PONTIFICIA UNIVERSITAS LATERANENSIS

THESES AD DOCTORATUM IN S. THEOLOGIA

DOKTORSKA DISERTACIJA

AMBROŽIČ JANEZ

DRUŽINSKA PASTORALA
MSGR. ANTONA MARTINA SLOMŠKA
(1800–1862),
MARIBORSKEGA ŠKOFA

RIM 1981
PAPEŠKA LATERANSKA UNIVERZA
Piazza S. Giovanni in Laterano, 4
 PREDGOVOR

V središču pričujoče disertacije je slovenska družina z začetka

devetnajstega stoletja. Ta je bila takrat povečini »patriarhalna«, zlasti na
območju lavantinske škofije, kjer je svojo, sprva duhovniško, nato pa škofovsko
službo opravljal Anton Martin Slomšek. Mesta Maribor, Celje in Slovenska
Bistrica so bila še majhna, v njih pa so prebivali večinoma nemško govoreči
prebivalci.
S sociološkega vidika je bila za patriarhalno družino značilna
koncentrična1 in piramidalna2 struktura s poudarjeno avtoriteto očeta in
matere nad ostalimi družinskimi člani, otroki in služabniki, ki se je odražala v
odnosih med vsemi člani družinske skupnosti.3 Takšna konfiguracija družine,
ki je odsevala prevladujoče družbene modele in sisteme, je možu oziroma očetu
pripisovala »instrumentalno«, ženi oziroma materi pa »izrazno« vlogo. Na eni
strani sta bila torej mož–oče in žena–mati, na drugi pa otroci in domača
služinčad.4 Notranja družinska dinamika se je odvijala v odnosih med ženo in
možem, med njima in otroki ter med njima in služinčadjo.
Patriarhalna družina kot čvrsta ustanova, bogata s funkcijami in atributi,
je igrala zelo pomembno vlogo na področju vzgoje njenih članov – tako pri
postavljanju temeljev naravoslovnega znanja otrok kot pri posredovanju in
vzdrževanju krščanske vere. Kot takšna je postala »matična celica« vere. Oče in
mati sta prenašala vero otrokom skupaj s temeljno vzgojo za življenje. Okoli
družine se je vrtela večina šolskih, veroučnih in župnijskih dejavnosti.5
Zakon je bil podobno obravnavan kot naravna in zakramentalna zveza
med možem in ženo, za katero so značilni enoženstvo (zvestoba),
nerazdružljivost in svetost, podrejenost žene možu kot glavi družine, dolžnosti
zakoncev do drug drugega, svojih otrok in domače služinčadi.6
Takšna zakonska zveza je bila namenjena dobrobiti zakoncev, otrok in
širše družbe.7
Zaroko kot čas priprave na zakon so takrat večinoma nadzorovali starši
zaročencev. Ti si bodočih soprogov niso prosto izbirali, ampak v posvetu in z
odobritvijo »starešin«. Med merili za primernost poročnega kandidata sta

1 prim. AA. W., Le famiglie, la Chiesa e la fede, LDC, Torino–Leumann, 1976, str. 18.
2 prim. MILANESI, Sociologia, dispense UPS, Roma 1976, str. 110.
3 prim. Lexikon für Theologie und Kirche, Herder, Freiburg 1960, str. 10–11.
4 prim. HIRSCHER, Christliche Moral, III. B., Tübingen 1836, str. 525.
5prim. BELTRAO, Sociologia della famiglia contemporanea, P. U. Gregoriana, Roma 1977, str.
10, 23–25.
6 prim. MILANESI, str. 111.
7 »Die christliche Ehe ist das Fundament der christlichen Familien und weiterhin der
Gemeinde«, HIRSCHER, str. 633.

I
zaljubljenost ali vzajemna privlačnost praviloma igrali manjšo vlogo. Starši so
pri tem uveljavljali razne oblike nadzora.8
O pomembnosti družinske pastorale v tistem času pričuje že Slomškovo
pastoralno prizadevanje za duhovno prenovo svoje škofije po jožefinski in
janzenistični dobi. Svojo pastoralno usmeritev izrecno nakaže, na primer, v
znamenitem razmišljanju med duhovnimi vajami za duhovnike, 9 kjer
neposredno govori o odreševanju Evrope s posvečevanjem in ponovno
evangelizacijo krščanske družine in zakona. Poleg te izjave v svojem
pastoralnem dnevniku (25. julija 1829) izrazi »potrebo po poučevanju in skrbi
za krepostno zakonsko življenje v izogib žalostnim posledicam na otrocih in
zakoncih«.10 Glede priprave na zakon Slomšek svari: »Zavedajte se, mladeniči
in mladenke, da se je treba na srečen zakon pripravljati več kot le tri nedelje
pred poroko; in da morate imeti v rokah in glavi nekaj več kot dovoljenje
poročne komisije in prstan na prstu.«11
Slomšek gleda na zakonsko in družinsko življenje kot celoto, katerega
sreča in svetost je odvisna od priprave na zakon v dve fazah – daljne in bližnje.
Tako je že sam nakazal merila za strukturo pričujoče disertacije, ki jo sestavlja
šest poglavij.
Prvo poglavje obravnava Slomškove poglede na daljno in bližnjo
pripravo na zakrament zakona, drugo poglavje razvoj njegove zakonske
pastorale, tretje poglavje pa nekatere izmed njenih najpomembnejših vidikov.
Četrto poglavje obravnava poslanstvo staršev kot vzgojiteljev svojih otrok, peto
poslanstvo družinskih očetov in mater kot vzgojiteljev oziroma skrbnikov
svojih služabnikov, šesto pa vzgojno poslanstvo, ki ga je v družinah opravljal
Slomšek sam.
Sklep disertacije povzema zamisli, ki jih je Slomšek razvijal pri svoji
družinski pastorali, in jih primerja z drugimi tozadevnimi iz njegovega in
današnjega časa. Iz tega je razviden njihov pomen za takratno in tudi njihova
aktualnost za družinsko pastoralo v današnji Sloveniji.

––– ––– –––

Čutim dolžnost, da se zahvalim profesorjem p. Jaroslavu Polcu, p.

Alessandru Galuzziju in Rosanni Levi, ki so me usmerjali pri tej disertaciji in me
prijateljsko spodbujali ter podpirali pri mojem delu.

8 prim. DE SANDRE Paolo, Aspetti sociologici e demografici del matrimonio, »Nuova

Enciclopedia del matrimono«, Quiriana, Brescia 1975, str. 490.
9 Mittel der Zeit, SAM XI, m. 1.
10 Vita pastoralis III, SAM III, m. 2.
11 Od hudobnih zakonov, DROB I (1846), str. 27.

II
 KRATICE

AH Apostolska hrana bogoljubnim dušam dana

AZN Arhiv za zgodovino in narodopisje
BV Bogoslovni vestnik
DROB Drobtinice
HEN Hrana evangeljskih naukov
KD Krščansko devištvo
MS Mnemosynon Slavicum
PL Pastirski list
PO Pridige osnovane
SAM Slomškov arhiv Maribor (+)
ŽP Življenja srečen pot

(+) Pri navajanju rokopisov so uporabljene naslednje oznake: rimska številka

XIV označuje številko mape, črka A isto mapo z drugačno vsebino, številka 25
pa trenutno številko rokopisa v mapi.
Primer: SAM XIV, A, 25, pomeni mapo XIV, A, rokopis 25.

III
 KAZALO

PREDGOVOR…………………………………………………………………....……………………………………I
KRATICE…………………………………………………………………..…………………………………………III
KAZALO……………………………………………………………………………..…………………………...…..IV
BIBLIOGRAFIJA..…………………………………………………………..……….……………………………..VI

UVOD

1. Zgodovinski pogled na slovenski narod v 19. stoletju…..……………….………………………1

2. Kratek Slomškov življenjepis in vplivi na njegovo vzgojo……………..………………….……5

PRVO POGLAVJE
PRIPRAVA NA ZAKON

1. Daljna priprava na zakon………………………………………………………………….……….……..12

1.1. Dolžnost do Boga……………………………………………………………………………..…13
1.2. Dolžnost do staršev…………………………………………..………….……………………..16
1.3. Dolžnost do sebe…………………………………….……………..……………………………18
1.4. Dolžnost do bližnjega in družbe..............................…………………..…………………21
2. Bližnja priprava na zakon……..……………………………………………………….……….…………22
2.1. Svetopisemske osnove krščanskega zakona……………………………...………….24
2.1.1. Zakon kot ustanova…………….……………………………………………………………24
2.1.2. Namen zakona…………………………………………………………………………………26
2.1.3. Zakonske dolžnosti…………………………..…………………….………..………………27
2.2. Praktični nasveti za zaročence……….……………………..……………….…………….28
2.3. Duhovna priprava na zakon……………….………………………………….…………….30

DRUGO POGLAVJE
SLOMŠKOVA ZAKONSKA PASTORALA

1. Skromni začetki………………………………………………………………………………….……………31
2. Načrtovanje zakonske pastorale................................………………………………….…….………34

TRETJE POGLAVJE
NAJPOMEMBNEJŠI VIDIKI SLOMŠKOVE ZAKONSKE PASTORALE

1. Vzgoja zakoncev za skupno življenje............................................................................................41

1.1. Vzajemna skrb zakoncev za telo in dušo………………………………………………41
1.1.1. Skupne dolžnosti zakoncev pri vzajemni skrbi za telo in dušo…………..…41
1.1.2. Posebne dolžnosti moža do žene………………….……………………………………43
1.1.3. Posebne dolžnosti žene do moža…………….…….…………………………..………44
1.2. Zakonska ljubezen............…………………………..……………………...….………..…….45
1.3. Zakonska zvestoba….……………….…………………………...…………………………….47

IV
2. Verska vzgoja zakoncev……………………………………………….…………….…………………….49
2.1. Splošna načela verske vzgoje za odrasle……….………………………………………49
2.2. Slomškova skrb za versko vzgojo zakoncev………….………………………………52
2.2.1. Ljudski misijoni.....................................................................………………………….….52
2.2.2. Duhovne vaje za laike.................................……..……………………….……………….53
2.2.3. Verska združenja in bratovščine…...………………………………………..…………55

ČETRTO POGLAVJE
STARŠI KOT VZGOJITELJI SVOJIH OTROK

1. Starševska podoba……………………………………………...……….……..……………………………60
2. Naloge staršev kot vzgojiteljev.....................................................................……………………….61
2.1. Starševska skrb za telesno vzgojo otroka………………………………………..……61
2.2. Skrb za duhovno vzgojo otroka…………………………………...……………………….63
2.2.1. Moralna vzgoja otroka………….……..………………………………….……..…………63
2.2.2. Umska vzgoja otroka………….…………………...……………………………..…………65
2.2.3. Verska vzgoja v družini………………………………............……………………………66
3. Sredstva in pripomočki za domačo vzgojo otrok…….…………….………….…………………67
3.1. Zgled staršev…………………………………………………………..………………………….68
3.2. Poučevanje, svarjenje, kaznovanje, molitev…………….……………………………68

PETO POGLAVJE
OČE IN MATI PATRIARHALNE DRUŽINE
KOT VZGOJITELJA IN SKRBNIKA SLUŽINČADI

1. Vloga in dolžnosti očeta in matere patriarhalne družine……………………….…………...72

2. Dvojna skrb družinskega očeta in matere za domače služabnike……….…………..……74

ŠESTO POGLAVJE
DRUŽINA KOT »DOMAČA CERKEV« ZA OTROKE IN SLUŽINČAD

1. Pastoralni obiski pri družinah………………………………….………………………..………...……78

2. Slomškova vzgoja otrok…………………………………………...................…………………………...80
3. Slomškova vzgoja služinčadi……………………………...………………………….………………….82
4. Domače bogoslužje…………………………………………………………...…………….…………...…..84

SKLEP……………..…………………………………..…………………………………………..…………………87

V
 BIBLIOGRAFIJA
I. VIRI
1) Neobjavljeni

SAM I. Rokopisi s Slomškovega študija teologije (1821–1824)

SAM III. Vita Pastoralis I–III (1824–1831)
SAM IV. A. Pridige pred pastoralno službo in na Bizeljskem (1823–1827)
SAM IV. B. Pridige v Novi Cerkvi (1827–1829)
SAM V. A–D. Meditacije v bogoslovnem semenišču v Celovcu (1829–1838)
SAM VI. Pridige v Celovcu (1829–1838) SAM VlIl.
SAM VIII. Reisebeschreibung (1833, 1834, 1837)
SAM IX. Pridige v Vuzenici (1838–1844)
SAM X. Pridige v Šentandražu in Celju (1844–1846)
SAM XI. Meditacije za duhovne vaje za duhovnike (l847–1862)
SAM XIII. A. Nedeljske pridige (1846–1862)
B. Priložnostne pridige (1846–1862)
C–D. Praznične in nedeljske pridige (nedatirane)
E. Pridige za postni čas (1847–1862)
SAM XIV. Pridige za različne razrede (1844–1862)
SAM XV. Osnutki pridig za birmo (nedatirani)
SAM XVI. Govori za ljudske misijone in duhovne vaje za laike (1850–1860)
SAM XVIII. C. Razni Slomškovi izvirniki (nedatirani)
SAM XIX. Collecta – konotacije (nedatirane)
SAM XXIII. B. Primeri za pridige
SAM XXVI. B. Pravila za združenja Sv. Križa, Frauenverein in Bratovščino
krščanskega nauka
SAM XXVIII. A. Vošnjakovi rokopisi iz Slomškove pridige v adventu 1854 in postnem
času 1855
B. Sarmlung in Schlussprotokoll I–XV (1847–1862)

VI
 2) Objavljeni

A. M. Krščansko devištvo, potrebni nauki, izgledi ino molitve za žensko mladost,

SLOMŠEK uredili mladi duhovniki celovškega semenišča, Celovec 1834, str. 180.
Posebni nauki in molitve za žensko mladost, Celovec 1835, str. 70.
Hrana evangeljskih naukov, Gradec 1835, I. zv. str. 221; II. zv. str. 226;
III. zv. str. 68.
Življenja srečen pot, potrebni nauki, vzgledi ino molitve za mladenče,
(uredili mladi duhovniki in A. Slomšek, spiritual v semenišču v Celovcu),
Celovec 1837, str. 330.
Molitvice in potrebni nauki za pridne mladenče, Celovec 1838, str. 238.
Mnemosynon slavicum suis quondam auditoribus ac amicis carissimis
dicat Antonius Slomshek, Glanforti 1840, str. 162.
Blaže in Nežika v nedeljski šoli, Celovec 1842, str. 292.
Sveto opravilo za šolarje, Celje 1846, str. 155.
Angelske molitve za pobožne šole, Celje 1846.
Apostolska hrana bogoljubnim dušam dana, Celovec 1849 in 1850, I. zv.
str. 240; II. zv. str. 158; III. zv. str. 76.
»Drobtinice« za novo leto, 1846 in 1847, vsakoletna revija, posvečena
družini in vzgojiteljem, ki je neprekinjeno izhajala dvajset let, s
programom, ki ga je pripravil Slomšek.
Pridige osnovane objavljene v Drobtinicah V–XI (1850–1856).
Sedem žalosti Marije, pridige za postni čas 1837, objavljene v
Drobtinicah XII (1857), str. 4–42.
Zlati nauki za razne stanove o svetem misijonu in duhovnih vajah, DROB
XIV (1859–60), str. 19–56.
Svetla resnica v zmešani svet, ponatis pastoralnega pisma za leto 1848,
Celje 1848.
Spomin na sveti misijon, Maribor 1860, str. 14.
Okrožnice lavantinske škofije, 1846–1862.

VII
II. ŽIVLJENJEPISI O SLOMŠKU

F. KOSAR A. M. Slomšek Fürstbischof von Lavant, Maribor 1863, str. 328.

A. M. Slomšek knez in vladika lavantinski, Maribor 1863, str. 99.
A. MEDVED Knezoškof lavantinski Anton Martin Slomšek, Celovec 1900, str.
191.
F. KOVAČIČ Služabnik Božji Anton Martin Slomšek knezoškof lavantinski, Celje
1934, 1. zv. str. 168; II. zv. str. 142.
M. GORIČAR Slomškov rodovnik, Maribor 1938, str. 40.
J. POLJANEC
F. HRASTELJ Knjiga o Slomšku, Celje 1962, str. 144.
B. GRAFENAURER
A. GSPAN Slomšek (Slovenski biografski leksikon), X. zv., Ljubljana 1967, str.
367–379.

III. ZBIRKE IN ANTOLOGIJE SLOMŠKOVIH DEL

F. JAMŠEK Šolske Drobtinice, ob 25. obletnici Slomškove smrti, Ljubljana

1887, str. 223.
M. LENDAVŠEK Anton Martin Slomšek zbrani spisi: Pesmi, Celovec 1876, str. 272.
Basni, prilike in povesti, Celovec 1878, str. 400.
Životopis, Celovec 1879, str. 405.
Različno blago, Celovec 1885, str. 436.
Pastirski listi, Celovec 1890, str. 254.
Pridige osnovane, Maribor 1899, str. 463.
ERJAVEC - FLERE A. M. Slomšek – izbrani spisi za mladino, Ljubljana 1924, str. 415.
T. DEBELJAK Anton Martin Slomšek, Ljubljana 1939, str. 96.
N. N. A. M. Slomšek o sv. Cirilu in Metodu, Ljubljana 1910, str. 104.
F. KOVAČIČ Pisma Antona Martina Slomška, AZN, Maribor, 1., II. letnik, 1932.

VIII
IV. KNJIGE O SLOMŠKOVEM DELU

E. BOJC Slomšek, naš duhovni vrtnar, Ljubljana 1932, str. 62.

J. BRINAR Anton Martin Slomšek kot pedagog, Celje 1901, str. 94.
V. BRUMEN Blaže in Nežica – kulturno-pedagoški pomen Slomškovega dela,
diplomsko delo, Maribor 1936, str. 128.
Martin Slomšek – Blaže in Nežica, Ljubljana 1943, str. 142.
I. GRAFENAUER Arhivni doneski k podobi Slomška pedagoga, Ljubljana 1956, str.
231.
M. KLUN Fürstbischof Anton Martin Slomšek v Karnten, Celovec 1969, str.
222.
F. KRAMBERGER Osrednje teološke resnice v Slomškovem oznanjevanju, diplomsko
delo, Ljubljana, 1971, str. 141.
J. MAJCEN Der Katholische Frauenverein der werkthatigen christlichen Diebe
in Maribor, Maribor 1910, str. 120.
J. MARTELANC Pastoralna pedagogija škofa Antona Martina Slomška, diplomsko
delo, Pont. un. Lateranensis, Roma 1974, str. 258.

V. LITERATURA

AA. VV. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 1. zv., razno, Ljubljana 1979, str. 188.
AA. VV. Catechismo e famiglia, UBC, Torino 1968, str. 170.
AA. VV. Človek in kristjan v današnji slovenski družbi in Cerkvi, Ljubljana
1979, str. 64.
AA. VV. Dimensione religiosa del matrimonio e della famiglia, La Scuola,
Brescia 1975, str. 217.
AA. VV. L'educazione familiare oggi, La Scuola, Brescia 1972, str. 391.
AA. VV. L'educazione religiosa in famiglia, La Scuola, Brescia 1975, str.
234.
AA. VV. Famiglia e pastorale, A. C. ODACI, Rim 1976, str. 320.
AA. VV. Le Famiglie, la Chiesa e la Fede, LDC, Torino 1976, str. 196.
AA. VV Fede e sacramento del matrimonio, LDC, Torino – Leumann 1976,
str. 183.
AA. VV. Genitori si diventa, Ed. Minerva Medica, Torino 1970, str. 340.
AA. VV. Kirchengeschichte, Herder, Freiburg 1967–73, ur. Mg. H. JEDIN,
zv. IV., V., VI.
AA. VV. Il matrimonio, Pachine, Milano 1976, str. 257.

IX
AA. VV. Il matrimonio dei cristiani: Che senso ha? AVE, Rim 1978.
AA. VV. Matrimonio e famiglia nella comunità cristiana, Massimo, Milano
1966, str. 245.
AA. VV. Narodopisje Slovencev, 2. zv. ur. LOŽAR R., Ljubljana 1944, str.
349.
AA. VV. Pedagoški zbornik Slovenske šolske matice, ur. OZVALD, Ljubljana
1932, št. XXVIII.
AA. VV. Matrimonio e famiglia nella comunità cristiana, Rim 1965, str.
165.
AA. VV. Psicologia della vita famigliare, Procaccianti Ed., Trento 1972, str.
54–7.
AA. VV. Raporti prematrimoniali e coscienza cristiana, AVE, Rim 1975,
str. 390.
AA. VV. Realtà e valori del sacramento del matrimonio, LAS, Rim 1976, str.
455.
AA. VV. La Chiesa nell'epoca dell'Assolutismo e dell'illuminismo, Storia
della Chiesa vol. VII., ur. H. JEDIN, Jaca Book 1975.
AA. VV. Sveti Zakon; Srečanje s Kristusom v zakramentih, 50. zv., Ljubljana
1979, str. 31.
AA. VV. Il matrimonio, Insegnamenti pontéfici, Paoline, Rim 1965, st. 495.
AA. VV. Un Sinodo per la Famiglia, Libreria della Famiglia, Milano 1980,
str. 318.
AA. VV. Temi di pastorale della famiglia, LDC, Torino 1973, str. 261.
AA. VV. Zgodovina narodov Jugoslavije, II. zv., Ljubljana 1959, str. 1250.
AA. VV. Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str.
964.
AA. VV. Zgodovina slovenskega slovstva, zv. II, III, IV, Ljubljana 1951–
1971.
A. ABLONDI Sposarsi nella Chiesa, LDC, Torino 1974, str. 120.
P. ADENAUER Ehe und Familie, Matthias–Grünwald Verlag, Mainz 1974.
J. AMBROŽIČ Poročni obred na slovenskem nekdaj, danes in v bodoče po
koncilskih smernicah, Ljubljana 1964, str. 60.
J. APIH Slovenci in leto 1848, Ljubljana 1888, str. 306.
Ph. ARIES Padri e figli nell'Europa mediovale e moderna, Ed. Laterza, Bari
1968, str. 345.
F. ARNOLD Seelsorge aus der Mitte der Heilsgeschichten, Freiburg 1956.

X
M. AVANTI L'esperienza sacramentale in famiglia, CIPM. Rim, Rogate, Rim
1975.
Š. BALAŽIC Slomšek, vzgojitelj mladine, rokopis, Ljubljana 1965, sl. 40.
G. BARELLA Ragazzi, parrocchia e famiglia, LDC. Torino 1968.
P. BELTRAO Sociologia della famiglia contemporanea, Gregoriana, Rim 1977,
str. 224.
G. BONEMELLI La famiglia, Montaldi, Cremona 1893.
L. BOPP Zwischen Pastoraltheologie und Seelsorge-wiüssenschaft, Pustet,
München 1937, str. 162.
G. M. BOSIO SOS ai genitori, Paoline, Rim 1969, str. 208.
D. BOUREAU La mission des parents. Perspectives congilieres, Ed. Du Cerf, Pariz
1970, str. 188.
M. Dl BRITA Famiglia nuova o in fratumi? Teleobiettivo conciliarlo sulla
famiglia moderna, Redenzione, Neapelj 1971.
C. CARETTO Famiglia piccola chiesa, AVE, Rim 1978, str. 150.
Š. CASAR Slomšek in sveti krst, rokopis, Ljubljana 1962, sl. 59.
M. CRISPIERO Il matrimonio cristiano, Moretti, Rim 1976.
A. CORTI Famiglia e Concilio, Milano 1967.
G. CAROZZI La famiglia cristiana nel pensiero di Pio XII., La Casa, Milano 1952,
str. 230.
L'educazione cristiana nell'insegnamento di Pio XII, IPAG, Rovigo
1953, str. 100.
R. ČEBULJ Janzenizem na Slovenskem in frančiškani, Ljubljana 1922; Pregled
»Čas« XXIV (1923), str. 67–77, in »Bogoslovni vestnik« III
(1923), str. 186–187.
R. DIRX Kinder brauchet gute Eltern, Dusseldorf, Econ Verlag, 1970
(prevedeno tudi v slovenščino).
F. M. DOLINAR Problemi pastorali nelle lettere pastorali del vescovo A. M.
Slomšek, Gregoriana, rokopis, Rim 1971.
A. ETCHEGARAY Storia della catechesi, Paoline, Rim 1967, STR. 383.
N. FABRE L 'educazione familiare e suoi problemi, LDC, Torino-Leujnanin
1970.
E. FROMM L'arte di amare, Mondadori, Milano 1963.
N. GALLI Educazione familiare e società, La Scuola, Brescia 1965.
Nuovi problemi di pedagogia familiare, La Scuola, Brescia 1974,
str. 336.

XI
G. GATTI Il ministero catechistico della famiglia nella Chiesa, Dehoniane,
Bologna 1978, str. 480.
Genitori educatori alla fede nella Chiesa oggi, LDC, Torino 1978,
str. 192.
Morale sessuale, educazione dell'amore, LDC, Torino-Leumann
1979, str. 195.
R. GEISELMANN Geist des Christentums und des Katholizismus Ausgeuählte
katholischer Theologie im Zeitalter des deutschen – Idealismus
und der Romantik, Mainz 1940.
F. GLINŠEK »Nouvelles ecclésiastiques« in naši janzenisti - do konca 7. avgusta
1782, »Bogoslovni Vestnik« XXII (1942), str. 106–137.
B. GRAFENAURER Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962, str. 483.
Zgodovina slovenskega naroda, V. zv., Ljubljana 1964, str. 206.
J. GRUDEN Zgodovina slovenskega naroda I. zv., Celovec 1910, str. 1090.
J. GRUBER Pričetki našega janzenizma, »Čas« X (1916), Ljubljana, str. 131.
J. GAUME Der nagende Wurm der heutigen Gesellschaft oder das Heidentum
in der Erziehung, Regensburg 1851, str. 286.
H. HANTSCH Die Geschichte Österreichs, 2 Bände, Graz 1869.
B. HARING Matrimonio e famiglia nella teologia dopo il Vaticano II, La Scuola,
Brescia 1967.
Sociologia della famiglia, Paoline, Rim 1962, str. 255.
CH. HARRIS Die Familie, Lambertus Verlag, Freiburg 1973.
J. HARTMANN Mala univerzalna zgodovina, Firence 1962.
P. HERSCHE Der Spätgansenismus in Österreich, Dunaj 1977
J. HIRSCHER Christliche Moral vol. I.–III. Tübingen 1835–36.
E. HOC 'EDEZ Histoire de la théologie au XIXe siecle, Pariz 1949.
HOFFINGER Anton Martin Slomšek, Fürstbischof von Lavant, Ein CharaktèrbiId
aus Österreichs Süden, »Osterreichische Revue« 1863, VII.
F. HRASTELJ Škof Slomšek – šmarnice, Maribor 1958.
A. JERSILD Psicologia dell'adolescenza, La Scuola, Brescia 1970, str. 480.
W. JORDAN Famiglia e servizio sociale, Astrolab, Rim 1973.
M. JURITSCH Il ruolo paterno nella educazione, La Scuola, Brescia 1969, str.
293.
F. KIDRIČ Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1929–1938.
A. KORDIN A. M. Slomšek – narodni in verski vzgojitelj, Pedagoški zbornik,
Ljubljana 1932.

XII
F. KOVAČIČ Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928), Maribor 1928, str.
489.
S. KRANJEC Slomškov »Ubogi otrok v fabrikah« in njegova podloga, Zbornik ob
stoletnici zgodovinskega društva, Ljubljana 1839–1939.
R. KUŠELJ Jožef II. und die äussere Kirchenverfassung Innerösterreichs,
Stuttgart 1908.
T. LIDZ La persona umana, Astrolab, Rim 1971, str. 592.
F. MAASS Der Spätjosephinismus 1790–1820 v Josephinismus IV. Band,
Herold, Dunaj–München 1957.
J. MAL Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928, str. 1216.
J. MARN Knjiga slovenska v XIX. veku, »Jezičnik« XXIV (1886), Ljubljana
M. MIKLAVČIČ Marija, mati naše vernosti, Ljubljana 1962, str. 101.
G. MILANESI Famiglia sacrale e secolarizzata?, Torino 1973.
Sociologia, UPS, Rim 1976. str. 217.
E. MONTIER Il focolare ideale, Maretti, Rim 1943.
J. NOVAK Kristus v življenju in spisih škofa A. M. Slomška, Ljubljana 1962.
G. PATTARO Famiglia e iniziazione cristiana, Rim 1975.
G. PIANA Famiglia comunità di fede, AVE, Rim 1970.
U. PANCK Der bäuerliche Farmilien betrib zwischen Patriarchat und
Partnerschaft, Stuttgart 1964.
J. PLETERSKI Sorodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana, 1965.
M. PORT Il bambino e le relazioni familiari, AVE, Rim 1969, str. 259.
I. PRIJATELJ Duševni profili slovenskih preroditeljev, Ljubljana 1962, str. 226.
Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, Ljubljana
1938–T939.
REICHEN–BERGER Pastoralen weisung nach den Bedürfnissen unseres Zeitalters, 2
Bände, Dunaj 1805, 1808.
G. De ROSA Dignità del matrimonio e della famiglia e sua valorizzazione, »La
Chiesa nel mondo contemporaneo«, Torino–Leurnanfy LDC,
1968. str. 679.
L. ROSSI Pastorale famigliare, Dehoniane, Bologna 1969.
G. PATTARO Fidanzamento e matrimonio come esperienza di fede, Morceliana,
Brescia 1977, str. 137.
J. M. SAILER Vorlesung aus der Pastoraltheologie, VI–VIII. zv. München 1820.
Uber die Erziehung, München 1822.

XIII
F. SALVESTRINI La famiglia nel rinnovamento pastorale del Concilio, Massimo,
Milano 1968.
F. SAMANES Il Catecumenato, Paoline, Alba 1976, str. 238
W. SARIS Dove nasce la Chiesa, LDC, Torino–Leumann 1978.
B. SCARPAZZA Comunità familiare e spiritualità cristiana, Rim 1974.
J. SCHEEBEN I misteri del cristianesimo, Morceliana, Brescia 1953.
SCHILE–BECKX Evoluzione e cambiamenti nelle concezioni cristiane del
matrimonio, v »Diritto del sesso e matrimonio«, Milano 1968, str.
29–55.
Il matrimonio, Realtà terrena e mistero di salvezza, Esmein, Rim
1968. str. 380.
Il matrimonio è un sacramento, Brescia 1969.
A. SCHROTT Seelsorge im Wandel der Zeit, Styria steirische Verlagsanstalt,
Gradec–Dunaj 1946.
H. SCHUSTER Die Geschichte der Pastoraltheologie in Handbuch der
Pastoraltheologie, l. zv. Herder, Freiburg 1964, str. 40–92.
Š. STEINER Slomškova vzgoja doraščajoče mladine, Ljubljana 1962.
A. ŠUŠTAR L'educazione della coscienza, Rim 1969
B. HARING
E. TISSERAND Famiglia o comunità, Boria, Rim 1976, str. 225.
D. TETTAMANZI Famiglia segno di speranza, AVE, Roma 1971.
Humanae vitae, Commento all’Encilica sulla regolazione delle
nascite, Ancora, Milano 1968, str. 334.
Il mistero coniugale, AVE, Roma 1978, str. 252.
E. TOMEK Kirchengeschichte Österreichs, Band 3, Dunaj 1949.
A. TRSTENJAK Pastoralna psihologija, Mohorjeva družba, Ljubljana 1946, str.
452.
Psicologia e pedagogia nell'insegnamento religioso, Vita e
Pensiero, Milano 1955, str. 388.
Stara in nova podoba družine, Ljubljana 1974, str. 250.
J. TURK Wolfov vizitacijski zapisnik, v »Bogoslovnem vestniku«, XXIV
(1944) Ljubljana, str. 140–146.
F. UŠENIČNIK Pastoralno bogoslovje, Jug. knjigarna, Ljubljana 1940.
Rigorizem naših janzenistov, Bogoslovni vestnik III (1923), str. 1–
49.
A. VERGETE Psicologia religiosa, Boria, Torino 1967, str. 318.

XIV
A. VINIL L'Education, la Famille et la Société, Pariz 1855.
F. WEYERGANS Matrimonio, famiglia e Vaticano II, Rim 1969.
E. WINTER Der Josephinismus und seine Ges Beitrage zur Geistesgeschichte
1740–1848, Wien 1943.
J. WODKA Kirche in Österreich, Dunaj 1959.
F. ZWITTER Nacionalni problemi v habsburški dinastiji, Ljubljana 1922, str.
226.

VI. DRUGI VIRI

Dizionario di pastorale, Queriniana, Brescia 1979, str. 838.
Enciclopedia Europea, I. vol., Garzanti, Roma 1976, str. 849 –851.
Enciclopedia dèlie scienze dell'educazione, Educare III., PAS –
Verlag, Zurich 1964, str. 597.
Handbuch der Pastoraltheologie, Herder, Freiburg 1964, vol. I.–V.
Handbuch der Religionspädagogik, I–III, München 1973.
Lexikon für Theologie und Kirche, III. vol., Herder, Freiburg im
Breisgau 1931, str. 550–953.
Nuova Enciclopedia del Matrimonio, Queriniana, Brescia 1975.
Piccole enciclopedie della famiglia, Cittadella, Assisi 1971, str.
426.
Slovenski biografski leksikon, zv. X., Ljubljana 1967, str. 367–379.

XV
 UVOD

1. ZGODOVINSKI POGLED NA SLOVENSKI NAROD V 19. STOLETJU

Slovenija obsega skrajni severozahodni del Jugoslavije. Na severu meji z

Avstrijo, na jugovzhodu z Madžarsko, na vzhodu in jugu s Hrvaško, na zahodu
pa z Italijo. Njena površina znaša okoli 20.500 kvadratnih kilometrov.
Cerkveno-upravno je razdeljena na tri škofije: na jugozahodu je koprska škofija,
v središču ljubljanska nadškofija-metropolija, na severovzhodu pa mariborska
škofija (do leta 1964 lavantinska škofija).
Slovenci, ki predstavljajo najbolj zahodno vejo južnih Slovanov, so to ozemlje
poselili proti koncu 6. stoletja.12 V prvi polovici 19. stoletja so slovensko
narodno ozemlje sestavljale naslednje pokrajine: Južna Koroška in Spodnja
Štajerska na severu ter Kranjska v središču.13
Cerkveno-upravno je bilo slovensko narodno ozemlje razdeljeno na dva dela:
večji del Kranjske je spadal pod oglejski patriarhat, Koroška in Štajerska pa pod
obsežno salzburško metropolijo.
Po reformi škofijskega ozemlja, ki jo je izvedel Jožef II. leta 1792, je bilo
slovensko narodno ozemlje razdeljeno na več škofij. Južna Koroška in Spodnja
Štajerska na severu sta bili razdeljeni na tri škofije: Krko (Gurk), Lavant in
Seckau. Kranjska pa je bila v celoti umeščena v ljubljansko škofijo.
Lavantinska škofija je bila deloma nemško in deloma slovenska govoreča. Svoj
sedež je imela na severu škofije, torej zelo daleč od slovenskega prostora. Zato
ga je leta 1859 Slomšek prestavil iz Šentandraža v Labotski dolini na Koroškem
v Maribor na Spodnjem Štajerskem, oziroma v središče škofije, kar je njeno
stanje bistveno spremenilo. Dne 22. oktobra 1858 je bila s Conventio
Salisburgensis meja med škofijama Seckau in Lavant že določena. Poleg tega je
bilo ozemlje Južne Koroške priključeno krški škofiji, dekanati mariborskega
okraja, ki so bili dotlej pod seckausko škofijo, pa lavantinski. Tako je
lavantinska škofija postala teritorialno največja slovenska škofija.
Slovenski narod, ki je bil od leta 1526 pod oblastjo Habsburžanov, je v 19.
stoletju vstopil pod francosko zasedbo,14 ko so nastale tako imenovane »ilirske
province«. Tako je bilo slovensko nacionalno ozemlje razdeljeno med dve
upravi: francosko, ki je obsegala ves jugozahodni del z Gorico, Trstom in
Kranjsko – kasneje se je ta razširila proti Istri in Dalmaciji – ter avstrijsko, ki je
zajemala Južno Koroško in Spodnjo Štajersko.

12prim. GRAFENAUER B. Slovenska zemlja in nekateri vplivi njenega pomena na zgodovinski

razvoj, Prav tam: Zgodovina slovenskega naroda I. Ljubljana 1964, str. 17–40.
13Prav tam: Zgodovina slovenskega naroda V., str. 171. Demografski zemljevid je po podatkih
popisa iz leta 1846 izdelal Peter KOZER leta 1853.
14 Prva francoska zasedba se je začela leta 1797 in se po približno mesecu dni končala s
premirjem v Leobnu. Druga, ki se je začela leta 1805, je trajala približno tri mesece in se
končala s premirjem v Bratislavi 26. decembra. Tretja, v letih 1809–1814, je bila najdaljša in
za slovenski narod najpomembnejša.

1
Francoska zasedba je v socialno in versko življenje vnesla nekaj pomembnih
sprememb. Francozi so z odlokom 18. aprila 1811 izboljšali razmere podložnih
kmetov in jim zagotovili osebno svobodo. V veljavi pa so ostali visoki davki in
druge dajatve, ki so med kmeti povzročali hude napetosti in upore.
Versko in cerkveno življenje v Ilirskih provincah se je znatno spremenilo leta
1809 s konkordatom med Napoleonom in Cerkvijo, na osnovi katerega je bilo
nato izdanih več odlokov. Med temi sta bila najbolj pomembna odlok z dne 15.
aprila 1811 o uvedbi »Napoleonovega« liturgičnega koledarja, ki je obdržal le
štiri glavne verske praznike in ukinil vse druge, ter »licenca« z dne 31. januarja
1812, ki je uvedla sklepanje civilne poroke pred cerkveno. Z drugimi deželnimi
odloki so Francozi omejili liturgične procesije na pet letno in prepovedali
domače pobožnosti kot je, na primer, uporaba kadila v domovih pred velikimi
prazniki. Razpuščene so bile vse verske bratovščine, razen dveh: Bratovščine
Presvetega Zakramenta in Bratovščine za duše v vicah. V Ljubljani so zaprli
bogoslovno semenišče. Civilne oblasti so si pridržale celo izključno pravico do
imenovanja župnikov in veroučnih katehetov, za katere so pogosto postavljali
laike brez cerkvene odobritve.
Francoska zasedba (1809–1814) se je končala po približno petih letih z
Napoleonovim padcem. Po več zmagah proti-francoske koalicije držav –
Avstrije, Prusije, Rusije in Anglije – v bitkah proti Francozom je bilo 30. maja
1814 v Parizu podpisano premirje. Že oktobra 1813 so ozemlje Ilirskih provinc
zasedli Avstrijci, s katerimi se je vrnil stari režim.
Leta 1814 je tudi slovenski narod zapadel pod absolutizem Metternicha,
najvplivnejše politične osebnosti avstrijskega cesarstva ob cesarju Francu I.
(1792–1835) in njegovem nasledniku, sinu Ferdinandu I. (1835–1848).
Največja značilnost tega obdobja v avstrijskem cesarstvu je bila ponovna
uvedba sistema iz časa pred vojnami proti Francozom.
V Sloveniji je bila na ozemlju Ilirskih provinc ustanovljena nova uprava – tako
imenovano Ilirsko kraljestvo –, vendar so politične razmere ostale enake kot v
drugih avstrijskih provincah.
Najpomembnejša socio-ekonomska sprememba v Sloveniji je bila izgradnja
prvih tovarn s parnimi stroji; začele so delovati bombažne predilnice v
Ljubljani (1838), Preboldu (1839) in Ajdovščini (1843). Z njimi pa se je razvil
nov družbeni sloj: delavstvo.
Začela se je spreminjati struktura prebivalstva in s tem tudi družine, vendar ne
čez noč. Kmečke družine so postopoma postale napol delavske. V tovarnah so
delali ne le odrasli, ampak tudi otroci in mladostniki, od 10 do 14 ur na dan.15
Nove politične razmere po zmagah nad Napoleonom niso prinesle veliko koristi
ne avstrijski ne slovenski Cerkvi. Čeprav je bil odnos države do Cerkve manj tog
kot prej, so jožefinska načela ostala v veljavi.
Korenine Jožefinizma na Slovenskem segajo v čas Jožefa II. (1780–1790). Na
Slovenskem je bil njegov najstrožji zagovornik ljubljanski škof msgr. Carlo
Herberstein (1772–1787), ki mu nekateri pravijo tudi »duhovni oče cesarskih

15 AA. W., Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 427–428.

2
reform«.16 Svoje reformistične ideje, ki so bile jožefinistično in janzenistično
obarvane, je objavil v pastoralnem pismu leta 1782.17 Tudi Herbersteinovi
škofovski nasledniki18 so bili jožefinizmu naklonjeni ali vsaj strpni do njega.
Stanje v drugih slovenskih škofijah je bilo podobno in je odražalo stališča
krajevnih škofov. Seckauski škof, msgr. Giuseppe Arko (1780–1802), je bil strog
jožefinec, tako kot njegovi nasledniki, zato je bilo cerkveno-versko življenje tam
podobno kot v ljubljanski škofiji.
Lavantinski škof, msgr. Giuseppe Schrattenbach (1795–1800), sicer ni bil
jožefinec, vendar je s svojo strpnostjo puščal odprta vrata jožefinskim in
janzenističnim težnjam v škofiji. Njegovi nasledniki, vse do Slomška,19 niso
naredili veliko, da bi to preprečili.
Najpomembnejša značilnost jožefinizma na Slovenskem je bila neločljiva
povezanost z janzenizmom, ki pa pri nas ni bil dogmatičen, ampak praktičen.
To pomeni, da je v povezavi z jožefinizmom zagovarjal jožefinsko cerkveno
zakonodajo, ki je poudarjala odvisnost Cerkve od avtoritarne države. Hkrati je
vnesel strogost tudi v versko, zlasti zakramentalno življenje vernikov.20
Jožefinska doba na Slovenskem je, poleg omenjenega, prinesla tudi spremembe
v zunanji organizaciji škofij in župnij. Škofije so se morale reorganizirati v
skladu s cesarjevimi direktivami. To je pomenilo, da so morale svoje škofijske
meje uskladiti z upravnimi, da so bile homogene in imele identično disciplino.
Zelo podoben je bil tudi princip preureditve župnij. Uresničevanje teh direktiv
je poleg drugih težav povzročilo veliko duhovno škodo v pastoralni praksi.21
V prvi polovici 19. stoletja sta – predvsem po zaslugi pastoralne dejavnosti
dunajskega apostola Clementa Marie Hofbauerja in njegovih učencev, vključno
s Slomškom – jožefinizem in janzenizem izgubila svojo ostrino tudi na
Slovenskem. Kljub temu je bilo na njuno izginotje treba počakati še nekaj
desetletij.
Val revolucije, ki se je dvignil februarja 1848 v Parizu, je 13. marca 1848
dosegel Dunaj in celotno slovensko ozemlje. Že 16. marca so bile v Ljubljani

16 GRUBER J. Pričetki našega jansenizma, »ČAS« X (1916), Ljubljana, str. 131.

17 prim. DOLINAR M. F., Jožefinci med Rimom in Dunajem v Acta ecclesiastica Sloveniae, zv. 1.,
Ljubljana 1979, str. 52–53.
Opomba: Pismo je imelo velik uspeh; prevedeno je bila v latinščino, francoščino in
italijanščino ter devetkrat ponatisnjeno. Poleg njega je Herberstein objavil svoje uvodno
pastoralno pismo (1773), v katerem je duhovnike pozval, naj bodo strožji v spovednici; leta
1781 je cesarju poslal spomenico o položaju duhovščine v svoji škofiji, v kateri je zahteval
zaprtje vseh samostanov na njenem ozemlju, prim. GRUBER, str. 128–131.
18Škofje: msgr. Micaele Brigido (1787–1806), msgr. Antonio KOVAČIČ (1807–1814), msgr.
Agostino Gruber (1816–1824).
19 Škofje: msgr. Maximiliano Firmian (1800–1822), msgr. Ignazio Zimmermann (1824–1813),

msgr. Francesco Kutnar (1843–1846).

20Najpomembnejši primer je pričevanje ribniškega mestnega župnika Holzapfla, ki je leta
1849 potožil, da kar polovica vernikov njegove župnije že več kot dvajset let ne prejema
zakramentov, prim. prav tam, str. 137.
21 KOVAČIČ, Zgodovina lavantinske škofije (1228–1928), str. 322–348.

3
organizirane revolucionarne demonstracije proti vladi in cerkvi, ki so izražale
zadovoljstvo nad padcem Metternichovega absolutizma.
Revolucijo leta 1848 so med drugim sprožile zahteve po državni neodvisnosti
s strani Čehov, Hrvatov, Poljakov, Italijanov in drugih . Popolnoma drugačne so
bile zahteve slovenskih intelektualcev, ki so se zavzemali za enakopravnost z
nemško in italijansko narodnostjo, vendar v okviru avstrijskega cesarstva.22
Edina zahteva Slovencev je bila uporaba slovenskega jezika v javnem življenju
– šolah, uradih in bogoslužju. Svoje zahteve so objavili v časopisu Novice dne
23. septembra 1848.
Na Dunaju so slovenski intelektualci, zbrani v društvu Slovenija, 20. marca 1848
objavili svoje zahteve v programu Zedinjena Slovenija. Temu so dodali tudi
zahtevo po zedinjeni Sloveniji z lastnim parlamentom in upravo, vendar znotraj
avstrijske monarhije. To so poskušali doseči z zbiranjem podpisov.23 Toda
slovenski intelektualci na Dunaju so ostali praktično izolirani, brez podpore
intelektualcev na slovenskem ozemlju, zato njihov projekt ni bil uspešen.24
Revolucija je bila zatrta 1. novembra 1848. Čeprav je bila konec novembra
obnovljena skupščina ustavnega sodišča, je knez Felix Schwarzenberg že
pripravil načrt za novo absolutistično vlado. Knez je 7. marca 1849 skupščino
ustavnega sodišča razpustil pod pretvezo nezmožnosti reševanja trenutnih
problemov in razglasil novo vladno ustavo. Tako se je začelo obdobje
»Bachovega absolutizma«, imenovano po notranjem ministru Alexandru
Bacha, ki je nasledil leta 1852 umrlega Schwarzenberga.
Avstrijski absolutizem, ki je zatiral vse zahteve po večji družbeni, kulturni,
gospodarski, politični in verski svobodi, je državo pripeljal na rob propada. Leta
1859 je bil diktator Bach prisiljen odstopiti. Na njegovo mesto je bil imenovan
poljski grof Agenor Gluckowski. Cesar Franc Jožef I. (1848–1916) se je z
»oktobrsko diplomo« 20. oktobra 1860 odrekel diktaturi in izdal zakon, ki je
državljanom zagotavljal več svoboščin, enakopravnost veroizpovedi in tudi
določeno avtonomijo pri javnih funkcijah. Dne 26. februarja 1861 pa je s
»februarskim patentom« prenesel nekatera pooblastila na obe poslanski
zbornici in dal nadvojvodam, nadškofom in knezoškofom dostop do
gospodarske zbornice.25 Na ta način se je država poskušala prilagoditi
spremenjenim političnim razmeram in izrabiti cerkvene oblasti v svojo korist.
Versko in cerkveno življenje se je po revoluciji iz leta 1848 – s cesarskim
dekretom iz leta 1850 in konkordatom iz leta 1855 – končno osvobodilo
državnega jožefinskega pritiska in janzenizma.

22prim. ZWITTER F., Nacionalni problemi v habsburški dinastiji, Ljubljana 1962, str. 84–100.
Tudi Slomšek je bil mnenja, da je najbolje ohraniti obstoječe stanje v Avstriji, ki je vsem
Slovanom zagotavljala enakopravnost z drugimi narodi; prim. DOLINAR M.F., Problemi
pastorali nelle lettere pastorali del vescovo A. M. Slomšek, U. P. Gregoriana, Rim 1971, str. 5.
23 AA. VV, Zgodovina Slovencev, str. 451.
24 prim. APIH J. Slovenci in leto 1848, Ljubljana 1888, str. 45–48.
25Za političnega predstavnika v državnem parlamentu so vabili tudi Slomška, a je to zavrnil.
KRAMBERGER F. Osrednje teološke resnice v Slomškovem oznanjevanju, Ljubljana 1971, str.
31.

4
Največ od vseh pa je k prenovi verskega življenja duhovnikov in vernikov
prispeval prav škof A. M. Slomšek. V svojem programu za okrepitev pastoralne
gorečnosti duhovnikov in za evangelizacijo ter posvetitev zakonskega in
družinskega življenja je na prvo mesto postavil zakramentalno življenje, ki
sloni na poglabljanju krščanskega nauka. Za dosego tega je uporabljal tudi
dotlej prepovedana sredstva: verska združenja, bratovščine in ljudske misijone
za laike, za duhovnike pa duhovne vaje, pastoralna predavanja in »teološke
razprave«. Vse to bo predmet te disertacije.

2. KRATEK SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPIS IN VPLIVI NA NJEGOVO VZGOJO

Anton Martin Slomšek26 se je rodil 26. novembra 1800 v štajerski vasici Slom,
vzhodno od Celja, v župniji Ponikva, ki je spadala pod lavantinsko škofijo.
Njegova starša sta bil globoko verna. Oče Marko Slomšek je bil premožen kmet,
mati Marija Zorko, pa zelo predana in pobožna. Anton je bil njun prvorojenec.
Za njim so se rodili Marija, Uršula, Martin, ki je umrl kot otrok, Jožef, Lucija in
Valentin. Kot zadnja se je rodila Neža, ki je prav tako umrla v otroštvu.
Pri Slomškovih so bile družinske vloge jasno določene; vzgoja otrok je bila
prvenstveno materina naloga, medtem ko je oče skrbel za družinsko
ekonomijo.
Anton Martin Slomšek je mater na več mestih opisal kot prvo katehetinjo in
učiteljico svojih otrok, ki jih je učila brati in pisati.27 Pomen materine vzgoje in
osebne izkušnje z njenim veroukom je povzel takole: »Materina vzgoja je za
otroka kot jutranja zarja.«28 Vanj je vtisnila pečat verskega in duhovnega
življenja. Kljub preprostosti je bila njena vzgoja zdrava, brez zgrešenih
predstav, in stroga. Ni dopuščala, da bi se sin navzel škodljivih navad.
Mati je kot primarna vzgojiteljica v domu in družini vplivala na Antona tudi v
kasnejših življenjskih obdobjih. Oče je bil prepričan, da bo njegov prvorojenec
ostal doma kot bodoči gospodar domačije. Mati, ki je poznala Antonovo umsko
nadarjenost, pa je želela, da bi šel študirat. S pomočjo župnika Prašnikarja je
moža prepričala, da je Antonu dovolil oditi na šolanje v Celje. Mamina želja po
sinovem študiju je prevladala tudi po njeni smrti; želja umirajoče matere, da bi
Anton nadaljeval študij, se je tako uresničila.

26 Ime »Martin« je Slomšek začel uporabljati šele kot škof, v spomin na birmanskega botra.
27 Pridige, kjer Slomšek omenja svojo mamo kot vzgojiteljico, najdemo v njegovem arhivu:
Von
den Pflichten der Männer, pridiga za praznik sv. Jožefa, SAM X, 25;
Von Pflichten der Eltern, pridiga na prvo nedeljo po novem letu 1848, SAM XIII, A, 30;
Die Sünde, das einzige Hinderniss unserer Bestimmung, pridiga, Maribor 1859, SAM XVI, 15;
Kristijana čast in nehvaležnost, DROB XIX (1865-66), str. 48–63.
prim. JAMŠEK F. Šolske Drobtinice v 25 spomin A. M. Slomška, Ljubljana 1887, str. 8.
28 Nachahnung Mariens als Mütter, SAM IX, 44, m. 2.

5
Materin vzgojni vpliv se je v Slomškovi družini pokazal tudi po njeni prezgodnji
smrti. Antonovi bratje in sestre so materinsko vzgojo zelo pogrešali.29
Oče Marko je bil preudaren gospodar, ki se je odlikoval po delavnosti,
natančnosti in redoljubnosti. Enake lastnosti zasledimo tudi pri njegovem
najstarejšem sinu Antonu. Poleg omenjenih lastnosti je prvorojencu privzgojil
veliko ljubezen do narave in, po njej, do Boga.30
Ob materi in očetu je imel največji vpliv na vzgojo mladega Antona župnik Jakob
Prašnikar, ki je na župniji Ponikva služboval med leti 1811 in 1815. Med drugim
je tam ustanovil tudi šolo za dečke in deklice.
Ker takrat v okolici Ponikve še ni bilo državne šole, je Anton po dopolnjenih
enajstih letih začel obiskovati zasebni pouk pri župniku. Kljub očetovi želji, da
bi ostal doma, je fant kazal veliko nadarjenost za študij in zanimanje za knjige.
Prašnikar, ki je njegovo umsko nadarjenost dobro poznal, ga je na materino
željo in z očetovim dovoljenjem v šolskem letu 1813–14 poslal v državno
osnovno šolo v Celje. Ker Prašnikarjev zasebni pouk ni zadostoval za vpis v
gimnazijo, je moral Anton spomladi 1814 obiskovati tretji letnik državne šole.
Že jeseni istega leta pa je začel študij na celjski gimnaziji.
Antonu je leta 1816, ko je bil v gimnaziji, umrla mati. To je bila za mladega
dijaka zelo težka preizkušnja, ki je celo ogrozila njegov nadaljnji študij, saj je
oče želel, da se vrne domov. Toda Prašnikarju ga je uspelo prepričati, da je
Antona pustil v šoli.
Mladenič je leta 1819 končal gimnazijo in se jeseni vpisal na Filozofsko
fakulteto v Ljubljani. Leta 1820 je študij filozofije nadaljeval v dalmatinskem
Senju in ga leta 1821 dokončal v Celovcu.
Po očetovi smrti leta 1821 je Prašnikar za mladega študenta postal
»nenadomestljiv podpornik in drugi oče«,31 ki je skrbel tudi za njegove
materialne potrebe.
Jeseni 1821 je Anton vstopil v bogoslovno semenišče v Celovcu. Tudi tam je bil
njegov mentor Prašnikar. Po treh letih študija bogoslovja je Slomšek iz
hvaležnosti obhajal svojo prvo mašo v župniji Olimlje, kjer je takrat župnikoval

29Po smrti Slomškove matere se je 9. avgusta 1818 oče ponovno poročil z Marijo Udej. Mladi
Anton in njegovi bratje in sestre so se ob njej počutili kot »tujci v domači hiši«. Mačeha ni znala
odgovorno skrbeti za vzgojo številne družine iz moževega prvega zakona. O tem pričujejo tri
pomembna dejstva: Antonov 18–letni brat Jože se je poročil s 16–letno Nežo Šlibar in po
petnajstih letih neurejenega življenja umrl. Tudi Antonovi sestri sta se poročili zelo mladi in
odšli od doma. Brat Valentin, študent, pa je Antonu povzročal številne težave, prim. KOVAČIČ,
Služabnik Božji str. 22, 24.
30Na to spominja Slomšek v pridigi Zakaj nas je Bog ustvaril, AH I., str. 6–12, prim. KOVAČIČ,
Služabnik Božji, str. 23.
31 Prašnikarjeva Pridiga per novi maši g. A. Slomška v Olimlju 26. sept. 1824, v KOVAČIČ,
Služabnik Božji str. 23.

6
Prašnikar. Po duhovniškem posvečenju 18. septembra 1824 je študij podaljšal
še za približno leto dni.32
Albreht Gašper, spiritual celovškega bogoslovnega semenišča, je v novem
bogoslovcu Antonu takoj prepoznal naravne in duhovne darove.33 Že v prvem
letniku študija mu je zaupal vodenje dnevne molitve bogoslovcev in ga postavil
za semeniškega knjižničarja. V knjižnici je Slomšek lahko po mili volji preučeval
cerkvene očete in Sveto pismo. Albreht je ostal Slomškov duhovni voditelj in
prijatelj tudi po njegovem imenovanju za škofa.
Bogoslovni študij je globoko zaznamoval Slomškovo osebnost in dal močan
zagon njegovi pastoralni dejavnosti. O tem, s kakšno zavzetostjo je Anton
študiral teologijo, med drugim pričujejo njegovi trije, z roko napisani žepni
zvezki, ki so se ohranili v arhivu. V njih najdemo zapiske o pastoralni, liturgični,
rubrični in katehetski teologiji.34
Najraje je preučeval Sveto pismo in patristiko. Študiral je v času nove teološke
struje, tako imenovane tübinške šole (Tübinger Katholische Schule). Ideje te
šole in predvsem njenih zagovornikov, J. M. Sailerja in J. B. Hirscherja,35 so dale

32 »Za vse, kar sem si pridobil v svoji pastoralni in kulturni dejavnosti med slovenskim
ljudstvom, tako v govoru kot pisanju, ima največjo zaslugo prvi vzgojitelj moje mladosti –
Prašnikar –, ki je v meni obudil prve kali in dal, da so zacvetele« DROB XX (1869), str. 119.
Slomšek je v svojem govoru na Prašnikarjevem pogrebu tega imenoval »očetovski prijatelj in
vzgojitelj (...) največji dobrotnik (...) prijatelj, oče v mojih najlepših in tudi najbolj nevarnih
letih«, prav tam, str. 120.
33Slomšek je Albrehtovo biografijo opisal v svojem pogrebnem govoru Das letzte Lebewohl
am Grabe des Hochwürdigen Herrn Kasper Albreht, v Slomškovi zasebni knjižnici, brez številke.
Albreht se je rodil 18. januarja 1788 v Neplachu na Koroškem, umrl pa leta 1861 v Mariboru.
34Ad theologiam pastoralem, napisano s svinčnikom, pogosto nečitljivo; zvezek.
Annotazione della liturgia, 44 obojestranskih listov, skrbno napisanih.
Rubricae, zvezek z rubrikami iz brevirja.
Einleitung zur Katechetik, katehetika iz leta 1825, zvezek v žepnem formatu.
Vsi štirje dokumenti se nahajajo v SAM I, B, 5, 6, 7, 8.
35 Misli tübinške šole so imele največji vpliv v Avstriji. Od leta 1819 so jih zagovorniki te šole
prek revije Theologische Quartal sehrift posredovali katoliškim univerzam in s tem tudi
bogoslovnemu semenišču v Celovcu, kjer je študiral Slomšek; prim. BALAŽIČ, Slomškov
moralni nauk mladini, Ljubljana 1966, rokopis m. 8.
Tübinška šola je močno vplivala na takratno teologijo, juridično-kazuistično pojmovanje
Cerkve, pastoralno delovanje, moralno teologijo itd. Temeljila je na pojmovanjih zgodnje
Cerkve, Svetega pisma SZ in NZ ter patristike, zagovarjala pa tri načela: vsebina pastoralne in
moralne teologije naj temelji na Svetem pismu in patristiki; raziskovalne metode naj bodo
zgodovinsko-kritične; Cerkev je treba vedno pojmovati kot živo skupnost oziroma Božje
kraljestvo na zemlji, prim. KRAMBERGER, Osrednje resnice, str. 39.
J. M. Sailer (1751–1832), profesor na univerzi v Dillingenu, je kot prvi začel širiti misli te šole
v svoji knjigi Vorlesung aus der Pastoral–theologie, München 1789, 1794, 1812, 1820. Avtor
SCHUSTER piše: »Schon auf den ersten Seiten der Vorlesung« – Sailers wird neue Geist
spürbar, der diese Lehrfach entscheidend prägen wird. (...). In diesen Studien zeigt sich, dass
Sailer sein Verständnis der Kirche und des Seelsorgeamtes zunächst aus der Heiligen Schrift
zu gewinnen suchte, so dass wir seinen Ansatz der Pastoral–theologie zur Recht einen
biblisch–theologischen neuene mussten. (...) Ja, eine spätere Zeit wird die Heilige Schrift mehr
und mehr zum Ausgangspunkt ihrer praktisch–theologischen Überlegungen machen«,
Geschichte der Pastoral–theologie in Handbuch der Pastoraltheologie, I. vol. Freiburg, 1964, str.
52–55.

7
velik zagon Slomškovemu študiju in kasnejšemu pastoralnemu duhovniškemu
in škofovskemu delovanju.
Slomškovo zavzeto preučevanje Svetega pisma in patristike36 si lahko
razlagamo kot novo osnovo za razumevanje takšnih idej. O izjemnem vtisu, ki
so ga naredile na Slomška, pričujejo tudi knjige njihovih zagovornikov, ki jih
najdemo v njegovi zasebni knjižnici.37
Po štirih letih bogoslovja je bil Slomšek 8. septembra 1825 imenovan za
župnika na Bizeljskem. Že v prvi župniji, kjer je ostal leto in pol, je zaslovel kot
veliki pridigar in spovednik.
1. maja 1827 je postal župnik v Novi Cerkvi, kjer so mu sobratje duhovniki
zaradi izjemnih pridig nadeli vzdevek »slovenski Ciceron«. 26. oktobra 1930
mu je bilo zaupano mesto spirituala v celovškem bogoslovnem semenišču, kjer
je ostal do 27. februarja 1838. Poleg vzgoje semeniščnikov se je njegova
pastoralna dejavnost razširila tudi na drugo mladino in odrasle, za katere je
pisal knjige in jim pridigal. V tej vlogi je Slomšek opravil tudi tri »počitniška
potovanja«,38 med katerimi je obiskal več župnij, samostanov in drugih krajev
ter navezal stike z mnogimi ljudmi, tako duhovniki kot laiki. Spoznal je tudi
razne običaje, poglede in želje. Na ta način si je pridobil neprecenljive izkušnje
za svojo bodočo pastoralno dejavnost.
27. oktobra 1838 je postal nadžupnik in župnijski dekan župnije Vuzenica, kjer
se je lahko vrnil k neposredni pastoralni praksi.
20. septembra 1844 je na željo novega lavantinskega škofa Francesca Kutnarja
(1843–1846) Vuzenico zapustil in prevzel službo kanonika na škofijskem
sedežu v Šentandražu na avstrijskem Koroškem. Hkrati je bil imenovan tudi za
višjega šolskega inšpektorja v lavantinski škofiji.
25. aprila 1846 je bil po razpisu v župniji Celje imenovan za župnika in opata. A
komaj mesec dni kasneje, 30. maja 1846, ga je salzburški nadškof kardinal
Friderik knez Schwarzenberg imenoval za lavantinskega škofa namesto
pokojnega Kutnarja in ga posvetil za škofa v Salzburgu 5. julija 1846. Slomšek
je tako postal škof lavantinske škofije, ki je imela sedež v Šentandražu.

J. B. Hirscher (1788–1865), zagovornik iste struje, profesor teologije v Tübingenu in morale v

Freiburgu, je izdal svojo knjigo Die christliche Moral als Lehre von der Verwircklichung des
göttlichen Reichs in der Menschheit I.–III. vol., Tübingen 1835–1836. V njej je razvijal misli te
struje. O tübinški šoli prim. HÓEDEZ E., Histoire de la théologie au XIXe siecle, Pariz 1949, I.
zv., str. 213 m.
36 prim. KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 37–38, 162.
37Nekaj pomembnejših knjig:
SAILER J. M., Uber die Erziehung, München 1822 – št. 896.
HIRSCHER J.B. Der kleine Katechismus, Freiburg 1847 – št. 632.
Prav tam: Betrachtung über sämtliche Evangelium der Fragen, Tübingen 1839 – št. 397.
Prav tam: Erörterung über die religiösen Fragen II, Freiburg im Bresgau 1847 – št. 612.
38Prvo potovanje od 18. avgusta do 30. sep. 1833;
Drugo potovanje od 11. sep. do 17 sep. 1834;
Tretje potovanje od 28. avgusta do 27. sep. 1837.
prim. KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 90–136.

8
Slomšek se je kot škof z veliko apostolsko gorečnostjo lotil duhovne in verske
prenove Božjega ljudstva. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede sv.
Ignacija Lojolskega: »Vse v večjo Božjo slavo!«
Novi škof je v svojih vstopnih pismih z dne 19. julija 1846 vernikom in
duhovnikom predstavil svoj pastoralni program, v katerem je vse povabil k
dejavnemu sodelovanju in v središče svojega poslanstva postavil posvečevanje
krščanskega zakona in družine.
Slomšek je že takoj leta 1847 začel z duhovnimi vajami in krajevnimi
pastoralnimi konferencami, na katerih je vernike med drugim spodbujal k
pogostejšemu prejemanju zakramentov.
V revolucionarnem letu 1848 je Slomšek 2. aprila izdal pastoralno pismo Sveta
resnica v zmešani svet, v katerem je vse kristjane pozval, naj se po najboljših
močeh izogibajo krvoločnemu sovraštvu in si prizadevajo za vrnitev miru v
državi.
Obdobje po revoluciji je prineslo svobodo verskim združenjem. Zato je Slomšek
1. novembra 1849 ustanovil Družbo sv. križa in Bratovščino krščanskega nauka.
Leta 1850 v vsej škofijo naročil nedeljske pridige za posamezne stanove v
adventnem, postnem in velikonočnem času, vodenje prvega ljudskega misijona
pa zaupal redemptoristom, ki so se pred kratkim naselili v lavantinski škofiji.
Naslednje leto, 1851, je Slomšek sam vodil ljudski misijon v domači župniji
Ponikva. Misijoni so si nato skoraj redno sledili vsako leto.
Leta 1852 je ustanovil Družbo sv. Mohorja, da bi po zgledu dunajskih
mehitaristov izdajala poljudne, navadnim ljudem dostopne knjige. Za razvoj te
družbe, ki deluje še danes, si je osebno zelo prizadeval.
Kot dopolnilo ljudskim misijonom je Slomšek leta 1858 sam vodil prve duhovne
vaje za laike v šentandraški stolnici. Tako je izrazil naklonjenost do te oblike
laiške pastorale in dal svojim duhovnikov zgled za njeno širjenje.
Najpomembnejše dejanje škofa Slomška pa je prenos lavantinske škofije iz
Šentandraža v labotski dolini na avstrijskem Koroškem v Maribor na Spodnjem
Štajerskem, torej v središče škofije. To se je zgodilo spomladi 1859. Poleg tega
je v Mariboru ustanovil škofijsko bogoslovno semenišče in malo semenišče ter
prenovil stolnico in škofovski sedež, za kar je porabil vso svojo dediščino. S tem
prenosom so se spremenile meje lavantinske škofije, slovenski narod pa se je
osvobodil vpliva germanizacije iz severne Evrope.
Slomšek je vzdrževal pogoste stike s sosednjimi škofi, od katerih je prevzemal
tudi pastoralne navdihe. Njegovo tesno povezanost z ljubljanskim škofom
Antonom Wolfom (I782–1858, škofom od leta 1824) je motivirala skupna želja
po prenovi škofijske duhovščine. Seckauski škof Romano Sebastiano Zangerle
(1771–1848, škof od 1824) je bil kljub temu, da je umrl komaj dve leti po
Slomškovem škofovskem posvečenju, zanj zgled verskega prenovitelja
lavantinske škofije. Slomškovi pogosti posveti s krškim škofom Valentinom
Wieryjem (1813–1880, škofom od 1858) pa so bili izraz velikega spoštovanja
do nekdanjega duhovnega očeta v celovškem bogoslovju.

9
Najpomembnejša Slomškova dela, na katerih temelji tudi pričujoča disertacija,
je izdal sam ali njegovi sodelavci in nasledniki. Rokopisi se nahajajo v
mariborskem oziroma Slomšekovem arhivu Maribor (SAM). V njem poleg pridig
iz različnih obdobij in krajev ter škofovskih listin najdemo tudi dva zelo
pomembna spisa: Slomškov pastoralni dnevnik Vita Pastoralis (1824–1831) in
Krščanski pouk zaročenim ženinom in nevestam potreben k zakramentu s.
zakona.39
Pastoralni dnevnik Vita Pastoralis je razdeljen na tri dele: Cursus Pastoralis I.
(od 1824 do 1827), Cursus Pastoralis II. (od 1828 do 1829) in Cursus Pastoralis
III. (od 1829 do 1. jan. 1831). Slomšek je dnevniku na začetku dodal molitve z
naslovom Mihi Sanata et Cara. To delo je začel na Bizeljskem v času svojega
prvega kaplanovanja in končal v Celovcu kot spiritual v semenišču. V njih med
drugim v latinščini, slovenščini in nemščini opisuje svoje pastoralne izkušnje,
ki si jih je nabral v spovednici in pogovorih s svojimi duhovniki.
Rokopis Krščanski pouk zaročenim, ki ga je Slomšek napisal še med leti svojega
teološkega študija, vsebuje nauk o zakonu za zaročence.40 V njem je čutiti
močan vpliv tübinške šole, predvsem v prvem teoretičnem delu, ki mu sledijo
praktični nasveti za duhovno pripravo pred poroko.
Slomšek je začel svoja dela objavljati takoj po imenovanju na mesto spirituala
v Celovcu.41
Glede na datum izdaje je njegovo prvo delo knjiga za dekleta z naslovom
Krščansko devištvo, potresli nauki, izgledi ino molitve za žensko mladost, v
uredništvu »mladih duhovnikov« iz celovškega semenišča, Celovec 1834, str.
180.42 Knjigo je namenil najstnicam in dekletom. Te spodbuja k pobožnemu in
čistemu življenju s praktičnimi navodili, ki temeljijo na zgledih svetosti in
poštenja. Tej knjigi za dekleta, ki bi lahko služila tudi kot priporočnik za daljno
pripravo na zakon, je Slomšek leta 1835 dodal še eno: Posebni nauk in molitve
za žensko mladost, Celovec 1835, str. 70.
Istega leta 1835 je izdal knjigo Hrana evangeljskih naukov, Gradec 1835, ki je
zbirka pridig, napisanih in izrečenih v Novi Cerkvi. Gre za pridige za nedelje in
praznike med liturgičnim letom, ki se navezujejo na tekoče evangeljske

39 Krščanski pouk zaročenim nosi v rokopisu tudidrug naslov: I. Podučenje: Postava sv. Zakona.
V nadaljevanju uporabljamo prvi naslov, ki se zdi izvirnejši.
40 »To je napisal v semeniških letih, kar dokazuje rdeče zapisan naslov, črte na robu in povsem

šolski nemški uvod. Zdi se, da gre za šolsko temo, ki jo je Slomšek prepisal in ohranil.
Vprašanja so napisana z rdečo, odgovori s črno. To je skoraj zagotovo uporabljal v praksi, saj
je zunanji list obrabljen«, KRAMBERGER, namestnik postulatorja za Slomškovo beatifikacijo,
Maribor, Slovenija – sedanji mariborski škof.
41Prva knjiga, ki jo je Slomšek izdal, ima naslov Prijetne pravljice za otroke; gre za prevod iz
nemščine po K. SCHMIDU, v uredništvu »mladih slovenskih duhovnikov« v celovškem
semenišču leta 1832. Ker gre zgolj za prevod, je ne štejemo med Slomškova dela.
42Zaradi svoje skromnosti se je Slomšek skrival pod nazivom »mladi duhovniki«; pri urejanju
knjige so mu namreč pomagali tudi nekateri semeniščniki. Ponatisnjena je bila približno
osemkrat: v letih 1835, 1840, 1844, 1853, 1858, 1868 in 1894.

10
odlomke. Te publikacije je Slomšek namenil duhovnikom za izboljšanje
pridiganja in tudi vernikom za domače duhovno branju.43
Leta 1837 je Slomšek izdal še eno knjigo za mlade z naslovom Življenja srečen
pot, potrebni nauki, izgledi ino molitve za mladenče, v uredništvu »mladih
duhovnikov« in A. Slomška, duhovnega očeta v celovškem semenišču, Celovec
1837, str. 330. Sam je v uvodu zapisal, da je ta knjiga lahko »priročnik za sveto
in čisto življenje mladih«. Za dekleta in fante je poleg tega izdal molitvenik
Molitvice in potrebni nauki za pridne mladenče, Celovec 1838, str. 238.
Slomšek je z izdajanjem knjig nadaljeval tudi kot župnik v Vuzenici. V spomin
na prijateljske vezi z bogoslovci je svojo novo knjigo, liturgični priročnik,
naslovil z Mnemosynon Slavicum, Celovec 1840, str. 162. Ta dvojezični
priročnik, napisan v latinščini in slovenščini, ki ga je pripravil skupaj s svojimi
sodelavci in prijatelji duhovniki, se nanaša na obhajanje zakramentov. V
latinščini so napisana vsa obredna besedila, v slovenščini pa liturgični navedki
in komentarji. Knjigo lahko označimo kot prvi slovenski liturgični priročnik.
Za splošno vzgojo mladine je Slomšek leta 1842 izdal šolski priročnik z
naslovom Blaže in Nežika v nedeljski šoli, Celovec 1842, str. 292. Knjiga je
pomembna predvsem zaradi intuitivnega poučevanja, vsebine in poučnosti.44
Slomšek je leta 1849 izdal tretjo zbirko pridig z naslovom Apostolska hrana
bogoljubnim dušam dana, Celovec 1849 in 1850. Zbirka je razdeljena na tri dele,
glede na liturgično leto: prvi dve knjigi vsebujeta nedeljske pridige, tretja pa
pridige Marijinih in drugih praznikov.
Pridige, ki se nanašajo na odlomke iz Apostolskih del in drugih svetopisemskih
knjig, je Slomšek imel še kot nadžupnik v Vuzenici, kar nakazuje podnaslov
»napisal A. Slomšek, nekdanji vuzeniški župnik«.
Slomšek je druge zbirke pridig objavljal v Drobtinicah, v posebni rubriki Stare
resnice v novi obleki. Med njimi najdemo pridige z naslovom Sedem žalosti
Marije, ki jih je napisal v postnem času leta 1837 kot semeniški spiritual, in
Pridige osnovane, za nedelje in svetniške praznike med liturgičnim letom, ki jih
je napisal v Vuzenici in objavljal v Drobtinicah od leta 1850 do 1857. Tam so
objavljeni tudi njegovi govori za ljudske misijone (prim. DROB XIV, 1859–60),
pridige za posamezne stanove in razne biografije pomembnih osebnosti tistega
časa, pa tudi pesmi in pripovedi, ki jih je napisal sam ali drugi.
Poleg uradnih dokumentov – škofijskih okrožnic, sklepnih protokolov
pastoralnih konferenc in drugih listin – so Drobtinice najpomembnejši vir
spoznanj o družinski pastoralni dejavnosti škofa Slomška.
Temu lahko dodamo še njegovo zasebno korespondenco oziroma pisma,
objavljena v knjigi Arhiv za zgodovino in narodopisje, Maribor 1930–1932, v
uredništvu KOVAČIČA F. in Društva za zgodovino v Mariboru. Posamezna
Slomškova pisma so kratko predstavljena v nadaljevanju.

43Istega leta 1835 je Slomšek ponovno izdal prevod otroške knjige Kratkočasne pravljice,
Celovec 1835, naslednje leto 1836 pa še Sedem novih pripovedi za otroke, Celovec 1836.
44prim: TRSTENJAK A., Psicologia e Pedagogia nell'insegnamento religioso, Vita e pensiero,
Milano 1966, str. 22.

11
 PRVO POGLAVJE
PRIPRAVA NA ZAKON

Slomšek zelo jasno ločuje med dvema obdobjema življenja mladih,45 ki ju tudi
različno obravnava; prvo je čas »daljne« priprave na zakon, med katerim naj bi
se mladi vzgajali v pobožnosti in čistosti,46 drugo pa čas »bližnje« priprave, ko
naj bi se zaročenci seznanili s svojimi zakonskimi in družinskimi dolžnostmi.47

1. DALJNA PRIPRAVA NA ZAKON

Pred Slomškovim škofovanjem v njegovih spisih in pastorali ne zasledimo

podrobnega programa daljne priprave na zakon. Kot škof pa v »nagovorih
mladim« med ljudskimi misijoni, daljno pripravo natančno opredeli v skladu s
temeljnim pojmovanjem štirih dolžnosti: do Boga, staršev, samega sebe, svojih
bližnjih in družbe.
Čeprav se takšno opredeljevanje »dolžnosti« v Slomškovih spisih pojavlja
razmeroma pozno, to ne pomeni, da ga ni uporabljal že prej. Zasledimo ga lahko
že v njegovih pridigah z Bizeljskega, kot prvi poskus širše in globlje vzgoje
mladih. Namig na dolžnosti do Boga najdemo že v pridigah v njegovi prvi
župniji,48 ko vabi k pozornemu poslušanju Božje besede, rednemu obiskovanju
bogoslužij in prejemanju svetega obhajila; tam izraža tudi dolžnost do samega
sebe,49 s svarjenjem pred lenobo in pijančevanjem ter spodbujanjem k čistosti.
Enaki motivi se ponavljajo v kasnejših spisih, vendar ne tako sistematično.
Druga značilnost Slomškovega programa daljne priprave na zakon pa je, da
vedno najde rešitev za težave mladih, na katere gleda z dveh zornih kotov:
pozitivnega in negativnega. Pozitivni vidik je pridobivanje krščanskih kreposti,
povezanih s »štirimi dolžnostmi«, negativni pa zavračanje in odpor do vsega,
kar te kreposti ovira.50

45 »Vi pa, mladi in dekleta, vinogradniki zakonskih dreves, se s poštenim in bogaboječim

življenjem pripravite, da boste vredni svetega zakona; odslej naj vas spremljata Jezus in
Marija, da bosta kot svata na vaši poroki in vas blagoslavljala (...) Vi, ki ste se morda pravkar
zaročili, pa premišljujte o odgovornosti zakonske zveze, dokler so vaša vrata še odprta in
preden opravite strašno prisego, ki vas bo vezala do smrti.« Ženitovanje imenitno godvanje;
Kako mora biti, SAM IV, A, 27, m. 5.
46 glej pridigo: Nauk za mladenče, SAM XVIII, C, 13.
47 »Dnevi zaroke so najpomembnejši v vsem življenju, ker med njimi sreča zakonskega
življenja zacveti ali zamre.« Krščanski nauk zaročenim, SAM XIV 3, m. 4.
48 Najpomembnejše pridige so: Veža Božja, hiša našega zveličanja, SAM IV, A, 10; Jezus
blagomilostnik človeški, človek zamudec svojega zveličanja, SAM IV, A, 25.
49 Pijančevanje človeška največja nemaršnja, SAM IV, A, 20; Gospodarji morajo biti dušni in
telesni vižarji svojih domačih, SAM IV, A, 28.
50»Mladi, ne gazite vrtnic krščanskih kreposti z nogami, saj enkrat poteptana vrtnica ne bo
nikoli več cvetela«, Od dolžnosti otrok in mladenčev, SAM IV, B, 122, m. 2.

12
Ko primerjamo pozitivne in negativne vidike daljne priprave na zakon, nas
zbode v oči Slomškovo pogosto opozarjanje na slednje in obenem vztrajno
spodbujanje mladih k osvajanju krščanskih kreposti.51

1.1. Dolžnost do Boga

Slomšek pri daljni pripravi mladih na zakon izhaja iz svojega temeljnega

koncepta verske vzgoje.52 Ta je za življenje najbolj pomembna in jo je treba
neprestano obnavljati. Utrjevanje vere v mladosti je za Slomška
najpomembnejše.53
V zvezi z dolžnostjo do Boga Slomšek kot pozitivne vidike predstavlja osvajanje
krščanskih kreposti s poslušanjem in premišljevanjem Božje besede, pogosto
in vredno udeležbo pri zakramentih pokore in evharistije ter povezovanje
zakramentalnega življenja z vsakdanjim. Nato poudarja pomen posta, del
usmiljenja, osebne in javne oziroma liturgične molitve ter prizadevanja za večjo
ljubezen do Jezusa, njegove Matere Marije, svojega angela varuha in
svetniškega zavetnika kot zgleda za svoje obnašanje.
Med negativnimi vidiki Slomšek opozarja le na dva: mladi naj se izogibajo
bogokletju in nespodobnemu govorjenju ter se z redno udeležbo pri nedeljski
maši bojujejo proti lenobi in zadregi glede javnega izražanja ljubezni do Jezusa.
Kadar Slomšek govori mladim o Božji besedi, jih želi zanjo navdušiti, da bi jo
pozorno poslušali in ohranili v srcu. Na različne načine jim jo poskuša približati
in narediti bolj razumljivo. Kot glavni razlog, zaradi katerega morajo biti mladi
odprti za poslušanje Božje besede, navaja njeno nepogrešljivost za krščansko
življenje.54 Božja beseda tako postane za mlade »močno orožje proti vsem
skušnjavam« in »pomoč za vsakdanje življenje«.55 Božja beseda nas uči pravega
spoštovanja do Boga, kajti »začetek modrosti je strah Božji, ki nas spodbuja k
izpolnjevanju desetih zapovedi«.56

51»Kot odličen poznavalec najbolj skritih kotičkov otroške duše, Slomšek z bistrim očesom
prepoznava prva znamenja moralne pokvarjenosti in priporoča učinkovito duhovno terapijo
za vsak posamezen primer«, BRINER J., A. M. Slomšek kot pedagog, Mohorjeva družba, Celje
1901, str. 36.
52»Vera je za otroško dušo jutranja zarja, za mladega dobri angel, ki ga vodi, za moža in ženo
pa največji prijatelj v veselju ali bolečini«, Od svete vere, SAM IX, II, m. 2. Tudi: Jezus, naš
Zveličar, SAM IV, B, 88; Od velike sreče, AH, II., P. 93.
53»Končni cilj, za katerega se zavzema Slomšek, je tako vzgojiti mlade za versko življenje, da
bodo zvesto hodili po poti krščanskih kreposti«, BRINER, Slomšek, str. 32.
54 »Kar je za zemljo sonce, je Jezusova beseda za kristjanovo dušo – brez mene ne morete
ničesar«, Jezus, vinska trta svoje Cerkve, DROB XXII (1888), str. 7. »Tvoje srce, mladenič, hoče
biti srečno, a sreča ne bo tvoja, če ne sprejmeš Božje besede in ne bo tvojega razuma razsvetlil
Božji pouk.« Od dolžnosti otrok in mladenčev, m. 3.
55Deset Božjih prijateljev in prijateljic deviškega stanu, KD, str. 20–21. tudi: Pflichten der
Jünglinge und Jungfrauen, SAM XIV, 10.
56 Pouk za mladenče in neoženjene moške, SAM XIV, 31, m. 2.

13
Slomšek poleg tega mlade vabi k dnevnemu ali vsaj tedenskemu poslušanju
Božje besede pri nedeljski maši, pa tudi k njenemu vsakodnevnemu branju
doma.57 Drugi razlogi so zapoved udeležbe pri nedeljski maši in češčenje Boga,
v cerkvi in zunaj nje.
Govoriti mladim o zakramentih – zlasti spovedi in prejemanju svetega obhajila
– se zdi Slomšku potrebno iz dveh razlogov. Mladi med odraščanjem postajajo
vedno bolj neodvisni, tako v psihičnem kot verskem življenju. Zaradi svojega
krsta in krščanske vzgoje v družini so vcepljeni v Kristusa in zato sposobni za
živ osebni odnos z Njim. Med mladostniškim osamosvajanjem pa v tem odnosu
pride do korenite spremembe, ki ni odvisna samo od njihovega psihičnega
razvoja, ampak tudi od vplivov okolja in miselnosti tistih, ki jih usmerjajo.58
Za premagovanje teh težav Slomšek priporoča sredstva, ki jih predstavlja v
zvezi z zakramentalno vzgojo. Prvo je pogosta udeležba pri zakramentih
pokore in obhajila, drugo pa ustrezna priprava. Pri tem uporablja argumente,
ki se mu zdijo najbližji in najbolj prepričljivi za tiste, ki jih nagovarja. Tako, na
primer, pravi dekletom, da je redna udeležba pri zakramentih »znamenje
pristne ljubezni do Jezusa«,59 fantom pa, da so zakramenti enako potrebni za
življenje kot »pogosto uživanje hrane in pijače«.60
Dobra priprava na zakramente je najboljše sredstvo za pravilno razmišljanje,
zadovoljevanje potreb in spodbujanje osebnega razvoja mladih. Tako bo
njihovo sodelovanje pri zakramentih učinkovito, globoko in doživeto,61
zakramenti pa bodo povezani z vsakdanjim življenjem. Slomšek povezanost
zakramentov z vsakdanjim življenjem tu ponazori z različnimi primeri.
Srečevanje zakoncev primerja z jutranjo roso, ki osveži vrtnice62 in z izvirom
žive vode, ki poživlja in krepi našo krhko naravo.63

57»Največje veselje za nevesto je slišati nekaj lepega, kar ji prebere njen mož ali si prebere
sama. (...) Vsako nedeljo imaš, mladenič, zlato priložnost slišati nekaj lepih stvari o Jezusovem
življenju. (...) Evangelij beri tudi doma (...) in se o njem pogovarjaj s prijatelji in prijateljicami«,
Pet zlatih nasvetov deviškega življenja, KD. str. 13.
58Tu naletimo na težavo, ki jo želi Slomšek premagati s svojo zakramentalno vzgojo; gre za
janzenistični vpliv, ki je še zelo živ v verski miselnosti slovenskega ljudstva 19. stoletja.
59Pet zlatih naukov, KD., str. 111; tudi Seligkeit einer würdigen oftmaligen obhajilo, SAM V, D,
15 Die doppelte Gefahr des Aufschubes und Huckfalles, SAM X, 15.
60»Pogosta spoved in vredno obhajanje sta enako nujna kot pogosto uživanje hrane in pijače.
Brez zakramentov je zelo težko ohraniti sveto in nedolžno življenje«, Sv. Alojzij, zgled svete
nedolžnosti, ŽP. str. 117–118.
61»Die erste Erziehung vertraut die Kirche unter ihrer Leitung den Eltern im Familienhause
und dem Lehrmann in der Schule an. Die bei den haben einen guten Grund zu legen. Mit der
ersten Beicht und Kommunion überzi dinimed we die (...) Leider ist die Kirchendisziplin in
unseren Tagen so verschollen, dass die Gläubigen kaum die Form, das Wesen einer wahren
erziehenden Kirchenzucht aber gar nicht mehr kennen«, Konsiderazion über
Menschenerziehung, SAM XI. 7, m. 2.
62 Krščansko devištvo, str. 111–112.
63 Ansprache bei der Generalkommunion für Jungfrauen, SAM XVI, 24.

14
Slomšek vzgaja in spodbuja mlade k spovedi tudi s podobami; zakrament
pokore označuje z besedami »izraz Božje ljubezni«, »vir kreposti« ali »krepost,
povezana s postom«.
Z evangeljsko priliko o izgubljenem sinu (Lk 15,11–32) želi Slomšek mladim
ponazoriti, da zakrament pokore ni neka pravna sodba, ki je pogosto oddaljena
od življenja, temveč predvsem roka, ki je Bog Oče ponuja nezvestemu sinu.64
Slomšek vidi v zakramentu pokore »vir kreposti« oziroma notranjo
naravnanost mladega kristjana, ki v moči tega Božjega daru opravlja dela
usmiljenja. Vse to je usmerjeno k enemu samemu cilju: da v njem okrepi
življenje po milosti v ljubezni do Boga in bližnjega.65 Pokora, ki krepi Božje
življenje v duši človeka in ga vodi h Kristusu, je zato dolžnost vsakega kristjana,
zlasti pa mladega človeka.
Slomšek s pojmom pokore povezuje post. Po njegovem mnenju sta pokora in
post tesno povezana, saj je prva vitalna oblika drugega. Njegovo povezovanje
pokore s postom še bolje razumemo, če vemo, da posta ne omejuje le na
zdržnost od hrane in pijače, ampak ga razširja na celotno duhovno življenje.66
Druga tema, o kateri je Slomšek zelo rad govoril v svojih pridigah in nagovorih
za mlade, pa je molitev. Ob teh priložnostih je obravnaval tako osebno molitev
mladih kot njihovo sodelovanje pri skupni molitvi, torej pri nedeljskih in
prazničnih bogoslužjih v župnijski cerkvi.
Zasebna oziroma osebna molitev, ki jo Slomšek mladim priporoča zjutraj,
zvečer in pred jedjo,67 naj bi jim pomagala pri spolnjevanju dolžnosti.
Slomšek med drugim poudarja, da »z gorečo molitvijo, ki povečuje naše veselje,
premagujemo napore«;68 in z njo si izprosimo Božje milosti, ki dajejo duhovni
uspeh vsakdanjemu ročnemu delu;69 osebna molitev je za mlade vir moralne
moči, ki jim omogoča, da ohranjajo čisto življenje.70
Posamična molitev pa doseže svoj vrhunec v javni molitvi, središče katere je
obhajanje svete maše. Slomšek poskuša mlade prepričati o veličini in pomenu

64prim. KRAMBERGER, Osrednje teološke, str. 74–75.

Misel najdemo tudi v pridigah:
Pot pokore, DROB II (1847), str. 11–16; Izgubljeni sin, pesem, DROB I (1846), str. 228–229;
Von der Naehfolge Christi, SAM XIII, A, 10.
65Prav tam, str. 4; tudi: Das Sünden–Bekenntniss, Vom Sacrament der Busse, SAM IX, 19; Dve
najslajši rožici, SAM IX, 29.
66 »Sveti post je nepogrešljivi oče vzdržnosti od prepovedanega in škodljivega«, KD, str. 2l.
67Slomšek o osebni molitvi na splošno govori v:
Poduk za mladenče, SAM XIV, 31.
Poduk za mladenče, DROB XIV (1859–60), str. 60.
Pet zlatih naukov, KD, str. 112.
68 Deset prijateljev, KD, str. 20.
69 Poduk za mladenče, DROB XIV, str. 50.
70 prim. KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 223.

15
nedeljske maše, ki je ni mogoče opustiti brez greha. Udeležba pri sveti maši je
zato pokazatelj krščanske poštenosti.71
Četrti splošni vidik dolžnosti do Boga pa je velika ljubezen do Jezusa in Matere
Marije ter do svojega angela varuha in svetniškega zavetnika. Slomšek mlade
spodbuja, naj se po pomoč zatekajo k svojim »nebeškim prijateljem,
življenjskim sopotnikom, zaščitnikom in vzornikom«, katerih varstvo je sad
vzajemne ljubezni do njih.72

1.2. Dolžnost do staršev

Dolžnost mladih do staršev vključuje sedem kreposti, ki jih je treba gojiti:

poslušnost, pozornost in spoštovanje; hvaležnost, izražena z besedami, dejanji
in vedenjem; potrpežljivost in prizanesljivost do staršev, ko zaradi starosti
postanejo telesno in duševno oslabljeni; pomoč v bolezni; molitev zanje – pred
smrtjo in po njej. Neizpolnjevanje te dolžnosti pa poleg pomanjkanja zgoraj
naštetih kreposti vključuje tudi predrznost in ogovarjanje.
Spoštovanje do staršev je glavna krepost, ki jo želi Slomšek privzgojiti mladim.
Iz te kreposti izvaja druge, kot bomo videli pozneje.73
Slomšek najde temeljni razlog za spoštovanje do staršev v četrti Božji zapovedi
in drugih svetopisemskih citatih,74 ki so glede tega najbolj očitni. Razlogov za
to pa ne vidi le v Svetem pismu, ampak tudi drugje. V pridigi, ki jo je imel leta
1829 kot župnik v Novi Cerkvi, pravi: »Zlato in srebro sta lepa, a še lepše je telo
matere, ki te je rodila.«75 Podobne misli glede spoštovanja do staršev najdemo
tudi v njegovih drugih pridigah.
Spoštovati starše je zanj v tem, da se mladi do njih obnašajo spoštljivo in o njih
govorijo prizanesljivo, četudi si njihovo moralno življenje tega ne zasluži; da so
do njih obzirni in se z njimi prijazno pogovarjajo; da se jih ne sramujejo, če so
preprosti in neizobraženi. Nenazadnje morajo starše spoštovati že zaradi
njihove starosti in sivih las.76
Poleg spodbujanja h krepostim, Slomšek mlade pogosto tudi svari pred
grešnimi razvadami in nevarnostmi, ki naj se jim izogibajo. Opozarja jih pred

71Poduk za mladenče, SAM XIV, m. 2; tudi

Der Gang nach Jeruzalem, SAM IX, A, 58;
Standesunterricht für Jünglingen, SAM XIV, 22, 23.
72 »Oni ti znajo dati roko in te želijo vzeti s seboj, a tudi ti jim ponudiš roko in jim zvesto slediš«,

Dvanajst tovarišev, ŽP. str. 106–108; tudi Deset prijateIjev, KD, str. 25–29.
73»Spoštovanje do staršev je podobno zelenemu rožmarinu s sedmimi vejicami oziroma
dolžnostmi«, Za sine in hčere, DROB XXII (1888), str. 52.
74 1 Mz 9,21–27; Prd 3,11; 7,9; Ef 6,2–3.
75 »... še bolj
plemenita je očetova roka, ki si je odtrgala od ust in ti dala. Pazi, da ne bi zaničeval
materinega srca, in pazi, da ne užališ očeta«, Od dolžnosti otrok in mladenčev, tudi: Za sine in
hčere, DROB XXII, str. 52–63; Novega leta god, SAM IX, 24.
76 Slomšek pogosto uporablja izraz »imeti starše v časti«, kar pomeni spoštljivo govoriti z
njimi ali o njih, prim. Za sine in hčere, str. 54.

16
nespoštljivostjo do staršev in navaja tudi primere le-tega.77 Nespoštovanje do
njih izražajo že, če z njimi osorno govorijo, jih prezirajo, pripovedujejo drugim
o njihovih slabostih ali se sramujejo njihovega kmečkega stanu.78
Kot prvo krepost, ki izhaja iz spoštovanja do staršev, Slomšek predstavi
poslušnost in njene vidike: naglo spolnjevanje njihovih upravičenih naročil in
želja, izkazovanje pomoči, kadar so je potrebni; upoštevanje njihovih nasvetov,
tudi pri izbiri življenjskega sopotnika. Poslušnost lahko izražajo tudi z raznimi
izrazi hvaležnosti za trud staršev, ki ga nikoli ne bodo mogli v celoti poplačati.79
Poslušnost, pravi Slomšek, se konča tam, kjer se začne nepokorščina;80 to ima
za velik greh pred Bogom, ki resno ogroža moralo in dosego osebne sreče.81
Potrpežljivost do staršev je za Slomška krepost, ki jo morajo mladi osvojiti že
med daljno pripravo na zakon. Potrpežljivost povezuje s hvaležnostjo, ki jo je
treba staršem še posebej izkazovati v njihovi starosti.82 Izražati jo morajo »v
govoru, dejanjih in vedenju«.83 Nestrpnost do staršev, ki se po Slomškovem
mnenju izraža predvsem v preklinjanju, se lahko sprevrže v pravo tiranijo z
odrekanjem pravice do hrane in primernega stanovanja.84
Z vsebinami, ki jih Slomšek uporablja pri vzgoji mladih v dolžnosti do staršev,
želi v mladih razviti kreposti, potrebne za vzdrževanje pravilnega in zdravega
odnosa med njimi in starši. Namen te vzgoje je v prvi vrsti ohranjanje edinosti
družine, v kateri mladostnik živi in raste, s poudarkom na spoštovanju četrte
zapovedi. Drugi namen te vzgoje pa je, da bi mladi na osnovi dobrega odnosa s

77 »Glej, hudobni sinovi in hčere, ki pospešujejo smrt svojih staršev. Njihov jezik ne molči pred

materjo in očetom, od katerih so se naučili govoriti; (...) Njihova hudobna roka se dvigne proti
tistim, od katerih so prejeli prvi košček kruha...« Od dolžnosti otrok in mladenčev, m. 3–4.
78Najpomembnejše pridige:
Od nesrečnega zaničevanja staršev, SAM IV, B, 116.
Od hudobnih otrok, AH, str. 65–66.
79Te misli najdemo v pridigah: Od nesrečnega zaničevanja staršev, SAM IV, B, 116; Od četrte
Božje zapovedi, DROB II. (1847), str. 180–182.
80 »Kako velika je neposlušnost sina, ki se druži z ženskami na slabem glasu, skuša dekleta
opijaniti in jih pokvariti (...) tako koplje grob svojim staršem in jih sramoti«, Za sine in hčere,
str. 54.
81»Tvoja luč bo ugasnila sredi teme«, Sedem sovražnikov deklet, KD, str. 15 tudi: Poduk za
mladenče, SAM XVI II, 9, m. 1.
82»Koliko mora uboga mati pretrpeti pri vzgoji otrok. Utrujena od dela in vedno potrpežljiva,
vsako noč večkrat vstane, da otroka pomiri in mu sladko prepeva« Za sine in hčere, DROB XXII,
str. 60.
83»… Poljubite roko staršev za vse, kar vam dajejo, za vsak kos kruha, za vsako oblačilo. (...)
Hvaležnost v mladosti je mehka postelja v starosti«, Za sine in hčere, str. 57; tudi Über of
Standespflicht der Kinder, SAM XIV, 12.
84Najpomembnejše pridige so: Od slabe reje otrok, SAM IX, 15;
Od nehvaležnosti, DROB IX (1854), str. 58.
Od hvaležnosti, HEN ll. str. 107s.
Pflichten der Jünglinge und Jungfrauen, SAM XIV, 10.
Devet strašnih prepadov, ŽP, str. 55s. Poduk za mladenče, SAM XIV, 32.

17
starši tudi sami postali preudarni očetje in matere, ki bodo pravični do svojih
otrok in drugih družinski članov, s katerimi bodo živeli.
Slomšek na splošno bolj poudarja kreposti, ki naj bi jih mladi pridobili, kot pa
pomanjkljivosti, ki naj bi se jim izogibali.85 Pri tem je rdeča nit njegovo
prepričanje, da je od izpolnjevanja dolžnosti do staršev odvisna duhovna in
pogosto tudi njihova materialna sreča kot bodočih poročenih mož in žena.

1.3. Dolžnost do sebe

Vprašanja, povezana z dolžnostjo do sebe, so številčnejša in širša v primerjavi

z drugimi dolžnostmi. Slomšek v svojih pridigah in spisih vsaj na osemdesetih
mestih govori o pozitivnih in negativnih učinkih spolnjevanja oziroma
neizpolnjevanja te dolžnosti.
Pri tem večinoma poudarja negativni vidik, oziroma zavračanje vsega, kar
uničuje podobo zrelega mladega kristjana.86 H krepostim prišteva čistost,
ponižnost, poštenost, skromnost, zadržanost, skrb za zdravje telesa in duha, pa
tudi preudarno ravnanje z materialnimi dobrinami.
V Slomškovih delih je na prvem mestu opozarjanje na nevarnost nečistosti.87
Bolj kot kjerkoli drugje, želi na tem področju delovati preprečevalno, zato še
nedolžne fante in dekleta svari pred zlorabo spolnega nagona, ki se v njih
postopoma prebuja. Čeprav so njegove besede večinoma svarilne, omenja tudi
pozitivne vidike človeške spolnosti, zlasti v pridigah iz časa, ko je bil še
kaplan.88 V preostalih govorih in spisih, zlasti v škofovskem obdobju, pa to
vprašanje obravnava predvsem z negativnega oziroma svarilnega vidika.
Slomškova razmišljanja o tem lahko razdelimo v tri skupine: v prvi obravnava
vzroke nečistosti pri mladostnikih, v drugi njene posledice, ki jih morajo nositi
in posredno prizadenejo tudi njihovo okolico, v tretji pa sredstva za njeno
preprečevanje, ki jih svetuje mladim v boju proti nečistosti.
Vzrokov za nečistost mladih je več. Na prvo mesto Slomšek postavlja spolne
zlorabe zaradi nepoznavanja pravega namena spolnega nagona, tako z
naravnega kot nadnaravnega vidika. Drugi vzrok je mladostniška radovednost
v spolnosti.89 Zato Slomšek mlade svari in roti, naj svojo čistost ljubosumno

85Številčno izraženo razmerje med pozitivnimi in negativnimi krepostmi: o pridobivanju

kreposti govori dvajsetkrat, o njihovi odsotnosti pa desetkrat.
86 Nečistost omenja 18-krat, pohujšljiva oblačila in pijanost po 7-krat, lenobo in
zanemarjenost 6-krat, napuh in predrznost 5–krat; kajenje 4-krat, jezo, laž in razsipnost pa
po 2-krat.
87O isti težavi govori v 18 odlomkih: 13-krat v pridigah, ki se večkrat ponovijo, 5-krat pa v
knjigah za mlade; največkrat v Življenja srečen pot in Krščansko devištvo.
88 Prešuštvovanje človeku najhujši, SAM IV, A, 22.
89»Mladi imajo med zobmi še vedno materino mleko in že želijo spoznati nevarnosti greha
nečistosti«, prav tam, m. 3. Druge zanimive pridige najdemo v
Od dvojnega premoženja, AH I. str. 145–150;
Poželenje mesa, DROB VI, str. 70;

18
varujejo kot krstni Božji dar.90 K neposrednim vzrokom za nečistost prišteva še
slabo družbo z vsemi posledicami, nečiste misli in govorjenje, ki vodijo v
nečistovanje s seboj in pripadniki drugega spola.
Med posrednimi vzroki nečistosti izpostavlja nespodobne pesmi in knjige,
poglede, nespodobno oblačenje, slab zgled staršev, pa tudi samozadovoljevanje
in homoseksualnost.91
Slomšek poleg vzrokov obravnava tudi posledice nečistosti, ki jih deli na
osebne in družbene. Osebne posledice so tiste, ki prizadenejo mladostnikovo
telo92 in dušo, s tem pa tudi njegovo duhovno in versko življenje.93
Slomšek mlade opozarja tudi na posredne oziroma družbene posledice
nečistovanja; govori jim o težavah neporočenih očetov, mater in nezakonskih
otrok, detomorih in splavih, slabo vzgojenih nezakonskih otrocih, ločitvah,
nesrečnih in uničenih družinah ter vedno manjšem številu poštenih mož in
žena.94
V tretji skupini Slomškovih razmišljanj o nečistosti, ki nam jih predstavlja v
svojih pridigah, so sredstva, ki jih priporoča za boj proti nečistosti. Mlade
spodbuja, naj se pazijo vsega, kar vodi v pogubo: izogibajo naj se brezdelju,
nečistemu govorjenju in odnosom z drugim spolom. Opozarja jih, naj ne
sklepajo prijateljstev, ki ne vodijo v zakon, se izogibajo alkoholu in
ponočevanju. Kot dobra sredstva pa jim priporoča predvsem molitev,
zakramente, post in čuječnost.95

Poduk za device in samice, DROB XIV (1859–60), str. 29;

90»Vas, še nedolžne fante in dekleta, v Božjem imenu prosim: varujte se prvega greha in ne
izgubite svoje nedolžnosti in s tem svoje krstne milosti«, Čistost nebeška, SAM IV, B, 108, m. 4.
91 Tisti, ki se družijo z ženskami in moškimi na slabem glasu, bodo tudi sami postali
nepošteni.
Žalosten je konec nepoštenega odnosa med moškim in žensko.«, Marjeta Kotorska, zgled velike
spokornice, KD, str. 77–78;
»Gorje mladeniču, za katerim nosijo nezakonske otroke. (...) Ne obljubljaj, da se boš z njo
poročil, ker je to varljiva beseda«, Poduk za mladenče, SAM XIV, 31, m. 2;
prim. LENDOVŠEK, Postni list za leto 1850, str. 42.
Enake misli najdemo v pridigah:
Od dolžnosti otrok in mladežev; Od dvojnega premoženja; Od poželenja mesa; Devet najhujših
sovražnikov.
92»Telo se nam zagnusi in življenje skrajša. (...) Zaradi nečistosti telo oslabi. (...) Mlado telo
zbledi, oči pa otemnijo«, Pouk za mladenče, SAM XIV, 32, m. 2.
93»Nečistost je sovražnica, ki oslabi naše duhovno življenje. Zaradi nje izgubimo razsodnost,
da se več ne zavedamo, kako slaba je ta razvada; naposled nečistosti nimamo več za greh in
zanikamo Boga samega, ker se ga bojimo. Na koncu nam vzame še življenje. Nečistost je
neusmiljeni krvnik naše vesti in nam pokvari vsako veselje, ker nam vest govori, da je nismo
vredni«, Čistost nebeška, SAM lV, B, m. 2;
94»Kako naj nesrečna, užaljena in zapuščena mati, ki ne more poskrbeti niti zase, dostojno
vzdržuje svojega otroka. (...) Nepošteni bi rad zgolj užival starševsko veselje, ne želi pa otroka
preživljati, in nasprotuje Božjemu načrtu. Če se otrok rodi proti Njegovi volji, ima ta očeta,
vendar ga ne pozna. (...) Od očeta in matere zapuščeni nezakonski otroci brezciljno tavajo po
svetu, slabo oblečeni in nevzgojeni«, Prešuštvovanje človeku, SAM IV, A, 22, m. 2–3;
95Še nekaj zanimivih pridig:
Pflichten der Jünglige und Jungfrauen, SAM XIV, 10;

19
Slomšek namenja precej manj prostora pozitivnim vidikom kreposti čistosti.
Poudari sicer, da je čistost »nebeška lepota in največji zaklad na zemlji«, ki
»razveseljuje in krepi telo in duha,« da je »ni mogoče razumeti, ker je Božji
dar«,96 vendar se kmalu vrne k stališčem, ki smo jih že omenili med svarili pred
nečistostjo. Deviško čistost in nedolžnost drugje opisuje kot »srečne dneve
mladosti« in »posebno krščansko krepost«, ki so jo »spoštovali tudi pogani«.97
Čistost je zanj neprecenljiva vrednota, s katero se ne more primerjati nobena
druga. Po njeni zaslugi naše telo postane tempelj Svetega Duha in uživa največje
veselje pred Božjim obličjem.98
Slomšek nato spregovori še o zunanji skromnosti mladih, oziroma spodobnem
oblačenju in obnašanju. Nečimrno oblačenje meji na pregrešno in je v nasprotju
s ponižnostjo in preprostostjo.99
Tretja krepost, ki jo Slomšek obravnava med daljno pripravo mladih na zakon,
je skromnost. Predstavlja jo kot nasprotje nečimrnosti in krepost, ki omogoča
srečno in veselo življenje, zlasti v zakonu.100 Mladi naj bodo skromni, ne le v
oblačenju, ampak tudi v govorjenju in obnašanju. »Če boš živel skromno, te
bodo bedaki pustili pri miru, modri pa iskali. V tem je tvoja sreča.«101
Med Slomškovimi drugimi temami velja omeniti boj proti brezdelju in
nemarnosti. Vse mlade spodbuja k dejavnemu življenju in jih vabi, naj »vedno
nekaj počnejo«.102 Zlasti dekleta pa svari, naj se ne navezujejo na zemeljske
stvari. Pravi, da ljubezen do njih zakoplje mladenkino srce v minljive stvari.
Zato se, namesto da bi ljubile Boga, pustijo zaslepiti zapeljivim moškim.

Von der kleinen Anzcthl der Auserwahlten, SAM XIII, A, 22;

Dolžnost mladenčev in starih ljudi, SAM XVIII, C, 9;
Poduk za mladenče, SAM XIV, 32.
96 Čistost nebeška, m. 3;
97Od deviške čistosti, HEN III, str. 3–10: »Čistost ima tri oblačila: deviško, to je krstno oblačilo,
zakonsko oblačilo, ki ga je posvetil Jezus sam, in vdovsko«, KD, str. 7.
98 prim. Sv. Tekla, KD, str. 98–99.
99 »Prva mati vsega zla in nesreč je želja pritegniti pozornost s svojo zunanjostjo: to vodi
človeka na visoko goro prevzetnosti (...) napuh je začetek vsake pogube«, Sedem žalosti Marije,
DROB XII (1857) str. 57.
»Kdor posveča vso pozornost oblačenju in nečimrnosti pri oblačenju, ni vreden veliko«, Od
dolžnosti otrok in mladenčev, SAM IV, B, m. 4.
»Vaša oblačila naj ustrezajo vašemu družbenemu položaju; naj bodo urejena, a zmernih barv.
Najlepša obleka je tista, ki jo narediš sama. (...) Devica govori malo, a modro«, Poduk za samice,
DROB XIV, str. 30.
100»Nič ne koristi pamet brez ponižnosti. Srčna ponižnost poudari tvojo lepoto, (...) in vodi
mladeniča za roko, da ne pade. Pokriva dekleta, da ne postanejo plen svetu...) Bog daje svojo
milost ponižnim«, Od dolžnosti otrok in mladenčev, SAM IV, B, m. 3.
101 Poduk za samice, DROB XIV, str. 31; tudi: Šola napuha, DROB V (1850), str. 210–212.
102 »Brezdelje je oče vseh pregreh. Zato vedno nekaj počni. (...) Lenuha bo pomorila lakota, ker
njegova roka noče delati, (...) tega ti nihče ne more vzeti (...), kako naj žena zna nekaj, česar se
ni naučila kot dekle«, Devet najhujših sovražnikov, KD, str. 10. »Nemarnosti ni do dela, študija
in poklica. Brez cilja se vleče naokrog in bo na stara leta morala prosjačiti. (...) Lenoba je kot
rja za telo in duha mladih (...) Postavanje je začetek vsakega greha, Sedem strupenih kač, ŽP
str. 39.

20
Slomšek se spoprime tudi s popivanjem in kajenjem, ki sta bila v njegovem času
in krajih, kjer je služboval, veliki nadlogi.103
Med krepostmi, ki naj bi jih mladostniki razvili med daljno pripravo na zakon,
Slomšek izpostavlja skrb za bister um, zdravo telo in pošteno srce. Že sami
nazivi namigujejo na vsebino, ki jo obravnava. Vsak mlad človek, ne glede na to,
ali se pripravlja na življenje v zakonu ali zunaj njega, je dolžan skrbeti za svoje
telesno in duhovno zdravje ter razvoj.104
Slomšek mladi priporoča tudi skrb za materialne dobrine in jim svetuje, naj
»svoj zaslužek modro porazdelijo med ubogimi, svojimi potrebami in svojo
starostjo.«105

1.4. Dolžnost do bližnjega in družbe

Slomšek kot zadnjo obravnava dolžnost mladih do bližnjega oziroma odnos

med njimi in družbo, ki jih obdaja. Običajno vsak odnos obravnava recipročno,
torej vpliv vedenja mladega človeka na družbo in obratno. Mladim poskuša
vcepiti krščansko-evangeljski čut za bližnjega in družbo. Pri tem jih ne pozabi
povabiti, naj se pridružijo krščanskim združenjem in bratovščinam, ki so bile
ustanovljene posebej zanje.
Slomšek med pozitivne vidike dolžnosti mladih do bližnjega in družbe prišteva
skrb za vrstnike, prijatelje in znance, vključno z grešniki, prispevek k raznim
verskim združenjem, katerih člani so in skrb za pošteno domače življenje.
Slomšek izpostavi tudi negativne plati kot so slaba družba, spogledovanje in
ljubljenje z zapeljivci in zapeljivkami, prostitucijo, ponočevanje, pijančevanje in
pohujšljivi ples. Glede slednjih mlade še posebej svari, ker najbolj ogrožajo
njihovo prihodnje zakonsko življenje.
Da bi mladim pomagal graditi odnos do bližnjega in družbe na evangeljskih
temeljih, jih Slomšek opozarja, da so dolžni skrbeti za svoje dobre in slabe
vrstnike. Dopoveduje jim, da so soodgovorni za moralno, duhovno in versko

103 »Posvetna ljubezen omami dekle, ki zaradi ljubimca žrtvuje svojo vero in najde prekletstvo

že na zemlji; zataji svojo vero, (...) izgubi glavo«, Poduk za samice, DROB XIV, str. 27;
Enake misli tudi v:
LENDOVŠEK, Postni pastirski list za 1849, 4. 34,
Od nesrečne pijanosti, SAM IX, 14.
104 »Skrbite za to, da boste bolj čuječi. Hodite po svetu z odprtimi očmi. (...) Vsak dober nauk
je boljši od zlatnika. (...) Od tebe je odvisen ves tvoj dom«, Poduk za mladenče, SAM XIV., 32,
m. 2. »Skrbi za telesno zdravje, bodi zmeren pri uživanju hrane in pijače, delu in počitku; kar
je preveč, ni zdravo (...) Štirje so pogrebniki zdravja mladega telesa: jeza, pijanost, nečistost in
druge pregrehe. (...) Tobak marsikomu skoplje grob. Nečistost je mrliški prt, alkohol mrliška
sveča, ponočevanje in prepir pa križ na hiši«, Poduk za mladenče, DROB XIV, str. 52.
prim. BRINER, A. M. Slomšek, str. 33.
105 Dolžnosti mladih in starih, SAM XVIII, C, 9 , m. 3.

21
življenje svojih dobrih in slabih tovarišev. Prve naj spodbujajo k dobremu,
drugim pa pomagajo opustiti slabo.106
Slomšek je videl učinkovito pomoč pri vzgoji mladih za pravi krščanski odnos
do drugih v verskih združenjih in bratovščinah, ki so bili ustanovljeni zanje.
»Krščanska bratovščina je za mlade kakor Noetova barka, ki jih varuje pred
peklom in jim pomaga priti v nebesa.«107 To temeljno prepričanje je prežemalo
vsa njegova prizadevanja za to, da bi mlade navdušil za sodelovanje v manjših
verskih skupinah, kot so bila društva in bratovščine njegovega časa.
Slomšek nato jasno opredeli štiri naloge dekliških združenj, v katerih naj bi
dekleta druga drugo spodbujala k vzajemni molitvi, se učila marljivo delati, si
pomagala pri pripravah na zakon in »prinesla krono nedolžnosti do oltarja ali
groba«.108 Kar je veljalo za dekleta, je veljalo tudi za fante, ki so po njegovem
mnenju težko ostali krepostni brez pomoči združenj. Zato jih je nenehno vabi,
naj se jim pridružijo; tako bodo v sebi najlažje razvili socialni čut, ki ga zahteva
dolžnost do bližnjega in družbe.
Z vsebinskega vidika lahko to dolžnost imenujemo »razvijanje socialnega čuta
v mladem človeku«, ki zapusti svojo rodno družino, da bi si ustvaril lastno. Ta
dolžnost se od tiste do staršev razlikuje po tem, da stremi h krepostim, ki jih
mora mladostnik razvijati v odnosu do bližnjega in družbe, torej v odnosih s
prijatelji in znanci, vključno z izbiro bodočega zakonca.

2. BLIŽNJA PRIPRAVA NA ZAKON

Slomšek je svoj prvi in temeljni program bližnje priprave zaročencev na zakon

izdelal že v letih svojega teološkega študija v Celovcu. Program z naslovom
Krščanski nauk zaročenim ženinom in nevestam potreben k zakramentu s.
zakona109 vsebuje vse, kar morajo zaročeni, ki so že izbrali bodočega zakonca,
vedeti o zakonskem in družinskem življenju v svojem družbenem okolju.
Program je vključeval tri dele: svetopisemski pogled na naravni in
zakramentalni zakon z dolžnostmi, ki izhajajo iz njega; praktične nasvete o tem,
kako naj mladi živijo svojo zaroko in kasneje zakon. Tu je mladim spregovoril

»Če vidiš, da neka znanka živi v grehu, je ne zapusti, (...) opominjaj jo in ji skušaj pomagati:
106

pokliči njene starše, skrbnike, duhovnika; (...) če ti takoj ne uspe, ne obupaj (...) Žena, ki ljubi
moža, skrbi tudi za njegove sorodnike«, Pet zlatih naukov, KD, str. 114.
Enako temo najdemo tudi v pridigah:
Od skrbi za grešnike, DROB VIII (1853), str. 75–78.
Od bratskega posvarjenja, HEN II, str. 27–30.
Od skrbi za večno življenje, HEN II, str. 34–42.
107Poduk za device in samice, DROB XIV, str. 31; tudi
Jungfrauen–Bund, Gradec 1851, SAM XXV II, 11;
Standesunterricht für Jungfrauen, SAM XIV, 23;
108Schluss-Rede zu den Exercitien für Mädchen, 1858, SAM XVI, 64, m. 1.
Od skrbi za zveličanje bližnjega, HEN II., str. 46–48;
Uber Mens eher ziehung mittelst. Vereine, SAM XI, 32.
109 SAM XIV, 3.

22
tudi o previdni izbiri življenjskega spremljevalca, razliki med pravo in lažno
ljubeznijo med zaročencema, o njunih duševnih, duhovnih in telesnih
lastnostih, pa tudi o materialnih in drugih pogojih, ki so potrebni za normalno
in srečno zakonsko življenje.
Tretji del programa pa je Slomšek posvetil neposredni duhovni pripravi na
poroko. Pri tem je poudarjal pomen redne spovedi in obhajila ter zaročence
vabil, naj tega ne zanemarijo.
Program je Slomšek med kasnejšim pastoralnim delom še dodatno poglobil in
razvil, vendar je v svojih temeljnih načelih ostal nespremenjen.
Ko je v slovenščino prevajal latinsko-nemški salzburški obrednik,110 ki je bil v
lavantinski škofiji v rabi že nekaj časa, je vanj vnesel nekaj dodatnih pojasnil in
tri nagovore zakoncem.
Vsebino drugega dela programa bližnje priprave na zakon je Slomšek razširjal
in razvijal v nedeljskih in prazničnih pridigah,111 adventnih in postnih pridigah
za posamezne stanove,112 v člankih, namenjenih zaročencem,113 v pridigah,
posvečenih težavam zakonskega življenja,114 pa tudi v raznih škofovskih
dokumentih, s katerimi je želel spodbuditi svoje duhovnike k pastoralni
pripravi zaročenih na zakon.115 Pri tem je obravnaval teme kot so čistost v času
110Rituale Salisburgense ad usum Romanum accomodatum, Salisburghi 1740.
Opomba: Slomšek je začel s prijatelji župniki pripravljati redakcijo in slovensko priredbo
Salzburškega obrednika. Mnemosynon Slavicum je bil prvi pravi slovensko-latinski priročnik
– ne le za obhajanje zakramentov, ampak tudi za pripravo nanje. Vsebina nagovorov je lahko
služila kot pripravljalno gradivo za zaročence, ki so se nameravali poročiti. Za priročnik je
Slomšek poskušal navdušiti tudi druge duhovnike in jih spodbujal, naj na tem področju
naredijo več. Za več o tem gl. moj Poročni obred na Slovenskem, nekdaj, danes in v bodoče po
koncilskih smernicah, tipkopis, Ljubljana 1964, str. 60.
111Najpomembnejše pridige:
Prešeštvanje človeku najbolj sovražen nagon, SAM IV, A, 22;
Ženitovanje imenitno godvanje; Od devete Božje zapovedi, SAM IV, A, 27;
Od svetega zakona, HEN I str. 64–70
Čistost nebeška lepota, na zemlji največja dragotina, SAM IV, B, 108;
Od dolžnosti otrok in mladine, SAM IV, B, 122.
112Adventna pridiga: Von der Nachahmung Marias für Jünglinge und Jungfrauen, SAM XXVIII,
A, 12;
Postne pridige: Mladine slaba skrb za sveto čistost in nedolžnost, DROB XII (1857), str. 18–29.
Za sine in hčere, DROB XXII (1888) str. 52–63.
113Devet najhujših sovražnikov in sovražnic deviškega stanu, KD, str. 10–17.
Brigita, zgled zakonske žene, KD, str. 38.
Devet strašnih prepadov, ŽP, str. 55s.
114 Od vlačuganja, SAM IX, 32.
Od nesramne nečistosti, DROB X (1851), str. 87–89.
Vom Ehestande, SAM XIII, A, 46.
Pfliehten der Jünglenge und Junfrauen (SAM XIV, 10.
Od zakonskega stana, DROB IV (1851), str. 88–90.
115Gre za teme, ki so bile obravnavane na pastoralnih konferencah.
Brautleute, wie behandeln, Schlussprotokoll VI (1852), str. 4.
Določbe o veljavnosti zaroke;
Okrožnica št. 254/1, Šentandraž 1857;
Die Eheverlobnisse (sponsalia), Okrožnica št. 2174/5, Šentandraž 1856.

23
zaroke in tudi kasneje v zakonu, nevarnosti, ki ogrožajo zakonsko srečo,
zvestoba med zaročenimi in poročenimi, predvsem pa poštenje in nepoštenje v
odnosih med zaročenimi. V dokumentih Slomškovega škofovskega obdobja
najdemo tudi razprave o konkubinatu, splavu, ločitvi in mešanih zakonih.
Slomšek je razvil in razširil tudi tretji del programa. Zaročenim je polagal na
srce, naj ne skrbijo le za poročno gostijo, ampak naj se na poroko pripravijo
predvsem duhovno – s spovedjo, obhajilom in udeležbo na duhovnih vajah.116

2.1. Svetopisemske osnove krščanskega zakona

Slomšek je pri posredovanju svojih misli v zvezi s pripravo zaročencev na zakon

uporabljal zanimive prijeme. Pri skoraj vsakem predavanju, pridigi ali govoru
je takoj za naslovom navedel svetopisemski citat, ki mu je služil kot rdeča nit.
Sveto pismo je bilo glavni, če ne celo edini vir njegovih naukov.
Drugi pristop je bolj metodološke narave, vendar nič manj pomemben.
Svetopisemske navedke je uporabljal kot izhodišče za predstavitev teme in
podkrepitev svojih trditev. Zelo rad jih je uporabljal iz povsem pastoralnih
razlogov, da bi z njimi svoje trditve ponazoril in jih naredil bolj razumljive.
Za zaključek je pogosto dodal citate iz cerkvenih očetov in cerkvenega
učiteljstva, čeprav jih je včasih navajal nenatančno.

2.1.1. Zakon kot ustanova

Slomšek je teoretični del svoje bližnje priprave na zakon začel s predstavitvijo

zakonske zveze kot ustanove. Ta izhaja iz predpostavke, da ima zakon svoje
korenine v Božjem stvarjenju. Da bi zaročenim ta pojem čim bolje pojasnil, ga
je ponazoril s svetopisemskimi besedili, zlasti iz Stare zaveze. Največkrat je
uporabljal zgodbe iz Geneze, zlasti tisto o drevesu, zasajenem sredi raja, v
katerem je videl simbol zakona (1 Mz 2,9). V »drevesu življenja sredi vrta« je
videl podobo zakonske zveze, ki sta se jo zakonca odločila skleniti.117
Slomšek je želel z besedami »Vsemogočni Bog je zasadil veličastno drevo na
zemlji« zaročencem dopovedati, da je zakon ustanovil Bog sam. Poudarjal je, da
ga je »zasadil« Bog in ne človek. Ustanova zakona je torej nedvomno Božje delo,

– Teološki prispevki:
Kaj je civilna poroka; Spisati formalni poročni pouk, Okrožnica št. 2252/7, Šentandraž 1850.
Od zakonov, DROB X, str. 84–86
116

Vom Ehestoade, SAM XIV, A, 46.

117 »Vsemogočni Bog je posadil na zemlji veličastno drevo, ki je začelo rasti v raju in se razširilo

po vsej zemlji. Njegov sad ljudi osrečuje ali dela nesrečne, jih odrešuje ali pogublja – odvisno
od tega, ali ga posadijo in zanj skrbijo ali pa ga zanemarjajo. (...) To veličastno drevo, draga
moja zaročenca, ženin in nevesta, je sveti zakon, ki sta se ga odločila skleniti«, Krščanski pouk
zaročenim, SAM XIV, 3, m. 1.
Opomba: Isti govor zaročenim podajamo kot osnovo, na kateri je Slomšek razvil svoj nauk o
bližnji pripravi na zakon.

24
zato so poročeni zanj odgovorni ne le pred človeškimi zakoni, ampak najprej in
predvsem pred Bogom.
Zakon je zanj čudovito drevo, ki ga je Bog »zasadil na zemlji«. Ta Božja ustanova
pa ima tudi svojo zemeljsko razsežnost.
Druga Slomškova misel zadeva človekovo srečo v zakonu. »Čudovito drevo
zakona je začelo rasti v raju. Njegovi sadovi pa ljudi osrečujejo ali onesrečujejo,
odrešujejo ali pogubljajo, odvisno od tega, kako ga zasadijo in negujejo.«
Zaročenci naj bi razumeli, da je Bog zakon ustvaril zato, da bi jih osrečil.
Nebeška sreča je simbol človeške sreče na zemlji. Toda Bog je srečo zaupal
človekovim rokam. Če želijo zaročenci v zakonu živeti srečno, morajo zato
ostati tesno povezani z Bogom, ki bo osrečil njihov zakon.
Poleg tega, da zakon primerja z drevesom, zasajenim v raju, Slomšek govori o
njem tudi kot o Božji ustanovi, kar utemeljuje s stavkom iz Geneze 1,26. Pravi,
da je Bog Adama in Evo s tem, ko ju je ustvaril kot moškega in žensko, tudi
poročil.118 Ustanovo zakonske zveze torej povezuje s stvarjenjem prvega
človeškega para.
Tretjo potrditev svojega nauka o zakonu pa vidi v vrstici iz drugega poglavja
Geneze (2,18) in pravi, da je Bog s tem, ko je moža in ženo blagoslovil, ustvaril
zakon in ju združil.119
Z mislijo o Božjem blagoslovu zakoncev je Slomšek okronal svojo razlago
zakona kot Božje ustanove. Blagoslov zveze med moškim in žensko je torej vir
svetosti zakona, ki pa jo je človek nato izgubil s prvim grehom. Po Slomškovem
mnenju ta blagoslov ni posvetil le zakonske zveze kot take, temveč tudi njen
namen in dolžnosti. Izguba tega blagoslova zaradi greha pa pomeni prekinitev,
izgubo povezave s Stvarnikom kot virom sreče in s tem božanske razsežnosti
zakona. Po njegovem mnenju je prav to povod za odrešenjsko delo Jezusa
Kristusa.120
S temi poudarki je Slomšek želel zaročencem povedati, da sta zakonska in
družinska skupnost sad odrešenja. Zakrament zakona je vidno in resnično
znamenje odrešenja ter vir posvečenja za zakonca, ki si dejavno prizadevata
živeti v skladu z njegovimi zahtevami. Z odrešenjem postane zakon še večja
skrivnost, ki zakoncev ne povezuje le med seboj, ampak tudi z Bogom.

Prav tam; enako simboliko najdemo v Od zakonskega stana, DROB VI (1851), str. 88;
118

Vom Ehestände, SAM XIII, A, 46.

119»Bog je ustvaril našo prvo mater in jo dal za ženo Adamu. (...), Blagoslovil ju je – tako je Bog
ustvaril zakon in v njem združil moškega in žensko«, Ritus celebrandi sacramentum
matrimonium, Prva razprava, v MS, str. 36.
120 »Zakon je posvetil in počastil Jezus Kristus... Krščanski pouk zaročenim, m. 2.

25
2.1.2. Namen zakona

Slomšek se tu bolj kot kdaj drži svetopisemskega besedila. Namen zakonske

zveze izvaja iz prvih poglavij Geneze, ki pa jih ne navaja po svetopisemskem,
ampak po svojem logičnem redu, ki bolje ponazarja njegovo razlago treh
namenov zakona.
Preden se loti razlage namenov zakonske zveze, Slomšek opredeli
»imenovalec«, ki jim je skupen. V njegovih zgodnjih spisih je ta skupni
imenovalec »olepševanje stvarstva«121 in tudi »zvesta družica za veselje in
pomoč v življenju«.122
Kasneje Slomšek naredi korak naprej v teološkem smislu in govori o splošnem
namenu zakonske zveze kot izrazu »Božje slave in človekovega odrešenja.123
Ti različni izrazi razodevajo trojni namen zakona: »Ni dobro za človeka, da je
sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2,18). Namen zakonske
zveze je torej »vzajemna pomoč, s katero si mož in žena, združena v zakonski
vezi, lajšata življenje«.124 Kasneje je Slomšek zaročencem oznanjal tudi, da je ta
medsebojna pomoč poseben dar, s katerim je Bog želel človeka obvarovati pred
osamljenostjo. Bodoča zakonca naj bi zato drug drugemu ljubeče pomagala
živeti srečno in pošteno.
Drugi namen zakonske zveze je »rojevati in vzgajati dobre otroke v Božjo
čast«.125 Svetopisemsko osnovo za to Slomšek najde v Božjem pozivu možu in
ženi, naj se »množita in napolnita zemljo« (1 Mz 1,28). Tu ne gre le za biološko
potrebo po ohranitvi človeškega rodu na zemlji, ampak ima tudi teološko
razsežnost. Gre za uresničevanje posebne Stvarnikove zapovedi, ki se ji
zakonca ne moreta izneveriti, ne da bi ga užalila.
Tretji namen zakona pa Slomšek vidi v »preprečevanju greha«. Ko zaročenim
predstavlja trojni namen zakona, ki je zanj svet, omeni tudi človekov padec,
zaradi katerega so Božji nameni izgubili svojo svetost.126 Nato pa s citati iz
Geneze (3,10.13; 17,19) ponazori konkretne posledice te nepokorščine in jo
navede kot izhodišče Kristusovega odrešenjskega dela z učinki na zakon.127

121 Prav tam, m. 1. in tudi: MS, str. 36; Prešuštvovanje, SAM IV, A, 22, m. 2;
122 MS, str. 37.
123 Ženitovanje m. 2.
124 Krščanski nauk zaročenim m. 1.
125 Ženitovanje, m. 2.
126»Adam in Eva sta izgubila zakonsko posvečujočo milost s prvim grehom neposlušnosti (...)
Človek se želi z neposlušnostjo osvoboditi Božjih namenov zakona in uveljavljati svoje«,
Krščanski pouk zaročenim, m. 1–2.
»Zato je bila zakonska zveza po vsem svetu izkrivljena, človeštvo pa izprijeno in nesrečno,
127

dokler ga Odrešenik ni preoblikoval in posvetil« prav tam m. 2.

26
2.1.3. Zakonske dolžnosti

Slomšek se nato posveti zakonskim dolžnostim, ki jih poetično poimenuje

»pasovi«, s katerimi sta zakonca povezana,128 in temeljijo na Kristusovem
nauku in zapovedih. S tem že takoj namigne, da zakonske dolžnosti izhajajo iz
Nove zaveze.
Kot prvo dolžnost, ki izhaja iz Kristusovega nauka, Slomšek navede edinost med
možem in ženo. Že med prvim govorom poudari, da »zakon velja samo med
enim moškim in žensko«,129 kar podkrepi s citati iz Mt 19,4–6; 1 Kor 7,2, Rim
7,2–3.
Slomšek tega ne utemeljuje le s Svetim pismom, ampak tudi z umskimi in
srčnimi zahtevami zaročencev.130
V zvezi z drugo nadvse pomembno dolžnostjo, ki je sad Kristusovega odrešenja,
Slomšek navaja »nerazdružljivost zakonske zveze do smrti«. S tem želi zakonce
opozoriti na njihovo odgovornost. Kot glavne motive zanjo navaja Mt 19,3–6,
Mr 10,12–13 in tudi 1 Kor 7,10–11 in Ef 5,22–33. Srž vseh teh citatov pa je
zagotovo stavek: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,6).
Slomšek te Kristusove besede predstavlja kot absolutno postavo, ki jo
razveljavi samo smrt enega od zakoncev. Poudari pa, da ta postava zakoncev ne
zavezuje k slepemu vztrajanju v skupni zvezi, temveč ju kliče k vzajemni
krščanski ljubezni in zvestobi v dobrem in slabem, predvsem pa k telesni
zvestobi. Tukaj Slomšek pogosto citira Prvo pismo Korinčanom: »Žena nima
oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad
svojim telesom, marveč žena« (1 Kor 7,4).
Ob tej priložnosti se Slomšek dotakne tudi vprašanja ločenih, čeprav le od mize
in postelje. Pavlovo izjavo v 1 Kor 7,10–11 dopolni z mislijo: »če pa res ne
moreta živeti skupaj, naj ju oblast loči.«131 Zanj je kakršna koli ločitev »usoden
udarec za zakonsko in družinsko srečo ter nekaj strašnega«.132 Ločitev, kakršno
predvideva apostol Pavel, se mu zdi le zasilna rešitev, zato zakonce svari in roti,
naj si vedno znova odpuščata in obnavljata svoje skupno življenje.
Čeprav Slomšek omenja tudi druge dolžnosti, se mu ti prvi dve zdita
najpomembnejši. Zato se z njima v takšni ali drugačni obliki srečujemo
praktično v vseh njegovih spisih, namenjenih zaročenim. Zelo pogosto omenja
tudi dolžnost zakoncev, da »krščansko vzgajata svoje otroke, če so jima od Boga
dani« in skrbita za »četrtega«, to je domačega služabnika, če ga imata.133

128»V Novi zavezi je Jezus iz zakona naredil zakrament. Povzdignil ga je in posvetil zakonca s
tremi pasovi, ki ju neločljivo povezujeta«, MS, str. 38.
129 Krščanski nauk zaročenim, m. 2.
130»Srce zaročenih živi samo za enega oziroma eno in jim ne dovoli, da bi imeli druge,« prav
tam, m. 3.
131 Prav tam, m. 3.
132 Standespredfgt fur Eheteute, SAM XIV, 26, m. 3.
133 Ženitovanje, m. 3.

27
Slomšek poleg zakonske zvestobe kot posebno dolžnost navaja medsebojno
razumevanje, ki ga utemeljuje s Pismom Efežanom (5,25–29; 5,22–23) in
Sirahovo knjigo (25,27).
Naslednjo zakonsko dolžnost, ki je povsem ekonomske narave, Slomšek
predstavlja kot »modro upravljanje oziroma preudarno skrb za svoj dom«.134
Tudi za to najde svetopisemsko podlago, zlasti v Pismu Tesaloničanom (3,10). S
tem želi zaročencem pokazati, da ta dolžnost ni motivirana le naravno, ampak
tudi nadnaravno.135
Slomšek prišteva k dolžnostim bodočih zakoncev tudi »skrb za večno zveličanje
obeh in celotne hiše«.136 Zakonca sta dolžna moliti drug za drugega, se
opominjati pred grehom, in drug drugega ter vse člane gospodinjstva
spodbujati k prejemanju zakramentov. Za vse to najde svetopisemsko podlago
zlasti v 3 Mz 15,13, Jn 15,5 in Ps 127.
Da mladim zaradi naštetih dolžnostih ne bi upadel pogum, jim Slomšek kot
pomoč pri njihovem spolnjevanju predstavlja zakramentalno milost.137
Zakramentalna milost je znamenje odrešenja, ki zakoncem pomaga sprejemati
in spolnjevati svoje dolžnosti. Tudi za to najde Slomšek podlago v Svetem
pismu: Jn 2,1–10; Mt 19,3; Ef 5,32.
Nato pa od teoretično-bibličnih vidikov ustanove zakona, njegovega namena in
dolžnosti zakoncev preide k »praktičnim«. Teoretične vidike s pomočjo dialoga
aplicira v prakso in jih razširi na celotno področje vplivov na prihodnje življenje
zakoncev. K dejavnikom, ki vplivajo na srečen zakon, prišteva telesno in
duševno zdravje zaročencev pa tudi materialne in druge okoliščine, v katerih
se bosta znašla po poroki.

2.2. Praktični nasveti za zaročence

Slomšek naredi seznam nasvetov. Najprej govori o pravem namenu za sklenitev

zakonske zveze, nato pa zaročencem predstavi osebne duhovne in telesne
lastnosti, na katere morajo biti pozorni pri izbiri ženina ali neveste za srečen
zakon. Priporoča jim tehten razmislek o ekonomskih in bivalnih okoliščinah, v

»Največji zaklad, ki ga Bog zaupa zakoncem, so otroci, zato bo glede tega kot Sodnik najbolj
strog«, MS, str. 39.
Nekaj svetopisemskih citatov, s katerimi Slomšek utemeljuje to dolžnost: Ef 6,4; Mt 19,14; Mr
9,36; Sir 39,9.
134 MS, str. 38.
135»Zato, mož in žena, ne pozabita, da bosta morala nekega dne podati račun o svojem
upravljanju Njemu, ki vama zdaj zaupa skrb za vajin dom«, prav tam, str. 39.
136 Ženitovanje, m. 3.
137»Svet je zakon, ki ga je Jezus Kristus posvetil in povzdignil v zakrament; po njem daje
zakoncema vso potrebno pomoč, da lahko srečno živita v zakonu. Ne bo zapustil zakoncev, ki
se v Njegovem imenu poročita in živita svoj zakon,« Krščanski pouk zaročenim, m. 3; tudi: Od
zakonov, HEN, str. 64–70; Stande spredzgt für Eheleute; Vom Ehe stände, SAM XIII, A, 46.

28
katerih se bodo znašli po poroki, pa tudi to, naj se glede izbire zakonca
posvetujejo z modro in zaupanja vredno osebo.
Zaročence opozarja, da samo zakon, ki je sklenjen s pravim namenom, prinaša
srečno družinsko življenje, po katerem vsi hrepenijo. V dialogu jim poskuša
pojasniti, da pravi namen vsebuje vrednote kot so odkritosrčnost, pobožnost,
krščanska ljubezen, potrpežljivost, krotkost in veselo sprejemanje vsega, kar
pošlje Bog.
Opozarja pa tudi na neprave namene, ki so odražali tedanje socialne razmere
in težnje; med njimi izpostavi sklepanje zakona zaradi pridobitništva in prisile
staršev, sorodnikov ali drugih; skratka zaradi zunanjih dejavnikov.
Ko je zaročencem predstavil prave in neprave namene, jih posvari: »Če se, moj
fant in moje dekle, zavedata zakonskih dolžnosti, ki jih morata prevzeti, si po
razumu in srcu izberita druga ali družico za težko in grenko pot zakonskega
življenja.«138
Slomšek je z mladimi zelo skrbno razpravljal o duhovnih in telesnih krepostih,
na katere morajo biti pozorni pri izbiri bodočega zakonca.139 Potrebne telesne
lastnosti, ki jih običajno razumemo kot zdravje in krepkost, so bile zanj
sposobnost za opravljanje dela in rojevanje zdravih otrok.140
Poleg teh osebnih lastnosti Slomšek zaročence opozarja tudi na materialne
razmere in okolje, v katere vstopata. Zaveda se, da so za normalno in srečno
življenje potrebni tudi ustrezni materialni pogoji. Vendar tu poudarja, da je
pomembnejše od tega, kakšno premoženje in doto prinašata v zakon zaročenca,
to, da sta marljiva in učljiva.141
Zaročence opozarja, naj poleg materialnih pogojev razmišljajo tudi o drugih
okoliščinah, v katerih bi se lahko znašli po poroki. Pogosto se dotakne zelo
občutljivega vprašanja odnosa med starši zakonca in nevesto ali ženinom, ki
vstopa v njihov dom. Ve, da lahko nerazumevanje s strani mladih povzroča
prepire v zakonu, ga naredi nesrečnega ali celo uniči. Zato zaročencem svetuje,

138 Ženitovanje, m. 4.
139»Ko izbiraš nevesto ali ženina, (...) glej najprej na lepoto duše in plemenitost srca, (...) na
kakovost krščanskih kreposti in dobre lastnosti, (...) samo te bodo tvoja zakonska sreča«, prav
tam, m. 4.
»Srčno krepost razumejo le tisti, ki v mladosti živijo pridno in pošteno, v strahu Božjem in
misli Nanj; z Njim bodo lahko srečno živeli tudi v zakonu«, Od vrednega pripravljanja na zakon,
DROB VI (1851) str. 27; tudi: Od zakonov, DROB IX, str. 85; Vom Ehestende, SAM XIII, A, 46;
Standespflichte für Eheleute, SAM XIV, 26.
140 »Zakonca potrebujeta zdravo in odraslo telo za izpolnjevanje zakonskih dolžnosti in
rojevanje čvrstih otrok (...) Kdor ni povsem zdrav, naj se ne poroča – v zakon naj ne vstopa
zaradi greha, da ne bo na svetu še več nesrečnih otrok (…) Telo zakoncev mora biti vajeno
delati«, Krščanski pouk zaročenim, m. 5.
141»Mladenič naj se ne ženi, dokler ne ve, kam bo odpeljal svojo nevesto; dekle naj se ne moži,
če ne ve, kako bo preživljala otroke. (...) Pametna glava, pridne roke in modra uprava bodo z
Božjo pomočjo lahko poskrbeli za vse ostalo, » prav tam, m. 5–6.
Enake misli najdemo tudi v: Ipavec Franc, vzgled krščanskega zdravnika, DROB XV (1861), str.
55-57.

29
naj vnaprej pomislijo na morebitne težave zaradi zakončevih bolnih ali
premladih staršev, ali bratov in sester, ki tudi živijo v družini.142
V ta namen zaročenci potrebujejo svetovalce, ki jih Slomšek vidi v spovedniku,
starših in zaupanja vrednih ljudeh. Najboljši svetovalec pa je Bog, ki nam v
molitvi govori na dušo, da se lahko pravilno odločimo.143 Dokončno odločitev
pa prepušča zaročencem, v prepričanju, da ljubezni ni dovoljeno izsiljevati.144
Svetovalec ostaja za Slomška le svetovalec. Ljubezni zaročencev ne smejo
pogojevati ne starši ne sorodniki ne kdo drug, drugače se bo uresničil rek: »da
se vsiljena ljubezen konča s poroko«.145 Da bi bila njuna odločitev pravilna in
varna, se morata zaročenca posvetovati z Bogom, ki jima bo odgovoril po vesti
v globini duše. Samo tako bo zakon potrjen in blagoslovljen od Boga.146

2.3. Duhovna priprava na zakon

Kot minimalne pogoje za to, da bo zakon sklenjen pošteno in z Božjim

blagoslovom, Slomšek zaročencem predstavi molitev, spoved in obhajilo, za
zgled priprave na zakon pa jim da svetopisemska lika Tobíta in Sare, ki sta
premagala vse ovire v moči Božje navzočnosti.147 Slomšek tudi tu ostane
konkreten in zaročencem najprej razloži, kako naj se pripravijo na splošno
spoved.148 Ker je bil to še vedno čas zelo stroge janzenistične zadržanosti glede
prejemanja zakramentov, je bil njegov pristop velika novost.149
Kot zadnje Slomšek zaročencem priporoča, naj se dobro pripravijo na prejem
zakramenta poroke,150 ki je vrhunec duhovne priprave na zakon.

142»Take težave morata ženin in nevesta prepoznati vnaprej, da se lahko nanje pripravita; če
pa menita, da jima ne bosta kos, naj poroko odpovesta«, prav tam, m. 6.
Enako temo najdemo v Poseben opomin deviškega življenja, KD, str. 110 in DROB IV, str.
143

92–93.
144»Erzwungene Ehe, Liebe der Eltern, wo die Herzen nichts wiessen, diese dauert nur so
lange als di Mittel. Dann oft Hass und Überdruss«, Vom Ehestands, m. 3.
145Od vrednega pripravljanja, DROB I, str. 28,
tudi: Sv. Anastazija, zgled usmiljene žene, KD, str. 32.
146 Vom Ehestände, m. 3.
»Zaročenci, pred tem korakom ne pozabite z veliko vero prositi Boga za razsvetljenje in
147

pomoč, saj le od Njega prihaja vsak dober dar (...) tudi zakonska sreča,« Ženitovanje, m. 5.
148Najpomembnejši spisi: Postni list za leto 1852, LENDAVŠEK, PL, str. 51–58; Krščanski pouk
zaročenim, m. 7; Ženitovanje, m. 5.
149 Ženitovanje, m. 5.
150 »... najpomembnejša je duhovna priprava. (...) Poročno gostijo lahko pripravijo drugi, vidva

pa se posvetita duhovni pripravi«, Od vrednega pripravljanja, DROB VI, str. 33.

30
 DRUGO POGLAVJE
SLOMŠKOVA ZAKONSKA PASTORALA

1. SKROMNI ZAČETKI

Prve obrise Slomškove pastoralne dejavnosti za zakonce zasledimo že v času

njegovega kaplanovanja na Bizeljskem, kjer si je v spovednici151 in med
predvelikonočnim izpraševanjem župljanov ustvarjal predstavo o duhovnem
stanju zakoncev in drugih,152 kot sam navaja v pastoralnem dnevniku.153 Iz
dnevnika je razvidno tudi to, da je pridobljena spoznanja kasneje obogatil v
praksi z osebnimi in izkušnjami sobratov duhovnikov.
Njegove prve pridige zakoncem z Bizeljskega zato temeljijo na poznavanju
njihovega stanja. V pridigah švrka neurejeno zakonsko življenje nekaterih in jih
poziva k resnejšemu spolnjevanju svojih dolžnosti.154 Temeljno sporočilo
njegovih prvih pridig je, da je »vir zakonskega veselja« zdrav in svet odnos med
možem in ženo, in da morata oba prevzeti »odgovornost za duhovno in
materialno vodenje družine«.
Slomšek takoj izpostavi dva temeljna elementa zakonske pastorale, ki ju bo
kasneje vse bolj razvijal. Prvi zadeva zdrav in krščanski odnos med zakoncema,
drugi pa njune skupne dolžnosti do otrok in ostalih družinskih članov.
Z metodološkega vidika bi njegove prve pridige z Bizeljskega lahko
poimenovali »priložnostne«, ker se vsebinsko navezujejo na tematiko
nedeljskih in prazničnih bogoslužij.155
V župniji Nova Cerkev se je Slomšek svojega pastoralnega dela lotil z enako
vnemo kot na Bizeljskem.156 Tudi tam je dobre in slabe plati zakonskega

151»Slomšek je kot spovednik zaslovel že v prvih mesecev svojega kaplanovanja. Njegovi

župljani in drugi so oblegali njegovo spovednico in mu z velikim zaupanjem razkrivali svoje
duševne rane, ki so bile pogosto zelo stare«, KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 54.
152»V župniji Bizeljsko je takrat zakonska zvestoba zelo šepala. Zato je može in žene med
velikonočnim izpraševanjem ostro opominjal. Zaradi njegovih pridig in opominov so se mnogi
res poboljšali in opustili grešno življenje«, prav tam, str. 54.
»Die 29. Januari examen paschale exegi, quo primo de neglecta institutione correxi, quas
semet excusantes pue ros culpaverunt«, Vita Pastoralis I., m. 5.
153»ln excipienda confessione conventuali fere ubique junior omnibus et ex tribunali
posterior ovassi«, Vita Pastoralis I., m. 4.
154Najpomembnejše pridige:
Od lepih zgledov, pridiga na praznik sv. Uršule, Trenneberg 1824, SAM IV, A, 4.
Od zakramenta sv. zakona, 3. nedelja po binkoštih 1826, SAM IV, A, 37.
Hišni gospodarji, kakvi voditelji, 24. nedelja po binkoštih 1826, SAM IV, A, 53.
Od devete Božje zapovedi, 2. postna nedelja 1827, SAM IV, A, 76.
155V pridigi Hišni gospodarji, ki temelji na evangeliju 24. nedelje po binkoštih, Slomšek govori
o stotniku iz Kafarnauma (Mt 8,5–10) in njegovi skrbi za hromega in trpečega služabnika. Zato
ga družinskim očetom predstavlja kot evangeljski zgled ravnanja s služabniki.
156 prim. KOVAČIČ F., Služabnik Božji, str. 64.

31
življenja globlje spoznaval v spovednici157, stopnjo verske vzgoje zakoncev pa
med vsakoletnim izpraševanjem pred veliko nočjo.158
V pridigah iz tega obdobja Slomšek ostaja zvest tematiki zakonske čistosti.159
Poudarja njeno veličino in obsoja nečistost, v kateri vidi glavno oviro za dobro
vzgojo otrok in modro upravljanje celotne družine. V teh pridigah pa naredi še
korak naprej. Ne ustavlja se pri splošnih opažanjih glede zakonske čistosti
oziroma nečistosti in drugih dolžnostih zakoncev, ampak jih opozarja tudi na
dolžnosti do svojih otrok in služabnikov. To ga pripelje k bolj jasni opredelitvi
dolžnosti zakoncev.
Kot spiritual v celovškem bogoslovnem semenišču (1829–1838) je Slomšek v
tretjem delu pastoralnega dnevnika Vita Pastoralis III med drugim zapisal, da
zakonci za krepostno življenje v zakonu potrebujejo poduk in druge oblike
pomoči.160 V semenišču je v zvezi z zakonsko pastoralo opravljal dve pomembni
poslanstvi. Prvo je bilo osveščanje bogoslovcev za duhovne potrebe zakoncev,
da bi kot bodoči duhovniki v zakonski pastorali prepoznali eno
najpomembnejših področij svojega delovanja.161
Drugo poslanstvo pa je bila neposredna zavezanost zakoncem, o kateri
pričujejo tudi njegove postne pridige z naslovom Sedem žalosti Marije.162 V njih
navaja zglede krščanskih žena in mater iz knjige za dekleta z naslovom
Krščansko devištvo.163

157 To je razvidno iz Vita Pastoralis II., str. 2–3.

158»Med velikonočnim izpraševanjem, ki ga je opravil sam, je Slomšek spoznal, da imajo
župljani slabšo krščansko izobrazbo kot tisti na Bizeljskem. (...). Čeprav je bil še mlad
duhovnik, si je z vestnim delom pridobil že veliko izkušenj kot pastir duš, spovednik in učitelj.
Poznal je človeško dušo, svetle in temne plati verskega in moralnega življenja ljudi«, KOVAČIČ
Služabnik Božji, str. 65, 70.
159 Slomšek je v Novi Cerkvi zakoncem posvetil več pridig kot v prejšnji župniji.
Najpomembnejše so:
Gospodar je hišna glava, Truplo pa družina prava, 3. nedelja po Gospodovem razglašenju 1828,
SAM IV, B, 101;
Od hude nečistosti in hudobe njenih nasledkov, 3. adventna nedelja 1828, SAM IV, B, 117.
Od staršev, 1. nedelja po novem letu 1829, SAM, IV, B, 121;
Od dolžnosti gospodarjev, 3. nedelja po Gospodovem razglašenju, HEN I, str. 71–76;
Od dolžnosti staršev in otrok, 1. nedelja po Gospodovem razglašenju, HEN I, str. 59-62.
Od otroške reje. 23. nedelja po binkoštih, HEN 11, str. 187–196.
160 prim. Predgovor, Opomba 10.
161»Med svojimi pridigami je skušal v mladih srcih prebuditi vnemo za pastoralno dejavnost.
Bodočim duhovnikom je posebej polagal na srce ljubeznivo skrb za mlade in družine. (...)
Poleg tega je bogoslovcem toplo priporočal spovedovanje kot protiutež drži nekaterih
duhovnikov, ki so v taki pastorali videli neznosno breme, KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 77-
78. prim. KOSAR F., A. M. Slomšek, knez in vladika lavantinski, Maribor 1836, str. 16.
162 Postne pridige, Sv. Križ pri Celovcu 1837, DROB XII (1857), str. 3–12.
163 Na primer v spisih: Sv. Brigita, zgled poštene zakonske žene, str. 6.
Sv. Frančiška, zgled bogaboječe zakonske žene, str. 49.
Sv. Hema, zgled krščanske matere, str. 54.
Sv. Konigunda, zgled svete zakonske žene, str. 65.

32
V teh virih ne najdemo vsebinskih sprememb, pač pa bistven napredek v
Slomškovi metodi zakonske pastorale. Med navajanjem zgledov krščanskih
žena in mater iz knjige za dekleta prvič poveže pripravo na zakon z zakonsko
pastoralo. S tem nam vsekakor želi povedati, da morata biti obe pastorali vedno
življenjsko povezani.
Poleg tega Slomšek prvič neposredno nagovarja ženo, jo vzgaja in usmerja
neodvisno od moža. V tem lahko prepoznamo njegov prvi poskus posamične
vzgoje zakoncev. Posebno pozornost posveča dekletu ali poročeni ženi, ki kot
»dobra mati gradi otrokom hišo prave sreče, medtem ko jo oče varuje«.164 Ta
nov metodološki pristop ni osamljen, ampak ga pogosto uporablja v kasnejši
praksi.
Med župnikovanjem v Vuzenici (1838–1844) je Slomšek svojo zakonsko
pastoralo vsebinsko in metodološko še obogatil. Z njo povezana vprašanja je
obravnaval v številnih nedeljskih in prazničnih pridigah,165 pa tudi v
»priložnostnih« nagovorih za poglabljanje verske vzgoje zakoncev.166
Z vsebinskega vidika Slomšek takrat doseže enega od vrhuncev. V pridigi Od
krščanskega pastirstva167 jasno opredeli tri temeljne vidike svoje zakonske
pastorale; prvi zadeva vprašanja medsebojnega odnosa zakoncev, drugi vzgojo
njihovih otrok, tretji pa vzgojo služabnikov. Na teh treh vidikih poslej temelji
vsa njegova zakonska pastorala. Zanimivo je tudi, da jih odtlej ne uporablja
samo on, ampak tudi njegovi sodelavci (gl. opombo 166).
Slomšek v tem obdobju v zakonsko pastoralo prvič vključi posamično versko
vzgojo zakoncev kot nekaj samostojnega.168 Dotlej se je držal le uveljavljene
prakse izpraševanja o verskih resnicah, ki so ga duhovniki opravljali v postnem
času za posamezne stanove kot obvezno pripravo na spoved pred veliko nočjo.
Ob takih priložnostih je v izpraševanje spretno vključil katehezo za zakonce.
Zdaj pa je to nadomestil s posamično versko vzgojo zakoncev. Eden od razlogov
za to odločitev je bilo prizadevanje za izboljšanje duhovnega in verskega
življenja v vuzeniški župniji, ki je bilo na začetku njegovega župnikovanja vse
prej kot zgledno.169

164 Frančiška, zgled, KD, str. 49.

165Prvo skupino pridig za zakonce najdemo med neobjavljenimi pridigami v SAM IX, 1, 2, 5,
15, drugo pa v zbirki Pridige osnovane, ki je pravkar izšla v DROB V–XI (1850–1856), in
vsebuje 17 pridig, neposredno ali posredno posvečenih temu vprašanju. Tretjo skupino pridig
najdemo v zbirki Hrana apostolskih naukov, ki obsega 18 pridig na to temo.
166Mednje lahko štejemo:
Prvi nagovor zakoncem v Mnemosynon Slavicum, str. 35–41. Tu najdemo njegovo poetično
delo Sveti zakon, kjer v verzih izraža enake misli kot v pridigah. Iste poti so se držali Slomškovi
sodelavci pri sestavljanju bogoslužnega priročnika. Med temi so najbolj znani: VODUŠEK s
pridigo Priložnostna beseda k polaganju vogeljnega kamna in Krščanska beseda ob zgotovitvi
cerkvenega stolpa, str. 111–119; PRAŠNIKAR, Štirje govori ob obredu poroke, str. 48–90.
KOSAR, Od dolžnosti zakonskega stanu, Poljčane 1848, DROB VI. (1851), str. 33–45.
167 Pridiga za 2. nedeljo po veliki noči, DROB VII (1852), str. 91–94.
168 Posebne pridige so: Od svete krščanske vere, SAM IX, 11; Od zakonskega stanu, DROB VI, str.
88–89.
169 prim. KOSAR, A. M. Slomšek, str. 24–26.

33
Drugi razlog pa je bilo prepričanje, da je zakonska pastorala nujno in logično
nadaljevanje priprave na krščanski zakon, ki zahteva dobro versko
podkovanost. Da bi lahko zakonca dobro opravljala svojo vlogo moralnih in
verskih vzgojiteljev, tudi sama potrebujeta poglobljeno versko vzgojo.
Z metodološkega vidika pri Slomškovi zakonski pastorali v tem obdobju ne
najdemo nič posebno novega. Poleg že omenjene pastorale za oba zakonca
nadaljuje tudi s posamično vzgojo žena kot mater in gospodinj. V dveh
pridigah170 žene in matere povabi, naj zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti do
moža, otrok in služabnikov.
Med svojo naslednjo službo stolnega kanonika v Šentandražu na avstrijskem
Koroškem (1844–1845) posamični vzgoji žena doda še posamično vzgojo mož.
Med Slomškovimi neobjavljenimi pridigami iz tega obdobja velja poudariti tisto
na praznik svetega Jožefa,171 v kateri govori o dolžnostih mož. To je njegov prvi
govor, namenjen samo možem.

2. NAČRTOVANJE ZAKONSKE PASTORALE

Slomšek je kot novo imenovani škof predstavil načrt zakonske pastorale že v

svoji prvi okrožnici leta 1847.172 V okviru te pastorale je dal poseben poudarek
verski vzgoji zakoncev, o kateri je razmišljal že med župnikovanjem v Vuzenici.
Obenem je potrdil škofovski predpis o obveznem predvelikonočnem
preverjanju poznavanja verskih resnic, ki je bil že v veljavi od 27. februarja
1811,173 in izdajo »spričevala« za velikonočno spoved.
Slomšek je od zakoncev poslej pričakoval bolj prizadevno in redno udeležbo pri
posebni cerkveni katehezi.174
Njegova škofovska okrožnica je bila v prvi vrsti naslovljena na duhovnike. Z njo
jih je želel spodbuditi k bolj zavzetemu poučevanju verskih resnic odraslim,
zlasti zakoncem, in tako postaviti temelje za svoje kasnejše konkretne zahteve.

prim. MEDVED Slomšek, knezoškof lavantinski, Spominska knjiga, Mohorjeva družba, Celje
1900, str. 6.
Te pridige so: Hoja za Marijo, DROB V, str. 99–100;
170

Narveča lepota zakonske žene, AH III., str. 45–47.

171 Von den Pflichten der Männer, SAM X, 26.
172št. 13/1 Šentandraž, 2. jan. 1847.
prim. Schlussprotokoll I (1847), št. 14: Kako ravnati z bratovščinami?
Opomba: Slomšek daje prva splošna navodila glede zakonske pastorale že v prvih pastoralnih
pismih, napisanih 19. VII. 1846, prim. LENDOVŠEK, PL, str. 7–19; 115–132.
173Antepascal-Examen, Odr. Verordnung vom 27. febr. 1811, št. 135, v Sammlung spezzieller
Disciplinar und Pastoral-Vorschriften für die Lavante Diözese, 1850, str. 9. SAM XXVIII, B, 5.
prim. Die spezielle Verfügung für die Kirchenkatechese für Erwachsene mit praktischer
174

Anwendung, prav tam, št. 3, str. 10–11.

34
Na pastoralni konferenci leta 1848175 je Slomšek podal širšo razpravo o
zakonski pastorali, h kateri so prispevali tudi njegovi duhovniki. Razprava se je
odvijala na osnovi njihovih odgovorov na vprašalnik, ki jim ga je predhodno
poslal in je vseboval tudi vprašanja o zakonskih in družinskih težavah. Iz
zaključnega zapisnika konference je razvidno, da so bila obravnavana
vprašanja povezana z uresničevanjem zakonskih dolžnosti in kako naj bi se
spovedniki z njimi soočali.176
Lahko ugotovimo, da je z obravnavo teh vprašanj – ki je bila tako obširna, da v
zapisniku zavzema pet strani latinskega besedila – Slomšek poskušal svoje
duhovnike pripraviti do tega, da bi zakonska vprašanja jemali resno, vendar bili
obenem razumevajoči do zakoncev, ki se včasih znajdejo v hudih težavah.
Po njegovem mnenju bi morali duhovniki vprašanje spolnjevanja zakonskih
dolžnosti z vso resnostjo obravnavati v spovednici in tudi med posamično
vzgojo zakoncev. Zato so duhovniki, poleg pogovorov z obema zakoncema,
začeli vse pogosteje uporabljati tudi to obliko Slomškove zakonske pastorale.
Naslednje leto 1849 je Slomšek v svoji novi okrožnici vse te določbe potrdil in
duhovnike prosil, naj v adventnem in postnem času pripravijo pridige za
posamezne stanove.177
Leta 1850 se je v zakonski pastorali škofa Slomška začelo novo obdobje. Tega
leta je v škofiji namreč uvedel tri izjemno pomembne novosti, ki so odločilno
vplivale na razvoj zakonske pastorale: duhovne vaje za duhovnike,
povelikonočne pridige za posamezne stanove in prvi ljudski misijon v
lavantinski škofiji.
Škof Slomšek je med duhovnimi vajami,178 ki jih je sam vodil, duhovnikom
predstavil pastoralne razmere po revoluciji doma in po svetu ter potrebo po
zakonsko-družinski pastorali, ki bi odgovarjala znamenjem časa.179

175V času Slomškovega škofovanja je bilo štirinajst pastoralnih konferenc. Na koncu vsake je
Slomšek sam napisal končni protokol, Schlussprotokoll, v katerem je povzel tematiko. Sklepi
teh konferenc so postali pravilo za delo v škofiji. Med približno 16 temami se jih precej nanaša
na področje zakonske pastorale. O pastoralnih konferencah gl. MARTELANC, Pastoralna
pedagogija, str. 135–179
176»VI. Quid confessario prudenter observandum about usum matrimonii et quod debitum
conjugal et castitatem coniugalem? Quale principiapratica hac in re tenda?«
VII. Nek duhovnik je predlagal, naj bi prešuštnica moža prosila za odpuščanje; Je to prav? Ne,
ker je grešila na skrivaj in ni potrebe, da bi se njen greh razvedel!« Schlussprotokoll II,
Šentandraž 30. nov. 1848, (IV, VII), SAM XXVIII, B, 5.
177»Ker trenutne razmere še ne dopuščajo ljudskih misijonov, opozarjajte vernike na nujnost
izpolnjevanja njihovih stanovskih dolžnosti med pridigami v adventu in postu: na prvo
nedeljo o dolžnostih družinskih očetov, na drugo o dolžnostih mater, na tretjo pa o dolžnostih
mladeničev, mladenk in služabnikov«, Okrožnica 1601/3, Šentandraž 8. IX. 1849.
Opomba: Tu najdemo tudi prošnjo za uradni ustanovitev Družbe sv. križa in Bratovščine
krščanskega nauka v lavantinski škofiji.
Potekale so v Šentandražu od 13. do 17. maja 1850, Okrožnica št. 426/2, 12. maja 1850.
178

Opomba: O duhovnih vajah za duhovnike gl. MARTELANC, Pastoralna pedagogija, str. 63–107.
179»… die verderbliche Saat der gottlosen Philosophies des 18. Jahrhunderts hat tiefe Wurzel
gefasst und bittere Früchte getragen. (...) Abfall von Gott ist das Grundübel unserer Zeit. (...)

35
V zvezi s tem jim je predstavil celotni program pastorale za zakonce, češ da
lahko le »s posvečevanjem zakona in družine« upajo na splošno prenovo
verskega in moralnega življenja.180 Poleg običajnega prizadevanja za
izboljšanje verskega stanja v župnijah, je Slomšek kot zelo učinkovita predlagal
tudi »izredna« pastoralna sredstva: katoliška združenja in bratovščine, še zlasti
pa ljudske misijone in duhovne vaje za laike.
Prvo nedeljo po veliki noči tistega leta (1850) je Slomšek pripravil tri pridige z
razlago Božje besede za različne stanove. Na drugo velikonočno nedeljo pa je
zakonce nagovoril kot može in žene ter kot družinske očete in matere.181
Tretji pomemben dogodek je bil prvi ljudski misijon v škofiji. Organiziral ga je
Slomšek, ki je njegovo vodenje zaupal redemptoristom. V njem je sodeloval z
nekaj govori,182 predvsem pa s spovedovanjem. Najpomembnejše pri tem je, da
je začel s ljudskimi misijoni. Po prvem misijonu je vse naslednje vodil sam. V
zakonsko pastoralo je uvedel nove metode, da bi odgovoril na dotlej še
neuresničene pobude. Žal se v Slomškovem arhivu ni ohranilo skoraj nič
gradiva, ki bi nam pomagalo bolje razumeti tematiko prvega misijona. Tako se
moramo zadovoljiti s podatkom o začetku ljudskih misijonov in njihovi veliki
pastoralni koristnosti.183
Tistega leta (1850) je Slomšek s svojimi duhovniki še dvakrat pretresel
zakonsko problematiko. V okrožnici št. 926/4 z dne 30. maja je objavil Cesarski
odlok o mešanih zakonih, a brez osebnega komentarja. V okrožnici št. 2252/7 z
dne 30. decembra 1850 pa je med »teološke razprave« za naslednje leto vstavil
vprašanje civilnega zakona.184 Končno je Slomšek tisto leto izdal še zbirko

Was wir zu se Frankreich im di gross Gottvergessenheit und Gottverlassenheit, das finden wir
im kleinen bei den meisten Familien (...). Leben ist«, Die Übel der Zeit, SAM XI, 6. m. 1. 3.
180Die wichtigste Planzenschule der menschl. Gesellschaft für Kirche und Staat gleich wichtig
und heilig ist der Ehestand. (...) Denn gerade die Ehe ist jener Punkt, in dem sich die Bande
der Familie, des Väterlandes und der Kirche am zartesten und am innigsten miteinander
verbinden. (...) Um Europa zu retten, muss das Sacrament der Ehe aufrecht erhalten werden.
Mittel der Zeit. SAM, XI, 7, m.
181Pridiga za zakonce: Pflichten der Hausväter und Mütter, SAM XIV, 8.
Opomba: Zanimiva je predvsem opazka, da se v tem primeru Slomšek kot škof prvič sklicuje
na izkušnje z zakonsko pastoralo iz časa svojega župnikovanja. V govoru omenja tri dolžnosti
zakoncev, ki jih je že v Vuzenici med pridigo O krščanskem pastirstvu, DROB VII. Čeprav tu
govori v nemščini, so misli enake kot v slovenski pridigi iz Vuzenice – s pripisom DROB 1852
na robu nemške pridige.
182Dva rokopisa, ki govorita o prvem ljudskem misijonu: Sv. Misijon, SAM XVI, 32;
Od časa milosti in dnevov zveličanja, SAM XVI, 33. Ohranili sta se dve pridigi z različnima
datumoma, 1850 in 1855, in listek z oznako »1857«.
Opomba: Slomšek je organiziral najmanj 15 misijonov. Pri vsakem si je pridržal pravico do
izbire misijonarja, določitve teme pridige in dnevnega reda. Običajno si je pridržal otvoritvene
in zaključne pridige, pa tudi tiste za posamezne stanove, prim. KOVAČIČ Služabnik Božji, str.
260. O ljudskih misijonih, njihovi zgodovini in razporeditvi gl. MARTELANC, Pastoralna, str.
210—242.
183 prim. KOSAR, A. M. Slomšek, str. 17.
184»Kaj je civilni zakon? Kakšne so njegove posledice za Cerkev in državo?« Okrožnica št.
2252/7, Šentandraž, 30. dec. 1850.

36
različnih disciplinarnih in pastoralnih dokumentov,185 med katerimi najdemo
tudi take, ki jih je že objavil v svojih škofovskih okrožnicah.
Postno pastirsko pismo za leto 1851 o zlorabi alkohola kot vzroku za nesrečne
zakone in družine je skoraj logično nadaljevanje Slomškove posamične
zakonske pastorale. S takimi pismi je nagovarjal in opominjal može ter jih
spodbujal k treznemu življenju. Osrednja misel njegova pisma je, da je »žganje
smrt za srečne zakone«.186
Že pred tem je na četrto nedeljo po Gospodovem razglašenju187 Slomšek
nagovoril žene. Ni jim sicer očital pomanjkljivosti, jim je pa v »sedmih zvezdah
ženskih kreposti« nakazal za kakšne kreposti naj si prizadevajo.
Na binkoštno nedeljo 1851 je Slomšek začel svoj prvi »samostojni« misijon,
brez pomoči redemptoristov.188 Vse pridige za posamezne stanove je opravil
sam.189 V nekem zapisu je poudaril, da je bil zanj vrhunec misijonske prenove
evharistično bogoslužje, ki ga je obhajal s posameznimi stanovi. Po prejemu
obhajila so se zakonci s posebnimi zaobljubami, ki jih je sestavil, zavezali, da
bodo zvesto spolnjevali svoje zakonske dolžnosti. Na ta način je želel poudariti
pomen verske vzgoje posameznih stanov, vključno z zakonskim.190
Leta 1852 je Slomšek napisal Odprto pismo vsem srenskim poglavarjem,191 ki ga
je poslal vsem občinskim veljakom in drugim zainteresiranim. V njem je opisal

Opomba: 17. člen osnutka Državne ustave je predvideval civilni zakon (prim. APIH, Slovenci
str. 249), o katerem so razpravljali že v letih 1848 in 1849 in tudi veliko napisali. Slomšek je
o tem govoril na duhovnih vajah za duhovnike (prim. Mittel der Zeit), in to želel poglobiti tudi
s teološkimi prispevki, prim. Okrožnica 380/2, 1852. prim. MARTELANC, Pastoralna, str. 112,
134.
185 Sammlung spezieler Disziplinàr und Pastoral-Vorschriften1850, SAM XXVIII, B, 5.
186»Katera žena pretoči več solz kot pijančeva? Preštej nesrečne zakone in boš ugotovil, da jih
je več kot polovica takšnih zaradi alkohola«, Beseda žganjepivcem, LENDOVŠEK, PL, str. 192,
203.
Pflichten der Hausmütter, Šentandraž, nedatirano – opomba KOVAČIČa – verjetno iz leta
187

1851. V zaključku je bila lepa beseda: »Gib unserer Erde die liebe Sonne und fromme Mütter!
Was die Sonne der Erde – gute Mütter in diesem Leben ist«.
188Program ljudskega misijona na Ponikvi – Entwurf einer Volksmission zu Ponikl, SAM XVI, 5,
– natančno navaja dnevni red, teme pridig in imena pridigarjev. Poleg tega vsebuje splošna
navodila za vse udeležence misijona in sodelavce oziroma spovednike in pridigarje kot tudi
za vso župnijo, kako naj se pripravijo na misijonske dneve.
Po misijonu v Šentandražu se je Slomšek odločil, da bo naslednji misijon vodil osebno, v svoji
rodni župniji Ponikva, prim. rokopis Sklenitev sv. misijona na Ponikvi, SAM XVI, 31.
189Slomšek je imel naslednje govore:
Ponedeljek zjutraj: Unterricht für Erwachsene über die Gewissenserforschung, abgesondert für
Kinder unter 14. Jahren;
Sreda zvečer: Standunterricht für Eheweiber;
Četrtek zvečer: Standunterricht für Männer.
190Sreda: GeneraIkommunion für Eheweiber und Wittwen, Abnahme des Versprechens der
Stande streue. Generalkommunion für Eheweiber; Am Schlüsse der Korn, die Abnahme des
Versprechens zur Pflichtreue, vse zgoraj omenjeno najdemo v SAM XV1, 5.
191 DROB VII (1852), str. 203–210. Slomšek tukaj uporablja svoj psevdonim »Ljubomir«. O tem

psevdonimu gl. GRAFENAUER + GSPAN, Slomšek, SBL, Ljubljana 1967, str. 377; in
KRAMBERGER, Osrednje, str. 111.

37
svoj pogled na stanje v družbi in jih zaprosil, naj mu pomagajo pri ustvarjanju
razmer, ki ne bodo ogrožale družin, ampak jim omogočale, da se razvijajo v
krščanskem duhu. S tem je želel apelirati na javno mnenje in poudariti, da
odgovornost za dobrobit družin ni le »zasebna stvar« zakoncev, temveč celotne
družbe: župnije, škofije in občine. V pismu je obsodil vse, kar nasprotuje
zdravemu in krščanskemu javnemu mnenju. Pismo je pomembno tudi zaradi
tega, ker je po njem škofov glas dosegel širše, povsem posvetno okolje zunaj
cerkve.
V »razpravah« za mlade duhovnike je tisto leto nadaljeval s temo
zunajzakonskega sobivanja. To pomeni, da se je ta moralni nered razpasel
povsod po škofiji in ne samo v gorskih vaseh,192 kot je sam poudaril med
duhovnimi vajami za duhovnike leta 1850 v Šentandražu.
Ker se je v tistem času znatno povečalo tudi število civilnih zakonov, je Slomšek
to problematiko vključil v »teološke razprave« za leto 1853.193
Leta 1854 pa je Slomšek predlagal novo temo o zakonu, da bi duhovnikom
pomagal pri pravilnem in modrem razločevanju med spovedovanjem. Šlo je za
vprašanje zakonskih pravic »ius petendi coniuale«.194
Na duhovnih vajah za duhovnike leta 1855 je obravnaval problematiko
zakonske in družinske vzgoje.195 Zelo jasno je poudaril pomen vzgoje zakoncev,
ki jo je treba opraviti pravočasno, začenši z daljno in nato bližnjo pripravo na
zakon. Pri tem se je skliceval na odloke pastoralnih konferenc, ki dajejo
katehezi pred zakonom velik pomen.196

Opomba: Ljudski misijon leta 1852 je bil v Šentandražu nekakšna ponovitev tistega iz leta
1850. V arhivu najdemo dva rokopisa: Ordnung einer achttagigen Missionandacht pro 1852,
SAM XVI, 6; Einleitung zur hl. Misijon 1852, SAM XVI, 50.
192Misli govorov za posamezne stanove najdemo v pridigah: Poduk za zakonske može in
vdovce SAM XIV,30; SAM XIV,33;
193Vprašanje za razpravo leta 1853: »Quas statuii s. Ecclesia quod concubinatus poenas, quid
animarum pastoris agendum ad eos amovendos«, Okrožnica št. 273/2, Šentandraž 16. feb.
1853.
194»Welches Befahren ist zu beobachten, wenn dem Seelsorger Scheineheleute bekannt
werden, welche ohne getrauet zu sein gleich den Eheleuten zusammen verehrlicht haben?
Wann und wie hat die Revalidierung zu geschehen?«
»Quando privatur convenuges iure petendi debitum zakon? Quid confessario in casu hoc
obvenienti observandum?« Okrožnica št. 302/2, Šentandraž 20. februar 1854, št. 11/2, 3;
195 Obravnava ga v treh premislekih:
I. Rundschau des Seelsorgers;
II. Uber Kinderer ziehung in Familien und Schulen unserer Zeit
III. Uber Mensch – Erzeihung mittelst Kirchen Vereine, SAM XI, 30, 31, 32.
196 Iz postnega času leta 1855 najdemo več govorov, naslovljenih na zakonce; najpomembnejši

so: Entwurf der Fasten–Predigten 1855 in Dolžnosti zakonskih, SAM XIII, E, 21. Tisto leto je
ljudski misijon potekal v Brežicah (nemško Rann). V arhivu najdemo rokopise: Missions–
Vortrage zu Rann, SAM XV 1, 12, 26. Slovo po končanem sv. Misijonu v Brežicah, SAM XVI, 38.

38
V »teološki razpravi« leta 1856 pa se je ukvarjal z vprašanjem mešanih
zakonov.197 Kaže, da Slomšek z odzivi na razpravo ni bil zadovoljen, zato je
januarja 1857 duhovnikom podrobno razložil veljavne cerkvene predpise198
glede mešanih zakonov. Obenem je ponovno objavil celotno besedilo navodil
papeža Gregorja XVI. avstrijskim in ogrskim škofom iz leta 1841 glede mešanih
zakonov.199
Na pastoralni konferenci leta 1858 je govoril o številnih ločitvah in tem, kako
naj se s to težavo spopadajo dušni pastirji.200
Slomšek je v zvezi s to problematiko pripravil vprašalnik za teološko obravnavo
leta 1861. Želel je, da bi duhovniki vprašanja o ločitvi preučili, mu pisno
odgovorili in skupaj poiskali ustrezno rešitev.
Po tem datumu ni dokazov, da bi bila zakonska pastorala še kdaj predmet
Slomškovih »teoloških razprav« ali pastoralnih konferenc.
Zato pa je škof s pastoralno skrbjo za zakonce nadaljeval v obliki ljudskih
misijonov, ki so se redno odvijali skoraj vsako leto.201 Osnovna tema, ki se je
ponavljala v njegovih pridigah, je zvestoba zakonskim dolžnostim, s katerimi
zakonca uresničujeta svoj poklic, od katerega je odvisna sreča vse družine.
Zakon je poklic, ki ga je treba uresničevati z zvestobo in ljubeznijo.202
V novem letu 1860 so luč sveta zagledale Drobtinice, v katerih je Slomšek
objavil nagovore za posamezne stanove, in so bili namenjeni za misijone ter
duhovne vaje laikov.203 V nagovorih za zakonce je najprej predstavil ideal moža
in žene, po katerem naj bi se zakonci zgledovali in si ga prizadevali doseči.
Navedel je seznam dolžnosti zakoncev in tudi sredstva, s pomočjo katerih jih

197 »Kako naj ravna dušni pastir, kadar želi eden od njegovih župljanov skleniti mešano
zakonsko zvezo? Kaj o tem predpisuje Katoliška cerkev.«, Okrožnica št. 344/2, Šentandraž 25.
feb. 1856.
198Ponavlja predpise iz leta 1842 o mešanih zakonih, zlasti glede verske vzgoje otrok.
Okrožnica N 254/1, Šentandraž 28. jan. 1857, št. II.
199Prepis instrukcije papeža Gregorija XVI. avstrijskim in madžarskim škofom leta 1841,
Okrožnica št. 254/1, Šentandraž 28. 1. 1857.
Vprašanje za tisto leto: »Nevesta se je odločila poročiti z nekatolikom, čeprav ta noče jamčiti,
da bodo njuni otroci vzgojeni v katoliški veri. Kako naj s takšno osebo ravna župnik in še
posebej spovednik?« prav tam.
200prim. Schlussprotokoll XII (1858), A, III, SAM XXVIII, B, 12.
»Eine eindringliche Ernahunt an zwei Eheleute die sichi trennen wollen, ist in deutscher oder
slowenischer Sprache abzufassen!«, Okrožnica št. 162/1, Maribor, 1. jan. 1861, št. 4.
201Ljudski misijoni po letu 1856:
Leta 1857 sta bila v župniji Slovenska Bistrica dva misijona: slovenski, SAM XVI, 3, 31, 46;
nemški, SAM XVI, 10.
V letu 1858 je bilo pet misijonov: Vuzenica 13.–22. marec, SAM XVI, 11., 31.; Velikovec 22.–31.
maj v slovenščini in nemščini, SAM XVI, 13; Celje 7.–19. sep. v slovenščini in nemščini, SAM
XVI, 14, 65, »Zgodnja Danica« 30. sep. 1858. Maribor – v slovenščini in nemščini v postnem
času 1860, SAM XVI, 17, 39, 40, 42, 47, 48.
202 Worte an Inhaftirte bei Gelegenheit der Mission, Celje, 1858, SAM XVI, 65.
203Zlati nauki za razne stanove o svetem misijonu in duhovnih vajah, DROB XIV (1859–1860),
str. 17–56; SAM XIV, 30, 33, 34.

39
lahko spolnjujejo. Močan poudarek je dal udeležbi pri zakramentih –
vsakodnevnemu obhajilu in pogosti spovedi.
Temam, ki jih je obravnaval med ljudskimi misijoni, je Slomšek dodal
dostojanstvo žene in matere, na primer med pridigami ob ustanovitvi ženskega
društva Frauenverein.204 Žena uresničuje svoje dostojanstvo kot dobra soproga,
mati in gospodinja, ki skrbi za svoje bližnje, služinčad in uboge. Tudi leta 1862,
ob drugi obletnici ustanovitve ženskega društva, je kot glavno poslanstvo
poročenih žena izpostavil to, da so dobre matere otrokom in življenjske družice
možem, ki pomagajo tudi vsem potrebnim izven družinskega kroga.

Die Würde und Bürde der Frauen, SAM XXVI, B, 37; tudi Die dreifache Ehekrone der Frauen,
204

SAM XIII, A, 80.

40
 TRETJE POGLAVJE
NAJPOMEMBNEJŠI VIDIKI SLOMŠKOVE ZAKONSKE PASTORALE

1. VZGOJA ZAKONCEV ZA SKUPNO ŽIVLJENJE

Slomšek svoje poglede na zakonske dolžnosti urejeno predstavi v misijonskem

govoru za zakonce, ki ga najdemo med rokopisi v arhivu 205 in Drobtinicah XIV
(1859–1860). Da bi temelje zakonskega življenja predstavil po nekem logičnem
sistemu, zakoncem najprej spregovori o vzajemni skrbi za dušo in telo.

1.1. Vzajemna skrb zakoncev za telo in dušo

Slomšek si je kot prvo nalogo v zakonski pastorali zadal vzajemno skrb in

pomoč zakoncev, ki mora vključevati tako fizično-materialne kot duhovne
vidike zakonske zveze. Oba zakonca sta odgovorna pred družbo in Bogom. »Še
bolj kot oče in mati za svoje otroke, morata kot mož in žena skrbeti drug za
drugega, da njuno telo ne zboli in se duša ne pogubi.«206 Osnovo tega načela je
našel v svetopisemskem besedilu: »Zato bo mož zapustil očeta in mater ter se
združil s svojo ženo in bosta eno telo (1 Mz 2,24). To temeljno načelo je postalo
izhodišče in cilj vse Slomškove zakonske pastorale.
Uresničevanje tega načela je Slomšek zaupal zakoncema kot paru in kot
posameznikoma. To razlikovanje med nalogami se mu je zdelo upravičeno
zaradi različnih telesnih in duhovnih sposobnosti obeh spolov.

1.1.1. Skupne dolžnosti zakoncev pri vzajemni skrbi za telo in dušo

Temeljni kamen za skupne naloge zakoncev pri vzajemni skrbi za telo in dušo
je Slomšek prepoznal v prizadevanju za trajno medsebojno ljubezen. Da bi jim
dal razumeti, kakšna je prava medsebojna ljubezen, je najprej poiskal »merilo«
za to. Našel ga je v besedah apostola Pavla (Ef 5,25), ki vabi može, naj ljubijo
svoje žene tako, kot Kristus ljubi Cerkev in se zanjo žrtvuje. Za zaključek te misli
Slomšek doda: »Možje naj svojih žena ne ljubijo kot svobodnjaki, ampak naj
njihova ljubezen raste s starostjo.«207

205SAM XIV, 30, 33.

Opomba: Za to področje so značilne zelo razčlenjene misli v številnih pridigah in spisih. V
Slomškovem arhivu je 17 rokopisov–pridig s tematiko vzgoje zakoncev. Poleg teh je izdal še:
Hrana Evangeljskih naukov, Apostolska hrana, »Drobtinice« VI (1851), VII (1852), VIII (1853),
XI (1856), XIV (1859–60), XVII (1863), XXII (1888), 13 pridig na to temo. Skupaj najdemo 23
virov naukov za zakonsko pastoralo.
206Pflichten der Hausväter und Mütter, SAM XIV, 8; tudi Od krščanskega pastirstva, DROB VII,
str. 92.
207 Ženitovanje, SAM IV, A, 27, m. 4.

41
Trajna ljubezen ima tri pogoje: biti mora stanovitna, dejavna in potrpežljiva.
Stanovitnost zakonske ljubezni se najprej razodeva »v edinosti src in misli«.
Zvesto prijateljstvo je vedno živo, tako v veselju kot bolečini. Stanovitnost se
razodeva tudi v medsebojnem spoštovanju, ljubečih pogledih in pogovorih, pa
tudi v premagovanju slabosti kot so grobost, trma, razsipnost, skopost in
pohlep, ki bi lahko spodkopale njuno prvotno edinost.
Drugi pogoj je »pripravljenost za delo iz ljubezni do drugega«, kar pomeni, da
sta zakonca poklicana pomagati si pri delu, tako v zdravju kot bolezni, ko eden
od njiju oslabi. Še več, dejavna ljubezen zahteva žrtve, ki so lahko tudi zelo
velike in materialne. Takšno žrtev, na primer, naredi kmet, ki proda svojo
kravo, da bi dobil denar za zdravljenje bolne žene. Slomšek pa doda, da mnogi
žal bolje skrbijo za kravo kot za ženo.
Med lastnosti prave ljubezni prišteva tudi medsebojno iskrenost. Ta se kaže v
vedno iskrenem pogovoru, v katerem zakonca drug drugemu ničesar ne
prikrivata, še manj pa drug drugega zavajata ali si celo kradeta. Prava ljubezen
je vedno pozorna na potrebe drugega in jih zna tudi zadovoljiti!
Tretji pogoj za rast stanovitne zakonske ljubezni pa je »potrpežljivo prenašanje
napak drugega«. Zakonca morata biti neskončno potrpežljiva s slabostmi drug
drugega. Potrpežljivost prinese v zakon veliko cvetja, jeza pa trnje.
Sad potrpežljivosti med zakoncema je »vzajemno strinjanje, ki je vredno več
kot najlepša kmetija«. Vsak ima dobre in šibke strani. Kolikor bosta zakonca
potrpežljiva drug do drugega, bo tudi Bog potrpežljiv z njima in njunimi
napakami.208
Tudi glede duhovne pomoči se Slomšek sklicuje na svetega Pavla (Ef 5,25).
Pravi, da apostol govori o dveh vidikih zakonske ljubezni: o duhovni ljubezni,
ki koristi duši, in materialni, ki koristi telesu. Prav zaradi tega želi zakoncema
govoriti o vzajemni duhovni skrbi.
Slomšek začne z besedami: »Zakonci, žene in možje, ozdravite in posvetite
svojo vero, ki je oče in mati vaše zakonske sreče. Vaš zakon, sklenjen v nebesih,
bo za vas zanesljiva pot v nebeško kraljestvo.«209 Nasprotje temu je zakon brez
Boga, kjer slej ko prej prevlada »žalost nad veseljem«.210

Slomšek podobno govori tudi v pridigi Od devete Božje zapovedi (SAM IV, A, 7 &), kjer piše:
»Zakon je ljubezenska zveza, zato mož varuje ženo in žena pomaga možu, da si lahko ostaneta
zvesta v trpljenju in veselju vse do smrti«.
208Slomšek nadalje zakoncem predstavi nekaj zelo konkretnih primerov, kdaj je medsebojno
prenašanje še posebej potrebno: kadar drug pri drugem zaznata še neopažene
pomanjkljivosti, v raznih skušnjavah, ljubezenskih krizah, žalosti in tudi jezi. Te kreposti
morajo biti še močnejše v starosti, ko eden od zakoncev zboli, postane nepokreten itd. Takrat
naj se spomnita svoje mladosti in prvotne zaljubljenosti, ko sta si želela drug drugega in se
nista zavedala svojih slabosti, čeprav sta jih že imela. Takrat sta znala opravičiti drug drugega.
Dokončno merilo prenašanja pa je vedno Bog, ki je potrpežljiv z našimi pomanjkljivostmi in
nam je zapovedal, naj ne ljubimo samo najbližjih, ampak tudi sovražnike; glej: Poduk za
zakonske može, SAM XIV, 33.
209 Standespredìgt für Eheleute, SAM XIV, 26, m. 2.
210 Od sv. zakona, HEN, str. 16.

42
Skupne naloge, ki izhajajo iz duhovnih dolžnosti zakoncev, Slomšek oriše
takole: naloga obeh je vzajemno posvečevanje, tako kot Kristus posvečuje svojo
Cerkev. Zakon je za nebesa, ne za pekel. Ker je zakon zveza, se zakonca ne
moreta odrešiti drug brez drugega.
Zato sta se zakonca vsak dan dolžna izogibati grehu, se opominjati z lepo
besedo in drug drugega varovati pred padcem.
Njuna skupna molitev je nepogrešljiva in mora postati vsakodnevna praksa.
Brez molitve ne moreta ohraniti duhovne narave svojega zakona. »Življenje v
strahu Božjem«211 od zakoncev zahteva, da se skupaj udeležujeta nedeljske
maše, duhovnih nagovorov, branja Svetega pisma in vsega drugega, kar služi
rasti zakonske duhovnosti.

1.1.2. Posebne dolžnosti moža do žene

Že bežen pogled na »posebne dolžnosti«212 oziroma naloge zakoncev kot

posameznikov za dobro zakonske skupnosti pričuje o tem, da jih je Slomšek
utemeljeval na bioloških in duhovnih lastnostih moškega in ženske. V možu
zaradi njegovih moških lastnosti vedno vidi glavo, obrambo steber in moč
zakona ter družine.
Za Slomška sta »čast in odlika«213 moža v njegovi vlogi glave zakona in družine.
To prepričanje potrjuje s Pismom Efežanom (5,23). Obenem pa može opozarja,
da ta čast s seboj nosi odgovornost, kajti »če je glava bolna, trpi celo telo, če pa
je močna, tudi ostali udje ne oslabijo«.214
Naloga mož, ki iz tega sledi, je biti glava v zakonu in »gospodovati nad ženo«215
po zgledu Kristusovega gospostva nad Cerkvijo. Vendar gre tu za ljubeče
vodenje in ne tiranijo. Mož se mora za svojo ženo žrtvovati, ji vedno stati ob
strani in ji pomagati. Ni namreč ženin gospodar v smislu absolutne posesti,
temveč njen od Boga postavljeni skrbnik, žena pa njegova pomočnica z enakim
dostojanstvom.216
»Biti skrbnik in vodnik v zakonu in družini«217 je »čast in odlika«, ki jo mož
uživa zaradi svojih močnih rok in »modre glave«.218 Zato je dolžan svojo ženo
preživljati in ji zagotavljati vse, kar pritiče njegovemu stanu.

211 Poduk za zakonske može, SAM XIV, 33, m. 2; tudi: Od zakonov, DROB X, str. 85.
212 Poduk za zakonske može in vdovce, SAM XIV, 30, m. 1–2.
213S tema dvema izrazoma Slomšek opredeljuje skupne lastnosti fizičnih, moralnih, etičnih in
verskih značilnosti obeh spolov, Poduk za zakonske može in vdovce, DROB XIV in SAM XIV, 30.
214 Pflichten der Hausmütter, SAM XIV, 16.
215 Prav tam.
216»Žene niso tovorne živali, zato jih morajo možje spoštovati in jim priznavati pravice, ki jim
pripadajo (...) Žena je njegova pomočnica in ne služabnica. (...) Mož je dolžan ljubiti svojo ženo
kakor lastno telo«, Poduk za zakonske može, SAM XIV, 30, m. 2.
217 Od zakonov, DROB X, str. 86.
218 Standespredigt fur Eheleute, SAM XIV, 26, m. 2.

43
Moževo posebno lastnost vidi Slomšek v »Božjem skrbništvu«. Za sv. Avguština
je mož »škof svojega doma«.219 Kot tak mora svoji ženi dajati zgled kreposti,
zlasti pobožnosti. Voditi mora vsakdanjo molitev in branje Svetega pisma ter
biti zgled pogostega prejemanja zakramentov.220 Ženo mora nenehno
spodbujati k duhovnemu življenju, še posebej, če je versko mlačna.

1.1.3. Posebne dolžnosti žene do moža

Za Slomška je glavna ženina lastnost oziroma »čast in dostojanstvo« v tem, da

je »srce zakona in družine«. Iz te lastnosti izhajajo vse druge.221
Poleg srčnih kreposti, ki so za ženo najpomembnejše, poudarja tudi
»preudarnost modre žene«. Ta krepost se kaže v pravilnem in hitrem
prepoznavanju dobrega in slabega, in v spoštljivem in ljubečem vedenju do
moža. Modrost ženo spremeni v pomočnico in svetovalko modrega moža, ki mu
zna pomagati v vseh veselih in žalostnih trenutkih skupnega življenja.
Žena je zaradi svoje telesne in duhovne nežnosti simbol družinskega srca in
angela varuha zakona. O njej Slomšek pravi: »Žena je zvesta življenjska
sopotnica, odrešujoči angel za čas in večnost.«222
Na osnovi teh lastnosti opredeli štiri posebne ženine dolžnosti do moža:
– Žena naj svojega moža spoštuje kot glavo, po zgledu Cerkve, ki spoštuje svojo
Glavo, Kristusa. To izkazuje tako, da o njem govori spoštljivo in ga pohvali,
kadar je pravičen, zna pa tudi opravičevati njegove napake.
– Žena mora biti svojemu možu poslušna v vsem dobrem, kar ni v nasprotju z
Božjimi ali cerkvenimi zapovedmi. Vse mora početi v duhu zveste življenjske
sopotnice.
– Ženina ljubeznivost do moža je predpogoj za to, da jo bo ta vse bolj ljubil.
– Žena je poklicana »biti pobožna žena molitve«.223
S poudarjanjem vzajemne skrbi zakoncev za telo in dušo Slomšek postavi
temelje za obravnavo dveh dolžnosti zakonske ljubezni in zvestobe, brez
katerih ju ni mogoče doseči.

219 Poduk za zakonske može, SAM XIV, 30, m. 1.

220»Večje ko je dostojanstvo, večja je odgovornost. Komur so veliko dali, bodo od njega tudi
veliko zahtevali. S svojim trudom in zavzetostjo ter z opiranjem na Boga boste lahko vse
premagali«, prav tam, m. 1.
221Srce je simbol ljubezni, zato Slomšek vztrajno naroča ženam: »Žena je srce družine, iz
katerega kot iz peči izžareva ljubezen do moža, otrok in služinčadi, ki vse poživlja in osrečuje...
Žena brez ljubezni je kakor peč brez ognja.« Pflichten der Hausmütter, SAM XIV, 16, m. 2.
222 Würde und Bürde der Frauen, SAM XIII, A, 78, m. 1.
223 Ta duhovni poklic žene Slomšek razlaga takole: »Tako kot zemlja hrepeni po soncu, se žena

obrača k Bogu. (...) v veselju in bolečini naj se žena obrača k Bogu in ga prosi za moža in otroke.
Žene imajo ključ do Božjega srca: molitev. (...) Žene, svoj zakon in dom varujete pred dvema
nesrečama: pred grehom in ognjem«, Poduk za zakonske žene in vdove, DROB XIV, str. 35; tudi:
Die Würde, und Bürde, SAM XIII; Narveča lepota zakonske žene, AH 111, str. 45/47.

44
1.2. Zakonska ljubezen

Slomšek obravnava zakonsko ljubezen z dveh vidikov: teoretičnega in

praktičnega. Zakoncem najprej razloži krščansko pojmovanje zakonske
ljubezni224 in iz nje izhajajoče dolžnosti. Te se ne nanašajo toliko na zakonsko
dejanje, ki je zakoncema že znano, kot na z njim povezane dolžnosti.
Drugi vidik vključuje praktične nasvete zakoncem, da bi zakonska ljubezen
ostala »spodobna, čista in sveta«. Samo vestno spolnjevanje vseh krščanskih in
zakonskih dolžnosti v zakon prinese srečo in veselje.
K takšni razlagi norm krščanskega zakona je Slomška po lastnih besedah
nagnilo upoštevanje dveh negativnih pojavov. Prvi in najbolj pogost je
nepoznavanje krščanskih zahtev glede zakonske spolnosti,225 zaradi katerega
nekateri zakonci menijo, da je v njej dovoljeno vse. Drugi pa je upornost, zaradi
katere, kljub poznavanju teh zahtev, ne živijo skladno z njimi in tako teptajo
svetost zakonske ljubezni.
Slomšek začne teoretični del svoje razlage s predstavitvijo razlogov zaradi
katerih sta zakon in s tem zakonsko dejanje sveta. Svetost tega dejanja ne izhaja
le iz njegove narave, ki odraža Stvarnikovo ustvarjalnost, temveč tudi iz
zakramentalnosti zakonske zveze kot simbola trdne povezanosti z Bogom.
Zato je vsaka zloraba zakonske ljubezni greh. Greh onesrečuje zakon na več
načinov; povzroča medsebojno naveličanost zakoncev, iskanje drugega
spolnega partnerja in zavračanje otrok, na katerih pušča telesne in moralne
posledice. Slomšek poudarja, da le čista in sveta zakonska ljubezen ne ovene in
se ne postara. Takšna ljubezen se vnema iz dneva v dan in je tudi ob zlati poroki
enako mlada in sveža kot prvi dan zakona. Čista ljubezen s starostjo raste,
nečista pa se spreminja v jezo in sovraštvo. Gorje državi, ki več ne spoštuje
zakona.
Tem splošnim ugotovitvam Slomšek doda še tiste o posebnih namenih
zakonske zveze, ki jih je določil Stvarnik.
Slomšek zakoncem razloži, da je po Stvarnikovi zamisli prvobitni namen
zakonskega dejanja rojevanje otrok. A pri razlaganju te neizpodbitne resnice
tudi poudari, da rojevanje otrok ni samo sebi namen.226 Pravi namen rojevanja
otrok je ljubezen do njih in poveličevanje Boga.

224 Slomšek razlaga krščansko pojmovanje zakonskih dolžnosti v luči potridentskega

Cerkvenega nauka. O teologiji tega obdobja gl. RUFINI E., Teologia del matrimonio sacramento,
Nuova enciclopedia del matrimonio, Queriniana, Brescia 1975, str. 173–215. FAVALE A., Fini
del matrimonio nel Magistero del Concilio Vaticano II, v Realtà e valori del sacramento del
matrimonio, LAS – Rim 1976, str. 173-207.
225»Ali znata opravljati zakonsko dejanje na krščanski način? Duhovni učitelji pravijo, da gre
veliko zakoncev v pekel, ker se v zakonu niso prav obnašali«, Poduk za zakonske, SAM XIV, 33,
m. 2.
226»Mož in žena ne živita v strahu Božjem zaradi razvratnega nečistega veselja, ampak zaradi
veselja do ljubljenih otrok« Deveta, SAM IV, m. 2.

45
Slomšek tako izpostavi naravno nagnjenost in nadnaravno usmerjenost
zakonske ljubezni. Naravna nagnjenost staršev k rojevanju otrok zaradi njih
samih mora upoštevati tudi Stvarnikovo zahtevo po rojevanju zdravih in
krepkih otrok.227 Le od takih otrok lahko zakonca pričakujeta pravo veselje in
podporo v svojem življenju.
Nadnaravna oziroma verska razsežnost želje po otroku pa je vsebovana v želji
po poveličevanju Boga. Slomšek zakoncem pojasnjuje, da to razodeva že
ustvarjalno dejanje zakonske ljubezni, ki uresničuje Božje stvarjenje. Krščanski
starši pa Boga poveličujejo tudi tako, da otroka, ki so ga spočeli med
ljubezenskim dejanjem, vzgajajo v dobrega kristjana.
Roditveni namen zakonskega dejanja Slomšek povezuje z osebnim
zadovoljstvom, ki ga zakonca doživljata med njim,228 in je enako pomemben za
njuno družbeno vzgojo in harmonično skupno življenje. V tem zadovoljstvu vidi
nekakšno protiutež težkim bremenom zakonskega življenja.229
Eden od namenov zakonske ljubezni je tudi zadovoljitev naravnega spolnega
nagona v izogib nevarnosti greha nečistosti. Pri razlagi tega namena se Slomšek
opira na odlomek iz Prvega pisma Korinčanom (7,3.10), ki ga tudi dobesedno
citira, nato pa ga poskuša razložiti na preprost in razumljiv način.230 Na koncu
opozori, da se tisti, ki v zakonu išče samo nečisto, protinaravno in sebično
spolno uživanje, obsodi na nesrečno in nevarno zakonsko življenje. Kdor skruni
svetost zakonske postelje, škoduje zakonski zvezi in uničuje njeno srečo.
Kot zadnji posebni namen zakonske ljubezni Slomšek navaja vzajemno pravico
zakoncev do telesa drugega, ki jo preprosto označuje kot »pravico ležati drug
ob drugem«.231 Zakonca sta takšno željo dolžna zadovoljevati, v kolikor ni v
nasprotju z Božjimi zapovedmi in moralnimi normami Cerkve. V dvoumnih
primerih naj se posvetujeta s spovednikom.
Slomšek nato preide k praktičnim nasvetom za uresničevanje dolžnosti
izkazovanja zakonske ljubezni.
Prvi praktični nasveti zadevajo »kraj in čas« izkazovanja zakonske ljubezni.
Nasvet je kratek in jasen: tam in takrat, ko s tem ne bosta nikogar pohujševala.
Še posebej naj pri tem pazita na otroke, ki naj ne bodo v njuni zakonski postelji.
Glede pogostosti zakonskih odnosov pa Slomšek zakoncem pove, da jima tega
ne moreta predpisati ne Bog ne Cerkev. O tem naj svobodno odločata sama, a
ob spoštovanju dostojanstva zakonske ljubezni v luči evangeljskega nauka; pa
227 Prešestvovanje, SAM IV, m. 3.
228Poduk za zakonske žene, DROB XIV (1859–60), str. 36. Za razlago tega vidika Slomšek
uporablja različne izraze, kot so: zakonca naj v zakonu vodi sveta miselnost (...)
Prešestvovanje, SAM IV, A, 22, m. 2. »Ljubezen naj si izkazujeta nežno, ne pa strastno in grobo«,
Poduk, prav tam.
229 »Zakonska ljubezen sladi življenje in lajša težke dolžnosti«, Deveta, SAM IV, A, 76, m. 3.
230 »Da bi zajezil plamen nečistosti, je Bog ustanovil sveto zakonsko zvezo, v kateri lahko
človek obvladuje svojo strast v skladu z zakonsko postavo«, Deveta, SAM IV, A, 22, m. 4. »Da
bi ju obvaroval pred grehom nečistosti jima je Bog dal zakonsko posteljo«, Poduk za zakonske
može, SAM XIV, 33, m. 2.
231 Poduk za zakonske može in vdovce, DROB, XIV, str. 44.

46
tudi ob upoštevanju dveh temeljnih pogojev: da takšno dejanje dopušča njuno
zdravstveno stanje in da vanj oba svobodno privolita. Zakonsko dejanje naj
opravljata preudarno, v skladu z evangeljskim naukom o zmernosti.232 Z njo
bosta ohranila zakonsko čistost, ki je bistvo prave zakonske ljubezni.
Čista zakonska ljubezen po Slomšku vključuje osnovno razumevanje zakonskih
dolžnosti: da v spolnosti ni dovoljeno vse, da je njen namen prvenstveno
razmnoževanje in šele nato osebno uživanje; da zakonski odnosi ne smejo biti
prepogosti, da se jih zakonca ne bi naveličala; da morata pri tem upoštevati
ženina mesečna obdobja in zdravje obeh; da tega ne smeta početi v pijanosti.
Slomšek zakoncem tudi priporoča, naj se vzdržita odnosov med svetimi
liturgičnimi obdobji in v času posebnih verskih obredov v župniji. Vendar
poudarja, da je to le predlog, o katerem naj se sama pogovorita in odločita.
Zakonska ljubezen naj bi jima pomagala pri spolnjevanju temeljnih dolžnosti,
ki jih Slomšek vidi v pristni moževi ljubezni do žene in ženini pokorščini možu.
Tudi za ta nauk najde osnovo v apostolovi zapovedi (Kol 3,2.19), naj bodo žene
podrejene možem, ti pa naj žene ljubijo. Iz njenega spolnjevanja pa izvaja
posebne nasvete za zakonce, ko pravi, da možev ljubeč odnos do žene v njej
vzbudi ljubezen do njega, ženina podrejenost možu pa ga naredi krotkega.233
Slomšek zakonce opozarja tudi na grehe, v katere lahko zlahka padejo; ne zato,
da bi jim jih očital, ampak da bi jih o njih moralno osvestil. V zakonu ločuje dve
vrsti grehov: ko zakonca grešita drug proti drugemu in hoče žena prevladati
nad možem, on pa je do nje grob; in ko grešita proti naravi zaradi slepih strasti,
ki jih ne moreta razumsko obvladati.

1.3. Zakonska zvestoba

Med razmišljanjem o zakonski ljubezni in njenih nalogah Slomšek izpostavi

tudi zvestobo. Loči tri vrste zvestobe: v ljubezni do zakonca, vztrajnosti pri
vzgoji otrok in v ekonomskih težavah. Tu se bomo omejili na prvo.
Temeljni pomen zakonske zvestobe Slomšek učinkovito ponazori s podobo
odvisnosti Zemlje od Sonca. Kakor Zemlja brez Sonca postane puščava, tudi
zakonska zveza usahne brez sonca zvestobe. Zanj je zvestoba hrbtenica
zakonske sreče. Je zunanje znamenje »svetega da«, ki sta si ga zakonca izrekla
pri oltarju, in poročnega prstana, ki sta si ga izmenjala.
Slomšek utemeljuje spoštovanje zakonske zvestobe s Staro zavezo, ko so
nezvestobo kaznovali s kamenjanjem.234 Čeprav Nova zaveza ne predvideva
takšne kazni, bi se moral vsak, ki krši zakonsko zvestobo, zavedati, da s tem
kamenja samega sebe. Vsaka taka kršitev je lahko usoden udarec za zakonsko

232»Zaradi prepogostih moževih odnosov z nosečo ženo lahko otrok v materinem telesu
nabrekne ali spremeni položaj, (...) kaj naj torej rečemo o duhovnikih, ki priporočajo
prepogoste odnose?« Vita Pastoralis III, m. 2; tudi Vita Pastoralis I, m. 2.
233 Poduk za zakonske žene in vdove, DROB, XIV, str. 3ó.
234 Poduk za zakonske može, SAM XIV, m. 3: 3 Mz 20, 10–14, 27.

47
in družinsko srečo. Zato bi vsak zakonec moral biti pripravljen raje tisočkrat
umreti, kot enkrat samkrat prekršiti zakonsko zvestobo.
Nevarnosti, ki ogrožajo zakonsko zvestobo, so po Slomškovem mnenju
naslednje: ljubosumje, ki je začetek vseh razprtij, nečistovanje ali zloraba
spolnosti in kršitev zvestobe. Njihova posledica je uničenje zakonske zveze.
Ljubosumje je bolestna in izkrivljena ljubezen. Tuhtanje o tem, kako zakonsko
zvezo obraniti, jo v resnici razjeda in uničuje.235 Takšno povsem zgrešeno
razmišljanje je velika nevarnost za zakonca. Tako popačena ljubezen postane
mučeništvo za srci obeh. Povzročijo jo lahko očitki neutemeljenega ljubosumja.
Slomšek uporablja simbolno govorico, da bi zakoncem čim bolje razložil
nevarnost ljubosumja.236
Govori tudi o učinkoviti obrambi pred to nevarnostjo, ki je v iskrenosti med
zakoncema in odpuščanju vseh morebitnih napak. Če pa si nista pripravljena
odpuščati, je pri ljubosumju vsak nasvet zaman in vsaka pomoč neuporabna.
Edino rešitev te težave vidi Slomšek v »odpuščanju krivic, ki jih povzroča
ljubosumje. To pa je mogoče le z Božjo pomočjo in veliko potrpežljivostjo«.237
Druga velika nevarnost za zakon je izdaja oziroma prešuštvo.238 O tem Slomšek
zakoncem spregovori brez dlake na jeziku; odkrito jim pove grenko resnico, da
nekateri med njimi svoj zakon uničujejo tako, da ga uporabljajo kot masko za
prikrivanje svojega prešuštvovanja,239 drugi pa tako, da brez sramu živijo v
javnem prešuštvu. Med obema zlorabama skoraj ne vidi razlike. Za oboje velja
pregovor: gorje hiši, vasi, deželi, kjer s prešuštvom uničujejo sveto zakonsko
zvestobo.
Vso težo greha prešuštva Slomšek zakoncem ponazori tako, da ga primerja s
tatom, ki ženi ukrade njeno telo in ga pogubi. Svari jih, da s prešuštvom kršijo
poročno zaobljubo, ki so si jo dali pred živim Bogom, skrunijo svoj sveti zakon
in pohujšujejo svoj dom, otroke in domači kraj. Vsako prešuštvo je grob
zakonske sreče, na katerem se razbohoti plevel vseh grehov.

235Na nevarnost ljubosumja Slomšek opozarja že v knjigi Krščansko devištvo. Za zgled navaja
trditev sv. Kunigunde, da: »zakonca še bolj trpita, če poslušata klevetanje drugih. Kadar med
seboj podpihujeta ljubosumje, padeta v živi pekel.«, str. 65.
236»Ljubosumje med zakoncema je kot živi črv ali strupen gad, ki uničuje njuno zakonsko
srečo in ne umre niti na smrtni postelji«, Vom Ehestande, SAM XIII, A, 46, m. 3.
237 Prav tam, m. 3.
238Opomba: Slomšek takemu izkrivljanju zakonske zvestobe namenja veliko prostora in časa.
Vzrok za takšno vedenje so bile zagotovo njegove pastoralne izkušnje, kot potrjuje že njegov
Pastoralni dnevnik. V njem pogosto navaja to težavo, o kateri govori tudi v raznih pridigah: Od
hudobne nečistosti, SAM IV, B, 117: Nečistost je duše strašna bolečina, SAM IV, B, 126: Od
nesramnosti, SAM IX, 32; Od nesramnega nečistovanja, DROB X, str. 87–88; Od dveh
sovražnikov domačega miru, DROB X, str. 40–41.
239»Pri velikonočnih spovedih je nek prešuštnik več let ponavljal, da svoje žene ne more
sprejeti zato, ker ima rad drugo. Duhovnik mu je kot pokoro naložil post, ki pa ga je zavrnil z
izgovorom, da se ne more postiti zaradi dela, s katerim preživlja otroke. Poglejte, kako zvito
se izgovarja svet in pri tem ne pomisli, da grehi otrokom škodujejo bolj kot post.« Vita
Pastoralis II, m. 5.

48
Slomšek pravi, da je posledic tega greha preveč, da bi jih lahko vse naštel.
Navede pa bogokletje, grenke solze, številna pohujšanja,240 tesnobo, sovraštvo,
pretepe in celo umore. Zakonca, ki živita v prešuštvu, uničujeta zemeljsko in
večno srečo – ne samo svoje, ampak pogosto tudi srečo drugih.
Slomšek zakoncem svetuje, naj ta greh preprečujejo z izogibanjem brezdelju,
slabi družbi in poznanstvom ter pijanosti. Čeprav se je tega greha težko
osvoboditi, tisti, ki so vanj padli, ne smejo izgubiti poguma. To jim bo uspelo z
izogibanjem grešnim priložnostim. pogostim pristopanjem k zakramentu
pokore in vrednim prejemanjem evharistije.
Slomšek označuje »ločitev ali razvezo zakoncev« kot tragično posledico težav v
zakonu, včasih pa tudi grehov ljubosumja in prešuštva. Ločitev težav ne reši,
ampak položaj zakoncev še poslabša. Poudari, da na svetu ni hujšega zla od
ločitve oziroma uničenja zakonske zveze. Za kristjana to ne pomeni zgolj ločitve
od skupne postelje in strehe, temveč kršitev in skrunitev medsebojne
zaobljube, dane pred oltarjem v Božji navzočnosti; Slomšek to podkrepi s
Kristusovimi besedami o nerazdružljivosti zakona (Mt 5,32; 19,3–9), ki jih
pogosto navaja. Nato zavrne zvračanje krivde za ločitev le na enega od
zakoncev in poudari, da sta zanjo vedno kriva oba. Pravi razlog vidi v
nepotrpežljivosti obeh.241
Na koncu zakoncem svetuje, naj se ne ločujejo iz nobenega razloga: »Vedno
bodita pripravljena spraviti se in pozabiti na vse, kar bi vaju lahko ločilo.«242

2. VERSKA VZGOJA ZAKONCEV

Slomšek daje verski vzgoji zakoncev velik poudarek. Posveča se ji tako v splošni
pastorali odraslih kot v posebni zakonski pastorali.

2.1. Splošna načela verske vzgoje za odrasle

V lavantinski škofiji posebno skrb za versko vzgojo odraslih243 zasledimo že

leta 1811, ko je tam škofoval Slomškov tretji predhodnik, msgr. Leopold 11.

240 Za starše in gospodarje, DROB XIII (1888), str. 40.

241»Izgovarjajo se takole: ne morem več zdržati … vse zapravi … nisem povsem prepričana v
življenje (...) A kljub vsemu morata vztrajati zaradi Božje ljubezni in svoje večne sreče. Bog
vama bo dal moč, ker vaju je poklical k temu občestvu. Molita k Njemu«, Poduk za zakonske
može, SAM XIV, 33, m. 3.
242»O sveta zvestoba, nepremagljiva trdnjava! Kdor te brani, bo varno živel, kdor pa ti
spodkopava temelje, bo pokopan pod tvojimi ruševinami«, Standespredigt fiir Eheleute, SAM
XIV, 26, m. 6.
243»Posebna verska vzgoja odraslih« bi lahko imenovali pastoralno dejavnost, ki ni bila del
običajne, kot so nedeljske ali praznične pridige (homilije) pri mašah, večernicah, litanijah in
drugih oblikah »vsakodnevnega pastoralnega dela«. Posebna verska vzgoja je torej izredno
pastoralno sredstvo za širjenje in poglabljanje verskega znanja in s tem življenja.

49
Massimiliano Firmian.244 Da bi zapolnil vrzeli in odpravil zmote, ki so nastale v
splošni verski izobrazbi vernikov po jožefinskem obdobju, je izdal upravni
odlok o obveznem preverjanju verskega znanja odraslih s kratko katehezo pred
veliko nočjo.245 Tako je uvedel »predvelikonočni verski izpit«.246 Slomšek
večkrat poudari, da je bil učinek tega odloka v praksi precej skromen že pri
duhovnikih, kaj šele vernikih.247
Odlok, imenovan Antepascal–Examen, večinoma vsebuje organizacijske
določbe. Prva naroča, naj duhovniki predvelikonočni izpit opravijo ločeno za
oba spola in različne življenjske stanove. Druga naroča, naj ga v župnijah
praviloma opravijo v postnem času, izjemoma pa tudi ob drugih priložnostih,
če to bolj ustreza njihovim potrebam.248 Tej sledi določba o obveznosti
udeležbe na izpitu in izjemah.249 Na koncu odlok govori tudi o izpitu samem.
Duhovniki naj ga opravijo zelo temeljito in skrbno, kar se tiče udeležbe
vernikov in izreka razsodbe z Approbationszettel,250 ter ga zabeležiti v
posebnem registru o stanju duhovnega življenja v župniji, imenovanem Seelen-
standsprotokoll.251
Pretirano pojasnjevanje zunanjih prepisov odloka je malodane zasenčilo
namen izpita, ki je bil preveriti ali verniki poznajo vsaj osnovne verske resnice
in molitve, in temu, da bi duhovniki po izpitu vsaj na kratko zapolnili vrzeli, ki
so jih odkrili v njihovem znanju. Odlok ne opredeljuje »minimalnega« znanja,
ampak se omejuje na uvedbo predvelikonočnega izpraševanja in njegov

244Plemeniti knez Leopoldo 11. Massimiliano Firmian (1800–1822) je bil zadnji škof nemške
narodnosti v lavantinski škofiji. Rodil se je v Trentu 12. oktobra 1766, prim. KOVAČIČ,
Zgodovina lavantinske škofije, Maribor 1928, str. 351.
245 Prav tam, str. 358–359
246 Anordnung… Antepasealexamen, Okrožnica št. 135, Šentandraž 1811.
247»Med predvelikonočnim izpraševanjem na Bizeljskem (...) se je Slomšek lahko prepričal o
tem, kako slabo verniki poznajo verske resnice«, KOVAČIČ, Služabnik Božji str. 52.
»Die 29. januarja 1826 examen praepascuale exegi, quo primo de neglecta institution
Christiana persuasus; multos sine sceduiis dimisi«, Vita pastoralis I., m. 5.
248 »… nach den Weihnachtsferientage, oder wie es die Seelenzahl und die übrigen
diessbezüglichen Zeit = Ortsverhältnisse fordern, vorzunehmen (...) Bei Fabricken oder
grösseren Gewerken, bei welchen ein grösseres. selbst diese Religionsprüfung
vorzunehmen«, Okrožnica št. 135, Šentandraž 1811.
249».. nur alten oder sonst gebrechliche Leute, (...) sowie den distinguirten Honorationen, von
deren Reiigionskenntniss man überzeugt sein kann (...) davon frei zu halten«, prav tam. (od
tuki preveri prevod)
250 Approbationszettel je bilo spričevalo, ki je vernikom omogočalo dostop do velikonočne
spovedi. Tak nadzor je sčasoma izgubil pomen, ker so ga začeli zlorabljati. Zgoraj omenjenim
»izjemam« izpita ni bilo treba opraviti, ampak so spričevalo prejeli kar na dom. Če ga kdo ni
imel, so ga morali pri župniku opravičiti starši ali nadrejeni. V Slomškovem času pa je bil še
vedno učinkovit. Sam pravi: »Ohne Vorweisung des Approbations = Zettels ist Niemand zur
österlichen Beicht anzunehmen; und will er aus Devotion sine Beichte verrichten, so ist
demselben kein Zettel über die vollbrachte Osterkommunion aufzumfolung«, str. 10.
251Seelenstandsprotokoll, Okrožnica št. 1252, Šentandraž l. VI. 1807. Slomšek je župnikom
naročil tudi, naj si vsako leto zabeležijo število izprašanih in tistih, ki so izpit uspešno opravili.
Njihovo spoštovanje tega odloka so preverjali dekani med obiski župnij ali škof sam ob
kanoničnih vizitacijah.

50
formalni potek. Vsebina poduka je bila prepuščena pobudi duhovnikov, ki pa so
bili v času prevlade jožefinizma bolj upravitelji kot župniki. Zato ne preseneča,
da odlok ni bistveno izboljšal verskega znanja vernikov, ki jim je bil namenjen.
Tako sta se mnogih župnijah ohranila verska ravnodušnost in nevednost.252
Slomšek je kot vesten in goreč duhovnik že kot kaplan na Bizeljskem in v Novi
Cerkvi odlok zavzeto izvajal in ga poskušal celo izpopolniti.253 Sadovi tega so se
pokazali takoj, saj je že po letu dni »opazil«, da so ljudje bolj izobraženi kot prej.
To delo je nadaljeval v Celovcu in Vuzenici.254
Ko je postal škof, je že v svojem prvem pismu duhovnike255 opozoril, naj
opravijo predvelikonočni izpit, da se seznanijo z duhovnim stanjem svojih
vernikov. Izprašajo naj jih ločeno, glede na spol, starost in stan. Prosil jih je tudi,
naj na tem tako pomembnem področju pastorale odraslih ne bodo površni.
Slomškovo ponovno objavo odloka o predvelikonočnem izpitu iz leta 1811
lahko razumemo kot uradno potrditev posebnega verouka za odrasle.256 V
Sammlung je v istem poglavju in pod istim naslovom dodal še dva odloka, od
katerih je za nas najpomembnejši odlok o cerkveni katehezi za odrasle. 257
O tem, kaj je želel Slomšek doseči z odlokom, ki ga je objavil v Okrožnici leta
1847 (glej opombo 256), pričuje že njegov naslov Ordnung der
Kirchenkatechese für Erwachsene mit praktischen Anwendung nach der Ordnung
des Katechismus mit Benützung eines gut zu wahlenden Handbuches mit Frage
und Antworten.258 Njegov prvi namen je bil to obliko pastorale za odrasle
252Na predvelikonočnem izpitu v Novi Cerkvi je Slomšek ugotovil, da so župljani krščansko
manj izobraženi od tistih na Bizeljskem. V najboljšem primeru so poznali le preproste molitve.
Domači dekan pa je menil, da preprostim ljudem zadostuje vedeti samo to, kar je bistveno za
njihovo zveličanje, KOVAČIČ., Služabnik Božji, str. 65.
253Na Bizeljskem je uvedel kratko razlago nedeljskega evangelija pri prvi maši, ki je bila
običajno brez pridige, KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 54.
a) Navod v popoldanski krščanski nauk SAM XIV, 2. Iz rokopisa je mogoče sklepati, da se je isti
pouk izvajal že v Novi Cerkvi.
b) Razlaga s. velikonočne spovedi in obhajila, Nova Cerkev 1827, SAM XIV, 5.
254Na primer v postnih pridigah v Celovcu v cerkvi svetega Križa: Slaba skrb kristijanov za
Božjo službo, 4. postna pridiga, Sedem Marijinih žalosti, DROB XII (1857), str. 43–55.
255Pozdrav častiti duhovščini, PL, str. 125.
256Okrožnica št.13/1, Šentandraž. 2. jan. 1847.
Sammlung spezieller Disciplinär und Pastoral Vorschriften für die Lavant er Diöcese (1850), IV.
zv., SAM XXVIII, B, 5.
257Anordnung für das Braut-und Antepascalexamen, dann über die Kierchenkatechesen, prav
tam, poprim. VIII, str. 9–11.
»Um beim Volke eine genügende Religionskenntniss zu erzwecken, wird den Bedürfnissen
der Lavanter Diöcese angemessen Folgendes im Betreff der Christlehre angeordnet«
Sammlung, str. 10–11.
258 tudi: Weisung über die abhaltung ton Kirchenkatechesse, Okrožnica št. 3031/VI I 1, 1860, št.

V.: »Einer der wichtigsten Pastoral gegenstände sind die Kirchenkatechesen für Erwachsene,
die in unserer Zeit eine besusione Aufmerksamkeit verdienen, und eine entsprechende
Behandlungsart fordern. und eine entsprechende Behandlungsart fordern. und eine
entsprechende Behandlungsart fordern. vom Katechesen selbst in erläuternder Weise zu
beantworten sind... ».

51
vernike ločiti oziroma osamosvojiti od drugih. Za to je bilo treba izbrati
ustrezen katehetski priročnik.259 Takšna poteza je značilna za Slomškovo
katehetsko pedagogiko. V odloku je tudi naročil, naj duhovniki takšno katehezo
podajajo v cerkvi med mašami ob nedeljah in zapovedanih praznikih, vendar
ločeno od evangeljske razlage.260

2.2. Slomškova skrb za versko vzgojo zakoncev

Slomšek je verski vzgoji zakoncev, ki je bila že vključena v zgoraj opisane

splošne verske norme za odrasle, namenil posebno mesto med ljudskimi
misijoni in duhovnimi vajami za laike ter v dejavnosti bratovščin in združenj.

2.2.1. Ljudski misijoni

Med ljudskimi misijoni je v pridigah za posamezne stanove, namenjenim

zakoncem,261 Slomšek teoretično-teološko pojasnil, kako in v čem naj bi se

259V Slomškovem času najdemo na Slovenskem obsežno zbirko katekizmov, med katerimi so
najbolj znani:
EDLING J. Veliki katekizem, 1777;
JAPELJ J. Ta veliki katekizem z vprašanji, 1779, 1787, 1793, 1800, 180, 1809.
Napoleonov katekizem, v RUEH D. Katehizacija kot sestavni dušnega pastirstva; Zgodovinski
pregled katehetskega delovanja na Slovenskem v »Katehetski tečaj«, Ljubljana 1965;
Opomba: Veliki katekizem je prevod katekizma avstrijskih škofov kardinala Magazzija iz leta
1777. Slovenski prevod je naredil Japelj J., ki je bil janzenist, vendar v katekizmu ni napak,
ampak čisti katoliški nauk, prim. UŠENIČNIK) F., Rigorizem, BV 111 (1923), Ljubljana, str. 11.
260 Slomšek se je za takšno posodobitev kateheze in nedeljskega bogoslužja odločil zaradi
večje udeležbe vernikov in zato, da mu ne bi mogli očitati »preobremenjenosti« s katehezo.
Svojim duhovnikom je naročil, naj vernike spodbujajo k redni udeležbi na teh katehezah ob
nedeljah in praznikih ter čim pogostejšemu prejemanju obhajila.
Slomšek je ta odlok z organizacijskega vidika razdelil na dva dela:
a) Kateheza, ki traja pol leta (od praznika Sv. Mihaela 29. IX. do sv. Jurija 24. IV.). Ta je bila
namenjena za župnije z dvema ali več duhovniki, kjer je bila poleg nedeljskih in prazničnih
jutranjih maš običajno tudi popoldanska (ta v Sloveniji še danes vključuje poseben marijanski
obred). V teh župnijah je bilo treba katehezo za odrasle opraviti pri prvi maši po branju
evangelija namesto pridige in pred popoldanskim bogoslužjem. V župnijah, kjer ni bilo
popoldanske maše, pa je bilo katehezo za odrasle treba opraviti tudi med drugo mašo po
evangeliju in homiliji. V župnijah, kjer je kateheza trajala pol leta, so tako morali imeti ob
nedeljah in praznikih dve katehezi.
b) Kateheza, ki traja vse leto: je bila namenjena za župnije, ki so imele ob nedeljah in praznikih
več maš, pridigo pa le pri eni (Wo die nicht zu empfehlende Gepflogenheit herrscht...) Pri prvi
maši naj bi duhovnik opravil katehezo za odrasle, pri drugi pa imel pridigo nek drug duhovnik.
V podružnicah, kjer se je zaradi oddaljenosti župnijske cerkve bogoslužje opravljalo le enkrat
ali dvakrat na mesec, razen ob velikih praznikih in praznikih zavetnika, pa so branju
evangelija in kratki pridigi dali še katehezo po vrstnem redu katekizma.
261Podatkov, ki bi nas vsaj na kratko seznanili z vsebino tega posebnega pouka, je malo.
Najdemo jih v zapiskih treh pridig za misijone, ki so se ohranili. Dve sta namenjeni moškim:
Poduk za zakonske može in vdovce, DROB XIV, str. 41–48 in neobjavljena SAM XIV, 30; ena pa
ženskam: Poduk za zakonske žene in vdove, DROB XIV, str. 35–41.

52
njihovo duhovno življenje razodevalo v praksi. Vsebino »dolžnosti do Boga« je
povzel v dveh glavnih vidikih duhovnega življenja: molitvi in prejemanju
zakramentov pokore in obhajila.
Molitev je bila zanj sredstvo osebnega in skupnega ali družinskega
posvečevanja. Osebna molitev zakoncev je bila zanj pomembnejša od vseh
drugih vsakdanjih opravil.262 To osebno molitev naj bi združevala z družinsko
oziroma domačim bogoslužjem in tisto pri javnih bogoslužjih v cerkvi.263 Na ta
način je Slomšek očetom zaupal nalogo »družinskega župnika«264 in celo
»družinskega škofa«,265 ženi pa nalogo »družinske zakristanke«.266 Te naloge
vključujejo odgovornost zakoncev za lastno in družinsko molitveno in
zakramentalno življenje.
Kar zadeva zakramentalno življenje zakoncev se je Slomšek omejil na dajanje
praktičnih nasvetov glede spovedi. To je razumljivo glede na to, da se je v
pridigah za posamezne stanove osredotočal predvsem na temeljitem
izpraševanju vesti pred spovedjo med ljudskim misijonom.267
Slomšek je kot vrhunec misijonske prenove označil splošno obhajilo General–
Komunion in poudaril, da se morajo sadovi ljudskega misijona pokazati v
vsakdanjem življenju zakoncev in njihovih družin. Za uresničevanje tega cilja je
predvidel tudi druga sredstva duhovnega poglabljanja, med katerimi imajo
posebno mesto duhovne vaje za laike.

2.2.2 Duhovne vaje za laike

Namen duhovnih vaj268 je bil utrjevanje verske prenove, ki se je začela z

ljudskim misijonom. Po eni strani je šlo za nadaljevanje misijona, po drugi pa
za samostojno obliko verske vzgoje v veri in uresničevanja stanovskih

262»Če nimate časa za molitev, izrekajte daljše ejakulacije, ki so zlate molitve.« Poduk za
zakonske žene, DROB XIV, str. 36.
263 »Poskrbite za javno bogoslužje. Povejte družinskim članom, kam in kdaj naj hodijo v cerkev

vsako soboto zvečer«, Poduk za zakonske može, DROB XIV, str. 43.
264 Gospodar je hišna glava, SAM IV, B, 101, m. 2.
265 Poduk za zakonske može, SAM XIV, 30, m. 1.
266 Poduk za zakonske žene, DROB XIV, str. 36.
267 Kot dodatno pripravo na spoved je Slomšek v zadnjem delu svojega misijonskega nagovora

dal nekaj nasvetov za obnašanje doma: Naročila zakonskim možem in Sporočilo ženam, DROB
XIV, str. 47, in str. 39.
268 Duhovne vaje za laike, ki jih je leta 1858 opravil Slomšek, v lavantinski škofiji niso bile
novost. Prve so imeli lazaristi leta 1852, ko so naselili v škofiji, prim. MARTELANC, Pastoralna,
str. 331. To potrjuje tudi Slomšek v pismu salzburškemu nadškofu Jožefu Zcarnotsyju dne 30.
okt. 1856: »Wegen der langen Abwesenheit der Bischöfe konnten in Verlauf des Jahres keine
grösen Volksmission gehalten werden (...) sowie an mehreren Pfarrstation von oben diese
unermudl ichen Arbeiten Volkxerzitien fur die verschiedene Stande mit sehr guten Erfolg
vorgenomen«, ANZ,260.

53
dolžnosti. To potrjuje tudi dejstvo, da so vaje vedno potekale v manjših
skupinah in za posamezne življenjske stanove.269
Četudi duhovne vaje za laike niso bile Slomškova zamisel, ampak so potekale
že prej v raznih krajih lavantinske škofije,270 je veliko prispeval k njihovemu
širjenju. Leta 1858 jih je vodil sam v Stolnici sv. Andraža,271 v skladu z dekretom
papeža Pija IX.272 o jubilejnih verskih obredih.273
Pridige z duhovnih vaj za zakonce, ki so ohranjene v Slomškovem arhivu274 in
jih je imel ločeno za može275 in žene,276 so bile namenjene verskemu in
duhovnemu poglabljanju. Njihov učinek naj bi se odražal v bolj goreči molitvi
zakoncev, zakonskem in zakramentalnem življenju, pri vzgoji otrok in drugih
družinskih članov.
Med temi pridigami je najbolj zanimiva uvodna za može, ki jo lahko označimo
kot podrobni program Slomškovih duhovnih vaj. Razdeljena je bila na tri dele,
ki ustrezajo trem namenom duhovnih vaj. Prvi je bil »poživiti vero, obnoviti
upanje, se spraviti z Očetom po spovedi, združiti s Kristusom po obhajilu in v
milosti Svetega Duha živeti kot pravi Kristusovi vojaki«. Drugi del je postavljal
vprašanje: »Kaj so duhovne vaje?«. Odgovor lahko najdemo v »velikem

269 Pomen duhovnih vaj za laike je dobro opisan v verskem listu »Zgodnja Danica«, VII, 1. april
1858, kjer beremo: »Poleg svetih misijonov se vedno pogosteje izvajajo tudi duhovne vaje (...)
in to za posamezne stanove. Duhovniki župnij, kjer so imeli ljudski misijon in nato še duhovne
vaje, pravijo, da je misijon kakor plug, duhovne vaje pa kot brana, ki dovrši njegovo delo...«
270Zgodnja Danica XIV, (9. IV. 1857) poroča, da se je Slomšek udeležil duhovnih vaj za
»deviško družbo« v Šentandražu od 25. do 29. marca pod vodstvom Martina Kavčiča,
direktorja te družbe iz Šentandraža.
271Standes-Exercitien für Eheweiber und Wittwen, vom 28. nov. bis 3. december. 1858, SAM
XVI, 16. prim. KOSAR F.. A. M. Slomšek Fürst-Bischof, str. 178 pravi, da so imele žene duhovne
vaje že v adventnem tednu.
Standes = Exerdtien für Ehemänner, vom 12. bis 17. dec. SAM XVI, 16.
Allocutio habita inconsistorio secreto die 25. 9. 1857, Acta PII IX, I. zv. Il (1855–1857) str.
272

606–615
273 Papež Pij IX. je po vrnitvi iz Svete dežele 25. septembra 1857 razglasil jubilejne pobožnosti,

ki naj bi trajale do konca leta 1858. Zato je Slomšek v Okrožnici št. 2022/4 z dne 28. oktobra
1858 odredil, da bodo v lavantinski škofiji te jubilejne pobožnosti potekale od 1. adventne
nedelje do božiča. Želel je, da bi dušni pastirji z ustreznimi stanovskimi katehezami pripravili
župljane za vredno prejemanje svetih zakramentov. »Za stolno župnijo sv. Andraža je želel
opraviti duhovne vaje za vsak stan posebej (...) štiri dni«, »Zgodnja Danica«, XXIV (25. nov.
1858).
Ordnung bei den Standes Exercitien für Männer, Jünglinge, Eheweiber un Wittwen, für Mädchen,
1858, SAM XVI, 16.
Opomba: To je seznam Slomškovih govorov. Kraj? Vsekakor Šentandraž (op. KOVAČIČ).
Vendar ima KOSAR, A. M. Slomšek Fürst-Bischof drugačen razpored za dekleta in žene. Prvi
teden za dekleta, drugi za ženske, tretji za moške in četrti za fante, str. 178.
274Einleitung in der Exercitien für Ehemänner und Hausväter. Uber Standestreu für Ehemänner
und Hausväter, Unterweisung. Schlussworte nach der Exercitien für Männer. Ansprache nach
der Generalkommunion für Eheweiber, SAM XVI, 21, 22, 23, 24.
Duhovne vaje za moške, tretji adventni teden, prim. KOSAR, A. M. Slomšek str. 178 / SAM
275

XVI, 16.
276 Duhovne vaje za ženske KOSAR, A. M. Slomšek, drugi adventni teden SAM XVI, 16, str. 178.

54
izpraševanju vesti glede osebne in družinske vere ter moralnega življenja«.
Zakonci, možje in žene, se morajo vprašati, ali njihova osebna vera in vera
celotne družine temelji na trdni skali ali na živem pesku.
V tretjem delu pa na vprašanje »Kaj je treba med duhovnimi vajami početi?«
odgovori takole: 1) moliti več in bolje za milost razsvetljenja in spreobrnjenja;
2) pozorneje poslušati Božjo besedo, da bi jasno razumeli, kaj je potrebno za
naše posvečenje; 3) vredno prejemati zakramente spovedi in obhajila.
Slomšek pridigo zaključi s povabilom zakoncem, naj »bodo čuječi in molijo«,
tako za svoje kot duhovno in versko življenje vseh članov svoje družine.
Čuječnost in molitev sta torej končni cilji duhovnih vaj.

2.2.3. Verska združenja in bratovščine

Slomšek je posebno obliko verske vzgoje zakoncev videl v sodelovanju v

verskih združenjih in bratovščinah. Ti so ga zanimali že kot duhovnika,277
vendar zaradi razmer po jožefinskem času, ko so bile take oblike združevanja
še prepovedane, na tem področju ni mogel storiti ničesar.278
Njegovo prvo priporočilo duhovnikom, naj »s skrajno previdnostjo spodbujajo
bratovščine, odobrene od Cerkve in dovoljene od posvetnih oblasti«,279
najdemo že v pismu, ki ga je leta 1846, ob začetku svoje škofovske službe,
naslovil na duhovnike. O tem se je z duhovniki pogovarjal tudi kasneje,280
vendar si svojih zamisli še ni upal predstaviti ljudstvu, ki je bilo še pod vplivom
prepovedi tovrstnih združevanj.
Leta 1848 pa je začel odkrito izražati svoje prepričanje, da je prav ustanavljanje
verskih združenj in bratovščin najbolj učinkovito sredstvo za odpravo verske
brezbrižnosti, ki so jo podedovali iz jožefinskega obdobja in se je po revoluciji
še okrepila. O tem odkrito govori v pastoralnem pismu iz leta 1848,
naslovljenem na duhovnike.281 To Slomškovo javno izjavo so potrdile tudi

277prim. Slomškovo pismo Matiji Čopu ob predstavitvi knjige CIRLAR F., Bratovščina Sv.
Leopolda. Ljubljana 1833, Celovec 23. febr. 1834. Od bratovščin in pobožnih družb, DROB X
(1855), str. 72–75.
278Leta 1783 so bile na Štajerskem razpuščene vse bratovščine, ki jih je bilo takrat okoli 466,
vsa njihova posest pa zasežena, prim. KOVAČIČ, Zgodovina, str. 320.
279 Pozdrav častiti duhovščini, PL. str. 128
280 Slomšek v pismu celjskemu priorju Vodušku z dne 9. jan. 1847 zelo preudarno odgovarja
na njegovo vprašanje o bratovščini Srca Jezusovega in Marijinega: »Wird von uns gerne
gesehen, obgleich nicht amtlich gedannt – anemfohlen, wenn auch nicht aufgeträgen«, AZN,
str. 97.
»Kako ravnati z bratovščinami« se glasi vprašanje (14) v programu pastoralne konference iz
leta 1847. Dobesedno sprašuje: »Wie soll man sich bei dem Andraž in Bruderschaften für die
Moralität fördelich zu machen?«, Schlussprotokoll I (1847), št. 14.
281»Zaželeno je, da bi se predvsem v mestih in vaseh ustanovila družbe s sodelovanjem
duhovščine po zgledu dunajske katoliške zveze Katholiken Verein für Glauben, Freicheit und
Gesittung. Take verska družbe ustrezajo potrebam našega časa«, Okrožnica št. 1655/4.
Šentandraž 24. VlIl. 1848.

55
novice o življenju katoliških verskih združenj v tujini in Sloveniji, objavljene v
krajevnih časopisih.282
Zaradi tega je Slomšek nedolgo zatem pisal svojemu prijatelju in sodelavcu
Stojanu, ki je bil braslovški dekan: »Die Einführung eines katholiken Vereins
(Bratovščina Svetega Križa) is und wird immer mehr auch für unsere Gegende
eine Lebensfrage.«283 Odločil se je, da v svoji škofiji čim prej ustanovi versko
družbo, imenovano po Svetemu križu.
Zamisel se je uresničila z objavo članka Povaba Slovencev v družbo Sv. Križa,284
v katerem je razložil cilje in metode verske družbe. Ustanovili naj bi jo laiki, ki
bi izmed svojih članov izvolili njenega predsednika, duhovniki pa bi bili le
duhovni pomočniki društva brez neposrednih obveznosti.285
Kljub objavam in novicam o ustanovitvi verskih družb v drugih škofijah,286 je
bil Slomšek pri podrobnih pripravah nanje še naprej previden in natančen. 8.
septembra 1849 je objavil pastoralni pismi v nemškem in slovenskem jeziku.287

282 To so bili trije ljubljanski časopisi: Slovenski cerkveni list, Leibacher Kircehnzeitung, Zeit und

Ebrìgkeit in dunajski glas katoliških združenj Osterreichischer Volksfreund. V arhivu je tudi

pismo, ki ga je Slomšku poslal škof Mainza (6. okt. 1851) o katoliških društvih v Nemčiji, ki so
nastala po revoluciji, SAM XXVIII, B. 57.
Knjižica KOSAR, Prijazen list mnogo dušnih pastirjev vernim lavantinske škofije – izdan 4. okt.
1848, natisnjen v »Zgodnji Danici« v dveh delih 11. in 18. nov. 1849. Lendovšek meni, da ga je
napisal Slomšek, prim. Pastirski listi, str. 132, verjetneje pa Kosar, kot meni KOVAČIČ, AZN,
str. 116.
283Slomškovo pismo Stojanu 6. sep. 1848. AZN, str. 76. Iz pisma vidimo, da je Slomšek celo
določil ime družbe, ki ga tukaj imenuje »bratovščina«, kasneje pa pravilno »družba - Verein«,
prim. »Zgodnja Danica«, 15. marca 1849.
Opomba: naziva »družba« in »bratovščina« srečujemo pozneje v Slomškovih spisih s povsem
drugačnimi pomeni:
»Družba« je skupnost vernikov, ki ima namen varovati vero pred zmotami svojega časa in
spodbujati dobra dela. Naloga družbe je tudi politična vzgoja vernikov v luči vere.
»Bratovščina« pa je skupnost vernikov, katerih namen je le poglabljanje vere in opravljanje
dobrih del, ne pa tudi boj proti trenutnim zmotam. Glavni namen bratovščine je molitev in
kateheza; lahko pa deluje tudi v okviru družbe, prim. Schlussprotokoll XIII (1860)
284 »Zgodnja Danica«, 15. marca 1848 in v »Theologische Zeitschrift, 17. marca 1848.
285Slomšek v pismu priorju Vodušku pojasni, da je ta članek samo priprava na ustanovitev
družbe, o čemer bo zadnjo besedo izrekla škofovska sinoda, ki pa je Slomšek ni dočakal, prim.
KOVAČIČ, Zgodovina, str. 411.
286»Zeit und Ewigkeit« 17. marca 1848 objavi novico o pastoralnem pismu regensburškega
škofa o verskih združenjih kot »bistvenem elementu Katoliške cerkve«.
31. marec 1849 – novica iz Kölna, da je Družba sv. Pija V. sklicala zbor bratovščin.
26. maj 1849 – generalni zbor katoliških društev v Bratislavi in novica o tem, da je goriški
nadškof Luschin ustanovil družbo sv. križa.
»Zgodnja Danica – 12. aprila 1849 objavi članek KOSAR, Pozdravljanje družbe sv. Križa in
26. april in 3. maj – članek Kaj bo z družbo Sv. Križa? Slomšek se na oba članka sklicuje v
pastoralnem pismu z dne 8. septembra 1849 v okrožnici št. 1601/.
Tudi iz pisma dekana Šmarij Feichtingerja Slomšku je razbrati, da je ta duhovnik že ustanovil
družbo, ki naj bi kmalu dobila tudi pravilnik. Nekaj podobnega najdemo tudi v Slomškovem
pismu dekanu Vodušku z dne 3. okt. 1849, AZN, str. 128.
287 V nemškem besedilu, naslovljenem na duhovnike, Slomšek govori o izrednih razmerah, ki
jih je mogoče urediti in obvladovati le z izrednimi sredstvi kot so verska združenja. Tovrstna

56
V njih je razglasil ustanovitev Družbe svetega Križa v lavantinski škofiji s 1.
novembrom, na Praznik vseh svetih.288
Pismi je svojim duhovnikom predstavil na pastoralnih konferencah, vendar je
bil nad njihovim odzivom razočaran. Iz njihovih odgovorov je razbral, da kljub
začetnemu navdušenju še niso bilo globoko prepričani o koristnosti takšnih
ustanov.289 Zato se je lotil pisanja podrobnih pravil Družbe svetega Križa290 in
hkrati pripravil pravilnik za Bratovščino krščanskega nauka.291
Družba svetega križa je v lavantinski škofiji uradno začela delovati 1. novembra
1849. V koliko župnijah je bilo dejansko ustanovljena, pa je težko natančno
povedati. Nekatere so jo ustanovile kmalu po uradni ustanovitvi prve.292
Slovenski pravilnik Katoliške družbe svetega križa za krščansko resnico in
pravico, ki ga je pripravil Slomšek, je imel dva dela: Spoznava družbe Sv. Križa
je vsebovala pravila v ožjem smislu,293 Oprava katoliške družbe v svojih shodih,
pa je določala potek njenih srečanj, ki naj bi jih sklenili s posebno molitvijo.

združenja naj bi imela trojni namen: molitev, dela usmiljenja in poučevanje o novih državnih
ureditvah v luči vere.
V slovenskem besedilu, ki ga je naslovil na vernike, govori tudi o potrebi po ustanovitvi Družbe
svetega križa, ki naj bi poživljala sveto vero, izobraževala ljudi o novih pravicah in jim blažila
trpljenje z deli telesnega usmiljenja.
288Arhiv vsebuje pridigo 23. nedelje po binkoštih Vom Katholiken Verein SAM XIII, A, 50, kjer
Slomšek obrazloži svojo odločitev o ustanovitvi verskih združenj takole: »Nur eine Mittel ist
noch für unsere Zeit, nur wenn nicht die ganze Menschengesellschaft so doch sich selbst und
seine Familie, seine Gemeinde von allegemeinen Verderben zu retten (...) Un so bilden sich in
unseren Tagen. Vereine in Frankreich, Deutschland, na Dunaju, Gradec auch bei uns um
einander zu unterstützen im Glauben in der mildtätigen Liebe, zu geben Gott, was Gottes ist,
und dem / Kaiser, was des Kaisers ist ».
289 Slomškovo pismo opatu Vodušku AZN, str. 122.
290Pravila Družbe Svetega Križa so bila napisana v nemščini in slovenščini. Verjetno so bila
najprej sestavljena v nemščini, ker so manj jasna kot slovenska. Slovenski prevod je Slomšek
izdal leta 1850 v Celju v libretu Katoliške družbe sv. križa za kerščansko resnico in pravico.
291 Slomšek je v nemških pravilih družbe izrazil namero, da bi obe skupnosti, Družbo svetega
križa in Bratovščino krščanskega nauka združil v eno. V članku beremo, da sta Družba svetega
križa in Bratovščina krščanskega nauka med seboj povezani. V slovenskih pravilih pa v 1. členu
III. poglavja dobesedno pravi, da so »tisti (člani Sv. Križa) tudi člani bratovščine...
292Na primer: župnik Doberne, A. Mayer, je 16. nov. 1849 objavil, da se je v družbo včlanilo 14
moških in 40 žensk; 10. junija 1851 je isti župnik zapisal, da ima družba že 23 moških in 58
žensk. Braslovški dekan, M. Stojan, je 22. jan. 1850 pisal Slomšku, da je družba začela (le s 6
člani), ki pa so polni dobre volje. Vsa ta pisma so v arhivu, SAM XXVI, 8, 37.
293Družba »je velika skupnost gorečih kristjanov, ki družno skrbijo za katoliško vero, jo
poživljajo s krščanskim naukom ter deli telesnega in duhovnega usmiljenja, po potrebi pa se
borijo tudi za resnico in pravice katoliške vere« (I. in II. pogl.) V posebnem programu (III.
pogl.) so pomembna navodila glede posredovanja krščanskega nauka v cerkvi in družini,
molitve, pristopa k zakramentom in opravljanja raznih dobrih del. Vodenje družbe je v celoti
prepuščeno laikom (IV. pogl.). Pravila obravnavajo tudi disciplinska vprašanja družbe (V. VI.
VII. pogl.). Drugi del, Oprava, vsebuje pravila za vodenje sej (dnevni red): branje, molitev,
razlaga, poučevanje iz novic in člankov raznih časopisov in drugih verskih knjig, čemur sledi
pogovor. Glavni del naj bi bila razlaga verskih resnic po vrstnem redu v katekizmu.

57
Prva naloga Družbe svetega križa je bila torej poživljati versko zavest in braniti
vero ter Cerkev pred zmotami svojega časa. Njen namen je bil pretežno
apologetske narave. Imela je laični značaj, saj je bil duhovnik le »svetovalec«.
Zaradi tega je v nekem smislu izgubila svojo duhovno moč in se večinoma
omejevala na zunanji boj proti takratni verski brezbrižnosti.
Družba je v letih 1849–1850 igrala pomembno vlogo predvsem v mestih,
medtem ko je bila na podeželju manj opazna.294 Zato je Slomšek hkrati s pravili
za Družbo napisal tudi pravila za krščanski nauk, ki so družbo med preprostimi
ljudmi povsem zasenčila.295
Poleg virov, ki o njej govorijo s splošnega vidika, najdemo v Slomškovem arhivu
tudi Pravila bratovščine krščanskega nauka296 in Schlussprotokoll XII (1860), ki
ju lahko obravnavamo kot nadaljevanje njenih pravil.297 Pravila Bratovščine
krščanskega nauka se začnejo z uvodom v njeno zgodovino.298
Osrednji del kratko pojasni, da je cilj bratovščine »bolje spoznavati Boga s
poglabljanjem v verske resnice in mu služiti z dobrimi deli« (I. pogl.). Slomšek
vabi stare in mlade obeh spolov in vseh stanov (II.). naj se pridružijo Bratovščini
kot dobro organizirani skupnosti, v kateri bo vsak odkril svoje mesto (III., IV.,
V.) in dolžnosti (VI., VII.). Kraj, čas in način poučevanja v Bratovščini ureja IX.
poglavje, ravnanje članov z bolnimi ali umrlimi sobrati pa X. poglavje.
Sodeč po njeni organiziranosti je Bratovščina želela biti cerkvena duhovna
skupnost, v kateri dejavno sodelujejo vsi člani. Duhovnik je le svetovalec,
odgovoren je za njeno duhovno napredovanje (ali nazadovanje). Pri tem delu
so njeni prvi sodelavci »upravitelji«, ki vodijo posamezne podružnice (moške
in ženske). Podružnice so razdeljene v »vrste«, ki imajo svoje voditelje, te pa v
skupine ali »tovarišije« (s po 3 do 12 tovariši oziroma učenci) in »učiteljem«, ki
jih vodi. Naloga slednjega je poučevati krščanski nauk skupaj z duhovnikom.
Slomšek določa, naj to nalogo opravljajo usposobljeni polnoletni moški in

294Že na duhovnih vajah za duhovnike leta 1850 je Slomšek spoznal, da družbe vsaj na
»podeželju« niso potrebne. V pastoralnem pismu duhovščini z dne 12. marca 1850 zato, bolj
kot družbe, priporoča bratovščine, prim. Okrožnica N 426/2, Šentandraž, 12. III. 1850. Tudi v
pridigah vabi le k vstopu v bratovščine – Uber die Pflichten der Eltern, SAM XIV 14; Uber
Menschenerziehung mittelst Kirchen-Verein, II. Kons. 1855 in 1862, SAM XI, 32.
295 prim. KOVAČIČ, Zgodovina str. 295.
296 Slomšek je pravila Bratovščine krščanskega nauka vzel iz Katekizma Bratovščine
krščanskega nauka, Ljubljana 1770, ki ga citira na dnu prve strani. Uporabil je peto izdajo tega
katekizma, ki ga je v slovenščino prevedel jezuit PARHAMER in ponovno izdal v skladu s
malim kanizjanskim katekizmom (Parvus cathechismus catholicorm, Parisis 1558 v
ETCEGAREY, Storia della catechesi, Ed. Paoline v Rimu 1967, str. 248), ki je na Slovenskem
doživel več izdaj. Poznamo vsaj devet različnih izdaj tega katekizma, ki jih RUEH citira v
svojem članku Zgodovinski pregled katehetskega delovanja na Slovenskem v Katehetskem
kompendiju 1965, Ljubljana 1965, str. 5–54.
297»0b und auf welche Weise waren die einst bestandene Christenlehr = Bruderschaften
wieder in das Leben zu rufen«, Schlussprotokoll XIII (1860), str. 10–12.
Ustanovitelj Bratovščine krščanskega nauka je bil papež Pij V. Ustanovil jo je leta 1571 z
298

namenom »izobraževanja, prilagajanja in izpopolnjevanja ljudi v pravi veri« in jo obogatil z

odpustki. Bratovščina je bila ustanovljena na Dunaju leta 1732 in obnovljena leta 1750. V letih
1760-61 se je razširila tudi na Slovenskem.

58
ženske (VII. poglavje, št. 5). Ti morajo, poleg poučevanja v Bratovščini, znati
dobro poskrbeti tudi zase in za svoje družine. S tem je želel poudariti, da se
morajo odrasli in zakonci duhovno in versko trajno razvijati tudi s
sodelovanjem v Bratovščini, kateri glavni viri so bili Katekizem bratovščine,
javno bogoslužje in priprava na prejem zakramentov.
Fizionomija Bratovščine je dosegla dokončno obliko v razpravah na pastoralnih
konferencah leta 1860.299 V Schlussprotokollu XIII je Slomšek nakazal tudi kraje,
kjer naj bi bratovščine ustanavljali: v gorskih in ozemeljsko obsežnih župnijah,
med tovarniškimi in rudniškimi delavci. Delovale naj bi po svojih »učiteljih«.
Zato je v zadnji točki dokumenta predlagal novo službo »poučevalcev«
(Unterweiser), ki naj bi nadomeščali duhovnike na težjih pastoralnih področjih,
kjer so ljudje versko slabo poučeni ali pa sploh ne.
Slomšek je poskušal vernike spodbuditi k včlanitvi v bratovščine tudi s
poudarjanjem, da sta jih papeža Pavel V. in Klement XII. obogatila z odpustki,300
zaradi česar so imele povsem duhovno poslanstvo vzgajanja svojih članov.
Zaradi svoje preprostosti, trajnega poglabljanja v veri301 in tesne povezanosti s
Cerkvijo, se je ta ustanova lahko močno razvila in tako postala učinkovito
sredstvo verske vzgoje odraslih oziroma zakoncev.

299 Okrožnica št. 676/3, Maribor 28. 3. 1860.

300 »Zgodnja Danica« 1850: Bula Pavla V. in Odpustki Klementa XII.
301Bratovščina krščanskega nauka je za svoje člane načrtovala naslednje pobožnosti:
1) Vsako nedeljo pol ure izpraševanja in poučevanja pred ali po maši ali večernicah.
2) Na vsako od štirih kvatrnih nedelj je namesto običajnega krščanskega nauka javno
izpraševanje – vsaka skupina se zbere okoli svojega prapora in odgovarja skupaj ali
posamično; sledi molitev za pokojne člane, nato procesija z daritvijo za uboge, medtem ko
ljudje molijo ali pojejo verske pesmi.
3) Na praznik vseh svetih ali na kakšno drugo nedeljo se obhaja praznik bratovščine. Njeni
predstojniki (administratorji, ordinatorji, učitelji) pred tabernakljem zmolijo apostolsko vero
v imenu vseh, nato vsi poljubijo misal, čemur sledi blagoslov, prim. Pravila XI, št. 6.

59
 ČETRTO POGLAVJE
STARŠI KOT VZGOJITELJI SVOJIH OTROK

Za Slomška je bila vzgoja otrok predvsem »sveta dolžnost staršev« in obenem

»velika otrokova pravica«. Starši, ki to dolžnost zanemarjajo, hudo grešijo pred
Bogom, družbo in svojimi otroki, ki jim delajo veliko krivico.302

1. STARŠEVSKA PODOBA

Slomšek je želel staršem njihovo vzgojno nalogo kar najbolj nazorno

predstaviti. Temu je posvetil veliko svojih spisov in pridig, ki jih je pogosto začel
z namigi na pravilno razumevanje pomena starševstva.303 Pri tem je uporabljal
dve poti oziroma vidika. Po eni strani je poudarjal vlogo staršev v odnosu do
otrok in dragocenost otrok, ki se jim morajo posvetiti s svojo vzgojno
dejavnostjo. Slomšek je to počel v želji, da bi v skladu z Božjo voljo opredelil
osnovne vzgojne dolžnosti staršev.304
Slomškov izobraževalni program je imel povsem teološko razsežnost, ker je v
ospredje vedno postavljal verouk, ki mu je bilo podrejeno vse ostalo.
Pri opisovanju starševstva kot vrednote je uporabljal biblično-teološki jezik305
in celo simbole iz narave.306 Z vsemi temi podobami je želel starše spodbuditi k
odgovornemu izpolnjevanju svojega vzgojnega poslanstva. Slomšek jih je na
tozadevne naloge opozarjal tako pogosto, da se jim je zaradi tega včasih celo

302Od krlve reje otrok, DROB VI (1851), str. 78–81; tudi:

Von Pflichten der Eltem, SAM XIII, A, 24,
Opomba: V času Slomškovega duhovništva najdemo 28 pridig in 2 spisa na temo vzgoje otrok.
Z delno temo najdemo 37 pridig in 4 spise. V obdobju njegovega škofovanja najdemo 20 pridig
in 13 spisov, posvečenih vzgoji; 9 pridig in 14 spisov z namigi. Skupaj 127 pridig in spisov.
Najpomembnejše pridige: Od staršev, SAM IV, B, 121; Trojna šola, SAM IX, 2; Pflichten der
303

Hausväter und Mütter 3. SAM XIV, 8; Od Božje voditve, HEN 1, str. 50.
304Najpomembnejše pridige:
Dolžnost staršev, SAM XVIII, C, 11, Od otrok slabe reje SAM IX, 15, Od dolžnosti staršev in otrok,
HEN I, str. 59.
Od lepih zgledov, SAM IV, A, 4;
Von der Kinder-Erziehung, SAM XIII, A, 33.
305Zelo pogosto vidimo, da so vrednote starševstva opredeljene na naslednji svetopisemsko-
teološki način: »Starši so Božji namestniki in morajo otroke vzgajati po Božji volji«, Od Božje
voditve, str. 66, tudi v pridigi Šolska prediga, SAM IV, A, 60; Otroci Božje sporočilo staršem, SAM
IV, A, 19; »Lepo vzgojeni otroci so nebeška krona za starše«, Od staršev, m. 1. »Otroci so
najdragocenejše, kar jim je Bog posodil«, Dolžnost staršev, m. 1.
306Med najbolj značilnimi simboli, vzetimi iz narave, najdemo: Očetje spominjajo na stebre, ki
podpirajo hišo, mater in otroke, ali palice v vinogradu, ki podpirajo trto«, Od staršev, m. 1.
»Otroci so drevesa, vrtnarji ste vi starši vzgojitelji«, Trojna šola, m. 1.
Otrok je gorčično seme, ki ga starši sejejo in gojijo, Otroška reja, najprijetnejša seja, SAM IV, A,
55, m. 2; »Otroci so dragi kamni na poročnem prstanu«, Uber den Pflichten, SAM XIV 14, m. 1.

60
»opravičeval«, a z utemeljitvijo, da o tem nikoli ni mogoče povedati preveč, saj
se pojavljajo vedno nova vprašanja in težave, ki jih je treba reševati.307
Slomšek je vzgojiteljsko dolžnost staršev delil na posebne naloge matere in
očeta, s poudarkom, da je vzgoja otrok vedno skupna obveza obeh.
Kar se tiče izključno domače vzgoje otrok, pa je vedno dajal prednost materi,
rekoč: »Materin nauk je za otroka kot zarja, njen pobožni zgled pa za vse
življenje lepa svetla luč; spomin na mater človeka spremlja kot angel vse
življenje; in čeprav tudi tak človek kdaj zaide, ga duh pokojne matere prej ali
slej vrne na pravo pot. Dvakrat blagoslovljen je tisti, ki ima krščansko mater.
Kar mati posadi v mlado srce, ne ovene vse življenje.«308
Čeprav Slomšek postavlja očetov vzgojni zgled na »drugo mesto«, to še ne
pomeni, da ga podreja materinemu vplivu, ampak v njem vidi dopolnjevanje
oziroma nadaljevanje materine vzgoje. Očetova naloga je otrokovo vzgojo
utrjevati in ga usmerjati glede poklica in zakona.309
Vzgojni nalogi očeta in matere se med seboj prepletata. Prevladovanje nalog
enega ali drugega se spreminja glede na različna obdobja otrokovega življenja
in posamezne vzgojne situacije. Načelo tesne povezanosti nalog obeh
vzgojiteljev pa presega vsako posamezno nalogo vzgojitelja.
Slomšek staršem naroča, naj bosta pri vzgoji otrok povezana med seboj in tudi
z učitelji in dušnimi pastirji. Ker šola in Cerkev dopolnjujeta in nadaljujeta
domačo vzgojo otrok, se mu zdi ta povezanost nepogrešljiva.310 S tem starša
prispevata k temu, da se otrokova vzgoja širi in poglablja tudi zunaj družine.

2. NALOGE STARŠEV KOT VZGOJITELJEV

Slomšek vidi nalogo staršev v dvojni skrbi za otrokovo telo in dušo, vključno z
moralno, umsko in versko vzgojo. Skrb za telo je predpogoj za vsako vzgojo.

2.1. Starševska skrb za telesno vzgojo otroka

V starševski skrbi za zdrav telesni razvoj otroka vidi Slomšek dva cilja. Prvi je
»zdravo, čvrsto in čisto telo«. Starši bodo to dosegli z zdravo in ustrezno
prehrano, s kakovostno, a skromno obleko in z ustrezno higieno. K temu

Naloge staršev so pojasnjene v pridigah: Von der Kinderzucht und Pflichten, SAM XIII, A, 2;
307

Von der Kinderzucht, SAM XIII, A, 23.

308Otroška reja, m. 4.
prim. KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 161.
prim. KORDIN, A. M. Slomšek – narodni in verski vzgojitelj, str. 46.
tudi: Od staršev; Od hude jeze in pohlevnosti, AH I, str. 45–47; Drei Mütter und zwei Lichter,
SAM XIII, D, 46.
309 To temo najdemo v pisanju: Franc Ipavec, zgled krščanskega zdravnika, DROB XV (1861),
str. 73–76; tudi v pridigi: Von Pflichten der Eltern, SAM XIV, 14.
310 prim. KORDIN Slomšek – narodni, str. 44.

61
pridružuje dolžnost, da otroku zagotovijo tudi ekonomsko osnovo za življenje
– sredstva, potrebna za izobraževanje in dosego poklica, s katerim se bo kasneje
lahko preživljal.311
Slomšek izpostavlja tudi vzgojni vidik prehranjevanja, oblačenja, higiene in
skrbi za gospodarsko plat. Kot da bi hotel staršem s tem povedati, da je vzgoja
več kot le skrb za otrokovo telo. Ta se za starše začne že pred otrokovim
rojstvom. Na otroke morata misliti že med pripravo na zakon, katerega namen
je zdravo potomstvo.312
Starši postavijo dobre temelje za zdravo telo otroka, ki se razvija v materinem
trebuhu,313 s čistim in moralnim zakonskim življenjem, predvsem pa s skrbjo
za normalen potek nosečnosti. Otrokovo rojstvo in čas v zibelki prinašata nove
naloge za starša, ki morata zdaj skrbeti za njegov čim bolj naraven razvoj. Pri
tem se mu zdi pomembno, da ga mati sama hrani z dojenjem, ga ustrezno oblači
in pokriva, predvsem pa, da skrbi za njegovo higieno.314
Otrokovo predšolsko obdobje naj bi bilo po Slomškovih besedah zapolnjeno z
igro, zadostno količino hrane in gibanjem na svežem zraku. V tem razvojnem
obdobju pridaja tudi velik pomen dobri telesni vzgoji. Starše svari, naj otroka
ne razvajajo s hrano (sladkarijami, vinom itd.) ali oblačili (pretežkimi ali preveč
razkošnimi), ker to povzroča pogosto nepopravljive težave.315

311 Dolžnost staršev, HEN I., str. 61

312 Slomšek tu povezuje pripravo na zakon z zakonskim življenjem (prim. Schlussprotokoll XIII,

str. 4). S tem želi poročenim povedati, kako pomembna je ta priprava za čisto, zdravo in srečno
zakonsko življenje. V pridigi Dolžnost staršev, DROB VI, str. 37, tem naroča: »Skrbite za njihovo
zdravje; pazite, da bodo pred zakonom zdravi in čisti, da bodo v njem pošteno živeli. Grešijo
tisti, ki sklepajo zakon telesno zdelani in bolni (...) Ni jim mar, kako bo s porodnicami (...)«
Podobno govori tudi v pridigah: Od hude jeze, O otroški skrbi, Dolžnost staršev.
313»Skrbita za zdravje svojih otrok. Vajina zakonska postelja naj bo poštena (...) Nosečnice,
skrbite za plod, ki ga nosite v trebuhu. Varujte se pretiranih naporov. Izogibajte se jezi in
vznemirjenju«, Sedem prošenj, DROB 1 (1846), str. 180;
»Mama mora skrbeti za otroka pod svojim srcem« Poduk za zakonske žene, str. 37.
»Ti, zverinski nezakonski oče, daješ življenje, še preden veš, kje boš našel streho za mater in
otroka. In ti, grda ženska, postajaš nezakonska mati, preden poskrbiš za plenice«, Za starše in
gospodarje, DROB XXII (1888).
314»Ni prav, da mati otroka ne doji, če ga lahko«, Od krive reje, DROB VI, str. 78.
»Skrbite za otroka, da se bo njegovo občutljivo telo dobro razvijalo. Na svetu ni nič bolj
bednega od dojenčka, ki joka in moleduje mamo in očeta za hrano in oblačila. Nista prava
starša tista, ki sama dobro živita, svojim otrokom pa ne zagotovita potrebne hrane in oblačil«,
Od otroške reje m. 5; isto misel najdemo tudi v Poduku za zakonske žene DROB XIV, str. 35–41.
315 »Dokler otrok odraste, ne sme biti lačen (...) Ne zapirajte jih v hišo, ampak jih vzemite s
seboj na delo. Postopoma jih navajajte na mraz in vročino, naj se od malih nog zunaj igrajo in
skačejo. Ne razvajajte jih s sladkarijami, kavo in vinom; otroci žganja ne smejo niti okusiti«,
Sedem prošenj DROB I, str. 180–181; tudi: Petnajst glavnih grehov, str. DROB I, str. 176;
Pflichten der Hausväter, m. 2.

62
V šolskem obdobju316 naj starši nadaljujejo z otrokovim telesnim utrjevanjem.
V ta namen jim je Slomšek dal posebne nasvete.317
Njegova zadnja navodila staršem glede telesne vzgoje otrok pa se nanašajo na
mladostnike. Poziva jih in roti, naj nad njimi zelo bedijo, da si ne bi kvarili
zdravja s kajenjem, alkoholom in drugimi slabimi razvadami (ponočevanjem,
pijančevanjem, nečistostjo itd.). Za odraščajoče otroke so dolžni skrbeti ne le iz
ljubezni do njih, marveč tudi zaradi svojega starševskega poklica.318
S tem Slomšek zaključi cikel navodil za starše glede skrbi za telesno zdravje
otrok. Mednje vključi tudi nasvete o tem, kako naj prehranjevanje, oblačenje in
higieno uporabljajo v vzgojne namene.
Vzgoja ob hranjenju se začne že z dojenjem in prvo trdo hrano.319 Starša naj to
opravljata z ljubeznijo. Pomanjkanje tega ima za otroka negativne posledice .320
Enak vzgojni pomen Slomšek pridaja tudi oblačenju otrok in mladostnikov.
Starše opozarja na nevarnost nečimrnosti, zaverovanosti vase, v kasnejših letih
pa celo nečistosti in moralnega razkroja, ki so posledica neprimernega
oblačenja. Tudi na tem področju svetuje precejšnjo zmernost.321

2.2. Skrb za duhovno vzgojo otroka

Duhovna vzgoja otrok oziroma »skrb za otroško dušo« obsega moralno, umsko
in, kar je najpomembnejše, versko vzgojo.

2.2.1. Moralna vzgoja otroka

Kot moralno dolžnost staršev Slomšek opredeljuje tudi »skrb za otrokovo

plemenito srce«.322 Moralna vzgoja mora težiti k pridobivanju potrebnih srčnih
316Slomšek govori o začetku šolanja pri sedmih letih, ni pa povsem jasen, kdaj naj bi se to
končalo. V Sedem prošenj DROB I. postavlja obdobje šolanja med sedmim in štirinajstim letom.
V pridigi Dolžnost staršev in otrok pa kot gornjo starostno mejo omenja celo osemnajst let.
Slomšek je napisal celo posebna pravila glede zdravja otrok med šolanjem. Imenoval jih je
317

Deset varuhov zdravja, brali pa naj bi jih v šoli, prim. BRINAR, Slomšek, str. 35.
318 prim. KODRIN Slomšek, str. 46.
319 »Ko mati otroku med dojenjem gleda v oči, mukaže dobrega nebeškega Očeta, ki je ustvaril
njeno materinsko dobroto, katero otrok zdaj uživa«, Od zakramenta sv. zakona, m. 3.
320 »Oče, uči svojega otroka, ko mu daš prvi kos kruha«, Od Božjega kraljestva, DROB IX, str.
62.
»Otroci, ki nosijo grehe svojih staršev, so podobni gnilemu sadju; bolni so v srcu in nesrečni v
duši. Izkušnje kažejo, da je otrok pijan že od materinega mleka, če ta pije žganje (...) Takšni
otroci postanejo trmasti«, Beseda žganjepivcem, PL, str. l93.
Ista misel tudi v: Od pregrešne navade, AH ll. str. 106.
321 Druge, z vzgojo otrok povezane naloge staršev vidi Slomšek v skrb za materialne in
finančne dobrine in v tem da odrasle otroke učijo poslušnosti z delom pod svojim vodstvom,
Od pridnosti in lenobe SAM IV, B, 102; Od zvestobe v malih stvareh, DROB VI, str. 99.
322 Od krščanske modrosti, HA II, str. 142 tudi: Od krščanskega pastirstva, DROB VII, str. 91.

63
kreposti, ki plemenitijo otrokovo osebnost. Od tega je odvisna učinkovitost
vseh drugih vzgojnih nalog.323
Vzgoja je odvisna od številnih dejavnikov, ki jih morajo starši skrbno
upoštevati. Slomšek jih deli na notranje in zunanje, pozitivne in negativne.
Negativne dejavnike imenuje »otrokovi notranji in zunanji sovražniki«.324
Starši so dolžni »izkoreniniti slabe nagibe, ki se kažejo v otroku« in ga »zaščititi
pred pohujšanjem«.325 Z izrazoma »izkoreniniti« in »zaščititi« Slomšek že
namiguje na nalogo staršev pri oblikovanju otrokovega značaja in
nadzorovanju zunanjih vplivov. Nenehno jih svari, naj že od zibelke naprej z
budnim očesom spremljajo vzgibe otrokovega značaja in vplive okolje. S tem pa
namiguje na otrokove »notranje« in »zunanje« sovražnike.
»Notranji sovražniki« se razodevajo že v zibelki v upornem joku, »izbruhih
jeze« in »preveliki občutljivosti«.326 V otroštvu se njegovi notranji sovražniki
kažejo predvsem v jezi, lenobi, neposlušnosti, nečimrnosti itd. Slomšek želi
staršem dopovedati, da »mlad človek že v otroštvu kaže, kakšen bo kasneje in
tudi v starosti živi tako kot je v mladosti«.327 S pravočasnim popravljanjem
napak pa lahko preprečijo marsikatero zlo in mlade usmerijo na pravo pot.328
»Zunanji sovražniki« so lahko v prvi vrsti starši sami, če ne nadzorujejo svojih
besed, dejanj in moralnega življenju, medtem ko jih otrok opazuje.329 Poleg
staršev lahko na otroka slabo vplivajo starejši bratje in sestre ter domača
služinčad. Kasneje nanje vpliva tudi slaba družba drugih mladostnikov.330 Zato
je naloga staršev, da otroke, kolikor je v njihovi moči, zaščitijo pred vsemi
zunanjimi sovražniki. Pred slabimi navadami jih je lažje »zaščititi«, kot pa te
kasneje odpravljati.
Kot posebno odgovornost staršev Slomšek pogosto omenja dobro in pravilno
spolno vzgojo otrok. Splošne izkušnje potrjujejo, da ima popustljivost na tem
področju pogosto resne posledice. Slomšek z obžalovanjem ugotavlja, da je »o

323Plemenito in potrpežljivo krščansko srce je biser za vzgojo otrok (...) Močno telo in učena
glava sta največja nesreča, če je srce slabo, »Pflichten der Hausvater, m. 3; tudi Leopold
Volkman, slavni pesnik Slovenskih goric, v LENDAVŠEK, Življenjepisi, str. 85–114.
324 »Slomšek uporablja pietistično vzgojno metodo, ki sta jo v Nemčiji razvila Frank in
Zinzendorf. Ta temelji na goreči pobožnosti, ki v zasnovi nosi pečat pozitivnega krščanstva in
se odraža tudi v pedagogiki Graserja in Palmerja«, BRINAR, Slomšek, str. 33.
325»Naj oče in mati pozorno opazujeta, h kakšnim slabim navadam je otrok nagnjen. Vse zlo
morata takoj zatreti, ko je otrok še v rosnih letih. Kar je pri otroku zanemarjeno, se v mladosti
in v mladosti težko popravi.« Od otroške, m. 4.
326 Prav tam.
327»Očetje in matere, skrbno presojajte svoje sinove in hčere, da se prepričate, ali v njihovih
srcih prebiva Sveti Duh ali pa si tam pripravlja bivališče hudič. Prepoznali ga boste po
sadovih«, Kdo prebiva v vaših srcih, HA II, str. 78; tudi: Od prave reje otrok.
328»Jede böse Neigung von dem Kinder entfernen, sobald sie sich zeigt. Die Eltern sollten ihre
Kinder ordentlich studieren, welche Fehler an ihnen bemerkt. Ein grosser Fehler, den Kindern
alles bewilligen, was sie Werot besonders, m. 3.
329 To misel najdemo predvsem v pridigah Od prave reje otrok in Od staršev.
330 glej pridigo Od krive reje otrok.

64
tej zelo občutljivi temi zelo težko govoriti. Zaradi tega jo del staršev, vzgojiteljev
in duhovnih pastirjev popolnoma zanemarja in pušča mlade v popolni
nevednosti, brez ustreznih opozoril. A ravno ta molk jim prižiga zeleno luč za
pokvarjenost, ki pa ni tiha in sramežljiva. (...) Kdo je za to kriv? V nepokvarjenih
časih bi molk o tem morda zadostoval, naši pokvarjeni časi pa zahtevajo modro
in premišljeno ukrepanje«.331
Slomšek kot del moralne vzgoje otrok šteje tudi dolžnost staršev, da položijo
prve in osnovne temelje za njihovo umsko izobraževanje, ki ga bodo morali
kasneje podpirati z vsemi sredstvi.

2.2.2. Umska vzgoja otroka

Slomšek to starševsko nalogo imenuje preprosto »skrb za odprtost otrokovega

uma«.332 S tem že na nek način pokaže bistvo starševske odgovornosti za umski
napredek otrok. Starši naj bi s svojimi posegi že v predšolskem obdobju
pripravili teren in položili temelje za otrokovo šolanje, ko ga ne bodo več mogli
spremljati in jim bosta »na pomoč priskočili šola in Cerkev«.333
Tu se je Slomšek spopadel z zgrešeno miselnostjo svojega časa, zlasti kmečkega
sveta, da za otroke zadoščata domača izobrazba in delo na domačiji.334 Proti
njej se je boril s prepričevanjem staršev, da je izobrazba »največji zaklad, ki ga
otroku nihče ne sme vzeti«.335 Otrok naj začetno izobrazbo črpa iz treh virov:
očetove hiše, šole in župnijskega verouka. To mu bo razširilo obzorje
posvetnega znanja in okrepilo njegovo versko znanje.336 Slomšek se je obenem
bojeval tudi proti neodgovornemu starševskemu odporu do izobraževanja
otrok in neumnim izgovorom, zaradi katerih jih starši niso želeli pošiljati v šolo,
češ da jih potrebujejo za pomoč pri delu doma in na polju.
Starši naj bi doma otrokom posredovali predvsem osnove verskega nauka –
pobožnost, temeljne verske resnice, molitev in oseben odnos do Boga – in

331Od poželenja mesa, DROB, str. 70; tudi: Von der Keuschheit, SAM VI, 25: in Von Kinder–
Erziehung, SAM XIII, A, 33.
»Otroško srce je nežno kot vosek, v katerega je treba vtisniti vse kreposti. Če tega ne naredimo
že v otroštvu, kasneje to ni več mogoče«, Šolska pridiga, m. 1.
332Uber die Pflichten der Eltern, m. 4; tudi Od dolžnosti staršev, HEN I, Od darov sv. Duha AH II,
str. 10.
333 Trojna šola SAM IX, 2, m. L; tudi: Sedem šol krščanskega nauka, DROB HI, str. 17–77.
»Slomšek z ostrim očesom opazuje žalostno podobo, ki jo je takrat dajala naša šola in
334

pomanjkljivo vzgojo v družini, ki je skrbela predvsem za to, da bi otroci postali dobri delavci«,
KOVAČIČ, Služabnik Božji str. 160; tudi Za starše in gospodarje, DROB XII, str. 41.
335 Sedem prošenj, DROB I, str. 181; tudi: Uber die Pflichten, SAM XIV, 14: Šolska pridiga, SAM
IV, A, 18.
336»Prva in najpomembnejša šola je v družini; oče – mati – tvoj nauk je kot zora. Ne odlašajta
z vzgojo otrok in služinčadi; izprašujta, ohranjajta, tako bosta posejala Božje seme« Potrjenje
visoko, SAM XIII, D, 35. m. 1; tudi: Trojna šola, Prva in najimenitnejša šola je doma, SAM XIIl.

65
akademskega, z osnovnim poznavanjem narave in njenih pojavov.337 Na tej
podlagi naj bi nato izobraževanje nadaljevali Cerkev in šola, kamor so jih starši
dolžni pošiljati v času obveznega šolanja in tudi kasneje.338
Za učinkovito umsko vzgojo otrok na domu Slomšek staršem priporoča tudi
metodološki pristop k učenju, prilagojen posameznim razvojnim stopnjam
otroka. Prvi nasvet je, naj ga starši začnejo poučevati že, ko je v zibki. Že takrat
morajo v otrokovo dušo posejati prva spoznanja o Božji dobroti in
vsemogočnosti, ki se razodeva v vsem, kar otrok doživlja in odkriva. S tem naj
nadaljujejo tudi v času njegovega osnovnega šolanja, z usposabljanjem za
različna opravila, ki ustrezajo njegovim zmožnostim.339
Odraščajoče otroke pa so starši dolžni usmerjati k ustreznemu poklicu. V tem
obdobju morajo prevzeti vlogo njihovih svetovalcev in pomočnikov.340

2.2.3. Verska vzgoja v družini

Za Slomška je temelj domače vzgoje verska podkovanost staršev, ki je zanj

poglavitna.341 Starši so prvi in praktično edini verski vzgojitelji svojih otrok od
njihovega rojstva do samostojnosti. Vsi ostali so le pomočniki, ki dopolnjujejo
njihovo versko vzgojo.342 Zato ima starše za nenadomestljive ravno pri
verouku.
Da bi njihova verska vzgoja obrodila sadove, Slomšek starše opozarja, naj bodo
pozorni na več stvari. Prva je ta, da morata pri njej sodelovati oba, vsak na svoj
način.
V zgodnjem otroštvu daje pri tej vzgoji prednost materi, ki naj otroka pogosto
»pokriža na čelu in položi Božjo ljubezen v otrokovo srce s svojim mlekom«.343

337 »Sorgen fur Wisenten, (...) sie wissen muss das Kind die allgemeinen Kentnisse der
Religion, des Standes«, Uber die Pflichten, m. 4.
Slomšek pogosto navaja tri izgovore staršev proti šolanju njihovih otrok: »... nekoč ni bilo šol,
a smo kljub temu preživeli! Nimamo sredstev, da bi poslali otroke v šolo! Več kot je šol, slabši
je svet!« Trojna šola, IX, 2, m. 2.
338»Doma dobi otrok dobre temelje, na katerih v šoli zgradi lepo stavbo znanja; pošiljanje
otrok v šolo je sveta in velika dolžnost staršev, ki je mnogi ne razumejo in jo zanemarjajo (...)
Ne poslati otroka v šolo, pomeni zakopati lep talent, ki ga bo Bog zahteval od staršev.« Od
prave reje otrok, DROB VI, str. 83.
339Von Kinderzucht, SAM XIII, A, 2; tudi: Otroška reja najimenitnejša seja, SAM IV, A, 55.
»Starši naj otrokom zapustijo učen um in roke, vajene dela, pa bodo dovolj bogati in srečni.
Vihar in nesreča lahko človeku vzameta vse, ne moreta pa mu vzeti tega, kar zna. Za starše
torej ni večjega veselja kot videti, da se otrok pridno in zlahka uči ne le posvetnih pojmov,
ampak tudi tisto, kar je koristno za njegovo večno srečo«, Od darov Sv. Duha, HA ll, str. 11.
340»Starši nimajo nikoli pravice siliti svojih otrok v zakon ali čemu drugega (...) Lahko pa jim
svetujejo, to je pravica in dolžnost staršev«, Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 43.
341»Vaš dom, dragi starši, naj bo za vaše otroke, ki so plemenite mladike Kristusove trte, prva
šola, kjer so se učili krščanskega nauka in morale«, O nastopu škofovske službe, PL, str. 8.
342 Šolska pridiga, SAM IV, A, 18; Od hudobnih otrok, AH l, str. 65.
343 Poduk za zakonske žene, DROB XIV, str. 37; tudi: Največja lepota zak. žene, Otroška reja;

66
Oče pa naj začne svoj verouk s prvim kosom kruha, ki ga ponudi otroku. Očetov
vpliv se povečuje med otrokovim odraščanjem, ko ta opazuje očeta, ki zbira
družino k molitvi, sprašuje svoje otroke o nedeljski pridigi in se z njimi
pogovarja. Tako oče kot mati morata biti vedno blizu otroku in ga poleg
domačih verskih opravil spremljati tudi pri nedeljski maši.344
Drugi pogoj za učinkovito versko vzgojo v družini in posebna naloga staršev je
ustvariti pravo versko vzdušje. »V vsakem krščanskem domu so potrebne tri
stvari: podoba križanega Jezusa, evangelij in katekizem.«345 Že prisotnost teh
in drugih verskih znamenj v otroku prebuja zanimanje za versko tematiko in
pripravljenost sprejeti vse, kar mu starši z besedami in dejanji položijo v dušo.
Slomšek omeni tudi pravi trenutek za začetek verske vzgoje; ne le zato, da starši
s tem ne bi začeli prezgodaj ali prepozno, temveč zato, da bi uporabljali pristop,
primeren otrokovi starosti.346
Takšne in podobne nasvete najdemo v Slomškovih pridigah, kjer staršem
predstavlja njihovo nalogo verskih vzgojiteljev svojih otrok in tudi za to
ustrezna sredstva in pripomočke.

3. SREDSTVA IN PRIPOMOČKI ZA DOMAČO VZGOJO OTROK

Vzgojna sredstva in pripomočke,347 ki jih Slomšek priporoča staršem, lahko

razdelimo na »splošne« in »posebne«. Splošni pripomočki so »zgledi
staršev«,348 posebni pa poučevanje, opominjanje, kaznovanje in molitev.349

344»Česar očetov dom in domača šola ne dokončata v krščanskem znanju in vedenju, Cerkev
doda v pridigah in nauku. Ne zanemarjajte pozornega poslušanja Božjih besed, ki imajo večno
življenje«, O nastopu, PL, str. 11; tudi: Poduk za zakonske može. DROB XIV, str. 44; Kako se je
treba h Kristusu povrniti, DROB XXII, str. 64; Skrbna mati v soboto zvečer, DROB III (1848), str.
209–214.
345 Od Božjega kraljestva, DROB IX (1854), str. 62.
346 Od otroške reje. SAM IV, A, 55; tudi: Poduk za zak. žene, SAM XIV, 34.
347Slomšek uporablja izraze kot so »pripomočki« ali »pomočniki«, ko se s starši pogovarja o
sredstvih za družinsko vzgojo, Slaba skrb staršev za svoje otroke v postnih govorih Sedem
žalosti Marije, DROB XII (1857), str. 3-86,
348Med splošnimi in osnovnimi sredstvi za družinsko vzgojo najdemo tudi: ljubezen otrok do
staršev, zgled starejših bratov in sester v družini (zaradi tega Slomšek staršem priporoča, naj
bodo pri vzgoji prvorojencev čim bolj strogi, ker jim bodo potem ti v veliko pomoč pri vzgoji
drugih otrok).
349Tem izrednim vzgojnim sredstvom Slomšek prišteva še druga: strogost, nepopustljivost,
prijaznost, opominjanje, potrpežljivost, modrost itd.
Opomba: Ta »izredna sredstva« Slomšek priporoča staršem, ko jih nagovarja kot vzgojitelje.
To misel najdemo v pridigi Štirje varuhi otrokom, SAM XV, 10.

67
3.1. Zgled staršev

Slomšek je poskušal staršem dopovedati, da je učinkovitost vsake vzgojne

dejavnosti v veliki meri odvisna od njihovega zgleda. To je zelo pogosto
poudarjal v posebnih pridigah350 ali skupaj z drugimi vzgojnimi temami.351
Glede pomena starševskega zgleda je rekel: »Dobri zgledi vlečejo k dobremu,
slabi pa k zlu.«352 Tretje možnosti ni. Zgled je kot »vrv, ki vleče k dobremu ali
slabemu«.353 Dobri nauki, ki jih poskušamo otrokom vtisniti v spomin, so sicer
dragoceni in hvalevredni, a so brez zgleda kakor pena. Otroci namreč »raje od
tega, kar slišijo, delajo to, kar vidijo. Če jim nekaj pokažeš, se tega hitro naučijo,
če pa jim to samo ukažeš, kmalu pozabijo. Besede otroke vabijo, zgledi pa
vlečejo tako k slabemu kot dobremu«.354
Zato si Slomšek učinkovitega vzgojnega dela staršev ne more predstavljati brez
njihovega dobrega zgleda. »Vaše kreposti so vtisnejo v njihova mlada srca tako
kot sončni žarki v grozdne jagode.«355 Ob dobrem zgledu staršev njihove
besede in dejanja zaživijo in postanejo za otroke oprijemljiva dejstva, po
katerih se bodo ravnali.

3.2. Poučevanje, opominjanje, kaznovanje, molitev

Da bi staršem konkretno pomagal pri vzgoji otrok in opravljanju s tem

povezanih nalog, jim Slomšek predstavi štiri vzgojna sredstva: poučevanje,
opominjanje, kaznovanje in starševsko molitev zanje.
Za Slomška je prvo sredstvo starševske podpore poučevanje. »Poučevanje je
osnova in začetek vzgoje otrok in vi starši ste prvi učitelji svojih otrok, ki vas je
za to določil Bog sam.«356 Tu starše opozori na dve premisi: da ima versko
znanje prednost pred posvetnim in da morajo biti pozorni na posamezna
razvojna obdobja otrok.357 Njegovo dajanje prednosti verski vzgoji temelji na
teološko-antropološkem pojmovanju človeka, po katerem ima nesmrtna duša

350Najpomembnejše pridige so:

Od dobrih in slabih zgledov, DROB X (1855), str. 64–65;
Od dobrih in slabih zgledov, AH II, str. 160–161;
Nauk dobre tovarišije, HEN I, str. 39–41.
351 Na primer: Od zakramenta sv. zakona, SAM IV, A, 37;
Pflichten der Hausväter, SAM XIV, 16
352 Od dobrih in slabih zgledov, DROB X, str. 65.
353 Prav tam.
354 »Vaše ravnanje, starši, mora biti otrokom živ zgled strahu Božjega« Dolžnosti staršev, m. 3.
355 Štirje varuhi otrokom, m. 1.
356 Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 44.
357»Prvo sredstvo za dobro izobrazbo je poučevanje, zato morate svoje otroke naučiti vsega,
kar morajo vedeti in je primerno za njihovo starost.«
O nastopu, LENDAVŠEK, str. 8; tudi Vodilo ali sedem šol krščanskega nauka za otroke, pa tudi
za odraščene, DROB III (1848), str. 17–77.

68
prednost pred umrljivim telesom, človekovo odrešenje pa prednost pred
materialnim oziroma naravnim življenjem – Bog je pred svetom.358
Otrokova verska vzgoja se po Slomškovih besedah začne že v zibelki in celo v
materinem trebuhu. S tem, ko mati pokriža otroka po čelu med dojenjem ali ko
mu da prvi košček kruha, ga uči »ljubiti Stvarnika neba in zemlje, se mu
zahvaljevati in ga častiti«.359 Zgodnje otroštvo in prvi stiki z okoljem ustvarjajo
nove priložnosti za katehiziranje otroka. Starši lahko pri tem uporabljajo
»odprto knjigo narave«, v kateri otroka učijo prepoznavati Božjo ljubezen,
vsemogočnost in navzočnost. Ko se otrok nauči brati, se mu odpre druga knjiga,
Sveto pismo, ob katerem se mora zbirati vsa družina za branje, pogovor in
molitev. Ob spoznavanju Boga se morajo otroci učiti tudi krščanskega odnosa
do bližnjega.360
Tudi pri skrbi za otrokovo umsko izobraževanje morajo starši otroka
spremljati po isti razvojni poti. Slomšek za predšolsko dobo priporoča razne
igre. V šolskem obdobju pa morajo »otroke pošiljati v šolo in nato poskrbeti za
njihovo poklicno izobraževanje.361 Teh sredstev starši ne smejo zanemarjati.
»Poučevanje mora spremljati dobro in strogo opominjanje.«362 Ker Slomšek ve,
da so otroci raztreseni, negotovi in nestanovitni, staršem priporoča »modro
opominjanje«. Modrost je v tem, da pravilno presodijo otrokovo situacijo363 in
poskrbijo, da ima njihovo opominjanje vedno pozitiven učinek. Opominjanje
mora biti modro in hkrati strogo, nikoli pa takšno, da bi povzročilo pohujšanje.
Vse morajo govoriti in delati z veliko ljubeznijo in resnostjo.364

358»Z antropološko-teološkega vidika Slomškovih pridig je razvidno, da je na človeka gledal

kot na bitje, v katerem se srečujeta materija in duh, telo in duša, večnost in omejenost«,
KRAMBERGER, Osrednje teološke resnice, str. 52.
»Mati ima v otrokovi rosni starosti nalogo učiteljice; naloga očeta je poučevanje in
izpraševanje ob nedeljah in praznikih, ter pogovori v družini«, Od staršev, m. 2. prim. SLAVIČ,
Slomšek–pedagog, str. 27.
prim. KORDIN, Slomšek narodni, str. 45. tudi: Zakaj nas je Bog ustvaril. AH I, str. 9–11.
»Die erste vornehmste Pflicht ist die Kinder nach dem Willen Gottes zu erziehen, zur Gottes
Ehre, zum Seelen heile«, Uber die Pflichten der Eltern, SAM XIV, 14, m. 1.
359 »Največje bogastvo, najdragocenejši zaklad in največja čast je katoliška vera. Grešnikom
prinaša zveličanje, razsvetljuje slepe. Naj bo vaš dom, dragi starši, prva šola za vaše otroke,
kjer jih učite krščanski nauk in vzgajate na krščanski način. Dobra verska vzgoja otrok je
izjemnega pomena«, O nastopu, PL. str. 8.
360 Trojna šola, SAM IX, 2; Blagor tistim, ki Božjo, SAM IV, A, 2; Schulpredigt, SAM X, 2;
»Narobe je strašiti otroke s šolo: če ne boste pridni, boste šli v šolo, kjer boste kaznovani.
361

Dokler se otrok boji, se ne bo hotel učiti.« Mala bisaga šolskega blaga za odrašeno mladost,
DROB XI (1856), str. 224.
362 Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 44.
363 »Budno oko matere mora vse videti in vedno znova ponavljati besede – ne tako, to je slabo!
–, ki mlado srce obvarujejo velike nevarnosti«, O nastopu, LENDAVŠEK, str. 9.
364»Otroku ukaži malo, vendar poskrbi, da bo tvoj ukaz izvršil«, Otroška reja m. 6;
»Opominjajte jih s pravo resnostjo, ki naj vodi vaše besede, kadar opominjate,« Poduk za
zakonske može, SAM XIV, 33, m. 4;

69
Opominjanje doseže svoj namen le, če je vztrajno in otroka izgrajuje. Zgrešena
pa je popustljivost, ker se ne zmeni za nevarnosti, ki pretijo otroku. Zato je
opominjanje, bolj kot izvršnega, preventivnega značaja. Z njim poskušamo
preprečiti otrokovim notranjim in zunanjim sovražnikom, da bi se uveljavili.
Slomšek staršem priporoča tudi »izredni vzgojni sredstvi«, ki sta kaznovanje in
molitev za otroke. Molitev je zanj izredno sredstvo zaradi njene nadnaravne
razsežnosti.
Kazen je sredstvo, ki pri vzgoji otrok ne sme manjkati. Slomšek govori o dveh
oblikah kaznovanja: besednem in telesnem. Telesno kaznovanje večkrat
označuje kot skrajno sredstvo, da bi »iz otrokovega srca iztrgali zlo«.365
Staršem priporoča, naj telesno kaznovanje kot vzgojno sredstvo uporabljajo
zelo pravično in preudarno.366 Če je le mogoče, naj namesto telesnega
kaznovanja uporabijo svojo moralno moč. Takšno kazen dobesedno imenuje
»odvračilna šiba«. »Doma nikoli ne bodite brez šibe; uporabljajte jo malo,
vendar jim vcepite strah pred njo.«367 Telesno kaznovanje naj bi bilo redko in
resnično skrajno vzgojno sredstvo, »kot zdravilo in ne kot hrana«.368 K njemu
naj se zatečejo le takrat, kadar ves poduk in svarila ne zaležejo več, da bi otroka
odvrnili od hudega.
Slomšek, ki je nasprotoval vsaki skrajnosti – tako pretiranemu popuščanju kot
preveliki strogosti –, še posebej pri telesnem kaznovanju, je poudarjal:
»Nespametna popustljivost staršev je otroku škodljiva; še bolj škodljiva in
nespametna pa je strogost jeznega očeta in matere, s katero v srcu otroka
zadušita vso ljubezen do staršev, uničujeta njegovo telo in napravita njegovo
dušo trmasto.«369
Očitno je imel Slomšek tudi telesno kaznovanje za preventivno vzgojno
sredstvo. Pogosto šibo namreč priporoča le kot sredstvo za ustrahovanje, ne pa
tudi za dejansko izvajanje kazni: »V vsakem krščanskem domu morata biti v
izbi dve stvari: križ z razpelom in šiba. Kadar ne zadostuje strah Božji, pomaga
strah pred kaznijo.«370

365»Šiba je zdrava in strah je dober, vendar le, kadar je to nujno in s pravo mero; preveč in
premalo, preredko in prepogosto šibe ne smemo uporabljati. Za otroka mora biti šiba
zdravilo, ne pa vsakdanji obrok. Dobra šiba ima tri konce: prvi je za laganje, drugi za
neposlušnost, tretji pa, če takoj ne vrne, kar je vzel drugim.« Mala bisaga, DROB XI, str. 222.
366»Slomškovemu nasvetu za preudarno uporabo telesnega kaznovanja bi lahko dodali še
naslednje misli: ne šibaj v jezi; ne šibaj prepogosto, pa tudi ne preredko ali prenežno; Otroka
ne šibaj po krivici, ampak le, kadar si to zasluži«, BRINAR, A. M. Slomšek, str. 40; in tudi Poduk
za zakonske može, DROB XIV, str. 44;
367 Otroška reja, SAM IV, A, 55, m. 6;
368Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 45;
»Česar ne dosežete s poučevanje in dobrim zgledom, ne boste niti z opomini in šibo. Kadar
vzamete šibo, naj vašo roko vodi ljubezen«, Poduk za starše.
369»Besser die Schläge dessen der dich liebt als Küsse der Affenliebe, » Sch. ulpredigt, m. 1–2;
isto misel najdemo tudi v Starševi slabi skrb, Von Pflichten der Hausväter, Von der Kinderzucht;
370 Šiba novo mašo poje, DROB III (1848), str. 21–214.

70
»Da bi bil poduk učinkovit, opominjanje koristno, kaznovanje pa ne povzročalo
škode, morajo biti združeni z molitvijo, ki kot rosa z neba zaliva in pomaga rasti,
kar starši sejejo s svojim trudom.«371 V tem smislu Slomšek staršem priporoča,
naj za svoje otroke molijo. Takšno molitev opredeljuje kot vzgojni pripomoček
in vrhunec vsega vzgojnega prizadevanja staršev. »Človek se zaman trudi, če
mu Bog ne pomaga, še posebej pri vzgoji otrok. Zato starši vsak dan
priporočajte otroke Bogu in molite, da bi jim bo dal modrost.«372
Slomšek staršem priporoča, naj molijo za svoje otroke vseh starosti: »kadar so
mladi in nedolžni« pa tudi, »da bi se nemoralni sinovi in hčere vrnili na pot
pokore«.373 To sredstvo priporoča zlasti pri večjih otrocih, kjer druga vzgojna
sredstva niso več tako učinkovita kot prej. »Molite, vaša molitev ne bo
zaman.«374

371Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 45.

»Bei den Kindererziehung: Manche Mütter plagt sich mit KindernTag und Nacht. Väter
verwendet den letzten Kreuzer auf die Erziehung alles verloren, Kinder erden Taugenichtse
blutige Geisel. an Gottes Segen alles alles gelegen, Und Gottne...) An Gottes Segen ist alles
gelegen – und vergessen die Menschen beleidigen«, Am Gottes Segen ist atles gelegen, SAM
XIII, A, 12.
372O nastopu škofovske službe LENDOVŠEK, str. 9; in tudi: Od potrebne molitve, HEN I, str. 189;
Staršev slaba skrb, DROB XXII, str. 46.
373»Vaši otroci, dragi starši, vas bodo kmalu zapustili in odšli v svet; ne boste mogli iti z njimi,
toda pobožna molitev jih bo spremljala na vseh njihovih poteh, jih opominjala v veselju,
tolažila v žalosti in učila v nesreči. Oni bodo molili za vas, vi pa zanje«, Moli in delaj, SAM VI,
14, m. 3.
Enako misel najdemo v pridigi Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 45.
374»Očetova molitev in materine solze za otroke pred Bogom ne bodo izgubljene«, Staršev
slaba skrb. str. 47. »Kadar so otroci že preveliki, da bi se očeta in matere bali, in ne zaleže nič
več drugega, lahko zanje še vedno trpite in molite – prav to morajo početi starši«, Dolžnosti
staršev, m. 4.

71
 PETO POGLAVJE
OČE IN MATI PATRIARHALNE DRUŽINE
KOT VZGOJITELJA IN SKRBNIKA SLUŽINČADI

Slomšek je zakonce vzgajal tudi za vzgojitelje in skrbnike svojih služabnikov.

Njegovo spoštovanje do slednjih je razvidno že iz izrazov, s katerimi jih
označuje – največkrat »družinče« ali »hišna pomočnica«, zelo redko pa
»hlapec« ali »dekla«. S tem izraža visoko stopnjo krščanske človečnosti do njih.

1. VLOGA IN DOLŽNOSTI OČETA IN MATERE PATRIARHALNE DRUŽINE

Slomšek začne s predstavitvijo in razlago dolžnosti in vlog očeta in matere

patriarhalne družine.375 Te izhajajo iz svetopisemsko-teološkega pojmovanja
Boga kot Stvarnika in Gospodarja vesolja, ki je zemeljske dobrine zaupal svojim
služabnikom kot oskrbnikom. Družinski očetje in matere so na zemlji Božji
predstavniki oziroma oskrbniki, ki imajo nalogo skrbeti za svoje zaposlene.
Slomšek zakoncem kot zgled dobrega skrbništva na zemlji predstavlja Kristusa
in stotnika iz Kafarnáuma. Kristus ljudi ne le poučuje, ampak jim priskrbi tudi
snovno hrano. Preden jim razdeli kruh, se zanj z molitvijo zahvali Očetu in ga
blagoslovi, nato pa gospodarno poskrbi, da ne bi ostankov oskrunili ali
zavrgli.376 Vsaka beseda, ki jo izreče Kristus, je odrešenjski nauk za dušo in
vsako njegovo dejanje koristno telesu. Stotnik iz Kafarnáuma (Mt 8,1–13) pa je
zgled globoke vere in ljubeče skrbi za svojega bolnega služabnika.
Za popolno opredelitev tozadevne vloge očetov in mater Slomšek postavi
vprašanje: »Kdo so nadrejeni v družini?« In odgovori: »Nadrejena v družini sta
oče in mati, ki sta za to službo postavljena po Božjem načrtu. Naloga Božjega
oskrbnika na zemlji je neločljivo povezana z veliko častjo, predvsem pa z veliko
odgovornostjo. Čast in odgovornost torej prihajata od Boga in se vračata k
Njemu, pred katerim bosta za to polagala račun.«377
Slomšek opisuje dostojanstvo očetov in mater kot Božjih predstavnikov na
zemlji s številnimi pridevniki, ki dodatno osvetljujejo njihovo vlogo.378 Iz vseh
časti namreč izhajajo dolžnosti.

375Kot temelj razprave smo izbrali tri pridige. Prvi je iz obdobja duhovništva: Od dolžnosti
gospodarjev, HEN I, str. 91–97. Drugi je iz zbirke katehetskih pridig: Uber dìe Pflichten der
Hausvorsteher, SAM XIV, 12. Tretji pa Dolžnosti gospodarjev in družine, SAM XVII1, C, 7. Tem
glavnim virom bomo dodali še druge, ki osvetljujejo posamezne dolžnosti družinskih očetov.
S pojmom oče patriarhalne družine Slomšek običajno označuje oba starša.
376 Mt 14,13–21; Lk 9,10–17; Jn 6,1–13.
377To misel najdemo v pridigah:
Kako prav služiti Bogu, AH II, str. 21–23;
Od duhovskih varuhov, AH II., str. 37–39.
Vloga, ki jo imata oče in mati kot glava in srce družine, je v tem, da vodita svoje služabnike
378

(Od skrbi za zveličanje bližnjega) HEN II., str. 46–47, kot učitelja in duhovna pastirja črede, ki

72
Poudarja, da morata biti »oče in mati dober zgled v vsem«.379 Dajanje dobrega
zgleda služabnikom je pri njihovi vzgoji in skrbi zanje bistveno in nepogrešljivo.
Z dobrim zgledov naj bi svojim služabnikom privzgajala delovne navade,
gospodarno ravnanje in poslušnost. Dobrega zgleda pa naj jim ne dajeta le na
povsem naravnih področjih, ampak tudi na verskem in moralnem.380 Oče in
mati naj dajeta svoji družini zgled spoštljive pobožnosti doma in med
cerkvenim bogoslužjem, tudi z ljubeznijo do domače župnijske cerkve.381
Podrejenim ne sme umanjkati zgled družinskega očeta in matere v krepostih
kot so zmernost, skromnost in usmiljenje.382
Slomšek z dajanjem dobrega zgleda povezuje posamezne, povsem konkretne
dolžnosti. Te so del njegovega celovitega programa vzgoje staršev kot
družinskih očetov in mater za pravično in preudarno ravnanje s podrejenimi v
vsakdanjem življenju.383
Slomšek skoraj v vseh govorih in spisih, naslovljenih na očete in matere, govori
o njihovi dvojni dolžnosti skrbeti za materialne in duhovne dobrine. Besedila
se razlikujejo le po poudarku, ki je enkrat bolj na duhovni plati,384 drugič pa na
skrbi za materialno pravičnost do služabnikov.385 Vse pa kot načelo povezuje
Slomškova misel: »Ne ravnaj po svoji, ampak po Božji volji.« 386

jima je bila zaupana (Pflichten der Hausväter und Mütter, SAM XIV, 8). Oče je družinski »škof«,
mati pa »zakristanka« (Peta cerkvena zapoved) PL, 1853; Za starše in gospodarje, DROB XXII,
str. 37; oba skrbita, da v družini ne ugasne luč vere. Oče je postavljen za svetlečo svetilko svoje
družine (Dolžnosti gospodarjev in družine, SAM XVIII, C.)
379Hišni gospodarji, kakšni vodniki, SAM IV, A, 53; tudi: Apostolstvo je naša dolžnost, DROB X
(1855) str. 32; Toliko človek velja, kolikor sam sebe premaga, AH II., P. 67.
380»Vi ste luč svoje hiše – naj vaša luč sveti. (...). Strašno pohujšanje je, če pride kmet zvečer
pijan iz gostilne, vpije, preklinja, pretepa svojo družino in počne druge grehe. S takim
vedenjem pokvari vse, kar je dotlej storil za versko življenje svoje družine. Zato je preprost
služabnik tisočkrat boljši od slabega očeta in matere, ki zanemarjata svojo družino«, Dolžnost
gospodarjev, m. 3.
381 To misel najdemo v pridigi: Posvečena cerkev je hiša našega zveličanja, HEN II., P. 67.
382 Najpomembnejša pridiga glede tega je Dolžnost gospodarjev in družine, SAM IV, B. 123.
»Vi, družinski očetje in matere, imate dve rameni in zato dvojno dolžnost, ki leži na vaših
383

ramenih: skrbeti za dušo in telo svojih podrejenih«, Od dolžnosti gospodarjev, HEN I., str. 93.
384Na duhovno plat vzgoje služinčadi se nanašajo Slomškove pridige in spisi:
Od dela in molitve, pridige za teden izpraševanja, Nova Cerkev 1827, SAM IV, B. 87, Hišni
gospodarji, kakšni vodniki, SAM IV, A, 53; Kako Bogu prav služiti za nedeljo po Gospodovem
razglašenju, AH I., str. 77; Von Pflichten der Vorgesetzten fur die Seligkeit ihrer Untergebenen
zu sorgen, za 3. nedeljo po binkoštih, Celovec 1830, SAM VI, 3;
Pastirski listi:
Ob nastopu škofovske službe 1846, LENDOVŠEK, str. 7–19;
Dobra dela, molitev, post 1848, LENDOVŠEK, str. 25–33;
Sveta katoliška vera med nami umira, 1857, LENDOVŠEK, str. 81–86; Domača služba Božja,
1859, LENDOVŠEK, str. 93–98.
385O družbeno-materialni pravičnosti govorijo: Od posvetnega blaga, HEN II., P. 72; Od
postrežbe bolnikov HEN II., P. 152.
386 Slaba skrb gospodarjev za svojo družino, DROB XII (1857), str. 30.

73
2. DVOJNA SKRB DRUŽINSKEGA OČETA IN MATERE ZA DOMAČE SLUŽABNIKE

Slomšek pri obravnavanju dolžnosti družinskih očetov in mater na prvo mesto

postavlja skrb za materialne dobrine, oziroma kot sam pravi: »skrb za telo«.387
Tu se osredotoča predvsem na socialno pravičnost do služabnikov. Njihovo
dostojanstvo poudarja z besedami, da so tudi oni Božji otroci in njihovi bratje
in sestre, ustvarjeni za nebesa tako kot njihovi gospodarji.388
Ko prvo in temeljno pravico služabnikov opredeljuje pravico do zdrave in
zadostne hrane za delo, ki jim jo je treba zagotoviti pravočasno in v zadostni
količini. Kdor svojim podrejenim daje hrano, ki ne ustreza njihovemu delu ali
je slabe kakovosti, hudo greši. Slomšek družinske očete in matere tudi vabi, naj
ne delajo razlik med svojo hrano in tisto za služinčad.389
Druga temeljna pravica služabnikov je pravično plačilo za opravljeno delo.
Slomšek gospodarjem celo priporoča, naj služabnikom velikodušno dajejo višjo
plačo od dogovorjene. Opozarja jih, da je krivičnost na tem področju greh, ki
vpije v nebo po maščevanju.390 Poleg plačila v gotovini so družinski očetje
služabnikom dolžan zagotoviti tudi ustrezno obleko. Slomšek jim tudi modro
priporoča, naj služinčad spodbujajo k spodobnemu in skromnemu oblačenju.391
Za Slomška je tretja temeljna pravica služinčadi pravica do poštenega in psiho-
fizičnim sposobnostim primernega dela. Brezdelje in nezadostna zaposlenost
jim lahko škodujeta materialno in moralno, prezaposlenost in
preobremenjenost pa telesno.392 Gorje neusmiljenim družinskim gospodarjem,
ki svoje služabnike in služkinje silijo k takemu garanju, da ob njem omedlevajo!
Takšne ima za »uničevalce zdravja« in celo za »ubijalce« lastne družine. Če je
že mučenje živali velik greh, je še toliko večji mučenje soljudi. Zato je poštena
in preudarna razdelitev dela pomembna dolžnost gospodarjev do podrejenih.
Gospodar pa dodeljevanja dela služabnikom ne sme izkoriščati za lastno
brezdelje, potepanje ali pijančevanje. Kadar služabniku dodeli kakšno delo, naj

387 Uber die Pflichten dev Hausvorsteber, m. 1.

388 Od posvetnega blaga, HEN II., P. 72.
389»Kakor meriš služinčadi, tako bodo merili tebi in tvojim otrokom«, Poduk za može in
vdovce, DROB XIV, str. 45–46.
Najpomembnejše pridige: Od oblačila, pridiga za 19. nedeljo po binkoštih, HEN II., P. 144;
390

Poduk za zakonske žene in vdove, DROB XIV, str. 38;

Poduk za može in vdovce, SAM XIV, 30.
Najpomembnejše pridige: Od dela in molitve, SAM IV, B. 87.
391

Moli in delaj, SAM XIII, D, 7;

Moli in delaj, DROB VII (1852), str. 100.
392O tej temi govorijo pridige in spisi:
Hišni gospodarji, kakšni, SAM IV, A. 53;
Gospodarji hišna glava, SAM IV. B., 101;
Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 46–49;
Življenje Amalije Hagenauer, LENDOVŠEK, Življenjepisi, str. 85–90;
Andrej Črešnik, pošten kmet, LENDOVŠEK, Življenjepisi, str. 95–100.

74
pri njem sodeluje tudi sam. Tako se bo bolje seznanil z njegovim delom.393
Takšna delovna pravila pa veljajo samo za zdrave in čvrste služabnike. Slomšek
se vedno istoveti s sočutnim delodajalcem, ki v služabniku vidi svojega brata.394
Slomšek z velikim čutom do bližnjega poudarja, naj gospodarji še posebej
skrbijo za bolne in ostarele služabnike. Tukaj bolj kot drugje izpostavlja zgled
stotnika iz Kafarnáuma in njegovo skrb za zdravje bolnega služabnika (Mt 8,1–
13). Pravičnost družinskemu očetu ne dovoli, da bi odpustil ali odslovil bolnega
služabnika. Po svojih najboljših močeh mora poskrbeti, da se pozdravi in
usposobi za normalno delo. Družinski očetje naj se pri tem zgledujejo po
Kristusu in se zavedajo, da kdor bolnega služabnika odslovi, s tem od doma
prežene tudi Božji blagoslov in svojo večno srečo.395 Slomšek družinskim
očetom ne govori le glede bolnih služabnikov, ampak jim nameni tudi nekaj
besed glede ostarelih in za delo nesposobnih.396
Slomšek na prvo mesto postavlja dolžnost duhovne vzgoje služabnikov, ki ji
daje prednost pred materialno oskrbo oziroma socialno pravičnostjo.
Družinski očetje morajo za duhovno življenje svojih služabnikov skrbeti
dvakrat bolj kot za materialno.397 Za njihovo duhovno dobro je potrebna
umska, moralna in verska vzgoja.
Temeljna Slomškova načela na tem področju so zanimiva in pomembna. Prvo
je enakovredna obravnava otrok in domačih služabnikov. Očetje morajo slednje
obravnavati kot lastne otroke: »Dokler so služabniki v tvoji hiši, so tvoji otroci.
Zato boš za njihove duše odgovarjal pred Bogom.«398 Tako odgovornost
gospodarjev za služabnike izenačuje z odgovornostjo za otroke.399
Hišni gospodarji se pri najemanju služabnikov ne smejo ozirati le na njihovo
telesno moč in sposobnosti, temveč predvsem na njihove moralne in duhovne
lastnosti.400 S tem drugim načelom se Slomšek zoperstavlja tistim, ki se držijo

393»Družinski oče mora biti z vnemo pri svojem delu živ zgled svojim podrejenim.« (...) Misliti
mora na vse, skrbeti za vsakogar (...) Izkušnja nas vsak dan uči, da se le pri marljivem očetu
najdejo pridni služabniki«, Hišni gospod, m. 1–2.
394 Najpomembnejša pridiga v zvezi s tem: Za starše in gospodarje, DROB XXII.
395 »Vbolezni jim skrbno služite in poskrbite za zdravila. (...) Kdor bolnega služabnika odpusti
in odslovi, s tem od doma prežene tudi blagoslov«, prav tam.
396 Prav tam in tudi: Od lepega razumevanja, AH I., str. 96.
397 To je zanimiva pridiga Blagor tem, ki Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo, SAM IV, A, 2.
398 Od krščanskega pastirstva, DROB VII (1852), str. 93;
tudi Pflichten der Hausväter und Mütter, SAM XIV, 8
399 »S svojimi podrejenimi ravnajte očetovsko kot s svojimi otroki in jih obravnavajte kot take;

Kakor Bog blagoslavlja hišo zaradi poštenih služabnikov, jo obiskuje z nesrečo zaradi slabih.
Družinski očetje, učite svoje služabnike, da bodo znali pošteno živeti, ko bodo od vas odšli; vi,
družinske matere, pa naučite svoje služabnice vseh opravil, da bodo imele od tega korist, ko
bodo zapustile vaš dom«, Slaba skrb, DROB XII, str. 34–35. tudi: Pflichten der Hausmütter., SAM
XIV, 16; Gospodar je hišna glava, SAM IV, B, 101;
400»Iščimo poštene služabnike in služabnice! Ne glejmo samo na to, ali so močni in dobro
delajo, ampak tudi, ali z veseljem služijo Bogu in pošteno živijo. (...). Slab služabnik je kot gnilo
jabolko, ki okuži številne zdrave sadeže«, Za starše in gospodarje, DROB XXII, str. 46.

75
reka, da »dan pripada gospodarju, noč pa služabniku« in menijo, da se mora
družinski oče ozirati le na delovno učinkovitost služabnikov, ni pa mu treba
skrbeti za njihovo umsko, moralno in versko življenje. Trdi, da je prav to
zgrešeno prepričanje v največjo sramoto gospodarjem in hišam. Mladi vstopajo
vanje pošteni, odhajajo pa moralno in versko uničeni.
Naslednja temeljna dolžnost družinskih očetov in mater je ohranjati dobro, ki
ga prepoznajo v služabnikih, in ga varovati pred škodljivimi vplivi. Zaradi tega
ne smejo dovoliti, da bi kdorkoli v njihovem domu spodkopaval pošteno in
pobožno življenje služabnikov. Vse to pa morajo družinski očetje in matere
početi z ljubeznijo, da bo njihova duhovna vzgoja obrodila trajne sadove.
Slomšek se na kratko dotakne tudi dolžnosti očetov in mater, da skrbijo za
umski napredek služabnikov.401 Povabi jih, naj svoje mlade služabnike pošljejo
v šolo, doma pa naj jih učijo preudarnega in skrbnega gospodarjenja.402
Predvsem naj jih ozaveščajo o njihovih stanovskih dolžnostih.
Skrb za moralno neoporečnost služinčadi ima za eno glavnih dolžnosti očetov
in mater, ki morajo biti previdni in čuječi varuhi svojega doma.403 Svetuje jim,
naj ne najemajo služabnikov, o katerih že vnaprej vedo, da živijo nemoralno.
Gospodarji404 naj preprečujejo nemoralnost med služabniki in služabnicami,405
da se ne bi pohujšali pošteni služabniki.406 Tiste, ki v ta greh padejo, naj strogo
posvarijo in odpustijo, če se za te dobronamerne opomine ne zmenijo.407
Verska vzgoja in z njo povezana verska praksa služabnikov sta popolnoma
odvisni od družinskih očetov in mater. Čeprav k verskemu poglabljanju
služabnikov največ pripomore Cerkev s svojo liturgijo in oznanjevanjem Božje
besede, Slomšek pri tem pripisuje pomembno vlogo tudi skrbi družinskih
očetov in mater. Zato od njih zahteva, naj se najprej sami »dobro poučijo v
401 »Tudi vaši otroci so posvojenci in podrejeni, ki vas imajo za očeta in mamo. Tudi njih
morate poučevati ob svetih večerih in jim ob praznikih brati evangelij. (...) Šola je njiva, kjer
je zakopan dragocen zaklad za mladino. Če bi cesar v šoli delil zlatnike, bi starši tja pošiljali ne
le svoje otroke, ampak tudi služabnike, da jih poberejo. Izobrazba je nujna in dragocenejša od
zlata in srebra«, Od skrbi za domače DROB X, str. 101.
402To misel razvija tudi v pridigah: Gospodar hišna glava, SAM IV, B, 101; Kako je treba Bogu
prav služiti, AH I., str. 21. Hišni gospodarji, kakšni... SAM IV, A, 53.
403O budnosti očetov in mater govorijo tudi pridige: Poduk za zakonske žene in vdove DROB
XIV, str. 38; Od skrbi za grešnike, DROB VI II, str. 7.; Od deviške čistosti, HEN III, str. 3;
404 »Vi nadrejeni, družinski očetje in matere (...) priporočam vam angelsko nalogo, da svoje
podrejene, otroke in družinske člane, varujete pred pokvarjenostjo, dokler so še nedolžne
ovce; priporočam vam tudi apostolsko delo, da, tiste, ki blodijo kot izgubljene ovce, poiščete
in jih pripeljete nazaj k njihovemu Božjemu pastirju«, Od skrbi za zveličanje HEN II., str. 46.
»Družinski očetje in matere so varuhi v Božjem kraljestvu: paziti morajo na družino; biti
pozorni na to, kaj počnejo njihovi otroci, kako se obnašajo služabniki, kaj delajo obrtniki in
tujci, ki pridejo na njihov dom«, Od duhovskih varuhov, AH II., P. 39 – tudi: Kdo prebiva v naših
srcih, HEN II., P. 78; Kako se je treba postiti, pastoralno pismo 1854. LENDOVŠEK, str. 65–70.
405 O preprečevanju nemoralnosti govori v pridigah: Od Deviške čistosti, HEN III, str., 3; Od
loterije, SAM IX, 32; Od krščanskega pastirstva, DROB VII, str. 91.
406 O preprečevanje pohujšanja govori tudi v pridigah: Od skrbi za grešnike, DROB VI II, str. 76;
Od sramežljivosti, DROB VI, str. 90.
407 Za starše in gospodarje, DROB XXII, 32; post; Pastirski list ob preselitvi, vse v PL str. 65. 159.

76
krščanski veri. (...) Tako bodo njihovi služabniki in otroci lahko rekli, da mati in
oče zelo dobro poznata krščanski nauk in ga morajo zato tudi samo poznati«.408
To je predpogoj, da lahko opravljajo domače pastoralne dolžnosti kot »hišni
škofje in dušni pastirji«409 oziroma »družinske zakristanke«.410 Na ta način dom
postane mala cerkev po idealu sv. Avguština.411
Naloge očetov na tem področju so številne in med seboj povezane. Zadevajo
družinske pobožnosti in razlago dogajanja v cerkvi, kamor morajo pošiljati
svoje podrejene.412 Z dobrim verskim vzdušjem v družini in pobožnostmi naj
družinskim članom pomagajo k boljšemu razumevanju Božje besede v liturgiji,
predvsem pa jih pripravijo na zakramenta spovedi in obhajila.413
Kot posebno versko dejavnost Slomšek družinskim očetom priporoča redno
molitev, vsaj dvakrat dnevno, pogosto molitev rožnega venca414 in redno
molitev pred in po jedi ter pred delom. V soboto zvečer, ki je za Slomška »sveti
večer«, naj se družina duhovno pripravi na nedeljo, v nedeljo zvečer pa naj se
pogovori o nedeljski pridigi, bere Sveto pismo ali drugo versko besedilo.415

408 Hišni gospodarji, SAM IV, A. 53, m. 2.

409 Gospodar je hišna glava, SAM IV, B, 101, m. 2.
410 Domača služba Božja, LENDAVŠEK, PI, str. 97; tudi Brumna domačija, SAM XVIII, C. 4.
411 »Vsaka krščanska hiša je kot Božja cerkev in vsak družinski oče je po besedah sv. Avguština

njen škof in duhovni vodja«, Brumna domačija, m. 1.

412 Zanimiva je pridiga Das Bild einer christlichen Familie, SAM XIII, A, 65.
413Z Bogom nas povezuje sveta Božja služba, ki smo jo dolžni poslušati vsako nedeljo in
praznik; v duhu pa moramo biti zbrani tudi pri domači pobožnosti. (...) Vsak vesten družinski
svoji družini naroča, kam in kdaj naj gredo k maši; otrokom in drugim družinskim članom pa
naroča tudi, naj hodijo k verouku. (...) Oče vsako nedeljo zvečer vpraša družino, kaj so slišali
v pridigi in se naučili iz nauka; pove jim, kdaj je treba iti k spovedi in prejeti zakrament
obhajila; ne samo ob veliki noči in božiču, ampak: ko narediš smrtni greh, takoj steci k spovedi,
prvo nedeljo pa ne pozabi na obhajilo«, Ob nastopu PL, str. 14–15; tudi Skrbna mati v soboto
zvečer, DROB III (1848), str. 209–214; Vom der Pflicht mit Jesus, SAM XIV, 20.
414»Vi, pošteni očetje in matere družin, ki še živite po starodavnih običajih, ne zanemarjajte
svetih krščanskih navad; vsaj enkrat na dan pokličite svoje otroke in služinčad, pokleknite v
njihovi sredi in z njimi zmolite sveti rožni venec ali vsaj kakšno drugo kratko molitev. Te
družinske molitve ne sme zanemariti nihče, če ne želi izgubiti Božjega blagoslova«, Moli in
delaj, SAM VI, 14. tudi: Od svetega rožnega venca, HEN III, str. 66–67.
415 »Hiša brez molitve je kot pokrajina brez dežja, kjer grmi in udarja strela ter ne pusti nič
dobrega«, Praznike spodobno posvečevati, SAM IV, A, 26. m. 1. tudi Peta cerkvena zapoved, PL,
str. 8.

77
 ŠESTO POGLAVJE
DRUŽINA KOT »DOMAČA CERKEV« ZA OTROKE IN SLUŽINČAD

1. PASTORALNI OBISKI PRI DRUŽINAH

Že prvi Slomškov biograf Frane Kosar je v enem od svojih dveh

življenjepisov,416 tistem slovenskem, zapisal: »Kot župnik je bil res dušni pastir
po Kristusovem zgledu. Do vseh je bil vsak trenutek dneva vedno enako
prijazen in potrpežljiv, tudi kadar so se farani nanj obračali z nepomembnimi
težavami. Zanemarjal ni nobene duhovne ali materialne potrebe svoje župnije,
če je bila še tako majhna. Ni bilo male ali velike usluge, ki je ne bi bil pripravljen
z veseljem narediti tako za uboge kot bogate. In v vsej župniji Vuzenica ni bilo
premajhne in preveč uboge hiše, da je ne bi pogosto obiskal kot angel tolažbe.
Bil je zelo občutljiv na trpljenje svojih ovc in ga čutil še bolj ostro kot
svojega.«417
V razširjeni nemški izdaji življenjepisa isti biograf piše: »Jeder Seelsorger aber
weiss, dass allein durch dieallgemeine und öffentliche Seelsorge, wie sie in
Kirche (...) der Zweck der Seelenführung nicht vollkommen zu, so erreichen
dieallgemeine seisn – Seelsorge zur Seite geben, sie unterstüzen (...) Darum
vergass Fürstbischof Slomšek auch diesen Zweig der Seelsorge nicht (...) Gern
pflegte er seine Spaziergänge so einzurichten, dass er bald in diesem, bald in
jenen Hause sich meldelen könnte, um Trost und Freude in dasselbe zu
bringen.«418
Iz teh dveh citatov lahko z gotovostjo sklepamo, da je Slomšek velik del svoje
pastorale namenil poznavanju in vzgoji družin v neposrednih stikih z njihovim
življenjem. Ti stiki so bili dveh vrst. Vedno je bil pripravljen pogovoriti se z
vsakim, ki je prišel v njegov župnijski in pozneje škofovski urad. Še
pomembnejši pa so bili zanj neposredni stiki z družinami na njihovih domovih.
Zato ne preseneča, da je tako temeljito in neposredno poznal družinsko
življenje in se bojeval proti vsemu, kar je ogrožalo ali kazilo idealno podobo
krščanske družine, hkrati pa jo spodbujal k evangeljskim vrednotam.
Res škoda, da se je o tej tako pomembni Slomškovi dejavnosti ohranilo dokaj
malo arhivskih virov.419 Prvo sled o njegovem neposrednem stiku z družinami

416Kosar Franc, škofijski konsistorialni svetnik in duhovni oče v mariborskem semenišču, je

že leta 1863 izdal dvojni življenjepis škofa Slomška v slovenskem in nemškem jeziku.
Slovenska različica je izšla v Drobtinicah XX (1863) z naslovom A. M. Slomšek, knez in vladika
lavantinski, nemška z naslovom A. M. Slomšek Fürst-Bischof von Lavant, pa v Mariboru 1863.
Kosar je življenjepis škofa Slomška sprva nameraval izdati le na nekaj straneh, natisnjenih v
nemščini, a se mu je medtem nabralo toliko gradiva, da je nastala knjiga s 326 stranmi.
417KOSAR, A. M. Slomšek, str. 25; prim. KOVAČIČ, Služabnik Božji str. 138 prim. MEDVED A.,
Spominska knjiga, str. 50.
418 KOSAR, A. M. Slomšek Fürst-Bischof, str. 173.
prim. KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 204–205.
419 prim. KOVAČIČ, Služabnik Božji str. 204.

78
najdemo v času, ko je bil spiritual v Celovcu. Takrat je med premišljevanjem v
zvezi s pastoralnim delovanjem nekega duhovnika420 bodočim duhovnikom
priporočil, naj z ljudmi navežejo osebni stik, da bodo kot dobri pastirji lahko
spoznali svoje ovce in one njih. Roti jih, naj ne prevzamejo duhovniške prakse,
kakršna je bila v modi v jožefinskem obdobju, ampak naj se z vsem srcem
zanimajo za konkretno življenje vernikov, ki jim bodo zaupani.
V pridigi Bratovščina sv. Leopolda, ki jo je imel v Vuzenici leta 1843, Slomšek
prvič omenja svoje pastoralne obiske pri družinah.421 V zvezi s tem so zanimive
tudi druge njegove pridige o »grehih pri mizi«.422 Vse razodevajo njegovo
globoko poznavanje družinskega življenja in njegovih sončnih in senčnih plati.
Enako željo po obiskovanju družin na domu in spoznavanju družinskega
življenja najdemo v dveh drugih homilijah škofa Slomška. V pridigi Die
dreifache Heimat423 doda nekaj opazk v slovenščini, v katerih izraža željo, da bi
vse obiskal na domu, ker pa ne ve, ali mu bo to uspelo, naj iz cerkve domov
odnesejo vsaj njegov blagoslov. V drugi pridigi z naslovom Moli in delaj424 pa
predstavlja program družinskega življenja.
Njegov biograf Kovačič predstavlja dve kratki anekdoti, ki pričujeta o tem, kako
zelo je Slomšek tudi kot škof cenil pastoralne obiske pri družinah. Ko je med
obiskom na domu zagledal nekega študenta, je družino vprašal, kdo je. Vedel je
namreč, da ni družinski član. Ko so mu povedali, da je študent petega letnika, se
je z njim zelo prijazno pogovoril. (...) Ob drugi priložnosti je obiskal neko
družino v Mariboru. Zagledal je meščana, ki je sprehajal hčerkico v vozičku. (...)
Ko je ta začela jokati, mu je Slomšek prostodušno predlagal: »Dovolite mi, naj
malo jaz vozim voziček.«425
Te anekdote pričujejo o tem, da je želel Slomšek s takimi pristopi bolje spoznati
in močneje vplivati na družinsko življenje – ne le s pisano in govorjeno besedo,
temveč tudi z neposrednim stikom z družinami. Prav gotovo je bil tudi v tem
pogledu pionir svoje dobe. Težko si predstavljamo, da je bil v tistih časih, ko je
med duhovniki še vedno prevladovala uradniška jožefinska miselnost, kdo
glede tega naprednejši od njega.

420Premišljevanje ima naslov: Uber die äusserliche Amtsverrichtung des Priesters, Celovec
1837, SAM V, D. 24.
421 V SAM IX, 44.
Drugi dve zanimivi pridigi sta Od grehov omizja, DROB VIII (1853), str. 64–69, ki jo je dal v
422

Vuzenici in spominja na pridigo v nemščini Von den Tisch–Sünden, SAM X, 7.

423 SAM XIII, C, 23;
424SAM XIII, D, 7; tudi
Od domače zastopnosti, pred. 1829, SAM IV, B, 125;
Die dreifache Heimat, Kirchenweisonntag, 1844, SAM X, 4.
425 prim. KOVAČIČ Fr., Služabnik Božji, str. 204, 205.

79
2. SLOMŠKOVA VZGOJA OTROK

V Slomškovih dokumentih najdemo pričevanja o tem, da se je kot duhovnik in

škof, poleg vzgajanja staršev za vzgojitelje otrok, posvečal tudi neposredni
vzgoji otrok.426 Na tem mestu se bomo dotaknili njegovih pogledov na vzgojo
otrok v šolskem obdobju, medtem ko je njihovo vzgojo v predšolskem obdobju
prepuščal izključni skrbi staršev.
Po vsebini lahko Slomškovo vzgojo otrok razdelimo na tri glavne teme. Prva,
najobsežnejša, se nanaša na odnos otrok do staršev. Z njo je želel okrepiti
spoštovanje otrok do staršev, ki tudi v tem obdobju ostajajo njihovi prvi in
glavni vzgojitelji. S spodbujanjem otrok, naj starše spoštujejo, je želel prispevati
k večji učinkovitosti njihove besede in vzgojnih prizadevanj.
Dve drugi temi, ki ju v ohranjenih virih obravnava manj obsežno kot prvo, pa
zadevata moralno in versko vzgojo otrok, s posebnim poudarkom na
pridobivanju znanja za čim vrednejše prejemanje zakramentov spovedi in
obhajila. Ta vzgoja naj bi pripomogla k otrokovemu zglednemu življenju in tudi
misijonski dejavnosti med vrstniki ob ljudskih misijonih. Druga tema pa
vključuje priporočila in spodbude, naj otroci v šolskih letih pridobijo čim več
posvetnega znanja, ki jim bo koristilo v življenju.
Glavno osnovo za svoje pozivanje otrok, naj spoštujejo starše, najde Slomšek v
četrti zapovedi.427 Bog jim to ne le zapoveduje, ampak spoštovanje te zapovedi
tudi nagrajuje z dolgim in lepim življenjem. S poslušnostjo tej zapovedi si
pridobivajo ljubezen staršev, ki so »vas za Bogom prvi ljubili in za vas skrbeli,
ko vas svet še ni poznal«.428 K temu Slomšek dodaja še druge razloge: da jim je
Bog dal starše za skrbnike in so zato za Bogom njihovi največji dobrotniki.429 V
zahvalo za vse, kar so starši naredili zanje od rojstva,430 so jih otroci dolžni
spoštovati.
Slomšek v svojih pridigah pogosto govori o pomenu pokorščine staršem.
Mladim želi dopovedati, da je prav ta krepost pogoj za dobro in učinkovito
vzgojo. Je pa tudi izraz zaupanja do staršev ter ljubezni in hvaležnosti do njih.
Vsaka neposlušnost pa je lahko za otrokovo srečo usodna in zato škodljiva.431

426Tu bomo obravnavali zlasti Slomškovo versko in moralno vzgojo otrok, ob strani pa pustili
njegova prizadevanja za izboljšanje šolskega pouka, ki si zaradi svoje obsežnosti in pomena
za slovensko kulturo zasluži posebno obravnavo.
427Četrto zapoved kot temelj pravega odnosa otrok do staršev omenja tudi v pridigah: Starše
spoštovati je svojo srečo sjati SAM IV, A, 71.
Von der Kinderzucht und Pflicht, SAM XIII (drugi del), 2; Pflichten der Kinder, SAM XIII, (drugi
del), 25;
Das Mitleid Christi, SIXM XIII, (drugi del), 16;
Od dolžnosti staršev in otrok, SAM XVIII, C. 11 (drugi del).
428 Uber die Standespflieht der Kinder, SAM XIV, 13, m. 3.
429 Od dolžnosti staršev in otrok, HEN I, 62; tudi: Starše spoštovati, SAM IV, A, 71; Od hvaležnosti,

HEN I., str. 108.

430 Od štrte zapovedi Božje, SAM XIV, 4; tudi: Von der Kinderzucht, SAM XIII, A, 2.
431 Dve pomembni pridigi: Od dolžnosti otrok, SAM IV, B. 122; Starše spoštovati, SAM IV, A, 71.

80
Tretja in najpomembnejša krepost otrok je po Slomškovem mnenju pomoč
staršem in skrb zanje. Otrokom pojasni, da to pomeni pomagati staršem pri
delu, zanje moliti, jim stati ob strani v stiskah in biti potrpežljivi, ko oslabijo
zaradi bolezni in ostarelosti.432 Prav ta krepost najbolj jasno kaže, ali je odnos
otrok do staršev res dober.
Verska vzgoja otrok je eden najpomembnejših vidikov celotne Slomškove
pastorale. Versko vzgojo najmlajših v celoti zaupa staršem, medtem ko so je
osnovnošolski otroci deležni tudi pri verouku.433 Slomšek se pri tem ne omejuje
le na pripravo za vredno prejemanje zakramentov.
Kot učinkovito sredstvo za versko vzgojo mladih Slomšek predlaga poseben
misijon,434 med katerim naj pridigarji katehetsko odgovarjajo na vprašanja
mladih. Vsako vprašanje naj razširijo in povežejo s krepostmi mladih.
Pripravijo naj njihovi starosti ustrezna premišljevanja o grehu, na osnovi
desetih Božjih in petih cerkvenih zapovedih, ob predpostavki, da te že poznajo.
Svoj govor naj zaključijo s kratko pripravo mladih na obhajilo, ki bo naslednji
dan. Nanj se morajo otroci pripraviti tudi doma s primernim vedenjem in
premišljevanjem, predvsem pa s pozornostjo do staršev in služabnikov.
Zanimivo je tudi Slomškovo zadnje povabilo mladim v tej pridigi, naj postanejo
misijonsko dejavni s pridružitvijo Bratovščini Detinstva Jezusovega, ki ima
nalogo moliti za misijone in s svojimi prihranki materialno podpirati kitajsko
mladino.435
Slomšek seveda ni mogel ne opozoriti mladih na njihovo osnovno dolžnost
marljivega učenja v šoli. To je tretja tema v njegovih pridigah za otroke, kjer jih
preprosto spodbuja: »Vi, otroci, ste v pomladi svojega življenja. Bog vam je dal
čudovito pamet in tudi lepo priložnost, da se marsičesa naučite.«436
Slomškove pridige, namenjene otrokom, torej vsebujejo predvsem naročila o
spoštovanju staršev, poslušnosti in pomoči, tako pri delu kot molitvi. Četrta
zapoved je zanj kot teološka os celotnega obnašanja otrok.

432 Pomembna pridiga: Pflicht der Kinder, SAM XIII, A, 25.

433 prim. SLOMŠEK Angelske molitve za pobožne šolarje, Celje 1848, str. 95; in prav tam: Sedem

šol krščanskega nauka za otroke, DROB III (1848), str. 15–53.

434 Poduk za otroke, DROB XIV, str. 19–25.
435Slomšek je leta 17. decembra 1851 pisal celjskemu priorju Vodušku glede ustanovitve te
bratovščine in ga prosil za nasvet (prim. AZN, str. 9). V DROB VIII (1853) najdemo pod
naslovom Sveto Detinstvo Jezusovo pravila Bratovščine, sestavljena po zgledu pravil nemške
bratovščine (izdanih na IV. občnem zboru v Linzu, sep. 1850).). V DROB XV (1861) pa najdemo
Slomškov članek Krščanske besede za družbo Sv. Detinstva Jezusovega – Apostolstvo dejanja
otrok. V njem Slomšek pojasnjuje razloge za ustanovitev te bratovščine, kamor vabi starše in
otroke.
436 »Če pa se ne želite učiti, boste prejeti talent zakopali in zapravili zlati čas mladosti. (...)
Marljivo se učite, da ne boste nekega dne obžalovali zapravljene priložnosti (...) Globoko si
vtisnite v srce ta nauk: nemarnost v mladosti prinaša bedo v starosti«, Od posvetnega blaga,
HEN II., po. 75–76.

81
3. SLOMŠKOVA VZGOJA SLUŽINČADI

Slomškova družinska pastorala ne bi bila popolna, če ne bi posebne pozornosti

posvetil tudi vzgoji domačih služabnikov in drugih delavcev. Zato je tudi njim
spregovoril o njihovih »dolžnostih«,437 ki zadevajo redno versko življenje
(dolžnost do Boga), pravi odnos do delodajalcev (dolžnost do družinskih
gospodarjev), odnos do samega sebe in svojega stanu (dolžnost do sebe), ter
odnos do soljudi, zlasti sodelavcev pod isto streho in tudi drugih izven
domačega okolja, zlasti članov istih verskih združenj (dolžnost do bližnjega).438
Spolnjevanje vseh zgoraj naštetih dolžnosti predstavlja Slomšek delavcem kot
ideal in jamstvo za bogatejše in srečnejše življenje.
Že iz bežnega pregleda temeljnih misli, ki jih Slomšek namenja služinčadi v tem
govoru, je razvidno, da jih ne pozabi opozoriti na težavnost njihovega
življenjskega stanu. Podari pa, da bodo v njem živeli srečno in častno, če bodo
svoje dolžnosti vestno spolnjevali.439
Prva od teh zadeva njihovo versko življenje. To mora temeljiti na »strahu
Božjem«,440 ki se doma kaže v goreči osebni in skupni molitvi, v cerkvi pa z
udeležbo pri nedeljskih in prazničnih mašah, popoldanskih večernicah in
pogostem prejemanju zakramentov. Slomšek služabnike vabi, naj se šest dni v
tednu posvečajo hišnemu gospodarju, sedmi dan pa Bogu in svojemu
duhovnemu življenju. Pove jim, da od njihovega duhovnega življenja ne bo
odvisen samo njihov duhovni napredek, ampak tudi uspeh pri iskanju dela.
»Iščite Boga in bodo dobri gospodarji iskali vas, da vam ne bo manjkalo
poštenega dela in kruha. Vse je odvisno od Božjega blagoslova.«441
Druga dolžnost služabnikov je spoštovanje do hišnih gospodarjev, ki ga ne
zahtevajo le človeški zakoni, ampak tudi dejstvo, da so ti »Božji namestniki«.442
Slomšek zato služabnike opozarja, da gospodarjem dolgujejo pokorščino,
zvestobo, iskrenost in spoštovanje. Ob tem jih tolaži z drugo resnico: da bodo
»morali družinski očetje za svoje ukaze odgovarjati pred Bogom«.443 Tako
Slomšek odnos med služabniki in gospodarji postavlja na teološko osnovo, iz

437 Takšna razlaga družinskih dolžnosti, ki jo najdemo v Slomškovi pridigi Über die
Standespflichten der Dienstboten, Katechetische Predigt, 1851, SAM XIV, 15, je enaka tisti med
daljno pripravo na zakon, zelo pa spominja tudi na pridige za zakonce ob ljudskih misijonih.
V drugih nagovorih Slomšek bolj ali manj podrobno obravnava posamezne vidike stanovskih
dolžnostih služabnikov.
438Slomšek v pridigi O družini, III. pridiga v Sedem postnih govorov, Maribor 1861, DROB XXII
(1888) str. 23–37, priporoča mladim služabnikom včlanitev v Bratovščino Srca Jezusovega,
služabnicam pa v Bratovščino Srca Marijinega in Družbo živega rožnega venca.
439 »Povsem drugače ravna svet, ki ne pozna Boga in ga noče poznati. Hudobni ljudje so od
nekdaj prezirali služabnike in jih še vedno. Družinski očetje so samovoljno odločali o življenju
in smrti svojih služabnikov.« Od družine DROB XXIII, str. 24.
440 Pflichten der Dienstboten SAM XIV, 25, m. 6.
441 Od družine DROB IX, str. 80; tudi: Pflichten der Dienstboten, SAM XIV, 11.
442 Dolžnost gospodarjev in družine, SAM XVIII, C, 7, m. 1.
443 Über die Standespflichten der Dienstboten, SAM XIV, 15. m. 1.

82
katere črpa vse svoje nauke o dolžnostih služabnikov. Tako preide k drugemu
pozitivnemu vidiku vzgoje. Služabniki so dolžni pokorno spolnjevati vse
pravične ukaze svojih gospodarjev, se izogibati vsemu, kar bi jim lahko
povzročilo materialno ali moralno škodo, biti potrpežljivi pri delu in celo
prenašati njihove slabosti (jezo, grobost, itd.). K vsemu temu služabnike
zavezuje njihova zavest, da s služenjem družinskim očetom »služijo Bogu, ki bo
edini pravično poplačal njihovo delo«.
Nato Slomšek pred služinčad postavi vprašanje pravega odnosa do sebe in
svojega življenjskega stanu, kar preprosto imenuje »dolžnost do sebe«. Vabi jih,
naj svoj stan cenijo, saj tisti, ki ga ne, zaničujejo svojo lastno srečo.444 S tem jim
želi vliti poguma in samospoštovanja.
Zdrav odnos do samega sebe spodbuja samopotrjevanje, ki se odraža predvsem
na verskem in moralnem področju. Slomšek je služabnikom o njihovih verskih
dolžnostih govoril že med razlaganjem dolžnosti do Boga,445 zato jim zdaj
govori predvsem o skrbi za lastno moralnost. Opozarja jih, naj se izogibajo
slabemu okolju in družbi, da jih ne bi prizadela. Kot resni ljudje naj razmišljajo
predvsem o svoji prihodnosti, tako z moralnega kot materialnega vidika.446
Zadnji dve dolžnosti služabnikov, o katerih govori Slomšek, sta povsem
socialne narave. Zadevata odnos do sodelavcev pod isto streho in sobratov v
verskem združenju.
Opozarja jih, da so zdravje, ekonomska in moralna moč družine, ki ji služijo,
odvisni tudi od njihovega odnosa do drugih služabnikov. Zato jih neredko
spodbuja k medsebojni ljubezni, zlasti kadar je delo utrujajoče in sodelavci niso
več pri polnih močeh. Vabi jih naj si prizadevajo za mir, medsebojno
spoštovanje, iskrenost in nesebično ljubezen do tovarišev, brez zavisti in
škodoželjnosti.
Povezanost med sodelavci istega gospodinjstva dobi širšo družbeno razsežnost
v verskih združenjih in bratovščinah. Vanje Slomšek vabi tudi služinčad, da bi
se tam učili spoštovanja, ponižnosti, ljubezni in pozornosti, sprejemanja
opominov, pomoči bolnim in drugim bližnjim, ki so v težavah in nevarnosti –
skratka, da bi po vzajemni molitvi postali »bratje in sestre v Jezusu Kristusu«.
Slomšek skuša služabnikom s preprostimi in jasnimi besedami razložiti, da je
njihov življenjski stan Božja volja. Tega stanu, za razliko od mnogih drugih,
nima le za na nekaj začasnega, marveč za človekovo stanje, ki traja do smrti.

444 Pflichten der Dienstboten, SAM XIV, 5, m. 2; tudi: Slaba skrb, DROB XII, str. 32.
445Glej opombo 440!
»Srce, ki je Bogu blizu – to je zlati ključ do tvoje sreče (...) Kratke, a dobre so lastnosti družinske
molitve«, Od družine, DROB XXI I, str. 34.
446 Slomšek nevarnosti za moralno življenje služinčadi označuje z raznimi imeni, kot so
»grobnice družinske sreče« (Od družine, DROB XXII.); »nevarni sovražniki« (Vom Pflichten,
SAN XIV, 11), »povzročitelji nesreče« (Slaba skrb, DROB XII).
S temi nazivi označuje godrnjanje pri delu, nemoralno ljubezen, laž, brezdelje itd. Kot najboljši
ukrep za varno gmotno prihodnost pa jim priporoča varčevanje. Svetuje jim, naj svojo plačo
vedno razdelijo na tri dele: 1. za pomoč drugim (staršem, revnim); 2. za obleko ali stroške; 3.
za pokojninsko varčevanje, Pfliohten der Dienstboten SAM XIV. 5.

83
Tudi tu na prvo mesto postavlja versko vzgojo, iz katere izhajajo vse druge
dolžnosti: spoštovanje do družinskega očeta, ki je podoba Božjega namestnika,
sprejemanje svojega družbenega položaja, izpopolnjevanje, zlasti na moralnem
področju, bratski odnos do sodelavcev v hiši in sobratov v družbah ali
bratovščinah. Očitno želi Slomšek tudi služabnike oblikovati v močne
osebnosti. Na ta način jim izkazuje polno spoštovanje in jih osvešča o njihovem
dostojanstvu, da niso brezdušna delovna sila, s katero lahko gospodar
samovoljno razpolaga.

4. DOMAČE BOGOSLUŽJE

Prve Slomškove pridige, ki se nanašajo na domače bogoslužje, najdemo že v

času njegovega kaplanovanja v Novi Cerkvi. Že takrat se je zavedal, da je
potrebno družine spodbujati k molitvi. Iz tistega obdobja sta se ohranili dve
pridigi, ki sta posvečeni predvsem molitvi rožnega venca v družini kot glavni
obliki domačega bogoslužja.447
Kot samostojni župnik v Vuzenici je svoje pojmovanje domačega bogoslužja
precej razširil. Molitvi, ki ostaja njegov temelj, je dodal druge oblike, kot so
branje Svetega pisma, preučevanje katekizma, verski pogovori in petje
pobožnih pesmi.448
Svoj koncept družinskega bogoslužja je nato razvijal tudi kot škof v raznih
pridigah in dokumentih. V postnem pastirskem pismu za leto 1859 ga je
predstavil celotni lavantinski škofiji in izrazil željo, da bi se takšno bogoslužje
po njej čim bolj razširilo.449 Temu dokumentu je leto pozneje (1860) dodal
povabilo duhovnikom, naj se na pastoralnih konferencah pogovarjajo o
družinski pastorali in si med seboj delijo tovrstne izkušnje, ki so za vse
dragocene. Te izkušnje, ki jim je dodal tudi svoje, je Slomšek zapisal v svoj
Schlussprotokoll XIII (1860).450
V arhivu še vedno hranijo rokopis tega protokola, ki pa ni datiran. Vsebuje tudi
podroben seznam posameznih opravil in molitev za vsak dan v tednu med
družinskim bogoslužjem.451

447Pridige iz časa Slomškovega kaplanovanja:

Od domače bogoslužnosti, Nova Cerkev 1829, SAM IV, B, 140;
Od Sv. rožnega venca, HEN, 11 L, str. 66–67.
448Pridige Slomška kot župnika: Von Gebet, SAM XIII, B. 1.
Kako Bogu prav služiti, HA I., str. 22–25 Kristijanov trojni dom, HA II I, str. 56–59.
Od domače pobožnosti, DROB X, str. 98.
Zanikernost v službi Božji je glavni greh, DROB I, str. 32–33.
449Leta 1859 govori o domači liturgiji v zadnjem postnem pismu, ki ga je poslal v Šentandraž,
v stari lavantinski škofiji, KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 225.
450Wie wären zweckmässige Haus = und Familienandachten wieder einzuführen wo sulche
aufgehört haben, und wie mit gutem Erfolg zu befördern?«, Okrožnica N 676/III, Maribor 28.
mar. 1860.
prim. Schlussprotokoll XIII, (1860), Maribor, 8. jan. 1861, str. 8–10.
451 Brumna domačija za vsaki dan na teden o svetih molitvah, SAM XVIII, C, 4;

84
Slomšek pri tem izhaja iz prepričanja, da bi »morala vsaka družina biti kakor
majhna cerkev, posvečena Gospodu«.452 V tej majhni cerkvi naj bi se družinsko
duhovno življenje odvijalo v obliki domače liturgije, ki jo drugje podrobno
razlaga in označuje kot »dihanje verskega življenja«.453
Slomšek navaja več razlogov, ki bi morali vsako družino spodbujati k
opravljanju domačega bogoslužja. Prvi je zgled Kristusa (Mt 18,19–20) in
apostolov, ki so skupaj molili in premišljevali. Potem je tu vsakodnevna
izkušnja, »da vera dobiva svojo življenjsko moč iz verskih opravil«. Tudi
praktične izkušnje nas učijo, da je domače bogoslužje najboljša priprava in
podlaga za javno bogoslužje v cerkvi.454 Te razloge mora spremljati pravi
namen oziroma ljubezen do Boga, ki se kaže v čaščenju in molitvi.
Slomšek teoretičnemu uvodu nato doda praktično stališče z vprašanjem: »Kaj
je pravzaprav domača liturgija oziroma Božja služba? Kaj je njeno jedro?« In
odgovori: »Tako kot bogoslužje opravljate v cerkvi, ga morate tudi v družini.
Preberite kaj verskega, skupaj zmolite sveti rožni venec in zapojte kako lepo
versko pesem. Nato pa naj oče ali mati domače bogoslužje skleneta z
blagoslovom.«455

Slomšek zgoraj omenjenim mislim doda še nekaj novih. Pravi na primer: »da je bogoslužje v
družini primerno predvsem za tiste, ki morajo zaradi oddaljenosti ali nadzora ostati doma.
Tak hišni oskrbnik mora namesto svoje navzočnosti v cerkvi Bogu darovati svoje delo in tisti
dan moliti doma. Medtem ko se v cerkvi obhaja maša, naj obudi željo, da bi pri njej sodeloval
in poslušal pridigo. Temu kratkemu uvodu Slomšek doda seznam molitev, ki jih je sam
sestavil: jutranjo molitev za vsak dan;
molitev za tiste, ki se ne morejo udeležiti bogoslužja v cerkvi;
molitve za družinsko bogoslužje:
za nedeljo - litanije za dobre namene;
za ponedeljek - litanije krščanske vere;
za torek - litanije krščanskega upanja;
za sredo - litanije Božje ljubezni;
za četrtek - litanije Presvetega Telesa Jezusovega;
za petek - litanije o Kristusovem življenju in trpljenju;
za soboto - zahvalne litanije;
dodatek: za torek litanije Svetega Duha.
Litanijam naj sledi molitev pred rožnim vencem, angelski rožni venec in molitev po rožnem
vencu. Ni znano, ali so ta navodila ostala samo v obliki rokopisa, ali pa jih Slomšek tudi objavil
in so jih verniki udejanjali.
452 Od domače pobožnosti DROB X., str. 99; tudi Kristijanov trojni dom, AH III., str. 56.
453 Schlussprotokoll XIII, str. 10.
454Nekaj pomembnih spisov:
Schlussprotokoll XIII, str. 8.
Domača služba Božja, LENDAVŠEK, PL, str. 95;
Od domače pobožnosti, DROB X, str. 98.
455Schlussprotokoll XIII, str. 8.
Opomba: Drugi Slomškovi predlogi so naslednji:
1) jutranja molitev, opoldansko Angelovo češčenje, večerna molitev, pred ali po jedi, med
delom, v postnem času namesto posta – temu pravi »Očenaš pokore«, ob svetih večerih (v
soboto zvečer po končanem delu, na predvečer praznikov, ob nedeljah in praznikih).

85
Lepota domačega bogoslužja je odvisna tudi od znamenj, ki pobožnost še
krepijo. Zato Slomšek družinam priporoča, naj se k bogoslužju zberejo pri
domačem oltarčku (bogkovem kotu). Omenja tudi razpelo in sveto podobo, ki
ne bi smela manjkati v nobenem krščanskem domu. Da bi se na te pobožnosti
bolje pripravili, jim priporoča tudi »družinsko versko knjižnico, ki je nujna za
utrjevanje te družinske pobožnosti«.456 Po njegovem mnenju ta zunanja
materialna znamenja napravijo domače bogoslužje privlačnejše. Temu doda še
potrebo po dobrem zgledu tako duhovnikov kot očetov in mater, s katerim
bodo k domačemu bogoslužju pritegnili še druge. Kar počneta škof v škofiji in
župnik v župniji, mora kot duhovni voditelj domačega verskega življenja, v svoji
družini početi oče in hišni gospodar.457 Če pa se mož za to družinsko pobožnost
ne zmeni, naj ga pri tem zamenja žena.
Da bi povečal zanimanje za domače bogoslužje, Slomšek na koncu spregovori
še o njegovi duhovni koristnosti za družino. Poudari, da v družino prinaša Božji
blagoslov in blaginjo, hkrati pa ohranja družinsko edinost, jo varuje pred grehi,
blodenjem posameznih članov in krepi njihove kreposti. Zato izjavi: »Družinsko
bogoslužje naj bo za vaš dom zora Božje milosti, ki žari nad vašo družino in jo
dela popolno (Jn 16,23–24). To je dihanje verskega življenja« (Jn 16,23–24).458

2) Med knjigami, ki jih Slomšek najpogosteje priporoča za duhovno branje med domačim
bogoslužjem, so: GOFFINI, Razlaga cerkvenega leta; SLOMŠEK, Sveto opravilo za otroke, Dušna
paša za odrasle itd.
456 Prav tam, str. 9.
457 Brumna domačija, m. 2.
458 Prav tam.

86
 SKLEP

Že v uvodu smo med orisom zgodovinskega stanja v prvi polovici 19. stoletja
omenili slabljenje vplivov jožefinizma in janzenizma v cerkveno-verskem
življenju duhovnikov in vernikov. Zato bi lahko to obdobje opredelili tudi kot
čas postopne prenove verskega življenja, ki so mu bile družbeno-politično
razmere po revoluciji leta 1848 bolj naklonjene. Skupni imenovalec cerkveno-
verskega življenja je bil torej boj proti jožefinski in predvsem janzenistični
miselnosti duhovščine, posledično pa tudi proti verski brezbrižnosti in apatiji
vernikov.
Strogost omenjenih struj ni bila povsod enaka. Odvisna je bila predvsem od
tistih, ki so bili takrat na čelu škofij, torej škofov. Apatija in brezbrižnost
duhovnikov in vernikov sta bili posledica tedanjega absolutizma, ki je od
Cerkve zahteval popolno podrejenost državi.
Lavantinska škofija je bila takrat povezana predvsem s tremi sosednjimi
škofijami, ljubljansko na jugozahodu, krško na severozahodu in seckausko na
severovzhodu. V njih so bili vplivi jožefinizma in janzenizma različno močni.
Zato je bila njihova pot k verski prenovi pogojena z raznimi dejavniki, kot so
škofova odločnost, pastoralna usmerjenost duhovnikov in pripravljenost
vernikov za prebuditev verskega življenja. Slednjim je bilo v verski praksi od
nekdaj pri srcu vse, kar je povezano z ljudskimi pobožnostmi.
Jožefinizem in janzenizem sta bila najgloblje zakoreninjena v ljubljanski škofiji,
dokler ni škof msgr. Antonio Wolf (1824–1859) začel s temeljito prenovo
verskega življenja. Ker njegovi poskusi v tej smeri sprva niso naleteli na dober
odziv, se je odločil osebno seznaniti s stanjem v škofiji.459 Začel je z vizitacijami
župnij, ki so se kasneje izkazali za najučinkovitejše sredstvo prenove.
Wolf si je v prvi vrsti prizadeval za spremembo jožefinske in janzenistične
miselnosti duhovnikov v pastorali in za prenovo vzgoje novih rodov
bogoslovcev. V ta namen je povečal število mest v ljubljanskem bogoslovnem
semenišču, leta 1846 pa še v malem semenišču – Alojzijevišču, kjer je leta 1853
opravil prve duhovne vaje za duhovnike.460

459»Wolfov Protocol visitationum episcopalium diocesis Labacensis ab episcopo. Antonio

Aloysio Wolf, najdemo v ljubljanskem škofijskem arhivu, TURK J. Wolfov vizitacijski zapisnik,
BV XXIV (1944), Ljubljana, str. 140–145.
460»Papež Pij IX. je uvedel duhovne vaje za duhovnike, ki so nato potekale v raznih škofijah
avstrijskega cesarstva. Avgusta istega leta so potekale tudi v naši škofiji, kot je predvideno z
okrožnico št. 1053, Ljubljana, 4. junij. 1852.

87
Za pospeševanje verske prenove je ustanovil Slovenski cerkveni časopis,461
naročil nov prevod Svetega pisma462 in v postnem pastoralnem pismu za leto
1852 priporočil prenovo bratovščin.463
V prvi polovici 19. stoletja, ko je bila krška škofija še povezana z lavantinsko, je
bilo v Celovcu bogoslovno semenišče, v katerem je deloval tudi Slomšek.
Miselnost v semenišču in vsej krški škofiji je bila še precej jožefinska. Na takšno
stanje je naletel Slomšek, ko je bil postavljen za duhovnega voditelja semenišča.
Bil je med prvimi, ki je poskušal zatreti »slabe jožefinske navade vseh vrst, ki
so prevladovale v semenišču«.464 Eden od sadov tega prizadevanja je bil njegov
varovanec msgr. Valentino Wiery (1858–1880), ki ga je leta 1838 nasledil kot
spiritual v semenišču, leta 1858 pa je postal krški škof.465 Bil je prvi, ki je
spodbujal prenovo duhovščine z namenom, da prenovi tudi svojo škofijo.
Lavantinska škofija je bila teritorialno in duhovno bolj povezana s seckausko. V
njej se je cerkveno-versko stanje, ki je bilo dotlej podobno kot v drugih škofijah,
spremenilo s prihodom novega škofa. Msgr. Sebastiano Zangerle (1824–1848)
se je dejavno lotil spreminjanja jožefinske miselnosti svojih duhovnikov in
verske prakse vernikov. V ta namen je že leta 1838 organiziral prve duhovne
vaje za duhovnike,466 za duhovne voditelje semenišča pa postavil duhovnike iz
Hofbauerjeve šole,467 ki so bili vzgojeni v novem pastoralnem duhu.
Da bi povečal število novih duhovnikov in izboljšal njihovo usposabljanje, je
leta 1849 ustanovil malo semenišče Augustinianum minor468 in spodbujal
pastoralne konference za pomoč duhovnikom pri pastoralni praksi.469 Dosegel
je, da so se leta 1832 v Maribor vrnili redemptoristi, leta 1841 pa sestre
usmiljenke, ki so tam negovale bolnike. V Gradcu je ustanovil tudi zavod
»šolskih« sester za vzgojo deklet.

461Leta 1848 je v redakciji Janeza Pogačnika izšel Slovenski cerkveni časopis, ki je naslednje
leto postal Zgodnja Danica. Poleg vsakoletnih izdaj v obliki Slomškove knjige Drobtinice, je
slovenski narod za svojo duhovno in versko prenovo dobil še cerkveni časopis Zgodnja
Danica, prim. MIKLAVČIČ M., Marija mati naše vernosti, Ljubljana 1962, str. 92–93.
462 Wolf je leta 1856 naročil nov prevod Svetega pisma, ki je izšel leta 1863, prav tam, str. 93.
463 Postno pastirsko pismo za leto 1852, Ljubljana, 3. feb. 1852.
464 KOVAČIČ, Služabnik Božji, str. 74.
465 Škof Wiery Valentine je kasneje v Celovcu študiral teologijo, Sveto pismo pa na Dunaju.
Tam je prišel v stik s pastoralno šolo Clementa Marie Hofbauerja, ki je že leta 1820 dobil od
cesarja dovoljenje za vrnitev redemptoristov na Dunaj, prim. UŠENIČNIK, Rigorizem, str. 46–
47.
Okrožnica št. 1642/4, Gradec, 2. julij 1838.
466

Opomba: V letih 1838 in 1839 so se ljudski misijoni in duhovne vaje izvajali sočasno v več
mestih: Gradcu, Fronleitenu, Mariboru (še v škofiji Seckau) in Mauternu.
467 prim. KOVAČIČ, Zgodovina str. 393.
468 DORB IV (1849), str. 64 .
469 cf . SCHLÖR, Der Bischof Roman Sebastian, »Theologische Zeitschrift«, 10. feb. 1849.

88
Škof Zangerle je bil med prvimi, ki so obnovili družbe, bratovščine470 in ljudske
misijone,471 zatrte med jožefinizmom.
Njegovo prizadevanje je imelo opazen vpliv na versko prenovo drugih škofij,
zlasti lavantinske. Ta se je začela s škofovanjem msgr. Francesca Zimmermanna
(1824–1843) in nadaljevala pod njegovima naslednikoma, msgr. Francescom
Kutnarjem (1843–1846), ter še intenzivneje, Antonom Martinom Slomškom.472
Medtem ko se je v ljubljanski in krški škofiji verska prenova začela med
duhovniki in šele nato po njih dosegla laike, je v seckauski zajela oboje hkrati,473
čeprav bolj površno. Korenitejša je bila verska prenova v lavantinski škofiji, po
zaslugi Slomška, ki se je posebej posvečal družinski pastorali in v njej utiral
nove poti.
Slomšek je kot škof v središče verske prenove postavil posvečevanje krščanske
družine. Temu cilju je zastavil vsa pastoralna sredstva in prilagodil tudi vzgojo
svojih duhovnikov. Kot je jasno poudaril med duhovnimi vajami za duhovnike
v letih 1850 in 1855, je zdravo in sveto krščansko družino postavil kot
alternativo raznim preteklim in sodobnim tokovom.474 Njegova družinska
pastorala se začne s pripravo zaročencev na zakon, nadaljuje pa s trajnim
usposabljanjem zakoncev za starševsko vzgojo otrok in skrb za domače
služabnike. Slomšek je vsem tem članom patriarhalne družine, značilne za
predindustrijsko obdobje na Slovenskem, posvečal veliko pozornost.
Priprava na zakon kot prvi korak k posvetitvi družine je bila predmet
posebnega Slomškovega pastoralnega zanimanja že med teološkim študijem. Iz
tistega časa izvira njegov prvi nagovor za pripravo zaročencev na zakon. V
pastoralni praksi pa je s svojo pronicljivo genialnostjo odkril, da zgolj bližnja
priprava zaročencev na poroko ne zadošča resnim izzivom zakonskega in
družinskega življenja. Zato je pred bližnjo uvedel nov in nepogrešljiv element –
daljno pripravo na zakonsko in družinsko življenje.475

470Obnovljene so bile bratovščine Presvetega Srca Jezusovega, Presvetega Srca Marijinega in

Svetega rožnega venca.
471 prim. KOVAČIČ, Zgodovina str. 394.
472 prim. DROB XXI (1887), str. 45–51.
473Verski prenovitelj škof Zangerle je za laike pastoralno skrbel s pridigami, postnimi pismi,
ljudskimi misijoni, vabili k pogostejši udeležbi pri zakramentih in verskimi družbami; za
duhovnike pa z duhovnimi vajami, vabili k osebni askezi, s pastoralnimi konferencami in
teološkimi razpravami, prim. SCHLÖR, Bishof Sebastian, »Theologische Zeitschrift«, Ljubljana
1849, št. 4, 6, 7, 10, 27. jan. – 10. marec.
Graški spiritual Aloysius Schlór (1842–1853) je v »Theologische Zeitschrìft« objavil članek
Vorschldge zur religibsen Wiedergebwet des Votkes. Tretji del govori o prenovi družine po
spovedi, katehezi, pastoralnih obiskih, katoliških društvih in molitvi.
1850 – Ubel der Zeit & Mittet der Zeit, SAM XI, 6, 7.
474

1855 – Uber die Kindererziehung in Famitien in Uber Menscherziehung, SAM XI, 31, 32.
475Pojma »daljne« in »bližnje« priprave na zakon v dodelani obliki prvič najdemo v pridigi
enega najbližjih Slomškovih sodelavcev, Franca Kosarja, z naslovom Od pripravljanja na
zakonski stan, DROB VI (1851), str. 27–31, ki jo je dal v župniji Poljčane leta 1848. Slomšek je
nato oba pojma posredno vključil v svoje nagovore in pridige o pripravi na zakon.

89
Slomšek je to pripravo vsebinsko uredil glede na štiri temeljne človeške in
krščanske »dolžnosti«: do Boga, staršev, sebe in bližnjega. Z njimi je zaobsegel
vse vidike, na katere se morajo mladi pripraviti pred zaroko in med njo.
Prav uvedba omenjenih vidikov priprave na zakon in izbor vsebin razodevata
Slomškovo izvirnost in daljnovidnost. Cerkveni dokumenti iz tistega časa so kot
pripravo zaročencev na zakon predvidevali le kratek poduk z osnovami
krščanskega nauka.476 Nobeden pa ni razločeval med daljno in bližnjo pripravo
na zakon. Izrecni namig na daljno pripravo, ki naj bi predhodila bližnji, prvič
zasledimo šele kakšnih sto let kasneje,477 v okrožnici Casti conubii Pija XI. iz leta
1930.478
O Slomškovem izjemnem poznavanju življenjske resničnosti mladih pričuje
tudi njegova delitev njihovega kompleksnega razvoja na štiri vidike:
psihosomatskega, verskega, družinskega in socialnega. Zanj je bil seveda
najpomembnejši verski – krščanska vera, na kateri naj bi gradili vse svoje
življenje. Zdi se, da je Slomšek v tem nauku našel učinkovito orodje za prenovo
mladine, zakonskega in družinskega življenja, kot protiutež zakoreninjenemu
jožefinizmu, ki je v zakramentu zakona videl zgolj formalni obred v izključni
pravni posesti države.479
Za tisti čas revolucionaren je bil tudi Slomškov poziv zaročencem naj se na
poroko duhovno pripravijo – s čimer je mislil predvsem na udeležbo pri
zakramentih spovedi in obhajila. Bližnjo pripravo pa naj bi zaključili z
duhovnimi vajami.
Za Slomška je bil zakrament zakona ne le jedro družine, temveč tudi glavni vir
njenega posvečevanja. V tem prepričanju in za ohranitev srečnih zakonov, je
želel nadaljevati s pastoralo poročenih, ki se je začela s predzakonsko pripravo,
a je bila v svoji zasnovi in metodah povsem samostojna.480
Zamisli o samostojni zakonski pastorali kot posebni obliki pastorale odraslih v
tistem času ne najdemo v nobenem dokumentu sosednjih škofij. Ne seckauski
škof Zangerle ne spiritual graškega semenišča Schlör481 v svojih ne omenjata
samostojne zakonske pastorale, ampak jo obravnavata kot del splošne

476 Sklepni protokol pastoralne konference iz leta 1862 Schlussppotokoll XV. je 25. IV. 1863
objavil Slomškov naslednik škof Maksimiljan Stepišnik (1862–1889). Protokol vsebuje
odgovore na vprašanja, ki jih postavil še Slomšek. Med njimi je tudi vprašanje glede priprave
zaročencev na zakon. Tu omenjeni dokumenti: Rituale Romano-Salisburgense 1854, Nagovor
Benedikta XIV: De Synodo Diocesana VIII, 14, s sinode v Bologni, Statut sinode škofije Lüttich
leta 1851, razkrivajo nezadostno poznavanje krščanskega nauke o tem vprašanju.
477prim. MURARO G., Preparazione dei giovani al matrimonio in un Sinodo per la famiglia, Lib.
di Famiglia, Milano 1980, str. 200–202.
478 Il matrimonio, Insegnamenti pontifici, Paoline, Rim 1975, str. 25.
479prim. ARDITO Sabino, ll Matrimonio nella Teologia postridentina in realtà e valori del
Sacramento del matrimonio, LAS-Roma 1976, str. 170. str.
480Schlussprotokol XV (1862), ki vsebuje odgovor pastoralne konference iz leta 1862 glede
priprave zaročencev na zakon, upošteva tudi Slomškove predloge za vzgojo zakoncev v
skupnem življenju, oziroma skupnih in posebnih dolžnostih moža in žene, str. 3–7.
481 prim. SCHLÖR, Vorschtdge zuv religiosen Wiedsrgeburt des Volkes, »Theologische
Zeitschrift« XXXIV (1849) str. 247–277.

90
pastoralne prenovo v škofiji. Slomšek je torej oral novo ledino, za katero ni
našel nobenih namigov. Na osnovi prvih pastoralnih izkušenj, ki jih je pridobil
med spovedovanjem kot kaplan, je razvil svojo zakonsko pastoralo in jo nato
postopoma širil in poglabljal. Tako je v svoj pastoralni program vključil oba
vidika življenja zakoncev: telesnega in duhovnega oziroma verskega.
Slomšek je svojo družinsko pastoralo opravljal na dva načina: posredno, prek
usposabljanja staršev za opravljanje vzgojnih dolžnosti do otrok in domačih
služabnikov, ter neposredno, z osebnim obiskovanjem družin. Ti obiski so bili
pomemben vir njegovega spoznavanja resničnosti in prizadevanj za
posvečevanje družine. Tudi na tem področju je bil zelo izviren.
Če takšne pastoralne obiske primerjamo z delovanjem drugih škofov, kot so
Wiery, Wolf in Zàngerle, težko rečemo, koliko so jih priporočali ali opravljali.
Graški spiritual Schlör jih je sicer omenjal kot enega od sredstev družinske
evangelizacije,482 vendar ni v zvezi s tem naredil nič konkretnega. Zato se zdi,
da je bila Slomškova pobuda na tem področju edinstvena in pionirska.
Njegovo povabilo k opravljanju domačega bogoslužja izraža veliko željo po
obogatitvi družinskega verskega življenja. Domače bogoslužje je bilo zanj
dovršitev zakramentalnega življenja. Kot praktičen mož je dal tudi navodila za
njegovo izvajanje. Ali je pri tej obliki družinske pastorale posnemal kakšne
druge zglede, ni znano. V svojih dokumentih ne navaja nikogar, ki bi to počel že
pred njim, kot je sicer imel navado v drugih primerih. Njegov molk glede tega
lahko razumemo kot potrditev njegove izvirnosti pri uvajanju domačega
bogoslužja kot načina posvečevanja družine.
Zato ne ne smemo podcenjevati izvirnosti Slomškove družinske pastorale. Te
izvirnosti ne zabriše niti dejstvo, da je model celovite verske prenove škofije
prevzel od sosednje škofiji Seckau, ki jo je začela nekaj desetletij prej. Tudi
srečna okoliščina, da lavantinska škofija nikoli ni imela strogih jožefinskih in
janzenističnih škofov, ne zmanjšuje pomena in izvirnosti Slomškovega
pastoralnega dela, ki je bil resnično daleč pred svojim časom.
Trajna vrednost Slomškovega prispevka k družinski pastorali postane še
očitnejša, ko njegove zamisli primerjamo s sodobnimi: z družinsko pastoralo
papeža Pija XII. (1939–1958) kot zadnjega predstavnika le–te pred Drugim
vatikanskim koncilom, s splošnimi koncilskimi smernicami in, nenazadnje, tudi
s pokoncilsko družinsko pastoralo na Slovenskem.
Tudi papež Pij XII. je podal pastoralne smernice v zvezi s pripravo na zakon,
zakonskim in družinskim življenjem, starševsko vzgojo in vedenjem otrok ter
služabnikov. Pri tem je sledil liniji, ki jo je začrtal njegov predhodnik Pij XI. v
okrožnici Casti conubii (1930). Da bi pomagal mladim pri pripravi na zakon, je
v dokumentu Sacrosanctum z dne 29. junija 1941 izdal navodila glede
preverjanja pripravljenosti zaročencev nanj. Ta pastoralna pobuda je sad
spoznanja, da mladi za zakon ne potrebujejo le osebne verske prenove, ampak
tudi poznavanje posameznih vidikov zakonskega življenja.483 Da bi lahko

482 Prav tam.

483»V času med objavama okrožnic Casti conubii (1930) in Sacrosanctum Instruction (1941)
so v Cerkvi nastale skupine za pospeševanje družinske duhovnosti, kot so Equipes Notre-

91
uresničevali kanonične zahteve krščanskega zakona, potrebujejo globljo in
temeljitejšo pripravo.484
Pij XII. je v svojih nagovorih o zakonski pastorali potrdil stališča predhodnika
Pija XI. glede namena zakona in zakonske duhovnosti, izraženega v Zakoniku
kanonskega prava (št. 1013). Posebej je poudarjal poklicanost k svetosti, zlasti
v svojih znamenitih nagovorih zakoncev.485
Najbolj jasno stališče Pija XII. glede namena zakona najdemo v nagovoru
porodničarjem z dne 29. oktobra 1951.486 V njem je potrdil tradicionalni nauk
o »prvotnem« in »drugotnem« namenu zakona487 oziroma roditvenem in
združitvenem vidiku zakonske spolnosti. Čeprav je zavrnil uporabo
kontracepcijskih sredstev, je urejanje rojstev razglasil za zakonito.488
Pij XII. je v raznih govorih večkrat poudaril tudi nenadomestljivo vlogo staršev
pri profani in verski vzgoji otrok. Pri tem se je opiral na svojo osnovno izjavo,
da so »starši po Božjem namenu prvi vzgojitelji svojih otrok«.489
Papež je v raznih nagovorih, predvsem mladoporočencem, omenjal
vzgojiteljsko poslanstvo staršev. Po njegovih besedah se to poslanstvo na
poseben način razodeva že v roditveni funkciji staršev,490 ki jih označuje kot
»domače duhovnike«.491 Poudarja tudi, da imajo matere posebno vlogo pri

Dame, in središča za pripravo na zakon. Poročeni laiki so skupaj z duhovniki našli nove načine
za odkrivanje bogastva zakonskega življenje. (...) Kot logična posledica preučevanja in
poglabljanja človeških in krščanskih vrednot zakonskega življenja s strani zakoncev se je
izoblikovala tudi pastorala za zaročence«, MURARO, La preparazione, str. 203.
484Poleg tega nauka Pija XII. lahko navedemo tudi njegove naslednje nagovore:
Nagovor Združenju italijanskih katoliških učiteljev, 19. marca 1953, kjer opozarja na
razosebljanje družbenih odnosov in vzgojitelje naproša, naj pri vzgoji upoštevajo »pripravo
mladih na zakon in resne očetovske in materinske dolžnosti«;
Nagovor ob V. kongresu klinične psihoterapije 13. aprila 1953, »o pripravi zaročencev na
spolnem področju«; in
Nagovor duhovnikom italijanske kmečke mladine, 8. septembra 1953, kjer pravi: »Predstavite
(mladim) lepoto krščanske ljubezni in jih pripravite na ustanovitev poštene in srečne družine,
kjer bodo okušali blaženost neokrnjene čistosti«, prim. Papeški nauki str. 415–147, 421–422.
485prim. Pij XII., Nagovori zakoncem, 5. zv. Rim 1939. prim. CAROZZI G., Družina v mislih Pija
XII. U. P. Gregoriana, diplomska teza, Rim 1952.
486 AAS 43 (1951), 835–854. prim. Papeški nauki, pp. 395–398 (znanstveni prikaz).
4871) S tem je papež potrdil tudi Odlok svetega urada z dne 10. aprila 1944, da ni mogoče
podpirati nauka, ki zanika rojevanje in vzgojo potomcev kot prvotni namen zakona, ali uči, da
njegov drugotni namen ni podrejen prvotnemu, prim. TETTAMANZI D., Humanae vitae,
Komentar k okrožnici o urejanju rojstev, Ancora, Milano, 1968, str. 14.
2) Pij XII. je 12. sep. 1958 posredoval v razpravi moralistov na VII. mednarodni konferenci
hematologov s trditviio, da bi bila uporaba sredstev z dvojnim učinkom dovoljena samo, če bi
imeli terapevtski učinek, prav tam, str. 15.
488 prim. FAVEL, Nameni zakona, v Realtà e valori, str. 184.
489 Nagovor mladoporočencem, 31. januar 1940, v Govorih in radijskih sporočilih njegove
svetosti Pija XII., Poliglotta. zv. 1, 503.
490 prim. Nagovor mladoporočencem, 15. 1. 1941, Papeški nauki, str. 293 – 295.
491 Prav tam.

92
verski vzgoji otrok že od zibelke naprej,492 in da je »domače ognjišče prva in
nenadomestljiva šola«.493
Pod Pijem XII. je problematika družinske pastorale postala še bolj kompleksna
in pereča, najbolj sistematično pa so pastoralno skrb za sodobno družino
opredelili na Drugem vatikanskem koncilu, ki ga je 25. oktobra 1961, sklical
Janez XXIII. (1958–1963).
Koncil je ponovno izpostavil najpomembnejše vidike zakona in družine: pomen
družine, vlogi zakoncev kot staršev in vzgojiteljev doma, v cerkvi in družbi. Kot
tri ključne vidike družinske pastorale je opredelil pripravo zaročencev na
zakon, pastoralno skrb za zakonce in družinsko življenje; ti vidiki so
najpodrobneje predstavljeni v koncilskih konstitucijah Lumen gentium (LG) št.
11 (34, 35), Gaudium et spes (GS) št. 46–52 (34–74) in v koncilskem odloku o
apostolatu laikov Apostolicum Actuositatem (AA) št. 11 (7,12). Koncilska
predstavitev družinske pastorale še zdaleč ni abstraktna ali formalna, temveč
sloni na dejanskem stanju sodobne družine kot »skupnosti ljubezni« z vsemi
svojimi svetlimi in temnimi platmi. Gaudium et spes, ki ima svoje korenine v
Svetem pismu, zakon predstavlja v luči zgodovine odrešenja, Lumen gentium pa
družino imenuje tudi »domača Cerkev«.
Čeprav sta pripravo na zakon uradno priznala že Pij XI. in Pij XII., je bila za
Cerkev to dokaj nova naloga. Drugi vatikanski koncil je v zvezi s tem naredil
korak naprej.494
Priprava zaročencev na zakon je v koncilskih dokumentih dobila vsebinsko
obogatitev in metodološke pristope, ki ustrezajo sodobnemu časa, v katerem se
mladi zavedajo osebne odgovornosti za svojo človeško in krščansko rast.
Dokumenti poudarjajo, da je krščanski zakon »poklic k uresničevanju
skupnosti ljubezni«. Zakonski poklic umešča moža in ženo v Božji odrešenjski
načrt po Cerkvi, v Cerkvi in za Cerkev. Tako je koncil ponovno odkril dejavno in
odgovorno vlogo krščanskih zakoncev in družine v Cerkvi.
Po mnenju koncila mora Cerkev mlade s pripravo na zakon usposobiti za zrele
in odgovorne odločitve, s katerimi lahko izvirno prispevajo k osebnemu in
skupnostnemu življenju (prim. GS št. 7, 31, 52, 75; prim. AA št. 12).
Koncilski predlogi glede priprave na zakon so našli podrobnejšo opredelitev v
raznih pokoncilskih dokumentih na ravni vesoljne in krajevnih Cerkva.
Liturgično-pastoralni direktorij za obredno uporabo zakramentov in

492 prim. Nagovor ženski zvezi italijanske katoliške akcije, 24. julij 1949, v Papeževih naukih,
str. 350–351.
493prim. Radijsko sporočilo Medameriškemu kongresu katoliških vzgojiteljev v Riu de Janeiru 5.
avgusta 1951 v Govorih in radijskih sporočilih, zv. XIII, str. 207.
494Najpomembnejši tozadevni poudarki v GS so: »Božja beseda večkrat poziva zaročence, naj
v čisti ljubezni prežive čas zaroke, in zakonce, naj si v zakonu izkazujejo nedeljeno ljubezen«
(št. 49). Mlade vabi, naj se zrelo in svobodno odločijo za zakon in pripravijo na družinsko
življenje (52). Vse te namige podpira obnovljena pozornost zakonskemu življenju. Poleg GS
podobne navedbe najdemo tudi v LG in AA, kot bogatem viru idej, ki jih je treba poglabljati in
razvijati.

93
zakramentalov495 na primer poudarja, da mora biti tematika, povezana z
zakramentom zakona, obravnavana v katehezah za otroke, srednješolsko
mladino in zaročence (št. 118). Za zaročence je treba pripraviti posebne tečaje,
ki morajo postati pravi katehumenat (št. 119).496
Koncil v GS poudarja, da pereča zakonska in družinska vprašanja zahtevajo
posebno pozornost (št. 46). »Krščanski zakonci z zakramentom svetega zakona
označujejo skrivnost edinstvene in rodovitne ljubezni med Kristusom in
Cerkvijo« (LG št. 11).
Koncilski nauk v GS daje »zakonski ljubezni« nov in izjemen pomen (št. 49).
Zakon predstavlja kot »zavezo« in ne več kot »pogodbo«, kakor predkoncilski
dokumenti, ki so bolj od osebnega poudarjali pravni vidik zakonskih dobrin.497
Očitna novost koncila je, da v središče zakona postavlja ljubezen, ki je
vseobsegajoča, dokončna, edinstvena in rodovitna (GS 50). Za koncilske očete
zakon ni več zgolj skupek pravic in dolžnosti, izhajajočih iz pojmovanja zakona
kot »pogodbe«, ampak vzajemno darovanje dveh oseb različnih spolov, ki se
svobodno in premišljeno odločita za skupno življenje in to potrdita z
zakramentom. Njuna vseobsegajoča in izključna ljubezen je naravnana na
rojevanje in vzgojo potomstva, kot sadu in krone zakona (št. 48a, 49, 50).498
Drugi vatikanski koncil je s prehodom od juridičnega pojmovanja »namenov
zakona« k personalističnemu in unitarističnemu odprl nove poti zakonski
pastorali, ki so omogočile boljšo umestitev in integracijo temeljnih pravnih in
osebnih vrednot.499
V koncilskih besedilih, zlasti v GS 11, zlahka razberemo tudi obrise zakonske
duhovnosti. V njih je na primer poudarjena »vzajemna pomoč pri doseganju
svetosti v zakonskem življenju«, ki velja za »karizmo«, podarjeno krščanskim
zakoncem.500 Pojmovanje zakonske karizme lahko povežemo z udeležbo
zakoncev v »preroštvu« Kristusa in Cerkve (AA 11). To krščansko preroštvo
mož in žena uresničujeta kot zakonca drug do drugega in kot starša do otrok,
ki sta jim prva vzgojitelja in učitelja.
Od tod izhaja tudi tretja pomembna koncilska opredelitev krščanske družine
kot »domače Cerkve« (LG 11, 41; AA 11).
Pri tem se je koncil skliceval predvsem na izkušnjo prvotne Cerkve, v kateri sta
bili družina in cerkvena skupnost posebej močno povezani. Prvotno krščanstvo

495 27. 6. 1967, št. 118,119,120,121.

496 Na posebno pastoralo, namenjeno mladim in zaročencem, se nanašajo tudi dokumenti
Italijanske škofovske konference (CEI) – Zakon in družina danes v Italiji, 1969, št.17–18;
Evangelizacija in zakrament zakona, 1975, št. 61–82; dokument nemške sinode: Krščanski
zakon in družina, 1975, št. 51–67; dokument slovenske sinode: Srečanje s Kristusom v
zakramentih: Sveti zakon, 1979, št. 103–104; in drugih držav: Francije, Kanade in Belgije.
497BARACCO L., Pastoralna opomba za razmislek o spolnosti in zakonu; Teme družinske
pastorale, LDC, Turin–Leumann 1973, str. 127. prim. TETTAMANZI D., Humanae vitae,
Komentar k okrožnici. Ancora, Milano 1968, str. 334.
498 prim. SCARPAZZA B., Družinska skupnost in krščanska duhovnost, Rim 1974, str. 85–87.
499 prim. FAVEL, Nameni zakonske zveze, pp. 173–207.
500 prim. TETTAMENZI D., Zakonska skrivnost, AVE, Rim 1978. pp. 110–112.

94
je temeljilo na družini, ki je bila kraj krščanskega uvajanja in kateheze, zorenja
v veri in zakramentalnega življenja. Danes spet čutimo močno potrebo po
družinski cerkvi, v kateri se krščanska vera oznanja in živi.501
Tako je koncilsko razmišljanje o vlogi laikov začelo odkrivati družino kot
oznanjevalko in katehetinjo. Pravice in dolžnosti verske vzgoje v družini so
opredeljene v II. in IV. poglavju LG ter v številnih referencah na odlok AA.
Potrditev tega »družinskega klica oziroma poklica« pa najdemo tudi v izjavi, da
je verska vzgoja »predvsem naloga staršev« (LG 48). Evangeljska vesela novica
je povezana z življenjem zakoncev in staršev. Zato morajo starši svojim
otrokom oznanjevati, da je Božje kraljestvo že navzoče na svetu (LG 45). Da bi
družinsko življenje postalo »Božji evangelij«, morata starša otrokom stalno
oznanjati preobrazbo kot sad njune ljubezni, z vzajemnim sprejemanjem in
razdajanjem drugim. Družinsko življenje tako postane kraj stalnega
prerokovanja in razlage trenutnega stanja v luči krščanskega odrešenja.502
Ko preučujemo učinke Drugega vatikanskega zbora na pastoralni nauk in
dejavnost v Cerkvi na Slovenskem, je očitno, da je ta zakonsko-družinsko
pastoralo postavila kot prednostno nalogo svoje krajevne in vesoljne prenove.
Ta zavezanost Cerkve na Slovenskem je predstavljena v reviji Cerkev v
sodobnem svetu, ki je prvič izšla leta 1967. Mesečnik se je med svojim
štirinajstletnim izhajanjem pogosto posvečal problematiki zakonske in
družinske pastorale.503
Osrednji cerkveni dokument posvečen zakonski in družinski pastorali pa
predstavlja peti zvezek pripravljalnih dokumentov za Slovensko sinodo z
naslovom Sveti zakon. Izšel je leta 1979, tri leta po prvem, ki je bil izdan leta
1976.504
Dokument se začne s koncilsko izjavo (št. 87), da je »treba med mnogimi rečmi,
ki danes zbujajo zaskrbljenost vseh, predvsem omeniti naslednje: zakon in
družino« (št. 46,2) in konča s koncilskim pozivom: »Dolžnost vseh, ki imajo

501 prim. PIANA G., Domača cerkev: preroška in kraljeva duhovniška skupnost, v Teme družinske

pastorale, str. 165–171. prim. GATTI G., Katehetska skrivnost družine v Cerkvi, Dehoniane,
Bologna 1978, str. 122–127, 162–173.
502Splošne koncilske usmeritve so razvili drugi pokoncilski dokumenti, kot so: CEI, Prenova
kateheze in drugi, ki so že navedeni v opombi 500.
503Revija Cerkev je mesečnik. Vprašanjem zakonsko-družinske pastorale so posvečene
naslednje številke: 1970 (št. 11–12) skrb za zakonce; 1972 (št. 7–8) priprava zaročencev in
duhovna podpora zakoncem; 1976 (št. 9–10) apostolat družine; 1978 (št. 1–2) katehumenat
zakoncev in staršev; 1980 (št. 7–8) vzgoja v ljubezni.
504V uvodu dokumenta lahko preberemo, da – v primerjavi s prejšnjimi, ki so bili izdani leta
1976 – bolj podrobno obravnava vprašanja zakramentov evharistije, krsta, birme, svete
pokore, bolniškega maziljenja in duhovniškega posvečenja. Komisija najprej predstavi
koncilski nauk o zakonu in družini z razvojem in spremembami v sodobnem svetu, predvsem
pa razmere v današnji Sloveniji. Besedilo želi pomagati pri poglabljanju in oblikovanju
zakonskega in družinskega življenja v krščanskem duhu ter novih raziskavah o vprašanjih
družinske pastorale. Toda to je le »delovno besedilo« in osnova za širšo razpravo.
Opomba: V dokumentu se nadaljuje oštevilčenje iz prejšnjih dokumentov – zato se začne s
številko 87 in konča s 200.

95
vpliv na družbena občestva in skupnosti, je torej učinkovito prispevati k
izboljšanju stanja v zakonih in družinah« (št. 52,2).
V členih 88–91 Svetega zakona, ki se nanašajo na zakon in družino v današnji
Sloveniji, je predstavljena kratka zgodovina tipične slovenske družine, ki se je
iz patriarhalne v agrarnem okolju postopoma prelevila v industrijsko sredi
razkristjanjenega okolja. Zato se mora tem razmeram prilagoditi tudi sodobna
družinska pastorala.
Dokument obsega tri poglavja. Prvo poglavje (št. 92–99) predstavlja cerkveni
nauk o zakramentu zakona. Govori o ljubezni kot življenjskem okolju zakona
(št. 92), zakonu v luči SZ in NZ (št. 93, 94), nalogah Cerkve (št. 95), zakonu kot
zakramentu (št. 96), zvestobi in nerazdružljivosti zakonske zveze (št. 97),
zakonski rodovitnosti (št. 98) in načrtovanju družine (št. 99). Dokument želi v
prvem poglavju podati teoretično podlago zakona in družine.
Drugo, osrednje poglavje dokumenta (št. 100–108), predstavlja naloge, ki
čakajo Cerkev na Slovenskem pri zakonski in družinski pastorali v luči Božje
besede; ta nam predstavlja nove razsežnosti zakonske skupnosti (št. 100) in
koncila (št. 52), ki vse poziva k delovanju v prid zakona in družine (št. 101).
Poudarja tudi, da je prvenstvena naloga krščanskih zakoncev oznanjevanje
odrešenja (št. 102), za katero se morajo začeti usposabljati že med pripravo na
zakon (št. 103).
V tem in naslednjih odstavkih (št. 104–108) dokument predstavlja podroben
načrt priprave na zakonsko in družinsko življenje, ob poudarjanju njegovega
pomena za nove rodove.
Dokument v središče priprave na zakon postavlja zorenje in vzgojo v ljubezni,
ki je ni mogoče omejiti le na bližnjo pripravo na zakon, ampak mora biti trajna
sestavina in jasen cilj splošne vzgoje (št. 103,1). Še več, vzgoja v ljubezni mora
biti tudi nepogrešljiva sestavina verske vzgoje otrok in mladih (št. 103,6).
Dokument govori o treh načinih oziroma stopnjah priprave na zakon (št. 104).
Prvi je daljna priprava, ki se začne že ob rojstvu in poteka vse otroštvo v okviru
družine, šole in predvsem župnijskega verouka. Daljni pripravi na zakon sledi
bližnja (št. 104,9), ki je čas spoznavanja dveh oseb različnega spola. Med
sredstvi te priprave dokument navaja mladinska srečanja s katehezo, duhovne
vaje itd. Tretja stopnja pa je neposredna priprava zaročencev na poroko
oziroma zakon. Kot vsebino priprave na zakon dokument predlaga obravnavo
vprašanj, ki se porajajo zaročencema v zvezi s krščanskim zakonom in
njegovimi naravnimi in zakramentalnimi vidiki.
Naloga zakonske pastorale je vzgoja zakoncev v krščanski ljubezni, v moči
katere bo njuna družina lahko živela kot »domača Cerkev« (št. 106) in bosta
lahko opravljala poslanstvo Kristusovega duhovništva. To, kar počne Cerkev v
svetu, naj bi starši počeli v družini (št. 106,4).
Naslednji členi se posvečajo intimnemu življenju zakoncev (št. 107) ter človeški
in krščanski vzgoji otrok v družini in šoli. V krščanski družini morajo vsi – starši
in otroci – dozorevati vsak na svoj način (št. 108). Zato naj, kot naroča GS 47,
zakonca in njuni otroci oziroma cela družina ne bodo le predmet, ampak tudi
subjekt družinske pastorale.

96
V zadnjem poglavju (št. 109–117) z naslovom Nekaj posebnih primerov
dokument obravnava vprašanja glede verujočih in neverujočih krščenih
zaročencev (št. 109), mešanih zakonov (št. 110), civilnega zakona (št. 111) in
zakona brez otrok (št. 112), glede skrbi Cerkve za razbite in neurejene zakone
(št. 113), družinskih težav zaradi odsotnosti očeta ali matere (št. 114),
vprašanja vdovcev in vdov (št. 115), celibata v Cerkvi (št. 116) in nenehnega
spreminjanja zakonskega in družinskega življenja (št. 117).
Dokument se zaključi s predstavitvijo predlogov in spodbud za pastoralno delo
v praksi (št. 118), kjer ponovi koncilske smernice. Na koncu (št. 119, 120)
najdemo tudi prošnjo za pomoč pri delu v manjših skupinah.
Slomškov program dveh priprav na zakon, daljne in bližnje, je torej zelo blizu
zakonski pastorali Pija XII. in drugega vatikanskega koncila. Še več, Slomšek ni
ostal zgolj na teoretični ravni, kot smo videli pri Piju XII., ampak je svoj program
tudi izvajal v praksi. Dolžnosti mladih in zaročencev je natančno opredelil, ker
je bil prepričan, da samo njihovo uresničevanje zagotavlja srečo v zakonskem
in družinskem življenju.
Koncilski in pokoncilski dokumenti posebnih dolžnosti mladih in zaročencev
ne opredeljujejo. Drugi vatikanski koncil poudarja predvsem pomen trajne
človeške in krščanske vzgoje mladih in zaročencev, da bi dozoreli v odgovorne
osebe.
Vse to pa je namenjeno uresničevanju »zakonskega poklica«, ki se ne kaže le v
osebni sreči zakoncev, marveč tudi v dejavnem sodelovanju s Cerkvijo.
Koncilski nauk o zakonski pastorali je s povabilom zakoncem, naj prevzamejo
svojo vlogo v Cerkvi naredil korak več kot Slomšek, ki v tem pogledu, tudi po
sili razmer, ni presegel okvira vase zaprte patriarhalne družine, ampak je
poskušal narediti čim več znotraj njega.
Slomškov nauk o zakonu je v osnovi zelo blizu nauku Pija XII., ki je ohranjal
stališča tridentskega nauka o namenu zakona. Čeprav je Slomšek svoja stališča
utemeljeval na Svetem pismu in namigoval na prvenstvenost ljubezni v zakonu,
trajno prizadevanje zakoncev za njeno postopno rast in tudi medsebojno
posvečevanje v zakonskem življenju, je ostal znotraj okvirov tedanjega
cerkvenega nauka. Tudi on je s pojmovanjem zakona kot »pogodbe« med
dvema osebama ostal zvest prevladujočemu pogledu nanj. Koncilsko
pojmovanje krščanskega zakona kot »zaveze«, ki temelji na vzajemni ljubezni
in darovanju dveh oseb, pa je nadomestilo dotedanjega in s tem tudi
Slomškovega.
Slomšek je v svoji zakonski pastorali dajal močan poudarek duhovnosti in
verskem življenju zakoncev. Posebej je poudarjal trajno versko vzgojo
zakoncev po molitvi, zakramentalnem življenju in premišljevanju Svetega
pisma. Kot dodatne pripomočke pa jim je ponujal ljudske misijone, duhovne
vaje, verska združenja in bratovščine.
Slomškova postavitev krščanske vzgoje v družini je zelo blizu koncilski v smislu
poudarjanja nenadomestljive vloge družine. Preseneča tudi, da Slomšek
staršem že priporoča vzgojo, ki se prilagaja različnim stopnjam otrokovega
razvoja, tako kot vsi pokoncilski dokumenti. Pastoralne obiske, kakršne je

97
opravljal v družinah, pa je potrdil tudi koncil kot sestavni del ustrezne
družinske pastorale.
Za Slomška je bil končni cilj družinske pastorale preoblikovanje družine v
»domačo cerkev«, k čemur jo spodbuja tudi koncil v Lumen Gentium (11,2).
Domače bogoslužja, kakršnega je priporočal Slomšek v svojem času, bi bilo za
duhovno življenje družine kot domače cerkve koristno tudi danes. Zdi se, da se
glede tega drugi vatikanski koncil povsem strinja z njim.
Svojo disertacijo o Slomškovi družinski pastorali bi zato rad sklenil s
poudarkom, da se – kljub časovni oddaljenosti in drugačnim sociološkim,
političnim ter doktrinarnim okoliščinam – njegovo temeljno prepričanje, da je
za prenovo njegove škofije ključnega pomena evangelizacija in posvečevanje
družine, povsem ujema s koncilsko strategijo za prenovo vesoljne Cerkve.

98