UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTINE TUDIJE

JAN COTI

V ZNAMENJU ORLA :
PO SLEDEH RIMSKIH VOJAKOV V SLOVENIJI OD USTANOVITVE
AKVILEJE DO VDORA MARKOMANOV IN KVADOV

MAGISTRSKO DELO

Koper, 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTINE TUDIJE

JAN COTI

V znamenju orla :
po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do vdora
Markomanov in Kvadov

Magistrsko delo

tudijski program: Arheoloka dediina Sredozemlja

Mentorica: izr. prof. dr. Irena Lazar

Koper, 2014

ZAHVALA
Rad bi se zahvalil svoji mentorici Izr. prof. dr. Ireni Lazar za strokovno svetovanje,
potrpeljivost in spodbudo pri nastajanju magistrskega dela. Posebna zahvala gre druini in
prijateljem, ki so me vselej podpirali, ter po potrebi tudi pomagali in svetovali. Ne smem pa
pozabiti tudi na Andreja Prelonika, ki mi je pomagal pri iskanju potrebne in dodatne
literature.

Povzetek
V znamenju orla: po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do
vdora Markomanov in Kvadov
Magistrsko delo temelji na metodi teoretinega preuevanja oziroma na analizi vsebine pisnih
virov. Analiza temelji na preuevanju izsledkov arheolokih raziskav ter zgodovinskih in
vojakih tudij, ki se nanaajo na prostor dananje Slovenije v asu Rima. Naloga je teoretine
narave, njen namen pa je predstaviti s pomojo antinih virov in strokovne literature
prisotnost in sestavo rimske vojske od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov
na obmoje dananje Slovenije. Na osnovi predelane literature so zajeti objavljeni rimski
vojaki napisi, ki so zbrani v katalogu in pod vsako tabelo analizirani glede na vojake
funkcije in enote izpriane na napisih.

Kljune besede: antika, antini Rim, rimska vojska, vojake enote, vojake funkcije, vojaka
zgodovina

Abstract
In the sign of the eagle: following the traces of roman soldiers in Slovenia between the
foundation of Aquileia and the invasion of the Marcomanni and the Quadi

This master's thesis is based on the theoretical study i.e. analysis of the content of written
sources. The analysis model describes the examined results of archaeological, historical and
military studies relating to the territory of today's Slovenia during the Roman period. The
thesis is of theoretical nature. Its aim is to explain the presence and the structure of the roman
army in present-day Slovenia between the foundation of Aquileia and the invasion of the
Marcomanni and the Quadi. On the basis of examined literature the thesis also includes
already published Roman military inscriptions which are collected in a catalog and accurately
analyzed according to military functions and units mentioned on inscriptions.

Key words: antiquity, ancient Rome, roman army, military units, military functions, military
history

IZJAVA O AVTORSTVU
tudent/-ka JAN COTI, z vpisno tevilko 92102020,
vpisan/-a na tudijski program Arheoloka dediina Sredozemlja, 2. stopnja,
rojen/-a 16. 6. 1987 v kraju Koper, sem avtor/-ica
(ustrezno oznai)

zakljunega seminarskega dela

diplomskega dela

magistrskega dela

doktorske disertacije

z naslovom: V ZNAMENJU ORLA : Po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve

Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloeno delo izkljuno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,
navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti
prenesena v predloeno delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloenem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po
zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS t. 16/07 UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloeno delo
in za moj status na UP FH;
- je elektronska oblika identina s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je
elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

KAZALO
UVOD ................................................................................................................................ 1
1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOJE DANANJEGA
SLOVENSKEGA PROSTORA ......................................................................................... 3
1.1 OBDOBJE POZNE REPUBLIKE ............................................................................... 3
1.2 VOJAKI POLOAJI (DOLNOSTI, ODGOVORNOST IN PRAVICE) RIMSKIH
VOJAKOV V POZNOREPUBLIKANSKEM OBDOBJU ............................................... 7
2 PRVI VOJAKI POSEGI NA DANANJEM SLOVENSKEM PROSTORU ............. 8
2.1 USTANOVITEV AKVILEJE ...................................................................................... 8
2.2 OBALNI PAS .............................................................................................................. 9
3 PRIHOD LEGIONARJEV NA OBMOJE SLOVENSKEGA KRASA IN
NOTRANJSKE ................................................................................................................ 11
3.1 GRAD PRI MIHELU............................................................................................... 12
4 RIMSKA VOJSKA V ASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA ......................... 14
4.1 OPREMA RIMSKIH LEGIONARJEV ..................................................................... 15
4.2 PROSTOR DANANJE SLOVENIJE V ASU CEZARJEVIH OSVAJALNIH
POHODOV ...................................................................................................................... 16
5 POLITINI VZPON OKTAVIJANA .......................................................................... 17
5.1 VOJAKE REFORME GAJA OKTAVIJANA AVGUSTA .................................... 18
5.2 OPREMA LEGIONARJEV ....................................................................................... 20
5.3 PROSTOR DANANJE SLOVENIJE V ASU OKTAVIJANOVE
INTERVENCIJE V ILIRIKU IN DELMATSKO-PANONSKEGA UPORA ................ 21
5.3.1 GRAD PRI REKI .................................................................................................... 22
5.3.2 NASELBINA DOLGE NJIVE................................................................................ 23
5.3.2.1 UPOR RIMSKIH MANIPLOV V NAVPORTU................................................. 24
5.3.3 VOJAKE NAJDBE IZ REKE LJUBLJANICE .................................................... 25
6 LEGIJSKI TABORI ...................................................................................................... 26
6.1 KRATKOTRAJNI TABORI NA OBMOJU LJUBLJANSKE KOTLINE ............ 26

6.1.1 STAREJI VOJAKI TABOR (KONEC 1. st. pr. n. t.) ....................................... 29

6.1.2 MLAJI VOJAKI TABOR (POZNO AVGUSTEJSKO OBDOBJE/ZAETEK
1. st. n. t.) ........................................................................................................................ 30
6.1.3 EMONO SO POMAGALI GRADITI LEGIONARJI ............................................ 30
6.2 VIA MILITARIS NAUPORTUS SISCIA .............................................................. 31
6.3 TABOR OSME AVGUSTOVE IN TRINAJSTE DVOJNE LEGIJE ....................... 33
6.4 TABOR DRUGE ITALSKE LEGIJE ........................................................................ 35
6.4.1 OPEKARNA DRUGE ITALSKE LEGIJE............................................................. 37
7 ARHEOLOKI SLEDOVI POVEZOVANJA STAROSELSKEGA PREBIVALSTVA
Z RIMSKO VOJSKO....................................................................................................... 38
8 RAZISKOVALNI DEL MAGISTRSKEGA DELA .................................................... 40
8.1 RAZISKOVALNI PROBLEM .................................................................................. 40
8.2 RAZISKOVALNO VPRAANJE ............................................................................. 40
8.3 METODA RAZISKOVANJA ................................................................................... 41
8.4 REZULTATI RAZISKOVANJA .............................................................................. 42
SKLEP .............................................................................................................................. 65
LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 67

UVOD
V magistrskem delu smo se oprli na temeljno metodo teoretinega preuevanja
oziroma na analizo vsebine pisnih virov. Z njo smo preuili znanstveno-teoretina,
raziskovalna in strokovna dela. Analiza je temeljila na preuevanju izsledkov arheolokih
raziskav ter zgodovinskih in vojakih tudij, ki se nanaajo na prostor dananje Slovenije v
asu Rima. Za opisovanje in prikazovanje dejstev v zvezi z obravnavanim problemom smo
uporabili deskriptivno metodo. Z njo smo opisali rimsko vojsko, njeno zapuino in razmere,
ki so kljune za prodor na prostor dananje Slovenije. Kot eno od izhodi magistrskega dela
smo uporabili knjiico Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji In the Footsteps of Roman
Soldiers in Slovenia, ki je nastala leta 1993 pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za
varstvo kulturne in naravne dediine.
Magistrsko delo je strukturirano v tri dele. V prvem delu bomo predstavili sestavo
rimske vojske in asovni okvir prvih prodorov na obmoja dananje Slovenije. Tu bo glavni
poudarek na ustanovitvi Akvileje in histrskih vojnah ter prihodu rimske vojske v krako regijo
dananjega slovenskega prostora. V drugem delu bo sledil opis reformirane vojske, ki je
delovala v asu Cezarjevih osvajanj in soasno dogajanje na naem prostoru. Politini vzpon
Oktavijana in vzpostavitev principata je as, ko lahko govorimo o konkretnejih materialnih
vojakih ostankih na obmoju dananje Slovenije. Med te sodijo kosi legionarske opreme in
oroja z obmoij kot so: Dolge njive pri Vrhniki, Grad pri Reki in reka Ljubljanica, ki
izpriujejo razlina zgodovinska dogajanja v povezavi z rimsko vojsko. Prav tako je potrebno
omeniti tudi poznolatenske grobove z rimsko vojako opremo z idrijsko-cerkljanskega
obmoja in Verduna pri Stopiah, ki priajo o procesu romanizacije.
Glavni vir za preuevanje rimske vojske so poleg oroja in vojake opreme, tudi
antini pisni viri, ki dokazujejo prisotnost posameznih legij ter navajajo postavljanje legijskih
taborov. Slednji so posebej pomembni, ker so na obmoju nekaterih od njih ali v neposredni
bliini kasneje zrasla mesta. Bogat doprinos k poznavanju rimske vojske na slovenskih tleh
predstavljajo tudi vojaki napisi, ki so hranjeni v lapidarijih muzejev po Sloveniji.
V tretjem delu sledi raziskovalni del naloge, ki zajema raziskovalni problem,
raziskovalno metodo, raziskovalna vpraanja ter rezultate raziskovanja, ki se nanaajo na
sestavo podrobneje slike o prisotnosti in delovanju rimskih legij na slovenskem ozemlju.
Raziskava se osredotoa na objavljene napise, ki omenjajo vojake in njihove funkcije in
vojake enote, ki so jim pripadali. Tudi tu se omejujemo na obmoje dananjega dananjega
1

slovenskega prostora v obdobju med 1. in 2. st. n. t. Za tovrstni raziskovalni problem smo se

odloili med pregledom stanja raziskav in literarure, ki se posredno in neposredeno navezuje
na rimsko vojsko na slovenskem prostoru od ustanovitve Akvileje do vpadov Markomanov in
Kvadov. Napisi s svojimi podatki pomembeno dopolnjujeo arheoloke najdbe tega obdobja in
pripomorejo k bolji in bolj celostni sliki o prisotnosti in delovanju rimskih legij na naem
obmoju.
Latinska imena, ki so navedena v magistrski nalogi, so slovenjena po leksikonih
Antina imena po slovensko (1997) in Leksikon Antika (1998).

1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOJE DANANJEGA

SLOVENSKEGA PROSTORA
1.1 Obdobje pozne republike
Na prostor dananje Slovenije je rimska vojska zaela prodirati nekje v 2. st. pr. n. t.
V tem asu govorimo predvsem o naborni in nestalni vojski. Obliko so ji doloile punske
vojne in osvajanje Sredozemlja (Curk, 1999, 33). Podatke o rimski vojski iz tega obdobja je
podrobneje opisal grki zgodovinar Polibij (Polybios), ki navaja, da je bila sestavljena iz
estnajstih legij (Campbell, 1994, 4). Vsako leto je bil organiziran nabor1 (lat. legio, mn.
legiones), ki je bil osredotoen predvsem na moke, stare od 17 do 46 let (lat. juniores) in od
46 do 60 let (lat. seniores) z dovolj premoenja. Ukinitev gmotnega cenzusa je po vsej
verjetnosti zasluna tudi za nastanek lahko oboroenih vojakih enot, ki si niso mogli
privoiti oklepa (Campbell, 1994, 5). Pred odpravo cenzusa so si morali naborniki oroje
oskrbeti in plaati sami. Posamezen nabornik je lahko opravljal vojako dolnost najve
estnajst let, oziroma se je moral udeleiti vsaj estnajstih vojakih pohodov. Najve
nabornikov je prihajalo iz vrst svobodnih kmetov. Rimska republikanska vojska je imela
obiajno tiri legije, ki jih je senat vpoklical vsako leto. Po novaenju so vojaki prisegli
pokorino (Goldsworthy 2004, 26). Standardna velikost legije je tela priblino 4200
pripadnikov pehote in 300 konjenikov. V primeru, da so bile potrebe veje, je bilo
vpoklicanih veje tevilo vojakih novincev. tevilo vojakov se je tako lahko povealo do
6000. Pehota je bila sestavljena iz trideset taktinih vojakih enot imenovanih manipel 2 (lat.
manipulus, mn. manipuli), vsaka enota pa iz dveh centurij (lat. centuria, mn. centuriae).
Konjenica je bila razdeljena na deset eskadronov (lat. turma, mn. turmae) po trideset
konjenikov, ki so bili e nadalje razdeljeni v tri desetnije ali dekurije (lat. decurio, mn.
decuriones). Pripadniki konjenice so bili najbogateji rimski dravljani, saj so imeli le oni
dovolj denarja za konja in potrebno opremo. Konjenik je moral imeti prihodek v viini
najmanj 100.000 asov (lat. assis, mn. asses). Na bojiu so bili zaiteni s elado podobno
korintskemu tipu, verino srajco (lat. lorica hamata) in manjim okroglim itom
prevleenim z volovsko koo (lat. parma equestris), kot napadalno oroje pa so uporabljali
me in sulico, ki je imela poleg elezne glave tudi zailjen elezen spodnji del (Bishop,
1

Vsi dravljani, ki so bili vojni obvezniki so stopali mimo tribunov, ki so jih razvrali po njihovi vojaki vrednosti
(novinci, vojaki, prekaljeni ter veterani).
2
Manipulus izven vojakega konteksta pomeni peica.
3

Coulston, 1993, 58-61; Feugre, 2002, 83; Goldsworthy, 2003, 30-31). Slednji je sluil
predvsem udarjanju. Ker je bil pogoj za lanstvo v konjenici premoenje in ne sposobnosti
in izurjenost, ni bila rimska konjenica nikoli pretirano uinkovita. Rimljani kot tudi veina
latinskih plemen niso nikoli imeli mone tradicije konjenitva. Zaradi navedenih razlogov
so Rimljani v svoje vrste pogosto vkljuevali bolj izkueno konjenico zaveznikov (Feugre,
2002, 83).
Pehoto so sestavljale tiri vrste vojakih enot. Med seboj so se loili po starosti,
izkuenosti, oboroitvi, premoenju in bojnem razporedu. Hastati oziroma suliarji (lat.
hastatus, mn. hastatii) so bili po starosti najmlaji (pozna najstnika in zgodnja dvajseta
leta) in so bili v boju razporejeni v prvo vrsto, zato je bilo med njimi po navadi tudi najve
rtev. Nosili so elado, it ovalne oblike (lat. scutum, mn. scuta), manji prsni oklep (lat.
pectorale), kot oroje pa dve dolgi kopiji in kratek me gladij (lat. gladius hispaniensis),
katerega obliko so povzeli od Keltiberov na Iberskem polotoku (Goldsworthy, 2003, 26). Tak
tip mea je pomenil tudi uporabo specifine taktike meevanja, saj je bil v prvi vrsti
uporabljen za zabadanje in ne sekanje, eprav se je lahko uporabljal tudi za slednje.
Vojake enote iz starostne skupine prvakov, plemenitih oziroma princepsov (lat.
princeps, mn. principes) so sestavljali moje poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let in so
predstavljali glavno mo legije. Bili so enako oboroeni in opremljeni kot hastati. Med bitko
so bili postavljeni za hastati in pred vojaki tretje bojne vrste triariji (lat. triarius, mn.
triarii). Slednji so bili najstareji in najizkueneji. Zaiteni so bili podobno kot prva dva
oddelka, razlikovali pa so se v oboroitvi. Namesto dveh kopij so nosili dolgo sulico
imenovano hasta, ki je sluila pri spopadu tipa mo na moa in ne kot daljnoseno oroje.
Triariji so se med bitko iz stratekega vidika nahajali v zadnji vrsti. V boj so se vmeali le,
e sta bili prvi dve vrsti odbiti. Obiajno so bili v kleeem poloaju za svojimi iti z
namenom izogniti se morebitnim pokodbam. Ker so bili spoiti, so pogosto odloali o izidu
bitke.
Lahko oboroeni veliti (lat. veles, mn. velites) so bili najrevneji sloj, ki je tvoril lahko
pehotno enoto. Za obrambo so imeli okrogel it (lat. parma), kot napadalno oroje pa so
uporabljali me, ve kratkih kopij (lat. hastae velitares) in prao. Nekateri so imeli usnjeno
elado (lat. galea, mn. galeae), medtem ko naj bi veina nosila pokrivala iz ivalske koe
(Goldsworthy, 2003, 26-28).
Revneji moje so imeli oklep pleten iz gostih usnjenih jermenov, ki je bil na
osrednjem prsnem predelu dodatno okrepljen z elezno ploo v obliki kvadrata (lat.
4

pectorale) s stranicami dolgimi 20 cm (Cagniart, 2007, 90). V Numanciji (Numantia; dananji

Cerro de la Muela, panija) je bilo odkritih nekaj podobnih kovinskih plo krone oblike s
premerom 17 cm, ki so jih morda tudi uporabljali za zaito prsnega koa (Bishop, Coulston,
1993, 59). Najuinkovitejo in hkrati tudi najdrajo zaitno obleko je v asu rimske republike
predstavljala e omenjena lorica hamata. Njeno celoto sestavljajo med seboj povezani elezni
obroki. Tak oklep je vojaku zagotavljal zaito in okretnost, njegova slabost pa je bila velika
tea. elezne srajce so Rimljani prevzeli od Keltov (Bishop, Coulston, 1993, 58;
Goldsworthy, 2003, 31). Soasno, vendar redkeje, je bil v uporabi tudi luskinast oklep (lat.
lorica squamata) (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz
med seboj povezanih kovinskih ploic, ki so bile pritrjene na podlago. Tak oklep je bil manj
fleksibilen kot elezna srajca, vendar enostavneji za izdelavo in lepi na pogled, e je bil lepo
zloen. Nekateri vojaki so uporabljali tudi golenice, s katerimi so si zavarovali golenini
predel noge. Bolj pogosto so jih uporabljali na levi nogi, ker je bila ta v boju s kratkim meem
postavljena naprej in s tem tudi bolj izpostavljena nasprotnikovim napadom.
Za zaito glave so vojaki uporabljali razline tipe bronastih elad. Najbolj pogosti
izmed teh so bili trije. Prva je bila elada tipa Montefortino, ki je bila kupolaste oblike z
majhnim itnikom za vrat in dvema nalinicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy,
2003, 31). Na vrhu je imela izboklino, kamor so pritrdili okrasno perje. Druga elada je bila
etruansko-korintskega tipa, ki po svoji obliki spominja na elado grkih hoplitov (Bishop,
Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Pokrivala je celoten obraz in imela dve za oi
oblikovani odprtini, obenem pa je oteevala sluh. Vojaki so jih zato nosili potisnjene nazaj na
vrh glave. Dodatno so jim pritrdili e dve nalinici. Tretja je bila polkrona elada atikega
tipa z ojima nalinicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31).
Glavna zaitna oprema poznorepublikanskega vojaka je bil izboen ovalen it (lat.
scutum, mn. scuta), ki je meril priblino 120 cm v dolino in 75 cm v irino (Bishop,
Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz dveh plasti lesa, ki sta bili
zlepljeni pravokotno ena na drugo, celotna zunanja povrina pa je bila pokrita s telejo koo.
Zgornji in spodnji rob sta bila okrepljena z elezom, da bi ojaala it pred udarci in drugimi
pokodbami. Na sredini je imel pritrjeno elezno grbo (lat. umbo), ki je na notranji strani
sluila kot roaj. Celoten it je tehtal priblino 10 kg. Uporabljali so ga princepsi, hastati in
triariji (Bishop, Coulston, 1993, 58-61; Goldsworthy, 2003, 30-31).
Rimljani so kot ofenzivno oroje uporabljali tudi posebej oblikovano, 2 m dolgo kopje
(lat. pilum, mn. pila), ki so ga nosili hastati in princepsi. Obstajali sta dve razliici tega oroja,
5

ki sta se razlikovali po tei (Bishop, Coulston, 1993, 48; Goldsworthy, 2003, 28). Sestavljeno
je bilo iz lesenega kopjia in elezne osti, na vrhu katere je bila piramidasta konica. Zaradi
svoje tee in posebno oblikovane konice je imel veliko prebojno mo. Pilum je lahko prebil
ve centimetrov lesa in tudi kovinski oklep. V primeru, da je konica prebila sovranikov it,
je bila tanka elezna ost dovolj dolga, da je zadela nasprotnikovo telo. V nasprotnem primeru
pa je bilo pilum teko izvlei iz zadetega ita, ker se je v leseni del globoko zarila ostra
konica kopja. Pod teo se je vrat piluma zvil in tako vise na itu oviral nosilca pri gibanju in
nadaljnjem bojevanju. Teko kopje je imelo najveji domet okoli 30 m. To oroje je bilo
izjemno uinkovito, zato se je tudi dolgo ohranilo v uporabi. Poleg tekih so Rimljani poznali
tudi lahka kopja, ki so bila skoraj za polovico kraja od njihovih tejih razliic, uporabljali pa
so jih veliti (Bishop, Coulston, 1993, 48-54; Goldsworthy, 2003, 28-30).
Poleg oroja je bilo za vojake pomembno, da ohranjajo stik z enoto in se z njo tudi
identificirajo. Zato so rimske vojake enote nosile svoje prapore in znake (lat. aquila3, signa4,
imago5 in vexilla6), ohranilo pa se je malo najdb oz. odlomkov, ki bi lahko bili del takih
predmetov oz. oznak (Curk, 1999, 35). Podobno velja za odlikovanja, ki prav tako
predstavljajo malotevilne najdbe. Najpogosteje so bila izdelana v obliki vencev (lat. corona,
mn. coronae) ali okroglih ploevinastih ploic faler (lat. phalera, mn. phalerae) (Curk,
1999, 35). Falere se sicer splono tipoloko delijo na dekorativne in funkcionalne. Prve so
krasili cvetlini, ivalski in mitoloki motivi ter portreti izdelani v niello tehniki. Funkcionalni
tip faler predstavljajo neokraene ali manj okraene ploice, ki so namenjene zgolj spenjanju
usnjenih trakov (Radman-Livaja, 2004, 105). V prvi polovici 1. st. pr. n. t. imajo centurioni
falere in druga okrasja (npr. torkves) simetrino pripete na verini srajci, ki pokrivajo gornji
in spodnji del trupa ter predel mednoja (Goldsworthy, 2003, 54).
Ob oroju in vojaki opremi je potrebno vsaj omeniti, da je uspeh pohoda pogojevala
tudi konjska oziroma tovorna oprema. Omenjena se od tiste, ki je bila v civilni rabi, bolj malo
razlikuje. Vojaka konjska oprema je verjetno morala vsebovati znake legije, da so jo vojaki
prepoznali. Le posamezni bogato okraeni obeski za vprego, okovi za sedlo in voz neposredno
priajo, da so bili brez dvoma del vojake opreme (Curk, 1999, 35).

Orel kot znamenje legije se pojavi z ustanovitvijo/oblikovanjem stalne vojske. V Cezarjevem asu je bil iz
srebra in zlata, v asu imperija v celoti iz zlata.
4
Znamenje za vsako centurijo.
5
Cesarjev portret in simbol (za vsako legijo drugaen), po navadi upodobitev kaknega znamenja iz ivalskega
kroga.
6
Zastavice za oddelke s posebno nalogo, poslane dale od glavnine legije.
6

1.2 Vojaki

poloaji

(dolnosti,

odgovornost

in

pravice)

rimskih

vojakov

poznorepublikanskem obdobju
Vojsko, ki je bila lahko sestavljena iz ve legij, je vodil konzul (lat. consul, mn.
consules). Med najbolj izkuenimi astniki je izbral est tribunov (lat. tribunus militum, mn.
tribuni militum), ki so poveljevali legijam. Legiji je izmenino poveljeval par tribunov, njima
pa so bili podrejeni centurioni (Goldsworthy, 2003, 27). Vsak manipel je vodil izvoljeni
centurion (lat. primus pilus, mn. primi pili), ki je imenoval e enega centuriona, da je
poveljeval levi centuriji v maniplu. Oba sta imela e enega podrejenega astnika (lat. optio,
mn. optii), ki je znal brati in pisati. Vsaka centurija je imela e zastavonoo, vodjo strae (lat.
tesserarius, mn. tesserarii) in trobentaa (lat. cornicen, mn. cornicines). V konjenici je vsaki
turmi poveljeval prefekt (lat. praefectus, mn. praefecti), njemu pa so bili podrejeni dekurioni
in njihovi optiji.
Rimske vojske pa niso sestavljali samo rimski vojaki, temve tudi enote zaveznikov,
ki so bili dolni prispevati svoje vojake. Za vsako rimsko legijo so zavezniki prispevali
tevilno podoben vojaki kontingent, imenovan ala (lat. mn. alae), ki je bil razdeljen na
kohorte (lat. cohors, mn. cohortes). Ala je imela priblino toliko pripadnikov pehote kot
legija, vendar pa jo je obenem sestavljalo e trideset turm konjenice, kar je bilo trikrat tolikno
tevilo konjenikov, kot so jih zbrali Rimljani (Goldsworthy, 2003, 27). Petino pehote in
tretjino konjenice zaveznikih enot so pridrali za posebne naloge (lat. extraodinarius, mn.
extraordinarii) in so ostale na razpolago konzulu. Zaveznikim enotam so poveljevali trije
prefekti (lat. praefectus sociorum, mn. praefecti sociorum), ki jih je imenoval konzul. V bitki
so rimske legije oblikovale center, ale so bile razvrene na bokih, konjenica pa je bila na
obeh krilih (Goldsworthy 2003, 28).
Za uspeen izid bitke je bila izbira bojnega polja iz taktinega vidika zelo pomemben
dejavnik. e je obstajala monost, so rimski poveljniki zasedli vije leei poloaj od
nasprotnika, ker je ta omogoal vejo mo in prebojnost puic in kopij, obenem pa upoasnil
morebitni napad sovranika, ki je moral premagovati viinsko razliko. Izbira zemljia je bila
odvisna od znailnosti in moi lastne in nasprotnikove vojske. V primeru, da so imeli
Rimljani manjo vojsko od nasprotnika, so velikokrat zavzeli poloaj, ki jim je s pomojo
naravne ovire (npr. planina, reka, jezero ali movirje) zaitil bok in tako postal nedostopen za
nasprotnika. Najmoneje enote in konjenico so razvrstili na nasprotno krilo, od koder so
lahko uinkovito napadle. V primeru, da je bila nasprotnikova vojska bolj gibljiva in je imela
7

tevilnejo konjenico, so rimski poveljniki izbrali neraven, hribovit, gozdnat ali zamovirjen
teren, ki je konjenici onemogoil manever. V obratnem primeru pa so izbrali ravno in odprto
zemljie7.

2 PRVI

VOJAKI

POSEGI

NA

DANANJEM

SLOVENSKEM

PROSTORU
2.1 Ustanovitev Akvileje
Leta 186 pr. n. t. so Rimljani navezali diplomatske stike s keltskimi plemeni v zaledju
Julijskih Alp. Kljub diplomatskim odnosom, pa so Rimljani kmalu prepoznali strategijo
oziroma tenjo keltskih sosedov po gradnji utrjene naselbine (lat. oppidum) v severovzhodni
Italiji (Horvat, 2008, 135). Leta 183 pr. n. t. je Rimljanom gradnjo te naselbine uspelo
prepreiti in ob tem razoroiti 12.000 keltskih vojakov brez prelivanja krvi. Mirni razoroitvi
je botrovala naslednja obljuba s strani rimskih senatorjev: e se Kelti mirno razoroijo ter
vrnejo v domovino, jim bo jabolko spora zemlja, brezpogojno vrnjena. Keltski povratek sta
spremljala vija rimska senatorja, ki sta z diplomatskimi predstavniki Cisalpinskih Keltov
podpisala mirovno pogodbo. To dejanje je Rimljanom omogoilo prosto pot pri nadaljnjemu
prodiranju na ozemlje Karnov (Carni) in posledino postavitev temeljev nove latinske
kolonije (Horvat, 2010, 135) oziroma kasneje Akvileje (Aquileia; dananji Oglej, Italija) leta
181 pr. n. t. Od tu so Rimljani v naslednjih letih organizirali tudi vojake pohode proti
Histrom (Wilkes, 1995, 185). e na zaetku je imela Akvileja vlogo emporija, ki je povezoval
trgovske poti med Sredozemskim morjem, severno italsko niino, zahodnim Balkanom in
vzhodnimi Alpami. Akvileja je predstavljala izhodino toko romanizacije, ki se je
naslednjih dvesto let postopoma irila na jugovzhodni alpski predel (Horvat, 2009, 355).
Dolgo asa je prevladovalo preprianje, da prvih napadov rimske vojske na svet
eleznodobne civilizacije Histrov, ni mogoe razbrati iz arheolokih oziroma materialnih
sledov (Curk, 1999, 11). Kljub skopim pisnim virom za obmoje dananje Slovenije, so ti
povzeti po podatkih pri antinih piscih razkrili, da so Rimljani v asu pred osvojitvijo
prebivalstvo na obmoju zahodne Slovenije, predvsem Notranjske, pritevali med Karne
(Horvat, ael Kos, 1999, 203; Mikec, 2003, 378). Po drugi vojni s Histri (178/177 pr. n. t.)
so zaradi ekspanzije Karnov Histri izgubili del svojega ozemlja na raun Cisalpinske Galije

Vegetius, Epitoma rei militaris, 155-157.

8

(Gallia Cisalpina) (Mikec, 2003, 378). Rimljani so v tem asu nadzorovali glavne poti in si
ob njih postavili utrjene trgovske postojanke. Ves as pa je potekala trgovina med tem
prostorom in rimskimi trgovci (verjetno iz Akvileje), kajti romanizacija je predstavlja
postopen proces, v katerem so kulturni in ekonomski dejavniki pred vojakimi in
administrativnimi (Mikec, 2003, 378). Pomemben je tudi podatek, da poloaj nekdanje
domovine Karnov ni bil vedno jasno definiran in spremembe le-tega so bile odvisne od
vsakokratne spreminjajoe se geopolitinega poloaja (Mikec, 2003, 378). Tako po eni strani
rimske najdbe iz sredine 2. st. pr. n. t. lahko kaejo na prijateljske odnose, po drugi strani pa
je iz pisnih virov poznano, da je leta 115. pr. n. t. Konzul Mark Emilij Skaver (Marcus
Aemilius Scaurus) slavil zmago nad Karni (Mikec, 2003, 378). Potrebno je upotevati tudi
dejstvo, da natanno ni doreeno proti kateremu plemenu Karnov se je konzul tedaj bojeval.
Poloaji obmejnih regij, ki so jih naseljevali Karni niso bili vedno jasno definirani in so se v
skladu z vsakokratno spreminjajoo se geopolitino situacijo spreminjali (Mikec, 2003, 378).
Proti Noriku so se Karni naselili vse do dananjega Zuglia (Iulium Carnicum) (Mikec, 2003,
378). V notranjost slovenskega prostora so se vojaki pohodi ponavljali vse do konca 2. st. pr.
n. t. in rimski vojaki so dosegli morda kdaj celo Savo (Curk, 1976, 18).
2.2 Obalni pas
Oblikovanje prvih municipalnih teritorijev na obmorskem ozemlju dananje Slovenije
ni potekalo brez teav. Po italskem pravu je municipij predstavljal naselje dravljanov z
doloenimi, nekoliko omejenimi dravljanskimi pravicami (Curk, 1976, 18-20; Horvat,
1999a, 251). Naselje z vsemi nalogami pravega mesta in ozemljem z dovolj poljedelskih
povrin, je moglo iveti in dajati tudi dravi vse, kar je od njega priakovala. Marsikateri
podatek o dejanskem dogajanju je mogoe slutiti iz natevanja rimskih piscev, zlasti Plinija
starejega (Gaius Plinius Secundus Maior), ki omenjajo tevilna domaa plemenska imena.
Obmorski svet ter rodovitni dolini Riane in Dragonje pa so bili sode po rimskih stavbnih
sledovih najverjetneje e zgodaj polja v lasti rimskega municipija Tergeste (dananji Trst,
Italija), prav tako Kras in tevilni kraki prehodi (Curk, 1976, 18-20; Horvat, 1999a, 251).
Med bolje ohranjenimi arheolokimi najdbami, ki so sestavni del opreme rimskega
vojaka, sta iz priobalnega obmoja dananje Slovenije poznani le dve vojaki eladi tipa
Montefortino. Nobena od elad ni bila delena ire obravnave oziroma tudije. Ena se nahaja
v arheoloki zbirki grakega muzeja v gradu Eggenberg (Universalmuseum Joanneum Graz:
Karl et al., 2009, 74, K: 391), druga pa v berlinskem Antikenmuseum (Bottini, 1988, 525,
9

K: 109). Njun izvor verjetno lahko pripiemo eni od tevilnih vojakih intervencij, ki jih je
Rim sproil proti Histrom v asu histrskih vojn. Na podlagi bogatih arheolokih najdb, ki
izvirajo iz italskega okolja, je mono sklepati, da je bil obalni pas v 2. st. pr. n. t. verjetno e
poseljen z italskimi naseljenci, vsekakor pa je bil vkljuen v italsko gospodarstvo.
Najpomembneja naselbina na priobalnem obmoju dananje Slovenije pred prihodom rimske
vojske je bila po dananjem vedenju in stanju raziskav Sermin pri Kopru. Marko Stokin je
Sermin opredelil kot staro obalno naselbino s pomembno strateko lego v severni Istri
(Stokin, 1997, 11; Mikec, 2003, 376).
Po letu 177 pr. n. t. je med Rimljani in Histri e prihajalo do manjih spopadov. Prvi
tovrstni primer je datiran v leto 171 pr. n. t. in ga predstavlja pohod konzula Gaja Kasija
Longina (Gaius Cassius Longinus). Ta je brez vednosti senata krenil z mono oboroeno
vojsko proti Makedoniji (ael Kos, 2005, 321). Leto zatem so se odposlanci Histrov, Karnov
in Japodov (Iapodes) pritoili rimskemu senatu, da je konzul najprej zahteval vodie za pot
preko njihovega ozemlja, kasneje sredi poti pa se je spremenil v sovranika omenjenih
plemen. Senat je na pritobo odgovoril s ciljem raziskati celotno ozadje tega dogodka in reiti
nastali spor. Potek raziskave pa ostaja e vedno neznanka. Pisni vir, ki najbolj podrobno
opisuje dogodke druge histrske vojne je nedvomno 41. knjiga Livijeve (Titus Livius) Rimske
zgodovine. Leta 129 pr. n. t je prilo do vnovinega konflikta med Histri in Rimljani. Slednji
so se na vojakem pohodu proti sosednjemu ljudstvu Japodov spopadli s Histri iz odronih
delov Istre, ki so do takrat iveli preteno samostojno. Dokonna pokoritev Histrov je
zaslueno pripisana konzulu Gaju Semproniju Tuditanu (Gaius Sempronius Tuditanus) v
sodelovanju z dvema rimskima legatoma (ael Kos, 2005, 321 322).
Grki zgodovinar Apijan (Appianos) v svojemu delu Rimska zgodovina (gr.
Rhomaika, lat. Historia Romana) ni omenjal drugih premaganih ljudstev na tem pohodu.
Tuditanov vojaki pohod je omenjen tudi na dveh delno ohranjenih napisih: na podstavku za
kip, ki je bil najden v ruevinah gradu v Devinu nedale od izliva Timava, ter na napisu v
verzih iz Akvileje (ael Kos, 2010, 176). Slednji navaja, da je Tuditan prisilil Karne,
Tavriske (Taurisci) in Liburne (Liburni), da so zapustili viavja (ael Kos, 2005, 323).
Pomemben podatek prav tako predstavlja zapis Plinija Starejega, ki se glasi: Tuditan, ki je
premagal Histre, je na svoj kip zapisal - razdalja med Akvilejo in reko Titus je tiso stadijev
(ael Kos, 2005, 323; 2010, 175). Dodatno teo, ki se nanaa na vojno med Tuditanom in
Histri predstavlja e epsko delo Histrska vojna (lat. Bellum Histricum). Delo je napisal pesnik
Hostij (Hostius), ki je konzula Tuditana kot varovanec spremljal na vojnem pohodu. Cilj
10

vojnega pohoda proti Histrom je bilo utrjevanje rimske oblasti nad polotokom, kjer so
doloeni deli prebivalstva iz teje dostopnih obmoij iveli samostojno in neodvisno od
rimske nadvlade. Rimski pohod preko Istre je tako predstavljal zgolj poseg preventivne
narave, saj je bil njegov osnovni namen zaita vojakega napredovanja do ozemlja Japodov
(ael Kos, 2005, 323).
Leto po zmagoslavju Tuditana nad Histri je Tergeste s svojim obmojem dobil status
kolonije. Njegovo ozemlje je segalo tudi na nekatera dela krakih pokrajin, ki so bile do
Oktavijanovih vojn proti Japodom leta 35 pr. n. t. edini kos dananje Slovenije pod rimsko
upravno ureditvijo (Plesniar Gec, 1974, 70). Konec 2. st. pr. n. t. so moan rimski peat
dobile e druge stare naselbine v Trakem zalivu, na primer Devin, tramar in Elerji (Horvat,
1999b, 189, 191). Nastala pa so tudi nova naselja blizu katerih so se razvile tudi tevilne
obmorske vile. Obalni pas je bil na zaetku 1. st. pr. n. t. e mono romaniziran (Horvat,
1999b, 189, 191). Zgodovinsko gledano je bil prostor med rekama Riano in Dragonjo kot del
istrskega polotoka v 1. st. pr. n. t. mejno podroje, saj je od leta 42 pr. n. t. meja s
Cisalpinsko Galijo potekala po reici Formio (Riana), med letoma 18 in 12 pr. n. t. pa je bil
velik del Istre prikljuen Deseti italski regiji (X. Regio Italiae Venetia et Histriae) in je bila
meja prestavljena na reko Arsio (Raa) (Stokin, 1989, 21).

3 PRIHOD RIMSKIH VOJAKOV NA OBMOJE SLOVENSKEGA

KRASA IN NOTRANJSKE
Rimljanom je dananji slovenski prostor predstavljal pomemben prehod iz severno
italske ravnice v Panonijo in Podonavje, na obali Jadranskega morja pa zaetek kopne poti v
Istro, Kvarner in dalje v Dalmacijo (Mikl Curk et al., 1993, 8). Kraka regija je le nekaj
kilometrov oddaljena od dananjega slovenskega priobalnega pasu. Na podlagi dogodkov, ki
so se kopiili skozi zgodovino, velja za obmoje izjemne dinamike. To dogajanje izhaja iz
strateke pomembnosti regije, saj so na tem obmoju potekale ezevropske komunikacije,
kljune tako z gospodarskega kot kasneje vojako-stratekega vidika (Slapak, 2003, 246). Na
obmoju Krasa in Notranjske v asu mlaje elezne dobe ivi samostojna Notranjska kulturna
skupina, ki je po arheolokih najdbah dokaj blizu severno leei idrijski skupini (Horvat,
2002, 159). Po literarnih virih je prostor Notranjske tik pred rimsko zasedbo predstavljal
mejno obmoje Histrov, Karnov in Japodov (Horvat, 2002, 159). Akvileja je bila povezana z
osrednjim Podonavjem in severnim Balkanom z jantarjevo potjo. Najlaji prehod iz Akvileje
11

proti vzhodu je potekal ez prelaz Razdrto in Postojnsko kotlino, na stiku med Alpami in
Dinarskim gorstvom. Postojnska kotlina je bila stiie poti, ki so vodile iz Akvileje,
Tergesta, Aegide in iz Kvarnerskega zaliva (Horvat, 2002, 159).
Na prelazu Razdrto je od konca 2. st. pr. n. t. do sredine 1. st. n. t. stala rimska
obcestna postojanka (Horvat, 1999a, 251). Grad pri mihelu, ki je bil najveje
prazgodovinsko naselje na Notranjskem, je obvladoval Postojnsko kotlino in tudi 7 km
oddaljeni prelaz Razdrto (Horvat, 2002, 159). Na Notranjskem se mnoga utrjena viinska
naselja iz prazgodovine nadaljujejo v zgodnjo rimsko dobo. Kontinuiteta je izpriana za
Ambroevo gradie pri Slavini, Gradie na epni, verjetno tudi za Gradie nad Gornjo
Koano, Stari grad nad Uncem, Trie pri Cerknici in erovinek (Horvat, 1999a, 251).
Razdrto se z imenom Okra (Ocra) in kot najniji prehod ez gorovje pojavlja v Strabonovem
(Strabo) opisu poti iz Akvileje proti Sisciji (Siscia; dananji Sisak, Hrvaka) (ael, 1974,
14). Enako ime Okra je nosila tudi gora Nanos nad Razdrtim, ki je znailna in od dale vidna
(tudi z ravnine pri Akvileji) (ael, 1974, 14). Nadzor nad dvema stratekima tokama,
prelazom Okro in utrjenim naseljem na Gradu pri mihelu, je pomenil hkrati e tudi nadzor
nad skoraj vsem prometom in premiki med Italijo in jugovzhodnoalpskim prostorom (Horvat,
2002, 159). Sledovi zgodnjih utrdb, posamezni napisi in najdbe vojake opreme nakazujejo,
da so Rimljani na prva oporia nameali predvsem manje oddelke, ki so lahko zadovoljivo
opravljali svojo nalogo (Curk, 1999, 33).
3.1 Grad pri mihelu
Velika prazgodovinska naselbina Grad, od katere so ohranjeni mogoni okopi, lei tik
nad vasjo mihel, na severnih obronkih Postojnske kotline. Z naselbine je odlien razgled po
ravnini, za hrbtom pa se strmo dvigajo poboja visokih krakih planot, ki vodijo od obmoja
Padske niine in Alp v jugovzhodnoalpski prostor (Horvat, 2002, 150). Leta 1890 je arheolog
Alfons Mllner na obmoju mihela pod Nanosom odkril depo oziroma t. i. zaklad
rimskodobnega oroja. Nadaljnje raziskave na tem obmoju je v asu prve svetovne vojne
opravljal Walter Schmid (Mikl Curk et al., 1993, 28). V depoju je prevladovalo oroje za boj
na daljavo; teki in lahki pilumi, zaigalni pilumi, kopja, izstrelki mehaninega oroja,
svineni izstrelki za prao ter puine osti. Veliko kosov je deformiranih oziroma so vidne
sledi uporabe v boju. Poleg oroja na daljavo, so med najdbami se nahajale tudi 1 elada, 4
mei, 39 pilumov s ploatim nasadiem, 50 pilumov s tulastim nasadiem, 17 zaigalnih
pilumov, 2 sulici, 13 kopij, 13 tekih katapultnih izstrelkov, 37 izstrelkov mehaninega oroja
12

lajega kalibra, 8 kopit sulic ali kopij, 265 preprostih osti, 11 orodij ter 13 drugih predmetov
(Horvat, 2002, 153-154). Posebno skupino pa tvori 49 pilumov s tulastim nasadiem in
konico v obliki igle. Od orodij so bili najdeni; motika z enostranskimi plavutmi in koniastim
rezilom, dva predmeta ki spominjata na kramp ali koniasto motiko, podobnih oblik pa so tudi
ozki lemei ter kladiva z ovalno odprtino na sredini in simetrinima udarnima povrinama. V
ruevini nasipa, v kateri je leal mihelski zaklad, je bilo veliko preganega in zalindranega
kamenja, kar verjetno nakazuje na ostanke metalurke delavnice. Depo je bil s pomojo
pilumov s ploatim nasadiem datiran v konec 3. in v prvo polovico 2. stoletja pr. n. t.
(Horvat, 2002, 153-154).
Predmeti so leali skupaj v ruevini obzidja naselbine, v kateri so nastali prazni
prostori, tako da se je na nekatere kose lahko nabirala siga. V ruevini je bilo veliko ganine,
saj so prisigani na predmete tudi odlomki oglja. Ni pa poznan podatek, ali je res gorelo ob
ruenju obzidja. Na enemu od pilumov je vidno, da je bil v stiku z visokimi temperaturami
(Horvat, 2002, 158). Veina najdenega oroja ja bila uporabljena v boju, razen enega mea in
dveh puic, ki izvirajo s keltskega obmoja. Preostali del oroja je rimskega porekla (Horvat,
2002, 158).
Najdbo lahko interpretiramo na tri naine (Horvat, 2002, 158):

Oroje je bilo uporabljeno v boju, v katerem se je razruilo in pogorelo

obzidje ter ga pokopalo pod seboj.

Votivni zaklad.

Ostanek skladia oroja oziroma zbirka starega eleza, namenjenega za

predelavo.

Vzrok zakopa mihelskega zaklada, glede na nejasne okoliine najdbe in brez

pravega primerjalnega gradiva ostaja e vedno nepojasnjen. V vsakem primeru pa je moralo
biti oroje uporabljeno v bojih med rimskimi vojaki in domaimi bojevniki na obmoju
dananje Slovenije konec 3. ali zaetek 2. st. pr. n. t. (Horvat, 2002, 159).
Konec 2. st. pr. n. t. je na Razdrtem e obstajala postojanka rimskih trgovcev z
veinsko rimsko materialno kulturo. Najverjetneje je najpozneje takrat Okra prela pod rimski
nadzor. Konec 2. in v 1. st. pr. n. t., ko cveti rimsko naselje na Razdrtem, pa je poselitev
Gradu pri mihelu e komaj opazna. Tako so se v 2. st. pr. n. t. morali zgoditi premiki, ki so
odsek jantarjeve poti na obmoju dananje Notranjske prestavili v rimsko vplivno obmoje,
zmanjali mo naselbine na Gradu pri mihelu ter vzpostavili pogoje za razvoj rimske
postojanke na Razdrtem (Horvat, 2002, 159). Vse kae, da je najdba rimskega oroja na
13

Gradu pri mihelu povezana z rimskimi akcijami za zagotovitev nadzora nad jantarjevo potjo
(Horvat, 2002, 159).

4 RIMSKA VOJSKA V ASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA

Ozemlje dananje Slovenije je rimska vojska v pravem pomenu besede zavzela na
zaetku principata. To je bila poklicna armada legij, ki jo je leta 107 pr. n. t. reformiral
rimski vojskovodja Gaj Marij (Gaius Marius) in desetletja kasneje vodil Gaj Julij Cezar
(Gaius Iulius Caesar) (Curk, 1999, 33).
Mariju je ob podpori ljudstva in vitezov uspelo, da je leta 107 pr. n. t. postal konzul.
Na podlagi sklepa plebejskega zbora (lat. plebiscitum) je dobil poveljstvo v Numidiji
(Numidia; dananja severna Alirija). V asu svojega poveljevanja v vojni proti
numidijskemu kralju Jugurti (Iughurta) si je pridobil veliko privrencev (Brato, 2007, 119).
Senat je zavrnil njegovi pronji po ustanovitvi novih legij in dovolil novaenje prostovoljcev
(Goldsworthy, 2003, 46). Marij je uvedel pomembno reformo, s katero je zael spreminjati
strukturo rimske vojske; vanjo je vkljuil veliko revnih dravljanov (lat. capite censi), ki so se
javili kot prostovoljci (Brato, 2007, 119). Marij je najrevneje prebivalce opremil na stroke
drave. Vez med premoenjem in poloajem v vojski je poasi, a vztrajno izginjala, saj je bilo
od rekrutov zahtevano le, da so rimski dravljani (Goldsworthy, 2003, 46). S tako okrepljeno
vojsko je zael uspeno ofenzivo proti Jugurti in prodrl do zahodne meje Numidije, vendar ni
dosegel odloilne zmage. Vojna je bila zakljuena leta 105 pr. n. t. ob pomoi kralja Boha
(Bocchus) iz sosednje Mavretanije (Mauretania; dananji Maroko) (Brato, 2007, 119).
Z Marijevimi reformami se je poenotila rimska vojaka oprema, ki je spremenila
dotedanji manipelski nain vojskovanja. Rimska vojska je v Cezarjevem asu e dosegla
enega svojih vrhuncev in je bila zavidanja vredna bojna sila (Cowan, 2003, 7). Zaradi vse bolj
dolgotrajnejih vojakih pohodov in veletnega sluenja vojakov v istih enotah, so okoli leta
88 pr. n. t. prieli otevilevati vojake enote. Vsaka enota je dobila svojo tevilko (II, VIII,
X, XIII, XV itd.) (De Blois, 2007, 167). Vojsko so v tem asu sestavljali rimski dravljani, ne
glede na premoenjski status, za doloeno tevilo let. Udarna mo Rimljanov je leala v
legijah, ki so bile glavne administrativne enote rimske vojske. Legije so sestavljali teko
oboroeni peci imenovani legionarji, ki jih je plaevala in opremljala rimska republika.
Konjenica v tem obdobju ni ve predstavljala sestavnega dela legije, saj so konjenike novaili iz
vrst zaveznikov na podroju, kjer je rimska vojska delovala (Cowan, 2003, 7). Najmanja
neformalna enota legije je postal kontubernij (lat. contubernium, mn. contubernia), ki ga je
14

sestavljalo osem mo. Med seboj so stkali najpomembneje vezi tovaritva, ki so se odraale tudi
v boju. Deset kontubernijev je sestavljalo centurijo, enoto osemdesetih mo, ki jim je poveljeval
centurion. Pomembneji podastniki centurije so bili zastavonoa, namestnik centurije, trobenta
in vodja strae (Cowan, 2003, 7). Naslednja enota je bila manipel, ki je izgubil pomen v bitki,
obdral pa se je kot nain poimenovanja centurionov in centurij ali kot razpored nastanitve v
taboru ali utrdbah. Kohorta je predstavljala glavno taktino enoto rimske vojske, ki so jo
sestavljali trije manipli oziroma est centurij, kar je pomenilo 480 mo, poveljevalo pa ji je est
centurionov. Kohorte so v Cezarjevem asu sluile kot posadka ogroenega mesta, pri varovanju
tabora ali pri izvidnikih in obkoljevalnih nalogah. Nadzorovale in branile so tudi strateko
pomembne toke. Med bitko pa so sodelovale pri obkoljevanju. Celotno legijo je sestavljajo
deset kohort, vendar je bila realna mo zaradi delitev, dezerterstva, bolezni in smrti mnogo
manja. Mo legije se je lahko zmanjala tudi do 2500 mo. V Cezarjevem asu je legija tela do
3600 mo (Cowan, 2003, 8).
4.1 Oprema legionarjev
Legionarji Cezarjevega asa so bili enako obleeni, pri emer je osnovo predstavljala
volnena tunika, ki je segala do kolen in je prekrivala zgornji del rok. Okoli pasu so imeli pritrjen
usnjen pas, ki je imel spredaj z elezom ojaene usnjene trakove (lat. balteus/cingulum militare,
mn. baltei/cingula militari). Vsak izmed vojakov je imel tudi pla (lat. sagum, mn. saga), ki se
je s spel s fibulo na prednjem delu desnega ramena. Njegova funkcija je bila oblailo in odeja, ki
je itila pred mrazom (Campbell, 1994, 6-7). Caliga je bila iz trakov sestavljena sandalom
podobna obutev, katere viina je segala do glenjev. Njen podplat je bil narejen iz grobega usnja,
okovanega z eblji.
Vsak legionar je bil e vedno oboroen s tekim kopjem. Na novo zasnovan pilum pa je
iz vojako-stratekega vidika spremenil svojo primarno funkcijo. Pilum je bil namenjen
metanju in ne suvanju, saj je njegova tea znaala od 2,5 do 6 kg. Postal je oroje na daljavo s
primarnim namenom onesposobiti it oziroma obrambne elemente nasprotnika, pa tudi ovira
za nadaljnje gibanje. Sestavljala ga je tanka palica iz mehkega lesa na vrhu katere je bila
nasajena ostra jeklena konica (Campbell, 1994, 6-7).
Gladij je vojak nosil na desnem boku, zaradi monega in ostrega rezila je bil odlino
oroje za sunek, prav tako pa je bil zelo primeren za udarjanje. Viji astniki so gladij nosili na
levem boku. Njegovo rezilo je bilo dolgo okoli 50 cm, v irino pa je meril okoli 10 cm. it je bil
e vedno teak od 8 do 10 kg. V asu vojakih pohodov so ga hranili v usnjenih prevlekah,
15

za zaito pred vremenskimi vplivi. Na notranji strani ita je bilo napisano ime vojaka.
Barve in oznake na njegovi zunanjosti so po vsej verjetnosti loevale oz. oznaevale razline
kohorte.
Legionarjev oklep se je v Cezarjevem asu precej razlikoval, njegova kakovost pa je bila
e vedno odvisna od premoenjskega statusa posameznika. Najpogosteji je bil oklep iz usnja
(lat. corio crudo), ki so ga prekrivale mone gibljive/fleksibilne kovinske ploe in trakovi, da
bi varovali vse vitalne dele. Moje vijega ina oziroma statusa so pogosto nosili verino srajco
ali oklep s prekrivajoimi jeklenimi, koenimi ali bronastimi luskami. Legionarji so e vedno
nosili elado tipa Monteforino, ki so jo sedaj proizvajali v velikih koliinah in je bila zato slabe
kakovosti (Cagniart, 2007, 89). Poleg ita, oroja in opreme je vsak legionar nosil e orodje
(ago, kramp, srp, koaro, vedro, verigo, usnjen jermen) za gradnjo8 in hrane za tri dni
(Cagniart, 2007, 86). Vasih so prenaali ive na petnajst dni, ves tovor pa so pritrdili na palico
imenovano furca in ga nosili na ramah (Cagniart, 2007, 86).
Kljub Marijevim reformam so rimsko vojsko v asu Cezarjevega prokonzulata e vedno
sestavljali dravljani. Slednji so v sestavi legije predstavljali teko pehoto, tujci pa so bili
vkljueni v pomone enote (lat. auxilia, mn. auxiliae), kot so konjenica, lokostrelci, praarji itd.
(Campbell, 1994, 7).
V desetih letih je Cezar kot prokonzul Galije poveal svojo vojsko s tirih na dvanajst
legij in leta 49 pr. n. t. podvojil plao svojih legionarjev v pripravah na vojno s Pompejem. Po
Cezarjevem umoru leta 44 pr. n. t. je bil Rim razdeljen na nasprotujoe si frakcije, kar se je
konalo leta 31 pr. n. t., ko je Oktavijan v pomorski bitki pri Akciju (Actium; rt pokrajine
Akarnanije, Grija) premagal Marka Antonija. Rim je v tem asu e obvladoval veji del
Sredozemlja (Campbell, 1994, 7).
4.2 Prostor dananje Slovenije v asu Cezarjevih osvajalnih pohodov
V zadnjih stoletjih pred zaetkom n. t. so se na prostoru dananje Slovenije
izoblikovale plemenske povezave, prvi zametki vejih med seboj povezanih oziroma urejenih
skupnosti. Med temi je najbolj izstopala plemenska zveza s srediem na Korokem,
imenovana Noriko kraljestvo (Regnum Noricum) (Curk, 1976, 20). Ugodna lega v rodovitni
kotlini ob vznoju Karavank in Savinjskih Alp je botrovala razvoju poselitve tudi na
dananjem obmoju ire Savinjske doline in Celjske kotline. Po tem obmoju je potekala s

Opravljali so dela kopaev, drvarjev, tesarjev, gradili so ceste, mostove in druge zgradbe.
16

severa na jug tudi jantarna cesta, kar je k poselitvi pritegnilo e prazgodovinska ljudstva.
Prednosti izjemno ugodnega geografskega poloaja na obmoju dananje Celjske kotline so v
mlaji elezni dobi prepriale tudi Tavriske, ki so svojo naselbino postavili na spodnji terasi
Miklavkega hriba. V Noriko kraljestvo je v 2. in 1. st. pr. n. t. kot najbolj juno mesto
zveze sodila tudi predantina Kleia (rimska Celeia, dananje Celje). Slednja je neposredno
pred rimsko zasedbo predstavljala eno najpomembnejih norikih obrtnih in trgovskih sredi
(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71; 2011, 30). Tavriski so v 2. in 1. st. pr. n. t. kot sestavni del
Norikega kraljestva doivljali razcvet in si verjetno prizadevali za im vejo samostojnost
(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71).
Zgodovina Norikov in Tavriskov je nejasna in ni izkljueno, da je bil keltski kralj
Cincibil (Cincibulus) kralj Tavriskov na sonni strani Alp in ne Norikov na dananjem
avstrijskem Korokem. Noriko kraljestvo je gojilo prijateljske odnose z Rimom, medtem ko
so Tavriski, kot izhaja iz antinih virov, vodili proti rimski dravi sovrano politiko (ael
Kos, 2010, 244). Cincibil je z Rimljani e leta 170 pr. n. t. sklenil dravno zaveznitvo, leta
15 pr. n. t. pa je bilo Noriko kraljestvo prikljueno rimski dravi (Lazar, 2001, 11; 2002,
71).
e Cezar je sredi 1. st. pr. n. t. v podpiranju posameznih plemenskih zvez uvidel
koristi za Rim, saj je nekatera izmed plemen podpiral, zlasti med vojno z germanskimi
plemeni. Njegovo naklonjenost do posameznih zvez dokazuje njegova vse pogosteja
prisotnost na vzhodnoalpskem prostoru kjer je uveljavil tudi municipalno ureditev. Tako je v
dananjem edadu leta 49 pr. n. t. ustanovil Forum Iulii (Curk, 1976, 20). Z ustanovitvijo
Foruma je Cezar prebivalstvu Cisalpinske Galije podelil rimsko dravljanstvo (lat. civitas
Romana) in ga s tem izenail s prebivalstvom italskega polotoka. Kljub temu, da je usmeril
svoje narte na evropski zahod, ni nartoval osvajanja panonskega in podonavskega prostora
(Brato, 2007, 155).

5 POLITINI VZPON OKTAVIJANA

Po Cezarjevem umoru je politino iniciativo v dravi prevzel Mark Antonij (Marcus
Antonius), Cezarjev glavni sodelavec in konzul leta 44 pr. n. t. Naklonjenost rimske javnosti
si je pridobil z odmevnim govorom na Cezarjevem pogrebu. Antonijev vzpon in eleni
prevzem Cezarjeve politine dediine pa je kmalu zasenil takrat devetnajstletni Oktavijan
(Gaius Octavius), ki ga je Cezar v oporoki postavil za svojega dedia ter ga obenem v oporoki
posinovil. Kot mladeni je vzdreval s Cezarjem stike politine narave od leta 47 pr. n. t., ko
17

naj bi se udeleil afrikega pohoda, esar pa ga je Cezar zaradi mladosti in fizine ibkosti
oprostil. e naslednje leto je nastopil na Cezarjevih triumfih, leta 45 pr. n. t. pa se je udeleil
pohoda na Iberski polotok, kjer je dobil prve vojake izkunje. Maja l. 44 pr. n. t. naj bi odel
s Cezarjem na pohod proti Partom.
Z izvritvijo oporoke in posmrtnim posinovljenjem je Oktavijan dobil ime Gaius
Iulius Caesar. V primerjavi z Antonijem je bil Oktavijan v boju za javno naklonjenost
uspeneji. Prav tako si je z bogatimi donacijami hitro pridobival naklonjenost vojske, ki je ob
atentatu na Cezarja ostala pasivna (Brato, 2007, 159). Oktavijan je do leta 28 pr. n. t. uredil
razmere v dravi in pridobil naziv princeps senatus. Ta naslov, ki je oznaeval najvijega
senatorja, je nosil neprekinjeno do svoje smrti. Tako se je zaelo prvo obdobje rimskega
cesarstva oz. principat, trajalo pa je do leta 284 n. t. (Brato, 2007, 176).
5.1 Vojake reforme Gaja Oktavijana Avgusta
Z zaetkom principata so poleg cesarske pravne dravne ureditve stopile v veljavo tudi
nove vojake reforme, za katere je zasluen prvi rimski cesar Gaj Oktavijan Avgust
(Imperator Caesar Divi F. Augustus). V principatu je cesar sam naeloval celotni vojski
(Gilliver, 2007, 187). Vsaki legiji je poveljeval legat (lat. legatus, mn. legati), v pomo mu je
bilo est vojakih tribunov, mladih aristokratov, ki so pred senatorsko kariero dve do tri leta
sluili v vojski. Vsaki legiji je poveljeval legijski poveljnik9 (lat. legatus legionis), v pomo
mu je bil predstavnik plemikega rodu, ki je bil odgovoren za splono organizacijo in urjenje
vojakov (lat. praefectus castrorum). Njemu so bile podrejene tako specialne slube, kot
primer trobentaev, pa tudi vsi legionarji in pomone enote, ki so bile legiji dodeljene za
posebne bojne naloge (Gilliver, 2007, 190). Legija je imela tudi veje tevilo oficirjev, tako
imenovanih beneficiarijev (lat. beneficiarius, mn. beneficiarii), ki so bili tudi na razpolago
provincialnim namestnikom za raznovrstne administrativne zadolitve in za opravljanje
zaupnih nalog v provincialni upravi (obveanje, preskrba, nadzor prometnih povezav in
druge infrastrukture). Ti so bili nastanjeni v beneficiarskih postojankah (Brato, 2007, 402).
Ena od vojakih reform je predstavljala plaevanje vpoklicanih vojakov, zato je vojska
postala poklicna in sluenje v vojaki poklic. Avgust je spremenil pogoje sluenja in politiko
plaevanja, kar je razdelilo vojsko na legionarje rimskih dravljanov, pomone enote
nerimskih prebivalcev in pretorijance (lat. praetoriani, cohors praetoria) (Campbell, 1994,
9

Naziv legijskega poveljnika je predstavljal poloaj vrhovnega vojakega poveljnika, ki so ga pred

Oktavijanovimi reformami opravljali vojaki tribuni.
18

20). Avgust je leta 27 pr. n. t. za obrambo Italije, kjer ni bilo nobene legije, ustanovil stalne
oddelke devetih kohort (vsaka naj bi tela tiso vojakov) sestavljali pa so jih njegova telesna
straa in veterani; tri so bile nastanjene okoli mesta, druge pa nameene po okolikih italskih
krajih. Avgust jih je imel neposredno pod svojim poveljstvom, ele leta 2 pr. n. t. so
imenovali dva poveljnika prefekta pretorijancev (lat. praefectus praetorio, mn. praefecti
praetoriae). Od tod izhaja pretorijanska straa, ki je imela v doloenih trenutkih pomembno
vlogo v zgodovini cesarstva (Howatson, 1989, 452).
Leta 13 pr. n. t. je bilo uvedeno dvanajstletno sluenje vojakega roka za pretorijance
in estnajstletno (z dodatnimi tirimi leti rezerve) za legionarje. Leta 5 pr. n. t. se je sluenje
pretorijancev povealo za dodatna tiri leta, sluenje legionarjev pa se je povealo za kar
devet let, s petimi leti rezerve. Sredi 1. st. n. t. je poklicni vojak sluil e petindvajset let, v
nekaterih primerih tudi ve. Cesar Avgust je legionarje ob upokojitvi nagrajeval z denarjem
ali obdelovalno zemljo (Campbell, 1994, 20).
Novosti, ki jih je uvedel Avgust, je mogoe opaziti tudi v sestavi legij. Na zaetku
principata se legije niso bistveno razlikovale od Cezarjevih, s katerimi si je pokoril Galijo.
Legija je bila sestavljena iz devetih kohort po petsto mo. Novost je predstavljalo
poimenovanje vojakih oddelkov. Vsaka kohorta je imela poleg svoje tevila dobila tudi ime
(Augusta, Apolinaris, Gemina itd.) in vzdevek (pia, felix itd.). V primeru, da je bila katera od
legij zdesetkana ali uniena, se imena le-teh niso nikoli ve uporabila. Nove enote, ki so
nastale v asu Avgustove vladavine, je predstavlja pomona pehota nerimskih vojakov, ki je
tela od 500 do 1000 mo. Pehota tujcev je bila organizirana v pomone kohorte (lat. cohors
auxiliaria, mn. cohortes auxuliariae) in razdeljena na centurije. Vojake preureditve je bila
delena tudi konjenica, ki je bila v asu Avgustove vladavine razdeljena na tiri loene
oddelke: meane kohorte (14 konjenikov in pehotnih enot), legionarsko konjenico (od 120
do 300 rimskih dravljanov, ki so bili izvidniki ali kuriji) in krilno konjenico, ki so jo
sestavljali dravljani, svobodnjaki in prebivalci iz provinc. etrti konjeniki oddelek so
sestavljali pripadniki ljudstev, ki so iveli izven meja Rimskega cesarstva (Goldsworthy,
2004, 56-58).
V asu svoje vladavine je Avgust poveal tevilo pretorijancev na devet kohort. Tri
izmed teh so bile nastanjene v Rimu, ostale pa je odposlal v druga mesta po Apeninskem
polotoku. Funkcijo poveljnika pretorijanskih kohort sta opravljala dva pretorska prefekta (lat.
praefectus praetorio, mn. praefecti praetoria) (Goldsworthy, 2004, 56-58). Poleg
pretorijancev je Avgust zasluen tudi za ustanovitev mestnih kohort, ki so bile nastanjene po
19

mestih irom cesarstva. Slednjim je poveljeval eden od senatorjev mestnega prefekta (lat.
praefectus urbi, mn. praefecti urbi). Oddelek, katerega dolnost je bila braniti mesto pred
poarom, so sestavljale kohorte uvajev (lat. cohors vigilum, mn. cohortes vigilum). Tem je
poveljeval prefekt uvajev (lat. praefectus vigilum). Poleg vloge gasilcev, so kohorte uvajev
opravljane tudi none obhode in imele vlogo policije (Goldsworthy, 2004, 56-58).
5.2 Oprema legionarjev
V asu 1. st. se je spremenila tudi legionarska oprema. elezne srajce, ki so jih
legionarji nosili e osemdeset let po Cezarjevi smrti, je v asu vladavine cesarja Tiberija (14
37 n. t.) zamenjal tip lenastega oklepa (lat. lorica segmentata)10. Oklep so sestavljali
kovinski trakovi/ploe, ki so pokrivali zgornji del trupa. Prsni in zgornji del hrbta sta bila
pritrjena na spodnji del oklepa na dva naina; prvi se je pripenjal z zaponkami, drugi pa je bil
privezan z jermeni, ki so bili spredaj zunanji, zadaj pa notranji. Kovinski trakovi so bili
povezani z jermeni, prsni in naramni pa z okrasnimi teaji. Ozki kovinski trakovi na ramenih,
v pasu in na hrbtu so bili pritrjeni s pribitimi usnjenimi trakovi. Po pokoritvi Galije so
dotedanje elade (Montefortino in etruansko-korintski tip) zamenjala dva nova tipa, katerih
obliki sta prevzeti po eladah premaganih keltskih plemenih; prva spominja na jahalno epico,
druga pa je bolje varovala vrat in zatilje. Konec 1. st. se je pojavila elada s krinim motivom
na zgornjem delu (Goldsworthy, 2004, 54-55).
Na zaetku 1. st. se je spremenila tudi oblika ita. Dotedanjo ovalno obliko ita je
zamenjala nova, s pravokotnimi stranicami. Pravokotni scutum je bil narejen iz treh tankih
plasti (debelina do 2 mm) in zlepljenih deic, ki so omogoale nastanek ukrivljene vezane
ploe. Spodnji del je bil okrepljen s prilepljenimi manjimi kosi lesa. Na mestu kjer je roka
drala it, je na zunanji strani izstopal okrogel elezen ali bronast stoec, ki je bil okraen.
iti so bili po novem tudi obrobljeni z bronom in okraeni oziroma oznaeni s simboli
posamezne legije (Goldsworthy, 2004, 54).
Soasno se je spremenil tudi nain noenja oroja. Me in kraje bodalo (lat. pugio,
mn. pugiones) sta bila pritrjena na dveh loenih pasovih, spredaj pa je e vedno visel
predpasnik, cingulum. V drugi polovici 1. st. so legionarji imeli samo e pas za bodalo in
predpasnik, me je visel na hrbtu s ezramnim jermenom. Pasovi so bili obloeni s
pravokotnimi ploicami iz posrebrenega brona (Goldsworthy, 2004, 54).
10

Latinsko poimenovanje lenastega oklepa se pojavi ele v 16. st. Rimskodobno ime je danes nepoznano.
Obstajajo domneve, da so Rimljani za ta oklep uporabljali naziv lorica laminata.
20

Oroje na daljavo ni doivelo vejih sprememb. V rabi so ostali loki in pilumi. Ti so

bili e vedno podobni tistim, ki so jih uporabljali v republikanskem obdobju. Pilumi so imeli v
obdobju principata plosko rezilo in leseno kopjie, vendar so bili laji od starejih oblik
(Goldsworthy, 2004, 54-55). Spremenila se je tudi oblika meev. Dotedanje panske gladije,
ki so bili v rabi od leta 200 pr. n. t. do l. 20. pr. n. t., je nadomestil nov tip z vzporednimi
robovi in tanjo konico. Trije primeri takega tip gladija so bili odkriti v Pompejih, zato imajo
naziv Pompeii, Pompei ali Pompeianus (Bishop, Coulston, 1993, 78). Nonice so bile
ponavadi lesene ali bakrene ter obdane z bronastimi obroi (Goldsworthy, 2004, 54-55).
5.3 Prostor dananje Slovenije v asu Oktavijanovega posega v Iliriku in delmatskopanonskega upora
V asu Oktavijanovega politinega vzpona so ozemlja poznejih provinc Panonije
(njej je pripadel tudi veji del dananje Slovenije in Dalmacije) in Dalmacije naseljevala
avtohtona plemena (Delmati, Liburni in Japodi). Ta so e od nekdaj Rimu povzroala
nevenosti. Izognili so se skupnemu plaevanju dajatev in pogosto napadali ter pustoili
sosednja ozemlja. Nazadnje pa so se ob Oktavijanovi odsotnosti (pripravljal se je za odhod v
Afriko), odkrito uprli (ael Kos, 1986, 129). Zato se je obrnil proti njim in zael s pripravami
na vojako posredovanje (ael Kos, 1986, 129). Z namenom, da bi jih dokonno podredil, v
prvi vrsti uporne Delmate in druga plemena, ki e vedno niso hotela priznati rimske
nadoblasti, je Oktavijan sklenil sam voditi natanno nartovan vojaki pohod proti njim
(Stipevi, 1986, 48). Plemena, ki so bila naseljena na tej strani Alp, nedale od morja, je brez
teav podvrgel, med tem ko so mu tista na vrhovih in onstran pogorja povzroala precej teav
(ael Kos, 1986, 129). Glavni del vojakega pohoda se je priel v velikem slogu leta 35 pr. n.
t. s prodorom s severa na ozemlje Japodov. Oktavijan je bliskovito eno za drugim osvajal
japodska mesta in postojanke kot so Monetium, Avendo, Arupium in Terponus (Stipevi,
1986, 48). Po teh zaetnih zmagah je svojo pozornost usmeril na Metulum, ki je predstavljal
kulturno in gospodarsko sredie Japodov (Stipevi, 1986, 48). Pred Oktavijanovim
prihodom so prebivalci mesto utrdili, zaporedoma odbili rimske napade, zagali ve
oblegovalnih naprav; kasneje je bil v teku spopadov ranjen celo Oktavijan. Vseeno to ni
vplivalo na potek bitke, saj je Rimljanom uspelo dosei notranje obzidje in po boju mo na
moa zavzeti Metulum (ael Kos, 1986, 129; Brato, 2007, 166).
Od humanizma do zaetka 20. st. so Metulum iskali na slovenskem ozemlju, med
drugimi zlasti Janez Ludvik Schnleben (nem. Johan Ludwig Schnlebeni), Janez Vajkard
21

Valvasor (nem. Johann Weichard Valvasor), Anton Toma Linhart, Walter Schmid in
Balduin Saria. France Preeren je v sonetu Oetov naih imenitna dela sledil Linhartu (kako
Metulum se Avgusta brani). Metulum so iskali v krajih s sorodnimi toponimi, npr. Metliki,
Metnaju, na Trojanah (Valvasor), na Ulaki blizu Loa (Balduin Saria), znanstveno utemeljeno
pa na gradiu mihel pod Nanosom (Schmid). Iskanje Metuluma na slovenskem ozemlju je
imelo v domaem zgodovinopisju precejnjo vlogo (t.i. kranjska hipoteza). Dokonno
lokacijo Metuluma je skoraj z gotovostjo postavil avstrijski stotnik Georg Veith. Po njegovem
se je Metulum nahajal v Liki na gradiu Viniica blizu Munjave v iri okolici Ogulina. To
tezo je izpeljal na podlagi precej podrobnega poroila grkega zgodovinarja Apijana v njegovi
Rimski zgodovini o obleganju tega gradia in o vojni Rimljanov proti Japodom (Boi,
1999a, 181-183). Po novejih raziskavah je veina raziskovalcev enotnega mnenja, da se je
Metulum nahajal na vzpetinah Velike in Male Viniice pri Josipdolu (Oluji, 2007, 54).
5.3.1 Grad pri Reki
Odmaknjeni hriboviti deli na zahodu ter jugovzhodno in vzhodno obmoje dananje
Slovenije so bili prikljueni rimski dravi v zadnji tretjini 1. st. pr. n. t., verjetno med vojno v
Iliriku (Illyricum) (35-32 pr. n. t.) ter med oz. po panonski vojni (lat. Bellum Pannonicum;
149 pr. n. t.). Iz tega asa izvirajo ostaline, ki jasno kaejo, da je rimska vojska oblegala
oporia bojevitih staroselcev, verjetno Karnov, na Gradu pri Reki in Gradiu v Cerknem
(Isteni, 2005, 84). Podobnost najdb na obeh najdiih ne dopua dvoma o tem, da sta bili
obe obleganji del iste, ire vojake akcije, verjetno izvedene na zaetku vojn v Iliriku. Obe
najdii sta stali na strateko pomembnih krajih. Bolje je raziskan Grad pri Reki, ki lei na
grebenu, okoli katerega mora ozka dolina reke Idrijce narediti ovinek (Isteni, 2005, 77).
Osrednje naselje je lealo na sotoju Soe in Idrijce, kjer so bile odkrite stavbe iz latenskega
in zgodnjerimskega obdobja. Ohranilo se je nekaj teras, vendar ni znano, ali se je tu nahajala
naselbina ali kaken drug tip naselja (npr. opazovalnica ali kraj namenjen rtvovanju). Odkrita
je bila velika koliina predmetov iz mlaje elezne dobe (predvsem poznega latena), kar
dokazuje prisotnost staroselskega prebivalstva in kontinuiteto bivanja (Horvat, 2009, 364). Na
strmih pobojih in na vrhovih nad Gradom so bili najdeni odlomki oroja, ki so pripadali
rimskim vojakom, med drugim 33 podolgovatih izstrelkov za prae. Od teh izpada 22
elodov, ki so bili nepokodovani in imajo podobno patino ter teo (Laharnar, 2011, 362).
Med vojake najdbe sodijo e tirje katapultni vijaki piramidalne oblike, 13 eleznih puic za
lok s tremi krili, dva piluma tipa Harpunenpilum in tirje eblji vojakih obuval (Boi,
22

1999b, 73; Isteni, 2005, 77-81; Horvat, 2009, 364).

Oroje lahko datiramo najkasneje v zgodnje avgustejsko obdobje ter je oitna sled
rimskega obleganja utrdbe staroselskega prebivalstva (Horvat, 1999a, 252). Na robu naselbine
je bilo odkrito in raziskano grobie s 149 grobovi. Med temi se je nahajal tudi nagrobnik
vojaka petnajste legije (t. 112), datiran med l. 53 in 31 pr. n. t. (Svoljak, bona-Trkman,
1986, 390, t. 6; ael, 1992, 469; Horvat, 1999a, 252). Najdbe so dragocene zaradi velike
redkosti in izpovednosti ostalin, ki kaejo na rimsko vojako obleganje in so bile verjetno
najdene na mestu, kjer je spopad potekal (Isteni, 2005, 84).
5.3.2 Naselbina Dolge njive
Ena najpomembnejih poti, ki je povezovala italski polotok z osrednjim Podonavjem,
je potekala preko prehodov na stinem obmoju Alp in Dinarskega gorstva in se je pri Vrhniki
spustila v Ljubljansko kotlino. Na izvirih reke Ljubljanice se je priela plovna pot na vzhod,
po Ljubljanici, Savi in Donavi (Mui, Horvat, 2007, 271). V bliini renih izvirov, na
obmoju dananje Vrhnike, je stalo obzidano skladie s stebrii (lat. horreum, mn. horrea),
taberne in trg s svetiem obhodnega tipa; naselbina je bila pravno gledano vikus (lat. vicus,
mn. vici) rimskih dravljanov imenovan Navport (Nauportus) (Curk, 1999, 50; Mui,
Horvat, 2007, 219). Zaetek poselitve datira v zgodnjeavgustejsko obdobje in se kona sredi
1. st. n. t. Navport je v prvi vrsti predstavljal kljuno toko za promet (Mui, Horvat, 2007,
271). V 1. st. pr. n. t. je vikus e sodil pod rimsko oziroma natanneje akvilejsko upravo
(Mui, Horvat, 2007, 271).
ez Navport so, poleg navadnega trgovskega prometa, potekali tudi vojaki premiki in
oskrba vojske. V enem od skladinih prostorov je bil odkrit depo svinenih elodov za prao
(lat. glande, mn. glandes) (Mui, Horvat, 2007, 283). Svinene elode so najverjetneje
odkrili domaini, ki so kopali pod vodstvom Gabrijela Jelovka v letih 1885 in 1886 ali leta
1900, ko je obmoja stavb in prostorov raziskoval arheolog Samuel Jenny (Mui, Horvat,
2007, 271). Odkritih je bilo ve kot 600 svinenih izstrelkov za prao. Gre za skupinsko
najdbo oziroma za zalogo, saj so bili elodi veinoma najdeni na kupu, drugi pa v bliini.
Tudi pozneje so bili v okolici e najdeni svineni elodi, ki zelo verjetno sodijo v isti sklop.
Narodni muzej Slovenije hrani 433 elodov iz tega sklopa. Izstrelki so enotne
vretenaste oblike, imajo veinoma gladko povrino in priostrene konice, pri nekaterih je viden
livni iv (Isteni 2009c, 254, kat. 51). Tee elodov so zelo enotne in se gibljejo med 58,49 in
76,82 g, s povpreno teo 70,23 g (Laharnar, 2011, 367).
23

Stavbni kompleks na Dolgih njivah je verjetno imel pomembno vlogo v oskrbi legij na
prostoru srednjega Podonavja in severnega Balkana (Mui, Horvat, 2007, 283). Dokaz o tem
predstavlja veji skladini prostor, ki je bil s prehodi razdeljen na tri manje dele z
dvignjenimi tlemi (Mui, Horvat, 2007, 280). Tloris te arhitekturne ostaline je mogoe
primerjati z vojako oskrbovalno postojanko v Melunu ob Seini (dananja Francija) iz
obdobja dvajsetih let 1. st. n. t. Izkopani sta bili dve vrsti lesenih stavb in bili interpretirani
kot skladia (Mui, Horvat, 2007, 280-281).
5.3.2.1 Upor rimskih maniplov v Navportu
Rimski zgodovinar Tacit (Publius Cornelius (ali Gaius) Tacitus) je v prvi knjigi
Analov omenjal, da je 9. septembra leta 14. n. t. izbruhnil upor rimskih legij nameenih v
vojakih taborih v Panoniji. Uprle so se osma Avgustova legija VIII Augusta, petnajsta
Apolonova legija XV Apollinaris in deveta Hispanska legija IX Hispana. Legije so se
enotno zbrale v skupnem poletnem taboru v Sisciji, kjer je prilo do uporov. Razlog za upor je
bilo nezadovoljstvo zaradi dolgoletne vojake slube (20 in ve let), stroge discipline, nizkih
pla in nezadostne odpravnine (lat. missio agraria), ki v movirnatih in gorskih predelih ni
bila posebno rodovitna in primerna za naselitev11. Posebno uporni so bili manipli v Navportu,
kjer so gradili cesto in mostove ob robu movirnatih tal (dananje Ljubljansko barje) (Brato,
2007, 227).
Tacit je v Analih poroal, da so uporni manipli iz Navporta po smrti cesarja Avgusta
izvedeli za nemire v glavnem taboru v Sisciji, raztrgali so svoje prapore, Navport in sosednja
naselja zagali ter izropali. Stotnike enot, ki so jih mirili, pa so zasramovali, se iz njih
norevali in jih biali. Najbolj so bili jezni na prefekta tabora Aufidija Rufa (Aufidius Rufus),
ki so ga vpregli v voz, mu natovorili legionarsko opremo na hrbet in ga gnali po taboru, ter
spraevali, e se dobro pouti z vso to teo na sebi. Zahteve vojakov, ki so se uprli, so bile
skrajan vojaki rok na estnajst let, en denarij plae na dan in takojnja razdelitev vojnega
plena v taboru12.
Novo izvoljeni cesar Tiberij je nad upornike poslal svojega sina Druza (Nero Claudius
Drusus) z elitno konjenico pretorjancev, ki ji je poveljeval prefekt Sejan (Lucius Aelius
Seianus). Druz je upornike sprva pomiril z obljubami, nato pa je njihovo razpoloenje mono
upadlo, saj je v noi na 27. september leta 14 n. t. nastal lunin mrk, ki so ga legionarji
11
12

Tacit, Annales I, 16-30.

Tacit, Annales I, 16-30.
24

razlagali kot slab znak. Druz se je po tem dogodku odlono zoperstavil upornikom in dal
pobiti nekatere vodje upora. Nadaljnje upiranje nezadovoljnih legionarjev je pomiril tudi
jesenski de z nevihtami, ki so si ga uporniki razlagali kot boji srd. Legije so se nato razle
vsaka v svoj tabor (Brato, 2007, 227).
5.3.3 Vojake najdbe iz reke Ljubljanice
Poleg arhitekturnih ostankov, prisotnost rimskih legionarjev na obmoju Ljubljanske
kotline izpriujejo tudi materialni sledovi vojakih transportov, ki so prepoznavni v najdbah
oroja in posameznih delov vojake opreme iz reke Ljubljanice. Najdbe sodijo v as med 1.
st. pr. n. t. in 1. st. n. t. (Mui, Horvat, 2007, 283). Najdbe oroja iz tega asa so
razmeroma redke, saj je oroje predstavljalo tvarno vrednost in kovino je mogoe vekrat
pretopiti ter preoblikovati. Zaplenjeno oroje je imelo poleg materialne tudi simbolno
vrednost, saj je pomenilo dokaz zmage nad sovraniki. Tako je bilo v reki Ljubljanici odkritih
nekaj predmetov; okraena nonica bodala, gladij, deli elade in ita. Oroje, ki se je
ohranilo, zgovorno pria, da je tudi te kraje osvojilo znailno oroje, kot ga predstavljajo viri
in najdbe v drugih delih rimske drave (Curk, 1999, 35).
Na razlinih lokacijah reke Ljubljanice so bili odkriti vojaki predmeti, ki datirajo v
obdobje med 1. st. pr. n. t. in 1. st. n. t. Ti predmeti so sestavni del vrhnikega zaklada kot
ga je poimenoval France Stele. Steletov zaklad je zbirka predmetov, ki so bili odkriti v reki
Ljubljanici, deloma ali morda v celoti z odseka pri Bevkah (Isteni, 2003, 296). Gladij in
nonica s pozlaenimi srebrnimi okovi, okraenimi z reliefnim okrasom, ki sodita v sestavo
vrhnikega zaklada, ter v Ljubljanici najdeni okovi vojakega pasu iz enakega materiala,
okraenega v enakem stilu in s podobnimi motivi, tvorijo garnituro. Visoko kvaliteto izdelave
vojakih predmetov potrjuje pozlata in uporaba kvalitetne srebrove zlitine z majhnim deleem
bakra, ki je bil dodan namenoma, da je poveal trdnost zlitine. Prestinost garniture navaja k
domnevi, da je bila last rimskega vojakega oficirja. Grafit na podobni luksuzni garnituri iz
Kalkrieseja (severna Nemija) nakazuje, da je pripadala centurionu (Isteni, 2003, 296).

25

6 LEGIJSKI TABORI
Vojaki tabor je predstavljal nepogreljiv del bivanja in premikov rimske vojske na
tujem ozemlju. Tabor je bil pogosto postavljen na povrini 800 m v bliini vode z zanesljivim
in lahkim dostopom ter travniki za konjsko krmo13. Tabor so navadno postavili na vije
leeih predelih, da so se laje branili sovranikovih napadov in imeli pregled nad okolico14
Za nartovanje legijskega tabora je bil zadolen tribun, ki si je pomagal z gromo (mn.
gromas). Zarisan kvadrat s 60 m dolgo stranico z dvema irokima potema, ki se med seboj
kriata, so predstavljali osnovni gradbeni nart za izgradnjo legijskega tabora. Za izgradnjo
objekta je bila zadolena glavnina vojske (Hanel, 2007, 402). Gradnja se je priela s
kopanjem jarkov (lat. fossa, mn. fossae), zemljo pa so metali na zunanjo stran in tako je nastal
nasip (lat. ager, mn. agri), ki je bil dopolnjen z ruo, nanj pa je bila postavljena lesena ograja
(lat. vallum, mn. valla). Poznane so tri vrste okopov: navaden okop, kamnit okop in poseben
okop z globjim jarkom. V nasipu taborov so bili narejeni prehodi, in sicer: clavicula, agricola
in tutulus (Hanel, 2007, 402).
Znotraj tabora je vsa vojska prenoevala v otorih (Cagniart, 2007, 86). Vsaka stran
tabora je imela vrata, ki so bila sestavljena iz dveh kvadratnih stolpov, med katerima je tekla
cesta oz. pot v tabor in iz njega, ki je bila vasih tudi dvosmerna. Skozi obojna nasprotna
vrata ob dalji strani tabora je bila po sredini speljana iroka glavna cesta (via principalis), ki
je delila tabor na dva neenaka dela. Ponavadi je ob tej cesti stal pretorij (lat. praetorium, mn.
praetoria) - poveljnikov otor. Tukaj je vio principalis pravokotno kriala pretorijanska cesta
(via praetoria), ki je bila speljana od sprednje strani tabora skozi pretorijanska vrata (porta
praetoria). Na drugi strani pretorija se je pretorijanska cesta nadaljevala v dekuman (via
decumana), ki je zapual tabor skozi glavna vrata. Sprednji del tabora (pred pretorijem), ki je
bil manji, se je imenoval praetentura, zadnji veji del pa retentura. Obe polovici pa sta bili
e razdeljeni po pretorijanski cesti in dekumanu (Breeze, 1994, 7-8; Shirley, 2001, 16-18).
6.1 Kratkotrajni tabori na obmoju Ljubljanske kotline
Rimska zasedba irega ljubljanskega prostora je povezana z Avgustovim osvajanjem
Balkana (upanek, 2010, 9). Dolgo asa je prevladovalo mnenje, da je bila Emona tabor

13
14

Vegetius, Epitoma rei militaris, 158-159.

Vegetius, Epitoma rei militaris, 128-129.
26

petnajste Apolonove legije, preden se je le-ta preselila v Karnunt (Carnuntum; dananji

arheoloki park Carnuntum - v bliini vasi Petronell-Carnuntum in Bad Deutsch-Altenburg,
Avstrija). Obstoj legijskega tabora v Emoni bi v tem primeru predstavljal dokaz, da mesto
pred odhodom legije ne bi moglo postati kolonija (ael Kos, 2012, 100). Zelo dolgo je
prevladovalo mnenje, da se je to zgodilo pod cesarjem Tiberijem, po uporu panonskih legij,
ko naj bi se petnajsta Apolonova legija preselila v Karnunt. To tezo je v lanku napisal in
kasneje zagovarjal Balduin Saria. Slednji je dokazoval, da je bila Emona vojaki tabor
petnajste Apolonove legije (ael Kos, 2012, 100). Z nastankom Emone se je ukvarjal tudi
Jaroslav ael. V nasprotju s Sario, je ael zavraal teorijo, da je Emona bila na zaetku
stalni legijski tabor kot tudi veteranska kolonija. Tako Saria kot ael sta v svojih prispevkih
menila, da je bila Emona kot kolonija ustanovljena po odloitvi Avgusta in Tiberija leta 14. n.
t. (ael, 1992, 572-573; ael Kos, 2012, 100). Kasneje je svoje mnenje spremenil in
ustanovitev kolonije postavil v as Oktavijanovega vzpona na oblast (ael, 1992, 708, 710;
ael Kos, 2012, 100).
Glavni dokaz, ki je preprieval Sario, da se je v Emoni nahajal legijski tabor preden je
mesto postalo kolonija, je bil nagrobnik ali morda kenotaf Tita Junija Montana (Titus Iunius
Montanus) (t. 1) (ael Kos, 2012, 100). Kasneje tudije in raziskave so dodatno potrdile, da
Sarievi zakljuki niso pravilni, saj jim nasprotuje epigrafsko, numizmatino in arheoloko
gradivo (Gaspari, 2010, 113; ael Kos, 2012, 100). Noveje ugotovitve so prav tako tudi
dokazale, da je bila petnajsta Apolonova legija prestavljena v Karnunt ele za vlado Kaligule
(Gaius Julius Caesar Augustus Germanicus) ali Klavdija (Tiberius Claudius Caesar Augustus
Germanicus) (ael Kos, 2012, 100).
Dejstvo, da Emona zelo verjetno nikdar ni bila dalj asa legijski tabor, ne pomeni, da v
mestu ali njegovi neposredni bliini v asu vojn niso bili utaborjeni v pohodnih oz.
kratkotrajnih vojakih taborih vojaki iz petnajste Apolonove legije, osme Avgustove legije in
devete Hispanske legije (ael, 1992, 571; Gaspari, 2010, 121; ael Kos, 2012, 101, 103).
tevilnejo prisotnost rimskih legionarjev v okolici Emone datiramo za as Ilirskih vojn (3533 pr. n. t.), Panonskih vojn (14-9 pr. n. t.) in delmatsko-panonskega upora (lat. Bellum
Batonianum; 6-9 n. t.) (ael Kos, 2012, 101).
Nastanitev rimskih legionarjev v Ljubljanski kotlini v drugi polovici 1. st. pr. n. t. in
zaetku 1. st. n. t. do sedaj ni bila potrjena z arheolokimi lokacijami. Iz asa sredine in
druge polovice 1. st. pr. n. t., ko so Rimljani osvajali Ljubljansko kotlino in se irili proti
Balkanu, je bilo na obmoju Ljubljane znano le staroselsko naselje na obmoju Starega in
27

Gornjega trga (Vojakovi et al., 2011, 88). V Ljubljansko kotlino so se v tem asu priseljevali
rimski dravljani in Italiki iz severne Italije (Vojakovi et al., 2011, 88). V asu Oktavijanove
intervencije v Iliriku in panonskih vojn, so vojaki pohodi in trgovski interesi predstavljali
povod k ustanovitvi kolonije na obmoju dananje Ljubljane z uradnim imenom Colonia Iulia
Emona. Kolonija je bila zgrajena v obliki pravokotnega mesta s pravilno ulino mreo v
neposredni bliini renega prehoda (Mikl Curk et al., 1993, 38). Na zaetku gradnje kolonije
Emone na levem bregu Ljubljanice je bilo na tem razpotju prisotnega precej vojatva (Gaspari
2010, 113125). Posadke v utrdbi na Nadlekem hribu in morebitnih postojankah na
Ambroevem gradiu, erovniku in Ulaki pa so varovale odseke pomembnih poti ez
Notranjsko proti Dolenjski in Kvarnerskem zalivu (Laharnar, 2010, 372). V Emoni odkriti
napisi omenjajo vojne veterane osme Avgustove (t. 9) in petnajste Apolonove legije (t. 4, 5,
8 in 10) in zgodnje novaenje pretorijancev (Gaspari, 2010, 144). Monost, da gre za
veteransko kolonijo, potrjuje tudi datacija nagrobnikov vojakih veteranov Lukija Oklatija
(Lucius Oclatius) iz Tarkvinije (Tarquinii) (t. 8) in Tita Varija (Tito Vario) iz Narbone
(dananji Narbonne, Francija) (t. 5) (ael Kos, 1995, 239), ki je na podlagi stilistinih
kriterijev za prvega zamejena v tiberijsko, za drugega pa v poznoavgustejskozgodnjetiberijsko obdobje (Gaspari, 2010, 144). Analiza virov opozarja, da je mesto z okolico
kmalu sodilo k obrambnemu pasu povezanemu z Italijo, zaradi esar se je strateka vloga
mesta okrepila v kriznih asih. Na omenjeno dejstvo opozarjajo tudi arheoloki dokazi (Mikl
Curk et al., 1993, 39).
Edini z gotovostjo dokumentirani vojak petnajste Apolonove legije je Gaj Klodij
Sekund (Gaius Clodius Secundus), ki je na rdekasto rjav kamen iz obmoja Skopanika nad
elimljami dal vklesati nagrobnik za svojo sestro Klodijo Tercijo (Clodia Tercia) (t. 10). Na
nagrobniku je omenjena e Petronija Disula (Petronia Disula) ki je dala vklesati nagrobni
napis Gaja Cestidija (Gaius Cestidius) (ael Kos, 2004, 59).
Veino Emonskega prebivalstva so sestavljali kolonisti, ki so prili iz krajev severne
Italije in iz Akvileje (ael, 1992, 572-573; Gaspari, 2010, 144; ael Kos, 2012, 101). Veliko
kolonistov je Oktavijan razlastil z namenom, da so se na njihove domove in posestva naselili
veterani iz njegovih in Antonijevih tevilnih legij (ael Kos, 2012, 101).
V asu Tiberijevega osvajanja Ilirika oziroma panonskih vojn je bil vojaki tabor
postavljen v Emoni ali v njeni neposredni bliini kjer se danes nahajajo Prule (Tribuna),
Emona pa je zelo verjetno sluila kot pomembna logistina postojanka (Gaspari, 2010, 113;
ael Kos, 2012, 101). Arheoloke raziskave na Tribuni so ele leta 2007/2008 prvi nakazale
28

odkritje ostankov vojakega tabora v Ljubljani (upanek, 2010, 9; Vojakovi et al., 2011, 88).
V kratkem asovnem obdobju (konec 1. st. pr. n. t. zaetek 1. st. n. t.) so rimski legionarji
na praznih povrinah ob staroselskem naselju postavili dva vojaka tabora. Izbira lokacije je
bila premiljena. Rimljani so strateko izbrali bliino tedaj najpomembneje plovne poti
reke Ljubljanice in cestne povezave proti Panoniji (javna cesta Emona - Siscia) (upanek,
2010, 9; Vojakovi et al., 2011, 88). Glavna javna cesta Emona Siscia je bila takrat edina in
najhitreja kopenska pot na Balkan oz. v Ilirik (kasnejo provinco Panonijo), kjer so potekale
glavne vojake operacije v bliini (Vojakovi et al., 2011, 88).
Vojaka tabora Emone sta se nahajala v zaledju in ne v ariu tedanjih bojnih linij.
Njuna namembnost je bila predvsem organizacija vojake oskrbe, izgradnja novih mest in
cestne infrastrukture na novo osvojenih obmojih (Gaspari, 2010, 141; Vojakovi et al., 2011,
88). Hkrati pa so vojaki bdeli nad staroselci ter prepreevali upore. Ker je bila Emona takrat
najvzhodneja rimska naselbina, je potrebovala tudi obrambo pred morebitnimi vpadi
sovranih ljudstev s severa in vzhoda (Vojakovi et al., 2011, 88).
V poznoavgustejskem obdobju je bila vojska nastanjena v Ljubljani tudi zaradi
Avgustovega projekta gradnje mesta Emone na levem bregu Ljubljanice. Ker je bila zasnova
urbanega mesta, gradnja glavnih javnih stavb in obzidja verjetno izpeljana v zelo kratkem
obdobju, je moralo pri tem sodelovati veliko tevilo ljudi, najverjetneje tudi vojaki oddelki
(Vojakovi et al., 2011, 88).
6.1.1 Stareji legijski tabor (konec 1. st. pr. n. t.)
Na Tribuni je bil izkopan vzhodni rob legijskega tabora, ki datira v leto 15 pr. n. t.
Preostali del celote oziroma neizkopana povrina tabora se je raztezala v smeri proti
severozahodu in jugozahodu (Vojakovi et al., 2011, 89). Legionarji so izdelali impozantno
obrambno strukturo z dvema obrambnima jarkoma in nasipom, da bi obvarovali vojsko,
naselje in domnevno pristanie v bliini. Stik glavne ceste in obrambne strukture ni bil
izkopan, ker se je nahajal izven izkopnega polja zaitnih arheolokih raziskav. Izkopavanja
so obsegala le manjo povrino notranjosti tabora (Vojakovi et al., 2011, 89). V notranjosti
tabora je bilo ugotovljenih le nekaj slabo ohranjenih ostankov tlakov in kuri. tevilni leseni
koliki za otore, ki so bili najdeni na dnu obrambnih jarkov, priajo, da so vojaki v tem asu
prebivali v otoriu. Vojaki tabor je deloval le nekaj let. Jarka so kmalu zasuli, obzidje je
bilo opueno in porueno (Vojakovi et al., 2011, 89).
29

6.1.2 Mlaji legijski tabor (pozno avgustejsko obdobje/zaetek 1. st. n. t.)

V poznoavgustejskem obdobju (prvo desetletje 1. st. n. t.) se je rimska vojska
ponovno nastanila na travnikih ob staroselskem naselju (Vojakovi et al., 2011, 100). Nov
vojaki tabor so prestavili nad zasute jarke in povrine jugovzhodno od opuenega nasipa.
Legionarji so tokrat zgradili lesene barake in vodnjak (Vojakovi et al., 2011, 100). Obilica
najdenih predmetov pripada vojaki opremi in dokazuje, da so v teh barakah prebivali
legionarji. eprav je bila raziskana dokaj velika povrina, pa je bil tudi ta tabor veji od
povrine izkopa. Barake so se razprostirale proti jugozahodu in jugovzhodu, tako da je bilo
odkrito obmoje nekje v sredini ali bolj na severozahodnem koncu vojake naselbine.
Severovzhodni rob vojakih barak je verjetno predstavljala glavna cesta, ki je potekala ob
vznoju Grajskega gria (Vojakovi et al., 2011, 100). Ni poznan podatek ali se je mlaji
vojaki tabor raztezal tudi severozahodno od starejega nasipa. Na obmoju notranjosti
starejega tabora je bilo zaradi recentnih posegov v arheoloke plasti teko loiti strukture
starejega in mlajega tabora. Arheoloki ostanki se na tem prostoru bistveno razlikujejo od
naina gradnje lesenih barak jugovzhodno od nasipa (Vojakovi et al., 2011, 100). V
severnem vogalu izkopnega polja je bila odkrita stavba z ve prostori, ki bi lahko e pripadala
robu civilne naselbine v tem asu. Kakor stareji je tudi mlaji vojaki tabor deloval le nekaj
let in bil dokaj hitro opuen, e pred letom 15 n. t. Najverjetneje je bil tesno povezan z
gradnjo rimskega mesta na levem bregu Ljubljanice v poznoavgustejskem obdobju
(Vojakovi et al., 2011, 100).
Ostanki utrdbe z dvema jarkoma in nasipom ter mlajega tabora z vrstami barak in
drugih objektov na lokaciji Tribuna pod Grajskim griem, skupaj z odkritji vojakih utrdb
vzdol dolenjskega avtocestnega kraka pri Sv. Urhu in Vihrah pri Drnovem, Srednem polju
pri ateu in na Obreju opozarjajo na pomembno vlogo kopenske komunikacije med
Navportom in Siscijo, to je t. i. via militaris Nauportus Siscia (Gaspari, 2010, 141).
6.1.3 Emono so pomagali graditi legionarji
Leta 2008 so izkopavanja na lokacijah NUK II in umi potrdila tudi verjetno udelebo
vojakih enot pri gradnji mesta (Gaspari, 2010, 88). O tem priajo predvsem najdeni kosi
oroja in opreme ter druge kovinske najdbe, znailne za vojako okolje, posredno pa tudi
rigorozna natannost pri prostorskem umeanju mestnih krajev in pri sami gradnji. Veina
vojakih najdb z obmoja Emone pripada standardizirani opremi zgodnjega principata. Med
30

orojem in vojako opremo je poleg nosilcev faler in delov nonice zanimiva predvsem
skupina svinenih elodov, ki so morda bili namenjeni urjenju (Gaspari, 2010, 88). Ob
izkopavanju je bilo odkritih osem vretenastih svinenih izstrelkov za prao. Pet izstrelkov je
bilo najdenih na povrini enega kvadratnega metra, ostali pa v bliini. Najdeni so bili v
zgornjem plasti, ki je datirana v poznoavgustejsko in zgodnjetiberijsko obdobje. Andrej
Gaspari v neposredni bliini odkritih elodov domneva vadbeni tabor ali drugi prostor,
povezan z vojakimi aktivnostmi pred gradnjo zidanega mesta (Gaspari, 2010, 26, 93).
Pomembna je tudi svinnica (lat. perpendiculum, mn. perpendicula), ki skupaj s primerki z
lokacije umi morda pria o udelebi specializiranih enot pri gradnji mesta (Gaspari, 2010,
88-90).
6.2. Via militaris Nauportus Siscia
Iz Emone so rimski vojaki po eni poti krenili proti Panonski niini, po drugi poti pa na
jug preko dananje Dolenjske in do Siscije (Mikl Curk et al., 1993, 47), kjer je bil pred nekaj
leti odkrit tudi rimski pohodni vojaki tabor (Gutin, 2002, 69). Pohodni tabor v ateu ob
Savi je bil postavljen za kratek postanek rimskih legionarjev, ki so ob Savi korakali proti
Sisciji. Odkriti so bili znailni sledovi dvojnega jarka, ve majhnih okroglih pei ter nekaj
najdb vojake opreme. Med najdbami je tudi republikanski novec, ki tabor postavlja v
obdobje zadnjega desetletja pr. n. t. ali najkasneje med letoma 6 in 9 n. t. (Gutin, 2002, 69),
ko je v Panoniji potekal delmatsko-panonski upor (Stipevi, 1986, 51).
Le nekaj kilometrov juneje je bil na Obreju odkrit legijski tabor oziroma
zgodnjerimska utrdba, ki je nastala okoli leta 14 ali 13 pr. n. t. (Mason, 2003, 67). Utrdba je
imela tipien pravokoten tloris z zaobljenima stranicama. S treh strani so jo varovali dvojni
jarki in obdajali prostor v velikosti 290 x 210 m. Na etrti strani je bil le enojni jarek, ki je
omejeval dodatni prostor velikosti 210 x 25 m (Mason, 2003, 67). V osrednjem delu je bilo
ve pravokotnih barak, latrine, shrambene jame in krune pei. Poleg tega so arheologi znotraj
tabora odkrili ve jam razlinih velikosti, njihova vloga pa ni povsem jasna. V njih je bilo
odkrito veliko keramike, del zaokroenih jam z najdbami, kot so obdelane kosti z roaji, pa
daje slutiti na obrtniko dejavnost. Arheologi so odkrili tudi nakit in vojako opremo. Zunaj
utrdbe je bilo odkritih ve krunih in elezarskih pei. Na severozahodnem delu je mimo
utrdbe vodila glavna itinerarska cesta Emona Siscia. Tabor je bil lociran na posebej
pomembni strateki toki, saj je skozi Breika vrata nadzoroval prometnice iz Italije preko
doline Krke. Na enak nain je bilo mogoe nadzorovati plovni promet po Savi in povezave
31

preko Gorjancev in umberka. Omenjeni strateki poloaj je sluil za nadaljnja rimska

osvajanja proti Sisciji (Mikec, 2009, 295).
Pretorij Latobikov (Praetorium Latobicorum; dananje Trebnje) je bila pomembna
prometna postojanka in vojaka toka v neposredni bliini severne italske meje (ael Kos,
1986, 377). Na obmoju dananjega Trebnjega je bila ob itinerarski cesti osnovana
beneficiarska postaja iz 2. in 3. st. n. t. Samo naselje je skupaj z omenjeno postajo lealo na
irem obmoju sedanje upnijske cerkve (Mikl Curk et al., 1993, 47). Omenjena postaja je
leala na meji med Italijo in provinco Panonijo. Konec marca 2006 je bilo na obmoju
nekdanjega rimskega mesta Pretorija Latobikov opravljeno arheoloko sondiranje. Na celotni
raziskovalni povrini so bili dokazani ostanki 24 m dolgega in 15 m irokega rimskodobnega
stavbnega kompleksa (Bavec, 2007 224-225; 2009, 384). Osrednji del je bil s strani izvajalcev
izkopavanj opredeljen kot skladino-upravni objekt (Bavec, 2009, 383). Zaradi masivnih
temeljev z 12 m irine in priblino 16 m e ohranjene doline je mono sklepati, da je objekt
istoasno s cestiem gradila rimska vojska (Bavec, 2009, 384).
Neviodunum ali Neviodun (Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum; dananje
Drnovo pri Krkem) je bil zgrajen po vzorih rimskih mest v Italiji. eprav je Neviodun
keltsko ime, arheoloke najdbe dokazujejo, da so ga ustanovili Rimljani (Lovenjak, 2003, 93).
Med rimskimi kolonisti je bilo precej veteranov odsluenih vojakov (Lovenjak, 2003, 93).
Lealo je v okljuku Save (danes mrtvi rokav reke mimo Belega brega in Drnovega ima e
povsem izbrisano podobo), ob glavni cesti, ki je povezovala Italijo s provinco Panonijo. Cesta
je iz Akvileje potekala ez Emono, Pretorij Latobikov, ez Krakovski gozd do Nevioduna,
Siscije in Sirmija (Sirmium; dananja Sremska Mitrovica, Srbija) (Lovenjak, 2003, 93).
Noveje podatke so dala tudi izkopavanja v letu 2003, pred gradnjo nove avtoceste. Najvejo
zanimivost predstavlja rimska utrdba na robu terase Bregane, ki je nastala ob rimski zasedbi
Panonije, verjetno v letu 14 ali 13 pr. n. t. V poznejih letih je varovala in nadzirala cesto, ki
je preko Nevioduna potekala od Siscije do Akvileje. Po zaduitvi delmatsko-panonskega
upora je bila opuena. Razprostirala se je na povrini estih hektarjev, v pravokotni obliki
(Lovenjak, 2003a, 95). Do leta 166 n. t. Neviodun ivi brez vojake posadke, imel pa je
beneficiarsko postajoii.

32

6.3. Tabor osme Avgustove in trinajste Dvojne legije

Na Slovenskem je kar nekaj rek, ki so s svojimi razdiralnim delovanjem uniile bolj
ali manj pomembna, zlasti rimska najdia (npr. empeter ob Savinji; Pahi, 1996, 133). V
okolici Ptuja je bilo razdiralno delo Drave najveje in arheoloko najoitneje. V zahodnem
delu manjka med Skorbo in Zgornjo Hajdino domnevani vojaki tabor, tam je na junem
koncu loka najbr bila prekinjena tudi glavna cesta, vije pri Skorbi sta bila odsekana legijski
vodovod in cesta iz severozahodne smeri (Pahi, 1996, 140). Vojska, ki je nadzorovala
Panonijo, naj bi imela po intervenciji v Iliriku legijski tabor v Petovioni (Poetoviona) (Lamut,
1992, 161; Horvat, 2010, 14). Kmalu po rimski osvojitvi obmoja dananjega Ptuja okrog leta
15 pr. n. t. naj bi bil na odplavljenem desnem bregu Drave postavljen vojaki tabor osme
Avgustove legije. Konec leta 45 n. t. pa jo je zamenjala trinajsta Dvojna legija - XIII Gemina,
ki je bila v Petoviono premeena iz Vindonise (Vindonissa; dananji Windisch, vica)
(Lamut, 1992, 161; Curk, 1999, 36; Horvat, Dolenc Vii, 2010, 14). Pomemben je znameniti
Tacitov navedek, ki govori, da so se po umoru cesarja Nerona (Nero Claudius Caesar
Augustus Germanicus) leta 69 n. t., v Petovioni v zimski garniziji trinajste Dvojne legije
zbrali trije generali legij in pomonih enot ter odloali o nadaljnji usodi notranjepolitinega
poloaja (Curk, 1999, 36). Slaba oskrba in pomanjkanje hrane v zahodnih provincah rimskega
cesarstva so v asu Neronove vladavine sproile vrsto uporov. Prvemu uporu v Lugdunski
Galiji (Gallia Lugdunensis; dananja Francija) spomladi leta 68 n. t, ki ga je zael Vindeks
(Gaius Iulius Vindex), so sledili tevilni drugi (Brato, 2007, 242). Vindeksov upor je sproil
skoraj dveletno krizo, ki se je najprej kazala kot upor proti Neronu, nato pa je po polletnem
obdobju v temeljnih potezah neuspene vlade cesarja Galbe (Servius Sulpicius Galba
Augustus) dobila obliko dravljanske vojne, ki je leta 69 n. t. trajala vso leto. To obdobje
oziroma Leto tirih cesarjev, ko so Rimu zaporedoma vladali tirje cesarji (Galba (Servius
Galba Imperator Caesar Augustus), Oton (Marcus Salvius Otho Caesar Augustus), Vitelij
(Aulus Vitellius Germanicus Augustus) in Vespazijan (Titus Flavius Caesar Vespasianus
Augustus)) in je pretreslo celotno cesarstvo (ael, 1979, 2; Brato, 2007, 243).
Sestanek, ki se je odvijal avgusta leta 69 v Petovioni je bil odloilnega pomena.
Doloil je potek dravljanske vojne. Poveljnik legije iz Karnunta Mark Antonij Prim (Marcus
Antonius Primus) je preprial svoje poveljnike kolege, predvsem pa nije oficirje in ostale
legionarje, da je potrebno nemudoma napasti Italijo (ael, 1979, 2). Zaradi nasprotnikove
neaktivnosti se je tveganje izkazalo kot povsem upravieno (Brato, 2007, 246). Tako je po
33

najnujnejih pripravah vojska iz podonavsko-balkanskih provinc pod poveljstvom Antonija

Prima ez obmoje Julijskih Alp vdrla v Italijo. Za nadaljnje napredovanje proti Rimu so
legije iz podonavskih provinc 24. oktobra leta 69 v bitki pri Bedriaku (Bedriacum; dananji
Calvatone, Italija) in kasneje ponovno pri dananji Kremoni premagale Vitelijevo vojsko.
Zmagi v severni Italiji je sledil pohod et Apenine proti Rimu, kjer se je v priakovanju
prihoda sovrane vojske hitro ruila Vitelijeva oblast. Po koncu spopadov v Rimu so
podonavske legije 20. decembra leta 69 po hudih bojih zavzele mesto. Dravljanska vojna se
je zakljuila z usmrtitvijo Vitelija in njegovih sodelavcev. Formalni zakljuek dravljanske
vojne je bila potrditev novega cesarja Vespazijana, ki je dan po padcu Rima potrdil senat,
kasneje pa ga je ustoliil ljudski zbor (ael, 1979, 5-7; Brato, 2007, 246). Cesar Trajan
(Imperator Caesar Nerva Traianus Divi Nervae filius Augustus) je med letoma 100 in 103
naselbini podelil status kolonije ter polno ime Colonia Ulpia Traiana Poetovio (Lamut, 1992,
161).
Legijski tabor je bil opuen nekje med letoma 102 in 106 n. t., ko so legijo
premestili v Vindobono (dananji Dunaj, Avstrija). Pozneje pa so bile v mestu po vsej
verjetnosti nastanjene manje vojake enote, o emer ne nazadnje priajo tudi tevilni mitreji
(Mikl Curk et al., 1993, 62).
Raziskovanje utrdb na Ptuju opozarja na utrjeno obrambo renega prehoda. Samo
dogajanje v Avgustovem asu bi lahko prialo za nartovano agresivno vlogo tabora z narti
za osvojitev obmoij v srednjem Podonavju. Dejstvo, da se vojaki tabor v Petovioni pojavi v
pisnih virih ele v asu delmatsko-panonskega upora in da je moral tedaj varovati promet
proti zahodu in metalurkim obmojem ob zgornji Dravi in Muri, dokazuje, da je bila njegova
funkcija defenzivnega tipa. Tabor je rimsko ozemlje varoval pred nevarnostmi z vzhoda in po
reki navzgor. Velikost tabora se je ravnala po potrebah legije in njene temeljne oskrbe ter se
verjetno manj ozirala na morebitna ozemlja v lasti staroselskih plemen (Mikl Curk, 1993,
207-208).
Zelo trdnih tvarnih dokazov o obstoju vojakega tabora z obmoja dananjega Ptuja
e vedno ni. O njem npr. priajo predvsem najdbe s Spodnje Hajdine, ki trenutno predstavljajo
enega redkih dokazov o lokaciji vojakega tabora. Ta naj bi se v asu rimskih osvajanj nahajal
na desnem bregu Drave. Na tem obmoju so bili najdeni tudi vojaki nagrobni spomeniki (t.
14, 15, 18/19, 20, 21, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31 in 32) in tevilni votivni napisi (t. 16,
17, 22 in 33) (Horvat et al., 2003, 173). V Pokrajinskem muzeju Ptuj so razstavljeni predmeti,
ki jih je mogoe povezati z opremo vojske. Od tega je posebna reliefno okraena nonica za
34

bodalo, posrebrena iz tanke bronaste ploevine iz 1. st. n. t. (Mikl Curk et al., 1993, 64).
Nonico krasijo motivi mitolokih figur. Zgoraj je motiv dveh grifonov in kantarosa, ki se e
dvakrat ponovi. Lebdei boginji Viktoriji drita it z upodobitvijo cesarja, pod njima pa je
upodobljen orel z razprtimi krili. Dioskura (Dioscuri), pomonika v stiskah in v boju ter
glasnika novega in srenega asa, sta upodobljena kot jezdeca (Horvat, 1999c, 283). Na
neznanem najdiu s Ptuja so bili najdeni trije svineni izstrelki okraeni z reliefnimi rkami,
od katerih sta rki A in R dobro vidni, sprednja in zadnja rka pa zabrisani (Horvat, 1993, 62).
Napisi in podobne upodobitve v reliefu na svinenih izstrelkih se pojavljajo predvsem v asu
pozne republike in so povezani s propagando med dravljanskimi vojnami. Ne najde pa se jih
v bojih proti nerimskim oziroma tujim nasprotnikom. Izstrelki z napisi, ki jih ne bi mogli
priakovati na tem prostoru, in nejasne okoliine odkritja, zastavljajo vpraanje tudi o samem
najdiu Ptuj (Horvat, 1993, 335). Zavod za varstvo kulturne dediine Slovenije, Center za
preventivno arheologijo, je v asu od 12. 10. 2010 do 30. 8. 2011 izvedel zaitne arheoloke
raziskave na obmoju nekdanje vojanice na Ptuju. Arheoloke raziskave so potekale v
notranjosti in okolici bive vojanice, ki je bil postavljena leta 1905 in je zajemal povrino,
veliko priblino 750 m2 (Lazar, 2013, 216-217).
Na plakatu, ki sta ga za kongres15 z naslovom Rimska vojska na obmoju dananje
Slovenije: Nova odkritja in smernice raziskav, pripravila Evgen Lazar in Maja Janei so
predstavljeni predmeti rimske vojske: deli luskinastega oklepa, dve puini osti, branik od
mea, koeni gumb, odlomek kovinske ploice z napisom, okrogel dvodelen predmet
(najverjetneje falera) in del tolene bronaste ploevine, mono od oklepa. Vse najdbe so bile
odkrite v plasteh in strukturah rimskodobne Petovione, ki so se nahajale v neposredni bliini
rimskodobnega foruma (Janei, Lazar, 2011).
6.4 Tabor druge Italske legije
Doba zgodnjega cesarstva je bila v rimski dravi as blaginje. Rimljani so v tem asu
ozemlje dananje Slovenije razdelili med tri upravne enote: Deseto italsko regijo ter provinci
Norik in Panonija (Brato, 2007, 219-220). Ozemlje dananje Slovenije v takratnem obdobju
oznaujeta gospodarski in kulturni razcvet. Mestom Emona, Celeia, Petoviona itd. so bila v
upravljanje dodeljena razmeroma velika obmoja. Na podeelju so nastajala velika kmetijska
posestva. Njihovi lastniki so bili priseljenci (kolonisti) ali premono staroselsko prebivalstvo
(ael Kos, 1999, 196-198).
15

Kongres je potekal od 17. do 18. novembra 2011, v Narodnem muzeju Slovenije Metelkova, Ljubljana.
35

Mirno obdobje so prekinile markomanske vojne (lat. Bellum Germanicum et

Sarmaticum) med letoma 166 in 180 n. t., ko je spet postala nujna neposredna obramba naih
krajev in Italije. Germanska plemena Markomanov in Kvadov so namre z obmoja dananje
Moravske in Slovake prek sedanje Slovenije vdrla vse do Akvileje (ael Kos, 1986, 241).
Pri Loici v Savinjski dolini je bil za obrambo pred vpadi zgrajen legijski tabor, ki je bil v
uporabi le nekaj let (verjetno od 168 ali 169 do 171) (ael Kos, 1986, 243).
Letnica vdora Markomanov in Kvadov je sporna, v strokovni literaturi prevladujeta
dve mnenji. Po enem naj bi se to zgodilo leta 170 n. t., ko naj bi napadalci prodrli ez zaporni
sistem, ki je bil zgrajen leta 168 n. t. pod Antistijem Adventom (Antistius Adventium) za
varovanje severovzhodne meje Italije (Praetentura Italiae et Alpium) in je segal nekako od
mesta Forum Iulii, preko dananje Ljubljanske in Celjske kotline do Tarsatike (Tarsatica;
dananja Reka, Hrvaka). Priblino v istem asu je bil zgrajen tudi vojaki tabor za drugo
Italsko legijo II Italica v Loici pri Polzeli, ki so ga e nekaj let pozneje, e med trajanjem
vojne, Rimljani sistematino demontirali in prenesli v Albing pri Ennsu, blije fronti (ael
Kos, 1986, 331). Strokovnjaki, ki zagovarjajo drugo, bolj verjetno stalie, pa trdijo, da je
prilo do prvega markomansko-kvadskega vdora pred izgradnjo obrambnega sistema, ki ga
barbari pozneje v teh vojnah niso mogli ve prebiti. Eno od sredi je moralo biti v Emoni, in
ni izkljueno, da je z markomanskimi vojnami povezana tudi prisotnost nekaterih vojakov
trinajste Dvojne legije v mestu (ael, 1992, 229).
Proti koncu 19. st. so kmetje pri oranju zemlje na obmoju Loice nali opeko in
ostanke zidu. Takratni kustos muzeja Emanuel Riedl si je ogledal najdie in zael s
poizkusnimi izkopavanji, vendar zaradi nesistematinega dela ni dosegel pomembnejih
uspehov. Izkopal je dva krina jarka in nael ostanke zidu razline debeline in veje tevilo
opek z eno ali dvovrstnimi igi druge Italske legije. Temeljiteje se je izkopavanj lotil Franc
Lorger v letih 1916/18, ki je tudi pravilno opredelil najdie v Loici (Kolek, Kolek, 1958,
166). Raziskal je obseg obzidja z vmesnimi stolpi in vrati. Na notranji strani obzidja je Lorger
odkril pet stavb v velikosti 123 x 68 m, s spalnimi in kopalnimi prostori v velikosti 65 x 37 m
in 99 x 69 m ter pretorij v sredini tabora. Temelji stavb so bili sezidani iz renih oblic, zidovi
pa iz peenih blokov, ki so jih uporabljali tudi v obzidju. Pod severnimi in junimi vrati se je
nahajal kanal. V Loici sta bila ob cesti proti empetru odkrita dva straarska stolpa (Kolek,
Kolek, 1958, 166; ANSl, 1975, 285).
Obseg omenjenega legijskega tabora je meril 543 x 435 m. Obzidje stalnega rimskega
vojakega tabora je navadno v obliki pravokotnika, redkeje je pravilne kvadratne ali celo
36

trapezoidne oblike kot na primer v Lavriaku (Lauriacum; dananji Lorch, Avstrija). Debelina
obzidja je znaala 2 m in ve, viina pa se da le redko ugotoviti. Okrepljeno je bilo e z
obrambnimi stolpi (Kolek, Kolek, 1958, 171). V Loici so bili na reni terasi severnega
brega Savinje odkriti ostanki temeljnega okopa obodnega zidovja rimskega vojakega tabora.
Prav tako se je ohranila sled osrednjih barak in odtisi posameznih temeljnih kolov (Mikl Curk
et al., 1993, 48). Vsem objektom vojakega tabora so arheologi pripisali bolj ali manj enotno
gradbeno fazo. Na ta nain je starost celote doloena v kratek as zgodnjega obdobja
markomanskih vojn, oziroma v as ko je druga Italska legija varovala ozemlje proti vzhodu in
varovala prehod ez Savinjo pred morebitnimi vdori (ANSl, 1975, 285; Mikl Curk et al.,
1993, 49). Izkopavanja v Loici so odkrila ve kot dvesto opek z 32 razlinimi igi (ANSl,
1975, 285). Oznaene so bile z igom legije in imeni izdelovalcev (ANSl, 1975, 285).
6.4.1 Opekarna druge Italske legije
Leta 1995 so bile ob izgradnji avtocest izpeljane sistematine raziskave na trasi Arja
Vas Vransko. Rezultati raziskav so potrdili delovanje vojake opekarne blizu tabora druge
Italske legije (Lazar, 2006, 5). Arhitekturni ostanki dveh pei, skladia s suilnico, odpadne
jame, odkrite najdbe ter igi na opekah so pokazali, da je na ledini Ilovica pri Vranskem
obratovala veja rimska opekarna (lat. figlina, officina, mn. figlinae, officinae), ki je pokrivala
potrebe vojakega tabora v Loici pri Polzeli (Lazar, 2006, 29). Opekarna je za svojo
proizvodnjo uporabljala surovine iz neposredne okolice predvsem glino oz. ilovico na
katero spominja tudi sedanje ime, poleg nje pa e velike koliine lesa in vodo iz reke Bolske
(Lazar, 2006, 5).
Rimske vojake enote so imele svoje opekarske obrate e od avgustejskega obdobja
dalje. Prvi pojav igosanja izdelkov je znan iz sredine 1. st. n. t, iz obdobja vlade cesarja
Klavdija (Lazar, 2006, 35). Vojaki opekarski obrati so na izdelke igosali ime legije ali
oddelka (npr. LEG II ITA) in vasih tudi ime vojaka, ki je opeko izdelal (npr. LEG II ITA /
AVSPICATVS) (Lazar, 2006, 35). Izdelki vojakih opekarn so bili uporabljani predvsem za
gradnjo vojakih in cesarskih objektov ter vasih tudi poslopij provincialnih upravnikov
(Lazar, 2006, 35). Opeke na Vranskem so bile v najveji meri igosane z osmimi razlinimi
legijskimi igi (LEG II ITA in LEG II ITA / AVSPICATVS LEG II ITALPATR, LEG II
ITALPF, HILARVS) (Lazar, 2006, 35). Poleg igosanih opek so zanimivi tudi odlomki opek
z ivalskimi odtisi. Med suenjem opek v neograjenih prostorih so bili izdelki izpostavljeni
nepredvidenim obiskom ivali ali celo divjadi. Na nekaterih odlomkih opek je vidnih ve
37

odtisov majih ap, sledovi psa in odtis koze ali srne. Na eni opeki je ohranjen tudi odtis
legionarskega obuvala. Ob nekaterih igih so vidni tudi odtisi prstov (Lazar, 2006, 37).
Kratko obdobje, v katerem so legionarji na obmoju dananje Loice pri Polzeli gradili nov
tabor in v njem iveli, je bilo najverjetneje as najvejega obsega proizvodnje opekarne na
Ilovici. S premestitvijo legije na Donavo, najprej v Albing in nato v Enns (Winkler, 1971, 94;
2003, 131; Lazar, 2006, 252) se je glavni odjemalec in porabnik izdelkov z Vranskega odselil.
Verjetno je opekarna prenehala s proizvodnjo e ob odhodu vojske, bolj verjetno pa je obseg
proizvodnje najprej mono upadel in nato zamrl (Lazar, 2006, 252).

7 ARHEOLOKI

SLEDOVI

POVEZOVANJA

STAROSELSKEGA

PREBIVALSTVA Z RIMSKO VOJSKO

Med pomembneja najdia za razumevanje obdobja na prehodu iz poznolatenskega v
rimski as sodijo Strmec nad Belo Cerkvijo, Beletov vrt v Novem mestu in Verdun pri
Stopiah (Break, 2002, 90). Med stareja najdia z rimsko vojako opremo sodi grob iz
Bobovka pri Kranju, v katerem je bil odkrit gladij, datiran v prvo polovico 1. st. pr. n. t.
(Horvat, 2009, 373). Najmlaji primeri rimskih vojakih grobnih pridatkov so poznani iz
grobov iz Verduna (Horvat, 2009, 373). Posebnost tega grobia predstavljajo moki grobovi
z orojem, v emer se kae mona keltska tradicija. Obiaj prilagajanja oroja v grobove je
keltski in ne rimski (Break, 2002, 94). Posebej zanimivo je na primer, da je bil v grobu 37 v
elezno poznolatensko nonico tipa Vrhnika z bronastim okrasjem potisnjen rimski gladij. V
grobovih 1 in 41 sta bili eladi tipa Weisenau, ki predstavljata najbolj pogost tip rimske
legionarske elade 1. st. n. t., sulina ost v grobu 1 pa je bila po keltskem obiaju zvita in
tako obredno uniena (Break, 2002, 94). Tak obiaj je izprian e v nekaterih grobovih. Ta
kulturna dvojnost se pojavi tudi pri drugem nevojakem materialu, tako v mokih kot tudi v
enskih grobovih starejega dela grobia, kjer pridatke predstavljajo keramine posode in
nakit. Sredi druge polovice 1. st. n. t. se ta dvojnost v grobovih izgubi in nadaljuje z rimsko
tradicijo (Break, 2002, 94). Grob 136 vsebuje terro siggilato z napisom IPP (Horvat, 2009,
373).
Med najmlaje grobove z vojakimi pridatki sodi e grob 1 iz Bobovka pri Kranju, v
katerem je bila poleg gladija odkrita e oljenka tipa Loeschcke IX iz 1. st. n. t. (Horvat, 2009,
373). Ti grobovi so bili vekrat interpretirani kot pokopi lokalnih prebivalcev, ki so sestavljali
pomone enote v rimski vojski (Horvat, 2009, 374). V pomone enote so bili vkljueni tudi
38

praarji (lat. funditor, mn. funditores). Praa je bila do pojava ognjenega strelnega oroja ob
loku eno najbolj uporabljanih lahkih daljinskih oroij. Najve so jih uporabljali v
republikanskem in avgustejsko-tiberijskem obdobju, kasneje pa precej manj. Pri veini
izstrelkov s slovenskih najdi je dobro viden livni iv, ki jasno kae, da so jih ulivali v
dvodelnem kalupu. Polovina izstrelka s Starega gradu nad Uncem nakazujeta, da so elode
izdelovali tudi v enodelnih kalupih (Laharnar, 2011, 368).
Na zaetku principata se je na obmoju dananje Slovenije ohranil obiaj polaganja
oroja v grobove pri nekaterih eleznodobnih plemenih idrijske skupine. Dokaz o tem
izpriujejo bogati moki grobovi v Idriji pri Bai in Reki pri Cerknem iz avgustejskega asa
(Horvat, 2009, 373). Grobovi vsebujejo primere oroja kot so: rimski gladij, elada tipa
Weisenau, okrogle itne grbe, dolga kopja in pilum. Poleg oroja so bili v grobovih odkriti
tudi primeri eleznega orodja in kovinske posode (Horvat, 2009, 373). Rimskodobno oroje in
orodje je nadomestilo predhodnike, ki so estetsko vsebovala elemente in obliko znailno za
eleznodobna ljudstva. Ta obiaj se je ohranil e na Dolenjskem, na obmoju poznolatenskih
plemen mokronoke skupine IIIb (Horvat, 2009, 373).
Najimenitneji grobovi z vojakimi pridatki so poznani iz Polhovega Gradca pri
Ljubljani (Horvat, 2009, 373). Grobovi so unieni in asovno datirajo v prvo polovico 1. st. n.
t. (Horvat, 2009, 373).

39

8 RAZISKOVALNI DEL
8.1 Raziskovalni problem
V uvodnem delu magistrskega dela smo navedli, da se raziskava osredotoa na
objavljene napise, ki omenjajo vojake in njihove funkcije in vojake enote, ki so jim pripadali.
Tudi tu se omejujemo na obmoje dananjega slovenskega prostora v obdobju med 1. in 2. st.
n. t. Za tovrstni raziskovalni problem smo se odloili med pregledom stanja raziskav in
literarure, ki se posredno in neposredeno navezuje na rimsko vojsko na slovenskem prostoru
od ustanovitve Akvileje do vpadov Markomanov in Kvadov. Napisi s svojimi podatki
pomembeno dopolnjujeo arheoloke najdbe tega obdobja in pripomorejo k bolji in bolj
celostni sliki o prisotnosti in delovanju rimskih legij na naem obmoju.
8.2 Raziskovalna vpraanja
Iz literature je mo ugotoviti, da pomemben vir za sestavo celostne slike o rimski
vojaki aktivnosti na slovenskem prostoru predstavljajo viri antinih avtorjev 16, ki so s
konkretnimi materialnimi dokazi podprti zgolj na posameznih lokacijah (npr. Grad pri
mihelu, Dolge njive pri Vrhniki, Grad pri Reki, reka Ljubljanica, Loica pri Polzeli itd.). V
prvem delu magistrskega dela smo povedali, da je slovenski prostor v asu rimskih osvajalnih
pohodov veljal za prostor z izrazito prehodno lego in stiie med Italijo in jugovzhodno
Evropo (glej tretje poglavje). Zato je bila nastanitev legij ali manjih vojakih oddelkov v
veliki meri povezana z gradnjo cestnega omreja, obrambo pred morebitnimi vdori obmejnih
sovranih ljudstev in bila kasneje pogojena z nadzorom rimskih trgovskih in transportnih poti,
ki so vodile v matino Italijo. Na podlagi prvega dela naloge in prebrane literature smo v
raziskovalnem delu magistrskega dela zastavili tri raziskovalna vpraanja:

ali je bila prisotnost vojakih oddelkov na slovenskem prostoru v

obravnavanem obdobju pogojena z osvajanjem jugovzhodnoalpskega in
zahodnobalkanskega prostora?

ali vojaki napisi najdeni irom Slovenije potrjujejo prisotnost omenjenih

legij in drugih oddelkov na obravnavanem obmoju?

16

Titus Livius - Ab urbe Condita liber XLI (ael Kos, 2005, 321 322), Appianos - Romak (ael Kos, 2010,
176), Hostius - Bellum Histricum (ael Kos, 2005, 323), Tacitus - Annales, Ab excessu divi Augusti (Tacitus,
1968), Cassius Dio - Rhomaike historiae (Cassius Dio, 1927).
40

kako ohranjeni napisi odraajo razmerje v tevilu vojakov in vojakih oficirjev na

obmoju dananje Slovenije?

8.3 Metoda raziskovanja

Pregledali smo objave, ki se nanaajo na opis strukture, opis vojakih poloajev in opis
vojake opreme rimske vojske iz treh obdobij (poznorepublikansko obdobje, obdobje
Cezarjevega prokonzulata in obdobje principata). Metoda raziskovanja je zajemala pregled
strokovne literature od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov. V vzorec
raziskovanja smo zajeli objavljene rimske vojake napise. Slednji predstavljajo bogat
doprinos k boljemu razumevanju in poznavanju rimske vojske na slovenskih tleh, ki so poleg
ostalih (nevojakih) v najvejem tevilu hranjeni po lapidarijih Narodnega muzeja Slovenije v
Ljubljani, Pokrajinskega muzeja Celje in Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormo ter v manjem
tevilu lapidarijih Korokega pokrajinskega muzeja Slovenj Gradec, Dolenjskega muzeja v
Novem mestu in Belokranjskega muzeja v Metliki. Nekaj napisov pa je vzidanih po cerkvah,
gradovih, mlinih in hiah (Lovenjak, 1998).
Rimski vojaki napisi najdeni v Sloveniji so bili kot tema raziskave e podrobneje
obravnavani predvsem za obmoje Emone in Celeje. Kot del raziskave povezane z nastankom
Emone so nekatere vojake napise obravnavali Balduin Saria17, Jaroslav ael18 in Marjeta
ael Kos19, Julijana Visonik pa je poglobljeno raziskavo vojakih napisov opravila za
obmoje Celeje in njenega agra20, zato so njene ugotovitve v magistrski nalogi samo povzete.
Vojaki napisi iz Emone, Petovione, Neviodunuma in Pretorija Latobikov so bili kot celota
zabeleeni in opisani v strokovnih in znanstvenih objavah, npr. vodnikih po lapidarijih21
pristojnih muzejev, katalogih razstav ter v znanstvenih objavah22.
V magistrskem delu so napisi zbrani v katalogu in pod vsako tabelo analizirani glede
na vojake funkcije in enote, ki so izpriane na napisih. Obravnavana tema magistrskega dela

17

Saria, B. 1937, Vojaki nagrobni napis iz Emone. Kronika slovenskih mest, volume 4, issue 1, 46 - 48.
ael, J. 1992, Opera selecta, 305-315.
19
ael Kos, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al.,
Zgodovinski asopis 52, t. 3 (112), 317-329, ael Kos, M. 1995, The 15th Legion at Emona Some thoughts. V:
R. Habelt (ur.), Zeitschrift fr Papyrologie und Epigrafik 109, 227-244.
20
Visonik, J. 2008, Vojaki napisi iz Celeje in njene okolice. - Arheoloki vestnik 59, 325357.
21
ael Kos, M. 2004, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije - rimski spomeniki vodnik,
Jevremov, B. 1988, Vodnik po lapidariju I. del - Pokrajinski muzej Ptuj.
22
Lovenjak, M. 1998, Inscriptiones Latinae Slovenia (ILSl) - Situla 37, ael Kos, M. 1998, Je bila Emona nekdanji
tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al., Zgodovinski asopis 52, t. 3 (112), 317-329.
41
18

je kronoloko postavljena v as, ki se zane z ustanovitvijo Akvileje in zakljui z obdobjem

markomanskih vojn, zato so napisi mlaje datacije navedeni zgolj tabelarino.

8.4 Rezultati raziskave

Rezultati raziskovanja so v magistrskem delu predstavljeni kvantitavivno v obliki tabel
ter kvalitativno. Slovenski prostor je bil v smislu vojakega delovanja v veliki meri
prehodnega znaaja, zato je mo sklepati, da bodo opazna minimalna odstopanja v razmerju
med napisi vojakov in vojakih oficirjev. Preueni rezultati pa so dali drugaen pogled na
obravnavano temo, saj je raziskava pokazala, da je razmerje predstavnikov vojske in oficirjev
odvisno od kraja (in njegovega statusa ter asa nastanka), kjer so bili nastanjeni.
Tabela 1: tevilo obravnavanih rimskih vojakih napisov najdenih v Sloveniji
Emona
13
Poetovio
20
Neviodunum
12
Praetorium Latobicorum
18
Celeia
43
predstavniki vojske na posaminih lokacijah po Sloveniji
14
SKUPAJ
120
Tabela 2: Predstavniki vojakih oficirjev v Emoni
T. IME
FUNKCIJA, STAROST
OFICIRJA VOJAKA
ENOTA
1.
Titus Iunius tribunus
/
Montanus
militium,
praefectus
equitum,
praefectus
fabrum, pro
legato
Tabela 3: Predstavniki vojske v Emoni
T. IME
FUNKCIJA,
STAROST
VOJAKA VOJAKA
ENOTA
Praetoriani
2.
Pudenti
miles cohortis 25
II praetoriaie

3.

Valerius
Aemilianu

Signiferi
signifer
legionis XIII
Geminae

DATACIJA

VRSTA NAPISA

NAJDIE

OBJAVA

avgustejsko
obdobje

nagrobni napis

Ljubljana

ael Kos,
2004, 85,
t. 36

DATACIJA

VRSTA NAPISA

NAJDIE

OBJAVA

verjetno 1. st. nagrobni napis

Ljubljana

ael Kos,
2004, 85,
t. 37

verjetno 3. st. votivni napis

(posvetilo Jupitru
Odvraalcu zla ali

Ljubljana

ael Kos,
2004, 82,
t. 17

42

s
4.

5.

6.

7.

8.

Dolihenskemu)

Vibius

Caius
Clodius
Secundus
Marco
Aurelio
Crispinian
o
/

Lucio
Aelio
Nigrino

9.

Tito Vario

10.

Caius
Vettenniu
s
Aurelius
Iovinus

11.

12.
13.

Lucius
Oclatius
Titus
Calventin
us

Frumentarii
frumentarius
legionis XV

prva
polovica 1.
st.

votivni napis (oltar

posveen Cereri)

Ljubljana

ael Kos,
2004, 80,
t. 8

Milites
miles legionis
XV Apolinaris

nagrobni napis

Ljubljana

nagrobni napis

Ljubljana

ael Kos,
2004, 86,
t. 38
ael Kos,
2004, 87,
t. 41

miles legionis
XIII Geminae

prva
polovica 1.
st.
253-268

miles legionis
XIII Geminae

3. st.

nagrobni napis

Ljubljana

militi classis
Pannonicae

konec 2. ali
3. st.

nagrobni napis
(odlomek
nagrobnika)

Ljubljana

Veterani
veteranus
legionis XV

60

nagrobni napis

Ljubljana

veteranus

nagrobni napis

Ljubljana

veteranus
legionis XIII
Geminae
veteranus
legionis XV
veteranus
legionis VIII

prva
polovica 1.
st.
verjetno prva
polovica 1.
st.
3. st.

nagrobni napis

Ljubljana

prva
polovica 1.
st.

nagrobni napis

Ljubljana

/
/

ael Kos,
2004, 87,
t. 42
ael Kos,
2004, 87,
t. 44
ael Kos,
2004, 86,
t. 39
ael Kos,
2004, 87,
t. 40.
ael Kos,
2004, 87,
t. 43
ael Kos,
1998, 332,
t. 3

Iz Emone in njene okolice je poznanih dvanajst vojakih napisov: deset nagrobnih

napisov (t. 1, 2, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11 in 12/13) in dva votivna oltarja (t. 3 in 4). Na tirih
spomenikih so izpriani tirje veterani, pri tem sta v treh primerih enoti navedeni (t. 9, 11 in
12/13) in v enem ne (t. 10). Starost je navedena na nagrobniku veterana Tita Varia (t. 9), ki
je ob svoji smrti tel 60 let.
Z oznako, ki se nanaa na navadnega vojaka (miles), so izpriani trije vojaki (t. 5, 6 in
7). Izraz miles se pojavi tudi na nagrobnikih pretorijanca Pudencija (t. 2) in Lukija Elija
Nigrina (t. 8), ki je kot vojak marinec (militi classis) sluil v Panonskem ladjevju. Kot edini
omenjeni pretorijanec je Pudencij vojako slubo opravljal v Drugi pretorjanski kohorti

43

(Cohors II Praetoriae), a je oitno ni dokonal, saj je na nagrobniku navedeno, da je odsluil

7 let in umrl pri 25. letih.
Na devetih napisih je navedena pripadnost vojakov posameznim legijam. Petnajsta
Apolonova legija je navedena na napisih t. 4, 5, 9 in 12, trinajsta Dvojna legija pa na napisih
t. 3, 6, 7, in 11. Na nagrobnem napisu veterana Lukija Oklatija (t. 12) je omenjen tudi
veteran Tit Kalventij, ki je vojako slubo opravljal v osmi Avgustovi legiji (t. 13). Slednja
je bolje dokumentirana na obmoju dananjega Ptuja. Imena legij so na napisih t. 4, 9 in
12/13 navedena samo s tevilko, kar dokazuje, da so nekatere legije bile prisotne na tem
obmoju e pred uvedbo Avgustovih vojakih reform (Goldsworthy, 2004, 56-58).
Med vojakimi napisi iz Emone je po opravljanju vojake slube najbolj izpoveden
nagrobnik Tita Junija Montana (t. 1), ki navaja, da je svojo bogato vojako kariero estkrat
opravljal kot vojaki tribun, estkrat je bil prefekt konjenice, dvakrat naelnik obrtnikov
(inenirjev) in dvakrat oficir vitekega stanu (ael Kos, 2004, 85, t. 36). Funkcija pro legato je
neko bila interpretirana kot namestnik legijskega poveljnika, tako pie tudi Balduin Saria, ki
je domneval, da je Montan poveljeval petnajsti Apolonovi legiji (Saria, 1937, 46). Njegovo
tezo je prvi konkretneje izpodrinil Jaroslav ael, ki je natanno analiziral to funkcijo in
zakljuil, da ta naziv ni pomenil legijskega poveljnika, temve oficirja vitekega stanu (ael,
1992, 469-477). Ta naj bi opravljal razline vojake, tehnine, predvsem pa administrativne
funkcije z nalogo, da bi utrdil rimsko oblast na obmojih, ki so bila ele nedavno osvojena in
prikljuena cesarstvu (ael Kos, 2012, 100). Kasneje tudije in raziskave so dodatno
potrdile, da zakljuki Sarie niso pravilni, saj jim nasprotuje epigrafsko, numizmatino in
arheoloko gradivo (Gaspari, 2010, 113; ael Kos, 2012, 100). Med vojakimi napisi iz
Emone sta po funkciji omenjena tudi intendant petnajste Apolonove legije (t. 4) in
zastavonoa ali nosilec znaka (signifer) trinajste Dvojne legije (t. 3).

44

Tabela 4: Predstavniki vojske v Petovioni

T.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

IME
VOJAKA

FUNKCIJA,
VOJAKA
ENOTA
Beneficiarii
Caius
beneficiarius
Cornelius
tribuni, miles
Proculus
legionis XIII
Geminae
Centuriones
Marcus
centurio
Petronius
legionis VIII
Classicus
Augusta
Marcus
centurio
Claudius
legionis X
Avitus
Geminae pia
fidelis
Martial
centurio
legionis XIII
Geminae
Praefecti
Aelius
praefectus
Marinus
cohortis II
Hispanorum
Publius
preaefectus
Aelius
cohortis I
Marcianus Germanorum
Optii
Lucius
optio
Faninus
legionis I
Quadratus Adiutricis
pia fidelis
Primi
hastati
Saturninus primus
hastatus
legionis VIII
Augusta
Decuriones
Marcus
decurio alae
Secundinus I Thracum
Vitalis

Lucius
Anneus
Surus
Caius
Memius
Primus
/

Milites
miles
legionis XIII
Geminae
miles
legionis XIII
Geminae
militi
legionis XIII
Geminae

STAROST

DATACIJA

VRSTA
NAPISA

NAJDIE

OBJAVA

sredina 1. st.

nagrobni napis

Spodnja
Hajdina

Jevremov,
1988, 46,
t. 14

prva polovica
1. st.

nagrobni napis

2. st.

votivni napis
(oltar posveen
Jupitru)

Ptuj
(videmska
cerkev)
Viava

Jevremov,
1988, 39,
t. 6
Jevremov,
1988, 99,
t. 105

3. st.

votivni napis
(oltar posveen
Diani)

Ptuj (Titov
trg)

Jevremov,
1988, 109,
t. 120

druga polovica
2. in zaetek
3. st.

nagrobni napis

Viava

Jevremov,
1988, 115,
t. 132

2. st.

nagrobni napis

Ptuj
(minoritska
cerkev)

Jevremov,
1988, 37,
t. 3

70

prva polovica
1. st.

nagrobni napis

Ptuj
(videmska
cerkev)

Jevremov,
1988, 40,
t. 7

konec 1. st. sredina 2. st.

votivni napis
(oltar posveen
Jupitru
Odvraalcu zla)

Ptuj

Jevremov,
1988, 95,
t. 97

30

konec 1. st.

nagrobni napis

Zgornja
Hajdina

druga polovica
1. st.

nagrobni napis

Zgornja
Hajdina

nagrobni napis

reka Drava

Jevremov,
1988, 42,
t. 9
Jevremov,
1988, 43,
t. 11
Jevremov,
1988, 66,
t. 41

45

26.

Ulpio
Secundo

27.

Fannius
Florentinus

28.

29.

Aulus
Postumius
Seneca

30.

31.

Lucius
Iulius
Valens
Marcus
Aurelius

Caius
Cassius
Silvester

32.

33.

miles
legionis XIV
Geminae
miles
legionis XIV
Geminae
miles
legionis XIV
Geminae
Veterani
veteranus
legionis XI
Claudia pia
fidelis
missicio
legionis VIII
Augusta
veteranus
legionis XIII
Geminae
veteranus
cohortis

verjetno 3. st.

nagrobni napis

Majski vrh v
Halozah

2. st.

nagrobni napis

grad Velika
Nedelja

65

2. st.

nagrobni napis
(del pepelnice)

Ptuj (cerkev
sv. Obolt)

85

prva polovica
1. st.

nagrobni napis

Spodnja
Hajdina

Jevremov,
1988, 35,
t. 1

sredina 1. st.

Zgornja
Hajdina

nagrobni napis
(odlomek
nagrobnika)
nagrobni napis

29 ali ve

konec 1. st.
zaetek 2. st.

Zgornja
Hajdina

veteranus
legionis IV
Flavia Felix

2. st.

nagrobni napis
(odlomek
nagrobnika)
votivni napis
(oltar posveen
Viktoriji)

Jevremov,
1988, 45,
t. 13
Jevremov,
1988, 67,
t. 43
Jevremov,
1988, 71,
t. 50.
Jevremov,
1988, 112,
t. 127

Zgornja
Hajdina

Ptuj
(Panorama)

Jevremov,
1988, 83,
t. 70
Jevremov,
1988, 86,
t. 75
Jevremov,
1988, 125,
t. 152

Iz Petovione in njene okolice je znanih devetnajst vojakih napisov: trinajst nagrobnih

napisov (t. 14, 15, 18/19, 20, 21, 23, 24, 25, 27, 28, 29, 31 in 32), tirje oltarji (t. 16, 17, 22
in 33) in dva spomenika za katera ni mogoe natanno doloiti vrste (t. 26 in 29).
Na petih spomenikih so izpriani veterani, pri tem so v tirih primerih (t. 29, 30, 31 in
33) enote navedene in v enem ne (t. 32). Starost vojakov je mono razbrati na petih napisih
(t. 29, 21, 23, 14 in 28). Zaokroena je na 5 ali 10 let: 85 (t. 29), 70 (t. 26), 30 (t. 14) in 65
(t. 28) let, medtem ko nagrobnik Marka Avrelija (ime je nepopolno) navaja 11 let
slubovanja v neznani kohorti, iz esar lahko sklepamo, da je vojak imel vsaj 29 let, ko je
preminil (Jevremov, 1988, 71, t. 50). Na nagrobniku je navedeno, da je bil veteran. Iz tega
lahko sklepamo, da je bil vojak stareji in je bil 11 let pred smrtjo najverjetneje premeen v
drugo enoto.
Z oznako miles je izprianih pet vojakov (t. 23, 24, 25, 26 in 27), prav tako se pojavi
e na nagrobniku tribunskega beneficiarija Kaja Kornelija Prokula (t. 14).
Pripadnost vojakov posameznim enotam je navedena na osemnajstih napisih. Osma
Avgustova legija je izpriana na treh napisih (t. 15, 21 in 30), trinajsta Dvojna legija pa na
estih napisih (t. 23, 24, 14, 25, 31 in 17), tirinajsta Gemina na treh (t. 26, 27 in 28), deseta
46

Gemina (t. 16), etrta Flavija Srena (t. 33), enajsta Klavdijeva (t. 29) in prva Pomona (t.
20) pa po enkrat. Med vojakimi enotami je omenjen e desetnik konjenikega oddelka prve
Trake ale (decurio alae I Thracum) (t. 22). Na sarkofagu postavljenem v spomin
preminulima starema iz Viave (t. 18), je navedeno, da sta naronika sinova, ki sta vojako
slubo opravljala kot naelnika oziroma polkovnika pomonih enot: Prva Germanska (Cohors
I Germanorum) in druga Hispanska kohorta (Cohors II Hispanorum).

47

Tabela 5: Predstavniki vojske v Neviodunu

T. IME
VOJAKA

FUNKCIJA, STAROST DATACIJA

VOJAKA
ENOTA
Beneficiarii
beneficiarius /
l. 232
consularis
legionis X
Geminae

34.

Marcus
Aurelius
Alexander

35.

Marcus
Antonius
Iulianus

beneficiarius
consularis

36.

Lucius
Caranitus
Gratus

beneficiarius
consularis

37.

Gaius
Valerius
Avitus

beneficiarius
consularis

38.

Aurelius
Marcus

beneficiarius
consularis

39.

Lucius
Septimus
Avitus

beneficiarius
consularis
legionis XIV

40.

Marcus
Aurelius
Zenas

beneficiarius
consularis
legionis XIV
Martia
Victricis

41.

Lucius
Pompeius
Ingenuus

beneficiarius
consularis

42.

beneficiarius
consularis

VRSTA
NAPISA

NAJDIE

OBJAVA

votivni napis
(oltar
posveen
vrhovni
boginji ali
vzvieni
Celestidi)
konec 2.
votivni napis
zaetek 3. st. (oltar
posveen
Jupitru)

Gradie pri
Lovenjak,
Vel. Malencah 1998, 31-32,
t. 1; ael
Kos, 2004,
101, t. 121

konec 2.
votivni napis
zaetek 3. st. (oltar
posveen
Jupitru)
konec 2.
votivni napis
zaetek 3. st. (oltar
posveen
Jupitru)
Druga
votivni napis
polovica 3.
(oltar
st.
posveen
Jupitru in
zavetniku
kraja)
Prva
votivni napis
polovica
(oltar
3.st.
posveen
Jupitru in
zavetniku
kraja)
l. 235
votivni napis
(oltar
posveen
Jupitru in
zavetniku
kraja)
druga
votivni napis
polovica 2.
(oltar
ali zaetek
posveen
3. st.
Jupitru in
zavetniku
kraja)
konec 2. ali votivni napis
zaetek 3. st. (del oltarja)

Krka vas
(vogal hinega
objekta)

48

Krka vas
(stopnie
mlina)

Lovenjak,
1998, 39, t.
5; ael Kos,
2004, 102, t.
122
Lovenjak,
1998, 41, t.
6

Krka vas
(hini objekt)

Lovenjak,
1998, 42, t.
7

Leskovec pri
Krkem

Lovenjak,
1998, 43-44,
t. 8

Gradie pri
Lovenjak,
Vel. Malencah 1998, 44-45,
t. 9; ael
Kos, 2004,
102, t. 123
Gradie pri
Lovenjak,
Vel. Malencah 1998, 46-47,
t. 10; ael
Kos, 2004,
102, t. 124
Velike
Malence

Lovenjak,
1998, 48-49,
t. 11

ate
(pomoni
upnijski
objekt)

Lovenjak,
1998, 50-51,
t. 12

43.

Marcus
Iulius Vitalis

44.

Maximius
Mansuetus

45.

Publius
Maximius
Maternus

beneficiarius
consularis

Centuriones
Centurio
/
legionis XII
Fulminatae
Mensores
Mensor
/
legionis X
Geminae

2. st.

verjetno
st.

l. 240

nagrobni
napis

1. nagrobni
napis

votivni napis
(oltar
posveen
rojakom)

Krka vas
(vogal mlina)

Lovenjak,
1998, 79-80,
t. 27

Dobova
(cerkev)

Lovenjak,
1998, 141142, t. 64

Valina vas
(cerkev sv.
Martina)

Lovenjak,
1998, 132133, t. 60

Iz Drnovega pri Krkem, kjer se je neko razprostiral rimski municipij Neviodunum, je

vse rimske napise neviodunskega agra zbral in ovrednotil M. Lovenjak (Lovenjak, 1998),
vojaki napisi pa e niso bili strnjeno dokumentirani ali obravnavani. Dvanajst tovrstnih
napisov je bilo najdenih v neposredni bliini antinega mesta. Najve jih je iz Velikih Malenc
(5 napisov) in Krke vasi (3 napisi) ter po en primer iz Leskovca pri Krkem, Valine vasi,
atea in Dobove.
Po tevilu najve napisov predstavljajo beneficiarski napisi, ki jih sestavlja devet
votivnih oltarjev (t. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41 in 42) in en nagrobni napis (t. 43)
konzularjevega beneficiarija iz obdobja druge polovice 2. in prve polovice 3. st.
Napisi t. 34, 35, 39 in 40 so bili najdeni na hribu Gradie pri Velikih Malencah, kjer
se je od 2. st. dalje nahajal poznorimski utrjeni kastel, ki je branil in nadzoroval rimsko cesto
e v 6. st. (Mikl Curk et al., 1993, 58; Cigleneki, 1997, 193). Na treh napisih sta poleg
funkcije konzularjevega beneficiarija omenjeni tudi legiji v katerih so beneficiariji slubovali.
Na napisih t. 34 in 39 je navedena deseta Dvojna legija, na napisu t. 40 pa tirinajsta Dvojna
legija z vzdevkom Martia victrix (Marsova zmagovita) (t. 40). Med predstavniki vojske sta iz
napisov omenjena Publij Maksimij Matern, ki je kot merilec desete Dvojne legije verjetno
sodeloval pri postavljanju vojakih taborov svoje legije, in Maksimij Mansuet, ki je svojo
slubo opravljal kot centurion dvanajste Bliskovite legije. Mansuet je nagrobnik dal postaviti
v ast svoji tai in materi Juliji Pompeji (Lovenjak, 1998, 141-142). Na napisu je navedeno,
da je Mansuet slubo centuriona opravljal v dvanajsti Bliskoviti legiji. Datacijo nagrobnika je
Lovenjak postavil v as okoli 1. st. (Lovenjak, 1998, 142). Vendar pa Kasij Dion v svoji
Rimski zgodovini legijo navaja v povezavi z nevihto, ki je vojake reila pred neizbenim
porazom. Kasij Dionova navedba asovno in prostorsko dvanajsto Bliskovito legijo postavlja
v leto 172 n. t, ko se je ta iz Melitene v Kapadokiji (Cappadocia; dananja provinca
Nevehir, Turija) odpravila na vojaki pohod z Markom Avrelijem proti Kvadom na
49

obmoje dananje Slovake23. Vojaki pohod je verjetno potekal tudi preko ozemlja dananje
Slovenije in se nadaljeval proti severu, zato je mono, da je Mansuet poveljeval eni od
centurij namenjeni v boj proti Kvadom in dal v tem obdobju postaviti nagrobni napis. Po
Kasiju Dionu je mogoe povzeti, da je Lovenjak datacijo nagrobnika postavil v prezgodnji
as. Nagrobnik je potrebno umestiti v drugo polovico 2. st.

23

Cassius Dio, Rhomaike historiae, 72=71.8-10

50

Tabela 6: Predstavniki vojakov v Pretoriju Latobikov

T.

IME IME
VOJAKA

FUNKCIJA,
VOJAKA
ENOTA
Beneficiarii

STAROST

DATACIJA

NAJDIE

OBJAVA

46.

Caius Antistius
Threptus

beneficiarius
consularis

konec 2. ali 3. votivni napis

st.
(oltar posveen
Jupitru)
verjetno
votivni napis
konec 2. st.
(oltar Jupitru)

Trebnje

konec 2. ali
zaetek 3. st.

Trebnje

beneficiarius
legati
consularis
beneficiarius
consularis

konec 2. ali
zaetek 3. st.

druga pol. 2.
st.

ex
benecifiarius
consularis
veteranus
legionis I
Adiutricis
beneficiarius
consularis

konec 2 ali
zaetek 3. st.

votivni napis
(oltar posveen
Jupitru)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru)

ael Kos,
2004, 107,
t. 152
ael Kos,
2004, 107,
t. 153
ael Kos,
2004, 107,
t. 154
ael Kos,
2004, 108,
t. 155
ael Kos,
2004, 108,
t. 156
ael Kos,
2004, 108,
t. 157

47.

Caius Antistius
Maturus

beneficiarius
consularis

48.

Tiberius Claudius
Peregrinus

beneficiarius
consularis

49.

Lucius Clodius
Priscus

50.

Titus Iullius
Firminus

51.

Caius Novetius
Restitutus

52.

Marcus Victorius
Victorinus

l. 195

Trebnje

beneficiarius
consularis
legionis XIV
Geminae
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae

1. november
247/248

8. april 225

beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
Severianae
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
beneficiarius
consularis
legionis XIV
Geminae

6. oktober
224

18. maj, 3. st.

1. november,
verjetno l.
247

votivni napis
(oltar posveen
Jupitru)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru
Dolihenskemu)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru in vsem
drugim
bogovom in
zavetniku kraja)
votivni napis
(oltar posveen
vsem bogovom
in zavetniku
kraja)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru in
zavetniku kraja)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru in
zavetniku kraja)

53.

Marcus Aurelius
Valentinus

54.

Gaius Baebius
Marcellinus

55.

Iulius Terentius

56.

Aurelius
Secundianus /Itrius

57.

Marcus Aurelius
Valentinus

51

VRSTA
NAPISA

Trebnje

Trebnje

Trebnje

Trebnje

Trebnje

Trebnje

ael Kos,
2004, 108,
t. 158
ael Kos,
2004, 108,
t. 159
ael Kos,
2004, 109,
t. 160

Sv. tefan pri ael Kos,

Trebnjem
2004, 109,
t. 161

Trebnje

ael Kos,
2004, 109,
t. 162

Trebnje

ael Kos,
2004, 109,
t. 163

58.

Candidius Ursus

beneficiarius
consularis
legionis XIV
Geminae
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
Antoniniane

15. oktober,
3. st.

59.

Gaius Iulius
Dignus

1. oktober
250

60.

Caius Iulius
Impetratus

15. oktober
257

61.

Lucius Valerius
Faventinus

l. 217

62.

Lucius Varius
Suiranus

beneficiarius
consularis

29. september
240

63.

beneficiarius
consularis

l. 232

votivni napis
(oltar posveen
Jupitru in
zavetniku kraja)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru in
zavetniku kraja)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru in
zavetniku kraja)
votivni napis
(oltar posveen
Jupitru,
zavetniku kraja
in boanstvu
cesarja)
votivni napis
(oltar oltar
posveen
Jupitru in
zavetniku kraja)
votivni napis
(spodnji del
oltarja)

Trebnje

ael Kos,
2004, 110,
t. 164

Trebnje

ael Kos,
2004, 110,
t. 165

Trebnje

ael Kos,
2004, 110,
t. 166

Trebnje

ael Kos,
2004, 110,
t. 167

Trebnje

ael Kos,
2004, 111,
t. 168

Trebnje

ael Kos,
2004, 111,
t. 169

Vojake napise iz Pretorija Latobikov in njegove okolice v celoti (osemnajst napisov)

sestavljajo beneficiarski napisi. Med prevladujoimi napisi konzularjevih beneficiarijev sta po
enkrat izpriana tudi konzularjev legat (t. 49) in nekdanji konzularjev beneficiarij, ki je na
napis poleg oznake ex beneficiario consularis dodal tudi status veterana prve Pomone
legije (t. 51). Poleg omenjene legije sta na desetih primerih navedeni e dve vojaki enoti.
tirinajsta Dvojna legija je izpriana na treh napisih (t. 53, 57 in 58), vendar glede na ime in
datacijo lahko sklepamo, da je napisa t. 53 in 57 dala postaviti ista oseba. Deseta Dvojna
legija je izpriana na napisih t. 54, 55, 56, 59, 60, 61 in 63. Na napisu t. 54 je ime legije
dopolnjeno z vzdevkom Severianae, po cesarski dinastiji Severov, na napisu t. 61 pa z
Antoniniane, po cesarski dinastiji Antoninov. Oznaka miles se pojavi tudi na oltarju
konzularjevega beneficiarija Gaja Bebija Marcelina (t. 54).

52

Tabela 7: Predstavniki beneficiarijev v Celeji (Visonik, 2008, 337)

T. IME
FUNKCIJA,
STAROST DATACIJA
BENEFICIARIJEV VOJAKA
ENOTA
Beneficiarii

PROKURATOR

procuratoris
64.

Surus

beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator

l. 110

65.

Antonius Maximus

66.

L. Messius Frontinus

beneficiarius
procurator

67.

M. Ulpius Crescens

68.

Nonius? Primus

okoli 140

69.

Masclinius Successus

70.

Augustanus

71.

Gemellius Adiutor

72.
73.

Q. Crescentius
Marcellus
T. Flavius Dubitatus

74.

C. Mustius Tettianus

75.

Lucilius Finitus

prva polovica
2. st.
prva polovica
2. st.
prva polovica
2. st.
prva polovica
2. st.
prva polovica
2. st.
prva polovica
2. st.
okoli 152-153

76.

C. An(t)onius Valens

152-153

Flavius Titianus

77.

C. Fuscinius Catullus

154-158

Ulpius Victor

78.

Adnamius Flavinus

okoli 158

Ulpius Victor

79.

Adnamius Flavinus

okoli 158

Usenius Secundus

80.

Q. Kaninius Lucanus

158

Usenius Secundus

81.

Licinius Hilarus

okoli 160

82.

beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator
beneficiarius
procurator

2. ali 3.
desetletje 2.
st.
120 do
neposredno po
135
120-130

as Antonina
Pija?

M. Bassaeus
Rufus
Cacilius
Iuventianus

83.

Beneficiarii
consularis
Rufus Senilis

84.

Flavius Decoratianus

beneficiarius
consularis
beneficiarius
consularis

konec 2. ali
zaetek 3. st.
konec 2. ali
zaetek 3. st.

/
/
/
/
/

/
53

Memmius
Apolinaris
Q. Caecilius
Redditus
C. Censorius
Niger
C. Censorius
Niger
Plautius
Caesianus
C. Antistius
Auspex
C. Rasinius Silo
Drusius Proculus
Q. Lisinius
Sabinus
Q. Lisinius
Sabinus
Lisinius Sabinus
Flavius Titianus

85.

M. Ulpius Acilianus

86.

Q. Sextius Pullaenius

87.

C. Licinius
Bellicianus

88.
89.

P. Aelius Verinus
Vibius Cassius
Victorinus

90.

M. Aurelius Iustus

91.
92.

Aurelius Paterclus
??? Quintianus

93.

beneficiarius
consularis II
Italicum
beneficiarius
consularis II
Italicum
beneficiarius
consularis II
Italicum pia fidelis
beneficiarius
beneficiarius
consularis II
Italicum pia fidelis
Antoninianae
beneficiarius
consularis II
Italicum pia fidelis
beneficiarius
beneficiarius
consularis
beneficiarius
consularis

konec 2. ali 3.
st.

l. 192

13. december
211

/
/

213
215

217

/
/

3. st.
konec 2. ali
zaetek 3. st.
?

Iz obmoja Celeje se beneficiarski napisi delijo na dve skupini: na prokuratorjeve (do

markomanskih vojn) in konzularjeve, ko provinco ni ve upravljal prokurator, ampak legat
(Visonik, 2008, 335).

Tabela 8: Predstavniki vojske v Celeji

T.

IME
VOJAKA

94.

Publius
Dindius
Speratus
Ennius
Secundianus

95.

96.

Barbius Fintus

97.

Lucius Cassius
Maximus

98.

Ulpius
Valerianus

99.

Lucius Dindius

FUNKCIJA,
VOJAKA
ENOTA
Praetoriani
centurio
speculatorum
augustorum
eques VII
praetoriae
miles
cohortis I
praetoriae
Centuriones
centurio
legionis VI
Ferratae
centurio
legionis X
Geminae
Centurio

STAROST

DATACIJA

VRSTA
NAPISA

NAJDIE

OBJAVA

1. st.

nagrobni
napis

Celje

25

2. st.

nagrobni
napis

Celje

Visonik,
2008, 326, t.
2
Visonik,
2008, 327, t.
7
Visonik,
2008, 328, t.
8

druga
votivni napis
polovica 2 ali
zaetek 3. st.

Celje

90-96

poastitveni
napis

Celje

okoli 200

votivni napis

Celje

1. st.

nagrobni

Celje

54

Visonik,
2008, 326, t.
3
Visonik,
2008, 328329, t. 9
Visonik,

Respectus

100.

101.

Aurelius
Gaianus cives
Surus
Caius Iulius
Ursinus

102.

Aurelius
Iustinus

103.

Aurelius
Verinus

104.

Aurelius
Saturninus

105.

Caius Iunius
Isaeus

106.

legionis XIII
Geminae
Decuriones
decurio alae I
Thracum

2008, 326, t.
2

napis

Visonik,
2008, 329, t.
10
Visonik,
2008, 327, t.
5

50

3. st.

nagrobni
napis

Celje

decurio alae I 40
Commagenor
um
Milites
miles
23
legionis II
Italicae
Veterani
veteranus
/

2. st.

nagrobni
napis

Celje

3. st.

nagrobni
napis

Celje

Visonik,
2008, 329, t.
11

3. st.

nagrobni
napis

Celje

veteranus

45

3. st

nagrobni
napis

Celje

60

2. st.

nagrobni
napis

Celje

Visonik,
2008, 329, t.
11
Visonik,
2008, 330, t.
12
Visonik,
2008, 327, t.
6

70

1. st.

nagrobni
napis

Celje

veteranus ex
decurione
alae I
Commagenor
um
Lucius
veteranus
Braetius L F
legionis VIII
Publius Verona Augustae

55

Visonik,
2008, 326, t.
1

Tabela 9: Predstavniki vojske na posaminih lokacijah po Sloveniji

T.

IME
VOJAKA

107.

Caius
Mullonius
Secundianus
Secconius
Vibius

108.

109.

110.

Lucius
Septimius
Tertinus
Lucius
Appuleius

FUNKCIJA,
VOJAKA
ENOTA
Praetoriani
eques praetoriae

STAROST

DATACIJA

VRSTA
NAPISA

NAJDIE

OBJAVA

25

3. st.

nagrobni
napis

Trie
(cerkev)

miles cohortis II
praetoriae

druga
polovica 1.
ali zaetek 2.
st.

nagrobni
napis

Zgornje Dove

Lovenjak,
1998, 144146, t. 65
Visonik,
2008, 334,
t. 21

zaetek 3. st.

votivni
napis

renjevec

2. st.

nagrobni
napis

Slovenj
Gradec (Stari
trg)

1. st.

nagrobni
napis

Slovenske
Konjice

Visonik,
2008, 332,
t. 16

Centuriones
centurio legionis II
Italicae piae fidelis

Visonik,
2008, 331,
t. 13
Visonik,
2008, 332333, t. 17

111.

Titus Iulius
Bellicus

centurio X
Geminae piae
fidelis
Decuriones
decurio alae II
Asturum

112.

Vibius
Emeritus

Milites
miles legionis X
Geminae

verjetno 3. st. nagrobni

napis

mihel pri
uemberku
(cerkev)

Lovenjak,
1998, 146148, t. 66

113.

miles legionis XV

sredina 1. st.
pr. n. t.

Most na Soi

114.

Septimius
Secundinus

miles legionis II
Italicae

40

konec 2./3.
stoletje

nagrobni
napis
(odlomek
nagrobnika
)
nagrobni
napis

Svoljak,
bonaTrkman,
1986, 390,
t. 6
Visonik,
2008, 332,
15

115.

Aurelius
Victor

miles legionis II
Italicae

30

druga
polovica 3.
st.

nagrobni
napis

Vrba pri
Dobrni

Visonik,
2008, 334,
t. 20

116.

Lucius
Marcius
Blandus

Veterani
veteranus ex
decurio
Noricorum

prva
polovica 2.
st.

nagrobni
napis

Veliki Korinj
(cerkev)

117.

Caius
Mullonius
Verus
Caius Vibius
Sabinus

veteranus legionis
X Geminae

3. st.

nagrobni
napis

Trie
(cerkev)

veteranus legionis
V Macedonicae

65

2. st.

nagrobni
napis

Henina pri
Jurklotru

Lovenjak,
1998, 140141, t. 63;
ael Kos,
2004, 105,
t. 139
Lovenjak,
1998, 144146, t. 65
Visonik,
2008, 331,

118.

56

Hudinja pri
Vitanju

119.

Sacronius
Verinus

120.

Vibius
Secundus

veteranus legionis
II Italicae, custos
armorum
veteranus

50

175-185

nagrobni
napis

entvid pri
Zavrah

100

konec 2. ali
3. st.

nagrobni
napis

Trbovlje

57

t. 14
Visonik,
2008, 333,
t. 18
Visonik,
2008, 333,
t. 19

Slika 1: Zemljevid, ki prikazuje tevilo vojakih napisov na prostoru tromeje med Italijo, Norikom in
Panonijo (zemljevid prirejen po https://maps.google.com/).

58

Graf 1: Grafini prikaz tevila vojakih napisov.

Ni podatka

30

Poastitveni napisi 1

Votivni napisi

37

Nagrobni napisi

52

10

20

30

40

50

60

Vojaki napisi

Opomba: V toki ni podatka so vkljueni vojaki napisi iz odlomljenih ali pokodovanih spomenikov, na
katerih je napisno polje neitljivo ali popolnoma odstranjeno.

Graf 2: Grafini prikaz tevila nagrobnih napisov glede na vrsto spomenika.

Ni podatka

ara

Grobnica

Pepelnica/Sarkofag

Sarkofag
Pepelnica

2
1

Nagrobna ploa

Nagrobniki

41
0

10

15

20

25

30

35

40

Nagrobni napisi

Opomba: V toki ni podatka so vkljueni nagrobni napisi iz odlomljenih ali pokodovanih spomenikov, na
katerih je napisno polje neitljivo ali popolnoma odstranjeno.
59

45

Graf 3: Grafini prikaz tevila rimskih vojakov na slovenskem prostoru glede na funkcijo.

Beneficiarii

Beneficiarii procuratores

19

Beneficiarii legati consularis

Beneficiarii consularis

10

Mensores

Decuriones

Primi hastati

Optii

Praefecti

Centuriones

Beneficiarii tribuni

Milites

Veterani

Frumentrarii

Signiferi

Praetoriani

Tribuni militium

1
0

Emona

16

Poetovio

Neviodunum

10

15

Praetorium Latobicorum

60

20

Celeia

25

Posamine lokacije po Sloveniji

30

Graf 4: Grafini prikaz tevila rimskih vojakov na slovenskem prostoru glede na obdobje.

Ni podatka

3. st.

2.st. - 3.st.

2. st.

1. st. - 2. st.

1. st.

1. st. pr. n. t.

0
Emona

10

11

22

1. st. pr. n. t. - 1.st.

5
Poetovio

10
Neviodunum

15

20

Praetorium Latobicorum

25
Celeia

30

35

Posamine lokacije po Sloveniji

Opomba: V toki ni podatka so vkljueni rimski vojaki iz odlomljenih ali pokodovanih spomenikov, na katerih
je datacija neitljiva ali popolnoma odstranjena.
61

40

Graf 5: Grafini prikaz rimskih vojakih oddelkov omenjenih na napisih najdenih irom Slovenije.

Ni podatka

2 1

Cohors I Germanorum

Cohors II Hispanorum

Pannonica

Ala II Asturum

Ala I Commagenorum
Ala I Thracum

11
1

Cohors II Praetoria

11

Cohors I Praetoria

Speculatorum augustorum

XV Apolinaris

XIV Gemina

3
6

XII Fulminata

XI Claudia

X Gemina

1 2

1 3

1 3 1

VI Ferrata

V Macedonica

IV Flavia Felix

II Italicum

Emona

XIII Gemina

I Adiutricis

27

Eques VII Praetoria

VIII Augusta

11

0
Poetovio

10
Neviodunum

20
30
Praetorium Latobicorum

Celeia

40
50
Posamine lokacije po Sloveniji

Opomba: V toki ni podatka so vkljueni rimski vojaki iz odlomljenih ali pokodovanih spomenikov, na katerih
so podatki o pripadnosti k vojakemu oddelku neitljivi ali popolnoma odstranjeni.

62

60

Graf 6: Grafini prikaz rimskih vojakih oddelkov na slovenskem prostoru razvrenih po obdobjih.
Ni podatka

111

Cohors I Germanorum

Cohors II Hispanorum

Pannonica

Ala II Asturum

Ala I Commagenorum
Ala I Thracum

2
11

Eques VII Praetoria

Cohors II Praetoria

11

Cohors I Praetoria

Speculatorum augustorum

XV Apolinaris

XIV Gemina

4
6

XIII Gemina
1

XI Claudia

X Gemina

11

VIII Augusta

XII Fulminata

VI Ferrata

V Macedonica

IV Flavia Felix

II Italicum

I Adiutricis

11
0

1. st. pr. n. t.

13

24

10

1. st. pr. n. t. - 1. st.

20

1. st.

30

1. st. - 2. st.

2. st

40

2. st. - 3. st.

50

3. st

60

Ni podatka

Opomba: V toki ni podatka so vkljueni rimski vojaki iz odlomljenih ali pokodovanih spomenikov, na katerih
so podatki o pripadnosti k vojakemu oddelku neitljivi ali popolnoma odstranjeni.
63

Graf 7: Grafini prikaz najdi rimskih vojakih napisov najdenih irom Slovenije.
Velika Nedelja (grad)

Majski vrh pri Halozah

reka Drava

Zgornja Hajdina

Viava

Spodnja Hajdina

Ptuj

Valina vas

Dobova

ate

Velike Malence

Leskovec pri Krkem

Gradie pri Vel. Malencah

Krka vas

Veliki Korinj

mihel pri uemberku

Trie

Sv. tefan pri Trebnjem

Trebnje

17

Trbovlje

tentvid pri Zavrah

Henina pri Jurklotru

Vrba pri Dobrni

Hudinja pri Vitanju

Slovenske Konjice

Slovenj Gradec

renjevec

Zgornje Dove

Celje

13

Ljubljana

13

Most na Soi

1
0

Emona

2
Poetovio

4
Neviodunum

10

Praetorium Latobicorum

Opomba: V graf niso vkljueni beneficiariji iz celejanskega prostora.

64

12
Celeia

14
Ostale lokacije

16

18

SKLEP
Velik del vojakih napisov predstavljajo nagrobni napisi (nagrobniki, nagrobne ploe,
nagrobne stele, sarkofagi, pepelnice, grobnice in are) (glej graf 1 in 2), v manjem tevilu pa
votivni napisi (v obliki oltarjev in posvetil). Vojaki na napisih nastopajo kot pokojniki, pa tudi
kot postavljavci napisov druinskim lanom (t. 5, 11, 18/19, 103 in 110). Kot postavljavci
spomenikov so vojaki izpriani tudi na napisih t. 21, 27, 43, 44, 94/99, 108, 117 in 120,
katere so naroili e v asu svojega ivljenja in jih oporono dali postaviti v spomin sebi in
svojim blinjim. Iz vsega, kar smo navedli, je razvidno, da kljub skromnemu tevilu
obstojeih in dokumentiranih vojakih napisov najdenih irom Slovenije, ti podpirajo mnenja
o prisotnosti rimskih vojakov na obravnavanem obmoju. Poveano tevilo napisov vojakov
iz 1. in 2. st. (glej graf 4) lahko poveemo z intenzivno iritvijo rimske drave na jugovzhodni
evropski prostor in naprej na Balkan24 in kasnejim vojnim dogajanjem znotraj cesarstva25.
Na obravnavanih vojakih napisih Emone, Petovione, Nevioduna, Prateorija
Latobikov, Celeje in drugih posaminih lokacijah po Sloveniji so izpriani predvsem
beneficiariji, legionarji, pretorijanci, centurioni in veterani; v treh primerih (t. 51, 105 in 116)
je pri veteranih omenjena tudi funkcija in oddelek vojakih enot v katerih so slubovali.
Poleg petnajste Apolonove, osme Avgustove, trinajste Dvojne, druge Italske legije ter
posaminih enot devete Hispanske in tirinajste Dvojne legije, so na vojakh napisih izpriane
e prva Pomona, etrta Flavia srena, peta Makedonska, esta elezna, deseta Dvojna,
dvanajsta Bliskovita in trinajsta Dvojna legija.
Med pretorijanskimi etami se Druga pretorijanska kohorta pojavi dvakrat, Prva
pretorijanska kohorta in Sedma pretorijanska konjenica pa enkrat. Poleg pretorijanskih et se
v enem primeru (t. 94) pojavi tudi poveljnik izvidnike enote pretorijancev. Med pomonimi
etami se prva ala Komagenov in druga ala Traanov pojavita dvakrat, po enkrat pa prva
germanska in prva hispanska kohorta ter druga ala Asturov.
Primeri vojakih napisov iz Emone v 1. st. n. t. (glej graf 5 in 6) dokazujejo zgolj to,
da sta petnajsta Apolonova in osma Avgustova legija sodelovali pri osvajanju
jugovzhodnoalpskega in zahodnobalkanskega prostora v boju proti avtohtonemu prebivalstvu.
Podobno ugotovitev lahko razberemo tudi iz vojakih napisov iz Petovione, med katerimi v
24

Prikljuitev Norikega kraljestva k rimski dravi (Lazar, 2001, 11; 2002, 71) in Oktavijanova intervencija v
Iliriku (ael Kos, 1986, 129).
25
Panonske vojne in delmatsko-panonski upor (ael Kos, 2012, 101), leto tirih cesarjev (ael, 1979) ter
markomanske vojne (ael Kos, 1986, 241).
65

tevilu prevladujejo napisi osme Avgustove legije (glej graf 5 in 6), ki je v okolici dananjega
Ptuja postavila vojaki tabor. Iz druge polovice 1. st. n. t. so na napisih najvekrat izpriani
predstavniki trinajste Dvojne legije (glej graf 6). Njihova omemba predstavlja dodaten dokaz
o prisotnosti in nastanitvi trinajste Dvojne legije na lokaciji, ki jo v antinih virih omenja
Tacit v povezavi z letom tirih cesarjev (ael, 1979, 1).
Iz stalia preuevanja rimskih vojakih napisov, sta pomembna tudi Neviodunum in
Pretorij Latobikov, kjer tevilno prevladujejo beneficiarski napisi (glej graf 3), ki so v veini
primerov oltarji ali posvetila namenjena boanstvom. Najvekrat so napisi posveeni Jupitru
in lokalnim zavetnikom kraja. Na napisih t. 3 in 54 je Jupiter poimenovan kot Jupiter
Dolihenski26. Dolihenov kult je bil po imperiju razirjen posebej med vojatvom v 2. in 3. st.
V Panoniji je doivel razcvet v asu dinastije Severov (ael, 1982, 191; ael Kos, 1986,
377). Na nekaterih primerih so napisi posveeni posameznim boginjam (t. 4, 17, 33 in 34) ali
vsem bogovom (t. 54 in 55) in v enem primeru tudi rojakom (t. 45). Veina votivnih
napisov je natanno datiranih (t. 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60 in 62). Najve beneficiarskih
napisov je datiranih v as 2. in 3. st., kar dokazuje, da so bili v tem obdobju v provincialnih
mestih ustanovljeni pomembni uradi in druge institucije, ki so jih morda upravljali
beneficiariji. Med te iz naega obmoja nedvomno pritevamo beneficiarsko postajo Pretorija
Latobikov, ki je bila osnovana na itinerarski cesti med Emono in Siscijo in prometno
povezovala Deseto italsko regijo s provinco Panonijo (Mikl Curk et al., 1993, 47).
Noben od posvetiteljev votivnih napisov ni bil navaden vojak: Valerij Emiljan (t. 3)
je bil nosilec znaka, Vibij (t. 4) je bil intendant, Marcijial (t. 17) in Lukij Septimij Tertin (t.
109) sta bila centuriona, Gaj Kasij Silvester (t. 33) je bil veteran, Publij Maskimij Matern (t.
45) je bil merilec, ostali (t. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 46, 47, 48, 49, 50, 51,
52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62 in 63) pa so bili beneficiariji.
Najdia vojakih napisov z obmoja dananjega slovenskega prostora so znana tudi
na posaminih lokacijah po Dolenjski in Beli Krajini, npr. v Triu, mihelu pri uemberku
in Velikemu Korinju pri uemberku (Lovenjak, 1998; ael Kos, 2004) ter tajerskega
prostora, npr. renjevec, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Hudinja pri Vitanju in Vrba pri
Dobrni (Visonik, 2008) (glej tabela 9), iz esar lahko sklepamo, da so bili ti kraji vkljueni v
ire zaledje Neviodunuma in Celeje. Opaziti je mogoe priakovane razlike med mesti, ki so
vidne
26

tevilu

vojakih

napisov

in

pestreji

zastopanosti

vojakih

enot.

Dolihe so bogat kraj z elezovo rudo v pokrajini Kommagene (dananja Sirija) ob srednjem Evfratu, ki ga je
itilo zavetno boanstvo Dolihen. Po rimski okupaciji dananjega sirskega obmoja so Dolihena poistovetili z
Jupitrom (ael, 1982, 191).
66

LITERATURA IN VIRI

ANSl: Arheoloka najdia Slovenije (The Archaeological Sites of Slovenia).

Ljubljana 1975.

AUBELJ, B. 1997, Antina imena po slovensko. Ljubljana.

BAVEC, U. 2007, Trebnje arheoloko najdie Praetorium Latobicorum.

Varstvo spomenikov Poroila 44, 224-226.

BAVEC, U. 2009, Trebnje arheoloko najdie Praetorium Latobicorum.

Varstvo spomenikov Poroila 46, 383-385.

BISHOP, M. C., COULSTON, J. C. N. 1993, Roman military equipment. London.

BOTTINI, A. 1988, Antike Helme: Sammlung Lipperheide u. andere Bestande d.

Antikenmuseum Berlin. Berlin.

BOI, D. 1999a, Kako Metulum se Avgusta brani. V: Zakladi tisoletij

Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 181-183.

BOI, D. 1999b, Tre insediamenti minori del gruppo protostorico di Idrija Pri
Bai dell' Isontino. V: S. S. Bianchi (ur.), Studio e conservazione degli isediamenti
minori Romani in area Alpina, 71-79.

BRATO, R. 2007, Rimska zgodovina prvi del: Od zaetkov do nastopa cesarja

Dioklecijana. Ljubljana.

BREEZE, D. J. 1994, Roman Forts in Britain. Buckinghamshire.

BREAK D. 2002, Antika The Classical (Roman) period. V: D. Break et al.

(ur.), Oivljene kulture - arheoloka odkritja na Gorjancih / umberku od
prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. / Revived cultures Archeological
Excavations in the Gorjanci umberak Hills from Prehistory to the Early Middle
Ages, 74-100.

CAGNIART, P. 2007, The Late Republican Army (14630 bc). V: P. Erdkamp

(ur.), A companion to the Roman army, 80-96.

CAMPBELL, B. 1994, The Roman Army 31 BC AD 337. London, New York,

Routledge.

CIGLENEKI, S. 1997, Strukturiranost poznorimske poselitve Slovenije.

Arheoloki vestnik 48, 191-202.

COWAN, R. 2003, The Roman Legionary 58 BC AD 69. Oxford.

CURK, I. 1976, Rimljani na Slovenskem. Ljubljana.

67

CURK, I. 1999, ARMA VIRUMQUE Ob tvarnih virih o rimski dobi na

Slovenskem. Ljubljana.

DE BLOIS, L. 2007, Army and General in the Late Roman Republic. V: P.

Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 164-179.

FEUGERE, M. 2002, Weapons of the Romans. London.

GASPARI, A. 2010, Apud horridas gentis : zaetki rimskega mesta Colonia

Iulia Emona = beginnings of the Roman town of Colonia Iulia Emona. Ljubljana.

GILLIVER, K. 2007, The Augustan Reform and the Structure of the Imperial
Army. V: P. Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 183200.

GOLDSWORTHY, A. 2004, The Complete Roman Army. London.

GUTIN, M. 2002, Il campo militare romano a ate presso Breice, Quaderni

Friulani di Archeologia 12, 69-75.

HANEL, N. 2007, Military Camps, Canabae, and Vici - The Archaeological

Evidence. V: P. Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 395416.

HORVAT, J. 1993, Svineni izstrelki za prao na jugovzhodnoalpskem podroju

(Lead slingshot in the southeastern Alpine region). V: Lamut, B (ur.), Ptujski
arheoloski zbornik : ob 100-letnici muzeja in muzejskega drustva, 331-340.

HORVAT, J., AEL KOS, M. 1999, Emona mesto na robu Italije. V: Zakladi
tisoletij - Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 203207.

HORVAT, J. 1999a, Roman Provincial Archaeology in Slovenia Following the

Year 1965: Settlement and Small Finds. - Arheoloki vestnik 50, 215257.

HORVAT, J. 1999b, Sledovi rimske zasedbe. V: Zakladi tisoletij - Zgodovina

Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 189-192.

HORVAT, J. 1999c, Umetnost v provincialnem okolju. V: Zakladi tisoletij

Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 281-287.

HORVAT, J. 2002, The Hoard of Roman Republican Weapons from Grad near
mihel. - Arheoloki vestnik 53, 117192.

HORVAT, J., LOVENJAK, M., DOLENC VII, A., LUBINA-TUEK, M.,

TOMANI-JEVREMOV, M., UBIC, Z. 2003, Petovio - Development and
Topography. V: M. ael Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous towns of
Noricum and Pannonia / Die autonomen Stdte in Noricum und Pannonien.
Pannonia I, 153189.
68

HORVAT, J. 2009, Selected aspects of romanisation in western and central

Slovenia. Antichita Altoadriatiche LXVIII, 355381.

HORVAT, J. 2010, First century BC Roman fortifications in the Eastern Alps. V:

P. Herz, P. Schmid, O. Stoll (ur.), Zwischen Region un Reich das gebiet der
Oberen Donau im Imperium Romanum, 135-160.

HORVAT, J., DOLENC VII A. 2010, Arheoloka najdia Ptuja: Rabelja vas
/ Archaeological sites of Ptuj: Rabelja vas, Opera Instituti Archaeologici
Sloveniae 20. Ljubljana.

HOWATSON M.C. 1989, The Oxford Companion to Classical Literature, Oxford

University Press; za slovensko izdajo: Leksikon Antika, 1998, (prevajalke Ksenija
Dolinar et al.). Ljubljana.

ISTENI, J. 2003, The Early Roman Hoard of Vrhnika: A Collection of Finds

from the River Ljubljanica. - Arheoloki vestnik 54, 281298.

ISTENI, J. 2005, Evidence for a very late Republican siege at Grad near Reka in
Western Slovenia. V: W. Jobst (ur.), Carnuntum Jahrburch 2005, 77-88.

JANEI, M., LAZAR, E. 2011, Vojaka oprema odkrita med arheolokimi

raziskavami v objektu 2, bive vojanice na Ptuju. V: Rimska vojska na obmoju
dananje Slovenije Nova odkritja in smernice raziskav povzetki
(http://www.nms.si/images/stories/NMS/PDF/Razno/povzetki-rim-vojska.pdf

20. 9. 2013).

JEVREMOV, B. 1988, Vodnik po lapidariju Pokrajinski muzej Ptuj Zbirka

vodniki. Ptuj.

KARL, S., MODL, D., POROD, D. 2009, Archologische und numismatische

Beitrge aus dem Landmuseum Joanneum. Graz.

KOLEK, V., KOLEK T. 1958, Loica v okviru vojake dejavnosti na naem

ozemlju. V: M. Hajnek (ur.), Celjski zbornik 1, letnik 3, 163183.

LAHARNAR, B. 2011, Rimski svineni izstrelki za prao (glandes plumbeae), Arheoloki vestnik 62, 339-374.

LAMUT, B. 1992, Poetovio v rimskem obdobju. V: Kronika - asopis za

slovensko krajevno zgodovino 40, letnik 3, 161-168.

LAZAR, E. 2013, Ptuj arheoloko najdie Levi breg, Ptuj arheoloko najdie
Panorama. Varstvo spomenikov Poroila 48, 217-218.
69

LAZAR, I. 2001, CELEIA Arheoloka podoba mesta / An archaeological image

of the town. Celje.

LAZAR, I. 2002, Celeia. V: M. ael Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous

towns of Noricum and Pannonia / Die autonomen Stdte in Noricum und
Pannonien. Noricum, Situla 40, 71-101.

LAZAR, I. 2006, Ilovica pri Vranskem, Zavod za varstvo kulturne dediine

Slovenije. Ljubljana.

LAZAR, I. 2011, The world of gods and religious life in Roman Celeia. V: I.
Lazar (ur.), RELIGION IN PUBLIC AND PRIVATE SPHERE Acta of the 4th
International Colloquium - The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia, 2339.

LOVENJAK, M. 1998, Neviodunum - Inscriptiones Latinae Slovenia (ILSl) 1,

Situla 37. Ljubljana.
LOVENJAK, M. 2003, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. V: M.
ael Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous towns of Noricum and Pannonia I /
Die autonomen Stdte in Noricum und Pannonien I, Situla 41, 93-103.

LUCIUS CASSIUS DIO COCCEIANUS, RHOMAIKE HISTORIAE (prev. E. Cary).

Harvard

University

Press,

Cambridge,

Massachusets

1927.

(http://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Cassius_Dio/home.html

23. 1. 2014).

MASON, P. 2003, Rimska vojaka utrdba. V: B. Djuri et al. (ur.), Zemlja pod
vaimi nogami, 66-71, Ljubljana.
MIKL CURK, I., CIGLENEKI, S., VUGA, D. 1993, Po poteh rimskih vojakov v
Sloveniji. Ljubljana.

MIKL CRUK, I. 1993, Petoviona v soitju z blinjimi in daljnimi kraji. V: B.

Lamut (ur.), Ptujski arheoloki zbornik ob 100-letnici muzeja in muzejskega
drutva, 205-218.

MIKEC, A. 2003, The Early Romanization of the Southeastern Alpine Region in

the Light of Numismatic Finds. - Arheoloki vestnik 54, 369379.

MIKEC, A. 2009, The Augustan conquest of southeastern Alpine and western

Pannonian areas: coins and hoards. Arheoloki vestnik 60, 283-296.

MUI, B., HORVAT, J. 2007, Nauportus an Early Roman trading post at

Dolge njive in Vrhnika The results of geogphysical prospecting using a variety
70

of independent methods. Arheoloki vestnik 58, 219-283.

OLUJI, B. 2007, Sustavno arheoloko istraivanje lokaliteta Viniica kod

Josipdola. V: B. Oluji (ur.), Modruki zbornik, Vol.1 No.1, 54-69.

PAHI, S. 1996, Uniujoa Drava. V: M. teiner (ur.), Ptujski zbornik VI/1, 131155.

PLESNIAR-GEC, L. 1974, Nekaj zgodovinskih podatkov o slovenskem

primorju v rimski dobi in antini situs Egide. V: Kronika - asopis za slovensko
krajevno zgodovino 3, letnik 22, 66-72.

PUBLIUS CORNELIUS TACITUS, ANNALES - AB EXCESSU DIVI AUGUSTI

(prev. F. Brada), zaloba Obzorja Maribor, Maribor 1968.

PUBLIUS FLAVIUS VEGETIUS RENATUS, EPITOMA REI MILITARIS (prev. T.

Shek Brnardi), zaloba Golden marketing Zagreb, Zagreb 2002.

RADMANLIVAJA, I. 2004, Militaria Sisciensia Nalazi rimske vojne opreme iz

Siska / Militaria Sisciensia Finds of the Roman military equipment in Sisak in
the holdings of the Archaeological Museum in Zagreb. Musei Archaeologici
Zagrabiensis, Catalogi et Monographiae, vol. I, Zagreb.

SARIA, B. 1937, Vojaki nagrobni napis iz Emone. V: Kronika slovenskih mest,

volume 4, issue 1, 46 - 48.

SHIRLEY, E. A. M. 2001, Building a Roman Legionary Fortress. Gloucestershire.

SLAPAK, B. 2003, O koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu. - Arheoloki

vestnik 54, 243257.

STIPEVI, A. 1986, Iliri - povijest, ivot, kultura. Zagreb.

STOKIN, M. 1989, Severozahodna Istra v 1. stoletju pred naim tetjem. V:

Kronika - asopis za slovensko krajevno zgodovino 1-2, letnik 37, 21-22.

STOKIN, M. 1997, Geografska podoba Sermina / Site Location. V: J. Horvat (ur.),

Sermin prazgodovinska in rimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric
and Early Roman Settlement in Northwestern Istria, 11-14.

SVOLJAK, D., BONA-TRKMAN, B, 1986, Novi napisi v Posoju.

Arheoloki vestnik 37, 385-398.

AEL, J. 1974, Okra. V: Kronika asopis za slovensko krajevno zgodovino 1,

letnik 22, 9-17.

AEL, J. 1979, Avgust 69: vojaki pu v Poetovioni. V: Kronika - asopis za

71

slovensko krajevno zgodovino 1, letnik 27, 1-7.

AEL, J. 1982, Dolihenov tempelj, zgrajen v Pretoriju Latobicorum leta 196. V:

Kronika - asopis za slovensko krajevno zgodovino 1, letnik 30, 191-193.

AEL, J. 1992, Opera selecta, Situla 30. Ljubljana.

AEL KOS, M. 1986, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in

Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Slovenska akademija znanosti in
umetnosti. Ljubljana.

AEL KOS, M. 1995, The 15th Legion at Emona Some thoughts. V: R. Habelt
(ur.), Zeitschrift fr Papyrologie und Epigrafik 109, 227-244.

AEL KOS, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska
kolonija? V: V. Melik et al. (ur.), Zgodovinski asopis 52, t. 3 (112), 317-329.
AEL KOS, M. 1999, Markomanske vojne. V: Zakladi tisoletij Zgodovina
Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 196-198.

AEL KOS, M. 2004, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije Rimski spomeniki

Vodnik. Ljubljana.

AEL KOS, M. 2005, Appian and Illyricum, Situla 43. Ljubljana.

AEL KOS, M. 2010, Rimsko osvajanje zahodnega Balkana : Ilirik v Apijanovi

Ilirski zgodovini. Ljubljana.

AEL KOS, M. 2012, Colonia Iulia Emona the genesis of the Roman city.
Arheoloki vestnik 63, 79-104.

VISONIK, J. 2008, Vojaki napisi iz Celeje in njene okolice. - Arheoloki vestnik

59, 325357.

VOJAKOVI, P., NOVAK, M., ERJAL, T., VERBI, T., KRAJEK. J.,
HRUSTEL, J., 2011, Ljubljana stanovanjska soseska Tribuna Poroilo o
predhodnih arheolokih raziskavah (http://www.arhej.com/datoteke/Pdf/porocilotribuna-08-za-objavo-koncna.pdf - 20. 6. 2013).

WILKES, J. 1995, The Illyrians. Oxford.

WINKLER, G. 1971, Legio II Italica. - Jahrbuch des Obersterreichischen

Musealvereins 116, 85-138.

UPANEK, B. 2010, Dediina Emone in identiteta Ljubljane. V: B. upanek

(ur.) Emona: Mit in resninost, katalog razstave, 17-22.

72

http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2842/VIEW/ (10. 6. 2013)

http://www.neviodunum.si/index.php?option=com_content&view=article&id=50&Itemid=55&lang=sl&limitst
art=1 (17. 7. 2013)
ii

73