Bogumili in Islam V BIH

FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
Diplomsko delo
BOGOMILI IN PRIHOD ISLAMA V BOSNO IN

HERCEGOVINO
Mentor: Kandidatka:
doc. dr. Anton Ravnikar Aleksandra Jović
Maribor, 2016
ZAHVALA
Za sprejem mentorstva, vso pomoč in strokovne nasvete se zahvaljujem

mentorju doc. dr. Antonu Ravnikarju.
Hvala staršem, ki so mi omogočili študij in me pri tem podpirali.
Iskrena hvala tudi Boštjanu za potrpljenje, podporo in razumevanje, saj brez
njega te naloge ne bi nikoli napisala.
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Aleksandra Jović, rojena 20. 7. 1986 v Slovenj Gradcu,

študentka dvopredmetnega študijskega programa Zgodovina in sociologija
na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, izjavljam, da je diplomsko delo z
naslovom Bogomili in prihod islama v Bosno in Hercegovino pri mentorju
doc. dr. Antonu Ravnikarju avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 30. 5. 2016
Aleksandra Jović
POVZETEK
Namen diplomske naloge je predstaviti vlogo bogomilov in prihod islama v

Bosno in Hercegovino. Na začetku dela smo se osredotočili na predhodnike
srednjeveških dualističnih herezij. S tem smo želeli raziskati in opredeliti
ključne dogodke, ki so kasneje vplivali na razvoj bogomilstva. S pomočjo
komparativne metode smo predstavili nastanek in razvoj bogomilstva ter
njegov vpliv na prebivalstvo Bosne in Hercegovine. Prav tako smo opisali
nastanek in razvoj bosanske cerkve, ki je imela v zgodovini srednjeveške
Bosne izredno pomembno vlogo. Osredotočili smo se predvsem na njihovo
ideologijo, cilje, organizacijsko strukturo in sam zaton le-te. Namen
diplomskega dela je bil predstaviti prehod in proces islamizacije na ozemlju
Bosne in Hercegovine, ki smo ga razdelili v tri različne sklope. Ti zajemajo
obdobje prehoda bogomilov v islam, sprejemanje islama v obdobju
Osmanskega cesarstva in širjenje islama v Bosni po 16. stoletju. Sam
prihod islama na področje Bosne in Hercegovine je povzročil spremembo
verske strukture prebivalstva in s tem posledično propad bosanske cerkve.
Ključne besede: herezija, dualizem, bogomilstvo, bosanska cerkev,

Otomansko cesarstvo, islam, islamizacija, Bosna in Hercegovina.
SUMMARY
The aim of this thesis is to present the role of bogomils and the arrival of
Islam to Bosnia and Herzegovina. At the beginning of the thesis we focus
on the antecedents of medieval dualistic heresies. With this we want to
explore and define the key events which later influenced development of
bogomilism. By means of comparative method, we present the formation
and development of bogomilism and its impact on the population of Bosnia
and Herzegovina. We have also described the formation and development
of the bosnian church, which had an extremely important role in the history
of medieval Bosnia. We mainly focus on the ideology, objectives,
organizational structure and the demise thereof. The purpose of the thesis
was to explain the transition process and the Islamisation of the territory of
Bosnia and Herzegovina, which is divided into three different sections.
These cover a period of the transition of bogomilism to islam, adopting islam
in the period of the Ottoman empire and the spread of islam in Bosnia after
the 16th century. The arrival of islam to the area of Bosnia and Herzegovina
altered the religious structure of the population and caused the consequent
collapse of the bosnian church.
Key words: heresy, dualism, bogomilism, bosnian church, the Ottoman

empire, islam, islamization, Bosnia and Herzegovina.
KAZALO
KAZALO SLIK ........................................................................................... III
1 UVOD .................................................................................................. 1
2 NAMEN ............................................................................................... 3
3 METODOLOGIJA ................................................................................ 4
3.1 RAZISKOVALNE METODE .......................................................... 4
3.2. UPORABLJENI VIRI ..................................................................... 4
4 PREDHODNIKI SREDNJEVEŠKIH DUALISTIČNIH HEREZIJ ........... 5
4.1. DUALIZEM.................................................................................... 6
4.2. GNOSTICIZEM IN ZOROASTRIZEM ........................................... 8
4.3. MANIHEJSTVO .......................................................................... 11
4.4. PAVLICIJANSTVO IN MESALJANSTVO ................................... 13
5 BOGOMILSTVO ................................................................................ 17
5.1. ŠIRJENJE BOGOMILSTVA ........................................................ 18
5.2. ŽIVLJENJE PRIPADNIKOV ........................................................ 21
5.3. BOGOMILSKA KNJIŽEVNOST, ROKOPISI IN UMETNOST ..... 24
6 BOGOMILSTVO V BOSNI IN HERCEGOVINI .................................. 30
6.1. POJAV BOGOMILSTVA V BOSNI ............................................. 32
6.2. VERSKI NAUK BOSANSKE CERKVE ....................................... 33
6.3. NOTRANJA ORGANIZACIJA BOSANSKE CERKVE ................. 37
6.4. HERETIČNA BOSANSKA CERKEV IN BOSANSKA DRŽAVA .. 39
6.5. ZATON BOSANSKE CERKVE ................................................... 40
6.6. BOSNA IN OTOMANSKO CESARSTVO ................................... 42
7 PROCES ISLAMIZACIJE V BOSNI IN HERCEGOVINI .................... 45
7.1. PREHOD BOGOMILOV V ISLAM V BOSNI IN HERCEGOVINI 49
I
7.2. SPREJEMANJE ISLAMA V OTOMANSKI BOSNI IN
HERCEGOVINI .................................................................................... 52
7.3. ŠIRJENJE ISLAMA V BOSNI IN HERCEGOVINI ....................... 53
8 ZAKLJUČEK...................................................................................... 59
9 VIRI IN LITERATURA........................................................................ 62
II
KAZALO SLIK
Slika 1: Širitev katarov v Evropi med 10. in 15. stoletjem ......................... 16
Slika 2: Naseljenost bogomilov v 12. stoletju (ozemlje od Črnega morja do
Atlantika) .................................................................................................. 21
Slika 3: Spomenik v Brotnjicah s figuralnimi predstavami ptic, jelenov in kola
na sarkofagu ............................................................................................ 26
Slika 4: Spomenik v Donji Zgošći prikazuje lov na divjo svinjo ................ 27
Slika 5: Motiv v Dugopolju ........................................................................ 28
Slika 6: Del nekropole s sarkofagi in visokimi krstami v Radimlji ............. 28
Slika 7: Simboličen motiv na spomeniku v Banjevićih. ............................. 29
Slika 8: Hvalov zbornik ............................................................................. 36
Slika 9: Administrativna razdelitev Bosne na Federacijo in njene Kantone,
Brčko Distrikt in Republiko Srbsko z regijami ........................................... 58
III
1 UVOD
Islam je v vseh svojih možnih različicah in kontekstih v zadnjem obdobju v
naši družbi zelo pogosta tema. Naraščajoča nestrpnost in negativen odnos
zahodnih držav do islama kot takega sta več kot očitna. To se še posebej
kaže v Bosni in Hercegovini, ki je etnično razdeljena med tri skupine.
Najštevilnejši so Bošnjaki oziroma muslimansko prebivalstvo, sledijo
bosanski Srbi in Hrvati. Islam in Bosna si delita bogato zgodovino, katere
sledi so vidne še danes.
V diplomskem delu smo raziskali povezanost srednjeveškega

zgodovinskega razvoja države Bosne in Hercegovine s prihodom islama na
to področje. Dogodki zadnjih dvajsetih let in pestra zgodovina Balkanskega
polotoka so bili povod za iskanje odgovorov vpliva islama na bogomilstvo
na ozemlju srednjeveške bosanske države.
Verstvo lahko razumemo le, če upoštevamo njegovo zgodovino in

zgodovino ljudstev, ki so mu pripadala1. Kržišnik-Bukić2 je mnenja, da
obstajajo osnovne komponente, ki tvorijo temeljno identiteto, zaradi katerih
bi smeli bosansko skupnost že v srednjem veku obravnavati kot bosanski
narod. Med te komponente prišteva obstoj srednjeveške državno-
ozemeljske entitete z bosanskimi bani in kralji, razvito gospodarsko-
prometno organiziranost z lastnim denarjem, avtohtono vero (crkva
bosanska) in kulturo, o katerih pričajo bosanski jezik, pisava bosančica,
nagrobni spomeniki pa tudi zavestna pripadnost bosanstvu3.
1 Sergej Flere, Religija, družba, posameznik: temelji družboslovne obravnave verskega

pojava (Maribor, 2005), 19.
2 Dr. Vera Kržišnik-Bukić je profesorica zgodovine in sociologije, magistrica politologije in
doktorica zgodovine. Skoraj 24 let je živela v Bosni in Hercegovini in opravljala različna

znanstvena dela na Inštitutu za zgodovino v Banjaluki. Njeno področje raziskovalnega
interesa je med drugimi tudi bosansko nacionalno vprašanje
http://www2.arnes.si/~ljinv16/osebnastran_vkb.htm (dostop 7. 2. 2016).
3 Vera Kržišnik-Bukić, Bosanska identiteta med preteklostjo in prihodnostjo (Ljubljana,
1996), 68 (dalje: Kržišnik-Bukić, Bosanska identiteta).
1
Na začetku diplomskega dela smo želeli na kratko zarisati različne herezije,
opisati morebitna odstopanja od dogem in predstaviti vpliv na nadaljnji
razvoj dogodkov na tem področju. Predstavili smo nekatera verska gibanja
in opisali njihov nastanek ter širitev. Podrobneje pa smo opredelili
bogomilstvo in njegov razvoj. Prikazali smo življenje pripadnikov in zajeli
kanček njihove zapuščine v obliki umetnosti, književnosti in drugih zapisov.
V šestem poglavju smo se osredotočili na področje Bosne in Hercegovine.

Predstavili smo sam pojav bogomilstva na tem ozemlju in razvoj bosanske
cerkve. Poudarili smo njen verski nauk, življenje pripadnikov, notranjo
organizacijsko strukturo bosanske cerkve in na koncu opisali tudi njen
propad. Osredotočili smo se na obdobje Otomanskega cesarstva in na
prihod islama v Bosno. Opisali smo proces islamizacije, prehod bogomilov
v islam ter sprejemanje islama kot takega.
2
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je predstaviti vpliv predhodnih srednjeveških

dualističnih herezij na razvoj in prihod islama v Bosno in Hercegovino.
Podrobneje želimo opisati bogomilstvo, nastanek in širjenje te vere, življenje
njenih pripadnikov in vpliv ideologije na prebivalstvo.
Glavni namen diplomskega dela je raziskali povezanost srednjeveškega

to področje in vpliv islama na bogomilstvo na ozemlju srednjeveške Bosne.
Želimo raziskati in prikazati podrobno organizacijsko strukturo bosanske
cerkve, njene verske nauke in na koncu njen zaton. Ugotoviti želimo vpliv
bosanske cerkve na prebivalstvo srednjeveške Bosne. Podrobneje bomo
predstavili proces islamizacije, prehod takratnega prebivalstva v islamsko
vero in širjenje le-te na ozemlju takratne Bosne in Hercegovine. V delu
bomo predstavili tudi spreminjanje verske pripadnosti prebivalstva takratne
Bosne in Hercegovine in poiskali sporočilo zapuščine bosanske cerkve.
3
3 METODOLOGIJA
3.1 RAZISKOVALNE METODE
Diplomsko delo temelji na teoretičnem raziskovalnem delu. Pri tem smo

uporabili splošno teoretične metode, ki so:
 deskriptivne metode, s katerimi smo proučevali na nivoju opisovanja
dejstev, odnosov, procesov brez vzročnega razlaganja;
 komparativne metode, s katerimi smo proučevali na nivoju
primerjanja dejstev, odnosov, procesov z namenom odkrivanja
podobnosti in razlik;
 zgodovinske metode, s katerimi smo proučevali bližnje, daljne
preteklosti na nivoju opisovanja in vzročnega razlaganja;
 klasifikacijske metode, s katerimi smo proučevali na nivoju določanja
položaja nekega pojma v sistemu pojmov.
3.2. UPORABLJENI VIRI
V diplomskem delu smo uporabili primarne in sekundarne vire. Poleg

različnih knjig, člankov, zbornikov smo uporabili tudi nekaj učbenikov,
enciklopedij in leksikonov, s katerimi smo obrazložili nove, nam neznane
pojme. Osredotočali smo se predvsem na preučevanje strokovne literature
in drugih virov.
4
4 PREDHODNIKI SREDNJEVEŠKIH DUALISTIČNIH HEREZIJ
Zgodovina Cerkve v rimski državi je v velikem delu zgodovina začetka
krivoverstva in njegovih posledic. Z besedo herezija4 ali kriva vera
označujemo vse odklone od dogmatičnih ali moralnih naukov Katoliške
cerkve. Od 5. do 11. stoletja na Zahodu skoraj ni bilo krivega nauka, ki bi
sprožil javno nevarnost ali predmet spora. Vse dotedanje spore je zahodna
cerkev čutila samo na višji papeški ali cesarski ravni, a so jih lahko še
uspešno umirili. V 12. stoletju pa so nastala zelo razširjena ljudska gibanja,
ki so vodila v pravo nasprotovanje Cerkvi5.
V herezijah po navadi zasledimo zanesenjaški moralni upor proti
duhovnemu in socialnemu redu. Prav te s svojimi dogmatičnimi idejami in
materialnim izkoriščanjem tlačijo duha in telo. Heretične sekte so največkrat
dogmatične in zatiralske. S svojimi zakoni in hierarhijo stremijo k cilju
ustanovitve »proticerkve«. V srednjeveški katoliški Evropi so heretiki (razen
manj številnih gnostičnih panteistov) črpali ideje predvsem iz biblije, ki so jo
jemali kot vir najvišje resnice in s pomočjo katere so hoteli spremeniti
pokvarjeni svet in grabežljivo Cerkev. Napovedali so boj katoliški cerkveni
hierarhiji, ta pa ni sedela križem rok6. Skozi zgodovino so se uporabljale
različne metode določanja in odločanja, kaj je ortodoksnost in kaj herezija,
med drugim tudi z uporabo orožja. Pri nastajanju Francije so potekale
križarske vojne zoper katare7, imenovane tudi patarene, in manihejce 8, ki
4 Herezija je izraz za krivoverstvo, krivo vero. Kdor uči ali zagovarja krivo vero, je heretik.
Izraz se je najpogosteje uporabljal za krivo vero v okviru krščanstva – torej za krščansko
verovanje, ki se ne sklada s prepričanjem večine kristjanov. Beseda herezija izhaja iz grške
besede hairesis (haireomai – izbrati), kar pomeni ali izbiro prepričanj ali strujo vernikov.
Mnogokrat v zgodovini so heretike preganjali zaradi pomanjkanja strpnosti prevladujoče
cerkve (verstva) do ostalih ločin oziroma verskih skupnosti. V moderni družbi in državah
tovrstnih nasprotij več ni, saj so verske skupnosti med seboj enakopravne in ločene od
države, kar je urejeno z zakoni (https://sl.wikipedia.org/wiki/Herezija (dostop 16. 5. 2016)).
5 David Knowles, Dimitri Obolensky, Zgodovina Cerkve 2, Srednji vek (600–1500)
(Ljubljana, 1991), 333.

6 Janez Peršič, Herezije v katoliški Evropi v Zgodovina 1, Velika ilustrirana enciklopedija
(Ljubljana, 1986), 180 (dalje: Peršič, Herezije v katoliški Evropi).

7 Katári (albižáni ali pataréni) so bili družbeno in versko gibanje z dualističnimi krščanskimi
in gnostičnimi elementi, ki se je širilo po Evropi od 11. do 14. stoletja. Rimskokatoliška

cerkev jih je prograsila za heretike (https://sl.wikipedia.org/wiki/Katari (dostop 20. 4. 2016)).
8 Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je širil v tretjem stoletju po takratnem Perzijskem
cesarstvu in njegovem obrobju prerok Mani (216–277), ki je bil pod vplivom mitraizma,
krščanstva in gnosticizma (https://sl.wikipedia.org/wiki/Manihejstvo (dostop 17. 5. 2016)).
5
so bili razširjeni na področju južne Francije in severne Italije. V 13. in 14.
stoletju so bili neusmiljeno iztrebljeni. Z uničenjem albižanov in albigenzov9
kot nasprotnikov Cerkve in papeža v križarskih vojnah se je Francija močno
razširila in centralizirala, krščanstvo pa je postalo prevladujoča vera v tej
državi10.
Vse to je pripeljalo do nenehnega boja za formulacijo pravovernosti. Gre za
dolgotrajen proces uveljavljanja videnja krščanstva kot pravovernega
nauka, ob tem pa vsi odkloni od tega spadajo pod herezije. Izraz herezija je
imel v predkrščanski antiki celo bolj pozitivno konotacijo kot izraz
ortodoksija. V krščanski uporabi pa je ta antični izraz strpnosti in pluralizma
postal zmerljivka. Ta sprememba pomena izraza v intelektualni zgodovini
zahodnega sveta simbolizira eno izmed največjih sprememb11.
4.1. DUALIZEM
Večni boj med dobrim (duh) in zlim (materija) je bil osnovni princip vseh
dualističnih verovanj, katerih izvor je treba iskati v stari perzijski religiji,
manihejstvu in poznoantičnih gnostičnih naukih12. Obe kategoriji, tako dobro
kot zlo, naj bi obstajali v kozmosu, na zemlji in v človeku. V shemi
religioznega dualizma se izpostavlja binarnost v različnih oblikah:
- dihotomija med dobrim in zlom z analogijo zoperstavljenosti svetlobe
in teme;
- razdor in ločenost med duhovnim in materialnim svetom, razlika med
dušo in telesom;
- poosebljanje dobrega z bogom in zla s hudičem13.
Dualistično pojmovanje sveta je potrebno razumeti kot splošen odgovor na
eksistencialna vprašanja človeškega življenja. Kot odgovor na vprašanja o
9 Veja katarov, ki se je imenovala po mestu Albi

10 Stane Južnič, Herezije, Teorija in praksa: družboslovna revija, letnik 28, št. 1–2 (1991),
70-71 (dalje: Južnič, Herezije).
11 Marjan Smrke, Svetovne religije (Ljubljana, 2000), 198 (dalje: Smrke, Svetovne religije).
12 Peršič, Herezije v katoliški Evropi, 180.
13 Južnič, Herezije, 73–74.
6
izvoru zla in trpljenja in nasprotjem med svetom teme in svetom svetlobe14.
Srednjeveški dualisti15 so razumevanje celotnega stvarstva zožili na spopad
med dobrim in zlim. Po dualističnem nauku naj bi stvarstvu vladali dve
prvobitni in neukinljivi nasprotji:
- dobro in svetlo počelo – ki ustvari duhovni, nevidni svet;
- zlo in temno počelo – ki je utemeljilo materialni, vidni svet, zemljo in
živa bitja.
Dobri bog je bil prvi. Satanel16 ali zli bog pa je padli angel, izgnan iz nebes.
Bog naj bi poslal na zemljo svojega drugega sina Kristusa, da reši človeštvo.
Ljudi naj bi znova pripeljal k svetosti, a je zavoljo hudiča končal na križu.
Drugi Kristusov prihod na svet omogoči dobremu bogu na koncu zmago. V
čemer se kaže teološki dualizem17.
Dualisti so bili zoper vsakršno oblast. Zavračali so bogastvo, posvetno moč
cerkve, križ, cerkvene zgradbe in duhovščino. Vedli so se asketsko 18 in
puritansko19. Niso slavili svetnikov, niti se dotaknili mesa ali vina. Bogoslužje
je bilo preprosto, blagoslove so si izmenjevali verniki sami. Posebej pa so
14 Dubravko Lovrenović, Srećko M. Džaja, Srednjovjekovna Crkva bosanska, Franjevački

medijski centar Svjetlo riječi (2007), 3 (dalje: Lovrenović, Srednjovjekovna Crkva
bosanska).
15 Na primer armenski pavlikanci, makedonski in bolgarski bogomili, južnofrancoski katari
in albižani, italijanski patareni (Mitja Velikonja, Bosanski religijski mozaiki: religije in

nacionalne mitologije v zgodovini Bosne in Hercegovine (Ljubljana, 1998), 38 (dalje:
Velikonja, Bosanski religijski mozaiki)).
16 Prav tako kot Jezus, je tudi Satan bog. Zato Satan ni padli angel kot pri katoliški in
pravoslavni veri, ampak »Satan-el«. Dodatek »el« je hebrejska beseda (Ilu po babilonsko,
kar pomeni tudi ime Satanail), ki pomeni »Bog« (Ivo Pilar, Bogomilstvo kao religijozno-
povjestni te kao socijalni i politički problem, Godište II, Broj 4 (2007), 128 (dalje: Pilar,
Bogomilstvo kao religijozno-povjestni te kao socijalni i politički problem)). V nadaljevanju
bomo uporabljali besedo Satanel.
17 Velikonja, Bosanski religijski mozaiki, 38.
18 Asketizem je prizadevanje najmočnejše sredstvo za pridobivanje verske in nravne
popolnosti, ki cveti zlasti med redovniki, ki se na to pot obvežejo s trojnimi zaobljubami:

uboštva, čistosti in pokorščine. Asketizem v širšem pomenu predstavlja filozofijo, ki nalaga
prostovoljno in zavestno odpoved materialnim, telesnim in tudi duhovnim potrebam
(https://sl.wikipedia.org/wiki/Askeza (dostop 18. 5. 2016)).
19 Puritanec je privrženec puritanizma (puritas – čistost). To je moralno strog človek, ki
obsoja številna običajna zadovoljstva (https://sl.wikipedia.org/wiki/Puritanci (dostop 20. 5.

2016)).
7
cenili apostolska dela, Janezovo razodetje20, novo zavezo in molitev »Oče
naš«21.
4.2. GNOSTICIZEM IN ZOROASTRIZEM
Gnosticizem22 je nastal najprej na Vzhodu in se paralelno z uveljavljanjem

krščanstva širil na zahod Rimskega cesarstva. Lahko ga razdelimo na
judejsko, krščansko in splošno helenistično miselno gibanje. Vsem je
skupno to, da je človekovo odrešenje odvisno od njegovega spoznanja
skrivnosti sveta in boga. K temu lahko prištevamo tudi veliko število sekt, ki
so nastale v 2. stoletju. Vsaka je trdila, da je le njej sporočena »prava«
skrivnost kot »znanje« o odrešenju23.
Gnostiki so zlo poistovetili z materialnim svetom, dobro pa z duhovnim.
Menijo, da se mora človek posvetiti asketizmu in da je potrebna modrost,
da se lahko rešiš vseh okov tega sveta. Gnostike so predstavljali predvsem
izobraženi ljudje, ki so bili nasprotniki krščanstva. V 3. stoletju je Manes24
(216–277) v dualistično gnoso vpeljal elemente Zoroastrove religije,
budizma in krščanstva. Osnova njegove religije je bil dualizem, vera v večni
boj Svetlobe in Teme, dobrega in zla25.
Mnogi raziskovalci najdejo raznolike vire gnoze v židovski kabali, kot se na
splošno imenuje skrivni judovski nauk v helenskih in helenističnih mističnih
kultih in še posebej v iranskem verskem dualizmu (zoroastrianizmu 26).
20 V uvodu Janezovega evangelija je zapisano, da je knjiga plod bogomilov. V njej zanikajo,

da je svet ustvaril Bog, temveč stvarjenje pripisujejo hudiču. Katoliški kristjani so učenci
Janeza Krstnika, sam krst in evharistija nimata nobenega pomena. Slednje je bilo v
besedilu izvzeto oziroma izgubljeno
(http://sourcebooks.fordham.edu/Halsall/source/cathar-gospel.asp (dostop 21. 5. 2016)).
22 Gnosticizem (starogrško gnostikos – nekdo, ki ima »gnozo« ali skrivno znanje) je
filozofsko in versko gibanje, ki je bilo najbolj pomembno v grško-rimskem obdobju v 2.

stoletju našega štetja. Gnosticizem se je v svojih začetkih napajal iz mnogih religij, prav
tako pa tudi vplival na mnoge, predvsem na nastajajoče krščanstvo, kateremu je služil kot
vodilo pri razvoju kanona, kreda in episkopske organiziranosti
(https://sl.wikipedia.org/wiki/Gnosticizem (dostop 17. 5. 2016)).
23 Južnič, Herezije, 76.
24 Mani (latinsko: Manes) je bil perzijski (iranski) prerok, ustanovitelj gnostične religije
manihejstva (https://sl.wikipedia.org/wiki/Mani (dostop 20. 5. 2016)).

25 Bogumili – Povijest i naučavanje bosanskih krstjana,
http://www.vegetarijanstvo.net/vegetarijanstvo/down/PDF/Bogumili.pdf, 18. 5. 2016.
26 Izraz zoroastrizem je bil uporabljen na Zahodu, saj je bil njegov prerok Zaratustra znan
še v dobi antike. Živel je v času še pred Kristusom, zato je tudi nemogoče določiti točno
8
Krščanske ideje so bile prepletene in vključene v način mišljenja in
posledično s tem postale resna nevarnost krščanski ortodoksiji. Posledično
so se izoblikovale številne krščanske dogme. Med mnogimi spornimi
točkami je bila tudi Kristusova podoba. Gnostiki so trdili, da Kristusovo
trpljenje ni doseglo pravega učinka. Kristus jim je predstavljal nebeško bitje,
ki je prišlo na zemljo razodet pravega Boga in ga očistiti človeških snovi. Za
pravovernega kristjana pa je bil Jezus Kristus odrešnik, ki je trpel za
človeštvo. Te razlike so spodkopavale same temelje krščanstva27.
Prvi teolog, ki je izdelal racionalen religiozni sistem glede relacije dobrega
in zla, je živel v 5. stoletju pred našim štetjem in se imenuje Zoroaster,
Zaratustra ali Spitana28. Njegovo dojemanje življenja je bilo povezano z
nenehnim bojem med dobrim in zlom, med svetlobo in temo ter med resnico
in neresnico. Svetli bog je Ahura Mazda in se s svojimi dobrimi duhovi bori
proti zlemu bogu Ahrimanu in njegovim hudobnim duhovom29.
Zoroastrizem30 je najstarejša izmed odkritih svetovnih religij in je verjetno
imela večji vpliv na človeštvo, neposredno in posredno, kot katerakoli druga
vera. Bila je vera treh velikih iranskih imperijev, ki se je neprestano razvijala
in rasla od 6. stoletja pred Kristusom pa vse do 7. stoletja. Področje, na
katerem je dominirala, je predvsem na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Moč
in bogastvo Irana sta omogočila, da so nekateri njeni vodilni nauki bili
sprejeti s strani judovstva, krščanstva in islama. Prav tako je vplivala na
številne gnostične vere. Na Vzhodu pa je celo vplivala na razvoj budizma.
Danes so pripadniki zoroastrizma razpršeni v majhnem številu predvsem v
Iranu in Indiji. Deli prepričanj in naukov pa so še vedno zapisani v mnogih
narodih po vsem svetu31.
obdobje njegovega življenja. Vendar obstajajo dokazi, ki nakazujejo, da je bilo to v obdobju

med 1700 pr. Kr. in 1500 pr. Kr (Mary Boyce, Zoroastrians - Library of religious beliefs and
practices (London, 1979), 2 (dalje: Boyce, Zoroastrians)).
28 Njegovo pravo ime je Spitana
30 Zoroastrizem nekateri imenujejo tudi mazdaizem (po glavnem božanstvu), mazdajasna
(Iran; po obredih naslovljenih na to božanstvo), in parsizem (po največji sodobni zoroastrski

skupnosti parsov, ki živi v dveh enklavah v Indiji) Smrke, Svetovne religije, 157.
31 Boyce, Zoroastrians, 22.
9
Smrke pravi, da je Boyce32 označila vpliv zoroastrizma na človeštvo preveč
pretirano. Nedvomno lahko rečemo, da je v primeru zoroastrizma mogoče
govoriti o največjem nesorazmerju med velikostjo vplivanja na druge religije
in današnjo velikostjo religije33.
O točnem času življenja Zaratustre je veliko nejasnosti. Pri določenih
datumih, navedenih v literaturi, opazimo tudi pretiravanje, ki naj bi pripisalo
religiji večjo veljavo. Podobnih starostnih pretiravanj je v religijah kar nekaj.
Kar je starejše, naj bi bilo več vredno in imelo večjo veljavo. Prve zanesljive
omembe o življenju Zaratustre so datirane v 17. stoletje pr. n. št. Območje
njegovega delovanja pa je bilo severovzhod današnjega Irana. Versko-
kulturno okolje, v katerem nastopa, je okolje Arijcev, ki so se s severa
preselili na jug, deloma v porečje Inda in deloma v Perzijo. Ob sklicevanju
na Zaratustro nastopa religija, katere glavne doktrinarne sestavine so:
- Monoteizem – govori o enem najvišjem bitju;
- Kozmični dualizem – Ahura Mazda je vir dobrega in ni vsemogočen.
Nasprotujejo mu mračne sile, njegov antagonist je Angra Mainju;
- Eshatološki optimizem – pojmuje se, da nekje na koncu bo zmagalo
dobro;
- Človekova svobodna volja – pri odločanju med dobrim in slabim;
- Ideja (eshatološke) retribucije – pojmuje se, da bo ob smrti vsakomur
sojeno glede na dobrost ali slabost njegovih misli, besed in dejanj;
- Končno telesno vstajenje – značilna je zamisel časa, ko bo vse
povzdignjeno v nesmrtnost, ko se bodo združila »nebesa in
zemlja«34.
Zaton zoroastrizma nastopi s pojavom islama, na katerega zoroastrski
imperij gleda kot na nadležna beduinska plenjenja. Leta 651 klone pod težo
silovitih napadov, pri čemer se del zoroastriancev spreobrne v islam, del pa
se jih izseli v današnjo zahodno Indijo35.
32 Boyce Mary (1920–2006) je bila ena vodilnih poznavalk zoroastrizma in profesorica

iranskih študij na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu (SOAS)
(http://www.iranicaonline.org/articles/boyce-mary (dostop 20. 5. 2016)).
33 Smrke, Svetovne religije, 156.
34 Smrke, Svetovne religije, 157–160.
10
4.3. MANIHEJSTVO
V krščanstvu se je religiozni dualizem izpostavil z manihejstvom 36. Mani iz

Babilonije je ustanovil religijo okoli leta 242. To je bila religija vsaj s tremi
viri: krščanstvom, staroperzijskimi dualizmi (zoroastrizem) in budizmom37.
Mani je bil rojen v Mezopotamiji v času sasanidske dinastije, ko je bil
zoroastrizem še velika državna religija. Manijev nauk je združeval elemente
zoroastrizma, nastajajočega krščanstva in celo budizma. Znan je bil na
ozemlju od današnje Španije do Kitajske. Mani je v svoji doktrini zaostril
zoroastrski kozmični dualizem in ga postavil v središče dihotomije snovnega
in duhovnega. Dogajanje v svetu je boj med očetom dobrega in princem
teme. V manihejstvu se uveljavi radikalno pesimističen pogled na spolnost;
pristane v skrajnem asketizmu, ki ga zoroastrizem ne pozna38. Manihejci so
svoja bogoslužja in molitve opravljali na odprtem v naravi ali pa v enostavnih
hišah, ki so bile namenjene molitvi. Te hiše so bile brez kakršnih koli fresk,
okrasov ali drugih znakov, ki so značilni za cerkve. Molili so štirikrat na dan,
ob sončnem vzhodu, opoldne, ob zahodu in dve uri po sončnem zahodu.
Strogo so imeli definirane tudi postne dneve. Med temi je bil tudi
celomesečni post, v času katerega so lahko jedli samo ponoči, kar je kazalo
na podobnost z islamskim ramadanom. Njihov nazor je bil pesimističen.
Človeško življenje so razumeli kot tragedijo, prepričani so bili da bo svet
imel katastrofalen konec39,40.
Vse do začetka 20. stoletja se je o Manijevem učenju in manihejstvu vedelo
le toliko, kolikor so o tej temi pisali njeni nasprotniki. Le-ti so bili krščanski
nasprotniki herezije in islamski geografi, zgodovinarji in popotniki. Možnost
36 Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je širil v 3. stoletju po takratnem Perzijskem

cesarstvu in njegovem obrobju prerok Mani (216–277), ki je bil pod vplivom mitraizma,
krščanstva in gnosticizma. Na vrhuncu obstoja je manihejstvo ustrezalo tipologiji svetovne
religije, saj se je z misijonarsko dejavnostjo iz Perzije razširilo vse do Sredozemlja in
Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob svilni poti vse do severnih delov Kitajske na
vzhodu (https://sl.wikipedia.org/wiki/Manihejstvo (dostop 17. 5. 2016)).
39 Prepričani so bili, da Atlas ali Homofor na ramenih nosi celoten svet in bo po nekaj
stoletjih vrgel planet z ramen v brezno. Le-ta bo zgorel in se spremenil v pepel (Pilar,
Bogomilstvo kao religijozno-povjestni te kao socijalni i politički problem, 125).
40 Pilar, Bogomilstvo kao religijozno-povjestni te kao socijalni i politički problem, 125.
11
pridobivanja podrobnejših informacij je bilo omogočeno šele v 20. stoletju
po odkritju številnih manihejskih originalnih del na območju Srednje Azije in
Egipta. Nekaj jih lahko naštejemo:
- Najstarejši znani spis, ki obsoja manihejstvo kot krivoverstvo, je
»Papyrus Rylands 469«, napisan v grškem jeziku v 3. stoletju n. št.;
- Okoli leta 300 je po Manijevi smrti filozof Aleksander iz Lycopolisa
zapisal spis »Contra Manichaei opiniones disputatio«;
- V prvi četrtini 4. stoletja je nastal najpomembnejši in najobsežnejši
prikaz manihejstva, »Acta Archelai«, v katerem avtor Hegemonius
opisuje fiktivni pogovor Archelausa z Manijem. Tekst je ohranjen
samo v latinščini;
- Zelo pomembna je tudi publikacija, ki sta jo objavila A. Heinrichs in
L. Koenen z naslovom: »Ein griechischer Mani-Codex«, ki je spadala
v zbirko spisov o Manijevi biografiji;
- V latinščini je obilne informacije predal tudi sv. Augustin, ki je bil
deset let manihejec (vse do leta 387) na območju današnje Alžirije.
Njegovi spisi so objavljeni v »Corpus Scriptorum ecclesiasticorum
latinorum« in v »Migne /.../«41.
V začetku 20. stoletja je Berlinski etnografski muzej začel z raziskavo na
področju Vzhodnega Turkestana. Na tem področju so našli v ruševinah
manihejskega hrama ogromno količino spisov v različnih jezikih. Potrebno
je bilo dosti časa za dešifriranje le-teh in na koncu tudi njihovo javno
objavo42.
Manihejsko versko izhodišče prikazuje Boga kot popolno bitje, ki ni moglo
ustvariti nepopolnega sveta z vsem njegovim trpljenjem. Bog je ustvaril le
nevidno duhovno vesoljstvo. Popačeno karikaturo tega vesoljstva pa je
ustvaril njegov tekmec Satanel, ki je v sebi združeval večnega kneza
teme43.
41 Miroslav Brandt, Izvori zla: dualističke teme (Zagreb, 1989), 473–476 (dalje: Brandt,
Izvori zla: dualističke teme).
42 Brandt, Izvori zla: dualističke teme, 477.
43 Janko Lavrin, Bogomili, Modra ptica, št. 7 (1937), 215–216 (dalje: Lavrin, Bogomili).
12
Mani je bil na koncu žrtev zoroastrske duhovščine, ki ga je označila za
zandika oziroma heretika. Manihejce so preganjali predvsem kristjani, saj
so manihejstvo šteli za herezo. Kljub temu se krščanstvo ni moglo izogniti
njegovemu vplivu. V naslednjih stoletjih so v okviru krščanstva še vznikala
gibanja, ki so bila bolj ali manj manihejska. K njim prištevamo predvsem
srednjeveške pavlikance, bogomile in katare44. Manihejci na Balkanu so bili
bogomili. Utemeljili so se v Bolgariji v prvi polovici 10. stoletja in se razširili
na Bosno, kjer je to postala vodilna religija45.
4.4. PAVLICIJANSTVO IN MESALJANSTVO
Prvotno manihejstvo se je hitro razširilo na področje Sredozemlja, ogromno

pristašev je bilo tudi v samih metropolah rimskega imperija, to je v Carigradu
in Rimu. V času takratne notranje krize antičnega sveta, v času velikega
pustošenja, splošne nevarnosti za življenja in lastno premoženje, so ljudje
iskali odgovore na vprašanje o izvoru dobrega in zla. Manihejsko dualistične
razlage so sedle v glave in srca številnih, ki so iskali duhovno razlago le-
tega. Manihejstvo je v različnih krajih doživljalo razne transformacije in
modifikacije, tudi s poudarkom na krščanskih vsebinah. Iz teh osnov so od
4. do 9. stoletja nastajale številne heretične dualistične sekte na ozemlju
Male Azije, Sirije, Egipta in vzhodnega Balkana. V obliki neomanihejstva je
največji poudarek imela sekta pavlikancev, ki je v številnih pogledih dala
osnovo bogomilskemu učenju46.
Pavlikanci so se pojavili pred 3. stoletjem in so imeli številne pristaše na
področju vzhodne Male Azije in v Armeniji. Ime povezujejo s Svetim Pavlom
apostolom ali pa s Pavlom iz Samossate47. Beseda »Paulikean« je
armenskega izvora, vendar se ne ve, kateremu Pavlu pripada. Nekateri
sodobni pisatelji označujejo pavlicijanstvo kot prehod od manihejstva do
krščanstva. Pavlikanci sami pa so zanikali kakršnokoli povezanost z
manihejstvom. Živeli so kot običajni kristjani, jedli so meso, pili vino, imeli
44 Smrke, Svetovne religije, 166–167.

46 Anto Babić, Bosanski heretici (Sarajevo, 1963), 32–33 (dalje: Babić, Bosanski heretici).
13
poroke in bili zelo borbeni v vseh bolgarskih uporih proti bizantinski oblasti.
Njihov dualizem je bil precej mil. Verjeli so v enega boga za nebeško
kraljestvo in v drugega boga, ki je bil bog zemeljskega sveta48. Zavračali so
zakramente, križ, svete podobe in celo nekatere dele Svetega pisma49.
Pavlikanci so trdili, da so oni prava apostolska in Katoliška cerkev. S tem so
ostro nastopili tako proti Katoliški kot tudi Pravoslavni cerkvi. Nasprotovali
so tudi cerkveni hierarhiji in bogoslužju ter preferirali samo novo zavezo50.
Cesarji Vzhodnega rimskega cesarstva so jih močno preganjali51. Proti
sredini 9. stoletja se je bizantinski imperij dvignil iz kriznega obdobja in na
vzhodni meji prešel iz defenzive v ofenzivo. Kmalu zatem je postal bolj
aktiven na Balkanskem in Apeninskem polotoku. Basileios I. je z velikimi
silami napadel pavlikanske heretike in jih leta 872 dokončno premagal.
Porušil je njihova oporišča, trdnjave in utrdbo Tefriko. Pavlikanci so se
razselili po Balkanu in v južni Italiji, nekaj pa jih je ostalo na vzhodu. Slednji
so bili v času vlade cesarja Joanesa I. Tzimiska (969–976) kolonizirani v
okolici Filipopolisa (mesto Plovdiv v današnji Bolgariji). General Nikeforos
pa je leta 885 naselil pavlikance v Kalabriji, s čimer je želel okrepiti
bizantinsko oblast na ravnokar na novo zasedenih področjih52.
Drugi predstavniki osrednjeazijskih heretičnih idej na Balkanu so bili tako
imenovani mesalijani, euhite ali fundite. O tej sekti zasledimo še manj virov
in informacij kot o pavlikancih. Dogmatski zgodovinarji jih imenujejo tudi
krščanski derviši. Njihov pogled na človeško naravo je bil globoko
pesimističen. Mesalijan53 oziroma v armenskem jeziku euhite pomeni
»molilci«. Bili so dualisti, ki so verjeli, da sta pri nastajanju človeka
sodelovala tako Sveti duh kot Satan. Satanov delež je bil tolikšen, da niti
sveti križ niti zakramenti ne morejo očistiti človeškega telesa. Trdili so, da

52 Jadran Ferluga, Kolonizacijska politika bizantinske oblasti od VII. do XIII. stoletja,
Zgodovinski časopis – Historical review: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije,

letnik 42, št. 1 (1988), 13–23 (dalje: Ferluga, Kolonizacijska politika bizantinske oblasti od
VII. do XIII. stoletja).
53 V armenskem jeziku mzlne beseda masalijanec pomeni umazan in sramoten (Pilar,
Bogomilstvo kao religijozno-povjestni te kao socijalni i politički problem, 127).
14
stanje duha, očiščeno satana, lahko dosežejo samo z neprestano molitvijo.
Zato so ves čas molili. Vse svoje vsakodnevne dejavnosti so dali na stran
in se trudili, da z molitvijo preženejo oziroma očistijo prisotnost satana.
Svoje imetje in lastnino so delili z drugimi, živeli so v samostanih ali pa so
se nastanjali vsepovsod. Brez dela ali skrbi za svoj obstoj so skušali
preživeti samo z molitvijo ali prosjačenjem. Zato so jih tudi med drugim
imenovali fundite54 oziroma torbaši. Tudi oni so bili preseljeni v Trakijo, od
koder so se razselili po bolgarskem ozemlju, ter do neke mere vplivali na
nastajanje bogomilske sekte. Na to nakazuje njihovo ime, saj so se nekateri
bogomili v Bolgariji imenovali tudi torbaši55.
Bizantinska oblast je preseljevala heretike v boju za čistost pravoslavne
vere, ki je bila pogoj za edinost imperialne ideologije, na čemer je slonelo
politično edinstvo države. Vsi ti ukrepi so bili neuspešni pri pavlikancih, ki
so bili naseljeni na meji z Bolgarijo. Skupaj s pripadniki drugih tu naseljenih
dualističnih sekt so postali učitelji dualističnih heretikov bogomilov na
Balkanu56. Slika 1 nam podrobneje prikazuje širitev katarov v Evropi med
10. in 15. stoletjem. Z modro so označeni bogomili, ki so bili naseljeni
predvsem v Bosni, Bolgariji, Dalmaciji in zahodni Makedoniji. Z zeleno so
označeni patareni z močno naseljenostjo po Italiji. Rdečo barvo
predstavljajo albigenzi, ki so predvsem iz južne Francije močno vplivali na
Balkan in patarene ter bogomile. Menih Caesarius iz Heisterbacha57 je bil
mnenja, da so albigenzi sledili manihejcem v prepričanju, da obstajata dva
izvora življenja. Prvi je dober Bog, drugi pa je zloben Hudič. Slednji naj bi
ustvaril vse telesno, Bog pa naj bi ustvaril duhovni del življenja58.
Pomemben je razvoj bogomilov na ozemlju Balkanskega polotoka.
54 Funda v grškem jeziku pomeni torba.

55 Pilar, Bogomilstvo kao religijozno-povjestni te kao socijalni i politički problem, 126–127.
56 Ferluga, Kolonizacijska politika bizantinske oblasti od VII. do XIII. stoletja, 13–23.
57 Menih Caesarius iz Heisterbacha (rojen okoli 1170 v Kölnu, umrl okoli 1240 v
Heisterbacju) je bil pridigar, čigar cerkvena dela so ga popeljala med najbolj priljubljene
avtorje 13. stoletja. Caesarius se je pridružil cistercijanskemu redu leta 1199. Njegovo delo
»Dialogue on Miracles«, ki vsebuje poučne pripovedi o cistercijanskem življenju, je bilo
med najbolj branimi deli in je postalo pomemben vir za zgodovino 13. stoletja
(https://www.britannica.com/biography/Caesarius-of-Heisterbach, (dostop 17. 4. 2016)).
58 http://sourcebooks.fordham.edu/Halsall/source/caesarius-heresies.asp#CHAPTERXXI,
(dostop 18. 4. 2016).
15
Slika 1: Širitev katarov v Evropi med 10. in 15. stoletjem59
59 http://www.oocities.org/athens/troy/9892/bhhisto.html (dostop 13. 4. 2016).
16
5 BOGOMILSTVO
Bogomilstvo se je v svoji dolgi zgodovini pod političnim ali verskim vplivom
manifestiralo skozi številne struje ali različice le-teh. Njihov vpliv je skozi
obdobja obstoja nihal. Moč le-tega ni bila samo na področju verskega in
cerkvenega življenja. V določenih zgodovinskih trenutkih je ta vpliv imel tudi
politični značaj. Bogomilstvo se je pojavilo v širšem verskem gibanju, ki se
je razprostiralo od Male Azije do južne Francije60. Tako imenovani patareni
v severni Italiji ter katari in albigenzi v južni Franciji so bili v bistvu le odcep
bogomilske ločine, ki je imela svoje središče in glavni vir navdihnjenja na
Balkanu61. Sredi 10. stoletja se je v Makedoniji pojavilo novo versko gibanje,
ki ga poznamo pod imenom bogomilstvo. Odpor in nezadovoljstvo 62
najširših slojev sta se širila v povezavi z raznimi idejnimi vplivi sekt. Opazen
je tudi vpliv kolonistov iz Male Azije, ki so jih na makedonskem ozemlju
naseljevali Bizantinci. V bogomilstvu so množice našle najugodnejši izraz
za svoje družbene težnje. Gibanje se je imenovalo po popu Bogomilu.
Prevladuje mnenje, da se je gibanje najprej pojavilo v Makedoniji in se od
tod naprej razširilo na druga območja. Pripadniki so sebe imenovali
»krstjani«, osnova njihovega nauka pa je bila dualistično verovanje, to je
verovanje v dobro in zlo. Verjeli so, da je dobro ustvarilo nevidni svet, zlo
pa vidni, kar je bilo v nasprotju s cerkvenimi nauki63.
Francoski heretiki so imeli trajne stike z južnoslovanskimi sektaši. Katari in
albigenzi so bogomile dojemali kot avtoriteto v vseh duhovnih stvareh. V
pismu škofu Conradu, papeškemu nunciju v južni Franciji (leta 1223),
beremo o poganu, ki ga krivoverci nazivajo za svojega papeža in živi v
mejah Bolgarije, Hrvaške in Dalmacije. Tudi italijanski patareni so bili v stiku
z bogomili. Najvažnejšo patarensko in albigenško listino, to je tako
60 Dragoljub Dragojlović, Bogomilstvo na Balkanu i u Maloj Aziji. 2 (Beograd, 2009), 23–26

(dalje: Dragojlović, Bogomilstvo na Balkanu i u Maloj Aziji. 2).
61 Lavrin, Bogomili, 213.
62 Razredno razslojevanje se je poglabljalo, vedno večji vpliv je imel priviligiran sloj in visoka
duhovščina, raslo je tudi število gospodarsko odvisnih kmetov, ki so izgubili osebno

svobodo (Ignacij Voje, Nemirni Balkan: zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja (Ljubljana,
1994), 72 (dalje: Voje, Nemirni Balkan)).
63 Voje, Nemirni Balkan, 73.
17
imenovano Tajno knjigo, so prinesli iz Bolgarije v Lombardijo in jo prevedli
v latinščino. Knjiga zajema pogovor Kristusa s sv. Janezom o stvarjenju in
o poginu človeštva in sveta ter je pisana v duhu bolgarskih bogomilov.
Slovanski izvirnik se je izgubil, vsebina pa je ohranjena še v dveh latinskih
verzijah, najdenih blizu Milana in na Dunaju64.
Po mnenju Anne Comnene65 se je nauk bogomilov prepletal z ideologijo
manihejcev in mesaljanov, ki so se uspešno in spretno skrivali pred
nasprotno mislečimi66. Bogomilstvo po naravi svojega nauka in po svoji
socialni podlagi ni moglo postati pravo revolucionarno gibanje. Vendar pa
je v marsičem vplivalo na nadaljnji razvoj srednjeveške družbe nasploh67.
Bogomili in njihovi zahodni pripadniki so povzročili mnogo daljnosežnih
dogodkov v južni in zahodni Evropi68.
5.1. ŠIRJENJE BOGOMILSTVA
Prve omembe o pojavu bogomilskega krivoverja lahko zasledimo v poslanici

carigrajskega patriarha Teofilakta. V prvi polovici 10. stoletja se je na
področju bolgarskega cesarstva pojavilo novo krivoverje, o čemer je
bolgarski cesar Peter I. (927–969) obvestil carigrajskega patriarha. Žal to
pismo ni ohranjeno, je pa cesar Peter I. prejel odgovor, v katerem je patriarh
zahteval odgovore. Po prejemu le-teh je ponovno poslal štirinajst točk z
natančnimi smernicami, kako mora cerkev postopati proti krivi veri, ki jo je
64 Lavrin, Bogomili, 213–214.

65 Ana Komnena (rojena leta 1083, Bizanc, umrla okoli leta 1154, samostan Keharitomen)
je bila bizantinska princesa in ena prvih zgodovinark. Napisala je Aleksijado, zgodovino
dinastije Komnenov od leta 1069 do 1115 v petnajstih knjigah, kar predstavlja pomemben
bizantinski vir podatkov za življenjepis Alekseja I. in prvo križarsko vojno. V samostanski
samoti se je Ana odločila za študij filozofije in zgodovine. Z Aleksijdado je Ana omogočila
vpogled v politične povezave in vojne med Aleksejem I in Zahodom. Živo je opisala orožje,
taktiko in bitke. Kljub njeni nedvomni pristranosti ima njen prikaz prvega križarskega
pohoda neprecenljivo zgodovinsko vrednost, saj je bila edina, ki je na dogodke gledala z
bizantiskega zornega kota. Bila je odločna nasprotnica rimskokatoliške cerkve in
navdušena oboževalka bizantinskega cesarstva, zato je na križarski pohod gledala kot na
veliko politično in versko nevarnost. Aleksijada je tudi veliko pripomogla k razumevanju
ženske mentalitete, načina razmišljanja in dojemanja sveta v bizantinskih časih
(https://sl.wikipedia.org/wiki/Ana_Komnena (dostop 19. 5. 2016).
66 http://sourcebooks.fordham.edu/Halsall/source/comnena-bogomils.asp (dostop 19. 5.
2016).
18
patriarh označil kot manihejstvo, pomešano s pavlicijanstvom. O katerem
krivoverju je bilo govora, nam prikaže beseda prezbiterja Kozme. Le-to je
Obolenski69 ocenil kot najbolj natančen zapis, ki ga imamo o doktrini in
obnašanju bogomilov. Delo je nastalo po letu 972, napisano v bolgarskem
narodnem jeziku70.
Bogomilstvo so sicer prinesli iz Male Azije, vendar so ga v Bolgariji še
primerno predelali. Lahko ga označimo kot mešanico primitivnega
krščanstva in poudarjenega manihejskega dualizma. Vsebuje tudi nekatera
gnostična načela in nekaj budizma. Glavne korenine tega verskega gibanja
zasledimo pri sirskih masalijancih, saj je njihov nauk vseboval podobne
smernice. Po Maniju so prevzeli radikalni dualizem, boj med lučjo in temo,
med dobrim in zlim božanstvom. Od krščanstva so prevzeli nekaj
nravstvenih načel, ki so jih črpali iz evangelijev. Svojo kristologijo in del
kozmologije so povzeli v gnosticizmu. Združena in poenostavljena
mešanica vseh naštetih prvin je morala postati nevaren tekmec krščanstvu
z njegovim bogoslovnim dlakocepstvom, notranjimi spori in čedalje večjo
posvetnostjo71.
Dejstvo je, da se je nova vera hitro razširila v Bolgariji, Traciji in Makedoniji
ter tudi v Mali Aziji. Širitev se je nadaljevala preko Srbije in Albanije v Bosno,
kjer se je še posebej zakoreninila in do neke mere postala državna religija.
V Srbiji se bogomilstvo ni moglo obdržati in razširiti, saj je od konca 12.
stoletja naglo naraščala moč dinastije Nemanjićev72. Le-ta je šla po poti sv.
Save73, ki je bil naklonjen ekskluzivnosti pravoslavne vere. V Srbiji so bili
bogomili strogo preganjani in kaznovani na različne načine, med drugim so
jih tudi sežigali in jim rezali ude. Vendar vse to ni zadoščalo, da bi bogomili
69 Dmitriy Dmitrievich Obolensky je ruski zgodovinar, ki je v Veliki Britaniji na Oxfordski

univerzi postal profesor ruske in balkanske zgodovine
(https://en.wikipedia.org/wiki/Dimitri_Obolensky (dostop 6. 3. 2016)).
70 Radmilo Petrović, Bogumili (Novi Sad, 2010), 36 (dalje: Petrović, Bogumili).
72 Vodja najznamenitejše srednjeveške srbske države, imenovane Raška, je bil Veliki
župan Stefan Nemanja, srbski vladar iz 12. stoletja iz dinastije Nemanjić

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Srbija (dostop 20. 5. 2016)).
73 Sveti Sava je bil prvi srbski nadškof in najpomembnejši svetnik srbske Pravoslavne
cerkve. Rodil se je kot princ Rastko Nemanjić leta 1175 ali 1176, očetu Štefanu Nemanji,
srbskemu vladarju in ustanovitelju srednjeveške države. Rastkov brat je bil Štefan
Prvovenčani, prvi srbski kralj (https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Sava (dostop 20. 5. 2016)).
19
popolnoma izumrli na tem področju. Še Dušan Silni jih je preganjal, kar
nakazuje na to, da 150 let stroge politike Nemanjićev ni zadoščalo, da bi
popolnoma zatrli bogomile. Vse to kaže, da je sekta bogomilov bila žilava,
močna in globoko zakoreninjena na Balkanu. Protibogomilska politika
Nemanjićev je predstavljala nekakšno oviro, ki je balkansko bogomilstvo
razdelila na dva dela. Prvi del je jugovzhodni del oziroma bolgarsko
bogomilstvo, drugi del pa predstavlja severozahodni del bogomilstva
oziroma bosansko cerkev74.
Kolonizacijska politika se je v različnih dobah precej neenakomerno
razvijala. V 7. in 8. stoletju so bili Slovani množica kolonov, ki so jih naselili
skoraj izključno v osrčje Male Azije. Če izvzamemo splošne kolonizacijske
ukrepe, ki so jih izvajali v vseh bizantinskih pokrajinah, so bili najvažnejši
predeli75 Male Azije kolonizirani ne samo z Armenci in Slovani, temveč tudi
z Bizantinci, Perzijci, Sirijci, Turki, Pečenegi, pavlikijanskimi heretiki in
drugimi76.
Najugodnejša tla za razvoj bogomilstva so bila v Bosni, ki je v drugi polovici
12. stoletja prešla za nekaj časa pod bizantinskega cesarja Manuela I.
Komnena77 78. Le-ta je želel Bosno izkoristiti kot odskočno desko za
nadaljnja osvajanja na zahodu. V tem obdobju je Bosna prišla v neposreden
stik z Bolgari in bolgarskimi bogomili79. Slika 2 prikazuje potek širjenja
bogomilstva med 10. in 15. stoletjem na ozemlju Evrope, ki se razprostira

75 Trakijska meja z Bolgarijo na zahodu in meja proti Arabcem in pozneje proti Seldžukom
na vzhodu (Ferluga, Kolonizacijska politika bizantinske oblasti od VII. do XIII. stoletja, 22).
76 Ferluga, Kolonizacijska politika bizantinske oblasti od VII. do XIII. stoletja, 22.
77 Manuel I. Komnen je bil bizantinski cesar, ki je vladal od leta 1143 do 1180. Vladal je v
zelo kritičnem obdobju bizantinskega cesarstva in je tako kot Justinijan I. poskušal ponovno
osvojiti ozemlje nekdanjega Zahodnega rimskega cesarstva in obnoviti rimski imperij.
Zaradi številnih zmag in poguma v bitkah so ga po vzoru na poboženega heroja Digenisa
Akrita imenovali novi Akrit (https://sl.wikipedia.org/wiki/Manuel_I._Komnen (dostop
19.03.2016)).
78 Cesar Komnen je začel preiskovati heretično gibanje tako, da je nekaj pripadnikov
bogomilstva pripeljal v svojo palačo. Tisti, ki so zanikali pripadnost, so bili zaprti in mučeni,
saj je menil, da jih je prevzel hudič
(http://sourcebooks.fordham.edu/Halsall/source/comnena-bogomils.asp, (dostop 19. 3.
2016)).
20
od Črnega morja do Atlatika. Rdeča barva ponazarja središča pripadnikov
ločin na koncu 12. stoletja.
Slika 2: Naseljenost bogomilov v 12. stoletju (ozemlje od Črnega morja do Atlantika)80
5.2. ŽIVLJENJE PRIPADNIKOV
Bogomili so verjeli, da bodo popolni po smrti takoj šli v nebesa, medtem ko

naj bi bili grešni obsojeni na še eno odtujeno življenje v nepravičnem
materialnem svetu. Brezgrešni so se zato odpovedali vsem telesnim
užitkom, dobri hrani, spolnosti in družini. Molili so nekajkrat dnevno in živeli
so od miloščine vernikov. Niso uživali ne mesa ne alkohola, prav tako so
zavračali poroko, staro zavezo81, verske obrede, cerkvene objekte, krst z
vodo in ikone. Fevdalno družbeno ureditev so imeli za Satanovo delo. Molili
so kjerkoli, v hišah, na poljih in v gozdovih. Moški in ženske so bili
neenakopravni82.
80 https://i.ytimg.com/vi/JoeQ-3-4f2k/maxresdefault.jpg (dostop: 28. 5. 2016).

81 Starozaveznega boga so imeli za hudiča, staro zavezo pa za njegovo delo (Velikonja,
1998, p. 38)
21
Poglavitna značilnost bogomilske dogme je njihov dualizem, ki smo ga
lahko zasledili vse od zoroastrizma, skozi gnosticizem in manihejstvo pa
vse tja do pavlicijanstva ter mesaljanstva, ki so ga prinesli na Balkan. Bog
je dober in svetel, medtem ko je Satan predstavnik teme in zla. Dualizem
se karakterizira s tem, da je Bog gospodar samo duševnega sveta in
stvarnik človeške duše. Satan pa je ustvaril celoten viden svet, kjer
obstajata materija in človeško telo. Satan je božji sin in Jezusov starejši brat.
Prav tako kot Jezus, je tudi Satan bog. Zato Satan ni padli angel kot pri
katoliški in pravoslavni veri, ampak »Satan-el«. Dodatek »el« je hebrejska
beseda, ki pomeni »Bog«83.
Bogomili so torej nihali med zoroastrovskim dvoboštvom, ki dopušča dvoje
istočasnih in večnih božanstev. Nekateri pripadniki so bili voljni priznati obe
božanstvi, dobro in zlo, kot enako močni. Nekatere manihejske občine so tu
in tam častile tudi Satana, medtem ko so ga drugi razglasili za božji stvor84.
Bogomilstvo v Makedoniji se je zavzemalo za dosledni dualizem. Tako je
storila tudi grška bogomilska občina v Carigradu, katere škof Niketas je za
nekaj časa s tem nazorom prodrl med katare. Bolgarska cerkev pa je ta
pogled prevzela v omiljeni obliki v smislu, da načeli dobrega in zlega nista
večni in enako silni. Njej je sledila tudi bosanska cerkev. Ne glede na to, ali
so smatrali Satana za upornega angela, je za vse brez razlike veljal za
tvorca snovnega sveta. Ta nauk uči, da je uspeval Satanel samo do
Adama85, kateremu ni mogel vdihniti duše, saj je že bil iz tvari. Ni mu
preostalo drugega, kot da se je obrnil po pomoč na Boga samega z obljubo,
da bo duša Adama in njegovih potomcev za vedno pripadla božjemu
duhovnemu vesoljstvu. Duše vseh ljudi, ki so se rodili poslej, so le padli
angeli, ki se bodo povrnili k Bogu. Satanel pa ni držal obljube in je v obliki
kače zapeljal Evo. Plod tega sta bila Kajn in Kalamela, po katerih sta se

84 Bodisi za enega izmed dveh njegovih sinov ali pa bodisi kot poglavarja upornih angelov
(Lavrin, Bogomili, 216).
85 Svetopisemsko ime Adam izhaja prek latinskega Adam iz hebrejskega imena Adám. Po
genezi se povezuje s hebrejsko besedo adamáh v pomenu »tla, zemlja«, dalje z akadijskim
adámu v pomenu »delati, proizvajati«, tudi »roditi«. Pomeni človek v splošnem pomenu.
Po stari zavezi je prvi moški, ki ga je ustvaril Bog (https://hr.wikipedia.org/wiki/Adam_i_Eva
(dostop 30. 5. 2016)).
22
greh in zloba polastila človeškega rodu. S to zvezo je Satanel izgubil svojo
moč in ni mogel več ustvarjati, vendar je z božjim strinjanjem ostal vodnik
tvarnega sveta, ki predstavlja njegovo delo. Človeštvo je imel v popolni
oblasti vse do Kristusovega prihoda oziroma ves čas stare zaveze.
Posledično moramo nasploh zavreči staro zavezo, saj se božja resnica
pričenja šele s Kristusom. On je uklonil Satanela in mu odvzel besedno
zvezo »il«, ki pomeni Bog. Ponižal ga je zgolj do Satana in njegova oblast
nad človeštvom je prenehala. Človek se sedaj lahko obrača k Bogu, Kristus
pa se je vrnil k Očetu in je postal eno z njim. Skoraj nemogoče je razmotati
vse te judovsko krščanske, manihejske in gnostične prvine. Vse to je kazalo
na neodločnost in spore pri raznih verskih vprašanjih86.
Glede človekove nravne svobode kažejo bogomili vse stopinje med
determinizmom in svobodno voljo. Vendar je prevladovalo mnenje, da se
človek, čeprav je uklenjen, lahko oprosti Satanelove tiranije tako, da ga
prezira in mrtviči. Določene veje bogomilov so si tako vse edine v svojem
zavračanju vsega telesnega in mesenega. Njihova morala je bila
najdoslednejše puritanstvo, ki je celo zakon smatralo za pregrešen, vsaj v
kolikor ta vključuje in dopušča spolno občevanje. Višji podaniki njihove
cerkve se niso smeli ženiti. Vsi drugi navadni verniki, ki se niso mogli
vzdržati zakonskega življenja, pa so se lahko, vendar so se zavedali svoje
pregrešnosti. Odpor do vsega mesenega je pomenil odklon hrane, ki je v
kakršnikoli zvezi s spolnostjo ali podžiga v človeku spolna nagnjenja. Bili so
strogi vegetarijanci, ki niso jedli niti jajc, mleka in sira. Celo izraz »vsakdanji
kruh« v molitvi oče naš so spremenili v »duhovni kruh«, saj jim je misel o
vstajenju telesa bila bogokletna. V njihovih očeh je bilo človeško telo le ječa,
v katero nas je zaprl Satanel. Večina bogomilov je zavrgla tudi križ. To
odklonilno stališče so razširili tudi na svetišča, na svete podobe, kipe, krst z
vodo in na obhajilo. Skratka na vse, kar je bilo v povezavi s kakršno koli
tvarno silo87.
86 Lavrin, Bogomili, 216–217.

23
5.3. BOGOMILSKA KNJIŽEVNOST, ROKOPISI IN UMETNOST
Izvirne podatke o bogomilstvu, napisane v grškem ali latinskem jeziku,

zasledimo skoraj v vseh vrstah del: od pisem in poslanic uglednih cerkvenih
poslancev, do svetovnih in teoloških razprav, hagiografij88, zapisnikov
sodnih procesov, raznih cerkvenih aktov, poročil misionarjev in inkvizitorjev
ter potopisov. Obstajajo številne in pogosto nepremagljive težave pri oceni
zgodovinske vrednosti. Nekatera dela so vsebinsko zelo kvalitetna in
predstavljajo zanesljiv vir informacij, medtem ko nekatera med njimi
predstavljajo zmedo nepovezanih informacij, brez realnih in konkretnih
dejstev, ki so v vsebinskem nasprotju. Dragojlović89 opisuje številne težave,
s katerimi se je soočal tekom analize zgodovinskih del:
- Ocenjevanje zgodovinopisne verodostojnosti teh dokumentov – pri
večini del gre za hagiografijo, napisano v tipiziranem cerkvenem
jeziku. Izpostavljena je neustrezna in arhaična terminologija, ki je
dopolnjena z že prej uporabljenimi stereotipnimi izrazi proti drugim
herezijam. Vse to je kasneje dopuščalo alternativne različice
interpretacije teh besedil, kar nakazuje na neusklajenost mnenj in
nasprotujoče si razlage.
- Mnenja in stališča srednjeveških zgodovinarjev in kritikov glede
herezij – medtem ko so nekateri bogomilstvo prištevali k manihejstvu,
mesaljanstvu ali pavlicijanstvu in s tem videli podaljšanje in obnovo
stare herezije, so drugi govorili in pisali o bogomilstvu kot sodobni in
»novi« hereziji.
- Nekritičen pristop zgodovinarjev pri uporabi in analizi ohranjenega
zgodovinskega materiala – pogosto toleriranje precejšnjih razlik v
njihovem zgodovinopisju in selektiven izbor določenih spomenikov
za potrditev že vnaprej podanih odgovorov. Ravno zaradi tega je
88 Hagiografija (iz grščine: hagion – sveti, svetnik, grafein – pisati) je proučevanje in

opisovanje življenja svetnikov. V ožjem smislu hagiografija pomeni življenjepis konkretnega
svetnika (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hagiografija (dostop 3. 5. 2016)).
89 Dragoljub Dragojlović je filolog in zgodovinar. Študij klasične filologije je zaključil na
Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, doktoriral je leta 1965. Njegova glavna

znanstvena dejavnost temelji na preučevanju bogomilstva kot vsebalkanskega problema
(https://bs.wikipedia.org/wiki/Dragoljub_Dragojlovi%C4%87 (dostop 6. 3. 2016)).
24
treba ves material enakopravno kritično oceniti z medsebojno
primerjavo preostalih dejstev, na podlagi katerih lahko trditve
ovržemo ali sprejmemo90.
Bogomilskih znamenj, razpršenih po območju, ki se razprostira od
Jadranskega morja, Une in Morave, južno od Save pa vse tja do Plaške pod
Kapelom, Kolubare in Dubrovnika, je okrog trideset tisoč. V literaturi jih je
prvi zapisal Benedikt Kuripečič v delu »Itinerarium«. Gre za najstarejši
balkanski potopis91 natisnjen leta 1531. Dvesto let kasneje omenja
dalmatinske nagrobne spomenike dalmatinski frančiškan Gašpar Vinjalić v
svojem delu »Compendio storico delle cose memorabili occorse ai Dalmati
e Slavi in Dalmazia e Croazia e Bosnia«, objavljenem v Benetkah leta 1775.
Vzporedno s tem delom se pojavi tudi znana knjiga Alberta Fortisa »Viaggio
in Dalmazia«. Delo opisuje nekropolo na izviru Cetine pri cerkvi Sv. Spasa92.
Besedila, ki se nanašajo na bosansko cerkev, so zelo redka. O njej so pisali
predvsem tisti, ki so bili njeni nasprotniki. Vendar so nam bogomili zapustili
ogromno njihovih sledi v obliki spomenikov, razkropljenih po celotni Bosni
in Hercegovini. Pojavi se težava, da je ikonografija v določenih primerih
kontradiktorna z redkimi besedili, ki opisujejo bogomile. Bogomilski slikarji
so želeli, da njihova umetnost odgovarja njihovi miselnosti. Ta umetnost ne
predstavlja vračanja v preteklost, ampak iskanje resnice, iskanje v družbeni
globini. V njej je zelo prisotna žival, ki je živa in realna. Slika 3 in Slika 4
prikazujeta to natančnost in vlogo človeka in živali v umetnosti93.
90 Dragojlović, Bogomilstvo na Balkanu i u Maloj Aziji. 2, 53–54.

91 Delo je nastalo med diplomatsko misijo avstrijskega cesarja Ferdinanda I., ki je z
ambasadorjem Nikolo Jurišicem odpotoval do Carigrada, da pri Porti sklenejo mir. Benedikt
Kuripečič ni šel po poti kot preostala delegacija preko Beograda, Niša in Sofije, ampak je
potoval čez Hrvaško, Bosno, skozi Sarajevo in Novi Pazar. Na tej poti je Kuripečič zapazil
skrivnostne sarkofage in prepisal nekaj nagrobnih napisov v cirilici, ki jih je tudi objavil
(Petrović, Bogumili, 8).
92 Petrović, Bogumili, 8–9.
93 Jean Challet, Bogumili i simbolika stećaka, Naše starine: godišnjak Zemaljskog zavoda
za zaštitu spomenika kulture i prirodnih rijetkosti Bosne i Hercegovine (1965), 20–25 (dalje:
Challet, Bogumili i simbolika stećaka).
25
Slika 3: Spomenik v Brotnjicah s figuralnimi predstavami ptic, jelenov in kola na
sarkofagu94
94 http://www.bgs.ba/eknjige/images/phocagallery/thumbs/phoca_thumb_l_019.jpg
(dostop 25. 5. 2016).
26
Slika 4: Spomenik v Donji Zgošći prikazuje lov na divjo svinjo 95
Bogomilska umetnost je umetnost naroda, ki se ne želi pokoriti katoliškim

silam. Opira se na duhovno stran in stran ljudske narave, ki ju ni moč
izmeriti. Gre za puntarsko umetnost, izmišljeno v nezemeljskem svetu in
osvobojeno telesa. Bogomilska umetnost spomenikov je spontana, močna,
enostavna in robustna. Prikazovala je posebno stanje duha in izraz
miselnosti naroda. Slika 5 nam sprva prikaže nespretno ponazarjanje
motivov, vendar ima ta enostavnost globlji pomen. Kot da ne bi želeli
upoštevati umetniških konvencij svojega časa in govorijo jezik, ki lahko
pripelje do zmede. Razberemo lahko, da so prikazani simboli samo iluzija
in je zunanja oblika le-teh varljiva. Njihov dejanski pomen naj bi se nahajal
za samim simbolom, nekje znotraj posameznika, kjer vizualna estetika
človeku ni pomembna96.
(dostop 25. 5. 2016).
96 Challet, Bogumili i simbolika stećaka, 20–25.
27
Slika 5: Motiv v Dugopolju
Nagrobne spomenike, ki jih prikazujeta Slika 6 in Slika 7 lahko zasledimo

na obsežnem območju Bosne in Hercegovine.
Slika 6: Del nekropole s sarkofagi in visokimi krstami v Radimlji 97
(dostop 25. 5. 2016).
28
Slika 7: Simboličen motiv na spomeniku v Banjevićih 98.
(dostop 24. 5. 2016).
29
6 BOGOMILSTVO V BOSNI IN HERCEGOVINI
Za tematiko bosanske cerkve se skozi zgodovino že dolga leta lomijo kopja
in se izmenjujejo razprave o mitih ter ideologijah, ki jih zasledimo v obdobju
srednjeveške Bosne. Začetnik oziroma utemeljitelj modernega preučevanja
bosanske cerkve je bil znanstvenik in pomemben hrvaški zgodovinar Franjo
Rački. V svojih delih, ki jih je nanizal med leti 1869 in 1870, je zbral vso
takrat razpoložljivo literaturo99.
Od konca 12. stoletja se v dokumentih, ki so nastali na področju zahodne in
vzhodne krščanske cerkve, govori o Bosni kot o področju heretikov. Od leta
1199 pa vse do propada srednjeveške bosanske države leta 1463 lahko
zasledimo sledi herezij in delovanja heretikov na tem ozemlju. Te sledi se
nahajajo v raznih cerkvenih in državnih aktih, v antiheretičnih spisih, v
obrednih besedilih in drugih cerkvenih zapisih100.
Cerkveno oblast nad Bosno je najprej imela barska rimokatoliška
nadškofija, nato je oblast prevzela splitska. V drugi polovici 12. stoletja pa
jo je nasledila dubrovniška nadškofija. Bosna je bila od 10. stoletja pa do
sredine 12. stoletja rimskokatoliška dežela s slovansko glagoljaško101
obredno prakso102. V 12. stoletju se je Bosna začela razvijati najprej kot
ogrska vazalna banovina. V času bana Kulina (1180–1203), ki je zavladal
pod okriljem Bizanca, in njegovih naslednikov je postajala samostojna
država. Že v Kulinovem času se je v Bosni zakoreninilo bogomilstvo, ki se
je organiziralo v posebni bosenski cerkvi103. Bila je brez protifevdalne osti,
povsem dugačna kot verovanje njenih predhodnikov, bolgarskih bogomilov.
Katoliška cerkev je proti njej sredi 13. stoletja uporabila ogrsko vojsko kot
99 Noel Malcolm, Povijest Bosne: kratki pregled (Zagreb, 1995), 38 (dalje: Malcolm, Povijest
Bosne).
100 Babić, Bosanski heretici, 5.
101 Glagoljaška liturgija je v poznem srednjem veku kot liturgija sledila liturgiji rimske kurije,
katere besedila so bila prevajana v staro cerkveno slovanščino in zapisovana v glagolici

(Jurij Snoj, Glasbene zvrsti v srednjem veku na slovenskem, VI/1 (2010), 90).
102 Velikonja, Bosanski religijski mozaiki, 30–31.
103 Ignacij Voje, Srednjeveška Srbija, Bosna in Bolgarija v Zgodovina 1, Velika ilustrirana
enciklopedija (Ljubljana, 1986), 214.
30
svoj posvetni meč, vendar so se bosanski patareni ohranili vsaj še do
prihoda Turkov v Bosno (leta 1463)104.
V času vladavine bana Kulina postane tudi bosenska zgodovina jasnejša.
Pomemben zgodovinski vir je »Kulinova listina«, s katero so bili urejeni
odnosi med Dubrovnikom in Bosno. Iz kratkega teksta je razvidno, da je
obstajala urejena država z vladarjevo pisarno. Ta meddržavna trgovska
pogodba nakazuje tudi na to, da je proizvodnja v Bosni napredovala. Iz leta
1199 je ohranjena tudi prva vest o širjenju heretičnega gibanja v Bosni.
Bogomilstvo je sprejel tudi sam ban z družino. Bogomilstvo se je kmalu
organiziralo v tako imenovani bosenski cerkvi, ki je postala vladajoča
vera105.
Bosansko bogomilstvo je treba postaviti v kontekst časa tudi v političnem
pogledu. Učvrstilo se je med pravoslavjem Vzhoda in katoličanstvom
Zahoda. Utemeljilo je nekakšno neuvrščenost in s tem Bosni omogočilo
politično neodvisnost. Tako Vzhod kot Zahod sta preganjala bogomilstvo.
Ko so Bosno zavzeli Turki, je večina bogomilov prešla v islam106.
Balkan je bil od 14. do 20. stoletja nenehno prizorišče spopadov med
muslimansko in krščansko civilizacijo. Bosna in Hercegovina se je znašla
ravno sredi tega meteža. Kljub visoki stopnji religijske pluralnosti, dinamike,
sprememb in napetosti, v tistem času ni bilo večjih verskih nasprotovanj ali
vojn, pri katerih bi prevladovali verski motivi. V nekaterih drugih evropskih
deželah se je dogajalo ravno nasprotno. Religijska zgodovina Bosne je tako
zgodovina religijskih delitev, a obenem tudi religijskih sožitij. Pomembne
dimenzije identitet in vsakdanjega življenja večine južnoslovanskih narodov
izhajajo iz religijskih in mitskih tradicij: od osebnih imen in priimkov do
skupinskih simbolov, kulturnih obrazcev, načinov prehranjevanja, oblačenja
in vedenja107.
Zgodovinske študije analizirajo različne razlage že samega poimenovanja
pripadnikov bosanske cerkve. Večina avtorjev je mnenja, da so se med
104 Peršič, Herezije v katoliški Evropi, 180.

105 Voje, Nemirni Balkan, 144–145.
31
seboj imenovali preprosto »kristjani« – »krstjani«, »krstjanice« ali pa tudi
»krstjanci«108, »dobri mužje«, »dobri ljudi« ali »dobri Bošnjani« ali le
»Bošnjani«109. V katoliških virih so jih v latinskem jeziku imenovali
»patareni« ali »patarini«, v grškem jeziku pa »kudugeri« ali »kutugeri«. Srbi
so jih imenovali »babuni«110 ali pa bogomili111.
6.1. POJAV BOGOMILSTVA V BOSNI
Bosanska cerkev je bila osrednja in prevladujoča religija v prvi polovici

obstoja bosanske džave. To lahko podkrepimo s podatkom o veroizpovedi
vladarjev. Med šestnajstimi srednjeveškimi bosanskimi vladarji je bilo šest
zavezanih bosanski cerkvi, pet katolištvu, štirje pa so prestopali iz katolištva
v bosansko cerkev. Pri enem pa verske pripadnosti ni mogoče ugotoviti112.
Praktična plat vere je bila v srednjeveški Bosni in pri vseh verskih
skupnostih pomembnejša od doktrinarne in teološke. V specifičnih kultih,
obrednih praksah in magičnih verovanjih so se v težko dostopnem, goratem
in odmaknjenem podeželju različne verske resnice povezovale na nove
načine. Prevladovala je torej pragmatična plat religije, usmerjenost k
neposrednim ciljem oziroma učinkovanju113. Bosanska srednjeveška zavest
se je začela razvijati tudi na podlagi religijske drugačnosti bosanske cerkve
od vzhodnega in zahodnega tipa krščanstva. Pomemben dejavnik
tamkajšnje srednjeveške identitete je bila namreč nacionalna cerkev, ki se
je v Bosni razvila že v 12. stoletju. Bosanska cerkev oziroma cerkev
bosansko-humskih kristjanov je bila od sredine 13. stoletja po odhodu vrha
rimskokatoliške hierarhije v Slavonijo avtonomna cerkev bosanskih
katolikov114.
108 V ednini krstjanin, v latinščini christianus.

110 To je bil njihov izraz za bogomile, ki so jih imenovali po planini Babuna (Velikonja,
Bosanski religijski mozaiki, 39).

112 Kržišnik-Bukić, Bosanska identiteta, 18.
32
Pojem bogomilov kot pripadnikov bosanske cerkve oziroma bogomilsko ime
se v tej cerkvi ni nikoli uporabljalo115.
V času narodnega prebujanja v 19. in 20. stoletju je bila teza o cerkveni in
verski samostojnosti in bogomilskosti srednjeveških Bosancev voda na mlin
vsem trem narodom. Med srbskimi avtorji116 je prevladovalo prepričanje, da
je bila bosanska cerkev pravoslavna, le da je imela svojo, bosansko
hierarhijo. Dragoljub Dragojlović (1987) dokazuje, da je bila bosansko-
humska cerkev veja vzhodnjaškega meništva. Hrvaški nacionalisti so v
bosanskih bogomilih prepoznali etnične Hrvate, ki so zašli v manihejsko
herezo in se nato islamizirali. Muslimanski zgodovinarji in družboslovci pa
še danes poudarjajo bogomilsko poreklo današnjih Muslimanov oziroma
Bošnjakov. Izpostavljajo verske in doktrinarne podobnosti med bogomilsko
in muslimansko vero. Med njimi je na primer Hadžijahić117, ki piše o
staroslovansko-bogomilsko-muslimanskem sinkretizmu118.
6.2. VERSKI NAUK BOSANSKE CERKVE
Pri podrobnem pregledu raziskovalnega področja lahko zasledimo, da

zgodovinski dokumenti pričajo o samostojnosti južnoslovanskih vladarjev
na področju kasnejše srednjeveške bosanske države že konec 8. stoletja.
V dokumentu bizantinskega cesarja Konstantina Porfirogeneta v 10. stoletju
zasledimo prvo poimenovanje ozemlja ob zgornjem toku današnje reke
Bosne. Ozemlje se je imenovalo horion Bosona (deželica Bosna).
Najplodnejše obdobje nastajanja bosanske identitete je bilo srednjeveško
obdobje do prihoda Turkov v 15. stoletju. To obdobje je čas nastanka,
vsebinskega bogatenja in utrjevanja pojma bosanstva. Takrat so se v
zgodovinskih dokumentih poleg Bošnjanov pojavljala tudi druga
115 Jaroslav Šidak, Studije o "Crkvi bosanskoj" i bogumilstvu (Zagreb, 1975), 87.
116 Na primer pri Božidarju Petranoviću v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V knjigi iz
leta 1867 je dokazoval, da so pripadniki bosanske cerkve pravzaprav pravoslavci, ki so
podlegli bogomilski hereziji, ki se je tja pretihotapila mimo Srbije iz Makedonije. Knjigo je
nagradilo tedanje srbsko kraljevo znanstveno društvo (Velikonja, Bosanski religijski
mozaiki, 37).
117 Muhamed Hadžijahić (Sarajevo, 1918–1986) je bil bosenki zgodovinar, doktor prava in
strokovnjak za politično zgodovino Bosne in Hercegovine

(https://bs.wikipedia.org/wiki/Muhamed_Had%C5%BEijahi%C4%87 (dostop 15. 5. 2016)).
33
južnoslovanska poimenovanja prebivalcev Bosne. To so Srbi, Hrvati ali
samo Sklavi in Vlahi. Izraz Bošnjani pa se je lahko razumel na dva načina.
Prvi način pojmovanja je nakazoval etnično in državno pripadnost, drugi
pomen pa je imel verski prizvok. Posebno tradicijo predstavlja bosanska
cerkev (crkva bosanska), ki zaradi svoje skromnosti v primerjavi s
katolištvom in pravoslavjem ni gradila posebnih sakralnih objektov. Izvirna
bosanska cerkev je bila bogomilska ali patarenska krščanska ločina, ki je
bistveno vplivala na poglabljanje bosanske identitete pri prebivalstvu 119.
Odnos navadnih vernikov do tega nauka in organizacije ni dovolj znan.
Pripadniki so živeli asketsko in uživali le rastlinsko hrano. Niso prisegali,
ampak so se zavezovali z obljubo. Cerkev od kmetov in plemstva ni
zahtevala, da bi se strogo držali verskih naukov. Pomembno je bilo, da niso
pripadali kakšni drugi cerkveni organizaciji in da so pomagali ter prispevali
k svoji. Ravno zaradi tega se je med podložniki ohranilo toliko oblik
poganskega verovanja120.
Znameniti novozavezni kodeks »Zbornik krstjanina Hvala« iz leta 1404
dokazuje, da so krstjani ohranili katoliško teologijo. Bogoslužje se je v
bosansko-humski cerkvi odvijalo v domačem jeziku. Verjeli so v
vsemogočnega Boga, v troedinstvo in v Jezusa. Uveljavljeno je bilo
maševanje, gradili so verske objekte, obdelovali vinograde, častili svetnike
in devico Marijo ter imeli svojo versko umetnost. Obhajali so cerkvene
praznike, in sicer od božiča do vseh svetih. Bogoslužje je bilo
rimskokatoliško, potekalo pa je v domačem jeziku, kar je v popolnem
nasprotju z dualizmom121.
Poleg ostalih molitev je bila največja oče naš. Priznavali so samo novo
zavezo, evangelije pa si je lahko razlagal vsak vernik po svoje. Papeža kot
cerkvenega poglavarja niso priznavali. Želeli so, da bi bila njihova cerkev
neodvisna, ljudska in avtokefalna122. Svojo cerkev so bogomili smatrali za
119 Kržišnik-Bukić, Bosanska identiteta, 13–14.

122 Avtokefalnost je organizacijska in upravna neodvisnost nacionalnih pravoslavnih cerkva
od carigrajskega patriarha. Za primer: srbska pravoslavna cerkev je avtokefalna

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Avtokefalnost (dostop 29. 5. 2016)).
34
apostolsko. Pomagali so revnim, za bogastvo so menili, da uničuje dušo.
Živeli so zelo moralno in bili so proti vojni ter lažem123.
Verodostojne vire, iz katerih lahko z gotovostjo črpamo nauk vere bosanskih
krstjanov, so na prvem mestu avtentični spomeniki. Njihova priznanja in
izpovedi je skoraj nemogoče ovreči oziroma podvomiti v verodostojnost.
Sem prištevamo nekatere od spodaj naštetih virov:
- Slika 8 prikazuje Hvalov zbornik »ot' ruki Hvala Krstijanina na
počtenie slavom gospodinu Hr'voju«, ki se hrani v knjižnici v Bologni.
Rokopis je bil napisan leta 1404.
- Budkov rokopis (nastal okoli leta 1407), ki je bil delno izdan z
naslovom »Missale glagoliticum Hervoiae ducis spalatensis« na
Dunaju leta 1891.
- Izjava sedmih strojnikov na Bilinem Polju je nastala 8. aprila 1203.
Zapisana je bila v prisotnosti bana Kulina, ki je to izjavo tudi podpisal.
- Oporoka gosta Radina Butkovića, ki je bila napisana 5. januarja 1466
v Dubrovniku. V tej oporoki zasledimo prvorazredne potrditve nauka
vere in načina življenja bosanskih krstjanov. Tukaj lahko zasledimo
tudi dokaze o verodostojnosti izjave strojnika na Bilinem polju iz leta
1203.
- Nagrobni spomeniki z raznimi napisi, oznakami in simboli. Sem lahko
prištejemo tudi kovance oziroma denar, ki so ga kovali bosanski bani
in kralji z verskimi motivi ter znaki124.
123 Nikola Zvonimir Bjelovučić, Bogomilska vjera od XII. do XVI. vijeka (Dubrovnik, 1926),
15–16 (dalje: Bjelovučić, Bogomilska vjera od XII. do XVI. vijeka).
124 Leo Petrović, "Kršćani Bosanske Crkve" = Kr'stiani cr'kve bos'nske : Povijesna rasprava
o problemu patarenstva ili bogumilstva u srednjovjekovnoj Bosni (Sarajevo, 1953), 109–

112 (dalje: Petrović, "Kršćani Bosanske Crkve").
35
Slika 8: Hvalov zbornik125
125
https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=11&cad=rja&uact=8&
ved=0ahUKEwjXz-H6 (dostop 1. 4. 2016).
36
6.3. NOTRANJA ORGANIZACIJA BOSANSKE CERKVE
Preučevalci bosanske cerkve še vedno niso poenoteni glede življenja

pripadnikov te cerkve, verske doktrine in njene organizacije. Ogromno
podatkov razkrivajo predvsem viri126 izven Bosne, ki so obtoževali in blatili
to vero. Za njih je značilna precejšna nepoučenost o tedanjih in preteklih
dogajanjih v Bosni, posploševanje in etiketiranje. Opisov in podatkov s
strani samih pripadnikov bosanske cerkve je zelo malo. Najhujše oznake127
so prejeli tisti, ki so kadarkoli odstopali od rimskokatoliške organizacije in
uradne doktrine128.
»Crkva Bosanska«129 je predstavljala religijsko dimenzijo verske
individualnosti in avtohtonosti srednjeveške Bosne130. Sama organizacija
bosanske cerkve je bila zelo trdna. Na čelu cerkve je bil »ded131 oziroma
škof«, nižje v cerkveni hierarhiji so bili »gosti« in še nižje »starci«. Oboji so
se imenovali »strojnici«, vsem pa je bilo skupno, da so izhajali iz vrst
krstjanov. Živeli so v skupnostih v tako imenovanih hišah, samostanih, ki so
bili hkrati tudi zatočišče za preganjane132. V hierarhiji takoj za »dedom« je
bil »gost«, ki se je ukvarjal s pridiganjem in tudi v primeru odsotnosti »deda«
vodil liturgijska srečanja. »Starec« je bil na čelu krstjanske skupnosti133. Za
»starce« in »goste« je veljalo skupno ime »starešine« ali »domini maiores
Christianorum«134. Med vsemi »gosti« je bil najznamenitejši Radin Butković.
Ohranjeni pa so tudi nagrobni spomeniki:
- gosta Milutina,
126 Obstaja obsežna korespondenca papežev (od Inocenca III. z začetka 13. stoletja do
pontifikata Pija II. s sredine 15. stoletja) z ogrskimi kralji in visokimi cerkvenimi
dostojanstveniki o tej zadevi (Velikonja, Bosanski religijski mozaik, 36).
127 Na primer: manihejci, dualisti, heretiki in podobno (Velikonja, Bosanski religijski mozaiki,
36).
129 Imenovali so jo tudi božja cerkev ali Jezusova cerkev (Velikonja, Bosanski religijski
mozaiki, 140).
131 V latinskem jeziku je bil djed bosanski imenovan diedo Patharenorum Bossine ali padre
spirituale. V analih so se ohranila imena nekaj djedov iz 14. stoletja in do leta 1461:
Radoslav, Rastudij, Radomer, Mirohna, Miloje in zadnji Ratko (Velikonja, Bosanski religijski
mozaik, 40).
37
- gosta Mišljena na Puhovcu ob potoku Babina pri Zenici in
- gosta Miaša.
Znani gosti so še Radin Seoničanin, Radivoj Priljubović in Vuk Radivojević.
Na tretje častno mesto v hierarhiji bosanskih krščanov je spadal »starec«,
ki je imel vlogo nadziranja mladih članov135.
Menihi oziroma svečeniki bosanske cerkve so bili maloštevilni. Struktura
cerkve je bila dokaj šibka, saj se je versko življenje odvijalo prek obstoječe
administrativne organizacije rimskokatoliškega meniškega reda. Prav tako
niso imeli veliko fevdalne posesti. To je bila redovniška cerkev, ki ni bila
organizirana po župnijah, vpliv menihov na prebivalstvo pa je bil majhen.
Cerkev si ni prizadevala doseči priljubljenosti, zato tudi ni imela širše javne
podpore, ampak je bila razširjena med plemstvom136.
Bosanska cerkev je bila shizmatična in samostojna, ne pa dualistična ali
heretična verska skupnost. Ta cerkev je bila doktrinarno rimskokatoliška,
zavračala pa je nadvlado iz Rima. To je bil glavni in pravi vir obsodb, ki so
nanjo letele z Zahoda. Nepravilnosti oziroma odmiki niso bili krivoverski,
ampak je šlo bolj za odstopanja od rimskokatoliške vere v veri in navadah,
ki jih niso dobro dojeli. Bosanska cerkev ni bila nekakšna krivoverska sekta,
ampak rimskokatoliški red, ki je bil odrezan, zapuščen in odtujen od
dogajanj v Evropi zahodnega krščanstva137.
Bosanska cerkev ni bila niti državna niti večinska cerkev, a jo je država
tolerirala. Razen izjemoma ni imela večje politične vloge, čeprav so bili
bosanski »dedi« ugledne osebnosti tudi izven meja svoje domovine138. V
literaturi zasledimo nekaj virov, ki govorijo o bosanski cerkvi prvotno kot o
državni cerkvi in o tem, da je politična dimenzija prevladala teološko. Vloga,
ki jo je opravljal »ded« bosanske cerkve od leta 1377, je bila kronanje
bosanskih kraljev. Cerkvena osebnost, ki je imela moč legalizacije njihove
kraljevske titule. Povezanosti cerkvenih in državnih struktur v prid govori tudi
135 Petrović, "Kršćani Bosanske Crkve", 169–172.

38
to, da je »ded« bosanske cerkve občasno bival na kraljevskem dvoru v
krogu najvplivnejših političnih osebnosti139.
V kratkem obdobju desetih let poznamo imena štirih »dedov« na Hrvaškem,
medtem ko v obdobju več kot dvestošestdesetih let poznamo imena samo
štirih bosanskih dedov. Prvi je omenjen »ded« Miroslav, drugi je »ded«
Radoslav, tretji je Radomir140, četrti Miloje. Poznamo tudi še »deda« Ratka
in Rastudija, katerih ime se nahaja v kodeksu Batala Santića141.
6.4. HERETIČNA BOSANSKA CERKEV IN BOSANSKA DRŽAVA
Nastajanje bosanske državnosti v tisočletnem obdobju od naselitve južnih

Slovanov do nadvlade Turkov lahko v grobem razdelimo v dve fazi:
1. Faza: V to obdobje sodi čas pred nastankom razmeroma
samostojne bosanske države v 12. stoletju. To je čas, ko Bosna
pomeni predvsem geografsko področje, poimenovano po reki.
2. Faza: V to obdobje sodi čas od vladavine bana Kulina do prihoda
Turkov. Zemljepisna identiteta Bosne v tem času prehaja v
politično identitieto, se utrjuje, razvija in bogati.
Pri nastajanju in oblikovanju bosanske identitete ima v srednjem veku
osrednjo vlogo krščanska hereza, imenovana bosanska cerkev oziroma
»crkva bosanska«142.
Veliki ban, »magnus banus Kulin«143, je bil vladar zlate ere v bosanski
zgodovini, ki je sicer bila še takrat pod bizantinskim vplivom. Sosednja
Ogrska je bila politični in verski nasprotnik Kulinove banovine. Ogrsko-
hrvaški kralj Emerik in knez Duklje Vukan Nemanjić sta banu Kulinu očitala
sprejetje krive vere. Leta 1199 je slednji tudi poslal pismo papežu Inocencu
III. z obvestilom, da gre v Bosni in pri samem banu Kulinu za znatno
herezijo. Kulin naj bi dal zatočišče in zaščito številnim patarenom, ki jih je
splitski nadškof Bernard pregnal iz Splita in Trogira. Obtožuje ga tudi, da naj
139 Lovrenović, Srednjovjekovna Crkva bosanska, 11.

140 Njega poznamo iz Hvalovega zbornika (Petrović, "Kršćani Bosanske Crkve", 166).
141 Petrović, "Kršćani Bosanske Crkve", 165–167.
143 Banus Culinus dominus Bosnae (1180–1204)
39
bi te krivoverce spoštoval bolj od samih katolikov, saj jih imenuje preprosto
kristjani144. Papež je reagiral in o tem obvestil splitskega nadškofa in kralja
Emerika. Papež Inocenc III. je na Kulinovo prošnjo leta 1203 v Bosno poslal
poslanca Ivana iz Casamare, ki se je s predstavniki krivovercev srečal pri
Bilinem polju blizu Zenice. Tam so se 8. aprila v deklaraciji svečano odrekli
svoji krivi veri in izpovedali pripadnost rimskokatoliški cerkvi. Sprejeli so
rimskokatoliške duhovnike, rimsko nadoblast, krščanske praznike, mašo,
molitve, preostale obrede in se hkrati zavezali, da bodo znova postavili
oltarje ter križe v svetišča. To priznanje je bilo zgolj formalno. Tako
imenovano »bilinpoljsko abjuracijo« je izjavilo in podpisalo sedem
predstojnikov tamkajšnjih samostanov. Tako Ivan iz Casamare med menihi
ni našel herezije, ampak globoko in nenamerno nevednost glede
rimskokatoliške doktrine, discipline in prakse. Kulin je ostal lojalen katolik,
Inocenc III. ga je poimenoval ubogljivi sin Cerkve 145.
6.5. ZATON BOSANSKE CERKVE
Zaton bosanske cerkve se je pričel kot posledica različnih dejavnikov. Po

nenehnih obtožbah o heterodoksnosti, heretičnosti in dualizmu bosanskih
kristjanov so bili prvi katoliški misijonarji tja poslani tudi kot izpraševalci vere,
torej kot inkvizitorji. Dominikanci so prišli na začetku 13. stoletja pod zaščito
Ogrske. Zaradi uporabe tujega jezika v bogoslužju jih je prebivalstvo
zavračalo. Prav tako so jih zaradi političnih razlogov zavračali tudi bosanski
vladarji. Pritiski na bosansko banovino so se še stopnjevali. Politični cilji,
med katerimi je bila tudi podreditev Bosne, so bili pomembnejši od verskih.
Leta 1227 je papež Gregor IX. (1227–1241) pričel s pripravami na nov
križarski pohod zoper sovražnike križa. Prav tako se je v naslednjih letih
zanimal za versko situacijo v Bosni. Leta 1233 je dominikance imenoval za
pridigarje zoper krivoverje in za uradne preiskovalce heretične zločinskosti.
Bili so inkvizitorji, ki jih je poslal na tedaj najbolj kritične točke: na jug
Francije, v Lombardijo in v Bosno ter Dalmacijo146.

40
Religijska dinamika v Humu147 se je razlikovala od tiste v Bosni. V Bosni sta
bili razširjeni rimskokatoliška in bosanska cerkev, Hum pa je bil povečini
pravoslaven. Od leta 1219 je tam obstajala humska pravoslavna škofija s
sedežem v Stonu, ki je bila del srbske nadškofije. Na rimskokatoliškem
zahodu so tamkajšnje pravoslavce imenovali Grki, Raščani ali shizmatiki,
pravoslavje pa raščanska vera. V zadnjih letih Bosne je prihajalo med njimi
do številnih konfliktov. Šele v tem obdobju se je začelo rivalstvo med
pravoslavno in rimskokatoliško cerkvijo. Vojvoda Štefan je imel v svoji
diplomatski službi zaposlene krstjane. Zadnjega bosanskega kralja Štefana
Tomaševića je papeški legat okronal v Jajcu novembra 1461. Ta je zahteval
od papeža tako podporo pri odporu proti Otomanom kot tudi kraljevsko
krono. Tedanji papež Pij II. ga je proglasil za branilca Bosne. Leta 1463 so
ga Otomani obglavili v Jajcu, hitro predajo Bosne pa so začeli takoj
pripisovati izdaji manihejcev. Toda dejstvo je, da je bosanska cerkev kot
organizacija obstajala le še v Hercegovini pod vojvodo Štefanom in tam tudi
podpirala njegova protiotomanska prizadevanja148.
Zaradi vse očitnejših otomanskih groženj so zadnji bosanski kralji iskali
zaveznike tako pri Benečanih in Ogrih kot pri papežu. Sredi štiridesetih let
15. stoletja je papež Evgen IV. Krstjanu Štefanu Tomašu ponudil krono, v
kolikor se pridruži boju proti Otomanom in začne preganjati manihejce. V
rimskokatoliško vero spreobrnjen bosanski vladar je namreč še vedno
toleriral bosansko cerkev149. Po drugi strani pa je pomagal frančiškanom v
njihovem apostolskem delu in popravil ali na novo zgradil več samostanov.
V petdesetih letih 15. stoletja se je začelo preganjanje pripadnikov
bosanske cerkve. Šele leta 1459 se je s privolitvijo kralja Štefana Tomaša
začelo nepopustno, intenzivno in neposredno nasilje nad duhovniki ter
pripadniki bosanske cerkve. Štefan je zahteval njihovo spreobrnjenje ali
izselitev iz bosanskega kraljestva. Večina se jih je odločila za sprejem
rimskokatoliške vere, nekaj pa jih je z voditeljem na čelu zbežalo v
147 Humu je sedanje ime Hercegovina pustil Štefan Vukčić Kosača (1435–1466), ki je
deželo osamosvojil od kraljevine Bosne (Velikonja, Bosanski religijski mozaiki, 51).
149 Toleriral jo je tudi na svojem dvoru in v diplomatski službi (Velikonja, Bosanski religijski
mozaiki, 49).
41
Hercegovino k vojvodi Štefanu Kosači. Bosanska cerkev je v Bosni
praktično nehala obstajati150.
Sledilo je turško osvajanje srednjeveške bosanske države, ki je v zadnjih
desetletjih bosanske samostojnosti že morala prepuščati vodilno vlogo
katoliški cerkvi. V tem času ob tedaj še skromnejši prisotnosti pravoslavja,
prinaša nezadržen vzpon katolištva ter sočasen razkroj in propad bosanske
cerkve. V to versko mešanost vdre islam, ki se ga Evropa boji in sovraži.
Kljub temu da so zadnji bosanski kralji iz političnih razlogov sprejeli
katolištvo, so ljudje še naprej ostali zvesti bosanski cerkvi, katere verski
nauk se v nekaterih pogledih približuje islamskemu. Ob tem seveda ne
moremo spregledati negativnih odnosov med »crkvo bosansko« in
katolištvom. Ti so dosegli vrhunec v evropskih križarskih pohodih proti
bosanski verski herezi151. S propadom srednjeveške Bosne se sočasno
začenja izgubljati tudi sled za bosansko cerkvijo 152.
6.6. BOSNA IN OTOMANSKO CESARSTVO
Osmansko cesarstvo ali Otomansko cesarstvo je ustanovil Osman I. v

vzhodni Anatoliji, po njem je imperij dobil ime. Obstajalo je 624 let, to je vse
do podpisa mirovnega sporazuma v Lausannu leta 1923, potem je
cesarstvo razpadlo153. Na območju današnje Bosne in Hercegovine je že v
času Osmanskega cesarstva obstajalo mnogo nemirnih etničnih skupin.
Skozi čas so jih spremljale številne verske in politične napetosti154.
Po Mohamedovi smrti je bil v muslimanski skupnosti vzpostavljen inštitut
kalifata, skupnost je kot prerokov naslednik želel voditi kalif 155. V času
vladavine (v letih 634–644) drugega kalifa Omarja Ibn Al Hataba je prišlo do
širitve muslimanske skupnosti na področje bizantinskega in iranskega

152 Babić, Bosanski heretici, 147.
153 https://sl.wikipedia.org/wiki/Osmansko_cesarstvo (dostop 12. 3. 2016).
154 Evan Kohlmann, Al-Qa'idin džihad u Europi: afganistansko-bosanska mreža (Zagreb,
2005), 31.
155 Prvi kalif je postal Abu Bakr v obdobju 632–634, v svojem času je vodil muslimansko
skupnost nad celotnim Arabskim polotokom (Primož Šterbenc, Zahod in muslimanski svet:
akcije in reakcije (Ljubljana, 2011), 97 (dalje: Šterbenc, Zahod in muslimanski svet: akcije
in reakcije)).
42
sasanidskega imperija. Posledično je nastajal islamski imperij s postopnim
zavzetjem večjega dela Sirije, Iraka in Egipta. Osvajanja ozemelj je
nadaljeval tretji kalif Osman Ibn Afan (v letih 644–656), kjer so zasedli
celoten Iran in del severne Afrike zahodno od Egipta. Kalif Osman je bil ubit
junija 656, za njegovega naslednika pa je bil izbran Ali. Zaradi nesoglasij in
nestrinjanj glede legitimnosti nasledstva Alijevega kalifata je v letih 656–661
potekala prva notranja muslimanska državljanska vojna. Vojna je potekala
na ločnici med politično-religijskima skupinama, ki se kasneje uveljavita kot
dve veji islama, suniti in šiiti156.
Z vladavino prvih štirih kalifov se je začela širitev islama izven Arabskega
polotoka, na zahodu do Španije, na vzhodu pa do Indije. Pojavile so se
dinastije kot na primer Omajadi, Abasidi, Fatimidi in druge. Evropa je prvi
stik z islamom doživela že v 7. stoletju po našem štetju, ko so arabski vojaki
vkorakali v Španijo157. Leta 750 je Omajadom oblast v islamskem imperiju
prevzela dinastija Abasidov. V letih 750–1258 je bagdadski abasidski kalifat
dosegel svoj največji ekonomski in znanstveno-kulturni razcvet. Leta 1258
so vdrli Mongoli in s tem se je končalo klasično obdobje islama. Po propadu
mongolskih držav so bili ob koncu 15. stoletja oblikovani trije veliki islamski
imperiji: osmanski imperij (v Anatoliji, na Balkanu, v severni Afriki in v
večjem delu Arabije), safavidski imperij (območje Irana) in mogulski imperij
(Indija)158.
Prvi turški vpad v Bosni se je zgodil leta 1388 pri Bileći v času sultana
Murata. Glavni cilj teh vpadov je bil predvsem oslabitev države in
zmanjšanje števila prebivalstva s suženjstvom, pregonom ali poboji159.
Skozi stoletja je turška oblast krepila kontinuiteto bosanske identitete. Ta je
izhajala iz ozemeljskega geopolitičnega položaja Bosne, saj je pokrajina
pomenila najzahodnejši branik turškega imperija v Evropi. Turki so priznali
zgodovinsko samosvojost bosanskega naroda, uvajali so nazive in
poimenovanja, ki izhajajo iz besed Bosna, bosanski. Bosanski jezik postane
156 Šterbenc, Zahod in muslimanski svet: akcije in reakcije, 97–99.

157 Ahmed Pašić, Islam in muslimani v Sloveniji (Sarajevo, 2002), 22–23 (dalje: Pašić, Islam
in muslimani v Sloveniji).
158 Šterbenc, Zahod in muslimanski svet: akcije in reakcije, 99.
159 Pašić, Islam in muslimani v Sloveniji, 61.
43
uradni naziv za jezik160. Za ohranjanje tradicije in kasnejšega razvijanja
posebnih nacionalnih identitet pa gre del zaslug pripisati tudi miletskemu
sistemu. Ta se je razvijal postopoma kot odgovor na prizadevanja
otomanske uprave, da bi upoštevale organizacijo in kulturo različnih
religijsko-etničnih skupin, ki jim je vladala161.
Moč otomanskega imperija je postopoma in nezadržno ugašala. Habsburški
vladarji so bosensko-hercegovskim slovanskim muslimanom pošiljali
nasprotujoča si sporočila glede njihove verske usode, če se jim pridružijo v
boju proti otomanskem imperiju. Na začetku 19. stoletja je bila Bosna najbolj
avtonomna pokrajina imperija, razdeljena na sedem sandžakov. Te
imenujemo sarajevski, zvorniški, travniški, bihaški, novopazarski, banjaluški
in hercegovski162. Po koncu prve polovice 19. stoletja miletski sistem ni več
uspel zadržati naraščajočih konfliktov med nacionalno organiziranostjo
večnacionalnega imperija in nacionalnimi idejami, utemeljenimi na verskih
razlikah163.
Zahodnoevropske države so se od 16. stoletja naprej na podlagi tehnoloških
odkritij in razvoja znanosti naglo modernizirale. Evropske velesile so najprej
začele vdirati v muslimanski svet na ekonomskem področju, nato pa so jih
v procesu kolonizacije in imperializma začele tudi fizično podrejati. V 19.
stoletju in v začetku 20. stoletja je tako bil že ves muslimanski svet pod
neposredno ali posredno kolonialno vladavino evropskih velesil. To obdobje
kolonialne vladavine se je končalo šele v drugi polovici 20. stoletja in je za
seboj pustilo globoke in neizbrisne družbene posledice164.

44
7 PROCES ISLAMIZACIJE V BOSNI IN HERCEGOVINI
Islam165 spada v skupino velikih svetovnih religij in je ena izmed najmlaših
religij. Po podatkih naj bi leta 2010 imela že 1,6 milijarde pripadnikov. To
število predstavlja kar 23,4 odstotka vsega svetovnega prebivalstva166. Po
mnenju Tabatabaia167 etimološko beseda islam pomeni podreditev in
pokorščino. Častni Koran168 imenuje religijo z besedo islam, saj je njegov
splošni namen podrejanje ljudi zakonom, ki vladajo v svetu in ljudeh169.
Beseda islam izhaja iz arabskega korena salam, ki pomeni mir, blaginja170.
Bistvo islama je v sprejemanju Korana in priznavanju Prerokovega
poslanstva. To izpoveduje verski izrek, s katerim muslimanski vernik pristopi
v skupnost: »Ni drugega boga od Boga in Mohamed je poslanec Boga.«171.
Koran je nastal v Arabiji v 7. stoletju našega štetja in v njem je mogoče
zaznati sledi duhovnih bojev, ki jih je ves čas svojega pridiganja vodil
Mohamed. Sveta knjiga je sestavljena iz 114 poglavij (sur) in zajema dve
obdobji Prerokovega življenja. Prvo obdobje je obdobje v Meki, drugo pa v
Medini172. Prav tako je potrebno pojasniti pojem sune, to je izvirno
muslimansko izročilo, ki je sestavljeno iz ustnih pripovedi in pomeni pravo
posnemanje Preroka. Suna vsebuje Mohamedove izreke, obnašanje,
165 Islam je monoteistična vera, gre za verovanje v enega in edinega Boga, Koran je
razodetje tega in takega Boga. Najbolj znana formulacija islamske veroizpovedi, povzeta
po Koranu, se glasi: »Ni boga razen Boga in Mohamed je njegov prerok.« (Marko
Kerševan, Nina Svetlič, Koran: o Koranu, Bogu, islamu (Ljubljana, 2004), 21 (dalje:
Kerševan, Svetlič, Koran: o Koranu, Bogu, islamu)).
167 Allame Sejed Muhammad Husein Tabatabai je eden najpomembnejših mislecev v
šiizmu 20. stoletja. Kot pove njegov naziv »sejed« izvira iz Mohamedovega rodu po njegovi
hčeri Fatimi. V svojem učiteljskem in akademskem delovanju si je pridobil redek naziv
»allame«, kar pomeni vrhunski izvedenec v islamskih vedah (Muhammad Husayn
Tabatabai, Šiizem v islamu (Celje, 2013), 1 (dalje: Tabatabai, Šiizem v islamu)).
168 Gre za sveto knjigo muslimanov, zbirka vseh razodetij, ki naj bi jih po verovanju
muslimanov prerok Mohamed sprejel od Boga in jih kot Božji poslanec spročil ljudem. V
jedru besede Koran je arabska beseda »qara'a«, ki pomeni brati, recitirati (Kerševan,
Svetlič, Koran: o Koranu, Bogu, islamu, 10).
169 Tabatabai, Šiizem v islamu, 33.
170 Yves Thoraval, Islam: mali leksikon (Ljubljana, 1998), 92 (dalje: Thoraval, Islam).
171 Anne-Marie Delcambre, Mohamed, Alahov prerok (Ljubljana, 1994), 176 (dalje:
Delcambre, Mohamed, Alahov prerok).

172 Delcambre, Mohamed, Alahov prerok, 130.
45
ravnanje z verniki in neverniki, pojasnjuje Koran173 in daje vsakdanji navdih
vernikom174.
Na Arabskem polotoku so bile že v 7. stoletju, in sicer še pred nastankom
islama, uveljavljene nekatere religije. Na posameznih odsekih ozemlja
vzdolž obal Perzijskega zaliva se je uveljavilo krščanstvo. V zahodnem delu
polotoka vzdolž obal Rdečega morja so živele skupnosti, ki so sprejele
judaizem. Na posameznih točkah na vzhodu in v Omanu je bilo prisotno tudi
zoroastrianstvo. V osrednjem in zahodnem delu Arabskega polotoka pa je
obstajala tudi vrsta lokalnih animističnih kultov, ki so pripisovali božansko
moč naravnim stvarem175.
Mohamed176 je na začetku svoje poti religijo pridigal svojim prijateljem in
članom družine, ki jih je tudi spreobrnil v islam. Za njim je islam prva sprejela
njegova žena Hadidža. Kasneje so še bili med prvimi spreobrnjenci mladi,
ki so izhajali iz nižjih družbenih slojev. Mohamed je začel islam javno
pridigati okoli leta 613 in s tem začel vse bolj poudarjati zahtevo po
monoteizmu. Vplivnejši prebivalci Meke in trgovci so v novi religiji videli bolj
revolucionarno vrenje, ki bi lahko ogrozilo njihovo poslovanje. Mohamed je
naletel na odpor in spreobrnitev je bilo zelo malo. Ko je le-to spoznal tudi
sam, se je odločil, da se preseli. V mesto z imenom Jasrib je Mohamed
prispel 24. septembra 622. Po njegovem prihodu se je to mesto
preimenovalo v Al Medino. To romanje Mohameda in njegovih vernikov iz
Meke v Medino se imenuje hidžra177. Mohamedova prvotna naloga je bila,
da poskusi rešiti vse napetosti med plemeni s sprejetjem posebnega
dokumenta, imenovanega Medinska ustava. Dokument je določal, da vsi
173 Koran ni niti zbirka niti kronika dogodkov, ampak predstavlja temeljno celoto norm
družbenega, političnega, družinskega in verskega življenja za vsakega muslimana posebej
(Bruno Étienne, Radikalni islamizem (Ljubljana, 2000), 51).
174 Delcambre, Mohamed, Alahov prerok, 138.
176 Mohamed Ibn Abdulah je bil rojen 570 ali 571 v Meki in je odraščal kot sirota. Oče
Abdulah je umrl že pred njegovim rojstvom, mama Amina pa pri njegovih šestih letih. Okoli
leta 595 se je oženil z bogato vdovo Hadidžo, kar je pomenilo veliko prelomnico v njegovem
življenju, saj mu je zagotovila ekonomsko in socialno varnost (Šterbenc, Zahod in
muslimanski svet: akcije in reakcije, 94).
177 Leto 622 je bilo izhodiščna točka muslimanske dobe in hidžerskega koledarja. Leta 638
je pravoverni kalif Umar uradno uvedel običaj štetja let od hidžre naprej in tako označil
nastop prve muslimanske države (Thoraval, Islam, 77).
46
prebivalci Medine, vključno z Judi in politeisti, tvorijo eno skupnost –
»ummo«178.
Bosna in Hercegovina je bila in je prostor soočanja, prepletanja, prehajanja
in tudi spopadanja različnih religij, nacionalnih mitologij in velikodržavnih
konceptov. Njena glavna specifičnost pa je zagotovo raznolikost oziroma
zapletena religijska in nacionalna struktura179.
Islamizacija je najgloblje korenine pustila ravno v Bosni in Hercegovini, kjer
muslimani še danes predstavljajo več kot tretjino prebivalstva. Tempo in
obseg islamizacije je bil različen v drugih balkanskih deželah180. V Bosni in
Hercegovini islamizacije ne moremo obravnavati ločeno od bogomilstva, saj
je moralni nauk bosenske cerkve zbliževal bogomilstvo z naukom islama.
Formalna likvidacija bosenske cerkve je bila izvršena že desetletje pred
prihodom osmanskih Turkov, zato to ni bil glavni vzrok za islamizacijo.
Prebivalstvo je tako pričakalo nove gospodarje brez opore na močno
cerkveno organizacijo, ki bi ščitila njihove interese in jih tudi notranje
povezovala. Islamizacija je najprej zajela tisti del bosenskega plemstva, ki
je prestopil na turško stran, to je mlajše ljudi in pripadnike nižjega plemstva.
Šele v osemdesetih letih 15. stoletja je prišlo do masovne islamizacije
bosenskega kmeta. Vzroki za to so naslednji:
 oživitev agrarne proizvodnje,
 okrepitev organizacije mestnega gospodarstva po orientalnih
vzorih,
 utrditev osmanske fevdalne organizacije,
 poudarjena vloga Bosne kot vojne krajine, ki je bila izhodišče za
vojaške akcije in vpade proti zahodu,
 gosta mreža utrjenih mest in trdnjav z muslimanskimi posadkami,
 verske ustanove s številnimi verskimi uslužbenci in
 prodiranje vzhodne urbane in islamske kulture181.

180 Ignacij Voje, Oris zgodovine jugovzhodne Evrope (Ljubljana, 1992), 65–66 (dalje: Voje,
Oris zgodovine jugovzhodne Evrope).

181 Voje, Oris zgodovine jugovzhodne Evrope, 66.
47
Do konca 15. stoletja je islamizacija zajela približno petino bosanskega
prebivalstva. To se je dogajalo v do tedaj osvojenih predelih kasnejše Bosne
in Hercegovine v bosenskem, zvorniškem in hercegovskem sandžaku.
Stopnja intenzivnosti islamizacije je tudi sorazmerno upadala glede na
naštete sandžake. V bosenskem sandžaku s središčem v Sarajevu je bila
islamizacija uspešnejša kot v hercegovskem sandžaku, kjer so pravoslavni
Vlahi islam množično odklanjali182.
Prvič v zgodovini osmanske vladavine je islamizacija zajela tudi plebejsko
množico in v islam sprejela tudi kmete. Turki so v njih videli novo udarno
silo za nadaljnja prodiranja proti zahodni Evropi. Mnogi od njih so prestopili
v islam, da bi si zagotovili boljši položaj in da bi lahko zadržali zemljo. To so
storili tudi Vlahi, ki so se na začetku uspešno upirali, ko pa so izgubili
določene privilegije in so se morali izenačiti z rajo, pa so si premislili in
prestopili v islam. Družbeno-ekonomske okoliščine so vplivale na to, da je
ta prestop novemu muslimanu prinesel ugodnejši položaj. Kmet musliman
je imel nižje fevdalne obveznosti, fevdalcu muslimanu pa se je lahko
občutno povečala zemljiška posest. S tem so se odprla nova vrata do
najvišjih položajev v osmanski hierarhiji ne glede na njihov prejšnji družbeni
položaj in etnično pripadnost183. S procesom urbanizacije, ki je bil hkrati
začetek pravega razvoja mest in mestnega gospodarstva, se je razvijala
tudi visoka stopnja islamizacije. Prej obstoječi srednjeveški trgi so prerasli v
večja naselja. Mesta so postala sedeži politične oblasti, središča osmanske
administracije, močna središča obrti in trgovine ter središča za oskrbo
vojske184. V 16. stoletju je islamizacija uspešnejša predvsem v nastajajočih
mestih. Sredi tega stoletja naj bi islam sprejela četrtina ali celo tretjina
bosanskega prebivalstva, kar ocenjujejo, da predstavlja okoli 600.000 do
700.000 ljudi. Močno pa se razlikujejo ocene številčnega deleža
posameznih verskih skupnosti znotraj krščanske populacije185.

183 Voje, Oris zgodovine jugovzhodne Evrope, 66–67.
184 Alenka Avžlahar, Živeti in stanovati v osmanskih mestih Bosne in Hercegovine, Etnolog,
Nova vrsta, letnik 13 (2003), 486.

48
7.1. PREHOD BOGOMILOV V ISLAM V BOSNI IN HERCEGOVINI
Pri etnogenezi bosanskih muslimanov se moramo vprašati, kako je nastala

bosanska cerkev in v kakšni meri so pristaši te cerkve sprejeli islam. V
literaturi pogledi na to vprašanje še niso dovolj razsvetljeni, pa vendar v
večini zgodovinskih del opazimo, da se to vprašanje ne more obravnavati
ločeno od bogomilskega vprašanja186.
Kljub izginotju bosanske cerkve in njenega nauka je ostala živa ideja
religijske ločenosti velikega dela bosensko-hercegovskega prebivalstva od
pravoslavnih in rimskokatoliških sosedov187.
Od 15. stoletja naprej se začne še ne povsem izoblikovana narodna
identiteta trgati. Spodjeda jo postopno odmiranje bosanske cerkve in
prehajanje ter podrejanje samostojne bosanske države pod turško oblast.
Med vsemi spremembami je močno vplival razkol znotraj samega
krščanstva v 11. stoletju, ki je v deželi Bosni krščane ločil na katolike in
pravoslavce. Najusodnejši pa je bil prihod nove vere. Islam prodre v Bosno
še pred končnim prihodom osmanskih zavojevalcev. V naslednjih dveh
stoletjih islam sprejme mnogo domačega prebivalstva. K muslimanom sredi
15. stoletja pristopijo že zelo razredčeni krstjani, pripadniki bosanske
cerkve, ki je imela nekaj stičnih točk z islamskim verskim naukom.
Sprejmejo ga tudi mnogi bosanski katoliki in bosanski pravoslavci. Razlogi
so večinoma očitno pragmatični. Vera je v tistih časih imela odločujoč vpliv
na socializacijske procese posameznikov in družbenih skupin. Posledično
je postopen a množičen prehod bosanskega prebivalstva v islam bistveno
vplival tudi na njegovo kulturno-narodnostno identiteto188. Zelo podobna
zgodba se je ponovila tudi v Hercegovini, ki so jo Turki osvojili skoraj dvajset
let po osvojitvi Bosne. Ljudje so množično sprejemali islam. Bosanski
pisatelji naj bi omenjali, da je leta 1850 bosanski vezir Omer Paša Latas
zasledil še nekaj pripadnikov bogomilstva v hribovitih krajih pri Jablanici v
Hercegovini, ki jih je prisilil v sprejem islama. Trideset let kasneje, leta 1878,
186 Vedad Biščević, Bosanski namjesnici Osmanskog doba: 1463–1878 (Sarajevo, 2006),
38.
49
ko je Bosno okupirala Avstro-Ogrska, ni nikjer zaslediti pripadnikov
bogomilske vere. Za prehod iz bogomilstva v islam nekateri omenjajo tudi
to podobnost, da so bogomili slavili sveti petek kot nedeljo, kar slavijo tudi
muslimani. Glavni razlog za prehod je še vedno želja po mirnem življenju. S
sprejetjem islama kot državne vere se preneha njihovo preganjanje189.
Hadžijahić je trdil, da naj bi določeni elementi vplivali na etnično sorodnost
in usodno povezanost prebivalcev Bosne in Hercegovine. Te posebnosti naj
bi bile prisotne tako pri Srbih, Hrvatih, Makedoncih in drugih. Pri Muslimanih
pa naj bi ta etnična posebnost izhajala iz naslednjih determinant:
 Procesa etničnega formiranja: Muslimani naj bi se razvijali skozi
zgodovino etničnega združevanja bogomilskih Bošnjakov, priseljenih
prebivalcev okoliških hrvaških in srbskih krajev, pravoslavnih in
katoliških spreobrnjencev iz Bosne, muslimanov in priseljencev iz
raznih islamskih držav. Osnovno jedro današnje muslimanske
populacije v Bosni predstavljajo predstavniki bosanske cerkve, ki so
predstavljali tudi ogrodje prebivalstva srednjeveške bosanske
države. Prehod prebivalstva v islam in masovno islamizacijo
potrjujejo tudi turški katastrski defterji190. To so davčni zapisi, kjer so
bili zavedeni lastniki zemljišč in njihova verska pripadnost. V njih se
jasno vidi širjenje islama v Bosni. Najstarejši zapisi iz leta 1468 in
1469 prikazujejo, da je islam v prvih letih osvajanja na svojo stran
pridobil le peščico pripadnikov. Na področju vzhodne in srednje
Bosne je bilo 37.125 družin pripadnikov krščanske vere, le 332 družin
pa muslimanske vere. V zapisu iz leta 1485, ki zajema sandžak
Bosno, pa se že opazi širjenje islama. Zapis zajema 30.552
krščanskih družin, 4.134 muslimanskih družin in 1064 neporočenih
muslimanov191.
189 Bjelovučić, Bogomilska vjera od XII. do XVI. vijeka, 11–12.

190 Muhamed Hadžijahić, Mahmud Traljić, Nijaz Šukrić, Islam i muslimani u Bosni i
Hercegovini (Sarajevo, 1977), 89–116 (dalje: Hadžijahić, Traljić in Šukrić, Islam i muslimani
u Bosni i Hercegovini).
191 Malcolm, Povijest Bosne, 71–72.
50
 Zgodovinskega razvoja: Prehod v islam ni pomenil samo
sprejemanja vere in učenje običajev in ritualov, temveč je imel širši
vpliv tudi na državno-političnem področju. Sprejem islamske vere je
predstavljal vrata za vstop v osmansko državo in s tem opravljanje
vseh dolžnosti kot njen pripadnik.
 Pripadnosti posebnim religijam (»bosanska crkva«, bosanski islam):
Islamska vera predstavlja ne samo vpeljan ritual, ampak celoten
sistem obnašanja in življenja. Na tem področju je islam do neke mere
podlegel določenim posebnim nacionalnim vplivom stare slovanske
religije in tudi bogomilstva. Že samo ime bosanska cerkev opozarja
na njen nacionalni karakter. Pristaši bogomilske cerkve, ki je bila
glavni steber srednjeveške bosanske države, so se močno upirali
sosednjim državam in njihovim verskim pretenzijam.
 Določene specifičnosti kulture in kulturnega razvoja: Ta specifičnost
ni le posledica močnega orientalskega vpliva, ampak se je pokazala
tudi v književnosti, predvsem v poeziji. Za primer lahko navedemo
sevdalinke, razvila pa se je tudi junaška poezija, na primer krajišnice.
Posebno mesto ima tudi pojav pisave bosančica v raznih verskih,
knjižnih in poučnih delih. Visoko stopnjo pismenosti gre pripisati tudi
islamskim šolam oziroma medresam ter pravnim šolam. Hanefijski
mezheb je ena izmed štirih pravnih šol in je bil v veljavi tudi na
področju Bosne in Hercegovine.
 Določene posebnosti socialnega in ekonomskega razvoja: Vladajoči
sloj begov in ulemov je izhajal iz obstoječe sredine prebivalstva
muslimanov. Prebivalstvo, ki je sprejelo islam se je ločilo od ostalega
prebivalstva in imelo več ugodnosti in prednosti, hkrati tudi dolžnosti.
Službe v državni upravi so bile dostopne samo muslimanom, vendar
so prednost dajali sposobnejšim. Razvoj agrarnega področja, proces
čiftlučenja, razvoj obrti192.
192 Hadžijahić, Traljić in Šukrić, Islam i muslimani u Bosni i Hercegovini, 89–116.
51
7.2. SPREJEMANJE ISLAMA V OTOMANSKI BOSNI IN HERCEGOVINI
Leta 1463 je Bosna padla pod turško oblast. Takrat je bil ustanovljen
bosenski sandžak s središčem v Sarajevu193. Turki so bili prisotni v Bosni
že pred dokončnim zavzetjem. Leta 1448 so osvojili centralni del Bosne in
osvojeno župo Vrhbosno organizirali kot Bosensko krajino. Leta 1451 so
osvojili pomembno strateško točko, trdnjavo Hodidjed. Leta 1470 je bil znan
prvi hercegovski sandžakbeg, središče hercegovskega sandžaka pa je bilo
v 15. stoletju v Foči. Nekaj let kasneje je bil ustanovljen še zvorniški
sandžak, vsi trije sandžaki pa so spadali v Rumelijski ejalet194. Bosna je s
prihodom Turkov izgubila svojo srednjeveško državno samostojnost in
neodvisnost195. S svojo pokrajino je postala strateško oporišče, ki je bilo
izhodišče za osvajalske pohode otomanske vojske proti severu in
zahodu196. V prvi polovici 16. stoletja je prišlo v Bosni do hitrega širjenja
turške oblasti in ustanavljanja novih sandžakov. Po padcu Klisa leta 1573
je bil ustanovljen kliški sandžak. Po letu 1557 sta bila ustanovljena krški ali
liški sandžak in sandžak Začazma. Leta 1592 po osvojitvi Bihaća pa je bil
ustanovljen še bihaćki sandžak. Zaradi hitrega širjenja osmanskega
ozemlja so bili pogoji za ustanovitev novega ejaleta ustrezni. Leta 1580 je
bil tako ustanovljen bosenski pašaluk s sedežem v Banjaluki, po letu 1639
pa v Sarajevu197.
Leta 1463 je sultan Mehmed el-Fatih z vojsko vstopil v Bosno in jo tudi
osvojil. Prebivalstvo je v večini sestavljalo pripadnike katoliške, pravoslavne
vere in bogomilstva. Po osvojitvi Bosne je sultan vsem pripadnikom drugih
verskih gibanj zagotovil, da se bodo lahko svobodno izražali kot pripadniki
druge vere in razvijali svojo kulturo. Po navedbah zbornika islamske
skupnosti »Islamska misao« naj bi bogomili privolili v islam, medtem ko so
pripadniki katoliške vere zahtevali zaščito cerkva in svobodno izbiro
193 Sarayovasi = dvorec sredi polja (Voje, Oris zgodovine jugovzhodne Evrope, 62).
52
pripadnosti veri. Številni pripadniki bosanske cerkve so sprejeli islam kot
vero in s tem tudi njegovo kulturo in civilizacijo198.
Več kot štiristoletna turška prisotnost je vplivala na oblikovanje identitete
Bosne, prav tako pa je osvajanju sledila tudi množična islamizacija. Islam je
v Bosni nadživel turško vladavino in postal neločljiv del bosanske družbe.
Do konca 15. stoletja se je delež muslimanov med bosanskim prebivalstvom
konstantno povečeval. Tako lahko od 16. stoletja naprej zasledimo razvoj
treh199 velikih skupnosti: islamske, katoliške in pravoslavne. Glavni kriterij
subjektivnega in objektivnega razpoznavanja prebivalcev Bosne je bila
veroizpoved. Bosna je bila v času turške vladavine dežela multireligijske in
multikulturne identitete. Ostala je tudi multietnična dežela oziroma
večetnična skupnost, ki jo določa troreligijska in trokulturna struktura velike
večine njenega prebivalstva. Islam se je v Bosni ukoreninil kot množična,
družbeno prednostna, nevsiljiva in neagresivna religija, kultura in tradicija.
S tem je bila opredeljena prebivalstvena struktura te države. Šlo je za
heterogeno družbeno skupnost, s čimer so bili ustvarjeni objektivni temelji
za vse mogoče manipulacije z ljudstvom Bosne200.
7.3. ŠIRJENJE ISLAMA V BOSNI IN HERCEGOVINI
Pri raziskovanju bosanske identitete in razvoja družbe smo se srečevali z

nenehnim vprašanjem objektivnosti in iskanjem resnice. Po mnenju
Kržišnik-Bukić je védenje o družbeni preteklosti pomemben dejavnik, ki
bistveno oblikuje človekovo in skupinsko zavest o sebi in družbenem okolju.
Človek kot družbeno bitje lahko svojo osebno identiteto oblikuje le na
podlagi življenja, ki izhaja iz preteklosti. Hkrati pa je vso njegovo delovanje
in snovanje vpeto v prihodnost. S tem je Kržišnik-Bukič želela opozoriti na
zapletenost in specifičnost problematike nacionalne identitete. Posledično
198 Mehmed Mešić in drugi, Društveni kontekst nastanka ahdname Sultan Mehmed el-
Fatiha, Islamska misao (2007), 87–88.
199 Vladarji so bili tolerantni do vseh verstev pod njihovo oblastjo. Kristjane in jude so
smatrali kot prejemnike božjih predislamskih razodetij. Takrat so se v BiH izoblikovale tri
verske skupnosti (Velikonja, Bosanski religijski mozaiki, 74).
53
lahko zasledimo morebitne manipulacije s tem pojmom tudi v politične
namene201.
Konec hladne vojne in razpad sovjetskega imperija sta sprožila prenovo
jezikov, ki so jih prej zatirali ali se jih trudili pozabiti. V večini nekdanjih
sovjetskih republik se trudijo oživiti svoj tradicionalni jezik, da bi le-ta postal
nacionalni jezik teh neodvisnih držav. Podoben pojav je nastopil tudi med
muslimanskimi državami202, ki so bile še pred časom pod ruskim režimom.
Prav tako se je to zgodilo na Balkanskem polotoku. Srbi svoj jezik imenujejo
srbščina in ne več srbohrvaščina, hkrati pa so obdržali cirilično pisavo.
Hrvati svoj jezik imenujejo hrvaščina in ga skušajo spremeniti do te mere,
da bi zmanjšali uporabo turških in drugih tujih besed. V Bosni pa se dogaja
ravno nasprotno, turcizmi in arabske izposojenke postajajo spet moderni.
Da bi jezik ustrezal identitetam in obrisom civilizacij, ga na novo oblikujejo
in povezujejo203.
Velikonja je ugotovil, da obstajajo znotraj bosensko-hercegovskega islama
štirje glavni tokovi:
1. Sekularni tok – vera je nekaj intimnega; izpostavljene so moralne
vrednote islama. Vera ni temelj družbenega, političnega in pravnega
sistema.
2. Tradicionalni tok – islam je religija in zakon. Islamska vera naj
postane državna religija, kjer je treba vzpostaviti šeriatsko pravo in
spoštovati verske navade in simbole.
3. Modernistični tok – gre za posodobitev islamskih vrednot in principov
ter šeriatskega prava.
4. Radikalni tok – islam spremlja vsak vidik življenja, kjer je temelj vsega
zgodnja muslimanska zgodovina in primarni viri islamskega
učenja204.

202 Azerbajdžan, Kirgizija, Turkmenistan in Uzbekistan so opustili cirilično pisavo in prešli
na zahodno pisavo svojih turških sorodnikov. Tadžikistan pa je prevzel arabsko pisavo
(Samuel P. Huntington, Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda (Ljubljana,
2005), 75 (dalje: Huntington, Spopad civilizacij).
203 Huntington, Spopad civilizacij, 75.
54
Odnos med religijo in narodom je temelj za razumevanje odnosov med
južnoslovanskimi narodi, posebej bosensko-hercegovskimi. Bistveni naj bi
bili dve medsebojno prepleteni dimenziji: mitsko-zgodovinska in religijsko-
nacionalna205.
Izpostaviti moramo tudi islamsko pravo, ki se razlikuje od zahodnega
pojmovanja prava. Islamsko pravo ali šeriatsko pravo206 so pravila in način
življenja, ki jih je svojim vernikom predpisal Alah. Je zavezujoče na moralni
ravni in ne temelji na sistemu formalnih, objektivnih in splošno znanih norm,
ki predstavljajo temelj zahodnega pojmovanja pravnega sistema. Šeriatsko
pravo je svojevrsten moralni zakonik, ki zajema širok spekter življenja
muslimanov in ima kot takšen dvojno vlogo. Po eni strani predstavlja
pozitivno zakonodajo, po drugi pa je temelj islamske kulture in identitete.
Oblast in ljudstvo sta podrejena božjemu pravu, ki ne izvira iz običajev in ni
utemeljeno na razumu, politični primernosti ali družbeni koristnosti 207. V
času Prerokovega življenja ni bilo potrebe po pravnih šolah, ki bi razlagale
Koran in sune. Učenci so se v dvomljivih situacijah obrnili na Mohameda in
prosili za razlago oziroma so se zgledovali kar po njem. Po njegovi smrti pa
je nastala potreba po pravnih šolah. Zaradi širjenja islama so verniki iskali
odgovore na posamezna pravna vprašanja. Kodifikacijo islamskega prava
in pravno sistematizacijo so uredili štirje pravni strokovnjaki. To so bili
ustanovitelji svoje dogmatično-pravne smeri, po njih se tudi imenujejo štiri
najpomembnejše pravne šole208. Vse štiri šole so danes enakopravne in se
tudi medsebojno priznavajo. Te šole so hanefijska, malikijska, šafijska in
hanbelijska šola. Podrobneje bomo opisali nastanek hanefijske šole, saj ji
je pripadalo zlasti območje Turčije, nekdanje Jugoslavije, Afganistana,
Pakistana, Kitajske, Indije, Iraka kot tudi deli Egipta in Arabskega polotoka.

206 Šeriatsko pravo se imenuje tudi islamsko pravo. Njegovi začetki segajo v čas
Mohameda. Kasneje se je islamsko pravo preoblikovalo v štiri sunitske šole prava, te so
šola Hanafi, pravna šola Maliki, pravna šola Safi in pravna šola Hanbali. Te so nastale s
postopnim razvojem islamske pravne znanosti in skozi različna zgodovinska obdobja
odigrala ključno vlogo (Suzana Lah, Status človekovih pravic v ustavnih ureditvah arabskih
držav, magistrsko delo (Nova Gorica, 2013), 4.
207 Marjana Harcet, Islamsko pravo od idžtihada do taklida št. 68 (2008), 557–558 (dalje:
Harcet, Islamsko pravo od idžtihada do taklida).

208 Pravne šole ali Mezhebi
55
Njen ustanovitelj je bil pravni strokovnjak Abu Hanifa. Metodologija dela
temelji na sistemu, ki pravne rešitve najprej išče v Koranu. Če jih tam ne
najde, pa uporabi še druge pravne vire. Druga pravna osnova je suna, tretja
je mišljenje Mohamedovih sodelavcev in zadnja lastno mišljenje. Šola je
znana predvsem po racionalistični usmeritvi 209. Hanefi mezheb velja za
najbolj svobodomiselno med pravovernimi sunitskimi šolami210.
Islamska skupnost v Bosni in Hercegovini se je prelevila iz religijske
organizacije v ključnega igralca pri oblikovanju bošnjaške nacionalne
identitete. Bivši vodja Islamske skupnosti Mustafa ef. Cerić je želel, da islam
postane pomemben element v povojnem bošnjaškem nacionalizmu. Bosna
in Hercegovina bi morala biti nacionalna država Bošnjakov, saj Srbi in Hrvati
že imajo svoje države211.
Na Balkanu živita dva naroda, ki sta islam sprejela v 15. in 16. stoletju. To
so Bošnjaki v Bosni in Hercegovini in Sandžaku in Albanci v Albaniji,
Makedoniji in na Kosovu212. Mnogi sociologi religije in tudi drugi avtorji
menijo, da je muslimanski svet tisti svet, za katerega teorija sekularizacije
ne vzdrži. Dogajanja, ki kažejo na silovit ponovni dvig islama, so naslednja:
naraščanje osebne religioznosti, povečanje prisotnosti islama na javnem
področju in krepitev političnega islama v obliki fundamentalističnih gibanj213.
Islamski preporod pooseblja sprejemanje modernosti, zavrača zahodne
kulture in ponovno daje predanost islamu kot vodilu za življenje v modernem
svetu. Gre za široko intelektualno, kulturno, družbeno in politično gibanje, ki
je razširjeno po vsem islamskem svetu. Zajel je muslimane v vseh državah
ter večino vidikov družbe in politike v večini muslimanskih držav 214. V
nasprotju z učinkom reformacije se je preporod dotaknil skoraj vsake
muslimanske družbe, ki je bila večinoma omejena na severno Evropo. Od
sedemdesetih let naprej, odkar se je začel preporod, imajo islamski simboli,
209 Alenka Kuhelj, Jasna Halilović, Vloga in pomen islamskega prava (Ljubljana, 2008), 44–
45.
210 Harcet, Islamsko pravo od idžtihada do taklida, 564.
211 Evropska analiza Krizne grupe Politička analiza – Opasni bosanski tango: Islam i
nacionalizam (Sarajevo, 2013), 1.

212 Pašić, Islam in muslimani v Sloveniji, 25.
56
prepričanja, prakse, institucije, vrste politike in organizacije vedno večjo
podporo ene milijarde muslimanov po vsem svetu. Islamizacija običajno
nastopi najprej na področju kulture, nato se širi v družbeno in politično
sfero215.
Tako Avstro-Ogrska kot obe Jugoslaviji so podpirale predvsem nereligijske
dimenzije bosensko-hercegovskih slovanskih Muslimanov. Toda v zadnji
vojni v Bosni in Hercegovini so se Muslimani bolj kot kdajkoli prej začeli
približevati muslimanski veri. Med vojno se je okrepila verska komponenta
nacionalne identitete Muslimanov. Prišlo je tudi do posameznih ekscesov
fundamentalizma in krepitve panislamizma. Vernost Muslimanov je tako bila
posledica in ne vzrok vojne216. Verska pripadnost je bila eden izmed
dejavnikov vpliva na delitev področij v Bosni in Hercegovini po državljanski
vojni. Slika 9 prikazuje delitev na Federacijo Bosne in Hercegovine,
Republiko Srbsko in Brčko Distrikt.

57
Slika 9: Administrativna razdelitev Bosne na Federacijo in njene Kantone, Brčko Distrikt
in Republiko Srbsko z regijami217
217
https://en.wikipedia.org/wiki/Political_divisions_of_Bosnia_and_Herzegovina#/media/File:
Bosnia_and_Herzegovina_d (dostop 13. 3. 2016).
58
8 ZAKLJUČEK
Namen diplomskega dela je bil predstaviti povezanost srednjeveškega
to področje. Na začetku diplomskega dela smo na kratko predstavili različne
herezije in njihov vpliv na razplet kasnejših dogodkov na področju verskega
vprašanja. Poglobljeno pa smo analizirali bogomilstvo, ki se je pojavilo v
širšem verskem gibanju in se je razprostiralo od Male Azije do južne
Francije.
V drugem delu diplomskega dela smo se osredotočili na bosansko cerkev,

ki je imela v zgodovini srednjeveške Bosne izredno pomembno vlogo.
Bosanskemu fevdalizmu je dala značilno posebnost, po kateri se je ločil od
fevdalizma v katoliških in pravoslavnih deželah. Bila je tudi odločujoč
dejavnik v razvoju odnosov med plemstvom in vladarjem, saj je ravno ta
povezanost s fevdalci cerkvi omogočala delovanje. Njena pozitivna vloga je
bila pri obrambi državne samostojnosti, negativen vpliv pa se je kazal pri
splošnem kulturnem razvoju Bosne218.
Podrobneje smo obravnavali otomanski imperij na področju Bosne, iz

katerega izvirajo začetki islama. Bosna je bila v času turške vladavine
multietnična dežela. Islam se je v tem obdobju zakoreninil kot nevsiljiva
religija, sam miletski sistem pa je vzdrževal organizacijski sistem različnih
religijsko-etničnih skupin. Turška oblast je Bosni pripisovala velik pomen
tudi zaradi njene strateške lege. Pokrajina je bila najzahodnejši branik
turškega imperija v Evropi.
Bosanski bani in kralji, srednjeveška bosanska država, Bošnjani, crkva

bosanska, Bosna Srebrena, bosančica in še bi lahko naštevali, vse to so
duhovne komponente, ki so soustvarile bosansko kolektivno ljudsko zavest.
Zavest, ki je kasneje doživljala mnoge vzpone in padce, a ni nikoli zamrla.
59
Obdržala se je kljub štiristoletni otomanski vladavini, kljub štiridesetletni
habsburški oblasti in skozi sedemdeset let jugoslovanske države. Obdobje
srednjega veka je bilo obdobje, ko se je bosanska identiteta čvrsto
izoblikovala na ozemeljsko nestabilnem hribovitem področju v porečju reke
Bosne219.
Pri pregledu literature smo spoznali različne poglede zgodovinarjev na vero

bosansko-humskih krstjanov.
Med prvimi je zgodovinar Daniel Farlati220 na temelju rimske in dalmatinske
arhivske literature herezijo v Bosni povezal s patareni, ki so prišli iz Italije ali
še verjetneje iz Bolgarije, od koder so bogomili. Za Božidara Petranovića221
so bosanski krstjani bili pravoverni menihi vzhodnega obreda, ki so zaradi
vpliva makedonskih bogomilov postali heretiki. Sima Tomić je bil mnenja,
da je bila bosanska cerkev izrazito pravoslavna cerkev. Kar je želel dokazati
tudi Vaso Glušac222, ki je trdil, da so bili bosanski krstjani v bistvu
pravoslavni kristjani. Temu je nasprotoval Franjo Rački223, ki je trdil, da
bosansko-humski krstjani izvirajo iz bolgarsko-makedonskih bogomilov.
Doktrinalno se ne razlikujejo od srednjeveških albigenzov, katarov ali
patarenov. Beležimo pa tudi nekatera dokazovanja zgodovinarjev, da so bili
krstjani katoliške vere. Na primer Aleksander Hofer in Ćiro Truhelka224 sta
bila mnenja, da bosanska cerkev ni imela veze z bolgarskim bogomilstvom.

220 Daniel Farlati (22. 2. 1690–25. 4. 1773) je bil rojen v italijanski pokrajini Videm. Bil je
profesor cerkvene zgodovine, nato pa je odšel v Rim, kjer je končal teološki študij
(https://en.wikipedia.org/wiki/Daniele_Farlati (dostop 24. 5. 2016)).
221 Božidar Petranović (18. 2. 1809–12. 9. 1874) je bil srbski avtor, raziskovalec, novinar in
zgodovinar, rojen v Šibeniku

(https://en.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEidar_Petranovi%C4%87 (dostop 18. 5. 2016)).
222 Vaso Glušac (1. 5. 1879–5. 9. 1955) je bil zgodovinar, ki je doktoriral na Dunaju. Kasneje
je bil profesor na gimnaziji v Banjaluki in v Tuzli. Prepoznaven je po svojem pristopu k

bosanski cerkvi, njegova osnovna teza je bila, da bosanska cerkev ni bila heretična, ampak
pravoslavna (https://bs.wikipedia.org/wiki/Vaso_Glu%C5%A1ac (dostop 8. 5. 2016)).
223 Franjo Rački (25. 11. 1828–13. 2. 1894) je bil hrvaški politik in zgodovinar. V
zgodovinopisju srednjeveške Bosne je Franjo Rački znan po študiji Bogumili in Patareni.

Izvoljen je bil za predsednika Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti
(https://hr.wikipedia.org/wiki/Franjo_Ra%C4%8Dki (dostop 15. 5. 2016)).
224 Ćiro Truhelka (2. 2. 1865–18. 9. 1942) je bil hrvaški arheolog in zgodovinar. Pisal je o
prazgodovini, rimskih in srednjeveških najdbah, turških dokumentih, nagrobnikih, rimskem

in srednjeveškem denarju, bosanski cirilici
...(https://hr.wikipedia.org/wiki/%C4%86iro_Truhelka (dostop 5. 5. 2016)).
60
Jaroslav Šidak225 je sprva tudi ovrgel tezo o dualizmu, kasneje pa je svoj
pogled na to spremenil. Izpostavili bi še Aleksandra Solovjeva 226, ki je bil
mnenja, da so bili krstjani neomanihejci227.
Bosanska cerkev je bila preprosta, dostopna in ljudem razumljiva vera.

Posledično je bila prevladujoča vera v srednjeveški Bosni. Prihod
Otomanskega cesarstva je prinesel številne spremembe, običaje in tudi
islam. Proces islamizacije je bil sprva postopen in nevsiljiv, vendar se je to
kmalu spremenilo. Prebivalstvo je bilo v veliko primerih prisiljeno sprejeti
islam, saj ni predstavljal samo vere, ampak tudi državno ureditev. Prihod
islama na področje Bosne in Hercegovine je povzročil spremembo verske
strukture prebivalstva in s tem posledično propad bosanske cerkve.
Kljub uporabi nasilja za zagotovitev prevlade nad določenim prebivalstvom

to ni dovolj za popolni izbris verske ločine in njenih vernikov, ki se niso
pripravljeni odreči svoji veri. Še vedno lahko zasledimo pripadnike te ločine,
ki skušajo ohraniti dediščino svojih prednikov.
225 Jaroslav Šidak (4. 1. 1903–25. 3. 1986) je bil hrvaški zgodovinar, predavatelj in
akademik. Šidak je deloval kot redni profesor za občo zgodovino novega veka na Filozofski
fakulteti v Zagrebu in bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (od 24. 4.
1981) (https://sl.wikipedia.org/wiki/Jaroslav_%C5%A0idak (dostop 17. 5. 2016)).
226 Aleksandar Vasiljevič Solovjev (18. 9. 1890–14. 1. 1971) je bil srbski pravnik in
zgodovinar z ruskimi koreninami (https://bs.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Solovjev

(dostop 6. 5. 2016)).
227 Petrović, Bogumili, 61–62.
61
9 VIRI IN LITERATURA
VIRI
- Caesarius of Heisterbach: Medieval Heresies,
http://sourcebooks.fordham.edu/Halsall/source/caesarius-
heresies.asp#CHAPTERXXI, 18. 7. 2016.
- Cathar Gospel: Book of John the Evangelist,
http://sourcebooks.fordham.edu/Halsall/source/cathar-gospel.asp,
21. 7. 2016.
- Anna Comnena: The Bogomils (ok. 1110),
http://sourcebooks.fordham.edu/Halsall/source/comnena-
bogomils.asp, 19. 7. 2016.
LITERATURA
- Ahmed Pašić, Islam in muslimani v Sloveniji, Emanet, Sarajevo
2002.
- Alenka Avžlahar, Živeti in stanovati v osmanskih mestih Bosne in
Hercegovine, Etnolog, Nova vrsta, letnik 13 (2003), št. 1, Ljubljana
2003.
- Alenka Kuhelj, Jasna Halilović, Vloga in pomen islamskega prava,
Uprava, letnik 6 (2008), št. 3, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2008.
- Anne-Marie Delcambre, Mohamed, Alahov prerok, DZS, Ljubljana
1994.
- Anto Babić, Bosanski heretici, Svjetlost, Sarajevo 1963.
- Bruno Étienne, Radikalni islamizem, Cankarjeva založba, Ljubljana
2000.
- David Knowles, Dimitri Obolensky, Zgodovina Cerkve 2, Srednji vek
(600–1500), Družina, Ljubljana 1991.
- Dragoljub Dragojlović, Bogomilstvo na Balkanu i u Maloj Aziji. 2,
Službeni glasnik, Beograd 2009.
- Dubravko Lovrenović, Srećko M. Džaja, Srednjovjekovna Crkva
bosanska, Posebni prilog (2007), Franjevački medijski centar Svjetlo
riječi, Sarajevo 2007.
62
- Evan Kohlmann, Al-Qa'idin džihad u Europi: afganistansko-bosanska
mreža, Naklada Ljevak, Zagreb 2005.
- Evropska analiza Krizne grupe, Politička analiza - Opasni bosanski
tango: Islam i nacionalizam, br. 70 (2013), Sarajevo 2013.
- Ignacij Voje, Nemirni Balkan: zgodovinski pregled od 6. do 18.
stoletja, DZS, Ljubljana 1994.
- Ignacij Voje, Oris zgodovine jugovzhodne Evrope, Ljubljana:
Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1992.
- Ivo Pilar, Bogomilstvo kao religijozno-povjestni te kao socijalni i
politički problem, Časopis za društvene i humanističke studije,
godište II (2007), broj 4, Zagreb 2007.
- Jadran Ferluga, Kolonizacijska politika bizantinske oblasti od VII. do
XIII. stoletja, Zgodovinski časopis – Historical review: glasilo Zveze
zgodovinskih društev Slovenije, letnik 42 (1988), št. 1, Ljubljana
1988.
- Janez Miličinski in drugi, Zgodovina 1, Velika ilustrirana
enciklopedija, Mladinska knjiga, Ljubljana 1986.
- Janko Lavrin, Bogomili, Modra ptica (1937), št. 7, Ljubljana 1937.
- Jaroslav Šidak, Studije o "Crkvi bosanskoj" i bogumilstvu,
Sveučilišna naklada Liber, Zagreb 1975.
- Jean Challet, Bogumili i simbolika stećaka, Naše starine: godišnjak
Zemaljskog zavoda za zaštitu spomenika kulture i prirodnih rijetkosti
Bosne i Hercegovine, sv.10 (1965), Sarajevo 1965.
- Jurij Snoj, Glasbene zvrsti v srednjem veku na slovenskem, De
musica disserenda, VI/1 (2010), Ljubljana 2010.
- Leo Petrović, "Kršćani Bosanske Crkve" = Kr'stiani cr'kve bos'nske:
Povijesna rasprava o problemu patarenstva ili bogumilstva u
srednjovjekovnoj Bosni, Dobri pastir, Sarajevo 1953.
- Marjan Smrke, Svetovne religije, Fakulteta za družbene vede,
Založba FDV, Ljubljana 2000.
- Marjana Harcet, Islamsko pravo od idžtihada do taklida, Bogoslovni
vestnik, letnik 68 (2008), št. 4, Teološka fakulteta, Ljubljana 2008.
63
- Marko Kerševan, Nina Svetlič, Koran: o Koranu, Bogu, islamu,
Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.
- Mary Boyce, Zoroastrians - Library of religious beliefs and practices,
Routledge & Kegan Paul Ltd, London 1979.
- Mehmed Mešić in drugi, Društveni kontekst nastanka ahdname
Sultan Mehmed el-Fatiha, Islamska misao, br. 1 (2007), Novi Pazar
2007.
- Miroslav Brandt, Izvori zla: dualističke teme, August Cesarec, Zagreb
1989.
- Mitja Velikonja, Bosanski religijski mozaiki: religije in nacionalne
mitologije v zgodovini Bosne in Hercegovine, Znanstveno in
publicistično središče, Ljubljana 1998.
- Muhamed Hadžijahić in drugi, Islam i muslimani u Bosni i
Hercegovini, Starješinstvo Islamske zajednice u SR Bosni i
Hercegovini, Sarajevo 1977.
- Muhammad Husayn Tabatabai, Šiizem v islamu, Celjska Mohorjeva
družba, Celje 2013.
- Nikola Zvonimir Bjelovučić, Bogomilska vjera od XII.-XVI. Vijeka,
Vlastita naklada, Dubrovnik 1926.
- Noel Malcolm, Povijest Bosne: kratki pregled, Erasmus Gilda, Zagreb
1995.
- Primož Šterbenc, Zahod in muslimanski svet: akcije in reakcije,
Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, Ljubljana 2011.
- Radmilo Petrović, Bogumili, Rubikon & Mak, Novi Sad 2010.
- Samuel P. Huntington, Spopad civilizacij in preoblikovanje
svetovnega reda, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.
- Sergej Flere, Religija, družba, posameznik: temelji družboslovne
obravnave verskega pojava, Univerza v Mariboru, Pedagoška
fakulteta, Maribor 2005.
- Stane Južnič, Herezije, Teorija in praksa: družboslovna revija, letnik
28 (1991), št. 1–2, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1991.
64
- Suzana Lah, Status človekovih pravic v ustavnih ureditvah arabskih
držav, magistrsko delo, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica
2013.
- Vedad Biščević, Bosanski namjesnici Osmanskog doba: 1463-1878,
Connectum, Sarajevo 2006.
- Vera Kržišnik-Bukić, Bosanska identiteta med preteklostjo in
prihodnostjo, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1996.
- Yves Thoraval, Islam: mali leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana
1998.
SPLETNE STRANI
- Adam i Eva, https://hr.wikipedia.org/wiki/Adam_i_Eva, 30. 5. 2016.
- Aleksandar Solovjev,
https://bs.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Solovjev, 6. 5. 2016.
- Ana Komnena, https://sl.wikipedia.org/wiki/Ana_Komnena,
19. 7. 2016.
- Askeza, https://sl.wikipedia.org/wiki/Askeza, 18. 5. 2016.
- Avtokefalnost, https://sl.wikipedia.org/wiki/Avtokefalnost,
29. 5. 2016.
- Bogomilist expansion, https://i.ytimg.com/vi/JoeQ-3-
4f2k/maxresdefault.jpg, 28. 5. 2016.
- Bogumili - Povijest i naučavanje bosanskih krstjana,
http://www.vegetarijanstvo.net/vegetarijanstvo/down/PDF/Bogumili.
pdf, 18. 5. 2016.
- Boyce Mary, http://www.iranicaonline.org/articles/boyce-mary, 20.
5. 2016.
- Božidar Petranović,
https://en.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEidar_Petranovi%C4%87,
18. 5. 2016.
- Caesarius Of Heisterbach,
https://www.britannica.com/biography/Caesarius-of-Heisterbach,
17. 8. 2016.
65
- Cathars spread in Europe,
http://www.oocities.org/athens/troy/9892/bhhisto.html, 13. 4. 2016.
- Ćiro Truhelka, https://hr.wikipedia.org/wiki/%C4%86iro_Truhelka,
5. 5. 2016.
- Daniele Farlati, https://en.wikipedia.org/wiki/Daniele_Farlati,
- 24. 5. 2016.
- Dimitri Obolensky, https://en.wikipedia.org/wiki/Dimitri_Obolensky,
3. 6. 2016.
- Dragoljub Dragojlović,
https://bs.wikipedia.org/wiki/Dragoljub_Dragojlovi%C4%87,
6. 3. 2016.
- Franjo Rački, https://hr.wikipedia.org/wiki/Franjo_Ra%C4%8Dki,
15. 5. 2016.
- Gnosticizem, https://sl.wikipedia.org/wiki/Gnosticizem, 17. 5. 2016.
- Hagiografija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Hagiografija, 3. 6. 2016.
- Herezija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Herezija, 16. 5. 2016.
- Hvalov zbornik,
https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=
11&cad=rja&, 1. 6. 2016.
- Jaroslav Šidak, https://sl.wikipedia.org/wiki/Jaroslav_%C5%A0idak,
17. 5. 2016.
- Katari, https://sl.wikipedia.org/wiki/Katari, 20. 4. 2016.
- Mani, https://sl.wikipedia.org/wiki/Mani, 20. 6. 2016.
- Manihejstvo, https://sl.wikipedia.org/wiki/Manihejstvo, 17. 5. 2016.
- Manuel I. Komnen, https://sl.wikipedia.org/wiki/Manuel_I._Komnen,
19. 7. 2016.
- Muhamed Hadžijahić,
https://bs.wikipedia.org/wiki/Muhamed_Had%C5%BEijahi%C4%87,
15. 5. 2016.
- Osmansko cesarstvo,
https://sl.wikipedia.org/wiki/Osmansko_cesarstvo, 12. 3. 2016.
66
- Political divisions of Bosnia and Herzegovina,
https://en.wikipedia.org/wiki/Political_divisions_of_Bosnia_and_Her
zegovina#/media/File:Bosnia_and_Herzegovina_division_2005.png
, 13. 3. 2016.
- Predstavitvena stran dr. Vera Kržišnik-Bukić,
http://www2.arnes.si/~ljinv16/osebnastran_vkb.htm, 7. 2. 2016.
- Puritanci, https://sl.wikipedia.org/wiki/Puritanci, 20. 6. 2016.
- Srbija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Srbija, 20. 6. 2016.
- Stećak – Banjevići,
http://www.bgs.ba/eknjige/images/phocagallery/thumbs/phoca_thu
mb_l_041.jpg, 24. 5. 2016.
- Stećak – Brotnjice,
mb_l_019.jpg, 25. 5. 2016.
- Stećak – Donja Zgošća,
mb_l_037.jpg, 25. 5. 2016.
- Stećak – Radimlja,
mb_l_010.jpg, 25. 5. 2016.
- Sveti Sava, https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Sava, 20. 6. 2016.
- Vaso Glušac, https://bs.wikipedia.org/wiki/Vaso_Glu%C5%A1ac,
8. 6. 2016.
67

Bogumili in Islam V BIH

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Bogumili in Islam V BIH

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

FILOZOFSKA FAKULTETA

BOGOMILI IN PRIHOD ISLAMA V BOSNO IN

Za sprejem mentorstva, vso pomoč in strokovne nasvete se zahvaljujem

Podpisana Aleksandra Jović, rojena 20. 7. 1986 v Slovenj Gradcu,

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, teksti

Maribor, 30. 5. 2016

Namen diplomske naloge je predstaviti vlogo bogomilov in prihod islama v

Ključne besede: herezija, dualizem, bogomilstvo, bosanska cerkev,

Key words: heresy, dualism, bogomilism, bosnian church, the Ottoman

3.1 RAZISKOVALNE METODE .......................................................... 4

3.2. UPORABLJENI VIRI ..................................................................... 4

4 PREDHODNIKI SREDNJEVEŠKIH DUALISTIČNIH HEREZIJ ........... 5

4.2. GNOSTICIZEM IN ZOROASTRIZEM ........................................... 8

4.3. MANIHEJSTVO .......................................................................... 11

4.4. PAVLICIJANSTVO IN MESALJANSTVO ................................... 13

5.1. ŠIRJENJE BOGOMILSTVA ........................................................ 18

5.2. ŽIVLJENJE PRIPADNIKOV ........................................................ 21

5.3. BOGOMILSKA KNJIŽEVNOST, ROKOPISI IN UMETNOST ..... 24

6 BOGOMILSTVO V BOSNI IN HERCEGOVINI .................................. 30

6.1. POJAV BOGOMILSTVA V BOSNI ............................................. 32

6.2. VERSKI NAUK BOSANSKE CERKVE ....................................... 33

6.3. NOTRANJA ORGANIZACIJA BOSANSKE CERKVE ................. 37

6.4. HERETIČNA BOSANSKA CERKEV IN BOSANSKA DRŽAVA .. 39

6.5. ZATON BOSANSKE CERKVE ................................................... 40

6.6. BOSNA IN OTOMANSKO CESARSTVO ................................... 42

7 PROCES ISLAMIZACIJE V BOSNI IN HERCEGOVINI .................... 45

7.1. PREHOD BOGOMILOV V ISLAM V BOSNI IN HERCEGOVINI 49

7.3. ŠIRJENJE ISLAMA V BOSNI IN HERCEGOVINI ....................... 53

V diplomskem delu smo raziskali povezanost srednjeveškega

Verstvo lahko razumemo le, če upoštevamo njegovo zgodovino in

1 Sergej Flere, Religija, družba, posameznik: temelji družboslovne obravnave verskega

doktorica zgodovine. Skoraj 24 let je živela v Bosni in Hercegovini in opravljala različna

1996), 68 (dalje: Kržišnik-Bukić, Bosanska identiteta).

V šestem poglavju smo se osredotočili na področje Bosne in Hercegovine.

Namen diplomskega dela je predstaviti vpliv predhodnih srednjeveških

Glavni namen diplomskega dela je raziskali povezanost srednjeveškega

3.1 RAZISKOVALNE METODE

Diplomsko delo temelji na teoretičnem raziskovalnem delu. Pri tem smo

3.2. UPORABLJENI VIRI

V diplomskem delu smo uporabili primarne in sekundarne vire. Poleg

(Ljubljana, 1991), 333.

(Ljubljana, 1986), 180 (dalje: Peršič, Herezije v katoliški Evropi).

in gnostičnimi elementi, ki se je širilo po Evropi od 11. do 14. stoletja. Rimskokatoliška

9 Veja katarov, ki se je imenovala po mestu Albi

14 Dubravko Lovrenović, Srećko M. Džaja, Srednjovjekovna Crkva bosanska, Franjevački

in albižani, italijanski patareni (Mitja Velikonja, Bosanski religijski mozaiki: religije in

popolnosti, ki cveti zlasti med redovniki, ki se na to pot obvežejo s trojnimi zaobljubami:

obsoja številna običajna zadovoljstva (https://sl.wikipedia.org/wiki/Puritanci (dostop 20. 5.

4.2. GNOSTICIZEM IN ZOROASTRIZEM

Gnosticizem22 je nastal najprej na Vzhodu in se paralelno z uveljavljanjem

20 V uvodu Janezovega evangelija je zapisano, da je knjiga plod bogomilov. V njej zanikajo,

filozofsko in versko gibanje, ki je bilo najbolj pomembno v grško-rimskem obdobju v 2.

manihejstva (https://sl.wikipedia.org/wiki/Mani (dostop 20. 5. 2016)).

obdobje njegovega življenja. Vendar obstajajo dokazi, ki nakazujejo, da je bilo to v obdobju

(Iran; po obredih naslovljenih na to božanstvo), in parsizem (po največji sodobni zoroastrski

32 Boyce Mary (1920–2006) je bila ena vodilnih poznavalk zoroastrizma in profesorica

V krščanstvu se je religiozni dualizem izpostavil z manihejstvom 36. Mani iz

36 Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je širil v 3. stoletju po takratnem Perzijskem

4.4. PAVLICIJANSTVO IN MESALJANSTVO

Prvotno manihejstvo se je hitro razširilo na področje Sredozemlja, ogromno

44 Smrke, Svetovne religije, 166–167.

48 Pilar, Bogomilstvo kao religijozno-povjestni te kao socijalni i politički problem, 126.

Zgodovinski časopis – Historical review: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije,