.
Drug Saf. 2006; 29 (6): 523–35.
6. Wilburn AJ, King DS, Glisson J, Rockhold RW, Wofford MR. The Natural Treatment of Hypertension. The
Journal of Clinical Hypertension 2004; 6(5):242–248.
7. Arnold JMO, Liu P, Demers C, et al; Canadian Cardiovascular Society. Canadian Cardiovascular Society
consensus conference recommendations on heart failure 2006: diagnosis and management. Can J Cardiol
2006; 22: 23–45.
8. Gheorghiade M, Adams KF Jr, Colucci WS. Digoxin in the management of cardiovascular disorders.
Circulation 2004; 109: 2959–64.
9. Brophy JM. Rehabilitating digoxin. Eur Heart J 2006; 27: 127–9.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Petek-Šter M. Domače meritve krvnega tlaka kot oblika samozdravljenja pri bolnikih z arterijsko hipertenzijo
DOMAČE MERITVE
MERITVE KRVNEGA TLAKA KOT OBLIKA
SAMOZDRAVLJENJA PRI BOLNIKIH Z ARTERIJSKO
HIPERTENZIJO
Marija Petek-Šter1
UVOD
Arterijska hipertenzija predstavlja enega izmed najpomembnejših in najpogostejših
dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja. Njena pogostnost s staranjem prebivalstva
narašča. Po podatkih raziskave, ki je ugotavljala prevalenco arterijske hipertenzije med
osebami, starejšimi od 35 let, v šestih evropskih državah, Združenih državah Amerike in
Kanadi, je imelo krvni tlak višji od 140/90 mm Hg 44% Evropejcev; v Nemčiji je bilo
hipertenzivne celo 55% preiskovane populacije. Z visokim krvnim tlakom pa je manj
obremenjena Severna Amerika, kjer je imelo visok krvni tlak le 28% populacije in tudi
povprečna vrednost krvnega tlaka v populaciji je bila nižja (1). V isti raziskavi je bila
prevalenca hipertenzije v starostni skupini od 65 do 74 let v Evropi celo 78%, v Ameriki
pa 53% (2). V Sloveniji je prevalenca arterijske hipertenzije verjetno primerljiva z
evropskimi državami; po podatkih epidemiološke raziskave iz leta 1985, ob upoštevanju
meje za hipertenzijo 140/90 mm Hg, je imelo hipertenzijo 42% odraslih (2); po podatkih
zadnje izmed raziskav CINDI je imelo ob koncu devetdesetih let arterijsko hipertenzijo
265
skoraj 50% odraslih Ljubljančanov (3).
Prisotnost arterijske hipertenzije poveča tveganje za srčno-žilni dogodek v povprečju za 2

do 3 krat in je odgovorna za 35% vseh aterosklerotičnih srčno-žilnih dogodkov (4) in
49% vseh oblik srčnega popuščanja (5). Pričakovana življenjska doba bolnikov z
arterijsko hipertenzijo v starosti 50 let je za 5,1 (pri moških) oziroma 4,9 let (pri
ženskah) krajša, kot pri osebah prez hipertenzije, pričakovana življenjska doba brez
srčno-žilne bolezni pri bolniki z arterijsko hipertenzijo pa je za 7,2 leti krajša, kot pri
osebah brez hipertenzije (6).
Dokazi o pomenu zniževanja visokega krvnega tlaka so nedvoumni. Znižanje

diastoličnega krvnega tlaka za 5, 7,5 ali 10 mm Hg pomeni vsaj 34%, 46% oz. 56%
manj možganskih kapi in vsaj 21%, 29% oz. 37% manj koronarne bolezni srca (7).
Najmanjše število pomembnih srčno-žilnih dogodkov so ugotovili pri diastoličnem krvnem
tlaku 82,6 mm Hg, najmanjše tveganje za srčno-žilno smrt pa pri diastoličnem tlaku 86,5
mm Hg. Nadaljnje zniževanje krvnega tlaka je prineslo zmanjšanje srčno-žilnih dogodkov
v skupini bolnikov s sladkorno boleznijo, pri ostalih pa je bilo varno, čeprav ni prineslo
dodatne koristi (8).
Obravnava bolnika z arterijsko hipertenzijo je praviloma doživljenjska. Glavni cilj

zdravljenja bolnikov z arterijsko hipertenzijo je dolgoročno in največje možno zmanjšanje
tveganja za srčno-žilno in ledvično-žilno bolezen, kar dosežemo z nadzorom krvnega
1
Doc. dr. Marija Petek Šter, dr. med, spec. spl. med., Katedra za družinsko medicino, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
tlaka in ostalih dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja (9). Za dosego zastavljega
cilja pa ne zadošča le optimalno vodenje bolnika z arterisjko hipertenzijo v skladu s
priporočili smernic, vendar zahteva aktivno sodelovanje bolnika pri zdravljenju. Bolnikovo
slabo sodelovanje, ki ga je v vsakdanji klinični praksi težko prepoznati, je eden ključnih
vzrokov za veliko število bolnikov z arterijsko hipertenzijo z nenadzorovanim krvnim
tlakom.
SODELOVANJE BOLNIKOV Z ARTERIJSKO HIPERTENZIJO PRI ZDRAVLJENJU

Po eni izmed definicij je bolnikovo sodelovanje pri zdravljenju arterijske hipertenzije
opredeljeno kot stopnja, do katere bolnik upošteva zdravnikove nasvete o življenjskem
slogu in prehranjevalnih spremembah, prihaja na dogovorjene obiske k zdravniku in
jemlje zdravila, kot mu jih je predpisal zdravnik (10). Je funkcija bolnikovega zaupanja v
zdravnika, strahu pred zapleti hipertenzije in bolnikove odločitve, da želi imeti
nadzorovan krvni tlak (11). Po podatkih iz literature redno jemlje predpisana
antihipertenzivna zdravila od 14% pa do 97% bolnikov (12 - 15). Sodelovanje pri
zdravljenju z zdravili upada najbolj v prvih šestih mesecih po začetku zdravljenja in se
nadaljuje še nadaljnja štiri leta. Pri zdravljenju pogosteje vztrajajo starejši bolniki in
ženske (15).
Zdravniki so menili, da je bolnikovo slabo sodelovanje pri zdravljenju vzrok za slabo

nadzorovan krvni tlak v 70%, bolniki pa so menili, da je njihovo nesodelovanje za
nezadosten nadzor krvnega tlaka razlog le v 16% primerov (16). Bolnikovo poročanje o
rednem jemanju zdravil je bilo povezano z boljšim nadzorom krvnega tlaka (11). V eni od
raziskav, kjer so ugotavljali pomen bolnikovega sodelovanja za nadzor krvnega tlaka, so
266
ugotovili, da je bolnikovo sodelovanje vplivalo na nadzor krvnega tlaka bolj kot izbira
zdravila, spol, starost ali teža hipertenzije, česar pa se zdravniki ob predpisovanju zdravil
premalo zavedajo (17).
Pomembni dejavniki, ki vplivajo na bolnikovo sodelovanje, so sam bolnik, bolezen,

zdravljenje in okolje, kjer zdravljenje poteka, in večina bolnikov s hipertenzijo je navedla
vsaj eno oviro, ki vpliva na njihovo sodelovanje pri zdravljenju (18). Bolnike z arterijsko
hipertenzijo so spraševali po vzrokih, zaradi katerih opuščajo odmerke zdravil, in so
ugotovili, da obstajata dva poglavitna vzroka: dvom o koristnosti jemanja zdravil in
prisotnost stranskih učinkov. Glavni dejavniki, ki so bolnike spodbudili k jemanju
antihipertenzivnih zdravila pa so bili zaupanje v zdravnika, izboljšanje počutja in
pragmatični razlogi (npr. ni druge izbire, zdravila ne povzročajo težav) (19).
Razumevanje bolnikovega pogleda na jemanje zdravil lahko zdravniku olajša odločitev pri
predpisovanju antihipertenzivnih zdravil (20, 21). Prisotnost depresije in drugih
psihosocialnih težav je dejavnik, ki zmanjša bolnikovo sodelovanje pri antihipertenzivnem
zdravljenju (22). Med dejavniki, ki izboljšajo bolnikovo sodelovanje, pa so bolnikovo
prepričanje v koristnost medikamentoznega zdravljenja, bolnikova višja starost, zrel
čustven odziv na bolezen in občutek, da so bolezen sposobni nadzirati (23).
Nesodelovanje pri zdravljenju je bilo pogostejše v skupini bolnikov z odporno hipertenzijo
kot v skupini bolnikov, ki so se odzivali na antihipertenzivno terapijo (24). Število in
dnevni režim jemanja zdravil prav tako vplivajo na bolnikovo sodelovanje. Predpis čim
manjšega števila dnevnih odmerkov zdravil znatno izboljša bolnikovo sodelovanje (25,
26). Socialna podpora in informiranje bolnikov o stranskih učinkih zdravil prav tako
vplivata na bolnikovo izboljšanje sodelovanja pri zdravljenju (26).
Samozdravljenje
Ugotovili so tudi, da samonadzor krvnega tlaka lahko izboljša bolnikovo sodelovanje pri
zdravljenju; bolniki so imeli ob nespremenjeni terapiji in domačih meritvah krvnega tlaka
pomembno nižje vrednosti krvnega tlaka kot bolniki v kontrolni skupini, ki si doma tlaka
niso merili (27).
STRATEGIJA ZA IZBOLJŠANJE BOLNIKOVEGA SODELOVANJA PRI

ZDRAVLJENJU
Dokazi o pomenu zniževanja krvnega tlaka so nedvoumni, vendar pa ostaja znaten delež
bolnikov z nenadzorovanim krvnim tlakom kljub vedno boljši zdravstveni oskrbi. Ključni
razlog za neustrezen nadzor krvnega tlaka je torej bolnikovo slabo sodelovanje pri
zdravljenju.
Strategija, ki jo priporočajo smernica za hipertenzijo z namenom izboljšanja bolnikovega

sodelovanja pri zdravljenju vključuje naslednje pristope (9):
Seznaniti bolnika s tveganji visokega krvnega tlaka in pridruženih dejavnikov tveganja,
namenom in cilji zdravljenja ter učinki zdravljenja
Jasna ustna in pisna navodila o zdravljenju
Zdravljenje prilagoditi bolniku - njegovemu slogu življenja in potrebam
Čim bolj enostaven režim jemanja zdravil
Vključevanje bolnikovega partnerja in družine
Domače meritve krvnega tlaka
Aktivno poizvedovanje po stranskih učinkih zdravljenja in prilagajanje zdravljenja bolniku
Sporazumevanje z bolnikom, ki temelji na partnerskem odnosu med bolnikom in
zdravnikom
267
DOMAČE MERITVE KRVNEGA TLAKA

Kaj o domačih meritvah krvnega tlaka pravijo smernice za hipertenzijo?
Izboljšanje bolnikovega sodelovanja pri zdravljenju, v primerjavi z ambulantnimi

meritvami krvnega tlaka boljša napovedna vrednost v za prizadetost tarčnih organov pri
arterijsko hipertenziji in boljši vpogled v dejansko stanje nadzora krvnega tlaka, kar
omogoča bolj ustrezen terapevtski režim so glavne prednosti domačih meritev krvnega
tlaka, zaradi katerih jih smernice za hipertenzijo priporočajo večini bolnikov z arterijsko
hipertenzijo (9).
Priporočila, ki obravnavajo tudi domače meritve krvnega tlaka povdarjajo pomen

ustrezne usposobljenosti bolnikov za samomeritve krvnega tlaka (28).
Učinek domačih meritev krvnega tlaka na nadzor krvnega tlaka

V metaanalizi v katero so vključili 18 raziskav, ki so ugotavljale učinek domačih meritev
krvnega tlaka na nadzor krvnega tlaka so ugotovili, da imajo bolniki, ki si merijo krvni
tlak tudi izven ambulante nižje vrednoti sistoličnega in diastoličnega krvnega tlaka in
pogosteje dosežejo ciljne vrednosti krvnega tlaka (29).
V raziskavi, v kateri so primerjali nadzor krvnega tlaka ki je temeljil na ambulantnih

meritvah krvnega tlaka oziroma le na domačih meritvah krvnega tlaka pa so ugotovili, da
je bilo zdravljenje, ki je temeljilo zgolj na domačih meritvah manj intenzivno in je vodilo
k slabšemu nadzoru krvnega tlaka. Ugotovitev omenjene raziskave odvrača od uporabe
Samozdravljenje
domačih meritev krvnega tlaka kot edine metode merjenja krvnega tlaka in svetuje
uporabo domačih meritev krvnega tlaka kot dopolnilo ambulantnim meritvam krvnega
tlaka (30).
Kako bolniki sprejemajo domače meritve krvnega tlaka

Bolniki so samomeritve krvnega tlaka sprejeli kot primerno oblika nadzora krvnega tlaka
in niso poročali o povečanju anksioznosti (31-33). V Sloveniji smo v presečni raziskavi,
kjer smo ugotovavljali kakovost obravneve bolnikov z arterijsko hipertenzijo, bolnike
spraševali tudi, če si merijo krvni tlak tudi izven ambulante. Kar 67% bolnikov si je
merilo krvni tlak tudi izven ambulante, dve tretjini bolnikov, ki si je merilo krvni tlak
izven ambulante pa je imelo svoj merilec krvnega tlaka (34), kar potrjuje predhodne
ugotovitv, da bolniki domače meritve krvnega tlaka dobro sprejemajo.
Kakšna so stališča zdravnikov do domačih meritev krvnega tlaka

Zdravniki splošne medicine so domače meritve krvnega tlaka sprejeli kot koristna metoda
merjenja krvnega tlaka, ki izboljša vpogled v stanje nadzora krvnega tlaka in preprečuje
nepotrebno zdravljenje ali spreminjanje zdravljenja (31). V raziskavi, ki je vključevala
405 zdravnikov na Madžarskem so ugotovili, da so zdravniki družinske medicine zelo
naklonjeni domačim meritvam krvnega tlaka, kar 90% zdravnikov je domače meritve že
svetovalo svojim bolnikom. Glavne težave, ki so jih zdravniki navedli pri uporabi domačih
meritev krvnega tlaka pa so bile: uporaba nevalidiranih merilcev krvnega tlaka, pretirana
obremenjenost bolnikov z domačim merjenjem krvnega tlaka. Možnosti, za izboljšanje, ki
so jih zdravniki navedli pa so bile boljša usposobljenost bolnikov za samomeritve krvnega
tlaka, ter jasno izdelan protokol za meritev in interpretacijo izmerjenih vrednosti (35).
268
KAKŠEN JE UČINEK DOMAČIH MERITEV KRVNEGA TLAKA NA STROŠKE ZA

ANTIHIPERTENZIVINA ZDRAVIL IN UPORABO ZDRAVSTVENE
ZDRAVSTVENE SLUŽBE
Zagotavljanje kakovostne obravnave bolnikov z arterijsko hipertenzijo zahteva natančno
oceno stanja nadzora krvnega tlaka: prepoznavo bolnikov, ki nimajo ustrezno
nadzorovan krvni tlak in potrebujejo dodatno zdravljenja in bolnikov, ki imajo ustrezno
nadzorovan krvni tlak (pri do 30% bolnikov z arterijsko hipertenzijo je prisotne učinek
bele halje) (36). Pri ločevanju med dejansko nenadzorovanim krvnim tlakom in
nadzorovanim krvnim tlakom nam lahko pomagajo domače meritve krvnega tlaka, včasih
pa potrebujemo za potrditev dejanskega nadzora krvnega tlaka opraviti še 24-urno
neinvazivno merjenje krvnega tlaka. Z ustrezno klasifikacijo nadzora krvnega tlaka se je
mogoče izogniti nepotrebnemu zdravljenu, kar zmanjša stroške za antihipertenzivna
zdravila. Domače meritve krvnega tlaka lahko zmanjšajo pogostnost obiskov v amublanti
in so stroškovno učinkovite ob postavitvi diagnoze in zdravljenju bolnika z arterijsko
hipertenzijo (31, 37).
Samozdravljenje
VLOGA ZDRAVNIKA (MEDICINSKE SESTRE) PRI USPOSABLJANJU

BOLNIKOV ZA DOMAČE MERITVE KRVNEGA TLAKA
Domače meritve krvnega tlaka so lahko alternativa 24-urnega neinvazivnega merjenja
krvnega tlaka, če bolniki za merjenje uporabljajo validirane merilce krvnega tlaka (38) in
je za izvajanje domačih meritev krvnega tlaka ustrezno usposobljen (39).
Izobraževanje bolnikov za samomeritve krvenga tlaka obsega seznanjnje bolnika z

arterisjko hipertenzijo kot dejavnikom tveganja za bolezni srca in ožilja in cilji
zdravljenja, postopkom merjenja krvnega tlaka, pravilno uporabo merilca krvnega tlaka,
protokolom merjenja krvnega tlaka ter interpretacijo izmerjenih vrednosti (39).
Izobraževanje bolnikov za omače meritve krvnega tlaka lahko izvede ustrezno
usposobljena medicinska sestra ali zdravnik. Usposobljenost bolnika zadomače meritve
krvnega tlaka je potrebno preveriti enkrat letno.
Bolnik, ki izvaja domače meritve krvnega tlaka, mora imeti validiran merilec krvnega
tlaka, obvladati mora tehniko merjenja krvega tlaka in znati mora interpretirati
izmerjene vrednosti krvnega tlaka (39). Usposobljenost bolnika zadomače meritve
krvnega tlaka je potrebno preveriti enkrat letno.
Za domače meritve krvnega tlaka bolnikom svetujemo validiran merilec krvnega tlaka z
manšeto na nadlakti. Ugotovili so, da izmerjenih vrednsoti sistoličnega krvnega tlaka na
zapestju ni mogoče primerjati z izmerjenimi vrednostmi na nadlakti, kjer merimo krvni
tlak v ambulanti (40).
Bolnik mora poznati protokol merjenja krvnega tlaka. V začetku svetujemo, da meri krvni
tlak tako, da prvi teden meri krvni tlak zjutraj in zvečer (vsakič naredi dve meritvi) in jih 269
zapiše z datumi in izmerjenimi urami. V obdobju spremljanja je dovolj, če vsako
četrtletje enkrat meri krvni tlak po zgoraj opisanem protokolu.
Bolniku je potrebno povedati, da so meje med še normalnim in povišanim krvnim tlakom

za domače meritve drugačni, kot veljajo za ambulanten meritve krvnega tlaka: v
ambulanti izmerjana vrednost 140/90 mm Hg pomeni domačo vrednost krvnega tlaka
130-135/80-85 mm Hg (9).
Samomeritev krvnega tlaka je smotrno spodbujati pri bolnikih z arterijsko hipertenzijo, ki

so dovolj motiviran za sodelovanj pri zdravljenju (39, 41). Pri bolnikih, ki imajo prihično
pogojene težave ali težko dojamejo smisel domačih meritev krvnega tlaka, je potrebno
pretehtati ali korist samomeritev krvnega tlaka v smislu izboljšanja bolnikovega
sodelovanja večja nad tveganjem prilagajanja odmerka zdravil ali povečane aknsioznosti
(39).
Samozdravljenje
ZAKLJUČEK
Sodelovanje bolnikov z arterijsko hipertenzijo pri zdravljenju je nujen pogoj za uspešnen
nadzor arterijske hipertenzije in obvladovanje spremljajočih dejavnikov tveganja za
srčno-žilne zaplete s ciljem zmanjšati srčno-žilne obolevnost in umrljivost. Sprememba
življenjskega sloga v bolj zdrav življenjski slog je za mnoge bolnike z arterijsko
hipertenzijo težko dosegljiv cilj in večina bolnikov potrebuje tudi zdravljenje z zdravili.
Sodelovanje pri zdravljenju z zdravili pa lahko izboljšamo na različne načine in ena izmed
možnosti, ki pomaga k večji zavzetosti za zdravljenje in daje bolniku možnost, da aktivno
sodeluje pri zdravljenju so domače meritve krvnega tlaka. Da bodo domače meritve
krvnega tlaka dosegle svoj namen, je potrebno bolnike ustrezno usposobiti in tukaj se
ponuja možnost za posebej usposobljene medicinske sestre.
Domače meritve krvnega tlaka so lahko dopolnilo k ambulantnim meritvam krvnega

tlaka, zaenkrat pa ni dovolj dokazov, ki bi podpirali zdravljenje arterijske hipertenzije
zgolj na osnovi domačih meritev krvnega tlaka.
LITERATURA
1. Wolf-Maier K, Cooper RS, Banegas JR, et al. Hypertension prevalence and blood pressure levels in 6
European countries, Canada and the United States. JAMA 2003; 289: 2363-9.
2. Jezeršek P, Acceto R, Cibic B et al. Šiška, a suburb of Ljubljana. In Strasser T, Wilhelmsen L. Ed. Assessing
hypertension control and management. Hypertension management audit project: a WHO/WHL study.
Geneva: World Health Organisation 1993: 43-53.
3. Maučec-Zakotnik J. Ogroženost Slovencev za kardiovaskularne in druge kronične bolezni. ISIS 2000; 9
(12): 56-9.
270 4. Kannel WB. Blood Pressure as a Cardiovascular Risk Factor. Prevention and treatment. JAMA 1996; 275:
1571-76.
5. Levy D, Larson MG, Vasan RS, Kannel WB, Ho KKL. The progression from hypertension to congestive heart
failure. JAMA 1996; 275: 1557-62.
6. Franco OH, Peeters A, Bonneux L, Laet C. Blood pressure in Adulthood and Life Expectancy With
Cardiovscular Disease in Men and Women. Hypertension 2005; 46: 280-6.
7. MacMahon S, Peto R, Cutler J et al. Blood pressure, stroke and coronary heart disease. Lancet 1990; 335:
765-74.
8. Hansson L, Zanchetti A, Carruthers GS et al. Effect of intensive blood pressure lowering and low-dose
aspirin in patients with hypertension: principal results of the Hypertension Optimal Treatment (HOT)
randomized trial. Lancet 1998; 351: 1755-62.
9. The task force for the management of arterial hypertension of the European society of hypertension (ESH)
and of the European society of cardiology (ESC). 2007 Guidelines for the management of arterial
hypertension. J Hypertens 2007; 25: 1105-1187.
10. Wertheimer AI, Sazanov-Kočevar V. Bolnikovo sodelovanje pri antihipertenzijskem zdravljenju. Arterijska
hipertenzija. Sekcija za arterijsko hipertenzijo SZD-5 izdaja-Ljubljana; Lek 2004: 537-47.
11. Svensson S, Kjellgren KI, Ahlner J, Saljo R. Reasons for adherence with antihypertensive medication. Int J
Cardiol 2000; 76: 157-63.
12. McCombs JS, Nichol MB, Newman CM et al. The cost of interrupting antihypertensive drug therapy in a
Medicate population. MedCare 1994; 32: 214-26.
13. Schoberger R, Janda M, Pescosta W, Sonneck G. The Compliance Praxis Survey (Compass): a
multidimension instrument to monitor compliance for patients on antihypertensive medication. J Hum
Hypertens 2002; 16: 779-87.
14. Patel RP, Taylor SD. Factors affecting medication adherence in hypertensive patients. Ann Pharmacother
2002; 36: 40-5.
15. Caro JJ, Salas M, Speckam JL, Raggio G, Jacson JD. Persistence with treatment for hypertension in actual
practice. CMAJ 1992; 160: 31-7.
16. Haynes RB, Taylor DW, Sackett DL, Gibson ES, Bernholz CD. Can simple clinical measurements detect
patients noncompliance? Hypertension 1980; 2: 757-64.
17. Hershey JC, Morton BG, Davis JB, Richgott MJ. Patient compliance with antihypertensive medication. Am J
Public Health 1980; 70: 1081-9.
Samozdravljenje
18. Mar J, Rodriguez-Antalejo F. Which is more important for the efficiency of hypertensive treatment:
hypertension stage, type of drug, or therapeutic compliance. J Hypertens 2001; 19: 149-55.
19. Benson J. Patients’ decision about whether or not take antihyperternsive drugs: qualitative study. BMJ
2002; 325 (7369): 873.
20. Jokisalo E, Kumpusalo E, Enlund H, Halonen P, Takala J. Factors related to non-compliance with
antihypertensive drug therapy. J Hum Hypertens 2002; 16: 577-83.
21. Benson J, Britten N. Patients’ views about taking antihypertensive drugs: questionnaire study. BMJ 2001;
326: 1314-9.
22. Wang PS, Bohn RL, Knight E, Glynn R, Mogan H, Avorn J. Noncompliance with antihypertensive medication:
the impact of depressive simptomes and psychosocial factors. J Gen Intern Med 2002; 17: 504-11.
23. Ross S, Walker A, MacLeod MJ. Patient compliance in hypertension: role of illness perception and treatment
beliefs. J Hum Hypertens 2004; 18: 607-13.
24. Nuesch R, Schroeder K, Dieterle T, Martin B, Battegay E. Relation between insufficience response to
antihypertensive treatment and poor compliance with treatment: a prospective case-control study. BMJ
2001; 323: 142-6.
25. Eisen SA, Miller DK, Woodward RS, Spitznagel E, Przybeck TR. The effect of prescribed daily dose
frequency on patient medication compliance. Arch Intern Med 1990; 150: 1881-4.
26. Sanson-Fisher RW, Clover K. Compliance in the Treatment of Hypertension. A Need for Action. Am J
Hypertens 1995; 8: S82-S88.
27. Zarnke KB, Feagen BG, Mahon JL, Feldman RD. A randomised study comparing a patient-directed
hypertension management strategy with usual office based care. Am J Hypertens 1997; 10: 58-67.
28. O.Brien E, Asmar R, Beilin L, Imai Y, Mancia G, Mengden T et al. (2005) Practice guidelines of the European
Society of Hypertension for clinic, ambulatory and self blood pressure measurements. J Hypertens 23: 697-
701.
29. Cappuccio FP, Kerry SM, Forbes L, Donald A. Blood pressure control by home monitoring:meta-analysis of
randomized trials. BMJ 2004; 329: 145-53.
30. Staessen JA, Den Hond E, Celis H, Fagard R, Keary L, Vandenhoven G et al. (2004) Antihypertensive
Treatment Based on Blood Pressure Measurement at Home or in the Physician’s Office. A Randomized
Controlled Trial. JAMA 291: 955-64.
31. Mc Manus RJ, Mant J, Roalfe A, Oakes RA, Bryan S, Pattison HM et al. (2005) Targets and self monitoring in
hypertension: randomized controlled trial and cost effectiveness analysis. BMJ 331: 493-9.
32. Aylett M, Marples G, Jones K (1999) Home blood pressure monitoring: its effect on the management of
hypertension in general practice. Br J Gen Pract 49: 725-28.
271
33. Cheng C, Studdiford JS, Diamond JJ, Chambers CV (2003) Primary care physician beliefs regarding
usefulness of self-moniotring of blood pressure. Blood Press Monit 8(6): 249-54.
34. Petek Šter M. Kakovost vodenja bolnikov z arterijsko hipertenzijo v ambulantah splošne medicine v
Sloveniji, Doktorska disertacija. Medicinska fakulteta univerze v Ljubljani, 2005.
35. Tisler A, Dunai A, Keszei A, Fekete B, Othmane Tel H, Torzsa P et al. Primary- care physicinas’ views about
the use of home/self blood pressure monitoring: national survey in Hungary. J Hypertens 2006;(9):1729-
701.
36. Manning G, Brooks A, Slinn B, Millag-Craig MW, Donnelly R. Assessing blood pressure control in patients
treated for hypertension: comparing different measurements and target. Br J Gen Pract 2006; 56: 375-77.
37. Soghikian K, Casper SM, Fireman BH, Hunkeler EM, Hurley LB, Tekawa IS et al. (1992) Home blood
pressure monitoring. Effect on use of medical service and medical care cost. Med Care 30: 855-65.
38. Breunen MM, Schouten HJA, De Leeuw PW, Van Montfrans GA, Van Ree JW. A series of self-measurments
by the patient is a reliable alternative to ambulatory blood pressure measurements. Br J Gen Pract 1998;
48: 1585-89.
39. Megden T, Chamontin B, Phong Chau N, Gamiz LP, ChaX. User procedure for self-measurments of blood
pressure. First international Consensus Conference on Self Blood Pressure Measurment. Blood press Monit
2000; 5(2):111-29.
40. Dourmap.Collas C, Gireld X, Begasse F, Marquand A, Asplanato M, Jaboureck O et al. Systolic blood
pressure are not comparable when home blood pressure is measured with a wrist or an arm validated
monitor. J Hypertens 2005; 23 (8):A4.
41. Halme L, Vesalainen R, Kaaja M, Kantola I. Self-Monitoring of Blood Pressure Promotes Achievements of
Blood Pressure Target in Primary Health Care. Am J Hypertens 2005;18: 1415-20.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Hosta M, Tušek-Bunc K. Samozdravljenje pri astmi: Telesna, gibalna, čustvena in dihalna higiena
SAMOZDRAVLJENJE PRI ASTMI: TELESNA,

GIBALNA, ČUSTVENA IN DIHALNA HIGIENA
Milan Hosta1, Ksenija Tušek-Bunc2
»Zdravje ni cilj, zdravje je pot.«
UVOD
Astma velja za eno najpogostejših kroničnih nenalezljivih bolezni, ki jo označuje
specifično in trajno vnetje dihalnih poti. Njena incidenca narašča tako otrocih, kot pri
odraslih (v Sloveniji zboli letno približno 5% odraslih in 10% otrok ), zato je potrebno
pozornost zdravnikov družinske medicine usmeriti v odkrivanje novih primerov bolezni;
zelo pomembna pa je seveda kakovostna obravnava in vodenje že odkritih primerov
astme. Naš cilj so čim bolje vodeni in obravnavani bolniki z astmo, ki bodo tako lahko
živeli normalno življenje, izpolnjevali tako službene obveznosti kot aktivno preživljali svoj
prosti čas.
Zdravnik družinske medicine ima zelo pomembno vlogo pri odkrivanju, svetovanju in
spremljanju ogroženih posameznikov. Ponavadi je prvi zdravnik v diagnostični verigi,
vendar pomeni postavljena diagnoza šele začetek poti do cilja. Nadalje ima možnost in
dolžnost dolgotrajnega spremljanja bolnika in njegove kronične bolezni. Zdravnik 273
družinske medicine vzpostavi z bolnikom pristen odnos ter je najpogostejši in najbližji
bolnikov svetovalec. Zaradi narave in opredelitve astme kot kronične bolezni in
bolnikovega doživljenjskega spremljevalca, sta pouk in samozdravljenje bolnika
bistvenega pomena pri uspešni kontroli in vodenju bolezni. V splošnem velja načelo, da
je astma obvladljiva le s sodelovanjem zdravnika, ki bolezen strokovno vodi in dobro
poučenega bolnika, ki po potrebi poišče zdravnikovo pomoč. Slabo sodelovanje bolnikov,
ki so premalo poučeni o svoji bolezni in nujnosti samozdravljenja, je lahko pomemben
razlog za njihovo slabo zdravstveno oskrbo.
Uspešnost lajšanja simptomov je na račun kakovostnega dela zdravnika družinske

medicine in pulmologa in zaradi sodobne farmacevtsko biološko tehnologije vse boljša.
Naraščajoča incidenca v razvitem svetu pa postavlja enostranski pristop k zdravljenju
astme pod vprašaj. Tako bi torej veljalo poudariti nujnost interdisciplinarnega pristopa v
obravnavi bolnika z astmo in upoštevanja še drugih vidikov zdravljenja astme, za katere
menimo, da so premalo raziskani, hkrati pa imajo velik vpliv pri izboljšanju procesa
uravnovešanja organizma in jih je treba razumeti kot komplementarne. Pri tem nas
vodita dve načeli temeljnih funkcij in mehanizmov regulacije organizma:
• bolj kot je funkcija življenjsko pomembna, močneje vpliva na zdravje;
• pravilno delovanje pomembnejšega mehanizma lahko vodi k uravnavi podrejenih
mehanizmov.
1
Asist.dr. Milan Hosta, prof.šp.vzg., Fakulteta za šport, Univerze v Ljubljani, Gortanova 21, 1000 Ljubljana
2
Samozdravljenje
Pretirana medikalizacija težav z dihanjem je posledica razvoja znanosti in njenega

neoliberalnega konteksta, tehnološke razvitosti družbe in filozofskega prepričanja, ki
izhaja iz napačnih antropocentričnih ideoloških postavk, ki človeka postavljajo nad
naravo in nasproti njej. Iz tega izhaja prav poseben odnos do lastnega telesa, ki je v
družbi potrošnje tarča mnogih patologij.
Ljudje imamo in smo telesa, zato je tudi naš odnos do njih vsaj ambivalenten, če ne celo
polivalenten. V razpravi nas zanima predvsem, kdo 'smo' in kako to vpliva na stanje
astme. S tem namenom se osredotočamo, po našem mnenju, na nekatera ključna
vprašanja preventivnega ukrepanja pri astmi, ki jih obravnavamo s socialno-ekološkega
vidika: telesna, gibalna, čustvena in dihalna higiena. To so namreč temeljni vsakdanje-
življenjski postulati, ki so prav zaradi samoumevnosti nemalokrat spregledani in zaradi
življenjske kompleksnosti znanstveno-raziskovalno zanemarjeni ter neulovljivi. Tak
pristop pa odpira mnoge strokovne dileme, deloma utrjuje obstoječo in hkrati vzpostavlja
novo terapevtsko doktrino ter razkriva tudi čustvene dimenzije dihalnih težav.
Zdravje lahko razumemo kot neko ravnovesje, ki ga stalno ogroža bolezen. Pravzaprav
skozi bolezen spoznamo zdravje in ga tudi ovrednotimo na ta način. Torej je nihanje v
stanju zdravja vedno nihanje proti bolezni. Moder pa je tisti, ki spozna, kam ga določen
način življenja, režim oziroma okoliščine vodijo, preden se ravnotežje podre – in to je
ključ samozdravljenja. Zdravje je, aristotelsko rečeno, sredina med boleznijo v
pretiravanju in boleznijo v pomanjkanju.
Razmislek o dihalni higieni implicira tako telesno, gibalno in čustveno higieno in hkrati
presega vse skupaj. Namreč, dihanje je temeljni princip življenja. Z dihanjem, ki je, kot
274 nam govorijo vzhodne medicinske študije (kitajska, indijska), meditativno izkustvo in
nenazadnje tudi dognanja subatomske fizike, smo neprestano v stiku z univerzalnim
poljem univerzuma. Dihanje je potemtakem najbolj intimen in obenem že od vekomaj
globaliziran pojav. Iz tega lahko izpeljemo, da so težave z dihanjem oz. patološka stanja
dihal v neposredni povezavi z univerzalno življenjsko energijo, ki prežema vse, kar je, pri
čemer pa je posameznik, ki ima težave, očitno neusklajen oz. nenatančno naravnan na
lastno »frekvenco« bivanja. To nas pripelje do možnosti, ko lahko astmo postavimo v
najširši socialno-ekološki kontekst, kjer sam bolnik - zaradi preobčutljivosti in preburnega
odziva obrambnega mehanizma v obliki simptomov astme - deluje kot indikator načina
življenja, medsebojnih odnosov, stanja onesnaženosti okolja, vsebnosti alergenov in
dražljivcev, kemizacije bivalnega okolja itd. V zaključku postavimo hipotezo, ki pravi, da
je astma holografski zapis stanja duha »razvite« antropocentrične kulture na telesu –
pljučih – posameznika. Medicinski stroki pa postavljamo vprašanje, kako bi ravnala, če
tej hipotezi pritrdimo.
TELESNA HIGIENA
Na telo gledamo vselej z neko določeno distanco, sicer refleksija sploh ni možna.
Običajno bi rekli, da z umom obravnavamo telo in potemtakem um ni del telesa. Tako se
zgodi objektivizacija telesa, ki se kaj hitro sprevrže v komodifikacijo, kjer telo postane
sredstvo za zadovoljevanje želja, ki jih posreduje in ustvarja um, ta pa je izrazito vpet v
družbene/kolektivne miselne tokove. Pogled na telo je stvar čustvene in mentalne
higiene, ki ju bomo obravnavali v tretjem delu. Sedaj pa bodimo telo.
Samozdravljenje
Temeljno vprašanje, na katerega odgovor se zdi samoumeven in vsem poznan, se glasi

»kako smo telesa?« Mar znamo odgovoriti? Ni problem odgovoriti na vprašanje, kaj je
telo, iz česa je sestavljeno in kako deluje – s tem se ukvarja medicinska »mehanika«.
Kako živimo in doživljamo sebe? Kje so meje mojega telesa? Je to koža, je to obleka itd?
Zašli smo, saj spet mislimo o telesu in nismo telo.
Telesna higiena, o kateri želimo spregovoriti, se nanaša na fizične dejavnosti, ki jih lahko
posameznik opravi z namenom samozdravljenja astme. Pri telesni higieni navadno
pomislimo na ohranjanje čistosti delov telesa, ki so vidni drugim oz. na drugačen način
(vonj, okus) razkrivajo naše telesne značilnosti. Najbolj običajne oblike neposredne
telesne higiene so umivanje telesa z vodo (tuširanje), umivanje zobovja in lasišča,
striženje nohtov, itd.
Druga oblika telesne higiene se nanaša na notranjost telesa, notranje organe, za katere
moramo prav tako skrbeti, čeprav na malo bolj posreden način. Pri tem bi lahko govorili
o načinu prehranjevanja, saj s hrano vnašamo v telo zunanje stvari, ki se preko
metabolizma pretvorijo v naše telo. Torej ni vseeno, kakšna je ta hrana, ki nas gradi,
nam daje energijo in določa fiziološke ter patološke procese. Učinki hrane so različni in
seveda vplivajo tudi na vzorec dihanja, kar bomo obravnavali v drugem delu, hkrati pa
določajo tudi odzive pljučnega tkiva in z astmo povezanih mehanizmov. Naj na tem
mestu samo omenimo, da določena hrana spodbuja nastajanje oz. zadrževanje vlage v
telesu, kar lahko pri bolniku z astmo vodi v pretirano zasluzevanje dihalnih poti. Spet
druga hrana povzroča večjo proizvodnjo toplote v telesu in sili k pospešenemu dihanju
ter sušenju poti, kar je lahko zopet razlog za simptome astme. Hrana vpliva na pH v
prebavilih in krvi ter posredno tudi v pljučih. Zdravo razmerje kislega in bazičnega okolja
v organih je ključnega pomena za učinkovito funkcioniranje organizma. In tako kot je s 275
hrano, je tudi z vodo, ki jo pijemo.
Telesna higiena se nanaša tudi na vdihani zrak. Tako kot pri izbiranju zdrave hrane,
moramo biti pozorni tudi pri izbiranju zraka, ki ga vdihujemo. Žal nič od tega danes ni
več zagotovljeno samo po sebi, če živimo v urbanem okolju. Razmerja plinov v zraku,
koncentracija ozona in vsebnost strupenih snovi, temperatura in vlažnost zraka, vse to so
dejavniki, ki določajo kakovost zraka. Če pomislimo, da so razgrnjeni pljučni mešički
odraslega človeka veliki kot nogometno igrišče, potem nam je jasno, da je kakovost
zraka izjemnega pomena za naše zdravje.
Telesna higiena pri hrani je torej izbiranje zdrave hrane in pripravljanje na način, ki
ohranja čim več naravnih potencialov, ki so v njej. Pri tem ostro obsojamo proizvodnjo
gensko spremenjene hrane in njeno uživanje odsvetujemo. Če ni dobra za žuželke, ki jim
pravimo škodljivci, zakaj bi bila dobra za nas? Če smo izgubili naravne sposobnosti
prepoznavanja dobre hrane, je bolje, da sledimo bitjem, ki te sposobnosti še imajo.
Telesna higiena pri zraku pa se nanaša na izbiro okolja, kjer je zrak čist, ravnovesje
plinov in ionov primerno oziroma na izogibanje prostorom, ki ne zagotavljajo primerne
kakovosti zraka. Če smo pri telesni higieni v povezavi s prehranjevanjem umivanje zob
sprejeli kot samoumevno opravilo (zakaj potem toliko truda staršev in toliko reklam?), pa
smo na higieno dihal pozabili. Nos in nosna votlina sta namreč najbolj izpostavljena dela
dihalnega sistema, ki opravljata naporno vlogo filtra zraka. Po principu večkratnega
vsakodnevnega umivanja zob moramo iskati tudi način umivanja nosu. V jogi se za to
uporablja posodica (neti pot), v katero se natoči voda (temperatura se prilagaja
intenzivnosti čiščenja) in doda malo soli. Postopek je popolnoma neagresiven, saj s
pomočjo gravitacije voda, ki jo vlivamo v eno nosnico, steče ven skozi drugo. Po potrebi
Samozdravljenje
lahko v vodi raztopimo še zelišča, ki povečajo želene učinke čiščenja oz. delujejo
pomirjevalno ali poživljajoče na sluznico nosa. To bi moralo postati samoumevno kot
čiščenje zobovja, še posebej pa bi se morali takšni obliki samozdravljenja posvečati tisti
bolniki z astmo, ki imajo težave z zatekanjem sluznice nosa in pretiranim izločanjem sluzi
v nosu in sinusih.
Morda bi lahko k telesni higieni uvrstili še spanje. Telo namreč potrebuje spanec in če je
tega premalo ali preveč, zopet ni dobro. Pri tem je treba opozoriti na posledice
predolgega spanja oz. poležavanja, kjer je telo že budno, a zavestno odklanjamo stanje
aktivnosti. V tem primeru se dogaja prikrita hiperventilacija, ki ruši razmerje plinov v
pljučih, kar škodljivo vpliva na stanje organizma in njegove vitalne funkcije.
Gibanje je temeljna značilnost vsega živega in se tudi pri človeku kaže kot naravna
potreba. Telesna aktivnost je nujna za razvijanja in ohranjanje funkcionalnih sposobnosti
in strukturnih značilnosti človeka kot organizma. Zato je gibalna higiena del telesne
higiene, ki si tako kot dihanje zasluži posebno pozornost.
GIBALNA HIGIENA
Zdravje se kaže kot posledica razumevanja in obvladovanja – morda bolje skladnosti – z
življenjskimi okoliščinami, le-te pa nam na drugi strani omogočajo udobno bivanjsko
ležernost in telesno ne-aktivnost. To pa, žal, ni v skladu z naravo in posledično negativno
vpliva na zdravje človeka. Gibanje smo opredelili kot temeljni princip narave; gibanje je
znak živosti in živahnosti. Gibanje je nujnost. Kako pa je s športom? Najprej smo dolžni
opraviti kategorizacijo teh dveh pojavov. Telesno gibanje je torej nujno, neizogibno in kot
276 tako ga lahko označimo za naravni pojav. Šport pa v tem smislu opredelimo kot kulturni
– ali še bolj točno – civilizacijski pojav, ki je daleč od nujnosti in neizogibnosti.
Danes, ko je tudi v naših logih industrijska družba že dodobra podlegla informacijski, se

potreba po gibalnih aktivnostih vse bolj prepoznava kot nujnost. Izgubljena
samoumevnost gibanja večine ljudi (kmečka, obrtniška in druga opravila pred-
industrijske dobe, nerazvitost transportne, komunikacijske in mobilne tehnologije so v
preteklosti predpostavljala in zagotavljala nujnost telesne aktivnosti) se kaže kot trend
degeneracije telesnosti človeka. Življenje, kot ga vidi sodobna družbena elita, se vse bolj
premika v navidezni svet. Edino, kar nas še veže na ta svet, na svet narave, je naše telo,
ki pa tako postaja vse bolj ovira. Razdvojenost med kulturo in naravo je enaka kot
razdvojenost med duhom in telesom. Kultura je narava človeka in duh je funkcija telesa.
Ko gremo v igri kulture predaleč, se nam narava vrne kot neizogibno in primarno
določilo. In ko gremo v duhu predaleč, nas telo prizemlji, če je treba tudi z bolečino, ki je
daleč od navideznega. V kolikor nas kultura vodi stran od naravnih vzgibov in šport
prepoznamo kot telesno aktivnost, katere primanjkljaj občutimo v vsakdanjem življenju,
potem lahko rečemo, da je šport način kompenzacije izrojenosti kulture.
Neizogibnost in nujnost telesnega gibanja se ohranja na različne načine. Pri tem ima
šport določene značilnosti, ki zagotavljajo učinkovito sredstvo zadovoljevanja potrebe po
njemu, ki nosi še dodano vrednost v preobleki igre. Zadovoljevanje katere koli naravne
potrebe (pri tem razlikujemo med naravnimi in kulturnimi potrebami) je, oz. naj bi bil,
užitek. Če nam sodobni življenjski slog ustvarja manjko telesnega gibanja, se nam to
vrača kot naravna potreba, ki jo moramo zadovoljiti, v kolikor ne želimo zapasti v
»patološko«. Oblika zadovoljitve te potrebe pa je poljubna (vrtičkanje, planinarjenje,
Samozdravljenje
pešačenje ali kolesarjenje na delovno mesto, joga, gospodinjska in druga hišna dela itd.)
in mednje sodi tudi šport.
Zdravje lahko povzamemo kot simultano vzpostavljajoče se dinamično ravnovesje, ki je

pravzaprav stranski učinek lastne angažiranosti, spleta vsakokratnih okoliščin, okoljske
determiniranosti in spremenljivosti ter tudi inercije telesa in posledic poseganja v telo s
substancami, ki ob bolezni pripomorejo k vzpostavljanju porušenega ravnovesja. Zdravje
je torej vse prej kot stanje. Zdravje ni cilj, zdravje je pot, če parafraziramo Zaplotnika.
Dinamiko gibalne/športne dejavnosti je torej treba gledati skozi neprestano prilagajanje

pogostosti, primernosti, pravočasnosti in intenzivnosti delovanja in tudi po načinu oz.
vsebini gibanja. Naj pokažemo na primerih, pri čemer mora bolnik z astmo upoštevati
tudi, kako dejavnost vpliva na njemu lastno simptomatiko:
• Pogostost: bolj kot je delo, ki ga opravljamo, ne-telesne narave, bolj pogosto naj bi
se rekreirali.
• Primernost: če večino časa preživimo v zaprtem prostoru, je primerno, da se
rekreiramo zunaj (pozornost pri alergijski astmi). Če pri delu obremenjujemo samo
zgornji del telesa, je primerno, da obremenimo še preostale dele telesa in tako
zagotovimo ravnovesje (korektivna telovadba).
• Pravočasnost: ko smo zdravi, moramo vaditi in izzvati prilagoditvene mehanizme,
dvigniti ali ohranjati sposobnosti, saj ob bolezni pešamo. Tako si zagotovimo
fiziološko (energetsko) rezervo – pešamo, a ne zbolimo, zbolimo, a hitreje okrevamo,
itd.
• Intenzivnost: če želimo ohranjati sposobnosti, je vadba manj intenzivna, kot če
želimo spodbuditi njihov razvoj.
• Vsebina: če nam igranje košarke ali nogometa po trdi površini povzroča bolečine v 277
sklepih ali povzroči bronhokonstrikcijo, sproži kašelj ipd., izberemo počasen tek po
gozdni poti, plavanje itd.
Medicinska znanost ugotavlja, da razvoj pljuč v adolescenci bistveno vpliva na stanje

pljučnih funkcij pri odraslih. Torej je ukvarjanje s športom in razvijanje motoričnih
sposobnosti v dobi odraščanja izrednega pomena za zdravje in stanje bolezni v odrasli
dobi. Z razvojem pljučnih sposobnosti na določeno raven, ki jo dosežemo z redno vadbo
v dobi adolescence in ohranjamo ter razvijamo še naprej v dobi odraslega, lahko stopnjo
z naporom povzročene astme in toleranco na napor zmanjšamo ali celo utišamo do ravni,
ko pravimo, da bolezen sicer je prisotna, simptomov pa ni. Kljub temu se lahko pojavijo
obdobja, ko se simptomi po večletnem mirovanju zopet pojavijo. V takem primeru se
posvetujemo z osebnim zdravnikom, poskušamo najti vzrok za poslabšanje in vadbo
prilagodimo stanju bolezni.
Pomanjkanje gibanja in neenakopravno obravnavanje bolnikov z astmo ima dolgoročne

negativne posledice. Bolnik je tako prikrajšan za številne psihosocialne in telesne koristi,
kar lahko vodi v socialno izolacijo in osebnostne težave ter s tem do kroničnega
pomanjkanja gibanja. Pomanjkanje gibanja povzroči zmanjševanje gibalnih sposobnosti
in posledično poslabšanje funkcionalnih zmogljivosti organizma. To vodi k zniževanju
nivoja splošnega zdravstvenega stanja ter k poslabšanju stanja bolezni. Posledica je še
večja psihofizična omejenost (tudi manjše intelektualne sposobnosti in nižja učna
uspešnost, kot kažejo raziskave) in začarani krog med neaktivnostjo in boleznijo je
sklenjen. Iz njega lahko stopimo le s primerno prilagojenim integrativnim zdravstvenim
programom.
Samozdravljenje
Načeloma, na podlagi terapevtskih izkušenj in glede na pregled literature, se lahko bolnik

z blago in zmerno astmo dokaj uspešno ukvarja z mnogimi športi. Šport je nujen in
duhovit način v premagovanju bolezni. Integrativna terapija, ki obsega tudi gibanje/šport
– kinezioterapija, mora vplivati na pasivno zdravljenje zgolj z zdravili predvsem pri
otrocih in mladini, katerih telesni razvoj še ni končan in tudi pri vseh tistih, ki so dovzetni
za spreminjanje življenjskega stila z namenom lajšanja simptomov. Seveda pa mora biti
vadba zaradi individualnih sprememb v stanju in napredovanju bolezni, posebej
prilagojena in v začetnem obdobju spoznavanja telesnih značilnosti in odziva na napor,
tudi nadzorovana z zdravili, ki lajšajo oz. preprečujejo poslabšanja.
ČUSTVENA HIGIENA
Dihanje je tesno povezano s čustvi. Tako vdihan kot izdihan zrak deluje na možgane z
vzdraženjem receptorskih celic v zgornjem delu nosne sluznice. Živčni impulzi preidejo v
možgane skozi olfaktorne bulbuse, ki so kot podaljški limbičnega sistema, ki je center
arhaičnih vzorcev sprejemanja in obdelovanja informacij iz okolja skozi dih.
Naše dojemanje stvarnosti je vselej 'kontaminirano' z zavednimi in nezavednimi

ideologijami, s pomočjo katerih si razlagamo in osmišljamo svet. Le-te niso zgolj
filozofsko-politične razprave, ki se vsakdanjega življenja ne tičejo, temveč so tudi
posredovane oblike razmišljanja, stili življenja, načini reagiranja na dražljaje, način
prehranjevanja in nenazadnje tudi vzorec dihanja. In prav slednji je najbolj subtilna
ideologija, ki vpliva na nas na najbolj splošni ravni in je v tem smislu najbolj pomembna,
ko želimo vzpostavljati temeljno ravnovesje povezanosti človeka z njegovim najglobljim
bistvom, ki se dotika samega izvora življenja, vsega. Seveda je zato dihanje tudi izvrstno
278 orodje za vstopanje v duhovne dimenzije naših teles.
V kolikor nas način življenja, ki je v največji meri privzgojen (družbeno/kulturno

privzgojen in ne genetsko podedovan) vodi stran od stika z našo notranjostjo/enostjo,
stran od prepoznavanja subtilnih občutkov; v kolikor nas družbena morala sili v zanikanje
svojih specifičnih potreb in nas omejuje v iskrenem osmišljevanju svojega življenja; v
kolikor se delovna/življenjska uspešnost meri večinoma po ekonomskem izkupičku in ne
po načinu; v kolikor otrokom odrasle avtoritete ne dovoljujejo izražanja nestrinjanja in
jih, pa čeprav z najboljšimi nameni, oblikujejo po lastni podobi ali pa po svoji neizživeti
podobi; v kolikor vzgojni režim ne obravnava otroka kot človeka, vrednega spoštovanja
in telesne integritete, itd. potem ni nič čudnega, da imamo problem s čustvi in seveda z
dihanjem.
Vrsta raziskav potrjuje tezo, da imajo bolniki z astmo specifične probleme s

čustvovanjem. Ne potrebujemo zahtevnih tehnoloških instrumentov, da bi opazili, da se
vzorec dihanja spremeni, če je oseba izpostavljena šoku, strahu ali pa je jezna. Pri šoku
človek osupne, močno in globoko vdihne, a vdiha ne konča, temveč ga predčasno odreže
in ga zadrži v sebi, tako kot zadržuje čustveno napetost, saj je izhod iz šokantne situacije
nepredvidljiv. Razbremenitev šoka je lahko olajšanje, lahko pa se šokantnost steče v
kakšno močno in negativno čustvo, ki traja dlje časa. Pri strahu je dihanje prav tako
odrezano, a kratko in plitko. V stanju negotovosti ne spustimo diha v spodnje predele
pljuč, temveč ostanemo na površini, pripravljeni na hiter odziv v smislu »beg ali boj«.
Jeza je čustvo, ki med drugimi nastane tudi zaradi neupravičenega odrekanja možnosti
izražanja svojega pravega jaza in uveljavljanja svojih potreb. Uveljavljanje svojih potreb
pa je odvisno tudi od tega, kako nas bodo najbližji pri tem sprejemali. Če smo
pripravljeni svoje potrebe zanikati zato, da bi nas najbližji sprejeli in bi jim tako
Samozdravljenje
omogočili, da nam izkažejo ljubezen – češ, nisi me razočaral in zato te nagradim s

starševsko ljubeznijo, potem se v nas podzavestno kopiči jeza, ker nam ravno ti ljubljeni
ne pustijo dihati po svoje. Že ljudski jezik pravi, da razkurjeni 'piha od jeze', kar pomeni,
da diha hitro, ostro, močno, s poudarkom na izdihu, s katerim sprošča napetost. Če pa
nismo sposobni sprostiti te napetosti, če si ne upamo pokazati jeze, ker nas potem
ljubljeni ne bi sprejeli z ljubeznijo, potem se vsa zadeva prenese v notranje doživljanje in
vzorec dihanja temu sledi. Tako se potlačena jeza transformira v bolj ali manj trajno
hiperventilacijo, ki pa seveda učinkuje na fiziološki ravni, ruši razmerje plinov v pljučih,
posledično ruši pH v krvi in ogroža imunski sistem. Pogosto se ponotranjena jeza
spremeni v žalost ali globoko razočaranost nad seboj in drugimi, saj se je v imenu
ljubezni izgubilo veselje do spontanega življenja. Fizična bolezen je torej ob slabi čustveni
higieni le še vprašanje časa.
Morda bi lahko razloge, da astmo mnogi s puberteto prerastejo iskali prav v spontanem
izvajanju čustvene higiene, saj v tem obdobju mladostnik na novo postavlja nekatera
razmerja z bližnjimi in oblikuje tudi lasten odnos do sveta. Ko zavestno govorimo o
čustveni higieni, ne moremo mimo mentalne higiene, ki pa ni mogoča brez utemeljitve v
duhovnih dimenzijah človeka. Zgolj na kratko bomo v nadaljevanju nakazali, v kateri
smeri velja delovati in raziskovati na ravni mentalne in duhovne higiene.
Misel je poenostavljeno fizikalno gledano zanka preskokov v možganskih celicah in vsaka

taka zanka, vsak preskok, ima svoje elektromagnetno (EM) polje. Bolj kot je misel čista
ali pa bolj kot je pogosta, bolj kot je močna in tudi podprta s čustvenim nabojem, večje
je EM polje. Temu smo na intuitivni ravni priča vsak dan. Velik del komunikacije med
ljudmi poteka na tej ravni. Ne gre zgolj za neverbalno komunikacijo v smislu branja
obrazne ali telesne mimike, gre za komunikacijo na subtilni ravni našega energijskega 279
polja (avre). Mar se ni že vsak od nas spraševal, zakaj se z nekom dobro ujame, z
drugim pa kljub trudu nikakor ne. Morda pa smo v energijskem polju prebrali pravi
odnos, ki ga ta oseba goji do nas ali pa enostavno delujemo na različnih miselnih
frekvencah.
Na ravni mentalne higiene bi potem veljalo ponoviti opozorilo (avtorja ne poznam), ki gre
nekako takole: pazi kaj misliš, kajti misli postajajo tvoje besede, te postajajo dejanja in
le-ta gradijo tvojo osebnost. Torej si, kar misliš. In v tem duhu mora bolnik z astmo
prevzeti odgovornost za svoja dejanja, za izražanje svojih čustev, saj bo le tako lahko
svobodno zadihal.
Duhovna higiena pa se ukvarja z iskanjem odgovorov na najbolj intimna človeška

vprašanja o življenju, o univerzumu, o bogu, o smislu celote ipd. Raziskovanja te vrste so
lahko le subjektivna izkustva, a zato niso nič manj nepomembna ali celo manj pravilna in
neresnična. Ne pozabimo, da empirična znanost dela že z vnaprej predvideno napako in
da reducira, posplošuje ter normalizira življenje, ki je po svoji naravi neukrotljivo,
nepredvidljivo in nedeljivo.
Ne samo bolnikom z astmo, vsem priporočamo, da vedno znova iščejo duhovno pot, ki
jim na najbolj temeljni ravni osmišlja življenje. Na začetku smo omenili dve načeli
regulacije ravnovesja v organizmu in duhovno iskanje ni nič drugega, kot to. Dojeti
moramo, da smo le majhen delček v mozaiku celote, ali pa da smo zgolj val v kvantnem
univerzumu. Če to sprejmemo, torej, da smisel našega življenja določa celota, kateri
pripadamo, katere del smo in da se moramo kot bitja z osebno zavestjo (kolektivna
zavest nagovarja vse v tej kvantni juhi) aktivno opredeljevati do ohranjanja tega smisla,
Samozdravljenje
potem je ključ ravno v tem, da se prepustimo, da nas nagovori življenje samo. Tak
pristop pa potem samodejno regulira čustveno in telesno raven.
DIHALNA HIGIENA
Astma je bolezen dihal, pravi medicinska doktrina. Drug pogled nam pravi, da je astma
napačen način soočanja s svetom, s samim seboj in z bližnjimi. Tretji pogled, pogled
kitajske tradicionalne medicine, vključuje tudi slabo delovanje ledvic, ki ne morejo
transportirati energije, ki do njih prihaja iz pljuč, ter se višek le-te kaže v simptomih
astme. Ne glede na pogled je vsem skupno preburno reagiranje pljučnega tkiva na
vdihani zrak.
Dihalna higiena se v kontekstu tega prispevka nanaša na izvajanje dihalnih vaj oziroma
na zavedanje vzorcev dihanja v različnih čustvenih stanjih in ob različnih
telesnih/športnih naporih. Z dihanjem vstopamo na vse prej omenjene ravni hkrati;
telesno, čustveno, mentalno in duhovno. Ker je naš namen zgolj razgrinjanje možnosti
integrativnega zdravljenja astme, se v tem delu ne bomo obširno posvetili dihalnim
vajam kot obliki dihalne higiene. Naj omenimo le, da se je pri izvajanju le-teh vredno
ozreti po jogi, ki je kot sistem ohranjanja zdravja dobršen del prakse namenila prav
dihanju in pojavom, ki jih doživljamo ob tem ter posledicam. Tudi Butejkova metoda
dihanja, ki jo izvajamo, vključuje jogijske elemente dihanja in jih nadgradi s kritičnim
vpogledom v vsakdanje-življenjske navade, način prehranjevanja, spanje in drugimi
ukrepi, ki celostno obravnavajo človeka.
280 ZAKLJUČEK
Na koncu astmo postavljamo v najširši socialno-ekološki kontekst, kjer sam bolnik -
zaradi preobčutljivosti in hitrega odziva obrambnega mehanizma v obliki simptomov
astme - deluje kot indikator načina življenja, medsebojnih odnosov, stanja onesnaženosti
okolja, vsebnosti alergenov in dražljivcev itd. Zato medicinski stroki v izziv postavljamo
hipotezo, ki pravi, da je astma holografski zapis stanja duha neoliberalne potrošniške
kulture na telesu posameznika.
Zelo pomembno je torej, da zdravnik družinske medicine hkrati s sodelovanjem drugih

strok astmatika pridobi za aktivno sodelovanje pri samozdravljenju »njegove bolezni«; v
tem procesu pa smo lahko le njegovi svetovalci.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Planinc K. Vodenje bolnika v družinski medicini. In: Kersnik J. IV. Fajdigovi dnevi: Ulkusna bolezen,
hipertenzija, zaščitni dejavniki zdravil na mikrocirkulacijo, kopb, astma, možganska kap. Zbornik
predavanj, Kranjska gora, 2004: 83-6.
2. Rotar Pavlič D, Kersnik J. Kakovostno vodenje bolnika z astmo v ambulanti družinske medicine. ISIS št.
1/2004.
3. Šuškovič S. eds. Strokovna izhodišča za smernice za obravnavo odraslega bolnika z astmo. Zdrav Vestn
2002; 9:525-600.
4. Šorli J. Astma kot epidemiološki problem.V: Šuškovič S, Košnik M. Šorli J.Astma. Golnik: Klinika za plučne
bolezni in alergijo, 2000.
5. Šuškovič S. Raziskava o otroških in odraslih bolnikih z astmo v Sloveniji. Zdrav Vestn 2003; 72: 367-72.
6. Šuškovič S. Pouk bolnika z astmo. V: Šuškovič S, Košnik M. Šorli J. Astma - Golnik: Klinika za plučne
bolezni in alergijo, 2000.
7. Capra, F. (2004). The Hidden Connections: A Science for Sustainable Living. New York: Random House
8. Conrad, P. ed. (2004). The Sociology of Health and Illness. New York: Worth Publishers
9. Fanta, H.C., Carter, E.L., Stieb, E.S., Haver, K.E. (2007). The Asthma Educator's Handbook. New York:
McGrawHill Medical
10. McFadden, E.R. ed. (1999). Exercise Induced Asthma. New York: Marcel Dekker
11. Miller, A. (2005). Upor telesa – telo terja resnico. Ljubljana: Tangram
12. Oliver, J., Brindley, J.L. (2006). Breathing for Asthma; a course for Health Professionals based on Buteyko
Method. London: Harrow
13. Rama, S., Ballentine, R., Hymes, A. (1998). Science of Breath. Honesdale: The Himalayan Institute Press
14. Shankardevananda, S. (2002). Yogic Management of Asthma and Diabetes. Bihar: Yoga Publication Trust
281
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Klemenc-Ketiš Z. Samozdravljenje bolnikov z multiplo sklerozo
SAMOZDRAVLJENJE BOLNIKOV Z MULTIPLO

SKLEROZO
Zalika Klemenc-Ketiš1
UVOD
Multipla skleroza (MS) je kronična napredujoča bolezen centralnega živčnega sistema, za
katero učinkovito zdravljenje še ne obstaja. Zato ne preseneča, da kar dve tretjini
bolnikov z MS v poteku zdravljenja poskuša možnosti samozdravljenja. Predvsem so to
starejši, izobraženi in bolj prizadeti bolniki z dalj časa trajajočo boleznijo (1).
Bolniki z MS imajo na voljo zelo veliko sredstev za samozdravljenje. V nadaljevanju so
opisani le najbolj pogosti.
RASTLINSKI
RASTLINSKI PRIPRAVKI
Kanabis (Cannabis sativa)
Kanabis je psihoaktivna učinkovina, ki povzroči blago spremembo psihomotornih in
spoznavnih funkcij. Redkeje ima neprijetne učinke v obliki tesnobe, halucinacij in blodenj.
Lahko povzroči privzdignjenost, pospešeno bitje srca, znižanje krvnega tlaka, povečanje
apetita, suha usta in vrtoglavico. Domneva se, da ima zaščitni učinek na centralni živčni
sistem. Po rezultatih raziskav naj bi od 14 do 16 % bolnikov z MS uporabljalo kanabis za 283
lajšanje simptomov bolezni (1, 2). Bolj pogosto ga uporabljajo moški, kadilci in tisti, ki ga
uporabljajo tudi v rekreativne namene (2). Bolniki poročajo o zmanjšanju bolečine,
mišičnega spazma, motenj mokrenja, stresa, o izboljšanju spanja in volje, ravnotežja,
hoje in spolne moči. Objektivni učinek kanabisa na omenjene simptome do sedaj še ni bil
dokazan (1-4).
Na Nizozemskem je od leta 2003 dovoljena uporaba kanabisa v medicinske namene,

zdravniki ga lahko predpišejo na recept. Učinkovino MGC (angl. medical-grade cannabis)
predpisujejo predvsem bolnikom z MS, hudo možgansko okvaro in poškodbo hrbtenjače,
z mišično-kostnimi težavami, rakom, hujšanjem in bolečino. Učinek je boljši z
vdihavanjem kot s tabletami. Kanabis vsebujejo tudi preparati Marinol, Cannador in
Sativex. Rezultati zdravljenja s kanabisom so vzpodbudni, vendar je priporočljiva
previdnost, zlasti zaradi možnosti možgansko-žilnih dogodkov (1).
Echinacea
Echinacea je najpogosteje uporabljen rastlinski izvleček za izboljšanje obrambnih
sposobnosti organizma. Čeprav ni zanesljivih podatkov o njenem delovanju, pa se pri
bolnikih z MS ne priporoča, saj lahko sproži spremenjen imunski odziv (1).
Ginkgo biloba
Nekatere raziskave poročajo o pozitivnem učinku ginkgo bilobe na utrujenost, jakost
simptomov, funkcionalnost in kognitivne funkcije (5, 6). Ugotovili so tudi, da ginkgo
biloba povzroči imunomodulatrono aktivnost in sproži terapevtske učinke pri
1
Asist. Zalika Klemenc-Ketiš, dr. med., Katedra za družinsko medicino MF UM, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
Samozdravljenje
eksperimentalno izzvanem avtoimunem encefalomielitisu (7). Vendar pa za zdaj še ni

objektivnih dokazov o njegovi učinkovitosti pri zdravljenju oziroma preprečevanju
zagonov. Kot nezaželeni učinek se lahko pojavi krvavitev (1).
DIETNI DODATKI
Vitamini A, D in E
Ti vitamini so lipotopni, zato lahko njihova pretirana uporaba privede do hipervitaminoze,
ki se odraža tudi s simptomi MS. Prevelika uporaba vitamina A povzroči utrujenost,
razdražljivost in anoreksijo. Prevelika uporaba vitamina D povzroča hiperkalciemijo, ki
lahko vodi v slabost mišic, apatijo, glavobol in anoreksijo. Prevelika uporaba vitamina E
pa povzroča prebavne motnje, utrujenost in slabost mišic. Ugotovili so, da je imelo kar
15 % bolnikov z MS, ki so sodelovali v raziskavi, presežene dnevne dovoljene doze
omenjenih vitaminov, domnevno zaradi pretirane uporabe multivitaminskih pripravkov
(8). Raziskave so pokazale, da je nivo teh vitaminov v krvi bolnikov z MS med fazo
poslabšanja bolezni znižan (9).
Vitamin D vpliva na imunski sistem, kar so dokazali pri živalih, ki so jih zdravili zaradi
umetno povzročenega avtoimunega encefalomielitisa (1). Opazovana geografska
razporeditev incidence MS je odvisna od izpostavljenosti sončnemu sevanju; področja z
manj sončnega sevanja imajo višjo incidenco bolezni (10). Nekatere raziskave celo
omenjajo zaščiten učinek vitamina D na nastanek MS (11). Učinek vitamina D na potek
bolezni pa ni znan.
Vitamin D je sicer priporočljiv pri bolnicah z MS za preprečevanje osteopenije in

284 osteoporoze, predvsem v menopavzi in pri pogostih zdravljenjih s kortikosteroidi.
Preveliki odmerki lahko povzročijo motnje srčnega ritma (1).
Vitamin B12
MS in pomanjkanje vitamina B12 imata podobne vnetne ter nevrodegenerativne
patofiziološke značilnosti (12). Znano je, da prirojene in pridobljene napake v
metabolizmu vitamina B12 povzročajo demielinizacijo v centralnem živčnem sistemu, saj
je ta vitamin nujen za nastanek mielina (1, 13). Ugotovili so, da sta tako serumska kot
tudi cerebrospinalna likvorska koncentracija vitamina B12 pri bolnikih z MS znižani.
Prisotnost pomanjkanja vitamina B12 pri bolnikih z MS lahko poslabša bolezen ali
preprečuje okrevanje. Zato nekateri priporočajo njegovo dodajanje v prehrani bolnikov z
MS, predvsem ob sočasni aplikaciji imunosupresivne terapije pri bolnikih s kronično
progresivno obliko bolezni (13).
Koencim Q10
Koencim Q10 okrepi imunski sistem, ki je pri bolnikih z MS oslabljen (1). Vendar redke
raziskave do sedaj niso uspele dokazati povezave med serumsko koncentracijo tega
koencima in nastankom MS (14).
Drugi dietni dodatki

Na nastanek MS naj bi zaščitno delovali tudi drugi dietni dodatki: vitamini B1, B2, B6 in
C, kalcij, natrij, magnezij, cink ter selen. Nekateri priporočajo njihovo uživanje v
določenih dozah v starosti med 14 in 16 leti, kar naj bi preprečilo nastanek MS (9, 15,
16). Na potek bolezni pa naj ne bi imeli vpliva (1).
Samozdravljenje
ZDRAVILA V PROSTI PRODAJI

PRODAJI (OTC ZDRAVILA)
Analgetiki
Ugotovili so, da OTC analgetiki zavzemajo drugo mesto po pogostnosti sredstev za
samozdravljenje pri bolnikih z MS. Bolečina je namreč pogosta težava teh bolnikov.
Vendar pa gre večinoma za nevropatsko bolečino, na katero pa OTC analgetiki
(paracetomol, acetilsalicilna kislina, nesteroidni antirevmatiki) nimajo vpliva. Zato
moramo biti še posebej previdni in bolnike natančno izprašati, misliti pa moramo tudi na
zlorabo analgetikov (8).
DIETNE SPREMEMBE
Vpliv različnih dietnih sprememb na nastanek in potek MS zaenkrat še ni bil dokazan.
Pogosto pa se srečamo z večjim pojavom simptomov MS pri podhranjenih bolnikih (17).
Obstajajo tudi dokazi o povezavi med indeksom telesne mase in tveganjem za nastanek
MS (18).
Sicer pa se bolniki z MS poslužujejo različnih diet, za katere pa konkretnih dokazov o

učinkovitosti še ni. Nekateri uživajo hrano, ki je čim manj industrijsko predelana
(Eversova dieta), drugi se poslužujejo Fratzerjeve (prehrana z manj maščobami in
spremenjenim razmerjem med omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami ob dodatku
selena, ribjega olja in koencima Q10) ali Swanove (skrajno zmanjšanje prehrane z
nenasičenimi maščobnimi kislinami ob dodatku omejene količine rastlinskega in ribjega
olja) diete (1).
Nenasičene maščobne
maščobne kisline
Polinenasičene maščobne kisline so sposobne reverzibilno inhibirati z lipopolisaharidi 285
povzročen nastanek matriksne mieloproteinaze. Ta encim je mielotoksičen in povzroča
razgradnjo mielina (19). Vendar zaenkrat prepričljivih dokazov za koristne učinke
omenjene diete še ni. Priporočljiva je celo previdnost pri zdravljenju z omega-3 in
omega-6 maščobnimi kislinami, ki pri prevelikih odmerkih povečata nagnjenost h
krvavitvam (1).
ALTERNATIVNE TEHNIKE
Akupunktura
Skoraj petina bolnikov z MS je med dolgoletnim zdravljenjem preizkusila učinek
akupunkture. Z njo lahko vplivamo na bolečino, motnje mokrenja in psihične težave.
Raziskave učinka akupunkture so bile narejene le na manjših skupinah bolnikov, kar je
pomanjkljivost za zanesljivejšo oceno učinkovitosti (1).
Joga
Z rednim izvajanjem joge lahko vplivamo na usklajeno delovanje notranjih organov, ki je
povezano tudi s pravilnim delovanjem centralnega živčnega sistema. Poročajo o njenem
ugodnem učinku na bolečino, utrudljivost, mišični spazem, gibljivost sklepov in psihično
stanje (1).
Samozdravljenje
Thai-
Thai-chi
Ta oblika samozdravljenja je v nekaterih deželah zelo cenjena. Neguje notranjo ubranost
in moč. Bolniki z MS poročajo o večji zanesljivosti hoje, zmanjšanju mišičnega spazma in
utrudljivosti, vpliva pa tudi na kognitivne funkcije in na razpoloženje (1).
HIPERBARIČNA KOMORA
Z zdravljenjem v hiperbarični komori bolnik vdihava kisik s povečanim tlakom. Ugoden
učinek je bil ugotovljen v raziskavi zdravljenja znakov pri umetno povzročenem
avtoimunem encefalomielitisu. Učinek pri bolnikih z MS je vprašljiv – od leta 1983 je bilo
narejenih sedem raziskav, nobena pa zanesljivega učinka zdravljenja v hiperbarični
komori ni potrdila (1).
OSTALA SREDSTVA
Za zdravljenje MS so priporočali različna sredstva, kot npr. aloe vero, ki vsebuje
aminokisline, minerale in vitamine, adenozin monofosfat, encime trebušne slinavke in
helate, ki odstranjujejo presežek kovin in mineralov iz telesa. Zelo popularna je bila tudi
zamenjava živosrebrnih zobnih zalivk, kar pa verjetno nima nobene povezave z
nastankom oz. potekom MS. Prav tako ni priporočljivo vdihavanje ozona (1).
ZAKLJUČEK
Bolniki z MS so pogosti uporabniki različnih metod samozdravljenja. Največ obeta
286 zdravljenje s kanabisom, vendar je ta učinkovina pri nas za zdaj v celoti prepovedana.
Zelo popularni so tudi razni vitaminski pripravki, pri katerih pa moramo biti pozorni
predvsem na prevelik vnos lipotopnih vitaminov, saj njihovo predoziranje lahko povzroči
pojav simptomov oziroma se kaže s simptomi MS. Nevarno je tudi pretiravanje z raznimi
dietami, ki ima lahko dolgoročne škodljive učinke za telo.
Pomembno je, da bolnike z MS o morebitni uporabi metod samozdravljenja sprašujemo,

da smo z njimi tudi sami seznanjeni in da bolnike opozorimo v nesmiselnost zapravljanja
denarja za metode samozdravljenja brez dokazanih učinkov.
LITERATURA
1. Denišlič M. Zdravljenje multiple skleroze. In: Jerič T, Kenda J (eds.). Multipla skleroza. Ljubljana:
Medicinski razgledi, 2006.
2. Clark AJ, Ware MA, Yazer E, Murray TJ, Lynch ME. Patterns of cannabis use among patients with multiple
sclerosis. Neurology 2004; 62: 1924-5.
3. Zajicek J, Fox P, Sanders H, Wright D, Vickery D, Nunn A, et al. Cannabinoids for treatment of spasticity
and other symptoms related to multiple sclerosis (CAMS study): multicentre randomised placebo-controlled
trial. Lancet 2003; 362: 1517-26.
4. Consroe P, Musty R, Rein J, Tillery W, Pertwee R. The perceived effects of smoked cannabis on patients
with multiple sclerosis. Eur Neurol 1997; 38: 44-8.
5. Johnson SK, Diamond BJ, Rausch S, Kaufman M, Shiflett SC, Graves L. The effect of Ginkgo biloba on
functional measures in multiple sclerosis: a pilot randomized controlled trial. Explore (NY) 2006; 2: 19-24.
6. Lovera J, Bagert B, Smoot K, Morris CD, Frank R, Bogardus K, et al. Ginkgo biloba for the improvement of
cognitive performance in multiple sclerosis: a randomized, placebo-controlled trial. Mult Scler 2007;13:
376-85.
7. Bowling AC, Steward TM. Current complementary and alternative therapies for multiple sclerosis. Curr treat
Options Neurol 2003; 5: 55-68.
8. Tremlett HL, Wiles CM, Luscombe DK. Nonprescription medicine use in a multiple sclerosis clinic population.
Br J Clin Pharmacol 2000; 50: 55-60.
Samozdravljenje
9. Besler HT, Comoglu S, Okcu Z. Serum levels of antioxidant vitamins and lipid peroxidation in multiple
sclerosis. Nutr Neurosci 2002; 5: 215-20.
10. Smolders J, Damoiseaux J, Menheere P, Hupperts R. Vitamin D as an immune modulator in multiple
sclerosis, a review. J Neuroimmunol. 2008 Jan 3; [Epub ahead of print].
11. Munger KL, Zhang SM, O'Reilly E, Hernan MA, Olek MJ, Willet WC, et al. Vitamin D intake and incidence of
multiple sclerosis. Neurology 2004; 62: 60-5.
12. Miller A, Korem M, Almog R, Galboiz Y. Vitamin B12, demyelination, remyelination and repair in multiple
sclerosis. J Neurol Sci 2005; 233: 93-7.
13. Kira J, Tobimatsu S, Goto I. Vitamin B12 metabolism and massive-dose methyl vitamin B12 therapy in
Japanese patients with multiple sclerosis. Intern Med 1994; 33: 82-6.
14. de Bustos F, Jimenez-Jimenez FJ, Molina JA, Gomez-Escalonilla C, de Andres C, del Hoyo P, et al. Serum
levels of coenzyme Q10 in patients with multiple sclerosis. Acta Neurol Scand 2000; 101: 209-11.
15. Mai J, Sorensen PS, Hansen JC. Hing dose antioxidant supplementation to MS patients. Effects on
glutathione peroxidase, clinical safety, and absorption of selenium. Biol Trace Elem Res 1990; 24: 109-17.
16. Johnson S. The possible role of gradual accumulation of copper, cadmium, lead and iron and gradual
depletion of zinc, magnesium, selenium, vitamins B2, B6, D and E and essential fatty acids in multiple
sclerosis. Med Hypotheses 2000; 55: 239-41.
17. Schwarz S, Lewelling H. Multiple sclerosis and nutrition. Mult Scler 2005; 11: 24-32.
18. Ghadirian P, Jain M, Ducic S, Shatenstein B, Morisset R. Nutritional factors in the aetiology of multiple
sclerosis: a case-control study in Montreal, Canada. Int J Epidemiol 1998; 27: 845-52.
19. Liuzzi GM, Latronico T, Rossano R, Viggiani S, Fasano A, Riccio P. Inhibitory effect of polyunsaturated acids
on MMP-9 release from microglial cells – implications for complementary multiple sclerosis treatment.
Neurochem Res 2007; 32: 2184-93.
287
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Strgar-Hladnik M. Migrena - kako si lahko pomagamo?
MIGRENA - KAKO SI LAHKO POMAGAMO?
Mihaela Strgar-Hladnik1
Migrena je hud onesposabljajoč glavobol, ki prizadene 12% odrasle populacije. Najbolj so

prizadete ženske v obdobju med 30. do 50. letom. Prizadetih moških je v odrasli
populaciji 6%. Migrena je bolj pogosta v določenih družinah, čeprav je dedna oblika, pri
kateri poznamo odgovorni kromosom, le hemiplegična migrena in je zelo redka. Ločimo
več vrst migren, najpogostejša je navadna migrena, sledi pa ji klasična migrena z avro. S
posebnimi in redkimi oblikami se ukvarjajo nevrologi, specializirani za glavobole.
KAJ JE MIGRENA?
Napad migrenskega glavobola poteka v fazah. Premonitornega obdobje bolnica navadno
ne zazna in vsebuje neznačilne znake slabega počutja: nervoza, slabo razpoloženje,
zaspanost, želja po določeni hrani, zvijanje po trebuhu, zehanje in zaspanost.
Pri klasični migreni sledi avra, v kateri se lahko bolnici bliska pred očmi, ima v vidnem
polju cikcak črte, predmeti v vidnem polju so nejasnih oblik. Pojavlja se lahko
mravljinčenje okoli ust, odrevenelost v roki, lahko težje govori, zlasti mlajše osebe in
otroci pa imajo lahko motnje višjih možganskih funkcij, kot so depersonalizacija, motnje
spoznavanja in abstraktnega mišljenja. 289
Avri lahko sledi glavobol, takoj ali šele po časovnem presledku. Bolečina je večinoma
enostranska, hude, utripajoča, s pridruženimi simptomi slabosti, bruhanja in s
preobčutljivostjo na svetlobo ter zvok. Bolnica je prizadeta in ob hudem napadu zmore le
ležati v temni tihi sobi.
Po glavobolu sledi obdobje umiritve, v katerem je bolnica izčrpana in potrebuje počitek.
Pomembno je, da bolnica med posameznimi napadi nima nobenih težav in lahko
normalno dela. Če ima še vedno zdravstvena težave, se mora nujno oglasiti pri
zdravniku, ker glavobol ni migrenski in potrebuje zdravniško oskrbo.
KAJ POVZROČA MIGRENO?

Natančnega vzroka za migreno ne vemo, čeprav obstaja veliko teorij, ki vsaka na svoj
način razloži del patofiziološkega mehanizma. V obdobju glavobola je povečana aktivnost
v trigeminožilnem sistemu. Iz živčnih končičev se sproščajo aktivne snovi, ki povzročajo
vazodilatacijo in nevrogeno vnetje okoli živčnih končičev. Bolečinski impulzi se prenašajo
po trigeminocervikalnem sistemu in povzročijo glavobol.
1
Mihaela Strgar Hladnik, dr.med., ZD Ljubljana Bežigrad, Mislejeva 3, 1000 Ljubljana
Samozdravljenje
KAKO SI LAHKO POMAGATE SAMI?

Migrenski napadi sprožijo določeni dejavniki. 70% žensk ima napad ob menstruaciji,
nekatere pa tudi ob ovulaciji. Pogostnost napadov se lahko poveča v obdobju
menopavze, med nosečnostjo se glavoboli umirijo. Napad lahko sproži različna hrana:
alkohol, zlasti črno vino, siri s plesnijo, preveč kofeina, oreščki, čokolada in konzervirano
meso. Senzorični dražljaji, kot so močna, utripajoča svetloba, glasen zvok in močne
vonjave prav tako lahko povzročijo glavobol. Neurejen življenjski slog, premalo spanja in
slaba prehrana povečajo frekvenco in stopnjo bolečine glavobola. Tudi počitek med
vikendom in na počitnicah spremeni dojemljivost za glavobol. Spremembe vremena,
zlasti prehod na deževno vreme, in sprememba nadmorske višine, sprožijo napad.
Najbolj pa povečajo število napadov, trajanje in bolečino stresi na delovnem mestu ter v
družini. Migrenik mora poznati svoje sprožilne dejavnike, ker je po vseh študijah najbolj
dokazana preventiva migrene izogibanje sprožilnih dejavnikov. V ta namen naj vodi
migrenski dnevnik, v katerega označuje, kaj je sprožilo napad, kdaj in koliko časa je imel
napad in katera zdravila so mu pomagala. Nekaterim sprožilcem se bo lahko izognil, pri
drugih bo napad pričakoval in bo že ob pojavu prve bolečine lahko pravilno ukrepal. Vsi
postopki za zdrav in urejen življenjski slog bistveno pripomorejo k izboljšanju migrene:
redna, vsaj dvakrat tedenska aktivna in vsaj 1 uro trajajoča rekreacija, zdrav način
prehranjevanja s pravilno in enakomerno razporeditvijo dnevnih obrokov ter
enakomernim spalnim ritmom. Postopki za zmanjševanje stresa so bistveni pri
samopomoči: masaže, avtogeni treningi in relaksacijske tehnike. Tretjini bolnic pomaga
tudi akupunktura.
Za izmenjavo mnenj, nasvetov in predlogov deluje v Sloveniji spletna stran

www.glavobol.com, kjer sodelujejo strokovnjaki in bolniki s svojimi izkušnjami in
290 strokovnimi nasveti.
KAKO SI LAHKO POMAGATE SAMI Z ZDRAVILI?

V lekarnah se dobijo analgetiki, ki pomagajo pri blagi do zmerni migreni. Izkazalo se je,
da če bolnik ob začetku glavobola vzame zdravilo, se čas glavobola skrajša, glavobol se
ne razvije in ni potrebe po dodatnih zdravilih. Učinkovita sta aspirin 1000 mg in
paracetamol 1000 mg. Nesteroidni antirevmatiki in kombinirani analgetiki lahko tudi
pomagajo. Bolniki morajo biti pozorni na količino zaužitih analgetikov, največ dva na
teden, ker sicer lahko pride do glavobola, povzročenega z njimi, in do nastanka
kroničnega dnevnega glavobola. Če uporaba presega 8 tablet analgetika na teden in so
glavobol močni ter pogosti, se je potrebno oglasiti pri osebnemu zdravniku.
KAKO VAM POMAGA ZDRAVNIK?

Kadar so glavoboli onesposabljajoči, hudi in pogosti, je potrebna pomoč zdravnika. Le-ta
mora na podlagi pogovora z bolnikom, kliničnega in nevrološkega pregleda ter z
ustreznimi dodatnimi preiskavami izključiti druge vrste glavobolov. Ko je diagnoza
migrene postavljena, morata skupaj določiti stopnjo migrene z MIDAS ali HIT-6
vprašalnikom. Glede na stopnjo migrene ima zdravnik možnost, da za zmerno ali hudo
obliko, predpiše specifično terapijo s triptani. Včasih se je v lekarnah dobil še Avamigran,
ki pa je manj specifično zdravilo in ima v primerjavi z novejšimi triptani več stranskih
učinkov. Na našem trgu je več vrst triptanov: Imigran sprint tablete, nosno pršilo in
subkutane injekcije, Naramig, Zomig, Relpax in Frotan tablete. Triptani so učinkovita
zdravila, zmanjšajo bolečino in pridružene simptome slabosti, bruhanja in občutljivosti na
Samozdravljenje
svetlobo ter zvok. Potrebno jih je vzeti takoj ob glavobolu in če glavobol po 2 urah še
traja, odmerek ponovimo. Učinkovitost zdravila se preverja v najmanj treh zaporednih
napadih in če ena vrsta triptana ni učinkovita, se lahko poskusi z drugo vrsto. Če je
glavobolov več kot 4 na mesec, je potrebna preventivna terapija, ki se jemlje redno vsak
dan. Izjema je le preventiva za migreno ob menstruaciji, kjer se preventivna zdravila
jemljejo le nekaj dni pred in v času menstruacije. Preventivna zdravila so beta blokatorji,
antagonisti Ca kanalčkov, antidepresivi in nevromodulatorji. Izbira zdravila je odvisna od
bolnika in njegovega zdravstvenega stanja in drugih bolezni, ki jih ima bolnik.
Zdrav način življenja, ustrezno obvladovanje stresa, aktivno sodelovanje med bolnikom
in zdravnikom ter uporaba ustreznih zdravil pripomorejo k dobremu obvladovanju
migrene in kakovostnemu življenju človeka z migreno.
LITERATURA:
1. Headache Classification Committee of the International Headache Society. The International Classification
of Headache Disorders. Cephalgia 2004; 24 Suppl 1: 1-34.
2. Žvan B, Zaletel M, Pogačnik T. Slovenske smernice za obravnavo migrene 2006. Ljubljana: Sekcija za
glavobol-Združenje nevrologov Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, 2006.
3. Buzzi MG, Moskowitz MA. The pathophysiology of migraien: year 2005. J Headache Pain, 2005; 6: 105-
111.
4. Taylor F, Hutchinson S, Graff-Radford S, Cady R, Harris L. Diagnosis and management of migraine in family
practice. J Fam Pract 2004; Suppl 1: 3-24.
5. Lipton RB, Stewart WF, Stone AM, Lainez MJA. Stratified care vs step carestrateiges for migraine: the
Disability in Strategies of Care (DISC) Study: a randomized trial. JAMA 2000; 284; 2599-2605.
6. Žvan B.Obravnava bolnikov s kronično migreno. In: Turk H, Drešček M. VIII. Kokaljevi dnevi; 2008 april,
Kranjska gora, Slovenija. Kranjska gora: Združenje zdravnikov družinske medicine 2008; 6 (Suppl 1): 72-7.
7. Farkkila M. Glavobol. In: Kunnamo I. Na dokazih temelječe medicinske smernice. Ljubljana: Zavod za
razvoj družinske medicine; 2006. P.1065-6. 291
8. Strgar Hladnik M. Obravnava in vodenje migrenskih bolnikov. In: Turk H, Drešček M. VIII. Kokaljevi dnevi;
2008 april, Kranjska gora, Slovenija. Kranjska gora: Združenje zdravnikov družinske medicine 2008; 6 (Suppl
1): 78-81.
9. Lipton RB, Diamond S, Read ML, Stewart WF: Migraine Diagnosis and Treatment: Result s from American
Study II. Headache 2001; 7 (5): 638-45.
10. Ramadan NM. Prophylactic migraine therapy: mechanisms and evidence. Curr Pain Headache Rep,
2004;8:91-5.
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Klemenc-Ketiš Z. Samozdravljenje bolnikov z anksiozno-depresivnimi motnjami
SAMOZDRAVLJENJE
SAMOZDRAVLJENJE BOLNIKOV Z ANKSIOZNO-
ANKSIOZNO-
DEPRESIVNIMI MOTNJAMI
Zalika Klemenc-Ketiš1
UVOD
Anksiozno - depresivne motnje so najpogostejša oblika psihičnih motenj v ambulanti
zdravnika družinske medicine. Raziskave kažejo, da se takšni bolniki zelo pogosto
odločajo za različne načine samozdravljenja (1, 2, 3). Le-te lahko razdelimo v naslednje
skupine: rastlinski pripravki, homeopatski pripravki, OTC zdravila, dietni dodatki, dietne
spremembe in sprememba življenjskega stila.
V nadaljevanju so predstavljene različne oblike samozdravljenja glede na učinkovitost pri
zdravljenju depresivno - anksioznih motenj. Dokazano učinkovite so tiste oblike, za
katere obstajajo pozitivni dokazi o učinkovitosti, ki temeljijo na sistematičnih pregledih
relevantnih randomiziranih raziskav oziroma so pridobljeni v vsaj eni randomizirani
raziskavi. Tiste oblike, pri katerih zaradi neustreznih raziskav ali premalega števila
raziskav učinkovitost ni dokazana, so razvrščene v skupino brez prepričljivih dokazov o
učinkovitosti. Oblike, pri katerih so bile izvedene ustrezne raziskave, ki pa učinkovitosti
niso dokazale, so razvrščene v skupino dokazano neučinkovitih.
293
RASTLINSKI PRIPRAVKI
Rastlinski pripravki z dokazano učinkovitostjo
Kava-
Kava-kava (Piper methysticum)
To je rastlina, ki spada v skupino poprovcev in se uporablja v obliki ekstrakta. Aktivna
učinkovina so laktoni, ki vplivajo na delovanje nekaterih nevrotransmiterskih sistemov
(serotonin, glutamat, dopamin, GABA sistem). Uporablja se za lajšanje simptomov
generalizirane anksiozne motnje. Raziskave kažejo, da je njen učinek ekvivalenten
učinku oksazepama v dozi 15 mg/dan oziroma bromazepama v dozi 9 mg/dan (4).
Vendar pa njena koristnost ne odtehta tveganja, saj je močno hepatotoksična (1). Prav
tako močno inhibira citokrom P450 in se tako vpleta v metabolizem mnogih zdravil (3).

perforatum)
Šentjanževka je tradicionalna zdravilna rastlina Evrope. Uporablja se v obliki tablet,
kapsul in kapljic. Njeno delovanje še ni popolnoma razjasnjeno, domneva pa se, da
inhibira sinaptični prevzem serototina, norepinefrina in dopamina (1). Uporablja se za
lajšanje simptomov depresivnih motenj. Raziskave primerjajo njeno učinkovitost z
amitriptilinom v dozi 75 mg/dan oziroma z imipraminom v dozi 150 mg/dan (4). Je
relativno varna, saj ima le blage stranske učinke (gastrointestinalne motnje, utrujenost,
fotosenzitizacija kože)(2). Možno pa je, da se šentjanževka vpleta v interakcijo z
mnogimi zdravili (ciklosporin, varfarin, digoksin, teofilin, antikonvulziki, oralni
kontraceptivi, triptani, SSRI, …), zato previdnost pri njeni uporabi vsekakor ni odveč (1).
1
Asist. Zalika Klemenc-Ketiš, dr. med., Katedra za družinsko medicino MF UM, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
Samozdravljenje
Rastlinski pripravki brez prepričljivih dokazov o učinkovitosti

Azijski vodni popnjak (Hydrocotyle asiatica - Gotu Kola)
To je tradicionalen večnamenski rastlinski pripravek, ki se uporablja v obliki kapsul,
tinkture in čajev. Njegove aktivne učinkovine se vežejo na holecistokininske receptorje,
domnevno pa naj bi vplivale tudi na GABA sistem. Uporablja se za lajšanje simptomov
anksioznosti (1).
Baldrijan (Valeriana
(Valeriana officinalis)
Posušena korenina baldrijana je tradicionalni zdravilni pripravek. Domnevne aktivne
učinkovine so monoterpeni, sektoterpeni, iridoidi, alkaloidi in aminokisline, ki naj bi
delovale na GABA sistem. Večinoma se uporablja za zdravljenje nespečnosti, deloval pa
naj bi tudi anksiolitično, vendar raziskave slednjega še niso uspele dokazati (1). Pri
predoziranju lahko pride do kome in posledično smrti, nekatere raziskave pa govorijo tudi
o obstoju odtegnitvenega sindroma (2).
Ginseng (Panax
( anax ginseng)
Delovanje ginsenga je kompleksno. Vsebuje ginsenozide (triterpenski saponini),
poliacetilene in sektiterpene, ki naj bi delovalo podobno kot kortikosteroidi, imeli
hipoglikemično aktivnost, vplivali pa naj bi tudi na nevrotransmitersko aktivnost. Zato se
ginseng množično uporablja kot »tonično« zdravilo, ki naj bi lajšalo tudi simptome
depresije. O njegovi učinkovitosti pa obstajajo le pomanjkljivi dokazi. Ginseng ima lahko
tudi estrogenski učinek, ki vodi do postmenopavzalne krvavitve iz maternice. Prav tako
zavira agregacijo trombocitov, zato moramo biti pazljivi predvsem pri sočasnem jemanju
antiagregacijskih in antikoagulacijskih zdravil (2).
294
Ingver (Zingiber officinale)
Zdravilni pripravek se pridobiva iz korenin ingverja, uporablja pa se v obliki čaja, tinkture
in tablet. Aktivne učinkovine so gingeroli, ki naj bi delovali antagonistično na 5-HT3
receptor in s tem lajšali simptome anksioznosti. Ob sočasni uporabi varfarina lahko pride
do podaljšanja časa koagulacije (1).
Kanabis (Cannabis
(Cannabis sativa)
sativa)
Obstaja domneva o povezavi med uporabo kanabisa in raznimi psihiatričnimi ter
vedenjskimi težavami (t.i. hipoteza samozdravljenja). V raziskavi, ki so jo izvedli na 119
odvisnikih od kanabisa, so to hipotezo testirali. Ugotovili so, da bolniki, ki so najprej
zboleli za depresijo in šele nato začeli uporabljati kanabis, le-tega ne uporabljajo za
potrebe samozdravljenja. Še več, ob njegovi uporabi naj bi se simptomi depresije še
poslabšali. Obstaja pa nekaj dokazov o uporabi kanabisa v namene samozdravljenja pri
ljudeh, ki imajo težave z agresivnim vedenjem (5).
Pasijonka (Passiflora incarnata)

Pasijonka izhaja iz Severne Amerike. Uporablja se v obliki praška, kapsul, tablet in
kapljic. Med drugim vsebuje tudi flavonoide, za katere se predvideva, da delujejo
sedativno (4). Uporablja se za lajšanje simptomov anksioznosti (1). Učinek 45 kapljic
tinkture enačijo z učinkom 30 mg oksazepama (3). Zaradi pomanjkanja ustreznih
raziskav njena učinkovitost ni dokazana (1).
Samozdravljenje
Sladki koren ali Likviricija (Glycyrrhiza glabra)

Rastlina v svojem korenu vsebuje učinkovino, ki inhibira monoamino oksidazo in tako
lajša simptome anksioznosti. Vendar zaradi pomanjkanja ustreznih raziskav njena
učinkovitost ni dokazana. Uporabljati pa jo moramo previdno, saj ob prevelikih dozah
povzroča povišan krvni tlak, edeme in prezgodnji porod (1).
Dokazano neučinkoviti rastlinski pripravki

Limonska trava (Cymbopogon citratus)
Rastlina naj bi vsebovala učinkovine, ki delujejo anksiolitično. Vendar raziskave, ki so jih
opravili do sedaj, tega niso potrdile (1).
Homeopatski pripravki
Od homeopatskih pripravkov se za zdravljenje anksioznosti uporabljajo t.i. Bachove
kapljice, ki so sestavljene iz zelo razredčenih tinktur izbranih rastlin. Vendar raziskave do
sedaj njihove učinkovitosti niso potrdile (1).
OTC zdravila
V literaturi obstajajo dokazi o zlorabi OTC analgetikov za samozdravljenje nekaterih
psihiatričnih bolezni. Največ dokazov je za fenacetin, ki pa je bil zaradi renalne
toksičnosti v zgodnjih sedemdesetih letih umaknjen iz prometa. Predpostavlja se, da naj
bi acetilsalicilna kislina oziroma salicilamid imela tudi psihotropne, predvsem
antidepresivne, učinke. Vendar so za zdaj dokazi le posredni (6).
295
DIETNI DODATKI
Dietni dodatki z dokazano učinkovitostjo
Inozitol
To je izomer glukoze, ki deluje na serotoninske in noradrenalinske receptorje. Obstajajo
dokazi o njegovi učinkovitosti pri zdravljenju panične in obsesivno-kompulzivne motnje
(1).
Triptofan
Ta amino kislina je prekurzor serotonina. Do sedaj opravljene raziskave razpolagajo s
pozitivnimi dokazi o njeni učinkovitosti pri zdravljenju anksioznosti. Vendar pa lahko
takšno zdravljenje privede do sindroma evzinofilije in mialgije, zato se za zdravljenje ne
priporoča (1).
Dietni dodatki brez prepričljivih dokazov o učinkovitosti

učinkovitosti
Fenilalanin in tirozin
To sta amino kislini, prekurzorja kateholamina, ki naj bi vplivali na izboljšanje
razpoloženja, zato se uporabljata pri zdravljenju depresije. Vendar pa prepričljivih
dokazov za to zaenkrat še ni (2).
Magnezij
Domneva se, da naj bi stres pri duševnih bolnikih povzročil pomanjkanje magnezija, kar
poveča izražanje simptomov anksioznosti. Zato naj bi bilo pri teh bolnikih učinkovito
dodajanje magnezija, vendar prepričljivih dokazov o tem za zdaj še ni (1).
Samozdravljenje
Omega-
Omega-3 maščobne kisline
kisline
Celične membrane nevronov vsebujejo visoke koncentracije esencialnih maščobnih kislin
(arahidonska in dokazoheksanoična kislina), ki so nujna sestavina fosfolipidnega
dvosloja. Domneva se, da pomanjkanje omega-3 maščobnih kislin (predvsem
dokazoheksanoične kisline) spremeni funkcijo celične membrane in je etiološko povezano
z depresijo, agresijo, shizofrenijo in drugimi nevropsihiatričnimi obolenji. Vendar bodo za
trdne dokaze o učinkovitosti omega-3 maščobnih kislin za zdravljenje depresije potrebna
dodatne raziskave (2).
Vitamin B12 in folna kislina

Folna kislina je zelo pogosto pomanjkljivo prisotna v naši vsakdanji prehrani. Velikokrat
so njeno pomanjkanje povezovali z nevropsihiatričnimi obolenji. Tako so ugotovili, da
kar 35 % bolnikov z depresijo izraža tudi pomanjkanje folne kisline. Pomanjkanje folne
kisline in vitamina B12 lahko povzroči depresijo, demenco in demielinizacijsko
mielopatijo. Izolirano pomanjkanje folne kisline pa lahko poslabša depresijo. Zato se zdi
logična posledica zdravljenje depresivnih simptomov tudi s pomočjo folne kisline in
vitamina B12, vendar bo za potrditev potrebnih več ustreznih raziskav. Previdnost je
potrebna pri sočasnem jemanju folne kisline in nekaterih antikonvulzivov, saj folna kislina
zmanjša njihovo učinkovitost, kar lahko vodi do ponovnega pojava epileptičnih napadov
(2).
Vitamin C (askorbinska kislina)

Domneva se, da naj bi vitamin C spreminjal kateholaminergično aktivnost in s tem
zniževal jakost reakcije na stres. Za prepričljivejše dokaze o njegovi učinkovitosti pri
296 zdravljenju anksioznosti so potrebne dodatne raziskave (1).
DIETNE SPREMEMBE
Dietne spremembe z dokazano učinkovitostjo
Alkohol
Alkohol se množično uporablja za trenutno zmanjševanje anksioznosti, podaljšana
uporaba pa lahko anksioznost celo okrepi. Ljudje, ki zlorabljajo alkohol, imajo večje
tveganje za razvoj anksioznosti. Akutna zastrupitev z alkoholom deluje na receptorje
GABA podobno kot benzodiazepini, kronična zloraba alkohola pa zmanjša aktivnost teh
receptorjev in tako povzroči nastanek anksioznosti. Kronični zlorabi alkohola so
pridružene še druge težave (finančne, profesionalne, zdravstvene in družinske), ki same
po sebi vplivajo na pojav anksioznostji. V raziskavah so potrdili pozitiven učinek alkohola
na trenutno zmanjševanje anksioznosti, pri kronični zlorabi alkohola pa je abstinenca
dokazano učinkovit ukrep za njeno zmanjšanje (1).
Kajenje
V svetu je znana hipoteza samozdravljenja, ki predpostavlja, da kajenje zmanjšuje
disforijo. Prav tako naj bi bilo kajenje eden od dejavnikov tveganja za razvoj depresije. V
40 let trajajoči prospektivni raziskavi (angl. Stirling County Study) (7), so ugotovili, da
bolniki, ki se zdravijo zaradi depresije, bolj pogosto nadaljujejo s kajenjem, začnejo
kaditi in z njim ne želijo prenehati. To podpira hipotezo samozdravljenja. Kajenje samo
pa naj ne bi vplivalo na razvoj depresije. Tako lahko zaključimo, da bolniki z depresijo
uporabljajo kajenje kot metodo samozdravljenja in jih je tako še težje prepričati v
abstinenco.
Samozdravljenje
Dietne spremembe brez prepričljivih dokazov o učinkovitosti

Dieta z veliko vsebnostjo ogljikovih hidratov in malo vsebnostjo beljakovin
Takšna dieta vsebuje veliko žit in malo mesa, mleka, mlečnih izdelkov ter oreščkov.
Zanjo se domneva, da povzroči zvišanje nivoja serotonina v možganih in tako zmanjšuje
anksioznost ter depresijo. Vendar bodo za dokaz potrebne nadaljnje raziskave (1).
Kofein
Predpostavlja se, da kofein preko vezave na adenozinske receptorje blokira anksiolitični
učinek adenozina in tako poveča anksioznost. Vendar bodo za dokaz potrebne nadaljnje
raziskave (1).
SPREMEMBE ŽIVLJENJSKEGA SLOGA

Spremembe življenjskega sloga z dokazano učinkovitostjo
Avtogeni trening
Avtogeni trening je oblika sprostitvene tehnike, ki temelji na pasivnem osredotočanju na
zaznavanje telesa. Pogosto se uporablja za zmanjševanje simptomov anksioznosti. Do
sedaj izvedene raziskave to potrjujejo (1).
Biblioterapija
Gre za uporabo pisnih materialov ali poslušanje in gledanje avdio oz video posnetkov z
namenom spodbujanja razumevanja in reševanja problemov, ki so pomembni za uspešno
zdravljenje anksiozno - depresivnega bolnika. Raziskave so pokazala, da je biblioterapija
najbolj uspešna pri zmanjševanju simptomov anksioznosti, povezane s specifičnimi
fobijami (1).
297
Gibalna terapija
terapija oz. ples
Gibalna terapija gradi na pomembnosti povezave med psihičnim in fizičnim telesom.
Fizična aktivnost ugodno vpliva na zaznavanje, čustvovanje in pozitivno izgrajevanje
samopodobe. Ugodno deluje tudi na izboljševanja komunikacije z drugimi in na
zmanjševanje občutka osamljenosti. Raziskave so potrdile pozitiven učinek gibalne
terapije na zmanjševanje simptomov anksioznosti in depresije (1).
Glasbena terapija
Glasba se že od nekdaj in zelo široko uporablja za zmanjševanje anksioznosti. Obstajajo
t.i. glasbeni terapevti, ki jo kombinirajo tudi z drugimi terapevtskimi tehnikami.
Raziskave so potrdile pozitiven učinek na zmanjševanje simptomov anksioznosti (1).
Meditacija
Meditacija vključuje osredotočenje misli na objekt ali besedo. Domneva se, da z njeno
pomočjo človek doseže stanje sprostitve, ki je nezdružljivo z anksioznostjo. Raziskave so
ugotovile pozitiven učinek meditacije pri zdravljenju generalizirane anksiozne motnje (1).
Sprostitvene tehnike
Vključujejo številne tehnike za spodbujanje sprostitvenega odgovora telesa. Domneva se,
da omogočajo nastanek stanja, ki je nezdružljivo z anksioznostjo. Posameznik se tekom
sprostitve nauči prepoznavanja simptomov anksioznosti in ustreznega reagiranja nanje.
Samozdravljenje
Sprostitvene tehnike so z raziskavami podprta učinkovita metoda za zmanjševanje

anksioznosti (1).
Telesna vadba
Telesna vadba je opredeljena kot fizična aktivnost, ki je lahko aerobna in anaerobna.
Domneva se, da deluje kot mediator stresa, saj naj bi povzročala večje nastajanje
monoaminskih nevrotransmiterjev in tako vplivala na zmanjševanje anksioznosti. Do
sedaj izvedene raziskave so potrdile ugoden učinek telesne vadbe predvsem pri lajšanju
simptomov blage in zmerne anksioznosti (1).
dokazov
Spremembe življenjskega sloga brez prepričljivih dokazov o učinkovitosti
Humor
S pomočjo humorja lahko vidimo tudi komične strani vsakodnevnih dogodkov. Smeh naj
bi ugodno vplival na avtonomni živčni sistem in omogočal sprostitev napetih mišic, kar
naj bi zmanjšalo neugoden vpliv stresnih življenjskih situacij na psihično zdravje. Kljub
velikemu številu kontroliranih randomiziranih raziskav ugoden učinek humorja na
anksiozna obolenja še ni bil dokazan (1).
Joga
Joga vključuje tehnike za doseganje in vzdrževanje telesnega ter duševnega nadzora in
dobrega počutja. Velikokrat se uporablja za zmanjševanje stresa in anksioznosti. Zaradi
pomanjkanja ustreznih raziskav pa njen pozitiven učinek še ni dokazan (1).
Molitev
298 Molitev se že od nekdaj uporablja za zdravljenje samega sebe, pa tudi drugih
(intercesorna molitev). Vendar zaenkrat trdnih dokazov o njeni učinkovitosti pri
zdravljenju anksioznosti oziroma depresije zaradi pomanjkanja raziskav še nimamo (1).
ZAKLJUČEK
Za zdravljenje depresije in anksioznosti obstajajo učinkovita zdravila ter kognitivno-
vedenjske terapevtske tehnike. Vendar se po nekaterih podatkih le petina bolnikov s
tovrstnimi motnjami zaradi njih tudi zdravi. Zanje je namreč značilno, da se raje zatečejo
k tehnikam samozdravljenja. Tako se predvideva, da bolniki z anksioznostjo in depresijo
v primerjavi z ostalimi bolniki kar dvakrat bolj uporabljajo rastlinske pripravke in dietne
dodatke. Prav tako pa sta anksioznost in depresija žal pogosto neprepoznani bolezni,
zato je poseganje po metodah samozdravljenja še toliko pogostejše.
Največ dokazov o učinkovitosti pri anksioznosti in depresiji imajo kava-kava,

šentjanževka, inozitol, telesna vadba, sprostitvene tehnike in biblioterapija. Pri uporabi
rastlinskih pripravkov in dietnih dodatkov pa moramo biti previdni, saj marsikdaj
učinkovitost ne odtehta tveganja.
Zdravniki moramo tudi bolnike z anksiozno – depresivnimi motnjami načrtno ter ciljno
spraševati o morebitni uporabi metod samozdravljenja. Pri tem se moramo zavedati, da
bolniki določene substance lahko kupijo tudi izven meja naše države ter preko interneta,
zato prepovedan promet z določeno substanco še ne pomeni njene neuporabe.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Jorm AF, Christensen H, Griffiths KM, Parslow RA, Rodgers B, Blewitt KA. Effectiveness of complementary
and self-help treatments for anxiety disorders. Med J Aust 2004; 181: S29-46.
2. Berman-Fugh A, Cott JM. Dietary supplements and natural products as psychotherapeutic agents.
Psychosom Med 1999; 61: 712-28.
3. Saeed SA, Bloch RM, Antonacci DJ. Herbal and dietary supplements for treatment of anxiety disorders. Am
Fam Physician 2007; 76: 549-56.
4. Cauffield JS, Forbes HJ. Dietary supplements used in the treatment of depression, anxiety, and sleep
disorders. Lippincotts Prim Care Pract 1999; 3: 290-304.
5. Erendt M, Rosenberg R, Fjordback L, Brandholdt J, Foldager L, Sher L, et al. Testing the self-medication
hypothesis of depression and aggression in cannabis-dependent subjects. Psychol Med 2007; 37: 935-45.
6. Abbott FV. What we know about over-the-counter analgesics. J Psychiatry Neurosci 1997; 22: 165-7.
7. Murphy JM, Horton NJ, Monson RR, Laird NM, Sobol AM, Leighton AH. Cigarette smoking in relation to
depression: historical trends from the Stirling County Study. Am J Psychiatry 2003; 160: 1663-9.
299
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Klačar D. Tudi bolnik z duševno motjo se poskuša zdraviti sam – ali zdravnik to ve?
TUDI BOLNIK Z DUŠEVNO MOTNJO SE POSKUŠA

ZDRAVITI SAM – ALI ZDRAVNIK
ZDRAVNIK TO VE?
Darinka Klančar1
»Zdravilo je svetal klic
k izhodu iz temnega hodnika.
Kdor mu ne prisluhne,
ga pogoltne tema.
Kdor se naveže nanj,
ne ugleda ljubega obličja.«
UPORABNOST ALTERNATIVNIH METOD ZDRAVLJENJA PRI BOLNIKIH

BOLNIKIH Z
DUŠEVNO MOTNJO
Duševne motnje so med najpogostejšimi zdravstvenimi težavami, saj jih srečamo pri
dveh tretjinah bolnikov v ambulanti družinske medicine (1, 2). Večinoma gre za tesnobo,
bojazni, panične motnje in depresijo. Bolniki, ki se ne zavedajo duševnega vzroka svojih
težav, so prepričani, da gre za telesne vzroke in ponavadi v tem strahu želijo celo vrsto
preiskav (3), osnovna duševna motnja ostane neprepoznana (4) in s tem nezdravljena,
bolnik pa pogosti, težavni obiskovalec naše ambulante.
Taki bolniki se pogosto zatekajo k alternativni medicini oziroma k raznim oblikam

301
samozdravljenja. Druga skupina bolnikov, ki menijo, da bodo odpravili svoje težave sami,
so bolniki, ki so skeptični do uradne medicine in »vnašanja kemije v telo«.
Pred velikim razcvetom uradne medicine v 20. stoletju so se ljudje pogosto posluževali
metode samozdravljenja oziroma iskali pomoč pri zeliščarjih. Zanimivo je, da sta
ponudba alternativnih metod zdravljenja na eni strani in velik interes ljudi za to metodo
na drugi strani, največja prav v stoletju, ko uradna medicina dosega dosežke, ki so bili
včasih samo plod znanstvene fantastike (operativne, diagnostične tehnike, genski
inženiring…). Neizbežno prisotnost alternativne medicine omenja tudi Svetovna
zdravstvena organizacija v svoji strategiji (5).
Poleg laikov posegajo po teh metodah tudi strokovnjaki medicinske stroke in skušajo z
alternativami konvencionalne medicine izboljšati uspehe svojega dela (6). Tako so v
mnogih državah metode alternativne medicine uradno priznane in uporabljane. V
strokovni literaturi je malo študij, ki dokazujejo učinkovitost teh metod. Razlog za to so
težave pri standardizaciji uporabljene metode zdravljenja. Ni še enotnega mnenja, kaj je
sploh komplementarna oz alternativna medicina (zeliščarstvo, akupunktura,
aromaterapija, homeopatija, ...). Naslednja težava je zadostiti znanstveno raziskovalnim
kriterijem pri izbiri kontrolne skupine in placeba (7).
Največji delež bolnikov, ki se zatekajo k tem metodam, je prav med bolniki z duševno
motnjo: anksiozna motnja, depresija in nespečnost. Tako je odgovorilo več kot 50%
1
Prim. asist. Darinka Klančar, dr. med., Zavod za zdravstvene dejavnosti in svetovanje eVITA, Cesta pod Slivnico 21 Cerknica
Samozdravljenje
anketiranih bolnikov z depresijo v ZDA (8). Podobne rezultate so našli v Angliji (9).
Raziskave potrjujejo, da je v Evropi najbolj priljubljena metoda akupunktura (10),
medtem , ko v Avstraliji prevladujejo zeliščarstvo, aromaterapija in meditacija (11).
PRIMERI UPORABE ALTERNATIVNIH METOD ZDRAVLJENJA PRI BOLNIKIH

Z DUŠEVNO MOTNJO
Zeliščni pripravki
Primer :
V ambulanto ponovno prihaja bolnik, ki je pogosti obiskovalec ambulante zlasti zaradi
napadov panike. Ti napadi simulirajo različne klinične slike: akutna bolečina v trebuhu,
bolečina v prsnem košu, dispneja, bolečina v nogi, … Doslej z nobeno od preiskav ni bilo
dokazano, da gre za kakršnokoli patologijo telesnih organov. Bolniku so prisodili diagnozo
panična motnja in mu uvedli antidepresiv, ki pa ga ni prenašal. Večkrat je bil
hospitaliziran v psihiatrični bolnici zaradi stopnjevanja suicidalnosti. Tam je bil deležen
različnih oblik skupinske psihoterapije, uvedenih mu je bilo več antidepresivov, celo
nevroleptikov, vendar nobenega zdravila ni prenašal, sodelovanje v skupinski
psihoterapiji pa zavračal.
V ambulanto se vrne z bolečinami v trebuhu. Želi pregled krvi, ker se boji, da gre za
obolenje jeter, želi UZ trebuha. Obe preiskavi je opravil pred tremi meseci, zato skuša
zdravnik razložiti nesmiselnost ponavljanja preiskav. Ker je čakalnica polna drugih
bolnikov, popusti in napiše napotnico za preiskavo jetrnih testov. Čez dva dni dobi izvide,
ki kažejo močno zvišane vrednosti jetrnih transaminaz. Bolnik ob naslednjem obisku v
ambulanti za to krivi zdravila, s katerimi so ga prenasičili ob zadnji hospitalizaciji. Pove,
302 da odkar pije grenčico, ki jo je naročil preko interneta, nima več težav s srcem in
bolečinami, v bolnico pa ne gre več, pa tudi zdravil ne bo več užival, saj so mu očitno
zastrupili jetra.
Bolniki z duševno motnjo najpogosteje posegajo po zeliščnih pripravkih, aromaterapiji,

kognitivni terapiji in akupunkturi. V obsežni raziskavi so našli preko 2000 zelišč, ki se
uporabljajo z namenom samozdravljenja duševnih motenj (12).
Ob tem so raziskave potrdile zdravilni anksiolitični učinek samo ekstarktu poprovca Piper
methysticum, znanem pod imenom kava-kavo, ki pa ga ne smemo zamenjevati s kavo,
vsakdanjim napitkom zrnja kavovca coffea arabica (13). Tudi v Evropi so s kava–kavo
vrsto let lajšali nervozna stanja , kot so strah, anksioznost, nemir. V zadnjih letih pa so
ugotovili več neželenih učinkov (hepatistis, ciroza, jetrna odpoved) in v večini držav
prepovedali njegovo uporabo zaradi dokazane hepatotoksičnosti. Poudarja se potreba po
dolgoročnih kliničnih raziskavah o učinkih zeliščnih ekstraktov, saj se njihovi stranski
učinki lahko pokažejo zelo pozno (14). V Sloveniji kavo-kava že od leta 1999 spada v
kategorijo Z, kar omeji njeno uporabo le na registrirana zdravila. Kljub temu, da pri nas
ni bilo nikoli registrirano nobeno zdravilo, ki bi vsebovalo to rastlino, je mogoče , da jo je
omenjeni pacient dobil v tujini, saj je omenjal nabavo neke grenčice preko interneta.
Naslednja dokaj pogosto uporabljana izvlečka sta izvleček Flos valeriana (baldrijan ali
zdravilna špajka) in izvleček pasijonke. Vendar raziskave niso potrdile statistično
značilnih vplivov na anksiozno oziroma depresivno motnjo (15, 16).
Samozdravljenje
Primer 2:
V ambulanto prihaja 45-letna bolnica, pri kateri je zdravnik na osnovi razgovora,
kliničnega pregleda in uporabe lestvice za oceno depresivnosti postavil diagnozo blage
depresije in z bolnico dosegel soglasje za uvedbo antidepresiva. Bolnica pove, da je
zdravila zelo težko prenašala, pomagala si je s čajem šentjanževke. Nekega večera se je
zalo prestrašila, saj se ji je zazdelo, da sliši glasove in vidi senco, čeprav ni bilo nikogar v
stanovanju. Takoj je opustila zdravila in bo sedaj pila samo čaj šentjanževke, saj ji očitno
pomaga.
V zdravljenju depresije so raziskave potrdile zdravilni učinek šentjanževke (Hypericum

perforatum), ki ga je bilo moč primerjati z učinki antidepresivov (14, 17). Pri tem pa
šentjanževka lahko dvigne nivo cele vrste drugih zdravil zaradi presnove na citokromu
C450 in celo sproži psihozo pri bolnikih, ki jemljejo inhibitorje ponovnega prevzema
serotonina. To se je verjetno zgodilo tudi pri omenjeni bolnici.
Primer 3:
48–letna bolnica z metabolnim sindromom nikakor ne uspe shujšati. Ima povišan
serumski holesterol, ITM =32, krvni tlak je visoko normalen, ima težave s hrbtenico in je
občasno nagnjena k depresiji. Zavrača zdravila in vedno znova obljublja, da bo nekaj
spremenila v svojem življenjskem slogu. Sedaj je nabavila neke tablete , ki vsebujejo
ekstrakte rib severnega morja. Pove, da se počuti bolje, čeprav telesna teža ostaja
visoka , prav tako serumski holesterol.
Iz literature izvemo, da imajo omega-3 maščobne kisline v višjih dozah antidepresivni

učinek, da je njihova raba varna tudi v nosečnosti in pri starejših (18). Pri tem pa so
potrebne še raziskave na večjem številu bolnikov, zlasti tistih z blago obliko depresije, ki 303
slabo reagirajo na standardno medikamentozno terapijo.
AROMATERAPIJA
Primer 4:
56-letna bolnica s karcinomom dojke v razširjeni obliki prihaja v ambulanto po tretjem
ciklusu ponovne kemoterapije. Ker se ji bolezen ponavlja, je postala potrta, pogosto
govori o bližnji smrti. Danes sprašuje zdravnika, če lahko gre v wellnes center , kjer
nudijo zdravljenje z dišavami. Zdravnik je v stiski, ker ne zaupa alternativnim metodam,
ne pa bi rad dodatno potrl bolnice.
V literaturi najdemo zelo malo znanstvenih člankov, ki obravnavajo raziskave v zvezi z

učinkovitostjo aromaterapije. Gre za psihološki, fiziološki in farmakološki vpliv esencialnih
olj, ki jih bolnik vdihava, voha ali pa se mu jih vtira v kožo (19).
Pri tem je zelo težko dokazati, kaj je zdravilni učinek: aroma, masaža ali rastlinski
ekstrakt (20).
Samozdravljenje
AKUPUNKTURA
Primer 5:
33- letni bolnik z anksiozno motnjo in pogostimi napadi hiperventilacije želi napotnico za
protibolečinsko ambulanto, saj je izvedel, da tam izvajajo zdravljenje z akupunkturo. O
tej metodi pa je bral na internetu, da pomaga tudi pri njegovem stanju. Zdravnik mu
razloži, da ta metoda ni učinkovita in da ima nekaj dokazanih učinkov samo pri
zdravljenju raznih bolečinskih sindromov.
Akupunktura je tradicionalna kitajska metoda zdravljenja , kjer gre za uporabo iglic, ki se

jih zatika v razne točke telesa z namenom popraviti porušeno ravnovesje sil jin in jang.
Nekaj študij se je lotilo proučevanja učinkovitosti te metode in jo tudi potrdilo. Vendar so
imele te študije številne pomanjkljivosti: premajhni vzorci (21), neenotna metodologija,
slabo načrtovanje (22). Zdravnikovo prepričanje v zadnjem primeru izhaja bolj iz
zavračanja tradicionalnih metod zdravljenja s strani konvencionalne medicine, ne pa
toliko iz poznavanja same metode in rezultatov pomanjkljivih raziskav, ki tehtajo njeno
učinkovitost.
ZAKLJUČEK
V svetu raste zanimanje za samozdravljenje oz uporabo alternativnih metod zdravljenja.
Nekateri primeri sicer kažejo na učinkovitost teh metod, vendar je večina raziskav na
tem področju pomanjkljivih.
Pri nas se le malo zdravnikov izobražuje v to smer. To pa bi bilo koristno vsaj pri
304 prepoznavanju stranskih učinkov, ki jih lahko imajo razne zeliščne učinkovine. Bolniki z
anksiozno in depresivno motnjo bodo vsekakor še naprej posegali po teh oblikah
zdravljenja in prav je, da je zdravnik na to pripravljen, pa če je še tako nestrpen
zagovornik konvencionalne medicine.
LITERATURA:
1. Tomori M.Zdravnik v psihosocialnem sistemu bolnika.V: Brinšek B, Stamos V, eds. Nevrotske, stresne in
somatoformne motnje v splošni medicini in psihiatriji. Zbornik predavanj.Begunje: Psihiatrična bolnišnica
Begunje, 1996: 15-24.
2. Kersnik J.Osnovni epidemiološki podatki o duševnih motnjah pri obiskovalcih zdravnika družinske medicine.
Zdrav.Vestn 1999; 68:357-60.
3. Bass C. Sommatization. Medicine, 1996; 25: 58-61
4. Goldberg RJ.Diagnostic dilemas presented by patient with anxiety and depresion. Am J Med, 1995; 98:
278-84
5. World Health Organisatrion. WHO traditional medicines strategy 2002-2005. Geneva, Switzerland: WHO;
2002
6. Van der Watt. G, Laughharne J, Janca A.Complementary and alternative medicine in the treatmernt of
anxiety and depresion. Curr Opin Psychiatry. 2008; 21(1):37-42
7. Richardson J. The use of randomized control trials in complementary therapies : exploring the issues. J
Adv Nurs 2000; 32: 398-406.
8. Kessler RC, Soukup J, davis RB, et all. The uses of complementary and alternative therapies to treat
anxiety and depression in the United states. Am J Psychiatry 2001; 158: 289-294.
9. Sharma U. Complementary medicine today: practitioners and patients. London, UK: Routledge; 1992.
10. Fisher P, Ward A. complementary medicine in Europe.BMJ 1994; 309: 107-111
11. Jorm AF, Korten AE;Christensen H,et all.Association of obesity with anxiety, depresion and motional well
being: a community survey. Aust N Z J public Health 2003; 27:434-440.
12. Werneke U, Turner T, Priebe S.Complementary medicine s in psychiatry.Br J Psychiatry 2006; 188: 109-
121
13. Pittler MH, Ernst E. kava extract for treating anxiety. Cochrane Database syst Rev 2003; 1: CD003383..
Samozdravljenje
14. Ernst E.herbal remedies for depression and anxiety. Adv Psychiatr treat 2007; 13: 312-316
15. Miyasaka LS, Atallah AN,Soares BG. Valerian for anxiety disorders.Cochrane database syst rev 2006; 4:
CD004515
16. Miyasaka LS, Atallah AN,Soares BG. Passiflora for anxiety disorders.Cochrane database syst rev 2006; 4:
CD004518.
17. John, s worth.. Fortschr Neurol Psychiatr 2004; 72: 330-343.
18. Mischoulon D.Update and critique of natural remedies as antideprsant treatments.Psychiatr Clin North Am
2007; 30: 51-68
19. Perry N, Perry E. aromaterapy in the management of psychiatric disorder: clinical and
neuropharmacological perspectives..CNS Drugs 2006; 20:257-280
20. Edge J. a pilot study addressing the effect of aromaterapy massage on mood, anxiety and relaxation in
adult menthal health. Complement Ther Nurs Midwifery 2003;9: 90-97
21. Gibson D.,Bruton A,Lewith GD,et al. Effects of acupuncture as atreatment for hyperventilation syndrom a
pilot, randomized crosover trial. J altern Complement Med 2007; 13: 39-46.
22. Leo RJ, Ligot A. a sistematic review of randomized controlled rtials of acupuncture in the treatment of
depression. J Affect dis 2007; 97: 13-22.
305
Samozdravljenje
Kolšek M. Samozdravljenje ljudi s težavami zaradi pitja alkohola
SAMOZDRAVLJENJE LJUDI S TEŽAVAMI ZARADI

PITJA ALKOHOLA
Marko Kolšek1
UVOD
Mnogim je v veselje s prijatelji popiti kakšen kozarec alkoholne pijače. Po drugi strani
imajo mnogi ljudje razne težave zaradi pitja alkohola, ker ga pijejo preveč, ali ga pijejo
prepogosto, ali pa ga pijejo ob priložnostih, ko je pitje alkohola še posebej tvegano (n.pr.
vožnja avtomobila).
RAZVRSTITEV LJUDI GLEDE PITJA ALKOHOLA

Sodobni strokovni pogled na pitje alkohola opušča nekatere do sedaj uporabljane izraze,
saj so nejasni, zavajajoči oziroma nepovedni (n.pr. zmerno pitje, pitje po pameti, zdravo
pitje, ipd.) (1) ter opredeljuje naslednje pojme (2):
1. abstinenca - človek nikoli ob nobeni priložnosti ne pije alkoholnih pijač

2. malo tvegano pitje – je pitje, ki verjetno ne bo privedlo do okvar zdravja, čeprav bo
307
trajalo veliko let; odvisno je od starosti, spola, zdravstvenega stanja posameznika in
okoliščin pitja
3. tvegano pitje – so tisti načini in količine pitja alkohola, ki bodo verjetno sčasoma
privedli do težav ali okvar zdravja (telesnih, duševnih, duhovnih, odnosnih, finančnih
ali/in socialnih)
4. škodljivo pitje (F 10.1) – je pitje, ko že lahko ugotovimo posledice oziroma težave
zaradi pitja alkohola, vendar sindrom odvisnosti od alkohola še ni izražen (n. pr.
spremembe ali težave s telesnim ali duševnim zdravjem, težave v družini, na
delovnem mestu, s policijo ipd.)
5. zasvojenost z alkoholom oz. alkoholizem (F 10.2) - je bolezen, ki jo diagnosticiramo s
pomočjo kriterijev, opredeljenih v X. reviziji Mednarodne klasifikacije bolezni (v
preteklem letu izraženi vsaj trije od naslednjih znakov: močna želja po pitju alkohola,
težave pri obvladovanju pitja, vztrajanje v pitju kljub škodljivim posledicam, večje
posvečanje pitju alkohola kot drugim aktivnostim in obveznostim, povečano toleranco
ter telesne motnje ob prenehanju pitja - abstinenčna kriza)
6. pijanost (F 10.0) - je akutna zastrupitev z alkoholom (povsem neustrezen izraz za
pijanost je »akutni alkoholizem«).
Meja med abstinenco in malo tveganim pitjem je povsem jasna: ali piješ alkohol ali pa
ne. Meja med tveganim in škodljivim pitjem tudi: če imaš zaradi pitja kakršnekoli težave,
je to škodljivo. Diagnoza sindrom zasvojenosti je določena arbitrarno z vnaprej
določenimi merili. Edini »problem« bi lahko bila meja med malo tveganim in tveganim
pitjem, saj se rezultati številnih raziskav nekoliko razlikujejo, strokovnjaki pa so v
1
Prim. prof. dr. Marko Kolšek, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000
Ljubljana
Samozdravljenje
priporočilih pripravljeni sprejeti različne stopnje tveganja. V Sloveniji smo se že pred

časom – enako kot v več zahodnih državah (n.pr. Švica, Kanada, Švedska) - oprli na
raziskave, ki govorijo, da se tveganje za škodo zaradi pitja alkohola začne dovolj
povečevati (3-7), kadar človek preseže naslednje meje malo tveganega
tveganega pitja:
pitja
• za zdrave odrasle moške:

moške do 20 gramov alkohola na dan ali v enem tednu do 140 g
alkohola, vendar ob eni pivski priložnosti do 50 g alkohola, ob tem naj bosta 1 ali 2
dneva v tednu povsem brez alkohola;
• za zdrave odrasle ženske:

ženske do 10 gramov alkohola na dan ali v enem tednu do 70 g
alkohola, vendar ob eni pivski priložnosti do 30 g alkohola, ob tem naj bosta 1 ali 2
dneva v tednu povsem brez alkohola.
(Približno 10 gramov čistega alkohola je določena kot ena standardna enota oziroma ena
merica alkohola. Ta količina alkohola je v 1 dcl vina ali 2,5 dcl piva ali v enem šilcu 0,3
dcl (»štamperlu«) žgane pijače ali v 2 - 2,5 dcl tolkovca oz. mošta.)
Poleg tega šteje za tvegano pitje vsako pitje otrok in mladine do 16 leta starosti,
nosečnic, doječih mater, bolnikov, ki jim je pitje alkohola odsvetovano, in pitje ljudi,
kadar upravljajo s prometnimi sredstvi ali s stroji, kjer se lahko poškodujejo.
Meja malo tveganega pitja je zaradi dveh bioloških razlik v zgradbi telesa za moške in
ženske različna. Moški imajo v želodcu v povprečju več encima alkoholne dehidrogenaze
(ki razgrajuje alkohol) kot ženske, tako se pri moškem nekaj alkohola razgradi že v
želodcu, še preden pride v kri. Druga razlika je v zgradbi telesa, saj je v ženskem telesu
308 ob isti teži več maščobnega tkiva kot pri moškem; ker alkohol ni topen v maščobi, je ob
isti količini popitega alkohola pri ženski v krvi večja koncentracija alkohola kot pri
moškem.
Med ljudmi je najmanj abstinentov (manj kot 10% odraslih), alkoholikov je približno 10%
(točni podatki niso na voljo); po ocenah je najmanj toliko ljudi, ki pijejo škodljivo, še več
jih je, ki pijejo tvegano, verjetno največ pa je ljudi, ki pijejo malo tvegano; tudi za to
nimamo točnih podatkov (8).
Iz opazovanj (ne natančnih raziskav) ocenjujemo, da se mnogi ljudje v različnih obdobjih

svojega življenja gibljejo med malo tveganim, tveganim in škodljivim pitjem. Na to lahko
vpliva cela vrsta dejavnikov: življenjske okoliščine, osebnostna struktura,
samoomejevanje pitja zaradi ozaveščenosti, opozorila okolice, včasih tudi zdravnikov,
same težave zaradi pitja. Večina teh sprememb v smeri zmanjšanja pitja se dogaja brez
neposrednega vpliva zdravnikov ali drugih zdravstvenih delavcev – torej na ravni takšne
ali drugačne oblike samopomoči.
Glede na ta spoznanja je smiselno seznanjati ljudi (tako zdrave kot bolnike) z ustreznimi
informacijami, povezanimi s problematiko pitja alkohola, saj to lahko spodbudi
posameznika, da razmišlja o svojem pitju. Razmišljanje je že ena od stopenj k možni
spremembi vedenja. Ena od možnosti je tudi promocija vprašalnika AUDIT za samooceno
pitja. Nekatere raziskave kažejo, da določen odstotek ljudi zmanjša pitje že po
izpolnjevanju takšnega vprašalnika, ne da bi dobil kakršen koli strokovni nasvet ali
priporočilo (9).
Samozdravljenje
Takšno seznanjanje ljudi lahko poteka preko javnih medijev, z raznimi javno –
zdravstvenimi pristopi in drugimi oblikami, ki jih uporabljajo strokovnjaki za množično
komunikacijo. Seveda lahko ustrezne informacije ljudje pridobijo tudi v ambulanti
svojega osebnega zdravnika oziroma v njegovi čakalnici. V ta namen so natisnjene
posebne brošurice za samopomoč ljudem s težavami zaradi pitja alkohola (10), ki jih
lahko imajo zdravniki v svojih čakalnicah, da jih lahko vsak sam vzame domov, če želi.
Tudi zdravniki družinske medicine in njihove medicinske sestre morajo poznati načine,
kako lahko svetujejo bolnikom, ki si želijo sami pomagati in zmanjšati pitje ali ga povsem
opustiti, ter poznati vsebine, ki jih morajo znati prenesti ljudem, ki pijejo tvegano ali
škodljivo.
VSEBINA SAMOPOMOČI
Od vsebin morata osebni zdravnik in njegova medicinska sestra poznati:
1. osnovne informacije o vplivu alkohola na zdravje,
2. različne teste, ki jih lahko predlagata bolniku, s katerimi lahko sam oceni svoje pitje
alkohola in pa
3. različne metode, ki človeku olajšajo spreminjanje svojega odnosa do alkohola in pitja
alkoholnih pijač, tako da ne bo več ogrožalo ali škodovalo zdravju.
Ad 1. Osnovne informacije o vplivu alkohola na zdravje so lahko v obliki pogostih

vprašanj
vprašanj in odgovorov.
Kako lahko ugotovite, ali pijete preveč in prepogosto?

Odgovor: Najprej se morate vprašati, koliko alkohola popijete v enem dnevu ali v enem 309
tednu.
Različne alkoholne pijače vsebujejo različno količino alkohola. Za primerjavo med
različnimi pijačami lahko uporabimo eno enoto oziroma eno merico alkohola, ki vsebuje
približno 10 gramov alkohola.
Koliko alkohola je v enem kozarcu vina, v pol steklenice piva ali v šilcu (»štamperlu«)
žgane pijače?
Odgovor: enaka količina čistega alkohola.
V enem decilitru VINA je približno 10 gramov alkohola; enaka količina alkohola je tudi v
enem šilcu (0,3 dcl) ŽGANJA ali v pol steklenice PIVA (2,5 dcl) ali v 2,5 dcl MOŠTA. Tej
količini alkohola (to je 10 gramov) rečemo tudi ena merica oziroma ena enota.
Koliko alkohola lahko človek spije?

Odgovor: Čim manj, tem bolje. Manj ko popijete, manjše je tveganje, da bi vam alkohol
povzročil trajno škodo. Popolnoma v redu je, če nikoli ne pijete alkohola. Nobene potrebe
ni, da bi morali piti alkoholne pijače »za zdravje« ali preprečevanje oziroma zdravljenje
katere od bolezni. To pomeni, da je abstinenca od alkohola povsem normalno vedenje.
Strokovnjaki so na podlagi znanstvenih raziskav določili meje za manj tvegano pitje

alkohola za zdrave odrasle ljudi. Če človek vedno upošteva te meje, je zelo malo
možnosti, da bo imel težave zaradi pitja alkohola, saj pitje alkohola v teh mejah pri veliki
večini ljudi ne pušča posledic.
Samozdravljenje
Meja za manj tvegano pitje je različna za moške in za ženske (zaradi bioloških razlik v
zgradbi telesa):
MOŠKI ŽENSKE in vsi starejši od 65 let

ne več kot 14 enot alkohola ne več kot 7 enot alkohola
v enem tednu v enem tednu
to je v enem tednu ne več kot: to je enem tednu ne več kot:
1 liter in pol vina 7 decilitrov vina
ali 7 steklenic piva ali 3 steklenice in pol piva
ali 4 decilitre žgane pijače ali 2 decilitra žgane pijače
ali 3 litre in pol mošta (sadjevca) ali 1 liter in pol mošta (sadjevca)
to pomeni v enem dnevu ne več kot: to pomeni v enem dnevu ne več kot:
2 decilitra vina 1 deciliter vina
ali ena steklenica piva ali pol steklenice piva
ali 2 štamperla žgane pijače ali 1 šilce (štamperl) žgane pijače
ali pol litra mošta (sadjevca) ali 2 decilitra in pol mošta (sadjevca)
ob eni priložnosti ne več kot: ob eni priložnosti ne več kot:
pol litra vina 3 decilitre vina
ali 2 in pol steklenici piva ali 1 in pol steklenice piva
ali 1 deciliter in pol žgane pijače ali 1 deciliter žgane pijače
ali 1 liter mošta (sadjevca) ali pol litra mošta (sadjevca)
Ob vsem tem naj bi bil en dan ali dva v tednu povsem brez alkohola.
Kaj tvegam, če pijem več, kot so meje malo tveganega pitja?

310 Odgovor: Če pijete več, kot so te še sprejemljive meje, ste lahko že kdaj občutili
»mačka«, utrujenost, bolečine v želodcu, nervozo, nespečnost, brezvoljnost, težave s
spominom. Morda ste ob tem imeli težave z domačimi ali z drugimi ljudmi. Če boste
nadaljevali s pitjem preko teh meja malo tveganega pitja, imate večje:
• kratkoročno tveganje za motnje ritma srca, poškodbe doma, na delu in v prometu,
nasilje (vaše lastno nad drugimi, poslabšate pa tudi možnosti za lastno obrambo),
nesoglasja doma, samomorilnost, slabše miselne in telesne sposobnosti;
• dolgoročno tveganje za okvaro jeter, trebušne slinavke, želodca, za zvišan krvni tlak,
popuščanje srca, možgansko kap, bolezni živčevja, duševne motnje (motnje spomina,
živčnost, potrtost, nespečnost, demenco), odvisnost od alkohola, za rakaste
spremembe v ustih, v grlu, na požiralniku, v jetrih, v debelem črevesu in v dojki, za
motnje v spolnosti.
Komu povsem odsvetujemo pitje alkohola?

Odgovor: Otroci in mladina naj ne bi pili alkohola oziroma naj bi se srečali z njim čim
kasneje. Prav tako naj alkoholnih pijač sploh ne bi pile nosečnice in doječe matere ter
ljudje, ki imajo znake zasvojenosti z alkoholom ali so kdaj prej imeli težave zaradi
alkohola.
Samozdravljenje
Ne pijte alkohola:
• kadar vozite kolo, motor, avto ali upravljate stroje,
• kadar jemljete določena zdravila (vprašajte svojega zdravnika ali farmacevta) ali
• če imate določene bolezni (na primer: božjast, po poškodbi ali operaciji možgan oz.
glave, ob boleznih jeter ali trebušne slinavke, ob povišani telesni temperaturi, itd.).
Prav tako ne pijte alkohola, kadar ste žalostni, osamljeni, razočarani, jezni, zaskrbljeni,
nervozni, potrti, lačni, niti ne pijte alkohola za gašenje žeje. In predvsem: ne pijte
alkohola, če vam ga ponujajo, vi pa ne želite piti.
Ad 2. Različni testi, s katerimi lahko vsak sam oceni svoje pitje alkohola
Osebni zdravnik ali medicinska sestra lahko bolniku, ki bi rad sam spremenil svoje pitje
alkohola, predlagata nekaj testov, da se vsak sam lahko oceni, kakšne vrste pivec je.
Izpolnjevanje teh testov morata znati tudi razložiti in če je potrebno, tudi pomagati pri
njihovem izpolnjevanju in interpretaciji.
Kakšen pivec ste? Želite ugotoviti, ali pijete na tvegan ali škodljiv način? Torej, koliko
kozarcev alkohola popijete ponavadi v enem tednu? Ob kakšnih priložnostih pijete
alkoholne pijače? Predlagamo vam, da napravite nekaj testov, da se boste bolje spoznali.
Test 1
Če se natančno spomnite, koliko in kdaj ste v zadnjem tednu pili alkoholne pijače, lahko
izpolnite prvo razpredelnico. Če se ne spomnite natančno, lahko to razpredelnico začnete
izpolnjevati danes. Bodite pozorni, da boste v predzadnjo kolono pravilno vpisali število
enot alkohola, ki ste jih preračunali iz popite količine različnih alkoholnih pijač. 311
Primer za vajo: Janez je zjutraj spil eno šilce slivovke v čaju (to je 1 enota), pri malici
eno pivo (to sta 2 enoti), pri kosilu 2 kozarca refoška (to sta 2 enoti), pred večerjo en
aperitiv (to je 1 enota) in zvečer pri televiziji eno pivo (to sta 2 enoti). Skupaj je v enem
dnevu popil 8 enot alkohola, kar je 80 gramov alkohola.
DAN KDAJ SEM PIL KAJ SEM SPIL ŠTEVILO ENOT ŠTEVILO ENOT
ALKOHOLA V CELEM DNEVU
ZJUTRAJ 1 štamperl slivovke 1
DOPOLDNE 1 pivo 2
SREDA PRI KOSILU 2 kozarca refoška 2 8
POPOLDNE nič 0
ZVEČER en aperitiv 1
PRED SPANJEM 1 pivo 2
To pitje alkohola pri Janezu zagotovo ni malo tvegano.
Samozdravljenje
Kako pa vi?
Ta razpredelnica je za vas:
DAN KDAJ SEM PIL KAJ SEM SPIL ŠTEVILO ENOT ŠTEVILO ENOT
ALKOHOLA V CELEM DNEVU
ZJUTRAJ
DOPOLDNE
PRI KOSILU
POPOLDNE
ZVEČER
PRED SPANJEM
ZJUTRAJ
DOPOLDNE
PRI KOSILU
POPOLDNE
ZVEČER
PRED SPANJEM
ZJUTRAJ
DOPOLDNE
PRI KOSILU
POPOLDNE
ZVEČER
PRED SPANJEM
ZJUTRAJ
DOPOLDNE
312 PRI KOSILU
POPOLDNE
ZVEČER
PRED SPANJEM
ZJUTRAJ
DOPOLDNE
PRI KOSILU
POPOLDNE
ZVEČER
PRED SPANJEM
ZJUTRAJ
DOPOLDNE
PRI KOSILU
POPOLDNE
ZVEČER
PRED SPANJEM
ZJUTRAJ
DOPOLDNE
PRI KOSILU
POPOLDNE
ZVEČER
PRED SPANJEM
SKUPNO ŠTEVILO ENOT POPITEGA ALKOHOLA V ENEM TEDNU
Samozdravljenje
Rezultat: Če je vsota popitih enot alkohola v enem tednu večja od 14 enot za moške
oziroma 7 enot za ženske in če ste to zapisovali v povsem običajnem tednu (to pomeni,
da je bil to teden, ko ste popili toliko, kot ponavadi pijete), morate razmisliti o
zmanjšanju svojega pitja.
Test 2
Zakaj pijem alkoholne pijače?
Da boste bolje razumeli, kaj vpliva na vaše pitje alkohola, je pomembno, da spoznate
svoje pivske navade. V razpredelnici je naštetih nekaj razlogov, zaradi katerih ljudje
pijejo alkoholne pijače. Odgovorite si in označite v razpredelnici, kateri razlogi veljajo za
vas. Na koncu lahko še sami dodate svoje razloge.
Pijem zato, POGOSTO VČASIH NIKOLI

1. da se počutim bolje.
2. da pomirim napetost v sebi.
3. da se odžejam.
4. ker mi kdo ponudi in ne morem odkloniti.
5. ker mi je všeč okus pijače.
6. ker v moji družbi prijateljev in kolegov tudi oni
pijejo.
7. da proslavim posebne dogodke.
8. da pozabim na skrbi in težave.
9. da preženem žalostne občutke.
10. da sem bolj samozavesten in bolj sproščen.
11. da sem pijan. 313
12. da si pomirim jezo.
13. ker nimam početi nič drugega.
14. pijem iz navade.
15. da lažje zaspim.
16. ker nočem biti drugačen, saj vsi pijejo.
17. ker se tako lažje zabavam in sem bolj družaben.
18. ........................................
19. ........................................
20. ........................................
21. ........................................
Sedaj si lahko ogledate svoje odgovore, kje ste največkrat označili »pogosto«. Tako
lahko prepoznate nekaj svojih pivskih navad.
Samozdravljenje
Test 3
Kaj se dogaja z mano, kadar pijem?
Naslednja vprašanja vam bodo pomagala, da boste razmislili o nekaterih morebitnih
posledicah vašega pitja v zadnjih 12 mesecih.
Ali se vam je zgodilo, da se zjutraj niste spomnili, kaj se je dogajalo prejšnji DA NE

večer, ker ste veliko popili?
Ali so vas v vaši družini ali prijatelji opozarjali zaradi vašega pitja? DA NE
Ali ste opazili, da so se vam zjutraj tresle roke? DA NE
Ali ste imeli občutke krivde ali pa vas je pekla vest zaradi vašega pitja? DA NE
Ali vas je vaše pitje kdaj oviralo pri vašem delu? DA NE
Ali ste imeli občutek, da zaradi pitja niste opravili vseh svojih obveznosti? DA NE
Ali ste kdaj zjutraj občutili potrebo, da bi popili kozarec alkohola, da bi se DA NE
umirili?
Ali ste opazili, da ne morete prenehati s pitjem, kadar hočete? DA NE
Ali ste kdaj začutili, da bi lažje rešili kakšno težavo, če bi najprej popili DA NE
kozarec alkoholne pijače?
Ali ste imeli denarne težave zaradi pitja alkohol? DA NE
Ali ste opustili kakšno aktivnost, ker več časa posvetite pitju alkohola? DA NE
Ali prikrivate pred svojo družino, koliko v resnici popijete? DA NE
Ali ste bili kdaj pijani več dni zapored? DA NE
314
Ali ste bili napadalni ali nasilni, kadar ste pili alkohol? DA NE
Ali ste imeli kakšne težave s policijo zaradi pitja? DA NE
Ali ste kdaj razmišljali, da bi zmanjšali svoje pitje alkohola? DA NE
Rezultat: Če ste na eno ali več teh vprašanj odgovorili z DA, potem pomeni vaše pitje
alkohola tveganje za vaše zdravje in morate razmisliti o zmanjšanju svojega pitja.
Test 4
Kako naj veste, ali je vaše pitje tvegano ali celo škodljivo?
škodljivo
Izpolnite naslednji vprašalnik:
1. Kako pogosto ste v zadnjih 12 mesecih pili pijače (vino, pivo, žganje, liker, mošt), ki
vsebujejo alkohol?
0) nikoli
1) enkrat na mesec ali manj
2) dva do štirikrat na mesec
3) dva do trikrat na teden
4) štiri ali večkrat na teden
Samozdravljenje
2. Koliko enot pijače, ki vsebuje alkohol, ste v zadnjih 12 mesecih ponavadi popili na tisti
dan, kadar ste pili ? (Ena enota je 1 dcl vina ali 2,5 dcl piva ali mošta ali 0,3 dcl -
“eno šilce" žgane pijače.)
0) pol ali eno
1) dve
2) tri ali štiri
3) pet ali šest
4) sedem ali več meric
3. Kako pogosto se je v zadnjih 12 mesecih zgodilo, da ste popili 6 ali več meric (velja
za moške) oziroma 4 ali več meric (velja za ženske) ob eni priložnosti?
0) nikoli
1) enkrat na mesec ali manj
2) dva do štirikrat na mesec
3) dva do trikrat na teden
4) štiri ali večkrat na teden
Sedaj seštejte števila pred vašimi odgovori.
Rezultat:
Če ste moški in je vsota števil enaka ali večja od 6, je velika verjetnost, da pijete
tvegano ali pa je vaše pitje alkoholnih pijač za vas in za vaše telo že škodljivo.
Svetujemo vam, da razmislite o spremembi svojega pitja.
Če ste ženska in je vsota števil enaka ali večja od 5, je velika verjetnost, da pijete
315
tvegano ali pa je vaše pitje alkoholnih pijač za vas in za vaše telo že škodljivo.
Svetujemo vam, da razmislite o spremembi svojega pitja.
Test 5
Kako naj vem, ali sem zasvojen z alkoholom?
Mednarodna merila Svetovne zdravstvene organizacije za zasvojenost z alkoholom so:
• močna želja po pitju alkohola
• težave pri obvladovanju pitja alkohola (oseba težko preneha s pitjem)
• povečana toleranca za alkohol (za enak učinek je potrebna vedno večja količina
alkohola)
• telesne motnje ob prenehanju pitja – abstinenčna kriza (n.pr. tresenje rok, itd.)
• vztrajanje v pitju kljub škodljivim posledicam
• zanemarjanje drugih aktivnosti in obveznosti zaradi pitja alkohola
Rezultat:
Oseba, ki kaže vsaj tri znake od zgoraj naštetih, je zasvojena z alkoholom in potrebuje
zdravljenje alkoholizma.
Samozdravljenje
Nekateri uporabljajo tudi test s štirimi vprašanji, imenovan »CAGE«:
1. Ali ste že kdaj razmišljali, da bi vi morali zmanjšati pitje alkohola?

DA NE
2. Ali so vas ljudje kdaj nadlegovali ali vznejevoljili s pripombami na račun vašega pitja?
DA NE
3. Ali ste kdaj imeli občutek krivde zaradi svojega pitja alkohola ?
DA NE
4. Ali ste kdaj popili alkohol zjutraj, da bi si umirili živce ali se znebili “mačka”?
DA NE
Rezultat:
Dva ali več pritrdilnih odgovorov kaže, da gre za problematičnega pivca ali za
zasvojenost z alkoholom. Svetujemo vam, da se o tem pogovorite s svojim zdravnikom.
Ali naj sedaj, ko ste ugotovili, kako je z vašim pitjem, samo zmanjšate svoje pitje
alkohola ali naj alkohol povsem opustite?
Odgovor: Ugotovili ste sami ali s pomočjo vaše družine, vašega zdravnika ali koga
drugega, da bi morali spremeniti svoje pitje, ker pijete preko meja malo tveganega pitja
in se s tem izpostavljate večjemu tveganju, da vam bo pitje povzročilo škodo ali pa že
316 celo imate posledice zaradi svojega pijta.
Mnogi ljudje, ki pijejo preveč, lahko samo zmanjšajo pitje, tako da upoštevajo meje malo
tveganega pitja; seveda je smiselno, da povsem opustite alkohol, saj za zdravje pitje
alkohola ni potrebno. Nekateri ljudje pa bi morali vsekakor povsem prenehati s pitjem
alkohola ali celo potrebujejo zdravljenje, kot na primer tisti, ki:
• zjutraj opazijo tresenje rok,
• imajo bolezni jeter, trebušne slinavke ali srca,
• imajo težave s spominom,
• kljub trudu niso uspeli zmanjšati pitja ....
spreminjanje
Ad 3. Različne metode, ki človeku olajšajo spreminjanj e svojega odnosa do alkohola in
pitja alkoholnih pijač, tako da ne bo več ogrožalo ali škodovalo zdravju
Ko se človek odloči, da bo sam zmanjšal pitje alkohola, mnogi pri tem nimajo nobenih
težav, nekateri pa se na tej poti soočajo z različnimi težavami. Zaradi tega je smiselno,
da se na to pot pripravijo in ravnajo v več stopnjah oz. korakih – lahko uporabijo samo
posamezne od predlaganih ali pa gredo lepo po vrsti.
Samozdravljenje
6 korakov k spremembi tveganega ali zdravju škodljivega načina pitja alkohola
Ob spreminjanju pitja alkohola vam ne bo vedno lahko, bodo tudi težki trenutki, vendar
ne obupajte in vztrajajte. V mislih si stalno ponavljajte: »Uspeva mi!«, saj gre za
dolgoročni načrt, nalogo in odgovornost, ki zahteva čas in ustrezne metode. Pred vami
je že mnogim uspelo zmanjšati ali opustiti pitje alkohola. S tem so si izboljšali ne le
zdravje, ampak tudi odnose v družini in polepšali svoje življenje, življenje svojih otrok in
cele družine. Tudi vam lahko uspe, če se vam zdi dovolj pomembno, da zmanjšate svoje
pitje. Uspeli boste, če se boste spreminjanja lotili skrbno, sistematično in zavzeto ter če
boste vztrajali.
1. KORAK: Ugotoviti prednosti spreminjanja pivskih navad

Odločili ste se, da boste spremenili svoje pivske navade - zmanjšali boste svoje pitje
alkohola. Spreminjanje življenjskih navad vedno zahteva velik napor. Veliko vam bo
pomagalo, da boste lažje vztrajali in uspeli, če se zavedate prednosti takšne spremembe
– to pomeni, da poznate dobre razloge za zmanjšanje pitja.
Kaj so to: »dobri razlogi oziroma prednosti«? To so razlogi, ki se vam zdijo pomembni in
smiselni.
Pomislite sedaj, kaj bi lahko bili za vas dobri razlogi za zmanjšanje pitja. Vam v pomoč je
v spodnji razpredelnici naštetih nekaj takšnih razlogov. Nekateri izmed njih so za vas
manj pomembni, drugi bolj. V razpredelnici za vsak stavek označite, v kolikšni meri
317
trditev velja tudi za vas (»res je«, »delno je res« ali »ni res«). Zagotovo za vas obstajajo
še drugi pomembni razlogi, da ste se odločili zmanjšati svoje pitje alkohola - dodajte jih
na koncu razpredelnice.
Samozdravljenje
»RAD BI ZMANJŠAL PITJE, DA ...« RES JE DELNO JE RES NI RES

- se bom bolje počutil.
- si bom izboljšal zdravje.
- bom imel več energije.
- ne bo več prepirov doma.
- bom bolje spal.
- bom manj napet in nervozen.
- bom imel več časa za otroke.
- bom lažje obvladoval jezo.
- bom lažje in bolje delal.
- bom lažje izpeljal načrte.
- si bom izboljšal spomin.
- bom imel manj težav z zdravjem.
- bo moj partner bolj zadovoljen.
- bom razveselil svoje otroke.
- bodo doma boljši odnosi.
318 - ne bom več imel občutkov krivde zaradi pitja.
- bom imel več časa za stvari, ki me veselijo.
- bom lahko prihranil nekaj denarja.
- bom zmanjšal možnost za nezgode in
poškodbe.
- ...........................................................
- ...........................................................
- ...........................................................
- ...........................................................
- .............................................................
V naslednjih dneh in tednih večkrat razmišljajte o teh razlogih in prednostih zmanjšanja

pitja alkohola. Večkrat preberite, kar ste tu zapisali in morda še dodajte kak razlog. Vse
to vam bo pomagalo ohraniti pripravljenost za spremembo in vam bo v pomoč ob
težavnejših trenutkih. Tako boste še bolj spoštovali svojo odločitev za zmanjšanje pitja.
Samozdravljenje
Zdaj pa še enkrat zapišite tri, za vas najpomembnejše razloge, zaradi katerih boste
vztrajali in zmanjšali pitje:
1. ..................................................................................
2. ..................................................................................
3. ..................................................................................
2. KORAK: Pripravite svoj načrt in strategijo za zmanjšanje pitja

Pripraviti načrt pomeni, da si najprej postavite cilj, ki ga skušate doseči. Izberite dan v
bližnji prihodnosti, ko boste začeli izvajati svoj načrt o tem, kako in koliko boste pili v
naslednjih dneh oziroma tednih.
Če ste do sedaj ugotovili, da popijete veliko več enot alkohola na dan oziroma na teden,
kot so meje malo tveganega pitja (za moške do 14 enot na teden, za ženske do 7 enot
na teden), lahko v prvih tednih načrtujete postopno zniževanje količine popitega alkohola
in dosežete meje malo tveganega pitja v nekaj tednih.
V pomoč pri pripravi načrta pitja alkohola za naslednji teden vam bo dvojni dnevnik, v
katerega boste zapisali plan za naprej, nato pa boste vsak dan sproti vpisovali, koliko ste
tisti dan v resnici popili. To pomeni, da je pomembno, da sproti začnete šteti število
319
kozarcev alkoholnih pijač, ki jih popijete. Tako boste lahko natančno spremljali, v kolikšni
meri vam uspeva izpolnjevati svoj načrt.
Poglejte si primer takšnega dnevnika za moškega, ki je do sedaj popil 6 do 8 enot

alkohola na dan in se je odločil, da bo postopoma zmanjšal svoje pitje:
1. teden 2. teden
Datum Koliko Popil Datum Koliko Popil
nameravam sem nameravam sem
popiti popiti
Ponedeljek 2 enoti 2 enoti Ponedeljek 2 enoti 1 enota
Torek 3 enote 3 enote Torek 2 enoti 2 enoti
Sreda 4 enote 5 enot Sreda 2 enoti 2 enoti
Četrtek 1 enota 2 enoti Četrtek 0 0
Petek 4 enote 5 enot Petek 1 enota 2 enoti
Sobota 6 enot 8 enot Sobota 4 enote 5 enot
Nedelja 3 enote 3 enote Nedelja 3 enote 2 enoti
Samozdravljenje
Ta bolnik prvi teden ni uspel povsem izpolniti svojega načrta. Pomembno je, da je
vztrajal naprej in tako je bil naslednji teden bolj uspešen. Tudi vi ne smete obupati,
ampak morate vztrajati in si prizadevati, da se boste čim bolj približali cilju, ki ste si ga
postavili, čeprav vam vsak dan ne bo najbolj uspelo. Poskusite ugotoviti, kaj vas je
oviralo, da se niste mogli držati načrta.
Za pomoč so tu razpredelnice za nekaj naslednjih tednov, kamor lahko vpišete cilj za

vsak teden posebej, hkrati pa z rednim zapisovanjem popitih kozarcev različnih
alkoholnih pijač (preračunano v enote alkohola) lahko ugotovite, kako uspešni ste pri
upoštevanju meje malo tveganega pitja.
1. teden 2. teden
popiti popiti
Ponedeljek Ponedeljek
Torek Torek
Sreda Sreda
Četrtek Četrtek
Petek Petek
320
Sobota Sobota
Nedelja Nedelja
3. teden 4. teden
popiti popiti
Torek Torek
Sreda Sreda
Četrtek Četrtek
Petek Petek
Sobota Sobota
Nedelja Nedelja
Samozdravljenje
5. teden 6. teden
popiti popiti
Torek Torek
Sreda Sreda
Četrtek Četrtek
Petek Petek
Sobota Sobota
Nedelja Nedelja
KORAK: Prepoznavanje težkih situacij oziroma tveganih situacij

3. KORAK:
Čeprav močno želite spremeniti svoje pivske navade, ker se vam to zdi pomembno, in
ste se resno odločili, da boste manj pili ali celo prenehali s pitjem, bodo trenutki ali
situacije, ko se boste težje uprli alkoholu in zato tudi težje izpolnili svoj cilj. Nekatere
izmed teh situacij so povezane tudi s prijetnimi doživetji, ki jih mnogi ljudje povezujejo s
pitjem alkohola. Pomembno je, da takšne tvegane situacije poznate, saj se boste le tako
lahko v naslednjem koraku pripravili nanje.
321
Za nekaj minut se sedaj zamislite in se spomnite nekaj zadnjih pivskih priložnosti (na
primer v zadnjem mesecu), ko ste (pre)več popili. Kje ste bili takrat, s kom ste bili in
kako ste se takrat počutili?
V naslednji razpredelnici je nekaj primerov za takšne priložnosti, v katerih se mnogi

ljudje težje uprejo pitju alkohola. Označite si, katere so težke tudi za vas, katere pa ne,
na koncu pa dodajte še kakšno težavno situacijo iz svojih izkušenj:
Samozdravljenje
SITUACIJA, PRILOŽNOST RES JE DELNO JE RES NI RES

- po končanem vsakdanjem delu
- ko sem s prijatelji v družbi
- ko imam slab dan
- kadar bi se rad sprostil
- ko gledam televizijo
- ko sem napet in nervozen
- po napornem dnevu
- kadar sem jezen
- kadar sem brez volje
- kadar imam težave ali skrbi
- v gostilni ali v bifeju
- na zabavah in proslavljanjih
- kadar sem žalosten ali depresiven
- kadar se doma kregam s partnerjem ali z otroki
- kadar pričakujem težek in naporen dan
322
- ...........................................................
- ...........................................................
- ...........................................................
- .............................................................
Sedaj pomislite in izberite 4 priložnosti, ob katerih bi vam bilo najtežje upoštevati meje
manj tveganega pitja. Zapišite si jih v razpredelnico, ki je pri četrtem koraku na naslednji
strani..
4. KORAK: Premagovanje in obvladovanje težkih težkih situacij in priložnosti

Sedaj poznate priložnosti, ko se najtežje uprete alkoholu. Torej ste že ugotovili, kdaj je
največja verjetnost, da boste pili alkohol. V tem koraku boste poiskali načine, kako boste
lahko obvladali takšne priložnosti – brez kozarca alkohola v roki.
Najprej izberite eno od težkih priložnosti, ki ste jih ravnokar zapisali v razpredelnico..
Pomislite in si zapišite, na kakšne načine bi se ob taki priložnosti lahko izognili pitju
alkohola. Ob tem ne razmišljajte, ali so te možnosti uresničljive, pametne in primerne za
vas – le naštejte jih.
Samozdravljenje
Za pomoč je tu nekaj idej:

• po končanem delu se izognem bifeju ali gostilni in grem rajši na sprehod ali
domov
• izognem se prijateljem, ki veliko pijejo
• izognem se situaciji, za katero vem, da se bo veliko pilo
• načrtujem aktivnosti, kjer se bo malo pilo
• ne bom vzel ponujene pijače, če tega nisem načrtoval že prej v svojem
tedenskem načrtu
• alkoholne pijače bom pil samo pri jedi
• naročil bom brezalkoholno pijačo
• zamotil se bom z delom
• zamotil se bom s telesno aktivnostjo ali kakšno drugo dejavnostjo, ki me veseli
• ne bom pil samo alkoholnih pijač, ampak bo vsak drug kozarec pijače brez
alkohola
• ne bom pil samega vina, ampak brizganec (»špricer«)
• izbral bom lahko pivo ali brezalkoholno pivo
• vsem znancem in prijateljem bom povedal, da sem se odločil, da bom manj pil
• sproti bom štel, koliko kozarcev alkohola bom popil
• prijateljem in drugim bom povedal, da mi je zdravnik svetoval manj alkohola
• spomnil se bom razlogov, zakaj sem se odločil, da bom manj pil
• ne bom pil alkoholnih pijač za žejo
• jedel bom manj slano hrano, da bom manj žejen
• iz kozarca bom pil počasi
• ne bom sodeloval, kadar bodo v skupini pili v »rundah« ali na »eks«
• ........
323
• ........
Sedaj izberite 2 ali 3 načine, ki so za vas v izbrani težki situaciji najbolj primerni, tako da
vam bo uspelo upoštevati svoj načrt.
Sedaj poiščite še za ostale težke situacije, ki ste jih izbrali v prejšnjem koraku, najboljše
oziroma za vas najbolj sprejemljive rešitve (dve ali tri). Te izbrane načine za
premagovanje težkih situacij zapišite v naslednjo razpredelnico.
Samozdravljenje
Poglejte naslednji primer:
TEŽKA SITUACIJA IZBRANI NAČINI ZA OBVLADOVANJE TE SITUACIJE

Praznovanje kolegovega 1. spil le en kozarec vina za zdravico, nato bom pil mineralno
rojstnega dne v službi vodo
2. ne bom se dolgo zadržal v družbi, če bo veliko alkohola
3. ne bom sodeloval, kadar bodo v skupini pili v »rundah« ali
na eks
Vaša razpredelnica za vpis štirih situacij, ob katerih se najtežje uprete alkoholu, in

načinov, kako boste lažje premagali in obvladali takšne priložnosti:
1. TEŽKA SITUACIJA IZBRANI NAČINI ZA OBVLADOVANJE TE SITUACIJE

1.
2.
3.
324
1.
2.
3.

1.
2.
3.

1.
2.
3.
Samozdravljenje
To je vaš načrt, kako boste premagovali vsakdanje priložnosti za pitje in vztrajali pri
zmanjševanju pitja alkohola. Če se boste vsakokrat, ko boste pričakovali takšno težavno
situacijo, še enkrat spomnili izbranih najprimernejših načinov za obvladovanje, vam bo
odrekanje lažje in boste bolj uspešni. Prav tako je koristno, da si večkrat v dnevu
poskušate v mislih čim bolj živo predstavljati, kako v različnih težkih priložnostih uspešno
uporabljate izbrane načine za vztrajanje v svoji odločitvi za spremembo.
Vsak dan sproti spremljajte, kako učinkoviti so bili izbrani načini za premagovanje
težavnih situacij, ki so se pojavile tisti dan. Če ugotovite, da niso bili uspešni, poizkusite
najti druge, uspešnejše načine (iz zbirke idej na prejšnjih straneh, ali pa poiščite nove).
Poleg tega lahko poiščete tudi pomoč, da boste bolj uspešni, kar pa je že naslednji korak.
5. KORAK: Iskanje človeka, ki vas bo podpiral in vam pomagal

Nekateri ljudje želijo takšne spremembe svojih navad izpeljati sami in o tem ne govorijo
z nikomer. Vendar izkazalo se je, da je smiselno, da človek sam pri sebi razmisli, na koga
bi se obrnil, če bi slučajno prišel v situacijo, ko bi mu bila pomoč kljub vsemu dobrodošla.
Če imaš pri sebi izbrano takšno osebo, bo ob morebitni potrebi lažje prositi za pomoč,
čeprav bo šla beseda težko z jezika. Po drugi strani pa mnogi ljudje itak lažje vztrajajo v
svojih odločitvah, če imajo nekoga, ki jih pri tem podpira in jim pomaga, še posebej če
gre spreminjanje navad..
Tak človek je lahko vaša žena oziroma mož, kak sorodnik, prijatelj ali sodelavec, lahko
tudi župnik. Pomembno je, da zna poslušati, da se z njim lahko pogovarjate sproščeno in 325
iskreno, in da vam bo lahko dal dober nasvet, če ga boste potrebovali.
Razložite mu svoj načrt, navade, ki jih želite spremeniti in ga seznanite z omejitvami, za

katere ste se odločili. Seveda je dobro, da ta človek ne pije veliko alkohola – lahko pa je
to prijatelj, ki se je tudi odločil, da bo zmanjšal svoje pitje in tako bosta lahko drug
drugemu v pomoč in podporo.
Ob tem je dobro, da se zavedate, da vam vsi vaši »prijatelji« (ki v resnici niso pravi
prijatelji) ne bodo v pomoč in v oporo. Če se na primer dobivate s skupino prijateljev
vsako soboto v gostilni ali kje drugje, kjer ponavadi veliko popijete, vam oni ne bodo v
pomoč, saj zaradi vas zagotovo ne bodo vsi manj pili.
Seveda vam je lahko v pomoč tudi pogovor z vašim osebnim zdravnikom ali medicinsko
sestro, prav tako vam lahko pomagajo strokovnjaki v centrih za socialno delo ali pa
strokovnjaki, ki delajo z ljudmi, ki imajo težave z alkoholom, uspešno zdravljeni
alkoholiki, anonimni alkoholiki (www.aa-drustvo.si), pa tudi strokovnjaki na ustreznih
spletnih straneh (n.pr. www.nalijem.si).
Samozdravljenje
Sedaj si tu zapišite imena dveh ali treh ljudi, za katere ste prepričani, da vam bodo v
oporo in pomoč, če jo boste pri spreminjanju svojih pivskih navad potrebovali:
1. .............................................................................................
2. .............................................................................................
6. KORAK: Spoštujte in upoštevajte svojo odločitev za zmanjšanje

zmanjšanje pitja
Pitje alkohola je za mnoge ljudi užitek in navada, brez katere si težko predstavljajo svoje
življenje. Takšno navado je še posebej težko spremeniti. Kljub temu je mnogim ljudem to
že uspelo.
NE POZABITE
Kadar koli razmišljate o pitju, se spomnite, da alkohol slabo vpliva na vaše zdravje, na
vaše odnose v družini in izven doma, na vašo delovno sposobnost in na nezgode. Ne
pozabite na razloge, zaradi katerih ste se odločili zmanjšati svoje pitje.
Želja po alkoholu bo počasi vse manjša, še posebej, ko si boste našli druge aktivnosti, ki
vam bodo v veselje.
326 Kadar koli vam uspe popiti manj, kot ste bili navajeni pred vašo odločitvijo za zmanjšanje
pitja, je to en korak v smeri spremembe pivskih navad.
Če vam kdaj ne uspe povsem upoštevati svojih odločitev, poskušajte ugotoviti, zakaj
vam ni uspelo in poiščite drug način za premagovanje težavnih situacij.
Ne obupajte in ne podcenjujte sebe zaradi enega ali dveh neuspehov – še vedno ste
lahko na dobri poti, da vam uspe zmanjšati pitje. Ne odnehajte samo zaradi enega
slabega dneva, in ne mislite: »Jaz sem ničla, nimam dovolj močne volje, ne bo mi
uspelo«. Pogovorite se s človekom, ki mu zaupate.
Če čutite, da vam kljub trudu ne uspeva zmanjšati svojega pitja alkohola in da

potrebujete dodatno pomoč, poiščite strokovnjaka (zdravnik, socialni delavec, psihiater,
alkoholog). Iskanje ustrezne pomoči ni znak slabosti, ampak odgovornosti in modrosti.
Samozdravljenje
ZAKLJUČEK
Glede na velik odstotek ljudi, ki pijejo alkohol tvegano, škodljivo ali so celo zasvojeni z
njim, morata zdravnik družinske medicine in njegova medicinska sestra poznati različne
načine pomoči za te bolnike. Ena od njih je zagotovo tudi pomoč bolniku, ki se odloči, da
bo sam – brez posebne strokovne pomoči, zmanjšal ali opustil pitje alkohola. Prav je, da
so v vsaki čakalnici bolnikom dostopne informacije oziroma drobne brošure za
samopomoč, da si jih lahko vsakdo vzame za domov (dobijo se na CINDI Slovenija), če
jih potrebuje. Dobro je, da zdravnik in sestra natančno poznata vsebino te brošurice in
da sta dodatno izobražena za področje problematike pitja alkohola in za nudenje ustrezne
pomoči takšnim bolnikom (informiranje, usmerjanje, svetovanje za spremembo,
spremljanje in podpora).
LITERATURA
1. Čebašek-Travnik Z. O zmernem, pametnem in zdravem pitju alkohola. Isis 1996; 5(11): 27.
2. Kolšek M. Pitje alkohola. In: Švab I, Rotar-Pavlič D (ur.). Družinska medicina. Ljubljana: Združenje
zdravnikov družinske medicine Slovenskega zdravniškega društva 2002, 322-34.
3. Anderson P. The risk of alcohol. Nijmegen: RAdbound university, 2003.
4. Babor TF, Higgins-Biddle JC. Brief intervention for hazardous and harmful drinking. A manual for use in
primary care. Geneva: World health organization, 2001.
5. Bradley KA, Donovan DM, Larson EB. Koliko je preveč. JAMA 1994; 3:17-20.
6. Markovič S. Dionizov bokal in zadovoljni Kranjec. Zdrav Vestn 1998; 67:693-5.
7. Collaborative Group on Hormonal Factors in Breast Cancer. British Journal of Cancer 2002; 87:1234-45.
8. Zaletel-Kragelj L, Čebašek-Travnik Z, Hovnik-Keršmanc M. Škodljiva raba alkohola med odraslimi prebivalci
Slovenije (epidemiološki podatki). Odvisnosti 2004; 5(Suppl 2).
9. http://www.inebria.net/Du14/pdf/w3_proude_e.pdf (Dosegljivo 17.7.2008)
10. Kolšek M. Ali vem, pri čem sem s svojim ---? : [za ljudi, ki pijejo tvegano ali škodljivo]. Ljubljana: CINDI
Slovenija, 2006. 327
Samozdravljenje
Tušek-Bunc K, Ornik T. Celiakija – bolezen ali okus življenja
CELIAKIJA – BOLEZEN ALI OKUS ŽIVLJENJA?
Ksenija Tušek-Bunc1, Tadej Ornik2
UVOD
Čeprav je že dolgo je znano, da se celiakia lahko pojavi v vsaki življenjski dobi, še vedno
vlada napačno prepričanje, da je zgolj bolezen otroške dobe. V učbenikih pediatrije se
opisuje tipična klinična slika celiakije, ki se pojavlja v zgodnjem otroštvu in se pokaže z
malabsorbcijo in značilnimi spremembami sluznice tankega črevesa. Ostale pojavne
oblike, kot so atipična celiakia pri starejših otrocih in adolescentih, ter tiha latentna in
potencialna celiakija v odrasli dobi, se večinoma ne omenjajo. V zadnjih desetih letih je
postalo jasno, da celiakijo žal diagnosticiramo premalokrat predvsem pri starejših otrocih
in odraslih.
Bolezen je posledica nenormalnega imunskega odziva na prehranske antigene - antigene

iz glutena pri osebah s genetsko pogojenim nagnjenjem. Ima značilnosti tako
preobčutljivostne reakcije na prehranske alergene (alergije), kot tudi avtoimunske
bolezni. Pojavlja se v pestri bolezenski sliki, ki je pri nekaterih bolnikih popolna, pri
drugih pa so bolezenska znamenja neznatna ali jih sploh ni. To so subklinične ali
asimptomatske oblike celiakije, kjer bolezen ni diagnostično potrjena in tudi ni vodena.
Serološki označevalci (antigliadinska, antiendomizijska, antiretikularna protitelesa, pa
tudi tkivna transglutaminaza) so postali osnova presejalnih testov za ugotavljanje teh 329
bolnikov. Diagnostika celiakije pa temelji na biopsiji sluznice tankega črevesa in
prisotnosti atrofije črevesnih resic. Prisotnost dveh protiteles in pozitivna biopsija
črevesne sluznice zadostujejo za postavitev diagnoze.
Samozdravljenje z dieto brez glutena je še vedno edina znana metoda zdravljenja. Zelo
pomembno je, da zdravnik družinske medicine pri odraslem pravočasno prepozna znake
bolezni, čeprav se pogostost in verjetnost pojavljanja zdravstvenih težav, ki bi govorile
za to bolezen v družinski medicini, močno razlikuje od tistih v specialistični ambulanti in
bolnišnični dejavnosti. Zdravnik družinske medicine se bo na osnovi pravočasne in
pravilne diagnoze odločil za diagnostične in terapevtske ukrepe ter eventualne napotitve.
Pa tudi kasneje, ko bo diagnoza potrjena in se bo bolnik ponovno vrnil k njemu, ga bo
ustrezno vodil, predvsem pa spodbujal pri samozdravljenju z dieto, ki predstavlja edino
obliko zdravljenja.
POGLED BOLNIKA NA CELIAKIJO

Zbolel sem pred 16 leti, pravzaprav nisem zbolel, pač pa nisem rasel. Vsi sošolci v
razredu so me v rasti prehiteli. Lahko sem srečen, da mi je bila celiakija pravočasno
odkrita, kljub atipični obliki. Zmeraj me namreč strese, ko na srečanjih društva poslušam
zgodbe tistih, ki so jim celiakijo odkrili zelo pozno in imajo zaradi tega številne
1
2
Tadej Ornik, prof. slovenskega jezika s književnostjo, podpredsednik slovenskega društva za celiakijo, Kolodvorska 26, 2342 Ruše
Samozdravljenje
komplikacije. Vselej, ko govorim o celiakiji, se namerno izogibam uporabi besede

bolezen. Zakaj? Besedo bolezen hitro povežemo z naslednjimi pojmi (besedami) -
zaskrbljenost, strah, bolečina, zdravstvene težave, bolnišnica, zdravniki, zdravila,
čakalne vrste, simptomi in če hočem biti pretirano teatralen, tudi z besedo smrt. In
marsikatera izmed omenjenih besed sicer velja, ampak praviloma le do diagnosticiranja
celiakije in do začetka samozdravljenja, ki pomeni dosledno brezglutensko dieto. Prav
zato za celiakijo nočem uporabljati besede bolezen, ker je to bolezen le do tistega
trenutka, ko zdravniki opravijo svoje delo in postavijo diagnozo: celiakija. Nato pa se iz
bolezni kaj hitro prelevi v način življenja, v samozdravljenje, v katerem je pač potrebno
iz vsakdanje prehrane izločiti pšenico, ječmen, rž in oves in posledično vsa živila, ki v
takšni ali drugačni obliki vsebujejo gluten. Nadalje v način življenja oziroma
samozdravljenja, v katerem je potrebno biti pazljiv pri nakupu prehranskih izdelkov
(spremljati sezname živil, ki jih izdaja društvo za celiakijo, in brati deklaracije
prehranskih izdelkov) ter pri pripravi hrane v domači kuhinji. In v način življenja, pri
katerem se pri prehranjevanju izven doma v gostinskih obratih moraš preleviti v sitnega
(tečnega) gosta, ki hoče natančno vedeti, kako se pripravlja njegov obrok, kakšne so
sestavine, ter v gosta, ki mora velikokrat ponoviti, čemu se je potrebno pri pripravi
njegove hrane izogniti v širokem loku. Celiakija v življenje prinese drugačen okus – okus
brezglutenskega kruha, pripravljenega iz mešanice koruze, riža, topinanpurja, tefa in še
marsičesa drugega – in ker „celiakaš“ lahko ob dosledni dieti živi povsem normalno
življenje, odkrite celiakije ne sprejemam kot bolezni. Kot so že velikokrat potrdili številni
strokovnjaki – če je celiakija odkrita pravočasno, praviloma nimamo nikakršnih
pridruženih zdravstvenih težav in je dieta kot oblika samozdravljenja povsem zadosten
način zdravljenja (tista rahla slabost v želodcu, ko vas šef pokliče v svojo pisarno, pa
verjemite – praviloma ni povezana s celiakijo).
330
Pa vendar imamo ljudje različne osebnosti in diagnozo: celiakijo sprejemamo precej
različno. Če že po naravi stvari vidimo negativno in smo nastrojeni k negativnim
čustvom, lahko pri omenjeni diagnozi vidimo predvsem negativne vidike – fizične
simptome, ki so nas spremljali do odkritja, samozdravljenje, ki pomeni odrekanje
priljubljeni hrani, drago brezglutensko prehrano in še bi lahko naštevali. Vendar s tem
diagnoze in posledičnega samozdravljenja nismo povsem sprejeli; in tako nam hrana, ki
nam ni dovoljena, postane še bolj privlačna, kot nam je bila pred diagnozo. Čutimo se
prikrajšane, od tod pa do zavednih dietnih prekrškov praviloma ni daleč (tako vsaj
pripovedujejo številni oboleli s celiakijo).
Bolje diagnozo sprejmejo oboleli, ki so že po naravi optimisti. Ti (in vesel sem, da se

štejem v to kategorijo) lahko iz diagnoze potegnejo veliko pozitivnega – npr.: »Ne
potrebujem zdravil, saj je samozdravljenje z brezglutensko dieto način zdravljena.
Zaradi druženja z drugimi celiakiaši sem se naučil veliko novega in spoznal nove ljudi.«
Za kvaliteto našega življenja je pomembno, da na diagnozo gledamo optimistično. Če o

celiakiji in samozdravljenju z brezglutensko dieto poiščemo dovolj informacij, smo se
lažje pripravljeni podrediti strogi dieti in vemo, zakaj je ta potrebna.
Zagotovo pa oboleli s celiakijo potrebujemo tudi podporo, najprej od svojega osebnega

zdravnika, od katerega pričakujemo, da nam bo stal ob strani z nasveti in nas vodil, pa
tudi sicer od družbe in države. Ozaveščenost slovenske družbe o celiakiji se je v preteklih
letih z delom Slovenskega društva za celiakijo precej izboljšala in tudi zaradi tega so
brezglutenski izdelki na voljo v večini večjih trgovin, hkrati pa so se pojavili tudi že prvi
gostinski obrati, ki nudijo brezglutensko prehrano. Osveščenost je v primerjavi s
Samozdravljenje
Skandinavijo še nizka (npr. v primerjavi s Finsko, kjer vam z brezglutenskim obrokom

postrežejo tudi v vseh verigah s hitro hrano). Enako velja glede števila postavljenih
diagnoz – npr. na Finskem s 5 milijoni prebivalcev je diagnosticiranih že kar 26 tisoč
obolelih s celiakijo. Pa vendar je moč trditi, da Slovenija po osveščenosti in po diagnostiki
sodi v evropsko sredino. Pomembna je vloga Slovenskega društva za celiakijo, ki
organizira širok spekter aktivnosti – od obnovitvene rehabilitacije otrok in mladostnikov,
rehabilitacije odraslih, mladinskega tabora, strokovnih predavanj, ki so odlična priprava
in podpora samozdravljenju, do tečajev peke, pa vse do izdaje informativno-
izobraževalne publikacije o celiakiji.
S svojo včlanitvijo v društvo dajemo tej organizaciji reprezentativnost, hkrati pa dobimo

dostop do informacij, ki bi jih drugače le težko izvedeli. Med pomembnejšimi so gotovo
podatki, ki se nanašajo na samozdravljenje z dieto, ki nas seznanjajo o tem, kateri od
običajnih prehranskih izdelkov ne vsebujejo glutena (društvo namreč na vsebnost
glutena redno testira številne izdelke), kakšne bonitete imamo kot oboleli s celiakijo in
podobno. V stiku z drugimi člani pa izvemo tudi številne druge majhne skrivnosti in
napotke, ki lahko izboljšajo naše vsakdanje življenje s celiakijo in olajšajo
samozdravljenje.
Žal pa smo glede podpore države v Sloveniji celiakaši precej na slabšem kot v številnih
ostalih državah. V sosednji Italiji lahko celiakaš na recept vsak mesec brezplačno dobi za
okrog 100 evrov brezglutenskih izdelkov, brezplačni izdelki so na voljo tudi v Srbiji in na
Hrvaškem. V Sloveniji pa je država zaenkrat gluha za opozorila društva in njegovih
članov. Brezglutenski izdelki so precej dražji ob običajnih prehranskih izdelkov (npr.
kilogram brezglutenske moke stane približno 4 eure, kilogram navadne le okoli 0,70
EUR; 500 gramov brezglutenskih testenin stane 3,5 eura, pol kilograma navadnih pa 331
okoli 0,70 eura, in še bi lahko naštevali), kar za denarnico celiakaša predstavlja
precejšnjo obremenitev, hkrati pa postavlja tiste z nižjimi prejemki v brezizhodno
situacijo. Prepogosti dietni prekrški se lahko namreč kasneje pokažejo v obliki pogostih
neprijetnih komplikacij. Menim, da v državi, ki je ponosna, da je članica Evropske unije,
ne bi smeli izbirati med denarjem in zdravjem. Brezglutenski prehranski izdelki so
namreč za obolele s celiakijo zdravilo, saj – kljub temu da so hrana in naprodaj v
trgovinah - omogočajo povsem normalno življenje in vključevanje v družbo.
VLOGA ZDRAVNIKA DRUŽINSKE MEDICINE

Prav je, da zdravnik družinske medicine bolniku s celiakijo prisluhne pogledu, kajti le na
tak način mu bo lahko nudil pomoč in podporo pri spremembi življenjskega sloga, pri
čemer je zelo pomembno bolnika čim bolje informirati o njegovi bolezni, o nujnosti
samozdravljenja z brezglutensko dieto tudi kot o obliki preventivnega ukrepanja za
preprečitev razvoja malignih bolezni, tako da se bolnik lahko sam čim bolj utemeljeno
odloči za doživljenjsko dieto brez glutena. Bolniku bo pomagal z dietnimi nasveti, kar od
njega zahteva poglobljeno znanje. Spremljal bo odgovarjajoče parametre, s pomočjo
katerih bo sklepal o razvoju bolezni. Z rednimi laboratorijskimi analizami krvi bo poleg
ostalega kontroliral nivo železa v krvi in bo v primeru sideropenične anemije poskrbel za
dodajanje železa in vitaminskih pripravkov. Nadalje bo skrbel za vodenje spremljajočih
bolezni. Ob tem ima zdravnik družinske medicine dolžnost in pravico, da predlagane
terapije najrazličnejših specialistov prilagodi tako, da bodo klinično učinkovite in da bodo
odražale celokupne prioritete bolnikovega zdravstvenega stanja. Ob poslabšanju stanja
kljub ustrezni dieti bo pomislil na morebitne zaplete in bo bolnika pravočasno napotil na
ustrezne preiskave ali k usmerjenemu specialistu. Bolnika bo obravnaval celostno v
Samozdravljenje
skladu z usmeritvijo družinske medicine, pri čemer mora v postopku vodenja poleg samo
strogo kliničnega vidika bolezni upoštevati tudi druge vidike, ki vplivajo na bolnikovo
bolezen in njeno doživljanje.
ZAKLJUČEK
Bolnikov s celiakijo je veliko več, kot si dejansko predstavljamo, tako da tisto o vrhu
ledene gore vsaj kar se tiče glutenske enteropatije pri odraslih še kako drži. Bolezen žal
prepogosto spregledamo, ker imajo zlasti v odrasli dobi bolniki zelo neznačilne simptome.
Zaslužijo si, da jih odkrijemo in zanje ustrezno poskrbimo, predvsem zaradi tega, ker z
nezdravljeno celiakijo lahko razvijejo številne komplikacije, predvsem pa pri
nezdravljenih bolnikih zasledujemo večjo incidenco malignih bolezni (od 3 do 11%).
Pogosteje se pojavljajo maligni limfomi, večja je tudi pogostost malignih bolezni v
prebavnem traku. Poleg tega so možni še številni drugi zapleti. Z enostavnim prehodom
na brezglutensko prehrano se kakovost življenja teh bolnikov bistveno izboljša.
Samozdravljenje s strogo brezglutensko dieto po mnenju mnogih strokovnjakov ščiti pred
razvojem različnih zapletov celiakije, predvsem pa pred razvojem malignih bolezni.
Partnerski odnos med zdravnikom družinske medicine in bolnikom, ki ga gradita in

negujeta v dolgih letih njunega medsebojnega sodelovanja, daje zdravniku družinske
medicine moč, da bo bolniku nudil oporo in pomoč, da le-ta na celiakijo ne bo gledal kot
na bolezen ali kot na oviro, pač pa bo samozdravljenje sprejemal kot stil življenja, saj bo
lahko ob dosledni dieti živel »normalno«. Brez cepiv, zdravil itd… Sicer pa, kdo danes še
sploh lahko je vse, kar nam ponujajo v trgovinah…..
332
LITERATURA
1. Mičetić- Turk D. Celiakija danes. In Kržišnik C. Slovenska pediartija. Preventiva v otroškem in mladinskem
zdravstvenem varstvu. Celiakija v otroškem obdobju. XI. Srečanje pediatrov v Mariboru. Klinični oddelek za
pediatrijo. Splošna bolnišnica Maribor. Dispanzer za otroke in Dispanzer za šolske otroke in mladostnike
Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, Združenje za pediatrijo SZD. Maribor, 2000; 67
2. Troncon R, Geco L, Mayer M, Paparo F, Caputo N, Micilio M, Maguire P, Auricchio S. Latent and potencial
coelic disease. Acta Pediatr 1996; Suppl 412:10-4
3. Godkin A, Jewell D. The pathogenesis of coelic disease. Gastroenterology 1998; 115: 206-10.
4. Troncone R, Ferguson A. Anti – gliadin Antibodies. J Pediatr gastroenterol Nutr 1991, 12: 150-8.
5. Goggins M, Kelleher D. Coelic disease and other related injuries to the gastrointestinal tract. Am J
Gastroenterol 1994; 89. S2 –S13
6. Collin P, Maki M. Associated disorder in coelic disease: clinical aspects. Scand J Gastroenterol 1994; 29:
769- 75
7. Orel R. Etiopatogeneza celiakije. In. Kržišnik C (ed). Izbrana poglavja iz pediatrije. Ljubljana. Medicinska
fakulteta Univerze v Ljubljani, 1993;13-26
8. Catassi C, Rastch IM, Fabiani E, e tal. Coelic disease in year 2000: Exploring the iceberg. Lancet 1994;
334. 200-4.
9. Mičetć- Turk D. Epidemiology of coelic disease in Europe and Mediterranean area. In. Visakorpi JK (eds).
Common food intolerances 1. Epidemiology of coelic disease. Vol 2. Basel: Karger, 1992; 178-9.
10. Visakopi JK. The diagnosis of coelic disease. Annales Nestle 1993; 51; 43-9
11. Visakopi JK. Silent coelic disease. The risk groups to the sreend. In: Auriccho S, Visakopi JK (eds).
Common food intolerances 1: Epydemiology of coelic disease. Basel : Krager, 1992; 84-92
12. Orel R. Novosti na področju imunologije celiakije. V: In Kržišnik C. Slovenska pediatrija. Preventiva v
otroškem in mladinskem zdravstvenem varstvu. Celiakija v otroškem obdobju. XI. Srečanje pediatrov v
Mariboru. Klinični oddelek za pediatrijo. Splošna bolnišnica Maribor. Dispanzer za otroke in Dispanzer za
šolske otroke in maldostnike Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, Združenje za pediatrijo SZD.
Maribor, 2000; 67
13. Troncone R , Greco L, Mayer M, Paparo F, Caputo N, Micilio M, Mugione A, Auricchio S. Latent and potential
coeli disease. Acta Pediatr Suppl 1996; 412:10-4.
14. Victoria JC, Arrieta A, Arranz C, Ayesta A, Sojo A, Maruri N, Garcia- Masdeval MD. Antibodies to gliadin,
Samozdravljenje
endomysium and tissue transglutaminase for the diagnosis of coelic disease. J Pediatr Gastroenterol Nutr
1999, 29: 571-4
15. Volta U, Moliaro N, Fatangelo D, Bianchi FB. IgA antibodies to jejunum. Specific immunity directed against
target organ of gluten-sensitive enterpathy. Dig dis Sci 1994, 39. 1924-29
16. Hoggan R. Considering Weat, rye and barley protein as aids to the carcinogenes. Medical Hypotheses 1997;
49. 285-8
17. Holmes GKT. Coelic disease and malignancy. J Pediatr Gastroenterol Nutr 1997; 35. S20-4
18. Holms GKT, Prior P, Lone MR, Pope D, Allan NR. Malignancy in coelic disease on a glutein free diet. Gut
1989, 30. 338-8
19. Mičetić- Turk D in sod. Maligne bolezni pri bolnikih s celiakijo. Slov Pediater, 2000; 7: Suppl 1: 83-6
333
Samozdravljenje
Samozdravljenje
SAMOZDRAVLJENJE DRUGIH STANJ
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Cedilnik-Gorup E. Samozdravljenje okužb spodnjih sečil
SAMOZDRAVLJENJE OKUŽB SPODNJIH SEČIL
Eva Cedilnik-Gorup1
Akutna nezapletena okužba sečnega mehurja je ena najpogostejših okužb pri ženskah.
Vsaj enkrat v življenju prizadene polovico žensk, največje tveganje za okužbo pa je med
spolno aktivnimi ženskami, kjer je incidenca cistitisa med 0,5% in 0,7% na leto (1). Pri
eni četrtini obolelih žensk se okužba ponovi (2). Zaradi pogostosti in pogostih ponovitev
številne pacientke iščejo možnosti samozdravljenja.
SAMOZDRAVLJENJE
SAMOZDRAVLJENJE ENOSTAVNIH OKUŽB SPODNJIH SEČIL Z OTC
ZDRAVILI
Vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva ursi)
Pri nas so za zdravljenje enostavnih okužb spodnjih sečil na voljo predvsem različni
urološki čaji. Navadno vsebujejo mešanico zdravilnih rastlin, ki po tradicionalnem
prepričanju delujejo diuretično, glavna učinkovina pa so listi vednozelenega gornika
(Arctostaphylos uva ursi).
Vednozeleni gornik je zimzelena prekrivna rastlina, ki raste v gozdnatih področjih zmerno

toplega podnebja na severni polobli. Njegovi listi so brez vonja in grenkega okusa.
Glavna učinkovina v vednozelenem gorniku so fenolne spojine – glikozid arbutin (5- 337
12%), hidrokinon (0.2-0.5%), tanini (10-20%) in flavonoidi. Antibakterijsko delujeta
arbutin ali njegov produkt hidrokinon. Arbutin sam se v prebavilih slabo absorbira.
Hidrokinon pa se absorbira dobro, se v črevesni sluznici ali jetrih konjugira, nato pa se
kot konjugat izloča skozi ledvice. Iz konjugata v alkalnem urinu ponovno nastane
hidrokinon. Možno je, da nastaja hidrokinon tudi s hidrolizo s pomočjo bakterijskih
encimov (3). Kadar ga je v urinu dovolj, deluje kot antiseptik. Zato bi bilo ob zdravljenju
potrebno z dietnimi ukrepi doseči, da bi bil urin alkalen. Vendar te predpostavke podpira
le malo eksperimentalnih podatkov. Prav tako ni študij, ki bi preiskovale klinično
uporabo listov vednozelenega gornika samega. Vendar pa podatki različnih kliničnih
poročil in eksperimentalnih študij potrjujejo njegovo učinkovitost pri bakterijskem vnetju.
Priporočena doza je 3g suhe zeli do štirikrat dnevno.
O varnosti vednozelenega gornika ni veliko znanega. Možno je, da ima hidrokinon

mutagene in karcinogene učinke, zato njegova uporaba med nosečnostjo, dojenjem ali
pri otrocih, mlajših od 12 let, ni priporočljiva. Prav tako pa ni priporočljiva uporaba,
daljša od enega tedna, ali pogostejša kot petkrat na leto.
Dodatna sestavina čajev so rastline, ki naj bi delovale diuretično, z namenom izpiranja

sečil. Produkcija velikih količin hipoosmolarnega urina je verjetno učinkovit način za
odstranjevanje ascendirajočih bakterij, kristalizacijskih jeder in drugih vnetnih učinkovin
iz sečil, kar omogoča zaščito poškodovanega epitelija. V te namene se uporabljajo listi
breze (betulae folium), njivska preslica (equiseti herba), listi koprive (urticae herba),
1
Eva Cedilnik-Gorup, dr. med., Zdravstveni dom Domžale, Mestni trg 2, 1230 Domžale
Samozdravljenje
peteršiljevi list in korenina (petroselini herba cum radice) in druge. Natančnega

mehanizma delovanja teh rastlin ne poznamo (4, 5).
V naših lekarnah je poleg uroloških čajev na voljo tudi zdravilo Herbion v kapljicah, ki
vsebuje iste zdravilne rastline, doziranje pa je 20-30 kapljic do trikrat dnevno.
Priporočeno je, da jih pacienti zaužijejo z večjo količino vode, saj se s tem spodbuja tudi
boljša hidracija.
Ameriška brusnica (Vaccinium spp.)

Tradicionalno zdravilo za samozdravljenje okužb spodnjih sečil je tudi ameriška brusnica
(Vaccinium spp. - V. oxycoccus, V. macrocarpon, V. microcarpum, V. erythrocarpum).
Le-ta verjetno deluje tako, da preprečuje adhezijo bakterij na uroepitelijske celice v
sečilih. 95% infektov sečil povzročajo uropatogeni sevi E. coli, ki se najprej pritrdijo na
urotelij, nato pa se razmnožijo in kolonizirajo sečila. Zato so v patogenezi uroinfektov
pomembni virulenčni dejavniki adhezini (fimbrije P in fimbrije tip I), ki omogočajo
pritrditev bakterij na ogljikovohidratne receptorje na površini urotelnih celic. Identificirali
so dve sestavini, ki lahko delujeta na ta način – fruktoza in proantocianidini. Slednji poleg
tega verjetno delujejo tudi tako, da vplivajo na spremembo oblike bakterij iz paličaste v
okroglo in povzročajo kemične spremembe v njihovi membrani.
Mehanizem preprečevanja adhezije je pomemben zato, ker je pri njem manjši selekcijski
pritisk na bakterije, zaradi česar ne nastajajo rezistentni sevi. Uporaba ameriške brusnice
bi lahko tako upočasnila nastanek rezistence proti antibiotikom pri bakterijah (6).
Jepson in Craig sta za Cochrane Collaboration pripravila pregled dokazov, da ameriška

338 brusnica preprečuje pojav uroinfektov. Ugotovila sta, da dokazi trenutno kažejo, da sok
ameriške brusnice lahko pomaga pri preprečevanju infektov spodnjih sečil pri ženskah s
ponavljajočimi se simptomatskimi cistitisi, ni pa še dokazano, da pomaga tudi pri
starejših moških in ženskah, in verjetno ne pomaga pri ponavljajočih se infektih bolnikov
z nevrogenim mehurjem. Kot dodaten problem sta navedla, da je v študijah v velikem
številu primerov prišlo do opustitve zdravljenja, kar kaže, da pitje soka ameriške
brusnice dlje časa za paciente morda ni sprejemljivo. Študije prav tako niso razčistile,
kakšno dozo naj bi pacient na dan zaužil, ali koliko časa je zdravljenje učinkovito (7).
Pojavljali so se tudi stranski učinki, predvsem gastroezofagealni refluks, blaga slabost in
driska. Pacienti so se tudi pritoževali nad okusom soka, terapija pa se jim je zdela draga.
Manj težav zaradi okusa in cene so imeli pacienti v študijah, kjer so preučevali uporabo
ekstrakta in kapsul iz ameriške brusnice.
Jepson in sodelavci so pripravili tudi pregled literature o uporabi ameriške brusnice v

zdravljenju infektov spodnjih sečil, vendar so ugotovili, da ne obstajajo dovolj kvalitetne
študije (dvojno slepe, randomizirane, primerjava s placebom ali drugim zdravljenjem),
na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti eno ali drugo (8).
Samozdravljenje
SAMOZDRAVLJENJE (PATIENT-
(PATIENT-INITIATED TREATMENT) OKUŽB SPODNJIH
SEČIL Z SPECIFIČNIMI ZDRAVILI
Pri nekaterih skupinah pacientov je lahko uspešna strategija zdravljenja ponavljajočih se
okužb spodnjih sečil, da jim omogočimo samozdravljenje oziroma da sami začnejo
zdravljenje, ko začutijo, da se okužba ponavlja.
Gupta in sodelavci so v izbrani skupini mladih, dobro sodelujočih žensk s ponavljajočimi

se enostavnimi uroinfekti, preizkusili ustreznost samodiagnosticiranja in samozdravljenja.
Pri ženskah, ki so na podlagi svojih znanih simptomov vzele antibiotik, so v 84% v prej
odvzetem urinu našli patogene bakterije, v 11% sterilno piurijo, le 5% pa ne bakteriurije
ne piurije. Pri tistih, pri katerih so s kulturo potrdili infekt, pa je v več kot 90% prišlo do
ozdravitve. Ugotavljali so, da so v raziskavo vključene ženske uporabljale zdravila, ki so
jih imele na voljo, odgovorno in ustrezno, same pacientke pa so poročale o zadovoljstvu
s tem načinom obravnave. Imele so občutek, da se je zdravljenje začelo prej in da so
simptomi trajali manj časa, kot če bi morale pred začetkom terapije obiskati zdravnika.
Avtorji so poudarili, da so bile to motivirane pacientke, ki so jih raziskovalci dobro poučili

o režimu zdravljenja in jih tudi posvarili pred neustrezno rabo antibiotika; menili so, da je
čas, ki ga zdravnik porabi za edukacijo pacientke, koristen tudi v smislu izboljšanja
odnosa in komunikacije med zdravnikom in pacientom. Prav tako so opozorili, da ta
strategija ni primerna za nemotivirane pacientke, ki se ne držijo navodil, za paciente,
kjer so uroinfekti pridruženi drugim stanjem (nosečnost, sladkorna bolezen, znana
bolezen ledvic ipd.) (9).
339
ZAKLJUČEK
Povzamemo lahko naslednje:
Za samozdravljenje blage, enostavne okužbe spodnjih sečil lahko bolniki uporabijo
urološke čaje ali zdravila, ki vsebujejo kot antimikrobno učinkovino list vednozelenega
gornika (uvea ursi folium). Ob tem je pomembna dobra hidracija. Vednozeleni gornik za
preprečevanje okužb ni primeren, prav tako pa je potrebno paciente opozoriti na omejen
čas jemanja in da ni primeren za zdravljenje med nosečnostjo ali dojenjem.
Za preprečevanje ponavljajočih se okužb spodnjih sečil je pri mladih, zdravih ženskah,

verjetno učinkovit sok ali ekstrakt ameriške brusnice. Učinkovitost ni dokazana za druge
skupine (starejše moške in ženske), verjetno pa je ameriška brusnica neučinkovita pri
pacientih z nevrogenim mehurjem in stalnimi urinskimi katetri.
Pri nekaterih motiviranih, sodelujočih mladih ženskah s ponavljajočimi se okužbami

spodnjih sečil, ki nimajo pridruženih bolezni ali stanj, pa je morda primerna metoda
samozdravljenja, kjer imajo pacientke na voljo antibiotik, ki ga uporabijo, ko zaznajo
ponovnem začetek okužbe. Pri tej metodi je pomembno zaupanje med zdravnikom in
pacientko, potrebno pa je ženske prej tudi poučiti o režimu zdravljenja in jih posvariti
pred nepotrebno ali neustrezno uporabo.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Car J., Marinko T. Zdravljenje nezapletene okužbe sečnega mehurja pri ženskah v družinski medicini. Zdrav
Vestn 2003; 72: 79-83.
2. Franco AV. Recurrent urinary tract infections. Best Pract Res Clin Obstet Gynaecol. 2005 Dec; 19(6):861-
73.
3. Schindler G, Patzak U, Brinkhaus B, von Niecieck A, Witting J, Krahmer N, Glockl I, Veit M. Urinary
excretion and metabolism of arbutin after oral administration of Arctostaphylos uvae ursi extract as film-
coated tablets and aqueous solution in healthy humans. J Clin Pharmacol 2002; 42; 920-7.
4. Schulz V., Hansel R, Tyler VE. Rational phytotherapy: a physician's guide to herbal medicine. 4th ed.
Springer-Verlag Berling Heidelberg 2001. 265-8.
5. Yarnell E. Botanical medicines for the urinary tract. World J Urol. 2002; 20: 285-293.
5.
6. Howell AB. Bioactive compounds in cranberries and their role in prevention of urinary tract infections. Mol
Nutr Food Res 2007; 51:732-7.
7. Jepson RG, Craig JC. Cranberries for preventing urinary tract infections (Review). Cochrane Database Syst
Rev 2008. Jan 23; (1):CD001321.
8. Jepson RG, Mihaljevic L, Craig JC. Cranberries for treating urinary tract infections. Cochrane Database Syst
Rev 2000. (2):CD001322
9. Gupta K, Hooton TM, Roberts PL, Walter ES. Patient-initiated treatment of uncomplicated recurrent urinary
tract infections in young women. Ann Intern Med. 2001;135:9-16.
340
Samozdravljenje
Kert S, Tušek-Bunc K. Samozdravljenje glivičnih okužb
SAMOZDRAVLJENJE GLIVIČNIH OKUŽB
Suzana Kert1, Ksenija Tušek-Bunc2
UVOD
Glivične okužbe kože so med najpogostejšimi kožnimi boleznimi. Prevalenca se že več let
povečuje, kar je posledica naraščajoče porabe širokospektralnih antibiotikov,
povečevanja števila imunokompromitiranih bolnikov in staranja populacije. Glivične
okužbe so velikega epidemiološkega pomena. Nezdravljene se lahko širijo po telesu, iz
povrhnjih v globlje plasti kože in na druge ljudi. Glive, ki povzročajo okužbe kože,
poenostavljeno razvrščamo v tri večje skupine: dermatofite, kvasovke in plesni (1).
Zaradi njihove razširjenosti številne ljudje zdravijo ali vsaj poskušajo zdraviti doma tudi
sami, nenazadnje tudi zato, ker so nekateri lokalno delujoči antimikotiki dostopni v
lekarnah v prosti prodaji.
VRSTE OKUŽB, KI JIH BOLNIKI PRAVILOMA ZDRAVIJO SAMI

Okužbe z dermatofiti
dermatofiti
S skupnim imenom jih imenujemo tinea, trije najpogostejši rodovi dermatofitov, ki
povzročajo okužbe, so Trichophyton, Microsporum and Epidermophyton (2).
Najpogostejše so tinea corporis (žarišča na trupu, rokah in nogah), tinea pedis in tinea 341
unguim (onihomikoza), sledijo pa lokalizacije na obrazu, ingvinalno, lasišču, dlaneh in
bradi. Dermatofiti povzročajo na neporasli koži značilna anularna žarišča, njihov videz pa
je delno odvisen od vrste povzročitelja, zgradbe kože okuženega predela in imunskega
odgovora organizma (3).
Okužbe z antropofilnimi dermatofiti

Med antropofilnimi dermatofiti v naši državi, tako kot v večini drugih evropskih držav,
prevladuje Trichophyton rubrum. Pomemben vir okužbe za te dermatofite predstavljajo
športni objekti in kopališča. Predilekcijsko mesto za te okužbe so stopala (koža stopal in
nohti nog). Obsežna panevropska epidemiološka raziskava je ugotovila, da se okužbe
stopal pojavljajo pri 22% odraslih oseb. Za temi okužbami pogosteje obolevajo športno
aktivni ljudje in ljudje v srednjem ter starejšem življenjskem obdobju. Dejavniki tveganja
zanje so vse bolezni, ki povzročajo imunsko pomanjkljivost (sistemski kortikosteroidi,
citostatiki, ciklosporin, okužba z virusom HIV, maligna obolenja), sladkorna bolezen in še
posebej diabetično stopalo, periferne bolezni arterijskega, venskega in limfnega žilja,
periferna nevropatija in pogoste poškodbe nohtov ali podnohtja, ki so lahko tudi
posledica ortopedskih nepravilnosti stopal (4, 5). Pogostejše so tudi pri ljudeh s
hiperhidrozo ali pri delu v topli in vlažni klimi. Zanje je značilen blag in kroničen potek
(4). Interdigitalna in plantarna tinea pedis lahko potekata dalj časa zelo nevpadljivo, s
komaj opaznim drobnim luščenjem, kar mnogi ljudje in zdravniki spregledajo ali pripišejo
1
Asist. Suzana Kert, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
2
Samozdravljenje
drugim vzrokom. Mnogi poiščejo zdravniško pomoč šele ob pojavu srbenja, bolečin ali
očitnih znakov vnetja (pordelost, vnetni izcedek, vezikule ali izrazitejše luščenje).
Enostavnejšo interdigitalno tineo lahko diagnosticiramo že na osnovi značilne klinične
slike. Okužbe stopal in nohtov nog so med seboj tesno povezane. Po opažanjih domačih
dermatologov ima vsaj polovica bolnikov z onihomikozo nohtov sočasno tudi okužbo kože
stopal (6).
ZDRAVLJENJE
Nefarmakološki ukrepi: ker glivam ustreza življenje v vlažnem okolju, je treba bolnike
spodbujati k nošnji ohlapnih oblačil in nogavic iz bombaža ali sintetike, ki so narejena
tako, da vpijajo odvečno vlago. Telesne predele, ki so bolj podvrženi k okužbam, je
potrebno pred oblačenjem temeljito posušiti. Pacientom priporočamo, da se izogibajo
hoje brez obutve in izmenjavanja oblačil z drugimi osebami (2).
Antimikotiki: akutne in površinske okužbe neporasle kože lahko v vsaj 80% pozdravimo
le z lokalnimi antimikotiki (6). Razlog, da je lokalno zdravljenje učinkovito, je v tem, da
so z nekaj izjemami dermatomikoze omejene večinoma na površinske sloje kože.
Navedeni preparati pa ne prodirajo v lase in nohte, zato moramo okužbe kot so tinea
capitis, tinea barbae in tinea unguium (onychomycosis) zdraviti večinoma sistemsko (7).
Navedeno je dobro upoštevati v vsakodnevni praksi, ko nas bolniki prosijo, da jim brez
kliničnega pregleda ali kar po njihovi presoji predpišemo kak lokalni antimikotik, ki so si
ga pred pregledom celo že sami kupovali in mazali npr. po nohtih stopal. Od lokalnih
antimikotikov so v prosti prodaji in se izdajajo v lekarnah brez recepta prisotni na našem
tržišču:
342 • Azolni antimikotiki: bifonazol (MYCOSPOR krema ter raztopina v dermalnem pršilu),
ekonazol (ECALIN krema 1%), ketokonazol (ORONAZOL krema 20 mg/1g),
klotrimazol (CANESTEN krema, dermalni prašek, raztopina, raztopina v dermalnem
pršilu), mikonazol (DAKTARIN krema 20 mg/1 g) (8). Našteti preparati imajo širok
spekter delovanja, vključno z učinkom na nekatere gram pozitivne bakterije.
Ketokonazol se lahko nanaša le enkrat dnevno, ker ima dolgo obstojnost v zgornjih
plasteh kože, klotrimazol, mikonazol in ekonazol pa terjajo dvakrat dnevni nanos (2).
• Alilamini: terbinafin (ATIFAN krema 10 mg/1 g, LAMISIL 1% krema in dermalno
pršilo, raztopina ter gel) (8) se nanaša enkrat dnevno in ostane aktiven v koži še
teden dni po nanosu (9). Terbinafin so primerjali s ketokonazolom in mikonazolom.
Terbinafin je bil po tednu dni učinkovitejši kot ketokonazol po dveh tednih (10) ter po
tednu dni enako učinkovit kot mikonazol po štirih tednih (11).
Različni dermatofiti niso enako občutljivi na lokalne antimikotike. Čas zdravljenja

moramo prilagoditi mestu okužbe, njeni globini in stadiju (6). Na splošno velja, da
zdravimo tineo corporis in tineo cruris z mazanjem ena do dvakrat dnevno dva tedna.
Tinea pedis zahteva zdravljenje do štiri tedne z azolom in do dva tedna z alilaminom (2).
Zdravljenje je potrebno nadaljevati vsaj še teden dni potem, ko so se simptomi na koži
že umirili (12). Nanos antimikotika naj bo vedno takšen, da sega mazilo še dva
centimetra v okolico obolelega predela (2).
Samozdravljenje
Okužbe z zoofilnimi dermatofiti

Med zoofilnimi dermatofiti je najpomembnejši Microsporum canis, ki ga na ljudi prenašajo
mačke, redkeje psi. Pomembna sta še Trichophyton mentagrophytes var.
Mentagrophytes (zrnati tip), ki je razširjen med glodalci (zajčki, morski prašički in hrčki),
redkeje pri psih in Trichophyton verrucosum, ki povzroča trihofitijo govedi. Gre za
okužbe, ki jih moramo po zakonu prijaviti Zavodu za zdravstveno varstvo. Pri sumu na te
okužbe je pred začetkom zdravljenja potrebna mikološka preiskava (6). Zaradi
epidemiološkega pomena teh okužb je nujno, da se bolniki zato zdravijo pri dermatologu.
Okužbe s kvasovkami
Med kvasovkami, patogenimi za človeka, je najpomembnejši rod Candida, zlasti vrsta
Candida albicans. Kandidoza/kandidiaza je glivična okužba, ki jo pogosteje povzroča C.
albicans, redkeje C. tropicalis, C. parapsilosis, C. guilliermondii, C. krusei, C. glabrata in
še nekatere druge. Poleg povrhnjih okužb na koži in sluznicah lahko povzročajo tudi
sistemske okužbe.
Kvasovke so fakultativno patogene in njihova osamitev vedno ne potrjuje glivične

okužbe. Pri manjšem delu populacije je C. albicans lahko del normalne flore orofarinksa,
prebavne cevi in vagine (1). Obstajajo števila poročila, da je Candida albicans prisotna v
brisih nožnice, ki so bili odvzeti pri ženskah s in brez kliničnih znakov okužbe (13, 14).
Interpretacija mikoloških izvidov je zato težavna in zahteva primerjavo z anamnezo in
klinično sliko.
Dovzetnost za kandidiazo povečujejo: zdravljenje s širokospektralnimi antibiotiki in

imunosuprimirajočimi zdravili, bolezni, ki zmanjšujejo celično imunost organizma (HIV
okužba, maligna obolenja), diabetes in nekatere endokrine bolezni. Hormonske 343
spremembe v nosečnosti in hormonska kontracepcija jo olajšujejo. Pogostejša je tudi pri
poškodbah in kroničnem draženju kože ali sluznic (npr. ob maceraciji kože, v kožnih
gubah pri debelih ljudeh, v ustih pod protezo) ter na dlaneh zaradi pogostejšega stika z
vodo, čistili ali sladkimi živili (kuharji, slaščičarji) (1).
Vulvovaginitis candidamycetica
Sodi med najpogostejše okužbe, s katerimi se zdravnik družinske medicine srečuje v
svoji praksi. Pri ženskah se pojavlja ta okužba v 75% primerov vsaj enkrat v življenju, pri
40-50% pride do ponovnih epizod okužbe (15). Najpogostejša povzročiteljica okužbe je
Candida albicans, katere delež v izolatih brisov izcedka nožnice znaša 80-95% (13),
druga po pogostosti pa je Candida glabrata, katere delež znaša okoli 5%. Glavna
simptoma sta srbež in izcedek iz nožnice, ki je praviloma gost in bele barve, lahko pa je
tudi bolj redek in celo gnojen. Drugi vzroki izcedka iz nožnice so okužba s Trichomonas
vaginalis, bakterijami (Clamidia trachomatis in Naisseria gonorrhoeae). Vaginalni srbež
povzročata okužba z genitalnim herpesom, alergije (npr. na lokalne antimikotike),
kontaktni dermatitis in luskavica. Za splošno prakso je značilno, da se diagnoza postavi
na podlagi značilne anamneze, včasih celo brez ginekološkega pregleda (16). Takšen
pristop je zanesljivo najpogostejši v naših ambulantah splošne/družinske medicine, kjer
že desetletja ni več uveljavljena praksa, da bi zdravnik družinske medicine opravljal tudi
ginekološke preglede.
Bolničina ocena simptomov ne velja za zanesljivo diagnostično metodo. Za zanesljive

pokazatelje okužbe veljajo simptomi ter objektivno dokazan izcedek. Ob prvem obisku,
če je klinična slika značilna, ni nujno vzeti brisa za glivično kulturo. Večina bolnic se
Samozdravljenje
dobro odzove na lokalno zdravljenje z antimikotičnimi kremami: klotrimazol, ekonazol,

ketokonazol in mikonazol (16).
Med bolnicami je pri nas dobro znano in razširjeno samozdravljenje s kremami, ki jih je
moč dobiti v lekarni v prosti prodaji in so našteti že pri okužbah z dermatofiti: ekonazol
(ECALIN krema 1%), ketokonazol (ORONAZOL krema 20 mg/1g), klotrimazol (CANESTEN
krema) mikonazol (DAKTARIN krema 20 mg/1 g) (8).
Pomembno je, da bolnica uporablja kremo 2- do 3-krat dnevno od enega do šest dni. Ob
krajšem režimu uporabe so ugotavljali boljšo zavzetost za zdravljenje (17), vendar se
zdravljenje manj kot šest dni priporoča le za prve epizode okužbe (16). Na Finskem
priporočajo ob samozdravljenju sledeče previdnostne ukrepe: v primeru prve tovrstne
okužbe naj se zdravi bolnica pod nadzorom zdravnika, enako v primeru tretje ponovitve v
zadnjih šestih mesecih, če je mlajša od 16 let ali je v prvem trimesečju nosečnosti. V tej
državi so opravili raziskavo s katero so analizirali navade pacientk glede samozdravljenja
akutnega vulvovaginitisa s pomočjo vprašalnika, ki so ga razdelili skupini žensk, ki so v
lekarni kupile enega od topikalnih antimikotikov. Ugotovili so, da so skoraj vse v
preteklosti že uporabljale tovrstno zdravljenje, pri 49% je bilo to znotraj zadnjih šestih
mesecev. Večina jih ni poročala o težavah pri zdravljenju, 44% pa se jih ni zdravilo v
skladu s priporočili. Približno polovica anketiranih je imela simptome, za katere je bila
bolj značilna kakšna druga diagnoza kot okužba s kandido. Ko so v isti raziskavi vprašali
za mnenje o primernosti tovrstnega zdravljenja ginekologe in zdravnike družinske
medicine so ti poročali, da so po njihovih izkušnjah najpomembnejši stranski učinki
zdravljenja nepotrebna raba ter raba za neustrezne indikacije (18).
344 Balanitis in balanoposthitis candidamycetica

Je vnetje pri moškem na glansu in/ali prepuciju in okolni koži. Sluznica glansa in
prepucija je pordela in peče ter srbi. Lahko je delno prekrita s sivo belkastimi oblogami.
Pogosto so prisotne makulopapulozne spremembe z difuzno rdečino glansa, občasno pa
tudi oteklina in razpoke prepucija. Okoli petina moških, katerih partnerke imajo
ponavljajoče vulvovaginitise kmalu (v roku 24-48 ur) po spolnem odnosu, poroča o
rdečini in srbenju glansa penisa. K vnetju so bolj nagnjeni bolniki s trajnim urinskim
katetrom. V ambulanti diagnozo potrdimo z mikološkim pregledom brisa kože
koronarnega sulkusa in kože pod prepucijem. Pri zdravljenju priporočamo uporabo
lokalnih antimikotikov: ekonazol, klotrimazol, mikonazol zjutraj in zvečer vsaj teden dni.
Koristno je, da opravijo ginekološki pregled partnerke teh bolnikov, pri neučinkovitem
zdravljenju pa priporočamo pregled pacientov pri dermatologu (16).
Stomatitis candidamycetica/Soor/Oralna kandidoza

Kot del normalne ustne flore ima kandido v ustih do 60% zdravih odraslih oseb. K
prekomernemu razraščanju te glive prispevajo določeni lokalni in sistemski dejavniki:
uporaba ustnih protez, inhalacijski glukokortikoidi, kserostomija, endokrine bolezni,
okužba z virusom HIV, levkemija, slaba prehranjenost, radioterapija ali kemoterapija,
uporaba širokospektralnih antibiotikov ter kortikosteroidov. Pojavi se lahko kot
psevdomembranozna oblika, pri kateri so na pordeli sluznici vidne belkaste obloge,
eritematozna oblika, pri kateri so prisotne rdeče makulozne lezije, ki jih pogosto
spremljajo pekoči občutki ter kot angulus infectiosus oris v ustnih kotih z bolečimi
ragadami, eritemom, belkastimi oblogami in luščenjem. Oralna kandidoza je pogosta pri
novorojenčkih, kjer se pojavlja pri 1-37% otrok (19).
Samozdravljenje
Pri zdravljenju je pomembna temeljita higiena ustne sluznice. Lokalno uporabljamo

antimikotike v gelu, suspenziji ali soluciji (1). Pri nas je dostopen v prosti prodaji
mikonazol (DAKTARIN 100 mg/5g oralni gel), ki se pri odraslih odmerja tako, da je
priporočen dnevni odmerek 200 mg, razdeljen na štiri odmerke na dan (4 x 1/2 žlice),
gel se zadrži v ustih nekaj minut, nato se pogoltne (8).
Pityriasis versicolor
Je okužba, ki jo povzroča gliva kvasovka Mallasezia furfur, ki se na koži lahko pojavlja v
dimorfni obliki. V saprofitni, nemicelijski stopnji je del normalne mikroflore kože na
seboroičnih predelih (znana kot Pityrosporum ovale/orbiculare), v micelijski obliki pa je
povzročitelj pityriasis versicolor. Za prehod v patogeno obliko in pojav bolezni so nujni
predispozicijski dejavniki: večja mastnost in vlažnost kože (izdatnejše znojenje) ali
imunska pomanjkljivost. Recidivi so pogosti. Pojavlja se predvsem pri mlajših ljudeh po
20. letu, ki se veliko potijo (športniki, vojaki). Prenaša se tudi z oblačili, ki si jih ljudje
izmenjujejo. Na zgornjem delu trupa, ramenih, vratu in zgornjih delih rok se pojavijo
številne nesrbeče, ostro omejene okrogle lise, ki so rožnato rjavkaste in se drobno luščijo
(variatio fusca). Na porjaveli koži so žarišča nepigmentirana (variatio alba). Spremembe
so pogosto simetrično razporejene. Bolezen lahko ugotovimo klinično, v večini primerov
pa jo pozdravimo z lokalnimi antimikotiki. Učinkoviti so imidazolni antimikotiki, ki so že
našteti pri okužbah z dermatofiti. Bolniki se morajo lokalno zdraviti vsak dan vsaj tri
tedne. Potrebno je razkužiti oblačila, ki so v stiku s kožo. Pri zelo razširjeni bolezni, ob
pogostih recidivih ali pri imunosuprimiranem bolniku, se odločimo za sistemsko
zdravljenje. Repigmentacija depigmentiranih lis lahko traja več mesecev tudi ob
uspešnem zdravljenju (1). Ker se bolniki s pityriasis versicolor v naše ambulante večkrat
vračajo zaradi ponovitve bolezni je pomembno, da jih poučimo glede narave bolezni:
pomembna je potrpežljivost in doslednost pri izvajanju zdravljenja, opozorimo jih na 345
nalezljivost, da naj preverijo učinek zdravljenja s sončenjem po končanem ciklusu
zdravljenja ter da so pogosto potrebne ponovitve že uspešnega zdravljenja. K zdravljenju
pripomore tudi uporaba tekočega mila, ki vsebuje antimikotik, pri nas je registriran
šampon, ki vsebuje ketokonazol (ORONAZOL zdravilni šampon 20 mg/1g) in se dobi v
lekarnah v prosti prodaji. Bolnik si zvečer med tuširanjem kožo trupa, vratu in zgornjih
delov okončin namaže s takšnim šamponom in ga pusti učinkovati nekaj minut. Nato si
kožo temeljito spere in na prizadete predele nanese še lokalni antimikotik.
Kandida probčutljivostni sindrom

V zadnjih letih prihajajo v naše ambulante bolniki, ki so mnenja, da izvirajo njihove
politopne, težko opredeljive zdravstvene težave, iz kronične okužbe s kvasovko Candido
albicans, zlasti v prebavilih. V literaturi navajajo avtorji domnevo za obstoj diagnoze
kandida preobčutljivostni sindrom, s sledečimi simptomi: vsesplošno slabo počutje,
utrujenost, težave s črevesjem (zaprtje, driska, napenjanje), bolečine v mišicah in
sklepih, predmenstrualne težave, duševne teževe (motnje zbranosti, nihanje
razpoloženja, depresija), želja po uživanju sladkorja in alkohola (20). Diagnozo za to
stanje naj bi bilo možno postaviti s preprostim testom s slino: zjutraj na tešče, preden si
umijete zobe, vzemite prosojen kozarec in vanj vlijte navadno vodo. Pljunite vanjo in
počakajte 10 do 15 minut. Če opazite, da se s površja spuščajo bele nitke, je to znak, da
v vaši slini prevladuje kandida. Zdrava slina bo ostala kompaktna V preteklosti so
povezovali preobčutljivost na kandido s pojavom določenih kroničnih bolezni: multipla
skleroza, luskavica, revmatoidni artritis, shizofrenija, sindrom kronične utrujenosti.
Prizadetim se v zdravljenju priporoča dieta s čim manj ogljikovih hidratov in sestavinami,
ki ustvarjajo v prebavilih kislo okolje, prehranskimi dodatki ter probiotiki. Za nas je
pomembno, da naj bi prejemali v zdravljenju ti »bolniki« tudi antimikotike (21). Leta
Samozdravljenje
2002 je skupina nemških avtorjev objavila pregleden članek v katerem so na podlagi

pregleda medicinskih podatkovnih baz Medline in Cochrane-Library, v letih 1990 do
12/7/2000, iz 96 uporabnih objav v angleškem in nemškem jeziku, ugotovili, da je
etiološki pomen kolonizacije prebavil s kandido še vedno kontroverzen. Prevalenca
prisotnosti Candide albicans v prebavilih imunsko kompetentnih oseb je 4-88%. Nobena
od razpoložljivih raziskav, ki so jo pregledali ni potrdila, da bi bili prehranski dejavniki,
prehranski dodatki, polutanti, kontraceptivi, druga zdravila ali sladkorna bolezen
dejavniki tveganja za kolonizacijo s Candido albicans. Obstaja pa možnost, da ima ta
gliva vpliv na drisko zaradi antibiotikov. Ni jasna povezava med kolonizacijo prebavil s
kandido in vulvovaginitisom zaradi kandide. Avtorji zaključujejo, da niso potrdili, da bi
obstajale epidemiološke ali terapevtske študije, ki bi dokazovale obstoj t.i. Kandida
sindroma ali Kandida probčutljivostnega sindroma. Zaenkrat zato ne obstaja dokazana
učinkovitost za uporabo antimikotikov z namenom dekontaminacije prebavil (22).
LITERATURA
1. Dolenc-Voljč M. Glivične kožne bolezni. In: Kansky A. Kožne in spolne bolezni. Ljubljana: Združenje
slovenskih dermatovenerologov, 2002: 75-92.
2. Weinstein A, Berman B. Topical treatment of common superficial tinea infections. Am Fam Physician. 2002;
65: 2095-102.
3. Hay RM, Mooore M. Mycology. In: Champion RH, Burton JL, Burns DA, Breathnach SM, eds. Rook, Wilkinson,
Ebling. Textbook of dermatology. 6 th ed. Oxford: Bleckwell Science; 1998: 1277-1376.
4. Roseeuw D. Achilles foot screening project: preliminary results of patients screened by dermatologists. J Eur
Acad dermatol Venerol 1999; 12 (suppl. 1): S1-S9.
5. Dermatomycosen. In: Braun-Falco O, Plewing G, Wolff HH, eds. Dermatologie und Venerologie. Berlin:
Springer Verlag; 1996: 279-317.
6. Dolenc-Voljč M. Glivična obolenja kože. Med Razgl 2004; 43: S1: 47-52.
346 7. Gupta AK, Einarson TR, Summerbell RC, Shear NH. An overview of topical antifungal therapy in
dermatomycoses. A North American perspective. Drugs 1998; 55: 645-74.
8. Zdravila za bolezni kože in podkožnega tkiva. Register zdravil Republike Slovenije.
http://www.ivz.si/knjiznica/arhiv/reg_zdravil2/RZ_ATCD.HTM.
9. Hill S, Thomas R, Smith SG, Finlay AY. An investigation of the pharmacokinetics of topical terbinafine
(Lamisil) 1% cream. Br J Dermatol 1992; 127: 396-400.
10. Bonifaz A, Saul A. Comparative study between terbinafine 1% emulsion-gel versus ketoconazole 2% cream
in tinea cruris and tinea corporis. Eur J Dermatol 2000; 10: 107-9.
11. Leenutaphong V, Niumpradit N, Tangwiwat S, Sritaveesuwan R, Muanprasat C. Double-blind study of the
efficacy of 1 week topical terbinafine cream compared to 4 weeks miconazole cream in patients with tinea
pedis. J Med Assoc Thai 1999; 82: 1006-10.
12. Fitzpatrick TB, Johnson RA, Wolff K, Polano MK, Suurmond D. Cutaneous fungal infections. In: Color atlas
and synopsis of clinical dermatology: common and serious diseases. Fitzpatrick TB, et al., eds. 3d ed. New
York: McGraw-Hill, 1997: 688-733.
13. Gough PM, Warnock DW, Turner A, Richardson MD, Johnson EM. Candidosis of the genital tract in non-
pregnant women. Eur J Obstet Gynecol Rep Biol 1985; 19: 237-46.
14. Evans EGV, Lacey CJN, Carney JA. Criteria for the diagnosis of vaginal candidosis: evaluation of a new latex
agglutination test. Eur J Obstet Gynecol Rep Biol 1986; 22: 365-71.
15. Working Group of the British Society for Medical Mycology. Management of genital candidiasis.. Br Med J
1995; 310: 1241– 44.
16. Denning DW. Management of genital candidiasis. BMJ 1995; 310: 1241-44.
17. Higgins SP, Woolley PD. Pharmacological treatment of acute vulvovaginal candidiasis. Int J STD AIDS 1993;
4: 261-5.
18. Sihvo S, Ahonen R, Mikander H, Hemminki E. Self-medication with vaginal antifungal drugs: physicians'
experiences and women's utilization patterns. Fam Pract 2000; 17: 145-9.
19. Gonsalves WC, Chi AC, Neville BW. Common oral lesions: Part I. Superficial mucosal lesions. Am Fam
Physician. 2007; 75: 501-7.
20. Dismukes WE, Wade JS, Lee JY, Dockery BK, Hain JD. A randomized, double-blind trial of nystatin therapy
for the candidiasis hypersensitivity syndrome. N Engl J Med, 1990; 323: 1717-23.
21. Resnice in zmote o kandidi. http://www.kandida.si/.
Samozdravljenje
22. Lacour M, Zunder T, Huber R, Sander A, Daschner F, Frank U. The pathogenetic significance of intestinal
Candida colonization--a systematic review from an interdisciplinary and environmental medical point of view.
Int J Hyg Environ Health. 2002; 205: 257-68.
347
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Rajtmajer M. Samozdravljenje na potovanju
SAMOZDRAVLJENJE NA POTOVANJU
Milan Rajtmajer1
UVOD
Turizem in s tem posledično povezana potovanja v bližnje in oddaljene dežele sveta
predstavljajo nov trend v življenju sodobnega človeka. Turizem je danes tudi
najpomembnejša gospodarska panoga v svetu. Število turistov in popotnikov se iz leta v
leto povečuje. Vse več popotnikov se v želji po izjemnih in nenavadnih doživetjih odloča
za tvegane načine potovanja ter obiske eksotičnih dežel, kjer žive prebivalci z drugačnimi
kulturnimi vrednotami in pogosto v veliki revščini ter nezdravih življenjskih razmerah.
Povečala se je tudi povprečna starost popotnikov in turistov, potovanja pa postajajo
dostopna tudi za ljudi z najrazličnejšimi kroničnimi obolenji in telesnimi okvarami.
Popotniki se počutijo zelo nelagodno, kadar zbolijo daleč od doma in domače zdravstvene
oskrbe. Terapijo in zdravila, ki jo redno jemljejo, je na potovanju pogosto nemogoče
dobiti, zdravila v slabo založenih lekarnah ali drogerijah so izpostavljena nepravilni
zunanji temperaturi in vlagi, navodila uporabnikom pa so v tujcem nerazumljivem jeziku.
Tudi posvet z lokalnim zdravnikom je onemogočen zaradi jezikovnih preprek,
pomanjkljivega strokovnega znanja lokalnega medicinskega osebja, nehigiene,
pomanjkanja zdravil in sanitetnega materiala. Na daljših ekstremnih trekingih in
ekspedicijah ob zdravstvenih težavah ni možen dostop do najbližjega zdravnika prej kot v
dveh ali celo treh dneh. Kljub sodobnim telekomunikacijskim napravam je kontakt z 349
osebnim izbranim zdravnikom lahko onemogočen.
Po drugi strani pa se na potovanjih v zelo razvitih, vendar pogosto zelo dragih deželah,
popotniki in turisti v težavah ne poslužujejo drage medicinske oskrbe, ampak uporabljajo
zdravila iz domače popotne lekarne. Predpis in nasvet glede potovalne lekarne popotnika
in turista je ena izmed temeljnih nalog zdravnika na področju potovalne medicine.
SAMOZDRAVLJENJE IN POTOVALNA LEKARNA

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije vsako leto približno trideset milijonov
ljudi potuje iz nerazvitih v razvite dežele sveta. S tem narašča tudi število ljudi, ki imajo
na potovanjih najrazličnejše zdravstvene težave. Vodilni vzrok obolevnosti med popotniki
in turisti je potovalna driska, sledijo pa okužbe dihal. Najpogostejši vzrok smrti na
potovanju so bolezni srca in ožilja, poškodbe, predvsem prometne nesreče, utopitve,
umori in samomori. Zanimivo je, da so nalezljive bolezni vzrok smrti samo v enem
odstotku primerov. Povprečna starost popotnikov je iz leta v leto višja. Po ocenah
strokovnjakov ima kar šestdeset odstotkov turistov različna kronična obolenja. Te bolezni
se na potovanju zaradi spremembe okolja, klimatskih razmer, drugačne prehrane,
naporov, opuščanja redne terapije in stresa pogosto poslabšajo (1).
Zdravstveni problemi in bolezni, ki se na potovanju najpogosteje zdravijo s

samozdravljenjem s pomočjo potovalne lekarne ali pa na poti sami kupljenimi zdravili,
1
Milan Rajtmajer, dr. med., JZ Zdravstveni dom Celje, Gregorčičeva 5, 3000 Celje
Samozdravljenje
so: potovalna driska, prehlad, nespečnost, vpliv časovne razlike (jet lag), potovalna
slabost, zaprtje, bolečine v mišicah in sklepih, manjše rane, tope poškodbe, sončne
opekline in piki insektov (2). Poseben primer je samozdravljenje malarije v endemskih
področjih, kjer v dveh ali treh dneh ni možno priti do zdravnika in so simptomi te bolezni
jasni (stand by terapija).
Samozdravljenje na potovanju popotniki izvajajo s pomočjo (3):

• potovalne lekarne, sestavljene pred potovanjem,
• zdravil, kupljenih na potovanju,
• zdravil, ki jih bolni osebi na potovanju posredujejo sopotniki ali druge osebe in
• alternativnih sredstev (zelišča, homeopatska zdravila itd. ).
Večina popotnikov je velikokrat v dvomih glede potrebnih zdravil na potovanju. Pri tem
igrajo pomembno vlogo izkušnje s prejšnjih potovanj, njihovo znanje, nasveti znancev
oz. izkušenih popotnikov in objave ter prispevki v medijih. Na splošno so popotniki za
razliko od turistov na poti bolje pripravljeni in opremljeni z zdravili. To si razložimo z
dejstvom, da je z medicinskega vidika popotniški način potovanja v primerjavi s
turističnim oddihom zahtevnejši oziroma bolj tvegan, imajo pa tudi bogate izkušnje s
preteklih potovanj. Zelo pomembno je svetovanje popotnikom in turistom pred
potovanjem. Za nasvet pred potovanjem se večina Slovencev obrne na svojega osebnega
zdravnika ali pa na zdravnike, ki delajo v ambulantah za popotnike v okviru Zavodov za
zdravstveno varstvo po vsej državi. V okviru teh ambulant so na voljo vse informacije v
zvezi s cepljenji in zaščito z zdravili na potovanju. Pomembno vlogo pri sestavi potovalne
lekarne popotnika naj bi imel njegov osebni zdravnik, saj potencialnega popotnika dobro
pozna in ga lahko glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje seznani s tveganji in
350 boleznimi na potovanju. Izbrani zdravnik naj bi tudi ocenil, ali je popotnik sploh sposoben
za načrtovano potovanje. Seveda pa se od izbranega zdravnika pričakuje tudi nasvet
glede zdravil na poti. V naše ambulante pogosto prihajajo bolniki z daljšimi spiski zdravil,
ki naj bi jih potrebovali na potovanju in bi jih moral osebni zdravnik predpisati na recept.
Tako je osebni zdravnik velikokrat v dilemi ali izpolniti vse te želje, ki so pogostokrat v
nasprotju z medicinsko stroko in predpisi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Glavni problem je v tem, da gre v tem primeru za zdravila, katera bo popotnik uporabil
na potovanju po svoji presoji v primeru najrazličnejših zdravstvenih težav. Pojavljajo se
strokovno etične dileme. Kako naj zdravnik ve, da bodo zdravila uporabljena korektno v
skladu z navodili in da jih popotniki ne bodo dajali drugim osebam za neustrezne
diagnoze ali celo prodajali? Doma se včasih kopičijo zaloge zdravil, ljudje, na primer,
jemljejo antibiotike po lastni presoji, čeprav velikokrat niso potrebni. Kdo v takšnem
primeru odgovarja za anafilaktično reakcijo ali druge resne stranske učinke zdravil?
Predpis antibiotika za potovalno lekarno je najbolj pogosta prošnja osebnemu zdravniku

pred odhodom na potovanje. Nasvet glede zdravil na potovanju in predpisovanje le teh bi
moral biti oseben in prilagojen vsakemu potniku glede na njegovo starost, zdravstveno
stanje, način in trajanje in cilj potovanja, razvitost zdravstvene službe dežele, kamor
popotnik potuje, in dostopnost do medicinske oskrbe. Popotniku svetujemo tudi glede
zdravil, ki jih lahko kupi v lekarnah brez recepta (over the counter). Raziskave so
pokazale, da približno devetdeset odstotkov zdravil v potovalni lekarni sestavljajo
zdravila, kupljena v lekarnah brez recepta, ostala pa prepišejo zdravniki na recept ali pa
jih popotniki dobijo v specializiranih popotniški ambulantah (antimalariki). V zadnjem
času narašča tudi nakup zdravil preko interneta. Zelo so iskani spletni forumi popotnikov,
kjer je možno naročiti neuporabljena zdravila za preprečevanje malarije.
Samozdravljenje
Potovanje otrok, nosečnic in doječih mater je velik izziv tako zanje, kot tudi za njihove
zdravnike. Njihova potovalna lekarna mora biti še posebej skrbno sestavljena. Pri
nosečnicah je pomembno vodilo pri izbiri zdravil, da so mnoga med njimi lahko morebiti
nevarna za plod kar pa absolutno ne pomeni, da jih ne smejo uporabljati. Uporaba je
upravičena in nujna, če obstaja prava indikacija in je tveganje za poslabšanje zdravje
bodoče matere večje od nevarnosti stranskih učinkov zdravila na plod.
Najpogostejše zdravstvene težave otrok na potovanju so: poškodbe, driske, prehladi,

alergije in kinetoze. V potovalno lekarno otrok sodijo: paracetamol, antihistaminik, oralno
rehidracijsko sredstvo in vsa zdravila, ki jih otrok redno jemlje. Za predpis antibiotika v
potovalni lekarni se pediater odloči po skrbnem razmisleku in za potovanja, kjer je težji
dostop do zdravnika. Navodila staršem, kdaj otroku dati zdravilo, morajo biti jasna. V
primerjavi s samozdravljenjem odraslih oseb na potovanju se morajo pri zdravstvenih
težavah otrok starši hitreje odločiti za obisk pri zdravniku.
Posebno pozornost glede sestave potovalne lekarne zahtevajo posebne skupine potnikov
kot so športniki, politiki, menedžerji, ekstremni popotniki (alpinisti, potapljači, jamarji,
udeleženci adrenalinskih aktivnosti, udeleženci humanitarnih misij in vojaki).
Osnovna pravila, ki jih moramo spoštovati pri samozdravljenju s pomočjo potovalne

lekarne (1) :
• dati moramo ustrezna, natančna ustna in pisna navodila popotnikom o uporabi in
odmerku zdravil,
• določiti čas, ko je potrebno obiskati osebnega zdravnika,
• informirati popotnika o stranskih učinkih zdravil,
• prednost damo zdravilom, ki jih je popotnik že jemal, 351
• izogibamo se terapiji, katere popotnik ne bi razumel in uporabil v skladu z našimi
navodili.
Potovalna lekarna (priporočila za daljša potovanja, kjer je slab dostop do medicinske

oskrbe pogost). Izbor je prilagojen vsakemu posamezniku po navodilih osebnega
zdravnika. V krepkem tisku so zdravila, ki sestavljajo popotnikovo osnovno lekarno.
Namenjena so krajšim potovanjem in so na voljo v lekarnah brez recepta.
Samozdravljenje
Potovalna lekarna (5):

• Analgetik in antipiretik: paracetamol, acetil salicilna kislina (ne v tropskih krajih),
• Spazmolitik,
• Antihistaminik,
• Antimotilitetno zdravilo: loperamid,
• Antacid ali inhibitorji protonske črpalke,
• Laksativ: po posvetu z zdravnikom, če so bile na predhodnih potovanjih težave z
zaprtjem,
• Zdravilo proti potovalni slabosti,
• Antibiotično mazilo za oči,
• Krema za blažitev alergijskih reakcij na koži,
• Oralno rehidracijsko sredstvo,
sredstvo,
• Antibiotik: le v skrajnem primeru za samozdravljenje v odročnih krajih brez
medicinske oskrbe. Obvezno je pisno navodilo zdravnika o pričetku in načinu
jemanja,
• Antimalarik: v endemskih krajih večinoma v profilaktične namene po navodilih
zdravnika, le izjemoma samozdravljenje ob že izraženih znakih malarije (stand by
emergency self treatment) .
Popotnicam moramo svetovati tudi glede uporabe kontracepcijskih zdravil na potovanju.

Jemanje nekaterih antibiotikov zmanjša učinkovitost oralnih kontraceptivov, podobno je
tudi pri uporabi doksiciklina za profilakso malarije (7).
V primeru kroničnih bolezni naj bi imel bolnik pri sebi pismo zdravnika v angleškem
jeziku s kratkim opisom bolezni, diagnozo in seznamom zdravil. Zdravila na potovanju
352 naj bodo v originalnih omotih z navodili za uporabo. Hranimo jih v torbicah ali priročnih
škatlah, ki ne prepuščajo svetlobe in vlage. Ob visokih zunanjih temperaturah lahko za
zaščito uporabljamo tudi alu folijo. Pri potovanjih z letalom naj bodo vsa zdravila v osebni
prtljagi v potniški kabini. Pri prehodu državnih meja je potrebno natančno upoštevati
lokalno zakonodajo glede vnosa zdravil v posamezno deželo, njihovo uporabo in
restrikcije (npr. opijati).
Popotniki si večkrat dopolnjujejo svojo potovalno lekarno z zdravili, kupljenimi na poti.
Pri tem predstavlja nakup zdravil brez zdravniškega pregleda pogosto problem. Mnoge
dežele so revne, lekarne pa slabo založene z zdravili. Pogosto je nakup zdravil omejen na
drogerije, samopostrežne trgovine ali celo tržnice. Na voljo so zdravila, ki pri nas niso
registrirana, mnogim je že pretekel rok trajanja, pogosto niso v originalni embalaži ali pa
se pojavljajo celo placeba namesto zdravila, ki naj bi bil v originalnem omotu. Velikokrat
lokalno prebivalstvo izkorišča zdravstvene težave in naivnost turistov za lasten zaslužek.
Pri nakupu zdravil v tujini velja pravilo, da kupujemo zdravila v lekarnah ali drogerijah,
prej pa opravimo vsaj predhoden posvet s farmacevtom. Načeloma uporabljamo zdravila,
ki so registrirana tudi pri nas in smo jih v preteklosti že zaužili. Biti moramo pozorni na
morebitne alergične reakcije v preteklosti in na to farmacevta tudi opozoriti. V primeru
kakršnekoli dileme je boljše po telefonu poklicati svojega zdravnika v Slovenijo ali
obiskati lokalnega zdravnika.
Kadar potujejo popotniki ali turisti v skupini, ob morebitnih zdravstvenih težavah pomoč
z zdravili iz potovalne lekarne ponudijo tudi sopotniki. Tudi tukaj veljajo enaka pravila
kot v prejšnjem primeru. Pri nekaterih turističnih agencijah imajo turistični vodniki na
poti s sabo potovalno lekarno, vendar je potrebno poudariti, da vsak potnik zase nosi
Samozdravljenje
odgovornost za jemanje zdravil brez priporočila zdravnika ali vsaj farmacevta.

Posamezni vodniki težjih planinskih tur na visoki nadmorski višini velikokrat priporočajo
ali celo prodajajo zdravila za ublažitev težav pred višinsko boleznijo. Vztrajanje pri
vzponu kljub jemanju teh zdravil (npr. Diamox) je bilo že velikokrat usodno.
Pri potovanjih v oddaljene eksotične dežele se pogostokrat srečujemo z njihovo

tradicionalno medicino, ki ima velikokrat hitre in poceni rešitve za bolj ali manj eksotične
tropske bolezni, pa tudi za lajšanje vsakdanjih težav. Tako je popularno preprečevanje ali
zdravljenje malarije s posameznimi produkti afriških ali južno ameriških dreves,
kitajskimi zelišči ali džungelsko praprotjo iz Jugovzhodne Azije. Višinsko bolezen v Peruju
blažijo z žvečenjem listov koke.
Pri težavah v Indiji ali Šrilanki nam pomaga ajurvedska medicina, na Kitajskem preparati
kitajske tradicionalne medicine, v Srednji in Južni Ameriki pa zeliščni pripravki po
navodilih lokalnih šamanov. Kako se bodo posamezniki odločali za uporabo teh sredstev,
je odvisno od njihovega odnosa do alternativnih metod zdravljenja. Pred potovanjem ali
na poti potniki uporabljajo tudi homeopatska zdravila.
Najpogostejše vprašanje zdravniku pred potovanjem je, kako sam zdraviti drisko in
prebavne težave. Čeprav je bolezen običajno blaga in sama mine, potnika prisili v
spremembo programa. Pri večini drisk na potovanju je vzrok črevesna okužba. Glavni vir
okužbe je hrana, redkeje voda. Glavna temelja zaščite pred potovalno drisko sta
upoštevanje splošnih priporočil glede prehranjevanja in higiene na potovanju. Drugi način
zaščite pa so protimikrobna zdravila, ki so načeloma veliko uspešnejša, vendar je njihova
uporaba upravičena le pri posameznih skupinah ljudi, predvsem pri tistih z večjo
nagnjenostjo k okužbi ali hujšemu poteku bolezni. Probiotiki nudijo le slabo zaščito pri 353
preprečevanju driske na potovanju. Pri samem zdravljenju potovalne driske je glavni
ukrep nadomeščanje tekočine in elektrolitov. Pri blagi driski to zadostuje. V hujših
primerih lahko z zdravili skrajšamo potek bolezni in omilimo simptome. Protimikrobno
zdravljenje je potrebno, kadar drisko spremljajo hudi krči v trebuhu, vročina ali kri v
blatu. V zdravljenju potovalnih drisk so najpomembnejši fluorokinoloni (norflosacin,
ciprofloksacin). Kontraindicirani so pri nosečnicah in otrocih do 12. leta starosti.
Uporabljamo lahko tudi trimetoprim – sulfametoksazol, vendar so številni povzročitelji v
mnogih državah sveta nanj odporni. Tako ga priporočamo le še za potovanje v Mehiko v
poletnem času. Makrolidi so zdravilo izbora le še v primeru, kadar je velika verjetnost, da
je povzročitelj Campylobacter jejuni.
Bizmutov subsalicilat zmanjša število tekočih odvajanj približno na polovico. Omili tudi
simptome virusnega gastroenteritisa. Loperamid zmanjša količino vode v blatu, zavira
propulzivno peristaltiko in zviša tonus rektalnega sfinktra. Kontraindiciran je pri bolnikih s
krvavo drisko in temperaturo nad 38 stopinj Celzija. Od ostalih zdravil v zdravljenju
potovalne driske uporabljamo spazmolitike, antiemetike in antipiretike. Popularno
medinsko oglje je v preprečevanju in zdravljenju akutnih infekcijskih drisk slabo
učinkovito.
Samozdravljenje
Principi samozdravljenja driske na potovanju (7):

• Popotnik naj skrbi za dobro hidracijo.
• S samozdravljenjem naj prične po tretjem odvajanju tekočega blata ali že po prvem
odvajanju, če drisko spremljajo hudi krči v trebuhu,vročina ali kri v blatu.
• Če je driska blaga (odvajanje manj kot trikrat dnevno brez spremljajočih simptomov),
mu poleg zadostne hidracije priporočamo loperamid ali bizmutov subsalicilat.
• Ob zmerni ali hudi driski brez spremljajočih simptomov naj popotnik vzame
loperamid. Če simptomi vztrajajo več kot 48 ur, naj začne jemati kinolon.
• Če je prisotna kri v blatu ali povišana telesna temperatura, naj poleg rehidracije
popotnik takoj začne jemati antibiotik. Loperamid je v tem primeru kontraindiciran.
• Popotnik, ki je dobil drisko kljub jemanju antibiotične profilakse, mora za zdravljenje
vzeti antibiotik iz druge skupine.
• Bolnik mora poiskati zdravniško pomoč, če ne more zadostno nadomestiti izgubljene
tekočine, če driska traja več kot 72 ur ali ob povišani temperaturi več kot 24 ur.
Obisk zdravnika je priporočljiv, kadar popotnik dobi drisko kljub jemanju antibiotične
profilakse.
Za samozdravljenje malarije na potovanju (stand by emergency self treatment) se

odločamo v odročnih predelih, kjer je tveganje za okužbo majhno in se ne odločimo za
stalno zaščito z zdravili. Običajno sta ti zdravili meflokvin ali kombinacija atovakon +
progvanil. Bolnika moramo natančno podučiti in dati pisno navodilo, kdaj vzeti zdravila,
ki jih že ima v svoji potovalni lekarni. Poznati mora tudi simptome malarije. Danes
obstajajo tudi hitri testi za diagnosticiranje malarije, ki jih lahko uporabljajo tudi
popotniki. Za samozdravljenje naj se popotnik odloči, če do najbližjega zdravnika ne
more prej kot v 24 urah. Svetujemo pa, da se kljub eventualnemu pričetku zdravljenja z
354 antimalariki čim prej zglasi pri najbližjemu zdravniku (8).
SKLEP
Potovalna medicina je multidisciplinarna veda, v kateri igra vse bolj pomembno vlogo
tudi družinska oziroma splošna medicina, kar je razumljivo, saj se popotnik ali turist
najprej s vprašanji v zvezi z zdravstveno problematiko na potovanju obrne na svojega
izbranega zdravnika, kateremu zaupa in je prepričan, da ga le-ta najbolje pozna. Ne
glede na to, ali je vzrok potovanja našega potnika zaseben ali posloven, se ga mora
zdravnik lotiti načrtno, upoštevajoč vse dejavnike tveganja na potovanju. Posebno vlogo
ima svetovanje popotnikom pred potovanjem. Med nasvete spada tudi nasvet glede
sestave potovalne lekarne. Ta ne sme biti popotniku v breme, ampak mu mora
predstavljati izhod v sili, kadar ni možno pravočasno dobiti ustrezne zdravstvene oskrbe.
Samozdravljenje na poti predstavlja veliko odgovornost za popotnika samega, pa tudi za
zdravnika, ki je pred potovanjem v določenih situacijah svetoval popotniku takšen način
zdravljenja.
Samozdravljenje
LITERATURA
1. Steffen R, Dupont H, Wilder Smith A. Travel medicine and Health. Hamilton: BC Decker 2006: 6-96.
2. Jones N. Travel Health. London: Penguin Books; 2001: 50-82.
3. Jong E, Mcmullen R. The travel and tropical medicine manual. Philadelphia: Saunders 2003: 75-87.
4. Arguin E, Kozarsky P, Navin A. Health information for international travel 2008.Atlanta: Elsevier Mosby
2007: 35-37.
5. Rajtmajer M. Potovalna lekarna-želje naših popotnikov in naša priporočila. In:Rotar-Pavlič D, Petek D,
Kopčavar-Guček N, eds. Kakovostna obravnava bolnikov v družinski medicini. Ljubljana, Združenje
zdravnikov družinske medicine; 2004: 68-71.
6. Kavšek G. Nosečnost in potovanje. Med Razgl 1999; 38: 99-107.
7. Petrič P, Škraba A. Potovalna driska:preprečevanje in zdravljenje. Med Razgl 2000; 39: 25-34
8. Kotar T. Malarija. Med Razgl 2004; 43: 75-82.
355
Samozdravljenje
Samozdravljenje
Zelko E, Lolić V, Rotar-Pavlič D. Ugotavljanje in samozdravljenje povišane temperature pri Romih
UGOTAVLJANJE IN SAMOZDRAVLJENJE
POVIŠANE TELESNE
TEMPERATURE PRI ROMIH
Erika Zelko1, Verica Lolić2, Danica Rotar-Pavlič3
UVOD
Romi so izjemno heterogena etnična skupina v Sloveniji. Na ozemlju današnje Slovenije
jih zgodovinski viri omenjajo že v 15. stoletju. V preteklosti so živeli pretežno nomadsko
življenje, danes pa že lahko govorimo o zaokroženi poselitvi v Prekmurju, na Dolenjskem,
v Beli krajini in Posavju. Na teh območjih štejemo Rome za tradicionalno naseljeno
prebivalstvo.
Glede na bivalne razmere jih lahko razdelimo v tri skupine:

• Rome z visoko stopnjo kulture bivanja, ki živijo izven romskih naselij v lastnih hišah
in najetih stanovanjih,
• Rome z nižjo stopnjo kulture bivanja, ki živijo v strnjenih romskih naseljih,
• predstavnike Romov z najnižjo stopnjo kulture bivanja, ki živijo na obrobjih naselij v
neustreznih in higiensko zanemarjenih bivalnih pogojih.
357
V našem prispevku bo govora predvsem o zadnjih dveh skupinah pripadnikov romske
skupnosti. Bivanje v neustreznih življenjskih razmerah, ponekod brez elementarnih
življenjskih pogojev (voda, sanitarije), neustrezna higiena, slaba prehrana, so dejavniki,
ki povzročajo visoko stopnjo zdravstvene ogroženosti. Nizka izobrazbena raven, nizka
stopnja zaposlenosti, družbena in prostorska osamitev so razlogi za neinformiranost,
zdravstveno neprosvetljenost in neosveščenost.
ODNOS DO BOLEZNI IN ZDRAVLJENJA

V srednjem veku so bili Romi znani kot izvrstni poznavalci ljudskega zdravilstva. Romske
ženske še zdaj poznajo številna zdravilna zelišča, ki jih uporabljajo v različne namene.
Prav tako poznajo nenavadne oblike zdravljenja. V preteklosti Romi, kot vsa primitivna
ljudstva, niso poznali vzrokov bolezni, zato so jih pripisovali nevidnim silam in demonom,
ki so se v različnih oblikah naselili v telesu človeka. Magično zdravljenje in z njim
povezana zdravilska moč posameznikov – najpogosteje žensk, so bili najbolj uporabni
načini zdravljenja bolezni, ki so se jih neredko posluževali tudi ostali okoliški prebivalci.
Z ostanki tradicionalnega odnosa do bolezni je še danes pogojen odnos do zdravstvenih

služb. Le-ta je hkrati odvisen od stopnje socializacije in kulture bivanja posameznega
pripadnika romske skupnosti. Pri skupinah, ki živijo v izoliranih, socialno ogroženih
naseljih, se odnos do tradicionalnega zdravljenja ni veliko spremenil. Ostali pripadniki
1
Asist. mag. Erika Zelko, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
2
Verica Lolić, dr. med., Pod strahom 26 B, 1291 Škofljica
3
Asist. dr. Danica Rotar-Pavlič, dr. med., Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, Poljanski nasip 58, 1000
Ljubljana
Samozdravljenje
skupnosti pa se poslužujejo običajnih uslug in možnosti klasične zdravstvene oskrbe, ki

jo ponekod zlorabljajo sebi v prid in tako spet negativizirajo odnos lokalne skupnosti do
njih. Po podatkih dežurne službe (ZD Murska Sobota, ZD Lendava) v nekaterih naseljih
zelo radi pokličejo zdravnika na dom, ne glede na resnost stanja. V preteklosti takih
storitev skorajda niso uporabljali in so se veliko zatekali k zdravilcem, ki so delovali v
njihovih naseljih – navadno starejše Romkinje.
ZDRAVSTVENO STANJE ROMOV

Podatkov o obolevnosti in umrljivosti Romov je malo, vendar tisti, ki so dostopni, govore
o tem, da so bili v preteklosti praktično zdravi. Nomadski način življenja je poskrbel za
naravno selekcijo že v zgodnjem otroštvu, tako da so preživeli le najodpornejši
pripadniki. S stalno naselitvijo so se določene prednosti nomadskega življenja izgubile
(hoja, svež zrak, malo odpadkov v okolici bivališč), Romi po so pridobili več negativnih
kazalcev slabega zdravstvenega stanje (nizki higiensko stanovanjski standardi, neurejena
kanalizacija, neustrezna pitna voda).
Najpogostejše bolezni, ki se pojavljajo pri Romih v Sloveniji, so:

• bolezni dihal,
• bolezni prebavil,
• revmatske bolezni,
• kardiovaskularne bolezni,
• poškodbe in zastrupitve,
• bolezni živčevja in čutil,
• bolezni kože in podkožnega tkiva.
358
Dodatno precej izstopajo psihosomatske bolezni in bolezni odvisnosti (kajenje,
alkoholizem, tabletomanija). Zelo obširno študijo je o tej problematiki objavil prim. dr.
Jože Zadravec v svoji knjigi z naslovom Zdravstvena kultura Romov v Prekmurju (1989).
Njegovi podatki so še vedno osnova številnih razprav o romski problematiki in
razumevanju njihovega odnosa do zdravja. Kljub pogostim psihosomatskim in duševnim
motnjam je število samomorov med Romi zanemarljivo majhno. Ugotovitev, da se bojijo
smrti in večinoma dvomijo o življenju po smrti, je najverjetnejša razlaga za to, da
samomorov skoraj ni.
Spremenil se je tudi odnos romske skupnosti do kronično bolnih in ostarelih. V preteklosti

so bili ti posamezniki velika ovira ob nomadskem življenju, zato so jih pustili v
zapuščenih taborih ali jih ubili – danes bi temu rekli evtanazija, del njihove tradicije, kar
ni bilo kaznivo dejanje. Zdaj razširjena družina skrbi za svojega ostarelega in bolnega
člana običajno zelo zgledno.
ZVIŠANA TELESNA TEMPERATURA, UGOTAVLJANJE IN UKREPI

Bolezni dihal, med katere spadajo tudi prehladna obolenja, so najpogostejša obolenja v
romski populaciji. Pogosto jih spremlja povišana telesna temperatura. V raziskovalni
nalogi, ki je bila izvedena med kočevskim Romi, smo skušali ugotoviti pogostnost
uporabe termometra, poznavanje pomena povišane telesne temperature in morebitne
ukrepe ob pojavu tega simptoma.
Samozdravljenje
Izvedena je bila anketa na terenu, v kateri je sodelovalo 132 Romov v starostni skupini
od 15 do 65 let. Vprašalnik je bil polstrukturiran, del vprašanj je bilo odprtega in del
zaprtega tipa.
49% Romov je v naši anketi odgovorilo, da si izmeri telesno temperaturo, če se počuti

slabo, 36% pozna normalne vrednosti telesne temperature. Žal pa kar 52% anketirancev
nima termometra in ugotavljajo povišano telesno temperaturo zgolj po občutku. V
primeru zvišane temperature pa je kar 58% anketiranih Romov navedlo, da vzame
zdravilo (navedli Aspirin, Lekadol).
Romi povišano telesno temperaturo sicer povezujejo s slabim počutjem, vendar ne

poznajo normalnih vrednosti telesne temperature, termometra pa ne uporabljajo, ker ga
nimajo. Zanimiva je tudi ugotovitev, da kljub dobremu poznavanju zelišč in domačih
zdravil pogosto posežejo po uveljavljenih zdravilih, ki so očitno dobro reklamirana in
prepoznavno uspešna. Menijo, da je zdravljenje z domačimi zdravili koristno, vendar
človeka ne ozdravi, temveč mu lajša bolečine.
Na vprašanje, kaj za njih pomeni biti ZDRAV,

ZDRAV so odgovarjali:
(odgovori so razporejeni od najpogostejših do najredkejših)
• da se dobro počutim in sem srečen,

• dobro jem in spim,
• me nič ne boli,
• lahko diham,
• da lahko delam,
• me ne zbada pri srcu, 359
• me ne boli želodec,,
• da kadim in ne kašljam
• me ne boli križ,
• imam normalen tlak,
• ne hodim k zdravniku,
• lahko vstanem iz postelje,
• se ne tresem,
• nimam mravljincev po levi strani telesa.
Najbrž bi kar nekaj odgovorov postavili tudi mi na popolnoma isto mesto.
IZZIVI ZA PRIHODNOST
Na prvih Zadravčevih dnevih v Beltincih, ki so bili posvečeni romski problematiki, so bili
s pomočjo sodelovanja predstavnikov Romov na našem srečanju sprejeti nekateri dobri
sklepi in usmeritve, ki jih bomo skušali vključiti v različne programe in projektno delo s
študenti. Predstavniki Romov so nas opozorili, da prepogosto dajemo pretežka navodila,
uporabljamo strokovne izraze, ki jih pripadniki skupnosti, kjer prevladuje nizka
izobrazbena raven, ne morejo razumeti.
Tradicionalna oblika romskega življenja močno vpliva na odnos do zdravja in

zdravstvenih ustanov ter razumevanje delovanja pravil neke lokalne skupnosti. Ukrepi, ki
bi lahko vplivali na spremembo stanja, morajo temeljiti na raziskavah v posameznih
okoljih, ker gre za izjemno heterogene skupnosti, ki potrebujejo različne nivoje
ukrepanja. Potrebno je vključiti predstavnike romske skupnosti, ki bodo lažje premagali
Samozdravljenje
jezikovne ovire in pomagali premagati lastne predsodke. Patronažna služba, ki je že

vključena v delo posamezne skupnosti, je lahko velika pomoč pri osveščanju romske
populacije in načrtnem delu z njo. Uporaba termometra in poznavanje nekaterih
elementarnih pojmov povezanih z zdravjem so stvari, ki bodo tudi zdravnikom v
ambulantah dolgoročno olajšale delo in privedli do njegove večje uspešnosti.
LITERATURA
1. Javnozdravstveni vidiki obravnave ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva / (pripravil Sektor za
zdravstveno varstvo ogroženih skupin prebivalstva). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje,
2. Kraševec Ravnik E ; Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Slovenska fondacija,
1996
3. Lolič, V. Ukrepi Romov za ugotavljanje zvišane telesne temperature ter postopki, ki jih uporabljajo v
primeru zvišane temperature (raziskovalni projekt). Kočevje: Medicinska fakulteta, 2005
4. Bivalne razmere Romov po občinah v Sloveniji; Urad za narodnosti. Dosegljivo na
http://www.uvn.gov.si/si/manjsine oziroma narodne skupnosti/romska etnična skupnost.
5. Zadravec, J. Zdravstvena kultura Romov v Prekmurju. Murska Sobota: Pomurska založba, 1989.
360
Samozdravljenje

Zbornik Samozdravljenje

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Zbornik Samozdravljenje

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

SAMOZDRAVLJENJE

Urednici: Zalika Klemenc-Ketiš, Ksenija Tušek-Bunc

Družinska medicina 2008, letnik 6, supplement 4

Ljubljana, oktober 2008

Urednici: Zalika Klemenc-Ketiš, Ksenija Tušek-Bunc

Tehnično urejanje, oblikovanje in prelom: Zalika Klemenc-Ketiš

Recenzenta: Prim. prof. dr. Janko Kersnik, dr. med.

Izdalo: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD

Založil: Zavod za razvoj družinske medicine

Tisk: Tiskarna Eurograf

Naklada: 300 izvodov

Copyright © Združenje zdravnikov družinske medicine – SZD 2008 Uporaba objavljenega

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

UČNE delavnice za zdravnike družinske medicine (25 ; 2008 ;

ABECEDNI SEZNAM AVTORJEV

20. Asist. mag. Nena Kopčavar-

UČNEMU GRADIVU NA POT

»Narava nudi obilo najnedolžnejših in najzanesljivejših zdravil

Vendar pa v poplavi kemičnih preparatov počasi pronicajo v ospredje nekateri, že

Pričujoč zbornik je namenjen prav temu: seznanjanju z različnimi načini samozdravljenja,

RECENZIJA MONOGRAFIJE SAMOZDRAVLJENJE

V splošnem delu se avtorji dotikajo samozdravljenje kot zdravstveni dogodek in kot

Urednicama je uspelo zbrati obsežno gradivo s področja samozdravljenja v odnosu med

V Kranjski Gori, 21. 9. 2008

RECENZIJA MONOGRAFIJE SAMOZDRAVLJENJE

V splošnem delu avtorji seznanjajo bralca z pomenom samozdravljenja v skrbi za lastno

Urednicama bi čestitala, ker jima je k sodelovanju uspelo pritegniti strokovnjake z

Verjamem, da bo učno gradivo še dolgo predstavljalo pomemben vir iz katerega se bodo

V Ljubljani, 22. septembra 2008

SAMOZDRAVLJENJE KOT ODGOVORNOST ZA

Vedno si je bolje predstavljati, da je kozarec vode napolnjen do polovice, kot pa reči, da

Ko govorimo o »zdravju« ne bi smeli misliti zgolj na telo, temveč na stanje harmonije in

Tako pogosto ne pomaga zgolj obvladovanje bolezni z zdravili. Zdravljenje je v tem

Trajnostno naravnana zdravstvena preventiva je tako še vedno stvar ozaveščenosti

CELOSTNO RAZMIŠLJUJOČA MEDICINA

ISKANJE ZDRAVJE ONSTRAN ZNANOSTI

Mnogi ljudje so v preveliki veri v zmožnost sodobne medicine in javnega zdravstva, da bi

Vedno in povsod je človek v prizadevanju za svojim zdravjem in ohranjanjem svojega

Ne zdravnik, ne zdravilec, tudi če sta nam že pomagala odpraviti določene težave in

ODGOVORNOST ZA LASTNO ZDRAVJE

Vsak organizem ima v sebi potencial za samozdravljenje. Tudi če že nastane določena

Samozdravljenje pa ne zajema le psihološke in fizične ravni, ampak še širi tudi na raven

NOTRANJI PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI ZDRAVJA

Tretji notranji dejavnik je mogoče vsebinsko povzeti v stavek: Nikomur ne škodujmo. Če

Četrti notranji dejavnik pa je naša gotovost, ki se kaže predvsem v potrpežljivosti s seboj

NAMESTO ZAKLJUČKA – ZAPISI BLOGERJEV

»Samozdravljenje je itak v nas. Samo je pa pogojeno z samozaupanjem.«

»Če sam sebi ne zaupaš, pozabi na samozdravljenje. «

»Vsi, ki so si pozdravili raka, so to lahko storili le z generalnim zasukom - v glavi. «

»Seveda obstaja samozdravljenje, samo gledat je treba pričet na drugačen način. In ne

ZAKONSKA UREDITEV ZDRAVIL ZA

ZDRAVILA IN PREHRANSKA DOPOLNILA

Če izdelek lahko hkrati ustreza definiciji zdravila in opredelitvi drugačnega izdelka, se ga

Prehranska dopolnila so izdelki, ki se najbolj približujejo meji s področjem zdravil,

dopolnjevanju običajne prehrane, npr. z dodatnimi vitamini, minerali, esencialnimi

Vsebnost aktivnih snovi npr. v kamilici je odvisna od kakovosti uporabljene rastline in

(1) Zdravilo je vsaka snov ali kombinacija snovi, ki so predstavljene z lastnostmi za

Prehranska dopolnila so živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So

Česen je seveda prehrambeni izdelek, zelenjava oz. začimba. Tudi če ga posušimo in

Zanimivost: Česen na evropskem sodišču

Zdravilom se torej sme pripisovati zdravilne učinke, prehranskim dopolnilom pa ne. Da

Poleg pripisovanja zdravilnih učinkov je za razvrstitev med zdravila oz. prehranska

Mnogokrat se namesto izraza "prehranska dopolnila" napačno uporablja izraz