VIS Mlaker Verner I2014

PROMETNA ŠOLA MARIBOR
VIŠJA PROMETNA ŠOLA
Verner Mlaker
BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI

ZA SLOVENIJO
Diplomsko delo
Maribor, maj 2014

SI – 2000 MARIBOR, Preradovičevaulica 33, tel.: +386 (2) 42 94 137, tel./faks: +386 (2) 42 94 135
Diplomsko delo višješolskega študijskega programa
BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI
ZA SLOVENIJO
Študent: Verner Mlaker

Vpisna številka: 12150161585
Študijski program: Logistično inženirstvo
Modul: Vojaška logistika
Vrsta študija: izredni
Predmet: Vojaška zgodovina
Mentorica: dr. Valerija Bernik, profesorica zgodovine in sociologije
Lektoriranje: Lektoriranje in jezikovno svetovanje,
Jasmina Vajda Vrhunec, s. p.
Maribor, maj 2014

SKLEP O DIPLOMSKEM DELU1
1
Sklep dobi študent(-ka) v referatu za študentske zadeve po vložitvi obrazcev DIP5 in DIP6.
IV
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici dr. Valeriji Bernik za

strokovno pomoč in usmeritve pri izdelavi
diplomskega dela.
Hvala moji družini za podporo in razumevanje v

času študija.
V
SI – 2000 MARIBOR, Preradovičevaulica 33, tel.: +386 (2) 42 94 137, tel./faks: +386 (2) 42 94 135
Obr. DIP 10
IZJAVA O AVTORSTVU IN OBJAVI DIPLOMSKEGA DELA
Podpisani Verner Mlaker, rojen 5. 8. 1970 v Mariboru, s svojim podpisom potrjujem,
1. da sem avtor diplomskega dela z naslovom BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI ZA

SLOVENIJO;
2. da sta tiskana in elektronska verzija diplomskega dela istovetni;
3. da dovolim objavo/ne dovolim objave diplomskega dela na spletni strani šole.
Maribor, 22. 5. 2014 Podpis:
____________________
VI
BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI ZA SLOVENIJO
Ključne besede: boj, mejni prehod, mejna stražnica, teritorialna obramba, milica.
Povzetek
Slovenija je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost in samostojnost. Na mejnih prehodih

so potekali prevzemi nalog. Postavljene so bile mejne kontrolne točke na meji s Hrvaško.
Zvezna vlada Socialistične federativne republike Jugoslavije je hotela to dejanje
preprečiti, zato je Jugoslovanski ljudski armadi ukazala, naj zavzame mejne prehode v
Republiki Sloveniji, če je treba tudi s silo. Prišlo je do spopadov, ki so se odvijali na
celotni slovenski meji. Sloveniji je z enotnostjo in odločnim nastopom proti napadalcu
uspelo ohraniti lastno državo.
VII
THE FIGHT FOR BORDER CROSSINGS IN THE WAR FOR

SLOVENIA
Keywords: fight, border crossings, border guardhouses, territorial defence, militia
Abstract
On the 25th of June, 1991, Slovenia declared its independence and sovereignty. Tasks were
taken over at border crossings and border control points were set up on the border with
Croatia. The federal government of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia wanted to
prevent these actions and ordered the Yugoslav People's Army to take over the border
crossings in the Republic of Slovenia; if necessary by force. Military conflicts took place
along the entire Slovenian border. With determination and unity Slovenia managed to
preserve its independence against the attacker.
VIII
VSEBINA
1 UVOD ............................................................................................................................................... 1
1.1 OPIS PODROČJA IN OPREDELITEV PROBLEMA........................................................................ 1

1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ........................................................................................ 2
1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ............................................................................. 3
1.4 UPORABLJENE METODE RAZISKOVANJA ................................................................................ 3
2 MEJNI PREHODI ........................................................................................................................... 4
2.1 OPREDELITEV POJMOV ................................................................................................................. 4

2.2 TEMELJNI DOKUMENTI ................................................................................................................. 5
3 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z ITALIJO ...................................................................... 7
3.1 BOJ ZA MEJNE PREHODE FERNETIČI, LIPICA IN KRVAVI POTOK ........................................ 7

3.2 BOJ ZA MEJNA PREHODA PREDEL IN UČJA .............................................................................. 9
3.3 BOJ ZA MEJNI PREHOD RATEČE .................................................................................................. 9
3.4 BOJ ZA MEJNI PREHOD ROBIČ ................................................................................................... 10
3.5 BOJ ZA MEJNI PREHOD ROŽNA DOLINA .................................................................................. 11
3.6 BOJ ZA MEJNI PREHOD VRTOJBA.............................................................................................. 13
3.7 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO NA MEJI Z ITALIJO ..................................................................... 13
3.7.1 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO LIVŠKE RAVNE ..................................................................... 13
4 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z AVSTRIJO ................................................................ 14
4.1 BOJ ZA MEJNI PREHOD GORNJA RADGONA ........................................................................... 14

4.2 BOJ ZA MEJNI PREHOD HOLMEC ............................................................................................... 16
4.3 BOJ ZA MEJNI PREHOD JEZERSKO ............................................................................................ 19
4.4 BOJ ZA MEJNI PREHOD KARAVANKE ...................................................................................... 20
4.5 BOJ ZA MEJNI PREHOD KORENSKO SEDLO ............................................................................ 21
4.6 BOJ ZA MEJNI PREHOD KUZMA ................................................................................................. 22
4.7 BOJ ZA MEJNI PREHOD LJUBELJ................................................................................................ 23
4.8 BOJ ZA MEJNI PREHOD GEDEROVCI ........................................................................................ 23
4.9 BOJ ZA MEJNI PREHOD PAVLIČEVO SEDLO ........................................................................... 24
4.10 BOJ ZA MEJNI PREHOD ŠENTILJ ........................................................................................... 25
4.11 BOJ ZA MEJNI PREHOD VIČ .................................................................................................... 28
4.12 BOJ ZA MEJNE STRAŽNICE NA MEJI Z AVSTRIJO ............................................................. 29
4.12.1 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO DUH NA OSTREM VRHU ................................................ 29
4.12.2 BOJ ZA MEJNE STRAŽNICE FIKŠINCI, GAJ NAD MARIBOROM, SLADKI VRH,
SOTINA, ŠPIČNIK, TRATE IN VELIKI BOČ ........................................................................................ 30
IX
4.12.3 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO MEDVODJE ...................................................................... 30
5 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z MADŽARSKO .......................................................... 32
5.1 BOJ ZA MEJNI PREHOD DOLGA VAS ......................................................................................... 32

5.2 BOJ ZA MEJNI PREHOD HODOŠ .................................................................................................. 33
5.3 BOJ ZA MEJNE STRAŽNICE NA MEJI Z MADŽARSKO ............................................................ 34
5.3.1 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO KOBILJE ................................................................................ 34
5.3.2 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO PINCE .................................................................................... 34
5.3.3 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO ČEPINCI ................................................................................ 35
5.3.4 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO LENDAVSKE GORICE .......................................................... 35
5.3.5 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO PROSENJAKOVCI ................................................................. 35
5.3.6 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO TRDKOVA .............................................................................. 36
5.3.7 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO ŽITKOVCI .............................................................................. 36
6 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI S HRVAŠKO ................................................................. 37
7 BOJ ZA LETALIŠČE BRNIK ....................................................................................................... 39
8 PRIMERJAVA BOJEV ZA MEJNE PREHODE V VOJNI ZA SLOVENIJO ............................ 42
9 SKLEP ............................................................................................................................................ 45
VIRI, LITERATURA .............................................................................................................................. 48
SEZNAM SLIK ....................................................................................................................................... 50

X
UPORABLJENE KRATICE
JLA – Jugoslovanska ljudska armada
OŠTO – Območni štab za teritorialno obrambo
PEM – Posebna enota milice
PŠTO – Pokrajinski štab za teritorialno obrambo
RŠTO – Republiški štab za teritorialno obrambo
SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija
TO – teritorialna obramba
UNZ – Uprava za notranje zadeve

Boj za mejne prehode v vojni za Slovenijo, Verner Mlaker Stran 1
1 UVOD
1.1 OPIS PODROČJA IN OPREDELITEV PROBLEMA
Vojna za Slovenijo je bila vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7.
julijem 1991 odbila napad Jugoslavije ter s tem potrdila svojo neodvisnost od Socialistične
federativne republike Jugoslavije (SFRJ). To je bil prvi oboroženi spopad v Evropi po
drugi svetovni vojni (Wikipedija [online], 2014).
Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela ustavni zakon o samostojnosti. Na mejnih
prehodih so potekali prevzem carinske službe in zavarovanje njenih objektov ter
zamenjava mejnih tabel in državnih zastav. Postavljeni so bili mejni prehodi proti Hrvaški.
Istega večera je Zvezni izvršni svet v Beogradu sprejel odlok o zavarovanju državnih meja
v Sloveniji, s čimer sta imeli Jugoslovanska ljudska armada (JLA) in zvezna policija
odprto pot za oborožen nastop proti Sloveniji (prav tam).
Zvezna vlada SFRJ je v aktu »Neposredno zagotavljanje izvajanja zveznih predpisov o

prehodu čez državno mejo na ozemlju Republike Slovenije (RS)« naročila zvezni policiji
in vojski, naj prevzameta nadzor na mejah v Sloveniji in da za izvedbo naloge lahko, če je
to potrebno, uporabita tudi silo. Na isti seji je bil sprejet tudi sklep o prepovedi postavljanja
mejnih prehodov znotraj SFRJ, s katerim sta bili zvezna vojska in policija zadolženi, da
vse že postavljene prehode uničita. Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo je takoj aktiviral
»Navodilo o načinu prevzema in zavarovanja meje proti Italiji, Avstriji, delu Madžarske in
odstranitvi vzpostavljenih mejnih prehodov proti Hrvaški« ter »Metode in postopke pri
zapiranju mejnih prehodov« (Janša, 1992, 157).
Taktika JLA za zavzetje mejnih prehodov je bila opredeljena s posebnim ukazom, ki je

najprej pozival k predaji prehoda, nato je sledila grožnja z orožjem in nazadnje streljanje v
bližino prehoda in centre odpora. Po izkušnjah na Kosovem in Hrvaškem je JLA napačno
predvidevala, da bodo tudi Slovenci pokorjeni brez težav, zato so bile enote JLA brez
ustrezne logistične podpore za daljše vojskovanje, upoštevana pa niso bila tudi druga,
bistvena taktična načela (Wikipedija [online], 2014).
V prvi fazi je bil vojaško-policijski nastop uperjen proti slovenskim mejam in letališču
Brnik. V drugi fazi, ko naj bi bila Slovenija odrezana od sveta, bi prišel na vrsto obračun z
delom Slovenije, ki je zagovarjal samostojnost, staro politično vodstvo pa bi zamenjali z
novim, ki bi bilo naklonjeno uresničevanju srbskih ciljev (Wikipedija [online], 2014).
Prvo vprašanje, ki se nam je ob navedenem zastavilo, je, ali bi trajno zavzetje mejnih
prehodov in s tem odcepitev Slovenije od sveta kakorkoli vplivala na razplet dogodkov v
vojni za Slovenijo. Nadalje se nam je zastavilo vprašanje, zakaj tako močni in dobro
oboroženi armadi, kot je takrat JLA zanesljivo bila, ni uspelo zavzeti oziroma obdržati
mejnih prehodov in zakaj je teritorialni obrambi (TO) in slovenski policiji to uspelo.
Nazadnje se nam je zastavilo še vprašanje, ali bi lahko ubranili oziroma prevzeli mejne
prehode brez žrtev.
1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE
Namen diplomskega dela je z analiziranjem literature in virov podati strnjen pregled

obravnavane teme. Izbrano področje smo obravnavali, ker smo želeli na enem mestu strniti
boje za mejne prehode na vsej slovenski meji, jih podrobneje predstaviti in izpostaviti
njihov pomen za nadaljnje dogajanje v vojni.
Cilja diplomskega dela sta predstaviti prevzem oziroma ubranitev mejnih prehodov med
vojno za Slovenijo in analizirati dejavnike, ki so vplivali na uspeh slovenskih enot in na
neuspeh JLA pri tej nalogi.
S proučevanjem virov je bil naš cilj potrditi oziroma ovreči naslednje trditve:
 za uspehe slovenskih enot pri zavzetju mejnih prehodov je bilo ključno dejstvo, da
so pripadniki TO in slovenske policije delovali na domačih tleh;
 za neuspeh jugoslovanskih enot pri zavzetju mejnih prehodov je eno izmed ključnih
vlog odigralo napačno predvidevanje JLA, da bodo Slovenci pokorjeni brez težav;
 ubranitev mejnih prehodov je bila bistvenega pomena za kasnejšo zmago v vojni za

Slovenijo.
1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE
Predpostavljamo, da so boji za mejne prehode v vojni za Slovenijo odigrali eno izmed

ključnih vlog za kasnejšo zmago, zato smo se pri izdelavi dela osredotočili predvsem na
dogajanja in aktivnosti na mejnih prehodih, v manjši meri pa tudi na dogajanja na mejnih
stražnicah. Slednjih je bilo v tem obdobju na meji z Italijo petintrideset, na meji z Avstrijo
štirideset in na meji z Madžarsko osem.
Pri izdelavi diplomskega dela smo se omejili na objavljene vire in literaturo.
1.4 UPORABLJENE METODE RAZISKOVANJA
Metode raziskovanja, ki smo jih uporabili pri izdelavi diplomskega dela, so:
 metoda deskripcije, s pomočjo katere smo opisali dogodke v bojih za mejne

prehode;
 metoda klasifikacije, s katero smo opredelili osnovne pojme;
 metoda kompilacije, s pomočjo katere smo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v

zvezi z obravnavano tematiko oblikovali nova stališča.
2 MEJNI PREHODI
V tem poglavju smo zaradi lažjega razumevanja dogodkov na mejnih prehodih v času
slovenske osamosvojitvene vojne razložili osnovne pojme v zvezi z mejnimi prehodi in
predstavili nekaj temeljnih dokumentov, ki so služili kot osnova za ravnanje JLA ob
napadu ter enot TO in slovenske milice ob obrambi slovenske meje.
2.1 OPREDELITEV POJMOV
Mejni prehod je kraj, ki je določen za kontroliran prehod državne meje. Mejni prehodi so
prehodi za mednarodni, meddržavni in obmejni promet; glede na to, kateri vrsti prometa so
namenjeni, pa so lahko cestni, železniški, zračni, morski ali rečni. Za mejni prehod se
štejejo tudi planinski mejni prehod in drugi prehodi po posebnih sporazumih. Mejni prehod
je infrastrukturni objekt državnega pomena (Wikipedija [online], 2014a).
Državna meja je črta, ki določa mejo teritorialnega območja jurisdikcije neke države.
Državna meja je kopenska in morska meja ter območje tistih letališč in pristanišč, prek
katerih poteka mednarodni promet (Wikipedija [online], 2014b).
Mejna črta je namišljena ali označena črta, ki po kopnem, morju, rekah in jezerih deli
območje med državami. Ne poteka samo po površini zemlje, temveč tudi nad njo v zrak in
pod površino v zemljo (prav tam).
Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije je bila ustanovljena 20. novembra

1968, to je po tem, ko je jugoslovanski politični vrh v avgustu istega leta sprejel doktrino o
splošni ljudski obrambi in sklep o ustanovitvi TO republik in pokrajin. Leta 1990 je
Slovenija ustanovila nov štab TO. Junija leta 1991 je v dveh učnih centrih TO prisegla prva
generacija slovenskih vojakov. Skupaj s slovensko milico je TO leta 1991 tvorila
obrambne sile, ki jim je bila zaupana obramba neodvisnosti Republike Slovenije. Leta
1993 se je TO preoblikovala v Slovensko vojsko (Wikipedija [online], 2014c).
Slovenska milica je bila temeljna varnostna služba slovenskih organov za notranje zadeve.
Leta 1991 je ostala zvesta ciljem nove slovenske oblasti in se skupaj s TO uprla agresiji
JLA. Iz milice se je leta 1992 preimenovala v policijo. V jugoslovanskem merilu pa je v

socialističnem obdobju delovala zvezna milica. (Kolenc, 2002, 19–31).
Mejna stražnica (karavla) je manjši stalni vojaški objekt, ki se nahaja v bližini državne
meje. Namenjen je nastanitvi obmejnih enot (Wikipedija [online], 2014d).
Boj (bojevanje, vojskovanje) je vojaški postopek, pri katerem hočemo z uporabo sile
doseči prevlado nad nasprotnikom (Wikipedija [online], 2014e).
2.2 TEMELJNI DOKUMENTI
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, sprejeta

25. junija 1991, v II. razdelku določa državne meje Republike Slovenije. Ta člen se glasi:
»Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje
SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem
te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko
Hrvaško v okviru dosedanje SFRJ.« (Wikipedija [online], 2014f)
Še istega dne je zvezna vlada objavila Odredbo o prepovedi vzpostavljanja mejnih

prehodov znotraj ozemlja SFRJ z naslednjo vsebino: »Na podlagi 5. točke 347. člena
Ustave SFRJ izdaja Zvezni izvršni svet odredbo o prepovedi vzpostavljanja tako
imenovanih mejnih prehodov znotraj ozemlja SFRJ. Prepove se vzpostavljati tako
imenovane mejne prehode znotraj ozemlja SFRJ. Z dnem uveljavitve te odredbe se morajo
tako imenovani mejni prehodi, ki so vzpostavljeni, odstraniti. Zvezni sekretariat za
notranje zadeve in Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo izvršita to odredbo. Ta odločba
začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu SFRJ.« (Celar, 2002, 136)
Sprejet je bil tudi Odlok o neposredni zagotovitvi izvrševanja zveznih predpisov o

prehajanju čez državno mejo na ozemlju Republike Slovenije, v katerem je zvezna
vlada naročila zvezni policiji in vojski, naj prevzameta nadzor na mejah v Sloveniji in da
lahko pri tem uporabita tudi silo (Janša, 1992, 157).
S tem odlokom je Zvezni izvršni svet jasno nakazal namero nasilnega reševanja slovenskih
osamosvojitvenih ukrepov na mejah. Ta odlok je bil v nasprotju z veljavnimi zveznimi
predpisi o angažiranju enot jugoslovanske armade na mejnih prehodih in v popolnem
nasprotju z zakonodajo in prakso (Celar, 2002, 138).
Po sprejetju teh dokumentov je Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo aktiviral Navodilo o

načinu prevzema in zavarovanja meje proti Italiji, Avstriji, delu Madžarske in
odstranitvi vzpostavljenih mejnih prehodov proti Hrvaški ter Metode in postopke pri
zapiranju mejnih prehodov. V slednjih daje JLA in zvezni milici podrobna navodila o
ravnanju enot glede na način prevzema mejnih prehodov (Janša, 1992, 157).
Kamen je bila oznaka za načrt zavarovanja meja Republike Slovenije. Že v sredini

meseca maja 1991 ga je odobril Republiški štab za teritorialno obrambo (RŠTO). Izdelan
je bil v štirih fazah:
 1.faza: zaostritev odnosov z JLA, kar pomeni tudi povečanje obveščevalne

dejavnosti, milica okrepi svoje enote na zahodni meji, nekatere enote TO pa
premestijo na območja blizu meje;
 2.faza: JLA zasede območja mejnih prehodov, v pokrajinah pa določimo nove

rezervne prehode, ki bi jih zavarovali z enotami TO;
 3.faza: JLA s silo zavzame mejne prehode, sledi objava izrednih razmer, nato pa s
TO na silo prevzamemo nadzor nad mejo;
 4.faza: odhod JLA z meje, TO zasede mejne stražarnice, milica prevzame mejne
prehode, z enotami TO pa zasedemo položaje ob meji s Hrvaško in varujemo mejno
območje.
V 3. in 4. fazi je bilo v načrtih predvideno, da Pokrajinski štabi za teritorialno obrambo

(PŠTO) zagotovijo vsaj en rezervni mejni prehod, prek katerega bi bili zagotovljeni stiki s
tujino (Krajnc in Markovič, 2001, 30–31).
Kljub težko predvidljivim postopkom JLA je bil načrt realen. Ključnega pomena za
njegovo uspešnost je bilo usklajevanje dejavnosti s slovensko milico. Načrt Kamen je bil
dopolnjen in v veljavi še po osamosvojitveni vojni, ko je slovenske meje nekaj časa
varovala tudi TO (prav tam, 43).
3 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z ITALIJO
3.1 BOJ ZA MEJNE PREHODE FERNETIČI, LIPICA IN KRVAVI POTOK
Že 26. junija 1991 so pripadniki JLA s tanki zasedli mejne prehode Fernetiči, Lipica in
Krvavi Potok. TO je skupaj z milico začela položaj obvladovati 28. junija. Z odvzemom
elektrike, vode, telefonskih zvez in možnosti oskrbe s hrano so dosegli zelo velik učinek.
Največje posledice so čutili v osamljenih stražnicah na Krasu. Težke razmere so vedno bolj
vplivale na vojake JLA in njihovo moralo. Začeli so se predajati. 30. junija se je predal
poveljnik stražnice JLA Klariči. Prav tako je svojo stražnico v Velikem Dolu predal Stevče
Čubrinoski in prestopil v TO. Poveljnik mejne stražnice JLA Gorjansko je bil vodnik 1.st.,
po narodnosti Črnogorec. Stražnico je miniral in grozil, da jo bo razstrelil. Po
pregovarjanju pripadnikov TO, da bo svojo oficirsko čast ohranil tudi, če bo razstrelil
prazno stražnico, torej brez vojakov, se je s tem strinjal. Njegovi vojaki so se predali z
vsem orožjem in opremo. Ko je bila stražnica prazna, je začel streljati v stene in nazadnje
aktiviral eksploziv. Od stražnice so ostale samo ruševine. Poveljnik mejne stražnice v
Repentaboru se je pod pritiskom pred napadom pripadnikov TO sam s pištolo ustrelil v
nogo. Civilni avtomobil Rdečega križa ga je odpeljal v bolnišnico. Po njegovem odhodu so
vojaki stražnico zapustili. Nekaj jih je odšlo po italijanskem ozemlju do mejnega prehoda
Fernetiči, drugi pa so se sprva skrivali, nato pa predali teritorialcem in miličnikom
(Švajncer, 1993, 99–100).
V noči s 1. na 2. julij je bil izdan ukaz, da je treba umik tankov in vojakov JLA z mejnega
prehoda Fernetiči doseči s pogajanji ali z napadom. Naloga je bila zaupana četi za posebne
namene in protidiverzantskemu vodu. Vsakemu vodu je bilo dodanih nekaj ostrostrelcev in
skupina miličnikov posebne enote milice. Ob 10.30 so začele enote TO in milice
napredovati proti položajem JLA na mejnem prehodu Fernetiči. V obliki bojne črte so bili
pred tanki vkopani vojaki. Ob 11.30 uri so se jim pripadniki TO in milice približali ter se
pripravili za napad. Pripadnike JLA so pozivali k vdaji, oni pa so jim v odgovor nad
glavami streljali iz tankovskih mitraljezov. Bili so si tako blizu, da so se lahko pogovarjali.
Nekateri vojaki JLA so izražali željo, da bi prebežali na slovensko stran. Posamezniki so se
začeli dvigati s položajev in prehajati k teritorialcem in miličnikom. To je oficirje JLA zelo
vznemirilo. S tankovskimi mitraljezi so začeli streljati po položajih TO in miličnikov ter

tudi po bežečih vojakih. Enega so zadeli in je obležal med položaji. Teritorialci in miličniki
so bili nad dejanjem ogorčeni. Vedno bolj odločno so streljali med tanke. Pripadnik milice
je vzel od pripadnika TO trenutno tromblonsko mino in jo izstrelil proti položajem JLA.
Mina je padla točno v strojnično gnezdo na čelado nekega vojaka in obležala na tleh. Ker
strelec ni odvil varovalke na glavi mine, ta ni eksplodirala. Kljub temu pa je na vojake
vplivala tako močno, da so takoj zapustili položaj in prebegnili na slovensko stran. Po
polurnem spopadu bojne črte JLA ni bilo več, saj je večina vojakov prebežala na slovensko
stran. Ostale so posadke tankov in oficirji (Švajncer, 1993, 100–101).
Ob 12. uri je polkovnik Obradović predsedniku občine Sežana zagrozil, da bo, če

slovenska stran ne preneha napadati, ukazal streljati po vodovodnem stolpu v vasi Lokev,
vodovodnem rezervoarju v Sežani in transformatorski postaji v Divači. Rok je postavil na
16. uro. Toda že ob 12.30 so začeli iz tankov streljati po Kompasu, hribu Medvejk ter
položajih TO in milice. Slovenska stran je prestregla pogovor, v katerem sta bila
polkovniku Obradoviću v pomoč obljubljeni letalska podpora in tankovska četa. Dobili so
tudi obvestilo, da so letala v Zagrebu že vzletela. V teh razmerah sta predsednik sežanske
občine in predsednik izvršnega sveta s polkovnikom Obradovićem sklenila sporazum ter se
obvezala, da TO in milica prenehata napadati. S tem sta dosegla vrnitev letal in tankovske
čete v matične enote. Sledila so pogajanja, na katerih je slovenska stran zahtevala umik
enot JLA iz mejnih prehodov Fernetiči, Krvavi Potok in Lipica ter njihovo vrnitev v Ilirsko
Bistrico. Polkovnik Obradović je zahtevo sprejel. Možnost umika z mejnega prehoda
Fernetiči ni veljala za zvezne miličnike na prehodu, ki so 2. julija vdrli v Kompasovo
brezcarinsko prodajalno in jo izropali. Polkovnik Obradović se je s tem strinjal, saj, kot je
dejal, z lopovi ni želel imeti opravka. Na to, da ostanejo do konca preiskav, je pristal tudi
njihov vodja. Ponoči so zvezni miličniki (verjetno pijani) začeli nenadoma streljati po
tankih JLA. Posadke tankov so mislile, da jih napadajo slovenske enote in so začele
streljati po obrobju Sežane. Posledično so na ogenj odgovorile enote TO s streljanjem iz
netrzajnih topov. Položaj se je umiril šele po ostrih telefonskih pogovorih. Zvezni miličniki
so pred preiskavo pobegnili v Italijo (prav tam, 102).
4. julija je bila v slovenskih rokah še mejna stražnica Orlek. Pripadnik TO in predstavnica

Rdečega križa sta navezala stike z vojaki ter jim omogočila telefonske pogovore s starši.
Verjetno so ti klici tako vplivali na njih, da so se predali. Tega dne so se končale bojne
akcije na tem področju. Zavzetih je bilo sedem mejnih stražnic in izsiljen je bil umik
tankov z mejnih prehodov Fernetiči, Lipica in Krvavi Potok. V akcijah so bili ujeti trije
oficirji in devetinsedemdeset vojakov JLA, štirje oficirji in šestindevetdeset vojakov pa je
prostovoljno prebegnilo na slovensko stran. Še isti dopoldan je bil mejni prehod Fernetiči
ponovno odprt (Švajncer, 1993, 102).
3.2 BOJ ZA MEJNA PREHODA PREDEL IN UČJA
27. junija ob 10.45 uri je JLA s triindvajsetimi vojaki od miličnikov zahtevala umik iz
mejnega prehoda Učja. Ob približno istem času so pripadniki JLA zasedli tudi mejni
prehod Predel. Miličniki so se iz obeh umaknili še isti dan. Ker na mejnih prehodih niso
imeli oskrbe, so se pripadniki JLA po treh dneh iz obeh prehodov umaknili v obmejni
stražnici Zaslap in Log pod Mangartom. Stražnico Zaslap so teritorialci obkolili in vojake
držali ujete do konca vojne. Obkolili so tudi stražnico Log pod Mangartom. Njen poveljnik
je grozil, da bo ob morebitni akciji teritorialcev z minometi streljal na vas Log pod
Mangartom. Ko so prek ozvočenja obveščali pripadnike JLA o stanju v Sloveniji, so se
začeli postopoma vdajati. Preostale so enako kot v stražnici Zaslap držali ujete do konca
vojne. V času blokade sta bili obe stražnici nekaj časa brez vode, elektrike in oskrbe, a so
jim čez nekaj časa iz humanitarnih razlogov vse vrnili (Kladnik in ostali, 2011, 384).
3.3 BOJ ZA MEJNI PREHOD RATEČE
27. junija je v jutranjih urah približno sedemdeset pripadnikov JLA obkolilo mejni prehod
Rateče, v katerem je bilo devetnajst slovenskih miličnikov. Na položajih v Ratečah in okoli
mejnega prehoda je bila 22. samostojna četa TO z devetinsedemdesetimi pripadniki. Ko se
je čez dan mejnemu prehodu začela približevati mešana enota JLA, so dobile enote TO
ukaz za bojno delovanje. Ker pa enota ni imela protioklepnih sredstev, ukaza ni izvedla.
Pripadnikom JLA so s helikopterjem pripeljali okrepitve. Mejni prehod je bil popolnoma
blokiran. Proti večeru se je slovenskim enotam pridružil še 22. alpski izvidniški vod iz
Radovljice. Sedaj je bilo razmerje sil uravnoteženo (prav tam, 263).
28. junija so mejni policisti v soglasju z Upravo za notranje zadeve (UNZ) Kranj zapustili
mejni prehod. S sabo so vzeli orožje in strelivo. 29. junija so stekla pogajanja o umiku
JLA. Dogovorili so se, da se bodo pripadniki JLA umaknili na območje stražnice (Kladnik
in ostali, 2011, 271).
Kljub razsodnemu delovanju poveljujočega oficirja JLA so bila pogajanja dolgotrajna.

Predaja je potekala v dveh delih. Najprej so se predali tisti, ki so jih s helikopterjem
pripeljali na prehod, nato pa še drugi. Oficirji so lahko obdržali svoje osebno orožje. Mejni
prehod je bil ponovno v slovenskih rokah 1. julija ob 18. uri (prav tam, 278).
3.4 BOJ ZA MEJNI PREHOD ROBIČ
27. junija ob 12.30 je JLA s tridesetimi vojaki blokirala mejni prehod Robič. 6.PŠTO je
izdal ukaz, da je treba mejni prehod ponovno odpreti. V 63.Območnem štabu za
teritorialno obrambo (OŠTO) so se odločili, da bodo v akcijo vključili en diverzantski in en
protidiverzantski vod. Hkrati so potekala pogajanja s poveljujočimi oficirji JLA. S
pogajanji se je štab želel izogniti nepotrebnim žrtvam. Prisluškovanje zvezam JLA je
razkrilo, da bo ta skušala poslati enoti na mejnem prehodu Robič pomoč čez Matajur.
63.OŠTO je proti mejnemu prehodu takoj poslal četo za posebne namene. Njeni nalogi sta
bili blokada obmejne stražnice Staro selo in posredovanje proti prehodu. Proti samemu
prehodu je štab poslal alpski izvidniški vod. Ker se je znočilo in bi bilo napad težko izvesti,
izgube pri napadu pa bi bile velike, je poveljnik 63.OŠTO ob enih ponoči nadrejenim
sporočil, da napad ni mogoč. Ob 8.30 so enote dobile ukaz, da mora biti mejni prehod
Robič do 14. ure odprt. Po sprejetem ukazu so pripadniki TO ponovno poskusili s
pogajanji. Poveljujočima oficirjema JLA na mejnem prehodu in v obmejni stražnici Staro
selo so ponudili možnost, da prestopita na stran TO. Pri prepričevanju v predajo so
uporabili tudi zvijačo. Odločno so namreč opozorili pripadnike JLA, da so okrog mejnega
prehoda na položajih štiri čete in nekaj vodov TO. S tem so seveda zelo pretiravali. Zaradi
groženj so se poveljujoči oficirji JLA odločili za predajo. Predaja je bila opravljena ob 13.
uri (Švajncer, 1993, 133–134).
3.5 BOJ ZA MEJNI PREHOD ROŽNA DOLINA
Na Primorskem je JLA začela s premiki enot proti mejnim prehodom že 26. junija 1991.
Barikade na cestah niso bile branjene, zato premikov niso ustavile. Armada je brez večjih
težav zasedla mejne prehode na Primorskem (Švajncer, 1993, 128).
Pred mejnim prehodom v Rožni Dolini so ljudje, ki so zasedbo vse glasneje zavračali,
protestirali in od vojakov JLA odločno zahtevali, da se odstranijo. Vse bolj jasno je bilo, da
razvoj dogodkov ne bo potekal mirno. Pripadniki JLA, ki so mejni prehod zasedli 27.
junija okoli 18.40, so bili sprva zelo samozavestni. Ko pa so spoznali, da jih obdajajo
sovražno razpoloženi ljudje in da so odrezani od svojih enot ter brez oskrbe, je tudi
samozavest usahnila (prav tam).
Mejni prehod v Rožni Dolini povezuje Novo Gorico na slovenski in Gorico na italijanski
strani. Zavzelo ga je sto sedemnajst pripadnikov JLA, ki so bili zelo dobro opremljeni in
oboroženi. Razpolagali so s petimi tanki, osemindevetdesetimi puškami, devetimi ročnimi
strojnicami in dvesto sedemdesetimi ročnimi bombami. Imeli so tudi šest kosov
protioklepnega orožja, šestinpetdeset kosov protioklepnega orožja za enkratno uporabo in
šestindvajset motornih vozil. Tanki so zavzeli položaje tik pred mejnim prehodom (prav
tam, 129).
Razmerje sil med slovenskimi enotami in pripadniki JLA je bilo izrazito v prid slednjim.
Kljub temu je bila sprejeta odločitev, da slovenski teritorialci in miličniki mejni prehod v
Rožni Dolini osvobodijo. Akciji je poveljeval major Srečko Lisjak. Za napad sta bila
določena diverzantski oddelek 6.PŠTO z devetimi teritorialci in oddelek Posebne enote
milice (PEM) iz Nove Gorice z osmimi miličniki. Teritorialci so imeli devet pušk, deset
ročnih bomb in štiri kose protitankovskega orožja za enkratno uporabo. Oboji so se iz
Nove Gorice odpeljali 28. junija ob 16.30. Pred naseljem Pristava so zapustili vozila in pot
nadaljevali peš. Proti mejnemu prehodu so odšli samo teritorialci. Miličniki so se odpravili
proti obmejni stražnici Pristava z nalogo, da jo blokirajo in tako preprečijo morebiten izpad
pripadnikov JLA proti Rožni Dolini (prav tam).
Diverzantski oddelek TO je proti mejnemu prehodu napredoval med stanovanjskimi

hišami. V dežju so teritorialci prišli do roba Rožne Doline, kjer so se razporedili po
najustreznejših položajih za uspešno bojno delovanje. Ob 18.10 so bili pripravljeni za boj.
Pred začetkom ognja so pripadnike JLA pozvali k predaji, civiliste pa so opozorili, naj se
umaknejo. Na Wikipediji ( [online], 2014 ) najdemo podatek, da temu ni bilo tako in da

teritorialci pred napadom niso pozivali vojakov JLA k predaji in opozorili civilistov,
temveč da so kar napadli, zaradi česar so se civilisti razbežali in jih je bilo šest med
napadom tudi poškodovanih. Kljub pozivom se vojaki JLA niso predali. Zavzeli so
položaje v kritjih, posadke v tankih pa so prižgale motorje. Civilisti so se razbežali.
Pripadniki TO, ki so bili od vojakov JLA oddaljeni od sto petdeset do dvesto metrov, so
pet minut po pozivu k predaji začeli z napadom. Z armbrusti sta bila zadeta tank T-55 in
kopač – nakladač, za katerim je zavzela položaje skupina vojakov JLA. Pripadniki TO so
iz svojih položajev z navzkrižnim ognjem obvladovali območje mejnega prehoda in
položaje JLA. Vojaki JLA položajev TO niso odkrili, zato je bilo njihovo streljanje
neuspešno. Že po desetih minutah je začela bojna vnema na strani JLA zelo upadati.
Predalo se je nekaj posameznikov, kmalu pa so se začeli vdajati množično (Švajncer, 1993,
129).
Slika 1: Zajeti vojaki v Rožni Dolini
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Zajeti_vojaki_v_Ro%C5%BEni_Dolini.jpg (15. 5. 2014)
V boju sta bila uničena dva tanka, padli so trije pripadniki JLA, šestnajst pa jih je bilo
ranjenih. Med ranjenimi je bil tudi poveljujoči enote JLA. Ujetih je bilo osemindevetdeset
pripadnikov JLA. Pri straženju ujetnikov so maloštevilnim pripadnikom diverzantskega
oddelka TO pomagali oboroženi civilisti z zaplenjenim orožjem JLA. Ranjenci so bili takoj
prepeljani v bolnišnico. Diverzantski oddelek ni imel nobenih izgub. V spopadu so njegovi
pripadniki izstrelili štiri armbruste in približno sedemsto krogel iz pušk. Zaplenili so tri
tanke T-55, enajst terenskih avtomobilov, en samohodni lansirni most, en kopač –
nakladač, štirinajst tovornjakov ter vse orožje in opremo vojakov JLA (Švajncer, 1993,
129).
Zaradi dobre izbire časa, kraja in načina napada ter predvsem zaradi odlične izbire bojnih
položajev je bilo bojno delovanje diverzantskega oddelka izjemno uspešno. V boju sta se
pokazala tudi visoka stopnja usposobljenosti pripadnikov oddelka in njihovo popolno
medsebojno zaupanje (prav tam, 129–130).
Osvoboditev mejnega prehoda Rožna Dolina je pomembno vplivala na razvoj dogodkov na

Primorskem (prav tam, 130).
3.6 BOJ ZA MEJNI PREHOD VRTOJBA
29. junija 1991 so si lahko posledice spopada v Rožni Dolini ogledali oficirji JLA iz
mejnega prehoda Vrtojba. Po ogledu mesta spopada so bili vidno pretreseni. Ker so
pripadniki TO in PEM blokirali mejni prehod Vrtojba s širšo okolico, so se oficirji JLA
pod vtisom videnega v Rožni Dolini odločili za predajo. V akciji za mejni prehod Vrtojba
so sodelovali diverzantski oddelek 6.PŠTO, protidiverzantski vod 61.OŠTO in oddelek
PEM iz Nove Gorice. Enotam je poveljeval major Srečko Lisjak (prav tam).
3.7 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO NA MEJI Z ITALIJO
3.7.1 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO LIVŠKE RAVNE
Pripadniki TO so skušali s pogajanji doseči, da bi se predala mejna stražnica Livške Ravne.

Dosegli so predajo poveljnika stražnice in osemnajstih vojakov. Desetar in osem vojakov
pa tega ni storilo, zato so ostali v stražnici. Dobili so pomoč iz mejne stražnice Vogrinki.
TO zaradi premirja ni nadaljevala z bojnimi akcijami (prav tam, 134).
4 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z AVSTRIJO
4.1 BOJ ZA MEJNI PREHOD GORNJA RADGONA
28. junija dopoldne se je Gornji Radgoni iz smeri Radencev vse bolj bližalo streljanje in
grmenje jugoslovanskih tankovskih topov. Ker enote TO in milice skorajda niso imele
protioklepnega orožja, so se razmeroma hitro umikale pred premočjo tankov. Manjša enota
TO se jim je upirala, a zaradi neusposobljenosti moštva za delo s tromblonskimi minami ni
povzročila večje škode. Največ uspeha pri povzročanju izgub enotam JLA, ki so prodrle v
Gornjo Radgono, so imeli posamezniki in neorganizirane skupine z uporabo
improviziranih protioklepnih sredstev (Krajnc in Marković, 2001, 92).
Slika 2: Ostanki vozil JLA v Gornji Radgoni
Vir: http://www.pomurec.com/vsebina/5352/Vojna_v_Gornji_Radgoni_skozi_fotografijo (15. 5. 2014)
Ko so se tanki na poti iz Radencev znašli pred oviro iz železniških vagonov, postavljenih

čez cesto, so zagrmele tankovske granate. Ena je raznesla pol bližnje hiše, druga vratarnico
podjetja Avtoradgona. Oviro so prebili in krenili naprej proti meji. V samem središču
mesta je eden izmed tankov podrl hišo, streljali pa so tudi po drugih objektih. Skupina
mladih Radgončanov, civilistov, se je splazila v bližino vojaške kolone in zmetala
molotovke na pet vojaških tovornjakov. Med streljanjem, ki je sledilo, je izgubil življenje
filozof in svetovni popotnik Janez Svetina. Tanki so streljali naprej. Radgonski mejni
prehod so porušili do tal (Uredništvo Cankarjeve založbe, 1991, 28).
Na poti do Gornje Radgone so enote JLA utrpele precej škode. Kljub temu jim je uspelo z
vsemi oklepnimi sredstvi prodreti na območje mejnega prehoda in ga zasesti (Krajnc in
Marković, 2001, 92).
Sledila sta dva dneva, ki so ju enote TO izkoristile za popolnitev svojih vrst. 29. junija
popoldne so se začele priprave, 30. junija zjutraj pa so enote TO obkolile stražnico JLA v
mestu, nato pa še mejni prehod (prav tam).
Z razpoložljivimi silami in sredstvi tako enote TO in milice kot obe enoti JLA niso mogle
izvesti resnejšega napada, saj bi s tem tvegale veliko izgub. Tanki so bili dobro varovani.
Lahka protioklepna sredstva, s katerimi so bile slovenske enote opremljene, niso bila
dovolj učinkovita (prav tam, 93).
Nova oklepna kolona je 2. julija prestopila mejo s Hrvaško in začela prodirati proti Gornji
Radgoni. Obstajala je nevarnost, da se bo obkoljena enota na mejnem prehodu poskušala s
prebojem iz obroča združiti s prihajajočo kolono. Da bi to preprečili, so teritorialci napadli
mejni prehod, posebna enota milice pa s pomočjo enot TO še stražnico, ki jo je po uri
obstreljevanja tudi zavzela (prav tam).
3. julija dopoldne sta bila napovedana zračni napad in helikopterski desant enot JLA.
Oklepna kolona, ki je prejšnji dan prestopila hrvaško-slovensko mejo, je že prodrla mimo
Ljutomera. Slovenske enote so vzpostavile obrambne položaje na vstopih v Gornjo
Radgono. V okrepitev sta prišla odred TO iz Lenarta in odred TO iz Slovenskih Konjic. Do
spopadov ni prišlo, saj je oklepna kolona iz smeri Ljutomera nehala prodirati. Začelo je
veljati premirje. Na najvišji ravni je bilo sklenjeno, da se enota polkovnika Popova umakne
iz Gornje Radgone z vsem orožjem in opremo. Ob 19. uri je kolona oklepnikov zapustila
mesto in ob 19.26 je na mejnem prehodu znova zaplapolala slovenska zastava (prav tam).
»Potem, ko se je kolona JLA umaknila iz Gornje Radgone, so enote TO odklonile prevoz s

kamioni do svojih zbirališč. Ob odhodu so se borci želeli pokazati mestu, za katerega so v
zadnjih dneh tvegali svoja življenja. Utrujeni, neobriti, v ponošenih starih uniformah, a
ponosni, so korakali po glavni ulici in poželi aplavz Radgončanov, ki ga ne bodo nikoli

pozabili.« (Krajnc in Marković, 2001, 98)
4.2 BOJ ZA MEJNI PREHOD HOLMEC
Mejni prehod Holmec je v vojni za Slovenijo leta 1991 postal prizorišče enega izmed
najhujših spopadov med slovensko milico in TO na eni strani ter JLA na drugi. To potrjuje
tudi število padlih in ranjenih (Švajncer, 1993, 191).
Slika 3: Mejni prehod Holmec po boju
Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/spominska-slovesnost-na-holmcu/65749 (15. 5. 2014)
Geografske značilnosti Holmca so bile v prid pripadnikom JLA, ki so bili nameščeni v

stražnici. Mejni prehod se namreč nahaja na dnu doline, medtem ko je bila stražnica v
neposredni bližini, vendar na nekaj deset metrov višji legi. S te točke so imeli vojaki JLA
neposreden nadzor nad dogajanjem v dolini, še posebej nad objekti milice in mejnim
pasom (Guštin in Prebilič, 2006, 31).
Običajno v stražnici Holmec ni bilo več kot štirideset vojakov. Junija 1991 je bila enota
dodatno popolnjena s pripadniki iz Celja, ki so bili pod vodstvom poročnika Selmana na
podčastniškem usposabljanju. Tako je bilo 25. junija 1991 na stražnici Holmec

dvainšestdeset pripadnikov JLA, od tega dva častnika, dva podčastnika in oseminpetdeset
vojakov. Aktivnosti pripadnikov JLA so se nenehno spreminjale, zato se je okrepila tudi
posadka milice. Delo na mejnem prehodu je opravljalo sedemnajst pripadnikov milice.
Kljub političnim napetostim pa razmere med obema stranema niso bile neposredno
zaostrene. Prav tako je potekalo tesno in nadvse prijateljsko sodelovanje med prebivalci
Holmca in vojaki, ki so okoliškim kmetom radi priskočili na pomoč. Poveljnik obmejne
stražnice Šabić je živel v Sloveniji že vrsto let, zato ni bil prav nič navdušen nad
zaostrovanjem razmer (Guštin in Prebilič, 2006, 31–32).
26. junija 1991 so miličniki mejnega prehoda Holmec ob 7.30 ob prisotnosti posebne
miličniške enote dvignili slovensko zastavo. Dvigu zastave so sledile reakcije pripadnikov
JLA. Vojaki so začeli zavzemati položaje v okolici stražnice, zato se je posledično
povečevala napetost tudi med milico, ki je bila poleg redne sestave okrepljena z
dvanajstimi kolegi iz posebne enote milice. Poveljstvo nad okrepljeno posadko miličnikov
je prevzel Otokar Praper, za širše zavarovanje in koordinacijo delovanja miličnikov na
mejnem prehodu Holmec pa je bil določen inšpektor Zlatko Halilovič. Kljub temu da so se
pripadniki JLA pripravljali na zasedbo prehoda, do spopada tega dne ni prišlo (prav tam,
32–33).
27. junija so se zjutraj nadaljevale priprave pripadnikov JLA. Slovenski carinik je od

avstrijskih kolegov dobil informacijo, da naj bi JLA v popoldanskem času napadla mejni
prehod. O tem sta bila takoj obveščena poveljstvo v Slovenj Gradcu in štab TO. Pripadniki
JLA so okoli 12. ure začeli na položaje postavljati netrzajna topa in ju usmerili v poslopje
mejnega prehoda Holmec. Okoli 15. ure je v bližini stražnice Holmec pristal vojaški
helikopter, iz katerega sta izstopila poveljnik čete obmejnega bataljona poročnik Dragić, ki
je kasneje prevzel poveljevanje enoti JLA, in polkovnik Stanevski iz korpusnega štaba JLA
v Mariboru, ki je s sabo prinesel ukaz za zaprtje mejnega prehoda. V skladu z ukazom bi
morali pripadniki milice na mejnem prehodu Holmec v petnajstih minutah po izreku
ultimata zapustiti mejni prehod. Če se to ne bi zgodilo, bi sledili opozorilni streli. JLA je
predvidevala, da bodo ti ukrepi zadostovali za umik miličnikov (prav tam, 34–35).
Ultimat je bil postavljen ob 17.07. Ker se miličniki niso uklonili, so začeli vojaki JLA ob
17.46 obstreljevati mejni prehod. Streljali so z rafali, s topom pa so ustrelili v drevo v
neposredni bližini mejnega prehoda. Tudi po tem napadu se miličniki niso uklonili. Na
mejnem prehodu jih je bilo sprva petnajst, potem pa so dobili v okrepitev še dvajset
kolegov iz Raven in Slovenj Gradca. Enot TO na samem mejnem prehodu ni bilo, temveč
so bile razporejene na njegovem širšem rajonu (Švajncer, 1993, 191).
28. junija so okoli 4.00 ure zjutra enote TO sestavile več mešanih skupin. Pooblastila za
operativno poveljevanje in koordinacijo med enotami je imel stotnik Maks Gorenšek. Ena
skupina je odšla v smeri proti Rehtu z nalogo, da napade bunker in tako zavaruje smer
Reht–Holmec. Prehod Reht je blokiral alpski vod TO. Druga skupina je odšla proti kmetiji
Gulakovih. Tam je morala zavzeti položaje in si zavarovati hrbet, če bi prišlo do napada ali
patruljiranja JLA s smeri stražnice Sonjak. Glavnina čete je dobila nalogo, da napade
vzdolž ceste in železnice proti meji (prav tam, 192).
Akcija se je začela ob 5.30. Ob 6.06 je bil štab pri kmetu Kralju obveščen, da je padel en
pripadnik JLA, ob 6.45 pa sta bila v boju ubita še dva pripadnika JLA (Guštin in Prebilič,
2006, 50).
Že ob 6.30 so reševalna vozila odpeljala prve ranjene vojake JLA. Streljanje je trajalo
približno do 7. ure. TO je prek domačina, čigar hiša je bila v neposredni bližini stražnice,
predlagala pripadnikom JLA prekinitev ognja do 8. ure, nato pa bi se pogajali o predaji.
Enota JLA bi tako lahko poskrbela za ranjence in se povezala z nadrejenim poveljstvom
zaradi pogajanj. Odgovora ni bilo. Pripadniki JLA so pobrali svoje ranjence, vendar se o
predaji niso bili pripravljeni pogajati (Švajncer, 1993, 192).
Ob 8.04 so pripadniki JLA po prejetem obvestilu, da jim pride na pomoč še sto dodatnih
vojakov, ponovno začeli z bojnim delovanjem. Ob 8.06 je štab prejel obvestilo, da sta dva
miličnika ranjena, ob 8.26 pa je bilo poročilo dopolnjeno: dva miličnika sta bila mrtva in
eden ranjen. Od tega trenutka je ponovno nastopila prekinitev ognja. Reševalna vozila so
odvažala ranjence in mrtve na obeh straneh. Ob 9.55 so pripadniki JLA ponovno sprožili
strel iz netrzajnega topa na objekt mejnega prehoda. Pri tem so uporabili zažigalno granato,
zaradi katere je celoten objekt zajel požar (Guštin in Prebilič, 2006, 54).
Da bi lahko miličniki izvedli umik s položajev na mejnem prehodu, je štab ukazal

delovanje po položajih JLA z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Tako so ob 10.15 odprli
ogenj vsi. S protiletalskim topom so se osredotočili na delovanje prek bojišča. Prav v tem
času se je poskušalo predati nekaj vojakov iz stražnice. V trenutku vsesplošnega streljanja
so se postavili na ploščad pred stražnico in mahali z belo rjuho. Zaradi lege omenjene
ploščadi miličniki na vojake niso mogli delovati niti teoretično, prav tako pa to velja za
položaje TO, ki so se nahajali na levi strani ploščadi in jim je neposredno delovanje

onemogočalo poslopje stražnice. Je pa razumljiva reakcija vojakov – zavzeli so namreč
ležeči položaj, ko so zaslišali eksplozije granat protiletalskega topa, ki je v tistem trenutku
odprl ogenj. Vsi vojaki, ki so se tedaj predali, so identificirani in še danes živi. To vse so
dokazi, da je zgodba o incidentu streljanja vojnih ujetnikov popolna izmišljotina in nima
realne osnove (Guštin in Prebilič, 2006, 55–56).
Po uspelem umiku miličnikov in demonstraciji velike ognjene premoči so se vojaki JLA

začeli vdajati. Ob 10.50 se je predala glavnina vojakov skupaj z vodnikom Šabićem (prav
tam, 56).
Kot je povedal poveljnik obmejne stražnice, so to lahko storili šele potem, ko je pobegnil
poročnik Dragan Dragič. Iz Holmca je pobegnil v obmejno stražnico Sonjak, od tam pa v
obmejno stražnico Strojna, kjer so ga naslednji dan ujeli pripadniki TO. Druga večja
skupina vojakov JLA z obmejne stražnice Holmec se je predala ob 13.30. Kot prva sta ob
14.30 v zavzeto obmejno stražnico Holmec vstopila poveljnik voda TO Komprej in
poveljnik oddelka Kajžar. Takoj za njima so prišli kriminalisti UNZ in stražnico pregledali.
Ob 19. uri je na obmejni stražnici Holmec zaplapolala slovenska zastava (Švajncer, 1993,
193).
»V spopadih na Holmcu so padli trije pripadniki JLA in dva pripadnika slovenske milice.
Dodatno so bili med spopadom huje telesno poškodovani trije miličniki ter šest vojakov
JLA, medtem ko je bilo lažje poškodovanih še pet oseb v boju, štirje miličniki in vojak
JLA. Natančna preiskava je dokazala, da je oba slovenska miličnika ustrelil vojak
ostrostrelec, zoper katerega ni bila podana kazenska ovadba, ker ni bilo dokazov za kršitev
mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.« (Guštin in Prebilič, 2006, 63)
4.3 BOJ ZA MEJNI PREHOD JEZERSKO
Pri 31.OŠTO Kranj so 20. junija 1991 ustanovili protidiverzantsko četo, ki je bila poslana
na usposabljanje in hkratno varovanje mejnega prehoda Jezersko. Usposabljanje naj bi
trajalo le do 26. junija, a so ga zaradi dogodkov podaljšali za dva dni. Na mejnem prehodu
je bilo poleg pripadnikov čete tudi nekaj miličnikov in carinikov. 27. junija je bil poveljnik
enote TO obveščen, da v smeri prehoda napreduje kolona JLA. Del svojih pripadnikov je
razmestil okoli mejnega prehoda, z drugim delom enote pa ostal na Jezerskem. Že preden
je kolona JLA prišla na mejni prehod, so ga obkolili pripadniki JLA iz obmejnih stražnic
Ankova planina in Virnik. Po prihodu kolone je njen poveljujoči oficir zahteval od
poveljnika milice, da v petih minutah prehod preda ali pa bodo uporabili silo. Ker je
poveljnik milice to zavrnil, so po izteku ultimata začeli iz kolone streljati proti prehodu. Po
šestem strelu iz protiletalskega topa v stavbo carinarnice so se teritorialci in miličniki vdali.
Po predaji orožja so jih zvečer izpustili (Kladnik in ostali, 2011, 257–258).
29. junija ob 5. uri zjutraj so se pripadniki TO vrnili. Približno sto osemdeset teritorialcev
iz različnih enot se je razmestilo po položajih in popolnoma blokiralo mejni prehod. Nato
so pripadnike JLA pozvali na pogajanja. Pogajanja so trajala tri ure. Na tretjem sestanku so
se oboji uskladili in sprejeli dogovor, ki je predvideval umik pripadnikov JLA na obmejno
stražnico Ankova planina in vrnitev orožja, ki so ga zasegli miličnikom in teritorialcem.
Teritorialci pa so se obvezali, da bodo stražnici ponovno priklopili električno energijo in
vodo (prav tam, 269).
4.4 BOJ ZA MEJNI PREHOD KARAVANKE
Predor Karavanke v skoraj osmih kilometrih pod Karavankami povezuje Slovenijo in

Avstrijo. Odprli so ga 1. junija 1991. Pred vhodom vanj je kompleks mejnega prehoda
Karavanke, imenovan tudi plato Karavanke.
Okrepljen vod JLA iz vojašnice Bohinjska Bela je 27. junija ob 8.30 dobil nalogo, da
zavzame mejni prehod Karavanke. Po prebijanju skozi cestne barikade je enota okoli 13.
ure prišla na plato predora, kamor so isti večer s helikopterjem pripeljali zvezne miličnike.
V noči na 28. junij se je milica na prehodu umaknila pripadnikom zvezne milice (prav tam,
255–257).
28. junija so teritorialci zavzeli položaje v hribu nad prehodom. Dva pripadnika sta se
prebila do mesta, od koder sta imela dober pregled nad položaji nasprotnika. Okoli 14. ure
je eden z armbrustom ustrelil v tank pred mejnim prehodom in ga poškodoval. Ob 18. uri
so letala JLA napadla položaje TO. Napadu je sledil strelski spopad. Teritorialci so
zagrozili, da bodo kot povračilo z minometi napadli plato Karavanke, če se enote JLA ne
umaknejo v vojašnico. Njihov poveljnik je na umik pristal. Umaknili naj bi se brez težke
oborožitve. Ko je pogajalec TO šel na plato in zahteval, da v zameno za povzročeno škodo
enote pustijo na prehodu tudi osebno oborožitev, so ga zvezni miličniki zajeli. Kot ujetnik
je bil deležen fizičnega in psihičnega nasilja. Ujetnik je ostal do 30. junija (Kladnik in
ostali, 2011, 264–265).
29. junija so pripadniki posebne bojne skupine TO naredili načrt, da bi s plinom pregnali
pripadnike JLA in zvezne milice iz zgradb ter jih zajeli. V prezračevalne jaške so odvrgli
ročne in solzilne bombe. Prišlo je do močne eksplozije, a želenega učinka niso dosegli
(prav tam, 271–272).
Naslednjega dne je bilo zjutraj na položajih okoli prehoda več enot TO. Tretji spopad se je
začel približno opoldne. Pripadniki JLA so streljali tudi iz tankov, teritorialci pa nazaj s
protioklepnim orožjem in minometi. V spopadih sta bila lažje ranjena dva pripadnika JLA.
Po bitki so pripadniki TO dobili več kosov protioklepnega orožja ter s tem pridobili
ognjeno moč in psihološko prednost za pogajanja. Pogajanja so se začela ob 18. uri v
prostorih skupščine občine Jesenice in so trajala šest ur. Ker so oficirji JLA uvideli, da ne
bodo uspeli opraviti naloge, so popustili in 1. julija ob 00.50 podpisali dogovor o umiku
(prav tam, 272–274).
Zjutraj so pripadniki JLA zavlačevali z odhodom, zato so jih teritorialci pozvali k začetku
umika. Ob 10.45 so ponovili zahtevo in jo podkrepili z grožnjo, da bodo ponovno napadli,
če se umik ne začne do 11.30. Po teh grožnjah je njihov poveljnik sporočil, da se JLA
vdaja. Predaja se je končala okoli 14. ure in ob 15.30 je kolona JLA odšla z mejnega
prehoda Karavanke (prav tam, 275).
4.5 BOJ ZA MEJNI PREHOD KORENSKO SEDLO
V neposredni bližini mejnega prehoda Korensko sedlo je bila obmejna stražnica Koren.
Običajno je posadka stražnice štela od sedemindvajset do dvaintrideset pripadnikov, ko pa
je 27. junija dobila v okrepitev združeno enoto JLA, je imela sto pripadnikov. Ob prihodu
združene enote so se pripadniki milice umaknili v Kranjsko Goro. Domačini so čez cesto
proti mejnemu prehodu podrli smreke in tako pripadnike JLA odrezali od oskrbe.
Naslednji dan je tajnik krajevne skupnosti Kranjska Gora, ki je bil pooblaščen za
pogajanja, štirikrat odšel na mejni prehod in pripadnikom JLA predlagal, da se vdajo,
vendar na to niso pristali (prav tam, 263–268).
29. junija je tajnik ponovno šel na pogovore na mejni prehod. Poveljnik enot JLA mu je
zagotovil, da njegovi pripadniki ne bodo povzročali škode na objektih, za ostalo pa, da
samo spoštuje ukaze nadrejenih. Drugo jutro so pripadniki JLA sprožili dva strela iz prage
na pobočje Vitranca. Kasneje so na pogajanjih zahtevali dostavo kruha in cigaret ter
grozili, da bodo v nasprotnem primeru napadli Podkoren in Kranjsko Goro (Kladnik in
ostali, 2011, 271–274).
1. julija so pripadniki JLA zajeli dva civilista, ki sta se vračala z dela v Avstriji. Enemu so
dali pismo s svojimi zahtevami in ga poslali na policijsko postajo v Kranjsko Goro,
drugega pa zadržali. Glavni za to akcijo je bil poveljnik stražnice. Ker naj bi grozili
njegovi družini, je bil na koncu z živci. Grozil je, da bo ustrelil civilista, ki so ga zajeli, če
zahteve ne bodo izpolnjene. Proti večeru je na mejni prehod prišel polkovnik JLA in
pripadnike stražnice seznanil z dogovorom o umiku enote z mejnega prehoda, ki je bil
sklenjen na Jesenicah. Ko so na stražnico dostavili hrano, so pripadniki JLA izpustili
civilista. Nato je stekla predaja stražnice. Miličniki so dobili vrnjeno orožje in opremo. Po
podpisu zapisnika so se pripadniki JLA z avtobusi odpeljali v dolino (prav tam, 277).
4.6 BOJ ZA MEJNI PREHOD KUZMA
Kuzma je naselje na Goričkem v Prekmurju. Leži v bližini tromeje med Slovenijo, Avstrijo
in Madžarsko. Po kraju sta dobila ime meddržavni mejni prehod na meji z Avstrijo in
vojaška stražnica. JLA ni uspelo zavzeti mejnega prehoda Kuzma, čeprav je prišla v
njegovo bližino. Poražena je bila ob meji. Prav tako je bila premagana tudi posadka
stražnice (Švajncer, 1993, 179).
Enotam JLA v stražnici Kuzma je poveljeval kapetan Stojanovič, ki je bil izrazito srbsko
usmerjen. O pogajanjih in predaji ni hotel niti slišati. Vojaki JLA so bili vkopani na
položajih ob mejnem prehodu. 5. odred TO in 1. vod čete za posebne namene, ki sta
branila mejni prehod, sta 29. junija 1991 obkolila pripadnike JLA in jih po krajšem
streljanju prisilila k predaji, še preden je lahko prišla pomoč iz stražnice Kuzma. Zajeli so
petindvajset pripadnikov JLA. Nato sta obe enoti TO obkolili stražnico v Sotini in prisilili
k vdaji še osemindvajset pripadnikov JLA. Po obeh zmagah sta se enoti usmerili proti
stražnici Kuzma in jo 2. julija obkolili. Stražnico so branili graničarji iz stražnice in
okrepitev s Ptuja. Ker se kapetan Stojanovič ni hotel pogajati, so teritorialci stražnico
napadli. Vnel se je srdit boj. Ko je padel kapetan Stojanovič, je bilo boja konec. Predalo se
je sedemnajst pripadnikov JLA. Pripadnikom TO na območju Kuzme je poveljeval Stanko

Gorčan (Švajncer, 1993, 179).
4.7 BOJ ZA MEJNI PREHOD LJUBELJ
Tudi na mejni prehod Ljubelj so 27. junija prišle enote JLA. Ker so imeli pripadniki TO
dovoljenje za uporabo strelnega orožja le v primeru, če so napadeni, so se enote JLA lahko
razmestile na bojne položaje. Tehnično in številčno močnejše so imele odlično pogajalsko
izhodišče. Popoldne so se pripadniki JLA v obmejni stražnici pogajali s pripadniki TO in
mejne milice. Zahtevali so njihov umik. Dogovorili so se, da se pripadniki TO in milice
lahko umaknejo z orožjem in s strelivom. Oboji so prehod zapustili še isti večer (Kladnik
in ostali, 2011, 258–259).
1. julija so se pripadniki TO pripravljali na vnovično zavzetje mejnega prehoda. Začela so

se tudi pogajanja med TO, slovensko milico in JLA. Kljub temu da je obstajala velika
možnost, da se bo JLA s prehoda umaknila, so enote TO načrtovale akcijo za napad. Ker
so bila pogajanja uspešna, do napada ni prišlo. Dogovorjen je bil umik pripadnikov JLA
samo z orožjem, brez streliva. Na območju stražnice je lahko ostala le njena posadka, ki se
je naslednji dan predala. Mejni prehod Ljubelj je bil ponovno odprt 1. julija ob 18. uri
(prav tam, 276–277).
4.8 BOJ ZA MEJNI PREHOD GEDEROVCI
Mednarodni mejni prehod Gederovci so varovali miličniki, ki so bili na prehodu. Enote TO

so se po položajih za obrambo prehoda razmestile 26. junija dopoldne. Na položajih so bili
1. odred TO, 3. vod 2. diverzantskega odreda TO in 3. vod 2. čete za posebne namene. JLA
je iz obmejnih stražnic Korovci in Petanjci za zavzetje mejnega prehoda poslala okrog
štirideset vojakov. V Gederovce sta 27. junija popoldne prispela še dva voda za
intervencijo z okrog petdesetimi vojaki iz vojašnice v Murski Soboti. Okoli 17. ure sta dva
helikopterja pripeljala še dodatnih dvajset vojakov in dvainosemdesetmilimetrske
minomete (Švajncer, 1993, 181).
Pogajanja s pripadniki JLA niso bila uspešna. Po 22. uri je prišlo do močnega pehotnega
ognja. S presledki je streljanje trajalo vse do jutra. Oba voda za intervencijo iz Murske
Sobote sta se 28. junija ob 7.30 predala. Drugi pripadniki JLA so se umaknili v obmejno
stražnico Petanjci, kamor so jim sledile enote TO in jih popoldne obkolile. Po streljanju je
prišlo do pogajanj in ob 19. uri se je predalo vseh petinšestdeset pripadnikov JLA. Ko so
enote TO zavzele stražnico Petanjci, se jih je del še isto noč premaknil v Korovce, kjer so
obkolile tamkajšnjo obmejno stražnico. Zjutraj so od pripadnikov v stražnici zahtevali
takojšnjo vdajo. Predalo se je vseh sedemnajst pripadnikov JLA (Švajncer, 1993, 181).
4.9 BOJ ZA MEJNI PREHOD PAVLIČEVO SEDLO
»Mejni prehod Pavličevo sedlo je bil prvi zaseden s strani TO in s tem omogočena prva
svobodna in varna povezava s tujino.« (Krajnc, 2001, 55)
Slovenija se je odločila ta prehod, v primeru neugodnega razpleta dogodkov drugod po

državi, uporabiti za razmeroma varno in zanesljivo povezavo z Avstrijo. Njegovo zavzetje
je bilo za našo državo zelo pomembno. 8.PŠTO je dobil nalogo, da mejni prehod Pavličevo
sedlo osvobodi (Švajncer, 1993, 203).
Poveljnik 8.PŠTO je izdal 89.OŠTO Velenje ukaz, da mora za vsako ceno zavzeti mejni
prehod. Že v času priprav so nekateri pripadniki enote imeli orožje na domu in bili
organizirani v trojke. Neprestano so opazovali delo v stražnici. Prek pekarne Rednak in
gostilne Žohar so pridobivali podatke o številu pripadnikov v stražnici in o njihovem
gibanju (Krajnc, 2001, 55).
Varovanje meje na območju Pavličevega sedla je bilo v pristojnosti graničarjev iz obmejne

stražnice v Logarski dolini. Stražnici je poveljeval zastavnik 1.st. Lukovič. V njej je bilo še
dvajset vojakov. S strani sil TO so se v neposredni bližini stražarnice in v smeri mejnega
prehoda razmestili 127. jurišni odred iz Velenja, 193. protidiverzantni vod iz Mozirja, 123.
samostojni vod Solčava, del 131. protidiverzantne čete iz Velenja in del protidesantne čete.
Slednji je bil tja poslan zaradi verjetnosti desanta. Do razporeditve enot je posebno
koordinacijsko skupino 89.OŠTO za akcijo v Logarski dolini vodil major Jože Prislan, nato
je poveljstvo predal stotniku Viktorju Knausu, ki je kot domačin dobro poznal ozemlje
(Švajncer, 1993, 203).
127. jurišni odred iz Velenja je dobil ukaz za osvoboditev meje na območju Pavličevega
sedla. 27. junija popoldne so se pripadniki odreda razmestili ob meji. Za omogočanje
prehoda čez mejo je bilo treba ukrepati še proti stražnici v Logarski dolini. Major Prislan je
po telefonu poklical poveljnika stražnice in mu povedal, da so pripadniki TO že na

položajih ob meji in da naj od tam umakne svoje graničarje. Dodal je, da posadka JLA v
stražnici nima možnosti za zmago, če bo prišlo do boja. Poveljnik stražnice mu je
odgovoril, da se mora najprej posvetovati z nadrejenimi (Švajncer, 1993, 203).
Zastavniku 1.st. Lukoviču so nadrejeni v pomoč obljubili desant. Pogovor prek radijske
postaje je prestregel major Prislan, ki je imel svojo radijsko postajo nastavljeno na isti
kanal. Vključil se je v pogovor in jim dejal, da bodo enote TO desant preprečile. Od
poveljnika stražnice je zahteval, naj vojaki prenehajo z odhodi iz stražnice, sicer bodo
pripadniki TO nanje streljali (prav tam, 204).
27. junija zvečer je bila obmejna stražnica JLA v Logarski dolini popolnoma obkoljena.
Ostala je brez oskrbe s hrano. 28. junija okoli 15. ure je stotnik Viktor Knaus, poveljnik
koordinacijske skupine, od poveljnika stražnice zahteval njeno predajo. Po razgovoru se je
zastavnik 1.st. Lukovič s predajo strinjal, a pod pogojem, da se njegovim vojakom nič ne
zgodi. To mu je stotnik Knaus tudi zagotovil. Po vdaji stražnice so miličniki ujete vojake
odpeljali v Mozirje. Tam so se preoblekli v civilna oblačila in se kasneje s celjske
železniške postaje odpeljali domov (prav tam).
4.10 BOJ ZA MEJNI PREHOD ŠENTILJ
Meddržavni mejni prehod Šentilj je predstavljal glavno cestno povezavo Nemčije in

Avstrije z Balkanom. Zaradi tega je bil zelo pomemben tudi za JLA ob agresiji na
Slovenijo. JLA je že 25. junija začela pošiljati okrepitve obmejnim stražnicam. Okoli 17.
ure je iz vojašnice Franca Rozmana-Staneta v Mariboru odpeljalo do stražnice Ceršak
deset vozil z vojaki. Šlo je za del enote, ki je bila v teh krajih popolnoma tuja. Pripadniki
niso poznali območja in niso vedeli niti tega, kje je obmejna stražnica, na katero so
namenjeni. Do 20. ure so se namestili okoli stražnice, naslednje dopoldne pa so bili
razporejeni po njenem širšem območju. Nekaj vojakov se je s tovornjakom odpeljalo v
Šentilj. V smeri Maribor – Šentilj – Maribor je bilo opaziti več terenskih vozil z oficirji in
vojaki. Pripadniki JLA so opazovali mejni prehod, patrulje pa so prihajale samo do ograje.
Ob 13.15 so proti meji odpeljali še trije tovornjaki polni vojakov (Švajncer, 1993, 149).
Stražnica Šentilj je imela štiri oficirje in petdeset vojakov. Poveljeval jim je kapetan 1. st.
Aladin Sead. Enota je imela več raketometov in ostrostrelne puške. Četa JLA na položajih
vzhodno od mejnega prehoda je imela tri oficirje in šestdeset vojakov. Poveljeval ji je

major Dragan Jovanovič. Enota je bila oborožena z večjim številom raket zolja in osa,
dvema netrzajnima topovoma, dvema dvainosemdesetmilimetrskima minometoma, štirimi
mitraljezi in z ostrostrelnimi puškami (Švajncer, 1993, 150).
V obmejni stražnici Ceršak je bilo trideset pripadnikov JLA in od 28. junija še

devetinštirideset zveznih miličnikov. Glede na lego stražnice, ki je od Šentilja oddaljena le
petnajst minut hoje, bi se njeni pripadniki lahko kadarkoli vključili v napad na mejni
prehod Šentilj. Obmejno stražnico Ceršak je TO blokirala 30. junija. Prej njenih enot tam
ni bilo (prav tam).
27. junija okoli 9.00 ure je iz vojašnice Franca Rozmana -Staneta v Mariboru odpeljalo
deset tankov in en tovornjak. Tanki so nasilno odrinili barikade pred vojašnico in odpeljali
proti Šentilju (prav tam, 144).
Mejni prehod Šentilj so neposredno branili miličniki postaje mejne milice Šentilj in
pripadniki posebne enote milice. Okoli sto pripadnikov TO je prišlo na mejni prehod
Šentilj 27. junija 1991. Prevzeli so krožno obrambo širšega območja mejnega prehoda.
Enoti je poveljeval stotnik Srečko Cehnar. Z ukazom je bil postavljen za poveljnika enot
TO pri obrambi mejnega prehoda Šentilj. Dodeljena sta mu bila dva voda 711. odreda TO,
skupno okoli osemdeset mož, in vod za protidiverzantsko delovanje. Po prihodu v Šentilj
je najprej organiziral sodelovanje z milico in začel zbirati obveščevalne podatke o silah
JLA ob mejnem prehodu. Naslednje jutro se mu je pridružilo še okoli sto pripadnikov 23.
odreda TO, ki jih je razporedil na položaje južno od mejnega prehoda. Sestavil je
protioklepno skupino za posredovanje proti tankovski četi, če bi se ta prebila do Šentilja
(prav tam, 150).
Prvi napad letal JLA je mejni prehod Šentilj obšel (Švajncer, 1993, 150). V drugem
letalskem napadu so sodelovala štiri letala. Udarila so po tovornjakih, ki so stali v koloni
na cesti proti Šentilju. Pri tem so bili ubiti štirje vozniki tovornjakov, ki so se samovoljno s
postaje milice Pesnica v Šentilju, kjer bi bili na varnem, vrnili nazaj k svojim vozilom.
Ravnali so se po izkušnjah iz podobnih nevarnosti na Bližnjem vzhodu, kjer so bili
najvarnejši ob svojih vozilih. Letala so napadla tudi položaje TO. Pri tem so bili trije
teritorialci ranjeni, eden izmed njih huje (prav tam, 145).
Med drugim letalskim napadom sta dve letali skušali napasti tudi mejni prehod, a so ga
morali piloti zaradi kršenja avstrijskega zračnega prostora predčasno prekiniti (Švajncer,
1993, 150).
Po obvestilu, da so tanki napredovali prek barikade v Štrihovcu, je bila proti koloni

poslana protioklepna skupina. Ker se je oklepna kolona prej ustavila, do spopadov ni
prišlo. 29. junija se je oklepna kolona v Štrihovcu predala, kar je bil velik udarec za enote
JLA, ki so v obmejnih stražnicah čakale na njen prihod in zavzetje mejnega prehoda. Še
bolj jih je prizadelo, ko so istega dne zvečer tanki, ki so jih pričakovali kot pomoč, na
mejni prehod prispeli kot udarna sila TO. Pripadniki JLA so si na hribu Bolt, ki leži
vzhodno od mejnega prehoda, začeli utrjevati položaje. Kmalu po polnoči z 29. na 30. junij
je prvi prebegli vojak iz enote JLA natančno opisal njeno moč, moralo, oborožitev,
narodnostno sestavo in razpored v okolici prehoda. TO je 30. junija dopoldan s pomočjo
megafona pozivala pripadnike JLA k predaji. Prebegnilo je dvajset vojakov, večinoma
Slovencev (prav tam).
Slika 4: Zajeti tanki v Šentilju
Vir: http://www.rtvslo.si/osamosvojitev/novica/235 (15. 5. 2014)
Po odobritvi 71.OŠTO Maribor je stotnik Cehnar izdelal načrt obkolitve štirih obmejnih
stražnic, ki so bile na tem območju, in enote pri mejnem prehodu Šentilj, kjer je bila
glavnina sil nasprotnika. V času obkoljevanja je prišlo do prvega večjega spopada, v
katerem sta bila dva pripadnika TO, ki sta se kot izvidnika preveč približala enoti JLA,
ujeta. Osvobojena sta bila 2. julija (Švajncer, 1993, 151).
1. julija je vladalo delno zatišje. Pripadniki TO so se ukvarjali predvsem s svojimi tanki. 2.

julija okoli 13. ure je poveljnik 71. OŠTO Maribor major Franc Rudolf izdal ukaz o
napadu na enote JLA ob mejnem prehodu Šentilj. Do napada naj bi prišlo čez deset minut.
Stotnik Cehnar je z ukazom seznanil podrejene. Najprej je izdal povelje tankovski četi TO.
Ukazal je, naj se en tank pripravi za streljanje po obmejni stražnici Šentilj in čaka na
povelje za ogenj. Naloge je izdal tudi poveljnikom vodov, ki so delovali samostojno.
Napad na položaje JLA se je začel ob 13.30 s tankovskimi granatami iz topov tankov
tankovske čete 7.PŠTO. Na položaje enot JLA na hribu Bolt so tanki izstrelili
petinšestdeset granat, okoli stražnice in v stražnico pa petindvajset granat. Pripadniki JLA
so na napad odgovorili z močnim ognjem iz dveh netrzajnih topov in minometov ter s
pehotnim orožjem. Njihov cilj so bili predvsem miličniki na mejnem prehodu. Proti
tankovskim topovom veliko možnosti niso imeli. Zaradi močnega napada se je enota JLA s
položajev na hribu Bolt umaknila v stražnico Ceršak, tam pa se je pozno popoldne predala
skupaj s posadko stražnice in z zveznimi miličniki. Vojaki JLA, ki so bili v obmejni
stražnici Šentilj, so se umaknili v predel med mejo in položaji TO. Predali so se naslednji
dan, in sicer po tem, ko so jih pripadniki TO skupaj z miličniki obkolili. Predala sta se dva
oficirja, trije podoficirji in petinštirideset vojakov. Po izjavah Avstrijcev se je en zvezni
miličnik in dvanajst vojakov JLA umaknilo v Avstrijo. Obmejna stražnica Šentilj je bila
zavzeta ob 20.20. Po boju ob mejnem prehodu Šentilj sta se predali tudi obmejni stražnici
Špičnik in Sladki Vrh (prav tam).
Po koncu spopadov za mejni prehod Šentilj so pripadniki TO zbrali orožje, strelivo in

drugo vojaško opremo, ki so jo zasegli, ter jo poslali v Maribor za potrebe novih enot TO.
Vse do meseca avgusta so naloge na meji opravljale enote TO, nato pa je nadzor nad mejo
v celoti prevzela policija. V napadu na enote JLA ob mejnem prehodu Šentilj so sodelovali
miličniki mejne milice Šentilj, posebne enote milice in enote TO (prav tam).
4.11 BOJ ZA MEJNI PREHOD VIČ
Na mejni prehod Vič je bila že pred dnevi poslana PEM iz Slovenj Gradca s poveljnikom
Markom Pogorevcem. Vojaki iz stražarnice Vič so že v času pred razglasitvijo
samostojnosti zasedali položaje v bližini mednarodnega mejnega prehoda. Nekajkrat je z

njihove strani prišlo tudi do provokacij, toda miličniki se na njih niso odzivali. Na dan
osamosvojitve je prišel oficir JLA kapetan Cvetanović na mejni prehod in postavil PEM
ultimat, da se enota milice umakne z mejnega prehoda. Njegovim zahtevam niso ugodili,
zato je naslednji dan, 27. junija, ob 5. uri zjutraj zopet prišel na mejni prehod preverjat
stanje. Zanimal ga je tudi tovornjak, ki je ponoči pripeljal iz Avstrije. To so miličniki
izkoristili za taktiziranje in mu pojasnili, da so od Avstrijcev dobili specialno protioklepno
orožje – armbrust. Edinega, ki so ga imeli v enoti, so mu tudi pokazali. Prav tako so mu
rekli, da iz avstrijskega helikopterja, ki je te dni večkrat preletaval to območje, pridobivajo
podatke o položajih njegovih vojakov. Spoznal je, da nima smisla imeti vojakov
izpostavljenih po terenu in jih je kasneje umaknil v stražarnico. Takoj za tem pa so
pripadniki PEM zasedli širše območje mejnega prehoda in nato ob 8. uri odšli na
stražarnico, kjer so pripadnike JLA opozorili o njihovih pristojnostih v stometrskem
obmejnem pasu. Ugotovili so tudi, da je kapetan Cvetanović verjel njihovemu taktiziranju
in da se njega in njegovih pripadnikov loteva strah. Zato so nekoliko kasneje, ne da bi
obvestili nadrejene, izvedli obkolitev stražarnice in od pripadnikov JLA zahtevali
brezpogojno predajo. Kapetan Cvetanović je o tem obvestil komandanta Miladinovića, od
katerega je dobil sporočilo, da naj ravna po svoji vesti. Ko so pripadniki PEM kasneje
začeli s fiktivnimi pripravami za napad, so se pripadniki JLA predali (Krajnc, 2001, 54–
55).
4.12 BOJ ZA MEJNE STRAŽNICE NA MEJI Z AVSTRIJO
4.12.1 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO DUH NA OSTREM VRHU
V mejni stražnici Djura Djakoviča na Duhu na Ostrem vrhu je bila okrepljena posadka
vojakov JLA. Štela je sedeminštirideset pripadnikov, od tega sta bila dva oficirja. S
pomočjo teritorialcev je njihov poveljnik 30. junija prestopil v TO. 1. julija so s pomočjo
teritorialcev pobegnili iz stražnice še trije vojaki slovenskega rodu. 126. odred TO je 2.
julija stražnico obkolil in jo ob 13.10 napadel. Vojaki v stražnici so se takoj predali
(Švajncer, 1993, 187–188).
4.12.2 BOJ ZA MEJNE STRAŽNICE FIKŠINCI, GAJ NAD MARIBOROM,

SLADKI VRH, SOTINA, ŠPIČNIK, TRATE IN VELIKI BOČ
28. junija je zaščitna četa TO prisilila k predaji posadko stražnice JLA Fikšinci. Ujetih je
bilo enaindvajset pripadnikov JLA. Tudi v stražnici Jožice Flander v Gaju nad Mariborom
je bila okrepljena posadka JLA, ki je štela sedemintrideset pripadnikov. Stražnico sta 2.
julija začela obstreljevati 1. in 2. vod 18. odreda TO. V obeh je bilo triinštirideset
teritorialcev. Pripadniki JLA so se po pogajanjih predali. Okrepljena posadka stražnice
Sladki Vrh se je 2. julija po pogajanjih s pripadniki 23. odreda TO brez boja predala. Ob
mejni stražnici Sotina se je vkopal vod JLA. 29. junija ga je napadel 5. odred TO. Predalo
se je petindvajset pripadnikov JLA. Nato so pripadniki odreda obkolili še stražnico in brez
boja se je predalo še osemindvajset pripadnikov JLA. Posadka stražnice Špičnik se je 2.
julija po pogajanjih s pripadniki 23. odreda TO brez boja predala. Mejno stražnico Trate –
Zgornje Konjišče so blokirali po en vod iz 21. in 29. odreda TO ter del diverzantskega
voda Lenart. Po nekajdnevni blokadi in uspešnih pogajanjih se je 2. julija njena posadka
predala brez boja. Posadko Nikole Hečimoviča v mejni stražnici JLA Veliki Boč je tvorilo
sedemindvajset pripadnikov JLA, od tega dva podoficirja. Stražnico je z dvajsetimi
pripadniki obkolil vod za protidiverzantsko delovanje Ruše. Po kratkem napadu je
poveljnik stražnice pristal na pogajanja in se kasneje brez odpora z vsemi vojaki predal
(Švajncer, 1993, 186–188).
4.12.3 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO MEDVODJE
28. junija sta bila vpoklicana alpski izvidniški vod in diverzantski vod iz Tržiča. Takoj so
začeli načrtovati napad na stražnico JLA v Medvodju. Ker do poznih popoldanskih ur ni
prišlo do pogajanj, so se odločili za napad. Po načrtu bi oba voda ponoči prišla na območje
Medvodij. Okrepljena bi bila z oddelkom šestdesetmilimetrskih minometov. Pripadnike
JLA bi pripravili do predaje s pogovori in z opozorilnim strelom iz minometa. Če bi
predajo zavrnili, bi stražnico napadli z minometnim ognjem in pehotnim orožjem iz
ugodnih položajev na pečinah. Za zveze so bile pripravljene radijske postaje Gorske
reševalne službe Tržič (prav tam, 89–90).
Do izvedbe načrta ni prišlo, saj je zvečer okoli 21. ure enota dobila ukaz, ki je
prepovedoval napadalne akcije. Pripadniki TO so se odločili, da bodo stražnico skušali
zavzeti brez streljanja. Stražnici so se prikrito približali in pripadnike JLA s pomočjo

megafona pozvali k predaji. Presenečenje je povzročilo precej panike v stražnici. Njihov
poveljnik je dajal nejasna povelja, zaradi česar je prišlo tudi do streljanja. Pripadniki JLA
so se po kratkem oklevanju predali brez odpora. Žrtev in ranjenih ni bilo, saj je bilo
streljanje namenjeno samo stenam stražnice (Švajncer, 1993, 90).
Stražnica JLA Medvodje je bila zavzeta 29. junija okoli 5.30. Ujetih je bilo štiriindvajset
pripadnikov mejnih enot JLA z vsem orožjem in opremo. Dva pripadnika stražnice,
Slovenca, sta takoj prestopila v TO. Nadzor nad zavzeto stražnico je prevzel alpski
izvidniški vod. Ujeti pripadniki JLA so bili skupaj z zaseženim orožjem in opremo
odpeljani na postajo milice v Tržič. Z zavzetjem mejne stražnice JLA Medvodje je TO
prišla tudi do dvesto petdeset kilogramov eksploziva, sto pet protioklepnih min in petsto
šestdeset ročnih bomb (prav tam).
5 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z MADŽARSKO
5.1 BOJ ZA MEJNI PREHOD DOLGA VAS
26. junija 1991 je 75.OŠTO iz 2. in 3. diverzantskega voda oblikoval združeno

diverzantsko skupino. Ukaz za pripravljenost sta voda dobila naslednji dan ob 4. uri. Med
5. in 6. uro se je peljala iz Murske Sobote skozi Dobrovnik proti Dolgi vasi manjša kolona
vozil z oseminštiridesetimi vojaki JLA. V Dolgi vasi so vojaška vozila obvozila blokado,
ki je bila postavljena na cesti, in se po stranskih poteh pripeljala do mejne stražnice Štefana
Kovača v Lendavskih Goricah. Od tam so se vojaki JLA iz intervencijskega voda iz
Murske Sobote, stražnice Lendavske Gorice in stražnice Žitkovci premaknili po patruljni
stezi ob meji z Madžarsko proti mejnemu prehodu Dolga vas. Akcijo, s katero je JLA
nameravala zavzeti mejni prehod Dolga vas, je vodil poveljnik čete JLA za vzhodno mejo
kapetan Hozjan. Pripadniki JLA so se razporedili po položajih približno dvesto metrov
pred mejnim prehodom. Obkolili so mejni prehod in preprečili vsak prihod ali odhod z
njega. Skupaj je bilo na položajih pet oficirjev in dvainšestdeset vojakov (Švajncer, 1993,
177).
Za enotami JLA, ki so obkolile mejni prehod Dolga vas, so prišle na položaje tudi enote
TO. Razporedile so se na vzpetini za položaji JLA. Tako so bili vojaki JLA obkoljeni,
zaprta pa jim je bila tudi pot proti stražnicam. Položaje slovenskih enot so zasedli 2. in 3.
diverzantski vod TO, protidiverzantski vod, poveljstvo 6. odreda TO, dva voda 7. odreda
TO in petnajst miličnikov. Skupaj okoli sto dvajset pripadnikov. Sam mejni prehod je
branilo deset miličnikov (prav tam, 177–178).
V popoldanskih in večernih urah je prišlo do več srečanj in pogovorov med kapetanom

Hozjanom in poveljnikom 2. diverzantskega voda TO stotnikom Lenarčičem, ki sta bila
sicer dobra znanca. Kapetan Hozjan je obljubil, da mejnega prehoda ne bo napadel in da bo
skušal od nadrejenih dobiti dovoljenje za predajo. Na uradnih pogajanjih so predstavniki
TO in milice zahtevali vrnitev vojakov v stražnice, vendar brez uspeha. 27. junija zvečer je
poveljnik 75.OŠTO izdal ukaz o napadu na enote JLA pred mejnim prehodom. Po
posvetovanju s poveljniki enot TO na položajih je stotnik Kisilak, ki je bil s strani
75.OŠTO poslan, da vodi in usklajuje akcije TO v lendavski občini, poveljniku območnega
štaba predlagal, da bi z napadom počakali do naslednjega dne. Poveljnik se je s predlogom

strinjal (Švajncer, 1993, 178).
28. junija zjutraj so se enotam TO na položajih pridružili še trije vodi 6. odreda TO iz

Trnja. Nadaljevala so se pogajanja s kapetanom Hozjanom. Ta je bil pripravljen umakniti
svoje vojake nazaj v stražnice, ni pa se hotel predati. Po odločnem ultimatu si je vzel pol
ure časa za premislek. Ravno ko so se pogajalci odpravljali na nova pogajanja, so po izteku
roka začeli streljati miličniki na mejnem prehodu. Po krajšem močnem streljanju je prišlo
do ponovnih pogajanj. Tokrat je kapetan Hozjan sporočil, da se bodo njegove enote
predale. Predalo se je pet oficirjev in dvainšestdeset vojakov. Akcija je bila končana ob 9.
uri (prav tam).
5.2 BOJ ZA MEJNI PREHOD HODOŠ
Na mednarodnem mejnem prehodu Hodoš so bili miličniki iz stalne in rezervne sestave.

Enote TO so imele 27. junija na položajih v širšem območju mejnega prehoda 3. odred TO
in tri vode 2. odreda TO. Ognjeno delovanje jim je bilo dovoljeno le v primeru, če so
napadene. Iz Murske Sobote sta dva helikopterja pripeljala na mejni prehod pripadnike
JLA. Mesto za desant je na dominantni točki blizu prehoda označil poveljnik mejne
stražnice JLA. Takoj po desantu so izkrcane vojake JLA obkolili pripadniki TO. Do
spopada ni prišlo. Tretji helikopter je v mejno stražnico pripeljal zvezne miličnike. Ob
20.15 je poveljnik enot TO dobil ukaz za napad na enote JLA na desantnem prostoru.
Obvestil je mejni prehod, da bo s svojimi enotami čez petnajst minut napadel. Ob
napovedanem času je TO skupaj z miličniki začela z močnim obstreljevanjem položajev
JLA. Desantna enota JLA je odgovorila s streli iz netrzajnega topa. Streljala je proti
mejnemu prehodu. Ponoči se je pripadnikom JLA uspelo izvleči iz obroča proti stražnici.
Po nočnem izmiku z desantnega prostora so bili vsi vojaki JLA in zvezni miličniki v
stražnici. Skupaj jih je bilo štiriinosemdeset. K stražnici je odšel v civilni obleki pripadnik
TO, domačin s Hodoša. Oficirjem v stražnici je predlagal pogovore, na kar so tudi pristali.
Udeležila sta se jih poveljnik stražnice in poveljnik desantne enote. Predstavniki TO so
obema predstavili položaj in predlagali predajo, na kar pa nista pristala. Po neuspelih
pogovorih so pripadniki TO stražnico popolnoma blokirali. Odklopili so elektriko in
telefon, zaprli vodo ter onemogočili oskrbo s hrano. Med blokado so se enote TO na
položajih okrepile s pionirskim vodom TO in vodom vojaške policije TO. Tudi med
blokado je prišlo do poskusov, da bi posadko stražnice pripravili do vdaje. Najodločneje je
bil proti predaji inšpektor milice, doma iz Knina. Kasneje je slovenska stran prestregla
radijski ukaz posadki stražnice, naj na pogajalce strelja, zato je do novih pogovorov prišlo
šele po tem, ko je poveljnik stražnice zagotovil, da na pogajalce ne bodo streljali. Enotam
TO na položajih se je pridružil še vod z minometi in netrzajnim topom. Tako okrepljene so
postavile posadki stražnice ultimat in zahtevale brezpogojno vdajo. Pripadniki JLA in
zvezne milice so spoznali brezizhodnost položaja. Najprej se je predala desantna enota
JLA, nato pa zvezni miličniki. Posadka stražnice je zložila orožje v stražnici. Predaja je
bila organizirana. Ujetnike so z avtobusom prepeljali v zbirni center. Mednarodni mejni
prehod Hodoš je bil ves ta čas odprt za promet (Švajncer, 1993, 181–182).
5.3 BOJ ZA MEJNE STRAŽNICE NA MEJI Z MADŽARSKO
5.3.1 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO KOBILJE
V občini Lendava so bile zasedene že vse tri mejne stražnice JLA, ostala je samo še
stražnica Kobilje. 29. junija se je z višjim vodnikom Brankom Kleščkom, poveljnikom
stražnice, povezala milica. Odločil se je za predajo. V večernih urah sta stražnico zasedla
3. diverzantski vod TO in skupina miličnikov. Predalo se je trinajst pripadnikov JLA (prav
tam, 180).
5.3.2 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO PINCE
Po predaji pripadnikov JLA pri mejnem prehodu Dolga vas je prišlo 28. junija v zgodnjih
popoldanskih urah do pogajanj s poveljnikom mejne stražnice JLA Pince Lojpurjem.
Pobudo za srečanje je dal poveljnik stražnice. S strani TO sta sodelovala stotnik Lenarčič
in stotnik Kisilak. K stražnici je prišla tudi žena poveljnika stražnice in moža nagovarjala k
vdaji. Poveljnik stražnice se je z obema predstavnikoma TO dogovoril, da se bo stražnica
predala, ko jo bo TO obkolila. Pozno popoldne sta stražnico obkolila oddelek 2.
diverzantskega voda TO in skupina miličnikov. Po obkolitvi in pozivih na predajo se je
posadka predala. Predalo se je šestnajst pripadnikov JLA (prav tam, 178).
5.3.3 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO ČEPINCI
V stražnici Čepinci je bilo šestnajst vojakov JLA. Njen bivši poveljnik je prešel na
slovensko stran. Stražnico je blokiral vod TO. Predstavnik območnega štaba TO Murska
Sobota in bivši poveljnik stražnice sta se s poveljnikom posadke JLA dogovarjala o vdaji.
Posadka se je vdala brez odpora. Orožje in ujete vojake so pripadniki TO odpeljali v
Mursko Soboto, stražnico pa zapečatili. Naslednji dan jo je prevzel OŠTO Murska Sobota
(Švajncer, 1993, 183).
5.3.4 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO LENDAVSKE GORICE
Poveljnik mejne stražnice Lendavske Gorice je šel 27. junija zjutraj z delom svojih
vojakov v akcijo za zavzetje mejnega prehoda Dolga vas. Tam so ga naslednji dan zajeli
pripadniki TO. V stražnici je ostalo devet vojakov. Z njimi so 29. junija navezali stike
miličniki postaje milice Lendava. Pozvali so jih, naj se predajo. Ker jih je proti predaji
nagovarjal bivši, že upokojeni poveljnik stražnice, se niso mogli odločiti. Izbrali so svojega
predstavnika in ga poslali na pogajanja. Ko se je vojak prepričal, da so se enote JLA v
Dolgi vasi zares predale in da je v slovenskih rokah tudi stražnica Pince, se je odločil za
predajo. Stražnico Lendavske Gorice sta popoldne obkolila del protidiverzantskega voda in
skupina miličnikov. Po obkolitvi in pozivih k predaji se je vdalo vseh devet vojakov (prav
tam, 178–179).
5.3.5 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO PROSENJAKOVCI
Ukaz za zavzetje mejne stražnice JLA Prosenjakovci je bil izdan 29. junija zjutraj.
Pripadniki TO so dobili podatek, da je morala vojakov v stražnici zelo nizka. Ocenili so, da
je trenutek za zavzetje stražnice zelo ugoden. Naloga je bila zaupana poveljniku 2. odreda
TO. Skupaj s še enim vodom teritorialcev so se odpravili v Prosenjakovce. Ob 11.30 so se
s poveljnikom stražnice začeli pogajati o predaji. Poveljnik stražnice je na predajo pristal,
proti pa je vojake nagovarjal desetar srbske narodnosti, ki je imel v enoti precejšen vpliv.
Tudi iz vojašnice v Murski Soboti je stražnica dobila ukaz, da se ne sme predati. Po
večkratnih pogajanjih in odločnih grožnjah, da bodo enote TO stražnico napadle tudi z

minometi (ki jih sploh niso imele), so se vojaki ob 15. uri predali (Švajncer, 1993, 183).
5.3.6 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO TRDKOVA
Poveljnik 2. odreda TO Marjan Recek je 28. junija dobil ukaz, da zavzame mejno stražnico
JLA Trdkova. Za nalogo se je javil prostovoljno, saj je dobro poznal njenega poveljnika
Branka Vujakljijo. Z oddelkom vojakov se je premaknil proti stražnici. Pred obkolitvijo se
je povezal z miličniki v Rogaševcih. Skupaj so naredili načrt za obkolitev stražnice. Ko so
začeli z izvedbo naloge, so videli, da vojaki JLA že čakajo na predajo, orožje pa imajo
zloženo pred stražnico. Predalo se je osem vojakov. Drugi so odšli že prejšnji dan. Skupaj s
poveljnikom so bili dodani enoti JLA, ki naj bi zavzela mejni prehod Kuzma (prav tam).
5.3.7 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO ŽITKOVCI
Na mejni stražnici Žitkovci je bilo 29. junija samo sedem vojakov. Poveljnik stražnice je
šel skupaj z večino vojakov 27. junija na mejni prehod Dolga vas, kjer so jih zajeli
pripadniki TO. Z vojaki, ki so ostali na stražnici, se je povezal poveljnik postaje milice
Dobrovnik. Dogovorili so se o predaji. Stražnico sta zasedla 3. diverzantski vod TO in
skupina miličnikov (prav tam, 180).
6 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI S HRVAŠKO
»25. junija 1991 je slovenska skupščina razglasila Temeljno ustavno listino o

samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavni zakon za izvedbo te listine in
Deklaracijo o neodvisnosti. Pravno ureditev meja prinaša Temeljna ustavna listina v
drugem razdelku, ki določa: Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane
državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, Republiko Italijo in Republiko
Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med
Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v okviru dosedanje SFRJ.« (Celar, 2002, 135)
Razglasitev teh dokumentov je za slovensko Ministrstvo za notranje zadeve pomenila, da

prevzame mejne kontrole na novi zunanji meji s Hrvaško in varovanje zelene meje.
Slovenska policija je 26. junija 1991 ob 20. uri začela s pravo mejno kontrolo na osmih
mejnih kontrolnih točkah. Delo so izvajali v novih montažnih objektih, na drogovih pa so
plapolale slovenske zastave, ki so označevale mednarodni mejni prehod. Šlo je za mejne
kontrolne točke Sečovlje, Dragonja, Jelšane, Metlika, Obrežje, Dobovec, Gruškovje in
Središče ob Dravi (prav tam, 135–136).
Vodstvo Ministrstva za notranje zadeve se je zavedalo, da utegne jugoslovanska armada s

silo preprečiti vzpostavitev slovenske državnosti, zato so bile te mejne kontrolne točke
posebno varovane (prav tam, 136).
25. junija 1991 je tudi zvezna vlada izdala dokument, na osnovi katerega je opravičevala
svoje kasnejše početje. »V zveznem Uradnem listu objavi Odredbo o prepovedi
vzpostavljanja mejnih prehodov znotraj ozemlja SFRJ z naslednjo vsebino: Na podlagi 5.
točke 347. člena Ustave SFRJ izdaja Zvezni izvršni svet odredbo o prepovedi
vzpostavljanja tako imenovanih mejnih prehodov znotraj ozemlja SFRJ. Prepove se
vzpostavljati tako imenovane mejne prehode znotraj ozemlja SFRJ. Z dnem uveljavitve te
odredbe se morajo tako imenovani mejni prehodi, ki so vzpostavljeni, odstraniti. Zvezni
sekretariat za notranje zadeve in Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo izvršita to
odredbo.« (prav tam)
Čeprav v odredbi Slovenija ni bila neposredno omenjena, je bilo vsem, ki so dogajanje

poznali, jasno, da je treba pričakovati pripadnike zvezne milice in vojske, ki bodo za
izvedbo tega ukaza uporabili vsa sredstva (prav tam).
26. junija je prvi napad JLA doživela mejna kontrolna točka Jelšane. Tankovske enote so s
hrvaškega ozemlja prodrle v Slovenijo. Vojaki so v svoji vnemi razstavili celotni montažni
kontrolni objekt in ga odpeljali v Reko. Na Obrežju so po tankovski blokadi območja
montažni objekt povsem izropali, v noči iz 27. na 28. junij pa so uničili objekt v Središču
ob Dravi. Mejna kontrolna objekta na kontrolnih točkah Sečovlje in Dragonja sta ostala
nedotaknjena zaradi blokad na slovenski strani. Gruškovje in Dobovec sta delovala brez
pretresov. Slovenska policija je nekatere mejne kontrolne točke ponovno zasedla že
naslednji dan, druge pa nekoliko pozneje. Posegi oklepnih enot JLA niso povzročili žrtev
na slovenski strani, ki je napad pričakovala in temu ustrezno ukrepala (Celar, 2002, 137).
Slovenska policija je 5. julija 1991 vzpostavila nadzor še na osmih železniških relacijah, ki

vodijo iz sosednje Hrvaške, in kontrolirala druge cestne relacije ter vso zeleno mejo (prav
tam).
Med slovensko osamosvojitveno vojno je pet kontrolnih točk ostalo nedotaknjenih.

Kontrolno točko v Središču ob Dravi so s tanki potisnili v jarek in zažgali. Tisto v Jelšanah
so vojaki naložili na tovornjak in odpeljali s sabo, delno poškodovana pa je bila bivalna
hišica na Obrežju. Kmalu po vojni so ju obnovili oziroma popravili (Čelik, 1992, 134).
Slika 5: Osem mejnih kontrolnih točk na slovensko-hrvaški meji 25. junija 1991
Vir: Celar, 2002, 135

7 BOJ ZA LETALIŠČE BRNIK
V dneh pred 27. junijem 1991 je bil na območju letališča Brnik razmeščen samo en vod iz
21. brigade TO z nalogo varovanja kontrolnega stolpa. Ko so iz vrhniške vojašnice krenili
tanki proti Brniku, sta po ukazu poveljnika 3.PŠTO dva člana novo formirane 13. skupine
TO za Brnik ob štirih zjutraj odšla na Brnik in vodu TO pripeljala šest armbrustov. Po
njunem ukazu je vod takoj zasedel položaje v območju križišča Zgornji Brnik – letališče
Brnik – Spodnja Dobrava. Naloga voda je bila ob postavljenih barikadah zaustaviti prodor
tankovske enote. Po prvih podatkih naj bi imel napadalec samo osem tankov. Šele kasneje
se je pokazalo, da so njegove sile veliko močnejše. Tanki so proti letališču prodirali v dveh
kolonah. Prvi so na Brnik prispeli ob 5. uri zjutraj. Takoj je prišlo do stika z vodom iz 21.
brigade TO. Tanke, ki so pripeljali čez Trzin, je zaustavila šele barikada. Vrstile so se
grožnje iz ene in druge strani, vendar do streljanja kljub napetosti ni prišlo. Republiška
koordinacijska skupina, ki je sedaj že imela jasno sliko o silah, ki jih je JLA usmerila proti
Brniku, je izdala ukaz, da mora na Brnik še več enot TO. Do 6. ure so se na področju
Brnika razmestili še 23. samostojna četa TO, samostojna četa TO iz Kranjske Gore, jurišni
odred TO iz Radovljice ter 1. in 2. četa odreda TO iz Škofje Loke. Skupaj so štele dvesto
šestinpetdeset pripadnikov (Švajncer, 1993, 80).
Enote TO in JLA so vztrajale na svojih položajih. Sčasoma je postajal položaj vse bolj
napet. Letališče so preletavali letala in helikopterji jugoslovanskega vojnega letalstva.
Tankovska kolona JLA je postajala vse bolj odločna, njene grožnje ostre, podkrepljene s
preleti letal, občasnim streljanjem iz pehotnega orožja in protiletalskih mitraljezov. Do
prvega večjega spopada med tanki JLA in pripadniki TO je prišlo okoli 18. ure. Tanki so se
začeli pomikati proti južnemu delu letališča. Vod iz 21. brigade TO jih je napadel. V
spopadu je bilo poškodovano poveljniško oklepno vozilo, ranjeni so bili štirje vojaki in dva
oficirja JLA. Po spopadu so tanki odpeljali na območje južno od upravne zgradbe in se
razvrstili za krožno obrambo svojih položajev (prav tam, 80–81).
Ponoči je močno deževalo. Morala v enotah TO je bila na zelo visoki ravni. K temu so
pripomogli prvi uspehi, ki so jih teritorialci dosegli prejšnji dan. Glede na obvestila, ki jih
je dobival 3.PŠTO, je bilo na območju Brnika pričakovati letalski napad in zračni desant.
Možen je bil tudi nov napad tankovske enote JLA, zato so se enote po ukazu, ki so ga
dobile, premestile na letališču in okoli njega, na položaje, ki so jim omogočali boljše kritje.
TO je začela z blokado letalske baze JLA na letališču. V noči iz 27. na 28. junij je bil
mobiliziran 3. bataljon 32. brigade TO Kranj in takoj poslan kot okrepitev obrambi
letališča (Švajncer, 1993, 81).
Zvečer sta se združili tudi obe tankovski koloni JLA. Na položaje svojih tankov se je s
helikopterjem pripeljal poveljnik tankovske brigade z Vrhnike. V helikopter je ukazal
naložiti ranjene vojake. Odpeljal jih je v šentviško vojašnico in tam do konca vojne ostal
tudi sam. 29. junija ob 10. uri je JLA z letali napadla brniško letališče. Letala so raketirala
gozdiček in parkirni prostor pred glavno letališko stavbo. Nekaj raket je zadelo tudi
položaje, na katerih so bili še ponoči pripadniki TO. V naslednjem napadu sta bila tarči
hangar milice in glavna letališka stavba. Škoda je bila velika, izbruhnilo je več manjših
požarov, ki so jih pogasili poklicni gasilci iz enote Aerodrom-Brnik. Več avtomobilov na
parkirišču je zgorelo (prav tam, 81–82).
Poveljniki enot TO so ocenili, da je bil letalski napad priprava zračnega desanta, zato so
enote razmestili za protidesantni boj. Popoldne so iz tankov streljali na avtomobil
avstrijskih novinarjev, ki je bil označen z na daleč vidnim napisom PRESS. Pri tem sta dva
novinarja izgubila življenje (prav tam, 82).
Slika 6: Uničeno vozilo avstrijskih novinarjev na Brniku
Vir: http://www.24ur.com/novice/samostojnih20let/kako-so-varovali-objekte-posebnega-pomena.html
(15. 5. 2014)
Zvečer je pripadnik TO Peter Petrič izkoristil dež in temo ter se z izjemnim pogumom in
iznajdljivostjo uspel približati tankovski koloni. Izstrelek je nameril proti poveljniškemu
vozilu. Kljub nenatančnosti zadetka je bil ranjen poveljnik tankovskega bataljona, toda žal
je padel tudi Peter Petrič. Napad je močno vplival na bojno moralo v tankovski enoti. Ker
so se bali novih napadov, je poveljnik tankovskega bataljona, kakor hitro se je nekemu
oficirju zazdelo, da vidi pred položaji tankov pripadnike TO, ukazal ogenj iz protiletalskih
mitraljezov. Streljanje je potihnilo šele proti jutru (Švajncer, 1993, 82).
29. junija dopoldne so se vdali vojaki in zvezni miličniki v obkoljeni letalski bazi JLA na
letališču. Prav tako so se začela pogajanja s poveljstvom tankovske enote JLA na Brniku.
Pripadniki TO so ranjenemu poveljniku tankovskega bataljona JLA majorju Radovanoviču
ponudili, da ga odpeljejo k zdravniku. Major je v to privolil. Bojna morala med pripadniki
JLA je z njegovim odhodom še dodatno padla. K temu je prispevalo tudi pomanjkanje
vode in hrane. Na pogajanjih so si tankisti zagotovili oskrbo z vodo in dovoz hrane iz
kranjske vojašnice. Pripadniki TO so jim prav tako dovolili, da so lahko šli v manjših
skupinah do letaliških stavb in se tam skopali (prav tam).
4. julija, en teden po tem, ko so tanki odpeljali z Vrhnike z nalogo, da zasedejo letališče, je

bil dosežen dogovor o njihovem umiku z Brnika. Letališča jim ni uspelo zavzeti. Izredno
dobro je bilo sodelovanje enot TO z upravo letališča, civilnim prebivalstvom, postajo
mejne milice Brnik in vsemi miličniki, ki so bili v blokadah na možnih dohodih k letališču
(prav tam, 82–83).
8 PRIMERJAVA BOJEV ZA MEJNE PREHODE V VOJNI ZA

SLOVENIJO
V tem poglavju smo povzeli dogajanja na mejnih prehodih in njihove posebnosti.

Izpostavili smo šest mejnih prehodov, na katerih je prišlo do večjih akcij oziroma
spopadov.
Med prvimi so enote JLA zasedle mejni prehod Rožna Dolina. Ker so proti
južnoprimorskim mejnim prehodom enote JLA krenile že 26. junija in s tem presenetile
slovenske obrambne sile, na svoji poti niso imele večjih težav. Naletele so le na nebranjene
barikade in upor prebivalcev, ki pa se močnim oklepnim enotam ni mogel upreti. 27. junija
so enote JLA mejni prehod zavzele s kar sto sedemnajstimi pripadniki, petimi tanki in
drugo tehniko. Kot posebnost naj omenimo, da je naslednji dan pred mejnim prehodom
protestiralo od tristo do štiristo civilistov. Takšnih protestov na drugih mejnih prehodih ni
bilo. Posebnost na tem mejnem prehodu je tudi, da so se po koncu spopada nekateri
civilisti oborožili z orožjem zajetih vojakov in jih maloštevilnim pripadnikom TO
pomagali odvesti na zbirališče in varovati. Na mejnem prehodu Rožna Dolina so padli trije
vojaki JLA, poškodovanih pa je bilo šestnajst vojakov JLA in šest civilistov.
Medtem je na drugem koncu Slovenije kolona desetih tankov, ki je 27. junija dopoldan
krenila proti mejnemu prehodu Šentilj, naletela na več branjenih barikad. Nekaj ji jih je
sicer uspelo odstraniti, a je bila dva dneva kasneje dokončno premagana v Štrihovcu. Prav
tako je v Šentilju enotam teritorialne obrambe uspelo pravočasno priti na mejni prehod in
ga zaščititi. Kot posebnost lahko pri boju za mejni prehod Šentilj izpostavimo, da je enote
JLA na stražnici Šentilj in v okolici mejnega prehoda teritorialna obramba premagala prav
s tanki, ki so bili zajeti v Štrihovcu. Iz njih se je nato formirala 1. tankovska četa TO. Naj
izpostavimo tudi, da je bilo ob napadu na pripadnike JLA iz tankov izstreljenih kar
osemdeset granat. Pri akcijah za zavzetje mejnega prehoda Šentilj je JLA uporabila tudi
letala. Pri obstreljevanju barikade je ubila štiri tuje voznike tovornjakov, ki so ostali pri
svojih vozilih v koloni pred mejnim prehodom. JLA mejnega prehoda Šentilj ni uspelo
nikoli zavzeti.
26. junija so tako na mejnem prehodu Holmec kot tudi na drugih mejnih prehodih po
državi pripadniki slovenske milice dvignili slovensko zastavo. S tem so vznemirili
pripadnike JLA. Ti so začeli zavzemati položaje v okolici svoje stražnice. Prej pristni
odnosi med pripadniki obeh strani so se v trenutku zaostrili. Naslednji dan so pripadniki
JLA slovenskim miličnikom postavili ultimat, da se morajo umakniti s prehoda, sicer ga
bodo zavzeli s silo. Posebnost, ki se je na Holmcu zgodila, je, da se tukaj miličniki niso
hoteli umakniti kljub grožnjam in dejstvu, da so številčno v izrazito podrejenem položaju.
Umaknili se niso niti po napadu na mejni prehod, temveč so prevzeli boj. Naslednje jutro
so jim prišli na pomoč pripadniki TO. Sedaj so bili v podrejenem položaju vojaki JLA, ki
pa se niso hoteli predati. Nadaljeval se je srdit boj, v katerem so življenje izgubili trije
pripadniki JLA in dva miličnika. Trije miličniki in šest vojakov je bilo huje ranjenih.
V nasprotju s Holmcem pa so se na mejnem prehodu Karavanke slovenski miličniki

umaknili pripadnikom zvezne milice in jim brez boja prepustili mejni prehod. Tako kot v
Šentilju pa so enote JLA tudi v bojih za mejni prehod Karavanke uporabile letala. Ko so
pripadniki TO prevzeli pobudo in zagrozili, da bodo z minometi napadli položaje, če se
enote JLA ne umaknejo v vojašnice, je njihov poveljnik pristal na pogajanja. Takrat pa so
pripadniki JLA in zvezne milice zajeli pripadnika TO, ki je kot pogajalec prišel na mejni
prehod. Kot ujetnik je bil dva dni deležen fizičnega in psihičnega nasilja. Takšnega
ravnanja ni bilo zaslediti na nobenem drugem mejnem prehodu.
Na mejni prehod Gornja Radgona se je oklepni enoti JLA uspelo prebiti iz sosednje
Hrvaške. Ne glede na več branjenih barikad na poti je bila enota premočna in je prišla s
tanki v sam center mesta ter tam zavzela mejni prehod. Posebnost spopadov v Gornji
Radgoni so prostovoljci, ki so samoiniciativno napadli prodirajočo kolono in z
molotovkami zažgali več tovornjakov, s katerimi je vojska prevažala vojake, strelivo in
drugo opremo. Iz maščevanja in v brezupnosti položaja, v katerem se je znašel potem, ko
so jih enote TO in slovenske milice obkolile, je poveljnik kolone ukazal streljati po samem
mestu. Ob tem dejanju je bilo poškodovanih več hiš, med drugim pa so enote JLA zadele
tudi cerkveni zvonik. Mejni prehod je bil porušen do tal. Kljub temu da so bile enote JLA v
brezizhodnem položaju, pa v Gornji Radgoni niso bile premagane. Z velikim
nerazumevanjem slovenskih borcev, ki so v spopadih tvegali svoja življenja, se je državni
vrh odločil, da se lahko skupaj s tehniko in orožjem vrnejo v svoje vojašnice. V bojih sta
umrli dve civilni osebi. JLA ni razkrila podatka o morebitnih žrtvah.
Na meji z Madžarsko pa je slovenskim silam uspelo zagotoviti, da so bili vsi mejni prehodi
ves čas vojne v slovenskih rokah. Poglavitno za ta uspeh je bilo uspešno oviranje oziroma
branjenje barikad na prehodih čez reko Muro. JLA je bila tako omejena samo na sile iz
vojašnice Murska Sobota in mejnih stražnic, saj z oklepnimi enotami, ki so prodirale iz
Hrvaške, ni uspela prebiti blokad. Mejne stražnice so bile v glavnem zavzete brez bojev.
To lahko pripišemo tudi dejstvu, da so poveljniki stražnic že dalj časa živeli v Sloveniji in
so imeli v krajih službovanja tudi svoje družine. Prav zaradi tega so si tudi sami prizadevali
za miren razplet dogodkov. Na mejni stražnici Pince je, na primer, žena poveljnika
stražnice prišla k stražnici in moža pozivala k predaji. Na mejnih prehodih z Madžarsko v
osamosvojitveni vojni ni bilo smrtnih žrtev.
Večini drugih mejnih prehodov je skupno, da so jih slovenske sile najprej predale
močnejšim silam zvezne milice in JLA, nato pa si jih številčno ojačane z boji ali pogajanji
pridobile nazaj. Prav tako je skupno prevzemu večjega dela mejnih stražnic, da so po nekaj
dnevnem obleganju, odklopu elektrike in vode ter onemogočanju oskrbe njihovi poveljniki
pristali na predajo. Z izjemo poveljujočih, predvsem iz Srbije, ki so bili tja postavljeni le
nekaj dni pred spopadi, so imeli pripadniki stražnic zelo pristne odnose z okoliškim
prebivalstvom. Poveljniki, ki so si v lokalnem okolju ustvarili družine, niso bili naklonjeni
ukazom iz Beograda. Kar nekaj jih je že na začetku agresije prestopilo na slovensko stran.
9 SKLEP
Slovenija je svojo neodvisnost razglasila 25. junija 1991. JLA je slovensko samostojnost
skušala zatreti z vojaškim posegom. Mednarodna skupnost slovenskemu osamosvajanju ni
bila naklonjena, Slovenci pa so bili pripravljeni svojo novo državo braniti tudi z oboroženo
silo. V desetdnevni vojni sta slovenska TO in policija porazili JLA.
JLA je bila močna in dobro oborožena armada, pa vendarle ni uspela zasesti oziroma
obdržati slovenskih mejnih prehodov pod svojim nadzorom. Z analizo dogajanj smo
potrdili trditev, da je bil eden izmed ključnih dejavnikov njenega neuspeha podcenjevalni
odnos do slovenskih obrambnih sil in napačno prepričanje, da bodo Slovenci pokorjeni
brez težav. Vodstvo JLA je načrtovalo, da bo za izvedbo naloge potrebnih le dvanajst ur.
Pri načrtovanju pa zaradi podcenjevalnega odnosa ni računalo na oborožen odpor
slovenskih obrambnih sil, še manj pa na odpor celotnega slovenskega prebivalstva. Pri
napadu so se preveč zanašali na tehnično premoč. Neuspehu so botrovali tudi na hitro
pripravljeni načrti, ki so bili v glavnem izdelani v Beogradu, enote pa niso imele časa
opraviti izvidovanja terena. Popolnjene so bile predvsem z naborniki, ki so bili slabo
usposobljeni in še slabše motivirani za bojno delovanje, ter s pripadniki, ki so v
slovenskem okolju že dalj časa živeli, si tukaj ustvarili družine in si v glavnem niso želeli
zaostrovanja odnosov. Prav tako so enote šle na nalogo brez ustrezne logistične podpore v
prepričanju, da se bodo lahko na lokacijah oskrbovale iz bližnjih vojašnic. Blokada
prometnic in prekinitev oskrbe sta jih popolnoma ohromili. Ujetim na položajih je v
vročini, brez vode in hrane morala hitro padala. Neuspeh je bil neizbežen.
Na drugi strani pa smo s proučevanjem virov iskali razloge za uspehe TO in slovenske

milice. Našli smo jih v odličnem načrtovanju slovenskega vodstva, ki je že mnogo prej
pravilno ocenilo vlogo mejnih prehodov in pripravilo načrte za njihovo obrambo oziroma
osvojitev. Načrti so bili realni in usklajeni med TO in slovensko milico. Priprave enot so
bile obširne. Kader slovenskih obrambnih enot je bil izkušen in zelo motiviran.
Sodelovanje TO in slovenske milice v akcijah je bilo odlično. Pomembno vlogo pri poteku
dogodkov so odigrali tudi mediji. S korektnim in ažurnim obveščanjem so v prebivalstvu
spodbudili narodno zavest, mednarodni javnosti pa prikazali realno stanje v naši državi.
Ljudje so se aktivno vključevali v obrambo svoje domovine. Pomagali so postavljati
barikade, slovenske sile so obveščali o nasprotniku, v nekaterih primeri pa celo bojno

delovali po enotah JLA. Tudi druge civilne organizacije so odlično sodelovale pri
obrambnih akcijah. Telekomunikacijska podjetja so s prisluškovanjem JLA slovenske
enote obveščala o njihovih namerah. Tako so se slednje lahko pravočasno pripravile in
ukrepale. Zdravstvene enote so pomagale ranjenim v bojih. S svojim delom so pokazale
visoko stopnjo profesionalnosti, saj so nesebično pomagale pripadnikom obeh strani.
Pri proučevanju bojev za mejne prehode smo ugotovili, da je zelo pomembno nalogo
opravilo tudi taktično delovanje slovenskih enot. Predvsem z blokadami in osamo
nasprotnika, odklopom elektrike in vode, občasnim ognjem in stopnjevanjem pritiska so v
mnogih primerih nasprotnika prisilili k vdaji. Prav tako lahko potrdimo trditev, ki smo si jo
zastavili na začetku diplomskega dela, da je bilo za uspehe slovenskih enot pri zavzetju
mejnih prehodov ključno delovanje na domačih tleh. Poznavanje terena in ljudi je v bojnih
akcijah velika prednost, ki so jo slovenske enote s pridom izkoriščale. Enote so se lažje
organizirale in zaradi poznavanja terena točno poznale podrobnosti načrtovanih nalog.
Nemalokrat so se iz istega razloga lahko približale nasprotniku in poskrbele za
presenečenje. Po našem prepričanju pa je bila največja prednost delovanja na domačih tleh
podpora prebivalstva.
Pri bojih za mejne prehode so padle tudi žrtve. Na vprašanje, ali bi jih lahko zavzeli tudi
brez njih, nismo našli odgovora. Civilnih žrtev, kot sta bila avstrijska fotoreporterja na
Brniku ali štirje vozniki kamionov v Šentilju, bi se ob upoštevanju pravil vojskovanja in
mednarodnih konvencij zagotovo lahko izognili. Težko pa to trdimo za žrtve, ki so na obeh
straneh padle v spopadih. V boju dostikrat odločajo malenkosti. Življenje je odvisno od
hitrih odločitev. Pojavi se vprašanje, ali ti ali nasprotnik. Zaradi navedenega menimo, da
lahko dajo prave odgovore na to vprašanje le neposredni udeleženci spopadov.
Na osnovi proučenih virov prav tako potrjujemo trditev, da je bila ubranitev mejnih
prehodov bistvenega pomena za kasnejšo zmago v vojni za Slovenijo. Če bi izgubili že
mejne prehode, bi nasprotnik pridobil občutno prednost. Že tako je velik del svetovne
javnosti dvomil o slovenskem namenu po samostojnosti. Marsikdo je bil prepričan, da
bomo ob prvi grožnji odstopili od svoje namere. Z odločnim nastopom proti silam JLA pa
smo Slovenci dali jasno vedeti, da ne odstopamo od svojih teženj po samostojnosti in da je
zgodba o skupni državi končana. Nasprotnik je tudi uvidel, da so slovenske obrambne
enote močne in dobro usposobljene, slovenski narod pa enoten in kot tak nepremagljiv.
Z ubranitvijo mejnih prehodov so bili postavljeni temelji za zmago v vojni. Z zmago pa je

bil dosežen dogovor, da JLA zapusti slovensko ozemlje. S tem je Slovenija ubranila svojo
suverenost in samostojnost.
VIRI, LITERATURA
1) Celar, B. Slovenija in njene meje. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola, 2002.
2) Čelik, P. Izza barikad. Ljubljana: ČZP Delo, Slovenske novice, 1992.
3) Guštin, D. in Prebilič, V. Boj na Holmcu, 27.-28. junij 1991 in Koroška v vojni za

obrambo neodvisnosti Republike Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve
Republike Slovenije, 2006.
4) Janša, J. Premiki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.
5) Kladnik, T. in ostali. Vojaška obramba Slovenije 1990–1991. Ljubljana: Defensor,

2011.
6) Kolenc, T. Slovenska policija. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, 2002.
7) Kolšek, K. Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991. Maribor:

Založba Obzorja, 2001.
8) Krajnc, V. in Marković, Z. Priprave na vojno 1991. Ljubljana: Generalštab Slovenske

vojske, Center za vojaškozgodovinsko dejavnost, 2001.
9) Krajnc, V. Izpolnjena pričakovanja. Celje: Založba Grafika Gracer, 2001.
10) Prunk, J. in Ivanič, M. Osamosvojitev Slovenije. Ljubljana: Založba Grad, 1996.
11) Švajncer, J. J. Obranili domovino. Ljubljana: Viharnik, 1993.
12) Švajncer, J. J. Vojna zgodovina. Ljubljana: DZS, 1998.
13) Uredništvo Cankarjeve založbe. Vojna za Slovenijo. Ljubljana: Cankarjeva založba,

1991.
14) Wikipedia [online]. Državna meja. (Citirano 10. 4. 2014b). Dosegljivo na naslovu:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Dr%C5%BEavna_meja
15) Wikipedia[online]. Karavla. (Citirano 15. 5. 2014d). Dosegljivo na naslovu:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Karavla
16) Wikipedia [online]. Mejni prehod. (Citirano 10. 4.2014a). Dosegljivo na naslovu:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Mejni_prehod
17) Wikipedia [online]. Slovenska osamosvojitvena vojna. (Citirano 10. 4. 2014).

Dosegljivo na naslovu: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_osamosvojitvena_vojna
18) Wikipedia[online]. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti

Slovenije.(Citirano 15. 5. 2014f). Dosegljivo na naslovu:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Temeljna_ustavna_listina_o_samostojnosti_in_neodvisnos
ti_Slovenije
19) Wikipedia[online]. Teritorialna obramba Republike Slovenije. (Citirano 15. 5. 2014c).

Dosegljivo na naslovu:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Teritorialna_obramba_Republike_Slovenije
20) Wikipedia[online]. Vojskovanje. (Citirano 15. 5. 2014e). Dosegljivo na naslovu:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Vojskovanje
SEZNAM SLIK
SLIKA 1: ZAJETI VOJAKI V ROŽNI DOLINI ......................................................................................................... 12

SLIKA 2: OSTANKI VOZIL JLA V GORNJI RADGONI .......................................................................................... 14
SLIKA 3: MEJNI PREHOD HOLMEC PO BOJU ...................................................................................................... 16
SLIKA 4: ZAJETI TANKI V ŠENTILJU .................................................................................................................. 27
SLIKA 5: OSEM MEJNIH KONTROLNIH TOČK NA SLOVENSKO-HRVAŠKI MEJI 25. JUNIJA 1991 ........................... 38
SLIKA 6: UNIČENO VOZILO AVSTRIJSKIH NOVINARJEV NA BRNIKU .................................................................. 40

VIS Mlaker Verner I2014

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

VIS Mlaker Verner I2014

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

PROMETNA ŠOLA MARIBOR

VIŠJA PROMETNA ŠOLA

BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI

Maribor, maj 2014

Diplomsko delo višješolskega študijskega programa

BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI

Študent: Verner Mlaker

Maribor, maj 2014

Zahvaljujem se mentorici dr. Valeriji Bernik za

Hvala moji družini za podporo in razumevanje v

IZJAVA O AVTORSTVU IN OBJAVI DIPLOMSKEGA DELA

Podpisani Verner Mlaker, rojen 5. 8. 1970 v Mariboru, s svojim podpisom potrjujem,

1. da sem avtor diplomskega dela z naslovom BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI ZA

2. da sta tiskana in elektronska verzija diplomskega dela istovetni;

3. da dovolim objavo/ne dovolim objave diplomskega dela na spletni strani šole.

Maribor, 22. 5. 2014 Podpis:

BOJ ZA MEJNE PREHODE V VOJNI ZA SLOVENIJO

Slovenija je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost in samostojnost. Na mejnih prehodih

THE FIGHT FOR BORDER CROSSINGS IN THE WAR FOR

Keywords: fight, border crossings, border guardhouses, territorial defence, militia

1.1 OPIS PODROČJA IN OPREDELITEV PROBLEMA........................................................................ 1

2 MEJNI PREHODI ........................................................................................................................... 4

2.1 OPREDELITEV POJMOV ................................................................................................................. 4

3 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z ITALIJO ...................................................................... 7

3.1 BOJ ZA MEJNE PREHODE FERNETIČI, LIPICA IN KRVAVI POTOK ........................................ 7

4 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z AVSTRIJO ................................................................ 14

4.1 BOJ ZA MEJNI PREHOD GORNJA RADGONA ........................................................................... 14

4.12.3 BOJ ZA MEJNO STRAŽNICO MEDVODJE ...................................................................... 30

5 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI Z MADŽARSKO .......................................................... 32

5.1 BOJ ZA MEJNI PREHOD DOLGA VAS ......................................................................................... 32

6 BOJ ZA MEJNE PREHODE NA MEJI S HRVAŠKO ................................................................. 37

7 BOJ ZA LETALIŠČE BRNIK ....................................................................................................... 39

8 PRIMERJAVA BOJEV ZA MEJNE PREHODE V VOJNI ZA SLOVENIJO ............................ 42

VIRI, LITERATURA .............................................................................................................................. 48

SEZNAM SLIK ....................................................................................................................................... 50

JLA – Jugoslovanska ljudska armada

OŠTO – Območni štab za teritorialno obrambo

PEM – Posebna enota milice

PŠTO – Pokrajinski štab za teritorialno obrambo

RŠTO – Republiški štab za teritorialno obrambo

SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija

UNZ – Uprava za notranje zadeve

1.1 OPIS PODROČJA IN OPREDELITEV PROBLEMA

Zvezna vlada SFRJ je v aktu »Neposredno zagotavljanje izvajanja zveznih predpisov o

Taktika JLA za zavzetje mejnih prehodov je bila opredeljena s posebnim ukazom, ki je

1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE

Namen diplomskega dela je z analiziranjem literature in virov podati strnjen pregled

 ubranitev mejnih prehodov je bila bistvenega pomena za kasnejšo zmago v vojni za

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE

Predpostavljamo, da so boji za mejne prehode v vojni za Slovenijo odigrali eno izmed

Pri izdelavi diplomskega dela smo se omejili na objavljene vire in literaturo.

1.4 UPORABLJENE METODE RAZISKOVANJA

 metoda deskripcije, s pomočjo katere smo opisali dogodke v bojih za mejne

 metoda klasifikacije, s katero smo opredelili osnovne pojme;

 metoda kompilacije, s pomočjo katere smo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v

2.1 OPREDELITEV POJMOV

Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije je bila ustanovljena 20. novembra

JLA. Iz milice se je leta 1992 preimenovala v policijo. V jugoslovanskem merilu pa je v

2.2 TEMELJNI DOKUMENTI

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, sprejeta

Še istega dne je zvezna vlada objavila Odredbo o prepovedi vzpostavljanja mejnih

Sprejet je bil tudi Odlok o neposredni zagotovitvi izvrševanja zveznih predpisov o

Po sprejetju teh dokumentov je Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo aktiviral Navodilo o