1.

Celična membrana - zgradba plazemske membrane

1. Sestava fosfolipidnega dvosloja (P in E sloj membranskih dvoslojev).

Plazemska membrana je zgrajena iz lipidov in proteinov. Lipidi dajejo celici osnovno tekoče ogrodje (MK),
prepreko prepustnosti in predstavljajo 50% mase membrane. Proteini so mozaično razporejeni in lahko
spreminjajo svoje mesto. Imajo posebne naloge (selektivna prepustnost – transport, sprejemanje signalov,
stiki med celicami).
V glavnem membrano sestavljajo 4 tipi fosfolipidov (fosfatidilholin, fosfatidiletinolamin, fosfatidilserin in
sfingomielin (holin in mielin na zunanji strani membrane, etanolamin in serin na notranji)), so asimetrično
razporejeni. Glavno molekulo predstavlja glicerol, na katerega je povezana fosfatna skupina in polarni
alkohol (polarna glava), ter 2 maščobni kislini (nepolaren rep).
Membrano prav tako sestavljajo glikolipidi in holesterol. Glikolipide najdemo na zunajcelični strani
plazmaleme. Sodelujejo pri obrambi, zaščiti, prepoznavanju, vezavi strupov, … Molekula glikolipida je
sestavljena iz glavne molekule serina, na katero je vezana glukoza ter MK in maščobna veriga. Holesterol
pa je sestavljen iz polarne glave, steroidnega obroča in nepolarnega repa. Poveča neprepustnost membrane
za nekatere snovi, zmanjša fluidnost in inhibira fazni prehod. Če povečamo temperaturo, holesterol omogoči,
da je zunanja membrana manj fluidna. Pri znižanju T pa H prepreči, da bi membrana zmrznila ter tako
ohranja fluidnost. Ni zmožen oblikovati membrane sam, ampak se membrani pridruži s polarno glavo.

2. Membranski proteini – značilnosti zgradbe, vrste in različne naloge proteinov.

50% mase membrane nosijo membranski proteini, ki pa jih je v številu veliko manj kot lipidov. Razločimo
dva tipa MP: periferne in integralne. Imajo posebne naloge (selektivna prepustnost – transport, sprejemanje
signalov, stiki med celicami, encimi, ki katalizirajo različne reakcije).
Periferni so indirektno povezani z membrano preko protein-protein povezav (nekovalentne interakcije). Z
membrane se lahko odcepijo pri spremembi pH ali koncentracije soli in so nato topni v vodnih pufrih.
Integralni proteini so vpeti v membrano. Od nje se odcepijo le v primeru, ko se poruši lipidni dvosloj.
Lahko so vstavljeni v membrano, povezani z lipidi ali pa prehajajo lipidni dvosloj  transmembranski IP.
TransIP prehajajo čez celoten lipidni dvosloj in so amfipatične molekule (v dvosloj je vstavljen hidrofoben del
(α-helix), hidrofilna sta v citosolu ali zunaj celice). Obliko α-helixa omogočajo nepolarni aminokislinski
ostanki. Med peptidnimi vezmi pa se rade oblikujejo H-vezi, ki prispevajo k obliki vijačnice.

MP omogočajo prenos snovi skozi dvosloj in tako ločimo kanale in prenašalce. Oboji omogočajo selektiven
transport, ki je reguliran, so mozaično razporejeni. Kanali imajo hidrofilen značaj in omogočajo hiter
transport. Prenašalci pa vežejo molekule in omogočajo počasnejši transport.

3. Povezave perifernih in transmembranskih proteinov z dvoslojem.

Periferni so povezani z dvoslojem preko transmembranskih z nekovalentnimi interakcijami. Transmembranski

so vstavljeni v dvosloj.

4. Gibanja v membranskem dvosloju, asimetrija in fluidnost, mozaičnost membrane.

Membrano si lahko predstavljamo kot nekakšen tekoči mozaik. Gibanje je omejeno če je kakšen protein
pripet na citoskelet, drug membranski protein ali na ECM. Znotraj dvosloja se pojavljajo različni tipi gibanj
molekul: lateralna difuzija, rotacija (molekule se vrtijo okoli svoje osi), upogibanje repov, flip-flop (eden
izmed načinov sestavljanja lipidnega dvosloja – glej ER).

5. Glikokaliks – glikoproteini, glikolipidi in proteoglikani – naloge glikokaliksa.

Površino celice pokriva plašč sestavljen iz ogljikovih hidratov. Glikokaliks sestavljajo oligosaharidi glikolipidov
in transmembranski glikoproteini. Glikoproteini imajo vezane sladkorne ostanke, ki se vežejo na dva
načina. Preko N-vezi (protein – AK – sladkorni ostanek) ali preko O-vezi (preko AK). Sladkorne preostanke
najdemo le na ECS. Glikolipide najdemo na zunajcelični strani plazmaleme. Sodelujejo pri obrambi, zaščiti,
prepoznavanju, vezavi strupov, … Molekula glikolipida je sestavljena iz glavne molekule serina, na katero je
vezana glukoza ter MK in maščobna veriga. Proteoglikani so sestavljeni iz proteina in nanj vezanega
polisaharida.
Ena izmed nalog GK je zaščita celične površine. Oligosaharidi pa predstavljajo markerje za medcelične
interakcije. Tisti oligosaharidi, ki so vezani na glikoproteine, imajo naslednje funkcije: vzdrževanje med
celicami, zaščita pred mehanskimi in kemičnimi poškodbami, specifično prepoznavanje, strjevanje krvi, …

6. Pojem membranski predelek – kompartment.

1
2. Zunajcelični matriks (ZM)
1. Gradbene sestavine in funkcije ZM: proteoglikani, strukturne in adhezivne komponente zunajceličnega
matriksa (kolagen, laminin, glikozaminoglikani, fibronektin, entaktin).

ZM sestavljajo proteini in polisaharidi. ZM napolni praznino med celicam ter poveže celice in tkiva skupaj.
Molekule, ki ga sestavljajo, lahko delimo v dve skupini: GAGe in fibrilarne proteine. Te delimo naprej še na
strukturne (kolagen in elastin) in pritrditvene (fibronektin in laminin).

Proteoglikani: osnovo predstavlja glikoprotein, na katerega so kovalentno vezani GAGi (hondroitinsulfat,

keratansulfat). V molekuli proteoglikana je lahko vezan en sam GAG, lahko pa tudi nekaj sto (agrekan –
hrustančni matrix). V ECM se združujejo v velike komplekse oziroma agregate. Ogrodje predstavlja
hialuronska kislina oziroma hialuronan, na katerega so preko glikoproteinov nekovalentno vezani posamezni
proteoglikani.
Imajo strukturno funkcijo. Negativni naboji (sulfatne in karboksilne skupine) privlačijo katione, kar povzroči
vezavo velikih količin vode v tkivu. Tako tvorijo porozne, hidratizirane gele, ki so odporni proti pritiskom
(nestisljivost vode) in omogočajo veliko mehansko odpornost ECM. Nanje se vežejo obveščevalne molekule,
rastni faktorji in encimi ter tako vplivajo na delovanje celic v tkivu.

Kolagen: K je najbolj razširjen protein v telesu. Sestavljen je iz treh polipeptidnih verig, ki se ovijejo ena
okoli druge v trojno vijačnico (hidroksilne skupine stabilizirajo helix zaradi H-vezi). V polipeptidu se pogosto
ponavlja zaporedje Gly-x-y, pri katerem je x pogosto prolin in y pogosto hidroksiprolin. Najbolj pogost
kolagen je kolagen tipa I, ki se sintetizira v fibroblastih.
V ER se tri verige pro-α povežejo v trojno vijačnico prokolagena, ki se izloči iz celice. V ECM se odcepi
propeptid in kolagen se lahko začne povezovati v kolagenska vlakna. Proproteini tako omogočijo, da se
vlakna v celici ne morejo tvoriti in je s tem ne morejo uničiti.
K oblikovanju vlaken prispevajo kovalentne vezi med stranskimi skupinami lizina in hidroksilizina. Prolin
stabilizira -helix, glicin kot najmanjša aminokislina pa omogoči, da je vijačnico tesno zbita skupaj.

GAG: GAGi so sestavljeni iz ponavljajočih se enot disaharidov. En sladkor je lahko N-acetilglukozamin ali N-
acetilgalaktozamin, drug pa je ponavadi uronska kislina (glukoronska kislina). So negativno nabite molekule,
vežejo pozitivno nabite ione (Na + - osmotsko aktiven delec) in tako ujamejo vodo ter tvorijo gele –
mehanska opora ECM.
Hialuronska kislina je edini GAG, ki ni sulfoniran. Je glavni GAG v rahlem vezivu.

Fibronektin: fibronektin je molekula, zgrajena iz dveh enakih delov, ki sta povezana z disulfidnimi vezmi.
Ima vezavna mesta za kolagen in GAGe. Uravnava in usmerja gibanje celic ter zagotavlja kontinuiteto med
citoskleletom in medceličnino. Na fibronektinski molekuli je mesto, ki omogoča vezavo celic na ECM. Mesto
morajo prepoznati celični receptorji.
Igra vlogo v pravilnem nalaganju in usmeritvi kolagena in medceličnine ter pri vezavi celic na medceličnino.
Celične membrane vsebujejo številne transmembranske proteinske komplekse (integrini), ki delujejo kot
celične adhezijske molekule. Eden od integrinov je fibronektinski receptor, ki ustvarja medcelične zveze z
aktinskimi filamenti citoskeleta in zunajceličnim fibronektinom.

Entaktin: povezuje se z kolagenom IV in lamininom v bazalni membrani. Nefibrilarni sulfonirani glikoprotein.

Laminin: sestavljajo ga 3 polipeptidne verige, ki so povezane med sabo tako, da tvorijo asimetričen križ.
Povezane so med sabo s pomočjo disulfidnih vezi. Ena izmed njegovih domen se lahko veže na kolagen IV,
entaktin ali heparan sulfat. Ena se lahko veže na površje celice.

2. Zgradba in funkcija bazalne lamine.

BL je tanka membrana, na kateri ležijo epitelne celice. Loči epitelne celice od vezivnih, pomembna struktura
v ledvičnih glomerulih, v katerih je BL dvojna, saj deluje kot filter za makromolekule. Objema mišične celice,
maščobne celice in periferne živce. Predstavlja oporo poškodovanemu tkivu, omogoča regeneracijo tkiva,
preprečuje kontakt med hitro delečimi se fibroblasti in epitelnimi celicami.
Osnovo predstavlja kolagen IV. Nanj se vežejo komponente ECM. Veliko je laminina, ki je pritrjen na integrin
in med seboj, in perlekana, ki določi koliko luknjic je v BM za prehajanje molekul. Prav tako BL sestavljajo
fibronektin, laminin in entaktin.

3. Integrini in povezave celica-ZM ter celica – celica.

Integrini so eni izmed CAM in so odvisni od CA 2+. Integrin je transmembranski protein, ki je sestavljen iz
dveh podenot α in β. Vežejo se na kratka AK zaporedja v ECM (kolagen, fibronektin in laminin). Služijo kot

2
sidra citoskeleta. Vezava citoskeleta na ECM je odgovorna za stabilnost povezave celica-ECM. Poznamo dve
povezavi med integrini in citoskeletom: fokalni stik in hemidezmosom.
Za vezavo mora biti integrin aktiviran. Ta signal pride iz citoplazme in signalna molekula se veže na receptor.
Konformacija integrina se spremeni, vezavno mesto se preoblikuje in postane aktivirano.

4. Integrini in specifičnost medceličnih povezav, regulacija povezovanja.

Migracija levkocitov na mesto infekcije; citokini signalizirajo, da je prišlo do vnetja. Po krvi potujejo levkociti,
ki imajo neaktiven integrin in sladkorne preostanke. Citokini se vežejo na endotelne celice; te celice
aktivirajo selektine, ki se povežejo na sladkorne ostanke na levkocitih. Levkociti se z integrini povežejo na
razgaljene IgSF in migrirajo med endotelijskimi celicami.
Levkocitna adhezijska deficitnost – bolezen, ko ni β podenote integrina in levkociti ne pridejo do mesta
vnetja. Integrini imajo tudi vlogo pri nastanku malignosti. Celice z več integrina so bolj maligne.
Specifični so za trombocite in prispevajo k nastanku strdkov. Sredstva proti strjevanju krvi se vežejo na
aktivirane integrinske molekule in preprečijo vezavo s trombociti.

3. Povezave med sosednjimi celicami

1. Različne vrste CAM-molekul: kadherini, selektini in Ig družina CAM molekul (NCAM).

CAM-cell adhesion molecule?

Kadherini in selektini so od Ca2+ odvisne molekule medtem ko je družina Ig od kalcija neodvisna.

Kadherini (P ,E ,N): predstavniki klasičnih kadherinov so N-kad. (živčna tkiva), P-kad. (placenta) in E-kad.
(epitel). Kadherini povezujejo celico in celico ter predstavljajo mehansko povezavo med njima. So dolgotrajni
sklepi, ki omogočajo, da se prave celice povežejo med seboj. Povezave so zgrajene iz enega
transmembranskega dela in večih blokov. Če kalcija ni, deli izven plazmaleme prosto opletajo v ECM. Če
dodamo kalcij, se ti deli poravnajo in povezave preidejo v 2 paličasti strukturi.
Kadherini omogočajo povezovanje enakih tipov celic. To je pomembno pri embrionalnem razvoju, pri
odraslem pa ohranja v tkivu celice istega tipa. Sodelujejo pri formaciji stabilnih povezav med celicami v
tkivu. Adherentni stiki, dezmosomi

Selektini (L, E, P): selektini povezujejo celice med sabo. So od kalcija odvisne in tvorijo heterofilne
povezave. Ločimo L (levkociti), E (endotelij) in P (trombociti) selektine. Vezava je prehodna in šibka, traja
kratek čas. Pomembno vlogo imajo pri migraciji levkocitov in pri strjevanju krvi.
Selektini prepoznajo sladkorne ostanke in se vežejo na oligosaharide v membrani levkocita.

Ig družina: imunoglobulini tvorijo povezave med celicami. Lahko gre za homofilno ali heterofilno povezavo.
So neodvisni od kalcija. Pomembni so na treh področjih: v imunskem sistemu (povezave med limfociti,
limfociti in makrofagi, limfociti in tarčnimi celicami), v neimunskem odzivu (kot vaskularne CAM – nastopajo
v žilah, omogočajo povezavo med Ig in integrinom, kot nevralne CAM – povezave med živčnimi celicami).
L1 omogočajo prepoznavanje med istimi celicami, da se lahko združijo v organe. Bolezni: fetalni alkoholni
sindrom, ko alkohol blokira povezavo med L1.

2. Homofilne in heterofilne povezave.

Ločimo dve vrsti povezav. Homofilne so tiste, pri katerih se povezujeta enaki adhezijski molekuli. Pri
heterofilni se povežeta različni. Lahko pa tudi pride do povezave preko povezovalne molekule.

3. Submembranski proteini in CAM-povezave. (tabela spodaj)

4. Povezovanje med CAM in elementi citoskeleta. (tabela spodaj)

5. Lokalizacija povezav v celicah.

Povezave se lahko nahajajo na apikalni, lateralni ali bazolateralni strani celice.

4. Medcelični stiki in komunikacije

I. Vrste stikov - lokalizacija, zgradba in vloga stikov na nivoju celic:
1. Tesni stik.
2. Adherentni stik.
3. Dezmosom in hemidezmosom.
4. Presledkovni stik.
II. Stične komponente:
1. Transmembranske, submembranske in citoskeletne

3
 Pravi tipi celic se med seboj prepoznajo in povežejo. Celice v tkivu lahko med sabo komunicirajo. Stiki
povezujejo celice med sabo in na ECM. Povezujejo jih v tkiva. So stalno prisotni al pa se vzpostavljajo
občasno in po potrebi. So lahko komunikacijske povezave, v osnovi jih gradijo CAM molekule. Se nahajajo na
polariziranih predelih plazmaleme in igrajo vlogo pri celičnem obveščanju.

Stiki Lokalizacija Vloga/pomen Trans- Sub- Elementi

membranski membranski citoskeleta
proteini proteini
Tesni stik Lateralna stran - preprečevanje paraceličnega prehoda Okludin, Zo-1,2,3,
celice – zajezitvena vloga klavidin, jam cingulin
- preprečevanje lateralne difuzije med proteini
A/BL plazmalemo
- vloga zavese
- nastanek in povečanje čezcelične
upornosti
- pečatijo epitelijske celice
- zagotavljajo polarizacijo celice na A
in BL del
Adherentni - Povezava aktinskih snopov 2 e-kadherin Katenini α, β, γ aktinski
stik sosednjih celic Vinkulin, -aktin,
- omogoča mehansko trdnost, plakoglobin
gibljivost celic, pomemben med
razvojem tkiv
Dezmosom Lateralna - vezava intermediarnih filamentov 2 Kadherini Specifični intermediarni
površina, v celic (dezmoglein, katenini
polariziranih in - velika mehanska trdnost dezmokolin) (plakoglobulin,
nepola. dezmoplakin)
Hemi- Bazalna stran - povezava intermediarnih filamentov z Integrini α6β4 Talin, α aktin, Intermediarni
dezmosom BL vinkulin, plektin
- povezava epitelov z vezivom
Presledkovni - Omogoča prehod molekul in ionov Zgradba: protein koneksin 4x prehaja dvosloj; 6
stik (anorganski ioni, AK, nukleotidi, koneksinov tvori cilinder z poro v sredini - konekson,
vitamini, cAMP) polkonekson se poveže z drugim polkoneksonom
- direktna povezava med sosednjimi druge celice in skupaj tvorita presledkovni stik
celicami
- majhne odprtine skozi plazmalemi
sosednjih celic

**  presledkovni stik
Medicinski pomen: med embriogenezo živčne celice komunicirajo preko presledkovnega stika. Obdajajoče
ektodermalne celice ne izražajo presledkovnih stikov s celicami nevralne cevi. Zagotovljen je normalen razvoj
ovarijev in zorenje jajčnih celic; če pride do napake v koneksinih, to povzroči žensko sterilnost.
Regulacija delovanja: če znižamo citosolni pH, s tem zapremo stik. Do istega učinka pridemo, če citosolna
koncentracija kalcijevih ionov narašča.
Pomen: pri mehanski poškodbi celice presledkovni stiki preprečijo, da bi snovi iz sosednjih celic prehajale
ven (ko pride do poškodbe celice, v celico vdrejo kalcijevi ioni, zaradi njih se na strani poškodovane celice
zaprejo presledkovni stiki in s tem preprečijo, da bi škodljive snovi poškodovale sosednje celice); sodelujejo
pri utripanju migetalk v migetalčnem epiteliju (odstranjevanje tujkov). Če ne delujejo pravilno, lahko
povzročijo motnje v delovanju srčne mišice (moten je ritem električne sinapse), vrsto gluhosti (prenašajo
sporočila med čutnimi celicami v kortijevem organu), katarakt (vrsta slepote, PS omogočajo intenzivno
izmenjavo med sosednjimi celicami leče, kar povzroči da postane porozna), lahko pride do defektnega
mielina in s tem degeneracije perifernih živcev.

**
Fokalni stik - je stik med ECM in aktinskimi - prisoten aktin in FAK
filamenti celic (gibljiva povezava) -integrini
- omogoča gibanje celic po podlagi, -stresna nit(aktin+Mioz2-vinkulin-talin-integrin-
prenos sporočil ECM)

5. Antigeni v celičnih membranah

1. Membranski glikoproteini in glikolipidi kot antigeni.

Membranski glikolipidi ustrezajo protitelesom in sprožijo imunski odziv; antigeni.

4
6. Transport skozi celično membrano
1. Različne vrste transporta skozi plazmalemo: difuzija in pospešena (facilitarna) difuzija, aktivni transport.

Prehod skozi dvosloj je odvisen od sestave dvosloja in od kemijske narave transportiranih molekul. Plini
lahko prehajajo brez pomoči, hidrofobne molekule se prerinejo skozi fosfolipide, male polarne molekule gredo
skozi tunele, velike polarne molekule in ioni pa za prehod potrebujejo prenašalce.
Poznamo tri tipe transporterjev: črpalke, kanale in prenašalce.
Prenašalci so prenašalni proteini, ki prenašajo snov v skladu z gradientom. So encimom sorodni proteini, ki
omogočajo pasivno potovanje topljencev čez membrano. To vključuje konformacijsko spremembo proteina.
Izvor energije je ionski gradient.
Kanali so specifične ionske pore, ki se kontrolirano odpirajo in zapirajo. Prenos žene električni ali kemični
gradient.
ATP črpalke pa so encimi, ki porabljajo energijo ATP za premik ionov in topljencev čez membrano; torej
aktivno črpajo snov. Ustvarjajo koncentracijski gradient.

2. Pasivni transport: difuzija in pospešena (facilitarna) difuzija.

Pasivna difuzija je spontan proces, pri katerem se snovi gibljejo skozi dvosloj z mesta višje koncentracije
proti mestu z nižjo koncentracijo. Pospešena difuzija prav tako nosi snovi z mesta višje na mesto nižje
koncentracije, vendar pa za prenos uporablja posebne proteine.

Pasivna difuzija je najbolj preprost mehanizem prehajanja molekul. Med prenosom se molekule prerinejo
skozi dvosloj na drugo stran. Smer transporta uravnava koncentracija snovi, ki prehaja. PD vedno poteka v
smeri nižjega koncentracijskega gradienta. Ni selektiven prenos, kar pomeni, da lahko prehaja katerakoli
molekula, ki je majhna in relativno hidrofobna. Membrano tako prehajajo kisik, CO2, hidrofobne molekule in
majhne polarne, vendar nenabite molekule.

Pri pospešeni difuziji energija ni potrebna, potrebni pa so ionski kanali in prenašalci, ki omogočajo hitrejši
in uspešnejši prenos snovi skozi membrano. Tako prehajajo velike polarne molekule, AK in ioni. Prenašane
snovi niso v stiku s hidrofobno notranjostjo membrane. Prenašalci so prenašalni proteini, ki prenašajo snov
v skladu z gradientom. So encimom sorodni proteini, ki omogočajo pasivno potovanje topljencev čez
membrano. To vključuje konformacijsko spremembo proteina. Izvor energije je ionski gradient. Kanali so
specifične ionske pore, ki se kontrolirano odpirajo in zapirajo.

3. Različne vrste kanalskih proteinov: električni, ligandni in mehanski ter primeri Na+ -kanal, K+ -kanal in
Ca2+ -kanal.

Kanali so integralni membranski proteini in hkrati transmembranske pore. Transport preko njih je hiter,
učinkovit in selektiven(naboj(AK),velikost), energija pa zanj ni potrebna.

Vrste kanalskih proteinov:

- Električni: so napetostno odvisni, pride do spremembe v električnem potencialu med citosolom in
zunanjostjo, kar povzroči odprtje kanalov (oz. večjo verjetnost za to)
- ligandni: ekstrinzično ali intrinzično regulirani, molekule se vežejo na kanalne proteine in odprejo
kanal; npr.: kanali v postsinaptičnih membranah, ki spremenijo kemični impulz nazaj v električnega
(vdor Na+); primer: acetilholin in njegov receptor
- mehanski: stresni kanali (notranje uho)

Spr. električnega potenciala odpre kanale:

Na+ kanal: odprt,zaprt,neaktiven; sodeluje pri prenosu akcijskega potenciala; Na gre v celico; sestavlja ga
ena polipeptidna veriga, ki jo sestavljajo tudi 4 ponavljajoče se podenote (enako kalijevem kanalu)

K+ kanal: sodeluje pri repolarizaciji; kalijev kanal je sestavljen iz 4 identičnih podenot, vsaka vsebuje 6
transmembranskih α-vijačnic;

Ca2+ kanal: sodeluje pri prenosu električnega signala v kemičnega v presinaptičnih membranah; združitev
veziklov z nevrotransmiterji in plazmaleme zaradi vdora Ca v celico; ima podobno sestavo kot Na + kanal

4. Transporterji – različne vrste: uni -, sim- in antiporterji ter primeri: Na+/glukozni simporter, Na+/Ca2+
transporterji v srčni mišični celici.

Uniporter prenaša le eno snov, medtem ko simporter in antiporter prenašata 2. Pri simporterju imata snovi
različen gradient, prehajata pa v isto smer. Pri antiporterju pa snovi prehajata v različni smeri.

5
Na+/glukozni simporter: najdemo v tankem črevesju. Celice črpajo glukozo z energijo dobljeno iz Na+
koncentracijskega gradienta, s pasivnim transportom. Na+ se potem neprestano črpa iz epitelijskih celic
tankega črevesa.
Na+/Ca2+ antiporter: razmerje: 3Na in 2Ca; Ca gre proti gradientu

5. Aktivni transport in ATP-črpalke – različne vrste P,V in F ter primeri transporta Ca2+ -ATPaza, Na+/K+ -
ATPaza.

ATP črpalke transportirajo molekule proti gradientu in zato porabljajo energijo ATP. Pogosto sta sklopljeni
dve reakciji (energetsko ugodna in neugodna). Posledica delovanja ATPaz je koncentracijski gradient, ta pa
se porablja za mehansko delo, prenos ionov, celično homeostazo, regulacijo pH in volumna celice.
Ločimo več vrst črpalk: P, V in F.

Vrsta črpalk Transportirani ioni Lastnosti Lokacija

P H+, K+, Na+, Ca2+ Ob transportu se fosfolirila α
podenota, porabi se ATP
V H+ Poteka hidroliza ATP. Ima 7
podenot
F H+ Poteka sinteza ATP, ima 8
podenot
Plazmaleme bakterijske celice,
evkariontov, želodčnega epitelija,
sarkoplazemski retikulum v mišični
celici
V membrani kislih kompartmentov v
celicah (lizosom, endosom, GA,
sekrecijski vezikli)  poteka
sklopitev prenosa ionov, kationov in
anionov, v plazmalemi osteoklastov,
makrofagov, celicah ledvičnih
tubulov
Plazmalema bakterij, notranja
mitohondrijska membrana

Ca2+ -ATPaza: uniporter; specifičen prenos Ca2+ ionov, črpa kalcijeve ione iz celice ven,proti gradientu. Na
citosolni strani so mesta za vezavo, Ca potuje skozi plazmalemo s pomočjo črpalke.

Na+/K+ -ATPaza: ima kompleksno zgradbo in je sestavljena iz 2 α ter 2 β podenot, ki se nahajajo v

plazmalemi.
Na citosolni strani so tri vezavna mesta za Na; na EC strani pa 2 za K. Afiniteta za Na je zelo velika na
citoslni strani, K pa se ne more vezati. Nato poteče hidroliza ATP in ta preide v ADP. Črpalka ima pripeto
fosfatno skupino, kar povzroči konformacijsko spremembo črpalke. Afiniteta do Na se tako zmanjša, Na se
odcepi v EC in afiniteta do K se poveča. Ta se EC veže, fosfat se spet sprosti, kar povzroči ponoven
konformacijski obrat črpalke. K se prenese iz zunanjosti v notranjost in se s tem sprosti iz vezavnega mesta.

6
6. ABC transporterji.

Osnovna struktura enota je sestavljena iz 6 transmembranskih domen katerim sledi ATP-vezaven del. V
plazemski membrani sta združeni dve takšni podenoti, kar pomeni da ima enota 12 transmembranskih
domen in 2 ATP-vezavni mesti.
Nahajajo se v prokariontskih in evkariontskih celicah. V bakterijah izrabljajo energijo, pridobljeno s hidrolizo
ATP, za transport molekul, ionov, sladkorjev in AK. Najdemo jih v ledvicah, možganih, jetrih, .. in so
odgovorni za prenos strupov iz celic. Neselektivno transportirajo mnoge substance.
Bolezni, ki so povezane s ABC: cistična fibroza, rakave celice, ..

Rakave celice: ABC transporterji naj bi bili produkt gena, ki naredi

rakave celice odporne na kemoterapijo  MDR transporter. V primerju
da je teh MDR transporterjev preveč, ti pospešeno črpajo strupe iz celic
in s tem omogočijo preživetje rakavih celic.
Cistična fibroza: Cl kanal v epitelnih celicah (izjema zaradi potrebne
sklopitve hidrolize ATP, cAMP-odvisne fosforilacije)

7. Sklopitev več vrst transportnih sistemov na ravni celice - primeri: transporterji v enterocitih in parietalnih
celicah želodca.

Transporterji v enterocitih: enterocit je visokoprizmatska epitelijska celica, ki oblaga svetlino tankega

črevesa, od koder absorbira hranilne snovi. Na BL: Na/K ATP-aza, glukozni uniporter. Na AP Na/glukozni
simport (1 glukoza, 2 Na).

Parietalne celice želodca: Parietalne celoce želodca izločajo kislino v obliki HCl (posebej izločajo H + in Cl-,
v lumnu se združita v HCl). Cl - se na apikalni membrani prenaša izven celice z gradientom, na BL pa prehaja
v celico s Cl-/HCO3- antiporterjem. V apikalni membrani je protonsko-kalijeva črpalka: H +/K+ ATPaza. V lumen
prenaša H+, v celico pa K+(ni na sliki). H+ nastaja s hidrolizo vode; OH- se poveže s CO2 in tvori HCO3-.

8. Transportni proteini za anione – primer membrane eritrocita.

7
V antiport anionov je vključen protein antiporter-band III, ki prenaša HCO 3- v smeri gradienta in Cl- proti
gradientu.
Naloga eritrocitov je, da prenašajo kisik iz eritrocita v celice, CO 2 pa odnašajo iz tkiv. CO2 je slabo topen, zato
se ga večino do pljuč prenese v obliki karbonata. V eritrocitih se poveže z OH - in s pomočjo encima
karboanhidraze v karbonatni ion  CO2 + OH-  HCO3+
Z disociacijo vode pa nastane vodikov ion, ki se veže na AK hemoglobina – histidin.

BAND III

KARBOANHIDRAZA

9. Transportni proteini in pH v limfocitih.

Akutna regulacija osmoznosti; Ko je limfocit hipotoničen glede na okolje, transportira Cl -, Na+, K+ v celico (da
izenači osmotsk pritisk, ker jim sledi voda), ven pa transprtira H +, HCO3- zato da ohrani pravilen pH.

7. Receptorji v celični membrani

G-protein:
 je GTP-vezavni regulatorni protein, sestavljen iz treh podenot
 uravnava interakcijo med receptorjem in tarčnim proteinom, ki je lahko ali encim ali ionski kanal
 je transmembranski protein, ki 7-krat prehaja membrano
 ko se tarčni protein aktivira, to lahko spremeni koncentracijo intracelularnih mediatorjev ali pa se
spremeni ionska prepustnost plazmaleme
 so aktivirani, ko imajo vezan GTP in inaktivirani, ko GDP
 EC ligand se veže na z G-proteinom vezanim receptorjem. Receptor se po vezavi konformacijsko
spremeni, kar povzroči, da je na G-protein vezan GTP. G-protein hidrolizira GTP v GDP. Aktivni
protein ima med hidrolizo možnost, da se z njega odcepi in posreduje sporočilo.
 Intracelularni mediatorji so tudi: cAMP in Ca2+

1. Pojmi: receptor, posrednik, efektor.

Receptor je struktura ali molekula na membrani ali v notranjosti celice, na katero se specifično vežejo
telesu lastne ali v telo vnesene snovi oziroma zdravila.
Posrednik je spojina, ki omogoči komunikacijo med vzdražljivimi celicami, kot npr. med nevroni, ali med
nevroni in vsemi vrstami mišic ali med nevroni in eksokrinimi ter tudi nekaterimi endokrinimi žlezami.
Efektor je molekula, ki ob vezavi na specifično beljakovino (encim, receptor) spremeni konformacijo oziroma
funkcijo te beljakovine.

2. Osnovne značilnosti zgradbe in delovanja receptorjev.

Receptor je specifičen protein, ki se veže na signalno molekulo in tako povzroči odgovor v tarčni celici. V
večini primerov so receptorji transmembranski proteini na površini tarčnih celic. Ko vežejo EC signalno
molekulo, postanejo aktivirani in povzročijo številne intracelularne signale, ki spremenijo obnašanje celic. V
nekaterih primerih pa so receptorji v tarčni celici in ligand mora vstopiti v celico, da jih aktivira.
Poznamo več različnih vrst receptorjev;
 Ionsko kanalske receptorje; ligand se veže na kanal in ga odpre
8
  G-protein receptorje; signalna molekula se veže na transmembranski protein, ki fosforilira G-protein
 Encimske receptorje; Ligand se veže na receptor in aktivira njegov IC konec, ki je encim

3. Nekateri primeri receptorjev v celičnih membranah – na primer tirozinkinazni receptorji – RTK, /insulinski
receptor/.

Ko se ligand veže na TKR, se receptorji povežejo v dimere. Citoplazmatske domene nato fosforilirajo ena
drugo na tirozinskih ostankih, kar imenujemo avtofosforilacija. To povzroči, da se intracelularni signalni
proteini vežejo na fosforilirane tirozine. Ena od opcij je, da en izmed teh IC signalnih proteinov preko Ras
aktivirajočega proteina fosforilira RasGDP v RasGTP in ga s tem aktivira. Ras nato naprej aktivira MAP kinaze,
ki vplivajo na izražanje genov ali proteinsko aktivnost. (Alberts 559)

(kurac od ovce, ki se ga lahko spusti):

Insulinski receptori je tetramer. Sestavljen je iz dveh  in dveh  podenot. Ko se veže nanj insulin, receptor
fosforilira svoje katalitične domene. Te se aktivirajo in fosforilirajo protein (insulin receptor substrate, IRS-1)
na tirozinskih ostankih. Fosfotirozini na IRS-1 postanejo visoko afinitetna vezavna mesta za usmerjanje in
aktivacijo intracelularnih signalnih protinov, ki se tudi lahko vežejo na druge aktivirane TKR.

4. Pregled različnih dogodkov v celici kot odgovor na aktivnost različnih receptorjev v plazemskih
membranah.

Alberts poglavje 16?

5. Prenos sporočil iz receptorjev v celično notranjost, na primer iz RTK do Ca2+ -kanalov v ER.

G-protein aktivira C-fosfolipazo, ki preseka PIP 2 na dva dela; na IP3 (inozitol trifosfat) in DAG (diacilglicerol).
IP3, ki je prost v citosolu, se nato veže na Ca 2+ kanale (ligandni kanali) v membranah endoplazmatskega
retikuluma in jih odpre. Kalcij se usuje iz kanalov, zaradi gradienta. DAG, ki je vezan v membrani, ima tudi
svojo vlogo; aktivira proteinsko kinazo C (PKC), ki se ob povečani koncentraciji kalcija aktivira in fosforilira
svoje tarčne proteine.

9
8. Aktinski filamenti
1. Aktin G, aktin F.

Monomeri aktinskih filamentov so G aktini (globularni), ki se povežejo med sabo in oblikujejo aktin F
(fibrilarni). Molekula aktina je sestavljena iz 375 AK. Je konzervativna molekula  tekom evolucije se ni
veliko spreminjala. Je množično zastopan protein v celici. Ima 6 izomernih oblik: 4 α, β, γ. 4 se pojavijo v
mišičnih celicah, 2 v nemišičnih celicah.

2. Nastanek aktinskega filamenta in »treadmilling«.

Aktini G se povežejo med sabo v fibrilarni aktin. Najprej oblikujejo dimere in trimere, ti pa nato rastejo z
dodajanjem monomerov na oba konca. Vsak monomer je rotiran za 166°, kar da filamentu posebno obliko.
Aktinski monomeri so orientirani v isto smeri, kar pomeni da imajo aktinski filamenti značilno polarnost  +
in – konec. Najhitreje se monomeri dodajajo na + konec in sicer kar 5 do 10 krat hitreje kot na - konec.
Aktinski monomeri tudi vežejo ATP, ki se hidrolizira do ADP, ko se filamenti sestavljajo skupaj. Če je ATP
vezan na monomer, se ta sestavlja, če pa je nanj vezan ADP, pa razpada.
Aktinski filamenti se depolimerizirajo z disociacijo aktinskih podenot, kar omogoča, da se filamenti cepijo ko
je to potrebno.

Treadmilling: je fenomen, ki ponazarja dinamično obnašanje aktinskih filamentov. – konec filamenta raste
počasneje kot + konec. Razlika v rasti se odraža v kritični koncentraciji za adicijo monomerov na oba konca
filamenta. Aktin, ki ima vezan ATP, se poveže s + koncem, ATP pa se nato hidrolizira v ADP. Treadmilling
poteka, ko je koncentracija monomerov med kritičnima koncentracijama za – in + konec. Disociacija
monomerov na – koncu je uravnovešena z adicijo monomerov na + koncu.

3. Vpliv citohalazina, latrunkulina in faloidina na dinamiko aktinskih filamentov.

Snov Vpliv na dinamiko

Citohalazin Veže se na + konec in prepreči podaljševanje filamentov, spremeni se
oblika celice
Latrunkulin Veže se na posamezne aktinske monomere in preprečuje njihovo
vključevanje v filament
Faloidin Veže se ob filament in ga stabilizira, prepreči depolarizacijo

4. Vloga timozina in profilina.

Timozin: je protein, ki veže aktinske monomere in prepreči njihovo vezavo v filamente.

Profilin: Povzroči hitro dodajanje monomerov na filamente. Ima sposobnost izmenjave ADP z ATP na G-
aktinu.
Celica dobi signal za rast aktinskih filamentov; ta signal razgradi PIP 2; sprosti se profilin, ki izrine timozin z
G-aktina in G-aktin se začne povezovati v mikrofilamente.

5. Pokrovni, cepitveni proteini in proteini, ki vežejo aktinske filamente na plazmalemo - primer eritrocita in
mišične celice.

Arp proteini:
- Arp 2/3: omogočajo nastanek aktinskih filamentov, imajo sposobnost vezave na že obstoječe
aktinske filamente. Vežejo se na – konec in preprečijo odpenjanje ali pa se vežejo na filament ob
strani in tako povzročijo močno razvejanost.

Pokrovni proteini: (capping proteini) se vežejo na oba konca aktinskih filamentov in preprečijo izgubo ali
vezavo monomerov. Nekateri pokrovni proteini sodelujejo pri cepitvi aktinskih filamentov. CAP-Z (+ konec)
in Tropomodulin (- konec).

Cepitveni proteni: cepijo filamente. Primer je kofilin-ADP-G-aktin, ki se veže na ADP-G-aktin in odceplja

monomere iz polimera. Kasneje se odcepi in nadomesti ga profilin. Lahko precepi filament v sredini in
nastanejo manjši filamenti.
Gelsolin: cepi filamente, a nato ostane vezan na + konec in prepreči nadaljnjo rast filamentov. Aktivira ga
kalcijev ion. Aktiviran se veže na filament in se zasidra med 2 molekuli aktina in cepi filament na 2
fragmenta.

Proteini, ki vežejo aktinske filamente na plazmalemo: distrofin (Duschenova mišična distrofija)

10
Eritrocit: Aktin se veže na transmembranske proteine preko perifernih. Pomembno vlogo ima spektrin, ki je
sestavljen iz dveh podenot z aktinskim vezavnim mestom, ki se med seboj antiparalelno povežeta. Spektrin
se veže na transmembranske proteine: spektrin – ankirin – band 3. Aktin je vezan na spektrin preko
aducina; v temu kompleksu ne smemo pozabiti na band 4.1, na tropomiozin (vezan na aktinski filament in ga
stabilizira) in na – koncu vezan tropomodulin.

Mišične celice: aktinski filamenti se povezujejo na

transmembranske proteine. Tu ima vlogo beljakovina
distrofin, ki s povezavo na aktin in na kompleks
transmembranskih proteinov povezuje citoskelet
mišičnih celic na ECM.

6. Nastanek aktinskih snopov in aktinske mreže ter

njihova vloga v celici.

Aktini se med sabo povezujejo v aktinske snope in

aktinske mreže. V snopih so aktinski filamenti
razporejeni vzporedno, med sabo jih povezujejo
proteini. V mrežah pa so aktinski filamenti narahlo
povezani med seboj.
Aktinski vezavni proteini imajo vsaj dve domeni, ki
vežeta aktin in tako omogočita, da se protein lahko
veže na dva različna aktinska filamenta. Proteini, ki
sestavljajo aktinske snope, so majhni in prisilijo
aktinske filamente, da potekajo blizu skupaj. Proteini,
ki sestavljajo aktinske mreže, pa so veliki in fleksibilni.

Aktinski snopi: poznamo dve obliki aktinskih snopov.

Pri prvi obliki so filamenti blizu skupaj, potekajo
paralelno in podpirajo obliko plazmaleme. Vsi filamenti imajo isto polarnost; + konci se nahajajo blizu
plazmaleme. Fimbrin je eden izmed proteinov, ki zagotavlja takšno obliko. Ima dve aktinski vezavni domeni,
njegova vloga je, da poveže dva filamenta skupaj. Drug tip aktinskih snopov sestavljajo filamenti, ki so bolj
oddaljeni med sabo, so zmožni kontrakcije. Filamente med seboj v nasproti usmerjene snope povezuje α-
aktinin. α-aktinin je dimer, vsaka podenota se poveže z enim filamentom. Večja razdalja med filamenti
omogoča, da se miozin II poveže z aktinom, kar omogoči kontrakcijo.
Aktinske mreže: filamin je protein, ki omogoči vezavo aktinskih filamentov v mreže. Je dimer in je
fleksibilna molekula v obliki črke V. Vezavne domene se nahajajo na koncu krakov Vja.
11
7. Zgradba in vloga miozinov I, II in V.

Miozini so ATPaze, ki se premikajo vzdolž aktinskih filamentov vedno proti +koncu. Premik miozina je
sklopljen s hidrolizo ATP in konformacijsko spremembo miozina. Miozinska molekula je sestavljena iz težke
verige in lahke verige. V vsaki molekuli so 3 regije: glava, vrat in rep. Glava je vezavno mesto za aktin in
ATP. Vrat sestavljajo lahko verige, imajo regulacijsko vlogo pri delovanju glave. Rep specificira funkcijo
miozina. Glava se veže na aktinski filament, rep na membrano ali AF.

Miozin Zgradba Vloga

I 1 težka in 3 lahke verige
II 2 težki in 4 lahke verige
V 2 težki in 8 lahkih verig
Sodeluje pri transportu veziklov in organelov, povezuje snope AF na
plazmalemo, sprejema makromolekule iz okolja, pomaga pri
sekreciji produktov iz celice, filopodiji, lamelopodiji, fagocitoza
Kontrakcija; Omogoča predelitev celic na dvoje – citokineza, tvori
kontraktilni prstan, antiparalelno potekajoči AF, pripeti na
membrano, v citokinezi sodeluje pri depolimerizaciji in kontrakciji
Sodeluje pri transportu pigmentnih zrn, rasti živčnih celic, veziklov iz
zER v živčne odrastke, omogoča transport vseh molekul za rast
živčnih končičev

8. Mehanizem interakcije med aktinom in miozinom.

Glava miozinske molekule je trdno vezana z aktinsko. Vezava ATP povzroči konformacijo v miozinski glavi 
prekine se povezava z AF in MG se odmakne. Hidroliza ATP povzroči zamik miozinske glave proti + koncu 
po odcepitvi fosfata se MG pritrdi na naslednjo aktinsko molekulo. Odcep ADP povzroči premik AF proti –
koncu.

9. Lokomocija celic. (C442)

Lokomocija poteka v 3 stopnjah.

1: celica oblikuje podaljške v obliki psevdopodijev ali lamelipodijev (bolj krpasti plazmatski podaljški); vlogo
igra profilin, ki podaljšuje aktinske filamente;
2: podaljški se pritrdijo na substrat, preko katerega se celica premika. Podaljšek oblikuje fokalni stik (stresna
nit-vinkulin-talin-integrin-ECM)  pred pritrditvijo so aktinske molekule proste in miozin II je neaktiven.
Pritrjen podaljšek povzroči tenzijo AF v smeri podaljška in celotno telo se premakne; pomembno je delovanje
encima FAK (fokalna adhezijska kinaza); Rho-G protein aktivira FAK, ki nato fosforilira miozin II in vinkulin;
lokomocija
3: stiki se prekinejo

Gibanje je natančno regulirano s proteini iz družine Rho (Cdk 42, Rac, Rho).

10. Zgradba sarkomere in osnove delovanja.

12
Model, ki pojasnjuje krčenje mišic, se imenuje teorija drsečih filamentov. Med mišično kontrakcijo se
sarkomera skrajša, razdalja med Z diski se zmanjša. Širina A pasu se ne spremeni, pasa I in H pa popolnoma
izgineta. Aktinski in miozinski filamenti drsijo en mimo drugega; aktinski filamenti se premaknejo v A in H
pas. Mišice se tako skrčijo zaradi interakcije med miozinskimi in aktinskimi filamenti  miozin se veže na
aktin in tako sodeluje pri drsenju filamentov.

SKELETNE MIŠIČNE CELICE: v mirovanju je ATP vezan na glavo težke verige miozina, vendar poteka
hidroliza ATP zelo počasi. Za hidrolizo ATP in sproščanje energije potrebuje miozin kot kofaktor aktin, ki pa v
mirovanju nista povezana. Vzrok za to je prikritost vezavnega mesta za miozin na aktinu, vezavno mesto
prekriva kompleks troponina in tropomiozina na aktinu F. Ko je v okolici na voljo kalcij, se kalcij veže na
podenoto C troponina, ki porine tropomiozin globlje v brazdo v dvojni vijačnici aktina. Na ta način se odkrije
in izpostavi na aktinu vezavno mesto za miozin, aktin se poveže z miozinom (z glavo težke verige), kar
sproži hidrolizo ATP.

Regulatorni proteini:
- titin: stabilizira miozinski flament, ohranja stalno središčno lego
- nebulin: ovija aktinske filamente v celoti in tako ohranja stalno
dolžino AF
- distrofin: veže AF na transmembranske proteine in tako prepreči
deformacijo plazmaleme med kontrakcijo
- -aktinin: omogoča stalno razdaljo med AF, vzporedni
- Miomezin: omogoča stalno razdaljo med miozinskimi filamenti,
vzporedni
- Tropomiozin: nahaja se vzdolž AF in ga stabilizira, prekriva
mesto na AF za vezavo miozinske glave
- Troponin kompleks: sestavljen je iz treh podenot (C, I, T). V citosolu se mora povečati
koncentracija kalcijevih ionov, ki se vežejo na troponin C, ki se nato konformacijsko spremeni. Nato
deluje preko troponina I na troponin T, ki je vezan na tropomiozin. Ko spremeni svojo lego, za sabo
potegne tropomiozin in tako se mesto za vezavo miozinske glave na AF sprosti
- Tropomodulin: vezan na – konec preprečuje spremembo dolžine AF
- Cap-Z: vezan na + konec ohranja dolžino AF
- Dezmin: ohrana integriteto sarkomere

13
Gladke mišične celice: Nimajo sarkomer; imajo plazmatska in membranska gosta telesa, ki služijo kot Z-
linije; na njih se pripenjajo AM-kompleksi, ki so mrežasto razporejeni po celici.

9. Mikrotubuli
1. Zgradba in nastanek mikrotubulov.

Zunanji premer mikrotubula je 25 nm, dolgi pa so nekaj mikrometrov. Sestavljeni so iz α in β tubulina, ki se

združita v dimer. S polimerizacijo dimerov se organizira cevčica, sestavljena iz 13 nizov tubulinskih dimerov
– protofilamentov. Ločimo pozitivni, kjer se dimeri tubulina dodajajo in mikrotubul raste, in negativni konec,
kjer se dimeri tubulina odcepljajo, mikrotubul pa se krajša. Na stabilnost mikrotubulov pomembno vplivajo
proteini MAP (mikrotubul asociirani proteini).
α in β tubulin vežeta GTP (ki igra podobno vlogo, kot ATP pri aktinih). GTP vezan na β-tubulin se hidrolizira v
GDP, ko poteka polimerizacija. GTP hidroliza zmanjša afiniteto tubulina za vezavo, poveča možnost, da
depolimerizirajo in je tako odgovoren za dinamično obnašanje mikrotubulov.
Za mikrotubule je prav tako značilen treadmilling. Za začetek polimerizacija so potrebni gama tubulini, na
katere se z – konci vežejo alfa in beta tubulini.

Katastrofin: veže se na + konec in ga destabilizira

Katanin: prereže celoten mikrotubul, povzroči razpad, krajšanje tubulov; ATP odvisen
Statmin: veže se na tubulinske dimere, poveže 2 med sabo, tako vzdržuje zalogo nepolimeriziranih dimerov

2. Dinamična nestabilnost mikrotubulov.

GTP hidroliza prav tako povzroča dinamično nestabilnost mikrotubulov. Mikrotubuli se izmenično
depolimerizirajo in polimerizirajo, v odvisnosti od koncentracije ATP beta tubulina; Pri živih organizmih je –
konec stalno vezan; vse se dogajana + koncu;

14
3. Delovanje kolhicina, vinblastina in taksola.

Kolhicin: vpliva na polimerizacijo in jo inhibira. Delitveno vreteno se ne more oblikovati in tako se celica ne
deli. Imenujemo jih tudi citostatiki.
Vinblastin: ima podoben vpliv kot kolhicin. Je citostatik.
Taksol: blokira depolimerizacijo, preprečuje delitev celice.

4. Vloga MAP proteinov.

MAP proteini so najštevilčnejši v živčnih celicah. Imajo dve domeni: eno bazično, s katero so vezani na
mikrotubul, in eno kislo, preko katere se mikrotubul veže na celične komponente. Omogočajo različno
organiziranost MT v celici. MAP 1 in TAU so v živčnih celicah; MAP 4 v neživčnih. TAU sodeluje pri
povezovanju poteinov v tesne skupke; povezan je tudi s fosforilacijo in defosforilacijo; če pride do okvare
TAU proteina in s tem do hiperfosforilacije, pride do propada živčnih celic, saj je moteno povezovanje MT.
Alzheimerjeva bolezen.

5. Vloga kinezinov in dineinov.

Kinezini: so motorni proteini. Gibljejo se vzdolž mikrotubulov proti + koncu. Sestavljeni so iz dveh težkih in
dveh lahkih verig. Imajo tri dele: glavo (mesto za vezavo na MT), pecelj in rep (2 lahki verigi, ima
regulacijsko vlogo: uravnava delovanje glave, omogoča vezavo repa na tovor). Glede na nahajališče glave
poznamo tri vrste kinezinov. N imajo
glavo na NH2 koncu, M imajo glavo v
sredini molekule, C pa imajo glavo na
COOH koncu. Transport s kinezini je
najpomembnejši v živčnih celicah.
Kažejo podobnost z miozini. Ena od
glav je vedno v stiku z MT.
1. Glava z vezanim ADP je
odmaknjena od MT; glava brez
vsega je vezana na MT.
2. Na prazno glavo se veže ATP,
kar povzroči konformacijsko
spremembo in premik ADP
glave naprej, pred ATP (prej
prazno) glavo.
3. ADP glava se veže na MT, pride
do odcepa ADP in hidrolize ATP
na ATP glavi, ter odcepa
fosfatne skupine iz ATP glave.
15
 4. Prazna glava je pritrjena na MT, glava z vezanim ADP pa je prosta in leži bolj proti – koncu; isto kot
prvi korak, samo glave so zamenjane.
Kinezini zadržujejo membrano ER bolj periferno.

Dineini: so motorni proteini. Gibljejo se vzdolž MT proti – koncu. Poznamo 2 vrsti: citosolne in aksonemne
dineine. So večje in kompleksnejše molekule kot kinezini. Sestavljeni so iz 2 težkih verig in 4 lahkih. Ne
vežejo se direktno na tovor (endosomi, lizosomi, mitohondriji), vmes je kompleks dinaktin. Zaradi gibanja
dineinov se vzdržuje stalna lokacija GA.

6. Zgradba in mehanizem gibanja bička oz. migetalke. Centriol in bazalno telesce.

Bički so pogosto diferenciacija, ki omogoča gibanje

živalskih celic. To so izrastki iz celične površine, ki do
obdani s plazmalemo. V osrednjem delu bička je
aksonema, to je mikrotubularna struktura iz 9 parov
mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu, v sredini
bička pa je še en par mikrotubulov. Na bazi bička je
bazalno telesce, ki se povezuje z elementi
citoskeleta. Periferni pari MT v aksonemi se
nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca
in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B.
Na MT A so dineinske ročice. Dinein ima ATPazno
funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na
medsebojnem vzdolžnem drsenju parov MT v
aksonemi. MT A iz enega para mikrotubulov se preko
dineinskih ročic poveže z MT B sosednjega para. V
prisotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi
energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot
ATPaza, se ročica konformacijsko spremeni in se
poveže z MT B na drugem mestu in pod drugačnim
kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno
premakneta.

Centriol in bazalno telesce sta morfološko enaki

strukturi, ki sta sestavljeni iz 9 tripletov
mikrotubulov, združenih v cilinder. Tripleti MT so
orientirani poševno proti centru centriola oz. BT.
Mikrotubule v tripletu označujemo s črkami A, B, C
od centra proti periferiji. BT leži vedno na bazi bička
oz. cilije, centriol pa je v notranjosti celice v območju
centrosoma, kjer je organizacijski center za tvorbo
mikrotubulov v celici. Večina živalskih celic ima v
interfazi dva centriola, ki ležita pravokotno drug na
drugega. V S-fazi interfaze nastane ob vsakem
centriolu v paru še en nov centriol in vsak tako
nastali par centriolov se na začetku mitoze pomakne
na svoj pol celice. Okrog vsakega para centriolov se
izoblikuje žarkasto nitje, ki poteka proti
plazmalemi, med paroma centriolov pa se
izoblikuje delitveno vreteno.

7. Vzroki in posledice negibljivosti bičkov oz. migetalk.

16
Kartagenerjev sindrom: sindrom negibljivih migetalk. Spremenjeno je število perifernih parov mikrotubulov,
enojni mikrotubuli, spremenjeno je število središčnih MT, spremenjen položaj parov MT, povečano število
aksonem. Bolniki imajo zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše
respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim lahko razvijejo organi na nasprotni
strani telesa, kot je normalno. Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri
moških bolnikih pojavlja neplodnost.

10. Intermediarni filamenti

So skupina citoskeletnih filamentov v obliki gladkih, nerazvejanih proteinskih niti z debelino 10nm. Nahajajo
se okoli jedra in se pritrdijo na plazmalemo v obliki proteinskih ploščic. So zelo obstojni na raztezne sile, so
raznolika skupina.

1. Skupine proteinov, ki sestavljajo intermediarne filamente.

Tip Protein Velikost kd Mesto ekspresije

I Kisli keratini 40-60 Epitelijske celice
II Bazični keratini 50-70 Epitelijske celice
III Vimentin 54 Fibroblasti, bela krvna telesa
Dezmin 53 Mišične celice
Glia kisli proteini 51 Glia celice
periferin 57 Periferni nevroni
IV Nevrofilamentni proteini Jedro
- NF-L 60-70
- NF-M 105-110
- NF-H 135-150
- α-interneksin 66
V Jedrni lamini 60-75 Jedrna lamina
VI Nestin 200 Embrionalne matične celice CŽS

2. Značilnosti monomer intermediarnih filamentov in način povezovanja v filamente.

Osrednja paličasta regija je sestavljena iz α-verige iz približno 310 AK. Omejujeta jo dve regiji: karboksilna,
ki tvori rep in amino, ki tvori glavo. Stranski regiji sta tisti, ki odločata o funkciji različnih intermediarnih
filamentov.
Sprva se tvorijo dimeri. Osrednji paličasti regiji se ovijeta ena okoli druge. Posamezni dimeri se nato
antiparalelno povežejo v tetramere, ti pa se
nato povežejo v protofilamente. Končni
intermediarni filament vsebuje 8
protofilamentov, ki so povezani med sabo.
IF so apolarni in nimajo + ali – konca zaradi
antiparalelnega povezovanja v tetramere.
Keratinski filamenti so sestavljeni iz
heterodimerov (tip I in II). Tip III proteinov
se povežejo v filamente kot monomeri ali
kot dimeri dveh različnih proteinov tip III.
-interneksin se lahko sestavi v filament
sam, trije nevrofilamenti pa se povežejo v
heteropolimere.

17
3. Vloga fosforilacije in defosforilacije v dinamiki intermediarnih filamentov.

Fosforilacija filamenta povzroči razpad, defosforilacija pa sestavljanje.

Fosforilacija regulira povezovanje in razkroj v celici. Primer: fosforilacija jedrne lamine, ki povzroči propad
jedrne ovojnice med mitozo.

4. Pomen proteinov, ki se povezujejo z intermediarnimi filamenti.

- plektin: vezava na MT, aktin + miozin

- filagrin: vezava med seboj v snope IF – tonofilamenti
- ankirin:
- dezmoplakin: dezmosomi
- plakoglobin: dezmosomi
- brag 1: hemidezmosomi
- lamin B-receptor- vezava lamina na notranjo membrano jedrne ovojnice

18
11. Endoplazemski retikulum

ER je sestavljen iz razvejenih, z membrano obdanih cevk in sploščenih cistern, ki se razprostirajo po vsem

citosolu. Cevke in cisterne so med seboj povezane in oblikujejo enoten notranji prostor. Membrana ER ločuje
notranji prostor od citosola.
zER ima ribosome na citosolni strani membrane. Na njem poteka sinteza proteinov za ER, GA, lizosome in
plazmalemo. V ER se sintetizirajo sekrecijski proteini, ki se z eksocitozo izločajo iz celic. Dobro je razvit v
tistih celicah, v katerih poteka intenzivna sinteza proteinov, medtem ko je v embrionalnih, še
nediferenciranih celicah manj razvit.

1. Pot proteinov, ki se sintetizirajo na ER.

Proteini gredo z zER v GA: lahko gredo v sekretorna zrna in nato v zunanjost celice, lahko gredo v endosome
ali pa v lizosome.

2. Mehanizem preusmeritve sinteze proteinov iz citosola na endoplazemski retikulum. (slika 15-13)

Nastajajoči protein, namenjen v ER, mora imeti

signalno zaporedje (signalni peptid ali signalna
krpa), ki ga vodi v ER. Signalna zaporedja so
sestavljena iz okoli 20 AK, ki vsebujejo hidrofobne
ostanke na amino delu polipeptidne verige. Ko se
odcepijo (sintetizirajo) z ribosoma, SRP prepozna in
veže ta signalna zaporedja. SRP je sestavljen iz 6
polipeptidov in male citoplazmatske RNA (7SL RNA).
Vezava SRP prepreči nadaljno translacijo in usmeri
kompleks na zER s tem, ko se veže na SRP receptor
na ER membrani. Z vezavo se SRP sprosti z
ribosoma in signalnega zaporedja. Ribosom se nato
veže na proteinski translokacijski kompleks v ER
membrani in signalno zaporedje vstopi v
membranski kanal. Sledi translacija, rastoča
polipeptidna veriga potuje čez membrano v ER. Ko
translacija poteče, se signalno zaporedje odcepi in
polipeptid se sprosti v lumen ER.

19
3. Način vgrajevanja proteinov v membrano ER.

Integralni membranski proteini so vezani v membrano s hidrofobnimi verigami, ki potekajo skozi fosfolipidni
dvosloj. Predeli verig, ki prehajajo skozi membrano, so ponavadi α-heliksi, ki so sestavljeni iz 20 do 25 AK.

Poznamo več načinov vgrajevanja proteinov v membrano ER. Določeni proteini imajo signalno zaporedje, ki
se po končanem vgrajevanju odcepi. Drugi imajo notranje signalno zaporedje, ki ostane v membrani in se s
polipeptidne verige ne odcepi. Protein pa lahko tudi večkrat prehaja skozi membrano.

V primeru, ko se karboksilni del proteina nahaja v citosolu, vgrajevanje poteka tako: proteini imajo normalno
amino signalno zaporedje. Ko protein potuje skozi ER membrano, zaporedje obtiči v membrani. Protein se
nato podaljšuje v lumen ER. V sredini proteina se nahaja α-heliks, ki blokira nadaljnjo translokacijo čez ER
membrano. Ko se ribosom odcepi s translokacijskega aparata, se karboksi del proteina podaljšuje v citosolu.

20
 Proteini z notranjim signalnim
zaporedjem lahko vstopijo v
membrano z amino ali karboksilnim
koncem na citosolni strani. Če amino
konec ostane v citosolu  ostanek
polipeptidne verige prehaja v lumen
ER, ko poteka translacija. Ko je
translacija končana, notranje
signalno zaporedje ostane v
membrani in se ne cepi s proteina.

V primeru da je karboksilen konec v

citosolu, protein vstopi v lumen,
podaljšuje pa se na citosolni strani.

Protein pa lahko tudi večkrat

prehaja membrano. Protein vstopi
v membrano z amino koncem na
citosolni strani membrane. Stop-
transfer zaporedje pa nato
povzroči, da veriga oblikuje zavoj
v lumnu ER, translacija pa se nato
nadaljuje v citosolu. Drugo
notranje signalno zaporedje nato
povzroči, da polipeptidna veriga
ponovno vstopi v ER membrano in
tvori zavoj na citosolni strani.
Proces se lahko ponavlja
velikokrat.

21
4. Posttranslacijske modifikacije proteinov v ER.

Proteini pridejo skozi membrano kot ravne verige in translacija se še vedno odvija. Znotraj ER pa se verige
zvijejo v 3D obliko s pomočjo šaperonov. Eden pomembnih proteinov znotraj ER lumna je član družine
šaperonov Hsp70 BiP. Veže se na polipeptidno verigo, ko ta preide skozi membrano in nato regulira zvijanje
proteinov in povezovanje proteinov med sabo. Ko so proteini pravilno sestavljeni se BiP odcepi z proteina in
tako so proteini pripravljeni za transport do GA. Če so proteini nepravilno zviti, ostanejo vezani na BiP in ne
zapustijo ER.

Tvorba disulfidnih vezi med stranskimi

verigami cisteinskih ostankov je
pomemben del zlaganja proteinov. Tvorijo
se le v ER lumnu zaradi primernega okolja
(-SH  S-S). Tvorbo disulfidnih vezi
uravnava encim disulfidna izomeraza.

Glikolizacija:
Proteini so tudi glikolizirani na specifičnih
asparaginskih ostankih medtem ko poteka
translacija. Oligosaharid iz 14 sladkornih
ostankov se veže na Asn. Sintetizira se na
lipidnem nosilcu, ki se nahaja v membrani
ER. Odstranijo se tri glukoze in nato še
ena manoza. Nadaljnja glikolizacija
poteka v GA. Pomembno vlogo igra encim
oligosaharidna transferaza in lipid dolihol.

GPI-sidro:
V lumnu ER poteka tudi
vsidravanje ECM proteinov z
GPI sidri. Protein pride v ER z
NH2 skupino, encim odcepi
hidrofilno sekvenco in veže
protein na GPI sidro.

5. Vloga gladkega ER.

gER na citosolni površini nima ribosomov. Pri veliki večini celic je takih predelov malo.
Nahaja se v celicah z izrazitim metabolizmom lipidov (testisi, ovariji), v celicah v
katerih poteka sinteza lipidov in razstrupljanje (hepatociti).
Sinteza lipidov poteka le na enem sloju lipidnega dvosloja. Potrebujemo encime flipaze,
ki omogočajo flip-flop lipidov iz enega sloja na drugega. Tako sta lipidna sloja
sestavljena iz približno enakega števila lipidnih molekul.

12. Golgijev aparat

1. Zgradba in funkcija Golgijevega aparata.

22
GA je zgrajen iz ploščatih membranskih cistern in veziklov. Običajno leži v bližini jedra. Posebna značilnost
GA je strukturna in funkcijska polarnost. Sestavlja ga pet funkcionalno različnih predelov: cisgolgijevo
mrežje, golgijeva skladovnica (cis, srednji, trans del) ter transgolgijevo mrežje. Proteini iz ER s pomočjo
vezikularnega transporta vstopajo v GA na cis strani, se prenašajo skozi golgijev aparat in izhajajo na trans
strani.
V GA poteka spreminjanje oligosaharidnega dela glikoproteinov, sinteza proteoglikanov in glikolipidov ter
razvrščanje končnih produktov v transportne vezikle. Od transgolgijevega mrežja se odcepljajo transportni
vezikli, ki prenašajo te produkte v lizosome, sekrecijske vakuole ali v plazmalemo.
CIS-GOLGI MREŽJE: sortiranje in fosforilacija manoz na proteinih
CIS DEL: odstranjevanje manoz
MEDIALNI DEL: odstranjevanje manoz in dodajanje novih sladkorjev (N-Acetilglukozamin)
TRANS DEL: dodajanje sladkorjev
TRANS MREŽJE: sortiranje v vezikle

2. Transport v Golgijev aparat in znotraj Golgijevega aparata.

V GA pridejo proteini iz ER. Iz ER

lahko odidejo vsi proteini, vendar se
morajo proteini s končno sekvenco
KDEL (lizin, aspart.kislina,
glutaminska kislina in levcin) ali
KKXX vrniti nazaj v ER, saj tam
opravljajo določene vloge. V
nasprotnem primeru nadaljujeo
svojo pot skozi GA.
BULK FLOW: konstitutivna
sekrecija, direktno iz GA naprej,
tako se transportira večino proteinov
in lipidov, ki so namenjeni ugraditvi
v celično membrano. Bulk flow
omogoča tudi sekrecijo proteinov iz
celice.
REGULIRANA SEKRECIJA:
sekrecija hormonov iz endokrinih
celic, nevrotransmiterjev iz
nevronov, prebavnih encimov iz
pankreatičnih celic. V transGA se
razvrščajo, spakirajo v vezikle in
nato čakajo na signal, da se lahko
sprostijo iz celice.
Transport proteinov v LIZOSOME: proteini, namenjeni v lizosome, se morajo najprej spremeniti v procesu
manozne fosforilacije.

23
 3. Značilnosti glikozilacije v
Golgijevem aparatu.

Glikolizacija v GA je nadaljevanje
iz ER. Odcepijo se še tri manoze
in doda se N-acetilglukozamin.
Odcepita se dve manozi, nato pa
se dodata fukoza in 2 N-
acetilglukozamina. Na vsak N-
glukozamin se doda po ena
galaktoza, na katere se na koncu
doda sialična kislina. Zadnji del
glikozilacije poteka v trans GA.
Proteini, ki bodo prešli v
lizosome, se spremenijo v
procesu manozne fosforilacije. N-
acetilglukozaminski fosfati se
vežejo na manozne ostanke (cis
GA). N-acetilglukozaminska
skupina se odcepi in tako ostane
na oligosaharid vezana manoza-
6-fosfat.

4. Poti produktov iz trans-golgijevega mrežja. Eksocitoza.

Eksocitoza je fuzija veziklov s plazmalemo. Tako celica izloči večino proteoglikanov in glikoproteinov, ki so
namenjeni v ECM.

24
13. Vezikularni transport
1. Vrste in vloga pokritih veziklov.

Prva stopnja vezikularnega transporta je formacija veziklov, ki se odcepljajo iz membrane. Ločimo tri tipe
veziklov.
Klatrinski vezikli sodelujejo pri prevzemanju EC molekul iz plazmaleme pri endocitozi in pri transportu
molekul iz trans GA do lizosomov. Pravtako pa poznamo dve skupini veziklov, ki se odcepljajo iz ER in iz GA
 COP vezikli. COP I se cepijo z GA, COP II pa iz ER do GA.

Klatrin je beljakovina, ki igra pomembno vlogo pri tvorbi košu podobnih struktur. Izkrivlja membrano in
uravnava odcepljanje veziklov. Vezavo klatrinskih molekul pa uravnavajo adaptini. Beljakovina adaptin veže
plašč na membrano vezikla in izbira molekule, ki bodo prešle v vezikle. Ima dve domeni: z eno se veže na
klatrin in tako omogoča njegovo vezavo na molekule, z drugo domeno pa se veže na transmembranske
proteine vezikla. Z adaptinom se poveže tudi citosoličen del manoze-6-fosfat in tako adaptin usmerja
proteine, ki so namenjeni v lizosom.
Klatrinski vezikel nastane tako da se
membrana rahlo upogne  vežejo se
adaptini in začnejo se kopičiti
transmembranski proteini. Ti privabijo
klatrinske molekule, ki vlečejo
membrano da se oblikuje brst, ki se
nato odcepi. S pomočjo ATP se odcepita
klatrinski plašč in adaptin in tako
ostane gol vezikel. Protein dinamin pa
je vključen pri odcepljanju brsta in je
odvisen od GTP. Služijo za pinocitozo in
transport od golgija do zgodnjih
endosomov ipd.

COP I GAER; CisGATransGA; To je visoko selektiven transport (receptorji prepoznajo protein, ki

sodelujejo v ER, zato se morajo tja vračati). Pomembni so G-proteini. ARF-GTP se poveže z membrano GA,
potreben je za vezavo COPI plaščnih komponent ali klatrinskih coatomerov. Nastane vezikel. Sledi ARF
hidroliza GTP  povzroči konformacijsko spremembo. Nastane ARF-GDP, sledi disociacija plaščnih proteinov
iz membrane vezikla.

COP II: ERGA; pri nastanku sodeluje GTP protein. Sar-GTP se veže na membrano, nalagati se začnejo
coatomeri. Sledi brst in vezava tovora na receptorje. Oblikujejo se vezikli, sledi hidroliza GTP in plašč se
razgradi. Sar-GTP selektivno veže citosolno regijo transmembranskih proteinov (na signalno zaporedje).
Lumenska regija transmembranskih proteinov veže topni tovor v lumen ER.

25
2. Mehanizem prepoznavanja in fuzije med vezikli.

Fuzija transportnih veziklov poteka v dveh korakih. Sprva morajo vezikli prepoznati pravilno tarčno
membrano. Nato pa se morajo vezikli združiti s tarčno membrano in tako predati snovi, ki jih nosijo v
organel.

SNARE hipoteza: interakcija med

vSNARE in tSNARE je odgovorna za
specifično fuzijo veziklov. vSNARE in
tSNARE se morata konformacijsko
ujemati, da se povežeta – ko vezikel
prenese tovor na pravo mesto.
Omogočata specifičnost vezave.

Rab GTP - vezavni protein (G-

protein) je nujen za prepoznavanje
med SNAREi. Ima vezan GTP, ki se
hidrolizira, ko se v in t SNAREa
povežeta in s tem zakleni vezavo
vezikla na tarčno membrano ter
spojitev.

RAB-GDP gre nazaj v citosol, in se

nato pretvori v GTP ter se ponovno
porabi.

SNAPs in NSF proteini omogočijo, da

pride do fuzije med membranama.

26
14. Lizosomi
1. Značilnosti lizosomov in njihova vloga v celici.

Obdani so z membrano in vsebujejo približno 50 hidrolitičnih encimov, ki lahko razgradijo vse biološke
makromolekule: proteine, NUK, OH in lipide. Optimalna aktivnost lizosomskih encimov je v kislem območju
pH (H ATP črpalke). Lizosomi so prebavni sistem celice in razgrajujejo določene izrabljene ali poškodovane
sestavine lastne celice kot tudi material, ki pride v celico od zunaj. Oblika in velikost lizosomov nista stalni,
ampak se spreminjata glede na izvor substrata. Notranja stran membrane je močno glikolizirana in tako
nedostopna za delovanje encimov. V citosolu celice je pH rahlo bazičen in tako to onemogoča delovanje
lizosomskih encimov.
Sinteza lizosomskih encimov poteka na zER. V transportnih veziklih se iz zER prenesejo v GA, kjer se v cis
predelu modificirajo in v transgolgijevem mrežju vežejo na specifične receptorje. Ta povezava omogoča, da
se v določenih veziklih zberejo samo lizosomski encimi. Ti vezikli nato brstijo iz transgolgijevega mrežja.

2. Nastanek lizosomov.

Lizosomi nastanejo z fuzijo transportnih veziklov, ki se odcepljajo z transgolgijevega mrežja. Material iz

zunanjosti celice je spravljen v klatrinskem plašču. Ta se združi z zgodnjim endosomom. Zgodnji endosom
sčasoma dozori v pozni endosom, ki je prekurzor lizosoma. Med zorenjem endosomov se pH zniža s 7.2 na
5.5.
Kislinsko hidrolazo usmeri na lizosome manoza-6-fosfat, katero prepoznajo M6F receptorji v transgolgijevem
mrežju. Klatrinski vezikli jo prenašajo v lizosom. Kislinsko okolje povzroči da se hidrolaza odcepi z M6F
receptorja. Hidrolaza se sprosti v lumen endosoma, receptor pa ostane v membrani. Pozni endosom dozori v
lizosom.

3. Izvor substrata za razgradnjo z lizosomskimi encimi in bolezni kopičenja (tezavrizmoza).

Substrat za razgradnjo v lizosome lahko pride iz zunanjosti celice (endocitoza), po avtofagni poti iz same
celice (avtofagija) ali pa izvira iz odmrle celice (fagocitoza).
Bolezni kopičenja: povzroča jih genetska okvara; substrat se kopiči v lizosomu in se ne more razgraditi.
Posledice takšnih bolezni so: mentalna prizadetost, okvara ledvic, okostja, smrt ponavadi nastopi v 1-2 letih
po rojstvu.
Pri Gaucherjevi bolezni se predvsem kopičijo glikolipidi; pokvarjen je gen, ki kodira lizosomalne encime, ki
cepijo glikolipide.
I-celična bolezen (inclusion cell disease): nastane zaradi pomanjkanja skoraj vseh hidrolitičnih encimov
v fibroblastih; te encime najdemo v krvi, zaradi nepravilne razvrstitve v Golgiju; namesto da bi bili

27
vezikularno prenešeni, so samo izločeni iz celice; to se zgodi zato, ker je prišlo do okvare v cis mrežju in niso
dobili signala, ki bi jih usmeril na M6F receptorje.

15. Endocitoza

Endocitoza je proces razgradnje materiala, ki pride v celico iz njene zunanjosti; poteka v lizosomih. Ločimo
fagocitozo in pinocitozo (celično pitje).

1. Načini sprejemanja materiala iz okolja ter njegova pot v celici.

Pri fagocitozi celica pogoltne velike delce (bakterije, celice, delce celic). Vezava teh delcev na receptorje
sproži podaljševanje psevdopodijev. Psevdopodiji sčasoma objamejo del in njihove membrane se združijo
med sabo ter tako tvorijo fagosom. Fagosomi se nato združijo z lizosomi in tako nastanejo fagolizosomi v
katerih se material s pomočjo kisle hidrolaze cepi. Pri človeku služi fagocitoza za obrambo proti
mikroorganizmom ter sodeluje pri odstranitvi starih in poškodovanih celic.
Pri pinocitozi prihaja do odcepljanja klatrinskih veziklov iz membrane, ki se nato zlivajo z zgodnjimi
endosomi; je receptorsko uravanavana in zatorej specifična.

2. Receptorska endocitoza - primer sprejemanja partiklov LDL.

Receptorska endocitoza je prenos molekul, ki so za celico koristne. Makromolekule se sprva vežejo na

receptorje na površini določene celice. Teh receptorjev je največ na predelu plazmaleme  clathrin-coated
pits. Tvorijo se majhni klatrinski plašči, ki vsebujejo receptorje in na njih vezane makromolekule (ligande).
Holesterol se transportira skozi krvni obtok v obliki lipoproteinskih delcev; najpogostejša oblika se imenuje
LDL. Veže se na receptorje na celici. Receptor zapusti celico, LDL pa preide v lizosome, tako pa se holesterol
sprosti, celica pa ga lahko uporabi.

28
 3. Transcitoza in usmerjanje produktov iz Golgijevega aparata v
plazmalemo polariziranih celic

Transcitoza je proces prehajanja receptorjev med domenami

plazmaleme v polariziranih celicah. Receptor, ki se odcepi z
bazolateralnega dela plazmaleme lahko prehaja skozi apikalno, ko se
združi z zgodnjim endosomom. Transcitoza omogoča prenos EC
makromolekul čez epitelne celice.

Produkti potujejo v plazmalemo

polariziranih celic na dva načina.
Lahko se direktno odcepljajo iz
Golgija in spajajo z plazmalemo,
ali pa potujejo skupaj v zgodnje
endosome, kjer se nato ločijo.

16. Mitohondriji
1. Zgradba in funkcija
mitohondrijev.

Del Funkcija
Zunanja membrana Sinteza fosfolipidov, elongacija MK
Notranja membrana Transport elektronov, oksidativna fosfoliracija (ATP sinteza), transport
metabolitov
Medmembranski prostor Fosfoliracija nukleotidov
Matrix Oksidacija piruvata do Acetil Co-A, krebsov ciklus, β oksidacija maščob,
replikacija DNA, transkripcija in translacija

2. Prenos proteinov iz citosola v mitohondrij.

Samo v jedru najdemo gene, ki kodirajo večino mitohondrijskih proteinov, ki so potrebni za oksidativno
fosforilacijo in encime, ki sodelujejo pri metabolizmu mitohondrija. Proteini se sintetizirajo na prostih
ribosomih v citosolu in vstopijo v mitohondrij kot končane polipeptidne verige. Vnos proteinov je bolj
29
kompliciran zaradi dvojne membrane mitohondrija, kot pa izhajanje proteinov iz organela. Proteini, ki so
namenjeni v matrix morajo prehajati skozi zunanjo in notranjo membrano, drugi pa so namenjeni v
medmembranski prostor.

Večina proteinov vstopi v

mitohondrij z amino koncem;
zaporedje iz 15-30 AK se nato
odlomi z proteina, ko ta preide v
organel. Ta del proteina je zelo +
nabit. Prvi korak pri vstopu je
prepoznava teh zaporedij s
pomočjo receptorjev, ki jih nato
usmerijo na površino mitohondrija.

Citosolen hsp70 (družina

šaperonov, omogoči, da je protein
delno ne zvit) se pripne na polipeptid.
Nezložen del proteina nato preide
skozi membrani, ki sta v tem
trenutku blizu skupaj. Elektrokemijski
gradient je potreben za prenos skozi
membrano. V medmembranskem
prostoru je presežek + nabojev, na
notranji membrani pa presežek –
nabojev. To potegne pozitivno nabito
presekvenco v lumen mitohondrija, ki
se nato odcepi s proteina s pomočjo
matrixne proteaze. Mitohondrijski
Hsp70 se veže na polipeptidno
verigo, ko gre ta skozi notranjo membrano. Mitohondrijska hsp60 pa uravnava zvijanje proteina v matrixu.

3. Mehanizem oksidativne fosforilacije.

The Cell 398.

4. Značilnosti genetskega
sistema mitohondrijev.

30
Mitohondriji imajo lasten genetski sistem, ki ga ljudje dedujemo od matere. Mitohondrijski genomi so
ponavadi krožne DNA molekule, v enem organelu se pojavlja več kopij te molekule. Človeški genom
mitohondrijev je velik okoli 16kb, v živalskem svetu najdemo organizme, ki imajo ta genom tudi večji. MG
kodira le malo število proteinov, ki pa so pomembne komponente sistema oksidativne fosfoliracije. Pravtako
MG kodira vso rRNA in večino tRNA, ki je potrebna za translacijo kodirajočih zaporedij v mitohondriju.
Človeški MG kodira 13 proteinov, ki sodelujejo pri transportu elektronov in pri OF. Prav tako kodira 16D in
12S rRNA in 22 tRNA, ki so potrebni za translacijo proteinov, ki jih kodira genom organela.
Za MG pa je značilna različna genska koda od ostalih. U v antikodonu tRNA lahko tvori par s katerokoli bazo
na tretjem mestu kodona mRNA, kar pomeni, da lahko en tRNA prepozna 4 različne kodone. Prav tako lahko
nekateri kodoni določajo druge AK kot jih isto zaporedje v univerzalni kodi.

17. Peroksisomi
1. Zgradba in vloga peroksisomov.

Peroksisomi so majhni, z membrano obdani organeli, ki se tako kot mitohondriji sami podvojujejo, vendar ne
vsebujejo nobene DNA; vse proteine dobijo iz citosola. Vsebujejo več kot 50 različnih encimov, ki sodelujejo
pri številnih metabolnih reakcijah: oksidacija MK, sinteza holesterola in žolčnih kislin. Pri teh reakcijah
nastaja vodikov peroksid. Katalaza, ki je v peroksisomih prisotna v velikih koncentracijah, vodikov peroksid
razgrajuje. Sinteza peroksisomskih proteinov poteka v citosolu; v peroksisome nato vstopajo
posttranslacijsko.

18. Jedro

Jedro je osrednji celični kompartment. Je ostro omejen proti citosolu. V jedru se nahaja DNA. Jedro je
namreč razdelek, ki hrani informacijsko bit in kontrolira dostop molekul do DNA in izražanje DNA. V jedru se
odvijata sinteza DNA in RNA molekul. Sinteza proteinov pa poteka izven jedra. Jedro razmejuje transkripcijo
DNA in translacijo. Je skladišče dednega materiala, v njem poteka podvojevanje DNA in prepisovanje. V njem
poteka urejanje ribosomalnih podenot.
Celice imajo lahko enega ali več jeder (hepatociti, celice srčne mišičnine, megakariociti, epitelske celice
sečnega mehurja, endotelij – roženica, …), poznamo pa tudi takšne, ki nimajo jeder (eritrociti, kožne celice
povrhnjice).

1. Ultrastruktura evkariontskega
jedra.

Jedro je zgrajeno iz jedrne

ovojnice, ki prepreči prosto
prehajanje molekul med jedrom in
citoplazmo. Ovojnica je sestavljena
iz dveh membran, zunanja ima
večkrat vezane ribosome. Pod
ovojnico je jedrna lamina in
jedrnoporni kompleks. Gradijo jo
lamini, ki se med seboj povezujejo
in tvorijo filamente. Nukleoplazma
je sestavljena iz kromatina. V jedru
se nahaja jedrce, ki je osrednji
jedrni kompartment.

2. Jedrne pore.

Jedrne pore so edini kanali, skozi katere lahko v jedro prehajajo majhne polarne molekule, ioni in
makromolekule. Jedrni porni kompleks je velika struktura, ki meri v premer tudi do 120nm. Regulira prenos
molekul med jedrom in citoplazmo ter tako igra pomembno vlogo v fiziologiji evkariontske celice.
Male molekule takoj prehajajo skozi ovojnico. Ostale molekule pa potujejo skozi ovojnico s pomočjo
aktivnega prenosa skozi jedrne pore. Pore prepoznajo molekule in tako omogočajo selektiven transport.

31
Jedrni porni kompleks sestavljaja 8 spokes, ki se nahajajo okoli
kanala. Povezani so na obroče na površini citoplazme jedra ter se
nahajajo na mestih, kjer se povežeta med sabo zunanja in
notranja membrana jedra.
Kanal meri 40nm v premer, kar pomeni, da omogoča prenos
velikih molekul čez jedrno ovojnico. Pogosto se v tem kanalu
nahaja nekakšen zamašek (central plug), katerega vloga je še
neznana, nekateri pa menijo da regulira transport molekul čez
centralni kanal. Med samimi spokesi se oblikuje 8 manjših
kanalov, ki omogočajo prehajanje majhnih molekul z difuzijo.
Na citoplazmatski strani so z obročem povezani citoplazmatski
filamenti. Na jedrni strani pa filamenti tvorijo obliko koša.

3. Transport makromolekul v in iz jedra.

Proteini, ki sestavljajo DNA in RNA polimerazo,

TF, histoni pridejo v jedro iz citosola. Za
prenos do jedra so odgovorni jedrni
lokalizacijski signali, ki usmerjajo transport
proteinov do jedrnega pornega kompleksa.

JLS so zaporedja v proteinu, ki so polna

osnovnih AK. V veliko primerih so te AK blizu
skupaj, čeprav se ne držijo ena druge, kar
pomeni, da se lahko zaporedje med temi AK
spremeni ne da bi vplival na samo
funkcionalnost JLS.

Transport makromolekul v jedro poteka v dveh

korakih, odvisno od tega ali potrebuje
energijo. Brez ATP, se proteini z JLS le vežejo
na jedrni porni kompleks, vendar ne gredo
skozi samo poro. JLS prepozna citosolni
receptorski protein in tako se kompleks
receptor-substrat veže na jedrno poro.
Receptor importin je sestavljen iz dveh
podenot. Ena podenota se veže na JLS, druga
pa uravnavo povezavo z jedrnim pornim
kompleksom.
Drugi korak predstavlja transport čez jedrni
kompleks in je odvisen od energije (potrebuje
ATP in GTP). Importina gresta s proteinom
skozi poro (hidroliza ATP), kjer GTP-Ran
protein s hidrolizo GTP omogoči, da se
 in  podenoti ločita med sabo.
Nekateri proteini ostanejo v jedru,
drugi pa se neprestano premikajo
sem in tja skozi membrano jedra
(nosilci molekul, koordinirajo jedrne
in citoplazmatske funkcije).

Za izvoz proteinov iz jedra poteka isto

kot za uvoz, samo obratno.
RanGTP se veže na eksportin, ki se
veže na tovor; Prepoznavanje
eksportina na jedrnem pornem
kompleksu; hidroliza ATP in prenos
čez JPK; hidroliza GTP in razpad
ekspotinskih podenot ter sprostitev
tovora.

32
4. Nukleolus ali jedrce.

Jedrce je mesto transkripcije rRNA in mesto nastajanja ribosomskih podenot. 3 deli jedrca: Fibrilarna
regija, gosto fibrilarno območje in granularna regija; v fibrilarni regiji poteka transkripcija iz r-DNA na
pre-rRNA (nastajanje ribosomske RNA); v gostem fibrilarnem območju poteka procesiranje pre-rRNA; v
granularni regiji pa poteka povezovanje rRNA s proteini, sinteza ribosomskih podenot in priprava na eksport
v citoplazmo. V fibrilarnem delu se nahaja jedrni organizacijski center.

5. Nukleolarni organizator ribosomske rRNA, ribosomske

podenote.

Nukleolarni organizator ribosomske rRNA je del kromosoma,

kjer ležijo rDNA geni?
Imamo 3 ribosomalne gene ki ležijo na NOR: 18rRNA,
5.8rRNA in 28rRNA (skupaj jim rečemo 45S pre-rRNA);ter 5S
rRNA, ki se prepiše zunaj jedrca in kasneje vstopa vanj; ti
deli tvorijo svoje ribosomske podenote; 18S rRNA tvori 40S
podenoto, 5.8S in 28S rRNA pa skupaj s 5S rRNA tvorijo 60S
podenoto;

Za tvorbo jedrnega organizacijskega centra je potrebna

transkripcija 45S pre-rRNA; po transkripciji se deli jedrca
sestavijo skupaj;

Ribosomske podenote se sestavijo znotraj jedra iz rRNA in

ribosomalnih proteinov (nastanejo v citosolu in nato preidejo
v jedro, kjer se s pomočjo rRNA sestavijo v preribosomalne
delce; ti gredo nato v citoplazmo, kjer oblikujejo podenote
evkariontskih ribosomov); v končen ribosom se podenote
sestavijo v citoplazmi.

33
19. Kromatin in kromosom
1. Kromatin - kromosom.

Kromatin je kompleks med

evkariontsko DNA in proteini in
vsebuje dvakrat več proteinov kot
sama DNA. Najbolj pomembni proteini
v kromatinu so histoni (1, 2a, 2b, 3,
4), ki vsebujejo velike količine
osnovnih AK, ki se vežejo na negativno
nabito DNA. Masa histonov je zelo
podobna masi same DNA. Kromatin
prav tako vsebuje enako maso
nehistonskih proteinov. Te predstavlja
več vrst regulatornih proteinov in so
nameščeni v nespiraliziranih delih
DNA. Regulirajo delovanje genov.
Osnovna strukturna enota kromatina
je nukleosom (nukleosom = DNA +
oktamer histona). Okrog nukleosoma
je 1,65 krat zavita DNA molekula z 146 baznimi pari. Med
nukleosomi je povezovalna DNA iz 10 baznih parov DNA. Vsaka
povezovalna regija ima še dodaten histon H1. Vezava histonov
ni odvisna od nukleotidnega zaporedja. Med nukelosomi je
povezovalna DNA.

2. Nivoji spiralizacije.

Kromatinska nit je široka približno 10nm in predstavlja DNA

zavito okoli enega histona. Kromatin se nato dalje spiralizira v
30nm fibrile. Te nato v zanke (400nm), te v kromatin (700nm)
in nato v kromosom (1400nm). Kromosomi so končna stopnja
spiralizacije in so prisotni na določenih lokacijah, kjer so
nameščeni. Vlogo pri kondenzaciji imajo Kondenzini, ki z
porabo ATP kondenzirajo DNA.

3. Ev- in heterokromatin (konstitutivni in fakultativni).

Evkromatin: je manj spiraliziran, je dekondenziran in se

razprostira po celotnem jedru. Kondenziran je v zanke 30nm
fibril, v katerih veliki zavoji vsebujejo 50-100 kb DNA. Od
področij heterokromatina je ločen z izolatorji. Izolatorske zanke
se nahajajo v bližini jedrnih por.
Heterokromatin: predstavlja 10% interfaznega kromatina, je
močneje spiraliziran. Ima specifično lokacijo, ni prepisno
aktiven, ima omejeno sposobnost crossing overja v mejozi. Ima močno metilirana področja (CGCGCG) in
vsebuje veliko ponovljenih zaporedij DNA. Poznamo konstitutivni HK in fakultativni HK. Konstitutivni je
prisoten v vseh celicah, v vseh obdobjih življenja celice in je prepisno zavrt predel kromatina. Fakultativni se
v nekaterih celicah izraža, v nekaterih ne; ima vlogo v diferenciaciji celic in pri izražanju X kromosoma pri
ženskah; en X je stalno v obliki heterokromatina in torej neaktiven.

4. Zgradba in funkcija kromosoma.

Kromosom je sestavljen iz dveh kromatid, ki sta združeni v centromeri. Na centromeri se nahajajo specifični
proteini (kinetohori), na katere se pritrdijo mikrotubuli delitvenega vretena, kar kasneje omogoča razdelitev
kromosomov. Centromera razdeli vsako kromatido na dva kraka  krak p in krak q. Konce krakov
imenujemo telomere.

5. Kromosom, kromatida, DNA molekula.

Metacentrični, Submetacentrični, Akrocentrični kromosmi; človek ima 23 parov kromosomov (22 parov
avtosomov, 1 par spolnih kromosomov), ki so v interfazi dvokromatidni. A-T se povežeta z dvojno H vezjo,
G-C s trojno.

34
6. Centromerna regija, kinetohor, telomerna regija, progavost kromosomov.

Centromerna regija je mesto primarne zožitve kromosoma in del, kjer se stikata sestrski kromatidi. Tu se
nahaja proteinski kompleks imenovan kinetohor, ki služi kot pripenjališče kinetohornih mikrotubulov.
Telomerna regija je del na koncu kromatid in ima vlogo v kontroli staranja celice; ko se telomera dovolj
skrajša, celica dobi signal, ki jo vodi v apoptozo.

Progavost kromosomov je strukturna značilnost posameznih kromosomov, ki olajša njihovo identifikacijo in

razvrščanje. Če uporabljamo barvanje po Giemsi, se obarvajo proge G, v katerih je delež nukleotidnih parov
A-T velik. S fluoroscentnim barvilom kinakirinom dobimo proge Q, ki so razporejene podobno kot proge G.
proge R so razporejene obratno kot proge G oziroma Q in jih dobimo po toplotni obdelavi kromosoma.
Vsebujejo razmeroma večji delež nukleotidnih parov G-C. obstajajo metode za obarvanje delov s
konstitutivnim heterokromatinom v centromerni regiji (proge C) in za obarvanje telomernih regij kromosoma
(proge T).

7. Kariotip.

Kariotip je skupek vseh značilnosti kromosomov v določeni celici. Zajete so vse značilnosti kromosomov
določenega osebka.

35
20. Proliferacija celic

1. Faze celičnega cikla.

Celični ciklus delimo na interfazo (fazo I) in delitev (faza

M). interfazo delimo na G1, S in G2 fazo. Delitev delimo na
profazo, prometafazo, metafazo, anafazo in telofazo.

Mitotska delitev:
 Profaza: Kromosomi so dvokromatidni; vidni kot
tanke nitke; jedrna ovojnica je prisotna; centriola
se pomikata vsak na svojo stran celice.
 Prometafaza: Nadaljna kondenzacija kromosomov;
razgradnja jedrne ovojnice; kinetohorni mikrotubuli
se pripenjajo na kinetohor in začnejo vleči
kromosome v ekvatorialno ravnino.
 Metafaza: Kromosomi so maksimalno kondenzirani
in so v ekvatorialni ravnini; na koncu se sestrski
kromatidi ločita med seboj.
 Anafaza: Kromosomi so enokromatidni; sestrske
kromatide potujejo vsaka na svojo stran celice.
 Telofaza: Dekondenzacija kromosomov;
oblikovanje jedrne ovojnice in nastanek jedrc.

Mejotska delitev: Profaza poteka v več stadijih; Leptoten, Zigoten, Pahiten, Diploten in Diakineza;
LEZIPADIDI; Mejoza je podobna dvema zaporednima mitozama, s to razliko, da se oblikujejo tetrade (4n) ki
delujejo kot en kromosom in da v pahitenu poteče konjugacija homolognih kromosomov v tetradi (crossing-
over).

2. Stop - kontrolne točke.

Celični ciklus je eno najbolj kompleksnih dogajanj v celici.

Namen kontrole je preprečevanje nastanka za celice škodljivih
dogodkov, zlasti prenosa takih sprememb na hčerinske celice.
Kontrola omogoči celici, da vključi procese, ki popravijo
škodljive spremembe. Celica kontrolira dogajanja v
KONTROLNIH ali STOP točkah.

G1 stop kontrolna točka: je predreplikacijska kontrola in

najvažnejša točka. Celica ugotovi, ali je DNA poškodovana in
ali je okolje primerno.
G2 kontrola: je postreplikativna kontrola. Celica preveri, če
je DNA podvojena in če je ostala nespremenjena.
M kontrola: je kontrola predelitve celice in poteka med
metafazo in anafazo. Celica preveri, če so vsi kromosomi
pritrjeni na niti delitvenega vretena.
S kontrola: je kontrola podvojevanja DNA – kromosomov.
Celica preveri, če je replikacija verodostojna, ali je 100%
identična.

V stop točkah se torej preverja, kakšen je status DNA, ali je okolje primerno (rastnih faktorjev mora biti
dovolj, hormoni so snovi, ki vplivajo na celični ciklus) in ali so celice pritrjene na podlago (če se stik pretrga,
se celični ciklus nadaljuje drugače). V vsaki točki se preverjajo te tri stvari; če je vse v redu, se ciklus
nadaljuje.

MITOGENI: stimulirajo celično proliferacijo in rast. Aktivirajo. Izločajo jih celice kot rastne faktorje.
Stimulirajo start kinazni in s kinazni kompleks. Delujejo preko receptorjev – vplivajo na začetek in prehod v
S fazo. Indukcija sinteze ciklinov D.

Če pride do napak, ki so nepopravljive, celica ponavadi propade.

36
3. Regulacija poteka celičnega ciklusa – vloga ciklinov in ciklinskih kinaz, start- kinazni kompleks, MPF, Rb in
p53.

Ciklini in ciklinske kinaze: kontrolirajo potek celičnega cikla. Ciklini

se pojavljajo v določenih fazah cikla, medtem ko so Cdkji vedno
prisotni; S Cdk (Cyclin dependent kinases) se vežejo v kompleks; ta
kompleks se večkrat fosforilira (tako aktivacijska kot tudi inhibicijska
vloga fosforilacije); ko se inhibicijska enota odstrani, je kompleks
aktiven in cikel steče. Ubikvitinacija razgradi cikline. Aktivni Cdk
kompleks sproži pozitivno povratno zanko; s tem aktivira aktivatorje
Cdkja.

Start-kinazni kompleks: Sproži S fazo; Cdk4/6 in Ciklin D. Če so

rastni faktorji med G1 fazo prisotni, Cdk4/6 Ciklin D omogoča prehod skozi G1 kontrolno fazo. Če rastnih
faktorjev ni, se Ciklin D razgradi in celica ne gre skozi
G1 kontrolno fazo.

MPF: je faktor, ki povzroča maturacijo (maturation

promoting factor). Aktivnost MPF je značilna za vse
vrste celic v telesu in je glavni regulator prehoda
celičnega cikla iz faze G2 v fazo M. Sestavljata ga dve
podenoti: Cdk2 in ciklin B.
Alberts pravi: koncentracija ciklinov stalno narašča od
začetka G1.
Zapiski pravijo: koncentracija ciklinov narašča od
začetka G2. Odločim se za Albertsa.
Sinteza Ciklina B se začne v interfazi. Tvori kompleks s
Cdk2, ko celica preide iz S v G2 fazo. Ko se kompleks
vzpostavi, se Cdk2 fosforilira (inhibitorno in
aktivacijsko). Ko se defosforilira Thr14&15,
se kompleks aktivira; to se zgodi konec G2
faze; Cdk2 nato fosforilira tarčne proteine, ki
sprožijo dogodke v M fazi. Aktiviran Cdk2
povzroči degradacijo ciklina B. Ko se ta
popolnoma razgradi, to inaktivira Cdk2 
celica gre iz mitoze  sledi citokineza in
ponovna interfaza.

Rb: Rb je inhibitor; zavira proliferacijo celic;

Ti proteini upočasnijo celični ciklus. Aktivnost
Rb uravnavajo spremembe v fosfoliraciji, ko
celica nadaljuje svojo pot skozi celični cikel.
Ko je v svoji nefosfolirirani obliki, se veže s
člani E2F družine TF. V takšnem stanju
regulira ekspresijo določenih genov,
povezanih z nadaljevanjem celičnega cikla in
DNA replikacijo. Če je vezan na E2F, ta ni
funkcionalen. Mitogeni aktivirajo
Cdk4/CiklinD kompleks, ki pa lahko
fosforilira Rb in ga deaktivira. Ta se nato
odcepi z E2F; ta nato povzroči transkripcijo

tarčnih genov.

E2F: omogoča, da celica prepiše določene gene, ki so potrebni za potek S faze.

p53: protein, katerega gen je pogosto mutiran v rakavih celicah. Če protein ne opravlja svoje funkcije,
onemogoči, da bi se celica ustavila v G1 fazi, če odkrije določeno napako in tako se mutacija v DNA prenaša
na hčerinske celice. Tako se poveča frekvenca mutacij in nestabilnosti celičnega genoma, kar poveča
možnost za tvorbo raka.
Če celica ugotovi, da je DNA poškodovana, se količina p53 poveča  takoj začne delovati in signalizira celici,
da se ta ustavi v G1 fazi. Aktivira transkripcijo p21, ki inhibira ciklinske kinaze. p21 se veže na Cdk/Ciklin
kompleks ter tako prepreči nadaljevanje celičnega cikla. Če se poveže z PCNA (proliferating cell nuclear
antigen), pa lahko s tem prepreči sintezo DNA.

37
4. Faza G1.

Faza G1 je interval med mitozo in začetkom replikacije DNA. Celica je med to fazo metabolično aktivna in
vedno bolj povečuje svojo velikost, vendar pa ne podvoji svoje DNA. Po tej fazi sledi predreplikacijska
kontrolna točka (Cdk4/6,ciklinD), ki je najvažnejša. Celica ugotovi, ali je DNA poškodovana in ali je okolje
primerno za podvajanje DNA.

5. Faza S – replikacija DNA in sinteza histonov.

Faza S je faza sinteze; med njo se DNA molekula podvoji in nastajajo histoni. Replikacija DNA zagotavlja
prenos informacije, njeno konstantnost (čeprav je odstopanje od tega pogoj za evolucijo) in omogoča
relativno nespremenljivost informacij. DNA se podvoji samo enkrat in ne večkrat, kar omogoča rereplikacijski
blok.
Podvojitev DNA pomeni, da iz ene starševske osnove nastaneta 2 hčerinski DNA, ki sta sestavljeni iz ene
starševske enojne verige in novonastale enojne verige. Encimi, ki omogočajo podvojevanje, rabijo za svoje
delo podlago. Po podvojitvi obstoji še originalna, enojna starševska veriga, ki omogoča primerjavo z
novonastalo in popravljanje napak, do katerih bi prišlo med podvajanjem.
Pri replikaciji DNA sodeluje DNA polimeraza, ki gradi novo verigo. Je encim, ki je sposoben prepisati DNA v
DNA in vedno rabi podlago za delovanje. Prav tako je pri podvajanju potreben DNA konec (3'OH konec na
deoksiribozi, potrebne so 4 vrste deoksiribonukleozid fosfatov). Polimeraza ustvarja novo verigo v smeri od
5' do 3' konca. Ena veriga nastaja neprekinjena in jo imenujemo vodilna veriga. Druga veriga pa nastaja v
nasprotni smeri odpiranja vijačnice in se imenuje sledilna stran. Tam nastajajo Okazakijevi fragmenti.
Nastajajo vedno novi začetki in sinteza teče tudi z malo zakasnitvijo. Od osnove naprej deluje DNA
polimeraza: nastane RNA osnova, dodajajo se novi nukleotidi, RNA osnova se zamenja za DNA nukleotide.
Okazakijevi fragmenti se povezujejo med sabo s pomočjo DNA ligaze.

Podvojevanje DNA je semikonzervativno in semidiskontinuirano. Na vodilni strani teče sinteza neprekinjeno,

na sledilni pa s prekinitvami. Osnovna enota replikacije je REPLIKON, to je območje, kjer se DNA podvojuje.
Ločimo enosmernega  ima svoj začetek in terminacijsko točko (spomni se na TF) in pa dvosmernega, pri
katerem sta dve terminacijski točki, med njima pa leži začetek ali origo.
Pri krožni DNA je celotna DNA replikon. V celicah najdemo multiple replikone, kar pomeni, da je na DNA več
replikonov, ti so številčni in imajo replikacijski čas kratek. So različno dolgi in so odvisni od stopnje
spiralizacije (kjer je kromatin spiraliziran, se pojavijo kasneje). Ko se DNA odvije, lahko pride do enoverižnih
povezav, ki ovirajo replikacijo. Pri odvijanju DNA sodelujejo helikaze, ki raztegnejo DNA. Ker se v eno smer
odvija, se v drugo še bolj zavija. DNA se prekine zaradi topoizomeraz. Ko je proces končan, jo ligaze
»zlepijo« nazaj skupaj.
Protein in encimi, ki sodelujejo v replikaciji: SSB proteini, helikaze, topoizomeraze, drsni obroč, ligaze, …

S faza je zelo kratka; hitro dogajanje pa ima tudi svoje slabe strani. Problem replikacije telomer rešujejo
encimi telomeraze, ki zagotavljajo, da je na sledilni strani konec do konca in pravilno prepisan. Telomeraze
imajo proteinski in RNA del, ki je komplementaren zaporedju nukleinskih kislin v telomeri (stalno zaporedje v
telomernih regijah). Ohranja konstantno dolžino pri celicah, ki jo izražajo; diferenciirane celice je praviloma
ne.

6. Faza G2.

V fazi G2 celica še naprej raste, nastajajo proteini, katere bo celica uporabila med mitozo. Je postreplikativna
faza, kratko obdobje, na koncu naraste količina ciklinov B. Celica preveri, če je DNA podvojena in če je ostala
nespremenjena. V primeru poškodbe DNA se aktivirajo kinaze. MPF ostane neaktiven in cikel se ustavi v fazi
G2. Če DNA ni poškodovana in če je dovolj M faktorja, pride do mitoze.

7. Mitoza – potek, vloga mikrotubulov in gibalnih proteinov.

Mitoza ima naslednje podfaze:

Profaza: kromosmi postanejo vidni. Vsak profazni kromosom je iz dveh kromatid, viden pa postane tudi
primarni začetek (centromera), kjer sta obe kromatidi združeni do metafaze. V citoplazmi se začne
izoblikovati delitveno vreteno: para centriolov se pomikata na pola celice in med njima potekajo mikrotubuli
delitvenega vretena.
Prometafaza: kromosomi se nadaljnjo kondenzirajo, razgradijo se jedrna ovojnica in jedrca. Na kinetohorje
se začnejo pripenjati niti delitvenega vretena, ki kromosome postopno potiskajo v ekvatorialno ravnino
celice.
Metafaza: kromosomi so maksimalno kondenzirani. Sestavljeni so iz dveh sestrskih kromatid, povezani so s
kinetohotnimi mikrotubuli in razporejeni v ekvatorialni ravnini. Na koncu metafaze se ločijo povezave med
kromatidama v centromerni regiji vsakega kromosoma.

38
Anafaza: sestrski kromatidi kromosoma se ločita in začneta potovati proti nasprotnima poloma celice.
Potovanje kromatid proti poloma celice omogoča delitveno vreteno. Ker od trenutka ločitve sestrskih
kromatid vsaka kromatida nosi popolno dedno informacijo in je vidna kot samostojna zaključena celota,
takšno kromatido sedaj imenujemo kromosom. Od anafaze naprej so kromosomi zgrajeni iz ene kromatide.
Telofaza: potovanje kromatid proti poloma je končano, kromosomi se dekondenzirajo, oblikuje se jedrna
ovojnica in nastanejo tudi jedrca.

Vloga mikrotubulov: Oblikujejo se iz organizacijskega centra (centrosom); dinamična nestabilnost. Polarni,

kinetohorni in astralni MT. V profazi in prometafazi se razgradi jedrna ovojnica in MT lahko dostopajo do
kromosomov; MT urejajo gibalni proteini; če MT najde kinetohor, se stabilizira; Kromosom mora biti pripet z
obeh strani, da gre v ekvatorialno ravnino; podaljševanje in krajšanje MT koncev. V metafazi je kontrolna
točka, ki preverja, ali so vsi kromosomi pripeti;

8. Citokineza.

Citokineza je proces predelitve citoplazme in razdelitev podvojene DNA. Kako se bo celica razdelila, je
odvisno od lege delitvenega vretena, ki ga orientirajo proteini na plazmalemi.
Začne se že na koncu anafaze. V ekvatorialni ravnini se oblikuje pas aktinskih filamentov (kontraktilni obroč),
ki začne citoplazmo zažemati in celico razdeli na dve polovici.

39
21. Celična smrt – apoptoza in nekroza
1. Razlike med apoptozo in nekrozo.

Nekroza je patološka celična smrt, ki nastopi ob ekstremnih spremembah razmer v okolju (hipoksija,
hipertermija, sprememba pH, mehanske poškodbe). Med nekrozo se pojavijo poškodbe plazmaleme,ki vodijo
do vdiranja vode in ionov v celico. Celični organeli nabreknejo, kar povzroči lizo celice. Vsebina celice z
encimi se sprosti v zunajcelični prostor, to privede do poškodb sosednjih celic in do vnetnega odgovora.

Apoptoza je celična smrt, ki nastopi v fizioloških okoliščinah in je aktiven ter genetsko voden proces. Pojavlja
se pri oblikovanju tkiv med embrionalnem razvojem in pri vzdrževanju stalnega števila celic v diferenciranem
tkivu ter pri genetskih napakah. Celica pri apoptozi razpade na z membrano obdane koščke, ki vsebine ne
sproščajo v okolje in tako ne izzovejo vnetnega odgovora. Apoptozo povzročijo najrazličnejši dejavniki:
pomanjkanje ali prevelika količina rastnih faktorjev, virusne infekcije ali napake v regulaciji celičnega ciklusa.

Ločimo Intrinzično (razpad se začne v celici; npr. Dosežena kritična dolžina telomere na kromosomu) in
ekstrinzijsko pot (celica ima receptorje za apoptozo na plazmalemi; razpad se začne od zunaj) apoptoze;

2. Celica med apoptozo – dogodki na celičnem nivoju.

Pride do sprememb v sestavi membran, spremeni se transport ionov. Delujejo kaspaze, ki cepijo razne
substrate. Celične sestavine razpadejo. Nastanejo z membrano obdana apoptotska telesa. Pride do
fragmentacije celice, ki prepreči sproščanje snovi iz celice. Celica se odstrani (največkrat z limfociti).

Kaspaze: so glavni encimi za razgradnjo snovi v celicah.

So citosolne aspartatne proteaze. Kot neaktivne so vedno prisotne v celici (prokaspaze). Aktivirane postanejo
ob določenem signalu. Cepijo različne proteine v celici. Ločimo iniciatorske (začetne) in efektorske (izvajalne)
kaspaze.
Aktivacija kaspaz: prenos sporočila iz iniciatorske do efektorske kaspaze. C8,9  C3,6,7
Substrati: aktin, gelsolin, keratin, laminin, ciklin, snRNP
Prokaspaze 8in9 aktivirajo 
- C7: skrčitev citoplazme
- C6: razpad laminina
- C3: fragmentacija DNA in jedra

3. Faze apoptoze – iniciacija, potek in zaključek.

Proces apoptoze delimo na tri faze:

Indukcijsko fazo: različni signali usmerijo celico na pot apoptoze.
Kontrolno fazo: v celici se odloči nadaljnja usoda celice – celica preživi ali odmre.
Fazo razgradnje: je ireverzibilna. Začnejo se odvijati značilne biokemijske in morfološke spremembe
(agregacija kromatina, kondenzacija citoplazme, razpad celice na apoptotska telesa). DNA se cepi z
endonukleazami, kar v končni fazi povzroči odmrtje celice, še preden se pokažejo morfološke spremembe v
citoplazmi.

4. Usoda apoptotskih telesc.

Apoptotska telesa, ki so po smrti celice ostala v tkivu, odstranjujejo makrofagi in sosednje celice. Nekatera
apoptotska telesa pa se izrinejo iz epitela in odluščijo v lumen organa. Apoptotski način odstranjevanja ne
izzove vnetnega odgovora.

40
22. Strukturne in številčne abnormalnosti kromosomov
1. Delecije, duplikacije, inverzije, izokromosomi, translokacije (uravnotežene in neuravnotežene),
homozigotne in heterozigotne abnormalnosti.

Delecija: nastane zaradi preloma v kromosomu, segment, ki se odlomi, se ne poveže več s kromosomom.
Lomi koncev kromosomov se imenujejo terminalne delecije. Če pride do delecije v kromosomu, pride do
izgube genske informacije. Posamezniki z delecijo imajo nenormalen fenotip zaradi izgube nekaterih genov.
*Cri-du-Chat sindrom: mačji jok, mikrocefalija, otežena rast, nenavaden izgled, mentalna zaostalost.
*VCFS: (22, del q11.2), velokardiofacialni sindrom, težave pri učenju, psihične bolezni, variabilnost v
fenotipu, mikrodelecija
*Prader-Willi: (46, XY, del15 q11-q13), od očeta, debelost, mentalna zaostalost, nizka rast, spremenjena
zgornja ustnica
*Angelman: (46, XX, del15 q11-q13), od mame, izgled srečne lutke, mentalna zaostalost, izrazita čeljust, ni
govora
*Wolf-Hirschhorn: (46, XX, del4 p16.1)

Duplikacija: je pojav ponovljenega genskega zaporedja, kar povzroči delno trisomijo. Posamezniki z
duplikacijo imajo nenormalen fenotip. Lahko so posledica neenakomernega crossing-overja med mejozo ali
pa pri potomcu staršev z recipročno translokacijo.

Inverzija: je rezultat dveh prelomov kromosoma. Segment, ki se odlomi, se obrne in ponovno vstavi v
kromosom. Inverzije, ki se zgodijo na področju centromere, imenujemo pericentrične, tiste, ki ne vključujejo
centromere, pa paracentrične. Inverzija je uravnotežena strukturna preureditev; osebki so fenotipično
normalni, obstaja pa možnost, da pride do napak pri njihovih potomcih. Med mejozo pri združevanju
homolognih parov kromosom z inverzijo oblikuje zavoj, da se pravilno postavi ob homologen kromosom. Pri
posameznikih s paracentrično inverzijo obstaja večja verjetnost, da imajo potomca z nenormalnim
fenotipom.

Izokromosom: je posledica preloma skozi centromerno regijo. Dva kromosoma imata tako podvojitev
posameznih genov in izgubo drugih. Do napak pride, ko se prizadeta gameta združi z normalno.

Translokacije: o uravnoteženi translokaciji govorimo, kadar ne pride do izgube DNA in so nosilci klinično
normalni. Potomci teh oseb lahko imajo spremenjeno količino DNA in so prizadeti.
*recipročna translokacija: izmenjajo se deli nehomolognih kromosomov. V profazi 1. mejotske delitve
nastane kvadrivalent, kjer so konjugirani vsi homologni odseki kromosomov. Potomci so: 1 normalen, 1 z
uravnoteženo translokacijo in 10 gensko neuravnoteženih potomcev (spontana prekinitev nosečnosti).
*Robertsonova translokacija: kraka dveh homolognih ali nehomolognih akrocentričnih kromosomov se
prelomita v bližini centromere. Tako nastaneta en večji metacentrični ali submetacentrični kromosom in en
manjši kromosomski fragment. Nosilec ima en kromosom manj, vendar ni opaziti fenotipskih sprememb. V
profazi 1. mejotske delitve nastane trivalent. Posledica RT je lahko trisomija kromosoma št. 21.

Homozigotne abnormalnosti:
Heterozigotne abnormalnosti:

2. Poliploidije, endoreduplikacije in endomitoze.

Pri poliploidijah se poveča celotna garnitura kromosomov. Posledice so lahko tri ali tetraplodije in se
pojavljajo večinoma v rastlinah ali somatskih celicah. Pojavi se lahko tudi pri ljudeh, čeprav je zelo redka.
Osebki s triplodijo, če se rodijo, umrejo v nekaj dneh po rojstvu. Vzrok za triplodijo je lahko oploditev jajčeca
z dvema semenčicama ali pa fuzija jajčeca in polarnega telesa s semenčico. Tetraplodija je pogostejša od
triplodije in je posledica napake med mitozo v zarodku, ko se podvojeni kromosomi preselijo v eno ali obe
hčerinski celici ali fuzije med dvema diploidnima zigotama.

Endoreduplikacija: je podvojitev genoma brez mitoze. Iz S faze gre nazaj G1 in spet v S. Je pogost
proces v evkariontih in povzroči povečanje jedrne DNA. Povečanje genoma je sorazmerno s povečanjem
jedrne prostornine in velikosti celice – povečana količina jedrne DNA je potrebna za obstoj večjih celic.
Endopoliplodija je pri sesalcih redka in je prisotna le v trofoblastu in miokardnih celicah.

Endomitoza: je ena izmed vrst mitoze, ki poteka brez delitve jedra ali celice. Tako nastanejo celice, ki imajo
veliko kopij istega kromosoma v enem jedru.

41
3. Anevploidije v anafazi I. in II. mejotične delitve ter v mitozi.

4. Anevploidije avtosomov in spolnih kromosomov.

Anevplodija Pogostost Značilnosti Prognoza

Anevplodije avtosomov
Downov sindrom 1 : 800 Mentalna zaostalost, hipotonija, posebne povečana verjetnost za
obrazne značilnosti, trisomija 21 levkemijo, zgodnjo
Alzheimerjovo bolezen,
srčne bolezni
Trisomija 18 – 1 : 6000 Posebne obrazne značilnosti, mentalna 50% smrtnost v 1
Edwardsov sindrom zaostalost, podaljšana lobanja, majhna mesecu
čeljust, deformacije ušes
Trisomija 13 – 1: 10000 Deformirane oči, srčne napake, gluhost, Podobno kot T18
Patavov sindrom dodatni prsti
Anevplodije spolnih kromosomov
Turnerjev sindrom 1 : 5000 Nizka postava, sterilnost, široka prsa, Krajša življenjska doba
XO pomanjkanje sekundarnih spolnih znakov
Klinefelterjev sindrom 1 : 1000 Moški z dodatnim X kromosomom, telo
XXY podobno kot ženske, niso mentalno zaostali,
povečana verjetnost za prsnega raka
47, XXX ženske 1 : 1000 Ženske višje kot normalno, normalna
rodnost
47, XYY moški 1 : 1000 Moški večji kot normalno, vedenjski
problemi, normalna rodnost
Polisomija 49, XXXX, mentalna zaostalost, fizične
nenormalnosti

23. Mendlovi zakoni in odstopanja od veljavnosti Mendlovih zakonov

1. Celične osnove Mendlovih zakonov in veljavnost zakonov.

1. Zakon o enoti dedovanja

Aleli iz starševske generacije se v potomcih med seboj ne pomešajo. Ohranijo in dedujejo se kot celota.
2. Zakon o ločevanju alelov
Alela iz alelnega para se pri nastanku gamet vedno ločeno razporejata v različne gamete.
3. Zakon o naključni izbiri alelov, ki ležijo na nehomolognih kromosomih
Aleli različnih genov, katerih lokusi ležijo na nehomolognih kromosomih, se v gamete razporejajo neodvisno,
naključno.

42
VELJAVNOST ZAKONOV
Mendlovi zakoni veljajo za monogenske lastnosti, torej tiste, ki so določene z enim genom in se izražajo s
popolno dominanco ali recesivnostjo. 2. zakon ne velja, če pride do nerazdvajanja kromosomov, kar povzroči
anevplodije. Če poteka nerazdvajanje med mejozo, so potomci v vseh celicah anevploidni, če pride do
nerazdvajanja v mitozi, se pojavi mozaicizem.

2. Starševsko modificiranje genov.

Imamo nekaj genov, ki morajo za pravilno delovanje priti od obeh staršev.

IMPRINTING: gre za različno ekspresijo genetskega materiala na kromosomskem ali celičnem nivoju, ki je
odvisna od tega, od katerega starša je bil gen podedovan.
Naj bi šlo za rezultat selektivne inaktivacije enega gena (najverjetneje preko metilacije) v različnih vzorcih
med žensko ali moško gametogenezo.
Prader-Willi (očetova mutacija) in Angelmanov (materna delecija) sindrom: ista mikrodelecija (15q11-13).
Različne lastnosti.

3. Nerazdvajanje kromosomov in uniparentalna disomija.

Do nerazdvajanja kromosomov pride lahko v 1. ali 2. mejotski delitvi pri avtosomnih ali spolnih kromosomih.
Do uniparentalne disomije pride, ko oseba dobi dve kopiji kromosoma ali le del kromosoma od enega
starša in nobene kopije tega kromosoma od drugega. Do nje lahko pride med oblikovanjem jajčnih celic ali
spermijev ali pa v zgodnjem fetalnem razvoju.
UPD v večini primerov nima nobenega vpliva na zdravje ali razvoj osebka. Ker večina genov ni vtisnjenih, je
popolnoma vseeno, od katerega starša je osebek dobil določen gen. Možno pa je, da oseba z UPD nima
aktivnih kopij pomembnih genov, ki se nato vtisnejo. Izguba genske funkcije pa lahko vodi k poznejšemu
razvoju, mentalni zaostalosti ali drugim zdravstvenim problemom. Najbolj poznani primeri UPD so: prader-
willi sindrom, angelmanov sindrom (kromosom 15) in beckwith-wiedemannov sindom (kromosom 11)

4. Miksoploidija, mozaicizem ter mikrohimerizem.

Miksoploidija: kromosomski mozaicizem.

Mozaicizem: je pojav prisotnosti dveh tipov celic z različnim genotipom v pacientu, kjer je eden od teh tipov
gensko prizadet. Je možen rezultat mutacije med samim razvojem zarodka. Pri ženskah je večja verjetnost
za mozaicizem kot posledica inaktivacije enega x kromosoma med razvojem. Primeri: klinefelterjev sindrom
(nekatere celice vsebujejo xy kromosme, druge xxy), trisomija (pojavi se le v nekateri celicah in povzroči
pojav milejšega fenotipa, kot pri osebah, ki nimajo mozaicizma, imajo pa enako bolezen)
Mikrohimerizem: je pojav prisotnosti majhnega števila celic, ki so genetsko različne od celic pacienta.
Najbolj pogosta oblika je fetalni mikrohimerizem, ko celice fetusa preidejo v mater. Celice lahko ostanejo v
materi tudi do 27 let. Prav tako je MH posledica krvnih transfuzij pacientom, ki so prizadeti zaradi travme.

5. Somatični in zarodni mozaicizem.

Somatični mozaicizem: do SM pride, ko je eden od starševskih kromosomov inaktiviran v vsaki telesni

celici. Celice se razlikujejo od tega, kateri kromosom je inaktiviran; ko se inak. pojavi, potomci celic obdržijo
isti vzorec inaktivacije. Primeri: bolezni povezane z x-kromosomom pri ženskah.
Zarodni mozaicizem: do zarodnega mozaicizma pride, ko mutacija nastane postzigotično v enemu od
staršev. Le del njegovih celic vsebuje to mutacijo. Mutacija v zarodnih celicah se lahko pojavi le v manjšini in
tako ni nujno, da se ustvari prepoznaven fenotip v celotnem tkivu. Zdrava starša imata lahko prizadete
potomce (gen, ki se izraža avtosomno dominantno).

6. Vezano dedovanje, alelna heterogenost, alelno neskladje, lokusna heterogenost in fenokopije.

Vezano dedovanje: 3. Mendlov zakon velja samo za alele, ki ležijo na različnih in nehomolognih
kromosomih. Pri genih, katerih lokusi ležijo na istem kromosomu (vezani geni), pa je verjetnost, da se v
gameto razporedijo skupaj, večja od verjetnosti, da se v gametah neodvisno kombinirajo. V organizmu, ki je
heterozigoten za gena A in B, bodo nastali 4 tipi gamet (AB, ab, Ab, aB), vendar bo v primeru, ko sta gena A
in B vezana, frekvenca gamet s parentalno kombinacijo AB oz ab večja. Genotip zapišemo kot AB/ab, če
govorimo o vezanosti genov. Število skupin vezanih genov ustreza haploidnemu številu kromosom določene
vrste.
Alelna heterogenost: Pojav, ko več tipov mutacij na določenem genu povzroči isto bolezen;npr. Cistična
fibroza ledvic; različne mutacije na istem genu povzročijo isto bolezen;
Alelno neskladje: Več različnih mutacij istega gena povzroči različne fenotipe. Dve različni bolezni sta
posledici mutacije istega gena; različne mutacije na istem genu povzročijo različne bolezni.
Lokusna heterogenost: Mutacije na različnih genih povzročijo isto bolezen; npr. policistična bolezen ledvic

43
Fenokopije: oseba lahko zboli za določeno gensko boleznijo zaradi drugih dejavnikov in ne zaradi
dedovanja. Droge, alkohol.

24. Razne vrste dedovanj

1. Zakonitosti mitohondrijskega dedovanja.

Mitohondrijska DNA nima sposobnosti popravljanja napak, kar pomeni, da se lahko mutacije kopičijo. Vse
mitohondrijske lastnosti dobimo samo od matere – materinsko dedovanje. Prenos mitohondrijev v jajčno
celico je naključen. Moški ne prenašajo lastnosti na potomce. Ženske in moški so prizadeti enako pogosto.
Vsi potomci prizadetih žensk so lahko prizadeti. Izražanje je odvisno od stopnje prizadetosti, števila in
razporeditev mitohondrijev v hčerinskih celicah. Izražanje je običajno s starostjo progresivno (ni
mehanizmov popravljanja napak in te se kopičijo s starostjo).

2. Heteroplazmija.

V eni celici se nahaja mnogo mt, o heteroplazmiji pa govorimo, ko se DNA teh mt razlikuje. Potomci lahko
uidejo dedovanju mitohondrijske motnje ali pa so različno močno prizadeti. Vse je odvisno od tega, kako se
mutacija porazdeli med celotno populacijo mitohondrijev, ki jih potomec dobi od matere.

3. Vpliv starosti na mitohondrijsko dedovanje.

Ker ni mehanizma popravljanja napak, se te kopičijo s starostjo. So somatične mutacije, ki se ne dedujejo,

ker se spolne celice že v embrionalnem razvoju ločijo od somatskih.

25. Izvenkromosomsko – mitohondrijsko ali materinsko dedovanje

1. Zakonitosti dedovanja.

Mitohondriji imajo lastno, krožno DNA, ki se deduje od matere; je celotna kodirajoča in nima mehanizmov za
popravljanje, zato se s starostjo mutacije kopičijo in simptomi bolezni se (če so prisotni) slabšajo. Potomci
prizadete matere bodo praviloma tudi sami prizadeti. Oče ne prenaša svojih mitohondrijev na potomce.
Mitohondriji imajo svojo DNA, ribosome, tRNA, in DNA ter RNA polimeraze. Heteroplazmija; genomi
mitohondrijev v eni celici se med seboj razlikujejo.

2. Primeri dedovanja kompleksnih lastnosti.

26. Poligeno in multifaktorsko dedovanje – avtosomno dominantno dedovanje

1. Zakonitosti dedovanja.

Avtosomno dominantno:
Lastnost se pogosto pojavlja v vsaki generaciji. Verjetnost, da se bo lastnost pojavila pri potomcih osebe, pri
kateri je ta lastnost tudi izražena, je najmanj 50%. Če starši niso nosilci neke lastnosti, ne morejo imeti
otrok, pri katerih bi se ta lastnost izrazila. Izražanje in dedovanje lastnosti nista odvisna od spola. Značilna je
anticipacija – večja moč izražanja v sledečih rodovih. Določene lastnosti se izražajo v vsaki sledeči
generaciji prej in z večjo jakostjo. Dominantni homozigoti so relativno redki, velikokrat je taka mutacija
smrtna.
PENETRANCA:verjetnost, da se bo gen fenotipsko izrazil; Ni vedno popolna penetranca, lahko je starostno
odvisna, lahko pa je tudi spolno odvisna; BRCA2-gen za raka na prsih; pri ženskah pogosto izražen, pri
moških ne.
EKSPRESIVNOST: Stopnja izražanja neke lastnosti pri fenotipu.

Poligensko:nemendelsko; več različnih genov vpliva na izražanje ene lastnosti;njihov vpliv se sešteva; v
primeru mutacije okvara enega gena ni dovolj za nastanek bolezni.
Multifaktorsko:nemendelsko; na izražanje določenih lastnosti vplivajo različni geni, seštevanje učinkov
genov ter vpliv okolja. Večina lastnosti se izraža tako. Bolezen se izrazi, če so dosežene pražne vrednosti.

2. Primeri dedovanja.

Alzheimerjeva bolezen: Obstaja več genov, ki lahko mutirani povzročijo bolezen; ni pa nujno, da osebek z
mutacijo zboli.
Družinska hiperholesterolemija – FHS: kopiči se holesterol v krvi in ne more prehajati v celice.

44
Marfanov sindrom: dedna bolezen, ki prizadene skelet, oči in kardiovaskularni sistem. Posamezniki imajo
dolge ekstremitete, dolge prste na rokah in nogah, kurja prsa, kratkovidnost, dislokacijo leče, .. Pride do
mutacije fibrilinskega gena na 15. kromosomu.
Tourettov sindrom: motorični in verbalni 'krči', obsesivno-kompulzorno obnašanje, problemi s
koncentracijo, pozornostjo, težave pri učenju, se izboljša s starostjo.

3. Avtosomsko dominantna letalnost.

Mutacija se nikoli ne podeduje in se vedno pojavlja na novo; v gametogenezi je letalna. Opazujemo jo lahko
samo pri odraslih osebah z mozaicizmom, saj ostali prej pomrejo; pride do postzigotične somatične mutacije.
Ker niso vse celice prizadete, to omogoči preživetje odraslim osebkom. Zaradi tega se ne more prenašati
naprej. McCine Albrightov sindrom je genska bolezen, pri kateri pride do mutacije G proteina, ki ji sledi
maligna rast.

27. Avtosomsko recesivno dedovanje

1. Zakonitosti dedovanja.

Heterozigotni starši, pri katerih se lastnost ne izraža, imajo lahko tudi otroke, pri kateri se lastnost izrazi. Če
se lastnost izraža pri obeh starših, se bo izrazila tudi pri vseh otrocih. Starši potomcev, pri katerih se izrazi
neka redka lastnost ali anomalija, so pogosto med seboj v sorodu. Izražanje in dedovanje lastnosti nista
odvisna od spola.

2. Konsangvinost.

Če sta starša bližnja sorodnika in nosita isti recesiven gen, je večja verjetnost, da bo njun potomec prizadet.
Fenilketonurija je okvara encima, ki je vključen v metabolizem fenilalanina.

3. Izguba heterozigotnosti.

Do izgube heterozigotnosti pride, ko je mutacija, ki je prisotna v drugem alelu, manjša in se zato ne pojavi
markirana. Mehanizem popravljanja DNA zazna, da nista gena enaka, vendar popravi napačen gen, kar
povzroči, da sta oba gena enaka in mutirana. Osebek je homozigoten za to lastnost in s tem izgubi
heterozigotnost.

*Komplementacija: starša sta homozigota in prizadeta. Rodi se otrok, ki pa ni prizadet; starša imata različni
mutaciji, ki ena drugo popravita.

28. Spolno vezano – X vezano recesivno dedovanje

1. Homozigotnost, heterozigotnost in hemizigotnost

Homozigotnost: posameznik ima dva identična alela na

določenemu lokusu; oba sta ali bolna ali zdrava
Heterozigotnost: posameznik ima dva različna alela, eden je
normalen, drugi prizadet
Hemizigotnost: Moški so hemizigoti za X, zato se recesiven gen
na X pri njih vedno izrazi.

2. Zapis na kromosomu X.

Mnogo genov; deduje se hemofilija, barvna slepota, luskavica,

duschenova in beckerjeva mišična distrofija...

3. Zakonitosti dedovanja.

Verjetnost, da se lastnost pojavi, je pri moških večja kot pri

ženskah. Moški prenašajo lastnosti na svoje hčere, ne pa na
svoje sinove. Heterozigotne ženske prenašajo lastnosti na
polovico svojih otrok.

4. Dedovanje hemofilije.

Hemofilija je bolezen, katere posledica je motenost faktorjev strjevanja krvi 8 in 9. Povzroča jo točkovna
mutacija gena. Izraža se recesivno spolno vezano.

45
5. Klonska inaktivacija kromosoma X.

Lionizacija je izraz, ki ga uporabljamo za poimenovanje naključne inaktivacije enega od X kromosomom pri

ženski. Organizem poskuša doseči, da imata oba spola enako število funkcionalnih alelov za gene na X
kromosomu (XX, XY). X kromosom, ki je inaktiviran, je viden tudi med interfazo mitotičnega cikla, čeprav
niso kromosomi takrat vidni pod mikroskopom. Ta oblika kromosma X se imenuje Barrovo telo. Ženske imajo
ponavadi eno barrovo telo na celico, medtem ko BT moški nimajo. Geni, ki uidejo inaktivaciji, so redki.
IXK je naključno razporejena po tkivu. Ni v vseh telesnih celicah isti X inaktiven. Tako so ženske mozaiki
glede na inaktivacijo x. Duchennova mišična distrofija se kaže tako, da so mišice le oslabele.
Pri mutacijah enega x kromosma ni vseeno, kateri kromosom se inaktivira. Če se normalen, se bo izrazil
mutiran x, čeprav je ženska le prenašalka in bi sklepali, da se pri njej ta bolezen ne bi izrazila.

29. X-vezano dominantno dedovanje

1. Zakonitosti dedovanja.

Obolel moški prenese lastnost na svoje hčerke in ne na svoje sinove. Heterozigotne ženske prenašajo gene
na polovico svojih otrok. Prizadete ženske so pogostejše kakor moški.

30. Y-vezano dedovanje

1. Zapis na kromosomu Y.

Y kromosom je majhen in zato nosi zelo malo genov.

Nosi večino genov za lastnosti, ki so značilne za
moške. Pomembni sta SRY (spol določujoč gen) in
PAR (homologna PAR regiji na X) regiji.

2. Zakonitosti dedovanja.
Vsi moški potomci prizadetega moškega so prizadeti. Lastnosti se z očeta ne prenašajo na hčerke.

31. Psevdoavtosomsko dedovanje

1. Pseudoavtosomna regija na kromosomu X in Y.

Psevdoavtosomalni regiji (PAR1, PAR2) sta homologni zaporedji nukleotidov na X in Y kromosomu, ki

omogočata, da se X in Y kromosom med mejozo sparita. Ta proces se pojavi le med gametogenezo pri
moških, regije pa se pojavijo na vseh X kromosomih, kar pomeni, da imajo tudi ženske ta zaporedja.
Edini gen na PAR1 regiji, ki so ga prepoznali in povezali z motnjami pri ljudeh, se imenuje SHOX gen.
Psevdoavtosomalni geni pa so zmožni uiti inaktivaciji x kromosma in so tako kandidati za anevploidijo spolnih
kromosomov (45, X; 47, XXX; 47, XXY; 47, XYY).

32. Genetski polimorfizem

1. Multipli aleli v osebkih in v populaciji.

Če v populaciji obstaja veliko število različnih alelov za določeno lastnost, so to multipli aleli. Pri njih lahko
obstaja hierarhična kodominanca.

2. Polimorfni aleli krvnih celic – polimorfizem ABO, MN, Rh.

Polimorfizem: V generaciji se pojavljata 2 ali več alternativna genotipa, ki pa nista mutacija. DNA se je
spremenila na nekem nepomembnem delu; frekvenca pojavljanja polimorfičnega gena je večja kot pri
mutacijah.
AB0: multiple alele AB0 za krvne skupine kodirata 2 gena na 9. kromosomu. Dedovanje je Mendelsko. Alela
A in B sta kodominantna in dominantna nad alelom 0. Krvna skupina je določena s sladkorji –
glikozidtransferazami. A ima GalNac, B ima Gal, 0 nima vezanega. Običajno navajanje izgleda kot omemba
antigena A ali B (oziroma AB, če sta prisotna oba antigena in 0, če ni prisoten ne antigen A ne antigen B) ter
prisotnosti faktorja Rhesus D kot pozitivno/negativno; v naši krvi krožijo protitelesa za antigene, ki jih
nimamo; na primer posameznik s krvno skupino A negativno ima na rdečih krvničkah prisoten antigen A,
antigen B in faktor Rhesus D pa sta odsotna; v njegovi krvi so prisotna protitelesa za antigen B.
MN: en gen, dva alela. M in N sta kodominantna. Glede na to katere AK so na proteinih v membranah.
Rh: proteini, ki nosijo Rh antigen, so transmembranski proteini, katerih struktura namiguje, da so ionski
kanali. Nahajajo se na membranah eritrocitov. Glavni antigeni so C, D, E, c, d in e, ki jih kodirata dva lokusa
46
(D lokus, CE lokus). d označuje pomanjkanje antigena D (delecija, nefunkcionalnost gena). D določa
pozitivnost ali negativnost. (problem pri nosečnicah in otrocih z različnim faktorjem, druga nosečnost, Rh-
mati tvori protitelesa proti Rh+ otroku)

3. Polimorfizem MHC I in II.

MHC – major histocompatibility complex.

Molekule MHC I so prenašalni proteini, ki v
citoplazmi nastale peptide prenašajo na celično
membrano. Večina celic z jedrom ima na membrani
MHC I, antigen predstavitvene celice pa na površini
izražajo oba MHC I in II kompleksa. Molekule MHC
so edinstvene za posamezen osebek, razen enojajčni
dvojčki imajo iste molekule MHC.
Če limfocit T spozna epitop (antigen, ki ustreza
antigen vezavnemu mestu), ne pa molekule MHC, se
ne aktivira in ne izzove imunskega odziva. Molekule
MHC omogočajo antigen predstavitvenim celicam in
virusno spremenjenim celicam, da predstavijo
epitope celicam T.
MHC I: spodbujajo imunski sistem, da uniči
okužene celice in aktivira citotoksične limfocite.
Vlogo ima tudi povezovalni protein CD8, ki
zagotovi pravilno vezavo TC na MHC I.
MHC II: nahajajo se na limfocitih B in
makrofagih. Aktivirajo celice T pomagalke, ki
spodbudijo limfocite B k izdelovanju protiteles.
CD4 isto tu kot CD8 prej.

MHC I proteine izražajo virtualno vse celice z

jedrom, zaradi nujnosti prepoznavanja z
virusom okuženih celic, medtem ko MHC II
izražajo samo antigen predstavitvene celice.

33. Gen - alel - cistron

1. Definicija gena.

Gen je funkcionalna enota dednosti, ki se praviloma nespremenjena podvojuje, odsek na molekuli DNA, ki
kodira eno beljakovino ali eno molekulo RNA.

2. Cistron – definicija in odstopanja.

Cistron je odsek na molekuli DNA, ki kodira en polipeptid in ustreza enemu strukturnemu genu; sin.
komplon. Gen če je la nerazcepljen.

3. Vrste genov v genomu – geni, ki kodirajo proteine, geni RNA, genske družine, psevdogen, razcepljen in
nerazcepljen gen.
Vrste genov:
- geni, ki kodirajo polipeptide
- geni, ki ne kodirajo polipeptidov (rRNA, tRNA)
- psevdogeni
- razcepljeni in nerazcepljeni geni
- multigenske družine: preproste in kompleksne

47
Psevdogeni so geni, ki so bili v preteklosti aktivni, zdaj pa zaradi mutacij niso več. Še
vedno so prisotni v genomu, a se ne izrazijo.
Večina genov je razcepljenih, kar pomeni, da je informacija prekinjena z
neinformacijo. Zapis je sestavljen iz eksonov in intronov, ki pa se pri prepisovanju
izrežejo. Eksoni predstavljajo informacijo. Ti geni imajo prednost; če ne bi bili
prekinjeni, bi se vsaka mutacija izrazila. V intronih lahko pride do mutacij, pa te ne
vplivajo na zapis gena. Razcepljeni geni pa imajo tudi večjo frekvenco rekombinacijskih
dogodkov, saj so deli genov oddaljeni med sabo in ne ležijo tesno skupaj. Razcepljeni
geni omogočajo, da iz istega gena dobimo več produktov.
Genske družine nastanejo iz enega gena, ki se je podvojeval, nato pa je prišlo do
diferenciacije. Gen je prisoten v genomu v več kopijah. Geni v družini imajo tako isti
izvor in druge funkcije ter produkte. Primer so hemoglobinski geni, ki so nastali iz
skupnega gena za mio- in hemoglobin. Pri preprostih org. so vsi geni identični, pri
kompleksih pa so podobni.

4. Ponavljajoča zaporedja DNA.

Nukleotidna zaporedja v našem genomu so ponavljajoča in neponavljajoča.

Neponavljajoča zaporedja vključujejo gene in taki geni se obnašajo kot je predvidel
Mendel.
Ponavljajoča so mnogokrat in zmerno ponavljajoča. Predstavljajo le 1,7% informativne
DNA. Mnogokrat pon. se delijo naprej na :
- satelitna (kratko zaporedje)
- minisatelitna (nestabilna – spreminjajo se iz generacije v generacijo, variablina,
polimorfna – identifikacija oseb, rizična – se premikajo, motijo izražanje genov)
- mikrosatelitna (številni lokusi, homogeni v genomu, polimorfni, rizični)
Zmerno ponavljajoča lahko kodirajo znan genski produkt ali pa nimajo kodirajoče
naloge.
SINE in LINE zaporedja so predstavniki transpozonov; lahko se premikajo po genomu;
ker so podobno zgrajena, lahko pride do nelegitimne rekombinacije in s tem do motenj.

34. Homologna rekombinacija

1. Homologna, splošna, meiotska rekombinacija.

Homologna rekombinacija je proces rekombiniranja homolognih zapisov. Poznamo

tudi nehomologno, kjer se tuji zapisi kombinirajo z našim genomom (virusi). Je
najpomembnejši pojav za variabilnost in omogoča večjo odpornost, prilagodljivost
posameznikov.
Rekombinacija poteka v pahitenu profaze 1. mejotske delitve. V njej se izoblikujejo
bivalenti, ki vsebujejo dva homologna kromosoma. Nato pride do rekombinacije, ko se
kromatide homolognih kromosomov v tetradi na nekaterih mestih prekinejo in
medsebojno izmenjajo homologne segmente v procesu prekrižanja (crossing over).

2. Mitotska rekombinacija.

Mitotska rekombinacija poteka le v določenih somatskih celicah. Z dodatnimi

kombinacijami dobimo večjo variabilnost. Samo v diploidnih celicah. Potrebno je imeti
par kromosomov, da crossing over poteče. Rezultat rekombinacije je homozigotična
alelična kombinacija na vseh heterozigotičnih genih distalno od crossing overja. Geni so
sprva recesivni, nato se izražajo kot nov fenotip.

3. Potek rekombinacije, križne strukture in heterodupleksi, izomerizacija.

Rekombinacija poteka v profazi 1. mejotske delitve. Pravilno konjugacijo homolognih

kromosomov in s tem paralelno lego homolognih genskih lokusov zagotavlja posebna
struktura, imenovana sinaptični kompleks ali sinaptonema, ki sodeluje tudi pri
rekombinaciji dednega materiala. Ko je konjugacija homolognih kromosomov dokončana
po celotni dolžini, se izoblikujejo bivalenti, ki vsebujejo dva homologna kromosoma (4
kromatide). Pride do rekombinacije, ko se kromatide homolognih kromosomov v tetradi
na nekaterih mestih prekinejo in medsebojno izmenjajo homologne segmente v procesu
prekrižanja (crossing over). Homologna kromosoma se delno razmakneta. Mesta, kjer
kromosomi ostanejo povezani, imenujemo kjazme. Tetrade se razporedijo ob jedrni
ovojnici. Razdelijo se dvakrat, enkrat v 1. mejotski delitvi (2 kromatidi), nato v 2.
mejotski.

48
 Na sliki Hollidayeva križna struktura, ki je značilna za vse rekombinacijske dogodke.
Heterodupleks: Heterodupleks združi 2 DNA molekuli na mestu, kjer sta se prekrižali; potrebna je
ista bazna sekvenca; Izmenjana dela homolognih kromatid, izhajajoča od različnih staršev. Ni
rekombinacije, saj sta izmenjana samo ustrezajoča dela kromatid.
Med rekombinacijo lahko pride do sukanja krakov, kar imenujemo izomerizacija. Šele po njenem
poteku se verigi ločita. Je predpogoj za rekombinantno potomstvo, saj povzroči izmenjavo celih
delov kromatid (glej sliko).

4. Izmenjava sestrskih kromatid.

5. Nerecipročna rekombinacija in genska konverzija.

Nerecipročna rekombinacija: je rezultat tvorbe

heterodupleksa med nesestrskimi kromatidami. Napake v
določeni regiji heterodupleksa se popravijo tako, da ena
vijačnica deluje kot akceptor, katera se tako spremeni, da se
ujema z drugo vijačnico, ki jo imenujemo donor.
Genska konverzija: je fenomen, ki se pojavi med mejotično delitvijo. Je proces, pri katerem se DNA
zaporedje prenese z ene vijačnice na drugo, pri kateri se spremeni zaporedje. Do nje pride med
rekombinacijo, če si verigi nista povsem homologni in se zato nukleotidi iz ene verige odstranijo in jih
zamenjajo komplementarni nukleotidi iz druge. Pri heterozigotnem organizmu je genotip Aa. Ko se gamete
razdelijo, je razmerje med aleli 1:1. Pri genski konverziji pa
temu ni tako; razmerje med A in a ni 1:1 temveč npr. 3:1,
1:3, 5:3, … konverzija med aleloma se zgodi zaradi napake pri
dodajanju baz (napačen par). Je eden izmed načinov, kako so
lahko geni mutirani in lahko povročijo raka.

6. Vpliv števila prekrižanj in števila udeleženih molekul DNA na

izid rekombinacije.

49
Če je DNA molekul pri prekrižanju več, se lahko med sabo prekrižajo večkrat in rekombinacija bo bolj
učinkovita; npr. tetrada

7. Rekombinacijska frekvenca.

Rekombinacijska frekvenca nam pove medsebojno razdaljo dveh genov na kromosomu. Z analizo frekvence
za različne pare genov lahko ugotovimo, kateri geni ležijo na istem kromosomu, in izdelamo gensko karto, na
kateri so prikazane razdalje med genskimi lokusi na kromosomu in njihova razporeditev vzdolž kromosoma.
Enota za razdaljo med geni je 1 centrimorgan, ki ustreza 1% rekombinant med potomci.
Rekombinante so tisti osebki, katerih genotip ni enak nobenemu od staršev.

8. Rekombinacija in III. Mendlovo pravilo.

3. Mendlov zakon velja samo za alele, ki ležijo na različnih in nehomolognih kromosomih. Pri genih, katerih
lokusi ležijo na istem kromosomu (vezani geni), pa je verjetnost, da se v gameto razporedijo skupaj, večja
od verjetnosti, da se v gametah neodvisno kombinirajo. V organizmu, ki je heterozigoten za gena A in B,
nastanejo 4 tipi gamet (AB, ab, Ab, aB), vendar bo v primeru, ko sta gena A in B vezana, frekvenca gamet s
parentalno kombinacijo AB oz. ab večja. Genotip zapišemo kot AB/ab, če govorimo o vezanosti genov.
Število skupin vezanih genov ustreza haploidnemu številu kromosomov določne vrste.
Vezanost genov lahko prekine proces prekrižanja v pahitenu prve mejotične delitve. Deli kromatid
homolognih kromosomov se izmenjajo, s tem pride do rekombinacije alelov. Frekvenca med dvema
lokusoma je tem večja, čimbolj sta med seboj oddaljena. Osebek z novo kombinacijo alelov, ki ni bila
prisotna v parentalnem genotipu, imenujemo rekombinanta. Iz frekvence rekombinant v prvi filialni
generaciji lahko sklepamo na frekvenco rekombinacije alelov v mejozi (in razdaljo med genoma). Z analizo
frekvence ugotovimo, kateri geni ležijo na istem kromosomu – nastane genska karta. Enota za razdaljo med
geni je 1 centimorgan (1% rekombinant med potomci).

9. Rekombinacija v mejozi pri človeku.

Rekombinacija poteka v profazi 1. mejotske delitve. Pravilno konjugacijo homolognih kromosomov in s tem
paralelno lego homolognih genskih lokusov zagotavlja posebna struktura, imenovana sinaptični kompleks ali
sinaptonema, ki sodeluje tudi pri rekombinaciji dednega materiala (zigoten, pahiten). Ko je konjugacija
homolognih kromosomov dokončana po celotni dolžini, se izoblikujejo bivalenti, ki vsebujejo dva homologna
kromosoma (4 kromatide) (pahiten). Pride do rekombinacije, ko se kromatide homolognih kromosomov v
tetradi na nekaterih mestih prekinejo in medsebojno izmenjajo homologne segmente v procesu prekrižanja
(crossing over). Homologna kromosoma se delno razmakneta (diploten). Mesta, kjer kromosomi ostanejo
povezani, imenujemo kjazme. Tetrade se razporedijo ob jedrni ovojnici (diakineza).
Delitveno vreteno se na tetrado pripne v prometafazi. V anafazi se tetrade razdelijo. Sledi mitoza.

35. Nehomologna rekombinacija

1. Specifična rekombinacija – značilnosti in potek.

Specifična rekombinacija je kombinacija tujih zapisov s človeškim genomom (virusi).

(napisan za en kurc)
Okužba z lizogenim virusom – okupira celoten sistem za sintezo beljakovin in NK in jo usmeri v izdelavo
svojih proteinov in novih virusov. To povzroči lizo celice in novi virusi se sprostijo iz celice.
Dna virusa se vključi v kromosom in se zakodira. Virusna DNA se prepiše (izreže?) in tvori v citoplazmi nove
dele virusov.
Bakteriofag prenese
svojo DNA v celico,
se približa
kromosomu, aktivira
se encim integraza,
ki omogoča
prekinitev virusne in
celične DNA ter
njuno spajanje. Rna
virusi se morajo
najprej prevesti v
DNA. Nato isti encim
omogoči odstranitev
osnovne molekule
RNA in nastanek
komplementarne

50
verige DNA, ki se vključi v celično DNA. Ko se RNA virusi vključujejo v kromosom, se ponavadi ne izrežejo
več iz celične DNA in ostanejo v njej aktivni. Takšen provirus sintetizira svoje komponente in se lahko s
celico vred tudi deli. RNA ima dvojno funkcijo – omogoči sintezo virusnih proteinov, vključijo se v nov virus in
RNA zapusti celico. Ne pride do lize. Virusi sprožijo poleg sinteze svojih proteinov še sintezo ostalih, ki so
blizu na odseku DNA. Virus tako pri odhodu s sabo odnese še del njene DNA.

Nehomologna rekombinacija je lahko razlog za mutacije: nastanejo nove lastnosti, povzroči lahko inaktivacijo
genov, povzroči večjo aktivacijo nekaterih genov, kar lahko povzroči nastanek raka (redko).

2. Konzervativna in transpozicijska rekombinacija.

Transpozicija: premik sekvence znotraj genoma. Elementi, ki se transpozicirajo, so imenovani transpozoni.

Transpozoni imajo na svojih koncih enake ponovitve, katere prepozna encim transpozaza, ki jih izreže ali
integrira iz ter v DNA.
Pri konzervativni rekombinaciji nastane kratek heterodupleks, torej si morata biti donorska in akceptorska
DNA vsaj na kratkem delu homologni; pri transpozicijski pa to ni potrebno.

Konzervativna rekombinacija: mobilni DNA element je vstavljen v verigo DNA z načinom, ki je podoben
tistim med crossing-over. Segment DNA na mobilnem elementu se ujema s segmentom DNA na tarči, kar
omogoči encimom (integraze), da vstavi preostal del elementa v tarčo.
Transpozicijska rekombinacija: TR ne potrebuje identične verige DNA in mobilnega elementa, ki bi se
ujemal z tarčno DNA. Integraze povzročijo prekinitve (nicks) v mobilnem elementu in
tarčni DNA ter s tem omogočijo mobilni DNA da se vključi v zaporedje. »Nick«
odstranijo ligaze.

3. Posledice premika transpozona – npr. pri nastanku novih genov za globine.

Transpozoni so zaporedja DNA, ki se lahko menjajo svojo pozicijo v genomu ene

celice (proces transpozicija). Tekom transpozicije lahko povzročijo mutacije in
spremembo količine DNA v genomu.
Ločimo dva razreda transpozonov.
Razred I: retrotranspozoni se premikajo po genomu tako, da se sprva prepišejo v
RNA, nato pa v DNA preko reverzne transkriptaze. Nato se vgradijo v DNA.
Razred II se premikajo direktno z enega položaja na drugega s pomočjo transpozaz, ki
omogočajo »cut&paste« v genomu.
Transpozone lahko uporabljajo raziskovalci, ki želijo spremeniti DNA v živem
organizmu. Gradijo velik del genoma (45%).

Transpozoni so mutageni. Lahko poškodujejo genom celice. Transpozon, ki se vključi v

funkcionalen gen, s tem ogrozi njegovo funkcijo. Ko zapusti gen, je verjetno, da luknja
v DNA ne bo pravilno popravljena. Večkratne kopije istega zaporedja lahko povzročijo
neenakomeren crossing-over.

Globini: Rekombinirala sta se 2 zaporedji LINE; posledica je bila podvojitev gena za

gama globin; nadaljna evolucija je povzročila, da se gama globin izražal samo v
fetalnih tkivih, prej se je v embrionalnih.

4. Virusi DNA in RNA v procesu rekombinacije.

RNA virus: vsebujejo RNA kot njihov genski material in se razmnožujejo s pomočjo
vmesne DNA, ki se vgradi v celično DNA. Nukleinska kislina je ponavadi enojna
vijačnica, ki se lahko tudi spremeni v dvojno vijačnico. Virusi RNA so: SARS, hepatitis
c, HIV ..
RNA viruse lahko nato razdelimo v + in – viruse. + so identični virusni mRNA in jo
lahko gostiteljska celica takoj prevede. – so komplementarni mRNA in mora biti
najprej prevedena v + s pomočjo RNA polimeraze.
DNA virus: vsebuje DNA kot svoj genski material in se razmnožuje s pomočjo DNA-
odvisne DNA polimeraze. Nukleinska kislina je ponavadi dvojna vijačnica DNA, lahko
pa je tudi enojna, ki se podaljša v dvojno v okuženih celicah. Virus vstopi v celico;
tam se njegova DNA prepisuje tako v RNA kot v DNA; RNA kodira za virus potrebne
proteine; ustvarjajo se novi virusi, ki se z lizo celice izločijo.

36. Protoonkogeni, onkogeni in tumorje zavirajoči geni

1. Definicije in primeri.

51
Protoonkogeni: so normalni geni, ki lahko postanejo onkogeni po mutaciji ali pa po povečani
ekspresivnosti. Kodirajo proteine, ki pomagajo regulirati celično rast (regulirajo jo preko rastnih faktorjev,
receptorjev za rastne faktorje, prenašalnih informacijskih molekul in transkripcijskih faktorjev) in
diferenciacijo. Ko se aktivirajo, postanejo onkogeni.
Protoonkogen lahko postane onkogen z mutacijo, ki spremeni strukturo proteina. Mutacije lahko povzroči
povečana encimska aktivnost, izguba regulacije, stvaritev hibridnega proteina ob celični delitvi (posledica
levkemija). Protoonkogen lahko spremeni tudi povečana koncentracija proteina zaradi povečane ekspresije,
proteinske stabilnosti ali podvojitve gena (več gena več proteina).
Onkogeni: Onkogen je spremenjen gen, ki kodira proteine, ki povečajo malignost tumorskih celic. Nekateri
onkogeni, ki so ponavadi vpleteni v zgodnje stopnje razvoja raka, povečajo možnost, da se normalna celica
pretvori v tumorsko celico in lahko tvori raka. Prvi onkogen je bil odkrit leta 1970 in sicer SRC gen.
Tumor zavirajoči geni: so geni, ki zmanjšajo možnost, da bi se celice v multicelularnem organizmu
spremenila v tumorsko. Mutacija ali delecija takšnega gena poveča verjetnost, da se bo tumor razvil v
osebku. Velja, da morata biti prizadeta oba alela, da tumor zavirajoči geni prenehajo opravljati svojo
funkcijo. Če je prizadet en alel, lahko drugi še vedno proizvaja ustrezen protein. Nekateri proteini pomagajo
pri regulaciji celičnega cikla, kontrolirajo DNA, da ne bi prišlo do napak in ustavijo celični cikel če ugotovijo,
da je DNA poškodovana. Če poškodbe celica ne more popraviti, usmerijo celico na pot apoptoze. Nekateri
proteini so vključeni v celično povezovanje in lahko preprečijo kontaktno inhibicijo.

2. Protoonkogeni: fos, jun, myc.

Fos: gen se poveže z jun genom in tako oblikujeta TF AP1 (transkripcijski faktor). Povezava med dvema
genoma je potrebna za vezavo na DNA v obliki levcinske verige. Hidrofobne interakcije med levcini na vsaki
sedmi AK omogočajo trdno vezavo. AP1 se veže na zaporedje DNA na promotorju genov, ki sodelujejo pri
reguliranju celične proliferacije. AP1 transkripcijski faktor je odgovoren za nenormalno ekspresijo
nekaterih genov, nenadzorovano proliferacijo, transformacijo...
Jun: s fos oblikuje AP1 TF.
Myc: je transkripcijski faktor. Sodeluje pri celični proliferaciji, igra pomembno vlogo pri celični rasti,
apoptozi, diferenciaciji in obnovi celic. Pogosto ga najdemo v rakavih celicah.

3. Tumor supresorski geni: Rb.

Rb: je bil sprva identificiran kot produkt gena, ki je odgovoren za retinoblastom. Kasneje so ugotovili, da je
Rb prototip tumor supresorskih genov, gen katerega inaktivacija povzroči razvoj tumorja. Ti proteini
upočasnijo celični ciklus. Aktivnost Rb uravnavajo spremembe v fosfoliraciji, ko celica nadaljuje svojo pot
skozi celični cikel. Ko je v svoji nefosfolirirani obliki, se veže (in dezaktivira) s člani E2F družine
transkripcijskih faktorjev.

4. Izražanje – dominantnost in recesivnost.

Onkogeni se dominantno izražajo, kar pomeni, da je potreben le en alel, da se mutacija izrazi. Pri
tumorsupresorskih genih pa velja, da morata biti prizadeta oba alela, da je njegova funkcija onemogočena;
recesivno izražanje.

37. Mutacije
1. Somatične in gametične mutacije.

Somatične: pojavijo se postzigotično ali pa kasneje v razvoju pri odraslem. Če nastanejo pozno v razvoju, se
kažejo kot mozaicizem, zgodaj pa je mutacija v veliko celicah.
Gametične: pojavijo se že v gameti in so v vseh celicah, ki izvirajo iz nje.

2. Genomske, kromosomske in genske mutacije.

Genomske mutacije: mutacije, pri katerih se spremeni število kromosomov; evploidija, anevploidija
Kromosomske mutacije: delecija, duplikacija, inverzija, translokacija
Genske mutacije: sprememba v strukturi gena na molekulski ravni; substitucija, tranzicija ali transverzija in
premik bralnega okvirja (adicija, delecija, duplikacija)

3. Vrste genskih ali točkovnih mutacij.

Točkovne mutacije pogosto povzročijo kemikalije ali napake pri podvojevanju DNA. Točkovno mutacijo lahko
popravi le še ena točkovna mutacija, ki zamenja bazo tako, da se vzpostavi prvotno stanje.
Vrste točkovnih mutacij:

52
 - tiha mutacija: kljub zamenjavi zaporedje še vedno kodira isto AK (ker več različnih zaporedij kodira
isto AK; degeneriranost genskega koda)
- »missense« mutacija: zaporedje kodira drugo AK
- »nonsense« mutacija: zaporedje kodira STOP, kar prekine protein
- Premik bralnega okvirja; delecija, adicija, duplikacija...; nastane povsem nova sekvenca AK

4. Mobilne mutacije in sindrom drobljivega X.

Kot kaže, sta obe bolezni povzročeni, ker imata preveč ponovitev nekega kodona in zato je genom na tistem
delu nestabilen; privede do metilacije in utišanja ekspresije gena.
Mobilne mutacije: Najbolj znana je Huntingtonova bolezen. Kriv je Huntingtonov gen, ki vsebuje več
ponovitev CAG kodona, kot je normalno. Te ponovitve so nestabilne.

Sindrom drobljivega X: Deduje se recesivno vezano; najbolj pogost vzrok mentalne zaostalosti, je povezan
z avtizmom. Na x kromosomu pride do mutacije FRM1 gena. Normalen gen vsebuje med 8-50 ponovitev CGG
kodona, poškodovan pa čez 230 (dokler se ne doseže kritične koločine ponovitev, se bolezen ne izrazi; ni še
mutacija, ampak samo premutacija). To povzroči metilacijo tega dela DNA, kar utiša ekspresijo tega proteina
(celica ne tvori FMRP proteina, ki je pomemben v živčnih celicah). Osebki s popolno mutacijo imajo
zmanjšano transkripcijsko ekspresijo drobljivega gena.
Posledice sindroma: mentalna zaostalost, dolg obraz, velika ušesa, določeni geni, sramežljivost, osebki se
izogibajo pogledu v oči. Moški s polno mutacijo so hudo mentalno zaostali; pri ženskah je stopnja mentalne
zaostalosti različna.

38. Popravljanje napak DNA

1. Med podvojevanjem.

Imamo 2 osnovna mehanizma popravljanja mutacij;

1) kemijske reakcije, ki so krive za poškodbo dna, potečejo v obratno smer;
2) odstranitev poškodovanih baz in sinteza nove DNA;

Če se med podvojevanjem DNA zgodi napaka in se veže napačen nukleotid (npr. A na G), se to zazna v
nestabilnosti verige DNA; na to mesto (oziroma blizu;na >nicks< v DNA) se veže mismatch popravljalni
protein, ki odstrani odsek novo tvorjene poškodovane DNA; kasneje DNA polimeraze in ligaze dodajo
novo polovico verige DNA.

Če se med podvojevanjem DNA vgradi strukturni analog baze (namesto timina se veže uracil; ali pa nastane
z deaminacijo citozina), potem encim DNA-glikozilaza odstrani abnormalno bazo, prekine se veriga,
odstrani sladkor, DNA polimeraza doda nov nukleotid, ligaze pa zlepijo DNA verigo.

(postreplikativno)
Če se zgodi poškodba nukleotidov (npr. Timinski dimer), potem ga prepozna encim 3'/5' nukleaza in izreže
celoten oligonukleotid; verigo odvije DNA helikaza, nukleaza izreže, polimeraza zapolni in ligaza zlepi.

NAPAKE NA DNA:
- pri replikaciji:
o napačna vgraditev baz s polimerazo DNA
o vgradnja strukturnih analogov normalnih baz (npr. Uracil namesti timina)
- spontane spremembe:
o deanimacije
o depurinacije
o tavtomerizacija baz
- delovanja neaktivnih metabolitov ali dejavnikov okolja
o UV svetloba (povzroči zlepljanje 2 timinov, nastane dimer)
o ionizirajoče sevanje
o alkilirajoča sredstva

2. Depurinacije in deaminacije.

Deaminacija: pride do odstranitve amino skupine; do nje pride zaradi spontane hidrolize
- citozin  uracil (obstajajo popravljalni mehanizmi)
- 5-metilcitozin timin (se ne popravi)
Depurinacija: odtranitev purinske baze; spontana hidroliza N-glikozidne vezi med deoksiribozo in bazo,
nastane abazično mesto in prosta riboza. Ta mesta so zelo citotoksična:
- povečajo inhibicijo topoizomeraz I
53
 - riboza se linearizira
- reaktivna aldehidna skupina

Purini; Adenin, Gvanin

Pirimidini; Timin, Citozin

39. Geni imunskega sistema

1. Geni T celičnih receptorjev, zgradba in nastanek funkcionalne prepisne
enote.

Nehomologna specifična rekombinacija je zelo pomembna pri nastajanju genov

imunskega sistema. T-celice imajo na svoji površini proteine - TC receptorje, ki
reagirajo z antigeni drugih celic (+MHC I). Teh receptorjev je zelo veliko in so
sposobni spoznavati ogromno antigenov. Geni za TC niso direktno zapisani v
zarodni DNA, ampak nastanejo z specifično rekombinacijo med geni za TC
receptorje in imunoglobulinskimi geni (v embrionalnem razvoju).
TC rec. so zgrajeni iz 2 polipeptidnih verig (alfa in beta), povezanih z
disulfidnimi mostički. Vsaka veriga je razdeljena še na konstantno in variabilno
verigo. Alfa podenota vsebuje V,C in J segmente (kot lahka veriga pri Ig). Beta
podenota vsebuje V,D,C in J segmente (kot težka veriga pri Ig).
Nastanek funkcionalne prepisne enote:
(isto kot pri Ig) Najprej nastane beta
veriga z rekombinacijo V(variable),
D(diversity) in J(joining) segmentov.
1)D se rekombinira z J; 2) V se
rekombinira z DJ. Potem nastane alfa veriga z rekombinacijo V in J

2. Geni imunoglobulinov.
Zgradba (B limfociti; protitelesa)
Lahka veriga:
 V regija (variabilna);N-terminalne; odgovorna za
prepoznavanje antigenov; 250
 J regija (joining-povezovalna); 4
 C regija (konstantna);C-terminalna; 1
Težka veriga:
 V regija;N-terminalna; 500
 D regija (diversity) med V in J; 12
 J regija; 4
 C regija;1

54
 Rekombinacija

Tudi tu je pomembna specifična

rekombinacija.
Lahka veriga: Začne se med razvojem limf.B;
na začetku imamo vseh 250 V, 4 J in 1 C regij
na 1 verigi. Potem se 1 V rekombinira z 1 J;
to izzove transkripcijoprimarni transkript
(vsebuje rekombinirana VJ in nekaj
neuporabnih V in J); Introni in neuporabne V
in J se izrežejo funkcionalna prepisna enota.

Težka veriga: Razlika je le v dodatni D regiji;

najprej se rekombinirata D in J; nato se z DJ
rekombinira še V.

S tako rekombinacijo nastane zelo veliko

različnih Ig molekul, ne smemo pa pozabiti da
so možne tudi dodatne mutacije in somatične
hipermutacjije, ki pa še povečajo variabilnost.

3. Geni za verigo H, κ in λ, konstantni in variabilni genski segmenti.

Obstajata 2 vrsti lahke verige; lambda in kapa. Vsaka lahka veriga je

nato sestavljena iz dveh delov; C in V. Konstantni del lahke verige
kodirata 2 zapisa C lambda ali C kapa.
Težka veriga je sestavljena iz štirih delov; iz V in treh C; V in C1 tvorita
antigen vezavno mesto. Konstantni del težke verige kodirajo 3 zapisi;
C1, C2, in C3.
Kodiranje V dela je bolj kompleksno, saj vsak V del leži na svojem
kromosomu (V lambda, V kapa za lahko verigo in V h za težko); trije
genski bazeni.

4. Somatične rekombinacije med različnimi genskimi segmenti.

Do njih pride zaradi antigenske stimulacije (v telesu so novi antigeni) in stimulacije celic T-pomagalk. Sta 2
načina:
1) z delecijo; tu je pomembno, da se vmesna regija pravilno odreže stran, kar omogočajo posebna zaporedja
baz na začetku in koncu segmentov, tako da se med seboj prepoznajo.
2) z inverzijo; zapis med segmentoma se obdrži, a se zasuka za 180 stopinj.
Če pride do tega, da se nepotreben del ne izreže natančno, so protitelesa še bolj variabilna spreminja se
AK frekvenca tako nastanejo hipervariabilni segmenti. Te mutacije so koristne, saj omogočajo še večjo
specifičnost za določen antigen. Izjemoma so škodljive v primeru, da nastane stop kodon in ne kodira
protitelesa.
Hipertekst do somatične rekombinacije.

55
5. Alelno izključevanje in monoklonski izvor protiteles.

Do njega pride le v genih, ki kodirajo protitelesa. Ena B celica

naredi eno VL regijo in eno VH regijo. B celice so diploidne, kar
pomeni, da izbirajo med 6 bazeni genskih segmentov: 2 za
težko verigo, 4 za lahko (2x , 2x λ). Uporabijo pa le 1 bazen
za težko in 1 bazen za lahko verigo, izbira med materino in
očetovo H, L verigo. To je potrebno zato, da je aktiviran
samo en set alelov za določeno verigo in sta si vezavni mesti
za antigen enaki.

Monoklonska protitelesa: So protitelesa, ki so produkt iste B-

celice(plazmatke). Dobimo jih tako, da to celico izoliramo iz
telesa. Pomembno za biotehnologijo in medicino(rak).
Monospecifično protitelo: protitelesa ene celice B so enaka
(so kloni).

56
VEČ O EMBRIOLOGIJI NA SPLETNI STRANI HISTOLOGIJE - EMBRIOLOGIJA

40. Klične celice

1. Strukturne in funkcijske značilnosti jajčne celice.

Jajčna celica je običajno okrogla in bistveno večja od

povprečnih telesnih celic. V citoplazmi vsebuje večjo ali
manjšo količino rumenjaka, pod plazmalemo pa je
plast sekrecijskih vakuol (kortikalna zrna), katerih
eksocitoza se sproži z oploditvijo. Plazmalema je
prekrita z dodatno glikoproteinsko ovojnico, ki vsebuje
receptorje za spermije – zona pellucida. Jajčne celice
so totipotentne.

2. Oogeneza - diktioten, metafaza II.

Pri sesalcih se mitotične delitve oogonijev v ovariju

zaključijo že v embrionalnem obdobju in celice z rastjo
preidejo v primarne oocite (diploidni). Začne se prva
mejotična delitev, ki pa se ustavi v diplotenu profaze
prve mejotične delitve. Ta podaljšani diploten traja do
ovulacije med spolno zrelostjo in se imenuje tudi
diktioten. V celici se akumulirajo rezervne snovi, celica
raste, na njeni površini se izoblikuje jajčna ovojnica.
Profazni kromosomi se despilarizirajo, kar omogoča
prepisovanje iz DNA v RNA.
Nadaljevanje oogeneze sledi ob spolni zrelosti. En
primarni oocit vstopi v nadaljnje faze oogeneze med
vsakim razmnoževalnim ciklusom. S končano prvo
mejotsko delitvijo nastaneta dve haploidni celici, ki sta
različno veliki. Večina citoplazme ostane v večji celici
(sekundarni oocit), ki preide v drugo mejotično delitev,
manjši polocit pa propade. Citokineza druge mejotične
delitve je tudi asimetrična in tako poleg polocita nastane
večja zrela jajčna celica (ovum).
Druga mejotična delitev se dokonča samo, če spermij
prodre v sekundarni oocit.

Oociti v ovariju so obdani s foliklovimi celicami, ki oocit

prehranjujejo. V skorji ovarija poteka sočasno tudi
spreminjanje značilnosti foliklovih celic. Ob rojstvu so
primarni oociti obdani z enoslojnim ploščatim epitelom
foliklovih celic  primordialni folikel. Nekateri začnejo
rasti in se razvijati  primarni folikli. Foliklove celice
postanejo visokoprizmatske, epitel pa večplasten.
Foliklov epitel je obdan z bazalno lamino, ki loči folikel z
oocitom od drugih celic v ovariju. Poveča se tudi primarni
oocit, ki dobi na površini plast proteoglikanov, pod
plazmalemo se pojavijo kortikalna zrna. Naslednja
stopnja je sekundarni folikel, kjer se v večplastnem
foliklovem epitelu začnejo pojavljati špranje, napolnjene
s tekočino, ki se združijo v večjo votlino  zrel folikel.
Oocit ostane obdan s foliklovimi celicami, ki tvorijo griček
v steni zrelega folikla. Prva mejotična delitev oocita se v
zrelem foliklu nadaljuje in dokonča. Sekundarni oocit
preide v drugo mejotično delitev, ki se ustavi v
metafazi. Zrel folikel se močno poveča, premakne tik pod površino ovarija in poči.

57
3. Mehanizmi za doseganje velikosti jajčne celice.

Mehanizmi:
- prisotnost dodatnih kopij genov v celici: oocit odloži zaključek 1. mejotične delitve (diktioten) na
poznejši čas in zato raste, medtem ko celica vsebuje podvojen diploiden set kromosomov. Dvakrat
več DNA je na razpolago za RNA sintezo, kot pri somatskih celicah v G1 fazi celičnega cikla. Nekateri
oociti naredijo več kopij določenega gena.
- Zanašanje na sintezo drugih celic: Oociti se zanašajo na sintezo drugih celic. Rumenjak prejmejo
z endocitozo; vretenčarji imajo tudi celice pomagalke, ki oddajo svojo citoplazmo oocitu; Foliklove
celice: razporejeni so kot epitelni sloj okoli oocita, s katerim so povezani s presledkovnimi stiki.
Proizvajajo majhne molekule, iz katerih se nato sestavijo makromolekule. Vključene so v sintezo
jajčne ovojnice, kontrolirajo pa osno asimetrijo in prostorsko vzorčenje jajca.

4. Strukturne in funkcijske značilnosti spermija.

Funkcionalen spermij ima zelo malo citoplazme, biček in v

glavici močno kondenzirano in običajno podaljšano jedro
ter akrosom. Akrosom nastane z združevanjem veziklov,
ki nastajajo v golgijevem aparatu. Vsebuje hidrolitične
encime, ki so pomembni za prodiranje spermija skozi
ovojnice jajčne celice med oploditvijo. Glavico in biček
povezuje vrat, nekoliko širši del, v katerem je
mitohondrij, ki ovija začetni del aksoneme (9x2+2) bička
in zagotavlja ATP za njegovo gibanje (dinein).

5. Spermatogeneza, nepopolna citokineza.

Spermatogeneza se začne s
spolno zrelostjo in traja do
pozne starosti. Poteka vzdolž
testisovega kanalčka, v
katerem ob bazalni lamini leži
plast spermatogonijev, ki se
množično mitotično delijo. Pod
vplivom BMP 8b (faktor, ki se
v spermatogonijih sintetizira)
se začne delitev
spermatogonijev A1. Ti se
lahko delijo v spermatogonije
A1 al pa v spermatogonije A2.
Spermatogoniji A2 se naprej
delijo v spermatogonije A3, ti
se pa v A4 (mitotsko). A4
potem lahko z apoptozo odmro,
lahko se pa razvijejo v
intermediarne spermatogonije.
Intermediarni so že določeni,
da se bodo razvili v spermije. Z
mitotično delitvijo zato
nastanejo spermatogoniji B, iz teh pa primarni spermatociti. Faktor GDNF odloča, ali se bodo spermatogoniji
še delili, ali se bodo diferencirali v primarne spermatocite (če je nizka koncentracija faktorja, bodo nastali
spermatociti, če je visoka, pa spermatogoniji). GDNF je pod kontrolo folikle stimulirajočega hormona. Med
spolnimi celicami so tudi sertolijeve celice, ki nastajajočim spermijem dajejo oporo in jih prehranjujejo.
V prim. spermatocitih se začne prva mejotična delitev  nastanejo sekundarni spermatociti, ki imajo
haploidno št. kromosomov, ki so sestavljeni iz dveh kromatid. Po končani drugi mejotični delitvi iz
sekundarnih spermatocitov nastanejo spermatide, ki so haploidne, kromosomi so iz ene kromatide. Iz
spermatide se diferencira funkcionalni spermij.
V procesu spermatogeneze ostajajo celice po delitvah, tako po mitozi kot po obeh mejotičnih delitvah, med
seboj povezane s citoplazemskimi mostički vse do končne diferenciacije v spermije, tako da poteka njihova
diferenciacija pod vplivom diploidnega genoma. Zreli spermiji se ločijo med seboj in se sprostijo v svetlino
testisovega kanalčka.

58
6. Modifikacija spermijev po končani spermatogenezi.

Po končani spermatohistogenezi se spermatide deiferenciirajo v zrele spermije, z zelo malo citoplazme.

Spermiji se diferenciirajo tudi v vagini; Kapacitacija: HCO3- vstopa v spermije in aktivira encim adenil
ciklazo, ki proizvaja cAMP, spremeni sestavo lipidov in glikoproteinov v membrani; poveča se metabolizem,
mobilnost, zniža pa se membranski potencial; spermij je pripravljen na oploditev.

41. Določitev spola

1. Migracija primordialnih kličnih celic v razvijajoče gonade.

Klične celice so izolirane že od zgodnjega embrionalnega razvoja. Te celice potujejo v razvijajoče spolne
gonade, kjer tvorijo spolne celice.
1. Najprej se nahajajo izven embria
2. Ko pridejo določeni signali, se celice začnejo deliti in potovati nazaj v embrio
3. Potujejo skozi črevo, ki se invaginira
4. Cilj so razvijajoče gonade (genitalni greben); celice za genitalni greben imajo zapis za razvoj v
testise ali ovarije;
Ko gonada prispe na cilj, je nedifernciirana; primordialne celice se naselijo v korteksu in sredici; če se bodo
razvijale pod XY genomom, bo proliferilala sredica, pod XX pa skorja.

2. Geni SRY, DAX1 in Od.

SRY: gen, ki se nahaja na Y kromosomu, najbolj pogost gen, ki določa spol. Povzroči, da se celice
genitalnega grebena razvijejo v testise in ne v ovarije. Povzroči tudi, da se določene celice genitalnega
grebena razvijejo v Sertolijeve celice. Moški z XX, ki nimajo Y, imajo prisotno kopijo SRY gena na njihovem
X kromosomu. Prisotnost tega gena potrdi, da je posameznik moški, čeprav mnogi moški XX ne razvijejo
sekundarnih spolnih znakov.
DAX1: je gen, ki ga najdemo na X kromosomu. Tako kot SRY je odgovoren za normalen razvoj testisov,
čeprav se nahaja na X kromosomu. Če ni prisoten, povzroči reverzijo, XY se razvije v žensko.
Od: je odgovoren za tvorbo ovarijev (ovary determining). Najdemo ga na X kromosomu ali avtosomu. Deluje
tako, da aktivira naslednji gen v zaporedju, ki determinira ovarije. Povzroči, da se gonade razvijejo v ovarije.

3. Vloga hormonov pri določitvi spola.

Sertolijeve celice izločajo anti-Mullerjev hormon, ki inhibira razvoj ženskega reproduktivnega trakta;
spodbujajo diferenciacijo določenih celic v Leydigove celice, ki izločajo testosteronrazvoj sekundarnih
spolnih znakov.

42. Oploditev
Oploditev je fuzija obeh jeder. Med spermijem in jajčno celico pride do stika in vezave spermija na zono
pellucido. Ta je sestavljena iz treh pomembnih glikoproteinov ZP1, ZP2 in ZP3.

1. Interakcija med gametami - akrosomska reakcija.

Akrosomska reakcija se sproži ob vezavi spermija z zono pellucido, ko se spermij poveže z ustreznimi
receptorji v njej (ZP3). Akrosomska reakcija: Proteaze in hialuronidaza, ki se sprostijo iz akrosoma,
razgradijo zono pellucido in omogočijo spermiju neposreden dostop do plazmaleme jajčne celice, kjer se
proteini na spermiju vežejo z ZP2, tako da je spermij bolj trdno pritrjen. Akrosomska reakcija izpostavi
proteine v plazmalemi, tako da lahko poteče fuzija.

2. Fuzija spermija z jajčecem.

Nekaj sekund po vezavi spermija na receptor v jajčni ovojnici se poveča njena prepustnost za Na + in pride do
hitre, vendar začasne depolarizacije plazmaleme jajčne celice  hitri blok. Depolarizacija plazmaleme
začasno preprečuje oploditev jajčne celice z večjim št. spermijev ali polispermijo. Polispermijo trajno
preprečuje počasni blok, ki je posledica kortikalne reakcije. V jajčni celici se sproži potem, ko spermij
prodre skozi jajčno ovojnico in pride v stik s plazmalemo jajčne celice. V jajčni celici se poviša intracelularna
koncentracija Ca+ in vsebina kortikalnih zrn, ki so bila nakopičena tik pod plazmalemo jajčne celice, se z
eksocitozo izloči iz jajčne celice. Proteolitični encimi pa spremenijo proteine jajčne ovojnice tako, da nastane
trdna oploditvena membrana, ki preprečuje nadaljnje oploditve že oplojene jajčne celice; razpad ZP2 in
hidroliza sladkorjev ZP3.
Potek: Spermij se veže na plazmalemo, kjer ga obdajo in učvrstijo mikrovili; pomemben je transmembranski
protein fertilin, ki se veže z integrini (integrini pa se povezujejo z tetraspani tudi v plazmalmemi jajčne
celice).

59
3. Aktivacija jajčeca in oblikovanje pronukleusov.

Spermij odda svoje jedro in centriol; nastane centrosom, oblikujejo se niti delitvenega vretena; pronukleusa
se zbližujeta in ko sta skupaj, razpade jedrna ovojnica; kromosomi se razporedijo v ekvatorialno ravnino.
Poteče prva mitotična delitev. O oploditvi govorimo šele, ko se haploidni jedri združita in nastane eno
diploidno.

43. Celični mehanizmi razvoja

1. Brazdanje pri sesalcih.

Potek brazdanja je odvisen od količine in razporeditve rumenjaka v jajčni celici. Jajčna celica ima lahko malo
rumenjaka (oligolecitalno jajce), srednjo količino (mezo) ali veliko rumenjaka (poli). Rumenjak je lahko po
citoplazmi enakomerno razpršen (izo), lahko je nakopičen na enem polu celice (telo) ali na sredini jajčne
celice (centro). Pol celice, na katerem je nakopičen rumenjak v telo, se imenuje vegetativni pol, nasprotni pol
pa je animalni pol.
Oligo in mezo jajca se brazdajo v celoti (totalno brazdanje). Prvi dve brazdi potekata meridionalno v smeri od
animalnega proti vegetativnemu polu in sta pravokotni druga na drugo. Tretja brazda poteka ekvatorialno in
pravokotno na prvi dve. Če je na vegetativnem polu nakopičenega nekoliko več rumenjaka, ekvatorialna
brazda ne poteka popolnoma po sredini prvih štirih blastomer, pač pa je premaknjena proti animalnem polu.
Ta tip brazdanja imenujemo inekvalno brazdanje, njegov rezultat pa so 4 manjše celice na animalnem polu
(mikromere) in 4 večje celice, ki vsebujejo več rumenjaka, na vegetativnem polu (makromere). Izo jajca, pri
katerih poteka ekvatorialna brazda popolnoma po sredini prvih 4 blastomer, se brazdajo ekvalno in vseh 8
blastomer, ki nastanejo pri tem načinu brazdanja, je enako velikih.

Sesalci imajo poseben tip blastule, ki nastane s totalnim ekvalnim brazdanjem oligolecitalnega jajca.
Brazdanje poteka med potovanjem po jajcevodu. V moruli, ki jo še vedno obdaja zona pellucida, pride do
sprememb v medceličnih povezavah: med celicami zunanjega sloja se vzpostavijo tesni stiki, ki ločijo
notranjost morule od zunanjosti. Pri človeku morula prispe v maternico po približno petih dneh. V notranjosti
morule se povečujejo medcelični prostori, nastane blastocel in morula tako preide v blastocisto.

2. Blastocista - trofoblast, notranja skupina celic.

Blastocisto sestavlja zunanji sloj ploščatih celic (trofoektoderm), ki obdaja blastocel, na enem polu
blastociste pa je zbrana skupina poligonalnih celic, ki sestavljajo notranjo celično maso (embrioblast), iz
katere se razvijejo embrio in nekatere zunajembrionalne ovojnice. Ko zona pellucida izgine, pridejo celice
trofoblasta v neposreden stik z epitelom maternice in začne se vgnezdenje (implantacija) v steno maternice.

60
3. Gastrulacija.

Z delaminacijo notranje celične mase nastaneta dve plasti celic (epiblast in hipoblast). Iz epiblasta se razvije
ektoderm, iz hipoblasta pa endoderm. Celice hipoblasta na notranji strani obraščajo trofoblast in tvorijo
endoderm rumenjakove vrečke oz. primitivnega črevesa. Znotraj epiblasta pa se oblikuje manjša votlina
(amnion). Celice, ki so bliže hipoblastu, postanejo visokoprizmatske in iz njih se razvije embrionalni
ektoderm. Del, kjer vzporedno ležita endoderm in embrionalni ektoderm, se imenuje embrionalni ščit, iz
katerega se razvije embrio. Embrionalni ektoderm je ob robovih povezan s kubičnimi celicami ektoderma
amniona. Ektoderm amniona skupaj s celicami trofoblasta predstavlja zunajembrionalni ektoderm. Podobno
kot pri ptičih se v zadnjem delu embrionalnega ektoderma pojavi vgreznitev (primitivna proga), vzdolž
katere se ektodermalne celice vrivajo med plast ektodermalnih in endodermalnih celic ter tvorijo tretji klični
list – mezoderm.

Pri vseh strunarjih se iz mezoderma diferencira zasnova hrbtne strune (notohorda). Mezodermalna masa, ki
leži vzdolž notohorde (epimera), se preoblikuje v somite (pri človeku 20-30 dni po oploditvi). Vsak somit se
diferencira v sklerotom, ki leži najbližje notohordi, v dermatom, ki leži najbližje dorzalni površini embrija, ter
v miotom, ki leži med sklerotomom in dermatomom. Del mezoderma, ki leži lateralno od epimere
(mezomera), predstavlja osnovo za razvoj izločal, skrajno lateralni del mezoderma (hipomera) pa se razcepi
v dve plasti, med katerima nastane sekundarna telesna votlina (celom). Somatični ali parietalni mezoderm je
bližje ektodermu in se z njim poveže v somatoplevro, splanhnični ali visceralni mezoderm pa je bliže
endodermu in skupaj z njim tvori splanhnoplevro.

4. Ekto-, endo- in mezoderm.

Ektoderm: pokriva zunanjo telesno površino gastrule. Pokriva embrio in nato oblikuje epidermis. Iz njega se
razvije živčni sistem.
Endoderm: pokriva površino pračrevesa (gastrocel), ki poteka od ust do anusa. Iz njega se razvije žrelo,
požiralnik, želodec, notranji organi in mnoge žleze.
Mezoderm: plast celice med obema plastema. Prekurzor mišic, veziva, izločal, genitalnega sistema,
hrustanca in kostnega tkiva.

Zgodaj se iz mezodermma diferencira hrbtna struna (notohorda), somiti, sek. telesna votlina (celom),
somatoplevra, splahnoplevra in zasnova za izločala.

5. Ekstraembrionalna tkiva.

Zunajembrionalne ovojnice se v embrionalnem razvoju razvijajo hitreje od samega embria. Diferencirajo se

iz somatoplevre in iz splanhnoplevre kot posebnih ovojnic, med katerimi je razvita tudi celomska votlina, ki
pa ni del samega embria. Te ovojnice embrio ščitijo, omogočajo mu prehranjevanje in izločanje metabolitov
ter razvoj, neodvisen od vodnega okolja. Ob zaključku embrionalnega obdobja se organizem loči od
embrionalnih ovojnic, ki tako ne sestavljajo odraslega organizma.

61
Periferne endodermalne celice iz ventralnega dela embrionalnega ščita obraščajo trofoektoderm, in ko se
združijo na nasprotnem polu, obdajajo votlino blastociste, ki tako postane votlina rumenjakove vrečke
(primitivno črevo). Čeprav ne vsebuje rumenjaka, delno ohrani svojo funkcijo zaradi vitelinskih žil, ki embriu
zagotavljajo izmenjavo dihalnih plinov. Pri nekaterih sesalcih se rumenjakova vrečka lahko vključi v nastanek
placente.
(hipoblast-endoderm-rumenjakova vrečka(pračrevo)-ventralno-izmenjva dihalnih plinov; splahnoplevra iz
mezoderma;amnion)

Hkrati nastane na dorzalni strani iz ektodermalnih celic amnion. Amnionsko votlino omejujeta embrionalni
ektoderm in ektoderm amniona. Iz območja embrionalnega ščita prehajajo v prostor med trofoektodermom
in zunajembrionalnim ektodermom oz. endodermom celice primarnega mezoderma. V primarnem
mezodermu se kasneje pojavijo votline, ki se združijo v zunajembrionalni celom. Mezodermalne celice se na
eni strani pridružijo ektodermu, na drugi pa endodermu in tako nastaneta somatoplevra oz. splahnoplevra.

Alantois se razvije kot izvihek endoderma iz zadnjega dela primitivnega črevesa. Pri sesalcih alantois nima
več funkcije kot skladišče za odpadne produkte metabolizma. Funkcijo ohranijo le njegove žile (popkovnica),
preko katerih poteka izmenjava snovi s krvjo matere.

Horion nastane iz celic primarnega mezoderma in trofoektoderma, ki pri implantaciji embria vzpostavijo
kontakt s sluznico maternice (horionske resice).

62
6. Nastanek somitov.

Somiti so prasegmenti; z režami ločene skupine celic, ki se razvijejo v določeno tkivo.

Somiti so skupek mezoderma, ki se nahaja na obeh straneh živčne cevi in je zametek dermatoma (koža),
miotoma (skeletne mišice) in sklerotoma (kosti). Vsak somit predstavlja eno enoto v končnem zaporedju
sklepnih elementov. Oblikujejo se en za drugim; najprej se oblikuje glava in nato rep. Segmentacija poteka
sočasno s spremembami v povezavi mezodermalnih celic.

7. Nastanek živčne cevi.

Živčna cev nastane v procesu nevrulacije. Širok pas ektoderma se odebeli in oblikuje cev, ki se nato odcepi
od preostalih celic. Nastane živčna cev, iz katere se oblikujejo možgani in hrbtenjača.
Notohorda in mezoderm inducirata diferenciacijo živčevja iz ektoderma. Ektoderm se najprej odebeli v
nevralno ploščo z visokoprizmatskimi celicami, potem se nevralna plošča uviha v nevralni žleb, ki se končno
zgoraj zapre v cev. Nad nevralno cevjo se združijo celice ektoderma.

8. Načini nastanka novih celic.

1) Z asimetrično diferenciacijo; različne molekule se neenakomerno porazdelijo med novonastale celice

in tako vplivajo na gensko ekspresijo; tako je na začetku in pri nastanku živčnih celic.
2) Vplivi morfogenov
3) Induciranje
4) Kompetitivne interakcije; celica se razvije in začne oddajati signale, ki sosednjim celicam
onemogočajo isti razvoj. Lateralna inhibicija.
Nekatere celice imajo intrinzično pot razvoja; signali za razvoj prihajajo od celice same.

9. Indukcija.

Proces, v katerem signali celic vplivajo na skupino enakih celic, ki se zato začnejo obnašati drugače.
Induktivni signali so lahko kratkoobstojni (prek celičnih stikov) ali dolgotrajni (difuzija med celicami). Celice,
ki jih signal lahko vzpodbudi, imenujemo ekvivalentna skupina- morfogenetsko polje. Celice se na induktorje
lahko različno odzovejo; vpliv ostalih signalov in predhodnih signalov.
Pomebni za razvoj so tudi inhibitorji induktorjev, ki zmanjšajo ali pa izničijo vpliv induktorja. Vežejo se ali na
signalno molekulo ali na receptor.
Sekvečna indukcija: veliko že diferenciranih celic in veliko signalov.

10. Morfogeni in pozicijska informacija.

Morfogeni so signalne molekule, ki se z difuzijo gibljejo med celicami in vplivajo na diferenciacijo celic. Pri
vplivu na določeno celico igra pomembno vlogo tudi koncentracija morfogenov. Majhen del tkiva postane
izvor signala, ki se širi v sosednje tkivo in kontrolira njegovo obnašanje. Koncentracija določene molekule bo
velika blizu svojega izvora in se bo zmanjševala s povečevanjem razdalje. Celice na različnih razdaljah bodo
izpostavljene različnim koncentracijam in se zato lahko drugače diferencirajo.
63
Pozicijska informacija: V večini celic se pojavi pozicijska determiniranost še preden so te celice
diferencirane. V celicah s pozicijsko informacijo se sproži ekspresija genov, ki povzročijo, da se celica obnaša
po vzorcu, značilnem za tisto regijo. Morfogeni in vpliv na pozicijsko informacijo?

11. Determinacija, celični spomin, diferenciacija.

Usoda celice je določena preden se ta na zunaj spremeni in lahko glede na izgled ugotovimo katero vrsto
tkiva bo tvorila. Celica je najprej determinirana, kar pomeni, da je notranje spremenjena, se tako loči od
ostalih celic in ima določeno pot razvoja.
Celica je diferencirana, ko prepoznamo določene lastnosti navzven in ima specializirano funkcijo. Celice so
sprva determinirane in potem diferencirane, čeprav lahko ta dva procesa potekata tudi sočasno.
** če celica še ni zunanje dif., nalogo celice prepoznamo po proteinih, ki jih proizvaja

Kdaj je celica dif. ugotovimo preko transplantacijskih eksperimentov. Vzamemo delček tkiva (nekaj celic) in
jih presadimo v tkivo, ki je drugače dif.; če celice še niso determinirane bodo prevzele nalogo tistega tkiva v
katerega smo jih preselili. Če so že determinirane bodo nadaljevale svojo pot dif.; determinacija poteka
nekje med zgodnjo in pozno gastrulacijo.

Celični spomin je sposobnost celice, da ohrani specializiranost na podlagi signalov, ki so jih prejele njene
prednice (v embrionalnem razvoju).
Celični spomin delimo na:
- citoplazmatskega: determinirane celice vsebujejo take faktorje, ki selektivno vplivajo na izražanje
genov; komponente, katere kodira set aktivnih genov, so prisotne v citoplazmi in delujejo nazaj na
genom. Tako ohranjajo selektivno izražanje tega seta genov (če jedro preselimo, se mora ekspresija
genov ujemati s karakteristiko gostiteljske citoplazme).
- Avtokrinega????: odvisen je od sinteze produktov, ki stimulirajo lastno produkcijo. Ti produkti se
nato izločajo iz celice in nato delujejo na zunanjost celice. Celica tako še vedno izdeluje enake
produkte. Če celico preselimo, se prilagodi drugim zaradi vpliva, ki ga imajo celice v tkivu ena na
drugo.
- Jedrnega: Pri jedrnem spominu pride do modifikacij dednega materiala; metiliranje citozina;
odvisen je od sprememb, ki definirajo selekcijo genov, ki bodo izraženi, a pustijo zaporedje DNA
nespremenjeno (x-kromosomska inaktivacija, vtisnjenje genoma, … ). Temelji na podedovanih
modifikacijah v kromatinu ali DNA. Dovoli (v nasprotju s citoplazmatskim) soobstoj dveh identičnih
genov v različnih stanjih v eni celici.

12. Matične celice - embrionalne, tkivne.

Diferencirane celice imajo določeno življenjsko dobo. Za njihovo obnavljanje skrbijo matične celice. Matična
celice se lahko neomejeno dolgo deli. Pod ustreznimi pogoji in pravimi signali se lahko dif. v mnoge različne
tipe celic.
Diferenciacijska sposobnost pa je za matične celice različna:
- totipotentna celica: razvije se lahko v popoln organizem. Samo jajčna celica ali blastomera po
prvem brazdanju (z nadaljnjimi delitvami totipotentnost pada – upade ko se blastomere povežejo s
stiki. Razvije se v celice organizma in ekstraembrionalne celice.
- pluripotentna celica: razvije se lahko v katerokoli celico telesa, ne more pa se iz nje razviti celoten
organizem; manjek placente
- multipotentna celica: je specializirana za razvoj v prav določeno smer z določeno funkcijo (krvna
matična celica se lahko razvije le v krvne celic/telesa)

Matične celice:
- embrionalne: so celice embrioblasta v blastocisti – so pluripotentne. Lahko se razvijejo v celico, ki
izvira iz ekto-, endo- in mezoderma. Imajo neomejeno št. delitev, so klonogene (razvije se v kolonijo
genetično enakih celic), vzdržujejo stabilen, diploiden, normalen kariotip, njihovo proliferacijo in
diferenciacijo je možno inducirati. Ni G1 kontrolne točke, večino časa je v S fazi. Za začetek
replikacije ni potreben zunanji signal. Izražajo TF Oct-4, ki vzdržuje celico na nediferencirani in
proliferativni stopnji.
- zarodne celice: izvirajo iz primordialne klične celice. Nahajajo se v zgodnjih zasnovah gonad. Lahko
se razvijejo v tkiva vseh treh kličnih listov. Pridobljene s splavi.
- tkivne: se nahajajo že v izoblikovanih tkivih. Lahko se direfencirajo le v celice tkiva, v katerem se
nahajajo. So multipotentne.

13. Morfogenetska vloga ekstracelularnega matriksa.

64
14. Morfogenetska vloga celične površine in citoskeleta.

15. Materini geni za vzpostavitev telesnih osi.

Geni, ki so odgovorni za vzpostavitev telesnih osi, se prepišejo iz materinega genoma med oogenezo. Fenotip
embria determinirajo aleli, ki so prisotni pri materi (ne pri obeh starših).

Dorzalno-ventralni sistem:
- Toll: kodira transmembranske receptorje za signalno molekulo
- dorsal: gen-regulatorni protein; sprva razporejen enakomerno (njegov mRNA in sam protein), ko se
jedro preseli na površje embria (z namenom, da bi tvoril blastoderm), se protein drugače razporedi.
Dorzalno ostane v citoplazmi, ventralno je koncentriran v jedrih. Tako razdelitev omogoči gen 
- cactus: veže se na dorsal protein, ga ujame v citoplazmi

Signal, ki pride od Toll proteina, naj bi vodil fosforilacijo dorsal proteina. Ta se nato odcepi s cactus proteina
in vstopi v jedro. V jedru nato vpliva na druge gene:
- ventralno: DP konc. visoka, prižge twist gen (mesoderm)
- dorzalno: DP konc. nizka, prižge dpp gen (tvori dorzalne strukture; kodira protein, ki oblikuje lokalni
morfogenski gradient v dorzalnem delu embria)
- vmes: konc. ni prava za ničesar, celice postanejo nevrogeni ektoderm

Terminalni sistem: odvisen je od transmembranskih receptorjev. Odgovoren je za oblikovanje terminalnih

struktur.

Posteriorni sistem: posebna naloga posteriornega sistema je specifikacija zarodnih celic. Jajce vsebuje
lokalizirane citoplazmatske komponente, ki naj bi bile povezane z determinacijo značilnosti zarodnih celic. Te
komponente ponavadi najdemo na posteriornem delu jajca. Najpomembnejši gen je gen oscar. Če gena ni,
se zarodne celice ne morejo razviti. Če produkte gena zanese na anteriorni del jajca, se zarodne celice
oblikujejo tam. Oscar mRNA kontrolira lokalizacijo produktov drugih genov v posteriorni skupini genov.

Anteriorni sistem: bicoid je gen, ki je odgovoren za pravilen razvoj glave in torakalnega dela trupa. Kot
dorsal protein se veže na DNA in regulira ekspresijo drugih genov.

16. Segmentacijski geni.

Segmentacijski geni omogočajo segmentiranje trupa. Poznamo nekaj več kot 25 genov. Mutacija v
kateremkoli genu bo povzročila spremembo števila segmentov, brez da bi vplivala na polarnost jajca.
Delujejo pozneje v razvoju; ko embrio prepisuje svoj lasten genom namesto da bi se naslonil na materno
mRNA. Delimo jih na:
- »gap« gene: vsaj 6 genov, mutacije gena povzročijo, da se določen segment ne oblikuje ali pa da
se napačno razvije
- »pair-rule« gene: 8 genov, mutacije povzročijo, da ima embrio le pol segmentov kot ponavadi.
Mutantu even-skipped manjkajo sodi segmenti, mutantu fushi lihi segmenti, mutantu hairy pa
manjka celotna serija regij, ki ima podobno širino.
- »segment-polarity« gene: vsaj 10 genov, mutant ima normalno število segmentov, le da je del
segmenta izbrisan (ne obstaja) in je nadomeščen z zrcalnim dvojnikom preostalega segmenta.
Mutantom gooseberry manjka posteriorna polovica vsakega segmenta; nadomeščena je z zrcalno
podobo anteriornega dela.

17. Homeotični selektorski geni.

Homeotični selektorski geni določajo razliko med segmenti telesa na osi glava-zadek (head-to-rear). Lahko
spremenijo značilnosti enega segmenta. Če genov ni, telo ne more oblikovati različnih segmentov.
HSG kodirajo DNA-vezavne proteine. Nahajajo se v HOM kompleksu. Kromosomsko zaporedje teh genov v
kompleksu se ujema z zaporedjem v katerem se izrazijo v telesu.

65