Ska Zgodovina

ZGODOVINSKI
^ASOPIS
ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ČASOPISA – 40
in
KNJIŽNA ZBIRKA SCRIPTA
Rajko Bratož
GRŠKA ZGODOVINA
Kratek pregled
s temeljnimi viri in izbrano literaturo
Tretja, dopolnjena izdaja
Ljubljana 2010
Zveza zgodovinskih društev Slovenije

Študentska založba
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
94(38)
BRATOŽ, Rajko
Grška zgodovina : kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano
literaturo / Rajko Bratož ; [imenska kazala Matjaž Rebolj]. - 3.,
dopolnjena izd. - Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije
: Študentska založba, 2010. - (Zbirka Zgodovinskega časopisa ; 40)
(Knjižna zbirka Scripta)
ISBN 978-961-6777-07-0 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije)
253509120
Zbirka Zgodovinskega časopisa izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo RS in Ministrstva

za šolstvo in šport.
Knjižna zbirka Scripta izhaja pri Študentski založbi.
Na naslovnici je fragment atenskega davčnega seznama iz 440–439 pr.Kr. (po Anthony

Andrewes, Greek Society, Penguin Books, 1975).
Zemljevid antične Grčije na notranji strani ovitka je prirejen po zemljevidu iz knjige Joël
Schmidt, Slovar grške in rimske mitologije, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995, 19972.
KAZALO 5
KAZALO
Predgovor.............................................................................................................................. 9
Seznam kratic in okrajšav....................................................................................................11
I. UVOD
1. Zanimanje za grško zgodovino in razvoj njenega raziskovanja od renesanse
do današnjega časa.......................................................................................................... 13
1.1. Od pozne antike do poznega srednjega veka........................................................... 13
1.2. Od 16. stoletja do današnjega časa........................................................................... 14
1.3. Sodobno raziskovanje grške zgodovine: nove teme in novi pogledi....................... 16
2. Raziskovanje grške zgodovine pri Slovencih................................................................. 18
3. Temeljni študijski pripomočki......................................................................................... 20
3.1. Uvodi v študij grške zgodovine................................................................................ 20
3.2. Velike sinteze celotne grške zgodovine.................................................................... 21
3.3. Izbor najvažnejših zgodovinskih revij..................................................................... 21
3.4. Temeljni bibliografski in leksikalni priročniki......................................................... 21
4. Viri za grško zgodovino.................................................................................................. 21
4.1. Literarni viri (predvsem zgodovinopisje)................................................................. 22
4.2. Epigrafski, papirološki in numizmatični viri........................................................... 22
4.3. Arheološka izkopavanja in topografija..................................................................... 23
5. Časovna razdelitev (periodizacija) in prostor grške zgodovine...................................... 23
II. PREDHOMERSKA GRČIJA
1. Viri in temeljna literatura................................................................................................ 25
2. Prihod Indoevropejcev v Grčijo...................................................................................... 26
3. Minojska kultura............................................................................................................. 30
4. Mikenska doba................................................................................................................ 33
4.1. Kratek pregled.......................................................................................................... 33
4.2. Osrednja vprašanja novejših zgodovinskih raziskav z glavno literaturo................. 36
5. Dorska selitev.................................................................................................................. 38
6. Prehodna doba................................................................................................................. 41
6.1. Kratek pregled.......................................................................................................... 41
III. ARHAIČNA DOBA
1. Viri in temeljna literatura................................................................................................ 49
2. Stari Vzhod in nastanek grških držav.............................................................................. 49
3. Nastanek grške polis....................................................................................................... 52
4. Nastanek Sparte............................................................................................................... 54
5. Nastanek Aten................................................................................................................. 55
6. Grški svet v arhaični dobi: državna ureditev in oblike povezovanja.............................. 55
7. Druga (velika) grška kolonizacija................................................................................... 59
7.1. Viri s temeljno literaturo.......................................................................................... 59
7.2. Skupne poteze zgodovinskega procesa in njegovi vzroki........................................ 59
7.3. Potek velike kolonizacije......................................................................................... 61
7.3.1. Kolonizacija zahodnega Sredozemlja............................................................ 62
7.3.2. Kolonizacija obal Črnega morja in morskih ožin.......................................... 64
6 KAZALO
7.3.3. Kolonizacija severne obale Egejskega in obale Jonskega morja;

7.3.3. navzočnost Grkov na Jadranu........................................................................ 65
7.3.4. Kolonizacija obale severne Afrike................................................................. 66
7.3.5. Pomen velike grške kolonizacije.................................................................... 66
7.3.6. Osrednja vprašanja novejših zgodovinskih raziskav z glavno literaturo....... 67
8. Državna in družbena ureditev grškega sveta v arhaični dobi.......................................... 68
8.1. Viri in temeljna literatura......................................................................................... 68
8.2. Razvoj gospodarstva in družbe v arhaični dobi....................................................... 69
8.2.1. Gospodarski razvoj......................................................................................... 69
8.2.2. Družbene razmere v dobi aristokratske polis................................................. 69
8.2.3. Nastanek hoplitske vojske in prehod v timokratsko ureditev........................ 71
8.2.4. Zapis veljavnega prava................................................................................... 72
8.3. Nastanek in razvoj tiranije....................................................................................... 73
8.4. Razvoj Sparte........................................................................................................... 74
8.5. Solonove reforme in specifičen razvoj Aten............................................................ 76
9. Perzija, Grčija in Zahod na predvečer perzijskih vojn (ok. 560–500)............................ 83
9.1. Viri in temeljna literatura......................................................................................... 83
9.2. Nastanek Perzije in njen razvoj v velesilo antičnega sveta...................................... 83
9.3. Nastanek Peloponeške zveze.................................................................................... 87
9.4. Atene v dobi tiranov................................................................................................. 88
9.5. Prvi perzijski poseg v Evropo.................................................................................. 90
9.6. Grki na Zahodu v pozni arhaični dobi...................................................................... 91
9.7. Klejstenove reforme v Atenah in nastanek atiške demokracije............................... 92
IV. KLASIČNA DOBA
1. Grško-perzijske vojne..................................................................................................... 97
1.1. Viri (posebej Herodot) in temeljna literatura........................................................... 97
1.2. Jonski upor (500–494)............................................................................................. 98
1.3. Grčija in Perzija do bitke pri Maratonu (500–490).................................................. 99
1.4. Priprave na odločilni spopad.................................................................................. 101
1.5. Perzijska invazija v Grčijo 480.............................................................................. 102
1.6. Grške zmage leta 479............................................................................................. 104
1.7. Grki na Zahodu v dobi 500–480............................................................................ 106
1.8. Osrednja vprašanja novejših zgodovinskih raziskav z glavno literaturo............... 107
2. Petdesetletje (pentekontaetía) kot vrh v grški zgodovini.............................................. 108
2.1. Viri in temeljna literatura....................................................................................... 108
2.2. Ustanovitev Delsko-atiške pomorske zveze in doba atenskega državnika
2.2. Kimona................................................................................................................... 109
2.3. Padec Pavzania in Temistokla.................................................................................111
2.4. Upor helotov ter prekinitev zavezništva med Atenami in Sparto...........................113
2.5. Vrh atiške demokracije in razvoj Aten v Periklovi dobi.........................................113
2.5.1. Perikles kot praktik atiške demokracije........................................................113
2.5.2. Atene kot metropola antičnega sveta.............................................................116
2.5.2.1. Gradnje strateškega pomena............................................................116
2.5.2.2. Gradnje kulturnega in državno-reprezentativnega pomena.............116
2.5.3. Atenska državna ideologija in atiška kultura: skladnost med kulturo
2.5.3. in politiko......................................................................................................117
2.5.4. Periklova socialna in gospodarska politika...................................................117
2.5.5. Šibke točke Periklovega političnega programa.............................................118
2.6. Stopnjevanje napetosti med Delsko-atiško in Peloponeško zvezo v dobi
2.6. pred začetkom peloponeške vojne..........................................................................118
KAZALO 7
2.7. Grki na Zahodu v obdobju pentekontaetije........................................................... 120

3. Peloponeška vojna (431–404)....................................................................................... 123
3.1. Viri (posebej Tukidid) in temeljna literatura......................................................... 123
3.2. Temeljne poteze razvoja........................................................................................ 124
3.3. Vzroki in povodi za peloponeško vojno................................................................ 126
3.4. Arhidamova vojna (431–421)................................................................................ 127
3.5. Nikijev mir (421–414) in atenska ekspedicija na Sicilijo (415–413).................... 130
3.6. Dekelejska in jonska vojna (414–404).................................................................. 133
4. Zaton grške polis (404 – ok. 360)................................................................................. 137
4.1. Viri (posebej Ksenofont) in temeljna literatura..................................................... 137
4.2. Temeljne poteze razvoja........................................................................................ 138
4.3. Spartanska hegemonija in njen postopen zaton (404–386)................................... 139
4.3.1. Sparta in Atene v letih po peloponeški vojni (404–400)............................. 139
4.3.2. Pohod Kira Mlajšega (401/400) in spartansko-perzijska vojna v zahodni
4.3.3. Mali Aziji (400–394)................................................................................... 141
4.3.3. Odpor Grkov proti spartanski hegemoniji in korintska vojna
4.3.3. (395–386).................................................................................................... 142
4.4. Zaton spartanske hegemonije, vzpon Teb in nastanek druge Atiške pomorske
4.4. zveze (386–371)..................................................................................................... 145
4.5. Obdobje tebanske hegemonije (371–362).............................................................. 146
5. Grki na Zahodu v pozni klasični dobi (406–337)......................................................... 151
5.1. Glavni viri (posebej Diodor Sicilski) in temeljna literatura................................... 151
5.2. Obdobje sirakuške hegemonije na Siciliji in v Veliki Grčiji.................................. 152
5.3. Grška (predvsem sirakuška) kolonizacija na srednjem in južnem delu
4.4. vzhodne jadranske obale........................................................................................ 154
6. Temeljne poteze razvoja grškega sveta v pozni klasični dobi...................................... 158
7. Vzpon Makedonije v dobi Filipa II. (359–336)............................................................ 160
7.2. Makedonija pred nastopom Filipa II...................................................................... 162
7.3. Filipova prva leta vlade (359–354)........................................................................ 163
7.4. Grčija in Makedonija v času t.i. tretje svete vojne (356–346)............................... 165
7.5. Grčija in Makedonija od Filokratovega miru do smrti Filipa II. (346–336).......... 167
8. Obdobje Aleksandra Velikega (336–323)..................................................................... 170
8.2. Aleksandrova mlada leta in njegova vlada do začetka azijskega pohoda.............. 172
8.3. Aleksandrov pohod od Helesponta do Perzepole (334–331)................................. 173
8.4. Osvojitev vzhodnega dela perzijske države (331–327)......................................... 177
8.5. Pohod v Indijo in povratek proti zahodu (327–325).............................................. 179
8.6. Aleksandrovo zadnje obdobje vlade (324–323)..................................................... 180
8.7. Svetovna država Aleksandra Velikega................................................................... 182
V. HELENISTIČNA DOBA
1. Oznaka dobe in glavne poteze razvoja.......................................................................... 187
1.1. Helenizem: prostor, čas in značilnosti dobe.......................................................... 187
1.2. Temeljni viri in osnovna literatura......................................................................... 188
8 KAZALO
2. Boj za Aleksandrovo državo......................................................................................... 191

2.2. Državljanske vojne po Aleksandrovi smrti (323–301)........................................... 191
2.3. Doba utrditve helenističnih držav (301–281)......................................................... 197
3. Grki na Zahodu v helenistični dobi............................................................................... 199
3.2. Grki v južni Italiji................................................................................................... 199
3.3. Sicilski Grki v dobi Agatokla................................................................................. 199
3.4. Pirove vojne (280–275) in njihove posledice......................................................... 201
4. Ravnotežje helenističnih sil.......................................................................................... 203
4.2. Od bitke pri Kurupediju do smrti Antigona Gonata (281–239)............................. 204
4.3. Od smrti Antigona Gonata do prvega posega Rima (239–ok. 200)....................... 208
5. Helenistični državni sistem........................................................................................... 212
5.2. Skupne razvojne poteze helenističnih držav.......................................................... 213
5.3. Selevkidska država................................................................................................. 218
5.4. Ptolemajska država................................................................................................. 221
5.5. Država Antigonidov............................................................................................... 224
5.6. Ostale državne tvorbe v helenističnem svetu......................................................... 225
5.7. Zaton in propad helenističnih držav v 2. in 1. stol. pr. Kr. (zgodovinski okvir).... 226
6. Temeljne značilnosti helenistične civilizacije............................................................... 232
6.1. Prostor in čas.......................................................................................................... 232
6.2. Aleksandrija kot največje kulturno središče helenističnega sveta.......................... 235
6.3. Razvoj na področju znanosti, religije in filozofije................................................. 235
VI. NAVZOČNOST GRKOV V DANAŠNJEM SLOVENSKEM PROSTORU
IN V NJEGOVEM BLIŽNJEM SOSEDSTVU
1. Mitološko izročilo......................................................................................................... 239
1.1. Mit o Argonavtih................................................................................................... 239
1.1.1. Nauportus kot ustanova Argonavtov........................................................... 240
1.1.2. Emona kot ustanova Argonavtov................................................................. 241
1.1.2.1. Poročilo zgodovinarja Zosima........................................................ 241
1.1.2.2. Poročili cerkvenih zgodovinarjev Sozomena in Nikefora
1.1.2.2. Kalista............................................................................................. 241
1.2. Ostalo mitološko izročilo........................................................................................... 243
1.2.1. Kolhidci po neuspešnem zasledovanju Argonavtov ustanovijo Polo
1.2.1. (Pulj)................................................................................................................ 243
1.1. 1.2.2. Svetišče heroja Diomeda ob ustju Timava....................................................... 243
1.1. 1.2.3. Izročilo o Hiperborejcih................................................................................... 244
1.1. 1.2.4. Mitološka ustanovitev Viruna na Gosposvetskem polju.................................. 244
2. Geografski opisi............................................................................................................ 244
3. Grška zemljepisna imena.............................................................................................. 246
4. Materialni viri................................................................................................................ 247
5. Sklepi............................................................................................................................ 249
VII. DODATKI
Dodatek k drugi izdaji »Grške zgodovine«...................................................................... 251
Dodatek k tretji izdaji »Grške zgodovine«....................................................................... 263
Kronološka preglednica.................................................................................................... 283
Imensko kazalo................................................................................................................. 291
PREDGOVOR 9
PREDGOVOR
Kratek pregled grške zgodovine s temeljnimi viri in izbrano literaturo ni re-

zultat avtorjevega raziskovalnega dela na področju, ki je v naši zgodovinski vedi
komajda navzoče, temveč je dopolnjena in za objavo pripravljena zbirka predavanj
za študente zgodovine, arheologije in klasične filologije. Obseg, vsebina, časovni
okvir in koncept pregleda se zato prilagajajo obsegu predmeta 'grška zgodovina'. Pri
oblikovanju besedila sem se zgledoval po standardni literaturi (zlasti Bengtsonovi
Grški zgodovini) in po novejših krajših pregledih z obsežno predstavitvijo virov
in literature (Weilerjev kratek pregled grške zgodovine z viri in izčrpno literaturo
in po obsegu podobni, po zasnovi drugačni deli W. Schullerja za grško zgodovino
do helenizma in H.-J. Gehrkeja za helenistično dobo). Predstavitvi »standardnih«
tem iz grške zgodovine so dodani krajši prikazi zgodovine Grkov v bližini našega
prostora (Grki na Jadranu) in sklepno poglavje o elementih grške navzočnosti na
ozemlju današnje Slovenije z najbližjim sosedstvom. Pregled prinaša predvsem
politično zgodovino. Glavni vzrok za to je sama struktura virov za grško zgodovi-
no, zlasti literarnih, ki omogočajo najprej in predvsem študij politične (ter vojaške
in diplomatske) zgodovine. V novejši dobi precej zastopana področja socialne
zgodovine (zgradba grške družbe in oblike socialnih bojev, položaj ženske v grški
družbi, družbeni vidiki kulturne in verske zgodovine itd.) ali gospodarske zgodovine
temeljijo na težje dostopnih virih in literaturi, ki je pri nas v veliki meri nedoseg
ljiva. Ta vidik raziskav je mogoč šele na podlagi solidnega poznavanja celotnega
literarnega izročila ter komajda pregledne množice novih virov in že nepregledne
sekundarne literature.
Ker je namen študija grške zgodovine spoznavanje historičnih virov, je pred
vsakim poglavjem kratka predstavitev glavnih virov, v historični pripovedi pa so
za posamezne pomembne dogodke in podatke navedeni ključni viri na ustreznem
mestu. Pri njihovih izdajah sem namenoma navedel predvsem dvojezične (zlasti
grško-angleške) izdaje, saj te lahko uporablja tudi tisti, ki ne obvlada jezika vi-
rov. Navedel sem tudi slovenski prevod vira, če le-ta obstaja. V seznamu literatu-
re (temeljne na začetku poglavja, bolj podrobne pa v sklepni predstavitvi novejših
raziskav ali ponekod na ustreznem mestu v pripovednem tekstu) so upoštevana
predvsem (ne pa vedno!) tista dela, ki so dostopna v naših knjižnicah. Izbor lite-
rature otežujeta dve dejstvi: (1) izredno veliko število objav s tega področja, saj
prinaša npr. vsakoletna tekoča bibliografija L'année philologique v zadnjih letih
več tisoč naslovov s področja grške zgodovine in analize virov zanjo; (2) skrom-
na založenost naših strokovnih knjižnic s tovrstno literaturo. To stanje je v znatni
meri odraz dejstva, da Slovenci doslej še nismo imeli strokovnjaka, ki bi se predv-
sem in posebej posvečal raziskovanju grške zgodovine ter pri tem skrbel za razvoj
same vede. Raziskave grške zgodovine pri nas, kolikor sploh moremo govoriti o
10 RAJKO BRATOŽ: GRŠKA ZGODOVINA
njih, v vseh ozirih bistveno zaostajajo za raziskavami rimske zgodovine, ki imajo

sorazmeroma dolgo tradicijo in zato tudi bistveno boljšo materialno ter organiza-
cijsko podlago.
Sestavljanje daljšega besedila o grški zgodovini postavlja avtorja pred zaple-
tena jezikovna vprašanja slovenjenja grških imen in strokovnih izrazov. Kljub dob
rim namenom ni mogoče vedno doseči dobrih rešitev. Dobra izhodišča za rešitev
tega zapletenega vprašanja je dal Kajetan Gantar (Nekaj misli o pisavi antičnih imen
in strokovnih izrazov, Arheološki vestnik 25, 1974, 539–549; 30, 1979, 548–558),
jezikovno dobro utemeljen in dosledno izveden način slovenjenja pa je skupaj z
okrog 7.000 (večinoma grškimi) primeri nazadnje predložila Bronislava Aubelj
(Antična imena po slovensko, Ljubljana 1997). V dveh primerih, ki se v jezikov-
ni rabi pri nas pojavljata v več različicah, sem se odločil za tisto, ki je pravilnejša,
čeprav je manj v rabi. Tako uporabljam obliko Sparta (spartanski) namesto bolj
razširjene Šparte (špartanski; Slovar slovenskega knjižnega jezika dopušča obe
različici), polis pa rabim kot nesklonljiv ter v ednini in množini enak samostalnik
ženskega spola (v zloženkah kot sklonljivi edninski samostalnik ženskega spola kot
npr. metropola, akropola ali nekropola). Imena naddržavnih institucij, ki so imele
svojo ureditev in nekatere elemente državnosti (npr. Peloponeška zveza, Bojotska
zveza itd.), pišem z veliko začetnico, čeprav gre v nekaterih primerih za moderne
konvencionalne oznake in ne za prevode antičnih imen. Iz praktičnih razlogov so
grški izrazi navedeni v transkribirani obliki.
Kot avtor se dobro zavedam šibkih točk svojega dela. Dobro sintetično za-
snovano delo lahko nastane šele po več poskusih ali ob skupnem prizadevanju več
avtorjev – specialistov, ne pa izpod peresa zgodovinarja, čigar glavno raziskovalno
področje je od predstavljene teme oddaljeno več kot pol tisočletja. Zahvaljujem se
kolegom na Univerzi in v drugih raziskovalnih ustanovah, ki so mi pomagali z na-
sveti in literaturo pri posameznih vprašanjih. Marjeta Šašel Kos, Alenka Cedilnik
in Jonatan Vinkler so prebrali celotno besedilo ter predlagali vrsto vsebinskih in
jezikovnih izboljšav. Arheologi Biba Teržan, Peter Kos, Drago Svoljšak in Mitja
Guštin ter klasični filolog Matjaž Babič so mi pomagali z nasveti, literaturo in sli-
kovnim gradivom pri prvem ter zlasti zadnjem poglavju zgodovinskega pregleda.
Bibliotekar Matjaž Rebolj in namestnik glavnega urednika Zgodovinskega časopisa
Janez Stergar sta vložila veliko truda v tehnično in oblikovno pripravo besedila za
tisk. Vsem se prav lepo zahvaljujem. Pregled grške zgodovine izročam bralcem v
roke s prošnjo za prizanesljivo oceno, študentom med njimi pa tudi z željo, da bi se
kdo izmed njih usmeril v študij grške zgodovine in bi ta pregled v ne preveč daljni
prihodnosti nadomestil s temeljitejšim in obširnejšim delom.
Ljubljana, v aprilu 1997 Avtor

SEYNAM KRATIC IN OKRAJŠAV 11
SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV
ANSl Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975.

AV Arheološki vestnik, Ljubljana.
BCH Bulletin de Correspondance Hellénique, Paris.
c. capitulum (= poglavje); carmen (= pesem).
CAH The Cambridge Ancient History, 2. in 3. izdaja, Cambridge 1970–1994.
CB Collection Budé. Collection des Universités de France publiée sous le
patronage de l'Association Guillaume Budé. Société d'édition »Les belles
lettres«, Paris (izdaje virov s francoskim prevodom).
dan. današnji
DNP Der neue Pauly. Enzyklopädie der Antike (doslej 1 zvezek),
Stuttgart–Weimar 1996.
ES Enciklopedija Slovenije, Ljubljana.
FGrH F. Jacoby, Die Fragmente der griechischen Historiker, Berlin–Leiden
1923–1958.
frg. fragment(um)
GCS Die griechischen christlichen Schriftsteller der ersten Jahrhunderte,
Berlin.
GE Elegy and Iambus being the Remains of all the Greek Elegiac and Iambic
Poets with the Anacreontea I–II (izd. J.M. Edmonds, LCL, 1954).
GG Griechische Geschichte
GGM C. Müller, Geographi Graeci minores I–II, Hildesheim 1965 (izdaja virov
z latinskim prevodom).
GL Greek Lyric I–IV (izd. D.A. Campbell, LCL, 1982–1992).
gl. glej
HGIÜ Historische Griechische Inschriften in Übersetzung (von K. Brodersen,
W. Günther und H.H. Schmitt), I (Die archaische und klassische Zeit,
1–154), II (Spätklassik und früher Hellenismus, 201–351), Darmstadt
1992–1996.
izd. izdal, izdajatelj, izdaja (antičnega vira ali zbornika razprav)
JHS The Journal of Hellenic Studies, London.
KlP Der Kleine Pauly. Lexikon der Antike, München 1975 (ponatis 1979).
LCL The Loeb Classical Library, London–Cambridge, Massachusetts (izdaje
virov z angleškim prevodom).
LG Lyra Graeca I–III (izd. J. M. Edmonds, LCL, 1967).
ok. okrog (približno)
oz. oziroma
PG Patrologia Graeca, Paris (izdaje virov z latinskim prevodom).
prim. primerjaj
r. rojen (letnica rojstva)

RAC Reallexikon für Antike und Christentum, Stuttgart.
RE (Pauly-Wissowa) Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft,
Stuttgart.
s.a. sine anno (knjiga brez letnice izida)
sl. sledeča (naslednja) stran (poglavje)
ss. sledeče (naslednje) strani (poglavja)
s.v. sub voce (pod geslom)
Suppl. Supplementum
t.i. tako imenovani
Tusc Sammlung Tusculum, München–Zürich (izdaje virov z nemškim
prevodom)
u. umrl (letnica smrti)
ur. uredil, urednik (zbornika)
v. verz, vrstica
VAHD Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split.
ZPE Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik, Bonn.
ZČ Zgodovinski časopis, Ljubljana.
ZZN Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana.
ŽA Živa antika, Skopje.
UVOD 13
I. UVOD
1. Zanimanje za grško zgodovino in razvoj

njenega raziskovanja od renesanse do današnjega
časa
1.1. Od pozne antike do poznega srednjega veka
Kritično raziskovanje grške zgodovine sega na začetek 19. stoletja, ven-

dar je samo zanimanje za grško zgodovino precej starejše, saj sega v čas pozne
rimske republike in zgodnjega cesarstva, torej v dobo neposredno po propadu
zadnjih helenističnih držav. Nato se je zanimanje zanjo zmanjšalo. V splošnem
moremo upad zanimanja za grško zgodovino zaznati že v dobi visokega rimske-
ga cesarstva, saj je Plutarhova zbirka življenjepisov štiriindvajsetih pomembnih
grških državnikov z začetka 2. stoletja zadnji obsežni antični prikaz večjega dela
grške zgodovine. Zanimanje za staro Grčijo je še bolj upadlo v krščanski pozni
antiki, saj je postala grška zgodovina v novem, krščanskem razumevanju svetov-
ne zgodovine obrobnega pomena. Naj navedemo dva značilna primera. Evzebije-
va Kronika, na Zahodu poznana v Hieronimovem latinskem prevodu, prinaša le
zelo sumaren izbor pomembnih dogodkov iz grške mitologije in zgodovine (izd.
R. Helm, GCS 47 (Eusebius 7), 1984, 40 b ss.). V velikih zgodovinskih (in filo-
zofskih) delih krščanske pozne antike, kot sta bili npr. Avguštinova Božja država
ali Orozijeva Zgodovina proti poganom, je grška zgodovina zelo malo navzoča.
Pri Avguštinu naletimo le na posamezne omembe, pri Oroziju pa se na to obdobje
nanaša izmed sedmih knjig le prva uvodna knjiga. Predmet idejnega in realnega
soočenja s krščanstvom je v teh (in drugih) delih svetovno rimsko cesarstvo in ne
svet stare Grčije. Navedena tri dela so imela izredno velik vpliv na razumevanje
zgodovine v vsem srednjem veku.
V celi vrsti t.i. svetovnih kronik, ki so bile (zlasti na Zahodu) napisane po zgle-
du Hieronimove (Evzebijeve) Kronike, je bila grška zgodovina zelo malo opažena,
in v teh delih najdemo prav redka omembe vredna poročila (gl. kratko predstavi-
tev teh del v: R. Bratož, Poročila srednjeveških piscev o antični zgodovini prostora
med Sirmijem in Oglejem, ZČ 47, 1993, 185–214; isti v: Ethnogenese und Über-
lieferung, izd. K. Brunner – B. Merta, Wien–München 1994, 264–292). V tej dobi
je – kot edina tema iz grške zgodovine – živelo romansirano izročilo o Aleksandru
Velikem. Vzrok za tako stanje je bila tudi jezikovna pregrada; na Zahodu bolje poz-
nani in dostopnejši rimski zgodovinarji niso dosti pisali o stari Grčiji, dela grških
avtorjev pa so bila nedostopna ali celo nepoznana. Tudi bizantinska historiografija

ni prispevala nobenega pomembnejšegadela o stari Grčiji.
• Literatura: W. Besson, Geschichte (Das Fischer Lexikon), Frankfurt am Main 1961,
12 ss.; 46 ss.; 159 ss.
1.2. Od 16. stoletja do današnjega časa
Prve pomembne monografije s posameznih področij grške zgodovine so na-

stale v 16. in 17. stoletju (Italijan C. Sigonius, O atenski državi (1564), Holandec
J. Meursius, več del o atenski državni ureditvi (od 1622 dalje)). Ta dela so pretežno
kompilatorskega značaja in prinašajo zgodovinsko ter pravnozgodovinsko pred-
stavitev grškega sveta, v prvi vrsti Aten. Z Angležem R. Bentleyem (konec 17. in
začetek 18. stol.) se je spekter zgodovinskih raziskav razširil z Aten na ves grški
svet. Vsa ta dela so izšla iz klasične filologije.
Novo obdobje v raziskovanju grške zgodovine pomeni nastop J. J. Winckel-
manna, avtorja »Zgodovine umetnosti v starem veku« (Geschichte der Kunst im
Altertum, 1764), ki je imelo velik vpliv zlasti v nemškem svetu. Z njegovim na-
stopom je spodbuda za raziskovanje stare Grčije prešla na druge stroke, ki so se
posvečale antiki ali se ob njej navdihovale: umetnost, filozofijo, poezijo, itd. To je
bila doba nemškega klasicizma z izrazitim zanimanjem za staro Grčijo. Kot morda
najbolj pomembna predstavnika te smeri velja omeniti filozofa Herderja (Ideen zur
Philosophie der Geschichte der Menschheit, 1784–1791) in filologa F.A. Wolfa,
avtorja izredno pomembnega dela Prolegomena ad Homerum (1795).
Nov mejnik v razvoju, ki pomeni preseganje klasicističnega dojemanja, po-
menijo dela B.G. Niebuhrja, ki je z Rimsko zgodovino (Römische Geschichte, 1811)
postal utemeljitelj modernega kritičnega zgodovinopisja. Nekoliko mlajši A. Böckh
je kot prvi začel preučevati gospodarsko in finančno zgodovino ter pri tem uporab
ljati kot vir grške napise. Zasnoval je velik korpus napisov (Corpus inscriptionum
Graecarum, 1. zvezek 1828) in napravil odločilen korak v razvoju od raziskoval-
nih metod klasične filologije k zgodovinskim raziskavam. Šele pritegnitev napi-
sov z vsega grškega sveta je omogočila preseganje prejšnjega ožjega, na literarnih
virih zasnovanega historičnega horizonta. Pomembne so tudi Böckhove raziskave
na področju metrologije. Prvič so bili postavljeni vezni členi med Grčijo in starim
Vzhodom, s tem pa ustvarjeni pogoji za preseganje dotedanjega izoliranega obrav-
navanja grške zgodovine. Težišče raziskav se je premaknilo na analizo dotlej manj
opaženih virov in na novo tematiko (npr. helenizem). Najpomembnejši raziskovalci
te dobe so bili K.O. Müller, F. Kortüms, J.G. Droysen in Anglež G. Grote.
Nove spodbude za raziskovanje zlasti zgodnje grške zgodovine so prinesla
izkopavanja H. Schliemanna (1822–1890), pri katerih je skušal odkriti kraje, kjer
so se dogajali homerski epi. Z izkopavanji v Troji, Mikenah, Tirinsu in Orhomenu
je postal utemeljitelj raziskovanja mikenske kulture. Ta in druga pomembna izko-
pavanja 19. stol. v Grčiji (Epidauros, Dodona, atenska Akropola, Delfi, Olimpija,
Elevzina) in zlasti nekoliko kasnejša izkopavanja A. Evansa v Knosu na Kreti (od
1899 dalje) so razširila horizont zgodovinskih raziskav na področje materialnih
UVOD 15
virov. Pojavila se je potreba po sintezi spoznanj literarnega izročila in arheoloških

raziskav. Prvi pomemben poskus je napravil J. Burckhardt (1818–1897) z delom
Griechische Kulturgeschichte (1898–1902).
Nove razsežnosti je dobilo raziskovanje grške zgodovine z naslednjo gene-
racijo zgodovinarjev na prelomu iz 19. v 20. stol. Glavni predstavniki te generacije
so bili R. v. Pöhlmann, K.J. Beloch in E. Meyer. Pöhlmann je – ob upoštevanju
Niehburjevega univerzalnega zgodovinskega koncepta – postavil temelje socialni
zgodovini grškega sveta (Geschichte der sozialen Frage und des Sozialismus in
der antiken Welt, 1893–1901). K.J. Beloch je napisal obsežno sintezo (Griechische
Geschichte, 1893 in kasneje), raziskoval je gospodarsko in družbeno zgodovino ter
napisal prvo študijo s področja demografije. E. Meyer je vključil grško zgodovino v
celostno predstavitev zgodovine starega sveta in s tem pripomogel k premoščanju
izoliranega preučevanja, ki je značilno za klasicistično usmerjeno historiografijo.
Njegova sinteza Geschichte des Altertums (1884 in v naslednjih letih) temelji na
avtorjevem odličnem poznavanju vseh virov, ki so se v 19. stol. zelo pomnožili.
Delo predstavlja odlično sintezo arheoloških raziskav, študija literarnih in epigraf-
skih virov ter izvrstnega poznavanja virov za zgodovino starega Vzhoda. Iz te ge-
neracije naj omenimo še dve imeni: G. Busolt je napisal obsežno grško zgodovino
do bitke pri Hajroneji (Griechische Geschichte, 1885–1904), U. Wilcken pa je prvi
začel uporabljati papirološke vire. Do druge svetovne vojne je na področju razisko-
vanja grške zgodovine prevladovala nemška znanost.
Od povojnih nemških zgodovinarjev naj omenimo v prvi vrsti H. Bengtsona,
avtorja danes standardnega pregleda grške zgodovine (Griechische Geschichte,
4. izd. 1969, 5. izd. 1977) in cele vrste drugih sintetičnih pregledov (npr. Griechen
und Perser, Fischer Weltgeschichte 5, 1965). Kritični pregled stanja raziskav s
problemsko napisanimi poglavji in zelo izčrpno bibliografijo dajeta dva zvezka v
seriji Oldenbourg Grundriß der Geschichte: W. Schuller, Griechische Geschichte
(1982; kratka rec. R. Bratož, ZČ 42, 1988, 595–597; 4. izd. 1995) in H.-J. Gehrke,
Geschichte des Hellenismus (1990).
Za raziskovanje grške zgodovine v Veliki Britaniji je zelo pomembno monu
mentalno delo History of Greece, ki ga je v letih 1846–1856 objavil G. Grote. Arheo
log A. Evans (1851–1941) je z odkritjem palače v Knosu postavil temelje razisko-
vanju minojske kulture. Največji podvig angleških zgodovinarjev moderne dobe je
prikaz grške zgodovine v The Cambridge Ancient History (3. izd. od 1970 dalje za
najstarejša obdobja, 2. izdaja za klasično in helenistično dobo), ki je najobsežnejši
znanstveni prikaz grške zgodovine, kar jih je bilo napisanih.
V Franciji se je intenzivno raziskovanje grške zgodovine začelo v 19. stol.
Morda največja podviga francoske historiografije na tem področju sta kolektivni
deli Histoire générale (izd. G. Glotz, ki je tudi avtor zvezka o grški zgodovini, Hi-
stoire grecque, 1925) in Peuples et civilisations. Histoire générale… II–III (Le mon-
de grec et l'Orient I (É. Will); La conquête romaine (A. Piganiol), Paris 1972/74).
Pomembne so tudi francoske arheološke raziskave (Francoska šola v Atenah) in
študije s področja grške epigrafike (L. Robert). Iz francoske historiografije so izšli
tudi nekateri novejši konceptualni pogledi na grško zgodovino, ki jih omenjamo

v nadaljevanju.
Od pomembnih raziskovalcev grške zgodovine v prvi polovici 20. stol. velja
omeniti M. Rostovtzeffa (1870–1952), avtorja vrste specialnih študij kot tudi veli
kih sintetičnih del. Njegovo monumentalno delo Social and Economic History of
the Hellenistic World (1941) je temeljna sinteza o helenistični dobi, ki združuje
rezultate arheoloških, epigrafskih, papiroloških in numizmatičnih raziskav. Ta ruski
emigrantski zgodovinar je postal eden najpomembnejših ameriških raziskovalcev
antične zgodovine. V 20. stoletju so Združene države z vrsto odličnih strokovnja-
kov, s pomembnimi arheološkimi raziskavami in močnimi znanstvenimi instituci-
jami (Institute for Advanced Studies v Princetonu, Center for Hellenic Studies v
Washingtonu, itd.) postale morda vodilno središče raziskovanja grške zgodovine
v svetu.
Poleg navedenih dežel (Nemčije, Velike Britanije, Francije in Združenih
držav Amerike), ki prispevajo najpomembnejši delež raziskav, naj omenimo še raz
iskovanje grške zgodovine drugod, npr. v Sovjetski zvezi in njenih nasledstvenih
državah (predvsem raziskovanje socialne zgodovine, pomembne arheološke raz
iskave na črnomorskem kolonizacijskem področju; J. V. Andrejev, V. F. Gajdukevič,
J. Vinogradov in drugi), v Italiji (G. De Sanctis, L. Pareti, F. Sartori in drugi, po-
membna izkopavanja v Grčiji in na Siciliji), Avstriji (raziskovalec grške književnosti
A. Lesky, raziskovalec mikenske in arhaične dobe F. Schachermeyr, raziskovalec
kulturne in socialne zgodovine I. Weiler, epigrafske študije, izkopavanja v Efezu) in
na Švedskem (raziskovalec grške religije M.P. Nilsson, arheološke raziskave). Raz
iskave grške zgodovine so v zadnjih desetletjih zelo napredovale tudi v sami Grčiji
(zlasti na podlagi novih arheoloških raziskav), Bolgariji (trakolog Chr.M. Danov),
Romuniji (D.M. Pippidi, E. Condurachi), Jugoslaviji (F. Papazoglou, S. Dušanić)
in na Hrvaškem (D. Rendić-Miočević, M. Suić, P. Lisičar, S. Čače in drugi).
• Literatura: H. Bengtson, GG, München 1969 (4. izd.), 1–16; I. Weiler, GG, Darm-
stadt 1988 (2. izd.), 11–25; K. Christ, Von Gibbon zu Rostovtzeff. Leben und Werk
führender Althistoriker der Neuzeit, Darmstadt 1989; R. vom Bruch – R.A. Müller,
Historikerlexikon. Von der Antike bis zum 20. Jahrhundert, München 1991.
1.3. Sodobno raziskovanje grške zgodovine: nove teme in novi pogledi
Zaradi izjemnega obsega virov in dejansko nepregledne sekundarne litera-

ture danes ni več sinteze grške zgodovine, ki bi zajela celotno ali skoraj celotno
vedenje o grškem svetu. Temu idealu se še najbolj približuje kolektivno delo The
Cambridge Ancient History (3. oz. 2. izdaja), ki pa upošteva le literaturo v velikih
evropskih jezikih. Izredno povečano znanje o grški zgodovini nujno vodi v vse
večjo specializacijo in drobitev. Kot odgovor na to stanje moremo razumeti na-
stop t. im. integralnega zgodovinopisja francoske analistične šole, ki je dala nove
konceptualne spodbude. Edini možni in smiselni način dela je tesno sodelovanje
zgodovinske vede s klasično filologijo in arheologijo. Zdi se, da se je temu idealu
sodelovanja najbolj približala francoska antropološko-strukturalistična šola (J. P.
UVOD 17
Vernant in drugi), ki je – z dostikrat esejističnim načinom pisanja – poskušala

doseči povezavo med versko, duhovno, politično in socialno zgodovino. Pri tem
je bil dosežen določen napredek, vendar so se po drugi strani tudi pokazale meje
tovrstnih raziskav.
Po številu objav sodeč je pri raziskovanju grške zgodovine še vedno v izraziti
prevladi analiza že znanih in novo odkritih virov, v dobrem smislu »pozitivistično«
ugotavljanje zgodovinskih dejstev, tako kot že več kot eno stoletje. Zaradi specifične
strukture virov za grško zgodovino prevladuje med temami še vedno politična zgo-
dovina s sorodnimi področji (zlasti vojaška in diplomatska zgodovina). Glavne re-
zultate teh raziskav bomo prikazali ob posameznih temah. V novejšem času so se
uveljavila tudi nekatera nova raziskovalna področja, predvsem s širokega področja
socialne in kulturne zgodovine, ki jih kratko predstavljamo.
Raziskovanje vloge ženske v grški zgodovini je v znatni meri povezano z
uveljavitvijo ženskih gibanj v moderni družbi. Raziskave – njihovi začetki padejo
v 19. stol., zelo opažene pa so postale v zadnjih desetletjih – so se osredotočile na
vlogo ženske v grškem mitu, religiji, kulturi, pravu in politiki, dalje na raziskave
privatnega življenja, zakona, družine, ljubezenskega življenja itd. Tovrstne raz
iskave so precej obogatile poznavanje socialne in kulturne zgodovine stare Grčije.
Na njihovi podlagi je bil presežen stereotip o družbeni marginalnosti grške ženske.
Položaj ženske v grški družbi se je razlikoval od dežele do dežele in se je v več
kot poltisočletnem razvoju spreminjal. Na nastanek danes preseženega stereotipa
je vplivala uporaba zgolj (ali predvsem) virov za Atene.
• Nekaj novejših del: C. Mossé, La femme dans la Grèce antique, Paris 1983; W. Schul-
ler, Frauen in der griechischen Geschichte, Konstanz 1985; G. Clark, Women in the
Ancient World, Oxford 1989; R. Just, Women in Athenian Law and Life, London –
New York 1989; C. Reinsberg, Ehe, Hetärentum und Knabenliebe im antiken Grie-
chenland, München 1989; R. Sealey, Women and Law in Classical Greece, Chapel
Hill – London 1990; K. Siems, Sexualität und Erotik in der Antike, Darmstadt 1994;
gl. literaturo v W. Schuller, GG, 172 sl.
Poleg tem iz socialne zgodovine, ki so bile že od začetkov najbolj opažene
(raziskave višjih slojev in raziskave suženjstva), so se uveljavile tudi nekatere nove,
ki se navezujejo na probleme modernega sveta. Taka tema je položaj marginalnih
družbenih skupin, zlasti telesno in duševno prizadetih v grški (in širše antični)
družbi (prim. I. Weiler (izd.), Soziale Randgruppen und Außenseiter im Altertum,
Graz 1988; H. Grassl, Položaj telesno in duševno prizadetih v antični družbi, ZČ
43, 1989, 311–317) ali položaj tujcev (M.F. Baslez, L'étranger dans la Grèce anti-
que, Paris 1984). O vprašanju razrednega boja gl. G.E.M. de Ste. Croix, The Class
Struggle in the Ancient Greek World from the Archaic Age to the Arab Conquest,
London 1983, o vprašanju razvoja družbe v vojnih razmerah gl. W.K. Pritchett,
The Greek State at War I–V, Berkeley – Los Angeles – Oxford 1991; J. Rich –
G. Shipley (izd.), War and Society in the Greek World, London – New York 1993.
Nekatera od novih raziskovalnih področij povezujejo vprašanja socialne zgodovi-
ne s problematiko kulturne zgodovine. Kot take precej opažene teme velja omeniti
raziskave vsakodnevnega življenja starih Grkov z njihovo materialno in duhovno
kulturo (gl. I. Weiler, GG, 165 ss.), razvoja športa v stari Grčiji (I. Weiler, GG, 219
ss.; isti, Der Sport bei den Völkern der Alten Welt, Darmstadt 1988; M.B. Polia-
koff, Combat Sports in the Ancient World. Competition, violence and culture, Yale
University 1987; tovrstnim študijam je posvečena revija Nikephoros. Zeitschrift für
Sport und Kultur im Altertum (Hildesheim)).
Ena osrednjih tem socialne zgodovine je v starejših in novejših raziskavah
suženjstvo. Tovrstnim raziskavam so se v zadnjem polstoletju posvečali zlasti v
vzhodni Evropi. Pomemben rezultat novejših raziskav je korekcija nekdaj prevladujočih
stereotipov (npr. predstave o »sužnjelastniškem redu«; prim. W. Backhaus, Marx,
Engels und die Sklaverei, Düsseldorf 1974). Ob pojavu suženjstva so raziskave
usmerjene na vprašanje kdaj, kje in v kolikšnem obsegu se je suženjstvo uveljavi-
lo, kakšna je bila njegova vloga v gospodarskem življenju in kakšen je bil njegov
vpliv na zgodovinsko dogajanje.
• Temeljna literatura: W.L. Westermann, The Slave Systems of Greek and Roman Anti
quity, Philadelphia 1955; N. Brockmeyer, Antike Sklaverei, Darmstadt 1979; M. I. Fin-
ley, Die Sklaverei in der Antike. Geschichte und Probleme, München 1981; Y. Garlan,
Les esclaves en Grèce ancienne, Paris 1982; W. Schuller, GG, 78 ss.; 168.
Zelo so napredovale tudi študije gospodarske zgodovine, pri čemer je interes
zgodovinarjev usmerjen na razvoj masovne proizvodnje (»industrije«), oblikovanje
svetovnega tržišča in svetovne trgovine ter na razvoj ekonomske misli in sistema
ekonomskih vrednot pri Grkih.
• Temeljna literatura: R.J. Hopper, Handel und Industrie im klassischen Griechen-
land, München 1972; M.I. Finley, The Ancient Economy, London 1985; R. Bogaert,
Grundzüge des Bankwesens im alten Griechenland, Konstanz 1986. Od novejših
uvodov v študij gospodarske in socialne zgodovine stare Grčije gl. tudi Th. Pekáry,
Die Wirtschaft der griechisch-römischen Antike, Wiesbaden 1976; M. M. Austin –
P. Vidal-Naquet, Economic and Social History of Ancient Greece. An Introduction,
London 1977; M. I. Finley, Economy and Society in Ancient Greece, London 1981.
Novo stanje raziskav grške zgodovine in predstavitev navedenih (in dru-
gih novejših) raziskovalnih tem posredujeta I. Weiler, GG, 85–225 in W. Schuller,
GG, 71–81.
2. Raziskovanje grške zgodovine pri Slovencih

Raziskovanje grške zgodovine pri nas nima velike tradicije. Če odmislimo
kratek prikaz grške zgodovine in predvsem grške filozofije v Rimski kroniki Ja-
neza Vetrinjskega (Chronica Romanorum iz prve polovice 14. stol.; izd. H. Lhot-
sky, Celovec 1960) in posamezne omembe mitološke in geografske vsebine pri
J. L. Schönlebnu (Carniolia antiqua et nova, Ljubljana 1681, 48–59), J. V. Valva-
sorju (Die Ehre des Herzogthums Krain, XIII,1, Ljubljana–Nürnberg 1689) in A.
Linhartu (Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije I,
8–22, Ljubljana 1981, 15 ss.; nemški izvirnik 1788) je prvo tovrstno pomembnejše
delo pregled grške zgodovine v Staretovi Občni zgodovini (1874/5). Zanimanje za
grško zgodovino je pri nas izšlo – tako kot pred tem v evropskem okviru – iz zani-
UVOD 19
manja za grško književnost, najpomembnejša dela pa so ustvarili klasični filologi.

Eden utemeljiteljev klasične filologije pri nas, A. Sovre, je napisal edini obsežnejši
in pomembnejši pregled grške zgodovine od začetkov do okrog 280 pr. Kr. (Stari
Grki, Celje 1939). Delo odlikujejo žlahtno napisana kulturna zgodovina, lep slog
in upoštevanje rezultatov dotedanjih znanstvenih raziskav. Po več kot pol stoletja
je zastarelo predvsem v prvih poglavjih (zaradi izjemnega napredka v preučevanju
arheoloških obdobij in začetkov grške zgodovine), za klasično in helenistično dobo
je deloma še uporabno. Esejistično zasnovano kritiko Sovretove knjige s pregle-
dom konceptualnega razvoja v razumevanju grške zgodovine je objavil J. Kastelic
(1941; ponatis v: Iosephi Kastelic opera selecta, Ljubljana 1988, 65–74).
Raziskovanje grške zgodovine je pri nas še dandanes zelo slabo zastopano.
Iz te tematike skorajda nimamo znanstvenih besedil. Marsikaj prinašajo spremne
besede in komentarji k prevodom iz grške historiografije (Herodot, Tukidid, Kseno
font, Polibij, Plutarh) in drugih historično izpovednih zvrsti grške književnosti (epi-
ka, lirika, dramatika, filozofija, strokovni teksti itd.).
• Za zgodovinarja so pomembni zlasti naslednji avtorji: Homer (Iliada in Odiseja; prev.
A. Sovre, Ljubljana 1950/51 in kasnejši ponatisi; Odiseja, prev. K. Gantar, Ljublja-
na 1994 (izbor s študijo in komentarjem); Heziod (Teogonija – Dela in dnevi, prev.
K. Gantar, Ljubljana 1974); liriki arhaične dobe, zlasti Arhiloh, Tirtaj, Alkaj in So-
lon (A. Sovre, Starogrška lirika, Ljubljana 1964; Isti, Predsokratiki, Ljubljana 1946,
ponatis 1988); Herodot (Zgodbe I–II, prev. A. Sovre, Ljubljana 1953/1955; izbor s
študijo je pripravil J. Kastelic, Ljubljana 1961); Tukidid (Peloponeška vojna, prev.
J. Fašalek, Ljubljana 1958); Ksenofont (Anabasis. Kirova vzgoja, prev. J. Fašalek,
Ljubljana 1963); od dramatikov klasične dobe je kot historični vir pomemben zla-
sti Ajshil (Peržani – Vklenjeni Prometej, prev. K. Gantar, Ljubljana 1982), od zgo-
dovinarjev helenistične dobe Polibij (prev. J. Fašalek, Ljubljana 1964) in po imenu
neznana avtorja Prve in Druge knjige Makabejcev (prev. A. Rebula v: Sveto pismo,
Ljubljana 1996, 1263–1324), iz rimske cesarske dobe pa Plutarh (v Sovretovem iz-
boru: Življenje velikih Grkov, Ljubljana 1982; Aleksander Veliki, prev. M. Tavčar,
Maribor 1973).
Omeniti velja dalje študije s področja sorodnih ved, ki prinašajo tudi pred-
stavitev historične tematike, npr. s področja mikenologije (M. Babič, Besedni
red v mikenski grščini, Ljubljana 1996 (disertacija)), grške literarne zgodovine
(K. Gantar, Helenizem, Literarni leksikon 3, Ljubljana 1978; Isti, Antična poetika,
Literarni leksikon 26, 1985), filozofije (V. Kalan, Dialektika in metafizika pri Ari-
stotelu, Ljubljana 1981; Isti, Tukidides – Logos zgodovine in razredni boj, Ljub
ljana 1983), umetnostne in širše kulturne zgodovine (J. Kastelic, Opera selecta,
Ljubljana 1988), epigrafike (J. Kastelic, Najstarejši grški napisi in Homer, ŽA 45,
1995 (Sertum Gantarianum), 135–159), numizmatike (E. Pegan, Prve tetradrahme
Aleksandra Velikega z orlom – njihov izvor in čas nastanka, AV 19, 1968, 347–356;
I. Lukanc, Les imitations des monnaies d'Alexandre le Grand et de Thasos, Paris
1995 (disertacija); rec. M. Torbágyi, ZČ 49, 1995, 647; P. Kos, Leksikon antične
numizmatike, Ljubljana 1997), arheologije (B. Teržan, Polmesečne fibule. O kul-
turnih povezavah med Egejo in Caput Adriae, AV 41, 1990, 49–88; Ista, Handel
und soziale Oberschichten im früheisenzeitlichen Südosteuropa, v: B. Hänsel (izd.),

Handel, Tausch und Verkehr im Bronze- und Früheisenzeitlichen Südosteuropa,
München–Berlin 1995, 81–159) in prava (J. Kranjc, Začetki in razvoj lastnine v
antičnih pravih, ZZR 56, 1996, 177–221; V. Simič, Agora v Homerjevih epih, ZZR
53, 1993, 205–217).
Domačih historičnih raziskav v ožjem pomenu besede skorajda nimamo.
Prevodi tujih zgodovinskih del v slovenščino to stanje le neznatno izboljšujejo,
saj gre pri sintetičnih delih bodisi za kratke preglede (npr. Svetovna zgodovina od
začetkov do danes, Ljubljana 1976; pregled grške zgodovine na str. 146–179 je na-
pisal J. Bleicken), poljudna dela (npr. Zgodovina v slikah 3–5, Ljubljana 1975) ali
konceptualno drugače zasnovana dela (L. Pareti in sodelavca P. Brezzi in L. Petech,
Zgodovina človeštva. Razvoj kulture in znanosti II, Ljubljana 1971). Od prevede-
nih znanstveno napisanih besedil naj omenimo še naslednja: M. Grant, Kleopatra,
Ljubljana 1973 (biografija); P. Vidal-Naquet, Črni lovec, Ljubljana 1985; A. Momi-
gliano, Razprave iz historiografije I–II, Ljubljana 1988; H. Grassl, Položaj telesno
in duševno prizadetih v antični družbi, ZČ 43, 1989, 311–316. Tudi ob upoštevanju
teh del in posameznih drugih krajših tekstov s področja grške zgodovine (J. Ma-
rolt, Medicina v antiki kot temelj oz. prolog njenega nadaljnjega razvoja, v: Med
medicino in literaturo. Prvi Pintarjevi dnevi, Ljubljana 1994, 327–332; R. Bratož,
ZČ 42, 1988, 595–597 s kratko oceno Schullerjeve Grške zgodovine; Isti, Grška
družba od Homerja do Perikla, Zgodovina v šoli III/2 (posebna številka), 1994,
4–17) velja ugotovitev, da je raziskovanje grške zgodovine eno najbolj deficitarnih
področij naše zgodovinske vede.
• Literatura: J. Kastelic, Opera selecta, Ljubljana 1988, 11–16 (= Antika, ES 1, 1987,
83–87) in 65–74 (ocena Sovretovih Starih Grkov). Slovenski prevodi in komentarji
grških literarnih del ter druga dela slovenskih avtorjev, ki se nanašajo na grško zgodo-
vino, se navajajo tudi na ustreznih mestih zgodovinskega pregleda. Med prevodi tujih
del, ki služijo zgodovinarju, naj omenimo tudi prevod zgodovine grške književnosti
(R. Cantarella, Grška književnost, Trst s.a.), prevod zgodovine filozofije (K. Vorlän-
der, Zgodovina filozofije. Prva knjiga, Ljubljana 1977) in prevod slovarja antične
mitologije (J. Schmidt, Slovar grške in rimske mitologije, Ljubljana 1995).
3. Temeljni študijski pripomočki
3.1. Uvodi v študij grške zgodovine
1. H. Bengtson, Einführung in die Alte Geschichte, München 1975 (7. izdaja).

2. I. Weiler, Griechische Geschichte. Einführung, Quellenkunde, Bibliographie,
Darmstadt 1988 (2. izd.).
3. W. Schuller, Griechische Geschichte. Oldenbourg Grundriss der Geschichte Bd.
1, München–Wien 1995 (4. izd.).
4. H.-J. Gehrke, Geschichte des Hellenismus. Oldenbourg Grundriss der Geschichte
Bd. 1 A, München 1990.
UVOD 21
3.2. Velike sinteze celotne grške zgodovine
1. The Cambridge Ancient History II–IX, Cambridge 1970–1994 (druga in tretja

izdaja).
2. H. Bengtson, Griechische Geschichte. Von den Anfängen bis in die römische
Kaiserzeit, München 1969 (4. izd.).
3. É. Will, Le monde grec et l'Orient I–II, Paris 1972–1975.
3.3. Izbor najvažnejših zgodovinskih revij
1. Bulletin de correspondance hellénique, École Française d'Athènes.

2. Chiron. Mitteilungen der Kommission für Alte Geschichte und Epigraphik des
Deutschen Archäologischen Instituts, München.
3. Gnomon. Kritische Zeitschrift für die gesamte klassische Altertumswissenschaft,
München (recenzije in tekoča bibliografija).
4. Hesperia. Journal of the American School of Classic Studies at Athens.
5. Historia. Zeitschrift für Alte Geschichte, Wiesbaden.
6. The Journal of Hellenic Studies, London (= JHS).
7. Klio. Beiträge zur Alten Geschichte, Berlin.
8. Revue des Études Grecques, Paris.
9. Rivista storica dell'Antichità, Bologna.
10. Tyche. Beiträge zur Alten Geschichte, Papyrologie und Epigraphik, Wien.
3.4. Temeljni bibliografski in leksikalni priročniki
1. L'année philologique, Paris 1928 ss. (tekoča bibliografija).

2. Der Kleine Pauly, Stuttgart 1964–1975 (= KlP).
3. The Oxford Classical Dictionary, Oxford 1996 (3. izd.).
4. Pauly-Wissowa Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft, Stutt
gart 1893 ss. (= RE).
5. Reallexikon für Antike und Christentum, Stuttgart (= RAC).
6. Der neue Pauly. Enzyklopädie der Antike, Stuttgart 1996 (= DNP, doslej 1 zve-
zek, A – Ari).
• Literatura: Zelo izčrpne in sistematično urejene preglede temeljne bibliografije prinašajo
I. Weiler, GG, W. Schuller, GG in H.-J. Gehrke, Geschichte des Hellenismus.
4. Viri za grško zgodovino

Znanje o grški zgodovini temelji na antičnih virih, ki so obenem tudi izhodišče
za vse popravke zastarelih ali napačnih tez. Ti viri so ohranjeni zelo fragmentarno
in so z ozirom na tematiko, prostor in čas zelo neenakomerno porazdeljeni. Pri te-
matiki izstopata vojaška in politična zgodovina, pri prostoru Atene, od obdobij je
najbolj zastopana pozna klasična doba. Ker so viri navedeni v uvodnem delu vsa-
kega večjega poglavja (obdobja), na tem mestu navajamo samo preglede celotnih
zvrsti virov.
4.1. Literarni viri (predvsem zgodovinopisje)
Preglede literarnih virov, vključno s historiografijo, prinašajo vse literarne

zgodovine (od prevedenih del R. Cantarella, Grška književnost (prevod 14. ital.
izd.), Trst s.a.; od tujih del gl. A. Lesky, Geschichte der griechischen Literatur,
Bern–München 1971 (3. izd.)).
Preglede grške historiografije prinašajo vsi boljši pregledi grške zgodo

vine.
• H. Bengtson, GG (ob posameznih poglavjih); I. Weiler, GG, 273–287; W. Schuller,
GG, 147–153; za helenistično dobo É. Will, Histoire politique du monde hellénistique
II, Nancy 1967, 469–494; H.-J. Gehrke, Geschichte des Hellenismus, 216–220. Od
novejših del, ki so posvečena celotni grški historiografiji, naj navedemo naslednja:
F. Winkelmann, Historiographie, RAC 15, 1991, 724–765; O. Lendle, Einführung in
die griechische Geschichtsschreibung. Von Hekataios bis Zosimos, Darmstadt 1992.
Za izbrana vprašanja grške historiografije gl. A. Momigliano, Razprave iz historiogra-
fije I–II, Ljubljana 1987; J.M. Alonso Núñez, Geschichtsbild und Geschichtsdenken
im Altertum, Darmstadt 1991. Na historiografijo in epigrafiko se nanaša monografija:
A. Chaniotis, Historie und Historiker in den griechischen Inschriften. Epigraphische
Beiträge zur griechischen Historiographie, Stuttgart 1988.
4.2. Epigrafski, papirološki in numizmatični viri
Tako imenovane pomožne zgodovinske vede so se razvile ob odkritju in raz

iskavah cele vrste novih virov, ki predstavljajo danes zelo pomembne, dostikrat celo
glavne vire za posamezna zgodovinska vprašanja.
O grški epigrafiki, ki se je kot samostojna veda razvila že v prvi polovici
19. stol. ob sistematičnem objavljanju grških napisov (Corpus inscriptionum Grae
carum 1825–1859; Inscriptiones Graecae I–XV, 1873 ss.; W. Dittenberger – F. Hil-
ler (izd.), Sylloge inscriptionum Graecarum, 3. izd. 1960):
• M. Guarducci, Epigrafia greca I–IV, Roma 1967–78; A.G. Woodhead, The Study of
Greek Inscriptions, Cambridge 1981; G. Pfohl, Grabinschrift, RAC 12, 1983, 467–514;
temeljno informacijo s predstavitvijo glavnih zbirk napisov posreduje I. Weiler, GG,
287–290.
Papirologija se je razvila v prvi polovici 20. stol. ob raziskovanju papirusnih
najdb iz Egipta, ki izvirajo iz helenistične in rimske dobe. S papirusnimi najdbami
so bila odkrita nekatera nova literarna besedila (na primer Aristotelova Atenska
državna ureditev in t.i. Helleniká iz Oksirinha), predvsem pa veliko število doku-
mentov, ki osvetljujejo privatno življenje.
UVOD 23
• Temeljne objave in obravnave s področja papirologije: serija Oxyrhynchus Papyri

(London 1898 ss.); L. Mitteis – U. Wilcken, Grundzüge und Chrestomatie der
Papyruskunde, Leipzig–Berlin 1963; A.S. Hunt – G.C. Edgar, Select Papyri, LCL,
1932/34); E.G. Turner, Greek Papyri. An Introduction, Oxford 1968; podrobno litera-
turo in zbirke navajajo I. Weiler, GG, 290–292; W. Schuller, GG, 154; H.-J. Gehrke,
Geschichte des Hellenismus, 215 sl.
Grška numizmatika, ki se je razvila v drugi polovici 19. stoletja, je precej obo-
gatila raziskovanje politične in gospodarske zgodovine. Doslej še ni bil sestavljen
korpus novcev za celotno grško zgodovino, pač pa obstajajo prostorsko in časovno
ožje zbirke. Idealu korpusa grških novcev se najbolj približujeta zbirki Catalogue
of Greek Coins in the British Museum (v 29 zvezkih, 1873–1927) in Sylloge Num-
morum Graecorum (od 1931 dalje).
• Od novejših pregledov gl. G.K. Jenkins – H. Küthmann, Münzen der Griechen, Mün-
chen 1972; R. Göbl, Antike Numismatik I–II, München 1978; I. Carradice – M. Price,
Coinage in the Greek World, London 1988. Temeljno bibliografijo navajata I. Wei-
ler, GG, 94; 112; 290 in W. Schuller, GG, 160; o grških novcih v balkanskem zale-
dju grškega sveta in pri Grkih na Jadranu gl. P. Kos, Leksikon antične numizmatike,
Ljubljana 1997.
4.3. Arheološka izkopavanja in topografija
Z velikimi izkopavanji od druge polovice 19. stol. dalje, zlasti pa s povojni-

mi arheološkimi raziskavami vsega grškega naselitvenega območja (večji del Sre-
dozemlja z delom Prednje Azije in Egipta) so postala arheološka odkritja temeljni
vir za poselitveno zgodovino in topografijo, pa tudi za druga področja zgodovinskih
raziskav (gospodarska zgodovina, historična etnografija, raziskave vsakdanjega
življenja itd.). Skorajda nepregledne objave arheoloških virov so prava zakladnica
podatkov za grško zgodovino. Pomen teh najdb je ne nazadnje tudi ta, da se je pro-
storski horizont grške zgodovine bistveno povečal.
• Okvirno informacijo z izčrpno bibliografijo posredujeta I. Weiler, GG, 10; 165 ss. in
W. Schuller, GG, 68 ss.; 160 ss.
5. Časovna razdelitev (periodizacija) in prostor

grške zgodovine
Najzgodnejša obdobja sodijo v okvir grške zgodovine le v najširšem smislu.
Raziskovanje različnih prazgodovinskih kultur južnega Balkana, egejskih otokov
in zahodne Male Azije temelji na arheoloških in deloma na jezikoslovnih študijah
(najstarejši napisi).
Prava grška zgodovina se prične v stoletjih po veliki selitvi z nastajanjem
(etnogenezo) grškega ljudstva. Ta zgodovina zajema časovno razdobje več kot ene-
ga tisočletja. Ne da bi se spuščali v diskusijo o zapletenih vprašanjih periodizacije
navajamo konvencionalno delitev grške zgodovine na štiri obdobja: predhomer-
sko dobo (ok. 2000–ok. 800), arhaično dobo (homerska Grčija in čas velike kolo-
nizacije, od okrog 800 do okoli 500), klasično dobo (od grško-perzijskih vojn do
smrti Aleksandra Velikega 323) in helenistično dobo (od Aleksandrove smrti prek
dobe diadohov, obdobja ravnotežja helenističnih sil do njihovega zatona in propa-
da, zadnje med njimi 30 pr. Kr.).
Navedena konvencionalna periodizacija grške zgodovine pa skriva v sebi
veliko nevarnost poenostavljenja. Posebno težko je določiti vsebino t.im prehodne
ali temne dobe ('Dark Ages' ali 'srednji vek' grške zgodovine). Posamezne opre-
delitve so vprašljive, vsebina pojmov ni jasna in strokovnjaki jo večkrat različno
razlagajo. Posamezna navedena obdobja (npr. helenistično dobo) nekateri delijo na
zgodnjo, visoko in pozno dobo.
Grška zgodovina zajema najprej ozemlje, na katerem so se naselili in izobli-
kovali historični Grki: srednja Grčija, Peloponez, otoki (vključno s Kreto, Rodom
in deloma Ciprom). S kolonizacijami se je grški naselitveni prostor zelo povečal:
v prvi kolonizaciji na zahodno obalo Male Azije, v drugi (veliki) kolonizaciji na
severno obalo Egejskega morja, Propontido, obale Črnega morja, južno Italijo, Si-
cilijo, deloma današnjo sredozemsko francosko in špansko obalo in na Kirenajko
v severni Afriki. V helenistični dobi se je grški naselitveni in zlasti vplivni prostor
sprva izredno povečal (Egipt in Prednja Azija do Indije), nato pa skrčil na Prednjo
in Malo Azijo ter Egipt. V tem obsegu je prišel pod oblast Rimljanov. V rimski in
zgodnjebizantinski dobi je grško naselitveno in kulturno področje ostalo nespre-
menjeno, z nebistvenimi izgubami torej enako kot v visoki in pozni helenistični
dobi. Bistveno skrčenje je prinesla ekspanzija Arabcev v 7. stol. (izguba Egipta in
Prednje Azije) ter Turkov v visokem in poznem srednjem veku (izguba večjega
dela Male Azije in obrobnih naselitvenih področij na Balkanu). Današnji grški na-
selitveni in jezikovni prostor je približno enake velikosti kot v homerski dobi in je
s tem prostorsko v pretežni meri tudi identičen.
PREDHOMERSKA GRČIJA 25
II. PREDHOMERSKA GRČIJA
1. Viri in temeljna literatura
Najstarejša kultura Grkov je zapustila tudi precej pisanih virov, ki so postali

podlaga za razreševanje temeljnih vprašanj zgodovinskega razvoja. V tej dobi so
uporabljali kretsko linearno A pisavo, ki so jo Grki s celine (»Arkadijci«) zanesli na
Ciper (ciprska linearna C pisava). Ta pisava še ni razrešena. V več krajih celinske
Grčije so našli ploščice in vaze z napisi v t.i. linearni B pisavi (Mikene, Ano En-
glianos na zahodni obali Mesenije, Tebe, Orhomenos, Tirins, Elevzina). Linearno
B pisavo sta razrešila dva angleška znanstvenika: Michael Ventris in John Chad
wick (prva objava odkritja: Evidence for Greek Dialect in the Mycenaean Archives,
JHS 73, 1953, 84–103; kasnejša večja dela istih avtorjev: Documents in Mycenae-
an Greek, Cambridge 1973 (2. izd.); J. Chadwick, The Decipherment of Linear B,
Cambridge 1970 (2. izd.); Isti, Die mykenische Welt, Stuttgart 1979). Prišla sta do
temeljne ugotovitve, da je bil v linearni B pisavi zapisan star ahajski dialekt, torej
so to zapisi v starem grškem jeziku. Ventris in Chadwick sta postavila temelje novi
veji znanosti, mikenologiji, ki povezuje strokovnjake predvsem s področja jeziko-
slovja in arheologije. Mikenologija je v zadnjih desetletjih doživela velik razmah,
vendar je treba z vidika zgodovinskih raziskav poudariti, da so ohranjeni zapisi v
linearni B pisavi zaradi svoje vsebine za zgodovinarja le omejene vrednosti. Večina
zapisov vsebuje raznovrstne sezname in prav nobeden med doslej najdenimi ne
poroča o zgodovinskih dogodkih (kot npr. stare orientalske kronike). Zaradi tega
razrešitev linearne B pisave po pomenu za zgodovinske raziskave relativno zaostaja
za pomenom razrešitve egipčanskih hieroglifov (začetnik J. F. Champollion leta
1822) ali mezopotamsko-prednjeazijskih klinopisnih tekstov (začetnik G. F. Gro-
tefend leta 1802 s staroperzijskim klinopisom), ki prinašajo tudi zapise literarne in
posebej historiografske vsebine.
O svoji prazgodovini sami Grki niso pustili nobenega zanesljivega zgodo-
vinskega izročila. Vsa poročila njihovih zgodovinarjev so zelo pozna in zato ne-
zanesljiva. Tako npr. poroča Herodot (1,142–143) o jonski selitvi z izhodiščem na
Peloponezu in v Atiki. Avtor enači atiške Jonce z avtohtonimi Pelasgi (1,56), o Dor-
cih, ki jih označuje kot helensko ljudstvo, pa poroča, da so bili pregnani iz sever-
ne in srednje Grčije ter da so se nato naselili na Peloponezu. Tukidid (1,2) omenja
selitve nekaterih plemen in poudarja, da je bilo njihovo skupno dejanje trojanska
vojna (1,3). Posamezne notice nam posredujejo tudi kasnejši avtorji kot sta na pri-
mer Strabon in Pavzanias.
Prav tako zelo nezanesljiv vir o grški prazgodovini je grška junaška epika.
Znanstveniki si niso enotni ob vprašanju, do kakšne mere odraža Iliada dejanske
razmere v mikenski Grčiji. Prevladujoče mnenje je, da so reminiscence na mikensko
dobo redke in izolirane, saj je Iliada nastala pol tisočletja kasneje. Historičnost
vojaških dogodkov, ki jih opisuje Iliada, ostaja še naprej vprašljiva. Miti o dogod-
kih na Kreti (Minos, Dajdalos, Evropa), v Argolidi (trojanska vojna, Herakles), v
Pilosu (Nestor), na Itaki (Odisej), v Korintu (Sizif, Belerofont, Medeja), v Bojotiji
(tebanski krog), v Tesaliji (Pelej in Ahil, Argonavti, Lapiti in Kentavri), ponekod
na maloazijski in črnomorski obali (Argonavti), so za zgodovinsko raziskovanje
pozne bronaste dobe majhne vrednosti.
Negrški pisni viri so zelo skopi. Problematične ostajajo še naprej omemba
ljudstva Aqaiwaša na napisu faraona Merneptaha (ok. 1225; verjetno v zvezi z
omembo dežele Ahhijawa na hetitskih napisih iz 14. stol.), omemba ljudstva Da-
nuna na napisu faraona Ramzesa III. (ok. 1200–1168) v Medinet Habuju, prav
tako tudi še pred letom 1000 nastali napisi z omembami krajevnih imen Milavata
(Milet?) in Keftiu (Kreta?). Prvo zanesljivo omembo Grkov v negrških virih nam
posreduje napis asirskega kralja Sargona II. (722–705), kjer se omenja pripadnik
ljudstva Iamâni (Jonijec).
Pomemben vir za grško zgodovino je jezik. Za zgodovinske raziskave sta
posebej pomembna študij toponimov in študij dialektov. Vendar je treba rezultate
dialektoloških raziskav pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov in procesov
upoštevati z veliko mero previdnosti. Prav tako so nezanesljivi rezultati antropoloških
raziskav, saj se na njihovi osnovi ne da ugotoviti rasne pripadnosti nosilcev posa-
meznih kultur.
Daleč najpomembnejši viri za to razdobje so arheološki materialni viri, kate-
rih obseg se je po sistematičnih izkopavanjih v večjem delu grških pokrajin zelo
povečal.
• Temeljna literatura: moderni kritični pregled z obsežno bibliografijo posreduje I.
Weiler, GG, 25–50; od nekoliko starejših sintez gl. zlasti CAH II/1 (3. izd.), 1973,
582–626 (avtorja S. Dow in J. Chadwick).
2. Prihod Indoevropejcev v Grčijo

Če upoštevamo naravne značilnosti Grčije, moremo ugotoviti, da ta dežela
nikoli ni mogla biti dežela izobilja in zato posebej privlačna za naselitev. Rodo-
vitne zemlje je malo, prevladuje kraški svet, gozdov ni dosti in tudi ti so bili že v
antiki močno izkrčeni. Dežela je obrnjena proti vzhodu, kamor tečejo vse večje
reke. Vzhodna obala je zelo prikladna za plovbo. Nasprotno pa je zahodna obala,
ki ima le en izrazit zaliv (Korintski), za poselitev in za pomorstvo mnogo manj
ugodna. Gorska veriga, ki se vleče od Pinda na severu do Tajgeta na južnem Pe-
loponezu, razčlenjuje deželo na veliko število manjših pokrajin, med katerimi so
pogosto zelo otežene zveze. Le v Tesaliji, Atiki in deloma na Peloponezu je ob
večjih rekah, kot so Alfej (Elida), Pamis (Mesenija) in Evrotas (Lakonija), dovolj
zemlje in prostora za večje naselitvene aglomeracije. Z vzhodne obale je prek
otokov sorazmeroma lahek dostop do Male Azije in Krete. Stalnica bistvenega

pomena v življenju prebivalstva na grškem polotoku je bila v vseh zgodovinskih
obdobjih bližina morja.
Nobeno poročilo ne sega v prazgodovino grškega ljudstva. Grki so v zgodo-
vinski dobi že izgubili spomin na to, da je njihova pradomovina ležala izven Grčije,
saj so se šteli za avtohtono ljudstvo. Ta predstava je bila v nasprotju z mnenjem
več avtorjev, da so bili Pelasgi, Karijci in Lelegi starejši prebivalci dežele (gl. KlP,
s.v. Pelasger, Karer, Leleger).
Sedanje znanje o prazgodovini Grčije temelji na rezultatih prazgodovinskih,
jezikoslovnih in naselitveno-topografskih raziskav. V grobih obrisih je ta podoba
danes razmeroma zanesljiva. Naselitev indoevropskih prednikov poznejših Grkov
je sestavni del preseljevanja ljudstev med srednjo Donavo in Karpati. Ljudstva
s severa in severozahoda so potisnila prednike Grkov s panonskega območja na
jug. Prehod od stalne naseljenosti k življenjskim razmeram ob selitvi je spreme-
nil družbeno sestavo prebivalstva. Gre namreč za prehod v t.i. vojaško demokra-
cijo. Vojaški način življenja v času selitve je omogočil vzpon izkušenih vodij, kar
je vodilo v krepitev knežje oblasti. Religija grških prednikov kaže močne vplive
fetišizma in animizma in zelo močno povezanost z naravo. V najvišjem božanstvu,
bogu nebes, ki so ga pozneje častili pod imenom Zeůs patér, so videli utelešenje
vsemogočne narave, s katero je bilo njihovo življenje tesno povezano. V tem bogu
nebes so častili obenem varuha človeškega rodu, družine in širših skupnosti, ki so
jih sestavljale velike družine; te so povezovale pripadnike enega plemena in enega
jezika. V Panonski nižini so grški predniki živeli predvsem od poljedelstva. Poznali
so volno in tkanje, od živine so poznali govedo, ovce in koze. Na podlagi pripad-
nosti Grkov indoevropski jezikovni skupini se ne da zanesljivo sklepati, kateri ožji
jezikovni ali etnični skupini so pripadali. Starejše hipoteze (kot npr. o grško-italski
povezanosti) so danes opuščene.
Naselitev Indoevropejcev na grška tla je potekala v prazgodovinski dobi.
Datiranje tega epohalnega procesa ostaja v toliko negotovo, ker se ga ne da časovno
uskladiti z dogodki v bližini grškega sveta. Gotovo je, da je naselitev potekala pred
vdorom Dorcev na Peloponez (12. stol.), zelo verjetno pa tudi pred prvim razcve-
tom mikenske kulture (druga polovica 16. stol.). Zelo verjetno je posledica te pose-
litve katastrofalni propad zgodnje heladske kulture (ok. 1900) in uničenje velikega
števila naselij na grškem kopnem v širokem pasu od zahodne Grčije do Argolide
na vzhodni obali Peloponeza.
Razmere, ki so vladale na grškem polotoku do prihoda Indoevropejcev,
osvetljujejo arheološke raziskave. Na njihovi podlagi razlikujemo več prazgodo-
vinskih kultur.
1. Nekako v drugo polovico 4. tisočletja sega neolitska kultura, ki se imenuje
po glavnem najdišču Sesklo v Tesaliji. Ta kultura je zastopana na območju Tesalije
(ok. 150 naselij) in v okolici Korinta. Na zahodu so njeni vplivi prek Krfa segli vse
v italsko Apulijo (sorodna kultura Molfetta). Za to kulturo so značilna neobzidana
naselja s kočami iz blata v pravokotnih ali ukrivljenih oblikah. Keramika je primi-
tivna (najprej z belimi, nato s pisanimi ornamenti) in odraža vplive iz Male Azije.
Poleg kamnitega orodja so nosilci te kulture uporabljali tudi orodje iz obsidiana,

ki so ga dobivali z otoka Melosa.
2. Sledi kultura Dimini (po najdišču v Tesaliji izpred srede 3. tisočletja).
Značilnost tega časa so utrjena naselja, ki so izraz nemirnejših časov. Zveze te kul-
ture z zunanjim svetom dokazuje okras na keramiki (v obliki trakov), ki kaže na
povezave s transilvanskim območjem. Zanesljivega dokaza za priselitev nosilcev
te kulture s severa ni. Mégaron, pravokotni prostor, ki je najbolj izrazita značilnost
te kulture, najdemo tudi v sočasni kulturi Troja I. Možno je, da se je ta tip stavbe
izoblikoval na egejskem območju in v Anatoliji samostojno, brez oz. neodvisno od
indoevropskih vplivov (prim. KlP, s.v.).
3. Mlajša je zgodnja heladska kultura (ok. 2500–2000), ki se je raztezala na
območju Tesalije in osrednje Grčije (Fokida, Bojotija, Atika) ter severnega Pelo
poneza (Argolida, Korint). Raziskanih je nekaj naselij, npr. Tirins (očitno že tedaj
središče knežje oblasti), nekaj naselij na Kikladih in v Atiki. Naselja imajo izrazit
mediteranski značaj. Trajne sledi je ta stara mediteranska kultura pustila predvsem
v jeziku. Toponimi na -nthos in -ssos (npr. Korinthos, Zakynthos, Ilissos, Kephis-
sos itd.) niso indoevropski in izhajajo od staroselskega prebivalstva, ki je živelo v
Grčiji, na Kikladih in v jugozahodni Mali Aziji. Najbolj pogosta so ta imena v Atiki
in Argolidi, nekoliko manj v srednji Grčiji in na otokih. Indoevropski priseljenci so
od teh staroselcev prevzeli mnogo: imena za rastline, kovine, izraze iz pomorstva in
ribolova. V znanosti se označuje predindoevropsko prebivalstvo Grčije kot »egej-
sko«, poznejši Grki pa so jim dajali različna imena (Kari, Lelegi, Pelasgi). Ni zna-
no, kako je potekal stik med staroselci in priseljenci. Sprejemanje prvin stare me-
diteranske civilizacije in jezika kaže na postopno daljše obdobje mirnega sožitja.
Grško ljudstvo se je torej izoblikovalo na podlagi etnične, kulturne in jezikovne
stopitve starega mediteranskega ter priseljenega indoevropskega prebivalstva. Ta
proces sega v drugo tisočletje.
Prvo indoevropsko poselitev Grčije – verjetno v začetku srednjega heladskega
obdobja (ok. 2000–1500) – si moremo predstavljati kot postopno prodiranje ple-
men in skupin plemen, ki so ga spremljala menjajoča se obdobja vojne in miru. Pri
tem je bistvenega pomena, da se je priseljeni indoevropski element uveljavil kot
vojaško in s tem politično vodilni v odnosu do višje civiliziranega mediteranskega
prebivalstva. Razlike med grškimi dialekti kažejo, da se ti niso izoblikovali šele
na grških tleh, temveč so jih priseljenci že prinesli s seboj. Izoblikovale so se tri
velike skupine dialektov: (1) jonski, (2) arkadsko-eolski (ahajski) in (3) dorsko-
zahodnogrški. Nekdaj so rezultate dialektoloških raziskav bolj ali manj mehanično
prenašali na zgodovino grških plemen, vendar se je to izkazalo za metodološko na-
pako. Jezik in ljudstvo sta namreč dve različni historični kategoriji, ki se razvojno
dostikrat ne pokrivata. Tako veljajo za nezanesljive vse hipoteze o časovnem za-
poredju priselitve grških plemen, ki temeljijo na rezultatih dialektoloških študij.
Zanesljivo je le to, da so nosilci dorskega dialekta prišli v Grčijo šele ob koncu
pozne heladske dobe (12. stol.). Razporeditev dialektov pred prihodom Dorcev je
le okvirno poznana: jonski dialekt je bil razširjen ne le v Atiki in na Evboji, temveč
tudi v Argolidi in drugod na Peloponezu ter v Bojotiji, arkadsko-eolski (ahajski)

pa v Tesaliji in na Peloponezu.
Če dogodke v Grčiji postavimo v širši zgodovinski okvir, dobimo naslednjo
razvojno podobo: Prva polovica 2. tisočletja, ki pomeni v Grčiji začetek nove dobe,
je bila za ves sredozemski svet, zlasti pa za bližnji Vzhod, doba velikih sprememb.
Med prvo selitvijo Indoevropejcev, katere posledice so se čutile na območju Male
Azije, v severni Mezopotamiji in celo do Indije, so prispeli predniki Hetitov v
19. stol. v notranjo Anatolijo, morda z zahoda, čez Bospor, ali z vzhoda, čez Kav
kaz. Okrog leta 1650 je iz prej razcepljenih kneževin knez Labarna ustanovil prvo
hetitsko državo. V nekaj generacijah je na osnovi zlitja indoevropskih priseljencev
s staroselskim prebivalstvom nastalo ljudstvo Hetitov.
Pol stoletja pred Labarno (okrog leta 1700) je vladal v Babilonu Hamurabi,
največji zakonodajalec starega Vzhoda. Po velikem vzponu Sumercev pod kraljem
Sargonom (ok. 2350–2300) in Naramsinom iz Akada je sledila doba padca, t.i. no-
vosumerska doba, ko je prišlo v Babiloniji do razcepa na vrsto manjših kneževin.
Z zahoda priseljeni semitski Amoriti so sčasoma spremenili etnično in jezikovno
sestavo prebivalstva in so prinesli nov kulturni vzpon v času kralja Hamurabija.
Tedaj je postala Babilonija kulturna velesila v prednji Aziji, saj so njeno kulturo
sprejemala sosednja ljudstva (tako so na primer tudi maloazijski Hetiti sprejeli ba-
bilonski klinopis).
Najmočnejša državna tvorba 2. tisočletja, Egipt, je po koncu srednje države
(ok. 1950–1680), postala žrtev vdora Hiksov, ljudstva ali mešanice ljudstev, ki ras
no in antropološko ni določljiva. Značilnost te dobe je »fevdalna« struktura države,
v vojskovanju pa uporaba bojnega voza. Glavno mesto je postal Avaris v Nilovi
delti. Država Hiksov je poleg Egipta obsegala še obsežne dele Sirije. V sosedstvu
je obstajala država Huritov v severni Mezopotamiji, v kateri je bil vodilni sloj indo
evropski. Šele po več kot stoletni podrejenosti Hiksom so faraoni 18. dinastije (Ah-
mose) ok. 1560 pregnali Hikse in s tem utrli pot nastanku in razvoju nove države.
Med sredo in koncem 2. tisočletja so Indoevropejci prek Hindukuša prvič
prodrli v indijsko Peterorečje. Njihov prihod je pomenil konec za indijske kulture,
imenovane po najdiščih Mohenjo Daro in Harappa.
V celoti gledano so selitve Indoevropejcev v drugem tisočletju zajele pro-
strana območja od Apeninov in Balkana vse do centralne Azije. Bistvenega pome-
na za nadaljnji razvoj v Grčiji pa je dejstvo, da je bila anatolska država Hetitov
usmerjena proti jugovzhodu, proti severni Siriji in Mezopotamiji. Velike kulture
starega Vzhoda so bile za Hetite nedvomno bolj privlačne kakor nerazviti Zahod.
Kako daleč proti zahodu je v Mali Aziji segal politični vpliv Hetitov, se ne da ugo-
toviti. Vsekakor je bil obstoj velikega kraljestva v Anatoliji, ki je z obvladovanjem
prehodov čez Tavrus nadzorovalo prometne povezave med Zahodom in sirsko-
mezopotamskim prostorom, velikega pomena za politični, gospodarski in duhov
ni razvoj obrobja Egejskega morja. Država Hetitov je bila v soseščini politično
razdrobljene mikenske Grčije primer velike države. Z vplivom iz Male Azije pa
se je na civilizacijskem področju prepletal veliko močnejši vpliv minojske Krete,
katere prvi razvojni vrh sovpada z začetkom srednje heladske dobe (ok. 2000),
medtem ko je drugi višek minojske kulture približno sočasen z zgodnjo mikensko

dobo (pozna heladska doba).
• Temeljna literatura za zgodovino starega Vzhoda v drugem tisočletju pred Kr.:
L. Wooley, Zgodovina človeštva 2, Ljubljana 1969; E. Cassin (s sodelavci), Die
Altorientalischen Reiche I, II (Fischer Weltgeschichte 2–3), Frankfurt 1965; W. Wolf,
Das alte Ägypten, Darmstadt 1971; CAH II/1, 1973, 1–556.
3. Minojska kultura
Kreta, drugi največji otok v vzhodnem Sredozemlju (več kot 8200 km2), je
na podlagi dobrih pomorskih zvez z Egiptom, Sirijo, Malo Azijo, Grčijo in Za-
hodom sprejemala vplive različnih kultur in jih tudi sama izžarevala na različne
strani. Zato ni presenetljivo, da je tukaj najprej na grškem območju nastala visoka
kultura (gl. KlP, s.v. Kreta).
Vzpon kretske kulture se je pričel ok. leta 2200 (zgodnja minojska doba). Sle-
dila je gradnja palač v Knosu in Fajstu. Ok. 1700 je to kulturo zadela katastrofa, ki
vsaj okvirno časovno sovpada s prihodom Hiksov v Egipt. Ta prvi padec v razvoju
pa je bil kratkotrajen. V Knosu, Fajstu in Maliji so bile zgrajene nove palače. Sledil
je nov kulturni vzpon, v katerem se odražajo sproščenost, neobremenjenost in po-
gum kretskega človeka. Ta kultura je bila okrog leta 1450 skoraj v celoti uničena.
Naselitvena podoba Krete in njena kultura odražata usmerjenost proti Vzhodu. Pre-
bivalstvo Krete (sicer sorodno staremu mediteranskemu prebivalstvu, t.i. Karijcem v
Grčiji in zahodni Mali Aziji), je prebivalo večinoma v vaseh (po značaju ribiških in
poljedelskih). Izvor tega prebivalstva in njegova etnična pripadnost ostajata nezna-
na. Proti koncu 3. tisočletja je prva kretska kultura dosegla svoj vrh, ki ga označuje
najdišče keramike v votlini Kamares na južnem pobočju gore Ide.
V začetku srednje minojske dobe (ok. 2000) se je razvila na osrednjem delu
otoka svojevrstna dvorna kultura. Življenje se je odvijalo predvsem v mestnih na-
selbinah. Starejša, pretežno kmečka kultura, je v precejšnji meri propadla. Središče
političnega in gospodarskega življenja so postale palače z oljnimi mlini in vsa-
kovrstnimi delavnicami. Življenjski stil te kulture označujejo življenjska radost,
uživanje, usmerjenost v tostranstvo. Zaradi varne lege otoka so bili ti dvorci brez
obzidja. Omembe Krete najdemo v tem času pod imeni Keftiu, Kaphthor, Kaptara
na napisih iz Egipta, Babilonije in Sirije.
Prvi vzpon kretske kulture sovpada z 12. egiptovsko dinastijo srednje države
(ok. 1950–1750). Morda so tedaj kretski rokodelci prišli v Egipt. Kretsko keramiko
so odkrili v Fajumu in nekaj celo v zgornjem Egiptu. Med Kreto in bližnjim Vzho-
dom je potekala živahna trgovina. V kretskih palačah so našli babilonske pečate iz
Hamurabijeve dobe. Te zveze so potekale predvsem prek mesta Ugarit (Ras Šamra)
v severni Siriji. Na kulturnem področju se je Kreta v tej dobi najbolj naslonila na
Egipt. Od tam je bila prevzeta zamisel o oblikovanju hieroglifske pisave, iz Egipta
je prišel na Kreto tudi papirus. Egiptovski vplivi so vidni v umetnosti in arhitekturi.
Vendar do kakšne politične odvisnosti od Egipta ni prišlo.
Ploščica z napisom v linearni A pisavi,

Heraklion na Kreti, ok. 1700 pr.Kr.
(I Greci in Occidente, Milano 1996)
Ko je prva visoka kretska kultura ok. 1700 na katastrofalen način propadla,

je indoevropska selitev že spremenila podobo tedanjega sveta. Vzroka za ta pro-
pad se ne da zanesljivo ugotoviti (naravna katastrofa, državljanska vojna, vdor tu-
jega ljudstva?). Hipoteza E. Meyerja, da so Kreto opustošili Hiksi, ki so osvojili
tudi Egipt in Babilonijo, ima šibko osnovo, čeprav se na napisu iz Knosa omenja
Hian, kralj Hiksov.
Po prvem katastrofalnem padcu si je Kreta hitro opomogla. V dobi ponovnega
vzpona (16. stol.) je bila izrazita prevlada Knosa, ki naj bi štel vsaj 50.000 prebi-
valcev (Evans je cenil njegovo prebivalstvo celo na 80.000). Poleg osrednje palače
je bilo zgrajenih več manjših dvorcev, kjer so prebivali vazali kneza iz Knosa. V
dvornem okolju se je razvil naturalistični umetniški slog. Kretski predmeti iz tega
obdobja so bili očitno zelo cenjeni, saj so jih odkrili tudi v mikenskih grobnicah
(Mikene, Vaphio pri Sparti). Freske palače v Knosu odražajo veselje do življenja,
saj prikazujejo športna tekmovanja in lov.
Kretska civilizacija je dosegla nov (drugi) razvojni vrh sredi 16. stoletja.
Zanjo je značilna velika vloga ženske. Življenje višjih slojev je bilo očitno rafini-
rano, v nekem smislu »pomehkuženo«, in se je bistveno razlikovalo od sočasnega
življenjskega sloga v Grčiji. Zaradi potreb dvorne pisarne se je izoblikovala prek
razvojnih stopenj piktografske in hieroglifske pisave kretska linearna pisava, ki se
je razvila v dveh sistemih, kot linearna A in linearna B pisava. Linearna B pisava je
mlajšega izvora in jo najdemo na dokumentih iz mlajše palače v Knosu. Linearna
A pisava še ni razrešena, število zapisov v njej je sorazmeroma majhno (ok. 300).
Linearna B pisava (z okrog 4.000 zapisi) je postala pisava mikenske kulture. Doslej
odkriti zapisi v njej kažejo, da so jo uporabljali predvsem za sestavljanje seznamov
inventarja in zaenkrat ni dokaza, da bi se v tej pisavi razvila književnost.
Večji vpliv kot kretska pisava pa je imela na razvoj v Grčiji kretska religija.
Njeni poglavitni značilnosti sta tesna povezanost z naravo in velik vpliv ženskega
elementa. Najbolj znana kretska božanstva so bila ženska: Velika mati, Kačja bo-
ginja in Gospodarica divjih živali (pótnia therôn). Od kultnih simbolov sta za Kreto
značilna predvsem dva: rogovi in dvojna sekira. Slednji je bil razširjen tudi v Mali
Aziji, pri Hetitih ter v severni Mezopotamiji (atribut huritskega boga vremena
Tešuba, v kasnejših obdobjih simbol božanstva Jupitra Dolihenskega). Za kretsko
religijo je značilna vera v obstoj demonov in mešanih bitij (tako kot na primer pri
Hetitih) ter češčenje stebrov in dreves.
Povezave med Kreto in celinsko Grčijo, ki so bile v zgodnji dobi zelo šibke,
so se v tej dobi zelo razvile. Grki so sprejeli številne prvine kretske civilizacije,
vendar pa pod njenim vplivom niso spremenili svojega bistva.
Kretska kultura je zapustila številne spomenike, njena pisava pa ostaja
kljub velikim prizadevanjem nerazrešena. Ključ za njeno razrešitev bi bilo odkrit
je dvojezičnega, t.j. kretsko-egipčanskega ali kretsko-babilonskega napisa, t.i.
bilingve. Dediščina minojske kulture, ki je postala poznana po Evansovih izko-
pavanjih (od 1899 dalje), je tako velika in bogata, da moremo kretsko civilizacijo
šteti v mnogih ozirih za enakovredno visokim civilizacijam Egipta in mezopotam-
skega prostora.
Temeljni historični problemi pri raziskovanju minojske civilizacije so:
1. Nastanek minojske civilizacije (odnos do kulture Kikladov, priseljevanje
prebivalstva od drugod in s tem povezanimi vplivi itd.).
2. Državna in družbena ureditev Krete. Ker obstajajo le arheološki viri, je
težko odgovoriti na vprašanje obstoja kraljestva in plemiškega razreda. Obstoj veli-
kih palač in uporaba linearne A pisave kažeta na centralno vodeno gospodarstvo. Ne
vemo, ali so poleg monarhične oblasti obstajale tudi druge politične institucije.
3. Vzroki za zaton minojske civilizacije. Po tezi grškega arheologa Marinata
naj bi izbruh vulkana na otoku Tera (Santorin) povzročil zelo močan rušilni val, ki
naj bi razrušil Knosos. Po mnenju večine strokovnjakov je vzrokov za zaton več:
potres(i) in hkrati dogodki vojaške narave (upor in s tem povezana »državljanska
vojna«, invazija mikenskih Grkov).
4. Datiranje propada minojske civilizacije. Nekateri datirajo njen zaton v čas
po 1400 (še danes prevladujoče mnenje), drugi pa v dve stoletji kasnejše obdobje
(ok. 1200; zastopniki tega gledanja povezujejo uničenje minojske civilizacije z

uničenjem mikenske kulture in prednjeazijskih kultur med selitvijo t.i. pomorskih
ljudstev). Ključ do rešitve spornega vprašanja je datiranje ploščic z linearno B pi-
savo, ki so jih našli v Knosu. Ker gre za pisavo mikenske kulture, dokazuje najdba
teh ploščic prevlado mikenskih Grkov na otoku. Glede na to, da so bile ploščice
najdene v Knosu, je bilo tam najverjetneje središče oblasti na otoku. Kako razložiti
to najdbo v odnosu do datiranja zatona kretske kulture?
(a) Če je bila minojska kultura uničena po 1400 (ok. 1375), ji je sledila na
Kreti mikenska oblast, ki pa je trajala le ok. 175 let.
(b) Če je minojska kultura propadla šele okrog leta 1200, je razvoj na kop-
nem potekal paralelno z razvojem na otoku. Knosos bi bil v tem primeru ves čas
središče mikenske oblasti.
• Literatura: Dober uvod v historično problematiko s temeljno bibliografijo posre-
dujeta I. Weiler, GG, 26 ss. in W. Schuller, GG, 88–92; 183–186. Podrobnejši pre-
gledi in specialne študije: E. Cassin (s sodelavci), Die Altorientalischen Reiche II.
Das Ende des 2. Jahrtausends (Fischer Weltgeschichte 3), Frankfurt am Main 1966,
311–323; G. Hafner, Kreta in Helada. Umetnost v slikah, Ljubljana 1969, 17–31; S.
Marinatos, Die Ausgrabungen auf Thera und ihre Probleme, Wien 1973; CAH II/1,
1973, 557–581; S. Hiller, Das minoische Kreta nach den Ausgrabungen des letzten
Jahrzehnts, Wien 1977; O. Krzyszkowska – L. Nixon (izd.), Minoan Society, Bristol
1983; R. Hägg – S. Marinatos (izd.), The Minoan Thalassocracy. Myth and Reality,
Stockholm 1984; Ista (izd.), The Function of the Minoan Palaces, Stockholm 1987;
J. W. Graham, The Palaces of Crete, Princeton 1987.
4. Mikenska doba
4.1. Kratek pregled
Naselitev Indoevropejcev v Grčiji je v arheologiji pustila sorazmeroma malo

sledi. Očitno so prišli priseljenci pod vpliv višje kulture mediteranskih staroselcev.
Materialni življenjski pogoji se spočetka niso dosti spremenili. Kultura celotnega
srednjega heladskega obdobja (ok. 2000–1550) je izrazito kmečka. Značilnost tega
časa sta preprosta rumena in siva keramika (imenovana po najdišču Orhomenos).
Stiki z zunajgrškim svetom so bili zelo šibki. Kulturo tega časa nam kaže zlasti
grobišče v bližini Miken (izven mikenskega gradu, odkrito 1951): grobni pridatki
se ne morejo meriti s poznejšimi, vendar so precej bogati, zlasti orožje. Nagrobne
plošče prikazujejo lovske scene, upodobitve bojnega voza še ne najdemo.
Pretežno kmečka kultura srednje heladske dobe se je v začetku tako imeno-
vane pozne heladske dobe (od srede 16. stol. dalje) precej spremenila. Drugačen
značaj in novega duha te kulture izraža veselje do boja, ki se kaže v posedovanju
dragocenega bronastega orožja. Upodobitve iz tega časa prikazujejo bojni voz. To
kaže na stopnjevanje vojaškega duha in na prekinitev s kmečkim načinom življenja.
Sklepati moremo, da se je indoevropski element na družbenem področju dokončno
uveljavil kot vodilen. Odraz novega življenjskega sloga so utrjeni dvorci, gradovi,
kjer je prebivalo bojevito plemstvo. Nad slojem svobodnjakov se je izoblikoval sloj

plemstva, čigar ideal sta bila bojevanje in dvorni način življenja. Simbol te dobe so
postale Mikene, poleg Miken pa je igral pomembno vlogo tudi Tirins v neposredni
soseščini. V Atiki je bila najvažnejša utrdba na atenski Akropoli. Monumentalna
arhitektura mikenske dobe (velika obzidja poligonalne oblike na vzpetinah, silno
utrjena vrata) odraža vojaškega duha in življenjski slog, ki je bil povsem različen
od onega na Kreti. Na sredini gradu je bila palača z veliko reprezentančno dvorano.
To je bil t.i. mégaron, spočetka prostor pravokotne oblike, kamor so zganjali živino.
V megaronu je knez s svojimi vazali in gosti obedoval, okrog so bili razvrščeni
prostori za služinčad. Mikenska palača se je zaradi svoje urejenosti in pravilnosti
bistveno razlikovala od mediteranske arhitekture na Kreti, kjer so se okrog osred
njega dvorišča grmadili različni prostori na tak način, da se je nad celoto izgubljal
pregled in je razpored prostorov deloval kaotično (t.i. labirint).
Višek mikenske kulture pade na konec 16. in na začetek 14. stoletja; vmes je
bilo 15. stoletje, ki je doba izrazitega padca. Prav v tem obdobju je prišlo do preobli-
kovanja mikenske kulture pod vplivom Krete. Podobo mikenske kulture posredujejo
predvsem najdbe v samih Mikenah, v bližnjem Tirinsu in v Orhomenu. Izjemnega
pomena je bilo odkritje jaškastih grobov znotraj mikenskega gradu (H. Schliemann
leta 1876: šest grobov, izklesanih v skalo, v katerih so našli bogate grobne pridatke
kot npr. zlat okras in orožje). Značaj najdbe kaže, da gre za grobove mikenskih kne-
zov. Pet pokopanih moških je nosilo zlate maske. Veliko število dragocenih pred-
metov dokazuje obstoj domače obrti, še zlasti zlatarskih delavnic. Mikenski vla-
darji so nosili zlate diademe. Poleg značilnih grobnih pridatkov odražajo vojaškega
duha te dobe grobo izklesane in le v fragmentih ohranjene nagrobne plošče. Na
eni takih je upodobljen pokojnik na lahkem dvokolesnem bojnem vozu, kar lahko
označimo kot prvo upodobitev tega orožja (sicer posebej razširjenega pri Hetitih)
na grških tleh. Značilnost mikenske civilizacije je, da je v njej ženska – za razliko
od minojske civilizacije – igrala zelo obrobno vlogo.
Na prehodu iz 16. v 15. stol. se je uveljavil pokop v kupolaste grobnice z
dimenzijami, ki so bile za tisti čas izjemne (kupola t.i. Atrejeve zakladnice meri v
premeru 14,5 m, kar je izreden gradbeni podvig). Nova oblika grobov izraža težnjo
po monumentanosti. Slednjo odražajo tudi levja vrata v Mikenah (ok. 1350), ki spo-
minjajo na podobne gradnje pri Hetitih (v prestolnici Hattuši). Z dvojnim obzidjem
okrog območja grobnic je bilo grobišče kot prostor za mrtve jasno ločeno od osta-
lega prostora. Freske iz Miken in Tirinsa prikazujejo bojne in lovske scene.
Državna ureditev Grčije v mikenski dobi ni poznana. V Argolidi in v Bojotiji
so obstajale večje državne tvorbe. V Argolidi so imele prevlado Mikene, pri čemer
ostaja še naprej neznan odnos le-teh do bližnjega Tirinsa. V Bojotiji so imeli prevlado
knezi z gradu Gla (Gha) ob poznejšem Kopaiskem jezeru. Velika gradbena dosežka
teh državnih tvorb sta bila izgradnja cestnega omrežja v Argolidi in izsuševanje
zamočvirjenega dela Kopajskega jezera. Ta velika gradbena dela, za katera so po-
trebovali dosti delovne sile, kažejo na obstoj centralne oblasti. Ta velikopotezna
gradbena dela so primerljiva z velikimi gradbenimi podvigi Vzhoda, kot sta npr.
gradnja piramid in templjev v Egiptu ter stolpov v Mezopotamiji.
Grška junaška epika pripoveduje o državi kralja Agamemnona v Argolidi,

čigar prednikom naj bi sam Zevs podelil oblast. V mitu o Heraklu se omenja mi-
kenski kralj Evristej (Eurystheús). To mitološko izročilo in obstoj osrednjega Heri-
nega svetišča v bližini Miken (Prósymna) kažeta na obstoj državne tvorbe v Argo-
lidi v mikenski dobi. Morda vsebuje mitološko izročilo o pohodu sedmerice proti
Tebam historični spomin na boje med mikenskimi knezi in tebanskimi vladarji.
Trajnejše, večje državne tvorbe očitno niso nastale. Malo verjetna je hipoteza o
obstoju velikega ahajskega kraljestva (zastopnika te sta bila npr. E. Meyer in M. P.
Nilsson). Prav tako je slabo utemeljena domneva, da je že obstajala predstava o
vladarski oblasti po božji milosti, kakršno je poznal stari Vzhod (homerski pride-
vek diíphilos, t.j. »Zevsu ljub«, za mikenske kneze, je ne dokazuje). Ob velikih
vojaških podvigih so izbrali »vojaškega kralja« (hegemón), vendar je ta institucija
po koncu vojne zamrla in jo za mirno dobo ne moremo dokazati. Zdi se, da je bila
Grčija v tej dobi razcepljena na celo vrsto manjših državnih tvorb.
Mikenski Grki so bili na začetku kontinentalno ljudstvo. Z njihovim vsto-
pom na morje (najprej kot gusarji, nato tudi kot trgovci) se je podoba Egejskega
morja, ki ga je dotlej obvladovala Kreta, povsem spremenila. Vrh mikenske po-
morske sile pade v čas po propadu kretske prevlade na morju (ok. 1400). Ta pre
vlada pa je bila kratkotrajna (14. in 13. stol.), saj se je zaključila že z dorsko selit-
vijo v 12. stol. Odraz te prevlade so postojanke na otokih (utrdba Ahaja na Rodosu,
ime »Ahajska obala« na Cipru, postojanke na Kikladih) in trgovanje z območjem
vzhodnega Sredozemlja (sirski prostor z Ugaritom kot glavnim tržiščem, Egipt), pa
tudi z južno Italijo in Sicilijo. Očitno hetitska država mikenskim Grkom ni dovo-
lila vstopa na svoje ozemlje, saj so najdbe mikenske keramike omejene na dežele
zahodno in južno od hetitske države. Skupno ime za Grke v mikenski dobi je bilo
Ahajci. Na navzočnost grških trgovcev na Vzhodu ne kažejo le najdbe mikenske
keramike, temveč tudi način pokopa ter celo predmeti religiozne narave (npr. upo-
dobitve božanstev v Ugaritu).
Mala Azija je z izjemo jugozahodnega obalnega pasu ostala mikenskim Grkom
nedostopna. V hetitskih napisih iz časa kralja Šupiluliuma (ok. 1365) se večkrat
omenja dežela Ahhijawa, ki spominja na Ahajce (Achaioí; gl. DNP, s.v.). O legi te
dežele si raziskovalci niso enotni in pri sedanjem stanju raziskav ostaja vprašanje
njene lege (zahodna, južna ali celo jugovzhodna Mala Azija) nerazrešeno. Morda se
za to omembo skrivajo Herodotovi Hipahajci na področju Kilikije (7,91) in ljudstvo
Aqaiwaša z egiptovskih napisov. Opuščena je predstava o veliki državi Ahhijawa,
ki naj bi obsegala obsežne dele Grčije, otoke in dele anatolijske obale. Ohranjena je
hetitska meddržavna pogodba s knezom z imenom Alakšandru iz dežele Wiluša (v
zahodni Mali Aziji, domnevno v Troadi); grški knez je postal hetitski vazal in je bil
dolžan hetitskemu vladarju pomagati z vojsko. Pogodba kaže na to, da so posamezni
deli mikenskega sveta prihajali celo v politično odvisnost od hetitske države.
Uspehi mikenskih Grkov so temeljili na njihovi vojaški moči in organiza-
ciji. Vodilno vlogo v vojski je imelo plemstvo, ki se je bojevalo z bojnimi vozovi.
Oborožitev pešcev, ki so šli v boj kot gospodarjevi spremljevalci (kasnejša oznaka
hetaîroi), so sestavljali velik stolpast ščit, sulica in kratek meč. Ob večjih spopadih
so se knezi povezovali, pri čemer so enega njih priznavali za hegemona in se mu

zavezali s prisego; ko je bilo vojne konec, je zavezništvo propadlo. Poznavanje
družbene in državne ureditve mikenske dobe temelji na zapisih v linearni B pi-
savi, na arheoloških najdbah in na izročilu junaške epike. Ker o večini temeljnih
vprašanj med zgodovinarji ni soglasja, navajamo glavne poteze te ureditve v izbra
nih vprašanjih (gl. spodaj).
Izredno velikega pomena za razvoj v kasnejših obdobjih je bila religija mi-
kenskih Grkov. Kasnejši Grki so prevzeli od njih celo vrsto predstav o božanstvih
ter krajih in obliki božjega češčenja. Mikenski Grki so častili bogove v votlinah,
v svetih gajih, na gorah itd. Odraz kontinuitete v religiji je privzem cele vrste mi-
kenskih kultnih območij v kasnejši dobi (npr. Delfi in Elevzina) ter privzem mi-
kenskega liturgičnega posodja ter drugega inventarja. V mikensko dobo sega tudi
kult mrtvih.
4.2. Osrednja vprašanja novejših zgodovinskih raziskav z glavno literaturo
1. Nastanek mikenske kulture. Splošno uveljavljeno mnenje je, da so bili no-

silci te kulture prišleki, vendar je le-te težko opredeliti. Oznaka Grki je sporna, saj
to niso bili Grki v poznejšem pomenu tega imena. To ljudstvo je govorilo jezik, iz
katerega se je razvila mikenska grščina, ki je pol tisočletja starejša od homerske.
Za bolj ali manj odprta moremo označiti naslednja vprašanja: na kakšni stopnji je
bil ta jezik, kdo ga je uporabljal (večji del prebivalstva ali samo nekateri (višji) sloji
družbe) in do kakšne mere je bil ta jezik enoten.
2. Linearna B pisava in njen pomen. Poznavanje državne in družbene ure-
ditve mikenske Grčije temelji na tekstih v linearni B pisavi, napisanih na glina-
stih ploščah. M. Ventris, ki je pisavo prvi razrešil, je na začetku menil, da ne gre
za grški, temveč za etruščanski jezik. Šele kasneje se je izkazalo, da gre za zelo
arhaično grščino. Kljub številnim začetnim pomislekom se je odkritje do danes
splošno uveljavilo.
3. Družbena in državna ureditev v luči tekstov v linearni B pisavi. Ti zapisi so
danes za tovrstne raziskave vsekakor pomembnejši vir kot Homer, pa tudi važnejši
od arheoloških najdb. Po vsebini so to slučajno ohranjene notice državne birokracije
za interno službeno uporabo. Mnoge besede spominjajo na kasnejše grške izraze in
vprašanje je, koliko se da iz kasnejših grških izrazov sklepati na vsebino mikenskih.
Navajamo nekaj primerov za oznake družbenega položaja, ki so posebej zanimivi
za poznavanje družbene in državne ureditve:
a) Wa-na-ka: dostojanstvenik s tem imenom je dobil pri delitvi (te-me-no)
največji del zemljišča, torej je bil po rangu na prvem mestu in je imel tudi važno
vlogo v kultu. Najbolj smiselna je razlaga, da gre za kralja, na kar kažejo tudi
najdišča plošč z omembami tega naslova (palače, gradovi). Iz tega izraza izhaja
kasnejši (w)anax, najvišji gospod, pri Homerju oznaka za Agamemnona. To ozna-
ko nosijo tudi bogovi.
b) Ra-wa-ke-ta: po položaju druga oseba, ki ima manjše zemljišče, sicer pa
podobno vlogo kot že imenovani »kralj«. Ni jasno, ali je imel posebno vojaško
Mikenska plošča z linearno B pisavo; Knosos, ok. 1550 pr.Kr.

(G. Hafner, Kreta in Helada, Ljubljana 1969)
funkcijo ali pa gre za zastopnika plemstva, ki je bil v opoziciji proti kralju. Homer-
ska vzporednica je lawagetas (vodja ljudstva, vendar se izraz lawos tukaj nanaša
na plemstvo).
c) E-qe-ta: homerski hepetas kot kraljevi spremljevalec v vojaški in (ali)
kultni vlogi.
d) Qa-si-re-u: nadzornik kovaških delavnic, ki je bil po družbenem položaju
nad navadnim ljudstvom, vendar ni spadal k višjim slojem. Etimološko soroden je
grški izraz basileus, ki pa pomeni kralja. Očitno je v »temni dobi« po dorski selit
vi propadla vloga dostojanstvenika wa-na-ka in je nosilec naslova qa-si-re-u pre-
vzel njegovo vlogo.
e) Da-mo: kasnejši dêmos; izraz je v mikenski dobi pomenil skupino ljudi z
določenim pravnim statusom in ne (vseh) svobodnih ljudi kot v kasnejši dobi.
f) Do-e-ro: kasnejši doûlos (suženj); izraz se pojavlja vedno v posesivnem

genetivu, kar še dodatno kaže na to, da gre za sužnja. Očitno je v mikenski dobi
suženjstvo obstajalo, vendar o njem ne vemo dosti.
• Literatura: kot študijski uvod v historično problematiko gl. W. Schuller, GG, 92–98 in
186–191; I. Weiler, GG, 33 ss.; večji pregledi: E. Cassin (s sodelavci), Die Altorien-
talischen Reiche II, 323–332; CAH II/1, 1973, 582–658; CAH II/2, 1975, 165–187;
kratek pregled umetnostne zgodovine prinaša G. Hafner, Kreta in Helada, 32–60.
• Izbrana literatura o specialnih vprašanjih: J. T. Hooker, Mycenaean Greece, London
1976; O.T.P.K. Dickinson, The Origins of Mycenaean Civilisation, Göteborg 1977;
S. Deger-Jalkotzy, E-qe-ta. Zur Rolle des Gefolgschaftswesens in der Sozialstruktur
mykenischer Reiche, Wien 1978; J. Chadwick, Die mykenische Welt, Stuttgart 1979;
J.T. Hooker, Linear B. An Introduction, Bristol 1980; A. F. Harding, The Mycena-
eans and Europe, London 1984; F. Schachermeyr, Mykene und das Hethiterreich,
Wien 1986; S. Hiller – O. Panagl, Die frühgriechischen Texte aus mykenischer Zeit,
Darmstadt 1986; G. Rachet, Civilisations et archéologie de la Grèce préhellénique,
Paris 1993; B. Eder, Staat, Herrschaft, Gesellschaft in frühgriechischer Zeit. Eine
Bibliographie 1978–1991/2. Veröffentlichungen der Mykenischen Komission 14, Wien
1994.
Mikenološka znanost se je v zadnjih dveh desetletjih razvila tudi pri Sloven-

cih. Fedora Ferluga-Petronio je napisala jezikoslovno študijo o poimenovanju orožja
v mikenski grščini (I nomi delle armi in miceneo, Skopje 1979). Matjaž Babič je
v doktorski disertaciji Besedni red v mikenski grščini (Ljubljana 1996) svoje raz
iskave usmeril v jezikovni vidik mikenskih tekstov, vendar je v uvodnem poglavju
(str. 7–12) prikazal za zgodovinsko razumevanje dobe pomemben nastanek le-teh
ter njihov pomen v državni upravi. V bibliografiji je navedel vrsto del, ki so po-
membna za historični vidik mikenoloških raziskav.
5. Dorska selitev
Pred letom 1200 se je pričela na območju Sredozemlja velika selitev ljudstev,
ki je zajela svet od Apeninskega polotoka do Mezopotamije, od Panonske nižine
vse do meja Egipta na jugu. V zgodovini civilizacije pomeni vélika selitev hkrati
tudi prehod iz bronaste v železno dobo. Premiki ljudstev so se ponovno pričeli na
področju Panonske nižine. Predniki Ilirov in druga ljudstva so začela v drugi polo-
vici 2. tisočletja prodirati proti jugu. O vzrokih za to selitev ni nič znanega. Dom-
neva, da so ta ljudstva skušala priti do železa, nad katerim so imeli nadzor Hetiti, je
le nedokazljiva hipoteza. Prodor prednikov Ilirov proti jugu so občutila ljudstva v
soseščini. Predniki Tračanov so bili potisnjeni proti vzhodu, proti Mali Aziji, grška
plemena proti jugu, na Peloponez, od koder so dosegla Kreto in Sporade. Pritisk
prednikov Ilirov je povzročil preseljevanje velikih skupin (prednikov) Italikov s
severa na Apeninski polotok. V celoti gledano so se ponovile razmere z začetka 2.
tisočletja. Po daljšem obdobju mirnejšega naseljevanja so indoevropska ljudstva
ponovno sprožila velika preseljevanja.
Pred pritiskom (prednikov) Tračanov so se Frigijci umaknili v Malo Azijo

(le majhen del jih je ostal na evropskih tleh) in se naselili v Miziji in zahodni Ana-
toliji. Vsekakor je možno, da so traška ljudstva okrog leta 1200 porušila Trojo
(uničena je bila plast Troja VIIa in ne plast Troja VI, kakor so menili včasih; sled
njo je uničil potres).
Poleg (prednikov) Tračanov so pritisk prednikov Ilirov najbolj občutili Dorci,
ki so prebivali na severnem goratem delu Grčije in so se tedaj začeli premikati proti
jugu. Premik Dorcev na jug, tako imenovana dorska selitev, pomeni velik preobrat
v grški zgodovini, ki je zaključil proces indoevropeizacije Grčije. Potek selitve ni
poznan. Pri raziskovanju selitve moramo vsekakor bolj upoštevati dognanja arheo
logije in jezikoslovja kakor pozna poročila zgodovinarjev Herodota (1,56) in Tuki
dida (1,12) ali pesnikov Tirtaja in Kalina (prim. KlP, s.v. Dorische Wanderung).
Selitev je gotovo potekala več desetletij, morda celo več kakor eno stoletje.
Dorska selitev je prinesla bistvene spremembe v etnični in jezikovni podobi
Grčije. Na Peloponezu so Dorci zavzeli najprej vzhodno obalo in so Ahajce izrini-
li v notranjost polotoka. Ime Dorieîs je v zvezi z izrazom dorímachoi in označuje
bojevnike s kopjem. Že pred prihodom Dorcev s severa je mikenska civilizacija
zašla v krizo in bila v zatonu, nekatera območja pa so šele v poznomikenski dobi
doživela razcvet (npr. Ahaja na severnem Peloponezu). Prišleki so brez težav za
vzeli središča te civilizacije, Mikene in Tirins. Pustošenja, ki jih je povzročila dorska
selitev, so zajela širne dele Grčije. Prizadeti ali uničeni niso bili le centri mikenske
kulture v Argolidi, temveč tudi območje Korinta, Kreta in otoki. Smer dorskega
prodora je potekala od severa proti jugu. Spomin nanj se je ohranil v mitu o povra-
tku Heraklidov (prim. KlP, s.v. Herakleidai). Prek imen, ki nastopajo v tem mitu
(Heraklovi potomci Hýllos, Dýmas in Pámphylos), se kaže poskus, pojasniti nasta-
nek dorskih plemen (Hilejci, Dimani in Pamfilijci; ime Hilejcev je ilirskega izvora,
pleme Pamfilijcev pa je bilo mešanica Dorcev in drugih ljudstev). Gotovo so bili z
Dorci pomešani ilirski elementi, ki so bili navzoči tudi pri Makedoncih in Tračanih.
Zdi se, da Atike ta selitev ni prizadela; v mitu o kralju Kodru (KlP, s.v. Kodros) pa
naj bi se ohranil spomin na uspešno odvrnitev dorske nevarnosti.
Posledica dorske selitve je popolna preobrazba etnične podobe grškega pol
otoka in deloma otokov. Ob koncu dobe preseljevanja so bili Dorci vodilni ele-
ment na vzhodnem in južnem Peloponezu (predvsem v Argolidi, nekoliko pozneje
v Lakoniji). Ahajci so se z njimi postopoma stopili, tako kot so se pol tisočletja prej
»mediteranski« staroselci zlili z Ahajci. Dorci so vsekakor povečali delež Indoevro-
pejcev na grških tleh. Analogni procesi kot na večjem delu Peloponeza so potekali
tudi v severni in osrednji Grčiji (Tesalija, Ajtolija, Fokida) ter na severnem Pelopo-
nezu (Ahaja, Elida), kamor so prodrli tako imenovani severozahodni Grki. Ti so v
Tesaliji prejšnje eolsko prebivalstvo deloma pregnali, deloma pa so si ga podredili.
Drugače kot v Tesaliji je v Bojotiji prišlo do mirnega sožitja med starim eolskim
in novim »severozahodnogrškim« prebivalstvom. Odraz tega sožitja je nastanek
mešanega bojotskega dialekta z dorskimi, eolskimi in jonskimi prvinami.
Propada mikenske kulture ne smemo pripisati samo priselitvi Dorcev in »se-
verozahodnih« Grkov, saj je bila le-ta že dalj časa v zatonu, ki se je nadaljeval v
t.i. geometrijsko dobo. Zaton mikenske kulture in pretresi, ki jih je prinesla dorska
selitev v 12. stol., sta dva sočasna procesa, ki pomenita globoko zarezo v zgodnji
zgodovini Grčije.
V nadaljnjem poteku selitve so Dorci prodrli čez morje na Kreto, na južne
Kiklade in Sporade, vse do jugozahodne maloazijske obale (Karija) in končno celo
v južne obalne pokrajine (Pamfilija). Posebno pomembna je bila dorska osvojitev
Krete. Starejše kretsko prebivalstvo se je umaknilo na skrajni zahodni in vzhodni
del otoka, ahajski element se je stopil z Dorci. Izoblikoval se je pas dorske naselitve
od Peloponeza prek otokov v južnem delu Egejskega morja do južne Anatolije.
V istem obdobju kakor vdor Dorcev in severozahodnih Grkov v Helado je
potekal vdor traških ljudstev v Malo Azijo. Kmalu po letu 1200 je hetitska država
v Anatoliji po približno poltisočletnem obstoju propadla, najverjetneje zaradi vpada
tujih ljudstev čez morje. Zaradi istih razlogov je propadel Ugarit (Ras Šamra). Da
moramo propad hetitske države povezovati s selitvami pomorskih ljudstev, kaže
tudi poročilo Ramzesa III. na napisu iz Medinet Habuja: »Nobena dežela od Hatija
dalje ni vzdržala napada njihovih vojska: Quedi, Karkemiš, Arwald, Alašija so bile
opustošene«. Iz napisa lahko sklepamo na napad pomorskih ljudstev iz Male Azije
prek Kilikije (Quedi), Sirije in Fenicije na vzhodne meje Egipta. Ker napis omenja
tudi opustošenje Alašije (Cipra), moremo domnevati, da je šlo za kombiniran napad
po morju in po kopnem. Kot pomorska ljudstva omenja faraon ljudstva Puluseta
(Peleset), Zakkari (Tjekker), Šakalša (Schekelesch), Scherden, Danuna, Vašeš (na
papirusnem zapisu se omenja tudi Šerdana). Identificiranje teh ljudstev z izjemo
Puluseta (Filistejci) ni povsem zanesljivo (hipotetične rešitve: Danuna – Danajci,
Šakalša – Sikelijci, Šardana – Sardi, Tjekker – Tevkri). Naval pomorskih ljudstev
je Ramzes III. zaustavil z zmago v veliki bitki v Nilovi delti (po egipčanskih virih
naj bi padlo 12.500 sovražnikov; gl. Die Altorientalischen Reiche II, 283). Temu
dogodku je sledila naselitev Filistejcev v Palestini.
Veliki selitvi je sledilo preoblikovanje etnične podobe starega sveta. Hetitska
država je propadla, mnogi elementi njene civilizacije pa so se ohranili v majhnih
državah na območju severne Sirije in deloma v Anatoliji. V vmesnem območju med
Malo Azijo in Mezopotamijo je nastala vrsta srednje velikih in majhnih držav, ki so
prišle pod aramejski vpliv. V 12. stol. je doživela vzpon srednjeasirska država (kralj
Tiglatpilesar I.), ki je v ekspanziji proti zgornjemu Evfratu trčila na Frigijce. Poleg
Asirije so doživele razcvet mestne države Fenicije. Feničani so kot pomorščaki in
trgovci v naslednjih stoletjih kot prvi pluli daleč na zahod, vse do južne Španije, od
koder so vzdrževali trgovske stike z Britanijo (kositer) in notranjostjo Pirenejskega
polotoka (srebro). V obdobju ok. 1000–800 so Feničani zapolnili tisto vrzel, ki je
nastala po propadu prejšnjih trgovskih in pomorskih sil (Ugarit, Kreta, mikenska
Grčija). Poleg njih so se v tej dobi pojavili v Sredozemlju tudi Etruščani, katerih
predniki naj bi domnevno v tem času iz zahodne Male Azije prišli v Toskano v Ita-
liji (Herodot 1,94) in tako kot prvi prenesli na Zahod nekatere elemente civiliza
cije vzhodnega Sredozemlja.
• Literatura: W. Wolf, Das alte Ägypten, 150 ss. (zmaga Egipta nad pomorskimi ljudstvi);
E. Cassin (s sodelavci), Die Altorientalischen Reiche III (Fischer Weltgeschichte 4),
1967, 164 sl. (hetitske nasledstvene države); 166 ss. (Feničani); CAH II/2, 1975,
338–378 (zaton Miken, selitve pomorskih ljudstev); CAH III/2, 1991, 461–546
(Feničani); W. Huss, Geschichte der Karthager, München 1985, 4–38 (Feničani);
o Etruščanih gl. J. Heurgon, Življenje in navade Etruščanov, Ljubljana 1982 (zlasti
11–27) in kratko KlP, s.v. Etrusker.
6. Prehodna doba
6.1. Kratek pregled

Po veliki selitvi je egejski svet, tako kot po prodoru indoevropskih ljudstev v
Grčijo v začetku 2. tisočletja, zatonil v temo, ki jo razsvetljuje komaj kakšno zgo-
dovinsko sporočilo. V materialni kulturi pomeni doba selitve Dorcev v Grčijo – ta
se pogosto označuje v širšem kontekstu tudi kot egejska selitev – veliko cezuro.
Okrog leta 1100 se je začela v Grčiji železna doba in okvirno v istem času se poja-
vijo v večjem številu tudi žarni grobovi (npr. atenska nekropola na Eridanu, Ialysós
na Rodosu). Do popolnega preloma s starim ni prišlo, kajti Grki so povečini mrtve
še naprej pokopavali. Posebno pozornost zasluži vse bolj pogosto dajanje orožja v
grob (kot grobni pridatek), v nasprotju z mikensko dobo, ko orožje najdemo samo
v reprezentančnih knežjih grobovih. To je odraz dejstva, da je bilo prej izdelovanje
in posedovanje orožja privilegij plemiških slojev, sedaj pa je to postalo dostopno
širšim slojem svobodnjakov.
Epohalni dogodek v prehodni dobi je bila kolonizacija zahodne obale Male
Azije (ali t.i. jonska selitev), ki jo moremo označiti kot nadaljevanje egejske selit-
ve. Predstava, da gre za umikanje severnih Ahajcev (Eolcev) iz Tesalije, oz. Joncev
iz Atike in Evboje čez morje pred prodiranjem Dorcev in severozahodnih Grkov,
je preveč poenostavljena, poleg tega pa ta procesa ne sovpadata povsem. Vseka-
kor sta oba, dorska selitev in kolonizacija zahodne maloazijske obale, različna pola
enega in istega velikega zgodovinskega fenomena. Trgovske zveze med Grčijo in
maloazijsko obalo so obstajale že v poznoheladski dobi (najdbe mikenske kerami-
ke v Mali Aziji), vendar do grške kolonizacije v mikenski dobi ni prišlo (izjema
je Milet). Dokler je obstajala hetitska država, je bila Mala Azija za Grke zaprta.
Arheološke najdbe kažejo, da se je jonska kolonizacija začela že kmalu po dorski
selitvi, verjetno okrog leta 1000 ali še nekoliko bolj zgodaj. Vzporedno oz. še prej
je prišlo do grške poselitve Kikladov.
Pohodov na maloazijsko obalo so se udeležili pripadniki vseh grških plemen.
Iz domovine so prinesli svoje navade, mite in religijo ter številna krajevna imena.
Od severa proti jugu so se naselili Eolci, Jonci in Dorci v zaporedju, ki je ustre-
zalo njihovi razporeditvi na zahodni obali Egejskega morja v matični Grčiji. Ne-
katera območja (polotok Mimas, otok Hios, mesti Fokaja in Smirna) so bila dolgo
časa sporno ozemlje med Eolci in Jonci, vendar je tod ob koncu 8. stol. prevladal
jonski element, ki je prevzel vodilno vlogo med maloazijskimi Grki. Že v 8. stol.
so se Jonci združili v zvezo (amfiktionijo) politično-sakralnega značaja (koinòn tôn
Iónon), ki je povezovala 12 skupnosti. Na čelu te zveze je bil izvoljen kralj (ba-
sileús), njeno središče pa je bilo Pozejdonovo svetišče v Mikalah (prim. Herodot
1,143–146). Dorske skupnosti so se povezovale okrog svetišča Apolona v Knidu
(Herodot 1,144), eolske pa morda okrog Apolonovega svetišča v Grineju (Gry-

neîon; Herodot 1,149–151).
Vsi poskusi Grkov, da bi prodrli v notranjost Male Azije, so spodleteli. Kako
je potekala poselitev maloazijske obale, nam prikazuje Iliada. V Iliadi se morda
odraža spomin na neuspeli pohod proti Troadi, ki so jo naselili eolski kolonisti šele
okrog leta 700. Na obalo je prišla velika skupina bojevnikov, ki so se utrdili v ta-
boru v bližini ladij, z namenom, da bi zavzeli utrjeno mesto Ilion, čigar prebivalci
so se hrabro branili. Usoda premaganih v takih spopadih je bila zelo kruta: moške
so pobili ali zasužnjili, ženske pa so postale plen zmagovalcev.
V novi domovini, v tujem svetu, so se grški priseljenci zavedli svoje etnične
pripadnosti. Tako so se na maloazijski obali v 10. in 9. stol. izoblikovali temelji
grške skupne zavesti. Njeno oblikovanje najbolje prikazuje Iliada. Za razvoj Grkov
v državnem smislu je pomembno, da se je na maloazijski obali izoblikovala polis,
morda po zgledu podobnih naselbin mestnega tipa v Anatoliji. Sovražni odnosi med
Grki in domačim anatolskim prebivalstvom ter stalna nevarnost sta silila koloni-
ste k temu, da so si zgradili utrjene naselbine. Življenje je potekalo na majhnem,
obzidanem ozemlju. Te razmere so silile Grke k načinu življenja, ki je bil bistve-
no drugačen od vaškega življenja na grških tleh. Tako so se v Mali Aziji najprej
razvile oblike intenzivnega mestnega življenja. Tamkaj sta se rodila tisti duh in tista
politična zavest, ki sta tako značilna za grški svet v zgodovinski dobi. Tesno na polis
navezani patriotizem, intenzivno notranjepolitično življenje, vse to je bilo v starem
svetu nekaj novega. Od slabih strani takega načina življenja velja poudariti zlasti to,
da je bil pogled Grkov usmerjen skoraj izključno na domačo skupnost, tako da so
Grki izgubili mero za urejanje odnosov z drugimi podobnimi državnimi tvorbami.
Zarado tega na polis vezanega patriotizma Grki tudi niso mogli razviti občutka za
pomen večjega prostora kot temelja politične ekspanzije. Pri tem razvoju v Mali
Aziji, zlasti v Joniji, gre za pojav, ki si ga moramo razlagati tudi z geografskimi
in ne le s političnimi danostmi. Razvoj v Mali Aziji je prehiteval razvoj v matični
Grčiji za več stoletij. Zelo verjetno je, da je Grčija dobila iz Male Azije pomembne
spodbude ne le za kulturni, temveč tudi za državnopolitični razvoj.
Materialna kultura prehodne dobe (ok. 1050–800) kaže dvojno podobo. Veliki
pretresi v dobi dorske selitve so nedvomno prinesli precejšnje osiromašenje. Na
področju upodabljajoče umetnosti se je mikenska koiné razbila na številna območja
s posebnim razvojem. Ta razvoj je paralela k političnemu razvoju v Grčiji in na
maloazijski obali. Prehod od pozne mikenske kulture k zgodnji geometrijski dobi
in od okrog 900 h geometrijskemu stilu kaže na preobrat v umetniškem okusu, ki
je odraz spremembe v odnosu grškega človeka do okoliškega sveta. To je bila trda
doba in to se je odražalo v motiviki upodabljajoče umetnosti: glavni temi sta po-
stali boj in vojna, kar je bilo vse odraz nemirne dobe.
V nasprotju z materialno revščino te prehodne dobe je treba poudariti prve
velike stvaritve grškega duha: iznajdbo črkovne pisave in nastanek homerskih epov.
Nastanek grške črkovne pisave je povezan z navzočnostjo Feničanov v grškem
svetu. Po dobi velike selitve so postali Feničani glavna pomorska sila vzhodnega
in nato celotnega Sredozemlja. V homerskih epih so omenjeni kot zviti trgovci,
drzni pomorščaki in roparji. Feničanski izvor predmetov, zlasti kovinskih izdel-

kov in tkanine, je pomenil jamstvo za visoko kvaliteto. Novejše najdbe izpodbijajo
stare predstave o tem, da je bila feničanska umetnost nesamostojna in plagiatorska.
Feničanski vplivi so vidni v grški umetnosti pozne geometrijske dobe (8. stol.), v
jeziku in v pojavu semitskih božanstev na egejskem območju. Vse to je odraz inten
zivnih stikov med egejskim svetom in Feničani.
Najvažnejši dosežek teh stikov je privzem feničanske konzonantne pisave
pri Grkih. Zdi se, da je do tega za kulturno zgodovino vsega Zahoda epohalnega
dogodka prišlo v 9. (ali že 10.) stoletju, morda na maloazijskih tleh. Feničani se-
veda niso bili izvirni izumitelji svoje pisave. Prva črkovna pisava je bil alfabet
Ugarita v severni Siriji (l4./13. stol.). Gre za izdelano črkovno pisavo v klinopisnih
znakih. Do tega izjemnega odkritja je prišlo na območju, kjer so se stikali vplivi
Egipta, Mezopotamije, Male Azije in egejskega sveta. Linearna B pisava, ki so jo
v tem času uporabljali v Grčiji, je bila tako kot pisave starega Vzhoda omejena na
majhno število ljudi, ki so jo obvladali kot vrhunsko znanje v svojem poklicu.
Povsem drugače je bilo s pisavo, ki so jo Grki dobili od Feničanov. Grški alfa
bet je stvaritev genialnega človeka, ki je dobro poznal feničansko pisavo in je obe-
nem vedel tudi za posebnosti grškega jezika. Ta neznani iznajditelj je iz feničanske
konzonantne pisave ustvaril popolno glasovno pisavo, ki je prva glasovna pisava v
zgodovini človeštva. Najstarejši grški alfabet kaže v posameznostih velike razlike,
ki so odraz lokalnih razmer. Izmed vseh grških alfabetov je alfabet s Halkide na
Evboji dobil največji pomen. Prek halkidske kolonije Kume v južni Italiji je ta
alfabet postal podlaga etruščanskega in italskih črkovnih sistemov, iz katerih se je
kasneje razvila latinska pisava.
Kot kažejo najdbe popisanih črepinj s Himeta (Hymettós) v Atiki in Korinta,
je bilo pisanje v Grčiji razširjeno že v 8. stol. Na prvih zapisih najdemo sezname
zmagovalcev, podpise umetnikov, skratka razna imena. Ker se je dala nova pisava
lahko naučiti, je prodrla med širše kroge prebivalstva, v nasprotju s pisavami sta-
rega Vzhoda, ki so ostale poznane le v ozkih krogih svečenikov in poklicnih pi-
sarjev. Za kulturni razvoj grškega sveta je bila torej iznajdba alfabeta odločilnega
pomena (gl. nazadnje DNP, s.v. Alphabet; G. Jean, Pisava: spomin človeštva, Ljub
ljana 1994; rec. A. Dular, ZČ 49, 1995, 313–314; o pomenu odkritja alfabeta gl.
tudi E. A. Havelock, Schriftlichkeit. Das griechische Alphabet als kulturelle Revo-
lution, Princeton 1982; Ch. Marek, Euboia und die Entstehung der Alphabetschrift
bei den Griechen, Klio 75, 1993, 27–44).
Enakovreden dosežek tega časa na duhovnem področju je ustvaritev junaških
epov. Homerski pesnitvi sta imeli v grškem duhovnem življenju od arhaične dobe
pa vse do pozne antike izjemen pomen. Ta izreden dosežek grškega duha je toliko
bolj občudovanja vreden, ker stoji na samem začetku grške književnosti. Grška
junaška epika, od katere sta se ohranila oba najpomembnejša epa, Iliada in Odi-
seja, je rezultat daljšega razvoja, čigar korenine segajo v čas dorske selitve. Ta
razvoj je prišel do odločilne faze, ko je skrb za junaško epiko prešla od plemstva
na sloj poklicnih pevcev (najprej aojdov, nato rapsodov), ki so na dvorih veljakov
peli o slavi njihovih prednikov. Ni naključje, da so homerski epi nastali na kolo-
Grški alfabeti arhaične dobe: v drugi koloni kretski, v četrti atiški, v šesti korintski,
v predzadnji klasični etrurski in v zadnji arhaični rimski
nizacijskem ozemlju v Mali Aziji, v Joniji, saj je tamkaj plemstvo najbolj skrbelo
za izročilo, ki ga je povezovalo s celotnim grškim svetom. Problem nastanka obeh
epov je del tako imenovanega homerskega vprašanja, ki pri sedanjem stanju lite-
rarnozgodovinskih in jezikovnih raziskav ostaja nerazrešeno. Njegovo bistvo naj
poenostavimo z vprašanjem, ali je epa ustvaril en sam genialni pesnik (»Homer«)
ali pa sta pesnitvi stvaritev vrste anonimnih ustvarjalcev, ki jim je kasnejši redaktor
dal danes poznano podobo (prevod obeh homerskih pesnitev je oskrbel A. Sovre,
Ljubljana 1950/51 (z več kasnejšimi ponatisi); izbor iz Odiseje K. Gantar, Ljubljana
1994, ki v spremni študiji obravnava za zgodovino te dobe pomembna vprašanja
datacije, Homerjeve domovine in t.i. homersko vprašanje).
Za zgodovinsko razumevanje dobe je najbolj zanimivo dejstvo, da se v Iliadi
(še bolj kakor v Odiseji) v pesniški fantaziji zlivata v celoto dve dobi: mikenski
svet in svet človeka (ljudi?), ki je Iliado oblikoval in ji dal svojega duha (8. sto-
letje). Na mikenski svet kažejo številni elementi materialne kulture (kot primer naj
omenimo Nestorjev vrč; podobnega so našli v 4. mikenskem jaškastem grobu).
Tudi poselitvena podoba grškega sveta, kakršno posreduje t.i. katalog ladij (Ilia-
da 2, 484–785), ni v nasprotju z naselitvenimi razmerami v mikenski dobi. Obstoju
starega in novega v opisu materialne kulture ustreza svojska stilna podoba obeh
pesnitev. V stalnih pridevkih, ki so okosteneli, se kaže starejši duhovni svet, ki ga
pesniška fantazija staplja s sodobnostjo.
Oba epa sta nastala v plemiškem okolju; prikazujeta svet bojevitega, ponos
nega plemstva, čigar ideal sta bila boj in zmaga, neobrzdana želja po plenu in ve-
selje ob agonalnem načinu življenja. Homerski epi so dali podlago za nastanek
grške »nacionalne« zavesti. Vsa grška plemena so namreč priznavala Homerja kot
najvišjo avtoriteto. Povsem točno je mnenje Herodota (2,53), da sta Heziod in Ho-
mer ustvarila Grkom svet bogov. Z nastankom obeh epov, ki zajemata v vsebinski
sklop vsa grška plemena, se je v tej dobi prvič pojavila ideja grške enotnosti. Ho-
merski epi niso dali Grkom le literarnega jezika, temveč tudi podlago grške »na-
cionalne« zavesti in skupne religije.
Na podlagi homerskih epov moremo rekonstruirati glavne poteze družbene
ureditve tega časa. Posameznim plemenskim skupnostim so vladali kralji, za katere
se je uveljavil izraz basileús (v mikenski grščini je bil qa-si-re-u načelnik kovaških
delavnic!). Kralju je bilo podrejeno plemstvo, ki je bilo sicer precej samostojno.
V odnosih med plemiči je imelo izredno važno vlogo sprejemanje in dajanje daril
(t.i. gift-giving society). Zelo malo vemo o svobodnjakih, ki so le redko nastopali na
zborovanjih in zato malo vplivali na politično življenje. Med njimi so izstopali pri-
padniki nekaterih poklicev (npr. zdravniki, pevci, tesarji ali kovači). Ti so opravljali
svoj poklic tako, da so se selili iz kraja v kraj, tako kot tudi maloštevilni trgovci.
Spodnje sloje družbe so sestavljali na različne načine odvisni ter maloštevilni sužnji,
katerih položaj pa ni bil slabši od položaja brezpravnih svobodnjakov. Družba se
ni delila po horizontalnih ločnicah v razrede, temveč po vertikalnih ločnicah po
»klanih«: plemiška družina (oîkos) je bila obenem produkcijska enota v kmetijstvu
z delovno silo, ki so jo sestavljali od plemiča odvisni in sužnji. Ob njej so obsta-
jali svobodni kmetje, katerih položaj je bil sorazmeroma težak. Družbena podoba
tega časa je bila določena z vodilnim položajem plemstva. Slednje, ki se je opi-

ralo na zemljiško posest in spremstvo, je v celoti obvladovalo politično življenje.
Kraljevska oblast je vse bolj propadala. Ta proces je v vsem grškem svetu trajal do
začetka druge kolonizacije sredi 8. stol. Kraljestvo se je kot oblika državne uredit
ve ohranilo v Lakoniji, Argosu, Arkadiji, Elidi, pa tudi na robu grškega sveta, v
Epiru in Makedoniji.
Ves grški svet je živel v bojnem razpoloženju, v želji po plenu, pri čemer je
bil najpomembnejši plen zlato, železo in ženske. Največji homerski junaki se niso
sramovali kraje živine, kraja na morju (gusarstvo) pa je veljala za tako rekoč legi-
timen način pridobivanja premoženja. Nihče se ni zgražal, da so plenili tudi sona-
rodnjake in celo zaveznike. Kdor je odšel v tujino, je bil brezpraven.
• Novejše preglede (s podrobno literaturo) posredujejo: H. Bengtson, GG, 56–66; M. I.
Finley v: E. Cassin (s sodelavci), Die Altorientalischen Reiche III (Fischer Weltge-
schichte 4), 284 ss.; CAH II/2, 1975, 678–712 (dorska selitev); 773–804 (jonska seli
tev); 805–819 (jezik); 802–850 (Homer); 851–905 (religija); I. Weiler, GG, 44 ss.;
W. Schuller, GG, 8–9; 98–103. O razvoju na področju upodabljajoče umetnosti
(geometrični stil) gl. kratko G. Hafner, Kreta in Helada, 61–72; V. R. d'A. Desbo-
rough, The Greek Dark Ages, New York 1972; J.N. Coldstream, Geometric Greece,
London 1977. O razvoju religije prim. I. Weiler, GG, 127 ss. O homerskem vprašanju
gl. A. Lesky, Geschichte der griechischen Literatur, Bern-München 1971, 50 ss.; Isti,
RE. Suppl. 9, 1967, 1–160 (s.v. Homeros) in od domačih avtorjev K. Gantar v: Homer,
Odiseja, Ljubljana 1994, 117–121. O posameznih vidikih družbene ureditve prim. od
domačih avtorjev V. Simič, Agora v homerskih epih, ZZR 53, 1993, 205–217, od tujih
del zlasti naslednja: M.I. Finley, Homer and Mycenae: Property and Tenure, Historia
6, 1957, 133–159; F. Gschnitzer, Stadt und Stamm bei Homer, Chiron 1, 1971, 1–17;
A.M. Snodgrass, An Historical Homeric Society? JHS 94, 1974, 114–125; J. V. An-
dreev, Könige und Königsherrschaft in den Epen Homers, Klio 61, 1979, 361–384;
Isti, Die politischen Funktionen der Volksversammlung im homerischen Zeitalter.
Zur Frage der »militärischen Demokratie«, Klio 61, 1979, 385–405; Isti, Die home-
rische Gesellschaft, Klio 70, 1988, 5–85; W. Beringer, 'Servile status' in the Sources
for Early Greek History, Historia 31, 1982, 13–32; G. Wickert-Micknat, Unfreiheit
in der frühgriechischen Gesellschaft, Historia 35, 1986, 129–146; H. Ulf, Die ho-
merische Gesellschaft. Materialien zur analytischen Beschreibung und historischen
Lokalisierung, München 1990; P.P. Karavites, Promise-Giving and Treaty-Making.
Homer and the Near East, Leiden–New York–Köln 1992; H. Ulf (izd.), Wege zur Ge-
nese griechischer Identität, Berlin 1996. Vprašanje kulturnozgodovinskega pomena
homerskih epov in reminiscenc homerskih verzov na najstarejših metričnih napisih
iz 8. in 7. stol. je nazadnje obravnaval J. Kastelic, Najstarejši grški napisi in Homer,
ŽA 45, 1995, 135–159.
1. Zaton mikenske civilizacije. Tradicionalna slika zatona mikenske civili-

zacije, da so namreč tuji zavojevalci v velikem selitvenem zamahu uničili središča
mikenskih državnih tvorb, po novejših raziskavah ni zanesljiva ali vsaj ne splošno
sprejeta. Propad in opuščanje mikenskih naselitvenih jeder in nastanek novih naselij
sta procesa, ki sta trajala stoletje in pol (ok. 1200–1050). V tem času so nekatera
opuščena naselja ponovno zgradili. Novejša izkopavanja v Tirinsu so na primer
pokazala, da je bila po razrušenju mikenske zgrajena nova palača (večjih dimen-
zij!), kar je bilo mogoče le v primeru stabilnih političnih razmer in če se prebi-
valstvo ni izselilo. Vprašanje je, ali je do razrušenja mikenskih palač prišlo zaradi
napadov od zunaj in zaradi uporov znotraj teh državnih tvorb. Najbolj ekstremno
je v tem oziru mnenje, ki ga je predložil J.T. Hooker (Mycenaean Greece, London
1976): avtor je zanikal historičnost dorske selitve, rušenja pa je povezal z grškim
izročilom, ki govori o spopadih po trojanski vojni in o vrnitvi dorskih Heraklidov.
Dorski element naj bi se ne priselil, temveč naj bi bil v mikenski dobi vseskozi
navzoč, vendar v podrejenem položaju. Nasprotno mnenje zagovarja avstrijska
arheologinja S. Deger-Jalkotzy (Fremde Zuwanderer im spätmykenischen Grie-
chenland, Wien 1977) na podlagi avstrijskih izkopavanj na severnem Peloponezu:
avtorica dokazuje historičnost dorske selitve, pri čemer vključuje v historični pro-
ces tudi jadranski prostor.
2. Historičnost trojanske vojne. Dogodki, ki jih omenjata oba epa, niso toliko
pomembni za rekonstrukcijo dogodkov v sami Grčiji kot za samo trojansko voj-
no. Arheologi so odkrili v vojni porušeno plast Troje (VII a). Po epskem izročilu
naj bi Trojo porušila zveza Grkov pod vodstvom mikenskega kralja. Postavlja se
vprašanje historičnosti tega dogodka. Za trojansko vojno nimamo neposrednega
dokaza in vprašanje je, ali razrušenje Troje (plast VII a) resnično sodi v čas, ko je
po arheoloških virih obstajala močna mikenska Grčija. Nadaljnje vprašanje je, do
kolikšne mere se je ustno izročilo iz mikenske dobe po več stoletjih spremenilo
(prim. k temu K. Gantar v: Homer, Odiseja, 121–123). Argumenti za historičnost
trojanske vojne in s tem za prevlado Miken v Grčiji ostajajo omejeni na dejstvo,
da o tem dogodku poroča Homer. To je vsekakor premalo za zanesljiv dokaz, ne
oziraje se na dejstvo, da absolutnih dokazov niti ne moremo pričakovati.
• Nekaj novejših študij: M.I. Finley – J.L. Caskey – G.S. Kirk – D.L. Page, The Trojan
War, JHS 84, 1964, 1–20; J. Cobet, Gab es den Trojanischen Krieg?, Antike Welt 14,
1983, 39–58; L. Foxhall – J.K. Davies (izd.), The Trojan War. Its Historicity and Con-
text, Bristol 1984; M.T. Mellink (izd.), Troy and the Trojan War, Bryn Mawr College
1986; T.R. Bryce, The Nature of Mycenaean Involvement in Western Anatolia, Hi-
storia 38, 1989, 1–21.
3. Prek vprašanja o historičnosti trojanske vojne se postavlja vprašanje upo-
rabnosti Homerja kot historičnega vira za temno dobo oziroma sploh uporabno-
sti kot historičnega vira. Ob tem osrednjem vprašanju so zastopali strokovnjaki
različna stališča, od ekstremno negativnih (Homer je čisti produkt pesniške imagi-
nacije in kot tak za zgodovinarja neuporaben), do danes prevladujočih, da namreč
pesnik prinaša uporabne informacije o zgodovinskih dogodkih v širšem smislu,

o političnih, družbenih, verskih in materialnih razmerah. Pri pozitivnem vredno-
tenju Homerja kot historičnega vira sta se zopet pojavili dve različni gledanji: (1)
Homer posreduje sliko nekega zgodovinskega stanja (mikenskega sveta, temnih
stoletij ali lastnega časa); (2) homerski epi prinašajo od primera do primera upo-
rabne informacije, vendar obstaja pri njihovi uporabi nevarnost posploševanja ali
krožnega sklepanja. Najboljše rezultate daje metoda, pri kateri homerska poročila
primerjamo z rezultati arheologije (način obdelave kovin, orožje, pogrebne navade
itd.; v tej zvezi je temeljnega pomena serija Archaeologia Homerica, izd. F. Matz
– H. G. Buchholz, Göttingen 1967 ss.). Vendar pa ta metoda odpove pri razisko-
vanju temeljnih zgodovinskih vprašanj, kot so npr. vprašanje družbene in politične
ureditve ali družinskega prava. Prevladujoče mnenje je, da se je homerska družba
s svojo podeželsko enostavnostjo bistveno razlikovala od zapletenega političnega
in družbenega organizma mikenske Grčije, kot ga slikajo teksti v linearni B pisavi.
ARHAIČNA DOBA 49
III. ARHAIČNA DOBA
1. Viri in temeljna literatura

Med dorsko selitvijo in obdobjem tiranije, ki se prične v grškem svetu okrog
leta 650, je v grškem literarnem izročilu okrog poltisočletna vrzel, ki jo je kasneje
grško zgodovinopisje skušalo zapolniti z mitološkimi in genealoškimi konstrukci-
jami. Danes zgodovinarji to dobo proučujejo predvsem na osnovi maloštevilnih
arhaičnih napisov, materialnih spomenikov ter historične kultne topografije. Poseb-
no težko vprašanje je kronologija 8. in prve polovice 7. stol. Na sorazmerno trdnih
temeljih sloni šele kronološka sinhronizacija z zgodovino starega Vzhoda, ki pa
je možna šele za drugo polovico 7. stoletja. Iz 8. stol. izhajajo najstarejši seznami
osebnosti, ki sami na sebi ne povedo veliko. To so seznami zmagovalcev na olimpij
skih igrah (začno z letom 776; za olimpiade 1–249 so ohranjeni v armenski verziji
Evzebijeve Kronike). Skorajda enake starosti je spartanska lista eforov (prične se z
letom 754/3), nekoliko mlajši je seznam atenskih arhontov (začne z letom 683/2).
Seznam spartanskih kraljev naj bi temeljil na ustni tradiciji, ki naj bi segala vse v
9. stol. (prim. W.G. Forrest, A History of Sparta, London 1995, 21 sl.). Kronološko
shemo arhaične grške zgodovine je na podlagi mitološkega izročila sestavil Hekataj
iz Mileta (ok. 500; FGrH 1,7–15). Tukidikov sodobnik Helanik iz Mitilene je prvi
poskušal predstaviti zgodovino Grkov od prazgodovinskih časov, ki ni temeljila
na mitologiji (FGrH 4). Kratek pregled arhaične grške zgodovine, ki je ohranjen v
celoti, posreduje Tukidid (1. knjiga). Ostala dela so ohranjena le v fragmentih: tako
vse zgodovine grškega sveta v arhaični dobi, ki so jih napisali avtorji helenistične
dobe (npr. Aleksandrov sodobnik Efor iz Kum (FGrH 70) in kasnejši pisci (npr.
Miron iz Priene, FGrH 106).
• O začetkih grške historiografije gl. A. Lesky, Geschichte der griechischen Literatur,
253 ss.; F. Winkelmann, Historiographie, RAC, 15, 1991, 724–765. O historiograf-
skih in drugih virih (napisi, novci, papiri) gl. I. Weiler, GG, 272 ss.
• Temeljno literaturo za arhaično dobo navaja W. Schuller, GG, 193 ss. Nekaj pregle-
dov: H. Bengtson, GG, 67–145; M.I. Finley v: E. Cassin (s sodelavci); Die Altorien-
talischen Reiche III (Fischer Weltgeschichte 4), 283–340; CAH III/3, 1982.
2. Stari Vzhod in nastanek grških držav

Grška zgodovina arhaične dobe je tesno povezana s sočasno zgodovino sta-
rega Vzhoda. Predvsem zgodovina maloazijske Jonije je bila tesno povezana z zgo-
dovino celotne Anatolije. Velika grška kolonizacija od srede 8. stol. dalje je zajela
obrobne predele prednjeazijskega sveta, s prihodom grških trgovcev in najemnikov

v Egipt v 7. stol. pa je bil vzpostavljen stik tudi s to deželo. V arhaični dobi se je
grški naselitveni prostor izredno povečal, saj se je iz egejskega bazena razširil na
obsežna področja Sredozemlja (od Španije do Kavkaza, od južne Rusije do Egipta).
Zaradi tesnih vezi z Malo Azijo (in manj tesnih z vzhodnim Sredozemljem) mora-
mo upoštevati vsaj najpomembnejša dejstva v razvoju tega prostora.
Po zatonu države Hetitov (po 1200) se je izoblikovala v Anatoliji država indo
evropskih Frigijcev s središčem v zgornjem porečju reke Sangarios. Frigijci so se
skušali razširiti proti vzhodu in so ob zgornjem Evfratu ob koncu 12. stol. trčili na
srednjeasirsko državo, ki je zaustavila njihovo ekspanzijo. V času frigijskega kralja
Mida (Mídas) in njegovega asirskega sodobnika Sargona II. (722–705) je prišlo po-
novno do bojev ob Evfratu in v Kilikiji. Frigijci so imeli tesne politične in kulturne
stike z Grki. Tako kot nekdaj Hetiti so tudi Frigijci (in deloma Grki) sprejeli nekatera
anatolijska božanstva (npr. Veliko mater). Prek Joncev je prišlo do stikov tudi med
Frigijci in Grki v matični Grčiji, saj se med soustanovitelji delfskega svetišča ome
nja tudi frigijski kralj Midas (Herodot 1,14; prim. KlP, s.v. Phryger).
V senci močne frigijske države je nastala država Lidijcev na območju reke
Hermos. Vzpon tega ljudstva je povezan z imenom kralja Giga (Gýges), ki je v
prvi polovici 7. stol. postal začetnik nove vladarske dinastije. Okrog dve stoletji in
pol so Lidijci obvladovali zahodno Malo Azijo (prim. KlP, s.v. Lydia). Medtem ko
je bilo središče frigijske države v osrednji Anatoliji (Gordion), pa je bilo težišče
lidijske sile bliže Egejskemu morju. Rezidenca lidijskega kralja je bilo mesto-trd
njava Sarde (Sárdeis). V manj kot stoletju so Lidijci prevzeli oblast nad celotno
zahodno Malo Azijo.
Na jugovzhodu Male Azije se je razvila kot samostojna država Kilikija (z
deli Kapadokije in celo Pamfilije), katere vloga je temeljila na obvladovanju pre-
hodov čez Tavrus. Za razvoj v grškem svetu je bila od teh treh maloazijskih držav
najpomembnejša najbližja Lidija. Ureditev maloazijskega prostora v začetku 7. stol.
je bistveno spremenil vpad iranskega ljudstva Kimerijcev (ok. 675) z območja dan.
južne Rusije, ki je segel vse do obal Egejskega morja (požig Artemidinega temp
lja v Efezu, oplenitev več grških mest; prim. KlP, s.v. Kimmerier; V. Parker, Be-
merkungen zu den Zügen der Kimmerier und der Skythen durch Vorderasien, Klio
77, 1995, 7–34). Pesmi Kalina iz Efeza odražajo najprej strah, ki ga je kimerijski
vpad povzročil v grškem svetu Male Azije, nato dajejo spodbudo za boj proti na-
padalcem (GE I, 44 sl.; A. Sovre, Starogrška lirika, 61 sl.). Frigijska država vpada
Kimerijcev ni preživela, lidijska država pa si je kmalu opomogla. Lidija je v na-
slednjem obdobju usmerila ekspanzijo proti zahodu. S tem se je začelo obdobje ne-
nehnih spopadov med Lidijci (s precej heleniziranim višjim slojem) in nesložnimi
jonskimi mesti. Z vstopom Medijcev v maloazijski prostor – petletna vojna med
Medijo in Lidijo se je končala 585 s pogodbo o meji na reki Halis – se je izobli-
kovalo novo razmerje moči med maloazijsko in iransko državo, v katerem je bila
vloga Grkov obrobna.
Na razvoj v Grčiji so močno vplivale tudi razmere na Bližnjem Vzhodu.
Nastanek asirske velesile v Prednji Aziji je preprečil grško kolonizacijo na obalah
ARHAIČNA DOBA 51
Sirije in Fenicije in šele po propadu asirske oblasti v Egiptu so imeli Grki dostop
do te dežele.
Obdobju selitev je v prednjeazijskem prostoru (zlasti na severnosirskem
območju) sledilo obdobje politične razcepljenosti in razdrobljenosti, kar je vzpored-
nica k razvoju v Grčiji. Ta politična razcepljenost je omogočila vzpon asirske države
v 9. stol. Asirija je v času Asurnasirpala (883–859) postala najmočnejša država te-
danjega sveta. Njena moč je temeljila na izredno močni vojski, ki je razpolagala z
velikimi oblegovalni stroji in je kot prva v zgodovini izvajala preseljevanja celih
ljudstev. Po začasnem padcu moči Asirije, ki sovpada z vzponom države Urartu ob
zgornjem Evfratu, je sledil ponoven vzpon Asirije pod Tiglatpilesarjem III. (745–727).
Asirci so tedaj osvojili aramejsko kneževino na območju Sirije (Damask) in prek
personalne unije obvladovali Babilonijo, pod Sargonom II. (722–705) so zavzeli
severno izraelsko državo (Samarijo) ter poznohetitsko kneževino Karkemiš. V tej
dobi je prišlo do stikov med Grki in Asirci, o katerih obstaja historično izročilo.
Leta 711 se je neki grški pustolovec (v klinopisnem zapisu se omenja kot Iamâni –
Jonijec) polastil oblasti v filistejskem mestu Asdad in so ga Asirci odstranili. Dve
leti pozneje je sprejel Sargon II. v Babilonu tribut sedmih grških mestnih kraljev s
Cipra. Asirsko širjenje proti zahodu slikajo tudi kasnejši viri, ki poročajo o spopadu
med Asirci in Grki v Kilikiji v času Sargonovega naslednika Sanheriba (705–681;
prim. CAH III/3, 14 ss.).
Asirska osvojitev Egipta (671) pomeni višek v ekspanziji asirske države, ki je
tedaj postala svetovna država z ozemljem, segajočim od armenskih gora do Sudana,
od osrednje Anatolije do Perzijskega zaliva. Pod Asurbanipalom (668–629) je postal
vazal asirskega kralja tudi ahajmenidski (perzijski) knez Kir I. V dobi vzpona Asi-
rije v svetovno silo je doživel Egipt enega najhujših padcev. Pod oblastjo vladarjev
iz Teb in libijskih generalov je nastopila v državi anarhija. Najemniška vojska je
postala dejanski gospodar države. V književnosti in v upodabljajoči umetnosti je
nastopila doba barbarizacije in dekadence. Pod 25. etiopijsko dinastijo ob koncu
8. stol. je prišlo celo do razpada centralne oblasti in nastanka številnih kneževin,
zlasti v srednjem in spodnjem Egiptu. Knez Psametih iz Saisa (663–609) je izrabil
priložnost, ko so Kimerijci ogrozili Asirijo, in je izgnal Asirce iz Egipta. Skupaj z
grškimi najemniki, ki so bili v več egiptovskih mestih (Dafne, Pelusion, morda tudi
v Elefantini), so prišli v Egipt tudi grški trgovci. Psametih je dovolil Milečanom
naselitev ob rokavu Nila (Milesíon teîchos). Najkasneje sredi 7. stol. je bila ustanov
ljena grška kolonija Naúkratis. Od tega časa naprej kažejo na navzočnost Grkov
tudi najdbe grške keramike: od ok. 650 v Delti, pred 600 v naselbini Navkratis.
Psametihov naslednik Nehos si je prizadeval za povečanje egiptovske trgovine
(plovba okrog Afrike) in je načrtoval gradnjo velikega kanala čez sinajsko ožino.
Prva grška naselbina na območju kasnejše Aleksandrije (Rhakotis) je nastala v času
njegovega naslednika Psametiha II. (593; prim. CAH III/3, 32 ss.).
V zadnjih dveh desetletjih 7. stol. so nastopile na Bližnjem Vzhodu velike
spremembe, ki so povezane z vzponom indoevropskih Medijcev in nastankom novo
babilonske države. S sklenitvijo zavezništva med tema dvema državama je nastala
politična in vojaška zveza, ki je uničila asirsko silo. Združeni Medijci in Babilonci
so zavzeli asirske prestolnice Asur (614), Ninive (612) ter kot zadnjo Haran (610).
Ozemlje asirske države so si razdelili zmagovalci: Babilonci so dobili zgornjo Me-
zopotamijo in Sirijo, Medijci so z osvojitvijo zgornjega porečja Tigrisa postali ne-
varni sosedje Babiloncem, z osvojitvijo nekdanjega ozemlja države Urartu pa tudi
Lidijcem. Po zmagi novobabilonske države nad faraonom Nehom (605) v vojni za
Sirijo je nastalo ravnotežje moči, ki ga v prednji Aziji označuje novobabilonsko –
medijski dualizem.
Dogodki na Bližnjem Vzhodu so odmevali tudi v Grčiji, zlasti v najbližji Jo-
niji. Zaton Asirije je pomenil veliko spremembo in še pol stoletja po padcu Niniv je
slavil Fokilides iz Mileta majhno grško polis, urejeno mestno državo, v nasprotju
z veliko državo, kakršni so vladale Ninive (c. 5; GE I, 174; v prevodu: A. Sovre,
Starogrška lirika, 128 = Predsokratiki, 57).
Z večanjem znanja o kulturah starega Vzhoda se je pojavilo vprašanje o njiho-
vem razmerju do grške kulture. Pri iskanju odgovorov na to vprašanje so nekateri
zašli v pretiravanja, češ da grška civilizacija ni izvirna, saj naj bi bistvene prvine
dobila z Vzhoda. Danes prevladuje zmerno gledanje: ob ugotovljenih odvisnostih
in skupnih civilizacijskih podlagah se jasno loči svojstven razvoj grškega sveta.
Vpliv Vzhoda naj bi se kazal v nastanku tiranije v grškem svetu (teza je sporna),
v grški filozofiji in religiji.
• Dobra pregleda zgodovine starega Vzhoda (Asirija, Mala Azija, Egipt) v tej dobi:
E. Cassin (s sodelavci), Die Altorientalischen Reiche III (Fischer Weltgeschichte
4, 1967) in z vidika stikov Grčije s starim Vzhodom CAH III/3, 1982, 1–57 (Grki
v Egiptu); o različnih vidikih odnosov med grškim in vzhodnim svetom v arhaični
dobi gl. tudi: M.L. West, Early Greek Philosophy and the Orient, Oxford 1971; W.
Helck, Die Beziehungen Ägyptens und Vorderasiens zur Ägäis bis ins 7. Jahrhun-
dert v. Chr., Darmstadt 1979; C.J. Emlyn-Jones, The Ionians and Hellenism. A Study
of Cultural Achivement of Early Greek Inhabitants of Asia Minor, London – Boston
1980; W. Burkert, Die orientalisierende Epoche in der griechischen Religion und
Literatur, Heidelberg 1984.
3. Nastanek grške polis

Drugače kot Bližnji Vzhod, kjer so prevladovale velike države, je bila Grčija
v 8. in 7. stol. razcepljena na celo vrsto majhnih držav. Te so se izoblikovale po
razcepitvi plemenskih zvez po koncu dorske selitve. Na razvoj so bistveno vplivale
geografske danosti in partikularistični duh, ki je vladal med Grki. Za te majhne
države je značilno, da je na celotnem državnem ozemlju obstajalo samo eno mesto,
ki je dalo državi ime. Državnopravna razlika med mestom in podeželjem spočetka
ni obstajala. Vendar pa je mesto, polis, kjer se je osredotočilo državno, versko in
kulturno življenje, dobivalo postopoma vse večjo prevlado nad podeželjem.
Polis, prva pravno urejena država v evropski zgodovini, je nastala v 8. stol.
verjetno pod vplivom hitrejšega razvoja na maloazijskem kolonizacijskem področju.
Kot zgodovinski pojav sodi v dobo, ko je na vzhodu asirska država kot utelešenje
velike države dosegla svoj vrh. Kakor se oba modela države na vzhodu in zahodu
ARHAIČNA DOBA 53
zelo razlikujeta, tako z ozirom na velikost, ureditev in pravni položaj vladajočih

in vladanih, pa se vendar ujemata v tem, da je bila v obeh primerih temelj obstoja
države božja ideja. Pri Asircih je bil to državni bog Asur, ki je iz mestnega boga
postal gospodar sveta, asirski kralj pa je nastopal kot njegov zastopnik na zemlji.
Pri Grkih je bila tej vlogi namenjena cela vrsta mestnih bogov, ki so bili zaščitniki
in s tem idejna podlaga za obstoj države. V kultu mestnega boga sta se združevali
sfera političnega in svet religioznega življenja.
Polis je bila v idealnem primeru skupnost, ki je združevala pravno uredi-
tev, religijo in gospodarsko življenje. Zunanja značilnost polis je bila prostorska
omejenost. To dejstvo je pogojevalo izredno koncentracijo političnega, verskega,
kulturnega in gospodarskega življenja na ozemlju take države. Majhnost je silila
posamezne polis, da so bile v zunanji politiki zmerne in da so se povezovale z dru-
gimi državami, če so si prizadevale za večjimi cilji. Če odmislimo spartansko in
atensko državo – obe namreč za splošne razmere v Grčiji nista značilni, ker sta se
izoblikovali pod posebnimi pogoji – so bile to resnično majhne državne tvorbe,
primerljive z današnjo občino. Največja, Sparta (Lakonija z Mesenijo), je obsega-
la 8.400 km2. Tudi atenska država (ok. 2.550 km2), Argos (ok. 1.400 km2) in Ko-
rint (ok. 880 km2) so bile po velikosti daleč nad povprečjem. V Fokidi je bilo na
površini ok. 1650 km2 kar 22 polis (povprečna velikost države je torej znašala le
ok. 75 km2), na Kreti (nekaj več kot 8200 km2) pa je bilo okrog 100 polis. Na Ro-
dosu (ok. 1460 km2) so obstajale do konca 5. stol. tri, na Lezbu (ok. 1750 km2) pa
kar šest polis. Na majhnih otokih je praviloma obstajala po ena polis.
Večje države so se na ozemlju Grčije izoblikovale le v tistih predelih, kjer so
geografske danosti to dopuščale: v Tesaliji, v Atiki, v Argolidi in v dolini Evrota na
Peloponezu. Vse večje države so ležale v vzhodni Grčiji. V zahodnih grških pokraji-
nah je vladala popolna razdrobljenost. Tudi na maloazijskem naselitvenem območju
se zaradi pritiska Frigijcev in Lidijcev niso mogle razviti večje državne tvorbe.
• Temeljna literatura: V. Ehrenberg, Polis und Imperium. Beiträge zur Alten Geschichte,
Tübingen 1965; Isti, The Greek State, London 1969, 26–102; F. De Polignac, La
naissance de la cité grecque, Paris 1984; G. Audring, Zur Struktur des Territoriums
griechischer Poleis in archaischer Zeit (nach den schriftlichen Quellen), Berlin 1989;
B. M. Sakellariou, The polis-state. Definition and origin, Athens 1989; S. Link, Das
griechische Kreta. Untersuchungen zu seiner staatlichen und gesellschaftlichen Ent
wicklung vom 6. bis zum 4. Jahrhundert v. Chr., Stuttgart 1994; A. Demandt, Antike
Staatsformen. Eine vergleichende Verfassungsgeschichte der Alten Welt, Berlin 1995;
M.H. Hansen – K. Raaflaub (izd.), Studies in the Ancient Greek Polis, Stuttgart 1995;
Ista (izd.), More Studies in the Ancient Greek Polis, Stuttgart 1996.
4. Nastanek Sparte
Vse grške polis je v 8. in 7. stol. zasenčil vzpon spartanske vojaške države, ki

si ga moremo pojasniti na osnovi specifičnih zgodovinskih, geografskih in socialnih
pogojev. Ko so Dorci preplavili Lakedajmon, so se prejšnji prebivalci dežele, Ahajci,
lahko obdržali le v maloštevilnih naselbinah. Postopno je prišlo do mirnega sožitja
med Dorci in Ahajci. Neobzidana naselbina Sparta je postala središče te države.
Postavitev prestolnice v neobzidano mesto predpostavlja podreditev vse dežele.
Zemljo so po osvojitvi razdelili med dorske vojščake na podlagi žreba (klêros; gl.
KlP, s.v.). Pretežni del doline Evrota so poklonili spartanskim veljakom (spartiâtai;
KlP, s.v.), manj rodovitne obrobne predele pa ostalim zavojevalcem (períoikoi;
KlP, s.v.). Prvotna spartanska kmetija naj bi obsegala ok. 30 hektarjev. Preddorsko
prebivalstvo, ki je bilo prej podrejeno ahajskemu plemstvu, je padlo na raven neke
vrste državnih sužnjev, ki so se imenovali heloti (heílotes; KlP, s.v. Heloten). Ti so
obdelovali zemljo za nove gospodarje, katerih življenje se je osredotočilo v Sparti.
To je omogočalo dorskemu vodilnemu sloju, da se je posvečal vojskovanju, lovu,
športnim tekmam in politični aktivnosti.
Že v 8. stol. je naraščanje spartanskega vodilnega sloja vodilo v kronično po-
manjkanje zemlje. To dejstvo je bistveno vplivalo na spartansko življenje in politiko
vse do srede 6. stol. Vprašanje pomanjkanja zemlje so v arhaični Grčiji reševali
ponavadi s kolonizacijo, redko z osvajanji. Sparta je vprašanje reševala z osvajanji,
saj je bila vojaško bistveno močnejša od sosedov. V dveh velikih vojnah, katerih
potek je deloma poznan iz Tirtajevih bojnih elegij, so si podredili sosednjo Mese-
nijo. Izročilo o tako imenovanih mesenijskih vojnah je v pretežni meri legendarno.
Gotovo je le to, da je že prva vojna v zadnji tretjini 8. stol. trajala izredno dolgo.
Domnevno so Mesenijci povsem klonili šele v dvajsetem letu vojne. Sledila je helo
tizacija mesenijskega prebivalstva, ki je pomenila praktično popolno zasužnjenje
z izgubo zemlje in imetja. S tem je Sparta pridobila zemljo, ki jo je potrebovala za
oskrbo svojih državljanov. Z zmago v mesenijski vojni je postala najmočnejša in
največja država na Peloponezu.
Sredi 7. stol. je v Meseniji izbruhnil velik upor helotov, ki je Sparto spra-
vil v tako kritičen položaj, da je bila večkrat na robu poraza. Mesenijci so si to-
krat pridobili za zaveznike ostale spartanske sosede na Peloponezu (zlasti Argos in
Arkadijo). Sparta se je nahajala tudi v težki notranji krizi, saj so bile vse glasnejše
zahteve po ponovni razdelitvi zemlje. V bojnih elegijah je Tirtaj slikal ta za Sparto
izredno kritični čas (c. 10–12; GE I, 68 ss.; A. Sovre, Starogrška lirika, 63–68).
Vojna se je končala s spartansko zmago. Spartanci so ponovno zavzeli Mesenijo
in jo z vrsto vojaških utrdb povsem obvladali. Odnose z ostalimi sosedi so urejali
po diplomatski poti. Sredi 6. stol. je bila sklenjena pogodba s Tegejo v Arkadiji, s
katero se je slednja obvezala, da bo Spartancem izročala ubegle Mesenijce in da jim
bo pomagala v vojni. Spartansko-tegeatska pogodba pomeni preobrat v spartanski
zunanji politiki. Odtlej Sparta ni več osvajala. Vzrok za konec osvajalne politike
je tudi dejstvo, da država ni imela več presežka prebivalstva.
ARHAIČNA DOBA 55
• Temeljna literatura o začetkih Sparte: G.L. Huxley, Early Sparta, London 1962;
A.H.M. Jones, Sparta, Oxford 1967; P. Cartledge, Sparta and Lakonia. A Regional
History 1300–362 BC, London 1979; M. Clauss, Sparta. Eine Einführung in seine
Geschichte und Zivilisation, München 1983; K. Christ (izd.), Sparta, Darmstadt 1986;
S. Link, Der Kosmos Sparta, Darmstadt 1994; W.G. Forrest, A History of Sparta,
London 1995. Krajše preglede posredujejo tudi: M.I. Finley v: Die Altorientalischen
Reiche III, 311–320; CAH III/3, 321–334. O socialni zgodovini Sparte gl. tudi P. Oli-
va, Sparta and her Social Problems, Amsterdam 1971; R.A. Talbert, The Role of the
Helots in the Class Struggle at Sparta, Historia 38, 1989, 22–40; o mesenijskih voj-
nah prim. V. Parker, The Dates of the Messenian Wars, Chiron 21, 1991, 25–47; Isti,
Some Dates in Early Spartan History, Klio 75, 1993, 45–60; L. Thommen, Lakeda
imonion Politeia. Die Entstehung der spartanischen Verfassung, Stuttgart 1996.
5. Nastanek Aten
V srednji Grčiji se je izoblikovala močnejša država v Atiki. Po mitološkem
izročilu naj bi Atene ustanovil Tezej (gl. KlP, s.v. Theseus). Kultna tradicija kaže,
da je atiška država nastala z združitvijo (synoikismós) več majhnih državnih tvorb.
Združitev Atike pod vodstvom atenskih knezov z rezidenco na Akropoli je gotovo
rezultat daljšega procesa, ki se je zaključil v 8. stol. V 7. stol. se je v atensko državo
vključila še elevzinska polis. Proces povezovanja različnih skupnosti, pri čemer
je prišlo – povsem drugače kot v Sparti – do popolnega pravnega izenačenja med
glavnim mestom in podeželjem, moremo pripisati politični nadarjenosti atenskih
knezov.
• O nastanku Aten in razvoju države v zgodnji dobi gl. M.I. Finley v: Die Altorienta-
lischen Reiche III, 321–328; CAH III/3, 360 ss.; I. Weiler, GG, 68–77; W. Schuller,
GG, 113 ss.
6. Grški svet v arhaični dobi:

državna ureditev inoblike povezovanja
Kljub nastanku mestnih držav je v velikem delu grških dežel ohranila svojo
vlogo tudi stara plemenska ureditev. Na Peloponezu so se Arkadijci, Ahajci in Elejci
še vedno sestajali na zborovanjih, kjer so se posvetovali o skupnih zadevah. Pred-
vsem v srednji Grčiji, pri Ajtolcih in Akarnancih, so se ohranile institucije starih
plemenskih držav. Tam so prevladovale vaške naselbine še vse v 5. in 4. stol. Ven-
dar pa te plemenske institucije v političnem življenju Grčije niso imele velike vlo-
ge. Kako usodno je bilo pomanjkanje osrednje oblasti, je bilo najbolj vidno v pri-
meru Bojotije, kjer so nasprotja med Tebami in Orhomenom preprečila vsakršno
politično združevanje.
Vse grške plemenske države so po pomenu zaostajale za tesalsko državo
(najprej zvezo držav), ki se je izoblikovala v 8. stol. Tesalska zveza (oz. zvezna
država) je bila okrog 600 poleg Sparte najmočnejša državna tvorba v Grčiji. Zaradi
Velika grška kolonizacija

Sredozemlja (8.–6. stol. pr. Kr.)
○ Grške kolonije
 Feničanske kolonije
 Druge naselbine
♦ Emporia (trgovske postojanke
Vsa imena so – tako kot na
predlogi v knjigi I Greci in
Occidente – navedena v latinski
obliki.
ARHAIČNA DOBA 57
rivalstva med plemiškimi družinami Tesalija pred 4. stol. ni odigrala pomembnejše

vloge v grški zgodovini (gl. KlP, s.v. Thessalien; CAH III/3, 294 ss.).
V začetku 7. stol. so Makedonci (pod vodstvom kralja Perdika I.) razširili
svojo oblast z goratega kontinentalnega območja v nižino ob Haliakmonu in proti
egejski obali. Središče makedonske monarhije je bila trdnjava Aigaí, pozneje pa je
glavno mesto postala nižinska Pélla. Z makedonskim zavzetjem severnih obalnih
predelov in spodnjega toka Haliakmona ter Vardarja (Axiós) v 7. stol. se je zaključila
doba naseljevanja Grčije (gl. KlP, s.v. Makedonia; CAH III/3, 273 ss.).
Podoba grškega sveta v arhaični dobi je bila zelo pisana. Glavna značilnost
je bila silna razdrobljenost. Plemenske države so vse bolj izgubljale svojo nekda
njo vlogo. Najpomembnejša državna tvorba na grških tleh je bila Sparta, katere
moč je temeljila na brutalnem zatiranju Mesenije. Kljub partikularizmu so obstajale
združevalne tendence. V tem času se je rodil občutek skupne pripadnosti grškemu
jeziku (najprej med Grki izven matične Grčije, med Jonci v Mali Aziji). Neznano
ostaja, zakaj je ravno mala pokrajina Hellás v južni Tesaliji dala ime celi deželi.
Ime Heleni (Héllenes; KlP, s.v.), ki sta ga prva uporabila Heziod in Arhiloh (gl.
Strabon 8,6,6), je postalo v 7. stol. oznaka za vse Grke doma in na tujem (svetišče
v naselbini Navkratis v Nilovi delti, ki je bilo zgrajeno v drugi polovici 6. stol., se
je imenovalo Hellénion; Herodot 2,178).
Tudi v sami Grčiji so se v zgodnji arhaični dobi razvile panhelenske insti-
tucije. Vsegrški pomen je dobilo že v 8. stol. delfsko preročišče. Vpliv delfskih
svečenikov je bil izredno velik, saj so le-ti na podlagi od Babiloncev prevzete-
ga sistema postavili temelje grškim koledarjem in z določitvijo praznikov bogov
uvedli enotnost na kultnem področju. V 7. stol. je dobila velik pomen Delfska am-
fiktionija, ki je ok. 600 povezovala v politično-sakralno zvezo vse države srednje
Grčije, vendar je njen političen pomen ostal vse do 4. stol. sorazmeroma majhen. V
tej zvezi so imele vse države enako pravico glasovanja ne glede na velikost. Delf
ska amfiktionija je uvedla za članice določene obveznosti (v praksi dostikrat le
teoretične vrednosti) s področja mednarodnega vojnega prava, kot npr. načelo, da
se tudi sovražniku ne sme jemati možnost dostopa do vode in da se ne sme rušiti
zavezniških mest (prim. KlP, s.v. Delphoi, Amphiktyonía; V. Ehrenberg, The Greek
State, 108 ss.; CAH III/3, 305 ss.).
Z Delfi je tekmovala po svojem panhelenskem pomenu Olimpija (Olympía).
Od začetka 8. stol. so bile tu vsaka štiri leta športne tekme, najprej le za Pelopo-
nez, od začetka 6. stol. tudi za ostali grški svet vključno s čezmorskimi pokraji-
nami (kot npr. Jonija, Sicilija in južna Italija). Z olimpijskimi športnimi igrami je
bil povezan božji mir v celotni Grčiji, da so se tekmovalci in gledalci lahko varno
gibali po deželi. Predpogoj za udeležbo je bilo svobodno poreklo in zlasti grško
poreklo. Sodniki so se imenovali hellanodíkai. Olimpijske igre so gotovo pripo-
mogle k širjenju zavesti skupne pripadnosti med Grki in obenem uveljavile obli-
ko kulturnega in družbenega življenja, kakršne stari Vzhod ni poznal (gl. KlP, s.v.
Olympia; CAH III/3, 321 ss.).
ARHAIČNA DOBA 59
Proces oblikovanja enotne grške zavesti v arhaični dobi je znatno pospešila

velika grška kolonizacija, ki se je začela sredi 8. stoletja in je soočila Grke z večino
ljudstev sredozemskega sveta.
• O državnih in naddržavnih (panhelenskih) institucijah gl. I. Weiler, GG, 53 ss. (državna
ureditev, polis in plemenske države); 85 ss. (gospodarska in socialna zgodovina); 219
ss. (šport, olimpijske igre); J. Fontenrose, The Delphic Oracle, Berkeley–Los Ange-
les –London 1978; M. Delcourt, L'oracle de Delphes, Paris 1981; C. Morgan, Athle-
tes and Oracles. The Transformation of Olympia and Delphi in the Eighth Century
B. C., Cambridge 1990.
7. Druga (velika) grška kolonizacija
7.1. Viri s temeljno literaturo
Druga grška kolonizacija se je začela v pohomerski dobi, zato ni o njej v

homerskih epih nobenih direktnih poročil. Poleg vrste aitioloških in mitoloških le-
gend o ustanovitvah posameznih mest (ktíseis) obstaja vrsta orakljev (prerokb), ki
naj bi jih v Delfih dobili ustanovitelji mest (oikistaí). Večina teh prerokb je brez
zanesljive historične podlage.
Od sekundarnih virov velja omeniti nekaj zgodovinarjev: Herodotov so-
dobnik Antioh iz Sirakuz je napisal (danes povsem izgubljeno) zgodovino Italije
in Sicilije, iz katere je črpal Tukidid v svojem orisu zgodovine Italije (6,2–6); dve
stoletji kasneje je zgodovino tega prostora opisal Timaj iz Tavromenija, čigar delo
je v fragmentih ohranjeno (KlP, s.v.; FGrH 566). Važen vir je tudi geografski spis v
verzih, ki ga je napisal ok. 110 pr. Kr. Psevdo-Skimnos s Hiosa (Periegesis, GGM I,
196–237). Od kasnejših avtorjev prinaša precej posamičnih poročil geograf Stra-
bon (izd. H. L. Jones, LCL, 1968).
Daleč najpomembnejši so danes arheološki viri, ki so izredno bogati sko-
raj za vsa območja grške kolonizacije. Pregledno predstavitev grške kolonizacije
Zahoda daje obsežen razstavni katalog I Greci in Occidente (izd. G. Pugliese Car-
ratelli), Venezia 1996; med historičnimi sintezami je najobsežnejša v CAH III/3,
83–221 (na str. 160–162 seznam vseh po imenu poznanih grških kolonij arhaične
dobe, v celoti okrog 140 naselij).
7.2. Skupne poteze zgodovinskega procesa in njegovi vzroki
Sredi 8. stoletja, skoraj pol tisočletja po koncu dorske selitve in okrog tri
stoletja po t.i. jonski selitvi (ali kolonizaciji obale Male Azije) se je začelo drugo
veliko širjenje Grkov v sredozemskem svetu. Nosilci tega gibanja so bili vsi sloji
grškega prebivalstva, od plemstva do najrevnejšega kmečkega in mestnega pro-
letariata. Ta selitev je bila izraz novega elementarnega življenjskega občutka, ko
so meje domovine postale pretesne. V primerjavi s prvo kolonizacijo so bile sedaj
razsežnosti v prostorskem in političnem smislu neprimerno večje. Ko je bila ko-
lonizacija sredi 6. stol. v glavnem zaključena, so grška mesta obdajala večji del
sredozemskega bazena, le na Vzhodu je obstoj prednjeazijskih velikih držav (zlasti

Asirije) preprečil naselitev Grkov na obalah Sirije. Ta ekspanzija je toliko bolj pre-
senetljiva, ker je potekala predvsem kot rezultat načrtov posamičnih grških mest in
podjetnosti posameznih osebnosti. Skoraj v nobenem primeru ne moremo govoriti
o neki centralno vodeni akciji. Za zgodovino Evrope je ta kolonizacija pomembna
zato, ker so bile s kolonisti prestavljene v daljni svet tudi grške politične institu-
cije, med njimi kot najvažnejša grška polis. Z veliko kolonizacijo so postali Grki
vodilno ljudstvo starega sveta.
Vodstvo pri teh podvigih je imelo grško plemstvo, iz katerega so praviloma
izhajali ustanovitelji novih naselbin (oikistaí). Skupine izseljencev so se zbirale v
pristaniščih matične Grčije, v Halkidi, Eretreji, Megari, Korintu, na maloazijskih
tleh zlasti v Miletu, ki je v 7. stol. dobil pri tem prevladujočo vlogo. Ni verjetno, da
nekatere dežele, ki se pri kolonizaciji ne omenjajo (npr. Tesalija, Bojotija, Atika),
pri samem procesu ne bi sodelovale. Očitno je vzrok v tem, da so pošiljale presežek
prebivalstva prek velikih pristanišč omenjenih obalnih polis. Mesto, ki je dalo na
razpolago ladje, je poslalo praviloma tudi ustanovitelja. Ta je bil po smrti deležen
herojske časti. Tesne vezi med matičnim mestom in kolonijo se odražale v prvi vrsti
na kultnem področju (kult istega mestnega boga ali bogov, zaščitnikov mesta; theoì
polioûchoi), pa tudi v politični ureditvi (enaka razdelitev prebivalstva, enaka imena
državnih uradnikov). V koloniji so pietetno gojili vezi z metropolo. Bistveno pa je
dejstvo, da je bila velika večina kolonij v odnosu do metropole politično neodvisna.
Izjema so bile v tem oziru kolonije t.i. korintskega kolonialnega imperija v času
tirana Periandra (ok. 600), kasneje pa nekatere atenske kolonije (v Periklovi dobi
sredi 5. stol.) in sirakuške kolonije v času tirana Dionizija I. (ok. 390).
Vzroke za izseljevanje moramo iskati v notranjih razmerah v Grčiji, pred
vsem v relativni prenaseljenosti. Le-to nam za arhaično dobo izpričuje več virov.
Tako npr. svetuje Heziod (Dela in dnevi, v. 376–379), naj se zakonci omejijo le na
enega otroka (vendar pesnik – v nadaljevanju – meni, da je večje število otrok lahko
podlaga za boljše gmotne razmere, saj pomeni več delovnih rok). V Grčiji je bilo
razširjeno izpostavljanje otrok, ki je našlo odmev tudi v grški mitologiji.
Poleg prenaseljenosti moremo omeniti med vzroki globoka socialna in
politična nasprotja, ki so zaradi notranjih bojev v številnih mestnih državah (npr. v
Megari, Korintu, Atenah, Mitileni na Lezbu) pognala veliko število ljudi čez morje.
Nasprotovanje dela prebivalstva tiranom je vzrok za odseljevanje mnogih ljudi iz
vseh družbenih slojev.
Želji, pridobiti novo obdelovalno zemljo, so se že na začetku v mnogih pri-
merih pridružili trgovski in politični motivi. Za obdobje pred začetkom koloniza-
cije obstajajo zanesljiva poročila o grški plovbi in trgovini v Sredozemlju. Grške
izdelke, zlasti vaze, zasledimo v 8. in 7. stol. v številnih pokrajinah na Zahodu od
Apulije do južne francoske obale. Te vaze izhajajo z vseh koncev grškega sveta: s
Krete, Kikladov, Bojotije in Korinta. Viri kažejo celo na to, da so bili grški umetniki
že v prvi polovici 9. stol. navzoči v Etruriji (Falerii, Tarquinii) in govoriti moremo
celo o določeni helenizaciji etruščanske umetne obrti. Znanje o geografiji zahoda
ARHAIČNA DOBA 61
Antična upodobitev ladje triere; Akropolski muzej v Atenah

(Ch. Meier, Athen: Ein Neubeginn der Weltgeschichte, Berlin 1993)
in severa, ki je našlo svoj odmev v Odiseji, v mitološkem izročilu o Argonavtih in

o Heraklu, potrjujejo arheološka odkritja. Pred dobo kolonizacije je bila doba ve-
likih odkritij. Za odkritja na zahodnem Sredozemlju so bili posebno zaslužni hal-
kidski pomorščaki.
Kar danes razumemo pod pojmom druge grške kolonizacije je komaj pre-
gledna vrsta posameznih podvigov, pri katerih si v pisanem zaporedju sledijo načrti,
poskusi, uspehi in neuspehi. Kakor so bili različni motivi, ki so Grke gnali čez
morje (revščina, stiska, strah pred političnim preganjanjem in nasiljem, pustolov-
ska nagnjenja, upanje na pridobitev bogastva), tako so bila različna tudi merila pri
izbiri kraja za ustanovitev kolonije. Pri tem se je upoštevala gospodarska pomemb
nost zaledja, kakovost zemlje, odnos domačega prebivalstva do prišlekov, zavaro-
van položaj bodoče naselbine, povezava s prometnimi potmi itd.
7.3. Potek velike kolonizacije
Smer grške kolonizacije, ki je potekala predvsem na zahodno in severovzhod-

no Sredozemlje, se da pojasniti s političnimi razmerami v sredozemskem svetu
od srede 8. stol. dalje. Na Vzhodu, v Prednji Aziji, se je tedaj razprostirala močna
asirska država. Spopad med Grki in Asirci v času kralja Sanheriba (705–681) v
Kilikiji kaže na to, da je Asirija preprečila grško ekspanzijo proti vzhodu. V Siriji
so tako nastale le posamične grške trgovske postojanke ob obstoječih naselbinah
domačinov (t.i. enoikismoí), ki so služile neposredni trgovini med Grčijo in prednjo

Azijo, da ni bilo treba uporabljati dolge in dostikrat nezanesljive kopenske poti čez
Malo Azijo (npr. Al Mina ob ustju Oronta; gl. CAH III/3, 7 ss.; 92 ss.).
7.3.1. Kolonizacija zahodnega Sredozemlja
Veliko ugodnejše so bile razmere za kolonialno širjenje na Zahod. Tukaj ni

bilo politične sile, kakršna je bila asirska država na Vzhodu. Italska ljudstva so bila
neenotna in so bila (tako npr. Etruščani) za grško trgovino in za pridobitve grške
civilizacije zelo dojemljiva. Važen predpogoj za kolonizacijo je bil velik napre-
dek v navtiki (gradnja večjih ladij), poleg tega tudi zadostno geografsko znanje o
zahodnih deželah.
Pri kolonizaciji zahodnega Sredozemlja so bili na začetku najbolj aktivni Hal-
kidci (polis Chalkís na Evboji). Pomorščaki s Halkide so kot prvi pri plovbi skozi
Mesinsko ožino dosegli rodovitno Kampanijo. Na območju, ki je bilo z ozirom na
podnebje in druge naravne pogoje Grčiji zelo podobno, so ustanovili najkasneje
sredi 8. stol. kolonijo Kýme (Cumae; Strabon 5,4,4). Nobena grška kolonija na za-
hodu ni imela tolikšnega kulturnega pomena kot prva halkidska kolonija. To mesto
je posredovalo Etruščanom in prek teh Rimu halkidski alfabet, posredovalo je Ita-
liji grški svet bogov in religiozne predstave. Kolonisti iz Kyme so okrog leta 600
ustanovili Neápolis, mesto, ki je pozneje zasenčilo svojo metropolo.
Halkidski pomorščaki so kot prvi prišli na vzhodno obalo Sicilije (prim.
Tukidid 6,2–6; Skylax, Periplus 13; GGM I, 21 sl.). Ob vznožju Etne so ustanovili
kolonijo Náxos, v bližini naselbini Katáne in Ortygía; slednja je postala jedro
poznejše (korintske) kolonije Sirakuze. Poleg Halkide sta bili na Siciliji posebno
dejavni dorski polis Korint in Megara, zaradi česar je pozneje na Siciliji prevladal
dorski element. Megara je ustanovila kolonijo Mégara Hyblaîa, Korint Sirakuze
(Syrákousai; gl. KlP, s.v. Syrakusai), mesto, ki je postalo najpomembnejše na vsej
Siciliji. Korint je postal v 7. stol. v trgovini vodilna grška država. Prevlada Korinta
je bila mogoča zlasti potem, ko sta se Halkida in Eretrija zapletli v dolgotrajno
vojno (ok. 700–650, tako imenovana lelantska vojna). Halkida je ustanovila na Si-
ciliji naslednje kolonije: Zánkle (poznejša Messána), Mýlai (ali Mylaí) in Himéra
na severni obali Sicilije ter Rhégion na južni konici Italije. Na južni obali Sicilije
so bili prevladujoči kolonizatorji Dorci. Od vzhodnih (maloazijskih) Grkov je bil
pri kolonizaciji Sicilije udeležen samo Rodos (koloniji Géla in Akrágas). Grki niso
mogli prodreti v notranjost otoka, kjer so prebivala ljudstva Sikulov (na vzhodu)
in Sikanijcev (na zahodu). Zahodni del otoka je ostal v rokah Kartažanov, ki so tu
imeli nekaj utrdb, od katerih je bila najvažnejša Pánormos (Palermo).
Kolonizacija južne Italije se v mnogočem razlikuje od kolonizacije Sicilije.
Tukaj glavni motiv očitno ni bila trgovina, temveč pomanjkanje zemlje, ki je tisoče
izseljencev s severnega Peloponeza in iz Lokride privedlo v te kraje. Tako je nastala
okrog Tarentskega zaliva cela vrsta naselbin. Od tod so šli grški kolonisti čez italsko
kopno na zahodno obalo, kjer je med Regijem na jugu in Pozejdonijo (Poseidonía,
Paestum; KlP, s.v.,) v Kampaniji nastala veriga grških naselbin. Od južnoitalskih
ARHAIČNA DOBA 63
naselbin so bile najštevilnejše iz Ahaje na severnem Peloponezu (npr. Króton, Sýba-

ris, Metapóntion) in kolonije iz Lokride (npr. Lokroì Epizephýrioi). Tarent (Táras,
ustanovljen ok. 700) je bil in je ostal edina spartanska kolonija. Med južnoitalskimi
kolonijami sta imeli spočetka prevlado mesti Kroton in Sibaris (prim. Skylax, Peri
plus, 12–14; GGM I, 19 ss.).
Južnoitalske kolonije so imele veliko vlogo v poznejši grški zgodovini. Poleg
Joncev so zlasti Grki južne Italije, med njimi predvsem ahajski priseljenci s sever-
nega Peloponeza, nastopili v 6. stol. kot politično in kulturno vodilni v grškem sve-
tu. Italska okolica je hitro sprejemala dobrine grške civilizacije, zlasti grški jezik.
Tako se je npr. do danes ohranil grški jezik v določenih predelih južnega Brutija,
prav tako med mestoma Lecce in Otranto. Ta jezik ima značilnosti stare grščine
iz dobe grške kolonizacije. V 6. stol. se je za južno Italijo uveljavil izraz Velika
Grčija (Megále Hellás; gl. KlP, s.v. Graecia Magna). V južni Italiji je tudi nastalo
ime Graeci (Graikoí) za Helene, ki ga moremo postaviti v zvezo s halkidskim ali
bojotijskim mestom Graîa (KlP, s.v. Grai).
• Literatura o Grkih na Siciliji in v južni Italiji: M.I. Finley, Das antike Sizilien. Von der
Vorgeschichte bis zur Arabischen Eroberung, München 1979; R. Bosi, Magna Grae-
cia. Die griechischen Städte in Spanien, Frankreich, Italien, Jugoslawien, Albanien,
Freiburg 1982; F. Cordano, Antiche fondazioni greche: Sicilia e Italia meridionale,
Palermo 1986; D. Musti, Strabone e la Magna Grecia. Città e popoli dell'Italia anti-
ca, Padova 1988; CAH III/3, 94–113; vrsta prispevkov v razstavnem katalogu I Greci
in Occidente.
Sredi ali proti koncu 7. stol. so grški pomorščaki s Samosa prvič prepluli
Herkulove stebre (Gibraltarsko ožino), prišli na odprti ocean in dosegli Tartessós,
iberijsko naselbino, ki je bila obenem oporišče za trgovino z britanskimi otoki (sre-
bro, baker, kositer; o naselbini gl. Herodot 1,163; Strabon 3,2,12). Zveze z daljnim
Zahodom so vzdrževali predvsem Fokajci iz Jonije. Okrog leta 600 so Fokajci usta-
novili ob ustju Rodana kolonijo Masalijo (Massalía, kasneje Massilia; KlP, s.v.),
Scena brodoloma na grafični rekonstrukciji vrča iz Pitekuse, 8. stol. pr. Kr.

ki je zaradi svoje ugodne lege postala eno najvažnejših grških mest v zahodnem
Sredozemlju. Kulturni vpliv Masalije je segel daleč v notranjost; Helvetijci so še v
Cezarjevem času uporabljali grški alfabet, ki so ga očitno sprejeli po posredovanju
te naselbine. Masalija je ustanovila za trgovino s Španijo na južnofrancoski obali in
na španski sredozemski obali celo vrsto novih postojank (empória), ki so se razvile
v nove naselbine. Kot najbolj oddaljena in obenem najvažnejša med njimi je bila
Maináke (KlP, s.v.), predhodnica Malage, ki je bila najbolj zahodna grška koloni-
ja. Trgovini z Italijo so služile postojanke med Masalijo in Alpami, med katerimi je
bila najbolj važna Níkaia (Nica). Fokajci so se skušali utrditi tudi na Korziki. Za-
hodno Sredozemlje so nekaj časa povsem obvladovali Masalijci in Fokajci. Proti
tej prevladi so se povezali Etruščani in Kartažani, ki so leta 540 v pomorski bitki
pri Alaliji ob obali Korzike premagali grško ladjevje (Herodot 1,166; prim. DNP,
s.v. Aleria). Ta bitka pomeni konec grške ekspanzije v zahodnem Sredozemlju.
• O Grkih na »daljnem« Zahodu gl. F. Villard, La céramique de Marseille (VIe – IVe
siècle). Essai d'histoire économique, Paris 1960; M. Clavel-Lévèque, Marseille grec-
que: le dynamisme d'un impérialisme marchand, Marseille 1977; R. Bosi, Magna
Graecia (kot zgoraj); CAH III/3, 139–143; I Greci in Occidente, 222 (bibliografija);
585 ss.
7.3.2. Kolonizacija obal Črnega morja in morskih ožin
Medtem ko so se kolonizacije Zahoda udeležila številna grška mesta in skoraj

vsa grška ljudstva, pa je bila kolonizacija obal Črnega morja v bistvu podvig enega
samega mesta, Mileta, ki naj bi po izročilu v Pontu in Propontidi ustanovil več ka-
kor devetdeset kolonij. Po prihodu Grkov na območje Črnega morja sredi 8. stol. so
bile ustanovljene kolonije Sinópe, Trapezoûs in Amisós. Te naselbine in Kýzikos ob
Propontidi so zelo trpele ob vpadu Kimerijcev in so bile v pretežni meri opuščene.
Po koncu kimerijske nevarnosti se je pričela v 7. stol. zlata doba miletske koloni-
zacije obal Črnega morja. Poglavitna motiva sta bila iskanje zemlje in vzpostavitev
trgovskih stikov. Gre za trgovino z območjem današnje Ukrajine in južne Rusije, ki
je vzdrževalo trgovske stike z Baltikom, s centralno Azijo in kavkaškim območjem
(Iberijo), ki je bilo zelo bogato s kovinami. Propontida (morske ožine in Marmarsko
morje) ter ustja črnomorskih rek so bila znana po ribjem bogastvu. Zaledje je bilo
bogato z žitom, lanom in volno, od tam so prihajali v Jonijo skitski sužnji. Prebi-
valstvo južnoruskih step, ljudstvo Skitov, je bilo Grkom naklonjeno. Zlasti skitsko
plemstvo je kupovalo izdelke grške umetnosti (vaze, zlatarske izdelke). Po drugi
strani so se Grki zgledovali po skitskem načinu oblačenja in njihovih življenjskih
navadah, tako da je marsikje nastala mešana skitsko-grška civilizacija. Najvažnejše
mesto v južni Ukrajini je bila Olbía ob izlivu Buga, ustanovljena ob koncu 7. stol.
Manj pomembna je bila kolonija Týras ob Dnjestru. Številnejše so bile grške nasel-
bine na Krimu; Chersónesos, Theodosía, Pantikápaion (Kerč). Ob izlivu Dona je
nastala najbolj severna in najbolj vzhodna grška kolonija Tánais, ki je po antičnih
predstavah ležala na meji med Evropo in Azijo.
ARHAIČNA DOBA 65
Pomembne kolonije so nastale tudi na zahodni obali Črnega morja: Ístros,

Tómoi, Odessós in Apollonía (vse so bile miletske). Na obali Propontide in v ožinah
je bila poleg Mileta pri ustanavljanju kolonij zelo dejavna Megara, ki je ustanovila v
prvi polovici 7. stol. Kalchedón in pozneje Byzántion, medtem ko je Milet ustanovil
Ábydos (v Dardanelah) in kolonije na otokih Marmarskega morja. Očitno so bili v
7. stol. odnosi med jonskim Miletom in dorsko Megaro v tem predelu zavezniški.
• Literatura: za vsa omenjena mesta gl. KlP, s.v.; večje študije: Ch.M. Danov, Pontos
Euxeinos, RE Suppl. 9, 1962, 866–1175; D.M. Pippidi, I Greci nel Basso Danubio
dall'età arcaica alla conquista romana, Milano 1971; Isti, Scythica Minora. Recher-
ches sur les colonies grecques du littoral roumain de la mer noire, Bukarest–Amster
dam 1975; V. F. Gajdukevič, Das Bosporanische Reich, Berlin–Amsterdam 1971;
J. Vinogradov, Olbia. Geschichte einer altgriechischen Stadt am Schwarzen Meer,
Konstanz 1981; N. Ehrhardt, Zur Gründung und zum Charakter der ostpontischen
Griechensiedlungen, ZPE 56, 1984, 153–158; W. Schuller (izd.), Die bulgarische
Schwarzmeerküste im Altertum, Konstanz 1985; CAH III/3, 118 ss.
7.3.3. Kolonizacija severne obale Egejskega in obale Jonskega morja;

navzočnost Grkov na Jadranu
V 7. in 6. stol. je postala cilj grških kolonistov tudi zelo negostoljubna severna

obala Egejskega morja. Otoška polis Paros (v Kikladih) je ok. 680 ustanovila nasel-
bino Thásos na istoimenskem otoku. Kot poroča pri podvigu navzoči pesnik Arhi-
loh s Parosa, se je naselilo tisoč kolonistov, ki jih pesnik označuje kot »vsegrško
revščino« (Panellénon oizýs; c. 52; GE II, 124). Iz maloazijskih Klazomen je bila
ok. 650 ustanovljena kolonija Ábdera. Tako kot druge grške kolonije ob tračanski
obali je postala žrtev tračanskih napadov, a je bila kasneje obnovljena in je odigrala
pomembno vlogo v grškem kulturnem življenju. Zelo verjetno so kolonisti s Hal-
kide na Evboji dali ime polotoku Halkidiki (Chalkidiké). Tamkajšnja najvažnejša
kolonija je bila Poteídaia (korintska kolonija iz dobe Periandra, ki je bila edina ko-
rintska postojanka v Egejskem morju; za navedene naselbine prim. KlP, s.v.).
Obale Jonskega morja (Epir, Ilirija) je koloniziral Korint, ki je skušal prek
teh naselbin obvladovati trgovske poti proti južni Italiji. Najpomembnejše so bile
korintske kolonije Kórkyra (ali Kérkyra, Krf), Ambrakía, Apollonía in Dyrrháchion
ali Epídamnos (Drač; prim. za vse navedene naselbine KlP, s.v.; CAH III/3, 130 ss.).
Grška navzočnost na Jadranu je bila v arhaični dobi zelo šibka, saj severno
od Drača ni bila ustanovljena nobena kolonija. Nedvomno pa so Grki pluli tudi v
Jadransko morje že od 8. stol. dalje. Najbolj dejavni na tem področju so bili – tako
kot na »daljnem« Zahodu – Fokajci (prim. Herodot 1,163), poleg njih je svoje trgov
ske interese uveljavljal na tem področju Rodos, svoje politične in trgovske interese
pa zlasti Korint. Nastanek najstarejše naselbine na Korčuli je posledica političnih
bojev v t.i. pomorskem imperiju korintskega tirana Periandra ok. 600 in obenem
primer, kako je bil nastanek neke naselbine lahko posledica golega slučaja. Tiran
Periander, ki je bil v napetih odnosih s kolonijo Korkiro, je poslal 300 mladeničev
iz najuglednejših korkiranskih družin k lidijskemu kralju, da bi jih dal ta kastrirati
in jih uporabil kot sužnje. Na poti v Lidijo so se ladje z ujetniki ustavile na Samo-
su, kjer so se zastraženi mladeniči zatekli v varstvo Artemidinega templja. Pomoč
domačinov jih je rešila pred smrtjo od lakote. Maloazijska polis Knidos je tedaj
poslala ekspedicijo na Samos, ki je pregnala Periandrove stražarje, rešila mladeniče
in jih odpeljala na Korkiro v Jadranskem morju (prim. Herodot 3,48 – mladeniče
naj bi rešil na Korkiro Samos – in korekcijo tega poročila, ki ga posreduje Plu-
tarh, Moralia 860 B-C; De Herodoti malignitate 22; izd. L. Pearson – F. H. Sand
bach, LCL, 1965).
• O Grkih na Jadranu v arhaični dobi prim. R. L. Beaumont, Greek Influence in the
Adriatic Sea before the fourth century B. C., JHS 56, 1936, 159–204; L. Braccesi,
Grecità adriatica, Bologna 1971, 1–54; CAH III/3, 130 sl.
7.3.4. Kolonizacija obale severne Afrike
V severni Afriki sta bili najvažnejši grški koloniji Naúkratis v Egiptu (usta-
nova Mileta) in zlasti Kyréne v Libiji. To kolonijo so ok. 630 ustanovili priseljenci
iz Tere (Théra, dan. Santorin v južnih Kikladih). Posebnost te naselbine je, da je
ohranila – tako kot matično mesto – kraljevsko obliko vladavine (o nastanku in
ureditvi gl. HGIÜ I, 6). Kirena je postala najmočnejša grška kolonija v Afriki, ki
je v 6. stol. – tako kot npr. na Zahodu Masalija – ustanavljala še druge kolonije
(Taúcheira, Euhesperídes, Bárke, Apollonía itd.). Postala je pomembna gospodar-
ska in politična sila, ki je lahko konkurirala vzhodnemu sosedu Egiptu in zahodni
sosedi Kartagini.
• O Kireni gl. KlP, s.v.; o Grkih v severni Afriki gl. CAH III/3, 134–138; I Greci in
Occidente, 200; 215 ss.; 309 ss.; 347 ss.; 511 ss.
7.3.5. Pomen velike grške kolonizacije
V političnem in kulturnem življenju pomeni druga grška kolonizacija odločilni

preobrat. Ker so Grki povsod, kjer so se naselili, ustanovili mestno državo – polis
–, se je ta oblika državne ureditve razširila po vsem sredozemskem svetu, kjer je
nastalo veliko število novih držav (po imenu poznanih ok. 140; CAH III/3, 160 ss.).
Polis je v tej dobi tudi v sami Grčiji po pomenu prevladala nad starejšo plemensko
državo.
Grki so presegli ozkost razmer in možnosti v matični domovini ter prišli v
stik s tujimi kulturami in ljudstvi: Skiti, raznimi maloazijskimi ljudstvi, Tračani,
Iliri, Sikelijci, raznimi italskimi ljudstvi, Iberijci, Libijci, Egipčani itd. Stik z njimi
je lahko potekal v (pretežno) prijateljski obliki (predvsem s Skiti, Kelti in Libijci),
v sovražni obliki (zlasti s Tračani in Iliri) ali pa se je spreminjal (stiki z italskimi
ljudstvi so bili spočetka v glavnem prijateljski, pozneje pa predvsem sovražni).
Ob teh stikih so se Grki spričo podobnega jezika, kulture, religije in nravi vse bolj
čutili kot eno ljudstvo in plemenske razlike med njimi so vse bolj stopale v ozadje.
Grška kultura in grška religija sta se razširili v tuje dežele. Grki so bili v deželah,
ki so jih naselili, v civilizacijskem oziru višje razviti kot domačini, ki so jih za-
ARHAIČNA DOBA 67
radi njim nerazumljive govorice imenovali »barbare«; pri tem je izraz pomenil v
prvi vrsti tujca in še ni imel negativnega podtona. Ker so se odseljevali v kolonije
pretežno moški, je prihajalo do mešanih porok in s tem do sorodstvenih vezi z
domačim prebivalstvom. Ti stiki so bili posebej intenzivni z lokalnim plemstvom
(npr. s Skiti in Libijci).
Koloniste je povezovalo z domovino veliko vezi. Do metropole so gojili
občutek pietete in so se v kriznih političnih razmerah ponavadi (!) opredeljevali tako
kot metropola. Vsegrški pomen je v tej dobi dobila udeležba na olimpijskih igrah,
kamor so prihajali in kjer so dostikrat zmagovali tudi Grki iz kolonij (npr. tekmo-
valci iz Kirene, Krotona in sicilskih kolonij). Grški svet se je izredno povečal. Ne
le poselitev znatnega dela sredozemskih obal, tudi navzočnost Grkov kot vojaških
najemnikov in trgovcev v Asiriji, Babiloniji in Egiptu (prim. HGIÜ 8; CAH III/3,
49 ss.) kaže na to, da so postali Grki za tedanje razmere svetovni narod.
7.3.7. Osrednja vprašanja novejših zgodovinskih raziskav z glavno literaturo
Vzroki za kolonizacijo niso več sporni. Tudi zastopniki mnenja, da je kolo

nizacija izraz boja za tržišča spričo vse večje obrtne (»industrijske«) produkcije
priznavajo, da je bil poglavitni vzrok relativna prenaseljenost Grčije in da gre pri
kolonizaciji v veliki večini primerov za agrarne naselbine. Novejša arheološka raz
iskovanja so bistveno povečala znanje in diferencirala poglede na nastanek posa-
meznih kolonij. Vrsta najdb in njihovo kronološko zaporedje kažejo, da so pred na-
selitvijo ustanavljali postojanke, ki so bile strateškega in trgovskega pomena, npr.
za uvoz kovin z Vzhoda (Al Mina) in iz Etrurije (Pithekoûssai-Ischia).
Za uspešen razvoj kolonizacije so morali obstajati primerni pogoji. Grki so
že pred kolonizacijo poznali obale in plovne poti v Sredozemlju. V tem oziru so
postopoma »dohitevali« Feničane, katerih kolonizacija v zahodnem Sredozemlju
sega predvsem v 8. in na začetek 7. stol. (prim. W. Huss, Geschichte der Kartha-
ger, 13 ss.; kratko katalog I Greci in Occidente, 121 ss.). Njihovo pomorsko znanje
je postajalo vse večje in tudi gradnja ladij je v tehničnem oziru precej napredovala
(prim. I Greci in Occidente,133 ss.).
Pri procesu kolonizacije moramo upoštevati tudi »individualne« dejavnike,
ki so lahko nekemu gibanju dali sunek in ga pospeševali (prim. Herodot 4,147 ss.
o odnosu Théra – Kyréne) ali ga zavirali (zapleteni odnosi med Korintom in nje-
govimi kolonijami, zlasti s Korkiro).
• O odnosih med metropolo in novimi neodvisnimi polis v tujini gl. R. Werner, Prob
leme der Rechtsbeziehungen zwischen Metropolis und Apoikie, Chiron 1, 1971,
19–73; A.J. Graham, Patterns in Early Greek Colonisation, JHS 91, 1971, 35–47;
N. Ehrhardt, Milet und seine Kolonien. Vergleichende Untersuchung der kultischen
und politischen Einrichtungen, Frankfurt 1983.
Velika kolonizacija je trajala okrog dve stoletji. Kolikor dlje je trajala, bolj
je bil njen potek odvisen od razvoja v Grčiji, sama pa je na razvoj v Grčiji prav
malo vplivala. Zgodovina celotne grške kolonizacije še ni napisana in se zdi spričo
ogromnega števila objav, zlasti s področja arheologije, komajda izvedljiv podvig.
• Navajamo le še nekaj študij o vprašanjih, ki se nanašajo na zgodovinski proces v ce-

loti: W. G. Forrest, Colonisation and the Rise of Delphi, Historia 6, 1957, 160–175;
E. Sjöquist, Sicily and the Greeks. Studies in the Interrelationship between the Indi-
genous Population and the Greek Colonists, Ann Arbor 1973; J. Boardman, Kolonien
und Handel der Griechen. Vom späten 9. bis zum 6. Jahrhundert v. Chr., München
1981; W. Leschhorn, »Gründer der Stadt«. Studien zu einem politisch-religiösen Phä-
nomen der griechischen Geschichte, Stuttgart 1984; I. Malkin, Religion and Coloni-
sation in Ancient Greece, Leiden 1987; P. Barceló, Aspekte der griechischen Präsenz
im westlichen Mittelmeerraum, Tyche 3, 1988, 11–24.
8. Državna in družbena ureditev grškega sveta

varhaični dobi
8.1. Viri in temeljna literatura
Notranji razvoj grške družbe v arhaični dobi se da rekonstruirati le v grobih

potezah. Primarnih virov je zelo malo. To so fragmenti pri lirikih, nekaj napisov
(od katerih pa so zelo redki izpred začetka 6. stol.), novci in nekaj materialnih spo-
menikov, katerih interpretacija je sporna. Razporeditev virov je teritorialno zelo
neugodna. Relativno dosti je virov za Sparto in Atene, malo pa za Jonijo in grški
Zahod. Tako moremo družbeni razvoj rekonstruirati le v grobih obrisih.
Zelo važen vir za ta čas je Heziod iz Askre (ok. 700) v Bojotiji, zlasti s pesnit
vijo Dela in dnevi (gl. Heziod, Teogonija – Dela in dnevi. Prevedel, spremno bese-
do in opombe napisal Kajetan Gantar, Ljubljana 1974). To je prva osebnost v grški
zgodovini, ki sporoča o svoji usodi. Pesnik opisuje kmečko delo, izraža spoštovanje
bogov in slika s svojega zornega kota razmere v tedanji družbi (priporoča omeji-
tev števila rojstev, ocenjuje delo kot najvišjo moralno in vsaj posredno tudi versko
vrednoto ter izraža odpor do morja). Pesnitev Dela in dnevi je hvalnica trdemu
kmečkemu delu in obenem neke vrste »kmečki koledar«.
Prvi zastopnik nemirne kolonizacijske dobe, ki je ohranil sporočila o tem
času, je bil pesnik Arhiloh s Parosa s srede 7. stol., ki se je udeležil kolonizacije
Tasosa. Ohranjenih je več fragmentov njegovih pesnitev, ki nam slikajo družbene
razmere med Grki v tem času (gl. GE II, 82 ss.; v izboru A. Sovre, Starogrška lirika,
142–148). Dve generaciji mlajši je bil pesnik Alkaj z Lezba (ok. 600). Njegove pesmi
slikajo tudi spopade med plemstvom in tirani v Mitileni na Lezbu (GL I; v izboru
A. Sovre, Starogrška lirika, 157–162). Alkajev sodobnik je bil Solon iz Aten, ki je
pisal elegije z namenom, da bi politično vzgajal Atence. Te elegije so najboljši vir
o njegovih reformah atenske države (GE I, 114–154; v izboru A. Sovre, Starogrška
lirika, 72–85; Predsokratiki, 42–48).
Od dokumentov velja omeniti v prvi vrsti sicer zelo sporno Veliko retro, ki
naj bi bila nasvet delfskega preročišča spartanskemu zakonodajalcu Likurgu, kako
naj uredi svojo državo (Plutarh, Lykurgos 6; izd. B. Perrin, LCL, 1967). Od sekun-
darnih virov opisujejo to obdobje (zlasti dobo starejše tiranije) zlasti naslednji
avtorji: Herodot; Aristotel, Athenaion politeia; Ksenofont, Lakedaimonion politeia;
ARHAIČNA DOBA 69
Plutarh: Likurg, Tezej, Solon (Sovretov izbor Življenje velikih Grkov, Ljubljana 1982,
67–100, prinaša prevod Solonovega življenjepisa); Diodor 9,1–4; 20 in drugod.
8.2. Razvoj gospodarstva in družbe v arhaični dobi
Notranji razvoj grškega sveta je v času velike kolonizacije potekal v vseh

bistvenih potezah brez odločilnih vplivov od zunaj. Prehod od plemiške države v
timokratsko ureditev, od te pa v demokratsko (najprej, že kmalu po 600, na Hiosu,
ob koncu 6. stol. v Atenah), je potekal kot rezultat družbenih spopadov v posameznih
državah in kot rezultat sprememb v organizaciji vojske, na podlagi katerih so vedno
širši sloji prebivalstva opravljali vojaško službo. Kakor pozneje v republikanskem
Rimu, tako sta bila tudi v Grčiji državna ureditev ter ureditev vojske v neposredni
soodvisnosti. Večkrat so na razvoj odločilno vplivale posamezne osebnosti, zlasti
zakonodajalci, kot so bili Zalevkos, Harondas, Drakon in Solon. V tem razvoju so
zopet prednjačila jonska mesta, Atene in zlasti Sparta pa sta šli svojsko razvojno
pot, ki se je razlikovala od razvoja drugih grških držav.
8.2.1. Gospodarski razvoj
Temelj gospodarstva v arhaični Grčiji je bilo agrarno gospodarstvo, ki je bilo

še precej primitivno. Vse v 4. stol. je prevladovalo dveletno kolobarjenje, torej je bil
vsako leto velik del zemljišč neobdelan. Heziod še ne omenja železnega pluga, pač
pa ralo iz enega kosa lesa in ralo, sestavljeno iz več delov (Dela in dnevi, 433 ss.;
prim. ilustracije k slovenskem prevodu Hezioda, 42 ss.; 99 (komentar)). Tako kot
v času selitev je v goratem in malo rodovitnem zahodnem delu grškega sveta pre
vladovala pašna živinoreja. Začetek kovanja denarja in denarnega gospodarstva je v
bistvu malo spremenil agrarni značaj gospodarstva. Denar so začeli kovati v grškem
svetu v 7. stol. v Joniji, nato v posameznih polis na grških tleh, tako v Ajgini, v Ko-
rintu in po letu 600 tudi v Atenah. Še vedno pa niso kovali majhnih nominalov, ki
so bili potrebni v lokalni trgovini in pri majhnih trgovskih poslih.
8.2.2. Družbene razmere v dobi aristokratske polis
Značilna družbena pojava te dobe, ki sta bila ponavadi v medsebojni zvezi,

sta bila: (1) pritiskanje plemiških veleposestnikov na male kmete z namenom, da
bi jih pregnali z njihovih kmetij ter (2) zadolževanje svobodnih kmetov in izguba
osebne svobode zaradi zadolževanja. Prvič v grški zgodovini je dobilo suženjstvo
pomembno gospodarsko vlogo. Prva grška država, ki je kupovala tuje sužnje, je
bil Hios, vendar je bil tudi v ostali Grčiji opazen porast suženjstva, tako v kmetij
stvu kot v obrti. Tak razvoj so skušali nekateri tirani (npr. Periander v Korintu)
preprečiti, a jim to ni uspelo.
Primat v političnem življenju je imelo v 8. stol. plemstvo. Kraljevski oblasti
in kraljestvu kot obliki državne ureditve je skoraj v vsem grškem svetu sledila oblast
plemiških družin, ki je dajala podobo t.i. aristokratski polis. V nekaterih državah je
dosmrtno kraljevsko oblast zamenjala časovno omejena kraljevska oblast (omejena

na eno leto), npr. v Megari in Atenah. V Atenah je dedno kraljestvo sredi 8. stol.
zamenjala na deset let omejena kraljevska oblast, le-to pa l. 683/2 (začetek atiške
liste arhontov) enoletna oblast arhontov. S spremembo imena – árchon namesto ba-
sileús – je bilo povezano bistveno zmanjšanje pooblastil (prim. DNP, s.v. Archon-
tes). Poleg arhonta je bil namreč še vojaški poveljnik (polémarchos) in šestčlanski
kolegij kot sodišče (thesmothétai). Kraljevska oblast, ki zaradi tradicije ni mogla
biti popolnoma odstranjena, je ostala samo na sakralnem področju (nosilec le-te je
bil basileús, ki je imel podobno vlogo kot kasnejši rex sacrorum v republikanskem
Rimu). Drugače kot pozneje v Rimu pa monarhična oblast v Grčiji ni bila nikjer
nasilno odstranjena, prehod v plemiško državo je bil postopen.
Oblast plemstva, ki je temeljila na privilegiranem gospodarskem in socialnem
položaju, je bila zasnovana na izrazito »kastni« ureditvi (prim. DNP, s.v. Aristo-
kratia). Plemiške družine so imele v rokah veliko zemljiško posest. Zanje posebej
značilna je bila reja konj (plemiči iz Halkide so se npr. imenovali hippobótai, rejci
konj; Herodot 5,77; 6,100). Plemiči so šli v boj kot konjeniki, oboroženi z mečem
in sulico in zavarovani s težkim oklepom. Spopadali so se na agonalni način, od
blizu, mož na moža, uporaba daljinskih izstrelkov pa je veljala za nečastno. Pan-
helenska povezanost plemstva je prišla do izraza v lelantski vojni, ko so v polsto-
letnih bojih med Halkido in Eretrijo za rodovitno obmejno nižino na Evboji (ok.
700–650) halkidskim plemičem pomagali plemiči iz Tesalije in s Samosa, Eretriji
pa plemstvo iz Mileta.
Proti težko oboroženim konjenikom vojska svobodnjakov, ki so bili lahko
oboroženi, ni kaj dosti zalegla. Tudi to je bil vzrok za brezpraven položaj širših slojev
prebivalstva, ki ni imelo velike vloge v vojni in zato tudi ne vpliva pri političnih
odločitvah. Mali kmetje so marsikje prišli v osebno odvisnost od plemstva, le-to
je gledalo na kmečko prebivalstvo s prezirom. V Epidavru so za kmete uporabljali
zaničljiv izraz konípodes, t.j. tisti s prašnimi nogami (Plutarh, Moralia 2,291 E
(Aitia Hellenika 1)). Plemiško preziranje nižjih slojev izraža pesnik Teognis (GE I,
228 ss.; A. Sovre, Starogrška lirika, 93–127, zlasti 98 in 102 ss.; Predsokratiki,
49–56, zlasti 51 ss.). Težave kmečkega življenja, polnega naporov in razočaranj,
slika pesnik Heziod (gl. Heziod, Teogonija – Dela in dnevi, prev. K. Gantar,
64 ss.). V nasprotju s tem bojem za obstoj pa je bilo življenje plemičev popolno-
ma drugačno, saj so bile v njem najbolj pomembne dejavnosti bojne igre, tekmo-
vanja z vozovi in lov. V 7. stol. so dobila tekmovanja v Olimpiji (pozneje tudi v
Delfih, Nemeji in Istmu) vsegrški značaj (gl. KlP, s.v. Agon). Na teh prireditvah
je nastopalo plemstvo iz vse Grčije, ki je bilo povezano med seboj s svaštvom ali
z institucijo gostoljubja. Politično ekskluzivnost plemiškega stanu odraža majhno
število polnopravnih državljanov, ki je bilo večkrat omejeno na 1000 ljudi ali na
100 hiš. To so izrazi vojaškega izvora in kažejo na to, da je plemiška politeía (KlP,
s.v.) temeljila na vojaški kasti.
Z odstranitvijo kraljevske oblasti je dobilo plemstvo domala vso oblast v
državi. Posebnega pomena je bilo tudi, da je imelo plemstvo sodno oblast. Atenski
plemiči (eupatrídai; gl. KlP, s.v.) so bili po Plutarhu učitelji zakonov, pojasnjevalci
ARHAIČNA DOBA 71
božjega in zemeljskega prava, oni so postavljali arhonte in sestavljali areopag (Plu-

tarh, Tezej 25; Aristotel, Athenaion politeia 3). Zaradi tega je bilo sodstvo pogosto
razredno pogojeno in množice svobodnjakov so zelo trpele. V priliki o sokolu in
slavcu je Heziod (Dela in dnevi, v. 202–212) upodobil nepravične razmere na tem
področju. Stiska malih kmetov v Bojotiji se je odrazila v podobi krivičnega in na-
silnega sodnika, »kralja, ki požira darila« (»basileús« je v tem primeru oznaka za
pristranskega plemiškega sodnika).
Podoba grškega plemstva v 8. in 7. stol. pa ni samo temna. Plemstvo je imelo
zasluge pri številnih kolonizacijskih podvigih in je dalo skupinam izseljencev vodi-
telje. V mnogih grških državah je iz plemstva sestavljeni posvetovalni organ (npr.
areopag v Atenah) predstavljal element stabilnosti v sicer dostikrat zelo razburka-
nem političnem življenju. Spričo vsakoletnega menjavanja nosilcev državnih do-
stojanstev je odigral podobno vlogo umirjevalca političnih razmer, kot kasneje v
rimski državi senat.
V aristokratskih državah arhaične dobe, ki so dosegle razvojni vrh v prvi
polovici 7. stol., so prevladovale konservativne poteze. Ker se aristokratska polis
ni mogla prilagoditi spremenjenim gospodarskim in družbenim razmeram (razvoj
gospodarstva s postopnim uveljavljanjem denarnega gospodarstva in razvojem trgo
vine, kolonizacija itd.), je začela zamirati. Zlasti razvoj trgovine je šel mimo aristo-
kratske polis, ki je temeljila izrazito na agrarni gospodarski in družbeni ureditvi.
8.2.3. Nastanek hoplitske vojske in prehod v timokratsko ureditev
Do odločilnega preobrata, ki je vodil v globoke družbene spremembe, je

prišlo v vojaški taktiki. V začetku 7. stol. se je v Grčiji uveljavila taktika bojevanja
v falangi (zaključeni skupini vojakov), ki se je do ok. leta 600 uveljavila v vseh
grških državah. Pogoj za to je bil napredek v razvoju kovaške obrti, namreč izde-
lava orožja za veliko število vojščakov (meč, kopje in lahek okrogel ščit).
Taktika bojevanja v falangi je prinesla popolno preoblikovanje vojske. Medtem
ko so pred tem izid bitke odločali posamezni plemiški bojevniki, se je sedaj povečalo
število aktivnih udeležencev v boju, odločitev pa je bila v rokah težko oboroženih
hoplitov, razporejenih v falangi. Ti so zlahka zmagovali v spopadih s plemiškimi
bojevniki na konju ali vozu. Ta taktika je zahtevala poostritev vojaške discipline,
zahtevala je privzgojen občutek vzajemnosti in odgovornosti: vojak v falangi je
moral tudi za ceno lastnega življenja ostati na svojem mestu, saj je bila celotna fa-
langa uničena, če je v njej zazijala vrzel (prim. KlP, s.v. Phalanx).
Sparta je bila prva pomembna grška država, ki je v drugi mesenijski vojni
uporabljala to taktiko (prim. Tirtaj; GE, 58 ss.; 70 ss.; gl. A. Sovre, Starogrška liri
ka, 65), ostali Grki so ji sledili s krajšim ali daljšim časovnim zamikom. V Sparti
je uvedba falange vodila v nastanek izrazito vojaške države, v ostali Grčiji pa v t.i.
hoplitsko državno ureditev, v kateri so bili politično polnopravni tisti državljani, ki
so bili sposobni vojaške službe (hoi tà hópla parechómenoi). Primer take vojaške
ureditve je Solonova ureditev atenske družbe, v kateri so bili državljani razdeljeni
na tri skupine: konjenike (plemstvo), zevgite (pešce v falangi) in tete (revno prebi-
valstvo, ki ni opravljalo vojaške službe, pač pa le pomožne službe v vojski). So-

lonova zasluga je, da je razdelitev, ki je že obstajala v vojski, postavil za temelj
politične ureditve v atenski državi (Aristotel, Athenaion politeia 7; Plutarh, Solon
18 (Življenje velikih Grkov, 83–84)).
8.2.4. Zapis veljavnega prava
Drugi element postopne demokratizacije plemiške države je bil zapis veljav

nega prava, ki je stopilo na mesto dotlej le ustno izročenega prava. S tem so Grki
postavili temelje evropskemu pravu. Posamezne pravne določbe proti razkošju in
zapravljanju (zlasti pri pogrebih, ki so bili povezani z veliko pompoznostjo) odse
vajo demokratičnega duha v grški družbi, ki je bil v nasprotju z življenjskimi nava-
dami in nazori plemstva. Plemstvo se je zapisovanju prava upiralo. Njegov odpor je
bil strt večkrat šele po hudih notranjih bojih. Najstarejši grški zakonodajalci s srede
in druge polovice 7. stol. (Harondas iz sicilske Katane, Atenec Drakon, Zalevkos iz
Lokrov v južni Italiji) so napol legendarne osebnosti (prim. KlP., s.v. Charóndas,
Drákon (2), Záleukos). Posebno velikega pomena za poznavanje starega grškega
prava je gortinski zakonik (iz mesta Górtyn na Kreti), ki izhaja iz prve polovice ali
srede 5. stol., vendar odraža številne starejše pravne uredbe. Fragmenti tega zako-
nika so se ohranili na stenah Apolonovega templja v Gortinu. S Krete izhaja tudi
eden najstarejših ohranjenih napisov z »ustavno ureditvijo« neke polis, namreč
uvodni del napisa iz mesta Dreros iz druge polovice 7. stol. (HGIÜ 2), iz 6. stol.
pa izhajata po vsebini podobna napisa s Hiosa (ok. 575–550; HGIÜ 10) in iz Nav
pakta (ok. 525–500; HGIÜ 19).
Grški zakoniki posredujejo običajno pravo. Njihov namen je bil preprečiti
plemiško samovoljo in vzgajati državljane. Številne so določbe iz obligacijskega,
dednega in suženjskega prava. Kazni so nečloveško trde in stroge. Po Drakonovem
zakonu je bila v Atenah za običajno tatvino zagrožena smrtna kazen (prim. Plu-
tarh, Solon 17). Kdor ni mogel plačati dolgov, je skupaj z družino postal upnikov
suženj. Velik napredek je pomenilo Drakonovo razlikovanje med umorom in nena-
merno povzročitvijo smrti: morilca je doletela smrtna kazen, kdor pa je nenamerno
povzročil smrt drugega, je bil izgnan. S tem je bilo preprečeno krvno maščevanje.
Sparta pri tem pravnem razvoju ni bila udeležena; med domnevnimi Likurgovimi
določbami naj bi bila tudi prepoved, da bi se posluževali zapisanega prava (Plu-
tarh, Lykurgos 13,1).
• Literatura: R.J. Bonner – G. Smith, The Administration of Justice from Homer to Ari-
stotle I-II, New York 1930; M. Gagarin, Early Greek Law, Berkeley–Los Angeles–
London 1986; S. Link, Die Gesetzgebung des Zaleukos im epizephyrischen Lokroi,
Klio 74, 1992, 11–24; J. Kranjc, Začetki in razvoj lastnine v antičnih pravih, ZZR 56,
1996, 177–221; W. Schuller, GG, 169 sl. (izbrana literatura).
ARHAIČNA DOBA 73
8.3. Nastanek in razvoj tiranije
Iz notranjih sporov in strankarskih bojev znotraj plemstva se je razvila tiranija.

V njej se kaže prodor posameznika v politiko. Sam izraz (tyrannís) je predgrški
(egejski?; prim. KlP, s.v. Tyrannis), na prvo omembo pa naletimo pri Arhilohu
(c. 25; GE II, 110; A. Sovre, Starogrška lirika, 144). Tiranija se je pojavila v drugi
polovici 7. stol. najprej v državah ob Istmu (Korint, Megara, Sikion), nato v Joniji
in kasneje na Siciliji. Približno stoletje je bila prevladujoča oblika državne ureditve
v velikem delu grškega sveta. Tirani so dali grškim državam to, kar so najbolj po-
trebovale: enotno, k skupnemu cilju usmerjeno izvršilno oblast ter enotno notra
njo in zunanjo politiko, ki sta bili dotlej pogosto pod vplivom interesov posamez-
nih plemiških družin. Tiranija pomeni oživitev zunanje politike grških držav, kajti
pogost cilj tiranov je bil ne le obvladovanje državljanov svoje države, temveč tudi
podreditev drugih skupnosti. Pri tem so tirani sklepali politične zveze in navezovali
trgovske stike. Vsi grški tirani so brez izjeme vodili izrazito družinsko politiko, s
katero so povezovali državne interese. Še bolj kot plemstvo so se tirani med seboj
podpirali in se povezovali na podlagi svaštva oz. »dinastičnih« porok.
Podoba zgodnje grške tiranije je izredno pisana. Tudi poznejše sovraštvo do
tiranov ni moglo izbrisati spomina na nekatere resnično pomembne osebnosti med
njimi. V Joniji (Milet) je tiranija izšla iz bojev proti Lidijcem (Trazibul okrog leta
600; nasprotno pa je bil sosednji efeški tiran Melas zet lidijskega kralja!). Na Samo-
su se je uveljavila tiranija po hudih bojih med plemstvom (tiran Damoteles). Morda
najbolj poznani so bili tirani iz Mitilene na Lezbu, ki so zavladali po težkih bojih s
plemiškimi družinami (o tem prim. Alkaj; GL I, 235 ss.; A. Sovre, Starogrška liri-
ka, 158 ss.). V matični Grčiji pomeni vrh tiranije vlada korintskega tirana Periandra
(KlP, s.v. Períandros) na prehodu iz 7. v 6. stol. Korint je tedaj dosegel višek svoje
gospodarske in politične moči, ki se je kazala v množični proizvodnji keramike,
izdelavi orožja in v nastanku t.i. pomorskega imperija v Jonskem morju. Korint je
kot prva grška država vodil izrazito imperialistično politiko. Na to kažejo korintske
kolonije, ki so nastale v tesni povezavi s strateškimi in trgovskimi interesi metropo-
le, zlasti na epirski in ilirski obali (nadzor nad pomorskimi in trgovskimi potmi na
Zahod) ter na Halkidiki (Potejdaja kot postojanka v bližini Makedonije in Trakije).
Te kolonije so bile politično odvisne od matične polis. Drugi izraz imperializma
tirana Periandra je agresivna politika do sosedov (podreditev Epidavra) in celo do
lastnih kolonij (napeti odnosi s Korkiro (prim. poglavje 7,3,3), ki so se vlekli že
več kot pol stoletja, saj je že okrog 660 prišlo do pomorske bitke med Korintom in
Korkiro, ki je bila prva pomorska bitka med samimi Grki; Tukidid 1,13,4). Okrog
leta 600 je bil korintski tiran Periander najpomembnejši državnik v Grčiji.
Grški tirani so v splošnem skrbeli za dvig gospodarstva. Pri vladanju so se
opirali na ljudstvo (dêmos), tako da je bila tiranija v nekem smislu »anticipirana
demokracija«. Tirani (kot npr. Pejzistrat v Atenah) so podpirali podeželske, ljudske
kulte, kakršen je bil npr. kult boga Dioniza, ki je bil kot zaščitnik vinogradništva
zelo priljubljen pri podeželskem prebivalstvu. Iz želje, da bi zatrli plemiško vzgojo
in iz zunanjepolitičnih motivov so celo prepovedali recitiranje homerskih epov (npr.
tiran Klejsten iz Sikiona; Herodot 5,67).
Spopadi med tirani in plemiškimi družinami so večali število pregnancev,

ki so bili kot politični emigranti povsod v Grčiji element nestabilnosti. Iz njihovih
vrst so se rekrutirali poklicni vojaki, ki jih je življenjska pot vodila v daljne kraje
(kot nam kažejo napisi iz Egipta), prav tako pa so bili udeleženi pri številnih kolo-
nizacijskih podvigih. Tudi prvi naseljenci na Črni Korkiri (Korčuli) so bili ubežniki
pred korintskim tiranom Periandrom (prim. zgoraj pogl. 7.3.3).
Na grškem Zahodu se je tiranija najbolj uveljavila na Siciliji. Morda najbolj
znan med zgodnjimi sicilskimi tirani je bil Falaris iz Akraganta (Agrigenta) ok.
570, ki mu izročilo pripisuje satansko okrutnost (o t.i. »Falarisovem biku« prim.
Diodor 9,18–19). Pomembno za razvoj v grškem svetu pa je dejstvo, da Sparta kot
najmočnejša država ni nikdar prišla pod oblast tiranov, Atene pa dokaj pozno in še
to v manj izraziti obliki. Sparta in Atene sta edini državi, katerih razvoj je na pre-
hodu iz pozne arhaične v klasično dobo sorazmeroma dobro poznan.
• O starejši grški tiraniji od 7. do prve polovice 5. stol. prim. H. Berve, Die Tyrannis
bei den Griechen, München 1967; A. Andrewes, The Greek Tyrants, London 1969;
C. Mossé, La tyrannie dans la Grèce antique, Paris 1969, 3–90; K.H. Kinzl (izd.),
Die ältere Tyrannis bis zu den Perserkriegen. Beiträge zur griechischen Tyrannis,
Darmstadt 1979; J.F. McGlew, Tyranny and Political Culture in Ancient Greece,
Ithaca – London 1993; V. Parker, Vom König zum Tyrannen. Eine Betrachtung zur
Entstehung des älteren Tyrannis, Tyche 11, 1996, 165–186.
8.4. Razvoj Sparte
Državna ureditev Sparte je nastajala postopoma in gotovo ni delo enega sa-

mega zakonodajalca. Podobi Likurga (9. ali 8. stol.?) in efora Hilona (sreda 6. stol.)
sta v precejšnji meri mitični (prim. KlP, s.v. Lykurgos; Chílon). Spartanska državna
ureditev, kakršna nam je poznana ob koncu 6. stol., je rezultat stoletja trajajočega
obsednega stanja, v katerem so se nahajali maloštevilni spartiati zaradi številčne
šibkosti v primerjavi s podrejenim prebivalstvom Lakonije in Mesenije. Glavne
institucije spartanske države, kot jih je določala t.i. Retra (izraz označuje zakon,
sporočen kot sklep bogov v obliki prerokovanja) iz dobe okrog leta 700, so bile
naslednje: dvojno kraljestvo, tridesetčlanski svet starcev (gerousía; vanj sta bila
vključena tudi oba kralja) in vojaški zbor (apélla). Na sodelovanju teh treh insti-
tucij so temeljile vse politične odločitve. Nastanek dvojnega kraljestva, ki je bilo
dedno v dveh družinah, je nejasen, čeprav obstajajo za to vzporednice v Grčiji
(npr. dvojno kraljestvo pri Molosijcih v Epiru, kjer pa sta oba kralja izhajala iz ene
družine). Svet starcev, ki so ga sestavljali v zgodnji dobi voditelji najbolj uglednih
družin (kot npr. v zgodnji rimski republiki senat), je imel posvetovalno vlogo in
tudi pooblastila v kazenskem sodstvu (vzporednica tega so bili prôtoi Makedónon
v zgodnji dobi makedonske države).
Retra odraža omejevanje kraljevske oblasti v korist demosa. Pomembne
odločitve je prepuščala demosu, to je vojaškemu zboru spartiatov. Sparta je nastala
z združitvijo petih vasi, najpozneje ok. 800. Retra ne omenja eforov, ki naj bi bili
imenovani šele več kot stoletje kasneje (Plutarh, Lykurgos 7). To so bili spočetka
ARHAIČNA DOBA 75
sakralni funkcionarji, svečeniki, in šele z demokratizacijo spartanske države so po-

stali politični funkcionarji. Kot zastopniki demosa so vse bolj zmanjševali oblast
kraljev, zlasti od 6. stol. naprej, dokler ni bila ta omejena v bistvu le na poveljevanje
v vojni. Začetek liste eforov (754/3) datira vzpon eforata vse v 8. stol. Ni znano, ali
je bilo njihovo število (5) v zvezi s petimi vasmi (kômai), ki so sestavljale Sparto
(prim. KlP, s.v. Ephoroi). Čeprav je bilo število polnopravnih državljanov spočetka
sorazmeroma veliko (9.000–10.000 oborožencev), je bilo to število v razmerju do
preddorskega prebivalstva Lakonije majhno. Z osvojitvijo Mesenije pa se je to
razmerje še poslabšalo. Poleg spartiatov kot polnopravnih državljanov je bilo še
precejšnje število lakedajmonskih periojkov, ki so prebivali v ok. 100 vaseh, pred
vsem v hribovitem predelu Lakonije ter na severu in jugu Mesenije. Tudi periojki so
bili Dorci in kakor spartiati državljani države Lakedajmoncev (hoi Lakedaimónioi).
Njihovi kontingenti so sestavljali večji del spartanske vojske, vendar niso sodelo-
vali na vojaškem zboru (apélla; prim. DNP, s.v.; gl. tudi KlP, Períoikoi).
Popolnoma drugačen je bil položaj helotov, množice preddorskega prebivalstva
v Lakoniji in Meseniji. Kot neke vrste državni sužnji so bili privezani na zemljo in
podrejeni spartanskim gospodarjem. Davek, ki so ga morali oddajati (v Meseniji kar
polovico letnega pridelka!), je omogočil spartiatom, da so živeli vojaško kasarniško
življenje in da so na ta način vse bolj krepili moč spartanske države.
Temelj države je bila spartanska vzgoja, agogé (gl. DNP, s.v.). Značilnost le-te
je bila skoraj popolna odsotnost zasebnosti v življenju. V tem se je Sparta razliko-
vala od ostalih Grkov, ki so na to gledali kot na nekaj tujega, skoraj nenaravnega.
Primitivne življenjske navade v dobi selitve in trde razmere v času stalnih bojev so
vodile k izrazito vojaškemu skupnemu življenju, ki mu v antiki ne najdemo ana-
logije. Tako kot spartanska država so bile tudi značilnosti spartanskega življenja
rezultat daljšega razvoja. Gotovo je k temu vzgojnemu idealu dosti prispevala ve-
lika stiska v drugi mesenijski vojni sredi 7. stol.
V velikem nasprotju z vojaškim življenjem Sparte v 7. in 6. stol. je bila dojem-
ljivost Spartancev za tuje kulturne dosežke. Številne najdbe izdelkov arhaične umet-
nosti v Lakoniji, monumentalne stavbe (Artemidin tempelj, ok. 600), navzočnost
številnih tujih pesnikov (Terpander z Lezba in Alkman iz Sard, oba iz 7. stol.),
praznovanja, povezana s češčenjem bogov kažejo, da se je Sparta udeleževala bo-
gatega kulturnega življenja v Grčiji in da je bila odprta vplivom z vzhoda, zlasti iz
Lidije in Jonije. Tudi redna udeležba Spartancev na olimpijskih igrah od konca 8.
do srede 6. stol. kaže na njihovo povezanost z vsegrškim življenjem.
Od konca 7. stol. dalje pa je spartanska država dobivala vse bolj temne po-
teze. V enaki meri, kot se je sorazmerno manjšalo število spartiatov (v razmerju
do helotov), se je večala njihova volja, da bi za vsako ceno obdržali prevladujoč
položaj na Peloponezu. Stalna vaja in bojna pripravljenost sta naredila iz spartanske
vojske številčno majhen, zato pa toliko bolj monoliten instrument sile, kakršnega
je stari svet dotlej poznal le v asirski vojski. V Tirtajevih bojnih elegijah se zrcali
razvoj od posamezne borbe k taktiki zaključene falange (GE, 70 ss.; prim. A. Sovre,
Starogrška lirika, 64 ss.). Povsem se je ta taktika uveljavila šele proti koncu 7. stol.
Enakost na bojnem polju, kot jo je zahtevala falanga, je terjala enakopravnost tudi
v državnem življenju. Tako so se npr. spartiati, ki so se udeleževali skupnih obedov

(syssitía; gl. KlP, s.v.), s ponosom imenovali »enaki« (hómoioi; KlP, s.v.), čeprav
so bile premoženjske razlike med njimi velike. Kdor ni mogel plačati prispevka za
skupne obede, je prišel v skupino »manjših« (hypomeîones), s čimer se je izločil iz
skupnosti polnopravnih državljanov.
Z vzgojo v vojaškem duhu (eden glavnih delov spartanske agogé je bila gim-
nastika; KlP, s.v. Gymnastik) so že pri otrocih vzgajali ideal brezpogojne ubog
ljivosti, pokornosti in odpovedi posvetnim dobrinam. S sedmimi leti so bili dečki
vzeti z domov, odraščali so pod nadzorom starejših mladostnikov, s štirinajstimi
leti so bili sprejeti v razred eírenes, z dvajsetimi pa v skupnost vojščakov, ki so
ji poslej pripadali. Zakon in družina, za katera je bilo malo časa, sta služila samo
za reprodukcijo, zato so v Sparti toliko bolj gojili razmerja med moškimi (KlP,
s.v. Paederastie), ki so postala priznani del spartanskega življenja. Temne strani
spartanskega življenja so nastopile v izraziti obliki v 6. stol. Njegova najtemnejša
poteza je bilo vsekakor nadzorovanje helotov z institucijo krypteía (prim. Plu-
tarh, Lykurgos 28; KlP, s.v.), ki je pomenila neke vrste »odprt lov« na helote ob
istočasnem urjenju mladih spartiatov. Ob ubijanju helotov so dobili le-ti potrebne
zrelostne »izkušnje«, država sama pa je skušala na ta način preprečiti, da bi se he-
loti številčno preveč ne okrepili in ogrozili oblast spartiatov. Izraz krize je bila tudi
odslovitev tujcev (xenelasía; KlP, s.v.), prepoved uporabe zlatega in srebrnega de-
narja in namesto tega uvedba železnega denarja, dalje prenehanje sodelovanja pri
kulturnem življenju v Grčiji. Sparta je stopila v klasično dobo, ki je prinesla vrh v
grški zgodovini na vseh področjih družbenega in državnega življenja, kot skrajno
militarizirana in domala v vseh ozirih neprivlačna država, ki ji je za ceno kultur-
nega padca ter vse večje primitivnosti življenjskih navad uspelo obdržati in celo
utrditi položaj »velesile« v grškem svetu.
• Gl. W.G. Forrest, A History of Sparta, London 1995; L. Thommen, Lakedaimonion
politeia. Die Entstehung der spartanischen Verfassung, Stuttgart 1996. O institucijah
spartanske države in spartanskega življenja gl. M. Lavrenčič, Syssition. Untersuchun-
gen zu den spartanischen Gemeinschaftsmahlen, Graz 1986 (disertacija); K. Christ
(izd.), Sparta, Darmstadt 1986; K. Siems (izd.), Sexualität und Erotik in der Antike,
Darmstadt 1988 (zlasti 385–415); R.J.A. Talbert, The Role of the Helots in the Class
Struggle at Sparta, Historia 38, 1989, 22–40; A. Powell (izd.), Classical Sparta, Lon-
don 1989; S. Link. Der Kosmos Sparta. Recht und Sitte in klassischer Zeit, Darmstadt
1994; A. Demandt, Antike Staatsformen, 135–162; K. Hoheisel, Homosexualität, RAC
16, 1994, 289–364, zlasti 300 ss.
8.5. Solonove reforme in specifičen razvoj Aten

Notranji razvoj Aten je bil bistveno drugačen kot v Sparti. Ta ni vodil v na-
stanek vojaške države, temveč prek Solonovih reform in Pejzistratove tiranije v
ureditev, ki so jo pozneje imenovali demokracijo.
Kolikor daleč nazaj seže atenska zgodovina, se kažejo tudi tu vse značilnosti
aristokratske polis. Vse državne in sakralne funkcije so bile v rokah velikih plemiških
družin. Zgodovina Aten je v 7. stol. tako manj zgodovina države kot zgodovina
ARHAIČNA DOBA 77
velikih plemiških družin. Obrise splošnega družbenega razvoja moremo dobiti na

podlagi raziskovanja institucij poznejšega časa, pri čemer rekonstrukcija stanja za
več kot dve stoletji pred tem ni vselej zanesljiva.
Proti koncu 7. stol. je bila velika večina obdelovalne zemlje v rokah velikih
plemiških družin. Množica prebivalstva, zlasti svobodni dninarski delavci ali neke
vrste kmečki proletariat ter znaten del nekdanjih malih kmetov, se je nahajala v
odvisnosti od plemiških veleposestnikov. Ker so bili mnogi zadolženi, so bili od
teh bodisi osebno odvisni ali pa so kot najemniki oddajali lastnikom kot zakup-
nino eno šestino letine. Zaradi zelo trdih določb obligacijskega prava, ki je v pri-
meru nezmožnosti odplačila dolgov predvidevalo zasužnjenje dolžnika in njegove
družine, so se zelo poostrila družbena nasprotja (prim. Aristotel, Athenaion poli-
teia 2; Plutarh, Solon 13).
Olimpijski zmagovalec Kilon (Kýlon) je skušal s pomočjo najemnikov v
Atenah vzpostaviti tiranijo (636 ali 632), vendar je propadel, ker se mali kmetje
uporu niso pridružili. Kilon je zbežal, njegove privržence, ki so se zatekli v temp
lje, pa so kljub tempeljskemu azilnemu pravu na ukaz arhonta Megakla iz družine
Alkmajonidov pobili. To dejanje je veljalo za svetoskrunsko in se je Alkmajoni-
dom kasneje maščevalo (prim. Herodot 5,71; Tukidid 1,126; Aristotel, Athenaion
politeia, Frg. 8,1; c. 1; Plutarh, Solon 12).
Z Drakonovim zapisom veljavnega prava v Atenah (624) je bila izpolnjena
najpomembnejša zahteva atenskega demosa (o značaju Drakonovih zakonov gl.
KlP, s.v. Drakon 2). Ni znano, ali je bila s tem povezana reforma državne ureditve.
Kar se je ohranilo pod imenom t.i. Drakonove ustave v Aristotelovi Atenski državni
ureditvi (Athenaion politeia 4), je nedvomno odraz kasnejših idej, zlasti oligarhičnih
prizadevanj po letu 411, tako da tega zapisa ne moremo oceniti kot avtentični vir.
Generacijo mlajši Solon je razvoj v Atenah postavil na nove osnove (gl. krat
ko KlP, s.v. Solon). Njegov nastop pade v dobo velikih sprememb v grškem svetu.
Ok. 600 sta se vse bolj razvijali obrt in trgovina, začel se je uveljavljati denar, kar je
spremenilo nekdanje predvsem agrarno gospodarstvo. Prvi poskus Atencev, da bi si
pridobili za pomorsko trgovino pomembno postojanko na azijski strani Helesponta
(prva atenska kolonija Sígeion; KlP, s.v.), je vodil ob koncu 7. stol. v vojno z Miti
leno. Ta vojna je bila ok. 600 zaključena z razsodbo korintskega tirana Periandra,
po kateri so Atene obdržale svojo naselbino, Mitilenci pa bližnjo naselbino (Achíl-
leion) in s tem možnost, da Atencem preprečijo neposredni dostop v Helespont.
Napeti so bili tudi odnosi s sosednjo Megaro zaradi posesti nad otokom Salamino.
Po Solonovem velikem uspehu, pridobitvi Salamine (prim. Plutarh, Solon 8–10),
je bila kasneje posest nad otokom zopet sporna in šele Pejzistrat je otok dokončno
priboril Atenam. Prvi koraki Aten na poti pomorske ekspanzije so bili torej najtežji,
kajti prevlada Korinta in Megare je bila tako izrazita, da so Atene lahko odigrale
samo drugorazredno vlogo.
Predpogoj za aktivno atensko zunanjo politiko je bila ureditev notranjih raz-
mer. Solonova zasluga je, da je s politično angažiranimi elegijami (GE I, 114 ss.;
A. Sovre, Starogrška lirika, 72–85; Predsokratiki, 42–48) pokazal na nujnost pomi-
ritve med stanovi. Elegija Hemetéra dè pólis, tako imenovana Eunomia (c. 4; GE I,
116 ss.; A. Sovre, Starogrška lirika, 76 ss. in 262; Predsokratiki, 45 sl.), je po vse-
bini poziv k državljanski slogi. Solon si je pridobil velik ugled zlasti po uspešnem
boju za Salamino. Leta 594/3 je v kritičnih razmerah postal arhont, razsodnik med
stanovi in zakonodajalec (árchon... kaì diallaktès kaì nomothétes; Plutarh, Solon
14), kar mu je dajalo neke vrste diktatorsko oblast. V tej vlogi je začel z reforma-
mi atenske države. Te reforme se nanašajo na tri področja: socialno (odpustitev
dolgov), gospodarsko (reforma denarja, mer in uteži, pospeševanje trgovine) in
državnopravno (t.i. Solonova ustava).
Prvi ukrep, odpustitev dolgov (seisáchtheia, t.j. razbremenitev ali »olajšava«,
prim. Aristotel, Athenaion politeia 6; Plutarh, Solon 15), je bil zelo radikalen. Gotovo
je, da je Solon prepovedal jamstvo z osebno svobodo. Ker so veljali zakoni tudi za
nazaj, je Solon praktično ukinil zasužnjevanje zaradi zadolženosti, zasužnjeni in
celo v tujino prodani Atenci pa so se lahko vrnili domov. Solon pravi, da je odstranil
zadolžne kamne (hóroi), ki so ležali vsepovsod na črni atiški zemlji, in zasužnjeno
zemljo spremenil v svobodno posest. S tem, da je za zemljiško posest postavil
najvišji cenzus, je podprl kmečki stan. Odpustitev dolgov je pomenila velik po-
seg v privatno lastnino. Številni zemljiški lastniki so bili prizadeti, še veliko večje
število kmetov pa je zopet dobilo posest nad zemljo. Solonova agrarna reforma je
postavila Atene na nove gospodarske in družbene temelje ter zelo ogrozila vodilni
položaj plemstva. Obenem je vodila h krepitvi državne zavesti s prepričanjem, da
ima skupna korist prednost pred zasebno.
Del kasnejšega izročila (Aristotel, Athenaion politeia 10) je povezoval odstra
nitev dolgov s Solonovo reformo denarja, mer in uteži, vendar je to povezovanje
sporno. Gotovo je le, da se je Solon ob samem začetku kovanja denarja v Atenah
odvrnil od peloponeškega novčnega sistema in se približal evbojsko-jonskemu. S
tem je povečal konkurenčnost atenske trgovine v grškem svetu.
Zelo velike posledice je imela za razvoj atenske družbe Solonova timokrat-
ska ureditev, t.j. razdelitev na premoženjske razrede na osnovi obstoječe ureditve
v vojski. Kot merilo je upošteval pridelek žita. Na tej podlagi je atenske državljane
razdelil na štiri razrede (Aristotel, Athenaion politeia 7; Plutarh, Solon 18). Prvi
razred je sestavljala skupina tistih, ki so pridelali nad 500 mernikov (pentakosio-
médimnoi ali petstomernikarji), drugega t.i. konjeniki (hippeîs), ki so pridelali naj
manj 300 mernikov, tretji razred pa t.i. zeugîtai (ti so sestavljali vojsko hoplitov),
ki so pridelali vsaj 200 mernikov. Tisti, ki so pridelali manj kot 200 mernikov, so
spadali k tetom (thêtes; revno prebivalstvo). Prenos vojaške organizacije v politično
življenje je bil posledica razvoja ob koncu 7. stol. in je pomenil popolno prekinitev
z načeli plemiške države. Ne rod, temveč imetje (podedovana zemlja in s tem veli-
kost pridelka) je postalo merilo za razdelitev političnih pravic. Najvažnejše funkci-
je so bile pridržane prvemu razredu (pentakosiomédimnoi), saj so samo pripadniki
tega razreda lahko postali arhonti in zakladniki (tamíai), medtem ko so bile druge
funkcije dostopne tudi t.i. konjenikom in zevgitom. Samo teti so ostali brez pasiv-
ne volilne pravice ter so nekaj veljali le v ljudskem zboru (ekklesía) in na ljudskem
sodišču (heliaía). Ker so bila pooblastila ljudskega zbora in ljudskega sodišča ve-
lika, so bili tudi teti vključeni v politično življenje atenske države.
ARHAIČNA DOBA 79
Solonova razdelitev prebivalstva v razrede na osnovi proizvodnje in imetja

je pomenila odločilni preobrat k timokraciji, ki pomeni podeljevanje političnih
pravic po premoženju. Ni verjetno, da bi Solon premožnejše državljane brez zem-
lje (trgovce in obrtnike) izključil iz političnega življenja; očitno je bilo njihovo
premoženje ocenjeno v denarju.
Solonova zakonodaja ni neki zaključen sistem; stopila je na mesto Drakono-
vega prava, le na področju krvnega sodstva so še naprej ostali v veljavi Drakonovi
zakoni (nómoi phonikoí; prim. Plutarh, Solon 17 in Aristotel, Athenaion politeia 7,1).
Prek atiškega prava v prvi pomorski zvezi so Solonovi zakoni dobili splošnogrško
veljavo in so prek tega vplivali tudi na rimsko pravo. Nekatere določbe so prešle
celo v Justinijanovo kodifikacijo in prek recepcije rimskega prava v srednjem veku
celo v moderno evropsko pravo. Kot tako Solonovo določbo lahko označimo pra-
vico svobodnih državljanov, da se povezujejo v družbe ali društva (hetairía, colle-
gium), in sicer na podlagi takih določb, kot si jih postavijo sami, samo da pri tem
ne kršijo državnih zakonov (Digesta 47,22,4). To načelo združevanja je postalo
podlaga za različne pravne oblike povezovanja iz gospodarskih, pa tudi političnih
in religioznih motivov.
V Solonovih zakonih sta bili v ospredju dve temeljni ideji: poskus, doseči
osvoboditev posameznika iz vezi rodovne družbe in ga postaviti v službo državnih
interesov, in prizadevanje, podpirati trgovino in obrt. Prvo prizadevanje se je kazalo
v določbi, da sme tisti, ki nima otrok, svobodno postavljati oporoko. Še večjega
pomena je bila uvedba popularne tožbe (Plutarh, Solon 18; prim. Aristotel, Athe-
naion politeia 9,1), po kateri je lahko vsakdo vložil priziv na ljudsko sodišče, če je
menil, da se mu je zgodila krivica. S tem da je Solon prepovedal izvoz vseh kme-
tijskih pridelkov, dovolil pa izvoz olja (Plutarh, Solon 24), je naredil potezo v prid
atiškega gospodarstva (žita je bilo premalo, medtem ko so olje, kot nam kažejo
najdbe vaz, izvažali v velikih količinah). Določba, da nihče na stara leta ne more
zahtevati podpore od svojih sinov, razen če jih je dal izučiti kake obrti (Plutarh,
Solon 22), kakor tudi Solonova prizadevanja, da bi pritegnil v Atene tuje rokodel-
ce (Plutarh, Solon 24), kažejo na naraščanje obrtniškega dela v Atenah na prelo-
mu stoletja. Zdi se, da je zakonodajalec dobil spodbudo iz Jonije, ki je bila tedaj
najbolj razvita grška dežela. Solon je tako rekoč uzakonil politično aktivnost vseh
atenskih državljanov, od katerih je zahteval politično opredeljevanje (Plutarh, So-
lon 20). Z vrsto zakonov je globoko posegel na področje ženitnega in zakonskega
prava (Plutarh, Solon 20; 21; 23).
Solonova zakonodaja je posegla v samo ureditev atenske države. Ustanovljen
je bil svet štiristotih (po 100 članov iz vsake atenske file; Aristotel, Athenaion poli-
teia 8,4; Plutarh, Solon 19), ki je postal protiutež areopagu, po sestavi plemiškemu
posvetovalnemu organu iz časa kraljestva. Velikega pomena za prihodnjo zgodo-
vino Aten je bila tudi amnestija za družino Alkmajonidov, ki je bila izgnana zaradi
svetoskrunstva ob zadušitvi Kilonove zarote.
Solonovi zakoni so bili napisani na vrtljivih lesenih tablah (áxones), izvlečki
iz njih pa na kamnitih stebrih (kýrbeis; prim. Aristotel, Athenaion politeia 7,1; Plu-
tarh, Solon 25). Njihova objava kaže na to, da je znaten del atenskih državljanov
že znal brati. Veljavnost Solonovih zakonov je bila omejena na sto let, vendar so
jih kasneje (410 in 403) ponovno potrdili.
Solonovo delo so različno ocenjevali. Grkom je veljal v 4. stol. poleg Klej-
stena za očeta atiške demokracije. Dejstvo je, da je ta ureditev pripravila pot za
prihodnji gospodarski in družbeni razvoj Aten. Solon je postavil temelje tisti atiški
državi, ki je v 5. stol. prevzela vodilno vlogo v grškem svetu. Od šibkih točk njegove
ureditve velja poudariti naslednje: prešibka centralna oblast (letno se menjujoči
arhonat, ljudski zbor – ekklesía – je bil preveč izpostavljen zunanjim vplivom) in
nejasna razmejitev med posameznimi institucijami (areopag in svet štiristotih sta
pravzaprav konkurirala drug drugemu).
Solon je za svoje reforme našel zaslombo le pri delu atiškega prebivalstva.
Bogatemu plemstvu so se zdele njegove reforme preveč radikalne, množica ljudi
brez zemlje pa je bila razočarana, ker ni prišlo do ponovne razdelitve zemlje (prim.
Plutarh, Solon 16). Zato so napetosti v državi kljub reformam trajale dalje. Dvakrat
v enem desetletju ni bil postavljen arhont, nato je en arhont (Damasias) poskušal
postati tiran (na oblasti se je obdržal dve leti in dva meseca, 582–580). Namesto
eponimnega arhonta je nastopila komisija desetih mož (pet evpatridov, trije veliki
kmetje, dva obrtnika). Sledili sta dve desetletji notranjih bojev, ko so se oblikovale
lokalne »stranke«: »ljudje iz ravnine« (pediakoí; vodil jih je neki Likurg), »ljudje
z obale« (parálioi; vodil jih je Alkmajonid Megakles) in »ljudje z gora« (diákrioi;
revno prebivalstvo, najbolj radikalno v zahtevah, ki ga je vodil Pejzistrat). Slednja
»stranka« je v političnih bojih zmagala (Aristotel, Athenaion politeia 13; Plutarh
Solon 29–31).
Drugače kot v atiški timokraciji in spartanski vojaški državi je v ostali Grčiji
v prvi polovici 6. stol. še naprej prevladovala aristokratska polis kot najbolj pogo-
sta oblika državne ureditve. Demokratičen duh se je najprej uveljavil v Joniji; na
napisu s Hiosa se omenja boulè demosíe že v drugi četrtini 6. stoletja (HGIÜ 10).
Vendar pa razvoj v Grčiji v tem času ni potekal v smeri uveljavljanja ljudske volje,
pač pa je kazal na uveljavljanje tiranskih režimov. Prva polovica 6. stol. je pote-
kala v znamenju bojev med posameznimi osebnostmi (tirani) in državo kot insti
tucijo, le v Sparti sta državna ideja in vzgoja vsrkali vsakršno individualno priza-
devanje državljanov.
• O Solonu obstaja obsežna literatura, iz katere navajamo le nekaj novejših objav:
N. Robertson, Solon's Axones and Kyrbeis, and the Sixth-Century Background, Histo
ria 35, 1986, 147–176; P. Oliva, Solon. Legende und Wirklichkeit, Konstanz 1988;
vsa večja dela o starejši zgodovini Aten (gl. literaturo k poglavju 9.8).
V zvezi s pojavom denarja pri Grkih se postavlja vprašanje, v kolikšni meri

je uveljavitev denarnega gospodarstva vzrok za zaton aristokratske in kmečke civi
lizacije ter za uveljavitev trgovine in obrti, s tem pa družbene prevlade trgovcev in
obrtnikov. Začetke kovanja in uveljavitve denarja datirajo različno. Po prevladujočem
mnenju naj bi se denar uveljavil ob koncu 7. stol. ali celo nekoliko pozneje, v
ARHAIČNA DOBA 81
začetku 6. stol. Najprej je bilo razširjeno kovanje elektrona (zlitina zlata in srebra
s 70–80 odstotki zlata, ki so jo uporabljali za izdelavo okrasja in posodja), kasneje
pa se je uveljavilo kovanje srebrnih nominalov. Nastop denarja še ne pomeni, da
se je denarno gospodarstvo hitro in v celoti uveljavilo. Denar so kovali le v velikih
nominalih, redko je prišel v obtok izven matičnega mesta, tako da ni mogel služiti
vsakodnevnemu trgovanju znotraj polis, pa tudi ne v zunanji trgovini. Denar naj bi
spočetka služil javnim potrebam, npr. ureditvi davčnega sistema, gradnji templjev
in plačevanju vojakov, pa tudi za prestižne namene. Šele kasneje je postal podlaga
gospodarskega življenja.
• Literatura (z različnimi tezami o začetkih denarništva v Atenah): C. M. Kraay, Hoards,
small Change and the Origin of Coinage, JHS 84, 1964, 76–91; Isti, Archaic and Clas-
sic Greek Coins, London 1976; L. Weidauer, Probleme der frühen Elektronprägung,
Fribourg 1975; C.M. Kraay – M. Vickers, Early Greek Coinage, a Reassessment,
Numismatic Chronicle 145, 1985, 1–44.
Kronologija uvajanja hoplitskega načina bojevanja temelji na najdbah orožja,
upodobitvah in redkih pisanih poročilih. Proces uvajanja falange ni bil enoten, deli
se nekako v dve fazi. Ob koncu 8. stol. se je razvila produkcija hoplitskega orožja,
šele kasneje, od srede 7. stol. dalje, se je uveljavila falanga kot vojaška enota, ki se
bori v eni vrsti, se enako premika in ima enotno poveljevanje. Temeljno vprašanje
v tej zvezi se glasi: (1) ali sta razkroj aristokratske države in uvajanje hoplitskega
načina bojevanja temeljila na gospodarskem in družbenem procesu, prek katerega
je kmečki srednji sloj postal sposoben vojaške službe in si izbojeval politične pra-
vice, (2) ali je prišlo najprej do razvoja v vojski, ki je kmete postavil v položaj, da
so se borili kot hopliti in prek tega dosegli politične pravice. Mnenja strokovnjakov
o sosledju oz. vzročni povezanosti obeh procesov se razlikujejo.
• Literatura: A. M. Snodgrass, The Hoplite Reform and History, JHS 85, 1965, 110–122;
P. Cartledge, Hoplites and Heroes. Sparta's contribution to the technique of ancient
warfare, JHS 97, 1977, 11–27; J. Salmon, Political Hoplites?, JHS 97, 1977, 84–101;
A. J. Holladay, Hoplites and heresies, JHS 102, 1982, 94–103; A. M. Snodgrass, Wehr
und Waffen im antiken Griechenland, Mainz 1984; V. D. Hanson, Hoplites: The Clas-
sical Greek Battle Experience, London–New York 1991; J. Rich – G. Shipley (izd.),
War and Society in the Greek World, London–New York 1993.
Dosti opaženo vprašanje je tudi vloga ženske v grški družbi arhaične dobe. V
homerski dobi je bila aristokratska ženska nasproti moškemu skoraj enakopravna. V
arhaični dobi pa je prišlo do preobrata, do padca njenega ugleda in mesta v družbi,
zato je primer pesnice Sapfo bolj izjema – gre za žensko plemiškega porekla –, ki
potrjuje pravilo v zgodovinskem procesu. V virih naletimo na primere podcenjujočega
odnosa do ženske, tako pri Heziodu, Arhilohu in Semonidu. V Heziodovem primeru
(Dela in dnevi, 373 ss.; 695 ss.) težko ocenimo, ali gre za avtorjeve osebne nazore
ali za prevladujoče naziranje v arhaični Grčiji. Sramotilno oznako žensk pri Arhi-
lohovem mlajšem sodobniku Semonidu moremo vsekakor označiti kot ekstremno
(c. 7; GE II, 216 ss.; gl. A. Sovre, Starogrška lirika, 150 ss.; prim. KlP, s.v. Semoni-
des); podobnih nazorov je bil tudi Fokilid (c. 3; GE I, 172 ss.; A. Sovre, Starogrška
lirika, 128). Plutarhovo poročilo o Solonovih zakonih s področja zakonskega in
družinskega prava (Plutarh, Solon 20) pa kaže na nazore atenskega državnika, ki

so dosti bližji ideji enakopravnosti med moškim in žensko. Slabši položaj ženske
v arhaični dobi je bil posledica socialne krize. Od arhaične dobe dalje sta bila v
grški družbi navzoča dva pojava, ki ju Homer še ne omenja: prostitucija (hetere)
in homoseksualnost (literatura: W. Schuller, GG, 15 sl. in 172 sl. (bibliografija); gl.
literaturo k Uvodu (1.3)). Več raziskav se nanaša na težke gospodarske in družbene
razmere v arhaični dobi, pri čemer se upošteva tudi demografski razvoj, poroke,
smrtnost otrok itd. (prim. T.W. Gallant, Risk and Survival in Ancient Greece. Re-
constructing the Rural Domestic Economy, Oxford 1991).
Sestava in obseg virov o starejši grški tiraniji zelo otežujeta raziskovanje tega
zgodovinskega fenomena. Večina poročil izhaja iz klasične dobe. Le-ta pa so dosti-
krat klišejske narave (tópoi), zato so toliko bolj pomembna maloštevilna sočasna
poročila (Arhiloh, Alkaj) in arheološka dediščina. Razlage nastanka, značaja in vloge
tiranije gredo v dve smeri: (1) v tiraniji je bila pomembna osebnost posameznika,
ki se je uveljavil poleg že izoblikovane polis; (2) tiranija je bila izraz družbenega
gibanja, izraz spopada, v katerem so srednji sloji (kmetje, trgovci, obrtniki) strli
oblast plemstva.
• Literatura: H. Berve, Die Tyrannis bei den Griechen, München 1967; C. Mossé, La
tyrannie dans la Grèce antique, Paris 1969: A. Andrewes, The Greek Tyrants, Lon-
don 1969; D. von der Lahr, Dichter und Tyrannen im archaischen Griechenland,
Konstanz 1990; A. Demandt, Antike Staatsformen, 163–189; J. F. McGlew, Tyranny
and Political Culture in Ancient Greece, Ithaca – London 1996.
ARHAIČNA DOBA 83
9. Perzija, Grčija in Zahod na predvečer perzijskih

vojn (ok. 560–500)
Ta čas nam slikajo posamezna poročila pri Herodotu, Tukididu, v Aristote-

lovi Atenski državni ureditvi; za poznavanje družbenih razmer so pomemben vir
pesmi Teognisa (GE I, 228 ss.; obširen izbor prinaša A. Sovre, Starogrška lirika,
93–127). Najbolj bogato je izročilo o tiranu Pejzistratu in njegovih sinovih. Šele
za to obdobje postanejo pomemben vir tudi napisi (gl. izbor v HGIÜ 14–30). Od
številnih materialnih ostankov velja omeniti ostanke gradenj dveh najbolj znanih
tiranov te dobe, Pejzistrata in Polikrata. Atenski tiran je začel z gradnjo Zevsovega
templja (kasneje sta ga dogradila Antioh IV. in Hadrijan), zgradil je tudi velik vodo
vod, Polikrat pa je zgradil vodovod na Samosu.
O bojih med Grki na eni in Kartažani ter Etruščani na drugi strani na grškem
Zahodu so poročale (danes izgubljene) lokalne kronike in nekatera poznejša dela
(npr. Herodotov sodobnik Antioh iz Sirakuz in Timaj iz Tavromenija v prvi polo-
vici 3. stol.; FGrH 566). Izgubo teh spisov – Herodot namreč poroča o dogodkih
na Zahodu prav malo – deloma ublaži fragmentarno ohranjena 10. knjiga Diodora
Sicilskega.
Za razvoj in organizacijo perzijske države pod Darejem I. so važni sodobni
napisi (zlasti napis v treh jezikih iz Behistuna). Važen vir so tudi Herodotova poročila
o Dareju in njegovi ureditvi perzijske države (Herodot 3, 89 ss.).
• Temeljni pregledi: A. Sovre, Stari Grki, 159 ss.; H. Bengtson, GG, 128–145; Isti,
Griechen und Perser, 11–41; V. Ehrenberg, From Solon to Socrates, 74–117; CAH
IV, 1988 (2. izd.).
9.2. Nastanek Perzije in njen razvoj v velesilo antičnega sveta
Politične razmere v sredozemskem svetu sredi 6. stol. označuje nastanek

dveh velikih držav na Vzhodu in Zahodu, ki sta porušili dotedanje šibko ravnotežje
v meddržavnih odnosih. Z vzponom indoevropske države Perzijcev na Vzhodu in
nastankom kartažanske kolonialne sile na zahodnem delu Sredozemlja se je pričela
nova epoha v zgodovini antičnega sveta. Vzpon obeh velesil je pritegnil v dogaja
nje celoten grški svet. Da so Grki vzdržali pritisk z Vzhoda in Zahoda, je to pripi-
sati dejstvu, da so spartanska kopenska vojaška sila in nova atenska pomorska sila
v matični Grčiji ter sirakuška država na Siciliji nastopili kot glavni braniki grštva
proti zunanji nevarnosti. Pod vodstvom teh držav so se v obrambi proti skupnemu
sovražniku povezali ostali Grki.
Perzijci so se sredi 6. stol. pod vodstvom Ahajmenida Kira II. (559–530)
osvobodili izpod oblasti Medijcev. Sledila je silovita dvajsetletna perzijska ekspan-
zija, ki je bila za antični svet tedanje dobe vsekakor enkraten pojav. Vzroke za to
moremo iskati v zgradbi perzijske države in v družbeni ureditvi, pa tudi v izredno
ugodnem položaju za ekspanzijo v celotni Prednji Aziji.
Proti Perziji so se povezali Lidija (kralj Krojz), Babilonija (kralj Nabonid) in

Egipt (faraon Amasis). Lidijski kralj Krojz je začel 547 ofenzivo v Kapadokijo, ki
je bila od 585 sporno ozemlje med Lidijo in Medijo ter nato Perzijo. Lidijci so bili
poraženi in so se umaknili čez reko Halis proti zahodu. Odločilna Kirova zmaga v
bitki pri Sardah (lidijsko konjenico je povsem zmedel napad perzijske vojske na
kamelah; prim. Herodot 1,80) je pomenila konec Lidije. Po kratkem obleganju je
padel Krojz v perzijsko ujetništvo. Ves vzhodni sredozemski svet, predvsem Grki,
ki so bili tako kot delfsko preročišče prepričani o Krojzovi veliki moči, so bili pod
silnim vtisom perzijske vojaške sile (prim. Herodot 1,46–56; 71–91).
Spremenjeni položaj je najprej občutila Jonija (prim. Herodot 1,140–177).
Perzijci so si nasilno podredili vsa jonska mesta z izjemo Mileta, ki je dosegel obno-
vitev pogodbe s Perzijci, kakršno je imel pred tem z Lidijo. Perzijci so v Mali Aziji
ustanovili dve satrapiji, v kateri so uvrstili tudi jonska in eolska mesta. Prebivalci
Fokaje in Teosa so pred tem na ladjah zapustili domovino: Fokajci so se izselili
najprej v Alalijo na Korziki, pozneje pa v Elejo v južni Italiji, prebivalci Teosa pa
v Abdero na tračanski obali in Fanagorejo (Phanagóreia) ob kimerijskem Bosporju
v bližini Kerča. Bias iz Priene naj bi na posvetovanju jonskih mest svetoval, da naj
se izpraznijo vsa mesta in ustanovi nova Jonija na sredozemskem Zahodu.
Maloazijski Grki so nove gospodarje, ki so deželo nadzorovali z vojaškimi
posadkami, občutili kot bolj nadležne od Lidijcev, s katerimi so bili Grki duhovno
in materialno povezani. Medtem ko je lidijski kralj prej sam nadzoroval grška
mesta, pa je sedaj perzijski kralj, ki je prebival v oddaljenih prestolnicah Suzi ali
Ekbatani, prepustil Malo Azijo oblasti satrapov. Slednji so se večkrat obnašali kot
povsem samostojni vladarji.
Kirova osvoboditev novobabilonske države oktobra 535 (Babilonci so ga
sprejeli z navdušenjem; prim. Herodot 1,178–200) je pomenila za Grke v Mali Aziji
še dodatno poslabšanje položaja zlasti zato, ker so Kirovo nadoblast tedaj priznala
tudi feničanska trgovska mesta. Trgovina z Vzhodom je odtlej potekala po kara-
vanskih poteh skozi sirsko-arabsko puščavo v feničanska pristanišča, ki so imela v
novo nastalem položaju veliko bolj ugodno lego kot jonska mesta.
Zadnja leta vlade se je Kir II. vojskoval z ljudstvom Saka (stepski nomadi
dan. severovzhodnega Irana in Turkmenistana) in je na območju spodnjega toka
reke Oks 530 padel v vojni proti Masagetom (Herodot 1,201–216). Njegov sin
Kambiz (Kambýses, 530–522) je leta 525 osvojil Egipt. Na mesto zadnjega fara-
ona Psametiha III. je zavladal Kambiz z vsemi pravicami in naslovi egiptovske-
ga vladarja. V seznamu egiptovskih vladarjev, ki ga je sestavil Maneton v 3. stol.,
nastopajo perzijski kralji kot posebna (27.) egiptovska dinastija. Kakor pred tem
novobabilonska država je bil tudi Egipt odtlej povezan s Perzijo v obliki personal-
ne unije (o Kambisu in njegovi dobi gl. Herodot 3,1–38).
Proti koncu Kambizove vlade je v perzijski državi izbruhnil upor (vodja
upora je bil po Herodotu neki Smerdis). Kambiz je umrl 522 na povratku iz Egipta
in Sirije. V državljanski vojni, ki je trajala eno leto, je zmagal in zavladal Darej I.
(522–486), pripadnik stranske veje Ahajmenidov, ki je premagal Smerdisa in vrsto
drugih pretendentov (521; Herodot 3,61–88). Darej je dal državi, ki ji je Kir postavil
ARHAIČNA DOBA 85
temelje, tisto notranjo in zunanjo podobo, na podlagi katere je postala Perzija skoraj
za dve stoletji najmočnejša država starega sveta (prim. Herodot 3,98–117).
V mejah perzijske države, ki se je raztezala od Inda na vzhodu do Egejev
na zahodu, od Kavkaza na severu do Nubije na jugu, je bila cela vrsta ljudstev in
plemen na različni kulturni stopnji. Vodilni element je bil arijski, predvsem prebi-
valstvo ahajmenidske domovine, dežele Persís (perzijsko Parsa). Tudi Medijci in
Elamiti so imeli že od Kirovih časov dalje poseben položaj in so bili pritegnjeni v
državno upravo. Napis iz Persepole iz časa Darejevega sina Kserksa dokazuje, da
so bili perzijski kralji privrženci Zaratustrove religije. S priznavanjem najvišjega
bitja, ki je zahtevalo od vernikov nravstveno čistost, je bila tedaj religija Ahajme-
nidov nad večino religij starega Vzhoda. Do religij ostalih ljudstev v mejah države
so bili Perzijci strpni. Med kraljem in perzijskim ljudstvom je obstajalo razmerje,
ki je temeljilo na moralni obvezanosti. Ta se je odražala v brezpogojni pokorščini
vazalov v odnosu do kralja. Največja čast za vsakega Perzijca je bila, služiti kralju.
Glavne vrline, v katerih so vzgajali mladino, so bile ježa, streljanje z lokom in
resnicoljubnost (prim. Herodot 1,136).
Po zatrtju upora je dal Darej (ok. 518) državi novo organizacijo. Celotno
državo je razdelil na dvajset davčnih okrožij (nomoí po Herodotu, 3,89–97). Po-
leg teh je obdržal satrapije kot upravne enote. Te so najvidnejši izraz stare fevdal-
ne zgradbe perzijske države. Število satrapij se je spreminjalo, kar nam kažejo
napisni seznami iz časa Dareja in Kserksa. V nasprotju s satrapijami so bila nova
davčna okrožja (nomoí), ki so se deloma ujemala s satrapijami, izraz novega, bolj
absolutistično zasnovanega sistema vladanja, ki se je izoblikoval po zgledu velikih
orientalskih držav, asirske in novobabilonske. Kot uradni jezik v pisarnah je Darej
uvedel tako imenovano državno aramejščino. Dokumente v tem jeziku so našli v
Indiji, Lidiji in zgornjem Egiptu. Na monumentalnih napisih, kakršen je npr. napis
iz Behistuna, je bil poleg staroperzijskega besedila (napisanega v novi klinopisni
pisavi) tudi babilonski in elamitski prevod. V Perzepoli je bil odkrit arhiv s 5.000–
7.000 glinastimi ploščami v elamitski pisavi, kar kaže na poseben položaj Elama
in njegove kulture v perzijski državi.
Znotraj perzijske države je nastalo veliko kolonij, kjer so se naseljevali vojaki
in uradniki. Najvažnejši funkcionarji v državi so bili satrapi, ki so prebivali v svojih
rezidencah. To so bile nekakšne kraljevske rezidence v malem (razkošne palače z
živalskimi vrtovi). Mnoge satrapije so bile več generacij v rokah ene družine. Ker
je imel satrap vojaško in civilno oblast, je imel veliko samostojnost pri odločanju,
tudi v razmerju do centralne oblasti. To je bil glavni vzrok za številne upore sa-
trapov, ki od srede 5. stol. dalje niso več prenehali. Protiutež samostojnosti satra-
pov so bili organi kontrole, tako imenovane »kraljeve oči in ušesa« (podobno kot
agentes in rebus v rimskem cesarstvu). Slabe strani tega sistema so se kazale zlasti
v nenehnem ovajanju.
Perzijska vojska je bila sestavljena iz posadk v trdnjavah in iz vojske, ki
je na podlagi vpoklica sledila kralju v vojno. K temu je treba prišteti še različne
kontingente številnih podrejenih ljudstev, ki so jim poveljevali satrapi in domači
knezi. Jedro vojske je sestavljala perzijska pehota, »10.000 nesmrtnih«; izmed teh
Skalni relief Dareja I. v Behistunu (Bisutunu), po 522 pr.Kr., napisi

v staroperzijskem, babilonskem in elamitskem jeziku (J. Wiesehöfer, Das antike Persien,
Düsseldorf 2005, Tafel I.)
je ena tisočnija sestavljala kraljevo telesno stražo. Njen poveljnik je bil dejansko
prvi državni minister, neke vrste »veliki vezir«.
V osrednjo državno zakladnico, ki jo je ustanovil Darej po asirskem zgle-
du, so se stekali davki iz cele države. Velikopotezna izgradnja cestnega omrežja
(verjetno po asirskem zgledu) je služila potrebam uprave, posredno tudi trgovine.
Simbol državne moči je bila kraljevska cesta s 111 poštnimi postajami, ki je vo-
dila iz Efeza prek Sard, Gordija in Kapadokije k zgornjemu Tigrisu in od tam do
Suze (Herodot 5,52–54). Gradnja palače v Suzi je drugi veliki gradbeni dosežek,
za katerega sta Darej in Kserks obvezala vsa ljudstva v državi.
Gospodarsko so bili posamezni deli države zelo različno razviti. Medtem
ko je v Lidiji v 7. stol. v določenem obsegu že obstajalo denarno gospodarstvo, so
v Prednji Aziji in Egiptu uporabljali kot merilo vrednosti kose dragocenih kovin
(po teži). Poleg tega je v celotni državi, zlasti pa v vzhodnih satrapijah, obstajala
menjava v naturalijah. S kovanjem državnega denarja je Darej I. na tem področju
uvedel enotnost. Uveden je bil Dareikós, zlatnik s podobo velikega kralja kot
klečečega lokostrelca (s težo 8,42 g, ki je ustrezala polovični teži fokajskega sta-
terja kot najbolj razširjenega jonijskega denarja in eni šestdesetini vrednosti babi-
lonske mine). Darejev denar je na finančnem in trgovskem področju postavil most
med Vzhodom in Zahodom ter pripravil pogoje za gospodarsko enotnost perzij-
ske države. Da bi odkril nove trgovske poti, je kapitan Skilaks iz Kariande v Kariji
ok. 512 organiziral raziskovalno plovbo po reki Kabul in Indu ter dosegel Indijski
ARHAIČNA DOBA 87
ocean; od Indove delte je plul okrog Arabskega polotoka v Rdeče morje do Sueza
(prim. Herodot 4,44). Poleg tega podviga, ki je bil presežen šele s plovbo Nearha
v času Aleksandra Velikega, je treba omeniti še izgradnjo (oz. dokončanje) kanala
od Nilove delte do Rdečega morja, ki ga je začel graditi faraon Neho, vendar ga ni
dokončal (Herodot 2,158).
Vladarji ahajmenidske države so se imeli za naslednike starobabilonskih in
asirskih vladarjev in so imeli temu primeren naslov (Darej I. se je imenoval »kralj
dežel vseh ljudstev«, v grških virih »kralj vseh kraljev«). Ko se je perzijska svetov
na država po priključitvi Male Azije pomaknila vse do vzhodne obale Egejskega
morja, je politika Ahajmenidov prizadela tudi tamkajšnje otoške države, od kate-
rih sta imela Samos in Hios postojanke na maloazijskem kopnem, grške države ob
Črnem morju in končno tudi samo Grčijo.
Ne le na gospodarskem področju (trgovina), tudi v političnem oziru so bile
grške države v matični Grčiji tesno povezane z Jonijo, tako da je morala perzijska
okupacija Male Azije nujno privesti do perzijskega posega na Zahod. Tudi notra
nje razmere v Grčiji so morale Perzijce vabiti k temu. Povsod v grških državah je
vladal razkol, povsod so potekali strankarski boji med plemstvom, demosom in ti-
rani. Grki so videli v perzijski državi le negativne poteze: dvorno politiko z zanje
nesprejemljivimi oblikami dvornega ceremoniala, samovoljo satrapov v Mali Aziji
in perzijsko podpiranje tiranov v jonskih mestih. Jonska mesta so bila kot skup-
nosti svobodnih državljanov tujki v državi, kjer je kraljeva volja odločala o usodi
milijonov podložnikov. V ozadju svetovnozgodovinskega spopada med Perzijci in
Grki so bile temeljne razlike v vseh bistvenih elementih državnega, družbenega in
duhovnega življenja obeh svetov.
• Literatura: A.T. Olmstead, A History of the Persian Empire, Chichago 1959; A. R.
Burn, Persia and the Greeks. The Defence of the West, ca. 546–478 B. C., London
1962; G. Walser (izd.), Beiträge zur Achämenidengeschichte, Wiesbaden 1972; M. A.
Dandameyev, Persien unter den ersten Achämeniden, Wiesbaden 1976; J. M. Cook,
The Persian Empire, London–Melbourne–Toronto 1983; R.N. Frye, The History of
Ancient Iran, München 1984; G. Walser, Hellas und Iran. Studien zu den griechisch-
persischen Beziehungen vor Alexander, Darmstadt 1984; H. Sancisi–Weerdenburg
– A. Kuhrt (izd.), Achaemenid History, Leiden 1987; CAH IV, 1988, 1–286; M. A.
Dandameyev – V. G. Lukonin, The Culture and Social Institutions of Ancient Iran,
Cambridge 1989; J. Wieshöfer, Das antike Persien, München 1993 (angl. prevod: An-
cient Persia from 550 BC to 650 AD, London–New York 1996); A. Demandt, Antike
Staatsformen, 105–134; Isti, Darius und der »falsche« Smerdis 522 v. Chr., v: A. De-
mandt (izd.), Das Attentat in der Geschichte, Köln-Wien-Weimar 1996, 1–14.
9.3. Nastanek Peloponeške zveze
Najpomembnejša naddržavna organizacija na grškem kopnem je bila

Peloponeška zveza (hoi Lakedaimónioi kaì hoi sýmmachoi), ki jo je vodila Sparta.
Nastala je na podlagi zavezniških pogodb med Sparto in posameznimi peloponeškimi
državami: Tegejo, Mantinejo, Orhomenom, Korintom, izven polotoka z Megaro in
Ajgino. Zaradi vojaške premoči Sparte je imela le-ta v tej zvezi nesporno vodstvo
(prim. Herodot 1,68,6). Zavezniki, katerih suverenost ni bila okrnjena, so morali
v primeru spartanske zahteve dati na razpolago dve tretjini svojih vojaških sil.
Peloponeška zveza je zasenčila vse ostale sile grških držav, tudi Tesalijo, da ne
omenimo Aten, ki so bile z ozirom na vojaško moč še vedno drugorazredna država.
Ob Peloponeški zvezi je bila najmočnejša državna tvorba ob koncu arhaične dobe
Tesalija, v kateri so imele prevlado tri velike plemiške družine. Njihovo slavo in
vladarsko darežljivost je opeval pesnik Simonides s Keosa (gl. A. Sovre, Starogrška
lirika, 212 sl.; LG II, 284; 306).
• O Peloponeški zvezi gl. G.E.M. De Ste. Croix, The Origins of the Peloponnesian
War, London 1972; CAH IV, 350 ss.
9.4. Atene v dobi tiranov
V Atenah se je pričela z nastopom tirana Pejzistrata (Peisístratos, KlP, s.v.)

561/60 nova doba. Vodja »gorjanske« stranke (diákrioi) se je – tako kot generacijo
pred njim Solon – posebej izkazal v bojih proti Megari (ok. 565) in je na podlagi
teh uspehov postal tiran. Da bi utrdil in zavaroval svojo oblast, je organiziral svojo
telesno stražo (t.i. korynephóroi, t.j. »kijenosci«).
Prvo obdobje Pejzistratove tiranije je bilo le kratko, saj je moral zaradi pri-
tiska obeh nasprotnih strank zbežati iz dežele. S pomočjo družine Alkmajnidov
(arhont Megakles) se je 561/60 vrnil v Atene, vendar le za kratek čas. Pejzistrat je
bil drugič pregnan. Ob podpori plemstva Eretrije in s pomočjo dohodkov od zlatih
rudnikov v Makedoniji in Trakiji se je na čelu najemniške vojske čez deset let (ok.
550) drugič vrnil v Atene. Tokrat je zavladal ob veliki podpori atenskega ljudstva
in postal za več kot dve desetletji dejanski vladar (u. 528/7; prim. Aristotel, Athe-
naion politeia 14–17).
Pejzistratova tiranska oblast je tako kot v drugih tiranskih režimih temeljila
na nezakonitem nasilju. Precejšen del atenskega prebivalstva (zlasti mali kmetje,
ki jim je bil tiran najbolj naklonjen) je podpiral njegovo tiranijo. Njegovo priza-
devanje na socialnem področju pomeni dopolnitev Solonovega programa krepitve
srednjega razreda, ki je postal glavni dejavnik politične moči v Atenah.
Pejzistrat si je zelo prizadeval, da bi okrepil svojo oblast izven matične atenske
države. S pomočjo dohodkov od zlatih rudnikov si je ustvaril primerno podlago
za vzdrževanje najemniške vojske, v kateri so služili številni Tračani in Skiti. Ker
sredstva od rudnikov niso zadoščala za vse tiranove načrte in potrebe (npr. za ve-
like gradnje), je uvedel nov davek na dohodke (pet odstotkov ali dvajsetino), ki ga
je atensko prebivalstvo sprejelo z velikim nezadovoljstvom.
Pejzistratova tiranija je vodila Atene v zunanjo ekspanzijo. Njegova agresivna
zunanja politika je temeljila na velikem vzponu trgovine sredi 6. stol. in uveljavit-
vi denarnega gospodarstva. Velik vzpon atiške čezmorske trgovine dokumentirajo
najdbe atiških novcev (s podobo boginje Atene in sovo kot njenim simbolom) v
različnih delih vzhodnega Sredozemlja in v južni ter celo srednji Italiji (Etrurija).
Atiški keramični izdelki so postali enakovredni izdelkom velikih konkurentov, kot
ARHAIČNA DOBA 89
sta bila Ajgina in Korint. Pejzistratova doba je čas pomembnejše atenske koloniza-
cije, pri čemer so bili motivi predvsem trgovski in politični: omenimo naj ponovno
poselitev Sigejona in kolonizacijo traškega Hersoneza (dan. Dardanel), s čimer so
Atenci dobili nadzor nad ožinami.
Kot drugi grški tirani je tudi Pejzistrat skušal svojo oblast utrditi s celim siste
mom zavezništev: s tirani na Naksu, s tiranom Polikratom s Samosa, s tesalskim
plemstvom, z Eretrijo in Argosom, celo z makedonsko monarhijo in končno celo
s Sparto, ki je pozneje nastopala kot tiranom izrazito sovražna sila. Njegova šibka
točka so bili slabi odnosi z delfskim preročiščem.
Harmodij in Aristogejton, pokončevalca

tirana – tyrannoktónoi (Ch. Meier,
Athen: Ein Neubeginn
der Weltgeschichte,
Berlin 1993)
Pejzistrata, ki je umrl naravne smrti 528/7, sta nasledila sinova Hipias (Hip-
pías) in mlajši Hiparh (Hípparchos), ki je kot politik bolj izstopal. Hiparh je postal
514 žrtev atentata, ki ga je pripravila skupina atenskih mladeničev pod vodstvom
Harmodija in Aristogejtona. To dejanje – uboj tirana – je veljalo za simbolni začetek
atiške demokracije (prim. Herodot 5,55–65; Tukidid 6,54–59; Aristotel, Athena-
ion politeia 18). Prekinile so se zveze med Pejzistratovo družino in Spartanci, ki
so pod vodstvom kralja Kleomena I. vojaško intervenirali v Atenah. Kapitulacija
tirana Hipija 510 pomeni dejanski konec atenske tiranije (Aristotel, Athenaion po-
liteia 19).
• Literatura: E. Kluwe, Bemerkungen zu den Diskussionen über die drei »Parteien« in
Attika zur Zeit der Machtergreifung des Peisistratos, Klio 54, 1972, 101–124; F. Kolb,
Die Bau-, Religions- und Kulturpolitik der Peisistratiden, Jahrbuch des Deutschen
Archäologischen Instituts 92, 1977, 99–138; M. Stahl, Aristokraten und Tyrannen
im archaischen Athen. Untersuchungen zur Überlieferung, zur Sozialstruktur und
zur Entstehung des Staates, Stuttgart 1987; R.M. Cook, Pots and Pisistratan propa-
ganda, JHS 107, 1987, 167–169; H. Schlange-Schöningen, Harmodios und Aristo
geiton, die Tyrannenmörder vom 514 v. Chr., v: A. Demandt (izd.), Das Attentat in
der Geschichte, Köln–Weimar–Wien 1996, 15–37.
9.5. Prvi perzijski poseg v Evropo
Že pred padcem atenske tiranije je spričo perzijske premoči padel Polikrat

(Polykrátes) s Samosa, ki velja za največjo osebnost starejše grške tiranije. Polikrat
se je tako kot Pejzistrat opiral na najemniško vojsko in veliko vojno mornarico. Na
dvoru je zbiral umetnike (pesnika Anakreon in Ibikos; gl. A. Sovre, Starogrška li-
rika, 27 sl.; 39 sl.), medtem ko so nekateri domači ustvarjalci emigrirali (npr. Pita-
gora, ki se je odselil v južno Italijo). Veliko je gradil (vodovod, pristanišče, Herin
tempelj). Vzdrževal je trgovske stike z mnogimi grškimi deželami (Epir, Sparta,
Naksos, Atika, Sicilija) in z Egiptom (faraon Amasis). Padel je kot žrtev posega
perzijskega satrapa iz Male Azije. Samos je 513/2 postal perzijski vazal (prim. He-
rodot 3,122–125; KlP, s.v. Polykrates).
Posebno poglavje v odnosih med Grki in Perzijo pomeni skitski pohod kralja
Dareja I. 513/12, s katerim je hotel le-ta zavarovati severne meje države pred vpadi
skitskih ljudstev (Herodot 4,83–144). Darej je napravil velik načrt za osvojitev celot-
nega črnomorsko-kaspijskega področja od spodnje Donave do Jaksarta (Sir Darje)
v srednji Aziji. Pri tem ni računal na težave zaradi ogromnih razdalj in pomanj-
kanja vode. Skite je skušal presenetiti z napadom od zahoda, z območja spodnje
Donave. Ob podpori grških vazalov je dal zgraditi most čez Bospor, po katerem je
velika perzijska vojska prvič prišla na evropska tla. Skiti so se pred perzijsko voj-
sko umikali ter uničevali vodne in prehrambene vire. Perzijska vojska se je pred-
vsem zaradi pomanjkanja vode umaknila iz skitske dežele, ne da bi dosegla svoj
namen. Neuspeli pohod so najbolj občutili Grki. Perzijci so se utrdili na evropski
strani Helesponta, zavzeli južno traško obalo vse do Strimona ter navezali stike z
ARHAIČNA DOBA 91
Makedonci. Perzijska oblast se je sedaj raztezala od severne obale Egejskega morja

do spodnje Donave. Na območju Trakije je bila ustanovljena nova satrapija.
Kljub neuspehu skitskega pohoda pomeni Darejev poseg v Evropo preobrat
v perzijski politiki do Grčije. Perzijci so se odtlej nahajali na samem pragu matične
Grčije, njihov politični vpliv pa je segal ne le na območje Grčije, temveč, kot nam
kažejo redka poročila, celo v zahodno Sredozemlje: zdravnik Demoked iz Krotona,
ki je bil povabljen na perzijski dvor, je skupaj s perzijskimi oficirji plul iz Fenicije
v južno Italijo; neki politični emigrant iz Tarenta je računal pri svojih političnih
načrtih na perzijsko pomoč (Herodot 3,133–138; prim. CAH IV, 234 ss.).
9.6. Grki na Zahodu v pozni arhaični dobi
Na Zahodu so Kartažani in Etruščani v 2. polovici 6. stol. zaustavili grško

ekspanzijo. V srednji Italiji je postala v 7. stol. pomembna sila Etruščanska zveza,
katere vpliv je segel v 6. stol. na sever v Padsko nižino, na jug pa v Kampanijo.
Vendar ta zveza ni bila trdna in Etruščani niso trajno pridobili na svojo stran ljud-
stev, ki so jim začasno zavladali. Izven etruščanskega matičnega ozemlja v Toskani
je bila etruščanska oblast šibka in se je opirala na maloštevilni vladajoči sloj: tako
npr. v Rimu, ki se je ob koncu 6. stol. osvobodil etruščanske nadoblasti (CAH IV,
667 ss.).
Veliko važnejša je bila za grški svet krepitev Kartagine. Kartagina (»Novo
mesto«) je bila kolonija feničanskega Tira, ustanovljena po izročilu 814/3. V 7. in
6. stol. se je razvila v pomembno trgovsko silo. Kot najvažnejša med feničanskimi
kolonijami severne Afrike si je podredila ostala feničanska mesta z izjemo Utike.
Sčasoma je postala središče velikega pomorskega in trgovskega imperija. Kartažanske
postojanke so bile v Španiji (Gades), na Sardiniji, Siciliji in Malti, na apeninskem
polotoku, v južni Franciji, dan. Maroku in Alžiriji, na vzhodu pa so segale do Ve-
like Sirte v Libiji (Arae Philaenorum), kjer se je začelo območje pod nadzorom
kirenskih Grkov. Poraz grškega (fokajskega) ladjevja v bitki pri Alaliji ob obali
Korzike (ok. 540) proti Kartažanom in Etruščanom je koristil predvsem Karta-
gini. Kartažani so postali pomembna vojaška sila s sorazmeroma močno domačo
in najemniško vojsko. Ok. 500 so zavzeli in uničili staro ibersko mesto Tartessós
in tako obvladovali Gibraltarsko ožino. Sklenili so vrsto meddržavnih pogodb (z
Masalijo, s Kireno, z Rimom 508/9) in se na tej osnovi uveljavili kot vodilna go-
spodarska in politična sila zahodnega Sredozemlja (gl. W. Huss, Geschichte der
Karthager, München 1985, 57–74).
Grška kolonizacija na Zahodu je že ok. 600 presegla zenit, po tem času pa
so Grki na Zahodu skušali predvsem obdržati pridobljeno ozemlje. Samo Masalija
je razširila oblast prek kolonij vse do Španije. Najstarejša grška kolonija Kyme je
vzdržala napade italskih ljudstev. Veliko nesrečo za grški svet južne Italije je prinesla
vojna med sosednjima polis Kroton in Sibaris, v kateri je bil Sibaris 511/510 po-
polnoma razrušen. Slabi odnosi in velika nasprotja na političnem in gospodarskem
področju med grškimi polis v južni Italiji so eden glavnih vzrokov za njihov za-
ton. Ob koncu 6. stol. je v Veliki Grčiji dobila veliko vlogo sekta pitagorejcev (gl.
Diodor 10,3–11). Njen vodja in začetnik Pitagora je v času Polikratove tiranije na
Samosu zapustil svojo domovino in se preselil v Veliko Grčijo, kjer je deloval kot
filozof in matematik pa tudi kot reformator na verskem področju. Podpiral je aristo-
krate v Krotonu in Metapontu. Najpomembnejša grška polis v južni Italiji v pozni
arhaični dobi je bil Kroton. Slovel je kot center omike in znanosti (zdravnik De-
moked) ter po številnih uspehih na olimpijskih igrah. Z vzponom tiranije na Siciliji
(Hipokrat iz Gele) in z nastankom dvojne države Gela-Sirakuze je razvoj grštva v
južni Italiji zasenčila grška Sicilija.
• Literatura: K.v. Fritz, Pythagoreer, RE 24, 1963, 209–268; katalog I Greci in Occi-
dente (passim); literatura k poglavju o grški kolonizaciji (7.3.1).
9.7. Klejstenove reforme v Atenah in nastanek atiške demokracije
Padec tirana Hipija v Atenah 510 pomeni preobrat v razvoju atiške države.
Z reformami Klejstena (Kleisthénes; KlP, s.v.) iz družine Alkmajonidov (Herodot
5,66; 69 ss.; Aristotel, Athenaion politeia 20–22) so Atene postale prva sila v grškem
svetu. Klejsten je začel izvajati reforme po porazu spartanske posadke 508/7. Nje-
gove reforme atenske države so izhajale iz potreb trenutne politike. Njihov namen
je bil, odstraniti vpliv treh velikih »strank«, ki so se izoblikovale v dobi po Solono-
vih reformah. Različni interesi teh treh skupin prebivalstva so škodovali enotnosti
države, saj so vedno znova sprožali notranje nemire.
Da bi preprečil vpliv omenjenih »strank«, je Klejsten uvedel novo teritorialno
delitev Atike in Aten tako, da je mesto (tò ásty), deželo (hê mesógeios) in obalo
(hê paralía) razdelil na deset tretjinskih delov (trittýes). Vsak tak del je bil na pod
lagi žreba združen z dvema drugima v eno upravno enoto (»okraj«, phylé), tako
da po tej ureditvi geografska lega posameznih delov ni bila več pomembna. Nove
lokalne enote (phylaí, deset po številu) so zamenjale štiri stare gentilne phylaí, ki
so ohranile svoj pomen samo na sakralnem področju (prim. Aristotel, Athenaion
politeia 21).
Klejstenove reforme so z uveljavitvijo teritorialne razdelitve države izničile
pomen prejšnjih rodovnih povezav. Najmanjša (samo)upravna enota je postala
sedaj neke vrste »občina« (dêmos), ki ji je načeloval poseben demarh (démarchos).
Prvotno je bilo takih »demov« sto, pozneje še več. Te enote so imele samoupravo
na področju financ in v verskem življenju.
Vsaka od desetih atiških lokalnih fil je bila dolžna oskrbeti en oddelek pešcev
za falango pod poveljstvom izvoljenega stratega in en oddelek konjenikov. Strategi
so bili podrejeni vrhovnemu poveljniku polemarhu.
Uvedba novih lokalnih upravnih enot je zahtevala tudi novo preureditev
državnega vrha. Solonov svet štiristotih je Klejsten nadomestil s svetom petstotih
(iz vsake nove upravne enote po 50 članov; Aristotel, Athenaion politeia 21,3), ki
so bili izbrani iz posameznih demov z ozirom na število prebivalstva. To je »mor-
da prvi primer proporcionalnega zastopstva prebivalstva v zgodovini« (Beloch).
Petsto članov sveta se je delilo na podlagi pripadnosti desetim lokalnim enotam v
ARHAIČNA DOBA 93
10 sekcij (prytaneíai) s po petdesetimi svetovalci (bouleutaí). Vsaka pritanija je

opravljala vlogo »vlade« eno desetino leta (36 dni) in v tem času so se njeni člani
hranili na državne stroške v upravni stavbi (prytaneîon). Del njenih članov je ostal
dan in noč v upravni zgradbi, ki se je zaradi okrogle oblike imenovala thólos (prim.
KlP, s.v. Prytanen, Tholos, Bule).
Svet petstotih je postal glavna institucija v celotnem državnem življenju in je
potisnil v ozadje državni zbor (ekklesía). Da bi preprečil tiranijo, je Klejsten uvedel
ostrakizem (prim. Aristotel, Athenaion politeia 22). Vsako leto je bilo v šesti prita-
niji v ljudskem zboru (ekklesía) postavljeno vprašanje, ali je treba izvesti ostraki-
zem. Če je bil predlog sprejet in nato v osmi pritaniji potrjen z (najmanj) šest tisoč
glasovi, je moral tisti državljan, ki je bil tako »izglasovan«, za deset let zapustiti
Atiko. Daljša odstranitev iz države ni pomenila izgube premoženja ali izgube oseb-
nega dostojanstva ali časti, njen smisel je bil le varovanje pred morebitno tiranijo.
Ostrakizem so prvič izvedli šele 487 in se kot notranjepolitična institucija ni obnesel.
Vsekakor kaže uvedba te institucije, da je plemstvo povsem izgubilo svoj politični
vpliv (prim. R. Thomsen, The Origin of Ostracism, Kopenhagen 1972).
Klejstenove državne reforme padejo, tako kot pred njim še pomembnejše So-
lonove, v krizni čas atenske države. Po padcu tiranije je Sparta ponovno poskušala
spraviti atensko državo v vazalni odnos, v kakršnem so bile peloponeške polis (dva-
kratna spartanska intervencija v Atenah, 508 in 506). Zaradi strahu pred Spartanci
so se Atene 507 povezale celo s Perzijo (!). Vsekakor je bila atiška država po Klej-
stenovih reformah z ozirom na državno ureditev tujek med državami tedanje Grčije,
v katerih so v večini primerov vladali aristokratski ali tiranski režimi.
Ostraka z imeni za izgon predlaganih atenskih politikov: Kallias – Katijev sin,

Hippokrates – Anaksilajev sin, Temistokles – Neoklov sin, Kimon – Miltiadov sin
(Ch. Meier, Athen: Ein Neubeginn der Weltgeschichte, Berlin 1993)
Atenska zgodovina je tako z ozirom na stanje virov kot glede na vlogo Aten
v grškem svetu resnično pomembna šele v 6. stol. Eno temeljnih vprašanj je, v
kolikšni meri so zanesljiva poročila o atenski državni ureditvi v 6. stol., ki so bila
napisana šele v 4. stol. (kot npr. Aristotelov spis Athenaion politeia). Očitna je
tendenca avtorjev 4. stol., da bi prikazali atenske demokratične institucije kot kar
najbolj stare.
Nekateri novejši raziskovalci so izrazili dvom v avtentičnost historičnega
izročila. Tako so nekateri zanikali historičnost Solonove ustavne reforme (E. Ru-
schenbusch, Patrios politeia. Theseus, Drakon, Solon und Kleisthenes in Publi-
zistik und Geschichtsschreibung des 5. und 4. Jahrhunderts v. Chr., Historia 7,
1958, 398–424), vendar se zdi, da je to naziranje hiperkritično. Osrednji problem
in izhodišče Solonovih ukrepov je bilo vsekakor reševanje agrarne krize in s tem
vprašanja zadolževanja. Dosti se je razpravljalo o Solonovi denarni reformi in o
začetku kovanja denarja v Atenah (K. Kraft, Zur Übersetzung und Interpretation von
Aristoteles, Athenaion politeia Kap. 10. (Solonische Münzreform), v: Gesammelte
Aufsätze zur antiken Geldgeschichte und Numismatik I, Darmstadt 1978, 145–170).
Prav tako so bili izraženi dvomi, ali je pod Solonom že obstajal svet štiristotih.
Viri za obdobje Pejzistratidov so bolj pomanjkljivi kot za Solonov čas. Temu
obdobju sta kot vira najbližja Herodot in Tukidid. Njuna poročila odpirajo številna
vprašanja pri raziskovanju te dobe, kot npr.: kronologija, politično-družbeni položaj
sredi 6. stol., odnos tiranov do ljudstva in plemstva. K vprašanju kronologije gl. F.
Heidbüchel, Die Chronologie der Peisistratiden in der Atthis, Philologus 101, 1957,
70–89 in P. J. Rhodes, Pisistratid Chronology again, Phoenix 30, 1976, 219–233.
Pri študiju družbenih odnosov v dobi tiranije je največjega zanimanja deležno
raziskovanje treh »strank« ali političnih skupin v atenski državi (prim. E. Kluwe,
Bemerkungen zu den Diskussionen über die drei »Parteien« in Attika zur Zeit der
Machtergreifung des Peisistratos, Klio 54, 1972, 101–124).
Pri Klejstenovih reformah je raziskovanje usmerjeno predvsem na razisko-
vanje upravne reforme, ustanovitev fil kot novih upravnih enot (prim. V. Ehrenberg,
Neugründer des Staates, München 1925). Pri tovrstnih raziskavah so vse bolj po-
memben vir tudi napisi, zlasti mejni kamni, odloki in seznami ljudi z oznako izvora
(prim. E. Kirsten, Der gegenwärtige Stand der attischen Demenforschung, Atti del
terzo congresso internazionale di epigrafia greca e latina, Roma 1959, 155–171).
Glavni rezultat reform na družbenem področju je bila slabitev plemstva (D. M.
Lewis, Cleisthenes and Attica, Historia 12, 1963, 22–40). Različna so mnenja o
motivih in ciljih Klejstenovih reform. Novo epigrafsko gradivo je omogočilo raz
iskave upravne in kultne ureditve Atike v tej dobi.
• Prim.: (J.S. Traill, The political organisation of Attica. A study of the Demes, Trittyes
and Phylai, and their Representation in the Athenian Council, Princeton 1975; J. D. Mi-
kalson, Religion in the Attic Demes, American Journal of Philology 98, 1977, 424–435;
S.D. Lambert, The Phratries of Attica, Univ. of Michigan 1993; G.R. Stanton, The
Trittyes of Kleisthenes, Chiron 24, 1994, 161–207. Napredovale so prozopografske
ARHAIČNA DOBA 95
in genealoške študije (temeljno delo je še vedno: J. Kirchner, Prosopographia Attica,

Berlin 1901, ponatis 1966).
• Izbrana literatura: J. Martin, Von Kleisthenes zu Ephialtes. Zur Entstehung der atheni-
schen Demokratie, Chiron 4, 1974, 1–42; J. Bleicken, Zur Entstehung der Verfassungs
typologie im 5. Jahrhundert v. Chr. (Monarchie, Aristokratie, Demokratie), Historia 28,
1979, 148–172; M. I. Finley, Antike und moderne Demokratie, Stuttgart 1980; D. Lotze,
Zwischen Politen und Metöken; Passivbürger im klassischen Athen?, Klio 63, 1981,
159–178; M. H. Hansen, The Athenian Ecclesia. A Collection of Articles 1976–1983,
Copenhagen 1983; J. Bleicken, Die athenische Demokratie, Paderborn 1985; P. J.
Rhodes, The Athenian Boule, Oxford 1985; J. S. Traill, Demos and Trittys: Epigraphi-
cal and Topographical Studies in the Organisation of Attica, Toronto 1986; C. Mossé,
La démocracie grecque, Paris 1986; D. Whitehead, The Demes of Attica 508/7 – ca.
250 B.C. A Political and Social Study, Princeton 1986; G. R. Bugh, The Horsemen
of Athens, Princeton 1988; R.W. Wallace, The Areopagus Council to 307 B.C., Balti
more – London 1989; R. Develin, Athenian Officials 684–321 B.C., Cambridge
1989; M. H. Hansen, The Athenian Ecclesia II. A Collection of Articles 1983–1989,
Copenhagen 1989; Ch. W. Fornara – L. J. Samons II, Athens from Cleisthenes to
Pericles, Berkeley–Los Angeles–Oxford 1991; A. Demandt, Antike Staatsformen,
191–233.
KLASIČNA DOBA 97
IV. KLASIČNA DOBA
1. Grško-perzijske vojne
1.1. Viri (posebej Herodot) in temeljna literatura

Materialnih virov je malo. Eden najbolj znanih je Temistoklova herma
iz Ostije. Slike maratonske bitke v atenski stoi opisuje Pavzanias (1,15,3; izd.
W. H. S. Jones, LCL, 1964). Ohranjen je še t.i. »kačji steber«, darilo raznih grških
mest delfskemu svetišču po bitki pri Platajah 479, na katerem so imena 31 grških
polis (HGIÜ 42).
Sočasni opisi vojn s Perzijci niso poznani. Generacijo kasneje je Herodot
začel zbirati podatke o perzijskih vojnah, vendar je svoje delo dokončal skoraj dve
generaciji po teh dogodkih. Glavne dogodke iz perzijskih vojn je omenil v epigra-
mih Simonides s Keosa (c. 12–16; 21; 89–92; 117 ss.; LG II, 278 ss.; 288; 332 ss.;
350 ss.; A. Sovre, Starogrška lirika, 212 ss.); zelo malo izvemo o tem iz Pindarja
(Pitijske ode 1,76; Istmijske ode 5,49; izd. J. Sandys, LCL, 1968, 162; 476). Od
atiških tragikov je to temo predstavil Frinih (o perzijskem zavzetju Mileta; trage-
dija ni ohranjena; prim. Herodot 6,21) in leta 472 Ajshil, Peržani, v. 249–514 (izd.
O. Werner, Tusc., 1996; slovenski prevod: Peržani – Vklenjeni Prometej, prev. K.
Gantar, Ljubljana 1982). T.i. poročilo sla v Peržanih, zlasti v. 249 ss.; 255 ss.; 302
ss.; 480 ss. prinaša posamezne iz drugih virov neznane podrobnosti o poteku bitke
pri Salamini, kot jih je videl Ajshil, ki se je bitke sam udeležil.
Pomembni so tudi epigrafski viri; na čas perzijskih vojn se nanaša več
historično pomembnih napisov, npr. HGIÜ 31 (posvetilni napis atenskega vojsko-
vodja Kalimaha 490); 32 (posvetilo Atencev v Delfih po maratonski zmagi); 33
(podobno posvetilo Spartancev v Olimpiji); 36 (epitaf Korinčanom, ki so padli pri
Salamini), 37 (Gelonov posvetilni napis po zmagi pri Himeri 480); 40 (Platajska
prisega); 41–43 (posvetilni napisi Grkov po zmagi nad Perzijci, nagrobni napisi
padlim v vojni).
Od sekundarnih virov je daleč najpomembnejši Herodot (zlasti knjige 5–9;
izd. A.D. Godley, LCL, 1971; J. Felix, Tusc., 1985; slov. prevod: Herodot iz Hali-
karnasa, Zgodbe I-II. Poslovenil A. Sovre, Ljubljana 1953–1955; izbor je pripra-
vil J. Kastelic: Herodot, Zgodbe, Ljubljana 1961). Herodot je bil rojen v dorskem
Halikarnasu, mestu, ki mu je tedaj vladala karijska kraljica Artemizija. Tudi sam
je bil deloma karijskega porekla. Leta 445/4 je prišel v Atene, kjer je v Periklovem
krogu prišel v stik z atiško kulturo. Veliko je potoval (Egipt, Fenicija, Mezopota-
mija, Skitija, nato južna Italija). Umrl je v letih 430–424. Delo, ki sega do leta 479,
je morda nastalo iz posameznih spisov, s katerimi je pisec javno nastopil. Herodo-
tovo pisanje je angažirano in pristransko. S tem delom je postal prvi grški zgodo-
vinar in sploh prvi pomemben prozni pisec.
• Temeljna lit. o Herodotu: H. Stein, Herodotos, Berlin 1893–1908 (komentar); K. v.
Fritz, Die griechische Geschichtsschreibung, Berlin 1967; W. Aby, Volksmärchen,
Sage und Novelle bei Herodot und seinen Zeitgenossen, Göttingen 1969; F. Hampl,
Ein kritischer Forschungsbericht nach methodischen Gesichtspunkten, Grazer Beiträ-
ge. Zeitschrift für die klassische Altertumswissenschaft 4, 1975, 97–136; R. Bichler,
Die »Reichsträume« bei Herodot, Chiron 15, 1985, 125–147; B. Shimron, Politics
and Belief in Herodotus, Stuttgart 1989.
Poleg Herodota je to dobo opisovalo več lokalnih kronistov, vendar so njiho-
va dela ohranjena le v fragmentih, npr. Haron iz Lampsaka in Ktezijas (Ktesías) iz
Knida (spis Persiká; avtor je živel sedemnajst let na perzijskem dvoru kot dvorni
zdravnik, vendar je njegovo delo slabo in prinaša manj kot Herodot, ki ni bil nikdar
v Perziji; gl. FGrH 688). Več uporabnih podatkov prinašajo tudi kasnejši pisci: Dio-
dor 11,1–19 (dogodki leta 480); 11,27–39 (dogodki 479); Kornelij Nepot (Liber de
excellentibus ducibus externarum gentium 1 (Miltiad), 2 (Temistokles), 3 (Aristejd),
4 (Pavzanias); izd. J.C. Rolfe, LCL, 1966); zgodovinar Pompej Trog (M. Iuniani
Iustini Epitoma Historiarum Philippicarum Pompei Trogi, izd. F. Ruehl – O. Seel,
Stuttgart 1972); Plutarh, Temistokles (izd. B. Perrin, LCL, 1968; prev. A. Sovre v:
Plutarh, Življenje velikih Grkov, 101–131) in Aristejd.
• Temeljna literatura: A. Sovre, Stari Grki, 159–185; H. Bengtson, GG, 151–182; Isti,
Griechen und Perser, 42–69; V. Ehrenberg, From Solon to Socrates, 118–186; CAH
IV, 1988, 461–622; I. Weiler, GG, 231 ss.; W. Schuller, GG, 118 ss.; 205 sl.
1.2. Jonski upor (500–494)

Ob uporu jonskih Grkov 500/499 je perzijska svetovna država prvič naletela
na odpor enega od podložnih ljudstev, ki je bil zatrt šele po petih letih hudih bojev.
Temu uporu so sledili nekaj desetletij kasneje drugi upori, ki so trajali s presledki
do propada ahajmenidske države. Vzrok za upor je bila perzijska politika do malo
azijskih Grkov. Perzijci so povsod v grških mestih postavili na čelo tiste Grke, ki
so bili z njimi pripravljeni sodelovati. V predstavah tedanjih Grkov so bili ti ljudje
tirani. Ti »tirani« so iskali oporo pri perzijskem satrapu in pri tistem delu prebi-
valstva, ki je bil Perzijcem naklonjen.
Perzijska oblast je bila tudi vzrok za gospodarsko nazadovanje jonskih mest
v zadnji četrtini 6. stol. Perzijska osvojitev Egipta 525 je pomenila hud udarec za
jonsko trgovino z Egiptom. Po skitskem pohodu 513/2 je Darej zavzel morske ožine
med Evropo in Azijo. Perzijci so odtlej nadzirali grško trgovino s črnomorskim
področjem, ki je bila zlasti za Milet življenjskega pomena. Hud udarec za Milet
je bil tudi padec mesta Sibaris v Veliki Grčiji leta 511/510, mesta, s katerim je bil
vseskozi v prijateljskih odnosih. Četudi je bilo ekonomsko nazadovanje pomemben
vzrok za nezadovoljstvo med Grki, pa so sprožili upor politični motivi. Poglavitni
vzrok je bilo omejevanje avtonomije s strani perzijskih satrapov in tiranov.
Po Herodotu naj bi bil neposredni povod za upor osebne narave. Miletski ti-
ran Aristagoras je pridobil perzijskega satrapa za poseg proti Naksu (Herodot 5,28–
KLASIČNA DOBA 99
38). Perzijski satrap z rezidenco v Sardah je postal kot neke vrste podkralj za Malo
Azijo za Jonce glavna osebnost v perzijski državi, saj je bila perzijska prestolnica
predaleč. Ekspedicija na Naksos ni uspela. Da bi se izognil perzijskemu maščevanju,
je Aristagoras sprožil upor proti Perzijcem po vsej maloazijski obali. Gibanje je
hitro zajelo ves grški svet v Mali Aziji in domala iz vseh mest so pregnali perzij-
ske posadke in osovražene tirane. Že ob začetku upora je prišla do izraza politična
šibkost upornikov, ki niso imeli niti enotnega vodstva niti skupne strategije.
Perzijci na upor niso bili pripravljeni. Občutljiva severozahodna meja, kjer
je Darej I. ustanovil satrapijo Trakijo, je bila ogrožena. Maloazijski Grki so skušali
dobiti pomoč iz matične Grčije, vendar to prizadevanje ni bilo uspešno. Sparta ni
dala nikakršne pomoči. Od pomorskih držav sta upornike šibko podprli le dve državi,
Atene (z dvajsetimi ladjami) in Eretrija na Evboji (s petimi ladjami). Vojaške ope-
racije v Mali Aziji so se pričele z grškim prodorom v Sarde, središče perzijske sile
v zahodni Mali Aziji: Grki so sicer zavzeli mesto, vendar se je obdržala perzijska
posadka na akropoli. Grki so bili zatem pri Efezu prvič poraženi. Po zavzetju Sard
so se uprla tudi druga ljudstva Male Azije: Grki ob Helespontu, Karijci, Lidijci,
celo prebivalci Cipra (Herodot 5,97–104).
Perzijska ofenziva proti upornikom kaže na enoten strateški koncept. Per-
zijci so najprej zavzeli Ciper (497), nato pa morske ožine. Vodja upora Aristago-
ras je obupal in zbežal v Trakijo. Zaključno fazo pokoritve upora pomeni perzij-
ska pomorska blokada Mileta. Grki so bili v pomorski bitki pri otoku Ladi (Láde)
premagani (495/4) in sledilo je perzijsko zavzetje jonske metropole. Milet je bil v
znatnem delu porušen in vse v helenistično dobo ni obnovil svojega vpliva. Perzij
ci so prebivalstvo Mileta (po zgledu Asircev) deportirali v notranjost države in ga
naselili ob spodnjem Tigrisu. Zelo prizadeta sta bila tudi Hios in Lezbos ter grška
mesta ob morskih ožinah (Herodot 5,116–123; 6,1–21).
Zadušitev jonskega upora je zelo prizadela Jonijo v dobi njenega siceršnjega
kulturnega razcveta, ko je v deželi delovala cela vrsta vrhunskih ustvarjalcev. Ne-
kateri med njimi – tako Hekataj iz Mileta in filozof Heraklit iz Efeza – so ostali v
domovini, drugi – kot npr. Ksenofan iz Kolofona – pa so se odselili (Ksenofan v
Elejo v južni Italiji). Tako je jonska ustvarjalnost tudi po koncu svobode jonskih
Grkov živela dalje.
Kot sklepni del vojaških operacij v zvezi z jonskim uporom moremo razu-
meti pohod perzijske vojske v Trakijo in Makedonijo, ki naj bi na tem področju
ponovno vzpostavila perzijsko oblast. Sam pohod se je v vojaškem oziru končal s
polomom, saj je kopenska vojska utrpela hude izgube v bojih s Tračani, perzijsko
ladjevje pa je v bližini Atosa uničil vihar (prim. Herodot 6,43–45). Kljub temu je
pohod dosegel svoj namen: traška satrapija je bila zopet trdno v perzijskih rokah,
Makedonija je ponovno postala perzijski vazal.
1.3. Grčija in Perzija do bitke pri Maratonu (500–490)

Grki v matični Grčiji so se v prav majhni meri udeležili jonskega upora. Sparta
maloazijskim Grkom zaradi napetih odnosov z Argosom in odpora do čezmorskih
ekspedicij ni hotela pomagati, Atene pa so upornike podprle šibko zaradi nesta-
bilnega notranjega položaja. Atensko državo so v dobi po Klejstenu razjedala na-

sprotja med plemiško rodbino Alkmajonidov in privrženci tiranov. Obe »stranki«
sta računali na Perzijce, še zlasti protiranska stranka, ki je računala na povratek
izgnanega Pejzistratovega sina Hipija. V takih razmerah je (verjetno 492) nastopil
tragik Frinih s tragedijo »zavzetje Mileta« (Milétou hálosis), s katero je zelo raz
vnel protiperzijska čustva med Atenci (prim. Herodot 6,21). Friniha je podpiral Te-
mistokles, ki je bil leta 493 izvoljen za arhonta. Uspeh Frinihove tragedije in izvo-
litev Temistokla za arhonta sta izraz velike spremembe v javnem mnenju Atencev,
ki so ob usodi Joncev v Mali Aziji spoznali, kaj lahko pričakujejo od Perzijcev. Da
bi se lahko uprli vzhodni velesili, je začel Temistokles kot arhont z izgradnjo lad
jevja in pristanišča (Pirej). Leta 493 se je v Atene vrnil Miltiad, ugleden meščan,
pripadnik protiranske »stranke«, ki je začasno zasenčil Temistoklov vpliv in je bil
imenovan za poveljnika kopenske vojske.
Vodilna vojaška sila grškega sveta je bila Sparta, hegemon v Peloponeški
zvezi. Vendar so se v tej dobi že izrazito kazala nasprotja med kralji kot zastopniki
aktivne zunanje politike in efori, ki so skušali zaustaviti naraščanje kraljevske moči
in so zato zagovarjali bolj izolacionistično politiko. Kralj Kleomen I. je 494 pre-
magal Argos. Po spartanski zmagi je prišlo do spora med kraljema, ki se je končal
z begom enega na perzijsko ozemlje.
Darejeva politika do Grkov v dobi 500–490 je kazala tiste poteze, ki so kas
neje značilne za 4. stoletje. Z navezavo tesnih stikov z delom grške aristokracije
so skušali Perzijci ustvariti razmere za postopen politični prodor v Grčijo. Perzij-
ski kralj je sprejel nekatere grške aristokrate, ki so propadli v političnih bojih (npr.
Temistokles; kopija sodobne

upodobitve, muzej v Ostii (Ch.
Meier, Athen: Ein Neubeginn der
Weltgeschichte, Berlin 1993, 235).
KLASIČNA DOBA 101
ubeglega spartanskega kralja), jih imenoval za visoke perzijske dostojanstvenike

in jih obdaroval s posestvi. Posebno tesne so bile perzijske vezi s Tesalci, zlasti s
kraljevsko rodbino.
Perzijski poseg v Grčijo (Herodot 6,94 ss.) se je začel poleti 490. Namen
ekspedicije je bil kaznovati Eretrijo in Atene zaradi sodelovanja v jonskem upo-
ru. Perzijski cilj pa je bil dosti večji: kaznovati ti dve državi, izolirati Sparto, osta-
le države pa spreti med seboj. Ekspedicijski korpus naj bi štel okrog 20.000 voja-
kov. Že med plovbo čez Egejsko morje se je Perzijcem podredila večina grških
skupnosti v Kikladih. Po izkrcanju na Evboji so Perzijci zavzeli Eretrijo, njeno
prebivalstvo pa preselili v Suzijano v jugozahodnem Iranu. Po nasvetu izgnanega
atenskega tirana Hipija so se Perzijci izkrcali na Maratonskem polju, na tistem delu
Atike, ki ga je naseljevalo tiranom naklonjeno prebivalstvo (»stranka« gorjancev,
ki je nekoč podpirala Pejzistrata). Pomoč iz Sparte je prišla prepozno, Atencem so
pomagale le Plataje. Čeprav so Atene tedaj že imele obzidje, so se Atenci (Miltiad
in ekklesía) odločili, da gredo perzijski vojski nasproti in ji zaprejo pot iz Marato-
na v Atene. Sledila je bitka na Maratonskem polju, katere potek je v podrobnostih
nejasen (prim. Herodot 6,102–120; Plutarh, Aristeides 5). Po zmagi atenske fa-
lange na obeh krilih je sledila katastrofa celotne perzijske vojske. Čeprav ta bitka
septembra 490 v velikem spopadu med Grki in Perzijci ni prinesla odločitve, pa je
njen pomen precejšen. To je bila zmaga boljše grške oborožitve in predvsem boljše
vojaške taktike. Najbolj zaslužna zanjo sta bila oba grška poveljnika, Miltiad in
polemarh Kalimah, ki je v bitki padel (prim. HGIÜ 31–32).
1.4. Priprave na odločilni spopad

Atenska zmaga pri Maratonu je spodbudila Miltiada k pomorski ekspediciji
proti zahodnim Kikladom (spomladi 489), ki se je končala z neuspehom. Miltiad
je bil pri obleganju Parosa ranjen, nato v Atenah obsojen in je kmalu zatem za po-
sledicami rane umrl. Miltiadov padec je pomenil hud udarec za protiransko »stran-
ko« v Atenah. V naslednjih letih (prvič 487, nato 486, 484 in 482) so z ostrakiz-
mom poslali v izgnanstvo več protiransko usmerjenih politikov. Leta 487/6 je bila
v Atenah izvedena ustavna reforma, ki je pomenila še korak naprej k demokraciji.
Arhonat je vse bolj izgubljal na pomenu. Ob devetih arhontih, ki so bili po Klejste-
novi reformi proporcionalno izvoljeni v atiških demih, so dobili velik vpliv voljeni
strategi, ki so z vrsto pooblastil v državni upravi s to reformo postali najvplivnejši
ljudje atenske države.
Po izgonu političnih nasprotnikov je dobil Temistokles proste roke za svoj
veliki načrt, za izgradnjo ladjevja. Povod za to je dal ozemeljski spor z Ajgino, ki
se je 488/7 končal sramotno za Atene, dejanski vzrok za gradnjo pa je bilo perzijsko
oboroževanje. Izgradnja ladjevja je povzročila globoke spremembe v atenski državi.
K temu podjetju so morali pritegniti tudi revno prebivalstvo (četrti razred, t.i. tete),
iz katerega so bile sestavljene ladijske posadke. Finančna podlaga te gradnje so bili
dohodki od državnih rudnikov srebra (Laúreion; prim. Plutarh, Temistokles 4).
Z izgradnjo ladjevja so postale Atene prva pomorska sila Grčije. V antiki je
poznan le še en primer tako hitre izgradnje ladjevja, namreč izgradnja rimske mor-
narice v prvi punski vojni. Z atensko mornarico je nastopila v Grčiji nova vojaška
sila, ki je bila po pomenu enakovredna hoplitski vojski.
Istočasno z Atenami se je na vojno pripravljala tudi Perzija. Perzijsko
oboroževanje so ovirale notranje težave, predvsem upor v Egiptu (486/5, torej le
sedem let po zadušitvi jonskega upora; Herodot 7,7–11) in menjava na prestolu
(486 je Dareja nasledil Kserks). Po zadušitvi upora (484) so Perzijci Egipt izenačili
z ostalimi deli države v obliki realne unije. Sledila sta dva upora Babiloncev; po
zadušitvi drugega 479/8 so Perzijci ukinili posebno babilonsko kraljestvo. Zaradi
navedenih težav je začel Kserks s pripravami na pohod proti Grčiji šele leta 483.
Te priprave so bile izredno obsežne (gradnja vojaških skladišč in postojank v Ma-
kedoniji in Trakiji, nova rekrutacija itd.). Očitno kralj ni načrtoval le omejene ob-
mejne vojne, temveč osvajanje v velikem slogu. Pri tem so njegovi načrti presegali
samo osvojitev Grčije. Kserks je nameraval Perziji priključiti velik del jugovzhodne
Evrope, kar pred tem ni uspelo Dareju I. s skitskim pohodom (513/2) in s pohodom
v Trakijo ter Makedonijo po koncu jonskega upora (494).
1.5. Perzijska invazija v Grčijo 480

Perzijske vojaške priprave so bile zaključene jeseni 481, diplomatske pripra-
ve pa s sklenitvijo perzijsko-kartažanskega zavezništva, ki naj bi preprečilo pomoč
zahodnih Grkov sonarodnjakom v domovini (Diodor 11,1). Tako je Kserksov načrt
zajel skoraj celoten sredozemski svet.
Junija 480 je perzijska vojska na dveh mostiščih iz ladij med mestoma Abi-
dos in Sestos v Dardanelah prekoračila Helespont in napredovala po obalni cesti
v Makedonijo. Še danes ni rešeno vprašanje, kako velika je bila ta vojska. Hero-
dotove številke (7,60) so absolutno previsoke (milijon sedemsto tisoč vojakov!),
ocene sodobnih zgodovinarjev pa se razhajajo (od 50.000 do 170.000 mož). Pred
perzijsko vojsko so posebni glasniki od Grkov zahtevali predajo (prim. k pohodu
Herodot 7,26–121; Diodor 11,2; Plutarh, Temistokles 6). Večina držav se je posta-
vila na stran Aten in Sparte, le redke so oklevale ali se celo nagibale na perzijsko
stran: Argos je ostal nevtralen, Korkira ni bila zanesljiva, sirakuški tiran Gelon pa
je obljubljal pomoč pod pogoji, ki so bili za Grke nesprejemljivi. V Tesaliji in Bojo-
tiji je vladalo properzijsko razpoloženje. Na kongresu vseh grških držav je bil je-
seni 481 razglašen v vsej Grčiji mir, vsi spori so bili prekinjeni, pregnanci pa so se
lahko vrnili v svojo domovino. Grkom, ki so simpatizirali z Perzijci, so zagrozili s
fizičnim uničenjem, eno desetino njihovega premoženja pa naj bi dobilo svetišče v
Delfih. Prvič v grški zgodovini je bilo sklenjeno vojaško zavezništvo (symmachía),
ki je povezovalo vse protiperzijske sile na grških tleh.
Bojni načrt je pripravil Temistokles skupaj s spartanskimi efori. Odločitev
v vojni naj bi padla na morju, prineslo naj bi jo novo atensko ladjevje. Z odločilno
zmago nad ogromno perzijsko kopensko vojsko namreč nihče ni računal. Naloga
grške kopenske vojske je bila, da prodor Perzijcev zadržuje toliko časa, da bi grško
ladjevje na nekem primernem kraju premagalo perzijskega. Kot prva obrambna črta
je bila določena dolina Témpe (Tà Témpe) južno od Olimpa, vendar so jo opustili
(ta obrambna črta bi se dala zlahka obiti z zahodne strani, razpoloženje med Tesalci
KLASIČNA DOBA 103
je bilo properzijsko). Druga obrambna črta, soteska Termopile, je omogočala tiste

strateške prednosti, ki so jih Grki potrebovali spričo velike perzijske premoči. Zaradi
ožine se namreč ne bi mogla vključiti v boj celotna perzijska vojska, bližnja mor-
ska ožina pa je prav tako preprečevala, da bi perzijsko ladjevje uničilo grškega. Če
bi grška vojska na kopnem za nekaj časa zadržala Perzijce, bi lahko grško ladjevje
medtem izbojevalo odločilno zmago. Vojaške sile, ki so jih postavili Grki za varstvo
Termopil (njihov poveljnik je bil spartanski kralj Leonídas), so bile sorazmeroma
šibke (vsega okrog 7.000 vojakov, pretežno s Peloponeza), vendar naj bi zadoščale
za zaporo soteske. Grško ladjevje (270 ladij) se je zadrževalo na severozahodnem
robu Evboje, z nalogo, da stisne perzijskega v ožino med Evbojo in kopnim ter na
ta način prisili Kserksa k umiku. Pri plovbi na jug so Perzijci doživeli hud vihar
na severovzhodni obali polotoka Magnezije in so utrpeli ogromne izgube (ok. 400
ladij). Sledila je dvojna, kopenska in pomorska bitka. Herodot (8,15) poroča, da sta
bitka pri Termopilah in bitka pri Artemiziju potekali na isti dan (poleti 480).
Sorazmeroma dobro je poznan samo potek bitke pri Termopilah (Herodot
7,210–225; prim. tudi Diodor 11,5–11). Perzijci so po neuspešnem večdnevnem
napadanju s pomočjo lokalnih vodnikov obšli grške položaje in se pojavili Grkom
za hrbtom. Kljub obkolitvi je morala grška vojska Perzijce zadrževati tako dolgo,
da je zadnja grška ladja šla skozi ožino med Evbojo in kopnim na jug, sicer bi bilo
grško ladjevje izgubljeno in vojna bi bila s tem odločena. To nalogo je spartanski
kontingent pod vodstvom kralja Leonida zgledno opravil: večji del grške vojske
se je še pravočasno umaknil, Leonidas pa je z majhnim jedrom (predvsem iz spar-
tiatov) vodil boj do zadnjega moža. V istem času potekajoča pomorska bitka pri
Artemiziju je slabše poznana (prim. Herodot 8,1–26). Grki so z velikimi izgubami
zadrževali pritisk perzijske mornarice in so se po padcu Termopil še pravočasno
umaknili na jug, v Saronski zaliv. Kljub velikim izgubam sta pomenili obe bitki,
pri Termopilah in Artemiziju, zmago perzijske vojske, ki si je izbojevala dohod v
srednjo Grčijo. Grki so ocenjevali bitko pri Artemiziju kot strateški uspeh, vendar
je le-ta v povezavi s padcem Termopil pomenila njihov poraz.
Perzijci so po prodoru v srednjo Grčijo uničevali mesta in vasi. Prizanesli so
samo Tebam, ki so se politično nagibale na njihovo stran, in delfskemu preročišču.
Prebivalstvo je bežalo iz Atike, le na atenski Akropoli je ostala šibka posadka, ki
so jo Perzijci brez težav premagali.
Medtem so Grki kot tretjo obrambno črto utrjevali korintsko ožino. Grško
ladjevje (v celoti okrog 300 ladij, v glavnem atenskih) se je zbralo pod poveljst-
vom Spartanca Evribiada (Eurybiádes) v ožini pri Salamini. Konec septembra
480 je sledila pomorska bitka pri Salamini (Herodot 8,40–129; Diodor 11,14–18;
Plutarh, Temistokles 11–15; Aristeides 9). V izbiri kraja bojevanja je viden načrt
Atenca Temistokla, ki je hotel odločitev doseči v pomorski bitki. Da bi to dosegel,
je poslal tajno poslanstvo h Kserksu s sporočilom, da so se Grki odločili za umik
(Ajshil, Peržani, 355 ss.; prim. tudi Plutarh, Temistokles 12). Odločitev je padla na
najožjem delu salaminske ožine, tako kot je načrtoval Temistokles. Perzijska takti-
ka je bila podobna kot pri Artemiziju. Perzijci so s skupino ladij želeli zapreti ožino
med Salamino in Megaro ter s tem onemogočiti grško ladjevje. Perzijsko ladjevje
se je bojevalo čelno proti jugu, na atiški obali pa je Kserks opazoval potek bitke.
Odločitev v bitki, katere potek ni popolnoma jasen, je prinesel napad atenske mor-
narice na enem bojnem krilu. Po dvanajsturni bitki je bila zmaga Grkov popolna. S
tem je bilo tudi konec pohoda perzijske kopenske vojske. Ne da bi napadla obramb
no črto pri Korintu, se je perzijska kopenska vojska umaknila.
Vzroke za perzijski poraz moramo iskati v napakah njihovih poveljnikov in v
večji motivaciji na grški strani. Perzijska mornarica, v kateri so služili tudi feničanski
in jonski pomorščaki, nikakor ni zaostajala za grško, vendar je bilo ladjevje še vedno
zelo prizadeto od viharja pred bitko pri Artemiziju, poleg tega pa so Perzijci slabo
poznali grško obalo. Nesposobnost perzijskih mornariških poveljnikov in stroga
vojaška hierarhija – mornarji so bili suženjsko odvisni od visokih oficirjev – sta
dodatna vzroka za perzijski poraz. Kot vzrok za grško zmago moramo upoštevati
veliko večjo motivacijo med Grki, ki so se borili za domovino in svobodo, Perzijci
pa v najboljšem primeru le za kraljeve nagrade in odlikovanja.
Bitka pri Salamini je odločila izid perzijskega pohoda leta 480. Vendar pa
Grki niso bili sposobni, da bi izkoristili pridobljeno zmago. Bolj zadržani Spartanci
so zavrnili Temistoklov predlog, da bi poslali ladjevje v Helespont in perzijsko voj-
sko odrezali od matične države. Tako je le-ta prezimila v Tesaliji, Kserks pa je odšel
v Sarde, da bi naslednjo pomlad pripravil nov pohod v Grčijo.
Poraz Perzijcev je opogumil njihove nasprotnike k uporom. Izbruhnila sta
upor na Halkidiki in še veliko večji upor v Babiloniji (479). Slednji je tudi preprečil,
da bi Kserks v Grčijo posla novo vojsko.
1.6. Grške zmage leta 479

V času zadrževanja perzijske vojske v Tesaliji so skušali Perzijci po diplo-
matski poti doseči razkol v Helenski zvezi, zlasti so se trudili iz zveze grških držav
izvabiti Atene. Spomladi 479 je prišel v Atene kot perzijski pogajalec makedonski
kralj Aleksander I., ki je Atencem posredoval perzijske ponudbe, če izstopijo iz
zveze in sklenejo zavezništvo s Perzijci. Poskus je bil neuspešen.
Perzijska vojska je nato začela s ponovnim pohodom iz Tesalije proti srednji
Grčiji. Poleti 479 so morali Atenci pred prihajajočo sovražno vojsko še enkrat izpraz-
niti mesto in Atiko. Po njihovem umiku na Salamino so Perzijci do konca porušili
Atene. Na atenske prošnje je prišla vojska Peloponeške zveze, ki so se ji kot za-
vezniki pridružili Grki iz srednje Grčije (Atene, Plataje, Megara, Ajgina), v celoti
okrog 30.000 mož, praktično vse, kar je Grčija tedaj premogla. Močnejša perzijska
vojska (ok. 40.000 – 50.000 mož) se je umaknila v Bojotijo. Sledila je bitka pri Pla-
tajah (Herodot 9,19–89; Diodor 11,27–39; Plutarh, Aristeides, 11–19), katere potek
je deloma poznan. Grški kontingenti so se borili bolj vsak zase, osrednjemu pove-
ljstvu (Spartanec Pavzanias) so se izmikali zlasti Atenci. Perzijski napad je zausta-
vila spartanska falanga, nato pa je sledila velika grška zmaga. Perzijski vojskovo-
dja Mardonij je v bitki padel. Pravi zmagovalec je bil spartanski kontingent, ki je
obvladal položaj, čeprav je del grške vojske odpovedal. Zmagi nad Perzijci je sledil
obračun s properzijsko nastrojenimi Tebami. Tebanci so zaradi grožnje, da bodo
oblegani, izročili properzijsko usmerjene veljake, ki jih je dal Pavzanias usmrtiti.
KLASIČNA DOBA 105
S tem je bil perzijski pohod proti Grčiji zaključen. Skoraj stoletje in pol, do
poraza proti Makedoncem pri Hajroneji 338, ni nobena tuja vojska prišla na grška
tla. Grki so tedaj prešli iz defenzive, kamor jih je potisnil Kserksov pohod, v ofen-
zivo proti Perzijcem. Tako pomeni bitka pri Platajah preobrat v grški zgodovini, ki
ga moremo po pomenu primerjati z Aleksandrovim pohodom v Azijo 334. Zmagi
pri Platajah je sledila grška pomorska odprava v Jonijo. Perzijsko ladjevje, ki je
bilo v pristanišču pri Mikalah, so Grki napadli in sežgali. Grška pomorska zmaga
pri Mikalah (Herodot 9,90–107) je sprožila ponovni upor Joncev proti Perzijcem.
Vsepovsod so izganjali tirane in šibke perzijske posadke. V strahu pred perzijskim
maščevanjem so Jonci prosili za vstop v Helensko zvezo, če bi bila Sparta kot he-
gemon pripravljena prevzeti varstvo nad njimi. Spartanci so ponudbo odbili in
predlagali, naj se Jonci preselijo v Grčijo, kjer naj bi dobili za naselitev tista me-
sta, ki so sodelovala s Perzijci. Ta načrt ni bil izveden. Le Lezbos, Hios in Samos
so postali člani Helenske zveze. Atene so sklenile z nekaterimi mesti v Joniji in
Helespontu posebne zavezniške pogodbe, ki so bile zametek poznejše prve Atiške
pomorske zveze.
Ne le v obnašanju Atencev pri Platajah in v dogodkih v Joniji 479, tudi dru-
god so se kazali začetki nesporazumov med Sparto kot hegemonom v Helenski
zvezi (symmachía) in Atenami. Tako so Spartanci v Delfski amfiktioniji zahtevali
izključitev tistih držav, ki se niso borile proti Perzijcem, vendar je Temistokles
temu nasprotoval in s tem rešil Delfsko zvezo. Grško zavzetje Sesta v Helespontu
kot sklepni del pomorske ekspedicije proti Perziji je zadnji dogodek, ki ga opisuje
Herodot v svoji zgodovini (9,114–121).
Bitki pri Salamini in Platajah sta prinesli odločitev v grško-perzijskih voj-
nah in pomenita dejanski preobrat, čeprav je bil formalni mir med Perzijci in Grki
sklenjen šele tri desetletja pozneje (tako imenovani Kalijev mir 449). Perzijska ne-
varnost je prvič v grški zgodovini vzbudila helenski občutek skupne politične pri-
padnosti. Najgloblje so to vojno občutili kot osvobodilno Atenci, ki so morali kar
dvakrat zapustiti domovino. S tem da so 480 svojo mornarico zaupali poveljstvu
spartanskega vojskovodja (Spartanec Evribiad je bil vrhovni poveljnik grškega la-
djevja tako pri Artemiziju kot pri Salamini), so dokazali, da jim je več do skupne
grške stvari kakor do lastnih interesov. Nesporazumi s Sparto so se začeli kazati
že takoj zatem. Do praktične uresničitve panhelenske ideje je bilo tedaj še daleč.
Sklep Grkov, da za nadaljevanje vojne po bitki pri Platajah organizirajo skupno
vojsko (10.000 hoplitov in 1.000 konjenikov), je historično nezanesljiv (prim. Plu-
tarh, Aristeides 21).
Pomen grške zmage nad Perzijci se more meriti v svetovnozgodovinskem
okviru. S tem, da so Grki zaustavili naval vzhodne velesile, so vsaj za eno stoletje
dali smer in polet političnemu ter kulturnemu razvoju zahodnega sveta. Ohranitev
politične svobode je pomenila tudi ohranitev svobode duha ter ustvarjalnosti, kar
je prišlo do izraza v naslednjem obdobju. Z ozirom na ogromno velikost perzijske
države je bila Grčija obroben svet, vsekakor manj pomemben od osrednjih dežel
perzijskega imperija, svet, ki je bil vrhu vsega razbit na celo vrsto držav. Primer
grško-perzijske vojne je pokazal na vlogo ustvarjalnosti, iniciativnosti in motivira-
nosti, dejavnikov, ki so zalegli več kot nekajkrat večji kolektivni dejavnik množice.
Grška zmaga je še bolj ločila že dotlej zelo različna svetova. V dobi najvišjega vzpo-
na grškega sveta v naslednjem polstoletnem obdobju je ogromna perzijska država
postajala vse bolj »orientalska«, statična in okostenela in je kot taka preprečevala
razvoj tistih družbenih sil, ki so temeljile na ustvarjalni svobodi posameznika.
1.7. Grki na Zahodu v dobi 500–480

Glavna značilnost v zgodovini Sicilije na prehodu iz 6. v 5. stol. je tiranija
kot oblika državne ureditve. Sicilski tirani so se odlikovali kot organizatorji in vo-
ditelji v boju Grkov proti kartažanski agresiji in so v tem oziru odigrali pozitivno
vlogo. Prvič je v tem delu grškega sveta idejo grške polis presegla in nadomestila
ideja ozemeljsko večje zvezne države, ki je nastala z združitvijo več mestnih držav.
Sicilski tirani so kot tvorci novega političnega koncepta prehiteli razvoj v Grčiji
za celo stoletje. Cena za uspešno obrambo pred Kartažani na podlagi oblikovanja
večjih državnih tvorb je bila osebna svoboda državljanov. Sicilski tirani so uki-
nili politično svobodo, vendar so sicilski Grki pod njihovim vodstvom zaustavili
kartažansko nevarnost.
Izmed sicilskih tiranov tega časa je najpomembnejši Kleander iz Gele
(505–498), čigar vlada pomeni začetek oblikovanja večje zvezne države. Kleander
si je s pomočjo najemniške vojske podredil sikelsko prebivalstvo v notranjosti oto-
ka, njegov brat in naslednik Hipokrat pa je priključil halkidske kolonije (Kalipolis,
Naksos in Leontine), tako da se je nova državna tvorba raztezala od južne obale do
Etne. Hipokratov naslednik Gelon (po 491) je v to državo ok. 485 vključil še Si-
rakuze, mesto, ki je postalo zaradi svoje lege in pomena prestolnica grške države
na Siciliji (prim. Herodot 7,154–155). Z naselitvijo novega prebivalstva, z gradnjo
utrdb in vojne mornarice (približno v istem času kakor Temistokles v Atenah) je
Gelon postavil temelje bodoče moči Sirakuz. Gelon je vladal s svojo družino Sira
kuzam, njegov mlajši brat Hieron pa je bil upravnik v Geli. S tem je bila celotna
država v rokah ene tiranske družine, tako kot v poznejših helenističnih državah (gl.
KlP, s.v. Gelon; Hieron). Zunanja oblika mestne samouprave – polis z značilnimi
institucijami – je v Sirakuzah in v drugih mestih obstajala še naprej. Ker so dobili
državljanske pravice tudi številni vojaški najemniki, se je značaj teh institucij spre-
menil in je dobil poteze, ki so značilne za helenistično dobo.
Druga najmočnejša tiranska država je nastala v začetku 5. stol. ob ožinah
med Sicilijo in Kalabrijo, potem ko je južnoitalski Regij (tiran Anaxílaos 494–476)
razširil oblast čez ožino na sicilsko polis Zankle. Pri tem se je opiral na begunce
iz Mileta in Samosa, ki so se po jonskem uporu zatekli v južno Italijo. Po naselitvi
večjega števila Mesenijcev s Peloponeza je dobilo mesto tudi novo ime (Messána,
Messina). Dvojna država Regij-Mesana je bila po moči druga državna tvorba na
Siciliji. Gelonov sicilski zaveznik je postal tiran Teron iz Akraganta v osrednjem
delu otoka (KlP, s.v. Theron).
Zaradi velike premoči zveze dveh tiranov (Gelon – Teron) so se drugi tirani
oprli na velesilo, ki je hotela preprečiti zedinjenje Sicilije: na Kartagino. Ko je eden
od njih poklical Kartažane na pomoč, so ti takoj izrabili priložnost za poseg proti
Grkom. Kartažanski napad na sicilske Grke 480 časovno sovpada s Kserksovim
KLASIČNA DOBA 107
pohodom v Grčijo. Oba napada moremo razumeti kot rezultat velikega načrta, po
katerem naj bi politično uničili Grke v matični Grčiji in na Zahodu (prim. Diodor
11,1). Najemniška vojska, ki so jo sestavljali Libijci, Feničani, Sardi, Korzičani,
Iberijci in Liguri, se je pod vodstvom Hamilkarja izkrcala na Siciliji pri Panormu
(Palermo). Vrhovno poveljstvo nad Grki je imel Gelon. V bitki pri Himeri (480),
katere potek ni poznan, je grška vojska zmagala, kartažanski vojskovodja je umrl
v plamenih (Herodot 7,165–167; Diodor 11,20–23). Iz vojnega plena je dal Gelon
zgraditi več templjev in je poslal darove v Delfe in Olimpijo. Po bitki pri Himeri
je bil Gelon najpomembnejši grški državnik na Zahodu. Slavil ga je Pindar, ki je
sicilsko zmago postavil ob stran zmagam pri Salamini in Platajah (Pitijske ode 1,
75–80). Tako se je končala tudi zgodovina zahodnih Grkov v dobi perzijskih vojn
z veliko zmago. Poleg Sparte in Aten se je kot tretja pomembna sila v grškem svetu
uveljavila dvojna država Gela-Sirakuze pod tiranom Gelonom, ki ga je 478 nasle-
dil Hieron. V njegovi dobi so postale Sirakuze politično, gospodarsko in kulturno
središče grškega Zahoda.
Kot temeljna vprašanja v zvezi s perzijskimi vojnami moremo navesti na-

slednja: (1) ali so perzijske vojne posledica perzijskega ekspanzionizma, ki je me-
ril na gospostvo nad Grčijo, ali pa gre le za dogodek, ki je bolj »dodatni« rezultat
razvoja in posledica vrste slučajev; (2) ali je bil grški upor (narodni) osvobodilni
boj, kot ga prikazujejo literarni in epigrafski viri (zlasti t.i. platajska prisega; HGIÜ
40; prim. P. Siewert, Der Eid von Plataiai, München 1972; komemorativni napisi
po zmagi HGIÜ 41–43), ali igra ta moment le podrejeno vlogo (udeležba mnogih
Grkov v vojni na perzijski strani!); (3) ali je pomen grške zmage epohalen (kot
smo nakazali tudi v našem pregledu) ali pa bi morebitna perzijska zmaga ne pri-
nesla nobene odločilne spremembe v razvoju. Odgovori na vsa ta vprašanja osta-
jajo hipotetični, ker o teh vojnah nimamo nobenega perzijskega vira, vsi grški viri
pa so brez izjeme nastali po grški zmagi in pod njenim vtisom. Dejstvo je, da je
grška zmaga sprostila tiste notranje sile, ki so prinesle razvoj v naslednjih genera-
cijah. Brez dvoma bi bil razvoj grškega sveta v primeru perzijske zmage bistveno
drugačen. Poseben problem je tudi odnos Grkov pod perzijsko oblastjo do Perzije
ali vprašanje t.i. kolaboracije.
• Literature o grško-perzijskih vojnah je veliko. Večje sinteze so v zadnjih desetletjih
pisali predvsem angleški zgodovinarji. Novejše študije: A. R. Burn, Persia and the
Greeks. The Defence of the West, c. 546–478 B.C., London 1962; C. Highnett, Xerxes'
Invasion of Greece, Oxford 1963; P. Green, The Year of Salamis 480–479 BC, Lon-
don 1970; D. Gillis, Collaboration with the Persians, Wiesbaden 1979; D. Lateiner,
The Failure of the Ionian Revolt, Historia 31, 1982, 129–160; J.M. Balcer, The Per-
sian Wars against Greece: A Reassessment, Historia 38, 1989, 127–143; M. Zahrnt,
Der Mardonioszug des Jahres 492 v. Chr. und seine historische Einordnung, Chiron
22, 1992, 237–279; U. Walter, Herodot und die Ursachen des Jonischen Aufstandes,
Historia 42, 1993, 257–278; J. A. S. Evans, Herodotus and the Battle of Marathon,
Historia 42, 1993, 279–307; D. Kienast, Die Auflösung des Jonischen Aufstandes
und das Schicksal des Histiaios, Historia 43, 1994, 387–401.
Od posameznih osebnosti iz te dobe je v novejših raziskavah vsekakor naj
bolj opažen Temistokles. Ker je le-ta v več virih prikazan kot sporna osebnost,
se postavlja vprašanje, ali je bila njegova vloga v vojni res tako velika kot se mu
običajno pripisuje. Ali je on resnično zaslužen za nastanek atenskega ladjevja; kako
veliko je bilo to ladjevje; na kakšen način je bila financirana gradnja; kakšna je
Temistoklova vloga v notranjepolitičnem razvoju Aten (arhonat, ostrakizem itd.).
Literatura o tej problematiki je zelo obsežna, mnenja zgodovinarjev pa so si do-
stikrat nasprotujoča.
• Izbor novejših študij: A. J. Podlecki, The Life of Themistocles, Montreal – London
1975; A. A. Mosshammer, Themistocles' Archontship in the Chronographic Tradi-
tion, Hermes 103, 1975, 222–234. Posebej naj opozorimo na razprave o ostrakizmu,
ki naj bi ga uvedel Klejsten, vendar so ga prvič izvedli šele po maratonski bitki. Gl.
o tem R. Thomsen, The Origin of Ostracism, Kopenhagen 1972.
• O Grkih na Zahodu (Sicilija in južna Italija v tej dobi) gl. krajšo sintezo, ki jo je na-
pisal G. Pugliese Carratelli, Profilo della storia politica dei Greci in Occidente, v: I
Greci in Occidente, 141–176, zlasti 157 ss. Od posameznih zgodovinskih vprašanj naj
omenimo naslednja: grško-kartažanska vojna 480 (W. Huss, Geschichte der Kartha-
ger, München 1985, 93–99; Hamilkarjev pohod proti sicilskim Grkom s podrobnimi
navedbami virov in literature; nazadnje M. Zahrnt, Die Schlacht bei Himera und die
sizilische Historiographie, Chiron 23, 1993, 353–390); sicilski tirani in oblikovan-
je večjih državnih tvorb (H. Berve, Die Tyrannis bei den Griechen, München 1967;
T. J. Dunbabin, Western Greeks, Oxford 1968, 418–432).
2. Petdesetletje (pentekontaetia) kot vrh

v grški zgodovini

Ohranjenih je nekaj materialnih spomenikov (ostanki Temistoklovega atenske-
ga obzidja, pokopališče atenskih vojakov na Keramejku v Atenah) in več historično
pomembnih napisov; večji izbor v prevodu prinaša zbirka HGIÜ 44–100. Od lite-
rarnih virov je najpomembnejši Tukidid 1,89–138. Ostali viri (kot na primer spomi-
ni nekaterih vodilnih osebnosti, politični spisi, pamflet Stesimbrota s Tasosa proti
Temistoklu in Periklu, ki izraža sovraštvo zatiranih članov Delsko-atiške pomor-
ske zveze do atenskih politikov) so ohranjeni le v fragmentih (FGrH 107). Sodob-
ne politične teme je obravnavala atiška komedija. Komiki so si privoščili vodilne
politike, zlasti Perikla, vendar iz tega časa ni ohranjeno v celoti nobeno delo. Od
kasnejših literarnih virov obravnavajo to dobo naslednji: Diodor 11–12; Justin
(Pompej Trog) 2,15; Kornelij Nepot 2 (Temistokles); 3 (Aristejd); 4 (Pavzanias);
5 (Kimon); Plutarh (Kimon, Perikles; oba življenjepisa tudi v Sovretovem izbo-
ru iz Plutarha: Življenje velikih Grkov, 132–154 (Kimon); 155–192 (Perikles)). O
Delsko-atiški pomorski zvezi poroča Aristotel, Athenaion politeia 23–26.
KLASIČNA DOBA 109
• Temeljni pregledi: A. Sovre, Stari Grki, 189–210; CAH V, 1958, 1–192; H. Bengtson,
GG, 186–218; Isti, Griechen und Perser, 70–148; V. Ehrenberg, From Solon to So-
crates, 187–251; CAH V, 1992 (2. izd.); 1–369. I. Weiler, GG, 237 ss.; W. Schuller,
GG, 29–38 in 121–128.
2.2 Ustanovitev Delsko-atiške pomorske zveze in doba atenskega državnika

Kimona
Zgodovina Grčije je v prvih petnajstih letih po Kserksovem pohodu je v zna-
menju atenskega vzpona. Z nastankom Delsko-atiške pomorske zveze so si Atene
ustvarile instrument moči, ki je bil enakovreden Peloponeški zvezi pod spartanskim
vodstvom. V tej dobi je nasprotje med Atenami in Sparto, ki se je nakazovalo že v
sklepnem delu vojne proti Perziji, postalo očitno.
Spor je izbruhnil zaradi gradnje obzidja okrog Aten. Gradnja atenskega ob-
zidja, ki jo je spodbudil Temistokles, naj bi naredila iz Aten trdnjavo, nedostopno
za vsakega zunanjega sovražnika. Gradnja obzidja je bila v nekem smislu le dopol
nitev Temistoklove gradnje atenskega ladjevja. Na veliki mornarici in mogočnem
obzidju je temeljil strateški položaj Aten do konca peloponeške vojne, ko so Atene
oba temelja svoje vojaške moči izgubile.
Temistoklov načrt gradnje obzidja (prim. Plutarh, Temistokles 19) je naletel na
odpor pri Spartancih. Ko se je Temistokles zadrževal v Sparti, da bi utrdil zrahljano
zavezništvo (pozimi 479/8), so v Atenah hitro sezidali šest kilometrov dolgo ob-
zidje, pri čemer so uporabili ves razpoložljiv gradbeni material, celo nagrobnike.
Poleg tega so začeli z gradnjo utrdb v Pireju. Po Temistoklovem načrtu naj bi Atene
postale močna kopenska in pomorska utrdba. Gradbena dela so bila zaključena šele
proti koncu šestdesetih let z izgradnjo t.i. Severnega in Faleronskega obzidja.
Po 479 je bil vodilni politik v grškem svetu Spartanec Pavzanias. Po skupni
grški ekspediciji na Ciper in prestopu tamkajšnjih skupnosti v Helensko zvezo
(pozimi 478) je Pavzanijevo skorajda despotsko obnašanje pri obleganju Bizanca
sprožilo nepokornost jonskih kontingentov, zato je Sparta po zavzetju Bizanca
svojega vojskovodjo odpoklicala (477). Pavzanijevo obnašanje – spartanski vojsko-
vodja se je zavaroval s telesno stražo iz Perzijcev in Egipčanov, prevzel perzijsko
nošo in deloma perzijski način življenja – kaže, da je prerasel tiste okvire, ki mu
jih je dopuščala spartanska državna ureditev. Zato je skušal uresničiti svoje ambi-
cije izven Sparte. Kasneje so mu v Sparti celo očitali, da je kolaboriral s Perzijci.
Pavzanias se je po začetnem sporu z matično državo zadrževal v Bizancu kot neke
vrste neodvisni vladar (do 476; prim. Tukidid 1,128 ss.; KlP, s.v. Pausanias).
Spor spartanske države s Pavzanijem in s tem njen umik od pomorskih eks
pedicij sta omogočila uveljavitev atenskih pomorskih interesov. V atenski mornari-
ci so videli jonski Grki edino realno silo, ki bi mogla preprečiti povratek perzijske
oblasti. V leto 478/7 pade sporazum vrste jonskih in eolskih skupnosti ter otoških
skupnosti z Atenami o ustanovitvi zveze pod atensko hegemonijo. Tako je nastala
Delsko-atiška pomorska zveza. Pri organizaciji le-te je bil poleg Temistokla najbolj
zaslužen Aristejd (prim. Plutarh, Aristeides 23–25; Aristotel, Athenaion politeia
23,5). Tako je nastala znotraj velike Helenske zveze (symmachía), ki ji je načelovala

Sparta, nova posebna zveza. Njen načrt je bil nadaljevati vojno proti Perziji in
zaščititi maloazijske Grke pred morebitnim perzijskim posegom. Po zunanji obliki
gre za združitev v obrambno zvezo za večne čase (prisega velja do tedaj, ko bo kos
železa, ki so ga ob sklenitvi zveze potopili v morje, splaval na površino; Aristotel,
l.c.; prim. Herodot 1,165). Od članov te zveze so bile večje države, zlasti otoške
(Hios, Samos in Lezbos), obvezane, da dajo na razpolago vojne ladje. Države, ki
niso imele ladjevja, so morale plačevati prispevke (phóroi; gl. KlP, s.v. Phoroi) v
blagajno zveze, ki je bila deponirana v templju Apolona in Artemide na Delosu.
Atenski državnik Aristejd je obseg teh prispevkov – prvotno to ni bil davek – po-
stavil na 460 talentov (Tukidid 1,96). Pri tej vsoti so vztrajali okrog petdeset let, do
začetnega obdobja peloponeške vojne (425), čeprav so se pogoji plačevanja zaradi
pristopa številnih novih članov in zaradi spremembe gospodarskih zmogljivosti pre-
cej spremenili. Temeljno merilo za velikost prispevka je bil dohodek posameznih
držav. Vsota 460 talentov ni bila visoka, saj je morala npr. prva perzijska satrapija
v Mali Aziji zbrati letno 520 talentov. Blagajno zveze je upravljal poseben kole-
gij zakladnikov (hellenotamíai). Zveza je imela svoj zbor (xýnodoi) na Delosu, pri
čemer je imel vsak njen član ne oziraje se na velikost in pomen en glas, tudi Atene,
ki so kot hegemon sklepe zbora zveze prilagajale lastnim interesom. Ena najtežjih
napak pri ureditvi zveze je bila, da je bila le-ta ustanovljena brez časovne omejit
ve, t.j. za večne čase. Atene so pozneje to določbo izkoristile za to, da so brutalno
zatrle vse poskuse osamosvojitve oz. izstopa posameznih članic. Zveza, ki je v času
največjega vzpona obsegala celotno območje Egejev (od jonsko-eolske obale Male
Azije do Evboje, od Halkidike do Rodosa), je nastajala skozi daljše obdobje. Število
zvezi pripadajočih članic je nihalo, točnejšega števila pa se zaradi fragmentarno
ohranjenih davčnih seznamov ne da ugotoviti. Če je leta 425 v zvezo spadalo več
kakor 400 (!) polis, jih je bilo spočetka gotovo nekajkrat manj.
Pri nadaljevanju – sedaj napadalne – vojne proti Perziji so imeli Atenci naj-
prej še podporo pri spartanskem zavezniku. Hipoteza, da je Sparta s posredovanjem
Pavzania sklenila separatni mir s Perzijo, nima trdnih osnov, saj poziv Sparte Ate-
nam v tretji mesenijski vojni dokazuje obstoj zavezništva še proti koncu šestdesetih
let. Atenska notranja politika sedemdesetih let je bila v znamenju velikega naspro-
tja med Temistoklom in Kimonom. Medtem ko je prvi, zmagovalec pri Salamini,
skušal za vsako ceno okrepiti Atene, ne oziraje se na interese Sparte, se je konser-
vativno nastrojeni Miltiadov sin Kimon zavzemal za čimbolj tesno sodelovanje s
Sparto. Oba politika sta bila složna le v tem, da morajo nadaljevati vojno proti Per-
ziji. V Atenah so v tistih letih predvajali Frinihove Feničanke (476) in Ajshilove
Peržane (472), tragediji, ki sta obujali spomin na velike zmage atenskega ladjevja
v vojni proti Perziji.
Okrog 470 so se začeli Perzijci znova pripravljati na vojno. Perzijske pri-
prave so prehiteli Atenci, ki so perzijsko ladjevje napadli in ga uničili v bitki pri
Evrimedontu v Pamfiliji (ok. 466; Tukidid 1,100; Diodor 11,61,1; Plutarh, Kimon
12). S tem je bila uničena perzijska pomorska sila na zahodu, Egejsko morje pa je
ponovno postalo grško notranje morje. Kakor pri Salamini so tudi tokrat grške ladje
KLASIČNA DOBA 111
zmagale nad tehnično bolj popolnimi feničanskimi. Zmago so izbojevali s sredstvi

Pomorske zveze. To je bil prvi skupni podvig Pomorske zveze, ki je v naslednjem
obdobju, vse do Kalijevega miru 449, nastopala kot glavni nasprotnik Perzije. Če je
Temistoklova pomorska zmaga pri Salamini prinesla Atenam svobodo, je Kimono-
va zmaga pri Evrimedontu naredila iz Aten pomorsko velesilo. V razvoju Pomorske
zveze pomeni ta zmaga pomembno razvojno stopnjo. V Zvezo so po zmagi stopi-
le številne likijske in karijske polis ter nekatere še nevčlanjene jonske polis (npr.
Efez). Po drugi strani pa se je pri nekaterih članih zveze uveljavilo mnenje, da po
odstranitvi neposredne perzijske nevarnosti varstvo atenske mornarice ni več po-
trebno. Za mnoge je postalo članstvo v Zvezi breme, zlasti ker so Atene izkoriščale
svoj položaj hegemona za to, da so si zagotovile pomembne gospodarske prednosti
na račun drugih članov zveze. Že pred bitko pri Evrimedontu je odpadel Naksos,
ki je bil zopet s silo vključen nazaj v zvezo. To je bil prvi primer odkritega upora
v zvezi. Leta 465 je Kimom vodil odpravo proti preostalim perzijskim posadkam
na traški obali, nato na območje ob izlivu Strimona, s katerim so imeli Atenci stike
že od časov Pejzistrata. Poselitev nižine ob spodnjem toku Strimona (Enneahodoí,
t.j. Pri devetih poteh) z 10.000 atenskimi kolonisti je vodila v hud spor s Tasom,
ki je živel od trgovine s traškim zaledjem. Tasos je odpadel od zveze in Atenci so
ga 465 popolnoma obkolili. Atenska ekspanzija ob Strimonu je bila zaustavljena
zaradi poraza v boju s Tračani 464. Tasos je zaman upal na pomoč Sparte. Hud
potres, ki je 464 prizadel Sparto, je preprečil kakršnokoli spartansko aktivnost.
Po dveletnem obleganju se je Tasos predal. Pogoji kapitulacije so bili zelo hudi:
izročitev ladjevja, razrušenje obzidja, izguba posesti na kopnem in deleža pri zla-
tih rudnikih. Otok je bil gospodarsko za več let uničen, atensko postopanje pa je
postalo svareč primer za ostale članice zveze (o uporu in padcu Tasa gl. Tukidid
1,100; Diodor 11,70).
Za razvoj antičnega sveta je bilo velikega pomena, da je vojna med Atenami
in Perzijo trajala še celo generacijo po velikih grških zmagah. To je vodilo v vse
ostrejše ločevanje vzhodnega in zahodnega sveta, ne le na področju gospodarst-
va ali politike, temveč tudi v duhovnem življenju. Vezi, ki so nekdaj grški svet
prek Jonije povezovale z Vzhodom, so bile pretrgane. V tem oziru se razmere v
grškem svetu 5. stol. bistveno razlikujejo od onih v arhaični dobi. Grčija in Vzhod
sta živela vse bolj ločeno življenje, stiki med obema območjema so bili skoraj
izključno sovražni.
2.3. Padec Pavzania in Temistokla

V času, ko je Delsko-atiška pomorska zveza nadaljevala vojno s Perzijo in je
bila Sparta na Peloponezu resno ogrožena zaradi vojne s sosedi, sta padli dve oseb-
nosti, ki sta bili najbolj zaslužni za zmago nad Perzijci: Temistokles, zmagovalec
pri Salamini, in Pavzanias, zmagovalec pri Platajah. V obeh primerih je bil padec
posledica spora med državo in pomembnim posameznikom, v katerem je zmagala
država. V Atenah je Temistoklov padec vodil v nastanek najbolj demokratične ure-
ditve, v Sparti pa je Pavzanijeva smrt utrdila prevlado eforata. Obe državi, Atene
Ostrakon s Temistoklovim imenom, vpraskanim leta 471 pr.Kr.; Muzej Agore v Atenah
(I Greci in Occidente, Milano 1996), str. 52.
in Sparta, sta bili na odločilni točki notranjega razvoja. Po odstranitvi obeh vojsko-
vodij sta šli obe državi še bolj različno razvojno pot in po izgonu Kimona z ostra-
kizmom 461 ni bilo več državnika, ki bi si prizadeval za skupno delovanje obeh
držav v interesu celotne Grčije.
Zaradi okrepitve protispartanskega gibanja na Peloponezu se je znašla Sparta
v izredno težkem položaju. V ponovni vojni s sosedi so Spartanci konec šestdesetih
let še enkrat obnovili svojo hegemonijo na Peloponezu. To hegemonijo je ogrožal
tudi razvoj demokratičnih gibanj (npr. v Elidi). Spori in spopadi med Sparto in
peloponeškimi sosedi so glavni vzrok za zunanjepolitično pasivnost Sparte v od-
nosu do Perzije v dveh desetletjih po Platajah. Pavzanias, ki ga je atensko ladjevje
(pod Kimonovim vodstvom) 476 pregnalo iz Bizanca, je zbežal v Troado in se s
privolitvijo perzijskega satrapa naselil v Frigiji. Temistokles je bil 471 z ostrakiz-
mom izgnan in se je preselil v Argos, kjer je spodbujal protispartansko gibanje na
Peloponezu (Plutarh, Temistokles 22–23). Pavzanias se je na ukaz eforov vrnil v
Sparto, kjer so ga zaprli. Ker mu niso mogli dokazati veleizdaje, povezovanja s
Perzijo, so mu očitali povezovanje s heloti. Za azil je izbral Atenin tempelj, kjer je
zaradi lakote umrl (najverjetneje 467; o padcu Pavzania prim. Tukidid 1,130–134;
Kornelij Nepot 4,2 ss.).
Proti Temistoklu so v Atenah sprožili tožbo, da se je povezoval s Pavzanijem
(prim. Tukidid 1,135; Plutarh, Temistokles 23). Na podlagi dokaznega gradiva, ki
so ga našli pri slednjemu, so efori zahtevali kazenski postopek proti Temistoklu. V
Atenah so s Kimonovo pomočjo podprli to obtožbo. Temistokles je bil v odsotnosti
obsojen na smrt in ga je zadela atimija (t.j. izguba časti, neke vrste izobčenje), ve-
ljavna za vse grške zaveznike. Temistokles je moral bežati, iz Argosa na Korkiro,
od tam v Epir, nato v Makedonijo, od tam v Efez; perzijski kralj Artakserks I., ki
je 465/4 nasledil Kserksa, ga je sprejel in mu dal v dedno posest nekaj mest v Tro-
adi. Do smrti v začetku petdesetih let je živel v Magneziji v Lidiji (Kornelij Nepot
2,8–10; Plutarh, Temistokles 24–31).
KLASIČNA DOBA 113
2.4. Upor helotov ter prekinitev zavezništva med Atenami in Sparto
Hud potres v Sparti 464 je dal povod za velik upor helotov v Meseniji, ki
je uvod v t.i. tretjo mesenijsko vojno. Uporu se je pridružilo več naselij periojkov.
Sparta je po hudih preizkušnjah ponovno zmagala. Ker Spartanci sami niso mogli
zatreti upora, so prosili za pomoč Atence (Diodor 11,63–64; Plutarh, Kimon 16).
Atenski državnik Kimon je poslal na pomoč manjšo vojsko (4.000 hoplitov), ki pa
so jo Spartanci takoj po prihodu odslovili domov, češ, da je ne potrebujejo (jese-
ni 462). Zavrnitev pomoči je postala v Atenah podlaga za preklic zavezništva, ki
je bilo sklenjeno pred Kserksovim pohodom v Grčijo 481. Spartanci so sami za-
trli upor Mesenijcev (460/59), vendar so poraženim upornikom omogočili prost
odhod iz države. Preživele upornike so Atenci naselili v Navpaktu v Lokridi (Tu-
kidid 1,103).
2.5. Vrh atiške demokracije in razvoj Aten v Periklovi dobi
2.5.1. Perikles kot praktik atiške demokracije

Med odsotnostjo prospartansko usmerjenega državnika Kimona so v Ate-
nah 462 izvedli novo ustavno reformo (t.i. Efialtova reforma; Aristotel, Athenaion
politeia 25; Diodor 11,77,6), s katero so bistveno zmanjšali pooblastila po sestavi
aristokratskega areopaga. Areopag je izgubil ves politični vpliv, ohranil je le krvno
sodstvo in pravico do nadzora v sakralnih zadevah. Oblast so si sedaj delili svet
petstotih (boulé), sodišče zapriseženih (heliaía) in ljudski zbor (ekklesía). Vse te
institucije so bile po sestavi tako rekoč množične.
Osrednjo institucijo atenske demokracije, ljudski zbor (ekklesía), so teoretično
sestavljali vsi polnopravni moški državljani. Zbor se je sestajal zelo pogosto
(ok. štiridesetkrat na leto) ob udeležbi najmanj 6.000 članov. Odločal je o vseh
najpomembnejših državnih zadevah (politika, vojska itd.). Glasovanje je potekalo z
dviganjem rok, pri čemer glasov niso šteli, temveč zaradi velikega števila glasoval-
cev le ocenili; le v spornih primerih so glasovali z glasovalnimi kamenčki (pséphoi).
Ob dobri organizaciji je bilo delo zbora kljub množičnosti precej učinkovito.
Člani sveta petstotih (boulé) so bili izbrani z žrebom, po 50 iz vsakega okraja
(phylé). Svet je obravnaval vse zadeve, ki jih ni obravnaval zbor. Od 457 so dobi-
vali člani sveta dnevnice. Tako kot za sodišče je bila tudi za člane sveta postavljena
starostna meja (najmanj 30 let) in časovna omejitev (največ dva enoletna mandata).
Svet je vplival na delo ljudskega zbora tako, da je pred njegovimi sestanki obliko-
val predloge in jih neposredno predložil v obravnavo in glasovanje (proboúleuma),
kar je pri zadevah rutinske narave zelo pospešilo delo ljudskega zbora.
Ljudsko sodišče (heliaía) je bilo sestavljeno iz 6.000 državljanov, starih
nad 30 let, ki so bili razdeljeni v vrsto manjših porotnih skupin (od 201 do 1501
članov; t.i. dikastérion) za različne sodne zadeve. Tako kot člani sveta so dobivali
od 457 tudi člani sodišča dnevnice. Ker so bile sporne zadeve predhodno obrav-
navane, na sodišču ni bilo obravnave, temveč je bilo takoj tajno glasovanje z gla-
sovalnimi kamenčki.
Perikles: kopija sodobne upodobitve,

Britanski muzej v Londonu (Ch. Meier,
Athen: Ein Neubeginn der Weltgeschichte,
Berlin 1993, 547).
Od nosilcev izvršilne oblasti so bili arhonti (devet po številu) izbrani z žrebom

(Aristotel, Athenaion politeia 26,3), v tej dobi še pomembnejši strategi (deset po
številu; strategós, gl. KlP, s.v.) pa so bili voljeni v ljudskem zboru. Njihov mandat
je trajal praviloma eno leto. Ker so bili arhonti izžrebani le za en mandat, strategi
pa v zboru lahko izvoljeni tudi večkrat zapored, je postala strategija najvažnejša
oblika izvršne oblasti v državi. Kandidate za nosilce državnih funkcij so pred na-
stopom preverjali, prav tako njihovo delo po koncu mandata.
Z uvedbo tožbe proti protizakonitosti (graphè paranómon) je vsak državljan
dobil pravico, da sproži tožbo proti vsakemu sklepu, ki se mu je zdel protizakonit.
Atenska demokracija je bila neposredna, saj so bili v političnem življenju
udeleženi teoretično vsi moški državljani. Ob dobri organizaciji dela državnih in-
stitucij je bilo to kljub njihovi množičnosti mogoče. Veliko število najdb črepinj
(ostraka) z napisi iz 5. stol. in že sam obstoj ostrakizma – za izgon nekega državljana
z ostrakizmom je moralo glasovati najmanj 6.000 volilnih upravičencev – kažeta
na množično udeležbo pri političnih odločitvah.
Po umoru glavnega avtorja te reforme Efialta (Ephiáltes) 461 je stopil na
čelo demokratičnega gibanja Perikles (Periklês), ki je nadaljeval reformni proces
v državi (gl. KlP, s.v.). Uvedel je dnevnice za zaprisežene člane sodišča, za člane
sveta in za z žrebom izbrane uradnike (Plutarh, Perikles 9). Kot že pred njim Ki-
KLASIČNA DOBA 115
mon je tudi on velikodušno podpiral revne državljane, pri čemer je s svojo social-
no politiko meril na politično podporo revnih slojev.
Atiška demokracija, ki se je razvila v Periklovi dobi, je imela več šibkih točk,
med katerimi bomo navedli le najbolj izrazite.
Iz političnega življenja so bile izločene tri skupine prebivalstva, ki so vsaka
zase predstavljale veliko skupino prebivalstva, primerljivo s tisto, ki je sodelovala
v politiki (vsaj trideset let stari moški državljani).
Ženski del prebivalstva je bil ne le popolnoma odrinjen od političnega odločanja
(kot je veljalo v svetu do 20. stoletja!), temveč je bil, kot se zdi, tudi v primerjavi
z razmerami v ostalem grškem svetu v slabšem položaju. Vpliv žena v družbi je
bil majhen, večji je bil le v zasebnem življenju (oîkos, ídia), kot nam kažejo napi-
si in redki dokumenti. Medtem ko so drugod v grškem svetu ženske nastopale kot
pravne osebe (lastnice zemljišč, sužnjev ali denarja), pa se zdi, da se v Atenah niso
pojavljale v tej vlogi. Izjema so bile le pripadnice plemstva. Zdi se, da je atenska
demokracija v toku svojega razvoja postajala vse bolj moška institucija.
Atiška demokracija je izključevala sužnje, kar je za antično družbo samo po
sebi razumljivo. V Periklovi dobi naj bi bilo v Atenah ok. 100.000 sužnjev moškega
in ženskega spola, kar je bilo za državo zelo neugodno razmerje (moških državljanov
naj bi bilo ok. 30.000). Vloga sužnjev v atenskem gospodarstvu je bila izredno ve-
lika, bistveno večja kot drugod v grškem svetu, kjer je bilo sužnjev v odnosu do
svobodnih državljanov precej manj.
Prav tako so bili iz političnega življenja odrinjeni metojki (métoikoi; gl. KlP,
s.v.), med katere so spadali tujci in osvobojeni sužnji. Ti so bili sicer svobodni,
vendar so morali plačevati posebni davek (metoíkion) in so bili vojaški obvezniki.
Večina med njimi se je preživljala z obrtjo in trgovino. Njihovo število (v 4. stol.
ok. 10.000, v Periklovi dobi tudi ne manj) je bilo veliko in je znašalo – po različnih
ocenah in v različnih obdobjih – od ene četrtine do ene polovice števila polnoprav
nih državljanov. Medtem ko je bil njihov politični in pravni položaj slab, pa je bil
njihov socialni položaj primerljiv s položajem atenskih državljanov.
Če ob upoštevanju teh dejstev ocenimo delovanje demokratičnih institucij v
Atenah, moremo le pogojno govoriti o demokraciji. Njeno »pogojnost« še podkrepi
dejstvo, da so na notranji razvoj vplivali naslednji dejavniki: občasno še vedno velik
vpliv plemiških družin, zunanjepolitične razmere in nekatere spočetka nepredvidene
nevarnosti te ureditve (npr. možnost uveljavitve t.i. demagogov). Demokracija je
ostala omejena le na svobodne moške državljane, statistično dejansko na ok. 20.000
– 30.000 državljanov, kar je znašalo le kakih 10 do 20 odstotkov prebivalstva države.
Že sodobniki so opazili, da je oblast pravzaprav v rokah manjšine, oziroma da je
atenska demokracija v Periklovi dobi pravzaprav oblast enega človeka (prim. Tuki-
did 2,65,9; Plutarh, Perikles 9). Kljub naštetim pomanjkljivostim in različnim dru-
gim šibkim točkam pomeni ureditev atenske države pod Periklom vrh demokracije
v antičnih razmerah, ki je dala nesluten polet ustvarjalnosti atenskega prebivalstva
in je bila v nekaterih ozirih presežena šele v novoveški evropski zgodovini.
Ocena Perikla, ki je bil eno generacijo vodilni atenski državnik (461–431;
gl. KlP, s.v.), v novejšem zgodovinopisju ni enotna, saj niha od izredno pozitiv-
ne (vodilni grški državnik v času največjega vzpona grškega sveta) do bolj zmer-
ne. Perikles je bil vodilni atenski politik od Kimonovega padca in Efialtove smrti
dalje. Vrsto let zapored je bil izvoljen za stratega in ta funkcija je postala formalna
podlaga njegovega položaja. Ljudstvo je obvladoval z velikim govorniškim darom
(prim. Plutarh, Perikles 8). Njegovi interesi in politični darovi so bili raznovrstni,
saj je imel poleg državniških sposobnosti tudi velik smisel za kulturo. Periklu je
uspelo doseči popolno skladnost med državno-političnim in kulturnim življenjem,
kar se v zgodovini zelo redko dogaja. Kot državnik je bil nedvomno zelo zaslužen
za dvig vojaške moči Aten. Periklovo podobo Aten označujejo v prvi vrsti gradnje
trdnjavskega značaja in izgradnja reprezentativnega verskega, političnega in kul-
turnega središča v samih Atenah.
2.5.2. Atene kot metropola antičnega sveta
2.5.2.1. Gradnje strateškega pomena

Po spartanski odslovitvi atenske vojske (462) in prekinitvi zavezništva s Spar-
to ter Periklovi zmagi nad političnim tekmecem Kimonom je začenjal Temistoklov
načrt izgradnje Aten postajati stvarnost. Atene so bile s tako imenovanim Dolgim,
Faleronskim in Severnim zidom izredno utrjene ter povezane z obalnima naseljema
Faleronom in Pirejem (Tukidid 1,107,1). Postale so ogromna, za tisti čas izredno
dobro zavarovana trdnjava, ki bi je ne mogel z obleganjem zavzeti noben sovražnik.
Na moči tega obrambnega sistema je temeljil tudi strateški načrt Atencev: ob na-
padu sovražne vojske (v tej dobi je vladalo stanje vojne s Perzijo in s prekinitvami
tudi s Sparto) naj bi se na območje Dolgega zidu med Atenami in Pirejem zateklo
vse atiško podeželsko prebivalstvo. Dolgi zid je bil kot glavni del atenskih utrdb
zgrajen v petnajstih letih (do 445). Pirej je postal najmočnejše pomorsko oporišče
grškega sveta, s katerim so se lahko merile samo Sirakuze na Siciliji.
2.5.2.2. Gradnje kulturnega in državno-reprezentativnega pomena

Gradnji utrdb so sledile monumentalne gradnje v Atenah, zlasti na Akropoli
(Plutarh, Perikles 12–13). V Atenah je pred tem precej gradil Kimon, vendar so bile
njegove gradnje le uvod v Periklove gradbene podvige, ki so v znatni meri temeljili
na sredstvih iz blagajne Pomorske zveze. Perikles je bil iniciator naslednjih gradenj
na atenski Akropoli (prim. KlP, s.v. Athenai): oporno zidovje (s tem so povečali
površino platoja na Akropoli), Atenin tempelj Partenon (Parthenôn, 449–438), Pro-
pileje (Propýlaia, 437–432) in Erehtejon (Eréchtheion, zgrajen po Periklovi smrti
420–408); na atenskem trgu je dal zgraditi t.i. Tezejon (Theseîon) ob vznožju Akro-
pole Odejon (Odeîon, glasbeno gledališče, zgrajeno 442). Te gradnje so presega-
le finančne zmožnosti atenske države, zato je Perikles posegel po sredstvih v bla-
gajni Pomorske zveze. Nove Atene so zrasle na podlagi prispevkov Delsko-atiške
pomorske zveze. Za atensko prebivalstvo so bile te gradnje za daljši čas neizčrpen
vir dela in dohodkov. Ob njih se je razcvetela cela vrsta poklicev (Plutarh, Perikles
12). Vse atensko prebivalstvo je bilo zaposleno in je imelo primerne dohodke. Ra-
ziskave kažejo, da so celo sužnji v Periklovi dobi bolje živeli kakor svobodni nižji
KLASIČNA DOBA 117
uradniki ali kvalificirani svobodni delavci v kasnejših obdobjih antike. Antični viri
torej po pravici označujejo Periklov čas kot zlato dobo.
2.5.3. Atenska državna ideologija in atiška kultura; skladnost med kulturo

in politiko
Monumentalne gradnje so tudi odraz državne ideologije Aten v Periklovi
dobi. Le-ta se najbolj jasno kaže pri predstavitvi zgodovinskih tem. Ogromne fre-
ske so prikazovale začetke grške zgodovine (boje z Amazonkami, razrušenje Troje),
atensko zmago nad Perzijci (bitka pri Maratonu) in – kot izraz ohladitve odnosov
s Sparto – nepomembno bitko pri Ojnoi (Oinóe) 460 (v stoi pojkile), v kateri so
Atenci prvič premagali Spartance (Pavzanias 1,15). S tem so Atenci utrjevali za-
vest o lastni veliki preteklosti in obenem sporočali svoje videnje preteklosti in se-
danjosti. Zaradi izredne politične in gospodarske vloge Aten je do konca 5. stol.
atiški dialekt prevzel vodilno vlogo v zgodovinopisju in znanosti, nasproti dotlej
prevladujočemu jonskemu, v ostali književnosti pa se je uveljavil šele proti kon-
cu atenske politične premoči. Najstarejši spomenik atiške proze je Ps. Ksenofon-
tov spis o atenski državi (Politeía Athenaíon) iz prvih let peloponeške vojne. V ta
čas sega tudi delovanje vrste ustvarjalcev svetovnega formata: med kiparji je bil
vodilna osebnost Fidija (500–420), med tragiki Sofokles, ki je 468 (po Kimonovi
razsodbi) prvič zmagal nad starejšim Ajshilom. Vodilni ustvarjalci tega časa so de-
lovali v krogu Perikla in njegove žene Aspazije (doma iz Jonije): poleg Fidija in
Sofokla še zgodovinar Herodot iz Halikarnasa, filozof Anaksagora iz Klazomen,
arhitekt Hipodam iz Mileta.
Kulturni dosežki te dobe so bili dostopni širokim slojem atiškega prebivalstva.
Večina Atencev je znala pisati, fantje iz premožnejših in srednjih slojev pa so
obiskovali gimnazije. Podlaga izobrazbe so bile homerske pesnitve. Obiskovanje
gledaliških predstav in pesniških recitalov je bilo množično, saj se omenja udeležba
več tisoč gledalcev oz. poslušalcev. Temeljna pomanjkljivost atiškega kulturnega
življenja v tej dobi, po čemer se loči od renesanse ali moderne dobe, je bila skoraj
popolna odsotnost atiške ženske.
2.5.4. Periklova socialna in gospodarska politika

Preskrbi revnega prebivalstva brez zemlje in državnopolitičnim ciljem na
območju Pomorske zveze je bilo namenjeno ustanavljanje kolonij, ki so se de-
lile z ozirom na pravni položaj v dve skupini: (1) apojkije (apoikíai) so bile sa-
mostojne skupnosti z lastnimi državljanskimi pravicami po zgledu starih kolonij
arhaične dobe, (2) kleruhije (klerouchíai) pa so bile pravno del atiške države (tako
kot pozneje rimske kolonije). Take kolonije so ustanavljali širom egejskega sveta
(Naksos, Andros, Lezbos, Evboja, na traškem Hersonezu, Amfipola na južni traški
obali). Atenski vpliv se je širil izven egejskega območja med Grki na Zahodu in
ob Črnem morju. Pri ustanovitvi panhelenske kolonije Turiji (Thúrioi), nedaleč od
razrušenega mesta Sibaris v južni Italiji 444/3, so bili udeleženi največji učenjaki
tiste dobe: sofist Protagora iz Abdere, filozof Empedokles iz Akraganta (Agrigenta),
zgodovinar Herodot in arhitekt Hipodam iz Mileta, ki je za to mesto napravil načrt.

Atene so se uveljavile v tem prostoru – kot kažejo pogodbe z Regijem in Leontini
(433/32; HGIÜ 99–100) – kot konkurent Korinta, ki je na podlagi dobrih odnosov
s Sirakuzami sicer obvladoval zahodno trgovino. Z ekspedicijo v Črno morje sredi
tridesetih let je Perikles zadel na interesno področje Bosporske države na Krimu,
ki je nadzorovala trgovino z južno Rusijo. Atenske trgovske in prek teh deloma
politične zveze so segale v najbolj oddaljene dele grškega sveta.
2.5.5. Šibke točke Periklovega političnega programa

Na dveh področjih se je Periklova politika pokazala kot nevarna, če ne celo
usodna za prihodnost Aten: na področju podeljevanja državljanskih pravic in pri
državnih financah.
Bolj ko je bila atiška demokracija strpna do drugače mislečih, bolj je bila ne-
tolerantna in ekskluzivistična do nepolnopravnih državljanov. V skrbi, da bi ohranili
privilegije, so ostali Atenci brezbrižni ob nevarnosti zelo neustreznega številčnega
razmerja med polnopravnimi državljani in ostalim prebivalstvom (t.i. métoikoi). Pe-
rikles je 451/50 sinove iz zakonskih zvez Atencev z neatenskimi ženami izključil iz
vrst pravih državljanov (Aristotel, Athenaion politeia 26,3; Plutarh, Perikles 37,3).
Gre za ukrep, kakršnega si v dobi aristokratske polis ne bi mogli zamisliti.
Zaradi stroškov megalomanskih gradenj so se v letih 454–434 podrla raz-
merja na področju državnih financ (prim. finančna poročila o gradnjah, HGIÜ 89;
91; 94; 95). Velike stroške vojn po 460 (ciprska in egipčanska ekspedicija) so mo-
rali plačati zavezniki. Vplivni politik Kalias je dal z dekretom 434/3 deponirati v
templju Atene Polias v Atenah 6.000 talentov, ki naj bi služili kot finančna rezerva
za primer vojne (HGIÜ 92). Teh 6.000 talentov se je nahajalo v zakladnici, ko je
izbruhnila peloponeška vojna (Tukidid 3,13,3). V tem ukrepu moremo videti Perik-
lovo željo, da bi se kot državnik zavaroval pred večkrat izraženim očitkom, češ, da
je za gradnje porabil ves denar (prim. Plutarh, Perikles 14). Vendar pa se v nekaj
letih resnično ni dalo nadomestiti povsem izčrpanih državnih financ. Tako se je za
Atene slavna doba pentekontaetije končala na robu finančnega poloma.
2.6. Stopnjevanje napetosti med Delsko-atiško in Peloponeško zvezo v dobi

pred začetkom peloponeške vojne
Spartanska odslovitev atenske vojske iz Mesenije 462 in Periklova zmaga nad
prospartansko usmerjenim političnim tekmecem Kimonom sta povzročili dokončno
ločitev obeh zaveznikov. Izbruh odkritega konflikta je preprečeval politični položaj
v grškem svetu, saj so bile Atene z zavezniki še vedno zaposlene z vojno proti Per-
ziji. Perzijci so bili v tem času na Zahodu povsem neaktivni zaradi globoke krize,
ki je razjedala državo. Vojaško zelo uspešen upor v Egiptu je dal Atencem povod
za ekspedicijo v Egipt. Ta odprava je po začetnih uspehih zašla v resne težave.
Sparta, ki je bila tedaj ogrožena zaradi upora Mesenijcev, ni mogla preprečiti
širjenja Argosa, njenega glavnega tekmeca na Peloponezu, zlasti ker so Argos pod-
prli Atenci. V bitki pri Ojnói (Oinóe) so Argejci s pomočjo atenskih prostovoljcev
KLASIČNA DOBA 119
porazili spartansko vojsko. To je bil dejansko prvi poraz spartanske vojske, ki je

deloma spremenil razmerje moči na Peloponezu. Konflikt na Peloponezu se je pre-
nesel v srednjo Grčijo, kjer sta se po manjših vojaških spopadih menjavali prevla-
da Sparte (po zmagi nad Atenci pri Tanagri (Tánagra) 457) in Aten (atenska zmaga
nad spartanskimi zavezniki pri Ojnofiti (Oinóphyta) 456).
Leto 455 pomeni vrh atenske moči v dobi pentekontaetije, saj so Atenci
nadzorovali celotno območje do Istma. Od Aten je bila deloma odvisna Tesalija in
celo nekatere dorske polis so postale članice Pomorske zveze. Atenci so popolno-
ma nadzorovali Egejsko morje. Izraz atenske premoči na morju je ekspedicija na
južno obalo Peloponeza (455) in naselitev mesenijskih helotov v Navpaktu ter s
tem nadzorovanje plovbe v Korintskem zalivu. Atenska ekspedicija na Peloponez
455 je najbolj prizadela Korint, pravzaprav je zrušila njegovo dominantno vlogo v
Jonskem morju, zlasti potem ko sta se Atenam pridružili otoški polis Zakint (Zákyn-
thos) in Kefalenija (Kephallenía).
Dogodki v Egiptu so Atence odvrnili od aktivnosti na Zahodu. Perzijci so
456 premagali egiptovske upornike in njihove zaveznike Atence, ki so doživeli hud
poraz (zadnja atenska postojanka je bila uničena 454). Posledice atenskega pora-
za – prvega po več desetletjih zmag – so bile velike: izgubljen je bil Ciper in s tem
izničeni rezultati zmage pri Evrimedontu. Spričo ponovne perzijske nevarnosti so
blagajno pomorske zveze 454 z Delosa prenesli v Atene. Vendar pa niti Perzijci
niti Sparta niso bili sposobni izkoristiti atenskega poraza.
Po Kimonovem povratku iz pregnanstva je v atensko-perzijski vojni prišlo
do preobrata. Ladjevje Delsko-atiške zveze je v bitki pri ciprski Salamini 450 po-
polnoma porazilo Perzijce (Tukidid 1,112). Sledila so pogajanja, ki jih je kot po-
gajalec grške strani v Suzi vodil Kalias. Rezultat pogajanj je bil 449 sklenjeni mir
(t.i. Kalijev mir), ki je pomenil potrditev obstoječega stanja (prim. Plutarh, Kimon
13). Nobena perzijska ladja ni smela pluti v Egejsko morje; v zahodni Mali Aziji
je bila določena demilitarizirana cona, široka tri dni hoda. Mirovni sporazum s
Perzijo so proslavili z velikim mirovnim kongresom v Atenah (448/7 ali 446), na
katerem je Perikles predložil svoj mirovni načrt za ves grški svet (trajni mir, var-
na morja, obnovitev svetišč, ki so jih porušili Perzijci), vendar pa Sparta tega pro-
grama ni podprla.
Po sklenitvi Kalijevega miru so Atenci doživeli nekaj porazov, od katerih je
bil najhujši v srednji Grčiji. Atenska intervencija po nastopu aristokratskega režima
v Tebah se je končala s porazom pri Koroneji (447) in umikom iz skoraj celotne
Bojotije (z izjemo Plataj). V Bojotiji se je izoblikovala na tebansko pobudo Bojot-
ska zveza. Atene in Sparta sta 446/5 sklenili tridesetletni mir, ki je prinesel potrdi-
tev obstoječega stanja: Atenci so izgubili vpliv na Peloponezu in v srednji Grčiji,
kjer je kot izrazito kopenska sila obnovila svojo prevlado Sparta.
V Atiško-delski pomorski zvezi so po koncu perzijske nevarnosti še bolj izra-
zito prevladovale Atene, kar je povzročalo odpor pri ostalih članicah. Atene so svoje
zaveznice v zvezi spremenile v svoje podanike. V desetletju pred peloponeško voj-
no je prišlo do vrste uporov v zvezi in do notranje cepitve v zavezniških državah.
Atene so 450/49 posegle v notranje razmere v Miletu, 442 na Samosu, obakrat v ko-
rist demokratične stranke. Ti dve intervenciji kažeta na omejevanje avtonomije oz.
suverenosti članov zveze. Atensko zavzetje Samosa po uporu 441–439 (zadušitev

upora je vodil Perikles) je odraz dejanskega stanja v zvezi (Plutarh, Perikles 25–28;
HGIÜ 88; 90). Atene so skušale zvezo držav, ki so ji načelovale, preoblikovati v
zvezno državo, v kateri bi članice izgubile svojo politično samostojnost. Poskus se
je končal brez uspeha. Za nastanek trdnejše državne tvorbe so manjkali bistveni po-
goji: razvita državna birokracija (kakršno je npr. imela Perzija, v grškem svetu pa ni
bila poznana) in občutek skupne državne pripadnosti. Ne le Atene same, tudi zveza
je v zadnjih letih pred peloponeško vojno zašla v hudo krizo. V Atenah se je krepila
opozicija proti Periklu, ki se je kazala na kulturnem področju (smešenje Perikla in
njegovega kulturnega kroga ter zlasti njegove žene Aspazije v atiški komediji; procesi
proti kiparju Fidiju, filozofu Anaksagori in Aspaziji; Plutarh, Perikles 24; 31–32).
2.7. Grki na Zahodu v obdobju pentekontaetije

Temeljni vir je med zgodovinarji Diodor 11–12. Precej podatkov prinaša tudi
Pindar, Olimpijske ode 1–6; 10–12; Pitijske ode 1–3; 6 (epinikiji ob priložnosti
športnih zmag pomembnih državnikov grške Sicilije in južne Italije).
Medtem ko je po grških zmagah pri Salamini in Platajah trajala vojna s Per-
zijci še tri desetletja, pa je bitka pri Himeri 480 prinesla Siciliji sedemdesetletno
obdobje miru in varnosti pred Kartažani. V tem razdobju je prišlo do pomembne-
ga gospodarskega in kulturnega razvoja zahodnih Grkov. Po Gelonovi smrti (478)
je zavladal v sirakuško-gelski dvojni državi njegov brat Hieron, ki je na svoj dvor
vabil pomembne ustvarjalce tiste dobe, zlasti pesnike (npr. Pindarja, Bakhilida,
Simonida in Ajshila). Po sirakuški zmagi nad Etruščani pri Kumah 474 je bilo ko-
nec tudi etruščanske nevarnosti. Ta zmaga je bila vsaj posredno pomembna tudi za
Rim, saj je utrdila neodvisni položaj Rima v odnosu do Etruščanov. V dobi razcve-
ta tiranije na Siciliji po zmagi nad Kartažani in Etruščani, ki je neke vrste pendant
razcvetu demokracije v Atenah po zmagi nad Perzijo, se je kazala predvsem ena
šibka točka družbene in politične ureditve: nelegitimnost tiranov, ki so se kljub ve-
likim političnim in vojaškim uspehom le težko obdržali na oblasti. Po Hieronovi
smrti (466) je izbruhnil v Sirakuzah upor proti tiraniji. Protitiransko gibanje je za-
jelo vso Sicilijo in povzročilo padec vrste tiranskih režimov (nazadnje 461 v dvojni
državi Regij-Mesana). Pri »ustavni« reformi v Akragantu je sodeloval tudi filozof
Empedokles. Materialni in kulturni razvoj sicilskih Grkov v tej dobi dokumentira
gradnja cele vrste velikih templjev (Akragant, Sirakuze, Selinunt, Himera).
Družbeni in državni razvoj Sicilije v tej dobi označujejo naslednji pojavi: (1)
hudi boji znotraj posameznih sicilskih skupnosti (v Sirakuzah, Geli, Akragantu, Hi-
meri, južnoitalskem Regiju); (2) uveljavitev domačega (staroselskega) prebivalstva,
ki se je prvič povezalo pod vodstvom Duketija z osrednjim ciljem, pregnati Grke z
otoka. Duketij je ustanovil neke vrste sicilsko državo, ki se je iz notranjosti skušala
razširiti na obalo, vendar je bila v vojni proti Sirakuzam in Akragantu poražena
(451–450; prim. Diodor 11,91; KlP, s.v. Duketios). Po zmagi nad domačini so Si-
rakuze postopoma obnovile hegemonijo na otoku.
Zgodovina Velike Grčije v 5. stol. je poznana le v grobih obrisih. Glavne
poteze razvoja so podobne onim na Siciliji. Grki so se morali povsod bojevati pro-
KLASIČNA DOBA 121
ti domačim italskim ljudstvom, ki pa so bila tukaj v razmerju do Grkov močnejša

kakor Sikelijci. Tarent in Regij sta bila 473 poražena v vojni proti ilirskim Japi-
gom (Diodor 11,5,2). V vrsti držav se je demos dvignil v upor proti aristokratskim
režimom, ki so jih podpirali pitagorejci. Kljub številnim državljanskim vojnam
in državnim prevratom je Velika Grčija doživela velik kulturni vzpon, zlasti polis
Eléa (Velia) na zahodni obali Lukanije (filozofa Parmenid in Zenon, eleatska filo-
zofska šola; prim. za to obdobje S. Berger, Revolution and Society in Greek Sicily
and Southern Italy, Stuttgart 1992).
Na grškem »daljnem« Zahodu je drugače kot na Siciliji in v Veliki Grčiji
vladal mir. V ta čas sodi hiter vzpon Masalije. S svojo trgovsko dejavnostjo, ki
je segala na zahod globoko v Španijo, na sever ob Rodanu vse v severno Franci-
jo in na območje Rena, na vzhod pa vse do Italije, je postala Masalija ob Karta-
gini najpomembnejša pomorska in trgovska metropola Zahoda. Prijateljske vezi
so to grško polis povezovale z nastajajočo rimsko državo, saj sta imeli obe istega
sovražnika: Etruščane. Zmage sicilskih Grkov nad Etruščani in politično zavezništvo
z Masalijo so gotovo precej pripomogli k vzponu tedaj še majhne in malo pomem-
bne rimske države.
Navzočnost Grkov na Jadranu v 5. stol. je ostala še vedno šibka. V dobi atenske
gospodarske prevlade so Atene usmerile svojo trgovino proti severozahodni obali
Jadrana. V to dobo pade razvoj naselbin Adria in Spina ob ustju Pada, na območju,
kjer so se grški (atenski) gospodarski interesi križali z etruščanskimi. Pomembno
vlogo je kot trgovska postojanka ob vstopu v Jadransko morje odigrala Korkira.
Vzhodna obala Jadrana je bila zaradi napadalnosti Ilirov še vedno sorazmeroma
malo privlačna za naselitev grških trgovcev, pač pa je vzdolž otokov srednje Dal-
macije potekala atenska pomorska pot k obali Padske nižine (prim. L. Braccesi,
Grecità adriatica, 54–84; F. K. Kiechle, Korkyra und der Handelsweg durch das
Adriatische Meer im 5. Jh. v. Chr., Historia 28, 1979, 173–191).

Pri raziskovanju obdobja pentekontaetije prevladujejo tri teme: (1) razvoj
Aten, (2) razvoj Delsko-atiške pomorske zveze, (3) razvoj nasprotja Atene-Sparta.
Rekonstrukcija dogodkov iz tega obdobja je precej zapletena, ker posreduje Tuki-
did v prvi knjigi zelo sumaren oris dogodkov. To je vzrok za številne nejasnosti v
kronologiji in zaporedju zgodovinskih dogodkov.
• Gl. k temu: A.W. Gomme, A Historical Commentary on Thucydides I–V, Oxford
1945–81 (soavtorja 4. in 5. dela A. Andrewes in K. J. Dover); E. Bayer – J. Heide-
king, Die Chronologie des perikleischen Zeitalters, Darmstadt 1974.
Iz zgodovine Aten in Sparte v tej dobi so bila obravnavana številna vprašanja,
kot so na primer: padec Temistokla in Pavzania; atiška politika v Kimonovi dobi;
potek bojev s Perzijo do bitke pri Evrimedontu; upor Mesenijcev in njegove po-
sledice za razvoj atensko-spartanskih odnosov; izbruh konfliktov med Atenami in
Sparto, ki so se končali s t.i. tridesetletnim mirom 446; podpora Pomorske zveze
pri uporu v Egiptu in t.i. egiptovska ekspedicija; pravna narava Kalijevega miru;
ustanovitev panhelenske kolonije Turiji v južni Italiji itd.
• Izbor novejše literature: o odnosih s Perzijo E. Badian, The Peace of Callias, JHS
107, 1987, 1–39; o razvoju odnosov med grškimi državami A. Amit, Athens and the
Sea. A Study in Athenian Sea-Power, Bruxelles 1965; Isti, Great and Small Poleis.
A Study in the Relation between the Great Powers and the Small Cities in Ancient
Greece, Bruxelles 1973 (o razmerju Sparta-Mantineja, Atene-Ajgina, Tebe-Plataje);
A. Powell, Athens and Sparta. Constructing Greek Political and Social History from
478 B.C., London – New York 1988; E. Badian, From Plataea to Potidaea. Studies in
the History and Historiography of the Pentecontaetia, Baltimore – London 1993.
Vsekakor je kot historični fenomen najbolj zanimiv razvoj Delsko-atiške po-
morske zveze. Poznavanje njenega ustroja temelji na poročilih Tukidida in zlasti na
napisnem gradivu, od katerega so najbolj pomembni t.i. seznami davkoplačevalcev
zveze (seznam iz leta 454/3 v HGIÜ 62; sklep o načinu plačevanja davkov iz leta
448/7 v HGIÜ 74). Med temi je najvažnejši seznam iz prvega obdobja peloponeške
vojne 425/24 (HGIÜ 113; temeljna edicija: B. D. Meritt – H.T. Wade-Gery – M. F.
McGregor, The Athenian Tribute Lists, Princeton 1939–1953, v 4 zvezkih). Ta sez-
nam razkriva gospodarsko moč posameznih članic. Ohranjenih je tudi več napisov,
ki prinašajo besedila pogodb med Atenami in posameznimi članicami zveze, prav
tako atenske zakone, ki nam dajejo vpogled v strukturo zveze (HGIÜ 62; 65; 66;
69; 78; 79; 82). Najtežja vprašanja pri epigrafskih virih se pojavljajo ne le v zvezi
z rekonstrukcijo večkrat fragmentarnega besedila, temveč zlasti v zvezi z njiho-
vim datiranjem, saj je od tega odvisna včlenitev vsebine zapisa v neki zgodovinski
kontekst. Najbolj sporno je vprašanje, ali je bil razvoj zveze zaključen v štiridesetih
letih ali pa izhajajo odločilni elementi zveze šele iz začetnih let peloponeške voj-
ne dobro desetletje kasneje. Napisi postavljajo vprašanje organizacije skupnega
uradništva in obravnavanja odpadlih članov.
• O tej problematiki gl.: R. Meiggs, The Athenian Empire, Oxford 1972; W. Schuller,
Die Herrschaft der Athener im Ersten Attischen Seebund, Berlin – New York 1974;
Isti, Die Stadt als Tyrann – Athens Herrschaft über seine Bundesgenossen, Konstanz
1978; J. Pečírka, Athenian Imperialism and the Athenian Economy, Eirene 19, 1982,
117–125; E. Ruschenbusch, Tribut der Bündner im ersten athenischen Seebund, ZPE
53, 1983, 125–143; J.M. Balcer, Studien zum Attischen Seebund, Konstanz 1984; P. J.
Rhodes, The Athenian Empire, Oxford 1985; S. Hornlower – M. C. Greenstock, The
Athenian Empire, London 1986; M. F. McGregor, The Athenians and their Empire,
Vancouver 1987; A. Giovannini, Le Parthénon, le Trésor d'Athéna et le Tribut des
Alliés, Historia 39, 1990, 129–148; K. E. Petzold, Die Gründung des Delisch-Atti-
schen Seebundes. Element einer 'imperialistischen' Politik Athens?. Von der Helle-
nensymmachie zum Seebund, Historia 42, 1993, 418–443; L. J. Samons II, Athe-
nian Finance and the Treasury of Athena, Historia 42, 1993, 129–138; D. Harris, The
Treasure of the Parthenon and Erechtheion, Oxford 1995.
O atenski demokraciji in notranjepolitičnem življenju Aten obstaja veliko
strokovne literature, saj gre za eno najbolj opaženih tem v grški zgodovini. Glavna
vprašanja v tej zvezi so naslednja: značaj demokracije, njene meje (pomanjkljivo-
sti, vprašanje družbenih skupin, ki so bile iz političnega življenja izključene kot
npr. ženske, sužnji in metojki).
KLASIČNA DOBA 123
• O nastanku in razvoju atenske demokracije ter njenih pojavnih oblikah gl. iz novejšega
časa: J. K. Davies, Democracy and Classical Greece, New Jersey 1978; V. J. Rosi-
vach, Some Fifth and Fourth Century Views on the Purpose of Ostracism, Tyche 2,
1987, 161–170; D. Kagan, Pericles of Athens and the Birth of Democracy, New York
1991; J. Bleicken, Die Athenische Demokratie, Paderborn–München–Wien–Zürich
1994; A. L. Boegehold – A.C. Scafuro (izd.), Athenian Identity and Civic Ideology,
Baltimore–London 1994; gl. literaturo k poglavju o Klejstenu (Arhaična doba 9,7).
• Manj poznan je razvoj demokracije drugod (gl. k temu W. Schuller, Zur Entstehung
der griechischen Demokratie außerhalb Athens, Festschrift Kiesinger, Konstanz 1979,
433–447). O razvoju za atensko demokracijo tako značilnega odnosa med politično
ureditvijo in kulturnim razvojem obstaja dosti literature; gl. F. Kolb, Polis und The-
ater, v: G. A. Seeck (izd.), Das griechische Drama, Darmstadt 1979, 504–545; J. S.
Boersma, The Athenian Building Policy from 561/60 to 405/4 B.C., Groningen 1970;
H. Knell, Perikleische Baukunst, Darmstadt 1979; M. Borowska, Le théâtre politique
d'Euripide, Warszawa 1989.
• Sorazmeroma bogati viri omogočajo raziskave s področja socialne in pravne zgo-
dovine Aten v klasični dobi s poudarkom na položaju ženske v atenski družbi. Izbor
novejših del: J. K. Davies, Wealth and the Power of Wealth in Classical Athens, Sa-
lem (New Hampshire) 1984; R. Just, Women in Athenian Law and Life, London–New
York 1989; R. Sealey, Women and Law in Classical Greece, Chapel Hill–London
1990; P. Cartledge – P. Millet – S. Todd, Nomos. Essays in Athenian Law, Politics
and Society, Cambridge–New York 1990; E. E. Cohen, Athenian Economy and So-
ciety. A Banking Perspective, Princeton 1992; L. Cohn – Haft, Divorce in Classical
Athens, JHS 115, 1995, 1–14.
3. Peloponeška vojna
3.1. Viri (posebej Tukidid) in temeljna literatura

Med primarnimi viri so najpomembnejši nekateri napisi, zlasti seznam
davkoplačevalcev Delsko-atiške pomorske zveze iz leta 425/4 (HGIÜ 113). Več
historično pomembnih napisov, ki se nanašajo na posamezne dogodke v vojni, v
največjem delu atenskega izvora, je objavljenih v zbirki HGIÜ 100–154. Od sočasne
književnosti so pomemben vir atiške komedije, govori in politični spisi. Poleg Evpo-
lida (padel v vojni 411) je atensko gledališče obvladoval Aristofan, avtor enajstih
ohranjenih komedij, ki odsevajo življenje Atencev v času vojne, med njimi zlasti
naslednje: Aharnjani (425), Konjeniki (424), Oblaki (423), Ose (422), Mir (421),
Ptiči (414), Lizistrata (411) in Žabe (405; Aharnjani, Lizistrata in Ptiči so dostopni
v prevodu F. Bradača (Ljubljana 1925; 1959)). Iz prvih vojnih let izhaja anonimni
spis (Ps. Ksenofont) Atenska državna ureditev (Athenaíon politeía), ki je najstarejši
spomenik atiške proze (prev. in komentar E. Kalinka, Stuttgart 1961; gl. M. Treu,
RE IX A 2, 1967, 1927–1982). V tem času se je razvila in dosegla svoj prvi vrh re-
torika (Antifon, Andokid in zlasti Lizias (Lysías, izd. W.R.M. Lamb, LCL, 1930).
Od zgodovinarjev je daleč najpomembnejši Tukidid (Thoukydídes, ok. 460–

400), ki je po porazu pri Amfipoli (kot strateg je vodil atensko obrambo pred Spar-
tanci) odšel v prostovoljno izgnanstvo in se vrnil šele po koncu vojne v Atene.
Tukidid ni le avtor zgodovinske monografije o peloponeški vojni, temveč tudi
utemeljitelj zgodovinopisja na znanstvenih načelih (iskanje vzrokov; razlikovanje
med vzroki in neposrednimi povodi). Monumentalna vojna zgodovina, razdeljena
na poletja – čas vojnih operacij – in zime, ko so spopadi začasno prenehali, obsega
poleg vojaške tudi diplomatsko, ne upošteva pa gospodarske, družbene in kultur-
ne zgodovine. Literarno umetniško sredstvo so govori zgodovinskih osebnosti, ki
jih moramo kot historičen vir jemati z velikim pridržkom.
Tukididova zgodovina, ki sega le do leta 411/410 (vojna sama je trajala do
404), je dostopna v več dvojezičnih izdajah (izd. C.F. Smith, LCL, 1976), prevede-
na pa je tudi v slovenščino (prev. J. Fašalek, Maribor 1958). Od domačih avtorjev
je Tukidida – z vidika filozofsko-konceptualne interpretacije vira – preučeval V.
Kalan (zlasti študija: Tukidides – logos zgodovine in razredni boj, Ljubljana 1983).
Temeljni historični komentar: A.W. Gomme (v zadnjih dveh zvezkih tudi A. An-
drewes in K.J. Dover), A Historical Commentary on Thucydides I-V, Oxford 1945–
1981; gl. tudi O. Luschnat, RE Suppl. 12, 1970, 1085–1354; KlP, s.v. Thukydides;
S. Hornblower, Thucydides, London 1987; H.D. Westlake, Studies in Thucydides
and Greek History, Bristol 1989.
Od Tukididovih nadaljevalcev je najpomembnejši Ksenofont (430–354), ki
je z delom Grška zgodovina (Helleniká) glavni vir za zadnje obdobje vojne in za
dobo do konca tebanske hegemonije (411–362; dvojezični izdaji: C. L. Brownson,
LCL, 1950; G. Strasburger, Tusc., 1988). Od kasnejših virov – prva dva iz pozne
republike, tretji s srede 2. stol. po Kr. – so pomembni še naslednji: Diodor (12,38
ss., zlasti za dogodke na Siciliji); Kornelij Nepot 6–9 (življenjepisi Lizandra, Alki
biada, Trazibula in Konona) ter Plutarh (življenjepisi Perikla (za čas vojne pogl.
29 ss.), Alkibiada, Lizandra in Nikija; Sovretov izbor iz Plutarha Življenje velikih
Grkov prinaša prevode življenjepisov Perikla (za dobo peloponeške vojne 182–192)
in Alkibiada (183–231).
Literatura o peloponeški vojni je izredno obsežna. Od celovitih krajših pre-
gledov naj navedemo naslednje: A. Sovre, Stari Grki, 211–258; H. Bengtson, GG,
219–252; Isti, Griechen und Perser, 149–190; V. Ehrenberg, From Solon to So-
crates, 253–324; CAH V, 1992, 370–498; I. Weiler, GG, 242 ss.; W. Schuller, GG,
128 ss.; 206 ss.
3.2. Temeljne poteze razvoja

Vrhu klasičnega grštva v t.i. petdesetletju je sledila kriza skoraj tridesetletne
peloponeške vojne. Svetovne razsežnosti spopada kažejo na največje vojno dogajanje
v grški zgodovini od Kserksovih pohodov dalje: bojišče ni bilo le v Grčiji, temveč
tudi na Egejskem morju, v Makedoniji, Trakiji in v Mali Aziji, na zahodu v Jonskem
morju, na Siciliji in v južni Italiji. Ko sta bila v zadnjem obdobju vojne v spopad pri-
tegnjena še Perzija in grški Zahod, je to postala vojna svetovnih razsežnosti. Iz nje
ni izšla kot končni zmagovalec Sparta, temveč so bili resnični zmagovalci Perzijci.
KLASIČNA DOBA 125
Zlata plošča z zapisom v zvezi z elevzinskimi misteriji, 4. stol. pr.Kr.; Državni arheološki
muzej v Neaplju (I Greci in Occidente, Milano 1996, 503).
Tako je bil grški svet v 4. stoletju najprej v znamenju premoči Perzije, nato Make-
donije. Vojna je uničevalno vplivala na politično in gospodarsko življenje grškega
sveta. Grčija, po velikih zmagah nad Perzijci za pol stoletja središče sveta, je posto-
poma postajala obrobna dežela, in to v času, ko se je na Vzhodu ponovno dvignila
Perzija, na grškem Zahodu pa je postala vodilna sila sirakuška država. Grška polis
se je kot samostojna državna tvorba bližala koncu svojega razvoja. Pomorska zve-
za, ki so jo ustanovile Atene, ni prestala težke preizkušnje. Ne le poražene Atene,
tudi Grčija v celoti je bila kot nosilec razvoja v gospodarstvu, politiki in kulturi
zelo prizadeta. Vojna je deloma spremenila tudi nravi grškega človeka. Nikdar prej
v grški zgodovini ni prišlo do izraza takšno medsebojno sovraštvo kot prav v tej
vojni, sovraštvo, ki se je kazalo v vojnih grozodejstvih (množično pobijanje vojnih
ujetnikov, pobijanje prebivalstva osvojenih mest itd.; prim. Tukidid 3,82–83).
Vendar pa grška ustvarjalnost na kulturnem področju tudi v času vojne ni
prenehala. Večina tragedij Evripida (umrl 406), več del Sofokla (umrl 406/5) in
večina komedij Aristofana je nastala prav med vojno. Kulturno življenje v Atenah
ni zamrlo, nasprotno, v mestu so kljub vojni vsako leto prirejali gledališke festi-
vale. Na Akropoli so med vojno zaključili gradnjo Erehtejona. V prvih letih voj-
ne se je v Atenah uveljavila sofistika, katere začetnik je bil Gorgias, poslanec iz
zavezniške sicilske polis Leontini. Sofistika je zelo vplivala na oblikovanje grškega
človeka in kulture, povzročila je namreč preobrat v grškem duhovnem življenju,
njeni učinki pa so bili vidni na mnogih področjih, tudi v politiki. Sofisti so postavili
temelje znanstvenega načina mišljenja. Z uveljavitvijo sofistike je postalo moderno
ukvarjati se s človekom. Nov znanstveni duh veje iz spisov zdravnika Hipokrata s

Kosa, utemeljitelja nove medicine (rojen ok. 460), in njegovih somišljenikov. Hi-
pokratovi spisi odražajo pravo znanstveno razmišljanje, ki se ni več zadovoljevalo
z metafizičnimi razlagami. Do pomembnih novosti je prišlo tudi na področju reli-
gije. Podlaga za te novosti so bile krizne vojne razmere in pa sprejemljivost Grkov
za tuje vplive, ki se je manifestirala v privzemu cele vrste tujih božanstev, kot so
npr. traško božanstvo Bendîs (KlP, s.v.), frigijski bog Sabazij (Sabázios, KlP, s.v.)
ali libijski Amon (Ámmon, DNP in KlP, s.v.). Krizni časi so poglobili religiozno
življenje in prav v času peloponeške vojne so se zelo razširili misterijski kulti. No-
vost v političnem življenju te dobe je, da se je poleg vpliva velikih osebnosti uve-
ljavila kot pomemben dejavnik tudi anonimna množica. Ker so le-to dostikrat ob
vladovale politične strasti, je njen nastop prinesel večjo ostrino v političnih bojih.
Cela vrsta pojavov v razvoju te dobe – v družbi, politiki, kulturi, morali, nraveh
itd. – kaže, da peloponeška vojna pomeni prvo stopnjo v zatonu grškega naroda in
deloma v zatonu grštva kot civilizacijske kategorije.
3.3 Vzroki in povodi za peloponeško vojno
Vzrok za vojno so bila globoka notranja in zunanjepolitična nasprotja med

obema vodilnima grškima državama, oziroma obema vojaškima in političnima zve-
zama. Ta nasprotja so se nakazovala že od konca vojne proti Perziji in so se jasno
izoblikovala že do srede 5. stoletja.
Povodov za izbruh vojne pa je bilo precej. Glavni med njimi je bil spor med
trgovskima velesilama, med Atenami in Korintom. Korint je v 6. stol. skupaj s
svojimi kolonijami v Jonskem morju obvladoval trgovino med Grčijo in Zahodom.
Njegova najvažnejša opora je bila njegova kolonija na istoimenskem otoku Korkira
(Kórkyra ali Kérkyra), prek katere je Korint obvladoval trgovino s Sicilijo, južno
Italijo in drugimi deli Apeninskega polotoka. Po zmagah nad Perzijci so postale
njegov konkurent v trgovini z Zahodom tudi Atene. Na to kažejo najdbe atiških
vaz v Italiji, atenske pogodbe z mesti grškega Zahoda (gl. HGIÜ 96; 99; 100) in
ustanovitev panhelenske kolonije Turiji, pri kateri so imeli Atenci glavno besedo
(Diodor 12,10–11). Zaradi odlične lege ob dveh morjih je bil Korint zelo uspešen
tudi v trgovini z Vzhodom, kjer sta bili pred vzponom Aten njegovi glavni tekmici
Ajgina in Megara. Vzpon Aten je prisilil Korint v desetletjih pred peloponeško voj-
no v politično opredelitev. Že v tako imenovani prvi peloponeški vojni (462–446)
je bil Korint na strani atenskih nasprotnikov, zaradi česar so Atene sklenile zvezo
z Ahajo in pridobile kot postojanko Navpaktos. Po zavzetju te postojanke so Atene
nadzorovale vstop v Korintski zaliv, s čimer je Perikles bistveno prizadel korint-
ske strateške, trgovske in politične interese. Zaradi vseh teh vzrokov je bil Korint
najbolj vnet privrženec vojne.
Drugače kot v svojih interesih zelo ogroženi Korint je bila Sparta kot hege-
mon v Peloponeški zvezi bolj zadržana, vendar pa je bila očitno pripravljena stopiti
v vojno. Spartanska zadržanost je razumljiva zaradi več vzrokov: padec števila pre-
bivalstva, strah pred helotskimi upori, slab gospodarski položaj, dejanska šibkost
KLASIČNA DOBA 127
Peloponeške zveze v primerjavi z Delsko-atiško pomorsko zvezo. Sparta vojne ni

začela, pač pa jo je vanjo pritegnil Korint s svojimi zavezniki.
Sredi tridesetih let je nastalo vojno žarišče v Jonskem morju. Spor med Ko-
rintom in njegovo kolonijo Korkiro se je razrasel v pravo vojno, v kateri je padla
odločitev o prevladi na Jonskem morju (Tukidid 1,24–55). Notranji spori med oli-
garhi in demokrati v korkiranski (s stališča Korinta sekundarni) koloniji Epidamnos
(Drač) so izzvali poseg obeh »matičnih« polis. Korint je doživel v pomorski bitki
pri Korkiri hud poraz, Epidamnos pa se je predal Korkiri (435). Medtem se je Ko-
rint pripravljal na nov obračun s Korkiro, ki je prosila Atene za pomoč in sklenila
z njimi obrambno zvezo (epimachía). Leta 433 je prišlo do pomorske bitke med
ladjevjema Korinta in Korkire v bližini Korkire. Korint je v bitki zmagal, vendar
mu je prihod atenskega ladjevja preprečil, da bi svojo zmago lahko izkoristil.
Atenski in korintski interesi so se križali tudi na Halkidiki, kjer je nastalo
drugo vojno žarišče (Tukidid 1,56–65). Potejdaja, korintska kolonija iz dobe tira-
na Periandra, je stopila v Delsko-atiško pomorsko zvezo, ne da bi prekinila vezi
z matično polis, ki je pošiljala v Potejdajo kot polsvobodno polis svoje upravnike
(epidamiourgoí). Leta 433 je Perikles svetoval Potejdajcem, naj odslovijo korint-
ske funkcionarje in s tem prekinejo zvezo z metropolo. Potejdaja se je po tem po-
zivu povezala z Makedonijo (kralj Perdikas II.) in prekinila stike s Korintom (432).
Njenemu zgledu so sledile še nekatere druge polis na Halkidiki.
Tretje in najbolj akutno krizno žarišče je nastalo zaradi spora med Atenami
in Megaro. S tako imenovano megarsko psefizmo je Perikles Megarcem, zavez-
nikom Korinta in atenskim konkurentom, prepovedal vstop v vsa pristanišča na
področju Pomorske zveze (432; Tukidid 1,139–144; Plutarh, Perikles 29–30). S
tem je megarski trgovini zadal uničujoč udarec. Sodobniki so ta ukrep ocenjevali
kot pravi vzrok za vojno. Na poziv Megare je najprej spartanska apella, nato pa še
zbor Peloponeške zveze prekinil tridesetletni mir z Atenami. Sledili so poskusi po-
gajanj. Ko je Sparta zahtevala izgon Alkmajonidov (in s tem odstranitev Perikla)
ter obnovitev avtonomije atenskih zaveznikov (in s tem razpustitev Delsko-atiške
pomorske zveze), je bil vojni spopad samo še vprašanje časa. Spartanci so za vojni
cilj razglasili avtonomijo Grkov, da bi tako opogumili posamezne člane Pomorske
zveze k izstopu. Ko so Spartanci odklonili atenski poziv, da spor rešijo na podlagi
določb miru iz l. 446 (t.i. tridesetletni mir), so jasno pokazali svojo pripravljenost
na vojno. Korint je s svojimi zavezniki izsiljeval vstop Sparte v vojno z grožnjo, da
bo sicer iskal pomoči drugod, pri čemer je meril na Argos, spartanskega nasprot-
nika na Peloponezu, ki ni bil član Peloponeške zveze.
3.4. Arhidamova vojna (431–421)

Prvo desetletje vojne se označuje po spartanskem kralju Arhidamu (Archída-
mos, umrl 427; DNP, s.v.), ki je vodil pohod peloponeške vojske v Atiko (kot prvi
je to dobo tako označil retor Lizias).
Nasprotnika, ki sta se spopadla, sta se med seboj zelo razlikovala. Atene so
bile pomorska velesila, imele so na razpolago za tedanje razmere ogromna sredstva
celotne pomorske zveze in celo vrsto zaveznikov v Grčiji ter izven grškega sveta
(to so bili v Jonskem morju Zakint, Korkira, na Siciliji Segesta, Leontini, Regij, v
srednji Grčiji Navpaktos (Mesenijci), Akarnanijci in predvsem Tesalija). Na kop-
nem pa so bile Atene obdane od sovražnih držav in vojaških zvez (Megara, Korint,
Bojotska zveza), ki so čakale na ugodno priložnost, da napadejo osovraženega so-
seda. Na Peloponezu sta ostala le Argos in Ahaja nevtralna, vse ostale države pa
so prispevale kontingente v vojsko Peloponeške zveze. Tako je bil skoraj ves grški
svet od Jonije do Sicilije razdeljen na dva tabora.
Kopenska vojska Peloponeške zveze je štela ok. 40.000 vojakov, atenska
ok. 15.000 (13.000 hoplitov, 1.200 konjenikov in 1.600 lokostrelcev). Tako je bila
atiška kopenska vojska uporabna le za obrambo. Povsem drugačen je bil položaj
na morju. Ladjevje Pomorske zveze, ki je štelo več kot 300 ladij (v veliki večini
atenskih), je popolnoma obvladovalo morje. Posadke so sestavljali teti, metojki in
sužnji. Medtem ko Peloponeška zveza ni razpolagala z nikakršnimi finančnimi re-
zervami, niti ne z vojno blagajno, temveč je bila odvisna od sprotnih denarnih in
naturalnih prispevkov članic, so Atene razpolagale s sredstvi od redno prihajajočih
davkov in z vojno rezervo, ki jo je dal shraniti Kalias. S tem so imele Atene za voj-
no solidno finančno oporo.
Velika razlika v vojaški moči na kopnem in na morju je bila podlaga Perik-
lovega vojnega načrta. Atene naj bi prepustile celotno atiško kopno, branili naj bi
le nekaj utrdb na meji z Bojotijo. Celotno atiško prebivalstvo naj bi se umakni-
lo na zavarovano območje znotraj Dolgega zidu. Obleganje ogromnega obzidja
je bilo namreč popolnoma nemogoče, zlasti ker je atensko ladjevje obvladovalo
morje. Kot protiudarec so bili predvideni napadi atenskih pomorskih sil na področje
Peloponeške zveze. Podlaga Periklovega načrta sta bili odpoved velikim zunan-
jim uspehom ter visoka morala in disciplina atenskega prebivalstva, ki naj bi bilo
zmožno velikih žrtev.
Vojna se je začela spomladi 431 z neuspešnim napadom Tebancev na atensko
zaveznico Plataje. Sledil je vpad peloponeške vojske pod kraljem Arhidamom v Ati-
ko (Tukidid 2,10–23). Kljub demoralizaciji atiškega prebivalstva, ki so ga naselili v
barakah in celo v templjih znotraj Dolgega zidu, je Perikles vztrajal pri obrambnem
načrtu, tokrat z uspehom, saj se je peloponeška vojska že čez en mesec umaknila.
Atenci so nasprotno poslali pomorsko odpravo v Jonsko morje in pridobili Kefale-
nijo na svojo stran, prav tako so postali atenski zavezniki Akarnanijci. Poleg tega
so Atenci še enkrat obračunali s sosednjo Ajgino.
Drugi pohod peloponeške vojske 430 (Tukidid 2,47–57), ki je sicer zelo pri-
zadel Atiko, kot vojaško dejanje ni prinesel dokončne odločitve. Vendar pa je na
razvoj dogodkov bistveno vplival nepredvidljiv dogodek. Poleti 430 je v prenase
ljenih Atenah in med atensko mornarico izbruhnila strahotna epidemija kuge, katere
potek in posledice je na izredno sugestiven način opisal Tukidid (2,48–54; na tej
podlagi tudi Lukrecij, De rerum natura 6,1133–1286; gl. v slov. prevodu s komen-
tarjem A. Sovreta: T. Lucretius Carus, O naravi sveta, Ljubljana 1959, 177 ss. in 494
ss.; od kasnejših avtorjev prim. tudi Diodor 12,58; Plutarh, Perikles 34). Epidemija
se je razširila v Atene iz Male Azije in naj bi kasneje ogrozila tudi Rim (Livij 4,21).
Trajala je štiri leta in domnevno naj bi pokončala kar tretjino atiškega prebivalstva.
KLASIČNA DOBA 129
Med prebivalstvom Atike, ki se je v vojnih razmerah naselilo na majhnem območju

znotraj Dolgega zidu, sta se razširila malodušje in obup. Krivdo za katastrofalne
razmere so naprtili – vsaj v posrednem smislu – Periklu, ki je bil jeseni 430 odstav
ljen in obtožen korupcije. Proces proti Periklu je odraz spremenjenih vojnih razmer,
ko je šlo Atencem za golo preživetje. Težki pogoji, v katerih je potekala vojna, so
privedli do njene nepredvidljive poostritve; spartanska stran je dala v strahu pred
morebitno okužbo nemudoma usmrtiti vsakega zajetega Atenca.
Pomembni, vendar ne bistveni uspehi Atencev 429 na severnem bojišču (za-
vzetje Potejdaje) in blokada Korintskega zaliva niso dosti vplivali na potek voj-
ne, prav tako ne Periklova rehabilitacija. Veliki atenski državnik je med epidemijo
doživel družinsko katastrofo (smrt dveh sinov in več drugih sorodnikov) in je tudi
sam kmalu umrl zaradi kuge (Plutarh, Perikles 36–38). Njegov odhod je odprl
vprašanje političnega nasledstva. V kritičnih razmerah se je kot vodilna osebnost
v Atenah uveljavil Kléon, demagog in malo cenjen človek, ki ga sočasni viri (Ari-
stofan, Aharnjani in Konjeniki; Tukidid) prikazujejo v neugodni luči. Kot njegov
tekmec se je uveljavil kot zmeren politik strateg Nikías (gl. KlP, s.v. Kleon, Nikias).
V obdobju manj intenzivnih vojnih operacij v času epidemije je Atene priza-
dela še ena nesreča: izstop Lezba iz Pomorske zveze (428), ki so ga hoteli Atenci
hoteli preprečiti za vsako ceno (Tukidid 3,2–6). Ko se je Lezbos 427 zaradi lakote
predal, je Kleon predlagal v ljudskem zboru kot kazen usmrtitev vseh odraslih
moških, zasužnjenje žensk in otrok ter razdelitev zemlje atiškim naseljencem (Tu-
kidid 3,35–50). Čeprav s predlogom ni uspel, je bila kazen za Lezbos zelo huda:
izguba avtonomije, porušenje obzidja, izročitev ladjevja, izguba ozemlja in usmr-
titev tisoč meščanov, ki so se v uporu najbolj kompromitirali. To nezaslišano krva-
vo dejanje, ki ga je odredila demokratična institucija atenske države (ekklesía), je
vplivalo na še dodatno poostritev vojne in je izzvalo spartanske protiukrepe (usmr-
titev vseh ujetnikov po zavzetju Plataj; Tukidid 3,52–68).
V času kuge in zaostrovanja vojne so tudi Atenci dosegli nekaj pomembnih
vojaških in političnih uspehov. Najvažnejši je bil vsekakor na Siciliji, ko se je proti
Sirakuzam in njenim zaveznicam (Gela, Selinunt, Mesana, Himera, Lokri) organi-
zirala Zveza jonskih polis (Naksos, Katana, Leontini, Regij), s katero so se pove-
zali Sikelci. Atenci so 427 z manjšim ladjevjem (prvič) intervenirali na Siciliji in
dosegli pomemben politični ter diplomatski uspeh (Tukidid 3,86).
Ko je prevzela oblast t.i. vojna stranka (Kleon), so Atene prevzele vojno po-
budo: utrdile so svojo vlogo na Siciliji (ponovna ekspedicija 425; Tukidid 3,115)
in z izkrcanjem na obali Mesenije (Pilos) poskušale zanetiti upor Mesenijcev proti
Sparti. Zlasti slednje je prizadelo Sparto, ki ne le da ni mogla pregnati Atencev s
Peloponeza, temveč je doživela proti njim hud poraz (obkolitev in nato predaja spar-
tanske posadke na otoku Sfakteriji blizu mesenijske obale 425; Tukidid 4,26–41).
Sparta je v takih razmerah ponudila pogajanja na podlagi določb tridesetletnega
miru, vendar so Atenci (Kleon) ponudbo zavrnili. Po uspehu atenske ekspedicije v
Meseniji je Kleon revidiral seznam davkov Pomorske zveze, pri čemer je prispev
ke dvignil za tisoč talentov (od 460 talentov na 1460 talentov; HGIÜ 113). Tako
so morali zavezniki dejansko financirati atensko vojskovanje.
Vrh atenskih uspehov pomeni zasedba otoka Kitera (Kýthera) na južni obali
Peloponeza 424. S tem so Atenci blokirali Peloponez in le vprašanje časa je bilo,
kdaj bo Sparta kapitulirala. V kritičnih razmerah je postal spartanski rešitelj voj-
skovodja Brasídas (KlP, s.v.), poveljnik manjše vojske, ki jo je Sparta poslala na
pomoč Halkidijcem na severno bojišče. Po pohodu čez Istmos, skozi Bojotijo in
Tesalijo je spartanska vojska prišla do Makedonije in prizadela Pomorsko zvezo
na najbolj občutljivem mestu. Spartancem so se priključile polis na Halkidiki, za-
vzeli so Amfipolo (mesto je kot atenski strateg neuspešno branil kasnejši zgodo-
vinar Tukidid) in atenske zlate rudnike. Traško območje Pomorske zveze je 424
odpadlo od Aten (Tukidid 4,102–108). Medtem je spodletel tudi atenski napad na
Bojotijo. Atenci so bili v bitki pri Deliju – edini veliki kopenski bitki v vsej deset-
letni Arhidamovi vojni – popolnoma poraženi (Tukidid 4,89–101). Tebanci so tedaj
prvič uporabili taktiko poševne bojne črte (loxè phálanx), s katero so pol stoletja
kasneje postali celo vodilna vojaška sila v Grčiji. Atenci so doživeli diplomatski
poraz tudi na Zahodu; sicilski Grki so na sestanku v Geli 424 prekinili medseboj-
ne spore in atensko ladjevje se je vrnilo s Sicilije. Preobrat v vojnih uspehih 424 se
je odražal tudi v notranji politiki. Številni procesi proti atiškim strategom kažejo,
da v Atenah ljudstvo s potekom vojne ni bilo zadovoljno. Vojna stranka je izgubi-
la vpliv in 423 so Atenci sklenili začasno premirje, prav tako pa so obnovili Kali-
jev mir s Perzijci.
Razvoj dogodkov na severnem bojišču je preprečil uveljavitev miru. Pobudo
je zopet prevzela vojna stranka, njen voditelj Kleon je vodil pohod Atencev na se-
verno bojišče; diplomatskemu uspehu (Makedonija – kralj Perdikas II. – je posta-
la atenski zaveznik), so sledili tudi vojaški uspehi (zavzetje nekaj mest v Trakiji).
V odločilni bitki pri Amfipoli je bila atenska vojska popolnoma poražena (Tukidid
5,6–12). Kleon je padel, med maloštevilnimi padlimi Spartanci pa je bil tudi voj-
skovodja Brasidas. S smrtjo obeh vojskovodij so bile odstranjene ovire za sklenitev
miru. V Atenah je prevzela vodstvo mirovna stranka (Nikias) in tudi Sparta je bila
pripravljena skleniti mir (Tukidid 5,13–22). Sparta je zahtevala izročitev ujetnikov
in izpraznjenje vseh atenskih postojank na Peloponezu in ob njegovih obalah, sama
pa je bila pripravljena Atencem vrniti tista mesta, ki so med vojno odpadla od Aten
in prestopila na spartansko stran. Sklenitev petdesetletnega miru (spondaí) leta 421,
ki je bolj znan pod imenom atenskega stratega (Nikijev mir), je pomenila za Atene
diplomatski uspeh. Atenci so obdržali to, kar so že prej imeli, in s tem pravzaprav
dosegli Periklov vojaški cilj. Po drugi strani pa se zdi, da so bile Atene od vojne
bolj izčrpane in prizadete kot nasprotna stran, saj so trpele zaradi kuge, opustošenja
Atike in izgube traškega dela Pomorske zveze.
3.5. Nikijev mir (421–414) in atenska ekspedicija na Sicilijo (415–413)
• Obdobje t.i. Nikijevega miru opisujejo Tukidid 5,25–116, Diodor 12, 75–81 in kome-
diograf Aristofan (Mir, Ptiči); atensko ekspedicijo na Sicilijo opisujejo Tukidid 6–7,
Diodor 12–13, Kornelij Nepot 7 (Alkibiad) in Plutarh (Alkibiad; v slov. prevodu:
Življenje velikih Grkov, 193–231). O Alkibiadu gl. KlP in DNP, s.v. Alkibiades.
KLASIČNA DOBA 131
Določb Nikijevega miru se ni držala nobena stran. Nekatere članice Peloponeške

zveze (Megara, Korint, Elida, Tebe) miru niso potrdile, Sparta Atencem ni hotela
izročiti Amfipole, Atenci pa so nasprotno prek postojank na otokih še naprej izva-
jali pomorsko blokado Peloponeza. Najbolj nezadovoljen je bil z določbami miru
Korint, ki je izgubil Korkiro in Potejdajo. Spričo nezadovoljstva (zlasti v Korintu)
je Peloponeški zvezi celo grozil razpad. Korint je podprl demokratično gibanje na
Peloponezu proti aristokratski Sparti. Le-ta je v tem času doživela vrsto političnih
porazov od svojih (nekdanjih) zaveznikov. Z določbami miru so bili prav tako ne-
zadovoljni v Atenah, kar je ponovno privedlo na oblast t.i. vojno ali radikalno stran-
ko, ki sta jo vodila Hiperbol (Hypérbolos) in Alkibiad (Alkibiádes). Slednji je v tem
času postal vodilni atenski politik. Bil je izredno nadarjen in ambiciozen, vendar v
celoti premalo samoobvladljiv človek, ki kljub Sokratovi vzgoji ni spremenil svoje-
ga bistva (prim. Plutarh, Alkibiad 1–9; 16). S svojimi duhovnimi in telesnimi da-
rovi je povsem zasenčil vse ostale atenske politike. Njegov načrt je bil popolnoma
izolirati Sparto. Da bi to dosegel, so sklenili Atenci zvezo z Argosom, Mantinejo
in Elido (HGIÜ 125). Boj za prevlado na Peloponezu med Sparto in Argosom je
dosegel vrh z bitko pri Mantineji 418 (Tukidid 5,63–75). Čeprav so Argosu poma-
gali Atenci in zavezniki, je spartanska vojska pod poveljstvom kralja Agida v tej
po Platajah največji kopenski bitki v Grčiji zmagala. Sledila je popolna obnovi-
tev spartanske hegemonije na Peloponezu; Argos, Mantineja in Ahaja so stopili v
Peloponeško zvezo, le Elida je stala ob strani. S tem je bila posebna zveza Aten s
peloponeškimi državami razbita, Alkibiadovi načrti pa so začasno propadli.
Atenski politični poraz je bil podlaga za krepitev mirovne stranke in za
politični spopad med Alkibiadom in Nikijem (kot voditeljem »mirovne« stranke).
V takih razmerah so ponovno uporabili ostrakizem, že opuščeno in od vsega začetka
sporno institucijo atiške demokracije. Sodba je 417 zadela v tem političnem spo-
padu stransko figuro Hiperbola. Ostrakizem se je ponovno pokazal kot popolnoma
neuporaben in so ga v Atenah za vedno opustili.
Nikias in Alkibiad, ki sta v tem času sodelovala, sta kot stratega (417/6) skušala
doseči zunanje uspehe, pri čemer je bil uspešnejši Alkibiad. Atenci so organizirali
ekspedicijo proti nevtralnemu Melosu (dorski polis) in pri tem pokazali vse oblike
brutalnosti (množične usmrtitve in zasužnjenje preostalega prebivalstva; Tukidid
5,85–113). Sparta je ob teh dogodkih ostala nedejavna zaradi nevarnosti atenske
zveze z Argosom (HGIÜ 129).
Veliko spremembo in preobrat v peloponeški vojni je povzročil razvoj do-
godkov na grškem Zahodu, predvsem na Siciliji. Vodilna dorska polis Sirakuze je
premagala jonsko polis in atenskega zaveznika Leontine. Ta in drugi spori med
sicilskimi polis (Segesta – Selinunt) ter klicanje Aten na pomoč so bili odlična
priložnost za atenski poseg na Zahod, za kar se je zavzemal zlasti Alkibiad. Atene
so obvladovale pomorsko pot na Zahod; spričo bogastva Sicilije bi morebitni atenski
uspeh pomenil tudi povečanje blagostanja atenskega prebivalstva, na kar je zlasti
meril Alkibiad, ki je tukaj videl tudi priložnost za osebni uspeh. Po zgledu (zlasti
sicilskih) tiranov je na olimpijskih igrah 416 nastopil na kar se da slavnostni način.
Tako kot nekdaj sicilski tirani pri Pindarju (Olimpijske ode 1–12; Pitijske ode 1–3)
je Alkibiad naročil zmagoslavno pesem pri Evripidu. S svojim bleščečim nastopom
je pridobil na svojo stran atensko prebivalstvo (Plutarh, Alkibiad 11).
Leta 415 so Atene (ekklesía) sklenile intervenirati na Siciliji (HGIÜ 131).

Tokrat so poslali na Sicilijo veliko armado: 134 ladij s 25.000 možmi posadke in še
posebej 6.400 vojakov za kopenske operacije. Za poveljnike so bili imenovani Ni-
kias, Lamahos in Alkibiad, ki so dobili posebna pooblastila (strategoì autokrátores).
Atene so tako prepustile zadeve v Grčiji drugim in se v celoti posvetile sicilskemu
vprašanju, da bi potem prek obvladovanja Zahoda lažje prevladale tudi v Grčiji.
Neposredno pred odhodom sicilske ekspedicije se je zgodilo v Atenah nezaslišano
svetoskrunstvo, namreč poškodovanje božjih podob, kar je večina Atencev razu-
mela kot slabo znamenje za načrtovani vojaški podvig (Tukidid 6,27–29; Plutarh,
Alkibiad 18–20). Dejanje samo je ostalo nepojasnjeno; verjetno so skrunilci božjih
podob izhajali iz vrst oligarhičnih društev (hetairíai). Ovadba je zadela tudi Alki-
biada, ki so mu očitali, da je v hiši svojega prijatelja oskrunil elevzinske misterije.
Raziskava o dejanju je bila preložena na čas po povratku ekspedicije.
Sicilska ekspedicija je takoj zašla v velike težave: (pre)veliko atensko ladjev
je so tudi atenski zavezniki sprejeli hladno; njegovi poveljniki niso imeli jasnega
vojnega načrta (Lamah je hotel takoj napasti Sirakuze, Alkibiad pa je nameraval
najprej pridobiti manjše polis in tako ustvariti podlago za napad na Sirakuze); tudi
jonske skupnosti niso želele postati atenski zavezniki in nekatere (npr. Katano) so
morali Atenci v to prisiliti. Končno je ekspediciji izredno škodoval odpoklic Alki-
biada. Ta je bil obtožen, da je sodeloval pri skrunitvi božjih podob, zato bi se mo-
ral vrniti v Atene in se tam zagovarjati pred sodiščem. Ker je slutil, da bi se zade-
va utegnila zanj slabo končati, je v južni Italiji zbežal, se prebil do Elide in od tam
pobegnil v Sparto. Tako je postal glavni pobudnik sicilske ekspedicije izdajalec
Aten (Tukidid 6,53–61; Plutarh, Alkibiad 22–23).
Z Alkibiadovim begom je sicilska ekspedicija izgubila glavnega animatorja.
Atenska mornarica je jeseni 415 pristala v sirakuškem t.i. Velikem pristanišču in v
prvih spopadih zmagala nad Sirakužani, ki so prosili za pomoč v Korintu in Sparti.
Ko so se Atenci spomladi 414 izkrcali severno od Sirakuz, zavzeli strateško po-
membno vzpetino Epipolaí in z oblegovalnim zidom mesto odrezali od zaledja, je
bila atenska ekspedicija pred končnim uspehom. Med najhujšo stisko so na Siciliji
intervenirali Spartanci, ki so premagali vojsko atenskih zaveznikov in prodrli skozi
atensko oblegovalno črto do Sirakuz. Ko so zavzeli strateško pomembno vzpetino
Epipole (Epipolaí) in utrdili novo obrambno črto, je bilo atensko obleganje izničeno.
Atenska vojska je bila izpostavljena napadom iz mesta in iz notranjosti otoka. Stra-
teg Nikias je prosil za pomoč v Atene, vendar je le-ta prišla prepozno. Leta 414 se
je namreč obnovila vojna v Grčiji, atenska politična in vojaška avantura na Siciliji
pa je prerasla v vsegrško vojno, oz. v zadnje desetletje peloponeške vojne. Leta 413
je peloponeška vojska po dvanajstih letih ponovno vdrla v Atiko, kar je sprožilo v
Atenah v pričakovanju spartanskega napada na mesto panične reakcije (celo beg
državnih sužnjev iz rudnikov). Spartanci so na Alkibiadov nasvet zavzeli od Aten
dvajset kilometrov oddaljeno utrdbo Dekelejo, od koder so strateško obvladovali
Atiko (Tukidid 7,19; 27 s.).
Medtem se je sicilska ekspedicija Atencev končala s katastrofo. Pomoč
iz Aten je bila šibka in poskus preboja sirakuško-spartanske blokade je spodle-
tel. Zaradi sporov med poveljniki so bili Atenci neaktivni in so naposled opustili
KLASIČNA DOBA 133
nesmiselno obleganje. Zaradi luninega mrka konec avgusta 413, ki so ga razumeli

kot slabo znamenje, je Nikias za en mesec odložil odhod atenskega ladjevja, kar je
bilo končno za ves podvig usodno. Sirakužani so atenskemu ladjevju zaprli odhod
iz velikega pristanišča, zato so bili Atenci po izgubi celotnega ladjevja prisilje-
ni k umiku v notranjost (Tukidid 7,59–71). Neodločnost atenskih poveljnikov je
omogočila Sirakužanom, da so zaprli vse poti v notranjost. Umik Atencev, katerih
sile ceni Tukidid (verjetno previsoko) na 40.000 mož, se je končal z vojaško kata-
strofo. Ko se je približala južni obali otoka, je bila atenska vojska za boj nespo-
sobna ter povsem demoralizirana in je nato kapitulirala. Zajete atenske vojake je
čakala strašna usoda: zaprli oz. zazidali so jih v kamnolome, kjer je večina zaradi
lakote in žeje pomrla, redke preživele pa so čez nekaj mesecev prodali v suženjstvo
(Tukidid 7,72–87). Propad atenske vojske v sirakuških kamnolomih je bil največja
katastrofa, ki je kdajkoli doletela kakšno grško vojsko. Vzrokov zanjo je več: po-
leg vrste oteževalnih okoliščin od začetka ekspedicije dalje tudi nezadostno poz-
navanje položaja na Siciliji in nesposobno vodstvo (zlasti strateg Nikias). Ta poraz
pomeni dejanski preobrat v peloponeški vojni.
3.6. Dekelejska in jonska vojna (414–404)

• Ta čas opisujejo Tukidid (8), komediograf Aristofan (Lizistrata, Žabe) in retor Lizias;
med kasnejšimi zgodovinarji in biografi Ksenofont (Hellenika 1–2); Diodor (13–14);
Kornelij Nepot 6–9 (kratke biografije Lizandra, Alkibiada, Trazibula in Konona) in
Plutarh (Alkibiad; Lizander).
Propad sicilske ekspedicije je uvod v obdobje političnega zatona Grčije, ki
se je po porazu atenske mornarice in vojske ponovno znašla za pol stoletja v senci
perzijske premoči. Perzija je v tej dobi (kralj Darej II.) ponovno postala aktivna
na Zahodu. Odkrito je nastopila proti Atenam kot domnevnemu kršilcu Kalijeve-
ga miru in finančno podprla Sparto, ki je Grke v Mali Aziji prepustila Perziji (412;
Tukidid 8,18;36–37;57–59). Posledica tega je bil odpad otokov (Hiosa, Mitilene in
Metimne na Lezbu) od Aten, nakar je začela atenska oblast razpadati tudi na malo
azijskem kopnem (odpad Mileta 412). Atene so bile na robu finančnega zloma, saj
so bile finančne rezerve skoraj v celoti izčrpane (412 so posegli celo po zadnji re-
zervi 1.000 talentov). Zunanji neuspehi so spodbujali notranje razprtije. Ker je bila
za katastrofo na Siciliji odgovorna demokratična stran, se je zelo okrepilo delovanje
oligarhov, ki so skušali omejiti vlogo demokratičnih institucij. Oligarhično giban-
je se je povezovalo z Alkibiadom, ki je bil najprej v službi Spartancev, nato pa je
skušal prek zvez s Perzijo in z oligarhi doseči spremembo državne ureditve v prid
oligarhije. V takih razmerah se je vrnil v Atene.
Leta 411 je v Atenah praktično padla demokracija. Uvedli so nov organ, ko-
misijo tridesetih mož (syngrapheîs autokrátores, med njimi tudi deset svetnikov
z večjimi pooblastili, t.i. próbouloi). Na zboru (ekklesía), ki je zasedal na Kolonu
izven mesta, so ukinili vrsto demokratičnih institucij. Ukinjene so bile tudi dnevni-
ce. Število politično polnopravnih državljanov je bilo omejeno na pet tisoč, ki naj
bi sodelovali oz. potrjevali tiste odločitve, ki bi jih svet štiristotih pred tem ocenil
za primerne. Ta reforma ni pomenila politične oblasti petih tisočev državljanov,
temveč dejansko oblast sveta štiristotih. Po vsebini je bila reforma državni pre-
vrat, ki se je sprevrgel v teror oligarhov (Tukidid 8,63–72). Atenska demokracija
je tako slabo stoletje po Klejstenu prvič začasno propadla (prim. Aristotel, Athe-
naion politeia 29).
Oligarhični prevrat ni izboljšal atenskega zunanjepolitičnega položaja. Zma-
ga demokratičnega gibanja na Samosu 412 je spodbudila demokratično gibanje v
Atenah. Atensko ladjevje, ki je bilo zasidrano pred Samosom, je odpovedalo pokor-
nost oligarhičnemu režimu. Zaradi vrste zaporednih neuspehov oligarhov je padla
oblast štiristotih. Nova ureditev (411), ki se označuje po državniku Teramenu tudi
kot Teramenova ustava, je pomenila kompromis med oligarhično in demokratično
vlado. Državo je vodil svet, ki se je delil na štiri sekcije. Politične pravice je imelo
pet tisoč za vojaško službo sposobnih državljanov (hoi tà hópla parechómenoi;
prim. Tukidid 8,89–98; Aristotel, Athenaion politeia 30–33; KlP, s.v. Theraménes).
Ta ureditev je ostala v veljavi le osem mesecev (do 410).
Notranjepolitična nestabilnost Aten se je odrazila tudi v vrsti zunanjepolitičnih
porazov: po odpadu Evboje, jonskega in helespontskega območja Pomorske zveze
(412/411) je sledil odpad Tasosa in Abdere na tračanskem področju (jeseni 411). S
perzijsko finančno podporo je Sparta zgradila svojo mornarico in ob pomoči Sirakuz
postala pomorska sila. V Atenah so se v kritičnem položaju vsa pričakovanja usme-
rila v Alkibiada, ki ga je atensko ladjevje na Samosu oklicalo za stratega. Atenci so
na področju morskih ožin najprej v dveh pomorskih bitkah (pri rtu Kynòs Sêma in
Abidu v Dardanelah; Tukidid 8,104–107; Plutarh, Alkibiad 27) zmagali nad spar-
tansko mornarico, nato pa v veliki pomorski bitki pri Kiziku (410) pod Alkibiado-
vim vodstvom popolnoma uničili spartansko ladjevje (spopada ni preživela niti ena
spartanska ladja; Ksenofont, Hellenika 1,1,11–18; Plutarh, Alkibiad 28). Posledica
je bila obnovitev atenske premoči ob morskih ožinah in v Propontidi. Sparto je poraz
pri Kiziku tako prizadel, da je bila pripravljena skleniti mir na podlagi dotedanjega
položaja, vendar so Atenci to ugodno ponudbo zavrnili. Kmalu nato je padla šibka
oblast petih tisočev državljanov in z njo zmerno oligarhična Teramenova ustava.
V Atenah je ponovno zmagala demokracija s svojimi institucijami (svet petstotih,
ekklesía, ljudsko sodišče). Tedaj so prvič v zgodovini Aten nameravali popisati vse
veljavno pravo. Poskus je propadel, ker se je izkazalo, da so člani komisije popis
veljavnega prava izrabljali v lastno korist. Da bi zagotovili preživetje ljudi, ki niso
opravljali javnih funkcij ali niso služili v vojski ali mornarici, so uvedli t.i. diobo-
lijo, neke vrste državno podporo (prim. Aristotel, Athenaion politeia 28,3). Poleg
tega so začeli z javnimi deli (sklepni del gradnje Erehtejona, ki je bil zgrajen v le-
tih 420–408). Ustanova diobolije je pomenila neznosno breme za državne finance,
zlasti zato, ker so se skušali člani Pomorske zveze vse bolj izogibati plačevanju
prispevkov, ki je pomenilo obenem financiranje atenske socialne politike.
Pod vtisom izrednih uspehov v Joniji in ob morskih ožinah je bil Alkibiad
izvoljen za stratega in se je 408, sedem let po začetku sicilske ekspedicije in begu iz
južne Italije v Sparto, zmagoslavno vrnil v Atene. Potem ko so ga uradno razbreme-
nili vseh obtožb in ga na razne načine odlikovali, je dobil kot hegemòn autokrátor
neomejeno poveljstvo nad atensko vojsko na morju in na kopnem. V Atenah je ve-
ljal za rešitelja domovine (Plutarh, Alkibiad 32–33). Vendar je bil to njegov zadnji
KLASIČNA DOBA 135
pomembnejši uspeh. Z nastopom Spartanca Lizandra (Lýsandros) je naletel atenski

vojskovodja na vojaško enakovrednega, politično pa sposobnejšega nasprotnika.
Lizandru je uspelo prepričati Perzijce, da njihovim interesom najbolj ustreza popol
na zmaga Sparte in ne obnovitev starih razmer v Grčiji. Na svojo stran je pridobil
mladega kraljevega sina Kira, ki je bil od 408 podkralj v Sardah. Po nastopu nove
spartanske mornarice pod Lizandrovim poveljstvom se je vojna sreča obrnila.
Prvi spopad med atensko in novo (drugo) spartansko mornarico pod Lizan-
drovim poveljstvom je bil v pomorski bitki pri Notiju (Nótion) 407, v kateri so bili
Atenci poraženi (Ksenofont, Helleniká 1,5,12–14). Alkibiad, ki je bil po porazu od-
stavljen, se je umaknil iz Aten in je odtlej živel kot zasebnik; po končnem vojnem
porazu Aten 404 je zbežal k Perzijcem, ki so ga dali na Lizandrovo prigovarjanje
usmrtiti (Plutarh, Alkibiad 35–39). Novi poveljnik atenske mornarice je postal Ko-
non, spartanska ofenziva na morju pa se je nadaljevala. V pomorski bitki pri Argi
nuzah (Arginoûsai pri otoku Lezbu) 406 so bili Spartanci popolnoma poraženi.
Atenci so zajeli več kot 70 spartanskih ladij (Ksenofont, Helleniká 1,6,29–38).
Velike atenske izgube v tej bitki so izzvale notranjepolitične pretrese. Sprožen je
bil proces proti poveljnikom, češ, da so premalo storili za reševanje brodolomcev,
in ekklesía je kar šest strategov (med njimi tudi istoimenskega Periklovega sina)
obsodila na smrt. Protesti atenske javnosti – omeniti velja tudi Sokratov nastop v
obrambo krivično obsojenih – so bili brez uspeha. Atene so v tem kritičnem letu
zapravile možnost za sklenitev miru: zavrnile so spartansko mirovno ponudbo in se
brez uspeha pogajale na Siciliji s Kartagino. Zavezništvo s Kartagino (prim. HGIÜ
149) naj bi namreč postalo protiutež povezovanju Sparte s Perzijo.
Odločitev v vojni je prineslo spartansko ladjevje pod Lizandrovim poveljst-
vom ob istočasni kopenski blokadi Atike prek trdnjave Dekeleje, ki so jo Spartanci
zavzeli že leta 414. Sledila je zadnja velika pomorska bitka pri Ajgospotamih (Ai-
gospotamoí) 405 ob vzhodni tračanski obali, v kateri so bili Atenci (poveljnik
Konon) popolnoma poraženi (Ksenofont, Helleniká 2,1,21–32; Plutarh, Alkibiad
36–37; Lizander, 10–11; HGIÜ 151). Spartanci so dali usmrtiti več tisoč atenskih
vojnih ujetnikov. Ostanki Pomorske zveze so propadli in le Samos je ostal zvest
Atenam. Poraz zadnjega ladjevja je zapečatil atensko usodo. Spartanska morna-
rica je neovirano z morske strani blokirala Atene, kopenska vojska pa se je utrdi-
la v sami bližini atenskih mestnih vrat. V Atenah so izgubili vsako upanje, bili so
pripravljeni na pogajanja, celo na izgubo Pomorske zveze. Sledila so pogajanja,
katerih potek in izid odražata popoln atenski poraz. Najhujši atenski nasprotniki
(Korint in Tebe) so zahtevali popolno uničenje Aten, vendar je Sparta kot glavni
zmagovalec to preprečila. Kljub temu so bili mirovni pogoji za Atene zelo težki in
pomenijo popoln vojaški poraz. Atene so izgubile vse zunanje posesti. Vse utrdbe,
zgrajene v Periklovi dobi (zlasti Dolgi zid), so bile porušene. Atene so izgubile ce-
lotno ladjevje z izjemo simboličnih dvanajstih ladij, poleg tega so morale dovoliti
povratek političnim pregnancem. Obvezale so se, da bodo nudile vojaško pomoč
Sparti in so bile s tem izenačene s članicami Peloponeške zveze. Vključitev Aten v
Peloponeško zvezo simbolizira popoln poraz Aten. Spomladi 404 je spartansko ladjev
je zaplulo v Pirej, kot zadnja trdnjava Pomorske zveze pa je nekaj mesecev po padcu
Aten padel tudi Samos (Ksenofont, Helleniká 2,3,6–8; Plutarh, Lizander 14–15).
Med pomembnimi zgodovinskimi vprašanji je v ospredju vprašanje krivde

za izbruh vojne: ali je za izbruh vojne bolj kriv atenski državnik Perikles (ki so ga
napadali kot glavnega krivca) ali Sparta. O tem gl. (v podporo drugi tezi) G. E. M.
De Ste. Croix, The Origins of the Peloponnesian War, London 1972 (avtorjeva po-
glavitna teza: glavni vzrok za izbruh vojne je bil strah Sparte pred prevlado Aten
v Grčiji).
• O poteku dolge vojne (oz. njenih delov) gl. naslednje monografije: D. Kagan, The Ar-
chidamian War, Ithaca – London 1974; Isti, The Peace of Nicias and the Sicilian Expe-
dition, Ithaca – London 1981; Isti, The Fall of the Athenian Empire, Ithaca – London
1987; E. Lévy, Athènes devant la défaite de 404, Athènes 1976. Nekaj študij o izbra-
nih vprašanjih (zlasti atenske) zgodovine tega časa:; H. Wolff, Die Opposition gegen
die radikale Demokratie in Athen bis zum Jahre 411 v. Chr., ZPE 36, 1979, 279–302;
B. R. MacDonald, The Megarian Decree, Historia 32, 1983, 385–410; B. Smarczyk,
Bündnerautonomie und athenische Seebundpolitik im Dekeleischen Krieg, Frankfurt
am Main 1986; G.A. Lehmann, Überlegungen zur Krise der attischen Demokratie
im Peloponnesischen Krieg: vom Ostrakismos des Hyperbolos zum Thargelion 411
v. Chr., ZPE 69, 1987, 33–73.
Druga velika tema raziskav so spremembe v grškem svetu, ki jih je povzročila
vojna, o čemer imamo sorazmeroma dobre vire (Tukidid in Ksenofont; večina Ari-
stofanovih in Evripidovih del; Platonovi dialogi, v katerih nastopa kot glavna oseba
Sokrat, so tudi postavljeni v to obdobje; nekatera pomembna umetniška dela kot npr.
Erehtejon). Visok nivo atenske kulture, kljub vojnim razmeram, odpira vprašanje
odnosa med vojno in kulturnim življenjem. Gl. V.M. Strocka, Athens Kunst im Pelo
ponnesischen Krieg, v: G. Alföldy (izd.), Krisen in der Antike, Düsseldorf 1975,
46–61; E. Lévy, Athènes devant la défait de 404, Athènes 1976.
Eden od pojavov v atenski notranji politiki tega časa je bil nastop demago-
gov, dalje notranji boji v Atenah in končno nastop tiranije trideseterice.
• Nekaj novejših večjih študij: M.I. Finley, Athenische Demagogen, Das Altertum 11,
1965, 67–79; W. R. Connor, The New Politicians of fifth-century Athens, Princeton
1971; E. F. Bloedow, Alcibiades reexamined, Wiesbaden 1973 (prim. Isti, Alcibiades
'Brilliant' or 'Intelligent'?, Historia 41, 1992, 139–157); R. Zoepfel, Aristoteles und
die Demagogen, Chiron 4, 1974, 69–90; F. Bourriot, La famille et le milieu social de
Cléon, Historia 31, 1982, 404–435; A. Mehl, Für eine neue Bewertung eines Justiz-
skandals. Der Arginusenprozeß und seine Überlieferung vor dem Hintergrund von
Recht und Weltanschauung im Athen des ausgehenden 5. Jh. v. Chr., Zeitschrift der
Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte (Romanistische Abteilung) 99, 1982, 32–80;
L. Edmunds, The Aristophanic Cleon's 'Disturbance' of Athens, American Journal
of Philology 108, 1987, 233–263; R.A. Bauman, Political Trials in Ancient Greece,
London – New York 1990 (Alkibiadov, arginuški in Sokratov proces itd.).
KLASIČNA DOBA 137
4. Zaton grške polis (404– ok. 360)
4.1. Viri (posebej Ksenofont) in temeljna literatura

Med materialnimi viri, ki so deloma ohranjeni in raziskani, velja omeniti
Kononovo obzidje v Atenah, utrdbe tirana Dionizija I. v Sirakuzah in grobnico
v obliki templja karijskega dinasta Mavzola (t.i. Mavzolej, dokončan sicer šele v
Aleksandrovi dobi). Pomemben vir za ta čas so novci (kratek pregled v: G.K. Jen-
kins – H. Küthmann, Münzen der Griechen, 117 ss.) in napisi (izbor historičnih
napisov v HGIÜ 201–236).
Med literarnimi viri velja omeniti vrsto del s področja politične publicistike,
ki so bila napisana v obliki govorov. Najpomembnejši tak avtor je bil Atenec Izo-
krat (436–338). Med njegovimi govori velja omeniti zlasti naslednje: Panegyrikós
(ok. 380, po vsebini zagovor druge Atiške pomorske zveze); Plataikós (373; proti
tebanski prevladi v Grčiji); Euagóras (ok. 370; hvalnica tiranu iz ciprske Salami-
ne). Večina Izokratovih govorov pade sicer na sredo 4. stol., v dobo Filipa II.
• Dvojezična izdaja Izokratovih spisov: G. Norlin – L. Van Hook, LCL, 1928–1945;
G. Mathieu – E. Brémond, CB, 1956; obsežnejše študije: K. Bringmann, Studien zu
den politischen Ideen des Isokrates, Göttingen 1965; F. Seck, Isokrates, Darmstadt
1976.
Pomembna sta tudi Lizijas (Lysías), zlasti z govorom Epitáphios (govor v
čast Atencev, ki so padli v korintski vojni) in Andokídes (govor o miru iz leta 392,
v katerem je kot prvi zastopal idejo koinè eiréne).
• Edicija Lizijevih govorov: W.R.M. Lamb, LCL, l930; L. Gernet – M. Bizas, CB, 1955;
večja študija: K.J. Dover, Lysias and the Corpus Lysiacum, Berkeley – Los Angeles
1968. O Andokidu gl. DNP, s.v. Andokides (1).
Med zgodovinarji je temeljni vir Ksenofont z grško zgodovino (Helleni-
ká), v kateri je zastopal prospartansko stališče (izd. C.L. Brownson, LCL, 1950;
G. Strasburger, Tusc., 1988), z opisom Kirovega pohoda (Kýrou anábasis; izd. C. L.
Brownson, LCL, 1950; P. Masqueray, CB, 1931; W. Müri – B. Zimmermann, Tusc.,
1997; prev. J. Fašalek, Ljubljana 1963).
• Od njegovih drugih spisov sta za zgodovino pomembna še dva, Davki (Póroi) in Oiko
nomikós; gl. K. Meyer, Xenophons »Oikonomikos«. Übersetzung und Kommentar,
Marburg 1975; Ph. Gauthier, Un commentaire historique des Poroi de Xénophon,
Genève-Paris 1976; R. Nickel, Xenophon, Darmstadt 1979; E. Schütrumpf, Xeno-
phon: Vorschläge zur Beschaffung von Geldmitteln oder über die Staatseinkünfte,
Darmstadt 1982.
Ksenofont (r. ok. 430 v Atenah) je izhajal iz kroga Sokratovih učencev. Po
koncu peloponeške vojne je kot najemniški vojak-oficir v službi perzijskega princa
Kira sodeloval na pohodu v Babilonijo. Po povratku vojske iz Perzije se je bojeval
na spartanski strani, bil pregnan iz Aten in se nato nastanil na posestvu, ki mu ga
je poklonila Sparta. Kot zgodovinar se po jeziku, idejah, konceptu in objektivno-
sti (zaradi prospartanske naravnanosti) ne more meriti s Tukididom, vendar je za
obravnavano obdobje nenadomestljiv. Prim. J. Dillery, Xenophon and the History
of his Times, London – New York 1995.
Pomemben vir za ta čas je tudi kot papirusna najdba fragmentarno ohranje-

na grška zgodovina (t.i. Helleniká iz Oksirinha v Egiptu neznanega avtorja, morda
Teopompa), ki se nanaša na dogodke 396/395 in prinaša opis ureditve Bojotske
zveze.
• Izd.: FGrH 66; P. R. McKechnie – S. J. Kern, Hellenica Oxyrhynchia, Warminster
1988. O historiografskem izročilu te dobe gl. tudi P. Pedech, Trois historiens mécon-
nus. Théopompe – Duris – Phylarque, Paris 1989.
Ostali avtorji prinašajo manj podatkov. Za zgodovino Perzije je pomemben
tudi Ktezias (FGrH 688). Od kasnejših antičnih piscev opisujejo ta čas Kornelij
Nepot 9–13; 17 (Konon; Dion; Ifikrat; Habrias; Timotej; Agezilaj); Plutarh (Li-
zander; Agezilaj; Artakserks; Pelopidas; Sovretov izbor Življenje velikih Grkov
prinaša življenjepis Pelopida, str. 232–265).
• Temeljna literatura: A. Sovre, Stari Grki, 330–384; H. Bengtson, GG, 253–291; Isti,
Griechen und Perser, 191–261; CAH VI (2. izd.), 1994, 1–208; I. Weiler, GG, 247 ss.;
W. Schuller, GG, 132 ss.; 208 ss.
4.2. Temeljne poteze razvoja
Konec peloponeške vojne je razkril veliko krizo grškega sveta, ki se je kazala

na vseh področjih državnega, gospodarskega in družbenega življenja. Poleg velikih
človeških izgub so bili opustošeni veliki deli Grčije (zlasti Atika in deli Pelopone-
za). Veliko prebivalstva je popolnoma obubožalo, povsod je vladala pravna nego-
tovost, ki je dosegla svoj vrh v režimu trideseterice v Atenah. Vsi ti pojavi so bili
znaki težke krize, ki je zajela grško polis in ki je vodila v njen propad. Grška polis
ni bila več nosilec razvoja na državnem in političnem področju, od srede 4. stol.
je to postala makedonska monarhija. Zaton grške polis se je odrazil tudi na kultur-
nem področju in v spremembi življenjskega ideala, namreč v umiku iz političnega
življenja v zasebnost. V dobi zatona grške polis pa grški svet na duhovnem področju
ne le da ni izgubil svoje vloge, temveč jo je še utrdil. Platon in Aristotel sta v 4.
stol. pravzaprav utemeljila in utrdila svetovno prevlado grškega duha, in to v času,
ko je bila Grčija politično vse bolj brez moči in je tonila v odvisnost od velikih sil
kot sta bili Perzija in od srede 4. stol. tudi Makedonija.
Za politični razvoj grškega sveta je bistveno, da Sparta kot zmagovalec v
peloponeški vojni ni bila sposobna urediti novih razmer. Predvsem so spartanski
hegemoniji manjkali tako velika nacionalna ideja (kakršno je nekdaj utelešala Po-
morska zveza kot oblika povezovanja grških polis proti Perziji) kakor tudi zadostni
vojaški in zlasti gospodarski potenciali. Kratkotrajna tebanska hegemonija (371–
362) je temeljila na trenutnih političnih razmerah (šibkosti Sparte in Aten) in je bila
povezana z nastopom dveh sposobnih državnikov (Epamejnonda in Pelopida), v
bistvu pa je ostala le efemeren pojav v grški zgodovini. Težišče svetovne politike
se je že od zadnjega obdobja peloponeške vojne preneslo na Vzhod, na perzijsko
državo. Na Zahodu, zlasti na Siciliji, se je grški svet zaradi kartažanske nevarnosti
povezal pod hegemonijo sirakuških tiranov (zlasti Dionizija I., največje politične
osebnosti grške zgodovine v obdobju po peloponeški vojni). Od velikih osebnosti
KLASIČNA DOBA 139
te dobe, ki so s svojim delovanjem neposredno ali posredno vplivale na zgodovinski

razvoj, velja omeniti predvsem dve: Sokrata in Platona.
Sokrat, čigar delovanje sega v čas peloponeške vojne in v leta po njej (usmrčen
399), je s svojim izrednim vplivom na mladino, kot učitelj in moralni razsodnik
precej vplival na atensko javno življenje. Svojo načelno poštenost, doslednost in
odkritost je plačal z življenjem (prim. K. Vorländer, Zgodovina filozofije I, Ljublja-
na 1977, 70 ss. in A. Patzer, Der historische Sokrates, Darmstadt 1987).
Med njegovimi učenci je bil najpomembnejši Platon (427–347), ki se je po
Sokratovi smrti povsem posvetil filozofiji. Po povratku s potovanja v Italijo (ok.
387) je postal osrednja osebnost v duhovnem in intelektualnem življenju Aten.
Ustanovil je Akademijo (gl. DNP, s.v. Akademeia), s čimer je postavil temelje viso
kega izobraževanja in znanstvenega dela. Političnemu življenju v atenski državi
se za razliko od Sokrata ni posvečal. Njegovo prizadevanje je bilo usmerjeno na
področje teorije. V Akademiji, sredi učencev in somišljenikov, so nastali veliki Pla-
tonovi spisi s področja filozofije države, Država (Politeía) in Zakoni (Nómoi), ki
so temeljnega pomena za razvoj teorije države
• V slov. prevodu: Platon, Država, prev. J. Košar, spremno besedo napisal V. Kalan,
Ljubljana 1995). O Platonovi filozofiji države gl. A. Demandt, Der Idealstaat. Die
politischen Theorien der Antike, Köln-Weimar 1993; R. Bichler, Von der Insel der Se-
ligen zu Platons Staat. Geschichte der antiken Utopie I, Wien–Köln–Weimar 1995).
Doba globoke krize grškega sveta je obenem čas, ko so se upi razočaranih
množic osredotočili na velike osebnosti, od katerih so pričakovali rešitev iz nasta-
lih razmer. Take osebnosti so bile Spartanca Lizander in Agezilaj, sirakuški tiran
Dionizij I. in tiran Evagoras iz ciprske Salamine. Politični publicisti in angažirani
zgodovinarji, kakršna sta bila npr. Izokrat in Ksenofont, so s svojimi deli postavili
literarni spomenik takim osebnostim in posredno spodbujali njihovo občudovanje. Ni
slučajno, da je bil Spartanec Lizander prvi med Grki deležen božanskih počastitev.
Med hudo vsestransko krizo grške polis in nenehnimi vojnami do popolne izčrpanosti
se je grška državniška misel začela ogrevati za idejo splošnega, oz. vsem Grkom
skupnega miru (koinè eiréne) in prav ta ideja je postala v tej dobi najvažnejša
vsegrška manifestacija politične volje.
4.3. Spartanska hegemonija in njen postopen zaton (404–386)
4.3.1. Sparta in Atene v letih po peloponeški vojni (404–400)

Z atenskim porazom v vojni je nastopila doba spartanske hegemonije (arché;
hegemonía) na območju nekdanje Pomorske zveze, ki je temeljila na spartanskem
zavezništvu s Perzijo. Kljub vojaški zmagi pa v mnogih ozirih šibka Sparta ni bila
sposobna, da bi nadomestila prejšnjo atensko prevlado v večjem in bolj razvitem
delu Grčije. Sparta je imela za to premalo prebivalstva, bila je gospodarsko zaostala
in na duhovno-intelektualnem področju neinventivna, tako da ni mogla povezati ce-
lotnega sveta matične Grčije in egejskega območja (otoki, maloazijska in tračanska
obala). Poleg tega je takoj po zmagi zagrešila napake, zaradi katerih je med Grki
izgubila naklonjenost (prim. Plutarh, Lizander 13). Nekdanji atenski zavezniki, ki
so morali prej nositi breme prispevkov v Pomorski zvezi, so hitro spoznali, da spar-
tanska hegemonija ni nič lažja od nekdanje atenske. Zlasti je bil nepriljubljen spar-
tanski politični sistem, ki je temeljil na podpiranju oligarhičnih manjšin (prek t.i.
dekarhij ali svetov deseterice) in na vojaških posadkah pod poveljstvom spartanskih
oficirjev (harmostaí). Avtonomija v pomenu popolne politične neodvisnosti, ki jo
je Sparta obljubila, ni bila uveljavljena. Vladale so negotove razmere. Po propadu
atenske mornarice je bilo konec varne plovbe, saj šibka spartanska mornarica ni
mogla preprečiti morskega razbojništva. Skratka, na območju nekdanje Pomorske
zveze je bilo stanje negotovo, kar je povzročalo splošno nezadovoljstvo. Sparta ni
bila sposobna rešiti nobenega od problemov, ki jih je prinesla nova doba.
Tudi v Sparti sami je po zmagi v vojni in zaradi nove vloge hegemona ce-
lotne Grčije prišlo do sprememb. Država je postala žrtev lastnih uspehov. V spar-
tanski družbi se je po dotoku denarja pojavila korupcija (zlasti podkupovanje),
povečala so se družbena nasprotja med maloštevilnimi privilegiranimi polnoprav-
nimi državljani in množico ostalega prebivalstva, kar je vodilo v poskuse državnih
prevratov (398). Vodilni spartanski državnik Lizander je bil prvi med Grki deležen
počastitev, ki so po obliki preraščale v božje češčenje, saj so mu postavljali oltarje,
prinašali darove in v svetiščih postavljali njegove podobe poleg podob olimpskih
bogov (Duris s Samosa, FGrH 76). S tem je postal predhodnik helenističnih vla-
darjev, ki so bili češčeni kot bogovi. Lizander je s tem »prehiteval« razvoj za celo
stoletje in je nujno prišel v spor z normami, ki mu jih je postavljala spartanska
družbena in državna ureditev.
Mirovni sporazum 404 je za Atene pomenil obnovitev »od očetov podedova-
ne ustave« (pátrios politeía; Aristotel, Athenaion politeia 34,3), kar je v razmerah
vojaškega poraza atenske demokracije pomenilo obnovitev oligarhičnega režima.
Oligarhi so najprej (po spartanskem zgledu) vzpostavili oblast petih eforov, nato pa
oblast kolegija tridesetih državljanov (hoi triákonta), med katerimi sta imela vodil-
no vlogo zmerni politik Teramenes in bolj radikalni (Platonov ujec) Kritias (prim.
Ksenofont, Helleniká 2,3–4; Aristotel, Athenaion politeia 35–37; Diodor 14,3–6).
Na Akropolo je prišla spartanska posadka pod poveljstvom harmosta. Oblast tride-
seterice se je ob spartanski vojaški asistenci spremenila v strahovlado, najhujšo v
atenski zgodovini: okrog tisoč petsto atenskih državljanov je bilo usmrčenih, drugi
(npr. Trazibul) so si rešili življenje z begom (v Tebe, Argos, Megaro in drugam).
Končno se je teror trideseterice obrnil proti lastnim vrstam, ko je začelo radikalno
krilo obračunavati z zmernim (usmrtitev Teramena) in ko je ukinilo vse oblike svo-
bodnega javnega izražanja (prepoved pouka retorike, da bi onemogočili vsakršno
kritiko). Poostritev diktature je izzvala odpor, ki je prerasel v majhno državljansko
vojno. Skupina atenskih političnih emigrantov pod Trazibulovim vodstvom je iz
Bojotije vdrla v Atiko, vojaško zmagala nad spartansko posadko in konec 404 ali
v začetku 403 prevzela oblast. Namesto osovražene trideseterice je prevzel oblast
kolegij deseterice (hoi déka) zmerne politične usmeritve (Aristotel, Athenaion po-
liteia 38). Zaradi ponovne spartanske intervencije je prišlo do sprave in razglasitve
splošne amnestije (403/2), nato do obnovitve demokracije (obnovljena oblast sveta
petstotih). Notranje napetosti v Atenah so se umirile do 401/400 (prim. Aristotel,
Athenaion politeia 39–40).
KLASIČNA DOBA 141
• G.A. Lehmann, Die revolutionäre Machtergreifung der »Dreißig« und die staatliche
Teilung Attikas (404–401/0 v. Chr.), Festschrift Stier, Münster 1972, 201–233; Th.C.
Loening, The reconciliation agreement of 403/402 B.C. in Athens, Stuttgart 1987).
Pomemben dogodek prvih povojnih let je bil padec Lizandra (najverjetneje
konec 403) zaradi odpora eforata proti njegovim prevelikim političnim ambicijam
in počastitvam, ki so bile v nasprotju s spartansko državno ureditvijo. Efori so do-
segli njegovo odstavitev, s čimer je v Sparti – podobno kot v Pavzanijevem pri-
meru po perzijskih vojnah – država ponovno zmagala nad preveč vplivnim posa-
meznikom (prim. Plutarh, Lizander 19 ss.). Lizandrova odstavitev je vplivala na
zunanjo politiko Sparte, ki je postopoma opuščala vsegrške zadeve in se obračala
k urejanju razmer na Peloponezu (zmagovita vojna proti Elidi 402–400 in utrditev
hegemonije na Peloponezu).
4.3.2. Pohod Kira Mlajšega (401–400) in spartansko-perzijska vojna v zahodni

Mali Aziji (400–394)
• Viri: Ksenofont, Kýrou anábasis (izd. P. Masqueray, CB, 1930; izd. C.L. Brownson,
LCL, 1950; W. Müri – B. Zimmermann, Tusc., 1997; slov. prevod J. Fašalek, Lju-
bljana 1963; gl. tudi J. Lendle, Kommentar zu Xenophon Anabasis, Darmstadt 1995);
Diodor 14,19–36; Plutarh, Artaxerxes.
Z nastopom kralja Artakserksa II., ki časovno sovpada s koncem peloponeške
vojne, je tudi Perzija zašla v hudo krizo. Leta 404 se je po uspešnem uporu odce-
pil Egipt, ki se je obdržal kot samostojna država kar šestdeset let (do 343/2), sko-
raj do začetka perzijsko-makedonske vojne. Zaradi nenehnih sporov med satrapi
je zelo padla avtoriteta osrednje oblasti. Satrapi so se obnašali kot samostojni vla-
darji, oblast perzijskega kralja pa je postajala vse bolj formalna. V Mali Aziji je spor
med princem Kirom, ki je bil od 408 kot mlajši Artakserksov brat podkralj Male
Azije, in lokalnim satrapom z rezidenco v Sardah, vodil v kaotične razmere. Kir je
hotel kot podkralj maloazijskega prostora (satrapije Lidija, Velika Frigija in Kapa-
dokija) utrditi oblast nad celotnim perzijskim Zahodom in je pri tem prišel v spor
z lokalnim lidijskim satrapom. Kirovi končni cilji so bili večji kot le vladanje Mali
Aziji v vlogi podkralja, saj si je prizadeval za oblast nad celotno perzijsko državo.
Svoj načrt je začel uresničevati tako, da je v velikem obsegu najemal grške vojake,
ki so bili v letih po peloponeški vojni povsod na razpolago. Poleg tega je sklenil
tajni sporazum s Sparto, ki je njegov načrt podprla z vojaškim kontingentom in z
mornarico. Začetek vojne proti osrednji perzijski oblasti je bil prikazan kot akcija
proti upornim Pizidijcem. Kir je dobil z diplomatsko potezo nadzor nad prehodi
čez Tavros in tudi v severni Siriji ni naletel na odpor. Brez večjih težav je obvladal
maloazijski in prednjeazijski prostor (Ksenofont, Anabasis 1,1–4).
Artakserks II. je zbral svoje vojaške sile v Babiloniji. Vendar je njegova per-
zijska vojska po bojni vrednosti dosti zaostajala za Kirovo, katere udarna sila so
bili grški oddelki. Jeseni 401 je v veliki bitki pri Kunaksih (Tà Koúnaxa severno
od Babilona) sicer zmagala Kirova vojska, vendar je sam Kir v bitki padel, s čimer
je nadaljevanje vojne izgubilo svoj smisel (Ksenofont, Anabasis 1,8–10; Plutarh,
Artakserks 8–11). Sledil je dolg pohod grške vojske iz Babilonije vzdolž Tigrisa v
Armenijo in od tam do obal Črnega morja, ki so ga grški najemniki dosegli pri Tra-
pezuntu. Ta pohod od Babilona do Črnega morja velja za enega največjih podvigov
v grški vojaški zgodovini. V njem je prišla do izraza velika vojaška premoč Grkov
v odnosu do številčno močnejših azijskih vojska (Ksenofont, Anabasis 2,1 – 4,7).
Povratek 8.600 grških vojakov – toliko jih je preživelo vojno v Perziji od
prvotnih 13.000 – je bil najbolj napoti Sparti, ki se je izpostavila v državljanski
vojni proti velikemu kralju, zato ni hotela imeti nobenih stikov s Kirovo vojsko.
Grški vojaki so se končno naselili v Trakiji, s tem pa je bilo tudi za grško stran ko-
nec državljanske vojne v Perziji.
Po koncu vojne je Perzija leta 400 obnovila oblast v Mali Aziji, kjer se je
državljanska vojna začela, še več, poskušala je ponovno vzpostaviti oblast nad Jon-
ci. Hegemon v Grčiji, Sparta, ki se je izpostavila v vojni, je z manjšim vojaškim
kontingentom (ok. 5.000 vojakov) podprla jonske Grke. Ker je bila pomoč skrom-
na, so bili spartanski uspehi spočetka neznatni. Ko je 399 prevzel poveljstvo spar-
tanski kralj Agezilaj (Agesílaos; gl. DNP 1, s.v.) je grška stran postala bolj aktivna.
Agezilaj je pri tem nastopal kot neke vrste novi Agamemnon, vojni v Mali Aziji je
skušal dati vsegrški značaj. Kljub temu velikih uspehov ni bilo. Grki so resda prišli
do Sard, vendar mesta niso mogli zavzeti (395). Perzijci so na Cipru zgradili po-
membno ladjevje (kot svetovalec jim je pomagal Atenec Konon), vendar na morju
niso bili uspešni (396). Vojna v zahodni Mali Aziji je ostala omejena na manjše,
po obliki dostikrat plenilne pohode, s premirji, ki se jih ni držala nobena stran. V
takih razmerah so bili najbolj prizadeti Jonci, ki so morali preživljati spartansko
vojsko. Agezilajevi delni uspehi v vojni proti Perziji globalno gledano niso spre-
menili razmerja moči. Medtem so nastopili v matični Grčiji dogodki, zaradi katerih
so morali Spartanci svojo vojsko iz Male Azije umakniti v Grčijo.
4.3.3. Povezovanje Grkov proti spartanski hegemoniji in korintska vojna

(395–386)
Na razvoj v Grčiji v dobi spartanske hegemonije je bistveno vplivala Perzija,
ki je po vojaških neuspehih v Mali Aziji skušala z izdatno denarno podporo izpod-
kopati spartansko hegemonijo v matični Grčiji. Perzijsko denarno podporo so do-
bili spartanski dejanski in potencialni nasprotniki (Tebe, Korint, Argos, Atene), tako
da je manjkal samo še povod za upor proti Sparti. Vojna v Grčiji, ki si jo je želela
Perzija, je izbruhnila leta 395 zaradi spora med Lokrido (ki so jo podpirale Tebe
in vsaj posredno tudi Atene) in Fokido, ki se je oprla na Sparto (prim. HGIÜ 202).
V tej vojni se je prvič pokazala vojaška moč Bojotske zveze pod tebansko
hegemonijo, zveze, katere notranjo ureditev opisuje t.i. Helleniká iz Oksirinha.
Bojotska zveza (koinòn tôn Boiotôn) je bila sestavljena iz enajstih okrožij (mére).
Vsako okrožje je prispevalo enega poveljnika (boiotárches), šestdeset članov sveta
zveze in kontingent vojske (1.000 hoplitov in 100 konjenikov). Kar štiri okrožja so
obsegale Tebe z bližnjimi naselji, tako da so imele Tebe v zvezi izrazito prevlado.
V t.i. korintski vojni, ki je sledila, so bili Spartanci spočetka malo uspešni
(Lizandrov poraz in smrt v bitki s Tebanci jeseni 395, prestop Korinta, Argosa in
Halkide na stran spartanskih nasprotnikov). Po ponovnem porazu je Sparta odpo
KLASIČNA DOBA 143
klicala vojaški kontingent pod Agezilajem iz Male Azije. S tem so Perzijci kljub
vojaškim porazom dosegli svoj cilj, t.j. dejansko zmago v Mali Aziji. V veliki bitki
pri Korintu (Nemeji) je spartanska vojska še pred povratkom kontingenta iz Male
Azije zmagala (julija 394; Ksenofont, Helleniká 4,2,12–23), nato je v bitki pri Ko-
roneji (avg. 394) zmago ponovila (Ksenofont, Helleniká 4,3,15–20) in s tem obno-
vila spartansko hegemonijo v srednji Grčiji.
Vojna odločitev v korist protispartanske koalicije je po dveh spartanskih
kopenskih zmagah v Grčiji padla na morju. Veliko perzijsko ladjevje je pod vod
stvom Atenca Konona izbojevalo odločilno zmago nad spartansko mornarico v
bitki pri Knidu (avg. 394; Ksenofont, Helleniká 4,3,10–12). Ta spartanski poraz
pomeni dokončni propad desetletne spartanske premoči na morju. V maloazijskih
in otoških državah so izgnali spartanske posadke, mnoge grške polis pa so sprejele
perzijske posadke. Perzijski uspeh je bil izreden, največji po neuspešni atenski eks
pediciji v Egipt (455). Perzijsko ladjevje je prvič po 480/79 obvladovalo Egejsko
morje in celo zgradilo oporišče na strateško pomembnem otoku Kiteri južno od
Peloponeza. Atenski državnik Konon, ki se je nato (393) vrnil v Atene, je bil kot
zmagovalec nad Sparto (sicer v perzijski službi) sprejet z velikimi častmi, prav tako
so zelo slavnostno sprejeli perzijske poslance. S perzijsko denarno podporo so v
Atenah ponovno zgradili obzidje (t.i. Dolgi zid in utrdbe okrog Pireja). Atenam se
je pridružilo več nekdanjih zaveznikov (Hios, Mitilene, Kos, Knidos), s pomočjo
perzijskega denarja so utrdili tudi institucije demokratične ureditve (dnevnice za
člane eklezije so celo dvignili na 3 obole na dan).
Ponoven dvig Aten v eno od sil grškega sveta, tokrat izključno zaradi perzij
skih interesov, je odraz bistveno drugačnih razmer v Grčiji v primerjavi z dobo, ko
so imele Atene – od Temistokla do Perikla – vlogo voditelja v grškem boju proti
Perzijcem.
Kriza in propadanje spartanske hegemonije sta se nadaljevala tudi po pora-
zu proti Perziji. 392 je po prevratu demokratov v Korintu in združitvi z Argosom
nastala na severovzhodnem Peloponezu in ob ožinah dvojna država Korint-Argos
(obstajala do 386), ki je pomenila protiutež spartanski hegemoniji na samem Pe-
loponezu. Tudi v ozadju tega dogajanja je bila perzijska politika. Hud udarec za
prestiž Sparte je pomenil poraz spartanskega oddelka proti Atencem 392. Poraz
Spartancev v kopenski bitki, dotlej v grški zgodovini pravzaprav izjemen dogodek,
je obenem znamenje spremembe vojaške taktike, po kateri odločitev v spopadu ni
bila več v domeni težko oborožene falange (hoplítai), temveč lahko oboroženih
vojakov z lahkimi ščiti, sulicami in izstrelki (t.i. peltastaí).
Dejansko perzijsko prevlado v Grčiji odsevajo tudi mirovna pogajanja med
Atenami in Sparto 392, o katerih poroča atenski retor Andokid (Govor o miru; gl.
DNP, s.v. Andokides). Sporna pri pogajanjih je bila avtonomija grških polis. Sparta
je bila pripravljena pristati na tako rekoč vse atenske zahteve (da Atenci zgradijo
obzidje, povečajo mornarico, celo da pridružijo nekdanje kleruhije Lemnos, Imbros
in Skiros), pristala bi na popolno revizijo ali kar na izničenje miru iz leta 404, če bi
le Atene pristale na avtonomijo vseh grških polis. Med temi pogajanji so spartanski
pogajalci prvič uporabili izraz koinè eiréne. Z njim je bila izražena ideja miru, ki
naj bi obsegal vse Grke, in ta ideja je postala osrednja tema v politiki grških držav
v 4. stol. Ideja splošnega miru je zrasla iz iskrene želje po miru, ki je bila navzoča
povsod v grškem svetu. V Atenah so spartansko ponudbo odbili. V resnici je bila
grška usoda v rokah Perzije, s katero je bila Sparta še vedno v vojni.
Sledila so pogajanja v Sardah med Perzijo in vodilnimi grškimi državami (po-
leg Sparte tudi Atene, Argos in Bojotska zveza), ki so se izjalovila zaradi različnih
interesov v odnosu do maloazijskih Grkov (Sparta jih je prepuščala Perziji, Ate-
ne so temu nasprotovale). Sledila je ponovno vojna za oblast nad Jonijo. Ponovni
spartanski poseg v Mali Aziji se je končal s popolnim neuspehom. Nasprotno pa so
bile zelo uspešne v vojni Atene, ki so sklenile zvezo z Ciprom in Egiptom (upor-
nikoma proti perzijski državi) in 388 pod vodstvom Trazibula osvojile večji del
maloazijske grške obale (Jonija, Propontida in traška obala).
Vojna je bila zaključena z mirovnimi pogajanji na perzijskem dvoru v Suzi.
Izid teh pogajanj oz. perzijski pogoji odražajo dejansko perzijsko prevlado v Grčiji.
Perzija je dobila nazaj grško ozemlje v Mali Aziji, prav tako Ciper. Vsem grškim
polis z izjemo atenskih kleruhij je bila potrjena avtonomija. Ti pogoji so bili po-
sebno težki za spartanske nasprotnike v Grčiji: za Atene bi namreč pomenili izgubo
vseh zadnjih osvojitev (pod Trazibulom), za Argos prepoved združitve s Korintom,
za Tebe razpust Bojotske zveze, skratka, vsa prizadevanja tistih grških držav, ki so
bile v sporu s Sparto, bi bila izničena. Vendar pa so mnogi Grki soglašali z načelom
avtonomije grških polis, pri katerem je vztrajal perzijski kralj. Pogoje spartansko-
perzijskih pogajanj v Suzi je morala Sparta izsiliti s pomočjo svojih zaveznikov,
Perzijcev in Sirakuz (Dionizij I.). Kot zadnji so popustili Atenci.
Konec vojne je prinesel mirovni kongres v Sardah 387, na katerem je per-
zijski satrap kot zastopnik velikega kralja razglasil mir, ki pomeni popolno zmago
Perzije. Dokument, imenovan kraljevi mir ali tudi po grškem (spartanskem) poga-
jalcu Antalkidov mir (pravilna oblika imena je Antialkídas, KlP, s.v.), navaja Kse-
nofont (Helleniká 5,1,31): »Kralj Artakserks ocenjuje kot pravično, da azijske po-
lis pripadejo njemu, od otokov pa Klazomene in Ciper, in da so druge grške polis,
velike in majhne, neodvisne (autónomoi), z izjemo Lemna, Imbra in Skira. Te naj
tako kot v starih časih pripadajo Atencem. Proti tisti strani, ki ne bo sprejela tega
miru, bom začel skupaj s tistimi, ki to ureditev podpirajo, vojno na kopnem in na
morju, z ladjami in z denarjem.« Ta dokument je po vsebini povzetek predhodnih
mirovnih pogajanj v Suzi med Sparto in Perzijo. Samozavest perzijskega kralja se
kaže v obliki dokumenta: to je bil edikt, diktat, in kot takega je ta za grško stran
zelo neugoden izid označil tudi Izokrat (Panegyrikos 175–180). Izvajalci oz. na-
dzorniki miru v Grčiji so postali Spartanci, ki so v tej vlogi 386 sklicali v Sparti
mirovni kongres, na katerem so še enkrat sami Grki sprejeli določbe miru. Veliki
kralj je postal varuh miru (Isokrates, Panegyrikos 175). Sparta je razglasila splošni
mir med Grki (koinè eiréne), ki je tako postal podaljšek kraljevega miru. Perzija
je spretno izrabila princip avtonomije grških polis za to, da je deželo razcepila v
šibke države. Perzijski diktat v obliki t.i. »kraljevega miru« pomeni v vsej grški
zgodovini morda najnižjo točko v razvoju odnosov do vzhodne velesile (prim. Iso-
krates, Panegyrikos 179 sl.).
KLASIČNA DOBA 145
4.4 Zaton spartanske hegemonije, vzpon Teb in nastanek druge Atiške

pomorske zveze (386–371)
Po razglasitvi kraljevega miru je bila vloga Grčije pravzaprav drugorazred-

na. Diktat perzijskega kralja je odraz dejstva, da je Perzija bistveno vplivala na
razmere v Grčiji in jih oblikovala po svojih interesih. Določbe kraljevega miru so
ustrezale samo Sparti, katere hegemonija v Peloponeški zvezi ni bila prizadeta, saj
je ta zveza spoštovala načelo avtonomije članic. Po sklenitvi miru je skušala Spar-
ta utrditi svoj položaj v Grčiji: 385 je razširila Peloponeško zvezo (prisilni vstop
Mantineje), svojo hegemonijo v srednji Grčiji pa je utrdila prek zvez s posamezni-
mi skupnostmi v Bojotiji, pri čemer je načelo avtonomije izrabljala v svoj prid, oz.
v škodo Teb. Ko so Tebe v t.i. olintski vojni 382 zavrnile Sparti vojaško pomoč,
so Spartanci zasedli Kadmejo (t.j. osrednjo utrdbo v Tebah) in usmrtili več proti-
spartanskih politikov.
Spričo spartanske agresivnosti se je polagoma oblikovala zveza njenih nasprot-
nikov. Spartanska intervencija ob sporu Halkidijske zveze z Makedonijo 382 v t.i.
olintski vojni (382–379) pomeni zadnji vrh spartanske moči v 4. stol. ter zadnjega
v spartanski zgodovini. Spartanci so nastopili skupaj z Makedonijo (kralj Amintas
III.) kot varuhi posameznih halkidijskih skupnosti proti premočnemu Olintu in so
le-tega prisilili h kapitulaciji (379; Ksenofont, Helleniká 5,2–3). Posledica te voj-
ne je bil razpust Halkidijske zveze in občutna okrepitev Makedonije. Sparta je še
zadnjič intervenirala daleč od matične države, na severu, ter še zadnjič uveljavila
načelo politične avtonomije v svojo korist. Spartanska hegemonija v tej dobi je te-
meljila na učinkoviti organizaciji. Spartanci so celotno področje pod svojo hegemo-
nijo od južnega Peloponeza do Trakije na severu razdelili na deset okrožij (mére):
sedem na Peloponezu, kot osmo Akarnanija, deveto skupaj Fokida in Lokrida in
deseto najprej Bojotija, nato – po 379 – Olint ter spartanski zavezniki v Trakiji. Ta
okrožja so bila dolžna dati Sparti na razpolago po 1.000 vojakov za zvezno vojsko
ali ustrezno denarno nadomestilo (prim. Diodor 15,31,2).
Spartanski poraz v Tebah 379 je sprožil preobrat, ki pomeni začetek nove sile
v Grčiji in zaton spartanske hegemonije. Tebanski emigranti so ob atenski pomoči
pregnali spartansko posadko s Kadmeje. Osamosvojitev Teb izpod spartanske na-
doblasti in s tem rušenje spartanske ureditve v srednji Grčiji sta ustvarila pogoje za
nastanek nove (druge) Atiške pomorske zveze 378/7 (točno sto let po nastanku prve
Delsko-atiške pomorske zveze; prim. HGIÜ 215). Nova zveza je temeljila na po-
sameznih zavezniških pogodbah, ki so jih sklenile Atene s posameznimi članicami
(prve, kot npr. s Hiosom, že 384/3; HGIÜ 214). Po objavi razglasa vsem Grkom in
barbarom, ki niso bili podaniki velikega kralja, so pristopili k zvezi številni egejski
otoki, grška mesta ob traški obali, pozneje tudi skupnosti v Jonskem morju (prim.
HGIÜ 217; 219; 222; 224). Druga Atiška pomorska zveza je štela na višku svoje
moči okrog 70 članov, kar je bistveno manj kot v prvi Pomorski zvezi, ki je imela
več kot 400 članov. V skladu z določbami kraljevega miru je spoštovala načelo avto-
nomije posameznih članov. Atene so torej stale poleg zveze, ne pa nad njo, kakor v
prvi zvezi. V zboru zveze (synédrion), ki se je sestajal v Atenah, je imel vsak član
en glas (tako kot v prvi zvezi); njegovi sklepi so dobili veljavo šele potem, ko jih
je potrdila atenska eklezija. Člani zveze so plačevali »prispevke« (syntáxeis) ne pa

davkov (phóroi) kot v prvi Pomorski zvezi.
V Atenah je v letih po razglasitvi kraljevega miru nastopila generacija spo-
sobnih politikov, med katerimi so bili najpomembnejši Kalistrat (glavni organiza-
tor druge Pomorske zveze) in Habrias (poveljnik najemniške vojske in Platonov
prijatelj) ter nadarjena vojaška poveljnika Ifikrat in Kononov sin Timotej. Z zma-
go nad mornarico Peloponeške zveze med Naksom in Parom 376 je postala druga
Atiška pomorska zveza vodilna pomorska sila v Grčiji.
Spartansko hegemonijo na kopnem je ogrozil vzpon Teb po osvoboditvi Kad-
meje 379 in po zavrnitvi dveh spartanskih poskusov (377 in 376), s katerima so
skušali ponovno vzpostaviti nadzor nad mestom. Vzpon Teb je temeljil na reorga-
nizaciji Bojotske zveze, ki je imela v Tebah svoj zbor (koinè sýnodos tôn Boiotôn)
in je sedaj razpolagala tudi z mornarico.
Poleg druge Atiške pomorske zveze in Teb se je v sedemdesetih letih 4. stol.
uveljavila kot pomembna država Tesalija. Po dolgi dobi notranjih razprtij in bojev
med plemiškimi družinami, ki so ovirali vzpon države od arhaične dobe dalje, je na-
stopil kot močna vladarska osebnost tiran Jazon iz Fer, ki mu je 372 uspelo združiti
celotno državo. Tesalija je bila največja vojaška sila v Grčiji, saj je razpolagala z
vojsko 8.000 konjenikov in 20.000 pešcev. Tesalski tiran je kot zaveznik Makedo-
nije in Aten celo snoval vojni pohod proti Perziji, s čimer si je pridobil naklonje-
nost mnogih Grkov (zelo ga je cenil npr. Izokrat).
4.5. Obdobje tebanske hegemonije (371–362)

• Viri: Ksenofont, Helleniká 6,4,19–7,5,27; Diodor 15,50–95; Kornelij Nepot 15 (Epa-
mejnondas); 16 (Pelopidas); Plutarh, Agezilaj; Pelopidas (slednji tudi v Sovretovem
izboru Življenje velikih Grkov, 232–265).
Dvig svojih nasprotnikov je skušala Sparta diplomatsko zaustaviti z novim
mirovnim kongresom (375/4; kot »zunanji« velesili sta se ga udeležili Perzija in
Sirakuze). Na njem so ponovno razglasili splošni mir (koinè eiréne), ki pa je trajal
le malo časa. Atenski poseg na Zakintu in tebanski napad na atenskega zavezni-
ka Plataje (374/3 ali 373/2) sta privedla do povezovanja starih nasprotnikov, Aten
in Sparte. Na pobudo perzijskega kralja je bil 371 sklican nov mirovni kongres v
Sparti, tokrat z udeležbo Sirakuz (Dionizij I.) in Makedonije (kralj Amintas III.).
Zaradi tebanskih zahtev – v mirovnem dokumentu naj bi namesto oznake »Teban-
ci« vstavili oznako »Bojotijci«, kar bi pomenilo priznanje Bojotske zveze – je bil
rezultat mirovnega kongresa ničen. Na njem je prvič nastopil kot politik tebanski
aristokrat in učenec pitagorejcev Epameinóndas (KlP, s.v.), obenem z nekoliko
mlajšim Pelopidom glavni tvorec tebanske vojaške sile. Epamejnondas je uvedel
novo taktiko bojevanja, ki pomeni novost v vojaški zgodovini. Pred tem so bitke
potekale kot spopad vzporednih bojnih črt, pri čemer so skušali sovražnika prema-
gati tako, da so z okrepljenim desnim krilom obkolili nasprotno vojsko. Ta taktika
se je v več variantah vedno znova ponavljala. Epamejnondas je uvedel novo taktiko
poševne bojne črte (loxè phálanx), zaradi katere odločitev v bitki ni bila odvisna
od desnega krila, temveč jo je prineslo izredno okrepljeno (v globino do 50 mož)
KLASIČNA DOBA 147
levo krilo falange. Z uvedbo te taktike se je končala doba, ko je spartanska falanga

z napadom na desnem krilu ponavadi zmagovala nad nasprotno vojsko.
Komaj nekaj tednov po neuspešnem koncu mirovnega kongresa v Sparti se je
zaradi tebanskega vztrajanja pri ohranitvi Bojotske zveze obnovila vojna v Grčiji.
Spartanska vojska je vdrla v Bojotijo. Sledila je bitka pri Levktri (371) v bližini
Teb, ki se je ob uporabi nove vojaške taktike končala s katastrofo spartanske vojske
(padel je tudi sam kralj in kar polovica spartiatov; Ksenofont, Helleniká 6,4,4–15;
Diodor 15,51–56; Plutarh, Pelopidas 23; HGIÜ 223). Bitka pri Levktri pomeni
dokončni zlom spartanske hegemonije v Grčiji in začetek desetletne tebanske he-
gemonije (371–362). To je bila doba, ko je bila Grčija bolj kot kdajkoli prej v zna-
menju premoči zunanjih sil, zlasti Perzije.
Tebanska hegemonija je temeljila na vrsti zavezniških pogodb, ki so povezo-
vale območje celotne srednje Grčije (Lokrida, Fokida, Akarnanija, Ajtolija, Evboja).
Ker je bilo več novih tebanskih zaveznikov včlanjenih v drugo Pomorsko zvezo,
je prišlo do diplomatskih sporov z Atenami, ki pa niso prerasli v odkrit spopad.
Glavna značilnost desetletja tebanske hegemonije so poskusi Teb, da bi razširile
vpliv na Peloponez in zlomile Sparto. Pohodi bojotske vojske na Peloponez kažejo
na popolnoma spremenjene razmere v Grčiji. Sparta, ki je pred tem z vojaškimi
pohodi s Peloponeza v srednjo Grčijo obvladovala ta prostor, je bila potisnjena v
obrambo in v boj za obstanek. Na Peloponezu je zaton Sparte povzročil popoln
razpad obstoječe ureditve. V vrsti demokratičnih uporov, ki so jih spremljali uboji,
pregoni in zaplembe premoženja nosilcev stare ureditve, je bila zrušena spartanska
ureditev Peloponeza. Marsikje so nastopile anarhične razmere in čas političnih
obračunavanj (npr. v Argosu, kjer naj bi bilo pobitih okrog tisoč meščanov). Leta
370 so se združili pod vodstvom Mantineje Arkadijci v eno zvezno državo, ki se je
povezala s Tebami. To dejanje je bilo povod za tebanski pohod proti Sparti, ki so
mu sledili v naslednjih letih še štirje. Že v prvem so prišli Tebanci v bližino Sparte
(370/369), sledil je upor Mesenijcev (369; sprožil ga je Epamejnondas), nato je bila
ustanovljena nova, od Sparte neodvisna država Mesenija. Sparta je s tem izgubila
tretjino svojega ozemlja. Pod varstvom bojotske vojske je na osrednjem Pelopo-
nezu v obliki zveze 39 skupnosti nastala Arkadijska zveza ali (država) Arkadija.
Novo ustanovljena prestolnica te države, Megalopolis, naj bi kot utrdba strateško
obvladovala poti iz Sparte sproti severu. Megalopolo moremo označiti zaradi ve-
likih dimenzij in vojaškega načina gradnje za predhodnico helenističnih mest. V
središču mesta je bila zgrajena velika dvorana (Thersileîon), kjer se je sestajal
zbor Arkadijske zveze. Zveza je kovala lastni denar in imela zvezno vojsko. Prvi
tebanski pohod na Peloponez je tako razrušil spartansko ureditev. Tebanski uspehi
na Peloponezu so vodili do zbližanja med Sparto in Atenami (zavezniška pogodba
369), v kritičnih razmerah so Sparto podprle tudi Sirakuze (Dionizij I.), tako da je
bil drugi tebanski pohod na Peloponez (369) neuspešen.
Drugo vojno žarišče se je razplamtelo na severu. Smrt tesalskega tirana Jazo-
na iz Fer (370) je pahnila državo na rob državljanske vojne in do neuspešnega po-
skusa Makedonije (kralj Aleksander II.), da bi pridobila vpliv nad Tesalijo. Sledile
so kaotične razmere v sami Makedoniji (umor Aleksandra II. 369/368), v katere
so posegle Tebe kot vodilna sila v Grčiji (kot talec je prišel 368 v Tebe mladi princ
Filip). Tebanski poseg na sever ni bil uspešen, saj je bila tebanska vojska v bitki s
Tesalci (tiran Aleksander iz Fer) poražena.
Obe vojni žarišči, južno na Peloponezu in severno v Tesaliji, so skušali po-
gasiti na mirovnem kongresu v Delfih (368) in nato na mirovnih pogajanjih v Suzi
(367). Že izbira kraja, še bolj pa izid pogajanj kažejo, kdo je bil dejanski gospodar
Grčije. Glavna določba sporazuma, perzijski dogovor z Bojotsko zvezo o jamstvu
za neodvisnost Mesenije, je pomenila hud udarec za Sparto, drugi sklep, razorožitev
atenskega ladjevja, pa je pomenil oslabitev druge Pomorske zveze. Tebe so na pod
lagi zavezništva s Perzijo utrdile hegemonijo v Grčiji na ta način, da so ozemelj-
sko zmanjšale Sparto in deloma razorožile Atene. Varuh miru je postala Perzija. V
Grčiji ni bilo sile, ki bi si upala nasprotovati volji perzijskega kralja, čeprav je bila
tudi sama Perzija v hudih težavah (upori zahodnih satrapov, neodvisnost Egipta).
Tebanski uspeh v Suzi je povzročil popolno preusmeritev atenske politike. Atene
so sklenile defenzivno zvezo z Arkadijo, tako da se je izoblikovalo zanimivo raz-
merje sil: Atene, dasi spartanski zaveznik, so se obvezale za pomoč Arkadijcem
proti Sparti, obenem pa so bile na podlagi zavezništva dolžne pomagati Sparti proti
Arkadijcem. Pri tem je bila trenutna odločitev Aten odvisna od tega, katerega od
zaveznikov so šteli za napadalca oz. žrtev. Mir v Suzi je postal podlaga za zadnji
veliki vzpon Teb, ki so (366) sklenile posebne pogodbe z vrsto skupnosti na sever-
nem Peloponezu in dosegle uspehe na severu (tesalski tiran Aleksander iz Fer je po-
stal celo tebanski vazal; v bitki s Tesalci pri kraju Kynoskephalaí je padel tebanski
državnik Pelopidas; (Plutarh, Pelopidas 31–32). Tako kot desetletja prej Sparta
so sedaj tudi Tebe kot izrazita kopenska sila skušale zgraditi lastno ladjevje, brez
katerega dejanska prevlada v Grčiji ni bila mogoča. Po prvih večjih uspehih novega
tebanskega ladjevja (364 so Tebanci pridobili na svojo stran nekaj atenskih zavez-
nikov, npr. Bizanc, Hios in Rodos) je tebanska iniciativa na morju zastala.
Najbolj kaotične razmere so tedaj vladale na Peloponezu, kjer so se po zrušitvi
spartanskega državnega sistema nadaljevali spopadi med skupnostmi, ki jih je te-
banski poseg osvobodil spartanske nadoblasti. V vojni med Elido in Arkadijo (364)
je npr. prav med olimpijskimi igrami prišlo v Olimpiji (in to prav v svetem gaju)
do bitke med Arkadijci in Elejci ter nato do oplenitve tempeljske zakladnice. V Ar-
kadijski zvezi je prišlo do razcepa, pri čemer se je del zveze (Megalopola, Tegea)
oprl na Tebe, drugi del (Mantineja) pa se je povezal z Elido in Ahajo (k tej zvezi
so 362 pristopile tudi Atene). Po sklenitvi zavezništva med Mantinejo in Sparto je
nastala na Peloponezu močna protitebanska koalicija, proti kateri so Tebanci po-
novno šli z vojsko na Peloponez. Sledila je bitka pri Mantineji (362), v kateri je si-
cer ponovno zmagala bojotska vojska, vendar je pomenila smrt njenega poveljnika
Epamejnonda, ki je v bitki padel, dejansko tebanski poraz (Ksenofont, Helleniká
7,5,7–25). Popolnoma izčrpani sovražni strani sta sklenili 362/1 mirovni spora-
zum, ki je ponovno razglašal koinè eiréne in potrdil trenutno razmerje sil (Mesenija
je ostala samostojna, Arkadijska zveza pa je razpadla na severno (Mantineja) in
južno zvezo (Tegea in Megalopola)). To je bil po več desetletjih prvi mirovni spo-
razum, ki so ga Grki sklenili sami, brez sodelovanja zunanjih sil (prim. HGIÜ 233).
Bitka pri Mantineji – z njenim opisom se zaključuje Ksenofontova Helleniká
– zaključuje več kot štiri desetletja dolgo obdobje od konca peloponeške vojne, v
KLASIČNA DOBA 149
katerem so se Grki izčrpavali v medsebojnih spopadih in postali obrobni dejavnik v

svetovni politiki ter objekt poseganja zunanjih sil, v prvi vrsti Perzije. S propadom
spartanske in nato kratkotrajne tebanske hegemonije, ki sta temeljili na pomoči Per-
zije, je bila usoda Grčije pravzaprav odločena. Ideja splošnega miru (koinè eiréne)
ni mogla več spremeniti politične podobe dežele in prinesti trajnejšega miru. Ta
ideja je ostala le izraz globoke želje po miru, ki je bila nedvomno iskrena, vendar
ni mogla postati tvorni element grškega državnega življenja. Ideja suverene polis
sicer ni bila nezdružljiva z idejo splošnega miru, vendar pa je načelo avtonomije
vnaprej preprečevalo ali vsaj oteževalo nastanek večjih državnih tvorb in s tem
poenostavljenje politične podobe Grčije. Grška polis je kot dejavnik svetovnozgo-
dovinskega razvoja propadla in se je v naslednjih stoletjih – vse do pozne antike
– manifestirala skoraj samo na notranjepolitičnem področju, kot pravna in samo
upravna ureditev grških mest v helenističnih državah ter v rimskem cesarstvu. Grška
polis je s koncentracijo političnega, gospodarskega in kulturnega prizadevanja na
majhnem prostoru dosegla izjemne rezultate. Svobodni posameznik je postal nosi-
lec politične svobode, kar je bilo v popolnem nasprotju z vzhodnim despotizmom
perzijskega tipa ali z ureditvijo drugod v negrškem svetu (npr. v Kartagini; več ele-
mentov demokratične ureditve, vendar na drugačni podlagi, je imela v tem času še
majhna in nepomembna rimska republika). Na podlagi dosežkov mestnih držav so
postali Grki v helenistični dobi ponovno nosilci svetovnega razvoja (predvsem) na
kulturnem in gospodarskem, znatno manj pa na državno-političnem področju.

Pogoji za zgodovinske raziskave pozne klasične dobe so v primerjavi s pred
hodnimi obdobji boljši v toliko, ker je zlasti literarno izročilo o tej dobi zelo boga-
to. Med zgodovinskimi viri velja omeniti obsežen opus retorjev in političnih pu-
blicistov (Izokrat, Lizias, Andokides in drugi), medtem ko je od zgodovinopiscev
te dobe ohranjen samo Ksenofont. Tudi število historično pomembnih napisov je
sorazmeroma veliko. Tako kot v predhodnih obdobjih je prostorska razporeditev
virov zelo neugodna: dosti jih je za Atene, medtem ko je ostali grški svet bistve-
no slabše poznan.
Obdobje med peloponeško vojno in makedonskim posegom v Grčijo nosi
v modernem zgodovinopisju različne oznake: »zaton« (Bengtson), »tranzicija«
(Ehrenberg), »slepa ulica« (Heuss) in najpogosteje »kriza« (kot kriza grške polis in
kriza grške demokracije). Vse oznake so upravičene, zlasti zadnja med njimi je kot
najbolj univerzalna morda najprimernejša za oznako časa. Medtem ko je začetek
tega obdobja nesporen (konec peloponeške vojne), pa je njegov konec manj jasen.
Z vidika grške zgodovine je vsekakor najbolj smiseln zaključek tega časa bitka pri
Hajroneji 338, ko je grška polis kot dejavnik svobodne politične volje za vedno
propadla. Najpomembnejši mejniki v razvoju so naslednji: kraljevi mir (386), na-
stanek druge Atiške pomorske zveze (378), bitka pri Levktri in začetek tebanske
hegemonije (371), bitka pri Mantineji in zaton vojaške moči Teb in Sparte (362) ter
bitka pri Hajroneji (338) z vojaškim porazom Grkov proti Makedoniji. Ker je šel
v zadnjem obdobju (362–338) razvoj grškega sveta še bolj izrazito kot v prejšnjih
obdobjih navzdol, je ta čas predstavljen v okviru zgodovinsko nedvomno dosti

pomembnejšega vzpona Makedonije v času Filipa II.
• Med izbranimi vprašanji politične in vojaške zgodovine tega časa so najbolj opažena
naslednja: spartansko-perzijska vojna v Mali Aziji (H. D. Westlake, Spartan Inter-
vention in Asia 400–397 B. C., Historia 35, 1986, 405–426; M. Jehne, Die Frieden-
sverhandlungen von Sparta 392/1 v. Chr. und das Problem der kleinasiatischen Gri-
echen, Chiron 21, 1991, 265–276; C. Tuplin, The Failings of Empire. A Reading of
Xenophon Hellenica 2.3.11 – 7.5.27, Stuttgart 1993); korintska vojna (C. D. Hamil-
ton, Sparta's Bitter Victories: Politics and Diplomacy in the Corinthian War, Ithaca
1978); razvoj Aten po peloponeški vojni (B. S. Strauss, Athens after the Peloponne-
sian War. Class, Faction and Policy 403–386 B.C., Ithaca 1987); kraljevi mir (G. L.
Cawkwell, The King's Peace, Classical Quarterly 31, 1981, 69–83); druga Atiška
pomorska zveza (J. Cargill, The Second Athenian League. Empire or Free Alliance?,
Berkeley 1981); tebanska hegemonija (J. Buckler, The Theban Hegemony 371–362
BC, Cambridge (Mass.) – London 1980). Od vsegrških pojavov v politični teoriji in
praksi te dobe izstopa ideja koinè eiréne (M. Jehne, Koine Eirene. Untersuchungen
zu den Befriedungs- und Stabilisierungsbemühungen in der griechischen Poliswelt
des 4. Jahrhunderts v. Chr., Stuttgart 1994).
Pomembne so socialnozgodovinske raziskave te dobe, ki jih omogočajo so-
razmeroma bogati viri. Četrto stoletje je bilo čas družbene nestabilnosti in velikih
družbenih nasprotij, pri čemer se postavlja glavno vprašanje, ali so bili ti nemiri
socialno-ekonomske narave ali gre v prvi vrsti za politične vzroke. Družbene in
ekonomske razmere so nedvomno vzrok za nastanek za 4. stoletje tipičnega poja-
va vojaškega najemništva.
• Glej. H.W. Parke, Greek Mercenary Soldiers from the Earliest Times to the Battle of
Ipsus, Oxford 1933; W.K. Pritchett, The Greek State at War I–IV, Berkeley 1974–1985,
zlasti II, 59 ss.; L. P. Marinovič, Le mercenariat grec au IVe siècle avant notre ęre
et la crise de la polis, Paris 1988; P. McKechnie, Greek Mercenary Troops and their
Equipment, Historia 43, 1994, 297–305.
Pri raziskovanju grške gospodarske zgodovine v tej dobi je imela velik vpliv
teza, ki jo je postavil M. Rostovtzeff (Social and Economic History of the Helleni-
stic World I, 1941, 104 ss.), po kateri naj bi bil glavni vzrok za gospodarski zaton
grškega sveta dejstvo, da so dežele, kamor je Grčija pred tem v velikih količinah
izvažala svoje proizvode (npr. keramiko), tedaj začele same proizvajati te izdelke.
Teza, ki temelji predvsem na najdbah (zlasti atenske) keramike, je sporna iz dveh
razlogov: (1) proizvodnja keramike ni reprezentativna za celotni razvoj gospodarst-
va; (2) Atene v tej dobi niso bile v ekonomski in družbeni krizi, ki je očitno bolj
prizadela ostali grški svet.
Veliko število virov za Atene v tej dobi je omogočilo vrsto raziskav, ki se
nanašajo na atensko zgodovino, npr. razvoj državne ureditve in javnega prava,
politična kriza Aten, atiška politika, atenska politična misel, razvoj gospodarstva
in posebej teorija gospodarstva v Atenah ter atenska davčna politika.
• Ph. Gauthier, Un commentaire historique des Poroi de Xénophon, Genève–Paris
1976; E. Schütrumpf, Xenophon: Vorschläge zur Beschaffung von Geldmitteln oder
KLASIČNA DOBA 151
über die Staatseinkünfte, Darmstadt 1982, razslojenost atenske družbe (npr. J. K. Da-
vies, Athenian Propertied Families 600–300 B.C., Oxford 1971), vloga posameznih
družbenih skupin v tej, npr. metojkov (C. Mossé, Métèques et étrangers à Athènes aux
IVe–IIIe siècle avant notre ère, v: H. J. Wolff (izd.), Symposion. Vorträge zur griechi-
schen und hellenistischen Rechtsgeschichte, Köln – Wien 1975, 205–213; D. Ogden,
Greek Bastardy in the Classical and the Hellenistic Periods, Oxford 1996), atenska
ideologija in politična misel (J. M. Moore, Aristotle and Xenophon on Democracy
and Oligarchy, London 1975; E. M. Wood – N. Wood, Class Ideology and Ancient
Political Theory. Socrates, Plato, and Aristotle in Social Context, Oxford 1978),
socialna in pravna ureditev Aten (N. Robertson, The laws of Athens, 410–399 BC:
the evidence for review and publication, JHS 110, 1990, 43–75; P.J. Rhodes, The
Athenian code of laws 410–300 BC, JHS 111, 1991, 87–100; V. J. Hunter, Policing
Athens. Social Control in the Attic Lawsuits 420–320 B.C., Princeton 1994; L. A.
Burckhardt, Bürger und Soldaten. Aspekte der politischen und militärischen Rolle
Athenischer Bürger im Kriegswesen des 4. Jahrhunderts v. Chr., Stuttgart 1996), zu-
nanja politika (J. Cargill, Athenian Settlements in the Fourth Century B.C., Leiden–
New York–Köln 1995; P. Harding, Athenian Foreign Policy in the Fourth Century,
Klio 77, 1995, 105–125).
• Ostale države matične Grčije so manj poznane. Za Sparto v 4. stol. gl. P. Oliva, Sparta
and her Social Problems, Amsterdam 1971; G. A. Lehmann, Spartas Arché und die
Vorphase des Korinthischen Krieges in den Hellenica Oxyrhynchia, ZPE 28, 1978,
109–126; 30, 1978, 73–93; E. David, Sparta between Empire and Revolution (404–
243 B.C.), Salem (New Hampshire) 1981; P. Cartledge, Agesilaos and the Crisis of
Sparta, London 1987; o razvoju Tesalije gl. B. Helly, L'état Thessalien, Lyon 1995.
Izbrana vprašanja vojaške zgodovine: J. K. Anderson, Military Theory and Practi-
ce in the Age of Xenophon, Berkeley–Los Angeles 1970; Ch. J. Tuplin, The Leuctra
Campaign: Some Outstanding Problems, Klio 69, 1987, 72–107; M. Weiskopf, The
so-called »Great Satrap's Revolt« 366–360 B.C., Stuttgart 1989; G. Wylie, Agesi-
laos and the Battle of Sardis, Klio 74, 1992, 118–130; M. H. Munn, The Defence of
Attica. The Dema Wall and the Boiotian War of 378–375 B.C., Berkeley–Los Ange-
les–Oxford 1993.
5. Grki na Zahodu v pozni klasični dobi
5.1. Glavni viri (posebej Diodor Sicilski) in temeljna literatura
• Tako imenovana Platonova pisma (nekatera, npr. 3, 7, 8, 13 veljajo za pristna in so

pomemben vir za dobo Dionizija II.; izd. J. Souilhé, CB, 1926; grško-nemško izdajo
je pripravil D. Kurz, Darmstadt 1990); Ksenofont, Helleniká; Diodor 15–16; Korne-
lij Nepot 10 (Dion), 20 (Timoleon); Plutarh (Dion).
Največ podatkov prinaša Diodor iz Agirija na Siciliji (zato tudi Diodor Sicil-
ski), zgodovinar iz pozne republikanske dobe (ok. 80–20 pr. Kr.). Diodor je napisal
obsežno svetovno zgodovino v 40 knjigah, ki se tematsko deli v tri dele: v prvem
delu (1–5) je predstavil mitološko zgodovino Grkov in tujih ljudstev do trojanske
vojne; v drugem delu grško zgodovino od 480–302 pr. Kr. (za to obdobje je ohra
njen v celoti); v tretjem, le fragmentarno ohranjenem delu, pa je opisal čas do 54
pr. Kr. Diodor je bil izrazit kompilator, vendar je dostikrat črpal iz dobrih, danes
izgubljenih virov. Ker Herodot, Tukidid in Ksenofont le malo poročajo o Grkih na
Zahodu, je Diodor najpomembnejši, za posamezne dogodke tudi edini vir za zgo-
dovino Grkov na Siciliji in v Veliki Grčiji. Prav tako je glavni in skorajda edini
poročevalec o Grkih na Jadranu.
• Dvojezična edicija: C.H. Oldfather – Ch.L. Sherman, LCL, 1933–1967 (v 12
zvezkih).
• V zgodovinski znanosti je posebej opaženo obdobje mlajše tiranije na Siciliji. Ne-
kaj pomembnejših študij: H. Berve, Dion, Mainz 1956; K. F. Stroheker, Dionysios
I. Gestalt und Geschichte des Tyrannen von Syrakus, Wiesbaden 1958; C. Mossé,
La tyrannie dans la Grèce antique, Paris 1969, 93 ss.; L. J. Sanders, Dionysius I of
Syracuse and Greek Tyranny, London 1987; B. Caven, Dionysius I. War-Lord of Si-
cily, New Haven – London 1990; L. J. Sanders, Dionysius I of Syracuse and the Ori-
gins of the Ruler Cult in the Greek World, Historia 40, 1991, 275–287; M. Sordi, La
dynasteia in Occidente. Studi su Dionigi I, Padova 1992. Podroben pregled zgodo-
vine Sicilije posreduje CAH VI, 1994, 120–155; 693–722. Novo stanje raziskav na
področju arheologije posreduje katalog I Greci in Occidente, Venezia 1996.
5.2. Obdobje sirakuške hegemonije na Siciliji in v Veliki Grčiji

Zgodovina grškega Zahoda je v prvi polovici 4. stol. v znamenju vzpona Si-
rakuz pod vlado tirana Dionizija I. V času, ko so se v Grčiji bile nenehne vojne,
se je na Siciliji razvila močna država, ki je prerasla ozke prostorske in tudi insti-
tucionalne okvire grške polis. Sirakuze so v času Dionizija I. prevzele po pome-
nu eno vodilnih vlog v grškem svetu, kar je obenem odraz premika v političnem
ravnotežju sredozemskega sveta in odsev zatona nekdanjih vodilnih držav Grčije,
kot sta bili Sparta in Atene.
Medtem ko Perzija v sklepni dobi peloponeške vojne ni vojaško posredovala
v Grčiji, pa je Kartagina, nasprotnik Grkov na Zahodu, skušala vsegrško vojno izko-
ristiti za podreditev grške Sicilije. V letu 409, komaj štiri leta po propadu sicilske
ekspedicije Atencev in v času dekelejsko-jonske vojne v Grčiji, so Kartažani na
prošnjo Segeste (ki je bila v sporu s sosednjim Selinuntom) vojaško posredovali na
otoku ter pri tem popolnoma uničili Selinus in Himero. V Himeri so Kartažani – kot
maščevanje za poraz iz leta 480 – pobili tri tisoč Grkov. Nato so osvojili Akragant
(406) ter pregnali Grke iz Gele in Kamarine.
V Sirakuzah je v kritičnem trenutku nastopil 406 kot strateg in od 405 kot
tiran komaj petindvajsetletni Dionizij (Diodor 13,93; KlP, s.v. Dionysios), ki je
uspešno odbil kartažanski napad in sklenil za Grke ugoden mir s Kartagino. Odt-
lej je postal prvi človek grške Sicilije in v virih se označuje kot árchon Sikelías.
Sirakuški tiran je začel s pripravami na vojno proti Kartažanom in je zelo utrdil
mesto. Sicilska metropola je bila v tej dobi ne le največje mesto celotnega grškega
Zahoda, temveč tudi izredno dobro zavarovana in oborožena država s tedaj največjo
mornarico v Sredozemlju (300 ladij). Tako oborožene so začele Sirakuze vojno
KLASIČNA DOBA 153
proti Kartažanom (397–392), v kateri je prišlo do izraza patriotsko navdušenje in

silno sovraštvo do Kartažanov (Diodor 14,45). Po več grških porazih (kartažansko
obleganje Sirakuz 396) sta kuga v kartažanski vojski in uspešen izpad grške vojske
iz Sirakuz prinesla Grkom odločilno vojaško zmago. Ko je bil 392 sklenjen mir s
Kartagino, so Sirakuze obvladovale razen severozahodnega dela otoka celotno Si-
cilijo (gl. Diodor 15,15–17; 24).
Sicilski tiran je skušal po uspešnem koncu vojne zgraditi neke vrste sirakuški
pomorski imperij in dvigniti Sirakuze v velesilo Zahoda. Svojo ekspanzijo je usmeril
v tri različne smeri: (1) v južno Italijo; (2) na obale Jadranskega morja in (3) na
obale Tirenskega morja.
Ekspanzija v grški svet južne Italije (Velika Grčija) je bila najlažja. Sirakuzam
je spočetka preprečevala širjenje oblasti in vpliva v ta prostor zveza južnoitalskih
mest (Kroton, Sibaris, Turiji, Tarent in druga), vendar se je Dionizij I. povezal z
južnoitalskimi Lukani in je zvezo južnoitalskih grških mest vojaško premagal (388).
Z zmago nad Regijem (386) so Sirakuze dobile tudi nadzor nad Mesinsko ožino in
s tem dosegle temeljni pogoj za obvladovanje Velike Grčije (Diodor 14,103–112).
Širjenje sirakuške države na področje Tirenskega morja je seglo do obal Etru-

rije (384), vendar v celoti ni bilo posebej pomembno. S postojanko na Korkiri so
skušale Sirakuze obvladati tudi plovbo po Jonskem morju. O ekspanziji Sirakuz
na obale Jadranskega morja glej v naslednjem podpoglavju.
Ker je imel Dionizij med samimi Grki na Siciliji in v južni Italiji veliko na-
sprotnikov, so številne skupnosti ob izbruhu druge vojne proti Kartagini (382) pre-
stopile na kartažansko stran. V tej vojni so bile Sirakuze poražene, Kartagina pa je
nekoliko povečala svoje ozemlje na zahodnem delu otoka in tudi tretja Dionizijeva
vojna proti Kartagini (368) v tem oziru ni prinesla nobene spremembe. Sicilija je
ostala razdeljena na grški in kartažanski del vse do posega Rima stoletje kasneje.
Dionizij I. je najpomembnejši predstavnik t.i. mlajše tiranije v grškem svetu.
Njegov slog vladanja je bil tipično tiranski; kot drugi tirani je imel telesno stražo
in tajno policijo ter je preganjal politične nasprotnike.
Dionizija I. je nasledil njegov sin Dionizij II., ki pa še zdaleč ni bil tako na-
darjen vladar kot njegov oče. Nanj je zelo vplival državnik in teoretik Dion. Na
njegov nasvet so v Sirakuze povabili Platona, v upanju, da bo ta mlademu vladarju
pomagal oblikovati dobro državno ureditev.
Na grški Siciliji so sredi 4. stol. vladale notranje razprtije, uveljavili so se
številni lokalni tirani, izbruhnile so številne državljanske vojne, kar vse označuje
propad kratkotrajne sirakuške hegemonije. Med nenehnimi boji za oblast v Siraku-
zah med Dionizijem II. in njegovimi nasprotniki so prosili za pomoč matično po-
lis Korint, od koder so 344 poslali na Sicilijo kot razsodnika (diallaktés; podobno
kot nekdaj Solon v Atenah razsodnik z izjemnimi pooblastili) Timoleonta (KlP, s.v.
Timoléon), ki mu je uspelo doseči spravo med Grki in premagati Kartagino (339).
Timoleont je dal odstraniti vse tiranske režime. Grške skupnosti so se rahlo pove-
zale v obliki zvezne države, na čelu katere so bile Sirakuze.
Velika Grčija, ki je po koncu sirakuške hegemonije prav tako zapadla v brez
vladje, je v tej dobi že šla po poti zatona in propada. Spričo krepitve italskih ljud-
stev, zlasti Lukanov, so tamkajšnje skupnosti prosile za pomoč v Grčijo. Tarentu je
poskušala pomagati matična polis Sparta, vendar brez uspeha (kralj Arhidam III. je
338 padel v bitki proti Lukanom in Mesapijcem). Propad Velike Grčije je bil spričo
vojaške premoči sosednjih italskih ljudstev samo še vprašanje časa.
5.3. Grška (predvsem sirakuška) kolonizacija na srednjem in južnem delu

vzhodne jadranske obale
Sirakuško širjenje vpliva na Jadransko morje sega v čas po koncu uspešne
Dionizijeve vojne proti Kartagini in je potekalo istočasno z ekspanzijo v Veliko
Grčijo. To je hkrati doba keltske ekspanzije v severnoitalskem prostoru, ki je do-
segla vrh s keltsko osvojitvijo Rima (387; prim. Diodor 16,5,3). Dionizijev namen
in cilj pri tem je bil, najprej doseči nadzor nad Jonskim morjem (zato se je povezal
z Iliri proti Epiru), nato pa z ustanovitvijo novih kolonij obvladovati ta dotlej sko-
raj povsem obrobni prostor (prim. Diodor 15,13,1–4; 15,14,2).
Sirakuško utrjevanje oblasti na Jadranu je potekalo v obliki kolonizacije. Ker
je kolonije ustanavljala (korintska) kolonija Sirakuze, označujemo ustanavljanje
KLASIČNA DOBA 155
teh naselij kot sekundarno grško kolonizacijo. Kolonij takega nastanka je manj
kot onih iz dobe velike kolonizacije in niso posebnost jadranskega območja. Tudi
večina naselbin na južni obali Francije in v Španiji je drugotnega (sekundarnega)
nastanka (v večini primerov gre za ustanove Masalije), posamezne sekundarne na-
selbine pa so poznane tudi drugod (tako je npr. halkidska kolonija Kume že okrog
600 ustanovila kolonijo Neapolis).
V celoti gledano je bila sirakuška kolonizacija obal Jadranskega morja šibka.
Ustanovljene so bile štiri naselbine na zahodni (Adria, Ankona in dve po imenu
neznani naselbini v Apuliji) in tri naselbine na vzhodni obali Jadrana (Lissós, Íssa
in Pháros).
Dionizij I. je morda že okrog 390 (vsekakor najkasneje 385/4) ustanovil na
Visu istoimensko kolonijo (Issa; Diodor 15,13,4; žal je Diodorov tekst prav na tem
mestu sporen; gl. M. Nikolanci, O kontroverzi Lissos-Issa, Adriatica praehistorica
et antiqua. Zbornik radova posvećen G. Novaku, Zagreb 1970, 377–384; CAH VI,
1994, 148), ki je postala izhodišče za nadaljnjo kolonizacijo.
Leta 385/4 je sirakuški tiran pomagal Grkom z otoka Parosa pri ustanavljanju
kolonije Pháros (Stari grad na Hvaru). Začetek te naselbine je bil še posebej težak,
saj so domačini z otoka poklicali na pomoč Ilire, ki so otok napadli, vendar so jih
Grki premagali (Diodor 15,14,2). Na otoku (?) je bila ustanovljena še (neidentifi-
cirana) naselbina Herákleia, na kopnem pa (prav tako neidentificirana) naselbina
Anchiále (prim. J.J. Wilkes, Dalmatia, London 1969, 11).
Grki z Ise so kasneje (morda šele v 3. stol.?) ustanovili na dalmatinskem kop-
nem koloniji Tragurion (Trogir) in Epetion (Stobreč pri Splitu), ki se nista razvili
v samostojni politični tvorbi, temveč sta ostali v zvezi (koinón) z Iso.
Še važnejša od teh dveh je bila isejska kolonija na Korčuli (Kérkyra he mé-
laina; dan. Lumbarda). Tako je nastala na tem otoku nova (druga) grška kolonija
poleg prve šibke naselbine iz časa okrog leta 600 (prim. Herodot 3,48 in zlasti Plu-
tarh, Moralia 860 B-C; gl. Arhaična doba 7.3.3). To je bil začetek kasnejše naselbine
(Vela luka na zahodni obali otoka), ki jo kot knidsko naselbino označujejo tudi
kasnejši pisci (Strabon 7,5,5; Plinij, Naturalis historia 3,152).
S sirakuško kolonizacijo so tudi obale Jadranskega morja postale del grške
ekumene. Prvi grški koloniji v bližini Jadranskega morja, Epídamnos in Apollonía,
sta bili resda ustanovljeni že ob koncu 7. oz. v začetku 6. stol. (Eusebius, Chronica,
za leto 627; GCS 47 (Eusebius 7), 97 b; Herodot 9, 93–95; DNP s. v. Apollonia),
vendar je bil grški prodor proti severu zelo počasen. Kot poroča Herodot (1,163),
naj bi kot prvi pluli po Jadranskem morju Fokajci. Sicer je bilo Jadransko morje
izmed vseh zalivskih morij v Sredozemlju morda najslabše poznano. Na to kaže
med Grki razširjena napačna predstava o njegovi legi, zlasti v odnosu do ostalega
sredozemskega sveta (gl. poglavje VI,2).
Poročila grških avtorjev so sorazmeroma poznega nastanka. Hekataj je o
vzhodni obali Jadrana in Jonskega morja vedel še zelo malo (FGrH 1,90–108).
Precej bolj izčrpna so poročila Ps. Skilaksa (Periplus 22–26; GGM I, 28 ss.), ki
omenja več mest, otokov, rek in ljudstev v tem prostoru, pesniški opis Ps. Skimna
s konca 2. stol. (Periegesis, zlasti v. 369 ss.; 413 ss.; GGM I, 213) pa prinaša še
nekaj dodatnih poročil. Na podlagi poročil navedenih grških piscev ter kasnejših
piscev iz rimske dobe (Strabon, Pomponij Mela, Plinij) je mogoče rekonstruirati

poselitveno, politično in etnično podobo dežel ob vzhodni obali Jadrana v pozni
klasični in zgodnji helenistični dobi. To območje so poseljevala tri ljudstva ali bolje
tri skupine ljudstev: Histri na severu, Liburni na območju dan. Hrvaškega primorja
in vrsta ilirskih ljudstev v Dalmaciji. To so bili sosedje Grkov na Jadranu, s kate-
rimi so slednji stopali v zapletene odnose.
Zgodovina grških mest v Dalmaciji je malo poznana. Kolonije Íssa, Pháros in
Kórkyra so kovale lasten denar. Med arheološko zapuščino, ki postaja z arheološkimi
raziskavami od druge polovice prejšnjega stoletja dalje vse obsežnejša, so historično
najpomembnejši grški napisi. Najbolj znana med njimi je t.i. lumbardska psefizma,
dekret o ustanovitvi in obenem ureditvi naselbine, ki omogoča vpogled v pravno
ureditev te grške kolonije.
Število po imenu poznanih grških naselbin na Jadranu ni veliko. Če rimski
polihistor Plinij (Naturalis historia 3,144) poroča o velikem številu pomembnih
grških mest na južni dalmatinski obali, katerih spomin se je bil do njegove dobe
(sreda 1. stol. po Kr.) že izgubil, moremo – kljub verjetnemu avtorjevemu preti-
ravanju – domnevati, da je bilo grških naselij le precej več kot jih poznamo. V
kasnejših virih se omenja še nekaj naselbin, kot npr. Bouthoé (dan. Budva; omenja
jo že Ps. Skilaks, Periplus 25; na to naselbino se navezuje mit o Kadmu, ki je bil
precej razširjen med Iliri; prim. M. Šašel Kos, Cadmus and Harmonia in Illyria,
AV 44, 1993, 113–136), Olcinium – Ulcinj in Epidaurum – Cavtat (grška toponi-
ma, ki ju omenja šele Plinij, Historia naturalis 3,144). Očitno so se Grki naselili
tudi na nekaterih otokih in jim dali svoje ime, npr. Melíte (Mljet), otočje Absyrtides
(Kvarnerski otoki?), Electridae (Kvarnerski otoki?) in Elaphites (otoška skupina
v bližini Dubrovnika; navedene otoške skupine omenjajo Ps. Skimnos, Periegesis
v. 273–274 (GGM I, 212), Plinij, Naturalis historia 3,151–152 in Pomponij Mela,
Chorographia 2,114 (slednji ne omenja Elafitov, omenja pa naselbino Apsoros –
Osor na Cresu – in neidentificirano naselbino Dyskelados).
Z izjemo večjih otokov in srednjedalmatinske obale je bila grška kolonizacija
vzhodne obale Jadrana šibka. Njen južni del je bil za naselitev neprijazen zaradi
sovražnega odnosa Ilirov, isto pa velja tudi za območje na severu (Liburnija). Poseb-
no težko je Grke prizadelo morsko razbojništvo, zelo razširjena oblika preživljanja
med ljudstvi vzhodnega Jadrana (Plinij, Naturalis historia 3,152 omenja otok Sa-
son ob dan. albanski obali, ki je posebej »slovel« kot zbirališče gusarjev). Poleg
neprijaznih sosedov so grške koloniste odvračali tudi težka dostopnost obale, težke
in slabe povezave z zaledjem ter pomanjkanje rodovitne zemlje.
Zgodovina Grkov na Jadranu v okroglo stoletje in pol dolgi dobi od začetka
sirakuške kolonizacije pa do prvega rimskega posega v ta prostor po 230 pr. Kr. je
skorajda nepoznana. Skopi viri kažejo na razvoj, ki je zelo podoben onemu v Veliki
Grčiji: sorazmeroma šibke skupnosti so bile vse bolj izpostavljene pritisku negosto-
ljubnih sosedov in so končno pristale v vazalnem odnosu do prvih ilirskih državnih
tvorb (t.i. Ilirskega kraljestva), samo najmočnejša in od obale najbolj oddaljena ko-
lonija Issa je ohranila samostojnost. Prošnja te naselbine za pomoč zaradi nasilja
(morskega razbojništva) Ilirov je leta 229 priklicala rimsko intervencijo na vzhodno
Jadransko obalo (Polybios 2,8–12; Appianos, Illyrike 7; Cassius Dio 12,49.
KLASIČNA DOBA 157
• Gl. M. Šašel Kos, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem
pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986, 54–69; o piratstvu kot družbenem
pojavu helenistične dobe in posebej na Jadranu prim. H.A. Ormerod, Piracy in the
Ancient World, Baltimore–London 1997, 166 ss.).
• Dionizijev poseg na Jadran obravnavajo vse večje študije o tem grškem državniku,
ki smo jih že navedli. Preglede grške kolonizacije Jadrana v pozni klasični dobi po-
redujejo: P. Lisičar, Crna Korkira i kolonije antičkih Grka na Jadranu, Skopje 1951;
J. J. Wilkes, Dalmatia, London 1969, 9 ss.; A.G. Woodhead, The »Adriatic Empire«
of Dionysius I of Syracuse, Klio 52, 1970, 503–512; L. Braccesi, Grecità adriatica,
Bologna 1971, 126 ss.; M. Suić, Antički grad na istočnom Jadranu, Zagreb 1976, 13
ss.; 34; P. Anello, Dionisio il vecchio I: Politica adriatica e tirrenica, Palermo 1980;
S. Čače, Prilozi raspravi o osnivanju grčkih naseobina na Jadranu u 4. stoljeću pr.
Kr., Radovi – Sveučilište u Splitu. Filozofski fakultet Zadar. Razdio povijesnih zna-
nosti 33 (20), 1993/1994, 33–54; Isti, Plinije o otocima južne Liburnije (Nat. hist.
3,140–141 i 152), Radovi … 34 (21), 1994/1995, 11–45; P. Visonà, Colonisation and
Money Supply at Issa in the 4th Century B.C., Chiron 25, 1995, 55–62.
Historično najbolj zanimiv in pomemben vir je t.i. psefizma iz Lumbarde na
Korčuli. Napis, čigar datiranje je sporno (4. ali šele 3. stol.), je po vsebini dekret
o ustanovitvi naselbine in obenem temeljni vir o njeni notranji ureditvi. Naselbino
je ustanovila Isa ob sodelovanju dveh ilirskih veljakov. Napis je bil predmet vrste
objav in analiz.
• Nekaj novejših: D. Rendić-Miočević, Nekoliko novih ulomaka grčkog natpisa iz
Lumbarde, VHAD 4, 1970, 31–42; L. Margetić, Psefizma o osnivanju grčke kolonije
na otoku Korčuli, ŽA 21, 1971, 189–204; M. Suić, Antički grad, 306; HGIÜ 343 (z
datiranjem v prvo tretjino 3. stol.).
• Grške vire o Jadranskem morju (zlasti Ps. Skilakov Periplus) je analiziral M. Suić,
Istočna jadranska obala u Pseudo Skilakovu Periplu, Rad Jugoslavenske akademi-
je znanosti i umjetnosti 306, Zagreb 1955, 121–185, vsa antična poročila o vzhodni
obali Jadrana pa nazadnje M. Kozličić, Historijska geografija istočnog Jadrana u
starom vijeku, Split 1990 (prim. tudi Isti, Neki rezultati historijsko-geografske analize
24. poglavja Pseudo-Skilakova Peripla, Relationes Polenses, Zagreb 1988, 45–50, za
območje od ustja Neretve do Budve). Jadransko morje ima v antičnih virih različna
poimenovanja: Adria (Jadranski zaliv), Jonsko morje (Jonski zaliv) in (redkeje) Dal-
matinsko morje; o tem gl. M. Suić, Dalmaticum mare, Radovi Zavoda Jugoslavenske
akademije znanosti i umjetnosti u Zadru 29–30, 1983, 5–18.
• Izbrana vprašanja: o urbanizmu grških mest v Dalmaciji gl. M. Suić, Antički grad na
istočnom Jadranu, 83–88; o kovanju novcev grških kolonij na vzhodnem Jadranu gl.
D. Rendić-Miočević, Ionios »to genos Illyrios« i novci grčko-ilirskih kovnica na Ja-
dranu, v: Adriatica praehistorica et antiqua (Zbornik radova posv. G. Novaku), Zagreb
1970, 347–376 in nazadnje P. Kos, Leksikon antične numizmatike, Ljubljana 1997
(gl. zlasti gesli: grški novci, grško-ilirski novci). O arheološki zapuščini Ise in zlasti
o najdbah grških amfor gl. razstavni katalog Issa. Otok Vis v helenizmu, Ljubljana
1986, 16–40 in B. Kirigin, Grčko-italske amfore na Jadranu, AV 45, 1994, 15–24; o
mitološkem izročilu, ki se navezuje na jadranski prostor (Argonavti, Diomed, Ante-
nor, Kadmos itd.) gl. M. Šašel Kos, Cadmus and Harmonia in Illyria, AV 44, 1993,
113 ss. in sklepno poglavje (VI.1).
6. Temeljne poteze razvoja grškega sveta v pozni

klasični dobi
Prehod iz klasične v helenistično dobo je potekal prek kritičnih razmer v
sredini 4. stoletja, ki pomenijo cezuro v grški zgodovini. Le nekaj let zatem, ko so
grške države z bitko pri Mantineji 362 padle v stanje popolne politične in vojaške
nemoči, se je na robu grškega sveta izoblikovala nova sila, ki je v kratkem času
prevzela vodstvo v grškem svetu. To je bilo makedonsko kraljestvo pod Filipom
II. (359–336).
Preobrazba grškega sveta je bila sredi 4. stol. opazna na vseh področjih, v
politiki, gospodarstvu in ne nazadnje tudi v kulturi. Ko je staro odmiralo, so se ka-
zale bistvene poteze novega. V celoti je bila podoba grškega sveta v tem času ne-
enotna in polna nasprotij. Obdobje tebanske hegemonije se je zaključilo s kaosom
v državnopolitičnem življenju grškega sveta. Spričo popolne izčrpanosti Teb in
Sparte se je relativno povečal pomen Aten, ki so postale za nekaj desetletij ponov
no vodilna grška država.
Ob politični krizi grškega sveta je opazen vse večji pomen gospodarske-
ga življenja. V Atenah se je na primer uveljavila vrsta državnikov, ki so bili tudi
finančni strokovnjaki. V ta čas pade razcvet trgovine, zlasti pomorske, in v tej dobi
so se razvili denarni posli (bančništvo).
K političnemu zatonu grškega sveta so precej prispevala tudi vse večja so-
cialna nasprotja. Radikalni elementi v družbi so videli rešitev v ponovni razdelitvi
zemlje. Socialni nemir se je odražal v nasilju, pregonih in zaplembah premoženja.
Iz številnih pregnancev se je v Grčiji izoblikoval neke vrste proletariat, iz katerega
so izšla raznovrstna, tudi anarhična gibanja. Iz tega sloja so se rekrutirali poklicni
vojaki, ki so bili eden najbolj tipičnih pojavov 4. stoletja. V tem stoletju v Grčiji ni
bilo vojaškega dogodka, pri katerem ti poklicni vojaki ne bi odločilno sodelovali
(prim. literaturo k pogl. 4.6).
Vojne poznega 5. stoletja in velika kuga od 430 dalje so precej prizadeli pre-
bivalstvo posameznih grških pokrajin. Tudi prva polovica 4. stoletja je bila v glav
nem doba vojn. Vendar pa se je kljub temu prebivalstvo v tej dobi povečalo, tako
zaradi naravnega prirastka kot zaradi relativno majhnih vojnih izgub (v primerjavi
s peloponeško vojno). Zato je bila večina grških dežel v 4. stol. relativno prenase-
ljena in je trpela zaradi pomanjkanja zemlje. Zaradi tega so bili aktualni novi kolo-
nizacijski načrti. Za širjenje Grkov proti Vzhodu so bili tedaj pogoji dobri, vendar
pa Grki zaradi razdrobljenosti niso bili sposobni večjih kolonizacijskih podvigov.
Perzijska država je bila v prvi polovici 4. stol. v procesu razkroja. V Mali Aziji je
bilo vedno več uporov satrapov, lokalni dinasti, ki so se opirali na oddelke vojaških
najemnikov, pa so bili vse bolj politično neodvisni od velikega kralja. Egipt je bil
KLASIČNA DOBA 159
skozi večji del 4. stol (od 404/3 do 342) neodvisen in tudi v osrednjih pokrajinah
je imela Perzija veliko težav.
Med samimi Grki je prihajalo v dobi zatona grške polis do vrste poskusov
povezovanja. Najbolj znana sta primera Arkadijcev (Peloponez) in Ajtolcev (zahod-
ni del srednje Grčije), kjer sta se izoblikovali dve zvezni državi; kasneje so po tej
razvojni poti krenila tudi druga grška ljudstva (npr. Ahajci na Peloponezu). Tako
je v pozni klasični dobi, pravzaprav ob koncu zgodovine svobodne Grčije, prišlo
do podobnih državnopravnih razmer, kot so vladale po naselitvi Grčije v arhaični
dobi, t.j. pred nastankom polis. Zvezna država na »plemenski« podlagi je postala
v državnem življenju Grčije značilnost nove dobe.
Ideja splošnega miru (koinè eiréne) je pospeševala občutek vzajemnosti v
grškem svetu. Panhelenska miselnost je odsevala tudi v tedanji publicistiki (Izokrat),
kjer naletimo na motive iz panhelenske mitologije; če je Izokrat posredno primerjal
makedonskega kralja Filipa z Agamemnonom (Panathenaikos 72–89), je s tem dal
Grkom povsem jasno politično sporočilo oz. politični program.
Nova doba se kaže tudi v vse bolj razširjenem kultu osebnosti. Božjih počastitev
je bil prvi deležen Spartanec Lizander, za njim še več drugih, tudi manj znanih in
zaslužnih osebnosti. Tiran Klearh iz pontske Herakleje se je npr. razglasil za Zev
sovega sina in je temu primerno zahteval počastitve od svojih podanikov (Justin
16,5,8–10; KlP, s.v. Klearchos 2)). Sirakuški zdravnik Menekrat se je podpisoval
na pismih kot »Menekrates Zeus« (KlP, s.v. Menekrates 6).
V kulturnem življenju so se uveljavila nova središča. Medtem ko so v prvi
polovici 4. stol. grški pesniki in mnogi drugi ustvarjalci obiskovali dvore sicilskih
tiranov (zlasti Dionizija I. in II.), pa so jih sedaj vabili na dvor makedonskih kraljev
na severnem robu grškega sveta. V makedonski prestolnici Peli sta se že ob koncu
5. stol. kot gosta kralja Arhelaja (413–399) mudila Evripid in slikar Zevksis. Ob
smrti karijskega dinasta Mavzola 353 je njegova sestra in žena Artemizija začela
z gradnjo veličastne grobnice (t.i. Mavzoleja; Diodor 16,36,2; 16,45,7) in je va-
bila grške pesnike, da bi ovekovečili pokojnega vladarja. Atene so bile v tej dobi
še vedno glavno središče grške omike, vendar so se izoblikovala tudi nova kultur-
na središča na obrobju grškega sveta (južna Italija, Sicilija, obale Črnega morja).
Grško omiko in zlasti grško znanje so zelo cenili tudi na perzijskem dvoru, kamor
so vabili grške strokovnjake, zlasti zdravnike.
Prehod iz pozne klasične v helenistično dobo zaznamujeta na duhovnem in
intelektualnem področju dve veliki osebnosti, Evdoksos iz Knida (umrl 355) in Ari-
stotel iz Stagejre (384–322). Oba sta izšla iz Platonove Akademije. Evdoks se je
uveljavil kot matematik in astronom, zdravnik in filozof, geograf in fizik, pa tudi kot
praktični politik (gl. KlP, s.v. Eudoxos). Evklidova geometrija (ok. 300) je temeljila
na njegovih raziskavah. Tudi v astronomiji je bila njegova teorija o sferah deležna
splošnega priznanja. Evdoks je bil predhodnik velikih helenističnih učenjakov.
Njegovo delo Phainómena (Nebesni pojavi) je Aratos po naročilu makedonskega
kralja Antigona Gonata prepesnil in v verzih je postalo zelo priljubljeno in vplivno
med izobraženci helenistične dobe (izd. G.R. Mair, LCL, 1977).
Še pomembnejši je bil njegov mlajši sodobnik Aristotel, ki je po Platonovi
smrti (347) zapustil Atene in se mudil v raznih krajih Grčije in sosednjih dežel
(v Mali Aziji, na Lezbu, v makedonski prestolnici Peli). Po dvanajstih letih se je

(335/4) vrnil v Atene, kjer je ustanovil novo šolo, Perípatos, ki je postala novo
središče grške ustvarjalnosti. Aristotel je izvedel odločilni preskok od spekulacije
k empiričnemu raziskovanju. Z vključevanjem učencev v raziskovalno delo in s
sistematičnim zbiranjem gradiva ni postal le začetnik zahodne znanosti, temveč
tudi prvi organizator znanstvenega dela. Na vseh področjih človeškega znanja – z
izjemo medicine – je s pomočjo učencev zbral ogromno gradiva in ga vsaj delo-
ma predstavil v številnih spisih, ki predstavljajo prve znanstvene tekste za vrsto
ved. Aristotel je tudi zbral in objavil 158 državnih ustav, vendar se je žal ohranila
(kot papirusna najdba) samo Atenska ustava (Athenaíon politeía; avtorstvo spisa
je sporno, tekst je v sporočeni obliki verjetno napisal neki Aristotelov učenec; gl.
DNP, s.v. Aristoteles). Izjemnega pomena so njegove naravoslovne raziskave s
področja fizike, meteorologije, zoologije in botanike. Aristotel je prvi univerzalni
raziskovalec na začetku zahodne znanosti, ki je po njegovi smrti razpadla na celo
vrsto znanstvenih vej.
Na spremembe v duhovnem življenju grškega sveta kaže tudi nastanek nove-
ga vzgojnega ideala. Po njem (Izokrat, Panegyrikós 50) je pravi Helen samo tisti,
ki je deležen atiške vzgoje. Atiška kultura je s tem potrdila svoje prestižno mesto,
pojem klasičnega se je izoblikoval prav po njenih normah. Od leta 386 dalje so v
Atenah praviloma poleg novih tragedij uprizarjali tudi po eno staro in kasneje (od
339) se je to pravilo preneslo tudi na komedijo.
Sredi 4. stol. se je pričel proces povezovanja in zlivanja grške kulture s kul-
turami Vzhoda. Do prvih intenzivnih stikov je prišlo v obalnih predelih Male Azije,
v Feniciji, na Cipru in v Egiptu. Tu se je najprej izoblikovala svojevrstna grško-
vzhodna kultura, ki je z nastankom Aleksandrove svetovne države prevladala v
celotnem helenističnem svetu.
• Literatura: k državnopravni vsebini grških zveznih držav gl. A. Demandt, Antike Staats
formen, 235–261; k ideji skupnega miru M. Jehne, Koine eirene; o političnih idejah
Izokrata prim. G. Mathieu, Les idées politiques d'Isocrate, Paris 1966; o političnih
nazorih Aristotela in Ksenofonta pa J.M. Moore, Aristotle and Xenophon on Demo-
cracy and Oligarchy, London 1975.
7. Vzpon Makedonije v dobi Filipa II. (359–336)
Med sorazmeroma bogatimi materialnimi viri so morda najpomembnejši in

najbolj raziskani ostanki Olinta, mesta na Halkidiki, ki ga je Filip II. 348 razrušil.
Ostanke Olinta so raziskovali ameriški arheologi. Gre za tipično mesto 4. stol., ki
je bilo zgrajeno po načelih Hipodamovega urbanizma. Med arheološkimi najdba-
mi, ki se nanašajo na ta čas, je vsekakor najbolj pomembna grobnica s posmrtni-
mi ostanki Filipa II.
• (M. Andronikos, Vergina. The Royal Tombs and the Ancient City, Athens 1984;
A.J.N.W. Prag – J.H. Musgrave – R.A.H. Neave, The skull from Tomb II at Vergina:
KLASIČNA DOBA 161
King Philip II of Macedon, JHS 104, 1984, 60–78; E.N. Borza, The Royal Macedonian
Tombs and the Paraphernalia of Alexander the Great, Phoenix 41, 1987, 105–121).
Precej se je ohranilo novčnih najdb in napisov.
• Izbor historično pomembnih napisov prinaša HGIÜ 237–256, kratek prikaz novcev
iz te dobe posredujejo G.K. Jenkins – H. Küthmann, Münzen der Griechen, 127; I.
Carradice – M. Price, Coinage in the Greek World, London 1988, 104 ss.
Pomemben vir so tudi izvirni dokumenti, ki jih navajajo atiški govorniki (npr.
Demosten). Njihova avtentičnost je v številnih primerih sporna.
Literarno izročilo tega časa je bogato. Največ poročil prinašajo atiški govor-
niki Izokrat, Demosten in Ajshin. Pri tem so pomembni predvsem politični govori,
saj so sodni govori praviloma enostranski, obremenjeni z mnogimi pretiravanji in
osebnimi obtožbami, tako da jih moremo uporabljati le z veliko mero previdnosti.
Kot historični vir je najboljši Izokrat z dvema govoroma, ki ju je naslovil na Fili-
pa II. (Phílippos iz leta 346 in Panathenaikós iz leta 339; izd. G. Norlin – L. Van
Hook, LCL, 1956). Izokrat je bil glasnik tistega pola atenske politične javnosti, ki
se je zavzemal za povezovanje Grkov pod vodstvom makedonskega kralja. Spor-
no ostaja vprašanje, v kolikšni meri so Izokratovi spisi dejansko vplivali na grško
politiko makedonskega kralja. Težja je sodba o Demostenu (384–322), ki velja za
največjega govornika antike. Če ga ocenjujemo po njegovih (ne)uspehih v politi-
ki, se kaže kot človek iluzij in politik brez pravega občutka za realnost. Demosten
je mnoge očaral s svojim gorečim patriotizmom. Za svoj politični ideal se je bo-
ril z vsem svojim temperamentom in v tem boju je propadel. Glavni Demostenovi
politični govori so govori proti Filipu (od 350/49 dalje; izd. J.H. Vince, LCL, 1954).
V senci Demostena in Izokrata je govornik Ajshin (Aischínes; DNP, s.v.), ki tudi
prinaša več pomembnih podatkov o svoji dobi (izd. Ch.D. Adams, LCL, 1958).
Dela sočasnih zgodovinarjev so se brez izjeme izgubila, tako da obstajajo
le v fragmentih (npr. Anaksimen iz Lampsaka (FGrH 72) ali Teopomp s Hiosa
(FGrH 115)). Na njihovi podlagi so – med ohranjenimi avtorji – opisali ta čas
naslednji avtorji: Diodor 16 (za čas od 360–336); Plutarh (Demosten in Fokion;
slednji tudi v slovenskem prevodu A. Sovreta: Življenje velikih Grkov, 266–298);
Kornelij Nepot 19 (Fokion); Justin (Pompej Trog), Historiae Philippicae (izd. O.
Seel, Stuttgart 1985).
• Temeljna literatura: A. Sovre, Stari Grki, 385–423; H. Bengtson, GG, 301–328; N.G.L.
Hammond, A History of Macedonia I, Oxford 1972; N.G.L. Hammond – G.T. Grif-
fith, A History of Macedonia II (550–336 B.C.), Oxford 1979; G.L. Cawkwell, Philip
of Macedon, London – Boston 1978; G. Wirth, Philipp II. Geschichte Makedoniens
I, Stuttgart l985; M. Errington, Geschichte Makedoniens. Von den Anfängen bis zum
Untergang des Königreichs, München 1986; F. Papazoglou, Les villes de Macédoine
à l'epoque romaine, Paris 1988 (temeljno delo za topografijo Makedonije od začetkov
do zgodnje bizantinske dobe); N.G.L. Hammond, Philip of Macedon, London 1994;
CAH VI, 1994, 723–790.
7.2. Makedonija pred nastopom Filipa II.
• Med maloštevilnimi avtorji posredujejo najvažnejša poročila o začetkih Makedonije

Herodot 8,136–139; Tukidid 2,99–100; Diodor 16 (passim). Vse temeljne vire na-
vaja KlP, s.v. Makedonia.
Makedonci, ki so v dobi kralja Filipa prevzeli vodilno vlogo v evropskem
prostoru in ki so z Aleksandrovim pohodom ustvarili svetovno državo, so bili mla-
do ljudstvo ter do Filipovega nastopa brez pomembne zgodovine. Kot kontinen-
talno hribovsko ljudstvo, ki se je preživljalo predvsem s pastirstvom in se je šele
privajalo življenju v mestih, so Makedonci v kulturnem oziru dosti zaostajali za
Grki. Šele v Filipovi dobi so premagali barbarske sosede na severu, vzhodu in za-
hodu, si priborili dostop do morja in se priključili grški kulturi. Za večino Grkov
so ostali vseskozi (pol)barbarsko ljudstvo, ki mu le-ti niso priznavali kulturne ena-
kovrednosti.
Že v antiki, še dosti bolj pa v moderni dobi se je postavljalo vprašanje izvora
Makedoncev. Raziskave so pokazale, da gre za – v širšem smislu – grško ljudstvo.
Od makedonskega jezika se ni ohranilo z izjemo imen in posameznih izrazov skoraj
nič. Že opuščena je nekdaj dosti zastopana teza o mešanem grško-ilirskem izvoru.
Po mnenju večine raziskovalcev so Makedonci grško ljudstvo, ki spada v širšo sku-
pino t.i. severozahodnih Grkov. Ker so Makedonci zelo dolgo, praktično do konca
klasične dobe, živeli izolirano, so postali v kulturnem, družbenem in političnem
oziru ljudstvo zase, ki se je jasno ločevalo od Grkov, bistveno bolj kot npr. njihovi
sosedje Epirci ali Tesalci.
Najstarejša obdobja v zgodovini Makedoncev so skorajda nepoznana. Do
prvih oblik makedonske državnosti je prišlo v goratih južnih pokrajinah Makedo-
nije (deželi Elimeja in Orestida ob zgornjem toku Haliakmona na meji s Tesali-
jo). Od tam so Makedonci prodrli na sever in ustanovili v gorski utrdbi Ajgaj novo
prestolnico (Aigaí, DNP, s.v.). Prvi znani makedonski kralj, Perdikas I., je vladal
na začetku 7. stol., vendar so razmere v Makedoniji nekoliko bolje poznane šele
ob koncu 6. stol. (kralj Amintas I. je nudil zatočišče pregnanemu atenskemu tiranu
Hipiju). V tej dobi so Makedonci prekoračili Vardar (Áxios) in razširili svojo oblast
proti vzhodu, na področje ob Strumi (Strymón). Najpomembnejši makedonski vla-
dar v 5. stol. je bil Aleksander I. (ok. 495–450/40) s pridevkom Philhellénos, ki si
je zelo prizadeval za širjenje grške kulture. Ta kralj, ki je v dobi Kserksovega po-
hoda v Grčijo sicer postal perzijski vazal, je izvor makedonske kraljevske rodbine s
pomočjo fiktivne genealogije izvedel iz peloponeškega Argosa (zato dinastija Arge-
adov) in jo na ta način trdno povezal z grškim svetom. Makedonska kraljevska hiša
se je s tem legitimirala kot helenska. Uspeh prizadevanj za povezovanje z grškim
svetom potrjuje dejstvo, da je Aleksander I. smel sodelovati na olimpijskih igrah.
Ta kralj je tudi začetnik vojaške moči Makedonije. Izvedel je pomembno reformo
vojske, ko je težko oboroženi plemiški konjenici (kraljevi spremljevalci, hetaîroi)
postavil ob stran pešadijsko vojsko, ki so jo sestavljali kmetje (o Aleksandru I. in
mitološki genealogiji makedonske dinastije gl. Herodot 8,136–139).
V dobi Aleksandrovega naslednika Perdika II. se je Makedonija – tedaj že
vključena v grški svet – z uspešno diplomacijo izognila peloponeški vojni, v času
KLASIČNA DOBA 163
njegovega naslednika Arhelaja I. (ok. 413–399; DNP, s.v. Archélaos) pa je postala

prvič pomemben dejavnik v grškem svetu. Po Tukididovi sodbi (2,100,2) je Arhe-
laj I. najbolj zaslužen za dvig makedonske države, saj naj bi za razvoj kraljestva
in organizacijo vojske storil več kakor vseh njegovih osem predhodnikov na pre-
stolu. Ta kralj je pridobil pomembno ravninsko mesto Pidno (Pýdna) in uspešno
posegel v notranje razmere v Tesaliji (400/399). Z vrsto gospodarskih ukrepov in s
priključitvijo Makedonije perzijskemu denarnemu sistemu je dvignil gospodarstvo
države. Podpiral je umetnost. Na svojem dvoru v Peli je gostil vrsto umetnikov, med
katerimi je najbolj znan Evripid (v Peli ok. 408–406), ki je nastanek makedonske
kraljevske hiše ovekovečil s tragedijo Arhelaos (ohranjena le v fragmentih).
Po Arhelajevi nasilni smrti je dežela zabredla v daljše obdobje notranjih raz-
prtij. Te razmere so izkoristili sosedje, ki so postajali vse bolj nevarni šibki Make-
doniji: na vzhodu Halkidijska zveza grških polis na Halkidiki, na zahodu pa vse
bolj napadalni Iliri. Spartanski pohod proti Halkidijski zvezi (halkidijska vojna
382–379) je dolgoročno gledano najbolj koristil Makedoniji. Vse do nastopa Fi-
lipa II. je bila Makedonija sorazmeroma šibka država, ki jo moremo z ozirom na
velikost, zgradbo, gospodarsko moč in politični pomen primerjati s sosednjima
državama na obrobju grškega sveta kot sta bili Tesalija in Epir.
Makedonska država (v dokumentih se označuje z imenom hoi Makedónes,
t.j. »Makedonci«) je bila po svoji zgradbi tipična »fevdalna« država z monarhično
vladavino. Neposredna kraljeva oblast se je raztezala samo na spodnjo (nižinsko)
Makedonijo, medtem ko so v zgornji (hriboviti) Makedoniji vladali domači knezi.
Ti so se uklonili kralju samo, če je bil ta dovolj močan. Po svoji usmeritvi je bila
Makedonija izrazito kontinentalna država. Njeno gospodarstvo je bilo skoraj po-
vsem agrarno. Gospodarska podlaga države je bilo tudi lesno bogastvo, saj je bila
dežela v antiki porasla z gozdovi in je z ladijskim lesom zalagala Grčijo.
Od najstarejših obdobij dalje je bila Makedonija po državni ureditvi pa-
triarhalno kraljestvo, v katerem je bil kralj obenem vojskovodja, vrhovni sodnik
in vrhovni svečenik. Pri vladanju se je opiral na plemstvo, ki je v vojaški ureditvi
države nastopalo pod imenom njegovih »spremljevalcev« (hetaîroi). Od državnih
institucij je bil pomemben še vojaški zbor, ki so ga sestavljali vsi aktivni vojaki.
Ta je potrdil kralja z aklamacijo in posegal v vprašanje nasledstva na prestolu, če
so pri tem nastopile težave. Od ostalih institucij je bilo pomembno tudi vrhovno
sodišče, na katerem so obravnavali primere veleizdaje.
7.3. Filipova prva leta vlade (359–354)

V obdobju tebanske hegemonije v Grčiji je bila Makedonija šibka država.
Kralj Perdikas III. (365–359) je začasno pridobil obalno mesto Amfipolo, ki je pri-
padalo drugi Atiški pomorski zvezi, in se s tem zapletel v trajni spor z Atenami.
Njegov brat Filip je preživel nekaj let kot talec v Tebah, po povratku v domovino
(365) pa je vladal eni od kneževin. Tedaj šibko Makedonijo so najbolj ogrožali z
zahoda Iliri. Kralj Perdikas je v vojni s tem ljudstvom 359 doživel hud poraz in tudi
izgubil življenje. Makedonski poraz so izkoristili severni sosedje Peoni in vzhodni
sosedje Tračani, država pa se je znašla tudi zaradi boja za prestol na robu propada.
Makedonska falanga
(N.G.L. Hammond, Philip of Macedon, London 1994), sl. 3 (za str. 142).
V kaotičnih razmerah je nastopil knez Filip kot varuh (epítropos) svojega nečaka
in je z zvijačo ter nasiljem odstranil ostale tekmece. Uspelo mu je celo navezati
prijateljske stike z Atenami. V veliki bitki v zgornji Makedoniji je 358 premagal
Ilire in zavzel območje okrog Ohridskega jezera. Zatem je strl oblast napol samo-
stojnih knezov v zgornji Makedoniji in državo notranje uredil. Po teh uspehih ga
je vojaški zbor oklical za kralja.
Filip II. je bil – po Aleksandru I. in Arhelaju III. – tretji pomembni reformator
in organizator makedonske vojske. Na podlagi stalne vaje in številnih pohodov je
postala le-ta bolje izurjena in močnejša od armad sosednjih držav. Jedro vojske je po
novi ureditvi sestavljala falanga iz težko oboroženih pešcev (pezétairoi), oborožena
z izredno dolgimi sulicami (dolžine petih metrov). Konjenica je služila kot napa-
dalni del vojske in je bila v oboroženi formaciji praviloma postavljena na krilih.
Z novo vojaško ureditvijo je Filip II. dvignil Makedonijo v vojaško najmočnejšo
državo v Evropi in obenem ustvaril podlago za preoblikovanje »fevdalne« države
v centralizirano državno tvorbo.
Vzporedno z vzponom makedonske monarhije je potekal postopni zaton Aten
in druge Atiške pomorske zveze. Reformni predlogi Izokrata, ki je v govoru Are-
opagitikós predlagal obnovitev areopaga in konservativnih institucij v duhu Tera-
menove oligarhične ustave, niso prodrli. Na pobudo karijskega dinasta Mavzola se
je znotraj Pomorske zveze izoblikovala posebna Zveza (predvsem) otoških držav
(Hios, Rodos, Kos in Bizanc) in Atenam ni uspelo, da bi to povezovanje preprečile.
Druga pomorska zveza je bila s tem bistveno prizadeta. Število članov je padlo na
eno tretjino, zveza je ostala omejena na Kiklade, Evbojo, otoke v severnih Egejih
in mesta ob traški obali. Šibkost Aten in pomorske zveze je izkoristil Filip II., ki je
(trajno) zavzel Amfipolo (357; prim. HGIÜ 237) in nato še Pidno (357/6). Ko so mu
Atene napovedale vojno, se je povezal s Halkidijsko zvezo in zatem razširil oblast
proti vzhodu, na tračansko obalo. Na poziv ogrožene kolonije Krenídes (ustanove
Tasosa) je mesto osvobodil tračanske nevarnosti, naselil v njem nove koloniste in
mu dal novo ime Filipi (KlP, s.v. Phílippoi). Gre za prvi primer v grški in s tem v
KLASIČNA DOBA 165
evropski zgodovini, da je neko mesto dobilo ime po človeku. To poimenovanje je

dalo zgled kasnejšim Aleksandrovim mestom in ustanovam diadohov. Pridobitev
nekdanjih atenskih zlatih rudnikov v Trakiji je dvignila gospodarsko moč države.
Nedolgo zatem (od 348) je postal makedonski zlatnik (philíppeios) v denarnih
poslih v grškem svetu in kasneje drugod na evropskih tleh temeljna valuta (prim.
KlP, s.v. Philippeioi).
Da je Makedonija v kratkem času postala močna država, so pokazali dogod-
ki ob oblikovanju zveze vseh makedonskih sosedov (Tračanov, Peonov, Ilirov; k
zvezi so pristopile tudi Atene; prim. HGIÜ 238; 242; 243). V t.i. zavezniški vojni
(357–355) je Filip izredno hitro obvladal svoje sosede: Peoni so postali makedonski
vazali, Iliri so bili premagani, prav tako Tračani. Zatem je zavzel grško obmorsko
mesto Metono (Methóne). S tem se je končala prva doba ekspanzije, v kateri so
Makedonci premagali vse svoje sosede in povečali obseg svoje države, zaenkrat le
v njenem bližnjem sosedstvu.
7.4. Grčija in Makedonija v času t.i. tretje svete vojne (356–346)

Priložnost za makedonski poseg v grški svet so dale tamkajšnje razmere. Na-
sprotje med Fokido na eni ter Bojotijo in Tesalijo na drugi strani je sprožilo vojni
požar, ki je zajel velike dele Grčije. Vzrok za nasprotje je bila prevlada v Delfski
amfiktioniji in s tem v srednji Grčiji. V Delfski amfiktioniji, ki je združevala dva-
najst grških skupnosti, so imele prevladujoč položaj Tebe. Njihov tekmec je postala
Fokida, ki je od t.i. druge svete vojne (448) dalje nadzorovala delfsko svetišče. Spor
za prevlado v Delfih je izbruhnil 356, ko so Tebanci obtožili vrsto vodilnih Fokejcev
domnevnega svetoskrunstva v Delfih, ti pa so se povezali s Sparto in zatem zase-
dli posvečeno območje tega vsegrškega svetišča. Fokida je pod vodstvom stratega
Filomela (strategòs autokrátor) premagala sosednjo Lokrido in se v celoti pola-
stila Delfov. Filomel je z naropanim bogastvom iz tempeljskih zakladnic oborožil
močno vojsko (ok. 10.000 mož). Tako se je mala in dotlej nepomembna Fokida po-
vzpela v prvo vojaško silo Grčije. Po smrti Filomela, ki je padel 354 v vojni proti
Bojotski zvezi (bitka pri Neonu; Diodor 16,31), je prevzel vodilno vlogo v Fokidi
Onomarh, ki je koval denar v svojem imenu in je postal dejansko vladar Fokide.
Enkraten pojav, da se je nepomembna Fokida uveljavila kot prva sila Grčije, kaže,
kako šibke so bile v tistem času nekdaj vodilne grške države.
Sveta vojna se je iz srednje Grčije razširila na sever v Tesalijo, kjer je ena
stran podpirala Onomarha, druga pa klicala na pomoč Makedonijo. Filip II. je izko-
ristil priložnost za poseg. V bitki na Žafranovem polju (Krokopedíon) v Tesaliji
je 352 premagal vojsko Fokide (Diodor 16,35). Bitka je ostala v spominu zaradi
grozljivega epiloga: makedonski kralj je dal 3.000 vojnih ujetnikov utopiti v morju.
S to kaznijo, ki jo je odredil po božjem pravu zaradi skrunjenja Delfov, je napra-
vil izredno močan vtis na celoten grški svet. Zmaga na Žafranovem polju pomeni
obenem začetek makedonske prevlade v Tesaliji, prvi grški deželi, ki je dejansko
že prišla pod makedonsko oblast.
Kljub velikemu uspehu pa je bila pot do prevlade nad celotno Grčijo še
dolga. Poskus prodora v srednjo Grčijo po zmagi v Tesaliji ni uspel. Še vedno je
Filip II. makedonski, zlati medaljon

(N.G.L. Hammond, The Genius of
Alexander the Great, London 1997,
sl. 1(a), za str. 114).
ostalo nerešeno vprašanje odnosov s Halkidijsko zvezo, ki je postala pravzaprav

tujek znotraj makedonske države. Nerešeno je ostalo tudi vprašanje širjenja obla-
sti proti vzhodu, proti morskim ožinam, kjer so imele svoje interese tako Atene
kakor Perzija.
V Atenah je pod vtisom nesrečnega izida t.i. zavezniške vojne (357–355)
prevladovalo miroljubno razpoloženje. V teh letih je nastopil svojo politično ka-
riero Demosten, ki spočetka ni imel pravega razloga za nastop proti Filipu. Čeprav
je s prvim filipskim govorom nastopil že 349, je postal Filipov zagrizen sovražnik
šele po t.i. Filokratovem miru 346.
Atene so skušale za vsako ceno obdržati svoje postojanke ob morskih ožinah,
vendar je Filipov pohod v Trakijo (konec 352) povsem spremenil položaj. Traško
ozemlje med Nestom in Črnim morjem je postalo makedonsko vplivno območje.
Naslednji hud udarec za Atene je bil Filipov poseg proti Halkidijski zvezi v t.i.
olintski vojni: Makedonci so 350–349 zavzeli vsa mesta Halkidijske zveze, ki jim
ni prav nič koristilo zavezništvo z Atenami. Filip II. je nato pridobil na svojo stran
atenskega zaveznika Evbojo, leta 348 pa zavzel in popolnoma razrušil Olint (Dio-
dor 16,53). Halkidijske polis so izgubile avtonomijo in so bile vključene v make-
donsko državo. Pridobitev Halkidike je bila za Makedonijo izrednega pomena. Z
vključitvijo starih grških kulturnih središč v Makedonijo so bili ustvarjeni pogoji
za kulturno zbliževanje in povezovanje med Grki in Makedonci.
Po Filipovih velikih uspehih je začelo v Atenah prevladovati protimakedonsko
razpoloženje, ki ga je spodbujal Demosten. Kako razklane so bile tedaj Atene, nam
kaže epizoda iz pogajanj med Atenami in Makedonijo. V mirovnem poslanstvu, ki
je 346 prišlo na makedonski dvor v Pelo, je bil tudi zagrizen nasprotnik Makedo-
KLASIČNA DOBA 167
nije Demosten. Makedonskemu kralju je uspelo, da je pridobil zase drugega člana

poslanstva Ajshina, ki se je zavzel za politiko miru med Atenami in Makedonijo.
Slednji je postal v Atenah glavni Demostenov politični nasprotnik. Po prihodu ma-
kedonskega poslanstva v Atene je Filip – še pred potrditvijo miru – s hitrim poho-
dom zavzel del Trakije in priključil to ozemlje Makedoniji ter nato pristal na mir z
Atenami v taki obliki, kot jo je potrdila atenska ekklesía (t.i. Filokratov mir; prim.
Demosten, De falsa legatione, 150).
Filip II. je določbe Filokratovega miru takoj izkoristil za vojaški poseg v
srednjo Grčijo, kjer se je hitro utrdil. Namesto Fokejcev, ki so bili izključeni kot
skrunilci templjev, je bil Filip sprejet v Delfsko amfiktionijo. S tem je postal ma-
kedonski kralj član še ene izrazito grške politične in sakralne zveze. Novo ureditev
Delfske amfiktionije so proslavili z razglasitvijo splošnega miru (koinè eiréne).
Filipovi uspehi so v Atenah še bolj spodbudili Demostenovo protimakedonsko
»stranko«. Kot zaveznik vse šibkejše promakedonske »stranke« (retor Ajshin) je
nastopil retor Izokrat s spisom Phílippos. V njem je zastopal idejo, naj Filip nasto-
pi kot dobrotnik (euergétes) vseh Grkov (Philippos 154) in jih združi z Makedon-
ci v prihodnji skupni vojni proti Perziji. Uresničitev teh idej je bila možna šele po
popolnem vojaškem porazu Grkov proti Makedoniji.
7.5. Grčija in Makedonija od Filokratovega miru do smrti Filipa II.

(346–336)
Filokratov mir je pomenil le kratkotrajno premirje v boju za prevlado v Grčiji.
Po sklenitvi miru se je Filip posvetil utrjevanju meje proti bojevitim sosedom na za-
hodu. V pohodu proti Ilirom, v katerem je skoraj dosegel Jadransko morje, je Filip
344 premagal Ilire (kralj Pleurâtos; Diodor 16,69,7). Ilirskemu pohodu je sledi-
la nova ureditev razmer v Tesaliji: dežela je bila razdeljena na štiri okrožja, vsako
s svojim glavnim mestom, v katerih so rezidirali tetrarhi, ki jih je postavil Filip.
Skoraj stoletje in pol, vse do bitke pri Pasjih glavah (Kynoskephalaí) leta 197, je
bila Tesalija najtesneje povezana z Makedonijo in njenimi vladarji iz argeadske in
nato antigonidske dinastije.
Atene, kjer je kot politik prevladoval Demosten, so se pripravljale na vojno;
iskale so zaveznike na Peloponezu (344) in se začele ozirati proti vzhodni velesili
(344/3). Atenska prizadevanja je Filip prehitel ter sam sklenil prijateljski in nena
padalni pakt s Perzijo (343). S tem je dobil proste roke v Trakiji in možnost za
odločilni poseg v Grčijo. Istočasno je s posegom v Epir uveljavil makedonske inte
rese tudi na zahodu (343/2).
Ko je 342 Perzija pokorila Egipt, ki je po šestdesetih letih neodvisnosti po-
novno postal perzijska provinca, se je Filip v senci krepitve perzijske sile začel po-
vezovati z Atenami (342 je ponudil koinè eiréne). Obenem je dokončal osvojitev
Trakije, ki je končno postala makedonska provinca. S tem si je Filip utrdil položaj
ob morskih ožinah, kar je bilo temeljnega pomena za prihodnji spopad s Perzijo.
Makedonski prodor proti morskim ožinam je spodbudil delovanje protimakedonske
»stranke« v Atenah, ki so sklenile obrambno zvezo s tamkajšnjimi grškimi skup-
nostmi (Bizanc in Abidos) in se začele povezovati s Perzijo.
Makedonski napad na atenskega zaveznika Perint v Propontidi 340 (Dio-

dor 16,74–76) je sprožil novo vojno. Na Demostenovo pobudo je bila sklenjena
Helenska zveza pod vodstvom Aten, ki naj bi Grke varovala pred makedonskim
napadom, vendar pa Bojotska zveza kot najmočnejša kopenska sila v Grčiji k tej
zvezi ni pristopila. Tako je bila vojna 340–338 v prvi vrsti vojna med Makedoni-
jo in Atenami.
Ker je atenska mornarica obvladovala morske ožine in je bila bistveno močnejša
od šibke makedonske flote in ker makedonsko obleganje Bizanca ni uspelo, se je
Filip odločil za pohod proti Skitom ob spodnji Donavi, da bi po začetnih neuspe-
hih dvignil samozavest vojske (339). Pohod se je končal z velikimi uspehi in usta-
novitvijo novega Filipovega mesta (Philippópolis, dan. Plovdiv; v bojih s Tribali
v dan. zahodni Bolgariji je bil sam kralj težko ranjen). Po zaključku tega pohoda
je skušal Filip po diplomatski poti spreti med seboj Atene in Bojotsko zvezo ter je
nato kot član Delfske amfiktionije napovedal sveto vojno Amfisi (Lokrijcem), češ,
da so oskrunili Delfe. S tem je dobil povod za poseg v srednjo Grčijo. Potem ko ga
je Delfska amfiktionija 339 pooblastila za poveljnika v vojni proti Amfisi, je ma-
kedonska vojska hitro vdrla v srednjo Grčijo. V Atenah je zavladala panika, saj so
pričakovali napad na Atene (razmere v mestu v tem času slika Demosten, O vencu,
169–172). Tebe, ki so bile neposredno najbolj ogrožene, so sklenile zavezništvo z
Atenami. Demosten je skušal izoblikovati veliko zvezo, ki bi zajemala vso sredn-
jo Grčijo, dele Peloponeza (Megara, Ahaja) in otoke. V prvi pomembni bitki pri
Amfisi so Makedonci porazili grško vojsko, ki se je nato umaknila v Hajronejo.
Sledila je odločilna bitka pri Hajroneji (2. avg. 338), v kateri je bila združena grška
vojska (tako kot makedonska je štela ok. 30.000 vojakov) popolnoma poražena. Za
izid bitke odločilen preboj bojotske falange je vodil Filipov sin Aleksander (Dio-
dor 16,85–86; Plutarh, Aleksander 9).
Makedonska zmaga pomeni zmago monarhične države nad zvezo grških
mestnih držav. Po zmagi se Filip ni maščeval nad poraženimi Grki (izjema so bile
Tebe), saj je postal sedaj njegov cilj združitev Grkov pod makedonsko hegemo-
nijo za bodočo vojno proti Perziji. Vendar pa je vojni poraz vodilne grške države
močno prizadel. Tebe so bile strogo kaznovane in tebanska prevlada v srednji Grčiji
je bila za vedno strta. Atene, od koder so morali zbežati protimakedonski politiki
(npr. Demosten), so sicer ohranile matično ozemlje, vendar so izgubile ozemlje ob
morskih ožinah, druga Atiška pomorska zveza pa je bila ukinjena. Ugledni retor
Izokrat je v spisu Panathenaikós Filipa pozval, naj prevzame hegemonijo v Grčiji
(prim. tudi Philippos 113–114). Njegovo vlogo je primerjal z vlogo Agamemnona
v trojanski vojni. Neposredno po bitki pri Hajroneji je Izokrat Filipu priporočil, naj
Grke prisili k pokornosti in jih vodi v vojni proti Perziji. Pri tem je razmišljanje
o njegovi večni slavi, ki jo bo deležen, ko bo premagal Perzijce, zaključil z bese-
dami: »Tedaj ti ne bo preostalo drugega, kot da postaneš Bog« (2. pismo Filipu 5;
prim. tudi Philippos 151). Izokrat je tako prvi izrazil idejo o helenističnem božjem
kraljestvu. Nasprotno pa je Demosten po bitki objavil govor v čast padlim v vojni
(Epitáphios), v katerem je objokoval smrt atenskih vojakov v bitki pri Hajroneji.
Zadržanje obeh vodilnih atenskih političnih mislecev postavlja zapletena vprašanja
o vlogi patriotizma in kolaboracije v prelomnih zgodovinskih obdobjih.
KLASIČNA DOBA 169
Filipova pomiritev Grčije je bila zaključena s pohodom na Peloponez in kaz-

novanjem Sparte, ki je izgubila precejšen del ozemlja in je tako kot Tebe za vedno
izgubila položaj ene vodilnih grških držav. Pohodu na Peloponez je sledil (pozimi
338) kongres predstavnikov grških polis (z izjemo Sparte) v Korintu, na katerem so
ustanovili veliko Panhelensko (ali Korintsko) zvezo in razglasili splošni mir (koinè
eiréne). Prepovedani so bili vsi spori med grškimi državami, prav tako pa je bila
prepovedana kakršnakoli nasilna sprememba državne ureditve. Uzakonjena je bila
svobodna plovba. Razglašeno je bilo načelo avtonomije posameznih držav, ki se
ga niso držali le v nekaj primerih (iz varnostnih razlogov so ostale makedonske
posadke v Tebah, Korintu in v Halkidi na Evboji). Ustanovljen je bil t.i. synédrion
kot najvišje predstavnišvo zveze, v katerem so bile posamezne članice zastopane po
svojem pomenu. Razglasitvi splošnega miru je sledila sklenitev zavezništva (symma-
chía) za večne čase med Filipom in Panhelensko zvezo. Po korintskem kongresu
so (spomladi 337) Filipa imenovali za poveljnika v prihodnji vojni proti Perziji.
Ta vojna je bila označena kot sveta vojna, v njej naj bi se Grki maščevali zaradi
uničenja večjega števila templjev, ki so ga na pohodu v Grčijo 480/479 zagrešili
Perzijci. Za poveljnika je bil imenovan po sklepu sinedrija Filip, ki je postal stra-
tegòs autokrátor, t.j. vojskovodja s posebnimi pooblastili. Ti sklepi so že pomenili
vojno napoved Perziji in spomladi 336 je del makedonske vojske že prekoračil He-
lespont. Vojna nevarnost, v kateri se je tedaj znašla na vojno nepripravljena Perzija,
kjer je ravno zavladal Darej III., je bila začasno odstranjena zaradi nepredvidenega
dogodka. Poleti 336 je bil Filip na svatbi svoje hčere z epirskim kraljem Aleksan-
drom v Ajgah umorjen. Motiv za atentat naj bi bil osebne narave, vendar je možno,
da je bila v ozadju zarota Filipove žene Olimpije in makedonskega plemstva.
Filipova več kot dvajsetletna vlada je globoko spremenila grški svet. Ma-
kedonski kralj je kot izvrsten organizator, vojskovodja in diplomat daleč presegal
vse svoje grške sodobnike. Njegovo življenjsko delo je prvič v zgodovini dosežena
združitev južnega dela Balkanskega polotoka in Grčije pod makedonskim vodst-
vom. S tem je Filip II. postavil temelje, na katerih je njegov naslednik Aleksander
ustvaril svetovno državo in s tem dal grški zgodovini povsem nove dimenzije.

• O vzponu makedonske države pod Filipom II. obstaja obsežna literatura, iz katere na-
vajamo le nekaj del: J.R. Ellis, Philip II and Macedonian Imperialism, London 1976;
G.L. Cawkwell, Philip of Macedon, London-Boston 1978; N.G.L. Hammond – G. T.
Griffith, A History of Macedonia II. 550–336 B.C., Oxford 1979; G. Wirth, Philipp
II. Geschichte Makedoniens 1, Stuttgart 1985. Obdobje pred Filipom obravnavajo
K. Rosen, Die Gründung der makedonischen Herrschaft, Chiron 8, 1978, 1–27 in
M. Zahrnt, Die Entwicklung des makedonischen Reiches bis zu den Perserkriegen,
Chiron 14, 1984, 325–368.
• Od zgodovinskih vprašanj izstopajo naslednja: izvor Makedoncev in razvoj make-
donske države pred Filipom (J. N. Kalleris, Les anciens Macédoniens. Étude lingui-
stique et historique, Athènes 1988; N. G. L. Hammond, The Macedonian State. The
Origins, Institutions and History, Oxford 1989; D. A. March, The Kings of Makedon:
399–369 B.C., Historia 44, 1995, 257–282); vojaška reforma; zapletena zunanja po-
litika, zlasti v odnosu do Grkov (Filokratov mir, Korintska zveza itd.; prim. G. Do-
besch, Der panhellenische Gedanke im 4. Jh. v. Chr. und der »Philippos« des Isokra-
tes. Untersuchungen zum Korinthischen Bund 1, Wien 1968; J. Buckler, Philipp II and
the Sacred War, Leiden–New York–Kobenhavn–Köln 1989); organizacija dvora (N.
G. L. Hammond, Royal Pages, Personal Pages, and Boys trained in the Macedonian
Manner during the Period of the Temenid Monarchy, Historia 39, 1990, 261–290).
Več razprav se nanaša na Filipovo osebnost in zlasti na njegovo usodo. Najdbo grobni-
ce s posmrtnimi ostanki v Vergini (M. B. Hatzopoulos – L. D. Loukopoulos, Philip
of Macedon, London 1980 in zlasti M. Andronikos, Vergina. The Royal tombs and
the Ancient City, Athens 1984) razlaga večina strokovnjakov kot avtentične ostanke
makedonskega kralja in njegove družine, vendar velja opozoriti v tej zvezi na pre-
vidnost nekaterih strokovnjakov (prim. E. N. Borza, The Royal Macedonian Tombs
and the Paraphernalia of Alexander the Great, Phoenix 41, 1987, 105–121).
• Novi zgodovinski sintezi dobe Filipa II.: N. G. L. Hammond, Philip of Macedon,
London 1994; CAH VI, 1994, 730–790.
8. Obdobje Aleksandra Velikega (336–323)

Med številnimi materialnimi viri velja omeniti naslednje skupine: (1) por-
treti in druge upodobitve, med katerimi je najbolj znan Lizipov konjeniški kip; (2)
novci (gl. kratek prikaz v: G. J. Jenkins – H. Kühtmann, Münzen der Griechen,
231 ss. in I. Carradice – M. Price, Coinage in the Greek World, 107 ss.); (3) med
arheološkimi najdbami, ki se nanašajo na Aleksandrov čas, je morda najbolj znan
t.i. Aleksandrov mozaik iz Pompejev (gl. DNP, s.v. Alexandermosaik).
Izvirnih dokumentov je sorazmeroma malo. Omeniti velja več zgodovinsko
pomembnih napisov, ki izhajajo v večini primerov iz Grčije (HGIÜ 259–270); ne-
kaj zanimivih napisov izhaja tudi iz Babilona in Egipta.
Med literarnimi viri naj omenimo najprej sicer neohranjeni dnevnik (ephe-
merídes), ki so ga pisali v Aleksandrovem štabu. V isto skupino spada (prav tako
neohranjeni) dnevnik bematistov (merilcev korakov) iz Aleksandrovega štaba, ki je
vseboval številne podatke o razdaljah, krajih itd. Vsebina teh virov je deloma po
znana prek uporabe v sekundarnih virih (zlasti sta jih uporabljala Arijan in Plutarh).
Sporen vir je Aleksandrova korespondenca. Ohranjenih je kar 72 pisem, od
katerih naj bi bil jih 43 napisal sam Aleksander. Mnenja strokovnjakov o pristnosti
te korespondence se močno razhajajo.
Sočasni zgodovinski deli (Kalisten, Práxeis Alexándrou; delo z enakim na-
slovom je napisal tudi Anaksimen iz Lampsaka), obe v panegiričnem tonu, sta ohra
njeni le v fragmentih (FGrH 124; DNP, s.v. Anaximenes 2).
Od zgodovinskih del, ki so nastala kmalu po Aleksandrovi smrti, je najpo
membnejšega napisal Ptolemaj, ustanovitelj ptolemajske dinastije v Egiptu. To delo,
ki je skoraj v celoti izgubljeno (gl. FGrH 138), je podlaga Arijanovega spisa o Alek-
sandrovem pohodu in obenem temeljno besedilo, na katerem temelji moderna inter-
KLASIČNA DOBA 171
pretacija Aleksandrove osebnosti in časa. Precejšen vpliv je imela tudi romansirana

upodobitev Aleksandra, ki jo je napisal Klejtarh (Kleítarchos, FGrH 137; prim. tudi
FGrH 148; 150–151). Njegovo delo je postalo izhodišče za pretežno legendarno
izročilo o Aleksandru, ki ga najdemo pri Diodoru, Kurciju Rufu in Justinu.
Vsa našteta dela, ki so nastala v Aleksandrovi dobi ali kmalu po njegovi
smrti, so izgubljena, oz. ohranjena le v skromnih fragmentih. Aleksandrova doba
je poznana iz del, ki so nastala najmanj tri stoletja kasneje (v pozni republikanski
dobi in v dobi visokega cesarstva). Ta dela so napisali naslednji avtorji: (1) Diodor
(17. knjiga; izd. C. Bradford Welles, LCL, 1970); (2) Kurcij Ruf (Q. Curtius Rufus,
Historiae Alexandri Magni (najverjetneje iz časa cesarja Vespazijana; precejšen del
sicer obsežnega teksta je izgubljen); izd. J.C. Rolfe, LCL, 1956). (3) Najpomembnejši
med njimi je Arijan (Flavius Arrianus, umrl ok. 175 po Kr., doma iz Nikomedije v
Bitiniji), ki je po zgledu Ksenofontovega opisa pohoda Kira Mlajšega opisal Alek-
sandrov pohod (Anábasis Alexándrou; izd. E. Iliff Robson, LCL, 1949; temeljni
komentar: A. B. Bosworth, A Historical Commentary on Arrian's History of Ale-
xander I–II, Oxford 1980/1995). Pri tem se je opiral predvsem na Ptolemaja. Avtor
je razpolagal z obsežnim etnografskim in naravoslovnim znanjem. V spisu Indiké
(v isti izdaji) je opisal plovbo kapitana Nearha od Indove delte do Perzijskega za-
liva, pri čemer je uporabljal kot temeljni vir Nearhov dnevnik plovbe (Períplous).
Aleksandrov življenjepis, ki ga je napisal v začetku 2. stol. po Kr. Plutarh (izd.
B. Perrin, LCL, 1971; prev. M. Tavčar, Maribor 1973) je napisan pod vplivom pe-
ripatetskega gledanja na Aleksandrovo osebnost in delo.
K zgodovinskemu izročilu v širšem smislu sodi tudi legenda o Aleksandru, ki
temelji na Kalistenovem zgodovinskem delu, in končno roman o Aleksandru tako
imenovanega Ps. Kalistena. Slednji je ohranjen v različnih recenzijah in številnih
jezikih (gl. DNP, s.v. Alexanderroman).
• Historiografija o Aleksandrovi dobi je izredno obsežna in zato komajda pregledna.
Od temeljnih del naj navedemo naslednja: J. G. Droysen, Geschichte Alexanders
des Grossen (1833; delo pomeni začetek modernega raziskovanja Aleksandra); W.
W. Tarn, Alexander the Great, Cambridge 1948 (izredno izčrpno, še danes v mnogih
ozirih temeljno delo); J. Seibert, Alexander der Große, Darmstadt 1972; G. Wirth,
Alexander der Große, Hamburg 1973; P. Green, Alexander of Macedon 356–323 B.C.
A. Historical Biography, Harmondsworth 1974; N. G. L. Hammond, The Genius of
Alexander the Great, London 1997.
• Temeljite prikaze te dobe prinašajo vsi večji pregledi grške zgodovine, npr.: A. Sovre,
Stari Grki, 458–490; H. Bengtson, GG, 329–364; G. Wirth, Studien zur Alexander-
geschichte, Darmstadt 1985; CAH VI, 1994, 791–881. Novejše stanje raziskav po-
sredujejo v pregledni obliki tudi I. Weiler, GG, 251–255; H.-J. Gehrke, Geschichte
des Hellenismus, 132–153 in 226–233; DNP, s.v. Alexandros (4).
8.2. Aleksandrova mlada leta in njegova vlada do začetka azijskega pohoda
• Temeljna vira: Plutarh, Aleksander, 2–10; Arijan, Anabasis 1,1–10.

Na mladostni razvoj makedonskega princa (r. 356) je imela velik vpliv nje-
gova mati Olimpija, princesa iz epirske kraljevske rodbine Ajakidov, medtem ko so
bili odnosi z očetom, kraljem Filipom II., mnogo manj tesni. Aleksandrova učitelja
sta bila retor Anaksimen iz Lampsaka (gl. DNP, s.v.) in od 343/2 Aristotel. Pred
vsem po Aristotelovi zaslugi se je mladi Aleksander navdušil za grško kulturo,
zlasti za Homerjevo Iliado, kar ga je privedlo do oboževanja Ahila (prim. Plutarh,
Aleksander 8,2). Čeprav sta se Aleksander in Aristotel že po treh letih razšla, je bil
vpliv grškega učenjaka na mladega princa tako velik, da se Aleksander ni mogel
več ločiti od grške kulture.
Star komaj 16 let je v času Filipovega pohoda proti Bizancu (340/39) usta-
novil prvo mesto s svojim imenom (Alexandrópolis v Trakiji). Čeprav je prišel za-
tem v spor z očetom in je z materjo za nekaj časa zapustil Makedonijo, gotovo ni
bil udeležen pri umoru makedonskega kralja. Ko je po Filipovi smrti postal kralj,
je najprej odstranil svoje sovražnike in možne pretendente na kraljevski prestol.
V Grčiji so po Filipovi smrti vladale negotove razmere. Nemiri so izbruhnili
v Tebah, Ajtoliji in na Peloponezu, v Atenah pa je dobivala vse večji vpliv proti-
makedonska stranka (Demosten in Likurg). Aleksander si je moral utrditi položaj
v Grčiji. Najprej so ga v Tesaliji oklicali za hegemona Grčije (hegemonía tês Hel-
ládos) zavezniške vojske na mesto pokojnega očeta, nato ga je Delfska amfiktionija
oklicala za hegemona Grkov (tôn Hellénon hegemonía), končno pa so ga v Korintu
v imenu Panhelenske zveze pooblastili za poveljevanje v prihodnji vojni proti Per-
ziji (strategòs autokrátor tês Helládos; prim. Diodor 17,4; HGIÜ 259).
Že prvi Aleksandrov pohod proti tračanskim ljudstvom severno in severo-
vzhodno od Makedonije je pokazal izredno energijo in vojaški talent mladega kralja.
Aleksander je vodil vojsko prek Plovdiva (Philippópolis) čez gorovje Balkan (pre-
laz Šipka) in nato (verjetno čez Silistrijo) na območje spodnje Donave. Po prehodu
čez reko je na severnem rečnem bregu žrtvoval Zevsu, Heraklu in rečnemu bogu
(Arijan, Anabasis 1,1–5; Plutarh, Aleksander 11).
Po zmagovitih bojih proti Ilirom na območju dan. Albanije je zvedel za upor v
Grčiji, kjer se je razširila novica, da je kralj Aleksander mrtev. Perzijci so s podkup-
ninami skušali zanetiti upor Grkov proti Makedoniji. Tebancem, ki so začeli oble-
gati makedonsko posadko na Kadmeji, so se pridružili številni drugi Grki (Atene,
Arkadija, Eleja). Aleksander je izredno hitro (le v 13 dneh) prodrl z ilirskega bojišča
v Bojotijo in je jeseni 335 porazil Tebance (Arijan, Anabasis 1,8). Kaznovanje Teb
je prepustil svetu grških zaveznikov (sinedriju), ki je odredil razrušenje mesta in
zasužnjenje prebivalstva. Atene so se na nečasten način – z obtoževanjem Teb –
izognile kaznovanju. Tračanski, ilirski in grški pohod 335 so utrdili Aleksandrovo
oblast v Makedoniji in državo v primerjavi s Filipovo dobo še nekoliko povečali.
Ti pohodi so ustvarili pogoje za začetek velikega azijskega pohoda.
Kljub slabemu gospodarskemu (zlasti finančnemu) položaju Makedonije je
Aleksander takoj začel s pripravami na pohod v Azijo. Bil je namreč prepričan, da
bo v Perziji našel vse, kar je potrebno za preskrbo vojske. Najboljši viri (prim. FGrH
KLASIČNA DOBA 173
138,4) ocenjujejo moč makedonske vojske na 30.000 pešcev in 5.000 konjenikov.

Poleg navedenih makedonskih sil je bil prispevek Panhelenske (Korintske) zveze
sorazmeroma majhen (le 7.000 pešcev, 600 konjenikov in 160 trier). Ker je bilo
grško-makedonsko ladjevje nekajkrat šibkejše od perzijskega, je bil Aleksandrov
pohod nujno zasnovan kot kopenska vojna. Četrtina makedonske vojske je ostala
doma, da bi varovala državo pred napadi Tračanov in Ilirov ter da bi vzdrževala
makedonsko oblast v Grčiji. Tej vojski (12.000 pešcev in 1.500 konjenikov) je po-
veljeval star general in nekdanji Filipov zaupnik Antipater, ki je dobil kot regent
Makedonije naslov stratega Evrope (gl. DNP, s.v. Antipatros 1).
8.3. Aleksandrov pohod od Helesponta do Perzepole (334–331)

• Viri: Arijan, Anabasis 1,11–3,18; Diodor 17,17–72; Kurcij Ruf 3–5,5; Plutarh, Alek-
sander 15–38; Justin 11,6–14.
Ahajmenidska država, ki jo je napadla makedonska vojska, je bila po dveh
stoletjih svojega obstoja šibka državna tvorba z velikimi notranjimi problemi. Osred
nji oblasti ni uspelo, da bi povezala različna ljudstva v organsko celoto in da bi strla
močne sredobežne sile, katerih glavni nosilci so bili satrapi. Od vojn in uporov je
ostal neprizadet pravzaprav samo še osrednji del perzijske države na iranski planoti.
Za makedonske priprave na vojno se Perzija ni dosti zmenila, saj je bila zaposlena
z vrsto notranjih težav. Poleg tega je Perzija razpolagala s številnimi najemniki iz
Grčije, ki so bili lahko uspešni v spopadu s katerimkoli nasprotnikom, kot je nekaj
let pred tem (343/2) pokazal egiptovski pohod kralja Artaksersa III.; tedaj so Per-
zijci s pomočjo grških najemnikov po šestdesetih letih ponovno vzpostavili svojo
oblast v Egiptu. Perzijski kralj Darej III., ki je zavladal leta 336 (torej istega leta
kot Aleksander), je bil kot vladar in vojskovodja povsem povprečen; podoba Alek-
sandru skoraj enakovrednega vojskovodja, kot jo slika Kurcij Ruf, je napačna.
Makedonsko-grška vojska je po zaključku priprav brez kakršnihkoli ovir
prešla Dardanele. Aleksander je na azijski strani obiskal Ilion in počastil Ahilov
grob. Perzijsko obrambo Male Azije so vodili štirje maloazijski satrapi (satrapije
Lidija, Frigija, Velika Frigija in Kapadokija). Sledil je prvi spopad med Aleksan-
drovo vojsko in perzijsko vojsko maloazijskih satrapov. V bitki pri Graniku v pozni
pomladi 334 so bili Perzijci sicer poraženi, vendar pa bi Aleksander skorajda izgu-
bil življenje (prim. Arijan, Anabasis 1,13–16; Plutarh, Aleksander 16).
Način in potek makedonskega osvajanja Male Azije je pogojevalo dejstvo,
da je bilo grško-makedonsko ladjevje šibkejše od perzijskega. Aleksander je tako
moral s kopenske strani zavzeti in uničiti oporišča perzijske mornarice na maloazi-
jski obali. Makedonci so najprej zavzeli lidijsko prestolnico Sarde. Pri tem je Alek-
sander Lidijcem povrnil stare meje in jim »podelil« svobodo. Tako kot še večkrat
kasneje je nastopil kot osvoboditelj izpod perzijskega jarma. Po zavzetju Efeza in
nato skoraj vseh mest v Joniji se je pojavilo vprašanje, na kakšen način maloazij-
ske grške skupnosti vključiti v Aleksandrovo državo: posredno prek včlanjenja v
Korintsko zvezo ali kot neposredne podanike. Aleksander je izbral drugo pot. Na
močnejši odpor je naletela makedonska vojska pri Miletu, ki ga je branilo perzijsko
ladjevje. Z zavzetjem tega mesta je bil zaključen pohod v prvem letu 334.
Po zavzetju Jonije in Lidije je Aleksander odpustil grško ladjevje in posta-

vil za obe novo osvo(bo)jeni deželi posebnega upravnika. Po zavzetju Halikarnasa
so Makedonci obvladovali celotno zahodno obalo Male Azije in razširili oblast na
Karijo, kjer je tamkajšnja kraljica predala oblast makedonskemu kralju kot osvo-
boditelju izpod Perzijcev. Pozimi 334/3 je Aleksander nadaljeval pohod skozi Li-
kijo in Pamfilijo ter je nato prezimil v Gordiju, glavnem mestu Frigije (Plutarh,
Aleksander 18). Makedonskemu kralju je uspelo, da je v pol leta trajajočem poho-
du zrušil perzijsko oblast v zahodni in osrednji Mali Aziji.
Pohod leta 333 je potekal iz Gordiona prek Ankire proti gorovju Tavros.
Aleksander ni posebej osvajal vzhodnih in severnih pokrajin Male Azije (Kapa-
dokija, Pontos, Armenija), zato so te dežele ostale prostorska vrzel v nastajajoči
svetovni državi. Po prehodu čez Tavros in zavzetju Kilikije je prišlo jeseni 333 v
obalnem delu severne Sirije do velike bitke pri Isu (Issós), ki je odločila usodo
Prednje Azije (Arijan, Anabasis 2,6–11; Polibij 12,17–22; Diodor 17,32–35; Plu-
tarh, Aleksander 20–22; Kurcij Ruf 3,9–11). Posebnost te prve Aleksandrove bitke
z osrednjo (kraljevo) perzijsko vojsko je, da sta se zaradi slabe vidljivosti obe ar-
madi »zgrešili« (šli sta prek različnih prelazov druga mimo druge, Makedonci na
jug, Perzijci na sever), tako da je bila to bitka z zamenjano bojno črto. Ko se je bi-
Aleksander Veliki, upodobljen na mozaiku v Pompejih

(J. G. Droysen, Geschichte Alexanders des Großen, München 1980)
KLASIČNA DOBA 175
tka bližala odločitvi, je Darej ob napadu makedonske konjenice, ki ga je vodil sam

Aleksander, ocenil bitko kot izgubljeno in se je pognal v beg. Med zasledovanjem
sovražne vojske je Makedoncem uspelo razgnati skoraj vso perzijsko vojsko, z
izjemo elitnega oddelka grških najemnikov. Makedonci so zajeli Darejev tabor, v
njem tudi Darejevo družino (mater, ženo in otroke). Ta zmaga je zelo odmevala ne
le v Perziji, temveč tudi v Grčiji, kjer je protimakedonska »stranka« (Demosten v
Atenah) računala na perzijsko zmago.
Tako kot je Aleksander pri osvajanju Male Azije najprej zavzel obalne po-
krajine, tako je tudi pri osvajanju Prednje Azije najprej zavzel obalni pokrajini Fe-
nicijo in Palestino. Večina feničanskih obmorskih mest (Arad, Biblos, Sidon) je
takoj prestopila na makedonsko stran, Tir pa se je krčevito upiral. Sledilo je oble-
ganje Tira, ki ga moremo oceniti kot enega najtežjih delov celotnega pohoda, saj so
morali Makedonci do mesta na otoku nasuti 800 metrov dolg nasip, po katerem so
lahko pripeljali velike oblegovalne stroje. Mesto je padlo poleti 332 (Arijan, Ana-
basis 2,15–24; Plutarh, Aleksander 24–25; Kurcij Ruf 4,2–3).
Sledil je z vojaškega vidika sporni Aleksandrov pohod v Egipt. Le-ta je
makedonskega kralja za dve leti oddaljil od pravih ciljev in je dal obenem Perzij
cem priložnost, da makedonski vojski presekajo zveze z domovino in se dobro
pripravijo na nadaljevanje vojne. Darej III. te strateške prednosti (Aleksandrove
napake?) ni znal izkoristiti. Po drugi strani pa je treba poudariti, da bi ostalo osva-
janje obalnih delov perzijske države brez zavzetja Egipta nedokončano in zato v
bistvu neuspešno. Na pohodu skozi južno Sirijo in Palestino – po kasnejši legendi
naj bi Aleksander obiskal tudi Jeruzalem – so Makedonci naleteli na hud odpor v
Gazi, sam Egipt pa se je predal brez boja. V Egiptu, kjer je osovražena perzijska
oblast trajala komaj eno desetletje, so Makedonce sprejeli kot osvoboditelje. Ko so
svečeniki v Memfidi okronali Aleksandra z dvojno krono Zgornjega in Spodnjega
Egipta, je ta postal naslednik domačih vladarjev, ki je pregnal perzijske okupatorje.
Aleksandrov odnos do Egipčanov je bil, tako kot pred tem v primeru Lidijcev in
Karijcev, toleranten in zelo naklonjen (Arijan, Anabasis 3,1–5; Plutarh, Aleksan-
der 26; Kurcij Ruf 4,7–8).
V času svojega zadrževanja v Egiptu je Aleksander ustanovil (v začetku 331)
mesto Aleksandrijo (gl. DNP, s.v. Alexandreia 1). Izbira kraja za novo naselbino –
predhodnik le-te je bila manjša naselbina grških kolonistov – je bila v vseh ozirih
posrečena. Mesto je ležalo ob zahodnem rokavu Nila, njegovo pristanišče je varoval
proti severu otok Far (Pháros), notranji zaliv (t.i. Mareotsko morje) pa je prav tako
nudil pogoje za nastanek drugega pristanišča za lokalni promet. Ker je morski tok
gnal naplavine Nila proti vzhodu, aleksandrijsko pristanišče ni bilo ogroženo zaradi
stalnega zasipavanja kot druga pristanišča v Nilovi delti. Mesto je zgradil arhitekt
Dejnokrat v obliki pravokotnika po Hipodamovih urbanističnih načelih. Aleksan-
drija je postala kot idealno morsko in obenem rečno pristanišče kmalu najvažnejše
mesto v Egiptu, kasneje pa tudi največje sredozemsko pristanišče, s katerim se je
lahko kosala samo Kartagina. Mesto je že ob nastanku dobilo internacionalni značaj,
ki ga je obdržalo tudi v kasnejši dobi. Poleg Grkov in domačinov so v mestu pre-
bivali tudi pripadniki drugih narodov, od katerih so bili pozneje pomembni zlasti
Judje (o mestu prim. Diodor, 17,52; Strabon 17,1,6–10).
Ustanovitvi Aleksandrije je sledil Aleksandrov pohod v oazo Siwa, kjer je

bilo veliko Amonovo svetišče. Domnevno naj bi se hotel prepričati, ali je božji sin.
Libijski bog Amon je Grkom veljal za preroškega boga; po grškem mitološkem
izročilu naj bi to svetišče obiskala heroja Perzej in Herakles. Svečenik je Aleksan-
dra v svetišču na slovesen način pozdravil kot Amonovega sina. O njegovem vsto-
pu v najsvetejši del templja, kamor je vstopil sam, ne vemo nič, ker je bil kralj za-
vezan zapovedi molka. Zato so brez prave osnove različne domneve pri antičnih
avtorjih (npr. pri Plutarhu, Aleksander 27, po katerem naj bi Aleksander vprašal
preročišče, ali mu je usojeno vladati nad vsem svetom, in naj bi dobil pritrdilni od-
govor). Pomembno je dejstvo, da se je po tem dogodku makedonski kralj čutil kot
izvrševalec posebnega, božjega poslanstva in od tu je bila le kratka pot do božjega
češčenja njegove osebe. Ta dogodek je napravil velik vtis v grškem svetu, saj so
ga kmalu zatem poslanci iz Jonije obvestili, da so ga tudi grška preročišča (v Di-
dimi in eritrejska Sibila) razglasila za Zevsovega sina. Pohod v oazo Siwa je bil
zaključen s formalno podreditvijo grških mest v Kirenajki.
Aleksandrov pohod v Egipt je trajal več kot leto in pol, v tem času pa se je
lahko Perzija pripravljala na nadaljevanje vojne. Spomladi 331 je makedonska voj-
ska prek Sirije prodrla v severno Mezopotamijo in nato čez Tigris v osrednje predele
nekdanje Asirije. Jeseni 331 je prišlo do velike bitke pri Gavgameli (Gaugámela na
širšem območju Mosula v dan. Iraku), ki je odločila usodo perzijske države (Arijan,
Anabasis 3,8–16; Plutarh, Aleksander 31–33; Kurcij Ruf 4,15–16). Aleksander je
tokrat s pomočjo taktične novosti – velike okrepitve bojnih kril – popolnoma pre-
magal dosti številčnejšo perzijsko vojsko. Obnašanje perzijskega kralja spominja
na bitko pri Isu; tudi tokrat se je ta ob napadu makedonske konjenice spustil v beg.
Aleksander se je po tej zmagi oklical za »kralja Azije«.
Naslednji cilji Makedoncev so bili lahko dosegljivi. Metropole ahajmenid-
ske države Babilon, Suza in Perzepola so padle brez boja. Aleksandrova ureditev
razmer v Babiloniji spominja na njegovo ureditev Egipta: makedonski kralj je v
Babilonu žrtvoval mestnemu bogu Marduku in zapovedal gradnjo Mardukovega
svetišča, ki ga je dal podreti Kserks. V Suzi je Aleksander zajel osrednjo zakladni-
co ahajmenidske države z velikimi količinami kovanih in nekovanih žlahtnih ko-
vin (Plutarh, Aleksander 36). Ta zaklad je postal eden od temeljev gospodarskega
življenja nove makedonske svetovne države. Nato je Aleksander zavzel (glavno)
prestolnico Perzepolo z veliko in izredno razkošno rezidenco perzijskih vladarjev
(Arijan, Anabasis 3,18). Odredil je požig kraljeve palače. To je bilo simbolično
dejanje, ki je pomenilo zaključek »maščevalnega« pohoda vojske Makedoncev
in Panhelenske (Korintske) zveze, na katerem naj bi se maščevali zaradi perzij-
skega uničevanja grških svetišč v času Kserksovega pohoda v Grčijo 480. Požig
perzijske rezidence moremo označiti kot zadnje dejanje makedonskega kralja in
hegemona Grčije, ki je bilo v duhu sklepov in pooblastil Panhelenske (Korintske)
zveze. Načrti in osebne ambicije makedonskega kralja pa so to dejanje, v nekem
smislu koncesijo Grkom, daleč presegali. Po zavzetju perzijske prestolnice se je
Aleksander znašel v vlogi naslednika Ahajmenidov, kot vladar svetovnega imperi-
ja, ki naj bi povezoval Grke, Makedonce in Perzijce. Njegov vzor so postali usta-
novitelji perzijske svetovne države (Kir Starejši, čigar grob je počastil) in prelom
z Grki je postal neizbežen.
KLASIČNA DOBA 177
8.4. Osvojitev vzhodnega dela perzijske države (331–327)
• Viri: Arijan, Anabasis 3,19–7 in Indike; Diodor 17,23–107; Kurcij Ruf 5,7–10,1;
Plutarh, Aleksander 42–69; Justin 12,1–6.
Simboličnemu koncu panhelenske maščevalne vojne proti Perziji je sledila
Aleksandrova odpustitev grških kontingentov v Ekbatani spomladi 330. Čeprav je
večji del Grkov ostal v makedonski vojski in je Aleksander še naprej ostal hege-
mon Panhelenske zveze, pa dejanje samo le kaže na njegovo dokončno ločitev od
panhelenskega programa in na željo, da prevzame vlogo vladarja Azije. Za vsako
ceno je skušal zajeti ubeglega perzijskega kralja, ki mu je padel v roke šele onstran
t.i. kaspijskih vrat in še to mrtev. Usmrtiti ga je dal baktrijski satrap Besos (Bês-
sos), ki je v vojni z Makedonci poraženega kralja štel za svojega ujetnika. Smrt
zadnjega Ahajmenida pomeni odločilni preobrat v Aleksandrovem življenju. Ma-
kedonski kralj se je odtlej imel za legitimnega naslednika Dareja III. in je hotel v
vlogi zakonitega perzijskega kralja najprej maščevati smrt svojega predhodnika.
Korak za korakom se je približeval položaju perzijskega »kralja kraljev«. Privzel
je del perzijskega kraljevskega ornata in uvedel ahajmenidski dvorni ceremonial, ki
je veljal spočetka le za Perzijce in druge vzhodnjake. Po smrti perzijskega kralja se
je Aleksander postopoma spremenil iz evropskega vladarja (makedonskega kralja
in hegemona Grčije) v absolutističnega azijskega vladarja.
Aleksandrova postopna osebnostna in vladarska sprememba je potekala v
najtežjem delu azijskega pohoda. Makedonci so cela tri leta (330–327) osvajali
Aleksandrov sarkofag z upodobitvijo boja med Grki in Perzijci

(K. Schefold, Die Griechen und ihre Nachbarn; Propyläen Kunstgeschichte, Berlin 1990)
vzhodne predele ahajmenidske države. Ljudstva vzhodnega Irana so pod vodstvom

baktrijskega satrapa Besa (le-ta je pod imenom Artakserksa prav tako nastopil kot
naslednik Ahajmenidov) nudila Makedoncem izredno hud odpor, pri čemer je k
ostrini spopadov precej prispeval tudi verski fanatizem Irancev. Triletni pohod se
ni odvijal v obliki velikih in odločilnih bitk, temveč kot gverilska vojna. Aleksan-
der je moral zaradi tega preoblikovati vojsko. Uvedel je manjše taktične enote, ki
so bile dosti bolj gibljive, in se na ta način prilagodil terenu ter načinu bojevanja
nasprotnikov. Poleg tega je z množično rekrutacijo Irancev spremenil tudi etnično
zgradbo svoje vojske (prim. Arijan, Anabasis 3,28–30).
V triletnem pohodu izstopa po pomenu nekaj dogodkov, ki so odraz težkih
razmer in obenem Aleksandrovega privzetja nove vladarske vloge. Leta 330 so
Makedonci prodrli v Baktrijo, kjer je Aleksander ustanovil dve pomembni mesti,
ki ju je imenoval po sebi (Alexándreia v Areji, dan. Herat, in Alexándreia v Ara-
hoziji, dan. Kandahar). Spomladi 329 je makedonska vojska prekoračila zasneženi
Hindukuš, kar je bil izjemen vojaški podvig, vsekakor večji od podobnega Haniba-
lovega pohoda čez Alpe več kot eno stoletje kasneje. Satrap Besos se je umaknil na
sever v Sogdiano, kjer ga je zajel Aleksandrov general Ptolemaj. Ujetega satrapa je
dal Aleksander usmrtiti na strahoten način, na kakršnega je nekoč Darej I. usmrtil
»lažne kralje«: po iznakaženju (amputaciji nosu in ušes) je sledila mučna usmrtitev,
najverjetneje križanje (prim. Arijan, Anabasis 4,7,3–4). Očitno je Aleksander nastopal
v vlogi zakonitega perzijskega vladarja, ki je po domači šegi kaznoval nezakonite
pretendente na prestol. Med zasledovanjem ostankov perzijske vojske so Makedon-
ci dosegli skrajno severovzhodno območje ahajmenidske države, deželo Sogdiano
z mestom Marakánda (dan. Samarkand v Turkestanu), prekoračili reko Sir Darjo
(Iaxártes) in na njeni obali ustanovili naselbino (Alexándreia Escháte; prim. Arijan,
Anabasis 3,30,6–7; 4,1,3; Kurcij Ruf 7,6,24–25). Zaključni del iranskega pohoda so
v vojaškem oziru olajšali Skiti (oz. Masageti); ti so 328 uničili zadnje ostanke per-
zijske vojske, ki se je umikala pred Makedonci. S tem je bila vzpostavljena oblast
nad vzhodnim delom perzijske države (328/7; Arijan, Anabasis 4,1 ss.).
Poleg omenjenih vojaških dogodkov velja omeniti iz tega časa še dogodke,
ki kažejo na Aleksandrovo željo, da bi postal v vlogi naslednika Ahajmenidov
absolutistični vladar svetovne države. Kot gesto sprave s Perzijci po popolni vojaški
zmagi nad njimi moremo označiti Aleksandrovo poroko z Roksano (327), pripad-
nico visokega perzijskega plemstva. Poroko so obhajali po perzijskih šegah (Ari-
jan, Anabasis 4,19–20). Makedonski kralj je na ta način manifestiral svoj program
povezovanja in stapljanja različnih ljudstev svoje države, program, ki je bil po nje-
govi smrti prvi opuščen.
Ko se je Aleksander kot človek in vladar vse bolj »orientaliziral«, se je nujno
spremenil tudi njegov odnos do Makedoncev in Grkov. V svoji novi vlogi je pre-
kinil zveze s svojimi dotedanjimi sodelavci, ki niso hoteli ali mogli slediti njegovi
novi vlogi orientalskega vladarja. Prelom z njimi je prišel do izraza v obliki treh
osebnih tragedij njegovih zelo zaslužnih sodelavcev: Filotas je bil zelo uspešen
poveljnik konjenice, njegov oče Parmenion kraljevi svetovalec, Klejtos pa je ma-
kedonskemu kralju v bitki pri Graniku rešil življenje. Prvi, Filotas, je bil usmrčen
že 330 (na smrt ga je obsodil vojaški zbor zaradi veleizdaje, ker naj bi namreč ve-
KLASIČNA DOBA 179
del za zaroto proti kralju, vendar le-te ni naznanil), njegov oče Parmenion je pa-
del povsem nedolžen, kot žrtev Aleksandrove slabe vesti, medtem ko je usmrtitev
Klejta (328) makedonski kralj odredil v afektu in pod vplivom alkohola. Kralj je
nastopil z zahtevo po proskinezi tudi do Makedoncev in Grkov. Grk Kalisten, Ari-
stotelov nečak in učenec ter Aleksandrov »dvorni« zgodovinar, je 327 odklonitev
proskineze plačal z življenjem. Posledica tega je bila Aleksandrova popolna odtu-
jitev z Aristotelom, ki se je kazala v nenaklonjenem odnosu peripatetikov do ma-
kedonskega kralja (prim. Plutarh, Aleksander 48–55).
8.5. Pohod v Indijo in povratek proti zahodu (327–325)

Aleksandrovega indijskega pohoda (Arijan, Anabasis 4,22–6,21; Plutarh,
Aleksander 57–66; Kurcij Ruf 8,9–9,9; Justin 12,7–11) se ne da utemeljiti z
vojaškimi razlogi, niti z motivi državne ideologije naslednika Ahajmenidov (čeprav
je Perzija v dobi Dareja I. segala vse do Indije), pač pa moremo v njegovem ozad
ju videti zanesenost mladega vladarja, ki je hotel doseči vzhodni rob ekumene.
Ker svet Kitajske ni bil poznan, se je po tedanjem prepričanju vzhodna ekumena
zaključevala z Indijo.
Aleksander je z območja Sogdiane 328/7 navezal stike z indijskim kraljem iz
Taksile (na območju dan. Rawalpindija v Pandžabu). Poleti 327 je z vojsko, ki so jo
sestavljali tedaj poleg Makedoncev tudi številni Iranci, ponovno prešel Hindukuš
in si po težkih bojih na območju dan. severozahodnega Pakistana izbojeval dostop
v dolino indijskih rek. Tukaj so Makedonci trčili na njim popolnoma neznan svet.
Zvez med Zahodom in Indijo pred tem ni bilo, zato je bil ta svet Makedoncem in
Grkom popolnoma tuj. Še bolj kot materialna pa jim je bila tuja njegova duhovna
kultura. Religija Grkov in Makedoncev se je namreč povsem razlikovala od bu-
dizma in brahmanizma.
Spomladi 326 je Aleksander v bitki ob Hidaspu (Hydáspes) – zadnji veliki
bitki v svojem življenju – premagal indijskega kralja Pora (Arijan, Anabasis 5,9–19;
Plutarh, Aleksander 60; Justin 12,8). V spopadu dveh armad z bistveno različno
oborožitvijo in taktiko – indijska vojska je napadla z več kot 200 bojnimi sloni in
velikim številom bojnih voz – je Aleksander ponovno dokazal svojo vojaško na-
darjenost. V bitki ranjenega in zajetega indijskega kralja je imenoval za svojega
vazalnega kneza in je nato v spomin na to zmago ustanovil dve mesti (Níkaia in
Bouképhala). Med napredovanjem proti vzhodu so Makedonci dosegli kot naj-
bolj vzhodno točko na svojem pohodu reko Hifazis (Hýphasis; Arijan, Anabasis
5,25–29). Tukaj je makedonsko vojsko zajelo dolgotrajno monsunsko deževje s
toplim in vlažnim vremenom. Pred to oviro je Aleksander – prvič dotlej – klonil in
opustil načrt pohoda proti Gangesu in obalam »Vzhodnega oceana«.
Po opustitvi načrtov za pohod do »Vzhodnega oceana« je makedonski kralj
odredil gradnjo ladjevja, ki je 326 pod poveljstvom admirala Nearha zaplulo v Ind.
Vzporedno s plovbo po Indu je potekal pohod kopenske vojske. Poleti 325 je ma-
kedonska vojska dosegla Indovo delto. Aleksander je na simboličen način zaključil
indijski pohod z žrtvovanjem rečnemu bogu. Podobno kot vse dotlej osvojene dežele
je tudi Indijo vključil v svojo državo. Opora manj kot dve desetletji trajajoče ma-
kedonske oblasti v Indiji (326–308) so bila vojaška oporišča in novo ustanovljena

mesta z makedonskimi vojaškimi posadkami (Arijan, Anabasis 6,1–20; Indike, 8).
Sklepni del indijskega pohoda, zlasti njegov povratek, je postal po svojih
dosežkih raziskovalna ekspedicija. Aleksandrov admiral Nearh je plul od Indove
delte do Perzijskega zaliva (sept. 325). Med plovbo je pisal dnevnik z zanimivimi
geografskimi opažanji (períplous), ki ga je uporabil Arijan za svoj spis Indiké. V
njem so zanimivi opisi dežel, rek, gorovij, živalskega sveta in prebivalstva Indije
(vera, navade, družbena ureditev itd.).
Povratek makedonske vojske bi se skorajda spremenil v katastrofo. Ena
armadna skupina, ki jo je vodil Krater, je prodirala po severni poti skozi Arahozijo,
Aleksander pa je z glavnino prodiral vzporedno z obalo. Kraljeva armadna skupina
je utrpela hude izgube zaradi pomanjkanja vode na pohodu skozi puščavo Gedro-
zije (dan. Beludžistana). Kot zaključek azijskega pohoda moremo označiti sočasni
prihod Aleksandrove vojske in mornarice v Hormuško ožino konec leta 325 (Ari-
jan, Anabasis 6,22–30; Indike 33–38).
Kljub velikim izgubam v desetletni vojni naj bi Aleksander snoval nove
načrte, namreč osvojitev zahodne ekumene. Ta naj bi potekala v naslednjih stop
njah (Diodor 18,4; Kurcij Ruf 10,1,1–18): izgradnji velikega ladjevja naj bi sledila
plovba okrog Arabskega polotoka, temu pa osvojitev celotne severne Afrike. Po
prehodu čez Gibraltar naj bi zavzeli Iberski polotok, obalne dele Galije, Italijo in
Sicilijo ter vse te dežele priključili Makedoniji. Uresničitev tega načrta bi pomenila
združitev celotne ekumene v okviru ene države. Te načrte je makedonski vojaški
zbor po kraljevi smrti opustil.
Aleksandrov prihod v centralne perzijske pokrajine v začetku 324 po več
kakor petih letih vojne v vzhodnem delu Irana in v Indiji je zaokrožil oblikovanje
ogromne države, ki se je tedaj raztezala od Jadrana do Indijskega oceana, od spod
nje Donave in Kavkaza do Zgornjega Egipta. To je bila dotlej največja država, ki
je po obsegu presegala svetovni državi Asircev (7. stol.) in Perzijcev (6. in 5. stol.)
ter se more po velikosti meriti z rimskim cesarstvom, največjo svetovno državo
starega veka.
8.6. Aleksandrovo zadnje obdobje vlade (324–323)

• Viri: Arijan, Anabasis 6,29–7,28; Diodor 17,107–118; Kurtij Ruf 10,1–5; Plutarh,
Aleksander 68–77; Justin 12,13–16.
Zaradi Aleksandrove dolge odsotnosti na Vzhodu je prišlo v zahodnem delu
države do velikih težav, saj so mnogi izrabili kraljevo oddaljenost. Marsikje je
prišlo do zlorab v državni upravi, tako kot v nekdanji perzijski državi sta se razširili
korupcija in neposlušnost. Aleksander je po povratku strogo kaznoval vse, ki so
zlorabili njegovo zaupanje. Obenem je pričel z uresničevanjem svojih državniških
načrtov, ki so se dotlej le nakazovali. Te načrte ilustrira vrsta dogodkov od pomla-
di 324 do kraljeve smrti dobro leto kasneje.
Množična svatba v Suzi je bila izraz Aleksandrovih prizadevanj za stapljanje
ljudstev in oblikovanje enega državnega naroda. Po njegovi poroki s hčerko Dareja
III. po perzijski šegi so se s Perzijkami poročili vsi njegovi glavni sodelavci (Kráter,
KLASIČNA DOBA 181
Sélevk, Evmén) in 10.000 makedonskih vojakov (Arijan, Anabasis 7,4; Plutarh,

Aleksander 70). Množična svatba je bila izraz Aleksandrovega prizadevanja, da
bi povezal dva glavna naroda svoje države, Makedonce in Perzijce. To dejanje je
sprožilo spor z Makedonci tradicionalnih nazorov, ki tej kraljevi želji niso sledili;
prišlo je celo do upora v vojski ob odpustu veteranov.
Leta 324 je Aleksander iz Suze poslal Grkom razglas (diágramma, t.j. ukaz),
ki je odrejal povratek političnih pregnancev. Ta zelo radikalni ukrep je bil v na-
sprotju s sklepi Korintske zveze. Tudi ta odlok ponazarja, kakšen je bil v odnosu
do Grkov Aleksandrov preobrat od njihovega vrhovnega poveljnika (hegemona)
v absolutnega vladarja perzijskega kova. Aleksandru je bilo jasno, da bo lahko
začel z osvajanjem Zahoda le, če bo imel Grčijo trdno v rokah. To je skušal doseči
s pomočjo množice političnih povratnikov, ki bi videli v njem svojega dobrotnika
(euergétes) in bi sledili njegovi politiki. Za kraj in čas objave svojega odloka je
izbral Olimpijo med olimpijskimi igrami (Diodor 17,109). Ta razglas je sprožil v
Grčiji vrsto novih težav, ki jih niso rešili še dolgo po kraljevi smrti. Aleksandro-
va oblast v Grčiji je bila namreč med njegovo več kot desetletno odsotnostjo zelo
načeta: Sparta (kralj Agis III.) se je celo povezala s Perzijo (332), vendar jo je Alek-
sandrov namestnik (strateg Evrope) Antipater 331 porazil (bitka pri Megalopoli).
Politične razmere v Atenah leta 330, kot jih slika Demosten (O vencu), kažejo na
nasprotja med »patrioti« in promakedonsko usmerjenimi politiki. Po bitki pri Me-
galopolis je bila Grčija mirna, vendar je huda večletna lakota (330/326) dodatno
otežila razmere (prim. HGIÜ 270).
Aleksandrova aktivnost po povratku iz Indije je odsev priprav na prihodnje
načrte. Kralj se je preselil v Babilon, ki naj bi postal glavno mesto sveta. V tem
času so ga obiskala poslanstva številnih ljudstev z Zahoda (Libijcev, Lukanov in
Etruščanov iz Italije, po nekaterih poročilih tudi iz Kartagine, poslanstva Etiopcev,
Skitov, Keltov in Ibercev; Arijan, Anabasis 7,15; Diodor 17,113; Justin 12,13,1).
Gotovo je nezgodovinsko poročilo o rimskem poslanstvu. Na Aleksandrove za-
hodne načrte kaže tudi aktivnost njegovega svaka in strica, epirskega kralja Alek-
sandra, v južni Italiji. Ta naj bi na prošnjo Tarentincev Grke južne Italije varoval
pred napadi Lukanov, Brutijev in Mesapijcev, vendar je bil 331/330 ubit v atentatu
(Arijan, Anabasis 3,6). Reakcija makedonskega kralja ob njegovi smrti – razglasi-
tev splošnega žalovanja – je morda tudi v zvezi z načrti na Zahodu.
Ko je Aleksander po smrti svojega prijatelja Hefajstiona (prim. Plutarh, Alek-
sander 72; Diodor 17,114–115) poslal v Grčijo zahtevo, da pokojnega počastijo kot
boga ali heroja, je s tem želel uveljaviti zahtevo po božjem češčenju svoje osebe
med Grki. Slednji so se z odporom uklonili tej želji. Leta 323 so Aleksandra obiskali
v Babilonu grški poslanci, ki so mu ob tej priložnosti izrazili apoteozo tako, da so
prišli k njemu z venci na glavah. Apoteoza živečih ljudi Grkom sicer ni bila tuja,
saj imamo za to primere že od konca 5. stoletja (Spartanec Lizander, tiran Klearh
iz Herakleje v Pontu, naposled Aleksandrov oče Filip II.). Božja počastitev Alek-
sandra se razlikuje od navedenih primerov predvsem po svojih dimenzijah, saj se
je simbolično nanašala na celotno svetovno državo.
Aleksander je med pripravami na veliko arabsko ekspedicijo, ki naj bi pome-
nila uvod v osvajanje Zahoda (odkritje pomorske poti v Egipt in vzpostavitev po-
morske zveze z njim), ter med vodenjem velikih gradbenih del v Babiloniji (gradnja
kanalov) zbolel in po kratki bolezni 10. junija 323 umrl, potem ko je vladal trinajst
let in še ni dosegel starosti 33 let (Arijan, Anabasis 7,24–28; Plutarh, Aleksander
76; Kurcij Ruf 10,5; o kasnejšem (321) prevozu posmrtnih ostankov v Aleksandri-
jo gl. Diodor 18,26–28). Zaradi zgodnje smrti je ostalo njegovo življenjsko delo
nedokončano. S svojim življenjskim delom in s svojo mladostno energijo je navdušil
in spodbudil k posnemanju celo vrsto kasnejših antičnih državnikov, npr. Demetrija
Poliorketa, Scipiona Starejšega, pontskega kralja Mitridata VI., Pompeja, Cezarja,
cesarje Trajana, Konstantina in Julijana Odpadnika (prim. C. Bohm, Imitatio Ale-
xandri im Hellenismus, München 1989).
8.7. Svetovna država Aleksandra Velikega

Nova svetovna država je bila sestavljena iz treh – z ozirom na ureditev, ve-
likost in pomen – bistveno različnih delov: makedonskega kraljestva, azijskega
kraljestva in ozemlja Panhelenske zveze. Aleksander je bil v Makedoniji kot vla-
dar patriarhalnega vojaškega kraljestva omejen – vsaj teoretično – s starimi insti-
tucijami in centri moči, ki so zmanjševali njegovo moč (plemstvo, vojaški zbor).
Kot kralj Azije je bil naslednik Ahajmenidov in s tem absolutni vladar, v odnosu
do Grkov pa je bil samo hegemon in pooblaščeni vojskovodja v vojni proti Perziji.
Aleksandrovo življenje je bilo prekratko, da bi lahko resno poskušal zliti v celoto
vse tri dele države.
Aleksandrova vojska s svojo etnično zgradbo in organizacijo odraža politiko
makedonskega kralja. Ko je odšel 334 na pohod proti Perziji, je pustil znaten del
vojske (več kot eno tretjino) pod Antipatrovim poveljstvom v Makedoniji. Glavni-
no vojske, s katero je šel na azijski pohod, je po zaključku prvega dela le-tega 330
reformiral: konjenico je okrepil z grškimi najemniki in azijskimi (zlasti perzijski-
mi) oddelki. Od 326 se je v makedonski taktiki urilo 30.000 Irancev, ki so bili po
zaključku pohoda (324) vključeni v vojsko (konjenico) kot njen enakovredni del
(Plutarh, Aleksander 71).
Ureditev daleč najobsežnejšega azijskega dela Aleksandrove države kaže na
stapljanje makedonskih in iranskih elementov. Aleksander je v prvih letih pohoda
(do 331) za upravnike osvojenih dežel postavljal samo makedonske oficirje, pri
čemer je obdržal satrapije kot temeljne enote perzijske upravne razdelitve. Po bitki
pri Gavgameli (331) pa je svojo politiko spremenil. Odtlej je imenoval za upravni-
ke osvojenih dežel tudi perzijske velikaše. Še naprej pa se je držal načela, da ma-
kedonskim posadkam poveljujejo le makedonski oficirji. Imenoval je še posebne
nadzornike, ki naj bi skrbeli za vzdrževanje najpomembnejših pomorskih zvez ob
feničanski in maloazijski obali. Pri organizaciji uprave je upošteval predvem vojaške
cilje in interese. Ista merila so prevladovala tudi v poznejših državah diadohov.
Aleksandrovo večkratno poudarjaje v razglasih ljudstvom perzijske države, da
prihaja kot osvoboditelj zatiranih ljudstev ahajmenidskega kraljestva, ni bilo samo
gola propaganda. Njegovo ravnanje z Lidijci, Karijci, Egipčani in Babilonci kaže,
da je napovedi – seveda v okviru koncepta ureditve svoje države – tudi uresničil.
Čim globlje je prodrl v perzijsko državo, toliko bolj je spoštoval dosežke Perzijcev
KLASIČNA DOBA 183
in njihovih vladarjev, Kira Velikega in Dareja I. Čim večje je bilo osvojeno ozemlje,
toliko bolj je računal na perzijsko sodelovanje. Aleksandrovi odnosi do Perzijcev
so temeljili na stvarni politiki, saj je načrtoval tudi osvojitev zahodne ekumene.
Ob upoštevanju tega dejstva je bila njegova ideja o splošnem pobratenju narodov
le drugotnega pomena.
Makedonskemu kralju je bil tuj vsakršen rasizem. Baje naj bi načrtoval pre-
seljevanje velikih skupin prebivalstva iz Azije v Evropo in obratno. Svoja prizade-
vanja za stapljanje ljudstev je nameraval kasneje uveljaviti za vsa ljudstva svetovne
države in ne le za Perzijce in Makedonce.
Novo dobo v zgodovini Grkov in prednjeazijskega sveta pomenijo Aleksan-
drova ustanavljanja mest. To je zunanji izraz tretjega velikega obdobja grške ko-
lonizacije. Čeprav je bil osnovni namen ustanavljanja mest – domnevno več kakor
sedemdesetih (Plutarh, Moralia; De Alexandri Magni fortuna aut virtute 1,328
E) – vojaški (utrdbe, pomiritev barbarov, komunikacije), je pomen teh novih mest
daleč prerastel njihovo vojaško vlogo. Že spočetka glavnega tona tem mestom ni
dajal makedonski, temveč grški element. Kolonisti so bili večinoma grški najem-
niki. V novih mestih sta se razširila grški jezik in kultura. Zaradi izvrstne lege so
mnoga med njimi pozneje odigrala zelo veliko vlogo. Poleg Aleksandrije v Egip-
tu velja omeniti še več Aleksandrij v vzhodnem Iranu (gl. DNP, s.v. Alexandreia
1–12). Nova kolonizacija Vzhoda je zaznamovala zgodovino tega prostora za več
stoletij. Kot primer naj navedemo daljne vzhodne dežele kot npr. Baktrijo in celo
bližnjo Indijo, kjer je prišlo do razcveta grštva še v 2. stoletju pr. Kr.
• W.W. Tarn, The Greeks in Bactria and India, Cambridge 1951; A.K. Narain, The
Indo-Greeks, Oxford 1957; J. Ozols – V. Thewalt (izd.), Aus dem Osten des Alexan-
derreiches: Völker und Kulturen zwischen Orient und Okzident; Iran, Afghanistan,
Pakistan, Indien, Köln 1984.
S helenizacijo Vzhoda je postala grščina (koiné) svetovni jezik. Na Vzhodu
je v tej vlogi nadomestila aramejščino, ki je bila najbolj razširjen jezik v ahajme-
nidski državi.
Osvojitev ahajmenidske države je ustvarila pogoje za nastanek svetovnega
prometa in trgovine v obsegu, ki je bil dotlej nepoznan. V tem oziru lahko Alek-
sandrovo osvojitev Vzhoda primerjamo s Kolumbovim odkritjem Amerike. Za
večanje obsega znane ekumene in posredno za širjenje gospodarskega prostora so
bili zelo zaslužni pomembni raziskovalci. Med raziskovalnimi podvigi naj ome-
nimo ekspedicijo v Sudan k izvirom Nila, Nearhovo plovbo od Indove delte skozi
Hormuško ožino do izliva Evfrata in Tigrisa, dalje tudi – tedaj neuresničeni – načrt
plovbe okrog Arabskega polotoka ter načrt kolonizacije obal Perzijskega zaliva.
Za temi le deloma uresničenimi podvigi stojijo veliki gospodarski načrti mladega
kralja. Materialni pogoj za nastanek svetovnega prometa in zlasti svetovne trgo-
vine je bila uveljavitev nove, po pomenu svetovne valute. Aleksander je prekinil s
prakso tezavriranja žlahtnih kovin, značilno za perzijsko državo. V perzijskih pre-
stolnicah je zasegel ogromne količine kovanih in nekovanih žlahtnih kovin. Zaradi
velikih finančnih potreb svoje vojske je začel z masovno emisijo denarja. Pri tem
je opustil dotlej v perzijski državi (pa tudi v Makedoniji v času Filipa II.) obstoječi
bimetalni sistem (zlati in srebrni novci) ter prešel na srebrne nominale kot podlago
denarnega sistema. Masovno emitiranje in velik gospodarski prostor sta se odra-

zila v velikem porastu denarne mase v obtoku. S tem se je začela doba hitrega go-
spodarskega napredka.
Aleksandrova država je prva in edina svetovna država v zgodovini, če razu
memo pod pojmom svetovne države le tako državno tvorbo, ki ob sebi nima no-
benega resnega tekmeca. To dejstvo drži, tudi če ne upoštevamo neuresničenih
Aleksandrovih načrtov o osvojitvi Zahoda. Vse druge države v svetovni zgodovi-
ni od antike (rimsko cesarstvo) prek srednjega (karolinška država) in novega veka
(Španija v 16. stol., Francija Ludvika XIV. in Napoleona) do 20. stoletja, ki so si
prizadevale za svetovno prevlado, v tem oziru »ideala« Aleksandrove države niso
nikdar dosegle. Ena od posledic tega dejstva je bilo zavestno posnemanje Alek-
sandra (imitatio Alexandri) pri pomembnejših državnikih (zlasti vojskovodjih)
kasnejše dobe, od že omenjenih antičnih do novoveških (npr. švedski kralj Karel
XII. in Napoleon).
Morda najtrajnejši rezultat Aleksandrovega življenjskega dela je bila abso-
lutna monarhija, ki je temeljila na vladarskem kultu. Od Aleksandrove apoteoze je
vodila kratka razvojna pot k helenističnemu vladarskemu kultu, ki se je izobliko-
val v drugi generaciji diadohov. Ta je postal v znatni meri podlaga rimske cesarske
ideologije, ki je bistveno vplivala na državni razvoj evropskega Zahoda.
Kot državnik je Aleksander nedvomno daleč presegel svoj čas. Brez njego-
vega življenjskega dela si ne bi mogli predstavljati nastanka in obstoja velikih zgo-
dovinskih tvorb ter fenomenov naslednjih stoletij, kot sta rimska svetovna država
in svet krščanstva, ki se je v pozni antiki razprostiral na prostoru od Atlantika do
Mezopotamije in sporadično celo do Indije, njegovo osrednje območje pa je bil prav
helenistični svet. V znatni meri sta – vsaj posredno – dediča Aleksandrove svetov-
ne države in procesov, ki jih je le-ta sprožila, tudi bizantinsko cesarstvo in arabska
civilizacija. Zato ni presenetljivo, da je izročilo o Aleksandru živelo pri celi vrsti
ljudstev južne Evrope ter južne in osrednje Azije (Armenci, Sirijci, Kopti, Arabci,
Perzijci, Turki, Mongoli itd.).

Glavne probleme v zvezi z zgodovinskimi raziskavami in interpretacijami
Aleksandra in njegove dobe ter izbrano bibliografijo (z več kot 150 naslovi) prinaša
H.-J. Gehrke, Geschichte des Hellenismus, 132–153; 226–233.
Pri raziskavah tega časa moremo ugotoviti nekaj tematskih in vsebinskih
poudarkov, kot je npr. globalna interpretacija Aleksandrove osebe, ki je v znatni
meri bila in je še pogojena z okoljem, v katerem je nastala, in s političnimi nazori
zgodovinarja. Pri ocenjevanju Aleksandra kot zgodovinske osebnosti je vseskozi
navzoča nevarnost anahronizmov oz. vnašanja miselnih vzorcev sedanjosti v zgo-
dovino (prim. A. Heuss, Alexander der Große und das Problem der historischen
Urteilsbildung, Historische Zeitschrift 225, 1977, 29–64; prim. tudi F. Pfister, Ale-
xander der Grosse. Die Geschichte seines Ruhms in Lichte seiner Beinahmen, Hi-
storia 13, 1963, 37–79).
KLASIČNA DOBA 185
Pri raziskavah številnih, vendar praviloma poznih historiografskih virov za

Aleksandrov čas, je poglavitno delo po vrsti filoloških analiz v glavnem opravlje-
no. Dovolj izkoriščeni še niso materialni viri, napisi, novci in umetnostnozgodo-
vinski spomeniki.
• O virih za Aleksandrov čas gl. zlasti sintezo N. G. L. Hammond, Sources of Alexander
the Great, Cambridge 1993. O posameznih vprašanjih gl. L. Pearson, The Diary and
Letters of Alexander the Great, Historia 3, 1954/55, 429–455; N. G. L. Hammond,
Three Historians of Alexander the Great. The so-called vulgate authors, Diodorus,
Justin and Curtius, Cambridge 1983; P. Pedech, Historiens, Compagnons d'Alexan-
dre. Callisthène–Onésicrite–Néarque–Ptolémée–Aristobule, Paris 1984; N. G. L.
Hammond, The Royal Journal of Alexander, Historia 37, 1988, 129–150.
• Vrsta razprav se nanaša na Aleksandrove velike bitke in odločilne dele pohoda. Izbor
študij: A. Janke, Die Schlacht bei Issos, Klio 10, 1910, 137–177; E. W. Marsden, The
Campaign of Gaugamela, Liverpool 1964; G. Wirth, Alexander zwischen Gaugamela
und Persepolis, Historia 20, 1971, 617–632; C.L. Murison, Darius III and the Battle
of Issus, Historia 21, 1972, 399–423; N. G. L. Hammond, Alexander's Campaign in
Illyria, JHS 94, 1974, 66–87; N. Th. Nikolitis, The Battle of the Granicus, Stockholm
1974; F. L. Holt, Alexander the Great and Bactria, Leiden 1978; M. Zahrnt, Alexanders
Übergang über den Hellespont, Chiron 26, 1996, 129–147. Vojaški vidik (oborožitev,
taktika, kraljevi podpoveljniki itd.) obravnavajo: P. A. Brunt, Alexander's Macedo-
nian Cavalry, JHS 83, 1963, 27–46; E. M. Anson, Alexander's Hypaspists and the
Argyraspids, Historia 30, 1981, 117–120; W. Heckel, The Marshals of Alexander's
Empire, London–New York 1992.
• Več razprav se nanaša na Aleksandrov odnos do Irancev (H. Berve, Die Verschmel-
zungspolitik Alexanders des Großen, Klio 31, 1938, 135–168; G. Wirth, Dareios und
Alexander, Chiron 1, 1971, 133–152; A. J. Bosworth, Alexander and the Iranians,
JHS 100, 1980, 1–21) in Grkov (V. Ehrenberg, Alexander and the Greeks, Oxford
1938).
• K različnim vprašanjem Aleksandrove dobe gl. tudi F. Schachermeyr, Alexander der
Grosse. Das Problem seiner Persönlichkeit und seines Wirkens, Wien 1973; W. Will
– J. Heinrichs (izd.), Zu Alexander dem Grossen I-II. Festschrift G. Wirth, Amster-
dam 1987.
HELENISTIČNA DOBA 187
V. HELENISTIČNA DOBA
1. Oznaka dobe in glavne poteze razvoja
1.1. Helenizem: prostor, čas in značilnosti dobe
Izraz helenizem je v zgodovinopisje uvedel 1836 J.G. Droysen (Geschichte

des Hellenismus I), ki ga je povzel po omembi v Apostolskih delih 6,1. Tam so z
izrazom Hellenistaí označeni Judje, ki so živeli v grškem okolju in so prevzeli
grške navade ter grški jezik. Droysen je videl v tej oznaki Grke, ki so prevzeli
orientalski način življenja. Čeprav oznaka obdobja temelji na nesporazumu, se je
splošno uveljavila.
V prostorskem oziru zajema helenistična doba ozemlje Grčije in celotne Alek-
sandrove države, poleg grškega sveta v ožjem smislu torej tudi ogromno ozemlje
proti Vzhodu (do vključno prednje Indije) in proti Zahodu, kjer se v gospodarskem,
kulturnem in političnem smislu v znatni meri vključujeta v helenistični svet tudi
Kartagina in Rim.
Pri določitvi časovnega okvira helenistične dobe med zgodovinarji ni enotno-
sti. Nekateri (npr. H. Bengtson) postavljajo njen začetek v čas okrog 360 (popolna
izčrpanost grškega sveta po dolgotrajnih vojnah, zaton grške polis, istočasno nastop
Filipa II., ki je postavil temelje za bodočo makedonsko svetovno državo), drugi se
odločajo za letnice 338 (bitka pri Hajroneji), 336 (nastop Aleksandra Velikega; npr.
H.-J. Gehrke), v zadnjem obdobju pa vse bolj za 323 (Aleksandrova smrt; tako npr.
CAH, É. Will, C. Préaux in drugi).
Glede konca helenistične dobe vlada večja enotnost, saj politično zgodovi-
no helenistične dobe zaključuje propad zadnje helenistične države, ptolemajske-
ga Egipta 30 pr. Kr. Kot kulturni pojav se helenizem nadaljuje v vzhodnem delu
rimskega cesarstva še daleč v cesarsko dobo; v kulturni zgodovini pomeni konec
helenistične dobe šele pokristjanjenje helenističnega sveta v 4. stol., v civilizacij-
skem oziru pa šele arabska ekspanzija v 7. stol.
Z ozirom na glavne značilnosti razvoja se deli helenistična doba na tri ob-
dobja: (1) okroglo štiridesetletni dobi vojn med Aleksandrovimi nasledniki (323–
ok. 280 pr. Kr.) je sledila (2) doba ravnotežja helenističnih sil (ok. 280–ok. 200 pr.
Kr.) ter nato (3) doba postopnega zatona helenističnih držav, ki sovpada z vzpo-
nom Rima in njegovim posegom v helenistični svet (od ok. 200 do srede 2. stol.
v Makedoniji in Grčiji, globoko v prvo polovico 1. stol. v Aziji in do 30 pr. Kr. v
Egiptu). Helenistični svet je po tako rekoč eksplozivnem širjenju v Aleksandrovi
dobi doživel v ozemeljskem oziru vrsto udarcev in izgub, ki se vlečejo skozi vso
njegovo zgodovino: že 308 je bila izgubljena Indija, 280 so vpadli Kelti v Make-
donijo, Grčijo in nato v Malo Azijo, 230 se je začel vzpon Partov, ki je pomenil
za helenistični svet dokončno izgubo skoraj celotnega Irana, 165 je izbruhnil upor
Judov proti Selevkidom (upor Makabejcev), ki je najbolj poznan primer upiranja
negrških ljudstev znotraj helenističnih držav. Vzpon Rima in njegov hiter in uspešen
poseg na Vzhod se je odrazil v zaporednem rušenju helenističnih državnih tvorb in

njihovem vključevanju v rimsko državo: Makedonije (148), Grčije (145), zahodne
Male Azije (133), Sirije (63) in končno Egipta (30).
Na razvoj v helenistični dobi je vplivala vrsta dejstev, zaradi katerih je bil
zgodovinski razvoj bistveno drugačen kot v arhaični in klasični dobi. Z odprtjem
grškega sveta proti Vzhodu se je težišče političnega dogajanja in tudi gospodarske-
ga razvoja pomaknilo v prostor izven dotedanjega grškega sveta. Namesto množice
držav je nastala v začetku te dobe velika svetovna monarhija, ki pomeni sama na
sebi zlitje državnih tradicij Vzhoda (Perzije) in Zahoda (makedonske monarhije in
sveta grških polis ter zveznih držav). Širjenje proti Vzhodu je odprlo možnosti za
kolonizacijo, ki se je odrazila v nastanku cele vrste novih mest po grškem zgledu.
Ta (tretja) kolonizacija se je po obliki in rezultatih bistveno razlikovala od veli-
ke grške kolonizacije v arhaični dobi. V okvir svetovne države je prišla množica
vzhodnih ljudstev na različni kulturni stopnji, tako da so v tej državi Grki in Ma-
kedonci predstavljali manjšino. Prišlo je do tesnih stikov med Grki in Makedonci
ter domačo okolico s povsem drugačno kulturno in državno tradicijo. Ti stiki so bili
posebej intenzivni v urbanih središčih, medtem ko so na podeželju še naprej pre-
vladovale domače kulture. Nova ekumena je bila spočetka združena v eni državni
tvorbi, vendar je bila po svoji notranji podobi silno raznolika in pisana, tako da je
sorazmeroma hiter državni in politični propad helenističnega sveta sam po sebi ra-
zumljiv zgodovinski fenomen.
1.2. Temeljni viri in osnovna literatura
Zgodovinopisno izročilo o tej dobi je sorazmerno skromno. Od večjih sočasnih

zgodovinskih del se ni ohranilo nobeno. V zadnjem stoletju sta zgodovinska in
arheološka veda bistveno obogatili znanje o tem obdobju predvsem na osnovi na-
pisnega gradiva, papirov in novcev; gl. izbor napisov v: L. Moretti, Iscrizioni sto-
riche ellenistiche, Firenze 1967/1976 in HGIÜ 273–351 (do srede 3. stol.); za zgo-
dovino Egipta v tem času so pomembni papiri (gl. J. Hengstl, Griechische Papyri
aus Ägypten als Zeugnisse des öffentlichen und privaten Lebens, München 1978);
kratek pregled kovanja novcev v helenistični dobi (s temeljno literaturo) posredu-
jejo: G. K. Jenkins – H. Küthmann, Münzen der Griechen, 249–317; I. Carradice
– M. Price, Coinage in the Greek World, 115 ss.
Med zgodovinarji helenistične dobe so za ta čas pomembni predvsem trije:
Hieronim iz Kardije, Filarh iz Aten in kot zadnji ter najpomembnejši Polibij iz Me-
galopole, čigar delo se je kot edino v precejšnji meri ohranilo (pregledi helenistične
historiografije: R. Cantarella, Grška književnost, 404–418 in zlasti A. Lesky, Ge-
schichte der griechischen Literatur, 855–877; koncizno oznako posreduje tudi K.
Gantar, Helenizem, 35–36).
Hieronim (Hierónymos) iz Kardije (ok. 350–260) je bil v prijateljskih stikih
z več diadohi (z Evmenom, Antigonom in Demetrijem Poliorketom). Njegovo delo,
ki je ohranjeno le v fragmentih, je podlaga Diodorovega opisa te dobe, prav tako pa
sta iz Hieronima črpala Arijan (Tà met' Aléxandron, t.j. zgodovina dobe diadohov,
ki seže le do 321) in Plutarh (Demetrij in Pir). Hieronim je bil dober zgodovinar,

ki je razpolagal s temeljitim vojaškim znanjem. Njegovi opisi so zgoščeni in stvarni
(FGrH 154; gl. tudi H.-J. Gehrke, Geschichte des Hellenismus, 234, št. 334 ss.).
Za polstoletno obdobje od Pirove smrti (272) do začetka Polibijevega opi-
sa zgodovine Grčije in helenističnega Vzhoda (220–216) je pomemben zgodovi-
nar Filarh (Phýlarchos) iz Aten. Kot zgodovinar ni dosegal Hieronima. Bil je bil
predstavnik tragiškega zgodovinopisja, rad je moraliziral in vpletal anekdote. Iz
njegovih del so zajemali Polibij, v rimski dobi pa Pompej Trog (Justin, 25–28) in
Plutarh (Agis; Kleomen); gl. FGrH 81.
Največji helenistični zgodovinar je bil Polibij (Polýbios) iz Megalopole (ok.
200–120). Bil je sin politika, v zrelih letih pa vojaški poveljnik v Ahajski zvezi. Po
porazu zveze proti Rimljanom je bil skupaj z ahajskimi talci leta 167 deportiran v
Italijo, kjer je postal eden vodilnih predstavnikov kroga intelektualcev okrog rimske-
ga državnika Emilija Pavla. Postal je prijatelj P. Kornelija Scipiona Emilijana (sina
zmagovalca v bitki pri Pidni). Kot član Scipionovega štaba se je udeležil obleganja
in zavzetja Kartagine (146) in Numancije (134/3). Ob spoznanju svetovnozgodo-
vinskega pomena vzpona rimske države je pri Polibiju zrastel načrt za veliko uni-
verzalno zgodovino sredozemskega sveta v njegovi dobi. Po Tukididovem zgledu je
napisal veliko delo, o katerem je upal, da bo uporabno za politika in državnika. Tako
je postal nekdanji ahajski strateg utemeljitelj t.i. pragmatičnega zgodovinopisja. Od
zelo obsežnega dela v 40 knjigah se je ohranil le del: v celoti le knjige 1–5 (knjigi
4–5 prinašata podroben opis dogodkov v Grčiji in na Vzhodu v letih 220–216, v
fragmentih ohranjene knjige 6–40 tudi posamezna dragocena poročila.
• Izdal: W.R. Paton, LCL, 1954; temeljni komentar k Polibiju je napisal F.W. Walbank,
A Historical Commentary on Polybius, Oxford 1957 ss. (v 3 zvezkih); gl. isti, Poly-
bius, Berkeley – Los Angeles – London 1972; L. Stiewe – N. Holzberg (izd.), Poly-
bios, Darmstadt 1982; slovenski prevod Polibija (knjige 1–6) s kratkim komentarjem
je pripravil J. Fašalek (Polibios, Obča zgodovina, Ljubljana 1964).
Ostali, le v fragmentih ohranjeni zgodovinarji helenistične dobe (FGrH 82 ss.),
se po pomenu ne morejo primerjati z navedenimi avtorji. Spominska publicistika
nekaterih pomembnih osebnosti (Demetrija iz Falerona, kralja Pira in Arata iz Si-
kiona) je skoraj v celoti izgubljena.
Vpliv helenistične historiografije in sploh helenistične kulture je segel tudi v
druge kulturne kroge znotraj helenističnih držav (Vzhod) ali pa v njihovo sosedstvo
(Rim, Kartagina). Helenistični vpliv se bolj kot v literarni obliki kaže v jeziku
(grščini) in v želji, predstaviti domačo zgodovino helenističnemu (t.j. po jeziku
grškemu) kulturnemu krogu. Berosos (Berossós) iz Babilona je ok. 280 napisal kratko
zgodovino mezopotamskega prostora (Babyloniaká, FGrH 680), še pomembnejši
Egipčan Maneton (Manethós) je (nekoliko kasneje, v dobi Ptolemaja II.) napisal
kratko zgodovino Egipta (Aigyptiaká), ki je postala podlaga za poznavanje starega
Egipta od antike do razvozlanja hieroglifov v prvi polovici 19. stoletja (FGrH 609;
W. G. Waddell, LCL, 1940). Prav tako sta grško pisala najstarejša, le v fragmen-
tih ohranjena rimska zgodovinarja, Fabij Piktor (Q. Fabius Pictor; FGrH 809) in
Cincij Aliment (Cincius Alimentus; KlP, s.v.). Tudi kartažanska literatura te dobe
(brez omembe vrednih historiografskih del) je bila pisana v grškem jeziku. V širši
sklop historiografskih virov spadata tudi grško napisani Prva in Druga knjiga Ma-
kabejcev, ki poročata o uporih Judov proti selevkidski državi v razdobju 175–135
(prev.: A. Rebula v: Sveto pismo, Ljubljana 1996, 1259–1324).
Obdobje rušenja sistema helenističnih držav ob rimskem posegu na Vzhod
(ok. 200–30) prikazuje vrsta virov za rimsko zgodovino, ki so nastali v pozni re-
publikanski, cesarski in celo bizantinski dobi. Med grško pišočimi avtorji, ki so
izhajali iz vzhodnega (»helenističnega«) dela rimske države, so pomembni zlasti
naslednji: (1) Apijan iz Aleksandrije (iz 2. polovice 2. stol. po Kr.) z ohranjenim
delom svoje Rimske zgodovine (Rhomaikè historía), ki obsega naslednje dele:
Državljanska vojna (za čas od Grakhov do vzpona Oktavijana; izd. H. White, LCL,
1912/13); več krajših monografskih prikazov zgodovine ljudstev in dežel do njiho-
ve vključitve v rimsko državo (za zgodovino helenističnega sveta so pomembne
zlasti makedonska in ilirska zgodovina (Makedonikè kaì Illyriké), zgodovina Se-
levkidov (Syriaké) ter zgodovina Mitridatovih vojn (Mithridáteios; gl. KlP, DNP,
s.v. Appianos). (2) Kasij Dion iz prve polovice 3. stol. z ohranjenimi deli obsežne
Rimske zgodovine (Rhomaiká; izd. E. Cary, LCL, 1970; o avtorju in njegovem delu
gl. M. Šašel Kos, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmi-
jem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986, 19–49). Vsebina izgubljenih
delov Dionove zgodovine je poznana iz obsežnih izvlečkov, ki sta jih v 11. in 12.
stol. pripravila bizantinska zgodovinarja Ksifilin (Xiphilînos) in (še pomembnejši)
Zonaras (PG 134,40–1414). (3) Kar sedem Plutarhovih življenjepisov rimskih
državnikov slika dogodke na helenističnem Vzhodu od druge makedonske vojne
do propada ptolemajskega Egipta (Tit Flaminin, Emilij Pavel, Sula, Lukul, Pompej,
Cezar, Antonij; v Sovretovem izboru Življenje velikih Rimljanov, Ljubljana 1981,
so prevedeni življenjepisi Sule, Pompeja in Cezarja).
Od avtorjev iz zgodnje cesarske dobe (sreda 1. stol. po Kr.) prinaša veli-
ko podatkov o zgodovini Judov v helenistični dobi Jožef Flavij z delom Judov-
ske starožitnosti (Ioudaikè archaiología 12–14; izd. R. Marcus, LCL, 1966). Med
rimskimi latinsko pišočimi avtorji slikajo razmere na helenističnem Vzhodu v tem
razdobju zlasti naslednji avtorji: (1) Livij (Ab urbe condita 21–45 za čas od 219–
167; za vsebino ostalih knjig so ohranjeni kratki povzetki, t.i. Periochae; izd. B. O.
Foster, LCL, 1976); (2) Cezar s spisoma (a) Državljanska vojna (Bellum civile; izd.
A.G. Peskett, LCL, 1966) z delom, ki se nanaša na dogodke na Vzhodu (Makedoni-
ja, Egipt, Mala Azija) in (b) Aleksandrijska vojna (Bellum Alexandrinum; izd. A. G.
Way, LCL, 1969); (3) biograf Svetonij z življenjepisoma Cezarja in Avgusta (izd.
J. C. Rolfe, LCL, 1970; slov. prevod: Dvanajst rimskih cesarjev, prev. J. Šmit, Ljub
ljana 1960); posamezne historično pomembne notice o koncu helenističnih držav
prinašajo tudi Res gestae divi Augusti (izd. E. Weber, Tusc., 1985) in Velej Paterkul
(Velleius Paterculus, Historia Romana; izd. F. W. Shipley, LCL, 1967).
Poleg navedenih avtorjev iz helenistične in rimske dobe je za poznavanje
(predvsem kronologije) tega časa pomemben vir Evzebijeva Kronika, ki je ohra
njena v latinskem prevodu cerkvenega očeta Hieronima (Chronica, izd. R. Helm,
GCS 47, 1984 (3. izd.); najbolj sistematični prikaz virov za celotno helenistično
dobo posreduje É. Will, Histoire politique, 469–494).
• Temeljna literatura: J.G. Droysen, Geschichte des Hellenismus I–III, München 1980
(ponatis 2. izd. iz 1877/78); M. Rostovtzeff, The Social and Economic History of the
Hellenistic World I–III, Oxford 1941; P. Grimal (s sodelavci), Der Hellenismus und
der Aufstieg Roms (Fischer Weltgeschichte 6), Frankfurt am Main 1965; É. Will, Hi-
stoire politique du monde hellenistique (323–30 av. J.-C.) I-II, Nancy, 1966–1967 (2.
izd. 1979); C. Préaux, Le monde hellénistique I-II (Nouvelle Clio 6), Paris 1979 (z
izčrpno bibliografijo in sistematično predstavitvijo virov na str. 13–112); F. W. Wal-
bank, The Hellenistic World, Sussex 1981; R. Bichler, »Hellenismus«. Geschichte
und Problematik eines Epochenbegriffs, Darmstadt 1983; Isti, Die Hellenisten im
9. Kapitel der Apostelgeschichte. Eine Studie zur antiken Begriffsgeschichte, Tyche
1, 1986, 12–29; CAH VII, 1984; I. Weiler, GG, 247 ss.; H.-J. Gehrke, Geschichte
des Hellenismus, München 1990; A. Demandt, Antike Staatsformen, 291–320. Od
domačih avtorjev posreduje kulturnozgodovinski prikaz dobe K. Gantar, Helenizem
(Literarni leksikon 3), Ljubljana 1978.
2. Boj za Aleksandrovo državo (323–281)
• Diodor 18–20 (na podlagi Hieronima iz Kardije); Arijan, Tà met' Alexándron (Flavius
Arrianus, Scripta minora et fragmenta, izd. A. G. Roos – G. Wirth, Stuttgart 1968);
Kurcij Ruf 10, 6 (kot vir nezanesljiv); Plutarh (Fokion, Evmen, Demetrij Poliorket;
Fokionov življenjepis je tudi v Sovretovem izboru Življenje velikih Grkov, 266–298);
Kornelij Nepot 18 (Evmen); 19 (Fokion). Za kulturno zgodovino Aten je pomemben
literarni vir dramatik Menander (kratko o njem K. Gantar, Helenizem, 32 sl.).
• Literatura: A. Sovre, Stari Grki, 491–524 (do 280); H. Bengtson, GG, 365–391;
P. Grimal (izd.), Hellenismus und der Aufstieg Roms, 29–68; É. Will, Histoire politi-
que I, 19–93; M. Cary, A History of the Greek World 323 to 146 B.C., London 1972;
CAH VII/1, 1984, 1–117; H.-J. Gehrke, Geschichte des Hellenismus, 30–45; 164–164;
234–238 (bibliografija).
2.2. Državljanske vojne po Aleksandrovi smrti (323–301)
Aleksandrova smrt v Babilonu (10. junija 323) je sporožila vprašanje na-

sledstva. Odločitev o usodi Aleksandrove svetovne države je padla na make-
donskem vojaškem zboru. Tega so se udeležili vsi Makedonci, ki so se tedaj nahajali
v Babilonu. Odločitev je bila kompromisna v smislu (formalne) ohranitve enotne
države ob istočasni delitvi pooblastil v njenih posameznih delih. Aleksandrov si-
cer povsem nesposobni polbrat je postal kralj z imenom Filip III. Od pomembnih
vojaških poveljnikov je dobil Perdikas (Perdíkkas) nadzor nad »azijskim kraljest-
vom«, Antipater (Antípatros) je ostal »strateg Evrope«, Krater (Kráteros) pa je po-
stal poveljnik vojske v Aziji, ker je bil kralj Filip III. za poveljevanje nesposoben.
Perdikas je kot regent »azijskega kraljestva« izvedel novo upravno razdelitev tega
ozemlja, namreč novo ureditev satrapij. Pri tem je dobil Egipt v upravo Ptolemaj
(Ptolemaîos, Lagov sin), Paflagonijo in Kapadokijo Evmen (Euménes), Pamfilijo,

Likijo in Veliko Frigijo pa Antigon (Antígonos, s pridevkom Monóphthalmos, t.j.
Enooki) in helespontsko Frigijo Leonat (Leonnátos). V Evropi je dobil pod nomi-
nalnim poveljstvom »stratega Evrope« Antipatra v upravo Trakijo Lizimah (Lysí-
machos). Satrapi iranskega rodu, ki jih je v zadnjem obdobju svoje vlade Alek-
sander vse bolj vključeval v državno upravo, so praktično v celoti izgubili svoje
položaje. V taki odločitvi moremo videti makedonsko reakcijo na Aleksandrove
poskuse stapljanja narodov, obenem pa pomeni ta odločitev tudi opustitev Alek-
sandrovih zadnjih načrtov o pohodu na Zahod (prim. Diodor 18,2–3; Plutarh, Eu-
menes 3; Kurcij Ruf 10,6–10).
V zgodovini prvih dveh desetletij po Aleksandrovi smrti je prišel do izraza
spopad med dvema političnima konceptoma: (1) med idejo državne enotnosti (za-
stopali so jo Perdikas, Evmen in Antigon) ter (2) idejo oblikovanja več posebnih
držav (zastopala sta jo zlasti upravnika Egipta in Trakije, Ptolemaj in Lizimah). V
teh spopadih je (sta) kralj (oz. kralja) igral(a) pasivno vlogo, saj je (sta) bil(a) orodje
v rokah vojaških poveljnikov. Drugače je bilo z ženami kraljevskega rodu (Aleksan-
drova mati Olimpija, žena Filipa III. Evridike in Aleksandrova sestra Kleopatra), ki
so po Aleksandrovi smrti odigrale pomembno vlogo. Precej so prispevale k poostrit
vi bojev za Aleksandrovo dediščino in v teh bojih so vse izgubile življenje.
Pomembno vlogo v politiki diadohov je igralo »grško vprašanje«, kdo bo
obvladoval to duhovno in kulturno središče sveta. Diadohi so se v svojem prizade-
vanju za oblast nad Grčijo posluževali politične propagande o »svobodi Helenov«,
ki naj bi v tem primeru pomenila varovanje njihove avtonomije.
Proces preoblikovanja svetovne države v vrsto posameznih držav je pote-
kal nekako v štirih stopnjah, pri čemer so glavni mejniki v razvoju postavljeni v
leta 321, 317/6, 311 in 306/5. V vsaki od teh časovnih stopenj je ideja posamez-
nih (ločenih, partikularnih) držav zmagala nad idejo državne enotnosti. Leta 321
je bil umorjen Perdikas, leta 317 sta bila usmrčena Filip III. in Evridika, malo kas
neje (317/6) je umrl Evmen, leta 311 pa je bil sklenjen mir, ki je pomenil dejansko
razdelitev države med posamezne diadohe. S privzetjem kraljevskega naslova (306
Antigon in Demetrij, malo kasneje Ptolemaj, Lizimah in Kasander), je po bitki pri
Ipsu 301 ideja enotne države v celoti propadla.
Medtem ko je po Aleksandrovi smrti v Aziji v glavnem vladal mir, pa je
prišlo v Grčiji do globokih političnih pretresov. Vrnitev velikega števila političnih
emigrantov je namreč sprožila politične napetosti in nerede. V Atenah so se pono-
vno uveljavili protimakedonski politiki. Atenci so izstopili iz Korintske zveze in
ustanovili novo Helensko zvezo, v kateri so prevzeli vodilno vlogo. Aleksandrov
strateg Evrope Antipater razmer ni mogel obvladati. V t.i. lamijski ali helenski voj-
ni je bil spočetka poražen. Demosten, junak atiške demokracije, se je zmagoslavno
vrnil v domovino. Odločitev v vojni je padla v pomorski bitki pri Amorgu (322),
v kateri pa so bili Grki poraženi. Ta poraz je pomenil za Atene trajno izgubo pre
vlade na morju in izgubo vodilnega položaja v Grčiji. Naslednja makedonska zma-
ga, tokrat v kopenski bitki (pri Kranonu v Tesaliji), je v Atenah privedla na oblast
promakedonsko stranko (Fokion). Atenska demokracija je padla, uvedena je bila
timokratska ureditev. Atene (oz. bližnji Pirej) so dobile makedonsko vojaško po-
sadko, razočarani Demosten je napravil samomor (Diodor 18,9–18; 24–25; Plu-
tarh, Fokion 23–28).
V azijskem delu države je dal Kraterov poseg v evropske zadeve (kot po-
dpora Antipatru v helenski vojni) proste roke Perdiku, ki se je skušal uveljaviti kot
član argeadske dinastije prek zveze z Aleksandrovo sestro Kleopatro. Posledica
je bilo povezovanje ostalih diadohov proti Perdiku, ki je postal po ponesrečenem
pohodu proti Egiptu 321 žrtev atentata. To je omogočilo dejansko osamosvojitev
Egipta (z bližnjo Kirenajko) pod Ptolemajem, ki je pomenila odločilni korak k na-
stanku samostojne države.
V novi ureditvi Aleksandrove države, potrjeni 321 na sestanku diadohov v
severnosirskem mestu Triparádeisos (Diodor 18,37–39), je imel vodilno mesto Anti
pater, vendar pa mu ni uspelo utrditi svoje oblasti v Aziji. Po neuspešnem azijskem
pohodu se je umaknil v Evropo in oblast v Aziji s tem prepustil Antigonu.
Po Antipatrovi smrti (319) je postal strateg Evrope Poliperhon (Polypérchon),
ki pa svoje oblasti ni mogel uveljaviti niti v Evropi. Uprl se mu je Antipatrov sin
Kasander (Kássandros), ki se je povezal z Antigonom, Ptolemajem in Lizimahom.
Poliperhon pa se je nasprotno tesneje povezal z dinastijo in računal na pomoč Gr-
kov. Po Antigonovi pomorski zmagi v Bosporju 318 so Atene prestopile na Ka-
sandrovo stran. Kot njegov zaupnik je oblast v Atenah za eno desetletje (317–307)
prevzel Demetrij iz Falerona, peripatetično usmerjen državnik, ki si je dosti priza-
deval za kulturno življenje v mestu. Dogodki v letih 317/316 so prinesli začasno
utrditev Kasandrove oblasti v Evropi, istočasno pa je v boju za oblast praktično v
celoti propadla dinastija Argeadov. Aleksandrova mati Olimpija je dala ob prihodu
v Evropo usmrtiti Filipa III. in Evridiko, vendar pa je bila kmalu zatem tudi sama
usmrčena. Formalno je kot zadnji Argead zavladal sedemletni Aleksander IV., nad
katerim je imel nadzor Kasander. S tem so bili privrženci ideje enotne države na
evropskih tleh skoraj v celoti izkoreninjeni (prim. Diodor 18,49 in 57–58; 19,35–36
in 49–52). Privrženci te politične ideje so istočasno doživeli podobno usodo v Aziji.
Vojskovodja in diplomat Evmen (po rodu Grk), ki je ostal zvest dinastiji Argeadov
in je podpiral Aleksandrov kult, je bil 317/6 v vojni proti Antigonu poražen, zajet
in usmrčen (Diodor 19,24–44; Plutarh, Evmen 16–19).
S propadom skoraj vseh članov argeadske dinastije v Evropi in s padcem
Evmena v Aziji je ideja o enotni Aleksandrovi državi propadla. Ker je iz teh bojev
izšel kot najmočnejši med diadohi Antigon (gospodar Azije), so drugi (Ptolemaj,
Lizimah in Kasander) videli v njem svojega glavnega nasprotnika in so se med seboj
povezali. Proti zvezi treh diadohov je bil Antigon prešibak, zlasti ko je bil vojaško
poražen (312 je v bitki pri Gazi Antigonovega sina Demetrija porazil Ptolemaj) in
ko je babilonski satrap Selevk pristopil k zvezi in je s svojega ozemlja – neodvisno
od dogodkov na Zahodu – v letih 309/8 vodil vojno proti Antigonu.
Leta 311 sklenjeni mir med Antigonom na eni in Ptolemajem, Lizimahom in
Kasandrom na drugi strani (le Selevk k miru ni pristopil) je začasno zaključil vojno
za Aleksandrovo državo (Diodor 19,105; prim. HGIÜ 276). Mirovni sporazum je
potrdil v vojni doseženo stanje: Antigon je ostal upravnik Azije, njegovi nasprot-
niki pa so utrdili oblast na svojem ozemlju: Ptolemaj v Egiptu, Lizimah v Trakiji,

Kasander pa naj bi po tem mirovnem sporazumu obdržal oblast v Makedoniji do
polnoletnosti kralja Aleksandra IV. Ta določba mirovnega sporazuma je pomenila
smrtno obsodbo za mladega kralja, ki ga je dal Kasander kmalu zatem (310/9) obe-
nem z njegovo materjo Roksano usmrtiti. Mirovni sporazum iz leta 311 je Grkom
jamčil svobodo, vendar to ni spremenilo razmer v Grčiji.
Z mirom leta 311 in s propadom makedonske kraljevske dinastije so bili ustvar
jeni pogoji za nastanek petih po obsegu precej različnih držav na tleh nekdanje sve-
tovne države. Največje je bilo azijsko kraljestvo (Antigon), ki se je razvilo iz l. 321
ustanovljene »azijske strategije«. Ta država je segala od Helesponta do Evfrata.
Njeno glavno mesto je bilo najprej v Frigiji, nato (po 306) pa je postala prestolnica
na novo ustanovljena Antigoneja ob Orontu. Do propada v bitki pri Ipsu (301) je
bila ta država stalno v obrambi. Antigonovo državo je bistveno okrnila izguba Ba-
bilonije 312 in satrapij med Tigrisom in Indom nekoliko pozneje, ko je na tem po
obsegu ogromnem področju zavladal Selevk. Antigonova država je torej obsegala
gospodarsko zelo pomemben maloazijski in sirski prostor. Kot politična in gospo-
darska sila je presegala druge začasne državne tvorbe dobe diadohov.
Ozemeljsko precej manjša, vendar prostorsko bolj zaključena je bila država
Lagida Ptolemaja. Sestavljali so jo Egipt, Kirenajka, južna Sirija in otok Ciper.
Oblast nad slednjima dvema pokrajinama je bila sporna, v posameznih obdobjih –
odvisno od trenutne vojaške in politične moči – je bil ta del države izgubljen v prid
»azijskega kraljestva«. Ptolemajevi poskusi, da bi se utrdil na južni obali Anatolije
in v Grčiji, niso bili uspešni.
Evropskemu delu države sta vladala Kasander in Lizimah. Kasander (s sre
diščem moči v sami Makedoniji) je ponekod dejansko (Peloponez, Epir), dru-
god bolj formalno obvladoval Grčijo. Trakijo (od Egejev do spodnje Donave in
črnomorske obale z grškimi mesti) ter morske ožine, važne za preskrbo Grčije, je
nadzoroval njegov zaveznik Lizimah. Slednji si je dosti prizadeval za širjenje grške
kulture na vzhodnobalkanski prostor in je bil pri tem (tako kot pred njim Filip II.)
precej uspešen.
Medtem ko so države Antigona, Ptolemaja, Kasandra in Lizimaha gravitirale
k vzhodnemu Sredozemlju, pa je bila usmeritev države, ki ji je vladal Selevk, popol
noma drugačna. Ta je leta 308 iz Babilonije razširil oblast nad celotnim iranskim
vzhodom do meja Indije. V prednjeindijskem prostoru se je namreč po Aleksan-
drovi smrti oblikovala močna državna tvorba pod vodstvom nove dinastije (prvi
vladar je bil Sandrákottos, v indijskih virih imenovan kot Čandragupta), ki je ob-
segala porečji Inda in Gangesa. Selevku zaradi tega ni uspelo obnoviti oblasti nad
delom indijskega prostora. Sklenil je sporazum, po katerem je dobil indijski vla-
dar Peterorečje, Arahozijo, Gedrozijo, dolino Kabula z gorskimi prehodi v Indijo,
skratka vse Aleksandrove osvojitve iz sklepnega dela azijskega pohoda. Selevk pa
je dobil od indijskega vladarja 500 bojnih slonov, indijsko »težko oborožitev«, ki
jo je uporabil v vojnah za Aleksandrovo državo in jo tako zanesel daleč na zahod,
v prednjeazijski in celo evropski prostor (prim. Strabon 15,9).
Delitev države Aleksandra Velikega v države diadohov (po The Times Atlas of European
History, 1994)
Komaj nekaj let po sklenitvi miru 311 se je vojna med diadohi – z istim
razmerjem zavezništev – obnovila. Antigon se je po neuspešnih bojih s Selevkom
v Babiloniji (309/8) obrnil proti zahodu. Njegov cilj je postala utrditev pozicij v
Grčiji (zlasti v Atenah), s čimer naj bi prizadel Kasandra na najbolj občutljivem
delu njegovega območja. Ko se je 307 v Grčiji pojavil Antigonov sin Demétrios
Poliorketés, so Atenci prestopili na njegovo stran, s čimer se je tamkaj zaključila
desetletna doba Demetrija Faleronskega, državnika, ki je moral v izgnanstvo in je
postal kasneje zelo vpliven svetovalec Ptolemaja na dvoru v Aleksandriji. Atenci
so sprejeli prehod pod Antigonovo oblast kot osvoboditev, saj so Antigona in De-
metrija Poliorketa počastili kot bogova odrešenika (theoì sotêres) ter jima posta-
vili pozlačene kipe poleg kipov osvoboditeljev izpod oblasti tiranov Harmodija in
Aristogejtona.
Drugi Antigonov udarec je bil namenjen Ptolemaju. V veliki pomorski bitki
pri ciprski Salamini (306) je Demetrij Poliorket zmagal nad egiptovskim ladjevjem
in za dve desetletji utrdil pomorsko prevlado »azijskega kraljestva« v vzhodnem
Sredozemlju (Plutarh, Demetrios 15–16). Po teh dveh uspehih si je dal Antigon
kraljevski naslov in le-tega prenesel še na sina kot sovladarja. Antigon se je štel
za Aleksandrovega naslednika in s tem gospodarja celotne Aleksandrove države,
ostali diadohi pa naj bi mu bili kot vladarji nižjega ranga podložni.
Vendar pa je bila vrsta Antigonovih uspehov s tem zaključena. Ko je njegov
pomorski in kopenski napad na Egipt spodletel, si je Ptolemaj 305 nadel kraljev-
ski naslov, za njim pa so isto storili še ostali trije diadohi, Kasander, Lizimah in
Selevk (slednji je bil že od 309/8 »kralj Babilona«, vendar je naslov veljal le v od-
nosu do domačega prebivalstva). Kraljevski naslov je postal izraz suverene oblasti
nad novimi državami in je kot tak izraz dejanskega razpada Aleksandrove države
na pet delnih držav.
Boj proti Egiptu je Antigon nadaljeval z napadom na Rodos (305), ki je bil

egiptovski zaveznik. Kljub za tiste čase zelo moderni oblegovalni tehniki Demetriju
Poliorketu ni uspelo niti po enoletnem obleganju zavzeti mesta (Diodor 20,81–88;
91–99). Za Rodos je pomenila uspešna obramba začetek velikega vzpona, saj je
postal v kratkem času pomembna trgovska sila vzhodnega Sredozemlja.
Zelo zapleten je bil v tej dobi razvoj dogodkov v Grčiji. Štiriletna vojna (307–
304) med Kasandrom in Demetrijem se je končala z zmago azijskega kraljestva.
Krono vojaškega in političnega uspeha nadarjenega Antigonovega sina je pomenila
razglasitev Panhelenske zveze v Korintu leta 302, h kateri so pristopile skoraj vse
grške polis (z izjemo Sparte, Mesenije in Tesalije). Antigon je postal zaščitnik te
zveze, ki je bila (tako kot v času Filipa in Aleksandra) sklenjena za večne čase, le
da je bil tokratni cilj zveze vojna proti Kasandru (Diodor 20,100; 102–103; Plu-
tarh, Demetrios 23–27; prim. HGIÜ 281,282, 283).
Zaradi Antigonovih uspehov v Grčiji se je izoblikovalo novo zavezništvo proti
azijskemu kraljestvu. Spričo nevarnosti hkratnega napada Kasandra, Ptolemaja in
Selevka na Antigonovo državo se je slednji iz Grčije umaknil v Malo Azijo.
Sklepni del vojne pomeni prodor Lizimaha v azijski prostor proti vzhodu in
prodor Selevka iz Babilonije proti zahodu. Zavezniški vojski sta se združili v se-
verni Frigiji in v veliki bitki pri Ipsu poleti 301 porazili vojsko azijskega kraljestva.
Odločilno vlogo v spopadu je imela velika premoč zavezniške strani v težki oborožitvi,
t.j. v bojnih slonih, ki jih je Selevk v velikem številu privedel na maloazijsko bojišče.
»Azijski kralj« Antigon je v bitki padel, zmagovalci so si razdelili njegovo ozem-
lje. Lizimah je razširil oblast na celotno Malo Azijo do Tavrosa, Selevku pa je pri-
padel ostali del Antigonovega kraljestva s težiščem v Siriji. Kasander (kot najmanj
zaslužen za zmago) ni dobil nobenega ozemlja, pač pa možnost, da vzpostavi oblast
v Grčiji. Ptolemaj, ki v vojni ni imel večje vloge, je dobil južne obale Sirije. Ker
Selevk na to ni pristal, je postala južna Sirija (Koíle Syría) za stoletje in pol predmet
spora med Selevkidi in Ptolemajci. (Diodor 20,106–113; Plutarh, Demetrios 28–30).
Z bitko pri Ipsu je bila ideja enotne Aleksandrove države dokončno poražena.
Izoblikoval se je sistem večjih nasledstvenih držav, ki je obstajal do rimskega po-
sega v helenistični svet. V praksi se je potrdila ideja, da le vojaška zmaga (in ne
poreklo) opraviči vladarsko oblast. Vojska je postala temelj oblasti diadohov. Njen
pomen je presegal vojaško-politično področje, saj je segal tudi na druga področja
državnega življenja, tako zlasti v gospodarstvo. Vojaški tabor je postal – tako kot že
v Aleksandrovi dobi – tudi središče gospodarskega življenja, saj so bile tam velike
količine denarja, suženjske delovne sile, tam so se reševala vprašanja preskrbe ve-
likega števila vojakov. Antigon je prvi uvedel pomembno novost v državni upravi,
ko je namesto satrapov za upravnike velikih območij postavil stratege in s tem v
eni osebi združil vojaško in civilno oblast. Temu zgledu sta sledila Lizimah in (po
bitki pri Kurupediju) Selevk (vendar le za zahodne dele svoje države, tako da je v
Iranu ostala stara državna uprava).
Pomembne novosti so v tej dobi nastopile tudi v odnosu država – mesto.
Maloazijske grške polis so se vključile v državno strukturo, vendar so obdržale
notranjo avtonomijo. Velika mesta so postala središča gospodarskega življenja.
Ustanovljena so bila številna nova mesta, ki so dobila imena po diadohih (zlasti

po Antigonu, Lizimahu, Kasandru in Selevku). Na nove temelje so bili postavlje-
ni odnosi med vladarjem in domačim azijskim prebivalstvom. Aleksandrovi načrti
stapljanja prebivalstva različnega izvora so bili opuščeni in s tem je propadel po-
skus oblikovanja velikega makedonsko-iranskega naroda. Odnos diadohov do pre-
bivalstva neevropskega porekla je bil konservativen, v Azijcih so videli predvsem
podložnike. Selevk je izvajal politiko makedonizacije ter je skušal iz Babilonije in
Sirije ustvariti novo Makedonijo. Prav tako je Ptolemaj protežiral Grke in Make-
donce v odnosu do Egipčanov.
2.3. Doba utrditve helenističnih držav
Politično življenje grško-makedonskega sveta je v dveh desetletjih po Ipsu

(301) temeljilo na sistemu štirih velikih držav, ki so jim vladali diadohi Selevk,
Lizimah, Ptolemaj in Kasander. Izven tega državnega sistema je bil Demetrij Po-
liorket, ki ni bil vladar države, temveč je razpolagal z veliko mornarico, s katero
je gospodoval nad morjem. Kot prvi med diadohi, še pred Pirom, je usmeril svoje
načrte na Zahod, na območje Italije in Sicilije ter se je povezal s sicilskim vladarjem
Agatoklom (Agathoklês). Za kratkotrajno obdobje se je pojavila vizija velikega sre-
dozemskega pomorskega imperija Makedoncev in Grkov, ki bi se razprostiral od
Sicilije do Fenicije. V državnem sistemu prvih petnajstih let po Ipsu (301–286) je
obstoj pomorskega imperija pravzaprav najbolj dinamični element v meddržavnih
odnosih. Prizadevanja diadohov v tej dobi so se stikala v eni točki: vsi so skušali
postati makedonski kralji. Po Kasandrovi smrti (298) so se dali skoraj vsi diadohi
na vojaških zborih oklicati za kralje Makedoncev, tako Demetrij, Pir (ko se je pote-
goval za makedonski prestol), Lizimah, Selevk in Ptolemajev sin Ptolemaj Keravnos
(ki se je potegoval za makedonski prestol). Naslov »makedonski kralj« ni odražal
dejanske moči ali pomena te dežele, pač pa je postal izraz prestiža in sredstvo vla-
darskega legitimiranja (podobno kot v srednjem veku naslov rimskega cesarja).
Oblast Demetrija Poliorketa je po Ipsu (301) temeljila na posedovanju obal-
nih mest v Joniji, Kariji, Feniciji, na Cipru, egejskih otokih in ponekod v Grčiji
(Megara, Korint). Panhelenska zveza je bila sicer po bitki pri Ipsu ukinjena, Atene
so odrekle pokornost premaganemu azijskemu kraljestvu.
Kritična točka po letu 301 je bilo vse večje nasprotje med najmočnejšima dia-
dohoma Selevkom in Ptolemajem, ki je nastalo zaradi t.i. sirskega vprašanja, spor-
ne egiptovske posesti nad južno Sirijo. Da bi si utrdil svoj položaj, se je Ptolemaj
povezal z Lizimahom (prek dinastične poroke), pozneje tudi s Kasandrom, Selevk
pa je prek dinastične poroke sklenil zavezništvo z Demetrijem Poliorketom.
S smrtjo makedonskega kralja Kasandra 298 – vladar je pomemben tudi kot
ustanovitelj nove prestolnice Soluna (Thessaloníke) – so v Makedoniji za dve de-
setletji nastopila težke, skorajda anarhične razmere, saj je postal makedonski pre-
stol cilj različnih političnih avanturistov oz. »kraljev brez zemlje«. Zlasti se je za
makedonski prestol trudil Demetrij, ki je začel obnavljati oblast nad Grčijo (leta
295 je zavzel Atene in mesto priključil svojemu pomorskemu imperiju), nato po-
segel v Makedonijo in se leta 294 oklical za »kralja Makedoncev«. S tem je postal

najmočnejši vladar v Evropi. Ustanovil je novo prestolnico Demetriado (Demetriás)
v Tesaliji, ki je bila zgrajena kot tipično helenistično trdnjavsko mesto (s sedem ki-
lometrov dolgim obzidjem in 87 stražnimi stolpi). Demetriju je v naslednjih letih
uspelo, da se je utrdil v Bojotiji (292/1), da je zavzel Korkiro (291/290) in se prek
dinastične poroke povezal s sirakuško državo na Siciliji. Spričo velikih uspehov v
Makedoniji, Grčiji in na Zahodu je postal Demetrij žrtev napada ostalih diadohov:
Lizimaha, ki je vpadel v Makedonijo (za njim še Piros), ter Ptolemaja, čigar ladjevje
je zrušilo Demetrijevo oblast v Egejskem morju (osvoboditev Aten 287). Demetrij,
ki je skušal s posegom v Azijo zrušiti tamkajšnjo Lizimahovo oblast, je doživel po-
raz, bil odrinjen na Vzhod in leta 286 ga je zajel Selevk. S tem je izginila najbolj
dinamična osebnost med diadohi, vladar, ki je še celih petnajst let po Antigonovi
smrti ogrožal sistem držav diadohov (Plutarh, Demetrios 31–53).
Novo spremembo v meddržavnem sistemu diadohov so povzročila nesoglasja
v družini kralja Lizimaha. Ta je po Demetrijevem porazu leta 286 (?) pregnal svoje-
ga rivala Pira iz zahodne Makedonije in prodrl v Tesalijo. Lizimah je bil pomem-
ben reformator helenistične Makedonije. Uvedel je novo finančno upravo in skrbel
za gospodarski dvig dežele (masovno emitiranje novcev). Po usmrtitvi svoje žene
(Ptolemajeve hčere) 283 in po političnem prelomu s Ptolemajci je izbruhnil upor v
Aziji, ki mu je sledil prestop vrste mest na Selevkovo stran. Sledila je vojna med
Lizimahom in Selevkom, ki se je v začetku 281 zaključila z bitko pri Kurupediju
(Kouroupedíon severno od Magnezije, kjer je 92 let kasneje rimska vojska prema-
gala Antioha III.; prim. Memnon, FGrH 434,5,6). Zmagovitega Selevka je po bitki
vojska oklicala za »kralja Makedoncev«. Ob prihodu na evropska tla je postal novi
»kralj Makedoncev« žrtev atentata novega (že petega) pretendenta na makedonski
prestol, Ptolemaja Keravna (starejšega sina Ptolemaja I.).
Ti dogodki iz leta 281 zaključujejo obdobje diadohov, saj sta preminila (kot
večina nasilne smrti) še zadnja dva, Lizimah in Selevk, medtem ko je Ptolemaj
I. umrl dve leti pred tem. Po štiridesetletni vojni so se njihove države v glavnem
ustalile, čeprav so obstajala številna odprta mejna vprašanja. Število obstoječih
držav se je zmanjšalo na tri velike državne tvorbe: Egipt s sosednjimi deželami
pod oblastjo Ptolemajcev, Azijo pod oblastjo Selevkidov in Makedonijo, kjer se
je spričo kaotičnih razmer in hudega keltskega vdora helenistična država utrdila z
nekajletno zamudo. S Ptolemajem II. v Egiptu in Antiohom I. v Aziji je nastopila
druga generacija vladarjev, ki je bila vse manj obremenjena z vprašanjem Alek-
sandrove dediščine. Ta generacija je skušala obdržati in utrditi svoje države, ideja
enotne Aleksandrove države pa je bila dokončno in v celoti opuščena. Po več de-
setletij trajajočih vojnah so se v življenju teh držav pojavila nova vprašanja, kot na
primer dvig gospodarstva, ureditev uprave in uveljavljanje nove državne ideologije
na podlagi vladarskega kulta. Helenistične države so krenile po poti specifičnega,
med seboj od primera do primera precej različnega razvoja.
• Literatura o izbranih vprašanjih: W.S. Ferguson, Demetrios Poliorcetes and the Hel-
lenic League, Hesperia 17, 1948, 112–136; R.H. Simpson, The Historical Circum-
stances of the Peace of 311, JHS 74, 1954, 25–31; Isti, Antigonos the One-Eyed and
the Greeks, Historia 8, 1959, 385–409; C. Wehrli, Antigone et Démétrios, Genève

1968; J. Seibert, Untersuchungen zur Geschichte Ptolemaios'I., München 1969; H.
Bengtson, Herrschergestalten des Hellenismus, München 1975; A. Mehl, Seleukos
Nikator und sein Reich, Louvain 1986; E.M. Anson, Antigonus, the Satrap of Phry-
gia, Historia 37, 1988, 471–477; H.S. Lund, Lysimmachus. A Study in early Helleni-
stic Kingship, London – New York 1992; ustrezna gesla o diadohih v KlP in DNP.
3. Grki na Zahodu v helenistični dobi
• Viri: Le v fragmentih so ohranjena dela Timaja (Tímaios) iz Tavromenija (umrl 250;

napisal je zgodovino obdobja vojskovodje Agatokla; FGrH 566), Durisa s Samo-
sa (FGrH 76; iz njega je črpal Diodor, 15–21) in drugih zgodovinarjev ter spomi-
ni (hypomnémata) epirskega kralja Pira (FGrH 229). Edini v celoti ohranjen vir je
Plutarhov življenjepis kralja Pira (gl. v slov. prevodu A. Sovreta; Življenje velikih
Grkov, 299–339). Sorazmeroma malo poročajo o tem času ohranjeni viri iz rimske
dobe: Livij (epit. 12–15), Dionizij Halikarnaški (19–20), Apijan (Samnitska vojna,
7–12), Kasij Dion (9–10) in na tej podlagi bizantinski zgodovinar Zonaras. Od epi-
grafskih virov so pomembne bronaste plošče (v celoti 38) iz južnoitalskih Lokrov.
• Temeljna literatura: H. Berve, Die Herrschaft des Agathokles, München 1952; P.
Lévčque, Pyrrhos, Paris 1957; N.G.L. Hammond, Epirus, Oxford 1967; krajše pre-
glede posredujejo: H. Bengtson, GG, 391–399; P. Grimal, Der Hellenismus, 70–77
in drugod; M. Cary, A History of the Greek World 323 to 146 B.C., 167–181; CAH
VII/1, 1984, 384–411 (Agatokles); VII/2, 1989, 456–485 (Pirove vojne).
3.2. Grki v južni Italiji
V dobi vzpona Rima iz lokalne v regionalno silo (po zmagah nad Samniti,
Etruščani in Kelti) so Grki na Siciliji bojevali obrambne vojne proti vse močnejši
Kartagini, Grki v južni Italiji pa eksistenčni boj proti italskim ljudstvom. Pri tem
je postal položaj Grkov v Veliki Grčiji skorajda brezupen, saj je bilo njihovo nase-
litveno ozemlje razbito na vrsto enklav sredi italskega sveta. V eksistenčni stiski
so iskali pomoči v domovini, od koder so prihajali na italska tla vojaški poveljni-
ki z manjšimi najemniškimi vojskami: spartanski kralj Arhidam III. (ki je padel
338 pri Mandoniji v bojih proti Mesapijcem in Lukanom), epirski kralj Aleksander
(umorjen 331/30 pri Pandoziji), spartanski princ Kleonim (Kleónymos, po 303/2)
in končno epirski kralj Pir (Pýrrhos).
3.3. Sicilski Grki v dobi Agatokla
Sicilski Grki so bili v primerjavi z južnoitalskimi proti zunanjemu sovražniku

bolj uspešni. V Agatoklovem času jim je še enkrat uspelo, da so (kot pod Dionizi-
jem I.) premagali Kartažane. Mirovni sporazum, ki ga je 339 s Kartažani sklenil
Bronasta plošča iz Lokrov, 350–250 pr. Kr.; Državni muzej v Reggio Calabria
(I Greci in Occidente, Milano 1996, str. 53)
sirakuški državnik Timoleon, je potrdil staro stanje, kartažansko oblast nad približno
tretjino otoka z vzhodno mejo na reki Halik (Hálykos). V dobi notranjih nemirov v
Sirakuzah po Timoleonovi smrti se je kot sirakuški državnik in vojskovodja uve-
ljavil Agatokles, tipični vojaški najemnik, ki je postal na podlagi znatnih uspehov
proti Kartažanom leta 319/8 strateg z izrednimi pooblastili (strategòs autokrátor;
Marmor Parium B 12; FGrH 239 B 12 (113)). Na tej osnovi je vzpostavil v Sira-
kuzah 316/5 tiransko oblast (Diodor 19,4–9) in si v naslednjih letih (314/11) pri-
boril oblast nad večino grških polis na Siciliji. Na podlagi teh uspehov je začel voj-
no proti Kartagini (311 – 306) z namenom izriniti Kartažane z otoka in zavladati
nad vsemi tamkajšnjimi Grki. Po slabem, skorajda katastrofalnem začetku vojne
(grškemu vojaškemu porazu je sledilo kartažansko obleganje Sirakuz) je Agatokles
tvegal izredno drzno dejanje: med kartažanskim obleganjem mesta se je z vojsko
izkrcal v Afriki, dal sežgati ladjevje (in s tem preprečil povratek) ter šel nad Karta-
gino, vendar mesta ni mogel zavzeti (Diodor 20,3–18). Nato je skušal s kirenskim
lokalnim vladarjem organizirati velik pohod Grkov proti Kartagini (Diodor 20,38–
44). Pohod v Afriko se je končal neuspešno, po Agatoklovem povratku na Sicilijo
je bil 306 sklenjen mir, ki je obnovil staro stanje (Diodor 20,79).
Po koncu vojne proti Kartagini se je Agatokles kot prvi med sicilskimi Grki
po zgledu diadohov oklical za kralja in se dinastično (prek poroke) povezal s Pto-
lemajem I. Svojo aktivnost je nato usmeril proti severu, v urejanje razmer med
južnoitalskimi Grki. Na prošnjo za pomoč iz Tarenta je uspešno posegel proti Lu-
kanom, nato mu je uspelo za nekaj časa pridobiti celo Korkiro. V istem letu, ko so
Rimljani pri Sentinu porazili Samnite, Kelte in Etruščane, je Agatokles premagal
Brutijce (295). Agatoklov končni cilj je bila združitev vseh južnoitalskih Grkov
pod sirakuško hegemonijo, da bi na tej osnovi obnovil vojno proti Kartagini. Začel
je z gradnjo velikega ladjevja in se povezal z Demetrijem Poliorketom, vendar je
njegove velike načrte prehitela smrt (285).
Agatokles je bil zadnji pomembni državnik med Grki na Zahodu, čigar vla-
darski format, slog in pomen moremo primerjati s tiranom Dionizijem I. Agatok-
lov nastop je le nekoliko upočasnil zaton grštva na Zahodu, na sam proces krčenja
grškega sveta pa ni dosti vplival. Kot izrazit avanturist in tiran ni mogel zasnovati
trajnejše ureditve in po njegovi smrti so v Sirakuzah in drugod na Siciliji zavla-
dale anarhične razmere. Tudi vojaško pomembnejša ekspedicija epirskega kralja
Pira nekaj let kasneje v proces zatona grškega sveta na Zahodu ni prinesle nobe-
ne spremembe.
• Literatura: DNP, s.v. Agathokles (2); CAH VII/1, 1984, 384 ss.
3.4. Pirove vojne (280–275) in njihove posledice
Pirove vojne pomenijo prvi veliki spopad med Zahodom (še razdeljenim med
dve regionalni velesili, Rim in Kartagino) in helenističnim Vzhodom, ki je prav
v letih po Kurupediju (281) dosegel notranje ravnovesje. S temi vojnami je bila
presežena delitev sredozemskega sveta na vzhodno in zahodno polovico. Rim, ki
je malo pred tem (295) ubranil in utrdil oblast nad srednjo Italijo, je postal s temi
vojnami gospodar južne Italije in s tem celotnega polotoka. Stik z grško kulturo
južne Italije je bil zanj izrednega pomena. Rim ni le na političnem, temveč tudi na
kulturnem področju stopil na pot sredozemske (in ne le italske) države. Tudi za
grški helenistični svet je bil Pirov pohod v južno Italijo in na Sicilijo velikega po-
mena: s propadom Pirove ekspedicije je propadel tudi poskus združitve Grkov na
Zahodu in s tem poskus oblikovanja helenistične države, ki bi mogla konkurirati
Rimu. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj po neuspešnem posegu ene od helenističnih
držav na Zahod bo Rim posegel na helenistični Vzhod. To je bilo možno šele tri
četrt stoletja kasneje, potem ko je Rim v dveh velikih vojnah strl Kartagino in po-
stal gospodar zahodnega Sredozemlja.
Povod za spopad med regionalno helenistično silo in Rimom je bila t.i. ta-
rentinska vojna, v kateri so Rimljani vojaško podprli južnoitalsko grško mesto Tu-
rije, ki so ga ogrožali Lukani. Po rimski zmagi nad Lukani je prišla v Turije rimska
posadka. Rim je tako zapolnil praznino, ki je nastopila po Agatoklovem odhodu
iz južne Italije. Navzočnost rimske vojske v Turijih je izzvala reakcijo vodilne
grške polis Tarenta, ki pa sam ni bil sposoben pregnati Rimljanov. Tarent je prosil
za pomoč epirskega kralja Pira, ki je v tem času opustil boj za makedonski prestol
proti premočnim tekmecem (Ptolemaju Keravnu, Antiohu I. in Antigonu Gonatu)
in se je poskušal uveljaviti na Zahodu (Plutarh, Piros 13). Če lahko verjamemo
kasnejšemu viru (Zonaras), naj bi spočetka nameraval samo podpreti Tarentince,
dokler ti ne bi dosegli svojih ciljev. Pirova vojna je prvi dogodek v italski zgodo-
vini, za katerega se je zanimalo helenistično zgodovinopisje, in prav prek vojne s
Pirom je helenistični svet spoznaval novo nastajajočo velesilo na Zahodu.
Spomladi 280 se je Pir na čelu srednje velike vojske (okrog 25.000 vojakov
in 20 bojnih slonov, orožja, ki se je tako manj kot pol stoletja po Aleksandrovem
prihodu v Indijo pojavilo na evropskem Zahodu) izkrcal v Tarentu. V prvem spo-
padu z rimsko vojsko v bitki pri Herakleji (poleti 280; Diodor 22,6; Plutarh, Piros
15; prim. HGIÜ 311) je Pir nad rimsko vojsko sicer zmagal (izid bitke je odločil
prav napad z bojnimi sloni), vendar je utrpel hude izgube (Pirova ali kadmejska
zmaga). Po zmagi nad Rimljani so na Pirovo stran prestopile pred tem sprte grške
skupnosti v južni Italiji, še pomembnejše pa je postalo zavezništvo z južnoitalskimi
ljudstvi (Lukani, Brutiji in Samniti). Od Rima odvisna ljudstva srednje Italije so
ostala Rimu zvesta, čeprav je Pir v pohodu proti severozahodu prišel na razdaljo
samo šestdesetih kilometrov od Rima. V pogajanjih, ki so sledila, je epirski kralj
zahteval avtonomijo za Samnite, Brutije in Lukane, kar bi za Rim pomenilo izničenje
rezultatov stoletnega postopnega prodiranja proti jugu. V naslednji dvodnevni bi-
tki pri Avskulu (Ausculum) leta 279 je Pir sicer zmagal, vendar ponovno ob zelo
velikih izgubah (Plutarh, Piros 21). Rim se je po dveh porazih povezal s Karta-
gino, ki mu je nudila gospodarsko in logistično pomoč (nadzorovanje morja), Pir
pa je sklenil zavezništvo s Sirakuzami. S tem je Pirov pohod iz spopada za južno
Italijo prerasel v vojno za prevlado v zahodnem Sredozemlju. Epirski kralj je 278
prešel z vojsko na Sicilijo, kjer so ga oklicali za hegemona in kralja ter videli v
njem rešitelja pred Kartažani in domačimi razprtijami (Diodor 22,8;10; Plutarh,
Piros 22–23). Pirov sicilski pohod se je začel z velikimi vojaškimi zmagami nad
Kartažani, ki so obdržali le še nekaj utrdb. Rezultate tega pohoda je ogrozila ohla-
ditev odnosov med sicilskimi Grki in Pirom, predvsem zaradi stroge vojaške disci-
pline, ki so jo Grki občutili kot omejevanje svobode. Zaradi poslabšanja odnosov z
Grki na Siciliji in zaradi novih težav v južni Italiji je Pir po poltretje leto trajajočem
zadrževanju na Siciliji spomladi 275 zapustil otok. V času njegovega zadrževanja
tamkaj so se Rimljani v južni Italiji vojaško okrepili. Odločitev v vojni je prinesla
bitka pri Maleventu (zaradi njenega izida pozneje preimenovanem v Benevent)
275 (Plutarh, Piros 25). Ta je ostala na bojnem polju sicer neodločena, vendar je
Pir zaradi izčrpanosti vojske, ki se je v petih letih vojskovanja zmanjšala na vsega
8–9.000 mož, in zaradi pomanjkanja materialnih sredstev sklenil zapustiti Italijo.
Poleg tega so se tedaj ponovno pokazali izgledi, da bi se polastil makedonskega
prestola. Potem ko je izgubil simpatije Makedoncev in si zaprl pot do prestola je
– leta 272, komaj tri leta po vrnitvi iz Italije – Pir kot edini helenistični vladar, ki
je zmagoval nad Rimom in Kartagino, v Argosu padel kot žrtev nepomembnega
cestnega spopada (Plutarh, Piros 31–34).
S Pirovim odhodom iz Italije je bil grški svet južne Italije prepuščen Rim-
ljanom. Že leta 272 je padel pod rimsko oblast Tarent, od 270 dalje so tudi v Lo-
krih kovali novce z oznako ROME, kar kaže na vazalni odnos do Rima. Kot zadnje
grško mesto je 270 pod oblast Rima prišel Regij (Rhegion).
Z rimsko osvojitvijo kulturno visoko razvitega grškega sveta južne Italije je
bila ustvarjena podlaga za grški kulturni vpliv ter za postopno stapljanje grške in
rimske kulture. Grki so resda izgubili politično moč in svobodo, vendar so na kul-
turnem področju – kljub občasnim hudim odporom v delu rimske politike in javnosti
– zmagali nad Rimom. Na samem začetku rimske književnosti stoji tarentinski Grk
Livij Andronik, prevajalec Odiseje v latinščino in s tem posrednik grškega kultur-
nega izročila tedaj v kulturnem oziru še polbarbarskemu rimskemu svetu.
Izguba svobode je južnoitalske Grke prizadela predvsem na gospodarskem
področju. Rim je sklenil vrsto sporazumov s posameznimi grškimi polis in pri tem
določil njihove obveznosti. Tako so nosile grške polis (po rimski pravni ureditvi
socii navales) glavno breme pri gradnji rimske mornarice v prvi punski vojni, ki se
je pričela samo šest let po dokončni rimski osvojitvi južne Italije.
Grki na vzhodni Siciliji, združeni v sirakuški državi, so v tej dobi doživeli
še zadnje obdobje mirnega razvoja v svoji zgodovini. Hieron II. je v letih 275/4
izvedel korenite državne reforme. Državo je nato zelo spretno vodil v času velikega
rimsko-kartažanskega spopada v prvi punski vojni; v prvem delu vojne se je nagi-
bal na kartažansko stran, ob njenem zaključku pa je bil zanesljiv rimski zaveznik.
Šele po njegovi smrti (215 ali 214) in rimskem zavzetju Sirakuz 212 je postal tudi
ta del Sicilije rimska provinca.
Konec grške zgodovine v južni Italiji in na Siciliji označuje – podobno kot v
helenističnem svetu – propad grške polis in njena vključitev v veliko državno tvor-
bo, le s to bistveno razliko, da na Zahodu to ni bila helenistična država, temveč na
povsem drugačnih osnovah zgrajena rimska republika. Grki, ki zaradi cele vrste
razlogov v spopadu velikih sil za prevlado na sredozemskem Zahodu niso mogli
ohraniti politične svobode, so v naslednjem obdobju opravili pomembno civiliza-
cijsko poslanstvo: postali so posredniki grške kulture italskemu svetu in s tem bi-
stveno sooblikovali novo civilizacijo, ki se je porajala v okviru rimske države. Z
vključitvijo grških prvin predhodna rimska civilizacija (sinteza rimskih, etruščanskih
in v širšem smislu italskih elementov) sicer ni spremenila svojega bistva, vendar je
bistveno obogatila svojo vsebino.
4. Ravnotežje helenističnih sil
Zgodovinopisni viri so zelo skromni, ker so se skoraj v celoti izgubili (npr.

Filarhova zgodovina). Ohranjena sta klinopisna kronika (dogodki v Babiloniji v
času 1. sirske vojne 274/3) in papirus historične vsebine (sirski pohod Ptolemaja III.
246/5; FGrH 160). Med kasnejšimi zgodovinarji so ta čas opisovali Justin (Pompej
Trog) 24–29 (zelo sumarno in površno) in Polibij (prva knjiga o prvi punski vojni,
deli 2. in 4. knjige). Dragocene podatke prinašajo Plutarhovi življenjepisi Arata,
Agisa in Kleomena, kratek oris zgodovine Selevkidov pa tudi Apijanova Syriaké
(52 ss.). Ohranjenih je več historično pomembnih napisov; poleg grških je posebej
zanimiv dvojezični (grško-aramejski) napis kralja Ašoka iz Kandaharja (med 268
in 233), ki poroča o širjenju budizma proti zahodu (HGIÜ 321). Med arheološkimi
raziskavami velja omeniti izkopavanja v Mali Aziji (Milet, Efez, Pergamon, Sar-
de) in Grčiji (Delfi, Delos).
• Dobre preglede zgodovine te dobe (s podrobno literaturo) prinašajo: H. Bengtson,
GG, 399–426; P. Grimal, Der Hellenismus, 129–164; M. Cary, A History of the Gre-
ek World 323 to 146 B.C., 42 ss.; É. Will, Histoire politique, 117–364; H. Bengtson,
Herrschergestalten des Hellenismus, 111 ss.; CAH VII/1, 1984, 118–256; H. Gehrke,
Geschichte des Hellenismus, 100–113; 197–207; 258 sl.; posebej o Keltih v 3. stol.
gl. The Celts, Milano 1991 (katalog razstave v Benetkah), zlasti 303 ss.; o Ilirih in
ilirskih vojnah gl. M. Šašel Kos, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadra-
nom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986, 54–71 (z izbrano
literaturo na str. 65 ss.).
4.2. Od bitke pri Kurupediju do smrti Antigona Gonata (281–239)
Z novo generacijo vladarjev (Ptolemaj II. v Egiptu, Antioh I. v selevkidskem

kraljestvu, nekoliko kasneje Antigon Gonatas v Makedoniji) je ob koncu osem-
desetih let nastopila nova doba v zgodovini helenističnega sveta. Uveljavila se je
ideja ravnotežja sil, ki je – kljub svoji nezanesljivosti ali kar »labilnosti« – dajala
pečat helenistični dobi več kot tri četrt stoletja. Tri velike helenistične države so
določale razvoj vzhodnega Sredozemlja in Prednje Azije. Njihov vpliv na razvoj
zahodnega Sredozemlja pa je bil sorazmeroma majhen: Pirov pohod v južno Itali-
jo in na Sicilijo je ostal le epizoda, prijateljski odnos ptolemajske države z obema
vojskujočima se stranema v prvi punski vojni pa je bil motiviran z gospodarskimi
razlogi in ni bistveno vplival na izid spopada.
Po bitki pri Kurupediju so prišle do izraza negativne posledice propada Li-
zimahove države, ki je bila vojaško in gospodarsko sorazmeroma močna in je po-
vezovala v trdno državno zgradbo maloazijski in vzhodnobalkanski prostor. V ta
vojaško in politično sedaj »izpraznjeni« prostor so vdrli Kelti, ki so se na svoji se-
litvi (od konca 5. stol. dalje) do druge polovice 4. stol. razširili na Balkan in bili v
helenističnem prostoru kot najemniki navzoči že v vojnah med diadohi. Na vojaškem
področju so bile keltske vojske slabše organizirane in praviloma šibkejše od izurje-
nih helenističnih armad, njihova oborožitev, vojaška tehnika in taktika pa še zdaleč
niso dosegale standardov helenističnih vojska. Kelti so bili ob svojem prihodu na
območje helenističnega sveta tako uspešni predvsem zato, ker so se pojavili v tre-
nutku izrazite krize in vojaške šibkosti.
Prvi keltski sunek 279 je skoraj strl Makedonijo, ki je v obrambni vojni iz-
gubila kralja (Ptolemaîos Keraunós) in je bila strahovito opustošena. S padcem
Makedonije so si Kelti izbojevali dostop do grških dežel, ki so se v pričakovanju
keltskega napada vojaško povezale (Ajtolci, Fokejci in Bojotijci v srednji Grčiji).
Kelti so prodrli do Delfov in se nato – ne da bi opustošili svetišče – vrnili proti se-
veru (prim. Diodor 22,3–5; 9; Memnon, FGrH 434,8,8; HGIÜ 314; za poznejšo
dobo Strabon 12,5,1). Zaradi zaslug ob keltski nevarnosti je dobila Ajtolska zveza
nadzor nad delfskim preročiščem. S tem je Ajtolija, nekdaj ena povsem obrobnih
grških dežel, postala vodilna v grškem svetu. Kelti so v naslednjem letu (278) na
poziv lokalnih dinastov iz Bitinje (Nikomed I.) in Ponta (Mitridat II.) prešli Hele-
spont ter postali v zahodni Mali Aziji strah in trepet bogatih grških mest. Končno
jih je v znameniti slonovi bitki (275/4) premagal Antioh I., jih podredil oblasti Se-
levkidov in nato naselil v severnem delu Velike Frigije (prim. Livij 38,16; Justin
25,2,8–11). Keltska nevarnost velikih razsežnosti je minila, v lokalnih okvirih pa
so Kelti zaradi plenitev sosednjih pokrajin še vedno ostali dejavnik nestabilnosti v
osrednjem delu maloazijskega prostora.
Smrt Ptolemaja Keravna 279 je pahnila Makedonijo v anarhične razmere. Dva
Ptolemajeva naslednika sta bila povsem nesposobna, zato je vojaški zbor imenoval
posebnega regenta. Pojavilo se je več pretendentov za makedonski prestol, med

katerimi je bil najbolj uspešen sin Demetrija Poliorketa Antígonos Gonatâs, ki je
277 premagal Kelte in za skoraj štiri desetletja zavladal Makedoniji (276–239). Tako
se je kot zadnja helenistična država izoblikovala Makedonija, v kateri je zavladal
kralj iz tretje generacije diadohov (vnuk »azijskega kralja« Antigona in »stratega
Evrope« Antipatra, sin »pomorskega kralja« Demetrija Poliorketa).
Vzpon Makedonije v dobi Antigona Gonata je najpomembnejši fenomen v
razvoju helenističnega sveta v obdobju po Kurupediju. Antigon Gonatas je bil eden
najbolj izobraženih vladarjev svoje dobe, v mladosti je bil učenec Zenona iz Kitio-
na, utemeljitelja stoiške filozofije, po kateri se je tudi kot vladar ravnal. Makedoni-
ja je v kratkem času dohitela ostali helenistični svet. Obnovila in ponekod utrdila
je svojo oblast v grških deželah ter postala vsaj v Egejskem morju prevladujoča
pomorska sila.
Razvoj dotlej vodilnih helenističnih držav, selevkidske in ptolemajske, je v
tej dobi določalo globoko nasprotje, ki je izhajalo iz sirskega vprašanja, ko je Pto-
lemaj I. v času vojne proti Antigonu 301 zavzel južno Sirijo. Več kot stoletje in pol
sta se obe državi izčrpavali v boju za oblast nad to deželo (Koíle Syría). Ptolemajci
so hoteli to pokrajino obdržati iz politično-strateških pa tudi gospodarskih razlogov
(proizvodnja cedrinega lesa za gradnjo ladij). V tem oziru so bili nadaljevalci poli-
tike faraonov nove države, ki so, kot npr. Tutmosis III. in njegovi nasledniki od 15.
stol. dalje, skušali za vsako ceno obvladovati južno Sirijo in Fenicijo.
Nasprotje med selevkidsko in ptolemajsko državo je v sedemdesetih letih
vodilo v več vojnih spopadov. V letih 280–279 je potekala vojna med Selevkidi
(Antioh I.) in Egiptom (Ptolemaj II.), ki so ga podpirali Makedonija (Antigon Go-
natas), zveza mest ob Pontskem morju in v Propontidi (Herakleja, Bizanc), Biti-
nija in Kapadokija. Po zaključku te po poteku slabo poznane vojne se je Antioh
I. z uspehom vojskoval proti Keltom (277–275), ki so vdrli v Malo Azijo. Komaj
leto kasneje je izbruhnila prva sirska vojna (275/4–271), ki je ostala brez zmago-
valca, vendar je Ptolemaju II. uspelo obdržati ozemlja v južni Siriji in Feniciji. O
koncu te vojne poroča kot najbolj zanimiv vir zapis o velikem slavju v Aleksan-
driji (271/270) s slavnostnim sprevodom (pompé) in parado ptolemajske armade
(Kalikseinos z Rodosa, FGrH 627,2; prim. V. Fortmeyer, The Dating of the Pom-
pe of Ptolemy II Philadelphos, Historia 37, 1988, 90–104); pesnik Teokrit je za to
priložnost sestavil posebno himno v čast vladarskemu paru (Ptolemaj II. in nje-
gova sestra/žena Arsinoa, ki sta bila počaščena kot theoì sotêres). Velike uspehe
Egipta v tej dobi odražajo tudi diplomatski stiki z Rimom in Kartagino na Zahodu
ter z Indijo na Vzhodu.
Zaradi vzpona makedonske pomorske sile v egejskem bazenu, ki je postala
nevaren konkurent ptolemajski pomorski sili, je prišlo do t.i. hremonidejske voj-
ne (267–261; po atenskem politiku Hremonidu), v kateri je skušal Egipt organi-
zirati odpor Grkov proti Makedoniji ter je pri tem dobil na svojo stran Atene in
Sparto (prim. HGIÜ 323; iz te dobe tudi 324 in 325). Spričo izrazite makedonske
premoči na grškem bojišču se je vojna končala tragično za ptolemajska zavezni-
ka Sparto (kralj Arevs je padel v bitki pri Korintu) in Atene (kapitulacija 263/2,
prihod makedonske vojaške posadke in guvernerja). Atene, tedaj ob Aleksandriji

še vedno vodilno kulturno središče, so bile naslednjih 35 let (do 229) politično ne-
svobodne. Hremonidejska vojna pomeni ponovno zmago helenistične monarhije
nad grško polis, ki je primerljiva z okroglo desetletje starejšimi zmagami Rimlja-
nov nad grškimi polis v južni Italiji.
Hremonidejski vojni je sledila druga sirska vojna (260–253), v kateri sta se
proti Ptolemaju II. povezali selevkidska (Antioh II.) in makedonska država. Spo-
pad se je zaradi rahle premoči zavezniških držav (zlasti Makedonije kot pomorske
sile) za Egipt končal z izgubo dela čezmorskih ozemelj (v Joniji, Pamfiliji in Kili-
kiji) in s sklenitvijo miru, ki je postal podlaga dinastične zveze med Ptolemajci in
Selevkidi (poroka med Antiohom II. in Berenike, hčerko Ptolemaja II.).
Dinastična zveza dveh rivalskih držav je bila povod za naslednjo nevarno
vojno med njima (t.i. Laodikina ali tretja sirska vojna v letih 246–241; FGrH 160).
Ko je po smrti Antioha II. (246) zavladal Selevk II., je otroke iz zveze Antioha II. z
Berenike odrinil od oblasti, nato pa jih je dal skupaj z materjo umoriti. V vojni, ki
je sledila, je imel Egipt spočetka velike uspehe (priključitev Kirenajke, nato celo
zavzetje Antiohije). Čeprav so bili le-ti v nadaljevanju vojne v glavnem izničeni,
je egipčanska propaganda prikazovala Ptolemaja III. kot velikega vojskovodja in
zavojevalca v slogu starih faraonov. Z mirovnim sporazumom leta 241 je obdržal
Egipt le posamezne postojanke v severni Siriji (Selevkeja v Pieriji; prim. Polibij
5,58), del postojank v Trakiji in v Egejskem morju.
Laodikina vojna je potisnila selevkidsko državo skorajda na rob propada. V
njenih vzhodnih in zahodnih delih so izbruhnili veliki upori, ki so vodili v osamo-
svojitev velikih delov državnega ozemlja; kazalo je, da bo ta po obsegu ogromna
država propadla že po manj kot 50 letih obstoja. Proces propada državnih struktur je
zajel dve veliki območji, Malo Azijo in iranski Vzhod. Na obeh področjih je osamo-
svojitev obsežnih delov države pomenila uveljavitev domačega etničnega elementa
(zlasti Perzijcev) proti makedonsko-grški prevladi v selevkidskem kraljestvu.
Že okrog 260 je v vzhodnem delu Male Azije nastala Velika Kapadokija
pod vladarjem perzijskega rodu (Ariaráthes), na severnem delu polotoka pa kar
dve državi, Bitinija (ob morskih ožinah in v njihovem zaledju, z nekaj pomembni-
mi grškimi mesti, kot sta bili Kizik in Halkedon) in Pontos (severni del polotoka
s prehodi v Armenijo). Prebivalstvo teh držav je bilo mešano (poleg Grkov še pri-
padniki maloazijskih ljudstev in Iranci), nosilci odpora proti Selevkidom in prvi
vladarji pa so bili po izvoru Iranci. Moč selevkidske države v Mali Aziji so slabili
tudi še vedno nemirni Kelti (»Galati« v severnem delu Velike Frigije; prim. Stra-
bon 12,5,1). Ti pojavi in procesi so skoraj v celoti strli moč selevkidske države v
maloazijskem prostoru.
Še hujše udarce so Selevkidi doživeli v iranskem vzhodnem delu države. Naj
prej se je od selevkidske države ločila Baktrija (satrap Diodotos), pri čemer je bila
njena glavna opora sorazmeroma veliko število grških in makedonskih vojaških ko-
lonij (t.i. katoikij). V tej državi je politično še naprej prevladoval grško-makedonski
element. V partski satrapiji je vpad iranskega ljudstva Parnijcev z območja vzhodno
od Kaspijskega jezera zrušil makedonsko oblast. Nastala je nova iranska državna
tvorba Partija – njen prvi vladar je bil Aršak, (gr. Arsákes), ustanovitelj dinastije
Arsakidov -, ki je imela tipično fevdalno ureditev in se je navezovala na ahajme-
nidske tradicije. Proti grški kulturi, ki so jo tamkaj uveljavljali priseljenci, so Parti
podpirali izrazito iransko usmeritev, kar pomeni najbolj radikalni prelom s sele-
vkidsko državo. Na podlagi t.i. »partske ere« (po poznejših babilonskih virih od
leta 247) naj bi partska država nastala že tega leta, vendar je njen dejanski začetek
nekoliko kasnejši (začetek tridesetih let 3. stol.?). Država iranskih Partov se je v
naslednjih stoletjih zelo povečala ter postala najprej enakovreden, nato pa močnejši
nasprotnik Selevkidov in za daljši čas (od pozne republike do 2. stol. po Kr.) tudi
enakovreden nasprotnik Rima.
Na edinem evropskem kriznem žarišču, v Grčiji, so se razmere sredi 3. stol.
bistveno spremenile. Kljub zmagi v hremonidejski vojni makedonska oblast nad
Grčijo ni bila trdna. Vzrok za njen zaton je bila krepitev moči makedonskega pod-
kralja v Grčiji (Aleksander) in krepitev grških zvez. V srednji Grčiji se je kot re-
gionalna sila uveljavila Ajtolska zveza, ki je imela prevlado v Delfih in je postala
po vključitvi Akarnanije tudi pomembna pomorska sila. Na severnem Peloponezu
se je uveljavila Ahajska zveza (ustanovljena 280), ki jo je sredi stoletja vodil Ara-
tos iz Sikiona. Čeprav sta bili obe zvezi v stalnih spopadih z Makedonijo, ki si je
lastila oblast nad Grčijo, ni prišlo do osvobodilne vojne obeh proti Makedoncem,
saj sta se zvezi zapletli v medsebojne spore in spopade. Leta 243 so Ajtolci vpadli
na Peloponez in zavzeli Akrokorint. Ahajska zveza je sklenila zavezništvo s Ptole-
majem III. in Sparto, ki pa je kot zaveznik zaradi hude notranje krize (uboj kralja,
socialni nemiri) malo zalegla. Vojna v Grčiji se je zaključila brez odločitve, kljub
hudim pretresom je sistem helenističnih držav prestal preiskušnjo tudi na grškem
kriznem področju.
Izven sistema helenističnih držav, vendar v območju helenističnega kulturne-
ga sveta, se je sredi 3. stoletja ponovno razplamtelo krizno žarišče na Zahodu, zlasti
na Siciliji. V prvi punski vojni (264–241) so Rimljani pregnali Kartažane s Sicilije
in zavzeli celoten otok (Polibij 1,10 ss.). Njihova zmaga pomeni dejansko konec
svobode grškega sveta na Siciliji, ne oziraje se na dejstvo, da je sirakuškemu vla-
darju Hieronu II. s spretno diplomacijo v vojnih razmerah (najprej kot kartažanski,
nato pa kot rimski zaveznik) uspelo ohraniti neodvisnost (sicer nekoliko zmanjšane)
države vse do leta 212. Rimska ustanovitev province Sicilije 227 in rimsko zav-
zetje Sirakuz 212 pomenita konec helenistične Sicilije (prim. Diodor 26,18). Grki
na Zahodu so izgubili po padcu osrednjih naselitvenih področij v južni Italiji in na
Siciliji pod rimsko oblast skoraj ves politični vpliv, na kulturnem področju pa so
še naprej ostali velesila. Poleg velikega vpliva južnoitalskih in sicilskih Grkov na
rimsko kulturo velja upoštevati tudi pomembno kulturnozgodovinsko poslanstvo
svobodne grške polis Masalije v njenem širšem keltskem zaledju (dolina Rodana
do dan. zahodne Švice in vzhodne Francije).
V okroglo štiridesetletnem obdobju šibkega ravnotežja helenističnih sil po
bitki pri Kurupediju (281) je – ob ohranitvi meddržavnega sistema – prišlo do po-
membnih premikov v razmerju moči med državami. Samo Ptolemajci so obdržali ali
celo nekoliko povečali svoje ozemlje, Selevkidi so utrpeli hude ozemeljske izgube
Lončena čaša z grško-keltskim napisom, konec 2. ali začetek 1. stol. pr.Kr.;

Mestna muzejska zbirka Fouilles de La Cloche (The Celts, Milano 1991, 492)
(vsaj polovico državnega ozemlja) v Mali Aziji in na iranskem Vzhodu, Antigonidi

pa so obdržali svoje ozemlje, vendar je bila njihova oblast nad Grčijo zelo načeta.
Najmočnejši vladar v sistemu helenističnih monarhij je bil tedaj nedvomno Ptole-
maj III. (Euergétes). Ptolemajska premoč v helenističnem svetu je temeljila na dobri
vojski in zlasti na močni mornarici ter na trdni gospodarski podlagi (ob veliki kme-
tijski proizvodnji tudi daleč največja manufakturna (»industrijska«) proizvodnja).
To uspešno gospodarstvo je temeljilo na hudem izkoriščanju egiptovskih kmetov,
saj se v stopnji obremenjevanja svojih podložnikov ni mogla z Egiptom primerjati
nobena helenistična država.
4.3. Od smrti Antigona Gonata do prvega posega Rima (239 – ok. 200)
Desetletja od smrti Antigona Gonata (239) do konca rimske vojne proti Ma-
kedoniji (205) so bila odločilna za usodo helenističnega sveta. Že Pirov prihod v
južno Italijo je politično trdno povezal Zahod s helenističnim svetom. Rimski po-
seg čez Jadran v Ilirijo 229 je bil prvi znak nove vzhodne orientacije nastajajoče
italske velesile. Zaradi svoje politične razbitosti helenistični svet ni bil sposoben
zavrniti rimskega širjenja proti vzhodu. Makedonija je ostala v tem boju proti Rimu
sama. Že rimska zmaga v drugi punski vojni (218–201) je v bistvu odločila usodo
helenističnega sveta, ki se je v spopadu z Rimom v naslednjih desetletjih pokazal
– v primerjavi s Kartagino – kot neprimerno šibkejši nasprotnik.
Helenistični svet je bil v tem razdobju neka zaokrožena celota še v manjši
meri kot v štirih desetletjih po Kurupediju. V tem času se je sistem helenističnih
držav delil na dva kroga, ki sta se stikala le na obrobju.
I. Zahodno območje sta sestavljali Makedonija (vladali so ji Demetrij II.

(239–229), Antigon Doson (229–222/l) in Filip V. (222/1 – 179)) ter Grčija. Prvi
rimski poseg čez Jadran in utrditev oblasti nad Ilirijo 229/8 sta pomenila resno
grožnjo za labilni državni sistem Makedonije in grških dežel.
II. Vzhodni krog helenističnih držav sta sestavljali konkurenčni selevkidska
in ptolemajska država. Ker sta bili zaposleni z medsebojnimi spori, nista mogli dosti
vplivati na razvoj na njunem obrobju. Značilost tega časa je bil vzpon srednjih in
manjših držav, kakršni sta bili Pergamon in Rodos. Te države so zapolnile vrzel, ki
je nastala z izrinjenjem Ptolemajcev iz Egejskega morja in z upadom selevkidske
sile v Mali Aziji. Pergamon, čigar začetki samostojnega razvoja segajo v čas boja
med Lizimahom in Selevkom I., je dosegel pod vlado lokalnih dinastov (po 263
Evmenes, nato za dolgo dobo (241–197) Atal I.) pomembno zmago nad keltskimi
Galati (230) in se je po velikosti ter pomenu pridružil samostojnim državam Biti
niji, Pontu in Kapadokiji. Atalu I. je uspelo po zmagi nad Selevkidi v letih 228–223
zavladati nad celotno preostalo selevkidsko Malo Azijo do Taurosa. Nasprotje med
Pergamom in Selevkidi je Rim kasneje izrabil za poseg v Malo Azijo. Šibkost sele-
vkidske države, ki je bila potisnjena v vojno na dveh frontah (v Mali Aziji in proti
Egiptu), je skušala izrabiti tudi Makedonija.
Novo obdobje države Selevkidov je nastopilo, ko je zavladal mladi Antioh
III. (223–187), ki mu je uspelo z izredno energijo obnoviti državo v nekdanjem
obsegu (kot v času Selevka I. in Antioha I.). V njegovi dobi je postala selevkidska
država ponovno vodilna helenistična sila. Mlademu selevkidskemu kralju je uspe-
lo, da je v letih 222–220 zatrl upor v Babiloniji ter ponovno priključil državi izgu-
bljena območja v Mezopotamiji in zahodnem Iranu (z mesti Selevkejo, Babilonom,
Suzo, Perzepolo in Ekbatano). Sledila je dosti težja četrta sirska vojna proti Egiptu
(221–217) za oblast nad južno Sirijo, ki je po pomenu postala vojna za prevlado
Antioh III., upodobljen na tetradrahmi iz kovnice v Ekbatani, 221–187 pr.Kr.

(G.K. Jenkins – H. Küthmann, Münzen der Griechen, München 1972)
v vzhodnem Sredozemlju (Polibij 5,34 ss.). Ta vojna je potekala v času, ko se je s

kartažanskim obleganjem Sagunta (219) začela vojna med Rimom in Kartagino za
prevlado nad zahodnim Sredozemljem. Odločitev o prevladi v vzhodnem Sredozem-
lju je padla v bitki pri Rafiji 217 (Polibij 5,80–86). Zmagala je egipčanska vojska,
v kateri so se prvič dotlej v velikem številu bojevali domačini (Egipčani), ki so se
v bitki zelo izkazali. Južna Sirija je ostala še naprej del ptolemajske države. Antioh
III. je v naslednjih letih (do 213) utrdil oblast v Mali Aziji, nato pa je šel na velik
pohod na Vzhod (212–205), s katerim mu je uspelo obnoviti selevkidsko oblast vse
do Indije; Baktrija, Parti in celo bližnja indijska država so postali selevkidski vazali
(Polibij 10,27–31; 11,39; 13,9). Antioh III. je dobil iz Indije – tako kot nekdaj Se-
levk I. – veliko število bojnih slonov. Selevkidski sistem vazalnih držav na Vzhodu
je vzdržal toliko časa, dokler ni bil selevkidski vladar prvič poražen. Antioh, ki je
posnemal Aleksandra, je po zaključku pohoda prevzel ahajmenidski naslov veliki
kralj, ki so ga Grki – po analogiji z Aleksandrom Velikim – sprejeli v obliki »An-
tioh Veliki«. Antiohovi veliki uspehi na Vzhodu časovno sovpadajo z odločilnim
razdobjem vojne med Rimom in Kartagino v zahodnem Sredozemlju, v katero se
je kot kartažanski zaveznik vključila tudi Makedonija (prva makedonska vojna
215–205). V dobi vzpona selevkidske države in vključitve Makedonije v vojno na
Zahodu je ostala ptolemajska država politično nevtralna.
Na grškem kriznem področju se je s presledki nadaljeval spopad med Ajtolsko
in Ahajsko zvezo, ki je vodil k popolnemu političnemu zatonu Grčije. Makedonija
se je prek svojih postojank v Grčiji vse bolj zapletala v grške spore. T.i. Demetrije-
va vojna (239/8; Makedonija proti Ajtolski in Ahajski zvezi) ni prinesla odločitve
(Polibij 2,44–46). Vrhunec moči obeh grških zvez je segel v dobo po smrti Deme-
trija II. (229), ko je Ajtolska zveza nadzorovala ozemlje od Jonskega do Egejskega
morja (vključno s Tesalijo in Bojotijo), Ahajska pa je poleg Ahaje vključevala po-
membne peloponeške polis (npr. Korint in Argos) ter del Arkadije. Z odhodom ma-
kedonske posadke so Atene 229 ponovno dosegle politično svobodo. Makedonska
oblast v Grčiji je z izjemo nekaj postojank (zlasti na otokih) propadla.
V izredno težkih razmerah je – kot regent namesto mladoletnega Filipa – za-
vladal Antigon Dozon (A. Dóson, 229–222/1). Zaradi vpadov Dardanov z območja
dan. Kosova in zavračanja dardanske nevarnosti je bila Makedonija popolnoma
neaktivna ob rimskem posegu v Ilirijo (prva ilirska vojna 229/8), v deželo, ki je si-
cer že od dobe Filipa II. sodila v makedonsko vplivno območje. Pač pa je Antigon
Dozon nekaj let kasneje spretno izkoristil kaotične razmere v Grčiji, posebej na
Peloponezu, namreč vojno med Ahajsko zvezo in Sparto (225–222).
V Sparti je kralj Kleomen III. izvedel pomembne državne reforme, s kateri-
mi je skušal državo, ki je že poldrugo stoletje doživljala hude poraze (odpad Me-
senije v dobi tebanske hegemonije, izguba dela ozemlja v času Filipa II.) in ki so
jo razjedala notranja nasprotja, ponovno obnoviti. Izvedel je temeljito zemljiško
reformo in se v državni strukturi oprl na periojke, saj je število spartiatov padlo na
vsega 700 mož. Leta 227 je odstranil efore in ukinil institucijo eforata. Vojaško moč
države naj bi dvignila ponovna uvedba t.i. Likurgove ustave in starega spartanskega
vojaškega življenja, zato da bi mogla država obnoviti hegemonijo na Peloponezu
(Plutarh, Kleomen 8–12). Zaradi vzpona Sparte se je Ahajska zveza (Aratos) po-
vezala z Makedonijo (225/4). Makedonski kralj je izrabil ugoden trenutek za poseg
v Grčijo. Povezal se je z vrsto grških dežel v novo veliko zvezo pod makedonsko
hegemonijo (224; po zgledu Korintske zveze Filipa II. iz leta 338/7). Člani te zve-
ze niso bile – kot v času Filipa II. – posamezne grške polis, temveč zveze grških
polis (kakršni sta bili Ahajska in Ajtolska). Makedonski kralj je zvezi predsedoval
in je bil v primeru vojne poveljnik zvezne vojske. Sledila je vojna proti Sparti, ki
je odločala o prevladi na Peloponezu (Plutarh, Kleomen 16 ss.). Odločitev je pa-
dla v bitki pri Selaziji (Sellasía) 222, v kateri so Makedonci z grškimi zavezniki
odločilno premagali spartansko državo (Plutarh, Kleomen 27–28). Prvič v spar-
tanski zgodovini je sovražna vojska vkorakala v Sparto. Zmaga nad Sparto je zadnji
pomembnejši zunanji uspeh makedonske države, v kateri je po Antigonovi smrti
(na pohodu proti Ilirom) zavladal Filip V. (222/1–179).
Vojna vseh proti Sparti se je nadaljevala v t.i. zavezniško vojno (220–217), v
kateri se je Makedonija s številnimi grškimi zavezniki (npr. Ahajsko zvezo) bojevala
proti Ajtolski zvezi, ki se je povezala s Sparto. Vojna je potekala brez pomembnejših
bitk, vendar z velikimi plenjenji in pustošenji. Po posredovanju Egipta (Ptolemaj
IV.) in Rodosa je bil sklenjen mir v Navpaktu, zadnji mirovni sporazum, ki so ga
Grki sklenili sami med seboj (Polibij 5,103–105).
Obdobje velikih vojn v Grčiji sovpada s časom prvega rimskega posega proti
Ilirom, ki so dotlej spadali v makedonsko vplivno območje. Uspešna rimska inter-
vencija v Iliriji (229/8) je privedla rimsko državo v neposredno bližino makedonsko-
grškega sveta, saj so Rimljani po sporazumu s kraljico Tevto 228 dobili nadzor nad
grškimi naselbinami srednje Dalmacije (kjer je kot njihov vazal vladal lokalni dinast
Demetrij Hvarski), grška mesta na dan. albanski obali (Apolonijo, Drač) in njihovo
ilirsko zaledje s sosedstvom (ilirski plemeni Atintanov in Partinov sta postali rim-
ska podložnika; Polibij 2,8–12; Kasij Dion 12,49). Poseg Rima v Ilirijo, ki je zatrl
morsko razbojništvo na Jadranu, je grški svet v glavnem sprejel z odobravanjem.
Ajtolci in Ahajci so se Rimljanom posebej zahvalili in ko se je 228 rimsko poslanst-
vo pojavilo v Korintu in Atenah, je bilo sprejeto z navdušenjem. Drugo rimsko in-
tervencijo (219), že v senci velikega spopada s Kartagino, je izzval rimski vazal
Demetrij Hvarski, ki se je pod vtisom vzpona Makedonije v času Antigona Dozona
povezal z Makedonijo. Rimljani so brez večjih težav zlomili moč odpadlega vazala
in zavzeli Hvar (219; Polibij 3,16; 18–19; Kasij Dion 12,53).
Dvakratni rimski poseg na vzhodni Jadran in pridobitev majhnega, vendar
strateško pomembnega »mostišča« za prodor na Vzhod, sta pomenila hudo grožnjo
za Makedonijo, ki se je prav zaradi tega v veliki vojni v zahodnem Sredozemlju
postavila na kartažansko stran (zavezniška pogodba med Filipom V. in Haniba-
lom leta 215; Polibij 7,9; Livij 23,33). Posledica te zveze je bila prva makedonska
vojna (215–205). Za Makedonijo le-ta ni bila uspešna, saj Filipu V. ni uspelo, da
bi uskladil vojaške operacije s Kartažani. Nasprotno pa so bili na diplomatskem
področju uspešni Rimljani, ki so sklenili zavezništvo z Ajtolsko zvezo (212/11;
Livij 26,24) in tako zasnovali zvezo protimakedonskih sil v Grčiji. K njej je pri-
stopila vrsta peloponeških polis (npr. Sparta), od držav izven Grčije pa Pergamon,
proti Makedoniji so se bojevali tudi Iliri. Tako so prvo makedonsko vojno za koristi
Rima bojevali njegovi grški in ilirski zavezniki. Makedonija v tej vojni ni utrpela
ozemeljskih izgub, saj je bila v celoti (skupaj s Helensko zvezo) močnejša od rim-
skih zaveznikov v Grčiji, ki so (tako Ajtolska zveza 206) zaradi izčrpanosti sklenili
separatni mir z Makedonijo. Do večjega ali odločilnega spopada med Makedoni-
jo in Rimljani ni prišlo, vojna sama pa je pomenila za Rim dodatno obremenitev
v vojni s Kartagino. Zaključila se je z mirom v Fojniki (Phoeníke) v Epiru, ki je v
bistvu potrdil stanje izpred vojne (Livij 29,12).
Neuspeh v vojni proti Rimu, ki je postal edina velesila v zahodnem Sredo-
zemlju, je povzročil preusmeritev makedonske politike proti vzhodu, zlasti na egej-
sko območje, za kar so bili tedaj zelo dobri pogoji. Po zatonu egipčanske pomorske
sile na tem območju sta se kot lokalni pomorski sili uveljavila Rodos in Pergamon,
ki sta postala poglavitna makedonska nasprotnika. Egipt je namreč preživljal hudo
notranjo krizo, ko se je po zadnjem velikem uspehu (bitka pri Rafiji 217) začela vr-
sta uporov, zlasti na jugu (Tebaida), ki so zelo prizadeli gospodarsko moč države.
Zaradi vojne na Zahodu je Egipt izgubil pomembne gospodarske partnerje (Italija,
Sicilija, Kartagina). Finančne težave, v katere je zabredel, odraža prehod na bak-
reno valuto (ok. 210). Na rob katastrofe je država prišla po smrti Ptolemaja IV. leta
204. Ker so bile razmere v Egiptu negotove (naslednik Ptolemaj V. je bil še otrok,
v njegovem imenu je vladal zaupnik pokojnega Ptolemaja IV.), sta Antioh III. in
Filip V. 203/2 sklenila tajni sporazum o delitvi ptolemajske države. Pri tem naj bi
Selevkidi dobili Ciper, ptolemajske posesti v Likiji in južno Sirijo, Makedonija
pa ptolemajske posesti v Kikladih in na tračanski obali (Polibij 3,2,8; 15,20; Livij
31,14,5). Ta sporazum je postal izhodišče za poseg zahodne velesile na Vzhod, ko
se je v vlogo varuha ptolemajske države postavil Rim. Tajni sporazum, ki pomeni
dokončno rušenje helenističnega državnega sistema, kot se je izoblikoval po Ku-
rupediju, je uvod v odločilni spopad med Rimom in helenističnim svetom, ki se je
v manj kot dveh stoletjih zaključil s popolno rimsko zmago.
• Literatura: W.W. Tarn, Antigonos Gonatas, Oxford 1913; H. Braunert, Hegemoniale
Bestrebungen der hellenistischen Großmächte in Politik und Wirtschaft, Historia 13,
1964, 80–104; S. Le Bohec, Antigone Dôsôn, roi de Macédoine, Nancy 1993.
5. Helenistični državni sistem

Viri za helenistično državno pravo so v pretežni meri isti kot za helenistično
vojaško in politično zgodovino. Med zgodovinarji so najvažnejši Polibij, Livij, Justin,
Jožef Flavij in Apijan, med geografi Strabon (z obilico zgodovinskih in etnograf-
skih podatkov), med enciklopedično usmerjenimi pisci pa Pozejdonij (FGrH 87).
Pomembni viri so tudi novci, historično pomembni napisi in (za Egipt) papiri.
• Literatura: poleg pregledov v večjih zgodovinah helenistične dobe (npr. H. Bengtson,
Die Strategie in der hellenistischen Zeit II (Selevkidska in antigonidska država); III
(ptolemajski Egipt); Isti, GG, 426–454; P. Grimal (ured.), Der Hellenismus und der
Aufstieg Roms, 164 ss.; M. Cary, A History, 244–306; C. Préaux, Le monde hellé-
nistique I–II, Paris 1978) gl. temeljno bibliografijo v: H.-J. Gehrke, Geschichte des
Hellenismus, 238 ss.
5.2. Skupne razvojne poteze helenističnih držav
Helenistične države na tleh Aleksandrove države v Aziji in Egiptu so nastale

z osvojitvijo – bile so doríktetos chóra, s kopjem, t.j. z orožjem pridobljena zemlja
– in so se kot zasebna lastnina dedovale znotraj dinastije. Drugače je bilo z Make-
donijo, ki je ostala do Filipa V. (222/1 – 179) patriarhalno kraljestvo in v kateri je
bil vladar v odnosu do plemstva le prvi med enakimi.
Helenističnim državam je z izjemo Makedonije manjkal »nacionalni«
značaj, saj so bile po sestavi prebivalstva izrazito večetnične tvorbe. V selevkid-
ski in ptolemajski državi je nad množico domačinov vladala številčno neznatna
manjšina prišlekov (Makedoncev in Grkov). Položaj prišlekov je bil odvisen skoraj
izključno od kraljeve naklonjenosti, zato so se čutili trajno povezane z dinastijo. Z
Aleksandrovo osvojitvijo ahajmenidske države je nastala ogromna država, kate-
re prebivalci so bili kraljevi podložniki, ne glede na to, ali so pripadali zmagoval-
cem ali poražencem. To razmerje je določalo družbene in pravne odnose v vseh
helenističnih državah.
Ena glavnih značilnosti helenističnih držav je bila njihova ozemeljska veli-
kost, ki ni primerljiva z velikostjo državnih tvorb v starejši zgodovini grškega sveta.
Ta ozemeljska razsežnost je postavila helenistične vladarje pred popolnoma nove
organizacijske probleme. Kar je nekoč Grkom in Makedoncem preprečevala ma-
jhnost njihove domovine, to so jim sedaj omogočala prostranstva Azije in Egipta:
ogromen prostor za gospodarske in politične načrte. Ob tem moramo upoštevati –
v primerjavi s prejšnjimi razmerami v grškem svetu – izredno veliko število pre-
bivalstva. Nekaj okvirnih podatkov: Selevkidsko kraljestvo je ob smrti ustano-
vitelja Selevka I. (281) obsegalo 3,5 milijonov kvadratnih kilometrov in tudi če
odštejemo puščavska in gorska prostranstva, ostane okrog 600.000 kvadratnih ki-
lometrov rodovitnih in obljudenih pokrajin. Bistveno manjša je bila ptolemajska
država, ki je v času Ptolemaja l. z vsemi zunanjimi posestvi (Kirena, Ciper, južna
Sirija, deli anatolijske obale, egejski otoki, postojanke na tračanski obali) merila
okrog 100.000 kvadratnih kilometrov v pretežni meri gosto obljudenih pokrajin.
Velikost antigonidskega kraljestva v Makedoniji in Grčiji moremo oceniti na okrog
70.000 kvadratih kilometrov obljudenih površin. Vse ostale helenistične države so
bile bistveno manjše. Pergamska država Atalidov je bila le povečana polis, tako
tudi Sirakuze v času Hierona II. (po sklenitvi miru z Rimom po prvi punski vojni
okrog 11.000 kvadratnih kilometrov ali slaba polovica Sicilije). Število prebivalstva
je zelo težko oceniti, ker je virov za historično demografijo zelo malo. Egipt naj
bi štel (brez Aleksandrije) v 1. stol. pr. Kr. okrog sedem milijonov prebivalcev, za
ostale države pa nimamo nikakršnih podatkov.
Ker so izšle helenistične države v pretežni meri iz Aleksandrove države,
so si bile po zgradbi in organizaciji med seboj precej podobne. Vendar pa so bile
raznolikosti v sestavi prebivalstva in različne kulturne tradicije vzrok za številne
Usoda (Týche) iz Antiohije, 3. stol. pr.Kr.; Državni arheološki muzej v Firencah

razlike med njimi. Na značaj helenistične monarhije so bolj kot idejni tokovi te
dobe (zlasti kiniška filozofija) vplivala stvarna dejstva: združitev makedonskega
vojaškega kraljestva z ahajmenidskim azijskim kraljestvom, ki pa je zopet pove-
zovalo in povzemalo izročilo starih Babiloncev in Asircev. V Egiptu je bil Alek-
sander naslednik faraonov, v Babilonu se je poklonil državnemu bogu Marduku, v
Perziji pa je želel nastopiti kot legitimni naslednik Ahajmenidov. Na nastanek no-
vega univerzalnega kraljestva so vplivala vsa stara svetovna kraljestva, zato pred-
stavlja helenistična doba pravzaprav sintezo skoraj celotne zgodovine vzhodnega
Sredozemlja, Prednje Azije in Egipta.
Selevku in Ptolemaju je prvima uspelo, da sta ustanovila dinastijo. Ker je
obstoj le-te temeljil na njeni nesporni legitimnosti, so s pomočjo mitologije in ro-
dovnikov, ki so povezovali posamezne diadohe z Zevsom, Apolonom, Heraklom
ali Aleksandrom, podelili ustanoviteljem dinastij božanski ali vsaj herojski izvor.
Oblast helenističnih kraljev sta teoretično podprli in utemeljili kiniška in stoiška
filozofija. Izhajajoč iz ideje o posebnih pravicah izjemnih osebnosti, so filozofi ute-
meljevali monarhični položaj diadohov z dokazovanjem, da so bili le-ti kot vojsko-
vodje in politiki z izjemnimi sposobnostmi tako rekoč po božji milosti dani temu
svetu. Monarhične ideje je podpiral zlasti stoiški svetovni nazor, ki je v poenostav
ljeni obliki utrjeval predstavo: tako kot Zevs vlada nebu, tako naj vladar vlada zem-
lji. Mnogi stoiški filozofi iz 3. stol. so bili dejavni na helenističnih dvorih ter so bili
prijatelji in svetovalci vladarjev (tako na primer na dvoru Antigona Gonata in spar-
tanskega kralja Kleomena III.). Za podložnike je bil kralj »nómos émpsychos« (lex
animata), t.j. zakon z dušo. Stoiki so ustvarili predstavo o idealni državi na zemlji,
ki se je odražala v stoiški podobi pastirja in črede.
Najvažnejši zunanji znak helenističnega kraljevskega dostojanstva je bil dia-
dem, ki ga je kot prvi – in sicer po ahajmenidskem vzoru – nosil Aleksander. Po
zgledu helenističnih vladarjev se je diadem uveljavil tudi pri Tračanih, Skitih in
Sarmatih, celo v Indiji. Priložnostno so ga nosile celo ženske (kot prva Ptolemajka
Arsinoa II.). Nasprotno pa se diadem spočetka ni uveljavil med Antigonidi, v Epiru,
Sparti in na Siciliji. Med antigonidskimi vladarji je prvi nosil diadem šele Filip V.,
začetnik helenistične absolutistične monarhije v Makedoniji, ki se je dal tak upo-
dobiti tudi na novcih. Druga dva zunanja simbola helenističnega vladarskega do-
stojanstva sta bila pečatni prstan (z njim je vladar potrjeval dokumente) in pa (po
ahajmenidskem zgledu) večni ogenj kot simbol večnosti vladarskega dostojanstva,
ki je gorel poleg prestola. Te elemente vladarske oblasti je od helenističnih monarhij
pozneje prevzelo tudi rimsko cesarstvo. Tipičen monarhični element v ptolemaj-
ski, antigonidski in atalidski državi je bilo štetje po kraljevih letih vlade, ki je kas
neje – v obliki štetja let po tribunski oblasti od cesarja Avgusta dalje – v nekoliko
modificirani obliki prešlo v rimsko cesarstvo.
Izvirna prvina helenistične državne ureditve je institucija sovladarstva. Po-
tem ko je Antigon I. (Monóphthalmos) 306/5 postavil sina Demetrija za sovladarja
(z naslovom basileús), je postalo sovladarstvo v selevkidski in ptolemajski državi
pogost pojav, kar nam kaže vrsta primerov od začetka 3. stol. dalje (Selevk I. in An-
tioh I. od 294/3 dalje, Ptolemaj I. in Ptolemaj II. od 285 dalje). Sovladarstvo naj bi
utrdilo kraljevsko oblast in olajšalo prenos le-te na naslednike. V selevkidski državi
je bil sovladar »upravnik zgornjih satrapij«, t.j. dežel onstran Evfrata z rezidenco
v Selevkeji ob Tigrisu, v ptolemajski pa upravnik čezmorskih posesti. Institucija
sovladarstva se je v poznem obdobju ptolemajske dinastije celo tako razširila, da
je istočasno vladalo več vladarjev.
Egiptovska sovladarica
Arsinoa II., 270–250 pr.Kr.
(G.K. Jenkins – H. Küthmann,
Münzen der Griechen, München
1972, 254, sl. 564)
Novost je bila tudi udeležba žena pri vladi, ki je bila najbolj izrazita v Egiptu.
Razvojna pot vodi od prvih primerov (Arsinoa II., Kleopatra I.) do zadnjega, naj-
bolj znanega (Kleopatra VII.), ko je bil moški nosilec lagidske kraljevske oblasti
le statist. Na privzem ahajmenidskih navad kažejo tudi poroke znotraj vladarskih
rodbin. S tem naj bi preprečili povzpetje drugih dinastij na prestol. V helenistični
dobi se je izoblikovala neke vrste »societas regum«, enakovredne poroke so bile
vseskozi pravilo (najbolj znana izjema je bil Antioh III., ki se je poročil z navad-
no meščanko).
Na helenističnih dvorih v Aleksandriji, Antiohiji in v Peli je še naprej obstajala
makedonska institucija telesne straže (somatophýlakes) in kraljevih pažev (basilikoì
paîdes). Od Ahajmenidov in faraonov so prevzeli institucijo kraljevih »sorodnikov«
(syngeneîs) in prijateljev (phíloi) ter več vrst dvornih zaupnikov.
Vsem helenističnim državam (z izjemo Makedonije do Filipa V.) je bil sku-
pen vladarski kult. Helenistični vladarski kult je izraz absolutistične oblike države.
Veljal je za vse podanike države, ne oziraje na njihovo vero, etnično pripadnost ali
družbeno poreklo. Nastanek vladarskega kulta resda sega v vsaj stoletje starejše
obdobje, vendar pa pomeni šele med Grki sprejeta apoteoza Aleksandra leta 324
začetek pravega in splošno veljavnega vladarskega kulta v helenističnem svetu. Kot
nasledniki faraonov so bili Ptolemajci deležni egipčanskega vladarskega kulta, ki
je bil obvezen za domačine. Kot taki so nosili staroegiptovske naslove (sin Rê-ja).
Po Ptolemajcih so ta kult prevzeli rimski cesarji (do Dioklecijana).
Pravi vladarski kult se je v ptolemajski in selevkidski državi uveljavil v dru-
gi generaciji diadohov. V Egiptu si je dal Ptolemaj II. po smrti svojega očeta (283)
naziv theòs sotêr (Bog Rešitelj); kasneje je božanski pridevek dobila tudi njegova
prva žena (Berenika I.), zatem pa še druga žena in sestra Arsinoa II. (theà philádel-
phos, t.j. »bratoljuba boginja«). Helenistični vladarski kult je veljal za vse podani-
ke države na enak način, ne oziraje na to, ali so bili Makedonci, Grki ali Egipčani.
Ptolemaj II. je šel še korak naprej, ko je uvedel kult vladarskega para (on sam in
žena-sestra Arsinoa II. sta postala theoì adelphoí, t.j. božanska brat in sestra). Prek
češčenja živečih vladarjev je bila kraljevska oblast postavljena v višjo, božansko
sfero in je postala podlaga za absolutno vladarsko oblast »po božji milosti«. No-
vost Ptolemajcev je bil tudi kult Aleksandra Velikega (uveden 311), ki je bil obe-
nem kult ustanovitelja države (med svečeniki so nastopali celo sami kralji). Alek-
sander je postal državni bog in kot tak božji zaščitnik ptolemajske dinastije. Poleg
državnega je obstajal tudi mestni (lokalni) kult ustanovitelja mesta Aleksandrije,
uveden verjetno še v času Aleksandrovega življenja.
Bistveno manj je znanega o uradnem vladarskem kultu pri Selevkidih. Uve-
del ga je Antioh I., ki je očeta Selevka po smrti oklical za Zevsa Zmagovalca (Zeùs
Nikátor) in mu posvetil tempelj. To je bilo izhodišče za nastanek državnega kulta.
Helenistični vladarski kult je bil pomembna notranja vez med prebivalstvom
v ptolemajski in selevkidski državi, ki sta bili (zlasti selevkidska) etnično heteroge-
ni. Majhne helenistične države so sledile temu zgledu in tudi uvedle vladarski kult.
Za duhovni razvoj antičnega sveta je bil izrednega pomena. V duhovnem spopa-
du med rimsko državo in krščanstvom je bil ravno vladarski kult izhodišče spora,
kot nam kaže – na primeru helenizirane rimske province Bitinije okrog leta 100
po Kr. – Plinijevo pismo cesarju Trajanu (Pisma X, 96) ali kot nam – na primeru
heleniziranega rimskega Egipta sredi 3. stol. – kažejo t.i. libelli iz časa Decijevega
preganjanja kristjanov.
Skupna poteza treh helenističnih držav je bil obstoj makedonskega vojaškega
zbora, institucije iz dobe, ko je bila Makedonija volilno kraljestvo. Vojaški zbor se je
kot državna institucija prek Aleksandrove dobe obdržal vse do konca helenističnih
držav. Glavna njegova pooblastila so bila: formalna potrditev novega vladarja z
aklamacijo, postavitev varuha v primeru vladarjeve mladoletnosti, potrditev kralje-
vega testamenta in obsodba zločinov proti državi oz. veleizdaje. Vloga vojaškega
zbora je bila zelo pomembna v dobi diadohov, pa tudi v dobi ustalitve razmer v
helenističnem svetu po 280 je imel le-ta večkrat važno vlogo pri političnih odločitvah.
V selevkidski in ptolemajski državi sta njegovo vlogo iz praktičnih razlogov – za-
radi velikosti države in s tem velikih razdalj – prevzeli vojaški garniziji v prestol-
nicah Aleksandriji in Antiohiji.
Sčasoma si je tudi prebivalstvo glavnega mesta priborilo določene politične
pravice, saj je lahko svojo politično voljo izražalo v množičnih nastopih, tako kot
kasneje v Rimu. Praktično nobenega vpliva na politično življenje pa ni imelo pre-
bivalstvo na podeželju in v drugih mestih.
Vse te spremembe odražajo propad makedonskih tradicij, ki so se zrušile naj
prej v helenističnem svetu Vzhoda, čigar državne tradicije so se bistveno razliko-
vale od makedonskih. Velike razlike med posameznimi helenističnimi državami, ki
so se z razvojem še povečevale, so nastopile zaradi raznolike sestave prebivalstva,
posebnih tradicij v teh državah in njihovega samosvojega razvoja.
• Literatura o izbranih vprašanjih: H.-W. Ritter, Diadem und Königsherrschaft, Mün-

chen – Berlin 1965; J. Seibert, Historische Beiträge zu den dynastischen Verbindun-
gen in hellenistischer Zeit, Wiesbaden 1967; P. Musiolek, Zur Problematik der Stadt
im Hellenismus, Klio 60, 1978, 93–100; E. M. Anson, The Evolution of the Mace-
donian Army Assembly, Historia 40, 1991, 230–247; R.A. Billows, Kings and Co-
lonists. Aspects of Macedonian Imperialism, Leiden–New York–Köln 1995.
5.3. Selevkidska država
V selevkidski državi je vseskozi izstopala dediščina stare perzijske države.

Znotraj državnega kolosa, ki ni bil bistveno manjši od ahajmenidske države – v
letu 281 se je ta država raztezala od Hindukuša do Egejskega morja, od Kavkaza do
Perzijskega zaliva –, je živela cela vrsta ljudstev, ki so se delila v več skupin. To so
bila iranska ljudstva (Perzijci, Medijci, Baktri, Parti itd.), semitska (Babilonci, Sir-
ci, Feničani, Judje, Arabci), maloazijska ljudstva (Frigijci, Karijci, Lidijci itd.) ter
politično vodilni ljudstvi Makedoncev in Grkov. Organizacija države je ustrezala
razmeram v dobi Ahajmenidov. Tako kot v perzijski državi so obstajale tri katego-
rije državnih podanikov: dinasti, grške polis in ljudstva (éthne).
Dinasti, v tej dobi veliki posestniki v Mali Aziji in Iranu, so priznavali nad
oblast Selevkidov, vendar so bili od nje skorajda neodvisni. V to pravno katego-
rijo so sodila tudi velika tempeljska območja v severni Siriji in Mali Aziji, ki so
jih vodili veliki svečeniki. Te »tempeljske kneževine« so bile tako kot območja
pod oblastjo dinastov dejansko avtonomne, njihovi vladarji pa so tako kot dina-
sti razpolagali z množico sužnjev in služabnikov. Tudi póleis, številna grška me-
sta, so bila izven neposrednega nadzora selevkidskih vladarjev, tako da so uživala
avtonomijo. Samo éthne (ljudstva) so bila pod neposrednim državnim nadzorom.
Ker je bila ta skupina najštevilčnejša, se je neposredna državna oblast raztezala na
pretežni del države.
Država se je tako kot v perzijski dobi in pod Aleksandrom delila na satrapije
in nižje upravne enote (hiparhije in toparhije). Na višku svoje moči (ok. 280) je
štela 25–30 satrapij. Čeprav se je obseg države v naslednjih desetletjih zmanjšal,
se je število satrapij povečalo, saj so v centralnih predelih države, v Siriji in Me-
zopotamiji, pa tudi v Mali Aziji, večje upravne enote delili na manjše, predvsem v
času Antioha III. ob koncu 3. stol. Ob osrednjem (sirskem) prostoru so Selevkidi
ustanovili še dve veliki upravni območji, eno za območje Male Azije s središčem
v Sardah in drugo za območje Mezopotamije s prestolnico Selevkejo ob Tigrisu.
Najpomembnejši reformator selevkidske države je bil Antioh III., ki je v celotni
državi uvedel sistem strategij; slednji je pred tem obstajal v Mali Aziji, ne pa na
Vzhodu. Poleg strategov kot vojaških in civilnih upravnikov so bili imenovani še
posebni finančni upravniki posameznih območij. Izjemo v upravi selevkidske države
so predstavljala grška mesta v zahodni Mali Aziji. Selevkidi v odnosu do teh niso
izvajali enotne politike, temveč so vprašanja njihovega statusa reševali od primera
do primera. V splošnem je bil odnos Selevkidov do teh mest bistveno bolj libera-
len kakor odnos traško-maloazijskega kralja Lizimaha, vladarja na tem področju
Selevk 1., bronasto oprsje

iz začetka 3. stol. pr.Kr.;
Državni arheološki muzej
v Neaplju (I Greci in
Occidente, Milano 1996,
str. 77)
do 281, ki je jonska mesta obremenil s hudimi davki in je neposredno nadzoro-

val njihovo upravo. Selevkidom ni nikdar uspelo, da bi ta mesta povsem vključili
v državni organizem. Razmerje med vladarjem in grškimi polis je temeljilo na
zavezniški pogodbi, kljub temu pa je kralj lahko brez težav posegel v notranje raz-
mere teh mest, kajti v večini le-teh je obstajala močna selevkidska »stranka«, prav
tako pa so bile v večini tudi selevkidske vojaške posadke. Kot značilne obremenitve
maloazijskih grških mest v selevkidski državi navaja Polibij (21,41,2) naslednje:
davčna obveznost (phóroi), obstoj selevkidskih vojaških posadk in izpolnjevanje
kraljevih ukazov (prostágmata). Grška in tudi feničanska mesta so pogosto izko-
ristila težak položaj selevkidske države in so – kot npr. feničanska proti koncu 2.
stol. – praktično dosegla samostojnost.
Selevk in njegov sin Antioh I. sta ustanovila celo vrsto novih mest. Po po-
menu so izstopala naslednja: Selevkeja (Seleúkeia) ob Tigrisu (nadomestila je Ba-
bilon), Antiohija (Antiócheia) ob Orontu (nova prestolnica države) in Selevkeja v
Pieriji (obmorsko mesto s pomembnim pristaniščem, nedaleč od Antiohije). Številna
starejša orientalska mesta so dobila nove naseljence in imena, tako npr. Nizibis
(Antiohija), Karkemiš (Evropos) in (po francosko-ameriških izkopavanjih dobro
raziskano mesto) Dura Evropos (Doûra Europós) ob srednjem Evfratu. Spričo ve-
likih možnosti v gospodarstvu so se v Prednjo Azijo priselili številni grški trgovci,
obrtniki in umetniki. Selevkeja ob Tigrisu, ki je bila središče trgovine med Indijo
in feničanskimi mesti, pa tudi med severnimi predeli države in Perzijskim zalivom,
naj bi štela okrog 600.000 prebivalcev, Antiohija pa naj bi bila le malo manjša. No-
voustanovljena mesta so imela tako kot grške polis svojo avtonomijo, bila so pod
nadzorom kraljevih funkcionarjev (epistátai). Poleg mest (s posebnim pravom) so
obstajale študi tevilne naselbine nižjega pravnega ranga (katoikíai), v katerih je

prebival tisti del prebivalstva, iz katerega se je rekrutirala selevkidska vojska. Ta
tip naselij je prevladoval v Anatoliji, Mediji, Perziji in Baktriji in je bil podlaga za
vzpon (po kulturi in jeziku) grške Baktrije v prvi polovici 2. stoletja.
Selevkidska vojska je bila sestavljena iz stalne vojske (v tej so služili v glav
nem najemniki) in rezervistov. V mirni dobi so najemniki sestavljali posadke v
mestih, rezervisti pa so do kraljevega poziva prebivali v naselbinah nižjega ranga
(katoikíai). Ta vojska je bila precej velika; v bitki pri Rafiji leta 217 je štela okrog
70.000 vojakov, približno tako velika vojska se je v začetku 189 pri Magneziji boje-
vala proti Rimljanom. Tako kot nekdaj perzijska vojska je bila tudi vojska Selevki-
dov sestavljena iz pripadnikov različnega etničnega izvora: poleg najemnikov iz
grških dežel je del elitne vojske z oznako »Makedonci« sestavljal falango. Glede
na število so v njej prevladovali pripadniki azijskih ljudstev. Pomembnejšega lad
jevja Selevkidi niso nikoli zgradili.
Stroški za vojsko, dvor in upravo so se poravnavali z davki. Vsi podložniki
(dinasti, mesta in »ljudstva«) so bili dolžni plačevati davek, deloma v naturalijah
(predvsem v vzhodnih delih države) deloma v denarju. Poleg rednega davka (phóros)
so bile še druge obveznosti: dekáte (desetina), »venčni denar« (stéphanoi) in dav
ki ob izrednih priložnostih. Največ dohodkov je dobival kralj iz kraljevih domen
(chôra basiliké), na katerih so delale množice sužnjev.
Kulturnozgodovinski pomen selevkidske države se kaže v širjenju grške kul-
ture na Vzhod. Grški jezik se je uporabljal celo v najbolj oddaljenih provincah, kjer
je nadomeščal aramejskega in druge vzhodne jezike. Pomembnejša književnost se
je razvijala predvsem v zahodnih predelih države.
V družbenozgodovinskem oziru je povzročil prihod Makedoncev in Grkov v
Azijo preslojitev prebivalstva. Poleg iranskih veleposestnikov in feničanskih trgov
cev se je pojavil tudi grško-makedonski višji sloj, ki so ga Selevkidi še posebej
podpirali. Najbolj občutljiva točka nove družbe je bilo številčno neravnotežje med
Azijci in Grki. Še naprej so v selevkidski državi imeli vpliv iranski višji sloji, saj
so imeli številni Iranci tudi v državni upravi pomembne zadolžitve.
Iranski Parti so po sredi 3. stol. zadali hud udarec selevkidski državi, saj so bili
z nastankom nove države na iranskem višavju vzhodni predeli selevkidske države
(Baktrija) ločeni od njenega osrednjega dela v prednjeazijskem prostoru. Po ločitvi
Baktrije s številnimi grškimi naselbinami (katoikíai) je bil položaj grštva v Aziji
bistveno šibkejši. Baktrija se je po tej ločitvi usmerila proti vzhodu, v prvi polovici
2. stol. pa ji je celo uspela osvojitev območja severozahodne Indije.
Nastanek partske države pomeni – slabo stoletje po Aleksandrovem azijskem
pohodu – začetek boja med helenistično grško-makedonsko državo in Iranci, spo-
pada, v katerem je bila iranska stran precej močnejša. Težišče tega spopada pade
časovno v 2. stoletje. Ko je rimski vojskovodja Pompej 63 zavzel zadnje ostanke
selevkidske države in določil Evfrat za mejo med rimsko in partsko državo, je bil
boj zaključen s porazom helenističnega sveta. Grki so pod oblastjo Rima dobili v
rimski sili tisto oporo, ki so jo nujno potrebovali, da so se lahko na prednjeazij-
skem prostoru sploh obdržali.
• Literatura: H. H. Schmitt, Untersuchungen zur Geschichte Antiochos' des Großen

und seiner Zeit, Wiesbaden 1964; B. Bar-Kochva, The Seleucid Army. Organisation
and Tactics in the Great Campaigns, Cambridge 1976; J. Wolski, Untersuchungen
zur frühen parthischen Geschichte, Klio 58, 1976, 439–457; H. Kreissig, Wirtschaft
und Gesellschaft im Seleukidenreich, Berlin 1978; G. M. Cohen, The Seleucid Co-
lonies. Studies in Founding, Administration and Organisation, Wiesbaden 1978; J.
Oelsner, Kontinuität und Wandel in Gesellschaft und Kultur Babyloniens in helleni-
stischer Zeit, Klio 60, 1978, 101–116; Isti, Gesellschaft und Wirtschaft des seleuki-
dischen Babylonien, Klio 63, 1981, 39–44; G. J. P. McEvans, Priest and Temple in
Hellenistic Babylonia, Wiesbaden 1981; CAH VII/1, 1984, 175–200 in 412–445; K.
Brodersen, The Date of Secession of Parthia from the Seleucid Kingdom, Historia
35, 1986, 378–381; A. Kuhrt – S. Sherwin-White (izd.), Hellenism in the East. The
Interaction of Greek and Non-Greek Civilisations from Syria to Central Asia after
Alexander, Berkeley – Los Angeles 1987; B. Bar-Kochva, Judas Maccabaeus, Cam-
bridge 1989; J. Wiesehöfer, Ancient Persia from 550 BC to 650 AD, London–New
York 1996, 105–149.
5.4. Ptolemajska država

Kot ozemeljsko najbolj sklenjena ter s puščavami na vzhodu in zahodu dobro
zavarovana država je ptolemajski Egipt že v dobi vojn za Aleksandrovo dediščino
brez večjih težav ohranil svojo ozemeljsko celovitost (kljub vojnim pohodom dia-
dohov Perdika in Antigona) in se notranje najprej utrdil. Egipt, že pod Ptolemajem
I. močna država, je v času Ptolemaja II. dosegel višek moči ter prevzel vodilno
vlogo v helenističnem svetu. Le-to je obdržal v času Ptolemaja III. (246–221), v
času njegovih naslednikov pa je proti koncu 3. stol. sledil padec. S pomembnimi
zunanjimi posestmi (Kirenajka, južna Sirija, Ciper, postojanke na južni anatolski
in tračanski obali ter na več otokih v Egejskem morju) je bil ptolemajski Egipt na-
jbolj izrazita pomorska država v vzhodnem Sredozemlju.
V primerjavi s selevkidsko državo je bila ptolemajska v vseh ozirih nepri-
merno bolj homogena. Medtem ko je bilo prebivalstvo selevkidske države sestav
ljeno iz velikega števila med seboj precej različnih ljudstev, pa so v ptolemajski
državi makedonsko-grški višji sloji vladali kulturno in etnično dokaj homogene-
mu domačemu kmečkemu prebivalstvu, ki je bilo že tisočletja navajeno pokorno-
sti in tlake pod faraoni. Še bolj kot v selevkidski državi perzijska je bila v Egiptu
navzoča tradicija starega Egipta. V helenistični dobi se to kaže v upravi, organiza-
ciji svečeništva in templjev ter ne nazadnje tudi v sistemu liturgij in tlake. Prihod
grško-makedonske aristokracije v Egipt pomeni oblikovanje novega vodilnega sloja
in s tem novega elementa v državni upravi, ne da bi se državni sistem kot tak bist-
veno spremenil. Egipt je še naprej ostal dežela »pisarjev« (ki so bili sedaj Grki) in
za domače prebivalstvo je bilo v bistvu vseeno, ali so ti »pisarji« uporabljali ara-
mejski ali grški jezik, saj sta jim bila oba enako tuja. Spričo goste poseljenosti v
Egiptu ni bilo ustanovljenih veliko grških mest; med temi je bilo za Aleksandrijo
najbolj pomembno novo mesto Ptolemaida (Ptolemaís) kot novo središče za Te-
baido v zgornjem Egiptu (ustanovitelj Ptolemaj I.).
V nasprotju s »federativno« ureditvijo selevkidskega kraljestva je bila ptole-

majska država strogo centralizirana. Na čelu uprave je bil kralj, ki je imel pri tem
izredno velika pooblastila in velike delovne naloge. Vsak državni podanik je imel
pravico, da se je v primeru spora obrnil na kralja, in kralj (oz. njegova pisarna) je
o tem izdal dokument ustreznim upravnim uradom.
Egipt je bil – tako kot v dobi faraonov – razdeljen na okraje (nomoí), katerih
število ni bilo stalno (okrog 40). Okraj je upravljal strateg (prvotno vojaški povelj
nik, nato tudi vodja civilne uprave) ob pomoči upravnika financ (oikonómos) in
posebnega funkcionarja (nomárches), ki je bil v tej dobi le še nadzornik obdelo-
valne zemlje. Omenjeni funkcionarji so vodili upravo s pomočjo posebnih pisarjev
z različnimi zadolžitvami (antigrapheús, basilikòs grammateús in pisarji nižjega
ranga). Okraji so se delili na nižje upravne enote, neke vrste občine (tópoi), te pa
na posamezne vasi (kômai). Tudi te nižje upravne enote so imele poseben upravni
aparat, sestavljen iz načelnikov in njihovih pisarjev (topárches – topogrammateús,
komárches – komogrammateús). Območja na jugu države so bila od konca 3. stol.
združena v večjo upravno enoto, ki jo je vodil »strateg Tebaide«. Po zadušitvi ve-
likih uporov domačega prebivalstva so v Egiptu v sedemdesetih letih 2. stol. uve-
dli nove upravne enote, t.i. epistrategije. Zunanje posesti (Kirenajko, Ciper, južno
Sirijo, za katero je bila v rabi uradna oznaka »Sirija in Fenicija«) so v kraljevem
imenu upravljali strategi, ki so imeli vsa pooblastila in so bili neke vrste podkralji.
V poznejši dobi so bila ta ozemlja sekundogeniture. V celoti je bila uprava ptole-
majske države zelo zbirokratizirana, z jasnimi mejami med pooblastili različnih
funkcionarjev. Močno centralizirano je bilo tudi sodstvo.
Vojska je bila sestavljena iz Makedoncev in najemnikov, med katerimi so
bili številni Grki in drugi Neegipčani (pripadniki raznih evropskih in azijskih ljud-
stev). V Aleksandriji in pomembnih obmejnih mestih (kot npr. Peluzion in Elefan-
tina) ter v čezmorskih deželah (npr. na Cipru) so bili veliki vojaški garnizoni. Da
bi najemniške vojake trdno navezali na Egipt, so jih Ptolemajci naselili na svojih
zemljiščih. Drugače kot v selevkidski državi ti vojaki niso bili naseljeni po vojaških
formacijah, temveč mešano, kakor je bila pač zemlja na razpolago. Posamezne
etnične skupine (kot na primer Judje v Aleksandriji) so imele svojo organizacijo,
vendar so mnoge vse bolj izgubljale svoj etnični značaj. Ptolemaj IV. je proti kon-
cu 3. stol. prvi vključil v vojsko tudi domačine. Število Makedoncev je namreč v
drugi polovici 3. stol. tako kot v selevkidski državi močno upadlo, najemniška voj-
ska pa je dosti stala, zato so postajali Egipčani vse bolj pomemben element v pto-
lemajski vojski. Rast njihove samozavesti se je odrazila v vrsti uporov domačega
prebivalstva od konca 3. stol. dalje.
Poglavitna opora Ptolemajcev v meddržavni politiki je bilo močno ladjevje.
Jedro tega je sestavljalo kraljevo ladjevje. Mornarici je v 2. stol. načeloval poseben
funkcionar, neke vrste minister za mornarico (grammateùs toû nautikoû tôn katà tèn
basileían), poleg neke vrste »vojnega ministra« (grammateùs tôn dynámeon).
Kot nasledniki faraonov so bili Ptolemajci zaščitniki številčne in zelo vplivne
duhovščine, ki je bila pravzaprav država v državi. Drugače kot Perzijci, ki so bili v
splošnem sovražno naravnani do egiptovske duhovščine, se Ptolemajci niso vmešavali
na področje vere in kulta, pač pa so duhovščino nadzorovali le gospodarsko. Poz-

neje so številnim templjem podeljevali pravico azila. Ta pravica je bila še posebej
pomembna zato, ker so številni ljudje zaradi prevelikih obremenitev in državne pri-
sile bežali v ilegalo (anachóresis) ter pri tem iskali zavetišča v templjih.
Ptolemajski vladarji so bili najbogatejši vladarji helenističnega sveta. Glavni
vir dohodkov je bila zemlja, saj so bili helenistični kralji kot nasledniki faraonov
lastniki ogromnih zemljišč. Zemljo so kot zakupniki obdelovali »kraljevi kmetje«
(basilikoì georgoí), ki so bili dolžni plačevati letno najemnino (ekphórion) in precej
dajatev, deloma v naturalijah deloma v denarju. Poleg kraljeve zemlje v ožjem smi-
slu (gê basiliké) so obstajala še zemljišča, s katerimi je prosto razpolagala kraljeva
uprava, in posebne skupine zemljišč, kot na primer tempeljska zemlja (gê hierá),
zemlja kleruhov (t.j. neke vrste fevdna zemlja) in zemlja v posesti visokih državnih
dostojanstvenikov ter zasebna zemlja (gê idióktetos). Vse kategorije zemljišč so
prinašale kralju dohodke na osnovi zelo izpopolnjenega davčnega sistema. Cela
vrsta grških strokovnjakov je ob pomoči nasilno rekrutiranih Egipčanov skrbela
za delovanje namakalnega sistema, zato so v Egiptu pridelali za tisti čas ogromne
količine žita. Prav žito je bilo glavno izvozno blago v ptolemajski zunanji trgovini,
veliko vlogo pa je imelo tudi v zunanji politiki ptolemajskih vladarjev.
Ostala agrarna in obrtna proizvodnja je bila organizirana na podlagi kraljevih
monopolov (npr. proizvodnja olja, tekstila, papirja, kovin). Proizvodnja je potekala
v kraljevih delavnicah (ergastéria). Kraljevi dohodki so bili ob tako organiziranem
gospodarstvu izjemno visoki. Na podlagi teh dohodkov so imeli Ptolemajci vse-
skozi aktivno trgovinsko bilanco, s pomočjo teh dohodkov pa so vzdrževali voj-
sko, ladjevje, upravni aparat in razkošen dvor v Aleksandriji. Produkti množične
proizvodnje ptolemajske države, kot so bili na primer tekstil, steklo, izdelki iz slo-
nove kosti, kadila, kozmetični izdelki itd., so preplavili tedanje tržišče in dosegli
meje tedanje ekumene. Izdelke iz ptolemajskega Egipta so našli na Kitajskem, v
Indiji, severni in srednji Afriki, severni in zahodni Evropi in na področju južne Ru-
sije. Cicero (Pro Rabirio Postumo 40) omenja papirus, tekstil in steklo kot glav
ne egipčanske proizvode v Italiji. Aleksandrija je postala največje pristanišče za
trgovino z Zahodom in Vzhodom, z Indijo in vzhodno Afriko. Ptolemaj II. je dal
očistiti kanal od Nila do Rdečega morja (pri dan. Suezu) in tako vzpostavil vodno
pot med Sredozemljem in Rdečim morjem, podvrgel si je tudi del Arabije in s tem
vzpostavil nadzor nad glavnimi izhodišči karavanskih poti. Neposredni pomorski
promet z Indijo je bil vzpostavljen šele proti koncu 2. stoletja, potem ko so odkrili
zakonitost monsunskih vetrov in le-te izrabili za plovbo čez odprto morje v Indijo.
Pred tem sta igrala posredniško vlogo v trgovini z Indijo kot pristanišči otok So-
kotra in Aden (Arabía Eudaímon).
Raziskovalci helenistične dobe so večkrat vzporejali gospodarski ustroj pto-
lemajske države s sistemom merkantilizma v prosvetljenem absolutizmu novega
veka. V obeh primerih je bilo denarno gospodarstvo glavna osnova gospodarskega
življenja. Ob očitnih podobnostih velja opozoriti tudi na bistveno razliko, da se je
namreč merkantilizem razvil v novoveških nacionalnih državah, medtem ko je bil
ptolemajski Egipt polietnična država. Vsi državni dohodki so bili last vladarja, ko-
rist od njih pa je imel tudi sloj funkcionarjev, ki so bili Grki in Makedonci. Kot v
dobi faraonov so bremena prenašali domačini, ki so bili dolžni opravljati brezplačno
delo (leitourgíai) za kralja (transport žita, delo v rudnikih in kamnolomih, velika
gradbena dela v zvezi z namakalnim sistemom itd.). Ptolemajski Egipt je primer
države, ki je temeljila na strogo centraliziranem gospodarstvu. V obdobju prvih
Ptolemajcev je bila država zelo uspešna, v 2. in l. stoletju pa so prihajale vse bolj
do izraza njene slabosti, in to vse dokler ni postal Egipt kot zadnja helenistična
država žrtev rimske ekspanzije. Skorajda množično priseljevanje Grkov v Egipt
skozi vse 3. stol. kaže, da so bili tedaj življenjski pogoji v Egiptu bistveno boljši
kot npr. v matični Grčiji. V Egiptu so se ti Grki uveljavili v službi Ptolemajcev kot
nosilci intelektualnih poklicev, kot trgovci in vojaki. Pomen grških priseljencev je
bil v ptolemajskem Egiptu znaten, saj so bili mnogi dosežki Grkov vidni še dolgo
cesarsko dobo.
• Literatura: W. Peremans – E. Vant Dack, Prosopographia Ptolemaica 1–9, Lou-
vain 1950 ss.; E. Seidl, Ptolemäische Rechtsgeschichte, Glückstadt 1962; F. Oertel,
Die Liturgie, Aalen 1965; S. Morenz, Prestige-Wirtschaft im alten Ägypten, Mün-
chen 1969; H. J. Wolff, Das Justizwesen der Ptolemäer, München 1970; P. M. Fra-
ser, Ptolemaic Alexandria I–II, Oxford 1972; A. B. Lloyd, Nationalist Propaganda
in Ptolemaic Egypt, Historia 31, 1982, 33–55; CAH VII/1, 1984, 118–174; W. Huss,
Der Makedonische König und die ägyptischen Priester. Studien zur Geschichte des
ptolemaiischen Ägypten, Stuttgart 1994; G. Hölbl, Geschichte des Ptolemäerreiches.
Politik, Ideologie und religiöse Kultur von Alexander dem Großen bis zur römischen
Eroberung, Darmstadt 1994.
5.5. Država Antigonidov

Tretja velika helenistična državna tvorba je bila država Antigonidov v Ma-
kedoniji in Grčiji, ki je bila po ozemeljskem obsegu ter po številu prebivalstva
najmanjša med velikimi državnimi tvorbami. Kot v dobi Argeadov je imela Ma-
kedonija pretežno fevdalno strukturo. Kralj je bil obenem največji veleposestnik.
Glavna opora države niso bili veleposestniki iz makedonskih plemiških družin,
temveč številni mali posestniki, ki so v vojni služili kot vojaki v falangi. Med Ma-
kedonijo in Grčijo so v tej dobi obstajale tesne politične in gospodarske vezi. Od
makedonskih pristanišč se je Solun (Thessaloníke) razvil v največje pristanišče v
Egejih, ki je imelo tesne stike z drugimi trgovskimi središči egejskega bazena, kot
sta bila Rodos in Delos. Ob Solunu je po pomenu kot mestno središče izstopalo
mesto Demetriada (Demetriás) v Tesaliji (ustanovitelj Demetrij Poliorket). Ker se
Grki niso nikdar sprijaznili z makedonsko oblastjo nad Grčijo, je bilo nasprotje
med Grki in Makedonci stalnica političnega življenja te države v 3. stoletju. Skupna
makedonsko-grška državna tvorba v pravem pomenu besede se na evropskih tleh ni
nikdar razvila, povsem drugače kot v Evropi pa so Grki in Makedonci živeli složno
v selevkidski in ptolemajski državi, v katerih so statistično gledano predstavljali
neznatno manjšino.
Moč Makedonije je v času Antigona Gonata (276–239) temeljila na makedonski
ljudski vojski, v kateri so zelo gojili spomin na Filipa II. in Aleksandra. Poznejši
Antigonidi (zlasti Filip V.) so pritegnili v vojaško službo številne najemnike, ki so

sestavljali vojaške posadke v Grčiji. Antigonidska država je bila po svoji zgradbi
dualistična. Obsegala je Makedonijo (s katero je bila v obliki personalne unije te-
sno povezana Tesalija) in grške dežele s središčem makedonske oblasti in uprave
v Korintu. Makedonija in Tesalija sta bili razdeljeni na številna okrožja (merídes)
pod upravo neke vrste okrožnih namestnikov (epistátai). V goratih predelih zgornje
Makedonije (Orestís, Elimeía) je še ostala stara ureditev, po kateri je bila oblast v
rokah domačega plemstva. Makedonska mesta niso imela avtonomije, pač pa vlo-
go upravnih središč posameznih okrožij.
Makedoniji priključene dežele (Trakija na vzhodu, Peonija na severu, grške
pokrajine) so v kraljevem imenu upravljali strategi. Kot zastopnik Antigona Gonata
je upravljal grške pokrajine makedonski podkralj (običajno najožji kraljev sorod-
nik) z rezidenco v Korintu. Hud udarec za makedonsko oblast v Grčiji je bila izgu-
ba Korinta, ki ga je 243 za dve desetletji zavzela Ahajska zveza. Pri Grkih so bile
splošno osovražene makedonske vojaške posadke, prav tako tiranski režimi, ki so
jih podpirali Makedonci. Šele ko je Antigon Dozon 224 ponovno pridobil Korint,
se je makedonska oblast nad Grčijo okrepila. Od konca hremonidejske vojne (262)
do 229 so bile tudi Atene pod neposredno makedonsko oblastjo.
Najšibkejša točka antigonidske Makedonije je bila njena nezmožnost, da
bi povezala v državno celoto Makedonijo in zunanja, v času Filipa II. pridoblje-
na ozemlja. »Makedonsko kraljestvo« v pravem pomenu se ni nikoli izoblikovalo.
Oblast Makedonije nad Grčijo je temeljila na prisili, kar so do njene končne ukinit-
ve izkoriščali vsi njeni nasprotniki. Kljub temu je bila Makedonija v helenističnem
svetu kot edina »nacionalna« država z ljudsko vojsko več kot eno stoletje pomem-
bna sila. Šele poraz pri Pidni 168 proti Rimljanom je strl njeno vojaško moč in jo
kot državno tvorbo povsem marginaliziral, dokler se ni 148 zaključil njen obstoj.
• Literatura: F.W. Walbank, Philip V of Macedon, Cambridge 1967; N. G. L. Hammond,
Illyris, Rome and Macedon 229–205 B.C., JRS 58, 1968, 1–21; M. Errington, The
Nature of the Macedonian State under the Monarchy, Chiron 8, 1978, 77–133; Isti,
Geschichte Makedoniens, München 1986; K. Buraselis, Das hellenistische Make-
donien und die Ägäis. Forschungen zur Politik des Kassandros und der drei ersten
Antigoniden im Ägäischen Meer und in Westkleinasien, München 1982; CAH VII/1,
1984, 221–256 in 446–481.
5.6. Ostale državne tvorbe v helenističnem svetu
Poleg treh velikih helenističnih monarhij se v 3. stol. ni oblikovala nobena

pomembnejša državna tvorba. Njihov vzpon sega v pretežni meri v 2. stoletje in
je rezultat rušenja državnega sistema, ki so mu dajale ton tri velike helenistične
države. Pergamon je pod dinastijo Atalidov postal šele z mirom v Apameji 188 (po
rimski zmagi nad Selevkidi) vodilna država v Mali Aziji. Od kraljestev v severnem
in vzhodnem delu Male Azije (Bitinija, Kapadokija, Pontos, Armenija) je le Pontos
(združen z Armenijo) v času kralja Mitridata VI. Evpatorja za nekaj časa prevzel
vlogo regionalne velesile maloazijskega prostora.
Razvoj grških dežel v 3. stol. je potekal v znamenju popolnega zatona grške

polis. Da bi mogli vzdržati pritisk Makedonije so morali Grki preseči partikularizem
in se povezati med seboj. Izoblikovali sta se dve veliki zvezi držav (koinón): Ajtol-
ska zveza v zahodnih predelih srednje Grčije (nastala že v dobi tebanske hegemoni-
je l. 367/6) in Ahajska zveza na severnem Peloponezu (od 280 dalje). Ti dve zvezi
nista vključevali starih, nekdaj vodilnih polis, temveč dežele, ki v grški zgodovini
dotlej niso odigrale skorajda nikakršne vloge. Obema zvezama je manjkala prava
hegemonija. Kot v starejših obdobjih grške zgodovine sta bili tudi tedaj središči
obeh zvez pomembni svetišči (sveti gaj v Termosu za Ajtolsko in Zevsov tempelj
v Aigiju za Ahajsko zvezo). Tudi ti zvezi se nista razvili v zvezno državo, saj se ni
oblikovala neka osrednja oblast. Vojski zveze je poveljeval za eno leto voljen strateg.
Ob teh dveh zvezah, ki sta bili regionalni sili, so stare grške polis malo po-
menile. Sparta je bila v bitki pri Selaziji 222 popolnoma premagana in je iz dru-
gorazredne postala tretjerazredna država. Na vzhodnem robu egejskega bazena se
je dvignil Rodos, ki je postal pomembna trgovska metropola. Z vlogo Rodosa na
vzhodu je primerljiva vloga Sirakuz v zahodnem grškem svetu. V času Hierona II.,
ki je utrdil oblast nad vzhodnim delom Sicilije, so Sirakuze doživele zadnje pol-
stoletno obdobje vzpona, ki je bilo sicer že povsem v senci rimsko-kartažanskega
spopada v zahodnem Sredozemlju. Čeprav so tudi v Sirakuzah uvedli številne ele-
mente helenistične državne ureditve (diadem kot znak kraljeve oblasti in pobiran-
je desetine v žitu po zgledu Ptolemajcev), pa Sirakuze niso bile pravo helenistično
kraljestvo, saj se tamkaj ni razvil vladarski kult. Sirakuze so v Hieronovi dobi po-
stale v vsem helenističnem svetu prva rimska klientelna država. Podlaga obstoja
le-te je bila namreč pogodba (foedus aequum) med Sirakuzami in Rimom. Hieron
II., ki je bil v tesnih stikih s ptolemajskim Egiptom in Rodosom, je – povsem v sen-
ci rimske nastajajoče velesile – skušal obdržati status svobodne države s pridobi-
vanjem naklonjenosti na način, ki kaže na dejansko podrejenost (npr. velikodušno
obdarovanje rimske države z žitom).
• Literatura: J. A. O. Larsen, Greek Federal States. Their Institutions and History, Ox-
ford 1968; E. S. Gruen, Aratus and the Achaean Alliance with Macedon, Historia 21,
1972, 609–625; E.Ch. Welskopf, Hellenistische Poleis. Krise – Wandlung – Wirkung
I–IV, Darmstadt 1974; P. Oliva, Zur politischen Lage im hellenistischen Griechen-
land, Klio 60, 1978, 151–161; F. Quass, Zur Verfassung der griechischen Städte im
Hellenismus, Chiron 9, 1979, 37–52; G. A. Lehmann, Erwägungen zur Struktur des
Achaiischen Bundesstaates, ZPE 51, 1983, 237–261; K. Rosen, Ehrendekrete, Bio-
graphie und Geschichtsschreibung. Zum Wandel der Polis im frühen Hellenismus,
Chiron 17, 1987, 277–292.
5.7. Zaton in propad helenističnih držav v 2. in 1. stol. pr. Kr.

(zgodovinski okvir)
Šibko ravnotežje treh helenističnih velesil se je ob koncu 3. stol. zrušilo, ko je

po smrti Ptolemaja IV. (204) nastopilo v Egiptu brezvladje in sta drugi dve državi,
selevkidsko kraljestvo (Antioh III.) in Makedonija (Filip V.), to izkoristili za širjenje
na račun Egipta. Makedonsko uveljavljanje lastnih interesov na področju Egejskega

morja (zasedba tamkajšnjih ptolemajskih postojank) je izzvalo reakcijo Rodosa in
Pergama, da sta prosila za pomoč Rim. Slednji, ki je malo pred tem (202) zmagal v
vojni s Kartagino, je izkoristil priložnost za poseg na Vzhod. V drugi makedonski
vojni (200–197) so Rimljani premagali Makedonijo (bitka pri Kinoskefalah (Kyno
skephalaí) 197), jo ozemeljsko zmanjšali na ožjo Makedonijo (brez Tesalije in po-
sesti v Grčiji), nato razglasili svobodo Grkov (196) ter se dve leti kasneje umaknili
iz Grčije (Polibij 18,18–32; Livij, 33,3–25; Plutarh, Tit Flaminin 7–10).
Selevkidska država, ki je slabost Egipta izrabila tako, da je zavzela južno Si-
rijo in Palestino (200), se je po tej zmagi posvetila svojim interesom v Mali Aziji
in na področju Egejskega morja. To je ponovno ogrozilo interese rimskih varo-
vancev Pergama in Rodosa. Egejsko krizno žarišče je postalo še nevarnejše, ko je
Antioh III. uspešno uveljavil svoje interese v odnosu do Egipta (dinastična poroka
med njegovo hčerjo in Ptolemajem V.) in grških mest v Mali Aziji ter sprejel ube-
glega kartažanskega vojskovodja Hanibala (195). Antioh III. je nato navezal stike
z Ajtolsko zvezo in nastopal v vlogi borca za svobodo Grkov. Sledila je vojna (t.i.
Antiohova vojna) med Selevkidi in Ajtolsko zvezo na eni ter Rimom in Ahajsko
zvezo na drugi strani (192–188). Antioh III. se je z vojsko izkrcal v Grčiji, vendar je
doživel 191 proti Rimljanom pri Termopilah hud poraz ter se umaknil v Malo Azijo
(Polibij 20,8; Livij 36,13 ss.). Vojno je odločila bitka pri Magneziji v začetku 189,
v kateri so Rimljani uničili selevkidsko armado (Livij 37,37–45). Zaključek vojne
je prinesel mir v Apameji (188), s katerim so Selevkidi izgubili praktično vso Malo
Azijo (do Tavrosa). Trenutno korist od rimske zmage sta imela zlasti Pergamon (do-
bil je večji del Male Azije in s tem postal sorazmeroma velika helenistična država)
in Rodos (ki je dobil je obalni pokrajini Likijo in Karijo; prim. Polibij 21,24,1–2
in 42 ss.; Livij 37,55–56; 38,38 ss.).
Rimska vojska se je sicer tudi po tej vojni umaknila iz Grčije, vendar je Rim
tokrat bolj intenzivno posegel v odnose med »svobodnimi« grškimi državami, kakor
je to storil po zmagi nad Makedonijo. Med nekaterimi svojimi zavezniki v Grčiji
(Ahajska zveza, Rodos) je s svojimi posegi zbujal nezadovoljstvo. V desetletju
po zmagi nad Selevkidi in v času rimskega vzdrževanja labilnega ravnotežja sil v
Grčiji je najpomembnejši vzpon Makedonije v času Filipovega naslednika Perzeja.
Perzej (179–168) je vzdrževal dobre odnose z Rimom in užival vse večjo popu-
larnost v Grčiji. Vzpon Makedonije je bil najbolj na poti Pergamu, ki je ponovno
prosil pomoči v Rimu. Rimljani so že tretjič vojaško posegli v helenističnem svetu.
V tretji makedonski vojni (171–168) je bila makedonska stran spočetka uspešna,
vendar je makedonska vojska zatem v odločilni bitki pri Pidni (168) doživela pravo
katastrofo (Polibij 29,17; Livij 44,17–18;20;21;28;32–46; Plutarh, Emilij Pavel
10–27). Rimljani so po tej zmagi praktično ukinili makedonsko državo; ta je bila
poslej razdeljena na štiri območja, med katerimi ni bilo nikakršnih stikov. Tudi Grki
so rimsko zmago nad Makedonijo težko občutili: Rimljani so izredno strogo kazno-
vali makedonske zaveznike Epir (opustošenje sedemdesetih naselij in zasužnjenje
njihovega prebivalstva) ter Ahajsko zvezo (aretacija vodilnih politikov, od katerih
so jih tisoč deportirali v Italijo). Ker se je tudi Rodos v odnosu do Rima pokazal kot
nezanesljiv, so Rimljani tega svojega zaveznika kaznovali tako, da so bližnji De-

los razglasili za svobodno pristanišče in s tem zadali trgovskemu položaju Rodosa
odločilni udarec. Takoj po zmagi nad Makedonijo je Rim diplomatsko interveniral
še v vojni med Selevkidi in Ptolemajci (6. sirska vojna) ter ob tem pokazal svojo
popolno premoč nad selevkidsko državo (Livij 44,19; Justin 34,2,8 ss.).
Po rimski ureditvi Makedonije 168 je le-tam vedno znova prihajalo do težav,
saj se Makedonci niso mogli sprijazniti z ukinitvijo svoje državnosti. Ob nastopu
nekega Andriska (DNP, s.v. Andriskos), ki se je razglasil za Perzejevega sina Fili-
pa in s tem nastopil kot obnovitelj makedonske države, so Rimljani ponovno po-
sredovali ter dokončno uničili makedonsko državnost. Leta 148 je bila razglašena
rimska provinca Makedonija (Diodor 32,9a;9b; 15; Livij, Periochae 49–50; Kasij
Dion, 21 (frg.) = Zonaras 9,28).
Preobrat v Grčiji je sledil le nekaj let kasneje. Ahajska zveza, ki je nastopa-
la od druge makedonske vojne dalje kot rimski zaveznik, se je poskušala uvelja-
viti kot vodilna sila v Grčiji (vojna proti Sparti, pridobitev Korinta). Ob rimskem
posegu je Ahajska zveza doživela poraz. Rimljani so 146 uničili Korint, razpustili
Ahajsko zvezo, njeno ozemlje spremenili v provinco Ahajo, ostale grške skupnosti
pa so razglasili za »svobodne« (Kasij Dion 21,72; Zonaras 9,31; Diodor 32,26–27;
Livij, Periochae 51–52).
Širjenje rimske oblasti v Malo Azijo je potekalo spočetka brez pretresov. Ata-
los III., vladar zavezniške države Pergamon, je svojo državo 133 testamentarno za-
pustil Rimu. Ko so zatrli suženjski upor in obenem »narodno« vstajo, ki jo je vodil
Aristonik, so Rimljani to ozemlje razglasili za provinco Azijo (Diodor 34/35,2,26;
Strabon 14,1,38; Livij, Periochae 59; Justin 36,4,6 ss.).
Stater Mitridata
VI. Evpatorja iz
let 86/85 pr.Kr.
(G. K. Jenkins –
H. Küthmann,
Münzen der
Griechen, München
1972, 307, št. 680).
Temu uspehu pri procesu širjenja rimske države v helenistični svet je sle-
dila daljša kriza, ki je posledica kriznih razmer v rimski republiki od dobe bratov
Grakhov dalje, razmer, ki so mejile na državljansko vojno. V času rimskih notranjih
težav in težkih zunanjih preizkušenj na Zahodu (jugurtinska vojna v Afriki ter zlasti
vojne s Kimbri in Tevtoni v zadnjem desetletju 2. stol.) se je v Mali Aziji okrepilo
protirimsko razpoloženje. Glavni nosilec protirimskega gibanja je postal pontski
kralj Mitridat VI. v severnem (črnomorskem) delu Male Azije, ki je razširil oblast
nad Bosporskim kraljestvom in bližnjimi maloazijskimi državami (Paflagonijo,
Galatijo, Kapadokijo in Bitinijo), pridobil na svojo stran Armenijo ter nato pose-
gel v rimsko provinco Azijo. Rim, tedaj zavzet s prvo državljansko vojno pozne
republike (Marij – Sula), je bil brez moči. Mitridat je 88 v Efezu odredil množični
pomor vseh Rimljanov in Italikov (t.i. efeške večernice). Odpor proti Rimu se je iz
Male Azije razširil v Grčijo, kjer sta Atene in Bojotija stopili na Mitridatovo stran.
Rimljani so kljub težkim razmeram posegli (vojskovodja Sula) in bili vojaško
uspešni (spomladi 87 zavzetje Bojotije in strahovito opustošenje Aten, ki bi skoraj
doživele usodo Korinta, 86 rimski zmagi pri Hajroneji in Orhomenu v Bojotiji). Z
Dardanskim mirom 85, ki je zaključil t.i. prvo Mitridatovo vojno (89–85), je slednji
izgubil vse ozemeljske pridobitve in je postal – vsaj formalno – Sulov zaveznik v
državljanski vojni (gl. Memnon, FGrH 434,22–24; Diodor 37,26–28; Plutarh, Sula
11–25 in Lukul 3–4). Ponovni Mitridatov vzpon v naslednjem desetletju, zlasti na
podlagi zavezništva z Armenijo, je znova porušil politično ravnotežje v maloazij-
skem prostoru. Po zaključku državljanske vojne in po smrti obeh glavnih protago-
nistov, Marija in Sule, je Rim ponovno posegel (druga Mitridatova vojna 74–67,
vojskovodja Lukul) ter bil na bojnem polju zelo uspešen. Rimljani so 72–70 za-
vzeli Pontos in 69 Armenijo, vendar je kriza v rimski vojski, ki je mejila na upor,
Lukulu preprečila, da bi vojno dokončal (68–66; gl. Memnon, FGrH 434, 27;38;
Plutarh, Lukul 5–36; Apijan, Mithridateios 68–90). Mitridat se je vrnil v Pontos in
skušal obnoviti svojo državo. V vojni proti morskim razbojnikom (predvsem) na
vzhodnem Sredozemlju (74–67) so Rimljani (v sklepnem delu vojskovodja Pom-
pej) uničili njihova oporišča, utrdili svojo oblast v Kilikiji in nato priključili Kreto
(provinca Kirene-Kreta; Plutarh, Pompej 24–29; Kasij Dion 36,23–37). V tretji Mi-
tridatovi vojni so Rimljani (vojskovodja Pompej) brez težav premagali nasprotni-
ka (66) in nato začeli urejevati politični zemljevid Male Azije: Armenija je postala
rimska klientelna država (66), osrednji del Mitridatove države pa je bil spremenjen
v provinco Bitinija in Pont (64). Kot zaključek urejanja razmer v prednjeazijskem
prostoru moremo označiti Pompejevo likvidacijo ostankov selevkidske države,
ki je bila spremenjena v provinco Sirijo (63). Pompej je zatem premagal in zelo
zmanjšal judovsko kraljestvo, ki je postalo rimska klientelna država (o navedenih
dogodkih poročajo Diodor 40,1–3; Jožef Flavij, Judovske starožitnosti 14,58–72;
Plutarh, Pompej 30–39; Apijan, Mithridateios 97–114; Kasij Dion 36,45–54; 37,
1–19; Velej Paterkul 2,37).
V državljanski vojni med Cezarjem in Pompejem je helenistični svet znova
postal bojišče, od Tesalije (Cezarjeva zmaga nad Pompejem pri Farzalu 48) do –
tedaj formalno še samostojnega – Egipta (aleksandrijska vojna med Ptolemajem
XIII. in njegovo sestro Kleopatro, ki jo je podprl Cezar, od jeseni 48 do spomladi

47) in Male Azije (Cezarjeva zmaga nad Mitridatovim sinom Farnakom pri Zeli v
Pontu poleti 47; o navedenih dogodkih poročajo Cezar, Državljanska vojna (Bel-
lum civile) 3,84–112 in Aleksandrijska vojna (Bellum Alexandrinum) 1–41; Sveto-
nij, Cezar 35–37; Kasij Dion 42,2–9 in 34–44; 43,27; 44,7; Apijan, Državljanska
vojna 2,84–90; Plutarh, Pompej 77–80; Cezar, 42–50). Žalostna usoda odločilnega
bojišča je pripadla helenističnemu svetu tudi v zadnji veliki državljanski vojni pozne
republike med Antonijem in Oktavijanom. Antonijeva tesna dinastična in politična
zveza s ptolemajskim Egiptom (Kleopatra) je bila povod za neposredno vključitev
zadnje helenistične države v vojno. Rim (senat in Oktavijan kot gospodar Zahoda)
je vojno proti Antoniju začel z vojno napovedjo Egiptu, ki se je po bitki pri Akciju
(31) zaključila z rimsko okupacijo Egipta in smrtjo zadnje legalne vladarice Egip-
ta, Kleopatre VII. (30; o bitki pri Akciju poročajo Plutarh, Antonij 66–68; Kasij
Dion 50,15–35; 51,1; Velej Paterkul 2,85; Svetonij, Avgust 17,2–3; Res gestae divi
Augusti 25; o priključitvi Egipta gl. Res gestae divi Augusti 27; Tacit, Anali (An-
nales) 2,59,3; Kasij Dion 51,15–18; Svetonij, Avgust 17,3–5). Egipt, ki je bil od 3.
stol. dalje izmed vseh velikih helenističnih držav Rimu najbližji, ponavadi v pri-
jateljskih odnosih z njim, je svojo opredelitev v zadnji državljanski vojni pozne
republike najdražje plačal: država ni bila spremenjena v rimsko provinco, temveč
je prešla v rimsko državo kot ozemlje s posebnim statusom, kot neposredna po-
sest Oktavijana, ki je po tej zmagi v naslednjem desetletju izgradil svojo cesarsko
oblast. Propad Egipta označuje politični konec helenističnega sveta, ki je postal v
vojaškem in političnem oziru že z rimsko zmago v drugi makedonski vojni drugo-
razredno območje antičnega sveta.
• Literatura: É. Will, Histoire politique du monde hellénistique II, 103–468; L. Raditsa,
Bella Macedonica, Aufstieg und Niedergang der Römischen Welt I,1, Berlin – New
York 1972, 564–589; É. Will, Rome et les Séleucides, prav tam, 590–632; H. Hei-
nen, Die politischen Beziehungen zwischen Rom und dem Ptolemäerreich von ihren
Anfängen bis zum Tag von Eleusis (273–168 v. Chr.), prav tam, 633–659; M. Grant,
Kleopatra, Ljubljana 1973; J.-L. Ferrary, Philhellénisme et impérialisme. Aspects
idéologiques de la conquęte romaine du monde hellénistique, de la seconde guerre
de Macédoine à la guerre contre Mithridate, École Française de Rome 1988; H.-J.
Gehrke, Geschichte des Hellenismus, 114–128; 208–213; 260 ss. (izčrpna bibliogra-
fija); vsi večji pregledi rimske zgodovine.
Pri raziskovanju splošnih problemov zgodovine helenizma v zadnjih deset-

letjih izstopa nekaj tematskih sklopov, ki jih kratko predstavljamo.
Raziskovanje odnosa med domačimi orientalskimi in grško civilizacijo je
odkrilo vrsto specifičnih potez razvoja, ki popravljajo in dopolnjujejo predstave
o helenistični civilizaciji kot zlitju grštva in Orienta. Razvoj je bil od dežele do
dežele drugačen, njegovi rezultati so bili odvisni od posebnosti domače civilizaci-
je, medtem ko je bila grško-makedonska civilizacija enotna. Rezultat stika je na-
stanek med seboj precej različnih civilizacijskih jeder (Egipt – Azija – Evropa) s
specifičnim pravom, religijo, umetnostjo itd. Poleg že navedenih del o zgodovini
ptolemajske, selevkidske in antigonidske države obravnava nekaj del soočenje teh
kultur tudi splošno.
• A. Momigliano, Hochkulturen im Hellenismus. Die Begegnung der Griechen mit Kel-
ten, Römern, Juden und Persern, München 1979; za keltski svet gl. razstavni kata-
log The Celts, Venezia-Milano 1991, 303 ss.; o odnosu Judov do selevkidske države
gl. kratko tudi H. Cazelles s sodelavci, Uvod v Sveto pismo stare zaveze, Celje 1979,
5 ss. in 586 ss.; o odnosu med helenističnim svetom in Kartagino gl. W. Huss, Ge-
schichte der Karthager, 169 ss..
Vrsta študij o posameznih helenističnih državah je pokazala na njihov
specifični razvoj. Ob tem naj navedemo nekaj del, ki zajemajo v svoj okvir celoto
oz. povezanost posameznih državnih enot v tej dobi: C. Préaux, Le monde hellé-
nistique (helenistična monarhija; vojna; gospodarstvo; mesta; podeželje; kultura
itd.). Zgodovino celotne helenistične ekumene obravnavajo tudi biografije veli-
kih helenističnih državnikov (H. Bengtson, Herrschergestalten des Hellenismus,
München 1975 (zbirka krajših biografij); monografije o posameznih vladarjih, ki
smo jih navedli ob prikazu ptolemajske, selevkidske in antigonidske države). He-
lenizem je doba, ko nastopijo v grški zgodovini tudi vladarice (npr. Arsinoa II. ali
Kleopatra VII., ki ju predstavlja H. Bengtson, Herrschergestalten, 111 ss.; 279 ss.;
za Kleopatro VII. gl. M. Grant, Kleopatra, Ljubljana 1973).
Vrsta študij obravnava meddržavne odnose, zlasti njihov pravni in diplomatski
vidik; prim. P. Klose, Die völkerrechtliche Ordnung der hellenistischen Staatenwelt
in der Zeit von 280 bis 168 v. Chr. Ein Beitrag zur Geschichte des Völkerrechts,
München 1972; F. Adcock – D. J. Mosley, Diplomacy in Ancient Greece, London
1975, zlasti 99 ss.). Med motivi za politiko helenističnih držav po pomenu izstopajo
politično-strateški, poleg njih pa so bili pomembni tudi gospodarski motivi.
Glede državne ideologije helenističnih monarhij ni večjih razhajanj. Država
se je pojmovala kot vladarjeva osebna last. Njene glavne funkcije so bile obramba,
preskrba in vzdrževanje pravnega reda. Na oblikovanje idej je precej vplivala
sočasna filozofija in publicistika z deli o idealni (utopični) državni tvorbi (prim.
A. Demandt, Der Idealstaat. Die politischen Theorien der Antike, Köln–Weimar–
Wien 1993, 139–194). Na predpostavki, da je država last vladarja, temelji dejstvo,
da so lahko helenistični kralji svojo državo z oporoko zapustili drugi državi, npr.
v dobi zatona rimski klientelni vladarji Rimu (najbolj znana primera: Atal III. je
zapustil Rimu Pergamon (133), Ptolemaj Apij (Ptolemaîos Ápion) pa Kirene (96);
gl. G. Niedermeyer, Fünf Testamente hellenistischer Herrscher zugunsten der Rö-
mer, München 1954 (disertacija)). Vladarski kult, ki je temeljil na duhovnem in
državnem izročilu Orienta, pa tudi Grčije, je bil v vseh državah v osnovi enak (prim.
C. Préaux, Le monde hellénistique, 229 ss.; 245 ss.). V svojih osnovnih potezah
enaka je bila tudi organizacija dvora.
• Pri študijah o državni in pravni ureditvi helenističnega sveta izstopajo raziskave
vojaške in civilne funkcije strategov (temeljno delo: H. Bengtson, Die Strategie in
der hellenistischen Zeit. Ein Beitrag zur antiken Staatsrecht I–III, München 1964–
1967 (2. izd.)), študije o pravnih kategorijah zemljišč (prim. I. Hahn, Königsland und
königliche Besteuerung im hellenistischen Osten, Klio 60, 1978, 11–34; H. Kreissig,
Wirtschaft und Gesellschaft im Seleukidenreich, Berlin 1978), študije o pravnih vi-
dikih odnosa med mesti (póleis) in helenističnimi kralji (A. Heuss, Stadt und Herr
scher des Hellenismus in ihren staats- und völkerrechtlichen Beziehungen, Aalen
1963) in študije o odnosu med vladarjem in drugimi institucijami helenistične države
(npr. W. Huss, Der Makedonische König und die Ägyptischen Priester. Studien zur
Geschichte des ptolemaiischen Ägypten, Stuttgart 1994).
Ker naš pregled zajema le zgodovino velikih helenističnih držav, ki so bolj
ali manj gravitirale proti Zahodu, naj kratko omenimo študije o helenističnem (dalj-
nem) Vzhodu, ki je ostal po nastanku partske države politično odrezan od ostalega
helenističnega sveta ter se je povezoval z Indijo. O helenistični civilizaciji Baktri-
je in bližnje Indije obstaja malo zahodnih (grških) pisanih virov. Preučevanje
helenistične civilizacije na Vzhodu temelji zlasti na numizmatičnih virih (za Baktri-
jo), arheoloških raziskavah (v Afganistanu in centralni Aziji; francoske in sovjetske
arheološke raziskave) ter na vse bolj opaženih indijskih virih o Grkih, ki slikajo
stike med indijskim in grškim svetom od dobe Čandragupte (stiki z Aleksandrom
in Selevkom) dalje. To so npr. napisi kralja Ašoka, poskusi širjenja budizma v grški
svet, ki so bili deloma uspešni, saj je npr. kralj Menandros I. Soter (155–130) prišel
morda pod vpliv budizma (gl. KlP, Menandros 6).
• Prim. W. W. Tarn, The Greeks in Bactria and India, Cambridge 1951; A. K. Narain,
The Indo-Greeks, Oxford 1957; R. Thapar, Ašoka and the Decline of the Mauryas,
Oxford 1963; F. F. Schwarz, Candragupta – Sandrakottos. Eine historische Legende
in Ost und West, Das Altertum 18, 1972, 85–102; S. Paranavitana, The Greeks and
the Mauryas, Colombo 1971; J. Ozols – V. Thewalt (izd.), Aus dem Osten des Ale-
xanderreiches: Völker und Kulturen zwischen Orient und Okzident; Iran, Afghani-
stan, Pakistan, Indien, Köln 1984.
6. Temeljne značilnosti helenistične civilizacije
6.1. Prostor in čas
Helenistična civilizacija je bila po prostorskem obsegu svetovna, saj je ob-

segala najprej celotno vzhodno Sredozemlje, nato pa ves prednji in srednji Vzhod
do Indije. Aleksandrov pohod in nato nastanek držav diadohov sta omogočila tretjo
grško kolonizacijo, ki je bila tako kot prva (v temni dobi) in druga (v arhaični dobi)
tudi pomemben pojav v kulturni zgodovini. Grki in v tej dobi očitno že skoraj po-
vsem helenizirani Makedonci so v novo domovino prinesli svoj jezik, navade, re-
ligijo ter mnoge kulturne institucije. Kot jezik vojske in birokracije, nato pa tudi
kulture je postala grščina (koiné) svetovni jezik. Širjenje atiškega prava pomeni
nastanek skupnih osnov pravnega reda v helenističnih državah. Povsod je postal
gymnásion središče kulturnega življenja Grkov. Ljudje, ki so se šolali v teh usta-
novah, so postali višji izobraženi sloj v helenističnih državah. Domačinom je bila
ta izobrazba spočetka nedostopna, od konca 3. stol. dalje pa je tudi domače prebi-
valstvo v vse večjem številu dosegalo grško omiko. Med kulturnimi institucijami,
ki so jih Grki zanesli na Vzhod, velja omeniti tudi gledališče (teater je bil zgrajen
npr. celo v Babilonu) in način povezovanja v obliki društev (hetairíai), ki so bila
verskega, socialnega ali gospodarskega značaja.
Po svojih najvišjih pojavnih oblikah je bila helenistična civilizacija izrazi-
to mestna. Mesta, ki so jih ustanavljali helenistični vladarji, so bila zgrajena po
načelih Hipodamovega urbanizma, s širokimi in pravokotno križajočimi se ulica-
mi ter osrednjim trgom (agorá) na sredini. Novost v velikih (prestolnih) mestih
je bila navzočnost kraljevega dvora. Za vladarjevo rezidenco so bile rezervirane
cele mestne četrti, v katerih so bili poleg palače tudi sakralna središča (templji),
vojaški garnizon ter gospodarski objekti za preskrbo dvora in vojske (delavnice,
skladišča itd.). Velikost, ureditev, značaj in sestava prebivalstva helenističnih mest
kot osrednjih civilizacijskih jeder so dajali helenistični civilizaciji – v primerjavi z
arhaično ali klasično dobo – bistveno drugačno vsebino.
S širjenjem grške civilizacije na Vzhod je postajala Grčija iz osrednje dežele
vse bolj obrobje helenističnega sveta. Njenemu političnemu zatonu je sledil tudi za-
ton na kulturnem področju, ki je zelo izrazit, če primerjamo dosežke grške kulture
v 3. in 2. stol. z onimi v klasični dobi. Vodilno vlogo so prevzela nova politična in
kulturna središča na Vzhodu, med katerimi izstopajo Aleksandrija v Egiptu, An-
tiohija v Siriji in Pergamon v Mali Aziji. Med starimi kulturnimi središči grškega
sveta so svojo vlogo deloma ohranile samo Atene.
Žarišča kulturnega življenja v tej dobi so postali helenistični dvori, vloga
grške polis je tako kot na političnem tudi na kulturnem področju izjemno padla.
Helenistični vladarji so bili najpomembnejši meceni umetnikov in znanstvenikov,
zato je helenistična kultura v znatni meri spremenila svoj značaj.
Globalne spremembe v razvoju civilizacije so sprožile tudi spremembe v
načinu življenja, življenjskem idealu in mentaliteti človeka v helenistični dobi.
Aleksandrova doba, nato tako rekoč neskončne vojne med diadohi ter vrsta regio-
nalnih vojnih žarišč v dobi ravnotežja helenističnih sil so vplivale tudi na življenjske
predstave posameznika. Vojne so marsikje prinesle eksistenčno stisko, negotovost,
lakoto, kar je vse pospeševalo širjenje razbojništva in piratstva. Ti družbeni pojavi
so bili v grškem svetu sicer poznani že prej, vendar so bile sedaj njihove dimenzi-
je neprimerno večje, poleg tega so bili marsikje poleg socialnih navzoči tudi »na-
cionalni« motivi. Svobodni grški človek, ki je bil v klasični dobi v okviru polis
politično aktiven, se je spričo občutka nemoči in nezmožnosti vplivanja na razvoj
vse bolj oddaljeval od politike in se v tem oziru približeval položaju nepolnoprav-
nih državljanov, nesvobodnih in »barbarov« v klasični dobi. Za večinsko negrško
prebivalstvo so se življenjske razmere tudi precej spremenile. Namesto domače
je vladala tuja makedonsko-grška elita s prestižno kulturo, ki je postajala tudi za
negrško prebivalstvo vse bolj privlačna tako zaradi svojih dosežkov kot zaradi
možnosti družbenega vzpona.
Spričo novih svetovnih dimenzij helenističnih držav in ob tem nezmožnosti
posameznika, da bi lahko vplival na razvoj, je prišlo do sprememb v mentaliteti
helenističnega človeka. Po svojem življenjskem počutju in razumevanju sveta je
postal človek žrtev dogodkov, ne pa akter, saj na samo dogajanje kot posamez-
nik ni imel nikakršnega vpliva. To občutje je bilo podlaga za izreden vpliv bogin-
je Usode (Týche), katere moč se je kazala v nepredvidljivosti, slučajnosti dogod-
kov in nemoči posameznika, da bi kakorkoli vplival nanje. V stiski se je človek v
helenistični dobi obračal ne le na bogove, temveč tudi na velike državnike in voj-
skovodje, ki so postajali v tej dobi vse bolj deležni božjega češčenja. Primer takega
apela na posameznika je himna Atencev v čast Demetrija Poliorketa iz leta 291, ki
jo sporoča Duris s Samosa (FGrH 76,13). Na spremembe v mentaliteti sta vpliva-
la tudi procesa kolonizacije in migracije, ki sta postala podlaga intenzivnih stikov
Grkov in Makedoncev z nosilci tujih kultur. Kulturna pisanost, novi življenjski
pogoji in občutki, vse to je vodilo v vse večji individualizem, ki je ena glavnih
značilnosti helenistične dobe.
Ob novih življenjskih občutkih in družbenih pogojih je prišlo tudi do spre-
memb v zasebnem življenju helenističnega človeka. To se je kazalo npr. v družinskem
življenju. Kot v klasični dobi je prevladovala mala družina (otroci in starši), kate-
re pomen je postajal vse večji. Izboljšal se je pravni in dejanski položaj ženske v
družini, ki je ponekod (npr. v Egiptu) smela že sama sklepati zakonsko zvezo (to
je brez soglasja varuha, ponavadi očeta) in je sorazmeroma lahko dosegla tudi nje-
no ločitev. Zakonska zveza je postajala vse manj zadeva rodu in sorodstva ter vse
bolj zadeva moškega in ženske, ki sta jo sklenila. Vse bolj se je poudarjala vloga
zakonske zvestobe in ljubezni, kar je našlo svoj odmev v književnosti (v t.i. novi
komediji in helenističnem romanu) in v religioznem življenju (boginja Izida je npr.
veljala za zaščitnico zakonske skupnosti).
Kljub izboljšanju položaja ne moremo govoriti o emancipaciji ženske, saj
je področje njenega delovanja še naprej ostalo omejeno na dom, rojstvo in vzgojo
otrok. Zaradi poročnega darila ob sklepanju zakonske zveze je veljalo rojstvo dekli-
ce marsikje za finančno breme, ki so se mu starši skušali izogniti tako, da so novo-
rojene deklice izpostavljali ter jih s tem zapisali smrti, suženjstvu ali prostituciji.
Boljši položaj ženske v družbi helenistične dobe se je odražal na pravnem področju:
v grškem pravu ženska sicer ni mogla nastopati kot samostojni subjekt, saj so bila
vsa njena pravna dejanja odvisna od soglasja varuha (kýrios; ponavadi zakonske-
ga moža, očeta ali bližnjega sorodnika), vendar je bila udeležba varuha dostikrat
le formalne narave. V nemirnih časih (dolga odsotnost mož zaradi vojn) so mora-
le ženske prevzeti vlogo moških, zlasti če so postale vdove. Večja vloga ženske se
je kazala tudi v religioznem življenju. V novih verskih skupnostih, zlasti pri mi-
sterijskih kultih, so bile ženske možem enakopravne ali pa so kot svečenice celo
prevzele vodilno vlogo. Tudi v javnem življenju so se vse bolj pogosto pojavljale,
zlasti ženske plemiškega porekla. Dejanska izguba političnih pravic pri moškem
prebivalstvu je položaj moških v tem oziru v znatni meri izenačevala s položajem
žensk, ki niso v antiki nikdar imele političnih pravic.
• Literatura o izbranih vprašanjih: C. Vatin, Recherches sur le mariage et la condi-
tion de la femme mariée à l'époque hellénistique, Paris 1970; o razvoju piratstva v
helenistični dobi prim. H. A. Ormerod, Piracy in the Ancient World, Baltimore–Lon-
don 1997, 108 ss.
6.2. Aleksandrija kot največje kulturno središče helenističnega sveta
Podobna vloga osrednjega kulturnega središča, kot so jo imele v klasični dobi

Atene, je v helenistični pripadla Aleksandriji. Ptolemaj I. je po nasvetu Demetrija
Faleronskega v Aleksandriji ustanovil Mouseîon, neke vrste akademijo znanosti in
umetnosti, ki je postala podlaga za številne poznejše podobne ustanove v antiki,
posredno pa tudi za nastanek univerz v srednjem veku in znanstvenih akademij v
obdobju renesanse. Učenjaki in umetniki, ki jih je kralj povabil v prestolnico in nato
tudi vzdrževal, so se lahko posvečali samo znanstvenemu in umetniškemu ustvar
janju. Aleksandrijski Muzejon je razpolagal z ogromno knjižnico (več sto tisoč
papirusnih svitkov) z raznovrstnimi literarnimi in strokovnimi teksti. Da bi pod-
prl naravoslovne raziskave, je vladar ustanovil še posebne raziskovalne institucije
kot na primer astronomski observatorij, anatomski inštitut, živalski vrt z mnogimi
redkimi živalskimi vrstami in druge podobne ustanove. V Muzeju je preživela del
življenja cela vrsta grških umetnikov in znastvenikov. Med njimi izstopajo Filitas
s Kosa (prvi predstojnik Muzeja), Zenodot iz Efeza (prvi predstojnik biblioteke),
pesnika Kalimah iz Kirene in Apolonij z Rodosa. Vrh helenistične znanosti pome-
ni delovanje univerzalnih učenjakov, kot sta bila (pesnik, matematik in astronom)
Eratosten iz Kirene (285–205) in (predvsem matematik in fizik) Arhimed iz Sira-
kuz (280–212), ki sta dolgo časa ustvarjala v Aleksandriji.
Ob Aleksandriji so se postopoma izoblikovala tudi druga središča helenistične
umetniške in znanstvene ustvarjalnosti. V skoraj vseh primerih je bil njihov razcvet
pogojen s političnim vzponom države. Že v 3. stol., še bolj pa od konca 2. stol.
dalje, ko je bil rimski varovanec, se je v pomembno kulturno središče razvil Ro-
dos, sredi in v drugi polovici 3. stol., v času Hierona II., Sirakuze, po rimski zmagi
nad Antiohom III. (192–188) pa Pergamon, ki je nekaj časa po pomenu celo tek-
moval z Aleksandrijo. Svojo nekdanjo vlogo so predvsem na področju filozofije
ohranile Atene, prav tako je vlogo občasnega kulturnega središča ohranila make-
donska prestolnica Pela (v prvi polovici 3. stol. je na makedonskem dvoru deloval
pesnik Aratos iz kilikijskih Solov).
6.3. Razvoj na področju znanosti, religije in filozofije

Poleg teoretičnih so se v helenistični dobi zelo razvijala praktična znanja,
predvsem tehnika, ki je dosegla vrh na vojaškem področju (oblegovalni stroji), v
ladjedelništvu (ladja Hierona II. iz Sirakuz naj bi imela prostornino 3300 BRT) in
v velikih gradbenih podvigih. Med znanstvenimi vejami z veliko praktično vred-
nostjo je zelo napredovala medicina, v okviru te posebej anatomija, katere podlaga
je bila vivisekcija (Ptolemaj II. je dal za tovrstne raziskave na razpolago zločince
iz državnih zaporov). Med pomembnimi odkritji izstopajo odkritje živčnega siste-
ma, krvnega obtoka in številna spoznanja s področja farmacije (uporaba drog, ra-
ziskovanje živalskih strupov itd.). Ptolemajski Egipt je bil prva (in v antiki edina)
država, v kateri je bila zagotovljena zdravniška oskrba za vse (svobodno) prebi-
valstvo, medtem ko so imele druge helenistične države zdravniško oskrbo organi-
zirano samo za potrebe vojske.
Med znanstvenimi vejami, ki so še posebej napredovale, velja omeniti bo-

taniko (Aristotelov učenec Teofrast iz Aten), fiziko (Arhimed) in posebej astrono-
mijo (Arhistarh je bil prvi zastopnik heliocentričnega gledanja). V ta čas padejo
pomembna geografska odkritja (sklepni del Aleksandrovega pohoda s plovbo po
Indu in Indijskem oceanu, raziskovanje Rdečega morja in obal Vzhodne Afrike,
raziskovalne odprave v osrednjo Afriko, potovanje Pitea iz Masalije na evropski
severozahod itd.).
Do globokih sprememb je prišlo na področju religioznega življenja. Heleni-
zem je doba zatona klasične grške religije. V nekaterih intelektualnih krogih so se
uveljavljala naziranja, ki mejijo že na ateizem. V novih družbenih razmerah, ki so
preoblikovale mentaliteto helenističnega človeka, se je vse bolj poglabljala vera v
Usodo (Týche), ki z njemu nerazumljivo nepredvidljivostjo in slučajnostjo ureja
življenje na zemlji mimo človekovih prizadevanj. Izraz podobnega religioznega
občutja je širjenje misterijev (npr. Dionizovih in Demetrinih), ki so bili v klasični
dobi razširjeni le ponekod v kozmopolitskih metropolah, kot so bile npr. Atene,
Korint, Rodos ali Delos, in še to v sorazmeroma ozkih krogih.
Najvažnejši pojav na področju religioznega življenja v tej dobi je uveljavitev
božanstev negrškega, v vseh primerih vzhodnega izvora, ki so po svojem značaju
tudi misterijski kulti z bolj ali manj poudarjenimi elementi odrešeništva. Med temi
po pomenu izstopajo egiptovska božanstva (Serapis, Izida), med perzijskimi posebej
bog Mitra, med maloazijskimi Velika mati (Kybéle). Če ob pojavu novih religioznih
sistemov upoštevamo še obstoj vladarskega kulta, lahko rečemo, da se je religiozno
življenje v helenistični dobi radikalno spremenilo. Novost v helenistični dobi so bile
organizacijske oblike, božje predstave in oblika kulta. Medtem ko je v klasični dobi
potekalo religiozno življenje v okviru skupnosti, ki je delovala znotraj posamezne
polis, je postala sedaj vsebina religioznega življenja in njegova intenzivnost pri-
vatna zadeva. Intenzivnost verskega življenja se je v splošnem povečala, saj so se
svečeniki misterijskih kultov posvečali izključno božanstvu, le oni so obvladovali
predpisana kultno-ritualna dejanja, ki so morala biti pri posameznih kultih stalna,
kar pomeni, da so potekala brez časovne ali vsebinske prekinitve. Stik z božanstvom
je bil bolj intenziven in oseben, vstop v kultno skupnost je bil povezan z obredi ini-
ciacije, povezave med pripadniki skupnosti so bile trdnejše in neformalne (»bratje
in sestre«). Socialne in spolne razlike so bile v takih kultnih skupnostih vedno manj
pomembne, saj je bilo glavno merilo za položaj posameznika v skupnosti bližina
božanstvu, ne pa socialni izvor ali spol vernika. Tako so tudi ženske večkrat na-
stopale kot svečenice in voditeljice skupnosti. V vsebinskem oziru je bila glavna
novost princip odrešeništva, ki se je kazal v preobratu od katastrofe v zmagoslavje
in odrešenje. Verniki so imitirali življenjsko izkušnjo božanstva tako, da so se tudi
sami – na simbolični ravni ali v resnici – soočili z bolečino in celo (začasno) smr-
tjo. Žalost in nato veselje ob odrešitvi sta se odražala v nekaterih ritualnih dejanjih
(pesem, ples, menjavanje svetlobe in teme), v menjavanju posta in slovesne poje-
dine, zdržnosti in sproščenosti. Ta dejanja so imela dostikrat očiščevalno vlogo in
so vernikom prinesla olajšanje in tolažbo. Pojem smrti je bil relativiziran, saj smrt
ob veri v onostransko življenje ni pomenila konca, temveč nujni prag za prestop v
lepše posmrtno življenje. Ena od prvin verskega življenja je bila nravstvena čistost,
ki so jo zahtevali zlasti pred iniciacijo. V politeističnem verskem sistemu je opazna
tendenca, posvetiti se predvsem ali skoraj izključno enemu božanstvu (kar ni po-
menilo zanikanja obstoja drugih). To božanstvo je prevzemalo glavne karakteristi-
ke drugih božanstev (tako je npr. Izida dobila značilnosti vseh ženskih božanstev).
Tako pojmovana božanstva so postala počelo in gospodar vsega. Helenizem je to-
rej doba henoteizma, vere v eno božanstvo, ki obvladuje vse dogajanje in se kaže v
različnih pojavnih oblikah. Odraz bolj intenzivnega verskega življenja je tudi pojav
t.i. božjih ljudi, karizmatičnih osebnosti, ki so postale s svojim načinom življenja
(pogosto v stanju religiozne ekstatičnosti) in s svojimi dejanji (čudežne ozdravitve)
po prepričanju mnogih prenašalci božje milosti in vsemogočnosti med ljudi. Poleg
misterijskih in vladarskega kulta (kult vladarja, vladarske družine in dinastije) velja
omeniti še razcvet magije in čarovništva kot subkulturnega religioznega življenja v
času, ko je bil človek pred vrsto življenjskih preizkušenj povsem nemočen. Čarobna
sredstva, zarotitve in prisege naj ne bi pomagale le v primerih bolezni ali nesrečne
ljubezni, temveč so se uporabljale tudi v religiji in na področjih, kjer se je vero-
vanje stikalo z znanostjo (astrologija).
Veliko vlogo so imele v helenistični dobi različne filozofske smeri, ki so prek
svojih protagonistov in njihovih učencev večkrat vplivale na politično in sploh
javno življenje. Najpomembnejši med njimi sta bili epikurejska (začetnik Epikur
s Samosa) in zlasti stoiška filozofija (ustanovitelj Zenon iz Kitija). Med vejami fi-
lozofije je doživela pomemben razvoj predvsem etika.
Zatonu helenističnih držav in njihovemu padcu pod oblast Rima od srede
2. stol. dalje je z zamikom nekaj desetletij sledil tudi postopen, vendar manj izra-
zit zaton helenistične kulture. V kulturnozgodovinskem oziru se helenistična doba
»podaljša« v čas rimskega cesarstva, ko je helenistični svet sprejel prav malo »za-
hodnih« kulturnih prvin in ni niti zdaleč spremenil svojega bistva, nasprotno pa je
sam v znatni meri »heleniziral« posamezna območja rimskega Zahoda. Konec ali
vsaj globoko pretvorbo helenistične kulture zaznamuje šele pokristjanjenje vzhod-
nih predelov rimskega cesarstva, ki je bilo – z redkimi izjemami – zaključeno do
konca 4. stoletja.
• Temeljna literatura: W. W. Tarn – G. T. Griffith, Hellenistic Civilisation, London 1952;
C. Schneider, Kulturgeschichte des Hellenismus, München 1967; CAH VII/1, 1984,
321–352 (helenistična znanost); H.-J. Gehrke, Geschichte des Hellenismus, 71–99;
184–196; 248–257; od domačih avtorjev K. Gantar, Helenizem (Literarni leksikon 3),
Ljubljana 1987 (zlasti 8–19 in bibliografija na str. 45–46).
• O razvoju naravoslovja gl. O. Neugebauer, The Exact Sciences in Antiquity, New
York 1962; o razvoju religije M.P. Nilsson, Geschichte der griechischen Religion II.
Die hellenistische und römische Zeit, München 1961; W. Burkert, Ancient Mystery
Cults, Cambridge (Mass.) – London 1987; F.W. Walbank, Könige als Götter. Überle-
gungen zum Herrscherkult von Alexander bis Augustus, Chiron 17, 1987, 365–382;
o razvoju filozofije kratko K. Vorländer, Zgodovina filozofije I, 138 ss.
NAVZOČNOST GRKOV V DANAŠNJEM SLOVENSKEM PROSTORU 239
VI. NAVZOČNOST GRKOV V DANAŠNJEM SLOVENSKEM

PROSTORU IN V NJEGOVEM BLIŽNJEM SOSEDSTVU
Območje današnje Slovenije in njenega bližnjega sosedstva ni bilo vključeno

v razvojni krog grške civilizacije. V dobi velike grške kolonizacije Grki tega pro-
stora niso poselili, v dobi sekundarne kolonizacije (4. stol.) pa so prišli v njegovo
bližino, ne da bi pustili zanesljive sledi o svoji navzočnosti. Zaradi tega ne moremo
govoriti o grški zgodovini dan. slovenskega prostora, ki je šele ob postopnem pro-
diranju Rimljanov prestopil razvojni prag iz prazgodovinske dobe v zgodovinski
okvir antične civilizacije (o tem kratko R. Bratož in B. Slapšak, Rimska doba, ES
10, 1996, 219; 222).
Kljub navedenim dejstvom pa moremo na podlagi virov priti do ugotovitve,
da je to ozemlje v zavesti izobraženega grškega človeka obstajalo vsaj od klasične
dobe dalje. Na to nam kaže predvsem mitološko izročilo. Tudi druge skupine virov,
ki jih bomo navedli – geografski opisi in grški toponimi – kažejo, da so Grki to
ozemlje vsaj okvirno poznali. Njihovo znanje o njem je včasih presenetljivo točno,
spet drugič pa nas presenečajo velike, tako rekoč kardinalne zmote v geografskih
predstavah.
1. Mitološko izročilo
Najpomembnejše mitološko izročilo, ki se navezuje na današnji slovenski
prostor, je izročilo o Argonavtih. V primerjavi z njim je ostalo mitološko izročilo
obrobnega pomena.
1.1. Mit o Argonavtih
Mitološko izročilo o Argonavtih (gl. KlP in zlasti DNP, s.v. Argonautai; K.

Schefold – F. Jung, Die Sagen von den Argonauten, von Theben und Troia in der
klassischen und hellenistischen Kunst, München 1989; A. Moreau, Le mythe de
Jason et Médée, Paris 1994) je v grškem mitološkem ciklu postavljeno v 13. stol.
Evzebij-Hieronimova Kronika ga datira v leto 1270 (GCS 47, Eusebius 7, 55 b), tri
četrt stoletja pred trojansko vojno. V grški književnosti je zastopano z vrhunskimi
literarnimi umetninami (npr. Evripidova Medeja, v. 1 ss.). Kot velja za večino grških
mitov, tudi izročilo o Argonavtih ni enotno. Obstaja vrsta različic o tem, po kateri
poti naj bi se grški junaki vračali iz Kolhide v domovino. Ena od njih se navezu-
je tudi na naš prostor. Že v helenistični dobi standardni prikaz mita o Argonavtih,
ki ga posreduje Apolonij z Rodosa (ok. 295–215 pr. Kr.) z epom Argonautiká (izd.
R.C. Seaton, LCL, 1967; izd. R. Glei – S. Natzel-Glei, Darmstadt 1996, z nemškim
prevodom), navaja v 4. knjigi naslednjo smer povratka: Črno morje – Istros (Do-
Potovanje Argonavtov, kot ga opisuje Apolonij z Rodosa (DNP 1, s.v. Argonautai)
nava; 4,282 ss.) – »Jonsko morje« (4,308 ss.) – Eridanos (Pad; 4,504 ss.) – Rodan
(4,627 ss.) in skupno povsem fantazijsko razvodje rek na daljnem severozahodu,
od koder teče Ren v Ocean, Pad v Jadransko morje in Rodan v »Sardinski zaliv«
(odlomke epa navaja s hrvaškim prevodom in komentarjem M. Križman, Antička
svjedočanstva o Istri, Pula–Rijeka 1979, 45–55). Ohranjeni viri, ki v okviru te
različice sporočajo bolj natančne geografske podatke, so pozni, saj segajo najstarejši
med njimi (npr. Plinij Starejši) v zgodnjo cesarsko dobo, ostali pa so iz poznoantične
dobe ali celo iz poznega bizantinskega cesarstva. Ti zapisi se opirajo na starejše
zapise, povečini iz zgodnje dobe rimskega cesarstva ali v najboljšem primeru iz
pozne helenistične (oz. sočasne republikanske) dobe. Kratko bomo predstavili in
komentirali ta poročila.
1.1.1. Nauportus kot ustanova Argonavtov
Polihistor Plinij (u. 79 po Kr.) je ob opisu Desete italske regije grajal napačne
geografske predstave starejših avtorjev, npr. predstavo o jadransko-črnomorski bi-
furkaciji in poimenovanje Istre po Donavi (en rokav Donave naj bi se izlival v Črno
morje, drugi v Jadran; Istra naj bi dobila ime po Donavi, gr. Ístros). Svojo kritiko
je zaključil z besedami (Naturalis historia 3,128):
Nobena reka se ne izliva iz Donave v Jadransko morje. Mislim, da je pisce
prevaralo poročilo, da se je ladja Argo po reki spustila v Jadransko morje nedaleč
od Tergesta, ne ve pa se več, po kateri reki. Prizadevnejši pisci pravijo, da so jo

prenesli na ramah čez Alpe, tja pa je prišla po Donavi, nato po Savi in po Navportu,
ki izvira med Emono in Alpami in je po tem dobil svoje ime (prev. M. Šašel Kos
v: J. Horvat, Nauportus (Vrhnika), Ljubljana 1990, 19).
Očitno je bila predstava o začetkih Navporta kot argonavtske naselbine spočetka
prevladujoča in se navezuje na vlogo tega kraja kot najstarejšega središčnega kraja
v dan. osrednji Sloveniji (prim. J. Šašel, Opera selecta, Ljubljana 1992, 500–506;
M. Šašel Kos v: J. Horvat, Nauportus, 19 sl., oba s podrobno literaturo).
1.1.2. Emona kot ustanova Argonavtov
1.1.2.1. Poročilo zgodovinarja Zosima
Zosim je v svoji ok. leta 500 napisani zgodovini (Historía néa 5,29,1–3)
poročilo o nastanku Emone vključil v opis Alarihovih pohodov leta 408. Njegov
vir je bil zgodovinar Olimpiodor iz (egipčanskih) Teb z začetka 5. stol., ta pa se je
opiral na pesnika Pejsandra iz maloazijskega mesta Laranda (zgodnje 3. stol. po
Kr.). Poročilo (gl. Zosime, Histoire nouvelle V, izd. F. Paschoud, CB 1986, 41 ss.;
gl. tudi komentar na str. 212–215) se v prevodu glasi:
»Sel je sporočil Stilihonu, da je bil Alarih zapustil Epir, da je prekoračil so-
teske, ki zavirajo prehod iz Panonije do Venetov, in se utaboril pri mestu Emona, ki
leži med Zgornjo Panonijo in Norikom. Tu je prav, da ne preidemo molče tega, kar k
mestu spada, in povemo, na kak način je bilo ustanovljeno. Sporočajo, da so prispeli
Argonavti, ki jih je Aetes zasledoval, do izliva Istra, ki se steka v Pontos. Menili
so, da je prava odločitev, če plovejo proti toku reke, le s pomočjo vesel in ugodnih
vetrov, dokler ne bi prispeli do bližnjega morja. Ko so ta sklep izpeljali in prispeli
do tega kraja, so pustili kot pomnik svojega prihoda zasnovo tega mesta, naložili
Argo na stroje in jo 400 stadijev daleč vlekli do morja in pluli do obal Tesalije, kot
je zapisal pesnik Peisandros, ki je vso zgodbo vključil v delo Poroke božanskih
herojev« (prev. J. Šašel v zborniku: Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, 42).
1.1.2.2. Poročili cerkvenih zgodovinarjev Sozomena in Nikefora Kalista
Cerkveni zgodovinar Sozomen je v svoji Cerkveni zgodovini (med 439 in

450) poročal o Konstantinovi zmagi nad proticesarjem Maksencijem 312 (bitka
pri Milvijskem mostu čez Tibero na severnem robu Rima) in izidu spopada pripi-
sal ključni pomen za širjenje krščanstva na Zahodu. V nadaljevanju opisa blago-
dejnih posledic, ki jih je zmaga prinesla ljudstvom ob italskih rekah Tiberi, Padu
in Akilis (?), je dodal mitološki vložek (gl. Sozomenos, Cerkvena zgodovina 1,6,5;
izd. J. Bidez – G.C. Hansen, GCS, Neue Folge 4, 1995, 15 ali PG 67, 873 A) z na-
slednjo vsebino:
»Argonavti namreč, ki so bežali pred Aetom, na povratku niso ubrali iste poti.
Pluli so po morju nad Skitijo in po rekah tamkaj prišli v deželo Italikov. Tu so pre-
zimili in ustanovili mesto, poimenovano Emona. Ko je prišlo poletje, so s pomočjo
Argonavti gradijo Emono (J.W. Valvasor, Die Ehre Dess Hertzogthums Crain, Laybach
1689, XIII,1)
domačinov vlekli na stroju Argo po suhem okoli 400 stadijev in jo peljali po reki
Akylis, ki se izliva v Eridan. Eridan pa se izliva v Italsko morje« (prev. J. Šašel v
zborniku: Zgodovina Ljubljane, 36).
Bizantinski cerkveni zgodovinar z začetka 14. stol. Nikefor Kalist je v svoji
obsežni Cerkveni zgodovini povzel Sozomenovo poročilo o nastanku Emone, le
da ga je vstavil v drugačno sosledje zgodovinske pripovedi. Avtor se je ob opisu
gradnje cerkve sv. Mihaela ob bosporski obali v Konstantinovi dobi spomnil, da so
v davnih časih pluli skozi Bospor v Črno morje Argonavti, in ob tem dodal (Nike-
phoros Kallistos, Cerkvena zgodovina 7,50; PG 145, 1329 D – 1331 A):
»Ko so Argonavti pripluli v Črno morje in nato bežali pred Aetom, ker so bili
ukradli zlato runo, niso pluli po isti poti kakor pred tem, temveč nad deželo Ski-
tov, nato po rekah, ki tečejo tamkaj, in prispeli v italsko deželo. Tam so prezimili
in ustanovili mesto, ki se imenuje Emona. Ko je nastopila pomlad, so ob pomoči
tamkajšnjih prebivalcev s pomočjo nekih naprav povlekli ladjo Argo okrog štiristo
stadijev daleč do reke, ki se imenuje Akilis. Ta (reka) se izliva v Eridan. Eridan pa
se izliva v morje, ki obdaja italsko deželo.«
Pejsander iz Larande je – prek Zosima (Olimpiodora) in Sozomena ter Nike
forja Kalista – tisti vir, ki prvi omenja argonavtsko ustanovitev Emone. Zdi se, da
je maloazijski pesnik, čigar delo je v celoti izgubljeno, pri tem navedel tedaj po
znano mesto Emono namesto Nauporta, ki je ostal v rimski cesarski dobi naselbina
lokalnega pomena na upravnem območju rimske kolonije Emone. Kot na zanimivo
in težko razložljivo dejstvo naj opozorimo na podobnost med imenom Emone ter
starim imenom za Tesalijo, od koder so izhajali Argonavti: ta dežela se je namreč
imenovala Haemonia. V nekaterih antičnih literarnih virih (oz. njihovih rokopisih)
in na napisih naletimo na ime mesta v obliki Hemonia ali Haemonia (prim. J. Šašel
v: Zgodovina Ljubljane, 37; Isti, Opera selecta, 563 sl.).
1.2. Ostalo mitološko izročilo
1.2.1. Kolhidci po neuspešnem zasledovanju Argonavtov ustanovijo Polo (Pulj)
Po mitološkem izročilu, ki ga sporoča geograf Strabon iz dobe cesarja Avgu-

sta, naj bi Kolhidci, ki so zasledovali Argonavte, prišli med zasledovanjem do Istre
in naj bi potem, ko so se jim Argonavti izmuznili, ustanovili mesto Polai (dan. Pulj),
»mesto beguncev« (Strabon 1,2,39 in zlasti 5,1,9; izd. H.L. Jones, LCL, 1969; gl. s
hrvaškim prevodom M. Križman, Antička svjedočanstva, 70–83; V. Vedaldi Iasbez,
La Venetia orientale e l'Histria. Le fonti letterarie greche e latine fino alla caduta
dell'Impero Romano d'Occidente, Roma 1994, 378 ss.). Izročilo o tem, da naj bi
Kolhidci ustanovili Pulj, omenjajo tudi drugi avtorji (med rimskimi viri Pomponij
Mela, Chorographia 2, 57; Plinij, Naturalis historia 3,129; popolne vire navajata
M. Križman in I. Vedaldi Iasbez, l.c.). Na isto izročilo se navezuje ime otočja Absyrti
des (Pomponij Mela, Chorographia 2,114; Plinij, Naturalis historia 3,151; Kvar-
nerski otoki?), ki naj bi izhajalo iz imena tamkaj ubitega Medejinega brata.
1.1.2. Svetišče heroja Diomeda ob ustju Timava
Strabon (5,1,8) omenja svetišče grškega heroja Diomeda ob izviru Timava,

kraške reke, ki je veljala v antiki za naravno znamenitost (gl. M. Križman, Antička
svjedočanstva, 73 in 78; I. Vedaldi Iasbez, La Venetia orientale, 164; G. Cuscito
v: Reka–Timav. Podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, Ljubljana 1990, 61–
63). Kult heroja Diomeda, ki je bil dokaj razširjen med Veneti, se je uveljavil v ja-
dranskem prostoru najverjetneje že v času vzpona Rodosa kot trgovske sile v tem
prostoru med veliko grško kolonizacijo. Kult tega grškega heroja se omenja še v več
krajih na jadranski obali (južno od Šibenika, v delti Pada in v Apuliji; za območje
vzhodnega Jadrana prim. Ps. Skimnos, Periegesis v. 431–433; GGM I, 214; prim.
L. Braccesi, Grecità Adriatica, 5; 19–27). Podoben je bil z ozirom na vsebino (ju-
nak iz trojanskega cikla) in prostor (zlasti beneško območje) kult trojanskega heroja
Antenorja, ki se je ravno tako uveljavil okvirno v tem času (trojanski junak naj bi
skupaj s svojimi sinovi na čelu Enetov iz Paflagonije plul vzdolž ilirske obale in se
naselil na ozemlju Venetov). Antenorjev kult je bil razširjen na Korčuli, na dalma-
tinski obali in na Beneškem, ne pa na zahodni obali Jadrana (gl. L. Braccesi, Gre-
cità adriatica, 4–19; Isti, La leggenda di Antenore, Padova 1984). Izročilo o Ante
norju je iz antike prešlo v srednjeveško beneško historiografijo (Origo civitatum
Italie seu Venetiarum (Chronicon Altinate et Chronicon Gradense), izd. R. Cessi,
Rim 1933, 7: Antenor ustanovi Akvilejo).
1.2.3. Izročilo o Hiperborejcih
Herodot 4,32–35 poroča o Hiperborejcih, prebivalcih daljnih severnih dežel,

ki jih moremo po skopih antičnih omembah lokalizirati v svet srednje in vzhodne
Evrope (gl. KlP, s.v. Hyperboreioi). Hiperborejci so namenili prebivalcem Delosa
darove, ki pa naj jih ne bi prinesli sami, temveč poslali od ljudstva do ljudstva, ki
so prebivala med njihovimi selišči in Grčijo. Te vmesne postaje so bile po Hero-
dotu Skitija, Adria, Dodona, Evboja, Andros in Tenos. Druga in najbolj zahodna
postaja na poti v Grčijo je bila Adria (Adrías), t.j. Jadransko morje (Herodot 4,33).
Stiki med Hiperborejci in Grčijo prek severnojadranskega prostora so verjetno od-
sev prometnih povezav, ki so potekale čez to ozemlje (prim. J. Šašel v zborniku:
Zgodovina Ljubljane, 37; nazadnje B. Slapšak, Rimska doba, ES 10, 1996, 222).
1.2.4. Mitološka ustanovitev Viruna na Gosposvetskem polju
Bizantinski leksikograf Suidas (ok. 1000) sporoča aitiološko legendo o nastan-

ku imena noriškega mesta Viruna (gl. Suidae Lexikon, izd. A. Adler, Leipzig 1928,
I, 470, s.v. Beroúnion). Le-ta se naslanja na grški mit o Meleagru, ki je pokončal
kalidonskega merjasca. Leksikografovo poročilo se v prevodu glasi:
»Virunum, ime mesta, ljudstvo Norikov. Njihovo deželo je nekoč pustošil
merjasec, ki so ga bili poslali bogovi. Vsi so ga skušali pokončati, vendar je bil ves
trud zaman. Naposled je merjasca pokončal neki mož in ga dvignil na ramena. Po-
dobna zgodba se pripoveduje tudi o Kalidonu. Noričani so (tedaj) v svojem jeziku
poklicali moža (z besedo) Beroúnous, to je vir unus (en mož). Od tod je mesto Be-
roúnion (= Virunum) dobilo svoje ime.«
Mitološko izročilo, ki ga najdemo pri bizantinskem leksikografu, je grškega
izvora ali se vsaj navezuje na grško mitološko izročilo.
Historična interpretacija mitološkega izročila je izredno zapletena in tvegana.
Kljub temu moremo postaviti ugotovitev, da je bilo dan. slovensko ozemlje vsaj
od začetkov postopnega rimskega prodora v ta prostor vključeno v predstavni svet
antičnega človeka. Navezovanje posameznih krajev na grško mitološko izročilo
je resda pozno, vendar odraža dejstvo, da so se Grki za ta prostor zanimali. O tem
prostoru so imeli okvirne zgodovinske (mitološke) in geografske predstave ter
so ga vključili v svoj miselni in idejni svet (poleg navedene literature prim. tudi
M. Pavan, Dall'Adriatico al Danubio, Padova 1991, 529–538).
2. Geografski opisi
Geografsko poznavanje današnjega slovenskega prostora je bilo zelo šibko
in dolgo časa povezano z napačnimi predstavami. Te napačne predstave so bile
dokončno ovržene šele v avgustejski dobi, ko so Rimljani zaključili okupacijo Po-
donavja.
Prve omembe severnojadranskih dežel Istre in Liburnije posreduje Hekataj
iz Mileta s konca 6. ali začetka 5. stol. (FGrH 1,91–93; M. Križman, Antička
svjedočanstva, 25–29), ki za Jadransko morje uporablja obe v antiki najbolj pogosti

imeni (v frg. 91 in 92 kot Jonski zaliv, v frg. 90 in 93 kot Jadranski zaliv). Hekata-
jevo znanje o deželah ob vzhodnem Jadranu je bilo očitno zelo majhno, temeljilo
pa je predvsem na poročilih fokajskih pomorščakov, ki so prvi pluli po tem morju
(prim. Herodot 1,163; FGrH I a (komentar), 338 sl.). Iz 5. stol., ko so Atenci pluli
tudi po Jadranu, se ni ohranilo nobeno poročilo. Trgovske poti Atencev so vodile
na zahodno jadransko obalo (Adria, Spina), zato se za severovzhodne obalne po-
krajine (Liburnija in Istra) očitno niso zanimali (prim. L. Braccesi, Grecità adria-
tica, 54 ss. in karta II).
Od srede 4. stol. dalje obstaja več virov, ki podajajo napačno razlago rečnega
sistema podonavskega prostora. Gre za predstavo o jadransko-črnomorski bifur-
kaciji in s tem povezano predstavo o majhni razdalji med severnim Jadranom in
Črnim morjem. Po Aristotelu naj bi se en rokav Donave izlival v Črno, drugi pa v
Jadransko morje. V zoološkem traktatu (Historia animalium 8,13,4; Aristotelis opera
omnia III, Paris 1854, 158 sl.) omenja Aristotel selitev neke vrste rib (trichíai) iz
Črnega morja v Jadransko. V fizikalnem traktatu (De mirabilibus auscultationibus
105 (112); Aristotelis opera omnia IV, Paris 1857, 93) kratko opisuje tok Donave
in omenja dva izliva te reke, v Črno in Jadransko morje, pri čemer se sklicuje na
Jazonovo plovbo iz Črnega v Jadransko morje (Jazon, ki je plul po Črnem morju in
nato po Donavi, je na nekem jadranskem otoku na Medejino prigovarjanje zgradil
tempelj v čast boginji Diani; prim. tudi M. Križman, Antička svjedočanstva, 30–
36). Isto trditev je – ob še večji geografski napaki – zapisal Aristotelov sodobnik
Ps. Skilaks (Periplous 20–21; GGM I, 26–28; za Veneti pride ljudstvo Istrov in
reka Ister. Ta se izliva v Črno morje, proti Egiptu...; gl. M. Suić, Istočna jadranska
obala u Pseudo Skilakovu Periplu, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjet-
nosti 306, Zagreb 1955, 121–185; M. Križman, Antička svjedočanstva, 37–40). To
napako je (ok. 100 pr. Kr.) ponovil Ps. Skimnos (Periegesis, v. 193–195; 369 ss.;
GGM I, 203; 211 ss.), ki se je pri tem skliceval na Aristotelovega sodobnika Teo-
pompa s Hiosa (gl. tudi M. Križman, Antička svjedočanstva, 59–65).
Kritično mnenje o tej predstavi je izrazil v avgustejski dobi geograf Stra-
bon, ki je najprej zavrnil mnenje astronoma Hiparha (2. st. pr. Kr.) o jadransko-
črnomorski bifurkaciji (1,3,15) in nato podobne Teopompove predstave (7,5,9; gl.
M. Križman, Antička svjedočanstva, 70–84). To predstavo je kot napačno kratko
in odločno zavrnil tudi rimski polihistor Plinij (Naturalis historia 3,128; gl. prevod
odlomka o Navportu zgoraj, 1.1.1).
Če ocenimo navedene zapise grških piscev, moremo reči, da so zelo dolgo,
vse do rimske zasedbe Podonavja v avgustejski dobi, prevladovale zelo površne in
v bistveni potezi napačne predstave o prostoru na stičišču vzhodnih Alp, Podonav
ja in severnega Jadrana. Ob napačni predstavi o črnomorsko-jadranski bifurkaciji
ša preseneča pravilnost v oceni razdalje med koncem plovnih poti pri Navportu in
bližnjo jadransko obalo (400 stadijev ali okrog 72 kilometrov pri Zosimu, Sozomenu
in Nikeforju Kalistu). Vendar pa izhajajo vse te navedbe iz rimske cesarske dobe (vir
je Pejsander iz zgodnjega 3. stol.). Strabon 4,6,10 ocenjuje razdaljo od Navporta do
Ogleja najprej na »nekaj več kot 400 stadijev« (več kot ok. 72 kilometrov; pravilno
ok. 100 kilometrov), nato (7,5,2) pa na »350 stadijev, po mnenju nekaterih pa 500
stadijev« (ok. 63 oz. 90 kilometrov, pravilno ok. 100 kilometrov).
Če je Strabon v avgustejski dobi lahko navedel že dokaj točne podatke o
razdaljah, pa je njegov opis rečnega sistema in medsebojnih razdalj napačen (7,5,2):
reka Korkóras-Krka se izliva v Savo, ta v Dravo, Drava v reko Nóaros, ta pa v Do-
navo …; reka Kólapis-Kolpa se na ozemlju Skordiskov izliva v Donavo; razdalja
med Jadranom (Trstom) in Donavo znaša 1200 stadijev ali ok. 216 kilometrov
(pravilno ok. 450 kilometrov; prevod in razlago navedenih mest posreduje J. Šašel,
Okra, Kronika 22, 1974, 9–17; prim. Isti, Opera selecta, 630 ss.). Navedeni opisi
vsekakor niso odraz jasnih geografskih predstav o obravnavanem prostoru.
3. Grška zemljepisna imena

Na neko obliko grške navzočnosti v našem prostoru kažejo tudi grški toponi-
mi. Vprašanje njihove interpretacije je izredno zapleteno ne le zaradi včasih nejasne
etimologije, temveč tudi zato, ker so vsi brez izjeme sporočeni v virih poznega na-
stanka. Če pustimo ob strani vprašanje poimenovanja Emone, Navporta in Pole, ki
smo ga predstavili v zvezi z mitološkim izročilom, se kaže pri antičnih toponimih
na dan. slovenskem ozemlju naslednja podoba (gl. J. Šašel v ANSl, 88–96):
Med okrog 60 znanimi (in le okrog 30 lokaliziranimi) antičnimi toponi-
mi je nedvomno grški toponim Aegida (Koper ali bližnje območje Kopra; v pro-
stem prevodu »Kozje«), ki ga omenja Plinij (Historia naturalis 3,129; gl. J. Šašel,
Opera selecta, 680–689; vse poznejše antične in zgodnjesrednjeveške omembe
tega kraja so latinske, kot npr. insula Capritana oz. Capris, t.j. »Kozji otok« ali
»Kozje«; o vprašanju lociranja naselja prim. G. Labud, Ricerche archeologico-am-
bientali dell'Istria settentrionale: la valle del Fiume Risano, Jonsered 1995; ocena
M. Župančič, ZČ 49, 1995, 648–649).
Anonimni geograf iz Ravene (pozno 7. ali še verjetneje 8. stol.) je v bizan-
tinski Italiji na podlagi poznoantičnih virov priredil geografski opis tega prosto-
ra, v katerem naletimo na nekaj grških toponimov, tako npr. za istrski mesti Pira-
non (Piran) in Neapolis (Novigrad; Cosmographia 4,30–31; gl. v ANSl, 81–82).
Hipotetično bi mogli z grškim korenom povezovati tudi ime poštne postaje Ad pi-
rum (Hrušica; toponim je izveden morda od izraza pŷr – ogenj ali grmada kot si-
gnalno znamenje; prim. J. Šašel, Ad pirum, Ljubljana 1987, 3 sl.). S tem se seznam
toponimov grškega izvora skorajda izčrpa. Od krajev v bližini slovenskega ozem-
lja bi prišla v seznam še poštna postaja Pyrri (nekje v hrvaškem Zagorju ob rimski
cesti Siscia – Poetovio), medtem ko sta toponima Arcia in Archimea (Historia Au-
gusta, Maximini duo 28,8; 31,3; iz sosledja pripovedi prvo v bližini Ogleja, drugo
v bližini Emone?) zaradi enkratne in po značaju legendarne omembe povsem ne-
opredeljiva (prim. A. Lippold, Kommentar zur Historia Augusta I. Maximini duo,
Bonn 1991, 645 sl.).
Od zemljepisnih imen grškega izvora ali takih (po izvoru sicer negrških)
imen, ki jih sporočajo le grški avtorji in so sad grškega znanja, se omenjajo še oro-
nimi (1) Okra (Strabon 4,6,10; 5,1,3; 7,5,2 in Ptolemaj 2,12,1; J. Šašel, Kronika 22,
1974, 9 ss.; Isti, Opera selecta, 630 ss.; M. Šašel Kos v: J. Horvat, Nauportus, 17
ss.; I. Vedaldi Iasbez, La Venetia orientale, 96–100), (2) Karouánka (dan. Karavan-
ke; Ptolemaj 2,13,1; 2,14,1; 8,8,2; V. Vedaldi Iasbez, La Venetia orientale, 92–93)
in (3) Phligádia (Strabon 4,6,9; V. Vedaldi Iasbez, La Venetia orientale, 106–107;
lega nedoločljiva, morda nekje med Tirolsko in Julijskimi Alpami, morda Ture in
Salzburške Alpe) ter hidronima Ákylis (v zgoraj navedenih poročilih poznih grških
avtorjev o Argonavtih; identifikacija ni zanesljiva: prim. V. Vedaldi Iasbez, La Vene-
tia orientale, 114–115; H. Grassl v: R. Bratož (izd.), Zahodni Ilirik in severovzhod-
na Italija v poznorimski dobi, Ljubljana 1996, 177–184) in hélos Loúgeon (verjetno
Cerkniško jezero; Strabon 7,5,2; J. Šašel, Opera selecta, 500; 631 sl.).
V celoti je grških zemljepisnih imen v dan. slovenskem prostoru malo, saj
znaša njihov delež v primerjavi z vsemi poznanimi približno eno dvajsetino. Sam
obstoj teh imen, ki jih skoraj zanesljivo ni prinesla rimska okupacija, temveč so
zelo verjetno starejša, podpira mnenje, ki ga je izrazil J. Šašel (zbornik Zgodovina
Ljubljane, 37), »da je grški element v zahodno balkanskem in severovzhodno ital-
skem krogu bolj intenziven, kot bi pričakovali«.
4. Materialni viri
Materialni viri grškega izvora, ki bi mogli dati odgovor na vprašanje o
navzočnosti Grkov v današnjem slovenskem prostoru, so maloštevilni in ne dajejo
jasnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Raziskave materialne kulture dokazu-
jejo stike v temni (prehodni), arhaični, manj v klasični in še manj v helenistični
dobi. V času temne dobe se kažejo dokaj jasni vplivi pri nakitu (polmesečne fibule
9.–7. stol.; gl. B. Teržan, Polmesečne fibule. O kulturnih povezavah med Egejo
in Caput Adriae, AV 41, 1990 (Šašlov zbornik), 49–88; prim. tudi Ista, Stand und
Aufgaben der Forschungen zur Urnenfelderzeit in Jugoslawien, Beiträge zur Ur-
nenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen. Römisch-Germanisches Zentralmu-
seum, Monographien 35, 1995, 323–372). Za čas od 7. do 4. stoletja kažejo na stike
najdbe lončarskih izdelkov v naslednjih halštatskih najdiščih: Stična, Magdalenska
gora (Grosuplje), Most na Soči (t.i. jonska keramika) ter Koritnica pri Bači, Most
na Soči in Poštela pri Mariboru (črnofigurna in rdečefigurna keramika.
• B. Teržan, Posodje v grobovih halštatskih veljakov na Dolenjskem, Situla 20/21
(Gabrovčev zbornik), 1980, 343–352; J. Dular, Halštatska keramika v Sloveniji, Ljub
ljana 1982, 155 sl.; kratko D. Svoljšak, Grški import v prazgodovini, ES 3, 1989,
398; nazadnje izčrpno B. Teržan, Handel und soziale Oberschichten im früheisen-
zeitlichen Südosteuropa, v: B. Hänsel (izd.), Handel, Tausch und Verkehr im Bronze-
und Früheisenzeitlichen Südosteuropa, Südosteuropa Schriften 17, München-Berlin
1995, 81–159).
Vplivi in povezave se kažejo tudi pri orožju. Predmeti grškega izvora, ki se
v pretežni meri nanašajo na čas 6.–4. stoletja, so prišli kot import. Njihove najdbe
– grobovi pripadnikov plemenske aristokracije – kažejo, da je bil pri tem udeležen
vodilni sloj, ki je te predmete pridobil in posedoval kot luksuzno blago družbeno
prestižnega značaja, le v manjši meri so bili ti predmeti razširjeni tudi med drugi-
mi pripadniki skupnosti. Na Slovenskem ni poznan noben primer najdbe grškega

novca iz arhaične in klasične dobe.
Kultura mlajše železne dobe, ki je sočasna grški pozni klasični in helenistični
dobi, odraža nekatere grške vplive, ne dokazuje pa grške navzočnosti v tem pro-
storu, saj je lahko do teh vplivov prišlo prek več posrednikov. Najdbe grških nov-
cev iz helenistične dobe na Slovenskem so maloštevilne in posamične, zato jih le
težko uvrstimo v širše zgodovinske procese ali dogodke. Posamični novci – v ce-
loti 15 – so bili najdeni v različnih delih Slovenije (Koper z okolico; Maribor in
Ptuj z okolico; Celje; gl. P. Kos, Die Fundmünzen der Römischen Zeit in Slowenien
I–II, Berlin 1988, 64,1 (Montinjan pri Kopru); 331/1,1 (Muta); 393,1 (Maribor-
Košaki); 396,1 (Maribor-Spodnje Radvanje); 434,25,1–7 (Ptuj); 437,1–2 (Rogozni-
ca); P. Kos – A. Šemrov, Fundmünzen … III, Berlin 1995, 39,1 (Srmin pri Kopru);
165,1 (Celje-Savinja)). Ker gre za maloštevilne posamične najdbe z zelo različno
provenienco (Makedonija, Egipt, Sirakuze), na njihovi podlagi ne moremo priti
do historičnih zaključkov, ki bi presegali že znano dejstvo, da gre za ozemlje na
obrobju helenističnega sveta.
O določenem vplivanju bi mogli govoriti pri keltskem kovanju denarja (prim.
P. Kos, Keltski novci Slovenije, Ljubljana 1977, 15 ss.), na drugih področjih pa je
bil ta vpliv očitno zelo majhen. Navedemo naj sodbo S. Gabrovca (Keltoi. Kelti in
njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije, Ljubljana 1983, 18–25, zlasti 24), da je
svet helenizma sicer dosegel Istro, »vendar je njegov prodor v notranjost Slove-
nije minimalen«.
Grška lončena posoda – skifos iz železnodobne hiše v Mostu na Soči, 5. stol. pr.Kr.;
Goriški muzej, Nova Gorica (Foto: Carmen Narobe)
5. Sklepi
Ker na slovenskem ozemlju ni ohranjen noben tak materialni vir, ki bi za-

nesljivo dokazoval navzočnost Grkov v tem prostoru, ne moremo napraviti zanes
ljivega koraka od golih domnev, ki jih omogočajo pisani viri. Na podlagi navede-
nih pisanih in materialnih virov je upravičen sklep, da so Grki občasno zahajali v
ta prostor, vendar je bila njihova navzočnost v celoti gledano šibka. Lokalna ple-
menska aristokracija je v dobi postopnega družbenega razslojevanja med nosilci
halštatske kulture uvažala predmete grškega izvora – dostikrat ali celo pretežno iz
produkcijskih središč v južni Italiji –, ki so jih grški (?) trgovci (ali morda drugi
posredniki) prinašali v ta prostor. Po obsegu je bil v celoti gledano ta import skro-
men, saj je bil omejen predvsem na pripadnike višjih slojev in po najdbah sodeč
le občasen; večina najdb izhaja iz 6. in 5. stol., manj iz četrtega in prav malo iz
helenistične dobe. Zakoreninjenost napačnih geografskih predstav pri grških avtorjih
še v pozni helenistični dobi kaže na to, da so Grki o tem prostoru dejansko malo
vedeli. Večja koncentracija omemb v obmorskem sektorju potrjuje sicer sam po
sebi razumljiv sklep, da so Grki spoznavali ta svet predvsem prek plovnih poti iz
obmorskega jadranskega območja proti njegovemu kontinentalnemu zaledju. Ob
več geografskih opisih in zemljepisnih imenih se iz grške književnosti klasične
ali helenistične dobe ni ohranil niti eden omembe vreden opis poselitve ali celo
politične ureditve tega prostora.
DODATEK K DRUGI IZDAJI 251
Dodatek k drugi izdaji »Grške zgodovine«

(2003)
Izbor novejše literature za grško zgodovino
Kot najpomembnejšo pridobitev na področju zgodovinopisja o stari Grčiji

pri nas moremo oceniti ponatis Sovretovega velikega dela »Stari Grki«, ki ga je
2002 pripravila Slovenska matica v Ljubljani. Kajetan Gantar je v obširnem, 27
strani dolgem dodatku z naslovom »Anton Sovre in njegova monografija o Starih
Grkih«, predstavil avtorja, nastajanje tega dela in odzive nanj ter opozoril na po-
glavitne danes presežene Sovretove poglede na grško zgodovino. Kot področji, ki
ju je kasnejše raziskovanje preseglo oziroma sta v Sovretovem delu pomanjklji-
vo predstavljeni, je izpostavil predhomersko Grčijo (kretska in mikenska civili-
zacija ter obdobje po njenem propadu) in zgodnje obdobje helenizma (do 280 pr.
Kr.). Za študijsko uporabo Sovretovega velikega dela, ki je še vedno svojevrstno
»izobraževalno doživetje«, je nujna uporaba tudi tega dodatka, zlasti njegovega
drugega dela (razdelki VI–X).
Od novejših del zadnjega obdobja, ki so pomembna za celotno grško zgodovi-
no, velja omeniti na prvem mestu enciklopedijski priročnik Der neue Pauly (DNP).
Ta je z doslej izdanimi dvanajstimi zvezki (zadnji zvezek v dveh delih) zaključen,
v štirih doslej izdanih zvezkih o recepciji antike v kasnejših obdobjih (DNP 13,
14, 15/1 in 15/2) pa so bila zajeta gesla od začetka do gesla o Švici (Schweiz) ali
okrog štiri petine predvidenega obsega. Priročnik prinaša vrsto novih in po pomenu
temeljnih gesel iz različnih področij grške zgodovine, pri katerih je navedena po-
navadi izčrpna, predvsem pa najnovejša literatura. Posebej želimo izpostaviti tista
gesla, ki se nanašajo na socialno in gospodarsko zgodovino, na zgodovino nravi,
vsakdanjega življenja, religiozne predstave, skratka na vsa tista področja, ki v našem
kratkem pregledu niso zajeta ali pa so le nakazana. Naj navedemo poglavitna gesla
po tematskih področjih (citati se nanašajo na zvezke 1–12/2 ter 13–15/2 in prinašajo
za letnico izida citiranega zvezka numeracijo stolpcev navedenih celotnih gesel, ki
prikazujejo zgodovinske pojave od starega Vzhoda prek stare Grčije in Rima do
pozne antike in Bizanca. Prikaz zgodovinskega pojma ali pojava se v takih prime-
rih nanaša na staro Grčijo samo z delom posameznega gesla.
Splošna konceptualna vprašanja in razvoj raziskovanja grške zgodovine osvet-
ljujejo obsežna gesla o historiografiji ter o razvoju zgodovinske znanosti (DNP 14,
2000, 159–217), o periodizaciji (9, 2000, 576–582), o pojmovanju obdobij v antiki
(13, 1999, 996–1015), štetju in razumevanju časa (21/2, 2002, 706–725), o zgodo-
vinskih metodah (14, 2000, 453–463) in historizmu (14, 2000, 469–485). Nastanku
in razvoju vseh znanosti, ki se posvečajo antiki, je posvečeno geslo o starinoslovju
(13, 1999, 86–101). Sorodne vede predstavljajo gesla o egiptologiji (13, 1999, 16–
22), asiriologiji (13, 1999, 101–113), hetitologiji (14, 2000, 413–418), iranistiki (14,
2000, 633–641), judaistiki oziroma raziskovanju judovstva (14, 2000, 752–766) in
bizantinistiki (13, 1999, 583–592). Vrsta gesel se nanaša na vede, ki so velikega, v
več primerih tudi temeljnega pomena za zgodovinske raziskave. Iz te skupine naj
omenimo naslednja gesla: kretsko-mikenska arheologija (14, 2000, 1100–1110),
klasična arheologija (14, 2000, 901–953), arheološke metode (13, 1999, 201–216),
grška epigrafika (14, 2000, 588–614), numizmatika (15/1, 2001, 1101–1130), pa-
pirologija (15/2, 2002, 81–106), onomastika (15/1, 2001, 1175–1179), historična
geografija (14, 2000, 445–453), kartografija (14, 2000, 853–860), geografija in geo
logija (14, 2000, 122–126 ter 126–131), historična demografija (13, 1999, 481–
493), raziskovanje vojn (14, 2000, 1110–1118), kulturna antropologija (14, 2000,
1131–1147) in tako imenovane ženske študije (14, 2000, 111–122).
Sintetične prikaze posameznih obdobij in velikih tem prinaša vrsta gesel o
velikih obdobjih grške zgodovine kot na primer: zgodnja bronasta doba v egej-
skem prostoru (1, 1996, 143–156), minojska kultura (8, 2000, 221–232; 14, 2000,
991–1002), mikenska kultura (8, 2000, 571–587), selitev pomorskih ljudstev (11,
2001, 333–336), temna doba (3, 1997, 838–843), homersko vprašanje (14, 2000,
501–516), grška kolonizacija (6, 1999, 646–666), obdobje perzijskih vojn (9, 2000,
605–610), pentekontaetija (9, 2000, 526–527), Atiško-delska pomorska zveza (2,
1997, 251–258), peloponeška vojna (9, 2000, 501–506) helenistična doba (8, 1998,
301–314; 317–325; posebej o dobi diadohov in epigonov 3, 1997, 500–506).
Omeniti velja vrsto novih sintetičnih prikazov zgodovine in arheologije grških
mest in pokrajin, od katerih naj izpostavimo kot najpomembnejša naslednja: Grčija
kot celota (s poudarkom na jeziku in pisavi; 4, 1998, 1219–1241), Velika Grčija (7,
1999, 685–692), Atene in Atika (2, 1997, 167–196 ter 243–245; 13, 1999, 278–333),
Sparta (11, 2001, 784–795; 12/2, 2002, 1112–1118), Bojotija (2, 1997, 733–737),
Tesalija (12/1, 2002, 446–451), otoki Kreta (6, 1999, 828–834), Ciper (6, 1999,
990–995; 12/2, 2002, 865–870), Delos (3, 1997, 394–400; 13, 1999, 703–715) in
Lezbos (7, 1999, 85–87), od pomembnih krajev Mikene (15/1, 2001, 603–611), Ti-
rins (12/1, 2002, 616–619), Troja (12/1, 2002, 852–865), Delfi (3, 1997, 403–413;
13, 1999, 715–721), Olimpija (8, 2000, 1169–1184), Korint (6, 1999, 745–751),
Tebe (12/1, 2002, 277–294), Efez (3, 1997, 1078–1085; 13, 1999, 975–981), Mi-
let (8, 2000, 170–180; 15/1, 2001, 420–431), Halikarnas (14, 2000, 333–354) in
Sirakzue (12/2, 2002, 1159–1172).
Od sintetičnih prikazov zgodovine ljudstev, s katerimi so prihajali Grki v
stike od mikenske dobe dalje, velja omeniti zlasti naslednja gesla: Hetiti (5, 1998,
185–198 in 521–525), Skiti (11, 2001, 644–656), Tračani (12/1, 2002, 478–491),
Etruščani (4, 1998, 167–197), Kelti (6, 1999, 387–404), Feničani in Punci oz.
Kartažani (9, 2000, 911–934), Judje (5, 1998, 1193–1200). Več gesel se nanaša
na jezike in pisave starih ljudstev, npr. na pisavo, pismenost, način in stil pisave v
splošnem (11, 2001, 232–253), na linearno A in B pisavo (7, 1999, 243–250), kli-
nopisne pisave (6, 1999, 375–379), hieroglifske pisave (5, 1998, 538–540), jezike
Male Azije (7, 1999, 528–534) in Balkana (2, 1997, 421–426).
Več obsežnih gesel se nanaša na dežele, s katerimi so prihajali Grki v inten-

zivne stike, v helenistični dobi pa so mnoge med njimi postale del grškega sveta.
V geografskemu zaporedju od zahoda proti vzhodu naj omenimo prikaze Italije
(5, 1998, 1153–1174), Sicilije (11, 2001, 505–515), Kartagine (6, 1999, 295–301;
14, 2000, 836–853), Ilirika (5, 1998, 940–943), Makedonije (7, 1999, 726–752),
črnomorskega območja (11, 2001, 282–290), Male Azije (6, 1999, 514–559), zno-
traj te še posebej Lidije (7, 1999, 538–547), Pergamona (9, 2000, 543–562; 15/2,
2002, 203–215), Bitinije (2, 1997, 698–700), Frigije (9, 2000, 965–970), Pamfilije
(9, 2000, 216–219), Likije (7, 1999, 559–562), Karije (6, 1999, 271–277), Kapa-
dokije (6, 1999, 262–265), Armenije (2, 1997, 10–12), Kilikije (6, 1999, 454–456),
dalje Egipta (1, 1996, 156–166; o Aleksandriji gl. 13, 1999, 63–71), Sirije (11, 2001,
1170–1181), Mezopotamije (8, 2000, 17–37), Irana (5, 1998, 1101–1104), Baktrije
(2, 1997, 414–416; 4, 1998, 1190–1195) in Indije (5, 1998, 966–974).
Posebno pozornost zasluži vrsta obsežnih gesel, ki se nanašajo na družbeno,
gospodarsko, pravno in versko zgodovino, dalje na razvoj kulture in znanosti ter na
vsakdanje življenje v grški dobi. Naj omenimo le najvažnejša gesla.
Prikaze državnopravne ureditve prinašajo gesla: basileus (2, 1997, 462–468),
demos (2, 1997, 463–466), demokracija (2, 1997, 452–455; 13, 1999, 721–738),
ekklesia (3, 1997, 934–936), vladar (5, 1998, 493–500; 14, 2000, 362–413), zveza
oz. zvezna država (13, 1999, 577–583; 11, 2001, 873–878), posebej polis in poli-
teia (10, 2001, 22–27), državna pogodba (11, 2001, 879–884), zbor oz. zborovanja
(12/2, 83–92), »ustavna« ureditev (12/2, 2002, 36–39), mesto in mestne pravice
(11, 2001, 890–903), človekove pravice (15/1, 2001, 383–391), uprava (12/2, 2002,
105–117), kazen, kazensko pravo (11, 2001, 1025–1030), smrtna kazen (12/1, 2002,
649–652) in druga.
Vpogled v socialno zgodovino stare Grčije prinašajo gesla o kmetih (2, 1997,
499–501), plemstvu (1, 1996, 106–119 in 1112–1113), osvobojencih (4, 1998, 644–
646), helotih (5, 1998, 333–336), suženjstvu (11, 2001, 616–633), o socialni mobil-
nosti (8, 2000, 310–313), socialni strukturi (11, 2001, 762–773), socialnih konflik-
tih (11, 2001, 756–760), razbojništvu (10, 2001, 758–763), marginalnih družbenih
skupinah (10, 2001, 768–772), matriarhatu (15/1, 2001, 321–329), o vlogi spolov
v družbi (4, 1998, 1008–1011), sorodstvu (12/2, 2002, 117–121), sklepanju prija-
teljstev kot družbenem pojavu (zlasti v arhaični dobi) in s tem povezanim obdaro-
vanjem (4, 1998, 669–671; 793–797; 984–988). O demografskih razmerah govori-
jo gesla o gibanju prebivalstva (2, 1997, 599–606), o pričakovani dolžini življenja
(6, 1999, 1207–1215), smrtnosti (11, 2001, 963–964), prehrani (4, 1998, 81–89),
lakoti (7, 1999, 806–811), pogojih vzreje otrok (4, 1998, 110–114), o begu z zem-
lje (6, 1999, 1092–1095) itd.
Na temeljna vprašanja socialne zgodovine se navezuje vrsta gesel s področja
gospodarske zgodovine, kot na primer splošno geslo o gospodarstvu (12/2, 2002,
523–539), gesla o kmetijstvu (6, 1999, 1106–1115; prim. v tej zvezi tudi gesli o
uporabi pluga [9, 2000, 706–708] in o uporabi konja [9, 2000, 692–703]), o gove-
du (10, 2001, 1914–1020), poljedelstvu (15/1, 2001, 3–8), proizvodnji vina (12/2,
2002, 423–436), jedilnega olja (12/2, 2002, 1118–1122), rokodelstvu in obrti (5,
1998, 134–150), proizvodnji tekstila (12/1, 2002, 222–230), trgovini (5, 1998,
106–116; 14, 2000, 349–354; posebej o trgovini z Indijo 5, 1998, 971–974), o ko-
penskem prometu (6, 1999, 1097–1106), cestah (12/2, 2002, 1130–1159; posebej
o gradnji cest in mostov 11, 2001, 1030–1036), ladijskem prevozu in ladjarstvu
(11, 2001, 160–171), denarnem gospodarstvu (4, 1998, 873–877; 14, 2000, 104–
110), cenah (10, 2001, 288–296) in davkih (11, 2001, 976–987). Posebna gesla so
posvečena pridelavi žita (4, 1998, 1029–1041), proizvodnji keramičnih izdelkov (6,
1999, 430–438; 12/1, 2002, 674–688), izkoriščanju zemeljskih bogastev oziroma
rudarstvu z metalurgijo (2, 1997, 713–719; 8, 2000, 69–76), pridobivanju zlata (4,
1998, 1131–1140), srebra (11, 2001, 546–551), bakra (6, 1999, 928–931), železa (3,
1997, 924–930) in marmorja (7, 1999, 928–938; posebej o kamnolomih 11, 2001,
941–943). Na področje gospodarske zgodovine se v znatni meri nanašata tudi gesli
o merskih enotah (7, 1999, 986–991) in o pomenu palače (9, 2000, 168–185) kot
središča množične obrtne proizvodnje.
Več gesel se nanaša na pravno zgodovino, na primer prikazi prava in prav-
nih zbirk (10, 2001, 804–816), atiškega prava (2, 1997, 258–260), vojnega prava
(8, 2000, 183–187), osebnega prava (9, 2000, 631–638), klinopisnih prav (6, 1999,
375–379) ali geslo o človekovih pravicah (7, 1999, 1258–1261).
Temeljne pojave verske zgodovine osvetljujejo gesla o religiji (10, 2001, 888–
917), templjih (12/1, 2002, 109–125), mitu in mitologiji (8, 2000, 633–650; 15/1,
611–648), ritualu (10, 2001, 1024–1043), politeizmu (10, 2001, 80–83), misterijih
(8, 2000, 611–626), magiji (7, 1999, 657–673; 15/1, 2001, 253–262), toleranci (12/1,
2002, 657–668), žrtvovanju (8, 2000, 1228–1252; posebej o človeškem žrtvovanju
6, 1999, 1253–1258), o smrti (12/1, 2002, 640–648), o podzemskem svetu (12/1,
2002, 1012–1019), prerokovanju (9, 2000, 2–7) in o romanjih (9, 2000, 1014–1021).
Na kulturno zgodovino se nanašajo gesla o razvoju kulturnih institucij; ome-
nimo naj le gesla o knjižnicah 2, 1997, 634–647), o izobraževanju (2, 1997, 663–
673), o modrosti in modrostni književnosti (12/2, 2002, 436–453) in obširno geslo
o gledališču (12/1, 2002, 254–274). Zgodovino znanosti osvetljujejo splošno geslo
o znanosti (12/2, 2002, 548–556), gesla o astronomiji (2, 1997, 130–138; o Hiparhu
5, 1998, 568–571), kozmologiji (6, 1999, 769–778; 8, 2000, 1964–1079), mate-
matiki (7, 1999, 1010–1024), posebej o številih (12/2, 2002, 667–681), medicini
(7, 1999, 1103–1123; 15/1, 2001, 360–373; geslo o Hipokratu: 5, 1998, 590–599;
o Hipokratovi prisegi 14, 2000, 418–420), o farmakologiji (15/2, 2002, 215–225),
o naravoslovju (15/1, 2001, 780–873), tehniki in tehnologiji (12/1, 2002, 68–74),
fiziki (9, 2000, 990–997; o Arhimedu 997–1001), o Pitagoru in njegovi šoli (10,
2001, 649–659), meteorologiji (8, 2000, 88–93), geografiji in geografskih ime-
nih (4, 1998, 925–934), kartografiji (6, 1999, 302–308), zgodovinopisju (4, 1998,
990–996), kronologiji in koledarju (6, 1999, 156–169), filologiji (9, 2000, 836–844;
15/2, 2002, 237–327) itd.
Nekaj gesel prinaša sintetične prikaze vojaške zgodovine in posebej vojske,
npr. gesla o vojski (5, 1998, 226–229), o vojaški tehniki (8, 2000, 187–191), o ko
njenici (10, 2001, 867–872), o urjenju rekrutov (10, 2001, 875–878) in o načinih
obveščanja (8, 2000, 665–672).
Vrsta gesel prinaša prikaze temeljnih področij vsakdanjega življenja. Ome-

nimo naj sintetična gesla o hrani in prehranjevanju (4, 1998, 149–156), o družini
(4, 1998, 408–412), zakonski zvezi (3, 1997, 893–895; 14, 2000, 923–928), o po
imenovanju oziroma osebnih imenih (9, 2000, 622–631), o položaju ženske (4,
1998, 634–641), o ljubezenskem življenju (4, 1998, 92–103; o homoerotični lju-
bezni 5, 1998, 703–707; s tega področja naj omenimo še eno domačo publikacijo:
K. J. Dover, Grška homoseksualnost, Ljubljana 1995 [prev. N. Homar, pregledal
J. Kastelic]; o pornografiji 10, 2001, 164–171), dalje o športu in oblikah njegovih
manifestacij (11, 2001, 847–857; posebej o stadionu prav tam, 886–890), o igrah
(11, 2001, 823–826) in o potovanjih (10, 2001, 856–866). Iz sklopa prikazov na-
ravnih pojavov, ki so vplivali na življenje posameznika in družbe, naj omenimo še
gesla o naravnih nesrečah, posebej geslo o potresih (8, 2000, 738–743; prim. G. H.
Waldherr, Erdbeben: das aussergewöhnliche Normale. Zur Rezeption seismischer
Aktivitäten in literarischen Quellen vom 4. Jahrhundert v. Chr. bis zum 4. Jahrhun-
dert n. Chr., Stuttgart 1997).
DNP prinaša obsežne prikaze več temeljnih literatnih virov za grško zgodo-
vino. Ob obče pomembnih avtorjih (npr. Homer: 5, 1998, 686–699) velja omeniti
prikaze več grških zgodovinopiscev in historiografskih (pa tudi geografskih in
etnografskih) besedil in pojmov kot na primer: Hekataj (5, 1998, 264–267), He-
rodot (5, 1998, 469–475), Tukidid (12/1, 2002, 505–512), Ksenofont (12/2, 2002,
633–642), Polibij (10, 2001, 41–48), Diodor (3, 1997, 592–594), Strabon (11, 2001,
1021–1025), Arijan (2, 1997, 28–29), Plutarh (9, 2000, 1158–1175), historiograf-
ska zvrst »spominov« (hypomnema; 5, 1998, 813–815). Zaradi velikega pomena
del grških govornikov za zgodovinske raziskave so pomembna tudi gesla o Demo-
stenu (3, 1997, 466–473), Izokratu (5, 1998, 1138–1143) in Liziju (7, 1999, 598–
601). Leksikon prinaša prikaze vseh pomembnejših zgodovinskih osebnosti, ki jih
ne bomo posebej navajali.
Med domačimi leksikalnimi priročniki za antične študije velja omeniti leksi-
kon Antika (prev. K. Dolinar in drugi, Ljubljana 1998), ki je prevod angleškega dela
(The Oxford Companion to Classical Literature) iz leta 1989. Leksikon prinaša po-
leg vrste kratkih tudi več daljših gesel s področja grške zgodovine kot so Aleksander
Veliki, Alkibiad, Argonavti, Atene, Delfi, Demosten, denar, Filip II., helenistična
doba, Homer in homerska doba, Izokrat, knjige in pisava, Makedonija, Mikene in
mikenska doba, Pejzistrat, peloponeška vojna, perzijske vojne, Plutarh, Polibij, pra-
vo, religija, Solon, Sparta, suženjstvo, vojska, zgodovinopisje, ženske itd.
Raziskovanje grške zgodovine na Slovenskem je v zadnjem obdobju do-
bilo več spodbud predvsem s področja klasične filologije. Društvo za antične in
humanistične študije je začelo z izdajanjem svojega strokovnega glasila Keria. Stu-
dia Latina et Graeca, v katerem so objavljeni tudi prispevki s področja grške zgo-
dovine (doslej predvsem kulturne zgodovine v povezavi z zgodovino književnosti).
Temeljno domače delo s področja mikenologije – M. Babič, Besedni red in zgrad-
ba besedil na mikenskih tablicah, Ljubljana 1997 – je sicer posvečeno jezikovnim
vprašanjem, vendar prinaša tudi za zgodovinarja vrsto pomembnih podatkov. Opo-
zoriti velja zlasti na predstavitev mikenskih besedil (velikost, vsebina, avtorstvo,
namen in pomen zapisov, str. 18–22) in na izčrpno bibliografijo mikenoloških raz-

prav (323–330). Babič je objavil tudi zanimivo razpravo o pravopisnih napakah, ki
so jih zagrešili pisarji na mikenskih ploščicah (Pisarske zgode in nezgode. Lapsus
calami na mikenskih tablicah, Keria 2/1, 2000, 17–29).
Od priročnikov, ki omogočajo dober vpogled v vire za grško zgodovino, ve-
lja omeniti odlično moderno delo: M. Dillon, L. Garland, Ancient Greece. Social
and Historical Documents from Archaic Times to the Death of Socrates (c. 800–399
BC), London, New York 1994 (druga razširjena in dopolnjena izdaja 2000). Knjiga
prinaša s komentarjem opremljeni prevod izbranih virov (literarnih in epigrafskih),
ki se nanašajo na grško zgodovino od arhaične dobe do 399, s posebnim poudar-
kom na razvoju grške polis (kolonizacija, tiranija, zakonodajalci, demokracija) ter
na prikazu temeljnih kategorij socialne, gospodarske in verske zgodovine (sužnji,
tujci in polnopravni državljani, ženska in družina, versko življenje itd.).
Naj omenimo še nekaj novejših sintetično zasnovanih razprav o geografskih
in kulturno-civilizacijskih predstavah v antiki, ki so se razumljivo precej razliko-
vale od modernih: o Evropi J.A. Schlumberger, Europas Antikes Erbe, v: Europa –
aber was ist es? (izd. J.A. Schlumberger, P. Segl), Köln, Weimar, Wien 1994, 1–19;
o Afriki R. Werner, Zum Afrikabild der Antike, v: Klassisches Altertum, Spätan-
tike und frühes Christentum. Adolf Lippold zum 65. Geburtstag gewidmet, Würz-
burg 1993, 1–36; K. Zimmermann, Libyen. Das Land südlich des Mittelmeers im
Weltbild der Griechen, Vestigia 51, München 1999.
Za posamezna obdobja grške zgodovine naj navedemo le nekaj novejših del,
ki jih prva izdaja ne upošteva, ne da bi želeli podati zaokroženo sliko literature iz
zadnjega desetletja, ki je pri nas dostopna le v skromni meri. Za najstarejša obdobja
naj omenimo tri monografije: H.-G. Buchholz, Ägäische Bronzezeit, Darmstadt
1987; S. Marinatos, Kreta, Thera und das mykenische Hellas, Darmstadt 1986;
W. Helck, Die Beziehungen Ägyptens und Vorderasiens zur Ägäis bis ins 7. Jahrhun-
dert v. Chr., Darmstadt 1995. Za arhaično dobo naj navedemo katalog razstave o
Etruščanih (Gli Etrusci, izd. M. Torelli, Venezia 2000), ki prinaša precej podatkov
o soočenju in medsebojnem vplivanju med Grki in Etruščani. Za klasično dobo naj
omenimo tri dela o antični demokraciji: zbornik Demokratia. Der Weg zur Demo-
kratie bei den Griechen (izd. K.H. Kinzl), Darmstadt 1995, kratko sintezo o atenski
demokraciji (J. Thorley, Atenska demokracija, prev. S. Knop, Ljubljana 1998) in
primerjalno študijo o demokraciji v Grčiji in moderni dobi (M.I. Finley, Antična in
moderna demokracija, pregledal in spremno besedi napisal I. Pribac, prev. B. Canj
ko, Ljubljana 1999; rec. A. Cedilnik, Keria 2/1, 2000, 197–178). O sicilskih Grkih
v klasični dobi prim. J. Deininger, »Krise« der Polis? Betrachtungen zur Kontinu-
ität der gesellschaftlichen Gruppen und der inneren Konflikte im Syrakus des 5.
und 4. Jahrhunderts v. Chr., v: Klassisches Altertum, Spätantike und fühes Christen-
tum. Adolf Lippold zum 65. Geburtstag gewidmet, Würzburg 1993, 55–76. O dobi
Aleksandra Velikega, ki zaznamuje prehod iz klasične v helenistično dobo, prim.
tudi J. Seibert, Alexander der Große, Darmstadt 1994; P. Goukowsky, Die Alexan-
derhistoriker, v: J.M. Alonso-Núñez (izd.), Geschichtsbild und Geschichtsdenken
im Altertum, Darmstadt 1991, 136–165. Helenistično dobo predstavlja obsežna in
izvrstno napisana sinteza: P. Green, Alexander to Actium. The Hellenistic Age, Lon-
don 1990 (rec. G. Dobesch, Gnomon 68, 1996, 420–427). Največji historiografski
podvig na področju grške zgodovine v zadnjem obdobju je velika italijanska sinte-
za grške zgodovine: I Greci. Storia cultura arte societa, ki je tik pred zaključkom
(založba Einaudi, Torino; v 6 zvezkih, s celotnim obsegom ok. 6500 strani).
Nekaj dopolnil k prikazu grške kolonizacije na srednjem in južnem Jadranu
Na področju raziskovanja grške kolonizacije na vzhodni obali Jadranske-

ga morja je v zadnjem obdobju izšlo nekaj pomembnih publikacij. Vrsto prispev
kov o Grkih na vzhodnem Jadranu prinaša M. Zaninović, Od Helena do Hrvata,
Zagreb 1996. Avtor je v knjigi objavil v smiselnih sklopih več svojih starejših raz-
prav. Več prispevkov se nanaša na zgodovino in arheologijo Hvara v predrimski in
zgodnji rimski dobi, pri čemer za zgodovino Grkov po pomenu izstopajo naslednja
vprašanja: poselitev otoka (9–27), zemljiška razdelitev (28–33), topografija nasel-
bine Pharos, Herakleia na Hvaru, ki je kovala svoj denar, razvoj Pharosa od grške
do rimske naselbine (35–111), vprašanje odnosov med Grki in Delmati od 4. do 2.
stol. pr. Kr. (193–199), kvarnerski otoki v luči virov iz helenistične dobe in rimske
cesarske dobe (320–329). Na to tematiko se navezuje tudi Zaninovićeva razprava:
Država Demetrija Hvaranina i Šibensko područje, Izdanja Hrvatskog arheološkog
društva 19, 1998, 89–96.
Od starejših del, ki bi zaslužila mesto v pregledu, naj navedemo več raz-
prav, ki sta jih napisala G. Novak (Kolonizatorsko djelovanje Dionizija Starijeg na
Jadranu, Serta Hoffilleriana, VAHD 18–21, 1937–1940, 111–128; isti, Stari Grci
na Jadranskom morju, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 1961,
145–221; isti, Kolonizacija Grka na istočnoj obali Jadranskog mora, VAHD 48,
1966 [1973], 119–126) in D. Rendić Miočević (Iliri i antički svijet, Split 1989),
zbornik Jadranska obala u protohistoriji (ur. M. Suić), Zagreb 1976, več del R.
Katičića (Podunavlje i Jadran u epu Apolonija Rođanina, Godišnjak Akademije
nauka i umjetnosti BiH VII/5, Sarajevo 1970, 71–132; Illyricum mythologicum,
Zagreb 1995; Litterarum studia. Književnost i naobrazba ranog hrvatskog sredn-
jovjekovlja, Zagreb 1998, 40–56; 661 ss., z zelo izčrpno bibliografijo). Temeljno
italijansko delo – L. Braccesi, Grecita adriatica – je dostopno v tretji izdaji (Bolo-
gna 1992). Vrsto prispevkov, ki posredujejo novo stanje raziskav grške navzočnosti
na Jadranu, prinaša zbornik La Dalmazia e l'altra sponda. Problemi di archaiolo-
ghía adriatica (izd. L. Braccesi, S. Graciotti), Firenze 1999. Zbornik prinaša pred-
stavitev pomorskih poti, prometa in trgovine v klasični dobi (M. Luni, Rapporti
tra le coste dell'Adriatico in eta classica ed i traffici con Grecia e Magna Grecia,
13–40), posebej navzočnost Aten v tem prostoru (F. Raviola, Atene in Occidente e
Atene in Adriatico, 41–70), prikaz sirakužanske kolonizacije na Jadranu (P. Anello,
La colonizzazione siracusana in Adriatico, 117–146), navzočnost Grkov v srednji
Dalmaciji (B. Kirigin, The Greeks in Central Dalmatia, 147–164) in navzočnost
grških novcev v jadranskem prostoru (G. Gorini, Aspetti della presenza di moneta
greca in Adriatico, 165–174). Najnovejše stanje raziskav o grški navzočnosti na
vzhodni obali Jadrana prinaša zbornik Grčki utjecaj na istočnoj obali Jandrana –
Greek Influence along the East Adriatic Coast (ur. N. Cambi, S. Čače, B. Kirigin),
Split 2002. V vsebinsko izredno bogatem zborniku naj opozorimo predvsem na ti-
ste prispevke, ki so pomembni za poznavanje zgodovine Grkov na Jadranu. Dva
prispevka se nanašata na širjenje grških kultov v jadranskem prostoru (L. Braccesi
in B. Rossignoli o Afroditi, str. 65–75; G. Vanotti o domnevnem Enejevem priho-
du na Korčulo – Korkiro Melajno, str. 77–81). Več prispevkov obravnava nastanek
grških kolonij in njihovo ureditev (o koloniziranju Korkire in vlogi staroselskega
prebivalstva M. Lombardo, 121–140; o nastanku naselbin na Hvaru in naselbine An-
chiále D. Schilardi, 159-181; o zemljiški razdelitvi na otoku B. Slapšak, 195–220;
o naselbini Pharos J. Jeličić-Radonić, 221–240; o zemljiški razdelitvi na Hvaru,
Visu in Korčuli M. Zaninović, 261–287; o začetkih Isse M. Sanader, 311–318, o
Traguriju v helenistični dobi V. Kovačić, 375–395, in I. Babić, 397–414). Pred-
stavljene in ovrednotene so bile tudi grške najdbe v Saloni in Naroni (E. Marin,
415–421) in v kontinentalnem zaledju jadranske obale (M. Katić, 423–433). Med
zgodovinskimi prispevki naj posebej opozorimo na prikaz odnosa epirskega kra-
lja Pira do ilirskih državnih tvorb (M. Šašel Kos, 101–120) in odnosa Rima do ja-
dranskih Grkov (B. Kuntić-Makvić, 141–158). Za poznavanje navzočnosti Grkov
na severnem Jadranu je pomemben prispevek o grških najdbah v Istri in na Kvar-
nerju (K. Mihovilić, 499–519).
Nekaj novosti pri raziskovanju navzočnosti Grkov na današnjem

slovenskem ozemlju in v njegovem bližnjem sosedstvu
Pri raziskavah mitološkega izročila velja omeniti novejše prispevke o argonavt

skem mitu in o drugih mitih, ki se nanašajo na jadranski (zlasti severnojadranski)
prostor: C. Corbato, Gli Argonauti in Adriatico, Archeografo Triestino 101, 1993,
171–184; L.A. Stella, Miti greci dallo Ionio all'alto Adriatico, Antichita Altoadria-
tiche 12, 1977, 25–38; R. Katičić, Illyricum mythologicum, Zagreb 1995, 31–114).
O novoveškem historiografskem izročilu o ustanovitvi Emone, ki se navezuje na
agronavtski mit, prim. nazadnje J. Kastelic, Antična zgodovina v Valvasorjevi Slavi
vojvodine Kranjske in njeni ilustratorji, v: Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici
Emilijana Cevca (ur. A. Klemenc), Ljubljana 2000, 315–340 (zlasti 326 in 328).
Posebej velike pozornosti je bilo deležno mitološko izročilo o ustanovitvi
Viruna. To izročilo sta analizirala dva avstrijska zgodovinarja: (1) G. Dobesch, Zu
Virunum als Namen der Stadt auf dem Magdalensberg und zu einer Sage der kon-
tinentalen Kelten, Carinthia I 187, 1997, 107–128 in (2) H. Grassl, Der Gründung-
sheros von Virunum, v: Carinthia Romana und die römische Welt. Festschrift für
Gernot Piccottini zum 60. Geburtstag, Klagenfurt 2001, 25–32 (predhodna krajša
objava istega avtorja: Der Gründungsmythos von Virunum, Ianus – Informationen
zum altsprachlichen Unterricht 20, 1999, 14–16). Mitološko izročilo posreduje
– poleg leksikalnega zapisa pri Su(i)di (gl. str. 250) – v prvotni obsežnejši obliki
tudi rokopis iz Pariza (cod. Paris. Gr. Suppl. 607 A; spis neimenovanega grškega
avtorja je bil prvič objavljen že 1872, vendar je bil malo opažen). Zapis neimeno-
vanega grškega avtorja (po mnenju H. Grassla naj bi bil avtor Ciceronov sodobnik
Alexandros Polyhistor, doma iz Mileta, ki je živel v Rimu v Ciceronovem času) se
v prostem prevodu glasi:
»’Noriki’« ni ime mesta (pólis), temveč ime ljudstva (éthnos). To zelo pomemb
no mesto leži na težko dostopni strmini, tako kot so vsa mesta zaradi vojne nevar-
nosti ležala na vzpetinah. Njegovo ime se glasi v latinskem jeziku Virunion, kajti
oni (t.j. latinsko govoreči prebivalci) so sosedje, in vse sosednje območje uporablja
italski jezik. Vir namreč pomeni »mož«, unus pa pomeni »eden«. Pripoveduje se,
da je neki od bogov poslani orjaški merjasec pustošil deželo. Vsi so se zbrali in ga
skušali premagati, vendar ga niso mogli zajeti, saj je bil (le-ta) izvrševalec božje
jeze. Končno je neki od bogov poslani mož premagal merjasca in ga dvignil na
ramena, tako kot se pri Grkih v Kalidonu poroča o orjaškem merjascu in o biku v
Atiki. Noriki so mu v svojem jeziku vzklikali »en mož«, to je virunus. Od tod je
mesto dobilo ime Virunion.«
Avtorja sta predlagala dve nekoliko različni razlagi tega poročila. Po mnenju
G. Dobescha gre pri izročilu o ustanovitvi Viruna za keltski mit (krajevno ime je
latinska verzija keltskega imena), sam motiv pa naj bi vodil – kljub očitnim parale-
lam v grški mitologiji – v keltski religiozni svet. Po mnenju H. Grassla pa moremo
sam motiv postaviti v širši mediteranski kontekst mitoloških izročil o ustanovitvah
posameznih mest. Zmaga nad merjascem, ki je pogoj za ustanovitev nekega me-
sta, je navzoča v mitih o nastanku mest v (zlasti vzhodnem) grškem svetu (Milet,
Efez, Samos), sam boj z merjascem in velik pomen zmage v tem boju se omenjata
pri Makedoncih še v helenistični dobi. Poročilo o anonimnem noriškem zmago-
valcu nad merjascem prinašajo samo grško pišoči avtorji pozne helenistične in bi-
zantinske dobe. Grassl ga postavlja v kontekst kulturnega izročila sredozemskega
prostora, pri čemer naj bi vsebinsko sorodno keltsko izročilo še dodatno pripomoglo
k njegovi uveljavitvi.
O razširjenosti grških kultov na današnjem slovenskem ozemlju, s tem v zve-
zi o prometnih poteh in geografskih predstavah Grkov o tem prostoru gl. M. Šašel
Kos v kolektivnem delu Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev
do Slovanov (avtorji besedil D. Božič in sodelavci), Ljubljana 1999, 254–256; po-
sebej o kultu heroja Diomeda ob izviru Timava M. Šašel Kos, Pre-Roman divinities
of the Eastern Alps and Adriatic (Situla 38), Ljubljana 1999, 18 ss. Vlogo grških
mitoloških predstav v kulturni zgodovini, posebej v upodabljajoči umetnosti rim-
ske dobe, je na podlagi analize Šempertske nekropole obširno in poglobljeno pred-
stavil J. Kastelic, Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih. Šempeter v
Savinjski dolini, Ljubljana 1998.
Na področju raziskav grških geografskih predstav pomeni v slovenskem pro-
storu velik korak naprej razprava B. Zlobec, Poročila antičnih geografov o sever-
nem Jadranu. Od Hekataja do Plinija Starejšega, ZČ 53, 1999, 11–32. Avtorica je
v njej podala prvi sistematični prikaz poročil grških geografskih virov za območje
severnega Jadrana, z bogato literaturo, ki daje izčrpno informacijo o najnovejši bi-
bliografiji za celotno območje Jadrana. V razpravi je predstavila v izvirniku in pre-
vodu poročila Hekataja iz Mileta, Ps. Skilaksa, Likofrona, Apolonija Rodoškega, Ps.
Skimna, Polibija ter Strabona in jim posvetila izčrpen komentar. Prispevek pomeni
prvi sistematični moderni prikaz teh virov, ki odražajo spočetka veliko odvisnost
antične geografije od mitoloških predstav in dejansko skromno geografsko znanje, ki
se je bistveno izboljšalo šele pri avtorjih zgodnje cesarske dobe kot sta bila Strabon
in Plinij Starejši. Tematsko se na to razpravo navezuje njena razprava z naslovom
»L'Adriatico settentrionale nella Pharsalia di Lucano: tra scienza e mito«, ŽA 49,
1999, 119–154, ki obravnava med drugim vlogo otočja Apsirtides v argonavtskem
mitu in vlogo Timava ter izročilo o Antenorju, ki se navezuje na severnojadranski
prostor. O omembah severnojadranskega prostora v grški književnosti in o pred-
stavah Grkov o tem ozemlju prim. tudi A. Grilli, L'arco adriatico fra preistoria e
leggenda, Antichita Altoadriatiche 37, 1991, 15–44.
Na področju raziskav grških geografskih imen na severnojadranskem območju
in v njegovem zaledju, ki se omenjajo praviloma šele v virih iz rimske dobe, v
več primerih pa šele v zapisih iz zgodnjega srednjega veka, velja omeniti prikaz
poselitve tega območja v luči poročil anonimnega geografa iz Ravene iz časa ok.
700 (H. Wolff, Die Frage der Besiedlung des heutigen Slowenien im Lichte des
Anonymus von Ravenna, v: Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško
dobo. Začetki slovenske etnogeneze, ur. R. Bratož, Situla 39, Ljubljana 2000, 97–
107; zlasti 101 sl.), saj avtor navaja več grških toponimov oz. takih krajevnih imen,
ki so prvič sporočena v grški obliki (Piranon in Neapolis v Istri, več toponimov v
hrvaškem primorju). Po Wolffovem mnenju je anonimni avtor Kozmografije zaje-
mal iz geografskih virov cesarske dobe, v večini primerov iz istega vira kot neznani
avtor Tabule Peutingeriane. Okvirno v isti dobi (pozno 7. stoletje) sporočena grška
imena za več istrskih mest (R. Bratož, Das Patriarchat Grado im monotheletischen
Streit, v: Slovenija in sosednje dežele …, 609–658, zlasti 636–637) so le sočasni
grški prevodi antičnih latinskih imen, zato ne morejo dokazovati obstoja ali pojas
njevati nastanka morebitnih predhodnih grških imen teh krajev.
Raziskovanje sicer prav redkih predmetov grške materialne kulture je pri-
neslo nekaj pomembnih dopolnitev. V več kot desetletnih arheoloških raziskavah
na Kapiteljski njivi v Novem mestu od 1986 dalje so bili odkriti številni predme-
ti iz halštatske dobe (B. Križ, Kapiteljska njiva, Novo mesto [Katalog arheološke
razstave], Novo mesto 1997; isti, Novo mesto IV. Kapiteljska njiva, gomila II in
gomila III, Carniola archaeologica 4, Novo mesto 1997). V tem gradivu so bili od-
kriti tudi posamezni predmeti grškega izvora. Med njimi izstopata dva primerka
atiške keramike (skyphos in kylix, prvi iz 4., drugi iz prve polovice 5. stol. pr. Kr.;
B. Križ, Kapiteljska njiva, 31–32) in dve ilirsko-grški čeladi (ena iz 6., druga iz 5.
stoletja; B. Križ, Kapiteljska njiva, 45, 56–57; prim. tudi isti, Novo mesto IV, 24).
Tudi najnovejša izkopavanja v Mostu na Soči (2000–2001) so prinesla pomembno
najdbo grškega izvora: na najdišču Pucarjev rob je bila v halštatskem grobu s srede
5. stol. najdena v celoti ohranjena rdečefigurna atiška pivska skodelica (skyphos)
s podobo sove (M. Mlinar, Nove zanke svetolucijske uganke. Arheološka izkopa-
vanja na Mostu na Soči: 2000 in 2001, Tolmin 2002, 28–30). Poljudnoznanstveni
prikaz stikov današnjega slovenskega prostora z grškim svetom od t.i. temne dobe
dalje posredujeta J. Dular in D. Božič v kolektivnem delu Zakladi tisočletij. Zgo-
dovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (avtorji besedil D. Božič in sode-

lavci), Ljubljana 1999, zlasti 100–102; 115, 126–127.
Poznavanje grških novcev (v ogromni večini iz helenistične dobe) je bogatejše
za nekaj objav, ki se nanašajo predvsem na Istro. Objavljeni so bili helenistični
novci, ki jih hrani »Societa Istriana di archeologia e storia patria« v Trstu (G. Go-
rini, Monete greche ellenistiche dall'Istria, Atti e Memorie della Societa Istriana
di archeologia e storia patria 94, 1994, 105–111; isti, Monete greche ellenistiche
dall'Istria: una rettifica, Atti e Memorie della Società Istriana di archeologia e sto-
ria patria 97, 1997, 749). Avtor je pri objavi in analizi osmih novcev iz te zbirke
navedel poglavitno literaturo o najdbah grških novcev v srednji, vzhodni in severni
Evropi, zlasti pa v severovzhodni Italiji (Furlanija, posebej Akvileja) in v sami Istri
(Medulin, Pula). Helenistični novci iz Istre (in v manjši meri primerki iz Furlani-
je) omogočajo nekaj sklepov: izvor teh novcev (Epir, Makedonija, Magna Graecia,
Jonija, Karija, Pamfilia, Aleksandrija, v enem primeru iz Furlanije tudi Masalija)
kaže nekoliko bolj pisano podobo kot pri novcih iz Slovenije. Avtor poudarja, da
zaradi maloštevilnosti teh novcev ne bi mogli govoriti o njihovemn »obtoku«, pač
pa le o njihovi »navzočnosti«, pri čemer domneva kot poglavitna vzroka za njiho-
vo pojavljanje vojaško najemništvo in votivno darovanje. Kot zadnjo pomembno
numizmatično publikacijo naj omenimo katalog antičnih novcev Istre: A. Miškec,
Die Fundmünzen der römischen Zeit in Kroatien. Abteilung XVIII. Istrien, Mainz,
Zagreb 2002, ki prinaša na ustreznih mestih podatke o skoraj tridesetih grških,
večinoma helenističnih novcih na istrskih tleh. Kot najdišča nastopajo naslednji
kraji: Buje (str. 43; [9,1]), Pulj z okolico (str. 117, 119, 201 [77,1–2; 81,1–2; 99,1,1]),
Rovinj z okolico (253, 255, 261 [121,1; 123,1; 129,1]), v devetnajstih primerih pa
najdišče na istrskih tleh ni poznano (278 [133,1–19]).
DODATEK K TRETJI IZDAJI 263
DODATEK K TRETJI IZDAJI »GRŠKE ZGODOVINE«
Dodatek k tretji izdaji učbenika Grška zgodovina. Kratek pregled s temelj-

nimi viri in izbrano literaturo (1. izd. 1997, 2. izd. 2003) prinaša pregled nove lite
rature po letu 2002, upošteva pa tudi nekatere starejše objave, ki nam ob pripravi
prve in druge izdaje niso bile poznane ali dostopne. Bibliografski dodatek ne more
nadomestiti novega ali prenovljenega besedila, vendar bo po našem prepričanju
koristno dopolnilo učbenika. Zaradi večje preglednosti je komentirani bibliograf-
ski prikaz razčlenjen na šest tematskih sklopov.
1. Nove objave s področja grške zgodovine na Slovenskem

(dodatek k besedilu na str. 18–20 in 251)
Najpomembnejša domača objava s področja celotne grške zgodovine je obsežen

prikaz grškega zgodovinopisja v kolektivnem delu Zgodovina historične misli. Od
Homerja do začetka 21. stoletja. Pregled grškega zgodovinopisja v obsegu knjižne
objave (okrog 160 strani besedila) je kolektivno delo treh avtorjev (Marjeta Šašel
Kos, Nada Grošelj in Gregor Pobežin). Delo prinaša izčrpne, problemsko napisane
predstavitve zgodovinarjev in drugih piscev, ki so vplivali na razvoj zgodovinopisja
(v najzgodnejši dobi pesnika Homer in Heziod, v pozni klasični dobi filozofa Platon
in Aristotel ter govornika Izokrat in Demosten, v rimski dobi satirik in družbeni kri-
tik Lukijan). Vsak avtor je predstavljen s ključnimi odlomki, ki ilustrirajo njegovo
razumevanje zgodovine in zgodovinopisja, s prikazom stanja raziskav ter temeljno
bibliografijo znanstvenih študij, temeljnih izdaj izvirnikov in slovenskih prevodov.
Predstavitev grškega zgodovinopisja s poudarkom na razvoju historične misli je v
vseh bistvenih sestavinah enakovredna dobrim mednarodno uveljavljenim univer-
zitetnim priročnikom in leksikalnim priročnikom za znanstveno delo.1
Najbolj težavno skupino virov za grško zgodovino predstavlja mitološko
izročilo, pri katerem se zgodovinsko ozadje na nerazpoznaven ali težko razpozna-
ven način prepleta z domišljijo, pravljičnimi in namenoma dodanimi sestavinami.
Ker se realne sestavine ne dajo zanesljivo ločiti od izmišljenih ali celo namerno
spremenjenih, ni mogoče dokazati historičnosti oseb, prav tako ne določiti časa
1
O. Luthar, M. Šašel Kos, N. Grošelj, G. Pobežin, Zgodovina historične misli. Od Homerja do
začetka 21. stoletja, Ljubljana 2006. Grško zgodovinopisje je razdeljeno na naslednja tematska po-
glavja: Mitični začetki zgodovinopisja (str. 27–50: uvodni sestavek [M. Šašel Kos], Homer in Heziod
[N. Grošelj]); Arhajsko in klasično zgodovinopisje (51–90: Hekataj, Herodot, Tudikid in Ksenofont
[G. Pobežin]); Pomen filozofov in govornikov za zgodovinopisje (91–113: prikaz filozofov Platona in
Aristotela je pripravila N. Grošelj, prikaz govornikov Izokrata in Demostena G. Pobežin); Zgodovino-
pisje 4. stoletja in helenistične dobe (115–133: Efor in Teopomp [M. Šašel Kos], Polibij [G. Pobežin]);
Grški zgodovinarji rimskega obdobja (157–209: geografi, Diodor s Sicilije, Dionizij Halikarnaški, Api-
jan, Lukijan, Kasij Dion [M. Šašel Kos, več prevodov G. Pobežin], Arijan, Flavij Jožef [N. Grošelj,
nekaj prevodov G. Pobežin]).
in pogosto tudi ne kraja njihovega nastopanja v kontekstu mitološkega izročila.

V zborniku simpozija o mediteranskih mitih od antike do 18. stoletja ponazarjata
primera argonavtskega mita in izročila o trojanskem junaku Diomedu, na kakšen
način je mogoča uporaba mitološkega izročila kot zgodovinskega vira. Ob uporabi
pravilne metode omogoča tudi mitološko izročilo sicer skromna, vendar dokaj za-
nesljiva spoznanja.2
Poleg pregleda celotnega grškega zgodovinopisja je izšlo še nekaj študij, ki
se deloma ali v celoti nanašajo na posamezna vprašanja grškega zgodovinopisja.
Omenimo naj študijo o Apijanu s kritično izdajo in angleškim prevodom njegove
Ilirske zgodovine, ki ji sledi izredno podroben komentar (Marjeta Šašel Kos).3 Ta
monografija je sedaj dostopna tudi v skrajšani, vsebinsko deloma preoblikovani in
z najnovejšo bibliografijo dopolnjeni slovenski izdaji.4 Druge objave, ki se nanašajo
na grško historiografijo in njej tematsko sorodna besedila, so maloštevilne. Med te
spada prispevek o vrednotenju zgodovinske avtentičnosti državniških govorov v
Tukididovi zgodovini peloponeške vojne na podlagi zgodovinarjevega »program-
skega« zapisa o tem, kako je govore sestavil,5 vsaj v širšem smislu pa tudi razpra-
va o olimpijskih igrah in ideji tekmovalnosti v stari Grčiji, v kateri je med tremi
posebej upoštevanimi antičnimi avtorji zgodovinopisec Tukidid.6
Izjemnega pomena za poglobljeno poznavanje zgodovinskih virov za ob-
dobje arhaične in klasične dobe je prevod celotnega Platonovega opusa (Gorazd
Kocijančič).7 Med 43 spisi (7 je nepristnih) predstavljata prav dva najobsežnejša,
Država (nanjo se tematsko navezujejo dialogi Timaj, Kritias in Politik) in Zakoni,
temeljni besedili s področja teorije države in prava. V obliki filozofskega dialoga
je Platon (zlasti v 8. in 9. knjigi Države) obravnaval državne oblike od arhaične do
pozne klasične dobe (monarhična, aristokratska, oligarhična, tiranska, demokratična).
Razpravljal je o temeljnih elementih obstoja države (vladanje, organizacija oblasti,
volitve), o pojavih in procesih v življenju države v tem obdobju (državljanske voj-
ne, zunanje vojne, brezvladje, omejevanje osebne svobode, suženjstvo), o družbeni
ureditvi v Atenah, Sparti in drugod v Grčiji, na kolonizacijskem področju (zlasti v
Sirakuzah), v sosedstvu grškega (v Makedoniji) in v »barbarskem« svetu (Perzijci,
Skiti, Tračani itd.). Tudi za dogodkovno zgodovino prinaša vrsto podrobnih podat
kov, ki jih drugi avtorji, zlasti zgodovinarji, v opisih istih dogodkov in osebnosti
ne navajajo. Če pustimo ob strani številne protagoniste in dogodke iz homerskih
2
M. Kokole, B. Murovec, M. Šašel Kos, M. Talbot (ur.), Mediterranean Myths from Classical Anti
quity to the Eighteenth Century – Mediteranski miti od antike do 18. stoletja, Ljubljana 2006. Gl. zlasti
prispevka: M. Šašel Kos, A Few Remarks Concerning the archaiologia of Nauportus and Emona: The
Argonauts, str. 13–20; M.C. D'Ercole, Back from Troy: Diomedes and Other Heroes in the Ancient
Mediterranean, 23–35.
3
Appian and Illyricum, Situla 43, Ljubljana 2005, zlasti str. 17–51 (študija o Apijanu); 52–81 (izvirnik
in angleški prevod njegove »Ilirske zgodovine); 83–559 (komentar temeljnega pomena).
4
M. Šašel Kos, Rimljani osvajajo zahodni Balkan – Ilirik v Apijanovi Ilirski zgodovini, Ljubljana
2010.
5
G. Pobežin, Lógoi kaì érga. Tukidid in vprašanje govorov, Keria 8/2, 2006, 19–34; prim. isti v: O.
Luthar, M. Šašel Kos, N. Grošelj, G. Pobežin, Zgodovina historične misli, 77–78.
6
V. Kalan, Tekmovanje, vrednote in ritem življenja: razmišljanja o Antifonu, Tukididu in Aristotelu,
Keria 7/1, 2005, 7–38.
7
Platon, Zbrana dela I–II. Prevod in spremna besedila G. Kocijančič, Celje 2004.
epov, izstopata v arhaični dobi atenska državnika Solon in tiran Hiparh, v klasični
dobi pa pet atenskih državnikov (Aristid, Temistokles, Miltiad, Perikles, Alkibiad).
Med dogodki iz pozne klasične dobe osvetljujejo Platonovi dialogi Sokratov pro-
ces leta 399 (Apologija, Fajdon), 7. in 8. pismo pa njegovo bivanje na Siciliji ter
stike s sirakuškima tiranoma Dionizijem I. in Dionizijem II. ter državnikom Dio-
nom. Kocijančičeva izdaja celotnega Platona v prevodu je opremljena s komen-
tarjem, obsežno študijo, nepogrešljivim imenskim in stvarnim kazalom ter izčrpno
znanstveno bibliografijo.8
Med novimi prevodi posameznih besedil historične vsebine s kratkim ko-
mentarjem so izšli naslednji: Ps. Ksenofontova Atenska ustava,9 Demostenov Tretji
govor proti Filipu10 in odlomki iz Aristofanovih Oblakov, ki se nanašajo na Sokra-
tovo delovanje pred procesom in obsodbo na smrt v letu 399.11 Tri knjižne objave
prinašajo izbor iz Plutarhovih Vzporednih življenjepisov. V primerjavi s Sovretovim
izborom življenjepisov desetih grških državnikov prinašajo novi prevodi Plutarha
poleg štirih že prevedenih biografij (Solon, Temistokles, Perikles, Alkibiad) tudi
tri nove biografije (Tezej, Likurg, Demosten). Vsa tri dela so opremljena s sprem-
nimi besedili in komentarji.12
Na izbranih mestih prinašajo podatke o grškem literarnem izročilu (vključno
z zgodovinopisjem), o virih za grško zgodovino (s kratkimi prikazi rimskih vojn
s helenističnimi državami) in podatke o vplivu grškega prava na Rim tri novejša
sintezna dela s področja literarne zgodovine, zgodovine in prava. Pregled grške
književnosti od Homerja do konca arhaične dobe (okrog 500 pr. Kr.) Marka
Marinčiča prinaša izčrpno literarnozgodovinsko in v ožjem smislu zgodovinsko
bibliografijo homerske dobe (s tako imenovanim homerskim vprašanjem), Hezio-
dove dobe, lirike arhaične dobe ter začetke zgodovinopisja z nastopom Hekataja
ob koncu arhaične dobe.13 Pregled rimske zgodovine prinaša v prvem delu prikaz
8
Za hitro orientacijo v spoznavanju »zgodovinskega« vidika Platonovih del gl. Platon, Zbrana dela
I, 989–1252 (Država); 1253–1326 (Timaj, Kritija); 1644–1670 (sedmo in osmo pismo); Zbrana dela
II, 973–1002 (Država); 1003–1020 (Timaj, Kritias); 1024–1046 (Zakoni); 1047–1049 (sedmo pismo).
Gl. historično relevantna gesla v imenskem in stvarnem kazalu (Zbrana dela II, 1259–1366): Atenci/
Atene, Šparta, Argos, Eretrija, Kreta, Mesenija, Sirakuze, Tarent, Tebe, Turiji, Tirenija; poleg sedmih
omenjenih atenskih državnikov tudi gesla Homer, Heziod, Dionizij Mlajši, Dionizij Starejši; Egipt,
Perzijci; davek, delo, demokracija, demos, denar, državna ureditev, idealen polis, kralj/kraljestvo, last
nina, monarhija, oblast/oblastniki, obrtnik, otroci, poklic, polis, politik/politika, skupščina (atenska),
sodniki, suženj/suženjstvo, svoboda, tiranija, trgovina, tujec, zakon, zakonodajalec, zemlja, zločin,
ženska, žrtev/žrtvovanje.
9
M. Kavaš, Atenska ustava (pripisano Ksenofontu), Keria 5/2, 2003, 141–150.
10
M. Babič (prev.): Demosthenes, Tretji govor proti Filipu, Keria 7/1, 2005, 117–129.
11
J. Ivanc, Aristofanov Sokrat in sodni proces leta 399 pr. Kr., Keria 3/2, 2001, 153–168.
12
Plutarh, Življenje velikih Grkov (prev. A. Sovre, življenjepis Demostena prev. K. Gantar), Ljublja-
na 2003; Plutarh, Vzporedni življenjepisi I. Tezej – Romul, Likurg – Numa, Solon – Publikola (prev.
M. Hrib eršek, D. Movrin), Ljubljana 2004; Plutarh, Vzporedni življenjepisi. Temistokles – Kamil, Pe-
rikles – Fabij Maksim, Alkibiad – Koriolan (izbral, prevedel, uvod in opombe napisal M. Hriberšek),
Ljubljana 2008.
13
M. Marinčič, Grška književnost arhaične dobe. Zgodovinski, problemski in bibliografski uvod, Ljub
ljana 2004, zlasti 7–18 (bibliografija), 19–29 (Troja, stiki z Vzhodom); 64–67 (homersko vprašanje);
153–159 (podrobna bibliografija o lirikih arhaične dobe, ki prinašajo vrsto historično relevantnih spo-
ročil, zlasti Arhiloh, Tirtaj, Solon, Alkaj, Sapfo in Pindar); 169–171 (logografi).
rimskega prodora v grški svet južne Italije in Sicilije (okvirno od 280–201 pr. Kr.),
ki mu je sledilo obdobje prodora v svet helenističnega Vzhoda (okvirno od 200 do
30 pr. Kr.).14 Novi priročnik rimskega prava (Janez Kranjc) na posameznih mestih
obravnava poročila o grških vplivih na razvoj rimskega prava. Branje obsežnega
in temeljitega univerzitetnega priročnika utrjuje prepričanje, da so taki vplivi sicer
obstajali, vendar pa je bil v celoti gledano na področju prava vpliv Grčije na Rim
bistveno manjši kot v književnosti, filozofiji, umetnosti, znanosti in tehniki.15

2. Povezave mikenske Grčije z območjem severnega Jadrana
(dodatek k besedilu na str. 33–38)
Po novejših arheoloških raziskavah hrvaških, nemških in slovenskih arheo-

logov (Bernhard Hänsel, Kristina Mihovilić, Biba Teržan) v Monkodoniji v bližini
Rovinja v zahodni Istri, ki potekajo od leta 1997, je vloga jadranskega območja v
dobi mikenske civilizacije dokaj pomembna. Okrog leta 1800 pr. Kr. je bila zgra-
jena naselbina na kupolasti vzpetini, ki je iz neznanih vzrokov propadla najkasneje
okrog leta 1200. Naselbina na površini približno šestih hektarov je bila zavarovana
z okrog kilometer dolgim obzidjem. Na vrhu naselbine je bila akropola, nižje od nje
dve naselbinski terasi. V naselbino so vodili trije vhodi, od katerih so bila posebej
pomembna zahodna vrata, ki spominjajo na naselbine v Grčiji iz mikenske dobe
(na primer v Egini). Naselje, ki je štelo okrog tisoč prebivalcev, moremo označiti
kot urbano prazgodovinsko naselbino. Na to kažejo njegova velikost, zavarovanost
z obzidjem in s tem zaprtost, diferenciranost v gradnji in v gospodarskih dejavno-
stih, ki so odraz družbene razslojenosti prebivalcev, trgovski in prometni stiki na-
selbine z oddaljenimi kraji, njena središčna vloga glede na bližnjo okolico in njeno
trajanje.16 Na vzpetini Mušego okrog poldrugi kilometer jugovzhodno od naselbi-
14
R. Bratož, Rimska zgodovina 1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Ljubljana 2007,
zlasti 67–70 (Pirove vojne); 85–94 (druga in tretja makedonska vojna ter prva vojna s Selevkidi, osvo-
jitev Grčije in Makedonije); 124–133 (vojne proti Mitridatu); 147–149; 161–164; 169–170 (Cezarjeve,
Antonijeve in Oktavijanove vojne na Vzhodu).
15
J. Kranjc, Rimsko pravo, Ljubljana 2008, zlasti 47 (vpliv »Velike Grčije« na zgodnji Rim); 93–94
(vpliv Solonovih zakonov na nastanek »Zakonika dvanajstih plošč«); 584–585 (emphýteusis – emfitev
za kot dedni zakup); 604–605 (antíchresis – antihreza kot oblika zastavne pravice); 845 (lex Rhodia
de iactu kot zakon o načinu porazdelitve škode na tovoru in na ladji, ki je nastala pri pomorskem
prevozu).
16
Izbrana literatura: B. Hänsel, K. Mihovilić, B. Teržan, Monkodonja. Utvrdjeno protourbano naselje
starijeg brončanog doba kod Rovinja u Istri, Histria archaeologica 28, 1997, 37–107; B. Teržan,
K. Mihov ilić, B. Hänsel, Eine protourbane Siedlung der älteren Bronzezeit im istrischen Karst, Prä-
historische Zeitschrift 74, 1999, 154–193; K. Mihovilić, B. Hänsel, B. Teržan, Moncodogno. Scavi
recenti e prospettive future, v: G. Bandelli, E. Montagnari Kokelj (ur., kot sodelavca K. Mihovilić
in P. Novaković), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003, Trieste 2005, 389–408; B. Hänsel,
Kreta, Istrien, Alpenvorland – Kontaktwege in der Bronzezeit, v: K. Strobel (izd.), Von Noricum
nach Ägypten. Eine Reise durch die Welt der Antike. Aktuelle Forschungen zu Kultur, Alltag und Re-
cht in der römischen Welt (Altertumswissenschaftliche Studien Klagenfurt 3), Klagenfurt/Celovec,
Ljubljana/Laibach, Wien/Dunaj 2007, 23–37; B. Hänsel, D. Matošević, K. Mihovilić, B. Teržan, O
socialnoj arheologiji brončanodobnog utvrđenog naselja i grobova na Monkodonji, Histria archaeolo-
gica 38–39, 2007–2008, 81–122. O merilih, po katerih lahko neko naselbino označimo za urbano, gl.
B. Hänsel, Zametki nastanka mest v prazgodovinski srednji Evropi, Letopis Slovenske akademije zna-
nosti in umetnosti 59, 2008 (Ljubljana 2009), 220–221 (povzetek predavanja). Podrobno bibliografijo
ne je bila odkrita in raziskana kupolasta grobnica mikenskega tipa s premerom 11

metrov, kjer so bili pokopani pripadniki družbene elite. Način pokopa in družbeni
status pokojnih spominjata na mikensko Grčijo.17 Struktura naselja, gomilski po-
kop iz časa mikenske kulture, keramika, trinožne posode in ostanki nožev kažejo
na zanesljive povezave z mikenskim kulturnim krogom in vzhodnim Sredozemljem
ter s tem na zelo zgodnjo grško navzočnost na severnem Jadranu. Na razširjenost
mikenske kulture kažejo tudi najdbe na južnem in vzhodnem Jadranu (Albanija,
otoka Mljet in Brač) ter na severnem Jadranu, kot na primer v naselbini pri Bar-
barigi v južni Istri in v Torcellu na Beneškem.18 Mikenski vplivi so segali tudi v
srednjeevropski prostor, kar kažejo novejše najdbe v višinski naselbini Bernstorf na
južnem Bavarskem. Tu sta bila najdena dva kosa jantarja z mikenskimi pismenkami,
prav tako krona iz zlate pločevine, z analogijami na zahodnem delu Peloponeza.19
Mikenski Grki so sicer uvažali jantar,20 vendar pa ni poznan noben primer, da bi na
ta material pisali, zato je vsekakor možno, da je pismenke napisal mikenski Grk, ki
je prebival severno od Alp. Arheološke raziskave v Monkodonji in druga odkritja
na območju od vzhodnega in severnega Jadrana do Bavarske pomenijo velik ko-
rak naprej v poznavanju mikenske civilizacije. Njen vplivni krog je bil bistveno
večji, kot se je domnevalo še pred poldrugim desetletjem. Pri teh raziskavah velja
poudariti pomemben prispevek slovenske znanosti.
3. Trojanska vojna
(dodatek k besedilu na str. 47–48)
Pri razumevanju zgodnje grške civilizacije se znanost že nekaj stoletij sooča

z dvema temeljnima vprašanjema. Medtem kot je »homersko vprašanje« izrazito v
domeni klasične filologije,21 pa se »trojansko vprašanje« ali vprašanje historičnosti
trojanske vojne nanaša predvsem na zgodovino in arheologijo pozne bronaste dobe.
Ob priložnosti razstave »Troja – sanje in resničnost« (Stuttgart, Bonn, Braunsch-
weig 2001) je potekalo nekaj znanstvenih posvetov, na katerih so zgodovinarji in
prinašajo vsi navedeni prispevki. Gl. tudi bibliografijo Bibe Teržan za čas od 1997 do 2007 v: Scripta
praehistorica in honorem Biba Teržan, Situla 44, Ljubljana 2007, 21–24; razstavni katalog Monkodo-
nja i Mušego. Izložba, Rovinj 2009 (s sklepno bibliografijo do leta 2008) .
17
B. Hänsel, B. Teržan, Ein bronzezeitliches Kuppelgrab außerhalb der mykenischen Welt im Norden
der Adria, Prähistorische Zeitschrift 75, 2000, 161–183; B. Hänsel, B. Teržan, Brončanodobna kupo-
lasta grobnica mikenskog tipa u Istri, Histria archaeologica 30, 2001, 69–107.
18
E. di Filippo Balestrazzi, Tre frammenti micenei da Torcello, v: Studi sulla Grecità di occidente (He-
speria 10, izd. L. Braccesi), Roma 2000, 203–223; K. Mihovilić, B. Hänsel, B. Teržan, Moncodogno.
Scavi recenti e prospettive future (kot v op. 16), 403–404; B. Hänsel, Kreta, Istrien, Alpenvorland (kot
v op. 15), 23–24; 30 (slika 2).
19
B. Hänsel, Kreta, Istrien, Alpenvorland (kov v op. 16), 25.
20
K vprašanju trgovine v mikenski dobi gl. G. Nightingale, Welche Verteilungsmechanismen verban-
den Produzenten und Konsumenten in der Mykenischen Welt?, v: K. Strobel (ur.), Die Geschichte der
Antike aktuell: Methoden, Ergebnisse und Rezeption (Altertumswissenschaftliche Studien Klagenfurt
2), Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj 2005, 47–62 (o jantarju str. 53).
21
Gl. o tem nazadnje M. Marinčič, Grška književnost arhaične dobe (op. 12), 30–42; 64–66; kratko
O. Luthar, M. Šašel Kos, N. Grošelj, G. Pobežin, Zgodovina historične misli (op. 1), 34–35. Ne glede
na različna mnenja o nastanku in avtorstvu obeh epov uporabljamo ime Homer (homerski), saj samo
»homersko vprašanje« pri obravnavi historičnosti trojanske vojne ni bistvenega pomena.
arheologi obravnavali različne vidike tega vprašanja in pri tem predložili razlage,
ki se v več primerih močno razhajajo.22 Te so v posameznih segmentih presegle
starejše razlage, ki bi jih mogli na zelo poenostavljen način strniti v dve temelj-
ni trditvi: (1) homerski epi so odsev velike in dolgotrajne vojne proti Troji, ki je
postavljena v daljno preteklost, pri čemer je zaradi velike časovne oddaljenosti in
načina nastanka vira njegova zgodovinska vrednost majhna;23 (2) epska pripoved
slika izmišljene dogodke in je za zgodovino brez vrednosti. Naj kratko predstavi-
mo nekaj novih predlogov.
Dejstvo, da najdbe iz mikenske dobe v sami Grčiji in na otokih ne dajejo
podlage za domnevo, da je potekala v tem času velika vojna med mikenskimi Grki
in Trojo, je postalo izhodišče za domnevo, da se Iliada nanaša na maloazijsko, to-
rej negrško izročilo, po katerem naj bi bila velika vojna v Mali Aziji možna ali
celo verjetna. Hetitski teksti iz 13. stol. naj bi poročali o veliki vojni med kraljest-
vom Ahhijawa (domnevno država Ahajcev) v jugozahodnem delu Male Azije in na
bližnjih otokih s kraljem Atarsijem (za tem imenom naj bi se skrivala Atrida Aga-
memnon in Menelaj) in državo Assuwa (po mnenju drugih Wiluša) na severoza-
hodnem delu Male Azije. Hipoteza, po kateri naj bi bilo historično ozadje trojanske
vojne maloazijsko in ne grško, predpostavlja, da je Homer pesniško upodobil ma-
loazijsko, torej tuje in ne grško izročilo. Ta hipoteza je malo verjetna, saj so dom-
nevne vsebinske paralele med Homerjevo upodobitvijo Troje in hetitskimi bese-
dili maloštevilne in nezanesljive. Naj jih navedemo: »orientalski« položaj kralja,
ki ima 50 otrok in svoj »harem«, visok status »kraljice« kot prve med kraljevimi
ženami, s hetitsko državo primerljiva vloga plemstva, naslavljanje enakovrednih
vladarjev z »bratom«, besedilo »prisege« v Iliadi, ki je podobno besedilu pogod-
be na hetitskem napisu.24 Po arheološki interpretaciji, ki jo je na podlagi starejših
in lastnih izkopavanj predložil Manfred Korfmann, v temeljni ideji pa so ji sledili
drugi avtorji, naj bi Troja spadala v maloazijski hetitsko-luvijski kulturni krog v
22
H.-J. Behr, G. Biegel, H. Castritius (izd.), Troia – Traum und Wirklichkeit. Ein Mythos in Geschi-
chte und Rezeption, Braunschweig 2003 (zbornik simpozija); Ch. Ulf (ur.), Der neue Streit um Troia.
Eine Bilanz, München 2003. Raziskovalno poročilo o diskusiji: H. Castritius, Fand der Troianische
Krieg wirklich statt?, Geschichte, Politik und ihre Didaktik 31, 2003, 288–296. Navedena dela pri-
našajo izčrpne bibliografije prispevkov pretežno nemških in avstrijskih raziskovalcev, ki mi niso bili
dosegljivi.
23
Naj navedemo nekaj analognih primerov z zanesljivim historičnim ozadjem, pri katerih znaša ča-
sovna oddaljenost med dogajanjem in zapisom od treh stoletij do osmih stoletij: (1) srednjeveški ep o
Nibelungih iz časa okrog 1200 je postavljen v čas hunskega kralja Atile sredi 5. stoletja; (2) srednjeve-
ški epski ciklus o Rolandu iz 11. stoletja se nanaša boje Karla Velikega z Arabci v poznem 8. stoletju;
(3) kosovski pesniški ciklus iz 19. stol. se nanaša na srbsko-turški spopad na Kosovem polju 1389. K
vprašanju literarne in zgodovinske razlage prim. G. Danek, Troja in Kosovo. Zgodovinska predaja
v mitološki junaški pesnitvi, Keria 5/2, 2003, 37–50; Ch. Ulf, »Vorurteile« – Die Grundlage für die
historische Auswertung der homerischen Epen, v: H.-J. Behr, G. Biegel, H. Castritius (izd.), Troia,
58–67.
24
Hipotezo o maloazijskem (hetitskem) ozadju trojanske vojne je postavil F. Starke, Troia im Kontekst
des historisch-politischen und sprachlichen Umfeldes Kleinasiens im 2. Jahrtausend, Studia Troica 7,
1997, 447–487. Zavrnil jo je H. Blum, Luwier in der Ilias?, v: H.-J. Behr, G. Biegel, H. Castritius
(izd.), Troia, 40–47; prim. H. Castritius, Fand der Troianische Krieg wirklich statt?, 292–293.
prostorskem razponu med Evfratom in Helespontom.25 Hipoteza je med zgodovi-

narji naletela na zavračanje ali vsaj na veliko skepso.26
Če opustimo hipotezo o maloazijsko-hetitskem kontekstu Troje in trojanske
vojne in postavimo dogajanje v egejski svet z obrobnim maloazijskim prostorom,
prideta v poštev kot historično jedro homerskih epov dve obdobji: mikenska doba
v najvišji razvojni fazi (obdobje palač) in pol tisočletja kasnejše homersko obdobje,
ki zaključuje tako imenovano temno dobo. Ob tako rekoč soglasnem prepričanju,
da homerski epi zaradi pesniške svobode in načina njihovega nastanka ne morejo
posredovati avtentičnega jedra zgodnje grške zgodovine, so posamezni razisko-
valci ponovno pretehtali elemente pesniškega izročila in materialne kulture, ki so
odločilnega pomena pri opredelitvi za pozni mikenski čas (po 1200) ali za homer-
sko dobo (pred 700) kot historično ozadje pesnitev. Kot kažejo raziskave zadnjega
desetletja, je teža argumentov izrazito v prid druge teze.
Elementi, ki bi kazali na mikenski čas, so maloštevilni in nezanesljivi. Nobe-
den ne dokazuje obstoja velike, skorajda vsegrške mikenske države, ki bi z veliko
vojno skušala razširiti oblast nad obalni del Male Azije, pridobiti z zavzetjem Troje
nadzor nad morskimi ožinami ter si tako zagotoviti vstop v Črno morje. Grke je
vodil kot vrhovni poveljnik (Agamemnon) kralj Miken in Argosa, Grki kot celota
nastopajo s sinonimnimi, celotno vojsko obsegajočimi oznakami (navadno Ahajci,
večkrat Danajci, redkeje Argejci), kar bi lahko kazalo na ureditev mikenske dobe.
Vendar pa je po drugi strani razvidno, da nastopajo Grki pred Trojo kot začasna, za
ta vojni podvig sklenjena vojaška zveza, ki ni bila politično enotna in zaradi tega
tudi ne trdna: položaj vrhovnega kralja je bil nezanesljiv, moral se je posvetovati z
drugimi kralji, ob nastopu krize zaradi vojaških neuspehov, ko je pretila predčasna
prekinitev vojne, je moral upoštevati celotni vojaški zbor. Tako šibka oblika zveze,
ki bi lahko ob večji preizkušnji razpadla, nikakor ne ustreza centralistični uredit-
vi z veliko močjo vladarja v mikenski dobi, pač pa razmeram v Homerjevem času
na prehodu iz temne dobe v zgodnjo arhaično dobo v poznem 8. stoletju. Tudi če
bi upoštevali možnost, da v vojni proti Troji ni nastopila velika mikenska država
s svojimi vazali, temveč zveza velikega števila majhnih državnih tvorb mikenske
dobe, ki bi jim kljub medsebojni konkurenci uspelo združiti politične in vojaške
interese, ta slika ne ustreza razmeram v mikenski dobi. V skoraj vseh krajih, ki jih
omenja Homer, sicer nastopajo mikenske najdbe, vendar pa v številnih med njimi
niso odkrili kraljevskih palač, kar bi kazalo na njihovo majhno pomembnost. Kata-
25
M.O. Korfmann v razstavnem katalogu: Troia – Traum und Wirklichkeit, Stuttgart 2001; gl. tudi
M.O. Korfmann (izd.), Troia. Archäologie eines Siedlungshügels und seiner Landschaft, Mainz 2006;
prim. B. Strauss, Der Trojanische Krieg. Mythos und Wahrheit, Stuttgart 2008. Med klasičnimi filologi
je tezo podprl J. Latacz, Troia und Homer. Der Weg zur Lösung eines alten Rätsels. München, Berlin
2001 (5. izd. Leipzig 2005).
26
F. Kolb, Ein neuer Troia-Mythos? Traum und Wiklichkeit auf dem Grabungshügel von Hisarlik,
v: H.-J. Behr, G. Biegel, H. Castritius (izd.), Troia, 8–39; H. Blum, Luwier in der Ilias? (kot v op.
24); prim. H. Castritius, Fand der Troianische Krieg wirklich statt?, 289. Žal nam ni bila dostopna
nova monografija, ki postavlja Homerja in Iliado v širši prostorski okvir jugovzhodne Male Azije:
R. Schrott, Homers Heimat. Der Kampf um Troia und seine realen Hintergründe, München 2008.
Znanstveno analizo te hipoteze prinaša zbornik: Ch. Ulf, R. Rollinger (izd.), Lag Troia in Kilikien?
Der aktuelle Streit um Homers Ilias, Darmstadt 2010.
log ladij (Ilias 2, 494–759), v katerem so naštete grške skupnosti, ki so sodelovale v

trojanski vojni (164 imen krajev in 16 imen ljudstev), po novejših analizah mnogo
bolj ustreza Homerjevi dobi kot mikenskemu času, poleg tega v njem ne nastopata
vodilni mikenski naselbini v Mali Aziji Milet in Iasos.27
Da v homerskih pesnitvah izrazito prevladuje bližnje historično ozadje, svet
temne dobe, selitve Joncev in Eolcev v Malo Azijo, zgodnja doba kolonizacije in
zlasti Homerjev čas (pozno 8. stoletje), kažejo analize družbene in politične uredit-
ve. Ta v bistvenih potezah spominja na razmere v arhaični dobi, ko se je kot najbolj
pogosta oblika politične ureditve uveljavila pólis. V številnih delih Grčije so obsta-
jale plemenske države, ki niso imele izrazitega središča. Glede razmerja med polis
in plemensko državo pri Homerju je pomembna že pred štirimi desetletji izražena
ugotovitev, da v homerskih epih prevladuje poimenovanje skupnosti po ljudstvih
(éthnos) in pokrajinah, ki je sicer značilno za poimenovanje plemenskih držav, ne
pa po osrednji naselbini, ki je tipično za oznako mestne države.28 Tako homersko
poimenovanje političnih skupnosti odraža čas temne dobe (11.–9. stol.), ko so pre-
vladovale plemenske tvorbe, obenem pa tudi pesnikovo sodobnost (pozno 8. stol.),
ko je polis polagoma postajala vse bolj navzoča in nato prevladujoča oblika državne
ureditve, pri čemer so še naprej obstajale plemenske države.
Večkratne omembe polis in posamezni opisi kažejo na to, da je bila ta
politično-organizacijska in obenem poselitvena oblika, ki je z značilnimi elementi
(obzidje, eden ali več templjev, glavni trg [agora], pristanišče; izven obzidja polja,
sadovnjaki in pašniki) določala način življenja, Homerju dobro poznana. Izraz ni
pomenil le naselbine s pripadajočim ozemljem, temveč tudi skupnost prebivalcev
z identitetno pripadnostjo, ki je imela za mestno državo v zgodnji dobi značilne
državne institucije (kralj, skupina plemičev kot njegov posvetovalni organ, ljudski in
vojaški zbor).29 Ker so tudi plemenske države imele podobne institucije, primerjal-
na analiza družbene in državne ureditve v homerskih epih ne omogoča določitve
dveh časovno različnih plasti.30
Če skušamo slediti duhu časa, v katerem je nastala Iliada, in ob tem upoštevamo
zgodovinske okoliščine poznega 8. stoletja, lahko vsaj v hipotetični obliki izra-
zimo nekaj sklepov. Homerjev čas je doba, ko so posamezniki in velike skupine
prebivalstva doživljali eksistenčne stiske, v mnogih primerih fizično uničenje ali
vsaj množično zasužnjenje. Če je proces naseljevanja Eolcev in Joncev na obale
Male Azije od srede 11. stol. dalje potekal spočetka v obliki občasnih spopadov
in roparskih pohodov, pa je v zreli fazi (9. in 8. stoletje) dobil obliko velikih spo-
padov, ko je šlo za preživetje ali propad velikih skupin, bodisi ogroženih domačih
27
H. Castritius, Fand der Troianische Krieg wirklich statt?, 290–292.
28
F. Gschnitzer, Stadt und Stamm bei Homer, Chiron 1, 1971, 1–17.
29
Odyssea 6,7–10 in 262–267 (opis Sherije, glavnega mesta Fajakov); 19, 109–114 (vloga kralja, druž-
bena ureditev); Ilias 18, 490–519 (Ahilov ščit, na katerem nastopa mesto kot običajna organizacijska
oblika bivanja ljudi); 19,42–55 (ljudski in vojaški zbor, ki se ga niso udeležili samo poveljniki in voja-
ki, temveč tudi drugo osebje, kot so bili mornarji, veslači, skladiščniki in razdeljevalci hrane).
30
R. Wolters, Stamm und Polis: Zur historischen Einordnung der gesellschaftlichen und politischen
Organisationsformen bei Homer, v: H.-J. Behr, G. Biegel, H. Castritius (izd.), Troia, 48–57 (s po-
drobno literaturo).
skupnosti, bodisi napadalcev, če so naleteli na močan odpor domačega prebival

stva. Prva grška kolonizacija je dala gotovo dovolj gradiva za kasnejšo mitologi-
zacijo, zlasti če upoštevamo, da so kolonisti prinašali v novo domovino tudi svoje
domače izročilo. Na grških tleh je prav v zadnji tretjini 8. stoletja potekala dolga,
po izročilu dvajsetletna vojna med Sparto in Mesenijo. O podobni vojni na obali
Male Azije se ni ohranilo nobeno poročilo. Homer, ki je živel v tem času v malo-
azijski Joniji, je dogodke tako doma kot v Grčiji poznal, poleg tega je možno, da
je videl razvaline Troje (plasti VIIa), ki so v njegovem času obstajale.31 V takih
okoliščinah so bili ustvarjeni pogoji, da je pesniku, ki je v globino poznal življenje
in občutil velike premike v grškem svetu, uspelo upodobiti velik vojni spopad, v
katerega so bili vključeni tudi bogovi. V tem spopadu so igrala pomembno vlogo
tudi temeljna moralna in družbena vprašanja, ki odražajo razmere v Homerjevem
času. Med temi izstopajo krivda, odpuščanje, maščevanje, zvestoba, odgovornost
pred skupnostjo, spoštovanje družbene ureditve, odnos do bogov.
Okrog tri stoletja po nastanku Iliade dokazuje Herodot, da je bila Iliada (tudi)
temeljna zgodovinska knjiga,32 dve stoletji za Herodotom je Eratosten iz Kirene
sestavil kronologijo in predložil periodizacijo grške zgodovine, pri kateri nastopa
zavzetje Troje kot prvi in s tem temeljni dogodek v grški zgodovini, ki označuje
»preobrat« iz herojske dobe v človeško zgodovino. Temu dogodku, ki ga je datiral
v leto 1183, so sledili naslednji mejniki zgodnje grške zgodovine: 1103 (ali osem-
deset let kasneje) »povratek Heraklidov« oz. dorska selitev, 1043 (ali sto štirideset
let kasneje) začetek Jonije, 884 (ali okroglo tristo let kasneje) nastop Likurga in
začetek Sparte, 776 (ali dobra štiri stoletja kasneje) začetek olimpijskih iger.33
Zgodovinska veda se od predpostavke, da historičnega ozadja trojanske vojne
ni mogoče razpoznati, vse bolj nagiba k sklepu, da trojanske vojne ni bilo. Pesnitev
s konca 8. stoletja ne prinaša dokaza za njeno historičnost, mikenska in oriental-
ska besedila o njej molčijo, na podlagi arheoloških raziskav je ni mogoče potrditi.
Metodološko naravnane diskusije opozarjajo na nevarnost »izposojanja« argumen-
tov iz druge stroke, krožnega sklepanja in posledično napačnih ali neutemeljenih
zaključkov. Pomembnejši od prezgodnjega sklepa, da »trojanske vojne ni bilo«, se
zdijo stranski rezultati novejših raziskav »trojanskega vprašanja« in polemičnih dis
kusij, ki so jih izzvale. Te so bodisi dokazale neutemeljenost posameznih starejših
in novih hipotez bodisi prinesle nova podrobna spoznanja o družbeni ureditvi in
materialni kulturi homerske dobe.34
31
D. Hertel, Die Mauern von Troia. Mythos und Geschichte im antiken Ilion, München 2003, 186–
309; prim. H. Castritius, Fand der Troianische Krieg wirklich statt?, 293–294.
32
D. Boedeker, Epic Heritage and Mythical Patterns in Herodotus, v: E.J. Bakker, I.J.F. de Jong, H.v.
Wees (ur.), Brill's Companion to Herodotus, Leiden, Boston, Köln 2002, 97–116; J. Cobert, The Orga-
nisation of the Time in the Histories, prav tam, 387–412.
33
FGH II B št. 241 F 1 (a); H. Castritius, Fand der Troianische Krieg wirklich statt?, 294. Podobno
kronologijo prinaša (na podlagi Evzebija) Hieronymus, Chronicon (izd. R. Helm), 60a (padec Troje v
letu 1182, 406 let pred olimpijskimi igrami).
34
Prim. Ch. Ulf, »Vorurteile« – Die Grundlage für die historische Auswertung der homerischen Epen
(kot v op. 23). H. Castritius, Fand der Troianische Krieg wirklich statt?, 294, svojo z vprašalnim stav-
kom naslovljeno razpravo zaključuje z odgovorom: Der troianische Krieg fand nicht statt.
4. Grško (posebej zahodnogrško) zgodovinopisje

(dodatek k besedilu na str. 59, 83)
Prikazi grškega zgodovinopisja klasične in helenistične dobe v Zgodovini

historične misli prinašajo v bibliografskem delu zanesljivo orientacijo v temeljni
znanstveni literaturi. Tam navedeni bibliografiji želimo dodati nekaj pomembnih
objav iz zadnjih let. O Herodotu so izšli trije novejši tematski zborniki, od katerih
je prvi zasnovan kot znanstveni priročnik za celoten kompleks Herodotovih študij,35
dva pa se nanašata na posamezne vsebinske vidike Herodotove Zgodovine.36 Tudi
o Tudikidu je izšel enciklopedično zasnovan znanstveni priročnik, ki z različnih
vidikov obravnava največjega antičnega zgodovinarja.37 Ob tem naj navedemo še
dve monografiji, od katerih obravnava prva vprašanje državne ureditve grške polis
in politične ideje 5. stoletja,38 druga pa prinaša novo podrobno analizo peloponeške
vojne.39 Novejši zbornik razprav je posvečen tudi Ksenofontu.40 Obsežna zbirka
študij je izšla o vodilnem zgodovinarju helenistične dobe Polibiju.41 Omeniti ve-
lja tudi študijo o anonimnem historiografskem besedilu, poznanem kot Hellenika
iz Oksirinha.42
V pregledih grškega zgodovinopisja zavzema navadno le skromno mesto
področje, ki je bilo v antiki zelo plodovito, vendar se je od njega malo ohranilo:
gre za svet Sicilije z južno Italijo. V pregledih grškega zgodovinopisja nastopa s
tega področja Diodor Sicilski, ki zaključuje razvojni lok te historiografije.43 Med
ne ravno številnimi objavami o zgodovinopisju grškega Zahoda kratko predstav
ljamo novo študijo, ki daje globok vpogled v njen razvoj in pretehtano sodbo o
njenem pomenu.44
Zgodovinopisje na grškem Zahodu (z nekaj izjemami gre za avtorje s Sici-
lije), ki je doseglo velik razcvet v časovnem razponu od druge polovice 5. stoletja
do 3. stoletja, je bilo glede na število avtorjev zelo plodovito. Ob predpostavki, da
35
E.J. Bakker, I.J.F. de Jong, H.v. Wees (izd.), Brill's Companion to Herodotus, Leiden, Boston, Köln
2002. Petindvajset prispevkov obravnava naslednja področja: Herodotovo življenje in delo; Herodot in
njegov svet (mitološki vzorci, filozofija, vedenje, religija, morala, podoba ženske v Zgodovini); Hero-
dotova zgodovinska metoda in oblika pripovedi; Herodot in etnografija (Egipt, Skiti, Babilon, Perzija);
Grki, perzijski pohod v Grčijo, Kserks kot zgodovinska osebnost.
36
V. Karageorghis, I. Taifacos (izd.), The World of Herodotus, Nicosia 2004; B. Bleckmann (izd.),
Herodot und die Epoche der Perserkriege. Realitäten und Fiktionen, Köln, Weimar, Wien 2007.
37
A. Rengakos, A. Tsakmakis (izd.), Brill' Companion to Thucydides, Leiden, Boston 2006.
38
H. Leppin, Thukydides und die Verfassung der Polis. Ein Beitrag zur politischen Ideengeschichte des
5. Jahrhunderts v. Chr., Berlin 1999.
39
B. Bleckmann, Der Peloponnesische Krieg, München 2007.
40
Ch. Tuplin (izd.), Xenophon and his World, Stuttgart 2004.
41
F.W. Walbank, Polybius, Rome and the Hellenistic World. Essays and Reflections, Liverpool 2002.
42
B. Bleckmann, Fiktion als Geschichte. Neue Studien zum Autor der Hellenika Oxyrhynchia und zur
Historiographie des vierten vorchristlichen Jahrhunderts, Göttingen 2006. Nova dvojezična komen-
tirana izdaja vira: Hellenika von Oxyrhynchus. Griechisch und deutsch (izd. R. Behrwald), Darmstadt
2005.
43
O. Luthar, M. Šašel Kos, N. Grošelj, G. Pobežin, Zgodovina historične misli, 164–165 (predstavi-
tev avtorja, M. Šašel Kos); 165–168 (prevod odlomkov s pojasnili, G. Pobežin).
44
D. Timpe, Antike Geschichtsschreibung. Studien zur Historiographie, Darmstadt 2007, 9–63 (West-
griechische Historiographie).
je okrog 95 odstotkov antičnih besedil izgubljenih, bi celotni opus zgodovinarjev

grškega Zahoda obsegal kakih 6000 strani tiskanega besedila. Ta obseg je tako velik,
da je v grški historiografiji primerljiv samo s tematsko osrednjim »atenocentričnim«
zgodovinopisjem. Če pustimo ob strani zapletena vprašanja razvoja historiografskih
zvrsti in v poenostavljeni obliki upoštevamo predvsem vsebinski vidik teh del, se
kaže naslednja razvojna podoba. Razvoj zgodovinopisja na grškem Zahodu je sicer
res potekal vzporedno z razvojem v matični Grčiji in pod njegovim vplivom, ven-
dar so se uveljavile nekatere posebnosti, ki so jih narekovale tamkajšnje specifične
razmere. Dela zahodnogrških avtorjev praviloma ne kažejo na diferenciranje zgo-
dovinopisnih zvrsti, temveč so istočasno lokalne, regionalne in univerzalne zgo-
dovine z izrazitimi elementi etnografije in geografije. Ta dela prostorsko obsegajo
celo Sicilijo in upoštevajo ves grški Zahod, ki je v univerzalno-zgodovinskih de-
lih avtorjev iz matične Grčije le priložnostno navzoč. Napisana so praviloma v
jonskem dialektu, ne glede na izvor zgodovinarjev, ki so lahko izhajali iz dorskih
ali jonskih skupnosti. Kot zunanje sile (»barbari«), ki so pomenile grožnjo za grški
svet, se pojavljajo v podobni vlogi kot v matični Grčiji in Joniji Perzijci na Zahodu
Kartažani. Vsi zgodovinarji so bili politično aktivni in v burni politični zgodovini
Sicilije od poznega 5. do konca 3. stoletja nazorsko jasno opredeljeni.
V množici imen posebej izstopajo trije avtorji.45 Ker je podoba prvega zgo-
dovinarja (Hippys iz Regija v južni Italiji) nezanesljiva in v znanosti sporna, je bil
prvi pomemben sicilski zgodovinar Antioh (Antiohos) iz Sirakuz, avtor obsežne
zgodovine Sicilije od mitičnih začetkov do leta 424. Njegov vzornik v metodi,
obliki, obsegu in jeziku je bil Herodot. S svojim delom je vplival na Tudikida, ki
je oris zgodovine Sicilije v začetku šeste knjige Peloponeške vojne (6,1–5) napisal
pod njegovim vplivom. Tretji pomemben avtor, Filist (Philistos) iz Sirakuz (okvir-
no med leti 406/5 in 356/5), se je v svoji zgodovini Sicilije od začetkov do svoje-
ga časa (Sikeliká) zgledoval po Tukididu, politično in nazorsko pa je bil odločen
zagovornik tiranov. Kot politik in vojaški poveljnik je prišel v spor z državnikom
Dionom in posredno njegovim privržencem Platonom. Kot vnet zagovornik tiranske
oblasti je v državljanski vojni izgubil življenje.46
Najpomembnejši sicilski zgodovinar je bil Timaj (Timaios) iz Tavromenija,
čigar delovanje pade v čas poznega 4. in prve tretjine 3. stoletja. Kot nasprotnik
tiranov je živel več kot pol stoletja v izgnanstvu v Atenah, kjer so nastala njegova
dela (predvsem Sikeliká v 38 knjigah od mitičnih začetkov do leta 264). Veljal je
za izobraženega, vendar pa »kabinetnega« ustvarjalca brez praktičnega znanja in
izkušenj, pri katerem je Polibij, ki je kronološko nadaljeval njegovo delo, našel ve-
liko napak. Kot poroča Polibij, je Timaj očital drugim napake, ki jih je sam zagrešil:
ni razlikoval mita od zgodovine, opisoval je verjetna, vendar nepreverjena dejstva,
opiral se je na starejša besedila in nepreverjene informacije, njegovo znanje je bilo
»papirnato«, saj ni temeljilo na avtopsiji in lastnih izkušnjah. Po drugi strani mu je
45
D. Timpe, Antike Geschichtsschreibung, 18–32.
46
Plutarchos, Dion 11–13; 19,1; 25,2–7; Platon, Pisma 3,315e. Filista je visoko cenil Aleksander Veli-
ki, saj je bila njegova »zgodovina« edino prozno besedilo, ki ga je imel makedonski kralj na perzijskem
pohodu v svoji »priročni« knjižnici (Plutarchos, Alexander 8,3).
Polibij priznaval tudi profesionalno znanje pri kronologiji in natančni uporabi vi-
rov. Raziskovalci Timajevega opusa opozarjajo na njegovo pretirano domoljubje in
nestvarno idealiziranje grške Sicilije, sovraštvo do Kartažanov in apriorno sovraštvo
do tiranov ter posledično zgodovinsko neobjektivnost, vnašanje stereotipnih opisov
vojaških dogodkov in šablonsko zasnovanih govorov.47 Timajeva zgodovina Sicili-
je je pomembna zato, ker je postala podlaga prikaza sicilske zgodovine v relativno
dobro ohranjeni Diodorovi univerzalni zgodovini (Zgodovinska knjižnica, nastala
med 56 in 36 pr. Kr.). Na razvoj antičnega zgodovinopisja je pomembno vplival z
uvajanjem kronologije po olimpijadah, ki se je izkazala za bistveno bolj natančno
od kronologije po izračunu generacij ali po seznamih vladarjev ali državnih urad-
nikov. Ta kronologija je bila izrednega pomena za kronološko sinhronizacijo teda
njih grških kronoloških sistemov z izročilom italskega prostora in je postala pod-
laga enotne kronologije obče zgodovine.48
Vpliv sicilskih zgodovinarjev, zlasti Timaja, je segel tudi na celostno razla-
go pomembnih dogodkov in obdobij v grški zgodovini. Prek Timajeve zgodovine
je spopad med sicilskimi Grki in Kartažani z veliko grško zmago pri Himeri 480
dobil mesto, ki je primerljivo z grško (zlasti atensko-spartansko) zmago nad Per-
zijci pri Salamini. Vlogo perzijske velesile je na Zahodu prevzela Kartagina, proti
kateri so se (z izjemo Filina iz Akraganta) opredeljevali sicilski zgodovinarji s Ti-
majem na čelu. V nasprotju s splošno osovraženo Kartagino je Timaj izražal sim-
patije do Rima.
Sicilski zgodovinarji, pri katerih nastopa Sicilija kot središče sveta, so izo-
blikovali svojski geografski horizont. Mitološko izročilo so kolikor je bilo mogoče
prestavljali na zahod (mit o Argonavtih, izročilo o Heraklu) in z njegovo pomočjo
zgodovinsko legitimirali nastanek posameznih mest. V svoj krog so vključili tudi
avtohtono prebivalstvo Sicilije (Sikane in Sikule), pa tudi ljudstva v južni in srednji
Italiji, kot so bili Lukani, Samniti, Etruščani in Latini. Tako sta postopoma postajali
sestavni del grškega zgodovinskega izročila tudi italska etnografija in lokalna zgo-
dovina. Ko je Rim v 3. stoletju zavzel grški svet južne Italije in Sicilijo, je prevzel
tudi grško lokalno zgodovino, kakršna se je razvila na Siciliji. Prvi rimski zgodo-
vinarji (Fabij Piktor, Cincij Aliment) so sprejeli ne le literarno obliko, temveč v
veliki meri tudi vsebino zgodovinskih del in celo jezik svojih grških vzornikov. S
tem so vzpostavili pomembno kulturno, idejno in politično povezavo med zahod-
nim grškim svetom in rimsko republiko.49
47
O. Luthar, M. Šašel Kos, N. Grošelj, G. Pobežin, Zgodovina historične misli, 118–119 (kratka
oznaka Timaja; M. Šašel Kos); 127–128 in 132–133 (Polibijeva kritika Timaja; G. Pobežin); izčrpno
48
O Diodoru gl. O. Luthar, M. Šašel Kos, N. Grošelj, G. Pobežin, Zgodovina historične misli, 164–
168 (M. Šašel Kos, G. Pobežin); D. Timpe, Antike Geschichtsschreibung, 47 in 152.
49
5. Državna in družbena ureditev grškega sveta od arhaične do helenistične

dobe (dodatek k besedilu na str. 52–59, 88–95, 114–123, 149–151)
Različni vidiki nastanka, razvoja in postopnega zatona grške polis predstavljajo

eno osrednjih tem grške zgodovine v arhaični, klasični in deloma tudi helenistični
dobi. V bibliografskem pregledu novih objav s tega področja predstavljamo nam
dostopne monografske publikacije in pomembnejše članke po letu 1997.
Več študij prikazuje na sintezni način grško polis v vseh temeljnih vidikih
od njenega nastanka do postopnega zatona.50 Zaradi prostorske neuravnoteženosti
virov za grško polis se raziskave osrednjih zgodovinskih tem kot so demokracija
in njene pojavne oblike (na primer ostrakizem),51 politično življenje s specifičnimi
pojavi (kot na primer oblike nasilja v javnem življenju),52 pa tudi različni vidiki so-
cialne zgodovine53 in gospodarske zgodovine,54 nanašajo v prvi vrsti na Atene in le
v majhni meri na druge mestne države. Tudi med novimi študijami o pomembnih
osebnostih izrazito prevladujejo atenski državniki.55 Med obdobji v razvoju (zlasti
50
Izbor del: K.-W. Welwei, Die griechische Polis. Verfassung und Gesellschaft in archaischer und
klassischer Zeit, Stuttgart 1998 (2. izd.); H. Leppin, Thukydides und die Verfassung der Polis (kot
v op. 38); P. Funke, Politische und soziale Identitätsformen jenseits der Polis, v: K.-J. Hölkeskamp,
J. Rüsen, E. Stein-Hölkeskamp, H. T. Grütter (izd.), Sinn (in) der Antike. Orientierungssysteme, Leit-
bilder und Wertkonzepte im Altertum, Mainz 2003, 211–224 (s sklepno bibliografijo); P. Funke, »Polis
wird in vielerlei Bedeutungen verwandt«. Städtische Welten in der griechischen Antike, v: P. Johanek,
F. J. Post, Vielerlei Städte. Der Stadtbegriff, Köln, Weimar, Wien 2004, 91–105; P. Funke, Polis und
Asty. Einige Überlegungen zur Stadt im antiken Griechenland, v: G. Fouquet, G. Zeilinger (izd.), Die
Urbanisierung Europas von der Antike bis in die Moderne, Frankfurt (in drugod) 2009, 63–79.
51
K.-W. Welwei, Das klassische Athen. Demokratie und Machtpolitik im 5. und 4. Jahrhundert v. Chr.,
Darmstadt 1999; P. Funke, Wendezeit und Zeitwende: Athens Aufbruch zur Demokratie, v: D. Papen-
fuss, V.M. Strocka (izd.), Gab es das Griechische Wunder? Griechenland zwischen dem Ende des 6.
und der Mitte des 5. Jahrhunderts v. Chr., Mainz 2001, 1–16; P. Siewert (izd.), Ostrakismos-Testimoni-
en I. Die Zeugnisse antiker Autoren, der Inschriften und Ostraka über das athenische Scherbengericht
aus vorhellenistischer Zeit (487–322 v. Chr.), Stuttgart 2002; A. Pabst, Die athenische Demokratie,
München 2003; P. Funke, Athen in klassischer Zeit, München 2007 (3. izd.).
52
G. Fischer, S. Moraw (izd.), Die andere Seite der Klassik. Gewalt im 5. und 4. Jahrhundert v. Chr.,
Stuttgart 2005; C. Mann, Die Demagogen und das Volk. Zur politischen Kommunikation im Athen des
5. Jahrhunderts v. Chr., Berlin 2007.
53
Ch. Schnurr-Redford, Frauen im klassischen Athen. Sozialer Raum und reale Bewegungsfreiheit,
Berlin 1996; E. Hartmann, Heirat, Hetärentum und Konkubinat im klassischen Athen, Frankfurt 2002;
M. Adak, Metöken als Wohltäter Athens. Untersuchungen zum sozialen Austausch zwischen ortsansäs-
sigen Fremden und der Bürgergemeinde in klassischer und hellenistischer Zeit (ca. 500–150 v. Chr.),
München 2003. Tudi raziskovanje obrobnih družbenih skupin kot so bili kriminalci (zlasti roparji in
tatovi) temelji predvsem na atenskih virih; gl. U. Lagger, Räuber und Diebe im alten Griechenland, v:
K. Strobel (izd.), Die Geschichte der Antike aktuell: Methoden, Ergebnisse und Rezeption (Altertum-
swissenschaftliche Studien Klagenfurt 2), Klagenfurt/Celovec, Ljubljana/Laibach, Wien/Dunaj 2005,
131–142.
54
J. Spielvogel, Wirtschaft und Geld bei Aristophanes. Untersuchungen zu den ökonomischen Bedin-
gungen in Athen im Übergang vom 5. zum 4. Jh. v. Chr., Frankfurt 2001.
55
W. Blösel, Themistokles bei Herodot: Spiegel Athens im fünften Jahrhundert. Studien zur Geschi-
chte und historiographischen Konstruktion des griechischen Freiheitskampfes 480 v. Chr., Stuttgart
2004; G.A. Lehmann, Demosthenes von Athen. Ein Leben für die Freiheit, München 2004; N. Geske,
Nikias und das Volk von Athen im Archidamischen Krieg, Stuttgart 2005; G. Németh, Kritias und
die Dreißig Tyrannen. Untersuchungen zur Politik und Prosopographie der Führungselite in Athen
404/403 v. Chr., Stuttgart 2006; G.A. Lehmann, Perikles. Staatsmann und Stratege im antiken Athen,
München 2008.
atenske) demokracije je posebej opažen čas krize in zatona od peloponeške vojne

do helenistične dobe.56 Precejšnje pozornosti je bila deležna tudi zgodovina Sparte,
vendar je zaradi manjšega obsega virov bibliografija večjih objav v primerjavi z
atensko zgodovino bistveno skromnejša.57 V posameznih primerih se raziskave
nanašajo na zgodovino Aten in Sparte v njuni medsebojni povezanosti.58
Med temami iz grške zgodovine, ki so v zadnjem obdobju izstopale po
svojem razvoju, je raziskovanje grškega sveta »onstran Aten in Sparte«.59 S temi
raziskavami bi presegli še vedno navzoče nesorazmerje, ki je posledica literarnega
izročila. Ne le v svetu grških kolonij, tudi v znatnem delu matične Grčije so bila
nekatera področja premalo poznana in so v modernih zgodovinskih prikazih pre-
malo upoštevana. Eden od ključnih pogojev za razvoj teh raziskav, ki se v manjši
meri opirajo na literarne vire, pač pa na študij epigrafskih virov ter zgodovinske in
arheološke topografije, je izdelava dobrih historičnih kart, ki upoštevajo novo sta
nje raziskav.60 Rezultat topografskih študij je nov seznam grških polis v arhaični
in klasični dobi, ki prinaša tudi prikaz ostalih naselbin (predgrške naselbine, ki
se niso razvile v polis, in neidentificirane naselbine). S tem je postala poselitvena
podoba arhaične in klasične Grčije bolje poznana.61 Med območji matične Grčije
je bila velika pozornost posvečena premalo poznanim in upoštevanim zahodnim
območjem matične Grčije in centralnemu Peloponezu. Mednarodni projekti o
56
P. Funke, Homónoia und Arché. Athen und die griechische Staatenwelt vom Ende des Peloponnesi-
schen Krieges bis zum Königsfrieden (404/3–387/6 v. Chr.), Wiesbaden 1980; G. A. Lehmann, Oligar-
chische Herrschaft im klassischen Athen. Zu den Krisen und Katastrophen der attischen Demokratie
im 5. und 4. Jahrhundert v. Chr., Opladen 1997; B. Bleckmann, Athens Weg in die Niederlage. Die
letzten Jahre des Peloponnesischen Kriegs, Stuttgart, Leipzig 1998; M. Rausch, Isonomia in Athen.
Veränderungen des öffentlichen Lebens vom Sturz der Tyrannis bis zur zweiten Perserabwehr, Frank
furt am Main (in drugod) 1999; K. Piepenbrink, Politische Ordnungskonzeptionen in der attischen De-
mokratie des vierten Jahrhunderts v. Chr. Eine vergleichende Untersuchung zum philosophischen und
rhetorischen Diskurs, Stuttgart 2001; P. Funke, Policrate di Atene: un teorico della democrazia o un
rettore sofistico?, v: U. Bultrighini (izd.), Democrazia e antidemocrazia nel mondo greco, Alessandria
2005, 251–262; D. Kagan, The Peloponnesian War. Athens and Sparta in Savage Conflict 431–404
B.C., London 2003; B. Bleckmann, Der Peloponnesische Krieg, München 2007.
57
K.-W. Welwei, Sparta. Aufstieg und Niedergang einer antiken Großmacht, Stuttgart 2004; P. Funke,
Sparta und die Peloponnesische Staatenwelt zu Beginn des 4. Jahrhunderts und der Dioikismos von
Mantineia, v: Ch. Tuplin (izd.), Xenophon and his World, Stuttgart 2004, 427–435; E. Baltrusch,
Sparta. Geschichte, Gesellschaft, Kultur, München 2007 (3. izd.); k značilnostim spartanske družbe-
ne ureditve gl. tudi razpravo o t.i. kripteji: M. Handy, Bemerkungen zur spartanischen Krypteia, v:
K. Strobel (izd.), Die Geschichte der Antike aktuell: Methoden, Ergebnisse und Rezeption (Altertum-
swissenschaftliche Studien Klagenfurt 2), Klagenfurt/Celovec, Ljubljana/Laibach, Wien/Dunaj 2005,
99–120.
58
M. Dreher, Athen und Sparta. Eine Einführung, München 2001; C. Schubert, Athen und Sparta in
klassischer Zeit. Ein Studienbuch, Stuttgart 2002; R. Schulz, Athen und Sparta, Darmstadt 2008 (3.
izd.).
59
Prim. H.-J. Gehrke, Jenseits von Athen und Sparta. Das Dritte Griechenland und seine Staatenwelt,
München 1986.
60
Pomemben dosežek na tem področju je R.J.A. Talbert (izd.), Barrington Atlas of the Greek and
Roman World, Princeton (New Jersey) 2000, karte 50–61.
61
M. H. Hansen, T. Heine Nielsen, An Inventory of Archaic and Classical Poleis. An Investigation
Conducted by The Copenhagen Polis Centre for the Danish National Research Foundation, Oxford
2004. Prim. tudi M. H. Hansen (izd.), The Return of the Polis. The Use and Meaning of the Word Polis
in Archaic and Classical Sources (Papers of the Copenhagen Polis Centre 8 – Historia Enzelschriften
198), Stuttgart 2007.
historični in arheološki topografiji Epira,62 Akarnanije,63 Etolije64 in Arkadije65 so

dali pomembne rezultate. Bolj jasna je postala ne le poselitvena podoba teh pokra-
jin, temveč tudi njihova politična ureditev. Podobne raziskave so zajele tudi kolo-
nizacijska območja na Zahodu, predvsem v Veliki Grčiji.66
Med temami, ki se navezujejo na raziskave topografije arhaične in klasične
dobe ter oblikovanje politične ureditve grškega sveta, je bilo velike pozornosti deležno
raziskovanje vloge velikih sakralnih središč, ki so povezovala grški svet na idejni in
religiozni, posredno pa tudi na državnopravni podlagi. Kot izrazito povezovalni ele-
ment grškega sveta so tista svetišča, ki jih je priznaval celotni grški svet, ustvarjala
podlago za oblikovanje grške identitete (zlasti Peter Funke s sodelavci).67
Zaradi izredno pisanega in politično silno razdrobljenega grškega sveta v
klasični dobi, ko je obstajalo več kot 800 samostojnih državnih tvorb,68 zaslužijo
posebno pozornost oblike meddržavnega povezovanja. Te oblike so se razvile zaradi
različnih razlogov: skupnosti so želele na ta način zavarovati svoje interese, vključiti
v svoj državni okvir podrejene skupnosti ali pa oblikovati vojaške in politične po-
vezave, da bi se zavarovale pred zunanjimi nevarnostmi. Ne glede na povod za na-
stanek povezav in njihovo obliko so bile vse te zveze predvsem politične. Naj jih
navedemo: sakralne zveze (amphyktioníai) so se oblikovale okrog svetišč central-
62
P. Funke, N. Moustakis, B. Hochschulz, Epeiros, v: M. H. Hansen, T. Heine Nielsen, An Inventory
of Archaic and Classical Poleis, 338–350; N. Moustakis, Heiligtümer als politische Zentren. Untersu-
chungen zu den multidimensionalen Wirkungsgebieten von polisübergreifenden Heiligtümern im anti
ken Epirus, München 2006; P. Funke, Concilio Epirotarum habitato – Überlegungen zum Problem
von Polyzentrismus und Zentralorten im antiken Epirus, v: B. Forsén (izd.), Thesprotia Expedition
I. Towards a Regional History (Papers and Monographs of the Finnish Institute at Athens 15), Helsinki
2009, 97–112.
63
F. Lang, E.-L. Schwandner, P. Funke, L. Kolonas, S. Jahns, A. Vött, Interdisziplinäre Landschafts-
forschungen im westgriechischen Akarnanien, Archäologischer Anzeiger 2007/1, 95–213.
64
K. Freitag, P. Funke, N. Moustakis, Aitolia, v: M. H. Hansen, T. Heine Nielsen, An Inventory of
Archaic and Classical Poleis. An Investigation Conducted by The Copenhagen Polis Centre for the
Danish National Research Foundation, Oxford 2004, 379–390.
65
T. Heine Nielsen, Arkadia and its Poleis in the Archaic and Classical Periods, Göttingen 2002.
66
P. Funke, Western Greece (Magna Graecia), v: K. H. Kinzl (ur.), A Companion to the Classical Greek
World, Malden 2006, 153–173; L. Braccesi, F. Raviola, La Magna Grecia, Bologna 2008.
67
P. Funke, Europäische lieux de mémoire oder lieux de mémoire für Europa im antiken Griechenland,
Jahrbuch für Europäische Geschichte 3, 2002, 3–16; P. Funke, Herodotus and the Major Sanctuaries
of the Greek World, v: V. Karageorghis, I. Taifacos (izd.), The World of Herodotus, Nicosia 2004,
159–167; P. Funke, Die Nabel der Welt. Überlegungen zur Kanonisierung der »panhellenischen«
Heiligtümer, v: T. Schmitt, W. Schmitz, A. Winterling (izd.), Gegenwärtige Antike – Antike Ge-
genwart, München 2005, 1–16; P. Funke, Gli ombelichi del mondo. Riflessioni sulla canonizzazi-
one dei santuari 'panellenici', Geographia Antiqua 12, 2003 (Firenze 2005), 56–65; K. Freitag, P.
Funke, M. Haake (izd.), Kult – Politik – Ethnos. Überregionale Heiligtümer im Spannungsfeld von
Kult und Politik (Historia Einzelschriften 189), Stuttgart 2006; P. Funke, Fremde und Nicht-Bürger in
den griechischen Heligtümern der antiken Mittelmeerwelt. Eine historische Einführung, v: A. Naso
(izd.), Stranieri e non cittadini nei santuari greci, Firenze 2006, 1–10; P. Funke, Die Perser und die
griechischen Heligtümer in der Perserkriegszeit, v: B. Bleckmann (izd.), Herodot und die Epoche der
Perserkriege. Realitäten und Fiktionen, Köln, Weimar, Wien 2007, 21–34; P. Funke, Integration und
Abgrenzung. Vorüberlegungen zu den politischen Funktionen überregionaler Heiligtümer in der grie-
chischen Staatenwelt, Archiv für Religionsgeschichte 11, 2009, 285–297.
68
P. Funke, Alte Grenzen – neue Grenzen. Formen polisübergreifender Machtbildung in klassischer
und hellenistischer Zeit, v: R. Albertz, A. Blöbaum, P. Funke (izd.), Räume und Grenzen. Topologische
Konzepte in den antiken Kulturen des östlichen Mittelmeerraums, München 2007, 187–204, zlasti 187.
nega pomena (Delfi, Delos); vojaška zavezništva (symmachíai) so se oblikovale v

času zunanje ogroženosti. Tak primer je Helenska zveza 481 proti Perzijcem, prav
tako tudi Peloponeška zveza in Delsko-atiška pomorska zveza, le s to bistveno razli-
ko, da sta se slednji izoblikovali kot hegemonialni zvezi, v katerih sta hegemona (v
prvem primeru Sparta, v drugem Atene) že spočetka nadzorovala članice, nato pa
jih (zlasti Atene) poskušala podrediti ali celo integrirati. V pozni klasični dobi je
bila oblika čezmejnega povezovanja tudi isopoliteía, podeljevanje atiškega prava
drugim skupnostim, ki so sicer ohranile samostojnost. Sicilski tirani so prvi obli-
kovali teritorialno zaokrožene države z nasilno podreditvijo sosednjih skupnosti
(na primer Sirakuze). Pri tem so v posameznih primerih celo porušili premagana
mesta, njihovo prebivalstvo deloma preselili v glavno mesto in integrirali, deloma
(zlasti revno prebivalstvo) pa prodali kot sužnje. Na koncu klasične dobe in nato
zlasti v helenistični dobi so se razvile oblike povezovanja na plemenski podlagi
(éthne), kot politične zveze (koiná) in kot (ethnikaì) sympoliteîai. Slednja oznaka je
pomenila najprej podelitev pravic do političnega delovanja v več polis ali neke vrste
dvojno državljansvo. Kasneje sta se na tej podlagi razbili trdnejši obliki povezave,
ki se označujeta kot »zvezna simpoliteja« in »sinoikistična simpoliteja«: v prvem
primeru gre za zvezno državo, v kateri so obstajale še naprej državljanske pravice
posameznih držav, v drugem primeru pa so posamezne države prenehale obstajati
kot pravni subjekti. Izraz synoikismós prvotno ni označeval državnopravne uredit-
ve, pač pa ustanovitev ali ponovno ustanovitev nekega mesta, kasneje pa združitev
več naselbin v eno urbano središče ali priključitev več naselbin obstoječemu urba
nemu središču tako, da so bile predhodne naselbine opuščene. Oblikam povezo-
vanja med grškimi državami zlasti v pozni klasični in helenistični dobi je bilo na-
menjenih več raziskav.69
Vprašanje zase je nastanek in razvoj makedonske države v severnem so-
sedstvu grškega sveta. Poleg novejših del o zgodnji Makedoniji, o dobi Filipa II. in
Aleksandra ter v helenistični dobi, ki jih povzemamo iz prve izdaje »Grške zgodo-
vine« (str. 164, 173 in 189),70 naj omenim monografske študije, ki so jih v zadnjem
petnajstletnem obdobju prevedli ali napisali sami makedonski zgodovinarji (zlasti
Nade Proeva). Razprave obravnavajo poleg splošnih problemov makedonske zgo-
69
Prim. P. Funke, Alte Grenzen – neue Grenzen, 195–200. Gl. K. Buraselis, K. Zoumboulakis (izd.),
The Idea of European Community in History. Conference Proceedings II: Aspects of connecting poleis
and ethne in Ancient Greece, Athen 2003; P. Funke, Die staatliche Neuformierung Griechenlands.
Staatenbünde und Bundesstaaten, v: G. Weber (ur.), Kulturgeschichte des Hellenismus. Von Alexan-
der dem Großen bis Kleopatra, Stuttgart 2007, 78–98 (glavno besedilo); 436–439 (opombe). Primer
podelitve »zveznega« državljanstva neki skupnosti: P. Funke, Zur Datierung der aitolischen Bürger
rechtsverleihung an die Bürger von Herakleia am Latmos (IG IX 12,1,173), Chiron 30, 2000, 505–517.
Primer vojaške zveze v helenistični dobi: P. Funke, Die Aitoler in der Ägäis. Untersuchungen zur
sogenannten Seepolitik der Aitoler im 3. Jh. V. Chr., v: Asia Minor Studien 65: Vom Euphrat bis zum
Bosporus. Kleinasien in der Antike (Festschrift E. Schwertheim), Bonn 2008, 253–267.
70
Poleg tam navedene literature gl. tudi krajšo sintezo: H. Heinen, Geschichte des Hellenismus. Von
Alexander bis Kleopatra, München 2003 (z literaturo do leta 2000). Med novimi sinteznimi pregledi
dobe Filipa II. in Aleksandra gl. J. Engels, Philipp II. und Alexander der Große, Darmstadt 2006; o
zadnjih Argeadih gl. P. Funke, Philippos III. Arrhidaios und Alexandros IV. »von Amun auserwählt«,
v: Diadohos tes basileias. La figura del sucesor en la realeza helenistica (izd. V.A. Troncoso), Madrid
2005, 45–56.
dovine vprašanja etnične pripadnosti posameznih skupin v makedonskem prostoru,

historične topografije, religije in oblikovanja ter ureditve zgodnje makedonske
države. Raziskave odpirajo vprašanja samobitnosti Makedoncev kot antičnega
ljudstva, ki so z vidika zgodovinske vede nedvomno zanimiva in aktualna.71 Kot
tudi nekatere druge teme iz antične zgodovine dobivajo ta vprašanja v današnjem
času svoje mesto v zgodovinski mitologiji, ki ostaja tudi v moderni dobi stalna
spremljevalka zgodovinopisja.72
6. Grki na vzhodni in severni obali Jadrana ter v njegovem vzhodnem

in severnem sosedstvu (dodatek k besedilu na str. 157–158, 239–249,
257–261)
Po izidu zbornika simpozija o grških vplivih na vzhodni jadranski obali, ki

prinaša vrsto prispevkov temeljnega pomena in posreduje stanje raziskav okvir-
no do leta 2000,73 je izšlo v zadnjem desetletju več objav, ki v navedeni publika-
ciji doseženo stanje nadgrajujejo z novimi odkritji oziroma prinašajo nove razla-
ge in vsebinske poudarke. Naj najprej kratko predstavimo zgodovinske sinteze. V
prvem delu zgodovine hrvaških dežel v antični dobi, ki zajema čas od začetkov do
nastopa cesarja Dioklecijana (Robert Matijašić), je izšel temeljit pregled grške ko-
lonizacije vzhodne jadranske obale. Avtor je po uvodnem prikazu začetkov grške
navzočnosti na Jadranu, ki v veliki meri temeljijo na mitološkem izročilu, predsta-
vil nastanek prve naselbine na Korčuli v 6. stoletju, vzhodno jadransko obalo v luči
Ps. Skilakovega opisa iz 4. stol. in nastanek ter razvoj novih naselbin ob širjenju
oblasti Sirakuz v času Dionizija I. od zgodnjega 4. stoletja dalje.74 Druga izdaja
standardnega dela Mateja Suića o mestnih naselbinah na vzhodni jadranski obali
v antični dobi prinaša v primerjavi s prvo izdajo (1976) nove rezultate raziskav in
do leta 2001 dopolnjeno bibliografijo.75 Dober pregled z izčrpno bibliografijo za
celotno obdobje grške navzočnosti na vzhodni jadranski obali ter oceno pomena
grškega obdobja prinaša tudi pregledni članek Marina Zaninovića.76 Med sintezno
71
N. Proeva, Studi za antičkite Makedonci (Historia antiqua Macedonica 5), Skopje 1997; N. Proeva,
Istorija na Argeadite (Historia antiqua Macedonica 8), Skopje 2004; Plutarh, Naporedni životopisi.
Likovi od istorijata na drevna Makedonija (prev. V. Sarakinski, komentar N. Proeva), (Historia anti
qua Macedonica 7), Skopje 2008.
72
Gl. N. Proeva, Savremeni makedonski mit kao odgovor na nacionalne mitove suseda: albanski pani-
lirizam, bugarski pantrakizam i grčki panhelenizam, Zgodovinski časopis 64, 2010, 176–219.
73
Grčki utjecaj na istočnoj obali Jandrana – Greek Influence along the East Adriatic Coast, (izd.
N. Cambi, S. Čače, B. Kirigin), Split 2002. Vsebino zbornika smo kratko predstavili na str. 258.
74
R. Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja u antici do cara Dioklecijana, Zagreb 2009, 51–84 (besedi-
lo); 85–86 (bibliografija); 88–99 (vloga Demetrija s Hvara v prvi in drugi ilirski vojni); 123 (bibliogra-
fija o Demetriju, z navedbo nam nedostopne italijanske monografije: A. Copolla, Demetrio di Faro.
Un protagonista dimenticato, Roma 1993).
75
M. Suić, Antički grad na istočnom Jadranu (2. dopolnjena izdaja), Zagreb 2003, zlasti 60–62 (se-
znam grških naselbin); 135–145 (urbanizem grških mest v Dalmaciji); 463–499 (nova bibliografija
edicij virov in literature). Opozorimo naj na ponatis štirih avtorjevih študij o jadranskih Grkih v nje-
govih izbranih delih: M. Suić, Odabrani radovi iz stare povijesti Hrvatske. Opera selecta, Zadar 1996,
191–278 (Ps. Skilaksov Periplus, Korkyra he Melaina) in 289–330 (pravni položaj grških mest v rimski
dobi; poslanstvo z Isse k Cezarju 56 pr. Kr.).
76
M. Zaninović, Antićki Grci na hrvatskoj obali, Arheološki radovi i rasprave 14, 2004, 1–57.
zasnovanimi objavami, ki zajemajo grško dobo, velja omeniti krajši pregled grške
in rimske dobe na Hrvaškem77 in metodološki prispevek o uporabi pisanih virov
kot pomoč pri arheoloških raziskavah grške in rimske antike v hrvaškem prostoru.78
Izbor važnejših dosežkov s področja raziskovanja grške kolonizacije na območju
Dalmacije prinaša tudi novejši pregled antične arheologije na Hrvaškem.79
Zgodnja obdobja v zgodovini jadranskih dežel in njihovega zaledja, za kate-
ro prevladujejo viri mitološke vsebine, osvetljuje več novih razprav. V teh je pred-
stavljeno grško mitološko izročilo o jadranskem in zahodnem balkanskem prosto-
ru (Hiperborejci, Argonavti, Diomedes, Antenor, Herakles, Kadmus in Harmonija,
lokalna izročila). Ker so Grki poskušali vsa ljudstva, s katerimi so prišli v stik,
vključiti v svoj mitološki svet, je to izročilo izredno bogato. Nekateri grški miti
se nanašajo na srednje Podonavje in odražajo ne le grško zanimanje za ta prostor,
temveč tudi obstoj trgovskih povezav in prizadevanje za pridobitev rudnih boga-
stev.80 Posamezne razprave prinašajo novo vedenje o grških naselbinah na podlagi
novejših arheoloških raziskav. Ena novejših objav o sirakuški koloniji Issa na Visu
se nanaša na zemljiško razdelitev ob nastanku naselbine.81 Nove arheološke raz
iskave so dodatno osvetlile dramatične okoliščine nastanka kolonije Pharos (Stari
Grad na Hvaru), ki so jo ogrožali Iliri in je lahko zaživela šele po zmagi mornarice
tirana Dionizija I. nad Iliri leta 384.82 Razprava o naselbini But(h)ua (Budva v Črni
gori) prinaša rezultate starejših še neobjavljenih arheoloških raziskav.83 Življenje
77
B. Kuntić-Makvić, Grčka i rimska starina, v: Hrvatska i Europa. Rano doba hrvatske kulture I (ur.
I. Supičić), Zagreb 1997, 73–91.
78
B. Kuntić-Makvić, Pisani izvori u službi arheološkog istraživanja. Scripta et effossiones: nastava
– Written Sources in the Service of Archaeological Research. Scripta et effossiones: Lecture Work,
Opuscula Archaeologica 30, 2006, 225–267.
79
N. Cambi, Antička arheologija, v: Hrvatska arheologija u XX. stoljeću (izd. J. Balen, B. Čečuk),
Zagreb 2009, 469–495 (bibliografija na str. 490–493).
80
M. Šašel Kos, Mythological Stories Concerning Illyria and its Name, v: L'Illyrie méridionale et
l'Épire dans l'Antiquité 4 (izd. P. Cabanes, J.-L. Lamboley), Paris 2004, 493–504; B. Rossignoli,
L’Adriatico greco. Culti e miti minori (Adrias 1), Roma 2004; A. Domić Kunić, The Danube region
in legend – prehistorical trade across Pannonia, v: Illyrica antiqua ob honorem Duje Rendić-Miočević
(izd. M. Sanader), Zagreb 2005, 219–228 (z vključitvijo naslednjih mitoloških sklopov: Faeton, Daj-
dal, Argonavti, Hiperborejci, Herakles); M. Šašel Kos, Intercultural communication in Greek Myths
and legends. Some considerations, v: M.G. Angeli Bertinelli, A. Donati (izd.), La comunicazione
nella storia antica. Fantasie e realtà, Roma 2008, 3–22, zlasti 10–12 (poznavanje grških mitov na
območju severnega Jadrana); 16–18 (Argonavti); 19–22 (bibliografija do 2006).
81
M. Zaninović, Grška podjela zemljišta na otoku Visu, Opuscula Archaeologica 21, 1997, 77–84
(avtor je raziskal tudi zemljiško razdelitev naselbine Faros: gl. M. Zaninović, Od Helena do Hrvata,
Zagreb 1996, 28–33).
82
O ustanovitvi mesta in pomorski bitki z Iliri poroča Diodor 15,13,4–15,14,1–2. O pisanih viri gl.
S. Čače, Ancient written sources relating to the history of Hvar, v: V. Gaffney, B. Kirigin, M. Petić,
N. Vujnović (izd.), The Adriatic Island Project I, Oxford 1997, 217–241. Okoliščine nastanka naselbi-
ne v luči arheoloških najdb osvetljuje J. Jeličić-Radonić, The foundation of the Greek city of Pharos
on the island of Hvar, v: Illyrica antiqua ob honorem Duje Rendić-Miočević (izd. M. Sanader), Zagreb
2005, 315–328 (z izčrpno bibliografijo o grški naselbini). Med novejšimi objavami o Faru gl. tudi
M. Katić, Uvod u proučavanje keramičkih radionica Farosa, Opuscula Archaeologica 23–24, 1999–
2000, 49–58; J. Jeličić-Radonić, Novi urbanistički elementi antičkog grada Farosa, prav tam, 77–82.
83
A. Faber, La cité antique de Buthua et les recherches de la nécropole hellénistique et romaine, v:
Illyrica antiqua ob honorem Duje Rendić-Miočević (izd. M. Sanader), Zagreb 2005, 237–261 (s po-
drobno bibliografijo na str. 250–251).
Grkov na vzhodni obali Jadrana osvetljujejo najdbe v svetišču heroja Diomeda na

rtu Ploča južno od Rogoznice (zahodno od antičnega Tragurija) iz časa od okrog
leta 300 do najpozneje srede 1. stol. pr. Kr. Za zgodovinski vidik raziskav so pose-
bej zanimivi številni grafiti na fragmentih keramike, ki izhajajo od votivnih darov
pomorščakov Diomedovemu svetišču. Nastanek in razvoj svetišča je odraz priza-
devanj vodilne kolonije Isse, da bi obvladovala pomorske in trgovske poti proti Li-
burniji in severnemu Jadranu.84 Ker so se sirakuški tirani (zlasti Dionizij I.) identifi-
cirali z Diomedom, je kult tega grškega junaka dobil tudi politično vsebino. Obstoj
Diomedovega kulta v jadranskih deželah potrjujejo tudi svetišča na otoku Palagruži
na južnem Jadranu,85 ob ustju Timava, na zahodni obali Jadrana pa v Umbriji in
Apuliji.86 Pomemben dejavnik, ki je močno vplival na razvoj grških naselbin na Ja-
dranu v helenistični dobi, ne le v družbenem in ekonomskem življenju, temveč še
posebej v politični in vojaški zgodovini, je bilo gusarstvo. Razširjeno je bilo zlasti
v ilirski državi na južnem Jadranu v dvestoletnem razdobju od srede 4. stoletja do
tretje ilirske vojne.87
V primerjavi z območjem vzhodne jadranske obale in njenega zaledja je
število novih raziskav za območje severnega Jadrana in njegovega zaledja že za-
radi skromnejših virov bistveno manjše. Poleg tistih, ki smo jih že navedli,88 naj
omenimo predlog identifikacije panonske reke Noaros, ki jo kot edini antični pisec
omenja Strabon,89 in pregled grške navzočnosti v Akvileji na podlagi epigrafskega
gradiva za razdobje od nastanka mesta do pozne antike.90
Bibliografski pregled novih objav za izbrana področja grške zgodovine pri-
lagamo tretji izdaji učbenika z željo, da bi dobila grška zgodovina v univerzitetnem
izobraževanju in v zgodovinski vedi na Slovenskem podobno mesto, kot ga ima v
širšem evropskem prostoru.
Ljubljana, v juniju 2010 Avtor
84
S. Čače, L. Šešelj, Finds from the Diomedes' sanctuary on the Cape Ploča: new contributions to the
discussion about the Hellenistic period on the East Adriatic, v: Illyrica antiqua ob honorem Duje Rendić-
Miočević (izd. M. Sanader), Zagreb 2005, 163–186. Gl. tudi S. Čače, Promunturium Diomedis (Plin.
Nat. Hist. 3, 141), Radovi Filozofskog fakulteta u Zadru 35 (22), 1995–1996, 21–44; B. Kirigin, S. Čače,
Archaeological evidence for the cult of Diomedes in the Adriatic, Hesperia 9, Roma 1998, 63–110.
85
O svetišču na Palagruži, kjer so bili najdeni ostanki keramike z grafiti (do 2002 je bilo najdenih 48
odlomkov), na katerih se pojavlja Diomedovo ime, gl. kratko B. Kirigin, Palagruža 2002. Prelimi-
narni izvještaj s arheoloških iskopavanja, Opuscula Archaeologica 27, 2003, 367–378; B. Kirigin,
T. Kutunarić, G. Skelac, Palagruža 2003. Preliminarni izvještaj s arheoloških iskopavanja, Opuscula
archaeologica 28, 2004, 207–220.
86
M. Šašel Kos, Appian (kot v op. 3), 115–118; M.C. D'Ercole, Back from Troy (kot v op. 2), 30–34.
87
O gusarstvu na Jadranu gl. M. Šašel Kos, From Agron to Genthius: Large Scale Piracy in the Adria-
tic, v: L. Braccesi, M. Luni (izd.), I Greci in Adriatico 1 (= Hesperia 15), 2002, 137–155.
88
Gl. op. 2, 3 in 79.
89
M. Šašel Kos, The Noarus River in Strabo's Geography, Tyche 17, 2002, 145–153 (s tremi možnimi
rešitvami: 1. Noarus kot staro ime za Savo; 2. N. kot drugo ime za Savo; 3. N. kot ime za spodnji tok
Save od Segestike do izliva v Donavo, ki je bilo v uporabi v času, ko rečni tok ni bil v celoti poznan).
90
L. Boffo, Orientali in Aquileia, Antichità Altoadriatiche 54, 2003, 529–558; žal nam ni bila dostopna
razprava iste avtorice: Epigrafia e »cultura« greca in Aquileia Romana, v: EPIGRAPHAI. Miscellanea
epigrafica in onore di Lidio Gasperini (izd. G. Paci), Roma 2000, 117–133.
KRONOLOŠKA PREGLEDNICA 283
VII. KRONOLOŠKA PREGLEDNICA
Predhomerska Grčija
ok. 2000 Začetek priseljevanja Indoevropejcev v Grčijo
ok. 2000–1650 Srednja heladska doba
ok. 1700 Prvi propad minojskih palač na Kreti, ki mu sledi hitra obnova
ok. 1650–1200 Pozna heladska (= mikenska) doba
ok. 1650–1500 Jaškasti grobovi
ok. 1450 Razrušenje minojskih palač; začetek mikenske oblasti na Kreti
ok. 1500–1250 Kupolaste grobnice
ok. 1400–1200 Mikenske palače
ok. 1200–1050 Propad mikenske Grčije v dorski (egejski) selitvi
ok. 1100 Konec bronaste in začetek železne dobe
ok. 1050–800 Temna doba, v kateri je potekala poselitev obale Male Azije ali
t.i. jonska selitev
Arhaična doba
ok. 750 Začetek kolonizacije
776 Začetek olimpijskih iger
754 Začetek spartanskega seznama eforov
pred 700 Sparta osvoji Mesenijo v t.i. prvi mesenijski vojni; helotizacija
Mesenije
711 Prva omemba Grkov v asirskih virih (Iamâni)
ok. 700 Ustanovitev Tarenta
ok. 700 Pesnik Heziod
po 700 Začetek Makedonije (kralj Perdikas I.)
prva pol. 7. stol. Vzpon Lidije; lelantska vojna (Halkida-Eretrija)
7. stol. Poselitev obal Črnega morja
675 Vpad Kimerijcev v Malo Azijo
ok. 660 Prva pomorska bitka med Grki (Korint-Korkira)
ok. 650 Začetek tiranije (Korint)
sreda 7. stol. Druga mesenijska vojna (upor helotov)
636/632 Kilonov poskus uvedbe tiranije v Atenah
ok. 624 Atenski zakonodajalec Drakon
612 Padec Niniv in propad asirskega imperija
ok. 600 Ustanovitev Masalije; doba pesnika Alkaja (Lezbos) in korint-
skega tirana Periandra
594/93 Solonove reforme; začetek timokracije
561–510 Tiranija v Atenah (do 528/7 Pejzistrat, nato sinova Hipias in Hi-
parh)
6. stol. Sparta postane vojaška država
559–530 Kiros Veliki; nastanek velike perzijske države

547 Perzijci zavzamejo Sarde, propad Lidije
ok. 540 Perzijci zasedejo Jonijo
po 540 Bitka pri Alaliji; Kartažani in Etruščani premagajo Grke; konec
(velike) grške kolonizacije na Zahodu
539 Perzijci osvojijo Babilon
530–522 Perzijski kralj Kambis; Perzijci osvojijo Egipt
ok. 522 Padec tirana Polikrata s Samosa
522–486 Perzijski kralj Darej I.
513/12 Perzijski pohod proti Skitom
511/10 Kroton uniči sosednjo polis Sibaris
510 Padec tirana Hipija v Atenah
507 Klejstenove reforme v Atenah
pred 500 Začetek tiranije na Siciliji (Kleander iz Gele); nastanek Peloponeške
zveze
Klasična doba
500–494 Jonski upor
494 Perzijci zavzamejo in razrušijo Milet
493 Nastop Temistokla (prvi arhonat)
492 Perzijski pohod v Trakijo (vojskovodja Mardonij)
490 Bitka pri Maratonu
487/86 Ostrakizem (prvi primer uporabe); izgon arhontov; ustavna reforma
v Atenah; večja vloga strategov
486 Nastop perzijskega kralja Kserksa (do 465/64)
482I zgradnja atenskega ladjevja (Temistokles)
481 Nastanek Helenske zveze (symmachía)
480 Bitke pri Termopilah, Artemiziju in Salamini ter pri Himeri na
Siciliji
479 Bitki pri Platajah in Mikalah; protiperzijski upor v Babiloniji
479/78 Začetek gradnje atenskega obzidja
478 Nastop sirakuškega tirana Hierona (do 466)
478 Ustanovitev Delsko-atiške pomorske zveze, ki nadaljuje vojno
proti Perziji
474 Hieronova zmaga nad Etruščani pri Kumah
472 Ajshilovi Peržani
ok. 466 Bitka pri Evrimedontu (grška pomorska zmaga nad Perzijci)
464–459/8 Upor Mesenijcev (3. mesenijska vojna)
462 Efialtova reforma v Atenah in uveljavitev demokracije; konec
spartansko-atenskega zavezništva
462–446 T.i. prva peloponeška vojna
460 Atenska ekspedicija v Egipt
ok. 460 Bitka pri Oinói; prvi spartanski poraz na kopnem
458 Ajshilova Oresteja
455 Višek atenske moči v obdobju pentekontaetije

454 Neuspešen poseg Pomorske zveze (zlasti Aten) v Egiptu; prenos
središča zveze z Delosa v Atene
450 Atenska zmaga nad Perzijci v pomorski bitki pri ciprski Salamini
449 Kalijev mir
447 Atenski poraz pri Koroneji in nastanek Bojotske zveze
446 Sklenitev tridesetletnega miru med Atenami in Sparto
446–431 Petnajstletna doba miru; gradnje na atenski Akropoli
444 Ustanovitev panhelenske kolonije Turiji
442 Sofoklova Antigona
440 Upor proti Atencem (Pomorski zvezi) na Samosu
435–433 Vojna med Korintom in Korkiro
432 Megarska psefizma
431–404 Peloponeška vojna
431–421 Arhidamova vojna
431 Evripidova Medeja
430 Kuga v Atenah; odstavitev Perikla (u. 429)
428/27 Protiatenski upor na Lezbu
pred 425 Sofoklov kralj Ojdip
425 Poraz spartanske posadke na Sfakteriji v Meseniji
424 Reorganizacija Pomorske zveze; »seznam davkoplačevalcev«;
spartanski pohod na sever (Brazidas); atenski poraz proti Tebam
v bitki pri Deliju
422 Bitka pri Amfipoli (smrt vojskovodij Spartanca Brasida in Atenca
Kleona)
421 Nikijev mir (z veljavnostjo 50 let)
420 Zveza med Sparto in Bojotsko zvezo; atenska zveza z Argosom,
Mantinejo in Elido na Peloponezu
418 Bitka pri Mantineji (spartanska zmaga nad Argosom)
415–413 Atenska ekspedicija na Sicilijo
414 Začetek atenskega obleganja Sirakuz
414 Obnovitev vojne v Grčiji (t.i. dekelejsko-jonska vojna 414–404);
Aristofanovi Ptiči
413 Katastrofalni konec sicilske ekspedicije
412 Zavezništvo med Perzijo in Sparto; Hios in Lezbos izstopita iz
Pomorske zveze
411 Padec atenske demokracije, nastop (trdega) oligarhičnega režima
(svet štiristotih), nato kompromisna demokratično-oligarhična
ureditev (t.i. Teramenova ustava)
411 Bitka pri Kiziku (Alkibiadova pomorska zmaga nad Sparto);
obnovitev demokracije v Atenah
409 Kartažanski napad na sicilske Grke
407 Bitka pri Notiju (Lizandrova pomorska zmaga nad Atenami);
Alkibiadov padec
406 Bitka pri Arginuzah (atenska zmaga, poveljnik Konon) in nato

proces zaradi bitke; višek kartažanske moči na Siciliji; Atene
poskušajo dobiti za zaveznika Kartagino; Dionizij postane tiran
v Sirakuzah
405 Bitka pri Ajgospotamih
405/404 Mir med Sirakuzami in Kartagino
404 Kapitulacija Aten, padec Samosa
404/3 Oblast trideseterice v Atenah; uspešen upor v Egiptu (neodvisnost
do 343/2)
401 Kirov pohod z grškimi najemniki v Babilonijo; bitka pri Kunaksi
in Kirova smrt
400–394 Spartansko-perzijska vojna
399 Sokratova smrt
397–392 Druga vojna med Kartagino in Sirakuzami
395–386 Korintska vojna
394 Spartanski zmagi pri Nemeji in Koroneji; poraz v pomorski bitki
pri Knidu in konec spartanske pomorske sile
387 Mirovna pogajanja v Suzi; Platon ustanovi Akademijo
386 Kraljevi mir (tudi Ant(i)alkidov mir); Dionizij I. zavzame Regij
382 Spartansko-olintska vojna (do 379); spartanska ureditev Grčije
(vojaška »okrožja«)
380 Izokratov Panegyrikós
378/77 Druga atiška pomorska zveza
372 Združitev Tesalije pod tiranom Jazonom iz Fer (u. 370)
371–362 Tebanska hegemonija
371 Bitka pri Levktri, začetek tebanske hegemonije
370 Nastanek Arkadijske zveze, tebanski pohodi na Peloponez (370,
369, 367, 362)
369 Nastanek neodvisne mesenijske države
364 Bitka pri Kinoskefalah (Kynoskephalaí) med Tesalijo in Tebami
(smrt Pelopida)
362 Bitka pri Mantineji med Tebami in Sparto; smrt Epamejnonda,
zaton Teb in Sparte
362/61 Splošni mir (koinè eiréne) v Grčiji (brez Sparte)
359 Nastop Filipa II. v Makedoniji
358 Filipova zmaga nad Tračani in Iliri
357–355 Zavezniška vojna
357 Izokratov Areiopagitikós; Filip zavzame Amfipolo in Pidno, nato
še Potejdajo (356) in Metono (354)
352 Bitka na Žafranovem polju (Krokopedíon); makedonska zmaga
nad Fokido
349/48 Olintska vojna
349 Demostenov prvi nastop proti Filipu (1. filipski govor)
347 Platonova smrt
346 Filokratov mir; konec 3. svete vojne; Izokratov Phílippos

344 Filipova zmaga nad Iliri; prihod Timoleona na Sicilijo
343/42 Perzijci ponovno zavzamejo Egipt
341 Demostenov nastop proti Filipu (2. in 3. filipski govor)
340 Helenska zveza proti Makedoniji in začetek makedonsko-grške
vojne (do 338)
339 Filipov pohod proti Skitom; Izokratov Panathenaikós
338 Bitka pri Hajroneji; nastanek Panhelenske (= Korintske) zveze;
razglasitev koinè eiréne
337 Sestanek Korintske zveze in vojna napoved Perziji; smrt sirakuškega
državnika Timoleonta
336 Nasilna smrt Filipa II. v Ajgah, nastop Aleksandra III., ki postane
za očetom hegemon Korintske zveze
335 Aleksandrov pohod na spodnjo Donavo; pohod proti Ilirom; ob
uporu v Grčiji poseg v Grčijo in razrušenje Teb
334 Začetek Aleksandrovega pohoda v Azijo; bitka pri Graniku
333 Bitka pri Isu
332 Obleganje in zavzetje Tira
331 Ustanovitev Aleksandrije; bitka pri Gavgameli
330 Zavzetje in požig Perzepole; smrt Dareja III.
330–327 Pohod v vzhodni Iran; (330) usmrtitev Filota in Parmeniona
327–325 Indijski pohod
325 Zmaga nad indijskim kraljem Porom v bitki pri Hidaspu
324 Aleksandrov povratek iz Indije v Babilonijo; množična svatba v
Suzi
323 Aleksandrova smrt; nastop regenta Perdika
Helenistična doba
323/22 Lamijska vojna; bitka pri Amorgu; Demostenova smrt
321 Perdikova smrt; kot regent nastopi najprej Antipater (u. 319), nato
Poliperhont (odstavljen 317)
317–307 Atenski državnik Demetrij Faleronski
315–311 Prva vojna med diadohi (Kasander, Lizimah, Ptolemaj in Selevk
proti Antigonu)
311 Invazija Sirakuz (Agatokles) v kartažansko Afriko
307–304 T.i. štiriletna vojna; 306 uspehi Kasandra, pomorska zmaga De-
metrija nad Ptolemajem pri ciprski Salamini; Antigon in Deme-
trij se okličeta za kralja
305 Ptolemaj, Kasander, Lizimah in Selevk se okličejo za kralj
302 Panhelenska zveza v Korintu pod vodstvom Antigona in Deme-
trija
301 Bitka pri Ipsu; Antigonova smrt
294 Demetrij Poliorket zavzame Atene in postane makedonski kralj
(294–287)
287 Pir in Lizimah si razdelita Makedonijo; Demetrijev beg v Malo

Azijo, kjer ga zajame Selevk (286)
283 Smrt Demetrija in Ptolemaja I.
281 Bitka pri Kurupediju; Lizimah pade v bitki, Selevk I. nato umorjen;
propad prve generacije diadohov
280 Pirov prihod v Italijo; zmaga nad Rimljani pri Herakleji; ustano-
vitev Ahajske zveze
279 Bitka med Pirom in Rimljani pri Avskulu; vpad Keltov v Make-
donijo
278 Pirov odhod na Sicilijo; vdor Keltov v Malo Azijo, kjer jih porazi
Antigon Gonatas (277)
276–239 Antigon Gonatas kralj Makedonije
275 Bitka med Pirom in Rimljani pri Maleventu (Beneventu); Pirova
vrnitev v Epir
275/4–215/4 Sirakuški kralj Hieron II.
274–271 Prva sirska vojna (Ptolemaj II. proti Antiohu I.)
272 Rimljani zavzamejo Tarent, nato (270) Regij
267–261 Hremonidejska vojna (Ptolemaj II., Sparta in Atene proti Make-
doniji)
264–241 Prva punska vojna
263–229 Kapitulacija Aten, ki ji sledi 34-letna makedonska okupacija
260–253 Druga sirska vojna (Ptolemaj II. proti Antiohu II. in Antigonu
Gonatu)
247 Začetek »partske ere«
246–241 Tretja sirska vojna (Ptolemaj III. proti Selevku II.); Laodikina
vojna; Rimljani v prvi punski vojni premagajo Kartagino
229–228 Prva ilirska vojna (rimski poseg na Balkan)
228–223 Atalos iz Pergama se polasti skoraj celotne Male Azije
227 Sicilija postane rimska provinca
222 Bitka pri Selaziji
222/1–179 Filip V. Makedonski
221–217 Četrta sirska vojna
220–217 Zavezniška vojna v Grčiji
219 Druga ilirska vojna
217 Bitka pri Rafiji (Ptolemajci – Selevkidi)
215–205 Prva makedonska vojna
212–205 Pohod Antioha III. do Indije
212 Rimljani zavzamejo Sirakuze
205 Mir v Fojniki
203/2 Po smrti Ptolemaja IV. (204) tajni sporazum o delitvi Egipta med
Filipom V. in Antiohom III.
201 Peta sirska vojna; v kaotičnih razmerah prosita Rodos in Perga-
mon za rimsko intervencijo
200–197 Druga makedonska vojna (197 bitka pri Kynoskephalaí)
192–188 Prva sirska vojna Rimljanov (proti Antiohu III.; v začetku 189
bitka pri Magneziji)
188 Mir v Apameji
171–168 Druga makedonska vojna (168 bitka pri Pidni)
170–168 Šesta sirska vojna (Ptolemajci – Selevkidi)
po 166 Upor Makabejcev
150 Parti zavzamejo Medijo
148 Makedonija postane rimska provinca
146 Ahajska vojna; rimsko razrušenje Korinta
141 Parti zavzamejo Mezopotamijo
133 Pergamonski kralj Atal III. z oporoko zapusti svojo državo Rimu
121/20–63 Pontski kralj Mitridat VI. Evpator
96 (Ptolemajski) kralj zapusti v oporoki Kireno Rimu
88 Efeške večernice (pomor Rimljanov v Aziji) in prva vojna proti
Mitridatu (do 85), nato (83–82) druga vojna proti Mitridatu
86 Rimske zmage v Grčiji (vojskovodja Sula)
74–67 Tretja vojna proti Mitridatu (Lukul)
67 Pompejeva zmaga v vojni proti morskim razbojnikom (74–67);
ureditev province Kilikije (67) in priključitev Krete (66), ki je
bila povezana s 74 pridobljeno provinco Kirenajko
66–63 Tretja vojna proti Mitridatu (Pompej)
63 Konec selevkidske države; Pompej ustanovi provinco Sirijo
58 Rimljani dobijo oblast nad Ciprom
49 Masalija izgubi neodvisnost (Cezar)
48 Bitka pri Farzalu; Pompejeva smrt v Egiptu
48/47 Cezarjeva aleksandrijska vojna (požig knjižnice)
42 Bitka pri Filipih
36 Antonijev neuspešni pohod proti Partom
31 Bitka pri Akciju
30 Padec Aleksandrije, smrt Kleopatre in propad ptolemajskega
Egipta
IMENSKA KAZALA 291
IMENSKA KAZALA
Kazalo literarnih virov........................................................................................................... 291

Osebno kazalo . .................................................................................................................... 293
Krajevno kazalo.................................................................................................................... 293
Kazalo avtorjev .................................................................................................................... 308
Kazalo literarnih virov
Ajshil 103, 110, 117, 120 – gl. osebno Cezar (splošno) 64, 182, 190, 191,
kazalo 229–230
Ajshin (gl. osebno kazalo) Aleksandrijska vojna 230
Aleksandrova pisma 170 Državljanska vojna 230
Alexandros Polyhistor 259 Cicero 223, 259
Alkaj 19, 68, 73, 82, Cincij Aliment (Cincius Alimentus) 189,
Alkman 75 274
Anakreon 90
Anaksimen iz Lampsaka 161, 170–172 Demosten 161, 166–168, 172, 175, 181,
Antioh (Antiochos) iz Sirakuz 59, 83, 273 192, 255, 263, 265
Apijan (Appianos; splošno) 212, 263–264 Digesta 79
Illyrike 156, 190 Diodor Sicilski 69, 74, 83, 92, 98, 102–104,
Rhomaike historia 190, 230 107–108, 110–113, 120–121, 124, 126,
Samnitska vojna 199 128, 130, 133, 140–141, 145–147,
Syriake 190, 203, 151–155, 159, 161–162, 165–168,
Mithridateios 190, 229 171–175, 177, 180– 183, 188, 191,
Apolonij z Rodosa 235, 239, 259 193, 196, 199, 200–202, 204, 207,
Apostolska dela 187 228–229, 255, 263, 272, 274, 280
Arhiloh 19, 58, 65, 68, 73, 81 Dionizij Halikarnaški 199, 263
Arijan (Flavius Arrianus) 255, 263 Duris (s Samosa) 138, 140, 199, 234
Anabasis 170–181
Indike 177, 180 Efor 263
Tà met' Aléxandron 188, 191 Ep o Rolandu 268
Aristofan 123, 125, 129–130, 133, 138, 265 Ep o Nibelungih 268
Aristotel (splošno; Athenaion politeia) 22, Epsko izročilo o kosovski bitki 268
68, 71–72, 77–80, 83, 88, 90, 92–94, Evpolid 123
108–109, 113, 118, 134, 138, 140, 159, Evripid 125, 131
160, 172, 179, 236, 263 Evzebij iz Cezareje 13, 49, 155, 190, 239,
(Historia animalium; De mirabilibus 271 (gl. tudi Hieronymus)
auscultationibus) 245
Avguštin 13 Fabij Pictor 189, 274
Filin iz Akraganta 274
Bakhilides 121 Filist (Philistos) iz Sirakuz) 273
Berosos (Berossós) 189 Fokilid 52, 78, 81
Bakhilid 120 Frinih 110
Geograf iz Ravene 246, 260 Likofron 259

Livij Andronik 202
Hekataj 49, 99, 155, 244, 255, 259, 263, Lizias (Lysías) 123, 127, 133, 135, 137,
265 149, 255
Helanik iz Mitilene 49 Lizip (Aleksandrov kipar) 170
Helleniká iz Oksirinha 22, 138, 142, 272 Livij 128, 190, 199, 204, 211–212,
Herodot 19, 25, 35, 39–41, 45, 50, 58–59, 227–228
63–68, 70, 73, 77, 83–85, 87–88, Livij Andronik 202
90–92, 94, 97–104, 106, 108, 110, 117, Lukijan 263
152, 155, 162, 244–245, 255, 263, Lukrecij 128
271–273
Heziod 19, 45–46, 58, 60, 68–71, 81–82, Maneton (Manethós) 85, 189
263, 265 Marmor Parium 200
Hieronim (Hierónymos) iz Kardije 188 Memnon 198, 204, 229
Hieronim (Hieronymus) iz Stridona 13, Menander 191
190, 239, 271 (gl. tudi Evzebij) Miron iz Priene 49
Hippys iz Regija 273
Historia Augusta (Maximini duo) 246 Nikefor Kalist (Nikephoros Kallistos)
Homer 14, 19–20, 36–37, 43–48, 82, 172, 241–242, 245
255, 263, 268–271 (prim. ep, epsko
izročilo) Olimpiodor iz Teb 241–242
Origo civitatum Italie seu Venetiarum
Izokrat (Isokrates) 137, 139, 144–149, (Chronicon Altinate et Chronicon
159–161, 164, 167–168, 255, 263 Gradense) 243
Orozij (Orosius) 13
Jožef Flavij 190, 212, 229, 263
Justin 98, 108, 159, 161, 171, 173, 177, Pavzanias 25, 97, 117
179–181, 189, 203–204, 212, 228 Peisandros (Pejsander) 241–242, 245
Pindar 97, 107, 120–121, 131
Kalikseinos z Rodosa 205, 104–106, Pir (hypomnemata) 199
109–111, 113, 115–117, 119 Platon 138, 138–140, 146, 151, 154, 159,
Kalinos iz Efeza 39, 50 264, 273
Kalisten (Ps. Kalisten) 170, 179 Plinij Mlajši 217
Kalimah iz Kirene 235 Plinij Starejši 156, 240, 243, 245–246, 260
Kasij Dion 156, 190, 199, 228–230, 263 Plutarh 13, 19, 66–73, 74–82, 98, 101,
Kleitarh (Kleítarchos) 171 103–105, 108–110, 112, 114–116,
Knjiga Makabejcev (prva, druga) 19, 190 118–120, 124, 129–135, 138–139,
Kornelij Nepot 98, 108, 112, 124, 130, 141–142, 146–148, 151, 155, 161, 168,
133, 138, 146, 151, 161, 191 170–173, 175–176, 179–183, 189, 193,
Ksenofont (Xenophon; splošno) 255, 263, 195–196, 198–199, 202–203, 211, 227,
272 229–230, 255, 265, 273
Anabasis 19, 141, 171 Polibij 19, 156, 174, 188–189, 203,
Hellenika 124, 133–135–137, 139, 140, 206–207, 210–212, 218, 227, 255, 260,
143, 144–149, 152 263, 272–274
Lakedaimonion politeia 68 Pompej Trog 98, 108, 161, 189, 203
Politeia Athenaion 117, 123, 265 Pomponij Mela 156, 243
Ksifilin 190 Pozejdonij 212
Ktezías s Knida 98, 138 Ptolemaj (zgod., kasnejši diadoh
Kurcij Ruf (Curtius Rufus, Historiae Alex- Ptolemaj I.; gl. Osebno kazalo)
andri Magni) 171, 173, 177–180, 182, Ptolemaj (geograf) 246
191–192
IMENSKA KAZALA 293
Res gestae divi Augusti 190, 230 Teofrast 236

Teognis 70, 83
Sapfo 82 Teokrit 205
Semonides 81 Teopomp 138, 161, 245, 263
Simonides s Keosa 88, 97, 120–121 Terpander 75
Skilaks (Skylax), Ps. 62–63, 86, 155–157, Timaj (Tímaios) iz Tavromenija 59, 83,
245, 259, 279 199, 273–274
Skimnos (Skymnos), Ps. 59, 155–156, 243, Tirtaj 19, 39, 54, 71–72, 75–76
245, 260 Tukidid (Thoukydídes) 19, 25, 39, 49,
Solon 78 (gl. Osebno kazalo) 59, 62, 73, 77, 83, 90, 94, 108–112,
Sozomen 241–242, 245 115–116, 118–119, 122–125, 127–129,
Stesimbrotos (s Tasosa) 108 132–134, 136–137, 152, 162–163, 189,
Strabon 25, 58–59, 62–63, 156, 175, 194, 255, 263–264, 272–273
204, 206, 212, 228, 243, 245–246, 255,
260, 281 Velej Paterkul (Velleius Paterculus) 190,
Su(i) das 244, 258 230
Svetonij 190, 230
Zonaras 190, 199, 201, 228
Tabula Peutingeriana 260 Zosimos 22, 241–242, 245
Tacit (Annales) 230
Osebno kazalo
Aetes 241, 242 210, 213–214, 216–218, 220–221, 224,

Afrodita 258 232–233, 236, 273, 278
Agamemnon 35–36, 142, 159, 168, Aleksander IV. 193–194
268–269 Aleksander (epirski kralj) 169, 181, 199
Agathokles 197, 199–204 Aleksander iz Fer 148
Agezilaj (Agesilaos) 138–139, 142–143, Alkibiad (Alkibiádes) 124, 130–135, 138,
149, 154 255, 265
Agis I. 131 Alkmajonidi 77, 79–80, 88, 92, 100, 127
Agis III. 181, 189 Amasis 84, 90
Ahajci (Achaioi) 35, 39, 41, 54–55, 159, Amazonke 117
211, 268–269 Amintas I. 147, 149, 162
Ahajmenidi 83–84, 87, 176–179, 182, Amintas III. 145–146
214–216, 218 Amon 126, 175–176
Ahil 26, 172, 173, 270 Amoriti 29
Ahmose 29 Anaksagora 117, 120
Ajakidi 172 Anaxílaos 106
Ajshil 19, 97, 103, 111, 118, 121 Andokid (Andokides) 123, 137, 143, 149
Ajshin (Aischines) 161, 167 Andriskos (Ps. Filip) 228
Ajtolci 55, 159, 204, 207, 211 Antalkidas (prim. Antialkidas) 144
Akarnanijci 55, 128, 128 Antenor 158, 243, 260, 280
Alakšandru 35 Antifon 123
Alarih 241 Antigon Dozon 209–211, 225
Aleksander I. 104, 162, 164, 171 Antigon Gonatas 159, 201, 203–205, 208,
Aleksander II. 147 215, 224–225
Aleksander III. (Veliki) 13, 19, 24, 49, Antigon Monophthalmos 188, 192–198,
87, 137, 160, 162, 164, 165, 168–185, 205, 208, 215, 221
187, 191–193, 195–196, 198, 201, 207, Antigonidi 208, 215, 224–225
Antioh I. 198, 201, 204–206, 209–210, Atena Polias 118

215, 217, 219 Atenci (Atenec) 69, 78, 90, 97, 100–101,
Antioh II. 206, 209–210 104–106, 110–113, 117–120, 125, 127,
Antioh III. (Veliki) 198, 209–210, 212, 130–134, 136–137, 143–147, 152, 192,
216, 218, 226–227, 235 199, 195, 234, 245 (gl. tudi Atene)
Antioh IV. 83 Atila 268
Antipater (Antípatros) 173, 181–182, Atintani 211
191–192, 205 Atrej 34
Antonij 230 Atrid 268
Apolon 42, 72, 110, 215 Avgust 13, 191, 215, 243
Arabci 24, 184, 218, 268, Azijci 197, 220 (gl. Azija)
Aratos (iz Sikiona) 189, 203, 207, 211
Aratos (iz Solov) 159, 235 Babilonci 52, 58, 84, 102, 182, 214, 218
Arevs 205 (gl. Babilon)
Argeadi 162, 193, 224 Baktri 218
Argejci 120, 269 Belerofont 26
Argonavti (Argonautai) 26, 61, 157, Bendîs 126
239–243, 247, 255, 274, 280 Berenika I. 206, 217
Arhelaj I. 159, 163–164 Besos (Bessos) 177–178
Arhidam (Archídamos) 127–128 Bias 84
Arhidam III. 154, 199 Bojotijci 146, 204 (gl. Bojotija)
Arhimed 235–236, 254 Brasidas (Brazidas) 130
Ariarathes 206 Brutijci 200, 202
Aristagoras 98
Aristarh 236 Charóndas 72 (gl. Harondas)
Aristejd (Aristeides) 98, 101, 104–106, Chilon 74
109, 265
Aristogejton 90, 195 Čandragupta 194, 232
Aristonik 228
Aristotel (gl. kazalo virov) Dajdalos 26
Arkadijci 25, 55, 147–148, 159 Damasias 80
Armenci 184 Damoteles 73
Arsakes (Aršak) 207 Danajci 40, 269
Arsakidi 207 Danuna 26, 40
Arsinoa (II.) 205, 215–217, 231 Dardani 210
Artakserks I. 112 Darej I. 83, 84–87, 90–91, 98–99, 101–102
Artakserks II. 141, 144 Darej II. 133
Artakserks III. 173 Darej III. 169, 173, 175–177, 180, 183
Artakserks (Bessos) 178 Decij 217
Artemida 50, 66, 76, 110 Dejnokrat (arhitekt Aleksandrije)
Artemizija 97, 159 Delmati 257
Asirci 51, 53, 61, 99, 180, 214 Demetra 236
Aspazija 118, 120 Demetrij II. 209–210
Asurbanipal 51 Demetrij Faleronski 195, 235
Asurnasirpal 51 Demetrij Hvarski 211
Ašoka 203, 232 Demetrij Poliorket (Demétrios Poliorketés)
Atal I. 209 182, 188, 191–193, 195–198, 200, 205,
Atal III. 228, 231 215, 224, 234
Atalidi 213, 225 Demoked (iz Krotona) 91–92, 95
Atarsias 268 Demosten (gl. kazalo virov)
Atena 88, 113, 117 Diana 245
IMENSKA KAZALA 295
Dimani 39 209–210, 224–225, 255, 278

Diodotos 206 Filip III. 191, 193
Dioklecijan 216, 279 Filip V. 209, 211–213, 215–216, 225–226
Diomed 158, 243, 259, 264, 280–281 Filistejci 40
Dion 138, 154, 265, 273 Filitas s Kosa 235
Dioniz 73, 236 Filokrat 166–167, 170
Dionizij I. 60, 137–139, 144, 146–147, Filomel 165
153–155, 159, 199–200, 265, 279, Filotas 178
280–281 Fokajci (prebivalci Fokaje) 63, 65, 84, 155
Dionizij II. 151, 154, 265, Fokejci (prebivalci Fokide) 165, 167, 204
Dorci (Dorieîs) 25, 27–28, 39–41, 54, 62, 75 Fokion 161, 191–192
Drakon (Drákon) 69, 72–73, 77–79, 94 Frigijci 39–40, 50, 53, 218
Duketij 120 Frinih 97, 100, 111
Efialt (Ephiáltes) 113–116 Galati 206, 209

Egipčani 66, 109, 175, 182, 190, 197, 210, Gelon 97, 102, 106, 120
217, 222–223 (gl. Egipt) Giges (Gyges) 50
Elamiti 84–85, 99, 122 Gorgias 126
Elejci (prebivalci Elide na Peloponezu) Grai 63
55, 148 Graikoí 63
Empedokles 117, 120 Grakhi 190, 229
Enej 258
Eneti 243 Habrias 138, 146
Eolci 41, 270 Hadrijan 83
Epameinondas 138, 146–148 Halkidci (prebivalci polis Chalkis na
Epikur 237 Evboji) 62
Epirci 162 Halkidijci (prebivalci polis na Halkidiki)
Eratosten 235, 271 130
Etiopci 181 Hamilkar 107, 109
Etruščani 40, 62, 64, 83, 91, 120–121, 181, Hamurabi 29–30
199, 200, 252, 256, 274 Hanibal 178, 211, 227
Evagoras (Euagóras iz Salamine na Cipru) Harmodios 90, 195
137, 139 Harmonija 280
Evdoks (Eudoxos) 159 Harondas 69, 72
Evklid 159 Haron iz Lampsaka 98
Evmen (Eumenes) 181, 188, 191, 192, 193, Hefajstion 181
209 Heleni (Héllenes) 58, 63, 160, 172, 187,
Evribiad (Eurybiades) 103, 105 189, 192, 209, 233
Evridika 192, 193 Hellenistaí 187
Evripid 125, 133, 138, 159, 163, 239, Helvetijci 64
Evristej (Eurystheús) 35 Hera 35, 90
Herakles 26, 35, 39, 61, 172, 176, 215,
Fajaki 270 274, 280
Falaris 74 Heraklidi 39, 47, 271
Farnak 230 Heraklit 99
Feničani 40, 42–43, 67, 107, 218, 252 Hermes 108
Fidija 117, 120 Hetiti 29, 32, 34, 38, 40, 50, 252, 268
Filarh 188–189, 203 Hian 31
Filip (Andriskos) 228 Hieron I. 106, 120
Filip II. 137, 148, 150, 158–161, 163–170, Hieron II. 203, 207, 213, 226, 235
172–173, 181, 183, 187, 192–194, 196, Hiksi 29–31
Hilejci 39 Kelti 66, 181, 187, 199–200, 204–206,

Hilon (Chilon) 74 248, 252
Hipahajci 35 Kentavri 26
Hiparh (astronom) 245, 254 Kilon 77, 80
Hiparh (Hípparchos, atenski tiran) 90, 265 Kimbri 229
Hiperbol (Hypérbolos) 131, 138 Kimerijci 50–51, 64
Hiperborejci (Hyperboreioi) 244, 280 Kimon 109, 110–119, 121
Hipias (Hippías) 90, 92, 100–101, 162 Kir I. 51
Hipodam 117, 160, 175, 233 Kir II. (Veliki) 83, 85, 176, 183
Hipokrat 92, 106, 126, 254 Kir Mlajši 19, 137, 141, 171
Hipokrat (sicilski tiran) 106 Kleander 106
Histri 156 Klearh 159, 181
Hremonides (H. vojna) 205–206 Klejsten (Kleisthenes iz Aten) 74, 80,
Huriti 29 92–95, 100–101, 123, 135
Klejsten (tiran iz Sikiona) 73
Iamani (prim. Jonci) 26, 51 Klejtarh (Kleitarchos) 171
Iberijci 66, 107, 181 Klejtos 179
Ibikos 90 Kleomen I. (spartanski kralj), 90–100
Ifikrat 138, 146 Kleomen III. 210, 215
Iliri 38–39, 66, 121, 154–156, 163–165, Kleon 129–130
167, 172–173, 203, 211–212, 280 Kleonim (Kleónymos) 199
Indoevropejci 26–29, 33, 39 Kleopatra I. 216
Iranci 178–179, 182, 185, 206, 220 Kleopatra VII. 216, 230–231
(gl. Iran, Perzija) Kleopatra (Aleksandrova sestra) 192–193
Istri (Histri) 245 Kodros 39
Italiki 38, 229, 241 Kolhidci 243
Kolumb 183
Japigi 121 Konon 124, 135, 137–138, 143, 146
Jazon 239, 245 (prim. Argonavti) Konstantin Veliki 182, 241–242
Jazon iz Fer 146–147 Kopti 184
Jonci 25–26, 41, 50–51, 58, 63, 99–100, Korinčani 97 (gl. Korint)
105, 142, 270 Korzičani 107
Judje 175, 187, 190, 218, 222, 231, 252 Krater (Kráteros) 180, 191, 193
Jugurta 229 Kritias 140
Julijan Odpadnik 182 Krojz 84
Jupiter Dolihenski 32 Ksenofan 99
Kserks 85, 87, 102–105, 107–109, 112,
Kadmos 158, 280 124, 176
Kalias 105, 111, 119, 123, 128, 130, 135 Kybéle 236
Kalimah (atenski vojsksovodja) 97, 101
Kalistrat 146 Labana 29
Kambiz (Kambyses) 84 Lagid (Lagov sin; gl. Ptolemaj I.) 192, 194
Karel Veliki 268 Lagos 192
Karel XII. 184 Lakedajmonci (Lakedaimónioi) 75, 88
Karijci (Kari) 27–28, 30, 99, 175, 182, 218 (gl. Spartanci, Sparta)
(gl. Karija) Latini 274
Kartažani 62, 64, 83, 91, 106–107, 120, Lamahos 132,
152–153, 199, 202, 207, 211, 252, Laodike 206
273–274 (gl. Kartagina) Lapiti 26
Kasander (Kassandros) 192–197 Lelegi 27–28
Leonidas (Leonídas) 103
IMENSKA KAZALA 297
Leonnátos 192 Mitridat VI. (Evpator) 182, 190, 225, 229

Libijci 66–67, 107, 175, 181 (gl. Libija) Molosijci 74
Liburni 156 Mongoli 184
Lidijci 50, 52–53, 73, 84, 99, 173, 175,
182, 218 (gl. Lidija) Nabonid 84
Liguri 107 Napoleon 184
Likurg (spartanski zakonodajalec) 68, Naramsin 29
73–76, 175, 210, 271 Nearh 87, 171, 180, 183
Likurg (atenski politik v 6. st.) 80 Neho 51, 52, 87
Likurg (atenski politik v 4. st.) 172 Nestor 26, 45
Lizander 124, 135–135, 138–140, 142, Nibelungi (ep . o Nibelungih) 268
159, 181 Nikias (Nikías) 124, 129–133
Lizimah (Lysímachos) 192, 193, 194, 195, Nikomed I. 204
196, 197, 198, 198, 204, 209, 218 Noričani, Noriki 244, 259
Lokrijci 168
Ludvik XIV. 184 Odisej (Odiseja) 19, 26, 45–46, 48, 60
Lukani 153–154, 181, 199–201, 202, 274 Oktavijan 190, 230
Lukul 190 Olimpija (mati Aleksandra Velikega) 172
Luvijci 268 Onomarh 165
Makabejci 19, 187, 190, Pamfilijci 39

Makedonci (Makedónes) 39, 58, 91, 105, Pámphylos 39
161, 165–168, 170, 173–180, 183, 188, Parmenid 121
191, 197- 198, 202, 207, 211, 213, Parmenion 179
217–218, 220, 222, 224–227, 232, 234, Parnijci 206 (prim. Parti, Perzijci)
259, 279 (gl. Makedonija) Parti 187, 207, 210, 218, 220
Maksencij 241 Partini 211
Mardonij 104 Pavzanias 98, 104, 109–112, 121, 141
Marduk 176, 214 Pejzistrat (Peisístratos) 73, 76–77, 80, 83,
Marij 229 88–89, 94, 100–101, 111, 255
Masageti 84, 178 Pelasgi 25, 27–28
Mavzolos 137, 159, 164 Pelej 26
Medeja 26, 243, 245 Pelopidas 138, 146, 148
Medijci 50, 51–52, 83, 85, 218 Peoni 163, 165
Megakles 77, 80, 88 Perdikas I. 58, 162
Melas (iz Efeza) 73 Perdikas II. 127, 130, 162
Meleager 244 Perdikas III. 163
Menandros I. Soter (kralj Baktrije) 232 Perdikas (diadoh) 191, 193, 221
Menekrates (iz Sirakuz) 159 Periander (Períandros) 60, 65–66, 69, 73,
Menelaj 268 77, 127
Merneptah 26 Perikles 20, 60, 97, 108, 113–120,
Mesapijci 154, 181, 199 125–129, 132, 135–136, 143, 265
Mesenijci 54, 106, 113, 118, 121, 128–129, Perzej 176, 227–228
147 (gl. Mesenija) Perzijci 83–85, 87, 91, 97–106, 109–112,
Midas (Mídas) 50 117–121, 126, 130, 135, 142–144, 169,
Milečani 51 (gl. Milet) 172–178, 180, 183–184, 206, 218, 222,
Miltiad 98, 100–101, 110, 265 264, 273–274
Minos 26 Pir (Pyrrhos) 189, 197, 197, 198, 199, 201,
Mitilenci 78 201, 202, 202, 204, 208, 258
Mitra 236 Pitagora 90, 92, 254
Mitridat II. 204 Piteas 236
Pizidijci 141 Selevk II. 206

Pleurâtos 167 Serapis 236
Polikrat (Polykrátes) 83, 89, 92 Sibila 176
Poliperhont (Polypérchon) 193 Sikanijci 62, 274
Pompej 182, 190, 220, 229 Sikelijci 40, 66, 121, 131 (gl. Sicilija)
Poros 179 Sikuli 62, 274
Potejdajci 128 (gl. Potejdaja) Sirijci (Sirci) 184, 218 (gl. Sirija)
Pozejdon 42 Sizif 26
Protagora 117 Skiti 64, 66–67, 88, 90, 97, 168, 178, 181,
Psametih I. 51 215, 242, 244, 252, 264
Psametih II. 51 Smerdis 84, 88
Psametih III. 84 Sofokles 117, 125
Ptolemaj (Ptolemaîos) I. 171, 178, 190– Sokrat 132, 135, 137, 139, 265
198, 200–201, 208, 211, 215, 221, 235 Solon 19, 68, 71, 77–83, 88, 92–94, 98,
Ptolemaj II. 189, 198, 204–208, 215–216, 109, 125, 154, 255, 265
221, 223, 235 Spartanci 54, 76, 90, 93, 97, 104–105, 109,
Ptolemaj III. 203, 206, 207, 208, 221 112–113, 118, 124, 127, 131–133, 135,
Ptolemaj IV. 211–212, 222, 226 139, 142, 147 (gl. Sparta)
Ptolemaj V. 212, 227 Stilihon 241
Ptolemaj XIII. 230 Sula 190, 234, 229
Ptolemaj Apij (Ptolemaîos Apion) 231 Sumerci 29
Ptolemaj Keravnos (Ptolemaîos Keraunós)
197–198, 201, 204 Šakalša (Schekelesch) 40
Ptolemajci (dinastija) 193–194, 196–198, Šerdana (Scherden) 40
200, 205, 207, 209, 217, 221–224, Šupiluliuma 35
226–228, 230
Punci 252 (gl. Kartažani) Tarentinci 181, 201
Tebanci 104, 128, 130, 143, 146, 148, 165,
Ramzes III. 26, 40 172 (gl. Tebe)
Re 216 Temistokles 97–98, 100–112, 116, 121,
Rimljani 24, 189–190, 200, 202, 206–207, 143, 265
211, 220, 225, 228–229, 239, 244 (gl. Teramenes 134, 140, 164
Rim) Teron (Theron) 106
Roksana 178, 194 Terpander 76
Tesalci 101–102, 148, 163 (gl. Tesalija)
Sabazij (Sabazios) 126 Tešuba 32
Saka 84 Tevkri 40
Samniti 199–202, 274 Tevta 211
Sandrakottos (prim. Čandragupta) 194, 232 Tevtoni 229
Sanherib 51, 61 Tezej 55, 69, 71
Sardi 40, 107 Tiglatpilesar I. 40
Sargon II. 26, 29, 50–51 Tiglatpilesar III. 51
Sarmati 215 Timoleon (Timoléon) 154, 200
Schekelesch (prim. Šakalša) 40 Timotej (atenski državnik) 138, 146
Scherden (prim. Šerdana) 40 Tjekker 40
Scipion Emilijan 189 Tračani 14, 34, 38–39, 47, 66, 88, 99,
Scipion Starejši 182 112, 163, 165, 173, 215, 252, 264 (gl.
Selevkidi 187, 190, 196, 198, 203–207, Trakija)
209, 212, 217–220, 222, 225, 227–228 Trajan 182, 217
Selevk I. (Seleukos Nikator) 181, 193–198, Trazibul 73, 124, 135, 140, 144
206, 209–210, 213, 215–218, 232 Tribali 168
IMENSKA KAZALA 299
Turki 24, 184 Záleukos 69, 72–73

Tutmosis III. 205 Zaratustra 85
Tyche 234, 236 Zenodot 235
Zenon 120, 205, 237
Vašeš 40 Zevksis 159
Veneti 241, 243, 245 Zevs 27, 35, 83, 159, 172, 176, 215, 217,
Vespazijan 171 226
Krajevno kazalo
Abdera 84, 117, 134 Alalija 64, 84, 91

Abidos 102, 134, 167 Alašija 40
Absyrtides (Apsirtides) 156, 243, 260 Albanija 172, 267
Achílleion 78 Aleksandrija (Alexándreia v Egiptu) 51,
Ad pirum (Hrušica) 246 175, 176, 182–183, 190–191, 195, 200,
Aden 223 206, 213, 217, 221–223, 235, 253, 261
Adria 121, 155, 244, 245 Aleria 64
Aegida 246 (gl. Koper) Alexándreia Escháte 178
Afganistan 232 Alexándreia v Arahoziji 178, 189, 191
Afrika 24, 51, 66, 91, 180, 200, 223, 229, Alexándreia v Areji 178
236, 256 Alexandropolis 172
Agirion 151 Alfej 26
Agrigent (prim. Akragant) 74, 117 Al Mina 62, 67
Ahaja 35, 39, 63, 126, 128, 131, 148, 168, Alpe 64, 178, 241, 245, 267
210, 228 Alžirija 91
Ahajmenidska država 173 Ambrakia 65
(prim. Ahajmenidi, Perzija) Amerika 183
Ahajska zveza 189, 207, 210–211, 225–228 Amfipola 117, 124, 130–131, 163, 164
Ahajsko kraljestvo 35 Amfisa 168
Ahhijawa 26, 35, 268 Amisós 64
Aigaj (Aigaí) 58, 162, 169 Amorgos 192
Aigion 226 Anatolija 28–29, 39–40, 42, 49–51, 194,
Aigospotamoí 135 220
Ajgina (tudi Egina) 69, 89, 101, 104, 123, Anchiále 155, 258
126, 130, 266 Andros 117, 244
Ajtolija (tudi Etolija) 39, 147, 172, 204, Ankira 174
277 Ankona 155
Ajtolska zveza 204, 207, 210–212, Ano Englianos 25
226–227 Antigoneja 194
Akad 29 Antiohija (Antiócheia) 206, 217–218, 233
Akademija (Akademeia; prim. Atene) 139 Apameja 225, 227
Akarnanija 145, 147, 207, 277 Apeninski polotok 29, 38, 126
Akcij (Aktion) 230, Apolonija (Apollonía) 65–66, 155, 211
Akilis (Akylis) 242 Apsoros 156
Akragant (Akrágas, prim. Agrigent) 62, 74, Apulija 27, 60, 155, 243, 281
106, 117, 120, 122, 152 Aqaiwaša 26, 35
Akropola (prim. Atene) 14, 34, 55, 103, Arabía Eudaímon 223
116, 126, 140 Arabija 223
Akvileja (Aquileia, Oglej) 243, 245–246, Arabski polotok 87, 180, 183
261 Arad 175
Arae Philaenorum 91 Babilonija 29–31, 51, 67, 84, 104, 137,

Arahozija 178, 180, 194 142, 176, 182, 194–197, 203, 209
Archimea 246 Baktrija 178, 183, 206, 210, 220, 232, 253
Arcia 246 Balkan (Balkanski polotok) 23–24, 29,
Areja 178 169, 172, 204, 252–253
Areopag (prim. Atene) 114 Baltik 64
Arginuze (Arginousai) 135 Barbariga 267
Argolida 26–27, 29, 34–35, 39, 53 Barke 66
Argos 46, 53–54, 89, 99–102, 112, 118, Bavarska 267
120, 128, 131, 140, 142–143, 147, 162, Behistun 83, 85
202, 210, 269 Beludžistan 180
Arkadija 46, 54, 147–148, 172, 210, 277 Benetke, Beneško 243, 267
Arkadijska zveza 147–148 Benevent 202
Armenija 142, 174, 206, 225, 229, 253 Bernstorf 267
Artemizion 103, 105 Beroúnion 244 (gl. Virunion)
Arwald 40 Biblos 175
Asdad 51 Bitinija 171, 204–206, 209, 217, 225, 229,
Asirija 40, 51–52, 60–61, 67, 176 253
Askra 68 Bitinija (rim. provinca Bitinija – Pont) 229
Assuwa 268 Bizanc 109, 112, 148, 164, 167, 172, 205
Asur 52, 53 Bližnji Vzhod 51–52
Atene 14–15, 17, 22, 55, 60, 68–73, 77–81, Bojotija 26, 29, 34, 39, 55, 60, 68, 71, 102,
88–90, 92, 94, 97, 99–102, 104, 106– 105, 119, 128, 130, 140, 145, 147, 165,
114, 116–144, 148–152, 154, 158–160, 172, 198, 210, 229, 252
163–168, 172, 175, 181, 188–189, Bojotska zveza 138, 142, 144, 146–149,
191–192, 195, 197–198, 165, 168
205–206, 210–211, 225, 229, 233–236, Bolgarija 168
252, 255, 264, 273, 275, 276, 278 Bospor 29, 84, 90, 193, 242
(gl. tudi Akropola, Atena Polias, Dolgi Bosporska država 118, 229
zid, Erehtejon, Faleronski zid, Odejon, Bouképhala 179
Propileje, Tezejon) Bouthoé 156
Atika 25–26, 28, 33, 39, 41, 43, 53, 55, 60, Brač 267
90, 92–93, 95, 101, 103–104, 127–130, Britanija 40
132, 137–138, 140, 252, 259 Brutij 63, 181, 201
Atiška (prva) pomorska zveza Budva (Buthua, Buthoe) 156–157, 280
(gl. Delsko-atiška pomorska zveza) Bug 64
Atiška (druga) pomorska zveza 137, Buje 261
145–146, 148–149, 164 Byzantion 65
Atlantik (»Ocean«) 184, 240
Capris (insula Capritana) 246
Atos 99
Cavtat 156
Avaris 29
Cerkniško jezero 247
Avskul (Ausculum) 202
Chersónesos (prim. Hersonez) 64
Axiós 58
Ciper 24–25, 35, 40, 51, 99, 109, 119, 142,
Azija 24, 29, 35, 42, 50, 52, 61, 64–65, 90, 144, 160, 194, 197, 212–213, 221–222,
98–99, 105, 141–143, 172, 176–177, 252
182–184, 187, 191–193, 198, 209, 213, Cres 156 (prim. Apsoros)
218, 220, 231–232 Cumae 62 (prim. Kyme)
Babilon 29, 51, 141, 170, 176, 181, 189, Črna gora 280
191, 195, 200, 209, 214, 218, 233 Črna Korkira (gl. Korčula) 74
Črno morje 117–118, 253, 269
IMENSKA KAZALA 301
Dafne 51 233–234, 245, 248, 253

Dalmacija 122, 155–157, 211, 258 Ekbatana 84, 177, 209
Dalmatinsko morje (Dalmaticum mare) Elafiti (Elaphites) 156
157 Elam 85
Damask 51 Electridae 156
Dardanele 65, 89, 102, 134, 173 Elefantina 51, 222
Dardanos 229 Eleja (Eléa, Velia) 84, 99, 121
Dekeleja 132, 135 Elevzina (Eleusis) 14, 25, 36,
Delfi 14, 36, 58–59, 70, 89, 97, 102, 107, Elida 26, 39, 46, 112, 131–132, 141, 148,
148, 165, 168, 203–204, 207, 252, 255, 172, 259
278 Elimeja (Elimeía) 162, 225
Delfska amfiktionija 58, 105, 165, Emona 241–243, 246, 258
167–168, 172 Enneahodoí 111
Delij (Delion) 130 Epetion 155
Delos 110–111, 119, 203, 224, 228, 236, Epidamnos 65, 127, 155
244, 252, 278 Epidauros 14, 70, 74
Delsko-atiška pomorska zveza 105, Epidaurum 73, 156
109–111, 116, 119–123, 127–128, 145, Epipole (Epipolaí; prim. Sirakuze) 132
163–164, 168, 252, 278 Epir 46, 65, 74, 90, 112, 154, 163, 167, 194,
Delta (prim. Nil) 51 199, 201, 212, 215, 227, 241, 261, 277
Demetriada (Demetriás) 198, 224 Erehtejon (Eréchtheion, Akropola; prim.
Didima 176 Atene) 116, 124, 126, 134, 136
Dimini 28 Eretrija 60, 62, 70, 88, 89, 99, 101
Dnjester 64 Eridan (Eridanos) 41, 240, 242
Dodona 14, 244 Etna 62, 107
Dolgi zid (Atene) 116, 128–129, 135, 143 Etrurija 60, 67, 88, 154
Don 65 Euhesperídes 66
Donava 27, 90, 168, 172, 180, 194, Etolija (gl. Ajtolija)
240–241, 245–246, 281 Evboja 28, 41, 43, 45, 62, 65, 70, 99, 101,
Drač (prim. Dyrrhachion, Epidamnos) 65, 103, 110, 117, 134, 147, 164, 166, 169,
128, 211 244
Drava 246 Evfrat 40, 50–51, 183, 194, 215, 218, 220,
Dreros 72 269
Dubrovnik 156 Evrimedont 110, 119, 121
Dura Evropos (Doura Evropos) 218 Evropa 18, 26, 60, 65, 90, 91, 98, 102, 164,
Dyskelados 156 173, 181, 183–184, 191, 193, 198, 205,
223, 230, 231, 244
Efez 16, 50, 86, 99, 111–112, 173, 203, Evropos (prim. Dura E.) 218
229, 235, 252, 259 Evrotas 26, 53–54
Egejsko morje (E. področje) 20, 24, 29,
35, 40, 42, 50, 65, 85, 87, 91, 101, 111, Fajst (Faistos) 30
119, 124, 143, 164, 194, 198, 205–206, Fajum 30
209–210, 218, 221, 224, 227, 247 Falerii 60
Egina 266 (gl. Ajgina) Faleron 110, 116, 189, 193
Egipt 22–24, 29–32, 34–35, 38, 40, 43, Fanagoreja (prim. Phanagoreia) 84
50–52, 66–67, 74, 84, 86, 90, 97–98, Far (prim. Pharos pri Aleksandriji) 175
102, 118–119, 121, 138, 141, 143–144, Farzal 229
148, 159–160, 167, 170–171, 173, Fenicija 40, 51, 91, 97, 160, 175, 197, 205,
175–176, 181, 183, 187–189, 191, 219, 222
193–196, 198, 204–206, 208–209, Fere (Pherai v Tesaliji) 146–148
211–214, 217, 221–224, 226, 230–231, Filipi 164
Fojnika 212 Herakleja (južna Italija) 201

Fokaja 41, 84 Herakleja (Pontos) 159, 181, 205
Fokida 28, 39, 53, 142, 145, 147, 165 Heraklion 31
Francija 15–16, 91, 121, 155, 207 Herat 178
Frigija 112, 174, 192, 194, 196, 253 Herkulovi stebri (Gibraltar) 63
Furlanija 261 Hermos 50
Hersonez 89, 117
Gades 91 Hidaspes 179
Galatija 229 Hifazis 179
Galija 180 Himera (Himera) 62, 97, 107, 109, 120,
Ganges 179, 194 129, 152, 274
Gaugamela (Gaugámela) 176, 182, 185 Himetos 43
Gaza 175, 193 Hindukuš 29, 178–179, 218
Gedrozija 180, 194 Hios 42, 59, 69, 72, 80, 87, 99, 105, 110,
Gela (Gela) 62, 92, 106–107, 120, 133, 143, 145, 148, 161, 164, 245
129–130, 152 Hormuška ožina 180, 183
Gibraltar 180 Hrušica 246
Gibraltarska ožina 63, 91 Hrvaška 280
Gla (Gha) 34 Hrvaško primorje 156
Gordion 50, 86, 174 Hvar (prim. Pharos) 155, 211, 257–258,
Gortyn 72 280
Graîa 63 Hydáspes 179
Granik (Granikos) 173, 179, 185 Hymettós 43
Grosuplje 247
Gryneîon 42 Ialysós (Rodos) 41
Iasos 270
Haemonia 243 Iaxártes 178
Hajroneja 15, 105, 149, 168, 187, 229 Iberija 64
Haliakmon 58, 162 Iberski polotok 180
Halik (Hálykos) 200 Ida 30
Halikarnas 97, 117, 174, 252 Ilion 42, 173 (gl. Troja)
Halis 50, 84 Ilirija (Illyria) 65, 185, 208–209, 210–211
Halkedon 206 Ilirik 253
Halkida 43, 60, 62, 65, 70, 142, 169 Ilirsko kraljestvo 156, 167
Halkidijska zveza 145, 163–164, 166 Ilissos 28
Halkidika (Chalkidiké) 65, 74, 104, 110, Imbros 143–144
127, 130, 142, 160, 163, 166 Ind 85–86, 171, 179, 183, 194, 194, 236
Haran 52 Indija 24, 29, 85, 179–181, 183–184, 187,
Harappa 29 194, 201, 205, 210, 215, 218, 220, 223,
Hati 40 232, 253–254
Hattuša 34 Indijski ocean 86, 180, 236
Helada 33, 38, 40, 46 Ipsus 192, 194, 196–197
Helenska zveza 104–105, 110, 168, 192, Irak 176
212, 278 Iran 84, 88, 101, 180–181, 183, 187, 196,
Helespont 77, 90, 99, 102, 104–105, 169, 209, 218, 253 (prim. Perzija)
173, 194, 204, 269 Isa (Issa) 155–157, 258, 280–281
Hellás 58 Ischia 67
Hellénion 58 Issos (Issós) 174, 176, 185
Helos Loúgeon 247 Ister (Istros) 239–240, 245 (gl. Donava)
Hemonia 243 Istmos 70, 73, 120, 130
Herákleia (Hvar) 155–156, 257
IMENSKA KAZALA 303
Istra 240–241, 243–244, 248, 258, Kavkaz 29, 50, 85, 180, 218
260–261, 267 Kefalenija 120, 128
Itaka 26 Keftiu (prim Kreta) 26, 30
Italija (zlasti južna I.) 16, 24, 35, 40, 43, Keos 88, 97
58–59, 62–65, 72, 84, 89–91, 97, 99, Kephallenia (Kephallenía) 119
106, 109, 118, 120–124, 126, 128, 132, Kephissos 28
136, 139, 153–154, 159, 180–181, 189, Kerameikos (Atene) 108
197, 199, 201–204, 206–208, 212, 223, Kerč 64, 84
227, 246–247, 249, 253, 266, 272–274 Kérkyra 65, 127, 156 (gl. Korkira)
Kikladi 28, 32, 35, 40–41, 60, 65–66, 101,
Jadran (Jadransko morje, J. obala) 9, 23, 164, 212
65–66, 121–122, 152, 154–157, 167, Kilikija 35, 40, 50–51, 61, 174, 206, 229,
180, 190, 208–209, 211, 240, 243–246, 253
257–260, 266–267, 279, 281 Kinoskefale (gl. Kynoskephalaí)
Jaksartes 90 Kirenajka 24, 176, 193–194, 206, 221, 222
Jeruzalem 175 Kirene (Kyrene) 66–67, 91, 213, 231, 235
Jonija 42, 45, 49, 52, 58, 64, 68–69, 73, 75, Kirena (rim. provinca Kirene-Kreta) 229
80, 84, 87, 99, 105, 111, 117, 129, 136, Kitajska 179, 223
144, 174, 176, 197, 206, 261, 271, 273 Kitera 130, 143
Jonski zaliv 157, 245 Kition 205, 237
Jonsko morje 65, 73, 120, 124–128, 145, Kizik 134, 206
154–155, 157, 210, 240 Klazomene 65, 117, 144
Judeja (Judovsko kraljestvo) 229 Knidos 41–42, 66, 98, 143, 159
Julijske Alpe 247 Knosos 14, 15, 30–33, 37
Južna Sirija 210 Koíle Syría 196, 205
Kólapis 246
Kabul 86, 194 Kolhida 239
Kadmeja (Tebe) 145, 172 Kolofon 99
Kalabrija 106 Kolon (Atene) 135
Kalchedón 65 Kolpa 246
Kalidon 244, 259 Kopaisko jezero 34
Kalipolis 106 Koper (prim. Aegida) 246, 248
Kamares 30 Korčula (Korkira Melaina) 65, 73, 155,
Kamarina 152 157, 243, 258, 279
Kampanija 62, 91 Korint (Korinthos) 26–28, 39, 43, 53, 60,
Kandahar 178, 203 62, 65–67, 69, 73, 77, 87–89, 104,
Kapadokija 50, 84, 86, 141, 173, 192, 205, 118–119, 126–128, 131–132, 135,
209, 225, 229, 253 142–144, 154, 169, 172, 196–197, 205,
Kaphthor (prim. Kreta) 30 210–211, 225, 228–229, 236, 252
Kaptara (prim. Kreta) 30 Korintska zveza 169–170, 173, 176, 181,
Karavanke (Karouánka) 247 192, 211
Kardija 188–189, 191 Korintski zaliv 119, 126, 129
Karianda 86 Koritnica pri Bači 247
Karija 40, 86, 174, 197, 227, 253, 261 Korkira (Kórkyra) 65–67, 74, 102, 112,
Karkemiš 40, 51, 218 121, 126–128, 131, 154, 156, 198, 200,
Karpati 27 258 (gl. Kérkyra)
Kartagina 66, 91, 106, 121, 135, 152, 154, Korkóras (Krka) 246
175, 181, 187, 189, 199, 201–202, 205, Koroneja (Tebe) 119, 143
208, 210, 212, 227, 231, 253, 274 Korzika 64, 84, 91
Kaspijsko morje 206 Kos 126, 143, 164, 235
Katana (Katáne) 62, 72, 129, 132 Kosovo 210
Košaki 248 Mainske 64

Kozje 246 Makedonija 46, 58, 74, 88–89, 99–100,
Kranon 192 102, 112, 124–125, 127, 130, 138,
Krenídes 164 145–147, 149, 160–168, 172, 180, 182,
Kreta 14, 24, 27, 29–35, 38–40, 46, 53, 60, 184, 187–188, 190, 194, 197–198, 203,
72, 252 211, 213, 215, 217, 221, 224, 227–228,
Kreta (rim. provinca Kirene-Kreta) 229 248, 253, 255, 261, 264, 278, 279
Krf 27, 65 Mala Azija 24, 27–30, 32, 35, 38–42, 45,
Krim 64, 119 50, 58, 62, 84, 87, 99–100, 111, 120,
Krka (Korkóras) 246 124, 135, 141–144, 152, 158–159,
Krokopedíon 165 174, 187, 196, 203, 206, 208–210, 218,
Kroton 63, 67, 91, 153 225, 227, 227, 229, 231, 233, 252–253,
Kume (Cumae, Kyme) 43, 49, 62, 91 120, 268–269, 270–271
155 Malaga 64
Kunaksa 141 Malevent 202
Kurupedion (Kouroupedíon) 196, 198, Malija 30
201, 204–205, 207–208, 212 Malta 91
Kvarner 258 Mandonija 199
Kvarnerski otoki 156, 243 Mantineja 87, 123, 131, 145, 147–148, 158
Kyme (gl. Kume) Marakanda 178
Kynoskephalaí 148, 167, 227 Maraton (Marathon, M. polje) 100–101,
Kynos Sema 134 108, 117
Kyréne (gl. Kirene) Mareotsko morje 175
Marmarsko morje 64–65
Lade 99 Maroko 91
Lakonija (Lakedaimon) 26, 39, 46, 53–55, Masalija (Massalía, Massilia) 63–64, 91,
74, 75 121, 155, 207, 236, 261
Lampsakos 98, 161, 171, 172 Medija 50, 84, 220,
Laranda 241–242 Medinet Habu 26, 40
Laúreion 101 Medulin 261
Lemnos 143–144 Megale Hellas (prim. Velika Grčija in
Leontini 106, 118, 125, 128–129, 131 Magna Graecia) 63
Levktra 147, 149, Megalopola (Megalopolis) 147–148, 181,
Lezbos 53, 60, 68, 73, 76, 99, 105, 110, 188–189
117, 129, 133, 135, 160, 252 Megara (Mégara) 60, 62, 65, 70, 73, 77,
Libija 66, 91 87, 104–105, 126–128, 131, 140, 168,
Liburnija 156, 244, 281 197
Lidija 50, 66, 75, 84–86, 112, 141, 174, 253 Megara Hyblaia 62
Likija 174, 192, 212, 227, 253 Melite 156
Lissos (Lissós) 155 Melos 28, 131
Lokrida 62–63, 113, 142, 145, 147, 165 Memfida 175
Lokri (Lokroi Epizephyrioi) 63, 72–73, Mesana (Messana, Messina) 62, 106, 120,
129, 199, 202 129
Lukanija 121 Mesenija 25–26, 53–54, 58, 74, 113, 118,
Lumbarda 155–157 129, 147–148, 196, 210, 271
Lydia 50 Mesinska ožina 62, 153
Messana, Messina (gl. Mesana)
Magdalenska gora (Grosuplje) 247 Metapóntion (Metapont) 63, 92
Magna Graecia (prim. Velika Grčija in Metimne 133
Megale Hellas) 63–64, 261 Metona (Methóne) 165
Magnezija 103, 112, 198, 220, 227
IMENSKA KAZALA 305
Mezopotamija 29, 32, 34, 38, 40, 43, 52, Odejon (Odeîon, Atene) 116
97, 176, 184, 209, 218, 253 Odessa 65
Mikale 41, 105 Oglej (gl. Akvileja)
Mikene 14, 25, 31, 33–35, 38–39, 41, 48, Ohridsko jezero 166
252, 255, 266, 267, 269 Oinóe (Ojnoja) 117–118, 120
Milavata (prim. Milet) 26 Ojnofita (Oinóphyta) 119
Milesíon teichos 51 Okra 246
Milet 26, 41, 49, 52, 60, 64–66, 68, 70, 73, Oksirinhos 23, 138, 143
84, 97–100, 106, 117, 119, 133, 173, Olbia (Olbía) 64–65
203, 244, 252, 270 Olcinium 156
Milvijski most 241 Olimp 102
Mimas 41 Olimpija (Olympía) 14, 58–59, 70, 97,
Mitilena 49, 60, 68, 73, 77, 133, 143 107, 148, 169, 181, 192, 193, 252
Mizija 39 Olint 145, 160, 166
Mljet 156, 267 Orestida (Orestís) 162, 225
Mohenjo Daro 29 Orhomenos 14, 25, 33–34, 55, 87, 229
Molfetta 27 Oront 62, 194, 218
Monkodonija 266–267 Ortygía 62
Montinjan (Koper) 248 Osor 156 (gl. Apsarus)
Most na Soči 247, 260 Ostija 97
Mosul 176 Otranto 63
Mušego 266
Muta 248 Pad 121, 240–241, 243
Muzejon (Mouseîon, Aleksandrija) 235 Padska nižina 91
Mylaí 62 Paestum 62
Paflagonija 192, 229, 243
Naksos (Naxos) 62, 89, 99, 106, 111, 117, Pakistan 179, 183
129, 146 Palagruža 281
Narona 258 Palermo 62, 63, 107
Nauportus 240–242, 245–246 Palestina 40, 175, 227
Navkratis (Naúkratis) 51, 58, 66 Pamfilija 40, 50, 111, 174, 192, 206, 253,
Navpaktos 72, 113, 119, 126, 128, 211 261
Neapolis (Istra) 246, 260 Pamis 26
Neapolis (Italija) 62, 155 Pandozija 199
Nemeja 70, 143 Pandžab 179
Neon 165 Panhelenska zveza 70, 159, 169, 172–173,
Neretva 157 176–177, 182, 196, 197
Nestos 166 Panonija 241
Níkaia (Nica) 64 Panonska nižina 27, 38
Níkaia (v Indiji) 179 Pánormos 62, 107
Nikomedija 171 Pantikápaion 64
Nil 29, 40, 51, 58, 87, 175, 183, 223 Paros 65, 68, 101, 146, 155
Ninive 52 Parsa (prim. Persis) 85
Nizibis 218 Partenon (Parthenôn, Atene) 116, 124
Nóaros 246, 281 Partija (Parthia) 207, 220
Norik 241 Pasje glave (prim. Kynoskephalai) 167
Notij (Notion) 137 Pela (Pélla) 58, 160, 163, 166, 221, 235
Novigrad 246 Peleset 40
Novo mesto (Kapiteljska njiva) 260 Peloponeška zveza 87–88, 100, 104, 109,
Nubija 85 126–128, 131, 135, 145, 278
Numancija 189
Peloponez 24–29, 38–40, 47, 53–55, 58, Potejdaja (Poteídaia) 65, 73, 127, 129, 131
62–63, 76, 103, 106, 112–113, Pozejdonija 62
118–119, 127–131, 133, 138, 141, 143, Prednja Azija 23–24, 51, 61, 83, 86,
145, 147–148, 158, 167–169, 172, 194, 174–175, 204, 220, 218
207, 210, 226, 267 Priene 49, 84
Pelusion (Peluzion) 51, 123, 222 Propileje (prim. Atene) 117
Peonija 225 Propontida 24, 64–65, 134, 144, 168, 205
Pergamon 203, 209, 211, 213, 225, Prósymna (Mikene) 35
227–228, 231, 235, 253 Ptolemaida (Ptolemaís) 221
Perint 168 Ptuj (prim. Poetovio) 248
Perípatos (Atene) 160 Pulj (Pula, prim. tudi Polai) 243, 261
Persis (Parsa) 85 Puluseta 40
Perzepola (Persepolis) 85, 173, 176, 185, Pyrri 246
209
Perzija 83–85, 90, 94, 98, 100, 102, 105, Quedi 40
108–112, 116, 119–120, 123–125, 127,
133, 135, 137–139, 141–149, 159, Rafija 210, 212, 220,
166–169, 172–173, 175–176, 179, Ras Šamra 30, 40
181–182, 188, 214, 220 (gl. Iran) Rawalpindi 179
Perzijski zaliv 218–219 Rdeče morje 223, 236
Peterorečje 29, 199 Regij (Rhegion) 62, 106, 118, 120–121,
Phanagóreia 84 128–129, 153, 202, 273
Pharos (Hvar, Stari grad) 155–156, 175, Ren 121, 246
257, 258, 280 Rhakotis 51
Philadelphia 18 Rhegion (gl. Regij)
Phílippoi 164 Rim 62, 69–70, 91, 120, 128, 154, 180,
Philippópolis 14, 94–95, 138, 167, 172 187, 189, 199, 201–202, 205, 207–213,
Phligádia 247 217, 220, 226–227, 230–231, 237, 241,
Phoenike 94, 160, 173, 212 244, 258, 265, 274 (gl. Rimljani)
Pidna (Pydna) 163–164, 189, 225, 227 Rodan 63, 121, 207, 246
Pierija 206, 218 Rodos 24, 35, 41, 53, 62, 65, 110, 148,
Pilos 26, 129 164, 196, 209, 211–212, 224, 226–227,
Pindos 26 235–236, 239, 243
Piranon (Piran) 246, 260 Rogoznica (pri Ptuju) 248
Pirej 100, 109, 116, 135, 143, 193 Rogoznica (v Dalmaciji) 281
Pirenejski polotok 40 Rovinj 261, 266
Pithekoûssai (Pitekusa) 63, 67 Rusija 50, 64, 118, 223
Plataje (Plataiai) 97, 101, 104–107, 111,
119–120, 123, 128–129, 131, 146 Sagunt 210
Ploča (rt pri Rogoznici v Dalmaciji) 281 Sais 51
Plovdiv 168, 172 Salamina (Atene) 77, 97, 103–105, 107,
Podonavje 244, 246 110–111, 120, 200, 274
Poetovio (prim. Ptuj) 246 Salamina (Ciper) 119, 137, 139, 195
Polai (Pola, prim. tudi Pulj) 243, 246 Salona 258
Pompeji 170 Salzburške Alpe 247
Pontos 64–65, 174, 181, 204, 206, 209, Samarija 51
225, 241 Samarkand 178
Pontos (rim. provinca Bitinija in Pont) 229 Samos 63, 66, 70, 73, 83, 87, 89, 92,
Pontos Euxeinos 65 105–106, 110, 119–120, 134–135, 140,
Poseidonia 62 199, 233, 237, 259
Poštela pri Mariboru 247 Sangarios 50
IMENSKA KAZALA 307
Santorin (prim. Tera) 32, 66 Soloi 235

Sarde (Sárdeis) 50, 76, 84, 86, 99, 104, Solun 197, 224
137, 141–142, 144, 174, 203, 218 Sparta 31, 54–55, 68, 72, 74–77, 80,
Sardinija 91 88–89, 99, 101–102, 105–107,
Sardinski zaliv 246 109–112, 116, 118–119, 121, 124, 126,
Saronski zaliv 103 129–131–132, 134–136, 138, 140–147,
Sason 156 149, 154, 158, 165, 169, 196, 205, 207,
Sava 241, 246, 281 210, 211, 215, 226, 228, 252, 255, 264,
Savinja 248 271, 276, 278
Segesta 128, 131, 152 Spina 121, 245
Segestika (Sisak) 281 Split 155
Selazija (Sellasía) 211, 226 Spodnje Radvanje 248
Selevkeja (Seleúkeia) 206, 209, 215, 218 Sporadi 38, 40
Selinunt 120, 129, 131, 152 Srmin 248
Sentinum 200 Stagejra 159
Sesklo 27 Stična 247
Sestos 102, 191 Stobreč 155 (gl. Epetion)
Severno obzidje (Atene) 110, 117 Strimon (Strymón, Struma) 90, 111, 162
Sfakterija 129 Sudan 51, 183
Sherija 270 Suez 87, 223
Sibaris 63, 91, 98, 117, 153 Suza 84, 86, 119, 144, 148, 176, 180–181,
Sicilija 16, 24, 35, 58–59, 62–63, 73–74, 209
84, 90–92, 106, 109, 116, 120, 122, Suzijana 101
124–126, 128–133, 135, 138, 151–154,
159, 180, 197–199, 201, 203–204, Šempeter v Savinjski dolini 259
207, 212–213, 215, 226, 253, 265–266, Šibenik 243
272–274 Španija 41, 50, 64, 91, 121, 155, 184
Sidon 175 Švedska 16
Sígeion 77, 89 Švica 207
Sikion 73, 189, 207
Silistrija 172 Tajget 26
Sinópe 64 Tà Koúnaxa 144
Sirakuze (Syrákousai) 59, 62, 83, 92, 106, Taksila 179
116, 119–120, 122, 125, 131–133, Tanagra (Tánagra) 119
136–137, 144, 146–147, 152, 154, 159, Tánais 64
198, 201–203, 207, 213, 226, 235, 248, Tarent (Táras) 63, 91, 121, 153–154, 200,
252, 264, 273, 278–279 202
Sir Darja 90, 178 Tarentski zaliv 62
Sirija 29, 30, 40, 43, 51–52, 60–61, 84, Tarquinii 60
141, 174–176, 188, 194, 196–197, Tartessós 63, 91
205–206, 209, 212–213, 218, 221–222, Tasos (Thásos) 20, 65, 68, 109, 111, 134, 164
227, 233, 253 Tempe 103
Sirija (rim. provinca) 229 Taúcheira 66
Siscia 246 Tavromenij 59, 83, 199
Siwa 176 Tavros (Tauros) 29, 50, 141, 174, 196, 209,
Skiros 143–144 227
Skitija 97, 241, 244 Tebaida 212, 222
Slovenija 9–11, 239, 241, 248, 261 Tebe 25, 35, 51, 55, 104, 119, 123, 131,
Smirna 41 135, 140, 142, 145–149, 158, 163, 165,
Sogdiana 178–179 168–169, 172–173, 252
Sokotra 223 Tebe (v Egiptu) 241
Tegeja (Tegea) 54, 87, 148 Ture 247

Témpe 102 Turiji (Thúrioi) 117, 121, 126, 153, 201
Tenos 244 Turkestan 178
Teos 84 Turkmenistan 84
Tera (Thera, Santorin) 32–33, 66–67
Termopile 103, 227 Ugarit 30, 35, 40, 43
Termos 226 Ukrajina 64
Tesalija 26–29, 39–41, 53, 58, 60, 70, 88, Ulcinj 156 (gl. Olcinium)
102, 104–105, 119, 128, 130, 146, 148, Umbrija 281
154, 163, 165, 167, 172, 192, 196, 198, Urartu 51–52
210, 224–225, 227, 229, 241, 243, 252 Utika 91
Tezejon (Theseîon, Atene) 116
Thasos (gl. Tasos) Vaphio 31
Theodosía 64 Vardar 58, 162 (gl. Axios)
Thera (gl. Tera, Santorin) Vela luka (Korčula) 155
Thersileîon (Megalopolis) 148 Velia (gl. Eleja, Eléa)
Theseîon (prim. Atene) 117 Velika Frigija 141, 173, 192, 204, 206
Thessalonike 197, 224 Velika Grčija (prim. Magna Graecia in
Thúrioi 118 Megale Hellas) 63, 92, 98, 120–121,
Tibera 241 152–154, 156, 199, 252, 277
Tigris 52, 86, 99, 141, 176, 183, 194, 215, 218 Velika Kapadokija 206
Timav 243, 259, 260, 281 Velika Sirta 91
Tir 91, 175 Vergina 160, 170
Tirensko molje 153–154 Virunion (prim. Virunum) 259
Tirins 14, 25, 28, 34, 39, 47, 252 Virunum (prim. Virunion) 244, 258–259
Tirolska 247 Vis 155, 157, 258, 280 (gl. Issa)
Tomoi 65 Vrhnika 241
Torcello 267
Toskana 40, 91 Wiluša 35, 268
Tragurion (Trogir) 155, 258, 281
Trakija 73, 88, 91, 99, 102, 124, 130, 142, Zagorje (Hrvaško Z.) 246
145, 165–168, 172, 192, 194, 206, 225 Zakint (Zákynthos) 28, 119, 128, 146
Trapezunt (Trapezous) 64, 142 Zakkari 40
Triparádeisos 193 Zankle 62, 106 (prim. Messana)
Troada 35, 42, 112 Zela 230
Trogir (gl. Tragurion) Zgornja Panonija 241
Troja 14, 28, 39, 47, 48, 117, 239, 252, Zgornji Egipt 180
267–271 (gl. Ilion)
Trst 246, 261 Žafranovo polje (Krokopedíon) 165
Kazalo avtorjev
Aby, W. 98 Amit, A. 122

Adak, M. 275 Anderson, J.K. 151
Adams ,Ch. D. 161 Andreev, J.V. 16, 46
Adcock, E. 231 Andrewes, A. 74, 83, 121, 124
Adler, A. 244 Andronikos, M. 161, 170
Albertz, R. 277 Anello, P. 157, 257
Alfoldy, G. 136 Angeli Bertinelli, M.G. 280
Alonso Núñez, J.M. 22, 256 Anson, E.M. 185, 199, 218
IMENSKA KAZALA 309
Aubelj, B. 10, 20 Borza, E.N. 161, 170

Audring, G. 53 Bosi, R. 63, 64
Austin, M.M. 18 Bosworth, A. B. 171, 185
Bourriot, F. 136
Babič, M. 10, 19, 38, 255, 265 Božič, D. 259–261
Babić, I. 258, 265 Braccesi, L. 66, 121, 157, 243, 245,
Backhaus, W. 18 257–258, 267, 277, 281
Badian, E. 122 Bradač, F. 123
Balen, J. 280 Bradford Welles, C. 171
Bakker, E.J. 271–272 Bratož, R. 13, 15, 20, 239, 247, 260, 266
Balcer, J.M. 107, 122 Braunert, H. 212
Baltrusch, E. 276 Brémond, E. 137
Bandelli, G. 266 Brezzi, P. 20
Barceló, P. 68 Bringmann, K. 137
Bar-Kochva, B. 221 Brockmeyer, N. 18
Baslez, F. 17 Brodersen, K. 11, 221
Bauman, R.A. 136 Brownson, C.L. 124, 137, 141
Bayer, E. 121 Bruch, R. vom 16
Beaumont, R.L. 66 Brunner, K. 13
Behr, H.-J. 268–270 Brunt, P.A. 185
Behrwald, R. 272 Bryce, T.R. 47
Beloch, J. 15, 92 Buchholz, H.-G. 48, 256
Bengtson, H. 9, 15–16, 20–21, 46, 49, 83, Buckler, J. 150, 170
98, 109, 124, 138, 149, 161, 171, 187, Bugh, G.R. 95
191, 199, 203, 212, 231 Bultrighini, U. 276
Bentley, R. 14 Buraselis, K. 225, 278
Berger, S. 122 Burckhardt, J. 15
Beringer, W. 46 Burckhardt, L. A. 151
Berve, H. 74, 82, 108, 152, 185, 199 Burkert, W. 52, 237
Besson, W. 14 Burn, A.R. 87, 107
Bichler, R. 98, 139, 191 Busolt, G. 15
Bidez, L 241
Biegel, G. 268–270 Cabanes, P. 280
Billows, R.A. 218 Cambi, N. 258, 279–280
Bizas, M. 137 Campbell, D.A. 11
Bleckmann, B. 272, 276–277 Canjko B. 256
Bleicken, J. 20, 95, 123 Cantarella, R. 20, 22, 188
Bloedow, E.F. 136 Cargill, J. 150, 151
Blömbau, A. 277 Carradice, T. 23, 161, 170, 188
Blösel, W. 275 Cartledge, P. 55, 81, 123, 151
Blum, H. 268–269 Cary, E. 190
Boardman, J. 68 Cary, M. 191, 199, 203, 213
Böckh, A. 14 Caskey, J.L. 47
Boedeker, D. 271 Cassin, E. 30, 33, 38, 40, 46, 49, 52
Boegehold, A.L. 123 Castritius, H. 268–271
Boersma, J.S. 123 Caven, B. 152
Boffo, L. 281 Cawkwell, G.L. 150, 161, 169
Bogaert, R. 18 Cazelles, H. 231
Bohm, C. 182 Cedilnik, A. 256
Bonner, R.J. 72 Cessi, R. 243
Borowska, M. 123 Chadwick, J. 25–26, 38
Champollion, F. 25 Droysen, J.G. 14, 171, 175, 187, 191

Chaniotis, A. 22 Dular, A. 43
Christ, K. 16, 55, 76 Dular, J. 247, 260
Clark, G. 17 Dunbabin, T.J. 108
Clauss, M. 55 Dušanić, S. 16
Clavel, M. 64
Cobet, J. 47; 271 Eder, B. 38
Cohen, E.E. 123 Edgar, C.C. 23
Cohen, G.M. 221 Edmonds, J.M. 11
Cohn-Haft, L. 123 Edmunds, L. 136
Coldstream, J.N. 46 Ehrenberg, V. 53, 58, 83, 94, 98, 109, 124,
Condurachi, E. 16 149, 185
Connor, W.R. 136 Ehrhardt, N. 65, 67
Cook, R.M. 87, 90 Ellis, J.R. 169
Copolla, A. 279 Emlyn-Jones, C. J. 52
Corbato, C. 258 Engels, F. 18
Cordano, F. 63 Engels, J. 278
Cuscito, G. 243 Errington, M. 161, 225
Evans, A. 14, 15, 31–32
Čače, S. 16, 157, 258, 279–281 Evans, J.A.S. 107
Čečuk, B. 280
Faber, A. 280
D'Ercole M.C. 264, 281 Fašalek, J. 19, 124, 137, 141, 189
De Jong, I.J.F. 271–272 Felix, J. 97
Di Filippo Balestrazzi, E. 267 Ferguson, W.S. 198
Dandameyev, M.A. 87 Ferluga-Petronio, F. 38
Danek, G. 268 Ferrary, J.-L, 230
Danov, Ch.M. 16, 65 Finley, M. T. 18, 46, 47, 49, 55, 63, 95,
David, E. 151 136, 256
Davies, J.K. 47, 123, 151 Fischer, G. 275
Deger-Jalkotzy, S. 38, 47 Fontenrose, J. 59
Deininger, J. 256 Fornara, Ch.W. 95
Delcourt, M. 59 Forrest, W.G. 49, 55, 68, 76
Demandt, A. 53,76, 82, 87, 90, 95, 139, Fortmeyer, V. 205
160, 191, 231 Foster, B.O. 190
Desborough, V.R. d'A. 46 Fouquet, G. 275
Develin, R. 95 Foxhall, L. 47
De Polignac, F. 53 Fraser, P.M. 224
De Sanctis, G. 16 Freitag, K. 277
De Ste. Croix, G.E.M. 88, 136 Fritz, K. von 92, 98
Dickinson, O.T.P.K. 38 Frye, R.N. 87
Dillery, J. 137 Funke, P. 275–278
Dillon, M. 256
Dittenberger, W. 22 Gabrovec, S. 248
Dobesch, G. 170, 257–259 Gaffney, V. 280
Dolinar, K. 255 Gagarin, M. 72
Domić Kunić, A. 280 Gajdukevič, V.F. 16, 65
Donati, A. 280 Gallant, W. 82
Dover, K.J. 121, 124, 137, 255 Gantar, K. 10, 19, 45–47, 68, 70, 97, 188,
Dow, S. 26 191, 237, 251, 265
Dreher, M. 276 Garlan,Y. 18
IMENSKA KAZALA 311
Garland, L. 256 Hartmann, E. 275

Gauthier, Ph. 137, 150 Hatzopoulos, M.B. 170
Gehrke, H.-J. 9, 15, 20, 23, 171, 184, 187, Havelock, E. A. 43
189, 191, 203, 213, 230, 237, 276 Heckel, W. 185
Gernet, L. 137 Heidbüchel, F. 94
Geske, N. 275 Heideking, J. 121
Gillis, D. 108 Heine Nielsen, T. 276, 288
Giovannini, A 122 Heinen, H. 230, 278
Glei, R., 239 Heinrichs, J. 185
Glotz, G. 15 Helck, W. 52, 256
Göbl, R. 23 Helly, B. 151
Godley, A.D. 97 Helm, R. 13, 190
Goukowski, P. 256 Hengstl, J. 188
Gomme, A.W. 121, 124 Herder, J.G. 14
Gorini, G. 257, 261 Heurgon, J. 41,
Graciotti, S. 257 Heuss, A. 149, 184, 232
Graham, A.J. 67 Highnett, C. 107
Graham, J.W. 33 Hiller, F. 22
Grant, M. 20, 230–231 Hiller, S. 33, 38
Grassl, H. 17, 20, 247, 258–259 Hochschulz, B. 277
Green, P. 107, 171, 257 Hoheisel, K. 76
Greenstock, M.C. 122 Hölbl, G. 224
Griffith, G.T. 161, 169, 237 Hölkeskamp, K.-J. 275
Grilli, A. 260 Holladay, A.J. 81
Grimal, P. 191, 199, 203, 212 Holt, F.L. 185
Grošelj N. 263, 264, 267, 272, 274 Holzberg, N. 189
Grote, G. 14, 15 Homar, N. 255
Grotefend, F. 25 Hooker, J.T. 38, 47
Gruen, E.S. 226 Hopper, R.J. 18
Grütter, H.T. 275 Hornblower, S. 122, 124
Gschnitzer, F. 46, 270 Horvat, J. 241, 247
Guarducci, M. 22 Hriberšek., M. 265
Günther, W. 11 Hunter, V.J. 151
Guštin, M. 10 Hunt, A. S. 23
Huss, W. 41, 67, 91, 108, 224, 231–232
Haake, M. 277 Huxley, G.L. 55
Hafner, G. 33, 37–38, 46
Hägg. R., 33 Iliff Robson, E. 171
Hahn, I. 232 Ivanc, J. 265
Hamilton, C.D. 150
Hammond, N.G.L. 161, 164, 166, 169, Jacoby, P. 11
171, 185, 199, 225 Jahns, S. 277
Hampl, F. 98 Janez Vetrinjski 18
Handy, M. 276 Janke, A. 185
Hänsel, B. 20, 247, 266–267 Jean, G. 43
Hansen, G.C. 241 Jehne, M. 152, 150, 160
Hansen, M.H. 53, 95, 276–277 Jeličić-Radonić, J. 258, 280
Hanson, V.D. 81 Jenkins, G.K. 23, 137, 161, 170, 188, 209,
Harding, F. 38 217, 228
Harding, P. 151 Johanek, P. 275
Harris, D. 122 Jones, A.H.M. 55
Jones, H.L. 59, 243 Labud, G. 246

Jones, W.H.S. 97 Lagger, U. 275
Jung, F. 239 Lamb, WR.M. 123, 137
Just, R. 17, 123 Lambert, S.D. 94
Lamboley, J.-L. 280
Kagan, D. 123, 136, 276 Lang, F. 277
Kalan, V. 19, 124, 139, 264 Larsen, J.A.O. 226
Kalinka, E. 123 Latacz, J. 269
Kalleris, J.N. 169 Lateiner, D. 107
Karageorghis, V. 272, 277 Lavrenčič, M. 76
Karavites, P.P. 46 Le Bohec, S. 212
Kastelic, L 19, 20, 46, 97, 255, 258–259 Lehmann, G.A. 136, 141, 151, 226,
Katičić, R. 257–258 275–276
Katić, M. 258, 280 Lendle, O. 22, 141
Kavaš, M. 265 Leppin, H. 272, 275
Kern, S.J. 138 Leschhom, W 68
Kiechle, K. 121 Lesky, A. 16, 22, 46, 49, 188
Kienast, D. 107 Lévèque, P., 199
Kinzl, K.H. 74, 256, 277 Lévy, E. 136
Kirchner, J. 95 Lewis, D.M. 94
Kirigin, B. 158, 257–258, 279–281 Lhotsky, H. 18
Kirk, G.S. 47 Linhart, A. 18
Kirsten, E. 94 Link, S. 53, 55, 72, 76
Klemenc, A. 258 Lippold, A. 246
Klose, P. 231 Lisičar, P. 16, 157
Kluwe, E. 90, 94 Lloyd, A.B. 224
Knell, H. 123 Loening, C. 141
Knop, S. 256 Lombardo, M. 258
Kocijančič, G. 264–265 Lotze, D. 95
Kokole, M. 264 Loukopoulos, L.D. 170
Kolb, F. 90, 123, 269 Lukanc, I. 19
Kolonas, L. 277 Lukonin, V.G. 87
Korfmann, M.O. 268–269 Lund, H.S. 199
Kortüms, F. 14 Luni, M. 257, 281
Kos, P. 10, 19, 23, 157, 248 Luschnat, O. 125
Košar, J. 139 Luthar, O. 263–264, 267, 272, 274
Kovačić, V. 258
Kozličić, M. 157 MacDonald, B.R. 136
Kraay, C.M. 81 Mair, R. 159
Kraft, K. 94 Malkin, I. 68
Kranjc, J. 20, 72 Mann, C. 275
Kreissig, H. 221, 232 March, D.A. 169
Križ, B. 260 Marcus, R. 190
Križman, M. 243–245 Marek, Ch. 43
Krzyszkowska, O. 33 Margetić, L. 157
Kuhrt, A. 87, 221 Marin, E. 258
Kuntić-Makvić, B. 258, 280 Marinatos, S. 32, 33, 256
Kurz, D. 154 Marinčič, M. 265, 267,
Küthmann, H. 23, 137, 161, 170, 188, 209, Marinovič, L.P. 150
217, 228 Marolt, J. 20
Kutunarić, T. 280 Marsden, E.W. 185
IMENSKA KAZALA 313
Martin, J. 95 Narain, A.K. 183, 232

Marx, K. 18 Naso, A. 277
Masqueray, P. 137, 141 Natzel-Glei, S. 239
Mathieu, G. 137, 160 Neave, R.A.H. 161
Matijašić, R. 279 Németh, G. 275
Matošević, D. 266 Neugebauer, O. 237
Matz, F. 48 Nickel, R. 137
McEvans, G.J.P. 221 Niebuhr, G. 14, 15
McGlew, J.F. 74, 82 Niedermeyer, G. 231
McGregor, M.F. 122 Nightingale, G. 267
McKechnie, P.R. 138, 150 Nikolanci, M. 155
Mehl, A. 136, 199 Nikolitis, N.Th. 185
Meier, Ch. 61, 89, 93, 100, 115 Nilsson, M.P. 16, 35, 237
Meiggs, R. 122 Nixon, L. 33
Mellink, M.T. 47 Norlin, G. 137, 161
Meritt, B.D. 122 Novak, G. 155, 257
Merta, B. 13 Novaković, P. 266
Meursius, J. 14
Meyer, E. 15, 31, 35 Oelsner, J. 221
Meyer, K. 137 Oertel, F. 224
Mikalson, J.D. 94 Ogden, D. 151
Mihovilić, K. 258, 266, 267, Oldfather, C.H. 152
Millet, P. 123 Oliva, P. 55, 80, 151, 226
Miškec, A. 261 Olmstead, A.T. 87
Mitteis, L. 23 Ormerod, H.A. 157, 234
Mlinar, M. 260 Ozols, J. 183, 232
Momigliano, A. 20, 22, 231
Montagnari Kokelj, E. 266 Pabst, A. 275
Moore, J.M. 151, 160 Paci, G. 281
Moraw, S. 275 Page, D.L. 47
Moreau, A. 239 Panagl, O. 38
Morenz, S. 224 Papazoglou, F. 16, 161
Moretti, L. 188 Papenfuss, D. 275
Morgan, C. 59 Paranavitana, S. 232
Mosley, D.J. 231 Pareti, L. 16, 20
Mossé, C. 17, 74, 82, 95, 151–152 Parke, H.W. 150
Mosshammer, A.A. 108 Parker, 50, 55, 74
Moustakis, N. 277 Paschoud, F. 241
Movrin, D. 265 Paton, W.R. 189
Müller, C. 11 Patzer, A. 139
Müller, K.O. 14 Pauly, A. 11, 12, 21
Müller, R.A. 16 Pavan, M. 244
Munn, M.H. 151 Pearson, L. 66, 185
Müri, W 137, 141 Pečírka, J. 122
Murison, C.L. 185 Pedech, P. 138, 185
Murovec, B. 264 Pegan, E. 19
Musgrave, J.H. 161 Pelcky, Th. 18
Musiolek, P. 218 Peremans, W. 224
Musti, D. 63 Perrin, B. 68, 98, 171
Peskett, A.G. 190
Petech, L. 20
Petić, M. 280 Sanader, M. 258, 280–281

Petzold, K.E. 122 Sancisi-Weerdenburg, H. 87
Pfister, F. 184 Sanders, L.J. 152
Pfohl, G. 22 Sandys, J. 97
Piepenbrink, K. 276 Sarakinski, V. 279
Piganiol, A. 15 Sartori, F. 16
Pippidi, D.M. 16, 65 Scafuro, A.C. 123
Pobežin G. 263–264, 267, 272, 274 Schachermeyr, F. 16, 38, 185
Podlecki, A.J. 108 Schefold, K. 86, 177, 239
Pöhlmann, R.v. 15 Schilardi, D. 258
Poliakoff, M.B. 18 Schlange-Schöningen, H. 90
Post, F.J. 275 Schliemann, H. 14, 34
Powell, A. 76, 122 Schlumberger, J.A. 256
Prag, A.J.N.W. 161 Schmidt, J. 20
Préaux, C. 187, 191, 213, 231 Schmitt, H.H. 11, 221
Pribac, I. 256 Schmitt, T. 277
Price, M. 23, 161, 170, 188 Schmitz, W. 277
Pritchett, W.K. 17, 150 Schneider, C. 237
Proeva, N. 278–279 Schnurr-Redford, Ch. 275
Pugliese Carratelli, G. 59, 108 Schönleben, J. L. 18
Schrott, R. 269
Quass, F. 226 Schubert, C. 276
Schuller, W. 9, 15, 17–18, 20–21, 23, 33,
Raaflaub, K. 53 38, 46, 49, 55, 65, 72, 82, 98, 109,
Rachet, G. 38 122–124, 138
Raditsa, L. 230 Schulz, R. 276
Rausch, M. 276 Schütrumpf, E. 137, 150
Raviola, F. 257, 277 Schwandner, E.-L. 277
Rebula, A. 19, 190 Schwarz, F.F. 232
Reinsberg, C. 17 Sealey, R. 17, 123
Rendić-Miočević, D. 16, 157, 257 Seaton, R.C. 239
Rengakos, A. 272 Seck, F. 137
Rhodes, P.J. 95, 122, 151 Seeck, G.A. 123
Rich, J. 17, 81 Seel, O. 98, 161
Ritter, W. 218 Seibert, J. 171, 199, 218, 256
Robert, L. 15 Seidl, E. 224
Robertson, N. 80, 151 Segl, P. 256
Rolfe, J.C. 98, 171, 190 Shennan, Ch.L. 152
Rollinger, R. 269 Sherwin-White, S. 221
Roos, A.G. 191 Shimron, B. 98
Rosen, K. 169, 226 Shipley, G. 17, 81
Rosivach, V.J. 123 Shipley, W. 190
Rossignoli, B. 258, 280 Siems, K. 17, 76
Rostovtzeff, M. 16, 150, 191 Siewert, P. 107, 275
Ruehl, F. 98 Sigonius, C. 14
Ruschenbusch, E. 94, 122 Simič, V. 20, 46
Rüsen, J. 275 Simpson, R.H. 198
Sjöquist, E. 68
Sakellariou, B.M. 53 Skelac, G. 281
Salmon, J. 81 Slapšak, B. 239, 244, 258
Samons, L.J. 95, 122 Smarczyk, B. 136
IMENSKA KAZALA 315
Smith, C.F. 124 Traill, J.S. 94

Smith, G. 72 Treu, M. 123
Snodgrass, A.M. 46, 81 Troncoso, V.A. 278
Sordi, M. 152 Tsakmakis, A. 272
Souilhé, J. 151 Tuplin, Ch. J. 150–151, 272, 276
Sovre, A. 19, 20, 45, 50, 52, 54, 68–71, 73, Turner, E.G. 23
75, 77, 82–83, 88, 90, 97, 98, 108, 124,
128, 138, 146, 161, 171, 190–191, 199, Ulf, H. 46, 268–269, 271
251, 265
Spielvogel, J. 275 Valvasor, J.V. 18, 242
Stahl, M. 90 Van Hook, L. 137, 161
Stanton, G.R. 94 Vant Dack, E. 224
Stare, J. 18 Vanotti, G. 258
Starke, F. 268 Vatin, C. 234
Stein, H. 98 Vedaldi Iasbez, V. 243, 247
Stein-Hölkeskamp, E. 275 Ventris, M. 25, 36
Stella, L.A. 258 Vernant, J. P. 17
Stiewe, L. 189 Vickers, M. 81
Strasburger, G. 124, 137 Vidal-Naquet, P. 18, 20
Strauss, B. 269 Villard, F. 64
Strauss, B.S. 150 Vince, J.H. 161
Strobel, K. 266–267, 275–276 Vinogradov, J. 16, 65
Strocka, V.M. 136, 275 Visona, P. 157
Stroheker, K.F. 152 Von der Lahr, D. 82
Suić, M. 16, 157, 245, 257, 279 Vorländer, K. 20, 139, 237
Supičić, I. 280 Vött, A. 277
Svoljšak, D. 247 Vujnović, N. 280
Šašel Kos, M. 10, 156, 158, 190, 203, 241, Waddell, W.G. 189
247, 258–259, 263–264, 267, 272, 274, Wade-Gery, H. T. 122
280–281 Walbank, F.W. 189, 191, 225, 237, 272
Šašel, J. 241–244, 246–247 Waldherr, G.H. 255
Šešelj, L. 281 Wallace, R.W. 95
Šemrov, A. 248 Walser, G. 87
Šmit, J. 190 Walter, U. 107
Way, A.G. 190
Taifacos, I. 272, 277 Weber, E. 190
Talbert, R.J.A. 55, 76, 276 Weber, G. 278
Talbot, M. 264 v. Wees, H. 271, 272
Tarn, W.W. 171, 183, 212, 232, 237 Wehrli, C. 199
Tavčar, M. 19, 171 Weidauer, L. 81
Teržan, B. 10, 19, 247, 266–267 Weiler, I. 9, 16–18, 20, 21, 23, 26, 33, 38,
Thapar, R. 232 46, 49, 55, 59, 98, 109, 124, 138, 171,
Thewalt, V. 183, 232 191
Thommen, L. 55, 76 Weiskopf, M. 151
Thomsen, R. 93, 108 Welwei, K.-W. 275, 276
Thorley, J. 256 Welskopf, E.Ch. 226
Timpe, D., 272–274 Wemer, O. 97
Todd, S. 123 Werner, R. 67, 256
Torbagyi, M. 19 West, M.L. 18, 52
Torelli, A. 256 Westermann, L. 18
Westlake, H.D. 124, 150 Wolski, J. 221

White, H. 190 Wolters, R. 270
Whitehead, D. 95 Wood, E.M. 151
Wickert-Micknat, G. 46 Wood, N. 151
Wiesehöfer, J. 87, 221 Woodhead, A.G. 22, 157
Wilcken, U. 15, 23 Wooley, L. 30
Wilkes, J.J. 155, 157 Wylie, G. 151
Will, E. 15, 21, 22, 187, 190, 203, 230
Will, W. 185 Zahrnt, M. 107–108, 169, 185
Winckelmann, J.J. 14 Zaninović, M. 257, 258, 279, 280
Winkelmann, F. 22, 49 Zeilinger, G. 275
Winterling, A. 277 Zimmermann, B. 137, 141
Wirth, G. 161, 169, 171, 185, 191 Zimmermann, K. 256
Wissowa, G. 12, 21 Zlobec, B. 259–260
Wolf, A. 14 Zoepfel, R. 136
Wolf, W. 30, 40 Zoumboulakis, K. 278
Wolff, H. 136, 260
Wolff, H.J. 151, 224 Župančič, M. 246
OSTALI DODATKI 317
Mitja Saje: ZGODOVINA KITAJSKE, OBDOBJE QING. OD TRADICIONALNE

DO MODERNE KITAJSKE.
Alojzija Židan: AKTIVNO UČENJE MLADIH V DRUŽBOSLOVJU
Juš Kocijan: PRAKTIKUM REGULACIJSKE TEHNIKE
Frane Adam: KOMPENDIJ SOCIOLOŠKIH TEORIJ
Igor Grdina: STAREJŠA SLOVENSKA NABOŽNA KNJIŽEVNOST
Marjanca Kos, Boris Bulog: EMBRIOLOGIJA VRETENČARJEV
Mirko Zupančič: TEORETSKE OSNOVE MEŠČANSKE DRAME V 18. STOLETJU
Igor Jerman, Artur Štern: EVOLUCIJA S TEORETIČNO BIOLOGIJO IN TEMELJI
MOLEKULARNE EVOLUCIJE
Jasna Štrus: NAVODILA ZA VAJE IZ SPLOŠNE ZOOLOGIJE: 1.del
Marina Dermastia, Boris Turk: BOTANIKA – DELOVNI ZVEZEK
Kristina Sepčić, Gregor Anderluh, Tom. Turk, Peter. Maček: BIOKEMIJSKI
PRAKTIKUM
Alojzija Židan: DIDAKTIZACIJA DRUŽBOSLOVJA ZA MLADE
Marija Štefančič, Vida Pohar: EVOLUCIJA ČLOVEKA, OKOLJE IN KULTURE
V PLEISTOCENU
Rajko Bratož: GRŠKA ZGODOVINA
Dejan Jelovac: POSLOVNA ETIKA
Blagajana Herzog - Velikonja, Kristina Gruden: PRAKTIKUM IZ MOLEKULARNE
BIOLOGIJE
Dominik Vodnik: SIMBIOZE IN PARAZITIZEM. Laboratorijske in terenske vaje
Karmen Šterk: O TEŽAVAH Z MANO. Antropologija, lingvistika, psihoanaliza
Tomaž Perovič, Špela Šipek: TV NOVICE
Miha Janc, Maja Rupnik: SPLOŠNA MIKROBIOLOGIJA. Navodila za vaje
več avtorjev: UVOD V UMETNOSTNO ZGODOVINO
Goran Bervar: C++ NA KOLENIH
Gerhard Jäger: UVOD V KLASIČNO FILOLOGIJO
Jasna Štrus, Damjana Drobne, Primož Zidar: NAVODILA ZA VAJE IZ SPLOŠNE
ZOOLOGIJE: 2.del
Simona Prevorčnik: NAVODILA ZA VAJE IZ SISTEMATSKE ZOOLOGIJE
NEVRETENČARJEV
Jasna Štrus: SPLOŠNA ZOOLOGIJA. Učbenik
Igor Jerman, Artur Štern: MOLEKULSKA EVOLUCIJA
Igor Jerman, Artur Štern: EVOLUCIJA S TEORETIČNO BIOLOGIJO
več avtorjev: PLIOCENSKI IN PLEISTOCENSKI HOMINIDI. Nove evolucijske
razlage
več avtorjev: PODOBA, POGLED, POMEN
Tadej Praprotnik: IDEOLOŠKI MEHANIZMI PRODUKCIJE IDENTITET.
Od identitete k identifikaciji.
A. Bavec, J. Stojan, M. Zorko: NAVODILA ZA LABORATORIJSKE VAJE
IZ BIOKEMIJE
Svetlana Slapšak: ZA ANTROPOLOGIJO ANTIČNIH SVETOV. Uvod h knjigi

PODOBA, POGLED, POMEN
Herbert Grundmann: ZGODOVINOPISJE V SREDNJEM VEKU
več avtorjev: WAR DISCOURSE, WOMEN’S DISCOURSE
Miran Štuhec: NARATOLOGIJA. Med teorijo in prakso
Boštjan Marko Turk: BERGSONIZEM IN NJEGOV POLOŽAJ V DUHOVNI
ZGODOVINI SLOVENCEV
Martin Juvan, Matjaž Zaveršnik: VAJE IZ PROGRAMIRANJA.
C, C++ in Mathematica
Blagajana Herzog - Velikonja, Kristina Gruden: PRAKTIKUM IZ MOLEKULARNE
BIOLOGIJE. Teoretični del
Andrej Pogačnik: UREJANJE PROSTORA ZA TRETJE TISOČLETJE
Blagajana Herzog - Velikonja, Kristina Gruden, Lejla Pašić: PRAKTIKUM
IZ MOLEKULARNE BIOLOGIJE
Maja Rupnik, Polona Zalar, Miha Janc: SPLOŠNA MIKROBIOLOGIJA.
Navodila za vaje
Tanja Žigon: NEMŠKO ČASOPISJE NA SLOVENSKEM
Štefan Vevar: TEMELJNI ASPEKTI IN PRINCIPI TEORIJE LITERARNEGA
PREVAJANJA
več avtorjev: NASTAJANJE STROKOVNIH IN ZNANSTVENIH BESEDIL.
Med pisanjem in družbenim kontekstom
Miha Pintarič: TRUBADURJI
več avtorjev: COOLTURA: UVOD V KULTURNE ŠTUDIJE
Darja Zaviršek, Jelka Zorn, Petra Videmšek: INOVATIVNE METODE
V SOCIALNEM DELU: Opolnomočenje ljudi, ki potrebujejo podporo
za samostojno življenje
Polona Zalar, Nina Gunde - Cimerman: TAKSONOMIJA IN IDENTIFIKACIJA GLIV
Ana Plemenitaš, Bronislava Črešnar, Marija Žakelj - Mavrič: BIOKEMIJA USTNE
VOTLINE
Tomaž Makovec: BIOKEMIJA I. Navodila za vaje
Jernej Logar: PROTOZOOLOGIJA
Majda Hrženjak: SIMBOLNO – IZBRANA POGLAVJA IZ FRANCOSKEGA
STRUKTURALIZMA
Jasna Štrus: SPLOŠNA ZOOLOGIJA. Učbenik (druga, popravljena izdaja)
Jasna Štrus: NAVODILA ZA VAJE IZ SPLOŠNE ZOOLOGIJE: 1. del (druga,
popravljena izdaja)
Jasna Štrus, Damjana Drobne, Primož Zidar: NAVODILA ZA VAJE IZ SPLOŠNE
ZOOLOGIJE: 2. del (druga, popravljena izdaja)
Bojan Žalec: SPISI O VEBRU
več avtorjev: STATISTIČNI TERMINOLOŠKI SLOVAR
Gorazd Urbanič, Mihael J. Toman: VARSTVO CELINSKIH VODA
Matevž Likar, Marjana Regvar: PRAKTIKUM FIZIOLOGIJE RASTLIN
Vida Miloševič Arnold, Milko Poštrak: UVOD V SOCIALNO DELO
Simona Prevorčnik: NAVODILA ZA VAJE IZ SISTEMATSKE ZOOLOGIJE
NEVRETENČARJEV (druga, dopolnjena izdaja)
Rajko Bratož: GRŠKA ZGODOVINA (druga, dopolnjena izdaja)
Nike Kocijančič Pokorn: MISLITI PREVOD. Izbrana besedila iz teorije prevajanja
od Cicerona do Derridaja
Tomaž Makovec: UVOD V BIOKEMIJO. Naloge z rešitvami
Mitja Velikonja: MITOGRAFIJE SEDANJOSTI. Študije primerov sodobnih
političnih mitologij
Jasna Dolenc Koce: SPLOŠNA BOTANIKA
OSTALI DODATKI 319
več avtorjev: MEDIJSKA KULTURA

Frane Adam, Matevž Tomšič: KOMPENDIJ SOCIOLOŠKIH TEORIJ
(druga, dopolnjena in popravljena izdaja)
Darja Kobal, Janez Kolenc, Nada Lebarič, Bojan Žalec: SAMOPODOBA MED
MOTIVACIJO IN TEKMOVALNOSTJO. Interdisciplinarni pristop
Kristina Sepčić: BIOKEMIJSKI PRAKTIKUM ZA PEDAGOGE
Florica Hrubaru, Primož Grešak, Janez Rebec, Martina Nemarnik: UČBENIK
ROMUNSKEGA JEZIKA ZA SLOVENCE
Tadeja Trošt Sedej: EKOLOGIJA RASTLIN. Priročnik za vaje
Urška Batista: GOJENJE SESALSKIH CELIC V IN VITRO POGOJIH
Maja Rupnik, Polona Zalar, Martina Turk, Miha Janc: SPLOŠNA MIKROBIOLOGIJA.
Navodila za vaje (tretja, dopolnjena izdaja)
Peter Trontelj: VRETENČARJI SLOVENIJE. Gradivo za vaje iz zoologije strunarjev
Rodney F. Boyer: TEMELJI BIOKEMIJE
Anton Mlinar: EVTANAZIJA
Stane Kavčič, Luka Juvančič, Urban Sila: AGRARNA EKONOMIKA IN
EKONOMIKA KMETIJSKIH GOSPODARSTEV. Računske naloge z rešitvami
Valentina Hlebec, Tina Kogovšek: MERJENJE SOCIALNIH OMREŽIJ
Ksenija Vidmar Horvat: GLOBALNA KULTURA
Andrej Vilfan, Gojmir Lahajnar: ZBIRKA RAČUNSKIH NALOG IZ BIOFIZIKE
Z NAKAZANIMI REŠITVAMI
več avtorjev: TEMATOLOGIJA. Izbrana poglavja
Boris A. Novak: POGLEDI NA FRANCOSKI SIMBOLIZEM
Tomaž Makovec in sodelavci: BIOKEMIJA I. Navodila za vaje (druga, popravljena
in dopolnjena izdaja)
Marjanca Starčič Erjavec, Nina Gunde - Cimerman, Blagajana Herzog Velikonja:
PATOGENI MIKROBI
Rajko Bratož: RIMSKA ZGODOVINA 1
Aljoša Bavec, Matjaž Zorko, Jure Stojan: NAVODILA ZA LABORATORIJSKE VAJE
IZ BIOKEMIJE S TEORETIČNIM DODATKOM
Miha Javornik: ZLATI VEK RUSKE KULTURE. Poti ruske umetniške besede
1670-1840
Jasna Štrus, Rok Kostanjšek: BIOLOGIJA ŽIVALSKE CELICE
Goran Bervar: C++ NA KOLENIH (druga, posodobljena izdaja)
Marinka Drobnič Košorok, Blanka Premrov Bajuk, Sabina Berne: BIOKEMIJA
ZA ŠTUDENTE VETERINE. Učbenik s praktičnimi primeri
Gregor Anderluh, Peter Maček, Kristina Sepčić, Tom Turk: EKSPERIMENTALNE
METODE V BIOKEMIJI
Gregor Anderluh, Andrej Bavdek, Kristina Sepčić: PRAKTIKUM IZ BIOKEMIJE.
Za študente prvostopenjskega bolonjskega programa Biologija
Darja Žgur - Bertok, Marjanca Starčič Erjavec: TEORETIČNE OSNOVE
IN NAVODILA ZA VAJE PRI PREDMETU MIKROBNA GENETIKA
več avtorjev: TEMATOLOGIJA. Izbrana poglavja (druga, popravljena in dopolnjena
izdaja)
Milan Balažic: ROJSTVO SLOVENSKE DEMOKRACIJE iz duha državljanske
vojne
Huiqin Wang: KALIGRAFIJA KOT UMETNOST
Rajko Bratož: GRŠKA ZGODOVINA (tretja, dopolnjena izdaja)
Knjige so na voljo po študentski ceni v knjigarni Beletrina (Novi trg 2, Ljubljana)

in na internetu na naslovih www.studentskazalozba.si, www.zalozba.org
ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ČASOPISA
Na upravi Zgodovinskega časopisa (SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, telefon +386(1) 2411

200, e-pošta: info@zgodovinskicasopis.si) lahko naročite naslednje zvezke knjižne zbirke ZČ:
1. Edvard Kardelj – Separans in slovensko zgodovinopisje. Zbornik razprav. 1980, 44

str. – 1,00 €.
2. Franc Šebjanič: Šolnik in domoljub Adam Farkaš (1730–1786). 1982 (ponatis 1999),
28 str. – 0,50 €.
3. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Zbornik razprav. 1987, 134 str.
– 3,00 €.
4. Dušan Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku. 1987, 76 str. – 1,60 €.
5. Janez Cvirn: Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861–1907. 1988,
88 str. – 2,00 €.
6. Predrag Belić: Prva tri desetletja jezuitov in Slovenci (1456–1569). 1989, 40 str. –
0,80 €.
7. Marta Verginella: Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju. 1990, 36 str. – 0,80 €.
8. Rajko Bratož: Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4.
do 8. stoletja. 1990, 72 str. + priloga – 1,60 €.
9. Petra Svoljšak: Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno. 1991, 56 str. –
1,20 €.
10. Bogo Grafenauer: Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje. 1994, 44 str. –
1,00 €.
11. Peter Štih: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem.
1994, 266 str. – 6,00 €.
12. Rajko Bratož: Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev. 1994,
48 str. – 1,00 €.
13. Miha Kosi: Templarji na Slovenskem. Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj
srednjeveške zgodovine Prekmurja, Bele Krajine in Ljubljane. 1995, 48 str. – 1,00 €.
14. Marjeta Keršič Svetel: Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama. 1996, 88 str.
– 2,00 €.
15. Olga Janša-Zorn: Historično društvo za Kranjsko. 1996, 320 str. – 12,00 €.
16. Tamara Griesser Pečar – France Martin Dolinar: Rožmanov proces. 1996, 317 str. –
12,00 €.
17. Andrej Pleterski: Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov. 1997, 60 str. – 2,00 €.
18. Rajko Bratož: Grška zgodovina. Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano litera-
turo. 1997, 268 str. – razprodano.
19. Rok Stergar: »Vojski prijazen in zaželen garnizon« : Ljubljanski častniki med pre-
lomom stoletja in prvo svetovno vojno. 1999, 88 str. – 3,00 €.
20. Peter Rustja: Med Trstom in Dunajem. Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru
(1873–1897). 1999, 336 str. – 10,00 €.
21. Herbert Grundmann: Zgodovinopisje v srednjem veku. Zvrsti – obdobja – posebno-
sti. Prev. Janez Mlinar, 2000, 84 str. – 6,00 €.
22. Ivan Vogrič: Slovenski književniki in 1. svetovna vojna. 2001, 46 str. – 2,00 €.
23. Božo Repe: Slovenci v osemdesetih letih. 2001, 86 str. – 6,00 €.
24. Peter Rustja: Otokar Rybář v dunajskem parlamentu, I. del. 2001, 96 str. – 4,00 €.
25. Erik Dolhar: Boj za slovenstvo Kanalske doline. Od TIGR-a do volitev 1946. 2002,
368 str. – 12,00 €.
26. Rajko Bratož: Grška zgodovina. Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano litera-
turo. (Druga, dopolnjena izdaja) 2003, 304 str. – 20,00 €.
OSTALI DODATKI 321
27. Janko Pleterski: Koroški plebiscit 1920. Poskus enciklopedične razlage gesla o
koroškem plebiscitu / Kärntner Volksabstimmung 1920. Versuch einer enzyklopädi-
schen Auslegung des Stichwortes »Kärntner Volksabstimmung«. 2003, 64 str. – 3,00 €.
28. Peter Rustja: Otokar Rybář v dunajskem parlamentu, II. del. 2003, 64 str. – 3,00 €.
29. Regionalni vidiki slovenske zgodovine. 2004, 176 str. – 8,00 €.
30. Janez Cvirn: Boj za sveti zakon. 2005, 111 str. – 10,00 €.
31. Zwittrov zbornik. 2006, 95 str. – 10,00 €.
32. Mitsko in stereotipno v pogledu na slovensko zgodovino. 2006, 369 str. – 12,50 €.
33. Rajko Bratož: Rimska zgodovina I. 2007, 528 str. – 48,00 €.
34. Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec: Slowenische Geschichte : Gesellschaft –
Politik – Kultur. 2008, 559 str.
35. Evropski vplivi na slovensko družbo. 2008, 490 str. – 16,00 €.
36. Hans-Dietrich Kahl: Streifzüge durch das Mittelalter das Ostalpenraums ausgewählte
Abhandlungen (1980–2007). 2008, 502 str. – 45,00 €.
37. Branko Marušič: Mejačevi iz Komende : slovenska družina v dogajanjih miru in
vojne. 2009, 220 str. – 19,50 €.
38. Borut Batagelj: Izum smučarske tradicije: kulturna zgodovina smučanja na Sloven-
skem do leta 1941. 2010, 512 str. – 41,00 €.
39. Migracije in slovenski prostor od antike do danes. 2010, 705 str. – 29 €.
zbirka 40 ISSN 1408-3531
Zč
Rajko Bratož
Grška zgodovina
***
Zbirka Zgodovinskega časopisa 40
Odgovorni urednik: Peter Štih
Uredniški odbor: Tina Bahovec, Bojan Balkovec, Borut Batagelj, Rajko Bratož,
Ernst Bruckmüller, Ivo Goldstein, Žarko Lazarević, Dušan Mlacović, Božo Repe,
Franc Rozman, Janez Stergar, Marta Verginella, Peter Vodopivec, Marija Wakounig
Zbirka Scripta
Odgovorni urednik: Boštjan Resinovič
Uredniški odbor: Rok Stergar, Helena Maher Resinovič, Darko Vertačnik, Barbara Zych,
Boštjan Resinovič
Imenska kazala: Matjaž Rebolj
Jezikovni pregled: Jonatan Vinkler in Alenka Cedilnik
Knjigo opremila: Emina Frljak
***
Izdali: Zveza zgodovinski društev Slovenije in Študentska založba
Izid sta finančno podprli Javna agencija za knjigo Republike Slovenije

in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije
***
Tisk: Littera Picta d. o. o., Ljubljana 2010
Tretja dopolnjena izdaja
Naklada: 600 izvodov

Ska Zgodovina

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Ska Zgodovina

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

ZGODOVINSKI

Zveza zgodovinskih društev Slovenije

ISBN 978-961-6777-07-0 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije)

Zbirka Zgodovinskega časopisa izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo RS in Ministrstv­a

Na naslovnici je fragment atenskega davčnega seznama iz 440–439 pr.Kr. (po Anthony

7.3.3. Kolonizacija severne obale Egejskega in obale Jonskega morja;

2.7. Grki na Zahodu v obdobju pentekontaetije........................................................... 120

2. Boj za Aleksandrovo državo......................................................................................... 191

Kratek pregled grške zgodovine s temeljnimi viri in izbrano literaturo ni re-

njih, v vseh ozirih bistve­no zaostajajo za raziskavami rimske zgodovine, ki imajo

Ljubljana, v aprilu 1997 Avtor

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV

ANSl Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975.

r. rojen (letnica rojstva)

1. Zanimanje za grško zgodovino in razvoj

1.1. Od pozne antike do poznega srednjega veka

Kritično raziskovanje grške zgodovine sega na začetek 19. stoletja, ven-

avtorjev pa so bila nedostopna ali celo nepoznana. Tudi bizantinska historiografija

1.2. Od 16. stoletja do današnjega časa

Prve pomembne monografije s posameznih področij grške zgodovine so na-

virov. Pojavila se je potreba po sintezi spoznanj literarnega izročila in arheoloških

tudi nekateri novejši konceptualni pogledi na grško zgodovino, ki jih omenjamo

1.3. Sodobno raziskovanje grške zgodovine: nove teme in novi pogledi

Zaradi izjemnega obsega virov in dejansko nepregledne sekundarne litera-

Vernant in drugi), ki je – z dostikrat esejističnim načinom pisanja – poskušala

2. Raziskovanje grške zgodovine pri Slovencih

manja za grško književnost, najpomembnejša dela pa so ustvarili klasični filologi.

und soziale Oberschichten im früheisenzeitlichen Südosteuropa, v: B. Hänsel (izd.),

3. Temeljni študijski pripomočki

3.1. Uvodi v študij grške zgodovine

1. H. Bengtson, Einführung in die Alte Geschichte, München 1975 (7. izdaja).

3.2. Velike sinteze celotne grške zgodovine

1. The Cambridge Ancient History II–IX, Cambridge 1970–1994 (druga in tretja

3.3. Izbor najvažnejših zgodovinskih revij

1. Bulletin de correspondance hellénique, École Française d'Athènes.

3.4. Temeljni bibliografski in leksikalni priročniki

1. L'année philologique, Paris 1928 ss. (tekoča bibliografija).

4. Viri za grško zgodovino

4.1. Literarni viri (predvsem zgodovinopisje)

Preglede literarnih virov, vključno s historiografijo, prinašajo vse literarne

Preglede grške historiografije prinašajo vsi boljši pregledi grške zgodo­

4.2. Epigrafski, papirološki in numizmatični viri

Tako imenovane pomožne zgodovinske vede so se razvile ob odkritju in raz­

• Temeljne objave in obravnave s področja papirologije: serija Oxyrhynchus Papyr­i

4.3. Arheološka izkopavanja in topografija

Z velikimi izkopavanji od druge polovice 19. stol. dalje, zlasti pa s povojni-

5. Časovna razdelitev (periodizacija) in prostor

II. PREDHOMERSKA GRČIJA

1. Viri in temeljna literatura

Najstarejša kultura Grkov je zapustila tudi precej pisanih virov, ki so postali

2. Prihod Indoevropejcev v Grčijo

otokov sorazmeroma lahek dostop do Male Azije in Krete. Stalnica bistvenega

Poleg kamnitega orodja so nosilci te kulture uporabljali tudi orodje iz obsidiana,

tudi v Argolidi in drugod na Peloponezu ter v Bojotiji, arkadsko-eolski (ahajski)

medtem ko je drugi višek minojske kulture približno sočasen z zgodnjo mikensko

Ploščica z napisom v linearni A pisavi,

Ko je prva visoka kretska kultura ok. 1700 na katastrofalen način propadla,

(ok. 1200; zastopniki tega gledanja povezujejo uničenje minojske civilizacije z

4.1. Kratek pregled

Naselitev Indoevropejcev v Grčiji je v arheologiji pustila sorazmeroma malo

kjer je prebivalo bojevito plemstvo. Nad slojem svobodnjakov se je izoblikoval sloj

Grška junaška epika pripoveduje o državi kralja Agamemnona v Argolid­i,

so se knezi povezovali, pri čemer so enega njih priznavali za hegemona in se mu

Zbirka Zgodovinskega časopisa izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo RS in Ministrstva

njih, v vseh ozirih bistveno zaostajajo za raziskavami rimske zgodovine, ki imajo

Preglede grške historiografije prinašajo vsi boljši pregledi grške zgodo

Tako imenovane pomožne zgodovinske vede so se razvile ob odkritju in raz

• Temeljne objave in obravnave s področja papirologije: serija Oxyrhynchus Papyri

Grška junaška epika pripoveduje o državi kralja Agamemnona v Argolidi,

Pred pritiskom (prednikov) Tračanov so se Frigijci umaknili v Malo Azijo

drzni pomorščaki in roparji. Feničanski izvor predmetov, zlasti kovinskih izdel-

sredozemskega bazena, le na Vzhodu je obstoj prednjeazijskih velikih držav (zlasti

V 7. in 6. stol. je postala cilj grških kolonistov tudi zelo negostoljubna severna

Vzroki za kolonizacijo niso več sporni. Tudi zastopniki mnenja, da je kolo

Drugi element postopne demokratizacije plemiške države je bil zapis veljav

Iz notranjih sporov in strankarskih bojev znotraj plemstva se je razvila tiranija.