UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI!NE ŠTUDIJE KOPER

Nives Zadel

ŽENSKA KOT ŽRTEV IN STORILKA KAZNIVIH DEJANJ

KRAŠKI PROCESI 1636–1642
DIPLOMSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Aleksander Panjek

Somentorica: doc. dr. Dragica !e"
Študijski program: Univerzitetni študijski program Zgodovina

KOPER, 2011
ZAHVALA

Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila svojemu mentorju izr. prof. dr. Aleksandru
Panjeku in somentorici doc. dr. Dragici !e" za njuno strokovno vodenje, nasvete in
pomo" pri izdelavi diplomskega dela. Prav v zadnjih dneh sem to najbolj potrebovala,
zato najlepša hvala za vajin trud in potrpljenje.
Diplomsko delo pa tudi ne bi nastalo brez okrepljenih spodbujanj, pomo"i in
potrpljenja prijateljev in družine, ki so bili vedno na razpolago. Iskrena hvala tudi vam.

2
IZVLE!EK

V diplomskem delu je obravnavana zgodovina žensk na mednarodnem in

lokalnem nivoju na podlagi literature in izvirnega arhivskega gradiva, ki ga hrani
Državni arhiv v Trstu (Archivio di Stato di Trieste). Gre namre" za prvo obravnavo
socialne zgodovine žensk na primorskem podeželju, na Krasu, v zgodnjem novem veku.
Vsebinsko se najprej osredoto"imo na obravnavo mednarodne in doma"e literature, s
katero raziš"emo vlogo ženske v evropski družbi predindustrijske dobe, odnose med
spoloma in odnos do ženske spolnosti ter s tem povezano žensko "astjo. Posvetimo pa se
tudi obravnavi nasilja v družbi in kaznivih dejanj žensk v 17. stoletju. Interpretacija
izvirnega arhivskega gradiva nam s pomo"jo dognane raziskave na podlagi literature
ponudi nov zorni kot socialne zgodovine žensk in razumevanje takrat priznanega
družbenega reda na Krasu in ženske vloge v njem.

KLJU!NE BESEDE: Zgodovina žensk, spolnost, "ast, nasilje nad ženskami in kazniva
dejanja žensk, 17. stoletje.

3
SUMMARY

This diploma deals with the history of women on international and local level,
based on the literature and original archived sources, kept in National archive in Trieste
(Archivio di Stato di Trieste). It is first such research of history of women in rural
Primorska area and Karst, in Early Modern Era. First off, we will focus on international
and national literature, with which we analyze the role of women in European society in
pre-industrial age, the relations between genders and the relation towards the women's
sexuality and co-related women’s honor. We will also reveal the aspect of violence in
society and women's criminal acts in 17th century. The interpretation of archived sources
offers, with the research of literature, a new view of social history of women in social
order in Karst in that time, and the women’s role in it.

KEY WORDS: History of women, sexuality, honor, violence against women, woman's
criminal acts, 17th century.

4
IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka Nives Zadel, z vpisno številko 92054031,

vpisan/-a na študijski program zgodovina,

rojen/-a 8. 9. 1986 v kraju Postojna, sem avtor/-ica

! seminarske naloge
! seminarskega dela
! zaklju"nega seminarskega dela
! diplomskega dela
! magistrskega dela
! doktorske disertacije

z naslovom:
Ženska kot žrtev in storilka kaznivih dejanj. Kraški procesi 1636–1642.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izklju"no rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena
oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v
predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu
(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za
moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identi"na s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska
oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne ________________ Podpis avtorja/-ice: ___________________________

5
KAZALO
ZAHVALA ........................................................................................................................ 2!
SUMMARY....................................................................................................................... 4!
IZJAVA O AVTORSTVU ................................................................................................ 5!
KAZALO ........................................................................................................................... 6!
UVOD................................................................................................................................ 7!
1 ZGODOVINOPISJE O ŽENSKAH ............................................................................. 10!
2 ODNOS DO ŽENSKEGA TELESA IN Z NJIM POVEZANE SPOLNOSTI ............ 13!
3 VSAKDANJE DRUŽBENO OMEJEVANJE.............................................................. 16!
3.1 Odkrivanje zlo"incev, sodiš"a, sodni postopek in kaznovanje.............................. 19!
4 OBLAST NAD SPOLNOSTJO.................................................................................... 26!
4.1 !ast ........................................................................................................................ 28!
4.2 Ritualne oblike v skupnosti................................................................................... 29!
4.3 Državna oblast proti cerkveni v boju za poro"no politiko.................................... 31!
5 DRUŽBENI PRESTOPKI V 17. STOLETJU IN NJIHOV SODNI PREGON......... 36!
5.1 Govorice................................................................................................................. 36!
5.2 Nemoralne spolne prakse....................................................................................... 38!
5.3 Spolna nedotakljivost............................................................................................. 41!
5.4 Bigamija in prešuštvo ............................................................................................ 42!
5.5 Umor ...................................................................................................................... 43!
5.6 Detomor ................................................................................................................. 44!
6 INSTITUCIONALNA, SOCIALNA IN EKONOMSKA SLIKA PRIMORSKEGA
PODEŽELJA V 17. STOLETJU ..................................................................................... 48!
6.1 Kras, Devinsko gospostvo in deželsko sodiš"e .................................................... 49!
7 ŽENSKE V KRAŠKIH PROCESIH 1635–1642 ........................................................ 53!
7.1 Proces proti Matthii Colmanu zaradi domnevnega umora svoje žene (Cerovlje,
1635). ........................................................................................................................... 55!
7.2 Proces proti Catharini, ženi Gioannia Lavriche, zaradi razžalitve "asti (Štivan,
1636). ........................................................................................................................... 58!
7.3 Proces proti Gioanniu Laurichi zaradi prešuštva z Lencho Maliscevcho (Štivan,
1640). ........................................................................................................................... 61!
7.4 Proces vaške skupnosti Samotorca proti Steffanu Diviachu zaradi prelomljene
obljube poroke in nezakonskega otroka, ki ga je spo"el z Agneso Barich (Pliskovica
in Samotorca, 1642)..................................................................................................... 63!
8 INTERPRETACIJA IZVIRNEGA ARHIVSKEGA GRADIVA NA PODLAGI
STROKOVNE LITERATURE........................................................................................ 67!
SKLEP ............................................................................................................................. 77!
PRILOGA ........................................................................................................................ 80!
LITERATURA ................................................................................................................ 83!
VIRI ................................................................................................................................. 86!

6
UVOD

V zgodnjem novem veku sta bila družbeni status in spol zelo pomembna, saj se je
zaradi njiju posameznik imel možnost v družbi uveljaviti, lahko pa je zaradi njiju tudi
propadel. Družba je morala upoštevati meje dovoljenega, zakonodaja s številnimi
prepovedmi pa je bila pomemben element, ki je uravnaval konflikte na ulicah in povsod
drugod, kjer so nastali. Dolo"al je družbeni red, izklju"itev iz družbe ter odlo"al o
življenju in smrti posameznikov, ki so morali sprejeti posledice storjenih kaznivih dejanj
(Rublack, 2007, 2). Prav z raziskovanjem mikrozgodovine, torej z obravnavo teh
pomembnih konfliktov, ki jih je posameznik v skupnosti doživljal, pa poskušamo
osvetliti njegovo vsakdanje življenje in vpetost v širše družbeno dogajanje. Hkrati pa nas
to privede tudi do druga"nega razumevanja preteklosti (Levi, 1995, 222-231). »Sodni
viri so se izkazali za odli"en vodnik pri raziskovanju pojmovnega sveta "loveka, ki ga je
zaznamovalo življenje v oralni kulturi predmoderne družbe /…/ kot tudi pri ugotavljanju
njegovih socialnih vezi, ob"utenj ter družbenih in družinskih ravnanj« (!e", 2006, 341).
Zato so ti najboljše in nepogrešljivo orodje pri razumevanju vsakdanjega življenja
posameznika (!e", 2006, 340-341).
Diplomsko delo »Ženska kot žrtev in storilka kaznivih dejanj. Kraški procesi
1636–1642« že z naslovom nakaže, da bo pozornost posve"ena predvsem ženskemu
delu populacije v takrat zelo moškem na"inu dojemanja sveta in "loveštva. Nastalo je z
namenom, da bi dobili podrobnejši pogled v zgodovino žensk na mednarodni in lokalni
ravni. Delo namre" predstavlja prvo obravnavo socialne zgodovine žensk v 17. stoletju
na primorskem podeželju, na Krasu, izdelano na osnovi mednarodnih pristopov tako
imenovane gender history.
Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. Najprej je vsebinsko predstavljeno,
kako sodobno mednarodno zgodovinopisje obravnava žensko in kako je bila skozi
zgodovinopisje predstavljena ženska vloga v družbi ter kakšen je bil odnos do ženskega
telesa in z njim povezane spolnosti. V poglavju »Vsakdanje družbeno omejevanje« je
obravnavan družbeni ideal zgodnjega novega veka. Takrat je bila družba sestavljena iz

7
družinskih gospodinjstev, ki so jim na"elovali možje, njim pa so bili vsi ostali "lani
podrejeni in uslužni. Oblasti so verjele in opozarjale, da je le v tako urejeni skupnosti
možno živeti v miru in sožitju. Kot vedno pa ideal v realnem življenju težko obstane,
zato so se morali oblikovati družbeni sistemi in institucije, ki so kaznovali prestopnike in
s tem skrbeli za ohranjanje takrat priznanega družbenega reda. Družbeni red, ki sta ga
nadzorovali obe takrat priznani oblasti, državna in cerkvena, je skrbel tudi za spolno
moralo. Kršenje te je lahko resno ogrozilo posameznikovo eksistenco v družbi, ki ji je
pripadal. Pri tem pa sta bili najbolj izpostavljeni identiteta in vloga ženske. V
diplomskem delu sledi poglavje »Družbeni prestopki v 17. stoletju«, kjer so obravnavana
glavna za družbo nesprejemljiva ženska dejanja.
Novo poglavje »Socialna in ekonomska slika primorskega podeželja v 17.
stoletju« se sicer oddaljuje od obravnave socialne zgodovine žensk, vendar je na tem
mestu pomembno, saj z njim podajamo temeljne strukturne zna"ilnosti gospodarskega in
družbenega okvira, v katerem se dogajajo 'naše zgodbe'. V naslednjem poglavju so
namre" predstavljene zgodbe Kraševk na podlagi štirih arhivskih virov, sodnih zapiskov,
ki so nastali na sodiš"u devinskega gospostva in jih hrani državni arhiv v Trstu.
Zanimivi razpleti obtožb umora, razžalitve, prešuštva in nezakonskega odnosa kot
posledice poro"ne obljube ter vprašanja skrbi za otroka iz tega odnosa pa so analizirani
in podprti s tezami razli"ne, predvsem mednarodne literature. Analiza izvirnega
arhivskega gradiva, ki vklju"uje transkripcije in prevod sodnih zapiskov, ter
interpretacija teh na podlagi mednarodne literature bralcu nudijo prvo raziskavo na
podro"ju primorskega podeželja v 17. stoletju. Hkrati pa mu dajejo možnost spoznati
nov zorni kot socialne zgodovine žensk in razumevanje takrat priznanega družbenega
reda.
Razpoložljivost mednarodne literature z obravnavano tematiko je bila velika in
ve"ja od doma"e, vendar smo se pri izbiri mednarodne literature omejili na angleška
avtorska dela ter na angleške prevode. Dela se omejujejo na dolo"ena raziskovalna
podro"ja, zato nastalih ugotovitev ne gre posploševati na vsa kulturno-gospodarska
obmo"ja Evrope. Teže je bila dostopna tudi literatura, ki je obravnavala kaznovanje
žensk zaradi kaznivih dejanj, zato se za to temo opiramo predvsem na delo Ulinke

8
Rublack »The Crimes of women in Early Modern Germany«. Težave so nastopile še pri
obravnavanju arhivskih virov, in sicer pri prepisu le-teh. Obravnavali smo namre"
standardizirane zapise sodnih protokolov v italijanskem jeziku 17. stoletja, ki so bili na
dolo"enih mestih teže berljivi, zato je marsikje nastal dvom o zapisanem. Kljub temu
smo razbrali bistvo zapisanih dogodkov in pogledov nanje ter to tudi zapisali. Zatikalo
pa se je tudi pri poznavanju latinskega in starega italijanskega jezika, zato zgodb ne bi
ustrezno prevedli brez pomo"i poznavalcev obeh jezikov.

9
1 ZGODOVINOPISJE O ŽENSKAH

Zgodovina dolgega trajanja ali longue durée je postala nova metoda opazovanja
sprememb v zgodovini. Raziskovalci so postali pozorni na tiste spremembe, ki so se
pokazale v dolgem obdobju opazovanja dolo"enega raziskovalnega fenomena. Vpeljana
je bila na francoski šoli Annales v 20. stoletju, ko so se raziskovalci preusmerili od
raziskovanja politi"nih, vojnih in diplomatskih dogodkov k raziskovanju vsakdanjega
življenja malega "loveka (Wiesner, 2000, 1). Zgodovina vsakdanjega življenja pa je
razkrila številna raziskovalna podro"ja, s katerimi je bila povezana tudi zgodovina
žensk. Tako so raziskovalci posegali na podro"je družinskih odnosov, rokodelskih obrti,
zasebnega in individualnega življenja, osebne higiene, spolnosti in ne nazadnje tudi na
podro"je tako pomembnih odnosov med moškim in žensko ter njihovo pomembno vlogo
v družbi v "asu in prostoru. Še ve" in bolj natan"no so kasneje razkrile študije ženskih
gibanj v 60. letih 20. stoletja, v katerih so se raziskovalke spraševale o obstoju žensk,
njihovi preteklosti in prihodnosti. Želele so spoznati svoje korenine in razumeti
spreminjajo"e se odnose med moškim in žensko (Zemon Davis, 1997, 2). Raziskovanje
zgodovine žensk se je torej za"elo kot posebna veja socialne zgodovine. V zadnjih 30
letih pa se je ta veja razširila tudi na intelektualna, politi"na, ekonomska, vojaška in
diplomatska podro"ja. Zgodovinarji so tako dokazali, da se nobena sprememba ni
zgodila, ne da bi vplivala tudi na življenje žensk, "eprav pogosto povsem razli"no, kot je
vplivala na življenje moških istega stanu in družbenega statusa (Wiesner, 2000, 2).
Ženske so bile od vedno, tudi med 16. in 18. stoletjem, prisotne povsod ali
'infinitely present', kot pravi Natalie Zemon Davis (Zemon Davis, 1997, 1). V družbi so
igrale pomembno vlogo, vodile so svoja gospodinjstva, skrbele za družino in družinski
gospodarski razvoj, udeleževale so se intelektualnih razprav, vidne so bile v javni sferi
in pogosto so bile vpletene tudi v družbene konflikte. Od vrha do dna hierarhi"ne
družbene piramide so bile ženske obvarovane le pred vojno, in vendar ne vedno, saj
vemo, da so se v"asih tudi te na skrivaj udeležile ali pa so postale žrtve posilstev. Tako

10
so s svojimi vsakdanjimi opravili gradile in spreminjale skupnost ter jo v"asih tudi
razkrajale (Zemon Davis, 1997, 2).
Kljub tej neskon"ni prisotnosti žensk v vseh sferah družbe jim zgodovinopisje ni
vselej pripisovalo tako pomembne vloge. O ženskah so govorili in pisali tisti, ki so
ženske opazovali in se v"asih njihove prisotnosti tudi zbali. Ustvarili so svoj ideal o
ženski, ki je bil del strategije, s katero naj bi vzpostavili vesoljni red in s tem obdržali
žensko v odvisnosti. Predstavili so jo na podlagi ene in edine funkcije, ki se jim je zdela
primerna, in ta je bila materinstvo. Ženska je bila tako opredeljena z ustaljenim
mnenjem, ki jo je oropal vsakršne lastne vsebine. Jasno je, da ideja, kot so jo ustvarili
moški, ni zajela realnega stanja ženske navzo"nosti v družbi (Zemon Davis, 1997, 2).
Izobraženi moški so torej razmišljali in pisali o ženskah, odkar pomni zgodovina.
Poskušali so dolo"iti razlike, ki lo"ijo ženske od moških, ter izoblikovati ideal ženskega
vedenja in zunanjega videza. Moški ideali o ženskah so bili zapisani v razli"ni literaturi
(znanstveni in leposlovni), torej v religiji, znanosti, igrah, pesmih in v psiholoških
razpravah, vse to je bilo predstavljeno širokemu ob"instvu ter številnim generacijam. Še
posebno religijski teksti, znanstvene in psihološke razprave so bili tisti "as avtoriteta, o
kateri se ni smelo dvomiti. Tako so se ideali izobraženih mož razširili med moške in
ženske, ki svojih niso znali napisati in morda tudi ne izraziti. S tem pa so ustvarili
temelje zakonov, ki so 'zapovedovali' vedenje. Te ideje so torej predstavljale religijske
resnice in/ali znanstvena dejstva (Wiesner, 2000, 13–14). Torej pisanje 'moške'
zgodovine ni dopuš"alo, da bi spolno razlikovanje vplivalo na na"in pripovedovanja.
Avtorjev te zgodovine ni zanimala niti družba, v kateri bi imela moški in ženska lo"eni
vlogi, posebne želje in konflikte. Kljub temu pa so jih problemi združevali, jih
oddaljevali ali jih pripravili do soo"anja mnenj. Vsekakor je šlo za nenehno interakcijo
odnosov med moškim in žensko, tudi "e si tega niso hoteli priznati. Pomembno je, da jo,
ko govorimo in pišemo o zgodovini žensk, razumemo in raziskujemo v kontekstu
odnosov med moškim in žensko, ki sta jih izoblikovala sama. Vedeti moramo, da so
odnosi med spoloma družbeni konstrukt, "igar zgodovina je in mora biti predmet
raziskovanja. (Zemon Davis, 1997, 2).

11
 Problem odnosa med moškim in žensko je ostal zgodovinska stalnica, ki se je v
svoji obliki skozi "as spreminjala glede na dane okoliš"ine. Teksti, podobe in arhivski
viri nas pripeljejo do osr"ja tega problema. Ženske so bile v njih opisane kot zlobne,
nepopolne, ekstravagantne, hudi"eve in smrtonosne. Le redki so se zavedali, da je vsa
literatura takrat prihajala izpod peres moške kulture in da bi ženske kot avtorice lahko
pustile v zgodovini precej druga"no sliko. Seveda so bile ženske opisane tudi kot nežne
in pokorne, vendar je bilo pozitivnih lastnosti malo, zato niso bile pretirano poudarjene,
s tem pa se je z lahkoto ohranjala njihova negativna podoba. Vsi zagovorniki 'dobrih
žensk' pa so ostali tako reko" brez poslušalcev (Zemon Davis, 1997, 2; Wiesner, 2000,
14).
Ideje, razmišljanje, mentaliteta so se spreminjali med leti 1500 in 1750, torej ko so
se v Evropi razvijale renesansa, verska reformacija in znanost. To je bil "as, ko se je
za"elo dvomiti o vsakršni avtoriteti in oblasti. Zato je bilo to obdobje naklonjeno
pozitivnemu razmišljanju o ženskah, vendar se je razprava o pozitivnih in negativnih
lastnostih žensk ter o njihovi funkciji v družbi še nadaljevala (Wiesner, 2000, 14). Vsa
Evropa je bila torej ujeta v turbulenco dogodkov in v živahno razpravo o ženskem
vprašanju. Tri stoletja gospodarskega, politi"nega, kulturnega in religijskega pretresanja
so spremenila tudi status žensk v družbi in na novo opredelila njihovo razmerje v svetu.
Epidemije, lakota in vojne so pripeljale ženske do skrajnih na"inov preživetja, s katerimi
so izstopale tudi v javni sferi. Razmerje med moškim in ženskim spolom se je
spreminjalo skupaj s spreminjanjem sveta in družbe. Ženske zato niso bile vedno
zatirane, kot nam je to velikokrat površno predstavljeno. Vsekakor ni veljala enakost
med spoloma, vendar so obstajala podro"ja, kjer ženske niso imele ve" vloge žrtve,
ampak so na njih našle in uporabljale številne strategije, da bi postale družbeno aktivne,
kljub temu da so bile pri tem še vedno ovirane (Zemon Davis, 1997, 1–4).

12
2 ODNOS DO ŽENSKEGA TELESA IN Z NJIM POVEZANE SPOLNOSTI

Stari vek je kasnejšemu obdobju zapustil negativno razmišljanje o ženskem telesu

in spolnosti, ki je z njim povezana. Zato se je v najrazli"nejših razpravah ve"krat
pokazalo nezaupanje do ženskega telesa, njegove minljive narave, njegovega grešnega
poželenja in tudi do njegovih številnih šibkosti. Srednjeveška dediš"ina se je obdržala še
v obdobjih reformacije in protireformacije (Zemon Davis, 1997, 46).
Renesansa je v Evropi ponovno za"ela poudarjati goloto in lepoto telesa, ki sta bili
opevani že v antiki (Zemon Davis, 1997, 46). Renesan"ni umetniki in humanisti so iz
renesan"ne Italije širili ideale ženina in neveste, "astili lepoto telesa in zagovarjali spolni
užitek znotraj zakonske zveze kot pomemben del narave "loveškega življenja (F. D'Ella,
2002, 411). Vendar sta se iz Italije kmalu za"ela širiti tudi sifilis in kuga, dvojno zlo, ki
je renesan"ne misli kmalu zatrlo in povzro"ilo, da so se prav zaradi tega higiensko,
zdravstveno stanje in odnos do ženskega telesa ter spolnosti še poslabšali. Ukinjati so
za"eli javna kopališ"a in odsvetovati uporabo vode za osebno higieno, ta naj bi se odslej
uporabljala le v zdravstvene namene pod nadzorom zdravnikov. Ukinili pa so tudi
bordele1, preko katerih naj bi se širil razvrat, ti naj bi namre" ogrožali družbo in njene
vrednote. Naenkrat so za"eli zagovarjati spolne odnose le znotraj zakonske zveze in
obsojati vse ostale spolne prakse (Zemon Davis, 1997, 46).
Odnos do ženskega telesa in spolnosti je bil torej zaznamovan z razpravami o
obsedenosti z eroti"no ljubeznijo (to je vidno npr. v literaturi in slikarstvu) na eni strani
in o obveznih socialnih in verskih dolžnostih na drugi. Te paradoksne razprave so
zaznamovale žensko telo in spolnost žensk za skoraj 300 let. Da bi razumeli družbeno in
'namišljeno'2 življenje žensk v obdobju med 16. in 18. stoletjem, je pomembno razumeti,

1
Še do konca srednjega veka so bili bordeli del vsakdanjega življenja popotnikov in mladih neporo"enih
moških. Z bordeli, kjer so bile dostopne zdrave, 'spoštovane' prostitutke, je družba na nek na"in zavarovala
"ast mestnih, že dovolj zrelih deklet, godnih za možitev. Dvorjenje tem nedostopnim dekletom, ki so
morale skrbno varovati svojo "ast, je bilo namre" zaradi moškega obiska bordelov nekoliko manj nevarno
(Roper, 1985, 6).
2
V smislu, kot jo je dojemala moška kultura.

13
kako je bilo žensko telo zaznamovano in kako so se do njega vedli. V "asu kroni"ne
družbene nestabilnosti, politi"nih in verskih konfliktov, so se oblikovale jasne družbene
meje, kjer je zamisel o spolih odigrala odlo"ilno vlogo (Zemon Davis, 1997, 46–47).
!isto"a in osebna higiena sta bila dva koncepta, ki sta v obdobju med 16. in 18.
stoletjem doživela radikalno spremembo pri vsaj nekaterih družbenih slojih. Za tiste, ki
so si do tedaj lahko privoš"ili redno kopanje, javna kopališ"a in savne, sta postala 'a
waterless affair' (Zemon Davis, 1997, 47). !isto perilo je postalo nadomestilo za "isto in
umito kožo zaradi novo nastalega strahu pred vodo. Oblasti so svarile pred javnimi
kopališ"i, kjer naj bi se širile nevarne nalezljive bolezni (sifilis). Tržno naravnana družba
je kmalu našla primerno alternativo vodi, ki je postavila nove standarde higiene in
"isto"e. Na ta ra"un se je pove"ala poraba pudrov in parfumov (kozmetike), tako je
nastal nov element družbenega razlikovanja. Bolj kot do tedaj je "isto"a pomenila
'bogastvo' – "im bolj bogat, tem bolj 'napudrano "ist' je bil (Zemon Davis, 1997, 47–51).
Nove smernice higiene in kozmetike so bile vzpostavljene zaradi skrbi za zdravje,
zunanjega videza ljudi in najverjetneje najbolj zaradi spolne morale. V 18. stoletju so
obudili zdravilni pomen kopališ", zlasti so ponovno odkrivali njihovo higiensko
funkcijo, a so hkrati ohranili tudi njihov užitkarski zna"aj. O ženski kozmetiki pa so
menili, da naj bi imela skrivnostno mo" za zapeljevanje moških. Vedno pristna in vedno
bolj nadzorovana spolnost je postala tabu za posvetno in cerkveno oblast. Spolni odnos
je bil dovoljen v okviru svetega zakona, kasneje le za namene reprodukcije. Bil je
predmet kontrole in represije, kar je zamajalo zidove urbanega in ruralnega prebivalstva
(Zemon Davis, 1997, 64).
Med 16. in 18. stoletjem so se torej izoblikovali novi pogledi in odnosi do telesa in
nova pravila spolnega vedenja. Oblikovale so se nove, radikalne ideje o deviškosti in
skromnosti v zvezi z vsemi vsakdanjimi opravili. Spodnji del telesa je postal 'svet zase',
torej prepovedano ozemlje, katerega se v 17. stoletju ni smelo imenovati. Golota je
postala vulgarna, skromnost pa znak družbenega ter moralnega razlikovanja, zna"ilna
predvsem za srednji družbeni sloj, ki je obsojal tako surovost nižjega sloja kot
brezbrižnost aristokracije (Zemon Davis, 1997, 64–65).

14
 Prve žrtve nove družbene morale so bile ženske. Predstavljene so bile kot zahrbtne
in tempirane z glavnim namenom zapeljati 'ni" hudega slute"ega' moškega in ga predati
Satanu. Medicina je utrjevala vneto vizijo o ženski spolnosti, s tem ko je trdila, da je
eroti"na izpolnitev ženske njena biološko zapisana potreba. Speljevanje mož na stranska
pota, olajševanje prešuštva ter uni"evanje družinske sre"e so postali kazniva dejanja,
kaznovana tako od Cerkve kot tudi države (Zemon Davis, 1997, 65).

15
3 VSAKDANJE DRUŽBENO OMEJEVANJE

Družba je bila v zgodnjem novem veku pod mo"nim pritiskom izvajanja vrednot,
spremenjenih v zakone o pravilnem vedenju in delovanju. Te vrednote so temeljile na
krš"anstvu, torej na prepovedi preklinjanja, igranja na sre"o, naslade, oskrunitve nedelje
kot Gospodovega dneva, prevzetnosti (ples) in razuzdanosti (Rublack, 2007, 7). Poleg
sistema krš"anskih moralnih vrednot so na zakonske sisteme v Evropi takratnega "asa
vplivali še razvoj in ostanki tradicionalnih zakonov ter navad. Pri tem je pomembno
prepoznati, da so ti zakoni dajali navodila in postavljali omejitve v življenju
posameznika (Wiesner, 2000, 35). Od srednjega veka dalje so posvetne oblasti prevzele
te vrednote od najvplivnejših teologov in jih 'vsiljevale' družbi. Trdile so, da sta mir in
blaginja možna le, "e bodo ljudje upoštevali številne zakone ter spoštovali, kar je bilo
takrat javno dobro (Rublack, 2007, 7).
Družbeni red, ki so ga poskušale oblasti v družbi zagotoviti, je bil osredoto"en na
gospodinjstvo3 kot osnovno celico družbe. Od pripadnosti razli"nim družbenim slojem
pa je bilo odvisno, kako so bila gospodinjstva sestavljena. Gospodinjstvo je vodil mož
kot glava družine, saj je bil spoznan za tistega, ki je bil po naravi zmožen misliti in
delovati racionalno. Njegova naloga je bila zagotoviti mir, zaš"ito, hrano in pametno
vzgojo v družini. Žena, otroci in morebitni posli pa so mu dolgovali zvestobo in
ubogljivost (Rublack, 2007, 8). Kljub temu da je bil mož tisti, ki je služil denar za
preživetje, je bila glavna akterka v odnosu žena. Idealni tip ženske so v strokovnih
besedilih 16. in 17. stoletja opredeljevale zna"ilnosti, kot so skromnost, šibkost,
poštenost in dobrosr"nost. Naloge ženske so bile roditi in vzgajati otroke, gospodinjiti,
biti tiho doma in v cerkvi in biti vedno podložna moškemu. V praksi pa se ponavadi ta
idealni tip ženske ni obnesel. Ženska je namre" imela v gospodinjstvu dolo"eno mero
avtoritete, saj je ohranjala vodenje vsakodnevnih opravil, brez katerih osnovna družbena
enota ne bi mogla delovati v družbi. Zato bi bilo absurdno misliti in trditi, da so

3
Termin predstavlja »doma"istvo, hišo kot zaokroženo gospodarsko in družinsko skupnost« . Po O.
Brunnerju je ta izraz povzel Sieder v delu »Socialna zgodovina družine« (Sieder, 1998, 14).

16
strokovna besedila 16. in 17. stoletja prikazovala realno stanje odnosov v gospodinjstvu.
Vendar pa vsekakor ne smemo pozabiti na vedenjske razlike med družbenimi razredi.
Ve" mo"i in manj podrejenosti je bilo namre" "utiti v nižjih družbenih slojih, kjer so
ženske v rokodelskih in trgovskih družinah ter v družinah malih posestnikov odigrale
ve"jo vlogo v boju za preživetje, še posebno ob moževi odsotnosti, kot ženske v višjih
družbenih slojih. Zato je bila ve"ja podrejenost zahtevana od žensk, ki so pripadale
višjim slojem (Stone, 1990, 138–140). Kljub iznajdljivosti in sposobnosti prilagajanja
razli"nim družbenim okoliš"inam pa je bila ženska brez pravnih pravic. Bila je pravno
podrejena moškemu, ki je skrbel za njeno življenje, razen v primeru, ko je morala
zagovarjati svojo "ast. Ženski je bil, ne nujno vedno in povsod, a v veliko predelih
Evrope, kot navaja Wiesner (Wiesner, 2000, 37), dodeljen skrbnik. Brez njega oz.
njegovega dovoljenja sama skoraj nikoli ni mogla nikogar tožiti, sklepati pogodb, niti
sodelovati na sodiš"ih kot pri"a4 (Wiesner, 2000, 36–37). Vendar so oblasti po"asi, a
vztrajno preoblikovale zakone, s "imer so ženskam omogo"ile dolo"ene ugodnosti. V
primeru nasilnega in zapravljivega moža ga je lahko tožila na sodiš"u, temu je bila
dosojena kazen, ker svoji družini ni zagotavljal hrane in zaš"ite. Hkrati pa to ni
pomenilo, da bi lahko podvomila o sklenjeni zakonski zvezi in zahtevala lo"itev, kar še
vedno ni bilo možno5 (Rublack, 2007, 8).

4
Scott K. Taylor v svojem "lanku “Women, Honour and Violence in a Castilian Town 1600–1650” piše o
tem za kastiljski del Španije v 17. stoletju, kjer so ženske svojo "ast uporabljale kot orodje, da bi si
zagotovile spoštovanje v družbi in dosegle svoje interese. Temperamentno so se postavljale za svoje
pravice in se pogosto znašle, tudi za ženski del družbe, v nezna"ilnem dvoboju proti ženskam ali moškim.
Svobodno so bile aktivne pri"e tudi na sodiš"ih in velikokrat požrtvovalno zagovarjale svojega moža, da
bi s tem ubranile družinski ugled in družinsko "ast. V tem prostoru in "asu so ženske izsilile pravni status,
kljub temu da ga veljavni Kastiljski zakonik ni priznaval. Dolo"ene ženske pravne pravice pa so veljale le
za vdove (Scot K. Taylor, 2004, 1079–1097). Podobno o tem tudi Manon van der Heijden, ki v "lanku
»Women as Victims of Sexual and Domestic Violence in Seventeenth-Century Holland: CriminalCases of
Rape, Incest, and Maltreatment in Rotterdam and Delft« zapiše, da so ženske na Nizozemskem v 17.
stoletju po zakonu že lahko same nastopile na sodiš"u in tožile svoje može. V primeru neporo"enih žensk
in deklet pod 20. letom starosti pa so jih na sodiš"u lahko zastopali njihovi moški skrbniki. A naj bi se v
praksi to le malokrat zgodilo (Van der Heijden, 2000, 633).
5
V Franciji je obi"ajno pravo dovoljevalo lo"itev le ženski, ki je bila izpostavljena ekstremnim vedenjem
svojega moža. Torej v primerih, ko jo je hudo zlorabljal, neukrotljivo prešuštvoval, gojil smrtno sovraštvo
do nje, in v primeru, da mu je bila dokazana krivda poskusa umora. Prošnje za lo"itev so morale biti dobro
podprte z dokazi in pri"anji sosedov. Ker pa sodniki lo"itve niso vedno odobrili in s tem postavljali žensko
v še težji položaj, so bile prošnje vse manjkrat predložene sodiš"u (Hardwick, 1998, 160–162).

17
 V 16. in 17. stoletju je prišel v krizo družbeni model celotne hiše 'ganzes haus' po
Siederju kot zaokrožene družinske in gospodarske skupnosti (Sieder, 1998, 14). V
velikih družinah se je izvajal vse ve"ji pritisk na dolo"ene "lane gospodinjstva, zato so
se številni odlo"ili izstopiti (oditi od doma) in ostati brez gospodarja. Ti so v družbi, ki
je zahtevala podrejenost zakonom, težko preživeli in bili velikokrat stigmatizirani kot
bera"i ali prostitutke. Ko so se razmere v 16. stoletju zaostrile, so trdi zakon okusili
najprej oni. Prostitutke niso bile ve" 'nujno zlo', temve" ozna"ene kot nemoralne, ki
družbo ogrožajo, bera"i pa so postali družbi v breme. Pravzaprav so postali grožnja
obstoje"emu družbenemu redu vsi, ki so bili mobilni, se pravi vsi, ki niso bili vklju"eni v
gospodinjstvo (Rublack, 2007, 9–10). Mobilno prebivalstvo so torej poleg bera"ev
predstavljali tudi obrtniški vajenci, odpuš"eni vojaki, romarji, invalidi, dekle, hlapci,
trgovci, mali obrtniki, igralci, poklicni zabavlja"i, avanturisti. V "asu poviševanja cen na
trgu in hkrati nižanja mezd pa so se jim pridružili še delavci v mestih in obubožani
kmetje, "eprav so bili slednji socialno ogroženi že prej (!e", 2010, 193). Njihova
mobilnost je bila omejena med podeželjem in urbanimi središ"i, kjer so si na razli"ne
na"ine iskali vire preživetja (!e", 2009, 564).
Vendar, ko govorimo o mobilnosti prebivalstva v zgodnjem novem veku, moramo
vedeti, da je bila v družbi, skupnosti ali kulturnem okolju tega "asa ta »odvisna od
ekonomije dela, od življenjskega cikla posameznika in hišnega gospodinjstva, od
posameznikovega iskanja priložnosti v življenju, od njegovih mentalnih okvirjev in
spodbud, od ekonomske konjunkture ter tudi od prehajanja prebivalstva iz okolja z nižjo
produkcijo v prostor z višjo produkcijo in tudi od kriz oziroma splošne krize, od narave
posameznih oblik dela in ne nazadnje od prostora, v katerem je živel posameznik« (!e",
2010, 192).Poleg tega je bila v nekaterih geografskih in socialnih okoljih mobilnost
strukturno vgrajena v ekonomski sistem skupnosti in bila sestavni del preživetvenih
strategij posameznikov in družin: tak primer predstavlja alpski in predalpski prostor tudi
na Slovenskem, kjer pa je ta vidik še malo raziskan (Fontaine, 1996; Fornasin, 1998;
Zanini, 2009; Panjek, 2002).
Ker se je velik del prebivalstva selil, so oblasti že od srednjega veka naprej
izoblikovale za krajši "as ob"asne ali trajnejše (posebno od 18. stoletja naprej) organe, ki

18
so mobilnost omejevali in nadzorovali, predvsem zaradi zahteve po vzpostavitvi in
ohranitvi javne varnosti. Reveže so v zgodnjem novem veku delili v dve skupini, in sicer
v skupino, kateri je pripadala družbena pomo", in v skupino, ki te pomo"i ni bila vredna.
Prav slednji so bili grožnja družbi, saj so bili pogosto kriminalizirani, torej ozna"eni za
postopa"e6. Merkantilisti"no usmerjena družba je namre" menila, da je delo vir
državnega bogastva in zatorej vsak revež, ki je bil pripravljen delati, ni bil ve" reven.
Zato vsi reveži, ki so se delu izogibali, družbene miloš"ine niso bili vredni in so bili
družbi nevarni (!e", 2010, 192–195).

3.1 Odkrivanje zlo"incev, sodiš"a, sodni postopek in kaznovanje

Uporništvo je vodilo v kršenje družbenih norm, to pa naprej v prijavo, obravnavo

in kaznovanje kaznivih dejanj. Kljub temu da je v arhivih ohranjenih veliko dokumentov
sodnih procesov, se moramo zavedati, da so ti sam vrh hudodelstev, ki so se dogajala v
zgodnjem novem veku, saj so ve"ino konfliktov raje rešili brez posredovanja oblasti
(Rublack, 2007, 27).
Sodni procesi v zgodnjem novem veku so temeljili na inkviziciji (pri preiskavi je
bil sodnik hkrati preiskovalec in tožitelj), tortura pa je bila uporabljena predvsem za
razjasnjevanje dvomov. Bila je uzakonjena in uporabljena, ko zlo"inca niso ujeli pri
dejanju in so za obsodbo nujno potrebovali priznanje osumljenca. Veljalo je namre", da
je bilo priznanje glavni dokaz (kralj vseh dokazov), na podlagi katerega se je dolo"ila
obsodba. »Na"in izvrševanja torture (torkviranja) je bil prepuš"en obi"ajem in prosti
izbiri krvnega sodnika, vendar so se uveljavili v praksi sodiš" precej ustaljeni in splošno
razširjeni na"ini, od katerih nekateri že s pridevnikom (španski škorenj, španska juha)
povedo, od kod so prišli« (Vilfan, 1961, 401). Mu"enje se je izvajalo za zaprtimi vrati, v
treh naraš"ajo"ih stopnjah. V kolikor zasliševalci niso dosegli priznanja, so izvedli vse
tri. Priznanje je moral osumljenec ponovno ponoviti po torturi, za zapisnik, v
nasprotnem primeru se je ta ponovila. !eprav je bilo v zakonodaji zapisano, naj tortura

6
»Termin je v razli!nih okoliš!inah dobival dodatne negativne elemente, ki so postopa!e ozna!evali kot
reveže in kriminalce« (!e", 2010, 193).

19
ne povzro"a trajnejših poškodb, žrtve niso vedno preživele (Vilfan, 1961, 400–402).
Številni so popustili že pri prvi ali drugi, vendar so v"asih mu"eni preživeli tudi vse tri
stopnje. V tem primeru so morali biti spoznani za nedolžne in biti izpuš"eni. »Toda, tudi
"e se je izkazalo, da je bil kdo nedolžen, nikakor ni bil odškodovan. Nasprotno. Muke so
ga za ve"no zaznamovale. Tortura je namre" one"astila njegovo telo, saj se ga je
dotaknil rabelj in takratna vraževerna skupnost se ga je zato izogibala ali ga celo
izklju"ila« (Studen, 2004, 32). Staro kazensko pravo je bilo nedvomno okrutno. Daljših
zapornih kazni še ni bilo, kontrola družbe pa je bila dejansko neizvedljiva, saj pravna
teorija še ni poznala policijskega sistema (Studen, 2004, 12). Policija je še ob koncu 18.
stoletja pomenila »skrb za red, varnost in blagostanje in je prišel k nam iz Francije in
Burgundije. Policija je bila le vrsta dejavnosti državne oblasti, ne še poseben državni
organ. Skrb za izvajanje policije so še dolgo imela splošna upravno-sodna oblastva«
(Vilfan, 1961, 304). Bistvo kaznovalnega sistema je bila ponovna vzpostavitev splošno
priznanega reda, tudi z uporabo torture nad tistim, ki je 'grešil'. Kaznovanje delinkventa
je bilo skladno s težo zlo"ina, ki je zmotil ustaljeno delovanje družbe. Leta 1532 je bil
sprejet nov zakonik cesarja Karla V., imenovan Constitutio Criminalis Carolina (s
kraticami CCC), ki je še dve stoletji vplival na sodno prakso kot temeljni kazenski
kodeks v celotnem cesarstvu in tudi na Kranjskem. Pred sprejetjem tega zakonika so na
podro"ju kazenskega prava vladali negotovost, nepoznavanje in samovolja, trdi Studen
(Studen, 2004, 12). CCC pa naj bi prav te lastnosti krvnega kazenskega sodstva poskušal
omiliti, s tem ko je uvedel mnenje pravnikov kot najbolj pravi"no odlo"itev. Z bolj jasno
definiranimi delikti in sodnimi postopki naj bi izobrazil in vodil sodno oblast pri sodnih
postopkih in kaznovanju (Studen, 2004, 9–12). CCC je dejansko široko vplival na sodno
prakso cesarskih dežel, vendar ker je bila novemu zakoniku na koncu dodana klavzula,
ki je dopuš"ala obi"aje avtonomnih oblastev (npr. mest), to je bila salvatori"na klavzula,
je imel CCC sicer samo pomožno veljavo. Zato naj bi se, po mnenju starejšega
zgodovinopisja, deželska sodiš"a držala predvsem pravnega reda sprejetega za dežele,
katerim so pripadala (Vilfan, 1961, 398), a je Boris Golec s študijem primera dokazal, da
se je ljubljanski malefi"ni red uporabljal zgolj ob"asno (Golec, 2005, 139-163). Kranjski
red za deželska sodiš"a (obdržal se je še v 18. stoletju) je bil sprejet leta 1535 in se CCC

20
na"eloma ni držal, ampak je po vsebini sledil sodnemu redu za Spodnjo Avstrijo iz leta
1514, "eprav je na splošno od druge polovice 17. stoletja bil subsidiarno v uporabi tudi
CCC (Vilfan, 1961, 398; !e", 2006, 246-248). Kljub temu je tradicionalno kazensko
pravo zgodnjega novega veka, še vedno ostalo zaznamovano z okrutnim nasiljem nad
"loveškim telesom (Studen, 2004, 11).
Rublack, ki v svoji raziskavi preu"uje nemško podeželje, pravi, da so bili pripori v
zgodnjem novem veku zelo razli"ni. Obstajali so v mestnih stolpih, za"asni zapori v
manjših mestih in v norišnicah7(Rublack, 2007, 75–76). Stariha v svojem "lanku
»Nasilje zapora in nasilje v zaporu«, kjer je osredoto"en na deželo Kranjsko, za
Ljubljano zapiše, da je že od srednjega veka naprej poznala zapore. Razlikovali so se po
lokacijah in namembnosti, imela je zapore »sprva pa" v kakem obzidanem stolpu, od
leta 1484 preiskovalne zapore za torturo na Tran"i, na gradu za ujete Turke in plemi"e,
na magistratu civilne zapore za dolžnike« (Stariha, 2002, 130). Vendar to še niso bile
prave kaznilnice, take so se na habsburškem ozemlju uveljavile šele v 18. stoletju (v
Ljubljani 1754, v Trstu 1762 in v Gorici 1779) in so se osredoto"ile na kaznovanje duše,
ne telesa8 (Stariha, 2002, 130–131).
Življenjske razmere v zaporih so bile med dolgim procesom zelo težke. Zaporniki
so se lahko le redko sprehajali ali prepogibali, pogosto so bili vklenjeni. Problem so
predstavljali tudi mraz, vlaga, premalo zra"nosti, smrad, nehigienske razmere. Popolna
varnost je bila namre" zagotovljena le z majhnimi okni, zato so zaporniki in zapornice
ponavadi zbolevali in pogosto tudi umrli. Takšne razmere so opredelile zapor v mestnem
stolpu za najhujšo obliko kazni, tik pred smrtno obsodbo. Razen v primeru trajajo"ega
procesa in hujšega zlo"ina, ko je bil preiskovanec priprt dalj "asa, zaporna kazen ni bila
daljša od petih dni (Rublack, 2007, 76).
V 17. stoletju so se kazenski zakoni spremenili in zahtevali, da se kazniva dejanja
proti spolni nedotakljivosti kaznujejo z daljšo zaporno kaznijo. Za prešuštvo 2 do 4 ali 8

7
Norišnice so bile ustanovljene v poznem srednjem veku, da bi ozdravili pijance in prepirljive osebe.
Ostale so del mestne infrastrukture, da bi opominjale ljudi na moralo (Rublack, 2007, 76).
8
Daljše zaporne kazni postanejo posledica moderne zakonodaje, torej poenotenje prava in odprave
obi"ajev v le-tem. Iz javnega sramotenja in mu"enja telesa se je spektakel skril za obzidje kaznilnic, ki se
je bolj kot na telo osredoto"al na kaznovanje duše, kar je dosegel z dolgimi zapornimi kaznimi in prisilnim
delom (Stariha, 2002, 130–131).

21
tednov. V praksi pa so se teh dolgih kazni izogibali zaradi stroškov, brezdelja in v
primeru poro"enih oseb zaradi primanjkovanja delovne sile v družini. Za ženske pa je
bilo zaradi ne"istovanja in predporo"nih spolnih odnosov kot kazen predvideno tudi
javno delo (Rublack, 2007, 76–77).
Sramotilne kazni so bile prisotne skozi ves obravnavani "as, najpogosteje pa so
morali kaznovani stati na sramotilnem odru na trgu. Zaradi ve"inske nepismenosti so
obesili zlo"incu okrog vratu ukradene ali druge stvari, ki so nakazovale njegov
prekršek. S tem so prestopnike javno izpostavili zasmehovanju, kar jih je one"astilo za
vse življenje. Sramotilnim kaznim, prebranim na glas pred množico na tržnici, je
ponavadi sledil izgon osebe9. Te kazni so bile v"asih preve" u"inkovite, saj so osebi
odvzele "ast, brez katere se ni mogla ve" integrirati v družbo, ostala je torej izlo"ena na
družbenem robu (Rublack, 2007, 78).
Smrtne kazni so bile za ženske redke. Kaznivi dejanji rop in umor sta bili
kaznovani s smrtno kaznijo za moške, ženske pa teh kaznivih dejanj skoraj niso bile
obtožene. Ženske so obsodili na smrt v primeru detomora ali ponavljanja kraje. V 17.
stoletju je sicer splošna stopnja usmrtitev upadla, vendar so primere detomorov
obravnavali resneje, torej strožje. Zato so kljub upadu pregonov in sodnih procesov
zaradi "arovništva smrtne kazni žensk marsikje narasle. Ženske, obsojene na smrt, so
bile kaznovane tudi s kaznijo obglavljenja. V"asih utopljene, obešene ali žive
pokopane10 (Rublack, 2007, 81).
Nekatere kazni, ne vse, so se lahko zaradi pritiska na sodnika, ki so ga izvajali
bogati starši ali sorodniki obsojenega, spremenile v globo. To se je lahko zgodilo tudi v
primeru pritiska dolo"ene skupnosti, ki ji je obsojeni pripadal. Sodiš"e je v tem primeru
dobilo pisno zahtevo za omilitev kazni, uslišana pa je bila ponavadi, ko je šlo za
delinkventa z vojaškimi ali drugimi 'državnimi' odli"ji ali pripadnika dolo"eni vplivni

9
Kaznovana oseba se je morala trikrat sprehoditi okrog tržnice s težkim mlinskim kamnom okrog vratu in
s sklonjeno držo, ki je bila simbol podrejenosti (Rublack, 2007, 78).
10
Stroge kazni, zapisane v kazenskem zakoniku Constitutio criminalis Carolina, v praksi ponavadi niso
bile izvedene. Utopitev v vre"i skupaj z živimi živalmi, živa zažgana, kol, zaboden skozi srce so bile med
hujšimi, ki jih je zakonik dolo"al. Razlog, da jih niso izvajali, ni bilo le so"utje, te kazni so bile tudi manj
u"inkovite. Nekatere žive pokopane ali utopljene so namre" preživele, zaradi "esar so jih morali izpustiti
(Rublack, 2007, 83).

22
cehovski organizaciji. Denarna kazen je bila vsota denarja enaka pla"ilu enodnevnega
zapora ali pa je bila dolo"ena glede na težo zlo"ina in družbenega statusa obtoženega.
(Rublack, 2007, 66–69).
Globe so dajale vtis, da se želijo oblasti okoristiti in da so pristranske do
bogatejših ljudi. Omilitev kazni oz. sprememba kazni v globo je bila namre" krivi"na.
Nekaterim denarna kazen ni pomenila dejanske kazni in zato ni imela u"inka na
izboljšanje vedenja, drugi so si morali denar izposoditi, se zadolžiti in razmisliti, ali
bodo lahko denar vrnili, tretji pa si denarne kazni niti niso mogli privoš"iti. Težko je bilo
zlasti samskim ženskam. Služkinje so zaslužile manj od služabnikov, denarja niso imele
toliko, da bi ga lahko privar"evale ali pa si ga od nekod sposodile. Sicer so bile globe za
kazniva dejanja žensk nižje od glob za kazniva dejanja moških, a to je veljalo le za lažja
kazniva dejanja. Oblasti so zato za"ele omejevati spreminjanje zapornih kazni v globe,
vendar neuspešno (Rublack, 2007, 69).
Z manjšimi prekrški niso hoteli izgubljati "asa, zato so pijan"evanje, kraje lesa in
razuzdanost ter nekatere druge primere kaznovali na podlagi izjav pri" in priznanja
posameznika. Obrekovanje in prepiranje je bilo obravnavano kot težji prekršek, zato je
bila temu primerno dosojena tudi kazen. Težje je bilo dokazati, kdo je prekršek za"el,
zato sta bili obe strani enako kaznovani (Rublack, 2007, 46).
Ve"inoma so lahko ženske nekoga obtožile le preko svojega moža. Možje, njihovi
varuhi, so tožili v ženinem imenu (z izjemo vdov). Ponavadi so konflikt raz"istili brez
sodnega postopka ali pa so morale ženske s prekrškom, krivdo ali krivico živeti. To se je
spremenilo, "e so prestopile mejo toleriranega vedenja, kar je postalo razvpito in obtožb
ni bilo mogo"e ve" zadrževati. Bolj resne obtožbe so zadevale tudi izpraševanje
neposredne okolice o zlo"inu. Na podlagi tega so se odlo"ili za proces in kazen. Pogosto
pa je obljuba o neponovljivosti zlo"ina zalegla in povzro"ila preklic kaznovanja. To kaže
na to, da se država in Cerkev nista nujno nasilno odzvali na delinkvenco. V"asih sta bila
opozorilo ali grožnja dovolj, da je delinkvent spremenil svoje vedenje (Rublack, 2007,
47–48).
Z raziskovanjem kaznivih dejanj žensk na nemškem podeželju v zgodnjem novem
veku je Rublack ugotovila, da je v Württembergu kazni za resnejše zlo"ine, ki jim je bilo

23
sojeno med letom, dolo"al nižji sodni sluga sam. Vendar le v primeru, ko ni bilo suma,
da je šlo za ponavljanje že tako resnih kaznivih dejanj, kot so bili kraja, brezboštvo ali
prostitucija. !e je sum obstajal in je bil tudi potrjen, je bila za kazen dolo"ena smrt
(Rublack, 2007, 49). Smrtna kazen je doletela tudi delinkvente, ki so zagrešili skrajno
nesprejemljiva kazniva dejanja, kot so incest, ponarejanje, prevara in umor. Ve"krat pa
so bile kazni odvisne tudi od oblasti in socialnega nadzora, saj so bile v "asu družbenih
kriz kazni hujše, da bi z njimi spodbudili moralne vrednote in vedenje. Odvisne so bile
tudi od zlo"in"evega preteklega kriminalnega ozadja, starosti in ugleda (Rublack, 2007,
49–51).
Zasliševalci so se igrali igro 'ma"ke in miši', s katero so hoteli pridobiti zanje in za
sodnike zadovoljive odgovore izprašanih. Obtoženke so se velikokrat izgovarjale na
vero z besedami, naj jih Bog kaznuje, "e so ta zlo"in res storile. To vedenje je bilo
skupaj z nebesednim zelo pomembno za postopek in kon"no obsodbo, saj zasledimo od
druge polovice 17. stoletja naprej zanimivo novo metodo v procesu zasliševanja. In
sicer, ne le da so opazovali "ustvene odzive, temve" so jih tudi izzvali, da bi s tem
pridobili dolo"ene dokaze. Na primer: Ženska, ki naj bi morila, je bila soo"ena s svojo
žrtvijo. Odziv na to je bil uprizorjen vedno podobno in se je odvijal v primeru
nedolžnosti izprašane nekako tako: dvig rok, padec na kolena, jok. Vedno pa je obstajala
možnost, da se izprašana pretvarja, zato so bili na to še bolj pozorni. Odlo"ilen znak
nedolžnosti je bil jok, hlipanje iz srca, ki je moral biti miren in tih. In seveda je moral
nastopiti po zagovarjanju nedolžnosti. Odzivi izprašane, ki so kazali na njeno krivdo, so
bili bledost, tresenje in nervoza. Žensko telo je bilo zato pomemben element pri
priznanju, saj naj bi zanesljivo razkril pravo žensko naravo. Ženske so bile na ta na"in
prisiljene kazati "ustva na zahtevo; morale so se pravilno izražati v dolo"enih situacijah,
sicer bi jih to lahko stalo življenja (Rublack, 2007, 57–60). O kakem nau"enem
reagiranju pa iz sodnih protokolov ne moremo sklepati. Postavlja se celo vprašanje, ali
so se nuje takšnega obnašanja res zavedale in ali je bila njihova življenjska stiska
prevelika, da bi lahko odigrale nau"eno obnašanje.
Zagovori so bili pogosti in navedeni s standardiziranim postopkom. Ve"ina krivih
žensk se je kesala in se izgovarjala na manjšo inteligenco in razsodnost. Vseeno pa tak

24
izgovor ni vedno pomagal obtoženki; razprava o pomanjkanju ženskega samonadzora ni
opravi"evala storjenega zlo"ina. Tudi mladost je bila okoliš"ina, na podlagi katere so
zahtevali manjšo odgovornost za zlo"in, še posebno za mlajše ženske. Ve"krat so
osumljencem in osumljenkam tudi svetovali, naj se na sodnem procesu delajo nekoliko
neumne, pred sodniki naj govorijo, da želijo pla"ati svobodo in da ne razumejo teže
obsodbe ter njene resnosti in pomembnosti. To pretvarjanje so preverjali tudi z branjem
odlomkov Svetega pisma Stare zaveze, "esar naj bi le zares nevedni ne zmogli uspešno
opraviti. Vendar so si le ekstremno revni ljudje, brez izobrazbe, žive"i na odro"nih
mestih in vidno nerazumni lahko izborili olajševalne okoliš"ine zaradi mentalne
nerazsodnosti (Rublack, 2007, 60–61).

25
4 OBLAST NAD SPOLNOSTJO

V 16. in 17. stoletju sta si, poleg skupnosti same, s priredbo procesij ma!je godbe,
državna in cerkvena oblast prizadevali nadzirati spolno življenje družbe. Javni red je
vseboval to"ko, s katero je dovoljeval spolne odnose le znotraj svetega zakona (Rublack,
2007, 134; Muir, 2005, 107-111)
Obnoviti spolno moralo je bil tudi eden izmed ciljev verske reformacije.
Protestantska in katoliška mesta so zato zapirala bordele, prepovedovala so hripavo
kri"anje na ulicah pono"i ter divje plese ob koncu tedna, kjer so dekleta vrteli in
dvigovali v zrak. Za sveti zakon so morali zaprositi v prisotnosti staršev ali skrbnikov ter
se tudi z njihovo privolitvijo na poroko izogniti predporo"nim spolnim odnosom, ki bi
lahko sledili skrivni obljubi poroke. No"no dvorjenje ni bilo zaželeno, saj so do poroke
imela mlada dekleta zaradi tega težave z ohranjanjem "asti (Rublack, 2007, 134).
V 17. stoletju je prišlo do novih zaostritev, za"ela se je namre" tridesetletna vojna
(1618–1648), ki je vplivala na družbeno-gospodarske odnose v Evropi. Kot vsaka vojna
je tudi tridesetletna povzro"ila gospodarsko katastrofo, saj je iz takrat glavnih
gospodarskih panog odtrgala delovno silo, ki je ustvarjala življenjsko pomembne
dobrine. Hkrati pa je negativno vplivala tudi na družbeno stanje, kar se je odražalo v
razvrednotenju vrednot in stopnjevanju družbene krize. Katastrofalne posledice, ki jih je
povzro"ila vojna, so zaostrile zakone proti predporo"nim spolnim odnosom, prešuštvu,
strožje so za"eli obsojati konkubinat, matere z nezakonskimi otroki in detomorilke. Te
kulturne, ideološke in družbene spremembe so vplivale na ženske in njihova dejanja.
Zakon je izsilil spolno hierarhijo, s katero je bila ženska narava moralno šibkejša, z
mo"nejšimi spolnimi željami, ki naj bi motile obstoje"i družbeni red (Rublack, 2007,
10–11).
Ženske so postajale zaradi ve"je umrljivosti moških bolj samostojne. Da bi lahko
preživele, so si morale poiskati delo v urbanih središ"ih. Bile so torej mobilne, živele so
pri delodajalcu ali pa so imele v najemu manjšo sobico in bile so brez moškega skrbnika.

26
Kaj kmalu se je zato za"elo v družbi vzpostavljati mnenje, da so te ženske pravzaprav
odvisne od zapravljanja za drage obleke, spolne pohotnosti in od zapeljevanja mladine k
skušnjavi. Tako so jim na koncu lahko sodili za katerokoli nespodobnost. Vsaka napaka,
ki je nakazovala kršenje predpisanih norm sloja, poklica in doma, ki jim je kršitelj/-ica
pripadal/-a, je bila lahko že temelj napisane obtožbe11. Razuzdanke so bile krive in
preganjane, ker naj bi zaradi njih moški ne bili zmožni kontrolirati svojega poželenja in
zvestobe. Skratka, ženske so bile grožnja za obstoje"i družbeni red12 (Rublack, 2007,
160–161).
Ženska, ki je bila stereotipno ozna"ena za spolno ukro"eno in ubogljivo in je njena
divja narava bila umirjena, je veljala za vzor v družbi. Zakoni proti spolnim obtožbam so
nameravali zagotoviti žensko nedolžnost pred poroko in zanesljivo materinstvo v
zakonu. Tiste, ki niso imele trde moške roke ali niso bile osredoto"ene le na enega
moškega v svojem življenju, so utelešale divje in vznemirljivo, družbi nevarno poželenje
(Rublack, 2007, 160–161).
V zgodnjem novem veku je bila želja po zapeljivi ženski grožnja iz dveh razlogov.
Kot prvo je izzvala utrjen družbeni red, temelje" na starševstvu znotraj svetega zakona,
ki si je poskušal ustvariti svoje gospodinjstvo, in drugi" zapeljala je moške v greh, kar je
postavilo dvom o njihovi samokontroli in s tem dvom o tradicionalnem prepri"anju, da
ima moški po pravici oblast nad žensko, kar je bilo, seveda, nesprejemljivo. Zato je bilo
potrebno iz družbe izklju"iti vse ženske, ki so bile zapeljivke, oziroma so bile tako
ozna"ene (Rublack, 2007, 162).
V zadnji tretjini 17. stoletja so bile zato ženske, obtožene detomora, obglavljene,
vojaške priležnice pa neusmiljeno preganjane. Polna mera strogosti zakona je morala biti
v kriznih obdobjih predstavljena za vse zlo"ine. To je bilo v opozorilo, da vsak pla"a za
svoje zlo"ine, ne glede na to, ali je moral skrbeti za stare starše ali majhne otroke.
Kazniva dejanja žensk so bila spoznana za grožnjo predvsem v primeru zlo"ina proti

11
V primerjavi z moškim istega družbenega statusa je bila ženska veliko strožje obravnavana v javnosti
kot tudi na sodnem procesu, "e je do njega prišlo. Moškega so ponavadi pograjali, da je le neodgovoren
fant, ki se zapeljevanju ni uspel upreti (Rublack, 2007, 158).
12
V zgodnjem novem veku so še verjeli, da so se ženske posluževale magije, s katero naj bi za"arale
moške in jih priklenile nase. Izvajale naj bi magijo ljubezni ali 'love magic' (Rublack, 2007, 160).

27
materinstvu in v primeru neprimernega spolnega življenja in vedenja. Med obtožbami
neprimernega spolnega vedenja, bigamije in prešuštva je bila najve"ja svoboda izbire
kazni, saj je bilo potrebno zaš"ititi družbo, ki je temeljila na družini (Rublack, 2007, 63).

4.1 !ast

Na podlagi antropološke raziskave mediteranskega podro"ja izvemo, da je bila

"ast, eden od na"inov družbenega razslojevanja, tu tesno povezana z bogastvom. Bila je
družbena govorica, ki je predpisovala obnašanje med podrejenimi in nadrejenimi ter
uvrš"ala posameznika v dolo"en sloj prebivalstva. Ta odnos je ohranjal družbeno
hierarhijo in odigral vlogo družbene interakcije podložnih slojev. (Povolo, 1996, 112).
Žensko "ast, ki je pomenila družbeni status, sta dolo"ala družbeni in politi"ni
položaj družine, ki ji je ženska pripadala. Višji kot je bil družbeni status družine, višja
"ast jim je pripadala. Med nižjimi družbenimi sloji je bila "ast odvisna od resni"nih vrlin
žene in od priznanja, ki ga je bila deležna v skupnosti. !ast ženske je bila torej odvisna
od njenih spodobnosti in dejanj, s katerimi ni presegla meje dovoljenega. Nasprotno pa
sta bila ime in ugled družine trdno povezana tudi z vedenjem in dejanji moškega.
Potemtakem sta bili žensko in moško vedenje doma in v družbi med seboj tesno
povezani in odvisni drugo od drugega. Medtem ko je bila "ast ženske odvisna predvsem
od njenega spodobnega spolnega življenja, so "astnega moškega izoblikovale vrline, kot
so pogum, možatost in ponos na svoje družinsko ime (Povolo, 1996, 113).
Podobno o tem piše tudi Wiesner (Wiesner, 2000, 40-41), ko trdi, da je bila "ast v
zgodnjem novem veku pomembna lastnost tako moškega kot ženske, ki se je po svoji
vsebini, odvisno od spola, razlikovala. Moška "ast se je navezovala tudi na njegovo
pripadnost družbenemu sloju. V višjih slojih sta "astnega moškega (podobno kot trdi v
prejšnjem odlomku Povolo) izoblikovali vrlini pogum in zvestoba, medtem ko je moška
"ast v nižjih slojih pomenila predvsem poštenost ter dobro opravljanje dela (v primeru
obrtnikov in rokodelcev). Po drugi strani pa naj bi bila ženska "ast odvisna le od
njenega primernega spolnega življenja, kar je veljalo za vse družbene sloje (Wiesner,
2000, 40-41).

28
 V zgodnjem novem veku so bile zlasti mlade neporo"ene ženske pogosto
izpostavljene nevarnostim, ki so pretile njihovi "asti. To se je dogajalo v primeru
obrekovanja, zapeljevanja, posilstev, nezakonskih odnosov s prelomljeno obljubo
poroke, zaradi "esar so se pogosto znašle na sodiš"ih kot žrtve ali storilke kaznivih
dejanj, da bi branile svojo "ast ali jo pridobile nazaj (Wiesner, 2000, 60- 61).
Da je bila "ast ena najpomembnejših vrlin ženske, se strinja tudi Zemon Davis
(Zemon Davis, 1993, 476-477), pomenila pa naj bi žensko "istost. Z ohranjanjem "asti
je lahko ženska branila svoj ugled in ugled svoje družine v skupnosti. Ko pa je prišlo do
kršenje družbenega reda in je bilo to povezano z vprašanjem "asti, se je ženska lahko
znašla v zelo težkem položaju. Kriva ali nedolžna se je lahko znašla na sodiš"u, morda
celo v priporu in izpostavljena javni obsodbi. Lahko pa je za sodbo o njenem dejanju
poskrbela skupnost, v kateri je živela, in sicer s tako imenovano ma!jo godbo, o kateri
bomo zvedeli ve" v naslednjem podpoglavju (Zemon Davis, 1993, 476-477).

4.2 Ritualne oblike v skupnosti

Cerkvena in posvetna oblast sta v zgodnjem novem veku ustvarili zakone, ki naj
bi v družbi zagotavljali sožitje. A uradni oblasti nista bili edini, ki sta uravnavali
družbeno ravnovesje. Slednje so pogosto, v razli"nih predelih Evrope (Anglija, Škotska,
Portugalska, Španija, Francija, Nem"ija, Italija, Madžarska, Romunija) zagotavljale
skupine mladih fantov, ki so že prešli obdobje pubertete, a so bili še vedno neporo"eni.
Navadno so bili to pripadniki nižjih družbenih slojev (kmetje, obrtniki, rokodelci),
združeni v fantovš"ine (Muir, 2005, 106-107). Fantovš"ine so v urbanih in vaških
skupnostih izvajale nadzor nad spolnim vedenjem "lanov skupnosti, nad odnosi med
spoloma in posebej nad neporo"enimi dekleti. Pri kaznovanju in sankcioniranju
odstopanj od sprejemljivega vedenja so se posluževali ritualiziranih oblik posmeha in
nasilja , znanimi pod imenom ma!ja godba (Muir, 2005). »'Ma"ja godba' je izraz, ki so
ga do konca 17. stoletja na splošno uporabljali v Angliji za opis grobe kakofonije, za
bolj ali manj ritualizirane oblike posmeha ali sovraštva, usmerjene proti posameznikom,

29
ki so se postavili po robu dolo"enim normam skupnosti« (Thompson, 2010, 561). Za
obravnavo iste tematike se v zgodovinopisju pojavljajo razli"na imena, a se je poleg
ma!je godbe uveljavil tudi izraz charivari, ki je sicer vezan na francoski raziskovalni
prostor. Oba izraza pa zaenkrat13 opisujeta glavne zna"ilnosti javnega hrupnega posmeha
izvedenega na številne razli"ne na"ine in namenjenega razli"nim pripadnikom družbe
(Thompson, 2010, 595).
Skupina fantov je priredila javno predstavo zasmehovanja osebam, ki so kršile
družbene norme o spolnem ali poro"nem vedenju (Muir, 2005, 106). Najpreprostejše
zasmehovanje je bilo javno obrekovanje, glasen smeh in opolzke serenade v spremljavi
hrupa raznih glasbil (gosli, tamburic, orglic, trobil), v skrajni sili pa tudi plo"evinastih
loncev, ponev, kamnov in lopat. Procesija je bila podobna 'pouli"nemu gledališ"u', saj so
'burkeži', zamaskirani v gledališke kostume, z opolzkimi gledališkimi rekviziti in recitali
plesali pred hišo, kjer je žrtev živela (Thompson, 2010, 563-564). Odziv žrtve na
zasmehovanje njene "asti je bil lahko razli"en. Da bi ustavila nadaljnje nor"evanje, je
žrtev pla"ala fantom pijan"evanje ali pa dolo"en znesek, ki je po mnenju ma!je godbe
omogo"il žrtvino ponovno integracijo v skupnost (Muir, 2005, 111; Zemo Davis, 1993,
73-76). Lahko pa je žrtev zavrnila pla"ilo, na ta na"in izzvala "ast skupnosti ma!je
godbe, ki so jo morali zaradi tega braniti. Z žrtvijo so se zato lahko zapletli v prepir,
pretep, redko pa se je dokazovanje "asti kon"alo z umorom. Kon"ni izid kaznovanja
vedenjskih odstopanj v družbi je bil zato zelo nepredvidljiv (Muir, 2005, 106-111).
Procesija je bila ponavadi namenjena pripadnikom nižjega, a v"asih tudi
pripadnikom višjega družbenega sloja (Muir, 2005, 107). Dogodki, ki so v skupnosti
sprožili ma!jo godbo, so bili, kot že omenjeno, povezani z neupoštevanjem norm, ki so
veljale za spolno življenje posameznika in poro"ni obred. Zato so bile pogoste žrtve
kaznovanja s strani skupnosti prepirljivke in moža"e, ki so pretepale svoje može, ter
podrejeni in prevarani možje. V teh primerih so bili zasmehovani oboji, s "imer so kazali
na može brez avtoritete v lastnem gospodinjstvu in na nemoralna dejanja žena. Zasmeh
je doletel tudi zakonske pare, v katerih je bil vsaj eden izmed partnerjev že drugi"
13
»Za zdaj se tako zadovoljimo s trditvijo, da je gradivo neurejeno in da ni mogo"e ugotoviti, ali sta
francoski chaviari in angleška ma!ja godba mutant kakšnega skupnega evropskega izvora; ali pa sta v
svojih najpreprostejših sestavinah hrupa in posmeha morda kar univerzalna« (Thompson, 2010, 595).

30
poro"en, in sicer ko je obstajala med njima velika razlika v letih ali premoženju.
Zasmehovanje je bilo toliko ve"je, ko je eden izmed partnerjev užival sloves živahnega
predzakonskega spolnega življenja. Tudi prešuštvovanje med dvema poro"enima
osebama, poro"eni zapeljevalec mladih deklet, pretepanje otrok, grdo ravnanje z ženo in
v"asih homoseksualnost niso ušli javnemu zasmehovanju (Thompson, 2010, 590). Ker
pa je ritual družbenega zasmehovanja uravnaval tudi dostop do za možitev godnih
deklet, so nasilnost le-tega izkusili tudi mladi fantje iz okoliških krajev, ki so prihajali
tem dekletom dvorit. Skupnost ma!je godbe jih je namre" pretepla, si tako zagotovila
pla"ilo, fantom pa nato omogo"ila dostop do deklet (Muir, 2005, 107).
Od izida poravnave z ma!jo godbo je bila odvisna ponovna integracija žrtev, ki so
bile obtožene odklonilnega spolnega ali poro"nega vedenja v družbi (Muir, 205, 110).
Navadno je procesija dosegla svoj cilj. Žrtev je bila prizadeta, njena "ast je bila namre"
izprašana tudi na sodiš"u, saj je zasmehovanje pogosto vodilo v prijavo kaznivega
dejanja (Zemon Davis, 1993, 305-309).

4.3 Državna oblast proti cerkveni v boju za poro"no politiko

V naslednjih odlomkih je obravnavan odnos med cerkveno in posvetno oblastjo, ki

je vplival na poro"no politiko in s tem na kaznovanje razli"nih spolnih kaznivih dejanj.
Claudio Povolo, ki se ukvarja s to tematiko, se osredoto"a na jurisdikcijsko obmo"je
Beneške republike14.
V 17. in 18. stoletju se je zaostrilo razmerje med sistemi in mo"jo posvetne in
cerkvene oblasti. Obe instituciji sta mo"no vplivali na takratno družbo; njuni spori,
odlo"itve, doktrinarne in pravne razlike pa so bili posledica sprememb družbe in s tem
institucij, da bi lahko sledile svojim interesom. Poro"na politika je predstavljala naravo
in globino sporov med obema oblastema prav v tem obdobju. »Nasprotja in spori med
posvetno in cerkveno oblastjo so v moderni dobi dosegli tako silovitost, da so zajeli tudi

14
Beneška republika je bila mestna država, ki je bila vzpostavljena v 9. stol. in je trajala vse do konca 18.
stoletja.

31
nekatera najpomembnejša podro"ja družbenega življenja« (Povolo, 1999, 310) (Povolo,
1999, 305).
Cerkev je že v 12. stoletju oblikovala poro"no politiko. S pomo"jo sodne prakse je
legitimizirala razli"ne poro"ne obrede in obi"aje ter jih uokvirila v svoj teološki nauk.
Dojemanje le-tega je bilo zato razli"no in prilagodljivo glede na interese posameznikov
na oblasti. Poro"na politika v rokah Cerkve in cerkvenih sodiš" je v družbi odigrala
pomembno vlogo, »saj je na eni strani zagotavljala ideološko enotnost razli"nih
družbenih teles, s tem da jih je pozvala k spoštovanju dolo"enih univerzalnih vrednot
/…/, po drugi strani pa je prevzela vlogo posrednika in te vrednote usklajevala z
najpomembnejšimi interesi vladajo"ega razreda« (Povolo, 1996, 110). Ko sta v družbi
postala pomembna status in bogastvo, so simbolne vrednote (zakonska zveza in ženska
deviškost) odsevale strategijo oblasti velikih družin. S tem so vplivale na definicijo15
kaznivih dejanj, kot so posilstvo, ugrabitev in prešuštvo (Povolo, 1996, 110).
Tridentinski koncil16 je bil sklican 13. decembra 1545 v Tridentu in je trajal z
vmesnimi prekinitvami vse do leta 1563. V tem obdobju je s svojimi sklepi mo"no
vplival na cerkveno institucijo in tako tudi na življenje njenih vernikov. Spremembe, ki
so bile sprejete na tem koncilu, so posegale tudi na podro"je vsakdanjega življenja ter
razglasile »dekret o zakramentu zakona in temeljna pravna dolo"ila o sklenitvi zakona«
(Tüchle, 1994, 160). Svoja dolo"ila so prisotni na koncilu zapisali v dekretu Tametsi, s
katerim je Cerkev uzakonila poro"ni obred. Trdila je, da je ta veljaven le v primeru, "e je
bila obljuba poroke trikrat oznanjena v župnijski cerkvi in poroka uradno sklenjena v
prisotnosti župnijskega duhovnika in vsaj dveh pri". Sicer pa tridentinski koncil ni
pretirano spremenil rituala poroke, saj se je podobno izvajal že pred tem. Pomembno je,
da je potrdil Cerkev za glavno akterko pri sklepanju teh zvez. Brez izobraženega

15
Definicija se je prilagajala, kot se je prilagajalo tudi pojmovanje "asti. Pomembno je poudariti, da so se
definicije vseh kaznivih dejanj spreminjale in prilagajale interesom najvplivnejših razredov v družbi.
16
Tridentinski koncil je sklical papež Pavel III, s tem se je odzval na pobudo Martina Luthra, ki je
zahteval sklic svobodnega, vsesplošnega vesoljnega koncila, ko je opozarjal na nepravilnosti cerkvene
institucije. Papež se je zavedal, da predstavlja sklic koncila in odprtje razli"nih pere"ih vprašanj grožnjo za
papeštvo in Cerkev samo, vendar bi lahko v primeru, da koncila ne bi sklical, ti dve instituciji izgubili
svojo verodostojnost. Koncil naj bi torej odpravil verski razkol, prenovil krš"ansko ljudstvo in osvobodil
od Turkov podjarmljene kristjane (Tüchle, 1994, 160).

32
duhovnika, ki je po natan"nih navodilih Cerkve izpeljal obred v župnijski cerkvi, poroka
ni bila veljavna (Allyson M. Poska, 1996, 872).
Nova doktrina se kulturnim tradicijam, ki so bile še vedno del družbe, ni izognila,
vendar je postavila nova pravna pravila, s katerimi je strogo preoblikovala institucijo
poroke. Torej »iz družbenega procesa, za katerega Cerkev jam"i, v cerkveni proces, s
katerim Cerkev upravlja« (Povolo, 1999, 310). Ta sprememba ni prišla "ez no", ampak
se je zgodila v daljšem "asovnem obdobju. »Kon"ni cilj nove poro"ne doktrine /…/ je
bil ublažiti zahteve po redu in nadzoru v družbi, ki je bila podvržena globokim
spremembam. /…/ Tridentinski doktrinarni elaborat /…/ je vzpodbudil razkrivanje
družbenih pojavov, ki so dotlej sobivali /…/ brez ve"jih napetosti, z razredno strukturo,
ki je na antropološki in politi"ni ravni "rpala svojo ideološko upravi"enost v globokem
pojmovanju "asti in privilegiranega statusa« (Povolo, 1999, 311) (Povolo, 1999, 310–
311).
Kulturne tradicije, ki jih Tridentinski koncil ni povsem zavra"al, so kmalu postale
nezaželene in družbeno nevarne. Hkrati je tudi posvetna oblast za"ela širiti svoj vpliv in
upravljanje nad zakoni poro"ne politike, ki so bili dotlej izklju"no v rokah cerkvene
oblasti. Država in Cerkev sta morali zato ponovno opredeliti svoja stališ"a in želje.
Spori, ki so se na ta ra"un vneli, pa pri"ajo, da ni šlo za nepomembno vprašanje, temve"
da je bilo od zmage v tem sporu odvisno uresni"evanje njunih interesov (Povolo, 1999,
311). Dolo"ila tridentinskega koncila o poro"ni politiki so bila le na videz stroga, saj
niso dokon"no sankcionirala nezakonitih in tajnih porok. Poro"na doktrina, sprejeta v
Tridentu, je torej ohranila dolo"eno vsebinsko nedore"enost, kar pomeni, da nezakonitih
porok niso dovolj dobro izrinili iz prakse. Te nezakonite poroke so »odsevale družbene
obi"aje in kulturno tradicijo, ki so bili globoko zasidrani v družbi, ki je temeljila na
statusu in "asti, /…/ z vsako poroko so se na novo vzpostavljala premoženjska
ravnovesja, v"asih tudi pomembni premoženjski prenosi.« (Povolo, 1999, 314). V
primerih navzkrižnih interesov med bogastvom in "astjo pa je »prožna poro"na
zakonodaja nejasnih obrisov pripomogla k sklepanju ne vedno brezhibnih zavezništev«
(Povolo, 1999, 314). V 17. stoletju so nezakonite in tajne poroke postale v evropskih
deželah pomembno politi"no vprašanje. Nezakonite poroke so veljale za nevarne in

33
žaljive za obstoje"o zakonito oblast. Tajne poroke pa za vir družbenega nereda oz.
mote"e za nemoten prenos premoženja (Povolo, 1999, 314).
Nejasnosti tridentinske poro"ne zakonodaje so prišle na dan, »ko je morala Cerkev
priznati zakonitosti zvezam, ki so bile opravljene nezakonito pred njenim
predstavnikom, pa "eprav je pri tem nenehno izpostavljala pomen zakramentalnih obvez,
ki so izhajale iz zaroke« (Povolo, 1999, 316). Najverjetneje je zaradi razhajanja med
pogodbo in zakramentom za"ela posvetna oblast posegati tudi na cerkveno podro"je.
Spori med cerkveno in posvetno oblastjo so še vedno izhajali iz uveljavljanja
nasprotujo"ih si vrednot, s katerimi so reševali spore med družbenimi sloji in so vplivale
tudi na politi"no-institucionalni red (Povolo, 1999, 316).
Država in Cerkev nista uspeli skleniti kompromisa glede pristojnosti na podro"ju
poro"ne politike in nezakonskih zvez. Zaradi družbenih pritiskov na sodne institucije sta
bili pogosto prisiljeni sprejeti protislovne odlo"itve, ki so vplivale na družbena in
politi"na ravnovesja. Kompleksnost družbenih potreb je prisilila posvetno in cerkveno
oblast, da sta do konca 16. stoletja poiskali zadovoljive odgovore na
pravnoinstitucionalnem in sodnem podro"ju. V 17. in 18. stoletju pa se je še naprej
odvijala jurisdikcijska razprava in iskala odgovore, ki so jasno razkrivali razlike med
pogodbo in zakramentom. Hkrati pa je bila to priložnost za posvetno oblast, da poseže
na poro"no podro"je, kjer bi lahko posegla po varovanju družine in premoženjskega ter
ideološkega ravnovesja (Povolo, 1999, 318).
Cerkev se je soo"ala z napetostmi pri zadevah, kot so 'protislovnost cerkvene
poro"ne politike' in 'težave pri izvajanju posredniške in interpretativne vloge njenih
sodiš",' ob stiku z novimi družbenimi potrebami, prežetimi tudi z novo tridentinsko
politiko. »Vsa ta protislovja so se neizogibno navzela politi"nih razsežnosti, predvsem v
trenutku, ko so prestopila na klju"no podro"je prenosa premoženja in njegovih kulturnih
vrednot« (Povolo, 1999, 320). Morda je prav zaradi politi"ne razsežnosti poro"ne
politike, ki je uravnavala družbeno ravnovesje, posvetna oblast dobila apetite po
podro"ju, ki je bilo tradicionalno skoraj povsem v cerkvenih rokah (Povolo, 1999, 319–
320).

34
 Na ta na"in so tajne poroke preživele tridentinska dolo"ila, kar še zdale" ni bila
njihova malenkostna pomanjkljivost. Navsezadnje sta nezakonita in tajna poroka lahko
obstajali le v tako ugodnem družbenem okolju, kjer je vladal pravni pluralizem. »!e je
nezakonita poroka odsevala napetosti, ki so obstajale v družbi, v kateri so prihajale vse
bolj do izraza nove vrednote, izhajajo"e iz bogastva in druga"nih ekonomskih odnosov,
bi lahko za tajno poroko rekli, da je bila izraz dolo"enega upiranja vseh tistih družbenih
sil, ki so svoj ugled in sam smisel svojega obstoja iskale v tradiciji in kontinuiteti njenih
ideoloških vrednot« (Povolo, 1999, 322) (Povolo, 1999, 321–322).

35
5 DRUŽBENI PRESTOPKI V 17. STOLETJU IN NJIHOV SODNI PREGON

Vedenje, ki je bilo v družbi priznano za vzorno, je temeljilo predvsem na

krš"anskih moralnih vrednotah, ki so zavra"ale preklinjanje, igranje na sre"o,
nespodobno vedenje (ples) in spolno razuzdanost. Te si je od poznega srednjega veka
dalje prisvajala posvetna oblast in jih preoblikovane v zakone vsiljevala družbi. Družba
pa jih je bila prisiljena kot take sprejeti, saj je zavra"anje teh zakonov posamezniku
prineslo trpljenje. Trpela je "ast in trpelo je telo. V naslednjih odlomkih si poglejmo,
kako so kršenje priznanega družbenega reda v zgodnjem novem veku doživljale ženske.

5.1 Govorice

Opravljive zgodbice in sploh govorice so veliko pripomogle k razreševanju

kaznivih dejanj. Nezavedno so opravljivci dajali pomembne indice preiskovalcem, s
katerimi so si lahko ustvarili jasnejšo sliko okoliš"in storjenega kaznivega dejanja.
Govorice niso nujno napovedale obsodbe, ampak so kolektivno nakazovale možno
delinkventnost dolo"enega dejanja (Rublack, 2007, 40–41).
Govorice so se širile zelo hitro, še posebno pomembne. Ni šlo za pogovor med
velikim številom ljudi naenkrat. To so bili zasebni pogovori, ki so nesli novico dalje, v
drug zasebni pogovor. Govorice so se širile v dnevnih prostorih, na ulicah, pred hišo,
medtem ko so ljudje lahkotno razpravljali o vsakodnevnih opravilih. Pogosto pa so
ljudje opravljali tudi v cerkvi. Pogovor, ki je nakazoval, da gre za govorice, se je
navadno za"el vedno enako s stavkom 'Govori se, da …'. Pomembno je bilo, da je ostal
avtor prvotne govorice anonimen. Kljub temu so morali biti ljudje previdni pri širjenju
govoric. Te so morale biti preverjene, kolikor se je le dalo. Stavek, ki je dovoljeval
preverljivost govorice, je bil 'Govori se, da … To mi je povedal sosedov Fran!ek,
kateremu je povedala sestri!na Micka, ki služi pri … ' Širjenje lažnih govoric je bilo
kaznivo. Zato govorice niso smele ustvarjati lastnih resnic. Le ljudje, ki so dejansko

36
poznali osebe, o katerih se je govorilo, so lahko vedeli resnico o tem in postavljali
sodbe, resnico so pripisovali raje videnemu kot slišanemu (Rublack, 2007, 18–22).
Najve"krat je govorice sprožilo prikrivanje informacij, ki za družbo niso bile tako
lahko sprejemljive. Te informacije so vplivale na posameznikovo "ast, kvaliteto
bodo"ega svetega zakona, zaupanje in spoštovanje v družbi. Pomembno pa je tudi
poudariti, da govorice niso bile in še vedno niso kratko"asno opravilo le ženskega
spola17, aktivno vlogo pri komunikaciji so imeli in imajo tudi moški (Rublack, 2007, 19–
22).
Kljub temu da so govorice nakazovale storjeno kaznivo dejanje in so bile v veliko
pomo" pri iskanju indicev le-tega, je družba v 17. stoletju zavra"ala prijavljanje kaznivih
dejanj. Moralno se jim je zdelo to nesprejemljivo (Rublack, 2007, 27).
Doma"i prepiri niso nikogar 'motili', dokler vedenje ni preseglo meje tolerance.
Nih"e se ni vmešaval, dokler niso bili ogroženi njihovi interesi. Tisti, ki so prijavili
družinske konflikte, pa so bili z moralnovzgojnimi nameni ozna"eni za zlobne. Tudi
pitje, preklinjanje in ples niso bili ovadeni, dokler niso postali navada in so za"eli
ogrožati moralo in vrednote skupnosti. Delinkvente so navadno opozorili, naj izboljšajo
vedenja. V nasprotnem primeru so jih "akale sramotilne kazni (zasmehovanje, pesmice o
prešuštvu in brezboštvu), ki bi jih lahko oškodovale "asti in jih na ta na"in prisilile k
lepšemu vedenju (Rublack, 2007, 31), kakor smo predstavili v podpoglavju 4.2.
V poravnavo so se navadno spustili tisti, ki so si jo lahko priborili in privoš"ili.
Predstavniki nižjega sloja so se zavedali, da tožbe nad predstavnikom višjega sloja nikoli
ne bi dobili, zato so idejo o sodnem procesu raje opustili (Rublack, 2007, 33–34).
Kasneje je postalo to, da nisi prijavil kaznivega dejanja, kaznivo, tega pa družba ni
sprejela ravno s pozitivnimi emocijami. Družbeno stališ"e do te zahteve je bilo
negativno, posamezniki, ki so kazniva dejanja dejansko prijavili, so veljali za sebi"ne, za
zlonamerne. Pritožiti se avtoriteti zaradi storjenega kaznivega dejanja je bila družbeno
ob"utljiva stvar, saj ni nikoli obstajal stoodstoten dokaz, s katerim bi storilca kaznivega
dejanja obsodili na kazen. Težko je bilo za storjeno kaznivo dejanje prijaviti trgovce ali

17
Ženske so se ponavadi v svojem prostem "asu zbirale in razpravljale o razli"nih skrbeh, željah in
težavah (Rublack, 2007, 19).

37
tiste, ki so v mestu ali vasi ostali le nekaj dni, saj se je za njimi lahko kmalu zabrisala
vsaka sled. Poleg tega so bili ljudje, ki so prijavili svoje 'sosede' zaradi manjših kaznivih
dejanj, v družbi ozna"eni za povzro"itelje težav, ki se upirajo in se izpostavljajo. Jasno
pa jim je bilo tudi, da je prijava kaznivega dejanja avtoriteti zahtevala preve"
prizadevanja glede na kazen, ki je doletela storilca po obsodbi. Posvetna oblast še ni
vzpostavila monopola nad sodiš"i in se na ta na"in še ni mogla zavzemati za kaznovanje
vseh storjenih kaznivih dejanj. Zato je številna kazniva dejanja znotraj gospodinjstev
kaznoval glava družine. Za hujša kazniva dejanja (incest, detomor, posilstvo) pa je bila
dolo"ena smrtna kazen enako za storilca kot za žrtev. Na ta na"in problemov niso
reševali, temve" ustvarjali nove; to so bili glavni razlogi, da so ljudje le redko prijavljali
kazniva dejanja (Rublack, 2007, 32–35 ).

5.2 Nemoralne spolne prakse

Ženske so bile v zgodnjem novem veku ranljive, predvsem tiste, ki so živele v

mestih in so bile dale" od doma in sorodnikov, ki bi jim lahko nudili zaš"ito. Moški, ki
se še niso imeli namena ustaliti, pa so ponavadi žensko ranljivost izkoriš"ali, da bi na ta
na"in pridobili še eno meseno izkušnjo. Ženskam so s figo v žepu obljubili poroko, a so
jo kasneje preklicali v upanju, da najdejo boljšo 'partijo'. Ženske so pogosto za"utile
nose"nost, potem ko jih je moški že zapustil, zato so bile prepuš"ene sodbi družbe
(Rublack, 2007, 136).
Skupnost ni hotela prevzeti odgovornosti za otroka zaradi nespametnega dejanja
ženske. Zato je bila nezakonska mati z otrokom ponavadi izgnana18 (Rublack, 2007,
136).
Na nemškem ozemlju so se prvi zakoni o kaznivem dejanju nad telesom
izoblikovali že v 16. stoletju, od 17. stoletja naprej pa so se za"eli intenzivneje

18
Kako so se družbe v mestih odzivale na nezakonske otroke, se je zelo razlikovalo od mesta do mesta.
Odvisno je bilo predvsem od gospodarske razvitosti, obi"ajev dedovanja in od materine zmožnosti
integracije v družbo. (Rublack, 2007, 136).

38
zavzemati za izvrševanje kazni in nadzor nad nespodobnimi dejanji (Rublack, 2007,
137).
Prvi zakon19 je predvidel kratko zaporno kazen za par, ki je imel predporo"ne
spolne odnose in je preklical poro"no slavje. Ne"istovanje je bilo kaznovano z 12 do 14
dni zapora. Ukaz pa je tudi odvzemal devici ves dober sloves, ki bi upravi"eval njeno
pritožbo zaradi zapeljevanja, posilstva in ji omogo"il ostati nedolžna – "ista. Po vseh
merilih bi morala biti še strožje kaznovana. Kaznovanje in nadzor sta se še toliko bolj
pove"ala v "asu vojne in družbenih kriz, ko je bilo nespodobno vedenje zelo izrazito.
Tako da so morale oblasti izdelati zakon proti pogostemu, vsakodnevnemu grešnemu
vedenju. Leta 1642 je zakon naslavljal sodnike, kler, gospode in starše, naj bodo zgled
mladini in naj bo ta pod kontrolo. Ljudem naj nudijo nauke, ki opozarjajo na grešno
življenje (Rublack, 2007, 136–138).
Vsak "lan sveta ali sodnik, obtožen izvenzakonskega ob"evanja, je moral zapustiti
delovno mesto. Naloga staršev je bila varovati gnezdo bolj u"inkovito, kot so to po"eli v
družini brez otrok, ves trud naj bi se jim popla"al v nebesih. Prepovedano jim je bilo tudi
siliti otroke v prezgodnje poroke in skrbeti so morali za prepre"itev daljših obiskov
ljubimcev. Moški in ženske služabnice, hlapci in dekle so pono"i morali spati v lo"enih
prostorih. To so bili ukazi, ki so skrbeli za preventivo. Tudi kazni, ki so sledile poroki
zaradi nose"nosti, so števil"no naraš"ale. Za moške 28 dni, za ženske 16 dni zapora. !e
so zasa"ili samsko osebo na obisku pri nasprotnem spolu, sta bili obe osebi kaznovani s
3 do 6 dni zapora. !e so se obiski nadaljevali, sta bili obe osebi ponovno zaprti in
izprašani (Rublack, 2007, 138).
Leta 1645 se je uveljavil zakon za dolo"itev zaporne kazni zaradi spolnih
prekrškov, ki je podvojil "as zapornih kazni. Veljal je skoraj za vse spolne prekrške.
Razlik med nedolžno, zapeljano devico in razuzdanko niso delali. Vsaka ženska je bila
kriva, ker je dopustila možnost skušnjave. Paru, ki je imel predporo"ne spolne odnose, je
bilo sojeno glede odlo"itev o poroki pred samim spolnim dejanjem, torej ali je bila
poroka dolo"ena pred zanositvijo ali po njej. Moški so v tem primeru dobili daljše

19
Zakoni v tem podpoglavju se nanašajo na jurisdikcijsko podro"je, kateremu je pripadalo nemško
podeželje.

39
zaporne kazni, ker naj bi imeli bolj aktivno vlogo pri spodbujanju, napeljevanju k
spolnemu odnosu. Razen v primeru, "e je bila ženska predica, šivilja ali švicarska
služkinja20 (Rublack, 2007, 138–139).
Leta 1658 je nastal nov zakon proti detomoru, ta je za"el preganjati vse
izvenzakonsko nose"e ženske in predporo"ne spolne odnose. Sodni procesi v boju proti
detomoru so v drugi polovici 17. stoletja pripeljali do izredno krvavih posledic
(Rublack, 2007, 139).
Zaradi poostrenih ukrepov zoper kazniva dejanja so bili mladi omejeni v gibanju
in druženju, saj naj bi neškodljiva sre"anja ob morebitnih spolnih odnosih ne prinašala
ni" dobrega, ampak bila le breme družbi z nezakonskimi otroki. Iz tega je sledilo tudi
ve" obtožb, krivic in žrtev. Ljudi so pogosto zasliševali, vendar zaslišanja niso bila
konstruktivno sestavljena, zato so morali izprašane moške in ženske izpustiti z
opozorilom. Glavni dokaz kaznivega dejanja proti telesu 'crimes of flesh' (Rublack, 2007
144) je bila ženska, ki je kmalu po domnevnem kaznivem dejanju zanosila (Rublack,
2007, 144).
Kazni so se ponekod (zaradi pritiskov družin in sorodnikov) spremenile v globe in
s tem so bili mladi nekoliko varnejši pred zaporom in izgonom (Rublack, 2007, 144).
Kon"no so bile najhuje kaznovane ženske, ki so neporo"ene postale nose"e ali bile
obtožene spanja z ve" kot enim moškim, in tiste, osumljene spanja z vojaki. Prislužile so
si sramotilne kazni, izgon ali smrt. V takih primerih je lahko posameznik dosegel preklic
smrtne obsodbe le s politi"nimi poznanstvi. Ženske v tem položaju niso živele doma,
niso imele veliko v lasti, delale so kot služkinje, predice ali šivilje. Bile so lahek plen
moških služabnikov, najemnikov in vojakov, zato so bile hitro osumljene nespodobnega
življenja. Ko so nose"nice zahtevale finan"no podporo o"eta svojega otroka, jih je ta
ponavadi obtožil razmerja s številnimi drugimi moškimi. !e ženska v družbi ni uživala
podpore, ni mogla storiti ni"esar, s "imer bi obtožbe ovrgla. Denarja ni dobila in dodatno
je bila obtožena svobodnih spolnih praks ter bila zato tudi strožje kaznovana. Ta skupina
žensk je najbolj o"itno doživela naraš"ajo"o strogost zakonov in pravnega sistema v 17.
20
Zanje naj bi bilo zna"ilno, da so rade izzvale nedovoljen spolni odnos in nose"nost. (Rublack, 2007,
139).

40
stoletju. Kljub temu da so bile ženske strožje obravnavane, so bile vse osebe, obtožene
zlo"inov proti telesu in spolni nedotakljivosti, v družbi izpostavljene (Rublack, 2007,
145).
Za številne ženske so bile ulice bojiš"e, na katerem so morale zagovarjati svojo
"ast, in prostor, kjer so dvomili o "asti drugih. Najpogosteje so bile tar"e obtoževanj
samske ženske, vdove in žene, katerih možje so bili pogosto odsotni. Obtožbe
nedovoljenega, izvenzakonskega spolnega odnosa pa so bile pogosto nejasne in ne redko
so tar"o obtoževanja tudi zgrešile (Rublack, 2007, 149).

5.3 Spolna nedotakljivost

Kljub temu da je bilo posilstvo najbolj redko dokazano kaznivo dejanje, se je tudi
v 17. stoletju dogajalo in so bile obtožbe tega dejanja sprejete resno, saj je v mnogih
predelih Evrope veljalo za zelo težko kaznivo dejanje, za kazen pa je veljala smrt.
Vendar je bila ve"inoma strogost obsodbe odvisna od družbenega položaja žrtve in
hkrati kriminalnega ozadja storilca dejanja (Zemon Davis, 1993, 61). Van der Heijden v
svojem "lanku raziskuje ženske kot žrtve spolnega in doma"ega nasilja na Nizozemskem
v 17. stoletju in zapiše, da je bilo od zrelosti ženske odvisno kaznovanje storilca
kaznivega dejanja posilstva. Posilstvo dekleta je veljalo za hujše dejanje kot posilstvo
poro"ene ženske. Kazen, predvidena za storilca, ki je posili dekle (devico), je bila izgon
ali celo smrt, saj je z dejanjem one"astil njeno življenje in življenje njene družine.
Medtem pa je bil posiljevalec poro"ene ženske kaznovan le zaradi prešuštva, saj bi se
mu ta lahko zaradi zakonskih izkušenj izognila. Kazen za prešuštvo pa je bila v"asih
lahko tudi globa (Van der Heijden, 2000, 624–629). V CCC je posilstvo ozna"eno kot
nasilni odvzem "asti ženske (poro"ene ženske, vdove ali device). Potemtakem je bila
žrtev lahko le "astna ženska, ki je bila "asti oškodovana z zlomom njenega telesnega
odpora s fizi"nim naprezanjem storilca. Pri prijavi tega kaznivega dejanja je bilo
pomembno, da je žrtev navedla upiranje storilcu, klice na pomo" med dejanjem in
neposredno po njem, zgovorne pa so bile tudi telesne poškodbe, ki jih je lahko pokazala.

41
!e ženska intenzivnega telesnega upiranja ni zmogla dokazati, do izvršitve kazni nad
storilcem morda ni prišlo (Korošec, 2008, 42–43).
Ženske, ki so vložile tožbo proti posiljevalcu, so najve"krat posegle po sodnem
aparatu, da bi si s sodbo ponovno pridobile "ast, brez katere jim v družbi ni bilo obstoja.
To bi si pridobile s poroko, torej z vzpostavitvijo gospodinjstva, kjer bi kot poro"ene
ženske uživala družbeno podporo (Zemon Davis, 1993, 61).
Poznamo pa v 17. stoletju tudi posilstvo, na katerega se oblast ni nujno agresivno
odzivala. To je bil ritual posilstva ali tudi posilstvo s privoljenjem. V tem primeru se je
odvijalo tipi"no predporo"no vedenje nižjih družbenih slojev tako na podeželju kot v
mestih. Moški je namre" obljubil ženski poroko, dosegel privoljenje njene družine v
spolni odnos, ta se je zgodil in ve"krat ponavljal, sledila pa je poroka. Vendar je
prihajalo na kon"ni stopnji tega vedenja v"asih tudi do zlorab, ko je moški preklical
poroko, ženska pa je prizadeta, oškodovana "asti in pogosto z nezakonskim otrokom
ostala v breme družini ali družbi. V primeru preloma obljube poroke je bila kazen za
moškega poroka z one"aš"eno žensko ali pa izpla"ilo dote v višini njenega družbenega
položaja (Zemon Davis, 1997, 76–81).

5.4 Bigamija in prešuštvo

Ženske, obtožene bigamije, so se ponavadi ponovno poro"ile, ker so jih možje

zapustili ali pa so domnevale, da so med vojno umrli. Oblasti so v teh okoliš"inah v"asih
neuradno dopustile ponovno poroko. Za uradno dovoljene ponovne poroke pa so
zahtevale certifikat, ki je dokazoval moževo smrt in to, da je žena ohranila "ast
(Rublack, 2007, 214).
Moški so ponavadi zapustili ženo, da bi za"eli novo življenje ali pa zbežali pred
roko pravice. Zapuš"ene žene so bile tako odvisne od družine svojih staršev in njihove
pomo"i. Skupnosti majhnih mest in vasi so jih tolerirale, "e niso imele spolnih odnosov
z moškimi. V trenutku, ko so se z njimi zapletle, so bile ozna"ene za vla"uge. Podobno
se je lahko zgodilo vdovam in nezakonskim materam (Rublack, 2007, 215).

42
 Ko pa je bilo storjeno prešuštvo, oblasti niso prav ni" zanimali izgovori, "eprav so
bili lahko še tako mo"no povezani s pravo ljubezensko zgodbo. Dejstvo je bilo, da se je
kaznivo dejanje zgodilo ali dogajalo in njena naloga je bila, da to kršenje ustavi. Le v
primeru, ko je žena zavra"ala moža, se je njegovo prešuštvo zdelo sprejemljivo. Zdelo se
je tudi, da je bila ženska (ne)pripravljenost na spolne odnose odlo"ilnejša za ohranitev
zakona oziroma za za"etek prešuštvovanja (Rublack, 2007, 216).
Moški in ženske so lahko tožili svoje partnerje, "e so jih ti spolno zavra"ali. Spolni
odnos je postal krš"anska dolžnost, zdravilo, ki ga je potrebno jemati redno, da bi
pozdravili slo. Ta dolžnost govori v prid moškemu spolu, saj se je morala ženska v
primeru moževe impotence s to nesre"o sprijazniti21 (Rublack, 2007, 216–217).
Kljub temu da je zakon že od 16. stoletja naprej enako obravnaval ženske in
moške, je žensko prešuštvo veljalo za resnejši prekršek22. Družbeno se je prešuštvo žene
smatralo za manj pomembno zaradi spolnega ob"evanja z drugim moškim kot zaradi
spodkopavanja moževe avtoritete. Kazni za prešuštva so bile zaporne in ve"inoma
denarne. Vendar so bile ponekod še vedno stroge, kot na primer daljša zaporna kazen,
cerkvena poroka, izguba pravic do uslug uradov, obglavljenje za moške in utopitev za
ženske. Za ve"kratno ponavljanje je bila kazen izgon ali smrt 'punishment of life and
limb' (Rublack, 2007, 222). Vsi, ki so se z uradnimi zahtevami za omilitev kazni
pritožili, so morali pritožbe posredovati posebnemu sodnemu organu, da je o tem
odlo"al (Rublack, 2007, 218–222).

5.5 Umor

Ubijanje v zgodnjem novem veku je bilo skoraj vedno storjeno z moško roko.
Umor je bil skrbno na"rtovano kaznivo dejanje, uboj pa nena"rtovano kaznivo dejanje,

21
V 16. stoletju so krivdo za moževo impotenco zvra"ali na mo" uroka druge ženske (Zemon Davis, 2009,
33).
22
Moški, zaradi katerega je ženska zanosila, ni ob"util tako strogega sodnega procesa, ko se je izkazalo,
da je bil udeležen pri nespodobnih spolnih praksah. Po drugi strani pa je lahko ženska le pila vino z
obrtniškim pomo"nikom v "asu moževe odsotnosti, pa je bil njen ugled že v nevarnosti (Rublack, 2007,
218).

43
ki se je zgodilo kot posledica samoobrambe, malomarnosti ali nenadzorovanih "ustev.
Vendar govorijo ohranjeni viri tudi o umorih, ki so jih zagrešile ženske (Rublack, 2007,
167).
Umor se je ponavadi zgodil zaradi želje po poroki z ljubimcem ali zaradi
nerešljivih težav z zakonom. Morilke so našle radikalno rešitev, nov za"etek, kakršnega
sta obe, Cerkev in država, zavra"ali. Ker lo"itev v ve"ini primerov ni bila možna, se je
nakopi"il obup, predvsem v zakonih, ki so bili dogovorjeni vnaprej, brez strasti in
ljubezni (Rublack, 2007, 224).
Nezadovoljstvo s spolnim življenjem je bilo pogosto povezano tudi z moževim
slabim gospodarjenjem. Žena je videla izhod iz te situacije v umoru moža, ki bi ga lahko
nadomestil ljubimec. Pogosto so bile to žene obrtnikov, obrtnikov pomo"nik pa je bil
ljubimec, ki bi popolnoma zapolnil obstoje"e gospodinjstvo. Drugi motiv za umor je bil
izhod iz destruktivnega zakonskega odnosa (Rublack, 2007, 224) .
Kako so bili umori izvedeni, je bilo odvisno od vsakega primera posebej. Smatralo
se je, da so ženske dovolj mo"ne, da zadušijo ali pretepejo moža do smrti. Ponavadi pa
so bili možje umorjeni med spanjem (Rublack, 2007, 227).
Njihova odlo"itev je odražala dejstvo, da niso z vsem srcem vstopale v zakon ali
privolile v poroko, in dejstvo, da je mož prehitro prestopil dolo"ene meje, zaradi "esar se
je žena po"utila izkoriš"eno in izrabljeno ter je gojila življenjsko zamero do moža.
Glavni problemi v zakonu so bile pretirane spolne zahteve, nespoštovanje njenih
družinskih korenin, razlikovanje mnenj ter delitev premoženja. Umor ni izražal želje po
krutosti, temve" željo po samoodlo"bi in pravico do nje (Rublack, 2007, 228–229).

5.6 Detomor

Detomor je bil eno najhujših kaznivih dejanj, ki ga je lahko storila ženska. To je

bilo zapisano tudi v kazenskih zakonikih, ki so bili v 17. stoletju v veljavi. Opis je moral
izražati gnus in grozo, da bi dosegel cilje državne politike in cerkvene morale, s
katerima so želeli prepre"iti smrtni greh. »Še živali niso zavrgle otroka, so vedno znova
ponavljale pravniške trditve, ki so bile zapisane že v rimskem pravu. Prav normativni

44
akti so ustvarjali podobo zlo"insko prera"unljive matere, ki je namerno skrivala
nose"nost s samo enim namenom – da bi otroka ubila in tako zakrila svojo
nepremišljenost in svoje nemoralno dejanje. Prav skrivanje nose"nosti je bil indic, sum
torej, ki je po prepri"anju pravnikov vodil k najhujšemu zlo"inu – detomoru« (!e",
2007, 417). Razli"ni pravni sistemi so kaznivo dejanje detomora podobno obravnavali in
skrivanje nose"nosti je bil glavni sum, ki je nakazoval izvedbo kaznivega dejanja (!e",
2007, 417).
Družba je z moralnimi o"itki stopnjevala sramovanje nezakonsko nose"ih žensk,
zato je ve"ina nose"nost skrivala in se ob vidnih nose"niških znakih ponavadi
pretvarjala, da gre za kakšno bolezen. Ljudje so navadno opazili nose"nost in opozorili
žensko na njeno stanje ter življenje, ki raste v njej. Hkrati pa tudi na kazen, ki jo lahko
doleti, "e ubije lastnega otroka (Rublack, 2007, 164).
Detomorilke so bile v povpre"ju stare 25 let in so se v upanju na poroko vdale
spolnim odnosom z moškimi približno enake starosti in statusa. Posledice
predporo"nega spolnega odnosa so bile zelo neprijetne, že ko se je razvedelo, da je
samska ženska k sebi sprejela moškega in z njim ob"evala. To dejanje je družba ostro
zavra"ala. Vendar so bile posledice še hujše, "e je ženska zanosila, moški pa ni sprejel
odgovornosti o"etovstva ali se je za njim zabrisala vsaka sled (v primeru vojaka).
Nose"nica je ostala sama s svojim problemom in ga poskusila rešiti, kot je vedela in
znala23 (Rublack, 2007, 163).
Ve"inoma so bile ženske, osumljene kaznivega dejanja detomora, revne služkinje
ali dninarke. V"asih se je to zgodilo tudi h"erkam premožnejših družin, ki so zanosile
prezgodaj ali z napa"nim moškim. Nekatere pa so bile že poro"ene in so z dejanjem
želele prikriti sledi prepovedanega ljubezenskega razmerja. Nezakonito nose"e dekle so
bile odpuš"ene, izgnane iz 'doma', kjer so živele, in bile prisiljene bera"iti24 na cesti,

23
Ženske, ki niso imele dote in možnosti, da bi dedovale in živele samostojno, so sprejele detomor za
edino možno rešitev, ki jih reši pred izgubo "asti v družbi. To je bila še vedno najve"ja skrb, za katero so
se morale ženske boriti (Rublack, 2007, 164).
24
Bera"enje je bila edina možna rešitev za zapuš"eno samsko mater z nezakonskim otrokom, dokler je bil
otrok še majhen. Izgnanstvo, ki jih je doletelo, jih je tako ali tako vrglo na cesto. Torej ni bilo nemogo"e
preživeti s prosja"enjem, vendar se je presenetljivo veliko žensk potepuštvu raje izogibalo (Rublack, 2007,
164).

45
dokler je bil otrok še majhen. Kljub opazkam ljudi je ena "etrtina žensk, osumljenih
detomora, poskušala kon"ati svojo nose"nost z izgovorom, da nosijo mrtvorojenega
dojen"ka. V resnici pa je bilo najve" primerov, ko so bili živi ubiti takoj po rojstvu
(Rublack, 2007, 164).
Ženske, osumljene detomora, so na zaslišanju za"ele svojo pripoved o rojstvu na
poseben, ustaljen na"in. Zagovarjale so se da se je rojevanje za"elo nenadoma in da je
otrok padel na tla. Po njihovem mnenju naj bi se rodil mrtev ali pa se je smrtno
poškodoval ob padcu na tla. Otrok je izkrvavel, ker niso vedele, da mu morajo prerezati
popkovino in jo nato zavezati. Nekaj pa jih je takoj priznalo, da jih za otroka ni skrbelo,
da so ga zadušile ali nalaš" ranile. Po smrti so navadno dojen"ka zavile v obleke in ga
skrile. V resnici pa so otroka takoj po rojstvu ubile ali ga izpostavile živalim in naravi25.
Da bi prepre"ile otrokov jok, so ga zadušile, kot kokoš. Zelo redko so trupla otrok
raz"etverile, zažgale ali pokopale (Rublack, 2007, 164).
Sumni"avost ljudi, najdene sledi krvi in morda najdeno otroško truplo ter
zmanjšan trebuh osumljene ženske, so vodili v razkrinkanje kaznivega dejanja. !e so
našli dokaz o živorojenem otroku, so mater ponavadi obglavili. !e so ugotovili, da je šlo
za mrtvorojenega otroka ali pa nasilja nad otrokom ni bilo mo" opaziti, je bila mati
izgnana iz mesta ali s podeželja, kjer je bivala. Ve"ina žensk je hotela dokazati, da so
rodile mrtvorojenega otroka. Cilj sodnih postopkov pa je bil preveriti resni"nost
materine izjave z zaslišanjem in tudi z uporabo torture (Rublack, 2007, 164).
Sojenja zoper to kaznivo dejanje so se pogosteje pojavljala v prvi polovici 17.
stoletja, vendar so bile kazni za detomor še vedno blažje v primerjavi z drugo polovico
17. stoletja, ko so se kazni zaostrile. Detomor je postal nedopustno kaznivo dejanje in
ženske so bile za to obglavljene. Nekatere so bile pred tem izpostavljene mu"enju (kar je
bilo odvisno od na"ina usmrtitve otroka) (Rublack, 2007, 165).
Pomeni umora otroka so bili kulturno pogojeni in razli"ni. »Dolo"ene predstave so
se med seboj prepletale in so bile lastne razli"nim kulturnim krogom ljudi, druge so bile
produkt predstav elit, mnogokrat predvsem moške kulture« (!e", 2007, 417). Na splošno

25
Odnesle so ga v gozd ali ga odvrgle v vodo, kjer je brez zaš"ite otrok umrl, postal hrana živalim, ki so
dokaz o truplu kmalu uni"ile (Rublack, 1999, 171).

46
je pomenil materino agresijo, ki je bila v popolnem nasprotju z družbenim konstruktom
'dobrega materinstva' kot najbolj naravne in stabilne ženske lastnosti. Od žensk se je
namre" pri"akovalo, da bodo zaš"itile26 in brezpogojno vzgajale svoje potomce. Da bi
zaš"itili družine, so zato stigmatizirali vse nezakonske matere in njihove nezakonske
otroke. Cerkev je take matere ozna"ila za božjo kazen, za prostaške ženske, ki prezirajo
institucijo svetega zakona (Rublack, 2007, 165–166; !e", 2007, 417). Prav tako kot je
zaznamovala tudi nezakonske otroke. Pankrtom, kot jih je družba slabšalno imenovala,
so duhovniki pri krstu odrekali pravico nositi spodobno krš"ansko ime. Nezakonskega
otroka matere, skoraj še deklice, je v Cankarjevi pretresljivi šentflorjanski zgodbi
Polikarp kaplan svojevoljno krstil za Polikarpa. »Nekrš"ansko ime, komaj psu bi dal
tako ime /.../ zaznamovan je "lovek za zmirom, kakor da bi imel na "elu pe"at užgan ...«
(Cankar, 1931, 124). A glede na raziskavo Borisa Golca, statisti"no vsesplošne
stigmatizacije vendarle ni mo" dokazati (Golec, 1989, 192-202).

26
Represivna zakonodaja ni pripomogla k prepre"evanju detomora, "eprav je ostro nastopala proti
predporo"nim spolnim odnosom in nezakonskim otrokom. Ženska se je raje odlo"ila za umor otroka, kot
da bi brez "asti bera"ila po hišah za svojo in otrokovo eksistenco (Rublack, 2007, 164).

47
6 INSTITUCIONALNA, SOCIALNA IN EKONOMSKA SLIKA PRIMORSKEGA
PODEŽELJA V 17. STOLETJU

Da bi se laže vživeli v življenje na primorskem podeželju, si poglejmo, kako je bilo to

vpeto v gospodarsko in socialno dogajanje na Slovenskem, s posebnim ozirom na Kras.

Gospodarstvo je bilo v 16. stoletju na ozemlju Notranje Avstrije v pozitivnem

razvoju. Pove"ali sta se proizvodnja in družbena delitev dela, pove"ala sta se tudi
denarni in blagovni obtok. Hkrati pa so se za"eli uveljavljati elementi zgodnjega
kapitalizma, ki so se zoperstavili fevdalnemu sistemu. Denarno gospodarstvo je zrahljalo
nekdaj trdno povezano zemljiško gospostvo na Slovenskem, v ve"ini razdeljeno med
podložne kmete, ki so imeli zemljo v za"asnem ali dednem zakupu. Kmetje so postajali
zaradi uveljavljanja denarnega gospodarstva vse bolj gospodarsko svobodni in vklju"eni
v tržno gospodarsko dinamiko, v katero so bili prakti"no prisiljeni z obvezno tlako.
Njihov gospodarski položaj se je torej izboljševal, plemstvu pa ni bilo ve" zagotovljeno,
da bodo aktivnosti zemljiškega gospostva zadovoljile potrebe njihovega standarda.
Zaradi tega se je pojavila potreba po reorganizaciji zemljiškega gospostva, ki ni temeljila
na obnovi starega zemljiškega gospostva z naturalnimi dajatvami, ampak je fevdalec
za"el zasledovati dobi"ek. »Poglavitni cilj fevdalcev je bil: monopolizirati presežke
agrarne proizvodnje in jih spraviti s podložnikovo pomo"jo na trg« (Gestrin, 1991, 40).
Trgovske poti, speljane tu "ez, so bile povezane s pomembnimi pristaniš"i in niso
omogo"ile le širjenja dobrin, temve" tudi njihovih kulturih in kasneje pomembnih
ideologij, ki so prevetrile svet (Gestrin, 1991, 37-40).
Konec 16. stoletja se je gospodarski razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma na
Slovenskem ustavil. Vplivi, ki so ga povzro"ili, so bili tako zunanji kot notranji.
Slovensko ozemlje je bilo tesno povezano s sosednjimi pokrajinami, zato je bil
gospodarski razvoj na Slovenskem delno odvisen od gospodarskega razvoja pri sosedih.
Bankrot južnoameriških trgovskih hiš in vpad beneškega kapitala v tem obdobju sta
zmanjšala tudi mo" trgovanja na Slovenskem. Slabšanje gospodarskega stanja na tujem

48
je tako vplivalo tudi na zastoj pomembnih neagrarnih panog (fužinarstvo) in na propad
redkih manufaktur. Padec neagrarne proizvodnje je prizadel predvsem meš"ane. V 17.
stoletju so se razmere v Evropi zaostrile. Odvijajo"a se tridesetletna vojna je zaustavila
gospodarski razvoj tudi na slovenskem ozemlju (Gestrin, 1991, 37-80).
Z gospodarskim razvojem se je na Slovenskem spremenila tudi družbena podoba.
Prebivalstvo je naraš"alo in 94 % vsega je živelo na podeželju. Naraš"anje prebivalstva
ni povzro"alo prostorskih stisk, saj je bilo zaradi turških vpadov dovolj pustot, ki jih je
bilo potrebno naseliti. Naraš"anje denarnega gospodarstva, neagrarne proizvodnje in
aktivnosti na podeželju pa so presežku prebivalstva ponudili možnost preživetja. Na
podeželju se je zaradi pove"anega uveljavljanja denarnega gospodarstva zgodilo
razslojevanje. Do tedaj enotni podložni sloj se je za"el drobiti na razli"ne
družbenogospodarske sloje. Vendar, prav tako kot se denarno gospodarstvo ni
enakomerno širilo po deželah, tudi razslojevanje ni doseglo povsod enake stopnje
(Gestrin, 1991, 37-80).

6.1 Kras, Devinsko gospostvo in deželsko sodiš"e

V zgodnjem novem veku med 16. in 18. stoletjem je bil Kras ozemlje, ki je deloma
pripadalo v upravo Goriški škofiji, deloma v upravo deželi Kranjski, proti zahodu in
jugu pa je mejilo na Beneško republiko. Predstavljal je »zaledje severozahodnega
Jadrana, zlasti habsburških mest Trsta in Gorice ter beneških mest Kopra in Pirana«
(Panjek, 2006, 64). Na podeželju je potekala trgovska interakcija med italijanskim in
jadranskim prostorom na eni ter avstrijskim in madžarskim na drugi strani. Prebivalstvo
je bilo na Krasu na ta na"in vklju"eno v dinamiko prevozništva, tovorništva,
prekup"evanja in tihotapstva, kar je prinašalo podeželski revš"ini dodaten vir preživetja.
Kmet je bil s tem »udeležen v trgovski izmenjavi na daljše razdalje in obenem povezan z
lokalnim tržiš"em, tako mestnim kakor podeželskim« (Panjek, 2006, 64).
»Gospodarsko in upravno ureditev prostora so zaznamovala razmeroma velika in
sklenjena zemljiška gospostva in deželska sodiš"a. Velika zemljiška posest je bila

49
praviloma povezana s sodno pristojnostjo, tako da je bil imetnik deželskega sodiš"a
praviloma tudi najve"ji zemljiški gospod na svojem obmo"ju« (Panjek, 2006, 64).
Sodiš"a so bila namenjena razreševanju nastalih družbenih konfliktov, ponekod tudi
postopkov za 'težke kazenske zadeve', neprivilegiranih slojev (Vilfan, 1961, 211, 363).
Podložno prebivalstvo na gospostvih (kmetje) je imelo kmetije v zakupu ali pa si
jih je prisvojilo na podlagi kupnega prava. Ti dve obliki posesti kmetij sta bili zna"ilni
tudi za celo podro"je Notranje Avstrije. Zakupna oblika imetja je bila dejansko dedna,
kmet je zemljo smatral za svojo last. Kupno pravo pa je možnost dedovanja ali odtujitve
kmetije tudi pravno formalno dolo"alo. Kmetijstvo na Krasu je bilo sicer polikulturno,
vendar so v ve"ji meri gojili pšenico in oves ter pridelovali vino, kar so poleg denarja
zahtevale zapisane dajatve. Polikulturno kmetijstvo je puš"alo sorazmerno malo prostora
za specializacijo, vendar je to mo" zaslediti v vinogradništvu in v živinoreji. V živinoreji
so vzrejali predvsem drobnico, na obalnem obmo"ju kozjerejo, v notranjosti ov"jerejo.
Slednji sta bili pomembni tudi za izdelavno sira in za proizvodnjo izdelkov ter
polizdelkov iz volne in kože. Poudariti pa je potrebno, da »vsaj siromašnejši sloj
kme"kega prebivalstva s svojimi "istim pridelkom ni dosegal ravni preživetja« (Panjek,
2006, 68) in da je bilo potemtakem kraško kmetijstvo obilno, kolikor so to dopuš"ali
najrodovitnejši predeli skalnatega sveta. (Panjek, 2006, 64–68; Panjek, 2004, 50).
Kot je "lovek spremenil podobo krajine, kjer je bilo vedno »veliko dela in truda,
malo zemlje in veliko kamenja, preve" burje in premalo vode« (Panjek, 2004, 12), je
tudi krajina na nek na"in oblikovala podobo "loveka. Vajkard Valvasor v svoji Slavi
vojvodine Kranjske posve"a precej pozornosti tudi zanimivemu kraškemu površju,
podzemlju in pojavom, hkrati pa ne more mimo o"itnih tvorcev kulturne krajine –
Kraševcev. O njih pravi, da so mo"ni in delavni. Dobri ljudje, ki si med seboj pomagajo
in so veseli že, ko imajo kos slanine, "ebule in pustega kruha. Kljub temu da jim
ponekod primanjkuje lesa in, zlasti poleti, vode, jim to ne jemlje telesne mo"i, zato
ostajajo "ili in zdravi. Nosijo posebno obleko in imajo poseben govor. Oble"eni so v
hlamudrave hla"e »iz debelega hodni"nega sukna, ki spodaj niso zvezane. Zraven nosijo
kratke kamižole, ženske pa bele pe"e ali rute, toda tako nabrane ali zložene kot drugod«
(Panjek, 2004, 20). Moški so grobi, divji, neprijetni na pogled in "isto rjavi od sonca,

50
vedno so postriženi in obriti. Ženske so pa ponekod lepo bele, "edne, a njihovo naravno
lepoto kazi noša. Njihov jezik je trd in nekoliko nerazlo"en, a vseeno kranjski (Panjek,
2004, 12–20).

Slika 1: Kraševci in Kraševke na golem Krasu (Valvasor, 1689)

V 12. in 13. stoletju, ko se je preseljevanje ljudstev že popolnoma umirilo, je

zgoš"eno kraško prebivalstvo oblikovalo tipi"ne strnjene vasi, ki jim je poveljevala
trdnjava v Devinu. Ta je stala (in še danes stoji) na skrajnem robu kraške planote, ki na
tem mestu presekano pada v Jadransko morje. Od 14. do 20. stoletja so tudi Devinsko
gospostvo obvladovali Habsburžani, eni najve"jih lastnikov Srednje Evrope. V novem
veku je »Devinsko gospostvo obsegalo obalni pas Krasa med Štivanom, Križem in
Prosekom, proti notranjosti pa je mejilo z gospostvom Rihemberk nekako na "rti Tomaj
– Ivanji grad. Pripadalo je vojvodini Kranjski in je bilo torej teritorialna enklava, ki je
mejila na beneški Trži", na grofijo Goriško (Rihemberk) in na Tržaško ozemlje«
(Panjek, 2004, 31). Sodno oblast v gospostvu je imelo devinsko deželno sodiš"e, ki je

51
gospostvu, poleg nepremi"ninskega prometa, prinašalo najve"ji del javnopravnih
dohodkov. Leta 1587 je postal lastnik Devinskega gospostva bogat italijanski plemi"
della Torre, njegova rodbina pa je odtlej vladala dodeljenemu ozemlju.27 V zameno za
vzpostavitev obrambne strategije, ki je v deželi ohranjala mir, so Habsburžani
Devinskim gospodom dovoljevali pobiranje naturalnih in denarnih dajatev v približno
šestdesetih podložnih naseljih v gospostvu. Poleg tega je moralo podložno prebivalstvo
opravljati tudi stražarsko službo in delovno tlako. Od Habsburžanov so Devinski prejeli
še druge privilegije: lahko so pobirali pristojbine od trgovcev, ki so trgovali po stari
rimski cesti, od ribi"ev (z ribolovom so se lahko ukvarjali le tisti podložniki, katerim je
bila podeljena licenca gospostva za opravljanje te dejavnosti), ki so lovili na obalah, in
od trgovskih ladij, ki so koristile bližnje devinsko pristaniš"e v gospostvu. Dohodke v
gospostvo pa so prinašale tudi konjereja, prodaja vina ter mlinarska obrt ob izviru reke
Timave (Davis, 1989, 24; Panjek, 2004, 31-34). Najpomembnejša poljedelska posevka v
gospostvu sta bila pšenica in oves, vendar so gojili še druge, in sicer rž, piro, sirek,
proso, ajdo. Ob morju pa tudi oljko. V vinogradništvu so pridelovali predvsem kraški
teran, a ponekod tudi bele sorte vina (okolica Devina, Križa in Proseka). Prav tako je
bila pomembna panoga živinoreja, predvsem kozjereja, s katero je bila vsaj delno
povezana tudi »obrtna proizvodnja raznovrstnih volnenih izdelkov in polizdelkov«
(Panjek, 2004, 33). Ne smemo pa pozabiti na že prej omenjeni ribolov, na obalah
Devinskega gospostva (Panjek, 2004, 31-34). Devinsko gospostvo je bilo skupaj z
deželskim sodiš"em Devin v prvih desetletjih 17. stoletja gosto naseljeno. Pravzaprav je
doživljajo demografsko rast, pri "emer so se hubne posesti za"ele drobiti, nastajale pa so
nove kmetije (kajže) in pojavljati se je za"el nov ruralni družbeni sloj brez zemlje, sloj
gosta"ev. Zaradi vse ve"je rasti prebivalstva (tudi drugod po evropskem naselitvenem
prostoru) se je pove"al pritisk na gospodarstvo, pri "emer je intenzivna raba
gospodarskih površin na Krasu lahko kmalu povzro"ila njihovo iz"rpanje. Kmetijski
obrati pa si na ta na"in niso ve" uspeli zagotoviti samozadostnosti, in kme"ko
prebivalstvo je moralo, da bi si zagotovilo dohodek, pose"i tudi po neagrarnih
dopolnilnih dejavnostih (Panjek, 2004).

27
Potomci della Torre imajo grad v lasti še danes (Davis, 1989, 163 – opomba 12).

52
7 ŽENSKE V KRAŠKIH PROCESIH 1635–1642

V nadaljevanju opisane zgodbe so povzete po sodnih zapisih zaslišanj na

devinskem deželnem sodiš"u, izvirnega arhivskega gradiva, ki ga hrani državni arhiv v
Trstu (Archivio di Stato di Trieste). Zgodbe govorijo o Kraševkah, ki so se v 17. stoletju
znašle na devinskem sodiš"u kot žrtve in storilke kaznivih dejanj, v katere so bili
kakopak vpleteni tudi moški. Zato gre za obravnavo trenj, ki so tako mo"no zmotila
delovanje kraške družbe v obravnavanem obdobju, da jo je lahko pomirila le uradna in
dokon"na sodba oblasti.
»Nekatere vsebine sodnih virov, s katerimi se približamo posamezniku, so
skorajda 'tipi"ne' in so si med seboj podobne, saj so rezultati procedur in oblik
normiranega kazensko-procesnega prava. Pravila procesnega prava so namre" dolo"ila
podatke, ki so sodili v sodni protokol« (!e", 2006, 343). V aktih sodnih protokolov zato
najdemo zapise zaslišanj storilca in pri", v"asih pa je v dokumentih mo" najti tudi
prošnjo za pomilostitev ali prisego. Posebnost preiskovalnih procesov je bila tudi
uporaba torture, torej nasilnega iskanja resnice, zapis le-tega je navadno ohranjen
predvsem v bogatejših sodnih aktih (!e", 2006, 343-347).
Sodni postopek je bil v obravnavanih primerih izveden na podoben na"in, a so se
sodni zapisi med seboj nekoliko razlikovali; sodni proces se je za"el, ko je na sodiš"e
prispela pisna (v drugem in "etrtem primeru) ali ustna pritožba (v prvem primeru) žrtve
kaznivega dejanja, na katero se je morala oblast odzvati, ali pa v zapisu ni jasno
razvidno kdo je tožnik (tretji primer). Na podlagi pritožbe so bila zato izvedena
zaslišanja28 pri" (na domu imenitnejšega "lana(npr. župana) skupnosti, kjer se je zgodil
prekršek oz. zlo"in ali na sodiš"u), ki so bile neposredno in posredno vpletene v nastali
konflikt oz. so posredovale vedenje o dogodku. Po zaslišanju vseh pri" je bila v treh
primerih izre"ena sodba (v drugem, tretjem in "etrtem primeru), v enem primeru sodbe
ni bilo priložene (v prvem primeru). V slednjem najdemo na koncu dokumenta priložen
sklep sodnika, kjer ta na podlagi zaslišanj predlaga razsodbo o obtožen"evi nedolžnosti.

28
Razen zaslišanj, na katerih so pri"e potencirale ali spodbijale sum kaznivega dejanja obtoženega, niso
bili med sodnim procesom predstavljeni nobeni drugi dokazi.

53
Priseg in prošenj za pomilostitev v dokumentih nismo zasledili, kakor tudi ne zapisa o
izvajanju torture.
Jezik sodnega aparata v Devinskem gospostvu je bila latinš"ina, s katero je bil
zapisnik sodnega pisarja formuliran, le priložene tožbe in odgovori pri" so bili zapisani v
stari pogovorni italijanš"ini. Na tem mestu lahko opozorimo še na zapis imen, ki se
pojavljajo v sodnih procesih. !rkovanje imen tudi iste osebe v istem zapisku se namre"
razlikuje, zato smo v zgodbah uporabili zapis, ki se v izvirnem gradivu najve"krat
pojavi. Ob prvi omembi imena je v oklepaju naveden tudi sodobni slovenski zapis.
Priloženo pa je tudi kazalo imen, kjer najdemo izvirna in prevedena imena vseh
udeleženih v sodnih postopkih. Imena krajev pa so v povzetkih sodnih procesov že
zapisana v slovenš"ini.
Zgodbe oz. predstavitve sodnih obravnav si sledijo po "asovnem vrstnem redu.

Slika 2: Grad in trg Devin: tu so se ve"inoma odvijali procesi (Valvasor, 1689)

54
7.1 Proces proti Matthii Colmanu zaradi domnevnega umora svoje žene (Cerovlje,
1635).

Proces se je za"el, ko je 1. oktobra 1635 po napotku župana vaške skupnosti iz

Cerovelj Matthei Colman (Matej Kolman) obtožil Matthio Colmana (Matija Kolman)
umora lastne žene Marine (Marina Kolman). Umor naj bi se zgodil dan pred obtožbo,
eno uro po tem, ko se je zno"ilo. Ubil naj bi jo z brcami v bližini svoje hiše. Na
zaslišanje so bili poklicani ljudje iz bližnje okolice, ki so bili v neposredni bližini
nesre"nega dogodka (AST, ATTA, 201.1, 55).
19. oktobra 163529 je bilo na sodiš"u dolo"eno, naj se zoper ta primer zaslišijo
pri"e. Naslednji dan, 20. oktobra 1635, je bila na zaslišanju že prva pri"a. Helena
(Helena Furlan), žena Matthie Furlana (Matija Furlan), imenovana tudi Crasschiza
(Krašica), je na zaslišanju povedala, da ni bila prisotna, ko naj bi se zgodil umor, saj je
ve"erjala doma v družbi sorodnikov iz Nabrežine. Ko pa je zaslišala hrup, se je
odpravila v hišo Adama Pernarziga (Adam Pernar"i") in tam našla (v "asu zaslišanja že
pokojno) Marino. Ležala je ob plugu, okrog nje pa je bilo ogromno krvi ter za celo
brento vode. Marina ji je povedala, da jo je mož Matthia udaril v bok, nato pa je
poklicala svojo mater, da bi ji z odejo podložila glavo. Tedaj ji je naredilo slabo in v
nekaj trenutkih je umrla. V nadaljevanju zaslišanja je Helena povedala, da ni nikjer
slišala, da bi Matthia kdaj udaril svojo ženo. Da jo je ubil, je izvedela od Helene (Helena
Pernar"i"), žene Adama Pernarziga, ker pa ji ni verjela, ji je odvrnila »Ana (chresgna) io
ie ubil«30 (AST, ATTA, 201.1, 55). Dodala je še, da ne verjame, da bi jo ubil z enim
samim udarcem, "e ga je ta res dobila. Kako se je ta nesre"ni dogodek zgodil, je
zaslišana izvedela od Steffana (Štefan Kolman), sina Matthea Colmana, ki se je tistega
ve"era družil z Matthio, sosedi in glasbeniki v vaškem domu. Povedal ji je, da se je
Matthia napotil proti domu, da bi po"astil sosede in glasbenike z vr"em svojega vina. V
29
V arhivskem gradivu je zapisana letnica 1636, vendar se je proces zaklju"il januarja 1636, zato lahko
sklepamo, da se je najverjetneje zgodila napaka v zapisu.
30
V arhivskem gradivu je druga beseda navedka ne"itljivo napisana, morda gre za besedo '"rešnja', glede
na sestavo stavka bi lahko predvidevali, da gre za izraz, ki se je skozi stoletja spremenil v 'figo'. Torej bi v
današnjem pomenu zvenelo tako »Eno figo, jo je ubil«. To so tudi edine slovenske besede, v sicer
italijanskem zapisu.

55
tistem trenutku pa mu je nasproti prišla žena Marina in ga pred vsemi oštela, naj nikar ne
zapravlja vina, saj dobro ve, kakšne so razmere doma, z vsemi otroki na grbi. Matthia jo
je nežno pobožal po licu in se odpravil proti hramu. Da bi mu prepre"ila vstop v hram,
se je Marina postavila pred vhod, Matthia pa ji je nakazal, da jo bo brcnil.
Istega dne je bila zaslišana tudi Catharina (Katarina Furlan), žena Matthie
Furlani31. Iz njenega pri"anja izvemo, da ni bila prisotna na kraju dogodka domnevnega
umora. Ko je spravljala svoje otroke spat, je zaslišala hrup, ki ga ni razumela. Od
sosedov je izvedela, da je Marina mrtva. Ko je prispela v hišo Adama Pernarziga, je na
tleh zagledala umirajo"o Marino, ki je "ez nekaj trenutkov umrla. V nadaljevanju
zaslišanja je Catharina priznala, da sama ne ve, ali jo je Matthia udaril, vendar da tako
pravijo sosedje, pa tudi njena dekla, Catharina Gabrovizza (Katarina Gabrovec). In še
dodala, da jo je v prejšnjih dneh pokojna Marina obiskala in se ji potožila, da je že
deveti" nose"a, vendar se ni tako težko po"utila še nobeno nose"nost.
Naslednji je bil 19. decembra 1635 zaslišan Adam Pernarzig. Eno uro po tem, ko
se je zno"ilo, na ve"er bele nedelje, je bil omenjeni v družbi duhovnika Matthie Terzona
(Matija Ter"on) v hiši Juvana Sdrauglie (Ivan Zdravlje), kjer sta veselo pila. Nenaden
jok, ki sta ga zaslišala, ju je presenetil, zato se je Adam odpravil proti domu. Na poti je
naletel na gru"o ljudi pred hišo Matthie Colmana, kjer je slišal, da je Marina mrtva, ker
naj bi jo Matthia udaril. Izvedel je še, da je Matthia napolnil vr" in zaklenil hram, v
rokah pa ni imel ni"esar drugega kot vr" in klju", ko je predenj stopila Marina in ga pred
vsemi ponižala. Jezen je nakazal, da jo bo brcnil, zato je zbežala, sko"ila v hišo in si
zaradi svoje obilnosti zadala notranje telesne poškodbe, ki so bile smrtne. Matthii v bran
je Adam še dodal, da je bila pokojna Marina vedno jezikava in da je njen jezik
zadostoval za celo vas. V navadi pa ji je bilo tudi mu"enje, tako svojega prejšnjega moža
Simona Gabrovizza (Simon Gabrovec) kot tudi sedanjega. O slednjem ni imel povedati
ni"esar slabega, saj je bil dober "lovek.
Istega dne je bila zaslišana tudi Helena, žena Adama Pernanziga, ki je povedala, da
je na ve"er bele nedelje spravljala otroke spat, ko je k njenemu možu pristopila Marina,

31
Tudi tu gre najverjetneje za napako v zapisu, saj je žena Matthie Furlani pravkar pri"ala, ker pa se
omenjena Cattharina ne pojavlja ve" v zapisu, ne poznamo njenega priimka.

56
njena sorodnica. Ponudila je nagrado, vr" vina, tistemu, ki bi ji povedal, kje se nahaja
njen mož Matthia. Za tako nagrado je bil Adam pripravljen z Marino deliti informacijo
ter jo napotil v »Casa del Commune« (AST, ATTA, 201.1, 55)32. Nemudoma se je
odpravila tja in tam tudi nekaj "asa ostala. Zaslišana jo je nazadnje videla, ko sta skupaj
z Matthio šla proti svojemu domu, Marina pa se je nad njim pritoževala. Videti je še
uspela, kako je Matthia ženi na vhodu v hišo nakazal, da jo bo brcnil, vendar je ni.
Marina pa je nerodno odsko"ila v hišo in rekla svojemu možu, da jo je ubil. Zaslišana je
tudi povedala, da je prišla v hišo, kjer je ležala Marina, in videla kri ter hrano te"i iz nje,
zato je pomislila, da bo Marina vsak "as rodila. Vendar poškodovana tega ni "utila in je
zahtevala svojo mater, njej je tik pred smrtjo izro"ila klju"e. Na koncu zaslišanja izvemo
še, da je bil Matthia tistega ve"era zelo pijan in je, stoje pred Marino, jokal.
Naslednja je na sodiš"e poklicana Dorothea Subiggia (Doroteja Šubic), ki je bila
skoraj prisiljena zarezati v Marinin trebuh. Po tem dejanju je videla, da je bil otrok v
pravilnem položaju za rojstvo, torej obrnjen z glavo navzdol in še vedno topel. Že mrtvo
Marino je umila in na njenem truplu ni našla nobenega znaka udarca, ki bi lahko
povzro"il smrt, razen enega na Marininem spolovilu, za katerega pa naj ne bi bila
prepri"ana, ali je nastal zaradi udarca ali je bila to le kri. Matthii v bran je dodala, da je
bil dober "lovek, kljub temu da je bil s pokojno nenehno v sporu. Tudi "e bi jo res udaril,
je z eno brco ne bi mogel smrtno raniti. Menila je tudi, da je šlo za nesre"o, ki se je
zgodila Marini, ko je nerodno sko"ila v hišo in si poškodovala prepoln želodec.
22. januarja 1636 je pri"al še Matthia Colman, ki je trdil, da svoje žene ni ubil,
ampak se je zgodila nesre"a. In sicer: na ve"er, ko se je njegova žena smrtno
ponesre"ila, je bil v »Casa del Commune« (AST, ATTA, 201.1, 55)33 s prijatelji
glasbeniki s Krasa doma. V družbi še z Matthijevim stricem Mattheom Colmanom so
veselo pili, ko je vstopila Marina in ga okarala, naj ne poseda in zapravlja. Z besedami je
želel rešiti napeto situacijo in ji prijazno odvrnil, da je tu v družbi s prijatelji in ne
zapravlja ni" svojega. Ker se je Marina še bolj razjezila, jo je želel pomiriti. Objel jo je
in poljubil ter jo poslal domov pazit otroke. V nadaljevanju zaslišanja je povedal, da so

32
Iz zapisa ni jasno razvidno, kakšne vrste javni prostor je to bil.
33
Glej opombo 32.

57
ga kasneje glasbeniki prosili za vr" dobrega vina. Odšel ga je iskat v svoj hram. Napolnil
je že vr" in zaklenil vrata hrama, ko se je prednj postavila Marina in ga ponovno
ozmerjala z zapravljivcem. Nato se je nekoliko razjezil in dejal, da zaradi njenega
neprestanega bren"anja ne more nikoli v miru spiti enega vr" vina. Priznava pa, da ji je
isto"asno nakazal, da jo bo brcnil, "esar se je Marina ustrašila in v naglici prestopila prag
hiše sorodnika Adama. Nerodno se je oprijela stene in tam obstala. Videl je, kako sta iz
nje pritekli kri in vsa neprebavljena hrana. Dodal je tudi, da je bila Marina nose"a, od
drugih žensk v vasi pa je slišal, da je na dan svoje smrti jedla in pila ve" kot obi"ajno.
Za izpustitev Matthie Colmana iz pripora je sodiš"e dodelilo 200 zlatih dukatov
varš"ine, zanj pa je jam"il Hermachorus Ciuch (Mohor !uk). Na koncu zapisa je dodan
še sklep sodnika, ki je branil Matthio. V njem je na podlagi pri"anja Dorotheje Subiggia,
ki ob pregledu Marininega trupla naj ne bi našla nobenega znaka nasilja, in na podlagi
pri"anja Adama Pernarziga, ki je Matthio ozna"il za dobro osebo, sklenil, da je Matthia
nedolžen, zato ne vidi ve" razloga, da ga ne bi oprostili.

7.2 Proces proti Catharini, ženi Gioannia Lavriche, zaradi razžalitve "asti (Štivan, 1636).

Proces se je za"el 3. maja 1636, ko se je gospa Ludovica Sarotti pisno pritožila na

sodiš"e svojemu uglednemu gospodu botru, glavarjevemu namestniku, Francescu
Wassermanu nad Catharino Lavricha (Katarina Lavriha). Ta naj bi prišla v njeno hišo,
jo hotela udariti in jo ozmerjala z 'zajebano vla"ugo' (»putana futuda« AST, ATTA,
201.1, 57). Ker je bila gospa Sarotti vse prej kot to, v pismu ponižno prosi, naj se ji
izre"ene besede dokažejo, "e je to sploh možno, v nasprotnem primeru pa naj se
Catharino kaznuje (AST, ATTA, 201.1, 57).
Že istega dne je bil zaslišan Paulo Chiuch (Pavel !uk), ki je povedal, da je neko" v
svoji gostilni v Mirnu gostil korziške vojake pod vodstvom gospoda Navaiola. Isti ve"er
je prispela v gostilno tudi obtožena Catharina in no" prespala v hlevu skupaj z njimi. Na
koncu je zaslišani dodal, da ne ve, ali se je med njimi pono"i kaj zgodilo, in ne ve niti
tega, ali je bila obtožena v tistem "asu že poro"ena.

58
 Margarita Cossovevca (Margarita Kosovel) na zaslišanju prizna, da pozna
Catharino, ki je bila rojena v isti vasi, kot je bila rojena sama (torej v Medji vasi), in ki je
približno že tri leta poro"ena z Gioanniem Lavricho (Janez Lavriha). S Catharino sta
ve"krat prodajali kruh na poti iz Gorice v Štivan in opravljali razli"na kmetijska opravila
v Biziakovem dolu. V tem "asu sama ni storila ni" nespodobnega in ni imela nobenega
prepovedanega spolnega odnosa, kot tudi obtožena Catharina ne.
4. maja 1636 je bil v Štivanu zaslišan Canciano Bagon (Kocjan Bagon). Povedal
je, da je pred osmimi dnevi obedoval na domu gospoda Francesca Sarottija ter bil pri"a
prepiru Ludovice in Catharine. Pri obedu jih je zmotilo kri"anje Catharine na hišnih
vratih. Ta je zahtevala, naj jo gospod Sarotti sprejme v hišo, saj je njegova žena izjavila,
da je Chatarina vla"uga gospoda Sarottija, zaradi "esar jo njen mož zavra"a. Ker je
Ludovica slišala Catharinin govor na vratih, se je med njima vnel prepir, ki bi se
sprevrgel v spopad, "e vmes ne bi posredoval zaslišani Bagon. V teh trenutkih pa ni
videl, ali je Catharino kdo udaril. Od zaslišanega izvemo še, da naj bi obtožena neke
no"i prespala v družbi korziških vojakov, kar mu je povedal Pavlo Chiuch. In da je
Agnesa Maliscevcha (Neža Mališeva) iz Medje vasi vedela še za dva spolna odnosa
Catharine z Iuvanom Steffanzigom in Giorgiom Baldigarom.
Naslednja je bila zaslišana Helena, žena Canciana Bagona. Ta je v preteklih dneh
pred zaslišanjem prala perilo v reki Timavi, kjer sta bili tudi Catharina in Maliscevcha,
ki služi pri Andreju Blanchu (Andrej Blank), ter potuhnjeno šepetali. Kljub temu ju je
slišala, da jo skupaj z gospo Sarotti obrekujeta. Na njuno obrekovanje se je odzvala z
opozorilom, da bosta morali svoje besede dokazati. Catharina ji je na njeno opozorilo
odgovorila, naj ji gospa in gospod Sarotti dokažeta izre"ene besede34, do takrat pa zanjo
ostajata kraljica vla"ug in kralj gobezdal. Zaslišana je še dodala, da je neko" govorila s
korziškim vojakom Gioanniem in od njega izvedela, da je neko" Catharini ukradel kruh,
ki ga je prodajala na poti iz Gorice v Štivan. Da bi ga dobila nazaj, mu je ponudila svoje
telo, reko", naj z njim stori, kar se mu zaho"e.

34
Tu se je Catharina najbrž sklicevala na govorice, ki so krožile po vasi Štivan in jo ozna"ile za vla"ugo
gospoda Sarottia.

59
 Na zaslišanju je pri"ala še gospa Marina (Marina Bizjak), žena Steffana Bisiaca
(Štefan Bizjak), in povedala, kar ji je gospa Ludovica ve"krat omenila. Torej, da naj bi
bila Catharina nose"a z gospodom Sarottijem in da želi z njo zaradi tega obra"unati.
Zaslišana jo je poskušala pomiriti in ji svetovala, naj tega ne verjame in naj ne poskuša
ni"esar storiti.
Ponovno pa je bil na zaslišanje poklican Paulo Chiuch iz Mirna, izprašal ga je sam
glavarjev namestnik Francesco Wasserman. Na novem zaslišanju je zanikal, da bi
Catharino pred sojenjem sploh kdaj videl ali spoznal in tudi, da bi storila kaj
škodljivega ali sramotnega. Obtožil naj bi jo pomotoma.
Na podlagi teh pri"anj je bila 6. maja 1636 na sodiš"e v Devin poklicana Catharina
Lavricha. 7. maja 1636 je bila že zaslišana. Iz njenih odgovorov izvemo, da je Helena,
žena Canciania Bagona, razširila govorico, da je otrok Catharine tudi otrok gospoda
Sarottia in ne njenega moža. Helena naj bi to povedala ženi gospoda Primosa (Primož),
ra"unovodje pri mitnici, ta pa naprej Catharinini mami, nazadnje pa je prišlo na ušesa
Catharini. Govorico je seveda slišal tudi njen mož in Catharino takoj po porodu vrgel iz
hiše in hotel otroka utopiti z izgovorom, da ni njegov. Nakar ji je dal en mesec "asa, da
se o"isti te obtožbe. Po enemu mesecu se je odpravila »con la rocca e il fuso« (AST,
ATTA, 201.1, 57)35 na dom gospoda Sarottija. Prepri"ati se je najprej hotela, 'ali je
njegova vla"uga doma' (»Ce qui la vostra putana« AST, ATTA, 201.1, 57). Nato pa
zahtevala, naj jo gospod Sarotti vzame pod streho, jo preživlja in ji zagotovi doto, ker je
njen mož no"e ve". Gospodu Sarottiju je še povedala, da ji je gospa Ludovica rekla, da
je njegova vla"uga. V tistem trenutku jo je gospod Sarotti udaril po rami in zaradi tega je
zbežala iz njegove hiše. V nadaljevanju je priznala, da je bila ve"krat doma pri !ukovih
v Mirnu, kamor jim je že kot otrok prinašala kruh. Vendar je zanikala, da je gospa
Ludovica z obtožbo mislila na drugega vojaka, Gioannia Batisto (Janez Krstnik), vendar
da si je ta ne bi vzel36 niti za štiri dukate, kaj šele za eno bigo kruha. Ker pa ji je vojak
kruh vseeno vzel, ga je na kolenih prosila, naj ji kruh vrne. V zameno pa mu ni ponudila
svojega telesa, saj je bila takrat še majhen otrok in na tak greh še pomislila ni.
35
Slovenski prevod besedne zveze »la rocca e il fuso« pomeni v prenesenem pomenu »ženska dela«. Gre
za simboli"no vedenje.
36
Ne bi imel spolnih odnosov z njo.

60
 8. maja 1636 so bile poklicane pri"e, ki so bile zaslišane na podlagi to"k
Catharinine obrambe, v kateri so bila predstavljena dejstva, da Catharina ni imela
prepovedanih spolnih odnosov izven zakonske zveze sklenjene z Gioanniem Lavricho,
ne v Mirnu ne kje drugje. Ter da ima omenjena dober ugled in je dobra oseba.
Na to zaslišanje sta bili povabljeni dve pri"i: Margeta Cossobevca in Catharinina
sestri"na Margeta Stefanziz (Marjeta Stefan"i"). Obe sta trdili, da nista nikoli videli, da
bi obtožena storila kaj nepoštenega, niti da bi imela s komerkoli prepovedane spolne
odnose, saj da je Catharina dobra in nedolžna oseba.
15. maja 1636 je gospod Franciscus Wasserman, glavarjev namestnik, obsodil
Catharino na javno razglasitev obsodbe. 19. maja 1636 pa so to storili '"astitljivi župani
jurisdikcije devinksega deželskega sodiš"a' (»Honorandi Decani Jurisdictionis« AST,
ATTA, 201.1, 57), in sicer Catharina je bila obsojena zaradi razžalitve gospe Ludovice
Sarotti. Kazen je bila dosojena v znesku 5 mark ( ali 26 lir). Vendar se je 5. junija 1636
kazen izni"ila na podlagi pri"anja Paula Chiucha z dne 4. maja 1636, ko je vzel izre"ene
besede o Catharini nazaj. Hkrati pa je bilo sodiš"e naprošeno, naj se Catharini oprosti
pla"ilo 36 lir za administrativne stroške, ki so nastali zaradi poti Paula Ciucha iz Mirna
na zaslišanje na sodiš"e.

7.3 Proces proti Gioanniu Laurichi zaradi prešuštva z Lencho Maliscevcho (Štivan,
1640).

Proces proti obtoženemu Gioanniu Laurichi (Janez Lavriha) zaradi prešuštva se je

za"el s pri"anjem njegove žene, Catharine Lauricha (Katarina Lavriha), ki je bila na
zaslišanje poklicana dvakrat, in sicer 14. in 19. decembra 1640. S tem zaslišanjem se je
proces tudi za"el. Na prvem zaslišanju je povedala, da jo je mož velikokrat udaril in ji
grozil, da jo bo ubil. Ko je bila 19. decembra ponovno zaslišana, je poudarila, da jo ima
njen mož rad in ji pri njem ni" ne manjka. Vendar da pozna Lencho Maliscevcho (Lenka
Mališeva), ki je delala pri njenem svaku, in ve, da se z njo njen mož že leto in pol sestaja
in se z njo poljublja. Prav tako prizna, da je skoraj minilo že leto, odkar njen mož ne spi

61
ve" z njo v postelji, zaradi "esar je njeno srce potrto. Da bi prepre"ila nadaljevanje tega
razmerja, je svetovala omenjeni Lenchi, naj se vzdrži greha in se tudi s silo upre
Gioanniu. Takrat je bila namre" nose"a in je hotela prositi Lencho, naj postane botra
otroku (AST, ATTA, 201.1, 20).
Na zaslišanju je Catharina navedla dva primera, za katera je zvedela, da je Gioanni
prešuštvoval. Za prvi primer je omenila romanje na Barbano, v Oglej in Gradež, na
katerega so se odpravili z ladjo (»barcha« AST, ATTA, 201.1, 20). Da je na romanju
Giaonni spal z Lencho, je Catharini povedal Iosseffo Turcheto (Jožef Turk). Kljub
neprijetni novici pa je Cathatina še vedno hotela Lencho za botro. Kot drugi primer je
navedla sre"anje Gioannia in Lenche v mlinu v Štivanu, ki se je zgodilo tri tedne pred
zaslišanjem. Skupaj naj bi ostala vse do polno"i, "eprav je Lencha kon"ala mleti že v
"asu ve"ernic. To je Catharini potrdil mlinar Matthia Budin (Matija Budin), ki je bil v
družbi Greorgia Cussova (Gregor Kusov).
V nadaljevanju so bile na zaslišanje poklicane tri pri"e, ki jih je Catharina omenila.
Prvi je bil zato zaslišan mlinar Matthia Budin, ki je odgovarjal na vprašanja o dogajanju
v mlinu in rekel, da je na dan zaslišanja minilo že petnajst dni, odkar je v mlinu pil vino
skupaj z Georgiem Cussom in obtoženim Gioanniem. Dodal je, da je bila istega ve"era v
mlinu tudi Lencha, vendar ni videl, da bi se med njima zgodilo kaj nespodobnega.
Drugi je bil zaslišan Gregori Cussov, ki je povedal podobno kot mlinar Matthia.
Dejal je, da je minilo osem dni od prejšnjega petka, ko je bil ob dveh pono"i v
štivanskem mlinu. Tam sta bila tudi Giaonni in Lencha, vendar ni videl, da bi se med
njima zgodilo kaj nespodobnega. Gioanni je zapustil mlin pred Lencho, mlinar pa je
mlin zaklenil.
Tretji je bil zaslišan Ioseffo Turcheto. Odgovarjal je na vprašanja, povezana z
romanjem na Barbano, v Oglej in Gradež. Povedal je, da je bil na ladji skupaj s svojim
svakom Valentinom Cossutto (Valentin Košuta), Gioanniem, Lencho in z drugimi
nepoznanimi ženskami. V no"eh, ki so jih preživeli na tem romanju, je spal na kopnem s
svojim svakom, Gioanni pa je ostajal na ladji. Kaj naj bi se tam pono"i dogajalo, ni
vedel. Vendar, ko je Gioannia vprašal, ali se je med njim in Lencho kaj zgodilo, je ta to
zanikal.

62
 Sledila je obtožba, ki je bila javno razglašena 21. decembra 1640. Na podlagi
pri"anj, ki jih je sodiš"e preu"ilo, je grof (»L' Illustrissimo Signore Conte« AST, ATTA,
201.1, 20) zaklju"il proces. Zaradi bližajo"ih se boži"nih praznikov je obtoženemu
dosodil milejšo kazen, kljub temu da se je zgodil javni škandal in bi si za kaznivo
dejanje prešuštva zaslužil najstrožjo. Izpustil ga je iz pripora pod pogojem, da poboljša
svoje vedenje, pla"a stroške procesa, da dve liri za vosek v cerkvi v Štivanu in se svojih
dejanj izpove ter pokesa. V primeru, da se bo njegov prekršek v bodo"e ponavljal, mu
bo ponovno sojeno in bo kaznovan po najstrožjih kaznih, ki so zapisane v zakonikih. To
naj mu bo tudi v poduk, da se z ženo ravna lepše.

Slika 3: Podoba Kraševke (Valvasor, 1689)

63
7.4 Proces vaške skupnosti Samotorca proti Steffanu Diviachu zaradi prelomljene
obljube poroke in nezakonskega otroka, ki ga je spo"el z Agneso Barich (Pliskovica in
Samotorca, 1642).

18. februarja 1642 je na sodiš"e v Devinu prispela pritožba Agnese (Neža Bari"),
h"erke pokojnega Iuvana Baricha (Ivan Bari") iz Pliskovice. Pismo je bilo naslovljeno
na devinskega glavarja Gioannia Ottaviana Wassermana, katerega ponižno prosi, naj s
sodnimi sredstvi kaznuje Steffana Diviacha (Štefan Divjak) iz Samotorice. Ta naj bi ji
obljubil poroko, zato se je ve"krat vdala spolnim odnosom z njim in spo"ela
nezakonskega otroka, obljube pa zdaj no"e izpolniti. Glavarja še naproša, naj jo Steffano
poro"i ali pa naj ji izpla"a doto po svojih zmožnostih v višini in v skladu z njenim
družbenim položajem (AST, ATTA, 201.1, 23).
Še istega dne je bil na sodiš"u v Devinu Steffano tudi zaslišan. Na zaslišanju je
samozavestno povedal, da mu je znano, kdo ga toži, in da bi moral to vedeti tudi
izpraševalec sam, saj je prebral pismo, poslano iz Rihemberškega gospostva (pritožbo
Agnese). Naprej je odgovoril, da pozna Agneso, ki je služila v njegovi hiši že štiri leta in
jepriznal, da sta imela skupaj spolne odnose. Sebi v zagovor pa je še dodal, da je bila
ona tista, ki je ve"krat iskala priložnost, da bi spala z njim, in ne on. Njuna sre"anja so se
odvijala pred ognjiš"em le enkrat mese"no (kolikokrat, natan"no ni vedel) v zadnjem
letu njenega služenja v Samotorci. Kljub temu pa je zatrdil, da ji ni nikoli obljubil
poroke, saj je ona iskala njega. Na vprašanje, ali je imela Agnesa spolne odnose še s
kom drugim, je odgovoril, da ne ve natan"no. Povedal pa je, da je ena izmed njegovih
sester neko", ko ji je bilo 12 let, videla Iuvana Tartschona (Ivan Ter"on), ki je prav tako
služil v njegovi hiši, oble"enega le v srajco, ko se je sklanjal nad Agneso.
Steffano je bil na podlagi Agnesine pritožbe in svojega pri"anja priprt in zanj je
bila dolo"ena varš"ina. Da bi bilo sojenje pravi"no, je bilo potrebno zaslišati tudi
Agneso. Zato je devinski glavar Gioanni Ottaviano Wasserman poslal pismo upravitelju
Rihemberškega gospostva Giorgiu Aichu s prošnjo, naj on izpelje zaslišanje Agnese,
h"ere pokojnega Iuvana Baricha iz Pliskovice, ki sodi pod njegovo sodno oblast. Saj se

64
ta ni mogla osebno zglasiti na sodiš"u v Devinu. V pismu je navedel, naj bo izprašana na
podlagi njene tožbe, ki jo je poslala v Devin. Torej naj se preveri, ali je bila v razmerju z
obtoženim Steffanom Diviachom in še s kom drugim, preveri pa naj se tudi, ali ji je bila
obljuba poroke res dana. Za devinskega glavarja je bila to velika usluga, ki jo je bil
pripravljen rihemberškemu upravitelju povrniti.
1. marca 1642 je devinski glavar prejel zapisnik Agnesinega zaslišanja na
rihemberškem sodiš"u, ki je bilo izvedeno 27. februarja 1642. Na zaslišanju je omenjena
povedala, da lahko še tiso"krat priseže, vendar bo njen odgovor vedno enak. Spolne
odnose je imela le s Steffanom Diviachom iz Samotorce, ki ji je obljubil poroko. Skupaj
sta spo"ela tudi otroka. Prisegla je, da se v tako razmerje nikoli ne bi zapletla, "e ji
obljuba poroke ne bi bila dana. Ker pa je Steffano obljubo poroke preklical, je ostala
nemo"na. Dodala je še, da sta k njej prišla Sebastiano Diviach (Sebastijan Divjak) in
Iuvan Gruden (Ivan Gruden) in ji povedala, da poroke ne bo, ampak ji bo Steffano pla"al
doto, s "imer se je sprijaznila.
17. marca 1642 je bila sprejeta kon"na odlo"itev o procesu. Na podlagi prebranih
zaslišanj so se "astitljivi župani (»Honorandis Decanis« AST, ATTA, 201.1, 23) odlo"ili
o usodi Steffana Diviacha. Obsodba dolo"a izpla"ilo dote Agnesi, h"erki pokojnega
Iuvana Baricha iz Pliskovice, v vrednosti 20 goldinarjev pod pogojem, da sprejme breme
nezakonskega otroka na svoja ramena. Hkrati pa mora Steffano podariti še dva sira,
težka tri funte vsak, v korist cerkve sv. Mihaela v Zgoniku.

65
Slika 4: Grad Rihemberk, kjer se je odvijalo zaslišanje (Capellaris, 1752, Musei P.Go.,
2692)

66
8 INTERPRETACIJA IZVIRNEGA ARHIVSKEGA GRADIVA NA PODLAGI
STROKOVNE LITERATURE

V analizi izvirnega arhivskega gradiva smo pod drobnogled vzeli dolo"ene segmente iz
sodnih zapisov, ki kažejo na družbene odnose, na odnose med spoloma in do spolnosti
predvsem pa odnos do ženskega odklonskega vedenja na tem podro"ju v obravnavanem
"asu. Zakaj so se vpleteni na dolo"ene obravnavane situacije takrat tako odzvali, je
pojasnjeno s pomo"jo strokovne literature.

Po prijavi osumljenega na sodiš"e v Devinu je gosposka oblast za"ela postopek

proti Matthii Colmanu zaradi domnevnega umora lastne žene. Pri"e so bile na zaslišanja
poklicane, da bi osvetlile dogajanje na ve"er 30. septembra 1635. To je bil ve"er bele
nedelje, torej prve nedelje po veliki no"i, kar razjasni dejstvo, da so zaslišani moški pili
vino v družbi in da je Helena Furlani pripravila ve"erjo za sorodnike iz Nabrežine. Pa
tudi žrtev, Marina, je ta ve"er globoko pogledala v kozarec (AST, ATTA, 201.1, 55).
Nih"e od zaslišanih ni bil prisoten na kraju domnevnega zlo"ina in nih"e ni
dejansko videl, da bi Matthia smrtno poškodoval svojo ženo, in nih"e na zaslišanju ga
tega dejanja tudi ni obtožil. Sam se je na sodiš"u zagovarjal za nedolžnega. Pri"e so se
oprijemale govoric, ki so jih slišale od svojih najbližjih ali od ljudi, ki so se zbrali pred
hišo, kjer se je nesre"ni dogodek zgodil (AST, ATTA, 201.1, 55). Govorice so bile v
preteklosti dober pripomo"ek za odkrivanje okoliš"in kaznivega dejanja, ki je bilo v
družbi storjeno, in so predstavljale utemeljen razlog za za"etek sodnega postopka.
(Rublack, 2007, 40–41; !e", 2006, 339-362). V tem primeru so govorice nakazovale
krivdo obtoženega (»Li vicini dissero che la quondam Marina era morta.«, »Mi fui
detto, che Marina moglie di detto Colma era morta, et che lui gl' havea dato.« in
»Alcuni dicono, che Matthia habbi dato alla quondam Marina una calczata, ma io non
ho visto, et tra l'altri me l'ha detto mia moglie«, AST, ATTA, 201.1, 55). Vendar je
povzetek zaslišanj pri" nakazoval njegovo nedolžnost. Že omenjena Helena je na samem
kraju domnevnega umora jasno izrazila, da tem obtožbam ne verjame. Stavek, s katerim

67
se je izrazila, je v sodnem zapisku zapisan celo v slovenskem jeziku, in sicer »Ana
(chresgna) io ie ubil«37(AST, ATTA, 201.1, 55). Dorothea Subiggia in Adam Pernanrzig
sta ozna"ila Matthio za dobrega "loveka, kar je pripomoglo k dokazovanju njegove
nedolžnosti, kljub temu da je bil z ženo nenehno v sporu in je moral prenašati njeno
jezikavost ter psihi"no mu"enje38 (AST, ATTA, 201.1, 55). Dorothea pa je imela v tem
primeru posebno vlogo. Na kraj dogodka je bila poklicana, da bi Marini odprla trebuh in
pregledala njenega otroka, kasneje pa še Marinino truplo za morebitne udarce. Njene
spretnosti nas lahko napeljejo na misel, da je bila pogosto soo"ena s podobnimi
situacijami, sicer ne z umori, temve" s porodi, saj je prepoznala pravilno lego otroka
(»creatura era conforme l’ordine della natura, voltata in giù, per nascere, et calda«
AST, ATTA, 201.1, 55), ali je otrok preživel, pa iz zapisa ne izvemo. S pregledom
Marininega trupla je vendarle opazila možen znak nasilja (»non vidi alcun segno di
percossa sopra il suo cadavere, eccetto che un segno per traverso della sua natura, ma
non teni a mente, si fosse stato sangue, o segno di qualche percossa« AST, ATTA,
201.1, 55), ki bi bil lahko za nose"o Marino usoden, a je prepri"ana, da temu ni bilo tako
(»ma' anchorche gliel' havesse data (una calzzata), non gl'averebbe potuto far tanto
male, ma' è stata una mera disgratia« AST, ATTA, 201.1, 55). Vendar ostanemo tu,
kljub temu v dvomu, saj bi bil krvavi madež na Marininem spolovilu lahko posledica
brce, javno ponižanega pijanega Matthie (AST, ATTA, 201.1, 55). Sosedom in bližnji
okolici prepirljivega para zagotovo ni ostalo ni" skrito. !e s prepiri par ni ogrožal miru v
skupnosti, je bilo tako vedenje tolerirano, kot tudi v tem primeru, a so izprašani vedeli
veliko stvari, ki so zasliševalcem pomagali pri razrešitvi problema. Skupnost se je
postavila na stran tistega partnerja, ki je bil za nastali problem manj kriv, oz. na stran
tistega, ki je imel v skupnosti boljše vezi (Rublack, 2007, 211). Skromni podatki, ki so
jih zaslišani dodali kot opazko, pa tudi nam pomagajo pri opisu pokojne, ki je morda
sama izzvala nesre"en dogodek. Marina Colman je bila žena Matthie Colmana, že drugi"
poro"ena in deveti" nose"a. Glede na to je bila že precej bolj izkušena in ne ve" tako

37
Glej opombo 30.
38
Verjetno ne gre za fizi"no nasilje, ki naj bi ga Marina izvajala nad svojim možem, ampak lahko
sklepamo, da njen jezik, ki je zadostoval za celo vas (»La quondam Marina havea una lingua, che bastava
per un Commune« AST, ATTA, 201.1, 55), tudi doma ni po"ival in je na ta na"in mu"il Matthio.

68
rosno mlada kot, ko je vstopala v prvi zakon. Zato ni imela ve"jega strahu pred možem
in ga je na dan svoje smrti dvakrat zmerjala (»La quondam Marina l'rimproverò,
dicendogli, che sapeva bene come stava la casa loro, con le creature« in »Marina mia
moglie m' hebbe un'altra volta à dire, che io, come tronfatore ero per dissipare tutto
l'mio«, AST, ATTA, 201.1, 55) pred vsemi prisotnimi in zanj pred tem celo ponujala
nagrado, vr" vina tistemu, ki bi ji povedal, kje se nahaja njen mož (»Io pagerei un bocal
di vino di licoffo, si qualch' uno dicesse, dove che è l'mio marito«, AST, ATTA, 201.1,
55). !e njenih dejanj ne pripisujemo alkoholu, ki ga je na usodni dan zaužila v ve"jih
koli"inah, veliko ve"jih, kot je bila vajena, lahko sklepamo, da moževa avtoriteta v
njunem gospodinjstvu ni veliko veljala. Prav nasprotno, kot je bilo uveljavljeno v
takratni skupnosti, ko je bila moževa avtoriteta prva avtoriteta v družini. Ta sklep sta
potrdila tudi Adam, ko je ozna"il Marino za jezikavo in navajeno maltretirati svoja
moža, in Matthia sam z izjavo, namenjeno Marini, da si, zaradi njenega neprestanega
bren"anja, nikoli ne more privoš"iti v miru spiti enega vr"a vina (»Il Diavolo porti la
madre che t' ha fatto, che io mai son patrone di bever un bocal di vino, ma' bisogna che
tu sempre comminci brondolare«, AST, ATTA, 201.1, 55). Opis žrtve, kot so ga podale
pri"e na zaslišanju, je zelo podoben opisu odnosa v zakonski zvezi, ki ga opisuje
Rublack. In sicer, na podlagi zaslišanj sosedov parov, obtoženih zaradi razli"nih
kaznivih dejanj, ki so zmotila normalno delovanje skupnosti, zapiše, da je bila ženska
ve"krat kriva nemirnega zakonskega življenja prav zaradi lastnosti, ki jih je imela tudi
Marina Colman. Ozna"i jih za ženske furije, ki svojih mož ne spoštujejo in jih javno
sramotijo. Njihova krivda je še toliko ve"ja, "e je mož delaven in ima dober ugled v
skupnosti, same pa posegajo po alkoholu in zanemarjajo svoje otroke. Na podlagi
raziskave potrdi še, da so se do svojih mož tako vedle v ve"ini ženske, ki so vstopile v
drugi zakon bolj izkušene, v"asih premožnejše (dota) in zato manj ubogljive (Rublack,
2007, 200–206). Da je bila Marina premožnejša od svojega moža, lahko sklepamo po
tem, ko tik pred smrtjo izro"i klju"e (najbrž hišne) svoji mami. (»Sopragionta po la
Madre della quondam Marina, havendogli lei renonciata le chiavi, et stando ivi un pezz
etto, se partì d’indi, et poi subito la q. Marina spirò« AST, ATTA, 201.1, 55). To bi
lahko pomenilo, da je bila hiša v njeni lasti, odkar je izgubila prvega moža. S tem ko je

69
izro"ila klju"e svoji mami in ne Matthii, pa je spet pokazala svojo dominantnost nad
njim (AST, ATTA, 201.1, 55). Kljub temu pa, kot trdi Rublack, naj te lastnosti, ki
opisujejo ženske furije, ne bi bile glavni vzrok za njihovo ravnanje, ta je ti"al predvsem
v naravni potrebi po oblasti posameznice nad "lani gospodinjstva (Rublack, 2007, 200–
206).
!ast je bila v 17. stoletju zelo pomembno sredstvo razslojevanja družbe in zato
pomemben del posameznikovega življenja. Sicer se je razumevanje "asti v družbi
razlikovalo glede na spol, vendar je ohranjanje le-te za oba spola pomenilo družbeno
eksistenco. Moška "ast je bila povezana predvsem s pogumom, možatostjo in
ohranjanjem dobrega ugleda družinskega imena, ženska "ast pa je bila vezana izklju"no
na njeno spolno življenje. Na"elo ženske "asti, izmerjeno na podlagi politi"nega in
družbenega vpliva, se je nasploh veliko bolj uporabljalo v družbeno višjih slojih kot v
družbeno nižjih slojih, kjer je bila ženska "ast resni"no odvisna od dovoljenega spolnega
življenja (Povolo, 1996, 112–117; Wiesner, 2000, 40-41; Zemon Davis, 1993, 476-477).
Kar lahko opazimo tudi v naslednjem primeru.
Zaradi razžalitve "asti se je 3. maja 1636 za"el proces proti Catharini Lavricha, ki
naj bi Ludovico Sarotti ozmerjala z 'zajebano vla"ugo' (»putana futuda«, AST, ATTA,
201.1, 57), za poro"eno žensko najpogostejšo in najhujšo zmerljivko. Ker se zgodba
zanimivo razpleta, si oglejmo ozadje Ludovicine pritožbe. Govorice, ki so krožile po
vasi Štivan, so prvi" razžalile njeno "ast. Govorilo se je namre", da je imela obtožena,
sicer poro"ena Catharina, spolni odnos z možem Ludovice, s katerim je zanosila in
rodila otroka. Zaradi teh govoric se je hotela Ludovica, kot izvemo iz zaslišanj, obtoženi
maš"evati. Naenkrat so se nato razširile govorice, za katere izvemo, da jih je razširila
Helena Bagon, o tem, da je Catharina vla"uga gospoda Sarottija. Govorice so prišle na
ušesa Catharininem možu, zato jo je njo za"el zavra"ati, otroka pa da bo utopil (»volse
annegar la creatura, dicendo che doppo che non era sua, che non la voleva« AST,
ATTA, 201.1, 57). Vendar ji je dal en mesec "asa, da se teh obtožb o"isti. Zaradi vsega
skupaj je po enemu mesecu premišljeno izzvala prepir in napad na domu zakoncev
Sarotti (»Ce qui la vostra putana? Io voglio che mi nutrite et pigliate in casa, et date la
dote gia che l'mio marito non mi vuole. Vostra moglie dice che io son una putana, ma è

70
putana lei sin tanto che non mi lo prova«, AST, ATTA, 201.1, 57). V tem trenutku pa je
bila Ludovicina "ast že drugi" razžaljena, zato se je sklenila pritožiti na sodiš"e (AST,
ATTA, 201.1, 57). Za vsako žensko je bila zmerljivka 'vla"uga' ena najpogostejših,
hkrati pa tudi najhujših zmerljivk, ki jih je lahko bila deležna v skupnosti. Zmerljivka se
je namre" navezovala na razuzdano spolno življenje obtožene in tudi na lastnosti, ki jih
je opisoval termin 'vla"uga'. To je bila jalova, neodvisna in zapravljiva ženska. Torej
"isto nasprotje gospodinji, ki je skrbela za eksistenco lastnega gospodinjstva in za
nadaljevanje moževega rodu (Rublack, 2007, 218). Ludovica Sarotti, ki so jo naslavljali
z gospo, prav tako kot njenega moža z gospodom, si takega odnosa v družbi po svojem
mnenju ni zaslužila (»Non che una putana si meti con una dona de ben«, AST, ATTA,
201.1, 57). Na podlagi naslavljanja lahko sklepamo, da sta zakonca Sarotti prihajala iz
družbeno višjega sloja kot obtožena Catharina. S pritožbo na sodiš"e je Ludovica morda
hotela prav zaradi svoje družbene nadrejenosti in mo"i, ki jo je imela preko svojega
botra, sodnika, samega glavarjevega namestnika, Catharini pokazati tudi, kje se zanjo
najde mesto v družbi. Kljub temu da sta pripadali razli"nima družbenima slojema, sta se
za svojo "ast obe intenzivno borili. Skozi proces zaslišanj se porajajo proti Catharini
nove obtožbe, proti katerim se mora še bolj zavzemati. Pojavijo se namre" nejasne
obtožbe spolnih odnosov z vojaki ter prešuštva (»La moglie di detto Lauricha, gionse a
casa mia un pezzeto doppo che giunsero li Corsi39, et fossi che cosi tra loro s'haveano
consegliato, mà non sò se all' hora la fosse maritata ò no«, »Ho inteso a dire da Paulo
Chiuch di Merna, che /…/ Corsi andavano dietro a Catharina /…/ et la tiennsero a casa,
nelle stale, tra di loro una notte« in »Ho inteso d' Agnesa Malisceuca /…/ che
Catharina, moglie di Gioanni Lauricha, havea il commercio con Messer Giorgio
Baldigara« AST, ATTA, 201.1, 57), kar naj bi nakazovalo Catharinino ne"astno
preteklost in zato slab družbeni ugled in s tem neverodostojnost njenega pri"anja, hkrati
pa tudi utemeljenost dejanja njenega moža, ki jo je nagnal (AST, ATTA, 201.1, 57).
Obtožbe, ki jih je prejela ženska zaradi spolnih odnosov z vojaki, so bile precej resne in
bi lahko popolnoma uni"ile njeno življenje in tudi življenje njene družine. Vojakom,
razen vojakom z visokimi "ini, se v 17. stoletju skoraj nikoli ni bilo dovoljeno poro"iti,

39
Li Corsi so bili Korziški vojaki.

71
zato se nesre"na nose"nica v tem primeru ni mogla zanašati na poroko in oblikovanje
skupnega gospodinjstva. Odgovornost spolnega odnosa z vojakom in nezakonskega
otroka je bila zato prenesena v prvi vrsti na žensko, njene starše ali skrbnike. !e se sama
ni zmogla odre"i temu kaznivemu dejanju, je morala zanj nositi posledice40. V trenutku,
ko se je razvedelo, da je ženska nose"a z vojakom, se je nanjo spustila stigma vojaške
vla"uge. Temu primerno je bila javno kaznovana s sramotilnimi kaznimi, otroka pa so
ve"krat na pobudo o"eta kaznovane tudi umorili (Rublack, 2007, 183–185). Vendar
obtožbe v našem primeru niso jasno obtožile Catharine, sama pa jih je spretno ovrgla
(»Io si pregavo intensissemamente quel Corso accio mi restituisse il pane, anzi mi
ingenocchai avanti di lui, mà non li disse che facesse di me quello che volesse, puoiche
io all'hora ero una misera Creatura, /…/ et mai mi pensavo di quel pecato« AST,
ATTA, 201.1, 57). Omenjeno prešuštvo, ki naj bi ga storila z gospodom Sarottijem in še
dvema drugima moškima, pa je globoko prizadelo "ast Catharininega moža, saj jo je ta
za"el zavra"ati (AST, ATTA, 201.1, 57). Družba je prešuštvo žene dojemala kot manj
pomembno zaradi spolnega ob"evanja z drugim moškim, hujše se je zdelo zaradi
spodkopavanja moževe avtoritete, ki jo je v moškem dojemanju življenja enostavno
moral imeti (Rublack, 2007, 218–222). Z javno obsodbo, ki je doletela Catharino, je
Ludovica Sarotti morda le dosegla svoje in Catharini pokazala, da ji ne seže do kolen.
Vendar se obsodba izni"i, (najverjetneje na podlagi pritožbe, kar pa iz zapisa ne
izvemo), saj se Paulo Chiuch izkaže za 'lažnivo' pri"o, ko na drugem pri"anju prizna, da
Catharine pred sojenjem še nikoli ni videl in je Catharino le po pomoti omenjal. A se pri
tem se pojavlja vprašanje, kakšen je bil razlog, ki je spodbudil njegovo krivo pri"anje
(AST, ATTA, 201.1, 57).
Zaradi prešuštva se je na zaslišanju na sodiš"u Catharina Lauricha ponovno
pojavila, prvi" 14. decembra in drugi" 19. decembra 1640, vendar tokrat ni zagovarjala
svoje "asti, ampak je tožila nad svojim možem Gioannijem Lauricho, ki naj bi
prešuštvoval z Lencho Malisceucho. A v zapisu ni jasno, kdo naj bi bil tožnik, Catharina
potemtakem nastopa kot glavna bremenilna pri"a (AST, ATTA, 201.1, 20).

40
Podoben primer je opisan v "lanku Dragice !e" »Roparska vla!uga. Samopredstavitev in interpretacija
predstavnikov revš!ine med kranjskimi elitami« (!e", 2009, 191-207).

72
 V zgodnjem novem veku je bilo v družbi, ki je temeljila na zakonih, kjer so bile
meje dovoljenega jasno postavljene, prešuštvo bistven uni"ujo"i element, ki je grozil
družbenemu redu, postavljenemu na gospodinjstvih (Zemon Davis, 1997, 478).
Prešuštvo tako moškega kot ženske je bilo sicer od 16. stoletja naprej z zakoni enako
obravnavano, vendar se je še vedno zdelo, da je žensko prešuštvo resnejši prekršek od
moškega. In ko je žena zavra"ala svojega moža, je bilo njegovo prešuštvovanje celo
sprejemljivo, saj je bil spolni odnos v zakonu dojet kot krš"anska dolžnost, kajti bilo je
potrebno potešiti slo med poro"enima partnerjema (Rublack, 2007, 216–222). Podobno
o tem meni Zemon Davis, saj zapiše, da je zgodovina prešuštva pravzaprav zgodovina
dvojnih meril, saj je bilo moževo prešuštvo v družbi tolerirano, ženino pa ne. Za srednji
in nižji sloj prebivalstva pa naj bi veljalo, da je bila žena dojeta kot moževa last, ki bi se
ji vrednost zmanjšala, "e bi jo 'uporabil' še drug moški. Kljub vsemu je bila cena
prešuštva za ve"ino žensk previsoka (Zemon Davis, 1997, 82). Kazni za prešuštvo so
bile zaporne in ve"inoma denarne. Vendar so bile ponekod še vedno stroge, kot na
primer daljša zaporna kazen, cerkvena poroka, izguba pravic do uslug uradov,
obglavljenje za moške in utopitev za ženske. Za ve"kratno ponavljanje sta bila kazen
izgon ali smrt (Rublack, 2007, 216–222).
V samem sodnem postopku Gioanni na zaslišanje ni bil poklican in tako njegova
resnica ni bila izprašana, zato tudi ne poznamo vzrokov njegovega dejanja. Opravljena
pa so bila štiri zaslišanja. Poleg glavne bremenilne pri"e, Catharine, so bili zaslišani še
trije moški, ki so se z obtoženim sre"ali na samem kraju domnevnega kaznivega dejanja
prešuštva. Nih"e od treh pa na lastne o"i ni videl dejanskega akta prešuštvovanja.
!e Catharinine sodne zgodbe iz leta 1636 ne bi poznali, bi jo skozi obravnavani
sodni zapisnik spoznali kot strto, ubogo ženo (»È gia quasi un' anno et mezzo, il mio
marito camminciò à solazzar con detta Lencha, con baciarsi l'un il altro, tralasciando
detto mio marito di venir à dormir meco conforne l' solito dormendo sopra una cassa
quasi tutto l'anno /…/ per la qual causa il mio cuore resto ramarciato«, AST, ATTA,
201.1, 20), ki "aka na svojega moža. A si je take ne moremo predstavljati, saj je bila leta
1636 obtožena razžalitve "asti in hkrati osumljena prešuštva ter razmerja z vojaki.
Gioannijeva "ast je takrat trpela in si po nadaljnjih štirih letih zakona s Catharino morda

73
še ni "isto opomogel, zato pa je Catharino še vedno zavra"al. Morda lahko zaradi take
pomembnosti, ki so jo pripisovali "asti v zgodnjem novem veku, lahko Gioannia celo
razumemo.
Dne 18. februarja 1642 se je za"el še zadnji sodni proces, ki ga v tem delu
obravnavamo. Že v naslovu tega procesa vidimo, da gre oblika nadzora skupnosti proti
kaznivemu dejanju posameznika. Kar pomeni, da so prebivalci Samotorce skupno
nastopili proti Steffanu Diviachu, ker se jim je zdelo njegovo dejanje skrajno nemoralno.
Na sodiš"e v Devin je namre" prispela pisna tožba Agnese Barich iz Pliskovice, v kateri
se je pritožila nad Steffanom Diviachom zaradi prelomljene obljube poroke in spo"etja
nezakonskega otroka. Devinski gospod je zaslišal Steffana, vendar je zavoljo pravi"nosti
sodbe prosil upravitelja Rihemberškega gospostva, naj enako stori tudi z Agneso. Na
podlagi obeh pri"anj je Devinski gospod dolo"il kon"no sodbo. Steffano je moral pla"ati
Agnesi doto, ki je ustrezala višini njenega družbenega statusa, in sicer 20 goldinarjev, in
zanimivo, v korist cerkve svetega Mihaela v Zgoniku dva sira, vsakega v vrednosti treh
funtov. Agnesa pa je morala prejeti odgovornost za nezakonskega otroka, ki je bil sad
prepovedanega razmerja (AST, ATTA, 201.1, 23).
Ženske so bile v zgodnjem novem veku ranljive, predvsem tiste, ki so že v mladih
letih odšle služit in niso živele doma v zavetju družine. Neodgovorni moški so žensko
ranljivost izkoriš"ali. Z zapeljevanjem in dano obljubo poroke so ženske prepri"ali, naj z
njimi delijo najpomembnejše, kar imajo – svojo "ast. Ko pa so potešili svoje
vznemirjenje, so obljubo poroke preklicali, njihove žrtve pa so ostale prepuš"ene
družbeni stigmatizaciji, izigrane in z omadeževano "astjo ter pogosto z nezakonskim
otrokom v naro"ju (Rublack, 2007, 163).
Agnesa je štiri leta služila kot dekla v hiši omenjenega Steffana, v zadnjem letu
svojega služenja pa se je, na Steffanovo pobudo in obljubo poroke z njim vdala v spolni
odnos. Agnesa je na zaslišanju zatrjevala, da se brez obljube poroke nikdar ne bi zapletla
v tako razmerje (»Io non ho havuto comercio carnale con alcun altro che con Steffano
Diuiach di Samator, et conceputo seco una creatura, questo è sucesso per havermi esso
inpromesso di congiungersi meco in matrimonio, che altramente ion on havarebbe mai
consentito a tal atto« AST, ATTA, 201.1, 23), medtem ko je Steffano zatrjeval, da ji

74
tega nikoli ni obljubil, saj naj bi bila ona tista, ki je iskala priložnost za spolni odnos
(»Signor no, in conscientia mia, che io mai ho promesso di donar cosa alcuna alla sud.
Agnesa, ne meno promesso pigliarla per moglie mà essa spontaneamente cercava
occasione di haver commercio carnale meco«, AST, ATTA, 201.1, 23). Kot posledica
njunega razmerja se je rodil otrok, ki je ostal nezakonski. Velja tudi omeniti, da je bila
Agnesa toliko bolj ranljiva, saj je bil njen o"e pokojen, zato ni imela njegove zaš"ite in
kontrole, s "imer bi jo lahko obvaroval pred ne"astnim dejanjem (AST, ATTA, 201.1,
23).
Predvsem so bile takim razpletom prepuš"ene mlade ženske (ne nujno) nižjega
družbenega sloja, služkinje in dekle, ki so se vdale v razmerje z moškim, delodajalcem
višjega družbenega položaja, ki jim je v zameno za njihove spolne usluge ponudil delo
ali hrano. V tem položaju ženske skoraj niso mogle dokazati prelomljene obljube
poroke. Z nezakonskim otrokom na grbi pa se niso mogle ve" poro"iti svojemu stanu
primerno. Lahko pa so se v takem položaju znašle tudi ženske, ki so se vdale moškemu
enakega družbenega sloja. V slednjem primeru je šlo za obi"ajen vzorec predporo"nega
vedenja nižjih družbenih slojev tako na podeželju kot v mestih, brez izpolnjene obljube
poroke. Moški je obljubil poroko ženski, da bi na ta na"in izsilil dovoljenje njene
družine za spolni odnos, ta se je zgodil in najverjetneje ponavljal, na kar je moški
preklical obljubo poroke in se umaknil (Zemon Davis, 1997, 76–81). Povrh vsega pa je
moški, ko je bila od njega zahtevana podpora za otroka, žensko obtožil neprimernega
spolnega življenja tudi z drugimi moškimi (Rublack, 2007, 145). To je vidno tudi v
našem primeru, Steffano sicer zagotovo tega ne ve a omeni, da je bila Agnesa zasa"ena
pri nespodobnem dejanju (»fui pero uisto una uolta Iuuan Tartschon di Dutogliano
mentre serviva per famiglio in casa nostra che in camisia sola gl’ era su’ la panza et cio
uidi una mia sorella allo’ hora d’ eta’ di dodici anni« AST, ATTA, 201.1, 23). Kazen,
ki si jo je moški prislužil, "e se je ženska pritožila na sodiš"e, je bila poroka s prizadeto
žensko ali pa izpla"ilo njene dote v vrednosti njenega družbenega statusa (Povolo, 1996,
108). V našem primeru je Agnesa, kot so to po"ele številne mlade ženske pred poroko,
služila v Steffanovi hiši (»Agnesa figliola del quondam Iuvan Barich di Pliscaviza, gia
quatro anni fà serviva in casa nostra a Samotoriza« AST, ATTA, 201.1, 23), vendar na

75
podlagi zapisa ne moremo trditi, da je pripadala družbeno nižjemu sloju. Zdi se, da sta
oba pripadala enakemu sloju, le da je med njima obstajala premoženjska razlika, ker je
bila Steffanova družina bogatejša. Vsekakor pa je šlo za spolno razmerje med
delodajalcem in deklo, ki je predstavljalo družbeni konflikt. Vaška skupnost je na
sodiš"u dokazala Steffanovo krivdo, zato je bila Agnesi izpla"ana dota, s katero naj bi si
povrnila svojo "ast in preživela (AST, ATTA, 201.1, 23). Z 20 goldinarji bi si namre"
lahko kupila kar 5 hektolitrov pšenice41, torej je bilo to ogromno denarja, s katerim je
bila preskrbljena (Panjek, 2004, 63). A nam o njeni usodi z nezakonskim otrokom, za
katerega je bila odgovorna, v vaški skupnosti, kjer je živela, ni znano. Sklepamo pa
lahko, da skupaj s svojim nezakonskim otrokom ni imela 'umirjenega' življenja (AST,
ATTA, 201.1, 23).
Zato naj poudarimo, da so bile ženske z nezakonskim otrokom v naro"ju, navadno
mlade, neizkušene in zato naivne in so moškim igricam tudi hitro podlegle. Družba pa je
druga"e obravnavala moškega kot žensko, ko se je zgodil prelom obljube poroke. Za
moškega je bilo dejanje, ki ga je storil, le sramotno, medtem ko je bila ženska napaka
katastrofalna, še posebno v primeru nezakonskega otroka. Z delovnega mesta je bila
odpuš"ena, od doma pregnana, ve"krat pa je morala izbrati tudi med prostitucijo in
bera"enjem za svojo in otrokovo eksistenco (Zemon Davis, 1997, 76–81).

Tabela 1: Vrednost pšenice v denarju v cenitvah primorskih gospostev (StLA, 7; StLA, 10; StLA, 4;
StLA, 14; StLA, 13; StLA, 12; StLA, 29)

Cenitev Merska enota in Cena po Vrednost 1 hektolitra

gospostva koli"ina v litrih merski enoti v lirah v gold.
Senože"e 1615 1 ljubljanski star 3 gold. 12,74 2,83
(106 li mernik
1 ljubljanski )
Švarcenek 1618 5 lir 18,87 4,20
(26 5 li mernik
1 ljubljanski )
Socerb 1620 1,33 gold 24,00 5,33
(26 5 lipezenal
1 goriški )
Vipava 1624 1 gold. 18,00 4,00
(25 lipezen1al
1 goriški )
Rihemberg 1624 4,5 lir 18,00 4,00
(25goriški
1 mali li ) star
Devin 1637 4 gold. 18,00 4,00
1 (100 li pezenal
tolminski )
Tolmin 1633 3 lire 18,00 4,00
(16 67gospodarstvo
Vir: Fevdalna renta in agrarno li ) na Krasu na podlagi cenitev gospostev (1615-1637), Panjek,
A., 2004, 63

41
Izra"un je bil pridobljen s pomo"jo podatkov v Tabeli 1.

76
SKLEP

Kljub temu da so bile ženske v vseh obdobjih vedno in povsod prisotne in so

skupaj z moškimi oblikovale družbo in kulturo, jim zgodovinopisje do nedavnega ni
namenilo primerne vsebine. Glavni vlogi, s katerima je zgodovinopisje ozna"ilo ženske
v 17. stoletju, sta bili vloga matere in vloga gospodinje. Moška kultura, ki je tedaj pisala
zgodovino, jih je omejila v okvirje, v katerih so ženske morale živeti.
Ženska "ast, vezana na žensko telo in spolnost, njeno vedenje in zunanji videz so
bili pod budnim o"esom okolice, v kateri je živela. Zato je v primeru kršenja družbenih
norm utrpela veliko, predvsem duševno škodo, ki jo je lahko stala tudi življenja. Njene
glavne naloge, kot so jih zapisali teoretiki v 17. stoletju, so bile biti dobra, podložna,
ubogljiva in tiha žena, skrbna gospodinja in vzorna mati. Kljub idealni teoriji pa so v
družbi vedno obstajala odstopanja, torej družbene stvarnosti, v katerih se je morala
ženska znajti in se prilagoditi, da bi preživela (kot v primeru detomora ali nezakonskega
otroka).
Kazenska politika, ki se je v 17. stoletju poenotila in izrinila obi"ajno pravo, je
vzpostavila jasne družbene meje med dovoljenim in prepovedanim. Ukvarjala se je s
kršitelji, ki niso spoštovali družbenega reda in jih s krutim kaznovalnim sistemom ali
prisilila v poboljšanje vedenja ali soo"ila z najstrožjimi obsodbami. Kršenje obstoje"ih
norm pa je kaznovala tudi skupnost sama, ki je s procesijami ma!je godbe odlo"ala o
ponovni integraciji kršiteljev. Predvsem spolna kazniva dejanja, ki jih je storila ženska,
so bila v družbi ostro obsojena in s sodnim postopkom ponavadi kaznovana strožje od
enakih kaznivih dejanj, ki jih je storil moški. To je bila posledica prizadevanja oblasti,
da bi vzpostavila in ohranila družbo, temelje"o na gospodinjstvu, kjer je imela
najpomembnejšo vlogo pri ustvarjanju in vzgajanju družine prav ženska. Torej je bila
strožja kazenska politika na podro"ju kaznovanja spolnih kaznivih dejanj za ženske
nujna za ohranjanje družbenega ravnovesja.

77
 Obravnava izvirnega arhivskega gradiva prinaša raziskovalcu veliko zadovoljstvo,
saj lahko teorijo, ki mu jo ponujajo razne študije drugih kulturnih obmo"ij, primerja z
dobljenimi podatki lastnega raziskovanega prostora in dopolni sliko zgodovine, ki jo
preu"uje. V našem primeru na podlagi poskusa obravnave štirih sodnih procesov lahko
opazimo številne podobnosti kraške družbe s primeri iz sodnih obravnav, ki jih navaja
mednarodna literatura iz istega raziskovalnega obdobja.
Tezo podpiramo z izsledki pravkar opravljene raziskave. In sicer. Ugotovili smo,
da so bile govorice zelo pomemben del vsakdanjega življenja malega "loveka, na
podlagi katerih so preiskovalci pridobili pomembne informacije. S temi so lahko
osvetlili nastali konflikt v skupnosti in ga rešili s kon"no ter uradno sodbo. V drugem
obravnavanem zapisu pa so predstavljale tudi temeljni razlog za sprožitev sodnega
postopka. Nadalje, male vaške skupnosti so bile sestavljene iz gospodinjstev, ki so tudi
na Krasu temeljila na avtoriteti moža. Vsako spodbijanje njegove avtoritete je namre"
lahko pripeljalo do neodobravanja skupnosti. To smo spoznali že v prvem primeru
domnevnega umora, ko so se pri"e na zaslišanju postavile na stran obtoženca in
izpostavile po njihovem mnenju neustrezno vedenje njegove žene. Zato so v primeru
neustrežljive in ukazovalne žene ali v naslednjem primeru prešuštnice gospodinjstva
doživljala velike pretrese, kar je pripeljalo do razli"nih že poznanih rešitev. Oba primera
sta delila podobnosti z obravnavano literaturo, hkrati pa sta bila mo"no prepredena z
elementom "asti. Da je bila "ast pomembna prvina vsakdanjega življenja malih kraških
skupnosti, je razvidno iz vseh štirih obravnavanih primerov. !asti je bil v javnosti
oškodovan Matthia Colman, razžaljena je bila Ludovica Sarotti, ki je s pisno pritožbo na
sodiš"e za"ela postopek proti Catharini Lavricha. Slednja je morala svojo "ast v prvem
primeru dokazovati, v drugem pa je ne"astnega življenja obtoževala lastnega moža
Gioannia Lauricho. Kon"no si je morala svojo "ast s tožbo povrniti tudi izigrana Agnesa
Barich. Tudi prešuštvo in prelomljena obljuba poroke se od vedenjskih vzorcev, ki jih
navaja mednarodna literatura, nista odmikala. Velja tudi omeniti, da iz obravnavanih
sodnih zapisov ni bilo razvidno, da bi imele ženske na sodiš"ih (bodisi kot tožilke ali
pri"e) zastopnika, ki bi v njihovem imenu reševal nastale konflikte, kot je bilo zna"ilno
za nekatere raziskovalne prostore.

78
 Kljub vsem pridobljenim informacijam o vsakdanjem življenju. predvsem
ženskega dela populacije majhnih kraških skupnosti, pa ne moremo trditi, da se je
družba na primorskem podeželju vedno tako odzivala na enaka odklonska dejanja žensk.
Smo pa z analizo pripomogli k boljšemu razumevanju življenja žensk tudi na Krasu.

79
PRILOGA

Kazalo imen42

Spodnje preglednice prikazujejo prevode imen in priimkov oseb, po abecednem vrstnem

redu, ki so nastopale v posameznih sodnih procesih.

Sodni proces AST, ATTA, 201.1, 55

Najpogosteje zapisano ime
Slovenski sodobni zapis
osebe

Ciuch Hermachorus !uk Mohor

Colman Metthei Kolman Matej
Colman Marina Kolman Marina
Colman Matthia Kolman Matija
Colman Steffano Kolman Štefan
Furlani Catharina (?!) Furlan Katarina
Furlani Helena Furlan Helena
Furlani Matthia Furlan Matija
Gabrovizza Catharina Gabrovec! Katarina
Gabrovizza Simon Gabrovec Simon
Pernarzig Adam Pernar"i" !!Adam
Pernarzig Helena Pernar"i" Helena
Sdrauglia Juvan Zdravlje (?) Ivan
Subiggia/ Lubiggia Dorothea Subi"!!! / Ljubi" Doroteja
Terzon Matthia Ter"on Matija
!
http://www.rodoslovje.com/priimki/G/Gaa-GaCcc.htm,
!!
http://www.rodoslovje.com/priimki/P/Perk-Pern.html,
!!!
http://www.rodoslovje.com/priimki/Ss/Sstup-Ssug.html

42
Dolo"ena imena in priimke smo prevedli s pomo"jo podatkov na spletni strani:
http://www.rodoslovje.com/priimki/index.htm (2011-8).

80
 Sodni proces AST, ATTA, 201.1, 57
Najpogosteje zapisano ime
Slovenski sodobni zapis
osebe

Bagon Canciani Bagon! Kocjan

Bagon Helena Bagon Helena
Baldigara Giorgio /
Batista Gioanni Krstnik Janez,
Bisiac Marina Bizjak Marina
Bisiac Steffano Bizjak Štefan
Blanch Andrei Blank!! Andrej
Chiuch Paulo !uk Pavel
Kosovel!!! Margarita
Cossobevca Margarita
(Kosovelka)
Cossobevca Margeta Kosovel Marjeta (Kosovelka)
Lauricha Catharina Lavriha!!!! Katarina
Lauricha Gioanni Lavriha Janez
Malisceucha Agnesa Mališeva!!!!! Neža (Mališevka)

Signor Navaiola /

Sarotti Francesco /
Sarotti Ludovica /
Stefanzig Iuvan Stefan"i" Ivan
Stefanziz Margeta Stefan"i" Marjeta
Primos (?) Primož (?)
!
http://www.rodoslovje.com/priimki/B/Bag-Bai.htm
!!
http://www.rodoslovje.com/priimki/B/Bla-Blas.htm
!!!
http://www.rodoslovje.com/priimki/K/Kose-Koso.html
!!!!
http://www.rodoslovje.com/priimki/L/Lavri-Lazn.html
!!!!!
http://www.rodoslovje.com/priimki/M/Malis-Maln.html

81
 Sodni proces AST, ATTA, 201.1, 20
Najpogosteje zapisano ime
Slovenski sodobni zapis
osebe

Budin Matthia Budin Matija

Cossutta Valentino Košuta Valentin

Cussov Gregorio Kusov Gregor

Lauricha Gioanni Lavriha Janez

Lauricha Catharina Lavriha Katarina

Malisceucha Lencha Mališeva Lenka (Mališevka)

Turcheto Iosseffo Turk Jožef

Sodni proces AST, ATTA, 201.1, 23

Najpogosteje zapisano ime
Slovenski sodobni zapis
osebe

Aich Giorgio /
Barich Agnesa Bari" Neža
Barich Iuvan Bari" Ivan
Diviach Sebastiano Divjak Sebastijan
Diviach Steffano Divjak Štefan
Gruden Iuvan Gruden Ivan
Tartschon Iuvan Ter"on Ivan
Wasserman Gioanni Ottavian /

82
LITERATURA

- Cankar, I. (1931): Zbrani spisi XII. Polikarp. Ljubljana, Nova Založba.

- !e", D. (2006): »Zapustil me je bog, ko sem se ga nehala bati«. Mikrozgodovinska
analiza izseka družbe starega reda. Acta Histriae. Letnik 14, številka 2, leto izdaje
2006. Str. 339-362.
- !e", D. (2007): Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve? Spreminjanje podobe
detomora v 18. in za"etku 19. stoletja. Acta Histriae. Letnik 15, številka 2, leto izdaje
2007. Str. 415–440.
- !e", D. (2008): Revni, bera"i in hudodelci na Kranjskem v 18. stoletju. Doktorska
disertacija. Ljubljana: [D. !e"].
- !e", D. (2009): Roparska vla"uga. Samopredstavitev in interpretacija predstavnikov
revš"ine med kranjskimi elitami. Acta Histriae. Letnik 17, številka 3, leto izdaje
2009. Str. 559 –586.
- !e". D. (2010): Odnos do mobilnega dela prebivalstva od 18. stoletja dalje na
primeru glavnih deželnih vizitacij. Migracije in slovenski prostor od antike do danes.
Str. 191–207.
- Davis, J. C. (1989): Vzpon z dna: slovenska kme"ka družina v dobi strojev.
Ljubljana, Slovenska matica.
- D'Ella, A. F. (2002): Marriage, Sexual Pleasure, and Learned Brides in the Wedding
Orations of Fifteenth-CenturyItaly. Renaissance Quarterly. Letnik 55, številka 2, leto
izdaje 2002. Str. 379–433.
- Fontaine, L. (1996): History of pedlars in Europe. Cambridge, Cambridge: Polity
Press.
- Fornasin, A. (1998): Ambulanti, artigiani e mercanti : l'emigrazione dalla Carnia in
eta moderna. Caselle di Sommacampagna, Cierre
- Gestrin, F. (1991): Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana, Slovenska
matica.

83
- Golec, B. (1989): Tržaški in ljubljanski najden"ki v Kumljanskih hribih. Kronika
"asopis za slovensko krajevno zgodovino. Letnik 37, leto izdaje 1989. Str. 192-202.
- Golec, B. (2005): Malefi"ne svoboš"ine Ljubljan"anov = Deren von Libach
Malefitzfreyhauttn: ljubljanski kazenski red. Ljubljana, Pravna fakultera.
- Hardwick, J. (1998): Seeking Separations: Gender, Marriages, and Household
Economies in Early Modern France. French Historical Studies. Letnik 21, številka 1,
leto izdaje 1998. Str. 157–180.
- Korošec, D. (2008): Spolnost in kazensko pravo. Ljubljana, Uradni list Republike
Slovenije.
- Levi, G. (1995): Življenjska pot piemontskega eksorcista iz 17. stoletja. Ljubljana,
ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
- Muir, E. (2005): Ritual in Early Modern Europe. Cambridge, Cambridge University
Press.
- Panjek, A. (2002): Terra di confine : agricolture e traffici tra le Alpi e l'Adriatico: la
contea di Gorizia nel Seicento. Mariano del Friuli (Go) : Edizioni della Laguna.
- Panjek, A. (2004): Fevdalna renta in agrarno gospodarstvo na Krasu na podlagi
cenitve gospostev (1615–1637). Acta Histriae. Letnik 12, številka 2, leto izdaje 2004.
Str. 1–72.
- Panjek, A. (2006): !lovek, zemlja, kamen in burja: zgodovina kulturne krajine Krasa.
Koper, Založba Annales.
- Poska, A. M. (1996): When Love Goes Wrong: Getting out of Marriage in

Seventeenth-Century Spain. Journal of Social History. Letnik 29, številka 4, leto

izdaje 1996. Str. 871–882.
- Povolo, C. (1996): Proces Guarnieri. Koper, Zgodovinsko društvo za južno
Primorsko.
- Povolo, C. (1999): Ob robu raziskavam s podro"ja poro"ne tematike (Beneška
republika, 17.–18. stoletje). Acta Histriae. Številka 7, leto izdaje 1999. Str. 305–328.
- Roper, L. (1985): Discipline and Respectability: Prostitution and the Reformation in
Augsburg. History Workshop. Letnik 19, leto izdaje 1985. Str. 3–28.

84
- Rublack U. (2007): The Crimes of women in Early Modern Germany. New York,
Oxford University Press Inc.
- Sieder, R. (1998): Socialna zgodovina družine. Ljubljana, Sturia humanitatis: ZRC.
- Stariha, G. (2002): Nasilje zapora in nasilje v zaporu. Acta Histriae. Letnik 10,
številka 1, leto izdaje 2002. Str. 129–146.
- Stone L. (1999): The Family, Sex and Marriage in England 1500–1800. London,
Penguin.
- Studen A. (2004): Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na
Slovenskem od 16. do za"etka 21. stoletja. Ljubljana, Slovenska matica.
- Taylor, S.K. (2004): Women, Honor, and Violence in a Castilian Town, 1600–1650.
The Sixteenth Century Journal. Letnik 35, številka 4, leto izdaje 2004. Str. 1079–
1097.
- Thompson, E.P. (2010): Navade, plebejska kultura in moralna ekonomija. Ljubljana,
Studia humanitatis.
- Tüchle, H. (1994): Zgodovina Cerkve. 3, Reformacija, protireformacija in katoliška
prenova: (1500–1715). Ljubljana, Družina.
- Van der Heijden, M. (2000): Women as Victims of Sexual and Domestic Violence in
Seventeenth-Century Holland: Criminal Cases of Rape, Incest, and Maltreatment in
Rotterdam and Delft. Journal of Social History. Letnik 33, številka 3, leto izdaje
2000. Str. 623–644.
- Vilfan, S. (1961): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica.
- Wiesner, M.E.: Women and Gender in Early Modern Europe. Second edition (2000).
Cambridge, Cambridge University Press.
- Zanini, A. (2009): Guziranje : dalla Schiavonia veneta all'Ongheria con le stampe dei
Remondini = Z Beneskega na Ogrsko s tiskovinami Remondini. Cormons, Centro di
catalogazione e restauro dei beni culturali.
- Zemon Davis N., Farge A. (1993): A History of Women in the West III. Renaissance
and Enlightenment Paradoxes. Cambridge (Massachusetts); London, The Belknap
Press of Harvard University Press.
- Zemon Davis, N (2009): Vrnitev Martina Guerra. Ljubljana, Studia humanitatis.

85
VIRI

- AST, ATTA, 201.1, 20: Archivio di Stato di Trieste, Archivio Torre Tasso Antico;
škatla 201.1, fascikel 20.
- AST, ATTA, 201.1, 23: Archivio di Stato di Trieste, Archivio Torre Tasso Antico;
škatla 201.1, fascikel 23.
- AST, ATTA, 201.1, 55: Archivio di Stato di Trieste, Archivio Torre Tasso Antico;
škatla 201.1, fascikel 55.
- AST, ATTA, 201.1, 57: Archivio di Stato di Trieste, Archivio Torre Tasso Antico;
škatla 201.1, fascikel 57.

86