Moj boj / Mein Kampf

Adolf Hitler

Dve knjigi, združeni v eni knjigi

Prva knjiga:
Obračun

Druga knjiga:
Nacionalsocialistično gibanje
Mavrica d.o.o., Celje
 Vsebina

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Uvod....................................................................................................9

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Posvetilo............................................................................................10

329.18(430) Prva knjiga

321.64(430) Obračun
HITLER, Adolf
Moj boj / Adolf Hitler ; [prevod Marjan Furlan]. - Celje : 1. poglavje: V hiši mojih staršev.....................................................13
Mavrica, 2006 2. poglavje: Dunajska leta učenja in trpljenja.................................27
3. poglavje: Splošna politična razmišljanja iz mojega
Prevod dela: Mein Kampf dunajskega obdobja....................................................69
4. poglavje: München....................................................................123
ISBN-10 961-6282-47-6 5. poglavje: Svetovna vojna..........................................................150
ISBN-13 978-961-6282-47-5 6. poglavje: Vojna propaganda .....................................................167
7. poglavje: Revolucija..................................................................177
229462784 8. poglavje: Začetek mojega političnega delovanja.......................195
9. poglavje: »Nemška delavska stranka«.......................................204
10. poglavje: Vzroki za zlom...........................................................211
11. poglavje: Ljudstvo in rasa........................................................263
12. poglavje: Prvo razvojno obdobje Nacionalsocialistične
 nemške delavske stranke......................304

Druga knjiga:
Nacionalsocialistično gibanje
1. poglavje: Svetovni nazor in stranka.......................341
2. poglavje: Država...................................................353
3. poglavje: Pripadnik države in državljan................399
4. poglavje: Osebnost in narodnjaška miselnost........403
5. poglavje: Svetovni nazor in organizacija ..............413
6. poglavje: Prvo obdobje boja - pomen govora........422
 1. poglavje: Spopad z rdečo fronto...........................................437
2. poglavje: Močni je najmogočnejši sam ................................462
3. poglavje: Temeljne misli o pomenu in organiziranosti SA......471
10.poglavje: Federalizem kot krinka.........................................503
11.poglavje: Propaganda in organizacija....................................524
12.poglavje: Vprašanje sindikatov.............................................540
13.poglavje: Nemška politika zavezništev po vojni....................550
14.poglavje: Usmeritev na Vzhod ali vzhodna politika................581
15.poglavje: Pravica do nujne obrambe ....................................606
Zaključna beseda........................................................................625
Uvod
Prvega aprila 1924 sem moral v skladu z izrečeno sodbo München-
skega Ljudskega sodišča začeti prestajati zaporno kazen v kraju
Landsberg am Lech.
S tem se mi je po več letih neprekinjenega dela ponudila priložnost,
da se lotim dela, h kateremu so me spodbujali številni somišljeniki in o
katerem sem bil sam prepričan, da bo pomembno za naše politično gi-
banje. Zato sem se odločil, da v dveh zvezkih pojasnim ne zgolj cilje na-
šega gibanja, ampak tudi pregled njegovega razvoja. Iz tega se bo
mogoče naučiti več kot iz vsake povsem doktrinarne razprave.
Pri tem sem imel tudi priložnost, da sem popisal predstavitev svo-
jega lastnega razvoja, kolikor je to potrebno za razumevanje tako pr-
vega kot drugega zvezka in za razbijanje nenehnega črnega opisovanja
moje osebnosti, ki seje pojavljalo v judovskem tisku.
S tem delom ne nagovarjamo ljudi, ki jim je naše gibanje tuje, ampak
tiste, ki se srčno zavzemajo zanj in ki stremijo k iskrenemu razumeva-
nju le-tega.
Vem, da ljudi težje pridobivamo na svojo stran s pisano besedo, kot
pa z govorjeno. Vem, da se vsako veliko gibanje na tej Zemlji za svojo
rast lahko zahvali velikim govorcem, in ne velikim piscem.
Kljub temu je treba za enakomerno in enovito zastopanost nekega
nauka položiti temelje, ki bodo večni. Pričujoča zvezka naj bosta te-
meljna kamna, kiju prilagam skupnim vrednotam.
Zapor v kraju
Landsberg am Lech
Pisec
9. novembra 1923 ob pol enih popoldne so v Münchnu pred zgradbo
Feldherrnhalle in na dvorišču nekdanjega vojnega ministrstva padli
naslednji možje, ki so zvesto verjeli v vnovično vstajenje svojega ljud-
stva:

Alfarth, Felix, trgovec, rojen 5. julija 1901 Bauriedl,

Andreas, klobučar, rojen 4. maja 1879 Casell, Theodor,
bančni uslužbenec, rojen 8. avgusta 1900 Ehrlich, Wilhelm,
bančni uslužbenec, rojen 19. avgusta 1894 Faust, Martin, Prva knjiga
bančni uslužbenec, rojen 27. januarja 1901 Hechenberger,
Anton, ključavničar, rojen 28. septembra 1902 Korner,
Oskar, trgovec, rojen 4. januarja 1875 Kuhn, Kari, plačilni
natakar, rojen 26. julija 1897 Laforce, Kari, študent, rojen
Obraču
28. oktobra 1904 Neubauer, Kurt, sluga, rojen 27. marca
1899 Pape, Claus von, trgovec, rojen 16. avgusta 1904
n
Pfordten, Theodor von der, svetnik Vrhovnega deželnega sodi-
šča, rojen 14. maja 1873
Rickmers, Joh., ritmojster a.D., rojen 7. maja 1881
Scheubner-Richter, Max Erwin von, dr. ing., rojen 9. januarja
1884
Stranskv, Lorenz Ritter von, inženir, rojen 14. marca 1899
Wolf, VVilhelm, trgovec, rojen 19. oktobra 1898

Tako imenovana nacionalna oblast je mrtve junake prikrajšala za

skupen grob.

Zato jim v znak spomina posvečam prvo knjigo tega dela, da bi kot
krvave priče trajno osvetljevali pot pristašem našega gibanja.

Landsberg a. L., v zaporu, 16. oktobra 1924

Adolf Hitler
 Prvo poglavje

V hiši mojih staršev

Danes se mi zdi srečno naključje, da mi je usoda za kraj mojega roj-

stva namenila prav Braunau ob reki Tnn. To mestece namreč leži tik ob
meji dveh nemških držav, za kateri smo si vsaj mi, mlajši ljudje, zasta-
vili kot svojo življenjsko nalogo, da z vsemi sredstvi dosežemo njuno
vnovično združitev!
Nemška Avstrija se mora spet vrniti v naročje svoje velike nemške
matere, vendar ne zaradi kakršnih koli ekonomskih računic. Ne, ne: tudi
če bi bila združitev v tem pogledu nepomembna, celo če bi bila
škodljiva, jo je treba kljub vsemu izpeljati. Enaka kri spada v skupno dr-
žavo. Nemški narod toliko časa, dokler svojih lastnih sinov ne bo zdru-
žil v skupni državi, nima moralne pravice za kolonialno politične
dejavnosti. Šele ko bo v mejah nove države prebival še zadnji Nemec in
ne bi bila zagotovljena njegova preskrba s hrano, se bo zaradi stiske last-
nega naroda pojavila moralna pravica do osvajanja tujega ozemlja in
posesti. Plug se bo potem spremenil v meč in iz solza vojne bodo za-
namci pridelovali svoj vsakdanji kruh. Zato se mi to malo obmejno
mesto zdi simbol velike naloge. V današnjih časih izstopa in nas opo-
zarja tudi v nekem drugem oziru. Pred več kot sto leti seje v tem skrom-
nem mestecu pripetil tragičen dogodek, kije prizadel vse Nemce in bo
vsaj v analih nemške zgodovine ostal zapisan za večno. V času največ-
jega ponižanja naše domovine je tamkaj zanjo padel v Nurnbergu rojeni
meščanski knjigarnar Johannes Balm, zakrknjen »nacionalist« in sov-

13
ražnik Francozov, kije svojo Nemčijo najgloblje ljubil tudi tedaj, ko ji
sreča ni bila naklonjena. Gospod Balm se je trmasto upiral in ni hotel
izdati sokrivcev, pravzaprav glavnih krivcev. Torej kot Leo Schlageter.
(Leta 1922 seje pridružil NSDAP. Med okupacijo Porurja seje s sabota-
žami upiral francoski zasedbi. Po izdaji so ga Francozi prijeli in obsodili na
smrt. Op. prev.) Tudi njega je, enako kot Balma, Francozom izdal pred-
stavnik oblasti. Ta žalostni sloves si je pridobil augsburški direktor po-
licije, ki je tako dajal zgled novodobnim nemškim oblastem v deželi
gospoda Severinga.
V tem, z žarki nemškega mučeništva pozlačenem mestecu ob reki
Inn, sta v osemdesetih letih minulega stoletja (19. stoletja, op. prev.) ži-
vela moja starša; po krvi Bavarca, po državljanstvu Avstrijca. Oče je bil
vesten uradnik, mati pa je gospodinjila in predvsem z veliko ljubeznijo
skrbela za nas otroke. Iz tistih časov se ne spominjam več prav veliko
stvari, ker je oče že po nekaj letih moral zapustiti obmejno mestece, ki
gaje medtem iskreno vzljubil, in seje podal navzdol ob Innu. Dobil je
novo zaposlitev v Passauu, tokrat torej v sami Nemčiji.
Službovanje avstrijskega carinskega uradnika je bilo takrat povezano
s pogostimi selitvami. Oče se je kmalu zatem moral preseliti v Linz,
kjer je končno dočakal upokojitev. Seveda to nikakor ni pomenilo, da
bo stari gospod zdaj zaživel spokojno. Kot sin ubožnega, neznatnega
kajžarja, je trpljenje izkusil že v svoji rodni hiši. Niti trinajst let še ni do-
polnil, ko je že zapustil rodno grudo, V Valdviertel. Povezal je popotno
culo in se odpravil po svetu s trebuhom za kruhom. Kljub odsvetovanju
»izkušenih« sovaščanov seje odpravil na Dunaj, da bi se izučil obrti. To
se je dogajalo v petdesetih letih minulega stoletja. Grenka odločitev, ki
gaje popeljala s tremi guldni v žepu na negotovo pot. Ko je dopolnil se-
demnajst let, je opravil vajeniški izpit, a to mu ni prineslo zadovoljstva.
Prej narobe. V dolgih mesecih stiske, večne revščine in tarnanja je v
njem dozorela trdna odločenost, da bo opustil rokodelstvo in postal
nekaj »več«. Ubogemu dečku seje na vasi zdelo, daje lahko vrhunec člo-
veških stremljenj duhovniški poklic, po bivanju v velikem mestu pa se
mu je močno razširilo obzorje in prepričanje bil, daje vreden poklica
državnega uradnika. Z vztrajnostjo človeka, ki seje po prestani revščini
in krivicah »postaral«, ko je bil še na pol otrok, je začel uresničevati
svojo novo odločitev - in postal je uradnik. Mislim, da mu je po skoraj
triindvajsetih letih uspelo doseči zastavljeni cilj. S tem je tudi izpolnil
zaobljubo, ki si jo je ubogi fante zadal nekoč, da se bo namreč vrnil v
svojo ljubljeno rodno vas šele, ko bo zares nekaj postal.
Tako je dosegel svoj cilj; toda v vasi se zdaj nihče več ni spominjal ma-
lega fanta, njemu samemu pa je vas postala tuja.
Ko se je pri šestinpetdesetih letih starosti končno upokojil, tega za-
služenega počitka noben dan ni znal preživeti v brezdelju. Na Zgornjem
Avstrijskem, v bližini trga Lambach, si je kupil majhno posest, ki jo je
pridno obdeloval in tako sklenil dolg in z delom obogaten življenjski
krog tam, kjer so ga začeli njegovi predniki.
V tistem času so me začeli prevzemati prvi vzori. Veliko tekanja v na-
ravi, dolga pot do šole in predvsem materina grenka zaskrbljenost za-
radi nadvse grobih mladcev so vplivali na to, da sem postal vse drugo
prej kot zapečkar. Čeprav si takrat nisem kdove kako resno belil glave s
svojim bodočim življenjskim poklicem, sem vedel, da mi očetov primer
življenja nikakor ni bil pri srcu. Mislim, da se je moj govorniški talent
že takrat pokazal v bolj ali manj gorečih govornih spopadih z mojimi to-
variši. Postal sem mali uporniški voditelj, ki se je takrat v šoli z lahkoto
in tudi dobro učil, sicer pa ni bil prav lahko obvladljiv. Ob prostem času
sem se učil zborovskega petja na koru lambachske cerkve, zato sem
imel izvrstno priložnost, da sem se pogosto opajal ob nadvse bleščečih
praznovanjih na cerkvenem posestvu. Kaj bi lahko bilo bolj naravno kot
to, da seje, podobno kot nekoč mojemu očetu vaški duhovnik, tudi meni
zazdel opat najvišji ideal, po katerem lahko človek hrepeni? Take misli
so se mi nekaj časa podile po glavi. Gospod oče pri svojem prepirljivem
sinu iz razumljivih razlogov ni znal ceniti njegove nagnjenosti h
govorništvu, da bi iz tega naredil koristne sklepe za prihodnost svojega
potomca, zato je jasno, da ni bil razumevajoč za njegova razmišljanja v
tej smeri. Le z zaskrbljenostjo je spremljal to razdvojenost narave.
14 15
 Dejansko seje koprnenje po tem poklicu prav kmalu razblinilo, da bi
odstopilo prostor upanjem, ki so bolj ustrezala mojemu temperamentu.
Ko sem brskal po očetovi knjižnici, sem naletel na različne knjige o voj-
nah, med drugim tudi na poljudno izdajo o nemško-francoski vojni v
letih 1870/71. Dva zvezka ilustrirane revije iz tistih let sta postala moje
priljubljeno branje. Junaški boji so prav kmalu postali moje najgloblje
notranje doživetje. Od takrat sem se vedno bolj zanimal za vse, kar je
bilo kakor koli povezano z vojno ali vojaštvom.
Toda to bo za mene postalo pomembno tudi zaradi nečesa drugega.
Prvikrat se mi je, čeprav še nejasno, zastavilo vprašanje, če je in kakšna
je razlika med Nemci, ki so bili te bitke, in drugimi Nemci? Zakaj ni bila
v vojni tudi Avstrija, zakaj se ni bojeval moj oče in tudi številni drugi?
Ali mi nismo enaki kot vsi drugi Nemci?
Ali ne spadamo vsi skupaj? Ta problem mi je takrat prvič zavrtal po
mojih malih možganih. Z občutkom notranje zavisti sem poslušal odgo-
vor na previdno zastavljeno vprašanje: nima vsak Nemec sreče, da bi
živel v Bismarckovem Reichu.
Tega nisem mogel doumeti.
Moral bi oditi študirat.
Zaradi moje osebe in predvsem zaradi mojega temperamenta je oče
sklepal, da bo humanistična gimnazija pomenila protislovje moji nadar-
jenosti. Zdelo se mu je, da mi bo realka bolj ustrezala. Njegovo mnenje
pri tem je posebej podkrepila moja nadarjenost za risanje. Bilje prepri-
čan, da ta predmet v avstrijskih gimnazijah močno zapostavljajo. Morda
je tudi njegova težka življenjska pot vplivala, daje bil humanističen štu-
dij v njegovih očeh manj praktičen in gaje zato manj cenil. V osnovi pa
je seveda menil, da naj tako kot on sam, tudi njegov sin postane državni
uradnik. Mora postati. Zaradi njegove bridke mladosti se mu je zdelo,
da je vse, kar je dosegel, še mnogo večje, saj je to dosegel izključno z
marljivostjo in železno voljo. To je bil ponos človeka, ki je naredil sa-
mega sebe. Ponos, ki gaje prepričal, daje hotel tudi svojega sina pripe-
ljati na enak, če bo le mogoče, še višji življenjski položaj. Toliko bolj, ker
bi z lastno marljivostjo svojemu otroku še olajšal doseganje cilja: pos-
tati nekdo.
Odklanjanje nečesa, kar je njemu nekoč postalo smisel celega življe-
nja, se mu je zdelo neverjetno. Očetova odločitev je bila zato preprosta,
odločna in jasna, v njegovih očeh tudi samoumevna. Konec koncev se
je njegovi ukazovalni naturi, ki jo je oblikovala borba za obstoj skozi
vse njegovo življenje, zdelo povsem neznosno, da bi v taki zadevi zad-
njo besedo prepustil neizkušenemu in s tem tudi neodgovornemu
otroku. To bi pomenilo tudi veliko in prevratniško pomanjkljivost v oče-
tovski avtoriteti ter odgovornosti za poznejše življenje njegovega otroka
in se nikakor ne bi ujemalo z njegovim dojemanjem izpolnjevanja dolž-
nosti.
In vendar se je zgodilo drugače.
Imel sem komaj enajst let in sem bil prisiljen, da sem se prvikrat po-
stavil v opozicijo. Najsi je bil oče še tako trd in odločen pri uresničeva-
nju svojih načrtov in namenov, njegov sin je bil enako trmast in
uporniški pri odklanjanju očetovih zamisli, ki mu niso ali so mu le delno
ustrezale.
Nisem hotel postati uradnik.
Ne prigovarjanje ne »resna« svarila niso pomagala streti mojega upor-
ništva. Nisem hotel postati uradnik, ne in še enkrat ne. Vsi poskusi, da
bi mi z opisovanjem očetovega življenja prebudili veselje ali ljubezen
do tega poklica, so imeli prav nasproten učinek. Ob misli, da bi kot ujet-
nik moral čepeti v neki pisarni, mi je postajalo slabo. Ne bi mogel biti
gospodar svojega časa, izpolnjeval bi neke obrazce, v katere bi stlačil vse
svoje življenje.
Le kakšne misli so se ob tem porajale fantu, ki je bil res vse kaj dru-
gega, samo ne »priden« v smislu podeželskega načina življenja. Zaradi
smešno lahkega učenja v šoli mi je ostajalo toliko prostega časa, da me
je več videlo sonce kot moja soba. Ko danes moji politični nasprotniki
z ljubečo pozornostjo preučujejo moje življenje tja do obdobja mladost-
16 17
nika, da bi končno z olajšanjem ugotovili, kakšne neznosne norčije je ta
»Hitler« zganjal že v svojem otroštvu, potem se zahvaljujem nebesom,
da mi še zdaj sega spomin v tiste srečne čase. Polje in gozd sta bila takrat
bojno polje, na katerem so se razjasnjevala vedno prisotna »nasprotja«.
Tudi obiskovanje realke tega toka ni moglo zadržati.
Zdaj seje bilo seveda treba spopasti z nekim drugim nasprotjem.
Dokler seje očetova namera, da bo iz mene naredil državnega urad-
nika, soočala samo z mojim načelnim nasprotovanjem uradniškemu po-
klicu, sem konflikt lahko prenašal. Svoje notranje nazore sem lahko
zadrževal v sebi, saj mi ni bilo treba vedno takoj ugovarjati. Zadoščala
mi je moja trdna odločenost, da nekoč pozneje ne bom postal uradnik;
to me je notranje povsem pomirilo. Vendar od te odločitve nikakor
nisem odstopal. Vprašanje seje zaostrilo, če sem očetovim nameram po
robu postavil svoje načrte. To seje zgodilo že, ko sem imel dvanajst let.
Kako je prišlo do tega, se danes niti sam ne spominjam več, toda nekega
dne mi je postalo jasno, da bom postal slikar, umetniški slikar. Moja
nadarjenost za risanje je bila nesporna, vendar je očetu celo služila kot
povod, da meje hotel poslati na realko, toda nikoli in nikdar mu ni pri-
šlo na misel, da bi mi omogočil izobrazbo v slikarstvu. Prav nasprotno.
Ko sem nato prvikrat, potem ko sem znova zavrnil očetovo priljubljeno
zamisel, na njegovo vprašanje, kaj vendar sploh hočem postati, bruhnil
na dan s svojim odločnim stališčem, je oče najprej začudeno obmolknil.
»Slikar? Umetniški slikar?«
Mislil je, da nisem čisto priseben. Morda se mu je zazdelo, da ni
dobro razumel ali da meje slabo slišal. Ko mu je vendar postalo jasno,
za kaj gre, in ko je začutil resnost moje trdne namere, seje temu z vso
odločnostjo svojega bitja uprl. Njegova odločitev je bila zelo preprosta,
pri čemer upoštevanje mojih resničnih nagnjenj sploh ni bilo vprašanje.
»Umetniški slikar? To pa ne, dokler sem jaz živ, nikoli!« Njegov sin,
kije po očetu podedoval različne lastnosti, med drugim tudi trmo, mu
je odgovoril podobno odločno, le da v povsem drugem smislu.
Tako sta obe strani vztrajali vsaka pri svojem. Oče seje oklepal svo-
jega »Nikoli!«, jaz pa sem zaostril svoj »Kljub temu.«
To seveda ni imelo prav razveseljivih posledic. Stari gospodje postal
zagrizen, jaz pa prav tako, čeprav sem ga imel zelo rad. Nobenega upa-
nja mi ni dajal, da se bom lahko kadarkoli izšolal za slikarja. Nato sem
naredil še korak naprej in razglasil, da se v tem primeru sploh ne bom
več učil. S takimi »pojasnili« sem seveda potegnil krajši konec, saj je
stari gospod začel brezobzirno uveljavljati svojo avtoriteto. Zato sem
raje obmolknil in svojo grožnjo začel uresničevati. Mislil sem, da bo
oče opazil izostanek uspeha v realki in da bo rad ali nerad vendarle po-
pustil in mi omogočil izpolnitev mojih sanj.
Ne vem, ali je bila ta računica pravilna. Najprej se je pokazal moj
očiten neuspeh v šoli. Naučil sem se vsega, kar meje veselilo, še pose-
bej snovi, ki bi mi lahko pozneje koristila pri slikanju. Vse, kar se mi je
s tega vidika zdelo nepomembno ali pa me ni zanimalo, sem popol-
noma sabotiral. Moja spričevala so bila zato glede na predmet in mojo
presojo o njegovi koristnosti polna ekstremnih ocen. Poleg »odlično« in
»prav dobro« so bile zapisane ocene »zadostno« in tudi »nezadostno«.
Daleč najboljše ocene sem dobival pri zemljepisu in še bolj pri svetovni
zgodovini. To sta bila moja najljubša predmeta, kjer sem prekašal ves
razred.
Ko po tolikem času kritično opazujem tista leta, vidim dve najpo-
membnejši in izstopajoči dejstvi:
Prvič: postal sem nacionalist.
Drugič: naučil sem se dojemati in razumeti zgodovino.
Stara Avstrija je bila »država narodov«.
Pripadnik Nemškega Reicha takrat v osnovi sploh ni mogel dojeti,
kakšen pomen ima to dejstvo v vsakdanjem življenju posameznika v tej
državi. Po zmagovitem pohodu nemške vojske v nemško-francoski vojni
so se ljudje postopoma odtujevali od nemštva v zamejstvu, nekateri ga
sploh niso več spoštovali niti ga niso hoteli poznati. Ljudje so posebej z
ozirom na nemške Avstrijce lahkomiselno enačili propadlo dinastijo
18 19
z ljudstvom, kije v jedru zdravo.
Nekaj jim ni bilo jasno: če v Avstriji Nemec ne bi bil še vedno najbolj
polnokrven, nikoli ne bi zmogel moči, da bi 52-milijonski državi vtisnil
tako močan pečat, da seje prav v Nemčiji porodilo zmotno mišljenje o
Avstriji kot nemški državi. Nesmisel z najtežjimi posledicami, a vendar
bleščeče spričevalo za deset milijonov Nemcev Vzhodne Marke (Ost-
mark). Le malo Nemcev iz Nemškega Reicha je vedelo kaj o večni za-
grizeni borbi za nemški jezik, nemško šolo in nemško bit. Šele danes,
ko je tudi mnogo milijonom ljudi našega ljudstva v Reichu vsiljena ta ža-
lostna stiska, ko pod tujim gospostvom sanjajo o skupni domovini in v
tem hrepenenju poskušajo zadržati vsaj pravico do materinščine, v šir-
šem krogu postaja razumljivo, kaj pomeni nujna borba za lastno narod-
nost. Zdaj bo morda ta ali oni znal izmeriti veličino nemštva v stari
Ostmarki. Ta je, opirajoč se zgolj nase, Reich stoletja dolgo varovala
najprej pred Vzhodom, da bi v uničujoči vojni obdržala meje nemško
govorečega prostora v času, ko se je Reich zanimal zgolj za svoje kolo-
nije, ni pa mu bilo mar za lastno meso in kri pred svojimi vrati.
Tako kot vedno in povsod, v vsaki bitki, so bili tudi v boju za jezik v
stari Avstriji trije sloji: borci, opazovalci ter izdajalci.
To sejanje seje začenjalo že v šoli. Nasploh je pri borbi za jezik zna-
čilno, da se njegovi valovi najbolj zaletavajo prav v šole, ki so valilnice
novih rodov. Borba se vodi za otroka, njemu je namenjen prvi poziv
tega spora:
»Nemški deček, ne pozabi, da si Nemec!« ter »Deklica, ne pozabi,
da boš postala nemška mati!«
Kdor pozna dušo mladine, bo lahko razumel, da prav njihova ušesa
najraje prisluhnejo takemu bojnemu klicu. Mladina zna na sto načinov
bojevati to bitko, po svoje in s svojimi orožji. Odklanja prepevanje tujih,
nenemških pesmi, toliko bolj spoštujejo nemške junake, kolikor bolj jim
jih kdo poskuša odtujevati; beliče, ki sijih odtrgajo od ust, namenijo za
borbo velikanov; nenemškemu učitelju znajo neverjetno pozorno pri-
sluhniti, obenem pa se mu ne uklonijo; ponosno nosijo obeležja svo-
jega ljudstva, čeprav jih zaradi tega kaznujejo ali celo tepejo. Naša
mladina je verna pomanjšana zrcalna slika velikanov našega ljudstva, le
da je pogosto bolj iskrena in zavedna.
Tudi sam sem že v razmeroma zgodnji mladosti imel priložnost so-
delovati v takem narodnostnem boju v stari Avstriji. Takrat smo zbirali
prispevke za Južno Marko (Sudmark, Južna Štajerska, op. prev.) in za
šolsko društvo, svojo pripadnost smo poudarjali s plavicami in črno-
rdeče-zlatimi barvami, pozdravljali smo s »Heil«, namesto cesarske
pesmi smo raje prepevali »Nemčija čez vse« (»Deutschland iiber alles«),
čeprav so nas zaradi tega svarili in kaznovali. Mladec se je tako poli-
tično izobraževal v času, ko pripadnik tako imenovane nacionalne dr-
žave od svojega ljudstva pozna komaj kaj več kot lasten jezik. Samo po
sebi se razume, da jaz že takrat nisem spadal med opazovalce. Hitro
sem postal »nemški nacionalist«, kar vsekakor ni enako današnjemu
pojmovanju naše stranke.
Takšno razmišljanje se je pri meni zelo hitro razvijalo in napredo-
valo, tako da sem že s petnajstimi leti znal razlikovati med dinastičnim
»patriotizmom« in ljudskim »nacionalizmom«; in že takrat sem bolje po-
znal slednjega.
Kdor se ni nikoli potrudil in preučil notranjih razmerij v habsburški
monarhiji, si takega procesa morda ne bo znal razložiti. Že samo pou-
čevanje svetovne zgodovine v tej državi je moralo pomeniti zasejano
seme takega razvoja, saj se posebej o avstrijski zgodovini piše in govori
v zelo skromnem obsegu. Usoda te države je tako zelo povezana z življe-
njem in rastjo celotnega nemštva, da si ločevanja zgodovine na nemško
in avstrijsko sploh ni mogoče zamisliti. Da, šele ko se je Nemčija za-
čela deliti na dve področji oblasti, je prav ta delitev postala nemška zgo-
dovina.
Na Dunaju shranjene cesarske insignije nekdanje reichovske veličast-
nosti sijejo kot prekrasne čarovnije ter učinkujejo še vedno kot povezo-
valno tkivo večne skupnosti.
Elementarni krik nemško avstrijskega ljudstva v času, ko je propa-
dala habsburška država in je prihajalo do združevanja z nemško ma-
tico, je bil le znak globoko v srcu vsega ljudstva prikritega občutka
20 21
hrepenenja po tej vrnitvi v nikoli pozabljeno očetnjavo. Tega odziva se
ne da pojasniti drugače kot s tem, daje bila zgodovinska vzgoja vsakega
posameznega nemškega Avstrijca temeljni vzrok za omenjeno hrepene-
nje. V njej je vodnjak, ki nikoli ne presahne; ki se posebej v časih po-
zabe, ne meneč se za trenutno dobro življenje, prebudi kot tihi
opominjevalec in nam vedno znova s spomini iz preteklosti šepeta o
novi prihodnosti.
Pouk zgodovine v tako imenovanih srednjih šolah je seveda še danes
zelo slab. Le malo učiteljev razume, da prav učenje zgodovine nikoli in
nikdar ne sme biti samo učenje na pamet, suhoparno navajanje dogod-
kov in datumov; da ne gre za to, da bo mladec natančno vedel, kje in
kdaj se je bila kakšna bitka, se rodil ta ali oni junak ali celo to, kate-
remu bolj ali manj nepomembnemu monarhu so na glavo posadili
krono njegovih prednikov. Ne, to prav res ni bistveno.
Učenje zgodovine pomeni iskanje in odkrivanje sil, ki kot vzroki pri-
vedejo do dejanj, katere nato mi pred svojimi očmi vidimo kot zgodo-
vinske dogodke.
Umetnost branja in učenja je tudi v tem primeru taka: zapomni si bi-
stveno, pozabi, kar je nebistveno.
Morda je bilo za vse moje poznejše življenje odločilno, da sem po
srečnem naključju prav za zgodovino imel učitelja, ki je kot eden redkih
razumel, da je tako pri učenju kot pri preverjanju znanja to najpo-
membnejši vidik. Moj takratni profesor dr. Leopold Potsch na realki v
Linzu je dobesedno idealno poosebljal to zahtevo. Stari gospod, kije bil
dobrodušen, a obenem tudi odločen, nas je s svojimi odličnimi preda-
vanji prikoval na stole, povsem smo se vživeli v pripoved. Še danes se s
tihim ganotjem spominjam sivolasega gospoda, ob čigar ognjevitem pri-
povedovanju smo včasih pozabili na sedanjost, ko nas je kot čarovnik
ponesel v preteklost in nam iz meglic suhoparne tisočletne preteklosti
pričaral živo resničnost. Takrat smo ostrmeli, od navdušenja smo žareli,
njegovo pripovedovanje nas je večkrat ganilo do solz.
Še toliko bolj sem bil srečen, ker je ta učitelj znal iz sedanjosti osvet-
liti preteklost, iz preteklosti pa je znal sklepati, kakšne bodo posledice
za sedanjost. Tako je bolj kot kdorkoli drug razumel vsakdanje prob-
leme, ki so nas takrat spravljali ob sapo. Naš majhen nacionalni fanati-
zem je uporabil kot vzgojno sredstvo, tako daje več kot enkrat apeliral
na občutek narodove časti in med nami pobalini samo s tem znal hitreje
napraviti red, kot bi bilo to sicer mogoče z drugimi sredstvi.
Zaradi tega učitelja je bila zgodovina moj najljubši predmet.
Razume se, da sem že takrat, neodvisno od njegove volje, postal mlad
revolucionar.
Le kdo bi pod vodstvom takega učitelja preučeval nemško zgodovino,
na da bi pri tem zasovražil državo, kije zaradi njene vladajoče gosposke
tako nezdravo vplivala na narodovo usodo?
Kdo bi še lahko ostal zvest cesarju v taki dinastiji, ki je zaradi lastnih
ozkih koristi tako v preteklosti kot sedanjosti vedno znova izdajala in-
terese nemškega ljudstva?
Saj smo že kot mladci morali spoznati, da avstrijska država do nas
Nemcev ni kazala nobene ljubezni, sploh je ni mogla imeti.
Zgodovinsko spoznanje delovanja habsburške dinastije so podpirale
tudi vsakodnevne izkušnje. Na severu in jugu države seje v meso našega
naroda zajedal strup tujih ljudstev in celo Dunaj je očitno postajal
vedno bolj nenemško mesto. Vladarska hiša je postajala vse bolj češka,
kjer je bilo to le mogoče. Pest boginje večne pravice in neizprosnega
maščevanja je zato prav s tistimi kroglami, ki jih je sam pomagal vli-
vati, pokosila smrtnega sovražnika avstrijskega nemštva, nadvojvodo
Franca Ferdinanda. Prav on je bil od zgoraj navzdol glavni pokrovitelj
slovanizacije v Avstriji.
Velikanska so bila bremena, ki so jih naložili nemškemu ljudstvu, ne-
zaslišano visoke žrtve v davkih in krvi, a je kljub temu vsak, ki ni bil po-
polnoma slep, spoznal, daje vse zaman. Ob tem nas je najbolj bolelo, da
so ves ta sistem moralno podpirali v povezavi z Nemčijo, s čimer so k
počasnemu iztrebljanju nemštva v stari monarhiji v določeni meri pri-
pomogli tudi iz same Nemčije. Habsburško licemerje, s katerim so nav-
zven znali vzbujati vtis, kot da je Avstrija še vedno nemška država, je
sovraštvo do teh vladarjev stopnjevalo do odločnega odpora in hkrat-
22 23
nega zaničevanja.
Le v samem Reichu tedanji samozvani »poklicani« o tem že takrat
niso vedeli ničesar. Kot bi jih udarila slepota, so blodili ob truplu in si
domišljali, da ob znakih razkroja celo odkrivajo znamenja »novega« ži-
vljenja.
V nesrečni povezavi mladega Reicha z navidezno avstrijsko državo je
ležalo seme poznejše svetovne vojne, pa tudi njenega propada.
V nadaljevanju te knjige se bom moral še podrobneje posvetiti temu
problemu. Za zdaj bo zadoščalo, da povem, kako sem že v zgodnji mla-
dosti spoznal nekaj, kar se je pozneje v meni le potrjevalo in še poglo-
bilo:
Za obstoj nemštvaje bil nujen propad Avstrije in treba je bilo prenehati
enačili narodno pripadnost z dinasličnim patriotizmom. Poleg tega sem bil
trdno prepričan, da so za nesrečo nemškega ljudstva krivi predvsem Hab-
sburžani.
Zaradi tega spoznanja sem že tedaj sklenil, da bom vroče ljubil svojo
nemško avstrijsko domovino ter globoko sovražil avstrijsko državo.
Način zgodovinskega razmišljanja, ki sem se ga naučil v šoli, sem v
naslednjih letih v celoti zadržal. Svetovna zgodovina mi je vedno bolj
pomenila neizčrpen vir za razumevanje zgodovinskega ravnanja v se-
danjosti, torej za politiko. Pri tem seje nočem »učiti«, ampak naj me ona
poučuje.
Tako sem zgodaj postal politični »revolucionar«, ne dosti pozneje
tudi umetniški.
V glavnem mestu dežele Zgornje Avstrije je takrat delovalo razme-
roma dobro gledališče. Imelo je precej pester spored. Ko sem imel dva-
najst let, sem prvikrat gledal predstavo »Wilhelm Teli«, nekaj mesecev
pozneje pa svojo prvo opero, »Lohengrin«. Gledališče meje osvojilo z
enim zamahom. Moje mladostno navdušenje nad mojstrom iz Bayre-
utha je bilo brezmejno. Vedno znova so me privlačila njegova dela in
danes občutim kot posebno srečo, da sem zaradi skromnosti podežel-
skih predstav pozneje lahko opazoval stopnjevanje umetniških dosež-
kov.
Vse to je v meni še posebej potem, ko so bila za mano tista neumna
leta (to obdobje mi je povzročilo precej bolečin), utrdilo globoko notra-
nje nasprotovanje poklicu, kakršnega je zame izbral oče. Vse bolj sem
bil prepričan, da kot uradnik ne bi nikoli mogel biti srečen. Odkar so
mojo nadarjenost za risanje spoznali tudi na realki, sem bil še toliko
bolj odločen.
Ne prošnje ne grožnje pri tem niso mogle več ničesar spremeniti.
Hotel sem postati slikar in nobena sila na svetu me ni mogla prisiliti,
da bi postal uradnik.
Zanimivo je, da seje v meni z leti vedno bolj prebujalo zanimanje za
arhitekturo.
Takrat sem menil, da gre za samoumevno dopolnjevanje mojih sli-
karskih sposobnosti in sem se notranje veselil razširitve svojih umetniš-
kih okvirov.
Niti slutil nisem, da se bo moje življenje nekoč zasukalo povsem dru-
gače.
O vprašanju mojega poklica pa je odločitev vendarle padla hitreje,
kot sem smel pričakovati.
Pri svojih trinajstih letih sem nenadoma izgubil očeta. Sicer krepkega
gospoda je zadela kap in na boleč način prekinila njegovo zemeljsko
potovanje. Družina je ob tej izgubi globoko žalovala. Takrat seje zdelo,
da ni uspel v tistem, za kar si je najbolj goreče prizadeval: da bi svojega
sina obvaroval pred podobnimi grenkimi življenjskimi preizkušnjami, ki
jih je moral sam prestati, in mu pomagal pri ustvarjanju boljše eksis-
tence. On sam je, čeprav nezavedno, zasejal seme za prihodnost, ki je
takrat ne on in ne jaz nisva razumela.
Na začetku se ni zdelo, da bi se karkoli spremenilo.
24 25
 Materi seje zdelo, daje v skladu z očetovimi željami njena dolžnost
nadaljevati moje šolanje, torej da naj dokončam študij za uradniško ka-
riero. Sam sem bil bolj kot kdajkoli odločen, da pod nobenim pogojem
ne bom postal uradnik. Ko se je srednja šola v učni snovi in izobraže-
vanju vse bolj oddaljevala od mojega ideala, sem notranje postajal vse
bolj ravnodušen. Takrat mi je nenadoma na pomoč prišla bolezen in v
nekaj tednih odločila o moji usodi ter nenehnih sporih v očetovi hiši.
Zdravnik je zaradi hude pljučne bolezni materi odsvetoval, da bi po-
zneje kdaj delal v pisarni. Tudi šolanje v realki sem moral prekiniti za
najmanj eno leto. Po čemer sem na tiho tako dolgo hrepenel, zaradi
česar sem se vedno prepiral, seje zaradi tega dogodka na mah uresni-
čilo.
Pod vtisom moje bolezni je mati končno popustila in mi pozneje do-
volila izstop iz realke in šolanje na akademiji.
To so bili najsrečnejši dnevi, zdeli so se mi kot lepe sanje. In v resnici
so tudi bile sanje; dve leti zatem mi je umrla mati in vsi lepi načrti so
se razblinili.
Končala se je njena dolgotrajna in bolečin polna bolezen, za katero
se je že od začetka zdelo, daje malo upanja na ozdravitev. Kljub temu
meje ta izguba izredno prizadela. Očeta sem sicer spoštoval, mater pa
sem ljubil.
Stiska in trda resničnost sta me prisilili, da sem moral hitro ukrepati.
Skromni očetovi prihranki so zaradi materine hude bolezni povečini
skopneli. Dodeljena pokojnina po materi ni zadoščala za preživetje in
tako sem bil prepuščen sam sebi, da si zaslužim vsakodnevni kruh.
Z neomajno voljo v srcu sem se s kovčkom, polnim oblačil in perila,
odpravil na Dunaj. Kar je uspelo očetu pred petdesetimi leti, sem upal,
da bom tudi jaz iztrgal usodi: tudi jaz sem hotel postati »nekaj«, vseka-
kor in na noben način pa ne - uradnik.
2. poglavje
Dunajska leta učenja in trpljenja
Ko mi je umrla mati, je usoda v nekem oziru že nekaj odločila.
Med materinimi zadnjimi meseci bolezni sem odpotoval na Dunaj,
da bi delal sprejemni izpit za akademijo. Na pot sem se odpravil z de-
belim kupom risb, prepričan, da bom z lahkoto opravil izpit. Na realki
sem bil daleč najboljši risar v svojem razredu; od tedaj se je ta moja
sposobnost še izjemno razvila, tako da mi je zadovoljstvo s samim seboj
vlivalo ponos in upanje na uspeh pri izpitu.
Včasih meje zmotilo le nekaj: moja nadarjenost za risanje je preka-
šala slikarsko nadarjenost, posebej na vseh področjih arhitekture. Prav
tako se je vse bolj povečevalo moje zanimanje za arhitekturo. To se je
okrepilo, ko sem še ne šestnajstletnik smel za dva tedna obiskati Dunaj.
Tja sem odpotoval, da bi preučeval slikarsko galerijo v dvornem mu-
zeju, vendar so se mi oči prikovale skoraj izključno na sam muzej. Od
ranega jutra do poznega večera sem letal od ene znamenitosti do druge,
toda v prvi vrsti so me zanimale zgolj zgradbe. Cele ure sem se lahko
vrtel okoli Opere, ure dolgo sem lahko občudoval Parlament; cela Ring-
strasse je name delovala kot čarovnija iz Tisoč in ene noči.
Zdaj sem bil torej drugič v tem lepem mestu in nestrpno, a tudi s po-
nosnim prepričanjem sem pričakoval izid mojega sprejemnega izpita. O
uspehu sem bil tako prepričan, da meje zavrnitev zadela kot strela z jas-
nega. In vendar se je zgodilo tako. Ko sem rektorja prosil, da mi po-
jasni razloge, zakaj me niso sprejeli v splošno slikarsko šolo akademije,
mi je gospod zagotovil, daje iz risb, ki sem jih prinesel s seboj, jasno raz-
vidno, da nisem nadarjen za slikarja in daje moje področje arhitektura.
Menil je, da zame nikakor ni primerna slikarska šola, ampak arhitektura
26 27
na akademiji. Kar ni mogel razumeti, da do tedaj nisem obiskoval no-
bene gradbene šole ali pouka arhitekture.
Pobito sem odšel iz hanzeatskega veličastnega poslopja na Schiller-
jevem trgu (Schillerplatz), prvikrat v svojem mladem življenju sem bil
sam v sebi razklan. To. kar sem pravkar slišal o svojih sposobnostih, se
mi je zdelo kot jarek blisk, ki mi je razkril razdvojenost, zaradi katere
sem že dolgo trpel in o kateri si nisem bil na jasnem, zakaj in čemu je
tako.
Po nekaj dnevih mi je postalo jasno, da bom nekoč postal gradbe-
nik.
Seveda je bila pot do tja nezaslišano težavna; vse, kar sem do tedaj
zaradi svoje kljubovalnosti zamudil v realki, se mi je grenko maščevalo.
Obiskovanje arhitekture na akademiji je bilo odvisno od obiskovanja
gradbene tehnične šole, vpis na to pa so pogojevali z opravljeno ma-
turo na srednji šoli. Ničesar od tega nisem imel. Po vseh človeških me-
rilih doseganje mojih sanj o umetniku torej ni več bilo možno.
Ko sem se zdaj po materini smrti odpravil tretjič na Dunaj, tokrat za
veliko let, sta se mi povrnila mir in odločenost. Spet me je prežemala
nekdanja kljubovalnost in pred seboj sem jasno videl svoj cilj. Hotel
sem postati gradbeni inženir, odpori na poti niso postavljeni zato, da bi
pred njimi kapitulirali, ampak da jih zlomimo. Te odpore sem hotel zlo-
miti, pri čemer sem imel pred očmi svojega očeta, ki seje iz revne čev-
ljarske podeželske družine povzpel do državnega uradnika. Moja
podlaga je bila zdaj že boljša, možnosti za boj pa lažje. Kar se mi je ta-
krat zdelo neizprosna usoda, danes hvalim kot modrost Božje previd-
nosti. Medtem ko meje boginja revščine objemala s svojimi rokami in
mi grozila, da me bo pokončala, je v meni naraščala volja po uporu, ki
je na koncu zmagala.
Takratnemu času se zahvaljujem, da sem postal trd in znam biti trd.
Še bolj sem mu hvaležen, ker meje iztrgal puhlosti udobnega življenja,
da je materinega sinka potegnil iz mehke pernice in mu dodelil novo
mater, mater skrb, ki je upornika vrgla v svet bede in uboštva in mu ga
pokazala takšnega, za kakršnega se bo pozneje boril.
-#!H
Takrat sem se tudi zavedel dveh nevarnosti, ki ju prej nisem poznal
niti po imenu, še manj pa sem slutil njun strašen pomen za obstoj nem-
škega ljudstva.
Dunaj, mesto, ki mnogim predstavlja pojem nedolžne veselosti, praz-
ničen prostor zadovoljnih ljudi, je žal za mene le živ spomin na žalostno
obdobje mojega življenja.
To mesto v meni še danes prebudi le žalostne spomine. Tu sem pre-
bil pet let v bedi in uboštvu. Pet let, ko sem si najprej kot pomožni de-
lavec, nato pa kot navaden pleskar moral služiti kruh; skromno
odmerjen kruh, ki ni nikdar zadoščal niti za potešitev navadne lakote.
Ta je bila takrat moja zvesta spremljevalka, edina stvar, ki me ni nikoli
zapustila in je z menoj dobesedno delila prav vse. Spremljala meje pri
nakupu vsake knjige, po obisku operne predstave me je lakota sprem-
ljala še kar nekaj dni. Bitka s tem neizprosnim prijateljem nikoli ni po-
jenjala. Kljub temu sem se takrat učil kot še nikoli prej. Poleg
arhitekture, redkih obiskov opere, zaradi katerih sem si moral kruh tr-
gati od ust, so bile moje edino veselje knjige.
Takrat sem neskončno veliko bral, temeljito bral. Ves svoj prosti čas
po končanem delu sem posvetil študiju. V nekaj letih sem si pridobil
podlago za znanje, ki mi omogoča živeti še danes.
In še marsikaj več.
Takrat sem se dokopal do svetovnega nazora, ki je postal granitna
podlaga za vse moje ravnanje. K tistemu, kar sem se takrat naučil, sem
moral dodati le še malo, spreminjati pa mi ni bilo treba ničesar.
Prav nasprotno.
Danes sem trdno prepričan, da se na splošno ustvarjalne zamisli po-
javijo že v mladosti, če sploh obstojajo. Razločujem med modrostjo sta-
rosti, katera je le posledica izkušenj iz minulih let in se odraža v večji
temeljitosti in previdnosti, ter genialnostjo mladosti, ki v neizčrpni plod-
nosti rojeva zamisli, kijih najprej ne more niti dobro obdelati, saj jih je
28 29
enostavno preveč. Mladost nam daje materiale za gradnjo in načrte, iz
katerih modrejša starost jemlje kamne in jih obdeluje ter vgrajuje, če
tako imenovana modrost starosti ni prej zadušila genialnosti mladosti.
Življenje, ki sem ga do tedaj živel v očetovi hiši, se ni v skoraj niče-
mer razlikovalo od življenja drugih. Vsak nov dan sem pričakoval brez-
skrbno, socialnega problema nisem poznal. V mladosti meje obkrožalo
majhno meščanstvo, torej svet, ki do navadnega fizičnega delavca nima
odnosa. Čeprav je na prvi pogled morda nenavadno, je razkorak prav
med tema dvema slojema, ki gospodarsko nista posebej blesteča, in fi-
zičnim delavcem pogosto globlji, kot bi si mislil. Vzrok za ta, recimo
skoraj sovražen pojav, tiči v strahu družbene skupine, ki seje prav pred
kratkim dvignila nad raven fizičnega delavca, da bi spet potonila nazaj
v star, nič kaj spoštovan stan ali da bi jo tudi samo prištevali k temu
stanu. Pri mnogih se poleg tega pojavlja odvraten spomin na bedno kul-
turno raven spodnjih družbenih razredov, pogosta grobost v medseboj-
nih odnosih, pri čemer lasten položaj v družbenem življenju, najsi je še
tako neznaten, povzroči, da postane vsak stik s premagano kulturno in
življenjsko stopnjo neznosna obremenitev.
Tako se pogosto dogaja, da v družbi višje stoječi bolj sproščeno pris-
topi do zadnjega sočloveka, kot se kakemu »povzpetnežu« to sploh zdi
mogoče.
Povzpetnež je namreč vsak, ki seje z lastnimi silami iz prejšnjega po-
ložaja povzpel na družbeni lestvici.
Toda na koncu se ta pogosto zelo trpek boj konča tako, da sočutje
odmre. Boleče plezanje navzgor ubije čustva do tistih, ki so zaostali v
bedi.
V tem pogledu je bila usoda z menoj prizanesljiva. S tem, ko me je
silila, da sem se vrnil v svet uboštva in negotovosti, katerega je moj oče
med svojim življenjem že zapustil, mi je z oči potegnila plašnice ome-
jene malomeščanske vzgoje. Šele tedaj sem začel spoznavati ljudi; nau-
čil sem se razlikovati med praznim bliščem ali brutalno zunanjostjo ter
notranjim bitjem.
Dunaj je po prelomu tisočletja že spadal med socialno najmanj
ugodna mesta.
Bleščeče bogastvo in odbijajoča revščina sta se ostro izmenjavala na
vsakem koraku. V mestnem središču in osrednjih četrtih si res lahko
začutil utrip 52-milijonskega Reicha z vsem zaskrbljujočim čarom več-
nacionalne države. Dvor je v svoji veličastnosti deloval kot magnet na
bogastvo in inteligenco ostale države. Temu je treba dodati še močno
centralizacijo habsburške monarhije.
To je bila edina možnost za vzdrževanje take skupnosti narodov. Po-
sledica tega je bila velika koncentracija visokih in najvišjih oblasti v
glavnem mestu in prestolnici.
Toda Dunaj ni bil le politično in duhovno, temveč tudi gospodarsko
središče stare podonavske monarhije. Nasproti množici visokih oficir-
jev, državnih uradnikov, umetnikov in učenjakov je stala še večja vojska
delavcev, bogastvu aristokracije in trgovine pa krvava revščina. Pred pa-
lačami na Ringstrasse so postopali tisoči brezposelnih, pod to »via tri-
umfalis« stare Avstrije pa so si v smrdljivih in temačnih kanalih streho
poiskali brezdomci.
V nobenem drugem nemškem mestu ni bilo mogoče bolje preučevati
socialnih problemov. Da ne bo pomote. To »preučevanje« ni možno z
vrha navzdol. Kdor se sam ne znajde v čeljustih te zverine, ne bo nikoli
spoznal ostrine njenih čekanov. V drugačnih razmerah lahko pride le do
površnega spoznavanja problematike ali do zlaganega sočutja. Oboje
ljudem lahko samo škodi. Prvo zato, ker ni mogoče prodreti v jedro
problema, drugo pa zato, ker se mu izogne. Ne vem, kaj je bolj škodljivo:
zanemarjanje socialne stiske, kakršno opažamo vsak dan pri večini ljudi,
ki jim je bila sreča naklonjena ali imajo tudi lastne zasluge za svoj
vzpon, ali pa tisto prav tako vzvišeno kot včasih netaktno in vsiljivo, a
vedno milostno podcenjevanje pri določenih moderno v suknjiče in
hlače oblečenih ženskah, ki »sočustvujejo z ljudstvom«. Ti ljudje vseka-
kor grešijo bolj, kot si v svojem neinstiktivnem razumevanju sploh lahko
30 31
domišljajo. Na njihovo začudenje je rezultat socialne nastrojenosti, ki
so jo sprožili oni sami, vedno enak ničli, pogosto se pojavlja tudi ogor-
čeno zavračanje. Seveda je to zanje dokaz nehvaležnosti ljudstva.
Taka socialna dejavnost nima s tem nikakršne zveze, predvsem pa ne
more pričakovali nobene zahvale, saj ne sme razdeljevati miloščine, ampak
ustvarjati pravice; kaj takega se tovrstnim umnim glavam le nerado po-
sveti.
Bilo mi je prihranjeno, da bi socialno vprašanje izkusil na tak način.
Ko me je potegnilo v vrtinec svojega trpljenja, ni bilo videti, da me je
povabilo k učenju, prej seje na meni hotelo preizkušati. Ni imelo zaslug
za to, daje poskusni zajček operacijo prestal in ozdravel.
Zdaj bom poskusil opisati vrsto svojih takratnih občutenj, vendar
vem, da to niti približno ne bo popoln zapis. Predstavil bom le najpo-
membnejše in zame najbolj pretresljive dogodke ter nekaj malega nau-
kov, ki sem jih že takrat dobil.
Takrat mi večinoma ni bilo težko poiskati dela, saj se nisem izučil
obrti in so me najemali kot tako imenovanega pomožnega delavca in
včasih sem si kruh služil s priložnostnimi deli.
Pri tem sem se postavil na stališče vseh tistih, ki si s stopal otresajo
prah Evrope in si zastavijo neizprosno namero po izgradnji nove eksis-
tence v novem svetu, za osvajanje nove domovine. Osvobojeni so vseh
dotedanjih hromečih predstav o poklicu in stanu, o okolju in tradiciji;
da bi nekaj zaslužili, izkoristijo vsako priložnost, ki se jim ponudi, po-
primejo za vsako delo in tako vedno bolj spoznavajo, da pošteno delo
nikoli ni sramotno, ne glede na to, kakšno je. Zato sem bil tudi jaz od-
ločen z obema nogama skočiti v novi svet in se pretolči skozenj.
Kmalu sem spoznal, da se vedno najde kakšno delo, a tudi to, da se
ga da enako hitro tudi izgubiti.
Negotovo služenje vsakodnevnega kruha se mi je prav kmalu razkrilo
kot ena najtežjih senčnih plati novega življenja.
»Izučenega« delavca ne bodo tako pogosto postavili na cesto, kot se
to dogaja neizučenemu, čeprav tudi on ni povsem varen pred tako
usodo. Namesto izgube vsakdanjega zaslužka zaradi pomanjkanja dela
se pri njem pač pojavi odpustitev ali njegova lastna stavka.
Tukaj se negotovost vsakdanjega zaslužka najbridkeje maščuje celot-
nemu gospodarstvu.
Kmečki fant, ki se odpravi v veliko mesto, kamor ga pritegnejo govo-
rice o bojda ali pa v resnici lažjem delu, krajšem delovniku, povečini pa
slepeče luči velemesta, je večinoma navajen na nek zanesljiv zaslužek.
Staro delo zapusti samo takrat, ko je novo že najmanj na vidiku. Konec
koncev zelo primanjkuje kmečkih rok, torej je dalj časa trajajoče po-
manjkanje dela malo verjetno. Napačno je razmišljanje, daje mlad kme-
čki fant, ki seje podal v velemesto, narejen iz slabšega testa kot tisti, ki
je ostal na kmetih. Ne, prav narobe: izkušnje kažejo, da so tisti, ki so se
podali na to pot, ponavadi narejeni iz najbolj zdrave in delovne snovi.
Med te »izseljence« ne smemo šteti samo onih, ki so se podali v Ame-
riko, ampak tudi mlad hlapec, ki se je odločil zapustiti rodno vas in se
preselil v tuje velemesto. Tudi on seje pripravljen spoprijeti z negotovo
usodo. Ko pride v veliko mesto, ima povečini v žepu nekaj denarja in
mu ni treba obupavati že prvega dne, če ne bo imel sreče in dalj časa ne
bo mogel najti dela. Slabše se mu bo godilo, če bo našel delo, a ga bo
kmalu zatem izgubil. Posebej pozimi je pogosto zelo težko, če ne že ne-
mogoče, najti novo delo. Prvih nekaj tednov še nekako gre. Prišlek pre-
jema iz blagajne njegovega sindikata podporo za brezposelne in se
preživlja, kakor pač ve in zna. Ko je porabil zadnji belič in zaradi daljše
brezposelnosti iz blagajne neha dobivati podporo, pa se začne velika
stiska. Zdaj se sestradan potika naokoli, zastavi ali proda še zadnje, kar
ima, obleka na telesu mu začne razpadati in človek tudi po zunanjosti
potone v okolje, v katerem se telesni nesreči pridruži še zastrupljanje
32 33
njegove duše. Če poleg tega ostane brez strehe nad glavo in se mu to pri-
meri (kar se pogosto dogaja) ravno pozimi, potem se je njegova stiska
zelo povečala. Nato končno spet najde delo. Toda igra se ponovi. V
drugo ga prizadene enako hudo, v tretje morda še huje in tako se počasi
navadi ravnodušneje prenašati večno negotovost. Končno se ponavlja-
nje spremeni v navado.
Sicer marljiv človek tako postane ravnodušen v dojemanju vsega ži-
vljenja in se polagoma spremeni v orodje tistih, ki ga izkoriščajo zaradi
svojih koristi. Ne po lastni krivdi je tolikokrat ostal brez dela, da mu
zdaj nenadoma ni več kaj dosti mar, tudi če ne gre več za pridobitev
njegovih ekonomskih pravic, ampak za uničevanje državnih, družbenih
ali splošnih kulturnih vrednot.
Tako dogajanje sem lahko na lastne oči opazoval v tisočih primerih.
Dalj ko sem gledal igro, tem bolj je v meni rasel odpor do milijonskega
mesta, ki je ljudi najprej pohlepno potegnilo vase, nato pa jih je groz-
ljivo zmlelo.
Ko so prispeli, so še vedno pripadali svojemu narodu; če so ostali, so
bili za narod izgubljeni.
Življenje v velikanskem mestu je tudi mene premetavalo in na svoji
koži sem izkusil delovanje take usode in njene vplive na dušo. Opazil
sem še nekaj: hitro menjavanje zaposlitve in brezposelnosti ter narobe
ter s tem povezani nenehni valovi prihodkov in izdatkov pri mnogih lju-
deh za vedno uničijo občutek za varčnost kot tudi za pametno življenj-
sko opredelitev. Telo se očitno počasi privadi na to, da v dobrih časih
zajema s polno žlico, v slabih pa strada. Da, lakota preprečuje vsako
razumno porazdelitev prihodkov v časih boljšega zaslužka. Trpinu se
kot v prividu fate morgane prikazujejo prizori sitih in zadovoljnih ljudi,
nakar se te sanje stopnjujejo do takega hrepenenja, da človek več ne
zmore samoomejevanja, ko se mu povečajo prihodki. Zato se dogaja, da
takoj po prvi naslednji plači pozabi na pametno porazdelitev denarja in
začne razmetavati nerazumno na široko, s polno žlico zajema dan. To
postavi na glavo skromen družinski tedenski proračun, ker tudi tukaj
izostane pametna porazdelitev denarja; z zaslužkom najprej shaja pet
namesto sedem dni, nato samo še tri dni, in končno mu zadošča samo
še za en dan. Prav na koncu požene svoj zaslužek v eni sami noči.
Pogosto ga doma čakajo žena in otroci. Včasih se tudi oni nalezejo
takega načina življenja, posebej, kadar je moški dober z njimi, če jih po
svoje celo ljubi. Takrat se tedenska plača s skupnimi močmi porazgubi
v dveh do treh dneh; dokler je kaj denarja, jedo in pijejo, zadnje dni v
tednu pa skupaj prestradajo. Žena se nato poda k sosedi in znancem, si
izposodi nekaj malega, malo se zadolži pri kramarju in se tako poskuša
prebiti skozi zoprne zadnje dneve v tednu. Opoldne posedejo vsi skupaj
okoli napol praznih skled, včasih tudi čisto praznih, in čakajo naslednji
plačilni dan, se pogovarjajo o njem, delajo načrte in medtem ko
stradajo, že spet sanjajo o prihajajoči sreči.
In tako se otroci že v svojem zgodnjem otroštvu seznanijo s takim
uboštvom.
Slabo pa se konča, kadar moški že na začetku začne ubirati svoja
pota in se žena, prav zavoljo otrok, temu zoperstavi. Takrat se začnejo
nesoglasja in prepiri in bolj ko se mož ženi odtujuje, bolj se približuje
alkoholu. Zdaj se ga napije že vsako soboto, žena pa se zaradi ohrani-
tvenega nagona sebe in svojih otrok bori za vsak groš, ki mu ga mora iz-
trgati povečini, ko se možak odpravi iz tovarne naravnost v beznico. Ko
se mož v nedeljo ali celo v ponedeljek končno vrne domov, je pijan in
nasilen, toda vedno brez prebite pare v žepu in tedaj se odigravajo pri-
zori, da se jih Bog usmili.
Vse opisano sem stokrat opazoval in doživljal tudi sam, na začetku z
odporom ali tudi z ogorčenjem, da bi na koncu dojel vso tragiko tega
trpljenja in dojel globlje vzroke. Nesrečne žrtve slabih razmer.
Stanovanjske razmere v tistih časih so bile še skoraj bolj žalostne.
Uboštvo v stanovanju pomožnega delavca na Dunaju je bilo strašno. Se
danes me spreletava groza, če se spomnim na te obupne luknje, ma-
sovna prebivališča, temačne slike nesnage in odvratne umazanije.
Kaj bo nekoč nastalo in bo moralo nastati iz tega, ko se bodo iz teh
bednih lukenj vsuli tokovi človeških sužnjev na nepremišljen svet in
ljudi!
34 35
 Kajti ta drugi svet je zares nepremišljen.
Nepremišljeno drvi naprej in v pomanjkanju občutka niti ne sluti, da
bo usoda prej ali slej posegla po maščevanju, če je ljudje ne bodo pra-
vočasno umirili.
Kako sem danes hvaležen Božji previdnosti, ki mi je omogočila obis-
kovati to šolo. V njej nisem več mogel sabotirati, če mi kaj ni bilo všeč.
Vzgoja je bila hitra in temeljita.
Če tiste čase nisem hotel obupati nad ljudmi iz svoje okolice, sem se
moral naučiti razlikovati med njihovo zunanjostjo in življenjem ter
vzroki za tak razvoj. Potem iz vse nesreče in tarnanja, iz nesnage in vi-
deza zunanjega propada niso več rasli ljudje, ampak žalostni izidi žalost-
nih zakonov. Težavnost lastnega, nelahkega življenjskega boja me je
obvarovala, da v tarnajoči sentimentalnosti nisem kapituliral pred zavo-
ženimi končnimi proizvodi tega razvojnega procesa.
Ne, tako razumevanje ni pravilno.
Že takrat sem sprevidel, da bi do izboljšanja takih razmer pripeljala
lahko le dvojna pot:
Najgloblji občutek socialne odgovornosti za postavitev boljših temeljev
našega razvoja, skupaj z brutalno odločnostjo pri zatiranju nepoboljšljivih
izrodkov.
Enako kot narava ne posveča največje pozornosti ohranjanju obsto-
ječega, ampak vzgoji novega podmladka kot nosilcu vrste, gre tudi pri
ljudeh manj za umetno oplemenitenje obstoječega slabega, kar je pri
ljudeh v 99 odstotkih nemogoče, kot za to, da prihajajočemu razvoju že
na začetku zagotovimo bolj zdrave tirnice.
Že med dunajsko bitko za svojo eksistenco mi je postalo jasno,
da socialna dejavnost nikoli in nikdar ne sme videti svoje naloge v smeš-
nih kot tudi nesmiselnih podpornih traparijah, temveč v odstranjevanju tis-
tih osnovnih pomanjkljivosti v organiziranosti našega gospodarskega in
kulturnega življenja, katera lahko pripelje do izroditve ali ji vsaj utre pot.
Težavnost spopadanja z državi sovražnim zločinstvom ob uporabi
skrajnih in najbrutalnejših sredstev je prav posledica negotove presoje o
notranjih motivih ali vzrokih za nastajanje takih pojavov v današnjem
času.
Ta negotovost je še kako utemeljena zaradi občutka lastne krivde pri
takih tragedijah propadlosti; vendar le hromi vsako resno in trdno od-
ločenost ter s tem pripomore, da so celo najnujnejši ukrepi za samoo-
hranitev izvedeni neodločno, slabo in polovičarsko.
Šele ko se človek za nekaj časa iztrga sencam zavedanja o lastni od-
govornosti, pridobi poleg notranjega miru tudi zunanjo moč, da bru-
talno in brezobzirno izreze divje poganjke ter populi plevel.
Avstrijska država skorajda ni poznala socialnega pravosodja in zako-
nodaje, zato je bila tudi njena slabost celo pri zatiranju škodljivih izro-
ditev v nebo vpijoča.
Ne vem, kaj meje pravzaprav v tistih časih najbolj navdajalo z grozo:
gospodarska beda mojih sotovarišev, nravstvena in moralna grobost ali
nizka raven njihove duhovne kulture.
Kako pogosto naše meščanstvo v vsem svojem moralnem ogorčenju
vzkipi, če iz ust kakšnega ubogega potepuha zasliši, da mu je vseeno, če
je Nemec ali pa tudi ne, da se povsod počuti enako dobro, da le ima kaj
za preživljanje.
Tovrstno pomanjkanje »nacionalnega ponosa« nato glasno objoku-
jejo in izražajo gnus zaradi takih nazorov.
A kolikim seje ob tem porodilo vprašanje, kaj je pri njih samih vzrok
za boljše nazore?
Koliko ljudi sploh razume številne posamične spomine na velikost
domovine, naroda in naših dosežkov na kulturnem in umetniškem po-
dročju, kar nam v seštevku omogoča upravičen ponos, da smemo biti
pripadniki tako nadarjenega naroda?
Koliko jih sluti, da je ponos na domovino zelo odvisen od poznava-
nja njene veličine na vseh omenjenih področjih?
Ali krogi našega meščanstva razmišljajo, v kako smešnem obsegu
svojemu »ljudstvu« posredujejo te predpogoje za ponos na domovino?
36 37
 Ne smemo se izgovarjati, da »v drugih deželah ni nič drugače«, kajti
tamkajšnji delavec »kljub temu« ne zataji svojega ljudstvu. Čeprav bi
bilo res tako, to ne bi smelo opravičevati lastnih zamujenih priložnosti.
Vendar ni tako. Vse, kar pri nas označujemo kot »šovinistično« vzgojo
francoskega ljudstva, ni namreč nič drugega kot pretirano poudarjanje
veličine Francije na vseh področjih kulture, oziroma, kot rad pravi Fran-
coz, njene »civiliziranosti«. Mladega Francoza pač ne vzgajajo, da bi
bil objektiven, ampak da bi imel izredno subjektivne poglede, kadar gre
za vprašanja politične ali kulturne veličine njegove domovine.
Vzgoja se pri tem omejuje na splošne in prav posebej velike vidike,
kijih, če je treba, z nenehnim ponavljanjem vtisnejo v spomin in obču-
tenje vsega ljudstva.
Pri nas se poleg pregrešno negativnega opuščanja dejstev pojavlja še
rušenje tistega malega pozitivnega, česar seje posameznik na srečo nau-
čil v šoli. Podgane političnega zastrupljanja našega naroda še to malo
požrejo iz src in spomina širokih ljudskih mas, kolikor do tega ni prišlo
že prej zaradi uboštva in stisk. Predstavljajte si naslednje:
V kletnem stanovanju iz dveh temačnih sobic se stiska sedemčlan-
ska delavska družina. Recimo, daje med peterico otrok tudi otroček,
star komaj tri leta. V tem starostnem obdobju se v otrokov spomin za-
rišejo prvi vtisi o zunanjem svetu. Pri nadarjenih posameznikih se sle-
dovi teh vtisov obdržijo vse tja do pozne starosti. Tesen, prenapolnjen
prostor ne ustvarja ugodnih življenjskih razmer. Že samo zaradi takih
razmer pogosto prihaja do prepirov in nestrpnosti. Ljudje ne živijo drug
ob drugem, skoraj se gnetejo drug na drugem. Vsak, tudi najmanjši spor,
ki ga v prostornem stanovanju rešimo z začasnim umikom v drug pro-
stor, se v takih razmerah razraste v odvraten prepir. Pri otrocih je stvar
še znosna; oni se itak nenehno prepirajo, a zamere hitro in temeljito
pozabijo. Kadar pa se spor vname med staršema in se to dogaja skoraj
vsak dan, pri čemer grobosti ne skrivata, potem se bodo vplivi takega
»poučevanja«, čeprav počasi, začeli kazati na otrocih. Kakšni bodo, če
se spori sprevržejo v grobosti očeta do matere, nasilje v pijanem stanju,
si človek, ki takega okolja ne pozna, le težko predstavlja. Pri šestih letih
mali, pomilovanja vreden otrok, sluti reči, zaradi katerih groza sprele-
tava celo odrasle. Strup je načel njegovo moralo, telesno je podhranjen,
ubogo glavico ima polno uši, in tak »državljan« se odpravi v osnovno
šolo. Z veliko muko se nauči brati in pisati, to pa je tudi vse. O tem, da
bi se lahko doma kaj naučil, ni govora. Prav narobe. Mati in oče pred
otroci z besedami, kijih raje ne bi ponavljal, grdo govorita o šoli in uči-
teljih, namesto da bi svojega malčka skušala spametovati tako, da si ga
položita čez kolena. Stvari, kijih mali junak posluša doma, mu vse prej
kot zbujajo spoštovanje do sveta, ki ga obdaja. O človeštvu ne izve nič
vzpodbudnega, vse ustanove mu naslikajo v slabi luči, začenši z učitelji
in navzgor tja do državnega vrha. Naj gre za religijo ali moralo samo po
sebi, državo ali družbo, ni pomembno, vse preklinjajo in blatijo. Ko
mladenič pri štirinajstih letih konča šolo, je že težko razločevati, kaj na
njem je večje: neverjetna neumnost, ko gre za dejansko znanje in vede-
nje, ali predirljiva predrznost njegovega nastopanja, povezana z nemo-
ralnostjo že v tej starosti, tako da se ob tem človeku naježi koža.
Kakšen bo zdaj odnos takega človeka do življenja, v katerega se bo
prisiljen podati? Komaj še kaj mu je sveto, ničesar pomembnega ni spo-
znal, po drugi plati pa pozna in sluti vsa ponižanja, ki ga čakajo v življe-
nju.
Iz triletnega otroka se je razvil v petnajstletnega zaničevalca vsakršne
avtoritete. V stiku je bil samo z umazanijo in nesnago, ničesar še ni spo-
znal, kar bi ga lahko navdušilo.
In šele zdaj bo vstopil v visoko šolo tuzemeljskega bivanja.
Zdaj se začenja enako življenje, kot gaje vse svoje otroštvo spozna-
val pri očetu. Potepa se okoli in se Bog ve kdaj vrača domov, kjer za
spremembo tudi on pretepa izžeto bitje, kije bilo nekoč njegova mati,
preklinja Boga in svet, dokler ga ne vem zaradi česa ne obtožijo in poš-
ljejo na prestajanje kazni v zapor za mladoletne osebe.
Tam postavijo piko na i.
Preljubo meščansko občestvo pa presenečeno obstrmi nad pomanj-
kanjem »nacionalnega navdušenja« pri tem mladem »državljanu«.
38
39
 Opazuje, kako v gledališču in kinu, v pogrošni literaturi in bulvar-
skem tisku na ljudstvo vsakodnevno stresajo cela vedra strupa, nato pa
strmi nad nizko »moralno vsebino« in masovno »narodovo ravnoduš-
nostjo« tega ljudstva.
Česar prej nisem nikoli slutil, sem takrat hitro in temeljito dojel:
Vprašanje macionaliziranja« nekega ljudstva je v prvi vrsti vprašanje
ustvarjanja zdravih socialnih razmer kot temelja vzgoje vsakega posamez-
nika. Samo kdor z vzgojo in s šolanjem spozna kulturno, gospodarsko in
predvsem politično veličino lastne domovine, bo postal ponosen, da sme biti
pripadnik takega ljudstva. Kajti borim se lahko samo za nekaj, kar lju-
bim, ljubim samo, kar spoštujem, in spoštujem listo, kar vsaj poznam.
Ko se je v meni prebudilo zanimanje za socialno vprašanje, sem ga
začel z vso temeljitostjo preučevati. To je bil zame nov, neznan svet, ki
se je odpiral pred mojimi očmi.
V letih 1909 in 1910 seje tudi moj položaj spremenil, tako da mi vsa-
kdanjega kruha ni bilo treba služiti z opravljanjem pomožnih del. Takrat
sem delal samostojno kot risar in akvarelist. Zaslužek je bil skromen -
zadostoval je res komaj za preživetje - toliko bolje pa je bilo zaradi po-
klica, ki sem si ga izbral. Ko sem se vračal z dela, nisem več bil kot prej
na smrt utrujen in nesposoben, da bi pogledal zanimivo knjigo ter pri
tem zaspal. Zdajšnje delo je potekalo vzporedno z mojim prihodnjim
poklicem. Kot gospodar svojega časa sem si ga zdaj lahko bistveno bolje
razporejal kot prej.
Risal sem zaradi zaslužka in se učil iz veselja.
Tako mi je tudi uspelo, da sem ob nazornem pouku o socialnem vpra-
šanju pridobil potrebno teoretično dopolnitev. Preučil sem skoraj vse
knjige, ki so bile o tem področju na razpolago, pri čemer sem tudi sam
poglobljeno razmišljal.
Mislim, daje okolica takrat v meni videla nekega posebneža.
Razumljivo je, da sem se ob tem z veliko vnemo posvečal svoji Ijub-
ljeni arhitekturi. Poleg glasbe je to za mene kraljica umetnosti. Ukvar-
janje z njo v takih okoliščinah mi ni pomenilo »delo«, ampak največjo
srečo. Večkrat sem pozno v noč prebiral knjige ali risal, ne da bi se pri
tem utrudil. Tako se mi je okrepila vera, da se bodo moje lepe sanje
nekoč, čeprav po dolgih letih, vendarle uresničile. Bil sem trdno prepri-
čan, da si bom nekoč kot gradbenik ustvaril ime.
Ni se mi zdelo posebej pomembno, da sem se zelo zanimal za vse,
kar je bilo povezano s politiko. Prav narobe: zdelo se mi je, daje to nas-
ploh samoumevna dolžnost vsakega mislečega človeka. Kdor tega ni
razumel, tudi ni imel pravice do nikakršnega kritiziranja in pritoževanja.
Tudi tukaj sem torej veliko bral in se učil.
Jasno je, da pod »branjem« morda razumem nekaj drugega kot velika
večina naše tako imenovane »inteligence«.
Poznam ljudi, ki neskončno veliko »berejo«, požirajo eno knjigo za
drugo, črko za črko, vendar jih ne bi označil za »načitane«. Seveda »po-
znajo« neskončno veliko stvari, toda njihovi možgani niso sposobni raz-
porediti vse snovi, ki so jo prevzeli. Ne znajo razločevati, kaj v knjigi je
zanje koristno in kaj neuporabno, kaj bodo v glavi obdržali za vedno,
česa pa, če je mogoče, ne bodo niti videli, vsekakor pa ne vlačili s seboj
kot nepotreben balast. Branje ni namenjeno samo sebi, ampak je sred-
stvo za doseganje določenega namena. V prvi vrsti naj bi pomagalo pri
polnjenju okvirja, da se pri posamezniku razvijejo nagnenja in sposob-
nosti. Zatorej naj nam daje orodja in gradivo, ki ga posameznik potre-
buje v svojem poklicu, ne glede na to, ali je ta poklic namenjen samo
primitivnemu služenju kruha ali pa višje zastavljenim ciljem. V drugi
vrsti pa nam naj posreduje splošno sliko o svetu. Toda v obeh primerih
je nujno, da prebrano gradivo ne shranjujemo v spomin tako, kot je na-
pisano, ali pa celo pomnimo eno prebrano knjigo za drugo, ampak je
pomembno, da dobi svoje mesto kot kamenček v mozaiku o splošni po-
dobi sveta ter s tem pripomore k ustvarjanju te slike v bralčevi glavi, V
nasprotnem primeru se ustvari blodnjak naučenih podatkov, kije brez
vrednosti, obenem pa njihov nesrečni lastnik postane domišljav. Zdaj
zares verjame, da zna »misliti«, da razume življenje, da poseduje veliko
40 41
 znanja, toda v resnici mu vsak nov prirastek takega »znanja« vse bolj od-
tujuje svet, tako da ni nobena redkost, če taka oseba konča v sanatoriju
ali kot »politik« v parlamentu.
Taki glavi ne bo nikoli uspelo iz blodnjaka njegovega »vedenja« pote-
gniti tisto, kar zahteva določena ura, saj njegov duhovni balast ni ure-
jen v življenjskih črtah, ampak v zaporedju prebranih knjig in njihovih
vsebin. Če bi ga usoda pri njegovih zahtevah vsakdanjega življenja
vedno spominjala na pravilno rabo prebranega čtiva, bi morala navesti
tudi knjigo in stran, ker bi uboga para sicer celo večnost ne mogel najti
prave stvari. A usoda tega ne naredi, zato ti kvazi učenjaki prav hitro pri-
dejo v zadrego, ko krčevito iščejo analogne primere in nato na dan za-
gotovo potegnejo napačne recepte.
Ce ne bi bilo tako, ne bi mogli razumeti političnih dosežkov naših vla-
dajočih herojev na najvišjih položajih, razen če bi se odločil, daje na-
mesto patološke nagnjenosti v igri nizkotna podlost.
Kdor pa obvlada umetnost pravilnega branja, mu bo pri prebiranju
katerekoli knjige, časopisa ali brošure občutek v trenutku povedal, kaj
vse sije po njegovem mnenju treba zapomniti trajno, ker je bodisi smi-
selno ali je nasploh dobro vedeti. Brž ko na ta način pridobljeno znanje
najde svoje smiselno mesto v kakorkoli obstoječi sliki, v kateri so ustvar-
jene predstave o tej ali oni zadevi, bo delovalo v smislu popravkov ali
dopolnjevanja, torej bo okrepilo njeno pravilnost ali razločnost. Če nam
življenje nenadoma zastavi neko vprašanje, ki gaje treba preučiti ali
nanj odgovoriti, bo spomin, navajen na tako branje, v trenutku poiskal
merilo za že prisotno naziranje in iz njega izbrskal posamezne pri-
spevke, objavljene o zastavljenem vprašanju v minulih desetletjih, jih
posredoval razumu za preučevanje in nov vpogled, da bo razum vpra-
šanje pojasnil ali našel odgovor nanj.
Samo takšno branje ima smisel in namen,
Govornik, ki potrebnih podatkov ne pošilja v svoj razum na tak način,
ne bo v primeru ugovarjanja nikoli mogel zagovarjati svojih pogledov,
čeprav so povsem pravilni ali skladni z resničnostjo. Med vsako raz-
pravo ga bo njegov spomin pustil na cedilu. Ne bo mu uspelo najti niti
42
vzrokov za podkrepitev lastnih trditev niti za pobijanje nasprotnih zatr-
jevanj. Kadar gre, kot na primer pri govorniku, le za blamažo lastne
osebe, je stvar še znosna. Nerodno postane, kadar usoda takega vseved-
neza, toda nepoznavalca, postavi na čelo države.
Ze od rane mladosti sem se trudil pravilno brati, pri čemer sem imel
na srečo izdatno podporo v svojem spominu in razumu. Če na stvar
gledam ,z tega vidika, so bCa dunajska leta zame plodna in koristna Iz-
kušnje vsakdana so me vzpodbujale k vedno novemu študiju najrazlič-
nejših problemov. Na koncu sem dosegel, da sem dejanskost lahko
teoretično utemeljeval, teorijo preverjal na dejanskosti, obenem pa se
nisem bal, da bi se utopil v teoriji ali postal plitvejši v dejanskosti
V tistem času sem se, poleg socialnemu, posvetu še dvema izredno
pomembnima vprašanjema, za kateri so mi vsakdanje izkušnje dajale
največjo vzpodbudo za temeljito teoretično preučevanje
Kdo ve. kdaj bi se poglobil v nauke in bistvo marksizma, če takrat ne
bi dobesedno z glavo zadel ob ta problem.
V svoji mladosti sem o socialni demokraciji vedel bore malo in še to
je bilo zelo napačno.
Navdajalo me je notranje veselje, da se je zavzemala za splošno in
tajno volilno pravico. Toda moj razum mi je že takrat dejal, da bi to
moralo privesti do oslabitve habsburškega režima, ki sem ga tako sov-
ražil. Prepričan sem bil, da se podonavska država nikoli ne bo obdržala,
razen ce bodo žrtvovali nemštvo, a da tudi počasna slovanizacija nem-
škega elementa nikakor še ne bo pomenila jamstva za resnično preži-
teLZ Ž,1f nj\Reicha' ** * bila slovanska sposobnost
državotvornosti vredno dvomljiva. Zato sem pozdravljal vsak razvoj ki
h, po mojem prepričanju privedel do zrušenja te nemogoče državne l
vorbe. k, bi morala zanesljivo pripeljati do smrtne obsodbe destmilijon-
skega nemš.va. Bolj ko je jezikovni kaos razjedal tudi sam parlament
bolj se je morala bližati ura propada tega babilonskega Reicha in s tem
43
tudi ura svobode mojega nemško avstrijskega naroda. Samo tako bo
ničli. Morali bi si šele dokazati smiselnost ah nesmiselnost njenega ob-
lahko nekoč prišlo do priključitve stari domovini materi.
stoja. Pojasnili so mi, da se moram vključiti, zato sem odklonil. Svojo
Zato mi tako delovanje socialne demokracije ni bilo nesimpatično.
odločitev sem utemeljil s tem, da stvari ne razumem in da sploh ne
Moj naivni duh je takrat še verjel, da si bo končno zares prizadevala za
maram, da me v kaj silijo. Morda je bilo ono prvo vzrok, da me niso
izboljšanje življenjskih razmer delavcev, zato sem se bolj kot ne zavze-
takoj zabrisali ven. Mogoče so upali, da bom v nekaj dneh spremenil
mal zanjo. Najbolj meje odbijala njena sovražna nastrojenost do boja
svoje mišljenje ali se omehčal. Vsekakor so se temeljito zmotili. Po šti-
za ohranitev nemštva, klavrno prilizovanje za naklonjenost slovanskih
rinajstih dneh pa se nisem več mogel včlaniti, četudi bi še tako hotel. V
»tovarišev«, ki so to dvorjenje, kadar je bilo povezano s praktičnimi ob-
teh štirinajstih dneh sem bolje spoznal svojo okolico, tako da ni bilo
ljubami, pač sprejemali, sicer pa so se obnašali arogantno in vzvišeno
sile na svetu, ki bi me prisilila k vstopu v organizacijo, katere nosilci so
zadržano, s čimer so vsiljive berače primerno poplačali.
se mi medtem pokazali v tako neugodni luči. Prve dni sem se
Ko sem imel sedemnajst let, besede »marksizem« skorajda nisem po-
jezil.
znal, medtem ko sta se mi pojma »socialna demokracija« in socializem
zdela identična. Tudi tuje bila potrebna roka usode, da so se mi odprle Opoldne je del delavcev odšel v bližnje gostilne, medtem ko je drugi
del ostal na gradbišču in pojedel večinoma zelo skromne obroke hrane.
oči in sem dojel najbolj nezaslišano zavajanje ljudstva.
To so bili oženjeni moški, ki so jim njihove žene v ubožnih posodah pri-
Do tedaj sem socialdemokratsko stranko poznal le kot opazovalec
nesle opoldansko juho. Proti koncu tedna se je število teh delavcev po-
nekaterih množičnih protestov, pri čemer nisem bil niti najmanj sezna-
večevalo. Zakaj je bilo tako, sem doumel šele pozneje. Takrat se je
njen z mentaliteto njenih privržencev ali z bistvom njenega nauka,
začenjalo politizirati.
potem pa sem z enim samim zamahom prišel v stik s produkti njene
vzgoje in »svetovnega nazora«. In kar bi se mi sicer morda razkrilo šele Iz steklenice sem pil svoje mleko in jedel kos kruha ter nekje od strani
čez desetletja, sem spoznal v samo nekaj mesecih: doumel sem, da gre previdno preučeval svojo novo okolico, ali pa sem razmišljal o svojem
pod krinko socialne kreposti in ljubezni do bližnjega za razširjanje kuge, bednem položaju. Kljub temu sem slišal več kot dovolj; pogosto se mi
pred katero bo človeštvo moralo čim hitreje rešiti Zemljo, ker se bi sicer je tudi dozdevalo, da so se mi namenoma približali, da bi tako mogoče
Zemlja prav lahko rešila človeštva. slišali kakšno moje stališče. Tisto, kar sem slišal, je bilo vsekakor dovolj,
da meje strašno razburilo. Zavračali so vsepovprek: ljudstvo naj bi bilo
S socialnimi demokrati sem se prvikrat srečal na gradbišču.
izum »kapitalističnih« - kolikokrat sem sbsal samo to besedo! - razredov.
Že od samega začetka ni bilo posebej razveseljivo. Moja obleka je
Razrede; domovino kot orodje buržoazije za izkoriščanje delavstva; av-
bila še kar v redu, govoril sem uglajeno in bil sem zadržan. Moja usoda
toriteto zakonov kot sredstvo za zatiranje proletariata; šolo kot usta-
mi je dala toliko opraviti s samim seboj, da se za okolico nisem kaj dosti
novo za vzgajanje sužnjev, a rudi za njihove paznike; religijo kot sredstvo
brigal. Iskal sem le delo, da ne bi stradal in si, čeprav še tako počasi.
za zavajanje ljudstva, določenega za izkoriščanje; moralo kot znak ne-
ustvaril možnosti za nadaljnje izobraževanje. Za svojo novo okolico se
umne ovčje potrpežljivosti, itd. Prav ničesar ni bilo, kar ne bi vlačili po
morda sploh ne bi zmenil, če se že tretji ali četrti dan ne bi primerilo
blatu strašne globine.
nekaj, kar meje prisililo k takojšnjemu zavzetju stališča. Pozvali so me,
naj se vključim v organizacijo. Najprej sem poskušal molčati, a potem nisem mogel več. Začel sem
Moje poznavanje sindikalne organiziranosti je bilo takrat še enako izražati svoja stališča, začel sem ugovarjati. Seveda sem moral kmalu
spoznati, daje bilo to početje popolnoma brezuspešno, dokler ne bom
44
45
 imel vsaj nekaj znanja o stvareh, ki so bile vroča tema pogovorov. Tako
sem začel iskati vire, iz katerih so črpali svojo domnevno modrost.
Knjiga za knjigo, ena brošura za drugo so se zdaj zvrstile pred mojimi
očmi.
Na gradbišču je pogosto postalo pošteno vroče. Prepiral sem se, iz
dneva v dan sem bil bolje obveščen kot moji nasprotniki v pogovorih.
Nekega dne je prišlo do uporabe sredstva, ki najlažje premaga razum:
nasilja, terorja. Nekaj nasprotnikov meje prisililo, da sem zapustil grad-
bišče, sicer bi poletel z zidarskega odra. Bil sem osamljen, upor bi bil
nesmiseln in tako sem sklenil ubogati prvi nasvet.
Poln gnusa sem odšel, hkrati pa sem bil tako zavzet, da se mi je zdelo
povsem nemogoče, da bi celi zadevi obrnil hrbet. Po začetnem ogorče-
nju je v meni spet prevladala trdovratnost. Trdno sem se odločil, da
bom spet odšel na gradbišče. Ta sklep je podkrepila tudi stiska, ki me
je vzela v svoje trdosrčno naročje nekaj tednov pozneje, ko so skopneli
skromni zasluženi prihranki. Moral sem oditi delat, če sem to hotel ali
ne. In igra seje ponovila ter se tudi končala podobno kot prvikrat.
Takrat se je v moji notranjosti porodilo vprašanje: so to še ljudje, ki
so vredni, da pripadajo velikemu ljudstvu?
Mučno vprašanje; če bi nanj odgovorili z »da«, potem borba za narod
res več ni vredna vsega truda in žrtev, kijih najboljši zmorejo za takšne
izmečke; če pa je odgovor »ne*, potem našemu ljudstvu že primanjkuje
ljudi.
V takih dnevih tuhtanja in razglabljanja sem z nemirno tesnobo videl,
kako množica ljudi, ki jih ni več mogoče šteti za del ljudstva, narašča v
nevarno vojsko.
Kako drugačni so bili moji občutki, ko sem nekega dne strmel v čet-
verorede delavcev, ki so na Dunaju organizirali množične proteste! Sko-
raj dve uri sem stal in zadrževal sapo, ko sem gledal silnega človeškega
zmaja, ki se je počasi valil mimo nas. S tesnobnim občutkom sem
končno odšel s trga in se odpravil domov. Spotoma sem v neki proda-
jalni tobaka ugledal časopis »Arbeiterzeitung«, osrednji organ stare av-
strijske socialne demokracije. V ljudski kavarni s poceni kavo, kamor
sem večkrat zahajal brat časopise, je tudi ležal izvod tega časopisa; do
takrat nisem mogel več kot dve minuti skupaj prebirati njegove bedne
vsebine, kije name delovala kot vitriol. Bii sem pod težkim vtisom de-
monstracij in nek notranji glas mi je narekoval, naj vendar enkrat že
kupim časopis in ga temeljito preberem. Zvečer sem se le premagal in
si ga preskrbel, pri čemer sem moral premagati svojo togoto ob misli na
to koncentrirano mlako laži.
Zdaj sem lahko iz vsakodnevnega branja socialdemokratskega tiska
bolje kot iz vse teoretične literature preučeval notranje bistvo teh misel-
nih procesov.
Kakšna velikanska razlika med teoretično literaturo z njenimi fra-
zami o svobodi, lepoti in dostojanstvu, s poplavo blodnega besedičenja,
ki s težavo prikazuje navidezno najglobljo modrost, ki govori o odvratni
človeški morali - o vsem pišejo z železnim čelom preroške gotovosti -
ter brutalnim dnevnim tiskom, tem naukom o odrešenju novega človeš-
tva, ki se ne ustraši nobene podlosti, obrekovanja in virtuoznega laga-
nja, s katerim dobesedno lahko krivijo tramove! Prvo je namenjeno
gumpcem srednjih in seveda tudi višjih »slojev inteligence«, drugo pa
ljudskim množicam.
Za mene je poglabljanja v literaturo in tisk o tem nauku in organiza-
ciji pomenilo vračanje k svojemu ljudstvu.
Kar se mi je najprej zdelo nepremostljiv prepad, bo zdaj postalo
povod za večjo ljubezen kot kdajkoli prej.
Samo norec bi lahko ob poznavanju tega neznanskega zastrupljanja
obsojal žrtev. Bolj kot sem se v naslednjih letih osamosvajal, toliko bolj
seje v meni z naraščanjem oddaljenosti krepil vpogled v notranje vzroke
socialdemokratskih uspehov. Zdaj sem doume] pomen brutalne zah-
teve, da je treba brati samo rdeče časopise, obiskovati samo rdeče
shode, brati rdeče knjige, itd. Pred očmi sem jasno videl neizogiben izid
tega nauka nestrpnosti,
Psiha širokih množic ni dojemljiva za vse polovično in slabotno. Tudi
množice, enako kot ženska, katere duhovno občutenje manj določajo
vzroki abstraktnega razuma, ampak bolj nedoločljivo hrepene-
46 47
nje po dopolnjujoči sili, in ki se zato raje ukloni močnemu, kot pa si
pokori slabotnega, bolj ljubijo gospodarja, kot tistega, ki prosi, in so no-
tranje bolj zadovoljene z naukom, ki poleg sebe ne trpi drugega, kot z
dovoljevanjem liberalne svobode. Množica večinoma ne ve, kaj bi z njo
počela in se celo počuti rahlo zapuščena. Nesramnosti duševnega tero-
riziranja se zaveda prav tako malo kot odvratnega tlačenja človekovih
pravic, saj nikakor ne sluti notranjega nesmisla celotnega nauka. Tako
vidi le brezobzirno moč in brutalnost njenega izkazovanja, katerim se
na koncu vedno ukloni.
Če se bo socialni demokraciji po robu postavil nauk o boljši resničnosti,
a enako brutalen pri izvedbi, bo zmagal, čeprav šele po hudem boju,
Še preden sta minili dve leti, sem si bil na jasnem tako o nauku soci-
alne demokracije kot o njenih tehničnih pripomočkih.
Doumel sem duševni teror, ki ga to gibanje izvaja predvsem na me-
ščanstvo, nedoraslo tako v moralnem kot duševnem pogledu. To po-
čnejo tako, da na dan znak sprožijo pravo kanonado laži in obrekovanj
na nasprotnika, ki se jim zdi najbolj nevaren, nehajo pa šele, ko napa-
denemu popustijo živci in se mu gibanje odreče, samo da ima spet mir.
Ampak ti norci miru ne dočakajo.
Igra se začne znova in se ponavlja toliko časa, da se strah pred div-
jim ščenetom sprevrže v sugestivno ohromelost.
Socialna demokracija iz lastnih izkušenj najbolje pozna veljavo moči,
zato se tudi v največji nevihti obrne proti tistim, pri katerih je zaslutila
količkaj te sicer zelo redke snovi. Narobe pa hvali vsakega slabiča na
drugi strani, včasih previdno, drugič na ves glas, glede na prepoznano
ali domnevno duševno kakovost.
Obnemoglega, brezvoljnega genija se boji manj kol po naravi moč-
nega moža, čeprav je bolj skromen po duhu.
Najbolj poudarjeno priporoča slabiče, ki jim primanjkuje tako duha
kot moči.
Vešča je v vzbujanju videza, kol da bi bilo možno ohranjati mir samo
tako, medtem ko sama z zvito previdnostjo, a kljub temu neomajno,
osvaja en položaj za drugim, včasih s pritajenimi pritiski, včasih s pravo
krajo v trenutkih, ko splošna pozornost, kije usmerjena na druge stvari,
noče, dajo motijo ali seji zdi zadeva preneznatna, da bi vzbujala veliko
pozornost in bi znova dražila hudega nasprotnika.
Gre za domišljeno taktiko, ki upošteva vse človeške slabosti in katere
izid mora skoraj matematično pripeljati do uspeha, če se nasprotna stran
ne zave, da mora proti strupenemu plinu nastopiti s strupenim plinom.
Šibkim naturam je pri tem treba povedati, da gre zdaj za biti ali ne
biti.
Nič manj mi ni postal razumljiv pomen telesnega nasilja do posa-
meznika, do množice.
Tudi tuje natančno izračunano psihološko delovanje.
Nasilje na delovnem mestu, v tovarni, lokalu, na množičnem zborova-
nju bo vedno uspešno, dokler se mu po robu ne bo postavilo enako veliko
nasilje.
Stranka bo nato zagnala strašanski vik in krik, kot stara zaničevalka
vsake državne avtoritete bo na pomoč klicala prav to, da bi v večini pri-
merov v splošni zmedenosti dejansko dosegla svoj cilj, namreč: našla bo
rogato živino, nekega višjega uradnika, ki bo v blodnem upanju, da bo
morda s tem pozneje up ognil nevarnega nasprotnika, pomagal 2lomiti
nasprotnika te svetovne kuge.
Kakšen vtis naredi tak udarec na čute široke množice tako privržen-
cev kot nasprotnikov, lahko spozna le tisti, ki pozna narodovo dušo iz
življenja, ne zgolj iz knjig. Kajti medtem ko v vrstah privržencev dose-
ženo zmago zdaj slavijo kot triumf svojega prav, potolčeni nasprotnik v
večini primerov obupuje nad uspešnostjo nadaljnjega odpora nasploh.
Bolj kot sem spoznaval metode telesnega nasilja, bolj sem bil priza-
nesljiv do tistih stoti s oče v, ki so mu podlegli.
Za to gre najgloblja zahvala mojemu trpljenju v tistih časih, da meje
samo ono spet približalo mojemu ljudstvu in sem se naučil razlikovati
med žrtvijo in zapeljivcem.
Tega zapeljanega ljudstva ni mogoče opisati drugače kot žrtev. Kajti
če bi se potrudil v nekaj prizorih iz življenja naslikati bistvo teh »najniž-
48 49
jih« slojev, to ne bi bilo popolno brez zagotovila, da sem v teh globinah
spet odkril svetlobo v obliki pripravljenosti na žrtvovanje, najzvestej-
šega tovarištva, izredne skromnosti in zadržanosti, še posebej med ta-
kratnim starejšim delavstvom. Čeprav so med mladim rodom te
kreposti že zaradi vpliva velemesta vse bolj izginjale, je bilo tudi med
njimi veliko takih, pri katerih je zdrava kri prevladala nad navadno pod-
lostjo. Če so ti, pogosto po duši dobri, marljivi ljudje, v svojem politič-
nem delovanju kljub vsemu stopili v vrste smrtnih sovražnikov našega
ljudstva in na ta način pomagali krepiti njihove vrste, se je to dogajalo
zato, ker podlosti novega nauka niso razumeli niti ga niso mogli dojeti,
da se za njih ni nihče brigal, in da so bile končno socialne razmere moč-
nejše od sicer prisotne nasprotujoče volje. Stiska, v katero so tako ali
drugače nekega dne vendarle padli, jih je porinila v naročje socialne de-
mokracije.
Meščanstvo je neštetokrat na najbolj neroden, a tudi najmanj moralen
način nastopilo proti splošno človeškim zahtevam, ne da bi iz take drže
uspelo doseči eno samo korist ali jo sploh smelo pričakovati, kar je tudi
najbolj poštenega delavca iz sindikalne organizacije pregnalo v politično ak-
tivnost.
Milijoni delavcev so bili na začetku v svoji notranjosti zagotovo sov-
ražniki socialdemokratske stranke, toda njihov odpor je premagal vča-
sih neumen način, s katerim so meščanske stranke nasprotovale vsaki
socialni zahtevi. Enostavno bedasto zavračanje vseh poskusov za izbolj-
šanje pogojev dela, zaščite delovnih strojev, ukinjanja otroškega dela ter
zaščite ženske vsaj v mesecih, ko pod srcem nosi prihajajočega sonarod-
njaka, je pomagalo socialni demokraciji, kije hvaležno pograbila in na-
padla vsak primer bednega mišljenja ter v svojo mrežo lovila nove
množice somišljenikov. Naše »politično« meščanstvo ne bo nikoli popra-
vilo svojih grehov. S tem, ko se je upiralo vsem poskusom za odpravo
nezdravih socialnih razmer, je sejalo sovraštvo in navidez samo uteme-
ljevalo trditve smrtnih sovražnikov vsega ljudstva, da zgolj in samo so-
cialdemokratska stranka zastopa interese delovnega ljudstva.
Tako je v prvi vrsti ustvarilo moralno utemeljitev za dejanski obstoj
sindikatov, organizacije, kije politični stranki naredila največje usluge
pri povečevanju članstva do zdaj.
V letih svojega šolanja na Dunaju sem bil prisiljen, da sem se, hote
ali nehote, moral opredeliti tudi glede sindikatov.
V njih sem videl neločljiv sestavni del socialdemokratske stranke,
zato sem se odločil hitro in - napačno.
Samoumevno sem jih gladko odklanjal.
Tudi o tem neskončno pomembnem vprašanju me je poučila sama
usoda.
Izid je bil sprememba mojega prvotnega mnenja. Pri dvajsetih letih sem
se naučil razlikovati med sindikatom kot sredstvom za zaščito splošnih
socialnih pravic delojemalca in za izboljšanje njegovih življenjskih
razmer, ter sindikatom kot orodjem stranke v političnem razrednem
boju.
Ko je socialna demokracija dojela izreden pomen sindikalnega giba-
nja, sije zagotovila orodje in z njim uspeh; meščanstvo tega ni razumelo,
kar gaje stalo njegovega političnega položaja. Prepričano je bilo, da bo
lahko z vsiljivim »zavračanjem« povzročilo konec logičnega razvoja,
tako da bi ga v resnici prisililo na nelogične postopke. Da bi bilo sindi-
kalno gibanje samo po sebi sovražno domovini, to je nesmisel in neres-
nica. Prav nasprotno je res. Sindikalna dejavnost ima za cilj izboljšanje
položaja stanu, ki tvori enega od narodnih temeljev, zato nikakor ne de-
luje sovražno domovini ali državi, ampak v polnem smislu »nacio-
nalno«. S tem pomaga ustvarjati socialne pogoje, brez katerih si ni
mogoče zamišljati splošne nacionalne vzgoje. Gredo ji največje zasluge
za odstranjevanje socialnih rakastih tvorb, ker se loteva tako bolezen-
skih povzročiteljev na telesu kot na duhu in s tem veliko prispeva k
splošnemu zdravju narodovega telesa.
Vprašanje o potrebnosti sindikalnega gibanja je torej povsem odveč.
Dokler bodo med delodajalci ljudje z majhnim razumevanjem za so-
cialo ali celo s pomanjkljivim občutkom za pravičnost in poštenje, ni
samo pravica ampak tudi dolžnost njihovih zaposlenih, ki vendar tvo-
rijo del našega naroda, da ščitijo interese skupnosti pred grabežljivostjo
50 51
ali nespametjo posameznika; ohranjanje zvestobe in vere v narodovem
telesu je v interesu nacije prav tako kot ohranjanje zdravja med ljud-
stvom.
Oboje močno ogrožajo nedostojni podjetniki, ki se ne počutijo kol del
celotnega ljudstva. Iz nizkotnih dejanj njihove grabežljivosti ali brezob-
zirnosti bo v prihodnosti nastala velika škoda.
Odstranjevanje vzrokov za tak razvoj pomeni zaslugo za narod in ne
narobe.
S tem ni rečeno, da vsak posameznik svobodno odloča o posledicah,
ki izvirajo iz dejansko ali domnevno povzročene krivice, naj torej odide.
Ne! To je pretvarjanje in gaje treba označiti kot poskus za odvračanje
pozornosti. Odstranjevanje nesocialnih, slabih postopkov je v interesu
ljudstva ali pa ni. Če je, potem se je temu pretvarjanju treba upreti z
orožji, ki dajejo upanje na uspeh. Vendar posamezen delavec ni nikoli v
položaju, da bi se zmagovito uprl moči velikega podjetnika, saj pri tem
ne more iti za vprašanje zmage višje pravice - ker pri njenem priznanju
ves spor zaradi pomanjkanja kakršnega koli vzroka sploh ne bi bil
prisoten - ampak za vprašanje večje moči. V drugačnem primeru bi že
sam prisoten občutek pravičnosti na pošten način končal spor, še
pravilneje, do njega sploh ne bi moglo priti.
Ne, če nesotialno ali nedostojno ravnanje do človeka poziva k uporu,
poietn se ta boj, če zakonodajna in sodna obiasi ne odpravita škod, lahko
odloči le z višjo silo. S tem pa je samoumevno, da proti posamezniku, v ka-
terem je skoncentrirana vsa moč podjetnika, lahko nastopijo samo združeni
delojemalci, sicer so že od samega začetka obsojeni na poraz.
Sindikalna organizacija lahko tako okrepi socialno idejo v njenem
praktičnem delovanju in s tem odstrani vzroke za razdraženost, ki so
vedno znova povod za nezadovoljstvo in pritožbe.
Da ni tako, gre krivdo v veliki meri pripisati tistim, ki so vsem pos-
kusom zakonske ureditve socialnih krivic metali polena pod noge ali pa
so jih s svojim političnim vplivom preprečili.
Prav v takem obsegu, kot politično meščanstvo ni doumelo pomena
sindikalne organizacije, ali povedano še bolje, ga ni hotelo razumeti in
se je pripravljalo na upor, se je socialna demokracija zavzemala za to
dvomljivo gibanje. S tem je daljnovidno ustvarila podlago, ki seje v kri-
tičnih urah že nekajkrat izkazala kot zadnja opora. Razumljivo, daje no-
tranji smoter s tem počasi odmrl, da bi dal prostor novim ciljem.
Socialna demokracija ni nikoli pomislila, da bi uresničila prvotne na-
loge poklicnega gibanja, ki si ga je privojila.
Ne, vsekakor sem mislil, da ne.
V nekaj desetletjih je pod njeno izkušeno roko iz pomožnega sredstva
za obrambo socialnih pravic ljudi nastalo orodje za razbitje nacional-
nega gospodarstva. Interesi delavstva je niso zanimali niti najmanj. Upo-
raba gospodarskega pritiska namreč tudi politično dopušča, da ljudi
kadarkoli izsiljujejo, saj sta potrebna brez vestnost na eni strani ter ne-
umna potrpežljivost ovac na drugi strani vedno obilno prisotni.
Nekaj, kar v tem primeru velja za obe strani.
Že ob prelomu stoletja je sindikalno gibanje že zdavnaj prenehalo
opravljati svojo prejšnjo nalogo. Iz leta v leto se je bolj udinjalo social-
demokratski politiki, da bi na koncu služilo le še kot oven za razbijanje
zidovja v razrednem boju. Z nenehnimi sunki naj bi sesulo celotno s
trudom prigarano gospodarsko telo, da bi po odtegnitvi gospodarskih
temeljev enako usodo še lažje prizadejala državni zgradbi. Zastopanje
vseh dejanskih potreb delavstva je bilo vse manj pomembno vprašanje,
dokler njihova politična modrost ni sklenila, da sploh ni več zaželeno
omenjati socialnih in še manj kulturnih potreb širokih množic, saj naj bi
obstajala nevarnost, da bi zadovoljna množica ne bila več večno upo-
rabna kot četa borcev brez lastne volje.
Tak pričakovan in buren razvoj je voditeljem razrednega boja v kosti
nagnal takšen strah, da so na koncu enostavno odklanjali vsako res-
nično koristno izboljšanje socialnega položaja delavstva in se temu celo
najodločneje uprli.
Za utemeljitev takega domnevno nerazumljivega obnašanja jim ni
52 53
bilo kaj dosti mar.
Medtem ko so bile zahteve vse višje, se je zdelo, da so možnosti za
njihovo izpolnitev vse manjše in nepomembne, zato so množicam kar
naprej dopovedovali, da gre samo za vražji poskus, s katerim bi s takim
smešnim popravljanjem najhujših krivic na poceni način oslabili delav-
stvo, ga po možnosti kar ohromili. Ob upoštevanju majhnih miselnih
sposobnosti širokih množic se uspehu ne gre čuditi.
V meščanskem taboru so bili ogorčeni nad prozorno taktiko neresnic
socialne demokracije, vendar sami niso niti najmanj poskušali določiti
smernic za svoje ravnanje. Prav strah socialne demokracije pred vsa-
kim dejanskim dvigom delavstva iz globin njihove dotedanje kulturne in
socialne bede bi moralo privesti do največjih naporov prav v tej smeri,
s čimer bi zastopnikom razrednega boja iz njihovih rok postopoma iz-
vili orodje.
Vendar se to ni zgodilo.
Namesto da bi z lastnim napadom zavzeli nasprotnikov položaj, so
raje dopuščali, da so nanje pritiskali in jih porivali, nakar so končno po-
segli po povsem nezadostnih pripomočkih, s katerimi so zamujali in so
bili zato neučinkoviti, ker so bili preveč nepomembni in jih je bilo lahko
zavrniti. Tako je vse ostalo pri starem, samo nezadovoljstvo je bilo večje
kot prej.
»Svobodni sindikati« so že takrat kot grozeči nevihtni oblaki viseli
nad političnim obzorjem in nad obstojem posameznika.
Sodili so med tiste strahotne instrumente nasilja, usmerjene proti
varnosti in neodvisnosti narodnega gospodarstva ter trdnosti države in
svobodi osebnosti.
Predvsem oni so iz pojma demokracija naredili odvratno zasmehljivo
frazo, oskrunili so svobodo in nesmrtno zasmehovali bratstvo s stav-
kom »In če ne boš naš tovariš, ti bomo razbili betico«.
Tako sem takrat spoznal tega prijatelja človeštva. Z leti seje moj po-
gled nanj poglobil in razširil, spreminjati pa mi ga ni bilo treba.
Bolj ko sem spoznaval zunanjo naravo socialne demokracije, bolj je
v meni naraščalo hrepenenje, da bi doumel notranje jedro tega nauka.
Uradna strankina literatura mi je pri tem seveda lahko le malo koris-
tila. Kar zadeva gospodarska vprašanja, navaja nepravilne trditve in do-
kaze; kadar govori o političnih ciljih, je zlagana. Poleg tega me je
posebej odbijalo novejše izumetničeno izrazoslovje in način predstavlja-
nja. Z neznanskim obsegom besed nejasne vsebine ali nerazumljivega
pomena sestavljajo stavke, ki naj bi bili enako duhovno bogati kot so ne-
smiselni. Samo velemestna boemska dekadenca se v tem blodnjaku pa-
meti morda počuti domače, da bi iz gnoja tega literarnega dadaizma
izbrskala »notranje doživetje«, podprta s pregovorno skromnostjo dela
našega ljudstva, ki v osebno najtežje razumljivem mrzlično brska za
neko globljo modrostjo.
Toda ko sem tako primerjal teoretične neresnice in nesmisle tega
nauka z resničnostjo njihovega pojavljanja, se mi je postopoma prika-
zala jasna slika njihovega notranjega hotenja.
V takšnih urah so me obhajale zle slutnje in hudi strahovi. Pred seboj
sem videl nauk, sestavljen iz egoizma in sovraštva, ki po matematičnih
zakonih lahko privede do zmage, toda človeštvu mora prinesti konec.
Medtem sem namreč spoznal razmerje med tem naukom rušenja in
bistvom nekega naroda, kar mi je bilo do tedaj popolna neznanka.
Samo poznavanje židovsiva ponuja ključ do razumevanja notranjih in s
tem dejanskih namenov socialne demokracije.
Kdor pozna to ljudstvo, mu bodo z oči padle tančice zmotnih pred-
stav o cilju in smislu te stranke, iz megle in sopare socialnih fraz pa se
bo pojavilo režeče obličje marksizma.
Danes mi je težko, če ne kar nemogoče, reči, kdaj sem se ob besedi
uŽid« posebej zamislil. Ne spomnim se, da bi pri nas doma, dokler je
bil še oče pri življenju, to besedo sploh kdaj slišal. Mislim, da bi stari go-
54 55
spod že v posebnem poudarku te oznake ugledal kulturno zaostalost. Za
časa svojega življenja je prišel do bolj ali manj svetovljanskih nazorov,
ki so se ob najostrejši nacionalni zavesti ne le ohranili, ampak so tudi na
meni pustili sledi.
Tudi v šoli nisem našel nobenega povoda, ki bi pri meni lahko prive-
del do spremembe te prevzete slike.
V realki sem spoznal židovskega dečka, s katerim smo vsi ravnali pre
vidno, a samo zato, ker mu zaradi njegove molčečnosti, v skladu z raz
ličnimi izkušnjami, nismo prav posebej zaupali. Tako kot ostalim
sošolcem se mi kakšni pomisleki takrat niso porajali.
Šele ko sem imel štirinajst ali petnajst let, sem pogosteje naletel na
besedo Žid, deloma v povezavi s političnimi razgovori. Občutil sem
rahel odpor in se nisem mogel znebiti neprijetnega občutka, ki me je
spreletaval, kadar sem bil priča kakšnim verskim prepirom.
Toda takrat me vprašanje ni zaposlovalo še kako drugače.
V Linzu je bilo zelo malo Židov. Skozi stoletja se je njihov videz ev-
ropeiziral, postal je človeški; ja, imel sem jih celo za Nemce. Nesmisel
takega videnja mi je bil nejasen, saj sem kot edini znak razlikovanja
videl meni tujo veroizpoved. Da so jih preganjali zaradi tega, kot sem
mislil, se mi je včasih prav zagnusilo, ko sem poslušal neprijazne pri
pombe o njih.
Niti slutil nisem, da gre za načrtno nasprotovanje židovstvu.
Tako sem prispel na Dunaj.
Bil sem pod vtisom dunajske arhitekture, morila me je neprijazna
usoda, zato sprva sploh nisem opažal notranje razslojenosti družbe v ve-
lemestu. Čeprav je bilo takrat na Dunaju skoraj dvesto tisoč Židov med
dvema milijonoma prebivalcev, jih nisem opazil. Moje oči in moj um
niso bili kos pritoku toliko različnih vrednot in misli v prvih tednih.
Šele ko se je vame polagoma vrnil mir in se je razburkana slika začela
jasniti, sem se temeljiteje ozrl po svojem novem svetu in tako naletel
tudi na židovsko vprašanje.
Ne bom trdil, da se mi je zdel način, na katerega sem ga spoznaval,
posebej prijeten. V Židu sem še vedno videl le veroizpoved in sem za-
radi človeške strpnosti tudi v tem primeru smatral, daje zavračanje re-
ligioznega boja pravilno. Ton, predvsem tisti, s katerim je udarjal du-
najski antisemitski tisk, se mi je zdel nevreden kulturnega izročila
velikega naroda. Težili so me nekateri dogodki iz srednjega veka, za ka-
tere si nisem želel, da bi se ponovili pred mojimi očmi. Omenjeni časo-
pisi na splošno niso veljali za izvrstne - zakaj tako, takrat sam nisem
vedel natančno - zato sem v njih videl bolj izdelke zlovoljne zavisti, kot
rezultate načelnega, pa čeprav napačnega nazora nasploh.
Moje mnenje je še podkrepila, tako se mi je zdelo, neskončno bolj do-
stojanstvena oblika, v kateri je na vse tovrstne napade odgovarjal zares
velik tisk, ali pa jih, kar se mi je zdelo še bolj hvalevredno, sploh ni ome-
njal.
Zavzeto sem prebiral tako imenovan svetovni tisk (»Neue Freie
Presse«, »Wiener Tagblatt«, itd.) in strmel nad obsegom, ki so ga nudili
bralstvu, ter nad objektivnostjo posameznih podajanj. Častil sem ime-
niten ton in samo včasih notranje nisem bil popolnoma zadovoljen ali
me je šokiral zanesenjaški slog pisanja. Vendar je bilo to verjetno zaradi
poleta celega svetovljanskega velemesta.
Menil sem, daje Dunaj bil takrat takšno mesto, zato sem mislil, da
pojasnilo, ki sem si ga izmislil, pač sme veljati kot opravičilo.
Toda vedno znova meje odbijal nedostojanstven način, s katerim je ta
tisk ljubimkal z dvorom. Skoraj noben dogodek na dvoru ni minil, ne
da bi bralcu o njem poročali z očaranim navdušenjem ali jokajočo pri-
zadetostjo, ravnanje, kije bilo posebej v primerih, ko je šlo za »najmod-
rejšega monarha« vseh časov, skoraj enako dvorjenju divjega petelina.
Zadeva se mi je zdela izumetničena.
S tem si je liberalna demokracija v mojih očeh prislužila temne
packe.
Ljubimkanje zaradi naklonjenosti tega dvora v tako nespodobnih ob-
likah je pomenilo razprodajo narodovega dostojanstva.
To je bila prva senca, ki bo skalila moje duševno razmerje z dunaj-
skim »velikim« tiskom.
Tako kot prej, sem tudi na Dunaju vneto sledil vsem dogodkom v
56 57
Nemčiji, pa če je šlo za politična ali kulturna vprašanja. S ponosnim
občudovanjem sem primerjal vzpon Reicha z usihanjem avstrijske države.
Medtem ko so mi zunanjepolitični dogodki povečini vzbujali ne-deljeno
veselje, so mi dogajanja na notranjepolitičnem prizorišču pogosto povzročala
skrbi. Bitke, ki se je tiste čase vodila proti Wilhelmu II., nisem odobraval. V
njem nisem videl samo nemškega cesarja, ampak v prvi vrsti ustvarjalca
nemške flote. Prepoved govorov, ki mu jo je naložil nemški parlament
{Reichstag), me je tako razjezila zato, ker je prihajala z mesta, ki v mojih očeh
ni imelo prav nikakršnega povoda za tako ravnanje, poleg tega pa so ti
parlamentarni gosaki v enem samem zasedanju nagagali več nesmislov, kot je
to uspelo celi dinastiji cesarjev, vključno z najslabšimi primerki v dolgih
stoletjih skupaj.
Bil sem ogorčen, da v državi, kjer si vsak polovičen tepec jemlje pravico do
kritiziranja, v Reichstagu pa so ga celo kot »zakonodajalca* spustili nad
ljudstvo, naj plitvejša klepetalna ustanova vseh časov na tak način »ukori«
nosilca cesarske krone,
Še bolj sem se razburil, daje isti dunajski tisk, ki seje tudi pred zadnjim
dvornim kljusetom najspoštljiveje priklanjal ter od veselja ponorel, če mu je le-
ta pomahal z repom, zdaj z zaskrbljenim obrazom, a po mojem mnenju s slabo
prikrito zlobo, izražal svoje pomisleke do nemškega cesarja. Niso se imeli
namena vmešavati v razmere v nemškem Reichu - ne, Bog obvaruj -, ampak
medtem ko tako prijazno polagajo prst na to rano, naj bi v enaki meri
izpolnjevali dolžnost, ki jo nalaga duh dvostranskega zavezništva, kot po drugi
strani zadostili zahtevam po novinarski resničnosti, itd. Nato pa so s tem
prstom po mili volji vrtali po rani.
V takih primerih mi je kri udarila v glavo.
Zaradi takih stvari sem velike časopise opazoval vse bolj previdno.
Ob neki podobni priložnosti, to sem moral priznati, se je eden od
antisemitskih časnikov, »Deutsches Volksblatt«, odzval bolj primerno.
Na živce mi je šlo tudi, daje veliki tisk Francijo že takrat naravnost
odvratno poveličeval. Človek se je moral naravnost sramovati, da je Nemec,
ko je bral tiste sladkobne himne »velikemu kulturnemu na-
rodu«. Zaradi tega bednega Francozka sem več kot enkrat odložil ta »svetovni
časopis*. Potem sem včasih posegel po »Volksblatt«, ki se mi je v teh zadevah
zdel manjši, ampak malo čistejši. Z ostrim protisemit-skim tonom se nisem
strinjal, vendar sem občasno prebral utemeljitve, zaradi katerih sem se malo
zamislil.
Iz takih prilik sem polagoma spoznal človeka in gibanje, ki sta takrat krojila
usodo Dunaja: doktor Kari Lueger in krščansko socialna stranka.
Ko sem prispel na Dunaj, sem bil do obeh sovražno nas trojen.
Moja oznaka za moža in gibanje je bila: »nazadnjaki«.
Vendar meje navaden občutek za pravičnost prisilil, da sem to sodbo
spremenil v prav tolikšni meri, kolikor sem dobival priložnost spoznavati moža
in njegovo deio; pravična ocena je polagoma preraščala v neprikrito
občudovanje. Danes v tem možu še bolj kot prej vidim najmogočnejšega
nemškega župana vseh časov.
Toda koliko mojih prejšnjih pogledov seje s takšno spremembo mojega
stališča do krščansko socialnega gibanja postavilo na glavo!
Če so se zaradi spremembe časa počasi spreminjali tudi moji pogledi na
antisemitizem, potem je bila to moja najtežja sprememba nasploh.
V meni so potekali številni notranji duševni boji in šele po več mesecih
spopadov med razumom in čustvi seje tehtnica začela nagibati na stran razuma.
Dve leti pozneje so razumu sledila tudi čustva, ki so od takrat naprej njegov naj
zve štej š i čuvar in svari fec.
V času bridkih spopadov med duševno vzgojo in hladnim razumom mi je
nazoren pouk na dunajskih ulicah neprecenljivo koristil. Nastopil je čas, ko
nisem več podobno kot v prvih dneh kot slepec blodil skozi mogočno mesto,
ampak sem si z odprtimi očmi poleg zgradb ogledoval tudi ljudi.
Ko sem nekega dne hodil po mestnem središču, sem naletel na po-javo v
dolgem kaftanu in s črnimi kodri. Moja prva misel je bila: ali je tudi to Žid?
V Linzu seveda niso bili taki. Na skrivaj in previdno sem si ogledo
val možaka, toda dlje ko sem zrl v ta tuj obraz in preučeval eno potezo
za drugo, vse bolj seje ob prvem vprašanju v mojih možganih pojavljalo
5S 59
neko drugo vprašanje:
Ali je tudi on Nemec?
Kot vedno v podobnih primerih sem poskušal svoje dvome tudi zdaj
odpraviti s prebiranjem knjig. Z nekaj drobiža sem si kupil prve proti-
semitske knjige v svojem življenju. Vse so izhajale iz tega, da bralec vsaj
do neke stopnje že pozna ali celo razume židovsko vprašanje. Zaključni
ton je bi povečini tak, da so se mi zaradi deloma površnega in skrajno
neznanstvenega dokazovanja trditev spet porodili dvomi.
Potem se s to zadevo nekaj tednov in celo mesecev nisem več ukvar-
jal.
Zdela se mi je tako strašna, obdolžitev tako nezmerna, da sem za-
radi strahu pred krivico, ki bi jo lahko zagrešil, spet postal bojazljiv in
negotov.
Seveda o tem, da ne gre za Nemce neke drugačne veroizpovedi,
ampak za posebno ljudstvo, tudi sam nisem več mogel dvomiti; odkar
sem se namreč začel ukvarjati s tem vprašanjem in postal pozoren na
Žide, se mi je začel Dunaj kazati v neki drugačni luči kot prej. Kamor-
koli sem šel, sem videl Žide, in več kot sem jih videl, bolj jih je oko raz-
ločevalo od drugih ljudi. Posebno v mestnem jedru in okrožjih severno
od donavskega kanala je mrgolelo ljudi, ki že na zunaj niso bili podobni
nemškemu ljudstvu.
Čeprav bi o tem še dvomil, so moje kolebanje končali s svojim stali-
ščem nekateri Židje sami.
Veliko gibanje med njimi, ki na Dunaju ni bilo neznatno, se je najos-
treje zavzemalo za potrditev narodnostnega značaja judovstva: sioni-
zem.
Zdelo seje, kot da samo del Židov podpira takšno stališče, velika ve-
čina pa ga obsoja in v svoji notranjosti tudi zavrača. Pri podrobnejšem
pogledu pa se je ta videz zaradi navadnega koristoljubja razblinil v gro-
zečo paro izgovorov, da ne rečem laži. Tako imenovano židovstvo libe-
ralne miselnosti namreč sionistov ni odklanjalo kot Nežide, ampak
samo kot Žide nepraktičnega, morda celo nevarnega javnega priznava-
nja njihovega židovstva.
S tem se njihova notranja pripadnost ni prav nič spremenila.
Navidezna borba med sionističnimi in liberalnimi Židi se mi je prav
kmalu začela gabiti; bila je popolnoma neresnična, zatorej zlagana, in
se ni prilegala k vedno poudarjeni visoki moralnosti in čistosti tega ljud-
stva.
Nasploh je bila moralna in siceršnja čistost tega ljudstva poglavje za
sebe. Vode niso imeli nič kaj radi, to se je videlo že na njihovi zuna-
njosti, na žalost zelo pogosto celo z zaprtimi očmi. Pozneje mi je bilo
ob vonju teh nosilcev kaftana včasih slabo. Temu sta se pridružila še
nečista obleka in njihov nič kaj junaški videz.
Vse to ni delovalo posebej privlačno; toda moralo te je odbiti, ko si
poleg telesne umazanije nenadoma odkril še umazane moralne madeže
izbranega ljudstva.
Nobena stvar mi v tako kratkem času ni dala toliko misliti kot pos-
topno razkrivanje židovskega delovanja na posameznih področjih.
Ali je sploh bila kakšna nesnaga, kakšna brezsramnost kakršnekoli
oblike, predvsem v kulturnem življenju, pri kateri ni sodeloval vsaj en
Žid?
Brž ko si previdno zarezal v tako bulo, si kot črva v gnijočem telesu
odkril Židka, pogosto povsem zaslepljenega zaradi nenadne svetlobe.
V mojih očeh je bilo židovstvo hudo obremenjeno, ko sem spoznal
njihovo delovanje v tisku, umetnosti, literaturi in gledališču. Zdaj ni ko-
ristilo več nobeno zagotavljanje. Zadostovalo je, da si pogledal enega od
oglasnih stebrov, imena duhovnih proizvajalcev teh grozljivih zmazkov
za kino in gledališče, ki so jih tam povzdigovali, in si za dalj časa otr-
del. To je bila grozota, duhovna kuga. Kuga, hujša od črne smrti nekoč,
s katero je bilo ljudstvo okuženo. In v kakšni količini so proizvajali in
razširjali ta strup! Seveda, čim nižja je moralna in duševna raven takega
fabrikanta umetnosti, tem bolj brezmejna je njegova plodnost, dokler
lakšen fante kot centrifuga ne brizga svoje umazanije v obličje človeš-
tva. Da ne omenjam njihovega neomejenega števila; narava na enega
Goetheja z lahkoto navrže deset tisoč mazačev, ki kot prenašalci baci-
lov najslabše vrste zastrupljajo duše.
60 61
 Bilo je grozljivo, a mimo tega se ni dalo iti in zdelo seje, daje narava
prav Žida v čezmernem številu izbrala za to sramotno opravilo.
Ali je treba njegovo izbranost iskati prav v tem?
Takrat sem začel skrbno preučevati imena vseh izdelovalcev tistih
nečistih produktov javnega kulturnega življenja. Izid je bil vedno slabši
za moj dotedanji odnos do Židov. Naj so se čustva še tako upirala,
razum je moral narediti svoje sklepe.
Dejstva, da je bilo krivdo za devet desetin vse literarne umazanije.
umetniškega kiča in gledaliških bedarij možno pripisati enemu narodu.
ki sicer v državi predstavlja komaj stotino prebivalstva, enostavno ni
bilo mogoče tajiti; tako je pač bilo.
Nato sem tudi svoj ljubi »svetovni tisk« začel preverjati s takega sta-
lišča.
Bolj ko sem bil temeljit pri tem delu, bolj se je krčil predmet mojega
nekdanjega občudovanja. Slog je postajal vse bolj neznosen, vsebino
sem kot plitvo in površno moral zavračati, zdelo se mi je. daje objek-
tivnost bližje lažem kot resnici; toda izdajatelji so bili - Židi.
Tisoč stvari, ki sem jih prej komaj videl, so se mi zdaj zdele upošte-
vanja vredne, druge, o katerih sem že prej premišljeval, sem zdaj dou-
mel in razumel.
Liberalno usmerjenost tega tiska sem zdaj videl v drugi luči. Njihov
imeniten ton v odgovorih na napade ter njihov molk sta se mi razkrila
kot zvita in obenem podla zvijača; njihove odobravanja polne kritike
gledaliških del so veljale vedno židovskemu avtorju, nikoli pa niso od-
klanjali nikogar drugega kot samo Nemce. V vztrajnosti tihega zbada-
nja proti VVilhelmu H. je bilo moč prepoznati metodo, enako kot
priporočanje francoske kulture in civilizacije. Kičasta vsebina novele je
postala nespodobna in iz govorice sem zaznal glasove nekega tujega
ljudstva; toda smisel vsega je bil nemštvu tako vidno škodljiv, daje bilo
takšno ravnanje lahko le namerno.
Toda kdo je imel pri tem interese?
Je bilo vse skupaj zgolj naključje?
Počasi sem postajal negotov.
Toda razvoj se je pospešil zaradi vpogledov, do katerih sem prišel
skozi vrsto drugih dogajanj. Šlo je za splošno pojmovanje etike in mo-
rale, kakršno je bilo moč odkrito videti pri velikem delu židovstva.
Tukaj je ulica spet nudila včasih resnično slab in nazoren pouk.
Odnos židovstva do prostitucije in še bolj do trgovine z dekleti je bilo
na Dunaju možno preučevati bolje kot v katerem koli zahodnoevrop-
skem mestu, z izjemo morda kakšnega pristanišča v južni Franciji. Če
si se ponoči sprehajal po ulicah in cestah Leopoldovega mesta, si bil na
vsakem koraku, hočeš aH nočeš, priča dogodkom, ki so večini nemškega
ljudstva ostali prikriti, dokler vojna borcem na vzhodni fronti ni dala pri-
ložnosti, da so videli podobne reči, bolje rečeno, da so jih morali videti.
Ko sem prvikrat na tak način spoznal Žida kot ledeno hladnega in
hkrati brezsramno podjetnega dirigenta odvratne delavnice pregrehe
med izrodki velemesta, me je po hrbtu hladno spreletelo.
Nato pa se je vnelo.
Obravnavanju židovskega vprašanja se nisem več izogibal, ne, zdaj
sem to hotel početi. V vseh smereh kulturnega in umetniškega življenja
ter njihovih različnih izrazjih sem znal poiskati Žida. Nato sem naletel
nanj na nekem mestu, kjer sem ga najmanj pričakoval.
Ko sem v vodji socialne demokracije prepoznal Žida, se mi je pogled
zbistril, kot bi se mi prhljaj usipal z oči. Dolgotrajen notranji duševni boj
je bil tako zaključen.
Ze v vsakdanjih pogovorih z mojimi delovnimi sotovariši me je
zbodla v oči nenavadna sposobnost spreminjanja stališča do istega vpra-
šanja, kar seje včasih zgodilo v razmiku samo nekaj dni, pogosto celo
v nekaj urah, Težko sem razumel, da so imeli ljudje pametne nazore,
ko si se z njimi pogovarjal na samem, a so jih nenadoma izgubili, ko so
se znašli pod vplivom množice. Pogosto sem bil čisto obupan. Ko sem
bil po več urah prigovarjanj že prepričan, da sem tokrat le prebil led ali
razčistil z nekim nesmislom in sem se že srčno veselil svojega uspeha,
sem moral naslednji dan na svoj obup začeti vse znova; vse je bilo
zaman. Blaznost njihovih nazorov seje kot večno nihalo vračala na za-
četek.
62 63
 Vse bi še lahko razumel: da so bili nezadovoljni s svojo srečo, da so
preklinjali usodo, ki jih je pogosto neusmiljeno tepla; da so sovražili po-
djetnike, v katerih so videli brezsrčne rubežnike; preklinjali so oblast, ki
v njihovih očeh ni imela občutka za položaj; da so demonstrirali zaradi
cen prehrane in svoje zahteve izražali na ulici, vse to bi ne glede na
razum človek še razumel. Toda česar ni bilo mogoče razumeti, je bilo
neizmerno sovraštvo do iastnega naroda, zasmehovanje njegove veli-
čine, blatenje njegove zgodovine in pljuvanje po njegovih velikih možeh.
Boj proti lastni vrsti, lastnemu gnezdu, lastni domovini je bil tako ne-
smiseln kot tudi nedoumljiv. To je bilo neznosno.
To pregreho se je dalo le prehodno pozdraviti, največ za nekaj dni,
le redko za nekaj tednov. Toda ko si pozneje naletel na domnevnega
spreobrnjenca, je bil spet na stari poti.
Spet se ga je polotilo nenaravno stanje.
Postopoma sem spoznal, da so socialno demokratski tisk pretežno vo-
dili Židi; vendar temu dejstvu nisem pripisoval posebnega pomena, saj
so bile razmere pri drugih časopisih prav take. Le nekaj je bilo morda
posebno: bilo ni niti enega časopisa, pri katerem so bili Židi, za katerega
bi lahko rekli, da je zares nacionalen v smislu, v katerem so vzgajali
mene in kakršni so bili moji nazori.
Ko sem poskušal prebirati te marksistične tiskarske izdelke, sem se
moral premagovati, hkrati pa je v meni neskončno naraščal odpor proti
njim. Nato sem poskušal pobližje spoznati fabrikante teh zbranih bara-
bij.
Od izdajatelja naprej so bili vse sami Židi.
Zbral sem vse dosegljive socialdemokratske brošure in poiskal imena
piscev: Židi. Zapomnil sem si imena skoraj vseh vodij; daleč največje
bilo pripadnikov »izbranega ljudstva«, jajusi je šlo za predstavnike v dr-
žavnem zboru (Reichsrat) ali za tajnike sindikatov, predsedujoče orga-
nizacijam ali agitatorje ulice. Vedno seje pojavila ista neverjetna slika.
Imena Austerlitz, David, Adler, Ellenbogen, itd., mi bodo za vedno os-
tala v spominu. Ena zadeva mi je zdaj postala jasna: stranka, s katere
majhnimi zastopniki sem zadnje mesece bil neizprosen boj, je bila sko-
raj izključno v rokah nekega tujega ljudstva; kahti da Žid ni bil Nemec,
sem na svoje srečno notranje zadovoljstvo zdaj vedel dokončno.
Šele zdaj sem povsem spoznal zapeljivca našega ljudstva.
Eno samo leto mojega bivanja na Dunaju je zadoščalo, da sem se
prepričal, kako noben delavec ne more biti tako zadrt, da ne bi sprejel
boljše razlage in poznavanja. Polagoma sem postal poznavalec njiho-
vega lastnega nauka in ga začel uporabljati kot orožje v boju za moje no-
tranje prepričanje.
Zdaj seje skoraj vedno končalo z mojim uspehom.
Velike množice je bilo treba rešiti, čeprav bo treba žrtvovati veliko
časa in potrpljenja.
Toda Žida se nikoli ni dalo rešiti pred njegovimi nazori.
Takrat sem bil še dovolj otročji, da sem jim poskušal predočiti blaz-
nost njihovega nauka. V svojem ozkem krogu sem si skoraj do krvi ob-
rusil jezik in ohripel, misleč, da mi jih bo uspelo prepričati o
pokvarjenosti njihove marksistične blaznosti; prav s tem sem šele doži-
vel goreče nasprotovanje. Zdelo se je, da vedno boljši vpogled v uniču-
joče delovanje socialnodemokratskih teorij in njihovo uresničevanje
pomaga le krepitvi njihove odločenosti.
Bolj ko sem se prepiral z njimi, bolj sem spoznaval njihovo dialektiko.
Najprej so računali na neumnost svojega nasprotnika, nato, če ni bilo
več izhoda, pa so se sami naredili neumne. Ce vse to ni zaleglo, potem
niso dobro razumeli ali pa so v trenutku preskočili na drugo področje,
pritresli samoumevnosti, ki so jih takoj povezali z drugimi snovmi,
nakar si jih spet ujei in so se nevedneži spet poskušali izviti. Kjerkoli si
napadel takega apostola, roka je vedno prijela zdrizasto sluz; ta je po-
samično zdrsela skozi prste, na drugi strani se je v istem trenutku spet
zlila v celoto. Kadar pa si nekoga res uničujoče potolkel, tako da se je
pred okolico, ki ga je opazovala, moral strinjati, in si že mislil, da ti je
uspelo narediti korak naprej, si moral naslednji dan od presenečenja
64 65
 zazijati. Zid se o dogodkih včerajšnjega dne ni spominjal niti trohice in
je svoje stare neumnosti gnal naprej, kot da se ni zgodilo nič ter seje pre-
tvarjal, da se ne spomni drugega kot dokazov za pravilnost svojih trdi-
tev, ki jih je navajal prejšnji dan.
Včasih sem od presenečenja kar otrpnil.
Človek ni vedel, čemu bi se bolj čudil: njihovi govorni spretnosti ali
umetnosti laganja.
Postopoma sem jih začel sovražiti.
V vsem tem je bila dobra stvar to, da sem namreč ob spoznavanju de
janskih nosilcev ali vsaj razširjevalcev socialne demokracije moral vse
bolj ljubiti svoje ljudstvo. Le kdo bi ob satanski spretnosti teh zapeljiv-
cev mogel preklinjati nesrečno žrtev? Se kako težko sem jaz sam obvla
dal dialektično zlaganost te rase! Toda kako brezploden je bil tak uspeh
pri ljudeh, ki resnico preobrnejo v ustih, pravkar izrečeno besedo nemu
doma zatajijo, naslednjo minuto pa jo že zahtevajo zase!
Ne. Bolj ko sem spoznaval Žida, bolj sem moral odpuščati delavcu.
V mojih očeh zdaj ni bil on največji krivec, ampak vsi tisti, ki se jim
ni zdelo vredno truda, da bi se ga usmilili, da bi sinu ljudstva z železno
pravičnostjo dali, kar mu gre, zapeljivca in pokvarjenca pa pribili na
steno
Vsakdanje življenje meje vzpodbudilo, da sem izvore marksističnega
nauka zdaj začel podrobneje preučevati. Njegovo delovanje mi je pos-
talo do potankosti jasno, pred pozornim pogledom se mi je vsak dan
kazal njegov uspeh, z malo domišljije sem si lahko naslikal posledice.
Bilo je samo še vprašanje, ali seje rezultat njihove stvaritve utemeljite-
ljem prikazoval pred očmi v končni obliki, ali pa so sami postali žrtev
zablode.
Zdelo se mi je, daje bilo oboje možno.
Vprvem primeru je bila dolžnost vsakega razmišljajočega človeka, da
se pridruži fronti tega pogubnega gibanja, da bi morda preprečil skraj
nost, v drugem primeru pa so morali biti nekdanji tvorci te narodove bo
lezni pravi zlodeji; samo v možganih pošasti - ne človeka - se lahko
oblikuje smiseln načrt organizacije, ki bo imela za končni cilj uničenje
človeške kulture in s tem opustošenje sveta.
V tem primeru je ostal kot zadnja rešitev še boj, boj z vsemi orožji,
ki si jih lahko zamišljajo človeški duh, razum in volja, ne glede na to,
komu bo potem usoda naklonila svoj blagoslov.
Zato sem se tedaj začel ukvarjati z utemeljitelji tega nauka, da bi pre-
učeval osnove gibanja. Cilj sem dosegel hitreje, kot sem si mislil, za kar
se lahko zahvalim samo svojemu poznavanju židovskega vprašanja, če-
prav takrat še ne dovolj poglobljenemu. Samo to mi je omogočilo prak-
tično primerjavo resnice s teoretičnim gobezdanjem ustanoviteljskih
apostolov socialne demokracije, ker meje naučila razumeti govorico ži-
dovskega ljudstva; to govori, da bi prikrilo misli ali jih vsaj zameglilo.
Njihovega pravega cilja ni moč najti v vrsticah, ampak drema dobro pri-
krit med njimi.
Zame je prišel čas največjega preoblikovanja, kar sem ga notranje
moral kdajkoli opraviti.
Iz slabotnega svetovljana sem se prelevil v fanatičnega protisemita.
Samo še enkrat - to je bilo zadnjikrat - so se mi v globoki tesnobi po-
rodile boječe misli.
Ko sem preučeval delovanje židovskega ljudstva v dolgih obdobjih
človeške zgodovine, se mi je iznenada zastavilo tesnobno vprašanje, ali
ni morda nedojemljiva usoda prav temu malemu ljudstvu iz nam ubo-
gim param neznanih razlogov namenila nepreklicno, končno zmago.
Naj bi temu ljudstvu, ki večno živi na tej Zemlji, za poplačilo oblju-
bila Zemljo?
Ali imamo objektivno pravico do boja za svojo samoohranitev, ali je
tudi to samo subjektivna utemeljitev?
Ko sem se v miru poglabljal v marksistični nauk in tako odkrival de-
lovanje židovskega ljudstva, mi je odgovorila usoda sama.
Židovski nauk marksizma zavrača aristokratski princip narave in na
mesto večne predpravice moči in sile postavlja maso števila in njeno
mrtvo težo. Tako zanika vrednost osebe v človeku, oporeka pomenu
ljudstva in rase ter s tem človeštvu odteguje predpogoj njegovega ob-
stoja in kulture. Kot temelj vesolja bi pripeljal do propada reda, kakr-
66 67
snega si lahko zamišlja človeški razum. Enako kot bi uporaba takega
zakona v tem največjem prepoznavnem organizmu lahko vodila samo
do kaosa, bi na Zemlji za prebivalce te zvezde pomenila propad.
Ce bo Žid s pomočjo svoje marksistične veroizpovedi premagal ljud-
stva tega sveta, bo njegova krona mrtvaški venec človeštva, in potem 3. poglavje
bo ta planet spet kot nekoč pred milijoni leti hitel brez ljudi skozi eter.
Večna narava se neizprosno maščuje zaradi prekoračenja njenih za-
konov.
Zato danes v smislu vsemogočnega Stvarnika nameravam delati tako:
Splošna politična razmišljanja iz mojega
Ko se branim pred Židom, se bojujem za Gospodovo delo. dunajskega obdobja

Danes sem prepričan, da se človek na splošno - če odmislimo pri-

mere izjemne nadarjenosti - s politiko ne bi smel javno ukvarjati pred
svojim tridesetim letom. Tega ne bi smel, ker se v teh letih šele končuje
izgradnja neke splošne platforme, s katere preučuje različne politične
probleme in dokončno oblikuje svoje stališče do njih. Šele ko si utrdi te-
meljni svetovni nazor in stalnost pri načinu opazovanja posameznih
dnevnih vprašanj, naj se udeležuje, oziroma sme notranje dozorel moški
sodelovati pri političnem vodenju občestva.
Če je drugače, obstoja nevarnost, da bo nekega dne moral spremeniti
svoje stališče do pomembnih vprašanj ali pa bo v nasprotju s svojim
znanjem moral vztrajati pri nekem nazoru, ki ga razum in prepričanje
že dolgo zavračata. V prvem primeru je zadeva zelo boleča za njega
osebno, ker zdaj, ko sam koleba, po pravici ne sme več pričakovati, da
mu bodo njegovi privrženci verjeli enako neomajno trdno kot prej; za
ljudi, kijih vodi, takšna kapitulacija vodje pomeni nemoč ter neredko
občutek nekakšnega sramovanja pred nasprotniki. V drugem primeru
pa se pojavi nekaj, kar posebej danes tako pogosto vidimo: v enaki meri
kot vodja (nem. der Fiihrer) ne verjame v to, kar govori, bo njegova ob-
ramba votla in plitva, zato pa toliko bolj nizkotna pri izbiri sredstev.
Medtem ko sam ne misli več na to, da bi se za svoja politična stališča
resno zavzemal (ne umira se za nekaj, v kar sam ne verjameš), bo od
68 69
 svojih privržencev zahteval prav v tem razmerju vedno več in bolj ne-
sramno, dokler ne bo končno žrtvoval zadnjega ostanka vodje in pri-
stal pri »politiku«; pomeni pri tisti vrsti ljudi, katerih edini smisel je
nesmiselnost, sparjena z grobo vsiljivostjo in pogosto brezsramno raz-
vito umetnostjo laži.
Če takšen fante na nesrečo poštenih ljudi pripleza še do parlamenta,
je treba od vsega začetka vedeti, daje zanj bistvo politike samo v heroj-
ski borbi za stalno posest nad to steklenico mleka njegovega življenja in
njegove družine. Bolj kot se ga žena in otrok okJepata, bolj žilavo se bo
prepiral za svoj mandat. Samo zato je vsak človek s političnimi nagoni
njegov osebni sovražnik; v vsakem novem gibanju voha morebiten za-
četek svojega konca in v vsakem večjem možu grozečo nevarnost za
sebe.
O taki vrsti parlamentarnih stenic bom še podrobneje spregovoril.
Tudi tridesetietnik se bo moral v življenju še marsikaj naučiti, a to
bo le dopolnjevanje in izpolnjevanje okvirja, ki ga tvori njegov svetovni
nazor. Njegovo učenje ne bo načelno spreminjanje naučenega, ampak
dodajanje znanja, in njegovi privrženci ne bodo dobili tesnobnega ob-
čutka, da jih je do zdaj narobe poučeval, ampak prav nasprotno: vidna
organska rast njihovega vodje jim bo v zadovoljstvo, ker bo njegovo uče-
nje pomenijo le poglobitev njihovega lastnega nauka. To pa bo v njiho-
vih očeh dokaz za pravilnost dotedanjih nazorov.
Vodja, ki mora zapustiti platformo svojega svetovnega nazora, ker je
spoznal, daje napačna, ravna pošteno samo tedaj, če je po spoznanju
svojih napačnih pogledov pripravljen sprejeti vse posledice. V takem
primeru se mora najmanj odpovedati nadaljnjemu javnemu političnemu
delovanju. Ker je v temeljnih spoznanjih naredil napako, obstaja mož-
nost ponovitve. V nobenem primeru pa več nima pravice pričakovati
zaupanja sodržavljanov ali ga celo zahtevati.
Kako malo se danes upošteva takšno moralno držo, izpričuje splošna
pokvarjenost sodrge, kj se zdaj čuti poklicano, da »dela« politiko.
Med njimi je komaj kdo primeren za to delo.
Nekoč sem bij previden pri javnih nastopih, čeprav sem verjel, da
70
sem se s politiko ukvarjal več kot mnogi drugi. Le v najožjem krogu
sem govoril o tem, kar me je notranje ganilo ali pritegnilo. Takšno go-
vorjenje v najožjem okviru je imelo veliko dobrih strani: naučil sem se
manj »govoriti«, zato pa bolj spoznavati ljudi in njihove najprimitivnejše
nazore ter ugovore. Ob tem sem se šolal, ne da bi izgubljal čas in mož-
nost za svoje dodatno izobraževanje. Nikjer v Nemčiji ni bila priložnost
m to tako dobra kot takrat na Dunaju.
Splošno politično razmišljanje v stari podonavski monarhiji je bilo
sprva po svojem obsegu večje in obsežnejše kot v stari Nemčiji istega ob-
dobja - izvzemši dele Prusije, Hamburg in obalo Severnega morja. Zdaj
pod pojmom »Avstrija« vsekakor razumem tisto območje velikega hab-
sburškega cesarstva, ki zaradi nemške poselitve v vsakem oziru ne po-
meni samo zgodovinskega povoda za nastanek te države, ampak ki
zaradi svojega prebivalstva kaže tisto moč, ki jo je ta politično sicer tako
umetna tvorba dobila v dar z bogatim kulturnim življenjem v več stolet-
jih. Bolj ko je čas tekel, bolj sta bila obstoj in prihodnost te države od-
visna prav od ohranitve te zarod ne celice v cesarstvu.
Podedovane dežele cesarstva so bile njegovo srce, ki je vedno znova
poganjalo svežo kri v obtok kulturnega in državnega življenja, Dunaj
pa je predstavljal njegove možgane in voljo.
Že zunanja podoba Dunaja je dala slutiti njegovo moč, ki je bila v
tem konglomeratu ljudstev kraljica združevanja, da bi s sijajem lastne le-
pote pomagala prikrivati neprijetne starostne pojave celote.
Najsi je notranjost Reicha (Oesterreich) zaradi krvavih bojev med
posameznimi narodnostmi še tako trgalo, je tujina, in še posebej Nem-
čija, videla le prijazno podobo tega mesta. Preslepitev je bila še večja,
ker je Dunaj v tistih časih doživljal enega zadnjih in največjih vidnih
vzponov. Pod vladavino zares genialnega župana se je častitljiva rezi-
denca cesarjev starega Reicha še enkrat prebudila v čudovito mlado ži-
vljenje. Zadnji veliki Nemec, ki ga je iz svojih vrst rodil narod kolonistov
71
 Vzhodne marke {nem. Ostmark), uradno ni pripadal tako imenovanim
»državnikom«; s tem, ko je ta dr. Lueger kot dunajski župan pričaral
enega za drugim neverjetne dosežke na vseh področjih gospodarske in
kulturne politike, je okrepil srce vsega Reicha in je tako po ovinkih pos-
tal večji državnik kot vsi tedanji tako imenovani »diplomati« skupaj.
Če je tvorba narodov, imenovana »Avstrija«, končno le propadla, to niti
najmanj ne govori proti politični sposobnosti nemštva v stari
Vzhodm marki, ampak je bil to nujen izid nezmožnosti, da bi deset mi-
lijonov ljudi za večne čase skupaj držalo petdesetmilijonsko državo raz-
ličnih narodov, če določeni pogoji niso bili pravočasno izpolnjeni.
Avstrijski Nemec je razmišljal več kot na veliko. Vedno je bil
navajen živeti v okviru velikega Reicha in občutka za naloge, ki so bile s
tem določene, ni nikoli izgubil. Bilje edini v tej državi, ki je videl čez
meje ožje kronovine tja do meja Reicha; ko naj bi ga usoda končno
ločila od skupne domovine, je velikansko nalogo poskušal še vedno
obvladati in nemštvu obdržati tisto, kar so njegovi dedi v neskončnih
bojih nekoč iztrgali na Vzhodu. Pri tem je treba upoštevati, da se je to
zgodilo lahko samo še z razdeljeno silo; kajti srce in spomin najboljših
nista nikoli prenehala čutiti za skupno matično državo, in domovini
je ostal le preostanek.
Že splošno obzorje nemškega Avstrijca je bilo razmeroma široko.
Njegovi gospodarski odnosi so pogosto zajemali skoraj ves mnogovr-
sten Reich. Skoraj vsa zares velika podjetja so bila v njegovih rokah, ve-
činoma je tudi on sam določal vodilno osebje tehnikov in uradnikov.
Poleg tega je bil tudi nosilec zunanje trgovine, če ni že prej židovstvo po-
ložilo svoje roke na to za njih značilno področje. Samo on je politično
še držal državo skupaj. Že služenje v vojski gaje vrglo daleč izven ozkih
meja. Nemško avstrijski rekrut je sicer lahko prišel v čisto nemški regi-
ment, ki pa je služboval tako v Hercegovini kot na Dunaju ali v Galiciji.
Tudi oficirski kader je bil še vedno nemški, višji uradniki pretežno
Nemci. Nemški sta končno bili umetnost in znanost. Če ne upoštevamo
novejših kičastih smeri v razvoju umetnosti, ki bi jih lahko brez nadalj-
njega producirali tudi črnska ljudstva, je bil lastnik in tudi razširjevalec
prave umetnosti samo in edino Nemec. V glasbi, arhitekturi, kiparstvu
in slikarstvu je bil Dunaj vodnjak, ki je z neizčrpnim bogastvom oskr-
boval celotno dvojno monarhijo, ne da bi kdajkoli vidno usahnil.
Končno je bilo nemštvo tudi nosilec celotne zunanje politike, če od-
mislimo nekaj malega Madžarov.
Kljub temu je bil vsak poskus, da bi obdržali ta Reich, zaman, saj bi-
stven pogoj ni bil izpolnjen.
Za avstrijsko državo narodov je obstojala ena sama možnost za pre-
seganje centrifugalnih sil pri posameznih narodih. Državo bi morali vo-
diti centralno in jo v tem smislu notranje organizirati, sicer si je ni bilo
mogoče zamišljati.
V nekaterih svetlih trenutkih se je tako zazdelo tudi temu »najviš-
jemu« položaju, a so na to kmalu pozabili ali pa so misel odrinili na
stran, ker se jim je izvedba zazdela prezahtevna. Vsako razmišljanje o
bolj federativni ureditvi Reicha je bilo zaradi pomanjkanja močne dr-
žavne žaro dne celice, ki bi posedovala prevladujočo moč, obsojeno na
propad. Temu so se pridružile še bistveno drugačne notranje razmere
avstrijske države v primerjavi z nemškim Reichom po Bismarckovem
vzoru. V Nemčiji je šlo samo za premagovanje politične tradicije, ker je
v kulturnem pogledu vedno obstajal skupni temelj. Predvsem so v Rei-
ch u, če odmislimo razsejane tuje drobce, prebivali samo pripadniki
enega naroda.
Razmere v Avstriji so bile obrnjene.
Tuje pri posameznih deželah, razen v primeru Madžarske, političen
spomin na lastno veličino odpadel, ali pa ga je zbrisala goba časa, vse-
kakor pa je bil vsaj zabrisan in nerazločen. Namesto tega so se v ob-
dobju poudarjanja nacionalnega načela v raznih deželah razvile
narodnjaške sile, katerih premagovanje je moralo postati oteženo v isti
meri, kot so se na robu monarhije začele tvoriti nacionalne države, v
katerih je bilo prebivalstvo po rasi sorodno ali enako posamičnim av-
strijskim narodnim drobcem, in ki so izvajale večjo privlačno moč, kot
je bilo to možno nemškemu Avstrijcu.
Celo Dunaj te bitke na dolgi rok ni mogel vzdržati.
72 73
 Z razvojem Budimpešte v veliko mesto je Dunaj prvikrat dobil tek-
meca, katerega naloga ni več bila združevanje celotne monarhije, ampak
bolj krepitev njenega dela. V kratkem je temu primeru sledila še Praga,
nato Lvov, Ljubljana, itd. Z dvigovanjem teh nekdaj provincialnih mest
v glavna mesta posameznih narodov in dežel so nastajala tudi središča
za njihovo vse bolj samostojno kulturno življenje. Šele s tem so narodno
politični nagoni dobili svoje duhovne osnove in poglobljenost. Moral se
je približevati čas, ko so ločevalne sile posameznih narodov prerasle
skupne interese, kar je pomenilo konec Avstrije.
Tak razvoj je bilo možno zelo razločno ugotavljati po smrti Josepha
II (Jožef II., Sveti rimski cesar, rojen 1741 - preminul 1790. Najstarejši
sin Marije Terezije, štejejo ga med prosvetljene monarhe. Op. prev.) Hit-
rost tega dogajanja je bila odvisna od vrste dejavnikov, ki so bili deloma
stvar same monarhije, po drugi strani pa so bili rezultat zunanjepolitič-
nega položaja Reicha.
Če bi hoteli boj za ohranitev te države vzeti resno in ga uspešno iz-
bojevati, je do cilja vodila ena sama pot z brezobzirno in hkrati vztra-
jno centralizacijo. Potem bi morali z načelno uzakonitvijo enega
enotnega državnega jezika poudariti čisto formalno skupno pripadnost,
državni upravi pa bi morali v roke potisniti tehnične pripomočke, brez
katerih enotna država pač ne more obstojati. Prav tako bi ljudem samo
tedaj s šolanjem in poukom privzgojili enotno in trajno pripadnost dr-
žavi. Tega ni mogoče doseči v desetih ali dvajsetih letih, ampak je treba
računati s stoletji, enako kot je nasploh pri vseh vprašanjih kolonizacije
pomembnejša vztrajnost kot pa energija trenutka.
Samo po sebi se razume, da morata tako uprava kot politično vodstvo
nastopati dosledno enotno.
Zame je bila neskončno poučna ugotovitev, zakaj se to ni zgodilo, ali
še bolje, zakaj tega niso naredili. Samo krivec za to napako je bil krivec
za propad Reicha.
Stara Avstrija je bila bolj kot kakšna druga država vezana na veličino
svojega vodstva. Tuje manjkal temelj nacionalne države, ki v ljudski os-
novi še vedno vsebuje moč za obstoj, četudi vodstvo kot tako še tako
zelo odpove. Država enega naroda lahko zaradi naravne togosti svojih
prebivalcev in s tem povezane odporniške sile preživi začuda dolga ob-
dobja kljub zelo slabi upravi ali vodstvu, ne da bi pri tem notranje pro-
padla. Potem je pogosto videti, kot da v takem telesu ni več nobenega
življenja, kot bi bil otrpel in mrtev, nato pa se domnevni mrtvec nena-
doma dvigne in ostalemu človeštvu pokaže občudovanja vredne znake
svoje neuničljive življenjske moči.
Drugače pa je to v nekem Reichu, sestavljenem iz različnih narodov;
take tvorbe ne drži skupaj skupna kri, ampak predvsem skupna pest.
Vsaka slabost vodenja ne bo pripeljala do zimskega spanja države,
ampak bo to povod za prebujenje vseh tistih instinktov, ki so prisotni po
krvi, a se v časih prevladujoče volje ne morejo razmahniti. To nevar-
nost je možno omiliti samo skozi stoletja skupne vzgoje, skupne tradi-
cije, skupnih interesov, itd. Zato bodo take državne tvorbe, še posebej
mlade, zelo odvisne od veličine vodenja in če so delo zelo močnih ljudi
ter duhovnih junakov, bodo pogosto spet razpadle po smrti osamlje-
nega velikega ustanovitelja. Tudi po več stoletjih te nevarnosti niso pre-
magane, samo dremajo, da bi se pogosto nenadoma prebudile, takoj ko
slabost skupnega vodenja in moč vzgoje, vzvišenost vse tradicije, ne
/more premagati zagona lastnega stremljenja po življenju pri različnih
plemenih. Tega niso dojeli, kar je morda tragična krivda hiše
Habsburžanov. Enemu samemu med njimi je usoda še enkrat ponudila
baklo za prihodnost njegove dežele, nato je za vedno ugasnila.
Jožef II., rimski cesar nemškega naroda, je z naraščajočim strahom
videl, kako bi njegova hiša, porinjena na skrajni rob cesarstva, morala
izginiti v babilonskem klobčiču narodov. Morala izginiti, če ne bi v zad-
nji uri popravili, kar so zamudili njegovi očetje. »Prijatelj ljudi« seje z
nadčloveško močjo spravil popravljati malomarnost svojih predhodni-
kov in skušal v enem desetletju nadoknaditi, kar so stoletja pred njim
H mudili. Ko bi mu bilo dano, da bi svoje delo opravljal vsaj štirideset
let, in če bi samo dva rodova nadaljevala njegovo delo, bi čudež ver-
jetno uspel. Toda ko je umrl po samo desetih letih vladanja, razrvan v
74 75
 duši in telesu, se je z njim v grob pogreznilo tudi njegovo delo, ki bo
večno spalo v kapucinski grobnici.
Njegovi nasledniki niso bili dorasli nalogi, ne po duhu ne po volji.
Ko so se po Evropi prižgali prvi znaki revolucije, seje tudi Avstrija
počasi začela vnemati. Toda ko je požar končno izbruhnil, se žerjavica
ni razvnemala toliko zaradi socialnih, družbenih ali splošnih političnih
vzrokov, ampak bolj zaradi gonilnih sil narodnega porekla.
Revolucija v letu 1848 je bila lahko povsod razredni boj, samo v Av-
striji je pomenila začetek novih rasnih sporov. S tem, ko se je takrat
Nemec, ne glede na to ali je pozabil ta izvor ali ga ni spoznal, udinjal
revolucionarni vstaji, sije zapečatil lastno usodo. Pomagal je prebuditi
duha zahodne demokracije, ki mu je prav kmalu spodkopal osnove nje-
gove lastne eksistence.
Z ustanovitvijo parlamentarnega zastopniškega telesa brez vnaprej-
šnjega določitve in utrjevanja skupnega državnega jezika so položili te-
meljni kamen za konec prevlade nemštva v monarhiji. Od tedaj naprej
je bila izgubljena tudi sama država. Vse, kar je sledilo, je bilo le še zgo-
dovinsko urejanje nekega Reicha.
Spremljanje tega odmiranja je bilo tako pretresljivo kot tudi poučno.
Ta zgodovinska sodba se je odvijala v tisočih in tisočih posamičnih ob-
likah. Velik del ljudi je slepo spremljal pojave razpadanja, kar je le do-
kazovalo odločitev bogov za razpad Avstrije.
Tukaj se ne mislim izgubljati v podrobnostih, saj to ni namen te
knjige. V krogu temelj it ejših opazovanj hočem omeniti le tisto dogaja-
nje, ki je bilo tako kot vedno vzrok za propad narodov in držav po-
membno tudi za današnji čas, ter je končno pripomoglo, da sem si
ustvaril temelje svojega političnega razmišljanja.
Med ustanovami, ki so tudi sicer ne posebej ostrovidnemu malo me-
ščanu naj razi očneje kazale razžiranje avstrijske monarhije, je bila na
vrhu tista, ki sije pridobila največjo moč - parlament, v Avstriji imeno-
van der Reichsrat. (V dobesednem prevodu cesarski svet, op. prev.)
Vzorec tega parlamentarnega telesa najdemo v Angliji, deželi kla-
sične »demokracije«. Od tam so prevzeli vso osrečujočo ureditev in jo
čim bolj nespremenjeno presadili na Dunaj.
V spodnjem in zgornjem domu je angleški dvodomni sistem prazno-
val svoje vstajenje. Le sama »domova« sta bila malo drugačna. Ko je
nekoč Barrv iz poplavnih voda Temze sezidal svojo parlamentarno pa-
lačo, je posegel po zgodovini angleškega svetovnega imperija in si iz
njega prinesel okraske za 1200 niš, konzol in stebrov svoje razkošne
zgradbe. Hiša lordov in ljudi, okrašena s kipi in slikarskimi mojstrovi-
nami, je postala ponos vsega ljudstva.
Tu se je za Dunaj pojavila prva težava. Ko je namreč Danec Hansen
končal zadnje strešno čelo na marmorni hiši novega ljudskega predstav-
ništva, sije okraske sposodil lahko le pri antiki. Tako zdaj rimski in grški
državniki ter fdozofi polepšujejo to gledališko zgradbo »zahodne demo-
kracije«, s simbolno ironijo pa čez dva domova na štiri strani neba vle-
čejo kvadrige (štirivprege), ter na ta način nazorno odslikavajo tedanje
notranje dogajanje tudi navzven.
»Nacionalnosti« so izrazile užaljen ost in smatrale kot provokacijo,
da bi v tem delu poveličevali avstrijsko zgodovino, tako kot so si to upali
v samem Reichu šele med bobnenjem svetovne vojne, ko so VVallotovo
(Paul Wallot, nemški arhitekt. Po njegoivh načrtih so leta 1894 po de-
setletnih delih v Berlinu dokončali Reichstag, op. prev.) zgradbo Reich-
slaga z napisom posvetili nemškemu narodu.
Ko sem še ne dvajsetleten prvikrat stopil v veličastno zgradbo na
Kranzensringu, da bi kot poslušalec in gledalec prisostvoval zasedanju
poslanskega doma, sem začutil močan odpor.
Parlament sem sovražil že od nekdaj, vendar ne kot ustanovo samo
po sebi. Nasprotno, kot svobodnjaško čuteč človek si drugačne vrste
vladanja sploh nisem znal predstavljati, kajti misel na kakršno koli dik-
taturo bi bila pri mojem odnosu do hiše Habsburžanov kot zločin proti
svobodi in proti vsakemu zdravemu razumu.
K temu je nemalo prispevalo dejstvo, da sem v mladosti veliko bral
76 77
časopise in pri tem se mi je, ne da bi slutil, vsadilo določeno občudova-
nje do angleškega parlamenta, ki se ni hotelo kar tako izgubiti. Dosto-
janstvo, s katerim so tam opravljali svoje naloge tudi v spodnjem domu
(o čemer je naš tisk znal tako lepo poročati), je name naredilo izjemen
vtis. Ali je sploh lahko obstojala bolj dovršena oblika samovladanja ne-
kega naroda?
Prav zato sem bil sovražnik avstrijskega parlamenta. Smatral sem, da
je oblika celotnega delovanja nevredna velikega vzornika. Potem se je
zgodilo še naslednje:
Usoda nemštva v avstrijski državi je bila odvisna od njegovega polo-
žaja v Reichsratu. Do uvedbe splošne in tajne volilne pravice je bila v
parlamentu še zagotovljena, čeprav neznatna, nemška večina. Že takšno
stanje je bilo vprašljivo, ker se je nacionalno vprašljiva socialna demo-
kracija v primeru kritičnih, za nemštvo pomembnih zadev - da ne bi od
sebe odvrnila privržencev v posameznih tujih narodih - vedno nastopila
proti nemškim zahtevam. Socialne demokracije že takrat ni bilo mo-
goče uvrščati med nemške stranke. Toda z uvedbo splošne volilne pra-
vice se je tudi povsem z vidika številk končala nemška prevlada.
Nadaljnjemu raznemčevanju države zdaj ni bila na poti nobena ovira
več.
Nacionalni nagon po samoohranitvi mi zaradi tega že takrat ni do-
voljeval odobravanja ljudskega zastopanja, ker nemštvo ni bilo zasto-
pano, ampak izdano. To so bile pomanjkljivosti, kijih poleg drugih lahko
pripišemo avstrijski državi, ne stvari sami po sebi. Prej sem še verjel,
da bi s ponovno vzpostavitvijo nemške večine v predstavniških telesih
lahko presegli nasprotovanja do načelnih stališč, vsaj dokler bi sploh
še obstojala stara država.
S takim notranjim odnosom sem torej prvikrat stopil v te posvečene
kot tudi sporne prostore. Vsekakor so bili zame posvečeni zaradi veli-
častne lepote same zgradbe. Čudovito helensko delo na nemških tleh.
Ampak kako hitro sem bil ogorčen, ko sem videl bedno predstavo, ki
seje odvijala pred mojimi očmi!
Prisotnih je bilo nekaj sto teh ljudskih predstavnikov, ki bi se morali
78
opredeliti prav glede nekega pomembnega gospodarskega vprašanja.
En sam dan v parlamentu mi je zadoščal in me vzpodbudil, da sem
o zadevi premišljeval nekaj tednov.
Duhovna vsebina povedanega je bila na zares moreči »višini«, kolikor
je bilo moč tisto nadležno govorjenje sploh razumeti; nekateri gospodje
sploh niso govorili nemško, temveč njihove slovanske materne jezike, ali
še bolje, narečja. Kar sem do takrat poznal samo iz prebiranja časnikov,
sem zdaj imel priložnost poslušati z lastnimi ušesi. Divje se premikajoča
množica, v kateri ljudje krilijo in kričijo drug na drugega, nad njo star
in nedolžen stric, ki se je v potu svojega obraza trudil, da bi z energič-
nim mahanjem z zvoncem ter zdaj s pomirjujočimi, nato s svarečimi
vzkliki povrnil dostojanstvo hiše.
Moral sem se nasmejati.
Nekaj tednov pozneje sem bil spet v tej zgradbi. Slika se je spreme-
nila, ni je bilo moč prepoznati. Dvorana je bila popolnoma prazna. Spo-
daj je nekdo spal. Nekaj poslancev je bilo na svojih mestih in so zehali
drug proti drugemu, eden je »govoril«. Prisoten je bil podpredsednik
doma, kije vidno zdolgočasen spremljal dogajanje.
V glavi so se mi pojavili prvi pomisleki. Zdaj sem vedno znova, če mi
je le dopuščal čas, hodil tja in tiho ter pozorno opazoval trenutno sliko,
poslušal govore, kolikor sem jih lahko razumel, preučeval bolj ali manj
inteligentne obraze teh izbrancev narodov te žalostne države - in pos-
topoma so se mi porajale lastne misli.
Eno leto mirnih opazovanj mi je zadostovalo, da sem svoje prejšnje
poglede na bistvo te ustanove popolnoma spremenil ali jih izbrisal. V
svoji notranjost nisem več zavzemal stališča proti tej pokvečeni obliki,
ki jo je ta ideja prevzela v Avstriji; ne, zdaj parlamenta kot takega nisem
več mogel priznavati. Do takrat sem nesrečo avstrijskega parlamenta
videl v pomanjkanju nemške večine, zdaj pa sem spoznal pogubo v
samem bistvu te ustanove.
Takrat se mi je porodila cela vrsta vprašanj. Začel sem spoznavati
demokratično načelo večinskega odločanja kot osnovo celotne
ustanove, nič manj pozoren pa nisem bil na duhovne in
79
moralne vrednote gospodov, ki naj bi kot izbranci narodov služili temu
namenu. Tako sem hkrati spoznaval institucijo in njene nosilce.
V nekaj letih se mi je tako v vsej svoji plastični razločnosti izobliko
vala podoba najbolj dostojanstvenega pojava novejšega časa: parlamen
tarec. Zapomnil sem si ga v obliki, ki pozneje ne bo doživela bistvenih
sprememb.
Tudi tokrat meje nazoren pouk praktične resničnosti obvaroval pred
tem, da bi se utopil v teoriji, ki se mnogim na prvi pogled zdi tako za-
peljiva, ki pa nič manj ne prispeva k propadanju človeštva.
Demokracija današnjega Zahoda je predhodnica marksizma, ki si ga
brez nje sploh ne bi mogli zamišljati. Prav ona tej svetovni kugi daje
hranilno podlago, na kateri se ta nadloga lahko razširja. V njeni zuna-
nji izrazni obliki, parlamentarizmu, sije ustvarila še eno »spako iz blata
in ognja«, pri kateri se mi zdi, daje na žalost m ogenj* že ugasnil,
Usodi moram biti več kot hvaležen, da mi je tudi to vprašanje zasta-
vila že na Dunaju, saj se bojim, da bi se mi takrat v Nemčiji odgovor
nanj zdel preveč enostaven. Če bi smešnost te ustanove, imenovane
»parlament«, najprej spoznaval v Berlinu, bi morda pisal prav na-
sprotno, in bi se, navidez ne brez dobrega vzroka, postavil na stran tis-
tih, ki dobro ljudstva in Reicha vidijo izključno v zahtevah po moči
cesarjevih misli in so kljub temu hkrati slepi in odtujeni času in ljudem.
V Avstriji to ni bilo mogoče.
Tu ni bilo tako lahko padati iz ene napake v drugo. Če si parlament
ni ničesar upat, so si Habsburžani upali še veliko manj - v nobenem
primeru ne kaj več. Z zavračanjem »parlamentarizma« ni bilo tukaj nič
storjenega; kajti potem je še vedno ostalo odprto vprašanje; kaj zdaj?
Zavračanje in odstranitev Reichstaga bi imela za posledico, da bi se kot
edina vladajoča sila obdržala hiša Habsburžanov, kar je bila posebej
zame povsem neznosna misel.
Težavnost tega posebnega primera me je spodbudila, da sem začel
preučevati problem sam po sebi temeljiteje, kot bi to lahko pričakovali
glede na moja leta.
Najprej in največ mi je dalo misliti očitno pomanjkanje vsakršne od-
govornosti posameznika.
Parlament izda nek sklep, katerega posledice so lahko še tako uniču-
joče - za to nihče ne nosi odgovornosti, nikogar ni mogoče poklicati,
nikomur ni treba polagati računov. Ali morda pomeni prevzemanje od-
govornosti, če po razpadu brez primere odstopi vlada? Ali da se spre-
meni koalicija, razpustijo parlament?
Ali je kolebavi večini ljudi sploh mogoče kadarkoli naložiti odgovor-
nost?
Ali ni misel o vsakršni odgovornosti povezana s posamezno osebo?
Toda ali je možno vodilno osebo neke vlade proglasiti v praksi kot od-
govorno za postopke, katerih nastanek in izvedba gredo izključno na
račun hotenja in nagnjenja množice ljudi?
Ali: mar ni naloga vodilnega državnika, da namesto rojstva ustvar-
jalne misli ali načrta samega po sebi predvsem s svojo sposobnostjo
jasno predoči praznim glavam genialnost zamisli in osnutkov ter potem
prosjači za njihovo soglasje?
Ali je kriterij za državnika v tem, da v enako veliki meri poseduje
umetnost pregovarjanja ter državniške modrosti v dojemanju pomemb-
nih smernic ali odločitev?
Ali je nesposobnost voditelja dokazana s tem, da mu za določeno za-
misel ne uspe prepričati večine v klobčiču bolj ali manj čisto naključno
povezanih osebkov?
J a, ali je ta klobčič sploh kdaj razumel zamisel, še preden je uspeš-
nost napovedala njeno veličino?
Ali ni vsako genialno dejanje na tem svetu viden protest genija proti
togosti množice?
Toda kaj naj stori državnik, ki mu z dobrikanjem ne uspe pridobiti na-
klonjenosti tega klobčiča za svoje načrte?
Naj ga podkupi?
Ali pa naj zaradi neumnosti svojih sodržavljanov opusti izvedbo
nalog, za katere je prepričan, da so življenjsko nujne, naj se umakne ali
n.ii kljub temu ostane?
80 81
 Ali resnično značajska oseba v takem primeru ne zaide v nerešljiv
konflikt med spoznanjem in spodobnostjo, še bolje rečeno, poštenim
notranjim prepričanjem?
Kje leži meja, ki razmejuje dolžnost do skupnega od obveznosti do
osebne časti?
Mar si ne bi moral vsak pravi vodja prepovedati, da ga na tak način
degradirajo do političnega prekupčevalca?
In narobe, ali se ne bi moral vsak špekulant počutiti poklicanega, da
bi »delal« v politiki, saj zadnje odgovornosti nikoli ne bo nosil on,
ampak neki nedoumljiv klobčič?
Ali ne bo naše parlamentarno načelo večinskega odločanja privedlo
do uničenja ideje o vodenju nasploh?
Menda ne mislijo, da napredek tega sveta izvira iz možganov večine
in ne iz glav posameznikov?
Ali zmotno mislijo, da bodo morda v prihodnosti lahko pogrešali ta
predpogoj človeške kulture?
Ali se jim ne zdi danes bolj potreben kot kdajkoli prej?
S tem, ko parlamentarno načelo večinskega odločanja zavrača avto-
riteto osebe in namesto nje upošteva številke v trenutnem klobčiču, greši
proti aristokratskim osnovnim zamislim narave, pri čemer je treba reči,
da takšno naziranje ni nujno utelešeno v današnji dekadenci zgornjega
sloja desetih tisočev.
Kakšna opustošenja povzroča ta demokratična, sodobna parlamen-
tarna gospoda, si bralec židovskih časnikov le težko predstavlja, če se
ni naučil samostojno razmišljati in preverjati. V prvi vrsti je povod za
neverjetno poplavo ničvrednih pojavov našega časa v celotnem politič-
nem življenju. Čeprav se bo resnični vodja izogibal političnemu delova-
nju, ki povečini ne more biti sestavljeno iz ustvarjalnih dosežkov in dela,
ampak veliko bolj iz barantanja in delovanja za naklonjenost večine, bo
prav ta dejavnost ustrezala majhnemu duhu in ga s tem tudi privlačila.
Bolj ko je danes tak trgovec z usnjem pritlikav po duhu in znanju,
bolj jasno ko mu lasten vpogled predoča bednost njegove dejanske po-
jave, bolj bo hvalil sistem, ki od njega ne zahteva moči in genialnosti ve-
I i kana, ampak ima raje nabritost vaškega župana, prav res, ki tako mod-
rost vidi raje kot ono nekega Perikleja. Pri tem se takemu butcu nikoli
ne bo treba mučiti z odgovornostjo za svoje delovanje. Teh skrbi se te-
meljito reši že zato, ker natančno ve, daje ne glede na to, kaj bo nastalo
i/, njegovega »državniškega« šuštranja, njegov konec že zdavnaj neiz-
brisno zapisan v zvezdah: nekega dne bo moral svoje mesto odstopiti
drugemu, prav tako velikemu duhu. Kajti spremljajoč znak propadanja
je, da se število velikih državnikov povečuje v prav takem obsegu, koli-
kor se merilo posameznika zmanjšuje. Toda z večanjem odvisnosti od
parlamentarnih večin bo moral postajati vse manjši, ker bodo tako ve-
liki duhovi odklanjali, da bi bili biriči neumnih nevednežev in klepe-
tulje, po drugi strani pa predstavniki večine, torej neumnosti, nič ne
sovražijo bolj kot vzvišeno glavo.
Za takšno druščino mestnih poslancev je vedno tolažeč občutek, da
je na čelu vodja, katerega modrost se ujema z ravnijo navzočih; tako
ima vsak veselje, da s svojim duhom vmes lahko malo pobliska - pred-
vsem pa, če je Janezek lahko mojster, zakaj ne bi bil še Peter?
Izum demokracije pa najbolj ustreza neki lastnosti, ki se je zadnje
čase razrasla v pravo sramoto, namreč strahopetnosti velikega dela na-
šega tako imenovanega »voditeljstva«. Kakšna sreča, da se pri resnično
pomembnih odločitvah lahko skrijejo v naročju neke tako imenovane ve-
čine!
Ce si malo ogledamo takega političnega cestnega razbojnika, kako
zaskrbljeno si za vsako opravilo izprosjači soglasje večine, da si tako
zagotovi nujne sokrivce in s tem kadarkoli lahko odloži breme odgovor-
nosti. Toda to je eden glavnih razlogov, zakaj je tovrstno politično de-
lovanje notranje poštenemu in s tem tudi pogumnemu možu odvratno
in ga sovraži, medtem ko vse bedne značaje - in kdor za svoje ravnanje
ni pripravljen tudi sprejeti odgovornosti, ampak si išče kritje, je straho-
peten lump - privlači. Toda ko so vodje nekega naroda takšne šleve, se
ho lo že v kratkem času hudo maščevalo. Za nobeno odločno ravnanje
ne bodo več sposobni zbrati poguma, raje bodo nase prevzeli še tako ve-
liko osramotitev, kot da bi zbrali sile za neko odločitev; saj ni več niko-
82 83
gar, ki bi bil pripravljen zastaviti svojo osebo in svojo glavo za izpeljavo
neke brezobzirne odločitve.
Nekaj namreč ne bi smeli nikoli pozabiti: večina tudi tukaj nikdar ne
more zamenjati moža. Vedno je predstavnica neumnosti, a tudi straho-
petnosti. In kakor sto puhlih glav ne more nadomestiti enega modreca,
sto strahopetcev ne bo sprejelo junaške odločitve.
Čim manjša je odgovornost posameznega vodje, tem bolj bo zraslo
število tistih, ki se bodo kljub nikakršnim sposobnostim čutili pokli-
cane, da prav tako dajo ljudstvu na razpolago svoje nesmrtne moči. Da,
komaj bodo pričakovali, da bodo končno enkrat tudi oni prišli na vrsto;
stojijo v dolgi vrsti in z bolečim obžalovanjem preštevajo pred sabo ča-
kajoče ter skoraj na uro natančno izračunajo, ko bodo prišli na vrsto.
Zato hrepenijo po menjavah v uradu, ki jim lebdi pred očmi, ter so hva-
ležni za vsak škandal, ki bi razredčil vrsto čakajočih pred njimi. Kadar
pa se kdo noče umakniti z zavzetega položaja, to občutijo skoraj kot kr-
šitev svetega sporazuma o vzajemni solidarnosti. Potem postanejo
zlobni in se ne pomirijo, dokler nesramnež, končno zrušen, svojega top-
lega položaja ne da na razpolago skupnosti. Zato ne bo prav kmalu spet
dosegel tega položaja. Kajti enako kot je kakšna od teh kreatur prisi-
ljena odstopiti svoj položaj, se bo spet takoj poskusila zriniti v vrsto ča-
kajočih, če je kričanje in zmerjanje ne bo odvrnilo od te namere.
Posledica vsega tega je zastrašujoče hitro menjavanje na najpomemb-
nejših položajih in v uradih takega državnega bitja, izid, kije v vsakem
primeru neugoden, včasih pa ima naravnost katastrofalne učinke. Kajti
zdaj ne bo žrtev tega običaja samo butelj in nesposobnež, ampak še bolj
resnični vodja, če bo usoda takšno osebo sploh uspela postaviti na tako
mesto. Brž ko je človek to spoznal samo enkrat, se bo oblikovala zaprta
obrambna fronta, še posebej, kadar si taka glava, ki ne izvira iz lastnih
vrst, drzne vdreti v to izbrano družbo. Načeloma hočejo biti samo sami
med sabo in kot skupnega sovražnika črtijo vsako butico, ki bi se med
samimi ničlami lahko izkazala za enico, V tej smeri je nagon tem os-
trejši, kolikor bolj ga primanjkuje v vseh ostalih smereh.
Zato bo posledica vedno večje in razširjajoče se duhovno siromaše-
nje vodilnih slojev. Kakšen je pri tem izid za državo in narod, si lahko
vsak sam izračuna, če ne spada osebno v to vrsto »vodij«.
Stara Avstrija je imela parlamentarno ureditev v njeni najčistejši ob-
liki.
Ministrske predsednike sta sicer imenovala cesar in kralj, vendar ta
noviteta ni bila nič drugega kot izvrševanje parlamentarne volje. Baran-
tanje in trgovanje za posamezne ministrske položaje pa se je odvijalo že
povsem po vzoru zahodne demokracije- Izidi so se ujemali z uporablje-
nimi osnovnimi načeli. Posebej menjavanje posameznih osebnosti seje
dogajalo v vse krajši časovnih razmikih, nazadnje je postalo prava jaga.
V enakem razmerju je vedno bolj kopnela veličina trenutnih »državni-
kov«, da bi na koncu ostal samo tisti majhen tip parlamentarnih pre-
kupčevalcev, katerih državniška vrednost se je merila in priznavala
samo po njihovi sposobnosti krpanja trenutnih koalicij, torej po tistih
najmanjših političnih trgovanjih, ki utemeljujejo samo nagnjenost teh
ljudskih predstavnikov do praktičnega dela.
Dunajska šola je zato človeku omogočala najboljši vpogled na tem
področju.
Nič manj me ni privlačila primerjava med znanjem teh ljudskih pred-
stavnikov in nalogami, ki so jih čakale. Seveda seje bilo potem treba,
hočeš nočeš, podrobneje pozabavati z duhovnim obzorjem teh izbran-
cev ljudstev, pri čemer se ni dalo obiti postopkov, ki so pripeljali do od-
kritij teh veličastnih pojavov našega javnega življenja.
Tudi način, kako so ti gospodje domovini dali na razpolago in upo-
rabili svoje resnično znanje, torej tehnični postopek njihovega delova-
nja, je bil vreden temeljitega preverjanja.
Celotna podoba parlamentarnega življenja je postajala toliko bolj
bedna, kolikor bolj odločno si se poglabljal v notranja razmerja in brez-
obzirno objektivno preučeval osebe ter stvarne podlage. Da, to je zelo
primerno za ustanovo, ki se vidi poklicano, da se po svojih nosilcih v
vsakem drugem stavku sklicuje na s objektivnost« kot edino pravo pod-
lago za preverjanje in zavzemanje stališč nasploh. Če preverjamo te gos-
pode in zakone njihovega grenkega obstoja, bomo nad rezultati samo
S4 85
strmeli.
Nobenega načela ne poznam, ki bi bilo, gledano objektivno, tako ne-
pravilno kot je parlamentarno.
Pri tem smemo popolnoma zanemariti način, kako potekajo volitve
gospodov ljudskih poslancev, kako sploh pridejo do svojega urada in
novega dostojanstva. Da gre za izpolnjevanje zares drobnega delčka pri
uresničevanju splošne želje ali celo potrebe, se bo takoj posvetilo vsa-
kemu, ki si bo na jasnem, da politično razumevanje široke množice ni-
kakor ni tako razvito, da bi sama dojela določene politične poglede in
poiskala za to primerne osebe.
To, kar vedno imenujemo »javno mnenje«, ie v neznatni meri teme-
lji na izkušnjah ali celo spoznanjih, ki sijih pridobi posameznik, ampak
pretežno na predstavi, ki jo povzročijo pogosto neskončno vsiljiva in
vztrajna tako imenovana »pojasnjevanja«.
Tako kot je veroizpoved posledica vzgoje in religiozna potreba sama
po sebi drema v človekovi notranjosti, tudi politično mnenje množice
predstavlja samo končni izid včasih prav neverjetno žilave in temeljite
obdelave duše in razuma,
Daleč največji delež pri politični »vzgoji«, ki jo v tem primeru naj-
bolj točno označimo z besedo propaganda, odpade na račun tiska. Tisk
v prvi vrsti poskrbi za omenjeno »pojasnjevanje« in predstavlja neko
vrsto šole za odrasle. Ta pouk ni v državnih rokah, ampak deloma tudi
v krempljih zelo manjvrednih sil. Že kot mladenič sem imel na Dunaju
najboljšo priložnost dobro spoznati lastnike in duhovne fabrikante tega
stroja za masovno vzgojo. Na začetku sem ostrmel, v kako kratkem času
je ta velika sila v državi zmogla proizvesti določeno mnenje, čeprav je
šlo za popolno potvarjanje zagotovo prisotnih notranjih želja in nazo-
rov skupnosti. V samo nekaj dneh so iz neke smešne zadeve naredili
pomembno državno akcijo, medtem ko so hkrati padli v pozabo življenj-
sko pomembni problemi, ali še bolje, če so jih enostavno ukradli iz spo-
mina in zavesti množic.
Uspelo jim je, da so v nekaj tednih iz nič pričarali imena, jih povezali
z neverjetnimi upanji široke javnosti in jim ustvarili popularnost, kakr-
sne res velikemu možu ni uspelo doseči morda celo njegovo življenje;
imena, kijih pred dobrim mesecem ni slišal živ človek, medtem ko so
v istem časovnem razdobju najboljše pojave iz državnega ali drugega
javnega življenja pri odličnem zdravju preprosto odmrle ali pa so jih za-
suli s takimi zasmehovanji, da jim je grozilo, da se bo njihovo ime spre-
menilo v simbol prav posebne nizkotnosti ali barabije. Ta ostuden
židovski način, ko na poštenega človeka in njegovo čisto oblačilo iz sto-
tih mest hkrati in kot s čarovniškim urokom zlijejo umazanijo najpod-
lejših podtikanj in sramotenj, je treba preučiti, da bi znali pravilno
presojati vso nevarnost teh tiskarskih lumpov.
Potem ni ničesar, kar bi se takemu duhovnemu roparskemu vitezu
ne prilegalo, da bi dosegel svoje prozorne cilje.
Svoj nos bo potisnil v najbolj zasebne družinske zadeve in ne bo
nehal prej, dokler njegov vohljaški instinkt ne bo izbrskal nekega bor-
nega primera, ki bo nato določen, da nesrečni žrtvi naredi konec. Če
kljub najbolj zavzetemu vohljanju po zasebnem in javnem življenju ne
bo izbrskal prav nič, potem bo tak fante enostavno segel po klevetanju,
čvrsto prepričan, da tudi po tisočerih preklicih še vedno nekaj obvisi v
zraku, poleg tega pa zaradi stoterih ponavljanj obrekovanja med njego-
vimi siceršnjimi kolegi obramba žrtve v večini primerov sploh ne bo
mogoča; toda ta skupek lumpov iz nagibov, ki bi morda bili med dru-
gimi ljudmi verodostojni ali vsaj razumljivi, nikoli ne ukrene ničesar.
Bog ne daj! Ko taka baraba na najbolj podel način napada svoje sodob-
nike, se ta hobotnica skrije v pravcat oblak filistrstva in mazaških fraz,
blebeta o »novinarski dolžnosti« in podobnih zlaganih rečeh, ja, na za-
sedanjih in kongresih, torej tam, kjer se ta nadloga zbere v večjem šte-
vilu, pa si upa celo maziljeno govoriti o neki prav posebni, namreč
novinarski »časti«, čemur seveda zbrana sodrga vneto in pretirano do-
stojanstveno pritrjuje.
Vendar ta svojat ustvarja več kot dve tretjini tako imenovanega »jav-
nega mnenja«, iz katerega se nato dviga pena parlamentarne Afrodite.
Za pravilno opisovanje in predstavljanje vse lažnive neresničnosti
lega postopka bi lahko pisali cele knjige. Tudi če to pustimo ob strani
86 S7
 in opazujemo samo dani produkt z njegovo dejavnostjo, se mi zdi po-
vsem dovolj, da bo blaznost te ustanove postala jasna tudi najbolj strogo
razmišljajočemu umu.
Nesmiselno in obenem nevarno početje zmedenih ljudi je najlažje
razumeti, če primerjamo demokratičen parlamentarizem z resnično ger-
mansko demokracijo.
Značilnost prvega je v tem, da mora, recimo, petsto izvoljenih mož in
v zadnjem času tudi žena prav o vsem sprejeti končne odločitve. Praktično
so oni sami vlada; čeprav oni izberejo vladni kabinet, ki na zunaj vodi
državne posle, je kljub temu le navidezno tako. V resnici tako imenovana
vlada ne more narediti niti koraka brez odobritve splošne skupščine.
Zato ji ne moremo naprtiti nobene odgovornosti, saj končna
odločitev nikoli ni njihova, ampak jo vedno sprejme parlamentarna ve-
čina. V vsakem primeru je Je izvrševalka večinske volje. Njene politične
sposobnosti bi lahko ocenjevali le po umetnosti, s katero se zna prila-
goditi volji večine ali ji uspe potegniti večino na svojo stran. Vendar se
s tem v odnosu do vsakokratne večine spusti z dejanske višine vlade na
raven beračice Tako postane njena najnujnejša naloga, da si od primera
do primera zagotavlja podporo večine ali da sestavi novo večino, kiji bo
bolj naklonjena. Če ji to uspe, bo spet nekaj časa smela »vladati«, če ji
ne uspe, pa lahko odide. Pravilnost njenih namenov sama po sebi pri
tem sploh ne igra nobene vloge. Vendar je s tem praktično izločena
vsaka odgovornost. Iz povsem preprostega opazovanja lahko
ugotovimo, kakšne bodo posledice takega ravnanja:
Notranja sestava petstoglavega telesa ljudskih zastopnikov po njiho-
vih poklicih ali celo sposobnostih posameznika kaže prav tako raztr-
gano kot tudi zaskrbljujočo podobo. Nikar ne mislite, da so ti izbranci
naroda tudi izbranci po duhu ali vsaj razumu! Menda ne boste menili,
da bodo iz volilnih listkov vse prej kot duhovno bogatega volilnega te-
lesa kar naenkrat pognale stotine državnikov. Najostreje je treba na-
sprotovati nesmislu, da bi se iz splošnih volitev lahko rodili geniji.
Predvsem se v vsakem narodu le na vsake kvatre rodi velik državnik,
ne pa na stotme njih naenkrat; drugič pa množice prav nagonsko za-
vračajo vsakega izstopajočega genija. Prej bo šla kamela skozi šIvan-
ki no uho, kot pa bodo volitve »odkrile« velikega človeka.
Če kdo resnično izstopa iz okvirov širokega povprečja, se v svetovni
zgodovini ponavadi pojavi sam.
Tako pa petsto ljudi več kot skromnih sposobnosti odloča o najpo-
membnejših potrebah ljudstva, postavlja vlado, ki si mora za vsako po-
samezno zadevo in vsako posebno vprašanje spet pridobiti soglasje
presvetlega zbora; politiko dejansko dela petsto ljudi.
In večinoma je politika tudi v skladu s tem dejstvom.
Čeprav bi genialnost teh ljudskih predstavnikov povsem izločili iz
igre, pa pomislite, kako raznovrstni so problemi, ki jih je treba razrešiti,
na kako različnih področjih je treba iskati rešitve ter se odločati, in boste
razumeli, kako nesposobna je vladna sestava, ki mora vsako najmanjšo
pravico odločanja prenesti na množičen zbor ljudi, kjer ima le drobcen
delček posameznikov izkušnje in znanja s področja, ki ga obravnavajo.
Najpomembnejši gospodarski ukrepi so prepuščeni nekemu forumu,
kjer se morda samo desetina članov lahko izkaže z izobrazbo gospodar-
ske smeri. To pa ne pomeni nič drugega, kot predajanje zadeve v roke
mož, ki za njeno obravnavo ne izpolnjujejo prav nobenih pogojev.
Ampak tako je z vsakim vprašanjem. Vedno bo odločilna neka ve-
čina nepoznavalcev in neznalcev, ker se sestava te ustanove ne spremi-
nja, medtem ko so obravnavani problemi prisotni na skoraj vseh
področjih javnega življenja; zatorej bi tisti, ki o tem presojajo in odlo-
čajo, morali biti stalno zamenljivi. Saj je nemogoče, da bi o prometnih
zadevah odločali isti ljudje kot denimo o vprašanjih visoke zunanje po-
lilike. Vsi bi morali biti sami univerzalni geniji, kar se komaj kdaj zgodi
v celih stoletjih. Na žalost pri tem ne gre za nobene »glave*, ampak tako
/a omejene kot domišljave in napihnjene diletante, duhovne polovičarje
najslabše vrste. Zato tako pogosto opažamo lahkomiselnost, ko ta go-
spoda govorijo in sklepajo o rečeh, o katerih bi največji duhovi skrbno
razmišljali. Za prihodnost celotne države, celo vsega ljudstva, spreje-
majo najpomembnejše ukrepe, kot da bi igrali za njih prav gotovo bolj
88 89
 primerno igro taroka, ne pa odločali o usodi rase.
Prav gotovo ne bi bilo pravično misliti, daje vsak poslanec v takšnem
parlamentu že od nekdaj imel tako neznaten občutek odgovornosti.
Ne, nikakor ne.
Toda s tem, ko ta sistem posameznika sili, da zavzema stališče do
vprašanj, ki mu sploh ne ležijo, polagoma pokvari njegov značaj. Nihče
ne bo zmogel poguma za izjavo: »Gospoda moja, mislim, da te zadeve
prav nič ne razumemo. Vsaj za sebe osebno mislim, da v nobenem pri-
meru ne.« (Sicer to ne bi veliko spremenilo, saj bi taka pokončna drža
ostala v celoti nerazumljena, pa tudi nihče si ne bo dovolil, da mu tak-
šen pošten osei pokvari celotno igro.) Toda kdor pozna ljudi, bo raz-
umel, da v taki izbrani druščini nihče ne bi bil rad med najneumnejširni,
v nekaterih krogih pa poštenost enačijo z neumnostjo.
Zato bo tudi sprva poštenega predstavnika ljudstva nujno vrglo na
tir splošne zlaganosti in prevarantstva. Prav prepričanje, da nesodelova-
nje posameznika na stvari samo po sebi ne bo nič spremenilo, ubija
vsak pošten nagib, ki bi se enemu ali drugemu še porodil. Na koncu se
bo dal še prepričati, da on osebno še zdaleč ni najslabši med ostalimi
in da bo s svojim sodelovanjem morda preprečil še kaj slabšega.
Seveda bo kdo ugovarjal, da posamezen poslanec v tej ali oni zadevi
ni poseben strokovnjak, toda njegovo stališče je rezultat posvetovanja v
frakciji kot voditeljici politike dotičnegagospoda; ta frakcija naj bi imela
posebne odbore, ki naj bi jim strokovnjaki več kot dovolj uspešno raz-
ložili zadevo.
Na prvi pogled se zdi, daje res tako. Ampak potem bi zastavil nasled-
nje vprašanje: zakaj je treba voliti petsto ljudi, če samo nekateri razpo-
lagajo z dovolj modrosti za zavzemanje stališča o najpomembnejših
zadevah?
Da, prav v tem tiči bistvo stvari.
Cilj našega današnjega demokratičnega parlamentarizma ni v tem,
da bi ustvarili zbor modrih, ampak bolj množico duhovno odvisnih
ničel, ki jo bo po določenih smernicah možno tem lažje voditi, čim
večja bo osebna omejenost posameznika. Samo tako se lahko dela stran-
karsko politiko v današnjem slabem pomenu. Samo tako je tudi mo-
goče, da oseba, ki dejansko vleče vse niti, previdno ostaja v ozadju, ker
je tako nikoli ni mogoče poklicati na osebno odgovornost. Tako namreč
/a ljudstvo še tako škodljive odločitve ne bo mogoče pripisati lumpu, ki
ga vsi poznajo, ampak sejo bo preložilo na ramena celotne frakcije.
S tem pa vsaka praktična odgovornost odpade, ker gre samo za za-
dolžitve posamezne osebe in ne združenja parlamentarnih klepetulj.
Takšna ureditev je ljuba in jo cenijo samo najbolj lažnivi in prestra-
šeni mečkači, ki se bojijo še dnevne svetlobe, medtem ko jo mora vsak
pošten človek, pripravljen sprejeti osebno odgovornost, sovražiti.
Zato je taka vrsta demokracije tudi postala orodje tiste rase, ki se
mora zaradi svojih ciljev bati sonca zdaj in v vseh prihodnjih časih.
Samo Žid lahko hvali ureditev, ki je umazana in lažniva kot on sam.
Temu nasproti stoji prava germanska demokracija svobodne izbire
voditelja z njegovimi dolžnostmi in popolnim sprejemanjem odgovor-
nosti za njegova dela. V njej ni odločanja večine o posameznih vpraša-
njih, ampak samo odločanje posameznika, ki bo s premoženjem in
življenjem zastopal svojo odločitev.
Če bo kdo ugovarjal, da bo pod takimi pogoji težko najti koga, ki bo
pripravljen svojo osebo posvetiti tako tvegani nalogi, mora biti odgovor
samo eden:
Hvala Bogu, saj v tem je smisel germanske demokracije, da ne bo
nek drugorazreden, nevreden stremuh in zabušant po ovinkih priple-
zal v vlado, ampak da bo že zaradi velikosti prevzete odgovornosti sla-
biče in ne poznavalce strah odvrnil od te namere.
Če bi se kljub temu tak fante poskušal prikrasti, ga bo lažje najti in
brezobzirno napoditi: izgini, iump strahopetni! Ustavi korak, da ne boš
umazal stopnic; vzpon na Panteon zgodovine ni za klečeplazce, ampak
za junake!
90 M
 -T^H1
Do tega nazora sem se prikopal po dveh letih obiskovanja dunajskega
parlamenta.
Potem nisem hodil več tja noter.
V zadnjih letih je bil parlamentarni regiment najbolj zaslužen za vse
večje slabosti stare habsburške države. Bolj ko je zaradi njegovega de
lovanja slabela moč nemške prevlade, bolj seje uveljavljal sistem med
nacionalnega izigravanja. V Reichsratu je šlo to vedno na škodo
Nemcev in s tem v prvi vrsti na račun Reicha; kajti ob prelomu stoletja
seje moralo posvetiti tudi največjim abotnežem, da privlačna moč mo
narhije ne bo mogla prevladati nad odcepitvenimi težnjami njenih dežel.
Prav nasprotno.
Boij ko so postajala ubožna sredstva, ki jih je država namenjala za
svojo ohranitev, bolj seje stopnjevalo splošno zaničevanje. Ne samo na
Madžarskem, tudi v nekaterih slovanskih provincah so se počutili tako
odtujeno od monarhije, da njene slabosti nikakor niso občutili kot svojo
sramoto. Celo veselili so se takih znakov prihajajoče starosti; očitno so
bolj upali na njeno smrt kot njeno ozdravitev.
V parlamentu so popoln zlom še preprečili z nevrednim popušča
njem in izpolnjevanjem prav vsakega izsiljevanja, ki gaje Nemec nato
moral plačati; v deželi z izredno spretnim izigravanjem posameznih na
rodov enega proti drugemu. Celo splošna razvojna usmeritev je bila us
merjena proti Nemcem. Posebej po tem, ko je prestolno nasledstvo
začelo omogočati določen vpliv nadvojvode Franca Ferdinanda, seje
stopnjevalo od zgoraj navzdol vodeno povečevanje češkega pomena.
Prihodnji vladar dvojne monarhije je z vsemi možnimi sredstvi posku
šal podpirati in pospeševati ali vsaj prikrivati raznemčevanje. Povsem
nemške kraje so po ovinkih državnega uredništva potisnili v nevarno
območje jezikovno mešanega prebivalstva. Celo v Spodnji Avstriji (Nie-
derosterreich) se je ta proces vse bolj pospeševal, mnogi Čehi pa so
imeli Dunaj za svoje največje mesto.
Vodilna misel tega novega Habsburžana. katerega družina je govo-
rila več češko, (soprogo nadvojvode so kot nekdanjo češko grofico mor-
ganatsko poročili s princem; izvirala je iz krogov, ki so bili do Nemcev
tradicionalno sovražni), je bila ureditev slovanske države v Srednji Ev-
ropi, ki naj bi bila strogo katoliška in s tem predstavljala ščit pred ortod-
oksno Rusijo. S tem so spet, kar se je pri Habsburžanih pogosto
dogajalo, religijo uporabili v politične namene, kar z nemškega stališča
nikakor ni bila posrečena zamisel.
Izid je bil v mnogih pogledih več kot tragičen.
Ne hiša Habsburžanov ne katoliška cerkev nista dobili pričakovanega
plačila.
Habsburg je izgubil prestol. Rim pa veliko državo.
Kajti s tem, ko je krona v službo politike postavila tudi politične mo-
mente, je prebudila duha, za katerega je sprva ni mislila, da ne obstoja.
Iz poskusa, da bi v stari monarhiji z vsemi sredstvi izkoreninili nem-
štvo, je v odgovor pognalo vsenemško gibanje v Avstriji.
V osemdesetih letih je manchesterski liberalizem židovskega porekla
tudi v monarhiji dosegel svoj vrhunec, če ga ni že presegel. Toda odziv,
tako kot pri vsem v stari Avstriji, ni prišel v prvi vrsti zaradi socialnega
vidika, ampak zaradi nacionalnega. Nagon po samoohranitvi je prisilil
Nemce, da so se najostreje postavili v bran. Šele v drugi vrsti so gospo-
darski razlogi začeli dobivati na teži. Iz splošne politične zmešnjave sta
se izluščili dve stranki, ena bolj nacionalno in druga bolj socialno usmer-
jena, obed ve pa zelo zanimivi in poučni za prihodnost.
Po poraznem koncu vojne leta 1866 (Prusko-avstrijska vojna, imeno-
vana tudi sedem tedenska vojna. Pruska vojska je imela mnogo sodob-
nejše puške od avstrijskih mušket in temu primerno je bdo na avstrijski
strani sedemkrat več izgub kot na pruski. Op. prev.) seje hiša Habsbur-
žanov poigravala z mislijo na maščevanje na bojnem polju. Samo smrt
cesarja Masa von Mexiko, čigar nesrečno ekspedicijo so v prvi vrsti pri-
pisali Napoleonu III. in čigar padec zaradi Francoza je vzbudil splošen
val ogorčenja, je preprečila spopad s Francijo. Habsburg je kljub temu
ostal na preži. Če vojna 1870/71 (v njej so Prusi premagali Francoze,
op. prev.) ne bi bita tako enkratno zmagovit pohod, bi si dunajski dvor
92 93
morda še privoščil krvavo igro kot maščevanje za Sadovo {Pri vasici Sa-
dova, 13 km oddaljeni od kraja Hradec Kralove. danes Češka repub-
lika, seje 3. julija 1866 s porazom Avstrijcev končala sedemtedenska
vojna med Prusijo in Avstrijo. Op. prev.) Toda ko so se prvi junaški
borci vrnili z bojnih polj, čudovito in komaj verjetno, je »najmodrejši«
med vsemi monarhi spoznal, da čas ni primeren in je zlobni igri poka-
zal čimbolj prijazen obraz.
Junaški boj v tistih dveh letih je prinesel še en veliko mogočnejši
čudež: pri Habsburžanih namreč spremenjeno stališče nikoli ni sovpa-
dalo z notranjo potrebo srca, ampak s prisilo razmer. Nemški narod v
stari Vzhodni marki pa je bil omamljen zaradi zmage Reicha in je z glo-
boko ganjenostjo gledal na čudovito uresničenje sanj svojih dedov.
Ni si treba delati utvar: resnično nemštvu naklonjeni Avstrijec v K6-
niggratzu (današnji Hradec Kralove, Češka republika, op. prev.) je od
tistih ur naprej še bolj spoznal tako tragično kot tudi nujno predpo-
stavko za vnovično postavljanje na noge nekega Reicha, ki ne bo več ob-
remenjen z gnijočim marazmom stare zveze - in tudi ni več bil. Na
lastnem telesu je najbolj temeljito začutil, da je hiša Habsburžanov
končno sklenila svoje zgodovinsko poslanstvo in da bo novi Reich za ce-
sarja smel voliti samo tistega, ki bo s svojo junaško miselnostjo vreden
na svoji glavi nositi »rensko krono«. Še veliko bolj se je bilo treba zahva-
liti usodi, ker jo je podelila potomcu tiste hiše, ki je ljudstvu v Frideriku
Velikem že enkrat v nejasnih časih za vedno podarila svetel simbol
vstaje.
Toda ko so Habsburžani z vso odločnostjo nameravali počasi, a ne-
omajno izkoreniniti nevarno nemštvo (njihova notranja nastrojenost ni
bila vprašljiva) v dvojni monarhiji - tako bi se namreč morala končati
politika slovanizacije - se je na način, kakršnega novejša nemška zgo-
dovina ne pozna, prižgal ogenj upora v ljudstvu, kije bilo zapisano po-
gubi.
Nacionalno in patriotsko naravnani možje so prvikrat postali upor-
niki.
Ne uporniki proti ljudstvu, tudi ne proti sami državi, ampak upor-
niki proti vladi, kije po njihovem prepričanju svoje ljudstvo vodila v
propad.
Prvikrat v novejši nemški zgodovini je prišlo do ločitve dinastičnega
patriotizma od nacionalne ljubezni do domovine in ljudstva.
Zasluga vsenemškega gibanja nemške Avstrije v devetdesetih letih je
bila jasna in nedvoumna ugotovitev, da državna avtoriteta lahko zah-
teva spoštovanje in zaščito samo tedaj, kadar dela v korist ljudstva ali
da mu vsaj ne povzroča škode.
Same sebi namenjene državne avtoritete ne more biti, ker bi v takem
primeru vsako tiranijo na tem svetu častili in je ne bi mogli napadati.
Toda vprašanje, kdaj se pojavi tak primer, ni odločeno s teoretičnimi
razpravami, ampak s silo in - z uspehom.
Vsako vladarsko nasilje si samoumevno pridržuje pravico in dolž-
nost, da ohranja državno avtoriteto, čeprav je še tako slaba in je že ti-
sočkrat izdala interese svojega ljudstva. Zato bo nagon ljudstva po
samoohranitvi v boju za svobodo ali neodvisnost dovoljeval uporabo
enakih orožij, s katerimi se nasprotnik poskuša obdržati. Boj se bo vodil
z »legalnimi« sredstvi toliko časa, dokler bo oblast, ki bi jo hoteli zru-
šiti, uporabljala taka sredstva; toda ni se treba ustrašiti pred uporabo ile-
galnih sredstev, če jih uporablja tudi zatiralec.
Na splošno pa ni treba nikoli pozabiti, da ni najvišji namen bivanja
ohranitev države in še manj neke vlade, ampak ohranitev vrste.
Kadar pa je ta v nevarnosti, dajo zatirajo ali celo uničijo, potem igra
vprašanje legalnosti samo še podrejeno vlogo. Lahko se zgodi, da bo
vladajoča sila v svojih ukrepih tisočkrat uporabila tako imenovana »le-
galna«! sredstva, a bo zaradi nagona po ohranitvi zatirani pri svoji borbi
vedno upravičen uporabiti vsa orožja.
Že samo zaradi priznavanja tega stavka smo v zgodovini tega sveta
priče veličastnim osvobodilnim bojem proti notranjemu in tudi zuna-
njemu zasužnjevanju ljudstev.
Pravica ljudi je nad pravico države.
Kadar pa narod v svojem boju za človekove pravice podleže, je bil
na tehtnici usode pač prelahek za srečo svojega nadaljnjega obstoja na
94 95
zemeljskem svetu. Kdor se namreč ni pripravljen prepirati za svoj obstoj
ali ni sposoben, mu je večno pravična božja previdnost že določila
konec.
Svet ne obstaja za strahopetne narode.
S kakšno lahkoto si tiranija nadene plašček tako imenovane »legal-
nosti«, je najbolj jasno razvidno spet na primeru Avstrije.
Legalna državna oblast je takrat temeljila na nemštvu sovražnih tleh
parlamenta z njegovimi nenemškimi večinami - ter prav tako na nem-
štvu sovražni vladarski hiši. V obeh omenjenih dejavnikih je bila utele-
šena celotna državna avtoriteta. Spreminjati usodo nemško avstrijskega
ljudstva s teh dve mest je bilo nesmiselno. S tem pa bi po mnenju naših
oboževalcev edine možne »legalne« poti in državne avtoritete kot take
morali opustiti vsak odpor, ker ni izvedljiv po legalni poti. Toda to bi
nujno in v kratkem času pomenilo konec nemškega naroda v monar-
hiji. Nemštvo se je pred tako usodo dejansko rešilo samo s propadom
te države.
Teoretik z očali bi še vedno raje umrl za svojo doktrino kot za svoj
narod.
Ker si ljudje najprej napišejo zakone, verjame, da jih bodo pozneje
lahko uporabili zase.
Zasluga takratnega vsenemškega gibanja v Avstriji je bila, da so na
grozo vseh zapriseženih teoretikov in drugih državnih fetišistov teme-
ljito pometli s tem nesmislom
Medtem ko so Habsburžani z vsemi sredstvi delovali proti Nemcem,
je ta stranka brezobzirno sama napadla »vzvišeno« vladarsko hišo. Pr-
vikrat je na to gnilo državo položila sondo in sto tisočim odprla oči. Po
njeni zaslugi so čudoviti pojem domovinske ljubezni iztrgali iz objema
te tragične dinastije.
Na začetku svojega nastopa je imela zelo veliko privržencev, grozilo
je, da se bo ustvaril pravi plaz. Toda uspeh ni trajal dolgo. Ko sem pri-
spel na Dunaj, je gibanje že zdavnaj prehitela krščansko socialna
stranka, kije medtem prevzela oblast. Gibanje je postalo skoraj popol-
noma nepomembno.
Ves potek nastajanja in minevanja vsenemškega gibanja po eni strani
ter neverjetnega vzpona krščansko socialne stranke po drugi bo za mene
postal klasičen študijski objekt najglobljega pomena.
Ko sem prišel na Dunaj, so bile vse moje simpatije na strani vsenem-
ške usmeritve.
Pogum, da nekdo v parlamentu vzklikne »Hoch Hohenzollern« (>
Naj živijo Hohenzollerji«. op. prev.) meje zelo razveselil in to mi je bilo
tudi zelo všeč; da se nekdo še vedno počuti kot samo začasno ločen del
Nemškega Reicha in to javno izrazi, je v meni zbudilo veselo pričako-
vanje- da v vseh vprašanjih, ki zadevajo nemštvo, brezobzirno pokaže
svojo pravo barvo in se nikoli ne zadovolji s kompromisi, se mi je zdela
še edina primerna pot za rešitev našega ljudstva; zakaj pa je gibanje po
svojem hitrem vzponu tako hitro potonilo, tega si nisem znal razložiti.
In še manj to, daje krščansko socialna stranka enako hitro dosegla tako
neznansko moč. Takrat je bila ravno na vrhuncu svoje slave.
Ko sem se loteval primerjave obeh gibanj, mi je usoda tudi tu, pospe-
šeno zaradi mojega žalostnega položaja, nudila najboljši poduk za raz-
umevanje vzrokov te uganke.
Svoje tehtanje začnem z obema možema, ki veljata za vodji in usta-
novitelja obeh strank; Georg von Schonerer in dr. Kari Lueger.
Gledano povsem človeško, oba močno presegata okvir in merilo tako
imenovanih parlamentarnih pojav. V močvirju splošne politične korup-
cije sta njuni življenji čisti in nedotakljivi. Kljub temu so bile moje
osebne simpatije najprej na strani vsenemškega Schonererja, a sem se
potem polagoma nagibal tudi h krščansko socialnemu vodji.
Ko sem primerjal njune sposobnosti, se mi je Schonerer že takrat
zdel boljši in temeljitejsi mislec glede načelnih problemov. Nujen konec
avstrijske države je spoznal pravilneje in jasneje kot kdorkoli drug. Ce
bi posebej v Reichu bolje prisluhnili njegovim opozorilom pred hab-
sburško monarhijo, se nesreča svetovne vojne Nemčije proti vsej Evropi
96 97
 ne bi nikoli zgodila.
Toda kakor je Schonerer spoznal probleme v njihovem notranjem bi-
stvu, se je toliko bolj motil o ljudeh.
V tej sposobnosti gaje prekašal dr. Lueger.
Bil je odličen poznavalec ljudi, na kakršnega poredko naletiš. Pose-
bej se je varoval pred tem, da bi ljudi videl boljše, kot so v resnici. Zato
je bolj računal z realnimi možnostmi življenja, medtem ko Schonerer tu
ni pokazal posebnega razumevanja. Vse, kar je mislil ta pobudnik vse-
nemštva, je bilo teoretično pravilno, toda manjkala sta moč in razume-
vanje za posredovanje teoretičnih spoznanj množicam, da bi ta
spoznanja torej spravil v obliko, ki bi ustrezala dojemljivosti širokih
množic - ta je seveda omejena -, tako pa je bilo vse le jasnovidna mod-
rost, ki ni mogla nikoli postati praktična resničnost.
Pomanjkanje dejanskega poznavanja ljudi je v nadaljevanju privedlo
do pomote pri ocenjevanju moči celotnih gibanj in prastarih institucij.
Schonerer je končno le spoznal, da gre tu za vprašanja svetovnega na-
zora, vendar ni razumel, da so kot nosilci takih skoraj religioznih pre-
pričanj v prvi vrsti vedno primerne le široke množice ljudstva.
Na žalost je v zelo majhnem obsegu videl izjemno omejeno voljo do
boja med tako imenovanimi »meščanskimi« krogi, kjer so se posamez-
niki že zaradi svojega gospodarskega položaja bali, da lahko preveč iz-
gubijo, in so bili zato bolj zadržani.
In vendar bo nek svetovni nazor na splošno imel možnosti za zmago,
če se široke množice kot nosilec novega nauka izjasnijo, da so priprav-
ljene sprejeti borbo.
Pomanjkanju razumevanja za pomembnost najnižjih ljudskih slojev
seje pridružilo še povsem nezadostno razumevanje socialnega vpraša-
nja.
V vseh teh ozirih je bil dr. Lueger pravo nasprotje Schonererja.
Temeljito poznavanje ljudi mu je omogočalo pravilno ocenjevanje sil,
poleg tega pa gaje obvarovalo pred prenizkim ocenjevanjem institucij.
in morda se je prav zato naučil, kako jih lahko kot pomoč izkoristi za
dosego svojih ciljev.
Se kako natančneje razumel, daje politična borbena pripravljenost
/gornjih slojev meščanstva v današnjem času majhna in ni zadoščala,
ila bi novemu gibanju priborila zmago. Zato je težišče svojega politič-
nega delovanja prenesel na pridobivanje slojev, katerih bivanje je bilo
ogroženo in je zatorej postalo prej vzpodbuda za boj, kot za njegovo
hromitev. Prav tako je bil nagnjen k uporabi že vseh prisotnih oblastnih
sredstev, obstoječih mogočnih ustanov, in iz takih starih virov moči je
znal za svoje gibanje potegniti čim večjo korist.
Tako je svojo novo stranko v prvi vrsti naravnal na srednji sloj, ki mu
je grozil zaton, ter si s tem zagotovil skupino privržencev, ki jih je bilo
težko omajati in so bili pripravljeni tako na žrtve kot na žilavo borbo. S
svojim neizmerno bistro oblikovanim odnosom do katoliške cerkve pa
sije v kratkem času pridobil mlajšo duhovščino v takem obsegu, da se
je bila stara klerikalna stranka prisiljena umakniti z bojnega polja, ali pa
seje, še pametneje, priključila novi stranki in počasi vnovič pridobivala
en položaj za drugim.
Če bi samo to imeli za značilno bistvo tega moža, bi mu delali veliko
krivico. Poleg modre taktike je pokazal tudi sposobnosti resnično veli-
kega in genialnega reformatorja. Seveda tudi tu omejen z natančnim
poznavanjem razpoložljivih možnosti ter sposobnosti lastne osebe.
Ta resnično pomemben mož sije zastavil neskončno praktičen cilj.
Osvojiti je hotel Dunaj. Dunaj je bil srce monarhije, iz tega mesta so se
zadnje življenjske sile prelivale v staro in bolno telo trhlega Reicha. Čim
bolj bi bilo zdravo srce, tem bolj bi moralo oživeti tudi preostalo telo.
Načeloma pravilna misel, ki pa je lahko imela le omejen čas uporab-
nosti. In v tem je bila šibkost tega moža.
Kar je uspel narediti kot župan Dunaja, je v najboljšem pomenu be-
sede nesmrtno; toda monarhije s tem ni več mogel rešiti - bilo je pre-
pozno. Njegov nasprotnik Schonerer je to videl jasneje. Česar seje
dr. Lueger praktično lotil, mu je uspelo na čudovit način; tisto, kar je
od tega pričakoval, je izostalo.
98 99
 Kar je Schonerer hotel, mu ni uspelo, česar seje bal, seje žal na stra-
šen način uresničilo.
Tako oba moža nista dosegla svojih vizionarskih ciljev. Lueger ni več
mogel rešiti Avstrije, in Schonerer ni več mogel obvarovati nemškega na-
roda pred propadom.
Za današnji čas je neskončno poučno preučevanje vzrokov za neus-
peh obeh strank. Posebej smiselno je to za moje prijatelje, ker so raz-
mere danes v mnogih točkah enake kot takrat in se zato lahko izognejo
napakam, ki so že nekoč pripeljale do konca nekega gibanja in neplod-
nosti drugega.
Za propad vsenemškega gibanja v Avstriji so po mojem mnenju trije
vzroki:
Prvič: nejasna predstava o pomenu socialnega problema ravno za
novo stranko, ki je bila po svojem notranjem bistvu revolucionarna.
S tem, ko seje Schonerer s svojimi privrženci v prvi vrsti opiral na
meščanske sloje, je bil izid lahko le zelo šibak, skromen.
Nemško meščanstvo je posebej v svojih višjih krogih, četudi posa-
meznik tega ne sluti, nastrojeno pacifistično, dobesedno do lastne za-
tajitve, kadar gre za notranje zadeve naroda ali države. V dobrih časih,
v tem primeru to pomeni v časih dobrega vladanja, je taka miselnost te-
melj izjemne vrednosti teh slojev za državo; toda v časih slabih vladar-
jev deluje naravnost pogubno. Če bi sploh hoteli omogočiti izvedbo
dejansko resnega boja, bi se vsenemško gibanje moralo predvsem posve-
titi pridobivanju množic. Ker tega ni storilo, je izgubilo začeten zagon,
ki ga tak val pač potrebuje, če noče v kratkem času uplahneti.
Temu načelu od samega začetka ne posvečajo pozornosti in ga tudi
ne izvedejo, zato nova stranka izgubi vsako možnost, da bi zamujeno po-
zneje popravila. S sprejemanjem nadvse številnih zmernih meščanskih
elementov se bo namreč notranja usmeritev gibanja vedno prilagajala le-
tem in si tako vedno bolj omejevala pridobivanje omembe vrednih sil iz
širokih ljudskih množic. Bolj ali manj skoraj religioznega prepričanja,
povezanega s prav tako pripravljenostjo na žrtve, ne bodo nikoli več
našli. Namesto tega se bo pojavila težnja, da bi s »pozitivnim« sodelo-
vanjem, kar v tem primeru pomeni s priznavanjem obstoječega, ostrino
boja polagoma obrusili, da bi na koncu pristali pri nekem gnilem miru.
Točno tako je šlo vsenemškemu gibanju, ker ni že od začetka težišča
delovanja usmerila na pridobivanje privržencev med širokimi ljudskimi
množicami. Postalo je »meščansko, imenitno, umirjeno radikalno«.
Iz te napake je zrasel drugi vzrok za njegov hiter propad.
Položaj nemštva v Avstriji je bil v času nastopa vsenemškega gibanja
že obupen. Parlament se je iz leta v leto vse bolj spreminjal v ustanovo
za počasno uničevanje nemškega naroda. Vsak poskus reševanja tik
pred dvanajsto bi morali začeti z odstranitvijo te ustanove, kar bi dajalo
vsaj malo upanja na uspeh.
Gibanje seje s tem soočilo z načelno pomembnim vprašanjem:
Ali naj vstopi v parlament, če ga hoče uničiti, in ga »izvotli od zno-
traj navzven«, kot so se imeli navado izražati, ali naj začne borbo z na-
padi od zunaj?
Vstopili so v parlament in prišli iz njega potolčeni.
Seveda, treba je bilo vstopiti.
Boj proti taki moči od zunaj zahteva neomajen pogum, a tudi pri-
pravljenost na neskončne žrtve. Bika je treba zgrabiti za roge, človek
bo moral sprejeti veliko težkih sunkov, včasih ga bo vrglo ob tla, morda
se bo lahko pobral samo s polomljenimi udi, in šele po najhujših bojih
se bo zmaga nasmehnila drznemu napadalcu. Samo obseg žrtev bo za
stvar pritegnil nove borce, dokler vztrajnost končno ne bo poplačana z
uspehom.
Toda za to potrebuješ otroke ljudstva iz širokih množic.
Samo oni so dovolj odločeni in žilavi, da ta spor izbojujejo do krva-
vega konca.
Toda vsenemško gibanje prav teh širokih množic ni imelo; tako mu
pač ni preostalo drugega, kot da je vstopilo v parlament.
Napačno bi bilo misliti, daje bila ta odločitev rezultat dolgotrajnih
duševnih muk ali vsaj preudarjanja; ne, o čem drugem sploh niso raz-
mišljali. Sodelovanje pri tem nesmislu je bilo le posledica splošnih, ne-
jasnih predstav o pomenu in učinkih lastne udeležbe v ustanovi, za
100 101
 želite, sramotna za človeštvo, hudičevo slaba za bitje, ki se v siceršnji
skromnosti rado vidi kot »podobo« Boga.
Prostitucija je sramota človeštva, toda ni je mogoče odpraviti z mo-
raliziranjem, pobožnim hotenjem, itd. Njeno omejevanje in dokončna
odprava sta povezana s celo vrsto predpogojev. Toda prvi je in bo v
skladu s človeško naravo ostal omogočanje zgodnjega poročanja pred-
vsem moškega, saj je ženska tu tako ali tako le pasiven del.
Kako izgubljeni, nerazumljivi so danes nekateri ljudje, se vidi iz tega,
da lahko neredko slišimo matere iz tako imenovane »boljše« družbe, ki
bi bile vesele, če bi za svojo hčer našle moža, ki »se je že iznorel«, itd.
Ker takih ne manjka, prav nasprotno, bo ubogo dekle srečno, če bo
našla takega izdivjanega Siegfrieda in otroci bodo viden rezultat tega pa-
metnega zakona. Če pomislimo, daje poleg tega razmnoževanje samo
po sebi omejeno kolikor je mogoče, tako da narava nima možnosti iz-
bire, ker je pač vsako bitje, ne glede na to, kako bedno je, treba obdržati,
se zastavi edino možno vprašanje, zakaj taka ustanova sploh še obstaja
in kakšen je njen namen. Ali ni potem povsem enaka kot sama prosti-
tucija? Ali seje dolžnost do potomstva povsem izgubila? Ali pa ne vedo,
kakšno prekletstvo si nalagamo pri otrocih in otrocih otrok s takim lah-
komiselnim zločinskim odnosom do osnovne naravne pravice, a tudi
osnovne naravne dolžnosti?
Tako se izrojevajo kulturni narodi in polagoma propadejo.
Tudi zakon ne more biti sam sebi namen, ampak mora služiti višjemu
cilju, razmnoževanju in ohranjanju rase. Samo to je njegov smisel in
njegova naloga.
Pod temi pogoji lahko njegovo pravilnost izmerimo edino na način,
kako izpolnjuje to svojo nalogo. Zgodnja poroka je pravilna že zato, ker
daje mlademu paru tisto moč, iz katere se edino prihaja zdrav in odpo-
ren naraščaj. Za njegovo omogočanje je seveda potrebno izpolniti celo
vrsto socialnih predpogojev, brez katerih si ni mogoče zamišljati zgod-
nje poroke. Zatorej je rešitev tega vprašanja, najsi je še tako majhno,
nemogoča brez korenitih posegov na socialnem področju. Kako po-
membno je to, je možno opazovati na času, ko je tako imenovana »so-
cialna« republika s svojo nesposobnostjo samo pri reševanju stanovanj-
skega vprašanja preprečila veliko porok ter s tem pomagala razmahu
prostitucije.
Dodaten vzrok, ki prav tako prepreči marsikatero poroko, je nesmi-
selnost našega načina urejanja plač, ki se veliko premalo ozira na vpra-
šanje družine in njenega preživljanja.
Resnično borbo proti prostituciji lahko začnemo le, če v temeljih
spremenimo socialna razmerja in s tem omogočimo zgodnejše poroča-
nje, kot se zdaj na splošno dogaja. To je povsem prvi predpogoj za
uspešno rešitev tega vprašanja.
V drugi vrsti morata vzgoja in izobraževanje izbrisati celo vrsto škod-
ljivih slabosti, glede katerih si danes skoraj nihče ne beli glave. Pred-
vsem je treba doseči ravnotežje med duhovnim poukom in telesno
vadbo. Današnja gimnazija je posmehovanje grškemu vzoru. Pri naši
vzgoji so povsem pozabili da gledano na daljši rok zdrav duh lahko pre-
biva samo v zdravem telesu. Ta stavek se izkaže za brezpogojno veljav-
nega, če si pogledamo veliko število pripadnikov nekega ljudstva, ne
glede na posamezne izjeme.
V predvojni Nemčiji nekaj časa sploh nihče ni upošteval te resnice.
Preprosto so grešili nad telesom in mislili, da si bodo z enostransko
vzgojo »duha« zagotovili narodovo veličino. Zmota, ki se je začela ma-
ščevati prej, kot so mislili. Nikakršno naključje ni, daje boljševistični val
našel najboljša tla prav tam, kjer se zaradi lakote in podhranjenosti ko-
piči izrojeno ljudstvo: v osrednji Nemčiji, na Saškem in v Porurju. V
vseh teh področjih tudi s strani tako imenovane inteligence ni proti tej
židovski bolezni nikakršnega resnega odpora, ker je tudi inteligenca
sama telesno povsem izrojena, čeprav manj zaradi revščine in bolj za-
radi vzgoje. Izključno duhovna usmerjenost našega izobraževanja v
zgornjih slojih le-tem onemogoča zmagovanje v časih, ko ne odloča duh,
ampak pest. V telesnih slabostih se pogosto skriva prvi vzrok osebne
strahopetnosti.
Pretirano poudarjanje intelektualnega pouka in zanemarjanje telesne
vzgoje pa vzpodbujata pojavljanje seksualnih predstav v prerani mla-
234 235
dosti. Mladeniča, ki s se utrjuje s športom in telovadbo, bodo manj ob-
hajale potrebe po čutnem zadovoljevanju, kot nekega zapečkarja, ki se
hrani izključno z duševno hrano. Pametna vzgoja mora to upoštevati.
Poleg tega ne sme izgubiti izpred oči, da bo zdrav, mlad moški od žene
pričakoval nekaj drugega, kot predčasno pokvarjen slabič.
Zato je treba celotno vzgojo zasnovati tako, da bo prosti čas mlade-
ničem na razpolago za koristno telesno urjenje. V teh letih nima pravice
brezplodno postopati naokrog, ogrožati ceste in kino dvorane, ampak
mora po končanih dnevnih opravilih jekleniti in utrjevati mlado telo, da
ga pozneje življenje ne bo našlo premehkega. Vloga mladinske vzgoje
je tovrstno usmerjanje in vodenje mladih rodov, in ne izključno vlivanje
tako imenovane modrosti. Prav tako se mora znebiti predstave, da je
telesna vadba stvar vsakega posameznika. Ne obstoja svoboda grešenja
na račun potomcev in s tem rase.
Vzporedno z vzgojo telesa je treba začeti boj proti zastrupljanju duše.
Vse naše javno življenje je danes podobno rastlinjaku seksualnih pred-
stav in čarov. Poglejmo samo programe naših kinov, varietejev ter gle-
dališč, in le stežka boste zanikali, da to predvsem za našo mladino ni
prava hrana. V izložbah in na oglasnih stebrih delajo z najbolj bednimi
sredstvi, samo da bi pritegnili pozornost množic. Vsakomur, ki ni izgu-
bil sposobnosti vživljanja v njihovo dušo, mora biti jasno, da bo to pri
mladini moralo privesti do najhujših posledic. Takšno čutno zatohlo
ozračje vodi do predstav in dražljajev, o katerih v takšnem obdobju
mlad fant še ne bi smel imeti pojma. Rezultate takšne vzgoje, ki nas ne
morejo prav nič razveseliti, lahko preučujemo na današnji mladini. Zelo
zgodaj dozoreva in se zato prehitro postara. Iz sodnih dvoran včasih
prodrejo v javnost postopki, iz katerih razberemo grozljive zgodbe iz
duševnega življenja naših štirinajst- in petnajstletnikov. Kdo bi se čudil,
da sifilis že v teh krogih mladostnikov začenja iskati svoje žrtve? In ali
ni žalostno videti, kako marsikateri telesni slabič in duševno pokvarjen
mlad človek išče uvod v svoj zakon pri velemestni kurbi?
Ne, kdor bo hotel napasti prostitucijo, mora v prvi vrsti pomagati od-
stranjevati duhovni predpogoj za njen obstoj. Pospraviti mora nesnago
naše moralne okuženosti velemestne »kulture«, in sicer brezobzirno ter
brez oklevanja vpričo vsega vpitja in kričanja, ki ga bodo seveda zagnali.
Če mladine ne bomo dvignili iz močvirja njihove današnje okolice, se
bo v njem utopila. Kdor teh stvari noče videti, jih podpira in je zato so-
krivec pri počasnem prostituiranju naše prihodnosti, ki leži na prihaja-
jočem rodu. To prečiščenj e naše kulture se mora razširiti na skoraj vsa
področja. Literaturo, umetnost, gledališče, kino, časopise, plakate in iz-
ložbe je treba počistiti pojavov gnijočega sveta in jih postaviti v službo
moralne državne in kulturne ideje. Iz javnega življenja je treba odstra-
niti zaudarjajoč parfum naše sodobne erotike, enako kot je treba od-
straniti vso nemožato, pretirano sramežljivo hinavščino. Za vse
omenjene stvari je treba v skrbi za duševno in telesno zdravje našega
ljudstva določiti cilje in poti. Pravica do osebne svobode mora dati pred-
nost pravici do ohranitve rase.
Medicinski boj proti tej kugi se z upanjem na uspeh lahko začne šele
po izvedbi omenjenih ukrepov. Vendar tudi tukaj ne bo šlo s polovič-
nimi ukrepi, sprejeti bo treba najtežje in daljnosežne odločitve. Polovi-
čarstvo je, če neozdravljivo bolnim ljudem omogočamo, da okužijo
ostale zdrave ljudi. To je humanost, zaradi katere uničimo sto ljudi, da
ne bi škodili eni osebi. Zahteva, da defektnim ljudem onemogočimo
spočetje prav tako defektnih potomcev, je zahteva jasnega razuma, in če
jo izvajamo načrtno, pomeni najhumanejše dejanje človeštva. Milijo-
nom nesrečnikov bo prihranila nezasluženo trpljenje, posledica pa bo na
splošno izboljšano zdravje. Odločenost za postopanje v tem smislu bo
zajezila tudi nadaljnje širjenje spolnih bolezni. Kajti tukaj, če bo po-
trebno, bomo morali poseči po neusmiljenem izločanju neozdravljivo
obolelih - barbarski ukrep za tiste, kijih bo prizadel, toda blagoslov za
njihovo okolico. Prehodna bolečina enega stoletja bo lahko in bo zares
rešila tisočletja pred trpljenjem.
Borba proti sifilisu in njegovemu povzročitelju, prostituciji, je ena od
najpomembnejših nalog človeštva, ker pri tem ne gre za rešitev enega
samega vprašanja, ampak za odpravljanje cele vrste škodljivih pojavov,
ki so posledica te kuge. Kajti obolelost telesa je tu samo rezultat bo-
236 237
lezni moralnih, socialnih in rasnih nagonov.
Če zaradi lagodnosti ali celo strahopetnosti ne bomo zmagali v tem
boju, si bo zanimivo ogledati ljudi petsto let za nami. Le malo jih bomo
še našli, ki bi bili narejeni po Božji podobi, razen če se ne bomo pregre-
šili zoper Vsemogočnega.
Kako pa so se v stari Nemčiji poskušali spopasti s to kugo? Ob umir-
jenem preučevanju pridemo do zares žalostnega odgovora. Velikansko
škodo zaradi te bolezni so prav gotovo spoznali tudi v vladnih krogih,
čeprav morda niso dojeli vseh možnih posledic; toda v zatiranju so po-
polnoma odpovedali, in namesto da bi vpeljali korenite reforme, so za-
čeli le medlo ukrepati. Ubadali so se z boleznijo, vzrokov pa se niso
dotaknili. Posamezno prostitutko so zdravniško pregledali, jo nadzirali,
kolikor se je sploh dalo, ter jo v primeru bolezni vtaknili v bolnišnico,
od koder so jo po navidez ozdravljeni bolezni spet izpustili nad ostalo
človeštvo.
Uvedli so nek »varovalni člen«, po katerem ne povsem zdrava ali
ozdravljena ne bi smela spolno občevati, sicer bi jo doletela kazen.
Ukrep je sam po sebi zagotovo pravilen, v praktičnem izvajanju pa so
skoraj povsem odpovedali. Kot prvo, ženska, ki jo je zadela taka ne-
sreča - že zaradi naše, ali bolje rečeno njene vzgoje - bo v večini prime -
rov odklonila, da bi se kot priča proti tatu njenega zdravja - ob pogosto
zelo bolečih okoliščinah - pojavila na sodišču. Ravno njej bo to zelo
malo koristilo, ona bo tako ali tako v večini primerov najbolj trpela - za-
ničevanje okolice bo še veliko večje, kot bi ga doživel moški. Končno si
zamislimo njen položaj, če je prenašalec bolezni njen lastni soprog! Naj
ga zdaj toži? Kaj naj bi potem storila?
Pri moškem se dodatno pojavi dejstvo, da se na poti te kuge še pre-
več rad znajde prav po obilnem uživanju alkohola, ker je v takšnem sta-
nju še najmanj sposoben ocenjevati kakovosti svoje »lepotice«, kar je
bolni prostitutki tako ali tako še predobro znano in zato vedno poskuša
uloviti prav moške v zanjo takem idealnem stanju. Zadeva se konča
tako, da se pozneje neprijetno presenečeni »ljubimec« tudi po najbolj za-
vzetem premišljevanju ne more spomniti svoje usmiljene osrečevalke,
čemur se v mestih, kakršen je Berlin ali celo Miinchen, ne gre čuditi.
Dodajmo k temu še to, da gre pogosto za obiskovalce s podeželja, ki so
pred čari velemesta popolnoma nemočni.
Toda končno: kdo bo vedel, ali ima opravka z bolno ali zdravo osebo?
Ali ne poznamo številnih primerov, ko navidez ozdravljena oseba spet
zboli in povzroča strašne nesreče, ne da bi najprej sama sploh kaj slu-
tila?
Zato je praktično delovanje tega varovalnega člena z zakonskim kaz-
novanjem osebe, ki je kriva za okužbe, v resnici enako ničli. Povsem
enako velja za nadziranje prostitutk, in končno je tudi njihovo zdravlje-
nje še danes negotovo in dvomljivo. Gotovo je samo eno: kuga se je
kljub vsem ukrepom vse bolj širila. S tem se je jasno pokazala neučin-
kovitost le-teh.
Kajti vse, kar seje sicer še dogajalo, je bilo tako nezadostno kot tudi
smešno. Duševnega prostituiranja ljudi niso preprečili; za preprečeva-
nje niso sploh ničesar storili.
Toda kdor se nagiba k temu, da zadevo podcenjuje, naj preuči statis-
tične podatke o razširjanju te kuge, primerja številke zadnjih sto let, po-
misli na nadaljnji razvoj - in moral bi imeti oslovsko pamet, če ga po
hrbtu ne bo neprijetno zmrazilo!
Šibkost in polovičarstvo, ki so ga do tako strašnega pojava pokazali
že v stari Nemčiji, smemo oceniti kot viden znak propadanja ljudstva.
Če ni več moči v borbi za lastno zdravje, se v tem svetu bojev konča pravica
do življenja. Ta pripada samo močnim »celovitim« in ne šibkim »polovi-
čarjem«.
Eden najbolj vidnih znakov propadanja starega Reicha je bil počasen
padec splošne ravni kulture, pri čemer pod kulturo ne razumem tega,
kar danes označujejo z besedo civilizacija. Kaže, daje ta, prav na-
sprotno, sovražnica resnično visoke duhovne in življenjske ravni.
Ze pred prelomom stoletja se je v našo umetnost začela vrinjati pr-
vina, kije do takrat veljala za popolnoma tujo in neznano. Tudi v prej-
šnjih obdobjih so se včasih dogajale zmote v okusih, toda v takih
primerih je šlo bolj za umetniška iztirjenja, katerim so poznejši rodovi
238 239
priznali vsaj določeno zgodovinsko vrednost, kot pa za izdelke, pri ka-
terih ne gre za umetniško, ampak prej duhovno izrojenost in brezduš-
nost. V njih se je na kulturnem področju začel nakazovati politični
zlom, kije pozneje postajal vse bolj očiten.
Boljševizem umetnosti je edina možna kulturna oblika življenja in
duhovnega izražanja boljševizma nasploh.
Komur se to zdi čudno, naj si samo malo podrobneje ogleda umet-
nost srečno boljševiziranih držav in bo z grozo občudoval bolezenske iz-
rastke norih in izrojenih ljudi, ki smo jih spoznali pod skupnim pojmom
kubizem in dadaizem na začetku stoletja, in kijih v teh državah prizna-
vajo kot uradno državno umetnost. Ta pojav smo zaznali celo v kratkem
obdobju trajanja bavarske republike svetov. Že tam se je videlo, kako so
vsi uradni plakati, propagandne risbe v časopisju, itd., nosili ne samo
pečat političnega, ampak tudi kulturnega propadanja.
Tako kot si pred šestdesetimi leti ni bilo mogoče zamišljati politič-
nega propada takega obsega, si ni bilo mogoče predstavljati tudi kultur-
nega, kakršen se je začel pojavljati okoli leta 1900 v futurističnih in
kubističnih upodobitvah. Pred šestdesetimi leti bi bila razstava tako
imenovanih dadaističnih »izkušenj« preprosto nemogoča in organiza-
torje bi zaprli v norišnice, medtem ko danes celo predsedujejo umetniš-
kim združenjem. Ta kuga se takrat ne bi mogla pojaviti, ker je ne bi
trpelo niti javno mnenje niti je država ne bi mirno opazovala. Kajti stvar
državnega vodstva je, da prepreči siljenje ljudstva v roke duhovne blaz-
nosti. V njej bi se tak razvoj nekega dne moral končati. Tistega dne na-
mreč, ko bi taka vrsta umetnosti ustrezala splošnemu naziranju, bi se
zgodila ena najpomembnejših sprememb človeštva; razvoj človeških
možganov bi se ustavil, začelo bi se njihovo nazadovanje. Kakšen bi bil
konec, sije težko zamišljati.
Ko s tega stališča pustimo, da nam pred očmi steče razvoj našega
kulturnega življenja v zadnjih petindvajsetih letih, bomo z grozo opazili,
kako nas je že zajelo to nazadovanje. Povsod naletimo na kali, ki pome-
nijo začetek izrastkov, zaradi katerih bo naša kultura prej ali slej morala
propasti. Tudi v njih lahko prepoznamo znamenja propadanja počasi
240
gnijočega sveta. Ubogi narodi, ki te bolezni več ne morejo zatreti!
Taka obolenja smo v Nemčiji lahko opazili na skoraj vseh področjih
umetnosti in kulture nasploh. Kazalo je, daje vse že preseglo svoj vrhu-
nec in da drvi v propad. Gledališče je tonilo vse niže in kot dejavnik
kulture bi bilo že tedaj dokončno odpisano, če se ne bi dvorna gledali-
šča vendarle obrnila proti prostituiranju umetnosti. Če odmislimo njih
in Še nekatere hvalevredne izjeme, so bile odrske uprizoritve tako slabe,
da bi bilo za ljudi boje, če bi se jim na daleč izognili. Bil je žalosten
znak notranjega propada, da v večino teh »hramov umetnosti« sploh
niso smeli pošiljati mladine, kar so povsem brez sramu potrjevali s
splošnimi opozorili: »Mladini vstop prepovedan!«
Pomislite, daje bilo take previdnostne ukrepe izvajati na krajih, ki bi
morali biti v prvi vrsti namenjeni vzgoji mladine in ne zabavi ostarelih,
blaziranih slojev prebivalstva. Kaj bi na take ukrepe rekli veliki svetovni
dramatiki, ter predvsem, kaj bi menili o razmerah, ki so do tega pri-
vedle? Kako bi se razburil Schiller, kako ogorčeno bi se obrnil Goethe!
Ampak, seveda, le kaj so Schiller, Goethe ali Shakespeare v primer-
javi z junaki nove nemške poezije! Stare, obrabljene in preživele, ne, ne-
uporabne pojave. Kajti to je bilo za tisti čas značilno: ne le, da so sami
proizvajali umazanijo, ampak so onečedili tudi vse zares veliko iz pre-
teklosti. Tak pojav vsekakor lahko vedno opazujemo v takšnih časih.
Bolj ko so nizkotni in bedni izdelki nekih ljudi v nekem času, toliko bolj
sovražijo priče nekdanje plemenitosti in veličine. V takih časih bi spo-
mine na preteklost človeštva najraje izbrisali, da bi lahko izključili pri-
merjave ter s tem lasten kič vendarle proglasili za »umetnost«. Zato si
vsaka nova ustanova, bolj ko je bedna in mizerna, toliko bolj prizadeva
izbrisati zadnje sledove preteklosti, medtem ko je vsaka resnična rene-
sansa človeštva povezana z dobrimi dosežki preteklih rodov, pogosto jih
celo šele poskuša uveljaviti. Ni seji treba bati, da bi obledela pred
preteklostjo, ampak v zakladnico človeške kulture prispeva taka dela, da
hoče z obujanjem spomina na velike dosežke ohranjati njihovo aktual-
nost ter se prepričati, da bo sedanjost res v celoti razumela nova dela. Le
kdor sam svetu ne mora podariti prav nič vrednega, ampak se dela,
241
kot da bi mu poskušal dati Bog ve, kaj, bo sovražil vse, kar je bilo res
že danega, najraje pa bi vse zanikal ali celo uničil.
To nikakor ne velja samo za nove pojave na področju splošne kul-
ture, ampak tudi za tiste v politiki. Nova revolucionarna gibanja bodo
toliko bolj sovražila stare oblike, kolikor manj so sama vredna. Tudi tu
lahko vidimo, kako skrb, da bi lsaten kič prodali kot nekaj pomemb-
nega, pripelje do slepega sovraštva proti vsemu boljšemu iz preteklosti.
Dokler na primer zgodovinski spomin na Friderika Velikega ne bo ugas-
nil, bo Friedrich Ebert vzbujal le omejeno začudenje. Junak iz Sansso-
ucija (Sanssouci je grad - ime je sicer sestavljeno iz dveh francoskih
besed: sans souci, kar pomeni brez skrbi -, ki gaje po lastnih skicah dal
sezidati pruski kralj Friderik Veliki. Grad sLoji v Potsdamu in je del
Unescove svetovne kulturne dediščine. Op. prev.) je v primerjavi z ne-
kdanjim bremenskim gostilničarjem kot Sonce napram Luni; šele ko
ugasnejo sončni žarki, lahko luna zašije. Zato je tudi razumljivo sovraš-
tvo vseh novih lun do zvezd stalnic. Takšne ničle v političnem življenju
bodo, če jim usoda v naročje za nekaj časa vrže oblast, z neutrudno
vnemo poskušale očrniti in umazati preteklost, poleg tega pa se bodo ob
uporabi zunanjih sredstev izognile splošni kritiki. Kot primer za to
lahko navedem zaščitno zakonodajo novega Nemškega Rcicha.
Če zatorej neka nova zamisel, neki nauk, nov svetovni nazor ter tudi
politično ali gospodarsko gibanje poskuša zanikati vso preteklost, če jo
hoče očrniti ali proglasiti za nekoristno, je treba biti skrajno previden in
nezaupljiv. Vzrok za takšno sovraštvo je večinoma v lastni manjvred-
nosti ali pa v slabih namerah. Zares koristen preporod človeštva bo
treba vedno in povsod graditi tam, kjer se neha zadnji dober temelj. Ne
bo se mu treba sramovati rabe že obstoječih resnic. Vsa človeška kultura
in sam človek so vendar rezultat enega samega dolgotrajnega razvoja, v
katerem je vsak rod prinesel in vgradil svoj gradnik. Smisel in namen
revolucij ni v tem, da bi porušili celo zgradbo, ampak da odstranimo
slabo vdelane ali neprimerne zidake, ter na razpoložljivem prostem
mestu nadaljujemo z gradnjo.
Samo tako bomo smeli in bo mogoče govoriti o človeškem napredku.
V drugačnem primeru kaosa ne bi mogli zbrisati s sveta, saj bi vsakemu
rodu pripadala pravica do odklanjanja preteklosti in bi zatorej vsak rod
kot predpogoj za lastno delo smel razrušiti vrednote preteklosti.
Pri stanju naše celotne kulture pred vojno je bilo najbolj žalostno, da
je bilo poleg popolne impotentnosti umetniške in splošne kulturne
ustvarjalnosti možno tudi razločno čutiti sovraštvo, s katerim so oneče-
jali in brisali spomin na večjo preteklost. Skoraj na vseh področjih, po-
sebej pa v gledališču in literaturi, so ob prelomu stoletja začeli
uprizarjati in izdajati manj pomembne novosti, najboljše stare stvari pa
so zapostavljali in jih označevali za slabše ter preživete; kot da bi to ob-
dobje najbolj poniževalne manjvrednosti sploh lahko kaj preživelo. Iz
tega stremljenja, da bi namreč preteklost skrili pred sedanjostjo, je raz-
ločno videti zlobne namere teh apostolov prihodnosti. Ob tem bi morali
spoznati, da pri tem ni šlo za nove, četudi napačne kulturne zamisli,
ampak za proces uničevanja temeljev kulture nasploh ter poneumljanja
zdravega dojemanja kulture - ter za duhovno pripravo političnega bolj-
ševizma. Če je Periklejevo obdobje utelešeno v Partenonu, potem je
boljševistična sedanjost v kubističnih spakah.
V zvezi s tem je spet treba opozoriti na vidno strahopetnost med
delom našega ljudstva, ki bi zaradi svojega položaja in izobrazbe moral
začeti frontalno bitko proti tej kulturni sramoti. Iz golega strahu pred
vpitjem boljševističnih kulturnih apostolov, ki so vsakogar, kdor v njih
ni prepoznal krone vsega stvarstva, najostreje napadli in ga proglasili za
nazadnjaka, so opustili vsak resen odpor ter se uklonili, kot seje zdelo,
neizogibni usodi. Od strahu so kar otrpnili, da jih te napol nore barabe
ne bi obtožile nerazumevanja; kot da bi bilo sramotno, če človek ne raz-
ume proizvodov duševne izkrivljenosti ali zvitih prevarantov. Res je, da
so ti mladi kulturniki imeli zelo preprosto sredstvo za povzdigovanje
svojih neumnosti v Bog ve kakšne vrhunske stvaritve: strmečim opazo-
valcem so vsako nerazumljivo in očitno noro reč predstavljali kot tako
imenovano notranje doživetje, s čimer so večini ljudi na cenen način že
vnaprej zaprli usta in preprečili ugovarjanje. Brez dvoma bi lahko šlo za
notranje doživetje, toda dvomljivo je bilo, ali je primerno, da zdra-
242 243
vemu svetu kažejo blodnje duševno bolnih ljudi ali hudodelcev. Dela
nekega Moritza von Schwinda ali nekega Bocklina so bila tudi odraz no-
tranjega doživljanja, le da so to bila dela umetnikov, ki jim je bil Bog mi-
lostno naklonjen, in ne klovnov.
Tukaj se je res dalo preučevati pomilovanja vredno strahopetnost
naše tako imenovane inteligence, ki se temu zastrupljanju zdravih nago-
nov našega ljudstva ni znala resno upreti in je prepuščala ljudem, da so
se sami soočali s tem predrznim nesmislom. Da ne bi bili videti kot ne-
poznavalci kulture, so vzeli v zakup vsako zasmehovanje umetnosti,
tako da so na koncu postali negotovi v ločevanju dobrega od slabega.
Upoštevajoč vse skupaj, so bili to znanilci hudih časov.
Kot dodatno neugodno značilnost je treba ugotoviti tudi tole: V 19.
stoletju so naša mesta vse bolj začela izgubljati značaj kulturnih krajev
in so vse bolj padala na raven navadnih človeških prebivališč. Majhna
povezanost današnjega velemestnega proletariata z njegovim
bivališčem je posledica tega, da gre pri tem zgolj za naključen krajevni
prostor za bivanje posameznikov ter prav nič več. To je deloma pove-
zano s pogostim menjavanjem kraja prebivališča, kar je pogojeno z
družbenimi razmerami, in zaradi tega človek nima časa za vzpostavlja-
nje tesnejših vezi s svojim mestom, po drugi strani pa je vzrok za to tudi
v splošni kulturni nepomembnosti in revščini naših sedanjih mest.
Nemška mesta so bila še v času osvobodilne vojne (mišljena je vojna
za osvoboditev izpod Napoleona v letih med 1806 in 1813, op. prev.)
majhna tako po številu prebivalstva kot po površini. Redka zares velika
mesta so bila povečini prestolnice ter so kot taka imela skoraj vedno
tudi neko kulturno vrednost in večinoma tudi določeno umetniško sli-
kovitost. Nekaj krajev s po več kot petdeset tisoč prebivalci se je v pri-
merjavi z današnjimi podobnimi kraji odlikovalo z bogatimi
znanstvenimi in kulturnimi zakladi. Ko je Miinchen štel šestdeset tisoč
duš, je že začel postajati ena od prvih nemških kulturnih prestolnic;
danes ima skoraj vsako industrijsko središče toliko prebivalcev, neka-
tera mesta celo nekajkratni tega števila, pogosto pa nimajo prav ničesar,
kar bi lahko proglasili za svojo posebnost. Velikansko število zgradb in
stanovanj, nič drugega. Kako naj bi se v takih razmerah ustvarila po-
sebna navezanost na tak kraj, ostaja uganka. Nihče ne bo posebej visel
na nekem mestu, ki ne more ponuditi nekaj več kot vsako drugo, ki
nima nobene duše in v katerem prav boleče primanjkuje vsega, kar bi
vsaj od daleč spominjalo na umetnost ali kaj podobnega.
Kot da to še ne bi bilo dovolj, so tudi zares velika mesta zaradi nara-
ščajočega števila prebivalstva sorazmerno vse bolj revna s pravimi umet-
niškimi deli. Videti so vse bolj standardizirana in kažejo prav enako
podobo kot veliko manjši in ubogi tovarniški kraji. Kar je novejši čas
dodal h kulturni vsebini naših velemest, je povsem neprimerno. Vsa
naša mesta živijo na slavi in zakladih preteklosti. Če bi iz današnjega
Munchna pobrali vse, kar so ustvarili za časa Ludvika I., bi z grozo ugo-
tovili, kako skromen je bil prirastek pomembnih kulturnih stvaritev v
novejšem obdobju. Podobno velja tudi za Berlin in večino drugih veli-
kih mest.
Bistveno pa je vendarle naslednje: naša današnja velemesta nimajo
nobenih spomenikov, ki bi dajali pečat celemu mestu, za katere bi lahko
rekli, da so zaščitni znak vsega časa. Tako je bilo namreč v mestih iz dav-
nine, kjer je skoraj vsako mesto imelo poseben spomenik njihovega po-
nosa. Značilnosti antičnih mest niso bile zasebne gradnje, ampak
spomeniki skupnosti, ki niso bili določeni za trenutek, ampak za več-
nost, saj naj se v njih ne bi odražalo bogastvo posameznega lastnika,
ampak veličina in pomen skupnosti. Tako so nastali spomeniki, ki so bili
zelo primerni za povezovanje posameznega prebivalca z njegovim mes-
tom, navezanost, ki jo danes še komaj razumemo. Posameznik ni imel
pred očmi ubogih hiš zasebnih lastnikov, marveč veličastne stavbe ce-
lotne skupnosti. V primerjavi z njimi je stanovanjska hiša padla na raven
nepomembnega, drugorazrednega objekta.
Ob primerjavi velikosti antičnih državnih stavb s tedanjimi stanovanj-
skimi hišami bomo razumeli velikansko poudarjanje njihovega osnov-
244 245
nega načela, da morajo dela javnega pomena po vrednosti zavzemati
prvo mesto. To, kar lahko danes občudujemo kot kupe ruševin iz antič-
nega sveta, niso nekdanje poslovne palače, ampak templji in državne
zgradbe; so torej dela, ki so bila last skupnosti. Celo v razkošju poznega
Rima prvega mesta niso zasedale vile in palače posameznih meščanov,
ampak državni templji in kopališča, stadioni, cirkusi, akvadukti, bazi-
like, itd., ki so bili last vsega ljudstva.
Celo germanski srednji vek seje držal enakega vodilnega načela, če-
prav v okviru povsem drugačnega dojemanja umetnosti. Kar je v antiki
našlo svoj izraz v obliki Akropole ali Panteona, se je zdaj zavilo v ob-
liko gotskih katedral. Te monumentalne zgradbe so se kot velikani dvi-
gale nad majhnim vrvežem lesenih ali opečnatih zgradb srednjeveškega
mesta in so postali zaščitni znaki, ki celo danes, ko se okoli njih vse
višje vzpenjajo drugi dolgočasni stanovanjski bloki, določajo značaj in
podobo posameznega kraja. Katedrale, mestne hiše, tržnice ter ob-
rambni stolpi so vidni znaki nekega dojemanja, kije bilo v osnovi enako
antičnemu.
In kako zares bedno je danes postalo razmerje med državnim in za-
sebnim graditeljstvom! Če bi usoda Rima danes doletela Berlin, bi lahko
zanamci kot značilen odraz kulture našega časa občudovali samo bla-
govnice nekaterih Židov in hotele nekaterih družb. Primerjajmo celo v
mestu, kakršno je Berlin, hudo nesorazmerje med zgradbami Reicha in
tistimi, ki so v lasti bank in trgovine.
Povečini je že denar, namenjen za izgradnjo državnih stavb, prav
smešno majhen in nezadosten. Tako ne nastajajo dela za večnost,
ampak povečini zgolj za trenutne potrebe. Kakšna visoko leteča misel
se sploh ne prebije. Berlinski grad je bil v času izgradnje delo drugač-
nega pomena, kot je na primer nova knjižnica v okviru sedanjosti. Med-
tem ko ena sama bojna ladja stane šestdeset milijonov, so za prvo
veličastno zgradbo Reicha, stavbo Reichstaga, katera naj bi bila večna,
odobrili komaj polovico te vsote. In ko je prišla na vrsto notranja ure-
ditev poslopja, je visoka hiša glasovala proti uporabi kamna in naročila,
naj stene obložijo s sadro; v tem primeru so parlamentarci izjemoma
ravnali pravilno, saj sadraste glave ne spadajo med kamnite stene.
Zato našim sedanjim mestom manjka prevladujoči pečat ljudske
skupnosti in se torej ne smemo čuditi, če ljudje v njih ne vidijo svojega
simbola. Pojavljati se mora obup, ki se praktično odraža v popolnem ne-
sodelovanju današnjega velemestnega prebivalca pri usodi njegovega
mesta.
Tudi to je znak naše utapljajoče se kulture in splošnega propadanja.
Obdobje se duši v najmanjši namembnosti, bolje rečeno v službi de-
narja. Potem se tudi ni treba čuditi, če pod takim božanstvom ostaja
malo smisla za junaštva. Današnja sedanjost zanje samo tisto, kar je
posejala zadnja preteklost.
Vsi opisani znaki propadanja so v osnovi samo posledice pomanjka-
nja določenega, enakomerno priznanega svetovnega nazora ter iz tega
izvirajoče splošne negotovosti pri presojanju ter zavzemanju stališč do
posameznih velikih vprašanj sedanjosti. Zato je vse, začenši od vzgoje,
polovičarsko in neodločno, izogiba se odgovornosti in se konča s stra-
hopetnim prenašanjem celo prepoznane škode. Čvekanje o humanosti
postaja moda, in s tem, ko slabotno popuščajo izrastkom ter posamezne
negujejo, žrtvujejo prihodnost milijonov.
Kako zelo se širi splošna razdvojenost, priča opazovanje religioznega
položaja pred vojno. Tudi tu seje med velikim delom ljudstva izgubilo
enovito in učinkovito svetovnonazorsko prepričanje. Pri tem igrajo pri-
padniki, ki so se uradno ločili od cerkva, manjšo vlogo od tistih, ki jim
je popolnoma vseeno. Medtem ko obe veroizpovedi v Aziji in Afriki
poskušata z vzdrževanjem misijonov pridobivati nove privržence - de-
javnost, ki v primerjavi s prodiranjem predvsem muslimanske vere kaže
bolj skromne dosežke -, pa v sami Evropi izgubljata na milijone iskrenih
privržencev, ki jim je versko življenje tuje ali pa ubirajo druga pota. Po-
sledice posebej v moralnem pogledu niso ugodne.
Značilen je tudi vedno hujši boj proti dogmatskim osnovam posa-
246 247
meznih cerkva, brez katerih pa si na tem svetu ne moremo zamišljati
praktičnega obstoja religioznega verovanja. Širokih množic ljudstva ne
sestavljajo filozofi; toda pogosto je prav za množice vera edina osnova
za moralni svetovni nazor nasploh. Različni nadomestki se niso izkazali
za tako uspešne, da bi lahko v njih videli možnost za odpravljanje do-
sedanjih religioznih spoznanj. Toda da bi religiozen nauk in vera zajela
res široke sloje, je temelj vsake učinkovitosti brezpogojna avtoriteta ver-
ske vsebine. Kar za splošno življenje pomeni vsakokratni življenjski slog,
brez katerega bi tudi stotisoči najbolje stoječih ljudi zagotovo živeli raz-
umno in modro, milijoni drugih pa pač ne, to so za državo osnovni dr-
žavni zakoni, za posamezne religije pa dogme. Šele zaradi njih postane
čisto intelektualna ideja brezmejna in dobi obliko, brez katere ne bi ni-
koli mogla postati vera. Drugače ideja ne bi nikoli presegla metafizič-
nega naziranja, skratka, filozofskega mnenja. Napad proti dogmam kot
takim je zato zelo enak boju proti splošnim temeljem države in tako kot
bi ta končal v popolni državni anarhiji, bi drugi v brezvrednem religioz-
nem nihilizmu.
Toda politik naj ocenjuje vrednost neke religije manj po njenih po-
manjkljivostih in bolj po kakovosti njenega vidno boljšega nadomestka.
Dokler tega ni na vidiku, pa lahko samo norci in kriminalci rušijo ob-
stoječe.
Za ne posebej razveseljive religiozne razmere seveda ne moremo niti
najmanj kriviti tistih, ki religiozno predstavo preveč obremenjujejo s
povsem zemeljskimi stvarmi in tako povzročajo povsem nepotreben
spor s tako imenovano ekzaktno znanostjo. Tu bo zmaga skoraj vedno
pripadla zadnje omenjeni, čeprav po težkem boju, religija pa bo v očeh
vseh, ki se ne zmorejo dvigniti nad čisto površinsko vedenje, utrpela ve-
liko škodo.
Najhujša so opustošenja, kijih povzročijo zlorabe religioznih prepri-
čanj v politične namene. Proti takim lopovom, ki v religiji vidijo samo
sredstvo za doseganje političnih, špe bolje, gospodarskih ciljev, je treba
najostreje ukrepati. Ti predrzni, lažnivi gobcači z donečim glasom kri-
čijo vsemu svetu o svojem verskem prepričanju, da jih lahko slišijo drugi
grešniki; toda za svoje prepričanje niso pripravljeni umirati, hočejo
samo bolje živeti. Za eno samo politično prevaro, če bo le dovolj do-
nosna, so pripravljeni prodati smisel cele religije; za deset parlamentar-
nih mandatov so se pripravljeni povezati z marksističnimi sovražniki
katerekoli veroizpovedi - za ministrski stolček pa bi sklenili zakonsko
zvezo s samim hudičem, če tega ne bi prepodili ostanki spodobnosti.
Če so v predvojni Nemčiji mnogi imeli neprijeten občutek zaradi re-
ligioznega življenja, je bilo to treba pripisati zlorabam, kijih je nad kr-
ščanstvom zganjala tako imenovana »krščanska« stranka, ter
nesramnosti, s katero so poskušali katoliško vero enačiti z neko poli-
tično stranko.
To podtikanje je bilo zlo, ki je vrsti zabušantov sicer prineslo parla-
mentarne mandate, cerkvi pa je povzročilo veliko škodo.
Posledice je moralo nositi vse ljudstvo, ker so posledice v sproščanju
religoiznega življenja padle ravno v čas, v katerem se je tako ali tako
vse začelo mehčati in zibati ter je grozil zlom vseh podedovanih teme-
ljev etike in morale.
Tudi to so bile razpoke v našem narodnem telesu, ki so bile lahko to-
liko časa nedolžne, dokler se ni pojavila kakšna posebna obremenitev, a
s o se morali sprevreči v zlo, ko seje zaradi silovitosti velikih dogodkov
zastavilo odločilno vprašanje o notranji trdnosti ljudstva.
Pozorno oko je tudi na področju politike zaznalo slabosti, ki so smele
in morale biti znak bližajočega se zloma, če ne bi v doglednem času
prišlo do izboljšanja ali sprememb. Vsakomur, ki ni hotel biti name-
noma slep, je bila vidna brezciljnost nemške notranje in zunanje poli-
tike. Kompromisno delovanje je bilo navidez najbližje Bismarckovemu
motu, da je »politika umetnost mogočega«. Toda med Bismarckom in
poznejšimi nemškimi kanclerji je bila majhna razlika, zaradi katere se je
prvi o bistvu politike lahko izrazil na ta način, medtem ko je enako
mnenje iz ust njegovih naslednikov moralo imeti povsem drug pomen.
248 249
Bismarck je namreč s tem stavkom hotel samo povedati, da za dosega-
nje določenega političnega cilja lahko uporabimo vse možnosti, ozi-
roma daje treba upoštevati vse možnosti; njegovi nasledniki pa so si to
izjavo razlagali, kot da nimajo nobene obveznosti za oblikovanje politič-
nih zamisli, kaj šele političnega cilja. In za vodenje Reicha v tistem ob-
dobju res več ni bilo političnih ciljev; za to je manjkala podlaga nekega
svetovnega nazora ter nujna jasnost o notranjih zakonih za urejanje raz-
voja vsega političnega življenja.
Ni jih bilo malo, ki so bili v tem oziru črnogledi ter so bičali ne-
načrtnost in nepremišljenost državne politike, ki so torej zelo dobro
spoznali njeno notranjo slabost in puhlost, vendar je šlo le za nepo-
membneže v političnem življenju; na uradnih vladnih položajih se za
spoznanja osebnosti, kot je Houston Stewart Chamberlain (po rodu An-
glež, znan predvsem po svojih delih o arijski rasi. Na njegov protisemi-
tizem je v veliki meri vplivalo prijateljevanje s skladateljem Richardom
Wagnerjem. Op. prev.), niso zmenili, tako kot se tudi danes ne. Ti ljudje
so preneumni, da bi sami razmišljali, ter preveč domišljavi, da bi se od
drugih naučili nujnih stvari - prastara resnica, zaradi katere je Oxensti-
erna (Axel Oxenstierna, 1583 - 1654, je eden najvplivnejših ljudi v šved-
ski zgodovini. Med tridesetletno vojno je igral pomembno vlogo in bil
nato generalni guverner okupirane Prusije. Op. prev.) zakričal: »Svetu
vlada le delček modrosti«, od katerega vsako ministrstvo uteleša le en
atom. Odkar je Nemčija postala republika, to več ne velja - zaradi tega
zakon o zaščiti države prepoveduje verjeti in še manj spregovoriti kaj
takega. Oxenstierna je imel srečo, daje živel takrat in ne v današnji pa-
metni republiki.
Že v predvojnem obdobju je kot najslabotnejši člen veljala ustanova,
v kateri bi se morala utelešati moč Reicha: parlament, Reichstag. V
njem sta se popolnoma združila strahopetnost in neodgovornost.
Med neumnostmi, kijih danes neredko slišimo, je mnenje, daje par-
lamentarizem v Nemčiji »odpovedal od časa revolucije«. S tem se vse
prelahko vzbuja videz, kot da bi bilo pred revolucijo kaj drugače. V res-
nici ta ustanova sploh ne more delovati drugače kot uničujoče - in to
je počela že tedaj, ko je večina ljudi nosila plašnice in ni videla ali ni ho-
tela videti ničesar. Za zlom Nemčije ta ustanova ni prispevala ravno
najmanjši delež; da pa se katastrofa ni zgodila že prej, ni zasluga parla-
menta, ampak odpora, ki se je postavil po robu temu grobarju nemškega
ljudstva in Reicha že v letih miru.
Iz neštetih uničujočih škod, za katere se lahko posredno ali nepo-
sredno zahvalimo tej ustanovi, bom iztrgal en samcat primer, ki najbo-
lje ponazarja notranjo bit te najbolj neodgovorne ustanove vseh časov:
strašno polovičarstvo in slabost političnega vodstva Reicha navznoter
in navzven, ki ju lahko pripišemo delovanju Reichstaga in ki sta postala
glavna vzroka političnega zloma.
Polovičarsko je bilo prav vse, kar je bilo kakorkoli pod vplivom tega
parlamenta, pa naj gledamo, kar hočemo.
Polovičarska in slabotne je bila politika povezovanja Reicha navzven.
S tem, ko so hoteli ohraniti mir, so morali nezadržno krmariti v vojno.
Polovičarska je bila politika do Poljske. Izzivali so jo, toda nikoli niso
resno ukrepali. Rezultat ni bila ne zmaga Nemčije ne sprava s Poljsko.
Namesto tega smo se začeli sovražiti z Rusi.
Polovičarska je bila rešitev vprašanja Alzacije in Lorene. Namesto
da bi s trdo pestjo francoski hobotnici enkrat za vselej zdrobili glavo, Al-
začanom pa nato omogočili enake pravice, niso storili nič od obojega.
Saj tudi niso mogli, ker so v vrstah največjih strank sedeli tudi največji
izdajalci države, v Centru na primer gospod Wetterle.
Vse to bi se še dalo prenesti, če žrtev splošnega polovičarstva ne bi
postala tudi sila, od katere je na koncu odvisen celo obstoj Reicha: ar-
mada.
Grehi, ki jih je tukaj naredil tako imenovani »Nemški Reichstag«, že
sami zadoščajo, da ga nemško ljudstvo prekolne za vse čase. Zaradi bed-
nih vzrokov so ti parlamentarni strankarski lumpi iz rok ljudstva ukradli
in razbili orožje njegove samoohranitve, edino zaščito svobode in neod-
visnosti. Če bi se danes odprli grobovi na flamskih ravnicah, bi se iz
njih dvignili krvavi tožniki, stotine tisoče najboljših nemških mladcev,
ki so jih zaradi brezvestnosti teh parlamentarnih zločincev napol izur-
250 251
jene pognali v naročje smrti; domovina je izgubila njih in milijone mož,
kijih je pokosila smrt ali so postali invalidi, samo zaradi omogočanja
političnih špekulacij, izsiljevanj ali celo samo doktrinarnih teorij v krogu
nekaj sto prevarantov ljudstva.
Medtem ko so Židi ob pomoči svojih marksističnih in demokratskih
časopisov celemu svetu trobili o nemškem »militarizmu« ter si tako z
vsemi sredstvi prizadevali obtoževati Nemčijo, so marksistične in de-
mokratske stranke zavračale vsako temeljito izobraževanje in trening
nemškega prebivalstva. Ob tem je moral postati nezaslišan zločin, ki so
ga s tem zakrivili, jasen vsakemu, kije samo pomislil, da bo v primeru
vojne pod orožje vendar poklicano vse ljudstvo, in da se bodo zaradi
lumparij teh čistih predstavnikov tega tako imenovanega »ljudskega
predstavništva« milijoni slabo, na pol pripravljenih Nemcev prisiljeni
soočiti s sovražnikom. Ampak tudi če iz tega izhajajočih posledic bru-
talne in surove brezvestnosti teh parlamentarnih zvodnikov prav nič ne
upoštevamo: pomanjkanje izurjenih vojakov na začetku vojne bi prav
lahko pomenilo poraz, kar se je na tako grozovit način res potrdilo v ve-
liki svetovni vojni.
Poraz v borbi za svobodo in neodvisnost nemškega ljudstva je rezul-
tat Še iz mirnega obdobja prisotnega polovičarstva in slabosti pri vklju-
čevanju celotne ljudske sile za obrambo domovine.
Enako kot je bilo za pehoto izurjeno premalo rekrutov, se je tudi na
morju pojavilo to polovičarstvo, s čimer so orožje za ohranitev naroda
naredili bolj ali manj nekoristno. Žal seje tudi vodstvo same mornarice
nalezlo duha polovičarstva. Težnja, da so vse bojne ladje gradili malo
manjše, kot so bile v istem času splavljene angleške ladje, ni bila ne dalj-
novidna, še manj pa genialna. Prav ladjevje, ki se od vsega začetka po
številu ladij ne more kosati s predvidenim nasprotnikom, mora posku-
šati pomanjkljivo številčnost nadomestiti z večjo bojno močjo posa-
mezne ladje. Pomembna je večja bojna moč in ne nekakšna legendarna
prevlada »kakovosti«. Sodobna tehnika v kulturnih deželah je dejansko
tako napredovala in se poenotila, da ladje ene države, katere imajo pri-
bližno enako nosilnost kot ladje druge države, teh ne morejo bistveno
presegati po bojni moči. Še veliko težje sije zamišljati, da bi bilo plovilo
z manjšim izpodrivom po bojni opremi močnejše od večje ladje.
Manjša tonaža nemških ladij je šla dejansko lahko samo na račun hit-
rosti in oborožitve. Fraza, s katero so poskušali opravičevati to dejstvo,
je vsekakor kazala na hudo pomanjkanje logike na odgovornem polo-
žaju v času miru. Pojasnjevali so namreč, daje nemško strelno orožje iz
toliko boljšega materiala od angleškega, da nemški top kalibra 28 cm ni
nič slabši od angleškega kalibra 30,5 cm!!
Toda prav zaradi tega bi morali ladje začeti oboroževati s topovi ka-
libra 30,5 cm, saj bi moral biti naš cilj prevladovanje v bojni moči, in ne
enačenje. Sicer bi bilo tudi naročanje 42-centimetrskih topov odveč, ker
je nemški 21-centimetrski top daleč prekašal vsako tedanje francosko
orožje za strmo streljanje, utrdbe pa bi razbili tudi s 30,5- centimetr-
skimi topovi. Vodstvo kopenske vojske je razmišljalo pravilno, morna-
riško pa ne.
Odpovedovanje premočnemu delovanju artilerije in večjim hitrostim
je bilo posledica v osnovi napačne tako imenovane »ideje tveganja«.
Vodstvo mornarice seje že z obliko izgradnje flote odpovedalo napadu
in se že od začetka zanašalo na nujno obrambo. S tem so se odrekli vsa-
kega uspeha, ki ga večno omogoča in ga bo omogočal samo napad.
Počasnejšo in slabše oboroženo ladjo bo hitrejša in bolje opremljena
ladja večinoma potopila z razdalje, ki ustreza dometu njenih topov. Cela
vrsta naših križark je to občutila z vso grenkobo. Kako napačna je bila
že v osnovi mirovniška zamisel mornariškega vodstva, se je pokazalo v
vojni, kjer so bili prisiljeni spremeniti oborožitev starejših ladij in izbolj-
šati oborožitev novih ladij. Če bi v pomorski bitki pri Skagerraku (-
Morje med južno Norveško in Dansko. Nemška visokomorska flota je v
materialnem pogledu bila zmagovalka te velike bitke, vendar pa ji ni
uspelo razbiti angleške blokade in nadziranja Severnega morja. V bitki
je na angleški strani padlo 6.097 članov posadk, na nemški pa 2.551.
252 253
Op. prev.) naša armada imela enako hitre, enako težke in enako oboro-
žene ladje kot Angleži, bi pod točo zanesljivih in učinkovitih zadetkov
nemških 38-centimetrskih granat celotna angleška flota potonila v
mokri grob.
Japonska je včasih ubirala drugačno pomorsko politiko. Oni so na-
čeloma največji pomen pripisovali temu, da so v vsako na novo zgrajeno
ladjo vgradili močnejše orožje, kot gaje imel predvideni nasprotnik. To
je omogočalo ustrezno napadalno uporabo ladjevja.
Medtem ko se je kopenska vojska vzdržala takih napačnih odločitev,
je mornarica, ki je bila na žalost »parlamentarno« bolje zastopana, pod-
legla duhu parlamenta. Za svojo nesmrtno slavo se lahko zahvali pred-
vsem sposobnim nemškim orožarjem ter sposobnostim in junaštvu
nekaterih oficirjev in posadk. Če bi prejšnje poveljstvo mornarice bilo
podobno genialno, žrtve ne bi bile zaman.
Tako je morda prav velika parlamentarna spretnost vodilne glave v
mornarici v obdobju miru postala njeno zlo, ker so žal tudi pri njeni iz-
gradnji začeli prevladujočo vlogo igrati parlamentarni in ne vojaški vi-
diki. Polovičarstvo, slabotnost in pomanjkanje logičnega razmišljanja,
ki so značilni parlamentarni ustanovi, so se odražali na vodenju flote.
Kot sem že poudaril, kopenska vojska ni razmišljala v taki napačni
smeti. Posebej polkovnik Ludendorff v tedanjem velikem generalštabu
se je obupno boril proti zločinskemu polovičarstvu in šibkosti, ki jo je
parlament kazal do življenjsko pomembnih vprašanj naroda ter jih po-
večini zanikal. Če je bil boj, ki gaje ta oficir bojeval, kljub vsemu zaman,
je bil za neuspeh vsaj napol kriv parlament, drugi del krivde pa nosi za-
radi po možnosti še bolj bedne drže ter šibkosti kancler Bethmann Hol-
lweg. (B. Holhveg je bil v obdobju od 1909 do 1917 nemški kancler,
pruski predsednik in zunanji minister. Pred vojno si je neuspešno pri-
zadeval za razne sporazume z Anglijo. Op. prev.) Vse to pa danes niti
najmanj ne ovira krivcev za zlom Nemčije, ki hočejo krivdo naprtiti
prav človeku, ki se je edini uprl zanemarjanju nacionalnih interesov -
ena prevara več ali manj za te rojene prevarante ne pomeni nič.
Če se spomnimo na vse žrtve med ljudstvom zaradi te nezaslišane
lahkomiselnosti najbolj neodgovornih med neodgovornimi, vsega ne-
potrebnega žrtvovanja na milijone zdravih mož ter na brezmejno sra-
moto, na neizmerno bedo, ki nas je zadela, ter če vemo, daje do vsega
tega prišlo samo zato, ker si je skupina povzpetnikov hotela utreti pot
do ministrskih stolčkov, potem bomo razumeli, da te kreature lahko oz-
merjamo samo z besedami kot so podlež, baraba, nizkotnež, lump in
zločinec, saj sicer obstoj teh izrazov v jezikovni rabi ne bi bil razumljiv.
Proti tem izdajalcem naroda je vsak zvodnik častivreden mož.
Vse zares senčne strani stare Nemčije so začuda padle v oči samo
tedaj, kadar je morala škodo utrpeti notranja trdnost naroda. Da, v takih
primerih so neprijetne resnice izkričali širokim množicam, medtem ko
so isti ljudje veliko stvari sramežljivo prikrivali in jih deloma tudi eno-
stavno zanikali. To se je dogajalo v primerih, ko bi z javno obravnavo
nekega vprašanja morda lahko prišlo do kakšnega izboljšanja. Ob tem
seje izkazalo, da na odgovornih vladnih položajih o vrednosti in bistvu
propagande ne vedo skoraj nič. Samo Žid je vedel ter v skladu s tem tudi
ravnal, da namreč s pametno in stalno uporabo propagande lahko lju-
dem nebesa predstavimo kot pekel, in narobe, bedno življenje kot raj.
Nemec, bolje rečeno, njegova vlada, o tem ni imela niti pojma.
To se nam je najhuje maščevalo med vojno.
Ob vsem hudem, ki je spremljalo nemško življenje pred vojno in o
čemer sem že pisal, pa je bilo tudi veliko dobrih strani. Ob pravičnem
preučevanju je treba ugotoviti, da so se s podobnimi težavami večinoma
srečevali tudi drugi narodi in države, zaradi nekaterih so nas celo
močno zasenčili, medtem ko pa niso poznali številnih dejanskih odlik
našega življenja.
254 255
 Na pivo mesto med temi odlikami lahko med drugim postavimo dej-
stvo, da se je nemško ljudstvo med vsemi evropskimi narodi še najbolj
trudilo ohraniti nacionalni karakter svojega gospodarstva ter daje kljub
nekaterim slabim predznakom še najmanj podleglo mednarodnemu fi-
nančnemu nadzoru. Vsekakor nevarna prednost, kije pozneje postala
največji povzročitelj svetovne vojne.
Če odmislimo to in veliko drugega, moramo posebej omeniti tri usta-
nove izmed številnih zdravih virov ljudske moči, ki so bile na svoj način
vzorne, deloma pa so bile celo nedosegljive.
Kot prvo, državna ureditev kot taka ter poseben pečat, ki ga je pustila
na sodobni Nemčiji.
Tu zares lahko zanemarimo posamezne monarhe, ki so kot ljudje pod-
legali vsem človeškim slabostim, značilnim za to Zemljo in njene otroke;
če v tem oziru ne bi bili prizanesljivi, bi morali nad sedanjostjo povsem
obupati: ali niso ravno predstavniki sedanjega režima, če jih gledamo
kot osebnosti, duhovno in moralno najskromnejše, kar si tudi po zelo
dolgotrajnem brskanju po spominu sploh lahko predstavljamo? Vsak,
kdor meri »vrednost« nemške revolucije po vrednosti in veličini oseb-
nosti, kijih je podarila nemškemu ljudstvu od novembra 1918 dalje, bo
sklonil glavo pred sodbo zanamcev, ki jim ne bo več možno zapirati ust
z zaščitnimi zakoni, itd., ter ki bodo povedali to, kar danes že vsi spo-
znavamo, da so namreč pamet in vrline naših novonemških voditeljev
obratno sorazmerni z njihovimi gobci in grehi.
Monarhija je bila za mnoge, predvsem široke množice, odtujena usta-
nova. To je bila posledica tega, da monarhov niso vedno obdajale naj-
bolj brihtne in posebej ne najbolj poštene glave. Na žalost so imeli
nekateri raje laskavce, kot ljudi poštene narave, in tako so jih oni tudi
»poučevali«. Zelo velika škoda v času, ko seje v svetu spreminjalo veliko
starih nazorov, spremembe pa so se pojavile tudi pri ocenjevanju neka-
terih starih dvornih izročil.
Tako ob prelomu stoletja navaden moški in človek ni več posebej
občudoval princese, ki je v uniformi jahala ob fronti. Očitno ljudje na
položajih niso znali pravilno presoditi učinka takšnega paradiranja v
očeh ljudstva, ker sicer do takih ponesrečenih nastopov sploh ne bi pri-
hajalo. Tudi ne vedno pristne humanitarne traparije teh krogov je delo-
vala prej odbijajoče kot pa privlačno. Če je na primer princesa X
pokušala hrano v ljudski kuhinji, je bilo včasih videti kar dobro, ampak
pozneje je bil uspeh prav nasproten. Brez nadaljnjega lahko predvide-
vamo, da njena visokost ni niti slutila, kako je na dan njenega obiska in
pokušanja hrana bila pač malo drugačna kakor ponavadi; toda popol-
noma je zadoščalo, če so ljudje to vedeli.
Kljub morda najboljšim namenom je vse skupaj izpadlo smešno, če
ne celo izzivalno.
Opisovanja vedno pregovorne skromnosti monarha, njegovega
mnogo prezgodnjega vstajanja ter pravega garanja pozno v noč, čemur
seje pridružila še stalna nevarnost podhranjenosti, so vzbujala resno iz-
ražanje pomislekov. Saj vendar ni nihče zahteval podatkov o tem, kaj
vse ter koliko monarh ponavadi zaužije; vsi so mu privoščili »zadosten«
obrok hrane; nihče mu tudi ni hotel odrekati nujnega spanca; ljudje so
bili zadovoljni, če je v ostalih zadevah kot človek in osebnost bil v ponos
svoje hiše in naroda ter če je izpolnjeval svoje vladarske dolžnosti. Pri-
povedovanje zgodbic je bolj malo pomagalo, a toliko bolj škodilo.
To in mnogo podobnega so bile kljub vsemu le malenkosti. V zelo ši-
rokih krogih ljudstva se je na žalost slabše odražalo prepričanje, da tako
ali tako o vsem odločajo zgoraj in da zato posamezniku ni treba skrbeti
prav o ničemer. Dokler je bila vlada res dobra ali je vsaj hotela najbolje,
je bila zadeva še znosna. Toda joj, če se je na mesto stare,
dobronamerne vlade ustoličila nova, manj poštena, potem sta bila brez-
voljno uklanjanje ter otroška lahkovernost največje zlo, kar si ga lahko
zamišljamo.
Nasproti vsem omenjenim ter številnim drugim slabostim so stale
nesporne pridobitve.
Najprej je monarhija kot državna oblika pomenila stabilnost celot-
nega vodenja države, poleg tega pa so bili najvišji državni položaji iz-
vzeti iz vrveža špekulacij ambicioznih politikov. Potem omenimo
dostojanstvo ustanove kot take ter s tem njene avtoritete, prav tako dvig-
256 257
njen položaj uradništva in posebej vojske nad raven strankarsko poli-
tičnih obveznosti. Temu dodajmo še dobro stran osebnega utelešenja dr-
žavnega vrha v monarhu kot osebi in vzor odgovornosti, ki je za
monarha večja kot za neko naključno večinsko skupino parlamentar-
cev - pregovorno čisto upravljanje nemške države je bilo v prvi vrsti
treba pripisati temu. Končno je bila kulturna vrednost monarhije za
nemško ljudstvo visoka in je uravnotežila nekatere slabosti. Nemške
prestolnice so bile še vedno pribežališče umetnikov, ki jim v našem zrna-
terializiranem svetu tako ali tako grozi izumrtje. Bilo je prav vzorno,
kar so nemški knezi naredili prav v devetnajstem stoletju za umetnost
in znanost. Današnjega časa vsekakor ne moremo primerjati s tistim
časom.
Kot največjo vrednost v tistem času, ko seje začelo počasno širjenje
razkroja našega narodovega telesa, moramo vendar navesti armado. To
je bila najmogočnejša šola nemškega naroda in sovraštvo vseh sovraž-
nikov ni bil zaman naperjen prav proti temu ščitu nacionalnega samo-
upravljanja in svobode. Tej ustanovi ni mogoče podariti velicastnejsega
spomenika kot je resnica, dajo sovražijo, klevetajo, se borijo proti njej
in se je tudi bojijo vsi manj vredni narodi. Pogum mednarodnih izkori-
ščevalcev ljudi je bil v Versaillesu (Prva svetovna vojna se je formalno
končala z versaillskim mirom, podpisanim 28. junija 1919. Sporazum je
določal, da je Nemčija edini krivec za izbruh vojne ter ji nalagal plače-
vanje vojne odškodnine - reparacij - , kar se je zavleklo vse do osem-
desetih let 20. stoletja. Op. prev.) usmerjen predvsem proti stari nemški
armadi, kar nazorno potrjuje, daje pred močjo borze prav ona resnična
trdnjava svobode našega ljudstva. Brez te svarilne sile bi versaillske na-
mere proti našemu ljudstvu že zdavnaj uresničili.
Vojska je ljudi vzgajala k odgovornosti v obdobju, ko je ta lastnost
postala prava redkost in je bilo izmikanje vse bolj na dnevnem redu, pri
čemer je bil najslabši zgled neodgovornosti prav parlament; vojska je
privzgajala osebni pogum v času, ko je grozilo, da bo strahopetnost pos-
tala zelo razširjena bolezen, in so v požrtvovalnosti za skupno dobro vi-
deli skoraj neumnost, moder pa se je zdel samo tisti, ki je znal najbolj
čuvati in podpirati lasten »jaz«; bila je šola, kije posameznega Nemca
še učila, da nemškega blagora ni treba iskati v zlaganih stavkih o med-
narodnem bratenju med črnci, Nemci, Kitajci, Francozi, Angleži, itd.,
ampak v moči in enovitosti lastnega ljudstva.
Vojska je privzgajala moč odločanja, medtem ko so v siceršnjem ži-
vljenju neodločnost in dvomi začeli načenjati človekovo delovanje. V
času, ko so prevladovali vseznalci, je v vojski veljalo načelo, daje s po-
veljem vedno bolje, kot brez njega. V tem osnovnem načelu je tičalo še
nepokvarjeno, robustno zdravje, ki bi v siceršnjem življenju že zdavnaj
izginilo, če ne bi vojska s svojo vzgojo skrbela za stalno obnavljanje te
prastare moči. Če si samo pogledamo nedoločnost našega sedanjega
državnega vodstva, ki se ne upa lotiti nobenega dela, razen kadar gre za
izsiljeno podpisovanje kakšnega novega roparskega diktata; v takem pri-
meru seveda odklanja vsako odgovornost ter z vnemo dvornega steno-
grafa podpisuje vse, kar se komu zazdi primerno, da mu položi na mizo,
kajti v takem primeru je odločitev lahka: saj so ji ga vendar narekovali.
Vojska je može vzgajala v idealizmu in predanosti domovini ter njeni
veličini, medtem ko sta se v siceršnjem življenju širila pohlep in mate-
rializem. Vzgajala je enakost kot nasprotje razredni delitvi in v tem po-
gledu je bila morda njena edina napaka, da je ustanovila prostovoljno
vpisovanje vojakov za leto dni. Napaka zato, ker je s tem prelomila na-
čelo brezpogojne enakosti in so ljudi z višjo izobrazbo spet postavili
zunaj okvira njihove okolice, čeprav bi bilo pametneje ravno nasprotno.
Pri že tako ali tako veliki odtujenosti naših zgornjih slojev ter vse več-
jem odtujevanju od lastnega ljudstva bi prav vojska lahko blagodejno
delovala, če bi se vsaj v lastnih vrstah izogibala vsakemu izstopanju tako
imenovane inteligence. Bila je napaka, ker tega niso storili; toda katera
ustanova na tem svetu ne dela napak? Pri tej pa je pozitivno tako močno
prevladovalo, da je majhno število napak daleč pod povprečjem člo-
veške nepopolnosti.
258 259
 Kot največjo zaslugo pa armadi stare Nemčije lahko pripišemo to,
da je v času, ko so glave preštevali po splošnem preglasovanju, svojo
glavo postavila nad preglasovanje. Armada je v nasprotju z židovskim
demokratskim mišljenjem slepega čaščenja številk poudarjala vero v
osebnost. Tako je vzgajala tudi tisto, kar je novejši čas najbolj potrebo-
val: može. V močvari splošnega širjenja pomehkuženosti in poženšče-
nosti je iz vrst armade vsako leto prišlo 350.000 mladih mož, sposobnih
kljubovati vsaki sili, ki so med dveletnim urjenjem izgubili mladostno
mehkužnost ter si izurili jekleno trdna telesa. Mlad človek, ki se je med
tem časom naučil ubogati, se je pozneje lahko naučil ukazovati. Že po
njegovem koraku si lahko prepoznal vojaka, ki je odslužil svoj vojaški
rok.
To je bila visoka šola nemškega ljudstva in nanjo se ni zaman osredo-
točilo najhujšo sovraštvo vseh, ki so zaradi nevoščljivosti in pohlepa ho-
teli videti nemočen Reich in nebranjeno ljudstvo. To, česar mnogi
Nemci zaradi zaslepljenosti ali slabega znanja niso hoteli videti, je spo-
znal tuji svet: nemška armada je bila najmogočnejše orožje v službi svo-
bode nemškega ljudstva in odraščanja njegovih otrok.
Obliki države in armadi se kot tretja stvar pridružuje neprimerljivo
uradništvo v stari Nemčiji.
Nemčija je bila najbolje organizirana in upravljana država na svetu.
Nemškemu uradniku so nekateri pripisovali zastarelost, toda v drugih
državah ni bilo nič bolje, kvečjemu slabše. Toda v drugih državah niso
imeli tako čudovito solidnega aparata in tako nepodkupljivih, poštenih
uradnikov. Bolje še malo zastarel, toda pošten in lojalen, kot prosve-
tljen in sodoben, toda značajsko manjvreden ter, kot se danes pogosto
dogaja, brez znanja in vedenja. Kajti, če ljudje danes radi menijo, daje
bila nemška administracija iz predvojnega obdobja birokratsko zdrava,
slaba pa v ekonomslem pogledu, lahko na to samo odgovorim: v kateri
državi sveta so imeli boljše vodstvo in trgovinsko organizacijo kot v
Nemških železnicah? Šele za revolucijo je bilo rezervirano, daje ta vzo-
ren aparat rušila toliko časa, da se je končno zdel zrel za to, da ga izpu-
lijo iz rok ljudstva ter ga v smislu ustanoviteljev te republike
socializirajo, se pravi, da bo služil mednarodnemu borznemu kapitalu,
torej naročniku nemške revolucije.
Nemško uradništvo je posebej odlikovala njegova neodvisnost od po-
sameznih vlad, katerih vsakokratna politična naziranja niso imela nika-
kršnega vpliva na stališče nemškega državnega uradnika. Od revolucije
seje to žal korenito spremenilo. Na mesto znanja in sposobnosti je sto-
pila strankarska pripadnost, samostojen, neodvisen značaj pa je bil prej
ovira kot prednost.
Čudovita moč starega Reicha je temeljila na državni obliki, armadi
ter uradništvu. Ti so bili v prvi vrsti vzrok za neko lastnost, ki je današ-
nji državi popolnoma primanjkuje: državno avtoriteto! Ta namreč ne
temelji na čvekanju v parlamentih ali deželnih zborih, tudi ne na zako-
nih za njihovo zaščito ali razsodbah sodišč, ki hočejo zastrašiti predr-
zne lažnivce, itd., ampak na splošnem zaupanju, ki ga je lahko in ga
sme biti deležno vodenje in upravljanje skupnosti. To zaupanje je spet
samo rezultat neomejenega notranjega prepričanja o nesebičnosti in
poštenosti vlade ter uprave neke dežele ter o skladnosti smisla zakonov
z občutkom splošnega moralnega naziranja. Vladni sistemi se ne morejo
dolgo obdržati s pomočjo nasilja, ampak zaradi vere v njihovo solid-
nost ter resničnosti, s katero zastopajo in krepijo interese ljudstva.
Kakor koli so nekatere slabosti v predvojnem obdobju nažirale notra-
njo moč ljudstva in jo izpodkopavale, pa ne smemo pozabiti, da so te
bolezni še bolj kot Nemčijo mučile druge države, a v kritičnih urah ne-
varnosti le niso odpovedale in se zlomile. Toda če pomislimo, da so na-
sproti nemškim predvojnim slabostim stale prav tako velike kreposti, je
glavni vzrok za zlom lahko ležal in je moral ležati nekje drugje; in tako
je res bilo.
260 261
 Najgloblji in najpomembnejši vzrok za zlom starega Reicha je bilo
nespoznanje rasnega problema in njegovega pomena za zgodovinski
razvoj narodov. Vsa dogajanja v življenju ljudstev niso naključni pojavi,
ampak naravnim zakonom podvržene težnje po samoohranitvi ter raz-
množevanju vrste in rase, čeprav se ljudje ne zavedajo notranjih vzrokov 11. poglavje
za svoje delovanje.

Ljudstvo in rasa
 Obstojajo resnice, ki tako očitno ležijo kar na ulici, da jih navadni
ljudje prav zaradi tega ne opazijo ali vsaj ne spoznajo. Mimo takih po-
grošnih resnic gredo včasih slepo ter se debelo čudijo, ko nekdo nena-
doma odkrije nekaj, kar bi morali vedeti vsi. Okrog nas leži na stotine
tisoče Kolumbovih jajc, samo Kolumba srečamo le poredko.
Tako ljudje brez izjeme razmišljajo v vrtu narave in si domišljajo, da
vedo in znajo skoraj vse, a razen redkih izjem kot slepi hodijo mimo
enega najbolj očitnih pravil narave: notranje zaključenosti vrst vseh
živih bitij na tem svetu.
Že ob površnem opazovanju se pokaže omejenost razmnoževanja in
širjenja kot skoraj neomajen temeljni zakon narave pri vseh neštevilnih
pojavnih oblikah življenjske volje. Vsaka žival se pari z enim samim
partnerjem iste vrste. Sinica se pari samo s sinico, ščinkavec samo s
ščinkavko, štork samo s štorkljo, poljska miš samo s poljsko mišjo, hišna
miš samo s hišno mišjo, volk z volkuljo, itd.
To se lahko spremeni samo v izrednih okoliščinah, v prvi vrsti zaradi
prisilnega ujetništva ali kakšnega drugega vzroka, ko parjenje znotraj
iste vrste ni mogoče. Toda takrat se narava z vsemi sredstvi začne upi-
rati, kar se pokaže v neplodnosti za rojevanje križancev, ali pa omeji
plodnost poznejših potomcev; v večini primerov pa jih prikrajša za od-
pornost proti boleznim ali sovražnim napadom.
To je samo preveč naravno.
262 263
 Vsako križanje dveh bitij, ki nista na povsem enaki razvojni stopnji,
privede do bitja na ravni med obema staršema. To torej pomeni: pod-
mladek bo verjetno stal višje kot rasno nižja polovica starševskega para,
toda ne tako visoko, kot višja polovica. Zato bo v morebitnem poznej-
šem boju podlegel višje stoječemu nasprotniku. Takšno parjenje pa na-
sprotuje volji narave po večji žlahtnosti življenja nasploh. Predpogoj za
to ni v povezavi večvrednih ter manjvrednih bitij, ampak v popolni
zmagi prvih. Vladati mora močnejši in se ne sme zliti s šibkejšim, da bi
tako žrtvoval lastno veličino. To se bo zdelo grozno samo rojenemu sla-
biču, toda zato je pač samo slaboten in omejen človek; če ta zakon ne
bi vladal, si ne bi mogli zamišljati napredka in razvoja vseh organskih
bitij.
Posledica tega splošno veljavnega naravnega nagona po čistosti ras ni
samo ostro ločevanje posameznih ras po zunanjosti, ampak tudi sklad-
nost njihovih značajev. Lisica je vedno lisica, gos je gos, tiger je tiger,
itd., razlike pa se pokažejo kvečjemu v različnih obsegih moči, pameti,
spretnosti, vzdržljivosti posameznih primerkov. Toda nikoli ne bomo
našli lisice, ki bi do gosi gojila neka humana čustva, kakor tudi ne ob-
stoja mačka, ki bi prijateljevala z mišmi.
Zato tudi tukaj prihaja do medsebojnega boja, manj zaradi notra-
njega odpora, in bolj zaradi lakote ter ljubezni. V obeh primerih narava
mirno in zadovoljno opazuje dogajanje. V boju za dnevni kruh podle-
žejo vsi bolehni in neodločnejši, boj med samci za samičko pa uspejo
dobiti samo najbolj zdravi, ki jim pripade pravcia do oploditve. Borba
je vedno sredstvo za izboljševanje zdravja in odpornosti v vrsti ter s tem
eden od vzrokov za njen nenehni razvoj.
Če bi bil potek drugačen, bi se razvoj in napredek ustavila, začelo bi
se nazadovanje. Ker manjvredni po številu vedno prekašajo najboljše,
bi se ob enakih možnostih za ohranjanje življenja in razmnoževanja
slabši razmnoževali toliko hitreje, da bi najboljše na koncu neizogibno
potisnili v ozadje. Torej je treba narediti popravek v korist boljšega. Za
to poskrbi narava, ko šibkejšemu delu naloži tako težke življenjske raz-
mere, da že zaradi njih omeji število bitij, preostalim pa ni brez izbire
dovoljeno razmnoževanje, ampak brezobzirna izbira poteka na osnovi
moči in zdravja.
Narava si prav malo želi parjenja šibkejših bitij z močnejšimi, še manj
pa zlivanja višje z nižjo raso, ker se v drugačnem primeru njeno morda
stotisočletno delo vzgajanja višjega poruši z enim udarcem.
Zgodovinska izkušnja nudi številne dokaze za to. Z zastrašujočo raz-
ločnostjo kaže, daje bil ob vsakem mešanju Arijca z nižje razvitimi ljud-
stvi rezultat konec kulturnega ljudstva. Severna Amerika, kjer je večina
prebivalstva germanskega porekla, ki se je zelo malo mešalo z nižjimi
obarvanimi ljudstvi, kaže drugo človeštvo in kulturo, kot pa Srednja in
Južna Amerika, kjer so se romanski priseljenci včasih v velikem obsegu
mešali s praprebivalci. Že samo na tem primeru je jasno razvidno de-
lovanje mešanja ras. Rasno čist in nemešan German ameriške celine je
zagospodaril na njej; gospodar bo ostal toliko časa, dokler tudi on ne bo
postal žrtev sramotnega mešanja krvi,
Povsem na kratko povedano je rezultat vsakega križanja ras tole:
zniževanje ravni višje razvite rase,
telesno in duhovno nazadovanje ter s tem začetek počasnega obole-
vanja z zanesljivim napredovanjem bolezni.
Takšen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo več-
nega Stvarnika.
Tako dejanje bo tudi poplačano kot greh.
S tem, ko se človek poskuša upreti železni logiki narave, se spopade
z osnovnimi zakoni, katerim se mora tudi sam kot človek zahvaliti za
svoj obstoj. Tako mora njegovo delovanje proti naravi privesti do njego-
vega lastnega propada.
Tukaj se seveda srečamo z ugovorom sodobnega pacifista, kije enako
židovsko predrzen kot je neumen: »Človek bo premagal tudi naravo!«
Milijoni brez razmisleka kot papige ponavljajo ta židovski nesmisel
in si na koncu res domišljajo, da so tudi sami sposobni premagati na-
ravo. Pri tem imajo na razpolago samo zamisel, ki pa je tako mizerna,
da si po njej res ni mogoče predstavljati nikakršnega sveta.
Ne glede na to, da človek še v nobeni zadevi ni premagal narave,
264 265
ampak je le tu in tam uspel privzdigniti pajčolan z njenega neskončnega
zaklada ugank in skrivnosti, da v resnici ničesar ne izumlja, ampak vse
le odkriva, da ne obvladuje narave, ampak je zaradi poznavanja po-
sameznih naravnih zakonov zavladal drugim živim bitjem, ki nimajo
tega znanja -, če torej vse to odmislimo, neka zamisel ne more prema-
gati predpogojev za nastanek in obstoj človeštva, ker je sama zamisel od-
visna od človeka. Brez človeka ni nobene človeške ideje na tem svetu,
zatorej je še vedno pogojena s prisotnostjo ljudi ter s tem zakonov, ki so
ustvarili predpogoje za ta obstoj.
In ne samo to! Določene ideje so povezane z določenimi ljudmi. To
najbolj velja prav za take misli, katerih vsebina nima porekla v natančni
znanstveni resnici, ampak v svetu občutkov, ali, kot se danes temu tako
jasno in lepo reče, odraža »notranjo izkušnjo«. Vse te zamisli, ki nimajo
nič skupnega s hladno logiko, ampak predstavljajo samo čiste izjave ob-
čutenj, etičnih predstav, itd., so povezane z obstojem človeštva, kate-
remu se morajo zahvaliti za svojo moč duhovnega predstavljanja in
ustvarjanja. Toda ravno potem je ohranjanje določenih ras in ljudi pred-
pogoj za obstoj teh idej. Kdor bi si na primer res srčno želel zmago mi-
rovniške miselnosti na tem svetu, bi si moral prizadevati z vsemi
razpoložljivimi sredstvi za nemško osvojitev sveta; kajti, če naj bi se zgo-
dilo narobe, bi z zadnjim Nemcem izumrl tudi zadnji mirovnik, ker
temu nesmislu, ki je sprt z naravo in razumom, nihče drug v svetu ni
podlegel tako močno, kot na žalost prav naš lasten narod. Potem, če bi
bili resni, bi se morali hote ali nehote odločiti za vojskovanje, da bi do-
segli mirovništvo. To in nič drugega ni nameraval ameriški odrešitelj
sveta, Wilson, vsaj tako so si mislili naši vrli nemški fantasti -; s tem je
bil njegov namen potem dosežen. (Thomas Woodrow Wilson, 28. ame-
riški predsednik, prvič izvoljen 1912, drugič leta 1916. V začetku leta
1917 je zaradi nemške podmorniške vojne napovedal Nemčiji vojno.
Leta 1919 je v Parizu sodeloval pri nastanku Lige narodov in Versaill-
ske pogodbe. Sicer ZDA niso ratificirale te pogodbe niti niso postale
članica Lige narodov. Op. prev.)
Mirovniško humanistična ideja je dejansko morda povsem dobra, če
sije najvišje razviti človek že prej na nek način podredil svet in ga osvo-
jil v takem obsegu, da je postal edini gospodar Zemlje. Tej zamisli
potem manjka možnost škodljivega delovanja v takem razmerju, da
praktična uporaba postane redka in na koncu nemogoča. Torej najprej
bojevanje in nato morda mirovništvo. V nasprotnem primeru je človeš-
tvo prekoračilo najvišjo stopnjo razvoja in konec ne bo prevlada neke
etične zamisli, ampak barbarstvo ter posledično kaos. Tu se bo morda
kdo nasmehnil, toda ta planet je že milijone let pred nami drvel skozi
eter brez človeka na svojem površju in nekoč bo morda spet tako, če
bodo ljudje pozabili, da se za svoj obstoj ni treba zahvaljevati idejam
nekih norih ideologov, ampak spoznanju in brezobzirni uporabi večnih
naravnih zakonov.
Vse, kar danes občudujemo na tej Zemlji - znanost in umetnost, teh-
niko in iznajdbe -, so samo ustvarjalni dosežki nekaj posameznih ljud-
stve in izvirno morda ene same rase. Od njih je odvisen tudi obstoj vse
kulture. Če propadejo oni, bo z njimi v grob potonila lepota te Zemlje.
Kakor koli že na primer vpliva zemlja na človeštvo, pa bo izid tega
vpliva vedno drugačen, odvisen od posamezne rase. Nizka rodovitnost
nekega življenjskega področja lahko neko raso vzpodbudi k največjim
dosežkom, pri neki drugi pa bo le povod za najhujšo revščino, podhra-
njenost in vse spremljajoče posledice. Vedno je odločilna notranja na-
rava ljudstva, kako se spopade z zunanjimi vplivi. Kar pri enem vodi do
stradanja, drugega vzgaja k trdemu delu.
Vse velike kulture iz preteklosti so propadle samo zato, ker je zaradi
zastrupitve krvi odmrla prvotna ustvarjalna rasa.
Osnoven razlog za tak propad je bilo zanemarjanje dejstva, da je
vsaka kultura odvisna od človeka, in ne narobe, torej daje za ohranjanje
določene kulture treba ohraniti človeka, ki jo je ustvaril.
Ta ohranitev pa je povezana z večno veljavnim zakonom o nujnosti
in pravici do zmage najboljšega in močnejšega.
Kdor hoče živeti, naj se torej bori, kdor pa se noče boriti v tem svetu
večnega spopadanja, si ne zasluži življenja.
Tudi če bi bilo to kruto - tako pač je! Zagotovo pa daleč najhujša
266 267
usoda zadene tistega, ki verjame, da lahko premaga naravo, v resnici pa
se ji samo roga. Njen odgovor so potem stiske, nesreče in bolezni!
Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spoštuje, zapravlja
srečo, ki mu je namenjena. Preprečuje zmago najboljše rase in s tem
ustvarjanje predpogoja za ves človeški napredek. S tem postaja obre-
menjen s človeško občutljivostjo in se podaja na področje nemočne ži-
vali.
Brezplodno je začenjati prepir o tem, katera rasa ali katere rase so
bile prvotne nosilke človeške kulture in s tem resnične utemeljiteljiee
tega, kar zaobsežemo z besedo človeštvo. Enostavneje je, če si to vpra-
šanje zastavimo za sedanjost, in tukaj je odgovor lahek in razločen. Kar
danes vidimo pred seboj kot človeško kulturo, umetnost, znanost in teh-
niko, so vse skoraj izkjučno ustvarjalni izdelki Arijca. Prav iz tega dej-
stva lahko potegnemo ne neutemeljen sklep, da je bil samo on
utemeljitelj višjega človeštva nasploh, zatorej predstavlja prototip tega,
kar razumemo pod besedo »človek«. On je Prometej človeštva, iz njego-
vega svetlega čela je zaprasketala božja iskra genija za vse čase ter vedno
znova prižigala tisti ogenj, kije kot spoznanje razsvetljeval noč molčečih
skrivnosti ter človeku s tem utrl pot do gospodarja drugih živih bitij na
tej Zemlji. Če bi ga ugasnili, bi trda tema morda že po nekaj tisoč letih
zagrnila Zemljo, človeška kultura bi odmrla in svet bi opustel.
Če razdelimo človeštvo na tri vrste: utemeljitelji kulture, nosilci kul-
ture in razdiralci kulture, potem bi samo Arijec prišel v poštev kot pred-
stavnik prve skupine. On je postavil temelje in zidove vseh človeških
stvaritev, ter samo zunanja oblika in barva sta pogojeni z vsakokratnimi
značajskimi potezami posameznih ljudstev. On zagotavlja mogočne
gradnike in načrte za ves človeški napredek in samo izvedba je prilago-
jena značilnostim posamezne rase. V nekaj desetletjih bo na primer vsa
Vzhodna Azija za svojo sprejela kulturo, ki ima, podobno kot pri nas, za
svojo osnovo helenski duh in germansko tehniko. Samo po zunanji
obliki bo kazala značilne aziatske poteze. V resnici ni tako, kot nekateri
mislijo, da japonska kultura prevzema evrospko tehnologijo, ampak se
evropska znanost in tehnologija okrancljata z japonskimi posebnostmi.
Osnova dejanskega življenja ni več posebna japonska kultura, čeprav ta
- zaradi svoje zunanje podobe je za Evropejca bolj vpadljiva - določa
barvo življenja, ampak gigantsko znanstveno tehnološko delo Evrope in
Amerike, torej arijskih ljudstev. Samo na teh dosežkih lahko tudi Vzhod
sledi splošnemu človeškemu napredku. To daje osnovo boja za
vsakdanji kruh, ustvarja orožja in zanje primerna orodja, in samo po
zunanji obliki jih prilagaja japonskemu značaju.
Če bi od danes naprej prenehaal vsak vpliv arijskih ljudstev na Ja-
ponsko zaradi morebitnega propada Evrope in Amerike, bi Japonska še
nekaj časa lahko vzdrževala svoj hiter napredek v znanosti in tehno-
logiji; toda že čez nekaj let bi vrelec presahnil, okrepil bi se poseben ja-
ponski značaj, toda sedanja kultura bi zastala in potonila nazaj v spanec,
iz katerega jo je pred sedmimi desetletji prebudil arijski kulturni val.
Tako kot se današnji japonski razvoj za svoje življenje lahko zahvali
arijskemu poreklu, seje daleč nazaj v sivi preteklosti tedanja japonska
kultura prebudila zaradi tujih vplivov. Najboljši dokaz za to najdemo v
dejstvu, da je pozneje okostenela in povsem zamrla. To se pri ljudstvih
zgodi lahko samo, kadar se izgubi začetno ustvarjalno rasno jedro, ali če
pozneje ni več zunanjih vplivov, ki so omogočali vzpodbudo in snov za
prvi razvoj na kulturnem področju. Toda če velja, da neko ljudstvo
svojo kulturo v najbolj bistvenih osnovnih materialih prejme od tujih
ras, jih nato vsrka in prilagodi sebi ter nato, če ni več zunanjega vpliva,
vedno znova okosteni, potem za tako raso lahko rečemo, daje »nosilka
kulture«, nikoli pa •»ustvarjalka kulture«.
Preverjanje različnih ljudstev s tega stališča kaže na dejstvo, da sko-
raj nobeno od njih ni utemeljevalo kulture, ampak so bili skoraj vedno
nosilci kulture.
Vedno se pokaže približno taka slika njihovega razvoja:
Arijska plemena si pokorijo - pogosto po številčnosti prav smešno
majhna - tuja ljudstva ter zaradi posebnih življenjskih razmer na novih
268 269
ozemljih (rodovitnost, podnebje, itd.) ter ob pomoči številnih nižje raz-
vitih ljudi, kijih imajo na razpolago, razvijejo v njih dremajoče intelek-
tualne in organizacijske sposobnosti. Pogosto v nekaj tisočletjih ali
samo stoletjih ustvarijo kulture, ki v sebi nosijo izvirne značilnosti, pri-
lagojene prej omenjenim posebnim lastnostim zemlje in pokorjenim lju-
dem. Na koncu pa se zavojevalci pregrešijo proti načelu čiste krvi, ki so
se ga spočetka držali, začnejo se mešati s prvotnimi prebivalci in tako
končajo svoj lasten obstoj; kajti grehu v raju je vedno sledil izgon iz
njega.
Po tisoč letih se nato pokaže zadnja vidna sled nekdanjega ljudstva
gospodarjev v svetlejši polti, ki jo je njegova kri pustila podjarmljeni
rasi, ter v okameneli kulturi, ki jo je ustvaril. Kajti ko se je dejanski in
duhovni osvojevalec izgubil v krvi podjarmljenega ljudstva, je zmanj-
kalo goriva v bakli človeškega napredka! Tako kot se je s krvjo nekda-
njih gospodarjev v polti ohranil bled spomin nanje, je tudi noč
kulturnega življenja blago osvetljena z ohranjenimi stvaritvami nekda-
njih prinašalcev luči. Njihova svetloba prodira skozi vse barbarstvo, ki
seje spet pojavilo, ter v lahkomiselnem opazovalcu trenutka vse prepo-
gosto zbudijo mnenje, da pred seboj vidi podobo sedanjega ljudstva,
medtem ko v resnici opazuje le ogledalo preteklosti.
Pozneje se lahko zgodi, da takšno ljudstvo še drugič ali celo večkrat
v svoji zgodovini spet pride v stik z raso nekdanjih prinašalcev kulture,
pri čemer sploh ni treba, da so še prisotni spomini na prejšnja srečanja.
Ostanek nekdanje gospodarjeve krvi se bo nezavedno odzval novemu
pojavu in kar je bilo včasih mogoče doseči le s prisilo, se bo zdaj lahko
zgodilo prostovoljno. Začel se bo nov kulturni val in bo trajal toliko
časa, da bodo njegovi nosilci spet izginili v krvi tujih ljudstev.
Prihodnja zgodovina kulture in sveta bo imela nalogo raziskovati v
tem smislu in se ne utapljati v podajanju zunanjih dejstev, kot se danes
na žalost pogosto dogaja našim znanstvenikom zgodovinarjem.
Že iz tega orisa razvoja ljudstev, »nosilcev kulture«, vidimo tudi sliko
nastajanja, delovanja in - minevanja resničnih utemeljiteljev kulture na
tej Zemlji, Arijcev samih.
Tako kot v vsakdanjem življenju tako imenovani genij potrebuje po-
sebno priložnost, pogosto dobesedno sunek, da zažari, ga v življenju
ljudstev tudi genialna rasa. V enoličnosti vsakdana se pogosto zdijo tudi
pomembni ljudje nepomembni in komaj izstopajo nad povprečjem svo-
jega okolja; toda takoj ko se pojavijo razmere, v katerih drugi odpovejo
ali bi znoreli, se iz neopaznega povprečnega otroka dvigne genij, po-
gosto na začudenje vseh, ki so ga do tedaj gledali v majhnosti meščan-
skega življenja - zato tudi prerok v lastni deželi redko kaj velja. Tega ne
moremo nikjer bolje opazovati kot v vojni. Iz navidez nedolžnih otrok v
nekaj urah stisk, ker so drugi obupali, zrastejo pogumni, na smrt pri-
pravljeni junaki, ki razmišljajo ledeno hladno in odločno. Če ne bi prišla
ta ura preizkušnje, ne bi nihče verjel, da se v golobradem fantu skriva
mlad junak. Skoraj vedno je potreben neki sunek, ki na površje prikliče
genija. Udarec usode, ki nekoga vrže ob tla, pri drugem nenadoma za-
dene jeklo in ko se razbije ovojnica vsakdana, stoji pred očmi začude-
nega sveta do tedaj prikrito jedro. Svet se nato upira in noče verjeti, da
je pred njim res drugačno bitje; potek, ki se ponavlja pač pri vsakem
pomembnem otroku človeštva.
Čeprav na primer izumitelj svojo slavo utemelji šele na dan svoje iz-
najdbe, pa je vendar neumno razmišljati, da bi se genialnost v moškega
naselila šele ob taki uri - iskra genija je v možganih resnično ustvarjalno
nadarjenega človeka od ure rojstva naprej. Prava genialnost je vedno
prirojena, nikoli privzgojena in še manj priučena.
To ne velja, kot sem že poudaril, samo za posameznika, ampak tudi
za raso. Ustvarjalno dejavna ljudstva imajo že od nekdaj temeljni dar
ustvarjalnosti, čeprav površen opazovalec tega ne bo opazil. Tudi tu je
zunanje priznavanje možno samo po opravljenih dejanjih, saj preostali
svet ni sposoben spoznavati genialnosti same po sebi, ampak vidi samo
njene zunanje pojavne oblike kot so iznajdbe, odkritja, stavbe, slike, itd.
Vendar tudi tukaj pogosto preteče veliko časa, da se svet prebije do spo-
znanja genija. Enako kot se v življenju posameznega pomembnega člo-
veka genialnost ali izjemna nadarjenost v praksi pokažeta šele ko se za
to pojavi posebna priložnost, lahko tudi v življenju ljudstev do izkazo-
270 271
vanja resničnih ustvarjalnih moči in sposobnosti pride pogosto šele
tedaj, ko so izpolnjeni določeni predpogoji za to.
Najbolj razvidno je to pri tisti rasi, kije bila in je nosilka človeškega
kulturnega razvoja - pri Arijcih. Takoj ko jih usoda sooči s posebnimi
razmerami, se njihove obstoječe sposobnosti začnejo vedno hitreje raz-
vijati in zlivati v otipljive oblike. Kulture, kijih osnujejo v takih prime-
rih, skoraj vedno pomembno določajo kakovost tal, podnebje ter -
podjarmljeni ljudje. To zadnje je vsekakor skoraj najbolj odločilno. Čim
bolj primitivni so tehnične danosti za kulturno udejstvovanje, tem bolj
nujna je prisotnost človeške pomožne delovne sile, ki mora po urjenju
in organiziranju nadomestiti moč strojev. Brez možnosti uporabe nižjih
ljudi bi Arijec nikoli ne mogel narediti prvih korakov k svoji poznejši
kulturi; enako kot brez pomoči posameznih primernih živali, ki jih je
znal udomačiti, ne bi nikoli prišel do tehnike, ki mu zdaj omogoča, da
počasi shaja prav brez teh živali. Pregovor »Zamorec je odslužil svoj
dolg, zamorec lahko gre,« ima na žalost zelo globok pomen. Dolga ti-
sočletja je bil konj v človekovi službi in mu je pomagal pri ustvarjanju
temeljev nekega razvoja, zaradi katerega je zdaj avtomobil izpodrinil
konja. Čez nekaj let ne bo več potreben, toda brez njegovega prejšnjega
sodelovanja bi človek morda le stežka prišel sem, kjer je danes.
Tako je bila prisotnost nižje razvitih ljudi eden od najpomembnejših
predpogojev za nastajanje višjih kultur, ker se je lahko samo s temi
ljudmi nadomestilo pomanjkanje tehnični pripomočkov, brez katerih
pa višja razvojna stopnja sploh ni mogoča. Prva človeška kultura je za-
gotovo bolj temeljila na uporabi nižje razvitih ljudi kot na uporabi udo-
mačenih živali.
Šele po zasužnjenju podjarmljenih ras je ista usoda začela zadevati
tudi živali in ne narobe, kot bi nekateri radi verjeli. Plug je namreč naj-
prej vlekel premaganec - in šele za njim konj. Samo mirovniški tepci bi
radi v tem videli znak človeške sprevrženosti, ker ne sprevidijo, da se je
tak razvoj pač moral zgoditi, da bi končno prišli do mesta, s katerega
danes ti apostoli lahko v svet pošiljajo svoje maziljene govore.
Človeški napredek je kot plezanje po neskončno dolgi lestvi; višje se
ne da priti, če prej ne prestopiš nižjih stopenj. Zato je Arijec moral ho-
diti po poti, na katero gaje silila realnost, in ne po tisti, o kateri sanjari
sodoben pacifist. Pot resničnosti je težka in trda, a vodi tja, kamor bi
naši prijatelji radi pripeljali človeštvo s sanjarjenjem, a ga na žalost v
resnici bolj oddaljujejo kot približujejo.
Zato ni nikakršno naključje, da so prve kulture nastale tam, kjer sije
Arijec ob srečanju z nižjimi ljudmi le-te podjarmil in jih uklonil s svojo
voljo. Oni so bili prvi tehniški instrument v službi nastajajoče kulture.
S tem pa je bila jasno začrtana pot, po kateri bo moral hoditi Arijec.
Kot osvajalec sije podvrgel nižje ljudi in jim urejal njihovo praktično de-
lovanje s svojimi ukazi, po svoji volji in za njegove cilje. Toda s tem, ko
so zanj opravljali koristno, čeprav trdo delo, je skrbel za življenja pod-
jarmljenih ljudi, poleg tega pa jih je zaradi njega morda doletela boljša
usoda, kot pa jih je čakala v njihovi prejšnji tako imenovani »svobodi«.
Dokler je brezobzirno ohranjal položaj gospodarja, je zares ostajal go-
spod, poleg tega pa tudi skrbnik in razmnoževalec kulture. Ta je poči-
vala namreč izkjlučno na njegovih sposobnostih in s tem na njegovem
ohranjanju. Brž ko so se podjarmljeni sami začeli dvigovati in se tudi je-
zikovno približevati osvojevalcu, je padla ločevalna pregrada med gos-
podom in hlapcem. Arijec se je odpovedal čistosti svoje krvi in zato
izgubil bivanje v raju, ki si gaje ustvaril sam. Potonil je v mešanici ras,
vedno bolj je izgubljal svojo kulturno sposobnost, dokler ni tako telesno
kjot duševno postal bolj podoben podjarmljenim in pranaseljencem,
kot pa svojim prednikom. Nekaj časa je še lahko živel od obstoječih kul-
turnih dobrin, nato pa je prišlo do okamenitve in na končuje potonil v
pozabo.
Tako se porušijo kulture in države, da dajo prostor novim tvorbam.
Edini vzrok za odmiranje vseh kultur je mešanje krvi ter s tem pogo-
jeno zniževanje rasne ravni; ljudstva namreč ne propadejo zaradi izgub-
ljenih vojn, ampak zaradi izgube tiste sile odpornosti, kija lastna samo
čisti krvi.
Vse, kar na tem svetu ni dobra rasa, so pleve.
Vse svetovno dogajanje je samo odraz nagona po samoohranitvi ras
272 273
v dobrem ali slabem smislu.
Na vprašanje o notranjih vzrokih za večji pomen arijstva lahko odgo-
vorim, da jih je treba manj iskati v močnejšem nagonu po samoohrani-
tvi kot takem, ampak veliko bolj v posebni vrsti izražanja le-tega. Volja
do življenja je, če gledamo subjektivno, povsod enako velika in se raz-
likuje le po obliki dejanskega izraza.
Pri najbolj prvotnih živih bitjih nagon po samoohranitvi ne preseže
skrbi za lastni jaz. Egoizem, kot imenujemo to strast, gre tukaj tako
daleč, da zajame celo čas; trenutek si prisvaja vse, prihodnjim uram
noče privoščiti ničesar. Žival v takem stanju živi samo za sebe, si išče
krmo samo za trenutno lakoto in se bori samo za svoje življenje. Dokler
se nagon po samoohranitvi odraža na tak način, manjka vsaka osnova
za nastanek skupnosti, pa čeprav najbolj primitivne oblike družine. Že
skupnost med samcem in samico presega samo parjenje zahteva razši-
ritev nagona po samoohranitvi, ker se skrb in boj za lastni jaz obrne tudi
k drugemu delu; samec včasih išče hrano tudi za samico, večinoma pa
obdava iščeta hrano za njune mladičke. V bran enega se skoraj vedno
postavi tudi drugi, tako da se tukaj kažejo, čeprav v neznansko enostav-
nih oblikah, smisel za žrtvovanje. Brž ko se ta smisel razširi čez ozke
družinske meje, so dani pogoji za nastanek večjih združb in nato
končno pravih držav.
Pri najnižjih ljudeh na Zemlji je ta lastnost prisotna le v majhni meri,
tako da pogosto ne presega nastanka družine. Čim večja postaja pri-
pravljenost za odrinjanje povsem osebnih interesov, toliko bolj narašča
sposobnost za organiziranje obsežnejših skupnosti.
Pripravljenost na žrtvovanje z osebnim delom ter, če je potrebno, z
lastnim življenjem za druge, je najmočneje izgrajena pri Arijcu. Arijec
ni največji po duhovnih lastnostih kot takih, ampak po obsegu priprav-
ljenosti, da vse svoje sposobnosti daje na razpolago skupnosti. Pri njem
je nagon po samoohranitvi dosegel naj plemenitejšo obliko, ker lastni
jaz zavestno podreja skupnosti, kadar pa čas tako zahteva, ga tudi žrt-
vuje.
Vzrok za ustvarjanje in izgradnjo kulture ni v intelektualni nadarje-
nosti Arij ca. Ce bi imel samo to, bi lahko deloval vedno samo uničujoče,
v nobenem primeru pa ne organizacijsko; ključno bistvo vsake organi-
zacije je vtem, da se posameznik odpove zastopanju lastnega osebnega
mnenja ter svojih interesov in oboje žrtvuje zaradi večje skupine ljudi.
Svoj delež bo dobil povrnjen šele posredno iz skupnosti. Zdaj na primer
ne dela več neposredno zase, ampak se s svojim delovanjem vključi v
okvir skupnosti, ne zgolj zaradi svoje koristi, ampak zaradi koristi vseh.
Najčudovitejšo ponazoritev te naravnanosti nudi njegova beseda »delo«,
pod katero nikakor ne razume dejavnosti zaradi zagotavljanja življenja
kot takega, ampak samo neko ustvarjanje, ki ne nasprotuje interesom
skupnosti. V nasprotnem primeru označuje človekovo delovanje, ki služi
samoohranitvenemu nagonu brez upoštevanja koristi okolice, kot krajo,
tatvino, rop, vlom, itd.
Ta nastrojenost, ki zaradi ohranjanja skupnosti potisne interese last-
nega jaza v ozadje, je v resnici prvi predpogoj za zares pravo človeško
kulturo. Samo zaradi nje lahko nastanejo zares velika dela človeštva, ki
ustanovitleju ne prinesejo veliko plačila, potomcem pa najbogatejši bla-
gor. Zaradi nje lahko razumemo, da mnogi v poštenosti živijo borno ži-
vljenje, ki jim nalaga samo revščino in skromnost, skupnosti pa
zagotavlja temelje obstoja. Vsak delavec, vsak kmet, vsak izumitelj, urad-
nik, itd., ki ustvarja, ne da bi sam kdaj dočakal srečo in bogastvo, je no-
silec te visoke ideje, čeprav mu globlji smisel njegovega delovanja ostaja
vedno prikrit.
Kar velja za delo kot temelj človeškega prehranjevanja in vsega člo-
veškega napredka, še v večji meri velja za varovanje človeka in njegove
kulture. V predanosti lastnega življenja za obstoj skupnosti se nahaja
krona vsega smisla požrtvovalnosti. Samo s tem je mogoče preprečiti,
da tisto, kar so zgradile človeške roke, le-te ne bodo spet porušile ali da
narava ne bo uničila.
In prav naš nemški jezik ima besedo, ki na čudovit način označuje
ravnanje vtem smislu: izpolnjevanje dolžnosti (nem.: Pflichterfullung);
to pomeni, da nisi samozadosten, ampak delaš za korist skupnosti.
Osnovna nastrojenost, iz katere zraste tako ravnanje, se za razliko
274 275
od egoizma, sebičnosti, imenuje idealizem. Pod tem razumemo samo
požrtvovalnost posameznika za skupnost, za soljudi.
Kako nujno je vedno znova spoznavati, da idealizem ne pomeni ne-
kega odvečnega izražanja čustev, ampak daje bilje in bo predpogoj za
to, čemur pravimo človeška kultura, da je šele on sam ustvaril pojem
»človek«. Temu notranjemu prepričanju gre zahvala Arijca za njegov
položaj na tem svetu, temu prepričanju gre zahvala sveta za človeka;
samo idealizem je namreč iz čistega duha oblikoval ustvarjalno moč, ki
je v edinstveni povezavi grobe pesti in genialnega uma postavljala spo-
menike človeške kulture.
Brez idealizma bi bile vse, tudi najbolj blesteče duhovne sposobnosti
samo duh kot tak, zunanji blišč brez notranje vrednosti, toda nikoli
ustvarjalna moč.
Ker resnični idealizem ni nič drugega kot podreditev interesov in ži-
vljenja posameznika skupnosti, kar predstavlja predpogoj za nastajanje
vsakovrstnih organizacijskih oblik, ustreza v najglobljih temeljih osnov-
nemu hotenju narave. Samo on privede ljudi do tega, da prostovoljno
priznajo predpravico moči in sile ter iz njih naredi prašne delce tistega
reda, ki tvori in oblikuje vsega univerzuma.
Najčistejši idealizem se nezavedno prekriva z najglobljim spozna-
njem.
Kako zelo pravilno je to in kako malo ima pravi idealizem opraviti z
igračkastim fantaziranjem, lahko ugotovimo takoj, če pustimo presojo
nepokvarjenemu otroku, zdravemu fantu. Isti mladenič, ki za tirade
»idealnega« mirovnika nima razumevanja in jih zavrača, je pripravljen
dati svoje mlado življenje za ideal svojega naroda.
Nagon spoznanja nezavedno prisluhne globlji nujnosti po ohranitvi
vrste, če je potrebno na račun posameznika, ter ugovarja fantaziranju
mirovniškega čvekača, ki je, čeprav našminkan, v resnici strahopeten
egoist, ki greši proti naravnim zakonom razvoja; razvoj je namreč pogo-
jen s požrtvovalnostjo posameznika v korist skupnosti in ne z bolnimi
predstavami strahopetnih vsevedov in kritikov narave.
Prav v časih, ko idealizmu grozi izginotje, lahko takoj ugotavljamo
presihanje tiste moči, ki tvori skupnost ter tako ustvarja predpogoje za
kulturo. Brž ko egoizem prevlada v nekem ljudstvu, se razvežejo vrvi
reda, in v lovu na lastno srečo ljudje padejo iz nebes naravnost v pekel.
Celo potomci pozabijo na može, ki so skrbeli samo za lastne koristi, ter
slavijo junake, ki so se odpovedali lastni sreči.
Največje nasprotje Arijcu je Žid. Težko bi pri kakšnem ljudstvu na
svetu našli močneje razvit nagon po samoohranitvi, kot prav pri tem
tako imenovanem izbranem. Najboljši dokaz za to je že enostavno dej-
stvo o obstoju te rase. Kje je ljudstvo, ki bi bilo v zadnjih dva tisoč letih
izpostavljeno tako malo spremembam notranje zasnove, značaja, itd.,
kot je židovsko? Katero ljudstvo je končno doživelo večje pretrese kot
to - in je kljub vsemu iz največjih katastrof človeštva vedno prišlo ne-
spremenjeno? Kakšna žilava volja do življenja, do ohranjanja vrste go-
vori iz teh dejstev!
Zidove intelektualne sposobnosti so se tekom tisočletij izšolale.
Danes velja za »pametnega« in v določenem smislu je bil tak v vseh ob-
dobjih. Le da njegov razum ni rezultat lastnega razvoja, ampak se je na-
zorno učil pri tujcih. Tudi človeški duh se ne more vzpenjati brez
stopnic; za vsak korak navzgor potrebuje temelje iz preteklosti, in sicer
v tako obsežnem smislu, v kakršnem se lahko odraža v splošni kulturi.
Vse razmišljanje le v manjšem delu sloni na lastnih spoznanjih, povečini
pa na izkušnjah iz minulih obdobij. Splošna kulturna raven posamez-
nemu človeku, ne da bi sam povečini kaj opazil, preskrbi takšno obilico
predznanja, da tako opremljen lažje dela naslednje lastne korake.
Današnji fant na primer raste s tako obilico tehničnih dosežkov minu-
lega stoletja, da mnogih stvari, ki so bile za največje ume pred sto leti
nerešljiva uganka, kot nekaj samoumevnega sploh več ne opazi, čeprav
so zanj zaradi zasledovanja in razumevanja naših napredkov na določe-
nem področju izjemnega pomena. Če bi neka genialna glava iz dvajsetih
let minulega (19. stoletja, op. prev.) nenadoma zapustila svoj grob,
276 277
bi se že samo duhovno v našem času znašel težje, kot povprečno na-
darjen petnajstletni fant današnjega dne. Manjkala bi mu vsa neskončna
predizobrazba, ki jo današnji sodobnik med svojim odraščanjem sredi
pojavov vsakokratne splošne kulture tako rekoč nevede vsrkava.
Žid ni nikoli posedoval lastne kulture - iz razlogov, ki bodo takoj postali
očitni -, zato so bili temelji njegovega duhovnega dela vedno last nekoga
drugega. Njegov intelekt se je v vseh obdobjih razvijal na kulturnih
temeljih sveta, v katerem je trenutno bival. Obraten potek se ni zgodil
nikoli.
Četudi nagon po samoohranitvi pri židovskem ljudstvu ni manjši,
ampak kvečjemu večji kot pri drugih ljudstvih, četudi njegove umske
sposobnosti prav zlahka vzbujajo vtis, kot da so enakovredne intelektu-
alnim darovom drugih ras, pa jim popolnoma primanjkuje najbolj bi-
stven predpogoj za kulturen narod, idealistična naravnanost.
Pri židovskem ljudstvu požrtvovalnost ne presega golega nagona po
samoohranitvi posameznika. Navidezno velik občutek pripadnosti te-
melji na zelo primitivnem črednem nagonu, kakršnega vidimo pri šte-
vilnih drugih živih bitjih na tem svetu. Ob tem je upoštevanja vredno
dejstvo. da čredni nagon vodi k medsebojni;mu podpiranju le tako
dolgo. dokler grozi skupna nevarnost.. Trop volkov, ki so še pravkar sku-
paj napadli plen, se po utišanju lakote spei razpusti ™ posamezne živali.
Isto velja za konje, ki se v zaprtem krogu poskušajo ubraniti pred napa-
dalcem, ko pa nevarnost mine, se spet razkropijo.
Podobno se dogaja pri Židu. Njegov smisel za žrtvovanje je le navi-
dezen. Obstaja samo toliko časa, dokler je to nujno potrebno za obstoj
posameznika. Takoj ko je skupen sovražnik premagan, vsem grozeča
nevarnost odstranjena in plen na varnem, se navidezna medsebojna
harmonija Židov konča in spet naredi prostor starim vzročnim zasno-
vam. Židi postanejo enotni le tedaj, ko jih k temu prisili skupna nevar-
nost ali jih premami skupen plen; kadar oba povoda odpadeta, prevlada
najbolj grob egoizem in iz enotnega ljudstva se kot bi trenil prelevijo v
trop podgan, ki se krvavo borijo med seboj.
Če bi bili Židi na tem svetu sami, bi se zadušili v umazaniji in odpad-
kih; poskušali bi prehitevati drug drugega in se izkoreninjati, če odsot-
nost vsakega občutka požrtvovalnosti, katera se kaže v njihovi straho-
petnosti, bitke tudi tukaj ne bi spremenila v komedijo.
Torej je v osnovi narobe, da zaradi njihovega medsebojnega sodelo-
vanja v boju, pravilneje povedano pri ropanju soljudi, ljudje sklepajo o
neki idealni požrtvovalnosti.
Tudi tukaj Žida ne vodi nič drugega kot goli egoizem.
Pri tem je židovska država - ki naj bo živ organizem za obstoj in raz-
množevanje neke rase - ozemeljsko popolnoma nedoločena. Določen
prostor neke državne tvorbe je pogojen z idealistično nastrojenostjo
rase, še posebej pa pravilno dojemanje pojma delo. V enakem obsegu,
kot je pomanjkljivo to dojemanje, odpove tudi vsak poskus ustanavlja-
nja in celo ohranjanja neke prostorsko omejene države. S tem pa man-
jka osnova, na kateri sloni sam nastanek kulture.
Zato je židovsko ljudstvo kljub vsem navideznim intelektualnim last-
nostim vendarle brez vsake prave kulture, in posebej brez vsakršne
svoje. Kar ima namreč Žid navidezne kulture, je povečini last drugih na-
rodov, ki seje pod njegovimi rokami že skvarila.
Kot bistveno značilnost pri presojanju židovskega odnosa do vpraša-
nja človeške kulture je treba vedno imeti prd očmi, da židovske kulture
nikoli ni bilo in je zato tudi danes ni, da se predvsem dve kraljici vseh
umetnosti, arhitektura in glasba, židovstvu ne moreta zahvaliti za nič iz-
virnega. Na področju umetnosti se lahko izkaže samo s skrotovičenjem
ali duhovno krajo. Zato pa Židu manjkajo tiste lastnosti, ki odlikujejo
ustvarjalne ter s tem kulturno obdarjene rase.
V kakšnem obsegu Žid prevzema tuje kulture, kijih oponaša, ali bolje
rečeno uničuje, se vidi iz tega, da ga največkrat najdemo v umetnosti, ki
je najmanj pogojena z lastnimi iznajdbami, v gledališki umetnosti.
Ampak celo tukaj je samo »žongler«, bolje povedano, opica; kajti tudi
tu mu manjka veliki met do prave veličine; celo tukaj ni genialni ustvar-
jalec, ampak zunanji imitator, pri čemer mu vse uporabljene zvijače in
triki ne koristijo, da bi presegel notranjo neživljenjskost svojega ustvar-
jalnega daru. Tu mu na najbolj ljubezniv način pomaga samo židovski
278 279
tisk, ki o vsakem, čeprav najbolj povprečnem šušmarju, samo daje Zid,
piše take slavospeve, da ostali svet na koncu začne verjeti, kako velik
umetnik je pred njim, čeprav gre v resnici le za bednega komedijanta.
Ne, Žid nima nobene ustvarjalne moči za kulturo, ker pri njem nikoli
ni bilo in ni idealizma, brez katerega ni zares višjega razvoja človeka.
Njegov um zato nikoli ne deluje graditeljsko, ampak razdiralno in v zelo
redkih primerih morda spodbujevalno, takrat pa kot prototip sile, ki
vedno hoče slabo in vedno ustvarja dobro. Kakršenkoli napredek človeš-
tva se ne dogaja zaradi njega, ampak navkljub njemu.
Ker Žid nikoli ni imel ozemeljsko omejene države in zato nikoli ni
mogel reči, daje neka kultura njegova, seje pojavilo mnenje, da gre tu za
ljudstvo, ki bi ga morali šteti med nomade. Gre za veliko in obenem
nevarno zmoto. Nomad pač ima svoj omejen življenjski prostor, ki ga ne
obdeluje kot naseljen kmet, ampak živi od donosa svojih čred, s ka-
terimi se seli po svojem področju. Zunanji razlog za to moramo videti v
majhni rodovitnosti tal, ki enostavno ne dopuščajo stalne poselitve.
Globlji vzrok pa tiči v nesorazmerju med tehnično kulturo nekega ljud-
stva ali časa in naravno revščino nekega življenjskega prostora. So po-
dročja, kjer je tudi Arijec sposoben samo s pomočjo svoje tehnologije,
ki jo je razvijal čez tisoč let, živeti v normalnih naselbinah ter obvladati
širna ozemlja in iz njih pridobivati življenjske potrebščine. Če takšne
tehnike ne bi imel, bi se takim ozemljem moral izogibati ali pa se stalno
seliti kot nomad, pod pogojem, da se mu tako življenje zaradi njegove
tisočletne vzgoje in navajenosti na stalno bivališče ne bi zdelo ne-
znosno. Treba je vedeti, da so se številni Arijci v času osvajanja Ame-
rike skozi življenje prebijali kot lovci, nastavljalci pasti, in sicer v večjih
skupinah; skupaj z otroki in ženami so se stalno selili povsem enako kot
nomadi. Toda takoj ko so jim tehnični pripomočki in povečano število
priseljencev to dovoljevali, so kultivirali surovo zemljo ter si po deželi
postavili stalne naselbine, da so se lahko kosali s prvotnimi naseljenci.
Verjetno je bil tudi Arijec najprej nomad in se je sčasoma ustalil,
ampak zaradi tega ni bil nikoli Žid! Ne, Žid ni nomad; nomad je že imel
določen odnos do pojma »delo«, ki je pozneje lahko služil kot osnova
za razvoj, če so bili zato prisotni nujni duhovni predpogoji. Idealistična
naravnanost pri njem je prisotna, čeprav v velikanskem razredčenju,
zato se morda v svoji celotni biti zdi arij slom ljudstvom tuj, vendar ne
nesimpatičen. Pri Židih pa tega nagnjenja sploh ni; zato tudi ni bil
nomad, ampak vedno le parazit v telesu drugih ljudstev. Občasno zapu-
ščanje življenjskega prostora ni odvisno od njegove namere, ampak je
rezultat izgona, ko ga izkoriščana ljudstva gostiteljev občasno napodijo
s svojega ozemlja. Njegovo razširjanje je značilno za vse parazite; za
svojo raso išče vedno nova hranljiva tla.
Vendar to nima nič skupnega z nomadstvom, ker Žid sploh ne raz-
mišlja o tem, da bi zasedeno ozemlje zapustil, ampak ostaja tam, kjer je,
oin sicer se tako zasidra, da gaje tudi s silo težko pregnati. Njegovo
razširjanje na vedno nove dežele uspe šele v trenutku, ko se pojavijo do-
ločene razmere za njegovo prisotnost, vendar zaradi tega, tako kot to na-
redi nomad, ne spremeni sedeža svojega dotedanjega prebivališča. Žid
je in ostaja večen zajedalec, ki se kot škodljiv bacil vedno bolj širi, takoj
ko si poišče primerno hranilno podlago. Učinek njegovega bivanja pa je
enak zajedalskemu: kjer se pojavijo, gostiteljsko ljudstvo po krajšem ali
daljšem času odmre.
Tako je Žid v vseh obdobjih živel v državah drugih ljudstev in si tam
ustvaril lastno državo, ki je pod zastavo »verske skupnosti« plula toliko
časa, dokler zunanje razmere niso v celoti razkrile njegovega bistva.
Kadar je bil prepričan, daje dovolj močan in bo lahko pogrešal svoj za-
ščitni plašč, je še vedno odvrgel tančico in se nenadoma prelevil v nekaj,
česar prej mnogi niso verjeli in niso hoteli videti: v Žida.
V življenju Žida kot parazita v telesu drugih ljudstev je neka poseb-
nost, zaradi katere je Schopenhauer, kot sem že zapisal, nekoč dejal,
daje Žid »velik mojster laži«. Bivanje ga sili v laž, v nenehno laganje,
tako kot mraz sili severnjake, da se toplo oblačijo.
Njegovo življenje med drugimi ljudstvi traja lahko samo, če mu uspe
vzbuditi mnenje, da pri njem ne gre za ljudstvo, ampak za neko, čeprav
posebno, »versko skupnost«.
280 281
 Toda to je prva velika laž.
Če hoče obstojati kot zajedalec ljudstev, mora zanikati svojo notranjo
naravo. Čim bolj je posamezen Žid inteligenten, toliko bolj mu bo uspe-
vala ta prevara. Lahko pride celo tako daleč, da bodo veliki deli gosti-
teljskega ljudstva na koncu resno verjeli, daje Žid v resnici Francoz ali
Anglež, Nemec ali Italijan, čeprav posebne veroizpovedi. Posebej na
državnih položajih, kjer kaže, da so navdahnjeni le z zgodovinskim del-
čkom modrosti, najlaže postanejo žrtve te nesramne prevare. Samo-
stojno razmišljanje v teh krogih včasih velja za pravi greh proti svetemu
napredku, tako da se ne gre čuditi, če kakšno bavarsko ministrstvo še
danes nima pojma, da so Židi pripadniki nekega ljudstva in ne »veroiz-
povedi«, čeprav bi samo bežen pregled židovskega časopisja moral takoj
odpreti oči tudi naj skromnejšemu duhu. Vsekakor »Židovski odmev« (-
nem. Jiidisches Echo) še ni uradni list in zato za razum takega vlad-
nega mogočneža ni merodajen.
Židi so vedno bili ljudstvo z določenimi rasnimi posebnostmi in ni-
koli religija; samo zaradi svojega prodiranja so si kmalu poiskali sred-
stvo, s katerim so odvrnili neprijetno pozornost s sebe. Katero sredstvo
bi bilo bolj smiselno in obenem nedolžno kot sposojen pojem verske
skupnosti? Kajti tudi tukaj je vse sposojeno, bolje rečeno, ukradeno -
iz prvotne posebne narave Žid že zato ne more imeti religiozne usta-
nove, ker mu manjka idealizem v kakršnikoli obliki in zato mu je tudi
vera v onostranstvo popolnoma tuja. Po arijskem prepričanju si ni mo-
goče predstavljati religije, kateri manjka prepričanje o nadaljevanju ži-
vljenja po smrti v kakršnikoli obliki. Dejansko Talmud ni knjiga za
pripravo na onostranstvo, ampak samo za praktično in spodobno ži-
vljenje v tostranstvu.
Židovski verski nauk je v prvi vrsti navodilo za ohranjanje čiste krvi
židovstva ter za urejanje medsebojnih odnosov med Židi, še več pa go-
vori o odnosih z ostalim svetom, torej z nežidi. Vendar tudi tu ne gre za
etične probleme, ampak za izjemno skromne gospodarske. O moralni
vrednosti židovskega verskega nauka so bile napisane precej poglob-
ljene razprave (mislim na nežidovske pisce; blebetanja samih Židov o
tem so seveda prilagojena namenu), ki tovrstno religijo glede na arijska
pojmovanja vidijo kot naravnost grozljivo. Najbolje jo ponazarja pro-
dukt te verske vzgoje, Žid sam. Njegovo življenje je samo na tem svetu,
njegov duh pa je pravemu krščanstvu tako tuj, kot je bilo njegovo bistvo
tuje tudi velikemu ustanovitelju novega nauka pred dva tisoč leti. On
seveda ni skrival svojega odnosa do Židov in kadar je bilo potrebno je
celo posegel po biču ter iz Gospodovega templja izgnal tega nasprot-
nika vsega humanega, ki je potem, tako kot vedno, v religiji ni videl dru-
gega kot instrument za svoj poslovni obstoj. Za povračilo so Kristusa
pribili na križ, naši strankarski kristjani pa se danes ob volitvah ponižu-
jejo, ko prosjačijo za židovske glasove in pozneje poskušajo z židov-
skimi ateističnimi strankami sklepati politična zavezništva, seveda na
škodo lastnega ljudstva.
Na tej prvi in največji laži, da Židi niso rasa, ampak religija, se nato
vrstijo vedno nove laži. Mednje sodi tudi laž o židovskem jeziku. Ta
zanj ni sredstvo, s katerim bi izražal svoje misli, ampak sredstvo, s ka-
terim jih prikriva. Ko govori francosko, razmišlja po židovsko, in med-
tem ko sestavlja nemške verze, izraža samo naravo svojega ljudstva.
Dokler Žid ni postal gospodar drugih ljudstev, je moral hočeš ali
nočeš govoriti njihove jezike, takoj ko bi postali njegovi hlapci, pa bi naj
se vsi naučili nekega univerzalnega jezika (npr. esperanto!), tako da bi
jih tudi s pomočjo tega sredstva lažje obvladoval!
Kako zelo je vse bivanje tega ljudstva zasnovano na neprestani laži,
se na neprimerljiv način nazorno kaže v »Protokolih sionskih modre-
cev«, kijih Židi tako neskončno sovražijo. (Gre za protisemitsko bese-
dilo, ki govori o svetovni židovski zaroti. Protokole so prvič natisnili
leta 1903 v časopisu Znamja v Sankt Peterburgu. Po svetu so se razši-
rili z drugo izdajo knjige avtorja Sergeja Nilusa z naslovom Veliko v
malem, ali Prihod Antikrista in bližajoče se gospostvo hudiča na Zem-
lji, kije izšla leta 1905. Op. prev.) »Frankfurter Zeitung« kar naprej
stoka v svet, da gre za ponaredek; najboljši dokaz, da so pristni. To, kar
mnogi Židi nevede počnejo, je tu zavestno obelodanjeno. Saj prav za to
gre. Popolnoma vseeno je, iz katerega židovskega lonca izvirajo ta raz-
282 283
kritja, odločilno je le, da z naravnost grozljivo gotovostjo razkrivajo bit
in delovanje židovskega ljudstva ter razgaljajo njuno notranjo soodvis-
nost in končne cilje. Najboljša kritika glede njih pa je resničnost. Kdor
z vidika te knjige preučuje zgodovinski razvoj zadnjih sto let, bo takoj
razumel kričanje židovskega tiska. Kajti, ko bo ta knjiga postala splošna
last ljudstva, smemo predvidevati, da bo židovska nevarnost zlomljena.
-*-
Za spoznavanje Žida je najbolje preučiti njegovo pot, ki jo je preho-
dil znotraj posameznih ljudstev tekom stoletij. Dovolj bo, če si bomo po-
gledali le en primer, da bomo prišli do potrebnih spoznanj. Njegova
razvojna pot je bila vedno in povsod enaka, tako kot so vedno enaka
ljudstva, kijih najeda, zato je priporočljivo, da pri takem preučevanju
njegov razvoj razdelimo na krajše odseke, ki jih bom zaradi enostav-
nosti označeval s črkami.
Prvi Židi so v Nemčijo prišli za časa rimskih osvajanj, in sicer tako
kot vedno, kot trgovci. V viharnih časih preseljevanja ljudstev se zdi, da
so izginili, zato kot čas trajnega naseljevanja Židov v Srednji in Severni
Evropi lahko smatramo obdobje nastajanja prve germanske državne
tvorbe. Začel se je razvoj, ki je bil vedno enak ali podoben, kadar so
Židi naleteli na arijska ljudstva.
a) Žid se nenadoma »pojavi« z nastankom prvih stalnih naselbin.
Pride kot trgovec in na začetku se nič kaj ne trudi, da bi prikrival svojo
narodno pripadnost. Tedaj je še Žid, deloma morda tudi zato, ker so
rasne razlike med njim in pripadniki gostiteljskega ljudstva še prevelike,
njegovo jezikovno znanje še preslabo, zaprtost gostiteljev pa še pre-
močna, da bi se drznil predstavljati za karkoli drugega, kot za tujega tr-
govca. Pri njegovi prožnosti in neizkušenosti gostiteljskega ljudstva
ohranjanje njegovega židovskega značaja zanj niti ni slabo, prej mu ko-
risti; do tujca so namreč ljudje prijazni.
b) Postopoma se začenja ukvarjati z gospodarstvom, sicer ne kot pro-
izvajalec, ampak izključno kot posrednik. S svojimi tisočletnimi trgov-
skimi spretnostmi znatno prekaša nemočnega Arijca, ki je poleg tega
brezmejno pošten, tako da trgovina že kmalu postaja njegov monopol.
Začne posojati denar, in sicer tako kot vedno po oderuških obrestih.
Dejansko s tem uvede obresti. Nevarnosti te nove institucije ne spoznajo
takoj, namesto tega jo zaradi trenutnih prednosti celo pozdravljajo.
c) Žid se za stalno naseli, to pomeni, da v mestih in vaseh poseljuje
posebne predele ter vedno bolj ustvarja državo v državi. Trgovino in vse
denarne posle smatra kot izključno njegov privilegij, kar brezobzirno
izkorišča.
d) Denarno poslovanje in trgovina sta postala njegov izključni mono-
pol. Oderuške obresti končno vzbudijo odpor, njegova sicer naraščajoča
predrznost ogorčenje, njegovo bogastvo pa zavist. Mera je polna, ko v
svoj krog trgovskega delovanja kot objekte vključi še zemljo ter jo
poniža na raven trgovskega, bolje rečeno, trgovalnega blaga. Ker sam
zemlje nikoli ne obdeluje, ampak v njej vidi samo sredstvo za izkorišča-
nje, na katerem kmet pač lahko ostane, vendar le pod najbednejšimi iz-
siljevanji svojega novega gospodarja, se polagoma krepi odpor proti
njemu, ki prerašča v odkrito sovraštvo. Njegova tiranija krvosesa postaja
tako huda, da se pojavijo izpadi proti njemu. Tujec je vedno bolj na
očeh, ljudje na njem odkrivajo vedno nove odbijajoče poteze in last-
nosti, dokler razkoraka ni več mogoče premostiti.
Bes proti njemu končno izbruhne v obdobjih najhujših stisk. Izro-
pane in uničene množice poiščejo samopomoč, da bi se obranile pred
božjim bičem. Tekom nekaj stoletij so ga spoznali in že samo njegova
prisotnost se jim zdi enako huda kot kuga.
e) Zdaj pa Žid začne kazati svoj pravi obraz. Odvratno se dobrika vla
dam, njegov denar dela zanj in na tak način si zagotavlja vnaprejšnji
odpustek za nova ropanja svojih žrtev. Čeprav se ljudski bes včasih
284 285
vname proti tej večni pijavki, ga to niti najmanj ne ovira, da se čez nekaj
let ne bi pojavil v istem kraju, ki ga je komaj zapustil, ter začne vse
znova po starem. Nobeno preganjanje ga ne more odvrniti od njegovega
načina izkoriščanja ljudi, nobeno ga ne more pregnati, po vsakem je
kmalu spet tu, tak kot je bil.
Da bi preprečili vsaj najhujše, začnejo iz njegovih oderuških rok je-
mati zemljo, tako da mu z zakoni enostavno preprečijo njeno kupova-
nje.
f) V enaki meri, kot se večajo knežje moči, se jim Žid vedno bolj pri
bližuje. Moleduje za privilegije, ki mu jih primerno poplačana gospoda
zaradi svojih finančnih kriz rada odobri. Kolikor ga to že stane, v nekaj
letih bo vse stroške pokril z obrestmi in obrestmi na obresti. Prava pi
javka, ki se prisesa na telo ubogega ljudstva in se je ne da odstraniti,
dokler knezi spet ne potrebujejo denar in mu osebno speljejo izsesano
kri.
Ta igra se vedno znova ponavlja, pri čemer je vloga »nmških knezov«
enako bedna kot vloga Židov. Ta gospoda so bili resnična kazen Božja
za svoje drago ljudstvo in jih je moč primerjati samo z različnimi minis-
tri današnjega dne.
Nemškim knezom gre zahvala, da se nemški narod ni za vedno otre-
sel židovske nevarnosti. Pri tem se na žalost tudi pozneje ni nič spreme-
nilo. Od Žida so dobili samo tisočkratno nagrado za grehe, storjene
proti svojim ljudstvom. Povezali so se s hudičem in pri njem so pristali.
g) Knezi, ki jih je Žid omrežil, so se tako pokvarili. Počasi, toda za
nesljivo so izgubljali stik z ljudstvi sorazmerno s tem, kolikor manj so
zastopali njihove interese in namesto tega postajali uporabniki svojih
podložnikov. Žid dobro ve, da se jim bliža konec in ga skuša pospešiti.
On sam povečuje njihovo denarno stisko, tako da jih vse bolj odtujuje
od njihovih pravih nalog, se laskajoče plazi pred njimi, napeljuje v pre
grehe ter se s tem dela vedno bolj nepogrešljivega. Njegova spretnost,
povedano bolje, njegova brezobzirnost v vseh denarnih zadevah mu
omogoča, da iz izropanih podložnikov iztisne vedno nova sredstva, jih
dobesedno odere in potem gredo zbrana sredstva v vedno krajših ča-
sovnih razmikih svojo pot vsega zemeljskega. Tako ima vsak dvor svo-
jega »dvornega Žida«, kakor se imenujejo pošasti, ki mučijo drago ljud-
stvo do obupa, knezom pa pripravljajo večna zadovoljstva. Kdo bi se
čudil, da se ta ponos človeškega rodu končno tudi na zunaj okranclja in
se da povišati v plemiški stan, ter tako pomaga, da se tudi ta ustanova
izpostavlja posmehu in se celo zastruplja?
Zdaj šele lahko začenja izkoriščati svoj položaj za lasten razvoj in na-
predek.
Končno se mora dati samo krstiti, da pride do poseesti vseh možnosti
in pravic samih otrok domovine. Neredko ta posel zaključi na veselje
cerkve nad novim sinom, ter Izraela nad uspešno izvedeno prevaro.
h) Med Židi se zdaj začne sprememba. Do zdaj so bili Židi, kar po-
meni, da si niso prizadevali biti drugačni, saj to ob tako izrazitih rasnih
značilnostih obeh strani sploh ne bi bilo mogoče. Še v času Friderika
Velikega se nikomur ne zdi, da bi bili Židi kaj drugega kot »tuje« ljud-
stvo in še Goetheje pretresen ob misli, da v bodoče zakon ne bo več pre-
povedoval poroke med Židom in kristjanom. In Goethe, pri Bogu, res ni
bil nikakršen nazadnjak ali celo gorečnež; iz njega je govoril samo glas
krvi in razuma. Tako je ljudstvo v Židu - kljub vsem sramotnim
ukrepom dvorov - nagonsko ugledalo tujek v lastnem telesu ter se temu
ustrezno odzvalo.
Zdaj naj bi se stvar spremenila. V obdobju več kot tisoč let se je Žid
tako naučil jezika gostiteljskega ljudstva, daje bil prepričan, kako v pri-
hodnje lahko manj poudarja svoje židovstvo ter v ospredje bolj postavi
svoje »nemštvo«; kakor koli se že zdi najprej smešno in celo noro, se
on predrzno preobrazi v »Germana«, v našem primeru torej v »Nemca«.
S tem se začne ena od naj sram otnejših prevar, kar si jih lahko zamiš-
ljamo. Ker od nemštva ni imel res nič drugega kot umetnost lomljenja
nemškega jezika - in to na prav grozljiv način -, sicer pa se z Germanom
ni nikoli mešal, se vse njegovo nemštvo omejuje le na jezik. Toda rasa
ne temelji na jeziku, ampak izključno na krvi, česar nihče ne ve bolje od
Žida, ki prav malo ceni ohranjanje svojega jezika, izjemno pa ceni svojo
čistokrvnost. Človek se lahko brez nadaljnjega nauči drugega jezika in
286 287
ga uporablja; toda z novim jezikom bo izražal svoje stare misli; njegovo
notranje bistvo se ne bo spremenilo. To daleč najbolje kaže Žid, ki zna
govoriti tisoč jezikov, a kljub temu ostaja isti Žid. Njegove značajske
lastnosti se niso spremenile, pa naj je pred dva tisoč leti kot trgovec z
žitom v Ostii govoril latinsko, ali pa zdaj, ko kot dobičkar iz trgovanja z
moko momlja nemščino z židovskim naglasom. To je vedno isti Žid.
Povsem razumljivo je, da tega ne dojameta neki ministrski svetnik ali
višji policijski uradnik, ker komaj kje lahko srečamo kakšno pojavo z
manj instinkta in razuma, kot ju imata ta dva služabnika današnje oblike
vzorne državne avtoritete.
Razlog, zaradi katerega se Žid nenadoma odloči, da bo postal
Nemec, je na dlani. Začuti, daje moč knezov začela pojemati, zato pra-
vočasno išče primerno podlago za svoje noge. Poleg tega je pri denar-
nem obvladovanju celotnega gospodarstva že tako napredoval, da brez
posesti vseh »državljanskih« pravic velikanske zgradbe ne more več pod-
pirati, njegov vpliv v nobenem primeru več ne more naraščati. Toda on
si želi obojega; višje kot namreč pleza, bolj se iz tančice preteklosti dviga
njegov stari, nekoč obljubljeni cilj, njegove najbolj razgrete glave pa z
vročičnim pohlepom čutijo, kako se približujejo uresničitvi svojih sanj
o svetovni nadvladi. Zato stremi edino za tem, da bi si pridobil popolne
državljanske pravice.
To je vzrok za emancipacijo iz geta.
i) Tako se iz dvornega Žida počasi razvije ljudski Žid, kar pomeni, da
Žid slej ko prej ostane v krogih visokih gospodov, poskuša se še bolj
pririniti mednje, toda hkrati se drug del njegove rase spoprijatelji z »dra-
gim ljudstvom«. Če se spomnimo, koliko grehov je tekom stoletij zagre-
šil nad njim, kako gaje neusmiljeno izžemal in izsiljeval, če pomislimo
še naprej, kako gaje ljudstvo zato postopno zasovražilo ter na koncu v
njegovi prisotnosti videlo samo še nebeško kazen za druga ljudstva, mo-
ramo razumeti, kako težka je za Žida ta sprememba. Res je naporno
delo, ko se odrtim žrtvam nenadoma predstavljaš kot »človekov prija-
telj«.
Najprej se odloči, da bo ljudem nadoknadil vse slabo, ki gaje do tedaj
zagrešil nad njimi. Začenja se spreminjati v »dobrotnika« človeštva. Ker
ima njegova nova dobrota dejansko osnovo, se ne more povsem držati
starega biblijskega reka, da levici ni treba vedeti, kaj dela desnica, ampak
se mora hote ali nehote sprijazniti s tem, da bo čim več ljudem povedal,
kako sočustvuje s trpečimi množicami in kaj vse bo on osebno žrtvoval
za ublažitev njihovega trpljenja. S to prirojeno »skromnostjo« toliko
časa razglaša vsemu svetu o svojih zaslugah, da mu ta začne zares ver-
jeti. Kdor mu tega ne verjame, mu dela bridko krivico. Prav kmalu začne
stvari obračati tako, kot da bi nasploh samo njemu vedno delali krivico,
in ne narobe. Posebej neumni mu verjamejo in si ne morejo kaj, da se
jim ubožec ne bi zasmilil.
Tu bi med drugim moral še pripomniti, da kljub vsej požrtvovalnosti
Žid osebno nikoli ne obuboža. On že zna porazdeliti; njegova dobrodel-
nost je včasih zares podobna gnoju, ki ga prav tako ne raztresamo za-
radi ljubezni do polja, ampak zaradi pričakovane poznejše lastne koristi.
Na vsak način pa v razmeroma kratkem času vsi vedo, da je Žid postal
»dobrotnik in prijatelj človeštva«. Kako nenavadna sprememba!
Kar je pri drugih bolj ali manj samoumevno, vzbuja največje začude-
nje, pri mnogih tudi odkrito občudovanje že zato, ker pri njem pač ni
samoumevno. Zato se dogaja, da mu prav vsako tako dejanje štejejo še
v veliko večje dobro, kot drugim ljudem.
A to še ni vse: Žid nenadoma postane liberalen in začne sanjariti o
nujnem napredku človeštva.
Polagoma se proglasi za vodilnega zagovornika nekega novega ob-
dobja.
Seveda vedno bolj temeljito podira temelje zares ljudstvu koristnega
gospodarstva. Z delnicami se vrine v krogotok narodne proizvodnje, ki
jo spremeni v prodajni, še bolje trgovalni objekt barantanja, ter podjet-
jem izpodmika osnove zasebnega lastništva. S tem se med delodajalca
in delojemalca vrine tista notranja odtujenost, ki pozneje pripelje do
političnega razrednega razkola.
Židovski vpliv na koncu na gospodarske razmere preko borze nara-
šča izredno hitro. Žid postane lastnik ali vsaj nadzornik državne de-
288 289
 lovne sile.
Za krepitev svoje politične varnosti poskuša podreti rasne in držav-
ljanske ovire, ki ga najprej utesnjujejo na vsakem koraku. Zato se z vso
njemu lastno žilavostjo bori za versko strpnost - in v prostozidarstvu,
ki mu je popolnoma podrejeno, ima odlično orodje za doseganje svojih
ciljev. Krogi vladajočih ter višji sloji političnega in gospodarskega me-
ščanstva se z zidarskimi nitmi zapletejo v njegove zanke, ne da bi posu-
mili, kaj se dogaja.
Samo globljega in širšega sloja ljudstva kot takega, ali bolje povedano,
stanu, ki se začenja prebujati in boriti za svoje pravice ter svobodo, Zi-
dove metode ne prevzamejo dovolj. Prav to je bolj nujno kot vse ostalo;
Zid namreč čuti, da bo imel možnost zagospodariti samo, če bo pred
njim nekdo utiral pot. Zdi se mu, da bi to bilo meščanstvo, in sicer nje-
govi najširši sloji. Rokavičarjev in tkalcev pa se ne da ujeti v fino mrežo
prostozidarstva, ampak mora tu uporabiti že bolj groba, a zato nič manj
prodorna sredstva. Prostozidarstvu se v službi Žida pridružijo časopisi.
Z vso spretnostjo in žilavostjo se jih polasti. S tiskom polagoma objame
vse javno življenje, ga začne usmerjati in voditi, ter ima na razpolago
moč, s katero lahko dela in oblikuje »javno mnenje«, ki ga danes bolje
poznamo kot pred nekaj desetletji.
Pri tem sebe vedno predstavlja kot neskončno željnega znanja ter
hvali vsak napredek, še najbolj tistega, ki uničuje druge; vsako znanje in
vsak razvoj namreč presoja po tem, koliko lahko prispeva k napredku
njegovega ljudstva, in kjer tega manjka, je on nepopustljivi smrtni sov-
ražnik vsake luči, sovražnik vsake prave kulture. Tako vse znanje, ki ga
dobiva v šolah drugih, uporablja samo v službi svoje rase.
In ta narod zdaj ščiti kot še nikoli prej. Medtem ko so ga polna usta
»prosvetljenstva«, »napredka«, »svobode«, »človečnosti«, itd., pri svoji
rasi izvaja najstrožje ločevanje. Svoje ženske včasih obesi vplivnim krist-
janom, toda svoje moško deblo načeloma vedno ohranja čisto. Drugim
zastruplja kri, svojo pa varuje. Žid se skoraj nikoli ne poroči s krist-
janko, kristjan pa se z Židinjo. Mešanci se seveda vedno bolj razvijajo
v smeri židovstva. Posebej del visokega plemstva se povem izrodi. Žid
se tega dobro zaveda, zato načrtno izvaja tovrsten način »razoroževa-
nja« duhovnih vodij svojih rasnih nasprotnikov. Zaradi prikrivanja svo-
jega delovanja in uspavanja svojih žrtev pa vse več govori o enakosti
vseh ljudi, ne glede na barvo ali raso. Neumni mu začenjajo verjeti.
Njegove celotne biti se še vedno premočno drži vonj po nečem zelo
tujem, zaradi česar predvsem širokih množic ne more ujeti v svoje
mreže, zato s svojim tiskom o sebi ustvarja sliko, ki zelo malo ustreza
resnici, predvsem pa naj služi njegovim namenom. V humorističnih li-
stih se še posebej trudijo prikazati Žide kot nedolžno in neznatno ljud-
stvo, ki ima pač svoje značilnosti - tako, kot vsa druga ljudstva - ki pa
vendarle v svojem obnašanju, ki se ljudem sicer zdi malo čudno, kaže
znake smešne, sicer pa vedno zelo poštene in blage duše. Nasploh se
zelo trudijo, da bi ga vedno prikazali bolj nepomembnega kot nevar-
nega.
Njegov končni cilj na tej stopnji je zmaga demokracije ali, kot stvar
razume on: vladavina parlamenta. Ta najbolj ustreza njegovim potre-
bam; saj vendar izključuje osebnost, na njeno mesto pa postavlja neu-
mnost, nesposobnost in ne nazadnje strahopetnost.
Končna posledica bo padec monarhije, kar se mora zgoditi prej ali
pozneje.
j) Izreden gospodarski razvoj povzroči spremembe v socialni slojevi-
tosti prebivalstva. Medtem ko drobna obrt počasi odmira in so mož-
nosti za samostojno preživljanje delavca vse večja redkost, se ta vidno
proletarizira. Rodi se industrijski »tovarniški delavec«, čigar najbistve-
nejša značilnost je, da le težko pride do tega, da bi si v poznejšem življe-
nju zagotovil samostojno preživljanje. Nima nobene posesti, njegova
stara leta so ena sama muka, ki ji le stežka rečemo življenje.
Že pred tem je nekoč nastal podoben položaj, ki ga je bilo nujno
treba rešiti in so ga rešili. Kmetom in obrtnikom sta se kot nova sta-
nova počasi pridružila uradnik in nameščenec, posebej državna.. Tudi
oni niso imeli posesti. Država je iz tega nezdravega položaja poiskala
izhod tako, da je za državnega nameščenca, ki za svoje stare dni ni
mogel poskrbeti sam zase, prevzela oskrbo s tem, daje vpeljala pokoj-
290 291
nino. Temu primeru je postopno sledilo vse več zasebnih podjetij, tako
da si danes skoraj vsak redno zaposleni umski delavec prisluži starostno
pokojnino, če podjetje dosega neko velikost ali jo je preseglo. Šele var-
nost državnega uradnika v njegovi starosti je pri njem povzročila tisto
nesebično zvestobo do opravljanja dolžnosti, po kateri je bilo tako
znano nemško uradništvo pred vojno.
Tako so cel stan, ki je ostal brez posesti, na pameten način iztrgali
pred socialno bedo ter ga priključili celotnemu ljudstvu.
Zdaj sta se morala država in ljudstvo spet ukvarjati s tem vprašanjem,
a tokrat v veliko večjem obsegu. Vedno nove množice, milijoni kmetov,
so se preseljevali iz kmečkih krajev v večja mesta, da bi si kot tovarniški
delavci v novo nastalih industrijah služili dnevni kruh. Delovne in ži-
vljenjske razmere novega stanu so bile slabše kot žalostne. Že bolj ali
manj mehaničen prenos nekdanjih delovnih metod obrtnika ali tudi
kmeta na novo obliko ni ustrezal na noben način. Dela tako enega kot
drugega ni bilo moč primerjati z napori industrijskega tovarniškega de-
lavca. Čas pri stari obrti morda ni igral posebne vloge, a je toliko bolj
pomemben postal pri novih delovnih metodah. Formalni prevzem sta-
rih delovnih časov v obsežno industrijsko proizvodnjo je imel naravnost
pogubne posledice; nekdanja dejanska delovna učinkovitost je bila na-
mreč zaradi odsotnosti današnjih intenzivnih delovnih metod precej
majhna. Če je bilo prej še mogoče prenesti 14- ali 15-urni delovni dan,
se ga zagotovo ni dalo v razmerah, ko je treba do skrajnosti izkoristiti
vsako minuto. Rezultat takega nesmiselnega prenosa delovnih časov na
novo industrijsko dejavnost ni bil posrečen zaradi dvojega: uničeval je
zdravje ljudi ter spodkopaval vero v višjo pravico. Končno se je temu pri-
družilo še bedno plačilo na eni strani, ter skladno s tem vidno izboljšan
položaj delodajalca na drugi strani.
Na deželi ni moglo biti socialnega vprašanja, saj sta gospodar in hla-
pec opravljala isto delo in predvsem sta jedla iz iste sklede. A tudi to se
je spremenilo.
Kazalo je, da seje ločevanje delodajalca od delojemalca končalo na
vseh področjih življenja. Kako daleč je pri tem napredovalo notranje
enačenje našega ljudstva z židovstvom, lahko opazujemo na majhni po-
zornosti do ročnega dela, pravzaprav na njegovem zaničevanju. To ni
nemško. Potujčevanje našega življenja, v resnici pa vedno večji vpliv ži-
dovstva, je povzročilo, da seje nekdanje spoštovanje ročnega dela spre-
vrglo v nekakšno zaničevanje vsakega fizičnega dela nasploh.
Tako dejansko nastane nov, zelo malo spoštovan stan, in nekega dne
se mora pojaviti vprašanje, ali bi ljudstvo imelo moč za vključevanje no-
vega stanu v občo družbo, ali pa bi se stanovska razlika razširila v raz-
redni razkol.
Toda ena stvar je zanesljiva: novi stan v svojih vrstah ni imel najslab-
ših elementov, ampak ravno narobe na vsak način najbolj dejavne. Pre-
tirane izboljšave tako imenovane kulture tukaj še niso pokazale svojega
razdiralnega in rušilnega učinka. Široke mase novega stanu še niso bile
zastrupljene z mirovniškimi bolezenskimi slabostmi, ampak so bile ro-
bustne, če je bilo potrebno, tudi brutalne.
Medtem ko se meščanstvo za to pomembno vprašanje sploh ne briga,
ampak stvari prepušča njihovemu toku, Žid pograbi očitno priložnost,
ki se tu ponuja za prihodnost, ter po eni strani do skrajnosti organizira
kapitalistično izkoriščanje ljudi, po drugi pa se približa žrtvam svojega
duha in dela ter v kratkem času postane vodja njihovega odpora proti
samemu sebi. To seveda pomeni »proti samemu sebi« le v prispodobi.
Veliki mojster laganja ve, kako se bo kot vedno prikazal čistega in bo
krivdo znal naprtiti drugim. Ker je dovolj predrzen, da vodi maso, tej
sploh ne pride na misel, da bi šlo lahko za najostudnejšo prevaro vseh
časov.
In vendar je bilo tako.
Komaj se novi stan razvije iz splošne gospodarske pretvorbe, Žid
pred seboj že jasno in razločno zagleda svojega novega usmerjevalca za
svoj lastni napredek. Najprej je izkoristil meščanstvo za obrambo pred
fevdalnim svetom, zdaj delavca pred meščanskim. Toda tako kot si je
znal nekoč v senci meščanstva prigoljufati državljanske pravice, zdaj
upa, da bo v boju delavstva za obstoj našel pot za lastno prevlado.
Od zdaj naprej ima delavec le še nalogo, da se bojuje za prihodnost
292 293
židovskega ljudstva. Nevede postane sluga te moči, misleč, da se bori
proti njej. Navidezno mu dovolijo napad na kapital, toda s tem se naj-
lažje bori prav zanj. Pri tem vedno vpijejo proti mednarodnemu kapi-
talu, a v resnici mislijo na nacionalno gospodarstvo. To naj bi uničili, da
bi na njegovem truplu zagospodarila mednarodna borza.
Žid pri tem deluje takole:
Približa se delavcu, pretvarja se, da sočustvuje z njim zaradi njego-
vega položaja ali da je celo ogorčen nad njegovo bedno usodo in rev-
ščino, ter si tako poskuša pridobiti zaupanje. Vse tegobe njegovega
življenja, tudi namišljene, poskuša preučiti ter zbuditi hrepenenje po
spremembah takšnega življenja. Potrebo po socialni pravičnosti, ki ždi
v vsakem Arijcu, zna neskončno zvito okrepiti in stopnjevati do sovraš-
tva proti vsem, ki jih je sreča bolj obdarila, ter s tem daje boju za odstra-
njevanje socialnih krivic prav poseben svetovnonazorski pečat. Utemelji
marksistični nauk.
Predstavi ga kot neločljivo povezanega s številnimi upravičenimi so-
cialnimi zahtevami in s tem krepi njegovo razširjanje ter nasprotno za-
vračanje poštenih ljudi, da bi sprejemali zahteve, ki so v taki obliki
nepravične od samega začetka in kaže, da se jih niti ne da uresničiti.
Pod plaščem popolnoma socialnih misli se skrivajo zares hudičeve na-
mere, z najdrznejšo jasnostjo jih predstavi tudi široki javnosti. Ta nauk
predstavlja neločljivo mešanico razuma in človeške norosti, toda vedno
tako, da se vedno lahko uresniči le norost, razum pa nikoli. Z odločnim
zavračanjem osebnosti in s tem naroda ter njegove rasne vsebine uniči
vse temelje celotne človeške kulture, kije odvisna prav od teh dejavni-
kov. To je pravo duhovno jedro marksističnega svetovnega nazora, če ta
izrodek zločinskega človeškega uma sploh smemo imenovati »svetovni
nazor«. Z uničenjem osebnosti in rase pade bistvena ovira za nadvlado
manjvrednega - to je Žida.
Smisel tega nauka je prav v politični in gospodarski zmešnjavi. Vsi
resnično pametni se mu ne bodo udinjali, medtem ko bodo vsi manj
duševno aktivni in v ekonomiji slabo razgledani s plapolaj očim i zasta-
vami pohiteli v njegovo naročje. Inteligenco, potrebno za gibanje - tudi
to gibanje za svoj obstoj potrebuje inteligenco -, pa Zid »žrtvuje« iz svo-
jih vrst.
Tako nastane čisto gibanje fizičnih delavcev pod židovskim vod-
stvom, ki navidez hoče izboljšati položaj delavca, v resnici pa namerava
zasužnjiti ter s tem uničiti vse nežidovske narode.
Splošno mirovniško paraliziranje narodovega nagona po samoohra-
nitvi so začeli prostozidarji v krogih tako imenovane inteligence posre-
dovati širokim množicam ter predvsem meščanstvu z dejavnostjo
velikih časopisov, ki so danes samo židovski. Tema dvema orožjema
razkroja se pridruži še tretje, daleč najhujše, organizacija grobega nasi-
lja. Marksizem naj v napadu in jurišu dokonča, kar so z mehčanjem v
pripravah na propad dosegli s pomočjo prvih dveh orožij.
S tem se odvija zares mojstrsko sodelovanje, tako da se res ne smemo
čuditi, če mu pri nasprotovanju najbolj odpovedo prav tiste ustanove, ki
se vedno tako rade predstavljajo kot nosilci bolj ali manj legendarne dr-
žavne avtoritete. Žid je največje podpornike za svoje rušilno delovanje
v vseh obdobjih (z redkimi izjemami) našel v visokih in najvišjih držav-
nih uradnikih. Plazeča se podložnost do nadrejenih in aroganca do pod-
rejenih sta prav tako značilna za ta stan kot pogosto v nebo vpijoča
borniranost, ki jo samo včasih preseže neverjetna domišljavost.
To so lastnosti, kijih Žid potrebuje pri naših oblasteh in jih ima tudi
rad.
Praktična bitka, ki se zdaj začne, v grobih obrisih poteka takole:
Skladno s končnimi cilji židovskega boja, ki se ne končajo samo pri
gospodarski osvojitvi sveta, ampak stremijo tudi k njegovemu politič-
nemu podjarmljenju, Žid razdeli organizacijo svojega svetovnega mark-
sističnega nauka na dve polovici, ki sta navidez ločeni, v resnici pa
tvorita neločljivo celoto: politično in sindikalno gibanje.
Sindikalno gibanje pridobiva članstvo. Delavcu v njegovem težkem
boju za preživetje, katerega mora voditi zaradi pohlepa in kratkovid-
nosti mnogih podjetnikov, ponudi pomoč in zaščito ter s tem pridobi-
vanje boljših življenjskih razmer. Če delavec zastopanja njegovih
človeških življenjskih pravic v času, ko se organizirana ljudska združba,
294 295
država, za njega sploh ne briga, noče prepustiti samovolji malo odgovor-
nih, pogosto tudi brezsrčnih ljudi, mora njihovo obrambo vzeti v svoje
roke. V enaki meri kot tako imenovano narodno meščanstvo, zaslep-
ljeno od denarnih interesov, temu boju za življenje postavlja na pot naj-
težje ovire, se upira in pogosto celo sabotira vse poskuse za skrajšanje
nečloveško dolgega delovnega časa, ukinitev otroškega dela, zaščito
žensk, izboljšanje zdravstvenih razmer v delavnicah in stanovanjih, se
pametnejši Žid zavzame za zatirane. Postopoma postane vodja sindi-
kalnega gibanja, kar mu je toliko lažje, ker se v resnici ne zavzema is-
kreno za odpravo socialnih krivic, ampak mu gre za izgradnjo
gospodarske udarne moči, ki bi mu bila slepo vdana, da bi z njeno po-
močjo uničil narodovo gospodarsko neodvisnost. Kajti medtem, ko se
vodenje zdrave socialne politike ves čas giblje med ohranjanjem naro-
dovega zdravja na eni strani, ter zagotavljanjem neodvisnega narodnega
gospodarstva na drugi, v Židovem boju oba vidika ne samo, da odpa-
deta, ampak je njuna odstranitev prav njegov življenjski cilj. Ne želi si
ohranitve neodvisnega narodnega gospodarstva, ampak njegovo uniče-
nje. Zaradi tega ga nič ne peče vest, da kot vodja sindikalnega gibanja
postavlja zahteve, ki ne samo da streljajo daleč preko cilja, ampak je
njihovo izpolnjevanje praktično nemogoče ali pa pomeni uničenje na-
rodnega gospodarstva. Tudi zdravega, klenega ljudstva noče videti pred
seboj, ampak rahitično čredo, ki si jo bo zlahka podredil. Zaradi te želje
si dovoljuje postavljati najbolj nesmiselne zahteve, ki jih, kakor sam
dobro ve, ni mogoče izpolniti, in zatorej ne morejo privesti do spre-
memb, kvečjemu do divjega vznemirjanja množic. Prav za to mu gre, in
ne za resnično izboljšanje njihovega socialnega položaja.
Zato je židovsko vodenje sindikalnih zadev nesporno tako dolgo, do-
kler obsežno pojasnjevanje množicam ne odpre oči glede njihove nikdar
končane bede, ali dokler se država ne reši Žida in njegovega dela.
Dokler bo namreč masa tako slabo razumela dogajanje, kot ga razume
sedaj, in dokler bo državi tako vseeno, kot ji je danes, bo ta množica
vedno sledila prvemu, kiji bo v gospodarskih zadevah najprej dajal naj-
bolj neverjetne in nesramne obljube. Prav v tem je Žid največji mojster.
Njegovega celotnega delovanja namreč ne ovirajo nobeni moralni po-
misleki!
Zato je jasno, da na tem področju v kratkem času iz igre vrže vsakega
konkurenta. Skladno z njegovo brutalno pogoltnostjo napelje sindikalno
gibanje na najbolj brutalno uporabo nasilja. Kdor spregleda židovsko
vabo in se ji upira, mu s terorjem zlomijo njegovo kljubovanje in
spoznanje. Tako delovanje je neznansko uspešno.
Žid dejansko s pomočjo sindikatov, ki bi lahko bili blagoslov za ljud-
stvo, razbije temelje nacionalnega gospodarstva.
Vzporedno s tem dela na politični organizaciji.
Ta sodeluje s sindikalnim gibanjem, ki množice pripravlja na poli-
tično organizacijo, dejansko jih s silo in prisilo priganja vanjo. Poleg
tega je stalen vir financ, pri katerem se napaja ogromen aparat politične
organizacije. Je nadzorni organ za politično udejstvovanje posameznika
ter pri vseh velikih demonstracijah politične vrste služi kot sredstvo za
zganjanje ljudi na le-te. Na koncu se sploh več ne zavzema za
gospodarske zadeve, ampak svoje glavno borbeno sredstvo, prekinitev
dela v obliki masovnih in splošnih stavk, uporablja za doseganje po-
litičnih ciljev.
Z izdajanjem časopisov, katerih vsebina je prilagojena duhovnemu
obzorju najmanj razgledanih ljudi, ustvarita politična in sindikalna or-
ganizacija končno nek agitatorski pripomoček, s katerim bosta najnižje
sloje prebivalstva pripravljala za najpodlejša dejanja. Naloga tega tiska
ni, da bi ljudi potegnil iz močvirja nizkega zavedanja na višjo stopničko,
ampak hoče ustreči njihovim najnižjim nagonom. Ker so množice tako
miselno lene kot včasih tudi arogantne, gre za špekulativen, a tudi do-
nosen posel.
Predvsem ta tisk z obrekovanjem v fanatičnem boju raztrga vse, kar
podpira narodno neodvisnost, visoko kulturno raven ter gospodarsko sa-
mostojnost države.
Predvsem se spravlja na vse tiste značajske ljudi, ki se nočejo ukloniti
židovskemu gospostvu, ali ki se s svojim genijem Židu zazdijo nevarni.
Židu namreč ni potrebno, da se z njim bojuješ in te zato zasovraži, za-
296 297
dostuje mu že sum, da bi človeku lahko padlo na misel, kako se mu bo
postavil po robu, ali daje zaradi nedosegljive genialnosti sposoben več-
krat okrepiti moč in veličino Židu sovražnega ljudstva.
Njegov nezmotljivi nagon v teh zadevah v vsakem zasluti prvotno
dušo in njegovega sovraštva bo zagotovo deležen vsak, ki ni duh njego-
vega duha. Žid ni napaden, ampak je napadalec, zato ni njegov sovraž-
nik samo tisti, ki napada, ampak tudi tisti, ki se mu upira. Sredstvo, s
katerim poskuša zlomiti take lahkomiselne, a pokončne duše, ni poštena
borba, ampak laž in klevetanje.
Tu se ne ustavi pred ničemer in v svoji podlosti je tako velikanski, da
se nikomur ni treba čuditi, če med našim ljudstvom hudiča kot prispo-
dobo vsega zla pooseblja podoba živega Žida.
Nepoznavanje Zidove notranje biti med širokimi množicami, ozko-
gledost in pomanjkanje občutka zgornjih slojev povzročajo, da ljudstvo
zlahka postaja žrtev tega židovskega pohoda laži.
Medtem ko se zgornji sloji zaradi prirojene strahopetnosti obračajo
od človeka, ki ga Žid napada z lažmi in klevetami, široke množice za-
radi svoje neumnosti ali preprostosti vse verjamejo. Državne oblasti pa
se zavijejo v molk ali pa se, kar se dogaja najpogosteje, da bi prekinili
židovsko tiskovno kampanjo, spravijo na nepravično napadenega, kar v
očeh uradniškega tepca velja za ohranjanje državne avtoritete in zago-
tavljanje reda in miru.
Strah pred marksističnim orožjem Židov se počasi kot nočna mora
useda na možgane in dušo poštenih ljudi.
Ljudje začenjajo trepetati pred strašnim sovražnikom in s tem do-
končno postanejo njegove žrtve.
k) Zidova prevlada v državi se zdi že tako zagotovljena, da se zdaj
lahko spet označuje za Žida, poleg tega pa si upa brezobzirno priznati
svoja ljudska in politična razmišljanja. Del njegove rase se povsem od-
krito razglaša za tuje ljudstvo, a tudi tu ne manjka laži. Kajti medtem,
ko sionizem poskuša prepričati ostali svet, da bi bila ljudska zavest Žida
zadovoljena z ustanovitvijo palestinske države, Židi spet pretentajo ne-
žide. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi si v Palestini zgradili židov-
sko državo, da bi tam živeli, ampak hočejo le osrednjo organizacijo za
svoje mednarodne prevare, ki ne bo v dosegu drugih držav; pribežališče
za dokazane lumpe ter visoko šolo za nastajajoče lopove.
To je znak njihove rastoče samozavesti ter občutka varnosti, da se v
času, ko del Židov še vedno igra Nemce, Francoze, Angleže, njihov
drugi del že odkrito razglaša za židovsko raso.
Kako zelo blizu se jim že zdi zmaga, je razvidno iz groznega odnosa
do pripadnikov drugih narodov.
Črnolas židovski mladenič, na obrazu satansko veselje, cele ure preži
na nedolžno dekle, ki jo oskruni s svojo krvjo ter jo s tem ukrade nje-
nemu ljudstvu. Z vsemi sredstvi poskuša pokvariti rasne temelje ljud-
stva, ki si ga hoče podjarmiti. Tako kot sam načrtno uničuje žene in
dekleta, se ne ustavi niti pred tem, da v še večjem obsegu podira krvne
ovire za druge. Žid je pripeljal in vozi črnce v Porenje, vedno z enim
samim ciljem, da bi z mešanjem uničil osovraženo belo raso, jo vrgel z
njenih kulturnih in političnih višav ter ji sam zagospodaril.
Žid namreč ljudstva čiste rase, ki se zaveda svoje krvi, ne bo mogel
nikoli podjarmiti. Na tem svetu bo vedno samo gospodar mešancev.
In tako poskuša načrtno zniževati rasno raven s stalnim zastruplja-
njem posameznikov.
V politiki pa začenja demokracijo zamenjevati z diktaturo proletari-
ata.
V oraganiziranih množicah marksizma je našel orožje, ob katerem
lahko pogreša demokracijo ter mu namesto tega dovoljuje, da si z dik-
taturo brutalne pesti podjarmi ljudstva in jim vlada.
Načrtno se pripravlja na revolucioniranje v dveh smereh: gospodar-
sko in politično.
Okoli ljudstev, ki se na notranji napad odzovejo preveč odločno,
splete mrežo sovražnikov, zahvaljujoč se svojemu mednarodnemu vplivu
jih zaplete v vojne, na koncu, če je potrebno, pa na samo bojno polje po-
sadi zastavo revolucije.
Gospodarsko tako dolgo pretresa države, dokler ne pride do privati-
zacije nerentabilnih socialnih organizacij, kijih na koncu finančno nad-
298 299
žira.
Na političnem področju državi odreka sredstva za njeno preživetje,
uniči temelje nacionalne samozadostnosti in obrambe, spodkoplje zau-
panje v vodstvo, se roga njeni zgodovini in preteklosti ter popljuva vse,
kar je dejansko veliko.
Na kulturnem področju okuži umetnost, literaturo, gledališče, zas-
mehuje naravne občutke, zruši vse pojme o lepoti in vzvišenosti, o ple-
menitosti in dobroti, ter namesto tega potegne ljudi v krog svoje
osnovne nizke narave.
Iz religije se posmehuje, etiko in moralo prikazuje toliko časa kot pre-
živeti, dokler ne padejo zadnji stebri nekega ljudstva v boju za obstoj na
tem svetu.
1) Zdaj se začne zadnja, velika revolucija. S tem, ko je Žid prišel do
politične moči, odvrže Še tistih nekaj ovojev, kijih ni že prej. Iz demo-
kratskega ljudskega Žida se prikaže krvni Žid in ljudski tiran. V nekaj
letih poskuša iztrebiti narodove nosilce inteligence, in ljudstva, ki jih je
oropal naravnih duhovnih vodij, so dozorela za suženjsko usodo v tra-
jni podjarmljenosti.
Najstrašnejši primer te vrste je Rusija, kjer je v resnično satanski div-
jini v nečloveških mukah ubil ali do smrti izstradal trideset milijonov
ljudi, da bi skupini židovskih literatov in borznih razbojnikov zagotovil
oblast nad velikim ljudstvom.
Konec pa ni samo konec svobode ljudstev pod židovskim jarmom,
ampak tudi konec tega ljudskega zajedalca. Tudi vampir po smrti žrtve
prej ali slej umre.
Če pustimo, da se nam pred očmi odvijejo vsi vzroki nemškega po-
loma, nam kot najpomembnejši ostane nesposobnost za spoznavanje
rasnega problema in posebej židovske nevarnosti.
Poraze na bojnem polju v avgustu 1918 bi prenesli igraje. Nikakor jih
ni bilo moč primerjati z zmagami našega ljudstva. Niso nas zrušili po-
razi, ampak nas je zrušila tista sila, kije pripravljala te poraze tako, da
je že veliko desetletij prej načrtno kradla našemu ljudstvu politične in
moralne nagone ter moči, ki edini usposabljajo posamezno ljudstvo za
njegovo bivanje in ga s tem tudi upravičujejo.
S tem, ko je stari Reich nepazljivo zanemarjal vprašanje rasnih teme-
ljev našega ljudstva, je zapostavljal tudi edino pravico, ki daje življenje
na tem svetu. Ljudstva, ki se mešajo ali ki si dovolijo mešanje, grešijo
zoper voljo Božje previdnosti, zato njihov zaton, ki ga povzroči moč-
nejši, ni krivica, ampak samo ponovna vzpostavitev pravice. Če neko
ljudstvo noče več spoštovati lastnosti svojega bitja, ki mu jih je dala na-
rava in so zakoreninjene v njegovi krvi, nima več pravice pritožbe zaradi
izgube svojega zemeljskega obstoja.
Vse na Zemlji se lahko izboljšuje. Vsak poraz postane lahko oče po-
znejše zmage. Vsaka izgubljena vojna vzrok za poznejše vstajenje, vsaka
stiska oplaja človeško energijo, iz vsakega zatiranja se rodijo moči za
nov duhovni preporod - dokler kri ostaja čista.
Samo izguba čistosti krvi za vedno poruši duhovno srečo, človeka za
večno potisne navzdol, posledic nikoli več ni mogoče odstraniti iz telesa
in duha.
Če preučujemo vse ostale življenjske probleme in jih primerjamo
samo s tem enim vprašanjem, bomo spoznali, kako smešno majhni so.
Vsi ostali so časovno omejeni, vprašanje ohranjanja ali neohranjanja
čiste krvi pa bo ostalo, dokler bo človeštvo.
Vsi resnično pomembni znaki propadanja v predvojnem obdobju
konec koncev temeljijo na rasnih vzrokih.
Najsi gre za vprašanja splošnega prava ali za izrastke gospodarskega
življenja, za pojave zatona kulture ali politične izrojenosti, za vpraša-
nja zgrešene šolske vzgoje ali škodljive vplive tiska na odrasle, itd.,
vedno in povsod je najgloblji vzrok v nespoštovanju rasnih potreb last-
nega ljudstva ali v spregledu tuje, rasne nevarnosti.
Zato so bili brez koristi tudi vsi reformni poskusi, vsa dejavnost so-
cialne pomoči in vsi politični napori, ves gospodarski vzpon ter vsako
navidezno povečanje duhovnega znanja. Ljudstvo in država, ki naj bi mu
300 301
 zagotavljala in ohranjala življenje na tej Zemlji, nista postajala bolj jega plačila ni namenila zmagovitemu meču, ampak je sledila zakonu
zdrava, ampak sta vse bolj vidno hirala. Ves navidezen razcvet starega večnega maščevanja.
Reicha ni mogel prikriti notranje slabosti, vsak poskus dejanske kre- Iz tega notranjega spoznanja bi morali za sebe oblikovati teze in smer-
pitve Reicha je vedno znova spodletel zaradi zanemarjanja najpomemb- nice novega gibanja, ki so bile po našem prepričanju edine sposobne
nejšega vprašanja. ne le zaustaviti propadanje nemškega ljudstva, ampak tudi ustvariti gra-
Bilo bi narobe, če bi verjeli, da so bili privrženci različnih političnih niten temelj, na katerem bo nekoč stala država, ki ne bo predstavljala
smeri, ki so šarili po narodovem telesu, v določeni meri tudi vodje, sami ljudstvu tujega mehanizma gospodarskih potreb in intereseov, ampak
po sebi slabi ljudje ali da bi hoteli slabo. Njihovo delovanje je bilo ob- ljudski organizem:
sojeno na nekoristno, ker so v najboljšem primeru videli samo zunanje
pojavne oblike naše splošne bolezni in jih poskušali odpravljati, mimo germansko državo
njihovega povzročitelja pa so hodili slepo. Kdor načrtno spremlja smer nemškega ljudstva.
političnega razvoja starega Reicha, mora ob umirjenem preverjanju spo-
znati, daje bil celo v obdobju poenotenja in torej vzpona nemškega na-
roda notranji propad že v polnem zamahu, in da se je kljub vsem
navideznim političnim uspehom ter rastočemu gospodarskemu bogas-
tvu splošen položaj iz leta v leto poslabševal. Tudi volitve v Reichstag
so s svojim porastom števila marksističnih glasov nakazovale bližajoči
se notranji ter s tem tudi zunanji propad. Vsi uspehi tako imenovanih
meščanskih strank so bili brez vrednosti, ne samo zato, ker kljub tako
imenovanim meščanskim volilnim zmagam niso zmogli zajeziti šte-
vilčne poplave marksističnih glasov, ampak zato, ker so že predvsem
sami v sebi nosili fermente razkroja. Ne da bi slutili, je bil meščanski
svet že okužen z mrtvaškim strupom marksističnih idej, njihov odpor
pa je bil pogosto bolj posledica konkurenčne zavisti ambicioznih vodi-
teljev, kot pa načelnega odklanjanja tekmecev, pripravljenih na odločno
borbo. V vseh letih seje samo eden boril z neomajno vztrajnostjo, in to
je bil Žid. Njegova Davidova zvezda se je dvigala tem višje, čim bolj je
slabela volja našega ljudstva po samoohranitvi.
Zato avgusta 1914 v napad na bojno polje ni pohitelo odločno ljud-
stvo, ampak je bil to zadnji plamenček narodovega nagona po samoo-
hranitvi, soočenega z napredujočo mirovniško marksistično paralizo
narodovega telesa. Ker tudi v tistih usodnih dneh niso prepoznali notra-
njega sovražnika, je bil ves zunanji boj zaman, Božja previdnost pa svo-
302 303
 12. poglavje Mlado gibanje naj bi se v prvi vrsti obrnilo nanje. Gibanje ne bi smelo
biti organizacija zadovoljnih, sitih ljudi, združuje naj ljudi, ki trpijo, ne
poznajo miru, ki so nesrečni in nezadovoljni, predvsem pa ne sme pla-
Prvo razvojno obdobje Nacionalsocialistične nem- vati na površju narodnega telesa, ampak mora imeti korenine v njego-
vih temeljih.
ške delavske stranke

Ko na koncu te knjige opisujem prvo razvojno obdobje našega giba-

Z izključno političnega vidika je bil leta 1918 položaj takle: ljudstvo
nja ter se na kratko posvetim vrsti vprašanj, povezanih z njim, tega ne
je raztrgano na dva dela. En del, daleč manjši, zajema sloje narodne in-
delam zato, da bi razpravljal o duhovnih ciljih gibanja. Cilji in naloge
teligence in izključuje vse telesno aktivne ljudi. Inteligenca je na zunaj
novega gibanja so tako ogromni, da jih je mogoče opisati samo v po-
nacionalna, vendar si pod to besedo ne more predstavljati nič drugega,
sebni knjigi. Tako bom v drugi knjigi podrobneje opisal programske os-
kot zelo mlačno in slabotno zastopanje tako imenovanih državnih inte-
nove gibanja ter poskušal orisati tisto, kar si mi predstavljamo pod
resov, ki se zdijo identični z dinastičnimi. Svoje zamisli in cilje si name-
besedo »država«. Pod »mi« razumem stotine tisoče ljudi, ki v osnovi hre-
rava izboriti z duhovnimi orožji, ki so tako pomanjkljiva, kot tudi
penijo po istem, a ne najdejo posameznih besed, da bi opisali, kar v duši
površna, sama po sebi pa v soočenju z brutalnostjo nasprotnika povsem
vidijo pred očmi. Značilnost vseh velikih reform je namreč, da imajo
odpovejo. Nasprotnik z enim samim strašnim udarcem vrže ta, še do-
pogosto ob svojem začetku enega samega borca, nosilcev pa je več
nedavna vladajoči razred, ob tla, kjer strahopetno trepeče in prenaša vsa
milijonov. Cilj reform je pogosto že stoletja dolgo notranje hrepenenje
mogoča ponižanja, s katerimi mu brezobzirni zmagovalec ne prizanaša.
stotine tisočev, dokler se končno ne pojavi nekdo kot oznanjeva-lec
Kot drugi razred ji nasprotuje široka množica fizičnih delavcev.
takšnega splošnega hotenja, ter kot zastavonoša pripomore k zmagi
Zbrana je v bolj ali manj radikalnih marksističnih gibanjih, odločena, da
starega hrepenenja v obliki nove ideje.
z močjo nasilja zlomi vsak duhovni odpor. Noče biti nacionalna, ampak
Milijoni v svojih srcih gojijo željo po temeljitih spremembah današ-
zavestno zavrača vsako podpiranje nacionalnih interesov, enako kot
njih razmer, kar dokazuje globoko nezadovoljstvo, ki jih pesti. Odraža
daje potuho vsakemu tujemu zatiranju. Številčno je močnejši in pred-
se v tisočerih pojavnih oblikah, pri nekom kot obup, pri drugem z od-
vsem vsebuje vse tiste elemente ljudstva, brez katerih narodno prebuje-
porom, jezo, ogorčenjem, pri tem z ravnodušnostjo, pri drugem spet v
nje ni možno in si ga ne moremo zamisliti.
besnih izpadih. Dokaz notranjega nezadovoljstva so ljudje, ki so že na-
O tem bi si morali v letu 1918 vendarle že biti na jasnem: vsak pono-
veličani volitev, kot tudi mnogi ekstremisti, ki se nagibajo na stran levih
ven vzpon nemškega ljudstva vodi samo preko vnovične pridobitve zu-
fanatikov.
nanje moči. Vendar predpogoji za to niso orožja, kot naši meščanski
»državniki« vedno klepetajo naokoli, ampak moči volje. Nemško ljud-
stvo je nekoč imelo več kot dovolj orožij. Svobode si niso mogli zagoto-
viti, ker jim je primanjkovalo energij nacionalnega nagona in volje po
304 305
samoohranitvi. Tudi najboljše orožje je mrtev, nekoristen material, če ni
duha, ki je pripravljen, voljan in odločen voditi to orožje. Nemčija je
postala nemočna, a ne zato, ker bi ji primanjkovalo orožij, temveč zato,
ker ni bilo volje, da bi skrbeli za orožja za narodovo preživetje.
Ko se danes posebej levičarski politiki trudijo, da bi kot vzrok za
svojo brezvoljno, popustljivo, v resnici pa izdajalsko politiko, prikazali
pomanjkanje orožja, jim je treba odgovoriti samo eno: Ne, prav na-
sprotno je res! S svojo protinarodno, izdajalsko politiko opuščanja na-
cionalnih interesov ste prav vi nekoč izročili orožja. Zdaj poskušate
navajati pomanjkanje orožij kot utemeljen vzrok vašega bednega tarna-
nja. To je, tako kot vsa vaša dejavnost, laž in zavajanje.
Vendar ta očitek v enaki meri leti na desničarske politike. Zahvalju-
joč njihovi bedni strahopetnosti je židovska sodrga, ki je prišla na ob-
last, ljudstvu zmogla ukrasti orožje. Zatorej tudi desničarji nimajo
vzroka in pravice navajati današnje stanje brez orožja kot prisilo za nji-
hovo pametno previdnost (beri »strahopetnost«!), ampak je pomanjka-
nje orožja posledica njihove strahopetnosti.
Zato vprašanje o vnovični vzpostavitvi nemške moči ne more biti:
Kako bomo izdelali orožje?, ampak: Kako bomo dosegli duha, ki uspo-
sobi neko ljudstvo za nošenje orožja? Kadar tak duh preveva ljudstvo,
se najde tisoč poti, od katerih se vsaka konča pri enem orožju! A če
damo deset pištol strahopetcu, ne bo ob napadu sprožil niti enega strela.
Zanj so vredne manj, kot velja v rokah pogumnega moža grčava palica.
Vprašanje vnovične pridobitve politične moči našega ljudstva je že
zato v prvi vrsti vprašanje ozdravitve našega nagona po samoohranitvi,
ker se glede na izkušnje ocenjevanje neke države manj ravna po koli-
čini njenega orožja, in bolj po njeni dejanski ali predvideni sposobnosti
za nacionalni odpor. Narodova sposobnost za tvorbo povezav je veliko
manj odvisna od kopice mrtvega orožja kot od vidne volje po samoohra-
nitvi in odločnosti za pogumne smrtne žrtve. Zveze se namreč ne sklepa
z orožjem, ampak z ljudmi. Zato bo angleško ljudstvo tako dolgo ve-
ljalo za najvrednejšega zaveznika na svetu, dokler bo v njegovem vod-
stvu in duhu množic moč pričakovati tisto brutalnost in žilavost, s
katero so odločeni začeto borbo ne glede na potreben čas in žrtve bo-
jevati z vsemi sredstvi do zmagovitega konca, pri čemer ni nujno, daje
trenutna vojaška opremljenost primerljiva z drugimi državami.
Toda če bomo doumeli, daje ponoven vzpon nemškega ljudstva vpra-
šanje ponovne oživitve naše politične volje do samoohranitve, je jasno,
da temu ne bo mogoče zadostiti s pridobivanjem elementov, ki so, vsaj
kar se tiče volje, že nacionalni, ampak samo z nacionaliziranjem za-
vedno protinacionalne mase.
Mlado gibanje, ki si za cilj postavlja ponovno izgradnjo nemške dr-
žave z lastno suverenostjo, bo zato moralo svoj boj osredotočiti iz-
ključno na pridobivanje širokih ljudskih množic. Glede na splošno
bednost našega tako imenovanega »nacionalnega meščanstva«, na nje-
govo neustrezno nacionalno usmerjenost, nam iz te smeri prav gotovo
ni treba pričakovati resnejšega odpora do močne nacionalne notranje ter
zunanje politike. Tudi če bo nemško meščanstvo zaradi znanih razlogov
borniranosti in kratkovidnosti, podobno kot nekoč pri Bismar-cku, pred
uro osvoboditve vztrajalo pri pasivnem odporu, se nam ob upoštevanju
njegove znane strahopetnosti aktivnega upora nikakor ni treba bati.
Položaj je drugačen pri množici naših mednarodno usmerjenih sona-
rodnjakov. Zaradi njihove primitivnosti jim je bližja misel na nasilje, pa
tudi njihovo židovsko vodstvo je bolj brutalno in brezobzirno. Vsako
dviganje Nemčije bodo zatolkli, prav tako kot so nekoč zlomili hrbte-
nico nemške armade. Toda predvsem: v tej parlamentarno vodeni državi
bodo s svojo številčno prevlado ne zgolj preprečili vsako nacionalno zu-
nanjo politiko, ampak bodo preprečili tudi vsak povečan ugled nemške
moči ter s tem kakršnekoli možnosti povezav. Sami se dobro zavedamo
šibke točke, ki jo pomeni 15 milijonov marksistov , demokratov, mirov-
nikov in razdiralcev, še bolj pa jo bo upoštevala tujina, ki vrednost mo-
rebitne povezave z nami meri s težo te obremenitve. Ne gre se
povezovati z državo, v kateri se aktivni del ljudstva vsaj pasivno obnaša
do vsake odločne zunanje politike. Temu se pridruži še dejstvo, da se
vodstvo teh strank narodnega iz-
306 307
dajstva sovražno upira in se bo upiralo vsakemu nemškemu vzponu že
samo zaradi nagona po samoohranitvi. Zgodovinsko si preprosto ni mo-
goče zamišljati, da bi nemško ljudstvo še enkrat zasedlo svoj prejšnji
položaj, ne da bi obračunali s tistimi, ki so dali vzrok in povod za nezas-
lišan zlom, ki gaje doživela naša država. Kajti pred sodnim sedežem za-
namcev bo november 1918 ocenjen kot izdaja domovine, ne kot
veleizdaja.
Tako je kakršnokoli vnovično pridobivanje nemške samostojnosti
navzven v prvi vrsti povezano z vnovičnim vzpostavljanjem notranje
enotnosti našega ljudstva.
Toda če zadevo gledamo s povsem tehničnega vidika, se misel na
nemško osvoboditev navzven zdi nesmiselna tako dolgo, dokler se osvo-
bodilni misli ne bodo pripravljene pridružiti tudi široke ljudske mno-
žice. Gledano povsem vojaško, se bo po kratkem premisleku predvsem
vsakemu častniku posvetilo, da boja navzven ni mogoče voditi s štu-
dentskimi bataljoni, ampak da so za to poleg možganov nekega ljudstva
potrebne tudi pesti. Ob tem je treba dodatno imeti pred očmi, da bi na-
rodna obramba, ki bi se opirala samo na kroge tako imenovane inteli-
gence, pomenila pravo roparsko gospodarjenje z nenadomestljivo
dobrino. Pozneje smo občutili hudo pomanjkanje mlade nemške inteli-
gence, ki je jeseni 1914 v okviru prostovoljskih polkov našla svojo smrt
na flamskih ravnicah. Bili so najverčja dobrina, ki jo je imelo nem,ško
ljudstvo, in njene izgube se med vojno ni več dalo nadomestiti. Ne samo
da brez množice delavcev v napadalnih vrstah bataljonov ni mogoče
voditi samega boja, ampak se brez enovite volje našega narodnega telesa
tudi ne da izpeljati priprav tehnične narave. Prav naše ljudstvo, ki mora
pred tisočero očmi versaillskega mirovnega sporazuma životariti razo-
roženo, bo določene tehnične priprave za dosego svobode in človeške
neodvisnosti lahko izvedlo samo, če bomo armado domačih špicljev
zdesetkali tako, da bo ostala peščica tistih, ki jim prirojeni značaj ob po-
gledu na znanih trideset srebrnih (Trideset srebrnih rimskih denarjev naj
bi za izdaju Jezusa Kristusa prejel Judež Iškariot. Op. prev.) dovoljuje
izdajo vsega in vsakogar. S temi bomo že opravili. Nepremagljivi
pa se nasprotno zdijo milijoni tistih, ki zaradi političnega prepričanja na-
sprotujejo nacionalnemu preporodu - nepremagljivi toliko časa, dokler
ne bomo premagali vzroka za njihovo nasprotovanje, mednarodni mark-
sistični svetovni nazor, ter jim ga iztrgali iz srca in možganov.
Torej je popolnoma vseeno, kako ocenjujemo možnosti za vnovično
doseganje svoje državne in narodne neodvisnosti, najsi bo z vidika zu-
nanjepolitične pripravljenosti ali tehnične opremljenosti ali pa tudi sa-
mega boja, za vse je predpogoj, da za idejo naše narodne neodvisnosti
prej pridobimo široke ljudske množice.
Brez vnovične pridobitve naše zunanje svobode pa tudi v najboljšem
primeru vsaka notranja reforma lahko pomeni samo povečanje naše
produktivnosti kot kolonije. Vsi presežki tako imenovanega gospodar-
skega napredka bodo koristili samo naši mednarodni nadzorniški gos-
podi, vsaka socialna izboljšava pa bo v najboljšem primeru povečala
delovno storilnost v njihovo korist. Nemško ljudstvo ne bo deležno no-
benega kulturnega napredka, ker je to povezano s politično neodvis-
nostjo ter dostojanstvom nekega ljudstva.
Če je torej ugodna rešitev nemške prihodnosti povezana z narodnim
osveščanjem širokih množic našega ljudstva, potem mora biti to naj-
višja in najmogočnejša naloga nekega gibanja, ki se ne sme izčrpati z za-
dovoljevanjem v nekem trenutku, ampak mora raziskati vse svoje
delovanje in opuščanje izključno z vidika posledic v prihodnosti.
Tako nam je bilo že leta 1919 jasno, da mora novo gibanje najprej
kot svoj najvišji cilj izpeljati nacionaliziranje množic.
Iz taktičnega vidika je to pomenilo vrsto zahtev.
1. Za pridobivanje množic za narodni preporod ni prevelika nobena
socialna žrtev.
Kakršne koli gospodarske koncesije že naredimo svojemu delav-
skemu razredu danes, te niso sorazmerne s koristmi celotnega ljudstva,
če pripomorejo k povrnitvi širokih mas njihovemu ljudstvu. Le kratko-
308 309
vidnost, kakršno žal pogosto srečujemo v krogih naših podjetnikov, ni
sposobna spoznati, da na daljši rok zanje ne more biti gospodarskega
vzpona in s tem ne profita, če se ne bo povrnila notranja nacionalna so-
lidarnost našega ljudstva.
Če bi nemški sindikati med vojno najbolj trdovratno branili interese
delavstva, tudi če bi med samo vojno s tisočerimi stavkami od dividend
lačnih podjetnikov izsilili sprejetje delavskih zahtev, in če bi se v zade-
vah narodne obrambe do svojega nemštva obnašali prav tako fanatično,
ter če bi enako neomajno svoji domovini dali, kar ji gre, vojne ne bi iz-
gubili. Toda kako smešno bi bilo vse, tudi največje gospodarske konce-
sije v primerjavi z neznanskim pomenom dobljene vojne!
Gibanje, ki namerava nemškega delavca vrniti njegovemu ljudstvu,
si mora biti zato na jasnem, da gospodarske žrtve na tem področju sploh
ne igrajo nobene vloge, dokler zaradi njih nista ogrožena obstoj in ne-
odvisnost narodnega gospodarstva.
2. Nacionalno vzgajanje širokih množic je možno le posredno preko
izboljševanja socialnega položaja, ker bomo izključno po tej poti dose-
gli tiste splošne gospodarske predpogoje, ki posamezniku dovoljujejo,
daje udeležen tudi pri kulturnih dobrinah ljudstva.
3. Nacionaliziranje širokih množic nikoli ni možno s polovičarstvom,
s slabotnim poudarjanjem tako imenovanega objektivnega stališča,
ampak z brezobzirno in fanatično enostransko naravnanostjo za dose-
ganje želenega cilja. To torej pomeni, da nekega ljudstva ni mogoče na-
rediti »nacionalnega« po pojmovanju današnjega meščanstva, torej s
takimi in drugačnimi številnimi omejitvami, ampak samo nacionalis-
tično z vso ekstremno zavzetostjo. Strup je mogoče zlomiti samo s pro-
tistrupom, le plitkost meščanskega uma vidi v srednji poti pot v nebesa.
Širokih ljudskih množic ne sestavljajo ne profesorji ne diplomati.
Pičlo abstraktno znanje množic usmerja njihove občutke bolj v svet čus-
tev. Tam obstaja njihov pozitiven ali negativen odnos. Dojemljive so
samo za izražanje moči v eni od obeh omenjenih smeri, nikoli pa za
neko polovičarstvo, ki lebdi med njima. Čustven odnos pa obenem po-
gojuje njihovo izjemno stabilnost. Težje je omajati vero kot pa znanje,
ljubezen je manj podvržena spremembam kot spoštovanje, sovraštvo je
trajnejše kot zavračanje, in gonilna sila za najmogočnejše prevrate na tej
Zemlji je bila v vseh obdobjih manj posledica znanstvenih spoznanj, ki
bi obvladovala množice, in bolj v fanatizmu, ki jih je navdihovalo, ter
včasih v histeriji, ki jih je gnala naprej.
Kdor hoče pridobiti Široke množice, mora poznati ključ, s katerim se
odpirajo vrata do njihovih src. Ni mu ime objektivnost (beri šibkost),
ampak volja in moč.
4. Narodovo dušo je mogoče pridobiti samo, če poleg vodenja pozi
tivnega boja za lastne cilje uničimo nasprotnika teh ciljev.
Ljudstvo v vseh obdobjih v neusmiljenem napadu na nasprotnika vidi
dokaz za lasten prav, če pa se uničenju drugega odpovemo, občuti to kot
negotovost glede lastnega prav, morda pa celo kot znak, da samo ljud-
stvo nima prav.
Široke množice so le delček narave in njihovo občutenje medseboj-
nega stiska roke ne razume ljudi, ki trdijo, da hočejo nasprotno. Želijo
si zmage močnejšega in uničenje šibkega ali njegovo brezpogojno pod-
jarmljenje.
Nacionaliziranje naših množic bo uspešno samo, če bomo ob vsem
pozitivnem boju za dušo našega ljudstva iztrebili mednarodne zastru-
pljevalce.
5. Vsa velika vprašanja časa so vprašanja trenutka in predstavljajo
samo posledične pojave določenih vzrokov. Samo eno med vsemi pa je
vzročnega pomena, vprašanje rasnega ohranjanja ljudstva. Samo v krvi
je utemeljena tako moč kot šibkost človeka. Ljudstva, ki ne spoznajo in
ne spoštujejo pomena rasnih temeljev, so kot ljudje, ki bi radi pudlu pri
vzgojili lastnosti hrta, ne da bi razumeli, da hrtova hitrost enako kot
pudlova učljivost nista priučeni lastnosti, ampak sta pogojeni s pasmo.
Ljudstva, ki se odpovejo svoji rasni čistosti, se s tem odpovejo tudi eno-
vitosti svoje duše v vseh njenih izrazih. Raztrganost njihove biti je na
ravna posledica raztrganja njihove krvi, sprememba duhovne in
ustvarjalne moči je samo odraz spremenjenih rasnih temeljev.
Vsak, ki bo hotel nemško ljudstvo osvoboditi njemu prvotno tujih po-
310 311
javov in nečednosti današnjega obdobja, ga bo moral najprej osvoboditi
tujega povzročitelja teh pojavov in nečednosti.
Brez povsem jasnega spoznanja rasnega problema ter s tem poveza-
nega vprašanja Židov ne bo možen ponoven vzpon nemškega ljudstva.
Rasno vprašanje ne daje samo ključa do svetovne zgodovine, ampak
tudi do človeške kulture nasploh.
6. Vključitev širokih množic našega ljudstva, ki danes stojijo v med-
narodnem taboru, v nacionalno narodno skupnost ne pomeni odrekanja
do zastopanja upravičenih stanovskih interesov. Razhajajoči stanovski
in poklicni interesi ne pomenijo isto kot razredni razkol, ampak so
samoumevna posledica našega gospodarskega življenja. Ustvarjanje
poklicnih skupin nikakor ne nasprotuje pravi narodni skupnosti, saj ta
obstaja v enotnosti ljudstva glede vseh tistih vprašanj, ki so pomembna
za to ljudstvo.
Vključitev stanu, ki je postal razred, v ljudsko skupnost ali samo v
državo se ne zgodi s sestopanjem višjih razredov, ampak z dvigom spod-
njih. Nosilec tega procesa nikdar ne more biti višji razred, ampak nižji,
ki se bori za svojo enakopravnost. Današnje meščanstvo se državi ni
priključilo zaradi ukrepov plemstva, ampak s svojo energijo pod last-
nim vodstvom.
Nemškega delavca ne bodo povzdignili v okvir nemške narodove
skupnosti posredno s slaboumnimi prizori pobratenja, ampak z zavest-
nim dvigovanjem njegovega socialnega in kulturnega položaja, ki bo
trajalo tako dolgo, da bodo najpomembnejše razlike premoščene. Giba-
nje, ki si bo tak razvoj postavilo za svoj cilj, bo moralo svoje pristaše is-
kati predvsem med delavstvom. Po inteligenci lahko poseže samo v
takem obsegu, kolikor je ta že povsem dojela zastavljeni cilj. Ta proces
spreminjanja in približevanja se ne bo končal v desetih ali dvajsetih
letih, ampak po izkušnjah sodeč zajema več rodov prebivalstva.
Težka ovira za približevanje nemškega delavca nacionalni ljudski
skupnosti ni v zastopanju njegovih stanovskih interesov, ampak v med-
narodnem vzpodbujanju sovražnosti do ljudstva in domovine. Isti sin-
dikati, ki bi jih glede političnih in ljudskih zadev vodili fanatično
nacionalno, bi iz milijonov delavcev lahko naredili najkoristnejše člane
njihovega ljudstva, ne oziraje se na posamične borbe glede povsem go-
spodarskih zadev.
Gibanje, ki hoče na pošten način nemškega delavca vrniti njegovemu
ljudstvu in ga iztrgati iz krempljev mednarodne norosti, se mora najos-
treje zoperstaviti pojmovanju, kije predvsem prisotno v krogih podjet-
nikov, ki v narodovi skupnosti vidi pokorno gospodarsko izročanje
delojemalca delodajalcu, ter ki v vsakem poskusu uresničevanja tudi
upravičenih gospodarskih eksistenčnih interesov delojemalca hoče vi-
deti napad na narodovo skupnost. Zastopanje tega pojmovanja pred-
stavlja zastopanje zavestne laži; narodova skupnost ne nalaga
obveznosti samo eni, ampak tudi drugi strani.
Delavec zagotovo greši proti duhu prave narodove skupnosti, če se ne
ozira na skupno dobro in obstoj nacionalnega gospodarstva, ko izrablja
svojo moč in postavlja izsiljevalske zahteve, enako pa skupnost uničuje
tudi podjetnik, če z nečloveškim in izkoriščevalskim vodenjem podjetja
izrablja nacionalno delovno silo in si z njenim potom kopiči milijone.
Potem nima pravice reči, daje nacionalen, nima pravice govoriti o
narodovi skupnosti, ampak je sebičen lump, ki z vnašanjem socialnega
nezadovoljstva izzove poznejše boje, ki tako ali tako morajo škodovati
ljudstvu.
Skladišče, iz katerega mora mlado gibanje črpati svoje privržence, bo
torej v prvi vrsti množica naših delojemalcev. Te je treba iztrgati
mednarodni norosti, jih osvoboditi socialne stiske, dvigniti iz kulturne
bede ter jih vključiti v narodovo skupnost kot združen, dragocen naci-
onalno čuteč in hoteč dejavnik.
V krogih nacionalne inteligence so ljudje toplih src za svoje ljudstvo
in njegovo prihodnost, kateri se globoko zavedajo pomena boja za dušo
te množice in so v vrstah tega gibanja izredno dobrodošli kot dragocena
duhovna hrbtenica. Toda pridobivanje volilnih glasov meščanskega
goveda ne sme biti nikoli cilj tega gibanja. V takem primeru bi se obre-
menilo z maso, ki bi zaradi svojih značilnosti povsem ohromila učinko-
vitost širokih slojev. Kljub teoretični lepoti zamisli, da bi v okviru
312 313
gibanja združevali najširše množice od spodaj in zgoraj, pa temu na-
sprotuje dejstvo, da bi zaradi psihološkega vpliva propagiranja meščan-
ske množice na splošnih zborovanjih morda dosegali primerno
razpoloženje in celo razumevanje, toda ne bi mogli zabrisati značajskih
potez, bolje rečeno nečednosti, ki so nastajale tekom stoletij. Razlike
med kulturnima nivojema in odnosi do vprašanj gospodarstva so tre-
nutno še prevelike, tako da bi se takoj zatem, ko bi pojenjal vpliv pro-
pagande, začeli kazati zaviralni učinki.
Toda končno ni cilj začenjati razslojevanje v taboru, kije sam po sebi
naroden, ampak pridobivanje protinarodnega.
In to stališče je odločilno za taktično usmeritev celotnega gibanja.
7. To enostransko, a zato jasno stališče, se mora odraziti tudi v pro-
pagandi gibanja in ga bo po drugi strani treba vzpodbujati zaradi pro-
pagandnih razlogov.
Če naj propaganda koristi gibanju, se mora posvetiti samo eni strani,
ker bi je v drugačnem primeru zaradi različnosti duhovne predizob-
razbe obeh taborov ena stran ne razumela, druga pa bi jo zaradi samo-
umevnosti in s tem nezanimivosti odklanjala.
Že sam način izražanja in ton ne moreta biti enako učinkovita pri
tako različnih slojih. Če propaganda zanemari primitivnost izražanja, ne
bo našla poti do čustev širokih množic. Če nasprotno uporablja v bese-
dah in gestah grobost čustvovanja in izražanja množic, jo bo tako ime-
novana inteligenca zavračala kot surovo in vulgarno. Med stoterico tako
imenovanih govorcev jih bomo komaj našli deset, ki bi bili enako spo-
sobni govoriti pred občinstvom, sestavljenim iz uličnih pometačev, klju-
čavničarjev, komunalnih delavcev, itd., jutri pa predavati enako vsebino
pred avditorijem visokošolskih profesorjev in študentov. Toda med tisoč
govorniki je morda en sam, ki bo pred ključavničarji in profesorji sku-
paj govoril tako, da bo njegovo predavanje na oba sloja delovalo enako
učinkovito ali da mu bosta oba celo gromko in odobravajoče zaplos-
kala. Vedno pa je treba imeti pred očmi, da tudi najlepša misel neke
vzvišene teorije v večini primerov najde svoje razširjanje z malimi in
najmanjšimi umi. Ni pomembno, kaj ima v mislih genialni tvorec neke
zamisli, ampak sta pomembna oblika in uspeh, s katerima jo oznanje-
valci posredujejo širokim množicam.
Velika moč socialne demokracije in tudi celotnega marksističnega gi-
banja je v veliki meri počivala na enotnosti in s tem enostranskosti ob-
činstva, ki ga je nagovarjala. Bolj ko so bili njihovi miselni tokovi
navidezno omejeni, celo bornirani, tem lažje jih je sprejemala in obde-
lala množica, katere duhovna raven je ustrezala povedanemu.
Propaganda mora biti po obliki in vsebini usmerjena na široke mno-
žice in njeno pravilnost je treba meriti izključno z njeno uspešnostjo.
Na velikem ljudskem srečanju vseh slojev ne govori najbolje govornik,
kije duhovno najbližje inteligenci, ampak tisti, ki osvoji srce množice.
Predstavnik inteligentnežev, kije prisoten na takem srečanju in kije
kljub vidnemu učinku govornika na spodnje sloje, katere hoče le-ta pri-
dobiti, kritičen do duhovne višine povedanega, s tem dokazuje popolno
nesposobnost svojega uma in nekoristnost svoje osebe za mlado gibanje.
Zanj prihaja v poštev samo tisti intelektualec, ki nalogo in cilj gibanja
tako zelo dojema, da se je tudi dejavnost propagande naučil presojati
samo po njeni uspešnosti ter ne po vtisih, kijih pušča pri njem samem.
Propaganda namreč ni namenjena zabavi ljudi, ki so sami po sebi že
naravnani nacionalno, ampak za pridobivanje sovražnikov našega ljud-
stva, če so le naše krvi.
Na splošno naj bi bili za naše mlado gibanje pri načinu in izvajanju
agitacije najbolj odločilni tisti miselni tokovi, ki sem jih na kratko opi-
sal v poglavju o vojni propagandi.
Daje bila pravilna, dokazuje njena uspešnost.
8. Cilja političnega reformatorskega gibanja ne bo nikoli mogoče do-
seči s pojasnjevanjem ali z vplivanjem na vladajoče kroge, ampak samo
z doseganjem politične moči. Vsaka ideja, ki premika svet, nima samo
pravice, ampak tudi dolžnost, da si zagotovi taka sredstva, kiji omogo-
čajo izvedbo njenih zamisli. Uspeh je edini zemeljski sodnik o pravil-
nosti ali zmotnosti takega začetka, pri čemer pod uspehom ne smemo,
tako kot leta 1918, razumeti doseganje moči same po sebi, ampak po
njeni blagodejni uspešnosti za ljudstvo. V mojih očeh ni uspešna neka
314 315
država, če je, kot danes menijo nespametni nemški državni tožilci, re-
volucionarjem uspelo prevzeti vodenje države, ampak le tista, kjer je
uspelo z uresničitvijo namer in ciljev takega revolucionarnega gibanja
doseči boljše razmere za ljudstvo, kot so vladale pod prejšnjim režimom.
Tega prav gotovo ni moč trditi za nemško revolucijo, kot sebe imenuje
tolpa roparjev iz jeseni leta 1918.
Toda če doseganje politične moči tvori predpogoj za praktično iz-
vedbo reformatorskih namer, potem se mora gibanje z reformatorskimi
namerami od prvega dne svojega obstoja čutiti za gibanje množic in ne
kot literarni čajni klub ali filistrsko kegljaško društvo.
9. Mlado gibanje je po svojem bistvu in organiziranosti protiparla-
mentarno, to pomeni, da na splošno in v svoji notranji zgradbi zavrača
načelo večinskega odločanja, kjer je vodja ponižan samo na raven izvr-
ševalca volje in mnenja drugih. Gibanje v majhnem ter v največjem za-
stopa temeljno načelo brezpogojne vodjeve avtoritete, združene z
največjo odgovornostjo.
Praktične posledice tega osnovnega načela v gibanju so:
Prvega predsednika neke krajevne skupine, ki je njen odgovorni
vodja, imenuje njegov predpostavljeni vodja. Vsi odbori so mu podre-
jeni, toda on ni podrejen nobenemu odboru. Volilnih odborov ni, so
samo delovni odbori. Delo razdeljuje odgovorni vodja, prvi predsedu-
joči. Enako osnovno načelo velja za naslednjo višjo organizacijo, ob-
čino, okraj ali deželo. Vodjo vedno imenujemo od zgoraj, hkrati mu
dodelimo neomejena pooblastila ter avtoriteto. Samo vodjo cele stranke
zaradi zakonodajnih razlogov izvolimo na generalni skupščini in on je
izključni vodja gibanja. Vsi odbori so mu podrejeni, on ni podrejen od-
borom. Zaradi tega on tudi določa in na svojih ramenih nosi odgovor-
nost. Pripadniki gibanja ga lahko pred forumom novih volitev svobodno
pokličejo na odgovornost, mu odvzamejo njegovo funkcijo, če seje pre-
grešil zoper temeljna načela gibanja ali je slabo služil njegovim intere-
som. Potem bo na njegovo mesto stopil sposobnejši, nov mož, vendar
bo imel enako avtoriteto in odgovornost.
Ena največjih nalog gibanja je, da bo to načelo odločujoče ne samo
znotraj lastnih vrst, ampak tudi v celotni državi.
Kdor hoče biti vodja , bo ob najvišji neomejeni avtoriteti nosil tudi
polno in največjo odgovornost.
Kdor tega ne more ali je preveč strahopeten, da bi nosil posledice
svojega delovanja, ni sposoben za vodjo. Za to je poklican samo junak.
Napredek in kultura človeštva nista produkta večine, ampak počivata
zgolj na genialnosti in ustvarjalni energiji osebnosti.
Kultiviranje osebnosti in uveljavljanje njenega prav je eden od pred-
pogojev za vnovično ustvarjanje veličine in moči našega ljudstva.
Toda s tem je gibanje protiparlamentarno in njegova udeležba v par-
lamentarni orgtanizaciji ima smisel samo v delovanju, ki bo tako orga-
nizacijo razbilo, odstranilo telo, v katerem moramo videti enega
najhujših pojavov človeškega propada.
10. Gibanje odločno zavrača vsakršno opredeljevanje do vprašanj, ki
ležijo zunaj okvira njenega političnega dela ali ki zanj niso temeljnega
pomena. Njegova naloga ni nekakšna religiozna reformacija, ampak po
litična reorganizacija našega ljudstva. V obeh veroizpovedih vidi enako
koristno oporo za obstoj našega ljudstva ter s tem nasprotuje tistim
strankam, ki hočejo ta temelj etično religiozne in moralne trdnosti na
rodovega telesa ponižati v orodje svojih strankarskih interesov.
Gibanje svoje naloge končno ne vidi v vnovični vzpostavitvi državne
oblike in v boju proti drugi, ampak v ustvarjanju takih temeljev, brez
katere ne moreta trajno obstojati ne republika ne monarhija. Njegovo
poslanstvo ni v ustanavljanju monarhije ali utrjevanju republike, ampak
v ustvarjanju germanske države.
Vprašanje zunanje podobe te države, takorekoč njeno kronanje, ni
temeljnega pomena, ampak je pogojeno samo z vprašanji praktičnih
smotrnosti.
Pri ljudstvu, ki je doumelo velike probleme in naloge svojega biva-
nja, vprašanja o zunanjih formalnostih ne bodo več privedla do notra-
njih bojev.
11. Vprašanje o notranji organiziranosti gibanja sodi med tista o
smotrnostih in ne o načelih.
316 317
 Najboljša ni tista organizacija, ki med vodenjem gibanja in posamez-
nimi privrženci uporablja največji posredniški aparat, ampak tista, ki
uporablja najmanjšega. Naloga organizacije je namreč posredovanje
neke določene zamisli - ta seje najprej pojavila v glavi posameznika -
množici ljudi ter nadzor nad njenim prenosom v resnično življenje.
Organizacija je tako vedno in povsod samo nujno zlo. V najboljšem
primeru je sredstvo za dosego namena, v najslabšem primeru pa je na-
menjena sama sebi.
Ker je na svetu več mehaničnih značajev kot idejnih, se organizacij-
ske oblike tvorijo povečini lažje kot same zamisli.
Pot vsake, posebej reformatorske zamisli, ki stremi po uresničitvi, je
v grobih obrisih taka:
Kakršnakoli genialna misel se porodi v možganih človeka, ki se čuti
poklicanega, da svoje spoznanje posreduje drugim ljudem. Pridiga o
svojem nazoru in postopoma začne dobivati krog privržencev. Potek
neposrednega in osebnega posredovanja zamisli svoji okolici je najbolj
idealen in najnaravnejši. Ob strmem naraščanju števila privržencev no-
vega nauka nosilec zamisli postopoma izgublja možnost za neposredno
osebno vplivanje na številne privržence, da bi jih vodil in usmerjal. V
enakem obsegu kot se povečuje članstvo in je neposreden ter najboljši
način komuniciranja izključen, se pojavi nujnost povezanega organizi-
ranja: idealno stanje se s tem konča, na njegovo mesto stopi nujno zlo
organizacije. Tvorijo se manjše skupine, ki v političnem gibanju na pri-
mer kot krajevne skupine predstavljajo zarodne klice poznejše organi-
zacije.
Razvejanost se lahko začne šele potem, ko je avtoriteta duhovnega
utemeljitelja nauka in njegove šole brezpogojno priznana, sicer se enot-
nost nauka lahko izgubi. Pri tem ni mogoče precenjevati geopolitičnega
pomena osrednje točke gibanja. Samo obstoj takega središča magične
moči kot sta na primer Meka ali Rim lahko gibanju daje trajno moč, ki
jo utemeljuje notranja enotnost ter priznavanja vrha, ki predstavlja to
enotnost.
Zato je treba pri nastajanju prvih organizacijskih zarodnih celic po-
sebej skrbeti, da prvotni kraj nastanka zamisli ne samo obdrži svoj
pomen, ampak ga še okrepi. To stopnjevanje idejne, moralne in dejan-
ske večvrednosti izhodiščne in vodilne točke gibanja se mora dogajati v
enaki meri, kot številne nastajajoče celice zahtevajo nova povezovanja v
organizacijskih oblikah.
Tako kot povečano število posameznih privržencev in nezmožnost
neposrednega stika z njimi zaradi oblikovanja najnižjih teles, nas veliko
povečevanje števila najosnovnejših organizacijskih oblik sili v oblikova-
nje višjih povezav, ki jih politično lahko označimo kot deželne ali
okrajne zveze.
Kakor je morda enostavno vzdrževati avtoriteto izvornega centra na-
pram najnižjim lokalnim skupinam, pa bo težje vzdrževati ta položaj do
višjih organizacijskih oblik, ki se zdaj pojavljajo. Vendar je to predpo-
goj za enoten obstoj gibanja in s tem uresničevanje zamisli.
Ce se te vmesne večje povezave spet združujejo v nove organizacijske
oblike, je vse težje zagotavljati brezpogojno vodilne značilnosti izvir-
nega ustanovnega kraja, šolanje, itd.
Zato smemo mehanične oblike organizacije izgraditi le v takem ob-
segu, da bo centrala brezpogojno obdržala duhovno idejno avtoriteto.
Kaže, daje v političnih tvorbah to možno zagotavljati pogosto samo s
praktično močjo.
Iz tega so izvirala naslednja navodila za notranjo zgradbo gibanja:
a) Koncentracija vsega dela najprej na enem samem mestu: v Mun-
chnu. Ustanovitev in izobraževanje brezpogojno zanesljive skupine pri
vržencev za poznejše razširjanje ideje. Pridobivanje nujno potrebne
avtoritete za pozneje s po možnostjo čim bolj vidnimi uspehi v tem iz
branem kraju.
Za razpoznavanje gibanja in njegovih vodij je bilo nujno pri vseh na
enem mestu omajati prepričanje o nepremagljivosti marksističnega
nauka, poleg tega pa dokazati možnost nasprotno usmerjenega gibanja.
b) Ustanavljanje krajevnih skupin šele potem, ko je bila avtoriteta
osrednjega vodstva v Miinchnu brezpogojno priznana.
c) Ustanavljanje okrajnih in deželnih združenj ne poteka samo za-
318 319
radi potreb po njih, ampak potem, ko je zagotovljeno brezpogojno pri-
znavanje centrale.
Poleg tega je ustanavljanje organizacijskih oblik odvisno od razpo-
ložljivih vodij.
Pri tem sta možni dve poti:
a) Gibanje razpolaga s finančnimi sredstvi za šolanje usposobljenih
ljudi kot poznejših vodij. Tako pridobljen material potem načrtno upo
rablja z vidika taktičnih in drugih namenov.
Ta pot je lažja in hitrejša, zahteva pa veliko denarnih sredstev, ker je
ta vodstveni material sposoben delati za gibanje samo, če ga plačamo.
b) Gibanje zaradi pomanjkanja denarja ne more na položaje postav
ljati plačanih vodij, ampak se najprej opira na občasno delujoče kadre.
Ta pot je počasnejša in težja.
Vodstvo gibanja je v določenih razmerah prisiljeno zanemarjati velika
področja, če se med privrženci ne izlušči kak um, ki se je sposoben in
voljan posvetiti vodenju ter organizirati gibanje na določenem ozemlju.
Lahko se zgodi, da se na velikih področjih ne najde nihče, v manjših
krajih pa kar dva ali trije približno enako sposobni vodje. Tovrstne te-
žave so resne in jih je mogoče premagati samo čez več let.
Predpogoj za ustanovitev neke organizacijske oblike pa je in bo pri-
merna oseba za njegovo vodenje.
Tako kot je armada brez oficirjev v vseh svojih organizacijskih obli-
kah nekoristna, tako je neučinkovita tudi politična organizacija brez pri-
mernega vodje.
Za gibanje je bolje, da opusti zamisel o tvorbi krajevne celice, kot pa
da se taka organizacija ne izkaže zaradi pomanjkanja ustrezne vod-
stvene osebnosti, ki poganja stvari naprej.
Vodenje ni samo volja, ampak tudi sposobnost, pri čemer je moči
volje in energičnosti treba pripisati večjo pomembnost kot sami genial-
nosti, najdragocenejša pa je povezava sposobnosti, odločnosti in vztraj-
nosti.
12. Prihodnost nekega gibanja je odvisna od fanatičnosti, celo ne-
strpnosti, s katero ga njegovi privrženci zastopajo kot edino pravilno
pot ter ga uveljavljajo pred drugimi podobnimi združenji.
Največja napaka je prepričanje, da se neko gibanje lahko krepi z zdru-
žitvijo z nekim drugim, podobnim gibanjem. Vsako povečevanje po tej
poti seveda na začetku pomeni na zunaj povečan obseg in v očeh površ-
nega opazovalca tudi povečanje moči gibanja, v resnici pa samo prev-
zema kali poznejše notranje slabitve.
Karkoli že namreč govorijo o enakovrstnosti dveh gibanj, kaj takega
v resnici ni. Če bi bilo drugače, potem pač ne bi imeli dveh gibanj,
ampak eno samo. Sploh ni pomembno, kje so razlike - tudi če bi bile
samo posledica različnih sposobnosti vodenja -, razlike so tu. Spajanje
dveh neenakih tvorb ni v soglasju z naravnimi zakoni razvoja, ki omo-
gočajo, da močnejše prevlada in se samo v boju plemenitita moč in sila
zmagovalca.
Možno je, da z združitvijo dveh približno enakih političnih strank
nastanejo trenutne prednosti, toda vsak uspeh, dosežen na ta način, po-
zneje postane vzrok za notranje slabosti.
Veličino nekega gibanja omogoča izključno neoviran razvoj njegove
notranje moči, kar mu ob nenehni rasti le-te omogoča končno zmago
nad vsemi tekmeci.
Da, lahko rečemo, da njegova moč in s tem njegova upravičenost do
obstoja naraščata samo toliko časa, dokler priznava načelo boja kot
predpogoj svojega obstoja, ter da bo prestopilo vrh svoje moči v tistem
trenutku, ko se tehtnica zmage nagne povsem na njegovo stran.
Za gibanje je koristno, če stremi po zmagi v taki obliki, ki v časovnem
smislu ne vodi do trenutnega uspeha, ampak mu z brezpogojno netole-
rantnostjo ob dolgo trajajočem boju omogoča dolgotrajno rast.
Gibanja, ki se za svojo rast lahko zahvalijo priključevanju podobnih
tvorb, torej je njihova moč posledica kompromisov, so podobna rastli-
nam iz rastlinjaka. Poženejo se navzgor, toda nimajo moči, da bi klju-
bovala stoletjem in se upirala divjim viharjem.
Veličina vsake ogromne organizacije kot utelešenje neke zamisli na
tem svetu počiva na religioznem fanatizmu, ki se nestrpno odziva na vse
druge, saj je članstvo fanatično prepričano o svojem prav. Če je neka
320 321
 ideja sama po sebi prava in s tem začne boj na tej Zemlji, je nepremag-
ljiva, vsako preganjanje pa bo samo okrepilo njeno notranjo moč.
Veličina krščanstva ni ležala v poskusih pogajanj za doseganje kom-
promisov s kakršnimi koli podobnimi filozofskimi mnenji antike, ampak
v neizprosnem fanatičnem oznanjevanju in zastopanju lastnega nauka.
Navidezno prednost, ki jo dosežejo gibanja z združevanji, zlahka nad-
oknadimo s stalnim povečevanjem moči in organiziranosti našega
nauka, ki ostaja neodvisno in bije svojo bitko.
13. Gibanje mora svoje člane načeloma poučevati tako, da v boju ne
vidijo nekaj na lahko pridobljenega, ampak nekaj, po čemer bodo stre-
meli. Zato se jim ni treba bati sovražnosti nasprotnikov, ampak jo mo-
rajo občutiti kot predpogoj za pravico do lastnega obstoja. Ni se jim
treba bati sovraštva nasprotnikov našega ljudstva in našega svetovnega
nazora, ampak morajo po njem hrepeneti. Med izraze tega sovraštva
spadajo tudi laž in obrekovanje.
Kogar v židovskih časnikih ne napadajo, torej ga obrekujejo in ža-
lijo, ni pošten Nemec niti pravi nacionalsocialist. Najboljše merilo za
njegovo naravnanost, trdnost njegovega prepričanja ter moč njegove
volje je prav sovraštvo, s katerim ga zasipava smrtni sovražnik našega
ljudstva.
Pristaše gibanja ter v širšem smislu vse ljudstvo je treba vedno znova
opozarjati, da Žid v svojih časnikih nenehno laže, in da je tudi enkrat
zapisana resnica namenjena samo prikrivanju večje prevare, ter je s tem
tudi sama spet namerna neresnica. Žid je velik mojster laganja, laž in
prevara sta njegovi orožji v boju.
Vsaka židovska kleveta in vsaka židovska laž so brazgotine na telesu
naših borcev.
Kogar najbolj žalijo, nam je najbližji, in kogar najbolj smrtno sovra-
žijo, je naš najboljši prijatelj.
Kdor zjutraj v roke vzame židovski časopis in v njem ne najde klevete
na svoj račun, ni koristno preživel minulega dne; kajti če bi ga, bi ga
Žid preganjal, žalil, klevetal, preklinjal in zmerjal. In samo kdor se naj-
učinkoviteje upre temu smrtnemu sovražniku našega ljudstva in vseh
arijskih ljudstev ter kulture, sme pričakovati, da bo zagledal klevete te
rase in s tem boj tega ljudstva naperjen tudi proti njemu.
Ko ta osnovna načela preidejo v meso in kri naših privržencev, bo gi-
banje postalo neomajno in nepremagljivo.
14. Gibanje mora z vsemi sredstvi vzpodbujati spoštovanje osebnosti;
nikdar ne sme pozabiti, daje vsa vrednost človeškega v vrednosti oseb-
nosti, da je vsaka ideja in vsak dosežek rezultat ustvarjalne moči ne-
kega človeka, in da občudovanje veličine ne predstavlja le izražanja
zahvale, ampak da okrog hvaležnih sklepa povezovalne vezi.
Osebnosti se ne da nadomestiti, posebej takrat ne, kadar uteleša kul-
turno ustvarjalni element, ne le zgolj mehaničnega. Prav tako kot ni mo-
goče nadomestiti slavnega mojstra z nekom, ki bi dokončal njegovo
napol izdelano sliko, ni mogoče nadomestiti velikega pesnika ali mis-
leca, velikega državnika in velikega vojskovodjo. Njihovo delo namreč
vedno spada na področje umetnosti; ne da se ga mehansko priučiti,
ampak je z Božjo milostjo prirojeno.
Največji prevrati in dosežki na tej Zemlji, največje kulturne stvaritve,
nesmrtna dela velikih državnikov, itd., vse je neločljivo povezano s po-
sameznim imenom, ki pooseblja taka dela. Zanemarjanje zaslug in ne-
priznavanje velikih duhov pomeni izgubo neznansko velike moči, ki
izvira iz imen vseh velikih mož in žena.
Žid ve to najbolje. On, čigar veliki možje so veliki samo pri rušenju
človeštva in njegove kulture, si prizadeva, da jih občudujejo kot malike.
Čaščenje velikanov v posameznih ljudstvih pa poskuša predstaviti kot
nečastno in ga označuje kot »kult osebnosti«.
Takoj ko neko ljudstvo postane tako strahopetno, da podleže tej ži-
dovski nesramnosti in aroganci, se odpove neznanski moči, ki jo ima;
ta ne temelji na spoštovanju množice, ampak v čaščenju genija ter zgle-
dovanju pri njem.
Ko se lomijo človeška srca in obupujejo človeške duše, takrat se iz so-
mraka preteklosti zasvetijo veliki zmagovalci nad stiskami in skrbmi,
nesrečami in uboštvom, duhovnim suženjstvom in telesnim zatiranjem,
takrat se zazrejo navzdol na obupane smrtnike in jim ponudijo svoje
322 323
nesmrtne roke!
Gorje ljudstvu, ki se sramuje, da bi jih prijelo!
V začetnem obdobju našega gibanja smo najbolj trpeli zaradi nepo-
membnosti in nepoznavanja naših imen. Najtežje v tem zgodnjem ob-
dobju, ko se nas je zbralo samo šest, sedem ali osem glav, da bi
prisluhnili kakemu govorniku, je bilo v tem najmanjšem krogu vzbuditi
in obdržati vero na veličastno prihodnost gibanja.
Pomislite, da se šest ali sedem mož, samih neznancev, ubogih vra-
gov, združi z namero, da bi ustanovili gibanje, ki naj bi mu nekoč uspelo
to, kar mogočnim masovnim strankam ni uspelo, obnoviti Nemški
Reich do še večje moči in slave. Ko bi nas takrat kdo napadel ali se nam
vsaj posmehoval, v obeh primerih bi bili presrečni. Najhuje je bilo, da
nam takrat nihče ni posvečal nikakršne pozornosti, takrat sem najbolj
trpel zaradi tega.
Ko sem se vključil v krog nekaj mož, ni moglo biti govora ne o stranki
ne o kakšnem gibanju. Svoje vtise o prvem srečanju te male skupine
sem že opisal. V naslednjih tednih sem imel čas in priložnost, da sem
preučeval to tako imenovano stranko, ki se je sprva zdela tako neres-
nična. Prizor je bil, Bog mi je priča, tesnobno moreč. Ničesar, ampak
prav ničesar nismo imeli. Ime stranke, katere odbor je praktično pred-
stavljal celotno članstvo, kije bilo, če smo to hoteli ali ne, prav tisto,
proti čemur naj bi se borili, miniaturen parlament. Tudi tukaj seje gla-
sovalo, in če se v velikih parlamentih dolge mesece razvnemajo strasti
zaradi velikih problemov, smo v našem malem krogu neskončno dolgo
razpravljali o odgovoru na neko zablodelo pismo!
Javnost seveda o tem ni vedela prav ničesar. Noben človek v Mun-
chnu ni poznal stranke niti po imenu, razen tistega malo privržencev in
nekaj malega njihovih znancev.
Vsako sredo smo imeli v neki miinchenski kavarni tako imenovano
zasedanje odbora, enkrat na teden govorilni večer. Ker je bilo na za-
četku celotno članstvo »gibanja« v odboru, so bile tam seveda vedno
iste osebe. Šlo je za to, da se mali krog končno razbije, pridobi nove
privržence, predvsem pa je bilo treba za vsako ceno doseči, da bo ime
našega gibanja postalo znano.
Za to smo uporabili naslednjo tehniko:
Vsak mesec, pozneje pa na vsakih štirinajst dni, smo poskušali pripra-
viti »občni zbor«. Vabila smo pisali na pisalni stroj ali tudi ročno na
listke ter jih na začetku sami razdeljevali oziroma raznašali. Vsak seje
obrnil na krog svojih znancev in jih poskušal prepričati, da bi se udele-
žili kakšne od teh prireditev.
Uspeh je bil pičel.
Spomnim se še, kako sem v tistem času sam raznosil osemdeset takih
letakov in kako smo zvečer pričakovali množico, ki naj bi se privalila na
srečanje.
»Predsedujoči« je z enourno zamudo končno moral začeti »zborova-
nje«. Spet nas je bilo sedmero, starih sedem.
Nato smo dajali letake z vabilom napisati na pisalni stroj v neki miin-
chenski prodajalni s pisarniškim materialom in jih tam tudi razmnožili.
Pri naslednjem srečanju seje zbralo nekaj več poslušalcev. Nato se je
število prisotnih počasi dvignilo z enajst na trinajst, končno na sede-
mnajst, na triindvajset, na štiriintrideset poslušalcev.
Z res skromnimi denarnimi prispevki od nas, ubogih vragov, smo
uspeli zbrati toliko sredstev, da smo srečanje končno lahko napovedali
z oglasom v neodvisnem časopisu »Miinchener Beobachter« v Mun-
chnu. Tokrat nas je uspeh zares presenetil. Srečanje smo napovedali v
miinchenski pivnici Hofbrauhauskeller (ne zamenjujte z munchensko
Hofbrauhausfestsaal!), v majhni dvorani za stotrideset ljudi. Meni
osebno se je prostor zdel ogromna dvorana in vsakega od nas je skrbelo,
kako nam bo tistega večera uspelo z ljudmi napolniti tako »mogočno«
poslopje.
Ob sedmih je bilo prisotno stoenajst oseb in srečanje se je začelo.
Glavno predavanje je imel neki miinchenski profesor, jaz pa naj bi kot
drugi prvikrat javno spregovoril.
324 325
 Tedanji prvi predsedujoči stranki, gospod Harrer, je menil, daje za-
deva preveč tvegana. Sicer zgovoren gospod je bil nenadoma prepričan,
da sicer marsikaj zmorem, samo govoriti ne. Takega mnenja je bil tudi
pozneje.
Zadeva se je obrnila drugače. Na tem prvem javnem zborovanju je
imel vsak govornik na razpolago dvajset minut časa.
Govoril sem trideset minut in kar sem prej čutil v svoji notranjosti, se
je zdaj uresničilo: znal sem govoriti! Po tridesetih minutah so bili ljudje
v majhnem prostoru naelektreni in sprva se je navdušenje pokazalo
tako, da so na moj poziv k požrtvovalnosti prisotni zbrali tristo mark. S
tem smo se znebili velike skrbi. Takrat so bile finančne omejitve tako
hude, da si za gibanje nismo mogli privoščiti tiskanja navodil in celo
letakov ne. Zdaj je bil položen temelj za majhen sklad, iz katerega smo
pokrivali najnujnejše izdatke.
Toda uspeh tega prvega večjega zbora je bil pomemben tudi z nekega
drugega vidika.
Takrat sem odboru začel dovajati sveže mlade moči. Med dolgolet-
nim službovanjem v vojski sem spoznal vrsto zvestih tovarišev, ki so
zdaj na moje prigovarjanje počasi začeli pristopati h gibanju. Vsi so bili
mladi in polni energije, vajeni discipline, odrasli pa so z motom: nič ni
nemogoče, vse gre, če človek hoče.
Že po nekaj tednih sodelovanja sem ugotovil, kako nujen je priliv
take sveže krvi.
Tedanji prvi predsedujoči stranki, gospod Harrer, je bil pravzaprav
novinar in kot tak prav gotovo široko izobražen. Toda za vodjo stranke
je imel veliko pomanjkljivost: bilje nikakršen govornik za množice. Če-
prav je delal zelo vestno in natančno, mu je manjkalo - morda prav za-
radi govorniške nenadarjenosti - večjega zagona. Gospod Drexler,
tedanji vodja krajevne celice Miinchen, je bil preprost delavec, prav tako
malo pomemben kot govorec, pa tudi vojak ni bil. V vojski ni bil, tudi
med vojno ni bil vojak, bil je slaboten in negotov, tako da mu je manj-
kala edina šola, ki iz neodločnih in mehkužnih natur dela može. Noben
od obeh možakov ni bil iz takega testa, da bi bila sposobna v srcu fana-
tično verjeti v zmago nekega gibanja, pa tudi neomajne energije ali bru-
talne brezobzirnosti za odstranjevanje odporov, ki bi se postavili po
robu novi ideji, nista imela. Za to so bila primerna samo bitja, v katerih
se je združil duh in telo tistih vojaških vrlin, kijih morda najbolje
opišemo takole: hiter kot hrt, žilav kot usnje in trd kot Kruppovo jeklo.
Sam sem bil tedaj še vojak. Mojo zunajost in notranjost je skoraj šest
let oblikovala vojska, tako da sem v tistih krogih moral delovati precej
tuje. Tudi jaz sem pozabil besede: to ne gre, ali: to ne bo šlo; tega ne
smemo tvegati, to je še prenevarno, itd.
Zadeva je bila seveda nevarna. Leta 1920 je bilo nacionalno zboro-
vanje, ki sije upalo svoj poziv nasloviti na široke množice in jih javno
povabiti na obisk, v številnih okrožjih po Nemčiji preprosto nemogoče.
Udeleženci na enem od njih so se razbežali s krvavimi glavami. Tak do-
sežek ni bil kakšna posebna umetnija: največje tako imenovano meščan-
sko množično zborovanje seje pred ducatom komunistov razbežalo kot
trop zajcev pred psom. Čeprav rdeči niso kaj prida pozornosti posvečali
podobnim meščanskim združbam, za katere so bolje kot sami njihovi
člani vedeli, kako nedolžni in s tem nenevarni so zanje, pa so bili toliko
bolj odločni in niso izbirali sredstev pri uničevanju gibanja, ki se jim je
zdelo nevarno. Najučinkovitejše sredstvo v takih primerih je bil v vseh
obdobjih teror, nasilje.
Najbolj osovraženo pa je moralo biti tem marksističnim izdajalcem
ljudstva gibanje, ki sije zastavilo za svoj cilj pridobivanje tiste množice,
kije bila do tedaj izključno v službi mednarodnih marksističnih židov-
skih in borznih strank. Že ime »Deutsche Arbeiterpartei« (Nemška de-
lavska stranka, op. prev.) jih je vznemirjalo. Zato sije lahko zamišljati,
da se bo ob prvi primerni priložnosti začel spopad z marksističnimi huj-
skači, ki so bili takrat Še pijani od zmage.
V ozkem krogu tedanjega gibanja smo se takega spopada kar malo
bali. Člani so se čim bolj izogibali javnemu nastopanju, ker so se bali,
da bi jih pretepli. Prvo veliko zborovanje smo v mislih videli razbito in
morda bi bilo s tem konec gibanja. Ni mi bilo lahko, ko sem zagovarjal
svoje stališče, da se temu boju ne smemo izogibati, ampak se je napa-
326 327
 dalcem treba upreti in se temu primerno opremiti, s čimer bi si edino
lahko zagotovili zaščito pred nasiljem. Terorja se ne da zlomiti z duhom,
ampak s terorjem. Uspeh prvega zborovanja je v tem smislu podkrepil
moje stališče. To nas je opogumilo za drugo, še bolj smelo zastavljeno
zborovanje.
Nekje oktobra 1919 je bilo v pivnici Eberlbraukeller drugo večje zbo-
rovanje. Tematika: Brest-Litovsk in Versailles. (Sporazum so v kraju
Brest-Litovsk 3. marca 1918 podpisale sile osi z Rusijo. Sporazum je
praktično ugasnil do konca leta, a je kljub temu prispeval k neodvis-
nosti Finske, Litve, Latvije in Estonije. Op. prev.) Kot govorniki so nas-
topili štirje gospodje. Sam sem govoril skoraj celo uro in uspeh je bil še
večji kot na prvem srečanju. Obiskovalcev je bilo več kot stotrideset.
Poskus motenja so moji tovariši zadušili v kali. Provokatorji so z buš-
kami na glavah leteli navzdol po stopnicah.
Čez štirinajst dni smo imeli novo srečanje v isti dvorani. Število obis-
kovalcev seje povzpelo čez stosedemdeset - prostor je bil dobro zapol-
njen. Spet sem imel govor in spet je bil uspeh večji kot na prejšnjem
srečanju.
Pritiskal sem, naj najamemo večjo dvorano. Končno smo jo našli na
drugem koncu mesta, v »Deutsches Reich« na Dachauski cesti. Prvo
zborovanje v novi dvorani je bilo slabše obiskano kot prejšnje, prišlo je
manj kot stoštirideset ljudi. V odboru je upanje spet začelo plahneti in
večni dvomljivci so bili prepričani, daje razlog za upad v prepogostem
ponavljanju naših »obveščanj«. Prišlo je do vročih razprav, v katerih
sem zastopal stališče, da mora mesto s sedemstotisoč prebivalci pre-
nesti vsak teden deset takih zborovanj, ne samo vsakih štirinajst dni
eno zborovanje, da nas upad ne sme zavesti in da je pot, ki smo jo
ubrali, prava, ter da se bo ob vedno enaki zavzetosti prej ali slej moral
pokazati uspeh. Na splošno je bila zima 1919/20 ena sama borba za
krepitev zaupanja v zmagovito moč mladega gibanja ter njegovo stop-
njevanje do fanatizma, ki je kot vera sposoben premikati gore.
Naslednje zborovanje v isti dvorani je pokazalo, da sem imel spet
prav. Število obiskovalcev se je povzpelo čez dvesto, navzven smo do-
segli bleščeč uspeh, enako tudi v finančnem pogledu.
Priganjal sem, da bi takoj organizirali naslednjo prireditev. Zgodila se
je čez slabih štirinajst dni, prisotno pa je bilo več kot dvesto sedemdeset
glav.
Čez štirinajst dni smo sedmič sklicali privržence in prijatelje mladega
gibanja, v premajhen prostor so se komaj stlačili vsi. Prišlo jih je več kot
štiristo.
V tistem obdobju smo pripravili notranjo obliko mladega gibanja.
Med delom so v ožjem krogu včasih padale tudi zelo ostre besede. Z raz-
ličnih strani - tako kot danes, tudi že tedaj - so kritizirali označevanje
mladega gibanja kot stranko. V takšnem mnenju sem vedno videl samo
dokaz za praktično nesposobnost in duhovno majhnost dotične osebe.
Vedno so bili in so ljudje, ki ne zmorejo ločevati notranjega od zuna-
njega in ki vrednost gibanja poskušajo ocenjevati po čim bolj bombas-
tično zvenečih nazivih, pri čemer mora na žalost najbolj trpeti jezik
naših prednikov.
Takrat je bilo težko pojasnjevati ljudem, daje vsako gibanje, dokler
ne doseže zmage svojih idej in s tem svojega cilja, stranka, pa čeprav si
nadene tisoč različnih imen.
Kadar se kdorkoli domisli nečesa pametnega, kar bi po uresničitvi
zamisli lahko koristilo soljudem, in ko zadevo hoče praktično izpeljati,
bo najprej moral poiskati somišljenike, ki so se pripravljeni zavzeti za
njegove namere. In če bi bila namera samo v tem, da bi trenutno obsto-
ječo stranko uničili, končali razhajanja, so predstavniki tega naziranja
in zagovorniki te odločitve tudi sami stranka, vse dokler ne dosežejo
svojega cilja. Gre za navadno dlakocepstvo in boksanje s senco, kadar
si kakšen ljudski teoretik, čigar praktični uspehi so v obratnem soraz-
merju z njegovo modrostjo, začne domišljati, da bo s spremembo imena
spremenil značaj, ki ga ima kot stranka vsako mlado gibanje.
Prav nasprotno.
Če je karkoli neljudsko, potem je to premetavanje predvsem staro-
germanskih izrazov, ki ne spadajo v današnji čas, niti ne predstavljajo
kaj določnega, ampak zlahka privedejo do tega, da pomen gibanja vi-
328 329
 dimo v zunanjem besednem zakladu. To je čista traparija, ki pa jo danes
lahko vidimo neštetokrat.
Nasploh sem že takrat in tudi pozneje vedno znova moral svariti pred
tistimi nemškimi narodnjaškimi učenjaki, ki v politiki niso nikdar niče-
sar dosegli, ki pa jih v domišljavosti komaj kdo prekaša. Mlado gibanje
se je moralo in se mora še vedno braniti pred prilivom ljudi, katerih
edino priporočilo je povečini pojasnilo, da se že trideset ali štirideset let
borijo za isto idejo. Toda kdor seje štirideset let zavzemal za tako ime-
novano idejo in se ne more pohvaliti niti z najmanjšim uspehom, da, niti
zmage nasprotnika ni mogel preprečiti, je s tem prinesel dokaz o lastni
nesposobnosti v štiridesetletnem delovanju. Nevarno je predvsem to,
da se take nature v gibanje nočejo vključiti kot člani, ampak fantazirajo
o vodstvenih krogih, v katerih zaradi svojega dolgoletnega delovanja za
sebe vidijo edino primerno mesto za nadaljnje delo. Bog ne daj, da bi
takim ljudem dali v roke tako mlado gibanje! Poslovnež, kije v štiride-
setih letih dosledno uničil veliko podjetje, ne bo primeren za ustanovi-
tev novega, in enako malo bo neki ljudski Metuzalem, ki je v natanko
istem času uspel uničiti veliko zamisel, primeren za vodenje novega,
mladega gibanja!
Sicer se taki ljudje le v majhnem deležu pridružijo novemu gibanju
zato, da bi mu služili in koristili ideji novega nauka, ampak v večini pri-
merov zato, da bi pod njegovim okriljem ali z možnostmi, ki jim jih
nudi, človeštvo še enkrat onesrečili s svojimi lastnimi zamislimi. Za kak-
šne ideje gre, je le težko povedati.
Značilno za te nature je, da govoričijo o starem germanskem junaš-
tvu, o sivi predzgodovini, kamnitih sekirah, kopjih in ščitih, v resnici
pa so največji strahopetci, kar si jih lahko mislimo. Isti ljudje, ki po
zraku vihtijo skrbno izdelane pločevinaste ponaredke staronemških
mečev, se oblačijo v medvedje kožuhe in si na bradato obličje posadijo
bikove rogove, v sedanjosti pridigajo samo o borbi z duhovnimi orožji,
pred vsako komunistično gumijasto gorjačo pa čim hitreje pobegnejo.
Zanamci bodo imeli malo povoda, da bodo junaštva teh bradačev ope-
vali v kakšnem novem epu.
Te ljudi sem spoznal tako dobro, da sem ob njihovih bednih igricah
občutil najgloblji gnus. Široke množice se jim posmehujejo, Žid pa ima
vse razloge, da tem ljudskim komedijantom prizanaša ter jim celo daje
prednost kot pravim borcem za prihajajočo nemško državo. Ti ljudje
so poleg tega neverjetno domišljavi, kljub vsem dokazom o njihovi ne-
sposobnosti hočejo vse bolje vedeti in postajajo prava mora za poštene
borce, ki znajo častiti ne samo junaštva iz preteklosti, ampak se tudi
trudijo, da bodo s svojimi dejanji tudi sami enako dober vzor zanam-
cem.
Pogosto je prav težko ločiti, kdo med temi ljudmi dela kaj iz notra-
nje neumnosti ali nesposobnosti, in kdo zaradi določenih vzgibov. Po-
sebej pri tako imenovanih religioznih reformatorjih na starogermanskih
osnovah imam vedno občutek, da jih pošiljajo tiste sile, ki ne želijo pre-
poroda našega ljudstva. Vse njihovo delovanje namreč vodi ljudstvo
proč od skupnega boja proti skupnemu sovragu, Židu, namesto tega pa
svoje moči tratijo v nesmiselnih ter nesrečnih notranjih religioznih pre-
pirih. Prav zaradi teh vzrokov je nujno zgraditi močno osrednjo silo v
smislu brezpogojne avtoritete vodenja v gibanju. Samo s tem je mogoče
premagati take kvarne elemente. Vsekakor lahko zaradi tega vzroka naj-
večje sovražnike enotnega, dosledno vodenega gibanja najdemo tudi v
krogih teh narodnjaško čenčajočih Židov. V gibanju sovražijo moč, ki
preprečuje njihove nespodobnosti.
Mlado gibanje si nekoč ni zaman zastavilo programa ter pri tem ni
uporabilo besede »ljudski«. Pojem ljudskega zaradi svoje pojmovne ne-
omejenosti ne more biti podlaga za gibanje in ne daje merila za pripad-
nost gibanju. Čim bolj je ta pojem praktično nedoločen, tem več in bolj
obsežnih razlag dopušča, obenem pa se toliko bolj povečuje tudi mož-
nost, da se sklicujemo nanj. Vključevanje tako nedoločljivega in tako
vsestransko uporabnega pojma v političen boj vodi do uničenja vsake
dosledne borbene solidarnosti, ker ta ne prenaša, da bi posamezniku
prepustili določanje njegovega verovanja in hotenja.
Sicer je že prava sramota, kaj vse se danes počne z besedo »ljudski«,
koliko ljudi ima svojo interpretacijo o tem pojmu. Bavarski profesor,
330 331
 slaven borec z duhovnimi orožji, bogat s prav tako duhovnimi marši na
Berlin, enači pojem ljudski z monarhično nastrojenostjo. Učena glava
seveda še do zdaj ni podrobneje razložila enačenja naših preteklih nem-
ških monarhij z ljudskim naziranjem današnjega dne. Bojim se, da bo
gospodu to le težko uspelo. Nekaj bolj neljudskega kot je večina nem-
ških monarhičnih državnih tvorb si človek namreč težko predstavlja.
Če bi bilo drugače, ne bi nikdar izginile ali pa bi njihovo izginotje nu-
dilo dokaz o nepravilnosti ljudskega svetovnega nazora.
Tako si ta pojem vsak razlaga po svoje. Toda takšna raznovrstnost
mnenj ne more priti v poštev kot temelj za borbeno politično gibanje.
O odtujenosti od sveta in posebej o nepoznavanju ljudske duše teh na-
rodnjakov dvajsetega stoletja ne bom niti govoril. Dovolj jo ponazarja
posmehljivost, ki jim jo kaže levica. Pustijo jim govoriti in se jim pos-
mehujejo.
Komur na tem svetu ne uspe, da bi ga njegovi nasprotniki sovražili,
se mi kot prijatelj ne zdi kaj dosti vreden. Zato je bilo prijateljstvo teh
ljudi do našega gibanja ne samo brez vrednosti, ampak vedno tudi škod-
ljivo in je bilo tudi glavni razlog, zakaj smo uporabili naziv »stranka« -
smeli smo upati, da bo že samo to te ljudske mesečnike odgnalo proč
od nas - drugič pa smo se zato poimenovali Nationalsozialistische De-
utsche Arbeiterpartei. (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka,
op. prev.).
Prvi izraz je od nas odvračal antične zanesenjake, gobezdače in
površne pripovedovalce pregovorov tako imenovane »ljudske ideje«,
drugi pa nas je rešil celega tropa vitezov »duhovnega meča«, tistih ubo-
gih par, ki so svojo strahopetnost varovali s Ščitom »duhovnih orožij«.
Samo po sebi se razume, da so nas prav slednji v naslednjem obdobju
najbolj ogorčeno napadali, seveda ne dejansko, ampak s peresom, saj od
takih ljudskih gosjih napihnjencev drugega tudi ni bilo mogoče pričako-
vati. Zanje je bilo nekaj nenavadnega naše načelo »Kdor se nas loti s
silo, se ga bomo s silo ubranili«. Predirljivo so nam očitali ne samo, da
obožujemo gumijasto gorjačo, ampak tudi samo pomanjkanje duha.
Dejstvo, da Demostena na ljudskem zborovanju lahko utiša samo pet-
deset idiotov, podprtih s svojimi glasovi in pestmi, ki mu ne dovolijo
govoriti, na takega sleparja ne naredi nobenega vtisa. Prirojena straho-
petnost mu nikoli ne dovoli, da bi se znašel v taki nevarnosti. On na-
mreč ne dela s »kričanjem« in »vsiljivo«, ampak v »tišini«.
Še danes našega mladega gibanja kar ne morem dovolj posvariti, da
se ne bi ujeli v mrežo teh »tihih delavcev«. Ti niso samo strahopetneži,
ampak vedno sami nevedneži in delomrzneži. Človek, ki pozna neko
stvar, opazi določeno nevarnost, z lastnimi očmi vidi, kako bi lahko po-
magali, ima pri moji duši dolžnost in obveznost, da ne dela »potihoma«,
ampak se mora pred vso javnostjo upreti zlu in se zavzeti za njegovo
ozdravitev. Če tega ne stori, potem pozablja na svojo dolžnost, je beden
slabič, ki odpove zaradi strahopetnosti ali lenobe ter nesposobnosti.
Večji del teh »tihih delavcev« pa povečini dela tako, kot da bi Bog ve kaj
vse znali. Vsi skupaj ne vedo nič, s svojimi umetnijami pa poskušajo
pretentati cel svet. So leni, toda s svojim domnevnim »tihim« delom
zbujajo vtis izjemne in vestne delavnosti; na kratko, so goljufi, politično
nezanesljive nature, ki sovražijo pošteno delo drugih ljudi. Takoj ko se
kakšna od teh ljudskih vešč sklicuje na vrednost »tišine«, lahko stavimo
tisoč proti ena, da v njej ničesar ne proizvaja, ampak krade, krade sa-
dove dela drugih ljudi.
Temu je treba dodati še aroganco, domišljavost in predrznost, s ka-
terimi se ta sodrga lenuhov, ki se skrivajo pred svetlobo, spravlja na
delo drugih ljudi, ga zviška kritizira ter tako v resnici pomaga smrtnim
sovražnikom našega ljudstva.
Vsak, še zadnji agitator, ki ima toliko poguma, da pri gostilniški mizi
med svojimi nasprotniki pokončno in možato zastopa svoje stališče, na-
redi več kot tisoč teh zlaganih, zahrbtnih šlev. Zagotovo bo lahko tega
ali onega spreobrnil in ga pridobil za gibanje. Njegove dosežke se bo
dalo preverjati, ter na uspehu bo možno ugotavljati učinke njegovega
delovanja. Samo strahopetni goljufi, ki hvalijo svoje »tiho« delo in se
zatorej ovijajo v varovalni plašč zaničevanja vredne anonimnosti, si ne
upajo prav nič in jih smemo v dobesednem pomenu besede imenovati
trote pri preporodu našega ljudstva.
332 333
 ^m^"
Na začetku leta 1920 sem priganjal, da bi organizirali prvo zares
množično zborovanje. Pojavila so se različna mnenja o tem. Nekateri
vodilni člani stranke so menili, da je za kaj takega še veliko prezgodaj
in da bi bil učinek lahko poguben. Rdeči tisk seje začel ukvarjati z nami
in bili smo dovolj srečni, da smo si postopoma prislužili njegovo sovraš-
tvo. Kot govorniki v razpravah smo začeli sodelovati na drugih zboro-
vanjih. Seveda je vsakega od nas takoj preglasilo njihovo kričanje. Kljub
temu smo zabeležili vsaj en uspeh. Začeli so nas spoznavati in bolj kot
se je to poglabljalo, bolj sta se krepila zavračanje in bes do nas. Zato
smo torej smeli upati, da nas bodo na našem prvem masovnem zboro-
vanju v velikem številu obiskali naši prijatelji iz rdečega tabora.
Tudi menije bilo jasno, daje polom zborovanja precej verjeten. Toda
boj je bilo treba končati, če ne zdaj, pa nekaj mesecev pozneje. Že od
prvega dne je bilo povsem odvisno od nas, da ga s slepim in brezobzir-
nim zavzemanjem zanj naredimo nesmrtnega. Vse predobro sem po-
znal značaj privržencev rdeče strani, da ne bi vedel, kako skrajen odpor
vzbuja ne le vtis, ampak tudi pritegne nove privržence. Za tak upor smo
se pač morali odločiti.
Gospod Harrer, tedanji prvi predsedujoči stranke, je menil, da mo-
jega stališča glede izbire časa ne more podpreti in je zato kot pošten, po-
končen mož, odstopil kot vodja gibanja. Njegov položaj je zasedel
gospod Anton Drexler. Zase sem zadržal pripravo propagande in jo
začel brezobzirno izvajati.
Tako smo kot datum za izvedbo lega prvega res velikega ljudskega zbo-
rovanja še nepoznanega gibanja določili 24. februar 1920.
Priprave sem vodil jaz osebno. Bile so zelo kratke. Nasploh je bil ves
naš ustroj naravnan tako, da so bile odločitve bliskovite. To nam je omo-
gočalo, da smo svoje stališče glede aktualnih vprašanj lahko v obliki
masovnega zborovanja izrazili že v štiriindvajsetih urah. Zborovanje naj
bi napovedali s plakati in z letaki z vsebino, določeno z vodilnimi načeli,
ki sem jih v grobih obrisih opisal v svoji razpravi o propagandi. Vpliva-
nje na široko maso, osredotočanje na malo točk, njihovo stalno ponav-
ljanje, samozavestno in prepričano besedilo v obliki neovrgljivih trditev,
največja vztrajnost pri razširjanju ter potrpljenje med pričakovanjem
učinkov.
Načeloma sem izbral rdečo barvo, ki najbolj bode v oči in bo naše na-
sprotnike najbolj ogorčila ter razburila, nas pa si bodo na ta način,
hočeš ali nočeš, dobro zapomnili.
V naslednjem obdobju se je notranje pobratenje med marksizmom in
Centrom kot politično stranko na Bavarskem najjasneje pokazalo v
skrbi, s katero je vladajoča bavarska ljudska stranka poskušala oslabiti
učinek naših plakatov na rdeče delavstvo ter jih pozneje poskušala pre-
povedati. Če policija ni našla drugega vzroka, so morali na koncu na
piano privleči njihov »vpliv na promet«, dokler končno zaradi ugajanja
notranjemu rdečemu zavezniku niso ob izdatni pomoči tako imenovane
Deutschnazionale Volkspartei (Nemškonacionalna ljudska stranka, op.
prev.) prepovedali teh posterjev, ki so vrnili njihovi nemški nacional-
nosti stotine tisoče delavcev, ki jih je zapeljala internacionalizacija. Ti
plakati - v prvi in drugi izdaji te knjige so bili dodani kot priloga - lahko
najbolje dokazujejo mogočen boj, ki ga je takrat bilo mlado gibanje.
Vendar bodo tudi pred zanamci pričali o hotenju in pokončnosti naših
nazorov ter o samovolji tako imenovanih nacionalnih oblasti pri prepo-
vedi zanje neprijetnega nacionaliziranja in s tem ponovnega pridobiva-
nja širokih množic našega ljudstva.
Pomagali bodo tudi uničevati mnenje, kot da bi bila na Bavarskem na-
cionalna vlada kot taka, zanamcem pa bodo dokumentirali, da nacio-
nalna Bavarska iz let 1919, 1920, 1921, 1922 in 1923 ni bila rezultat
nacionalnega vladanja, ampak daje bila vlada zgolj prisiljena upoštevati
ljudi, ki so polagoma začenjali čutiti nacionalno.
Oblasti so poskušale prav vse, da bi ta proces ozdravitve prepovedale
in onemogočile.
Pri tem je treba izvzeti samo dva moža:
Tedanji predsednik policije, Ernst Pohner, ter njegov zvesti svetovalec,
334 335
višji uradnik Frick, sta bila edina visoka državna uradnika, ki sta bila že
takrat dovolj pogumna, da sta bila najprej Nemca, šele nato uradnika.
Na odgovornem položaju je bil Ernst Pohner edini, ki se ni prilizoval
množicam, ampak seje čutil odgovornega svojemu ljudstvu in je bil pri-
pravljen za preporod njemu tako ljubega nemškega ljudstva zastaviti
prav vse, če bi bilo treba, žrtvovati tudi osebno eksistenco. Zato je bil
vedno nadležen trn v očesu tistih podkupljivih uradniških kreatur, ki
jim zakonov delovanja ne predpisujejo interes njihovega ljudstva in nje-
gova potrebna osvoboditev, ampak ukaz šefov, pri čemer se ne ozirajo
na dobrobit njim zaupanega nacionalnega bogastva.
Predvsem pa je sodil med tiste nature, ki se za razliko od večine va-
ruhov naše tako imenovane državne avtoritete ne bojijo sovraštva dr-
žavnih in narodnih izdajalcev, ampak si ga želijo kot nekaj za
pokončnega moža samoumevnega. Sovraštvo Židov in marksistov, vsa
njihova borba, polna laži in obrekovanj, so bili zanj edina sreča med tr-
pljenjem našega ljudstva.
Mož granitne poštenosti, antične preprostosti in nemške neposred-
nosti, pri katerem stavek »Rajši mrtev, kot suženj« ni bil fraza, ampak
je predstavljal bistvo njegovega značaja.
On in njegov sodelavec dr. Frick sta v mojih očeh edina, ki imata
med možmi na državnih položajih pravico, da veljata kot sooblikovalca
nacionalne Bavarske.
Med pripravami za naše prvo masovno zborovanje smo morali izde-
lati propagandni material, poleg tega pa je bilo treba natiskati tudi pro-
gramske teze.
Smernice, ki smo jih imeli pred očmi posebej pri sestavljanju pro-
grama, bom do potankosti razvil v drugi knjigi. Tukaj hočem samo po-
vedati, da nam je uspelo ne samo doseči obliko in vsebino mladega
gibanja, ampak da so njegovi cilji postali razumljivi širokim množicam.
Iz tako imenovanih krogov inteligence so se iz tega norčevali in se
nam posmehovali ter nas poskušali kritizirati. Toda učinkovitost tega
programa je pokazala, da so bila naša takratna stališča pravilna.
V tistih letih sem bil priča nastanka ducata novih gibanj, ki so vsa po
vrsti izginila brez sledu. Obstalo je eno samo: nacionalsocialistična nem-
ške delavska stranka. In danes bolj kot kdajkoli prej gojim prepričanje,
da se ljudje proti njej lahko borijo, dajo lahko poskušajo ohromiti, da
nam mali strankarski ministri lahko prepovedo govoriti, toda zmage
naših misli ne bodo nikdar mogli preprečiti.
Ko spomin nekoč ne bo mogel izbrskati niti imen celotne današnje
državne zasnove in njenih predstavnikov, bodo osnove nacionalsocialis-
tičnega programa temelji prihajajoče države.
Med štirimesečnim delovanjem na zborovanjih pred januarjem 1920
se je nabralo nekaj malega sredstev, ki smo jih potrebovali za tiskanje
našega prvega letaka, našega prvega plakata in našega programa.
Prvo knjigo bom zaključil s tem prvim velikim masovnim zborova-
njem gibanja zaradi tega, ker je stranka z njim prestopila ozke okvire
majhnega društva ter s tem prvikrat odločilno delovala na mogočen de-
javnik našega časa, javno mnenje.
Takrat me je skrbelo samo eno: ali bo dvorana polna ali pa bomo go-
vorili le zevajoči praznini? V svoji notranjosti sem bil trdno prepričan,
da bo to za mlado gibanje, če bodo ljudje prišli, moral postati uspešen
dan. In tako sem s tesnobo pričakoval tisti večer.
Otvoritev naj bi bila ob 7.30. Ob 7.15 sem stopil v prireditveno dvo-
rano Hofbrauhaus am Platzl v Munchnu in od veselja mi je skoraj ho-
telo raznesti srce. Mogočen prostor - takrat se mi je še zdel mogočen
- je bil prepoln ljudi, glava ob glavi, skoraj dvatisočglava množica ljudi.
Predvsem pa - prišli so tisti, na katere smo se hoteli obrniti. Več kot pol
dvorane so zasedali komunisti in neodvisni. Bili so odločeni, da bodo
naše prvo veliko zborovanje na hitro končali.
Toda zgodilo seje drugače. Ko je končal prvi govornik, sem stopil na
oder. Čez nekaj minut so začeli deževati medvzkliki, v dvorani so se za-
čeli srdito spopadati. Peščica najzvestejši vojnih tovarišev in drugih pri-
vržencev se je udarila s kalilci miru in počasi jim je uspelo množico
malo umiriti. Lahko sem nadaljeval z govorom. Čez pol ure je ploska-
nje počasi začelo preglašati kričanje in vpitje.
Potem sem v roke vzel program ter ga prvikrat začel pojasnjevati.
336 337
 Iz minute v minuto so medvzkliki postajali vse bolj poredki, izpodri-
vali so jih vzkliki odobravanja. In kosem množici končno točko za točko
prebral vseh petindvajset tez ter jih zaprosil, naj sami presodijo o njih,
so med naraščajočim vriskanjem sprejemali eno za drugo, soglasno in
vedno znova soglasno, in ko je zadnja teza tako našla pot do srca mno-
žice, je bila pred menoj dvorana, polna ljudi, ki jih je združevalo novo
prepričanje, nova vera in nova volja.
Ko seje po skoraj štirih urah prostor začel prazniti in seje med pre-
rivanjem množica glav kot počasen tok valila proti izhodu, sem vedel,
da so zdaj osnovna načela gibanja začela svojo pot med nemško ljudstvo
in da jih ne bo več mogoče pozabiti.
Prižgal seje ogenj in iz njegovga žarenja bo nekoč moral priti meč,
ki bo germanskemu Siegfriedu spet priboril svobodo, nemškemu na-
rodu pa življenje.
Ob prihajajočem vstajenju sem čutil korakanje neizprosne boginje
maščevanja za krivo prisego 9. novembra 1918.
Tako seje dvorana počasi praznila.
Gibanje je začelo svojo pot.

338
 1. poglavje

Svetovni nazor in stranka

Prvo veliko javno masovno zborovanje našega mladega gibanja je po-

tekalo 24. februarja 1920. V banketni dvorani munchenske pivnice Hof-
brauhaus smo skoraj dvatisočglavi množici ljudi prebrali petindvajset
programskih tez in ljudje so vsako od točk sprejeli z navdušenim odob-
ravanjem.
S tem smo obelodanili prve teze in smernice za boj, ki bo pometel s
pravo zmešnjavo zastarelih idej in mnenj ter z nejasnimi, celo škodlji-
vimi cilji. V gnil in strahopeten meščanski svet ter v zmagovit val mark-
sizma naj bi stopila nova sila, ki bo v zadnjem trenutku zaustavila
drvenje v pogubo.
Bilo je samoumevno, da bo novo gibanje lahko pridobilo nujen
pomen in potrebno moč za velikanski spopad samo tedaj, če mu bo od
prvega dne naprej v srcih njegovih privržencev uspelo zbuditi sveto pre-
pričanje, da se z njim ne vsiljuje neko novo volilno geslo, ampak pred-
stavlja nov svetovni nazor načelnega pomena.
Treba je vedeti, iz kako bednih stališč ponavadi skujejo tako imeno-
vane »strankarske programe« in jih od časa do časa prečistijo ali preob-
likujejo. Posebej je treba pod povečevalo vzeti gonilne motive
meščanskih »programskih komisij«, da bi pridobili potrebno razumeva-
nje za ocenjevanje teh programskih izrodkov.
Vedno obstaja ena sama skrb pri sestavljanju novih programov ali
spreminjanju obstoječih: skrb o naslednjem volilnem izidu. Ko se vgla-
340 341
vah parlamentarnih državniških umetnikov megleno začne pojavljati
sum, da bo preljubo ljudstvo spet enkrat zrevoltirano in da bo hotelo
smukniti iz zaprege starega strankarskega voza, začenjajo ojnice na
novo barvati. Ob takih priložnostih se pojavijo strankini astrologi in po-
znavalci horoskopov, tako imenovani »izkušeni možje« ter »eksperti«,
povečini stari parlamentarci, ki se iz svoje bogate učne dobe spominjajo
podobnih primerov, ko je množicam prekipevalo in so izgubljale potr-
pljenje, in ki slutijo grozečo bližino podobnih dogodkov. Zato sežejo
po starih, preverjenih receptih, ustanovijo »komisijo«, prisluhnejo pre-
ljubemu ljudstvu, prebrskajo izdelke tiska ter tako počasi izvohajo, kaj
bi drago široko ljudstvo rado imelo, kaj zavrača in na kaj upa. Najpo-
drobneje preučijo vsako poklicno skupino, vsak razred nameščencev,
in preučujejo njihove najskrivnejše želje. Potem so za študij zrela tudi
»zlobna gesla« nevarne opozicije in neredko se zgodi, da se ta gesla na
veliko začudenje onih, ki so jih skovali in spustili v obtok, zazdijo po-
vsem nedolžna in se celo znajdejo med dogmami starih strank.
Tako se komisije sestanejo zaradi revizije starega programa in izde-
lave novega. Gospodje pri tem spreminjajo svoja stališča, kot vojak
menja srajco na fronti, torej vedno takrat, ko je stara srajca obrabljena.
V novem programu dajo vsakemu nekaj. Kmet dobi zaščito svojega
kmetijstva, industrialec zaščito za svoje proizvode, potrošnik varstvo
pri nakupih, učiteljem povečajo plače, uradnikom izboljšajo pokojnine,
država bo primerno poskrbela za vdove in sirote, vzpodbujali bodo tr-
govino, tarife se bodo znižale in celo davke, čeprav ne popolnoma, bodo
skoraj odpravili. Včasih se primeri, da pozabijo na kak stan ali da še
niso slišali kakšne zahteve, ki kroži med ljudmi. Nato v naglici, če je še
kaj prostora, stisnejo zadevo v program, kar počnejo toliko časa, da
smejo z mirno vestjo upati, da so pomirili normalno vojsko filistrov sku-
paj z njihovimi ženskami in jih bodo videli zelo zadovoljne. Tako notra-
nje pomirjeni in z zaupanjem v ljubega boga ter neomajno neumnost
volilno upravičenega meščanstva zdaj lahko začnejo borbo za »novo iz-
gradnjo« Reicha.
Ko mine dan volitev, ko so parlamentarci za pet let končali svoje zad-
nje ljudsko zborovanje, da bi se od dresure plebsa posvetili izpolnje-
vanju svojih višjih in prijetnejših nalog, razpustijo programsko komi-
sijo, in borba za izgradnjo nove države spet prevzame oblike spopadanja
za ljubi vsakdanji kruhek; ta pa se pri parlamentarcu imenuje dnevnice.
Gospod narodni zastopnik se vsako jutro poda v visoki dom, če ne
povsem vanj, pa vsaj do preddverja, kjer ležijo seznami prisotnih. V vne-
tem služenju narodu tam vpiše svoje ime ter za to stalno uničujoče na-
prezanje kot majhno odškodnino prejme zasluženo plačilo.
Čez štiri leta ali pa v sicer kritičnih tednih, ko se spet približuje raz-
pustitev parlamentarnega telesa, gospode nenadoma obide nepremag-
ljiva želja po delu. Tako kot se ogrc ne zna spremeniti v nič drugega kot
majskega hrošča, ti parlamentarni črvi zapustijo veliko skupno lutkovno
gledališče ter na obnovljenih krilih odprhutajo ljubemu ljudstvu naproti.
Spet govorijo svojim volilcem, jim pripovedujejo o lastnem izjemnem
delu in zlonamerni zakrknjenosti svojih nasprotnikov, nerazumevajoča
množica pa jim namesto hvaležnega ploskanja v glavo vrže grobe, celo
sovražne izraze. Če se ta ljudska nehvaležnost povzpne do določene
ravni, pomaga samo eno sredstvo: sijaj stranke je treba spet zloščiti,
program potrebuje izboljšave, znova oživi komisija in prevara se spet
začne. Ob granitni neumnosti našega ljudstva se uspehu ni treba čuditi.
Zaslepljeni z novim programom in zavedeni s svojim časopisjem se tako
»meščansko« kot tudi »proletarsko« glasovalno govedo spet vrneta v isti
hlev in volita svoje stare goljufe.
Človek iz ljudstva in kandidat ustvarjajočih stanov se s tem spet pre-
levi v parlamentarno gosenico in se masti ter redi na vejevju državnega
življenja, da bi se čez štiri leta spet spremenil v bleščečega frfotajočega
metulja.
Komaj kaj je bolj moreče kot opazovanje tega dogajanja v trezni res-
ničnosti, spremljanje te vedno ponavljajoče se prevare.
Iz take duhovne podlage v meščanskem taboru ne morejo črpati po-
trebne moči, da bi se spopadli z organizirano silo marksizma.
Gospoda tudi nikoli ne misli resno na to. Ob vsej priznani omeje-
nosti ter umski zaostalosti teh parlamentarnih vračev bele rase si niti
342 343
sami ne morejo resno domišljati, da bi se po poti zahodne demokracije
spopadli z naukom, za katerega je demokracija z vsem, kar sodi zraven,
v najboljšem primeru sredstvo za dosego namena, ki se ga uporabi za
ohromitev nasprotnika in utiranje proste poti za lastno delovanje. Če na-
mreč del marksizma trenutno na zelo premeten način poskuša prikazo-
vati neločljivo povezanost s temelji demokracije, pa nikakor ne gre
pozabiti, da se v kritični uri ti gospodje požvižgajo na večinsko odloča-
nje po vzoru zahodnega demokratičnega pojmovanja! Tako je bilo tiste
dni, ko so meščanski parlamentarci v svoji monumentalni omejenosti
verjeli, daje varnost Reicha zagotovljena, ker so imeli pomembno šte-
vilčno prevlado, medtem pa si je marksizem brez oklevanja nenadoma
prigrabil številčno večino zase, pri čemer ga je podpirala drhal cestnih
potepuhov, dezerterjev, političnih stremuhovter židovskih literatov. To
je bila huda klofuta za demokracijo, v katero je verjelo toliko parlamen-
tarcev. Samo lahkoverna duša takega parlamentarnega čarovnika me-
ščanske demokracije je lahko verjela, da brutalno odločenost tistih, ki
razširjajo marksistično svetovno kugo, katere nosilci so, lahko vsaj za
trenutek, zdaj ali v prihodnosti, zadrži magična formula zahodnega par-
lamentarizma.
Marksizem bo stopal z ramo ob rami z demokracijo tako dolgo, do-
kler mu posredno ne uspe za svoje zločinske cilje celo podpore tistih, ki
so nacionalno naravnani in jim grozi, da jih bo marksizem iztrebil. Toda
če bi marksist danes spoznal, da mu iz čarovniškega kotla naše
parlamentarne demokracije grozi resna nevarnost nenadne tvorbe neke
večine, ki bi zaradi številčne prevlade lahko sprejemala marksistom ne-
naklonjene zakone, bi se parlamentarne skrivalnice takoj končale. Za-
stavonoše rdeče internacionale bi potem, namesto da bi apelirali na
demokratično zavest, goreče pozivali proletarske množice, njihov boj pa
bi se z enim zamahom iz umirjenega ozračja naših parlamentarnih dvo-
ran prenesel v tovarne in na ulico. Z demokracijo bi s tem takoj opravili.
In kar ni uspelo intelektualni gibčnosti apostolov, ki zastopajo ljudstvo
v parlamentih, bi zdaj uspešno izvedli z železnimi palicami in
kovaškimi kladivi naščuvanih proleterskih množic, enako kot seje blis-
kovito zgodilo jeseni leta 1918; meščanskemu svetu bi na naglo pokazali,
kako noro si je domišljati, da se je s sredstvom zahodne demokracije
možno zoperstavljati židovskemu osvajanju sveta.
Kot rečeno, potreben je lahkoveren duh, da se proti takemu igralcu
drži pravil, ki so zanj vedno samo pretveza ali njemu v korist, če pa nje-
govim potrebam več ne ustrezajo, jih hitro zavrže.
Ker je pri vseh strankah tako imenovane meščanske naravnanosti po-
litični boj v resnici namenjen samo kupovanju posameznih parlamen-
tarnih sedežev, pri čemer prepričanja in načela glede na njihovo
namembnost mečejo s krova kot peščen balast, so temu prilagojeni tudi
njihovi programi in - seveda obratno - ocenjene tudi njihove sile.
Manjka jim tiste velike magnetne privlačnosti, kiji široke množice sle-
dijo pod vtisom velikih nadmočnih stališč, prepričljivosti brezpogojne
vere vanje, združene s fanatičnim borbenim pogumom za njihovo ob-
rambo.
Toda v času, ko ena stran, oborožena z vsemi orožji svetovnega nazora
- četudi so na tisoče načinov zločinska - viharno napade obstoječo uredi-
tev, se lahko druga stran upira samo, če svojo moč črpa iz novega, v našem
primeru političnega prepričanja, ter geslo slabotnega in strahopetnega hra-
njenja zamenja z bojnim krikom na pogumen in brutalen napad. Če na-
šemu gibanju danes posebej tako imenovani nacionalni meščanski
minister, denimo predstavnik bavarskega centra, umno očita priprav-
ljanje prevrata, lahko na tako politiziranje odgovorimo samo z enim: res
je, mi poskušamo nadoknaditi, kar ste vi v svoji zločinski neumnosti
zamudili. Vi ste z načeli svojega parlamentarnega mešetarjenja pripo-
mogli k uničenju ljudstva, toda mi bomo z napadalnim oblikovanjem no-
vega svetovnega nazora ter s fanatično neomajno obrambo naših načel
/gradili svojemu ljudstvu stopnice, po katerih se bo nekoč spet povzpelo
na tempelj svobode.
Zato smo v obdobju ustanavljanja našega gibanja morali vedno najin
ej preprečiti, da se množica borcev za novo prepričanje ne bi izrodila v
druščino za pospeševanje parlamentarnih interesov.
Prvi ukrep za preprečevanje takega poteka je bila izdelava takega pro-
344 345
grama, ki je imel za cilj takšen razvoj, ki se je že zaradi svoje veličine
zdel primeren za odganjanje malih in slabotnih duhov današnjih stran-
karskih politikov.
Kako pravilno je bilo naše dojemanje o nujnosti programskih ciljev,
je bilo najbolj jasno razvidno iz tistih usodnih napak, ki so končno pri-
vedle do zloma Nemčije.
Zaradi spoznanja omenjenih napak smo morali oblikovati novo do-
jemanje države, kije samo spet bistvena sestavina novega svetovnega na-
zora.
Že v prvi knjigi sem se ukvarjal z besedo »ljudski«, ko sem ugotavljal,
daje ta oznaka pojmovno premalo omejena za tvorbo zaključene bor-
bene skupnosti. Vsakovrstni ljudje z najrazličnejšimi pogledi se trenutno
ponašajo z napisom »ljudski«. Preden preidem na naloge in cilje Naci-
onalsocialistične nemške delavske stranke, bi se rad izjasnil o pojmu
»ljudski« (nemško »volkisch«, op. prev.) ter o njegovem razmerju do
strankarskega gibanja.
Pojem »ljudski« je zelo nejasen, zelo široko uporaben in v praktični
rabi približno tako neomejen kot besedica »religiozen«. Tudi pod to
oznako si težko predstavljamo kaj zelo določnega, pa naj gre za miselno
dojemanje ali za praktične učinke. Izraz »religiozen« ima natančen
pomen šele v trenutku, ko je povezan s točno določeno obliko, s katero
se uveljavlja v praksi. Zelo lepa, toda večinoma poceni razlaga je, če bi-
stvo človeka opišemo kot »globoko religiozen«. Morda bo zelo malo
ljudi, ki se bodo s tako splošno označbo počutili zadovoljene, ki jim bo
celo posredovala določeno, bolj ali manj ostro sliko duševnega stanja.
Toda ker velikih množic ne sestavljajo ne filozofi ne svetniki, bo takšna
povsem splošna religiozna ideja posamezniku pomenila povečini samo
možnost za njegovo individualno razmišljanje in delovanje, ne vodi pa
do tiste praktične vere, v katero se preoblikuje notranje religiozno hre-
penenje, ko zapusti področje splošnih metafizičnih idej in se izoblikuje
v opredeljeno dogmatsko verovanje. To zagotovo ni namenjeno samo
sebi, ampak je le sredstvo za dosego cilja; vendar je to sredstvo nepo-
grešljivo, da lahko sploh dosežemo cilj. Ta cilj pa ni samo idejni, ampak
je konec koncev povsem praktične narave. Vedno si moramo biti na jas-
nem, da so na splošno največje ideje vedno posledica neke globoke ži-
vljenjske potrebe, enako kot najbolj prefinjena lepota svojo plemenitost
dolguje dejstvu, daje najlepša tista oblika, kije logično najbolj smotrna.
S tem, ko vera pomaga človeka dvigniti nad raven živalskega gibanja,
v resnici prispeva k utrjeavnju in zagotavljanju njegove eksistence. Če
bi današnjemu človeštvu odtegnili osnovno religiozno vzgojo, ki mu
praktično daje moralno etične temelje bivanja, in je ne bi nadomestili z
nečim enakovrednim, bi se močno stresli temelji človeškega bivanja.
Torej lahko ugotovimo, da človek ne živi samo zato, da bi služil višjim
zgledom, ampak da so višji ideali narobe tudi predpogoj za njegov ob-
stoj. Tako se sklene krog.
Seveda se že v splošni označbi »religiozen« nahajajo posamezne te-
meljne misli ali prepričanja, na primer tista o neuničljivosti duše, več-
nosti njenega bivanja, obstoju nekega višjega bitja, itd. Toda posameznik
vse te misli, najsi so zanj še tako prepričljive, kritično preučuje in jih po-
trjuje ali zanika tako dolgo, dokler ga s slutečimi čuti ali spoznanjem ne
prevzame zakonska moč apodiktičnega verovanja. Predvsem to je v
borbi tisti dejavnik, ki utira pot priznavanju in uveljavljanju religioznih
nazorov.
Brez jasno določenega verovanja bi bila religioznost s svojo nejasno
mnogoličnostjo za človeško življenje ne le brez vrednosti, ampak bi pri-
spevala tudi k splošni razrvanosti.
Podobno kot o pojmu »religiozen« lahko govorimo tudi o oznaki
»ljudski«. Tudi ta že vsebuje nekatera osnovna spoznanja. Toda ta so
kljub izjemni pomembnosti po svoji obliki določena tako nejasno, da se
dvignejo nad bolj ali manj sprejemljiva mnenja šele potem, ko se kot te-
meljni elementi vključijo v okvir neke politične stranke. Uresničevanje
svetovnonazorskih idealov in iz teh izvirajočih zahtev zaradi občutka aH
notranjega hotenja ljudi uspeva namreč enako slabo kot na primer dosega-
346 347
nje svobode zaradi samega splošnega hrepenenja po njej. Ne, šele ko idea-
listično stremljenje po neodvisnosti doseže za boj primemo organizacijo v
oblikah sredstev vojaške moči, se silna želja nekega ljudstva spremeni v ču-
dovito resničnost.
Vsak svetovni nazor, pa naj je tisočkrat pravi in za človeštvo neizmerno
koristen, bo za praktično oblikovanje življenja nekega ljudstva nepomem-
ben toliko časa, dokler njegova načela ne postanejo vodilo borbenega giba-
nja, ki bo po svoji strani toliko časa stranka, dokler se njeno delovanje ne
konča z zmago njenih idej, njene strankarske dogme pa tvorijo temelje nove
državne skupnosti nekega ljudstva.
Toda če naj duhovna predstava splošne vrste služi kot temelj prihod-
njemu razvoju, potem je prvi predpogoj ustvarjanje brezpogojne jas-
nosti o bistvu, načinu in obsegu te zamisli, ker je samo na takih temeljih
mogoče zgraditi gibanje, ki z notranjo homogenostjo svojih prepričanj
lahko razvije za boj potrebno moč. Iz splošnih predstav se mora izluščiti
političen program, iz splošnega svetovnega nazora pa določeno poli-
tično prepričanje. To mora služiti ideji, ker pa naj bo njegov cilj prak-
tično dosegljiv, mora upoštevati tudi sredstva za borbo, ki so
razpoložljiva za zmago te ideje in jih je treba uporabiti. Tu se mora prak-
tično spoznanje politika pridružiti abstraktno pravilni duhovni predstavi
programskega tvorca. Zato se mora večni ideal kot zvezda vodnica na
žalost sprijazniti s tem, daje treba upoštevati človeške slabosti, da ne bi
že vnaprej propadel zaradi splošnih človeških pomanjkljivosti. Raz-
iskovalcu resnice se mora pridružiti poznavalec ljudske psihe, da bi iz
zakladnice večnih resnic in idealov izbrskal človeško možno za male
smrtnike ter mu dal obliko.
Pretvorba splošne svetovnonazorske idealne predstave največje res-
ničnosti v omejeno, čvrsto organizirano, duhovno in po hotenju enotno
politično občestvo je najpomembnejši dosežek, ker je samo od njegove
posrečene rešitve odvisna možnost za zmago ideje. Iz armade milijonov
ljudi, ki bolj ali manj jasno in določno slutijo te resnice, nekateri jih
morda tudi razumejo, mora stopiti naprej eden, ki bo z apodikticno
močjo iz spreminjajočega se predstavnostnega sveta množic oblikoval
granitna temeljna načela in se bo za dokaz njihove pravilnosti priprav-
ljen bojevati toliko časa, da se bo iz igranja valov svobodnih misli dvig-
nila neomajna železna skala enotnega verovanja in hotenja.
Splošno pravico za takšno ravnanje utemeljuje njegova nujnost,
osebno pravico pa uspeh.
■^Sr-Ce poskušamo iz besede »ljudski«
izluščiti najbolj smiselno jedro, pridemo do naslednje ugotovitve:
Trenutna svetovna politična zasnova na splošno počiva na predstavi,
daje sami državi sicer možno pripisati ustvarjalno, kulturno moč, da pa
z rasnimi predpogoji nima nič skupnega. Prej naj bi bila produkt go-
spodarskih nujnosti, v najboljšem primeru pa naraven izid igre politič-
nih moči. Takšno temeljno naziranje s svojo logično doslednostjo ne
vodi samo do zanikanja rasnih pravil, ampak tudi do podcenjevanja
osebnosti. Zanikanje različnosti posameznih ras z vidika njihovih sploš-
nih sposobnosti pri kulturnem ustvarjanju to največjo zmoto nujno pre-
naša tudi na presojanje posamezne osebnosti. Domneva o
enakovrednosti ras nato postane temelj za enako presojanje ljudstev in
naprej za posameznega človeka. Zato je tudi mednarodni marksizem, ki
gaje utemeljil Žid Kari Marx, samo prenos sicer dejansko že dolgo časa
prisotnega svetovnega nazora in dojemanja v obliko nekakšnega
političnega verskega spoznanja. Brez podlage takega že splošno prisot-
nega zastrupljanja bi tako zavidljiv političen uspeh tega nauka sploh ne
bil možen. V resnici je bil Kari Marx samo eden med milijoni, kije v mo-
čvari počasi propadajočega sveta z ostrim pogledom preroka spoznal
najbistvenejše strupe, jih zbral in kot kak čarovnik iz njih zmešal kon-
centrirano raztopino za hitrejše uničevanje neodvisnega obstoja svo-
bodnih ljudstev na tej Zemlji. Toda vse to je naredil v korist svoje rase.
Marksistični nauk je zato duhovni ekstrakt danes splošno veljavnega
svetovnega nazora. Že iz tega vzroka je vsaka borba našega tako imeno-
vanega meščanskega sveta proti njemu nemogoča in celo smešna, saj je
348 349
tudi ta meščanski svet prepojen z vsemi temi strupi ter se klanja svetov-
nemu nazoru, ki se od marksističnega na splošno razlikuje samo po
stopnji in osebah. Meščanski svet je marksističen, toda verjame v mož-
nost prevlade določenih skupin ljudi (meščanstvo), medtem ko sam
marksizem namerava svet načrtno pripeljati v židovske roke.
Ljudski svetovni nazor v nasprotju s tem spoznava pomen človeštva
v njegovih rasnih praelementih. V državi načeloma vidi samo sredstvo
za cilj, kije ohranitev rasnega obstoja ljudi. Torej nikakor ne verjame v
enakost ras, ampak v njihovi različnosti prepoznava večjo ali manjšo
vrednost, to spoznanje pa ga obvezuje, da skladno z večno voljo, ki ob-
vladuje ta univerzum, podpira zmago boljšega, močnejšega, ki zahte-
vata podreditev slabšega in šibkejšega. S tem se načeloma strinja z
aristokratsko temeljno zamislijo narave in verjame v veljavnost tega za-
kona vse do zadnjega bitja. Ne vidi samo različne vrednosti ras, ampak
tudi različno vrednost posameznih ljudi. Iz mase se izlušči pomen
osebe, s čemer deluje organizirano v primerjavi z marksizmom, ki teži k
dezorganizaciji. Verjame v potrebo po idealiziranju človeštva, ker samo
v tem vidi predpogoj za njegov obstoj. Toda etični ideji ne more
priznavati eksistenčne pravice, če ta ideja pomeni nevarnost za rasno ži-
vljenje nosilcev neke višje etike; v nekem počrnelem svetu križancev bi
bili namreč vsi človeški pojmi o lepoti in vzvišenosti ter vse zamisli o
idealizirani prihodnosti za vedno izgubljeni.
Človeška kultura in civilizacija sta na tem delu Zemlje neločljivo po-
vezani na prisotnost Arijca. Njegovo izumrtje ali zaton bo na to zemelj-
sko kroglo spet spustilo temne tančice časov brez kulture.
Spodkopavanje človeške kulture z uničevanjem njenega nosilca je v
očeh ljudskega svetovnega nazora najostudnejši zločin. Kdor si drzne
položiti roko na najvišjo podobo Gospoda, se pregreši nad prijaznim
stvarnikom tega čudeža ter sodeluje pri izgonu iz raja.
Ljudski svetovni nazor se torej ujema z voljo narave, ker vzpostavlja
tisto svobodno igro sil, ki mora privesti do nenehnega medsebojnega
napredovanja, dokler končno ne bodo najboljši ljudje, ki si bodo pris-
vojili Zemljo, imeli prosto pot za delovanje na področjih, ki bodo de-
loma ležala zunaj nje, deloma pa nad njo.
Vsi slutimo, da se bodo v daljni prihodnosti nad človeka zgrnile te-
žave, kijih bo kot ljudstvo gospodarjev lahko obvladala le najvišja rasa,
opirajoč se na vsa razpoložljiva sredstva na zemeljski obli.
Samo po sebi je razumljivo, da tako splošna predstavitev vsebine ljud-
skega svetovnega nazora lahko pripelje do tisoč različnih razlag. Dejan-
sko težko najdemo kakšno našo mlajšo politično novotvorbo, ki se
kakorkoli ne sklicuje na tako dojemanje sveta. Toda prav zaradi last-
nega obstoja nasproti Številnim drugim dokazuje različnost njihovih po-
gledov. Tako se pred enotno vrhunsko organizacijo marksističnega
svetovnega nazora pojavlja cel klobčič nazorov, ki ob strnjeni sovražni
fronti že idejno ne naredijo dobrega vtisa. S tako slabimi orožji se ne da
izbojevati zmag! Šele ko se bo mednarodnemu svetovnemu nazoru po
robu postavil enako enotno organiziran in voden ljudski, se bo ob enaki
bojni energiji uspeh prevesil na stran večne resnice.
Toda do organizacijskega dojemanja nekega svetovnega nazora je možno
priti samo na osnovi določenega oblikovanja le-tega, in kar za vero predstav-
ljajo dogme, so za nastajajočo politično stranko osnovna strankarska na-
čela.
Zato je treba za ljudski svetovni nazor ustvariti instrument, s katerim
bo svoja stališča lahko zastopal v boju, podobno kot marksistična stran-
karska organizacija dela prosto pot intemacionalizmu.
Ta cilj poskuša doseči Nacionalsocialistična nemška delavska
stranka.
Strankarsko utemeljevanje pojma »ljudski« je predpogoj za zmago
ljudskega svetovnega nazora, kar najtrdneje dokazuje dejstvo, ki mu vsaj
posredno pritrjujejo celo nasprotniki takšne povezave ljudske zamisli s
strankinimi načeli. Prav oni, ki se ne utrudijo ob stalnem poudarjanju,
da ljudski svetovni nazor nikakor ni »zakupna dedna pravica« nekega
posameznika, ampak drema ali »živi« v srcih bogve koliko milijonov, to
350 351
katero so menili, daje načeloma napačna. Na splošno so upali, da jim bo
olajšano nagovarjanje širokih ljudskih množic, saj so dobili priložnost,
da so jim govorili pred »forumom celotnega ljudstva«. Zdelo se jim je
tudi, da bo moral biti naskok pri koreninah zla uspešnejši kot napadi od
zunaj. Mislili so, da bo pod okriljem imunitete varnost posameznega
prvoborca ojačana, tako da bi se silovitost napada s tem lahko samo
okrepila.
V resnici pa so se stvari seveda zasukale bistveno drugače.
Forum, pred katerim so govorili predstavniki vsenemškega gibanja,
ni bil večji, prej seje zmanjšal; vsak namreč govori pred krogom, ki mu
hoče prisluhniti ali ki hoče iz časopisnih poročil prebrati govornikove
besede.
Največji neposredni forum poslušalcev pa ne predstavlja parlamen-
tarna dvorana, ampak veliko javno ljudsko zborovanje.
Tu se namreč nahaja na tisoče ljudi, ki so prišli samo zato, da bi sli-
šali, kaj jim bo povedal govornik, medtem ko jih v dvorani, kjer potekajo
zasedanja poslancev, sedi le nekaj sto, povečini zato, da poberejo svoje
dnevnice, in nikakor ne zato, da bi poslušali modre misli tega ali onega
»ljudskega predstavnika«.
Toda predvsem: tuje vendar vedno isto občinstvo, ki se ne bo nikdar
naučilo kaj novega, saj jim za to, poleg pameti, manjka tudi potrebne,
čeprav še tako skromne volje.
Noben od teh ljudskih poslancev ne bo sam po sebi izkazal časti
boljši resnici, da bi se ji potem celo udinjal v službo. Ne, tega ne bo sto-
ril prav nihče med njimi, razen če bi utemeljeno upal, da si bo lahko za-
radi take spremembe rešil svoj poslanski mandat. Torej šele, ko bo
zadišalo v zraku, da se bo njegova stranka na prihodnjih volitvah slabo
odrezala, se bodo ti okraski moškosti podali na pot in pogledali, če in
kako bi lahko prestopili k domnevno boljši stranki ali usmeritvi, pri
čemer menjavo položaja vsekakor spremlja ploha moralnih utemeljitev.
Zato se vedno, kadar naklonjenost ljudstva neki obstoječi stranki usiha
v takem obsegu, da ji grozi uničujoč poraz, začnejo dogajati veliki pre-
miki: parlamentarne podgane zapuščajo strankarsko ladjo.
Seveda to nima nič skupnega z voljo po nečem boljšem, ampak je
zgolj posledica tiste jasnovidne nadarjenosti, ki takšno parlamentarno
stenico še pravi čas posvari, da vedno znova pade na drugo toplo stran-
karsko klop.
Govoriti pred takim »forumom« pomeni dejansko metanje biserov
pred znane živali. To se res ne izplača! Uspeh tukaj ne more biti druga-
čen od ničle.
In tako seje tudi zgodilo. Vsenemški poslanci so od govorjenja lahko
ohripeli, toda učinek je popolnoma izostal.
Tisk je o njih molčal ali pa je njihove govore tako razcefral, da so
vsako povezavo, pogosto tudi smisel, povsem obrnili ali pa seje izgubil,
s čimer je javno mnenje o namerah novega gibanja dobilo zelo slabo
sliko. Bilo je povsem nepomembno, o čem so govorili posamezni gos-
podje: pomen je bil v tem, kar je tisk ponudil v branje. To je bil izvleček
iz njihovih govorov, ki je s svojo raztrganostjo deloval (in tako tudi
hotel) lahko le nesmiselno. Pri tem je bil edini forum, pred katerim so
zdaj resnično govorili, sestavljen iz okoli petsto parlamentarcev, in to
pove dovolj.
Toda najslabše je bilo tole:
Vsenemško gibanje je na uspeh računalo lahko le tedaj, če bi od pr-
vega dne dojelo, da pri tem ne bi smelo iti za novo stranko, ampak ve-
liko bolj za nov svetovni nazor. Samo to bi lahko prineslo dovolj
notranje moči za izbojevanje tega velikanskega boja. Vendar si to upajo
storiti le najboljši in najpogumnejši voditelji.
Če boja za svetovni nazor ne vodijo junaki, pripravljeni na žrtve, v
kratkem času tudi pogumnih, na smrt pripravljenih borcev ne bodo več
našli. Kdor tu lovi koristi zase, mu za skupnost ne bo ostalo veliko.
Za ohranitev tega predpogoja je za vsakogar pomembno vedeti, da
novo gibanje lahko ponudi slavo in čast pred zanamci, v sedanjosti pa
ne more ponuditi ničesar. Čim več bo neko gibanje sposobno razdeliti
lahko dosegljivih položajev in funkcij, tem večji bo naval manj vrednih
članov, dokler končno ti politični priložnostni delavci ne bodo tako pre-
plavili uspešne stranke, da nekdanji borec ne bo več prepoznal svojega
102 103
starega gibanja, novi prišleki pa ga bodo odločno zavrnili kot »nepokli-
canega« nadležneža. S tem se konča »misija« takega gibanja.
Brž ko se je vsenemško gibanje zapisalo parlamentu, je pač dobilo
»parlamentarce« namesto voditeljev in borcev. S tem je potonilo na
raven navadne dnevne politične stranke in izgubilo moč, da bi se po-
gubni usodi uprlo s kljubovanjem mučeništva. Namesto da bi se boje-
valo, seje naučilo »govoriti« in »trgovati«. Novi parlamentarec je hitro
spoznal, daje lepša dolžnost, saj je brez tveganja, če se loti izbojevanja
novega svetovnega nazora z duhovnimi orožji parlamentarnega klepe-
tanja, kot da bi tvegal svoje življenje in se vrgel v boj, katerega izid je bil
negotov, nikakor pa mu ne bi ničesar prinašal.
Zdaj, ko so imeli svoje sedeže v parlamentu, so zunanji privrženci za-
čeli upati in čakati na čudeže, ki se seveda niso zgodili in se tudi niso
mogli zgoditi. Kmalu so postali nestrpni; tudi tisto, kar so slišali od svo-
jih poslancev, nikakor ni ustrezalo tistemu, kar so pričakovali volivci. To
je bilo lahko razložiti, saj je sovražni tisk pazil, da ljudem ni posredoval
verodostojne slike o delovanju vsenemških predstavnikov.
Kolikor bolj so novi ljudski zastopniki okušali bolj milo obliko »revo-
lucionarnega« boja v parlamentu in deželnih zborih, toliko manj so se
bili pripravljeni vrniti k nevarnemu agitatorskemu delu med širokimi
sloji ljudstva.
Skupinska zborovanja, edino pot za neposredno osebno vplivanje na
ljudi ter resnično učinkovito pridobivanje velikih delov ljudstva, so zato
vedno bolj zanemarjali.
Brž ko so zamenjali pivsko mizo v dvorani za zborovanja s tribuno
parlamenta, da bi s tega foruma govore namesto med ljudstvo zlivali v
glave njegovih tako imenovanih »izbranih«, je vsenemško gibanje prene-
halo biti ljudsko gibanje in se je v kratkem času spremenilo v bolj ali
manj resen klub akademskih razpravljalcev.
Slabega vtisa, ki gaje v skladu s tem posredoval tisk, ni bilo na noben
način več možno popraviti z osebno dejavnostjo posameznih gospodov
na zborovanjih, tako da je beseda »vsenemški« med širokimi masami
postopoma dobila zelo neprijeten prizvok.
Kajti to si morajo dobro zapomniti vsi današnji pišoči vitezi in seme:
največjih sprememb in prevratov na tem svetu nikoli niso izvedli z go-
sjim peresom!
Ne, pero je imelo vedno le nalogo, da jih je teoretično utemeljilo.
Toda sila, kije sprožila plazove velikih političnih in religioznih spre-
memb, je že od nekdaj le moč govorjene besede.
Široka ljudska masa predvsem vedno podleže samo nasilju govora.
Vsa velika gibanja so ljudska gibanja, so vulkanski izbruhi človeških
strasti in duševnih občutij, kijih zganeta grozljiva boginja revščine, ali
bakla besed, vržena med ljudi, ne pa limonadni izlivi literatov in salon-
skih levov, ki zgolj estetizirajo.
Ljudske usode lahko obrne samo vihar vroče strasti, strast pa zna
prebuditi samo tisti, ki jo nosi v sebi.
Ona sama svojemu izbrancu nato podarja besede, ki kakor udarci s
kladivom zmorejo odpreti vrata do narodovega srca.
Komur pa strast odpove in usta ostanejo zaprta, tega nebo ni izbralo
za oznanjevalca svoje volje.
Zato naj vsak pisun ostane pri svojem črnilniku in se posveča »teo-
riji«, če mu znanje in razum to omogočata; za vodjo pa ni ne rojen ne
izbran.
Gibanje z visoko letečimi cilji se mora zato skrbno truditi, da ne iz-
gubi povezave s širokimi ljudskimi množicami.
Vsako vprašanje mora v prvi vrsti preučiti s tega vidika in v tej smeri
sprejeti odločitev.
Potem se mora izogibati vsemu, kar bi lahko zmanjšalo ali oslabilo
njegovo sposobnost za delovanje na množice, ne morda zaradi »dema-
goških« vzrokov, ne, temveč zaradi preprostega spoznanja, da brez ogro-
mne moči ljudske množice ni mogoče uresničiti nobene velike ideje,
najsi bo videti še tako odlična in visoka.
Pot do cilja mora določati samo trda resničnost; kdor noče hoditi po
neprijetnih poteh, pomeni, da se v tem svetu, hote ali nehote, prepo-
gosto odpoveduje cilju.
Brž ko je vsenemško gibanje s svojim odnosom do parlamenta pre-
104 105
neslo težišče svojega delovanja v parlament, namesto na ljudstvo, je iz-
gubilo prihodnost in v zameno dobilo poceni kratkotrajne uspehe.
Izbralo sije lažji boj in zato več ni bilo vredno končne zmage.
Prav o tem vprašanju sem temeljito razmišljal že na Dunaju in spo-
znal, daje bila ta napaka med glavnimi vzroki za propad gibanja, ki je
bilo v mojih očeh takrat poklicano, da vodenje nemštva vzame v svoje
roke.
Prvi napaki, ki sta povzročili neuspeh vsenemškega gibanja, sta bili
sorodni. Pomanjkljivo poznavanje notranjih gonilnih sil v velikih spre-
membah je privedlo do podcenjevanja pomena širokih ljudskih množic;
zaradi tega je bilo premalo zanimanja za socialno vprašanje,
pomanjkljiva in nezadostna je bila propaganda med spodnjimi sloji ljud-
stva in prednost so dajali delovanju v parlamentu.
Če bi spoznali nezaslišano veliko moč, ki jo ima množica kot nosilka
revolucionarnega odpora v vseh obdobjih, bi delali drugače - tako v so-
cialni kot v propagandni smeri. Potem gibanje svojega težišča delovanja
ne bi prestavilo v parlament, ampak v delavnice in na ceste.
Toda tudi tretja napaka nosi zadnjo kal pri prepoznavanju veljave
množice, ki jo prevladujoči duhovi najprej poženejo v določeno smer,
potem pa mu, podobno kot je pri vztrajniku, daje silo in enakomerno
vztrajnost v jakosti napada.
Hud boj, ki gaje vsenemško gibanje izbojevalo s katoliško cerkvijo,
je moč razložiti samo z nezadostnim razumevanjem duševne usmeritve
med ljudmi.
Vzroki za srdit napad nove stranke na Rim so bili:
Takoj ko seje hiša Habsburžanov dokončno odločila, da bo Avstrijo
preoblikovala v slovansko državo, so zgrabili za vsako sredstvo, ki seje
zdelo kakorkoli primerno za to smer. Ta brezvestna vladarska hiša je
tudi verske ustanove brez predsodkov postavila v službo te nove »dr-
žavne ideje«.
Uporaba čeških župnijskih uradov ter njihovih dušnih pastirjev je
bilo le eno med mnogimi sredstvi, da bi dosegli splošno poslovanjenje
Avstrije.
Potek je bil približno tak:
V povsem nemških občinah so nastavili češke župnike, ki so pola-
goma začeli postavljati interese češkega ljudstva nad interese cerkve ter
postali zarodne celice raznemčevanja. Nemška duhovščina je na žalost
povsem odpovedala pri nasprotovanju takim postopkom. Ne le, da so
bili oni sami povsem neuporabni za podoben boj v nemškem smislu,
napadu nasprotnika se niso znali niti primerno upreti. Tako so pola-
goma in po ovinkih z zlorabo veroizpovedi na eni strani ter z nezadost-
nim odporom na drugi, polagoma, a nezaslišano, izpodrinjali nemštvo.
V ožjih okvirih seje to dogajalo, kot sem opisal, na žalost pa v širših
okvirih razmere niso bile veliko drugačne.
Tudi tukaj niso poskusom protinemškega delovanja Habsburžanov,
posebej med višjim klerom, nudili potrebnega upora, medtem ko je za-
stopanje nemških interesov bilo povsem v ozadju.
Splošen vtis ni mogel biti drugačen, kot da je šlo za grobo kršitev
nemških pravic s strani katoliške duhovščine.
Zdelo seje, da cerkev ne sočustvuje z nemškim ljudstvom, ampak da
se nepravično postavlja na stran njegovih sovražnikov. Korenine vsega
zla pa so, predvsem po mnenju Schonererja, ležale v tem, da vodstvo ka-
toliške cerkve ni bilo v Nemčiji, kar je pogojevalo sovražnost do zahtev
našega ljudstva.
Tako imenovani kulturni problemi so bili, enako kot takrat skoraj vse
stvari v Avstriji, potisnjeni skoraj povsem v ozadje. Pri odnosu vsenem-
škega gibanja do katoliške cerkve je bil precej manj odločilen njen odnos
do znanosti itd., veliko bolj pa njeno nezadostno zavzemanje za nemške
pravice in narobe nenehno vzpodbujanje posebej slovanske aro-gance
in poželjivosti.
Georg Schonerer ni bi) mož, ki bi stvar naredil polovičarsko. V boj s
cerkvijo se je podal v prepričanju, da samo z njim lahko rešijo nemški
narod. Odmik od Rima je bil velikanski in seveda najtežji napad, s ka-
lerim bi morali zdrobiti sovražno trdnjavo. Če bi uspel, bi premagali
tudi nesrečno razklanost cerkve v Nemčiji, notranja moč Reicha in nem-
škega naroda pa bi s tako zmago neznansko porasla.
106 107
 Vendar niti predpostavka niti sklep tega boja nista bila pravilna.
Nacionalna uporniška moč nemškega duhovništva je bila v vseh vpra-
šanjih, ki so zadevala nemštvo, brez dvoma manjša kot njihovih nenem-
ških, posebej čeških stanovskih bratov.
Prav tako samo ignorant ni mogel uvideti, da nemškemu kleru sko-
raj nikoli ni padlo na pamet, da bi ofenzivno zastopal nemške interese.
Vsak, ki ni bil zaslepljen, je tudi moral priznati, da je bilo to v prvi
vrsti posledica dejstva, zaradi katerega prav vsi Nemci hudo trpimo:
gre za objektivnost v odnosu do našega ljudstva kot tudi do vsega osta-
lega.
Tako kot je bil češki duhovnik subjektiven do svojega ljudstva in do
cerkve samo objektiven, je bil nemški župnik subjektivno predan cerkvi
in je ostal objektiven do naroda. Pojav, kakršnega na našo nesrečo opa-
zujemo lahko na tisoč drugih primerih.
Pri tem nikakor ne gre za podedovano posebnost katolištva, ampak
pri nas v kratkem času naje skoraj vsako ustanovo, še posebej državno
ali idejno.
Primerjajmo samo držo našega uradništva do poskusov nacionalnega
preporoda z držo, ki bi jo pokazalo uradništvo nekega drugega naroda.
Ali pa kdo misli, da bi častniški zbori vsega ostalega sveta na podoben
način odrinjali interese ljudstva pod frazo »državne avtoritete«, kakor je
pri nas samoumevno že pet let in že skoraj velja kot posebej zaslužno
dejanje? Ali ne zavzemata danes obe veroizpovedi na primer do židov-
skega vprašanja stališče, ki ne ustreza niti interesom ljudstva niti res-
ničnim potrebam religije? Primerjajmo vendar odnos židovskega rabina
do vseh vprašanj, ki so količkaj pomembna za židovstvo kot raso z od-
nosom bistveno večjega dela naše duhovščine, toda, prosim, do obeh ve-
roizpovedi!
Ta pojav imamo vedno takrat, kadar gre za zastopanje neke ab-
straktne ideje kot take.
»Državna avtoriteta«, »demokracija«, »pacifizem«, »mednarodna so-
lidarnost«, itd., vse to so pojmi, iz katerih pri nas nastanejo tako toge,
povsem doktrinarne predstave, da vsako presojanje splošnih nacional-
nih življenjskih nujnosti poteka izključno samo z njihovega stališča.
Ta nesrečni način opazovanja vseh zahtev s stališča nekega vnaprej-
šnjega mnenja ubija vsakršno sposobnost, da bi se subjektivno zamislili
nad neko zadevo, ki objektivno nasprotuje lastni doktrini ter na koncu
pripelje do popolne spremembe sredstva in namena. Obrnili se bodo
proti vsakemu poskusu nacionalnega dvigovanja, če bi se to zgodilo
lahko le ob predhodni odstranitvi slabega, pokvarljivega vodstva, saj bi
bil to prekršek zoper »državno avtoriteto«, le-ta pa ni sredstvo za do-
sego namena, ampak v očeh takega objektivističnega fanatika prej pred-
stavlja sam namen, ki zadošča, da mu izpolni vse bedno življenje. Tako
bi se na primer ogorčeno dvignili proti poskusu diktature, tudi če bi bil
njen nosilec Friderik Veliki in bi bili trenutni državni umetniki parla-
mentarne večine le nesposobni pritlikavci ali celo manjvredni subjekti,
saj je zakon demokracije za takega načelnega kozla pač bolj svet kot
dobrobit nekega naroda. Torej bo eden ščitil najhujšo tiranijo, ki uničuje
ljudstvo, ker se »državna avtoriteta« trenutno v njej uteleša, medtem ko
bo drugi zavračal tudi najbolj blagodejno vlado, če ne ustreza njegovim
predstavam o »demokraciji«.
Točno tako bo naš nemški pacifist molčal ob še tako krvavem posil-
stvu ljudstva, čeprav bi ga izvajale najbolj nasilne vojaške sile in bi se
taki usodi lahko uprli le s silo, kar pa nasprotuje njegovemu duhu miro-
ljubne družbe. Mednarodnega nemškega socialista pa lahko solidarno
opleni drug svet, on sam bo reagiral z bratsko naklonjenostjo in ne raz-
mišlja o maščevanju ali vsaj ugovarjanju, ker je on pač - Nemec.
Morda je žalostno, toda če hočeš neko stvar spremeniti, pomeni, da
jo je treba prej spoznati.
Enako se dogaja pri slabotnem zastopanju nemških interesov s strani
dela klera.
Ne gre za zlobo ali slabo voljo samo po sebi, niti ni pogojeno z ukazi
od »zgoraj«, ampak v takšni pomanjkljivi narodni odločnosti vidimo
rezultate tako pomanjkljive vzgoje v duhu nemštva od otroštva naprej,
kot tudi popolnega podrejanja ideji, ki se je spremenila v idola.
Vzgoja za demokracijo, za socializem mednarodnega značaja, za mi-
108 109
rovništvo, itd., je zelo toga in izključujoča, zatorej, po njihovem, popol-
noma subjektivna, da bo s tem tudi splošna slika preostalega sveta pod
vplivom te načelne predstave, medtem ko je bilo stališče do nemštva že
od otroštva naprej samo zelo objektivno. Tako bo pacifist, kije subjek-
tivno popolnoma predan svoji ideji, pri vsaki ogroženosti svojega ljud-
stva, naj bo ta še tako resna in nepravična (če je ravno Nemec), vedno
najprej iskal objektivno pravico in se iz golega nagona po samoohrani-
tvi nikoli ne bo bojeval skupaj s svojo čredo.
Kako zelo velja to tudi za druge veroizpovedi, naj pokaže tole:
Protestantizem sam po sebi bolje zastopa interese nemštva, kolikor je
to sploh utemeljeno z njegovim nastankom in poznejšo tradicijo; od-
pove pa v tistem trenutku, ko bi se morala obramba nacionalnih intere-
sov dogajati na nekem področju, ki ga ni v splošnih smernicah
njegovega predstavnega sveta in tradicionalnega razvoja ali pa so ga iz
kakršnegakoli vzroka zavrnili.
Protestantizem tako vedno vzpodbuja nemštvo samo po sebi, kadar
gre za stvari notranje čistosti ali tudi nacionalnega poglabljanja, za ob-
rambo nemške bili, nemškega jezika in tudi nemške svobode, ker je vse
to trdno zasidrano v njegovih temeljih; vendar bo takoj sovražno zavrnil
vsak poskus za reševanje iz objema smrtnega sovražnika, ker je njegov
odnos do židovstva bolj ali manj skoraj dogmatičen. Vendar gre pri tem
za vprašanje, brez rešitve katerega so in bodo vsi poskusi nemškega
preporoda ali dviga popolnoma nesmiselni in nemogoči.
Med bivanjem na Dunaju sem imel dovolj prostega časa in prilož-
nosti, da sem ga preučeval brez predsodkov in sem lahko med vsakda-
njim dogajanjem potrjeval pravilnost svojih nazorov.
V tem žarišču najrazličnejših narodnosti seje takoj najjasneje poka-
zalo, da samo nemški pacifist vedno poskuša objektivno opazovati in-
terese lastnega naroda, medtem ko Žid nikoli ne dela tako za židovsko
ljudstvo; da je samo nemški socialist »internacionalen« v nekem smislu,
ki mu nato prepoveduje, da svojemu narodu priberači pravičnost s čim
drugim kot samo s cmeravostjo in javkanjem pri njegovih interna-
cionalnih tovariših, nikoli pa niso taki Čehi ali Poljaki, itd. Skratka, že
takrat sem spoznal, daje krivda za našo nesrečo samo deloma posledica
teh naukov samih po sebi, deloma pa v naši nezadostni narodni vzgoji
in s tem pogojeni premajhni predanosti svojemu ljudstvu.
S tem je odpadla prva čisto teoretična utemeljitev boja vsenemškega
gibanja proti katolicizmu kot takemu.
Vzgajajmo nemški narod že od mladosti naprej z izključnim prizna-
vanjem pravic lastnega ljudstva in ne zastrupljajmo že otroških src s
preklinjanjem naše »objektivnosti« tudi v stvareh ohranjanja lastnega
jaza, pa se bo že v kratkem času pokazalo, da (ob predpostavki radi -
kalne nacionalne vlade) bo podobno kot na Irskem, Poljskem ali v Fran-
ciji tudi v Nemčiji katolik vedno postal Nemec.
Najmogočnejši dokaz za to najdemo v tistem času, ko je naše ljudstvo
zadnjikrat stopilo v bran svojega bivanja pred sodiščem zgodovine in se
borilo na življenje in smrt.
Dokler takrat ni manjkalo vodenja od zgoraj, je ljudstvo veličastno iz-
polnjevalo svojo dolžnost. Najsi je bil protestantski pastor ali katoliški
župnik, oba sta neskončno veliko prispevala k našemu tako dolgotraj-
nemu odporu, ne samo na fronti, ampak še več doma. V tistih letih, še
posebej ob vzplamenevanju, je bil v obeh taborih resnično en sam sveti
Nemški Reich, za čigar obstoj in prihodnost seje vsak pač obračal k svo-
jim nebesom.
Vsenemško gibanje v Avstriji bi si moralo nekoč zastaviti vprašanje:
ali je preživetje avstrijskega nemštva možno pod katoliškim verovanjem
ali ne? Če je, potem se politična stranka ne bi smela brigati za religiozne
zadeve in še manj za veroizpovedne; če pa ni, bi se morala začeti ver-
ska reforma, nikoli ustanavljanje politične stranke.
Kdor misli, da bo po ovinkih s pomočjo politične organizacije znal
speljati religiozno reformo, kaže samo, da se mu niti ne sanja o nasta-
janju religioznih predstav ali verskih dogem in njihovih cerkvenih vpli-
vov.
Tukaj res ni mogoče služiti dvema gospodarjema. Ustanovitev ali uni-
čenje religije je po mojem mnenju vendarle veliko večja stvar kot usta-
novitev ali uničenje države, da o politični stranki niti ne govorimo.
110 111
 Nikar ne recite, da so bili omenjeni napadi samo obramba pred na-
padi druge strani!
V vseh obdobjih zagotovo najdemo brezvestne lumpe, ki so brez zadr-
žkov uporabljali religijo za dosego političnih ciljev, kajti takim pobali-
nom gre praviloma in skoraj izključno le za to; toda prav tako je
zagotovo narobe, če religijo ali celo veroizpoved krivimo za postopke
nekaj barabinov, kiju zlorabljajo enako, kot se hočejo verjetno okori-
ščati s katerokoli drugo stvarjo zaradi doseganja svojih nizkotnih in-
stinktov.
Takemu parlamentarnemu strahopetcu in brezdelnežu nič ne ustreza
bolje kot ponujena priložnost, da vsaj naknadno dobi opravičilo za svoje
politične premike. Kajti takoj ko kdo okrivi in napade religijo ali tudi ve-
roizpoved za svojo osebno šibkost, lažnivi fante nemudoma ter z vikom
in krikom skliče ves svet za pričo, kako upravičeno je bilo njegovo do-
tedanje ravnanje in kako se imata cerkev in religija za njuno rešitev za-
hvaliti samo njemu in njegovi jezični spretnosti. Neumna in pozabljiva
okolica potem že zaradi neznanskega vpitja povečini več ne spozna pra-
vega začetnika velikega boja ali pa se ga več ne spomni, baraba pa je pač
dosegel svoj cilj.
Takšen zvit lisjak prav natančno ve, da to nima nobenega opravka z
religijo; torej se bo toliko bolj nekje na samem smejal v pest, medtem
ko njegov pošteni, toda nespretni nasprotnik izgublja, in bo nekega dne,
obupan nad zvestobo in vero človeštva, izstopil iz igre.
Vendar bi bilo tudi v drugem oziru nepravično, če bi okrivili religijo
kot tako ali celo cerkev za prestopke posameznikov. Če primerjamo ve-
likost pred očmi vidne organizacije s povprečno pomanjkljivostjo ljudi
na splošnoje treba priznati, daje razmerje med dobrim in slabim boljše
kot kjerkoli drugje. Tudi med samimi duhovniki so prav gotovo posa-
mezniki, ki jim njihovo sveto poslanstvo pomeni samo sredstvo za za-
dovoljevanje njihove politične častihlepnosti, ki v političnem boju
pogosto na obžalovanja vreden način pozabljajo, da morajo biti čuvarji
neke višje resnice in ne zagovorniki laži in klevet - vendar na enega ta-
kega nevredneža pride tisoč in več častivrednih dušnih skrbnikov, ki
najzvesteje izpolnjujejo svoje poslanstvo in v današnjem zlaganem in
pokvarjenem času štrlijo iz močvirja kot majhni otoki.
Tako kakor malo obsojam cerkev in je ne smem obsojati, če se neki
pokvarjen subjekt v duhovniški suknji na umazan način pregreši zoper
moralo, enako malo to lahko delam, če nekdo drug med mnogimi dru-
gimi blati in izdaja svoje ljudstvo v razmerah, ko je to tako ali tako vsa-
kdanja stvar. Posebej danes ne smemo pozabiti, da na enega takega
bphialta pridejo tisoči, ki jim krvavi srce ob nesreči lastnega ljudstva in
prav tako kot najboljši med našim narodom hrepenijo po uri, ko se bo
tudi nam nebo spet nasmehnilo.
Kdor pa odgovarja, da ne gre za tako majhne vsakodnevne zadeve,
ampak za vprašanja temeljne resničnosti ali dogmatične vsebine nas-
ploh, mu je mogoče odgovoriti le z drugim vprašanjem:
Če misliš, da te je usoda izbrala, da oznanjaš resnico, potem jo daj;
toda potem tudi imej pogum, da tega ne boš počel po ovinkih z neko po-
litično stranko - tudi to je namreč mahinacija - , ampak postavi na
mesto slabšega današnjega svoje boljše iz prihodnosti.
Če nimaš dovolj poguma ali ti tvoje boljše ni povsem jasno, potem od
stvari dvigni roke; vendar na noben način ne poskušaj z ovinkarjenji v
političnem gibanju narediti nekaj, česar si ne upaš storiti z dvignjenim
vizirjem.
Politične stranke nimajo kaj početi z religioznimi problemi, če ti niso
tuji ljudstvu in ne spodkopavajo morale ter običajev lastne rase; ravno
lako kot religije ne gre prepletati s političnimi strankarskimi trapari-
jami.
Če cerkveni dostojanstveniki uporabljajo religiozne ustanove ali. tudi
nauk, da bi škodovali svojemu ljudstvu, jim na taki poti ne smemo ni-
koli slediti in se boriti z enakimi orožji.
Za političnega vodjo morajo biti religiozni nauki in ustanove njegovega
ljudstva vedno nedotakljivi, sicer ne sme biti politik, temveč naj postane re-
formator, če je opremljen za to!
Drugačen odnos bi predvsem v Nemčiji pripeljal do katastrofe.
Pri preučevanju vsenemškega gibanja in njegovega boja proti Rimu
112 113
sem takrat in še posebej v poznejših letih prišel do naslednjega prepri-
čanja: majhno razumevanje za socialni problem je gibanje stalo borbeno
sposobne množice ljudstva. Vstop v parlament mu je vzel silovit zagon
in ga obremenil z vsemi slabostmi te ustanove. Boj proti katoliški cerkvi
v številnih majhnih in srednjih okrožjih gaje onemogočil in mu odtujil
številne najboljše elemente, ki sploh lahko pripadajo ljudstvu.
Praktičen izid avstrijskega kulturnega boja je bil skoraj enak ničli.
No, uspelo jim je iztrgati cerkvi okrog sto tisoč njenih privržencev,
vendar ji s tem niso prizadejali posebne škode. Za izgubljenimi »ovči-
cami« ji v tem primeru res ni bilo treba točiti solza; izgubila je samo
nekaj, kar ji že dolgo notranje ni povsem pripadalo. To je bila razlika
med novo in nekdanjo reformacijo: nekoč so se mnogi najboljši odvrnili
od cerkve zaradi svojega notranjega religioznega prepričanja, medtem
ko so zdaj odšli tako in tako le mlačni člani, in sicer zaradi političnih
»preudarkov«.
Ravno zaradi političnega vidika je bil izid tako smešen kot tudi žalos-
ten.
Obetavno politično gibanje nemškega naroda je spet propadlo, ker ga
niso vodili brezobzirno trezno, ampak seje izgubljalo na področjih, ki so
morala voditi do razcepa.
Eno je prav gotovo res:
Vsenemško gibanje gotovo ne bi naredilo te napake, če bi bolje raz-
umelo psiho širokih ljudskih množic. Če bi njegovemu vodstvu bilo
znano, da za doseganje uspeha množici že zaradi duševnih preudarkov
nikoli ne smeš pokazati dveh nasprotnikov ali več, ker to privede do po-
polnega drobljenja borbenih moči, bi vsenemško gibanje že samo zaradi
tega usmerilo svoje sunke proti enemu samemu nasprotniku. Za poli-
tično stranko ni nič bolj nevarnega kot to, da jo pri njenih odločitvah
vodijo po vseh ulicah taki važiči, ki hočejo vse, resnično pa ne morejo
doseči niti najmanj.
Čeprav bi o posameznih veroizpovedih povedali lahko marsikaj, pa
politična stranka niti za trenutek ne sme pozabiti, da po vseh dosedanjih
zgodovinskih izkušnjah še nobeni povsem politični stranki v podobnih
položajih ni uspelo doseči religiozne reformacije. A zgodovine ne preu-
čujemo zato, da bi potem, ko je treba nekaj uporabiti v praksi, pozabili
na njene nauke ali jim ne verjeli, da so bile stvari pač drugačne, da njene
prastare resnice zdaj niso več uporabne, ampak da iz nje dobimo koris-
ten poduk o njeni rabi v današnjem času. Kdor tega ne dojame, naj si ne
domišlja, da bo politični vodja; v resnici je plitev, čeprav povečini do-
mišljav tepec, in kljub vsej dobri volji ni mogoče opravičiti njegove prak-
tične nesposobnosti.
Nasploh je umetnost resnično velikih ljudskih voditeljev v vseh ob-
dobjih v prvi vrsti v tem, da pozornosti ljudstva ne razdrobijo, ampak jo
vedno usmerijo le na enega nasprotnika. Čim bolj enotna je borbena pri-
pravljenost nekega naroda, tem večja je magnetna privlačnost nekega gi-
banja in tem močnejši njegovi udarci. H genialnosti velikega vodje spada,
da tudi navidez različne nasprotnike predstavlja, kot da sodijo v eno
samo kategorijo, ker spoznavanje različnih sovražnikov lahko pri šibkih
značajih privede do pojavljanja dvomov o lastnem prav.
Brž ko se bo kolebava množica videla v boju proti preveč sovražni-
kom, se bo takoj pojavila objektivnost in navrgla vprašanje, ali vsi ostali
res nimajo prav in ali imata prav samo lasten narod ali lastno gibanje.
S tem pa se že pojavi prva hromitev lastnih moči. Zato je treba številne
navznoter različne nasprotnike vedno povezati, tako da se bo množici
iastnih privržencev zdelo, da se borijo samo proti enemu sovražniku. To
krepi vero v lasten prav in stopnjuje ogorčenje do napadalca in njegovega
prav.
Vsenemško gibanje tega ni razumelo, kar gaje stalo uspeha.
Zastavili so si pravilen cilj, vendar niso ubrali prave poti. Podobno je
bilo hribolazcu, ki svoj vrh sicer vidi, se z vso močjo in odločnostjo poda
na pot, ki pa ji ne posveča pozornosti, ampak s pogledom, nenehno za-
želim proti cilju, ne vidi in ne preverja zahtevnosti vzpona, med katerim
končno obnemore.
Razmere pri veliki konkurentki, krščansko socialni stranki, so bile vi-
deti prav nasprotne.
Ubrali so pametno in pravo pot, manjkalo pa jim je jasno spoznanje
114 115
o njihovem cilju.
Pri skoraj vseh zadevah, kjer je vsenemško gibanje naredilo napake, je
bila usmeritev krščansko socialne stranke pravilna in načrtna.
Izkazovala je potrebno razumevanje za pomen množic in si zagotovila
vsaj del le-teh z javnim poudarjanjem svojega socialnega značaja od pr-
vega dne naprej. S tem, ko seje na bistven način usmerila na pridobiva-
nje spodnjega, srednjega ter obrtniškega sloja, je dobila zveste, vzdržljive
in požrtvovalne privržence. Izogibala se je vsakršnemu spopadu z ver-
skimi organizacijami in si s tem zagotovila podporo tako mogočne orga-
nizacije, kot je cerkev. Zaradi tega je imela tudi enega samega res velikega
glavnega nasprotnika. Spoznala je vrednost velikopotezne propagande in
je bila virtuozinja za delovanje na duševne nagone širokih ljudskih mno-
žic svojih privržencev.
Da tudi ona ni zmogla doseči sanjskega cilja, rešitve Avstrije, sta bili
krivi dve pomanjkljivosti na njeni poti ter nejasnosti glede cilja.
Protisemitizem novega gibanja je namesto na rasnem spoznanju te-
meljil na religioznih predstavah. Vzrok za to napako je bil isti kot povod
za drugo pomoto.
Če je krščansko socialna stranka hotela rešiti Avstrijo, se po mnenju
njenih ustanoviteljev ni smela postaviti na stališče rasnega načela, ker
bi se potem v kratkem času zače splošen razpad države. Posebej položaj
na Dunaju je po mnenju strankinih voditeljev zahteval čim manjše po-
udarjanje ločevalnih elementov in tem večje združevalnih vidikov.
Dunaj je bil v tistem času močno prežet predvsem s češkimi elementi,
tako da jih je samo največja strpnost glede rasnih problemov še uspela
zadrževati v stranki, ki ni bila do Nemcev že vnaprej sovražno nastro-
jena. Kdor bi hotel rešiti Avstrijo, je ne bi smel zanemariti. Zato so na
Dunaju z borbo proti liberalnemu manehesterstvu poskušali pridobiti
predvsem številne češke drobne obrtnike, pri čemer so mislili, da so v
boju proti židovstvu na religiozni osnovi našli parolo, s katero bodo pre-
mostili vsa mednacionalna nasprotja v stari Avstriji.
Kot na dlani je, daje takšno zatiranje na taki osnovi židovstvu povzro-
čalo le manjše skrbi. V najslabšem primeru je polivanje z blagoslovljeno
vodo še vedno rešilo posel in židovstvo obenem.
S takim površnim utemeljevanjem nikoli niso prišli do resne znan-
stvene obravnave celotnega problema in so premnoge, ki jim je taka vrsta
protisemitizma morala biti nerazumljiva, samo odbijali. Nastajajoča sila
zamisli je bila s tem skoraj izključno vezana na duhovno omejene kroge,
če niso hoteli premika od čisto čustvenega občutenja k resničnemu spo-
znanju. Inteligenca se je povečini obnašala odklonilno. Stvari se je vse
bolj prijemal videz, da gre pri celi zadevi samo za nov poskus spreobrni-
tve Židov ali za odraz nekega zavidanja med konkurenco. S tem pa je boj
izgubil značilnost neke notranje in višje posvetitve, ter mnogim, ne ravno
najslabšim, seje zazdelo, daje nemoralen in prevratniški. Manjkalo je
prepričanje, da gre za preživetje vsega človeštva in da bo od rešitve tega
vprašanja odvisna usoda vseh nežidovskih narodov.
Zaradi tega polovičarstva seje izgubila vrednost protisemitske narav-
nanosti krščansko socialne stranke.
Šlo je za navidezen protisemitizem, kije bil skoraj slabši kot nikakr-
šen; tako so namreč ljudi uspavali v varno prepričanje, da držijo nasprot-
nika za ušesa, v resnici pa so jih vodili za nos.
Žid pa seje v kratkem času navadil tudi na tako vrsto protisemitizma,
lako da bi mu njegova ukinitev gotovo bolj manjkala, kot pa gaje njegova
prisotnost ovirala.
Če je bila za državo narodov že tukaj potrebna velika žrtev, pa je bilo
lo še veliko bolj potrebno glede zastopanja nemštva.
Človek ni smel biti »nacionalističen«, če ni hotel na Dunaju izgubiti
[al pod nogami. Upali so, da bodo z blagim reševanjem tega vprašanja
so uspeli rešiti habsburško državo, a sojo prav zaradi tega pognali v uni-
čenje. Gibanje je s tem izgubilo ogromen vir moči, ki bi na daljši rok
lahko napolnil politično stranko z notranjim zagonom. Krščansko soci-
alno gibanje se je prav zato spremenilo v stranko, kakršne so tudi vse dr
uge.
Obe gibanji sem nekoč najpodrobneje preučeval - eno glede na bitje
notranjega srca, drugo pa prevzet zaradi njenega velikega moža, ki se mi
je /e tedaj zdel kot grenak simbol vsega avstrijskega nemštva.
116 117
 Ko se je velikanska pogrebna povorka za preminulim županom vila od
Rathausa proti Ringstrasse, sem bil tudi sam med sto tisoči prisotnimi,
ki so spremljali to žaloigro. V notranji ganjenosti mi je občutek dejal, da
je bilo zaradi zle usode, ki je to državo nezadržno vodila v prepad, tudi
delo tega moža zaman. Če bi bil dr. Kari Lueger živel v Nemčiji, bi ga
uvrstili med velike ume našega ljudstva; ker je delal v tej nemogoči državi,
je bila nesreča za njegovo delo in za njega samega.
Ko je umrl, so se na Balkanu iz meseca v mesec že začeli pojavljali po-
goltni plamenčki, tako da mu je usoda prizanesla in ni videl tistega, za
kar je verjel, da bo še lahko preprečil.
Jaz pa sem poskušal iz neuspeha enega gibanja in izjalovitve drugega
izbrskati vzroke in sem prišel do trdnega prepričanja, da sta obe stranki,
ne glede na to, da v stari Avstriji ni bilo možnosti za utrditev države, na-
redili naslednje napake:
Načelen pogled vsenemškega gibanja glede cilja nemške obnove je bil
pravilen, vendar ni imelo sreče pri izbiri poti. Bilo je nacionalistično,
toda na žalost ne dovolj socialno, da bi si pridobilo naklonjenost mno-
žic. Njihov protisemitizem je temeljil na pravilnem spoznanju o pomenu
rasnega problema in ne na religioznih predstavah. Nasprotno pa je bil nji-
hov boj proti določeni veroizpovedi taktično in dejansko napačen.
Krščansko socialno gibanje ni imelo jasne predstave o cilju nemškega
preporoda, imelo pa je srečo in ravnalo je razumno pri iskanju svojih
poti kot stranka. Dojela je pomen socialnega vprašanja, motila se je v
boju proti Židom, o moči nacionalne ideje pa ni imela pojma.
Če bi krščansko socialna stranka poleg modrega poznavanja širokih
množic imela še pravilno predstavo o pomenu rasnega problema, kakor
je to dojelo vsenemško gibanje, in če bi bila končno sama nacionalis-
tična, ali če bi vsenemško gibanje privzelo k svojemu pravilnemu spo-
znanju o cilju židovskega vprašanja in pomenu nacionalne ideje še
praktično modrost krščansko socialne stranke, še posebej njene naravna-
nosti do socializma, potem bi dobili gibanje, ki bi po mojem prepričanju
že takrat uspešno poseglo v nemško usodo.
Vendar je bilo za to, da se ni zgodilo tako, najbolj krivo bistvo avstrij-
ske države.
Nisem videl, da bi v katerikoli drugi stranki lahko uresničeval svoje
prepričanje, se nisem mogel odločiti, da bi pristopil h kateri od obstoje-
čih organizacij ali da bi se zanjo celo boril. Že takrat sem smatral, da so
vsa politična gibanja zgrešena in nesposobna, da bi uspešno izvedla na-
cionalen preporod nemškega naroda v večjem in ne v zunanjem obsegu.
Toda moje notranje odklanjanje habsburške države se je v tistem času
vedno bolj povečevalo.
Bolj ko sem se začenjal ukvarjati še posebej z zunanjepolitičnimi vpra-
šanji, tem bolj je bilo moje prepričanje utemeljeno, da je ta državna
(vorba morala nastati samo zaradi nesreče nemštva. Vedno jasneje sem
tudi spoznaval, da se o usodi nemškega naroda ne more odločati več s
tega mesta, ampak v samem Reichu. Vendar to ni veljalo samo za splošna
politična vprašanja, ampak nič manj za vse vidike celotnega kulturnega
življenja nasploh.
Avstrijska država je tudi tu na področju povsem kulturnih ali umetniš-
kih zadev kazala vsa znamenja popuščanja, najmanj pa nepomembnosti
za nemški narod. Najbolj je to veljalo na področju arhitekture. Novejša
arhitektura v Avstriji ni mogla dosegati posebej velikih uspehov že zato,
ker so bile naloge od izgradnje Ringstrasse vsaj na Dunaju precej nepo-
membne v primerjavi z načrti v Nemčiji.
Tako sem vedno bolj živel dvojno življenje; v Avstriji sta moj razum in
vsakdanje življenje šla skozi grenko in obenem blagodejno šolo, le srce
sije želelo biti drugje.
Polotilo se meje tesnobno nezadovoljstvo, ko sem vedno bolj spozna-
val votlost te državne tvorbe, nezmožnost za njeno rešitev. Pri tem pa
sem vedno bolj ugotavljal, da prav v vsem predstavlja samo še nesrečo
za nemški narod.
Bil sem prepričan, da ta država vsakega resnično velikega Nemca utes-
njuje in omejuje, po drugi strani pa vzpodbuja vsak nenemški pojav. Od-
vraten se mi je zdel konglomerat različnih ras, ki se je kazal v glavnem
mestu, odvratno mi je bilo opazovati vso to mešanico ljudstev od Cehov,
Poljakov, Madžarov, Rutenov (uradna oznaka za Ukrajince v habsbur-
118 119
škem cesarstvu, op. prev.), Srbov in Hrvatov, itd., med vsemi pa kot večni
razdiralci človeštva - Židi in spet Židi.
Velemesto se mi je zdelo kot utelešenje krvoskrunstva.
Moja nemščina iz mladostnih let je bil dialekt, ki ga govorijo tudi na
spodnjem Bavarskem; nisem ga mogel pozabiti niti se nisem mogel nau-
čiti dunajskega žargona. Dalj ko sem se zadrževal v tem mestu, bolj je v
meni naraščalo sovraštvo do te mešanice tujih ljudstev, ki je začela na-
jedati to staro nemško mesto.
Toda misel, da bi ta država obstajala še dalj časa, se mi je zdela narav-
nost smešna.
Takratna Avstrija je bila kot mozaik, lepilo, ki je povezovalo kamen-
čke, pa se je postaralo in postalo krhko; dokler se take umetnije ne do-
takneš, bo še kazala znake obstoja, ko pa jo doleti sunek, se bo razletela
na tisoč drobcev. Torej seje zastavljalo eno samo vprašanje: kdaj bo pri-
šel ta sunek?
Moje srce ni nikdar bilo za avstrijsko monarhijo, ampak vedno samo
za Nemški Reich, zato se mi je ura razpada te države zdela kot začetek
odrešitve za nemški narod.
Zaradi vseh omenjenih vzrokov sem vse močneje hrepenel, da bi
končno odšel tja, kamor so me že od rane mladosti vlekle skrivne želje
in skrivna ljubezen,
Upal sem, da si bom nekoč kot stavbenik ustvaril ime in tako v večjem
ali manjšem obsegu, kot mi bo pač namenila usoda, s svojim delom po-
šteno služil narodu.
Končno sem hotel biti deležen sreče, da bi bil in smel delovati na
kraju, kjer se mi bo morala nekoč izpolniti najbolj goreča srčna želja:
priključitev moje ljubljene domovine k skupni očetnjavi, nemškemu Re-
ichu.
Mnogi tako velikega hrepenenja tudi danes še ne bodo mogli dojeti,
toda nagovarjam tiste ljudi, ki jim sreča do zdaj ni bila naklonjena ali pa
jim jo je usoda s trdo roko spet odvzela; nagovarjam vse tiste, ki so od-
trgani od matične dežele in se morajo sami boriti za sveto dobrino ma-
terin jezik, vse tiste, kijih zaradi njihove zvestobe očetnjavi preganjajo
in trpinčijo, ter ki v bolečem ganotju hrepenijo po uri, ki jim bo dovolila
vrnitev v zvesto materino naročje; nagovarjam vse te in vem: vi me boste
razumeli!
Le kdor je na lastni koži občutil, kaj pomeni biti Nemec, ne da bi smel
pripadati ljubi domovini, bo znal presoditi globoko hrepenenje, ki ves
čas gori v srcih otrok, ločenih od njihove domovine. Muči jih in jim to-
liko časa odreka zadovoljstvo in srečo, dokler se vrata rojstne hiše
končno ne odprejo ter v skupnem Reichu skupna kri spet najde mir in
zadovoljstvo.
Dunaj je bil in ostal zame najtežja, četudi najbolj temeljita življenjska
šola. Pred leti sem kot napol odrasel otrok prišel tjakaj, zapuščal pa sem
ga kot tih in resen človek. V njem sem dobil osnove za svetovni nazor v
velikem obsegu ter politične nazore v malem, ki sem jih pozneje dopol-
njeval le v podrobnostih, nikoli več pa me niso zapustili. Pravo vrednost
takratnih učnih let sem seveda spoznal in jih znam pravilno ceniti šele
danes.
Zato sem o tistem času pisal malo podrobneje, ker sem prav takrat
dobil prve učne ure o nazorskih vprašanjih, ki spadajo med temelje
stranke, ki seje iz skromnih začetkov v samo petih letih razvila v veliko
masovno gibanje. Ne vem, kakšno bi bilo danes moje stališče do židov-
stva, socialne demokracije, bolje rečeno celotnega marksizma, do soci-
alnega vprašanja, itd., če se ne bi že tako zgodaj ustvarilo jedro osebnih
nazorov zaradi pritiskov usode - in lastnega učenja.
Kajti četudi je zaradi nesrečne domovine na tisoče ljudi premišljevalo
o notranjih vzrokih propada, pa vendar to nikoli ne more privesti do tis-
tega globokega vpogleda in temeljitosti, do katerih se prikoplje le tisti, ki
je šele po dolgih letih bojev postal sam svoje usode kovač.
120 121
 4. poglavje

Miinchen

Spomladi 1912 sem dokončno prispel v Miinchen.

Samo mesto mi je bilo tako dobro znano, kot bi med njegovimi zidovi
prebival že dolga leta. Tako je bilo zaradi mojih preučevanj, ob katerih
sem se va vsakem koraku srečeval s to nemško kulturno prestolnico.
Človek, ki ne pozna Miinchna, ne le da ni videl Nemčije, predvsem tudi
ne pozna nemške umetnosti, če ni videl Miinchna.
Čas pred vojno je bil vsekakor najsrečnejše in daleč najbolj zado-
voljno obdobje mojega življenja. Čeprav je bil moj zaslužek še vedno
zelo boren, pa vendar nisem živel zato, da bi lahko slikal, ampak sem
slikal, da bi si zagotovil varno življenje, ali bolje, da bi si zagotovil na-
daljevanje študija. Bil sem prepričan, da bom cilj, ki sem si ga zastavil,
nekoč vendarle dosegel. In že samo to mi je pomagalo, da sem vse si-
ceršnje drobne skrbi vsakdanjega bivanja premagoval z lahkoto in brez-
skrbno.
Temu se je pridružila še notranja ljubezen, ki se me je polotila kot v
nobenem drugem meni znanem mestu že skoraj od prve ure bivanja v
Munchnu. To je bilo nemško mesto! Kakšna razlika glede na Dunaj!
Postalo mi je slabo, če sem se samo spomnil na tisti Babilon ras. Tudi
narečje mi je bilo veliko bližje in še posebej pogovori z ljudmi iz Spod-
nje Bavarske so me spominjali na moje otroštvo. Bilo je pač tisoč in več
stvari, ki sem jih notranje vzljubil in cenil. Najbolj pa meje privlačila
čudovito zlivanje samonikle moči in umetniškega vzdušja, ta enotna li-
122 123
nija od Hofbrauhausa do Odeona, od Okotoberfesta do Pinakotheke, itd.
Danes sem na to mesto navezan bolj kot na katerikoli košček zemlje na
tem svetu, kar je pač posledica dejstva, daje bilo in bo ostalo neločljivo
povezano z razvojem mojega življenja. Že takrat sem imel srečo in sem
doživel veliko notranje zadovoljstvo, ki ga kot po čudežu človek lahko
doživi ob pogledu na prečudovito rezidenco VVittelsbachov. Ta zgradba
očara vsakogar, ki ni zgolj preračunljiv, ampak je obdarjen tudi z nežno
naravo.
Poleg mojega poklicnega dela meje tudi tukaj najbolj privlačilo pre-
učevanje dnevnih političnih dogodkov, med temi prav posebej zunanja
politika. Do zadnje sem prišel po ovinkih nemške zavezniške politike,
za katero sem bil že od svojih avstrijskih dni brezpogojno prepričan, da
je napačna. Kljub vsemu mi na Dunaju celoten obseg te samoprevare
Reicha še ni postal povsem jasen. Takrat sem se nagibal k domnevi -ali
pa sem samo iskal opravičilo -, da menda pa v Berlinu že vedo, kako
slaboten in nezanesljiv bo v resnici zaveznik, vendar je zaradi bolj ali
manj skrivnostnih razlogov ostajal zadržan, da bi podpiral politiko
zveze, ki jo je nekoč utemeljil sam Bismarck in njena nenadna prekini-
tev ne bi bila zaželena že zaradi tega, da ne bi prestrašili prežeče tujine
ali vznemirjali domačega filistra.
Seveda sem zaradi predvsem zaradi obnašanja ljudi že po kratkem
času zgroženo ugotovil, daje bilo to prepričanje napačno. Na moje za-
čudenje sem povsod ugotavljal, da se jim tudi med sicer poučenimi krogi
niti ne sanja o pravi naravi habsburške monarhije. Prav med ljudmi je
prevladovalo zmedeno prepričanje, da smejo v zavezniku videti resno
silo, ki bo v primeru težav zagotovo dala na razpolago svoje može. Mno-
žice so imele monarhijo vedno za »nemško« državo in so verjele, da na
tem lahko gradijo. Menili so, da se tudi tukaj lahko moč meri v milijo-
nih, tako kot denimo v sami Nemčiji; pri čemer so popolnoma pozabili
na dve stvari: prvič, Avstrija že dolgo ni bila več nemška država; drugič
pa, da sojo notranje razmere v tem Reichu iz ure v uro potiskale vse bolj
razkroju naproti.
Takrat sem to državno tvorbo poznal bolje, kot pa jo je tako imeno-
vana uradna »diplomacija«, ki se je, kot skoraj vedno, slepa opotekala
pogubi naproti; kajti razploženje ljudstva je bilo vedno le odraz tistega,
kar so od zgoraj nalivali v javno mnenje. Tisti na vrhu pa so »zaveznika«
nosili po rokah kot zlato tele. Upali so pač, da bodo z ljubeznivostjo
nadomestili tisto, česar je manjkalo pri iskrenosti. Pri tem so besede
vedno jemali kot suho zlato.
Že na Dunaju me je grabila jeza, ko sem občasno zasledil razliko med
govori državnikov ter pisanjem dunajskega tiska.Pri tem je bil Dunaj
vsaj na videz nemško mesto. Toda kako drugačne so bile stvari, če si se
od Dunaja, ali bolje od nemške Avstrije, oddaljeval proti slovanskim
provincam Reicha! Zadostovalo je, če si v roke vzel samo praške
časopise in si takoj vedel, kako so tam presojali vzvišeno igro trozveze
(Trozveza je bil skriven obrambni sporazum, ki so ga leta 1882 sklenile
Avstroogrska, Nemški Reich in Italija za obdobje petih let in so ga do
leta 1914 obnavljale vsakih pet let. Članica te povezave je bila do leta
1883 tudi Romunija. Trozveza je s priključitvijo Bosne in Hercegovine
leta 1908 k Avstroogrski ter z avstrijskim ultimatom Srbiji - s tem se ni
strinjala Italija - doživela hude pretrese in je razpadla leta 1915, ko je
Italija napovedala vojno Avstroogrski. Op. prev.) To »državniško moj-
strovino« so tam znali zgolj pljuvati in sramotiti. Ko sta si cesarja izme-
njavala prijateljske poljube na čelo, niso prav nič prikrivali, da bo s to
povezavo konec tistega dne, ko jo bo kdo poskušal spremeniti iz sija ni-
belunškega ideala v praktično resničnost.
Kako so se vznemirili nekaj let pozneje, ko je končno napočila ura in
bi se zavezništva morala izkazati, a je Italija izskočila iz povezave, pus-
tila na cedilu oba tovariša in se na koncu celo spremenila v sovražnika!
Da bi si prej sploh kdo vsaj za minuto drznil upati na čudež, da bi se
namreč Italija in Avstrija borili na isti strani, je bilo lahko preprosto ne-
razumljivo prav vsakemu, ki ga ni udarila diplomatska slepota. Vendar
so bile zadeve v sami Avstriji na las podobne.
Nosilci zamisli o povezavi so bili v Avstriji samo Habsburžani in
Nemci. Habsburžani iz preračunljivosti in zaradi nuje, Nemci pa v dobri
veri in zaradi politične - neumnosti. V dobri veri, kajti menili so, da
124 125
bodo s trozvezo naredili uslugo Nemškemu Reichu, ga pomagali okre-
piti in zavarovali; zaradi politične neumnosti pa, ker se ni zgodilo prvo,
ampak so nasprotno s tem pripomogli k priklenitvi Reicha na umirajočo
državo, ki bo morala potegniti oba v prepad, predvsem pa, ker so oni
sami samo s to povezavo postajali vse bolj dovzetni za raznemčevanje.
Medtem ko so namreč Habsburžani zaradi povezave z Reichom verjeli,
da so varni pred vmešavanjem s te strani in so na žalost zares tudi bili,
so mogli svojo notranjo politiko počasnega izrinjanja nemštva izvajati
bistveno lažje in z manj tveganja. Ne samo, da se jim ob znani »objek-
tivnosti« sploh ni bilo treba bati ugovorov Reichove vlade, tudi samemu
avstrijskemu nemštvu so z napotitvijo na zavezništvo kadarkoli zaprli
preglasne ugovore proti podlemu slovanjenju.
Kaj naj bi Nemec v Avstriji sploh še storil, če je celo samo nemštvo
Reicha izrekalo priznanje in zaupanje habsburški vladi? Naj bi se uprl,
da bi ga potem celotna avstrijska javnost ožigosala kot izdajalca last-
nega naroda? Njega, ki se je že desetletja neverjetno žrtvoval prav za
svoje ljudstvo?
Toda kakšna je bila vrednost take zveze, če naj bi najprej izkoreninili
nemštvo v habsburški monarhiji? Ali ni bila vrednost trozveze za Nem-
čijo naravnost odvisna od obstoja nemške prevlade v Avstriji? Ali pa so
res mislili, da bi bilo mogoče živeti tudi v zvezi s slovansko habsburško
državo?
Odnos uradne nemške diplomacije ter celotnega javnega mnenja do
avstrijskih notranjih narodnostnih problemov ni bil zgolj neumen,
ampak naravnost blazen! Ustanovili so zvezo, na njej so gradili prihod-
nost in varnost nekega sedemdesetmilijonskega ljudstva - in opazovali,
kako so posamezne temelje za to zvezo pri partnerju leto za letom na-
črtno in nezgrešljivo uničevali. Nekega dne jim je potem morala ostati
»pogodba« z dunajsko diplomacijo, zavezniška pomoč nekega cesarstva
pa bo izgubljena,
Pri Italiji je bilo tako že od vsega začetka.
Če bi v Nemčiji le malo bolj jasno preučili zgodovino in poznali psi-
hologijo ljudstev, potem ne bi mogli niti eno uro verjeti, da bosta kviri-
nal in dunajski Hofburg kdajkoli stala na skupni bojni fronti. Italija bi
se prej spremenila v vulkan, kot da bi si njihova vlada drznila na bojno
polje postaviti enega samcatega Italijana - razen kot sovražnika - na
strani tako osovražene habsburške države. Na Dunaju sem več kot en-
krat lahko opazoval strastno zaničevanje in neutemeljeno sovraštvo Ita-
lijanov do avstrijske države. Grehi hiše Habsburžanov do italijanske
svobode in neodvisnosti tekom minulih stoletij so bili preveliki, da bi jih
lahko pozabili, tudi če bi bila prisotna potrebna volja. Toda te volje
sploh ni bilo - ne pri ljudeh ne pri italijanski vladi. Italija je torej imela
samo dve možnosti: zveza ali vojna.
S tem, ko so izbrali prvo, so se lahko v miru pripravljali na drugo.
Nemška politika do zveze je bila tako nesmiselna kot tudi nevarna,
še posebej, odkar so bile razmere med Avstrijo in Rusijo vedno bliže
vojaškemu spopadu.
To je bil klasičen primer, kjer se je pokazalo pomanjkanje vsake ve-
like in pravilne usmeritve v razmišljanju.
Zakaj so sploh ustanovili zvezo? Zato vendar, da bi Reichu zagoto-
vili varnejšo prihodnost, kot bi jo imel, če bi bil osamljen. Vendar ta
prihodnost Reicha ni bila nič drugega kot vprašanje ohranitve eksisten-
čnih možnosti za nemško ljudstvo.
Zatorej bi se vprašanje lahko potem glasilo samo: kako se mora ob-
likovati življenje nemškega naroda v dogledni prihodnosti in kako naj
si za tak razvoj zagotovi potrebne osnove in varnost v okviru splošnih
evropskih razmerij moči?
Ob jasnem opazovanju predpostavk za zunanjo politiko nemške dr-
žave si moral priti do naslednjega prepričanja:
Letni prirastek prebivalstva v Nemčiji je skoraj devetsto tisoč duš.
Prehranjevanje take armade novih državljanov bo moralo postajati iz
leta v leto težje in se bo zaradi neke katastrofe moralo končati, če ne
bodo našli sredstev in poti, s katerimi bi se še pravočasno izognili obu-
božanju zaradi lakote.
Na razpolago so bile štiri poti, da bi ubežali pred tako strašnim raz-
vojem prihodnosti:
126 127
 1. Po francoskem zgledu bi lahko umetno zajezili porast rojstev in
tako omejili poplavo prebivalstva.
Sama narava v času velikih stisk ali klimatskih razmer ter slabega do-
nosa poljščin prav tako omeji razmnoževanje prebivalstva v določenih
deželah ali rasah; to počne pametno kot tudi brezobzirno. Ne ovira spo-
četja samega po sebi, ampak nadaljnjo rast spočetega, ki je izpostav-
ljeno tako težkim preizkušnjam in pomanjkanju, da se je vse, kar ni
dovolj močno in zdravo, spet prisiljeno povrniti v naročje večno nezna-
nega. Vse, kar preživi ujme tuzemskega bivanja, je tisočkrat preizku-
šeno, okrepljeno in primerno za nadaljnji razplod, nakar se spet začne
temeljita selekcija. S tem, ko je narava do posameznika tako brutalna in
ga v trenutku spet pokliče k sebi, če ni dorasel življenjskim viharjem,
vzdržuje močno vrsto in raso ter jo še krepi za največje dosežke.
S tem pa zmanjševanje števila pomeni krepitev posameznika, na
koncu koncev jačanje vrste.
Drugače je, če se človek sam loti omejevanja števila prebivalcev. Člo-
vek ni izrezljan iz lesa, ampak je »human«. On zna bolje kot grozljiva
kraljica vseh modrosti. On ne omejuje obstoja posameznika, ampak bolj
samo njegovo razmnoževanje. Njemu, ki vidi vedno le sebe in nikoli
rase, se to zdi bolj človeško in pravično kot obrnjena pot. Toda na ža-
lost so tudi posledice obrnjene:
Medtem ko si narava, ki ne omejuje spočetja, obstoj vrste pa izpo-
stavlja najtežjim preizkušnjam, iz velikega števila posameznih bitij iz-
bere najboljša, ki so vredna novega življenja, torej samo ona poskrbi za
ohranjanje vrste, človek omejuje spočetje, vendar si krčevito prizadeva,
da bi za vsako ceno obdržal pri življenju prav vsako rojeno bitje. Člo-
veku se zdi, daje ta popravek božje modrosti tako human kot tudi pa-
meten, ter se veseli, daje v eni zadevi spet pretental naravo in ji dokazal
njene pomanjkljivosti. To, daje število res omejil, zato pa seje zmanj-
šala vrednost posameznika, bo prisrčna mala opica vsemogočnega očeta
le nerada sprevidela ali slišala.
Brž ko namreč omeji število spočetij in s tem zmanjša število rojstev,
se namesto naravnega boja za obstoj, ki pri življenju pušča le najmoč-
nejše in najbolj zdrave posameznike, pojavi samoumevna težnja, da bi
za vsako ceno »rešil« najšibkejše in celo najbolj bolne, s čimer polaga
seme za potomstvo, ki bo nujno vedno bolj borno, čim dlje časa se bo
nadaljevalo tako zasmehovanje narave in njene volje.
Konec pa bo tak, da bo takemu ljudstvu nekega dne odvzet obstoj na
tem svetu; kajti človek lahko le določen čas kljubuje večnim zakonom
nadaljevanja vrste, vendar bo maščevanje prej ali slej prišlo. Močnejši
rod bo pregnal šibkejšega, ker bo življenjski nagon v svoji zadnji obliki
vedno znova zlomil vse smešne spone tako imenovane humanosti po-
sameznika in jo nadomestil s humanostjo narave, ki slabosti uničuje, da
lahko moči podarijo prostor.
Kdor torej hoče zagotoviti obstoj nemškega naroda po poti samoome-
jevanja pri razmnoževanju, ga hoče v resnici oropati prihodnosti.
2. Druga pot bi bila tista, ki jo tudi danes pogosto predlagajo in hva-
lijo: notranja kolonizacija. Gre za predlog, s katerim mnogi hočejo
dobro, a ga večina ne razume dobro, saj bi z njegovo uresničitvijo po-
vzročili nepredstavljivo velikansko škodo, ki si jo le stežka zamišljamo.
Pridelek kulturnih rastlin na neki plodni zemlji je brez dvoma mo-
goče povečevati do neke mere. Ampak to je možno le do neke določene
meje, ne v neskončnost. Določen čas bomo lahko torej brez nevarnosti
za lakoto uravnavali razmnoževanje nemškega ljudstva s povečevanjem
donosov na naših plodnih tleh. Vendar temu nasprotuje dejstvo, da ži-
vljenjske potrebe na splošno rastejo hitreje kot samo število prebival-
cev. Zahteve ljudi po prehrani in obleki so že zdaj vsako leto večje in
niso več v nobenem sorazmerju na primer s potrebami naših prednikov
pred sto leti. Zato je neumno misliti, da z vsakim povečanjem proizvod-
nje ustvarjamo razmere za razmnoževanje prebivalstva. Ne, to se dogaja
samo do neke stopnje, s tem da najmanj delček dodanih pridelkov s
plodnih tal namenimo pokrivanju povečanih potreb prebivalstva. Vendar
se bo tudi ob največjih omejitvah na eni strani ter izjemni marljivosti na
drugi nekoč pokazala meja, ki jo bo potegnila sama plodna zemlja.
Kljub vsej marljivosti ne bo več mogoče na njej pridelati več, in potem
se bo, čeprav odložena za določen čas, začela poguba. Lakota se bo naj-
128 129
 prej pojavljala občasno, ko bodo slabše letine. Z večanjem števila pre-
bivalstva se bo to dogajalo vse pogosteje in na koncu je ne bodo trpeli
samo v primerih, ko se bodo kašče napolnile zaradi redkih bogatih letin.
A končno se bo približal čas, ko stiske več ne bo mogoče premagovati
in bo postala lakota večen spremljevalec takšnega ljudstva. Zdaj bo mo-
rala na pomoč spet priskočiti narava in izbrati ljudi, primerne za življe-
nje; ali pa si bo človek pomagal spet sam, to pomeni, da bo posegel po
umetnem omejevanju svojega razmnoževanja z vsemi omenjenimi po-
sledicami za raso in vrsto.
Morda bo kdo ugovarjal, da se celotno človeštvo itak ne more izog-
niti taki prihodnosti, zatorej je razumljivo, da tudi posamezno ljudstvo
ne bo moglo ubežati zli usodi.
Na prvi pogled je to nedvomno res, a kljub temu je pri tem treba raz-
mišljati o naslednjem:
Celotno človeštvo bo nekje v prihodnosti zagotovo prisiljeno, da bo
zaradi vedno večjega neskladja med omejeno plodovitostjo zemlje in
naraščajočim številom prebivalstva zaustavilo razmnoževanje ljudi in
odločitev prepustilo naravi, ali pa si bo pomagalo samo, seveda na pri-
mernejši način kot to počne danes, da bo doseglo nujno potrebno urav-
noteženje. Taka usoda čaka vsa ljudstva, medtem ko so zdaj take težave
prizadele samo tiste rase, ki več nimajo dovolj moči, da bi si zagotovile
potrebno zemljo na tem svetu. Zadeve so namreč take, daje danes na
tem svetu še vedno na razpolago ogromno neizkoriščenih zemljišč, ki
željno pričakujejo obdelovalce. Prav tako je res tudi, da ta zemlja ni bila
že po naravi dana nekemu določenemu ljudstvu ali rasi kot rezervna
površina za prihodnost, ampak je to dežela in zemlja za tisti narod, ki si
jo z močjo lahko vzame in jo marljivo obdeluje.
Narava ne pozna nobenih političnih meja. Najprej živa bitja poseje
na to zemeljsko kroglo in nato opazuje igro moči. Najmočnejšemu po
pogumu in marljivosti bo kot svojemu najljubšemu otroku prisodila pra-
vico do gospodovanja nad bivanjem.
Če se določeno ljudstvo omeji na notranjo kolonizacijo, ker druge
rase zavzemajo vedno večja ozemlja tega sveta, bo prisiljeno prav kmalu
poseči po samoomejevanju, ker se druga ljudstva še kar naprej razmno-
žujejo. Toda nekoč se bo pojavil ta primer, in sicer toliko prej, kolikor
manjši je življenjski prostor tega ljudstva. Na splošno se najboljša ljud-
stva, še bolje, edine dejansko kulturne rase, nosilci vsega človeškega na-
predka, v svoji mirovniški zaslepljenosti vse prepogosto odpovedujejo
novemu ozemlju in se zadovoljujejo z »notranjo« kolonizacijo, medtem
ko si manj vredni narodi prilaščajo neznanske površine ozemelj, zato bo
končen izid takle:
Kulturno boljši, a manj brezobzirni narodi bodo morali zaradi po-
manjkanja ozemlja omejiti svoje razmnoževanje, ker bodo ljudstva na
nižji kulturni ravni, toda po naravi bolj brutalna, zaradi razpolaganja z
večjimi ozemlji nadaljevala svoje neskončno razmnoževanje. Z drugimi
besedami: nekega dne bo svet postal lastnina kulturno manjvrednih ljud-
stev, ki pa bodo bolj energična.
V prihodnosti, pa najsi bo še tako oddaljena, obstojata samo dve mož-
nosti: če bo svetu zavladala sodobna demokracija v skladu z našimi
predstavami, potem težišče vsake odločitve ne bo v številčno močnejših
rasah, če pa bodo svetu vladali zakoni naravnega reda moči, potem
bodo zmagala ljudstva brutalne volje, torej spet ne ljudstva, ki se samo-
omejujejo.
Nihče ne more dvomiti, da bo ta svet nekoč doživel najhujše boje za
obstoj človeštva. Na koncu vedno zmaga nagon po ohranitvi. Pod njo
se kakor sneg na pomlad raztali tako imenovana humanost kot meša-
nica neumnosti, strahopetnosti in domnevnega boljšega vedenja. Člo-
veštvo je zraslo v večnem boju - v večnem miru bo zašlo v pogubo.
Za nas Nemce pa je geslo »notranja kolonizacija« nesrečno že zato,
ker se pri nas takoj okrepi mnenje, da so s tem našli sredstvo, ki v soz-
vočju s pacifistično naravnanostjo dovoljuje, da si bomo lahko z dre-
mavim življenjem »pridelali« obstoj. Če bi ta nauk pri nas začeli jemati
i osno, bo to pomenilo konec vseh naporov, da bi si na tem svetu zago-
lovili tisto mesto, ki nam tudi pripada. Ko bi povprečen Nemec postal
prepričan, da si življenje in prihodnost zagotovi lahko tudi po taki poti,
l>i uničili vse poskuse za aktivno in s tem tudi plodno zastopanje nem-
130 131
 ških življenjskih nujnosti. S tako naravnanostjo ljudstva bi pokopali
vsako zares koristno zunanjo politiko, s tem pa tudi prihodnost nem-
škega naroda nasploh.
Ob spoznanju teh posledic ni po naključju vedno v prvi vrsti Žid, ki
poskuša in tudi zna takšno smrtno nevarno razmišljanje zasejati med
našim ljudstvom. On vse predobro pozna svoje stranke, da ne bi vedel,
da bodo hvaležne žrtve vsakega španskega goljufa, ki jim bo modro raz-
lagal, daje našel sredstvo, s katerim jo bomo zagodli naravi in bo boj za
obstanek postal odveč, ter da bo namesto tega kmalu mogoče zago-
spodariti našemu planetu z delom ali včasih tudi z golim brezdeljem.
Ne da se povedati dovolj odločno in ostro, da bo vsaka nemška notra-
nja kolonizacija v prvi vrsti morala biti namenjena le temu, da bomo od-
pravili socialne nepravilnosti, predvsem spodnesli tla splošnemu
špekuliranju, nikoli pa se ne smemo zavajati s tem, da bo prihodnost na-
roda zagolavljena brez novih zemljiških posesti.
Če bomo ravnali drugače, bomo kmalu ostali brez svoje zemlje, znašli
pa se bomo tudi na koncu svojih moči.
Končno je treba ugotoviti še tole:
Omejitev, ki jo zaradi majhne ozemeljske površine vsebuje notranja
kolonizacija, ter enake posledice, kijih dosežemo z omejitvijo razmno-
ževanja, vodijo v skrajno neugoden vojaško političen položaj določe-
nega ljudstva.
Pomemben dejavnik za zunanjo varnost ljudstva je že sama velikost
naseljenega ozemlja. Čim večji je prostor, kije na razpolago nekemu
narodu, tem večja je njegova naravna zaščita; kajti še vedno je vojaške
odločitve proti ljudstvom na majhnih, stisnjenih ozemeljskih površinah,
možno doseči hitreje, lažje, predvsem pa učinkoviteje in popolneje kot
pa na ozemljih velikih držav. Velikost državnega ozemlja še vedno po-
meni določeno zaščito pred lahkomiselnimi napadalci, saj je uspeh mo-
goče doseči le z dolgotrajnimi, težkimi borbami, s čimer se tveganje
preveč pogumnega napada zazdi preveliko, če vzroki zanj niso zares
nekaj izjemnega. Zatorej je že v sami velikosti države pomemben vzrok
za lažje ohranjanje svobode in neodvisnosti naroda, medtem ko je na-
robe majhnost državnega ozemlja celo izziv za njegovo zavzetje.
Dejansko so v tako imenovanih nacionalnih krogih Reicha odklonili
obe prvi možnosti za ustvarjanje ravnotežja med naraščajočim številom
prebivalstva in nespremenjeno površino ozemlja. Vzroki za tako stališče
so bili seveda drugačni kot zgoraj navedeni: do omejevanja rojstev so bili
v prvi vrsti odklonilni zavoljo določenih moralnih občutkov; z notra-
njim ogorčenjem so zavrnili notranjo kolonizacijo, ker so v njej zaslu-
lili napad na veleposestnike in v tem videli začetek splošne borbe proti
zasebni lastnini nasploh. V obliki, v kateri so priporočali prav ta zadnji
odrešenjski nauk, bi bila taka domneva brez nadaljnjega pravilna.
Na splošno obramba pred širokimi množicami ni bila posebej spretna
in nikakor ni zadela jedro problema.
Tako sta ostali samo še dve poti za zagotavljanje dela in kruha nara-
ščajočemu številu prebivalstva.
3. Osvajanje novega ozemlja, kamor bi vsako leto poslali nove mili-
jone ljudi, s čimer bi narod ohranili na osnovi samozadostnega prehra-
njevanja, ali pa bi
4. Industrija in trgovina ustvarjala za tuje potrebe, izkupički od teh
dejavnosti pa bi zadoščali za življenje.
Torej: ali ozemeljska politika ali kolonialna in trgovinska politika.
Obe poti so preučevali z različnih vidikov, ju priporočali in odsveto-
vali, naposled pa so se dokončno odločili za zadnjo pot.
Bolj zdrava med obema bi seveda bila prva pot.
Pridobivanje novih ozemelj za naselitev presežnega prebivalstva ima
neskončno veliko prednosti, posebej če ne gledamo sedanjosti, ampak
imamo pred očmi prihodnost.
Nikoli ne moremo dovolj poudariti že samo možnosti za ohranjanje
zdravega kmečkega stanu kot temelja vsega ljudstva. Veliko naših da-
našnjih tegob je posledica nezdravega razmerja med podeželskim in
mestnim prebivalstvom. Trden temelj majhnih in srednjih kmetovalcev
je bil v vseh časih najboljša zaščita pred socialnimi boleznimi, kakršne
poznamo danes. To je edina rešitev, ki ljudstvu v notranjem gospodar-
skem krogu zagotavlja vsakdanji kruh. Industrija in trgovina odstopata
132 133
 od svojega nezdravega vodilnega položaja in se vključujeta v splošen
okvir nacionalnega gospodarstva potreb in uravnavanja. Oba s tem nista
več osnova za prehranjevanje ljudstva, ampak njegovo pomožno sred-
stvo. S tem, ko imata za nalogo samo uravnavanje med lastno proizvod-
njo in potrebami na vseh področjih, je celotna prehrana prebivalstva
bolj ali manj neodvisna od tujine, s tem torej pomagata pri zagotavlja-
nju svobode države in neodvisnosti ljudstva, posebej v težkih časih.
Takšne zunanje politike vsekakor ni mogoče udejanjati nekje v Kame-
runu, ampak je danes to možno samo v Evropi. Hladno in trezno se je
treba postaviti na stališče, da nebo prav gotovo ni namenilo nekemu
narodu na tem svetu petdesetkrat toliko ozemlja kot drugemu. V tem
primeru ne smemo dovoliti, da nas politične meje odvrnejo od meja
večne pravice. Če ima ta Zemlja res prostor za življenje vseh, potem
nam bodo torej morali dati za življenje potrebno ozemlje.
Seveda tega ne bodo radi storili. Potem stopi v veljavo pravica do sa-
moohranitve; če nam ne bo uspelo zlepa, si bomo obstoj zagotovili
zgrda. Če bi se bili naši predniki pri svojih odločitvah zanašali na paci-
fistične neumnosti, tako kot to počne sedanja oblast, bi zdaj imeli v lasti
komaj tretjino trenutnega ozemlja; nemško ljudstvo v Evropi potem ne
bi imel skoraj nobenih skrbi. Ne - samo naravni odločnosti za boj se
lahko zahvalimo za obe Vzhodni marki Reicha in s tem tisti notranji
moči, ki jo dajeta velikost našega državnega in narodovega ozemlja, in
zaradi katere smo sploh obstali do danes.
Ta rešitev bi bila prava še zaradi enega vzroka:
Mnoge evropske države so danes kot na glavo obrnjene piramide.
Njihova evropska površina je smešno majhna v primerjavi z njihovim
drugim obsegom v kolonijah, zunanji trgovini in podobno. Lahko re-
čemo: vrh je v Evropi, osnova v celem svetu; za razliko od ameriške
Zveze, ki ima osnovo še vedno na svoji celini in se samo z vrhom do-
tika ostale Zemlje. Od tod izvira neverjetna notranja moč te države in
slabosti večine evropskih kolonialnih si!. Tudi Anglija ne dokazuje na-
sprotnega, ker zaradi britanskega imperija vse prelahko pozabljamo an-
glosaksonski svet kot tak. Položaja Anglije že zaradi njene jezikovne in
kulturne povezave z ameriško Zvezo ni mogoče primerjati z nobeno
drugo evropsko državo.
Zatorej je bila za Nemčijo edina možnost za izvajanje zdrave zunanje
politike v pridobivanju novih ozemelj v sami Evropi. Kolonije ne
morejo služiti temu namenu toliko časa, dokler ne bodo primerne za na-
seljevanje z Evropejci v največjem obsegu. Toda takih kolonialnih obmo-
čij se v 19. stoletju več ni dalo pridobiti po mirni poti. Zatorej bi takšno
kolonialno politiko lahko uresničili le s težkimi boji, ki pa bi bili veliko
bolj smotrni, če bi jih ne bili zunaj Evrope, ampak bi jih izbojevali za
ozemlja na domači celini.
Takšna odločitev potem seveda zahteva nedeljeno predanost. Nima
smisla, da se neke naloge lotimo polovičarsko ali obotavljaje, če je za
njeno uspešno izvršitev potrebno napeti vse sile. Potem bi moralo biti
tej nalogi predano tudi celotno politično vodstvo Reicha; nikoli ne bi
smeli narediti nobenega koraka, ki bi ga vodili drugačni razmisleki kot
samo tisti, povezani s temeljno nalogo in njenimi pogoji. Treba si je
priti na jasno, daje ta cilj mogoče doseči samo z bojem, in zato je tudi
pohodu orožja treba mirno in zbrano pogledati v oči.
Vsa zavezništva je bilo treba preučiti izključno s tega vidika in jih po
tem ocenjevati. Če bi hoteli v Evropi osvojiti nova ozemlja, bi se to
lahko zgodilo samo na račun Rusije in potem bi se novi Reich moral
podati na pot nekdanjih vitezev nemškega reda, da bi z nemškim mečem
nemškemu plugu dal grudo, ljudem pa vsakdanji kruh.
Za takšno politiko pa je bila v Evropi ena sama možna zaveznica:
Anglija.
Samo ob pomoči Anglije, ki bi nam varovala hrbet, bi lahko začeli
nov pohod Germanov. Pravica do tega ne bi bila nič manjša kot je bila
pravica naših prednikov. Noben med našimi pacifisti se ne brani jesti
kruha Vzhoda, čeprav se je prvi plug nekoč imenoval »meč«!
Zaradi pridobivanja angleške naklonjenosti nam ne bi smela biti no-
bena žrtev prevelika. Odpovedati bi se morali kolonijam in pomorski
moči, britanski industriji pa bi morali prizanašati s svojo konkuren-
čnostjo.
134 135
 Do takega cilja vodi lahko le brezpogojno in jasno stališče. Odpove-
dati bi se bilo treba svetovni trgovini, kolonijam in nemškemu vojaš-
kemu ladjevju, vsa sredstva moči pa osredotočiti na kopensko vojsko.
Izid bi bil pač trenutna omejitev v zameno za veliko in mogočno pri-
hodnost.
Bilje čas, ko seje z Anglijo dalo pogovarjati v tem smislu. Zelo dobro
je namreč doumela, da mora Nemčija zaradi prirasta prebivalstva iskati
primeren izhod in da ga bo našla skupaj z Anglijo v Evropi ali pa brez
nje v svetu.
V prvi vrsti je treba pripisati tej slutnji, da se je ob prelomu stoletja
London sam poskušal približati Nemčiji. Takrat se je prvič pokazalo,
kar smo lahko v zadnjih letih s strahom opazovali. Ob misli, da bi mo-
rali za Anglijo po kostanj v žerjavico, smo bili neprijetno šokirani; kot
da bi sploh lahko obstojala kakšna drugačna povezava kot na osnovi
medsebojnega poslovanja. Z Anglijo bi se tak posel pač dal skleniti. Bri-
tanska diplomacija je bila še vedno dovolj bistra in je vedela, da brez
protiusluge ne more biti usluge.
Toda predstavljajte si, da bi modra nemška zunanja politika leta 1904
prevzela vlogo Japonske, in le stežka boste ocenili, kakšne posledice bi
to imelo za Nemčijo. (Leta 1904 je izbruhnila rusko-japonska vojna na
Daljnem Vzhodu, ki seje končala s portsmouthskim sporazumom sep-
tembra 1905. Japonska je tu v skoraj vseh bitkah presenetljivo porazila
rusko vojsko in ji prizadejala ogromne izgube tudi na morju. Pri mirov-
nem sporazumu so posredniško vlogo odigrale ZDA s predsednikom
Rooseveltom, ki je za svoja prizadevanja dobil Nobelovo nagrado za
mir leta 1908. Japonci sicer s sklenjenim mirom niso bili zadovoljni, saj
so bila določila taka, kot da bi bila Japonska poraženka in ne zma-
govalka na bojnem polju. Zgodovinarji pravijo, daje nezadovoljstvo do
ZDA zaradi tega sporazuma v poznejših letih vse bolj naraščalo in na-
petosti so se končno začele sproščati z japonskim napadom na Pearl
Harbour. Op. prev.)
Nikoli ne bi prišlo do »svetovne vojne«.
Prelita kri v letu 1904 bi desetkrat zmanjšala prelivanje krvi v času
med letoma 1914 in 1918.
Toda kakšen bi bil današnji položaj Nemčije v svetu!
Povezava z Avstrijo je bil potemtakem vsekakor čisti nesmisel.
Državna mumija se z Nemčijo ni povezala zaradi izbojevanja kakšne
vojne, ampak da bi ohranila večen mir, ki bi ga nato počasi, premeteno,
a zanesljivo uporabili za izkoreninjenje nemštva v monarhiji.
Ta zveza je bila nemogoča tudi zato, ker od ene države ni bilo mogoče
pričakovati odločnega zastopanja nemških interesov tako dolgo, dokler
ta ne bi imela toliko moči in odločnosti, da bi raznemčevanju na svoji
bližnji meji naredila konec. Če Nemčija ne bi imela toliko nacionalne
zavesti in tudi brezobzirnosti, da bi nemogoči habsburški državi iztrgala
razpolaganje z usodo desetih milijonov sonarodnjakov, potem res ne bi
smeli pričakovati, da bo kdajkoli ponudila roko tako daljnosežnim in
drznim načrtom. Odnos starega Reicha do avstrijskega vprašanja je bil
preizkusni kamen za njegov odnos v usodnem boju vsega naroda.
Na vsak način niso smeli opazovati, kako so nemštvo iz leta v leto
bolj izpodrivali, saj je bila vendar vrednost zavezniške sposobnosti Av-
st rije določena izključno z ohranitvijo nemškega elementa.
Vendar sploh niso ubrali te poti.
Ničesar se niso tako bali kot boja, a vendar so bili vanj prisiljeni v
najbolj neugodnem trenutku.
Hoteli so ubežati pred usodo, ki pa jih je ujela. Sanjarili so o svetov-
nem miru, pristali pa v svetovni vojni.
In to je bil najpomembnejši razlog, zakaj te tretje poti za oblikovanje
nemške prihodnosti sploh niso upoštevali. Vedeli so, daje novo ozemlje
možno dobiti samo na vzhodu, sprevideli so, daje za to potreben boj, a
so za vsako ceno hoteli mir; nemška zunanja politika namreč že dolgo ni
govorila: ohranjanje nemškega ljudstva z vsemi sredstvi, ampak: ohra-
nianje svetovnega miru z vsemi sredstvi. Kako je to uspelo, je dobro
/nano.
Pozneje se bom temu podrobneje posvetil.
Tako je ostala torej še četrta možnost: industrija in svetovna trgovina,
136 137
 pomorska velesila in kolonije.
Takšen razvoj je bilo najprej vsekakor možno doseči lažje in tudi hit-
reje. Naseljevanje ozemlja je dolgotrajen proces, ki traja pogosto tudi
več stoletij; da, prav vtem je treba iskati njegovo notranjo moč, da pri
tem ne gre za nenaden izbruh navdušenja, ampak za postopno, vendar
temeljito in trajno rast, drugačno kot pri industrijskem razvoju, ki ga je
mogoče napihniti v samo nekaj letih, a je potem bolj podoben milnemu
mehurčku kot pa samorodni moči. Seveda je lažje zgraditi ladjevje kot
pa v žilavem boju postavljati kmetije in na njih naseljevati kmete; toda
ladjevje je možno hitreje uničiti kot slednje.
Če je Nemčija vendarle krenila po tej poti, potem bi morali vsaj jasno
spoznati, da se bo tudi ta razvoj nekega dne končal z bojem. Samo
otroci so lahko zmotno mislili, da si bodo s prijaznim in omikanim ve-
denjem ter stalnim poudarjanjem miroljubne nastrojenosti prislužili ba-
nane v »miroljubni tekmi med narodi«, kot znajo tako lepo in maziljeno
klobasati; da torej nikoli ne bo treba poseči po orožju.
Ne, če se bi nekega dne podali po tej poti, bi Anglija morala postati
naša sovražnica. Več kot nesmiselno je bilo razpravljati o tem - vendar
seje povsem ujemalo z našo nemočjo -, da sije Anglija dovolila in ne-
kega dne proti nam nastopila z grobostjo nasilnega egoista.
Kaj takega mi vsekakor ne bi nikoli storili.
Če seje bilo treba iti evropsko ozemeljsko politiko samo proti Rusiji
in z Anglijo kot zaveznico, potem sije bilo mogoče zamišljati kolonialno
in svetovno trgovinsko politiko samo proti Angliji in v zavezništvu z Ru-
sijo. Ampak potem je bilo treba tudi tukaj brezobzirno sprejeti posledice
- ter predvsem Avstrijo najurneje opustiti.
S katerega koli kota že opazujemo zadevo, je bila zveza z Avstrijo
okoli preloma stoletja prava neumnost.
Vendar nihče sploh ni pomislil, da bi se z Rusijo povezali proti An-
gliji ali z Anglijo proti Rusiji, kajti v obeh primerih bi na koncu izbruh-
nila vojna, in da bi to preprečili, so se najprej odločili za industrijsko in
trgovinsko politiko. Zdaj so vendar v »miroljubnem gospodarskem«
osvajanju sveta našli recept, s katerim bodo politiki nasilja enkrat za
vselej zlomili tilnik. Včasih morda o zadevi vendarle niso bili povsem
prepričani, posebej takrat, ko so iz Anglije prihajale zelo nedvoumne
grožnje; zato so se tudi odločili za izgradnjo pomorske flote; ampak že
spet ne za napad na Anglijo in njeno uničenje, temveč za »obrambo« že
znanega »svetovnega miru« ter »miroljubno« osvojitev sveta. Ladjevje
je bilo zato vseh pogledih bolj skromno, ne le po številu ladij, ampak
tudi po tonaži in oborožitvi posamezne ladje, da bi tudi s tem zopet po-
kazali svoje »miroljubne« namene.
Govorance o »miroljubnem gospodarskem« osvajanju sveta so bile
pač največji nesmisel, kije kdajkoli postal vodilno načelo v politiki kake
države. Nesmisel se je še povečal, ko se niso sramovali poklicati An-
glije kot kronske priče za možnost takega dosežka. Napake, kakršne je
ob tem zagrešila naša učena srenja profesorjev zgodovinarjev, bo zelo
težko popravila in so samo očiten dokaz za to, kako veliko ljudi se zgo-
dovine uči, razumejo in dojemajo pa jo zelo redki. Prav Anglija je s svo-
jim primerom izpodbila to teorijo, kar bi politiki morali spoznati; saj
noben narod ni tako brutalno kot prav Angleži z mečem pripravljal svo-
jih gospodarskih osvajanj in jih pozneje brezobzirno branil. Ali ni zna-
čilnost ravno angleške državne politike, daje iz politične moči potegnila
gospodarske pridobitve in daje vsako gospodarsko okrepitev takoj spet
prelila v politično moč? Pri tem je zelo napačno mišljenje, da naj bi bila
Anglija sama preveč boječa in naj bi za svojo politiko ne bila priprav-
ljena žrtvovati lastne krvi! Temu nikakor ni nasproten dokaz, da an-
gleško ljudstvo ni imelo »ljudske vojske«; stvar ni odvisna od trenutne
oblike oboroženih sil, ampak veliko bolj od volje in odločenosti za njeno
uveljavitev. Anglija je vedno imela oborožitev, ki jo je potrebovala. Bo-
rila seje vedno s tistimi orožji, ki so bila potrebna za uspeh. Za njo so se
bojevali najemniki, dokler je to zadostovalo; posegla pa je tudi globoko
v dragoceno kri celotnega svojega ljudstva, če ji je lahko le taka žrtev
prinesla zmago; toda vedno je ostala enaka odločenost za boj in žilavo
ter brezobzirno vodenje borbe.
V Nemčiji pa so z vzgojo v šolah in s pisanjem v časopisju ter humo-
rističnih listih o Angležih in skoraj tudi o njihovi državi postopno začeli
138 139
ustvarjati podobo, kije morala pripeljati do ene najhujših samoprevar;
tega nesmisla seje počasi nalezel skoraj vsak in posledica je bilo pod-
cenjevanje, ki seje pozneje zelo grenko maščevalo. Globina te samopre-
vare je bila tako velika, da so bili ljudje prepričani, kako pretkanega in
obenem osebno neverjetno strahopetnega poslovneža imajo pred seboj v
podobi Angleža. Da se tako velikega iumperija ni dalo ustvariti samo s
pretkanostjo in prevarami, se našim vzvišenim učiteljem profesorske
znanosti na žalost ni posvetilo. Nekatere redke svarilce so preslišali ali
jih povsem utišali. Natančno se še spominjam presenečenih obrazov
svojih tovarišev, ko smo se na Flamskem soočili s tistimi Tommvji. Že
po nekaj dneh bojevanja se je v možganih vsakega posameznika poja-
vilo prepričanje, da se ti Škoti ne ujemajo ravno s takimi, kakršne so
nam opisovali v humorističnih listih in telegrafskih depešah.
Takrat sem začel razglabljati o smiselnih oblikah propagande.
To ponarejanje resnice je za njegove razširjevalce seveda pomenilo
nekaj dobrega; na tem primeru, čeprav nepravilnem, seje dalo prikazati
pravilnost gospodarskega osvajanja sveta. Kar je uspelo Angležu, bi mo-
ralo uspeti tudi nam, pri čemer je bil prav poseben plus naša bistveno
večja poštenost, odsotnost tiste specifično angleške »perfidnosti«. Ob-
stajalo je upanje, da si bo s tem lažje pridobiti naklonjenost predvsem
manjših narodov in zaupanje velikih.
Drugim je bila naša poštenost skrajno zoprna, toda nam se to ni po-
svetilo že zato, ker smo vsemu temu sami popolnoma resno verjeli, med-
tem ko je preostali svet v takšnem obnašanju videl odraz pretkane
zlaganosti, dokler ni na velikansko začudenje revolucija omogočila glob-
lji vpogled v brezmejno neumnost naših »iskrenih« nazorov.
Zaradi nesmisla »miroljubnega gospodarskega osvajanja sveta« je bil
takoj razumljiv in jasen tudi nesmisel trozveze. S katero državo pa bi se
lahko sicer sploh še povezali? Skupaj z Avstrijo vsekakor ni bilo mo-
goče računati na vojaška osvajanja, niti v sami Evropi ne. Prav v tem pa
seje že od prvega dne skrivala notranja slabost zveze. Samo Bismarck
sije lahko privoščil tako zasilnost, nikakor pa ne vsak šušmarski nasled-
nik, še najmanj v času, ko ni bilo več bistvenih predpostavk za Bismar-
ckovo zvezo; Bismarck je namreč še mislil, da ima v Avstriji pred sabo
nemško državo. Toda s postopnim uvajanjem splošne volilne pravice je
ta država potonila v parlamentarno nenemško zmešnjavo.
Vendar je bila zveza z Avstrijo z vidika rasne politike preprosto po-
kvarljiva. Na meji Reicha so trpeli nastajanje nove slovanske velike sile,
ki seje prej ali slej do Nemčije morala začeti obnašati popolnoma dru-
gače kot na primer Rusija. Zveza je iz leta v leto morala postajati vse
bolj plitva in šibka v sorazmerju s tem, kako so posamezni nosilci te
misli v monarhiji izgubljali svoj vpliv in so jih izpodrinjali iz najodločil-
nejših položajev.
Že okoli preloma stoletja je zveza z Avstrijo prišla do povsem ena-
kega položaja kot zveza Avstrije in Italije.
Tudi tu sta bili samo dve možnosti: biti v zvezi s habsburško monar-
hijo ali pa bi se morali upreti izrinjanju nemštva. Toda ko s tako stvarjo
enkrat začneš, se zelo pogosto konča z odprtim bojem.
Vrednost zveze je bila tudi s psihološkega vidika skromna, ker trd-
nost take povezave pojema tem bolj, čim bolj se omejuje na ohranjanje
obstoječega stanja. Povezava pa bo obratno tem močnejša, čim bolj po-
samezni tekmeci upajo, da bodo z njo dosegli določene otipljive in ek-
spanzivne cilje. Tudi tukaj, tako kot povsod, je moč v napadu in ne v
obrambi.
To so na različnih straneh spoznali že takrat, toda na žalost med njimi
ni bilo tako imenovanih »poklicanih«. Na te slabosti je v svojem pisnem
razmišljanju leta 1912 posebej opozoril tedanji polkovnik Lu-dendorff,
oficir Velikega generalštaba. Seveda pa »državniki« njegovemu
razmišljanju niso priznali nikakršne vrednosti in pomena; nasploh se je
zdelo, daje zdrava pamet le v domeni navadnih smrtnikov, kadar pa gre
za »diplomate«, jo ti zlahka izključijo.
Za Nemčijo je bila prava sreča, daje vojna leta 1914. izbruhnila po-
sredno zaradi Avstrije, torej so Habsburžani v njej morali sodelovati; če
bi se namreč primerilo narobe, bi Nemčija ostala sama. Habsburška
država se nikoli ne bi udeležila kakšnega boja, zanj ne bi niti pokazala
volje, če bi ga zakrivila Nemčija. Kar so pozneje tako obsojali pri Itali-
140 141
 janih, bi se pri Avstriji zgodilo še prej: ostali bi »nevtralni«, da bi vsaj na
začetku državo rešili pred revolucijo. Avstrijsko slovanstvo bi že leta
1914 raje razbilo monarhijo, kot da bi dovolilo pomagati Nemčiji.
Le redki posamezniki so takrat bili sposobni razumeti, kako velike so
bile nevarnosti in težave, ki jih je s seboj prinesla zveza s podonavsko
monarhijo.
Prvič je Avstrija imela preveč sovražnikov, ki so mislili, da bodo po
njej dedovali, zato seje sčasoma moralo pojaviti določeno sovraštvo do
Nemčije, v kateri so videli vzrok za preprečevanje pričakovanega in za-
želenega razpada gnile monarhije. Postali so prepričani, da bodo na
koncu dosegli Dunaj samo po ovinku, preko Berlina.
Drugič je Nemčija s tem izgubila možnosti za najboljše in najbolj
obetavne zavezniške povezave. Namesto tega so se pojavljale vedno
večje napetosti v odnosih z Rusijo in celo z Italijo. Splošno razpolože-
nje do Nemcev je bilo v Rimu prav toliko prijazno, kot je tlelo sovraš-
tvo do Avstrijcev v prav vsakem srcu Italijana, kar se je pogosto odkrito
pokazalo.
Ker so se pač vrgli na trgovinsko in industrijsko politiko, za boj proti
Rusiji prav tako ni bilo več niti najmanjše vzpodbude. Živahen interes
bi lahko našli samo še sovražniki obeh narodov. Dejansko so v prvi vrsti
Židje in marksisti z vsemi sredstvi hujskali in podžigali obe državi k
vojni.
Tretjič pa je ta zveza za Nemčijo v sebi morala skrivati neskončno ne-
varnost zato, ker bi dejanski veliki sovražnici Bismarckovega Reicha
zdaj z lahkoto kadarkoli uspelo mobilizirati celo vrsto držav proti Nem-
čiji, saj bi se vendar za vsako našla kakšna nagrada na račun avstrijskega
zaveznika Nemškega Reicha.
Proti podonavski monarhiji bi se lahko dvignil ves evropski Vzhod,
še posebej pa Rusija in Italija. Svetovna koalicija, kije nastala pod okri-
ljem kralja Edvarda, se ne bi nikoli zbrala, če ne bi Avstrija kot nemška
zaveznica zanje predstavljala tako mamljive dediščine. Le tako jim je
uspelo spraviti v enovito napadalno fronto države s sicer zelo heteroge-
nimi željami in cilji. Vsak je lahko upal, da se bo ob splošnem spoprije-
manju z Nemčijo tudi zanj našla kakšna nagrada na račun Avstrije. Ko
seje tej nesrečni zvezi potihoma pridružila še Turčija (Berlin je z Oto-
manskim imperijem sklenil tajno zavezništvo 2. avgusta 1914, op. prev.),
seje nevarnost izjemno povečala.
Svetovne židovske finance pa so potrebovale tako vabo, da bi lahko
uresničile svoje hrepenenje in dolgo časa pripravljane načrte za uniče-
nje Nemčije, ki seje upirala vključitvi v splošen naddržavni finančni in
gospodarski nadzor. Le tako so lahko skovali koalicijo, kije bila dovolj
močna in pogumna že zaradi milijonskih vojska, ter pripravljena stopiti
rogatemu Siegfriedu na prste.
Zavezništvo s habsburško monarhijo, ki me je že na Dunaju vedno
napolnilo z nejevoljo, je zdaj začelo postajati vzrok za dolga preverja-
nja v moji notranjosti, zaradi katerih so se v meni še bolj utrdila že do-
sežena prepričanja.
V ozkih krogih, v katerih sem se gibal, že takrat nisem skrival svojega
prepričanja, da bo nesrečna pogodba o povezavi z državo, kije bila za-
pisana propadu, privedla tudi do katastrofalnega razpada Nemčije, če se
ne bodo znali še pravočasno odlepiti. Moje prepričanje je bilo trdno kot
skala in o njem nisem podvomil niti za trenutek, ko je vihar svetovne
vojne izklopil vsako pametno razmišljanje in je omama navdušenja
zajela tudi mesta, kjer bi smela vladati le najhladnejša ocena dejanskega
stanja. Tudi ko sem bil sam na fronti, sem povsod, kjer seje govorilo o
teh problemih, zastopal svoje mnenje, da bi za nemško dobro /veza
morala čim prej razpasti in da habsburška monarhija sploh ne bi bila
nikakršna žrtev, če bi Nemčija s tem lahko dosegla zmanjšanje števila
svojih nasprotnikov; milijoni vojakov si namreč niso nadeli jeklenih
šlemov zaradi ohranitve neke propadle dinastije, ampak predvsem
zaradi rešitve nemškega naroda.
Pred vojno se je nekajkrat zazdelo, da se bo vsaj v enem taboru po-
javil tih dvom o pravilnosti politike zavezništev. Nemški konzervativni
krogi so občasno začeli svariti pred preveliko zaupljivostjo, toda na ža-
lost je bilo tudi to, enako kot vse ostalo razumno, govorjeno v veter. I
Judje na nepravem mestu so bili prepričani, da so na pravi poti k »osva-
142 143
janju« sveta, da bodo uspehi neznanski, žrtve pa enake ničli.
Znanim »nepoklicanim« spet ni ostalo drugega kot da so molče opa-
zovali, kako in zakaj so »poklicani« korakali naravnost v pogubo ter za
seboj vlekli preljubo ljudstvo, tako kot nekoč lovec na podgane iz mesta
Hameln. (Staronemška pripovedka iz 13. stoletja, tudi v zbirki bratov
Grimm, op. prev.)
Globlji vzrok za možnost, da se nesmisel »gospodarskega osvajanja«
kot praktično politično pot ter ohranjanje »svetovnega miru« kot poli-
tični cilj predstavi vsemu ljudstvu in ju celo naredi razumljiva, je ležal v
splošni obolelosti našega celotnega političnega razmišljanja.
Z zmagovitim pohodom nemške tehnike in industrije ter želenimi
uspehi nemške trgovine seje vedno bolj izgubljalo spoznanje, daje pred-
pogoj za vse te dosežke močna država. V mnogih krogih so prav narobe
šli že tako daleč, da so trdili, kako se lahko sama država zahvali tem po-
javom za svoj obstoj, da je država sama v prvi vrsti gospodarska usta-
nova, da jo je treba upravljati po gospodarskih zahtevah in da je njen
obstoj odvisen od gospodarstva, katerega so potem hvalili kot najbolj
zdravega in naravnega.
Toda država z določenim razumevanjem ali razvojem gospodarstva
nima prav nič skupnega.
Država ni skupek gospodarskih tekmecev na nekem določenem ži-
vljenjskem prostoru za izpolnjevanje gospodarskih nalog, ampak je or-
ganizacija skupnosti fizično in duševno podobnih bitij za boljše
omogočanje ohranjanja vrste ter za doseganje namena, ki ji gaje name-
nila previdnost. Samo to je smisel in namen države ter prav nič drugega.
Gospodarstvo je samo eno od številnih pomožnih sredstev, ki so pač
potrebna za doseganje tega cilja. Nikoli pa gospodarstvo ni vzrok ali
namen države, če le-ta ni vnaprej zgrajena na napačnih, nenaravnih
temeljih. Samo tako je možno pojasniti, da za obstoj države kot take
ozemeljska omejenost ni predpogoj. To bo potrebno samo pri tistih Ijud-
stvih, ki hočejo same zagotavljati prehrano za svoje sovrstnike, ki so
lorej pripravljena z lastnim delom izbojevati boj za obstanek. Ljudstva,
ki se kot troti splazijo med druga ljudstva in jim pod različnimi pretve-
zami pustijo, da delajo zanje, lahko tvorijo države tudi brez vsakega do-
ločenega in omejenega življenjskega prostora. To je predvsem značilno
za ljudstvo, pod čigar zajedalstvom mora posebej danes trpeti celotno
pošteno človeštvo: za Žide.
Židovska država nikoli ni bila prostorsko omejena, ampak je bila
univerzalno neomejena na prostor, toda omejena na povezovanje ene
rase. Zato je to ljudstvo vedno ustvarilo državo znotraj neke druge dr-
žave. Med najgenialnejše trike, kar so jih kdajkoli iznašli, sodi to, da so
to državo pustili jadrati kot »religijo« in ji s tem zagotovili strpnost, ki
jo je Arijec vedno pripravljen pokazati do religioznih opredelitev. Kajti
Mojzesova religija dejansko ni nič drugega kot veda o ohranitvi židov-
ske rase. Zato vsebuje skoraj vsa sociološka, politična in gospodarska
področja znanja, ki ob tem sploh pridejo v poštev.
Nagon po ohranitvi vrste je prvoten vzrok za tvorbo človeških skup-
nosti. Zato je država ljudski organizem in ne gospodarska organizacija.
Gre za razliko, ki je prav tako velika, kot je posebej za današnje »držav-
nike« nedoumljiva. Zato le-ti tudi mislijo, da bodo državo lahko gradili
na gospodarstvu, medtem ko je ona sama v resnici večno le rezultat so-
delovanja tistih lastnosti, ki se nahajajo v smeri ohranitve vrste in rase.
Toda to so vedno junaške vrline in nikoli kramarski egoizem, ker je ob-
stoj neke vrste pogojen s pripravljenostjo na žrtve posameznika. S tem
s\ lahko razložimo pomen pesnikovih besed: »Če ne zastavite svojega ži-
vljenja, si ga ne boste nikoli pridobili.« Žrtvovanje osebnega bivanja je
potrebno, če hočemo zagotoviti obstoj vrste. Zato je najpomembnejši
predpogoj za izgradnjo in obstoj države prisotnost občutka pripadnosti
na osnovi enake biti in enake vrste, ter pripravljenost, da se za to upo-
rabijo vsa sredstva. Pri ljudstvih na lastni zemlji to privede do junaških
vrlin, pri zajedalcih pa do zlagane hinavščine in zahrbtnih grozovitosti, če
niso te lastnosti že predpogoj za njihove po obliki tako različne državne
obstoje. Toda država bo vedno vsaj prvotno nastala samo ob upo-
144 145
rabi teh lastnosti, ob poznejših borbah za obstanek pa bodo podlegla,
torej jih bodo podjarmili in bodo zato prej ali slej izumrla tista ljudstva,
ki premorejo najmanj junaških vrlin ali pa niso dorasla zlaganim zvija-
čam sovražnih zajedalcev. Vendar tudi v tem primeru ne gre toliko za
pomanjkanje pameti kot za pomanjkanje odločnosti in poguma, ki si
prizadeva, da bi se skril pod plaščem humane naravnanosti.
Kako nepomembna je povezava med lastnostmi za nastanek in obstoj
države ter gospodarstvom, najbolj jasno pokaže dejstvo, daje notranja
moč neke države zelo poredko povezana s tako imenovanim cvetočim
gospodarstvo, pač pa to v mnogih primerih nakazuje bližnji propad dr-
žave. Ce bi nastajanje človeških skupnosti pripisovali v prvi vrsti gospo-
darskim močem ali vzgibom, potem bi moral največji gospodarski
razmah hkrati pomeniti tudi največjo moč države in ne narobe.
Prepričanje o velikem vplivu gospodarstva na nastanek in obstoj dr-
žave se zdi posebej nerazločno, kadar naj bi to veljalo za državo, v ka -
teri zgodovina priča povsem jasno prav o nasprotnem. Ravno na Prusiji
se kaže čudovito ostro, da niso materialne lastnosti, ampak samo idejne
vrline odločilne za nastanek države. Šele pod njenim varstvom bo go-
spodarstvo zacvetelo in bo cvetelo tako dolgo, dokler z zrušenjem čistih
državotvornih sposobnosti ne pride tudi do zloma gospodarstva;
dogajanje, ki prav zdaj na tako strašansko žalosten način poteka pred
našimi očmi. Materialni interesi ljudi lahko vedno tako dolgo najbolje
uspevajo, dokler ostajajo v senci junaških vrlin; ko pa poskušajo stopiti
v prvi krog bivanja, si uničijo predpogoj za lasten obstoj.
Vedno, ko je v Nemčiji prišlo do političnega razcveta, se je začelo
dvigati tudi gospodarstvo; toda vedno, ko je gospodarstvo postalo edina
vsebina našega ljudstva in pod sabo zadušilo idejne vrline, seje država
spet sesula in čez nekaj časa za seboj potegnila gospodarstvo.
Če si zastavimo vprašanje, kaj so v resnici moči za nastanek in obstoj
države, jih lahko združimo pod enim samim pojmom: sposobnost in
volja posameznika za žrtvovanje v korist skupnosti. Ta vrlina nima prav
nič skupnega z gospodarstvom, kar izhaja iz preprostega spoznanja, da
se človek za gospodarstvo ne bo nikoli žrtvoval, kar pomeni: ne umi-
ramo za posle, ampak samo za ideale. Psihološke premoči Angleža v
spoznanju ljudske duše nič ne dokazuje bolje kot motiviranje, ki gaje
sposoben vključiti v svoj boj. Medtem ko smo se mi borili za kruh, se je
Anglija prepirala za »svobodo«, niti ne za svojo, ne, za tisto svobodo
majhnih narodov. Pri nas so se tej predrznosti smejali ali se zaradi nje
jezili in s tem dokazovali, kako neznansko neumna je postala tako ime-
novana nemška državniška umetnost že pred vojno. Niti slutili niso, v
čem je bistvo moči, zaradi katere se možje prostovoljno in odločno po-
dajo v smrt.
Dokler je nemško ljudstvo leta 1914 verjelo, da se bori za ideale, je
zmoglo vse napore; brž ko so jim rekli, naj se borijo samo še za svoj
vsakdanji kruh, so ljudje raje končali igro.
Naši duhoviti »državniki« pa so se čudili nad to spremembo misel-
nosti. Nikdar se jim ni posvetilo, da se bo človek od trenutka, ko se
začne boriti za gospodarske interese, poskušal na vse načine izogniti
smrti, saj ga le-ta za vedno oropa užitkov ob plačilu, ki bi si ga priboril
v boju. Skrb za rešitev lastnega otroka tudi iz najšibkejše matere naredi
junakinjo, in samo boj za ohranitev vrste ter črede ali tudi države, ki jo
varuje, je v vseh časih gnala može na kopja sovražnikov.
Naslednji stavek smemo navesti kot večno veljavno resnico:
Še nobena država ni nastala zaradi miroljubnega gospodarstva,
ampak vedno zaradi nagonov po ohranitvi vrste, pa naj se nahajajo na
področju junaških vrlin ali zvite prekanjenosti; zaradi prvega nastanejo
arijske države dela in kulture, zaradi drugega pa židovske zajedalske ko-
lonije. Brž ko pri nekem ljudstvu ali v neki državi gospodarstvo kot tako
začne preraščati te nagone, bo samo postalo mamljiv vzrok za podjarm-
Ijenje in zatiranje.
Predvojna vera o povezovanju nemškega ljudstva s svetom ali celo o
njegovem osvajanju s pomočjo trgovinske in kolonizatorske politike po
miroljubni poti je bil klasičen znak o izgubi državotvornih vrlin in iz
lega izhajajočega dojemanja, moči volje in odločnosti za ukrepanje. Na-
rava nam je zato izstavila račun v obliki svetovne vojne z vsemi njenimi
posledicami.
146 147
 Za površnega opazovalca bi bila taka opredelitev nemškega ljudstva -
res je bila praktično vsesplošna - nerešljiva uganka; saj je bila prav
Nemčija čudovit zgled države, nastale povsem na osnovi politične moči.
Prusija, zarodna celica Reicha, je nastala zaradi bleščečih junaštev in ne
zaradi finančnih operacija ali trgovinskih poslov in sam Reich je bil
spet najlepša nagrada za izvajanje politike moči in bojevanje neustraš-
nih vojakov, ki se niso bali niti smrti. Zakaj je prav pri nemškem ljud-
stvu politični nagon lahko tako zbolel? Tukaj namreč ni šlo za osamljen
pojav, ampak za znake propadanja, ki so se kmalu v zastrašujoče veli-
kem številu razplamteli kot blodne luči in narodovo telo spreletavah gor
in dol ali pa se kot strupeni čiri zajedali v ljudstvo zdaj tu, zdaj tam.
Zdelo se je, kot bi neka nevidna večna sila v to nekdaj junaško telo in
njegove najbolj oddaljene žile potiskala tok strupa, daje prihajalo do vse
večje hromitve zdrave pameti in preprostega nagona po ohranitvi.
V obdobju med letoma 1912 in 1914 so se mi neštetokrat zastavljala
vsa ta vprašanja, pogojena z mojim stališčem do nemške zavezniške po-
litike in gospodarske politike Reicha, je kot rešitev uganke v ospredje
vedno bolj stopala tista sila, ki sem jo spoznal pred tem že na Dunaju,
čeprav s povsem drugega stališča: marksističen nauk in svetovni nazor
ter njegovo organizacijsko delovanje.
Drugič v svojem življenju sem se poglobil v preučevanje tega uniče-
valnega nauka - tokrat me seveda niso vodili vtisi in vplivi mojega vsa-
kdanjega okolja, ampak so me vodila opazovanja splošnih pojavov v
političnem življenju. S tem, ko sem se poglobil v teoretično literaturo
tega novega sveta in si poskušal razjasniti možne učinke, sem jih nato
primerjal z dejanskimi pojavi in dogodki njegovega delovanja v politič-
nem, kulturnem ter tudi gospodarskem življenju.
Takrat sem svojo pozornost prvikrat posvetil poskusom, da bi obvla-
dal to svetovno kugo.
Bismarckove zakone o izrednih ukrepih sem preučeval z vidika na-
mena, borbe in uspeha. Postopoma sem si za svoje prepričanje ustvaril
dobesedno granitno podlago, tako da od takrat naprej glede tega vpra-
šanja nisem potreboval prav nikakršnih zasukov svojih stališč. Prav tako
148
sem nadaljeval s temeljitim preučevanjem razmerja med marksizmom
in židovstvom.
Ko sem bil še na Dunaju, se mi je predvsem Nemčija zdela neomajen
kolos, zdaj pa so se mi včasih začenjale pojavljati tesnobne misli. Po-
linoma in v ozkih krogih svojih znancev sem se prepiral o nemški
zunanji politiki ter o neverjetni lahkomiselnosti, s katero so obravnavali
po mojem mnenju sploh največjo težavo za Nemčijo, marksizem. Res
nisem mogel razumeti, kako so se slepo opotekali proti nevarnosti, ki
bo v skladu z dejanskimi namerami marksizma nekoč imela pogubne
posledice. Že takrat sem v svoji okolici, tako kot danes delam v velikem
obsegu, svaril pred pomirjevalnim izrekom vseh strahopetnih šlev: »-
Nam se ne more nič zgoditi!«. Taka nadležna miselnost je nekoč že po-
rušila velikansko državo. Ali naj samo Nemčija ne bi doživela enakih
zakonitosti kot vse druge človeške skupnosti?
V letih 1913 in 1914 sem v različnih krogih, ki so danes deloma zvesti
nacionalsocialističnemu gibanju, prvikrat izrazil prepričanje, da gre pri
vprašanju o prihodnosti nemškega ljudstva za vprašanje uničenja mark-
sizma.
V nesrečni nemški zavezniški politiki sem videl samo eno od posle-
dic razdiralnega dela tega nauka; kajti grozljivo je bilo, daje ta strup sko-
raj nevidno uničeval vse osnove zdravega dojemanja gospodarstva in
države, tako da pogosto niti sami napadeni niso slutili, kako zelo je bilo
njihovo ravnanje in hotenje že izraz tega svetovnega nazora, ki so ga
sicer najostreje odklanjali.
Notranji propad nemškega ljudstva seje takrat že zdavnaj začel, ne da
bi se ljudje, kot se tako pogosto dogaja v življenju, sploh zavedali
uničevalca njihovega obstoja. Včasih so nekaj poskušali pozdraviti to
bolezen, a so potem zamenjevali pojavne oblike s povzročiteljem. Ker
ga niso prepoznali ali ga niso hoteli videti, je bil boj proti marksizmu
najbolj podoben mazaškemu zdravljenju z maziljenim govorjenjem.
149
 5. poglavje Burska vojna je zame prišla kot prava osvežitev. (Burska vojna, 1899
- 1902, je potekala v Južni Afriki med Anglijo in belimi naseljenci Buri,
povečini nizozemskega in nemškega porekla. Končala se je s porazom
Svetovna vojna Burov in angleško priključitvijo pokrajin Oranje in Transval. Op. prev.)
Vsak dan sem prežal na časopise in požiral depeše ter poročila. Bil sem
ves srečen, da sem vsaj od daleč smel biti priča tega junaškega boja.
Ob rusko japonski vojni sem bil že bistveno bolj zrel, pa tudi bolj pre-
Kot mladega razposajenca meje v mojih sproščenih letih najbolj mo-
viden. Iz bolj nacionalnih razlogov sem se takrat odkrito opredelil in se
tilo, da sem se rodil prav v času, ko so častili samo kramarje ali državne
postavil na stran Japoncev. V ruskem porazu sem videl tudi poraz av-
uradnike. Kazalo je, da so se valovi zgodovinskih dogodkov že zelo po-
strijskega slovanstva.
legli in se je zato zdelo, kot da ima prihodnost samo še »miroljubna
Od takrat je preteklo veliko let in kar se mi je kot mladostniku zdelo
tekma med narodi«, torej umirjeno medsebojno goljufanje brez nasilnih
kot gnilo hiranje, sem zdaj zaznaval kot zatišje pred viharjem. Že med
obrambnih metod. Posamezne države so vedno bolj postajale podobne
mojim bivanjem na Dunaju je nad Balkanom ležala nekakšna bleda so-
podjetjem, ki eden drugemu spodkopavajo tla, odžirajo stranke in
parica, kakršna ponavadi napoveduje vihar in občasno seje tudi zablis-
naročila ter se prehitevajo na vse mogoče načine, obenem pa vse skupaj
kalo, a se je blisk hitro spet izgubil v srhljivi temi. Toda nato so prišle
z nenevarnim vikom in krikom postavljajo na sceno. Zdelo seje, da bo
balkanske vojne in z njimi je čez vznemirjeno Evropo potegnil prvi
tak razvoj trajal in da se bo (po splošnih priporočilih) ves svet pre-
sunek vetra. (Prva balkanska vojna je izbruhnila leta 1912, ko so se po-
oblikoval v veliko blagovnico, kjer bodo v preddverjih stali kipi nesmrt-
vezale Srbija, Črna gora, Grčija in Bolgarija. Turčija je poražena in pred-
nih in najbolj prekanjenih prekupčevalcev ter najbolj nedolžnih
laga premirje, ki ga sklenejo leta 1913 v Londonu. Bolgari kot del
upraviteljev. Za trgovce bi lahko potem nastavili Angleže, za upravite-
Ualkanske zveze so zase zahtevali celo Makedonijo, čemur Srbi naspro-
lje Nemce, kot lastniki pa bi se pač morali žrtvovati Židi, ker po lastnih
(ujejo in z napadom Bolgarije na Srbijo se leta 1913 začne druga balkan-
zagotovilih nikoli ničesar ne zaslužijo, ampak večno samo »plačujejo«,
ska vojna. Srbiji, Črni gori in Grčiji seje v vojni proti Bolgariji pridružila
poleg tega pa govorijo največ jezikov.
se Romunija, pa tudi poražena Turčija je spet napadla Bolgarijo, ki je
Le zakaj se nisem rodil sto let prej? Nekje v času osvobodilnih vojn,
bila prisiljena zaprositi za mir. Mir podpišejo leta 1913 v Bukarešti, Bol-
ko je bil moški tudi brez »trgovine« še nekaj vreden?!
garija izgubi vsa pridobljena ozemlja, Turčija pa jih spet nekaj pridobi.
Tako sem pogosto jezno razmišljal o svojem prepoznem zemeljskem
()p. prev.) Prihajajoči čas se je spustil nad ljudi kot težka mora, soparen
popotovanju in zdelo se mi je poniževalno, da mi je usoda namenila ži-
kot žareča tropska vročina, tako da seje občutek bližajoče se kata-sirofe
veti prav v času »miru in reda«. Že kot mladec nisem bil ravno »pacifist«
zaradi večnih skrbi spremenil v hrepenenje: nebo naj usodo, ki se je več
in vsi vzgojni poskusi v tej smeri so se izjalovili.
ni dalo zadrževati, končno spusti z vajeti. Takrat je na Zemljo že udaril
prvi mogočen blisk: vreme je ponorelo in grmenje neba seje me-Salo z
bobnenjem topovskih baterij v svetovni vojni.
Ko je do Munchna prispela vest o umoru nadvojvode Franca Ferdi-
nanda (takrat sem ravno sedel v hiši in nisem slišal razločno poteka de-
150 151
Janja), se meje najprej polotila skrb, da so krogle morda priletele iz piš-
tol nemških študentov, ki so zaradi odpora pred stalnim slovanjenjem
hoteli nemško ljudstvo osvoboditi pred prestolonaslednikom, tem notra-
njim sovražnikom. Verjetne posledice takega dejanja sije človek lahko
takoj predočil: nov val preganjanja, ki bi ga zdaj »upravičeno« in »ute-
meljeno« začel ves svet. Toda ko sem takoj nato slišal imena domnev-
nih atentatorjev in poleg tega prebral, da gre za Srbe, me je začela
grabiti tiha groza nad tem maščevanjem nedojemljive usode.
Največji prijatelj Slovanov je padel pod kroglami slovanskih fanati-
kov. (28. junija 1914 je Gavrilo Princip v Sarajevu ustrelil Franca Fer-
dinanda in soprogo. Op. prev.)
Kdor je v zadnjih letih imel stalno priložnost opazovati odnose me d
Srbijo in Avstrijo, niti za trenutek ni mogel podvomiti, da seje sprožil
plaz, ki se ga ne bo več dalo zaustaviti.
Dunajski vladi delajo krivico, če jo danes zasipajo z očitki na račun
oblike in vsebine njenega ultimata. (Avstroogrskaje 23. julija 1914 vro-
čila Srbiji ultimat z naslednjimi točkami: - Srbija naj obsodi in onemo-
goči sovražno propagando proti Avstroogrski; - prepove naj
protiavstrijske organizacije; - »očisti« naj svoj pedagoški kader; - dovoli
naj policijskim organom avstroogrske monarhije, da skupaj s srbskimi
organi izvedejo preiskavo proti »zarotniškim organizacijam«. Srbija je še
pred iztekom 48-urnega mandata 25. julija 1914 pristala na vse zahteve
razen zadnje. Avstroogrskaje atentat na Franca Ferdinanda izkoristila
kot povod za začetek osvajalne vojne na Balkanu, kjer je bila Srbija no-
silka zamisli o o združitvi južnih Slovanov. Vojna napoved Avstroogr-
ske Srbiji je sledila 28. julija 1914, kar je bil uvod v prvo svetovno vojno,
v kateri je bilo od 1914 do 1918 vpletenih 36 od takratnih 54 držav sveta.
Op. prev.) Nobena svetovna sila se v enakem položaju in na istem mestu
ne bi mogla odzvati drugače. Avstrija je imela na svoji južni meji zagri-
zenega smrtnega sovražnika, kije monarhijo izzival v vse krajših časov-
nih presledkih in je samo prežal na primeren trenutek, ko bi vendarle
prišel čas za razbitje Reicha. Strah, da bo tak trenutek napočil najpo-
zneje ob smrti starega cesarja, je bil utemeljen; takrat monarhija morda
sploh več ne bi bila v položaju, ko bi lahko nudila resen odpor. Celotna
država je bila v zadnjih letih tako močno povezana z osebnostjo Franca
Jožefa, da so bile ob smrti tega prastarega utelešenja Reicha široke ljud-
ske množice prepričane, da to pomeni tudi smrt samega Reicha. Da, v
zakladnico najbolj prevejane politične umetnosti, še posebej slovanske
politike, je spadalo ustvarjanje videza, da se avstrijska država lahko za
svoj obstoj zahvali čudoviti, edinstveni umetnosti tega monarha; hinav-
ščina, kije v Hofburgu delovala toliko bolje, kolikor je najmanj ustrezala
dejanskim zaslugam tega cesarja. Konice, ki seje skrivala za takimi poh-
valami, niso videli. Niso je videli ali pa morda tudi tam več niso hoteli
videti, da seje ob vse močnejšem opiranju na vladarske umetnije tega
»najmodrejšega monarha« vseh časov položaj moral katastrofalno po-
slabševati, da bi končno nekega dne na vrata potrkala usoda in zahte-
vala svoj davek.
Ali sije bilo sploh še mogoče zamišljati staro Avstrijo brez starega ce-
sarja?
Ali se ne bi spet takoj ponovila tragedija, kije nekoč prizadela Marijo
Terezijo?
Ne, dunajskim vladnim krogom se res dela krivico, če se jim očita, da
so spodbujali vojno, ki bi seji morda vendarle še dalo izogniti. Vojna je
bila neizogibna, morda bi se kvečjemu začela leto ali dve leti pozneje.
Vendar je bilo prekletstvo nemške in prav tako avstrijske diplomacije, da
sla vedno poskušali prestaviti neizogibne obračune, dokler končno nista
bilki prisiljeni in sta morali ukrepati v najbolj neprimernem trenutku.
I .afiko smo prepričani, da bi vnovičen poskus za reševanje miru pome-
nil še bolj neugoden čas za začetek vojne.
Ne, kdor te vojne ni hotel, je tudi moral pokazati pogum in se spo-
prijeti s posledicami. Te so pomenile samo žrtvovanje Avstrije. Vojna bi
se vseeno začela, vendar ne kot boj vseh proti nam, ampak z raztrga-
njem habsburške monarhije. Ob tem bi se nato morali odločiti ali za
sodelovanje ali pa bi samo opazovali dogajanje in se s praznimi rokami
prepustili toku usode.
Prav tisti pa, ki danes najbolj preklinjajo začetek vojne in se delajo
152 153
najbolj pametne, so odločilno pripomogli h krmarjenju barke v vojno
vihro.
Socialna demokracija je že desetletja podlo hujskala na vojno proti
Rusiji, center pa je zaradi religioznih vidikov iz avstrijske države nare-
dil jedro in osrednjo točko nemške politike. Zdaj je bilo treba prenašati
posledice te norosti. Kar je prišlo, je moralo priti in temu se več na
noben način ni dalo izogniti. Krivda nemške politike je bila v tem, ker
je za ohranitev miru vedno zamudila najboljšo priložnost za napad, se
zapletala v zvezo zaradi ohranitve svetovnega miru ter tako sama pos-
tala žrtev svetovne koalicije, ki seje težnjam po svetovnem miru zoper-
stavila z odločenostjo za svetovno vojno.
Toda če bi takrat dunajska vlada oblikovala blažji ultimat, s tem po-
ložaja sploh ne bi spremenila, kvečjemu bi jo zaradi ogorčenja ljudstva
odneslo iz vladne palače. V očeh širokih množic je bil ultimat še veliko
preveč obziren in nikakor ne prezahteven ali celo brutalen. Kdor pos-
kuša danes to zanikati, je ali pozabljiva puhla glava ali pa čisto name-
ren lažnivec.
Boj leta 1914 množicam resnično ni bil vsiljen, celotno ljudstvo si ga
je želelo.
Splošni negotovosti so končno hoteli narediti konec. Le tako je mo-
goče razumeti, da se je za to najtežjo preizkušnjo pod zastavo prosto-
voljno prijavilo več kot dva milijona nemških mož in fantov, ki so bili
pripravljeni v njen bran preliti zadnjo kapljo krvi.
Meni so se takratne ure zdele kot odrešitev iz neprijetnih mladostniš-
kih občutkov. Tudi danes me ni sram povedati, da sem v valu navduše-
nja pokleknil in se iz vsega srca zahvalil nebu za podarjeno srečo, ker
sem smel bivati v tem času.
Začela seje osvobodilna vojna, kakršne Zemlja do tedaj še ni videla;
brž ko je usoda začela svoj tok, seje med širokimi množicami začelo po-
javljati prepričanje, da tokrat ne gre samo za usodo Nemčije ali Srbije,
temveč za biti ali ne biti nemškega naroda.
Ljudstvo seje končno le začelo zavedati lastne prihodnosti. Zato se je
že takoj na začetku mogočnega spopada ob vsesplošnem navdušenju
pojavil tudi potreben resen podton: samo to spoznanje je iz narodne
vstaje naredilo več kot hipno navdušenje. Resnost je bila še kako po-
trebna; takrat si na splošno nihče ni bil na jasnem o trajanju in dolžini
začetega boja. Ljudje so sanjarili, da bodo že pozimi doma, kjer bodo
mirno nadaljevali delo.
Kar človek hoče, o tem sanja in v to verjame. Velika večina ljudi je
bila že naveličana večne negotovosti, zato je bilo povsem razumljivo,
da na mirno rešitev avstrijsko srbskega spora nihče več ni računal, upali
pa so, da bo prišlo do končnega obračuna. Med te milijone sem sodil
tudi sam.
Komaj je novica o atentatu prišla do Miinchna, sta se mi v glavi po-
rodili dve misli: prvič, daje bila vojna pač neizogibna, in drugič, da bo
habsburška država zdaj prisiljena ostati v zvezi. Vedno sem se namreč
najbolj bal možnosti, da bo nekega dne Nemčija sama ravno zaradi te
zveze zabredla v konflikt, za katerega sicer Avstrija ne bi dala neposred-
nega povoda, in tako zaradi notranjepolitičnih razlogov avstrijska dr-
žava ne bi zmogla odločnosti, da se postavi na stran svoje zaveznice.
Slovanska večina v Reichu bi tako namero takoj sabotirala in bi raje
razbila celo državo kot da bi zaveznici nudila zahtevano pomoč. Ta ne-
varnost je bila zdaj odstranjena. Stara država seje, hočeš ali nočeš, mo-
rala bojevati.
Moje stališče do spora je bilo zelo preprosto in jasno; po mojem mne-
nju se Avstrija ni prepirala zaradi kakršnegakoli srbskega zadoščenja,
ampak Nemčija za svoj obstoj, nemški narod za biti ali ne biti, za svo-
bodo in prihodnost. Bismarckova stvaritev se je zdaj morala boriti; kar
so nam očetje nekoč z junaško krvjo priborili v bitkah od VVeissenburga
do Sedana in Pariza, sije morala mlada Nemčija na novo zaslužiti. Če bi
iz tega boja prišli kot zmagovalci, bi se naše ljudstvo tudi po zunanji
moči uvrstilo v krog velikih narodov, šele potem bi se Nemški Reich
spet lahko izkazal kot mogočna trdnjava miru, ki svojim otrokom za-
154 155
radi ljubega miru ne bi trgala kruha od ust.
Kot mladenič in mlad mož sem si pogosto želel, da bi se nekoč lahko
izkazal z deli, kjer bi se videlo, da moje nacionalno navdušenje niso
prazne blodnje. Pogosto sem imel občutek, da grešim, ko sem vzklikal
hura, ne da bi za to imel vsaj notranjo pravico. Kdo namreč lahko upo-
rablja to besedo, ne da bi jo enkrat preizkusil tam, kjer so se vse igrice
končale in je neizprosna boginja usode s svojo roko začela tehtati ljudi
in narode glede resnice in trdnosti njihovega prepričanja? Tako kot mi-
lijonom drugim mi je srce vriskalo od ponosne sreče, da se bom lahko
končno rešil tega hromečega občutka. Mnogokrat sem prepeval »Deut-
schland uber alles« («Nemčija čez vse«, op. prev.) in na vse grlo vzkli-
kal »heil«, in zdaj se mi je zdelo skoraj kot pozneje dodeljena mislot, da
sem pred Božjim sodiščem večnega sodnika smel nastopiti kot priča za
oznanjanje resničnosti tega prepričanja. Kajti pri menije bilo od prve
ure naprej dejstvo, da bom v primeru vojne, ki se mi je zdela neizogibna,
takoj zapustil knjige. Prav tako sem vedel, da bo potem moje mesto mo-
ralo biti tam, kamor me bo napotil notranji glas.
Avstrijo sem v prvi vrsti zapustil iz političnih razlogov; kaj je bilo
torej bolj samoumevno, kot da zdaj, ko seje boj začenjal, položim ra-
čune zaradi svojega prepričanja. Nisem se hotel bojevati za habsburško
državo, toda bil sem pripravljen kadarkoli umreti za svoje ljudstvo in
Reich, ki gaje utelešal.
3. avgusta sem vložil neposredno prošnjo njegovemu veličanstvu kra-
lju Ludviku III. za sprejem v bavarski polk. Kabinetna pisarna v tistih
dneh zagotovo ni imela malo dela, zato je bilo moje veselje toliko večje,
ko sem že naslednji dan prejel pisno odobritev. Ko sem s tresočimi ro-
kami odpiral pismo in prebiral privolitev z zahtevo, naj se zglasim pri
nekem bavarskem polku, vriskanju in hvaležnosti ni bilo konca. Nekaj
dni pozneje sem oblekel suknjo, ki jo bom slekel šele po skoraj šestih
letih.
Tako kot za vsakega Nemca seje zdaj tudi zame začelo najbolj nepo-
zabno in veliko obdobje mojega zemeljskega življenja. V primerjavi z
dogodki tega mogočnega spopada je bilo vse prejšnje dogajanje prazen
nič. Ravno te dni, ko se bliža deseta obletnica mogočnega dogajanja, se
s ponosno otožnostjo spominjam tistih tednov, ko seje začenjal junaški
boj našega ljudstva, v katerem mi je usoda milostno dovolila sodelovati.
Kot bi bilo včeraj, se mi pred očmi pojavljajo ena slika za drugo, sebe
vidim v krogu svojih dragih tovarišev soborcev, prvi marš iz kasarne,
urjenje, itd. Potem je končno prišel dan odhoda.
Takrat me je, tako kot tudi mnoge druge, mučila ena sama skrb: ali
ne bomo morda prepozno prispeli na fronto. Samo zaradi tega pogosto
nisem našel miru. Ob vsakem zmagoslavnem vrisku zaradi novega ju-
naškega dejanja seje pojavila kapljica grenkobe, ker seje po vsaki
novi /magi zdelo, da se nevarnost našega prepoznega prihoda povečuje.
Tako je končno prišel dan, ko smo zapustili Miinchen, da bi začeli iz-
polnjevati svojo dolžnost. Takrat sem prvikrat videl Ren, ko smo se ob
njegovih tihih valovih vozili proti Zahodu, da bi jo, nemško reko vseh
rek, zaščitili pred pogoltnostjo starega sovražnika. Ko so skozi nežno
tančico jutranjega neba blagi žarki vzhajajočega sonca na nas spuščali
odseve Niederwaldskega spomenika, je iz neskončno dolgega vlaka za-
donela naša stara pesem Straža na Renu (nem. VVacht am Rhein), meni
pa so prsi postajale preozke.
In potem je prišla hladna, vlažna noč na Flamskem, skozi katero smo
molče korakali. Ko seje iz meglic začel dvigovati nov dan, je nad našimi
glavami završal železen pozdrav in z ostrim pokom so se v naše vrste za-
rile drobne krogle, ki so bičale mokra tla. Še preden seje mali oblak raz-
kadil, je proti prvemu smrtnemu slu iz dvestotih grl zadonel hura. Toda
potem je začelo bobneti in pokati, sikati in tuliti, z vročičnim pogledom
je vsakega vleklo naprej, dokler se nenadoma čez repna polja in žive
meje ni vnel boj, boj moža na moža. Iz daljave pa nam je na ušesa pri-
našalo napev, kije prihajal vse bliže, od ene čete do druge, in prav ko je
smrt začela delo med našimi vrstami, je pesem dosegla tudi nas in mi
smo jo predajali naprej: Deutschland, Deutschland uber alles, uber alles
inderVVelt!
Po štirih dneh bojev smo se umaknili. Zdaj je bil tudi korak drugačen.
Šestnajstletni fantje hodijo zdaj kot možje.
156 157
 Prostovoljci v polku List se morda še niso naučili prav bojevati, toda
umirati so znali kot stari vojaki.
To je bil začetek.
Tako je šlo naprej leto za letom, samo da je borbeno romantiko
potem zamenjala groza. Navdušenje seje postopoma poleglo, navdušu-
joče vzklike je zadušil smrtni strah. Prišel je čas, ko se je vsak moral
bojevati med nagonom po samoohranitvi in opominjanjem dolžnosti. Ta
boj tudi meni ni bil prihranjen. Vedno, ko se je smrt podala na lov, se je
nekaj nedoločnega v človeku poskušalo upirati in se slabotnemu telesu
poskušalo predstavljati kot razum, vendar ni bilo nič drugega kot
strahopetnost, ki je v takih preoblekah poskušala zapeljati posameznika.
V hudih kolebanjih in svarilih je nato pogosto zadnja trohica vesti
končno le odločila. A bolj ko seje ta glas, kije opozarjal na previdnost,
trudil in vabil, bolj oster je postajal odpor, dokler na koncu ni zmagala
zavest o dolžnosti. Ta boj seje v meni odločil že v zimi 1915/16. Končno
je volja neomajno zagospodarila. Prve dneve bojev sem vzklikal in se
smejal, zdaj sem postal miren in odločen. A to je bilo zdaj trajno. Usoda
meje zdaj lahko postavila pred najhujše preizkušnje, ne da izgubil živce
ali da bi mi odpovedal razum.
Mlad vojaški prostovoljec seje prelevil v starega vojaka.
Ta sprememba se je dogajala v celotni vojski. Iz večnih bojev je pri-
hajala stara in otrdela. Kar ni moglo vzdržati viharja, se je v njem pač
polomilo.
Zdaj šele je bilo treba to vojsko presojati. Zdaj, po dveh, treh letih, v
katerih jo je premetavalo iz ene bitke v drugo, ko se je vedno bojevala
proti številčno in v orožju premočnim sovražnikom, ko je trpela lakoto
in pomanjkanje, zdaj je napočil čas za presojanje o kakovosti te en-
kratne vojske.
Naj minejo tisočletja, vendar nikoli nihče ne bo smel govoriti o junaš-
tvih, ne da bi pri tem pomislil na nemško vojsko v svetovni vojni. Za za-
stori preteklosti se bo pokazala železna fronta sivih šlemov, ki se ne
koleba in se ne uklanja, spomenik nesmrtnosti. In dokler bodo živeli
Nemci, se bodo spominjali, da so to nekoč bili sinovi njihovega ljud-
stva.
Takrat sem bil vojak in nisem hotel politizirati. Za to res ni bil prime-
ren čas. Še danes gojim prepričanje, daje tudi zadnji hlapec več koristil
svoji domovini, kot pa je zanjo naredil prvi, recimo »parlamentarec«.
Teh gobezdal nisem nikdar bolj sovražil kot prav v tem času, ko je vsak
pravi možak, ki je imel kaj povedati, to zakričal v obraz sovražniku ali
pa je svoje govorjenje pustil doma in molče opravljal svojo dolžnost kje
drugje. Da, takrat sem sovražil vse te »politike« in če bi bilo po moje,
bi takoj ustanovili parlamentarni lopatarski bataljon; tam bi lahko po
mili volji klepetali, ne da bi jezili poštene ljudi ali delali škodo.
Takrat o politiki torej nisem hotel ničesar vedeti, a nisem mogel dru-
gače, kot da sem zavzel stališče do nekaterih pojavov, ki so zadevali vse
ljudstvo, še posebej nas vojake.
Takrat sem se v svoji notranjosti jezil zaradi dveh stvari, ki sta se mi
zdeli škodljivi.
Že po prvih vesteh o zmagah so nekateri časopisi počasi in morda za
mnoge najprej neopazno začeli v čase navdušenja prilivati kapljice pe-
lina. To se je dogajalo pod krinko dobronamernosti in dobrohotnosti,
bojda celo zaradi skrbi. Imeli so pomisleke proti preveliki vznesenosti
ob proslavljanju zmag. Izražali so bojazen, da tako obnašanje ni vredno
tako velikega naroda in zato ni primerno. Pogum in junaštvo nemškega
vojaka naj bi bili nekaj samoumevnega in se ne bi bilo treba predajati
takim nepremišljenim izbruhom veselja, že zavoljo tujine ne, ki ji je
bližje tiha in bolj dostojanstvena oblika veselja kot pa nebrzdano vris-
kanje, itd. Končno naj bi mi Nemci tudi sedaj ne pozabili, da vojna ni
bila naš namen, zato naj se nam ne bi bilo treba sramovati moško in od-
prto priznati, da bomo k spravi človeštva vedno prispevali svoj delež.
Zato ne bi bilo pametno, če bi čistost dejanj srca okrnili s prevelikim
vpitjem, ker bo preostali svet za tako obnašanje pokazal le malo raz-
umevanja. Ničesar naj ne bi bolj občudovali kot skromnosti, s katero
pravi junak molče in mirno pozabi na svoja dejanja - v tem je namreč
histvo vsega.
Namesto da bi takega pobalina pograbili za njegova dolga ušesa, ga
158 159
odvlekli do stebra in potegnili na dolgo vrv, da bi ta pisun ne žalil es-
tetskih občutkov praznujočega ljudstva, so dejansko začeli ukrepati in
svariti pred »neprimernim« proslavljanjem zmag.
Ljudje niso niti slutili, da navdušenja, ki ga potlačiš, ne moreš kar
tako po potrebi obuditi. Je nekakšno mamilo in v takem stanju ga je
treba ohraniti. Kako naj bi brez navdušenja zdržali v boju, ki po človeš-
kih merilih zahteva največje duševne napore vsega ljudstva?
Psiho širokih množic sem le predobro poznal, da ne bi vedel, da z es-
tetsko vzvišenostjo tukaj ni bilo mogoče podžigati ognja, kije bil potre-
ben za to, da je železo ostajalo vroče. V mojih očeh je bil nor tisti, ki ni
ničesar naredil, da bi še dodatno razpihoval strasti; da pa so veselje ob
zmagah hoteli prikrivati, tega nikakor nisem mogel razumeti.
Druga zadeva, ki meje vznejevoljila, je bil način, za katerega so me-
nili, daje primerna oblika odpora proti marksizmu. V mojih očeh so na
ta način zgolj dokazovali, da o tej nadlogi nimajo niti najmanjšega
pojma. Zdelo seje, da z vso resnostjo mislijo, kako so z zagotavljanjem,
da ne poznajo nobene druge stranke, prisilili marksizem k uvidevnosti
in zadržanosti.
Pri tem sploh ni šlo za stranko, ampak za nauk, ki bo moral uničiti
celotno človeštvo. Tega niso dojeli, ker tega pač niso poslušali na uni-
verzah, ki jih je bovladovalo židovstvo, sicer pa se premnogi, predvsem
naši višji uradniki, zaradi privzgojene trapaste domišljavosti niso potru-
dili in v roke vzeli knjige, da bi se kaj iz nje naučili, če ravno ni spadala
med učno snov njihove visoke šole. Največji preobrati so šli brez sledu
mimo teh »glav«, zato so državne ustanove večinoma zaostajale za za-
sebnimi. Čista resnica je, da za njih še najbolje velja star ljudski prego-
vor: česar kmet ne pozna, ne bo pojedel. Redke izjeme tudi v tem
primeru potrjujejo pravilo.
Nesmisel brez primere je bila v dneh avgusta 1914 enačiti nemškega
delavca z marksizmom. Nemški delavec seje v tistih urah vendar iztrgal
iz objema te strupene kuge, ker sicer sploh ne bi mogel niti pomisliti na
sodelovanje v boju. Vendar so bili dovolj neumni, da so menili, kako je
morda marksizem postal »nacionalen«; preblisk duha, ki kaže le
na to, da se v vseh tistih letih nobenemu od vodilnih uradniških držav-
nikov ni ljubilo preučiti bistva tega nauka. Če bi ga, bi se jim le stežka
primerila takšna blaznost,
Marksizem, ki ima za končni cilj uničenje vseh nežidovskih nacio-
nalnih držav, je v julijskih dneh leta 1914 z grozo ugotovil, da se je z
njim omreženo nemško delavstvo prebudilo in se iz ure v uro hitreje za-
čelo postavljati v službo svoje domovine. V samo nekaj dneh seje raz-
kadila vsa sopara in goljufija te ostudne prevare ljudstva, židovsko
vodstvo pa je obstalo osamljeno in zapuščeno, kot da ne bi ostala niti
sled za neumnostmi in bedarijami, ki so jih v minulih šestdesetih letih
vlivali ljudskim množicam. Prišel je hud trenutek za prevarante med de-
lavstvom nemškega ljudstva. Brž ko so voditelji zaznali grozečo nevar-
nost, so čez glavo potegnili kapuco laži in se predrzno pretvarjali, da
sodelujejo v ljudskem uporu.
Takrat je napočil trenutek za ukrepanje proti vsej prevarantski dru-
ščini teh židovskih zastrupljevalcev ljudstva. Po kratkem postopku je
bilo treba proti njim izpeljati proces, ne oziraje se na možen vik in krik.
Avgusta leta 1914 je iz glav nemškega delavstva z enim udarcem izginilo
vse čenčanje o mednarodni solidarnosti in namesto tega so že nekaj
tednov pozneje nad kolonami šlemov kot bratski blagor začeli žvižgati
šrapneli ameriških granat. Zdaj, ko je nemški delavec spet našel pot do
svojega ljudstva, bi morala biti vladna dolžnost neusmiljeno iztrebiti
hujskače proti temu ljudstvu.
Ce so na fronti padali najboljši, bi morali doma pokončati mrčes.
Namesto tega je njegovo veličanstvo cesar ponudil roko celo starim
zločincem in prizanesel zahrbtnim morilcem naroda ter jim dal možnost
za notranjo pomiritev.
Zdaj je kača lahko nadaljevala svoje delo previdneje kot prej, zato pa
toliko nevarneje. Medtem ko so poštenjaki sanjali o miru, so zapriseženi
zločinci organizirali revolucijo.
Zaradi te grozne polovičarske odločitve sem bil notranje vedno bolj
nezadovoljen; takrat si tudi jaz nisem mogel zamišljati, da se bo zadeva
končala tako strašno.
160 161
 Toda kaj bi morali storiti zdaj? Voditelje celotnega gibanja bi morali
takoj spraviti za zapahe in proti njim organizirati sodni proces ter jih
tako spraviti z vratu ljudstva. Za iztrebljenje te nadloge bi morali brez-
obzirno uporabiti vso vojaško moč. Stranke bi morali razpustiti, Reich-
stag bi morali po potrebi spametovati tudi z bajoneti, najbolje pa bi ga
bilo takoj razpustiti. Tako kot republika lahko danes razpušča stranke,
bi takrat še bolj utemeljeno morala poseči po tem sredstvu. V igri je bil
namreč biti ali ne biti celotnega ljudstva!
Seveda se je potem zastavilo vprašanje: ali je duhovne ideje sploh
mogoče izkoreniniti z mečem? Ali se lahko z grobo silo bojujemo proti
»svetovnim nazorom«?
To vprašanje sem si že takrat zastavil več kot enkrat.
Ko sem premišljeval o analognih primerih, ki se jih da najti posebej
v zgodovini religij, sem prišel do naslednjega temeljnega spoznanja:
Predstave in ideje ter gibanja z določenimi duhovnimi osnovami,
najsi bodo prave ali napačne, je v določenem času po njihovem nas-
tanku mogoče zlomiti s tehničnimi sredstvi in s silo samo tedaj, kadar
so ta fizična orožja sama nosilci novega iskrivega mišljenja, neke ideje
ali svetovnega nazora.
Uporaba gole moči brez gonilne sile neke duhovne zamisli kot nje-
nega predpogoja ne bo nikoli uspela v borbi proti neki ideji in njenemu
razširjanju, razen če bi šlo za popolno izkoreninjenje tudi zadnjega no-
silca in uničenju zadnjega izročila. To pa povečini pomeni izključitev dr-
žavnega telesa iz krogov odločilnega političnega pomena pogosto za
nedoločen čas, včasih tudi za vedno; takšno žrtvovanje krvi namreč
glede na izkušnje zadene najboljši del narodovega telesa, saj namreč
vsako preganjanje, ki se dogaja brez duhovnih predpostavk, ni videti
moralno upravičeno in zato se prav vrednejši sestoj nekega naroda od-
zove s protestom, ki se pokaže v prisvojitvi duhovne vsebine po krivici
preganjanega gibanja. Pri mnogih se to preprosto zgodi zaradi občutka
nasprotovanja poskusu uničenja neke ideje z brutalno silo.
S tem raste število pristašev prav v takem obsegu kot se povečuje pre-
ganjanje. Zaradi tega bo popolno uničenje novega nauka možno samo
z velikanskim in stalno naraščajočim iztrebljanjem, zaradi česar bosta
prizadeto ljudstvo ali celo država ostala dejansko brez dragocene krvi.
To se lahko maščuje, ker se lahko zgodi samo »notranje« očiščenje, če-
prav na račun splošne omotice. Tak postopek pa bo že od začetka ob-
sojen na propad, če je nauk, proti kateremu se borimo, že prekoračil
določen majhen krog.
Zato je tudi tukaj, enako kot ob pri vsaki rasti, prvo obdobje otroštva
najboljša priložnost za uničenje, medtem ko se z leti odpornost pove-
čuje in se novi mladosti umakne šele ob prihodu starostne oslabelosti,
čeprav takrat v novi obliki in iz drugih razlogov.
Dejansko pa so skoraj vsi poskusi za nasilno iztrebljenje nekega
nauka in njegovih organizacijskih učinkov neuspešni, če za to ni duhov-
nih podlag. Taki poskusi se neredko končajo celo z nasprotnim od za-
želenega, vzroki za to pa so:
Prva predpostavka za bojevanje z golo silo je in ostaja vztrajnost. To
pomeni, da se le v enakomerni in trajni uporabi metod za zatiranje ne-
kega nauka skriva možnost za uspeh namere. Takoj ko se pojavi omaho-
vanje in popustljivost nadomesti silo, se bo zatirani nauk opomogel,
poleg tega pa bo iz vsakega preganjanja potegnil nove vrednosti, ko bo
po preteklem valu pritiskov zaradi ogorčenja nad prestanim trpljenjem
starega nauka začel pridobivati nove pristaše, ki bodo na njem viseli z
večjim kljubovanjem in globljim sovraštvom ter bodo po koncu nevar-
nosti poskušali za gibanje spet pridobiti odpadnike. Stalna in enako-
merna raba sile je edini in prvi predpogoj za uspeh. Ta vztrajnost pa je
vedno rezultat določenega duhovnega prepričanja. Vsako nasilje, ki ne
zraste iz trdne duhovne podlage, bo začelo kolebati in bo postalo nego-
lovo. Manjka mu stabilnost, ki temelji lahko samo na fanatičnem svetov-
nem nazoru. Je izliv energije in brutalne odločenosti posameznika, s
tem pa nanj vpliva spreminjanje osebnosti ter njegova bit in moč.
Temu se pridružuje še nekaj drugega:
Vsak svetovni nazor, najsi bo zelo religiozen ali političen - včasih je
lu zelo težko določiti mejo - , se manj bori za negativno uničenje na-
sprotnikovega idejnega sveta, veliko bolj pa za pozitivno uveljavitev svo-
162 163
jega. Zato je njegov boj bolj napad kot obramba. Že pri določanju cilja
je v prednosti, saj cilj predstavlja zmago lastne ideje, medtem ko je na-
robe le težko opredeliti, kdaj bo negativni cilj uničenja sovražnega nauka
dosežen in zagotovljen. Že zaradi tega je načrt za napad na svetovni
nazor bolj dodelan, toda tudi bolj nasilen kot v primeru njegove ob-
rambe; kot nasploh se tudi tukaj odločitev nagiba v prid napada in ne
obrambe. Boj proti duhovni sili s sredstvi moči pa bo toliko časa le ob-
ramba, dokler meč sam ne bo postal nosilec, oznanjevalec in razširje-
valec novega duhovnega nauka.
Iz vsega lahko naredimo zaključek:
Vsak poskus, da bi s silo premagali nek svetovni nazor, se na koncu
ponesreči, če boj ne prevzame obliko napada za novo duhovno usmeri-
tev. Samo v sporu dveh svetovnih nazorov bo orožje brutalne sile, upo-
rabljeno vztrajno in brezobzirno, prineslo odločilno zmago svoji strani.
Boj proti marksizmu je do zdaj vedno spodletel prav na tej točki.
To je bil vzrok, zakaj je Bismarckova zakonodaja o socialistih končno
kljub vsemu odpovedala in je morala odpovedati. Manjkala ji je plat-
forma novega svetovnega nazora, za katerega bi se ljudje podali v boj.
Cesnanje o tako imenovani »državni avtoriteti« ali o »miru in redu« kot
primernih podlagah za duhovni zagon v borbo na življenje in smrt seje
lahko porodilo samo v glavah naših pregovorno modrih visokih minis-
trskih uradnikov.
Ker je manjkala resnično duhovna nosilka tega boja, je moral Bis-
marck izvedbo svoje zakonodaje prepustiti volji tiste institucije, ki je
bila že sama izrodek marksistične miselnosti. S tem, ko je železni kan-
cler usodo svoje protimarksistične vojne prepustil dobrohotnosti me-
ščanske demokracije, je kozla povzdignil v vrtnarja.
Vse to je bila le nujna posledica pomanjkanja temeljnega svetovnega
nazora, ki bi z viharno osvajalsko voljo nasprotoval marksizmu.
Zato je bil izid Bismarckovega boja le velikansko razočaranje.
Toda ali so bile razmere ob začetku svetovne vojne ali med njo kaj
drugačne? Žal ne.
Bolj ko sem takrat razmišljal o nujnih spremembah odnosa državnih
vlad do socialne demokracije kot trenutnega utelešenja marksizma, bolj
sem spoznaval pomanjkanje uporabnega nadomestka za ta nauk. Kaj so
sploh hoteli dati množicam, če bi, denimo, prišlo do zloma socialne de-
mokracije? Niti enega gibanja ni bilo, od katerega bi lahko pričakovali,
da mu bo uspelo v svoje tirnice pripeljati pisane množice delavcev, ki so
bili bolj ali manj brez vodstva. Več kot neumno je misliti, da bo iz raz-
redne stranke izrinjeni mednarodni fanatik zdaj v trenutku pristopil k
meščanski stranki, torej k novi razredni organizaciji. Kakor koli je že
morda neprijetno različnim organizacijam, si vendar ne moremo tajiti,
da se mnogim meščanskim politikom razredna delitev zdi povsem sa-
moumevna, dokler jim ne začne politično škodovati.
Zanikanje tega dejstva dokazuje samo predrznost, pa tudi neumnost
lažnivcev,
Nasploh se je treba varovati pred tem, da bi množice imeli za bolj
neumne, kot so. V političnih zadevah neredko občutek odloča bolje od
razuma. Vendar mnenje, da o nepravilnosti tega občutka množic dovolj
/govorno priča njihova neumna mednarodna nastrojenost, lahko takoj
pobijemo s preprostim opozorilom, da pacifistična demokracija ni nič
manj nora, njeni nosilci pa izvirajo skoraj izključno iz meščanskega ta-
bora. Dokler milijoni meščanov vsako jutro pobožno častijo židovske
demokratske časopise, gospodi nikakor ne pristoji zbijanje šal o neu-
mnosti »tovariša«, ki na koncu požre prav isti gnoj, čeprav v drugačni i-
mbalaži. V obeh primerih je proizvajalec en in isti Žid.
Človek mora biti torej zelo previden, ko zanika stvari, ki pač obstali
ij o. Dejstva, da pri razrednem vprašanju nikakor ne gre samo za vpra-
siinja ideologije, kot radi pametujejo posebej pred volitvami, ne moremo
Ainikati. Stanovska domišljavost velikega dela našega ljudstva je - podi
ibno kot podcenjevanje obrtnika - pojav, ki ne izvira iz domišljije ne-11
ga mesečarja.
1'ovsem neodvisno od tega pa nam kaže majhno miselno sposobnost
naše tako imenovane inteligence, saj prav v teh krogih ne dojamejo, da
Ntunje, ki ne more preprečiti razraščanja kuge, kakršna marksizem pač
|c, zdaj res ne bo več v položaju, ko bi izgubljeno lahko povrnili.
164 165
 »Meščanske« stranke, kot sami sebe označujejo, ne bodo nikoli več v
svoj tabor mogle pritegniti »proletarskih« množic, ker si nasproti sto-
jita dva svetova, ki sta deloma umetno, deloma naravno ločena, in ki sta
lahko samo v bojnem razmerju. Vendar bo tukaj zmagal mlajši - in to
bi bil marksizem.
Leta 1914 je bil dejansko možen boj proti socialni demokraciji, ven-
dar je bilo vprašljivo, kako dolgo bi lahko ob pomanjkanju primernega
nadomestka trajalo tako stanje.
Tu je zijala velika vrzel.
Takega mnenja sem bil že dolgo pred vojno in zato se nisem mogel
odločiti, kateri od obstoječih strank bi se pridružil. Ob dogajanju med
svetovno vojno sem tako mnenje še okrepil zaradi vidne nesposobnosti
za začetek brezobzirnega boja proti socialni demokraciji, saj je manj-
kalo gibanje, ki bi bilo nekaj več kot navadna »parlamentarna« stranka.
Med bližnjimi tovariši sem o tem odkrito povedal svoje mnenje.
Poleg tega so se mi začele pojavljati prve misli, da bi se pozneje ven-
darle začel politično udejstvovati.
Prav to je bi! povod, da sem manjšemu krogu prijateljev zdaj pogos-
teje zagotavljal, da hočem po vojni ob svojem poklicu delovati tudi kot
govornik.
Prepričan sem, da sem to mislil zelo resno.
6. poglavje
Vojna propaganda
Ob pozornem spremljanju vseh političnih dogajanj me je vedno iz-
jemno zanimala dejavnost propagande. V njej sem videl orodje, ki so ga
prav socialno demokratske marksistične organizacije mojstrsko obvla-
dale in ga znale koristno uporabljati. Pri tem sem hitro razumel, daje
pravilna uporaba propagande prava umetnost, ki je bila in ostala me-
ščanskim strankam čista neznanka. Samo krščansko socialno gibanje,
posebej v času Luegerja, je tudi na tem inštrumentu pokazalo določeno
virtuoznost in se mu lahko zahvali za zelo veliko uspehov.
Kakšne velikanske rezultate omogoča pravilno uporabljena propa-
ganda, je bilo mogoče spoznati šele med vojno. Na žalost smo to spet
preučevali na drugi strani, saj so bile na naši strani tovrstne dejavnosti
več kot skromne. Prav to pomanjkanje celovitega pojasnjevanja na nem-
ški strani, kar je vsakega vojaka moralo zbosti v oči, je bil zame povod,
da sem se še veliko podrobneje začel ukvarjati z vprašanjem propa-
gande.
Časa za razmišljanje je bilo pogosto več kot dovolj, praktično pa nas
je o propagandi poučeval sovražnik, na žalost še preveč dobro.
Kar smo mi na tem področju zamudili, je nasprotnik dosegel z nezas-
lisano spretnostjo in resnično genialno preračunljivostjo. Na sovražni
vojni propagandi sem se tudi sam neskončno veliko naučil. Mimo glav,
ki bi se morale tu najprej in največ naučiti, pa je čas tekel in ni puščal
sledov; deloma so si domišljali, da so preveč pametni, da bi se pri dru-
166 167
gih kaj naučili, deloma pa jim je manjkalo poštene volje za to.
Ali smo pri nas sploh imeli propagando?
Na žalost lahko odgovorim le z ne. Vse, kar so v tej smeri poskušali
narediti, je bilo od vsega začetka tako nezadostno in narobe, da nič ni
koristilo, včasih pa je celo škodovalo.
Po obliki nezadostno, v bistvu psihološko napačno: takšen je moral
biti izid pozornega preučevanja nemške vojne propagande.
Že ob prvem vprašanju seje zdelo, da si niso bili povsem na jasnem:
ali je propaganda sredstvo ali cilj?
Propaganda je sredstvo in jo je v skladu s tem treba presojati z vidika
namena. Po obliki mora biti taka, da podpira doseganje cilja in mu je
smiselno prilagojena. Jasno je tudi, daje pomen cilja lahko različen z
vidika splošne potrebe in da je s tem tudi propaganda v svoji notranji
vrednosti različno opredeljena. Cilj, za katerega smo se med vojno bo-
jevali, je bil najmogočnejši in najbolj vzvišen, kar s i j i h lahko zamiš-
ljamo za ljudi: šlo je za svobodo in neodvisnost našega ljudstva, za
njegovo zanesljivo prehranjevanje v prihodnosti, ter za - narodovo čast;
nekaj, kar je kljub današnjim nasprotujočim mnenjem prisotno, ali še
bolje, nekaj, kar bi moralo biti, saj prav ljudstva brez časti prej ali slej
izgubijo svojo svobodo in neodvisnost, kar se spet ujema z neko višjo
pravičnostjo, ker si brezčastne postopaške generacije na zaslužijo svo-
bode. Kdor pa hoče biti bojazljiv hlapec, ne sme in ne more imeti nika-
kršne časti, ker bi jo sicer v najkrajšem času dolete splošen prezir.
Nemški narod seje bojeval za človeško bivanje in namen propagande
v vojni bi moral biti podpiranje tega konflikta; cilj pa bi moral biti
pomoč za izbojevanje zmage.
Kadar se narodi borijo za svojo eksistenco na tem planetu, ko se jim
zastavi usodno vprašanje o biti ali ne biti, se vsa vprašanja o humanosti
ali estetiki razblinijo v nič; vse te predstave namreč ne lebdijo v svetov-
nem etru, ampak vzplamenijo iz človeške domišljije in so povezane z
njim. Ločitev od tega sveta spet razblini tudi te pojme v nič, saj jih na-
rava ne pozna. Tudi med ljudmi so značilni le za redke narode ali bolje
rečeno rase, in sicer v takem obsegu, kot izvirajo iz samih čustev. Hu-
tnanost in estetika bi celo na svetu, naseljenem s človeštvom, izginili, brž
ko bi se izgubile rase, ki so ustvarjalke in nosilke teh pojmov.
Zato imajo vsi ti pojmi pri borbi nekega ljudstva za njegov obstoj na
lem svetu samo podrejen pomen, pri odločanju o oblikah boja pa jih je
iicba popolnoma izločiti takoj, ko bi se zaradi njih lahko ohromila moč
za samoohranitev bojujočega se ljudstva. Toda to je vedno edini viden
učinek.
Kar zadeva vprašanje humanosti, seje o tem izjasnil že Moltke (Hel-
muth von Moltke, nemški general, načelnik generalštaba nemških obo-
roženih sil med letoma 1906 in 1916, op. prev.), daje v vojni vedno
najprimernejši kratek postopek, torej da humanosti najbolj ustreza naj-
bolj oster način bojevanja.
Kadar pri takih zadevah kdo začne govorance o estetiki ipd., mu je
mogoče odvrniti z enim samim odgovorom: ob usodnih vprašanjih o
pomenu eksistenčnega boja nekega ljudstva je vsaka obveznost do le-
pote odveč. Najmanj lepo od vsega, kar je možno v človeškem življenju, |
c in bo ostal jarem suženjstva. Ali se tej dekadenci iz Schwabinga
morda zdi usoda nemškega ljudstva »estetska«? Z Židi kot sodobnimi
i/.umitelji tega kulturnega parfuma se o tem res ni treba pogovarjati.
Njihovo celotno bivanje je utelešen protest proti estetiki Gospodove po-
dobe.
1'otem ko te vidike humanosti in lepote za borbo izločimo, jih ne mo-
remo več uporabljati kot merilo propagande.
Propaganda je bila v vojni sredstvo za namen, ta pa je bil borba za ob-
stoj nemškega naroda, in samo na tej osnovi jo je bilo možno presojati.
Potem so bila tudi najgrozovitejša orožja humana, če so omogočala hit-
rejšo zmago, lepe pa so bile samo tiste metode, ki so narodu ohranile
dostojanstvo svobode.
To je bilo edino možno stališče do vprašanja vojne propagande v
takem boju na življenje in smrt.
< c bi si o tem hoteli priti na jasno na tako imenovanih merodajnih
mestih, nikoli ne bi podvomili o obliki in uporabi tega orožja; tudi to
je /T.olj orožje, v rokah poznavalca zares strašljivo orožje.
168 169
 Drugo vprašanje odločilnega pomena je bilo tole: na koga naj se pro-
paganda obrača? Na znanstveno podkovano inteligenco ali na manj iz-
obražene množice?
Vedno mora biti usmerjena samo na množice!
Propaganda ni za inteligenco, oziroma tisto, kar se na žalost danes
pogosto tako imenuje; zanje je znanstveni poduk. Propaganda pa je po
svoji vsebini tako malo znanstvena, kot je denimo plakat sam po sebi
umetnost. Umetnost plakata je v sposobnosti avtorja, da z barvo in ob-
liko pritegne pozornost množice. Plakat o umetniški razstavi naj opo-
zori samo na umetnost razstavljenega; bolj kot mu to uspeva, večja je
umetnost samega plakata. Plakat naj množici posreduje predstavo o po-
membnosti razstave, nikakor naj ne nadomešča ponujene umetnosti.
Kdor se zaradi tega hoče sam ukvarjati z umetnostjo, mora preučiti že
kaj več kot sam plakat, tudi navaden sprehod skozi razstavne prostore
mu ne bo zadoščal. Od njega smemo pričakovati, da se bo poglabljal v
posamezna dela in si počasi ustvaril pravo sodbo.
Danes so podobne razmere tudi pri tem, kar označujemo z besedo
propaganda.
Naloga propagande ni znanstveno izobraževanje posameznika,
ampak opozarjanje množice na določena dejstva, dogodke, nujnosti,
itd., katerih pomen hočemo prikazati ljudskim množicam.
Umetnost je izključno v tem, da to storimo na tako odličen način, da
se bo pojavilo splošno prepričanje o nujnosti nekega postopka, pravil-
nosti nečesa nujnega, itd. Ker pa ni in ne more biti nujnost sama po
sebi, ker je njena naloga prav taka kot naloga plakata, da mora zbuditi
pozornost množice in ne v poduku znanstveno že itak podkovanih ali
tistih, ki se ženejo za izobrazbo in vpogledom, mora biti njeno delova-
nje usmerjeno bolj na občutke ter samo zelo pogojno na tako imenovani
razum.
Vsaka propaganda mora biti ljudska, njena duhovna raven pa ome-
jena na sposobnost dojemanja najbolj omejenega med tistimi, h katerim
je usmerjena. Zato bo njeno duhovno višino treba nastaviti tem niže,
čim večja naj bo zaobsežena masa ljudi. Kadar pa hočemo z njo doseči
vse ljudstvo, kot na primer s propagando za vztrajanje v vojni, je treba
biti pri določanju duhovne višine propagandnih sporočil še kako previ-
den.
Bolj ko je skromen njen znanstveni balast in bolj ko se osredotoča iz-
k l j u č n o na občutja množice, bolj izrazit bo uspeh. Ta pa je najboljši
dokaz za pravilnost ali nepravilnost neke propagande, in ne uspešno
zadovoljevanje nekaterih učenjakov ali estetskih mladcev.
Umetnost propagande je prav v tem, da s tem, ko dojame čustveni
predstavnostni svet velikih množic, vzbudi pozornost in najde pot do
srca širokih množic. Naši pametnjakoviči tega ne morejo dojeti, kar do-
kazuje njihovo miselno lenobo ali domišljavost.
Toda če razumemo nujnost usmerjenega pridobivanja množic s po-
močjo propagande, se iz tega porodi naslednji nauk:
Narobe je, če hočemo propagandi dati raznovrstnost nekega znan-
stvenega pouka.
Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumeva-
nje je majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi teh dejstev se
mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot
gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo
lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo. Brž ko hoče kdo žrtvovati to
osnovno načelo in postati raznovrsten, se bo učinek osul, ker količine
ponujene snovi ni mogoče predelati ali je zadržati. Rezultat se bo po-
slabšal in na koncu povsem izostal.
Čim širša je zasnova vašega predstavljanja, tem bolj psihološko pra-
vilno mora biti dognana taktika.
V osnovi je bilo na primer napačno smešenje nasprotnika, za kar sta
predvsem skrbeli propagandi avstrijskih in nemških humorističnih lisi
ov. V osnovi narobe zato, ker je ob neposrednem srečanju naš bojevnik
o nasprotniku takoj dobil povsem drugačen vtis, kar se je pozneje
strašno maščevalo; kajti zdaj se je nemškemu vojaku, ki je naletel na
nasprotnikov odpor, zazdelo, da so ga naši prevarali, namesto krepitve
borbene volje ali vsaj vztrajanja pa seje zgodilo ravno nasprotno. Mož
je obupal.
170 171
 Nasprotno je bila vojna propaganda Angležev in Američanov psiho-
loško pravilna. S tem, ko so svojim ljudem Nemce predstavljali kot Bar-
bare in Hune, so vsakega vojaka že pripravljali na vojne grozote in ga s
tem obvarovali pred razočaranji. Strašno orožje, ki ga bodo uporabili
proti njemu, se mu je poslej zdelo kot potrditev njegovega mišljenja in
mu je okrepilo vero v pravilnost trditev njegove vlade, poleg tega pa
stopnjevalo bes in sovraštvo do razvpitega sovražnika. Grozljivo delo-
vanje orožja, ki gaje s strani nasprotnika zdaj spoznal na sebi, se mu je
postopoma zazdelo kot dokaz zdaj njemu že znane »hunovske« brutal-
nosti barbarskega sovražnika, ne da bi za en sam trenutek pomislil, da
so njegova orožja morda, da, celo verjetno, sposobna za še strašnejše de-
lovanje.
Angleški vojak nikoli ni imel vtisa, da so ga doma napačno poučevali,
kar je bilo žal tako res pri nemškem vojaku, kije začel vse, kar je prišlo
z domače strani, odklanjati kot »goljufijo« in nekaj »prisiljenega«. Posle-
dice tega so bile, da so za propagando določili kar prvega osla {ali ne-
kega »sicer« pametnega človeka), namesto da bi doumeli, da so za to
delo najbolj genialni komaj dovolj dobri.
Taka nemška vojna propaganda je zaradi popolnega pomanjkanja
vsakega psihološko pravilnega pristopa nudila neprekosljivo poučen pri-
mer neučinkovitosti »pojasnjevanja«.
Pri nasprotniku seje vsak, kije imel odprte oči in neokostenel obču-
tek, v štirih letih in pol neprekinjenih valov sovražne propagande lahko
neskončno veliko naučil.
Najslabše pa so razumeli prvi predpogoj za vsako propagandistično
dejavnost nasploh: namreč načeloma njeno subjektivno enostransko
stališče do vsakega vprašanja, ki ga obravnava. Na lem področju se je
na nek način grešilo, in sicer od samega začetka vojne od zgoraj nav-
zdol, daje človek pač po vsej pravici začel dvomiti, ali je bilo toliko ne-
smislov res mogoče pripisati eni sami neumnosti.
Kaj bi na primer rekli na plakat, ki naj bi hvalil novo milo, obenem
pa bi tudi druga mila označil kot »dobra«?
Nad tem bi samo zmajali z glavo.
Prav tako so se obnašali tudi do politične reklame.
Naloga propagande na primer ni presojanje različnih pravic, ampak
i/ključno poudarjanje prav tiste, ki jo zastopate sami. Objektivno tudi
resnice ne raziskuje, če je le-ta v prid drugemu, da bi jo množicam nato
podajala v doktrinami poštenosti, ampak mora neprekinjeno služiti
samo svoji resnici.
V osnovi je bilo napačno, da so o krivdi za izbruh vojne razpravljali s
stališča, da za izbruh te katastrofe ni mogoče vse odgovornosti napr-Liti
samo Nemčiji; pravilno bi bilo, da bi vso krivdo naprtili nasprotniku,
četudi se to ne bi ujemalo z dejanskim potekom dogodkov ne glede na to,
da trditev ne bi ustrezala resničnemu poteku dogodkov, kakor je
dejansko tudi bilo.
In kakšne so bile posledice tega polovičarstva?
Široke množice ljudstva niso sestavljene iz diplomatov ali učiteljev dr-
žavnega prava, kaj šelei iz ljudi, ki znajo zadeve zgolj razumsko preso-
jali, ampak iz kolebajočih ter negotovih otrok človeškega rodu. Brž ko
bo lastna propaganda dala samo slutiti, da ima morda tudi nasprotna
stran nekaj prav, je že postavljen temelj za dvom o lastnem prav. Mno-
žica ni v stanju razlikovati, kje se konča nasprotnikov prav in začne naš
lasten. V takem primeru postane negotova in nezaupljiva, še posebej
lakrat, ko nasprotnik ne dela nobenih neumnosti, ampak vso krivdo na-
prti sovražniku. Povsem jasno je, da bo ljudstvo na koncu bolj kot lastni
propagandi začelo verjeti tuji, ki deluje bolj prepričljivo in složno. Do-
dajmo k temu še, da gre za nemško ljudstvo, ki izjemno boleha za ob-
icktivnostjo! Pri njem se bo vsak potrudil, da le ne bi sovražniku delal
krivice, tudi na račun najhujše obremenitve in celo uničenja lastnega
ljudstva in države.
Množica se sploh ne zaveda, da na merodajnih mestih seveda o za-
devi niso mislili tako.
Pretežna večina ljudstva je naravnana tako žensko, da njegovo razmiš-
lianje in ravnanje bolj določajo čustva kot pa trezna presoja.
Ti občutki niso zapleteni, ampak zelo preprosti in enoviti. Pri tem ni
veliko raznovrstnosti, je le pozitivno ali negativno, ljubezen ali sovraš-
172 173
 tvo, prav ali narobe, resnica ali laž, nikoli ni pol tako in pol drugače aH
po delih, itd.
Vse to je naravnost genialno razumela angleška propaganda - in tudi
upoštevala. Tam res ni bilo nobenega polovičarstva, ki bi lahko privedlo
do dvomov,
Znak blestečega poznavanja primitivnih občutkov širokih množic je
bila hujskaška propaganda, ki je bila prilagojena takemu stanju in je
brezobzirno ter obenem genialno podpirala moralno vzdržljivost na
fronti, tudi ob dejansko največjih porazih in naprej v prav tako preprič-
ljivem označevanju nemškega sovražnika kot edinega krivca za izbruh
vojne: laž, ki je z enostranskim, nesramnim, brezpogojnim trmastim
vztrajanjem, s katerim so jo izvajali, upoštevala čustveno, vedno ek-
stremno nastrojenost velikega ljudstva in soji zato tudi verjeli.
Velika učinkovitost take propagande seje najočitneje pokazala v dej-
stvu, daje po štirih letih nasprotnika še vedno strogo držala na oddalje-
nosti, poleg tega pa je začela nažirati celo naše lastno ljudstvo.
Naši propagandi tak uspeh ni bil usojen, toda temu se človek ne bi
smel čuditi. Kal neučinkovitosti je nosila že v svoji notranji dvoumnosti.
Končno je bilo že zaradi njene vsebine malo verjetno, da bo med mno-
žicami vzbudila nujno potreben vtis. Samo naši poduhovljeni »držav-
niki« so upali, da bodo s tem dolgočasnim, mlačnim mirovništvom
prepričali ljudi za boj do zadnje kaplje krvi.
Zato je bil ta klavrni izdelek nesmiseln, da, celo škodljiv.
Vendar vsa genialnost pri ustvarjanju propagande ne bo obrodila
uspeha, če ne bo vedno enako ostro upoštevala temeljnega načela. Ome-
jiti se mora na malo stvari in tiste večno ponavljati. Vztrajanje je tukaj
enako kot pri mnogih drugih stvareh na svetu prvi in najpomembnejši
predpogoj za uspeh.
Prav pri propagandi si človek ne sme nikoli dovoliti, dajo vodijo es-
teti ali blaziranci. Prvi zato, ker bo vsebina v najkrajšem času zaradi
oblike in izraznosti postala privlačna za literarne čajanke, namesto za
široke množice; drugih pa seje treba v strahu varovati, ker jim primanj-
kuje lastnih svežih občutkov in zato vedno iščejo nove stimulacije. Ti
ljudje se zelo hitro vsega naveličajo; želijo si spremembe in se nikdar ne
/najo vživeti v potrebe še ne tako okorelega sveta okoli njih, niti ga ne
znajo razumeti. Vedno so prvi kritiki propagande, ali bolje, njene vse-
bine, ki se jim zdi preveč tradicionalna, preveč obrabljena, potem zopet
preveč preživeta, itd. Vedno hočejo kaj novega, spremembe, zaradi česar
postanejo smrtni sovražniki vsakega učinkovitega političnega pridobiva-
nja množic. Kajti brž ko se organizacija in vsebina propagande začneta
ravnati po svojih potrebah, izgubita vsako enoznačnost in se popolnoma
razpršita.
Propaganda ni tukaj zato, da bi blaziranim gospodičem omogočala
slalne zanimive spremembe, ampak da bi prepričevala, in sicer prepri-
čevala množice. Te zaradi svoje okornosti potrebujejo določen čas, pre-
den opazijo vsaj eno samo stvar, zato bodo le tisočkratne ponovitve
najenostavnejših pojmov končno našle prostor v njihovem spominu.
Nobena sprememba ne sme nikoli spreminjati vsebine propagan-
dnega sporočila, ampak mora na koncu povedati vedno isto. Geslo je i
roba osvetliti z različnih plati, toda konec vsakega pogleda mora biti
vedno znova pri geslu. Le tako bo propaganda delovala enovito in str-
njeno.
Samo ta velika usmeritev, od katere se ne smemo nikoli oddaljiti, bo
pri doslednem poudarjanju prinesla uspeh. Potem bomo lahko strme
ugotovili, do kakšnih neznanskih, komaj razumljivih rezultatov vodi
taka vztrajnost.
Vsaka reklama, naj bo na poslovnem ali političnem področju, prinaša
uspeh s trajanjem in enakomerno enovitostjo njene uporabe.
Tudi tu je bil primer sovražne vojne propagande naravnost vzoren; i
imejena je bila na le nekaj vidikov, usmerjena izključno na množice, po-
n.ivijali pa sojo z neutrudno vztrajnostjo. Ves čas trajanja vojne so upo-
rabljali izvedbene oblike, ki so jih spoznali kot pravilne temeljne misli
m nikoli niso naredili niti najmanjše spremembe. Na začetku je bila na-
videzno nora v svojih predrznih trditvah, pozneje je postala neprijetna
m na koncu soji verjeli. Po štirih letih in polje v Nemčiji izbruhnila re-
volucija, kije gesla pobrala iz sovražnikove vojne propagande.
174 175
 Toda v Angliji so ugotovili še nekaj: za to duhovno orožje je možen
uspeh samo ob njegovi masovni uporabi, toda uspeh bogato pokrije vse
stroške.
Pri njih je propaganda veljala za orožje prve kategorije, medtem ko
je pri nas predstavljala zadnje zatočišče nezaposelnih politikov in prisi- 7. poglavje
ljen položaj ček skromnih junakov.
Zato je bil njen uspeh na koncu koncev enak ničli.
 Revolucija

Z letom 1915 se je pri nas začela pojavljati sovražna propaganda, v

letu 1916 je postajala vse močnejša, na končuje v začetku leta 1918 pre-
rasla v pravo poplavo. Na vsakem koraku je bilo mogoče zaznati delo-
vanje tega lova na duše. Armada je počasi začela razmišljati tako, kot
|c hotel sovražnik.
Nemško nasprotno delovanje pa je povsem odpovedalo.
Armada je sicer z duhovnostjo in voljo svojega tedanjega vodje sicer
kazala namen in odločenost za sprejem boja tudi na tem področju, ven-
dar ji je manjkalo potrebnega orodja. Tudi psihološko je bilo narobe,
da so ta pojasnjevanja potekala v samih enotah. Če bi hotela biti učin-
kovita, bi morala prihajati iz domovine. Samo potem bi smeli računati
na uspeh pri možeh, ki so vendar za to domovino že skoraj štiri leta tr-
peli pomanjkanje in se izkazali z nesmrtnimi dejanji junaškega poguma.
Toda poglejte, kaj je prišlo iz domovine!
Ali je bil ta neuspeh neumnost ali zločin?
Sredi poletja 1918, po odhodu z južnih bregov reke Marne, seje pred-
vsem nemško časopisje obnašalo tako bedno nespretno, dobesedno zlo-
činsko neumno, da se mi je ob vsakodnevno naraščajočem besu vedno
bolj zastavljalo vprašanje, ali zares ni prav nikogar, ki bi končal to du-
hovno zapravljanje armadnega junaštva.
Kaj seje zgodilo v Franciji, ko smo leta 1914 v nezaslišanem zmago-
valnem pohodu prodrli v to deželo? Kaj je naredila Italija v dneh padca
176 177
soške fronte? Kaj spet Francija spomladi 1918, ko je napad nemških di-
vizij dvignil položaje s tečajev in ko je dolga roka težkih daljnometnih
baterij začela trkati na vrata Pariza?
Kako je tam njihovim umikajočim se polkom udarila v obraz vročina
nacionalne strasti! Kako genialno je takrat delala propaganda in vplivala
na množice, da bi v srca bojevnikov na zlomljenih frontah spet vlila
vero v dokončno zmago!
In kaj seje medtem dogajalo pri nas?
Nič ali pa še kaj slabše od tega.
Takrat sem bil pogosto ogorčen in jezen, ko sem prebiral najnovejše
časopise in me je v obraz udarjal ta zločinski psihološki umor množic.
Več kot enkrat me je mučila misel, da bi v primeru, če bi Božja pre-
vidnost na mesto tega nesposobnega ali zločinskega nevedneža ali le-
nuha v naši propagandni službi postavila mene, bi usodi napovedali
čisto drugačen boj.
V tistih mesecih sem prvikrat začutil vso zahrbtnost zle usode, ki me
je držala na fronti in na položaju, kjer bi me lahko podrl naključen strel
vsakega črnca, ko bi vendar na drugem mestu svoji domovini lahko slu-
žil mnogo koristneje!
Že takrat sem bil dovolj predrzen in sem verjel, da mi bo to nekoč
uspelo.
Vendar takrat moje ime ni nikomur nič pomenilo, bil sem le eden
med osmimi milijoni!
Zato je bilo bolje ostati tiho in čim bolje opravljati svoje dolžnosti na
položaju.
Poleti 1915 so nam v roke prišli prvi sovražni letaki.
Njihova vsebina je bila z majhnimi spremembami v obliki predstav-
ljanja vedno enaka: stiska v Nemčiji naj bi bila vedno hujša; vojna naj
bi trajala neskončno dolgo, možnosti za zmago pa so vse manjše; ljudje
v domovini naj bi hrepeneli po miru, a »militarizem« in »cesar« jim tega
ne dovolijo; ves svet - ki mu je to bojda zelo dobro znano - ne vodi
vojne proti nemškemu ljudstvu, ampak izključno proti edinemu krivcu,
cesarju; zato se borba ne bo končala prej, dokler ta sovražnik miroljub-
nega človeštva ne bo odstranjen; svobodnjaški in demokratični narodi
hudo nemško ljudstvo po koncu vojne sprejeli v zvezo večnega svetov-
nega miru, ki naj bi bil zagotovljen po uničenju pruskega »militarizma«.
Zaradi boljše ponazoritve so neredko potem natisnili še »pisma iz
domovine«, ki naj bi potrjevala njihove trditve.
Takrat smo se takim poskusom v glavnem posmehovali. Letake smo
prebrali, jih nato poslali v zaledje k višjim štabom in povečini nanje po-
zabili, dokler jih veter ni spet z višin zanesel v naše jarke; večinoma so
jih namreč metali z letal, ki so jih uporabljali za prevoze letakov na
fronto.
Bna stvar je pri taki vrsti propagande kmalu morala pasti v oči: na
vsakem delu fronte, kjer so se nahajali Bavarci, je bila propaganda iz-
lemno dosledno naperjena vedno proti Prusom ob zagotavljanju, daje
po eni strani Prusija edina kriva in odgovorna za vso vojno, ampak da
po drugi strani nihče ne goji niti najmanjšega sovraštva do Bavarcev. Se-
vala nam mu niso mogli pomagati, dokler služimo pruskemu militari-
zmu in zanj hodimo po kostanj v žerjavico.
Vplivi take propagande so začeli kazati določene učinke že v letu
1^15. V enoti se je odpor do Prusov vidno povečal - od zgoraj navzdol
proti tem pojavom niso ukrepali niti enkrat samkrat. To ni bil navaden
greh opustitve, ki se nam bo prej ali slej moral maščevati, in sicer ne na
»Prusih«, temveč na vsem nemškem narodu, h kateremu vendar sodi i
udi sama Bavarska.
Sovražna propaganda je v tej smeri začela beležiti pomembne uspehe
teleta 1916.
Pisma z opisovanjem stiske, ki smo jih prejemali neposredno iz do-
movine, so tudi že zdavnaj začela kazati svoje učinke. Nasprotnikovo
razpečevanje reklamnih letakov s tako vsebino na fronti sploh več ni
bilo potrebno. Naših nasprotnih ukrepov, razen nekaj bliskovito neu-
mnih »vzpodbujanj« z »vladne strani«, praktično ni bilo. Ta strup, ki so
178 179
ga doma sfabricirale nepremišljene ženske, je slej ko prej preplavljal
fronto; seveda niso slutile, daje bilo to sredstvo, s katerim so se nasprot-
nikove možnosti za zmago močno povečale, obenem pa so podaljševale
in oteževale trpljenje svojih domačih na bojni fronti. Zaradi nesmiselnih
pisem nemških žena so v nadaljevanju stotisoči mož izgubili svoja
življenja.
Leta 1916 so se tako začeli kazati nekateri dvomljivi pojavi. Fronta je
preklinjala, zaradi mnogih stvari seje pojavljalo nezadovoljstvo in vča-
sih tudi upravičeno ogorčenje. Medtem ko je stradala, potrpežljivo pre-
našala težave, njihovi domači pa so živeli v bedi, so na drugi strani videli
obilje in zapravljivost. Da, celo na sami frontni črti v tem pogledu ni bilo
vse v redu.
Že takrat so se pojavljali znaki, da ni vse tako, kot bi moralo biti -
toda še vedno je šlo za »notranje« zadeve. Isti mož, kije godrnjal in pre-
klinjal, je čez nekaj minut molče opravil svojo dolžnost kot nekaj sa-
moumevnega. Ista četa, ki je bila najprej nezadovoljna, se je držala
svojega koščka jarka, kot da bi bilo od tistih sto metrov blatne luknje od-
visna usoda Nemčije. To je še bila fronta stare, čudovite armade!
Veliko razliko med njo in domovino bom kmalu spoznal.
Konec septembra se je naša divizija podala v bitko pri reki Somme.
(Angleži in Francozi so načrtovali skupno ofenzivo, v kateri naj bi pri-
dobili veliko ozemlja in prizadejali velike izgube nemški živi sili. Ofen-
zivo so začeli 1. julija 1916 in jo končali pozimi. Na angleški strani je
padlo okoli 420.000 ljudi, na francoski 200.000, Nemci pa so izgubili
okoli 500.000 vojakov. Frontna črta se je premaknila za vsega 12 km.
Op. prev.) To je bila za nas ena od prvih v vrsti strašnih bitk z velikimi
izgubami in vtise je težko opisovati - bolj pekel kot vojna.
Večtedensko artilerijsko obstreljevanje je nemška fronta vzdržala, ob-
časno so nas potisnili malo nazaj, nato smo povrnili ozemlje, nikoli pa
se nismo umaknili.
7. oktobra 1916 so me ranili.
Srečno sem dospel v zaledje in s transportom naj bi se vrnil v Nem-
čijo.
Pretekli sta dve leti, odkar nisem videl domovine, v takih razmerah
skoraj neskončno dolgo časa. Komaj sem si še predstavljal, kakšni so
Nemci, ki ne tičijo v uniformi. Ko sem ležal v zbirnem taborišču za ra-
njence v kraju Hermies, sem se skoraj zrušil od strahu, ko sem zaslišal
bolničarko, kije nagovorila blizu mene ležečega ranjenca.
Po dveh letih prvikrat tak glas!
Bolj ko se je vlak, s katerim smo se peljali domov, približeval meji,
bolj je vsakega med nami prevzemal nemir. Mimo nas so hiteli vsi tisti
kraji, skozi katere smo se kot mladi vojaki vozili pred dvema letoma:
Urussel, Louvain, Liege, in končno se nam je zdelo, da smo prepoznali
pi vo nemško hišo po njenem visokem strešnem čelu in lepih naoknicah.
Domovina!
Oktobra 1914 smo prekipevali od navdušenja, ko smo prevozili mejo,
/.daj je med nami zavladala tišina in ganjenost. Vsak je bil srečen, ker
mu je usoda še enkrat dovolila videti tisto, kar je moral trdo braniti s
svojim življenjem; in skoraj vsakega je bilo sram pogledov drugih tova-
i Išev,
Skoraj dve leti po odhodu na fronto sem prispel v bolnišnico v kraju
Beelitz pri Berlinu.
Kakšna sprememba! Iz blata v bitki pri reki Somme v bele postelje te
čudovite zgradbe! Najprej se skoraj nismo upali uleči vanje. Le pola-
goma smo se začeli privajati na ta novi svet.
Na žalost je bil to nov svet tudi v nekem drugem oziru.
Vojaški duh s fronte tukaj že ni bil več v gosteh. Tu sem prvikrat sli-
šal nekaj, kar nam je bilo na fronti še neznano: bahanje zaradi lastne II
inhopetnosti! Preklinjanje in godrnjanje tam zunaj ni nikoli dišalo po I
»Ipovedovanju poslušnosti ali hvaljenju bojazljivcev. Ne! Strahopetec je
veljal še vedno za strahopetca, nič drugega. Zaničevanje, ki gaje dole-
Iclo, je bilo še vedno splošno, prav tako kot občudovanje, ki gaje bil de-
ležen pravi junak. Tukaj v bolnišnici pa je bila stvar deloma že skoraj i
>U njena: nenačelni hujskači so imeli glavno besedo in so s svojo bedno
/rovornostjo na vsak način poskušali osmešiti značaj poštenega vojaka
tci povzdigniti neznačajne poteze strahopetca. Nekaj bednih fantov je
180 181
dajalo ton takemu govorjenju. Eden med njimi seje hvalil, kako je sam
potegnil roko skozi žično oviro, da bi lahko prišel v bolnišnico. Kljub
smešni poškodbi se je zdelo, da v bolnišnici čepi že celo večnost, pri
čemer je v transport za Nemčijo sploh prišel z goljufijo. Ta zastruplje-
valec sije upal celo to, daje s predrznim čelom povzdigoval svoje stra-
hopetno dejanje kot izliv večjega poguma od junaške smrti poštenega
vojaka. Ti so ga molče poslušali, drugi so odšli, nekateri pa so se z njim
strinjali.
Od slabosti mi je šlo na bruhanje, toda hujskača so v bolnišnici mirno
prenašali. Kaj naj bi storil? Kdo in kaj je bil, so morali v vodstvu natan-
čno vedeti in so tudi vedeli. Kljub temu se ni nič zgodilo.
Ko sem lahko spet dobro hodil, so mi dovolili, da sem se odpeljal v
Berlin.
Bridka stiska je bila vidna povsod. Milijonsko mesto je trpelo zaradi
lakote. Nezadovoljstvo je bilo veliko. V različnih domovih, ki so jih obis-
kovali vojaki, je bilo vzdušje podobno tistemu v bolnišnici. Zdelo seje,
kot da ti fantje namenoma iščejo takšna mesta, kjer so razširjali svoje
poglede.
Toda razmere v Miinchnu so bile še veliko hujše!
Ko so me po okrevanju odpustili iz bolnišnice in me napotili v re-
zervni bataljon, sem mislil, da mesta več ne bom prepoznal. Kamorkoli
si prišel, povsod jeza, zlovoljnost in preklinjanje! V samem rezervnem
bataljonu je bilo vzdušje pod vsako kritiko. Tukaj so vojake s fronte po-
učevali še neskončno nespretni stari oficirji inštruktorji, ki sami na boj-
nem polju niso prebili niti ure in so že samo zaradi tega dejstva do starih
vojakov zmogli razviti le delno primeren odnos. Ti so seveda imeli do-
ločene posebnosti, ki se jih je dalo razložiti s služenjem na fronti, vod-
jem teh rezervnih oddelkov pa so ostale popolna neznanka, medtem ko
jih je oficir, ki je prišel s fronte, vsaj razumel. Slednjega so možje čisto
drugače spoštovali kot pa zaledne poveljnike. Ne glede na vse to je bilo
splošno razpoloženje mizerno; zabušantstvo je veljalo že skoraj kot
znak višje prebrisanosti, zvesto vztrajanje pa je bilo znak notranje
slabosti in ozkoglednosti. V pisarnah so sedeli Židi. Vsak pisar je bil
Zid, vsak Žid pisar. Strmel sem nad obiljem borcev izbranega ljudstva
In nisem mogel drugega, kot da sem jih primerjal z njihovimi redkimi
predstavniki na fronti.
V gospodarstvu so bile zadeve še slabše. Tuje židovsko ljudstvo pos
lalo dejansko »nepogrešljivo«. Pajek je ljudstvu počasi začel piti kri iz
njihovih por. Po ovinkih so preko vojnih družb našli orodje za postopno
uničevanje nacionalnega in svobodnega gospodarstva.
Poudarjali so nujnost po neomejeni centralizaciji. Zato je bila že v letih
1916/17 skoraj vsa proizvodnja pod nadzorom židovskega bančništva.
Proti komu je bilo torej usmerjeno narodovo sovraštvo?
V tistem času sem z grozo opazoval približevanje zle usode, kije uto
nila voditi do zloma, če je ne bomo pravočasno preprečili.
Medtem ko je Žid okradel vse ljudstvo in ga stiskal pod svojim gos-
postvom, so nas hujskali proti »Prusom«. Enako kot na fronti tudi tukaj
proti tej strupeni propagandi od zgoraj sploh niso ukrepali. Zdelo se |e,
da niti ne slutijo, da zlom Prusije še zdaleč ne bo prinesel vzpona Ba-
varske, da bo prav narobe vsak padec enega neizbežno moral za seboj v
prepad potegniti tudi drugega.
Tak) obnašanje meje neskončno bolelo. V njem sem videl le genialno
zvijačo Žida, s katero naj bi s sebe odvrnil splošno pozornost in jo pre-
usmeril na druge. Medtem ko sta se Bavarec in Prus prepirala, je obema
izpred nosa spodjedal njun obstoj; medtem ko so na Bavarskem prekli-
njali Pruse, je Žid organiziral revolucijo in hkrati razbil Bavarsko ter
I'rušijo.
Tega prekletega prepira med nemškimi ljudstvi nisem prenašal in sem
bil vesel svoje vrnitve na fronto, na katero sem se spet priglasil takoj po
prihodu v Miinchen.
V začetku marca 1917 sem bil spet pri svojem polku.
*&* Proti koncu leta 1917 je kazalo,
daje najnižja točka pobitosti med
182 183
vojaki presežena. V vsej armadi sta se po ruskem zlomu spet pojavila
novo upanje in nov pogum. Prepričanje, da bo Nemčija na koncu ven-
darle zmagala, je spet začelo prevevati enote. Spet so se slišale pesmi in
zloslutneži so postali redkejši pojav. Ljudje so spet verjeli v prihodnost
domovine.
Italijanski zlom na jesen 1917 je imel posebej čudovit učinek; v tej
zmagi so ljudje vendar videli dokaz, da lahko prebijemo fronto tudi
zunaj ruskega vojnega gledališča. V srca milijonov se je zlilo čudovito
upanje, z olajšanjem in upanjem smo pričakovali pomlad 1918. Nasprot-
nik je bil vidno duševno pobit. Ta zima je bila malo mirnejša kot prej-
šnje. To je bil mir pred viharjem.
Toda prav ko se je fronta pripravljala, da že enkrat konča večne
borbe, ko so se na zahodno fronto valile neskončne kolone ljudi in ma-
teriala ter so enote vneto vadile za veliki napad, je v Nemčiji izbruhnila
največja lopovščina cele vojne.
Nemčija ne sme zmagati: v zadnji uri, kajti nemške zastave so že sko-
raj zmagovalno zavihrale, so posegli po sredstvu, ki se jim je zdelo pri-
merno, da bi z njim z enim udarcem v kali zadušili nemški
spomladanski napad in nam preprečili zmago:
Organizirali so stavko v proizvodnji streliva.
Če bo uspela, se bo nemška fronta morala zlomiti in želja časopisa
Vorwarts, da nemške zastave tokrat ne bodo zmagale, se bo izpolnila.
Zaradi pomanjkanja streliva so fronto v nekaj tednih začeli prebijati;
ofenzivo so s tem zaustavili, antanta je bila rešena; toda mednarodni
kapital je zagospodaril Nemčiji, dosegli so notranji cilj marksistične pre-
vare ljudstva.
Zlom narodnega gospodarstva zaradi prevlade mednarodnega kapi-
tala - cilj, ki so ga zaradi neumnosti in lahkovernosti ene strani ter bre-
zdanje strahopetnosti druge tudi dosegli.
Vedeti je treba, da stavka v proizvodnji streliva ni povsem uspela v na-
meri, da bi izstradali frontno orožje; prehitro je propadla, da bi samo po-
manjkanje streliva - tako kmot so načrtovali - vojsko obsodil na propad.
Grozljiva pa je bila moralna škoda, ki so nam jo povzročili!
Prvič: za kaj se je vojska sploh bojevala, če domovina ni hotela
zmage? Za koga so bile gromozanske žrtve in odrekanja? Vojak naj se
bori za zmago, domovina pa stavka proti temu!
In drugič: kako je to delovalo na sovražnika?
V zimi 1917/18 so se na nebesnem svodu zavezniških država prvikrat
nakopičili temni oblaki. Skoraj štiri leta so napadali nemškega bojev
nika in ga niso mogli prisiliti k predaji; pri tem je imel na razpolago za
obrambo samo ščit na roki, meč pa je moral vihteti zdaj na vzhodu,
zdaj na jugu. Zdaj je bil velikanov hrbet končno prost. Preden mu je
uspelo dokončno potolči enega od nasprotnikov, so morali preteči po-
loki krvi. Zdaj bi se moral na zahodu ščitu pridružiti meč, in če se sov
ražniku dotlej ni posrečilo zlomiti obrambe, bi zdaj napad moral zadeti
njega samega.
Sovražnik se gaje bal in trepetal za zmago.
V Londonu in Parizu so se vrstila posvetovanja. Celo sovražna pro
paganda je bila na hudi preizkušnji; ni bilo več tako lahko dokazovati,
da Nemci nimajo nobenih možnosti za zmago.
Enako je veljalo na frontah, kjer je vladala zlovešča tišina tudi za
enote alianse. Gospode je nenadoma minila predrznost. Tudi njim seje
počasi začela prikazovati nenavadna svetloba. Njihovo mišljenje o nem-
škem vojaku seje zdaj spremenilo. Do takrat je bil zanje norec, ki mu |e
bil usojen poraz; zdaj je pred njimi stal uničevalec njihovega ruskega
zaveznika. Iz nuje porojena omejitev nemških ofenziv na Vzhod se je
Kdaj pokazala kot genialna taktika. Ti Nemci so tri leta napadali Ru-M|
o, na začetku navidez brez najmanjšega uspeha. Temu nesmiselnemu
začetku so se skoraj smejali: ruski velikan bi zaradi svoje številčne pre-
moči na koncu vendar moral zmagati, Nemčija pa bi se morala zlomiti
zaradi izgube krvi. Kazalo je, da se jim bodo želje uresničile.
()d septembrskih dni leta 1914, ko seje po cestah in železnicah proti
Nemčiji prvikrat začela valiti neznanska množica ruskih ujetnikov iz
bojev pri Tannenbergu, se ta tok skoraj ni prekinil - toda na mesto vsake
pololčene in uničene armade seje postavila nova. Velikanska država je
bila za carja neizčrpen vir vojakov, za vojno pa vrelec novih žrtev. Kako
184 185
dolgo bo Nemčija vzdržala to tekmo? Ali ne bi moral priti tisti dan, ko
bodo po zadnji nemški zmagi še vedno ne zadnje ruske armade začele
zadnjo bitko? In potem? Po človeških merilih se je rusko zmago dalo
prelagati, toda do nje je moralo priti.
Zdaj so vsa ta upanja ugasnila: zaveznik, ki je na oltar skupnih inte-
resov položil največ krvi, je bil s svojimi močmi na koncu in je ležal na
tleh pred neizprosnim napadalcem. Strah in groza sta se priplazila v
srca teh do tedaj slepo prepričanih vojakov. Kajti, če jim do zdaj ni
uspelo premagati Nemca, ki je le del svojih sil uporabljal na zahodni
fronti, kako bi na zmago lahko računali sedaj, ko se za napad na Zahod
pripravlja celotna sila neverjetno junaške države?
Sence južnotirolskih gora so se tesnobno spustile na domišljijo; vse
do flamskega neba so frfotali mrki obrazi potolčenih vojska Cadorne (-
Luigi Cadorna je poveljeval italijanski vojski na začetku prve svetovne
vojne. Maja 1915 seje odločil, da s svojimi sicer slabo oboroženimi ar-
madami začne obsežne napade na Avstroogrsko. Oktobra 1917 je Nem-
čija na strani Avstrije napadla Italijane, ki so v bitki pri Kobaridu - ital.
Caporetto, utrpeli velikanske izgube. Po tem polomu so Cadorno odsta-
vili s poveljniškega položaja. Op. prev.) In vera v zmago se je umikala
strahu pred bližajočim se porazom.
Tedaj - ko seje zdelo, da iz hladnih noči že slišijo enakomerno hru-
menje prihajajočih jurišnih armad nemške vojske in da se jim bliža
sodni dan, tedaj je iz Nemčije zasvetila žareča rdeča luč in vrgla svoj sij
do zadnjega bombnega kraterja sovražnikove fronte; v trenutku, ko so v
nemških divizijah potekale zadnje priprave za veliki napad, je v Nemčiji
izbruhnila splošna stavka.
Svet je najprej obnemel. Toda potem si je sovražna propaganda od-
dahnila in začela izkoriščati pomoč, ki jo je dobila tik pred dvanajsto
uro. V enem zamahu so našli sredstvo, s katerim so okrepili omajano za-
upanje zavezniških vojakov, verjetno zmago so proglasili za zanesljivo,
tesnobno skrb pred prihajajočimi dogodki pa so spremenili v odločno
zaupanje v svoje sile. Zdaj so lahko polke, ki so pričakovali nemški
napad, poslali v največjo bitko vseh časov v prepričanju, da izida te
vojne ne bo odločila drznost nemškega napada, ampak vzdržljivost nje-
gove obrambe. Ne glede na to, koliko zmag si bodo Nemci še priborili,
v njihovi domovini je bila pred vrati revolucija in ne zmagovita armada.
Ameriški, angleški in francoski časopisi so to vero začeli sejati v srca
svojih bralcev, neverjetno spretna propaganda pa je podžigala enote na
I r ont i.
-Nemčija pred revolucijo! Zmaga zaveznikov neizogibna!« To je bilo
najboljše zdravilo, s katerim so omahujoča Poiluja in Tommvja spet
dvignili na noge. Zdaj so znova sprožili ogenj iz pušk in strojnic, na-
mesto paničnega bega pa seje začel upanja poln odpor.
To je bil rezultat stavke v proizvodnji orožja. Okrepil je vero v zmago
sovražnih narodov in premagal hromeč obup na zavezniški fronti - po-
sledično so tisoči nemških vojakov to plačali s svojo krvjo. Pobudniki
te nizkotne poteze pa so bili ljudje, ki so pričakovali, da bodo v Nem-
uji po revoluciji zasedli najvišje državne položaje.
Kes je bilo najprej videti, kot da bi na nemški strani vidno reakcijo na
te /ločin premagali, na nasprotni strani pa posledice niso izostale. Upor
|e i/.gubi! brezciljnost predajajoče se armade, namesto tega so se začeli
zagrizeno boriti za zmago.
Po človeških merilih je zmaga zdaj morala priti, če bi zahodna fronta
/držala nemške napade vsaj nekaj mesecev. V parlamentih antantnih
zaveznic pa so spoznali možnosti za prihodnost in odobrili nezaslišano
visoka sredstva za nadaljevanje propagande za razkroj Nemčije.
I mcl sem srečo, da sem sodeloval v prvih dveh ofenzivah in v zadnji.
Prav te bitke so postali najsilnejši vtisi v mojem življenju; silni zato,
ker seje zdaj zadnjikrat, podobno kot leta 1914, vojna iz obrambne spre-
menila v napadalno. Vzdih olajšanja seje razlegel po jarkih in rovih
nemške vojske, ker je končno po več kot treh letih vztrajanja v sovraž-
nem peklu napočil dan maščevanja. Zmagoviti bataljoni so še
enkrat /.ivriskali in na nemške zastave, ovenčane z zmagami, smo
obesili zad-
186 187
nje vence nesmrtnega lovorja. Še enkrat so zadonele domoljubne pesmi
vzdolž vojaških kolon in se vzpele proti nebu, in zadnjikrat seje milost
Gospodova nasmehnila njegovim nehvaležnim otrokom.
Sredi poletja 1918 je nad fronto ležala zatohla sopara. Domovina se
je prepirala. Za kaj? V posameznih enotah vojske na bojnem polju seje
marsikaj govorilo. Vojna naj bi bila zdaj brezupna, v zmago naj bi ver-
jeli samo še norci. Ljudstvo naj ne bi imelo interesa za nadaljnje vztra-
janje, to sta hotela samo še kapital in monarhija - take vesti so prihajale
iz domovine in o tem smo se pogovarjali tudi na fronti.
Fronta seje na to spočetka bolčj malo odzivala. Kaj nam je bila mar
splošna volilna pravica? Smo se morda za to bojevali cela štiri leta? To
je bila podla šala banditov, da so na tak način mrtvim junakom še v
grobu hoteli ukrasti cilj te vojne. Mladi vojaki nekoč na Flamskem niso
odhajali v smrt z vzklikanjem »Naj živi splošna in tajna volilna pra-
vica!«, ampak s krikom »Deutschland iiber alles in der Welt« (Nemčija
čez vse na svetu, op. prev.). Majhna, toda ne povsem nepomembna raz-
lika. Tisti, ki so zahtevali volilno pravico, večinoma niso bili tam, kjer
so se zdaj zanjo borili. Vsa politična sodrga fronte sploh ni poznala. Le
majhen del parlamentarcev si videl tam, kjer so se takrat nahajali po-
šteni Nemci, če so le imeli vse ude.
Fronta v svojem starem sestavu je bila zelo slabo dojemljiva za novi
vojni cilj gospodov kot so bili Ebert, Scheidemann, Barth, Liebknecht,
itd. Nihče ni razumel, zakaj so si nenadoma neka zmuzneta prisvajala
pravico, da bi mimo vojske zagospodovali nad državo.
Moje osebno stališče je bilo od vsega začetka neomajno: iz vsega srca
sem sovražil vso tisto sodrgo bednih strankarskih lumpov, ki so golju-
fali ljudstvo. Že dolgo sem si bil na jasnem, da tej sodrgi pač ni šlo za
dobrobit ljudstva, ampak za polnjenje njihovih praznih žepov. Zdaj so
bili za dosego svojih ciljev pripravljeni žrtvovati celo ljudstvo in po po-
trebi dovoliti padec Nemčije, zaradi česar so bili v mojih očeh zreli za
vrv. Upoštevanje njihovih interesov je pomenilo žrtvovanje delovnega
ljudstva v korist nekaj malega žeparjev, kar bi se lahko uresničilo samo
s pripravljenostjo, da se odpovemo Nemčiji.
I n velika večina v boje zapletene vojske je še vedno mislila tako. Toda
popolnitve moštev, ki so prihajale iz domovine, so bile vedno slabše,
lako da njihov prihod ni pomenil okrepitve, ampak slabitev borbene
moči. Posebej mlade dopolnitve so bile večinoma nekoristne. Pogosto
je bilo kar težko verjeti, da so to sinovi istega naroda, kije nekoč svojo
mladino pošiljal v boj za Ypres.(Ypres je mestece na Flamskem, znano
predvsem po drugi bitki za Ypres, april/maj 1915, ko so Nemci prvikrat
uporabili strupen plin (klor) na zahodni fronti. Na vzhodni fronti so ga
sicer uporabili že januarja 1915. Op. prev.)
Avgusta in septembra so vedno hitreje naraščali pojavi razpadanja,
klmb temu pa napadalno delovanje sovražnika ni bilo primerljivo z našo
nekdaj zastrašujočo obrambo. Bitke pri reki Somme in na Flamskem so
bile v primerjavi s sedanjim dogajanjem naravnost grozljive.
Konec septembra je naša divizija tretjič dosegla položaje, na katere smo
nekoč kot mladi prostovoljci jurišali. Kakšni spomini!
Oktobra in novembra 1914 smo tamkaj preživeli svoj ognjeni krst. V
srcih smo nosili ljubezen do domovine, s pesmijo na ustnicah seje naš
mlad polk podal v bitko kot bi šli na ples. Najdragocenejša krije bila žr-
i vovana v veri, da bomo domovini zagotovili neodvisnost in svobodo.
.1 unija 1917 smo drugič stopili na za vse nas posvečena tla. V njih so
počivali najboljši tovariši, skoraj še otroci, ki so nekoč z žarečimi očmi
zdrveli v smrt za edino drago domovino.
Mi stari, ki smo nekoč prišli s polkom, smo spoštljivo ganjeno stali
MM tem mestu prisege »Zvestoba in poslušnost do smrti«.
/daj je moral polk v hudi obrambni bitki braniti ozemlje, ki ga je
usvojil pred tremi leti.
S tritedenskim artilerijskem obstreljevanjem naših položajev je An-
Itlež pripravljal veliko flamsko ofenzivo. Zdelo seje, da so se prebudili
duhovi umrlih; polk seje krčeviti držal v umazanem blatu, se zagrizel
188 189
v posamezne luknje in kraterje in ni kolebal in ni odstopal ter je tako kot
nekoč na tem mestu postajal vse manjši in tanjši, dokler Anglež 31. ju-
lija 1917 ni začel napada.
V prvih avgustovskih dneh so nas zamenjali.
Iz polka so sestavili nekaj čet, ki so se prekrite z blatom opotekale
nazaj, bolj podobne duhovom kot ljudem. Poleg nekaj sto metrov lu-
kenj, ki so jih naredile granate, Anglež za sebe ni našel drugega kot
smrt.
Zdaj, septembra 1918 smo tretjič stali na mestu napada iz leta 1914.
Mestece Comines, kjer smo takrat počivali, je zdaj postalo naše bojišče.
Bojno polje je bilo isto, toda ljudje so se spremenili: zdaj smo v enoti
tudi »politizirali«. Strup iz domovine je tako kot povsod tudi tukaj za-
čenjal delovati. Toda mlade popolnitve so povsem odpovedale - seveda,
saj so prišli od doma.
V noči s 13. na 14. oktober so Angleži začeli s plinskimi granatami
obstreljevati južno fronto pri kraju Ypres. (Tu so zavezniki že leta 1917
prvikrat uporabili bojni plin iz vrste mehurjevcev, kije dobil ime iperit.
Op. prev.) Uporabljali so iperit, čigar delovanja nismo poznali, vsaj kar
zadeva lastne izkušnje. Tisto noč sem ga spoznal na svojem telesu. Na
gričku južno od kraja Wervick smo se še na večer 13. oktobra znašli v
nekajurnem artilerijskem obstreljevanju s plinskimi granatami, ki se je
bolj ali manj silovito nadaljevalo vso noč. Že proti polnoči nas je bilo
nekaj izločenih iz borbe, nekateri tovariši za vedno. Proti jutru so se me
polotile bolečine, ki so bile vsake četrt ure vse hujše, okoli sedme ure
zjutraj pa sem se s pekočimi očmi opotekal in spotikal nazaj ter s seboj
nesel zadnje sporočilo o vojni.
Nekja ur pozneje so se moje oči spremenile v žareče oglje, okoli mene
se je stemnilo.
Takšen sem prispel v bolnišnico v kraju Pasewalk na Pomorjanskem
in tamkaj sem moral - doživeti revolucijo!
V zraku se je že dolgo časa zadrževalo nekaj nedoločnega, a odbija-
ločega. Slišati je bilo, da se bo v naslednjih tednih »začelo« - nisem si
mogel predstavljati, kaj naj bi to pomenilo. V prvi vrsti sem pomislil na
slavko, podobno tisti spomladanski. Iz mornarice, kjer naj bi vrelo, so
vos čas prihajale neugodne govorice. Vendar se mi je zdelo, da gre bolj
/;i domišljijo posameznih fantov, kot pa za zadevo večjega obsega. V
bolnišnici smo se pogovarjali o koncu vojne, ki naj bi se hitro približe-
val, toda na »takoj« nihče ni računal. Časopisov nisem mogel prebirati.
Novembra seje povečala splošna napetost.
In potem nas je nekega dne nenadoma in nepričakovano doletela ne-
sreča. S tovornjaki so se pripeljali mornarji in pozivali k revoluciji, nekaj
židovskih mladeničev so bili njihovi »Fuhrerji« (Fuhrer = nemško vodja,
op. prev.) v tem boju za »svobodo, lepoto in dostojanstvo« našega na-
rodnega obstoja. Nihče med njimi ni bil na fronti. Skozi tako imenovani
»Triperlazaret« so tri Orientalce iz njihove čete poslali domov. Zdaj .'.o
tukaj dvigali rdeče cunje.
Zadnje čase se mi je zdravje izboljševalo. Vrtajoča bolečina v očes-
nih votlinah je polagoma popuščala; počasi mi je uspelo prepoznavati
svojo okolico v velikih obrisih. Gojil sem upanje, da bom videl vsaj to-
liko, da se bom lahko lotil kakšnega poklica. Seveda si nisem drznil
upati, da bi lahko še kdaj risal. Kljub vsemu sem bil na poti izboljšanja,
ko seje zgodilo nekaj nezaslišanega.
Še vedno sem goreče upal, da je šlo pri domovinski izdaji bolj ali
manj samo za krajeven pojav. V tej smeri sem vzpodbujal tudi nekaj to-
varišev, Posebej moji bavarsko sotovariši so bili za to več kot dovzetni.
liikajšnje razpoloženje je bilo vse prej kot »revolucionarno«. Nisem si
mogel zamišljati, da bi ta norost lahko izbruhnila tudi v Munchnu. Zves-
loba do spoštovanja vredne hiše Wittelsbach je bila po mojem mnenju
vendarle trdnejša kot volja nekaj Židov. Zato sem lahko samo verjel, da
Mic za prevrat v mornarici, ki ga bodo v naslednjih dneh zlomili.
Prišli so naslednji dnevi in z njimi najstrašnejša gotovost v mojem ži-
vlienju. Govorice so bile vse bolj grozeče. Kar se mi je zdelo lokalna
zadeva, naj bi bila splošna revolucija. Temu so se pridružile sramotne
190 191
vesti s fronte. Hoteli so se predati. Je bilo nekaj takega sploh mogoče? 10.
novembra nas je v bolnišnico prišel nagovorit pastor; takrat smo
izvedeli vse.
Bil sem skrajno razburjen, ko sem bil priča kratkemu govoru. Stan,
dostojanstveni gospod se je zelo tresel, ko nam je sporočil, da hiša Ho-
henzollerjev ne sme več nositi nemške cesarske krone, daje domovina
postala »republika«, da naj vsemogočnega prosimo, naj tej spremembi ne
odreče svojega blagoslova in naj v prihajajočih časih ne zapusti našega
ljudstva. Ni si mogel pomagati in je moral spregovoriti nekaj besed v
spomin kraljevske hiše, o njihovih zaslugah na Pomorjanskem, v Pru-siji
ne za vso Nemčijo, in - tuje začel potihoma hlipati - toda v majhni
dvorani je na vsa srca legla najgloblja pobitost in prepričan sem, da
nobeno oko ni ostalo brez solze. Ko je stari gospod poskušal nadaljevati
in nam sporočiti, da smo morali končati dolgotrajno vojno ter da bo naša
domovina zdaj, ko je vojna izgubljena in se bomo morah prepustiti milosti
zmagovalcev, izpostavljena hudim pritiskom, daje treba sprejeti premirje
in zaupati velikodušnosti naših dotedanjih sovražnikov -takrat nisem več
zdržal. Nisem več mogel ostati in ga poslušati. Pred očmi se mi je spet
stemnilo, ko sem se tipaje in opotekaje vračal v spalnico. Vrgel sem se na
svojo posteljo ter žarečo glavo zakopal v odejo in
blazino. -•■ i
Od dneva, ko sem stal na grobu svoje matere, se nisem vec jokal. Kadar
meje v mladosti usoda neusmiljeno grabila, seje moje kljubovanje
povečevalo. Ko je med dolgimi vojnimi leti smrt prišla po marsikaterega
dragega tovariša in prijatelja v naših vrstah, se mi je zdelo, da bi z
jokanjem grešil - saj so vendar umrli za Nemčijo! In ko meje v zadnjih
dneh strašanskih bojev oplazil strupeni plin in se mi začel zazirati v oči
ko sem se ustrašil, da bom za večno oslepel ter se me je za trenutek
polotil obup, je v meni zagrmel glas vesti: Kaj boš ti tulil, reva bedna, ko
pa gre tisočem še stokrat slabše od tebe! Tako sem nemo prenašal svojo
usodo. Zdaj pa ni šlo drugače. Šele zdaj sem videl, kako je vse osebno
trpljenje nepomembno v primerjavi z nesrečo domovine. Vse je bilo
torej zaman. Zaman vse žrtve, zaman lakota m žeja, vca-
sih neskončne mesece dolgo, zaman ure, ko nas je grabil smrtni strah, a
smo vseeno opravljali svojo dolžnost, in zaman smrt dveh milijonov
ljudi. Ali se ne bi morali odpreti grobovi na stotine tisočev umrlih, ki so
v veri do domovine krenili v boj, da se ne bi nikoli vrnili? Ali se ne bi
morali odpreti in v domovino poslati z blatom in krvjo prekrite neme
lunake kot maščevalne duhove, v domovino, ki jih je za največjo žrtev,
kar jo človek premore dati svojemu ljudstvu, tako porogljivo ogoljufala?
Ali so vojaki avgusta in septembra 1914 umirali za to, ali so prostovoljci
na jesen istega leta zato sledili svojim tovarišem? Ali so ti sedemnaj-sl
letni fantje zato padli na flamski zemlji? Ali je bil to smisel žrtve, ki jo
je nemška mati z bolečino v srcu darovala domovini, ko so od doma na
vojno odhajali njeni najljubši mladci, kijih ne bo videla nikoli več? Ali
seje vse to dogajalo zato, da bo zdaj tolpa bednih kriminalcev stegnila
roko po domovini?
Ali je torej nemški vojak zato vztrajal v poletni pripeki, zmrzoval v
snežnih viharjih, trpel pomanjkanje hrane in vode, premagoval utruje-
nost zaradi neprespanih noči in neskončnih maršev? Ali je zato vzdržal
pekel bombardiranj in strupenih plinov, ne da bi se umaknil, vedno mis-
lil samo na svojo dolžnost pri obrambi domovine pred vdorom sovraž-
nika?
Ti junaki so si zares zaslužili spomenik:
»Popotnik, ki prihajaš na Nemško, sporoči domovini, da tukaj ležimo,
/vesti domovini in pokorni dolžnosti.«
Kaj pa domovina -?
In vendar - ali je bila naša žrtev edina, ki smo jo morali prenesti? Ali
je bila prejšnja Nemčija manj vredna? Ali nismo imeli dolžnosti tudi clo
svoje zgodovine? Ali smo še bili vredni, da si lastimo slavo preteklosti?
Kako bomo to dejanje opravičevali pred bodočimi rodovi?
licdni in propadli zločinci!
Bolj ko sem si v tisti uri poskušal priti na jasno o tem nezaslišanem
ilojjodku, bolj mi je v glavi gorelo od sramu in ogorčenja. Vse bolečine
v očeh niso bile nič v primerjavi s to nesrečo!
Sledili so strašni dnevi in še hujše noči - vedel sem, da je vse izgub-
192 193
ljeno. Samo norci - ali pa lažnivci in zločinci - so lahko upali na sovraž-
nikovo milost. V tistih nočeh je v meni raslo sovraštvo do tvorcev tega
dejanja.
V naslednjih dneh sem se zavedel tudi svoje usode. Ob mislih na
lastno prihodnost, ki me je pred kratkim še tako skrbela, sem se zdaj 8. poglavje
moral smejati. Ali ni bilo smešno razmišljati o gradnji hiš na taki os-
novi? Končno mi je postalo jasno, da se je zgodilo samo tisto, česar
sem se tako pogosto bal, a s svojimi čustvi nikoli nisem mogel verjeti, Začetek mojega političnega delovanja
daje možno.
Cesar Wilhelm II. je kot prvi nemški cesar ponudil vodjem mark-
sizma roko sprave, ne da bi slutil, da nizkotneži ne poznajo časti. Ko so
Konec novembra 1918 sem prispel v Miinchen. Spet sem se odpeljal
v svoji roki še držali cesarjevo, je druga že iskala bodalo.
k rezervnemu bataljonu svojega polka, ki je bil v rokah »vojaških sve-
Z Židi ni mogoče sklepati dogovorov, z njimi je treba samo na trdo:
IOVK. Vsa dejavnost mi je bila tako odvratna, da sem se takoj odločil za
ali-ali.
' idhod, ko bo to le mogoče. Z Ernstom Schmiedtom, zvestim vojnim to-
In tako sem sklenil, da bom postal politik.
varišem, sva odšla v Traunstein, kjer sem ostal do razpustitve tabori-
šč;!.
Marca 1919 sva se spet vrnila v Miinchen.
Položaj je bil nevzdržen in je nujno silil k nadaljevanju revolucije.
Ilisnerjeva (Kurt Eisner je bil nemški socialistični politik, pobudnik no-
vembrske revolucije na Bavarskem leta 1918. Po prvi svetovni vojni je bil
prvi ministrski predsednik »Svobodne države Bavarske«, ki jo je sam
oklical. Nanj je februarja 1919 naredil atentat desno usmerjen ekstre-
mist. Op. prev.) smrt je samo pospešila razvoj dogodkov in pripeljala
do diktature svetov, bolje rečeno, do prehodnega gospostva Židov, kar |
e bil tvorcem celotne revolucije prvotni cilj, ki so ga imeli pred očmi.
V tistem času so se mi po glavi drug za drugim podili številni načrti.
( Vle dneve sem tuhtal, kaj je sploh mogoče narediti, toda zaključek
vseh preudarjanj je bila trezna ugotovitev, da kot brezimnež nimam niti
najmanjše možnosti za kakršno koli smotrno ukrepanje. Pozneje se bom
vrnil k vzrokom, zakaj se takrat nisem mogel odločiti, da bi pristopil h l
ateri od obstoječih strank.
Med novo revolucijo svetov sem prvikrat nastopil tako, da sem izzval
194 195
nestrinjanje osrednjega sveta. (nem. Zentralrat) Zgodaj zjutraj 27. aprila
1919 naj bi me prijeli - toda trije fantje ob pogledu na karabinko v mojih
rokah niso imeli dovolj poguma in so odšli tako, kot so prišli.
Nekaj dni po osvoboditvi Munchna so me dodelili preiskovalni komi-
siji o revolucionarnem dogajanju v 2. pešpolku.
To je bila moja prva bolj ali manj čisto politična dejavnost.
Nekaj tednov zatem sem dobil ukaz za udeležbo na nekem »tečaju«
za pripadnike nemške armade (nem. Wehrmacht). Vojak naj bi na njem
dobil nekatere osnove za civilno državljansko razmišljanje. Zame je bil
smisel celotne prireditve v tem, da sem zdaj dobil možnost za sezna-
njanje z enako mislečimi tovariši, s katerimi smo temeljito razpravljali
o trenutnem položaju. Vsi smo bili bolj ali manj trdno prepričani, da
stranke, ki so zagrešile novembrski zločin, stranka centra in socialna
demokracija, Nemčije niso sposobne rešiti iz bližajočega se propada, pa
tudi tako imenovane »meščansko nacionalne« tvorbe pri njihovi naj-
boljši volji ne bodo mogle popraviti storjene škode. Manjkala je cela
vrsta predpogojev in brez izpolnitve le-teh tako delo pač ne more us-
peti. V naslednjem obdobju se je pokazalo, da smo imeli prav.
Tako je v našem malem krogu somišljenikov začela nastajati nova
stranka. Osnovne zamisli, ki smo jih imeli pred očmi, so bile iste, kot so
se pozneje uresničile v Nemški delavski stranki (nem. Deutsche Ar-
beiterpartei, op. prev.). Ime gibanja, kije bilo v ustanavljanju, bi že od
začetka moralo nuditi možnost za nagovarjanje širokih ljudskih množic;
menili smo, da bi bilo brez te lastnosti vse delo nesmiselno in odveč.
Tako smo se spomnili imena »socialno revolucionarna stranka« (nem.
Sozialrevolutionare Partei, op. prev.); zato, ker so socialni nazori nove
stranke dejansko pomenili revolucijo.
Globlji vzrok za tako izbiro pa je bil naslednji:
Čeprav sem se že prej veliko ukvarjal z gospodarskimi problemi, pa
je bolj ali manj vse ostajalo v mejah, ki so bile določene s presojanjem
socialnih vprašanj. Ta okvir se je razširil šele pozneje, ko sem preučeval
nemško povezovalno politiko. Ta je bila v veliki meri rezultat napačne
ocene gospodarstva ter nejasnosti glede možnosti za
prehranjevanje nemškega ljudstva v prihodnosti. Vsa ta razmišljanja so
temeljila na mnenju, da naj bi bil kapital v vsakem primeru le rezultat
dela in zato, enako kot delo samo, podleže popravkom vseh tistih dejav-
nikov, ki vzpodbujajo ali zavirajo človeško dejavnost. V tem naj bi tudi
bil nacionalni pomen kapitala, da je popolnoma odvisen od velikosti,
gvobde in moči države, torej naroda, da mora že samo ta povezanost
motivirati kapital za vzpodbujanje države in naroda zaradi enostavnega
nagona po samoohranitvi oziroma razmnoževanju. Odvisnost kapitala
od neodvisne svobodne države bi ga prisilila, da bi se zavzemal za svo-
bodo, moč, itd. naroda.
S icm je bila tudi naloga države do kapitala sorazmerno enostavna in
lasna: država je morala poskrbeti samo za to, daje kapital ostal služab-
nik države in si ne bi umišljal, daje gospodar ljudstva. To stališče bi
polom omejili z dvema črtama: na eni strani ohranjanje nacionalnega ni
neodvisnega gospodarstva, na drugi pa zagotavljanje socialnih pravic /.i
delojemalce.
Razlike med čistim kapitalom kot zadnjim rezultatom ustvarjalnega
deta in kapitalom, katerega bistvo in obstoj slonita izkjučno na špeku-
laciji, prej še nisem mogel spoznati tako jasno, kot sem želel. Manjkala
mi je prva vzpodbuda, na katero pač nisem naletel.
Za to je zdaj temeljiti poskrbel eden od gospodov predavateljev na
ipitienjenem tečaju: Gottfried Feder.
Prvikrat v svojem življenju sem začutil načelen spopad z mednarod-
nim borznim in posojilnim kapitalom.
Ko sem poslušal prvo predavanje gospoda Federja, mi je skozi mož-
gane takoj šinila misel, da sem našel pot do enega bistvenih predpogo-|
cv za ustanovitev nove stranke.
V mojih očeh je bila Federjeva zasluga v tem, da je z brezobzirno bi
nialnostjo prikazal špekulativni kot tudi za narodno gospodarstvo
'.kodljiv značaj borznega in posojilnega kapitala ter razgalil prastar in
196 197
večen predpogoj - obresti. Njegova izvajanja so bila v vseh temeljnih
vprašanjih tako pravilna, da kritiki niso toliko oporekali teoretični pra-
vilnosti njegove ideje, kot so dvomili, da jo je možno praktično izpe-
ljati. Toda tisto, kar je v očeh drugih predstavljalo slabost Federjevih
obrazložitev, seje v mojih pokazalo kot njihova moč.
Naloga osebe, teoretika, ki sestavlja program, ni v tem, da ugotavlja
različne stopnje uresničljivosti neke stvari, ampak da stvar samo po sebi
razgrne, kar pomeni: manj se naj briga za pot, bolj naj se posveča cilju.
Pri tem odloča načelna pravilnost neke zamisli in ne težavnost njene iz-
vedbe. Brž ko bo teoretik poskušal upoštevati »smotrnost« in »resnič-
nost« namesto absolutne resnice, bo njegovo delo prenehalo biti zvezda
severnica iščočega človeštva, namesto tega se bo spremenilo v recept za
vsakdan. Teoretik nekega gibanja mu mora določiti cilj, politik pa si
mora prizadevati za njegovo izpolnitev. Veličina prvega je v absolutni
abstraktni pravilnosti njegove zamisli, drugega pa v pravilnem odnosu
do danih dejstev in njihovi koristni uporabi, pri čemer mora biti njegova
zvezda vodnica teoretikov cilj. Preizkusni kamen za politikovo po-
membnost so uspehi njegovih načrtov in dejanj, torej njihovo
uresničevanje, medtem ko uresničitev zadnjega teoretikovega namena
ne more nikoli uspeti, kajti kljub temu, da človeška misel lahko dojame
resnico in si zastavlja kristalno jasne cilje, pa bo njihovo popolno izpol-
njevanje neuspešno zaradi splošne človeške nepopolnosti in nezadost-
nosti. Bolj ko bo zamisel abstraktno pravilna in zato mogočna, bolj
nemogoče jo bo povsem uresničiti, če bo še naprej odvisna od ljudi.
Zato teoretikovega pomena ne smemo meriti po uresničevanju njegovih
ciljev, temveč po njihovi pravilnosti in vplivu, ki so ga imeli na razvoj
človeštva. Če bi bilo drugače, utemeljiteljev religij ne bi smeli šteti med
največje može na tej Zemlji, ker se njihove etične namere ne bodo ni-
koli niti približno v celoti uresničile. Celo religija ljubezni je v svojem
delovanju le slaboten odsev hotenja njenega vzvišenega ustanovitelja;
i oda njen pomen je v smeri, ki jo je nameravala dati univerzalnemu člo-
veškemu razvoju kulture, etike in morale.
Izredno velika razlika med nalogami teoretika in politika je tudi
v/rok, da skoraj nikoli ne najdemo obeh združenih v eni sami osebi.
Posebej to velja za tako imenovane »uspešne« politike malega formata,
katerih dejavnost je zares večinoma »umetnost mogočega«, kot je Bis-i
narek precej skromno označil politiko na splošno. Bolj ko je tak »polili
k« neobremenjen z velikimi zamislimi, lažje bo dosegal uspehe, ti bodo
pogosto tudi bolj vidni, vedno pa hitrejši. Razume se, da so tudi bolj za-
pisani zemeljski minljivosti in včasih ne preživijo smrti njihovih očetov.
I )clo takih politikov je za zanamce v glavnem nepomembno, saj njihovi
trenutni uspehi temeljijo na odrivanju vseh zares velikih in temeljitih
problemov ter zamisli, ki bi bili lahko pomembni tudi za poznejše ro-
dove.
Doseganje takih ciljev, ki so pomembni tudi za zelo oddaljene čase,
se borcu zanje ponavadi ne izplača in redko naletijo na razumevanje pri
velikih množicah, ki jim je pomembnejše urejanje cen za pivo in mleko
kot pa daljnosežni načrti, ki se bodo morda uresničili šele nekoč
pozneje, njihovo koristnost pa bodo čutili šele časovno odmaknjeni ro-
dovi.
Zato se bo velika večina politikov že iz same nečimrnosti, kije vedno
sorodnica neumnosti, držala proč od vseh zares zahtevnih načrtov za
prihodnost, da ne bi izgubili trenutne naklonjenosti množic. Uspeh in
pomen takih politikov je omejen zgolj na sedanjost in jih zanamci ne po-
znajo. Malih glav to niti ne moti, zadovoljne so same s seboj.
Pri teoretiku so razmere drugačne. Pomemben je skoraj vedno samo
za prihodnost, ker je neredko tak, kot pove beseda »neživljenjskk.Kajti
i e umetnost politika velja za umetnost mogočega, pa teoretik spada
med tiste, za katere pravijo, da so všečni bogovom, če hočejo in zahte-
van) nemogoče. Skoraj vedno se bo odrekel trenutnim priznanjem seda-
njosti, bo pa žel slavo med bodočimi rodovi, če so njegove misli
nesmrtne.
V dolgih obdobjih človeštva se lahko enkrat primeri, daje politik po-
198 199
ročen s teoretikom. Globlje ko je to zlitje, večji so odpori, ki se pojavijo
do delovanja politika. Ne deluje več zaradi potreb, ki bi bile razumljive
vsakemu filistru, ampak za doseganje ciljev, ki jih dojamejo le redki.
Njegovo življenje je zato raztrgano od ljubezni in sovraštva. Ugovarja-
nje sedanjosti, ki moža ne razume, se spopada s priznavanjem bodočih
rodov, za katere sicer deluje.
Kajti večja ko so dela nekega človeka za prihodnost, težje jih dojema
sedanjost, težji je tudi boj in zato toliko redkejši uspeh. Če pa se v sto-
letjih uspeh vendarle nekomu razcveti, ga morda v njegovih poznih letih
obsije pritajen blesk bližajoče se slave. Ti velikani so seveda le mara-
tonski tekači zgodovine; lovorjev venec sedanjosti se kvečjemu dotakne
senc umirajočega junaka.
Mednje moramo prišteti velike bojevnike na tem svetu, ki jih seda-
njost ni razumela, a so vseeno bili pripravljeni izbojevati bitko za svoje
ideale in zamisli. Oni bodo nekoč najbližje srcu svojega ljudstva; videti
je skoraj, kot da bi se vsak posameznik čutil dolžnega poravnati iz pre-
teklosti tisto, kar je nekoč sedanjost zagrešila proti tem velikanom. Z
ganljivo hvaležnostjo občudovanjem bomo govorili o njihovem življe-
nju in delih, ki nam v mračnih dneh bodrijo zlomljena srca in obupujoče
duše.
Mednje ne spadajo samo zares veliki državniki, ampak tudi vsi veliki
reformatorji. Poleg Friderika Velikega se sem uvrščata tudi Martin Lut-
her in Richard Wagner.
Ko sem poslušal prvo predavanje Gottfrieda Federja »Prelom z ob-
restnim suženjstvom«, sem takoj vedel, da gre za teoretično resnico, ki
bo morala postati izredno pomembna za prihodnost nemškega naroda.
Ostro ločevanje borznega kapitala od nacionalnega gospodarstva je po-
nujalo možnost za nasprotovanje internacionalizaciji nemškega gospo-
darstva, ne da bi hkrati ogrozili temelje neodvisnega narodovega
obstoja. Pred očmi sem imel zelo jasno sliko razvoja Nemčije ter sem
vedel, da bomo morali najtežji boj izboriti proti mednarodnemu kapi-
talu, in ne proti sovražnim ljudstvom. V Federjevem predavanju sem
zaslutil mogočno geslo za prihajajoči spopad.
In tudi tukaj je poznejši razvoj dogodkov pokazal, kako pravilni so bili
naši takratni občutki. Naši vsevedni meščanski politiki se nam danes
več ne posmehujejo; danes vidijo celo oni, če niso zavestni lažnivci, da
je bil prav borzni kapital največji hujskač na vojno in da se prav zdaj,
po končanju bojev, na vse pretege trudi, da bi mir spremenil v pekel.
Borba proti mednarodnemu finančnemu in posojilnemu kapitalu je
postala najpomembnejša programska točka v boju nemškega ljudstva za
njegovo gospodarsko neodvisnost in svobodo.
Kar zadeva ugovore tako imenovanih praktikov, jim lahko odvrnem
lakote: vse bojazni zaradi strašnih gospodarskih posledic ob »zlomu ob-
restnega suženjstva« so odveč; kajti, prvič, so bili vsi dosedanji gospo-
darski recepti za nemško ljudstvo zelo slabi, stališča do vprašanj
nacionalne samozadostnosti nas močno spominjajo na poročila podob-
nih strokovnjakov v prejšnjih časih, na primer bavarskega medicinskega
kolegija glede uvedbe železnice. Znano je, da se nobena bojazen, ki jo
je izrazila ta presvitla korporacija, pozneje ni uresničila; potnikov v va-
gonih novih »parnih konj« se ni polotila omotica, gledalci niso zboleli,
in ograje iz desk, s katerimi bi skrili te nove naprave, so nepotrebne -
samo stene iz desk pred glavami vseh tako imenovanih »strokovnjakov«
so ostale tudi za poznejše rodove.
Drugič: zapomniti sije treba, da vsaka, tudi najboljša zamisel, pos-
lane nevarna, če si domišlja, daje namenjena sama sebi, v resnici pa
predstavlja samo sredstvo za namen; toda zame in vse prave
nacional-.socialiste obstaja samo ena doktrina: ljudstvo in domovina.
Boriti se moramo za zagotavljanje obstoja in razmnoževanja svoje rase
m našega ljudstva, prehranjevanje njegovih otrok in čistost krvi, za svobodo
m neodvisnost domovine, da bodo naši ljudje dozoreli za izpolnitev poslan-
stva. ki jim gaje zaupal Stvarnik vesolja.
Vsaka misel in vsaka zamisel, vsak nauk in vse znanje morajo služiti
i emu namenu. S tega vidika je tudi treba preverjati vse in stvari uporab-
Ijiili ali zavreči skladno z namembnostjo. Tako ne bo nobena teorija
otrpnila v mrtvo doktrino, saj mora vse služiti samo življenju.
Spoznanja Gottfrieda Federja so postala povod, da sem se sploh
200 201
začel temeljito ukvarjati s tem področjem, ki mi je bilo do tedaj le malo
znano.
Spet sem se začel učiti in prvikrat zares spoznal vsebino in hotenje
življenjskega dela Žida Karla Marxa. Šele zdaj sem dobro razumel nje-
gov »Kapital«, prav tako kot borbo socialne demokracije proti narod-
nemu gospodarstvu, kar naj bi samo pripravilo tla za zavladanje
resnično mednarodnega borznega in posojilnega kapitala.

Tečaji so bili zame izjemnega pomena tudi v nekem drugem pogledu.

Nekega dne sem se prijavil k besedi. Eden od udeležencev je menil,
da se je treba začeti zavzemati za Žide in jih je v svojih dolgih izvajanjih
začel braniti. To meje vzpodbudilo k odgovoru. Pretežna večina udele-
žencev tečaja je soglašala z mojim stališčem. Rezultat je bil, da so me
nekaj dni pozneje določili za tako imenovanega »oficirja za izobraževa-
nje« v nekem miinchenskem polku.
Disciplina v enoti je bila takrat še precej slaba. Čutile so se škodljive
posledice vojaških svetov. Le počasi in previdno se je dalo namesto
»prostovoljske« poslušnosti - kot so ta svinjski hlev tako lepo imenovali
za časa Kurta Eisnerja - vpeljati pravo vojaško disciplino in
hierarhijo. Enota bi se morala naučiti čutiti ter misliti nacionalno in
domovinsko. Na teh dveh področjih je bilo težišče mojega dela.
Začel sem z velikim veseljem in ljubeznijo. Nenadoma se mi je na-
mreč ponudila priložnost, da sem govoril pred večjim poslušalstvom;
česar prej nisem vedel, a se mi je dozdevalo, seje zdaj pokazalo kot res-
nica: znal sem »govoriti«. Tudi moj glas seje že popravil, tako da so me
razločno slišali vsaj v manjših prostorih za enoto.
Nobena naloga me ni mogla tako osrečiti kot ta, saj sem lahko še
pred odpustom opravljal koristno delo, ki mi je bilo neverjetno pri srcu:
v vojski.
Pohvaliti sem se smel tudi z uspehom: s svojimi predavanji sem sto-
tine in tisoče tovarišev spet pripeljal k njihovemu ljudstvu in domovini.
202
 9. poglavje
Nemška delavska stranka
Nekega dne sem iz nadrejenega štaba dobil ukaz, naj ugotovim, kaj
se skriva za navideznim političnim združenjem, kije pod imenom »De-
utsche Arbeiterpartei« (Nemška delavska stranka, op. prev.) v nasled-
njih dnevih pripravljalo srečanje, na katerem naj bi med drugim govoril
tudi Gottfried Feder; odšel naj bi tja, si ogledal združenje in napisal po-
ročilo.
Radovednost, ki jo je vojska takrat kazala za politične stranke, je bila
več kot razumljiva. Revolucija je vojakom dala pravico do političnega de-
lovanja, in zdaj so to pravico najbolj izkoriščali prav tisti najmanj izku-
šeni. Šele v trenutku, ko sta stranki centra in socialne demokracije na
svojo žalost ugotovili, da seje naklonjenost vojakov od revolucionarnih
strank začela nagibati v prid nacionalnega gibanja in prebujenja, se jim
je zdelo potrebno, da so enotam spet odvzeli volilno pravico in jim pre-
povedali politično delovanje.
Bilo je zgovorno, da sta stranka centra in marksisti posegli po takih
ukrepih. Če namreč tega krčenja meščanskih pravic - kot so politično
enakopravnost vojakov imenovali po revoluciji - ne bi naredili, bi le
nekaj let pozneje ne imeli novembrske države, s tem pa nobene njene
nadaljnje osramotitve. Enote so bila takrat na najboljši poti, da se zne-
bijo domačih pijavk in pomagačev Antante znotraj naših meja. Dejstvo,
da sta tudi »nacionalni« stranki tako navdušeno soglašali s popravkom
dotedanjih nazorov novembrskih izdajalcev ter s tem pripomogli, da so
instrument nacionalnega vzpona naredili neškodljiv, je spet kazalo, do
česa lahko pripeljejo vedno le doktrinarne predstave teh najbolj nedolž-
nih med nedolžnimi. Zaradi starostne oslabelosti bolehajoče meščan-
sivo je prav res menilo, da bo armada spet postala to, kar je bila, namreč
trdnjava nemške vojaške moči, medtem ko sta Center in marksisti na-
črtovala, da ji bosta izpulila nevaren strupnik, brez katerega armada se-
veda za vedno ostane policijska sila, ki se ni sposobna spopasti s
sovražnikom - kar seje izdatno pokazalo v prihajajočem obdobju.
Ali pa so naši »nacionalni« politiki morda verjeli, da bi bil razvoj ar-
made lahko kako drugačen kot nacionalen? To bi bilo tem gospodom
presneto podobno in izvira iz tega, če je nekdo, namesto da bi bil vojak,
med vojno čvekač, torej parlamentarec, ter zato nima pojma, kaj se godi
v prsih mož, ki se zaradi najmogočnejše preteklosti spominjajo, da so
bili nekoč najboljši vojaki na svetu.
Tako sem se odločil, da odidem na omenjeno srečanje stranke, ki mi
je bila do takrat popolnoma neznana.
Ko sem zvečer prišel v »Leiberzimmer« (ta je pozneje za nas postal
prostor zgodovinskega pomena) v nekdanji pivnici Sterneckerbrau, je
bilo tam okoli 20 do 25 ljudi, povečini iz spodnjih slojev prebivalstva.
Kcderjevo predavanje mi je bilo znano že s tečajev, zato sem se lahko
bolj posvečal opazovanju samega združenja.
Moji vtisi niso bili ne dobri ne slabi; nova tvorba, podobno kot šte-
vilne druge. Prav v tistem času se je vsak čutil poklicanega, da ustanovi
novo stranko, ker z dotedanjim razvojem ni bil zadovoljen in obstoječim
sininkam ni več zaupal. Tako so vsevprek poganjala združenja kot iz
Lal, da bi čez nekaj časa izginila brez duha in sluha. Ustanovitelji pove-
rim niso imeli pojma, kaj pomeni iz združenja narediti stranko, kaj šele
ribanje. Tako so se take organizacije skoraj vedno zadušile v lastnem
smešnem filistrstvu.
l'o dveurnem poslušanju tudi za »Nemško delavsko stranko« nisem
pričakoval nič drugega. Bil sem vesel, ko je Feder končno sklenil svoje
predavanje. Videl sem dovolj in sem se že odpravljal, ko so napovedali
prosto razpravo, zato sem še malo ostal. Videti je bilo, da bo tudi zdaj
204 205
vse skupaj nepomembno, ko je nenadoma do besede prišel neki »pro-
fesor«, kije najprej podvomil v Federjeve utemeljitve, nato pa seje - po
zelo dobrem Federjevem odgovoru - nenadoma spustil »na področje
dejstev«, pri čemer je mladi stranki nujno priporočil, naj v svoj program
sprejme kot zelo pomembno točko »ločitev« Bavarske od »Prusije«.
Možak je s predrznim izrazom zagotavljal, da bi se v takem primeru
posebej nemška Avstrija takoj priključila Bavarski, da bi potem mir pos-
tal veliko boljši, in podobne nesmisle. Nisem mogel drugače, kot da
sem se prijavil k besedi in povedal učenemu gospodu svoje mnenje o tej
točki - z uspehom, daje govornik pred menoj kot moker cucek zapustil
dvorano, še preden sem končal. Ko sem govoril, so me začudeno po-
slušali in šele ko sem se pripravljal, da bom srečanju voščil lahko noč in
odšel, se mi je približal moški, se mi predstavil (imena sploh nisem
čisto dobro razumel), mi v roke stisnil droben zvezek - očitno je šlo za
politično brošuro - in me prosil, naj jo nujno vendar preberem.
Bilo mi je zelo prijetno, kajti zdaj sem smel upati, da bom morda na
enostavnejši način spoznal dolgočasno združenje, ne da bi moral še na-
prej obiskovati taka zanimiva srečanja. Sicer je ta delavec name naredil
dober vtis. In tako sem odšel.
Takrat sem še stanoval v kasarni 2. pešpolka, v majhni sobi, kije še
zelo razločno kazala sledi revolucije. Čez dan sem bil zunaj, povečini pri
41. strelskem polku ali tudi na srečanjih, na predavanjih pri kakšni drugi
enoti, itd. V svoji sobi sem spal samo ponoči. Vsako jutro sem vstajal
že pred peto uro, zato sem se navadil igrati z miškami, ki so se zabavale
v moji mali sobici: na tla sem jim metal krušne drobtine ali skorjo in
nato opazoval, kako so se te ljubke živalce podile za poslasticami. V
svojem življenju sem izkusil že toliko stisk, da sem si lakoto in zato tudi
veselje drobnih bitij lahko še kako dobro predstavljal.
Naslednje jutro po srečanju sem okoli pete ure ležal v svoji postelji in
opazoval mišje divjanje. Zaspati nisem mogel več in nenadoma sem se
spomnil na minuli večer ter na zvezčič, ki mi ga je eden od delavcev
potisnil v roke. Bila je mala brošura, v kateri je avtor, prav tisti delavec,
opisoval, kako je iz zmedenih fraz marksizma in sindikalizma spet našel
pot do nacionalnega razmišljanja. Zato tudi naslov »Moje politično pre-
bujenje«. Ko sem enkrat začel, sem knjižico z zanimanjem prebral do
konca; odslikavala je proces, ki sem ga pred dvanajstimi leti podobno
i/kusil pri sebi. Nehote je pred menoj oživel moj lasten razvoj. Čez dan
sem se še nekajkrat spomnil na stvar in jo hotel končno odložiti, ko sem
čez slab teden dni na svoje začudenje prejel dopisnico z vsebino, da so
me sprejeli v »Nemško delavsko stranko«. Hoteli so, da se izjasnim glede
lega in naj naslednjo sredo pridem na zasedanje odbora te stranke.
Nad takim načinom pridobivanja članov sem bil več kot začuden in
nisem vedel, ali naj se nad temu smejim ali jezim. Saj sploh nisem raz-
mišljal, da bi se priključil neki narejeni stranki, ustanoviti sem hotel
svojo lastno. Ta neprimerna zahteva zame res ni prišla v poštev.
Gospodom sem že nameraval odgovoriti pisno, a me je premagala
radovednost in sem se odločil, da se bom določenega dne pojavil tam H
jim ustno pojasnil svoje razloge.
Prišla je sreda. Zasedanje naj bi bilo v gostilni »Alte Rosenbad« v 1
lerrenstrasse; zelo boren lokal, v katerega je le občasno pomotoma
Zašla kakšna oseba. Nič čudnega za leto 1919, ko so tudi jedilniki več-
jih gostiln lahko ponudili le skromno izbiro jedi in pijač. Te gostilne do
takrat sploh nisem poznal.
Šel sem skozi slabo razsvetljeno jedilnico, kjer ni bilo žive duše, odprl
vrata v sosednji prostor in pred seboj zagledal »zasedanje«. Ob prita-|
cni svetlobi napol razbite plinske svetilke so za mizo sedeli štirje mla-
deniči, med njimi tudi avtor male brošure, ki me je takoj vzradoščeno
pozdravil in mi kot novemu članu »Nemške delavske stranke« zaželel
dobrodošlico.
Bil sem kar malo presenečen. Povedali so mi, da predsedujoči z dr-
A IV IIC ravni šele pride, zato sem s svojim pojasnilom še počakal. Go-
ipod seje končno prikazal. Bil je vodja zborovanja v Sterneckerbrau,
kjer sem poslušal Federjevo predavanje.
Spet se meje polotila radovednost in sem z zanimanjem pričakoval,
k.11 se bo zgodilo. Zdaj sem vsaj zvedel imena posameznih gospodov.
Predsednik »državne organizacije« je bil gospod Harrer, miinehenske
206 207
pa Anton Drexler.
Najprej so prebrali zapisnik zadnje seje in tajniku so izrekli zaupnico.
Nato je bilo na vrsti blagajniško poročilo - združenje je imelo v svoji
lasti skupno sedem mark in 50 pfenigov, za kar so blagajniku izrekli
splošno zaupnico. To so spet vnesli v zapisnik. Nato je prvi predse-
dujoči prebral odgovore na tri pisma: po eno iz Kiela, Diisseldorfa in
Berlina, z njimi so v vsem soglašali. Nato je bilo na vrsti poročilo o pri-
speli pošti: pismo iz Berlina, eno iz Diisseldorfa in eno iz Kiela, ki so se
jih prisotni sprejeli z velikim zadovoljstvom. Povečan obseg dopisovanja
so imeli za najboljši in nazoren znak naraščajočega pomena »Nemške
delavske stranke«, in nato - potem je sledilo dolgotrajno posvetovanje o
vsebini novih odgovorov.
Grozno, grozno! To je bilo klubsko življenje najslabše vrste. Takemu
klubu naj bi se torej pridružil?
Nato je stekla beseda o sprejemu novih članov, se pravi: začeli so raz-
pravo o tem, kako so me ujeli.
Nato sem začel spraševati - toda razen nekaj navodil niso imeli ni-
česar, nobenega programa, nobenega letaka, sploh nič natisnjenega, no-
benih članskih izkaznic, niti navadne štampiljke, imeli so le dobro voljo
in vero.
Nasmeh z ustnic mi je izginil, kajti kaj naj bi bilo to drugega kot zna-
čilen znak popolne zbeganosti in malodušja vseh obstoječih strank, nji-
hovih programov, namenov in njihove dejavnosti? Kar je združevalo teh
nekaj mladih ljudi, ki so na zunaj počeli smešne stvari, je bil le izraz
njihovega notranjega glasu, ki jim je bolj po občutku kot zavestno govo-
ril, da vse tedanje strankarstvo ni bilo več primerno za preporod nem-
škega ljudstva in ozdravitev njegovih notranjih poškodb. Na hitro sem
prebral navodila, napisana na pisalnem stroju, in tudi vnjih sem našel
več iskanja kot znanja. Veliko je bilo nejasnega ali zabrisanega, precej
je manjkalo, toda ničesar ni bilo, kar bi lahko veljalo kot znak spozna-
nja za spopad.
Čustva teh ljudi so bila znana tudi meni; hrepeneli smo po novem gi-
banju, ki bi bilo več kot stranka v dotedanjem pomenu besede.
Kosem se tistega večera vračal v kasarno, sem si že ustvaril sodbo o
lom združenju.
Stal sem pred najtežjim vprašanjem v svojem življenju: naj se jim pri-
družim ali naj jih zavrnem?
Pamet mi je svetovala samo zavrnitev, toda moj občutek mi ni dal miru
in bolj ko sem si poskušal predočati vso nesmiselnost tega kluba, bolj
meje občutek nagovarjal zanj. Naslednje dni sem bil zelo vznemirjen.
Začel sem premišljevati o tem in onem. Že zdavnaj sem se odločil,
da se bom začel politično udejstvovati. Prav tako mi je bilo jasno, da se
lo lahko zgodi le v novem gibanju, a do takrat mi je manjkala vzpodbuda
za tako dejanje. Nisem spadal med ljudi, ki danes nekaj začnejo, jutri
pa končajo in se po možnosti lotijo nove stvari. Prav to prepričanje je
bilo med drugim glavni vzrok, da sem se tako težko odločal za ustano-
vitev nove organizacije, ki bi morala postati vse, ali pa seje sploh ne bi
lotil, Vedel sem, da bi bila pri meni taka odločitev za vedno, umik ni pri-
hajal nikoli več v poštev. Zame to ni bilo prehodno igračkanje, zadevo
»em jemal krvavo resno. Že takrat sem nagonsko odklanjal ljudi, ki se
vsega lotijo, nobene reči pa ne izpeljejo do konca. Take važiče sem sov-
ražil. Zdelo se mi je, da bi bilo bolje, če taki ljudje ne bi ničesar delali.
Zdelo se mi je, da mi je zdaj usoda dala namig. Nikoli se ne bi pri-
družil kakšni obstoječi veliki stranki in bom razloge za to podrobneje
pojasnil. Ta smešna majhna tvorba z vsega nekaj člani pa je imela pred-
nost, da še ni otrpnila v »organizacijo«, ampak je posamezniku dopu-v
;ila res osebno delovanje. Tu seje še dalo delati, in čim manjše je bilo
gibanje, tem lažje gaje bilo spraviti v pravo obliko. Tuje bilo še mogoče
določiti vsebino, pot in cilj, kar je pri obstoječih velikih strankah t.c od
samega začetka odpadlo.
Vsekakor neskončno težka odločitev za uresničenje te namere.
Kalere predpogoje sem si zastavil za to nalogo?
Bil sem brez sredstev in reven, a zdelo se mi je, da bo to še najlaže
prenesti. Težje je bilo, da moje ime ni bilo poznano, da sem bil eden od
milijonov, ki po naključju pač živijo ali pa jih odpokličejo iz tega biva-
208 209
nja, ne da bi se okolica zaradi tega kaj vznemirjala. Temu je bilo treba
dodati še težavo zaradi mojega pomanjkljivega šolanja.
Tako imenovana »inteligenca« namreč na vse tiste spodaj, ki niso kon-
čali obveznih šol in jim niso vlili potrebnega znanja, vedno gleda z nes-
končnim podcenjevanjem. Vprašanje se nikoli ne glasi: kaj človek zna?, 10. poglavje
ampak: česa seje naučil? Za te »naučene« je največji puhloglavec, daje
le zavit v čim več spričeval, več vreden kot najpametnejši mladec, ki mu
pač manjkajo ti dragoceni ovitki. Zato sem si torej precej dobro zamiš-
Vzroki za zlom
ljal, kako me bo sprejel ta »naučeni« svet in sem se v tem motil le toliko,
kolikor sem takrat za ljudi pač mislil, da so boljši, kot so dejansko po-
večini na žalost v trezni resničnosti. Med njimi seveda, tako kot zmeraj,
zasijejo izjeme toliko svetleje. S tem sem se naučil razlikovati med več- C ilobina padca kateregakoli telesa je vedno merilo za oddaljenost nje-
nimi učenci in resničnimi poznavalci. govega trenutnega položaja od izhodiščnega. Enako velja za padce na-
rodov in držav. Toda s tem postane izhodiščni položaj, bolje povedano,
Po dveh dnevih mučnega razglabljanja in premišljevanja sem se
višina, odločilnega pomena. Le kar se lahko dvigne nad splošno mejo,
končno prepričal, da moram storiti ta korak.
lahko tudi vidno globoko pade in zgrmi. Zato je padec Reicha za vsa-
To je bil najbolj odločilen sklep mojega življenja.
kega mislečega in čutečega človeka tako težak in strašen, saj gaje vrglo
Umika ni smelo in ga ni moglo več biti.
s take višine, da si to danes, ko se soočamo s takšno bedo in poniža-
Tako sem se prijavil kot član »Nemške delavske stranke« in prejel za-
njem, človek težko predstavlja.
časno člansko izkaznico s številko sedem.
Zdelo se je, da ustanovitev Reicha obkroža zlata čarovnija dogajanja,
ki je dvignila vse ljudstvo. Reich je po vrsti zmag brez primere končno
zrasel kot nagrada za nesmrtna junaštva sinov in vnukov. Zavestno ali
ne, čisto vseeno, vsi Nemci so imeli občutek, daje ta Reich, ki se mu za
svoj obstoj ni bilo treba zahvaljevati parlamentarnim zdraham, že zaradi
načina nastanka prekašal druge države; svojo voljo, da li» Nemci, tako
knezi kot ljudstvo, odločeni v prihodnosti zgraditi Reich m kol svoj
simbol znova povzdigniti cesarsko krono, so praznično oznanili med
grmenjem in bobnenjem med obleganjem Pariza, ne z govorni š ki m i
bitkami v parlamentu. {Avtor ima v mislih tako imenovani 2. Reich, ki so
ga proglasili 18. januarja 1871 po porazu Francije v francosko pruski
vojni. Gre predvsem za delo Otta von Bismarcka, najvidnej-Icga
nemškega državnika 19. stoletja, kije bil med drugim znan kot
k u l t u r n i borec proti katolištvu in borec za socialne reforme. Op. prev.)
210 211
Zgodilo se je brez atentata, brez dezerterjev in skrivačev so pripadniki
polkov na fronti ustanovili Bismarckovo državo.
To edinstveno rojstvo in ognjeni krst sta Reich obdala z bleskom zgo-
dovinske slave, kakršne so deležne le redke najstarejše države.
In kakšen vzpon seje začel potem!
Svoboda navzven je dajala dnevni kruh znotraj. Narod je postal bogat
na prebivalstvu in zemeljskih dobrinah. Čast države in s tem vsega ljud-
stva je varovala vojska, kije po videzu močno odstopala od vojske ne-
kdanje nemške zveze. (Med letoma 1815 in 1871 je bila Nemčija
sestavljena iz 39 malih držav, ki so tvorile Nemško zvezo - Deutscher
Bund. Op, prev.)
Padec, ki je prizadel Reich in vse nemško ljudstvo, je tako globok,
daje najprej kazalo, kot da so vsi omamljeni in da so vsi izgubili obču-
tek in zavedanje; komaj se še spominjajo nekdanje višine, tako sanjsko
neresnična se zdi v primerjavi z nekdanjo veličino in veličastnostjo.
Tako je razumljivo, da so ljudje zaslepljeni od vzvišenosti in pri tem
pozabijo iskati opozorila na strašanski padec, ki so morala biti nekje
prisotna.
Razumljivo, da to velja le za tiste, ki jim je Nemčija pomenila več kot
le navaden bivalni prostor za služenje in trošenje denarja, saj samo oni
današnje stanje lahko občutijo kot padec, medtem ko je za druge samo
dolgo zaželena izpolnitev nepotešenih želja.
Takrat so bili predznaki vidni in prisotni, čeprav so le redki poskušali
iz njih potegniti kakšen nauk.
Toda danes je to bolj potrebno kot kdajkoli.
Bolezen lahko pozdravimo, če poznamo vzrok za njen pojav, in
enako velja za zdravljenje političnih škod. Seveda je zunanja oblika bo-
lezni, pojav, ki zbode v oči, lažje videti in odkriti kot pa notranje vzroke.
To je vzrok, zakaj tako veliko ljudi nikoli ne preseže prepoznavanja zu-
nanjih pojavov in jih celo zamenjujejo z vzrokom, pri čemer v resnici
poskušajo zanikati obstoj le-tega. Večina med nami tako tudi zdaj na
nemški padec v prvi vrsti gledajo kot splošno gospodarsko stisko in
njene posledice. Z njo se sooča skoraj vsak posameznik - tehten vzrok
za vsakega posameznika, da razume katastrofo. Množica veliko manj
vidi padec s političnega, kulturnega, etičnega in moralnega vidika.
Mnogim ob tem povsem odpovejo občutki in tudi pamet.
Pri množicah je to še sprejemljivo, da pa nemški polom tudi med in-
teligenco ocenjujejo predvsem kot »gospodarsko katastrofo« in da gaje
zato mogoče premagati z ozdravitvijo gospodarstva, je eden od vzro-
kov, zakaj do zdaj sploh ni moglo priti do okrevanja. Šele ko bodo do-
jeli, da tukaj gospodarstvo igra samo drugo ali kvečjemu trejo vlogo,
prvo pa politični, moralni ter krvni dejavniki, bodo začeli razumevati
v/roke za današnjo nesrečo in bodo zmogli poiskati sredstva ter poti za
ozdravitev.
Vprašanje o vzrokih nemškega zloma je zato temeljnega pomena
predvsem za politično gibanje, ki bo imelo za cilj premagovanje poraza.
Vendar je treba biti tudi pri takem raziskovanju preteklosti zelo pre-
viden, da ne zamenjaš bolj očitnih učinkov s slabše opaznimi vzroki.
Najlažja in zato tudi najbolj razširjena utemeljitev današnje nesreče |
c lista, da gre pač za posledice izgubljene vojne in daje torej vojna
vzrok sedanjega zla.
Morda jih je precej, ki bodo temu nesmislu resno pritrdili, a še več je
takih, iz katerih ustje takšna utemeljitev lahko samo laž in zavestna
neresnica. To zadnje velja za vse, ki se danes napajajo pri vladnih kori-
tlh. Ali niso ravno preroki revolucije nekoč ljudstvu vedno znova zago-
Civljali, daje za široke množice popolnoma vseeno, kakšen bo izid
vojne? Ali niso ravno narobe najresneje zagotavljali, da bo kvečjemu
»velekapitalist« imel interes za zmagovito dokončanje mogočnega boja
narodov, nikoli pa nemško ljudstvo samo po sebi ali celo nemški dela-
vec/ Saj res, ali niso ti apostoli svetovne sprave razlagali prav nasprotno,
tla bo v primeru nemškega poraza uničen samo »militarizem«, nemško
ljudstvo pa bo proslavljalo najčudovitejše vstajenje? Ali niso v teh kro-
Kih hvalili dobroto Antante in vso krivdo za krvavo dogajanje valili iz-
ključno na Nemčijo? In ali bi to lahko storili brez izjave, da bo tudi
vojaški poraz minil brez posebnih posledic za ljudstvo? Ali niso vso re-
volucijo okrancljali s frazo, da bi poraz preprečil zmago nemške za-
212 213
stave, zato pa bi nemško ljudstvo končno začelo napredovati k svobodi
doma in v tujini?
Boste rekli, da ni bilo tako, vi bedni in lažnivi pobalini?
Potrebna je prava židovska predrznost, da krivdo za zlom pripišeš
vojaškemu porazu, medtem ko je osrednji organ vseh narodnih izdajal-
cev, berlinski »Vorwarts«, pisal, da nemško ljudstvo tokrat svoje zastave
domov ne sme prinesti zmagovito dvignjene!
In zdaj naj bi bil to vzrok za naš zlom?
Razumljivo je, da bi bilo povsem jalovo početje, če bi se hotel prepi-
rati s takimi pozabljivimi lažnivci in zato ne bi izgubljal besed, če tega
nesmisla na žalost ne bi povzemalo toliko nepremišljenih ljudi, za ka-
tere se zdi, da bi jih navdihovala zloba ali zavestna neiskrenost. Poleg
tega naj te izjave koristijo tudi našim borcem v propagandi kot orodje,
ki je zelo potrebno v času, ko naše govorjene besede obračajo, še pre-
den jih izustimo.
Zato je ob zagotavljanjih, daje za nemški zlom kriva izgubljena vojna,
treba povedati tole:
Vojaški poraz je bil vsekakor izjemno pomemben za prihodnost naše
domovine, ampak ta poraz ni vzrok, temveč samo posledica vzrokov.
Vsakomur, ki se malo razume na stvari in ni zloben, je bilo popolnoma
jasno, da bo nesrečen konec tega boja na življenje in smrt neizogibno
pripeljal do izredno pogubnih posledic. Na žalost je bilo nekaj ljudi, ki
ob pravem času tega niso sprevideli, ali pa so v nasprotju s svojim sicerš-
njim poznavanjem kljub vsemu ugovarjali tej resnici ali jo zanikali. Po-
večini so bili to ljudje, ki so potem, ko se jim je izpolnila skrita želja,
nenadoma in zapoznelo ugotovili, da gre za katastrofo, h kateri so pri-
pomogli oni sami. Oni so krivi za zlom, ne izgubljena vojna, kot jim ne-
nadoma ustreza govoriti in verjeti. Kajti vojaški poraz je bi le posledica
njihovega delovanja in ne, kot hočejo zdaj zagotavljati, rezultat »sla-
bega« vodenja. Tudi nasprotnik ni bil bojazljivec, tudi on je znal umirati,
od prvega dne je imel več vojakov kot nemška vojska, in njegova teh-
nična oprema je izvirala iz arzenalov celega sveta; zato dejstva, da se za
nemške zmage, ki smo jih izbojevali tekom štirih let v vojni s celim sve-
lom, ob vsem junaškem pogumu in vsej »organizaciji«, lahko zahvalimo
samo vrhunskemu vodstvu, ni mogoče zanikati. Organiziranost in vode-
nje nemške vojske sta bila najmogočnejša od vsega, kar je do zdaj videla
Zemlja. Pomanjkljivosti so bile na splošno v mejah človeških sposob-
nosti.
Zlom te vojske ni bil vzrok za današnjo nesrečo, ampak posledica
drugih zločinov, vzrok, kije bil vsekakor sam spet uvod v nov in tokrat
viden zlom.
Iz naslednjega se vidi, daje res tako:
Ali mora vojaški poraz res privesti do tako popolnega zloma nekega
naroda in države? Od kdaj je to rezultat nesrečne vojne? Ali narodi pro-
padajo zaradi izgubljene vojne kot take?
Odgovor na to je lahko zelo kratek, vedno takrat, ko narodom z nji-
hovim vojaškim porazom izstavijo račun za njihovo notranjo gnilobo,
slrahopetnost, neznačajnost, skratka nevrednost.
Če ni tako, bo vojaški poraz prej navdih za bodočo prebujenje kot pa
nagrobni kamen narodovega obstoja.
V zgodovini najdemo veliko primerov za pravilnost te trditve.
Vojaški poraz nemškega ljudstva na žalost ni nezaslužena katastrofa,
;nnpak zaslužena kazen večnega maščevanja. Ta poraz smo si več kot za-
služili. Je samo največji viden pojav propadanja med celo vrsto notra-
niili. ki so morda za večino ljudi ostali očem skriti, ali pa jih po teoriji
Vogla, Strausssa in Manierja niso hoteli videti.
Spomnimo se spremljevalnih pojavov, ob katerih je nemški narod do-
živel ta poraz. Ali niso v mnogih krogih brez sramu kazali odkritega ve-
lelja ob nesreči domovine? Kdo pa počne kaj takega, če res ne zasluži
Inke kazni? Da, šli so celo dalje in se hvalili, da so fronto končno pri-
pravili do umika? In tega ni naredil sovražnik, ne, ne, tako sramoto so
M na glave nakopali Nemci sami! Jih je nesreča doletela po krivici? Od
in.i i pa stopiš naprej ter sam sebi pripišeš še krivdo za vojno? in sicer
kUub temu, da stvari dobro poznaš in veš, da to ni res!
Ne in še enkrat ne! Iz načina, na katerega je nemško ljudstvo sprejelo
poraz, lahko zelo jasno spoznamo, da je treba prave vzroke našega
214 215
zloma iskati povsem drugje kot v čisto vojaških izgubah nekaterih po-
ložajev ali neuspeli ofenzivi; kajti če bi fronta kot taka res odpovedala
in bi njena nesreča povzročila pogubo domovine, bi nemško ljudstvo
povsem drugače sprejelo poraz. Potem bi nesrečo, ki bi sledila, prena-
šali s stisnjenimi zobmi ali jo, premagani od bolečine, objokovali; potem
bi bila vsa srca preplavljena z besom do sovražnika, kije dosegel zmago
zaradi muhavosti naključja ali volje usode; potem bi ljudstvo, podobno
kot rimski senat, sprejelo poražene divizije z zahvalami domovine za
žrtve in s prošnjo, naj ne obupajo nad Reichom. Kapitulacijo bi podpi-
sali samo z razlogom, medtem ko bi srce že bilo za prihajajočo vstajo.
Tako bi sprejeli poraz, za katerega bi se lahko zahvalili samo zli usodi.
Potem ne bi plesali in se smejali, ne bi se bahali s strahopetnostjo in po-
vzdigovali poraz, ne bi zasmehovali bojnih enot ter valjali po blatu nji-
hovih zastav in kokard. Predvsem pa nikoli ne bi prišlo do tistega
strašnega pojava, zaradi katerega je angleški oficir, polkovnik Reping-
ton prezirljivo izjavil: »Med Nemčije vsak tretji mož izdajalec.« Ne, ta
kuga se ne bi nikoli dvignila do uničujoče poplave, ki zdaj že pet let v
očeh ostalega sveta utaplja še zadnje trohice spoštovanja do nas.
Vtem se najbolje vidi laž trditve, daje izgubljena vojna vzrok za nem-
ški zlom. Ne, ta vojaški zlom je bil samo posledica cele vrste bolezen-
skih pojavov in njihovih povzročiteljev, ki so že v času mira napadli
nemško ljudstvo. To je bila prva, vsem vidna katastrofalna posledica
moralne zastrupitve, zmanjšanja nagona po samoohranitvi in predpo-
gojev za to, ki so že veliko let načenjali temelje ljudstva in Reicha.
Celotna, brezdanja zlaganost židovstva in njegovih marksističnih bor-
benih organizacij je sodelovala pri nalaganju krivde za zlom na ramena
prav tistega moža, ki je edini z nadnaravno močjo in delovanjem pos-
kušal preprečiti predvideno katastrofo ter obvarovati ljudstvo pred naj-
večjim ponižanjem in sramoto. S tem, ko so Ludendorffa označili kot
krivca za poraz v svetovni vojni, so edinemu nevarnemu tožniku, ki bi
se lahko dvignil proti izdajalcem domovine, vzeli iz rok orožje moralne
pravice. Pri tem so se opirali na zelo pravilno načelo, daje v velikosti
laži vedno nek faktor verjetnosti, ker bo široka masa ljudstva v globinah
svojega srca lažje postala pokvarjena kot zavestno in namenoma slaba,
in zato, glede na primitivno enostavnost njihovega uma lažje postanejo
žrtve velike laži kot pa maie.saj oni sami lažejo o malih stvareh, sram
pa bi jih bilo prevelikih laži. Takšna neresnica jim sploh ne bo prišla v
glavo in ne bodo mogli verjeti, da so drugi lahko tako predrzni ter tako
najostudneje preobračajo resnico. Tudi če jim razložiš zadevo, bodo še
dolgo dvomili in kolebali in poiskali vsaj kakšen resničen vzrok. Zato
bo ludi pri najdrznejši laži vedno nekaj ostalo in obviselo - dejstvo, ki
ga še kako natančno poznajo in zato podlo uporabljajo vsi veliki umet-
niki laganja in lažnivih združb tega sveta.
Toda najboljši poznavalci te resnice o možnostih uporabe neresnice
m obrekovanja so bili v vseh časih Židje; saj je že vse njihovo bivanje
zgrajeno na eni sami veliki laži, da gre namreč pri njih za religiozno
skupnost, medtem ko so dejansko rasa - in to kakšna rasa! Kot tako jo |c
za vedno pribil eden največjih duhov človeštva v večno veljavnem
stavku: imenoval jo je »največji mojstri laži«. Kdor tega ne spozna ali
noče verjeti, na tem svetu ne bo nikdar več mogel pomagati resnici do
zmage.
Za nemško ljudstvo smemo reči, daje skoraj imelo veliko srečo, ker
se je njegova pritajena bolezen iznenada skrajšala s takšno grozljivo ka-
tastrofo, saj bi v drugačnem primeru ljudstvo uničila počasneje, a toliko
bolj zanesljivo. Bolezen bi se spremenila v kronično, medtem ko bi |o v
akutni obliki propada jasno in razločno prepoznala vsaj znatna nnožica
ljudi. Ni bilo naključje, daje človek lažje obvladal kugo kot pa
tuberkulozo. Prva se pojavlja v strašnih valovih smrti, ki pretresejo te-
melje človeštva, druga pa se počasi priplazi; prva povzroča grozljiv
strah, druga ima za posledico postopno ravnodušnost. Toda posledica |c,
da seje človek prvi zoperstavil z vso svojo brezobzirno energijo,
medtem ko poskuša jetiko zajeziti z blagimi sredstvi. Tako je obvladal
kugo, medtem ko tuberkuloza obvladuje njega.
linako se dogaja z boleznimi narodnih teles. Če se ne pojavljajo kot
katastrofe, se človek nanje počasi navadi in ga, čeprav šele po daljšem '
asu, toda toliko bolj zanesljivo, ugonobijo. Potem je res - seveda grenka
216 217
- sreča, če se usoda odloči, da poseže v počasni postopek gnitja in z ne-
nadnim udarcem pred očmi obolelega konča njegovo bolezen. Za to na-
mreč gre več kot le enkrat pri taki katastrofi. Takšna katastrofa lahko
postane vzrok za začetek ozdravitve, ki poteka z največjo odločnostjo.
Vendar je tudi v takem primeru predpogoj, da spoznamo notranje
vzroke, zaradi katerih seje bolezen sploh pojavila.
Tudi tukaj ostaja najpomembnejše razlikovanje med povzročiteljem
in stanji, kijih le-ta povzroča. Razlikovanje bo toliko težje, kolikor dlje
so bolezenski strupi že v narodovem telesu in kolikor bolj jih ta smatra
za svojo samoumevno sestavino. Zelo lahko se namreč zgodi, da po do-
ločenem času nedvomno škodljive strupe začnemo jemati kot narodo-
vemu telesu lastne sestavine ali jih vsaj začnemo prenašati kot nujno
zlo, tako da se nam sploh več ne zdi potrebno iskati tujega povzročitelja
bolezni.
V dolgotrajnem miru pred vojno je prav gotovo nastala določena
škoda ki so jo tudi ugotovili, čeprav se za povzročitelja ni nihče menil,
razen nekaterih izjem. Te izjeme so bile tudi tukaj spet v prvi vrsti po-
javi gospodarskega življenja, ki se jih je posameznih bolje zavedal kot
škode na celi vrsti drugih področij.
Pojavilo seje veliko znakov propada, o katerih bi morali resno razmiš-
ljati.
»Hh*
Glede gospodarstva bi bilo potrebno povedati tole: Zaradi hitrega
naraščanja števila nemškega prebivalstva pred vojno se je v političnem
in gospodarskem razmišljanju in delovanju vedno ostreje zastavljalo
vprašanje, kako zagotavljati dnevni kruh. Na žalost se niso mogli
odločiti za edino pravo rešitev, ampak so mislili, da bodo lahko cilj
dosegli po enostavnejši poti. Odpovedali so se pridobivanju novega
ozemlja in se omamljali z razmišljanjem o svetovnem gospodarskem
osvajanju, kar je na koncu moralo privesti do čezmerne in škodljive
industrializacije.
Prva posledica izjemnega pomena je bila oslabitev kmečkega stanu.
V enakem obsegu, kot se je ta krčil, je naraščal velemestni proletariat,
in na končuje bilo ravnovesje popolnoma porušeno.
Zdaj je postal zelo očiten prepad med revnimi in bogatimi. Preobilje
i 11 pomanjkanje sta živela tako tesno drug ob drugem, da so morale biti
posledice zelo žalostne. Stiska in pogosta brezposelnost sta se začela po-
igravati z ljudmi, za seboj sta puščala nezadovoljstvo in ogorčenje. Po-
sledično je prišlo do političnega razrednega razslojevanja. Klkjub vsemu
gospodarskemu razcvetu se je nejevolja povečevala, prišlo je celo tako
daleč, daje prepričanje 'tako več ne more iti naprej' postalo splošen
pojav, čeprav si ljudje niso znali predstavljati, kaj naj bi prišlo in kaj bi
lahko naredili.
To so bili značilni znaki globokega nezadovoljstva, ki so se poskušali
Izraziti na tak način.
Slabše od teh so bile druge posledice, ki jih je povzročilo slabo gospo-
darjenje,
V enakem obsegu kot je gospodarstvo zavladalo državi, je denar pos-
lal bog, ki naj bi mu vsi služili in se mu klanjali. Nebeške bogove so kot
zastarele vedno bolj odrivali v kot in namesto tega so kadilo prižigali ma-
llku Mamonu. (Beseda Mamon se v Novi zavezi uporablja za označe-
vanje materialnega bogastva. Op. prev.) Pojavljati se je začela
i/mjenost, kije bila slaba predvsem zato, ker je sovpadala s časom, ko bi
ljudstvo bolj kot kdaj prej potrebovalo največjo junaško nastrojenost.
Nemčija seje morala pripraviti, da bo nekega dne zaradi svojega pos-
kusa zagotavljanja dnevnega kruha z »miroljubnim gospodarjenjem«
nastopila z mečem.
Prevlado denarja je na žalost odobravalo tudi njegovo cesarsko veli-
čanstvo, ki bi se moralo temu najbolj upirati, in je ravnalo nespametno,
ko ie v kroge novega finančnega kapitala pritegnilo posebej aristokra-•
no. Seveda mu je bilo treba šteti v dobro, da v tem oziru celo Bismarck
m prepoznal grozeče nevarnosti. S tem so vrednost denarja postavili
pred idejne kreposti, saj je bilo jasno, da bo zdaj, ko je dogajanje steklo
V (o smer, finančna aristokracija zasenčila plemstvo meča. Denarniške
218 219
operacije lažje uspejo kot vojne. Tako za pravega junaka ali državnika lahko izognila zablodi, kot da bi se narod in država za svoj obstoj mo-
ni več bilo vabljivo, da bi ga primerjali s kakim starim bančnikom rala zahvaliti gospodarstvu in ne večnim idejnim vrednotam. Izjava, ki
Židom; resnično zaslužnega moža ni več moglo zanimati podeljevanje jo je izrekel neki Stinnes, je povzročila najbolj neverjetno zmedo; takoj
cenenih dekoracij, ampak jih je hvaležno odklanjal. Toda povsem z vi- sojo napadli in neverjetno hitro je postala vodilni motiv vseh čvekačev
dika krvi je bil tak razvoj zelo žalosten; aristokracija je vse bolj izgub- m sleparjev, ki jih je usoda po revoluciji kot »državnike« spustila nad
ljala rasne predpostavke svojega obstoja, in za velik del bi bila oznaka Nemčijo.
»nearistokratski« veliko primernejša.
Odraz težkega gospodarskega poloma je bilo počasno izločanje osebne
pravice do lastnine in postopen prehod celotnega gospodarstva v lastništvo
delniških družb.
Eno najhujših znamenj propada je bila v predvojni Nemčiji vse bolj na-
Delo je s tem zdrsnilo na objekt špekulacij brezvestnih židovskih po-
raščajoča navada, da so vsako stvar naredili na po/. To je vedno posledica
slovnežev; odtujevanje lastnine delojemalcu seje neskončno povečalo. lastne negotovosti o katerikoli zadevi, kar izvira iz strahopetnosti zaradi
Borza je začela svoj zmagoslaven pohod in se pripravljala, da bo po- teh ali drugih razlogov. Vzgoja je še dodatno pospeševala to bo-lezen.
časi, a zanesljivo prevzela nadzor nad življenjem ljudstva.
Predvojna vzgoja v Nemčiji je imela izredno veliko slabosti. Na zelo
Internacionalizacija nemškega gospodarstva seje z delnicami začela
enostranski način je bila usmerjena predvsem na »vedeti« in manj na »-
že pred vojno. Seveda se je del nemške industrije še odločno poskušal
znati«. Se manj pozornosti so posvečali izgradnji posameznikovega zna-
obvarovati pred tako usodo. Toda tudi on je končno klonil pred zdru-
čaja - kolikor je to sploh možno -, zelo malo so privzgajali občutek
ženim napadom pogoltnega finančnega kapitala, ki je ta boj izbojeval
odgovornosti, prav nič pa ni bilo vzgoje volje in odločnosti. Taka vz-
predvsem s pomočjo svojega najzvestejšega tovariša, marksističnega gi-
goja ni dajala močnih ljudi, ampak prej »vsevede«, mamor so na nas
banja.
Nemce na splošno gledali in nas ocenjevali pred vojno. Nemca so imeli
Stalna vojna proti nemški »težki industriji« je bil viden začetek inter-
radi, ker se gaje dalo dobro uporabiti, toda prav zaradi slabotne volje ga
nacionalizacije nemškega gospodarstva, za kar se je potegoval marksi-
niso posebej spoštovali. Prav on ni zaman najlažje med skoraj vsemi
zem. Gospodarstvo so do dokončnega zloma sicer pripeljali šele po
ljudstvi izgubil narodnost in domovino. Celo zgodbo lepo opiše prego-
zmagi marksizma v revoluciji. Medtem ko pišem te vrstice, je uspel tudi
vor 'S klobukom v roki prepotuješ celo deželo'.
splošen napad na Nemške železnice, ki jih bodo zdaj predali v roke
Takšna poslušnost je postala naravnost usodna, ko je določala tudi
mednarodnega finančnega kapitala. »Mednarodna« socialna demokra-
oliko, s katero seje bilo dovoljeno približati monarhu. Olika je zahte-
cija je s tem spet dosegla enega svojih visokih ciljev.
vala: nikoli ne ugovarjaj, ampak se strinjaj z vsem in s čimerkoli, kar
Kako zelo je uspelo to spreobračanje nemškega ljudstva v objekt go-
njegovo veličanstvo blagovoli storiti. A prav na tem položaju je bilo naj-
spodarjenja, je najbolje razvidno iz izjave, ki jo je zmogla po koncu
potrebnejše svobodno dostojanstvo moža, sicer je monarhična institu-
vojne ena od vodilnih glav nemške industrije in predvsem trgovine, da
cija nekega dne morala propasti ob tem klečeplazenju; in klečeplazenje
bi namreč gospodarstvo kot tako lahko edino spet dvignilo Nemčijo. Ta
|c bilo, prav nič drugega! In samo bednim klečeplazcem ter hinavcem,
nesmisel so začeli prodajati prav v trenutku, ko je Francija pouk v svo-
skratka vsej dekadenci, ki se je na največjih dvorih od nekdaj počutila
jih šolah spet zasnovala predvsem na humanističnih temeljih, da bi se
220 221
b* „ po.ene if, se
edina veljavna! ^>^3'iU
nižne« kreature, so do drugin ijuui /
znost, najbolj takrat, ko so se ^^^Z^Zi kijo zmore
predstavljan kot edin, ^^^f^^ZZ^^^
LmoresoplemenUenaaUt^^
so bili ti ljudje še vedno grobarji mon rh e m se pose
ideje. Drugega si sploh ni mogoče misUU. moz, k, e M?
vzet, za kakšno stvar, ne ^f^^M^ b. -P-
neznačajen potuhnjenec. Kdor se resnezav
dek neke ustanove, bo na njej visel »»£^ Vsekakor ne
raogel zapustiti, tudi če se v nje(£^£S£ načjn počeli »de-
bo v javnost! na ves glas tacal kot so o £*£**
mokratski« prijatelji monarhije, ampak bo najre nej,p
ritl njegovo veličanstvo, S^c« 1 JJJ^^J
se postavil in ne sme se postavni na ****£££ moralo privesti
ravna svobodno po svoj! volj, cep«v bo to nedvom
do katastrofe, ampak bo v takem primeru moral p«*'
trti monarhijo, ne glede na vse nevarno*,Cebi b»
nove odvisna -^^.^^^2^^^««^^
najslabša institucija, ki »^^^T^Sorti ta razuma ali vsaj
TmZT^^.* —'r
ce
z,oba usooe ne bo posegla po. MhnjS, w£.
222
•-—^^ t teje. Sicer ima zamisel prednost pred osebo in pomen te institucije mora
najve«o pred,- biLi izključno na instituciji sami. S tem se sam monarh znajde v krogu
drugim grešnikom (istih, ki služijo nekomu. Zdaj je tudi on samo kolesce v tem stroju in
ima kot tak do njega dolžnosti. Tudi on se mora podrejati višjemu na-
menu, in potem »monarhist« ni nič več tisti, ki nosilcu krone molče
»»mogoča njeno sramotenje, ampak kdor to preprečuje. Če smisel ne bi
^ ležal v zamisli, ampak za vsako ceno v »posvečeni« osebi, ne bi smeli niti
^ enkrat odstaviti vidno na duhu bolnega kneza.
ng ^ To je treba nujno povedati že danes, saj se v zadnjem času iz skriva-
hsc spet pojavlja vse več teh kreatur, ki so s svojo bedno držo nemalo
prispevale k padcu monarhije. Ti ljudje z neko naivno predrznostjo spet
j govorijo o »njihovem« kralju - ki so ga pred nekaj leti ob kritični uri na
najbolj prezirljiv način pustili na cedilu - ter vsakega, ki se ni priprav-
ljen strinjati z njihovimi lažnivimi tiradami, označujejo kot slabega
Nemca. V resnici so to prav tisti strahopetci, ki so se leta 1918 prestra-
^
šili in razbežali pred vsakim rdečim trakom, zapustili svojega kralja, he-
lebardo nemudoma zamenjali s sprehajalno palico, si privezali
mvpadljive kravate in kot miroljubni »meščani« izginili brez sledu! Z
enim zamahom so se razgubili, ti kraljevski izkušeni igralci, in šele ko M
je revolucijski vihar po zaslugi drugih toliko polegel, da seje spet zaslišal
»Naj živi, naj živi kralj!«, so se ti služabniki in svetovalci krone spet lačeli
previdno prikazovati. Toda zdaj so spet vsi tukaj in hrepenijo po dobrih
straih časih, od zvestobe do kralja in volje po dejanjih jih kar razganja,
dokler se nekega dne ne bo spet kje pojavila prva rdeča pove/a, in takrat
b,tižezado ]fl
-
bo cel kup duhov, ki imajo koristi od stare monarhije, ipcl izginil kot
miške pred mačko.
('e monarhi sami ne bi bili krivi za te stvari, bi se nam lahko od srca
imilili /aradi njihovih današnjih zaščitnikov. Vendar so vsekakor lahko
prepričani, da s takimi vitezi lahko izgubijo prestole, dobiti pa ne mo-
^
M'in nobene krone.
Ii uslužnost je bila napaka v naši celotni vzgoji, kar se je na tem
mcslu posebej strašno maščevalo. Zaradi nje so se te revne kreature
Ithko držale na vseh dvorih in počasi izpodkopavale temelje monarhije.
223
Ko se je zgradba na koncu zamajala, so izginili, kot bi jih odpihnilo.
Razumljivo: klečeplazci in lizuni se zaradi svojega gospodarja ne bodo
pustili ubiti. Monarhi tega nikoli ne vedo in se načeloma skoraj nikoli
ne naučijo, zato je to že zdavnaj postalo njihova poguba.
Posledica napačne vzgoje je bil sira h pred odgovornostjo in iz tega izvi-
rajoča mlačnostpri obravnavanju ceh življenjsko pomembnih vprašanj.
Izhodiščna točka te kuge pri nas je prav gotovo v parlamentarni usta-
novi, kjer gojijo neodgovornost najčistejše sorte. Na žalost seje ta bo-
lezen polagoma razširila na celotno siceršnje življenje, najbolj na
državno. Povsod so se začeli izogibati odgovornosti in zaradi tega naj-
raje posegati po polovičarskih ter nezadostnih merilih; pri njihovi upo-
rabi je obseg osebne odgovornosti vedno najmanjši.
Poglejmo samo odnos posameznih vlad do cele vrste zares škodljivih
pojavov v našem javnem življenju, pa bomo spoznali grozovito po-
membnost tega splošnega polovičarstva in strahopetnosti pred odgo-
vornostjo.
Navedel bom samo nekaj zadev iz velikanskega števila primerov.
Posebej v novinarskih krogih tisk radi označujejo kot »velesilo« v dr-
žavi. Njegov pomen je dejansko velikanski. Ne da se ga preceniti, ker
tisk pravzaprav nadaljuje vzgojo v odrasli dobi.
Bralstvo v grobem lahko razdelimo na tri skupine:
v prvi so tisti, ki verjamejo vse, kar preberejo;
v drugi so tisti, ki sploh ničemur več ne verjamejo;
v tretji so tiste glave, ki prebrano gradivo kritično prebirajo in šele
potem presojajo.
Prva skupina je po številu daleč največja. Sestavljajo večina prebival-
stva in zato duhovno predstavlja najpreprostejši del ljudstva. Ne mo-
remo je opredeljevati, denimo, po poklicih, ampak kvečjemu po
stopnjah splošne inteligence. Vanjo spadajo vsi, ki jim samostojno raz-
mišljanje ni bilo niti prirojeno ne privzgojeno, in ki deloma zaradi ne-
sposobnosti, deloma zaradi neznanja verjamejo vse, kar jim pokažeš
odtisnjeno črno na belem. Mednje sodijo tudi tiste vrste lenuhi, ki bi
lahko mislili sami, ampak zaradi miselne lenosti raje hvaležno pograbijo
vse, kar je kdo drug mislil - ob skromnem predpogoju, da seje oni že
pošteno namučil. Pri vseh teh ljudeh, ki predstavljajo večino prebival-
stva, imajo časopisi neznansko velik vpliv. Nimajo možnosti ali volje, da
bi ponujeno branje sami preverjali, tako daje njihov odnos do vseh vsa-
kodnevnih problemov skoraj izključno odvisen od drugih ljudi. To je
koristno takrat, kadar dobivajo podatke s strani, kije resna in ljubi res-
nico, postane pa izredno škodljivo, če jim s podatki postrežejo lumpi in
lažnivci.
V drugi skupini je že bistveno manj ljudi. Deloma so v njej elementi,
ki so najprej pripadali prvi skupini, nakar so po dolgem času in grenkih
razočaranjih presedlali v nasprotni tabor in sploh ničemur več ne ver-
jamejo, če jim le pride natisnjeno pred oči. Sovražijo vsak časopis, ali
ji sploh ne berejo ali pa se brez izjeme jezijo zaradi njihove vsebine, ki
je po njihovem mnenju pač ena sama laž in neresnica. S temi ljudmi je
zelo težko delati, ker so tudi do resnice vedno nezaupljivi. Za vsako po-
zitivno delo so zato izgubljeni.
Tretja skupina je številčno daleč najmanjša; sestavljajo jo duhovno
prefinjeni ljudje, ki so se zaradi naravnih darov in vzgoje naučili neod-
visno razmišljati, ki si o vsaki stvari poskušajo ustvariti lastno mnenje
in ki vse, kar preberejo, temeljito pretehtajo in razvijajo naprej. Nobe-
nega časopisa ne preberejo brez nenehnega sodelovanja lastnih možga-
nov, zato piscu ni lahko. Novinarji ljubijo take bralce le zadržano.
Za pripadnike te skupine je vsekakor nesmisel, ki ga kak časopis
zmore spacati, malo nevaren, niti ni pomemben. V svojem življenju so
se navadili, da v vsakem novinarju vidijo tako in tako načeloma samo
malopridneža, ki le občasno pove resnico. Na žalost je pomembnost
teh čudovitih ljudi le v njihovi inteligenci, in ne v njih številu - nesreča
v času, ko modrost ni nič, večina pa vse! Danes, ko odloča volilni listič
mase, je odločilna pač skupina z največ privrženci, ta pa je prva: mno-
žica preprostih ali lahkovernih.
224 225
 Prvorazreden državni in ljudski interes je preprečevanje možnosti,
da bi ti ljudje padli v roke slabih, nevednih ali celo zlobnih vzgojiteljev.
Država ima obveznost, da bdi nad njihovo vzgojo in preprečuje vsako
neumnost. Pri tem mora posebej tisku gledati pod prste; tisk namreč
na te ljudi najmočneje vpliva, ker ne deluje le prehodno, ampak nepre-
kinjeno. Njegov nezaslišan pomen je v enakomernosti in večnem po-
navljanju tega pouka. Ce že kje, potem država prav tukaj ne sme
pozabiti, da morajo vsa sredstva služiti enemu namenu; ne smeje zamo-
titi blebetanje o »svobodi tiska«, da bi zaradi tega zanemarjala svojo
dolžnost in ljudstvu odrekala hrano, ki jo le-to potrebuje in je dobra
zanj; z brezobzirno odločenostjo si mora zagotoviti to sredstvo za na-
rodovo vzgojo in ga postaviti v službo države in ljudstva.
Toda kakšno hrano je nemški predvojni tisk serviral ljudem? Ali ni bil
le najhujši strup, kar si jih lahko zamišljamo? Ali niso v srca našega
ljudstva cepili najslabši pacifizem prav v času, ko seje ostali svet že pri-
pravljal, da bo Nemčijo počasi, toda zanesljivo, zadušil? Ali ni tisk že v
miru v možgane ljudstva vlival dvom o tem, da ima njihova država prav,
ter s tem že vnaprej omejeval izbiro sredstev za lastno obrambo? Ali ni
prav nemški tisk nesmisel o »zahodni demokraciji« naredil privlačen za
naše ljudstvo, ki se je končno ujelo v razne navdušene tirade in začelo
verjeti, da svojo prihodnost lahko zaupa nekakšni Ligi narodov? Ali ni
pomagal vzgajati naše ljudstvo v bedni nemoralnosti? Ali ni zasmeho-
val morale in etike, ju označeval kot nazadnjaška in malomeščanska po-
java, da je končno tudi naše ljudstvo postalo »sodobno«? Ali ni z
neprestanim napadanjem spodkopaval temelje državne avtoritete toliko
časa, daje zadostoval en sam sunek za porušenje te zgradbe? Ali se ni
z vsemi razpoložljivimi sredstvi boril proti temu, da bi država dobila, kar
ji pripada, z nenehnim kritiziranjem poniževal vojsko, sabotiral splošno
vojaško obveznost, pozival k odrekanju vojaških posojil, itd., dokler
uspeh ni mogel izostati?
Delovanje tako imenovanega liberalnega tiska je bilo grobarsko delo
nad nemškim ljudstvom in Nemškim Reichom. O marksističnih lažni-
vih listih bolje da sploh ne govorimo; zanje je laganje prav taka življenj-
ska nuja kot je lovljenje miši za mačko; le daje njihova naloga samo to,
tla ljudstvu zlomijo narodno in nacionalno hrbtenico ter da tako pos-
ume zrelo za suženjski jarem mednarodnega kapitala in njegovih go-
spodarjev, Židov.
Kaj pa je ukrenila država proti takemu množičnemu zastrupljanju
ljudstva? Nič, toda prav nič! Nekaj smešnih dekretov, nekaj kazni zaradi
prehudih nizkotnosti, in tako se je končalo. Toda zato so upali, da si
bodo s prilizovanjem, s priznavanjem »vrednosti« tiska, njegovega
vzgojnega poslanstva« ter drugih podobnih neumnosti pridobili naklo-
njenost te kuge - Židje pa so se vsemu skupaj le zvito smehljali in prit-
rjevali s hudomušno hvaležnostjo.
Toda vzrok za ta sramoten neuspeh države ni bil toliko v neprepozna-
vanju nevarnosti, kot bolj pri v nebo vpijoči strahopetnosti in iz tega
porojenemu polovičarstvu pri vseh odločitvah in ukrepih. Nihče ni imel
poguma za uporabo odločnih radikalnih sredstev, ampak so tudi tukaj
sušmarili s samimi polovičnimi recepti, namesto da bi sunek usmerili v
srce, pa so kačo močno razdražili - rezultat je bil, da ni le vse ostalo pri
siarem, ampak seje, narobe, moč ustanov, proti katerim bi se morali bo-
riti, iz leta v leto samo še povečevala.
Obrambni boj nemške vlade proti tisku, kije polagoma kvaril ljudstvo
m je bil pretežno židovskega izvora, ni imel nikakršne ravne smeri, no-
bene odločnosti, predvsem pa ni imel nikakršnega vidnega cilja. Tukaj |
e povsem odpovedala inteligenca tajnih svetov tako v ocenjevanju po-
mena tega boja, kot tudi pri izbiri sredstev ter določitvi jasnega načrta.
Brezciljno so tavali naokoli, če jih je kdo preveč pičil, so včasih za nekaj
u-dnov ali mesecev zaprli kakšnega takega novinarskega gada, kačje
r.nczdo kot tako pa so lepo pustili pri miru.
Seveda - tako ravnanje je bilo deloma posledica zvite židovske
tak-l ike na eni strani ter res velike neumnosti tajnih svetov in njihove
nene-vurnosti na drugi strani. Žid je bil mnogo prepameten, da bi
dovolil enakomeren napad na ves svoj tisk. Ne, del tiska je bil namenjen
za zaščito drugega dela. Medtem ko so marksistični časopisi na najbolj
podle načine blatili vse, kar je človeku svetega, izredno nečastno
napadali dr-
226 227
žavo in vlado ter hujskali drugega proti drugemu velike dele prebival-
stva, so si meščansko demokratski židovski časopisi nadeli videz zname-
nite objektivnosti, se dosledno izogibali vsem krepkim besedam, dobro
vedoč, da vsi puhloglavci sodijo o zadevah le po zunanjosti in niso ni-
koli sposobni prodreti v notranjost, tako da vsako stvar ovrednotijo le
po zunanjosti, namesto po vsebini; človeška slabost, kateri se lahko za-
hvalijo za lastno spoštovanje.
Za te ljudi je bil in seveda je »Frankfurter Zeitung« pojem za pošte-
nost. Nikoli ne uporablja grobih izrazov, zavrača vsako telesno brutal-
nost in se vedno zavzema za boj z »duhovnimi« orožji, ki je začuda
najbolj pri srcu prav ljudem, ki so najbolj brez duha. To je rezultat na-
šega polovičarstva, ki ljudem odvzema naravne nagone, jim vliva dolo-
čeno vedenje, ne more pa jih pripeljati do zadnjega spoznanja, ker sami
marljivost in dobra volja tu ne moreta koristiti, ampak je potrebna
pamet, in sicer prirojena. Zadnje spoznanje je vedno razumevanje na-
gonov - to pomeni: človek ne sme nikoli začeti verjeti neumnosti, da se
je povzpel do gospodarja in mojstra narave - kot to sporočajo z nejas-
nostjo polovičarskega izobraževanja -, ampak mora razumeti in doumeti
osnovno nujnost obvladovanja narave, kako zelo je tudi njegovo bivanje
odvisno od zakonov večne borbe in stremljenja navzgor. Potem bo čutil,
da na svetu, kjer planeti krožijo okoli sonc, lune potujejo okoli
planetov, kjer je moč vedno vladarica slabosti in jo prisili k ubogljivi
služkinji aH pa jo zlomi, za človeka ne morejo veljati posebni zakoni.
Tudi zanj veljajo ta večna načela zadnje modrosti. Lahko jih poskuša
doumeti, ločiti pa se od njih ne more nikoli.
In Žid piše prav za naše polovičarsko poduhovljeno bralstvo svoje
tako imenovane članke za inteligenco. Zanje sta narejena »Frankfurter
Zeitung« in »Berliner Tageblatt«, nanje je naravnan njun ton in nanje
imata svoj vpliv. Medtem ko se na zunaj navidez najskrbneje izogibata
vseh surovih oblik, pa svoj strup na srca bralcev izlivata iz drugih posod.
S tožečimi besedami in lepimi toni jih zazibljeta v prepričanje, da ju
navdihujeta čista znanost ali celo morala, medtem ko gre v resnici za ge-
nialno in hkrati pretkano umetnost, s katero hočeta nasprotniku iz rok
ukrasti orožje proti tisku nasploh. Kajti s tem, ko se cedijo od spodob-
nosti, jim vsi bedaki tem raje verjamejo, da gre pri drugih zgolj za rahle
i/rastke, ki pa ne smejo nikoli privesti do okrnitve svobode tiska - kot
označujejo neumnost tega nekaznivega laganja ljudstvu in njegovega za-
strupljanja. Tako se oblast obotavlja ukrepati proti temu razbojništvu,
ker se boji, da bi v takem primeru proti sebi obrnila tudi »pošteni« tisk;
strah, kije še kako utemeljen. Takoj ko namreč kdo poskuša ukrepati
proti kateremu od teh sramotnih časopisov, se bodo vsi ostali takoj po-
stavili na njegovo stran, toda nikakor ne z odobravanjem takega načina
boja, Bog ne daj - vse se vrti le okoli svobode tiska in svobode javnega
mnenja; samo to naj bi branili. Pred tem vpitjem tudi najmočnejši možje
postanejo slabotni, saj vendar prihaja iz ust samih »poštenih« časnikov.
Zato je ta strup lahko neovirano prišel v krvotok našega ljudstva in
začel učinkovati, ne da bi država imela moč, s katero bi obvladala bo-
lezen. V smešnih polovičarskih sredstvih, ki jih je uporabila, se je že
kazal grozeči propad Reicha. Ustanova, ki se ni priprav/jena zaščititi z
vsemi orožji, se namreč praktično preda. Vsako polovičarstvo je viden
znak notranjega propada, ki mu bo prej ali slej moral slediti zunanji
lom.
Verjamem, da bo današnji rod ob pravilnem vodenju lažje kos tej ne-
varnosti. Doživel je različne stvari, ki lahko okrepijo živce, če jih človek
ni povsem izgubil. Žid bo tudi v prihodnje v svojih časopisih zagnal vik
m krik, če se bo roka stegnila po njegovem najljubšem gnezdu, naredila
konec tiskanim neumnostim, tudi to vzgojno sredstvo postavila v službo
države in ga ne puščala več v rokah ljudstvu tujih in sovražnih ljudi.
Vendar verjamem, da bo nas mlajše ta zadeva manj obremenjevala, kot
|c nekoč naše očete. Tridesetcentimetrska granata je še vedno bolj zasi-
kala kot tisoč židovskih časopisnih gadov - torej jih pustimo sikati!
Navedel bom še en primer za polovičarstvo in slabost v najpomemb-
nejših življenjskih vprašanjih ljudstva pri vodenju predvojne Nemčije.
228 229
Vzporedno s političnim, moralnim in etičnim okuževanjem ljudstva je
že veliko let potekalo nič manj strašno zdravstveno zastrupljanje narod-
nega telesa. Posebej po velikih mestih seje vedno bolj širil sifilis, med-
tem ko je tuberkuloza enakomerno pobirala življenja skoraj po vsej
državi.
Čeprav so bile v obeh primerih posledice za ljudstvo strašne, se niso
mogli odločiti za odločilne ukrepe proti boleznima.
Posebej za ukrepanje v primeru sifilisa lahko rečemo, da je državno
vodstvo popolnoma kapituliralo. Če bi se resno lotili iztrebljanja bo-
lezni, bi morali poseči malo dlje, kot so v resnici naredili. Izum zdravila
dvomljive kakovosti ter njegovo komercialno izkoriščanje ne moreta več
veliko pomagati proti tej kugi. Tudi tukaj je lahko prišel v poštev samo
boj proti vzrokom in ne odstranjevanje posledic. Vzrok pa je predvsem
v prostituiranju ljubezni. Tudi če posledica tega ne bi bila ta zastrašujoča
kuga, je prostitucija globoko škodljiva za ljudstvo, saj so zadostna že
moralna opustošenja, kijih s seboj prinaša ta izroditev, da se neko ljud-
stvo počasi, a zanesljivo uniči. Vse večji vpliv židovstva na naše duhovno
življenje in mamonizacija nagona po parjenju bodo prej ali slej pokva-
rili ves naš naraščaj, ker bodo na mesto močnih otrok nekega naravnega
čustva stopile bedne pojave kot posledica finančnih možnosti. Te bodo
vedno bolj osnova in edini predpogoj zakonskega življenja. Ljubezen se
bo izdivjala kje drugje.
Tudi tu se lahko nekaj časa rogamo naravi, toda maščevanje ne bo
izostalo, samo pozneje se bo pokazalo, ali bolje: ljudje ga bodo pogosto
prepoznali, ko bo že prepozno.
Na našem plemstvu lahko vidimo, kako uničujoče je stalno zapostav-
ljanje naravnih zahtev za poroko. Tu imamo pred seboj rezultate raz-
množevanja, kijih lahko deloma pripišemo družbeni prisili, deloma pa
finančnim razlogom. Prvo vodi do slabitve nasploh, drugo pa k zastrup-
ljanju krvi, saj je vsaka židovska trgovka primerna, da dopolni potom-
stvo Njegove Visokosti - seveda mu je potomstvo potem podobno. V
obeh primerih je posledica popolna degeneracija.
Naše meščanstvo si danes prizadeva hoditi po isti poti in bo končalo
na istem cilju.
Ljudje poskušajo naglo in neprizadeto obiti neprijetne resnice, kot da
bi s takim ravnanjem lahko dosegli, da se stvari niso zgodile. Ne, dejstva,
da se našo velemestno prebivalstvo v svojem ljubezenskem življenju
vedno bolj prostituira in prav s tem širi krog sifiiitične kuge, ne
moremo enostavno prezreti. Vidne rezultate te masovne okužbe lahko
na eni strani vidimo v psihiatričnih bolnišnicah, na drugi strani pa, žal,
pri naših - otrocih. Posebno ti so žalosten izdelek nezadržno napredu-
iočega zastrupljanja našega seksualnega življenja, v boleznih otrok se ka-
žejo pregrehe staršev.
Za spopad s tem neprijetnim, da, strašnim dejstvom, je na razpolago
več poti: nekateri ne vidijo sploh ničesar, bolje povedano, nočejo videti.
To je seveda daleč najbolj enostavno in najcenejše »stališče«.Drugi se za-
vijejo v svetniški plašč pretirane sramežljivosti, kije enako smešna kot
hinavska, o celem področju govorijo nasploh samo kot o velikem grehu
icr pred vsakim grešnikom, ki so ga zasačili pri delu, izražajo svoje naj-
globlje ogorčenje, nato v pobožnem gnusu zaprejo oči pred to brezbo-
žno kugo in prosijo ljubega Boga, naj - po možnosti po njihovi lastni
smrti - vso to Sodomo in Gomoro zasuje z žveplom in smolo ter brez-
iramno človeštvo na ta način še enkrat primerno opomni. Tretji se
dobro zavedajo posledic, kijih bo ta kuga nekoč morala prinesti s seboj,
I le skomignejo z rameni, prepričani, da se proti nevarnosti ne more nič
narediti, torej naj stvari pač tečejo, kot jim je namenjeno.
Vse to je seveda udobno in preprosto, vendar ne smemo pozabiti, da
ho zaradi take udobnosti žrtvovano ljudstvo. Izgovor, da drugim ljud-
Itvom ne gre nič bolje, bo na dejstvu lastnega propada komaj kaj spre-
menilo, razen da občutek ob gledanju nesreče, v katero so zabredli tudi
d i uni, mnogim pomeni olajšanje lastnih bolečin. Toda potem je pravo
vprašanje, katero ljudstvo bo prvo in edino obvladalo to kugo in kateri
narodi bodo zaradi nje propadli. Na končuje prav to pomembno. Tudi to
|c le preizkusni kamen o veljavi rase - rasa, ki tega preizkusa ne bo
prestala, bo pač izumrla in naredila prostor bolj žilavim in odpornejšim.
To vprašanje je pomembno predvsem za naše zanamce, zato spada
230 231
med tista vprašanja, za katera velja neizprosna resnica, da se očeti gre-
hov maščujejo do desetega kolena - resnica, ki velja samo za oskruni-
tev krvi in rase.
Greh proti krvi in rasi je dedni greh tega sveta in konec človeštva, ki se
mu vdaja.
Toda kako resnično bedno se je predvojna Nemčija soočila prav s
tem vprašanjem! Kaj je bilo narejenega za ugotavljanje okuženosti naše
mladine v velikih mestih? Kaj je bilo narejenega za napad na okuženje
in mamonizacijo našega ljubezenskega življenja? Kaj za boj proti ob-
stoječim okužbam med našimi ljudmi?
Odgovor najlažje dobimo, če ugotovimo, kaj se je moralo zgoditi.
Tega vprašanja ne bi smeli vzeti prelahko, ampak bi morali razumeti,
da bo od njegove rešitve odvisna sreča ali nesreča celih rodov in da bo
zaznamoval lahko vso prihodnost našega ljudstva ali jo celo moral od-
ločiti. Toda tako spoznanje je zavezovalo k brezobzirnim ukrepom in
posegom. Nad vsa razmišljanja bi morali postaviti prepričanje, da je vso
pozornost ljudstva treba usmeriti na strašno nevarnost, tako da bi se
vsak posameznik v svoji notranjosti zavedel pomembnosti te borbe.
Resnično daljnosežne in včasih skoraj neznosne obveznosti in bremena
so splošno učinkoviti le tedaj, če posamezniku poleg prisile predočimo
tudi spoznanje o nujnosti. Za to je potrebno ogromno pojasnjevanja ob
hkratni izključitvi vseh dnevnih vprašanj, ki sicer odvračajo pozornost.
V vseh primerih, ko gre za izpolnjevanje navidez nemogočih zahtev ali
nalog, je vso pozornost ljudstva treba združiti in osredotočiti na eno samo
vprašanje, kot da bi bila od njegove rešitve dejansko odvisna biti ali ne biti.
Samo tako je ljudstvo možno pripraviti na res velike podvige in napore.
To načelo velja tudi za posameznika, ki hoče doseči velike cilje. Tudi
on bo to zmogel samo postopoma, korakoma, tudi on bo vse napore za
izpolnitev neke določene naloge združeval toliko časa, dokler ne doseže
zastavljenega delnega cilja, nakar se bo lotil novega odseka na poti. Kdor
ne predvidi posameznih odsekov na osvajalni poti in jih načrtno ter
zbrano z vsemi močmi ne izgrajuje enega za drugim, ne bo nikoli uspel
priti do zastavljenega cilja, ampak bo obležal nekje na poti, morda
celo ob njej. To približevanje cilju je umetnost, ki vsakič zahteva upo-
rabo celotne energije, da lahko korak za korakom premagamo pot.
Čisto prvi predpogoj, potreben za napad na tako težaven odsek člo-
veške polije uspešnost vodstva, ki mora maso ljudstva prepričati, daje
prav zastavljeni delni cilj edini vreden vse človeške pozornosti ter daje
od njegove osvojitve odvisno vse. Velika večina ljudi tako ali tako nikoli
ne bo videla cele poti pred seboj, ne da bi se med potjo utrudila in obu-
pala nad nalogo. Nekateri med njimi bodo cilj sicer imeli pred očmi, l
oda pot bodo videli le kot posamične kratke odseke, podobno popot-
niku, ki pač pozna konec svojega potovanja, neskončno pot pa bolje
premaguje, če si jo razdeli na manjše odseke in se odpravi na vsakega
posebej, kot da bi to bil že želeni cilj. Le tako pride naprej, ne da bi prej
obupal.
Ob uporabi vseh propagandnih sredstev bi morali ljudstvu prikazati
vprašanje borbe proti sifilisu kot tisto nalogo, in ne kot spet eno od na-
log. Za ta namen bi morali ob uporabi vseh razpoložljivih sredstev lju-
dem vbijati v glavo, da gre za najstrašnejšo nesrečo, dokler ne bi bilo vse
ljudstvo prepričano, daje od rešitve tega vprašanja odvisna prihodnost
ali propad.
Šele po taki pripravi, ki bi po potrebi morala trajati tudi več let, se bo
prebudila pozornost in odločenost vsega ljudstva tako zelo, da bo
možno poseči po težkih ukrepih, ki bodo zahtevali tudi žrtve, a vseeno
ne bo nevarnosti, da ljudje morda ne bodo razumeli ali da mase nena-
doma ne bodo hotele sodelovati in bodo načrtovalce pustile na cedilu.
Za resen spopad s to kugo so namreč potrebne velikanske žrtve in
ogromno dela.
ttorba proti sifilisu zahteva borbo proti prostituciji, proti predsod-
kom, starim navadam, proti dosedanjim predstavam, splošnim nazorom,
med njimi ne nazadnje zlagana pretirana sramežljivost v določenih
krogih.
1'rvi predpogoj za moralno pravico v borbi proti tem stvarem je omo-||
inanje zgodnjega poročanja novih rodov. Že v samem poznem poro-
ranju je potreba po ohranjanju ustanove, kije, obračajte to kakor koli
232 233
utemeljujejo s tem, da dejstvo o splošni prisotnosti takšnih predstav niti
najmanj ne more preprečiti zmage sovražnega svetovnega nazora, ki je
vsekakor zastopano v klasičnem strankarsko političnem smislu. Če bi
bilo drugače, bi moral nemški narod že danes doseči mogočno zmago,
ne pa stati na robu prepada. Mednarodni svetovni nazor je postal uspe- 2. poglavje
šen zaradi organiziranosti politične stranke v obliki jurišnih odredov;
nasprotni svetovni nazor mu je podlegel zaradi dosedanjega pomanjka-
nja enotnega zastopanja. Neki svetovni nazor se lahko bojuje in zmaga Država
samo z omejeno in s tem vsebinsko določeno obliko politične organiza-
cije, ne pa z neomejenim dovoljevanjem interpretacij njegovega sploš-
Našemu mlademu gibanju so iz krogov danes preživetega meščan-
nega nauka.
skega sveta že v letih 1920/21 vedno znova očitali, daje naše stališče do
Zato sem svojo nalogo videl predvsem v tem, da sem iz obsežnega in
današnje države odklonilno, iz česar so strankarsko politični vitezi raz-
neoblikovanega gradiva splošnega svetovnega nazora izluščil tiste osred-
nih usmeritev sklenili, da smejo mladega in neprijetnega oznanjevalca
nje ideje in jih prelil v bolj ali manj dogmatske oblike, ki so v svoji jasni
novega svetovnega nazora zatirati z vsemi sredstvi. Pri tem so seveda na-
zamejenosti primerne za enotno združevanje tistih ljudi, ki so sposobni
merno pozabili, da si današnje meščanstvo pod pojmom država tudi
sprejeti obveznosti. Z drugimi besedami: Nacionalsocialistična nemška
samo ne zmore več predstavljati prav nič enotnega, da za to ni enotne
delavska stranka prevzame bistvena načela iz splošne zasnove sveta, ki te-
definicije in je tudi ne more biti. Razlagalci vendar sedijo na naših dr-
melji na ljudski ideji. Na teh načelih postavi politično doktrino, ki upošteva
žavnih univerzah pogosto v podobi učiteljev državnega prava in njihova
praktično dnevno realnost, značilnost časov, razpoložljiv človeški material
najvišja naloga mora biti, da za vsakokratno bolj ali manj srečno eksis-
ter vse njegove pomanjkljivosti. S to politično doktrino je možno velike mno-
tenco njihovega vira zaslužka najdejo pojasnila in razlage. Bolj ko je
žice ljudi združiti v čim ho/j togi organizaciji. Takšna organiziranost je pred-
neka država nemogoča, bolj meglene, izumetničene in nejasne so defi-
pogoj za zmagovit pohod tovrstnega svetovnega nazora.
nicije o njenem namenu. Kaj naj bi na primer pisal cesarsko kraljevi
univerzitetni profesor o smislu in namenu države v neki deželi, katere
državni obstoj je utelešal največji polom vseh časov? Težka naloga, če
pomislimo, da je za današnjega učitelja v zadevah državnega prava manj
pomembna obveza do resnice in bolj služenje določenemu namenu.
Namen pa se glasi: za vsako ceno obdržati pri življenju pošast človeš-
kega mehanizma, ki se imenuje država. Potem se ni treba čuditi, če pri
pretresanju tega problema po možnosti zanemarijo realne vidike ter se
raje zakopljejo v klobčič »etičnih«, »moralnih« ter drugih idejnih vred-
not, nalog in ciljev.
Povsem na splošno lahko razlikujemo troje dojemanj:
352 353
 a) Skupina tistih, ki v državi preprosto vidijo bolj ali manj prostovoljno
združevanje ljudi pod neko oblastjo.
Ta skupina je najštevilčnejša. V njenih vrstah se nahajajo predvsem
častilci današnjega načela legitimnosti, v njihovih očeh pa ljudska volja
pri celi zadevi sploh ne igra nikakršne vloge. Dejstvo, da neka država ob-
staja, je zanje zadosten razlog za njeno nedotakljivost in svetost.Za šči-
tenje te norosti človeških možganov je potrebna dobesedno pasje
oboževanje tako imenovane državne avtoritete. Kot bi trenil, se v glavah
takšnih ljudi iz sredstva porodi končni cilj. Država ni več namenjena, da
bi služila ljudem, ampak so ljudje tukaj zato, da častijo državno avtori-
teto, ki jo predstavljajo vsi njeni uradniki, tja do najnižjega. Državna
avtoriteta je tukaj samo zato, da vzdržuje red in mir, če bi se stanje tega
tihega, navdušenega čaščenja sprevrglo v bolj nemirno. Tudi ona zdaj ni
več ne cilj in ne sredstvo. Državna avtoriteta naj skrbi za red in mir, red
in mir pa morata državi omogočati njen obstoj. Znotraj obeh polov se
mora vrteti vse življenje.
Na Bavarskem zastopajo takšno stališče predvsem politiki bavarskega
centra, ki se imenuje »Baverische Volkspartei« (Bavarska ljudska
stranka, op. prev); v Avstriji so bili črno rumeni legitimisti, v samem Re-
ichu pa so na žalost pogosto enakega mnenja tako imenovani konzerva-
tivni elementi.
b) Druga skupina je po številu že nekaj manjša, ker moramo vanjo
prišteti tiste, ki z obstojem države povezujejo vsaj nekaj pogojev. Ne že
lijo si le enakega upravljanja, ampak, če je le možno, tudi isti jezik - če
prav samo zaradi tehničnega vidika upravljanja. Državna avtoriteta ni
več edini in izključni namen države, ampak temu dodajo še skrb za do-
borobit podanikov. Ti krogi ljudi dodajo dojemanju države še misli o
»svobodi«, čeprav povečini nejasne. Oblika vladanja se jim ne zdi več ne
dotakljiva zaradi samega dejstva, da država obstaja, ampak jo preverjajo
z vidika njene praktične učinkovitosti. Svetost starosti ne varuje pred kri
tiko sedanjosti. Sicer pa gre za pojmovanje, ki od države pričakuje pred
vsem ugodno oblikovanje gospodarskega življenja posameznika, zato
jo presoja s praktičnih vidikov in z vidika gospodarske rentabilnosti.
Najpomembnejše zastopnike teh pogledov srečamo v krogih našega
normalnega nemškega meščanstva, predvsem med našo liberalno de-
mokracijo. c) Tretja skupina je številčno najšibkejša.
V državi že vidi sredstvo za uresničevanje povečini zelo nejasno do-
ločenih teženj, ki izvirajo iz politike moči. Prebivalstvo države je homo-
geno in ima enoten jezik. Volja po enotnem državnem jeziku se ne
izraža samo v upanju, da si bo ta država s tem ustvarila trdne temelje
za porast zunanje moči, ampak nič manj - sicer popolnoma napačno -v
mnenju, da bo s tem možno izpeljati nacionaliziranje v določeni
smeri.
V zadnjih sto letih je bilo prav moreče opazovati te kroge, kako so se,
včasih sicer v njaboljši veri, igračkali z besedo »germanizirati«. Tudi sam
se spominjam, kako je v moji mladosti prav ta oznaka zavajala do ne-
verjetno napačnih predstav. Celo v vsenemških krogih je bilo takrat
možno slišati mnenje, da bi avstrijskim Nemcem ob izdatni vladni po-
moči lahko uspelo germanizirati avstrijske Slovane, pri čemer jim niti
najmanj ni postalo jasno, daje germaniziranje možno izvajati samo na
ozemlju, nikoli pa na ljudeh. Na splošno so pod to besedo namreč raz-
umeli samo prisiljeno prevzemanje nemškega jezika na zunaj. Gre za
skoraj neverjetno napačno razmišljanje, da bi na primer neki črnec ali
Kitajec postala Nemca, ker sta se pripravljena učiti nemščino in jo v
prihodnje tudi govoriti ter celo dati svoja glasova neki nemški politični
stranki. Našemu meščanskemu nacionalnemu svetu nikoli ni postalo
jasno, da kaj takega pomeni lahko samo degermanizacijo. Kajti če danes
z vsiljenjem nekega splošnega jezika premostimo in končno zabrišemo
vsem očitne razlike med ljudstvi, to pomeni začetek rasnega mešanja.
In s tem v našem primeru ne germanizacije, ampak uničenje german-
skega elementa. V zgodovini seje vse prevečkrat dogajalo, daje osvaja-
lec s sredstvi zunanje moči sicer uspel podjarmljenim vsiliti svoj jezik,
toda čez tisoč drugo ljudstvo res govori njegov jezik, zmagovalci pa za-
radi tega pravzaprav postanejo poraženci.
Ljudstva, bolje rečeno, rase, ne določa jezik, ampak kri. Zato bi o
354 355
germanizaciji smeli govoriti šele potem, če bi nam s takšnim postopkom
uspelo spremeniti kri premagancev. Vendar kaj takega ni mogoče.
Čeprav z mešanjem krvi pride do sprememb, pa to pomeni zniževanje
ravni višje rase. Končni izid takega ravnanja bi torej bilo uničenje prav
tistih lastnosti, zaradi katerih so bili osvajalci sposobni izvojevati svojo
zmago. Pri takšnem parjenju z manjvredno raso bi bile posebej priza-
dete kulturne ustvarjalne moči, pa čeprav bi nastala mešanica tisočkrat
govorila jezik nekoč višje rase. Določen čas bo še potekala borba med
različnimi duhovi in lahko se primeri, da bo vedno nižje se pogrezajoče
ljudstvo v nekakšnem poslednjem razcvetu ustvarilo presenetljive kul-
turne dosežke. Toda to so le posamezni elementi višje rase ali pa tudi
mešanci, pri katerih po prvem križanju še prevladuje boljša kri, ki se
hoče prebiti na površje. Nikoli pa to ne morejo biti končni produkti me-
šanja. Pri takšnih se bo vedno pokazalo nazadovanje v kulturnem po-
gledu.
Danes moramo gledati kot srečno okoliščino, daje v Avstriji germa-
nizacija po zamislih Jožefa II. spodletela. Njen uspeh bi verjetno po-
menil obstoj avstrijske države, toda zaradi jezikovne izenačenosti bi se
znižala rasna raven nemškega ljudstva. V stoletjih bi se morda izkrista-
liziral določen čredni nagon, toda sama čreda bi postala manj vredna.
Morda bi se rodilo neko državno ljudstvo, propadlo pa bi kulturno ljud-
stvo.
Za nemško ljudstvo je bilo bolje, daje takšno mešanje spodletelo, če-
prav ne zaradi plemenitih pogledov, ampak zaradi kratkovidnih Hab-
sburžanov. Če bi se zgodilo drugače, bi nemškemu ljudstvu danes le
težko pripisali, da je kulturni dejavnik.
A ne samo v Avstriji, tudi v sami Nemčiji so tako imenovani nacio-
nalni krogi razmišljali in še vedno razmišljajo podobno napačno. Poli-
tika do Poljske v smislu germanizacije Vzhoda je na žalost skoraj vedno
temeljila na enako napačnem sklepanju. Tudi tu so mislili, da bodo ger-
manizacijo poljskega elementa speljali samo z njegovim ponemčenjem.
Tudi tu bi bil izid nesrečen: rasno tuje ljudstvo bi v nemškem jeziku iz-
ražalo svoje tuje misli, njegova manjvrednost pa bi razvrednotila veli-
čino in dostojanstvo našega ljudstva.
Kako strašna je že dnaes škoda, ki jo našemu nemštvu posredno po-
vzročajo v dialektu govoreči Židi, ko stopajo na ameriška tla in jih
mnogi Američani, ki ne poznajo naših razmer, enačijo z Nemci! Le
komu lahko pade na misel, da zaradi povsem zunanjega znaka, nem-
ščine, ki jo povečini govorijo ti zgubljeni priseljenci z Vzhoda, zagleda
dokaz za njihovo nemško poreklo in narodno pripadnost.
Kar je bilo v zgodovini koristno germanizirano, je bilo ozemlje, ki so ga
naši predniki osvojili z mečem ter poselili z nemškimi k meti.Če so pri tem
našemu ljudstvu dodali tujo kri, so sodelovali pri tistem nesrečnem razcep-
Ijenju naše notranje biti, ki se kaže v - na žalost pogosto celo pretirano hva-
ljenem - nadpovprečnem nemškem individualizmu.
Tudi med to tretjo skupino ljudi v določenem smislu velja, kot da bi
bila država namenjena sama sebi, zatorej je njena ohranitev najvišja na-
loga človekovega obstoja.
Če sklenem, lahko ugotovim: vsi omenjeni nazori nimajo svojih ko-
renin v spoznanju, da so sposobnosti za kulturno in drugo ustvarjanje
bistveno pogojene z rasnim elementom in daje torej najvišja naloga dr-
žave ohranjanje in vzpon rase, tega osnovnega pogoja za ves človeški
kulturni razvoj.
Skrajni sklep iz vseh teh napačnih pojmovanj in pogledov na bistvo
in smoter države je postavil Žid Marx: meščanstvo je pojem države lo-
čilo od zadolžitev do rase, ne da bi uspelo doseči drugačno, enako-
merno priznano formulacijo, s čimer je samo utrlo pot nauku, ki zanika
državo kot tako.
Že na tem področju je moral boj meščanskega sveta proti marksis-
tični internacionali gladko odpovedati. Meščanstvo je že zdavnaj žrtvo-
valo temelje, ki bi bili nujno poterbni za podpiranje njegovega idejnega
sveta. Pretkani nasprotnik je spoznal slabosti njegove zgradbe ter zdaj
napada z orožji, ki mu jih je, čeprav nehote, predalo samo meščanstvo.
Zato je prva obveza novega gibanja, ki temelji na ljudskem svetov-
nem nazoru, da poskrbi za enovito ter jasno obliko pojmovanja o bistvu
in smotru države.
356 357
 Temeljno spoznanje je potem, da država ni namen, ampak sredstvo za
dosego cilja. Je predpogoj za tvorbo višje človeške kulture, ni pa vzrok zanjo.
Vzrok najdemo izključno v prisotnosti za to sposobne rase. Na Zemlji bi
lahko bilo stotine vzornih držav, toda v primeru izumrtja arijskega noislca
kulture ne bi bilo nobeme druge kulture, ki bi se kosala z duhovnimi viša-
vami najvišjih današnjih ljudstev. Lahko gremo še naprej in rečemo, da
dejstvo človeške državotvornosti niti najmanj ne bi izključevalo mož-
nosti uničenja človeštva, če bi zaradi odsotnosti rasnega nosilca pro-
padle človeške vrhunske duhovne sposobnosti in elastičnost.
Če bi se danes na primer zemeljsko površje zaradi tektonskih premi-
kov začelo nemirno spreminjati in bi se iz oceanov dvignila nova Hi-
malaja, bi bila zaradi ene same grozljive katastrofe uničena kultura
človeštva. Obstojala ne bi več nobena država, nobena reda več ne bi
bilo, razdejani bi bili dokumenti tisočletnega razvoja, ostalo bi eno samo
velikansko blatno močvirje, polno človeških trupel. Toda če bi to grozo
kaosa preživelo samo nekaj ljudi iz rase, ki je sposobna kulturnega
ustvarjanja, bi se na Zemlji, čeprav morda šele čez tisoč let, spet poka-
zali dokazi človeške ustvarjalne moči. Samo uničenje zadnje kulturne
rase in njenih posameznih nosilcev bi Zemljo dokončno opustošilo. Na-
robe vidimo celo na primerih iz sedanjosti, da državne tvorbe, ki so jih
ustanovili nosilci rase z omejeno genialnostjo, ne morejo preživeti. Po-
dobno kot so živalske vrste iz daljne preteklosti morale odstopiti prostor
drugim in popolnoma izginiti, se mora umakniti tudi človek, če mu
manjka določena umska moč, s katero edino lahko najde potrebno
orožje za svoj obstoj.
Sama država ne more ustvariti določene kulturne višine, lahko pa
ohrani raso, ki to zmore. V drugačnem primeru država sicer lahko ena-
komerno obstaja cela stoletja, toda zaradi težkih posledic rasnega me-
šanja, ki ga ni preprečila, že dolgo prihaja do globokih sprememb v
sposobnosti kulturnega ustvarjanja in s tem splošne življenjske podobe
nekega ljudstva. Današnja država kot formalen mehanizem sicer lahko
daje videz obstoja še dolgo časa, toda zastrupljanje rase našega ljudstva
povzroča zaton kulture, kije že zdaj strašljivo opazen.
Zato nepogrešljiv predpogoj za obstoj višjega človeštva ni država, ampak
ljudstvo, kije usposobljeno za to.
Ta sposobnost bo načeloma vedno prisotna in jo je treba z določe-
nimi zunanjimi razmerami samo prebuditi, da začne praktično delovati.
Kulturno in ustvarjalno nadarjena ljudstva ali bolje povedano, rase, v
sebi nosijo latentne koristnosti, čeprav trenutne neugodne zunanje
razmere ne dovoljujejo njihovega udejanjanja. Zato je neverjetna neu-
mnost, da Germane iz obdobja pred Kristusom predstavljajo kot nekul-
turne barbare. To niso bili nikoli. Težke razmere v njihovi severni
domovini so omejevale razvoj njihovih ustvarjalnih moči. Če bi se znašli
v ugodnejših razmerah na jugu in bi jim nižje razvita ljudstva služila kot
tehnična pomoč, bi se v njih dremajoče ustvarjalne sile prav tako bujno
razcvetele, kot so se denimo pri starih Helenih. Toda njihova kulturna
ustvarjalnost ni samo posledica severnega podnebja. Laponec, ki bi se
preselil na jug, bi bil enako malo kulturno ustvarjalen kot kakšen
Eskim. Ne, ta čudovita ustvarjalna sposobnost je pač dana Arijcu, pa
najsi jo dremajočo nosi v sebi ali pa se je že prebudila v življenje, če
ugodne razmere to omogočajo ali neprijazna narava preprečuje.
Iz tega se porodi naslednje spoznanje:
Država je sredstvo za dosego cilja. Njen cilj je ohranitev in krepitev skup-
nosti telesno in duševno sorodnih bitij. Predvsem mora ohranjati raso in do-
voljevati prost razvoj vseh sil, ki dremajo v tej rasi.Del teh sil bo treba vedno
uporabiti za fizični obstoj rase, manjši del pa bo namenjen vzpodbujanju na-
daljnjega duhovnega razvoja. Dejansko eno vedno ustvarja predpogoj za
drugo.
Države, ki ne služijo temu namenu, so zgrešeni pojavi, neuspeli izrodki.
Dejstvo, da obstajajo, ne opravičuje njihovega obstoja nič bolj, kol uspešen
piratski rop opravičuje obstoj piratstva.
Mi, nacionalsocialisti, se kot bojevniki za nov svetovni nazor ne
smemo nikoli postaviti na tisto znamenito »Temelji na dejstvih«, še naj-
manj, kadar so dejstva napačna. V takem primeru ne bi več bili bojev-
niki za novo, veliko idejo, ampak sužnji za današnje laži. Njostreje
moramo ločevati med državo kot posodo in raso kot vsebino. Ta po-
358 359
soda ima smisel samo tedaj, če zmore ohraniti in obvarovati vsebino; v zagotoviti prosto pot. Nasprotno torej za neko državo lahko rečemo, daje
nasprotnem primeru je nekoristna. slaba, če ob vsej visoki kulturi nosilca te kulture v njegovi rasni sestavi pre-
Zato je najvišji cilj ljudske države skrb za ohranitev tistih rasnih praele- pusti propadu. S tem namreč praktično uniči predpogoj za nadaljevanje
mentov, ki s kulturnim delovanjem ustvarjajo lepoto in dostojanstvo nekega te kulture, kije ni ustvarila sama, ampak je sad kulturno ustvarjalnega
višjega človeštva. Mi kolArijci si pod državo lahko predstavljamo samo živ ljudstva, katerega obstoj je zagotovljen z bivanjem v enotnem živem or-
organizem nekega ljudstva, kateremu država zagotavlja ne le njegovo ohra- ganizmu države. Država pač ne predstavlja vsebine, ampak obliko. Vsa-
nitev, ampak ga skozi nadaljnji razvoj duhovnih in idejnih sposobnosti vodi kokratna kulturna raven nekega ljudstva zalo ni merilo za kakovost države,
do najvišje svobode. v kateri živi. Zelo razumljivo je, da kulturno zelo nadarjeno ljudstvo iz-
Tisto, kar nam danes poskušajo vsiliti kot državo, je povečini samo kazuje večvredno podobo, kot neko črnsko pleme; kljub temu je lahko
izrodek najgloblje človeške blaznosti z neizrekljivim trpljenjem kot po- državni organizem prvega, če ga ocenjujemo po izpolnjevanju njego-
sledico. vega namena, slabši kot oni, v katerem biva črnec. Čeprav najboljša dr-
Nacionalsocialisti vemo, da smo s takim naziranjem v današnjem žava in najboljša državna ureditev iz ljudstva ne moreta potegniti
svetu ravolucionarji in nas s tem nazivom tudi ožigosajo. Toda našega sposobnosti, ki jih preprosto ni in jih nikoli ni bilo, je slaba država za-
razmišljanja in delovanja nikakor ne smeta določati odobravanje ali od- gotovo sposobna, da z dovoljevanjem ali celo s podpiranjem uničevanja
klanjanje tega časa, ampak obvezujoča zaobljuba resnici, ki smo jo spo- rasnega nosilca kulture doseže odmrtje prvotno prisotnih sposobnosti.
znali. Potem smemo biti prepričani, da bodo potomci zaradi boljšega Zatorej je sodba o kakovosti države v prvi vrsti možna le ob upošte-
vpogleda ne le razumeli naše današnje postopke, ampak jih bodo tudi vanju relativne koristnosti, ki jo ima za določeno ljudstvo, nikakor pa ne
potrdili kot pravilne in jih oplemenitili. glede na pomen, ki ji ga pripisuje svet.
Takšno relativno sodbo je možno dati hitro in dobro, sodbo o abso-
lutni vrednosti pa le stežka, ker te ne določa samo država, ampak veliko
bolj kakovost in veličina njenega ljudstva.
Če zato govorimo o neki višji poklicanosti države, ne smemo nikoli
Za nas nacionalsocialiste izhaja iz tega tudi merilo za ovrednotenje
pozabiti, daje višja poklicanost v bistvu v ljudstvu, ki mu mora država s
neke države. Ta vrednost je nekaj relativnega z vidika posameznega ljud-
svojim organskim obstojem omogočati le svoboden razvoj.
stva, in nekaj absolutnega z vidika samega človeštva. Z drugimi bese-
Če si torej zastavimo vprašanje, kakšna naj bo država, ki jo potrebu-
dami to pomeni:
jemo Nemci, si moramo najprej priti na jasno o tem, kakšni ljudje naj
Kakovosti države ne moremo vrednotiti glede na kulturno višino ali njeno
bivajo v njej in kakšnemu namenu naj služi.
moč, ki ji jo pripisuje ostali svet, ampak izključno samo po stopnji kakovosti
Naše nemško ljudstvo na žalost ni več sestavljeno iz enotnega ras-
te ustanove za njeno ljudstvo.
nega jedra. Proces stapljanja različnih prasestavin tudi še ni toliko na-
Za državo lahko rečemo, daje vzorna, ne le, če je njeno ljudstvo za-
predoval, da bi zaradi tega lahko govorili o neki novi rasi. Nasprotno:
dovoljno z življenjskimi razmerami, ampak če to ljudstvo ohranja pri
zastrupitve krvi, ki so naše narodno telo prizadele posebej po trideset-
življenju prav s svojo lastno eksistenco - ne glede na to, kakšnen kul-
letni vojni, niso privedele samo do razkroja naše krvi, ampak tudi naše
turni pomen tej državni tvorbi pripisuje ostali svet. Naloga države na-
duše. Odprte meje naše domovine, naslanjanje na negermanska tuja
mreč ni tvorba človeških sposobnosti, ampak mora obstoječim silam
360 361
ljudstva vzdolž mejnih področij, predvsem pa močan in stalen dotok
tuje krvi v samo notranjost Reicha zaradi nenehnega obnavljanja ne
omogočata dovolj časa za absolutno stapljanje. Ne skuha se več nobena
nova rasa, ampak ostanejo rasne sestavine ena ob drugi z izidom, da se
nemško ljudstvo posebj v kritičnih trenutkih, v katerih se čreda sicer
začne bojevati, razkropi na vse nebesne strani. Osnovni rasni elementi
so različno razporejeni ne samo geografsko, ampak tudi posamično zno-
traj istega področja. Poleg Nordijca najdemo vzhodnjaka, poleg vzhod-
njaka Dinaride, poleg obeh zahodnjake in vmes mešanice. Po eni strani
je to zelo slabo: nemškemu ljudstvu manjka tisti zanesljivi čredni nagon,
ki je utemeljen v enotnosti krvi in posebej v trenutkih grozeče nevar-
nosti ljudstva obvaruje pred propadom, ker se pri takih ljudstvih vse
majhne notranje različnosti takoj porazgubijo, skupnemu sovražniku pa
se zoperstavi strnjena fronta enotne črede. V sobivanju naših nepo-
mešanih prvotnih rasnih elementov najrazličnejših vrst je utemeljeno to,
kar pri nas označujemo z besedo nadindividualizem. V mirnih časih je
lahko včasih koristen, eno k drugemu pa nas je spravil ob prevlado nad
svetom. Če bi nemško ljudstvo v svojem zgodovinskem razvoju imelo
tisto čredno enostnost, kakršno poznajo druga ljudstva, bi bil Nemški
Reich danes bržkone vladar zemeljske oble. Svetovna zgodovina bi
imela drugačen tok in nihče ne more reči, da v takem primeru ne bi do-
segli tistega, kar si danes tako veliko zaslepljenih mirovnikov želi pribe-
račiti z jokanjem in stokanjem: mir, ki ga ne podpirajo z mahanjem z
oljčnimi vejicami mirovniške, s solzami oblite objokovalke, ampak bi teme-
ljil na zmagovitem meču ljudstva gospodarjev, ki služi višji kulturi.
Zaradi dejstva, da nismo imeli rasno enotnega ljudstva, smo morali
neskončno trpeti. Mnogi mali nemški vladarji so dobili v dar rezidence,
nemško ljudstvo pa je bilo prikrajšano za pravice gospodarja.
Naše ljudstvo še danes trpi zaradi te motranje razklanosti; toda tisto,
kar nam je v preteklosti in sedanjosti prineslo nesrečo, je lahko v prihod-
nje naš blagor. Kakorkoli je že bilo škodljivo po eni strani, da ni prišlo
do popolnega zmešanja naših prvotnih rasnih sestavin in je bil s tem
preprečen nastanek enotnega narodnega telesa, pa je bilo po drugi
strani dobro, ker se je ohranil vsaj delček naše čiste, najboljše krvi, in
smo se izognili zatonu naše rase.
Pri popolnem zmešanju naših rasnih praelementov bi zagotovo nas-
talo zaključeno narodno telo, toda bilo bi, tako kot dokazujejo vsa me-
šanja ras, manj sposobno za kulturno ustvarjanje, kakršno je bilo
značilno za prvotno najvišje rasne sestavine. To je blagor zaradi neus-
pelega popolnega zmešanja: da imamo tudi danes v našem nemškem na-
rodnem telesu velike nemešane sestave nordijsko germanskega
prebivalstva, v katerih smemo videti najvrednejši zaklad za našo pri-
hodnost. V turobnih časih nepoznavanja vseh rasnih zakonov, ko se jim
je zdelo, daje človek enak človeku, je manjkalo jasnosti o različni vred-
nosti posameznih praelementov. Danes vemo, da bi popolno zmešanje
različnih sestavin našega narodnega telesa morda povečalo našo zuna-
njo moč, toda najvišji cilj človeštva bi ostal nedosegljiv, ker bi edini no-
silec, ki gaje usoda izbrala za to dokončanje, izginil v splošni mešanici
ras enotnega ljudstva.
Toda kar seje zgodilo brez naše pomoči z naklonjenostjo usode, mo-
ramo danes preveriti in ovrednostiti z vidika pridobljenih spoznanj.
Kdor govori o poslanstvu nemškega ljudstva na Zemlji, mora vedeti, da
je lahko samo v ustvarjanju države, ki bo svojo najvišjo nalogo videla v
ohranitvi in krepitvi nepoškodovanih, na/plemenitejših sestavin našega ljud-
stva, to je vsega človeštva.
S tem bo država prvikrat dobila notranji visok cilj. V soočenju s smeš-
nim geslom o zagotavljanju miru in reda zaradi omogočanja miroljub-
nega medsebojnega goljufanja se zdi naloga ohranjanja in krepitve
najvišjega človeštva, ki ga je Zemlji podarila dobrota Vsemogočnega,
zares visoko poslanstvo.
Iz mrtvega mehanizma, ki trdi, da je namenjen sam sebi, naj zraste
živ organizem z izključno enim ciljem: služenje višji ideji.
Nemški Reich naj kot država vključuje vse Nemce z nalogo, da iz tega
ljudstva ne samo da izbere in ohranja najvrednejše sestavine rasnih prae-
lementov, ampak ga počasi in zanesljivo pripelje do vodilnega položaja.
362 363
 --#iH-
S tem bo stagnacijo nadomestilo obdobje boja. Toda tako kot vedno
in povsod na tem svetu bo veljal pregovor, da kdor počiva, ta rjavi (-
nem. »wer rastet - rostet«, op. prev.) in naprej, da vedno zmaga le tisti,
ki napada. Čim večji bo pri tem cilj, ki nam lebdi pred očmi, in čim
manjše bo trenutno razumevanje širokih množic zanj, tem veličastnejši
so uspehi, sodeč po izkušnjah iz svetovne zgodovine - ter njihova po-
membnost potem, ko so ljudje cilj pravilno dojeli in izpeljali boj z neo-
majno vztrajnostjo.
Za mnoge naše vodilne državne uradnike je danes morda bolj pomir-
jujoče, če delajo za ohranitev nekega danega stanja, kot pa da bi se mo-
rali boriti za prihajajoče stanje. Zanje je udobneje, če v državi vidijo
mehanizem, kije tukaj preprosto zato, da se vzdržuje pri življenju, tako
kot spet njihovo življenje »pripada državi« - kot se radi izražajo. Kot da
bi nekdo, ki izhaja iz ljudstva, po logiki lahko služil komu drugemu kot
ljudstvu, ali da bi človek lahko deloval za koga drugega kot za človeka.
Kot rečeno, je v državni avtoriteti seveda lažje videti samo formalni meha-
nizem organizacije, kot pa suvereno utelešenje nagona po samoohranitvi
ljudstva na Zemlji. V prvem primeru sta namreč za te slabiče država kot
tudi državna avtoriteta sami sebi namen, v drugem pa mogočno orožje v
službi velikega in večnega boja za obstanek, orožje, ki se mu mora
ukloniti vsak, ker ni formalno mehanično, ampak izraz skupne volje za
ohranitev življenja.
Zato bomo tudi v boju za naš nov nazor, ki povsem ustreza prvot-
nemu smislu stvari, našli le malo bojnih tovarišev v družbi, ki ni zasta-
rela le telesno, ampak žal vse prepogosto tudi duhovno. Le izjeme,
starci z mladimi srci in s še mladostnim razumom bodo prišli k nam iz
tistih slojev, nikoli tisti, ki vidijo v ohranjanju obstoječega stanja edini
smisel svojega bivanja.
Nam nasproti stoji neskončna armada bolj miselno lenih in neopre-
deljenih, kot zlonamernih, ter tistih, ki svoj interes vidijo v vzdrževanju
obstoječega stanja. Toda prav v tem navidezno brezupnem, mogočnem
spopadu leži veličina naše naloge ter tudi možnost za uspeh. Bojni krik,
ki bo odpodil majhne duhove ali pa bodo le-ti kmalu obupali bo znak za
zbiranje pravih borbenih značajev. In o tem si je treba biti na jasnem:
kadar se iz ljudstva zbere določena vsota najvišje energije in moči ter se
dvignjena nad širokimi, okostenelimi množicami, usmeri na en cilj, poslane
teh nekaj odstotkov ljudi gospodar celotne množice. Manjšine delajo
svetovno zgodovino takrat, kadar se v taki številčni manjšini utelesi volja in
energija ljudstva kol celote.
Kar se mnogim danes zdi oteževalno, je v resnici predpogoj za našo
zmago. Prav v veličini in težavnosti naše naloge se nahaja verjetnost, da se
bodo za ta boj odločili samo najboljši borci. V tem izboru leži poroštvo za
uspeh.
Na splošno že sama narava glede vprašanj rasne čistosti zemeljskih
bitij dela določene popravke. Mešancev nima rada. Posebej prvi pro-
dukti takih križanj, nekje v tretjem, četrtem, petem kolenu, morajo
bridko trpeti. Prikrajšani so za pomen prvotno najvišje sestavine iz kri-
žanja, poleg tega pa jim zaradi pomanjkljive enotnosti krvi manjka tudi
enotnosti volje in odločnosti za življenje nasploh. V vseh kritičnih tre-
nutkih, v katerih se rasno enovito bitje odloča pravilno, to je odločno,
bo rasno mešano postalo neodločno, oziroma bo njegovo ukrepanje po-
lovičarsko. Gledano v celoti to ne pomeni samo določeno podrejenost
rasno mešanega bitja v primerjavi z rasno čistim bitjem, ampak v praksi
tudi možnost hitrejšega propada. V brezštevilnih primerih, kjer rasa
vzdrži, se mešanec zlomi. V tem se vidi popravek narave, ki gre pogosto
še naprej, tako da omeji možnost razmnoževanja. S tem prepreči plod-
nost križancev nasploh ter povzroči njihovo izumrtje.
Če bi torej na primer posamezen subjekt v določeni rasi prišel v stik
z rasno nižje ležečo osebo, bi bil takojšen rezultat znižanje rasne ravni
kot take, nadaljevalo pa bi se s slabitvijo potomstva glede na preostalo
rasno nemesano okolico. Pri popolnem preprečenju nadaljnjega dotoka
364 365
krvi s strani najvišje rase bi mešanci zaradi stalnega medsebojnega kri-
žanja izumrli, ker pametna narava zmanjšuje njihovo odpornost, ali pa
bi tekom tisočletij nastala nova mešanica, pri kateri prvotnih posamez-
nih elementov zaradi tisočkaratnih križanj ne bi več mogli prepoznati.
Tako bi nastalo novo ljudstvo, vcendar bi bil njegov duhovno kulturni
pomen v primerjavi z vplivom najvišje rase pri prvem križanju bistveno
zmanjšan. Toda tudi v takem skrajnem primeru bi v medsebojnem boju
za obstoj mešani izdelek podlegel, če je kot nasprotnik še vedno pri-
sotna višja, nemešana rasa. Kljub vsem črednim lastnostim in zaključe-
nosti tega novega ljudstva, pridobljenim tekom tisočletij, mu to zaradi
splošnega znižanja rasne ravni in s tem pogojenega zmanjšanja duhovne
prožnosti ter ustvarjalnih sposobnosti ne bi zadoščalo za zmago v boju
proti prav tako enoviti, duhovno in kulturno pa boljši rasi.
Zato lahko zapišem tale veljaven stavek:
Vsako križanje med rasami prej ali slej privede do propada mešanega
produkta, če je višje razviti del tega križanca sam še vedno prisoten kot
čisla in zaključena rasna enota. Nevarnost za križanca je odstranjena
šele takrat, ko se zmeša še zadnji preostali primerek rasno čistega bitja.
V tem se nahaja, čeprav počasen, naraven obnovitveni proces, ki pos-
topno spet izloči rasno zastrupljene, dokler je prisoten rasno čist ele-
ment in se novo križanje več ne dogaja.
Tak potek se lahko začne samodejno pri živih bitjih z močnim rasnim
nagonom, ki jih je iz normalnih tokov razmnoževanja rase vrglo samo
zaradi izrednih razmer ali kakšne izredne prisile. Ko taka prisila mine,
bo preostanek rasno čistih bitij takoj stremel po medsebojnem parjenju,
nadaljnje mešanje se bo s tem zaustavilo. Rezultati križanja bodo s tem
spet potisnjeni v ozadje, razen če je število mešancev že tako naraslo,
da resen odpor preostalih rasno čistih bitij več ne bi prišel v po-štev.
Človek, ki je izgubil nagone in zaradi stiske ne prepozna svoje na-
ravne dolžnosti, na naravne popravke na splošno ne sme računati tako
dolgo, dokler izgubljenega nagona ne nadomesti z očitnim spoznanjem;
potem se bo moral lotiti popravljanja napak. Toda grozi mu velika ne-
varnost, da tisti, ki so v tem pogledu že enkrat oslepeli, vedno bolj po-
dirajo rasne pregrade, vse dokler ne izgubijo zadnjega delčka svoje naj-
boljše biti. Potem jim bo zares ostala samo neka mešanica, ki se slavnim
izboljsevalcem današnjega sveta prikazuje kot ideal; toda ta mešanica bi
v kratkem času iz sveta pregnala vse ideale. Razumljivo: tako bi lahko
ustvarili veliko čredo, čredno žival je možno gojiti, toda človeka kot nosilca
kulture, in še bolje, kol utemeljitelja kulture in njenega ustvarjalca, pa tako
križanje ne da nikoli. S tem bi se poslanstvo človeštva lahko končalo.
Kdor noče, da bi šla Zemlja v to smer, se mora začeti zavedati, da je
naloga predvsem germanskih držav, da v prvi vrsti poskrbijo za zausta-
vitev nadaljnjega križanja ras.
Generacija naših današnjih notoričnih slabičev bo proti temu takoj
zakričala ter začela tožiti in stokati o kršenju najsvetejših človekovih
pravic. Ne, obstaja samo ena najsvetejša človeška pravica, kije hkrati tudi
najsvetejša obveza: skrb za to, da se ohrani čista kri in z obvarovanjem naj-
boljših ljudi ustvarimo možnost plemenitejšega razvoja teh bitij.
Ljudska država bo s tem v prvi vrsti morala dvigniti zakon z ravni stalne
sramote rasi ter ga tako posvetila kot institucijo, kije poklicana za ustvar-
janje bitij, podobnih Bogu, ne izrodkov, ki so mešanica človeka in opice.
Ugovarjanje iz tako imenovanih humanih razlogov presneto slabo
pristoji času, ki po eni strani daje možnost za razmnoževanje vsakemu
propadlemu izrodku, s čimer samemu produktu in tudi njegovi okolici
nalaga neizmerno trpljenje, medtem ko po drugi strani v vsaki drogeriji
in celo pri pouličnih prodajalcih lahko kupimo pripomočke za prepre-
čevanje rojstev tudi med najbolj zdravimi starši. V današnji državi miru
in reda je v očeh njenih zagovornikov, tega hrabrega meščansko nacio-
nalnega sveta, preprečevanje plodnosti med sifilitiki, tuberkuloznimi
bolniki, dedno bolnimi, invalidi in kreteni zločin, nasprotno pa v prak-
tičnem preprečevanju razmnoževanja med milijoni naših najboljših ljudi
ne vidijo zla niti pregrešitve proti dobrim običajem te hinavske družbe,
ampak raje opogumljajo njihovo kratkovidnost in miselno lenobo. V na-
sprotnem bi si morali razbijati glavo vsaj zaradi tega, kako naj ustva-
rimo predpogoje za prehranjevanje in ohranitev tistih prihodnjih bitij,
366 367
ki bodo zdravi nosilci našega ljudstva in bodo bodočim rodovom morali
zagotavljati enake razmere za življenje.
Kako brezmejno neidealen in neplemenit je ves ta sistem! Nihče se
več ne trudi, da bi za zanamce vzgajali najboljše, ampak puščajo stva-
rem, da tečejo, kot pač tečejo. Pri tem grešijo ob podobi Gospoda tudi
nese cerkve, ki same najbolj poudarjajo svoj pomen, kar se povsem
ujema z njihovim današnjim delovanjem, ko vedno govorijo o duhu, nje-
govega nosilca, človeka, pa pustijo, da se izrodi na raven proletarca.
Potem seveda strmijo z bebavimi obrazi in modrujejo o majhnem
učinku krščanskega verovanja v lastni deželi, o strašni »brezbožnosti«
tega ubogega, telesno in duševno izrojenega tropa, ter nato poskušajo v
našo vero spreobrniti Hotentote in Culokafre. Medtem ko naša evropska
ljudstva, Bogu hvala in slava, puščajo, da postajajo žrtve moralnega in
telesnega razkroja, vedri misijonar potuje v Centralno Afriko, kjer
postavlja misijone za črnce, da bo naša »višja kultura« tudi tamkaj iz
zdravih, pa čeprav primitivnih in nizko razvitih ljudi, naredila brozgo
gnijočih mešancev.
Smislu naj plemenitejšega na tem svetu bi bolj ustrezalo, če bi obe
naši krščanski cerkvi raje prijazno, toda povsem resno poučevali naše
evropske ljudi, da je pri nezdravih starših Bogu všečno dejanje, če se
usmilijo sirote otroka brez staršev in mu podarijo mater in očeta, kot pa
da nadlegujeta črnce z nekakšnimi misijoni, katerih oni ne želijo niti ne
razumejo, ter pomagata na svet bolnemu otroku, ki sebi in ostalemu
svetu prinese samo nesrečo in trpljenje.
Ljudska država mora nadomestiti vse, kar je bilo do zdaj na tem po-
dročju zamujeno. V središče življenja mora postavili raso. Skrbeli mora
za ohranitev njene čistosti. Otroka mora proglasili za najdragocenejše dob-
rino ljudstva. Poskrbeti mora za to, da bo otroke zaplodil lahko samo zdrav
človek; da obstoja ena sama sramota: rojevanje otrok kljub lastni bolezni
in pomanjkljivostim, toda največja čast: da se temu odpovedo. Narobe mora
ve/jati za sprevrženo, če narodu ne damo zdravih otrok. Država mora tukaj
nastopati kot skrbnik za tisočletno prihodnost, v primerjavi s katero so ego-
istične želje posameznika ničelne in se bodo morale umakniti vladavini dr-
zave. V službo tega spoznanja mora postaviti vsa najsodobnejša medicinska
dognanja. Vse, kar je kakorkoli vidno bolno ter dedno obremenjeno in zato
tudi naprej obremenjujoče, mora proglasiti za neplodno ter to tudi uvelja-
viti v praksi. Obratno mora skrbeli za to, da zdrava in plodna ženska ne bo
finančno omejena zaradi nekega državnega režima, ki v starševstvu na-
mesto blagoslova vidi prekletstvo. Odpraviti mora tisto gnilo, da ne rečem
zločinsko ravnodušnost, s katero danes obravnava družine z veliko otroki
in namesto tega postati največji zaščitnik tega zlata vrednega blagoslova
vsakega ljudstva. Bolj kot za odrasle mora skrbeti za otroke.
Kdor telesno in duhovno ni zdrav in vreden, svojega trpljenja ne sme ove-
kovečiti v telesu svojega otroka. Ljudska država mora tu opraviti velikan-
sko vzgojno delo. V prihodnosti se bo to delo pokazalo za pomembnejše
kot vse današnje zmagovite vojne našega meščanstva. Z vzgojo mora pou-
čiti vsakega posameznika, da ni nobena sramota, ampak samo obžalova-
nja vredna nesreča, če je človek bolan in slaboten, toda da je zločin in
obenem sramota, da to nesrečo onečastimo z lastnim egoizmom in jo zato
naprtimo nedolžnim bitjem; nasprotno gre za najplemenitejše dejanje in
občudovanja vredno človečnost, če nič krivi bolnik, ki se odpove lastnemu
otroku, posveti svojo ljubezen in nežnost neznanemu in ubogemu naraščaju
svojega ljudstva, kateri s svojim zdravjem obeta, da bo nekoč postal močan
član močne družbe. Država mora z izvajanjem takega izobraževanja du-
hovno dopolnjevati svoje praktično delovanje. Ne glede na razumevanje ali
nerazumevanje, odobravanje ali obsojanje, mora ravnati v tem smislu.
Če bi samo za šeststo let preprečili plodnost in razmnoževanje te-
lesno pohabljenih in duševno bolnih, bi človeštvo ne samo rešili neiz-
merne nesreče, ampak bi s tem prispevali k njegovi ozdravitvi, ki si jo
danes komaj predstavljamo. Če bi zavestno in načrtno pospeševali plod-
nost najbolj zdravih nosilcev ljudstva ter to tudi uresničili, bo nastala
rasa, ki bo na začetku vsaj izločila zametke našega današnjega telesnega
in s tem tudi duhovnega propadanja.
Ko se namreč neko ljudstvo in neka država podata na tako pot, se bo
pozornost sama po sebi usmerila v krepitev rasno najbolj kakovostnega
ljudskega jedra in pospeševanje prav njegove rodnosti, s čimer bo celo
368 369
ljudstvo deležno blagoslova, ki izvira iz vrhunske rase.
Pot do tega je predvsem v tem, da država poseljevanja na novo osvo-
jenih ozemelj ne prepušča naključju, ampak določi posebna pravila.
Pristojne rasne komisije bodo izdajale dovoljenja za naselitev, kar bo
povezano z dokazovanjem določene rasne čistosti. Tako bomo posto-
poma ustanovili zunanje kolonije, kjer bodo prebivali izključno nosilci
najčistejše rase in s tem rasnih vrlin. Oni bodo dragocen ljudski zaklad
za vse ljudstvo; njihova rast mora vsakega sonarodnjaka navdajati s po-
nosni, saj se v njih nahaja seme največjega prihodnjega razvoja lastnega
ljudstva in vsega človeštva.
Ljudskemu svetovnemu nazoru mora v ljudski državi končno uspeti za-
četek plemenitejšega obdobja, v katerem ljudje svoje skrbi ne bodo posve-
čali visoki vzreji psov, konj in mačk, ampak povzdignenju samega človeka,
obdobja, v katerem se nekdo molče odpoveduje, drugi pa se z veseljem žrt-
vuje in razdaja.
Ne smemo zanikati, da to ni mogoče v svetu, v katerem si stostisoče
ljudi prostovoljno naloži celibat, k čemur jih ne zavezuje in ne obvezuje
nič drugega kot samo cerkvena zapoved.
Ali enako odpovedovanje ne bi bilo možno, ko bi namesto tega po-
stavili zahtevo, daje treba stalnemu izvirnemu grehu zastrupljanja rase
končno narediti konec ter vsemogočnemu Stvarniku dati bitja, kakršna
je sam ustvaril?
Seveda bedna vojska naših današnjih meščanskih filistrov tega ne bo
nikoli razumela. Temu se bodo posmehovali ali pa zmigovali s svojimi
ukrivljenimi rameni in stokali svoje večne izgovore: »To bi bilo samo po
sebi čisto lepo, ampak tega vendar ni mogoče narediti!« Z vami se tega
pač res ne da več narediti, vaš svet ni primeren za kaj takega! Vi po-
znate eno samo skrb: vaše osebno življenje in eno samo božanstvo: vaš
denar! Toda mi sploh ne nagovarjamo vas, ampak veliko armado tistih,
ki so preveč revni, da bi jim njihova osebna sreča pomenila največjo
srečo sveta, na tiste, ki vladarja svojega obstoja ne vidijo v zlatu, ampak
verjamejo v druge bogove. Predvsem nagovarjamo mogočno vojsko naše
nemške mladine. Ta se vrašča v velik časovni prelom, in kar so zaradi
togosti in ravnodušnosti zakrivili njihovi očetje, bo izbojevala mladina
sama. Nemška mladina bo nekoč postala graditeljica nove ljudske dr-
žave ali pa bo kot zadnja priča doživela popoln polom, konec meščan-
skega sveta.
Kajti če en rod trpi zaradi storjenih napak, ki jih spozna in celo pri-
zna, ter se potem zadovolji s poceni razlago - kot to počne naše današnje
meščanstvo -, da se pač ni dalo ničesar storiti, potem je taka družba
obsojena na propad. Za naš meščanski svet je prav značilno, da zločinov
sploh več ne poskuša tajiti. Priznati mora, daje marsikaj gnilo in slabo,
toda ne najde več odločnosti, da bi se spoprijelo z zlom, združilo moči
šestdeset- ali sedemdesetmilijonskega ljudstva v nezadržno energijo ter
se zoperstavilo nevarnosti. Nasprotno: ko se kaj podobnega dogaja kje
drugje, o tem poslušamo neumne pripombe in vsaj iz daljave poskušajo
dokazovati, da postopek teoretično ni možen in da si uspeha ni mogoče
zamišljati. Pri tem noben vzrok ni dovolj aboten, da ga ne bi mogli
uporabiti kot oporo za svojo pritlehnost in duhovno naravnanost. Ko na
primer vsa celina (avtor ima v mislih Secerno Ameriko, op. prev.) končno
napove boj zastrupljanju z alkoholom, da bi ljudstvo rešili te pogubne
skušnjave, potem naše evropsko meščanstvo ne naredi nič drugega, kot
da brezizrazno bulji in odkimava ter se vzvišeno smehlja - tej najbolj
smešni družbi se to pač najbolje poda. Toda če vse skupaj nič ne koristi
in se vzvišenemu in nedotakljivemu brezbrižnežu na kateremkoli koncu
sveta postavijo po robu, in to celo uspešno, potem je treba, kot rečeno,
podvomiti vsaj o njem ali zmanjšati njegov pomen, pri čemer se v svoji
kampanji ni treba bati uporabe meščansko moralnih načel proti gibanju,
ki se zoperstavlja največji nemoralnosti.
Ne, o tem si mi vsi nikar ne delajmo utvar: naše sedanje meščanstvo
je za vsako vzvišeno nalogo človeštva postalo že brez vsake vrednosti,
ker je preprosto nekaklovostno in preslabo. Preslabo je manj zaradi na-
merne hudobije, in bolj zaradi neverjetne ravnodušnosti ter vsega, kar
izhaja iz tega. Zato tudi vsi tisti politični klubi, ki se podijo okoli pod
oznako »meščanske stranke«, že dolgo niso nič drugega kot interesna
združenja določenih skupin poklicev ter razrednih stanov, njihova naj-
370 371
bolj vzvišena naloga pa je samo še čim boljše zastopanje sebičnih inte-
resov. Povsem očitno je, da si takšen buržujski politizirajoči ceh upa
vse drugo prej, kot začeti boj; še posebej, če nasprotna stran niso bogati
trgovci, ampak proletarske množice, ki so naščuvane do skrajnosti in od-
ločene na vse.
Če kot prvo nalogo države v službi in za dobrobit njenega ljudstva
spoznamo ohranitev, negovanje in razvoj najboljših rasnih elementov,
potem je razumljivo, da ta skrb ne bo trajala samo do rojstva novega ma-
lega pripadnika ljudstva in rase, ampak da mora iz mladega naraščaja
vzgojiti tudi koristnega člana za poznejše nadaljnje razmnoževanje.
Tako kot je na splošno predpogoj za duhovne sposobnosti rasna ka-
kovost danega človeškega materiala, mora tudi vzgoja posameznika v
prvi vrsti temeljiti na krepitvi telesnega zdravja; zdrav in močan duh se
bo namreč nahajal lahko samo v zdravem in močnem telesu. Dejstvo,
da so geniji včasih telesno slabotna, tudi bolehna bitja, tega nikakor ne
zanika. Tu gre za izjeme, ki tako kot povsod samo potrjujejo pravilo.
Toda če je masa ljudstva sestavljena iz telesnih izrodkov, se bo iz tega
močvirja le izjemno poredko dvignil zares velik duh. Njegovo delovanje
v nobenem primeru ne bo zelo uspešno. Propadajoča množica ga ne bo
niti razumela ali pa ji bo volja tako oslabela, da visokemu letu takega
orla sploh ne bo mogla slediti.
Ob takem spoznanju mora ljudska država vse svoje vzgojno delo usme-
riti predvsem v vzgojo izjemno telesno zdravih ljudi, ne samo v kopičenje go-
lega znanja. Šele na drugem mestu naj ho izoblikovanje duhovnih
sposobnosti. Tudi tukaj naj bo najpomembnejši razvoj značaja, posebej kre-
pitev volje in odločnosti, povezane z vzgojo za sprejemanje odgovornosti, in
šele na koncu pride poučevanje o znanostih.
Ljudska država mora pri tem izhajati iz predpostavke, daje v znanosti
sicer slabo izobražen, toda telesno zdrav človek čvrstega, dobrega značaja,
poln odločnosti in volje, za ljudstvo koristnejši kot duhovno bogat
slabič. Ljudstvo učenjakov, ki so telesno izrojeni, neodločni in straho-
petni pacifisti, ne bo poseglo po nebu, še na Zemlji si ne bo moglo za-
gotoviti obstoja. V težkem, usodnem boju, redkokdaj podleže tisti, ki
najmanj ve, ampak vedno tisti, ki iz svojega znanja potegne najslabše za-
ključke ter jih najslabše udejani. Končno mora biti tukaj prisotna neka
harmonija. Bleščeč duh ne bo mogel gnilega telesa niti malo polepšati,
celo največjih umskih dosežkov ne bo mogoče zagovarjati, če bi bili nji-
hovi nosilci hkrati telesno propadli in pohabljeni, po značaju neodločni,
kolebavi in strahopetni subjekti. Grški ideal lepote je nesmrten zato, ker
gre za čudovito povezavo med izjemno telesno lepoto ter bleščečim
duhom in najplemenitejšo dušo.
Moltkejeva misel, da ima na dolgi rok srečo samo sposoben človek,
gotovo velja za odnos med telesom in duhom. Duh, če je zdrav, bo pra-
viloma in na dolgi rok bival samo v zdravem telesu.
Telesna vadba v ljudski državi zato ni stvar posameznika, tudi ne
predvsem staršev, niti ne sme biti na drugem ali tretjem mestu javnega
zanimanja, ampak naj bo zahteva po samoohranitvi ljudstva, ki ga za-
stopa in varuje država. Tako kot država, kadar gre za čisto izobraževa-
nje o znanostih, že danes posega v posameznikovo pravico do
samostojnega odločanja ter mu vsiljuje pravico skupnosti, ko se ne ozira
na privolitev ali zavrnitev staršev in otroka prisili v šolanje, bo nekoč
ljudska država v še veliko večji meri uveljavljala svojo avtoriteto proti ne-
poznavanju ali nerazumevanju posameznika glede vprašanj ohranitve
ljudstva. Vzgojno delo bo morala razporediti tako, da bo mlada telesa že
v zgodnjem otroštvu primerno obravnavala in jih jeklenila za poznejše
življenje. Skrbeti mora predvsem za to, da ne bo vzgajala rodov
zapečkarjev.
Delo na vzgoji in higieni se mora začeti že pri mladi materi. Tako kot
je bilo v desetletjih skrbnega dela možno doseči preprečevanje okužb pri
porodih ter poporodni prisad omejiti na nekaj posameznih primerov,
moramo doseči in bomo z izobraževanjem mamic ter sester dosegli, da
bodo otroci že vprvih letih življenja deležni take obravnave, ki bo od-
lična podlaga za poznejši razvoj.
372 373
 Šola v ljudski državi mora bistveno več časa nameniti telesni vadbi.
Mladih možganov ni treba obremenjevati z balastom, od katerega glede
na izkušnje obdržijo le droben delček, pri čemer jim v spominu namesto
bistvenega povečini ostanejo nepomembne stvari, saj mlad človek ne
more pametno presejati vse snovi, ki mu jo vlivajo v glavo. Če danes te-
lovadbi v srednjih šolah namenjajo dve uri tedensko, pa še tu sodelova-
nje dijakov ni obvezno, potem je to v primerjavi z drugim poukom
velikansko nesorazmerje. Noben dan ne bi smel miniti, da mlad človek
telesno ne bi vadil vsaj po eno uro dopoldne in zvečer, in sicer v vseh
vrstah športov in telovadbi. Pri tem vsekakor ne smemo pozabiti na
šport, ki prav med »ljudskimi« velja za surovega in nedostojanstvenega:
boks. Neverjetno, kakšna napačna mnenja o tem krožijo v krogih »iz-
obražencev«. Da se mlad človek nauči pretetepati in razgraja naokoli, to
velja za nekaj samoumevnega in častivrednega, toda da se boksa, to naj
bi bilo surovo! Zakaj? Ne poznam nobenega drugega športa, ki bi v
enaki meri vzpodbujal napadalnega duha, zahteval bliskovito odločanje
in telesu omogočal jekleno prožnost. Ko dva mlada človeka svoja
mnenjska razhajanja soočita s pestmi, zagotovo ni bolj surovo, kot če to
naredita z dvema kosoma nabrušenega železa. Tudi ni bolj nepleme-
nito, če se napadeni pred napadalcem obrani s pestmi, namesto da zbeži
in kliče policista na pomoč. Toda mlad fant naj se predvsem nauči
udarce tudi prenašati. Našim dušebrižnikom se bo to seveda zdelo divje.
Ampak naloga ljudske države prav gotovo ni gojenje nekakšne kolonije
miroljubnih estetov in telesnih izrodkov. Ta država ne vidi človeškega
ideala v častnem filistru ali v krepostnih starih devicah, ampak v ute-
lešenju moške moči ter v ženskah, ki bodo spet sposobne na svet pri-
nesti moške.
Zato šport sploh ni tu samo zato, da bi posameznik postal močan,
spreten in smel, ampak naj ga tudi utrjuje in usposobi za preživetje v tež-
kih razmerah.
Če vsa naša duhovna smetana ne bi imela tako odlične izobrazbe, če
bi se namesto tega naučila pošteno boksati, nemška revolucija, ki sojo
začeli zvodniki, dzerterji in druge podobne kanalje, nikoli ne bi bila mo-
goča; njenega uspeha namreč ni omogočila drznost in hrabrost njenih
ustvarjalcev, ampak strahopetna neodločnost tistih, ki so vodili državo
in so bili odgovorni zanjo. Toda vse naše duhovno vodstvo je bilo vzgo-
jeno samo »duhovno« in je moralo ostati nemočno v trenutku, ko so
nasprotniki namesto duhovnih orožij v roke vzeli železne palice. Toda
vse to se je lahko zgodilo samo zato, ker posebej naše višje šolstvo ni
vzgajalo mož, ampak pretežno uradnike, inženirje, tehnike, kemike,
pravnike, literate in, da ta duhovnost ne bi izumrla, še profesorje.
Naše vodstvo je vedno blestelo s svojimi duhovnimi dosežki, medtem
ko je volja ostala pod vsako kritiko. Vzgoja iz nekoga, ki je po naravi
strahopeten, gotovo ne bo mogla narediti pogumnega moža, toda enako
gotovo mož, ki mu ne manjka poguma, ne bo mogel pokazati svojih
sposobnosti, če bo zaradi pomanjkljive vadbe že vnaprej v slabšem
položaju, kot je njegov nasprotnik. Prepričanje o lastni telesni spo-
sobnosti zelo krepi pogum in prebuja napadalnega duha, kar je najbolj
očitno v vojski. Tudi tam niso bili vsi sami junaki, ampak široko pov-
prečje. Toda izredno kakovostno urjenje nemških vojakov v času miru
je vsemu ogromnemu organizmu vcepilo tisto vero o lastni premoči v
takem obsegu, kot si ga niti naši nasprotniki niso mogli zamišljati, daje
možen. Vse, kar smo z nepozabno borbenostjo in napadalnim pogumom
dosegli v mesecih poznega poletja in na jesen 1914, je bilo rezultat
tistega neutrudnega urjenja, ki je v dolgih letih miru iz pogosto
slabotnih teles izvleklo neverjetne zmogljivosti, ter jim s tem dalo samo-
zavest, ki se ni izgubila niti v strahotah najhujših bitk.
Prav naše nemško ljudstvo, ki seje zlomilo in ga zdaj brezobzirno tepta
ves svet, potrebuje tisto sugestivno moč, ki se nahaja v samozavesti. Toda
to samozavest je treba privzgajati že od mladega. Clotna vzgoja in izobra-
ževanje morata biti naravnana tako, da bo mlad človek postal prepričan,
daje močnejši od drugih. V svoji telesni moči in spretnosti mora spet prido-
biti vero v nepremagljivost vsega ljudstva. Nemško armado je namreč do
zmag vodil seštevek zaupanj, ki jih je imel vsak posameznik do sebe in vsi
skupaj do svojega vodstva. Nemško ljudstvo se bo spet dvignilo kvišku zaradi
prepričanja o možnosti vnovičnega doseganja svobode. Toda to prepričanje
374 375
je lahko samo končni produkt enakega občutenja milijonov posameznikov.
Tudi tu si ni treba delati utvar:
Propad našega ljudstva je bila strašna stvar, toda enako velikanski bo
moral biti napor, če hočemo nekega dne končati to bedo. Kdor misli, da
bo naše ljudstvo zaradi današnje meščanske vzgoje k miru in redu
prejelo tisto moč, s katero bi nekega dne zlomilo današnji svetovni red,
ki pomeni naš propad, ter okove našega suženjstva vrglo v obraz na-
sprotnikov, se bridko vara. Samo z izredno veliko ljudsko voljo in željo
po svobodi ter z največjo strastjo bomo lahko poravnali tisto, kar nam je
nekoč manjkalo.
Temu cilju je treba prilagoditi tudi oblačila mladih. Prav mučno je
gledati, kako je tudi naša mladina zasvojena z modnimi norostmi, kar
preobrača pomen starega pregovora, da obleka dela človeka.
Posebej pri mladini mora biti obleka namenjena vzgoji. Mladenič, ki
poleti dirja naokoli v dolgih hlačah in zapet do vratu, že zaradi svoje ob-
leke ne čuti nobene potrebe po telesni vadbi. Ambicije in, povejmo to
odkrito, tudi nečimrnost jim je treba približati. Ne nečimrnost zaradi
lepe obleke, ki si jih ne more kupiti vsak, ampak nečimrnost zaradi le-
pega, pravilno oblikovanega telesa, ki ga lahko vsak sam pomaga obli-
kovati.
To je smotrno tudi za pozneje. Dekle naj spozna svojega viteza. Če
telesne lepote zaradi modnih muh ne bi danes potisnili povsem v
ozadje, krivonogi in odvratni židovski pankrti ne bi mogli zapeljati sto-
tisoče naših deklet. Tudi to je v interesu ljudstva, da se srečajo najlepša
telesa in pomagajo ljudstvu darovati novo lepoto.
Seveda bi bilo to danes izredno nujno, ker nam primanjkuje vojaške
vzgoje, s čimer je izločena edina ustanova, kije v miru vsaj deloma ndo-
mestila, kar je siceršnja vzgoja zamudila. In tudi tam ni bil uspeh samo
v vzgoji posameznika, ampak tudi v vplivu, ki gaje imel na medsebojno
razmerje obeh spolov. Mlado dekle je imelo raje vojaka kot civilista.
376
Ljudska država mora telesno vadbo izvajati in nadzirati ne samo med
šolanjem, tudi po končanem šolanju mora skrbeti, da mladenič, ki se še
telesno razvija, nadaljuje z vadbo. Nespametno je misliti, da se s kon-
cem šolanja naenkrat konča tudi pravica države do nadziranja njenih
mladih državljanov ter se spet pojavi z vojsko. Ta pravica je dolžnost ter
je kot taka vedno prisotna. Današnja država, ki se sploh ne zanima za
zdravje svojih ljudi, je to dolžnost na zločinski način zanemarila. Današ-
nji mladini dovoljuje, da se uničuje na ulicah in v bordelih, namesto da
bi jo dala na vajeti in jo telesno razvijala tako dolgo, da bodo nekega dne
iz njih zrasli zdravi možje in zdrave ženske.
V kakšni obliki bo država nadaljevala s takšno vzgojo, je danes lahko
vseeno. Bistveno je, da to stori ter poišče poti, ki bodo temu koristile.
Ljudska država bo morala med svoje naloge vključiti tako duhovno
vzgojo kot tudi telesno vadbo po končanem šolanju, ter skrbeti za izva-
janje tega. Ta vzgoja je v grobih potezah lahko že predpriprava za po-
znejše služenje v vojski. Vojska potem mlademu možu ne bo več tako
kot zdaj privzgajala osnovnih elementov eksercirja, tudi rekrutov v da-
našnjem pomenu ne bo dobivala, ampak bo že dobro treniranega mla-
dega moža samo še spremenila v vojaka.
Vojska v ljudski državi ne bo fantov učila, kako stati in hoditi, ampak
mora veljati za najvišjo šolo domovinske vzgoje. Mladi rekrut naj se v
vojski nauči uporabljati orožje, obenem pa gaje treba pripravljati za si-
ceršnje poznejše življenje. Na vrhu vojaške vzgoje pa se mora nahajati
tisto, kar je bilo največja zasluga nekdanje vojske: v tej šoli naj se fant
spremeni v moža; v tej šoli naj se ne nauči samo poslušnosti, ampak naj
s tem pridobi znanje tudi za poznejše poveljevanje. Nauči naj se
molčati, ne samo tedaj, ko ga po pravici ukorijo, ampak naj se tudi
nauči, če bo potrebno, molče prenašati krivico.
Poleg tega naj v svojem prepričanju o lastni moči, prevzet nad močjo
in duhom lastne enote začuti prepričanje o nepremagljivosti svojega
ljudstva.
Po končanju služenja vojaškega roka mu je treba izstaviti dva doku-
menta: njegovo državljansko diplomo kot spričevalo, ki mu od zdaj na-
377
prej dovoljuje javno udejstvovanje, ter zdravstveno spričevalo kot potr-
dilo o njegovem telesnem zdravju za poroko.
Ljudska država lahko analogno vzgoji dečka zasnuje na enaki osno-
vah tudi vzgojo deklice. Tudi tu bo težišče na telesni vadbi, šele v drugi
vrsti bodo duševne in na koncu duhovne vrednote. Pri vzgoji žensk naj
bo neomajni cilj priprava na materinstvo.
Ljudska država mora šele na drugo mesto postaviti izoblikovanje
značaja ob uporabi vseh primernih sredstvev.
Vsakemu človeku so bistvene značajske lastnosti prav gotovo priro-
jene: egoist bo tak ostal za vedno, prav tako bo idealist v svojem bistvu
vedno idealist. Toda med skrajnimi značilnostmi je na milijone razli-
čic, ki so nejasne in neopredeljene. Zločinec se bo tak rodil in ostal;
toda številne ljudi, pri katerih je opazna nagnjenost k zločinskemu de-
lovanju, je s pravilno vzgojo mogoče sšremeniti v koristne člane skup-
nosti. Nasprotno pa zaradi slabe vzgoje iz kolebajočih bitij lahko
nastanejo zares slabi posamezniki.
V vojni so pogosto tarnali nad tem, da naši ljudje tako malo molčijo]
Zaradi tega je bilo pred sovražniki zelo težko prikrivati tudi najbolj
skrivne podatke! Toda vprašajmo se: kaj je pred vojno naredila nemška
vzgoja, da bi posameznika naučila molčati? Ali niso na žalost včasih v
šoli malega ovaduha dajali za zgled njegovim sošolcem, ki so raje mol-
čali? Ali niso ovaduštvo slavili in ga še vedno slavijo kot »odprtost«, v
molčečnosti pa vidijo sramotno zakrknjenost? Ali seje sploh kdo potru-
dil in molčečnost predstavljal kot koristno, moško vrlino? Ne, ker so to
v očeh današnjih šolskih vzgojiteljev malenkosti. Toda te malenkosti dr-
žavo stanejo veliko milijonov sodnih stroškov, ker do 90 odstotkov vseh
razžalitev in podobnih postopkov pride samo zaradi pomanjkljive mol-
čečnosti. Neodgovorne izjave se kot trači lahkomiselno širijo naprej, v
našem gospodarstvu stalno nastaja velikanska škoda zaradi nepremi-
šljenega izdajanja proizvodnih metod, celo vse tihe priprave na ob-
rambo dežele postanejo iluzorne, ker se ljudje pač niso naučili molčati,
ampak vsako stvar povedo naprej. Toda v vojni takšna klepetavost lahko
pomeni izgubo bitk ter tako bistveno pripomore k nesrečnemu izidu
boja. Tudi tukaj smo lahko prepričani, da odrasel človek ne bo znal tis-
tega, česar se v mladosti ni naučil. Sem spada tudi to, da se učitelju ni
treba zanimati za neumne mladostne nagajivosti učencev s tem, da jim
privzgaja slabo navado ovaduštva. Mladina živi v neki svoji državi, na-
sproti odraslim med njimi vlada določena zaprta solidarnost, kar je po-
vsem razumljivo. Navezanost desetletnika na njegovega enako starega
prijatelja je bolj naravna in večja kot navezanost na odraslega človeka.
Mladenič, ki ovadi svojega tovariša, je izdajalec in s tem dejanjem po-
kaže osebno miselnost, ki jo v večjem obsegu lahko primerjamo z vele-
izdajalcem države. Takšnega dečka ne smemo ocenjevati kot
»marljivega, poštenega« otroka, ampak kot dečka s slabimi značajskimi
lastnostmi. Morda je za učitelja udobno, da za povečevanje svoje avto-
ritete uporablja takšne nečednosti, toda v mlado srce bo s tem zaseajl
seme nekega obnašanja, ki se pozneje lahko izkaže za usodno. Iz malega
ovaduha je že več kot enkrat nastal velik podlež.
To naj bo samo en primer za mnoge. Zavesten razvoj dobrih, pleme-
nitih značajskih lastnosti, je danes v šolah enak ničli. Nekoč bo temu
treba nameniti čisto drugačno težo. Zvestoba, požrtvovalnost, molčečnost
so vrline, kijih veliko ljudstvo nujno potrebuje. Privzgajanje teh lastnosti
in izobraževanje v šoli je pomembnejše kot marsikaj od tega, kar danes
napolnjuje naše učne načrte. Na to področje spada tudi odvajanje od jo-
kavega tarnanja ter cmeranja otrok, ki se smilijo sami sebi, itd. Če med
vzgojo pozabimo otroka naučiti, da je treba tudi bolečino in krivico pre-
našati molče, se ne gre čuditi, če na primer pozneje, v kritični uri na
fronti, ves poštni promet sestavljajo sama tožeča in javkajoča pisma.
Če bi naši mladini med šolanjem v glave vlivali malo manj znanja, na-
mesto tega pa jih naučili večjega samoobvladovanja, bi se to v letih
1915/18 bogato obrestovalo.
Ljudska država bo morala v svojem vzgojnem delovanju največjo po-
zornost posvečati telesnemu in značajskemu razvoju. Številne moralne
378 379
hibe, kijih danes v sebi nosi naše narodno telo, lahko s takšno vzgojo
vsaj omilimo, če že ne povsem odpravimo.
Izjemno pomembni so razvoj volje in odločnosti ter negovanje pripravlje-
nosti za prevzemanje odgovornosti.
V vojski je bilo temeljno načelo, daje vsak ukaz boljši kot noben, pri
mladini pa mora to najprej pomeniti: vedno je bolje odgovoriti, kot pa
ne. Strah pred odgovarjanjem, ker se človek boji, da bo odgovor napa-
čen, je treba jemati za bolj sramoten, kot pa če odgovori napačno. Ta
enostavna in primitivna podlaga bo mladini pomagala, da bo imela
pogum za dejanja.
Pogosto so tarnali, da so v obdobju november, december 1918 odpo-
vedali na vseh položajih, začenši z monarhom in vse tja navzdol do zad-
njega vojaka v diviziji; nihče ni več zmogel moči za samostojne
odločitve. To strašno dejstvo je svarilo našemu vzgojnemu sistemu, kajti
v tej grozljivi katastrofi seje v izjemno velikem merilu pokazalo, kar je
bilo v majhnem splošno prisotno. Pomanjkanje volje, ne pomanjkanje
orožja je krivo za današnjo nezmožnost kakršega koli resnega odpora.
To je zasidrano v vsem našem ljudstvu, preprečuje vsako odločitev, s
katero je povezano tveganje, kot da veličina neke stvari ne bi bila pove-
zana prav s tveganjem. Ne da bi slutil, je nemški general našel klasično
formulo za to klavrno brezvoljnost: »Ukrepam samo, kadar si lahko obe-
tam 51-odstotno verjetnost za uspeh.« V teh 51 % se nahaja utemeljitev
tragičnega nemškega zloma: kdor od usode najprej terja jamstvo za
uspeh, se sam odpoveduje pomenu junaškega dejanja. Ta je namreč v
tem, da kljub prepričanju o smrtni nevarnosti naredimo korak, ki morda
pripelje do uspeha. Rakasti bolnik, ki je iscer zanesljivo zapisan smrti,
ne potrebuje 51-odstotne zanesljivosti, da bi se odločil za operacijo. In
čeprav le-ta morda obeta samo pol odstotka možnosti za ozdravitev, se
bo pogumen mož upal tvegati, če ne bo uspešna, pa ne bo stokal za ži-
vljenjem.
Kuga današnjega strahopetnega pomanjkanja volje in odločnosti je,
kakorkoli že gledamo na stvar, pretežno rezultat naše v temelju zgre-
šene vzgoje mladih ljudi. To se uničujoče pozna v poznejšem življenju
ter kot krona vsega v pomanjkanju civilnega poguma vodilnih državni-
kov.
V isto vrsto lahko uvrstimo tudi danes zelo razširjen strah pred od-
govornostjo. Tudi tukaj delajo napako pri vzgoji mladostnikov, kar se
nato razširi v vsem javnem življenju, svoj nesmrtni vrhunec pa doseže v
ustanovi parlamentarne vladavine.
Že v šoli se na žalost bolj poudarja »skesano« priznanje in »skrušeno
odpovedovanje« malega grešnika, kot pa odkrito priznanje. To zadnje se
marsikateremu današnjemu učitelju zdi najočitnejše sredstvo nepobolj-
šljive nizkotnosti, in neverjetno je, da marsikateremu mladeniču prero-
kujejo vislice zaradi lastnosti, ki bi bile neprecenljive vrednosti, če bi jih
imelo vse ljudstvo.
Tako kot bo ljudska država nekoč največ pozornosti morala posvetiti pri-
vzgajanju volje in odločnosti, mora že od malega v srca mladine vsaditipri-
pravljenost na odgovornost in pogum za priznanje. Samo če bo te nujnosti
spoznala v vsem njihovem pomenu, bo po stoletjih vzgojnega dela
končno dobila narodno telo, ki ga ne bodo več premagale tiste slabosti,
ki so danes tako usodno pripomogle k našemu zlomu.
Šolsko vzgojo s predajanjem naravoslovnega znanja, katera je dan-
danes pravzaprav alfa in ornega vsega državnega vzgojnega sistema, bo
ljudska država lahko prevzela z le nekaterimi majhnimi spremembami.
Te spremembe se nahajajo na treh področjih.
Prvič: mladih možganov na splošno ni treba obremenjevati s stvarmi, od
katerih jih 95 % ne potrebuje in jih zato hitro pozabi. Učni načrt osnov-
nih in srednjih šol je danes neka čudna zmes: v mnogih primerih je pri
posameznih predmetih učna snov tako napihnjena, da v glavi ostane
samo delček in samo delček tega obilja je tudi uporaben, medtem ko po
380 381
drugi strani spet ne zadostuje za uporabo v nekem poklicu in služenje vadbo ostrega logičnega razmišljanja, kar sicer lahko trdimo za latin-
vsakdanjega kruha. Vzemimo na primer normalnega državnega urad- ščino. Zato bi bilo bistveno bolj smoteno, če bi tak jezik študentom pre-
nika s končano gimnazijo ali višjo realko, ko doseže starost 35 ali 40 let, dali le v splošnih obrisih ali, bolje rečeno, samo notranjo zgradbo jezika,
ter preverimo njegovo z muko pridobljeno šolsko znanje. Kako malo je da na primerih spoznajo njegovo notranje bistvo, osnove slovnice in iz-
še ostalo od vsega v njegovo glavo prelitega znanja! Seveda vam bodo govarjave, tvorbe stavkov, itd. Za splošne potrebe bi to zadoščalo in za-
odgovorili: »Kopica tedaj naučene snovi ni bila namenjena samo za to, radi lažjega pregleda in pomnenja bi bilo koristnejše kot sedanje vbijanje
da bi študentu predali veliko zalogo znanja, iz katere bi lahko črpal, kar v glavo celotnega jezika, ki ga kljub temu ne obvladamo zares in se ga
bi potreboval v naslednjih letih, ampak je bilo koristno zaradi razvijanja pozneje pozabi. S tem bi se tudi izognili nevarnosti, da bi iz velikanke
razumevanja, spomina ter predvsem krepitvi miselnih sposobnosti mož- količine snovi v spominu ostale samo posamezni, nepovezani drobci,
ganov.« Deloma je to pravilno. Kljub temu se pojavlja nevarnost, da ker bi se mlad človek naučil le najpomembnejše stvari, zato presejanje
možgane mladostnika preplavi preobilje podatkov in vtisov, ki jih le glede na koristnost ali nekoristnost ne bi bilo več potrebno.
redki zmorejo razločevati in razvrstiti po večji ali manjši pomembnosti Splošne osnove, ki bi jih na tak način posredovali mladim študen-
posameznih elementov. Pri tem večinoma ne pozabijo nebistvenih tom, bi večini ljudi zadostovale tudi za nadaljnje življenje, medtem ko
zadev, ampak one, ki so bistvene. Zato se glavni namen učenja velike ko- bi kdo drug, ki bi ta jezik pozneje res potreboval, imel možnost, da na
ličine snovi izgubi, saj ne sme biti v tem, da bi s prekomernim kopiče- pridobljenem znanju gradi naprej ter se po svoji volji posveti temelji-
njem učne snovi možgani postali dojemljivejši, mapak v tem, da človek temu učenju.
za poznejše življenje pridobi tisto znanje, ki mu je potrebno in s kate-
S tem bi v učnem načrtu pridobili potreben čas za telesno vadbo ter
rim lahko koristi skupnosti. Vendar to postane iluzorno, če človek za-
za okrepljeno delo na prej omenjenih področjih.
radi preobilice učne snovi potrebnega znanja nima več ali pa je že
Posebej je treba spremeniti dosedanje poučevanje zgodovine. Zgo-
zdavnaj pozabil prav tisto, kar je bistveno. Nikakor na primer ni po-
dovine se nobeno ljudstvo ne uči toliko kot prav nemško, toda težko, da
trebno, da se morajo milijoni ljudi med šolanjem naučiti dva ali tri tuje
je kakšno ljudstvo, ki jo slabše uporablja kot naše. Če je politika pri-
jezike, kijih potem uporabljajo v zelo omejenem obsegu in jih zato po-
hodnja zgodovina, potem naj bo naše poučevanje zgodovine usmerjeno
večini popolnoma spet pozabijo; od sto tisoč učencev, ki se na primer
glede na naše politično delovanje. Tudi tu ne gre za to, da bi stokali o
učijo francoščine, jih bo pozneje komaj dva tisoč svoje znanje koristno
bednih dosežkih naše politike, če nismo odločeni, da bi izboljšali poli-
uporabilo, medtem ko ostalih 98.000 v poznejšem življenju nikoli ne
tično izobraževanje. Rezultat sedanjega poučevanja zgodovine je v 99
bo več v položaju, ko bi ga lahko uporabili v praksi. Zatorej so v svoji
odstotkih zelo žalosten. V spominu ostane le nekaj malega datumov,
mladosti stotisoče ur žrtvovali za stvar, ki je pozneje zanje brez vred-
številk o rojstvih in nekaj imen, medtem ko povsem manjka neka ve-
nosti in pomena. Tudi ugovarjanje, da ta snov spada v splošno iz-
lika, jasna usmeritev. Vsega bistvenega in pomembnega sploh ne pou-
obrazbo, ni pravilno, ker bi ga lahko zagovarjali samo, če bi ljudje vse
čujejo, ampak je bolj ali manj prepuščeno genialni nadarjenosti
življenje razpolagali z naučeno snovjo. Zaradi dva tisoč ljudi, ki jim bo
posameznika, da iz poplave podatkov in zaporedja dogodkov izlušči no-
to znanje jezika koristilo, res ni potrebno zaman mučiti 98.000 ostalih
tranje vzroke. Tej bridki ugotovitvi lahko kdo ugovarja, kolikor gaje
in zapravljati njihov čas. V tem primeru gre za jezik, o katerem niti ne
volja; pozorno preberite razprave naših gospodov parlamentracev med
bi mogli reči, da pomeni
enim samim zasedanjem o političnih problemih, denimo o zunanjepo-
382 383
litičnih vprašanjih; pomislite, da gre, vsaj domnevno, za izbrance nem-
škega ljudstva, in daje vsekakor velik del teh ljudi gulil klopi naših sred-
njih šol, nekateri so bili celo na visokih šolah, in potem boste iz tega
lahko dodobra sprevideli, kako povsem nezadostno izobrazbo iz zgo-
dovine imajo ti ljudje. Tudi če niso študirali zgodovine, a če bi imeli
vsaj zdrave instinkte za javne zadeve, bi bilo za nemško ljudstvo bi-
stveno bolje in koristneje.
Prav pri pouku zgodovine je treba skrčiti učno snov. Težišče pouče-
vanja mora biti na spoznavanju osnovnih razvojnih smeri. Bolj ko bo
pouk omejen na to, bolj lahko upamo, da bo posameznik iz svojega zna-
nja lahko pozneje dosegel prednost, ki bo koristila tudi skupnosti. Zgo-
dovine se namreč ne učimo samo zato, da bi vedeli, kaj je nekoč bilo,
ampak se zgodovino učimo, ker nam mora biti vrhunska učiteljica za
prihodnost in za nadaljnji obstoj lastnega ljudstva. To je namen, pouk
zgodovine pa je samo sredstvo za njegovo doseganje. Danes pa je tudi
tukaj sredstvo postalo namen, cilj pa je povsem pozabljen. Naj nam ne
govorijo, da temeljito preučevanje zgodovine zahteva ukvarjanje z vsemi
podrobnimi podatki, daje samo iz njih mogoče določiti pomembne us-
meritve. To ugotavljanje je naloga znanstvene zgodovine. Normalen,
povprečen človek ni nikakršen profesor zgodovine in zanj je zgodovina
tu predvsem zato, da iz nje dobi toliko zgodovinskega vpogleda, kolikor
ga potrebuje za lastno stališče do političnih zadev svojega ljudstva. Kdor
hoče postati profesor zgodovine, se bo lahko temu študiju pozneje te-
meljito posvetil. Potem se bo moral ukvarjati z vsemi, tudi najmanjšimi
podrobnostmi. Za to pa tudi naš sedanji pouk zgodovine ne zadošča; za
normalnega povprečneža je preobsežen, za strokovnjaka pa mnogo pre-
več omejen.
Naloga ljudske države je med drugim, da končno poskrbi za pisanje sve-
tovne zgodovine, v kateri bo prevladovalo rasno vprašanje.
Na kratko povzemam: ljudska država bo morala splošen pouk o pri-
384
rodoslovnih znanostih skrčiti na najbolj bistveno. Poleg tega bo morala
nuditi možnosti za najbolj poglobljeno strokovno izobraževanje v posa-
meznih znanostih. Posamezniku zadošča, če kot splošno podlago dobi
znanje v grobih obrisih, ter je samo na področju, ki bo pozneje postalo
njegovo življenje, deležen najbolj poglobljene strokovne izobrazbe. Vsi
predmeti bi morali biti vključeni v obvezno splošno izobraževanje, po-
sebna izbira naj bo prepuščena posamezniku.
S tem doseženo skrčenje učnega načrta in števila ur se bo lahko iz-
koristilo za vadbo telesa, krepitev značaja, volje in odločnosti.
Kako brezpomemben za poznejši poklic je danes šolski pouk, še po-
sebej v srednjih šolah, najbolje potrjuje dejstvo, da danes na isti položaj
lahko pridejo ljudje iz treh povsem različnih šol. Odločilna je pač res
samo splošna izobrazba in ne doseženo posebno znanje. Toda tam, kjer
- kot že rečeno - je res potrebno posebno znanje, le-tega ni mogoče
pridobiti znotraj učnih načrtov današnjih srednjih šol pri nas.
Ljudska država bo morala zato nekoč pomesti s takimi polovičarstvi.
Druga sprememba v učnem načrtu šole v ljudski državi mora biti
tale:
Značilnost današnjega materialističnega sveta je, da v izobraževanju
prevladujejo predmeti, ki se ukvarjajo z realnim, torej matematika, fi-
zika, kemija, itd. Čeprav je to nujno v času, ko tehnologija in kemija iz-
stopata in ko ju vsaj na zunaj v vsakdanjem življenju srečujemo na
vsakem koraku, pa je nevarno, če je splošno izobraževanje ljudstva iz-
ključno v tej smeri. Izobraževanje mora biti vedno idealno. Več se mora
posvečati humanističnim predmetom, za poznejše dodatno izobraževa-
nje pa mora dati le osnove tehničnih predmetov. Drugače se odpovedu-
jemo močem, ki so za ohranitev ljudstva še vedno pomembnejše kot vse
tehnično in drugo znanje. Pri poučevanju zgodovine je treba posebej
paziti, da se ne izogne antiki. Rimska zgodovina, če jo podajamo v
grobih obrisih, je in bo ostala najboljša učiteljica ne le za danes, ampak
385
za vse čase. Ohraniti moramo tudi helenski ideal kulture v njegovi
vzorni lepoti. Ne smemo dovoliti, da bi se zaradi različnosti med posa-
meznimi narodi raztrgala večja rasna skupnost. V boju, ki divja danes,
gre za zares velike cilje: za svoj obstoj se bori civilizacija, ki v sebi po-
vezuje tisočletja ter grško in germansko kulturo.
Splošno izobrazbo je treba ostro ločiti od posebnega strokovnega
znanja. Ker se slednje danes vse bolj pogreza v službo čistega mamona,
je treba splošno izobraževanje, vsaj v njegovi idealni obliki, ohraniti kot
protiutež. Nenehno je treba poudarjati načelo, da bodo tehnologija in in-
dustrija, trgovina in obrt cveteli vedno le tedaj, dokler bo idealistično narav-
nana ljudska skupnost nudila potrebne predpogoje. Vendar se ti ne
nahajajo v materialnem egoizmu, ampak v požrtvovalnosti, ki ji
požrtvovalnost ni tuja.
Današnje izobraževanje mladine si je kot prvi cilj zastavilo vlivanje
tistega znanja v mladino, ki ga potrebuje na svoji nadaljnji življenjski
poti za lastno napredovanje. To povedo takole: »Mladenič mora nekoč
postati koristen član človeške skupnosti.« Pod tem se razume njegova
sposobnost, da si bo nekoč na pošten način lahko služil vsakdanji kruh.
Površna državljanska vzgoja, ki jo dobi kot nekaj postranskega, sloni že
v osnovi na majavih nogah. Ker država kot taka predstavlja le obliko,
zelo težko pritegne ljudi ali jih celo obveže. Oblika se preveč lahko raz-
bije. Toda kot smo videli, današnja država nima jasne vsebine. Tako ji
ne ostane nič drugega kot stereotipna »patriotska« vzgoja. V stari Nem-
čiji je bilo njeno težišče na pogosto nespametnem, a zamegljenem po-
vzdigovanju majhnih in najmanjših potentatov, ki so bili tako številni,
daje bilo čaščenje zares velikih ljudi našega ljudstva že vnaprej nemo-
goče. Rezultat je bilo zelo pomanjkljivo poznavanje lastne zgodovine
med širokimi množicami. Tudi tuje manjkala osnovna velika usmeritev.
Na dlani je, da na tak način ni bilo mogoče doseči pravega nacional-
nega navdušenja. Našemu vzgajanju je manjkala spretnost, da bi iz zgo-
dovinskega nastajanja našega ljudstva potegnili nekaj malega imen ter
iz njih naredili skupno vrednoto vsega nemškega ljudstva ter s tem z
enotnim znanjem in enakim navdušenjem okoli celega ljudstva sklenili
trdno vez. Ljudje v očeh sedanjosti niso znali predstaviti zares pomemb-
nih mož našega ljudstva kot velike junake, niso znali osredotočiti po-
zornosti javnosti nanje in s tem ustvariti enotno razpoloženje. Iz
različne učne snovi niso zmogli dvigniti za ljudstvo slavnih dogodkov
nad raven preprostega predstavljanja ter s takimi bleščečimi primeri
podžigati nacionalni ponos. V tednajem času bi kaj takega smatrali za
slab šovinizem, ki bi bil v taki obliki nepriljubljen. Filistrski dinastični
patriotizem se je zdel bolj udoben in ga je bilo lažje prenašati, kot bu-
čečo strast največjega nacionalnega ponosa. Patriotizem je bil vedno
pripravljen služiti, ponos pa bi se nekega dne utegnil spremeniti v gospo-
darja. Monarhistični patriotizem seje končal v veteranskih združenjih,
pot nacionalne strasti pa bi bilo težje določiti. Je kot plemenit konj, ki v
sedlu ne prenese kogarkoli. Ni čudno, da so bili zadržani ob takšni ne-
varnosti! Nikomur se ni zdelo možno, da bo nekega dne prišla vojna, ki
bo med bobnenjem topov in dušenjem v strupenih meglicah preizkušala
notranjo vzdržljivost domoljubne naravnanosti. Toda ko je vojna prišla,
se je pomanjkanje najvišje nacionalne strasti maščevalo na grozovit
način. Ljudje niso bili kaj posebej navdušeni, da bi umirali za svoje ce-
sarske in kraljevske gospode, »narod« pa je bil večini neznanka.
Odkar se je v Nemčiji pojavila revolucija in je zato monarhistično
domoljubje samo od sebe ugasnilo, je smisel pouka zgodovine zares
samo še v kopičenju znanja. Ta država ne ve, kaj bi počela z nacional-
nim navdušenjem, toda kar bi rada imela, ne bo mogla nikoli dobiti. Če
z dinastičnim domoljubjem ni uspelo vzbuditi največjega možnega od-
pora v obdobju, ko je načelo nacionalizma prevladovalo, bo to še toliko
manj mogoče z republikanskim navdušenjem. Nobenega dvoma namreč
ne bi smelo biti o tem, da pod geslom »Za Republiko« nemško ljudstvo
ne bi moglo štiri leta in pol vztrajati na bojnem polju; najkrajši čas bi
ostali oni, ki so ustvarili to čudežno tvorbo.
Ta republika se za svoj nemoten obstoj lahko zahvali svoji vsestranski
386 387
pripravljenosti za prostovoljen prevzem vsakršnih povračil (reparacij) in
podpisom, da se odreka svojemu ozemlju. Ostalemu svetuje povšeči; tako
kot se vsak slabič tistim, ki ga potrebujejo, zdi prijetnejši od trdoglavega
moža. Seveda se v tej simpatiji sovražnikov nahaja prav za to določeno dr-
žavno obliko njena najbolj uničujoča kritika. Nemško republiko ljubijo
in ji pustijo živeti, ker boljšega zaveznika za suženjsko delo kot je naše
ljudstvo sploh ni mogoče najti. Ta čudovita tvorba se za svoj današnji ob-
stoj lahko zahvali samo temu dejstvu. Zato se lahko odpove vsakršni
nacionalni vzgoji in se zadovolji s »hura«, ki prihaja iz grl junakov nem-
ških zastav; toda ti junaki bi v primeru, da bi zastave morali braniti s
svojo krvjo, zbežali kot zajci.
Ljudska država se bo morala boriti za svoj obstoj. Svojega obstoja si
ne bo pridobila ali obranila s podpisovanjem Dawesovega načrta. (Daw-
esov načrt iz avgusta 1924 je pripravilo pet zmagovalnih držav iz prve
svetovne vojne, da bi olajšali bremena nemških reparacij. Komisijo je
vodil ameriški bankir in politik Charles G. Dawes, kije za to delo leta
1925 dobil Nobelovo nagrado za mir. Op. prev.) Toda za svoj obstoj in
obrambo bo potrebovala prav to, čemur naj bi se, kakor zdaj mislijo,
lahko odpovedala. Čim bolj neprimerljivi in koristni bosta postali oblika
in vsebina, tem večja bosta zavist in odpor nasprotnikov. Najboljša ob-
ramba ne bo v njenih orožjih, ampak v njenih državljanih; ne bodo je
varovale utrdbe, ampak živi zidovi mož in žena, ki jih bo izpolnjevala
najvišja domovinska ljubezen ter fanatično nacionalno navdušenje.
Pri naravoslovnih predmetih je zato treba kot tretje upoštevati:
Ljudska država mora tudi v znanosti spoznati pomožno sredstvo za kre-
pitev narodnega ponosa. S tega vidika je treba poučevati ne samo svetovno
zgodovino, ampak tudi celotno kulturno zgodovino. V izumitelju ne smemo
videti samo velikega izumitelja, ampak še bolj velikega pripadnika ljud-
stva. Občudovanje vsakega velikega dela je treba preliti v ponos do sreč-
nega ustvarjalca kot pripadnika našega ljudstva. Iz množice velikih imen
nemške zgodovine je treba izbrati največja in jih prikazati mladini na tako
poudarjen način, da bodo postala stebri neomajnega nacionalnega občutja.
Učno snov je treba načrtno izbrati po teh načelih, vzgojo je treba na-
črtno oblikovati tako, da mlad človek po končanju šole ni na pol mirov-
nik, demokrat ali kaj podobnega, ampak pravi Nemec.
Da bo nacionalna zavest pristna in ne ne neko pretvarjanje, je treba
že v mladosti v še dojemljive glave vbiti jekleno temeljno načelo: Kdor
ljubi svoje ljudstvo, dokazuje to edino z žrtvami, ki jih je pripravljen prispe-
vati zanj. Nacionalne zavesti, ki bi ji šlo samo za dobiček, ni. Prav tako ni
nacionalizma, ki bi zajemal samo določene razrede. Vzkliki »hura« ne do-
kazujejo ničesar in ne dajejo opravičila, da bi se imenovali nacionalni, če
za tem ne sloji velika, ljubeča skrb za ohranitev celotnega zdravega ljudstva.
Vzrok za ponos na lastno ljudstvo je dan šele potem, če se ni treba več sra-
movati nobenega stanu. Vendar ljudstvo, čigar ena polovica živi v bedi in
propada, nudi tako slabo podobo, da ne more nihče začutili ponosa. Šele
ko so vsi člani ljudstva telesno in duhovno zdravi, se lahko med vsemi nje-
govimi pripadniki veselje razbohoti v visoko čustvo, ki mu pravimo nacio-
nalni ponos. Ta najvišji ponos bo začutil samo tisti, ki pozna veličino
svojega ljudstva.
Duh nacionalizma in občutek za socialno pravičnost je treba vsaditi že
v mlado srce. Potem bo nekoč nastalo ljudstvo državljanov, ki bodo medse-
bojno povezani in združeni zaradi skupne ljubezni in skupnega ponosa ter
bodo za vedno neomajni in nepremagljivi.
Strah našega časa pred šovinizmom je znak njegove impotence. Ker mu
primanjkuje vsakršne prekipevajoče moči, ki se mu poleg tega zdi celo ne-
prijetna, ga usoda ni izbrala za nobeno veliko dejanje. Največje spremembe
na tej Zemlji namreč ne bi bile mogoče, če bi jih namesto fanatičnih, sko-
raj histeričnih strasti, navdihovale samo meščanske vrline miru in reda.
Ta svet se zagotovo približuje veliki spremembi. In zastavlja se eno samo
vprašanje: ali bo to pomenilo blagor za Arijce ali pa bo zaradi nje korist
imel večni Žid.
Ljudska država bo morala poskrbeti, da bodo s primerno vzgojo mla-
dine nastali ljudje, ki bodo nekoč zreli za največje odločitve.
Zmagalo bo ljudstvo, ki bo prvo stopilo na to pot.
388 389
 Celotna vzgoja in izobraževanje v ljudski državi morata krono svojega
dela najti v tem, da bosta v srca in glave mladine, ki jima je zaupana,
vžgala rasni nagon in razumevanje rasne ideje. Noben fant in nobeno dekle
ne smeta zapustiti šole, ne da bi bi bila seznanjena o nujnosti in bistvu
čiste krvi. Na ta način bomo ustvarili razmere za ohranitev rasnih teme-
ljev našega ljudstva ter s tem zagotavljanje predpogojev za poznejši kul-
turni razvoj.
Vsa telesna vadba in duhovna vzgoja bosta namreč konec koncev ne-
koristni, če ne bosta v prid bitju, ki je pripravljeno in odločeno, da
ohrani sebe in svoje značilnosti.
V nasprotnem primeru bi se zgodilo to, kar moramo mi Nemci že
zdaj močno obžalovati, čeprav morda še ne dojemamo celotnega ob
sega te tragične nesreče: obsojeni bi bili, da ostanemo le gnojilo za kulturo,
in to ne samo v banalnem pomenu današnjega meščanskega naziranja, ki
v posameznem izgubljenem človeku vidi samo izgubljenega državljana,
ampak v smislu bolečega spoznanja, da bo kljub vsemu našemu znanju in
vedenju naša kri vendarle obsojena na propad. S tem, ko se vedno znova
parimo z drugimi rasami, le-te dvigujemo na višjo kulturno raven, z naše
lastne višine pa se za večno podajamo navzdol.
Sicer mora rasna vzgoja svoj vrhunec doseči v služenju vojske. Nasploh
mora čas služenja v vojski veljati kot zaključek normalne vzgoje povpreč-
nega Nemca.
V ljudski državi bosta imela vzgoja telesa in duha zelo velik pomen, prav
tako pomembna zanjo pa bo tudi selekcija ljudi. Danes se te zadeve lote
vajo lahkomiselno. Na splošno smatrajo, da so do visoke izobrazbe
upravičeni otroci dobro situiranih strašev na položajih. Vprašanja nadar
jenosti igrajo podrejeno vlogo. Na talent gledajo kot na nekaj relativ
nega. Mlad kmečki fant ima lahko veliko več talentov kot otrok strašev,
katerih predniki so že veliko rodov zasedali visoke položaje, čeprav po
splošnem znanju zaostaja za meščanskim otrokom. Njegovo večje zna-
nje nima nobene povezave z njegovo večjo ali manjšo nadarjenostjo, saj
izvira iz veliko večjega obilja vtisov, ki j i h otrok nenehoma prejema za-
radi bolj vsestranske vzgoje in bogatejšega življenjskega okolja. Če bi
nadarjeni kmečki fant od malega odraščal v enakih razmerah, bi bile
njegove duhovne sposobnosti povsem drugačne. Danes obstaja morda
samo eno področje, na katerem je veliko bolj odločilna prirojena na-
darjenost kot pa družbeno poreklo: področje umetnosti. Tukaj, kjer se
pač ne da vsega »naučiti«, ampak mora biti vse prirojeno in s poznejšim
pametnim podpiranjem omogočamo bolj ali manj ugoden razvoj že
danih zasnov posameznika, denar in bogastvo staršev skoraj ne prideta
v poštev. Zato se tukaj tudi najbolje pokaže, da genialnost ni omejena
na višje sloje ali celo na bogastvo. Največji umetniki neredko izvirajo iz
najrevnejših hiš. Marsikak vaški mladenič je pozneje postal priznan
vsestranski mojster.
Današnji čas se ne more pohvaliti s posebno miselno globino, če ta-
kega spoznanja ne uporabi v vsem duhovnem življenju. Menijo, da to
načelo, čeprav je nedvomno veljavno na področju umetnosti, nima
enake veljave v uporabnih znanostih. Človeku nedvomno lahko privzgo-
jimo določene motorične sposobnosti, podobno kot lahko s spretno dre-
suro dovzetnega pudla naučimo neverjetnih vragolij. Taka dresura živali
ne pripravi, da bi za izvedbo vaj uporabljala svojo intelligenco, kar velja
tudi za človeka. Ne glede na kakšen drug talent lahko tudi človeka nau-
čimo določenih znanstvenih umetnij, toda postopek je prav tako meha-
ničen in nepoduhovljen kot pri živali. Z določenim duhovnim drilom
lahko povprečnemu človeku »vbijemo v glavo« več kot povprečno koli-
čino znanja, ki pa ostane mrtvo in konec koncev neplodno. Pred seboj
imamo človeka, ki je sicer živi leksikon, ki pa v vseh posebnih položa-
jih in odločilnih življenjskih trenutkih klavrno odpove. Za vsako, tudi
najbolj skrpmno dejavnost gaje treba posebej nagovarjati, sam od sebe k
človeškemu napredku ni sposooben prispevati ničesar. Takšno meha-
nično znanje zadostuje kvečjemu za prevzem kakšnega današnjega dr-
žavnega urada.
390 391
 Samoumevno je, da med celotnim prebivalstvom nekega ljudstva
lahko najdemo talente za vsa možna področja življenja. Prav tako je sa-
moumevno, da bo vrednost znanja toliko večja, kolikor bolj bo ustrezen
talent zmogel oplemenititi mrtvo znanje. Ustvarjalni dosežki lahko
nastanejo samo, kadar se združita sposobnost in znanje.
Današnje človeštvo brezmejno greši v tej smeri, kar lahko ponazorim
še z enim primerom. Od časa do časa v ilustriranih časnikih za potrebe
nemških filistrov poročajo o kakšnem črncu, kije tu ali tam postal prvi
črnski advokat, učitelj, celo pastor ali vrhunski tenorist ali kaj po-
dobnega. Medtem ko neumno meščanstvo strmi nad tako vrhunsko dre-
suro in polno spoštovanja občuduje pravljične dosežke današnje vzgoje,
zviti Žid zelo dobro iz tega skuje nov dokaz o pravilnosti svoje teorije o
enakosti ljudi, ki jo vsiljuje ljudstvom. Temu pokvarjenemu svetu se ne
zasvita, da gre tukaj za greh proti vsaki zdravi pameti; da je zločinska
norost, če rojeno polopico dresirajo tako dolgo, da mislijo, kako so iz
nje napravili advokata, medtem ko morajo milijoni pripadnikov najvišje
kulturne rase ostati na položajih, ki so zanje popolnoma neprimerni; da
gre za pregrešitev zoper voljo večnega Stvarnika, če sto tisoče najbolj na-
darjenih bitij pustijo propadati v proletarskem močvirju, medtem ko
Hotentote in Culukafre dresirajo za duhovne poklice. Saj gre v resnici
za enako dresuro kot pri pudlu, nikakor ne za znanstveno »izobraževa-
nje«. Če bi enak trud in skrbnost uporabili pri inteligentnih rasah, bi
vsakega posameznika tisočkrat hitreje usposobili za enake dosežke.
Tovrstno stanje bi postalo neznosno, če bi taki primeri ne bili več
samo izjeme. Toda položaj je že neznosen tam, kjer nadarjenost in na-
ravne danosti ne odločajo več o višjem izobraževanju. Prav res ne-
znosna je misel, da vsako leto sto tisoči popolnoma netalentiranih ljudi
dobi možnost za doseganje višje izobrazbe, medtem ko drugih sto tisoč
izredno nadarjenih ostane brez vsake višje izobrazbe. Ljudstvo zaradi
tega doleti neprecenljiva izguba. Posebej v Severni Ameriki je v zadnjih
desetletjih izredno poraslo število pomembnih iznajdb, kar gre ne na-
zadnje pripisati temu, da veliko večje število mladih ljudi iz najnižjih
slojev prebivalstva dobi možnost višjega izobraževanja, kot pa je to pri-
mer v Evropi.
Za iznajditeljstvo ne zadošča znanje, ki ga vlivajo v možgane, ampak
tisto,, ki ga navdihne talent. Pri nas žal tega nihče ne upošteva; zado-
ščala naj bi že dobra ocena.
Ljudska država bo tudi tukaj nekoč morala poseči na vzgojno po-
dročje. Njena naloga ne bo, da bi zagotovila prevladujoč vpliv določenega
že obstoječega družbenega sloja, ampak bo iz vsote vseh državljanov morala
potegniti najsposobnejše ume ter jim omogočiti položaje ter spoštovanje.
Njena dolžnost ni samo, da povprečnemu otroku v osnovni šoli omo-
goči vzgojo, ampak je njena dolžnost tudi to, da talenta pripelje na pot,
kamor spada. Svojo najvišjo nalogo mora videti v tem, da odpre vrata
višjih izobraževalnih državnih ustanov vsem talentom, ne glede na to, iz
kakšnih krogov izvirajo. To nalogo mora izpolniti, ker bo samo tako iz
sloja predstavnikov mrtvega znanja lahko zraslo genialno vodstvo na-
roda.
Država mora še zaradi nekega drugega vzroka nekaj ukreniti v tej
smeri: sloj inteligence je posebej v Nemčiji tako zaprt vase in okostenel,
da mu manjka živa povezava navzdol. To se maščuje v dveh smereh:
prvič jim primanjkuje razumevanja in sočutja do širokih množic. Pre-
dolgo časa so že iztrgani iz tega okolja, da bi mogli razumeti svoje ljud-
stvo. Ljudstvu so se odtujili. Drugič pa tem zgornjim slojem primanjkuje
volje. Ta je v razbremenjenih krogih inteligence vedno manjša, kot pa
med primitivnim ljudstvom. Bogu ve, da Nemci nikoli nismo bili pri-
krajšani za naravoslovno izobrazbo, zato pa toliko bolj za moč volje in
odločnosti. Bolj ko so bili na primer naši državniki »poduhovljeni«, to-
liko slabotnejši so bili njihovi resnični dosežki. Politična priprava in teh-
nična oborožitev za svetovno vojno nista bila nezadostna zato, ker bi
naše ljudstvo vodile premalo izobražene glave, ampak zato, ker so bili
vodilni možje preveč izobraženi, prenapolnjeni z znanjem ter inteligenco,
v njih pa ni bilo prav nič zdravega nagona, nikakršne energije in drz-
nosti. Bila je tragedija, daje naše ljudstvo svoj boj za obstanek bilo pod
vodstvom kanclerja filozofa in slabiča. Če bi imeli na mestu Bethmanna
Hollwega kakšnega robustnega moža iz ljudstva, junaška kri navadnega
392 393
grenadirja ne bi tekla zaman. Tudi pretirana duhovna vzgoja našega vo-
dilnega kadra je bila najboljši zaveznik za revolucionarne novembrske
lumpe. S tem, ko so ti poduhovljenci svoje ljudsko blago sramotno zadr-
ževali, namesto da bi ga v celoti in popolnoma uporabili, so sami ustva-
rili predpogoj za uspeh drugih.
Katoliška cerkev lahko tukaj velja kot vzoren šolski primer. V celi-
batni zavezi njenih duhovnikov je utemeljena nuja, da naraščaj za du-
hovno delo vedno znova črpajo iz širokih ljudskih množic, ne iz svojih
vrst. Večina ne razume prav tega pomena celibata. Le-ta je vzrok za ne-
verjetno moč, ki se nahaja v tej prastari ustanovi. S tem, ko se ogromna
vojska dostojanstvenih dušnih pastirjev neprenehoma popolnjuje iz naj-
nižjih slojev prebivalstva, si cerkev ne le vzdržuje nagonsko povezavo s
čutnim svetom ljudi, ampak si zagotavlja tudi vsoto energije in odloč-
nosti, ki bo v taki obliki vedno prisotna samo v širokih ljudskih množi-
cah. Odtod izvira neverjetna mladostnost tega ogromnega organizma,
njegova duhovna prožnost in jeklena volja.
Naloga ljudske države bo, da bo pri poučevanju poskrbela za stalno ob-
navljanje obstoječih duhovnih slojev z dovajanjem sveže krvi iz spodnjih slo-
jev. Država ima dolžnost, da skrajno skrbno iz vsega prebivalstva
prebere po naravi sposobne ljudi in jih uporabi za služenje skupnosti.
Država in njeni voditelji niso tukaj zato, da bi posameznim razredom
omogočili dohodke, ampak da izpolnjujejo naloge, ki so jim zaupane.
To pa bo možno samo, če bodo za njihove nosilce načeloma pripravili
samo sposobne osebnosti z močno voljo. To ne velja samo za vse urad-
niške položaje, ampak nasploh za narodove duhovne voditelje na vseh
področjih. Pomemben dejavnik za veličino ljudstva je tudi v tem, da mu
uspe vzgojiti najsposobnejše glave za posamezna področja in jih posta-
viti v službo skupnosti. Kadar med seboj tekmujeta dve ljudstvi, ki sta
sicer enako sposobni, bo zmagalo tisto, ki ima v svojem celotnem duhovnem
vodstvu na razpolago najboljše talente, poraženo pa bo ostalo ono, kjer se
določeni stanovi ali razredi na vodilnih položajih drenjajo okoli polnega
korita, prirojenih lastnosti posameznih nosilcev pa sploh ne upoštevajo.
Seveda se to v našem današnjem svetu najprej ne zdi mogoče. Nekdo
bo takoj pripomnil, da na primer za sinčka višjega državnega uradnika
vendar ni primerno, da bi bil rokodelec, ker je nekdo drug, čigar starša
sta obrtnika, verjetno bolj sposoben. Pri današnjem vrednotenju roko-
delstva se to kaj lahko zgodi. Zato se bo morala ljudska država drugače
opredeliti do pojma delo. Morala bo prelomiti z zaničevanjem telesnega
dela, pa čeprav bodo morda potrebna stoletja vzgoje. Posameznega človeka
bo morala ocenjevati po obliki in kakovosti njegovega dela, in ne po vrsti.
To se zdi morda prav grozljivo v obdobju, v katerem najbolj neumen
pisec časopisnih kolon, samo zato, ker piše s peresom, velja več kot naj-
bolj inteligenten finomehanik. Takšno napačno vrednotenje se ne na-
haja v naravi stvari, ampak je umetno privzgojeno in prej tega ni bilo.
Današnje nenaravno stanje je posledica splošnih bolezenskih pojavov
našega zmaterializiranega obdobja.
V osnovi je vrednost vsakega dela dvojna: povsem materialna in ide-
jna. Materialna vrednost je povezana z njegovim pomenom, in sicer z
materialnim pomenom opravljenega dela za življenje skupnosti. Čim
več ljudi bo imelo korist od opravljenega dela, in sicer neposredne ter
posredne koristi, tem višje bo vrednotena materialna vrednost. To vred-
notenje se bo plastično odrazilo v materialnem plačilu, ki ga posamez-
nik prejme za svoje delo. Nasproti čiste materialne vrednosti je idejna.
Ta se ne meri materialno po pomenu opravljenega dela, ampak po nje-
govi nujnosti kot taki. Materialna uporabnost nekega izuma je lahko se-
veda večja od vsakdanjega dela pomožnega delavca, toda v celoti
gledano sta za skupnost oba enako pomembna. Z materialnega vidika je
možno različno vrednotenje različnih vrst dela glede na njihovo upo-
rabnost v družbi, ta različnost pa se odraža s plačilno lestvico; toda na
idejnem področju dobijo vsi delavci enako v tistem trenutku, ko se vsak
potrudi po najboljših močeh opraviti svoje delo na kateremkoli po-
dročju. To mora biti merilo za vrednotenje človeka, ne pa prejeto pla-
čilo.
V pametni državi je treba skrbeti za to, da posamezniku dodelimo
lako delo, ki je primerno za njegove sposobnosti. Povedano drugače, /a
delo, ki jim leži, je treba izšolati sposobne glave, pri čemer sposob-
394 395
nost načeloma ni privzgojena, ampak prirojena, torej darilo narave, in ne Prav nasprotno: kdor hoče ozdravili ta čas, kije notranje bolan in gnil,
zasluga človeka. Zato ljudi na splošno ne gre presojati po delu, ki jim je mora najprej zbrali pogum in pokazati na vzroke te bede. Prav to naj bi bila
bilo v določenem smislu dodeljeno. To delo gre na račun njegovega skrb nacionalsocialističnega gibanja: ne oziraje se na vsefilistre moramo
porekla ter s tem izobrazbe, ki mu jo je omogočila družba. Vrednotenje iz našega ljudstva zbrali tiste sposobne sile, ki bodo v prvih vrstah boja za
človeka mora biti določeno po tem, kako je sposoben opraviti nalogo, ki nov svetovni nazor.
mu jo je zaupala skupnost. Delo, ki ga posameznik opravlja, ni smoter
njegovega bivanja, ampak samo sredstvo zanj. Pomembneje je, da se kot
človek razvija naprej in plemeniti, kar je možno samo v okviru njegove
kulturne skupnosti, ki mora vedno sloneti na temelju države. Za
Nekateri bodo seveda ugovarjali, daje materialno vrednost težko lo-
ohranjanje tega temelja mora tudi on prispevati svoj delež. Obliko tega
čiti od idejne, da je znižano vrednotenje telesnega dela prav posledica
prispevka določa narava; on mora samo s svojo prizadevnostjo in mar-
slabšega plačevanja le-tega. To slabše plačevanje naj bi spet povzročilo
ljivostjo skupnosti samo povrniti, kar mu je ta dala. Kdor dela tako, za-
omejeno udeležbo posameznega človeka pri kulturnih dobrinah njego-
služi vse priznanje in spoštovanje. Materialno plačilo pripada onemu,
vega ljudstva. Toda s tem je prizadeta ravno človekova idejna kultura,
čigar delo ima za skupnost ustrezno korist; idejno pa mora biti vrednoteno
ki ni potrebno, da ima kaj skupnega z njegovo dejavnostjo. Bojazen
z oceno, do katere je upravičen vsak, ki služi svojemu ljudstvu po močeh, ki
pred fizičnim delom naj bi bila utemeljena s tem, daje zaradi manjšega
mu jih je dala narava in jih je razvil z usposabljanjem, ki mu gaje omogo-
plačila kulturna raven rokodelca nujno nizka ter da splošno nižje vred-
či/a skupnost. Zato potem ni nikakršna sramota, če je človek navaden ro-
notenje v tem dobi svojo utemeljitev.
kodelec, sramota pa je, če nesposoben uradnik krade Bogu čas, ljudem
V tem je zelo veliko resnice. Prav zato bo treba v prihodnje paziti, da
pa denar. Potem bo tudi vsakomur samoumevno, da človeku ni treba da-
ne bo prihajalo do prevelikih razlik med osebnimi prejemki. Ne recite,
jati nalog, za katere že vnaprej vemo, da jim ni dorasel.
da se bo zaradi tega slabše delalo. To bi bil najbolj žalosten znak pro-
Sicer pa bo takšna osebna učinkovitost edino merilo za pravico pri
pada neke dobe, če bi bila vzpodbuda za večje duhovne dosežke samo
sodelovanju v enakem pravnem razmerju v splošnih civilnih zadevah.
še večja plača. Če bi bil ta vidik na tem svetu do zdaj edini odločilen, bi
Današnje obdobje spodkopava samo sebe: uvajajo splošno volilno
človeštvo nikoli ne dobilo največjih znanstvenih dognanj in kulturnih
pravico, čvekajo o enakih pravicah, čeprav za to ne najdejo nobene ute-
dobrin. Največjih iznajdb, največjih odkritij, najbolj revolucionarnih
meljitve. V materialnem plačilu vidijo izraz vrednosti posameznika in si
znanstvenih del, najčudovitejših spomenikov človeške kulture ljudje niso
s tem uničujejo podlago za najplemenitejšo enakost, kar jih sploh ob-
zapustili zanamcem zaradi sle po denarju. Nasprotno, njihovo rojstvo je
stoja. Enakosti namreč ni in je ne more biti v sposobnostih posamezni-
neredko pomenilo prav odpovedovanje zemeljski sreči bogastva.
kov kot takih, toda možna je v obliki, v kateri vsak izpolnjuje svoje
Že mogoče, daje zlato danes postalo izključen vladar življenja, toda
posebne dolžnosti. Samo tako bo izločeno naravno naključje pri preso-
nekoč se bo človek spet klanjal pred večjimi božanstvi. Veliko stvari se
janju človekove vrednosti in bo vsak za sebe kovač svoje pomembnosti.
za svoj obstoj lahko zahvali hrepenenju po denarju in premoženju, toda
Danes, ko se cele skupine ljudi medsebojno cenijo samo še po plačil-
med tem je le malo takega, zaradi česar bi bilo človeštvo ubožnejše, če
nih razredih, za to, kot že rečeno, ni nobenega razumevanja. Toda za
lega ne bi imelo.
nas to ne sme biti vzrok, da bi se odpovedali zastopanju svojih zamisli.
Naloga našega gibanja je tudi to, da že danes napoveduje čas, ki bo
396 397
posamezniku dal tisto, kar potrebuje za življenje, toda pri tem se bo dr-
žalo načela, da človek ne živi samo zaradi materialnih užitkov. To bo
nekoč svoj odraz našlo v pametno omejeni lestvici zaslužkov, kar bo
tudi zadnjemu poštenemu delavcu v vsakem primeru omogočalo do-
stojno bivanje človeka v skupnosti.
Ne recite, daje to idealno stanje, ki ga ta svet prektično ne bo nikoli
prenesel in ga dejansko ne bo nikoli dosegel.
Tudi mi nismo tako domišljavi, da bi verjeli, kako bi lahko nekoč uspeli
ustvariti popolno bivanje brez napake. Vendar nas to ne odvezuje od dolž-
nosti, da se bojujejmo proti znanim napakam, premagujemo slabosti in te-
žimo k idealu. Bridka resničnost nam bo na pot postavila številne ovire.
Toda prav zato mora človek šele zares poskusiti služiti najvišjemu cilju,
zgrešeni poskusi pa ga ne smejo odvrniti od njegove namere, prav tako kot
se on sam ne sme odpovedali pravici, ker se tudi njej dogajajo zmote, pa
tudi zdravil ne meče proč, saj bo bolezen še vedno obstojala.
Paziti je treba, da človek ne vrednoti prenizko moči ideala. Kdor
danes v tem pogledu postane malodušen, naj ga spomnim, če je bil kdaj
vojak, na čas, ki predstavlja najprepričljivejši dokaz o moči idealov.
Tedaj ljudje niso umirali, ker bi jih skrbelo za vsakdanji kruh, ampak za-
radi ljubezni do domovine, vere v njeno veličino, splošnega čustva za na-
rodovo čast. Šele ko seje nemško ljudstvo oddaljilo od teh idealov, da
bi sledilo realnim obljubam revolucije ter je zamenjalo puško z nahbrt-
nikom, je namesto v zemeljski raj prišlo v vica splošnega zaničevanja in
nič manj splošne uboščine.
Zato je še prav posebej nujno, da matematikom iz tedanje realne re-
publike zoperstavimo vero v idealen Reich.
398
3. poglavje
Pripadnik države in državljan
Tvorba, ki jo danes napačno imenujemo država, ima samo dve vrsti
ljudi: državljane in tujce. Državljani so vsi, ki imajo zaradi kraja rojstva
ali poznejše naturalizacije vse državljanske pravice; tujci so vsi, ki ome-
njene pravice uživajo v neki drugi državi. Vmes so še kometom podobni
pojavi, ljudje, ki imajo to čast, da ne pripadajo nobeni od današnjih
držav, torej nimajo nikakršnih državljanskih pravic.
Človek pridobi državljanske pravice, kot sem omenil prej, v prvi vrsti
z rojstvom znotraj meja neke države. Rasa ali narodna pripadnost tu ne
igrata nikakršne vloge. Črnec, ki je nekoč živel v kakšnem nemškem
protektoratu in ima zdaj stalno prebivališče v Nemčiji, bo torej svojega
otroka poslal v svet kot »nemškega državljana«. Prav tako se vsak otrok
Žida, Poljaka, Afričana ali Azijata brez nadaljnjega lahko proglaša za
nemškega državljana.
Poleg pridobitve državljanstva z rojstvom v mejah Reicha obstaja še
možnost poznejše naturalizacije. Ta je povezana z različnimi predpo-
goji, na primer s tem, da kandidat po možnosti ni kriminalec ali zvod-
nik, daje politično neoporečen, torej daje politično neškodljiv bedak, in
končno, da svoji novi državljanski domovini ni v breme. V realnih
razmerah je s tem seveda mišljena samo finančna obremenitev. Ja, pri-
poročljivo je celo, da bo kandidat domnevno dober davkoplačevalec,
kar mu bo pospešilo pridobitev državljanstva.
Kakršnikoli rasni pomisleki sploh ne igrajo nobene vloge.
399
 Ves postopek pridobivanja državljanstva ni kaj dosti drugačen od
včlanitve v na primer kakšen avtomobilski klub. Človek napiše svoje
podatke, kijih preverijo in potrdijo. Potem nekega dne prejme dopis na
listku papirja, da je postal državljan, pri čemer vse skupaj zveni prav
zabavno. Kandidatu, dotedanjemu državljanu Culukafrije, namreč spo-
ročijo: »S tem ste postali Nemec!«
To čarovnijo izvede sam predsednik države. Česar ne bi zmoglo no-
beno nebo, se kar mimogrede posreči nekemu uradniškemu Teofrastusu
Paracelzusu. Preprost zamah s pisalnim peresom iz mongolskega suž-
nja kar naenkrat naredi pravega »Nemca«.
Nikomur ni mar rasa takega novega državljana, poleg tega pa se nihče
ne zanima za njegovo telesno zdravje. Takega možaka morda razjeda si-
filis, a za današnjo državo je kot državljan izjemno dobrodošel, daje le
ne bo finančno obremenjeval in da zanjo ne predstavlja politične ne-
varnosti.
Tako se leto za letom v te tvorbe, ki jim pravimo države, stekajo
strupi, ki jih le stežka premagujejo.
Državljan se od tujca razlikuje tudi po tem, da ima odprta vsa vrata
do javnih uradov, da mora morda odslužiti vojaščino ter se lahko ak-
tivno ali pasivno udeležuje volitev. Gledano v celoti bi bilo to nekako
vse. Tujec namreč prav tako uživa osebne pravice in osebno svobodo,
neredko še več; vsekakor je danes tako stanje v naši nemški republiki.
Vem, da ljudje to neradi slišijo; toda kaj bolj nepremišljenega, mož-
gansko prismojenega kot so naše današnje državljanske pravice, boste
težko našli. Trenutno obstaja država, v kateri so opazni vsaj slabotni
zametki boljšega razumevanja te problematike. Seveda to ni naša vzorna
nemška republika, ampak ameriška Unija, kjer se trudijo, da bi se vsaj
deloma posvetovali z razumom. S tem, ko ameriška Unija bolnim oseb-
kom načeloma prepreči vstop v državo, določene rase pa enostavno iz-
loči iz pridobivanja državljanstva, počasi začenja sprejemati nazore, ki
so značilni za pojem ljudske države.
Ljudska država svoje prebivalce deli na tri skupine: državljane, pri-
padnike države in tujce.
Z rojstvom oseba načeloma pridobi le status pripadnika države. Pri-
padnost državi kot taka načeloma še ne pomeni možnosti za vodenje
javnih uradov in tudi ne političnega udejstvovanja v smislu sodelovanja
na volitvah, ne v aktivnem niti v pasivnem pogledu. Načeloma je treba
pri vsakem pripadniku države ugotoviti njegovo raso in nacionalnost.
Pripadnik države ima vedno možnost svobodne izbire, da se odpove
pripadnosti državi ter postane državljan v tisti deželi, kjer nacionalnost
ustreza njegovi. Tujec se od pripadnika države razlikuje samo v tem, da
ima državno pripadnost v neki tuji državi.
Mladi pripadnik države nemške narodnosti je dolžan, da opravi ob-
vezno šolanje, ki je predpisano za vsakega Nemca. S tem se vključi v
vzgojni proces za rasno in narodno zavednega člana ljudstva. Pozneje
mora sodelovati v telesnih vajah, ki jih predpiše država, in končno
vstopi v vojsko. Vojaška izobrazba je splošna; zajemati mora vsakega
posameznega Nemca in ga glede na njegove telesne in umske sposob-
nosti vzgojiti za uporabo na določenem vojaškem področju. Nekazno-
vanemu, zdravemu, mlademu možu bo po odsluženju vojaške
obveznosti svečano dodeljena državljanska pravica. To je najdragoce-
nejše spričevalo za celotno zemeljsko življenje. S tem pridobi vse pra-
vice državljana in je upravičen do vseh ugodnosti, ki jih daje ta status.
Država mora namreč ostro razlikovati med tistimi, ki so kot sonarod-
njaki vzrok in nosilci njenega obstoja ter veličine, ter onimi, ki med bi-
vanjem znotraj neke države predstavljajo le element, ki v njej služi
zaradi svojega preživljanja.
Podelitev listine o državljanstvu je treba povezati s svečano prisego
ljudstvu in državi. Ta diploma mora predstavljati povezavo, ki premošča
vse siceršnje razpoke. Biti cestni pometač in državljan tega Reicha mora
postati večja čast kot bili kralj v neki tuji državi.
Državljan ima večje pravice kot tujec in je gospodar Reicha. Toda ta
večja čast ga tudi zavezuje. Nečastne in neznačajske osebe, kriminalci
ler izdajalci domovine, itd., lahko to čast izgubijo kadarkoli. S tem spet
postanejo le pripadniki države.
Nemško dekle je pripadnica države in šele s poroko postane držav-
400 401
ljanka. Vendar lahko tudi ženskim pripadnicam države, ki se samosto
jno preživljajo, podelimo nemško državljanstvo.

4. poglavje

Osebnost in narodnjaška miselnost

Če ljudska nacionalsocialistična država vidi svojo glavno nalogo v

vzgoji in ohranjanju nosilca države, ne zadošča samo krepitev rasnih ele-
mentov kot takih, nato vzgajanje in končno izobraževanje za praktično
življenje, ampak je nujno, da svojo organiziranost uskladi s to nalogo.
Bila bi velika neumnost, če bi hoteli človeka ovrednotiti po njegovi
rasni pripadnosti, zatorej napovedati vojno marksističnemu naziranju,
da so vsi ljudje enaki, hkrati pa ne bi bili odločeni sprejeti prav vseh po-
sledic. Najpomembnejša posledica priznavanja pomena krvi, torej rasne
podlage na splošno, je prenos tega vrednotenja na posamezno ose-
bo.Tako kot moram sam na splošno različno ocenjevati ljudstva na os-
novi njihove rasne pripadnosti, enako velja za vrednotenje
posameznikov znotraj neke ljudske skupnosti. Ugotovitev, da ljudstvo ni
enako ljudstvu, se na posameznega člana neke skupnosti prenese v tem
smislu, da glava ne more biti enaka glavi, ker so tudi tu sestavine krvi v
grobih potezah enake, toda v podrobnostih se nahaja tisočero drobnih
različnosti.
Prva posledica tega spoznanja, bi rekel, je bolj groba, namreč pos-
kus, da bi znotraj ljudske skupnosti posebej krepili najboljše rasne ele-
mente in skrbeli za njihovo posebno razmnoževanje.
Ta naloga je bolj groba zato, ker jo je treba skorajda mehansko
ugo-i oviti in rešiti. V celi množici je težje spoznati vse duhovno in
idejno res najboljše glave ter jim omogočiti tisti vpliv, ki ne pritiče samo
tem izsto-

403
pajočim duhovom, ampak je predvsem koristen za ljudstvo. Tega prese-
janja po sposobnosti ni možno izvesti mehanično, ampak je to delo, ki
ga nepretrgoma opravlja boj vsakdanjega življenja.
Svetovni nazor, ki si prizadeva, da bo z zavračanjem demokratične ma-
sovne miselnosti Zemljo dal najboljšemu ljudstvu, torej najvišje razvitim
ljudem, mora logično tudi znotraj tega ljudstva prisluhniti aristokratskemu
načelu ter vodenje in največji vpliv zagotoviti njegovim najboljšim glavam.
S tem ne gradi na razmišljanju večine, ampak osebnosti.
Kdor danes misli, da se bo ljudska, nacionalsocialistična država od
drugih držav razlikovala samo po mehansko boljšem ustroju svojega go-
spodarskega življenja, torej po boljšem uravnoteženju bogastva in rev-
ščine ali po večji pravici soodločanja širokih slojev pri gospodarjenju ali
po pravičnejšem plačilu z zmanjševanjem prevelikih razlik v plačah, ta
se moti in nima pojma o tem, kakšen je naš svetovni nazor. Vse, kar
sem pravkar zapisal, ne daje niti najmanjše možnosti za trajen obstoj in
še manj opravičuje težnje po veličini. Ljudstvo, ki bi obtičalo samo pri
teh zunanjih reformah, ne bi imelo niti najmanjšega jamstva za zmago v
splošnem medljudskem spopadanju. Gibanje, ki bi vsebino svojega
poslanstva videlo samo v takšnem splošnem razvoju sicer upravičenega
izenačevanja, ne bo postalo mogočno in resnično, ker ne omogoča glo-
bokih reform obstoječega stanja, saj vse njegovo ravnanje na koncu ob-
tiči na zunanjosti, ljudstvu pa ne da tistega notranjega prepričanja, da
bi, upam si skoraj reči, z neizbežno gotovostjo dokončno premagalo
tiste slabosti, zaradi katerih moramo danes trpeti.
Da bi to lažje razumeli, je morda smotrno, če se še enkrat ozremo po
resničnih izvirih in vzrokih človekovega kulturnega razvoja.
Prvi korak, s katerim se je človek začel na zunaj vidno razlikovati od
živali, je bil korak k iznajdbi. Prvotno bistvo iznajdbe je v tem, da člo-
vek najde trik ali prevaro, s katero si olajša boj za obstanek z drugimi
bitji ali si sploh omogoči ugoden izid takega boja. Te najbolj primitivne
iznajdbe osebnosti še ne potisnejo jasno v ospredje, ker se zanamcem
ali bolje rečeno današnjemu človeškemu opazovalcu zdijo kot množičen
pojav. Določene zvijače ali spretne taktike, kijih človek opazuje na pri-
mer pri živalih, mu vzbudijo pozornost šele kot ugotovljena dejstva, ki
jih zasledi povsod, in potem ne more več ugotavljati njihovega porekla,
ampak si pomaga enostavno s tem, da take postopke označi kot »na-
gonske«.
V našem primeru nam ta beseda ne pove ničesar. Kdor namreč ver-
jame v višji razvoj bitij, mora priznati, daje moral vsak izraz njihove ži-
vljenjske stopnje in borbe imeti svoj začetek; da je zadevo začel en
subjekt in da seje nato tak postopek vse pogosteje ponavljal in širil, do-
kler ni postal skoraj del podzavesti vseh posameznikov neke vrste, nakar
se spremeni v instinkt.
Pri samem človeku bo stvar lažje razumljiva in verjetna. Njegovi prvi
pametni ukrepi v boju z drugimi živalmi so zagotovo nastali v možga-
nih posebej sposobnih subjektov. Osebnost je tudi tukaj nekoč odločala
o delovanjih, ki so pozneje postala samoumevna in jih je prevzelo vse
človeštvo. To je enako, kot kakšna vojaška samoumevnost, kije danes
postala osnova vsakršne strategije, a je prvotno nekoč nastala v glavi
prav določenega posameznika, ter je čez mnoga leta, morda čez nekaj
tisoč let, enostavno postala popolnoma samoumevna in splošno ve-
ljavna.
Človek ta prvi občutek dopolni z drugim: spozna še druge stvari in v
svoj boj za obstanek vključi tudi druga živa bitja; s tem se začenja de-
lanska iznajditeljska dejavnost človeka, ki jo imamo danes na splošno
pred očmi. Materialne iznajdbe, ki se začenjajo pri uporabi kamna kot
orožja, ki vodijo do udomačitve živali, človeku omogočijo umetno pri-
žiganje ognja, in tako naprej do raznovrstnih in neverjetnih iznajdb na-
šega časa, nam posameznika kot nosilca takega ustvarjanja kažejo tem
lasneje, čim bližje našemu času so se zgodile ali čim bolj pomembne ter
prelomne so. Vsekakor torej vemo: materialne iznajdbe, k i j i h vidimo
okoli sebe, so rezultat ustvarjalne moči in sposobnosti posamezne
osebe. Vse iznadbe pomagajo človeku, da se vse bolj dviguje nad raven
živalskega sveta in bi se od njega dokončno oddaljil. V svoji najgloblji
biti služijo vedno potekajočemu človeškemu razvoju. Vendar tudi tisti
najpreprostejši človekov trik, ki gaje nekoč v pragozdu uporabil pri
404 405
lovu, da sije olajšal boj za obstoj, spet pomaga pri današnjih znanstve-
nih odkritjih, s katerimi si olajša svoj boj za preživetje in odkrivanje oro-
žij za nove spopade. Vse človeško razmišljanje in iznajdbe v njihovi
zadnji posledici koristijo ljudem najprej pri njihovem boju za obstanek
na tem planetu, čeprav tako imenovana realna uporaba neke iznajdbe,
nekega odkritja ali globokega znanstvenega spoznanja trenutno ni
vidna. Ob pomoči vsega omenjenega se človek vse bolj dviguje iz okvi-
rov živih bitij, ki ga obdajajo, s tem se krepi in utrjuje svoj položaj, tako
da v vsakem pogledu raste v prevladujoče bitje na Zemlji.
Vse iznajdbe so torej rezultat ustvarjanje ene osebe. Vse te osebe so,
hote ali nehote, več ali manj veliki dobrotniki vsega človeštva. Njihovo
delovanje daje milijonom, milijardam človeških bitij v roke pripomočke
za olajšanje njihovega življenjskega boja.
Če v izvoru današnje materialne kulture kot izumitelje vedno vidimo
posamezne osebe, ki se medsebojno dopolnjujejo in dograjujejo, potem
isto velja za praktično uporabo teh iznajdb in odkritij. Tudi vsi proiz-
vodni postopki so namreč po izvoru enakovredni iznajdbam in so torej
odvisni od osebe. Tudi povsem teoretično umsko delo, ki sicer kot tako
ni merljivo, a je odločilno za vse nadaljnje materialne iznajdbe, je spet
izključno produkt posamezne osebe. Množica ne izumlja in večina ne
organizora ali razmišlja, vse to vedno dela posamezen človek, oseba.
Človeška skupnost je dobro urejena samo tedaj, če takim ustvarjal-
nim silam pride nasproti na tak način, da jim čim bolj olajša njihovo
delo in ga koristno uporabi za vso skupnost. Najdragocenejše pri sami
iznajdbi, najsi gre za materialno ali miselno, je najprej izumitelj kot
oseba. Prva in najvišja naloga organizacije neke ljudske skupnosti je, da
ga koristno uporabi za to skupnost. Da, sama organizacija naj izvršuje
to temeljno načelo. S tem se bo šele rešila prekletstva mehanič-nosti in
bo ostala živ organizem. Sama mora biti utelešenje stremljenja, daje
treba glave postavili nad množico, zato naj bo ta podrejena glavam.
Organizacija glede na to dviganja glav torej ne le da ne sme prepre-
čevati, ampak mora to prav nasprotno v največji meri omogočati in olaj-
šati z načinom svojega lastnega bistva. Pri tem mora izhajati iz
temeljnega načela, da se blagoslov za človeštvo nikoli ni nahajal v mno-
žicah, ampak v njihovih ustvarjalnih glavah, ki jim je zato treba reči, da
so pravi dobrotniki človeštva. Njim je treba zagotoviti odločilen vpliv ter
jim olajšati delovanje, kar je v interesu vse skupnosti. Ta interes zago-
tovo ne bo zadovoljen z vladanjem miselno nesposobne in v vsakem
primeru nenadarjene množice, ampak ga bo mogoče zadovoljiti samo
pod vodstvom sposobnih ljudi, ki jih je narava posebej obdarila.
Te glave, kot sem rekel, iz množice izlušči predvsem trd boj za obsta-
nek. V njem se jih veliko zlomi in s tem se pokaže, da niso med izbranci
usode, na koncu jih tako ostane le malo izbranih. Na področjih misli,
umetniškega ustvarjanja, pa tudi v gospodarstvu ta izbor poteka tudi
danes, čeprav je pri zadnjem področju že opazna težka obremenitev.
Enako načelo selekcije velja v državni upravi in v tistem oddelku moči,
ki pooseblja organizirano vojaško obrambo ljudstva. Tukaj povsod še
prevladuje ideja osebnosti, njene avtoritete navzdol in njene odgovor-
nosti osebi na višjem položaju. Samo politično življenje se je danes že
povsem odvrnilo od tega najbolj naravnega načela. Medtem ko je ce-
lotna človeška kultura samo rezultat ustvarjalne dejavnosti osebe, pa je
v celotnem vodenju družbe, in še posebej na najvišjih ravneh, odločilno
načelo večine, ki se polagoma širi navzdol in zastruplja celotno življe-
nje, kar pomeni, da ga uničuje. Tudi razdiralno delovanje Židov med
drugimi ljudstvi gre načeloma pripisati njegovim večnim poskusom, da
bi tam, kjer gostuje, izničil pomen osebe in na njeno mesto postavil
množico. Toda s tem organizacijsko načelo arijske rase nadomesti z raz-
diralnim načelom Žida. Le-ta s tem postane »razgradni ferment« ljud-
stev in ras ter v nadaljevanju tega pomena uničevalec človeške kulture.
Marksizem predstavlja skrajno fazo židovskega prizadevanja za iz-
ključitev osebnosti na vseh področjih človeškega življenja ter njeno za-
menjavo s številčno močjo množice. Temu ustreza parlamentarna oblika
vladavine, ki očitno deluje zelo nezdravo od najmanjše družbene celice
do najvišjega vodstva celotnega Reicha, ter v gospodarstvu sistem sin-
dikalnega gibanja, ki ne služi resničnim interesom delojemalca, temveč
i/ključno rušilnim namenom mednarodnega svetovnega židovstva. V
406 407
enakem obsegu, v kakršnem se gospodarstvo oddaljuje od načela oseb-
nosti ter podlega vplivom in delovanjem množic, bo gospodarstvo, ki
naj bi bilo v službi in korist celotne skupnosti, postopoma izgubljalo
svojo učinkovitost in bo prav gotovo nazadovalo. Vsi delavski sveti, ki
naj bi skrbeli za interese delavcev in nameščencev, si prizadevajo vpli-
vati na proizvodni proces, služijo istemu razdiralnemu namenu. Škodijo
celotni učinkovitosti, v resnici pa s tem škodijo posameznikom.
Zadovoljevanje prebivalstva na dolgi rok ni mogoče samo s teoretič-
nimi frazami, ampak predvsem z dobrinami, ki jih posameznik potre-
buje za vsakdanje življenje, ter z iz tega izhajajočim prepričanjem, da
človeška skupnost s svojim celotnim delovanjem služi interesom posa-
meznika.
Tudi to ni pomembno, če se marksizem s svojo teorijo množice zdi
sposoben prevzeti obstoječe gospodarstvo in ga voditi naprej. O kritiki
pravilnosti ali nepravilnosti tega načela se ne bo odločalo z dokazova-
njem njegove usposobljenosti, da lahko v prihodnosti upravlja z obsto-
ječim, ampak izključno samo z dokazom, da lahko sam ustvari takšno
kulturo. Marksizem bi lahko tisočkrat prevzel današnje gospodarstvo in
mu pod svojim vodstvom omogočal nadaljnje delovanje, in vendar
morebiten uspeh te dejavnosti ne bi prav nič dokazoval glede na dej-
stvo, da s svojim načelom ni sam sposoben ustvariti tega, kar danes
prevzema kot narejeno.
In marksizem je sam v praksi dokazal, da tega ne zmore. Nikjer mu
ni uspelo, da bi s svojo ustvarjalnostjo postavil kakšno kulturo, niti na-
vadnega gospodarstva, dejansko že obstoječega, sploh ni mogel voditi
naprej v skladu z njegovimi načeli, ampak je moral zelo kmalu popustiti
in poseči po načelu osebnosti, enako kot se tudi v svoji organizaciji ne
more odreči temu načelu.
Načeloma se mora ljudski svetovni nazor razlikovati od marksističnega
v tem, da ne spoštuje samo načela rase, ampak priznava tudi pomen osebe,
ki predstavlja temeljne nosilce njegove celotne zgradbe. To sta nosilna de-
javnika njegovega dojemanja sveta.
Posebej v primeru, ko nacionalsocialistično gibanje ne bi razumelo
pomena tega temeljnega spoznanja in bi namesto tega na sedanji državi
poskušalo nekaj zakrpati ali celo kot svoje sprejeti načelo množice, bi v
resnici predstavljalo samo marksistični stranki konkurenčno stranko; s
tem bi tudi izgubilo pravico, da se imenuje svetovni nazor. Če bi bil
socialni program gibanja samo v tem, da bi odrinili osebnost in jo nad-
omestili z množico, potem bi strup marksizma načel tudi nacionalsoci-
alizem, enako kot seje zgodilo našemu meščanskemu svetu.
Iz tega izhaja naslednje spoznanje:
Najboljša državna ureditev in oblikuje tista, ki z najbolj naravno zanes-
ljivostjo pripelje najboljše glave vsega ljudstva do vodilnega pomena in pre-
vladujočega vpliva.
Tako kot v gospodarskem življenju vodilnih mož ne določajo z vrha,
ampak se morajo sami prebiti v ospredje in tako kot morajo tu skozi
dolgo obdobje šolanja od najmanjše delavnice do največjega podjetja,
ko jim življenje zastavlja vedno nove preizkušnje, se tudi političnih glav
ne da o«dkriti« kar čez noč. Izjemni geniji se ne ozirajo na navadne
ljudi.
Država mora v svoji organiziranosti zasidrati načelo osebnosti od
najmanjše družbene celice, občine, pa vse do najvišjega vodstva Rei-
cha.
Večinskih odločitev ne more biti, ampak samo odgovorne osebe, be-
seda »svet« (mišljeno nasvet, op. prev.) pa bo spet dobila svoj prvotni
pomen. Vsakemu možu bodo ob strani stali svetovalci, toda odločal bo
en sam mož.
Temeljno načelo, na katerem je nekdaj pruska vojska postala najču-
dovitejšo orodje nemškega ljudstva, bo nekoč moralo v prenesenem po-
menu postati temelj izgradnje naše celotne države: avtoriteta vsakega
voditelja navzdol in odgovornost navzgor.
Tudi potem se ne bomo mogli izogniti tistim korporacijam, ki jim
trenutno pravimo parlamenti. Njihovi odbori bodo potem res dajali na-
svete, toda odgovornost bo nosil samo en nosilec in zatorej bo le on
nncl avtoriteto ter pravico ukazovanja.
Parlamenti kot taki so potrebni, ker imajo glave predvsem tam mož-
408 409
nost, da se počasi dvignejo in jim je pozneje mogoče zaupati prav po- zgoraj navzdol lahko speljali take spremembe, ker je logično, da se ne
sebej odgovorne naloge. smejo zaustaviti pri državni ustavi, ampak se morajo poznati na vsej os-
Tako pridemo do take slike: tali zakonodaji in vsem življenju ljudstva. Takšna sprememba se lahko
Ljudska država nima, začenši pri občini in vse do vodstva Reicha, zgodi in se bo zgodila samo z gibanjem, kije zgrajeno v duhu teh misli
nobenega predstavniškega telesa, kjer bi se odločalo večinsko, ampak in zato že v samem sebi nosi prihodnjo državo.
ima samo posvetovalna telesa, ki izbranemu vodji pomagajo in jim on Zato se mora nacionalsocialistično gibanje že danes povsem vživeti
dodeljuje delo, da po potrebi na določenih področjih sami prevzamejo v ta razmišljanja ter jih praktično uresničiti znotraj svoje organizacije,
brezpogojno odgovornost, točno tako, kot jo ima v večjem obsegu vo- da bo nekoč lahko služilo kot zgled bodoči državi, poleg tega pa bo nje-
ditelj ali predsednik kakšne korporacije. gova organiziranost taka, da ga bo možno dati na razpolago lastni dr-
Ljudska država načeloma ne prenaša, da bi o posebnih zadevah, na žavi.
primer v gospodarstvu, za nasvet ali sodbo spraševali ljudi, ki zaradi
svoje vzgoje ali dejavnosti o stvari nimajo pojma. Svoja zastopniška te-
lesa zato že vnaprej razdeli na politične in poklicne stanovske zbornice.
Zaradi omogočanja učinkovitega sodelovanja obeh nad njima bedi
izbran senat,
V nobeni zbornici in v nobenem senatu nikoli ne bo glasovanja. To
so delovna telesa in nikakršni glasovalni stroji. Vsak član ima pravico
svetovanja, nikoli pa odločanja. Ta pripada vedno samo odgovornemu
predsedujočemu.
S pomočjo tega načela brezpogojne povezanosti absolutne odgovor-
nosti z absolutno avtoriteto bomo postopoma vzgojili izbor voditeljev,
kakršnega si v današnjem času neodgovornega parlamentarstva sploh
ne moremo zamišljati.
S tem bo državna ustava ljudstva usklajena s tistim zakonom, ki mu
na kulturnem in gospodarskem področju dolguje svojo veličino.

Kar sedaj zadeva izvedbo teh spoznanj, prosim, ne pozabite, da par-

lamentarno načelo demokratičnega odločanja nikoli do zdaj ni obvla-
dovalo človeštva, ampak ga srečamo samo v kratkih obdobjih
zgodovine, ki pa so bila vedno čas propada ljudstev in držav.
Vsekakor ni treba verjeti, da bomo samo s teoretičnimi ukrepi od
410 411
 5. poglavje
Svetovni nazor in organizacija
Ljudske države, ki sem jo poskušal narisati v grobih obrisih, z golim
spoznanjem tega, kar potrebuje, še ne bomo mogli uresničiti. Ne zado-
šča nam vedenje, kakšna naj bo ljudska država. Veliko pomembnejši je
problem njenega nastanka. Ne smemo pričakovati, da bodo današnje
stranke, ki v prvi vrsti iz džave vendarle vlečejo koristi za sebe, kar pro-
stovoljno izvedle spremembe režima ali spremenile svoj odnos. To je še
toliko manj mogoče, ker so njihovi vodilni elementi vedno Židi in spet
Židi. Ob razvoju, kakršnega vidimo zdaj, in ki bi se neovirano nadalje-
val, bi se nekega dne izpolnila židovska prerokba: Žid bi požrl ljudstva
sveta, postal bi njegov gospodar.
Tako v nasprotju z milijoni nemških »meščanov« in »proletarcev«, ki
zaradi strahopetnosti, ravnodušnosti in neumnosti drvijo svoji pogubi
naproti, Žid brez oklevanja nadaljuje svojo pot proti zastavljenemu cilju.
Stranka, ki jo vodi, torej ne more zastopati nobenih drugih interesov kot
samo lastne, ti pa s potrebami arijskih ljudstev nimajo nič skupnega.
Če torej poskušamo idealno sliko ljudske države prevesti v realno res-
ničnost, potem je treba ne glede na dosedanje sile v javnem življenju
poiskati novo moč, kije sposobna in hoče sprejeti boj za tak ideal. Kajti
tu gre za boj, saj prvi cilj ne bo ustvarjanje zamisli o ljudski državi,
ampak odstranitev obstoječe židovske države. Kot seje že pogosto zgo-
dilo v zgodovini, glavna težava ni v oblikah novega stanja, ampak v pri-
pravi prostora zanj. Predsodki in interesi so povezani v strnjeno falango
in poskušajo z vsemi sredstvi preprečiti zmago nove ideje, ki zanje ni
prijetna ali jih ogroža.
Zato je bojevnik za tak novi ideal na žalost prisiljen, da si ob vsem
pozitivnem poudarjanju v prvi vrsti izbori negativni del boja, ki mora
privesti do končanja obstoječega stanja.
Mlad nauk, ki ima velik in nov načelen pomen, bo moral kot prvo
orožje uporabiti najostrejšo kritiko, čeprav bo to za marsikoga nepri-
jetno.
Dokaz zelo površnega vpogleda v zgodovinski razvoj je, ko današnji
tako imenovani narodnjaki vedno znova zagotavljajo, da se nikakor ne
mislijo ukvarjati z negativno kritiko, ampak samo s konstruktivnim
delom. To je otročje blebetanje in navadno »narodnjaško« čvekanje ter
dokaz, kako malo sledi je v njihovih glavah pustila celo zgodovina nji-
hovega lastnega časa. Tudi marksizem je imel cilj in tudi on pozna kon-
struktivno delovanje (čeprav gre tu zgolj za ustanovitev despotstva
mednarodnega svetovnega finančnega židovstva!); toda pred tem je nič
manj kot sedemdeset let samo kritiziral, uničujoče kritiziral in samo kri-
tiziral tako dolgo, da se je ta jedka kislina zazrla v staro državo in jo
končno porušila. Šele potem je začel svojo tako imenovano »izgradnjo«.
In to je bilo samoumevno, pravilno in logično. Obstoječega stanja se ne
da odpraviti samo s poudarjanjem in zastopanjem nekega prihodnjega
stanja. Ne smemo namreč domnevati, da se bodo pristaši ali celo samo
interesenti trenutnega stanja samo z ugotavljanjem nujnosti sprememb
spreobrnili in da jih bomo vse do zadnjega pridobili za novo zamisel.
Nasprotno se še kako lahko primeri, da bosta eden poleg drugega
obstojali dve stanji in bo tako imenovani svetovni nazor postal stranka,
iz njenih okvirov pa se nazor ne bo več mogel dvigniti. Svetovni nazor
je namreč nepotrpežljiv in se ne more zadovoljiti z vlogo »stranke ob
drugih«, ampak ukazovalno zahteva svoje izključno in popolno prizna-
nje ter celovito spremembo vsega javnega življenja v skladu z lastnimi
pogledi. Torej nadaljnjega sočasnega obstoja predstavnika prejšnjega
stanja ne more trpeti
Povsem enako velja za religije.
412 413
 Tudi krščanstvo se ni moglo pomiriti s tem, da je zgradilo svoje ol-
tarje, ampak je moralo porušiti poganske. Samo iz te fanatične ne-
strpnosti je lahko zraslo apodiktično verovanje; prav ta nestrpnost je
nujen predpogoj zanj.
Kdo bi pač lahko ugovarjal, da gre pri podobnih pojavih v svetovni
zgodovini večinoma za poseben način židovskega raznišljanja ter da sta
tak fanatizem in nestrpnost značilna za židovsko mentaliteto. Morda je
to tisočkrat res in to dejstvo lahko globoko obžalujemo ter z upravi-
čenim nelagodjem ugotavljamo njun pojav v človeški zgodovini kot
nekaj, kar je bilo do takrat tuje - ampak to ne spremeni dejstva, da
imamo takšno stanje danes tukaj. Možem, ki hočejo naše nemško ljud-
stvo rešiti iz tega položaja, si ni treba razbijati glave s tem, kako lepo bi
bilo, če tega ali onega ne bi bilo, ampak morajo poskusiti ugotoviti, kako
se da odstraniti obstoječe. Svetovni nazor, ki ga prežema peklenska ne-
strpnost, je možno zlomiti samo z novo idejo, ki jo naprej ženeta enak
duh in enaka nezlomljiva volja, ideja pa je sama po sebi čista in popol-
noma resnična.
Posameznik danes lahko z bolečino ugotavlja, da se je v veliko bolj
svobodnem antičnem svetu s krščanstvom pojavil prvi duhovni teror,
toda ne bo mogel ugovarjati dejstvu, da ta prisila od tedaj ogroža in ob-
vladuje svet in daje prisilo možno zlomiti samo s prisilo ter teror samo
s terorjem. Šele potem se lahko začne ustvarjanje novega stanja.
Politične stranke težijo h kompromisom, svetovni nazori nikoli. Politične
stranke računajo na nasprotne igralce, svetovni nazori razglašajo svojo ne-
zmotljivost.
Tudi politične stranke na začetku skoraj vedno nameravajo doseči
prevladujoče despotsko vladanje; v njih skoraj vedno tiči droben poga-
njek za svetovni nazor. Toda že zaradi ozkosti svojega programa so pri-
krajšane za herojstvo, ki ga zahteva svetovni nazor. Duh spravljivosti
jim pripelje majhne in slabotne duhove, s katerimi se ni mogoče podati
na križarske vojne. Zato povečini zgodaj obtičijo v lastni klavrni maj-
hnosti. S tem opustijo boj za svetovni nazor in si poskušajo s tako ime-
novanim »pozitivnim sodelovanjem« nanaglo priboriti prostorček pri
koritu obstoječih ustanov, kjer hočejo ostati čim dalj časa. To je njihovo
celotno stremljenje. Če bi jih od tega javnega korita poskušal izriniti
kakšen nasilen konkurent za prehranski abonma, se bodo poskušali s
silo ali zvijačo spet pririniti h koritu vedno lačnega tropa, da bi se
končno, čeprav bi se morali odpovedati svojemu prepričanju, založili
pri svojem priljubljenem viru hrane. To so politični šakali!
Svetovni nazor ni nikoli pripravljen deliti z drugim, zato tudi ne more
biti pripravljen sodelovati pri stanju, ki ga obsoja, ampak se počuti za-
vezanega, da se proti temu stanju in vsemu idejnemu svetu nasprotnika
bori z vsemi sredstvi, to pomeni, da pripravlja njegov propad.
Kakor ta boj čistega spodkopavanja, katerega nevarnost vsi ostali
takoj prepoznajo in naleti na skupen odpor, kot tudi tisti pozitivni, ki na-
pade zaradi uveljavljanja lastne nove ideologije, zahtevata odločne
borce. Svetovni nazor bo svojo zamisel lahko pripeljal do zmage samo
tedaj, če združi v svojih vrstah najpogumnejše in najmočnejše elemente
svojega časa in ljudstva ter jih oblikuje v čvrsto, borbeno organizacijsko
obliko. Za to je potrebno, da ob upoštevanju teh elementov iz svoje po-
dobe o svetu izlušči določene misli ter jih oblikuje tako, da so jasne,
jedrnate, podobne geslom, in da novi skupnosti ljudi služijo kot veroiz-
poved. Medtem ko je program neke politične stranke samo recept za
dober izid na naslednjih volitvah, pomeni program svetovnega nazora
oblikovanje vojne napovedi obstoječi ureditvi, obstoječemu stanju,
skratka obstoječemu naziranju sveta.
Pri tem ni potrebno, da vsak posameznik, ki se bojuje za ta svetovni
nazor, do podrobnosti pozna vsako zamisel in načrte vodij tega gibanja.
Veliko nujneje je, da mu razjasnimo nekaj posebej pomembnih vidikov
ter najpomembnejših temeljnih usmeritev, tako daje povsem prežet z
nujnostjo zmage njegovega gibanja in nauka. Vsak navaden vojak ne bo
seznanjen z visokimi strateškimi načrti. Pomembneje je, da bo vzgojen
v strogi disciplini in fanatičnem prepričanju v svoj prav in v moč svoje
stvari ter jo bo brezkompromisno zastopal. Isto se mora zgoditi pri vsa-
kem pristašu gibanja velikih razsežnosti in veličastne prihodnosti ter
največje volje.
414 415
 Ce bi v neki armadi vsi vojaki imeli čin generala, bi taka vojska ne
mogla biti posebej uspešna. Enako velja za politično gibanje kot pred-
stavnika svetovnega nazora, če bi hotelo biti zgolj zbirališče »duhovno
bogatih« ljudi. Ne, gibanje potrebuje tudi primitivne vojake, saj drugače
ni mogoče doseči notranje discipline.
V bistvu neke organizacije je, da lahko obstoja samo, če najvišjemu
duhovnemu vodstvu služi široka, bolj čustvena množica. Četo dvestotih
duhovno povsem enako sposobnih ljudi je na daljši rok težje disciplini-
rati kot tako, ki ima stodevetdeset duhovno manj sposobnih in deset vi-
soko izobraženih.
Socialna demokracija je iz tega dejstva nekoč potegnila največjo ko-
rist. Iz vojske odpuščene pripadnike širokih ljudskih množic, ki so bili
vajeni vojaške discipline, je sprejela med svoje članstvo, ki je bilo prav
tako vajeno stroge strankarske discipline. Tudi njena organizacija je
predstavljala armado častnikov in vojakov. Nemški fizični delavec, ki so
ga odpustili iz vojaške službe, je postal vojak, židovski intelektualec pa
oficir, nemške sindikalistične uradnike lahko smatramo za podčastniški
sestav. Dejstvo, nad katerim je naše meščanstvo vedno zmajevalo z
glavo, da so namreč marksizmu pripadale samo neizobražene množice,
je bilo v resnici predpogoj za njegov uspeh. Medtem ko so meščanske
stranke zaradi svoje enostranske duhovnosti predstavljale nesposobno
in nedisciplinirano bando, je marskizem iz svojega malo poduhovlje-
nega človeškega materiala ustvaril armado strankarskih vojakov, ki so ži-
dovskega dirigenta zdaj poslušali enako slepo kot nekoč svojega
nemškega častnika. Nemškemu meščanstvu, ki se za psihološke prob-
leme, do katerih je bilo vzvišeno, načeloma ni nikoli zanimalo, se tudi
tukaj ni zdelo nujno premisliti, da bi spoznalo globlji smisel ter pritajeno
nevarnost tega dejstva. Prav nasprotno so mislili, da bo politično giba-
nje, sestavljeno samo iz krogov »inteligence«, že zaradi tega pomemb-
nejše in bo imelo boljše možnosti za uspeh ter celo večje možnosti za
prevzem oblasti, kot pa množica neukih ljudi. Nikoli niso doumeli, da
moč politične stranke nikakor ni v čim večji in samostojni duhovnosti po-
sameznih članov, ampak veliko prej v disciplinirani poslušnosti, s katero
njihovi člani ubogajo svoje duhovno vodstvo. Odločilno je samo vodenje.
Kadar se bojujeta dve enoti, ne bo zmagala tista, v kateri ima vsak po-
sameznik višjo strateško izobrazbo, ampak ona, ki ima boljše vodstvo
in je obenem bolj disciplinirana, slepo poslušna in bolj izurjena.
To je temeljno spoznanje, ki ga moramo imeti vedno pred očmi, ko
preučujemo možnosti za udejanjanje svetovnega nazora.
Če moramo za dosego zmage svetovnega nazora torej le-tega preob-
likovati v bojno gibanje, mora njegov program upoštevati razpoložljivi
človeški material. Končni cilji in vodilne misli morajo biti neprema-
kljivi, propaganda mora biti psihološko pravilna in genialna ter usmer-
jena k duši tistih, brez katerih pomoči bi tudi najlepša ideja ostala vedno
samo ideja.
Če hoče ljudska ideja iz danes nejasnega hotenja doseči jasen uspeh,
mora iz svojega obsežnega miselnega sveta potegniti določene teze, ki so po
svojem bistvu in vsebini primerne, da pritegnejo široke ljudske množice, in
sicer liste, ki se bodo priprav/jene bojevali za svetovni nazor. To je nemško
delavstvo.
Zato smo program novega gibanja opredelili v petindvajsetih tezah. V
prvi vrsto so namenjene temu, da bi preprostemu človeku dale grobo
sliko tega, kar hočemo. V določeni meri so politični kredo, ki po eni
strani propagira gibanje, po drugi pa je primeren za trdno povezovanje
pridobljenih pristašev s skupno priznano obvezo.
Pri tem ne smemo nikoli pozabiti naslednjega spoznanja: tako ime-
novani program gibanja je v svojih končnih ciljih brezpogojno pravilen,
vendar je bilo treba pri njegovem oblikovanju upoštevati psihološke mo-
mente, zato se bo morda sčasoma pojavilo prepričanje, da bo kdo po-
samezne teze doumeval drugače in da bi se jih dalo bolje oblikovati.
Toda vsak tak poskus se bo v večini primerov končal katastrofalno. S
tem se bo namreč o nečem, kar naj bo neomajno veljavno, začelo raz-
pravljati. Takoj ko bo odstranjena ena sama pika s področja dogmat-
skega prepričanja, razprava ne bo preprosto pomenila nove in boljše
formulacije, ki bo bolj enovita, ampak bo veliko prej privedla do nes-
končnih razprav in splošne zmede. V takem primeru je najbolje vedno
416 417
pretehtati, kaj je bolje: novo, bolj posrečeno oblikovanje, ki bo znotraj
gibanja morda povzročilo nasprotovanje, ali pa oblika, ki se trenutno ne
zdi najboljša, vendar predstavlja koherenten, neomajen, navznoter po-
vsem enovit organizem. Vsako preverjanje bo pokazalo, da ima to zad-
nje prednost. Pri spremembah gre namreč vedno za zunanje
oblikovanje, zato so taki popravki vedno znova možni ali zaželeni. Za-
radi površnosti ljudi namreč vedno obstoja velika nevarnost, da bodo v po-
vsem zunanjem oblikovanju nekega programa videli bistveno nalogo
gibanja. Zato se zmanjšata volja in moč za izbojevanje določene ideje,
dejavnost, ki naj bi bila usmerjena navzven, pa se bo zgubljala v notra-
njih bojih okoli programa.
Pri nauku, ki je v grobih obrisih pravilen, je manj škodljivo, če ob-
držimo neko inačico oblikovanja - čeprav morda ne bi več popolnoma
ustrezala resnici -, kot pa da jo izboljšujemo in do tedaj granitno ve-
ljavno osnovno načelo gibanja pošiljamo v splošno razpravljanje z nje-
govimi najslabšimi posledicami. Temu seje treba posebej izogibati, ko
se gibanje šele bori za zmago. Kako naj bi namreč navdihnili ljudi, ki
slepo verujejo v resnico nekega nauka, če bi z nenehnimi spremembami
na zunanji zgradbi sejali dvom in negotovost?
Bistva ne smemo nikoli iskati v zunanjih oblikah, ampak vedno v no-
tranjem smislu. In ta je nespremenljiv; v njegovem interesu lahko že-
limo, da se bo gibanje izognilo vsakemu razkolu in dejanjem, ki bi
povzročala negotovost, ter zadržalo potrebno moč za zmagoviti boj.
Tudi tukaj se lahko nekaj naučimo od katoliške cerkve. Čeprav se
njen dogmatski sistem v nekaterih točkah in deloma povsem nepotrebno
spopada z znanostjo in raziskovanjem, pa kljub temu ni pripravljena
žrtvovati enega samega zloga svojih dogem. Zelo pravilno je spoznala,
da njena odpornost ni v večjem ali manjšem prilagajanju trenutnim
znanstvenim dognanjem, ki se v resnici večno spreminjajo, ampak
predvsem v trdnem oprijemanju postavljenih dogem, kar celotnemu
sistemu določa verski značaj. Zato je danes trdnejša kot kdajkoli prej.
Lahko predvidevamo, da bo v enaki meri kot se bodo menjavali različni
pojavi okoli nas, ona sama kot nepremakljivi pol pritegovala
vedno več slepo verujočih privržencev.
Kdor si torej zares in resno želi zmage ljudskega svetovnega nazora,
mora ne le spoznati, daje za doseganje tako velikega uspeha prvič potrebno
za boj usposobljeno gibanje, in drugič, da bo tako gibanje vzdržalo le tedaj,
če si bo zastavilo neomajno trden in zanesljiv program. Ne sme si dovoliti,
da bi v duhu trenutnih razmer kakorkoli popuščalo pri njegovem oblikova-
nju, ampak mora za vedno obdržati tako obliko, ki seje že enkrat izkazala
kot ugodna, na vsak način pa tako dolgo, da bo boj okronalo z zmago.
Vsak poskus razprave, ki bi ga še pred zmago začeli o primernosti te ali
one točke, bi razcepil trdnost in borbeno pripravljenost gibanja v takem
obsegu, kot bi se njegovi privrženci udeleževali teh razprav. S tem ni re-
čeno, da danes izvedeno »izboljšanje« ne bi mogli jutri spet kritično pre-
tresti, da bi pojutrišnjem spet našli kakšno boljše nadomestilo. Kdor
lukaj enkrat podre pregrade, odpre pot, kiji sicer vidimo njen začetek,
konec pa se izgublja za obzorjem.
To pomembno spoznanje je moralo najti svojo uporabo v mladem
nacionalsocialističnem gibanju. Nacionalsocialistična nemška delavska
stranka je v svojem programu v petindvajsetih tezah dobila temelj, ki mora
biti neomajen. Naloga današnjih in bodočih članov našega gibanja ne
sme biti kritično spreminjanje teh tez, ampak veliko bolj obvezanost za
njihovo uresničenje. Sicer bi naslednja genaracija z enako pravico tra-
tila svoje moči za takšno povsem formsalistično delo znotraj stranke, na-
mesto da bi stranki zagotavljali nove privržence in s tem nove moči. Za
veliko število privržencev bo bistvo našega gibanja manj v črkah naših
lez kot pa v smislu, ki jim ga zmoremo dati.
Mlado gibanje je nekoč iz teh spoznanj dobilo svoje ime, po njih smo po-
zneje izdelali program in v njih je utemeljen način njihovega razširjanja. Za
pomoč pri zmagi ljudskih idej smo morali ustvariti ljudsko stranko, stranko,
kije ne sestavljajo samo vodje intelektualci, ampak tudi fizični delavci!
Vsak poskus, da bi brez takšne udarne organizacije poskusili uresničiti
uleje o ljudski državi, bi bil prav tako neuspešen kot je bil v preteklosti, se-
danjosti ali bo v prihodnosti. Toda gibanje s tem nima le pravice, ampak
dolžnost, da se počuti kot predhodnica in s tem predstavnik teh zamisli.
418 419
Kakorkoli že so osnovne zamisli nacionalsocialističnega gibanja ljud-
ske, so obenem tudi ljudske ideje nacionalsocialistične. Toda če hoče na-
cionalsocializem zmagati, bo moral brezpogojno in izključno priznavati
to ugotovitev. Tukaj nima samo pravice, ampak tudi dolžnost, da najos-
treje poudarja dejstvo, da bo vsak poskus zastopanja ljudske ideje zunaj
okvirov nacionalsocialistične nemške delavske stranke nemogoč, v ve-
čini primerov pa gre za prevaro.
Če danes kdo gibanju očita, da si je ljudsko idejo "zakupi/o", na to
lahko dam en sam odgovor:
Nismo je samo zakupi/i, ampak smo jo ustvari/i za prakso.
Vse, kar je bilo namreč do zdaj prisotno pod tem pojmom, ni bilo niti
najman primerno, da bi kakorkoli vplivalo na usodo našega ljudstva,
ker je vsem dosedanjim zamislim manjkala jasna enovita formulacija.
Povečini je šlo zgolj za posamična, necelovita spoznanja, ki so bila bolj
ali manj pravilna in so si neredko celo nasprotovala, nikakor pa niso
bila notranje povezana. Četudi bi taka povezava obstojala, zaradi svoje
slabosti na njej nikoli ne bi mogli zasnovati in zgraditi neko gibanje.
To je uspelo samo nacionalsocialističnemu gibanju.
Če si danes vsa mogoča združenja in zvezice, skupine in skupinice ter
zaradi mene tudi »velike stranke« lastijo besedo »ljudski«, gre že za vpliv
nacionalsocialističnega gibanja. Brez njegovega dela vsem tem organizaci-
jam nikoli ne bi padlo na pamet, da bi besedico »ljudski« sploh izgovorili,
pod tem pojmom si niti ne bi znali ničesar predstavljati, posebej njihove
vodilne glave pa ne bi vedele, kaj bi sploh počele z njo. Šele delo
NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei, op. prev.) je iz
tega pojma naredilo vsebinsko pomembno besedo, ki jo zdaj razni ljudje
valjajo po ustih; predvsem pri nastajanju gibanja se je pokazala njena
moč, tako da so drugi že zaradi pridobivanja novih članov vsaj domnevno
posnemali naš primer.
Podobno kot so te stranke vse podrejale volilnim špekulacijam, je
tudi pojem ljudski zanje ostalo samo zunanje, votlo geslo, s katerim pos-
kušajo izravnati rastočo moč nacionalsocialističnega gibanja med svo-
jim članstvom. Samo zaradi skrbi za lasten obstoj ter strahu pred
vzponom našega gibanja, ki ga dviguje nov svetovni nazor, čigar univer-
zalni pomen in nevarno izključnost tudi sami slutijo, jim v usta prihaja
beseda, ki je pred osmimi leti še niso poznali, pred sedmimi leti so jo
zasmehovali, pred šestimi označevali za neumnost, pred petimi so se
proti njej borili, pred štirimi sojo sovražili, pred tremi zasledovali, pred
dvema letoma so jo končno tudi sami sprejeli in jo skupaj s svojim be-
sednim zakladom začeli uporabljati kot bojni krik v bitkah.
Tudi danes je treba vedno znova opozarjati, da vse te stranke niti ne
slutijo, kaj potrebuje nemško ljudstvo. Najbolj očiten dokaz za to je površ-
nost, s katero besedo »ljudski« valjajo po svojih gobcih!
Nič manj nevarni niso vsi tisti, ki se podijo naokrog kot dozdevno
ljudski, kujejo fantastične načrte, povečini pa se ne opirajo na nič dru-
gega kot na neko fiksno idejo, ki bi bila sama zase lahko pravilna, toda
zaradi svoje izoliranosti je brez vsakega pomena za nastanek enovite, ve-
like borbene združbe, nikakor pa ni primerna za graditev česa takega. Ti
ljudje, ki deloma s svojim razmišljanjem, deloma z branjem zvarijo
nekakšen program, so pogosto nevarnejši od odkritih sovražnikov ljud-
ske ideje. V najboljšem primeru so neplodni teoretiki, večinoma pa raz-
diralni škodoželjneži, ki neredko mislijo, da svojo intelektualno
nečimrnost, jalovost početja in pomanjkanje stabilnosti lahko prikrivajo
s športnimi bradicami in z uporabo starogermanskih kretenj.
V nasprotju s temi jalovimi poskusi je zato dobro, če si v spomin pri-
kličemo čas, ko je mlado nacionalsocialistično gibanje začelo svoj boj.
420 421
 6. poglavje
Prvo obdobje boja - pomen govora
Prvo veliko zborovanje 24. februarja 1920 v dvorani za svečane prired-
itve v pivnici Hofbrauhaus je še kar odmevalo med nami, ko smo že za-
čenjali pripravljati naslednje. Medtem ko je do tedaj veljalo za
vprašljivo, če je kdo vsak mesec ali celo vsakih štitinajst dni pripravil
manjše zborovanje, naj bi mi zdaj to počeli vsakih osem dni, torej naj
bi skoraj vsak teden organizirali veliko zborovanje. Lahko mi verjamete,
da nas je bilo ob tem ves čas strah, ali bodo ljudje prišli in ali nam bodo
prisluhnili - čeprav sem bil že tedaj neomajno prepričan, da bodo ljudje,
ki so že enkrat prišli, tudi ostali in sledili govorom.
Dvorana v miinchenski pivnici Hofbrauhaus je imela za nas, nacio-
nalsocialiste, takrat skoraj mističen pomen. Vsak teden po eno zboro-
vanje, skoraj vedno v tem prostoru in vsakič bolj napolnjena dvorana,
ljudje pa pozornejši! Izhajajoč iz »krivde za vojno«, zaradi česar si takrat
nihče ni belil glave, smo predavali o mirovnih sporazumih in vsem os-
talem, kar je bilo potrebno z vidika agitacije ali idej. Največjo pozornost
smo posvečali mirovnim sporazumom. Kar je takrat mlado gibanje
vedno znova napovedovalo velikim množicam ljudi, seje do danes sko-
raj vse uresničilo. Danes je o teh rečeh lahko govoriti ali pisati. Toda ta-
krat je govor o versaillskem mirovnem sporazumu na zborovanju, kjer
ni bilo meščanskih filistrov, ampak razvnet proletariat, pomenil napad
na republiko ter znak nazadnjaškega, če ne kar monarhičnega razmiš-
ljanja. Že ob prvem stavku, ko smo omenili Versailles, si lahko pričako-
val stereotipen medklic: »Kaj pa Brest-Litovsk?«, »Brest-Litovsk!« Mno-
žica je vedno znova tulila toliko časa, dokler ljudje postopoma niso ohri-
peli ali pa je govornik končno opustil svoje prepričevanje. Človek bi se
od obupa nad takšnimi ljudmi najraje z glavo zaletel v zid! Niso hoteli
ne slišati ne razumeti, daje Versailles sramota in škandal, niti tega ne,
daje ta diktat pomenil nezaslišano plenjenje ljudstva! Uničevalno delo-
vanje marksizma ter strupena sovražna propaganda so tem ljudem vzeli
vso razsodnost. Človek se ni smel niti pritožiti. Krivda na drugi strani
pa je bila neizmerna! Kaj je naredilo meščanstvo, da bi zaustavilo ta
strašen razkroj, se mu uprlo in z boljšim ter temeljitejšim pojasnjevan-
jem utrlo pot resnici? Nič in zopet nič! Takrat jih nisem videl nikjer,
vse teh danes velikih ljudskih apostolov. Morda so govorili v krožkih,
na čajankah enako mislečih, toda tu, kjer bi morali biti, med volkovi,
semkaj si niso upali; razen če bi se pokazala priložnost, da bi lahko tu-
lili skupaj z njimi.
Toda meni je bilo takrat jasno, da je za majhno osnovo, ki je sprva
tvorila gibanje, treba razčistiti glede vprašanja o krivdi za vojno, in
sicer v smislu zgodovinske resnice. Predpogoj za prihodnje uspehe
gibanja je bilo naše razlaganje mirovnega sporazuma širokim
množicam. Takrat, ko so v tem miru še vsi videli uspeh demokracije,
smo proti temu morali odpreti fronto ter se v možgane ljudi za vedno
vtisniti kot sovražnik te pogodbe, tako da se bodo nekoč pozneje, ko se
bo razkrila vsa nezaslišana goljufija v vsej svoji ostudnosti, ljudje
spomnili na naše stališče in nam bodo zaupali.
Že tedaj sem se vedno zavzemal, da je treba v pomembnih načelnih
vprašanjih, ko je celotno javno mnenje zavzelo napačno stališče, temu
ostro nasprotovati ne gleda na popularnost, sovraštvo ali boj proti
njemu. NSDAP ni smela biti birič javnega mnenja, ampak je morala
postati njegov gospodar. Množicam ne sme biti hlapec, ampak njihov
gospodar!
Seveda obstaja še posebej za vsako šibko gibanje velika skušnjava, da
bi se v trenutkih, ko je premočnemu nasprotniku uspelo, daje ljudstvo
s svojimi umetnijami zapeljevanja prepričal v noro odločitev ali napačen
422 423
odnos, tudi samo tuleče pridružilo množici, še posebej takrat, ko bi
nekaj razlogov - pa čeprav samo navidez - z vidika samega gibanja go-
vorilo temu v prid. Človeška strahopetnost v takih trenutkih tako mr-
zlično išče vzroke, da skoraj vedno najde kaj, kar bi ji vsaj malo
pritrjevalo, naj s »svojega stališča« tudi sodeluje pri takem zločinu.
Nekajkrat sem doživel take primere, kjer je bila potrebna izredna
energija, da ladje našega gibanja nismo prepustili umetno ustvarjenemu
splošnemu toku, ali še bolje, daje ne potegne za seboj. Nazadnje, ko je
uspelo našemu peklenskemu tisku, ki mu je eksistenca našega nemškega
ljudstva Hekuba, da je vprašanje južne Tirolske pripeljal tako daleč, da
so bili usodno ogroženi interesi nemškega ljudstva. Ne da bi pomislili,
čigavim interesom služijo, so se mnogi tako imenovani »nacionalni«
možje in stranke in združenja samo iz strahopetnosti pred javnim mne-
njem, ki ga je razburkal Žid, pridružili splošnemu vpitju ter neumno
pomagali podpirati boj proti sistemu, ki ga mi Nemci prav v današnjem
položaju lahko vidimo kot edini svetel trenutek v tem propadajočem
svetu. Medtem ko nam mednarodni svetovni Žid počasi, toda zanesljivo
zateguje zanko okoli vratu, naši tako imenovani domoljubi tulijo proti
možu in sistemu, ki sta se drznila vsaj na enem kosu Zemlje iztrgati
židovskemu prostozidarskemu objemu ter sta se nacionalistično uprla
temu mednarodnemu zastrupljanju sveta. Toda za slabotne značaje je
bilo preveč mamljivo, da so jadra preprosto naravnali po vetru ter
kapitulirali pred vpitjem javnega mnenja. In v resnici je šlo za kapi-
tulacijo! Morda ljudje v svoji pokvarjenosti in slabosti ne bodo priznali,
mogoče niti sami sebi ne, pa vendar ostaja resnica, da sta jih samo stra-
hopetnost ter strah pred razgretim ljudskim razpoloženjem, ki gaje pod-
žigal Žid, pripeljala do sodelovanja. Vse druge utemeljitve so klavrna
opravičila malega grešnika, ki se zaveda svoje krivde.
Tuje bilo potrebno z železno pestjo zbuditi gibanje in ga s tem obva-
rovati pred škodljivim vplivom te smeri. Poskus take spremembe v tre-
nutku, ko vse sile razpihujejo javno mnenje kot plamen v eno samo
smer, vsekakor ni zelo popularno, za pogumnega predrzneža je včasih
celo smrtno nevarno. Toda v podobnih trenutkih je veliko zgodovin-
skih mož ravnalo odločno, za kar so se jim poznejši rodovi zahvaljevali
na kolenih.
Toda gibanje mora računati s tem in ne s takojšnjim ploskanjem se-
danjosti. Potem se lahko primeri, da posameznik preživi tesnobne ure;
toda nikoli ne sme pozabiti, da po vsaki takšni uri pride tudi odrešitev,
ter da mora gibanje, ki hoče prenoviti svet, služiti prihodnosti, ne tre-
nutku.
Ob tem lahko ugotovimo, da so bili največji in najbolj trajni uspehi v
zgodovini povečini tisti, za katere je bilo ob njihovem začetku malo
razumevanja, ker so ostro nasprotovali splošnemu javnemu mnenju, nje-
govim pogledom in hotenjem.
To smo izkusili že takrat, na prvi dan našega javnega nastopa. V res-
nici nismo poskušali ugajati množicam, ampak smo nastopali proti no-
rosti tega ljudstva, prav povsod. Skoraj vedno je bilo tako, da sem v
tistih letih stopil pred zbrane ljudi, ki so verjeli prav nasprotno od tis-
tega, kar sem jim hotel povedati, in ki so hoteli prav nasprotno od tis-
tega, kar sem jaz verjel. Potem je bila naloga, da v dveh urah dva do tri
tisoč ljudi potegnem iz njihovega dotedanjega prepričanja. Z enim udar-
cem za drugim sem razbijal temelje njihovih dotedanjih pogledov ter jih
končno prepeljal na tla našega prepričanja in našega svetovnega nazora.
Takrat sem se v kratkem času naučil nekaj pomembnega, namreč,
kako je treba iz sovražnikovih rok takoj izbiti orožje njegovega ugovarjanja.
Kmalu sem opazil, da so naši nasprotniki posebej v podobi njihovih
razpravljalcev nastopali s prav posebnim »repertoarjem«, s katerim so
vedno znova ugovarjali našim trditvam, tako da je enoličnost takega
postopka kazala na sistematično poenoteno šolanje. In res je bilo tako.
Tu smo spoznali neverjetno discipliniranost propagande naših nasprot-
nikov, in še danes sem ponosen, da sem našel protisredstvo, s katerim
sem to propagando ne le onemogočil, ampak sem z njim celo potolkel
njene tvorce. Dve leti pozneje sem bil gospodar te umetnosti.
Pomembno je bilo, da sem si pred vsakim posamičnim govorom bil
na jasnem, kakšna bo domnevna vsebina in oblika nasprotnikovih ugo-
424 425
vorov, ki sem jih nato povsem raztrgal. Smiselno je bilo, da sem sam
takoj navedel morebitne ugovore in dokazal njihovo neutemeljenost;
tako sem z vnaprejšnim pobijanjem pomislekov lažje pridobil poslu-
šalca, kije imel pripravljene naučene ugovore, a je sicer na zborovanje
prišel poštenega srca. Naučene stvari sem ovrgel, poslušalec pa je vse
bolj pozorno spremljal predavanje.
To je bil razlog, da sem svoje predavanje »Versaillska mirovna po-
godba«, ki sem ga kot tako imenovani »inštruktor« imel pred vojaško
enoto, spremenil tako, da sem pozneje predaval o »Mirovnih pogodbah
iz Brest-Litovska in Versaillesa«. Zelo kmalu, namreč že med razpravo
po mojem prvem predavanju, sem ugotovil, da ljudje o mirovnem spo-
razumu Brest-Litovsk v resnici sploh nič ne vedo, vendar je spretni pro-
pagandi njihovih strank uspelo, da so prav to pogodbo predstavile kot
eno najsramotnejših dejanj posilstva na svetu. Vztrajnosti, s katero so
to laž kar naprej ponavljali širokim množicam, je bilo treba pripisati, da
so milijoni Nemcev v mirovnem sporazumu iz Versaillesa videli samo
pravično pokoro za zločin, ki smo ga zagrešili v Brest-Litovsku. Zato so
smtrali, daje vsako nasprotovanje versaillskemu sporazumu krivično in
večkrat sem opazil iskreno nestrinjanje s takim početjem. In to je bil
eden od razlogov, zakaj seje v Nemčiji sramotna in strašna beseda »re-
paracije« zlahka udomačila. Ta zlagana hinavščina seje milijonom naših
zagrenjenih rojakov zdela res kot izpolnitev neke višje pravice. Groz-
ljivo, toda tako je bilo. Najboljši dokaz za to je bil uspeh propagande,
ki sem jo začel proti versaillskemu sporazumu tako, da sem najprej po-
jasnjeval sporazum iz Brest-Litovska. Postavil sem eno pogodbo proti
drugi, ju primerjal točko za točko, dokazal v resnici brezmejno huma-
nost ene pogodbe v nasprotju z nečloveškimi grozotami druge, in rez-
ultat je bil nedvoumen. O tej temi sem takrat govoril na zborovanjih
pred dva tisoč ljudmi, iz poslušalstva pa meje pogosto prebadalo triti-
sočšeststo sovražnih oči. Tri ure pozneje pa je bila pred menoj kipeča
masa ljudi, polnih najsvetejšega gneva in brezmejnega srda. Iz src in
možganov tisočev ljudi mi je spet uspelo iztrgati veliko laž in v njih za-
saditi resnico.
Takrat sem bil prepričan, da sta predavanji »Pravi vzroki za svetovno
vojno« ter »Mirovni pogodbi Brest-Litovsk in Versailles« najpomemb-
nejši, tako da sem ju ponavljal več desetkrat, dokler vsaj glede te točke
ni zavladalo jasno in enotno gledanje med ljudmi, med katerimi je giba-
nje pridobilo svoje prve člane.
Ta zborovanja so bila zame dobra tudi zato, da sem se počasi nava-
dil govoriti pred množicami, da sem se seznanil s patosom in kretnjami,
ki so potrebne v velikih dvoranah za tisoče ljudi.
V tistem času nisem opazil, razen v ozkih krogih, kot sem že pouda-
ril, v tej smeri nobene druge stranke, ki bi ljudem pojasnjevala stvari
tako, kot smo to delali mi, a se zdaj napihujejo in obnašajo, kot da bi oni
sprožili spremembe v javnem mnenju. Toda če je kak tako imenovani
nacionalni politik kjerkoli imel predavanje v tej smeri, potem je bilo to
le v krogih, ki so že bili povečini njegovega prepričanja in je predavanje
pomenilo kvečjemu utrditev lastnega pogleda na stvar. Vendar takrat
ni šlo za to, ampak izključno za to, da smo s propagando in pojasnje-
vanjem pridobili tiste ljudi, ki so do tedaj zaradi svoje vzgoje ali pogle-
dov stali na ansprotnem bregu.
Tudi letake smo za potrebe tovrstnega pojasnjevanja vpeljali mi. Ko
sem bil še v enoti, sem dal izdelati veliko število letakov z nasprotnim
stališčem do mirovnih sporazumov Brest-Litovsk in Versailles. Pozneje
sem ga uporabljal za stranko in tudi tukaj so bili učinki dobri. Nasploh
je bilo za prva zborovanja značilno, da so bile mize pokrite z raznimi
letaki, časopisi, brošurami, itd. Kljub temu je bil glavni poudarek na go-
vorjeni besedi. Dejansko samo ta omogoča, da pride do zares velikih
preobratov, in sicer zaradi splošnih psiholoških razlogov.
Že v prvi knjigi sem utemeljeval, da vse mogočne dogodke, ki
preob-I i kujejo svet, ne sproži pisana, ampak govorjena beseda. V delu
tiska se je o tem začela obširna razprava, v kateri so seveda posebej
naši meščanski zviteži zelo ostro nastopili proti taki trditvi. Vendar je
že vzrok, zakaj se je to zgodilo, spodbijal dvomljivce. Meščanska
inteligenca se lakšni ugotovotvi upira samo zato, ker ji vidno
primanjkuje moči in sposobnosti za govorjeno besedo, s katero bi
vplivali na množice, saj so se
426 427
vedno bolj oprijemali pisane besede in so zanemarili agitacijsko moč
govora. Takšna navada sčasoma nujno pripelje do tega, kar je danes
značilnost našega meščanstva, namreč do izgube psihološkega instinkta
za delovanje množic in vplivanje na njih.
Medtem ko govornik iz množice, kateri govori, stalno dobiva po-
pravke svojega predavanja, če že iz obrazov poslušalstva ne more oce-
niti, koliko mu ljudje lahko sledijo ter ali njegove besede dosegajo želene
učinke in vodijo do cilja, pa pisec svojih bralcev sploh ne pozna. Zato
svojih izvajanj ne more vnaprej usmeriti na obraze pred seboj, ampak
so povsem splošna. S tem se mu za določeno stopnjo zmanjša njegova
psihološka prefinjenost in zato tudi njegova gibkost. Zato bo blesteč
govornik na splošno boljši pisec, kot pa bo blesteč pisec zmogel dobro
govoriti, razen če se vztrajno ne uči te umetnosti. K temu dodajmo, da
je množica ljudi sama po sebi lena, ostaja lenobna v ustaljenih navadah
ter bolj nerada seže po čem napisanem, kar ne ustreza posamezniko-
vemu prepričanju, ter ne daje tistega, kar ljudje pričakuje. Zato neko
čtivo z določeno tendenco navadno preberejo samo ljudje, ki so že sami
del te smeri. Kvečjemu kakšen letak ali plakat si zaradi svoje kratkosti
lahko obeta, da bo za trenutek pritegnil pozornost drugače mislečega
človeka. Večje možnosti ima slika v vseh mogočih oblikah, največje pa
film. Tukaj človek najmanj uporablja razum; zadošča gledanje, kveč-
jemu branje kratkih besedil, zato bodo mnogi prej pripravljeni sprejeti
slikovno sporočilo, kot pa prebrati daljše besedilo. Iz slike človek dobi
pojasnilo skoraj v trenutku, zagotovo pa veliko prej, kot iz dolgotraj-
nega prebiranja napisanega besedila.
Toda najpomembnejše je, da pisana beseda nikoli ne ve, v kakšne
roke bo prišla, a mora vseeno zadržati določen okvir. Na splošno bo
učinek tem večji, čim bolj ta okvir ustreza duhovni ravni in značaju tis-
tih, ki bodo prebirali napisano. Knjiga, kije namenjena širokim množi-
cam, mora zato že vnaprej s svojim slogom in ravnijo delovati drugače
kot neko drugo delo, ki je namenjeno za višje intelektualne sloje.
Pisana beseda se samo v tej sposobnosti prilagajanja približuje go-
vorjeni besedi. Zaradi mene govornik lahko obravnava isto temo kot
knjiga, toda če je velik in genialen ljudski govornik, bo isti očitek in isto
snov težko dvakrat povedal na enak način. Množica ga bo tako ponesla,
da mu bodo občuteno in gladko stekle prav tiste besede, kijih potrebuje,
da bo z njmi segel do srca svojih poslušalcev. In če bi se zmotil prav ne-
znatno, ima vedno pred seboj živo korekturo. Kot sem omenil že prej,
lahko iz izrazov na obrazih poslušalcev razbere, ali ga, prvič, razumejo,
kaj jim govori, in drugič, ali lahko sledijo vsemu, ter tretjič, koliko mu
je uspelo, da jih je prepričal o pravilnosti povedanega. Če vidi - prvič
-, da ga ne razumejo, bo v svoji razlagi postal tako enostaven in razum-
ljiv, da ga bo moral razumeti prav vsak; če čuti - drugič -, da mu ne
morejo slediti, bo svoje razmišljanje gradil tako počasi in previdno, da
tudi najpočasnejši ne bo več zaostajal, ter - tretjič - bo takoj, ko bo za-
slutil, da niso videti prepričani o pravilnosti povedanega, vse to pono-
vil tolikokrat in ponazoril s toliko primeri, da bo njihove ugovore, kijih
sluti, a ostanejo neizgovorjeni, sam privlekel na dan ter jih potolkel in
raztreščil, dokler končno ne bo tudi pri zadnji opozicijski skupini po
njihovih obrazih in drži telesa spoznal kapitulacijo pred njegovimi do-
kazovanji.
Pri tem gre pri ljudeh pogosto za premagovanje predsodkov, ki niso
utemeljeni razumsko, ampak jih ponavadi nezavedno podpirajo samo
občutki. Premagovanje nagonskega odpora, občutka sovraštva, umišlje-
nega zavračanja je tisočkrat težje kot popravljanje napačnega in zmot-
nega znanstvenega mnenja. Napačno pojmovanje in slabo poznavanje
je možno odpraviti s poučevanjem, čustvenih odporov pa nikoli. Učin-
kovit je lahko samo poziv tem skrivnostnim silam; toda ta bo le težko
prišel izpod peresa pisatelja, zmore ga samo govornik.
Najprepričljivejši dokaz za to je dejstvo, da kljub pogosto zelo spret-
nemu meščanskemu tisku, ki v neznanskih milijonskih nakladah pre-
plavlja naše ljudstvo, ta tisk ni mogel preprečiti, da široke množice ne
bi postale najbolj zagrizen sovražnik prav tega meščanskega sveta. Vsa
časopisna poplava in množice knjig, kijih leto za letom producirajo in-
telektualci, zdrsijo mimo milijonov pripadnikov najnižjega sloja kot
voda z naoljenega usnja. To lahko pomeni samo dvoje: netočno vsebino
428 429
vsega pisanja našega meščanskega sveta ali pa nezmožnost, da bi samo
s pisano besedo osvojili srca širokih ljudskih množic. Vsekakor pose-
bej tedaj, kadar je to pisanje tako slabo psihološko dognano, kot je v
tem primeru.
Tu nima smisla ugovarjati (kakor je poskušal velik nemško nacionalni
časopis v Berlinu), daje vendar marksizem prav s svojim pisanjem , po-
sebej z vplivom temeljnega dela Karla Marxa, nasproten dokaz za to tr-
ditev. Redkokdaj je bil na napačni predpostavki utemeljen bolj površen
argument. Marksizem si neverjetne moči nad množicami nikakor ni pri-
dobil s formalnim, natisnjenim delom o židovskem razmišljanju, ampak
z neznanskim valom propagandnih govorov, s katerimi so tekom let pri-
tegnili množice. Od sto tisoč nemških delavcev jih je v povprečju komaj
sto prebralo to delo, ki ga je preučilo tisočkra več intelektualcev in še
posebej Židov kot pa pravih privržencev tega gibanja iz številčno moč-
nih spodnjih slojev. Delo sicer sploh ni bilo napisano za te sloje, ampak
izključno za intelektualno vodstvo židovskega stroja za osvajanje sveta;
kot gorivo zanj pa so uporabljali povsem drugo snov: tisk. To je namreč
tisto, kar marksističen tisk razlikuje od našega meščanskega. Marksis-
tične članke pišejo agitatorji, meščanski tisk pa bi se rad šel agitacijo spi-
sani. Socialdemokratski pomočnik urednika, ki gre skoraj vedno z
zborovanja v uredništvo, pozna svoj posel do potankosti. Toda meščan-
ski pisun, ki iz svoje pisarne pride med množico ljudi, zboli že zaradi
njihovega zadaha in je s svojo pisano besedo nemočen nasproti njim.
Kar je marksizmu prineslo na milijone delavcev, ni bilo pisanje mark-
sističnih apostolov, ampak neutrudno in ogromno propagandistično
delo deset tisočev neutrudnih agitatorjev, začenši z ognjevitim vodilnim
agitatorjem in navzdol do najmanjšega sindikalnega uradnika in zaup-
nika ter govornika za razprave. Potem je tu sto tisoče zborovanj, na ka-
terih so ti govorniki stali na mizah v zakajenih gostilniških sobah in
ljudem vbijali v glavo svoje ideje, ter s tem podrobno spoznavali člo-
veški material, kar jim je šele dobro omogočilo izbrati pravo orožje za
napad na trdnjavo javnega mnenja. Poleg tega so pripravljali ogromne
množične demonstracije, pohode sto tisočev ljudi, s katerimi so maj-
hnemu, ubogemu človeku vcepili ponosno prepričanje, daje kljub temu,
daje droben črviček, vendarle del velikega zmaja, ki bo s svojo žarečo
sapo nekega dne zažgal osovražen meščanski svet, diktatura proletari-
ata pa bo praznovala končno zmago.
Taka propaganda je ustvarjala ljudi, ki so bili pripravljeni brati soci-
aldemokratski tisk, vendar to spet ni bil pisan, temveč govorjen tisk.
Medtem ko so v meščanskem taboru profesorji in učenjaki, vešči pisa-
nja, teoretiki in razni pisuni včasih poskušali tudi govoriti, so govorniki
pri marksistih poskušali včasih kaj napisati. Prav Žid, ki tu posebej pri-
haja v poštev, bo na splošno zaradi svoje zlagane dialektične spretnosti
in prožnosti uspešen pisec, v resnici pa se bo najbolje znašel kot agita-
torski govornik.
To je vzrok, zakaj meščansko časopisje (ne glede na to, daje tudi to
povečini v židovskih rokah in zato nima interesa, da bi široke množice
pravilno obveščalo) nima nikakršnega vpliva na razmišljanje najširših
slojev našega ljudstva.
Kako težko je odriniti čustvene predsodke, razpoloženja, občutja,
itd., ter jih nadomestiti z drugimi, od kako številnih in skoraj nemerlji-
vih vplivov je odvisen uspeh, bo tankočuten govornik lahko zaznal po
tem, da celo ura na tisti dan, ko poteka predavanje, lahko odločilno
vpliva na njegov izid. Enako predavanje, enak govornik, enaka tema
imajo povsem drugačen učinek ob desetih dopoldne, ob treh popoldne
ali zvečer. Kot začetnik sem skliceval zborovanja še za dopoldne in po-
sebej se spominjam tistega, ki smo ga organizirali »proti zatiranju nem-
ških področij« in je potekalo v miinchenski Kindl-Keller. Takrat je bila
to največja dvorana v Munchnu in zdelo se nam je, da zelo veliko tve-
gamo. Vsem pristašem in ostalim, ki naj bi prišli na zborovanej, sem
poskušal čim bolj olajšati prihod ter sem začetek zborovanja predvidel
za nedeljo ob desetih dopoldne. Izid je bil porazen, a hkrati izjemno
poučen: polna dvorana, zares veličasten vtis, toda vzdušje je bilo ledeno
hladno; nikogar nismo ogreli, tudi sam kot govornik sem občutil glo-
boko žalost, ker mi ni uspelo vzpostaviti nobenega stika, nobene pove-
zave s poslušalstvom. Zdelo se mi je, da nisem govoril nič slabše kot
430 431
sicer, toda učinek je bil enak ničli. Z zborovanja sem odšel povsem ne-
zadovoljen, čeprav bogatejši za izkušnjo. Poznejši poskusi iste vrste so
se končali z enakim izidom.
Temu se ne gre čuditi. Pojdite v gledališče in si oglejte predstavo ob
treh popoldne ter nato isto predstavo z isto igralsko zasedbo ob osmih
zvečer; obstrmeli boste, kako različen vtis bosta na vas naredili pred-
stavi. Človek s svojim občutkom in sposobnostjo, da si sam razjasni
takšno razpoloženje, bo brez nadaljnjega lahko ugotovil, da popoldan-
ska predstava ni zapustila tako dobrega vtisa kot večerna. Enaka ugoto-
vitev velja tudi za filmsko predstavo. To je pomembno, ker bi za
gledališče lahko rekli, da se igralec popoldne morda ne potrudi tako kot
zvečer. Film pa popoldne ni nič drugačen kot ob devetih zvečer. Ne,
tukaj ima čas določen vpliv, enako, kot ga ima prostor na mene.
Poznam prostore, ki te pustijo hladnega, čeprav ne poznam razlogov za
to, in v njih je neverjetno težko ustvariti primerno razpoloženje, kot bi
se temu upirali. Tudi tradicionalni spomini in predstave, kij ih človek
nosi v sebi, lahko odločilno določijo vtis. Zato bo »Parsifal« v Bayre-
uthu deloval vedno drugače, kot kjerkoli drugje na svetu. Skrivnostnega
šarma hiše na griču v starem mestu Markgrafenstadt ni mogoče nad-
omestiti z zunanjostjo ali zamenjati s čimerkoli drugim.
V vseh primerih gre za vplive na svobodo človekove volje. To najbolj
velja za zborovanja, kamor pridejo ljudje z nasprotujočimi si hotenji,
zdaj pa jih moramo pridobiti za novo hotenje. Zjutraj in tudi čez dan se
zdi, da se človekova volja z največjo energijo upira poskusom vsilje-
vanja tuje volje in tujega mnenja. Nasprotno pa zvečer lažje podležejo
obvladujoči sili močnejšega hotenja. V resnici je vsako takšno zborova-
nje kot borba dveh nasprotujočih si sil v ringu. Izvrstne govorniške spo-
sobnosti apostolsko navdihnjenega moža bo lažje uspelo pridobiti za
novo hotenje ljudi, ki so že sami po najbolj naravni poti izkusili slabitev
svojih upornih moči, kot pa one, ki imajo še neokrnjeno moč volje in
duha.
Isti namen ima tudi umetno narejen in vendar skrivnostno pritajen
mrak katoliških cerkva, goreče sveče, kadilo, kadilnice, itd.
V tej bitki med govornikom in nasprotniki, kijih hoče govornik spre-
obrniti, bo govornik postopoma pridobil tisto čudovito tankočutnost za
psihološke pogoje propagande, ki jih pišočemu skoraj vedno primanj-
kuje. Zato je pisana beseda s svojim omejenim delovanjem bolj name-
njena ohranjanju, utrjevanju in poglabljanju že obstoječega mišljenja ali
nazora. Nobenega zares velikega zgodovinskega prevrata ni povzročila
pisana beseda, ampak gaje kvečjemu spremljala.
Menda ne boste verjeli, daje do francoske revolucije prišlo zaradi fi-
lozofskih teorij; revolucije ne bi bilo, če najsposobnejši demagogi ne bi
ustvarili in vodili armade agitatorjev, ki so podžigali strasti zatiranega
ljudstva, dokler ni izbruhnil tisit strašni ognjenik, zaradi katerega je
otrpnila vsa Evropa. Prav tako do največje revolucionarne spremembe
novejšega časa, boljševistične revolucije v Rusiji, ni prišlo zaradi Leni-
novega pisanja, ampak zaradi agitatorskih govorov številnih velikih in
malih apostolov hujskanja.
Ljudstva anlafabetov za komunistično revolucijo res ni moglo nav-
dušiti branje nekega Karla Marxa, ampak samo obljube raja, o katerem
so ljudstvu govorili tisoči agitatorjev, ki so bili sicer vsi v službi ene ideje.
Tako je vedno bilo in bo vedno ostalo.
Naša nemška inteligenca v svoji zakoreninjeni odtujenosti od sveta
verjame, da mora pisatelj po duhu nujno prekašati govornika. Takšno
mišljenje najbolje odslikava že omenjena kritika v nacionalnem časo-
pisu, kjer ugotavljajo, da so bili ljudje že zelo pogosto razočarani, ko so
prebirali natisnjen govor nekega sicer priznanega govornika. To me spo-
minja na neko drugo kritiko, ki sem jo v roke dobil med vojno; pikolov-
sko seje lotila govorov Llovda Georgea (Britanski predsednik v obdobju
\{)\6 do 1922, op. prev.), kije bil takrat še minister za obrambo, ter
pocluhovljeno ugotovila, da gre za duhovno in znanstveno manj kako-
vostne izdelke, ki so poleg tega banalni in samoumevni. Potem sem
nekaj njegovih govorov v obliki brošurice dobil v svoje roke in se
nare-/;il ob dejstvu, da neki normalni nemški pisun ni doumel teh
psiholoških mojstrovin vplivanja na množice. Možak je govore presojal
glede mi vtis, ki so ga pustili na njegovo lastno blaziranost, medtem ko
seje
432 433
veliki angleški demagog posvetil samo temu, da bi govori čim močneje
delovali na množico njegovih poslušalcev in širše na vse nižje sloje an-
gleške družbe. S tega vidika pa so bili govori tega Angleža čudovit do-
sežek, ki je pričal o neverjetnem poznavanju duše širokih ljudskih
množic. Njihovo delovanje je bilo zares globoko in daljnosežno.
Primerjajmo s tem nemočno žlobudranje nekega Bethmanna Hollw-
ega. Navidez so bili ti govori seveda duhovno bogatejši, v resnici pa so
samo pokazali nesposobnost tega moža, da bi govoril svojemu ljudstvu,
ki ga pač ni poznal. Kljub temu povprečni kurji možgani nemškega
pisca, v znanosti seveda najvišje podkovane duše, presojajo duhovnost
angleškega ministra po vtisu, ki ga množicam namenjen govor pusti na
njegovo od znanosti poapnelo dušo, ter ga primerja z govorom nem-
škega državnika, ki s svojim duhovno bogatim čvekanjem seveda najde
bolj sprejemljiva tla. Loyd George je bil po svoji genialnosti ne le ena-
kovreden Bethmannu Hollvvegu, ampak gaje tisočkrat prekašal, kar je
dokazal s tem, daje v svojih govorih našel tisto obliko in izraz, ki sta mu
odprla srce njegovega ljudstva, ki mu ja nato brezpogojno služilo pri iz-
polnjevanju njegove volje. Prav v primitivnosti tega jezika, prvinskosti
njegovih izraznih oblik ter uporabi lahko razumljivih, najenostavnejših
primerov se nahaja dokaz za večjo politično sposobnost tega Angleža.
Državnikovega govora njegovemu ljudstvu ne smemo meriti po vtisu, ki ga
pusti na univerzitetnem profesorju, ampak po njegovem delovanju na ljud-
stvo. Samo to je merilo za govornikovo genialnost.
Osupljiv razvoj našega gibanja, ki je vzniklo pred nekaj leti praktično
iz nič in danes že nekaj velja, če ga najostreje preganjajo vsi notranji in
zunanji sovražniki našega ljudstva, je treba pripisati stalnemu upošteva-
nju in uporabi teh spoznanj.
Čeprav je pisana beseda našega gibanja pomembna, pa je v našem da-
našnjem položaju bolj pomembna za enovito vzgajanje visokih in nižjih
vodij kot pa za pridobivanje nam nasprotujočih množic. Prepričan
socialni demokrat ali fanatični komunist bosta samo izjemoma kupila
nacionalsocialistično brošuro, kaj šele knjigo, jo prebrala in iz nje do-
bila vtis o našem svetovnem nazoru ali preučila kritiko njihovega. Tudi
časopis prebereta zelo poredko, če nima že vnaprej pečata njunih sirank.
Sicer bi to kaj malo koristilo, saj je ena sama številka časopisa po svoji
vsebini preveč raztrgana in zmedena ter zato ne bi mogla kaj posebej
vplivati na bralca. Nikomur, ki so mu pomembni že pfenigi, ne moremo
priporočati, naj se samo zaradi objektivnega informiranja naroči na
časopis nasprotnikov. Med deset tisoči bi komaj našli koga, ki bo to
storil. Šele ko se kdo pridruži gibanju, bo strankarsko glasilo kot svoj
stalni vir obveščanja lahko vedno prebiral.
Povsem drugače je že z »govorečim« letakom! Človek, ki ga dobi v
roke, posebej, če mu zanj ni treba plačati, ga bo prebral veliko prej še
posebej tedaj, ko v nadnapisu napoveduje in nato plastično obdela lemo,
o kateri se sicer med ljudmi veliko govori. Po bolj ali manj temeljitem
ogledu takega letaka bo morda postal pozoren na nove poglede in
nazore, morda celo na novo gibanje. Vendar bo tudi to v najugodnejšem
primeru le rahla vzpodbuda, nikoli pa dokončana stvar. Tudi letak
namreč lahko človeka samo vzpodbudi k nečemu ali ga na nekaj opo-
zori, učinkovit pa bo šele v povezavi s poznejšim temeljitim poučeva-
njem in pojasnjevanjem. To pa se vedno dogaja in se bo dogajalo na
množičnih zborovanjih.
Množično zborovanje je nujno že zaradi tega, ker se posameznik, ki se
je šele priključil mlademu gibanju, počuti osamljenega in ga to lahko pres-
traši; tu bo prvikrat dobil sliko večje skupnosti, kar večino ljudi okrepi in
opogumi. Isti mož, ki ga v četi ali bataljonu obdajajo bojni tovariši, bo
iurisal z lažjim srcem, kot pa če bi to moral početi popolnoma sam. V i
ropu se še vedno počuti varneje, čeprav bi temu nasprotovalo tisoč raz-
logov.
Množična zborovanja pa ne krepijo samo posameznika, ampak tudi
povezujejo in pomagajo ustvarjati skupinskega duha. Mož, kije kot prvi
predstavnik novega nauka v svojem podjetju ali svoji delavnici izpostav-
ljen hudim stiskam, nujno potrebuje tisto krepitev, ki se nahaja v prepri-
434 435
čanju, daje član in bojevnik velike, zaključene skupnosti. Vtis o tej skup-
nosti dobi lahko šele na skupinskem zborovanju. Ko pride iz majhne
delavnice ali velikega podjetja, kjer se počuti prav majhnega, ter prvikrat
vstopi na množično zborovanje, kjer je okoli njega na tisoče enako mis-
lečih ljudi, kjer ga posrka sugestivno vzdušje in navdušenje tri ali štiri 7. poglavje
tisoč privržencev, ko mu viden uspeh in pritrjevanje tisočero ljudi potr-
jujeta pravilnost novega nauka ter mu prvikrat zbudita dvome o resnič-
nosti njegovega dotedanjega prepričanja - takrat tudi sam podleže Spopad z rdečo fronto
magični moči množične sugestije. V vsakem posamezniku se kopičijo
volja, hrepenenje, pa tudi moč tisočev ljudi. Človek, kije pred prihodom
na tako zborovanje dvomil in kolebal, z njega odide trdno prepričan:
V letih 1919/20 ter tudi leta 1920 sem osebno obiskal kar nekaj tako
postal sem član skupnosti.
imenovanih meščanskih zborovanj. Name so vedno naredila enak vtis
Nacionalsocialistično gibanje ne sme nikoli pozabiti, posebej pa si
kot v moji mladosti obvezna žlica ribjega olja. Moral sem ga pojesti, ker
ne sme dovoliti, da bi nanj vplivali tisti meščanski topoglavci, ki vse
naj bi bil zelo dober, okus pa ima odvraten. Če bi nemško ljudstvo po-
vedo bolje, a so kljub temu zaigrali veliko državo skupaj z njihovo lastno
vezali z vrvmi, ga zvlekli na ta meščanska »zborovanja« ter do konca
eksistenco in vladanjem njihovega razreda. Res so neznansko pametni,
predavanj zapahnili vsa vrata in iz dvorane ne spustili nikogar, bi morda
znajo vse, razumejo se na vse - le enega niso znali, namreč preprečiti
v nekaj stoletjih stvar celo uspela. Vsekakor moram odkrito priznati,
padec nemškega čljudstva v roke marksizma. Tu so bedno in klavrno od-
da me življenje potem ne bi več veselilo in potem raje več ne bi hotel biti
povedali, tako daje njihovo sedanje umišljanje samo aroganca, ki tako
Nemec. To se, hvala Bogu, ne more zgoditi in zato se ni treba čuditi, da
kot ponos raste vedno poleg neumnosti na istem drevesu.
se zdravo in nepokvarjeno ljudstvo izogiba teh meščanskih srečanj kot
Ko ti ljudje govorjeni besedi danes ne pripisujejo nobenega poseb-
hudič žegnane vode.
nega pomena, to počnejo samo zato, ker so se o neučinkovitosti lastnih
Spoznal sem te preroke meščanskega svetovnega nazora in prav res
govoranc, Bogu čast in hvala, sami temeljito prepričali.
se nič ne čudim, ampak razumem, zakaj govorjeni besedi ne pripisujejo
nobenega pomena. Takrat sem obiskoval zborovanja demokratov, nem-
ških nacionalistov, pristašev nemške ljudske stranke ter tudi bavarske
ljudske stranke (bavarski Center). Človek je takoj opazil homogeno za-
Li jučenost poslušalstva. Na takih srečanjih so skoraj vedno sodelovali
le člani posamezne stranke. Vse skupaj je potekalo brez vsake discipli-
niranosti, bolj je bilo podobno klubu zehajočih kvartopircev kot pa zbo-
rovanju ljudstva, kije pravkar šlo skozi svojo največjo revolucijo.
Govorniki so se na vso moč trudili, da bi ohranili takšno umirjeno
ozračje. Govorili so, oziroma bolje rečeno, večinoma so brali svoje go-
436 437
vore v slogu intelektualnega časopisnega članka ali znanstvene razprave,
izogibali so se vsem krepkim besedam, vmes pa navrgli kakšno slabou-
mno profesorsko šalo, ob kateri seje vodstvo zborovanja prisiljeno nas-
mejalo; čeprav ne naglas, torej da ne bi še koga opogumili k msejanju,
ampak pritajeno imenitno ter zadržano.
In sploh tisti ljudje iz vodstva zborovanja!
Nekoč sem prisostvoval srečanju v Wagnerjevi dvorani v Miinchnu;
bilo je ob boletnici bitke narodov pri Leipzigu. Govor je imel ali bral do-
stojanstven starejši gospod, profesor na neki univerzi. Na odru je se-
delo predsedstvo zborovanja. Levo monokel, desno monokel, med
njima pa nekdo brez monokla. Vsi trije so bili enako opravljeni v plašče,
da si imel vtis, kot da gre za sodišče, ki se pravkar pripravlja, da bo iz-
reklo obsodbo na smrt ali pa opravilo svečani krst otroka, vsekakor
nekaj v zvezi z versko posvetitvijo. Tako imenovani govor, ki bi natiskan
morda bil kar dobro berljiv, je imel prav strašen učinek. Nekako po tri
četrt ure je poslušalstvo padlo v neke vrste transa, ki so ga prekinjali
samo občasni odhodi kakega možakarja ali ženskice iz dvorane, klepe-
tanje točajk ter zevanje vse številnejših poslušalcev. Sedel sem za tremi
delavci, ki so prišli iz radovednosti ali jih je kdo semkaj poslal, so se
občasno spogledali s slabo prikritimi grimasami, na koncu so se začeli
drezati s komolci, nakar so čisto tiho odšli iz dvorane. Videti je bilo, da
za nobeno ceno niso hoteli motiti zborovanja. Pri tej druščini to tudi ni
bilo potrebno. Končno se je zazdelo, da se zborovanje približuje svo-
jemu koncu. Potem ko je profesor, čigar glas je postajal vse tišji, zaklju-
čil svoje predavanje, se je dvignil gospod, ki je sedel med obema
nosilcema monoklov ter oznanil konec govora. Svojim »nemškim ses-
tram« in »bratom« je povedal, kako zelo je hvaležen in kakšni naj bi bili
njihovi občutki v tej smeri zaradi enkratnega in čudovitega predavanja,
ki jim gaje podal profesor X na užitkov poln ter temeljit in globoko se-
gajoč način, ter kije bilo v pravem pomenu besede »notranje doživetje«,
celo pravo »dejanje«. Bilo bi preveč profano, če bi to slovesno uro raz-
svetljenih izvajanj nadaljevali z razpravo, tako da se bo v imenu vseh
navzočih odpovedal taki možnosti, namesto tega pa je pozval prisotne,
naj vstanejo s svojih sedežev in združeni zakličejo: »Mi smo enotno
ljudstvo bratov«, itd. Na koncu so še družno zapeli nemško domoljubno
pesem.
In tako so prepevali in zazdelo se mi je, da so bili glasovi že v drugi
kitici manj svečani, da so pošteno zadoneli samo še v refrenu, pri tretji
kitici je bilo še slabše in pomislil sem, da o besedilu niso bili vsi povsem
prepričani.
Toda kako povsem drugače zveni, če se takšna pesem zapoje iz vsega
srca nemške ljudske duše in se vzpne proti nebu!
Nato seje zborovanje porazgubilo, to pomeni, da so eni odšli na pivo,
drugi v kavarno, nekateri pa samo na svež zrak.
Da, ven na svež zrak, samo ven! Tudi sa sem želel samo še to. S tem
naj bi poveličevali junaški pogum sto tisočev Prusov in Nemcev? K
vragu s takim poveličevanjem in še enkrat k vragu!
Vladi so povšeči take stvari. To je seveda »miroljubno« zborovanje.
Tukaj se ministru res ni treba bati za red in mir, da bi zaradi navduše-
nja prekoračili meje meščanskih meril spodobnosti; da bi se množica ne-
nadoma v valu navdušenja zlila iz dvorane, toda namesto v kavarno ali
gostilno bi v četveroredu in ob glasnem petju »Deutschland hoch in
lihren« korakala po ulicah in mira željnim policajem povzročala nepri-
jetnosti.
Ne, s takimi državljani je človek res lahko zadovoljen.
V nasprotju s temi pa zborovanja nacionalsocialistov vsekakor niso
bila »miroljubna«. Tu sta se soočila dva vala nasprotujočih si svetovnih
nazorov in zborovanja se niso končala s prepevanjem kakšne domo-
ljubne pesmi, ampak s fanatičnim izbruhom ljudske in nacionalne
strasti.
Že od vsega začetka je bilo pomembno, da smo na naših zborova-
njih vpeljali slepo disciplino ter zagotavljali brezpogojno avtoriteto vod-
sivu zborovanja. Tisto, kar smo govorili mi, namreč ni bilo nemočno
438 439
kvasenje nekakšnega meščanskega »referenta«, ampak je bilo po vse-
bini in obliki vedno primerno za draženje nasprotnikov! In nasprotni-
kov na naših zborovanjih ni manjkalo! Pogosto so prišli v velikih
skupinah, med njimi so bili hujskači in na njihovih obrazih si lahko pre-
bral prepričanje: nocoj bomo naredili konec z vami!
Da, takrat so pogosto prihajali dobesedno v kolonah, naši prijatelji
rdeče barve. Imeli so jasno določeno nalogo, da tistega večera razže-
nejo vse skupaj in končajo to zgodbo! In kako pogosto je bilo vse sku-
paj tik pred vreliščem ter sta samo brezkompromisna energija vodstva
našega zborovanja in brutalnost naših varnostnikov preprečevala nji-
hove namere.
In imeli so vse razloge, da so bili razdraženi.
V dvorane, kjer smo imeli zborovanja, jih je vlekla že samo rdeča
barva naših plakatov. Normalno meščanstvo je bilo povsem iz sebe, ker
smo tudi mi uporabljali boljševistično rdečo in v tem so videli dvoje.
Nemški nacionalni duhovi so vedno znova šepetali o sumu, da smo tudi
mi v bistvu samo inačica marksizma, mogoče sploh samo prikriti mark
sisti ali celo socialisti. Te glave namreč niti do danes niso ugotovile, kak
šna je razlika med marksizmom in socializmom. Našim nasprotnikom
se je še posebej, ko so odkrili, da na naših zborovanjih nismo pozdrav
ljali z »Dame in gospodje«, ampak s »Tovariši in tovarišice«, med seboj
pa smo bili strankarski tovariši, zdelo, da je s tem dokazana marksis
tična pošast. Kako pogosto smo se tresli od smeha, ko smo gledali te na
ivne in bojazljive meščanske zajčke, kako modro ugibajo o našem
poreklu, naših namerah in našem cilju.
Rdečo barvo naših plakatov smo izbrali po natančnem in temeljitem
razmisleku, da bi z njo dražili levo stran, jo ogorčili in zavedli, da bi
njeni pristaši prihajali na naša zborovanja, pa čeprav samo zato, da bi
jih razbijali, saj smo samo tako lahko govorili z ljudmi.
V tistih letih je bilo res zabavno spremljati zbeganost in celo nemoč
naših nasprotnikov pri izbiri njihove taktike. Najprej so od svojih privr
žencev zahtevali, da naj se za nas sploh ne zmenijo in naj ne hodijo na
naša zborovanja.
Na splošno so ubogali ta navodila.
Toda sčasoma so nekateri vendarle prišli in njihovo število je počasi
vedno bolj naraščalo. Ko se je začel kazati vpliv našega nauka, so nji-
hovi voditelji postopoma postali živčni in nemirni ter so trmasto vztra-
jali v prepričanju, da takega razvoja ne smejo dopuščati, ampak da ga
je treba zatreti z nasiljem.
Nato so sledili pozivi »razredno zavednim proletarcem«, naj masovno
hodijo na naša zborovanja, kjer naj bi s proletarskimi pestmi zadeli za-
stopnike »monarhističnega, reakcionarnega hujskanja«.
Tako so bila naša zborovanja nenadoma že tri četrt ure pred začet-
kom polna delevcev. Bilo je podobno sodu smodnika, ki bi ga lahko raz-
neslo vsak trenutek in na njem je že gorela zažigalna vrvica. Toda vedno
se je izšlo drugače. Ljudje so v dvorane prihajali kot naši sovražniki,
odhajali pa so, če že niso postali naši pristaši, pa so vsaj začeli kritično
razmišljati o pravilnosti njihovega nauka. Toda postopoma so se raz-
mere spremenilo tako, da so se po treh urah mojega predavanja pristaši
in nasprotniki zlili v enotno navdušeno množico. Potem je bil vsak znak
za miniranje zaman. Šele tedaj so se njihovi vodje zares prestrašili in se
za nasvet obrnili na one, ki so že prej odsvetovali tako taktiko in so zdaj
upravičeno opozarjali, da bi bilo edino pravilno, če bi delavcem nače-
loma prepovedali obiskovati naša zborovanja.
Potem res niso več prihajali ali pa v manjšem številu. A že čez kra-
tek čas seje vsa igra ponovila od začetka.
Tovariši se prepovedi niso držali, prihajali so vse bolj in na koncu so
spet zmagali pristaši radikalne taktike. Treba nas je bilo zminirati.
Ko se je po dveh, treh, pogosto tudi po osmih ali desetih zborova-
njih izkazalo, da je miniranje lahko reči, toda težko izpeljati, in da je
vsako posamezno zborovanje pomenilo krušenje rdečih bojnih odre-
dov, se je spet iznenada pojavilo drugačno geslo: »Proletarci, tovariši
m tovarišice! Izogibajte se zboraovanjem nacionalsocialističnih hujska-
čev!«
Enako, večno spreminjajočo se taktiko smo opazili tudi v rdečem
nsku. Kmalu so nas poskušali dokončno utišati, a so se hitro prepričali
440 441
o nesmiselnosti takega početja in se usmerili k nasprotni taktiki. Vsak
dan so nas nekako »omenjali«, včinoma zato, da bi delavcu pojasnili
smešnost našega celotnega obstoja. Toda gospoda so čez nekaj časa le
morali začutiti, da nam to nikakor ni škodovalo, ampak nam je na-
sprotno celo koristilo v tem smislu, da so se mnogi posamezniki končno
le morali vprašati, zakaj je treba toliko besedi posvečati nekemu pojavu,
ki je vendar tako smešen. Ljudje so postali radovedni. Nato so nena-
doma spremenili taktiko in nas začeli obravnavati kot nejvečje zločince
proti človeštvu. Članek za člankom, v njih pa so pojasnjevali in vedno
znova dokazovali naše zločinsko delovanje, škandalozne zgodbe, če-
prav od A do Ž privlečene za lase, naj bi vendar kaj pomagale. Prav
kmalu so se tudi ti napadi izkazali za neučinkovite; v bistvu je vse to
samo pomagalo, da se je splošna pozornost šele zdaj zares osredoto-
čila na nas.
Takrat sem zavzel stališče: ne glede na to, ali nas zasmehujejo ali pre-
klinjajo, ali nas imajo za pavlihe ali zločince; najpomembnejše je, da
nas omenjajo, da se kar naprej ukvarjajo z nami, ter da v očeh samih de-
lavcev postopoma zares postajamo tista sila, s katero edino trenutno
poteka spopad. Kaj smo v resnici in kaj v resnici hočemo, bomo ne-
kega lepega dne že pokazali tej židovski časopisni tolpi.
Razlog, zakaj takrat ni prišlo do neposrednih miniranj naših zboro-
vanj, je bila vsekakor prav neverjetna strahopetnost vodij naših nasprot-
nikov. V vseh kritičnih primerih so naprej pošiljali nepomembne
Janezke, sami pa so kvečjemu pred dvorano čakali na izid miniranja.
O namerah te gospode smo bili skoraj vedno dobro obveščeni. Veliko
naših strankarskih tovarišev je namreč zaradi smotrnosti ostalo tudi
članov rdečih formacij, poleg tega pa so vodilni možje sami imeli last-
nost klepetulj, kar nam je v tem primeru še kako koristilo in je med
nemškim ljudstvom na žalost vse prepogost pojav. Nikakor niso uspeli
zadržati zase, če so zvalili kak načrt, povečini so začeli kokodakati še
preden so znesli jajce. Ničkolikokrat smo izvedeli za obsežne priprave,
pri čemer rdeči minerski komandosi niso niti slutili, kako malo je manj-
kalo, da niso frčali iz dvorane.
V tistem obdobju smo bili prisiljeni, da smo sami poskrbeli za za-
ščito naših zborovanj; na uradno zaščito se ne moreš nikoli zanesti. Po
naših izkušnjah je prav nasprotno vedno dobrodošla za motitelje. Res-
ničen dejanski uspeh uradnega posega policije je bila kvečjemu razpus-
titev zborovanja, torej njegov konec. Prav to pa je bil edini namen in cilj
nasprotnih motiteljev.
Na splošno seje pri policiji uveljavila praksa, ki pomeni najstrašnejšo
kršitev pravice, kar sijih lahko zamišljamo. Če oblasti namreč kakorkoli
izvedo, da obstoja možnost razbijanja zborovanja, potem ne aretirajo
osebe, ki grozi, ampak drugim, nedolžnim, prepovedo srečanje, kar nor-
malen policijski duh smatra za genialno potezo. To imenujejo »preven-
tivni ukrep zaradi preprečevanja kršenja zakonov«.
Odločen bandit ima torej kadarkoli v rokah možnost, da poštenemu
človeku onemogoči njegovo politično dejavnost in delovanje. V imenu
reda in miru se državna avtoriteta ukloni pred banditom in od drugega
zahteva, da naj onega ne provocira. Ko so torej nacionalsocialisti na
določenih krajih hoteli organizirati zborovanje in so sindikati razgla-
sili, da bi to znalo privesti do odpora njihovih članov, potem policija ni
spravila pod ključ in za zapahe teh izsiljevalskih fantov, ampak je nam
prepovedala zborovanje. Da, ti organi zakona so bili celo tako never-
jetno nesramni, da so nam to nebrojkrat pisno sporočili.
Če smo se hoteli zavarovati pred takimi naključji, smo morali torej
poskrbeti, da smo vsak poskus motenja zatrli že v kali.
Tuje bilo treba upoštevati tudi naslednje: vsako zborovanje, ki ga va-
ruje izključno policija, bo v očeh širokih množic diskreditiralo prireditelja.
Zborovanja, kijih zagotavlja samo velika policijska zaščita, ne privlačijo
nikogar. Za pridobivanje nižjih slojev prebivalstva je treba pokazati
ustrezno lastno moč.
Pogumen mož bo lažje osvojil žensko srce kot boječnež, in tako
bo i udi junaško gibanje prej pridobilo ljudsko srce, kot gibanje, ki za
svoj obstoj potrebuje policijsko zaščito.
Mlada stranka je morala predvsem zaradi tega zadnjega razloga pos-
krbeti za to, da seje sama postavila za svoj obstoj, se sama varovala in
442 443
sama razbijala nasprotnikovo nasilje.
Varovanje zborovanj smo organizirali takole:
1. Z energičnim in psihološko pravilnim vodenjem zborovanja;
2. S skupino organiziranih varnostnikov.
Ko smo nacionalsocialisti takrat organizirali zborovanje, smo bili mi
njegovi gospodarji in nihče drug. To pravico gospodarjev smo ostro po-
udarjali vsako minuto. Naši nasprotniki so natančno vedeli, da bo vsak
provokator letel iz dvorane, pa čeprav bi nas bilo samo ducat med tisoč
drugimi. Na takratnih zborovanjih, posebej onih zunaj Miinchna, seje
poleg petnajst, šestnajst nacionalsocialistov zbralo petsto, šeststo, tudi
do osemsto naših nasprotnikov. Toda mi nismo trpeli provokacij in obis-
kovalci naših zborovanj so dobro vedeli, da bi se raje na mrtvo stepli,
kot da bi kapitulirali. Več kot enkrat se je zgodilo, da je peščica stran-
karskih tovarišev nudila junaški odpor množici tulečih razbijačev rdeče
premoči.
V takih primerih bi petnajst ali dvajset naših zagotovo potegnilo
krajši konec, toda nasprotniki so vedeli, da bi prej vsaj dvakrat ali trikrat
toliko njihovih mož imelo razbite betice, tega pa raje niso tvegali.
Tu smo se poskušali kaj naučiti iz preučevanja marksističnih in me-
ščanskih tehnik zbiranja, in to nam je tudi uspelo.
Marksisiti so že od nekdaj imeli slepo disciplino, zato se vprašanje o
razbijanju njihovih zborovanj vsaj v krogih meščanstva ne bi nikoli
moglo poroditi. S takimi nameni so se veliko bolj ukvarjali rdeči. Na
tem področju so sčasoma dosegli pravo virtuoznost in končno so šli
tako daleč, da so na velikih predelih Reicha nemarksistično zborovanje
proglasili za izzivanje proletariata; posebej takrat, ko so tisti, ki imajo
niti v vsvojih rokah, zaslutili, da bodo na zborovanju morda začeli naš-
tevati njihove grehe ter razkrili podlost njihovega laganja in goljufanja
ljudstva. Brž ko je bilo tako zborovanje napovedano, je celoten rdeči
tisk zagnal besno kričanje, pri čemer so ti načelni zaničevalci zakonov
neredko prvi poklicali oblasti z nujno in obenem grozečo prošnjo, daje
treba takšno »izzivanje proletariata« takoj preprečiti, da bi s tem pre-
prečili kaj hujšega. Besede so izbirali glede na vsakokratno uradniško be-
tico ter tako dosegli svoj uspeh. Kadar je na takšnem položaju služboval
res pravi nemški uradnik in ne nekakšna uradovalna kreatura, ter je
zavrnil njihovo nesramno zahtevo, potem je sledil znani poziv, da se ne
sme trpeti take »provokacije proletariata«, ampak da naj se takrat in ta-
krat med množico na zborovanju znajde čim več proletarcev, da bi »me-
ščanskim kreaturam s pomočjo žuljave proletarske pesti naredili konec
njihovega sramotnega početja«.
Človek je moral enkrat videti takšno meščansko zborovanje in doži-
veti njihovo vodenje v vsej bedi in strahu! Zaradi groženj so takšna zbo-
rovanja kar pogosto gladko odpovedali. Toda strah je bil vedno tako
velik, da so zborovanje, kije bilo napovedano za osmo uro, redko kdaj
začeli pred tri četrt na devet ali celo ob devetih. Predsedujoči seje nato
z devetindevetdesetimi komplimenti trudil pojasniti prisotnim »gospo-
dom iz opozicije«, kako zelo se sam in vsi ostali navzoči veselijo (čista
laž!) obiska mož, ki še niso stali na teh tleh, ker da lahko samo s skup-
nimi pogovori (kijih že vnaprej svečano napoveduje) zbližajo stališča,
izboljšajo razumevanje in začnejo graditi most. Mimogrede je še zago-
tovil, da namen zborovanja nikakor ni odvračanje ljudi od njihovih do-
tedanjih prepričanj. Prav zares ne. Vsak ima pravico do svojega pogleda,
a isto pravico naj pusti tudi drugim, zato je zaprosil, da naj referentom
pustijo povedati njihova sicer ne predolga predavanja ter s tem ne do-
volijo, da bi se tudi to zborovanje pred svetom sprevrglo v sramotno
predstavo medbratskega nemškega sovraštva,... Brrr!
Bratsko ljudstvo levice za to ponavadi ni pokazalo nobenega razume-
vanja. Še preden je predavatelj začel, je moral med besnim zmerjanjem
že pospraviti stvari, in neredko si dobil vtis, daje bil celo hvaležen usodi
za tako hitro skrajšanje mučne procedure. Taki meščanski toreadorji so
med neznanskim hrupom zapustili areno, če niso z razbitimi glavami le-
icli po stopnicah, kar seje tudi pogosto zgodilo.
Za marksiste je bilo vsekakor nekaj novega, ko smo nacionalsocia-
listi pripravili svoja prva zborovanja, posebej naš način priprave nanje.
Prišli so prepričani, da bodo igrico, ki sojo že tolikokrat odigrali, lahko
i/vedli tudi pri nas. »Danes bomo opravili z njimi!« Tako so se pogosto
444 445
širokoustili eden pred drugim, toda bliskovito, še preden bi ponovil tak
vzklik, se je napihnjenec znašel pred vrati.
Prvič je bilo pri nas že vodstvo zborovanja drugačno. Nihče ni pro-
sjačil, da bi poslušalstvo dovolilo naše predavanje, nikomur nismo za-
gotavljali neskončne razprave, ampak smo dali vsem jasno razumeti, da
smo tukaj mi gospodarji zborovanja, da zato mi določamo hišni red in
da bo vsak, ki bi si drznil z medklicem prekiniti predavanje, neusmi-
ljeno odletel iz prostora tam, kjer je vstopil. Vsako odgovornost za ta-
kega fanta smo zavrnili. Če bo ostalo kaj časa in če nam bo ustrezalo,
bomo dovolili razpravo, če ne, pač ne. In zdaj predajam besedo gos-
podu referentu.
Že ob tem so obstrmeli.
Drugič smo organizirali dobro varovanje dvorane. Pri meščanskih
strankah so imeli navado, da so varovanje dvorane, bolje rečeno redar-
stvo, zaupali gospodom, ki bi glede na njihovo častitljivo starost morali
imeti določeno avtoriteto in vzbujati spoštovanje. Nahujskane marksis-
tične množice se za starost, avtoriteto in spoštovanje niso kaj dosti bri-
gale, zato tovrstno meščansko varovanje dvorane praktično ni obstojalo.
Takoj ko smo začeli prirejati velika zborovanja, sem vpeljal organiza-
cijo varovanja dvorane kot službo redarstva, ki so jo sestavljali sami
mladi fantje. Med njimi je bilo nekaj tovarišev, ki sem jih poznal še iz
vojaške službe, ostali pa so bili novi mladi člani stranke, ki sem jih od
samega začetka poučil, da se nasilje zlomi samo z nasiljem, daje na tej
Zemlji vedno uspel samo pogumen in odločen mož; da se bojujemo za
mogočno idejo, tako veliko in vzvišeno, da si zasluži varovanje in za-
ščito do zadnje kaplje naše krvi. Prežeti so bili z naukom, daje potem,
ko pamet odpove in ima nasilje zadnjo besedo, najboljša obramba
napad, ter da mora naša skupina redarjev postati znana po tem, da fantje
niso nikakršno debatno društvo, ampak najodločnejša borbena skupina.
In ti mladi fantje so prav hrepeneli po takšnem geslu!
Ta vojna generacija fantov je bila grenko razočarana in ogorčena nad
dogajanjem, do meščanskih slabičev so čutili gnus in odpor.
Ljudem je končno postalo jasno, daje lahko do revolucije prišlo samo
zaradi meščanskega vodstva našega ljudstva. Pesti, potrebne za zaščito
nemškega ljudstva bi bile takrat še vedno na razpolago, manjkali so
samo možgani za njihovo uporabo. Oči mojih mladcev so se kar zasve-
tile, ko sem jim razlagal nujnost njihovega poslanstva ter jim vedno
znova dopovedoval, da bo vsa modrost tega sveta ostala brez uspeha, če
v svojo službo ne bo vzela moči, ki jo bo varovala, da blaga boginja miru
hodi lahko samo ob boku boga vojne ter da vsako veliko dejanje tega
miru potrebuje varovanje in pomoč s silo! Tako se jim je ideja vojaške
službe zdela veliko bolj živa. Ne v okostenelem smislu starih, togih urad-
niških duš, v službi mrtve avtoritete neke mrtve države, ampak v živem
spoznanju dolžnosti, da so tudi z žrtvovanjem življenja posameznika
pripravljeni delovati vedno in povsod za obstoj svojega ljudstva.
In kako so se ti mladci potem izkazali na delu!
Na motitelje naših zborovanj se se spustili kot roj sršenov, niso se
ozirali na njihovo premoč, kije bila lahko še tako velika, ni jim bilo mar
za rane in žrtvovanje krvi. Izpolnjevala jih je misel, da morajo omogo-
čiti prosto pot za sveto poslanstvo našega gibanja.
Že v poznem poletju 1920 seje naša zaščitna redarska služba posto-
poma preoblikovala, na pomlad 1921 so postopoma nastale stotnije, ki
so bile spet razdeljene na skupine.
To je bilo nujno potrebno, ker seje dejavnost zborovanj vse bolj kre-
pila. Tudi takrat smo se še pogosto srečevali v dvorani munchenske piv-
nice Hofbrauhaus, še pogosteje pa v večjih dvoranah v mestu. Dvorani
v pivnicah Biirgerbrau ter Kindl-Keller sta jeseni in pozimi 1920/21 do-
življali vedno mogočnejša masovna zborovanja in slika je bila vedno
enaka: srečanja NSDAPso morali povečini že pred začetkom zaradi prena-
polnjenosti dvorane policijsko prepovedati.
Organizacija naših redarskih skupin je povzročila odprtje zelo po-
membnega vprašanja. Gibanje do takrat ni imelo svojega strankarskega
446 447
znaka ne svoje zastave. Pomanjkanje takšnih simbolov ni bilo le tre-
nutna slabost, ampak je bilo nedopustno za prihodnost. Slabe strani so
bile predvsem to, da člani stranke niso imeli nobene zunanje oznake
pripadnosti, medtem ko za prihodnost ni bil sprejemljiv obstoj brez
znaka, ki bo simbolno predstavljal pomen gibanja ter bo lahko kot tak
nasprotoval internacionali.
Že v svoji mladosti sem lahko več kot enkrat ugotavljal, kakšen psi-
hološki pomen ima tak simbol ter to tudi sam občutil. V Berlinu sem po
vojni prisostvoval masovnemu zborovanju marksistov pred kraljevim
dvorcem in parkom Lustgarten. Pravo morje rdečih zastav, rdečih rutic
in rdečega cvetja je dalo temu zborovanju, ki mu je po ocenah prisos-
tvovalo okoli stodvajset tisoč ljudi, resnično mogočno zunanjo podobo.
Sam sem lahko občutil in razumel, kako lahko mlad človek iz ljudstva
podleže sugestivnemu čaru take veličastne prireditve.
Meščanstvo, ki sploh ne predstavlja ali zastopa nobenega svetovnega
nazora, zato tudi ni imelo lastne zastave. Sestavljali so ga »domoljubi«
in zato so dirjali naokoli v barvah Reicha. Če bi bile te simbol določe-
nega svetovnega nazora, potem bi lahko razumeli, da so nosilci države
v svoji zastavi videli tudi predstavnico svojega svetovnega nazora, saj je
simbol njihovega svetovnega nazora z njihovo lastno dejavnostjo postala
državna in Reichova zastava.
Toda v resnici so bile zadeve drugačne.
Reich je bil zgrajen brez sodelovanja nemškega meščanstva, sama za-
stava pa seje rodila v naročju vojne. Zato je bila v resnici samo državna
zastava in ni imela nikakršnega pomena v smislu posebnega svetovno-
nazorskega poslanstva.
Nekaj takega, kot je meščanska strankarska zastava, so imeli samo na
enem delu nemško govorečega območja, v nemški Avstriji. S tem, ko je
del tamkajšnjega narodnega meščanstva za svojo strankarsko zastavo
izbral barve iz leta 1848, črno, rdečo, zlato, je ustvaril simbol, kije kljub
temu, da ni imel nobenega svetovnonazorskega pomena, vendarle vse-
boval revolucionaren značaj. Najbolj zagrizeni sovražniki črno-rdeče-zlate
zastave so bili takrat - tega danes nikakor ne smemo pozabiti - socialni
demokrati in krščanski demokrati, oziroma klerikalci. Prav oni so jih
zmerjali, žalili in mazali, enako kot so pozneje, leta 1918, blatili črno-
belo-rdečo zastavo. Črno-rdeča-zlata kombinacija je bila za nemške
stranke stare Avstrije vsekakor barva leta 1848, torej obdobja, ki bi lahko
bilo fantastično, saj so ga zastopale najbolj poštene nemške duše, čeprav
so v ozadju vse niti vlekli nevidni Židi. Te barve so bile tako privlačne
marksistom stranke Centra predvsem zato, ker so bile povezane z vele-
izdajo in s sramotnim izigranjem nemškega ljudstva, danes pa jih čas-
tijo kot največjo svetinjo in uporabljajo kot svoje za zaščito zastave, ki
so jo nekoč onečastili.
Zato do leta 1920 ni bilo nobene marksizmu nasprotne zastave, ki bi
po svetovnem nazoru utelešala njemu nasproten pol. Čeprav nemško
meščanstvo s svojimi boljšimi strankami po letu 1918 ni več hotelo prev-
zeti nenadoma odkrite črno-rdeče-zlate zastave Reicha za svoj lasten
simbol, pa ob novem razvoju niso imeli pripravljenega nasprotnega last-
nega programa za prihodnost, v najboljšem primeru samo razmišljanje o
obnovi minulega Reicha.
Tem razmišljanjem se lahko zahvali črno-bela-rdeča zastava starega
Reicha za svoj preporod kot zastava naših tako imenovanih nacionalnih
meščanskih strank.
Bilo je očitno, da simbol režima, ki gaje spodkopal marksizem v nič kaj
slavnih okoliščinah, ni bil vreden, da služi kot zastava, pod katero naj hi
zrušili prav ta marksizem. Najsi bodo te barve poštenemu Nemcu, ki seje
pod njimi boril in videl pod njimi pasti številne žrtve, še tako svete in drage
v svoji vedno mladostni sestavi, pa taka zastava ne more veljati za simbol
novega boja za prihodnost.
Za razliko od meščanskih politikov sem v našem gibanju vedno zasto-
pal stališče, daje za nemško ljudstvo prava sreča, ker smo izgubili staro
zastavo. Nam je lahko vseeno, kaj dela republika pod svojo zastavo.
Vendar se moramo iz srca zahvaliti usodi, da je bila dovolj milostna in
nam ohranila najslavnejšo vojno zastavo vseh časov pred tem, da bi jo
najsramotneje prostituirali kot kakšno rjuho. Današnji Reich, ki prodaja
sebe in svoje državljane, ne bi smel nikoli uporabljati častne in ju-
448 449
 naške črno-bele-rdeče zastave.
Dokler bo živela novembrska sramota, naj nosi svoje zunanje ogri-
njalo in naj ne poskuša ukrasti onega iz častne preteklosti. Naši me-
ščanski politiki naj si prikličejo v zavest, da tisti, ki si želi črno-
belo-rdečo zastavo, krade iz naše preteklosti. Nekdanja zastava bi bila
primerna za nekdanji Reich prav tako, kot si je republika, hvala Bogu,
zase izbrala primerno.
To je bil razlog, zakaj nacionalsocialisti v obujanju stare zastave
nismo mogli videti izrazitega simbola naše lastne dejavnosti. Mi namreč
nočemo od mrtvih obujati starega Reicha, ki je propadel zaradi lastnih
napak, ampak hočemo zgraditi novo državo.
Gibanje, ki se danes v tem smislu bojuje z marksizmom, mora zato
tudi v zastavi nositi simbol nove države.
Takrat smo se zelo veliko ukvarjali z vprašanjem nove zastave, to je
z njenim videzom. Predlogi so prihajali z vseh strani, ki so bili povečini
bolje mišljeni kot pa zares uspešni. Nova zastava je namreč morala biti
simbol našega lastnega boja, po drugi strani pa naj bi imela tudi učinek
velikega plakata. Kdor se mora sam veliko ukvarjati z množicami, bo v
vseh navideznih malenkostih prepoznal zelo pomembne zadeve. Učin-
kovit znak lahko v stotisočih primerih vzbudi prebudi zanimanje za
neko gibanje.
Iz tega razloga smo morali zavrniti vse predloge za belo zastavo, ki
so prihajali z raznih strani, saj bi s tem naše gibanje enačili s staro dr-
žavo, pravilneje, s tistimi slabotnimi strankami, ki jim je edini cilj vzpo-
stavitev starega stanja. Poleg tega bela barva ne privlači posebne
pozornosti. Primerna je za združenja mladih devic, ne pa za revolucio-
narna gibanja novega časa.
Predlagali so tudi črno; sicer je primerna za današnji čas, vendar ni
v njej ničesar, kar bi kazalo na hotenja našega gibanja. Končno tudi ta
barva ni posebej privlačna.
Belo modra je izpadla kljub čudovitemu estetskemu učinkovanju, ker
je bila barva ene od nemških zveznih držav - države, ki zaradi svojega
političnega odnosa partikularne ozkosrčnosti ni bila na najboljšem
glasu. Poleg tega tudi ta kombinacija ne bi prav posrečeno opozarjala
na naše gibanje. Enako je veljalo za črno-belo.
Črno-rdeče-zlata sama po sebi ni prihajala v poštev.
Tudi črno-bela-rdeča ne zaradi že omenjenih vzrokov, vsekakor ne v
dotedanji obliki. Toda učinkovanje teh treh barv je veliko močnejše v pri-
merjavi z vsemi drugimi in zagotovo je to najbolj žareča ter usklajena
kombinacija, kar jih je mogoče najti.
Sam sem se vedno zavzemal za to, da bi obdržali stare barve, ne samo
zato, ker so mi kot vojaku najsvetejše, kar poznam, ampak tudi zato,
ker v svojem estetskem delovanju daleč najbolj ustrezajo mojemu ob-
čutku. Kljub temu sem moral številne osnutke, ki so se stekali iz krogov
mladega gibanja in so povečini imeli vrisano svastiko v staro zastavo, vse
po vrsti zavrniti. Kot vodja nisem hotel takoj stopiti pred javnost s svo-
jim osnutkom, saj je bilo možno, da bi kdo drug podal enak ali celo
boljši predlog. Res je neki zobozdravnik iz Starnberga izdelal precej
dober osnutek, kije bil sicer podoben mojemu, a je imel napako, daje
narisal svastiko z usločenimi kraki na belem krogu.
Sam sem po številnih poskusih vendarle našel končno obliko: zastavo
z rdečo osnovo, vrisanim belim krogom, na sredi kroga pa črna svastika
(kljukasti križ, nemško der Hackenkreuz). Po dolgotrajnih poskusih
sem tudi našel primerna razmerja med velikostjo zastave in belega kroga
ler obliko in debelino svastike.
In pri tem je ostalo.
Takoj nato smo naročili v takem smislu narejene trakove za roke
naših varnostnikov: rdeč trak, na katerem je vrisan bel krog s črno svas-
tiko.
Po enakih smernicah smo dali izdelati tudi strankin znak: bel krog na
rdeči podlagi, na sredini pa svastika. Miinchenski zlatar Fiiss je izdelal
prve uporabne osnutke, ki smo jih nato obdržali v uporabi.
Pozno poleti seje naša nova zastava prvikrat pojavila v javnosti. Od-
lično seje ujemala z našim mladim gibanjem. Bila je enako mlada in
nova kot naše gibanje. Noben človek je ni videl prej; delovala je kot go-
reča bakla. Občutili smo skoraj otroško veselje, ko je zvesta strankina to-
450 451
 varišica izdelala prvi primerek in nam ga prinesla. Že čez nekaj mese-
cev smo jih v Miinchnu imeli pol ducata, vse bolj učinkoviti strankini
varnostniki pa so posebej veliko pripomogli k razširjanju novega sim-
bola gibanja.
In to je res pravi simbol! Ne samo zato, ker vsebuje vsem nam tako
ljube barve, ki so nemškemu ljudstvu nekoč priborile toliko časti, z njimi
izkazujemo spoštovanje preteklosti, bila je tudi najboljše utelešenje ho-
tenja našega gibanja. Kot nacionalni socialisti v svoji zastavi vidmo svoj
program. V rdeči barvi vidimo socialno misel gibanja, v beli nacionalis-
tično, v svastiki poslanstvo boja za zmago arijskega človeka in hkrati z
njo tudi zmago misli ustvarjalnega dela, ki je večno bilo protisemitsko
in bo tako ostalo.
Dve leti pozneje, ko je iz varnostnikov že zdavnaj nastalo nekaj tisoč
jurišnikov (nem. Sturmabteilung, okrajšano SA, op. prev.), seje poka-
zala potreba, da tej obrambni organizaciji mladega svetovnega nazora
damo poseben znak zmage: standarto. Tudi ta znak sem zasnoval sam
ter ga nato predal staremu, zvestemu strankarskemu tovarišu, zlatar-
skemu mojstru Gahru, ki gaje izdelal. Od takrat dalje standarta velja za
borbeni simbol nacionalsocialističnega boja.
Zborovanja so se v letu 1920 vse bolj širila, kar je končno privedlo do
tega, da smo včasih priredili celo dve zborovanji na teden. Ljudje so si
strme ogledovali naše plakate, največje dvorane v mestu so bile vedno
polne in desettisoče zavedenih marksistov je našlo pot nazaj k svojemu
ljudstvu, da bi postali bojevniki za prihodnji, svoboden Nemški Reich.
Munchenska javnost nas je spoznala. O nas seje govorilo, beseda »na-
cionalsocialist« se je pri mnogih udomačila in je že pomenila določen
program. Množica naših pristašev in celo članov se je neprestano ve-
čala, tako da smo lahko pozimi 1920/21 v Miinchnu že nastopili kot
močna stranka.
Poleg marksistične stranke takrat ni bilo nobene druge, predvsem
nobene nacionalne, ki bi se lahko ponašala s tako množičnimi zborova-
nji, kot se je naša. Dvorana za pet tisoč ljudi v munchenski Kindl-Kel-
ler je bila več kot enkrat tako polna,d a jo je kar razganjalo. Poznali
smo samo en prostor, kamor si še nismo drznili iti, to je bila dvorana v
Zirkus Krone.
Konec januarja so se nad Nemčijo spet zgrnile hude skrbi. Pariški
sporazum, po katerem se je Nemčija obvezala, da bo plačala noro vi-
soko odškodnino v višini sto milijard zlatih mark, naj bi v obliki loon-
donskega diktata postal resničnost.
Ena od delovnih skupnosti, ki so v Miinchnu obstojale že dolgo časa,
lako imenovana ljudska zveza, nas je ob tej priložnosti hotela povabiti
na večji skupen protest. Čas nas je priganjal in sam sem bil zaradi več-
nega omahovanja in zavlačevanja pri uresničevanju sprejetih sklepov že
živčen. Najprej so govorili o zborovanju na trgu Konigsplatz, a so zami-
sel opustili zaradi strahu, da bi nas rdeči razgnali, nato pa so predvideli
protestno zborovanje pred dvorano Feldherrnhallc.Vendar so opustili
tudi to lokacijo in končno predlagali skupno zborovanje v munchenski
Kindl-Keller. Medtem so minevali dnevi, velike stranke se za grozljivi
dogodek sploh niso zmenile, sama delovna skupnost pa se ni mogla od-
ločiti za datum zborovanja.
V torek, 1. februarja 1921 sem nujno zahteval dokončno odločitev.
Potolažili so me, da bo vse znano v sredo. Nato sem v sredo zahteval
jasen odgovor, kdaj, če sploh, naj bi bilo zborovanje. Odgovor je bil spet
nedoločen in izmikajoč; rekli so, da »predvidevajo« zborovanje čez
osem dni.
S tem je bilo mojega potrpljenja konec in odločil sem se, da bom pro-
icstno zborovanje izpeljal sam. V sredo popoldne sem v desetih minu-
tah narekoval vsebino plakata ter naročil, da za naslednji dan, četrtek,
\. februarja, najamemo Zirkus Krone.
Takrat je bilo to zelo tvegano dejanje. Ne samo zato, ker je bilo vpraš-
ljivo, ali bomo lahko napolnili ogromen prostor, ampak ker je bilo ne-
varno, da nas razženejo.
Naši varnostniki za ta ogromen prostor nikakor niso zadoščali. Prav
452 453
 tako nisem imel prave predstave, kako bi ravnali v primeru, da bi nas
poskušali razgnati. Zdelo se mi je, da bi bilo obvladovanje razmer v cir-
kuškem poslopju veliko težje kot v navadni dvorani. Toda kot se je izka-
zalo pozneje, je bilo ravno narobe. V ogromnem prostoru je bilo lažje
obvladati skupino hujskačev kot pa v tesno natlačenih dvoranah.
Gotovo je bilo samo eno: neuspeh bi nas lahko za dalj časa vrgel
nazaj. Eno samo uspešno razbitje bi namreč resno načelo naš ugled ter
opogumilo nasprotnike, da bi vedno znova poskušali ponavljati tak
uspeh. To bi lahko pripeljalo do popolne sabotaže naših prihodnjih zbo-
rovanj, kar bi lahko prebrodili šele po težkih borbah in več mesecih pri-
zadevanj.
Za plakatiranje smo imeli samo en dan časa, namreč samo četrtek.
Na žalost je že zjutraj deževalo in upravičena je bila bojazen, da bodo
mnogi ljudje v takih razmerah raje ostali doma, kot pa da hitijo v dežju
in snegu na zborovanje, kjer bo morda prišlo do nasilja in prelivanja
krvi, morda tudi umorov.
Nasploh se meje v četrtek dopoldne nenadoma polotil strah, da pro-
stora vendar ne bo mogoče napolniti (s tem bi se osramotil tudi pred
sindikatom), zato sem v naglici narekoval nekaj letakov in jih dal tiskati,
da bi jih popoldne lahko razdeljevali. Seveda so pozivali k obisku zbo-
rovanja.
Dva tovornjaka, ki smo ju najeli, smo odeli v čim več rdeče barve, do-
dali nekaj naših zastav ter na vsakega posadili petnajst do dvajset stran-
kinih privržencev; imeli so ukaz, da se marljivo vozijo po mestnih
ulicah, odmetavajo letake, skratka, delati so morali reklamo za večerno
množično zborovanje. Prvikrat seje zgodilo, da so skozi mesto vozili to-
vornjaki z zastavami, na njih pa niso sedeli marksisti. Meščanstvo je
zato z odprtimi usti strmelo za rdeče odetima in s plapolajočimi zasta-
vami s kljukastimi križi okrašenima tovornjakoma, v primestnih četrtih
pa so se proti njima dvigale pesti očitno razkačenih ljudi, ki so menili,
da gre za novo »izzivanje proletariata«. Pravico za prirejanje zborovanj
je imel namreč samo marksizem, in prav tako za prevažanje s tovor-
njaki.
Ob sedmih zvečer cirkus še ni bil dobro zaseden. O vsem so me te-
lefonsko obveščali vsakih deset minut in bil sem precej nemiren; ob sed-
mih ali petnajst minut čez sedmo so bile druge dvorane že do polovice,
pogosto skoraj povsem napolnjene. Vsekakor sem kmalu ugotovil, zakaj
je tako. Nisem računal z ogromnimi razsežnostmi novega prostora; tisoč
ljudi v dvorani Hofbrauhaus je bilo že zelo lepo videti, medtem ko jih je
Zirkus Krone enostavno pogoltnil. Komaj sijih videl. Malu pozneje so
prišla ugodnejša poročila in ob tri četrt na osem so mi sporočili, da je
dvorana zasedena do treh četrtin in da so pred blagajnami dolge vrste
čakajočih. Potem sem se odpeljal.
Pred dvorano Zirkus Krone sem prispel dve minuti po osmi. Pred
njim je bila še, vedno množica ljudi, med njimi tudi samo radovedneži
ler precej nasprotnikov, ki so hoteli zunaj počakati na dogajanje.
Ko sem stopil v mogočno dvorano, sem začutil enako veselje kot pred
letom dni na prvem zborovanju v miinehenski dvorani za bankete piv-
nice Hofbrauhaus. Toda šele ko sem se prebil skozi zid človeških teles
in se vzpel na govorniški oder, sem uzrl uspeh v vsej njegovi veličini.
Dvorana je ležala pred menoj kot velikanska školjka, napolnjena s ti-
soči in tisoči ljudi. Tudi sama arena je bila črna od ljudi. Prodano je
bilo več kot 5.600 vstopnic, če pa smo upoštevali še vse brezposelne,
revne študente in naše redarske moštve, je moralo biti navzočih okoli
6.500 ljudi.
»Prihodnost ali propad« je bil naslov teme in srce mi je vriskalo v
prepričanju, daje prihodnost ležala tam spodaj pred menoj.
Začel sem govoriti in govoril sem približno dve uri in pol, toda že po
pol ure mi je občutek govoril, da bo to zborovanje postalo velikanski
uspeh. Z vsemi temi posamezniki med tisoči sem vzpostavil stik. Že po
prvi uri so me začeli prekinjati s spontanim odobravanjem in gromkim
ploskanjem, po dveh urah se je le-to umirilo ter se prelilo v tisto sve-
čano tišino, ki sem jo v tem prostoru pozneje tako pogosto doživljal in
bo vsakemu posamezniku ostala nepozabna. Potem seje slišalo samo se
dihanje te ogromne množice in šele ko sem izgovoril zadnjo besedo, je
nenadoma goreče vzvalovila. S svečanim prepevanjem pesmi »Deut-
454 455
 schland« smo nato končali zborovanje.
Počakal sem še, da seje ogromen prostor počasi začel prazniti in se
je neznansko morje ljudi skozi mogočen osrednji izhod skoraj dvajset
minut gnetlo iz dvorane. Šele potem sem presrečen tudi sam zapustil
svoje mesto ter se napotil domov.
Na prvem zborovanju v Zirkus Krone v Mtinchnu so naredili pos-
netke, ki bolje kot besede kažejo na obseg srečanja. Meščanski časopisi
so objavili slike in članke, toda omenili so le, daje šlo za »nacionalno«
zborovanje, tako kot ponavadi pa so skromno zamolčali prireditelja.
Tako smo prvikrat daleč prekoračili okvir navadne dnevne stranke.
Zdaj niso mogli več mimo nas. Da ne bi bilo videti, kot da gre pri
uspehu tega zborovanja za nekakšno muho enodnevnico, sem za na-
slednji teden takoj napovedal drugo zborovanje v Zirkusu in uspeh je bil
enak. Ogromen prostor je razganjalo od velikanske človeške množice,
tako da sem se odločil, da v naslednjem tednu organiziramo še eno zbo-
rovanje v enakem slogu. In še v tretje je bil ogromni cirkus napolnjen z
ljudmi od tal do vrha.
Po uspešnem uvodu v leto 1921 sem v Miinchnu še okrepil to dejav-
nost. Zdaj sem namesto enega predavanja tedensko v kakšnem tednu or-
ganiziral po dve zborovanji, v sredini poletja in pozno jeseni 1921 pa
včasih celo po tri zborovanja tedensko. Zdaj smo se vedno zbirali v Zir-
kusu in z zadovoljstvom smo ugotavljali, da so vsi naši večeri enako
uspešni.
Rezultat je bilo vse večje število privržencev gibanja in velik porast
članstva.
Ob takšnih uspehih seveda tudi naši nasprotniki niso ostali mirni.
Potem ko je bila njihova taktika vedno polovičarska in so se deloma za-
tekali k molku, deloma pa k nasilju, so morali sami spoznati, da ne z
enim ne z drugim načinom ne morejo zavreti razvoja našega gibanja.
Zato so se odločili, da z zadnjimi napori izvedejo teroristično dejanje,
da bi naredili konec naši dejavnosti zborovanj.
Kot zunanji povod so izrabili izredno skrivnosten atentat na Erharda
Auerja, poslanca v deželnem zboru. Na omenjenega Erharda Auerja
naj bi zvečer nekdo streljal. To pomeni, da ga v resnici ni ustrelil, ampak
gaje poskušal ustreliti. Bajna prisotnost duha ter pregovorni pogum
vodij socialnih demokratov zločinskega napada nista mogla preprečiti,
kaj šele, da bi storilce uspeli prijeti. Tako se jim je mudilo in pobegnili
so tako daleč, da policija tudi pozneje o njih ni našla niti najmanjše
sledi. Ta skrivnosten dogodek je zdaj izrabil organ socialdemokratske
stranke v Miinchnu, da je začel nezmerno hujskaško gonjo proti na-
šemu gibanju ter med drugim z znano zgovornostjo namignil, kaj bi se
zdaj moralo zgoditi. Treba bi bilo poskrbeti, da bi naše drevje ne raslo
v nebo in da bi proletarske pesti morale pravočasno poskrbeti za to.
Nekaj dni pozneje je že prišlo do posega.
Zborovanje v miinchenski pivnici Hofbrauhaus, kjer naj bi govoril
jaz sam, so izbrali za kraj dokončnega obračuna.
Popoldne med šesto in sedmo uro 4. novembra 1921 sem dobil prve
zanesljive podatke, da bodo zborovanje nujno razbili ter da v ta namen
posebej iz nekaterih rdečih tovarn nameravajo poslati veliko število de-
lavcev na naše zborovanje.
Zaradi nesrečnega naključja tega sporočila nismo prejeli že prej. Is-
tega dne smo zaprli naše poslovne prostore v Sterneckergasse v Miin-
chnu ter naj bi se preselili v nove, to pomeni, da smo odšli iz starih, v
nove pa se še nismo mogli vseliti, ker so v njih še delali. Tudi telefon v
prvotnih prostorih je bil izklopljen, v novih pa še ni bil priključen, zato
so bili številni telefonski klici, s katerimi so nam ljudje poskušali sporo-
čiti nameravano razbijanje zborovanja, zaman.
Posledica je bila, daje bilo zborovanje varovano z zelo majhno sku-
pino varnostnikov. Številčno majhna enota je štela samo šestinštiride-
sel mož, alarmiranje pa še ni bilo tako izgrajeno, da bi zvečer v eni uri
lahko zagotovili zadostne okrepitve. Poleg tega so takšne vznemirljive
novice na naša ušesa že prej prihajale neštetokrat, a se potem ni zgodilo
nič omembe vrednega. Stari pregovor, da se napovedane revolucije po-
456 457
navadi ne zgodijo, seje tudi pri nas do takrat potrjeval.
Tako se morda tudi zaradi tega vzroka tistega dne ni zgodilo vse, kar
bi se lahko, da bi z najodločnejšo brutalnostjo nastopili proti razbijanju
zborovanja.
Konec koncev smo smatrali, da dvorana za svečane prireditve v mun-
chenski pivnici Hofbrauhaus ni primerna za miniranje zborovanja. Tega
smo se bolj bali v največjih dvoranah, posebej v Zirkusu. V tem pogledu
smo tega dne dobili koristen poduk. Lahko rečem, da smo pozneje prav
znanstveno metodično preučili vsa vprašanja ter prišli do rezultatov, ki
so bili tako zanimivi kot neverjetni ter so bili v prihodnosti temeljnega
pomena za organizacijo in taktično vodenje naših jurišnih oddelkov..
Ko sem ob tri četrt na osem prispel v preddverje Hofbrauhausa, ni
moglo biti več nikakršnega dvoma o nasprotnih namerah. Dvorana je
bila prepolna in policija je zato zaprla vhod. Nasprotniki, ki so prišli
zelo zgodaj, so bili v dvorani, naši pristaši pa povečini zunaj nje. Pri
vhodu so me pričakali telesni stražarji. Dal sem zapreti vrata v veliko
dvorano in sklical vseh 45 ali 46 naših varnostnikov. Mladeničem sem
povedal, da bodo danes verjetno prvič morali gibanju pokazati svojo
neomajno in nezlomljivo zvestobo in da nihče od nas ne sme zapustiti
dvorane, razen če nas mrtve odnesejo iz nje; sam bi ostal v dvorani, saj
nisem verjel, da bi me kateri od njih zapustil; toda če bi sam opazil
koga, ki bi se mi zdel strahopeten, bi mu osebno snel trak z roke in zna-
čko. Potem sem zahteval, da ob najmanjšem znaku razbijanja zborova-
nja v trenutku ukrepajo ter naj imajo v mislih, da je napad najboljša
obramba.
Odgovor je bil trikratni "heil", kije tokrat zvenel bolj grobo in hripavo
kot ponavadi.
Nato sem vstopil v dvorano ter si na lastne oči ogledal položaj. Naši
nasprotniki so sedeli tesno drug ob drugem in me poskušali prebosti z
očmi. Iz njihovih obrazov je sevalo zagrizeno sovraštvo, nekateri pa so
s posmehljivimi grimasami vzklikali zelo zgovorna gesla. Da bodo danes
»naredili konec z nami«, naj pazimo na svoja čreva, da nam bodo dokon-
čno zaprli gobec, in podobne lepe pogovorne izraze. Zavedali so se
svoje premoči in se temu primerno počutili.
Kljub vsemu smo lahko odprli zborovanje in začel sem govoriti. V
tej dvorani sem vedno stal ob daljši steni, moj oder pa je bila pivska
miza. Pravzaprav sem stal sredi ljudi. Morda je ta okoliščina pripomo-
gla, da je prav v tej dvorani lahko vedno nastalo vzdušje, kakršnega
nisem našel na nobenem drugem kraju.
Pred menoj, posebej levo pred mano, so stali in sedeli sami naši na-
sprotniki. Vsi so bili pravi grobijani, večinoma iz tovarne Maffei v Kus-
termannu, iz tovarne števcev Isaria, itd. Ob levi steni dvorane so se
nagnetli prav do moje mize ter začeli zbirati pivske vrčke, to pomeni, da
so kar naprej naročali pivo, izpraznjene vrčke pa shranjevali pod mize.
Tako so nastale cele baterije vrčkov in začel sem se spraševati, ali se bo
sivar danes spet iztekla v redu.
Približno čez poldrugo uro - toliko časa sem kljub nenehnim
inedvzklikom lahko govoril - se je že zdelo, kot da bom zadevo lahko
obvladal. Tudi vodjem razbijačev seje začelo dozdevati, da bo tako; pos-
la jali so namreč vse bolj nemirni, pogosteje so odhajali iz dvorane in se
vračali vanjo ter vidno živčni nagovarjali svoje ljudi.
Mala psihološka napaka, ki sem jo naredil, ko sem odgovoril na med-
klic in sem jo tudi sam zaznal takoj ko sem odprl usta, je bila znak za
napad.
Nekaj jeznih medvzklikov, neki možak je nenadoma skočil na stol in
zarjal proti dvorani: »Svoboda!« Na njegov znak so borci za svobodo za-
celi svoje delo.
Čez nekaj sekund je bil ves prostor poln tuleče in kričeče ljudske
množice, preko katere so kot havbični izstrelki frčali neštevilni pivski
vrčki; zaslišalo seje lomljenje nog na stolih, razbijanje vrčkov, kričanje,
vpitje in stokanje.
To je bila nora predstava.
()bstal sem, kjer sem bil in opazoval svoje fante, kako so se lotili svo-|
cga dela, prav vsi med njimi.
Prav rad bi bil videl kakšno zborovanje meščanskih!
Ples se še ni prav začel, ko so moji jurišniki (nem. Sturmtruppler),
458 459
tako so se namreč imenovali od tega dne naprej, napadli. Kot volkovi so
se v skupinah po osem ali deset vedno znova zapodili nad svoje nasprot-
nike ter jih dejansko začeli poditi iz dvorane. Že čez pet minut sem videl
še komaj kakšnega od njih, ki ne bi bil oblit s krvjo. Mnoge med njimi
sem šele tedaj prav spoznal; v konici napada je bil moj hrabri Maurice,
moj današnji osebni tajnik Hess ter mnogi drugi, ki so kljub hudim po-
škodbam vedno znova napadali, vse dokler so se lahko držali na nogah.
Peklenski trušč je trajal dvajset minut, potem pa je mojih slabih petdeset
mož nasprotnike, ki jih je bilo sedemsto ali celo osemsto, povečini
pregnalo iz dvorane in po stopnicah navzdol. Samo v zadnjem levem
kotu dvorane je bila še gruča mož, ki se je krčevito upirala. Takrat sta iz
smeri vhoda v dvorano nenadoma zadonela dva revolverska strela proti
podiju in potem je začelo divje pokati. Človeku je skoraj vriskalo srce,
ko je obujal spomine na stare vojne doživljaje.
Z mojega mesta ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je streljal; lahko sem
ugotavljal samo, da seje od tedaj naprej pogum mojih krvavečih mlad-
cev samo še stopnjeval in končno so iz dvorane pregnali še zadnje raz-
bijače.
Minilo je približno petindvajset minut; dvorana je bila videti kot bi jo
kdo granatiral. Mnogi naši so bili obvezani, nekaj smo jih morali odpe-
ljati, ampak mi smo ostali gospodarji položaja. Hermann Esser, ki je
tistega večera vodil zborovanje, je naznanil: »Zborovanje se nadaljuje.
Besedo ima predavatelj,«, in nato sem nadaljeval.
Ko smo zaključili zborovanje, je v dvorano nenadoma prihitel raz-
burjen policijski poročnik ter ob divjem kriljenju rok zakrakal: »Zboro-
vanje je razpuščeno.«
Ob tem zakasnelem primerku sem se moral nehote nasmejati; pristno
policijsko izkazovanje pomembnosti. Bolj kot so majhni, bolj se posku-
šajo prikazati velike.
Tisti večer smo se res veliko naučili, pa tudi naši nasprotniki so do-
bili poduk, ki ga niso pozabili.
Do jeseni 1923 nam »Miinchener Post« ni več napovedal proletar-
skih pesti.

460
 8. poglavje
Močni je najmogočnejši sam
Prej sem omenil obstoj delavske skupnosti nemških ljudskih zvez. Na
tem mestu bi rad na kratko obravnaval problem teh delavskih skupnosti.
Na splošno pod delavsko skupnostjo razumemo skupino zvez, ki za-
radi olajšanja njihovega dela sklenejo določena medsebojna razmerja,
izberejo skupno vodstvo z večjimi ali manjšimi pristojnostmi in nato
skupaj izvedejo skupne akcije. Že iz tega se vidi, da gre za društva, zdru-
ženja ali stranke, ki imajo podobne skupne poti in cilje. Zatrjujejo, da je
vedno tako. Za normalnega, povprečnega državljana je razveseljivo ter
hkrati pomirjujoče, da so taka združenja končno, s tem ko so se znašla v
takšni »delavski skupnosti«, odkrila »skupne povezave« ter »pustila za
seboj« zadeve, ki j i h ločujejo. Pri tem vlada splošno prepričanje, da
takemu združenju izjemno naraste moč ter da so majhne skupine s
takšno povezavo nenadoma postale pomembna sila.
Vendar je to mišljenje večinoma napačno!
Zanimivo je in po mojem mišljenju za boljše razumevanje tega vpra-
šanja pomembno, da si pridemo na jasno, kako lahko sploh pride do
tvorbe društev, združenj in podobnih tvorb, ki vse zagotavljajo, da ho-
čejo doseči isti cilj. Po svoje bi bilo vendar logično, da se bo za en cilj
borilo samo eno združenje in bi bilo pametno, da ne bi več združenj
stremelo k istemu cilju. Brez dvoma je tisti cilj na začetku videlo samo
eno združenje. Neki mož na nekem kraju oznani neko resnico, pozove k
razrešitvi določenega vprašanja, postavi cilj in ustanovi gibanje, ki naj
služi uresničitvi njegove namere.
Tako ustanovijo društvo ali stranko, ki glede na svoj program predvi-
deva ali odstranitev določenih zadev ali doseganje določenega stanja v
prihodnosti.
Brž ko tako gibanje zaživi, s tem poseduje določeno pravico prven-
stva. Zdaj bi bilo pravzaprav samoumevno, da bi se vsi ljudje, ki se mis-
lijo boriti za isti cilj, pridružili takemu gibanju in s tem krepili njegovo
moč, tako da bi skupnemu delu lahko bolje služili. Posebej vsaka du-
hovno živahna glava bi prav v takem pridruževanju morala zaznati pred-
pogoj za resničen uspeh skupnih prizadevanj. Zatorej bi moralo biti
pametno, da bi ob določeni poštenosti (od tega je, kot bom utemeljil po-
zneje, odvisno zelo veliko) za en cilj obstojalo samo eno gibanje.
Dvema vzrokoma lahko pripišemo, da ni tako. Enega od njiju bi ozna-
čil kot skoraj tragičnega, medtem ko je drugi klavrn in ga moramo po-
iskati v človeških slabostih. V najglobljem bistvu pa v obeh vzrokih
vidim le dejstva, ki so primerna za krepitev hotenja, njegove energije in
intenzivnosti, s čimer je končno omogočeno reševanje določenih prob-
lemov.
Tragičen vzrok, zakaj pri reševanju določene naloge večinoma ne os-
lane samo pri enem samem združenju, je tale: pri vsakem dejanju v ve-
likem slogu na tej Zemlji gre na splošno za uresničitev želje, ki jo
ima /c dolgo časa na milijone ljudi, ki hrepenijo po njeni izpolnitvi. Da,
lahko se zgodi, da ljudje stoletja dolgo hrepenijo po rešitvi določenega
vprašanja, ker ječijo zaradi neznosnosti obstoječega stanja, ne da bi se
to splošno hrepenenje uresničilo. Ljudstva, ki iz take stiske nikakor ne
najdejo junaške poti, lahko označimo za impotentna, medtem ko je ži-
vljenjska moč nekega ljudstva in z njo pogojena odločenost za življenje
najbolj očitna takrat, ko mu usoda za osvoboditev iz velike prisile ali za
odstranitev bridke stiske ali za umiritev njegove nemirne duše nekega ti
ne podari moža, ki mu je dodeljena milost, da končno prinese dolgo
(asaželeno izpolnitev.
V bistvu tako imenovanih velikih vprašanj časa je, da pri njihovem re-
ševanju sodelujejo mnogi tisoči, da se mnogi čutijo poklicane, da, da
462 463
usoda predlaga celo različne ljudi in nato v svobodni igri moči končno
zmago podeli močnejšemu in sposobnejšemu ter mu zaupa rešitev prob-
lema.
Tako se lahko primeri, da ljudje, ki so nezadovoljni s svojim verskim
življenjem, stoletja hrepenijo po prenovitvi in da se zaradi take duševne
stiske pojavi na ducate in več mož, ki verjamejo, da so zaradi svojega
spoznanja in znanja poklicani za reševanje religiozne stiske, ter se po-
javijo kot preroki novega nauka ali vsaj kot borci proti obstoječemu.
Tudi tukaj bo v skladu z naravnimi zakoni zanesljivo izbran močnejši
za izpolnitev velikega poslanstva; toda spoznanje, daje prav ta izključno
poklican, se pri ostalih ponavadi pojavi zelo pozno. Vsem se zdi ravno
nasprotno, da so enako upravičeni in poklicani za reševanje naloge, os-
tali svet pa večinoma sploh ne zna razlikovati, kdo med njimi - ker je
edini sposoben - edino zasluži njihovo podporo.
Tako se tekom stoletij, občasno tudi v istem obdobju, pojavijo raz-
lični možje, ki ustanovijo gibanja za doseganje ciljev, ki so vsaj po nji-
hovem zagotavljanju isti ali pa se večini ljudi zdijo enaki. Sami ljudje
gojijo nedoločne želje in imajo splošna prepričanja, ne da bi si bili na
jasnem o bistvu cilja ali lastne želje in še manj o možnostih njune izpol -
nitve.
Tragika je v tem, da ti možje stremijo k istemu cilju po povsem raz-
ličnih poteh, ne da bi vedeli drug za drugega, in občutijo kot svojo dolž-
nost, da gredo v svetem prepričanju o lastnem poslanstvu po lastnih
poteh ne glede na ostale.
Vsaj na prvi pogled je videti tragično, da nastanejo taka gibanja,
stranke, verske skupine povsem neodvisno drug od drugega, a so zaradi
splošnega hotenja v določenem obdobju dejavni v isti smeri; če bi se
namreč vse razdrobljene energije združile na eni sami poti, bi po sploš-
nem prepričanju hitreje in bolj zanesljivo dosegli uspeh. Vendar to ni
res. Narava v svoji neizprosni logiki se odloči, tako da različne skupine
tekmujejo med seboj ter se spopadejo za zmagovalno palmo, dokler na
cilj ne pripelje tistega gibanja, ki je izbralo najbolj jasno, najbližjo in
najzanesljivejšo pot.
Toda kako naj bi od zunaj določali pravilnost ali nepravilnost poti, ne
da bi dali prosto pot igri moči, odvzeli zadnjo odločitev doktrinarnemu
odločanju človeškega vseznalstva in prepustili odločanje nepristranskim
dokazom vidnih uspehov, ki so vedno zadnja potrditev pravilnega rav-
nanja!
Če torej različne skupine korakajo po ločenih poteh proti istemu
cilju, potem bodo, če so seznanjene z obstojem podobnih teženj, teme-
ljiteje preučile svojo pot, kjer bo mogoče, jo bodo skrajšale ter z upo-
rabo vseh sil poskušale prispeti na cilj hitreje.
Tako v tem tekmovanju posamezniki dodatno razvijejo svoje sposob-
nosti in človeštvo se mora za svoje uspehe neredko zahvaliti naukom, ki
so nastali zaradi prejšnjih neuspelih poskusov.
Tako lahko v na prvi pogled tragičnem dejstvu začetne razdroblje-
nosti razpoznamo sredstvo, s pomočjo katerega je končno možno do-
seči najboljši postopek.
V zgodovini vidimo, da sta bili po mnenju večine možni obe poti za
reševanje nemškega vprašanja, kjer sta bila najpomembnejša predstav-
nika in zagovornika, Avstrija in Prusija, Habsburžani in Hohenzollerji;
obe poti bi se morali združiti že na samem začetku. Morali bi se odločiti
za eno ali drugo pot ter na njej združiti skupne moči. Toda potem bi šli
po poti takrat uglednejšega predstavnika, Habsburžanov, čeprav
avstrijska politika ne bi nikoli pripeljala do ustanovitve Nemškega Rei-
cha.
Končno je zrasel Reich najmočnejše nemške enotnosti prav iz tega, kar
w milijoni Nemcev s krvavečimi srci občutili kol najstrašnejši znak našega
hralovskega razdora: nemško cesarsko krono smo v resnici spet našli na boj-
nem polju pri Koniggratzu in ne v bojih pred Parizom, kot so
domnevalipo-/K je.
Ustanovitev Nemškega Reicha sama po sebi ni bila rezultat kakšnega
•.kupnega hotenja na skupnih poteh, ampak veliko bolj rezultat zavest-
nega, včasih tudi nezavednega boja za hegemonijo, iz česar je kot
končna zmagovalka izšla Prusija. Vsak, ki ni zaslepljen s strankarsko
politiko, bo moral priznati, da tako imenovana človeška modrost ne bi
464 465
nikoli sprejemala enako modrih odločitev, kot jih sprejema življenjska
modrost, to pomeni svobodne igre moči, ki jih končno uspe uresničiti.
Kdo bi namreč pred dvesto leti v nemških deželah resno verjel, da bo
nekoč zametek, ustanovitelj in učitelj Nemškega Reicha postal pruski
Hohenzoller, in ne Habsburg!? Kdo bi si po drugi strani danes še upal
zanikati, daje usoda ravnala pametneje kot človeška modrost; kdo bi si
sploh še lahko predstavljal Nemški Reich, ki bi temeljil na načelih gnile
in pokvarjene dinastije?
Ne, naraven razvoj je, čeprav šele po stoletjih bojev, končno vendar
pripeljal boljšega na listo mesto, na katero je spadal.
Vedno bo tako, večno bo ostalo tako, kot je bilo vedno do zdaj.
Zato se ne gre pritoževati, če se različni ljudje podajo po poti, da bi
prispeli na isti cilj: najmočnejši in najhitrejši bo na ta način postal zma-
govalec.
Obstoja še drugi vzrok za to, da v življenju ljudstev navidezno enaka
gibanja poskušajo doseči navidezno isti isti cilj po navidezno različnih
poteh. Ta vzrok ni samo tragičen, ampak prav klavrn. Sestoji iz žalostne
mešanice zavisti, ljubosumja, častihlepja in tatinske miselnosti, ki jih
občasno žal najdemo združene v posameznih osebkih človeštva.
Brž ko se namreč pojavi neki mož, ki spozna globoko stisko svojega
ljudstva in se dokoplje do bistva bolezni ter jo resno poskuša odpraviti,
tako da si zastavi cilj in izbere pot, ki ga lahko privede do cilja - potem
pri malih in najmanjših duhovih takoj vzbudi pozornost, da začnejo za-
vzeto slediti njegovemu delu, ker so se oči javnosti pač usmerile nanj.
Ti ljudje se obnašajo enako kot vrabčki, ki navidez povsem neprizadeto
opazujejo okolico, v resnici pa so stalno na preži, in vrstniku, ki je bil
srečnejši ter je našel drobtinico kruha, le-to v prvem trenutku nepazlji-
vosti zmaknejo izpred kljuna. Ko se človek poda po novi poti, se bo po-
javilo mnogo lenih postopačev, ki zavohajo, da jih na koncu poti morda
čaka slasten grižljaj. Brž ko zaslutijo, kje bi se lahko nahajal, se hitro
dvignejo na noge in odpravijo proti cilju po drugi, po možnosti hitrejši
poti.
Ko je zdaj novo gibanje ustanovljeno in je sprejelo svoj program,
potem se pojavijo taki tiči in zatrjujejo, da oni zastopajo isti cilj; toda
nikar, da bi se pošteno postavili v vrste takega gibanja ter s tem priznali
njegovo prvenstvo, ampak ukradejo program ter nato ustanovijo lastno
stranko. Pri tem so dovolj nesramni, da celemu svetu zagotavljajo, kako
so oni že dolgo prej hoteli prav isto kot drugi, in neredko jim uspe, da
se s tem pokažejo v najlepši luči, namesto da bi jih javnost zaničevala.
Saj gre za neznansko nesramnost, da si nalogo, ki jo je nekdo zapisal na
svojo zastavo, napišejo na lastno, nato si sposodijo programske smer-
nice, potem pa, kot da bi vse ustvarili sami, zakoračijo po svoji poti! Ta
predrznost se kaže posebej v tem, da isti elementi, ki so z novim usta-
navljanjem najprej povzročili razbitje, po mojih izkušnjah najbolj glasno
govorijo o nujnosti enotnosti, takoj ko ugotovijo, da nasprotnikove pred-
nosti le ne bodo mogli nadoknaditi.
Zaradi takih postopkov se nam dogaja tako imenovana »ljudska raz-
drobljenost«.
Vsekakor je do nastanka cele vrste skupin, strank, itd., ki so se ozna-
čevale kot ljudske v letih 1918/19, prišlo po čisto naravnem razvoju
stvari in povsem brez krivde njihovih ustanoviteljev. Med vsemi se je
leta 1920 kot zmagovalka počasi izkristalizirala NSDAP. Načelne pošte-
nosti posameznih ustanoviteljev se ni dalo dokazati bolj zgovorno kot
/ odločitvijo, da so vidno močnejšemu gibanju žrtvovali svoje gibanje,
da so ga torej razpustili ali pa se brezpogojno priključili naši stranki.
To posebej velja za glavnega borca tedanje Nemške socialistične
stranke (nem. Deutschsozialistische Partei, okrajšano DSP, op. prev.)
v Nurnbergu, Juliusa Streicherja. NSDAP in DSP sta imeli enak končni
cilj, nastali pa sta povsem neodvisno druga od druge. Glavni borec DSP
je bil, kot rečeno, takratni učitelj Julius Streicher v Nurnbergu. Najprej
je bil tudi on sveto prepričan o poslanstvu in prihodnosti svojega giba-
nja. Toda brž ko je nedvoumno spoznal večjo moč in močnejšo rast
NSDAP, s katero so se prej spopadali, je končal s svojo dejavnostjo za
I )SP in sindikat ter pozval svoje privržence, naj se priključijo zmagoviti
NSDAP ter se v njenih vrstah naprej bojujejo za doseganje istega cilja.
< )scbno težka ter skoz in skoz poštena odločitev.
466 467
 Iz tega prvega obdobja gibanja ni ostalo nobene razcepljenosti sil,
ampak je pošteno hotenje tedanjih mož skoraj vedno privedlo do po-
štenega in pravilnega zaključka. To, kar danes imenujemo »ljudska raz-
drobljenost«, se za svoj obstoj lahko zahvali, kot sem že omenil,
izključno drugemu od navedenih vzrokov: častihlepnosti mož, ki nikoli
prej niso mislili s svojo glavo, še manj so imeli lastne cilje, a so se čutili
»poklicane« prav v tistem trenutku, ko so nespodbitno videli zoreti
uspeh naše NSDAP.
Nenadoma so se pojavili programi, ki so bili do zadnjega prepisani
od nas. Zavzemali so se za ideje, ki so sijih sposodili pri nas, zastavili
so si cilje, za katere smo se mi že leta bojevali, izbirali so poti, po kate-
rih je NSDAP že zdavnaj hodila. Z vsemi sredstvi so poskušali uteme-
ljevati, zakaj so bili kljub že dalj časa delujoči NSDAP prisiljeni
ustanavljati nove stranke; toda bolj plemenite ko so navajali svoje mo-
tive, bolj neresnično so zvenele njihove fraze.
V resnici je bil merodajen en sam razlog: osebna častihlepnost ustano-
vitelja, kije hotel igrati vlogo, kateri njegova pritlikava pojava ni mogla pri-
nesti nič drugega kol veliko drznost za prevzemanje tujih zamisli, drznost,
ki jo v siceršnjem meščanskem življenju označujejo kot tatinsko.
Tedaj ni bilo zamisli ali predstave drugih ljudi, ki si jih tak političen
kleptoman ne bi v trenutku prisvojil in uporabil za svoj novi posel. Prav
ti storilci so pozneje s solznimi očmi tožili o »razdrobljenosti ljudstva«
ter nezadržno govorili o »nujni enostnosti«, potiho pa so upali, da bodo
vendar preslepili druge, ki se bodo naveličali poslušati nenehno stoka-
nje in bodo tatovom polega že ukradenih zamisli navrgli še kar celotno
gibanje za izpeljavo zamisli.
Če jim to vendarle ni uspelo in rentabilnost novih podjetij zaradi maj-
hnih duhovnih zmogljivosti njihovih lastnikov ni pokazala obetanih si
rezultatov, so se zadovoljili s čim manjšim in so bili že srečni, če so
lahko pristali v kakšnem od tako imenovanih delovnih združenj.
Vse, kar takrat ni zmoglo obstati na lastnih nogah, se je pridružilo
takšnim delovnim združenjem; pač iz prepričanja, da osem hromih, ki
slonijo drug na drugem, gotovo zadošča za enega gladiatorja.
Kadar je bil med hromci res zdrav človek, je potreboval vso svojo
moč samo za to, daje na nogah obdržal ostale, zato je čez čas tudi sam
omagal.
Na sodelovanje v tako imenovanih delovnih združenjih moramo gle-
dati vedno kot na vprašanje taktike; toda nikoli se ne smemo ločiti od
naslednjega temeljnega spoznanja:
Z ustanovitvijo delovnega združenja se slabotne zveze ne bodo nikoli
psremenile v močne, močna zveza pa bo neredko zaradi njega oslabela.
Mnenje, da bo z združevanjem manjših skupin nujno nastal nov dejavnik
moči, ni pravilno, ker bo večina v vseh oblikah in v vseh razmerah po izkuš-
njah sodeč predstavnica neumnosti in strahopetnosti, s tem pa bo vsaka
množica zvez, brž ko z njo upravlja samoizvoljeno večglavo vodstvo, izročena
strahopetnosti in slabosti. S takim povezovanjem preprečijo tudi svobodno
igro moči, končajo boj za izbiro najboljšega ter s tem za vedno preprečijo
dokončno zmago bolj zdravega in močnejšega. Takšna združevanja so
torej sovražniki naravnega razvoja, ker povečini mnogo bolj zavirajo re-
ševanje težave, proti kateri se bojujejo, kot pa jo dejansko rešujejo.
Lahko se zgodi, da se najvišje vodstvo nekega gibanja, ki je zazrto v
prihodnost, zaradi povsem taktičnih razmislekov za določen čas poenoti
s podobnimi združenji zaradi reševanja določenih vprašanj, in morda
celo naredijo nekaj skupnih korakov. Vendar se tako stanje nikoli no sme
obdržati, če se gibanje noče odpovedati svojemu odrešujočemu pi
>slanstvu. Kajti če seje enkrat zapletlo v tako poenotenje, izgubi možnost
in tudi pravico, da bo v smislu naravnega razvoja do konca izkoristilo
lastne moči, s tem premagalo tekmece in kot zmagovalec doseglo
/aslavljeni cilj.
Nikdar ne smemo pozabiti, da zares velikih stvari na tem svetu niso iz-
bojevale koalicije, ampak daje šlo vedno za uspeh enega samega zmago-
valca. Koalicijski uspehi že zaradi svojega porekla v sebi nosijo klico
lunločegapoloma, tudi do izgube že doseženega. Zares velike svetovne
re-i. 'lucije duhovne vrste so možne in uresničljive samo kot borbe Titanov
vpo-./< 'hi posameznika, toda nikoli kot prizadevanja koalicij.
Zato predvsem ljudske države ne bo mogoče nikoli ustvariti s kompromi-
468 469
sarskim hotenjem ljudskega delovnega združenja, ampak samo z jekleno
voljo enega samega gibanja, kije uspelo zmagali proti vsem.

9. poglavje

Temeljne misli o pomenu in organiziranosti SA

Moč stare države je slonela na treh stebrih: monarhistični državni

ureditvi, upravnem aparatu in vojski. Revolucija leta 1918 je odstranila
državno obliko, vojska je razpadla, upravni aparat pa je načela stran-
karska korupcija. S tem so bili razbiti najbistvenejši oporniki tako ime-
novane državne avtoritete. Ta skoraj vedno počiva na treh elementih, ki
so načeloma vedno osnova vsake avtoritete.
Popularnost je vedno prvi temelj za nastanek avtoritete. Toda avtoriteta,
ki sloni samo na tem temelju, je na zunaj še slabotna, negotova in kole-
bava. Vsak nosilec avtoritete, ki sloni samo na popularnosti, mora stre-
meti po izboljšanju temelja take avtoritete in njenega zagotavljanja z
iislvarjanjem moči. V moči, torej v uporabi oblasti, vidimo drugi temelj
vsake avtoritete. Ta temelj je stabilnejši in bolj zanesljiv, nikakor pa ni
vedno močnejši od prvega. Kadar se združita popularnost in moč oblasti
ler skupaj trajala določeno obdobje, lahko na še trdnejšem temelju nas-
hinc posebna avtoriteta, avtoriteta tradicije. Ko se končno povežejo popular-
nost, moč in tradicija, lahko smatramo, daje nastala neomajna avtoriteta.
Revolucija je zadnjo možnost povsem izključila. Niti avtoritete tradi-
i II<- ni več bilo. Z zlomom starega Reicha, ukinitvijo stare državne ure-
< hi ve, z uničenjem nekdanjih znakov suverenov ter simbolov Reicha so
.1 M isali vso tradicijo. Posledica je bilo hudo omajanje državne avtoritete.
Niti drugega stebra državne avtoritete, močne oblasti, ni več bilo. Za
l/pcljavo revolucije so bili prisiljeni razbiti vojsko, utelešenje organizi-

471
rane državne moči in oblasti; celo razjedene dele armade so morali upo-
rabiti kot revolucionarne bojne elemente. Frontne armade niso v enaki
meri doživele tega razpadanja, a jih je kljub temu postopoma, ko seje
izgubljal učinek junaštva iz štirih let in pol trajajočih bitk, načela jedka
kislina domovinske dezorganizacije ter seje vse skupaj končalo v demo-
bilizacijskih garnizonih in v zmedenosti prostovoljne poslušnosti v ob-
dobju vojaških svetov (nem. Soldatenrat).
Na takšno uporno združbo vojakov, ki je na vojaško službo gledala
kot na osemurni delavnik, vsekakor ni bilo mogoče opirati nobene av-
toritete. S tem je bil odstranjen drugi element, tisti, ki avtoriteti šele
daje potrebno trdnost, in revoluciji je ostal samo še najprvotnejši, to je
popularnost, na katerem je gradila svojo avtoriteto. Prav ta podlaga je
bila izjemno nezanesljiva. Revoluciji je z enim samim ogromnim zama-
hom uspelo porušiti zgradbo stare države, toda samo zato, ker je bilo
normalno ravnovesje znotraj strukture našega ljudstva zaradi vojne že
odstranjeno.
Vsako narodno telo je sestavljeno iz treh velikih razredov: na eni
strani so izstopajoči najboljši ljudje, ki so dobri po vseh lastnostih in se
še posebej odlikujejo po pogumu in požrtvovalnosti, na drugi strani so
najslabši človeški izmečki, ki so slabi v pogledu vseh egositičnih nago-
nov in pregreh. Med obema skrajnostma se nahaja najobsežnejši srednji
sloj, v katerem ne najdemo ne blestečega junaštva ne najbolj navadnega
kriminala.
Obdobja narodovega vzpona so možna samo ob absolutnem vodenju ek-
stremno najboljšega dela.
Obdobja normalnega, enakomernega razvoja ali stabilnega stanja so
posledica vidne prevlade elementov družbene sredine, obe skrajnosti pa
sta v ravnotežju, oziroma ena drugo izničujeta.
Obdobja narodovega propadanja sovpadajo s prevladujočim delovanjem
njegovih najslabših elementov.
Pri tem je posebej omembe vredno, da široke množice oziroma raz-
red sredine, kot ga hočem označiti, stopijo v ospredje samo tedaj, kadar
se obe skrajnosti med seboj spopadata, v primeru zmage katere od teh
skrajnosti pa se vedno prostovoljno podredi zmagovitemu ekstremu. V
primeru prevlade najboljših bodo široke množice sledile tem, v primeru
dviga najslabših jim ne bodo nudile nikakršnega odpora; masa sredine
se namreč ne bo nikoli borila.
Štiri leta in pol trajajoča krvava vojna je zmotila notranje ravnotežje
teh treh slojev tako, da je treba - kljub priznavanju vseh žrtev sredine -
vendarle ugotoviti, da je privedla do skoraj popolne izkrvavitve ek-
stremno najboljšega dela ljudstva. V teh štirih letih in pol so se namreč
prelile nenadomestljive in grozljivo velike količine junaške nemške krvi.
Če seštejemo sto tisoče posameznih primerov, ko so vedno znova pozi-
vali: prostovoljci pred fronto, prostovoljci za patruljo, prostovoljni kurirji,
prostovoljci za telefonske enote, prostovoljci za prečkanje mostu, prosto-
voljci za podmornice, prostovoljci za letala, prostovoljci za jurišne bata-
ljone, itd. - vedno znova, vsa štiri leta in pol, za tisoče različnih potreb
prostovoljci in spet prostovoljci - izid pa je bil vedno enak: golobrad
mladenič ali zrel možak, iz obeh izžareva domovinska ljubezen, polna
sta osebnega poguma ali občutka za izpolnjevanje dolžnosti in oba sto-
pita naprej. Takih primerov je bilo deset tisočev, sto tisočev, in pola-
goma seje tanjšal sloj takih ljudi. Kdor ni padel, gaje razstrelilo, daje
postal invalid ali pa gaje zvilo zaradi vse manjšega števila preostalega
moštva. Toda predvsem je treba pomisliti, da so leta 1914 cele armade
sestavljali tako imenovani prostovoljci, ki zahvaljujoč se zločinski brez-
vestnosti naših parlamentarnih pridaničev v miru niso bili usposobljeni
za vojno delovanje in so zato nemočni postali hrana sovražnih topov.
Štiristo tisoč padlih ali invalidov iz bitk za Flamsko se ni dalo več nad-
omestiti. Njihova izguba je bila več kot samo izločitev golega števila vo-
jakov. Zaradi njihove smrti seje tehtnica močno dvignila na drugo stran,
saj na dobri strani ni bila dovolj obtežena, tako da so zdaj težji kot prej
postali elementi nizkotnosti, brezčastnosti in strahopetnosti, na kratko
lorej masa ekstremno slabih.
Se nekaj je treba dodati:
Medtem ko seje na bojnih poljih sloj najboljših tekom štirih let in pol
trajajočih bojev vse bolj tanjšal, se je sloj slabih ljudi izjemno dobro
472 473
ohranil. Na enega, ki se je javil kot prostovoljec ter se potem, ko je žr-
tvoval svoje sveto življenje, dvignil po stopnicah k Valhali (nem. Wal-
hall, iz germanske mitologije kraj, v katerem se zadržujejo v bitki padli
borci, ki so se izkazali s svojo hrabrostjo. Op. prev.), je zagotovo prišel
en skrivač, ki je zelo previdno obrnil hrbet smrti in namesto tega bolj
ali manj koristno delal doma.
Tako je na koncu vojne nastala taka podoba: širok srednji sloj ljudstva
je dal svojo obvezno krvno žrtev; ekstremni sloj najboljših seje z zgled-
nim junaštvom skoraj povsem žrtvoval; ekstrem najslabših, podprt s sla-
bimi zakoni in neuporabo vojnih členov, se je na žalost skoraj ves
ohranil.
Ta dobro ohranjen izmeček našega ljudstva je nato naredil revolu-
cijo, kar mu je uspelo lahko samo zato, ker mu ekstrem najboljših ele-
mentov ni mogel nasprotovati - saj ni bil več pri življenju.
Toda nemška revolucija je bila s tem že od samega začetka le pogojno
popularna zadeva. Kajnovega izdajstva namreč ni zagrešilo nemško ljud-
stvo, ampak skrivaški dezerterji, barabe, itd.
Možje na fronti so pozdravili konec krvavega bojevanja, bilje srečen,
da se je lahko vrnil v domovino in spet videl ženo in otroke. Toda s
samo revolucijo ni imel nič skupnega; ni je ljubil in še veliko manj je lju-
bil njene povzročitelje in organizatorje. V štirih letih in pol najhujših
bojev je pozabil na strankarske hijene in njihovi spori so mu postali tuji.
Revolucija je zares popularna postala le pri majhnem delu nemškega
prebivalstva; namreč pri tistem razredu njenih pomagačev, ki so si na-
deli nahrbtnik kot razpoznavni znak vseh častnih državljanov te nove dr-
žave.Revolucij niso ljubili zaradi njih samih, kot mnogi še danes
napačno verjamejo, ampak zaradi njihovih posledic.
Toda na popularnost pri teh marksističnih piratih se ni dalo opreti
trajne avtoritete. Mlada republika je za vsako ceno potrebovala avtori-
teto, če ni hotela po kratkem kaosu nenadoma postati žrtev maščevalnih
sil preostalih dobrih elementov našega ljudstva.
Nosilci revolucije so se takrat najbolj bali, da bodo v klobčiču lastnih
zmešnjav izgubili tla in jih bo iznenada pograbila jeklena pest, kakršna
se več kot enkrat dvigne iz življenja naroda, ter jih prestavila na druga
tla. Republika seje morala konsolidirati za vsako ceno.
Tako je bila skoraj v trenutku prisiljena, da si je polega dvomljivega
stebra svoje popularnosti spet ustvarila organizacijo močne oblasti, na
kateri bi lahko osnovala trdnejšo avtoriteto.
Ko so revolucionarni matadorji v decembru, januarju, februarju
1918/19 čutili, da se jim majejo tla pod nogami, so se začeli ozirati za
ljudmi, ki bi bili pripravljeni z nasiljem orožja okrepiti njihov slab po-
ložaj glede ljubezni lastnega ljudstva do njih. »Protimilitaristična« re-
publika je potrebovala vojake. Ker je prva in edina opora njihove
avtoritete - namreč njihova popularnost - izvirala samo iz druščine
barab, tatov, vlomilcev, dezerterjev, zvodnikov, itd., torej iz tistega dela
ljudstva, ki ga moramo označiti kot ekstrem slabega, je bil ves trud pri
iskanju ljudi, ki bi bili pripravljeni v službi novega ideala žrtvovati lastno
življenje, v teh krogih zaman. Nosilni sloj revolucionarne misli in izpe-
ljave revolucije ni bil ne sposoben ne pripravljen za oraganiziranje vojakov
k ol obrambe revolucije. Ta sloj namreč nikakor ni bolel organizacije re-
publikanske države, ampak dezorganizacijo obstoječe države zaradi bolj-
šega zadovoljevanja svojih nagonov. Njihovo geslo se ni glasilo: red in
i. gradnja nemške republike, ampak predvsem: njeno izropanje.
Tako je moral klic po pomoči, ki so ga ljudski predstavniki tedaj iz-
lisnili zaradi tisočerih strahov, v teh slojih izzveneti v prazno, prav na-
robe, izzval je zavračanje in zagrenjenost. V tem so namreč videli
/acctek zloma zvestobe in vere, saj so v nastajanju avtoritete, ki ne bo
več slonela samo na njihovi popularnosti, ampak na moči, slutili zače-
tek boja proti za te elemente edini merodajni stvari revolucije: proti pra-
vici do kraje in razbrzdanega gospostva tatinskih in plenilskih hord, ki
10 odvrgle verige in pobegnile izza zaporniških zidov, na kratko pove-•
l.ino, pokvarjene sodrge.
Trcdstavniki ljudstva so lahko kričali, kolikor so hoteli, iz njihovih
vi st ni prišel nihče na pomoč, le nasprotni klic »Izdajalci« jim je dal ve-
dri i, kaj si o njih nosilci njihove popularnosti.
Takrat so se pojavili prvi mladi Nemci, ki so bili pripravljeni v službi
474 475
»mira in reda«, kot so mislili, še enkrat zapeti vojaško suknjo, si na ramo
dati puško ter s čelado na glavi nastopiti proti razdiralcem domovine.
Kol vojaki prostovoljci so se združili v čete in kljub temu, da so jo srdito
sovražili, so revolucijo začeli varovati in jo s tem praktično krepiti.
Trdno so verjeli, da delajo najboljše.
Resnični organizator revolucije, mednarodni Žid, ki je v rokah držal
tudi vse niti, je takrat pravilno ocenil položaj. Nemško ljudstvo še ni
dozorelo, da bi ga lahko potegnilo v krvavo boljševistično močvirje, kot
seje to zgodilo v Rusiji. To je bila povečini posledica večje rasne enot-
nosti med nemško inteligenco in nemškim rokodelcem, pa tudi zaradi
prepojenosti najširših ljudskih množic z elementi izobraženstva, kot je
podobno samo še v drugih zahodnoevropskih državah, v Rusiji pa tega
sploh ni bilo. Tam je tudi sama inteligenca povečini pripadala drugim
narodom ali pa vsaj ni imela slovanskih rasnih lastnosti. Tanek zgornji
sloj inteligence, kije tedaj obstojal v Rusiji, bi lahko kadarkoli zbrisali,
ker ni bilo vmesnega povezovalnega sloja k širokim ljudskim množi-
cam. Duhovna in moralna raven teh zadnjih pa sta bili tam strašansko
nizki.
Brž ko je agitatorjem v Rusiji uspelo naščuvati široke ljudske mno-
žice, ki niso znale ne brati ne pisati, proti odtujenemu in tankemu sloju
inteligence, je bila usoda te dežele odločena, revolucija je uspela; židov-
ski diktatorji so iz neukega ruskega kmeta in delavca naredili nemoč-
nega sužnja, sam Žid pa je bil dovolj prebrisan, daje to diktaturo podprl
s frazo, da gre za »diktaturo ljudstva«.
V Nemčiji seje zgodilo še nekaj: prav tako zanesljivo kot je revolucija
lahko zmagala samo zaradi postopnega razpada vojske, pa pravi nosilec
revolucije in povzročitelj razpadanja vojske ni mogel biti vojak s fronte,
ampak so bile to bolj ali manj barabe, ki so se skrivale pred svetlobo in
se podile po domačih garnizijah ali pa so se kot »nepogrešljive«
zasidrale kje v gospodarstvu. To armado je še okrepilo na deset tisoče
dezerterjev, ki so brez posebnega tveganja lahko obrnili hrbet fronti.
Pravi strahopetec se v vseh obdobjih ne boji ničesar bolj od smrti. Smrt
mu je bila na fronti dan za dnem pred očmi v tisočerih oblikah. Kdor
hoče slabiče, neodločneže ali celo strahopetne fante pripraviti, da bodo opra-
vili svojo dolžnost, mu od nekdaj ostaja ena sama možnost: dezerter mora
vedeti, da njegovo dezertiranje prinese s seboj prav tisto, pred čemer hoče
pobegniti. Na fronti človek lahko umre, kot dezerter mora umreti. Samo ob
laki drakonski grožnji ob vsakem poskusu dezertiranja lahko dosežemo
ustrahovanje posameznika in tudi celote.
V tem je bil smisel in namen vojnih členov v zakonih.
Bilo je lepo prepričanje, da bi lahko izbojevali veliki boj za obstoj
ljudstva samo z opiranjem na zvestobo prostovoljcev, porojeno in ohra-
njeno iz spoznanja nujnosti. Prostovoljno izpolnjevanje dolžnosti je bilo
vedno značilno samo za najboljše ljudi v njihovem ravnanju, ne pa za
povprečje. Zato so potrebni taki zakoni, kot na primer proti krajam, ki
jih niso ustvarili zaradi načelno poštenih ljudi, ampak zaradi slabotnih
in nezanesljivih elementov. Taki zakoni naj bi z zastraševanjem slabih
preprečili, da se ne bi razvilo stanje, ko bi poštenjak veljal za neumnej-
sega in zato postajal vse bolj prepričan, daje bolj smotrno sodelovati v
krajah, kot pa opazovati dogajanje s praznimi rokami ali celo dovoliti,
da te okradejo.
Zato je bilo narobe verjeti, da bo v boju, ki bo glede na vsa človekova
predvidevanja lahko divjal več let, zaleglo pomožno sredstvo, saj se je
v minulih stoletjih in tisočletjih pokazalo, da v težkih trenutkih živčne
napetosti teh nezanesljivih mož ni mogoče prisiliti k opravljanju nji-
hove dolžnosti.
Za junaškega vojaškega prostovoljca seveda niso potrebni vojni členi,
so pa potrebni zaradi strahopetnega egoista, ki v uri stiske njegovega
ljudstva bolj ceni svoje življenje kot skupno. Takega neznačajskega sla-
biča od njegove strahopetnosti odvrne lahko samo uporaba najstrožje
kazni. Ko se možje stalno soočajo s smrtjo ter cele tedne vzdržijo v blat-
il i h rovih, pogosto ob zelo slabi oskrbi, se vse bolj nezanesljivega in bo-
lečega slabiča ne da obdržati na položaju z grožnjami o zaporu, ampak
samo z brezobzirnim izvajanjem smrtne kazni. Izkušnje kažejo, da tak
človek vidi v zaporu še vedno tisočkrat boljši kraj kot v bojnem polju,
saj mu v zaporu vsaj nihče ne streže po njegovem dragocenem življenju.
476 477
S tem, ko so v vojni praktično ukinili smrtno kazen, torej so vojne člene
v resnici izbrisali, se je to bridko maščevalo. V domovino ali v zaledje
se je posebej leta 1918 zlila cela armada dezerterjev ter pomagala pri
nastanku tiste velike, zločinske organizacije, ki se je kot ustvarjalka re-
volucije nenadoma pojavila pred našimi očmi po 7. novembru 1918.
Fronta sama ni imela s tem nobenega opravka. Vsi, ki so bili tam, so
pač hrepeneli po miru. Toda prav v tem dejstvu je tičala izjemna nevar-
nost za revolucijo. Ko so se namreč po premirju nemške armade začele
bližati domovini, se je tedanjim revolucionarjem vedno znova zastav-
ljalo isto tesnobno vprašanje: Kaj bodo naredile enote s fronte? Ali bodo
vojaki prenašali takšno stanje!
Revolucija je v tistih tednih v Nemčiji morala vsaj na zunaj kazati
zmerno podobo, če se ni hotela izpostavljati nevarnosti, da bi jo nekaj
divizij nenadoma bliskovito pregazilo. Če bi takrat en sam poveljnik di-
vizije sklenil, da s svojimi zvestimi vojaki sname rdeče cunje in svete da po-
staviti pred zid, morebiten odpor pa stre z minometalci in ročnimi
granatami, bi ta divizija prej kot v štirih tednih narasla v armado šestdese-
tih divizij. Židje, ki so iz ozadja vlekli vse niti, so pred tem trepetali bolj
kot pred čemerkoli drugim. Prav zato, da bi preprečili tak potek doga-
janja, so se revolucionarji morali kazati v zmernejši luči, revolucija se
ni smela izroditi v boljševizem, ampak je v danih razmerah morala hli-
niti »red in mir«. Zato so pristajali na različna velika popuščanja, pozi-
vali staro uradništvo in staro vodstvo armade. Potrebovali so jih vsaj še
nekaj časa in šele ko bi zamorci opravili svojo dolžnost, bi si lahko drz-
nili, da jih zbrcajo ven ter republiko vzamejo iz rok starih služabnikov
države ter jo predajo v kremplje revolucionarjev.
Upali so, da bodo tako potegnili za nos stare generale in državne
uradnike in s tem že vnaprej razorožili morebiten odpor zaradi očitne
nemoči in popustljivosti novega režima.
Kako dobro je to uspelo, je pokazala praksa.
Toda revolucije niso naredili elementi miru in reda, ampak predvsem
uporniki, tatovi in plenilci. Tem pa razvoj revolucije ni ustrezal, iz tak-
tičnih razlogov pa jim ni bilo mogoče pojasniti njenega poteka in ga na-
rediti sprejemljivega.
S postopnim naraščanjem moči socialne demokracije je ta vse bolj iz-
gubljala značaj brutalne revolucionarne stranke. Ne zato, ker bi se mi-
selno klanjala kakšnemu drugemu cilju kot revolucionarnemu ali ker bi
njeni vodje imeli kakšne drugačne namene; nikakor ne. Toda tisto, kar
je ostalo na koncu, je bil samo še namen ter telo, ki za njegovo izpe-
ljavo ni več bilo primerno. Z deseimilijonskim članstvom v stranki se ne
da več delati revolucije. V takšnem gibanju nimaš več pred seboj ek-
strema aktivnosti, ampak široko množico sredine, torej lenobnost.
V tem spoznanju je že med vojno zaradi Žida prišlo do slovitega raz-
cepa socialne demokracije, to pomeni: medtem ko je socialdemokratska
stranka v skladu z lenobnostjo množice kakor svinčena utež visela na
nacionalni obrambi, so iz nje potegnili radikalne aktivistične elemente
in iz njih oblikovali posebej udarne nove napadalne enote. Neodvisna
stranka in Špartakova zveza sla bila jurišna bataljona revolucionarnega
marksizma. Morala sta ustvariti izvršeno dejstvo, po katerem bo lahko
hodila desetletja prej pripravljena množica socialno demokratske
stranke. Marksizem je pravilno ocenil bojazljivo meščanstvo in ga ob-
ravnaval »en canaille«. Zanj se sploh niso zmenili, vedoč, da v pasji
uslužnosti politične tvorbe stare, izrabljene generacije, nikakor ni dovolj
energije za resen odpor.
Brž ko je revolucija uspela in so glavni stebri stare države veljali za
zlomljene, armade, ki so se vračale s fronte, pa so se začele pojavljati
kot prikazni, so morali naravni razvoj revolucije zavreti; večji del socil-
demokratske armade je zasedel osvojene položaje, neodvisne in Špar-
lakove jurišne bataljone pa so odrinili na obrobje.
Vendar to ni potekalo brez boja.
Aktivistične napadalne enote revolucije niso bile zadovoljne, čutile so
se ogoljufane in so se hotele bojevati naprej, njihovo nebrzdano razgra-
janje pa je bilo onim, ki so iz ozadja vlekli vse niti revolucionarnega do-
gajanja, samo po volji. Kajti komaj je prevrat minil, sta se v njem že
pojavila dva tabora: stranka miru in reda ter skupina krvavega nasilja.
Kaj je bilo zdaj bolj naravnega kot to, daje naše meščanstvo takoj z
478 479
 dvignjenimi zastavami pohitelo v tabor miru in reda? Zdaj se je za te
klavrne politične organizacije nenadoma pojavila možnost za delovanje,
pri katerem so, ne da bi jim bilo treba reči, vendarle spet našle tla pod
nogami in prišle v neko vrsto solidarnosti s silo, ki so jo sicer sovražili,
toda še bolj so seje bali. Politično nemško meščanstvo je doletela visoka
čast, da so smeli sedeti za isto za mizo s trikrat prekletimi voditelji
marksistov in razpravljati o boju proti boljševizmu.
Tako je že decembra 1918 in januarja 1919 nastal takšen položaj:
Manjšina najslabših elementov je naredila revolucijo, ki so seji takoj
pridružile vse marksistične stranke. Sama revolucija je bila zmerne na-
rave, kar je nanjo navleklo sovraštvo fanatičnih ekstremistov. Ti so za-
čeli razgrajati z ročnimi granatami in strojnicami, zasedati državne
zgradbe, skratka, ogrožali so zmerno revolucijo. Da bi preprečili grozoto
takega razvoja, so sklenili premirje med nosilci novega stanja ter pristaši
starega, da bi se lahko združeno bojevali proti ekstremistom. Rezultat je
bil, da so sovražniki republike s tem ustavili svoj boj proti republiki kot
taki ter s tem pripomogli, da so popustili oni, ki so bili -čeprav iz povsem
drugih razlogov - tudi sami sovražniki republike. Toda dodaten rezultat je
bil, da je bila dokončno odvrnjena nevarnost boja med pristaši stare in
nove države.
To dejstvo je treba imeti jasno in pogosto pred očmi. Samo kdor raz-
ume to, bo doumel, kao je bilo mogoče, da je ljudstvu, med katerim
devet desetin prebivalstva ni delalo revolucije, sedem desetin jo je zavra-
čalo, šest desetin jo je sovražilo, končno ena desetina prebivalstva ven-
darle vsilila revolucijo.
Špartakovci so postopoma izkrvaveli na barikadah, na drugi strani pa
nacionalistični fanatiki in idealisti. V enaki meri kot sta se ta ekstrema
medsebojno prepirala, je, tako kot vedno, zmagala masa sredine. Me-
ščanstvo in marksizem sta se znašla na tleh danih dejstev in republika
seje začela »konsolidirati«. To pa predvsem pred volitvami ni prepreče-
valo meščanskim strankam, da ne bi še nekaj časa citirale monarhičnc
misli in tako z duhovi preminulega sveta zaklinjale manjše duhove svo-
jih privržencev ter jih s tem lahko spet ujele.
To ni bilo pošteno. Vsi so že zdavnaj prelomili z monarhijo in nečed-
nost novega položaja je začela svoje zapeljivo delovanje tudi v taboru
meščanskih strank. Navaden meščanski politik se danes bolje počuti v
korupcijskem blatu republike kot pa v čisti moči, ki seje še spominja iz
prejšnje države.
Kot sem zapisal, je bila revolucija po razbitju stare vojske prisiljena,
da si je ustvarila nov dejavnik moči za uveljavljanje svoje državne avto-
ritete. Glede na stanje stvari ge je lahko dobila samo iz pristašev svetov-
nega nazora, kije sicer nasprotoval njenim pogledom na svet. Samo iz
njih je nato počasi nastalo jedro noev vojske, kije bila navzven omejena
z mirovnimi sporazumi, v svojem naziranju pa se je sčasoma morala
preoblikovati v inštrument novega dojemnja države.
Če se vprašamo, zakaj - ne glede na vse dejanske napake stare dr-
žave, ki so postali vzroki - je lahko revolucija kot akcija uspela, pridemo
do rezultata:
1. Zaradi okostenelosti našega pojmovanja o izpolnjevanju dolžnosti in
poslušnosti
2. Zaradi strahopetne pasivnosti naših tako imenovanih državotvornih
strank.
Tukaj je treba dodati še tole:
Okostenelost našega pojmovanja o izpolnjevanju dolžnosti in posluš-
nosti ima svoje korenine v naši vzgoji, ki je povsem anacionalna in je
vedno samo čisto državna. Odtod tudi zmeda pri razločevanju sredstva
in namena. Zavedanje o dolžnosti, izpolnjevanje dolžnosti ter posluš-
nost niso nameni sami zase, enako kot tudi država ni namenjena sama
sebi, ampak naj bodo sredstva, s katerimi je možno omogočiti in zago-
lavljati eksistenco ter obstoj duševno in telesno istovrstnih bitij na tej
Zemlji. V trenutku, ko se ljudstvo zlomi in po vsem sodeč začne doživljati
najhujši pritisk zaradi ravnanja nekaterih lumpov, pomeni izpolnjevanje
dolžnosti in poslušnost njim samo doktrinami formalizem in zares navadno
480
481
norčevanje; po drugi strani pa bi odpovedovanje poslušnosti in »izpolnje-
vanja dolžnosti« lahko omogočilo rešitev ljudstva pred propadom. Po današ-
njem meščanskem pojmovanju države ima poveljnik divizije, ki je od
zgoraj prejel ukaz, naj ne streljajo, v skladu z izpolnjevanjem dolžnosti
prav, da niso streljali, saj je za meščanski svet nepremišljena formalna
poslušnost dragocenejša od lastnega ljudstva. Po nacionalsocialistič-
nem naziranju pa v takih trenutkih ni na prvem mestu poslušnost do sla-
botnih nadrejenih, ampak poslušnost do ljudske skupnosti. V takem
trenutku se pojavi dolžnost osebne odgovornosti do vsega ljudstva.
Živo razumevanje teh pojmov med našim ljudstvom, bolje rečeno
med našimi vladami, se je izgubilo in odstopilo prostor povsem doktri-
narnemu in formalističnemu razumevanju, kar je bilo posledica uspešne
revolucije.
K drugi točki je treba dodati naslednje:
Globlji vzrok za strahopetnost »državotvornih« strank je predvsem iz-
ločitev aktivističnega, dobro mislečega dela našega ljudstva iz njihovih
vrst, saj so izkrvaveli na bojišču. Ne glede na to so bile naše meščanske
stranke, ki jih lahko označimo za naše edine politične združbe na tleh
stare države, prepričane, da smejo svoje poglede zastopati izključno z
duhovnostjo in z duhovnimi sredstvi, ker naj bi uporaba fizičnih pripa-
dala samo državi. Ne samo, da v takem naziranju opazimo znake nas-
tajajoče dekadentne šibkosti, bilo je tudi nespametno v času, ko je
politični nasprotnik že zdavnaj opustil takšno stališče ter namesto tega
povsem odkrito poudarjal, da bo, če bo mogoče, za doseganje svojih
političnih ciljev uporabil tudi nasilje. V trenutku, ko se je v svetu me-
ščanske demokracije pojavil marksizem kot posledica prav te demokra-
cije, je bil njen poziv, da se je treba bojevati z »duhovnimi orožji«,
navaden nesmisel, kar seje nekega dne moralo strašno maščevati. Sam
marksizem je namreč že od nekdaj zastopal prepričanje, daje uporaba
nekega orožja odvisna samo od namena in da uspeh vedno opravičuje
uporabo orožja.
V dneh med 7. in 11. novembrom 1918 se je pokazalo, kako pravilno
je tako stališče. Takrat se marksizem niti najmanj ni oziral na parlamen-
tarizem in demokracijo, ampak je z množico tulečih zločincev, ki so
streljali vsvprek, obema zadal smrtni sunek. Samoumevno je, da so bile
organizacije meščanskih gobezdačev v tistem trenutku brez obrambe.
Ko seje revolucija končala, so se meščanske stranke, čeprav pod dru-
gačnimi imeni, spet nenadoma pojavile, njihovi hrabri voditelji pa so
prilezli iz zavetja mračnih kleti ter zračnih skladišč. Tako kot vsi pred-
stavniki starih tvorb tudi oni niso pozabili svojih napak, prav tako se
niso naučili ničesar novega. Njihov politični program je izhajal iz pre-
teklosti, kolikor se že niso sprijaznili z novim stanjem, njihov cilj pa je
bil, da bi bili po možnosti udeleženi pri novem stanju, pri čemer so nji-
hovo glavno orožje ostale slej ko prej besede.
Meščanske stranke so tudi po revoluciji vedno klavrno kapitulirale
pred ulico.
Ko naj bi sprejeli zaščitni zakon za republiko, najprej ni bilo za to po-
irebne večine. Toda pred dvesto tisoč marksističnih protestnikov je me-
ščanske »državnike« pograbil tak strah, da so proti svojemu prepričanju
sprejeli zakon, ker so se ustrašili, da jih bo pri izhodu iz zgradbe parla-
menta (nem. Reichstag, op. prev.) podivjana množica premikastila. Na
žalost se to ni zgodilo, ker so zakon sprejeli.
Tako je šel tudi razvoj nove države po utečenih poteh, kot da nacio-
nalne opozicije sploh ne bi bilo.
Edine organizacije, ki so v tistem obdobju imele dovolj poguma in
moči, da so se uprle marksizmu in njegovim nahujskanim množicam, so
bile najprej enote prostovoljcev, nato pa organizacije za samozaščito, ci-
vilne straže, itd., ter končno tradicionalna združenja.
Vendar tudi njihov obstoj ni znatno vplival na razvoj nemške zgodo-
vine, kar lahko utemeljimo takole:
Tako kot tako imenovane nacionalne stranke zaradi pomanjkanja
močne sile na ulici niso imele nikakršnega vpliva, tudi tako imenovana ob-
rambna združenja niso imela nobenega vpliva zaradi pomanjkanja kakr-
šnekoli politične zamisli in predvsem vsakega resničnega političnega cilja.
Tisto, zaradi cesarje marksizmu nekoč žel uspeh, je bila dovršena uskla-
jenost med političnim hotenjem in aktivistično brezobzirnostjo. Nacionalna
482 483
Nemčija ni mogla upati na praktično oblikovanje nemškega razvoja, ker ji
je manjkalo strnjenega sodelovanja brutalne moči z genialno politično
voljo.
Kakršno koli bi že bilo hotenje »nacionalnih« strank, niso imele naj-
manjše moči, da bi si to hotenje izbojevale, še najmanj na ulici.
Obrambna združenja so imela na razpolago vso moč, gospodarila so
na ulici in po državi ter niso imela nobene politične zamisli in nobenega
političnega cilja, za kar bi v korist nacionalne Nemčije uporabila svoje
moči ali jih vsaj lahko uporabila. V obeh primerih je zviti Žid uspel s
pametnim prigovarjanjem in krepitvijo formalno ovekovečiti, v vsakem
primeru pa dodatno poglobiti to nesrečno usodo.
Žid je s svojim časopisjem neskončno spretno oznanjal misel o »ne-
političnem značaju« obrambnih združenj, obenem pa je v političnem ži-
vljenju nenehno prav tako premeteno hvalil in terjal »čisto duhovnost«
boja. Milijoni nemških puhloglavce so to neumnost povzemali, ne da bi
imeli najmanjši pojem, kako so s tem razorožili sami sebe ter se ne-
močni izročili Židu.
Toda tudi za to že spet obstoja naravna razlaga. Odsotnost velike ideje,
ki bi preoblikovala svet, v vseh obdobjih pomeni omejevanje borbene moči.
Prepričanje o pravici do uporabe tudi najbolj brutalnih orožij je vedno po-
vezano z obstojem fanatičnega prepričanja o nujnosti zmage nove revoluci-
onarne ureditve na Zemlji.
Gibanje, ki se ne bori za najvišje cilje, zato ne bo poseglo po vseh orož-
jih.
Skrivnost uspeha francoske revolucije je bila v pojavu nove velike za-
misli; tudi ruska revolucija se za uspeh lahko zahvali ideji, fašizem pa je
samo zaradi ideje dobil moč, da sije podvrgel ljudstvo in ga popeljal v
proces popolne prenove.
Meščanske stranke nimajo te sposobnosti.
Poleg meščanskih strank so svoj politični cilj v obnovitvi preteklosti
videla tudi obrambna združenaj, kolikor so se sploh ukvarjala s polotič-
nimi cilji. V njih so oživele težnje po starih vojaških združenjih in
Kvffhauserju (Kvffhauser je 19 km dolg gorski hrbet v Nemčiji. Pripo-
ved govori, da v votlini v njegovi notranjosti spi kralj Friedrich Barba-
rossa. Pred nemško združitvijo leta 1871 sije veliko Nemcev želelo na-
cionalno državo po njegovi zamisli. Op. prev.) ter pripomogle, da so
politično otopela najostrejša orožja tedanje nacionalne Nemčije ter pro-
padla v rokah deželnih knezov. Nesrečne norosti tedanjega ravnanja
prav nič ne spremeni dejstvo, da so ravnali z najboljšimi nameni in pred-
vsem v najboljši veri.
Marksizem je z obnavljanjem vojaške moči postopoma začel dobi-
vati potrebno močno oporo za svojo avtoriteto ter nato začel dosledno
in logično razpuščati zdaj bojda nepotreba nacionalna obrambna zdru-
ženja, ki so se mu zdela nevarna. Nekatere posebej predrzne voditelje,
ki jim niso mogli preveč zaupati, so postavili pred sodišča in jih poslali
v zapor. Toda vsi so dobili, kar jim je šlo.
Z ustanovitvijo NSDAP seje prvič pojavilo gibanje, ki ni imelo za cilj
mehaničnega obnavljanja preteklosti, kot so si to zamišljale meščanske
slranke, ampak je stremelo po tem, da bi namesto današnjega nesmisel-
nega državnega mehanizma ustvarilo živo ljudsko državo.
Mlado gibanje je od prvega dne naprej zastopalo stališče, da mora svojo
a misel uveljavljati duhovno, toda varovanje tega uveljavljanja mora zago-
tavljati, kadar bo to potrebno, tudi z nasilnimi sredstvi. Zvesto svojemu
prepričanju o neznanskem pomenu novega nauka se je zdelo samou-
mevno, da za dosego cilja ne sme biti nobena žrtev prevelika.
Opozoril sem že na dejavnike, ki gibanje, katero hoče osvojiti srce
ljudstva, obvezujejo, da s svojimi vrstami prevzame obrambo pred tero-
rističnimi poskusi nasprotnika. Tudi večne izkušnje iz svetovne zgodo-
vine kažejo, da nasilja, ki ga predstavlja neki svetovni nazor, nikoli ni
mogoče zlomiti z uporabo formalne državne oblasti, ampak ga je
možno premagati vedno le z nekim novim svetovnim nazorom, ki deluje
prav tako zvito in odločno. Uradniškim čuvarjem države je to v vseh
obdobjih neprijetno priznati, toda dejstvo kljub temu ostaja. Državna
484 485
oblast lahko jamči za mir in red samo tedaj, če se država vsebinsko
ujema s trenutno prevladujočim svetovnim nazorom, tako da moteče
elemente smatra za posamezne kriminalce, namesto da v njih vidi pred-
stavnike ekstremne nasprotne ideje. V takem primeru država stoletja
dolgo lahko uporablja nasilje proti terorju, ki jo ogroža, toda na koncu
kljub vsemu ne bo mogla narediti nič več in mu bo podlegla.
Marksizem je dobesedno povozil nemško državo. V sedemdesetlet-
nem boju ni mogla preprečiti zmage tega svetovnega nazora, ampak je
bila kljub zapornim kaznim, ki so v seštevku presegale tisoče let, ter kr-
vavim ukrepom proti bojevnikom marksističnega svetovnega nazora pri-
siljena v skoraj popolno kapitulacijo. (Normalen meščanski politik bo
tudi to hotel zanikati, čeprav ne bo mogel nikogar prepričati.)
Toda država, kije 9. novembra 1918 brezpogojno kapitulirala pred
marksizmom, se ne bo mogla nenadoma dvigniti in ga premagati, prav
narobe: meščanski bebci na ministrskih stolčkih že danes česnajo o nuj-
nosti, da ni treba ukrepati proti delavcem, pri čemer imajo pod pojmom
»delevec« pred očmi marksizem. Toda s tem, ko nemškega delavca ena-
čijo z marksizmom, strahopetno in lažnivo potvarjajo resnico, poleg
tega pa poskušajo z motiviranjem prikrivati lasten polom pred marksis-
tiččno idejo in organizacijo.
Zdaj, ko je nacionalsocialistično gibanje soočeno z dejstvom popolne
kapitulacije današnje države pred marksizmom, se v njem šele prav pre-
budi dolžnost, da zmago svojih idej ne začne pripravljati samo na
duhovni ravni, ampak samo prevzame tudi njihovo obrambo pred nasi-
ljem od zmage opitih internacionalistov.
Opisal sem že, kako smo v našem mladem gibanju na osnovi praktič-
nih izkušenj zgradili varovanje naših zborovanj, kako so iz tega
postopoma nastale enote za vzdrževanje reda in kako smo težili po ne-
kakšni organizacisjki obliki.
Nastala tvorba je nato po svoji zunanjosti spominjala na tako imeno-
vano obrambno združenje, vendar je s tem nikakor ni bilo mogoče
primerjati.
Kot sem omenil, nemške obrambne zveze niso imele lastnega politič-
nega programa. Namenjene so bile samo lastni obrambi, urjenje in or-
ganizacija članstva je bila bolj ali manj namenska, tako da so bile
pravzaprav ilegalno dopolnilo trenutno zakonitih državnih sredstev
moči. Prostovoljski značaj teh enot je bil utemeljen z načinom urjenja in
položajem tedanje države, nikakor pa zanje ni primeren naziv svobodne
borbene enote za svobodno, lastno prepričanje. Take niso bile, kljub
dejstvu, da so nekateri njihovi vodje in zveze prav gotovo nasprotovali
republiki. Ne zadostuje namreč, da si prepričan o manjvrednosti nekega
stanja, da bi lahko govoril o prepričanju v višjem smislu, ampak mora to
imeli korenine v poznavanju novega stanja ter v notranjem spoznanju
stanja, ki ga želiš nujno doseči in v zavzemanju za njegovo uresničenje
vidiš svojo največjo življenjsko nalogo.
Naše enote varnostnikov so se bistveno razlikovale od vseh obramb-
nih zvez, da niti najmanj niso bile niti niso hotele postati služabnice
stanja, kije nastalo zaradi revolucije, ampak so si prizadevale izključno
za novo Nemčijo.
Enota varnostnikov je imela na začetku edino nalogo varovanja dvo-
rane. Njena prva naloga je bila omejena: enota je omogočala, da se je
zborovanje lahko nemoteno odvijalo, saj bi ga sicer nasprotniki gladko
prekinili. Že takrat smo jo izurili za bliskovite napade, toda ne zato, ker
bi, kot so govorili v neumnih krogih nemške ljudske stranke, častili gu-
mijevko kot najvišjega duha, ampak zato, ker je doumela, daje mogoče
izključiti največjega duha s tem, da njegovega nosilca natepeš z gumi-
jevko, kot so dejansko v zgodovini neredko najpomembnejše glave
končale pod udarci najmanjših helotov. Nasilja si ni hotela zastaviti kot
cilj, ampak je s silo hotela zaščititi oznanjevalca duhovnega cilja. In pri
i cm je doumela, da ni njena dolžnost prevzeti zaščito države, ki svo-
icmu ljudstvu ne zagotavlja nobene varnosti, ampak je prav narobe
dolžna prevzeti varovanje ljudstva pred tistimi, ki grozijo z uničenjem
Imdstva in države.
Po pretepu v miinchenski Hofbrauhaus so naše varnostne enote en-
krat za vselej in v trajen spomin na tedanje junaške jurišne napade
maloštevilnih mož dobile imejurišni'oddelek (nem. die Sturmabteilung,
486 487
okrajšano SA, op. prev.). Kot pove že samo ime, gre samo za del našega
gibanja. Oddelek je njegov del, enako kot propaganda, tisk, znanstvene
ustanove in drugo tvorijo le dele stranke.
Kako pomembno je bilo njihovo ustanavljanje, nismo videli samo na
tem znamenitem zborovanju, ampak tudi ob našem poskusu, da bi gi-
banje iz Miinchna postopoma predstavili tudi v drugih predelih
Nemčije. Brž ko smo se zazdeli nevarni marksizmu, je ta izkoristil vsako
priložnost, da bi vsako zborovanje nacionalsocialistov zadušil že v kali,
oziroma da bi njegov potek preprečil z razbitjem zborovanja. Pri tem je
bilo popolnoma samoumevno, da so strankarske organizacije mark-
sizma vseh nians slepo sledile takim nameram in izgredom. Le kaj bi
človek rekel o meščanskih strankah, ki svojih govornikov marsikje sploh
niso pustile javno nastopati, ker so jih marksisti pretepali. In kljub temu
so z nekakšnim neumnim, povsem nerazumljivim zadovoljstvom opazo-
vali za nas neugodne izide bojev proti marksizmu! Bili so srečni, da
onega, ki ga niso mogli prisiliti, a kije prisilil njih, tudi mi nismo mogli
zlomiti. Kaj naj rečem o državnih uradnikih, predstojnikih policije in
celo o ministrih, ki so se z zares neprimernim odnosom navzven kazali
kot »nacionalni« možje, a pri vseh spopadih, ki smo jih imeli nacional-
socialisti z marksisti, so le-tem najsramotneje držali lojtro! Kaj naj
rečem o ljudeh, ki so šli v svojem ponižanju tako daleč, da so za bedno
pohvalo židovskega časnika brez nadaljnjega preganjali može, ki so s
svojim junaškim zastavljanjem življenja tudi njim deloma pomagali, da
jih nekaj let prej ni pograbila rdeča drhal in obesila na drogove svetilk!?
To so bili tako žalostni pojavi, daje nepozabni, zdaj že pokojni poli-
cijski predstojnik Pohner, ki je v svoji premočrtnosti tako sovražil vse
klečeplazce, kot jih človek s poštenim srcem lahko sploh zmore sovra-
žiti, nekoč izrekel grenko misel: »V svojem življenju nisem hotel biti nič
drugega kot prvič Nemec in nato uradnik, ter nočem, da bi me kdajkoli
zamenjevali s tistimi kreaturami, ki se kot uradniške kurbe prodajo vsa-
kemu, kije trenutno v vlogi gospodarja.«
Pri tem je bilo posebej žalostno, daje ta vrsta ljudi postopoma dobila
pod svojo oblast na desetine tisoče najpoštenejših in najbolj marljivih
državnih uslužbencev, poleg tega pa jih je počasi še okužila s svojo ne-
načelnostjo. Še več, poštene ljudi je sovražno preganjala in jih končno
spravila ob službo in položaj, sebe pa s hinavsko zlaganostjo še vedno
predstavljala kot »nacionalne« može.
Od takih ljudi nismo mogli nikoli pričakovati podpore in res smo jo
dobili v zelo redkih primerih. Dejavnost gibanja smo lahko zagotavljali
samo s postavitvijo lastnega varovanja in hkratnim doseganjem tiste
javne pozornosti in splošnega spoštovanja, ki gaje deležen, kdor se sam
postavi v bran, kadar ga napadejo.
Vodilna misel pri notranjem urjenju jurišnega oddelka (SA) je vedno
prevladovala namera, da poleg izvrstne telesne pripravljenosti ljudi iz
teh mož naredimo neomajno prepričane zastopnike nacionalsocialis-
tične ideje ter v največji meri utrdimo disciplino. Z obrambno organi-
zacijo po meščanskem naziranju naj oddelek ne bi imel nič skupnega,
enako pa tudi s tajno organizacijo prav nič.
Moji tedanji razlogi, da sem se dosledno branil graditi SA kot ob-
rambno združenje za NSDAP, so bili taki:
Iz povsem praktičnih razlogov zasebna društva ne morejo izvajati ur-
jenja ljudstva v obrambnih veščinah, razen ob ogromni državni pomoči.
Vsako drugačno razmišljanje je posledica velikega precenjevanja last-
nih zmogljivosti. Povsem izključeno je, da bi s tako imenovano »prosto-
voljno disciplino« lahko nad določenim obsegom postavili organizacije,
ki bi imele vojaško vrednost. Tu manjka najpomembnejša opora pove-
ljevanja, namreč kazenska oblast. Jeseni ali še bolje spomladi 1919 je
bilo možno postaviti tako imenovane prostovoljske enote (nem. Frei-
korps), v katerih so bili pretežno frontni bojevniki, ki so šli skozi šolo
stare vojske, poleg tega pa so imeli posamezniki take dolžnosti, da so
bili vsaj omejen čas prav tako brezpogojno vojaško poslušni.
Današnja prostovoljska »obrambna organizacija« tega sploh ne
pozna. Čim večja je njena zveza, tem slabša je disciplina in tem manjše
smejo biti zahteve do posameznikov in vse skupaj je vedno bolj po-
dobno starim nepolitičnim združenjem borcev in veteranov.
Prostovoljna vzgoja za služenje vojski brez zagotovljenega brezpogoj-
488 489
nega spoštovanja ukazov v velikih množicah ni nikoli izvedljiva. Le
redki bodo sami od sebe pripravljeni sprejeti prisilo k poslušnosti, ka-
kršna je v vojski veljala za samoumevno in naravno.
Pravega urjenja tudi ni mogoče izvajati zaradi smešno majhnih sred-
stev, ki jih ima tako imenovano obrambno združenje na razpolago za
take namene. Toda prav najboljše in najbolj zanesljivo urjenje bi mo-
rala biti glavna naloga take ustanove. Od vojne je minilo osem let in od
takrat nismo načrtno izurili niti enega samega letnika naše nemške mla-
dine. Saj vendar ne more biti naloga obrambnega združenja, da bi za-
jelo že nekoč vojaško izurjene letnike, ker lahko takoj matematično
predvidimo, kdaj bo zadnji član zapustil to povezavo. Tudi najmlajši
vojak iz leta 1918 bo če dvajset let nesposoben za borbo, temu trenutku
pa se približujemo skrb zbujajoče hitro. Vsaka tako imenovana ob-
rambna zveza bo s tem vse bolj dobivala značaj stare borčevske organi-
zacije. To pa ne more biti smoter neke ustanove, ki se ne označuje za
borčevsko, ampak obrambno združenje, ki že v skladu s svojim imenom
stremi po tem, da ne vidi svojega poslanstva samo v ohranjanju tradicije
in pripadnosti nekdanjih vojakov, ampak v propagiranju obrambne mi-
selnosti in v praktičnem zastopanju te ideje, torej v ustvarjanju za ob-
rambo sposobnega telesa.
Toda ta naloga brezpogojno zahteva urjenje do zdaj še vojaško neizur-
jenih elementov, kar pa v praksi dejansko ni možno. Z eno- ali dveurnim
tedenskim urjenjem se res ne da narediti vojaka. Pri današnji izredni
zahtevnosti vojaške službe je dveletno službovanje morda še ravno pravo
obdobje, da neizurjenega mladega moškega spremenimo v izurjenega
vojaka. Na bojnem polju smo namreč vsi videli strahovite posledice, ki
so jih morali doživeti mladi in v vojnih veščinah slabo izurjeni vojaki.
Prostovoljske enote, ki so se urile samo petnajst ali dvajset tednov z je-
kleno odločnostjo in brezmejno predanostjo, so bile na fronti samo to-
povske hrana. Mlajši rekruti, ki so se vojaško urili štiri do šest mesecev,
so bili koristni polkom samo, če so jih priključili v vrste starejših izku-
šenih vojakov; »stari« so jih vodili in postopoma so se vživeli v svoje na-
loge.
V primerjavi s tem je popolnoma brezizgleden poskus, da bi brez
jasne poveljevalske prisile in obsežnih sredstev z eno ali dvema urama
urjenja na teden vzgojili kakovostne enote. S tem je morda mogoče
osvežiti znanje starih soldatov, nikoli pa se ne da iz mladih ljudi nare
diti vojakov.
Kako povsem nekoristno bi bilo s stališča rezultatov tako delovanje,
je še posebej možno pokazati ob dejstvu, da v istem času, ko se nekaj
tisoč ljudi dobre volje (vseh ostalih sploh ni treba upoštevati) v okviru
obrambne zveze usposablja ali poskuša usposabljati za obrambne na-
loge, sama država s svojo miroljubno demokratično politiko vzgoje mi-
lijone mladih ljudi dosledno oropa njihovih nagonov, zastrupi njihovo
logično domovinsko razmišljanje ter jih tako spremeni v čredo ovac, ki
bodo potrpežljivo prenašale vsakršno samovoljo.
V primerjavi s tem so prav smešni vsi napori obrambnih zvez, da bi
svoje nazore prenesle na nemško mladino!
Toda skoraj še bolj pomemben je vidik, zaradi katerega sem bil vedno
proti vsakemu poskusu tako imenovane vojaške obveznosti na osnovi
prostovoljnih združenj:
Recimo, da bi kljub prej omenjenim težavam nekemu združenju
uspelo leto za letom za obrambne naloge usposobiti določeno število
Nemcev, tako v smislu njihovega prepričanja kot tudi telesnih sposob-
nosti in rokovanja z orožjem, a bi bil rezultat vseeno enak ničli v dr-
žavi, ki si takšne obrambne pripravljenosti sploh ne želi in jo celo
naravnost sovraži, ker popolnoma nasprotuje skritim ciljem njenih vo-
diteljev - uničevalcev te države.
Na vsak način pa bi bil tak izid nekoristen pod vladami, ki niso samo
z dejanji dokazale, da jim ni prav nič mar za vojaško moč ljudstva,
ampak ki predvsem ne bi bile voljne teh sil pozvati na obrambo, razen
če ne bi šlo za obstoj samih pokvarjenih oblastnikov.
In danes je vendar prav takšno stanje. Ali ni smešno, da hočejo v so-
mraku zatona vojaško izuriti nekaj deset tisoč vojakov, ko pa seje država
nekaj let pred tem sramotno odrekla osmim milijonom in pol vrhun-
sko izurjenih vojakov, kijih ni več hotela v svoji službi, poleg tega pa jih
490 491
je v zahvalo za njihove žrtve še izpostavila splošnemu porogu! Vojake
hočejo torej izuriti za državo, kije najslavnejše nekdanje vojake umazala
in popljuvala, jim s prsi dovolila potrgati odlikovanja, jim odvzela ko-
karde, poteptala zastave in poniževala njihove zmage? Ali je današnja
državna oblast sploh kdaj naredila kakšen korak, da bi povrnila čast
stari armadi in na odgovornost poklicala razbijalce in zmerljivce le-te?
Niti po naključju ne. Prav narobe: vidimo jih kraljevati v najvišjih držav-
nih uradih. - Kakor je rekel nekdo v Leipzigu: »Pravica gre skupja z
močjo.« V naši republiki je danes moč v rokah istih mož, ki so nekoč za-
netili revolucijo, ki pomeni najpodlejšo veleizdajo in tudi najbolj klav-
rno ter nizkotno dejanje v vsej nemški zgodovini nasploh. Zato nikakor
ni mogoče najti vzroka, da bi moč prav teh kujonov povečevali z nas-
tankom nove mlade armade. Prav vsi razumni razlogi govorijo proti
temu.
Kar je ta država tudi po revoluciji 1918 namenjala vojaški krepitvi
svojega položaja, je jasno razvidno iz njenega stališča do takrat obsto-
ječih velikih samozaščitnih organizacijah. Dokler so morale skrbeti za
varnost osebno bojazljivih revolucionarnih kreatur, so bile dobrodošle.
Toda brž ko se je naše ljudstvo postopoma pociganilo in se jim je zaz-
delo, daje nevarnost minila ter je obstoj združenj poslej pomenil naci-
onalno politično krepitev, so postale te organizacije odveč in delali so
sve, da bi jih razorožili in po možnosti razgnali.
Zgodovina pozna le redke primere hvaležnosti knezov. Toda samo
kak novomeščanski domoljubje zmožen, da računa na hvaležnost revo-
lucionarnih požigalcev, plenilcev ljudstva in narodnih izdajalcev. Pri
preverjanju problema, ali naj ustanovimo obrambne zveze prostovoljcev,
sem se vedno vprašal: Za koga bom uril mlade ljudi? Za kakšen namen
jih bodo uporabili in kdaj naj bi jih vpoklicali? Odgovori na ta vprašanja
bodo obenem najboljše smernice za lastno obnašanje.
Če bi današnja država kadarkoli posegla po izurjenih sestavih te vrste,
se to nikoli ne bi zgodilo zaradi zaščite nacionalnih interesov navzven,
ampak vedno samo zaradi varovanja notranjih posiljevalcev ljudstva
pred splošnim izbruhom besa med prevaranim, izdanim in prodanim
ljudstvom.
Organizacija SA že zato ni smela imeti nobenega opravka s kakšno
vojaško organizacijo. Bila je sredstvo zaščite in vzgoje nacionalsocialis-
tičnega gibanja, njene naloge pa so bile na povsem drugem področju
kot na področju tako imenovanih obrambnih združenj.
SA naj tudi ne bi delovala kot tajna organizacija. Tajne organizacije
imajo lahko samo protizakonite namene, s tem pa je njihovo delovanje
takoj omejeno. Posebej z vidika klepetavosti nemškega ljudstva ni mo-
goče zgraditi velike organizacije in jo obenem obdržati v tajnosti ali pri-
kriti njene cilje. Vsaka tovrstna namera bo tisočkrat spodletela. Ne
samo, da imajo naše policijske oblasti na razpolago velik štab ovaduhov
in podobne sodrge, ki bodo za trideset Judeževih srebrnih izdali vse, kar
bodo lahko našli, in iznašli, kar bi bilo možno izdati, tudi naših pristašev
se v takih primerih ne da pripraviti k molku. Značaj prave tajne
organizacije lahko pridobijo samo majhne skupine z dolgoletno selek-
cijo članstva. Toda take organizacije že zaradi svoje majhnosti nimajo
prave vrednosti za nacionalsocialistično gibanje. Nismo potrebovali sto
ali dvesto drznih zaprisežencev, ampak potrebujemo stotisoče fanatičnih
borcev za naš svetovni nazor. Ne potrebujemo dela na tajnih sestankih,
ampak mogočne pohode v javnosti, gibanje si ne bo utiralo poli z bodalom
in strupom ali samokresom, ampak z osvajanjem ulice. Marksizmu mo-
ramo dati vedeti, da bo bodoči gospodar ulice nacionalsocializem, enako
kot bo nekoč gospodoval državi.
Tajne organizacije so nevarne tudi zato, ker sodelavci pogosto povsem
napačno ocenijo pomembnost neke naloge in se ustvari mnenje, da bi
na usodo ljudstva lahko ugodno vplivali z enim samim umorom.
Takšno mnenje morda potrjuje kak zgodovinksi dogodek v primeru, ko
ljudstvo trpi pod tiranijo genialnega diktatorja, za katerega se ve, daje
nno s svojo izredno osebnostjo omogočal notranjo trdnost in vzdrže-v.i
I strah. V takšnem primeru se lahko iz ljudstva nenadoma dvigne pož-
iivovalen mož, ki z železom zada smrtni sunek v prsi edinega
osovraženega. Samo republikanske duše malih lumpov, ki se zavedajo \
<>je krivde, bodo v takem dejanju videle ostuden zločin, medtem ko ga
492 493
največji pesnik o svobodi našega ljudstva opeva v Wilhelmu Tellu.
V letih 1919 in 1920 je obstojala nevarnost, da se bodo pripadniki
tajnih orgtanizacij po vzoru velikih prednikov iz zgodovine ter ob po-
gledu na brezmejno trpečo domovino poskušali maščevati uničevalcem
domovine v prepričanju, da bodo s tem končali stisko lastnega ljudstva.
Toda vsak tak poskus je bil nesmiseln, ker marksizem ni zmagal zaradi
izjemne genialnosti in osebnega pomena nekega posameznika, ampak
predvsem zaradi brezmejne nesposobnosti in strahopetnega ravnanja
meščanstva. Najbolj grozljiva kritika našega meščanstva je ugotovitev,
da sama revolucija ni rodila niti ene same velike osebnosti, a so se ji
vseeno predali. Še vedno je nekako razumljivo, če kapituliraš pred
osebnsotmi kot so Robespierre, Danton ali Marat, toda uničujoče je, če
se upogneš pred suhljatim Scheidemannom, zavaljenim gospodom
Erzbergerjem ter nekim Friedrichom Ebertom ter vsemi drugimi šte-
vilnimi političnimi pritlikavci. Niti ene glave ni bilo, v kateri bi lahko vi-
deli genialnega moža revolucije in torej nesreče naše domovine, ampak
so bile same revolucionarne stenice, špartakovci na drobno in debelo.
Če bi kogarkoli odstranili, bi bilo povsem brez koristi in bi dosegli en
sam uspeh, da bi namreč nekaj drugih enako velikih in žejnih pijavk to-
liko prej zasedlo njegovo mesto.
V tistih letih je bilo treba najostreje nastopiti proti takim zamislim, ki
so se zgledovale pri zares velikih zgodovinskih dogodkih, toda v prit-
likavost našega obdobja niso nikakor sodile.
Tudi ob vprašanju odstranjevanja domovinskih izdajalcev je položaj
enak. Prav smešno nelogično bi bilo ubiti nekega možakarja, kije zapus-
til svoj topovski položaj, medtem ko na najvišjih položajih sedijo kana-
lje, ki so prodale cel Reich, na vesti jim leži dva milijona zaman ubitih
žrtev, odgovarjati morajo milijonom pohabljencev, obenem pa mirne
duše sklepajo svoje republikanske posle. Odstranjevanje malih izdajal-
cev je nesmiselno v državi, kjer vlada ne kaznuje niti največjih domo-
vinskih izdajalcev. Nekega dne se lahko zgodi, da bodo kapitalni
domovinski izdajalci na odgovornost poklicali poštenega idealista, ker
je za svoje ljudstvo pospravil nekega podlega izdajalca orožja. Tu se ven-
darle zastavlja pomembno vprašanje: ali naj dovolimo taki mali kreaturi
ali nekemu idealistu, da odstrani malo izdajalsko kreaturo? V enem pri-
meru je uspeh vprašljiv in poznejša izdaja skoraj gotova; v drugem pri-
meru bo mali podlež odstranjen, na kocko pa bo postavljeno življenje
morebiti nenadomestljivega idealista.
Kakorkoli že, moje stališče glede tega vprašanja je, da malih tatičev
ni treba obešati, da bi se veliki lahko podili naokoli, ampak da naj nem-
ško vrhovno sodišče nekoč spravi pred sodišče in obsodi na smrt dese-
tine tisoče organizatorjev in zločincev, odgovornih za novembrsko
izdajo in za vse ostalo, kar sodi tu zraven. Takšen primer bo potem tudi
za najmanjšega dezerterja enkrat za vselej zadosten nauk.
Vse to so razmišljanja, zaradi katerih sem vedno znova prepovedal so-
delovanje v tajnih organizacijah in preprečil, da bi SA privzela tak zna-
čaj. V tistih letih sem nacionalsocialistično gibanje odvračal od
poskusov, ki bi se jih lotevali večinoma čudoviti, idealistično naravnani
Nemci, ki pa so sami postali žrtve svojih junaštev, medtem ko usode
domovine niso mogli niti najmanj izboljšati.
S tem, ko SA ni smel postati vojaška obrambna organizacija niti tajno
/druženje, so nastopile naslednje posledice:
I. Njihovo urjenje je bilo treba prilagoditi za potrebe stranke in ne v vo-
inškem smislu.
Kolikor je treba člane telesno utrditi, naj bo težišče na športni dejav-
nosti, ne na vojaškem eksercirju. Boks in jiu-jitsu sta se mi zdela vedno
pomembnejša kot nekakšna slaba vadba v streljanju. Nemškemu ljud-'
vii dajmo šest milijonov odlično športno izurjenih teles, ki so izpol-
nima s fanatično domovinsko ljubeznijo in vzgojena v napadalnem
duhu, nacionalna država pa bo iz njih, če bo potrebno, v slabih dveh
letih naredila armado, saj bo zanjo pripravljen primeren temelj. Glede
ni današnji položaj je to lahko samo državna vojska in ne nekakšno po-
lovičarsko obrambno združenje. S telesno vadbo bo posameznik dobil
494 495
 potrebno prepričanje v svoje sposobnosti; poleg tega naj mu da tiste
športne vrline, ki so potrebne kot orožje za obrambo našega gibanja.
2. Za vnaprejšnje preprečevanje kakršnegakoli tajnega značaja SA mora
poleg njihove značilne prepoznavne obleke že velikost njihovega sestava ka-
zati pot, ki koristi gibanju in je znana vsej javnosti. Ne sme se skrivati,
ampak mora korakati pod vedrim nebom in s tem opravljati naloge, ki
dokončno porušijo vse pripovedke o tajni organizaciji. Da bi SA tudi du-
hovno obranili vseh skušnjav zadovoljevanja njegovega delovanja z maj-
hnimi zarotami, smo ga morali že od vsega začetka seznaniti z veliko
idejo gibanja ter ga zaradi njegovega zastopanja primerno izuriti, da se
je že vnaprej odprlo obzorje in da noben mož ni videl svojega poslan-
stva v odstranjevanju majhnega ali večjega barabina, ampak v zavzema-
nju za ustanovitev nove nacionalsocialistične ljudske države. S tem smo
dvignili boj proti današnji državi iz ozračja malih maščevanj in zarot do
veličine svetovnonazorske uničujoče vojne proti marksizmu v vseh
njegovih oblikah.
3. Organizacijska oblika SA in njene uniforme ter oprema se ne zgledu-
jejo po stari armadi, ampak jih je treba prilagoditi njenim nalogam in na-
meram.
Ta razmišljanja, ki so me vodila v letih 1920 in 1921 in sem jih pos-
topoma poskušal prenesti na mlado organizacijo, so tako uspela, da smo
do poznega poletja 1922 imeli že lepo število stotnij, ki so pozno jeseni
1922 dobile svojo značilno obleko. Trije dogodki so bili izjemno
pomembni za nadaljnje oblikovanje SA.
1. Velike splošne demonstracije vseh domovinskih zvez proti držav-
nemu zaščitnemu zakonu pozno poleti 1922, Konigsplatz v Miinchnu.
Domovinske zveze iz Miinchna so takrat pozvale prebivalstvo na
množično demonstracijo kot protest proti sprejetju zaščitnega zakona.
Na demonstracijah naj bi sodelovalo tudi nacionalsocialistično gibanje.
Naša stranka se je tam najprej pokazala s šestimi stotnijami iz Miin-
chna, tem so sledile sekcije politične stranke. V sami povorki sta kora-
kali tudi dve godbi, nosili smo okoli petnajst zastav. Prihod
nacionalsocialistov na trg, ki je bil že do polovice napolnjen, zastav pa
ni bilo, je vzbudil neznansko navdušenje. Sam sem imel čast, da sem
smel kot eden izmed govornikov spregovoriti šestdesettisočglavi mno-
žici.
Uspeh prireditve je bil izjemen, še posebej zato, ker smo kljub vsem
grožnjam rdečih prvikrat dokazali, daje tudi nacionalni Miinchen lahko
korakal po cestah. Rdeče republikanske zaščitne zveze, ki so se koraka-
jočih kolon poskušale lotiti z nasiljem, so po nekaj minutah spopada z
SA stotnijami z razbitimi in krvavimi beticami zapustile prizorišče. Ta-
krat je nacionalsocialistično gibanje prvikrat pokazalo odločenost, da si
bo tudi samo vzelo pravico do ulice ter s tem iztrgalo ta monopol iz rok
mednarodnih izdajalcev ljudstva in sovražnikov domovine.
Rezultat tega dne je bil neovrgljiv dokaz o psihološki in tudi organi-
zacijski pravilnosti naših pogledov na izgradnjo SA.
Zato smo zdaj SA energično dograjevali na dokazano dobrem teme-
lju, tako da smo nekaj tednov pozneje v Miinchnu lahko nastopili že s
podvojenim številom stotnij.
2. Pohod v Koburg v oktobru 1922
»Ljudske« zveze so nameravale v Koburgu pripraviti tako imenovani
»Nemški dan«. Meni samemu so poslali povabilo s pripombo, da bi bilo
zaželeno, če bi s seboj pripeljal kaj spremstva. Ta prošnja, ki sem jo v
roke dobil ob enajstih dopoldne, mi je prišla zelo prav. Že čez eno uro
smo izdali navodila za obisk tega »Nemškega dne«. Kot »spremstvo«
sem določil osemsto pripadnikov SA, ki naj bi jih v približno štirinajstih
siotnijah s posebnim vlakom prepeljali iz Miinchna v Koburg, ki seje
pred kratkim priključil Bavarski. Ustrezne ukaze smo poslali tudi naci-
onalsocialističnim SA skupinam, ki so nastale po drugih krajih.
Bilo je prvikrat, da je v Nmečiji vozil takšen poseben vlak. V vseh l
rajih, kjer so vstopali novi pripadniki SA, je transport vzbujal veliko po-
zornost. Veliko ljudi še nikoli prej ni videlo naših zastav; nanje so nare-
dile zelo velik vtis.
Ko smo prispeli na postajo v Koburgu, nas je sprejela delegacija iz
vodstva »Nemškega dne«, ki nam je predala ukaz (označili so ga kot
\irinjanje«) tamkajšnjih sindikatov oziroma neodvisne ter komunis-
496 497
 tične stranke, da v mesto ne smemo vstopiti z razvitimi zastavami, z
godbo (s seboj smo imeli 42-člansko godbo) ter ne v strnjeni koloni.
Te smešne zahteve sem takoj gladko zavrnil ter navzočim gospodom
iz vodstva zborovanja izrazil začudenje, kako so se sploh lahko o tem
pogajali z onimi ljudmi. Oznanil sem, da bo SA s svojimi stotnijami ob
zvokih godbe ter vihranju zastav pri priči odkorakala v mesto.
Tako seje nato zgodilo.
Že na trgu pred postajo nas je sprejela večtisočglava tuleča in vriska-
joča množica ljudi, ki nas je v imenu ustanoviteljev Nemške republike
ljubeznivo zmerjala z »morilci«, »banditi«, »roparji«, »zločinci«. Mlada
SA je vzdrževala vzoren red, stotnije so se postavile na trgu pred pos-
tajo in se na žaljivke sprva niso ozirale. Prestrašena policija naše ko-
lone v za vse nas povsem tujem mestu ni pospremila na določeno
mesto, strelsko dvorano na obrobju mesta, ampak v neko pivnico blizu
mestnega središča. Levo in desno od naše kolone seje divjanje ljudi, ki
so nas spremljali ob poti, vse bolj krepilo. Komaj je zadnja stotnija za-
vila na dvorišče pivnice, je za njo med oglušujočim vpitjem poskušala
pritisniti množica ljudi. Policija jim je to z zaprtjem dvorišča prepre-
čila. Takšen položaj je bil neznosen, zato sem SA pozval k pozoru, od
policije pa zahteval, naj takoj odprejo vrata. Po daljšem oklevanju so to
naredili.
Zdaj smo spet korakali nazaj po isti poti, po kateri smo prišli, da bi
prišli na prvotno določeno mesto za nas, in tam se je bilo treba vseka-
kor postaviti po robu množici. Potem ko s kričanjem in žaljivkami niso
uspeli vznemiriti naših stotnij, so zastopniki pravega socializma, enakost
in bratstva posegli po kamenju. S tem je bilo konec našega potrpljenja
in tako je padalo deset minut kot uničujoča toča levo in desno vsenao-
krog, čez petnajst minut pa na cestah ni bilo videti nič več rdečega.
Ponoči je spet prišlo do hudih spopadov. Patrulje SA so našle nekaj
nacionalsocialistov, ki so posamično prihajali na zborovanje, v grozlji-
vem stanju. Nato smo na hitro opravili z nasprotniki. Že naslednje jutro
je bil rdeči teror, pod katerim je Koburg dolga leta trpel, zlomljen.
Zdaj so s pristno marksistično židovsko zlaganostjo poskušali z letaki
še enkrat naščuvati »tovariše in tovarišice mednarodnega proletariata«,
da bi prišli na ulico. S popolnim preobračanjem dejstev so trdili, da so
naše »morilske bande« začele »uničevalno vojno proti miroljubnim de-
lavcem«. Velika demonstracija, na kateri so hoteli zbrati deset tisoče
delavcev iz vse okolice, naj bi se začela ob pol dveh. Čvrsto odločen, da
bomo rdeči teror dokončno potolkli, sem ukazal, da se SA zbere že ob
dvanajstih. Skupaj se nas je zbralo že skoraj tisoč petsto mož in družno
smo se podali na marš proti trdnjavi Koburg čez velik trg, kjer naj bi se
odvijala rdeča demonstracija. Hotel sem videti, če si nas bodo drznili še
enkrat nadlegovati. Ko smo stopili na trg, je bilo na njem namesto na-
povedanih deset tisoč le nekaj sto ljudi, ki so bili ob našem približeva-
nju povečini tiho, nekateri pa so zbežali proč. Rdeče skupine, ki so
prišle z obrobja mesta in nas še niso poznale, so samo na nekaj mestih
poskušale zanetiti pretep, a jih je v trenutku minilo veselje. Potem smo
lahko opazili, kako se je ustrahovano ljudstvo počasi začelo prebujati,
se opogumljalo in nas začelo pozdravljati z vzkliki, zvečer, ko smo od-
hajali, pa so nas mnogi že pozdravljali s spontanim vriskanjem.
Na postaji so nam železničarji nenadoma sporočili, da vlak ne bo od-
peljal. Nato sem nekaterim kolovodjem povedal, da bom v tem primeru
dal pol oviti vse rdeče, kar nam bo prišlo pod roke in da se bomo pač od-
peljali sami, seveda pa bo na lokomotivi in tenderju sedelo po nekaj du-
catov njihovih bratov mednarodne solidarnosti. Seveda gospode nisem
pozabil opozoriti, da bo vožnja v naši režiji izredno tvegan podvig in
da ne gre izključiti polomljenih kosti in tilnikov vseh nas. Vsekakor pa
bi nas veselilo, da v tem ne bomo sami, ampak bomo v onostranstvo od-
romali v enakosti in bratstvu z rdečo gospodo.
Nato je vlak odpeljal točno ob uri in naslednje jutro smo zdravi pri-
speli v Munchen.
V Koburgu seje prvikrat po letu 1914 spet spoštovalo enakost držav-
lianov pred zakonom. Kajti če danes kak zarukan višji uradnik trdi, da
država varuje življenja svojih prebivalcev, potem takrat to vsekakor ni
veljalo; državljani so se morali v tisith časih namreč braniti pred pred-
stavniki današnje države.
498 499
 Pomena tega dneva in njegovih posledic najprej sploh nismo znali v
celoti oceniti. Samozavest SA in vera v pravilnost njenega vodenja sta
izjemno porasla, poleg tega pa seje okolica začela temeljiteje ukvarjati
z nami, mnogi pa so v nacionalsocialističnem gibanju prvič spoznali
tisto ustanovo, ki bo po vsej verjetnosti nekoč poklicana, da bo mark-
sistični noriji pripravila primeren konec.
Samo demokracija je stokala, da smo bili predrzni in si nismo pustili
miroljubno razbiti naših glav, ampak da smo si upali na brutalen napad
odgovoriti s pestmi in palicami, namesto s pacifističnim prepevanjem.
Meščansko časopisje je bilo na splošno deloma zmedeno, deloma
prostaško kot ponavadi, le redki pošteni časniki so pozdravili, daje vsaj
na enem mestu nekdo obračunal z marksističnimi nasilneži.
V samem Koburgu pa je vsaj del zavedenih marksističnih delavcev s
pestmi nacionalsocialistov dobil poduk, da se tudi ti delavci bojujejo za
ideale, saj se glede na izkušnje človek tepe samo za nekaj, kar ljubi in v
kar verjame.
Največjo korist od tega je imela sama organizacija SA. Zelo hitro je
naraščala, tako daje na strankinem dnevu 27. januarja 1923 štela že
blizu šest tisoč mož, ki so sodelovali pri posvetitvi zastave, prve stot-
nije pa so bile v celoti oblečene v nove uniforme.
Izkušnje iz Koburga so nam pokazale, kako nujno je - ne samo za-
radi krepitve moštvenega duha, ampak da se izognemo zamenjavam -,
da vpeljemo enotna oblačila za SA. Do takrat smo imeli samo trakove
na rokah, zdaj smo jo oskrbeli še z vetrovko in znano kapo.
Izkušnje iz Koburga so bile pomembne še zaradi tega, ker smo se
potem lotili načrtnega obiskovanja vseh krajev, kjer je rdeče nasilje že
dolgo let preprečevalo vsako zborovanje drugače mislečih, mi pa smo
hoteli zlomiti ta teror in vzpostaviti možnost svobodnega zbiranja ljudi.
Od tedaj so nacionalsocialistični bataljoni vedno znova odhajali v take
kraje in postopoma so rdeče utrdbe po Bavarski postale žrtve nacional-
socialistične propagande. SA je vedno bolje izpolnjevala svojo nalogo
in se vse bolj oddaljevala od nesmiselnega in za življenje nepomemb-
nega obrambnega gibanja ter se spreminjala v živo borbeno organizacijo
za ustanovitev nove nemške države.
Takšen logičen razvoj je trajal do marca 1923. Takrat se je zgodilo
nekaj, kar meje prisililo, da sem gibanje potegnil iz njegovih tirnic ter
ga preoblikoval.
3. V prvih mesecih leta 1923 so Francozi zasedli Porurje, kar je imelo
velike posledice za poznejši razvoj SA.
Tudi danes še ni mogoče in zaradi nacionalnih interesov ni smotrno
v javnosti govoriti ali pisati o tem. Sam lahko povem le toliko, kolikor
so se v javnih razpravah že dotaknili te teme in je bila javnost z njo se-
znanjena.
Zaradi zasedbe Porurja, ki nas ni presenetila, se je pojavilo uteme-
ljeno upanje, da bomo zdaj končno prelomili s politiko umikanja in
bodo obrambna združenja dobila povsem točno določeno nalogo. Tudi
SA, ki je takrat štela že veliko tisoč mladih, močnih mož, bi v tem slu-
ženju ljudstvu ne smela manjkati. Spomladi in sredi poletja 1923 smo
SA preoblikovali v vojaško borbeno organizacijo. Temu gre pripisati po-
znejše dogajanje v letu 1923, vsaj kar zadeva naše gibanje.
Razvoj dogodkov v letu 1923 bom podrobneje opisal na drugem
mestu, zato bom tu samo ugotovil, da bi bilo tedanje preoblikovanje SA
škodljivo za gibanje, če bi se ne uresničile razmere, ki so motivirale spre-
membe, to je aktiven odpor proti Franciji.
Takšen konec leta 1923, čeprav seje zdel na prvi pogled strašno slab,
|c bil skoraj nujen, če gledamo z višjega stališča. Z vidika ravnanja vlade
Reicha bi bilo preoblikovanje SA v vojaško silo brez pomena in zato je
bilo preoblikovanje, ki bi tudi škodovalo gibanju, končano v enem za-
mahu. Hkrati je bila s tem ustvarjena možnost, da se nekega dne izgrad-
niii nadaljuje tam, kjer smo nekoč morali zapustiti pravo pot.
V letu 1925 je na novo ustanovljena NSDAP morala znova organizi-
i.iii in izuriti SA v skladu z navedenimi načeli. S tem se mora vrniti k
prvotnim zdravim pogledom in mora kot najvišjo nalogo videti, da bo
v SA ustvarila orodje za zastopanje in krepitev boja za svetovni nazor
našega gibanja.
Ne sme dovoliti, da bi se SA razvijala v smeri nekakšne obrambne
500 501
zveze niti da bi potonila v tajno organizacijo; NSDAP si mora pred
vsem prizadevati, da bo iz nje napravila gardo sto tisoč pripadnikov na
cionalsocialistične in s tem najgloblje ljudske ideje.

10. poglavje

Federalizem kot krinka

Mlada stranka je bila pozimi leta 1919 in še bolj na pomlad ter poleti
1920 prisiljena, da seje izjasnila glede vprašanja, ki seje že v vojni
pokazalo kot izjemno pomembno. V prvi knjigi sem bežno omenil nekaj
/načilnosti grozečega nemškega poloma, ki sem jim bil sam priča. V
/vezi s tem sem opozoril na posebno vrsto propagande, ki so jo vodili
lako Angleži kot Francozi, da bi okrepili nasprotja med severom in |
igom Nemčije. Spomladi 1915 so se prvič pojavili letaki s hujskaško
vsebino proti Prusiji kot edinemu krivcu za vojno. Ta sistem so do leta
1916 močno izpopolnili, postal je njihovo spretno in podlo orodje. Huj-
Bkanje južnih Nemcev proti severnim je bilo preračunano na najnižje
Človeške nagone in je v kratkem času začelo prinašati sadove. Naši te-
ti, m ji vladi in vojaškemu vodstvu - bolje rečeno bavarskim poveljstvom
moramo očitati nekaj, česar ne bodo mogli preprosto ovreči, namreč de
niso izpolnili svoje dolžnosti in proti tej propagandi ustrezno odločno
ukrepali. Storili niso ničesar! Prav narobe! Zdelo seje, da na dolin enih
položajih teh pojavov sploh niso gledali tako nerado in so bili morda
dovolj omejeni ter so si mislili, da bo zaradi take propagande za-
Uilavljen razvoj poenotenja nemškega ljudstva, poleg tega pa bi moralo
i M u i do krepitve federativnih sil. V zgodovini bi težko našli primer, ko
IC je lakšno hoteno zlobno zanemarjanje bolj zlobno maščevalo. Na-
mcravana oslabitev Prusije je hudo prizadela celotno Nemčijo. Posle-
llli i icga je bil pospešen padec Nemčije, ki ni razrušil samo Nemčije,
502 503
ampak v prvi vrsti prav njene posamezne države.
Revolucija proti kraljevski hiši je najprej izbruhnila v mestu, kjer je
tlelo najhujše umetno ustvarjeno sovraštvo do Prusov.
Vsekakor bi bilo narobe verjeti, da gre protiprusko razpoloženje pri-
pisovati samo sovražni vojni propagandi in da ni drugih razlogov, ki bi
upravičevali tak odnos ljudi. Neverjeten način organizacije našega voj-
nega gospodarstva, povsem nora centralizacija, kije povzročala nesamo-
stojnost in izkoriščanje celotnega Reicha, so bili glavni vzroki za
protiprusko razploženje. Za normalnega malega človeka so bila namreč
vojaška podjetja, ki so imela sedeže v Berlinu, identična z Berlinom, sam
Berlin pa so enačili s Prusijo. Organizatorji te roparske ustanove, imeno-
vane vojaška podjetja, niso bili Berlinčani in ne Prusi, nit Nemci ne,
vendar se ljudje tega sploh niso zavedali. Videl je samo velike napake in
stalne prekoračitve pooblastilte osovražene ustanove v glavnem mestu
Reicha, zato je samoumevno vse svoje sovraštvo prenesel na glavno
mesto in obenem na Prusijo, še toliko bolj, ker z določenega mesta niso
proti tem pojavom ukrenili ničesar, ampak so jih s tihim muzanjem celo
pozdravljali.
Žid je bil veliko preveč prebrisan, da že tedaj ne bi razumel, kakšen
odpor bo izzval s svojim sramotnim roparskim pohodom, ki gaje proti
nemškemu ljudstvu organiziral pod krinko vojaških podjetij. Dokler mu
ni začel streči po življenju, se mu ga ni bilo treba bati. Da bi preprečil
eksplozijo obupanih in ogorčenih množic, ni moglo biti boljšega re-
cepta kot podžiganje njihovega besa ter hujskanje enega proti drugemu.
Bavarska naj se mirno prepira s Prusijo in Prusija z Bavarsko, čim
več, tem bolje! Vroča borba med njima je pomenila najbolj zanesljiv
mir za Žida. Splošna pozornost seje tako povsem odvrnila od te med-
narodne žerke ljudstev, kazalo je, da je povsem pozabljena. Potem, ko
se je pokazala nevarnost in so osveščeni ljudje, ki jih je veliko tudi na
Bavarskem, pozivali k zadržanosti in pametnejšemu presojanju stvari
ter je grozilo, da se bo ogorčena borba proti Prusiji umirila, je moral Žid
v Berlinu samo zanetiti novo provokacijo na sceni in čakati na uspeh.
Vsi koristolovci ob prepiranju juga in severa Nemčije so v trenutku iz-
koristili vsako tako priložnost in so žerjavico podpihovali tako dolgo, da
se je iz žara ogorčenja spet vzpel jarki ogenj.
To je bila spretna, prefinjena igra, ki jo je Žid stalno ponavljal in z njo
vedno znova zaposloval posamezne nemške rodove ter odvračal njihovo
pozornost, da jih je medtem lahko čim bolj temeljito izropal.
Nato je prišla revolucija.
Do leta 1918, bolje rečeno do novembra tega leta, povprečen človek,
še posebej pa slabše razgledan filister in delavec, ni mogel dobro dojeti
dogajanja in neizogibnih posledic medsebojnega prepiranja nemških
rodov, še posebej na Bavarskem, a bi to moral ob izbruhu revolucije do-
jeti vsaj »nacionalni« del prebivalstva. Komaj seje akcija uspešno kon-
čala, je vodja in organizator revolucije postal zastopnik »bavarskih«
interesov. Mednarodni Žid Kurt Eisner je začel izigravati Bavarsko proti
Prusiji Saj je bilo vendar samoumevno, da je bil prav ta orientalec, ki
seje kot novinar podil po Nemčiji iz kraja v kraj, zadnji poklican za va-
rovanje bavarskih interesov in da mora biti prav njemu daleč najmanj
na svetu mar za Bavarsko.
S tem, ko je Kurt Eisner revoluciji na Bavarskem zavestno prida/ napa-
dalen značaj do preostalega Reicha, niti najmanj ni gledal na bavarske in-
terese, ampak je ravnal izključno kot židovski odposlanec. Izkoristil je
obstoječe nagone in antipatije bavarskega ljudstva, da bi lažje razbil
Nemčijo. Razbit Reich bi seveda postal lahek plen boljševizma.
S taktiko, ki jo je uporabil, so nadaljevali tudi po njegovi smrti. Mark-
Bizem, kije posamezne nemške države in njihove kneze vedno
prelival / najbolj krvavim prezirom, je nenadoma apeliral na tista čustva
in nagone, ki so imele najmočnejše korenine v vladarskih hišah in
posameznih državah.
liorba Republike svetov (nem. Raterepublik. S tem pojmom označu-|
i ji - drugo fazo revolucije z dne 7. novembra 1918. Republiko svetov so
Urudno oklicali 7. aprila 1919, krvavi konec pa je doživela 2. maja 1919.
(Irc /a kratkotrajen poskus ustvarjanja socialistične države v obliki de-
IIH ik racije svetov v Svobodni državi Bavarski. Op. prev.) proti napredu-|
oi i M i osvobodilnim kontingentom je bila v prvi vrsti »boj bavarskih
504 505
delavcev« proti »pruskemu militarizmu«, so marksisti razglašali s svojo
propagando. Samo tako lahko razumemo, zakaj ni v Munchnu povsem
drugače kot drugod po Nemčiji padec izdajalske republike privedel do
osveščenja širokih množic, ampak do še večje zagrenjenosti in zagrize-
nosti proti Prusiji.
Umetnost, s katero so boljševistični agitatorji prikazovali odstranitev
izdajalske Republike svetov kot »zmago pruskega militarizma« proti
»antimarksističnemu« in »antipruskemu« bavarskemu ljudstvu, je obro-
dila bogeta sadove. Medtem ko je Kurt Eisner na volitvah v bavarski
zakonodajni Landtag prejel slabih deset tisoč glasov, komunistična
stranka pa je ostala celo pod tremi tisoči, je za obe partiji po padcu re-
publike glasovalo skupaj skoraj sto tisoč volilcev.
Že takrat sem začel svoj osebni boj proti noremu hujskanju nemških
plemen enega proti drugemu.
Mislim, da v svojem življenju še nikoli nisem začel bolj nepriljubljene
bitke kot je bilo moje tedanje nasprotovanje hujskanju proti Prusiji. V
Munchnu so bila prva množična zborovanja že v obdobju izdajstva, na
katerih so sovraštvo do ostale Nemčije in še posebej do Prusije podži-
gali do take stopnje, da položaj ni bil smrtno nevaren za Nemca s se-
vera, če bi bil prisoten na takem srečanju, ampak seje tako zborovanje
povečini končalo z norim kričanjem: »Proč s Prusijo!«, »Dol s Prusijo!«,
»Vvojno proti Prusom!«. Naelektreno vzdušje, ki gaje posebej blesteč
zastopnik bavarskih interesov v Reichstagu povzel z borbenim geslom:
»Bo/je umreti kot Bavarec, kot gnili kot Prits.«
Človek je moral doživeti tedanja zborovanja, da bi lahko razumel, kaj
je pomenilo zame osebno, ko sem se prvič, obdan s peščico prijateljev,
v pivnici L6wenbraukeller v Munchnu uprl tej noriji. Takrat so mi ob
strani stali moji vojni tovariši, in morda se boste lahko vživeli v naše
občutke, ko je na nas tulila ponorela množica in nam grozila, da nas bo
potolkla; povečini je šlo za dezerterje in postopače, ki so medtem, ko
smo se mi na bojiščih bojevali za domovino, pohajkovali doma ali k je v
zaledju. Pri teh zborovanjih sem imel srečo, da so se moji zvesti sprem
ljevalci čutili tesno povezane z menoj in so mi bili pripravljeni slediti v
življenju in smrti.
Kazalo je, da se bodo te borbe, ki so se vedno ponavljale in se vlekle
skozi vse leto 1919, v začetku leta 1920 še zaostrile. Na nekaterih zbo-
rovanjih - posebej se spominjam tistega v vorani Wagnersaal na Son-
ncnstrasse v Munchnu -, kjer smo z mojo skupino, ki seje do tedaj že
povečala, preživeli najtežje borbe, ki so se neredko končale s pretepe-
nimi, obrcanimi in pohojenimi privrženci, ki so jih končno zmetali
napol mrtve iz dvorane.
Boj, ki sem ga začel kot posameznik le ob podpori nekaj svojih voj-
nih tovarišev, seje spremenil, upal bi si skoraj reči, v sveto nalogo mla-
dega gibanja.
Še danes lahko s ponosm rečem, da smo takrat - skoraj izključno ob
podpori naših bavarskih privržencev - tej mešanici neumnosti in izdaj-
stva počasi a zanesljivo vendarle naredili konec. Neumnost in izdajstvo
pravim zato, ker sem prepričan, da so bile sodelujoče množice neumno
dobronamerne, česar pa za organizatorje ne morem trditi. Smatral sem
lili in jih še vedno smatram za izdajalce, kijih plačujejo Francozi. Zgo-
dovina je medtem v enem primeru, Dortenovem, že povedala svojo
sodbo.
Tedaj je bila zadeva posebej nevarna zaradi spretnosti, s katero so
znali prikrivati prave namere, tako da so federalistične namere potiskali
v ospredje kot edini povod za agitacijo. Povsem jasno je, da netenje
sovraštva do Prusije seveda nima nikakršne zveze s federalizmom.
( udno je slišati o »federativni dejavnosti«, ki poskuša izločiti drugo
Kvezno državo ali jo razdeliti. Pošten federalist, ki mu citiranje Bismar-
< kovin misli o Reichu niso zlagane fraze, namreč ne bi smel v isti sapi
podpirati separatizma ali želeti odcepitve delov pruske države, ki jo je
ii-.i varil ali vsaj dokončal Bismarck. Kakšen vik in krik bi zagnali v Mun-
11 mu, če bi kakšna konzervativna pruska stranka začela podpirati odce-
pitev regije Franken (del na severu Bavarske, op. prev.) in v javnosti
iprožila aktivnosti za kaj takega! Ob vsem tem je človeku zares žal samo
n-.nli poštenih federalistov, ki niso spregledali pokvarjene igre teh barab;
ii|ili so namreč najbolj prevarali. S tem, ko so tako obremenili federali-
506 507
zem, so mu njegovi lastni prostaši izkopali grob. Federativne ureditve
Reicha ni mogoče propagirati, če njegov najpomembnejši člen, torej
Prusijo, zmerjaš, žališ in blatiš, na kratko, po možnosti jo kot zvezno dr-
žavo prikažeš nemogočo. To je bilo toliko bolj neverjetno, ker se je pri
tem boj teh federalistov obrnil prav proti tisti Prusiji, ki jo je še najmanj
mogoče povezati z novembrsko demokracijo. Žalitve in napadi teh tako
imenovanih »federalistov« se niso usmerili proti očetom vveimarske
ustave (Ljudska skupščina je v Weimarju 31. julija 1919 sprejela dokon-
čno obliko ustave, ki jo je 11. avgusta podpisal predsednik Reicha Fri-
edrich Ebert. 11. avgust so proglasili za državni praznik Weimarske
republike, ker naj bi spominjal na rojstvo demokracije v Nemčiji. Op.
prev.), ki so bili itak povečini južni Nemci ter Židje, ampak proti za-
stopnikom stare komzervativne Prusije, torej antipodom vveimarske
ustave. Nič čudnega, da so se najbolj bali obregniti ob Žida, kar je
morda ključ do rešitve cele uganke.
Tako kot je Žid pred revolucijo znal odvrniti pozornost od svojih vo-
jaških podjetij, ali še bolje, od sebe, s hujskanjem množic, še posebej ba-
varskega ljudstva proti Prusiji, je moral po revoluciji kakorkoli prikriti
nov roparski pohod v desetkrat večjem obsegu. Spet mu je uspelo tako,
daje tokrat enega proti drugemu nahujskal tako imenovane »nacionalne
elemente« Nemčije: konzervativno Bavarsko proti enako konzervativno
misleči Prusiji. Že spet je delal izredno pretkano, tako daje on, kije sam
v svojih rokah držal vse niti nemške zgodovine, izzival tako obsežne
spopade, daje prizadetim ljudem vedno znova zavrela kri. Toda nikoli
med Židi, vedno samo med nemškimi brati. Bavarec v Berlinu ni videl šti-
rih milijonov marljivih in ustvarjalnih delavcev, ampak samo lenobo in de-
kadenco najhujše vrste, kiju lahko najdemo v najslabših berlinskih četrtih.
Njegova antipatija ni bila usmerjena v te dele mesta, ampak proti »prus-
kemu« mestu.
Človek bi pogosto kar obupal.
Židovo spretnost, kako je znal pozornost javnosti odvrniti od sebe in
jo zaposliti s čim drugim, lahko preučujemo tudi danes.
Leta 1918 ni bilo govora o kakšnem načrtnem antisemitizmu. Še
vedno se spomnim težav, na katere si naletel, samo če si izgovril besedo
Žid. Ali so neumno buljili vate ali pa si doživel oster odpor. Naši prvi
poskusi, da bi javnosti pokazali pravega sovražnika, so bili takrat skoraj
brez izgledov in stvari so se le počasi spreminjale na bolje. »Zveza za
obrambo in odpor« je bila sicer organizacijsko zgrešena, toda pripisati ji
moramo zasluge, daje židovsko vprašanje spet postalo aktualno. Anti-
semitizem je dejansko začel poganjati korenine pozimi 1918/19. Po-
zneje je nacionalsocialistično gibanje začelo židovsko vprašanje
prikazovati v povsem drugačni luči. Doseglo je predvsem to, da seje ta
problem dvignil iz ozkih krogov zgornjih in malomeščanskih slojev in
postal gonilni motiv velikega ljudskega gibanja. Komaj nam je uspelo,
da smo nemškemu ljudstvu vlili veliko, združujočo borbeno miselnost,
ko je Žid že poiskal protiorožje. Posegel je po starem sredstvu. Osupljivo
hitro je med ljudsko gibanje vrgel gorečo baklo prepira in zasejal razdor.
Sprožil je vprašanje ultramontanizma ter v medsebojnih prepirih katolištva
in protestanstva videl glede na tedanje razmere edino možnost za pri-
tegnitev javne pozornosti k drugim problemom, ter tako poskušal zadr-
žati koncentrirane napade na židovstvo. Možje, ki so med naše ljudi
vrgli prav to vprašanje, svojega grešnega dejanja ne bodo mogli nikoli
popraviti. Seveda je Žid dosegel cilj, ki gaje hotel: katoliki in protestanti
so se veselo zapletli v vojno, smrtni sovražnik arijske rase in vsega kr-
ščanstva pa se jim tiho smeje v brk.
Tako kot je nekoč znal dolga leta zaposlovati javno mnenje z borbo
med federalizmom in unitarizmom ter njune pristaše izčrpaval v med-
scbojih trenjih, medtem ko je Žid trgoval s svobodo našega ljudstva ter
i/dal našo domovino visokim mednarodnim financam, mu zdaj spet
uspeva ščuvati dve nemški veroizpovedi eno proti drugi, medtem ko
niiine temelje najeda in spodkopava strup mednarodnega svetovnega
/ida.
Imejmo pred očmi opustošenja, ki jih na našem ljudstvu vsak dan
pušča židovsko bastardiranje ter se spomnimo, da bomo to zastrupitev /
/idovsko krvjo iz našega narodovega telesa lahko odpravili šele čez sto-
Ici m, če sploh kdaj; dalje pomislimo, kako rasno propadanje znižuje os-
508 509
novne arijske vrednote našega nemškega ljudstva, kako jih pogosto celo
uničuje, tako da se naša moč ljudstva kot nosilca kulture vidno zmanj-
šuje ter se izpostavljamo nevarnosti, da bomo vsaj v velemestih prišli tja,
kjer se danes nahaja južna Italija. Žid danes povsem načrtno zastruplja
našo kri, mimo tega pa slepo hodijo sto tisoči naših ljudi. Ti črni ži-
dovski ljudski paraziti načrtno sramotijo naša neizkušena, mlada,
svetlolasa dekleta ter s tem uničujejo nekaj, česar na tem svetu ni več
mogoče nadomestiti. Obe, tako je, obe krščanski veroizpovedi nepriza-
deto gledata to skrunitev in uničevanje plemenitih in enkratnih bitij, ki
jih je božja milost podarila Zemlji. Toda za prihodnost Zemlje ni po-
membno, ali bodo zmagali katoliki ali protestanti, ampak to, ali se bo
obdržal arijski človek ali bo izumrl. Kljub temu se nobena od obeh ve-
roizpovedi danes ne bori proti temu uničevalcu arijskih ljudi, ampak se
poskušata medsebojno uničiti. Prav tisti, ki deluje v korist ljudstva, ima
najsvetejšo dolžnost, da bi vsak v svoji veroizpovedi skrbel za to, da se
ne govori samo formalno o Božji volji, ampak da se dejansko izpolnjuje
tudi ljudska volja ter se ne dovoljuje sramotitve Božjega dela. Kajti Božja
volja je nekoč ljudem dala njihovo podobo, bit in sposobnosti. Kdor
uničuje njegovo delo, s tem stvaritvi Gospoda, božji volji napoveduje
vojno. Zato naj bo vsak dejaven v svoji veri, vsak naj občuti kot svojo
prvo in najsvetejšo dolžnost, da se zoperstavi onemu, ki z govorjenjem
ali ravnanjem izstopa iz okvirov lastne verske skupnosti in poskuša kaj
rovariti v drugi. Zaradi verske razcepljenosti v Nemčiji bi napad na bi-
stvene lastnosti ene od religij nujno moral pripeljati do uničujoče vojne
med njima. Naše razmere ne dopuščajo primerjave s Francijo, Španijo
in še manj z Italijo. V vseh treh deželah lahko na primer propagirajo boj
proti klerikalizmu ali ultramontanizmu, pri čemer ni nobene nevarnosti,
da bi med francoskim ali španskim ali italijanskim ljudstvom prišlo do
razkola. A tega ne smemo delati v Nemčiji, ker bi se v propagando go-
tovo vmešali tudi protestanti. Zato bi obramba, ki jo drugje organizirajo
samo katoliki proti klerikalni napadalnosti v političnih zadevah, pri nas
imela značaj protestantskega napada na katolicizem. S čimer se lahko
sprijaznijo pripadniki svoje veroizpovedi, čeprav je nepravično, bodo
lakoj in že vnaprej odklonili, kadar prihaja s strani voditeljev druge ver-
ske skupnosti. To gre tako daleč, da celo ljudje, ki bi bili sami po sebi
brez nadaljnjega pripravljeni odpraviti kakšno nepravilnost v lastnih
vrstah, takšno možnost takoj zavrnejo in svoj upor obrnejo navzven,
brž ko so takšen popravek priporočali z mesta, ki ne spada v njihovo
skupnost. To občutijo kot neupravičeno, neprimerno in nedopustno
vmešavanje v zadeve, ki se drugih nič ne tičejo. Takšnih poskusov ne
opravičuje niti to, da so utemeljeni z višjo pravico nacionalnih intere-
sov, ker so danes verska čustva še vedno globlja kot vse nacionalne in
politične zadeve. In to se ne bo prav nič spremenilo s tem, da obe vero-
izpovedi silijo v medsebojne spopade, ampak bi se lahko spremenilo
samo tako, da bi z obojestransko strpnostjo ljudstvu podarili prihod-
nost, ki bi s svojo veličino postopoma tudi na tem področju delovala
spravno.
Brez oklevanja lahko rečem, da v možeh, ki danes ljudsko gibanje
vlečejo v krizo verskih sporov, vidim hujše sovražnike svojega ljudstva,
kot v kateremkoli mednarodno nastrojenem komunistu. Nacionalsoci-
alistično gibanje je namreč poklicano, da le-tega spreobrne. Toda kdor
hoče iz vrst lastnega gibanja le-to odvrniti od njegovega poslanstva,
ravna najbolj podlo. Tak človek dela - hote ali nehote - v korist židov-
kih interesov. Danes je židovski interes namreč, da bi ljudsko gibanje iz-
krvavelo v verskih spopadih od trenutka, ko postane nevarno Židu.
Posebej poudarjam besedo izkrvaveti, ker samo nekdo, ki o zgodovini
ne ve ničesar, lahko misli, da bi to gibanje lahko rešilo problem, s kate-
rim so se stoletja dolgo zaman spopadali največji državniki.
Sicer pa dejstva govorijo sama zase. Gospodje, ki so leta 1924 nena-
doma odkrili, da naj bi bilo najvišje poslanstvo ljudskega gibanja borba
proti »ultramontanizmu« (Gre za politično držo nemškega katolištva, ki
|c ukaze za svoje delovanje sprejemalo izključno iz Vatikana, torej izza
gora, lat. ultra montes. Op. prev.), le-tega niso zlomili, ampak so raztr-
IMII ljudsko gibanje. Posvariti moram tudi pred možnostjo, da se bo v \
r i ; i h ljudskega gibanja našla kakšna nezrela glava, ki si bo umišljala,
liti /more nekaj, česar niti Bismarck ni zmogel. Najvišja dolžnost vod-
510 511
stva nacionalsocialističnega gibanja bo vedno, da se bo najostreje zoper-
stavilo poskusom, da bi se nacionalsocialistično gibanje udinjalo v
službo takšnih borcev, zagovornike takih namer pa v trenutku odstra-
nilo iz vrst gibanja. V resnici je bilo gibanje do jeseni 1923 popolnoma
uspešno v tem pogledu. V vrstah našega gibanja sta drug poleg drugega
lahko sedela najvernejši protestant poleg najvernejšega katolika, ne da bi
kdajkoli prišlo do prepiranja zaradi njunih nazorov. Mogočen boj, ki
sta ga skupaj vodila proti rušitelju arijskega ljudstva, ju je naučil, da sta
se spoštovala in cenila. In gibanje se je prav v tistih letih najostreje bo-
rilo proti stranki centra, sicer nikoli zaradi verskih, ampak izključno za-
radi nacionalnih, rasnih in gospodarsko političnih razlogov. Tudi takrat
smo bili uspešnejši, enako kot smo danes proti onim, ki mislijo, da vedo
vse bolje od nas.
Zadnja leta je včasih prišlo tako daleč, da v krogih ljudskih strank
zaradi zaslepljenosti niso razpoznali norosti svojega ravnanja niti iz
tega, da so ateistični marksistični časopisi po potrebi nenadoma pos-
tali advokati verskih skupnosti in so včasih res preneumne izjave prena-
šali sem ter tja in z njimi obremenjevali eno ali drugo stran ter tako do
skrajnosti razpihovali ogenj.
Prav pri takem ljudstvu, kakršno je nemško, ki je v zgodovini že toli-
kokrat dokazalo, da ga lahko duhovi vojne pripeljejo na rob propada, je
lahko vsak tek bojni kljic smrtno nevaren. To je naše ljudstvo vedno od-
vračalo od zares realnih vprašanj njegovega obstoja. Medtem ko smo se
žrli zaradi verskih prepirov, so si drugi razdelili svet. In medtem ko ljud-
sko gibanje premišljuje ali je ultramontanska nevarnost večja od židov-
ske ali narobe, nam Žid uničuje rasne temelje našega obstoja in s tem
za vedno uničuje naše ljudstvo. Kar zadeva to vrsto »ljudskih« bojevnikov,
lahko nacionalsocialističnemu gibanju in s tem tudi nemškemu ljudstvu
iz vsega srca samo zaželim: Gospod, obvaruj ga pred takimi prijatelji, s
svojimi sovražniki bo potem že samo obračunalo.
512
Zaradi premetenega načina židovskega podpihovanja sporov o fede-
ralizmu ali unitarizmu, ki so potekali v letih 1919/20/21, seje moralo o
bistveni problemih izjasniti tudi nacionalsocialistično gibanje. Ali naj bo
Nečija zvezna ali enovita država in kaj eno ali drugo pomeni v praksi?
Meni se zdi pomembnejše drugo vprašanje, ker ni temeljnega pomena
samo za razumevanje celotnega problema, ampak tudi zato, ker ima po-
jasnjevalni in spravni značaj.
Kaj je zvezna država?
Pod zvezno državo razumemo povezavo suverenih držav, ki se v
skladu s svojo suverenostjo in po svoji svobodni volji združijo ter se pri
tem odpovedo delu svojih pravic, ki jih prenesejo na celoto, ki omo-
goča in jamči obstoj skupne povezave.
Ta teoretična formulacija danes ni povsem izpolnjena pri nobeni
zvezni državi, ki danes obstojajo na Zemlji. Še najmanj pri ameriški
zvezi, kjer pri veliki večini posameznih držav ni mogoče govoriti o neki
prvotni suverenosti, ampak so jih šele sčaoma vrisali v del enotne oze-
meljske površine te zveze. Zato gre pri posameznih državah ameriške
zveze v večini primerov za večja ali manjša področja, ki so jih na zem-
ljevidu zaradi upravljalsko tehničnih razlogov razmejili kar z ravnilom
in ki prej niso imela ter sploh niso mogla imeti lastne državne suvere-
nosti. Te države namreč niso tvorile unije, ampak je šele unija oblikovala
velik del takšnih tako imenovanih držav. Zato suverene pravice, ki so os-
tale, ali bolje, ki so bile podeljene različnim ozemljem in so bile po-
gosto zelo obsežne, niso bile le v skladu s celotnim značajem te zveze
držav, ampak tudi s prostranim ozemljem, po velikosti enakim celini.
Zatorej pri državah ameriške zveze ne moremo govoriti o njihovi dr-
žavni suverenosti, ampak samo o z ustavo zajamčenih pravicah, morda
bolje, o pristojnostih.
Zgornja formulacija tudi za Nemčijo ne velja popolnoma in v celoti,
reprav so v tem primeru brez dvoma najprej obstojale posamezne dr-
žave in so iz njih ustvarili Reich. Toda Reich ni nastal na osnovi svo-
bodne volje ali enakega sodelovanja posameznih držav, ampak zaradi
lugemonostičnih vplivov ene od njih, Prusije. Že velika ozemeljska raz-
513
ličnost nemških držav ne dovoljuje primerjave z ustrojem na primer
ameriške Unije. Razlike v velikosti med nekdanjimi najmanjšimi drža-
vami ter večjimi, da nit ne omenjamo največje, kaže na neenake zmog-
ljivosti, pa tudi neenakomeren delež pri ustanovitvi Reicha, na
oblikovanju zvezne države. Dejansko tudi pri večini teh držav ni mo-
goče govoriti o pravi suverenosti, razen če beseda državna suverenost
nima drugačnega pomena kot administrativnega. V resnici ni samo pre-
teklost, tudi sedanjost je pometla s številnimi tako imenovanimi »suve-
renimi državami« ter tako najmočneje dokazala krhkost teh »suverenih«
tvorb.
Tukaj ne bomo ugotavljali, kako so posamezne države nastajale skozi
zgodovino, povejmo pa, da v skoraj nobenem primeru ne sovpadajo s
plemenskimi mejami. So čisto politični pojavi in njihove korenine segajo
večinoma v najbolj žalostno obdobje nemoči Nemškega Reicha. Pred-
stavljale so tako vzrok kot posledico za razcepitev naše nemške domo-
vine.
Ustava starega Reicha je vse to oziroma večino tega upoštevala, zato
v zveznem svetu (nem. Bundesrat) posamezne države niso bile enako
zastopane, ampak glede na njihovo velikost in dejanski pomen ter spo-
sobnosti pri tvorbi Reicha.
Suverene pravice, ki so jih posamezne države odstopile zaradi mož-
nosti nastanka Reicha, so odstopile le v najmanjšem obsegu prosto-
voljno, večinoma pa jih praktično sploh niso imele, ali pa so jim jih pod
pritiskom pruske premoči enostavno odvzeli. Bismarck se pri tem vse-
kakor ni držal načela, da bi Reichu dali vse, kar so le mogli odvzeti po-
sameznim državam, ampak je od posameznih držav zahteval samo tisto,
kar je Reich nujno potreboval. To je bilo tako zmerno kot tudi modro
načelo, ki je po eni strani čim bolj upoštevalo tradicijo in navade, po
drugi pa je Reichu že vnaprej zagotavljalo veliko mero ljubezni in pri-
jateljskega sodelovanja. Toda v onsovi je narobe, če to odločitev pripi-
sujemo Bismarckovemu prepričanju, da bo Reich s tem za vse čase imel
zadosti suverenih pravic. O tem Bismarck nikakor ni bil prepričan; prav
narobe, prihodnosti je hotel pustiti vse, kar je bilo v danem trenutku
težko izvedljivo ali bi ljudje težko prenesli. Upal je, da se bodo stvari
sčasoma izravnale ter na razvojni pritisk, čemur je na dolgi rok bolj za-
upal kot pa poskusu, da bi takoj zlomil trenutne odpore posameznih
držav. S tem je pokazal in najbolje dokazal veličino svojega državništva.
Suverenost Reicha se je pozneje res nenehno povečevala na račun su-
verenosti posameznih držav. Čas je izpolnil Bismarckove upe.
Z nemškim zlomom ter uničenjem monarhistične državne oblike se je
tak razvoj nujno pospešil. Posamezne nemške države so svoj obstoj
namreč manj pripisovale etični podlagi in bolj političnim vzrokom, se je
pomen teh držav pogreznil v nič tisti trenutek, ko je bilo izključeno
bistveno utelešenje političnega razvoja teh držav, monarhistična državna
ureditev in njene dinastije. Cela vrsta teh »državnih tvorb« je zaradi tega
lako zelo izgubila vsako notranjo oporo, da so se same odpovedale na-
daljnjemu obstoju in se iz povsem praktičnih razlogov združile z dru-
gimi ali pa prostovoljno postale del druge države. To je bil najočitnejši
dokaz za izredno krhkost dejanske suverenosti teh malih tvorb in za to,
kako malo so jih cenili lastni državljani.
Ukinitev monarhije in odstranitev njenih predstavnikov je za zvezni
značaj Reicha pomenila hud udarec, a še hujši je bil prevzem obvez-
nosti iz »mirovne« pogodbe.
V tistem trenutku, ko so Reichu zaradi izgubljene vojne naložili fi-
nančne obveznosti, za katere posamezne države ne bi mogle nikoli za-
gotavljati pokritja, je bilo logično in samoumevno, da so zvezne države
izgubile finančno suverenost. Tudi nadaljnji koraki, ko je Reich prevzel
pošto in železnico, so bili nujni učinki mirovnih pogodb, ki so nemško
ljudstvo postopoma vodile v suženjstvo. Reich je bil prisiljen, da si je
prisvajal vedno nove vire, daje lahko izpolnjeval obveznosti, ki so se po-
javljale zaradi novih izsiljevanj.
Oblike, s katerimi so se pristojnosti Reicha širile na zvezne države, so
bile pogosto neumno smešne, toda postopek sam po sebi je bil logičen
m samoumeven. Za to so bili krivi možje in stranke, ki nekoč niso sto-
nli vsega, da bi zmagovito končali vojno. Krive so bile, predvsem na
Bavarskem, tiste stranke, ki so zaradi egositičnih ciljev med vojno po-
514 515
zabile na Reich, a so po vojaškem porazu morale vse desetkratno nad-
omestiti. Maščevalna zgodovina! Toda kazen za pregrehe, ki jo je nad
nas poslalo nebo, je le redkokdaj tako hitra kot v tem primeru. Iste
stranke, ki so še pred nekaj leti interesom svojih držav - še posebej Ba-
varske - dajale prednost pred interesi Reicha, so morale zdaj doživeti,
kako seje Reich pod pritiskom dogodkov zaradi svojih interesov moral
odreči obstoju posameznih držav. Postale so žrtve lastnih napak.
Gre za licemerje brez primere, ko množicam volilcev (kajti samo
nanje je usmerjeno agitiranje naših današnjih strank) stokajo zaradi iz-
gube suverenih pravic posameznih dežel, medtem ko so vse te stranke
medsebojno tekmovale v politiki izpolnjevanja, kije v svojih skrajnih po-
sledicah morala privesti do globokih sprememb znotraj Nemčije. Bis-
marckov Reich je bil navzven svoboden in brez obveznosti. Takratni
Reich ni imel tako težkih in neproduktivnih finančnih obveznosti, kot
jih mora zaradi Davvesovega načrta nositi današnja Nemčija. Toda tudi
navznoter je bil po svojih pristojnostih omejen na malo in nujno po-
trebne zadeve. Zato je lahko shajal brez lastne finančne suverenosti in
živel od prispevkov zveznih dežel; torej je samoumevno, da so po eni
strani ohranjanje lastnih suverenih pravic in po drugi strani razmeroma
majhne finančne dajatve Reichu omogočale precejšnjo naklonjenost
med deželami. Vendar je danes nepravilno in nepošteno, da hočejo de-
lati propagando s trditvami, daje sedanjo manjšo priljubljenost Reicha
med deželami treba pripisati zgolj njihovi finančni podložnosti do Rei-
cha. Ne, stvari res niso take. Zmanjšano popularnost Reicha ne gre pri-
pisovati zmanjšanju suverenih pravic dežel, ampak predvsem klavrnemu
zastopanju, ki gaje nemško ljudstvo deležno s strani svoje države. Kljub
vsem proslavljanjem ob reichovskih zastavah in ustavi, je današnji Reich
ostal odtujen od vseh slojev prebivalstva. Zakon o zaščiti republike bo
lahko preprečeval izgrede proti republiškim ustanovam, toda nikoli si ne
bo pridobil ljubezni niti enega Nemca. V pretirano veliki skrbi za zaščito
republike pred lastnimi državljani s paragrafi in zapori se nahaja najbolj
uničujoča kritika in razvrednotenje celotne ustanove.
Vendar je današnja trditev nekaterih strank, daje zmanjševanje pri-
ijubljenosti Reicha posledica poseganja le-tega po določenih suverenih
pravicah dežel, neresnična tudi zaradi nekega drugega vzroka. Če pred-
postavimo, da Reich ne bi razširil svojih pristojnosti, pa vendar ni mo-
goče verjeti, da bi se ljubezen posameznih dežel do Reicha potem
povečala, če bi njihovi izdatki morali biti enaki, kot so zdaj. Prav na-
sprotno: če bi posamezne dežele morale prispevati take vsote, kot jih
Reich danes potrebuje za izpolnjevanje zasužnjevalskih diktatov, bi se
sovraštvo do njega neskončno povečalo. Dežele bi le stežka zmogle
svoje prispevke Reichu in morali bi uporabljati metode prisile. Repub-
lika pač temelji na mirovnih pogodbah in nima ne poguma ne namena,
da bi jih prekršila, zato mora računati na izpolnjevanje svojih obvez-
nosti. Tudi za to so spet krive stranke, ki potrpežljivim množicam volilcev
neprekinjeno govorijo o nujni samostojnosti dežel, pri tem pa poudarjajo in
podpirajo politiko Reicha, ki mora nujno privesti do odstranitve še zadnje
med tako imenovanimi »suverenimipravicami«.
Zato pravim nujno, ker današnjemu Reichu ne preostaja nobena
druga možnost, da bi zmogel naložene obremenitve, za katere je kriva
nora notranja in zunanja politika. Tudi tukaj se klin izbija s klinom in
vsak nov dolg, ki ga Reich sprejme zaradi svojega zločinskega zastopa-
nja nemških interesov navzven, mora znotraj izravnati z močnejšim pri-
tiskom navzdol, kar se odraža v postopnem ukinjanju vseh suverenih
pravic posameznih držav, da se v njih ne bi porodile ali obstojale klice
nasprotovanja.
Značilna razlika med politiko današnjega Reicha in nekdanjega je: ne-
kdanji Reich je bil navznoter svoboden, navzven pa je dokazoval svojo moč,
medtem ko republika navzven kaže šibkost, svoje državljane pa zatira. V
obeh primerih je neo pogojeno z drugim: močna ljudska država zaradi lju-
bezni in pripadnosti svojih državljanov znotraj potrebuje manj zakonov,
mednarodna suženjska država pa samo s prisilo pripravi svoje državljane k
službovanju na fronti. Gre za eno najbolj nesramnih predznosti današ-
njih oblasti, ko govorijo o »svobodnih državljanih«. Takšne je poznala
samo stara Nemčija. Republika kot suženjska kolonija tujine nima držav-
ljanov, ampak v najboljšem primeru podložnike. Zato tudi nima nacio-
516 517
nalne zastave, ampak samo z oblastniškimi odločbami in zakonskimi
določili vpeljan in zaščiten blagovni vzorec. Ta simbol, ki se nemški de-
mokraciji zdi kot Gesslerjev klobuk (V legendi o Wilhelmu Tellu je hab-
sburški deželni oskrbnik Gessler dal na kol natakniti svoj klobuk ter od
državljanov, ki so hodili mimo njega, zahteval, da se mu klanjajo. Op.
prev.) bo zato duhu našega ljudstva vedno ostal tuj. Republika, kije brez
vsakega občutka za tradicijo in strahospoštovanje pred veličino
preteklosti poteptala njene simbole v blato, bo nekoč obstrmela, kako
površen je odnos podložnikov do njenih simbolov. Sama je prevzela
značaj intermeca v nemški zgodovini.
Zato je ta država zaradi lastnega obstoja danes prisiljena vse bolj pri-
rezovati suverene pravice posameznih dežel, ne le zaradi splošno mate-
rialnega vidika, ampak tudi z idejnega. Z uveljavljanjem politike
finančnega izsiljevanja in z iztiskanjem zadnje kaplje krvi mora ljudem
odvzeti še zadnje pravice, če noče, da bi se spološno nezadovoljstvo ne-
kega dne sprevrglo v odkrit upor.
Mi, nacionalsocialisti, bi zgornji stavek obrnili tako, da bi iz njega
dobili temeljno pravilo: močan nacionalni Reich, ki v največji možni meri
prepoznava in varuje pravice svojih državljanov tako znotraj kot tudi zunaj
svojih meja, lahko doma dovoljuje vladavino svobode, ne da bi trepetal za
varnost države. Po drugi strani lahko močna nacionalna vlada posega do
določene mere v svoboščine posameznega osebka enako kot v svoboščine
posameznih držav, ne da bi s tem škodovala idealu Reicha; to lahko naredi
ob spoznanju svoje odgovornosti do ideala Reicha, saj bo posamezen dr-
žavljan v teh posebnih dejanjih in ukrepih prepoznal sredstvo za poveliče-
vanje lastnega ljudstva.
Vse države na svetu v svoji notranji organiziranosti težijo k določe-
nemu poenotenju. Tudi Nemčija v tem pogledu ni nobena izjema.
Danes je nesmiselno govoriti o »državni suverenosti« posameznih dežel,
ki je v resnici ni že zaradi smešne majhnosti takih tvorb. Pomembnost
posameznih držav se zaradi prometnih in upravno tehničnih zahtev vse
bolj zmanjšuje. Zaradi sodobnega prometa, sodobne tehnike, se razdalje
in prostori vse bolj zmanjšujejo. Nekdanja država danes pomeni
samo še provinco, države današnje dobe pa bi nekoč imeli za celine. S
tehničnega vidika ni danes težavnost upravljanja države kot je Nemčija
nič večja, kot je bilo upravljanje province Brandenburg pred stodvajse-
timi leti. Premagovanje razdalje med Miinchnom in Berlinom je danes
lažje kot je bilo pred sto leti premagovanje razdalje med Miinchnom in
Starnbergom. Celotno področje današnjega Reicha je v razmerju s te-
danjo prometno tehniko manjše, kot področje kakšne srednje velike
zvezne države za časa Napoleonovih vojn. Kdor zapira oči pred posle-
dicami danih dejstev, pač zaostaja za časom. Taki ljudje so živeli v vseh
obdobjih in bodo tudi v prihodnosti. Toda kolesa zgodovine ne bodo
mogli ovirati in ga nikoli zaustaviti.
Mi, nacionalsocialisti, ne smemo iti zavezanih oči mimo posledic teh
resnic. Tudi tu se ne smemo pustiti ujeti frazam naših tako imenovanih
nacionalnih meščanskih strank. Besedo fraze uporabljam zato, ker niti
te stranke same ne verjamejo resno v uresničitev svojih namer, drugič
pa zato, ker so sokrive in glavni krivci za trenutni razvoj. Krik po krče-
nju centralizacije je posebej na Bavarskem samo še strankarska poteza,
za katero ni nobenega resnega razmisleka. V vseh zadevah, kjer bi mo-
rale svoje fraze vzeti nadvse resno, so te stranke brez izjeme klavrno
odpovedale. Vsak tako imenovani »rop suverenih pravic« bavarske dr-
žave, ki ga je zagrešil Reich, so razen odvratnega preklinjanja sprejeli
praktično brez odpora. Če bi se kdo res upal resno upreti temu noremu
sistemu, bi ga te iste stranke izobčile in preklele, da »ne stoji na tleh današ-
nje države« ter ga tako dolgo preganjale, da bi ga utišale z zaporno kaznijo
ali mu protizakonito prepovedale govoriti. Naši privrženci morajo prav iz
lega najbolj prepoznati notranjo zlaganost teh tako imenovanih federa-
lističnih krogov. Tako kot deloma religija, je zanje tudi federativna dok-
tr i na samo sredstvo za pogosto umazane strankarske interese.
Tako kot je torej določeno poenotenje posebej na področju prometa raz-
umljiva stvar, pa se moramo nacionalsocialisti zavezati, da bomo zavzeli
518 519
 najostrejše sta/išče proti takemu razvoju države, kjer bodo imeli ukrepi edini
namen prikrivanje ter omogočanje katastrojdlne zunanje politike. Prav
zato, ker današnji Reich ni začel centralizacije železnice, pošte, financ,
itd. iz višjih nacionalno političnih vidikov, ampak samo zato, da bi v
roke dobili sredstva in jamstva za neomejeno politiko izpolnjevanja,
moramo mi, nacionalsocialisti, storiti vse, kar se nam bo zdelo pri-
merno, da bomo otežili izvajanje takšne politike, in jo, kjer bo le mo-
goče, tudi preprečili. Sem sodi boj proti sedanjemu centraliziranju
življenjsko pomembnih ustanov našega ljudstva, ki ga izvajajo samo
zato, da v skladu z našo povojno politiko v tujino neovirano pretakajo
milijardne vsote in objekte za jamstva.
To je razlog, da je tudi nacionalsocialistično gibanje zavzelo stališče
proti takim poskusom.
Drugi razlog, ki nam lahko narekuje, da se upremo taki centralizaciji,
je možnost, da bi se v državi lahko utrdila moč takega vladnega sistema,
kije z vsemi posledicami nemškemu ljudstvu prinesel najhujšo nesrečo.
Današnji židovsko demokratski Reich, kije za nemško ljudstvo poslal pravo
prekletstvo, poskuša kritiko posameznih držav, kijih še ni izpolnil duh da-
našnjega časa, popolnoma izničiti tako, da na te države pritiska in jih dela
povsem nepomembne. Nacionalsocialisti se moramo temu upreti tako, da
nasprotovanju posameznih držav poskušamo dati osnovo za obetavno,
uspešno delovanje. Njihov boj proti centralizaciji moramo nasploh pri-
kazati kot odraz višjega nacionalnega splošnega nemškega interesa. Ko
torej bavarska ljudska stranka zaradi ozkosrčnih partikularnih pogledov
stremi k pridobivanju »posebnih pravic« za bavarsko državo, moramo ta
poseben položaj uporabiti v službi višjega nacionalnega interesa proti da-
našnji novembrski demokraciji.
Tretji razlog za nasprotovanje trenutni centralizaciji je prepričanje, da
v velikem delu tega procesa v resnici ne gre za poenotenje in še manj za
poenostavitve, ampak da gre v veliko primerih samo za to, da bi suve-
renim pravicam dežel odtegnili ustanove ter njihova vrata nato na ste-
žaj odprli interesom revolucionarnih strank. V nemški zogdovini še
nikoli doslej nismo imeli bolj sramotnega dajanja prednosti kot v de-
mokratični republiki. Velik del današnje pobesnele centralizacije gre na
račun tistih strank, ki so nekoč obljubljale podpiranje sposobnih, ko pa je
šlo za zasedanje položajev in uradov, so imeli prednost izključno člani
stranke. Odkar obstoja republika, so se posebej Židi razlezli v neverjet-
nih količinah v podjetja in upravne ustanove pod okriljem Reicha, tako
da so le-ti postali domena židovskega delovanja.
Poseben tretji razlog nas mora iz taktičnih razlogov obvezovati, da
vsako nadaljnjo potezo na poti centralizacije najpodrobneje preučimo in
seji, če bo potrebno, postavimo po robu. Toda naša stališča morajo biti
vedno višja nacionalno politična in nikoli malenkostno partikularna.
Zadnja pripomba je potrebna, da se med našimi privrženci ne bi raz-
širilo mnenje, kot da mi, nacionalsocialisti, Reichu ne bi dopuščali pra-
vice do večje suverenosti, kot jo imajo posamezne države. Pri nas o tej
pravici ni in ne more biti nobenega dvoma. Za nas je država kot taka
samo oblika, bistvo pa je vsebina, njeno ljudstvo, je jasno, da se mora nje-
govim suverenim interesom podrejati vse ostalo. Še posebej ne moremo no-
beni posamezni državi znotraj ljudstva in Reicha, ki zastopa to ljudstvo,
priznavati politične in državne suverenosti. Absurdno ravnanje nekaterih
/veznih držav, ki v tujini ter med seboj odpirajo svoja predstavništva, se
mora končati in se bo nekoč končalo. Dokler je to možno, se ne smemo
čuditi, če tujina dvomi o trdnosti naše povezave in se temu primerno ob-
naša. Nesmiselnost teh predstavništev je toliko večja, ker poleg škode,
ki jo povzročajo, ne morejo pokazati niti najmanjše nobene koristnosti.
Interese Nemca v tujini, kijih ne more zaščititi odposlanstvo Reicha, bo
še toliko manj varoval poslanik neke majhne države, kije v okvirih da-
našnje svetovne ureditve videti smešno nepomembna. V teh majhnih
/veznih državah lahko vidimo samo možne tarče napadov, posebej za
eno državo, ki še vedno rada vidi prizadevanja za razpad zunaj in zno-I
raj Reicha. Nacionalsocialisti tudi ne smemo pokazati nobenega raz-
umevanja za to, da bi kak od starosti oslabeli plemenitež na položaju
veleposlanika iskal nova plodna tla za poživitev svojega sicer povečini
že zelo posušenega poganjka. Naša diplomatska predstavništva v tujini
so bila že za časa starega Reicha tako bedna, da bi bila nova dopolnila
520 521
takratnih izkušenj povsem odveč.
Pomen posameznih dežel bo v prihodnosti predvsem treba prenesti
na kulturno politično področje. Ludvik L, monarh, kije največ naredil za
pomembnost Bavarske, ni bil nikakršen trmoglav, protinemško naravnan
partikularist, ampak mnogo bolj zavzet za velikonemško idejo in
kulturno sodelovanje. Državne vire je predvsem namenjal za utrjevanje
kulturnega in ne za krepitev političnega položaja Bavarske, s čimer je
dosegel več in bolj trajne stvari, kot bi bilo sicer mogoče. S tem, ko je
Miinchen dvignil iz okvirov malo pomembne provincialne rezidence v
format velike nemške umetnostne metropole, je ustvaril duhovno sredi-
šče, ki še danes na to državo veže po biti različne Franke. Če si zamis-
limo, da bi Miinchen ostal tak, kot je nekoč bil, bi se na Bavarskem
ponovilo dogajanje iz Saške, le s to razliko, da bi bavarski Leipzig, Niirn-
berg ne postali bavarski, ampak frankovski mesti. Miinchen ni postal
velik zaradi vzklikov »Dol s Prusijo!«, ampak mu je pomembnost dal
kralj, kije nemškemu ljudstvu z njim hotel podariti kulturni biser, ki ga
je bilo treba videti in spoštovati, kar se še danes dogaja. V tem tudi za
prihodnost najdemo koristen nauk. Pomen posameznih držav v prihodnje
sploh ne bo več na političnem in državniškem področju; po mojem mnenju
bo pomembnješe etično in kulturno politično področje. A tudi tu bo čas
učinkoval izravnalno. Dostopnost sodobnega prometa bo tako pomešala
ljudi, da se bodo etične meje polagoma zabrisale in bo tudi kulturna
podoba postopoma postajala enakomernejša.
Pred vplivi posameznih držav je treba posebej odločno obvarovati
vojsko. Prihajajoča nacionalsocialistična država ne sme ponoviti napake
iz preteklosti, da bi vojski podtaknila nalogo, ki je ni njena in je sploh
ne sme imeti. Nemška vojska ni tukaj zato, da bi bila šola za ohranjanje
plemenskih značilnosti, ampak je predvsem šola za medsebojno razumeva-
nje in prilagajanje vseh Nemcev. Stvari, ki v življenju naroda lahko po-
vzročajo delitve, naj v vojski delujejo združevalno. Poleg tega naj
mladega moža dvigne nad obzorje njegove deželice ter ga umesti v nem-
ško ljudstvo. Mladenič naj izve, kje so meje njegove domovine, ki jo bo
moral nekoč braniti, ne samo meje njegove dežele. Zato je nesmiselno,
da bi mladi Nemec služboval v svoji deželi, med služenjem vojaškega
roka mu je smotrno pokazati Nemčijo. To je danes še toliko bolj nujno,
ker mlad Nemec ne gre na potovanja kot nekoč in si s tem širi obzorja.
V duhu tega spoznanja je vendar nesmiselno, da bi mlad Bavarec služ-
boval v Miinchnu, Frank v Niirnbergu, rekrut iz Badna v Karlsruheju,
iz Wurttemberga v Stuttgartu, itd. Ali ni pametneje, da mlademu Ba-
varcu pokažemo Reno in Severno morje, Hamburžanu Alpe, vzhod-
nemu Prusu nemško Sredogorje in tako naprej? Deželni značaj naj
ostane v enoti, ne pa v garniziji. Vsak poskus centralizacije lahko naleti
na naše neodobravanje, nikoli pa tega ne bomo počeli v primeru vojske!
Prav narobe. Če nobenega takšnega poskusa ne bomo pozdravljali, pa
bi se ga v vojski morali veseliti. Povsem neodvisno od tega, da bi bilo pri
velikosti današnje Reichove vojske vzdrževanje deželnih enot absurdno,
vidimo v opravljenem poenotenju državne vojske korak, ki se mu tudi v
prihodnosti, ob vpeljavi ljudske vojske, nikoli ne bi smeli odreči.
Sicer pa bo mlada in zmagovita ideja morala zavrniti vse okove, ki bi
lahko ohromili aktivnosti pri promoviranju njenih zamisli. Nacionalsocia-
lizem si mora načeloma pridržati pravico, da vsemu nemškemu ljudstvu
ne glede na dosedanje meje zveznih dežel vsili svoja načela ter ga vzgaja v
svojih idejah in mislih. Tako kot se cerkve ne čutijo omejene s političnimi
mejami, tudi nacionalsocialistične misli ne omejujejo meje med posamez-
nimi državami naše domovine.
Nacionalsocialistični nauk ni služabnik političnih interesov posameznih
zveznih držav, ampak bo nekoč postal gospodar nemškega ljudstva. Odlo-
čal bo o življenju ljudstva ter ga na novo uredil, zato si mora pridržati pra-
vico, da bo šel čez meje, ki jih je naredil razvoj, katerega smo zavračali.
Bolj ko bo zmaga njegovih idej popolna, večja bo svoboda posameznika
v državi.
522 523
 11. poglavje
Propaganda in organizacija
Leto 1921 je zame in za gibanje dobilo poseben pomen. Po mojem
vstopu v Nemško delavsko stranko sem takoj prevzel vodenje propa-
gande. Smatral sem, daje bilo v danem trenutku to daleč najpomemb-
nejše področje. Takrat si ni bilo treba glave posebej razbijati zaradi
organizacijskih vprašanj, ampak je bilo treba idejo čim bolj razširiti med
ljudmi. Propaganda je morala biti pred organizacijo in je morala sled-
nji priskrbeti človeški material. Tudi sicer sovražim prehitro in preveč
pedantno organiziranje. Večinoma iz tega nastane mrtev mehanizem, le
redko pa živa organizacija. Organizacija je namreč nekaj, kar se mora
za svoj obstoj zahvaliti organskemu življenju, organskemu razvoju. Ideje,
ki so prevzele določeno število ljudi, bodo vedno težile k določenemu
redu in temu notranjemu oblikovanju je treba pripisati veliko vrednost.
Vendar je treba tudi tukaj upoštevati človeške slabosti, ki posameznika
zapeljejo, da se vsaj na začetku nagonsko upira drugemu, močnejšemu
umu. Brž ko je neka organizacija mehanično ustrojena od zgoraj nav-
zdol, je vedno velika nevarnost, da bo kakšna manj sposobna, a ljubo-
sumna glava, ki že od prej zaseda nek položaj, poskušala zavirati
napredovanje bolj sposobnih elementov znotraj gibanja. Škoda, ki v
takem primeru nastane, je lahko posebej za mlado gibanje usodnega
pomena.
Zaradi tega načela je bolj smotrno, da neko idejo določen čas naj-
prej propagandistično razširjamo iz centrale in si iz nabranega človeš-
kega materiala nato poiščemo možne vodilne ljudi ter jih preizkusimo.
Pri tem se bo včasih izkazalo, da se v navidezno neuglednih ljudeh skri-
vajo rojeni vodje.
Vsekakor bi bilo popolnoma napačno, če bi v obilju teoretičnih spoznanj
hoteli ugledali značilne dokaze za lastnosti in sposobnosti voditelja.
Pogosto je ravno nasprotno.
Veliki teoretiki so le v redkih primerih tudi veliki organizatorji, ker se
veličina teoretika in programskega vodje v prvi vrsti nahaja v spoznanju
in utemeljitvi abstraktno pravilnih zakonov, medtem ko mora biti orga-
nizator predvsem dober psiholog. Človeka mora sprejeti takega, kot je,
in zato ga mora poznati. Ne sme ga ne precenjevati ne podcenjevati.
Enakovredno mora upoštevati tako slabe lastnosti kot njegove živalske
nagone, da bi ob upoštevanju vseh dejavnikov ustvaril podobo, ki jo kot
živ organizem izpolnjuje največja in stalna moč ter je zato primerna kot
nositeljica ideje, kateri bo utirala pot do uspeha.
Še bolj poredko je velik teoretik tudi velik vodja. To bo mnogo prej
agitator, kar mnogi, ki na določenem vprašanju delajo zgolj znanstveno,
ne slišijo prav radi; pa vendar je to razumljivo. Agitator, kije sposoben
posredovati neko zamisel širokim množicam, mora vedno biti psiho-
log, čeprav bi bil samo demagog. Še vedno bo bolj primeren za vodjo,
kot od sveta in ljudi odtujen teoretik. Kajti vodja pomeni: sposobnost
premikanja množic. Nadarjenost za ustvarjanje zamisli nima nobene
zveze s sposobnostjo vodenja. Pri tem je povsem brezplodna razprava
o tem, kaj je pomembnejše: zastavljanje človeških idealov in ciljev ali nji-
hovo uresničevanje. Tudi tu je tako kot sicer pogosto v življenju: eno bi
bilo popolnoma brez pomena, če ne bi bilo tudi drugega. Najlepše teo-
retično spoznanje ostane brez smisla in vrednosti, če vodja ne premakne
množic v pravo smer. In narobe, kaj bo pomagala vsa genialnost in za-
gnanost vodje, če poduhovljeni teoretik ne zastavi ciljev človeških pri-
zadevanj? Toda združitev teoretika, vodje in organizatorja v eni osebi je
najbolj redka stvar, ki jo lahko najdemo na tej Zemlji. Ta združitev
ustvari velikega moža.
V prvem obdobju svojega delovanja v gibanju sem se, kot sem že ome-
524 525
 nil, posvetil propagandi. Tej je moralo uspeti postopno ustvarjanje maj-
hnega jedra ljudi, predanih novemu nauku, da bi tako pripravili mate-
rial, ki bo lahko pozneje predstavljal prve elemente neke organizacije.
Cilj propagande je povečini presegal organizacijskega.
Ko ima gibanje namen porušiti neki svet in na njegovem mestu zgra-
diti drugačnega, si mora biti v vrstah svojega vodstva popolnoma na
jasnem o naslednjih temeljnih načelih: pridobljeni človeški material je
treba na začetku razdeliti na dve veliki skupini: pristaše in člane.
Naloga propagande je, da pridobiva pristaše, naloga organizacije, da
pridobiva člane.
Pristaš nekega gibanja je vsak, ki se strinja z njegovimi cilji, član pa tisti,
ki se zanj bojuje.
Propaganda privablja pristaše h gibanju. Organizacija bo članu dala
nalogo pridobivanja novih pristašev, iz katerih spet lahko dobimo nove
člane.
Pristaši samo pasivno priznavajo neko idejo, medtem ko jo članstvo ak-
tivno zastopa in se zanjo bojuje. Zalo na deset pristašev pride en član ali
kvečjemu dva.
Za pristaše je bistveno spoznanje, za članstvo pa pogum, da to spozna-
nje zastopa in ga razširja.
Spoznanje s svojo pasivno obliko ustreza večini ljudi, ki so leni in boječi.
Pogoj za članstvo je aktivna nastrojenost, kar ustreza samo manjšemu delu
ljudi.
Propaganda bo zato neutrudno skrbela, da bo ideja dobila pristaše, med-
lem ko mora organizacija stremeti k temu, da bo izmed najboljših prista-
šev pridobivala članstvo. Propagandi si zato ni treba beliti glave o
pomembnosti vsakega posameznika, ki ga je poučila, o njegovih sposob-
nostih, znanju in razumevanju ter značaju, medtem ko mora organizacija
iz celotne množice elementov skrbno izbirati tiste, ki res lahko omogočijo
zmago gibanja.
526
Propaganda poskuša svoj nauk narekovati celotnemu ljudstvu, organiza-
cija pa v svoj okvir zajame samo tiste, ki iz psiholoških razlogov v prihod-
nosti ne bodo postali cokla za razširjanje ideje.
Propaganda v smislu neke ideje obdeluje celoto in le-to dela zrelo za čas,
ko bo ta ideja zmagala, medtem ko organizacija izbori zmago s stalnim or-
ganskim priključevanjem tistih pristašev, ki so sposobni in hočejo sodelovati
v boju za zmago gibanja.
Zmaga neke ideje bo možna toliko prej, kolikor bolj bo propaganda ob-
delala celotno ljudstvo in čim bolj bo čvrsta, natančna ter izključujoča or-
ganizacija, ki praktično izvaja boj.
Iz tega izhaja, da število pristašev ne more biti dovolj veliko, število čla-
nov pa bo lažje poslalo preveliko kot premajhno.
Ko propaganda z neko idejo izpolni celotno ljudstvo, lahko organizacija
le s peščico ljudi izpelje posledice. Propaganda in orgtanizacija, torej pristaši
in člani so v določenem medsebojnem razmerju. Bolje kolje delala propa-
ganda, manjša je lahko organizacija, in čim večje je število pristašev, tem
bolj skromno je lahko število članov ter narobe: čim slabša je propaganda,
tem večja mora biti organizacija, in čim manjše ostane število pristašev ne-
kega gibanja, tem obsežnejše mora biti njegovo članstvo, če sploh še hoče
računali na uspej.
527
 Prva naloga propagande je pridobivanje ljudi za poznejšo organizacijo;
prva naloga organizacije je pridobivanje ljudi za nadaljnje vodenje propa-
gande. Druga naloga propagande je razkroj obstoječega stanja in prepoji-
tev tega stanja z novim naukom, medtem ko mora biti druga naloga
organizacije boj za oblast, s katero bo dosegla dokončen uspeh nauka.
Odločilen uspeh svetovnonazorske revolucije bo dosežen vedno tedaj, ko
bodo z novim svetovnim nazorom po možnosti seznanjeni vsi ljudje, če bo
potrebno, pa jim bo nauk pozneje tudi vsiljen. Organizacija ideje, torej gi-
banje, pa naj po drugi strani zajame le toliko ljudi, kot jih je nujno potreb-
nih za zasedanje živčnih središč dotične države.
Povedano z drugimi besedami, pomeni to naslednje:
V vsakem zares velikem svetovnem revolucionarnem gibanju bo pro-
paganda najprej morala razširjati idejo tega gibanja. Propaganda bo
torej neutrudno poskušala nove zamisli pojasniti drugim ljudem, jih za-
torej poskušala pripeljati na svoja tla ali pa jih vendarle poskušala oma-
jati v njihovem dosedanjem prepričanju. Ker mora razširjanje nekega
nauka, torej propaganda, imeti hrbtenico, si bo morala ustvariti trdno
organizacijo. Organizacija dobiva svoje člane iz celotne množice prista-
šev. Ta bo rasla tem hitreje, čim bolj dejavna bo propaganda, ta pa bo
spet lahko delala tem bolje, čim močnejša je organizacija, ki stoji za njo.
Najvišja naloga organizacije je zato skrb, da zaradi kakršnekoli notra-
nje neenotnosti med članstvom gibanja ne bi prišlo do razcepa in s tem
slabitve dela v njem; potem, da ne odmre duh odločne napadalnosti,
ampak se stalno obnavlja in krepi. Brezmejno naraščanje članstva ni
potrebno, prav nasprotno: ker je le manjši del ljudi energičen in drzen,
bi gibanje, ki bi svojo organizacijo brez konca povečevalo, nekega dne
zaradi tega zagotovo oslabelo. Organizacije, torej število članov, ki pre-
seže določeno velikost, postopoma izgubijo borbeno moč in niso več spo-
sobne odločno in napadalno podpirati propagando neke ideje, oziroma jo
izkoristiti.
Čim večja in bolj revolucionarna je neka ideja, tem bolj bo njeno član-
stvo postajalo aktivistično, ker bo prevratniška energija nauka za njegove
nosilce pomenila nevarnost, zaradi katere se bodo majhni, bojazljivi fi/is-
tri držali proč od njega. Na skrivaj se bodo imeli za pristaše, vendar tega
ne bodo priznali z vstopom med članstvo. Toda s tem bo organizacija za
zares revolucionarno idejo pridobila za članstvo samo najbolj aktivne pri-
staše, ki jih je propaganda prepričala, da so postali pristaši gibanja. Prav
ta aktivnost članstva v določenem gibanju, katera je posledica naravne
izbire, je predpogoj za prav tako aktivno nadaljnjo propagiranje gibanja
in tudi za usšešen bolj za uresničenje ideje.
Največja nevarnost, ki lahko grozi gibanju, je zaradi prehitrega dose-
ganja uspehov nenormalna rast članstva. Dokler se mora namreč giba-
nje trdo boriti, se mu izogibajo vsi bojazljivi in sebični ljudje, toda kakor
hitro postane velik uspeh stranke verjeten ali pa seje celo že pojavil, se
bodo vsi ti elementi prav hitro prijavili za članstvo.
Temu gre pripisati, zakaj veliko uspešnih gibanj pred uspehom ali
bolje pred uresničitvijo njihovega hotenja nenadoma obstanejo zaradi
nepojasnjenih notranjih slabosti, se prenehajo bojevati ter končno od-
mrejo. Po prvi zmagi so se organizaciji pridružili mnogi slabi, nevredni
in predvsem strahopetni elementi, tako da so manj vredni elementi
končno prevladali nad borbenimi in prisilili gibanje, da je delovalo v
korist njihovih interesov, spustili so ga na raven svojega klavrnega junaš-
tva in niso naredili noičesar za dokončanje zmage prvotne ideje. Fana-
t ič ni cilj je zdaj zabrisan, borbena moč ohromljena, ali, tako kot pravi
meščanski tabor: »V vino so zdaj zlili vodo.« Drevesa potem seveda ne
morejo rasti v nebo.
Zato je zelo nujno, da neko gibanje zaradi čistega nagona po samoo-
hranitvi, brž ko se uspeh postavi na njegovo stran, takoj ustavi sprejemanje
novih članov ter v prihodnje samo ob izredni previdnosti in temeljitem pre-
verjanju začne povečevati svojo organizacijo. Jedro gibanja bo samo tako
ostalo nepotvorjeno sveže in zdravo. Skrbeti mora za to, da bo samo to
jedro vodilo gibanje v prihodnosti, to pomeni, da jedro usmerja propagando,
528 529
ki naj pripelje do splošnega priznavanja gibanja ter kol lastnik oblasli začne
delovati tako, kot je potrebno za uresničitev njegovih idej.
Organizacija mora iz osnovnega debla starega gibanja zasesti vse po-
membne položaje osvojenega ozemlja, poleg tega pa mora tvoriti tudi
celotno vodstvo. To mora trajati tako dolgo, da dotedanja načela in
nauki stranke postanejo temelj in vsebina nove države. Šele potem v tej
državi lahko počasi preda vajeti v roke posebne ustave, ki seje rodila iz
njenega duha. To spet povečini poteka ob medsebojnih trenjih, ker gre
manj za vprašanje človeške inteligence in bolj za igro ter delovanje moči,
ki se jih da vnaprej spoznati, a se jih ne da večno usmerjati.
Vsa velika gibanja, najsi so bila verske ali politične narave, lahko svoje
ogromne uspehe pripišejo samo spoznanju in uporabi teh temeljnih načel.
Še posebej vsi trajni uspehi brez upoštevanja teh zakonitosti sploh niso mo-
goči.
Kot vodja strankine propagande sem si zelo prizadeval, da ne bi pri-
pravljal tal samo za veličino poznejšega gibanja, ampak sem z zelo ra-
dikalnim pristopom deloval tudi v tem smislu, da je organizacija
sprejemala samo najboljši material. Kajti bolj kot je bila moja propa-
ganda radikalna in udarna, tem bolj je to strašilo slabiče in neodločne
nature ter jim preprečevalo vstop v prvo jedro naše organizacije. Morda
so ostali naši pristaši, toda tega niso glasno poudarjali, ampak so to dej-
stvo strahoma zamolčali. Mnogo tisoč ljudi mi je tedaj zagotavljalo, da
se sicer strinjajo z vsem, ampak kljub temu v nobenih okoliščinah ne
morejo biti člani naše stranke. Rekli so, daje gibanje tako radikalno, da
bi se z včlanitvijo izpostavljali veliki nevarnosti in da bodo raje kot po-
šteni in mirni državljani stvari opazovali od strani, vsaj za zdaj, čeprav
so naši stvari predani z vsem srcem.
In to je bilo dobro.
Če bi ti ljudje, ki se niso strinjali z revolucijo, tedaj prišli v našo
stranko, in sicer kot člani, bi bili danes vesela bratovščina, ne pa mlado
530
in za boj pripravljeno gibanje.
Živahna in napadalna oblika propagande, kakršno sem takrat zasno-
val, je utrdila radikalne tendence našega gibanja in jamčila, da so bili pri-
pravljeni za vstop v članstvo - ne oziraje se na izjeme - zares samo
radikalni ljudje.
Takšna propaganda je imela učinek, da so se z nami že po kratkem
času ne samo strinjali sto tisoči ljudi, ampak so si želeli naše zmage, če-
prav so bili osebno preveč strahopetni, da bi se za to žrtvovali, kaj šele
vstopili v stranko.
Do sredine 1921 je taka dejavnost pridobivanja pristašev še zado-
ščala in koristila gibanju. Posebni dogodki v sredini poletja tega leta pa
so nakazovali, da bo treba našo organizacijo prilagoditi očitnim uspe-
hom propagandne dejavnosti.
Poskus skupine narodnjaških sanjačev, ki jih je podpiral tedanji pred-
sedujoči stranke, da bi si zagotovili njeno vodenje, je privedel do po-
loma te male intrige, obenem pa so mi na generalnem zasedanju
članstva soglasno zaupali celotno vodenje gibanja. Takrat smo tudi spre-
jeli nov statut, kije predvideval polno odgovornost predsednika gibanja,
načelno opuščal sklepe v odborih in namesto tega vpeljal sistem delitve
dela, ki seje izredno dobro izkazal.
Od 1. avgusta 1921 sem prevzel notranjo organiziranost gibanja ter
pri tem našel podporo cele vrste izvrstnih pomočnikov, za katere mis-
lim, da jih moram pozneje še posebej omeniti.
V svojih prizadevanjih, da bi propagandne dosežke zdaj organizacij-
sko obrnili sebi v prid in jih s tem stabilizirali, sem moral odpraviti vrsto
dotedanjih navad in vpeljati načela, ki jih ni imela nobena od obstoje-
čih strank ali da bi jih priznavala.
Gibanje je v letih 1919 do 1920 vodil odbor, ki so ga izvolili na zbo-
rovanjih članstva, kakor je predpisoval zakon. Odbor je bil sestavljen iz
prvega in drugega blagajnika, prvega in drugega zapisnikarja, vodila pa
sla ga prvi in drugi predsedujoči. Poleg njih je v odboru sedel še zastop-
nik članstva, vodja propagande in nekaj drugih članov.
Odbor je poosebljal, kakorkoli smešno se že sliši, prav tisto, proti
531
čemur se je hotelo gibanje najostreje boriti, namreč parlamentarizem.
Bilo je namreč samoumevno, daje šlo za načelo, kije bilo uveljavljeno
od najmanjše krajevne skupnosti, preko občinske, okrajne, pokrajinske
in vse do državne ravni vodenja, in zaradi katerega smo trpeli in še
vedno trpimo vsi.
Bilo je nujno potrebno, da tukaj nekega dne naredimo spremembo, če
nočemo, da se bo gibanje trajno izrodilo zaradi slabih temeljev svoje
notranje organiziranosti ter s tem postalo nesposobno za izpolnitev svo-
jega visokega poslanstva.
Sestanki odbora, o katerih smo vodili zapisnike in na katerih se je
odločalo ter glasovalo po večinskem načelu, so v resnici spominjali na
pomanjšan parlament. Tudi pri nas je manjkala vsaka osebna odgovor-
nost. Tudi tukaj so vladali isti nesmisli in enake neumnosti kot v naših
velikih državnih zastopniških telesih. Za ta odbor so bili imenovani
možje za zapisnikarje, možje za blagajno, možje za propagando, možje
za članstvo gibanja in bogsigavedi za kaj še vse, potem pa so prav vsi
morali povedati svoje stališče do posameznega vprašanja in odločati z
glasovanjem. Torej je človek za propagando glasoval o neki zadevi, ki je
bila stvar finančnika, spet ta pa je glasoval o nečem, kar je zadevalo or-
ganizacijo, ta pa spet o neki zadevi, ki naj bi skrbela samo zapisnikarja,
itd.
Zakaj vendar je bil določen poseben mož za propagando, če so potem
o njegovih zadevah sodili zapisnikar, blagajnik, kadrovik, itd.? To je za
zdravo pamet povsem enako nerazumljivo, kot če bi v veliki tovarni o
zadevah, ki sodijo v druge resorje, vedno razpravljali konstruktorji in
vodstvo nekih tretjih oddelkov, ki se jih stvar sploh ne tiče.
Takšno norost sem zavračal, oziroma sem se prav hitro nehal udele-
ževati sestankov. Delal sem na svoji propagandi in konec. Prepovedal
sem jim, da bi se vsak nevednež sukal po mojem področju. In podobno
se tudi jaz nisem vtikal v zadeve drugih.
Ko je bil sprejet nov statut in sem zasedel mesto prvega predsedujo-
čega z vso potrebno avtoriteto in ustrezno pravico, sem tej neumnosti
takoj naredil konec. Namesto sklepov odbora sem vpeljal načelo abso-
lutne odgovornosti.
Prvi predsedujoči je odgovoren za celotno vodenje gibanja in razde-
ljuje delo med člane odbora, ki so mu podrejeni, za posebne naloge pa
izbira druge posameznike. Vsak od teh gospodov je v celoti odgovoren
za dodeljene naloge. Podrejen je samo prvemu predsedujočemu, ki
mora skrbeti za sodelovanje vseh, oziroma mora z izbiro oseb in nare-
kovanjem splošnih navodil sam voditi to sodelovanje.
Zakon načelne odgovornosti je znotraj gibanja postopoma postal sa-
moumeven, vsaj v okvirih strankinega vodstva. V majhnih krajevnih
skupnostih in morda tudi še v občinskih ter okrajnih razsežnostih bo
preteklo še veliko let, preden bodo ta temeljna načela prevladala, ker se
bodo bojazljivci in nevedneži temu vedno upirali; njim bo lastna odgo-
vornost za neko opravilo vedno nekaj neprijetnega; počutijo se bolj svo-
bodno in prijetno, če jim pri vsaki težji odločitvi hrbet krije večina tako
imenovanega odbora. Zdi se mi potrebno, da se najostreje nastopi proti
takemu ravnanju, strahopetnosti ne smemo popuščati pred odgovor-
nostjo, da bomo s tem, čeprav šele čez daljši čas, dosegli takšno doje-
manje dolžnosti in znanja voditeljev, ki bo med vodje pripeljalo
izključno tiste ljudi, ki so za to resnično poklicani in izbrani.
Gibanje, ki se hoče zoperstaviti parlamentarni neumnosti, se mora
vsekakor samo rešiti pred njo. Samo na tej podlagi bo namreč dobilo po-
trebno moč za svoj boj.
Gibanje, ki v času gospodovanja večinskega odločanja teži k temu, da v
vsaki zadevi in povsod načeloma uveljavlja odgovornost voditelja, bo ne-
kega dne z matematično gotovostjo premagalo prejšnje stanje ter na koncu
zmagalo.
Ta miselnost je znotraj gibanja privedla do njegove popolne reorga-
nizacije, čemur je kot logična posledica sledila ostra ločitev poslovnih
dejavnosti gibanja od splošnega političnega vodenja. Načeloma sem
misel o odgovornosti razširil na vse strankarske aktivnosti, kar je pri-
neslo zdravo prenovo gospodarskega področja zaradi odprave političnih
vplivov.
Ko sem jeseni 1919 prišel k šestčlanski stranki, le-ta ni imela poslov-
532 533
nih prostorov niti zaposlenih, še obrazcev in žiga ni premogla, sploh
nobene tiskovine. Odbor seje najprej sestajal v gostilni v Herrnstrasse,
pozneje v kavarni v Gasteigu. Stanje je bilo nemogoče. Zato sem se
kmalu zatem zganil in sestavil seznam cele vrste gostiln in restavracij,
kjer bi lahko najeli posebno sobo ali kak drug prostor za stranko. V pro-
storih nekdanje gostilne Sterneckerbrau, Tal, je bil majhen obokan pro-
stor, kjer so se njega dni zbirali bavarski svetniki. Prostor je bil temačen
in zato primeren za nekdanje namene, toliko manj pa za nove potrebe.
Uličica, na katero je gledalo edino okno, je bila tako ozka, daje bil
prostor še ob najsvetlejših poletnih dneh temačen.in mrk. Postal je naš
prvi poslovni prostor. Mesečna najemnina je znašala le petdeset mark
(za nas tedaj ogromna vsota!), zato nismo mogli zahtevati veliko in se
nismo smeli pritožavati, ko so pred našo vselitvijo še nanagloma odstra-
nili stenske opaže, ki so bili namenjeni še bavarskim svetnikom, tako
daje bil prostor potem bolj podoben jami kot pisarni.
Kljub temu je bil to velikanski napredek. Počasi smo dobili električno
razsvetljavo, še počasneje telefon; prinesli smo mizo in sposojene stole,
končno še odprte police, še malo pozneje omaro; dve kredenci, ki sta
bili last gostilničarja, naj bi služili za shranjevanje letakov, plakatov, itd.
Dotedanje delovanje, to pomeni vodenje gibanja z enim sestankom
odbora na teden, ni bilo več mogoče. Tekoče delovanje gibanja je lahko
jamčil samo zaposlen in plačan uradnik.
Takrat je bilo to zelo težko. Gibanje je imelo tako malo članov, daje
bila prava umetnost med njimi najti nekoga, ki bi ob najmanjših zahte-
vah za svojo osebo lahko zadostil številnim zahtevam gibanja.
Po dolgem iskanju smo v mojem vojaškem tovarišu po imenu Schiis-
sler našli prvega administratorja stranke. V našo novo pisarno je priha-
jal vsak dan šele med šesto in osmo uro, pozneje med peto in osmo ter
končno vsako popoldne, kratek čas zatem pa je bil polno zaposlen od
jutra do poznega večera. Bilje marljiv in pošten možakar, ki sije osebno
zelo prizadeval ter bil zvesto predan gibanju. Schiissler je s seboj prine-
sel majhen pisalni stroj znamke Adler, ki je bil njegova last. To je bil
prvi tovrsten aparat v službi našega gibanja. Stranka ga je pozneje od-
kupila z obročnim odplačevanjem. Izkazalo seje, da potrebujemo maj-
hno blagajniško omarico, da bi zavarovali kartoteko in knjige članstva
pred predolgimi tatinskimi prsti. Torej je nismo nabavili zaradi deponi-
ranja velikih denarjev, ki naj bi jih tedaj imeli. Prav narobe, vse je bilo
neskončno borno in še sam sem včasih kaj primaknil iz lastnih prihran-
kov.
Poldrugo leto pozneje je bila pisarna premajhna in preselili smo se
v nov lokal na Corneliusstrasse. Tudi tu, kamor smo se preselili, je bila
gostilna, le da zdaj nismo imeli ene same sobice, ampak že tri prostore
in še velik dodaten prostor z okenci na pultu. Takrat se nam je to zdelo
že veliko. Tukaj smo ostali do novembra 1923.
Decembra 1920 smo kupili »Volkischer Beobachter« (Ljudski opa-
zovalec, op. prev). Časopis, kije, kot že ime pove, na splošno zastopal
ljudske interese, je bil predviden, da ga preoblikujemo v organ NSDAP.
Izhajal je samo dvakrat tedensko, v začetku leta 1923 je postal dnevnik,
konec avgusta 1923 pa je začel izhajati v znanem velikem formatu.
Kot popoln novinec na področju časopisnega izdajanja sem moral
kar nekajkrat drago plačati učne ure.
Dejstvo, daje kot protiutež ogromnemu židovskemu tisku izhajal en
sam pravi in zares pomemben ljudski časopis, je dalo človeku misliti.
Kot sem pozneje v praksi neštetokrat sam ugotavljal, je bilo to v veliki
meri posledica poslovne nesposobnosti tako imenovanih ljudskih po-
djetnikov. Veliko preveč jih je vodilo stališče, da mora biti nazor pred
dosežki. Povsem napačno stališče, saj nazor ne sme biti nič zunanjega,
ampak prav v dosežkih najde svoj najlepši izraz. Kdor za svoje ljudstvo
ustvari nekaj res dragocenega, s tem pokaže koristno prepričanje, med-
tem ko je nekdo drug, ki takšno prepričanje samo hlini, v resnici pa za
svoje ljudstvo ne naredi nič koristnega, škodlivec za vsak pravi nazor. S
svojim naziranjem tudi obremenjuje skupnost.
Tudi »Volkischer Beobachter« je bil, kot že ime pove, tako imenovan
»ljudski« organ z vsemi odlikami in s še več napakami ter slabostmi,
značilnimi za ljudske zadeve. Kakor je že bila njegova vsebina častiv-
redna, tako je bila nemogoča uprava podjetja. Tudi ta je menila, da bi
534 535
se ljudski časopisi morali vzdrževati z ljudskimi prispevki, namesto da
bi se dokazovali v konkurenčnem boju. Nedopustno je, da bi pomanj-
kljivosti ali napake pri poslovnih odločitvah podjetja pokrivali s pri-
spevki dobronamrenih domoljubov.
Vsekakor sem se trudil, da bi odpravil tako stanje, katerega slabosti
sem kmalu odkril. Pri tem mi je pomagala sreča, ki mi je omogočila, da
sem spoznal moža, kateri od tedaj ni bil samo poslovni vodja časopisa,
ampak ima kot vodja stranke tudi ogromne zasluge za gibanje. Leta
1914, med vojno, sem spoznal (tedaj še svojega predpostavljenega) da-
našnjega generalnega poslovodjo stranke, Maxa Amanna. V štirih voj-
nih letih sem imel priložnost skoraj neprestano opazovati izjemno
sposobnost, marljivost in izredno vestnost svojega poznejšega sodelavca.
Sredi poletja 1921, ko je bilo gibanje v hudi krizi ter s svojimi sode-
lavci nisem mogel več biti zadovoljen, z enim samim pa sem doživel
najbolj grenko izkušnjo, sem se obrnil na svojega nekdanjega tovariša
iz regimenta, ki mi ga je naključje nekega dne pripeljalo na pot. Vpra-
šal sem ga, če bi hotel postati poslovni direktor gibanja. Po dolgem okle-
vanju - Amann je imel sicer zelo obetavno službo - je končno privolil,
toda ob izrecnem pogoju, da ne bo odgovarjal nekim nesposobnim ko-
mitejem, ampak bo priznaval enega samega gospodarja.
Ta mož z izredno širokim znanjem ekonomije in prvi poslovni direk-
tor gibanja ima neizbrisne zasluge, daje v strankino poslovanje vpeljal
red in poštenost. Od takrat naprej je ostalo vzorno in ga niso dosegla,
kaj šele presegla, nobena druga področja v okviru gibanja. Kot vedno v
življenju je izredna sposobnost povod za zavist in nevoščljivost. Seveda
je bilo to tudi v tem primeru treba pričakovati ter potrpežljivo vzeti v
zakup.
Že leta 1922 smo imeli trdno začrtane smernice tako za poslovno
kot tudi povsem organizacijsko zgradbo gibanja. Imeli smo že celovito
osrednjo kartoteko z vsemi člani gibanja. Tudi financiranje gibanja smo
pripeljali v zdrave tirnice. Tekoče izdatke smo morali pokrivati s teko-
čimi prilivi; izjemne prejemke smo namenjali samo za izjemne izdatke.
Kljub težkim časom je gibanje na tak način, če odmislimo manjše ra-
čune, ostalo skoraj brez dolgov, uspelo mu je celo stalno povečevati
svoje premoženje. Delalo seje kot v kakšnem zasebnem podjetju: zapos-
leno osebje seje moralo izkazati z rezultati in se nikakor ni moglo skli-
cevati samo na »prepričanje«. Prepričanje vsakega nacionalsocialista se
kaže najprej v njegovi pripravljenosti, v njegovi marljivosti in znanju za
opravljanje dela, ki mu ga zaupa ljudska skupnost. Kdor ne izpolnjuje
svoje dolžnosti, naj se ne sklicuje na prepričanje, proti kateremu v res-
nici sam greši. Novi poslovni vodja stranke je, v nasprotju z vsemi mož-
nimi vplivi, izredno energično zavzel stališče, da strankini obrati
nikakor ne smejo biti sinekure za ne preveč delovne pristaše ali člane.
Gibanje, ki se na tako oster način bojuje proti strankarski korupciji naše
državne uprave, mora svoj lasten aparat obvarovati pred takimi skuš-
njavami. Zgodilo seje, da smo v upravo časopisa sprejeli ljudi, ki so po
svojem prejšnjem prepričanju pripadali Bavarski ljudski stranki, toda
njihovi dosežki pri delu so bili izredno dobri. Izid takega poskusa je bil
na splošno izvrsten. Prav s takim poštenim in odkritim priznavanjem de-
lovnih dosežkov posameznika je gibanje osvojilo srca teh nameščencev
prej, kot bi bilo to sicer mogoče. Pozneje so postali dobri nacionalsoci-
alisti in so ostali taki ne samo z besedami, ampak so to dokazovali z
vestnim, rednim in poštenim delom, ki so ga opravljali v službi novega
gibanja. Samoumevno je. daje imel kvalificiran strankarski tovariš pred-
nost pred enako sposobnim nečlanom stranke. Vendar nihče ni dobil za-
poslitve samo zaradi svoje pripadnosti stranki. Odločnost, s katero je
novi poslovni direktor zastopal ta temeljna načela ter jih postopoma
uveljavljal kljub vsem nasprotovanjem, je bila pozneje za gibanje izredno
koristna. Samo tako je bilo mogoče v težkih inflacijskih časih, ko je pro-
padlo na desetine tisoče podjetij in so ukinili na tisoče časopisov, ob-
držati poslovno delovanje gibanja, »Volkischer Beobachter« pa je bi celo
vedno bolj uspešen. Takrat seje pridružil velikim časopisom.
Leto 1921 je bilo poleg tega pomembno tudi zato, ker mi je kot pred-
sedniku stranke počasi uspelo, da sem ustavil kritike posameznih stran-
kinih dejavnosti in vpletanje nekaterih članov odborov v te zadeve. To
je bilo pomembno, ker res pomembne glave ni bilo mogoče pridobiti za
536 537
določeno nalogo, če so mu nepoznavalci, ki so se na vse razumeli naj- štirimi leti pristopil h gibanju, nismo imeli niti pečata. 9.novembra 1923
bolje, stalno nekaj prišepetovali, v resnici pa je za njimi ostajala sama so stranko prepovedali in ji zaplenili premoženje. Skupaj z vsemi objekti
zmešnjava. Ti vsevedi so se potem vsekakor skromno umaknili, da bi za in časopisom je bilo vredno 170.000 zlatih mark. (za boljše vrednotenje:
svoje navdihnjene zamisli in nadzor izvohali kakšno drugo področje. to bi v takratnih zlatih kovancih po 20 M zneslo okoli 61 kg čistega
Poznal sem ljudi, ki so bili prav obsedeni, da so za vsem in vsakim nekaj zlata. Op. prev.)
našli in so se s svojimi izvrstnimi načrti, zamislimi, projekti in meto-
dami nahajali v stanju nekakšne neprekinjene nosečnosti. Njihov idealni
in najvišji cilj je bila ustanovitev nekega odbora, ki naj bi kot nadzorni
organ strokovno kontroliral pošteno delo drugih. Marsikateremu od teh
odbornikov ni prišlo do zavesti, kako žaljivo in v nasprotju z nacional-
socializmom je, če ljudje, ki neke stvari ne razumejo, nenehno solijo
pamet pravim strokovnjakom. Vsekakor sem čutil kot svojo dolžnost,
da pred takimi elementi vzamem v bran vse poštene in odgovorne de-
lavce gibanja, da jim pokrivam hrbet in omogočim nemoteno delovanje.
Najboljše sredstvo, s katerim se je dalo preprečiti škodo, ki so jo de-
lali takšni odbori, ki sicer niso delali nič pametnega ali pa so varili prak-
tično neizvedljive sklepe, je bilo to, da smo jim priskrbeli kakšno pravo
delo. Bilo je prav smešno, kako seje tak odbor potem razblinil in ga ne-
nadoma nikakor ni bilo moč najti. Pri tem sem se spomnil na našo naj-
višjo tovrstno ustanovo, parlament. Kako iznenada bi vsi izpuhteli, če
bi jim namesto govoranc dodelili kakšno pravo delo, in sicer delo, za iz-
vedbo katerega bi bil odgovoren vsak posameznik med temi bahavimi
širokoustneži.
Že tedaj sem vedno zahteval, da naj tako kot povsod v zasebnem ži-
vljenju tudi v našem gibanju za posamezne dejavnosti iščemo pravega
človeka toliko časa, dokler ne najdemo sposobnega in poštenega urad-
nika, upravitelja ali vodjo. Temu se nato dodeli brezpogojno avtoriteto
in svobodo delovanja do podrejenih ter naloži popolno odgovornost
nadrejenim, pri čemer nikoli ne dobi avtoritete do podrejenih, kdor ni
boljši poznavalec določenega dela. V dveh letih sem vse bolj uveljavljal
svoje nazore, danes pa so v gibanju, vsaj kar zadeva najvišje vodstvo, že
nekaj samoumevnega.
Viden uspeh take drže seje pokazal 9. novembra 1923: ko sem pred
538 539
 12. poglavje
Vprašanje sindikatov
Hitra rast gibanja nas je prisilila, da smo se leta 1922 opredelili do ne-
kega vprašanja, ki še danes ni v celoti rešeno.
Ko smo preučevali metode, s katerimi bi si naše gibanje najhitreje
utrlo pot do ljudskih množic, smo vedno naleteli na ugovor, da nam de-
lavec nikoli ne more povsem pripadati, dokler bodo njegove interese na
povsem poklicnem in gospodarskem področju zastopali v zvezah dru-
gače mislečih ter v njihovih političnih organizacijah.
Šlo je za zelo utemeljen ugovor. Delavec, ki je delal v tovarni, po
splošnem prepričanju sploh ne bi mogel obstojati, če ne bi bil član sin-
dikata. Ne samo, da so bili s tem zavarovani njegovi poklicni interesi,
tudi svojo službo je imel zajamčeno samo kot član sindikata. Večina de-
lavcev je bila včlanjena v sindikalna združenja. Ti so se na splošno bo-
jevali za plače in sklepali tarifne pogodbe, s katerimi je imel delavec
zagotovljen določen dohodek. Brez dvoma so bili rezultati teh borb v
prid vseh tovarniških delavcev in posebej v poštenem človeku so se mo-
rali pojavljati spopadi vesti, če je plačo, ki jo je izbojeval sindikat, mirno
vtaknil v žep, sam pa v boju ni sodeloval.
Z normalnimi meščanskimi podjetniki si se o teh problemih težko
pogovarjal. Za materialno plat vprašanja niso imeli (ali niso hoteli
imeti) razumevanja, prav tako ne za moralno. Končno vendar njihovi
domnevni gospodarski interesi že vnaprej govorijo proti vsaki organizi-
ranosti podrejene delovne sile, tako daje že zaradi tega vzroka težko pri-
čakovati vsako nepristransko presojo. Podobno kot drugje je torej tudi
tu nujno, da se človek obrne na tretjo, zunanjo osebo, ki ne podleže
skušnjavi, da zaradi množice dreves ne vidi gozda. Zunanji opazovalec
bo ob dobri volji veliko lažje doumel zadevo, ki tako ali drugače spada
med najpomembnejše v sedanjem in prihodnjem življenju.
Že v prvi knjigi sem govoril o bistvu in namenu ter o nujnosti obstoja
sindikatov. Tam sem zavzel stališče, da, dokler z državnimi ukrepi (ki
so povečini jalovi) ali s splošno novo vzgojo ne dosežemo spremembe
v odnosu delodajalca do delojemalca, temu pač ne ostane nič drugega
kakor to, da s sklicevanjem na svojo pravico enakovrednega partnerja v
gospodarskem življenju sam poskuša zavarovati svoje interese. Potem
sem poudaril, da bi bilo takšno dojemanje v smislu celotne ljudske skup-
nosti, če bi se s tem dalo preprečiti socialne nepravičnosti, ki morajo
nujno močno škodovati celotni družbeni biti ljudstva. Potem sem pojas-
nil, da bo treba to nujnost toliko časa upoštevati kot nekaj danega, do-
kler bodo med podjetniki ljudje, ki sami po sebi nimajo nobenega
občutka za socialne obveznosti in celo za najbolj osnovne človeške pra-
vice ne. Iz vsega tega sem zaključil, da je taka samozaščita nekaj nuj-
nega in da lahko obstoja samo v združevanju delojemalcev na sindikalni
osnovi.
Moji nazori glede tega se do leta 1922 niso nič spremenili. Toda zdaj
je bilo treba jasno in določno oblikovati stališče do teh problemov.
Nismo se mogli preprosto sprijazniti samo s spoznanji, ampak je bilo
nujno priti do praktičnih zaključkov.
Gre za odgovore na naslednja vprašanja:
1.Ali so sindikati nujni?
1. Ali naj se sama NSDAP ukvarja s sindikati ali naj to nalogo poveri svo-
jim članom v taki ali drugačni obliki?
2. Kakšne vrste mora biti nacionalsocialistični sindikat? Kaj so naše na-
lnge in njihovi cilji?
2.Kako bomo prišli do takih sindikatov?
Mislim, da sem na prvo vprašanje že primerno odgovoril. Glede na da-
11; is nje razmere se sindikatom nikakor ne moremo odpovedati. Prav na-
540 541
robe, sindikati spadajo med najpomembnejše ustanove gospodarskega
življenja ljudstva. Toda njihov pomen se ne nahaja samo na socialno
političnem področju, ampak še veliko bolj na splošnem nacionalno po-
litičnem. Ljudstvo, katerega široke množice s pomočjo pravilnega sin-
dikalnega gibanja zadovoljujejo svoje življenjske potrebe, obenem pa so
deležne primerne vzgoje, bo s tem doseglo izjemno krepitev celotne ob-
rambne moči v boju za obstanek.
Sindikati so torej nujni kot temeljni gradniki bodočega gospodarskega
parlamenta oziroma področnih zbornic.
Tudi na drugo vprašanje je odgovor enostaven. Če je sindikalno giba-
nje pomembno, potem je jasno, da mora nacionalsocializem ne samo
teoretično, ampak tudi praktično zavzeti svoje stališče do tega. Vseka-
kor pa je odgovor na »Kako?« že malo težji.
Nacionalsocialistično gibanje, ki ima kot cilj svojega delovanja pred
očmi nacionalsocialistično ljudsko državo, ne sme biti v dvomih, da
bodo morale vse bodoče ustanove te države zrasti iz samega gibanja.
Največja napaka je, če človek verjame, da lahko nenadoma iz nič, samo
zaradi posedovanja moči, začne neko preurejanje, ne da bi si prej ustva-
ril določen temelj ljudi, ki so predvsem pravilno nastrojeni. Tudi tu velja
temeljno načelo, da je od zunanje oblike, ki jo je mehanično možno
zelo hitro ustvariti, vedno pomembnejši duh, ki izpolnjuje takšno ob-
liko. S stališča ukazovanja lahko na primer nekemu državnemu orga-
nizmu diktatorsko vsilimo načelo vodje. Vendar bo le-to zaživelo samo,
če se bo razvijalo iz malega ter s stalno selekcijo, ki neprekinjeno poteka
v trdi življenjski resničnosti, tekom mnogih let ustvarilo potreben vod-
stven material za izpeljavo tega načela.
Torej si ne smemo predstavljati, da bomo nenadoma iz aktovke za
spise nenadoma potegnili osnutke za novo državno ustavo in jo prepro-
sto »vpeljali« z ukazom od zgoraj. Kaj takega je možno poskusiti, toda
zadeva gotovo ne bo zmogla preživeti, večinoma bo mrtvo rojen otrok.
To me zelo spominja na nastanek Weimarske ustave in na poskus, da bi
nemškemu ljudstvu z novo ustavo podarili tudi novo zastavo, ki ni imela
nobene povezave z življenjem našega ljudstva v zadnjih petdesetih letih.
Tudi nacionalsocialistična država se mora varovati pred takimi ek-
sperimenti. Nekoč bo lahko zrasla samo iz že davno obstoječe organi-
zacije. Ta organizacija mora imeti v sebi prvotno nacionalsocialistično
življenje, da bo končno ustvarila živo nacionalsocialistično državo.
Kot sem poudaril, se bodo zarodne celice do gospodarskih zbornic
različnih poklicev nahajale predvsem v sindikatih. Toda če naj te po-
znejše zastopnice poklicev in osrednji gopodarski parlament pomenijo
nacionalsocialistično ustanovo, potem morajo biti tudi te pomembne
zarodne celice nosilci nacionalsocialističnega nazora in miselnosti.
Ustanove gibanja je treba prenesti v državo, toda le-ta ne more nena-
doma iz nič pričarati ustreznih ustanov, če naj ne ostanejo mrtve tvorbe.
Že s tega najvišjega vidika mora nacionalsocialistično gibanje pri-
znati nujnost lastne sindikalne dejavnosti.
To mora narediti tudi zato, ker resnična nacionalsocialistočna vzgoja
tako delodajalcev kt delojemalcev v smislu obojestranskega vklučeva-
nja v skupni okvir ljudske skupnosti ne more uspeti s teoretskim pou-
čevanjem, pozivanjem ali svarili, ampak v boju vsakdanjega življenja.
Ob njem in z njim naj gibanje vzgaja posamezne velike gospodarske
skupine ter zbliža njihova stališča glede najpomembnejših zadev. Brez
take priprave bo vsako upanje na nastanek bodoče resnične ljudske
skupnosti ostalo samo prazna iluzija. Samo veliki svetovnonazorski
ideal, za katerega se gibanje bojuje, lahko počasi zgradi tisti splošni slog,
v katerem bo nekoč novi čas zares notranje trdno utemeljen in ne bo vi-
deti, kot da gre samo za zunanjost.
Tako se mora gibanje na vprašanje sindikatov kot takih odzvati prit-
rdilno, a mora iti še dlje od tega. Velikansko število njihovih pristašev
in članov mora s praktičnim delovanjem vzgajati za prihajajočo nacio-
nalsocialistično državo.
Odgovor na tretje vprašanje izhaja iz tega, kar sem povedal prej.
Nacionalsocialistični sindikat ni organ razrednega boja, ampak organ
za zastopanje poklicev. Nacionalsocialistična država ne pozna »razredov«,
ampak v političnem oziru samo državljane s popolnoma enakimi
pravi-«11 mi ter v skladu s tem enakimi dolžnostmi, in poleg njih še
pripadnike dr-
542 543
 zave, kipa so v državno političnem pogledu popolnoma brez političnih pra-
vic.
Sindikat v nacionalsocialističnem smislu nima naloge združevanja
določenih ljudi znotraj narodnega telesa ter njihovega postopnega spre-
minjanja v razred, s katerim bi potem začeli boj proti drugim, podobno
organiziranim tvorbam znotraj ljudske skupnosti. Te naloge sploh ne
moremo pripisati sindikatu kot takemu, ampak mu je bila dodeljena šele
v trenutku, ko je postal orodje marksističnega boja. Sindikat ni orodje
»razrednega boja«, ampak je marksizem iz njega naredil orodje za svoj
razredni bolj. Ustvaril je gospodarsko orožje, ki ga mednarodni svetovni
Žid uporablja za razbijanje gospodarskih temeljev svobodnih, ne-
odvisnih ljudskih držav, za uničevanje njihove nacionalne industrije in
trgovine in s tem za zasužnjevanje svobodnih ljudstev v službi naddrža-
vnega židovskega svetovnega kapitala.
Nacionalsocialistični sindikat mora temu nasprotovali ter z organizacij-
skim združevanjem določenih skupin udeležencev v narodnem gospodar-
skem procesu povečati varnost narodnega gospodarstva in krepiti njegovo
moč z odstranjevanjem vseh nepravilnosti, ki uničujoče delujejo na narodovo
telo, ki škodujejo živi sili ljudske skupnosti in s tem tudi države, ter ki ne
nazadnje škodujejo samemu gospodarstvu in ga uničujejo.
Za nacionalsocialistični sindikat stavka zato ni sredstvo za omajanje
in rušenje narodne proizvodnje, ampak za njeno povečevanje in gladek
tek z odstranjevanjem vseh tistih nepravilnosti, ki zaradi svojega neso-
cialnega značaaj ovirajo storilnost gospodarstva in s tem obstoj celotne
družbe. Storilnost posameznika je namreč vedno vzročno povezana s
splošnim socialnim položajem in pravicami, ki jih ima človek v proiz-
vodnem procesu ter samo iz tega izhajajočega spoznanja o nujnosti
uspevanja tega procesa njemu samemu v prid.
Nacionalsocialistični delojemalec mora vedeti, da razcvet nacionalnega
gospodarstva pomeni njegovo lastno srečo.
Nacionalsocialistični delodajalec mora vedeti, da sta sreča in zadovolj-
stvo njegovih delojemalcev predpogoj za obstoj in razvoj njegove lastne go-
spodarske veličine.
Nacionalsocialistični delojemalec in nacionalsocialistični delodajalec sta
oba pooblaščenec in skrbnik celotne ljudske skupnosti. Veliko mero os-
ebne svobode, ki jima je odobrena v njunem delovanju, lahko pojas-
nimo z dejstvom, da po izkušnjah sodeč zagotavljanje svobode bolj
povečuje storilnost posameznika kot pa prisila od zgoraj, ter daje smot-
rno podpirati naravno selekcijo, ki daje prednost sposobnejšim in mar-
ljivejšim.
Za nacionalsocialistični sindikat je zato stavka sredstvo, ki se ga sme
in tudi mora uporabljati samo tako dolgo, dokler še nimamo nacional-
socialistične ljudske države. Ta bo ukinila trenja med obema velikima
skupinama - delodajalci in delojemalci - (boj, kije zaradi zmanjševanja
proizvodnje vedno šel na škodo celotne ljudske skupnosti!), ter prevzela
skrb za pravičnost za vse. Gospodarske zbornice bodo zadolžene za
vzdrževanje in delovanje narodnega gospodarstva ter za odstranjevanje
njemu škodljivih pomanjkljivosti in napak. Kar si danes izbojujejo mi-
lijoni delavcev, se bo nekoč dogajalo v stanovskih zbornicah ter v osred-
njem gospodarskem parlamentu. Tako se zaradi plač in tarif ne bosta več
spopadala podjetnik in delavec, kar obema ogroža obstoj, ampak bodo
te probleme skupaj reševali na višjem mestu, kjer bodo vedno morali
imeti pred očmi korist celotne ljudske skupnosti in države.
Tudi tu se bomo enako kot povsod drugod držali načela, da je na
prvem mestu država in šele nato stranka.
Naloga nacionalsocialističnega sindikata je vzgoja in priprava za do-
seganje cilja, ki se potemtakem imenuje: skupno delo vseh na ohranjanju
in varovanju našega ljudstva in države, pri čemer mora vsak prispevati v
skladu s svojimi sposobnostmi, ki mu jih je podelila narava ter jih je razvi-
jal in uril v okviru ljudske skupnosti.
Četrto vprašanje: kako pridemo do takih sindikatov? Včasih se je
zdelo, da je na to vprašanje najtežje najti odgovor.
Na splošno je lažje ustanavljati nekaj na novem ozemlju, kot pa na
starem področju, kjer že obstoja podobna ustanova. V kraju, kjer še ni
nobene trgovine določene vrste, jo je lahko odpreti. Težje je, če že ob-
stoja kakšno podobno podjetje, najtežje pa, če so dani pogoji, pod ka-
544 545
 terimi lahko uspeva samo ena sama stvar. Tukaj so namreč ustanovitelji
ne le pred nalogo, da vpeljejo svoj novi posel, ampak morajo zaradi
svojega obstoja uničiti do tedaj obstoječe podjetje.
Nacionalsocialistični sindikat poleg drugih sindikatov je nesmisel. Naš
sindikat mora biti namreč prežet s svojo svetovnonazorsko nalogo ter iz
tega izhajajoče obvezne nestrpnosti do drugih podobnih ali celo sov-
ražnih tvorb in poudarjanja izključne nujnosti lastnega jaz. Tudi tu ne
more biti nobenega sporazumevanja in nikakršnih kompromisov s so-
rodnimi prizadevanji, ampak samo upoštevanje absolutne izključne pra-
vice.
Na razpolago sta bili torej dve poti do takšnega razvoja:
1. Lahko bi ustanovili svoj sindikat ter nato začeli postopen boj proti
mednarodnim marksističnim sindikatom, lahko pa bi
2. vdrli v marksistične sindikate ter jih preželi z novim duhom, oziroma
jih preoblikovali v orodje nove miselnosti.
Proti prvi poti sta govorila dva pomisleka: takrat smo imeli še precejs-
šnje finančne težave, na razpolago smo imeli zelo omejena sredstva.
Postopno razraščanje inflacije je položaj še oteževalo, tako da sindikati
v tistih letih svojim članom v materialnem pogledu niso mogli nuditi
nobene otipljive koristi. S tega vidika posamezen delavec takrat sploh ni
imel vzroka, da bi plačeval sindikalno članarino. Še obstoječi mark-
sistični sindikati so bili tik pred finančnim polomom, pred katerim so jih
rešili milijoni, ki so jim padli v naročje po zaslugi genialne akcije go-
spoda Cunoja v Porurju. (Wilhelm Carl Josef Cuno je novembra leta
1922 prevzel mesto kanclerja v Nemškem Reichu. Na zasedenem ozem-
lju v Porurju je podprl pasiven odpor proti francoskim in belgijskim za-
sedbenim oblastem. Zaradi velike škode, ki jo je tako stanje povzročilo
celotnemu nemškemu gospodarstvu, je kot kancler odstopil 12. avgusta
1923. Op. prev.) Tega tako imenovanega »nacionalnega« kanclerja Re-
icha lahko označimo kot rešitelja marksističnih sindikatov.
Mi takrat nismo smeli računati na takšne finančne možnosti. Seveda
članstvo v nekem novem sindikatu, ki zaradi finančne nesposobnosti
delavcu ni mogel ponuditi ničesar, za delavca ni bilo mamljivo. Po drugi
strani sem se moral odločno upreti, da bi taka nova organizacija pred-
stavljala le zatočišče za bolj ali manj velike duhove.
Vprašanje osebja je bilo vedno izredno pomembno. Takrat nisem
imel niti enega samega sposobnega človeka, ki bi mu lahko zaupal to
ogromno nalogo. Kdor bi v tistem času zares razbil marksistične sindi-
kate in uničujoč razredni boj nadomestil z zmago nacionalsocialistične za-
misli sindikatov, bi se uvrstil med najpomembnejše ljudi našega ljudstva
in njegov doprsni kip bi morali postavili v Walhalli v Regensburgu.
Ampak poznal nisem nobene takšne glave, ki bi jo lahko namestili na
tak podstavek.
Popolnoma narobe je, če se v tej zadevi slepimo z dejstvom, da so
tudi mednarodni sindikati imeli na razpolago same povprečne ume. V
resnici nam to ne pove prav nič; ko so bili nekoč ustanovljeni, poleg
njih sicer ni bilo ničesar drugega. Danes se mora nacionalsocialistično
gibanje spopadati z že dolgo časa prisotno gigantsko in do potankosti
izgrajeno organizacijo. Toda osvajalec mora biti vedno bolj genialen od
branitelja, če ga hoče premagati. Marksisitično sindikalno palačo danes
lahko vodijo navadni funkcionarji, napade pa jo lahko samo divja ener-
gija in genialna sposobnost nadmočnega velikana. Če takšnega ni mo-
goče najti, se nima smisla bosti z usodo, še veliko bolj neumno pa je
delati nekaj na silo z nadomestkom, ki zadevi ni dorasel.
Tukaj velja uporabiti spoznanje, da je v življenju včasih bolje pustiti
neko zadevo mirovati, kot pa jo zaradi pomanjkanja primernih sil zače-
njati na pol ali slabo.
Pojavlja se še drug pomislek, ki ga ne gre imenovati demagoški. Ta-
krat sem bil in sem še danes trdno prepričan, daje nevarno početje, če
prezgodaj povežeš velik svetovnonazorski politični boj z gospodarskimi
zadevami. To še posebej velja za naše nemško ljudstvo. V takem pri-
meru bo eneregija, ki je potrebna za politično dejavnost, odtekala v spo-
pade na gospodarskem področju. Brž ko ljudje postanejo prepričani, da
bodo z varčevanjem nekoč prišli do svoje hišice, se bodo posvetili samo
tej nalogi in ne bodo več imeli časa za politični boj proti tistim, ki jim
lako ali drugače nameravajo nekega dne speljati privarčevane groše. Na-
546 547
 mesto da bi se za pridobljeno prepričanje borili na političnem področju,
se vse bolj posvečajo mislim na hiško in na koncu povečini sedijo med
dvema stoloma.
Nacionalsocialistično gibanje se danes nahaja na začetku spopadov.
Predvsem mora še oblikovati in dokončati svojo svetovnonazorsko sliko.
Za uveljavitev svojih velikih idealov se mora boriti z vsemi močmi in
uspeh bo možen, če bomo vso svojo moč usmerili v službo tega boja.
Ukvarjanje samo z gospodarskimi problemi lahko močno ohromi
borbeno sposobnost, kar vidimo prav danes na klasičnem primeru:
Novembrske revolucije 1918 niso sprožili sindikati, ampak je bila naper-
jena proti njim. Nemški državljani za nemško prihodnost niso vodili poli-
tičnega boja, ker se jim je zdelo, dajo lahko zagotavlja dobro delo na
gospodarskem področju.
Iz takih izkušenj se moramo učiti; tudi pri nas namreč ne bi šlo dru-
gače. Čim bolj bomo uspeli zbrati vse naše moči za političen boj, tem
prej bomo smeli računati na uspeh na vsej črti; toda čim bolj se bomo
preuranjeno ukvarjali s sindikalnimi, stanovanjskimi in drugimi podob-
nimi problemi, tem manjša bo korist za našo stvar, gledano v celoti. Ka-
korkoli so že morda pomembne te zadeve, se bo njihovo reševanje v
velikem obsegu začelo šele tedaj, ko bomo v položaju, da bomo javno
oblast postavili v službo teh zamisli. Do takrat pa bi te zadeve hromile
gibanje toliko bolj, kolikor prej bi se z njimi začelo ukvarjati in kolikor
močneje bi bilo prozadeto njegovo svetovnonazorsko hotenje. Potem bi se
lahko zgodilo, da bi sindikalne zadeve vodile politično gibanje, namesto
da bi svetovni nazor prisilil sindikate v svoje tirnice.
Resnična korist tako za gibanje kol za ljudstvo nasploh pa iz nacional-
socialističnega sindikalnega gibanja požene samo takrat, ko je to v svetov-
nonazorskem pogledu že tako močno prežeto z našimi
nacionalsocialističnimi idejami, da mu ne preti več nevarnost utirjenja v
marskistične kolesnice. Nacionalsocialistični sindikat, ki vidi svoje poslan-
stvo samo v konkuriranju marksističnemu sindikatu, bi bil slabši kot nič.
Svoj boj marksisitičnemu sindikatu mora napovedati predvsem kot
ideja, ne samo kot organizacija. V njem mora videti glasnika razrednega
boja in razredne misli in se mora namesto zagovarjanja tega postaviti v
bran poklicnih interesov nemških državljanov.
Vsi ti razmisleki so govorili tedaj in tudi danes govorijo proti ustanav-
ljanju lastnih sindikatov, razen če bi se nenadoma pojavila neka glava,
ki bi bila očitno poklicana za reševanje prav tega vprašanja.
Imeli smo torej samo dve drugi možnosti: ali priporočimo našim
strankarskim tovarišem, da izstopijo iz sindikatov ali pa naj ostanejo v
njih in delujejo čim bolj razdiralno.
Na splošno sem priporočal zadnjo pot.
To je bilo posebej v letih 1922/23 brez nadaljnjega možno početi,
kajti finančna korist sindikatov od našega članstva, ki ga takrat zaradi
mladosti našega gibanja še nismo imeli prav veliko, ter zaradi visoke in-
flacije, je bila enaka ničli. Toda povzročena škoda je bila zelo velika,
saj so bili nacionalsocialistični pristaši njihovi najostrejši kritiki in s tem
njihovi notranji razdiralci.
Takrat sem povsem zavračal vse poskuse, ki so bili že vnaprej obso-
jeni na neuspeh. Zdelo se mi je zločinsko ravnanje, da bi delavcu od
njegovega zaslužka jemali toliko in toliko za neko ustanovo, za katero
sam ne bi bil notranje prepričan, da bo koristila svojim članom.
Če bo nekega dne spet izginila kakšna nova politična stranka, ne bo
velike škode, prej korist, in nihče nima pravice, da se zaradi tega kakor-
koli pritožuje; kar posameznik daje političnemu gibanju, daje a fonds
perdu. Toda kdor plačuje sindikalno članarino, ima pravico do izpol-
njevanja zagotovljenih protiuslug. Če tega ne izvajajo, potem so taki
sindikalisti navadni prevaranti ali vsaj lahkomiselni ljudje, ki jih je treba
poklicati na odgovornost.
Leta 1923 smo torej ravnali skladno s takim naziranjem. Drugi so
mislili, da vedo bolje in so ustanavljali svoje sindikate. Očitali so nam,
da ne znamo gledati naprej. Toda njihove tvorbe so prav kmalu izginile
in končen izid je bil tak kot pri nas. Razlika je bila v tem, da mi nismo
prevarali ne sebe ne drugih.
548 549
 13. poglavje
Nemška politika zavezništev po vojni
Brezciljno vodenje zunanje politike Reicha pri določanju temeljnih
smernic za smotrno politiko zavezništev seje po revoluciji ne samo na-
daljevalo, ampak se je celo poslabševalo. Pred vojno je bila v prvi vrsti
splošna politično pojmovna zmeda vzrok za zgrešeno vodenje naše dr-
žave do tujine, po vojni pa nam je primanjkovalo iskrene volje. Naravno
je bilo, da krogi, ki so z revolucijo končno dosegli svoje uničevalne cilje,
niso imeli interesa za povezovanja, ki bi kot končen izid morala privesti
do vnovičnega vzpona svobodne nemške države. Ne samo, da bi tak
razvoj nasprotoval smislu novembrskega zločina, ne samo, da bi preki-
nil ali celo končal internacionalizacijo nemškega gospodarstva in de-
lovne sile, najbolj jih je bilo strah, da bi uspešna prizadevanja za
neodvisnost Reicha od tujine vplivala na domačo politično prizorišče,
kar bi se nekega dne končalo s katastrofo za tiste ljudi, ki imajo danes
v rokah vso oblast v Reichu. Ljudskega preporoda si ni mogoče zamiš-
ljati brez prejšnjega procesa nacionalizacije tega ljudstva. In narobe vsak
velik uspeh v zunanji politiki ima pozitiven odmev doma. V skladu z iz-
kušnjami vsak boj za svobodo okrepi nacionalna čustva, samozavest, s
tem pa se ljudje tudi ostreje odzivajo na protiljudske elemente in težnje.
Stanja in osebe, ki so jih ljudje v spokojnih obdobjih prenašali ali pa jih
sploh niso opazili, bodo v kipenju nacionalnega navdušenja doživeli za-
vračanje in odpor, ki neredko lahko postane usoden. Spomnimo se na
primer samo na splošen strah pred vohuni, ki se pojavlja ob izbruhih
vojn, ko človeške strasti zavrejo in se pojavi brutalno, včasih nepravi-
čno preganjanje ljudi, čeprav si lahko priznamo, da nevarnost vohunstva
v dolgih obdobjih miru postane večja, čeprav ji iz razumljivih razlogov
ne posvečamo enake pozornosti.
Zato prefinjeni občutek državnega parazita, ki so ga na površino na-
rodovega telesa prinesli novembrski dogodki, le-tega takoj opozori, da
bi politika zavezništev, ki bi obnovila svobodo nemškega ljudstva in pre-
budila njegova nacionalna čustva, uničila njegov zločinski obstoj.
Tako postane razumljivo, zakaj so od leta 1918 naprej na merodaj-
nih vladnih položajih odpovedali v zunanjepolitičnih zadevah in zakaj
je vodstvo države skoraj vedno načrtno delovalo proti dejanskim inte-
resom nemškega ljudstva. Kajti tisto, kar je na prvi pogled morda ne-
načrtno, se ob podrobnejšem pregledu razkrinka le kot dosledno
nadaljevanje poti, po kateri je odkrito prvikrat stopila novembrska re-
volucija 1918.
Seveda moramo tu razlikovati med odgovornimi, bolje rečeno »ki naj
bi bili odgovorni« voditelji naših državnih poslov, povprečnimi parla-
mentarnimi politikanti ter veliki stupidni čredi koštrunov naših po ovčje
potrpežljivih ljudi.
Prvi vedo, kaj hočejo. Drugi sodelujejo, ker vedo ali pa so preveč stra-
hopetni, da bi se škodljivemu dogajanju odkrito uprli. Ostali se uklo-
nijo zaradi nerazumevanja in neumnosti.
Dokler je bila nacionalsocialistična nemška delavska stranka po ve-
likosti le manjše in malo poznano društvo, so bili zunanjepolitični prob-
lemi v očeh marsikaterega privrženca le obrobnega pomena. Še posebej
zato, ker je prav naše gibanje načeloma vedno zastopalo stališče, ki ga
mora tudi vnaprej zastopati, da zunanje svobode ne bomo dobili v dar
ne od neba ne od zemeljskih oblasti, ampak bo ta lahko le sad nastaja-
nja notranje moči. Samo odstranitev vzrokov za naš polom ter tistih, ki so
se na njem okoriščali, lahko ustvari predpogoj za vnovično doseganje svo-
bode pri naših odnosih s tujino.
Torej lahko že razumemo, zakaj mlado gibanje v prvem obdobju svo-
jega delovanja ni posvečalo toliko pozornosti zunanjim zadevam, ampak
550 551
seje bolj osredotočalo na probleme notranjih reform.
Toda brž ko seje okvir malega, nepomembnega društva razširil in se
je le-to razcvetelo v pomembno ter veliko zvezo, se je pokazalo kot
nujno, da zavzame stališče tudi do vprašanj zunanjepolitičnega razvoja.
Treba je bilo izdelati smernice, ki seveda ne bodo oporekale temeljnim
pogledom našega svetovnega nazora, a bodo še dodatno predstavljale
njegovo razširitev na zunanje zadeve.
Prav zaradi pomanjkljivega šolanja našega ljudstva v zunanjih zade-
vah sije mlado gibanje zadalo dolžnost, da bo posameznim voditeljem,
pa tudi širokim množicam, s pomočjo velikopoteznih smernic posre-
dovalo tako obliko zunanjepolitičnega razmišljanja, ki je predpogoj za
vsako praktično izvajanje zunanjepolitičnih priprav na delo, s katerim si
bomo nekoč spet pridobili svobodo našega ljudstva ter resnično su-
verenost Reicha.
Bistveni temelj in vodilo, ki ga moramo pri presojanju tega vprašanja
imeti vedno pred očmi, je to, daje tudi zunanja politika samo sredstvo
za doseganje cilja, cilj pa je izključno blaginja našega ljudstva. Kakršne-
koli zunanjepolitične preudarke moramo presojati samo po enem krite-
riju: ali je zadeva koristna za naše ljudstvo zdaj ali v prihodnosti, ali mu
bo škodovala?
Tovrstna vprašanja moramo obravnavati samo na tak način. Politiko
strank, verske, humane in sploh vse ostale vidike je treba tukaj povsem
izločiti.
Nemška predvojna zunanja politika je imela nalogo, da zagotavlja
preživetje naših ljudi in njihovih otrok na tej zemeljski krogli s priprav-
ljanjem poti, ki so lahko vodile k temu cilju, ter pridobivanje potrebnih
pomočnikov v obliki smotrnih zaveznikov. Tudi danes ima enake na-
loge, le z eno razliko: pred vojno je veljalo, daje treba služiti ohranjanju
nemškega ljudstva ob upoštevanju razpoložljivih sil neodvisne močne dr-
žave, danes pa velja, daje najprej treba ljudstvu povrniti energijo v obliki
svobodne močne države, kije predpogoj za poznejše izvajanje praktične zu-
nanje politike v smislu ohranjanja, napredovanja in prehranjevanja našega
ljudstva v prihodnosti.
Z drugimi besedami: cilj današnje nemške zunanje politike mora biti
priprava za vnovično priboritev svobode jutri.
Pri tem moramo takoj vedno imeti pred očmi temeljno načelo: mož-
nost za vnovično doseganje svobode ljudstva ni nujno povezana s teritori-
alno celovitostjo, ampak veliko bolj s prisotnostjo, pa čeprav le majhnega
dela ljudstva, ki v tej državi ima potrebno svobodo in ni le nosilec duhovne
skupnosti celotnega ljudstva, ampak tudi pripravljalec vojaškega boja za
osvoboditev.
Če stomilijonsko ljudstvo zaradi ohranjanja državne celovitosti sku-
paj prenaša jarem suženjstva, je to slabše, kot če bi tako ljudstvo in tako
državo razdrobili ter bi samo njen del obdržal vso svobodo. Seveda ob
predpogoju, da bi ta zadnji ostanek bil prepričan v svoje sveto poslan-
stvo in bi stalno poudarjal duhovno in kulturno neločljivost, polega tega
pa bi stremel tudi po primerni oborožitvi za dokončno osvoboditev in
združitev z nesrečno podjarmljenimi predeli.
Pomisliti je treba tudi na to, daje vprašanje vnovične priključitve izgub-
ljenih ozemelj nekega ljudstva in države vedno v prvi vrsti vprašanje vno-
vične pridobitve politične moči in neodvisnosti matične države, da je v
takem primeru treba popolnoma zanemariti interese izgubljenih področij
v primerjavi z vnovično pridobitvijo svobode na glavnem delu ozemlja. Do
osvoboditve zatiranih, ločenih delčkov nekega ljudstva ali provinc neke dr-
žave namreč ne bo prišlo zaradi želja zatiranih ljudi ali njihovega protesta,
ampak zaradi sredstev moči bolj ali manj suverenega ostanka nekdanje
skupne domovine.
Zatorej je predpogoj za pridobitev izgubljenih področij intenziven
napredek in krepitev v preostanku države ter v srcih prikrita, a sicer ne-
omajna odločitev, da bomo, ko pride ura, na novo ustvarjeno moč upo-
rabili za osvoboditev in združitev vsega ljudstva: torej zanemarjanje
interesov odtrganih ozemelj zaradi upoštevanja in uresničenja edinega
interesa, da si bo namreč preostanek izbojeval tisto politično moč, kije
552 553
predpogoj za popravljanje volje sovražnih zmagovalcev. Zatirane države
namreč ne bodo prišle nazaj v naročje skupnega Reicha zaradi gorečega
protestiranja, ampak zaradi udarnega in ostrega meča.
Kovanje tega ljudskega meča je naloga notranjepolitičnega vodstva, za-
gotavljanje kovaškega dela in iskanje zaveznikov v orožju pa je naloga zu-
nanje politike.
V prvi knjigi tega dela sem se ukvarjal s predvojnim polovičarstvom
naše politike zavezništev. Med štirimi razpoložljivimi potmi za prihod-
nji obstoj našega ljudstva in njegovo prehranjevanje so izbrali četrto,
najmanj ugodno pot. Namesto da bi si izbrali zdravo ozemeljsko poli-
tiko v Evropi, so posegli po kolonialni in trgovinski politiki. To je bilo
toliko bolj narobe, ker so menili, da se bodo s tem lahko izmuznili obo-
roženemu spopadu. Izid tega poskusa, ko so hoteli sedeti na dveh stolih
hkrati, je bil padec med oba, svetovna vojna pa je bil samo zadnji račun,
ki so ga predložili Reichu zaradi njegove zgrešene zunanje politike.
Že takrat bi bila prava tretja pot: krepitev kontinenta/ne moči Reicha
z osvajanjem novih ozemelj v Evropi, pri čemer bi ravno s tem lahko omo-
gočili poznejše širjenje kolonialnih ozemelj v okviru naravno možnega.
Takšna politika bi bila seveda izvedljiva samo v navezi z Anglijo ali pa
s tako nenormalnim pospeševanjem oboroževanja, da bi morali kulturne
naloge za štirideset ali petdeset let potisniti popolnoma v ozadje. To bi
se dalo zagovarjati. Kulturni pomen ljudstva je skoraj vedno povezan z
njegovo politično svobodo in neodvisnostjo, pri čemer je ta predpogoj
za prisotnost ali bolje rečeno, za nastanek prvega. Zato nobena žrtev za
zagotavljanje politične svobode ne more biti prevelika. Kar bi s
prekomernim oboroževanjem države odtegnili splošnim zahtevam
kulture, bo pozneje možno bogato nadoknaditi. Reči smemo, da po takih
osredotočenih naporih samo v smeri ohranjanja državne neodvisnosti
pride s presenetljivim razcvetom do tedaj zapostavljene kulture
ljudstva do določenega sproščanja ali uravnoteženja. Iz nesreče perzij-
skih vojn seje rodilo cvetoče obdobje Perikleja, rimska republika pa je
svoje sile usmerila v kultiviranje višje civilizacije, ko se je rešila skrbi
zaradi Punskih vojn.
Vsekakor takega skrajnega podrejanja vseh drugih zadev nekega ljud-
stva eni sami nalogi, pripravljanju na prihajajoč oborožen spopad zaradi
poznejšega zagotavljanja varnosti države ne moremo pričakovati ob ve-
činskem odločanju parlamentarnih butcev in pridaničev. Oboroževanje
ob zanemarjanju vsega drugega je zmogel oče Friderika Velikega (Fri-
edrich Wilhelm I. je izhajal iz hiše Hohenzollerjev in je bil pruski kralj
od leta 1713 do svoje smrti leta 1740. Velik ugled sije pridobil z ustvar-
janjem vojaških struktur in postal znan po kraljevih gardistih, ki so mo-
rali biti visoki vsaj 188 cm, kar je bila tedaj izjemna telesna višina in so
take fante zato iskali po celi Evropi. Op. prev.), toda očetje našega par-
lamentarnega nesmisla z židovskim pečatom tega niso sposobni nare-
diti.
V predvojnem obdobju je bila že zaradi tega vzroka priprava za osva-
janje ozemlja v Evropi v oborožitvenem smislu samo srednje intenzivna,
tako da bi podporo primernih zaveznikov le stežka odsvetoval.
Ker pa o načrtnih pripravah na vojno niso hoteli sploh nič slišati, so
se osvajanju ozemlja v Evropi odpovedali ter s tem, ko so dali prednost
kolonialni in trgovinski politiki, žrtvovali zavezništvo z Anglijo, ne da
bi se po logiki stvari potem oprli na Rusijo. Tako zapuščeni, samo s hab-
sburškim dednim zlom ob sebi, smo se končno spotaknili v svetovno
vojno.
Za sedanjo zunanjo politiko je treba reči, da vidne ali celo razumljive
smernice sploh nima. Pred vojno se je napotila po zgrešeni četrti poti in
se na njej obnašala polovičarsko, po revoluciji pa niti najostrejše oko ne
more ugotoviti, po kateri poti hodi. Še bolj kot pred vojno ji manjka
vsak načrten premislek, razen morda poskusa, da bi razbila tudi zadnjo
554 555
možnost za ponoven vzpon našega ljudstva.
Nepristranska presoja današnjih razmerij moči v Evropi daje tako
sliko:
Minulih tristo let je zgodovino Evrope odločilno zaznamovalo priza-
devanje Anglije, da bi po ovinkih z medsebojnimi nasprotovanji evrop-
skih držav vzdrževala ravnotežje moči in si tako zagotovila varovanje
svojega hrbta za uresničevanje britanskih političnih ciljev v svetu.
Tradicionalna težnja britanske diplomacije od začetka vladavine kra-
ljice Elizabete je načrtna uporaba vseh razpoložljivih sredstev za prepre-
čevanje prevlade katerekoli evropske sile, ki bi se hotela dvigniti nad
ostale, če je potrebno, tudi z oboroženim posegom. Temu je bilo v Nem-
čiji podobno izročilo pruske vojske. Anglija je za take posege uporab-
ljala različna sredstva prisile, odvisno od položaja ali zastavljene naloge;
odločnost in energija pa sta bili vedno enaki. Bolj ko je položaj Anglije
postajal težak, bolj je angleško imperialno vodstvo poskušalo obdržati
stanje politične ohromelosti zaradi medsebojnega rivalstva posamez-
nih evropskih držav. Politična ločitev nekdanjega severnoameriškega
kolonialnega ozemlja je privedla do največjih naporov Anglije po ohra-
nitvi nujnega evropskega varovanja njenega hrbta. Zato je - po uniče-
nju Španije in Nizozemske kot velikih pomorskih sil - Anglija
osredotočila svoje sile proti ambiciozni Franciji, dokler s padcem Na-
poleona I. ni odstranila nevarnosti hegemonije v očeh Anglije najne-
varnejše vojaške sile v Evropi.
Odnos Anglije do Nemčije se je spreminjal le počasi, ne samo zato,
ker zaradi pomanjkanja nacionalne enotnosti nemškega naroda sprva ni
bilo nevarnosti za Anglijo, ampak tudi zato, ker je javnost, ki jo je dr-
žavna propaganda usmerjala k določenim ciljem, le počasi lahko sle-
dila novim ciljem. Trezno spoznanje državnika se tukaj spreminja v
čustvene vrednote, ki v vsakokratni učinkovitosti niso samo bolj do-
nosne, ampak so tudi stabilnejše, kar zadeva njihovo trajnost. Držav-
nik se bo potem, ko je dosegel nek namen, z mislimi brez nadaljnjega
posvetil novim ciljem, množice pa bo le s počasnim propagandističnim
delom in z občutkom preoblikoval v orodje novega pogleda na svoje ži-
vljenje.
Anglija je svoje novo stališče določila že v letih 1870/71. Zaradi sve-
tovnega gospodarskega pomena Amerike ter naraščanja političnega
vpliva Rusije so se pojavljala občasna nihanja, kijih Nemčija na žalost
ni izkoristila, zato se je prvotna težnja britanske diplomacije samo še
okrepila.
Anglija je v Nemčiji videla silo, kije, ne nazadnje zaradi svoje izredne
industrializacije, tako povečala svoj vpliv v svetovni trgovini in politiki,
daje bilo že čutiti izenačevanje moči obeh držav na istih področjih. Mi-
roljubno osvajanje sveta z gospodarskimi sredstvi, ki se je krmarjem
naše države zdelo najvišji dosežek človeškega uma, je pri angleških po-
litikih sprožilo organizirano protiukrepanje. Njihov odpor se je preob-
lekel v obsežno organiziran napad, kar je popolnoma ustrezalo bistvu
državne politike, ki ni imela za cilj ohranjanje vprašljivega svetovnega
miru, ampak utrjevanje britanske svetovne prevlade. Anglija je pri tem
kot svoje zaveznice uporabila vse države, ki so vojaško sploh prišle v
poštev, kar je bilo v skladu tako z njeno tradicionalno previdnostjo v
ocenjevanju nasprotnikove moči kot z njeno trenutno šibkostjo. Temu
ne moremo reči »brezobzirnost«, ker tako obsežne organizacije vojne ne
gre ocenjevati z vidika junaštev, ampak namenov. Diplomacija mora pos-
krbeti, da ljudstvo ne propade junaško, ampak da praktično obstane. Vsaka
pot, ki vodi do tega, je potem smotrna, neupoštevanje te poti pa moramo
označiti kot zločinsko zanemarjanje dolžnosti.
Skrbi pred pretečo germansko svetovno prevlado so se za britansko
diplomacijo končale z revolucijo v Nemčiji.
Od tedaj naprej tudi Anglija nima več interesa, da bi Nemčijo popol-
noma zbrisala z evropskega zemljevida. Strašni zlom, ki se je zgodil v
novembrskih dneh leta 1918, je britansko diplomacijo prav nasprotno
postavil v položaj, ki si ga najprej sploh ni bilo mogoče zamišljati:
Britanski imperij se je štiri leta in pol boril, da bi zlomil domnevno
prevlado celinske sile. Potem je nenadoma prišlo do padca, za katerega
se je zdelo, da bo to silo povsem odstranil s prizorišča. Očiten je bil iz-
razit primanjkljaj najprimitivnejšega nagona po samoohranitvi in videti
556 557
je bilo, da seje evropsko ravnotežje v borih oseminštiridesetih urah po-
vsem porušilo: Nemčija je bila uničena in Francija je postala prva poli-
tična sila v celinski Evropi.
Ogromna propaganda, ki je v tej vojni brezmejno podžigala strasti ter
pomagala, daje britansko ljudstvo lahko vzdržalo vse napore, je zdaj kot
svinčena utež ležala na odločitvah britanskih državnikov. Britanski
vojaški cilj je bil dosežen z uničenjem kolonialne, trgovinske, gospodar-
ske in politične moči Nemčije, vse, kar je bilo več, je že pomenilo ože-
nje angleških interesov. Z izbrisanjem močne nemške države v celinski
Evropi so lahko pridobili samo angleški sovražniki. Kljub temu spre-
memba v obnašanju angleške diplomacije, kije v tej vojni kot še nikoli
dotlej potrebovala čustvene moči širokih množic, od novembrskih dni
1918 do sredine poletja 1919 ni več bila možna. Ni več bila možna z vi-
dika naravnansoti lastnega ljudstva in ni bila možna zaradi razporeditve
vojaških moči. Francija si je prisvojila pravico do svojevoljnega ravna-
nja in je začela ukazovati drugim državam. Edina sila, ki bi bila zmožna
v teh meseich pogajanj in barantanj spremeniti potek dogodkov, sama
Nemčija, se je znašla v krčih notranje državljanske vojne, njeni tako
imenovani državniki pa so tujini vedno znova zagotavljali pripravlje-
nost, da Nemčija sprejme kakršen koli diktat.
Kadar ljudstvo zaradi popolnega pomanjkanja lastnega nagona po sa-
moohranitvi preneha bili možen »aktiven« partner v zavezništvu, začne to-
niti v suženjstvo, njegovo deželo pa doleti kolonialna usoda.
Prav zato, da bi moč Francije ne postala prevelika, je bila nujna soude-
ležba Anglije pri jrancoskem plenjenju in širjenju.
Anglija v resnici ni dosegla svojega vojaškega cilja. Vzpona neke evrop-
ske sile nad razmerje moči v celinski Evropi jim ni uspelo preprečiti,
ampak so ga celo okrepili.
Nemčija je bila kot vojaška država leta 1914 porazdeljena med dve de-
želi, od katerih je ena razpolagala z enako močjo, druga pa z večjo.
Temu je treba dodati še angleško premoč na morju. Francija in Rusija
sta se vsakemu čezmernemu povečevanju Nemčije upirali in ji postav-
ljali ovire. Izjemno neugoden vojaško zemljepisni položaj Reicha je bil
dodaten dejavnik proti prevelikemu povečanju moči te dežele. Za boj z
Anglijo je bilo posebej neprimerno obalno področje, majhno in utes-
njeno, nasprotno pa je bila kopenska fronta preširoka in preveč odprta.
Drugačen je današnji položaj Francije: v vojaškem pogledu prva sila
brez enega resnega tekmeca na celini; na svojih južnih mejah proti Ita-
liji in Španiji je dobro zavarovana; pred Nemčijo jo varuje naša lastna
nemoč; z dolgo obalo se sooča z vitalnim živčnim sistemom angleškega
imperija. Angleški vitalni centri so hvaležne tarče za letala in daljno-
metno topništvo, s podmornicami pa bi se dalo močno prizadeti an-
gleške trgovske poti. Podmorniška vojna, ki bi imela oporo v dolgi
atlantski obali ter v nič krajših obrobnih francoskih področjih Sredo-
zemskega morja v Evropi ali Severni Afriki bi lahko povzročila pravo
opustošenje.
Politični sad borbe proti naraščajoči moči Nemčije je bil vzpon francoske
hegemonije na celinskem delu Evrope. Vojaški rezultat: utrditev Francije
kot prve sile na kopnem in proznavanje enake moči ZDA na morju. Gospo-
darsko politično: predaja največjih britanskih interesnih področij nekda-
njim zaveznikom.
Tako kot zdaj angleški tradicionalni politični cilji želijo in potrebujejo
določeno balkanizacijo Evrope, tudi francoski težijo po balkanizacijo
Nemčije.
Anglija vedno hoče in bo tudi v prihodnje hotela preprečiti čezmeren raz-
mah kakšne celinske sile do svetovno pomembne politične velesile, torej
ohranjanje določenih razmerij moči med evropskimi državami; kaže, daje
to predpogoj za britansko svetovno hegemonijo.
Francija si želi in bo tudi v prihodnje želela preprečili nastajanje močne
in enovite Nemčije, ohranjanje sistema malih nemških držav primerljive
medsebojne moči brez enotnega vodenja. Zasesti si želi levo obalo Rena
kol predpogoj za ustvarjanje in varovanje svojega prevladujočega položaja
v Evropi.
Ta, zadnji cilj francoske diplomacije, bo vedno v nasprotju z zadnjimi
težnjami britanske države.
558 559
 ^m^
Kdor na osnovi zgornjega vidika začne razglabljati o prihodnjih nem-
ških zaveznikih, mora ugotoviti, da je edina možna zaveznica Anglija.
Kakorkoli so že bile in so posledice angleške vojne politike strašne za
Nemčijo, vendar današnji interes Anglije ni več uničenje Nemčije. An-
gleška politika se mora nasprotno iz leta v leto bolj usmerjati v zavira-
nje čezmernega naraščanja francoske hegemonije. Zavezniške politike
se ne da voditi s stališča minulih sporov, lahko pa se oplaja na preteklih
izkušnjah. In izkušnje bi nas morale poučiti, da so povezave za dosega-
nje negativnih ciljev notranje šibke. Usode ljudstev so medsebojno tesno
prepletene zaradi možnosti skupnega uspeha v smislu skupnih osvajanj in
pridobitev, skratka obojestranskega povečanja moči.
Kako malo razmišlja naše ljudstvo o zunanji politiki, lahko najbolj
jasno spoznamo iz neprestanih časopisnih poročil o bolj ali manj veli-
kem »prijateljstvu do Nemčije« tega ali onega tujega državnika, pri
čemer naj bi v teh domnevnih stališčih takih osebnosti do našega ljud-
stva videli posebno jamstvo za nam naklonjeno politiko. To je prav ne-
verjeten nesmisel, ki špekulira z naivnostjo normalnega nemškega
filistra, ko ta začne politizirati. Nikoli ni bilo nobenega angleškega, ame-
riškega ali italijanskega politika, ki bi bil kdajkoli usmerjen »pronem-
ško«. Vsak angleški državnik bo seveda najprej Anglež, vsak ameriški bo
Američan, in noben Italijan ne bo pripravljen voditi nobene druge poli-
tike kot samo proitalijansko. Kdor torej misli, da bo lahko sklepal za-
vezništva s tujimi ljudstvi in se o tem pogajal spronemško nastrojenimi
vodilnimi politiki, je ali osel ali prevarant. Potreben pogoj za povezavo
usod ljudstev ni nikoli v medsebojnem spoštovanju ali naklonjenosti,
ampak v možnostih za obojestransko korist. Res je, da bo angleški po-
litik vedno dajal prednost probritanski politiki in nikoli pronemški, ven-
dar se lahko najdejo določeni interesi ie proangleške politike, ki bodo iz
najrazličnejših razlogov enaki pronemškim interesom. Zadeva je lahko
taka samo do določene stopnje in se nekega dne nenadoma povsem
spremeni; toda veščina vodilnega državnika se pokaže prav v tem, da za iz-
peljavo lastnih nujnih zadev v določenih časovnih obdobjih vedno najde
take partnerje, ki morajo zaradi zastopanja lastnih interesov hoditi po isti
poti.
Praktična uporaba teh načel za sedanjost pa je možna samo z odgo-
vori na naslednja vprašanja: katere države trenutno nimajo življenjskega
interesa za to, da bi s popolno izključitvijo nemške Srednje Evrope fran-
coska gospodarska in vojaška moč dosegli prevladujoč hegemonističen po-
ložaj? Katere države bodo zaradi pogojev lastnega obstoja in svoje
dosedanje tradicionalne politike v takem razvoju videle grožnjo svoji pri-
hodnosti?
Tu si moramo biti končno popolnoma na jasnem: neizprosen smrtni
sovražnik Nemčije je Francija. Ni pomembno, kdo je ali bo vladal v
Franciji, Burboni ali Jakobinci, Napolenidi ali meščanska demokracija,
klerikalni republikanci ali rdeči boljševiki: končni cilj njihove zunanje-
politične dejavnosti bo vedno osvajanje ozemlja do meje na Renu ter za-
varovanje francoskega položaja na tej reki z razdelitvijo in razbitjem
Nemčije.
Anglija si ne želi Nemčije kot svetovne velesile, Francija pa si ne želi sile,
ki bi se imenovala Nemčija, kar je bistvena razlika. Toda danes se ne bo-
rimo za položaj svetovne velesile, ampak se moramo bojevati za obstoj svoje
domovine, za enotnost našega ljudstva in za vsakodnevni kruh za naše
otroke. Če se s tega stališča oziramo po evropskih zaveznicah, nam os-
taneta samo dve državi: Anglija in Italija.
Anglija si ne želi Francije, ki bi s svojo vojaško pestjo, ne da bi jo pri
tem ovirala ostala Evropa, začela podpirati tako politiko, katera bi se
lako ali drugače nekega dne morala prekrižati z angleškimi interesi. An-
glija si ne bo nikoli želela Francije, ki bi s posedovanjem ogromnih za-
hodnoevropskih rudnikov železa in premoga začela pretiti, da postane
svetovna gospodarska velesila. Poleg tega si Anglija nikoli ne more že-
leti Francije, ki bi zaradi uničenja ostale Evrope imela svoj celinski po-
litični položaj tako zavarovan, da bi bil vnovičen obsežnejši poseg
Francije v svetovno politiko ne le omogočen, ampak že kar izsiljen. Šte-
vilo bomb, ki so padale s cepelinov, bi se vsako noč lahko potisočerilo;
560 561
vojaška premoč Francije težko pritiska na srce britanskega imperija.
Tudi Italija si ne more želeti in si ne bo želela nadaljnjega utrjevanja
francoske moči v Evropi. Prihodnost Italije bo vedno pogojena z razvo-
jem okoli sredozemskega bazena. Italije ni v vojno pognala želja po po-
večevanju Francije, ampak predvsem namera, da bi osovraženemu
rivalu s področja Jadranskega morja zadala smrtni udarec. Vsaka na-
daljnja celinska krepitev Francije pomeni v prihodnosti oviranje Italije,
pri čemer se ne smemo nikoli zavajati, da sorodstvena razmerja med
ljudstvi na noben način ne morejo izključiti rivalstev.
Ob najtreznejšem in najbolj hladnem razmisleku sta danes ti dve dr-
žavi, Anglija in Italija, edini, ki s svojimi interesi vsaj v najbistvenejših
pogledih ne nasprotujeta pogojem za obstoj nemškega ljudstva, v dolo-
čenem obsegu se z njimi celo identificirata.
Pri presojanju možnih zavezniških povezav vsekakor ne smemo spre-
gledati treh dejavnikov. Prvi med njimi se nahaja pri nas, ostala dva pri
državah, ki prihajata v poštev kot zaveznici.
Ali je z današnjo Nemčijo sploh možno sklenili zavezništvo? Mi se lahko
sila, ki v taki povezavi hoče videti pomoč za doseganje lastnih ofenziv-
nih ciljev, poveže z državo, v kateri je državno vodstvo že leta nazaj po-
doba klavrne nesposobnosti in mirovniške strahopetnosti, ter v kateri
večji del prebivalstva zaradi demokratično marksistične zaslepljenosti
na vnebovpijoč način izdaja interese lastnega ljudstva in države? Ali
danes lahko katerakoli sila sploh upa, da bo sklenila koristno razmerje z
državo v upanju, da se bosta nekoč skupaj borili za skupne interese, če
ta država očitno nima ne poguma ne veselja, da bi z enim samim prstom
pomigala za obrambo lastnega golega življenja? Ali se bo kakšna sila,
za katero je in mora biti zavezništvo več kot samo jamstvo za ohranjanje
stanja počasnega razkroja v smislu nekdanjega uničujočega trojnega
zavezništva, povezala v dobrem in v slabem z državo, za katero je
značilno klečeplazenje in podjarmljanje tujini ter sramotno zaničeva-
nje kreposti lastnega ljudstva; z državo, ki nima več nobene veličine,
ker sijih zaradi svojega ravnanja več ne zasluži; z vladami, v katerih so
politiki, kijih lastno ljudstvo zaničuje, tako da jim tujina ne more izka-
zovati večjega občudvanja?
Ne, sila, ki da nekaj nase in ki si od povezav obeta več kot samo pro-
vizije za plena lačne parlamentarce, se s sedanjo Nemčijo ne bo pove-
zovala, ne, tega ne more početi. V naši današnji nesposobnosti
povezovanja se skriva najgloblji in zadnji vzrok za solidarnost sovražnih ro-
parjev. Ker se Nemčija nikoli ne brani, razen z nekaj gorečimi »protesti«
naših parlamentarnih izbrancev, ostali svet pa nima vzroka, da bi se bo-
jeval za našo zaščito, in ker ljubi Bog načeloma ne osvobaja strahopet-
nih ljudstev - kljub takšnim namigovanjem naših domoljubnih zvez -,
potem ne ostane niti državam, ki nimajo neposrednega interesa za naše
uničenje, prav nič drugega, kot da se pridružijo roparskim pohodom
Francije, pa čeprav samo zato, da bi s sodelovanjem pri ropu preprečili
vsaj izključno krepitev Francije.
Kot drugo, ne smemo prezreti težave zaradi obsežne propagande v
doslej nam sovražnih deželah, kjer so javno mnenje in čustva ljudi trdno
določeni. Tujega ljudstva, ki so ga štiri leta prikazovali kot krdelo »-
Hunov«, »roparjev«, »vandalov«, itd., ne morejo nenadoma predstavljati
čisto drugače, včerajšnjega sovražnika ne moreš priporočati kot jutriš-
njega zaveznika.
Še več pozornosti pa je treba nameniti tretji zadevi, ki bo bistvenega
pomena pri oblikovanju prihodnjih evropskih zavezništev.
Čeprav s političnega vidika Anglija nima interesa, da bi Nemčijo še
bolj uničili, pa je med mednarodnimi židovskimi borzniki velik interes
za takšen razvoj. Razkoraka med uradno, ali bolje rečeno, tradicionalno
angleško politiko ter odločujočimi židovskimi borznimi silami ne mo-
remo opazovati nikjer bolje kot pri različnih stališčih do vprašanj an-
gleške zunanje politike. Židovski finančniki si v nasprotju z britanskimi
interesi prizadevajo za popolno ekonomsko uničenje Nemčije ter njeno po-
litično zasužnjenje. Internacionalizacija nemškega gospodarstva, to po-
meni prevzem nemške delovne sile v posest židovskih svetovnih financ,
562 563
je možna v celoti samo v državi z boljševistično politiko. Ce naj mark-
sistični bojevniki po naročilu mednarodnega židovskega borznega kapi-
tala dokončno zlomijo hrbtenico nemške nacionalne države, jim mora
pri tem prijateljsko priskočiti na pomoč tujina. Zato morajo francoske
armade tako dolgo napadati nemško državo, da bo v njej zavladal kaos
in bo podlegla boljševističnim bojevnikom v službi mednarodnega fi-
nančnega židovstva.
Zato je Žid danes velik hujskač za dokončno uničenje Nemčije. Kjerkoli
v svetu beremo o napadih na Nemčijo, so jih skuhali Židi, prav tako kot so
tudi v miru in med vojno židovska borza in marksistični tisk načrtno raz-
pihovali sovraštvo do Nemčije, toliko časa, daje ena država za drugo od-
povedala nevtralnost ter so ob zanemarjanju pravih interesov ljudstev stopile
v službo svetovne koalicije.
Razmišljanje Židov je jasno. Boljševizacija Nemčije, to pomeni izko-
reninjenje nemške ljudske inteligence ter s tem omogočeno izsiljevanje
nemške delovne sile pod jarmom židovskih svetovnih financ, je samo
predigra za nadaljevanje židovskega osvajanja sveta. Kot se v zgodovini
pogosto dogaja, pomeni v mogočni tekmi Nemčija velik preobrat. Če
bosta naše ljudstvo in naša država postala žrtvi teh krvoločnih in po
denarju hlepečih židovskih tiranov ljudstev, se bo cela Zemlja ujela v
lovke tega polipa; če se bo Nemčija uspela rešiti iz tega objema, bomo
lahko rekli, daje največja nevarnost za ljudstva tega sveta zlomljena.
Tako kot je zanesljivo, da bo Žid vse svoje podtalno delovanje usme-
ril ne samo v ohranjanje sovražnosti ljudstev do Nemčije, ampak jo bo
po možnosti še stopnjeval, tako je tudi zanesljivo, da se to delovanje
samo deloma prekriva z resničnimi interesi ljudstev, kijih zastruplja s
tem. Žid se bo pri posameznih ljudstvih vedno boril z orožji, ki se mu na
osnovi ugotovljene men ta/i tete teh ljudstev zdijo najprimernejša ter obetajo
največ uspeha. Med našim ljudstvom, ki je z vidika krvi izjemno me-
šano, lahko Žid za svoje namene uporablja bolj ali manj »svetovljanske«
kroge, ki jih navdihuje mirovniška ter mednarodna miselnost. V Fran-
ciji je ugotovil, da lahko uporablja šovinizem, v Angliji vidike svetov-
nega gospodarstva in politike. Skratka, vedno uporablja najbistvenejše
lastnosti, ki predstavljajo mentaliteto določenega ljudstva. Šele ko na
tak način doseže določen prevladujoč vpliv v gospodarskih in političnih
zadevah, lahko odvrže spone, ki so ga vezale pri uporabi dotedanje
prakse, ter razkrije resnične namere svojega hotenja in boja. Zdaj ruše-
nje poteka veliko hitreje, dokler se ena država za drugo ne spremenijo v
ruševine, na katerih naj nato zraste suverenost večnega židovskega
carstva.
Tako v Angliji kot tudi v Italiji so nasprotja med solidnim državnim vod-
stvom in ravnanjem židovske borze svetovnega kapitala jasna, včasih dobe-
sedno bodejo v oči.
Samo v Franciji danes bolj kot kdaj obstoja notranje poenotenje med
namerami borze, njenih židovskih nosilcev ter željami šovinistično nastro-
jene državne politike. Toda prav v tem enačenju preti Nemčiji velika ne-
varnost. Prav zato je in bo ostala Francija daleč najhujši sovražnik. To
ljudstvo, kije vse bolj obsedeno z negroidnimi idejami, s svojim povezova-
njem z načrti židovske svetovne prevlade pomeni pretečo nevarnost za ob-
stoj bele rase v Evropi. Kajti zastrupljanje s krvjo črncev na Renu v srcu
Evrope prav tako ustreza sadistično perverzni maščevalnosti tega šovi-
nističnega dednega sovražnika našega ljudstva kot tudi ledeno hladni
presoji Žida, da sredi Evrope začne njeno bastardiziranje ter z okuže-
njem bele rase s krvjo manj razvitih ljudi uniči temelje za samostojno
eksistenco.
To, kar danes v Evropi načrtno pod vodstvom Žida počne Francija, ki jo
žene lastna maščevalnost, je greh zoper obstoj bele rase in se bo nekega dne
maščevalo francoskemu ljudstvu med rodom, ki bo moral priznali izvirni
greh človeštva v tej rasni sramotilvi.
Za Nemčijo pa francoska nevarnost pomeni obvezo, da odrine čustvene
pomisleke in ponudi roko tistemu, ki čuti podobno ogroženost kot mi ter
noče trpeti in prenašati francoskih skomin po prevladi.
Vdoglednem času ima Nemčija v Evropi na razpolago samo dva možna
zaveznika: Anglijo in Italijo.
564 565
 Kdor se danes potrudi in pregleda nemško zunanjo politiko po revo-
luciji, ne bo mogel drugega kot da se zgrabi za glavo ob neprestanih
zgrešenih potezah naših vlad. Človek mora preprosto obupati ali pa v
navalu ogorčenja napovedati boj tej druščini. Njihovo ravnanje nima
več zveze z nerazumevanjem. Tisto, kar si vsak, ki zna vsaj malo razmiš-
ljati, sploh ne more predstavljati, so udejanili ti naši duhovni kiklopi
novembrskih strank: prilizovali so se Franciji za njeno naklonjenost. Tako
je, v vseh preteklih letih so se z ganljivo preproščino nepoboljšljivih fan-
tastov vedno znova poskušali prilizniti Franciji, dobrikali so se veliki
naciji ter mislili, da je vsak prefinjen trik francoskega rablja takoj že
tudi prvi znak vidne spremembe v njegovem naziranju. Tisti, ki v resnici
vlečejo niti naše politike, se nikoli niso klanjali takemu noremu razmišlja-
nju. Zanje je bilo dobrikanje Franciji le samoumevno sredstvo, s katerim
so sabotirali vsako praktično politiko zavezništva. O Franciji in ciljih mož,
ki so stali za njo, niso nikoli dvomili. Kar jih je sililo k takemu ravnanju,
kot da bi vendarle pošteno verjeli v možnost spremenjene nemške
usode, je bilo trezno spoznanje, da bi v drugačnem primeru naše ljud-
stvo samo šlo po drugi poti.
Seveda je tudi nam težko v vrstah našega gibanja Anglijo predlagati
kot možno prihodnjo zaveznico. Naš židovski tisk je vedno znova znal
osredotočati sovraštvo posebej na Anglijo, pri čemer je marsikateri nem-
ški naivnež ustrežljivo padel na limanice, ki mu jih je nastavil Žid.
Potem blebečejo o »vnovični krepitvi« nemškega vojaškega ladjevja, pro-
testirajo proti ropanju naših kolonij, priporočajo njihovo vnovično osva-
janje ter s tem polagajo v roke židovskega lumpa material, ki ga ta
pošilja svojim kolegom v Angliji, kjer ga uporabijo kot sredstvo njihove
propagande. Danes se ne smemo gnati za tem, da bi postali pomorska
velesila, to bi se moralo zdaj postopoma posvetiti tudi v glavah naših po-
litikantskih meščanskih bizgecev. Usmeritev naših ljudskih moči k
takim ciljem brez predhodnega zagotavljanja našega položaja v Evropi
je bil že pred vojno čisti nesmisel. Takšno upanje danes sodi med tiste
neumnosti, kijih v Reichu lahko označimo za zločin na področju poli-
tike.
Včasih je človeka prignalo do obupa, ko je gledal, kako so Židi naše
ljudstvo zaposlovali s povsem nepomembnimi zadevami, jih nahujskali
na demonstracije in proteste, medtem ko sije Francija v istih urah iz na-
šega narodnega telesa trgala kos za kosom ter nam načrtno spodjedala
temelje naše neodvisnosti.
Pri tem se moram spomniti na prav posebno zadevo, ki jo je Žid v teh
letih nadvse spretno uporabljal kot svojega konjička: Južno Tirolsko.
Tako je, Južno Tirolsko. Ko se na tem mestu lotevam prav tega vpra-
šanja, potem ne nazadnje zaradi obračuna s tistimi najbolj zlaganimi
kanaljami, ki računajo na pozabljivost in neumnost naših širokih mno-
žic ter hlinijo ljudsko ogorčenje, ki je posebej parlamentarnim preva-
rantom tako tuje, kot je sraki tuja zasebna lastnina.
Poudariti bi želel, da sem osebno spadal med tiste ljudi, ki so se ta-
krat, ko seje odločalo o usodi Južne Tirolske - torej od avgusta 1914 do
novembra 1918 - postavili tja, kjer seje praktično branilo tudi to po-
dročje, torej v vojsko. V tistih letih sem po svoje sodeloval v borbi, a ne
zato, da bi izgubili Južno Tirolsko, ampak zato, da bi jo tako kot vsako
drugo nemško deželo obdržali v okviru domovine.
Tisti, ki takrat niso sodelovali v bojih, so bili parlamentarni sleparji,
vsa tista politikantska strankarska sodrga. Prav narobe: medtem ko smo
se mi borili v prepričanju, da bomo samo z zmagovitim končanjem
vojne za nemško ljudstvo lahko obdržali tudi Južno Tirolsko, so ti gob-
cači tako dolgo ščuvali in rovarili proti tej zmagi, da je končno boreči
se Siegfried podlegel pod zahrbtnim sunkom meča. Obdržanje Južne Ti-
rolske v nemški posesti seveda ni bilo zajamčeno z zlaganimi gorečimi go-
vori odrezavih parlamentarcev na dunajskem trgu Ballhausplatz aH pred
miinchensko Feldherrnhalle, ampak samo z bataljoni na bojni fronti. Oni,
ki so razbili to fronto, so izdali Južno Tirolsko ter vsa druga nemška po-
dročja.
Toda kdor danes verjame, da bo vprašanje Južne Tirolske rešil s pro-
testi, z izjavami in društvenimi procesijami, je ali prav poseben lump ali
pa nemški filister.
566 567
 O tem sije pač treba biti na jasnem, da vnovično zavzetje izgubljenih po-
dročij ni možno s svečanim zaklinjanjem Boga ali s pobožnimi upanji na
zvezo narodov, ampak samo z oboroženo silo.
Vprašanje je torej samo, kdo si bo drznil z oboroženo silo znova pri-
dobiti izgubljena področja.
Kar se tiče moje osebe, lahko s čistjo vestjo zagotavljam, da bi imel
doovlj poguma in se udeležil kampanje za vnovično osvojitev Južne Ti-
rolske na čelu parlamentarnih jurišnih bataljonov, sestavljenih iz parla-
mentarnih čvekačev in drugih strankarskih voditeljev ter dvornih
svetnikov. Sam vrag ve, kako bi bil vesel, ko bi naenkrat nad glavami
teh »gorečih« protestnikov završali šrapneli. Mislim, da bi lisica, ki bi
vdrla v kokošnjak, povzročila manjše kokodakanje in iskanje varnega
zavetišča za posamezno pernato živalco ne bi bilo tako pospešeno kot
bi mu bili priča v takšni prestrašeni »druščini protestnikmov«.
Toda pri celi stvari je najbolj podlo to, da gospoda sami ne verjamejo,
daje po tej poti možno kaj doseči. Vsak osebno najbolje pozna nemoč in
neučinkovitost njihovega celotnega početja, vendar se obnašajo pač
tako, ker je danes malo lažje, če malo blebatajo o vrnitvi Južne Tirolske,
kot pa seje bilo nekoč boriti za njeno obdržanje. Vsak prispeva, kolikor
pač more; takrat smo žrtvovali svojo kri, danes pa si ta druščina brusi
jezike.
Posebej zabavno je videti še to, kako se jim v krogih dunajskih legiti-
mistov ob njihovih sedanjih prizadevanjih po vrnitvi Južne Tirolske gre-
ben dobesedno našopiri. Pred sedmimi leti je njihova vzvišena in
presvitla vladarska hiša s podlim dejanjem krivoprisežne izdaje poma-
gala, da sije svetovna koalicija kot zmagovalka prisvojila tudi Južno Ti-
rolsko. Ti krogi so takrat podpirali politiko svoje izdajalske dinastije in
jim je bilo figo mar na Južno Tirolsko in še marsikaj drugega. Seveda,
danes je enostavneje začenjati borbo za ta področja, saj jo bodo bili
samo z »duhovnimi« orožji, in je veliko lažje, če na kakšnem »protes-
tnem zborovanju« od kričanja ohripijo - zaradi vzvišenega ogorčenja -
ali si zamažejo prste ob pisanju kakšnega časopisnega članka, kot pa da
bi med okupacijo Porurja, na primer, dvigovali v zrak mostove.
Povsem očitno je, zakaj so nekateri krogi v zadnjih nekaj letih posta-
vili vprašanje Južne Tirolske v središče odnosov med Nemčijo in Italijo.
Židje in habsburški legitimisti imajo največji interes, da preprečijo povezo-
valno politiko Nemčije, ki bi nekega dne spet pripreljala do vzpona svo-
bodne nemške domovine. Tega ne počnejo zaradi ljubezni do Južne Tirolske
- njej to ne bo pomagalo, ampak samo škodilo -, ampak zaradi strahu pred
morebitnim sporazumom med Nemčijo in Italijo.
To se povsem ujema z lažmi in obrekovanji v teh krogih, ko z ledeno
hladnim in predrznim obličjem poskušajo predstaviti zadeve tako, kot
da bi mi »izdali« Južno Tirolsko.
Tej gospodi je treba nadvse jasno povedati nekaj: Južno Tirolsko je
izdal vsak Nemec, kije bil pri zdravju med leti 1914 in 1918 ter takrat ni
stal kjerkoli najronti, kjer bi moral služiti svoji domovini.
Drugič: vsak, ki v tistih letih ni pomagal krepiti obrambnih sposobnosti
našega narodovega telesa za vojaške naloge ter utrjevati njegove vzdržlji-
vosti za dokončanje bojev.
Tretjič: Južno Tirolsko je izdal vsak, kije sodeloval pri izbruhu novem-
brske revolucije - najsi bo neposredno ali posredno s strahopetnim prena-
šanjem njenega nasilja - ter s tem razbil orožje, ki bi edino lahko rešilo
Južno Tirolsko.
In četrtič: Južno Tirolsko so izdale vse tiste stranke in njihovi privrženci,
ki so se podpisali pod sramotne pogodbe iz Versaillesa in St. Germaina.
Da, takšne so te zadeve, hrabri moji gospodje besedni protestniki!
Danes me vodi samo trezno spoznanje, da izgubljenih ozemelj ni mo-
goče povrnili s spretnim jezikanjem uglajenih parlamentarnih gobcačev,
ampak jih je treba osvojiti z nabrušenim mečem, torej s krvavo borbo.
Vsekakor ne bom okleval in bom povedal, kar mislim, da namreč zdaj,
ko so kocke padle, vnovična osvojitev Južne Tirolske z vojno ne samo da ni
mogoča, ampak bi vojno tudi osebno zavrnil v prepričanju, da med nem-
škim ljudstvom za rešitev tega vprašanja ni mogoče doseči takšnega enot-
nega navdušenja, ki bi bilo predpogoj za zmago. Prepričan sem nasprotno,
da če bi morali spet prelivati nemško kri, bi to bilo zločinsko početje zaradi
osvobajnaja 200.000 Nemcev, medtem ko sedem milijonov Nemcev v so-
568 569
 sedslvu trpi pod tujo okupacijo in je vitalna pot nemškega ljudstva postala
igrišče za horde afriških črncev.
Če hoče nemško ljudstvo prekiniti ogrožanje z izkoreninjenjem v Evropi,
ne sme zagrešiti predvojne napake ter iz Boga in vsega na svetu narediti svo-
jih sovražnikov, ampak bo moralo prepoznali najnevarnejšega sovražnika
ter z vso močjo udariti po njem. Za to zmago bodo potrebne tudi žrtve na
drugih področjih, vendar nas prihajajoči rodovi našega ljudstva zaradi tega
ne bodo obtoževali. Hude stiske, g/oboke skrbi ter iz tega izhajajočo bridko
odločitev bodo znali cenili tem bolj, čim bolj bo blestel naš uspeh.
Danes nas mora vedno znova voditi temeljno načelo, daje vnovična
osvojitev izgubljenih delov Reicha v prvi vrsti vprašanje vnovične prido-
bitve politične neodvisnosti in moči naše domovine.
To se da omogočiti in zagotoviti s pametno politiko zavezništev, kar
mora biti prva naloga odločnega vodstva naše države v odnosih s tujino.
Prav mi, nacionalsocialisti, se moramo paziti, da nas ne bi potegnilo
v meščansko besedno domoljubje, ki ga vodijo Židi. Bog ne daj, da bi se
tudi naše gibanje vadilo v protestiranju, namesto da bi se pripravljalo na
boj!
Nemčija je propadla zaradi utopične ideje Nibelungov o povezavi s kadav-
rom habsburške države. Fantastična sentimentalnost pri obravnavanju zu-
nanjepolitičnih možnosti v današnjem obdobju je najboljše sredslvo za
preprečenje našega ponovnega vzpona na veke.
Tukaj se moram nujno na kratko pozabavati s tistimi pomisleki, ki se
bodo nanašali na prej zastavljena tri vprašanja, mamreč, ali se bo kdo:
Prvič, z današnjo Nmečijo, ki jo pestijo vsem očitne slabosti, sploh kdo
hotel povezati;
Drugič, ali so sovražni narodi sposobni za takšno spremembo vmišljenju,
in
Tretjič, ali ni obstoječi vpliv židovstva močnejši od vseh spoznanj ter vse
dobre volje, ter bo prekrižal vse načrte in jih izničil?
Na prvo vprašanje sem napol že odgovoril. Samoumevno je, da se z
današnjo Nmečijo ne bo hotel nihče povezati. Nobena država na tem
svetu si ne bo upala svoje usode povezovati z državo, v kateri lastne
vlade niso deležne nikakršnega zaupanja. Kar pa zadeva poskus mnogih
sodržavljanov, da bi za ravnanje vlade krivili sedanjo klavrno men-
taliteto našega ljudstva ali da bi to veljalo celo kot opravičilo, temu se
moram najostreje upreti.
Neznačajnost našega ljudstva v zadnjih šestih letih je res zelo žalosten
pojav, ravnodušnost glede najpomembnejših zadev ljudstva je resnično
moreča, strahopetnost pa včasih vnebovpijoča. Toda nikoli ne smemo
pozabiti, da gre vendarle za ljudstvo, ki je pred nekaj leti celemu svetu
nudilo občudovanja vredne primere najvišjih človeških kreposti. Začenši
z avgustom 1914 do konca mogočnih bojev ljudstev ni nobeno drugo
ljudstvo na Zemlji pokazalo večjega človeškega poguma, bolj žilave
vzdržljivosti in potrpežljivega prenašanja trpljenja kot prav naše, danes
tako obubožano nemško ljudstvo. Nihče ne bo trdil, daje trenutno
sramotno stanje značilnost našega ljudstva. Današnje dogajanje okoli nas
in v nas samih je samo grozljiv, nerazumljiv, blazen vpliv veleizdaje na
dan 9. novembra 1918. Bolj kot kjerkoli velja prav tukaj pesnikovo
razmišljanje o zlu, da zlo rodi samo zlo. Toda tudi v teh časih niso
pogubljeni vsi dobri osnovni elementi našega ljudstva; nekje v globinah
dremajo in včasih se kot blisk na temnem nebu pokažejo kreposti, ki se
jih bo poznejša Nemčija spominjala kot prvih znakov začetega
okrevanja. Več kot enkrat so se našli tisoči in tisoči mladih Nemcev,
pripravljenih, da na oltarju domovine žrtvujejo svoja mlada življenja
prostovoljno in z veseljem, tako kot mladci iz leta 1914. Mili-jono ljudi
spet marljivo in vneto ustvarjajo, kot da nikoli ne bi bilo rušilne
revolucije. Kovač spet stoji ob nakovalu, za plugom se poti kmet, v
sobici za študij pa sedi učenjak, vsi enako predani svojim dolžnostim.
Zatiranj, ki smo jih deležni od naših sovražnikov, nič več ne sprejemamo
z nekdanjim nasmehom, ampak z jezo in grenkobo. Brez dvoma se je
naša nastrojenost začela na veliko spreminjati.
570 571
 Cc se vse to tudi danes še ne bo odrazilo v ponovnem rojstvu poli-
tične moči in samoohranitvenega nagona našega ljudstva, potem bodo
za to krivi oni, ki se bolj kot samo nebo čutijo poklicane, da od leta
1918 vodijo naše ljudstvo v pogubo.
Da, če danes kdo obtožuje naše ljudstvo, pa mu zastavimo vprašanje:
kaj je bilo narejenega, da bi ga izboljšali? Ali je majhna podpora, ki jo
je ljudstvo dajalao odločitvam naših vlad - teh odločitev je bilo sicer
komaj za vzorec - samo znak za njegovo majhno življenjsko moč, ali ni
bolj znak za popolno neustreznost ravnaja s tem dragocenim blagom?
Kaj so storile naše vlade, da bi med to ljudstvo spet vnesle duha ponosne
samozavesti, moškega kljubovanja in jeznega sovraštva?
Ko so leta 1919 nemškemu ljudstvu vsilili mirovno pogodbo, smo
upravičeno upali, da bo prav ta instrument brezmejnega zatiranja poma-
gal okrepiti krik po nemški osvoboditvi. Mirovne pogodbe, ki s svojimi
zahtevami kot bič zadenejo ljudstva, so neredko prvi udarci po bobnu za po-
znejši preporod.
Kaj vse bi se dalo narediti s tem mirovnim sporazumom iz Versail-
lesa!
Kako bi lahko ta instrument brezmejne prisile in sramotnega poniže-
vanja v rokah pripravljene vlade postal sredstvo, s katerim bi nacionalne
strasti prignali do vrelišča! Kako bi z genialno propagando te sadistične
grozote spremenile ravnodušnost ljudstva v ogorčenje, ogorčenje pa raz-
pihnile v strašen bes!
Kako bi vsako posamezno točko iz pogodbe vžigali v možgane in ob-
čutja tega ljudstva, tako dolgo, da bi se končno v šestdesetih milijonih
glav, pri moških in ženskah, sram in sovraštvo razrasla v eno samo go-
reče morje, iz njegovega žara pa bi se dvignila jeklena volja in razlegel
krik:
Dajte nam spet orožje!
Da, temu bi takšna mirovna pogodba lahko služila. V brezmejnem za-
tiranju, v nesramnih zahtevah se nahaja največje propagandno orožje za
prebuditev uspavanega narodnega duha.
Začenši z dojenčkom v zibki, do zadnjega časopisa, vsako gledališče
in vsak kino, vsak reklamni steber in vsaka prosta tabla za reklame mo-
rajo potem biti vsekakor v službi tega edinega velikega poslanstva, do-
kler se bojazljiva molitev naših domoljubnih društev »Gospod, daj nam
svobodo!« v možganih najmanjšega mladeniča ne bo spremenila v go-
rečo prošnjo: »Vsemogočni Bog, blagoslovi nekoč naše orožje; bodi tako
pravičen, kot si bil vedno; zdaj presodi, če si zaslužimo svobodo; Gospod, bla-
goslovi naš hoj!«
Vse so zamudili in ničesar niso naredili.
Kdo bi se potem čudil, če naše ljudstvo ni tako, kot naj bi bilo in bi
lahko bilo? Če ostali svet v nas vidi samo biriče, poslušnega psa, ki hva-
ležno liže dlani, potem ko jih je dobil s palico?
Naše sposobnosti za sklepanje zavezništev so danes prav gotovo ob-
remenjene z našim ljudstvom, še bolj pa z našimi vladami. Njihova po-
kvarjenost je kriva, daje med nami po osmih letih zatiranja tako malo
volje po svobodi.
Aktivna politika zavezništev je res močno povezana na nujno ocenje-
vanje vrednosti našega ljudstva, vendar je ta spet močno pogojena z vla-
dajočo oblastjo, ki noče biti podaljšana roka tujih držav, paznik svojih
tlačanov, ampak predvsem glasnik ljudske volje.
Toda če ima naše ljudstvo državno vodstvo, ki v tem vidi svoje poslan-
stvo, ne bo minilo niti šest let, ko bo drzna zunanja politika Reicha
imela na razpolago enako drzno voljo po svobodi hrepenečega ljudstva.
Glede drugega pomisleka, težav zaradi spremembe miselnosti nam
sovražnih ljudstev v prijateljske zaveznike, je možmo odgovoriti takole:
Vojna propaganda je v drugih deželah zbudila splošno proti nemško psi-
hozo, ki bo nujno prisotna še toliko časa, dokler ne bo prišlo do vsem vi-
dnega prebujenja volje po samoohranitvi nemškega ljudstva, kar bo
nemškemu Reichu dalo značilnosti države, ki igra in s katero je možno
igrati na evropski šahovnici. Šele ko bo med ljudstvom in v vladi zavla-
dalo brezpogojno zagotovilo za sposobnost sklepanja zavezništev, bo
572 573
ta ali druga sila zaradi enakih interesov kot so naši, začela razmišljati o
tem, kako bo s propagandnimi ukrepi spremenila podobo javnega mne-
nja. Tudi to zahteva leta dolgo, vztrajno in spretno delo. Prav zaradi
nujnosti tako dolgega obdobja za spreminjanje miselnosti nekega ljud-
stva je upravičena previdnost ob začetku takega dela, to pomeni, da se
ga ne bodo lotili, če ne bodo povsem prepričani o njegovi vrednosti in
prihodnjih sadovih. Nastrojenosti nekega ljudstva ne bodo hoteli spre-
minjati zaradi praznega gobezdanja nekega poduhovljenega zunanjega
ministra, če ne bodo imeli trdnega jamstva za realno vrednost nove na-
strojenosti. Sicer bi lahko prišlo do popolne razdrobljenosti javnega
mnenja. Najbolj zanesljivo jamstvo za možnost poznejših povezav z
neko drugo državo pač ni utemeljeno z napihnjenimi govorancami po-
sameznih članov vlade, ampak predvsem z vidno stabilnostjo določene
smotrne tendence pri vladanju ter v analognem javnem mnenju. Pre-
pričanje o tem bo toliko trdnejše, kolikor močnejša je dejavnost vlada-
jočih oblasti na področju propagandne priprave in podpiranja njihovega
dela, ter obratno, čim bolj nedvoumno se v ravnanju vlade odraža volja
javnega mnenja.
Ljudstvo v takem položaju, kot je naš, bodo smatrali kot primernega za-
veznika, ko bosta vlada in javno mnenje enako fanatično zastopala in ozna-
njala voljo po osvobodilnem boju. To je predpogoj za začetek spreminjanja
javnega mnenja drugih držav, ki so na osnovi spoznanja pripravljene
zastopati svoje prvobitne interese ob strani za njih primernega partnerja,
torej so pripravljene skleniti zavezništvo.
Potem je treba upoštevati še nekaj: spreminjanje določene duhovne na-
strojenosti ljudstva zahteva težko delo in ga mnogi najprej ne bodo raz-
umeli, zato je zločin in neumnost obenem, če bi z lastnimi napakami
nasprotujočim elementom v roke polagali orožje za njihovo nasprotno de-
lovanje.
Doumeti je treba, da bo potreben določen čas, preden bo neko ljud-
stvo dokončno doumelo namere vlade, ker pojasnil o končnih ciljih do-
ločenih političnih priprav ni mogoče izdati. V takih primerih mora
vlada računati na slepo vero množic ali intuicijo duhovno razvitejših
vodilnih slojev. Mnogo ljudi nima jasnovidnega političnega občutka in
ne zmorejo zaslutiti ozadij določenega delovanja ter ker zaradi politič-
nih razmer ni mogoče dajati pojasnil, se bo del intelektualnih voditeljev
vedno obrnil proti novim usmeritvam, ki jih zaradi svoje nesposobnosti
prepoznavanja lahko vedno proglasijo za eksperimente. Tako se prebudi
odpor zaskrbljenih konzervativnih državnih elementov.
In prav iz tega razloga si moramo kot največjo obveznost postaviti to,
da takšnim motiteljem pri vzpostavljanju obojestranskega razumevanja
iz rok izvijemo vsa uporabna orožja, posebej takrat, ko gre, kot v naših
primerih, za povsem neuresničljive, čisto fantazijske govorance napih-
njenih članov domoljubnih društev in filistrskih kavarniških politikov.
Ob treznem razmisleku bo le malokdo ugovarjal, da gre pri kričanju o
novem vojaškem ladjevju, povrnitvi kolonij in podobnem zgolj za
prazno čvekanje. Toda take nesmiselne izlive protestnih junakov, od ka-
terih so nekateri nevedni, drugi pa nori, znajo naši smrtni sovražniki
vedno politično izkoristiti, njihovo sprejemanje v Angliji pa za Nemčijo
ne more biti dobro. Tako se izčrpavajo v nepomembnjih demonstracijah
proti Bogu in vsemu svetu ter pozabljajo prvo načelo, ki je predpogoj za
vsak uspeh: Kar delaš, naredi do konca! S tem, ko gobcajo proti petim ali
desetim državam, izgubljajo zbranost volje in fizične moči za sunek v
srce našega najhujšega sovražnika in žrtvujejo možnosti za okrepitve z
zavezniškimi povezavami za ta spopad.
Nacionalsocialistično gibanje tudi v tem vidi svoje poslanstvo. Naše ljud-
stvo mora poučiti, da bo mimo drobnih stvari znalo videti največje, da se ne
bo izgubljalo v postranskih zadevah, toda nikoli ne pozabilo, daje cilj, za
katerega se moramo danes boriti, golo preživetje našega ljudstva, edini sov-
ražnik, ki ga moramo zadeli, pa je in ostaja sila, ki nam ropa to šreživetje.
Včasih morda občutimo grenko bolečino, vendar to še zdaleč ni vzrok,
da bi se odpovedali pameti in se nesmiselno prepirali s celim svetom, na-
mesto da se z osredotočeno močjo upremo smrtnemu sovražniku.
Sicer pa nemško ljudstvo toliko časa nima nobene moralne pravice, da
ostalemu svetu toži zaradi njihovega obnašanja, dokler ne pokliče na zago-
vor zločincev, ki so prodali in izdali lastno deželo. Nihče nas ne bo jemal
574 575
resno, če bomo na daljavo zmerjali in protestirali proti Angliji, Italiji, itd.,
obenem pa dovoljujemo, da med nami krožijo tsiti lumpi, ki jih je z zlatom
plačevala sovražna vojna propaganda, da so nam odvzeli orožje, nam zlo-
mili moralno hrbtenico ter ohromi/eni Reich prodali za trideset srebrnih.
Sovražnik dela samo to, kar seje dalo predvideti. Iz njegovega obnaša-
nja in ravnanja bi se morali kaj naučiti.
Toda kdor se ne more povzpeti do višine takega spoznanja, naj nazad-
nje še pomisli, da nam potem ostane samo še odpovedovanje, ker je
vsaka politika zavezništev za vedno izključena. Če se namreč ne mo-
remo povezati z Anglijo, ker nam je ukradla kolonije, z Italijo, ker ima
Južno Tirolsko, s Poljsko in Češkoslovaško že itak ne, potem nam razen
Francije - ki pa nam je ukradla Alzacijo in Loreno - v Evropi ne ostane
prav nihče. (Po francoskem porazu v nemško-francoski vojni leta 1871
sta Alzacija in del Lorene pripadla novoustanovljenemu Nemškemu ce-
sarstvu. Po porazu v prvi svetovni vojni je moral Nemški Reich odsto-
piti deželo Elsass-Lothringen Franciji. Op. prev.)
Ali bo to ustrezalo nemškemu ljudstvu, res ne gre dvomiti. Toda če
že kdo zastopa tako stališče, je dvomljivo samo, ali to počne preprost
naivnež ali prebrisana baraba.
Če gre pri tem za voditelje, verjamem vedno v drugo.
Po človeški presoji je sprememba psihe posameznih ljudstev, ki so
bila do zdaj sovražno nastrojena do Nemcev in katerih resnični prihod-
nji interesi bodo enaki našim, je možna, če bomo z notranjo močjo naše
države in trdno odločenostjo, da si zagotovimo svoj obstoj, pokazali, da
smo lahko koristen zaveznik. Poleg tega nasprotnikom takih povezav z
nekdanjimi sovražniki s svojim nespametnim ravnanjem ali celo zlo-
činskim obnašanjem ne smemo ponujati materiala za njihovo nasproto-
vanje.
Najtežje je odgovoriti na tretji pomislek.
Ali sije mogoče zamišljati, da bodo zastopniki rasničnih interesov na-
rodov, ki so možni nemški zavezniki, uspeli uresničiti svoje poglede
kljub nasprotovanju židovskih smrtnih sovražnikov svobodnih ljudskih
in nacionalnih držav?
Na primer, ali sile tradicionalne angleške politike še lahko zlomijo
uničujoč židovski vpliv ali ne?
Kot sem rekel, je na to vprašanje zelo težko odgovoriti. Odgovor je
odvisen od mnogih dejavnikov, zato preprost odgovor ni mogoč. Vseka-
kor je gotovo eno: v eni državi je sedanja državna oblast tako utrjena in
tako dosledno služi ljudstvu, da mednarodne židovske sile ne morejo več res-
nično učinkovito preprečevati političnih nujnosti.
Borba, ki jo vodi fašistična Italija proti trem poglavitnim orožjem židov-
stva, pa čeprav v najglobljih temeljih nezavedno (osebno tega sicer ne ver-
jamem), je najboljši znak za to, da so tej naddržavni sili izpulili strupnike,
pa čeprav posredno. Prepoved prostozidarskih skrivnih združb, preganjanje
nadnacionalnega tiska in dokončen prelom z mednarodnim marksizmom
ter nasprotno stalna krepitev fašistične državne ureditve bodo sčasoma omo-
gočali italijanski vladi, da bo vedno bolj služila interesom svojega ljudstva,
ne glede na rohnenje židovske svetovne hobotnice.
V Angliji so zadeve precej težje. Žid v tej deželi najsvobodnejše de-
mokracije danes po ovinkih skoraj neomejeno narekuje javno mnenje.
Kljub temu tudi tam potekajo nenehne borbe med zastopniki britanskih
državnih interesov in bojevniki za židovsko svetovno diktaturo.
Kako trdo ta nasprotja pogosto udarijo eno ob drugo, se je dalo po
vojni prvikrat jasno videti v različnosti stališč britanskega državnega
vodstva ter tiska na drugi strani glede japonskega problema.
Takoj po končanju vojne so se spet začela pojavljati stara nasprotja
med Ameriko in Japonsko. Seveda tudi evropske velesile spričo nove
grozeče vojne nevarnosti niso ostale ravnodušne. V Angliji kljub sorod-
stvenim vezem ne morejo preprečiti pojava določenih občutkov zavistne
zaskrbljenosti zaradi krepitve Ameriške Unije na vseh področjih med-
narodnega gospodarstva in politike. Kaže, da bo iz nekdanje kolonialne
dežele, otroka velike matere, nastal nov svetovni gospodar. Razumljivo
je, da Anglija danes s skrbnim nemirom preverja svoja stara zavezniš-
576 577
tva in s tesnobo pričakuje dan, ko se ne bo več slišalo:
»Anglija na vseh morjih!«, ampak »Morja Ameriške Unije!«
Gigantski ameriški državni kolos s svojimi neskončnimi bogastvi de-
viških ozemelj je mnogo manj ranljiv kot z vseh strani obkrožen Nem-
ški Reich. Če bi nekoč tudi tukaj metali kocke za poslednjo odločitev,
bi bila Anglija, če bi ostala sama, obsojena na propad. Zato hlastno po-
sega po rumeni pesti in se oprijema povezave, ki je z rasnega vidika
morda neodgovorna, toda z vidika državne politike in glede na ambicije
ameriške celine edina možna okrepitev britanskega položaja v svetu.
Medtem ko se angleško državno vodstvo kljub skupnemu boju z Ame-
ričani na evropskih bojiščih ni hotelo odločiti, da bi zrahljalo povezavo
z azijskim partnerjem, je celoten židovski tisk s hrbta napadel to zavez-
ništvo.
Kako je mogoče, da so židovski organi, do 1918 zvesti podporniki
britanskega boja proti Nemškemu Reichu, zdaj nenadoma prelomili
svojo zvestobo in začeli hoditi svojo pot?
Uničenje Nemčije ni bilo v interesu Anglije, ampak v prvi vrsti v ži-
dovskem interesu, prav tako kot je danes uničenje Japonske manj britan-
ski državni interes kot pa interes daljnosežnih želja vodij svetovnega
židovskega carstva, kakršnega si le-ti obetajo. Medtem ko se Anglija
trudi obdržati svoj položaj v svetu, Žid organizira svoj napad za nje-
govo osvojitev.
Žid že vidi današnje evropske države kot ubogljiva orodja v njegovi
pesti, bodisi po ovinku s pomočjo tako imenovane zahodne demokracije
ali v obliki neposrednega obvladovanja z ruskim boljševizmom. Vendar v
svoji pesti ne drži samo starega sveta, tudi novemu grozi ista usoda.
Židje nadzorujejo moči na borzi ameriške Unije. Vsako leto bolj
postajajo gospodarji delovne sile stodvajsetmilijonskega ljudstva; le
malo jih ostaja še povsem neodvisnih, in prav ti jezijo Žide.
S pretkano spretnostjo gnetejo javno mnenje in iz njega oblikujejo
bojno orodje za lastno prihodnost.
Največje glave židovstva že verjamejo, da se približuje dan, ko se bo
izpolnila prerokba o njihovem izbranstvu in bodo požrli druga ljudstva.
Ena sama neodvisna država znotraj te velikanske črede raznarode-nih
kolonialnih področij bi lahko v zadnjem trenutku porušila vso njihovo
delo. Boljševiziran svet bi namreč obstajal lahko samo, če bi obsegal
prav vse.
Če se bo ohranila samo ena država v svoji nacionalni moči in veličini,
bo židovsko svetovno carstvo podleglo in mora tako kot vsaka tiranija
na tem svetu podleči sili nacionalne zavesti.
Žid še predobro ve, daje v svojih tisočletnih prilagajanjih uspel spod-
kopati evrospka ljudstva in jih vzgojiti v brezspolne mešance, da pa bi
mu z azijsko državo kot je Japonska to le stežka uspelo. Danes se lahko
igra z Nemci in Angleži, Američani in Francozi, do rumenih Azijatov
pa mu manjkajo mostovi. Zato poskuša uničiti japonsko nacionalno dr-
žavo tako, da kot svoje orodje uporablja druge nacionalne države, da bi
se tako znebil nevarnega nasprotnika, še preden bi se v njegovi pesti
zadnja državna sila spremenila v despotstvo nad nemočnimi bitji.
V svojem tisočletnem židovskem carstvu se boji imeti nacionalno ja-
ponsko državo in si zato želi njenega uničenja še preden bo utemeljil
svojo diktaturo.
Zato danes hujska ljudstva proti Japonski, tako kot jih je nekoč proti
Nemčiji, zato se lahko zgodi, da bo medtem, ko bo britanska diploma-
cija poskušala graditi zavezništvo z Japonsko, britanski židovski tisk že
začel boj proti zavezniku in pripravljal uničujočo vojno pod pretvezo de-
mokracije in z bojnim krikom »Dol z japonskim militarizmom in cari-
zmom!«
Žid je v Angliji danes postal nepokoren.
Zato se bo borba proti židovski svetovni nevarnosti začela tudi tam.
Nacionalsocialistično gibanje bo moralo zato spet izpolniti svojo naj-
mogočnejšo nalogo:
Ljudem mora glede tujih ljudstev odpreti oči ter jih vedno znova spomi-
njati na resničnega sovražnika našega današnjega sveta. Namesto sovraš-
tva do Arijcev, od katerih nas lahko ločuje skoraj vse, toda s katerimi nas
veže skupna kri ali veliki obrisi skupne kulture, mora vzbujali splošno jezo
do najhujšega sovražnika človeštva, dejanskega povzročitelja vsega zla.
578 579
 Toda skrbeti mora za to, da bodo ljudje vsaj v naši deželi spoznali smrt-
nega sovražnika in da bo boj proti njemu svetlo znamenje lepših časov tudi
za druga ljudstva, ki jim bomo s tem pokazali pot do odrešitve bojujočega
se arijskega ljudstva.
14. poglavje
Sicer pa naj nas vodi razum, in volja naj bo naša moč. Sveta dolžnost,
da ravnamo tako, naj nam da vztrajnost, naša vera pa naj bo naša naj-
večja zaščitnica.
Usmeritev na Vzhod ali vzhodna politika
 Odnosu Nemčije do Rusije se moram posebej posvetiti zaradi dveh
razlogov:
1. ker gre v tem primeru morda za odločilno priložnost nemške zu-
nanje politike nasploh, in
2. ker je to vprašanje tudi preizkusni kamen za politično sposobnost
mladega nacionalsocialističnega gibanja za jasen razmislek in pravilno
ravnanje.
Priznati moram, da me posebej zaradi druge točke obhajajo tesne
skrbi. Ker naše mlado gibanje svojih privržencev ne dobiva iz tabora
neopredeljenih ljudi, ampak imajo povečini zelo ekstremne svetovne
nazore, je več kot naravno, da so ti ljudje tudi na področju zunanje po-
litike obremenjeni s predsodki ali premajhnim razumevanjem krogov, h
katerim so se tako v političnem kot svetovnonazorskem smislu prištevali
prej. To ne velja samo za moškega, ki k nam prihaja z levice. Prav na-
sprotno. Kakorkoli že je bil škodljivo poučen o takih problemih, pa je
bil pri izobraževanju neredko vsaj deloma deležen tudi zdravega in na-
ravnega instinkta. Potem smo morali prejšnje vsiljene vplive samo nad-
omestiti z boljšim naziranjem in v zdravih instinktih ter nagonu po
samoohranitvi, ki so preživeli v njem, smo pogosto spoznali naše naj-
boljše zaveznike.
Veliko težje pa je k jasnemu političnemu premisleku pripraviti člo-
veka, ki v dotedanji vzgoji na tem področju ni spoznal razuma in lo-
580 581
gike, sam pa je poleg tega na oltarju objektivnosti žrtvoval še zadnje os-
tanke naravnih nagonov. Prav člane naše tako imenovane inteligence je
najtežje premakniti k jasnemu in logičnemu zastopanju njihovih in-
teresov ter interesov ljudstva do tujine. Oni niso samo obremenjeni do-
besedno s svinčenimi utežmi najbolj nesmiselnih predstav in
predsodkov, ampak so ob vseh presežkih izgubili vsak zdrav nagon do
samoohranitve in se ji odpovedali. Tudi nacionalsocialistično gibanje
ima s temi ljudmi težke spopade, težke zato, ker so poleg popolne ne-
zmožnosti neredko obsedeni z domišljavostjo, s katero zviška gledajo na
ponavadi bolj zdrave ljudi. So arogantni vsevedi brez najmanjše sposob-
nosti za hladno presojanje in preučevanje, kar moramo sicer imeti za
predpogoj za kakršnokoli hotenje in delovanje na zunanjepolitičnem
področju.
Prav ti krogi danes začenjajo določati cilje naše zunanje politike, ki
jo umeščajo v službo svoje fantastične ideologije in pri tem popolnoma
zanemarjajo resnične interese našega ljudstva, zato se čutim obveza-
nega, da pred svojimi pristaši temeljito obdelam najpomembnejše zuna-
njepolitično vprašanje, namreč odnose z Rusijo, in sicer toliko, kolikor
je potrebno za splošno razumevanje in možno v okviru tega dela.
Najprej pa bom napisal še nekaj splošnih misli.
Če moramo pod zunanjo politiko razumeti urejanje razmerij med
nekim ljudstvom in ostalim svetom, bo tako urejanje pogojeno s po-
vsem določenimi dejstvi. Kot nacionalsocialisti lahko dodamo nasled-
nje načelo, ki zadeva naravo zunanje politike v ljudski državi:
Zunanja politika ljudske države mora na tem planetu zagotavljati eksis-
tenco v tej državi združene rase, s tem da ustvarja zdravo, naravno, življenj-
sko razmerje med številom in rastjo prebivalstva na eni strani, ter velikostjo
in kakovostjo ozemlja in zemljišča na drugi strani.
Za zdravo razmerje smemo vedno smatrati samo tisto stanje, ki z
lastnim ozemljem zagotavlja prehranjevanje celotnega prebivalstva.
Vsako drugačno stanje, pa naj že traja stoletja ali tisočletja, ni zato nič
manj nezdravo ter bo prej ali pozneje škodilo ljudem, morda pa pri-
vedlo celo do uničenja prizadetega ljudstva.
Samo dovolj velik prostor na tej Zemlji ljudstvu zagotavlja svoboden ob-
stoj.
Potrebne velikosti naselitvenega prostora se ne more presojati samo z
vidika sedanjsoti in še manj z donosom pridelkov, preračunanim na
število prebivalstva. Kot sem omenil že v prvi knjigi v poglavju »Nem-
ška politika zavezništev pred vojno«,.je treba pomen državnega ozemlja
presojati tako z vidika možnosti za prehranjevanje prebivalstva kot tudi z
vidika vojaško politične primernosti. Ko si ljudstvo na svojem ozemlju za-
gotavlja lastno prehrano, je še vedno nujno treba pomisliti na zavarova-
nje tega ozemlja. To je odvisno od splošne gospodarske in politične
moči države, ta pa ni malo odvisna od vojaško geografskih dejavnikov.
Zato bo nemško ljudstvo lahko zagotavljalo svojo prihodnost samo
kot svetovna sila. Skoraj dva tisoč let je interese našega ljudstva, kot
označujemo bolj ali manj posrečeno zunanjepolitično dejavnost, zago-
tavljala svetovna zgodovina. Mi sami smo bili priča temu: gigantski boj
narodov med leti 1914 in 1918 je bil samo boj nemškega ljudstva za nje-
govo preživetje na zemeljski obli, toda samo dogajanje pa označujemo
kot svetovno vojno.
Nemško ljudstvo je v ta boj vstopilo kot domnevna svetovna sila.
Tukaj pravim domnevna, saj v resnici to ni bilo. Če bi leta 1914 imeli
drugačno razmerje med številom prebivalstva in površino ozemlja, bi
bila Nemčija res svetovna sila, vojna pa bi se lahko, če ne upoštevamo
drugih dejavnikov, zanjo končala ugodno.
Moja naloga in tudi namen tukaj ni opozarjati na »če«, če ne bi bilo
tudi »toda«. Zato pač čutim kot nujnost, da brez olepševanja in trezno
razgrnem obstoječe stanje in opozorim na njegove zastrašujoče slabosti,
da se bo vsaj v vrstah nacionalsocialističnega gibanja poglobil vpogled
v to nujnost.
Nemčija danes ni svetovna sila. Tudi če bi presegli našo trenutno vo-
jaško nemoč, si tega naziva nikakor več ne zaslužimo. Kaj danes na pla-
netu pomeni neka tvorba, ki ima tako klavrno razmerje med številom
prebivalcev in površino ozemlja kot današnji Nemški Reich? V obdobju,
ko si Zemljo postopoma razdeljujejo države, med katerimi posamezne
582 583
obsegajo skoraj vso celino, ne moremo govoriti o svetovni velesili pri
neki tvorbi, ki je omejena na smešno majhno površino ozemlja s sla-
bimi petsto tisoč kvadratnimi kilometri.
Gledano samo z ozemeljskega stališča, je površina Nemškega Rei-
cha neznatna v primerjavi s tako imenovanimi svetovnimi silami. An-
glije ni treba navajati kot protidokaz, kajti angleška matična dežela je v
resnici samo veliko glavno mesto britanskega svetovnega imperija, ki
obsega skoraj četrtino celotne površine Zemlje. Med velikanske države
moramo potem šteti še ameriško Unijo, Rusijo in Kitajsko. Vse imajo
desetkrat ali večkrat večjo površino ozemlja od sedanjega Nemškega
Reicha. Med take države moramo prištevati celo Francijo. Poleg tega,
da svojo vojsko stalno dopolnjuje z obarvanimi ljudmi iz svojega ogro-
mnega imperija, tudi v rasnem pogledu z mešanjem s črnci tako hitro
napreduje, da dejansko lahko govorimo o nastajanju afriške države na
evropskih tleh. Kolonialne politike današnje Francije se ne da primerjati
z ono nekdanje Nemčije. Če bi se Francija v takem slogu razvijala še
naslednjih tristo let, bi v nastajajoči evro-afriški mulatski državi izginili
še zadnji sledovi frankovske krvi. Mogočno, strnjeno naseljeno ozemlje
od Rena do Konga, napolnjeno z manjvredno raso, ki se počasi razrašča
zaradi stalnega mešanja.
V tem se francoska kolonialna politika razlikuje od stare nemške.
Nekdanja nemška kolonialna politika je bila polovičarska, taka kot
vse ostalo, kar smo počeli. Niti ni povečala ozemelj, naseljenih z nem-
ško raso, niti se ni lotila poskusa - čeprav zločinskega -, da bi z uporabo
črnske krvi povečala Reichovo moč. Majhen, toda oklevajoč korak v tej
smeri so bili Askari v nemški vzhodni Afriki. (Askari je arabska, perzij-
ska in svahili beseda za vojaka. Redno so jo uporabljali za označevanje
enot v Vzhodni Afriki in na Srednjem Vzhodu, ki so služile v okviru
armad evropskih kolonialnih sil. Op. prev.) Dejansko so služili samo za
obrambo same kolonije. Zamisel, da bi na evropska bojišča pripeljali
črnske enote, tudi če povsem odmislimo, da to dejansko ni bilo mogoče
med svetovno vojno, tudi v ugodnejših razmerah ni nikoli obstojala,
medtem ko so jo Francozi vedno upoštevali in doživljali kot notranji
dokaz njihovega kolonialnega delovanja.
Tako imamo danes na Zemlji številne močne države, ki današnje
nemško ljudstvo daleč prekašajo ne samo po številu prebivalcev, ampak
svojo politično moč opirajo predvsem na veliko površino svojega ozem-
lja. Razmerje med številom prebivalcev in površino ozemlja za Nemški
Reich v primerjavi z drugimi svetovnimi državami še nikoli ni bilo tako
neugodno kot je bilo na začetku naše zgodovine pred dva tisoč leti in je
spet zdaj. Tedaj smo kot mlado ljudstvo viharno stopili v svet razpa-
dajočih imperijev, zadnjega med njimi, rimskega, smo tudi sami poma-
gali rušiti. Danes se nahajamo v svetu nastajajočih velikih držav, v
katerem naš Reich vse bolj drsi v nepomembnost.
Nujno je, da se hladno in trezno soočimo s to bridko resnico. Zasle-
dujmo in primerjajmo skozi stoletja Nemški Reich z drugimi državami
glede razmerja med prebivalstvom in površino. Vem, da bo vsak začu-
deno ugotovil isto, kot sem navedel na začetku tega razmišljanja: Nem-
čija ni več svetovna sila, ne glede na to ali je vojaško močna ali šibka.
Prišli smo do razmerja, ki je mnogo slabše kot pri drugih velikih dr-
žavah, in to samo zaradi naravnost usodnega vodenja zunanje politike
našega ljudstva, zahvaljujoč se popolnemu pomanjkanju, skorajda bi
rekel oporočne določitve konkretnega zunanjepolitičnega cilja ter za-
hvaljujoč se izgubi vsakega zdravega instinkta in nagona po samoohra-
nitvi.
Če hoče nacionalsocialistično gibanje zares prejeti posvetilo za veliko
zgodovinsko poslanstvo našega ljudstva, mora prežeto s spoznanjem in
polno bolečine zaradi svojega resničnega položaja na tem planetu drzno in
zavedajoč se cilja začeti boj proti brezciljnosti in nesposobnosti, ki sta do-
slej vodili nemško ljudstvo po zunanjepolitičnih poteh. Ne oziraje se na »tra-
dicije« in predsodke mora najti pogum, da bo zbralo naše ljudstvo in njegove
moči za začetek poti, ki ga bo pripeljala iz današnje utesnjenosti življenj-
skega prostora do novih ozemelj in plodnih tal ter ga tako za vedno odda-
ljila od nevarnosti, da bi izginilo z obličja Zemlje ali da bi kot suženjsko
ljudstvo opravljalo delo za druge.
Nacionalsocialistično gibanje mora poskusiti odpraviti nesorazmerje med
584 585
številom prebivalstva in površino našega ozemlja - v tem moramo videti
spsosobnost za prehranjevanje ljudstva in tudi podporno točko politične
moči -, med našo zgodovinsko preteklostjo in brezizglednostjo naše današ-
nje nemoči. Pri tem se mora zavedati, da smo kot čuvarji najvišjega človeš-
tva na tej Zemlji zavezani tudi najvišji dolžnosti, tej dolžnosti pa bo lahko
zadostilo tem bolj, čim bolj bo skrbelo za to, da se bo nemško ljudstvo rasno
ozavestilo in se poleg vzgajanja mačk, psov in konj posvetilo tudi vzgoji
lastne krvi.
Če dosedanjo nemško zunanjo politiko označujem koz brezciljno in
nesposobno, se dokaz za to trditev nahaja v dejanskem neuspehu te po-
litike. Četudi bi bilo naše ljudstvo duhovno manj vrednoa ali straho 1
petno, pa rezultati njegovih bojev na Zemlji ne bi mogli biti slabši, kot
jih vidimo danes. Tudi razvoj zadnjih desetletij pred vojno nas glede
tega ne sme preslepiti; moči Reicha namreč ne smemo meriti po njem
samem, ampak samo s primerjavo z drugimi državami. Prav taka pri-
merjava nam dokazuje, da so se druge države krepile enakomerneje,
poleg tega pa je bil na koncu porast njihove moči tudi večji; torej seje
pot Nemčije, kljub njenemu navideznemu napredku, vse bolj oddalje-
vala in zaostajala od poti drugih držav, skratka, razlike v našo škodo so
se povečevale. Da, zaostali smo tudi po številu prebivalstva, čim dalj,
tem bolj. Ker našega ljudstva po junaštvu zagotovo ne prekaša nobeno
drugo ljudstvo na Zemlji, da, če upoštevamo prav vse, je za lasten ob-
stoj plačalo največji krvni davek na Zemlji, je neuspeh lahko samo po-
sledica napačnega načina uporabe.
Če v zvezi s tem preučujemo politična doživetja našega ljudstva mi-
nulih tisoč let in več, si predočimo vse številne vojne in boje in pogle-
damo današnji rezultat pred seboj, bomo morali priznati, da so iz vsega
morja krvi pravzaprav nastali samo trije pojavi, ki jim smemo reči, da
so trajni sadovi jasno določenih zunanjepolitičnih in nasploh političnih
postopkov:
586
1. Koloniziranje Vzhodne Marke, pri čemer so bili uspešni predvsem
Bavarci;
2. Prodor in osvajanje področja vzhodno od reke Elbe;
3. Organizacija brandenburško pruske države (izvedli sojo Hohenzol-
lerji) kot vzor in kristalizacijsko jedro novega Reicha.
Poučno opozorilo za prihodnost!
Prvo omenjena velika uspeha naše zunanje politike sta ostala najbolj
trajna. Brez njiju bi naše ljudstvo danes sploh ne igralo nikakršne po-
membne vloge. Bila sta prva, a na žalost edina uspela poskusa pri uskla-
jevanju naraščajočega števila prebivalstva z velikostjo poseljenega
ozemlja. Naše nemško zgodovinopisje ni nikoli znalo prav ceniti teh
daleč najmogočnejših in za potomce najpomembnejših dosežkov, kar se
mi zdi usodna napaka, po drugi strani pa občuduje vsa mogoča prav-
ljična junaštva, občudujoče hvali preštevilne pustolovske boje in vojne,
namesto da bi končno spoznalo, kako nepomembna je bila večina teh
dogodkov za narodov razvoj.
Tretji velik uspeh našega političnega delovanja je nastanek pruske države
ter iz tega izhajajoča kultivacija posebne državne misli in nagon po
samoohranitvi ter samoobrambi nemške vojske, kije prilagojen sodob-
nemu svetu in primerno organizacijsko oblikovan. V tej državni tvorbi in
njenem dojemanju države je prišlo do spremembe obrambnega doje-
manja posameznika in vojaške obveznosti do ljudstva. Pomena tega pro-
cesa se nikakor ne da preceniti. Zaradi prevelike individualiziranosti
razrvano nemško ljudstvo, kar je bila posledica krvne razdvojenosti, si je
v organizmu pruske vojske s pomočjo stroge discipline povrnilo vsaj del
že zdavnaj izgubljenih organizacijskih sposobnosti. Kar je pri drugih
ljudstvih še prisotno kot prvotni čredni nagon njihove skupnosti, smo si
mi vsaj deloma povrnili s procesom vojaškega urjenja na umeten način.
Zato je po našem mnenju ukinitev splošne vojaške obveznosti -kar bi bilo
za ducate drugih ljudstev nepomembno - za našo državo izredno
škodljiva. Deset nemških rodov brez popravljanja in urjenja v vojski,
prepuščenih škodljivim vplivom rasne in nazorske razdvojenosti -in naše
ljudstvo bi res izgubilo še zadnji kanček samostojnega bivanja
587
na tem planetu. Nemški duh bi potem samo s posameznikom v naročju
Nekaj uvodnih pripomb: zahteva po vzpostavitvi meja iz leta 1914 je po-
drugih narodov dajal svoj prispevek svetovni kulturi, ne da bi sploh ve-
litičen nesmisel s takšnimi posledicami, da bi jo lahko označil za zločin. Pri
deli za njegovo poreklo. Gnojilo za kulturo toliko časa, da bi se v nas
tem lahko odmislimo, da so bile meje leta 1914 vse prej kot logične. Bile niso
pokvaril ali izbrisal zadnji ostanek arijsko nordijske krvi.
ne popolne v smislu združevanja vseh ljudi nemške nacionalnosti ne smot-
Vredno je omeniti, da so naši nasprotniki mnogo bolje razumeli in ce-
rne z geografsko vojaškega stališča. Niso bile rezultat premišljenega politič-
nili pomen teh velikih političnih uspehov našega ljudstva v minulih tisoč
nega delovanja, ampak trenutne meje še zdaleč ne dokončanega
in več letih kot pa mi sami. Mi še danes sanjarimo o nekem junaštvu,
političnega prerivanja, deloma celo posledica igre naključij. Z enako pra-
kije naše ljudstvo oropalo milijonov nosilcev najplemenitejše krvi, kon-
vico in v mnogih primerih tudi bolj upravičeno bi lahko naključno iz-
čen rezultat pa je ostal povsem neploden.
brali kakšno leto iz nemške zgodovine in v zunanjepolitičnem delovanju
Razlikovanje med resničnimi političnimi uspehi našega ljudstva in za
za cilj razglasili vzpostavitev tedanjih razmer. Toda zgornja zahteva se
neplodne namene porabljeno nacionalno krvjo je izrednega pomena za
popolnoma ujema z našim meščanskim svetom, ki za prihodnost nima
naše ravnanje v sedanjosti in prihodnosti.
niti ene same nosilne politične zamisli ter veliko raje živi v preteklosti,
Mi, nacionalsocialisti, se ne smemo nikoli in nikdar več pridružiti hura-
in sicer v bližnji; tudi njihov pogled nazaj namreč ne seže dlje kot do nji-
domoljubju naših meščanskih strank. Posebej smrtno nevarno je, če bi našo
hovega lastnega časa. Zakon togosti jih veže na dano stanje, upirajo se
pot kakorkoli vezali na zadnji razvoj dogodkov pred vojno. Iz celotne zgo-
vsaki spremembi, na da bi aktivnost tega nasprotovanja sploh dvignili
dovine 19. stoletja ne smemo povzeti niti ene same obveznosti, ki sojo
nad golo vztrajnost. Zato je samoumevno, da obzorje teh ljudi ne sega
utemeljili v tem obdobju. V nasprotju z zastopniki tistega obdobja se
čez leto 1914. Toda s tem, ko razglašajo za cilj svojega zunanjepolitič-
moramo proglasiti za zagovornike najvišjega stališča vsake zunanje po-
nega delovanja vzpostavitev tistih meja, vedno znova povezujejo razpa-
litike, namreč: uskladiti površino ozemlja s številom prebivalcev. Da, iz
dajočo zvezo naših nasprotnikov. Samo tako si lahko razložimo, da se
preteklosti se lahko samo učimo, da si moramo za svoje politično rav-
še osem let po svetovni vojni, v kateri so imele države deloma zelo he-
nanje zastaviti cilj v dveh smereh: zemljiška posest kot cilj naše zunanje
terogene želje, koalicija tedanjih zmagovalk še vedno drži v bolj ali manj
politike in nov, svetovnonazorsko trdno enoten temelj kot cilj notranjepoli-
enotni obliki.
tičnega delovanja.
Vse te države so svoj čas izkoriščale nemški propad. Zaradi strahu
pred našo močjo so takrat posamezne velike države pozabile na med-
sebojni pohlep in zavist. V na splošno čim bolj temeljitem dedovanju po
našem Reichu so videle najboljšo zaščito pred prihajajočim vstajenjem.
Na kratko bi rad navedel svoje stališče do vprašanja, zakaj je zahteva
Slaba vest in strah pred močjo našega ljudstva sta najbolj trpežno lepilo,
po posesti ozemlja etično in moralno upravičena. To je nujno, ker se na
ki še danes drži skupaj posamezne ude te povezave.
žalost celo v tako imenovanih ljudskih krogih pojavljajo razni z vsemi
In mi jih ne razočaramo. S tem, ko naše meščanstvo razglaša vzpo-
mažami namazani čvekači, ki se trudijo, da bi nemškemu ljudstvu kot
stavitev meja iz leta 1914 kot nemški zunanjepolitični program, pres-
cilj zunanjepolitičnega delovanja predstavili popravek krivic iz leta 1918,
traši vsakega možnega partnerja, ki bi bil pripravljen skočiti iz vrst
polega tega pa smatrajo kot nujnost, da se zagotovi bratstvo in simpatije
koalicije naših sovražnikov, saj ga mora biti strah, da bi tako osamlje-
celega sveta.
nega Nemčija lahko napadla in ne bi več imel zaščite posameznih za-
588
589
veznikov. Vsaka posamezna država se ob poslušanju takih parol počuti
ogroženo in prizadeto.
To je nesmiselno zaradi dveh razlogov:
1. Primanjkuje sredstev moči, s katerimi bi jih premaknili iz sopare
klubskih večerov v realnost.
2. Tudi če bi se to dalo uresničiti, se, pri Bogu, ne bi izplačalo, da bi
za to še enkrat prelivali kri našega ljudstva.
Vnovična vzpostavitev meja iz leta 1914 bi bila namreč možna samo
ob prelivanju krvi, o tem ni nobenega dvoma. Samo otroško naivni mož-
gani se lahko zazibljejo v misel, da bi z dobrikanjem in klečeplazenjem
lahko prišlo do popravkov versaillske pogodbe. Ne glede na to, da bi za
tak poskus potrebovali državnika formata Tallevranda (Charles Maurice
de Tallevrand-Perigord, rojen 1754, umrl 1838. Francoski diplomat, ki
je delal od režima Louisa XVI., nadaljeval v času francoske revolucije
ter pod vladarji kot so bili Napoleon L, Louis XVII. In Louis Philippe.
Smatrajo ga za enega najbolj spretnih in vplivnih diplomatov v evropski
zgodovini. Op. prev.), kakršnega pa mi nimamo. Polovica naših po-
litikov je zelo pretkanih, a prav tako neznačajnih in do našega ljudstva
na splošno sovražno nastrojenih, medtem ko drugo polovico sestavljajo
dobrodušni, nenevarni in ustrežljivi bedaki. Od časov dunajskega kon-
gresa so se tudi razmere spremenile: o državnih mejah se zdaj ne poga-
jajo knezi in njihove melrese, ampak se neizprosni svetovni Žid bori za
prevlado nad ljudstvi. Nobeno ljudstvo ne more te pesti s svojega vratu
spraviti proč drugače kot samo z mečem. Mednarodnemu zasužnje-
vanju ljudstev lahko kljubuje samo koncentrirana ljudska strast. Toda
tako dogajanje je in bo vedno krvavo.
Toda če je človek prepričan, da so za nemško prihodnost tako ali
tako potrebne največje žrtve, ne glede na vse preudarke politične mod-
rosti, sije že zaradi velikega vložka treba zastaviti le-temu dostojen cilj
ter se zanj bojevati.
Meje iz leta 1914 ne pomenijo za nemško prihodnost prav nič. V njih
ni ne zaščite preteklosti niti moči za prihodnost. Nemško ljudstvo zaradi
njih ne bo notranje poenoteno, niti si z njimi ne bo zagotovilo potrebne
590
prehrane. Poleg tega te meje z vojaškega vidika niso smotrne ali vsaj
zadovoljive, sploh pa ne bodo izboljšale razmerja, kakršno imamo v pri-
merjavi z drugimi, ali bolje rečeno, z resničnimi svetovnimi silami. Raz-
dalja do Anglije se ne bo zmanjšala, velikosti Unije ne bomo dosegli; da,
niti Francija ne bi občutila znatnega zoženja svojega svetovnega politič-
nega pomena.
Zanesljivo bi bilo samo eno: celo ob ugodnem izidu ponovnega vzpo-
stavljanja meja iz leta 1914 bi naše narodno telo spet krvavelo v takem
obsegu, da bi za resnično velike odločitve in dejanja, s katerimi bi si za-
gotovili življenje in prihodnost ljudstva, preprosto zmanjkalo krvi. Prav
nasprotno bi se v omamljenosti zaradi takega površnega uspeha tem
raje odpovedali novim ciljem, saj bi bila »nacionalna čast« vendar po-
pravljena in bi se vsaj začasno odprla nekatera vrata komercialnega raz-
voja.
V nasprotju s tem moramo nacionalsocialisti nasprotovati takim tež-
njam in neomajno vztrajati pri svojem zunanjepolitičnem cilju, da nem-
škemu ljudstvu zagotovimo pripadajoče ozemlje in plodna tla na tej Zemlji.
To delovanje je edino, ki pred Bogom in našimi potomci opravičuje pre-
livanje krvi: pred Bogom, če nam je določeno, da se na tem svetu večno
borimo za vsakdanji kruh kot bitja, ki jim ni nič podarjeno in ki se za
svoj položaj gospodarja sveta zahvalijo lahko samo svojemu pogumu in
genialnosti, s katerima si ta položaj priborijo in obvarujejo; pred našimi
nemškimi potomci pa, če ne bomo prelili krvi nobenega državljana, ki
jih svetu lahko podari tisoč. Zemlja, na kateri bodo rodovi nemških
kmetov nekoč zaplodili krepke sinove, bo opravičevala žrtvovanje današ-
njih sinov, odgovornim državnikom, čeprav jih bo sedanjost obsojala, pa
bodo nekoč odpustili krivdo zaradi prelivanja krvi in žrtvovanje ljud-
stva.
Tukaj moram najostreje napasti tiste ljudske pisune, ki v takem pri-
dobivanju ozemlja vidijo »kršitev najsvetejših človekovih pravic« ter v
svojih pisarijah nasprotujejo temu. Nikdar se ne ve, kdo stoji za takim
pobalinom. Zanesljivo je samo to, da zmeda, ki jo s tem povzročajo,
pride prav in kot naročena sovražnikom našega ljudstva. S takim ravna-
591
njem slabijo in od znotraj uničujejo voljo našega ljudstva za edino pra-
vilen način obrambe njegovih vitalnih potreb. Na tej Zemlji namreč no-
beno ljudstvo ne poseduje niti enega samega kvadratnega metra zemlje
samo zaradi močnejše želje ali večje pravice. Tako kot so meje Nemčije
stvar naključja in trenutne meje zaradi političnih spopadov nekega ob-
dobja, velja enako tudi za meje življenjskih prostorov drugih ljudstev.
Oblikovanje naše zemeljske površine se le naivnemu butcu zdi nekaj
granitno nespremenljivega, v resnici pa v določenem trenutku samo na-
videzno obmiruje v procesu stalnega razvoja, ustvarjena v stalnem nas-
tajanju zaradi vpliva mogočnih naravnih sil, da bi morda že jutri
doživela spremembe ali uničenje zaradi večjih sil; enako se dogaja z me-
jami v življenju ljudstev.
Ljudje ustvarjajo državne meje in jih tudi spreminjajo.
Iz dejstva o prisvojitvi nezmerne površine ozemlja, kije uspela dolo-
čenemu ljudstvu, ni nikakršne večne obveznosti za njegovo priznava-
nje. Dokazuje kvečjemu moč osvajalcev in nemoč poražencev in samo
v tej moči se potem nahaja pravica. Če nemško ljudstvo danes, ko je
stisnjeno na neznatni površini ozemlja, stopa klavrni prihodnosti na-
proti, je to prav tako malo zakon usode kot je upor proti takemu stanju
upor proti usodi. Enako malo kot če bi neka višja sila dodelila večjo
zemljiško posest nekemu drugemu ljudstvu kot nemškemu ali če bi bila
zaradi dejstva te nepravične razdelitve ozemlja užaljena. Tako kot naši
predniki ozemlja, na katerem danes živimo, niso dobili v dar od neba,
ampak so si ga morali priboriti s svojimi življenji, tudi nam v prihodnosti
ozemlja in s tem življenja za naše ljudstvo ne bo dodelila božja milost,
ampak samo moč zmagovitega meča.
Čeprav danes vsi vidimo nujnost spopada s Francijo, bi ostala taka
usmeritev neučinkovita, če bi se s tem naš zunanjepolitični cilj izčrpal.
Smisel bo lahko dobila samo, če nam bo nudila zaščito hrbta za pove-
čanje življenjskega prostora našega ljudstva v Evropi. Rešitve tega vpra-
šanja ne smemo videti v osvajanju kolonij, ampak izključno v
pridobivanju naselitvene površine, ki bo povečala matično ozemlje in s
tem novi naseljenci ne bodo samo tesno povezani z matično deželo,
592
ampak bodo za celotno ozemlje zagotovljene tiste prednosti, kijih omo-
goča združena velikost.
Ljudsko gibanje mora biti prvoborec za lastno ljudstvo, ne advokat
drugih ljudstev. Sicer bi bilo odveč in predvsem nima pravice, da godr-
nja o preteklosti, kajti potem bi bilo takšno kot le-ta. Tako kot so staro
nemško politiko napačno določala stališča dinastije, tudi nove ne sme
voditi ljudsko svetovljansko blebetanje. Še posebej pa nismo policaji za
zaščito znanih »revnih, malih ljudstev«, ampak vojaki našega ljudstva.
Mi, nacionalsocialisti, pa moramo iti še dlje: pravica do zemljiške po-
sesti lahko poslane dolžnost, če kaže, da ho brez razširitve ozemlja veliko
ljudstvo obsojeno na propad. Še prav posebej takrat, ko ne gre za neko po-
ljubno črnsko pleme, ampak za germansko mater vsega življenja, ki je
današnjemu svetu dala kulturno podobo. Nemčija bo svetovna sila ali pa
je sploh ne bo. Za svetovno silo pa potrebuje tisto velikost, kiji bo v da-
našnjem času omogočala nujno pomembnost, njenim državljanom pa
omogočala življenje.
Nacionalsocialisti s tem zavestno potegnemo črto pod zunanjepolitično
usmeritev v predvojnem obdobju. Nadaljujemo lam, kjer seje končalo pred
šeststo leti. Končujemo večne premike Germanov proti jugu in zahodu ter
se oziramo po ozemlju na vzhodu. Končno zapiramo kolonialno in trgo-
vinsko politiko predvojnega obdobja ter v prihodnosti prehajamo k politiki
ozemelj.
Toda če danes v Evropi govorimo o novi zemljiški posesti, lahko v
prvi vrsti razmišljamo samo o Rusiji ter njej podrejenih obrobnih drža-
vah.
Zdi se, kot da nam je usoda tukaj pomignila s prstom. S tem, ko je
Rusijo prepustila boljševizmu, je rusko ljudstvo oropala tiste inteligence,
kije do zdaj omogočala in jamčila obstoj države. Organizacija ruske dr-
žavne tvorbe namreč ni bila rezultat državno politične sposobnosti slo-
vanstva v Rusiji, ampak veliko bolj čudovit primer za državotvorno
593
učinkovitost germanskega elementa v manjvredni rasi. Tako so bila
ustvarjena številna mogočna carstva na Zemlji. Nižja ljudstva z german-
skimi organizatorji in gospodarji kot njihovimi voditelji so več kot en-
krat narasla do mogočnih državnih tvorb in obstojala tako dolgo, dokler
seje ohranjalo rasno jedro državotvorne rase. Rusija je stoletja dolgo iz-
rabljala to germansko jedro svojih zgornjih vodilnih slojev. Kaže, daje
danes povsem izkoreninjeno in odmrlo. Na njegovo mesto je stopil Žid.
Tako kot se Rus sam po sebi ne more otresti tega jarma, tudi Žid ne
more trajno obdržati mogočnega carstva. On sam ni organizacijski ele-
ment, ampak razgradni ferment. Ogromno carstvo na vzhodu je zrelo za
zlom, konec židovskega gospostva v Rusiji pa bo pomenil tudi konec
ruske države. Usoda nas je izbrala, da bomo priča katastrofi, ki bo pos-
tala najmogočnejše potrdilo za pravilnost rasne teorije ljudstev.
Naša naloga, poslanstvo nacionalsocialisličnega gibanja, pa je privesti
svoje ljudstvo do tistega političnega spoznanja, da njegov cilj za prihodnost
ni v omamljanju z novim pohodom Aleksandra, ampak veliko bolj v mar-
ljivem delu nemškega pluga, ki mu mora meč le dati primerno zemljo.
Samoumevno je, da židovstvo taki politiki napoveduje najostrejše od-
pore. Židi mnogo bolje kot kdorkoli drug razumejo pomen takega de-
lovanja za njihovo prihodnost. Prav to dejstvo naj bi o pravilnosti naše
nove usmeritve prepričalo vse resnično nacionalno nastrojene može.
Toda na žalost se dogaja prav nasprotno. Ne samo v nemških nacional-
nih, ampak celo v »ljudskih« krogih napovedujejo takšni zamisli o
vzhodni politiki najhujše spore, pri čemer se tako kot skoraj vedno pri
podobnih zadevah sklicujejo na nekoga večjega. Navajajo Bismarckov
duh, da bi dobili kritje za neko politiko, ki je enako nesmiselna kot ne-
mogoča ter za nemško ljudstvo najbolj škodljiva. Bismarck naj bi svoje
dni tudi sam poudarjal dobre odnose z Rusijo. To je pogojno res. Toda
ljudje pri tem povsem pozabljajo, da je prav tako poudarjal dobre od-
nose na primer z Italijo, da, da seje ta isti gospod von Bismarck nekoč
povezal z Italijo, da bi lahko bolje opravil z Avstrijo. Zakaj potem ne bi
nadaljevali s tako politiko? »Ker današnja Italija ni nekdanja Italija,«
bodo porekli. Prav. Toda potem, spoštovana gospoda, mi dovolite ugo-
vor, da tudi današnja Rusija ni nekdanja Rusija. Bismarcku ni nikoli
padlo v glavo, da bi hotel neko politično pot taktično načeloma določiti
za vedno. Zato se vprašanje torej ne sme glasili, kaj je tedaj naredil Bis-
marck, ampak veliko bolje, kaj bi naredil danes? Na to vprašanje je lažje
odgovoriti. V svoji politični modrosti se ne bi nikoli odločil za povezavo z
neko državo, kije zapisana propadu.
Bismarck je sicer že njega dni z mešanimi občutki opazoval nemško
kolonialno in trgovinsko politiko, ker mu je šlo predvsem za to, da bi na
najbolj varen način konsolidiral in notranje utrdil državno tvorbo, ki jo
je ustanovil. To je bil tudi edini razlog, zakaj je tedaj pozdravil rusko va-
rovanje hrbta, ki mu je omogočilo prosto delovanje na zahodu. Toda kar
je tedaj Nemčiji prineslo koristi, bi ji danes povzročilo škodo.
Že v letih 1920/21, ko seje mlado nacionalsocialistično gibanje po-
lagoma začelo dvigati na političnem obzorju ter so ga tu in tam imeno-
vali gibanje za osvoboditev nemškega naroda, so stranko z različnih
strani poskušali pripraviti, da bi sklenila nekakšne povezave z osvobodil-
nimi gibanji drugih držav. To je bilo na liniji »zveze zatiranih narodov«,
ki sojo mnogi propagirali. Pri tem je šlo v glavnem za zastopnike posa-
meznih balkanskih držav, Egipta in Indije, ki so name naredili vtis kle-
petavih postavljačev brez vsake realne osnove. Vendar ni bilo malo
Nemcev, posebej v nacionalnem taboru, ki so jih zaslepili taki orien-
talni napihnjenci in so mislili, da so v kakšnem izgubljenem egiptov-
skem ali indijskem študentu brez nadaljnjega ugledali »zastopnika«
Egipta ali Indije. Ljudem nikakor ni hotelo postati jasno, da je šlo po-
večini za osebe, za katerimi sploh ni stalo ničesar, predvsem jih ni nihče
pooblastil za sklepanje kakršnekoli pogodbe s komerkoli, tako daje bil
praktičen izid vsakega razmerja s takimi elementi enak ničli, če si po-
rabljenega časa nisi štel kot čisto izgubo. Vedno sem se upiral takim
poskusom. Ne samo, ker sem imel pametnejše delo, da bi v takih ne-
plodnih »razpravah« tratil cele tedne, ampak sem menil, da bi bilo vse
594 595
skupaj kljub morebiti pooblaščenim zastopnikom omenjenih držav ne-
primerno, celo škodljivo.
Že v miru je bilo zadosti slabo, da je nemška zavezniška politika za-
radi pomanjkanja lastnih napadalnih namer končala v družbi defenziv-
cev starih, v merilu svetovne politike upokojenih držav. Povezava z
Avstrijo kot tudi s Turčijo nam je prinesla le malo razveseljivega. Med-
tem ko so se največje industrijske in vojaške države sveta združevale v
aktivno napadalno zvezo, smo na drugi strani zbrali nekaj starih, impo-
tentnih državnih tvorb in se s to razpadajočo ropotijo skušali zopersta-
viti aktivni svetovni koaliciji. Nemčiji so za to zunanjepolitično napako
izstavili grenak račun. Ampak zdi se, da ta račun še vedno ni bil dovolj
grenak, da bi naše večne sanjače obvaroval pred novim poletom v enako
napako. Poskus razoroževanja napadalnih zmagovalcev z »zvezo zatira-
nih ljudstev« je namreč ne samo smešen, ampak tudi usoden. Usoden je,
ker naše ljudstvo z njjim vedno znova odvračajo od realnih možnosti,
tako da se namesto tega predaja sanjaškim, toda neplodnim upom in ilu-
zijam. Današnji Nemec je podoben utapljajočemu se človeku, ki grabi
za vsako rešilno bilko. Pri tem gre iscer tudi za zelo razgledane ljudi.
Kakor hitro se kje pojavi kakšna blodna luč še tako neuresničljivega
upanja, se ti ljudje nemudoma zapodijo proti njej in lovijo fantoma.
Najsi gre za zvezo zatiranih ljudstev ali Društvo narodov ali sicer kak-
šno novo fantastično odkritje, vedno se bo našlo nekaj tisoč vernih duš.
Spominjam se še otroških kot tudi nerazumljivih upanj, ki so se v
letih 1920/21 nenadoma pojavila v ljudskih krogih, da naj bi bila Anglija
pred polomom v Indiji. Nekakšni azijatski rokohitreci, kar se mene tiče
morda tudi pravi indijski »borci za svobodo«, ki so se tedaj potikali po
Evropi, so uspeli sicer povsem razumne ljudi napolnili s fiksno idejo, da
je britanski imperij, katerega težišče naj bi se nahajalo v Indiji, prav tam
pred razpadom. Seveda jim ni prišlo do zavesti, daje samo njihova želja
botrovala takim mislim. Tudi nesmisla takih upov se niso zavedali. S
tem, ko s končanjem angleškega gospostva v Indiji pričakujejo konec
britanskega imperija in angleške moči, namreč sami priznavajo, da je
prav Indija za Anglijo izjemno pomembna dežela.
To življenjsko pomembno vprašanje verjetno ne bi smelo veljati za
najglobljo skrivnost nemškega ljudskega preroka, ampak je domnevno
znano tudi samim krmarjem angleške zgodovine. Res je hudo otročje
domnevati, da v Angliji ne znajo pravilno oceniti pomena indijske pod-
celine za britansko svetovno unijo. In to je samo slab znak za to, da se
iz svetovne vojne niso ničesar naučili ter za popolno nerazumevanje in
nepoznavanje anglosaksonske odločnosti, če si nekdo domišlja, da bi
Anglija, preden bi uporabila prav vsa sredstva, Indiji dovolila odhod.
Dalje je dokaz, da Nemci nimajo pojma o celovitem angleškem preže-
manju in upravljanju Indije. Anglija bo izgubila Indijo samo v primeru, če
bo v upravljalskem mehanizmu prišlo do rasnega razpada (nekaj, kar je
danes v Indiji popolnoma izključeno) ali pa če bo v to prisiljena zaradi
mogočnega sovražnikovega meča. Indijskim upornikom ne bo to nikdar
uspelo. Nemci sami smo izkusili, kako težko je premagati Anglijo. Ne
glede na to, da jaz kot German kljub vsemu raje vidim Indijo pod an-
gleškim gospostvom kot pod kakšnim drugim.
Enako klavrno je upanje na bajeslovno vstajo v Egiptu. Potencialna
»sveta vojna« daje našim nemškim kvartopircem prijeten občutek, da so
morda zdaj drugi pripravljeni za nas prelivati svojo kri - po pravici po-
vedano so tovrstne strahopetne špekulacije vedno botrovale takšnim
upom -, v resnici pa bi se taka vojna končala peklensko pod točo krogel
angleških strelskih čet in ob eksplozijah angleških težkih bomb.
S koalicijo invalidov nikakor ni mogoče premagati močne države, ki
je za svoj obstoj, če bo potrebno, odločena preliti zadnjo kapljo krvi.
Kot ljudski človek, ki zna ceniti ljudi po rasnih temeljih, usode svojega
ljudstva že zaradi rasne manjvrednosti teh »zatiranih ljudstve« ne smem
povezovati z našo usodo.
Povsem enako stališče moramo danes zavzeti do Rusije. Današnja
Rusija, s katere so postrgali germanski zgornji sloj, ne oziraje se na na-
mere novih gospodarjev, me ,ore biti zaveznica za osvobodilni boj nem-
škega ljudstva. Gledano povsem vojaško, bi bile razmere v primeru vojne
Rusije in Nemčije proti Zahodni Evropi, verjetno pa proti vsemu ostalemu
svetu, naravnost katastrofalne. Boji ne bi potekali na ruskem ozemlju,
596 597
ampak na nemškem, pri čemer Nemčija od Rusije ne bi dobila niti naj-
manjše učinkovite podpore. Sredstva moči današnjega Reicha so tako
klavrna in za boj v tujini tako nemogoča, da kakršnegakoli varovanja
meja proti evropskemu zahodu, vključno z Anglijo, ne bi bilo možno iz-
vesti in bi ravno naša industrijska področja bila izpostavljena napadal-
nim orožjem naših nasprotnikov. Dodajmo še, da med Rusijo in
Nemčijo leži Poljska, ki se nahaja povsem v francoskih rokah. V pri-
meru vojne Nemčije in Rusije proti Zahodni Evropi bi Rusija morala
najrpej poraziti Poljsko, preden bi lahko na nemško fronto prispel prvi
ruski vojak. Pri tem ne gre toliko za vojake kot za tehnično opremo. V
tem oziru bi se, a še veliko strašneje, ponovilo stanje iz svetovne vojne.
Enako kot je bila nemška industrija izžeta zaradi naših slavnih zavezni-
kov in je morala Nemčija tehnično vojno bojevati skoraj povsem sama,
bi bila Rusija v taki vojni kot tehnični dejavnik popolnoma izločena.
Splošni motorizaciji sveta, ki bo v naslednji vojni odločilno vplivala na
izide bojev, se ne bi mogli postaviti po robu skoraj z ničemer. Ne samo,
daje Nemčija na tem najpomembnejšem področju sramotno zaostala, iz
tisto malega, kar ima, bi morala oskrbovati še Rusijo, ki danes nima še
niti ene lastne tovarne, v kateri bi proizvajali zares uporaben avtomobil.
Zato bi se tak boj spremenil v navadno klavnico. Nemška mladina bi še
bolj krvavela kot je nekoč, ker bi tako kot vedno breme bojev ležalo samo
na nas, rezultat bi bil neizogiben poraz.
Vendar tudi v primeru, da bi se zgodil čudež in se vojna ne bi končala
s popolnim uničenjem Nemčije, bi bil ves uspeh samo v tem, da bi nem-
ško ljudstvo po vsej preliti krvi ostalo obkoljeno z vojaško močnimi dr-
žavami, torej se njegov resnični položaj ne bi v ničemer spremenil.
Ni treba ugovarjati, da po sklenitvi zavezništva z Rusijo ni treba takoj
pomisliti na vojno, če pa že, naj se nanjo vsaj dobro pripravimo. Zavez-
ništvo, ki se ne namerava vojskovati, je brez smisla in vrednosti. Zavezniš-
tva se sklepajo samo zaradi bojevanja. Naj bo morebiten spopad v času
sklenitve zavezništva časovno še tako oddaljen, je povod za takšne po-
vezave v vsakem primeru verjetnost vojaških spopadov. Saj vendar ne
mislite, da bi katerakoli svetovna sila videla smisel take povezave v čem
drugem. Ali bi nemško ruska koalicija ostala samo črka na papirju in bi
bila kot taka za nas nesmiselna in brez vrednosti, ali pa bi se črke iz po-
godbe spremenile v resničnost - in to bi bilo opozorilo za ostali svet.
Kako naivno je misliti, da bi v takem primeru Anglija in Francija čakali
celo desetletje, da bi nemško ruska zveza dokončala tehnične priprave
za boj. Ne, nevihta bi bliskovito udarila po Nemčiji.
Že v samem dejstvi/ morebitnega zavezništva med Nemčijo in Rusijo bi
bila očitna napoved naslednje vojne. Ta bi se končala z uničenjem Nem-
čije.
Temu je treba dodati še tole:
1. Mogočneži v današnji Rusiji sploh ne razmišljajo, da bi stopili v po
šteno zvezo, kaj šele, da bi se je držali.
Ne smemo namreč pozabiti, da so današnji vladarji Rusije navadni s
krvjo umazani zločinci, da gre za človeške izmečke, ki so izkoristili
ugodne razmere v tragični uri ter pregazili ogromno državo, v krvoloč-
nem divjanju pobili in izbrisali na milijone ljudi iz krogov njihove vo-
dilne inteligence, zdaj pa že skoraj deset let izvajajo najgrozovitejšo
tiranijo. Potem ne pozabimo, da ti mogočneži pripadajo ljudstvu, v ka-
terem srečamo izjemno redko mešanico zverinske okrutnosti in never-
jetne lažnivosti, ter ki se danes čuti bolj kot kdaj poklicanega, da mora
svoje krvavo zatiranje vsiliti celemu svetu. Ne pozabimo, da medna-
rodni Žid, ki danes povsem obvladuje Rusijo, v Nemčiji ne vidi enakov-
redne zaveznice, ampak državo, ki ji namenja enako usodo. Pogodbe se
nikoli ne sklepa s partnerjem, katerega edini interes je uničenje drugega.
In predvsem seje ne sklepa s subjekti, ki jim ne bi bila nobena pogodba
sveta, ker na tem svetu ne živijo kot zastopniki časti in resnice, ampak
kot predstavniki laži, prevare, kraje, ropanja, plenjenja. Če človek ver-
jame, da s paraziti lahko sklene znosne povezave, to spominja na pos-
kus drevesa, da bi v lastno korist sklenil pogodbo z belo omelo.
2. Nevarnost, ki ji je nekoč podlegla Rusija, je za Nemčijo vedno pri
sotna. Samo meščanski bizgec si lahko domišlja, daje boljševizem pre
gnan. V svojem površnem razmišljanju se mu niti ne sanja, da gre tu za
nagonski proces, to pomeni, da gre za židovsko stremljenje po njihovi
598 599
svetovni nadvladi, proces, kije enako naraven, kot je nagon Anglosak-
soncev po njihovem zagospodovanju svetu. Tako kot Anglosaksonci na
svoj način in s svojimi orožji vodijo to bitko, tudi Žid počne to na svoj
način. Hodi po svoji poti, vtihotapi se med ljudstva in jih razžira od-
znotraj, bori se s svojimi orožji, z lažmi in obrekovanji, zastrupljanjem
in razkrajanjem, svoj boj stopnjuje do krvavega iztrebljenja osovraže-
nih nasprotnikov. V ruskem bojševizmu moramo videti poskus židovstva,
da si v 20. stoletju prisvoji gospostvo nad svetom, povsem enako kot je v
drugih obdobjih to poskušal doseči z drugačnimi, čeprav notranje so-
rodnimi postopki. Njegovo stremljenje je utemeljeno najgloblje v nje-
govi biti. Kakor koli se kakšno drugo ljudstvo nerado samo po sebi
odreka svojemu nagonu po širjenju lastne moči in vrste, ampak ga k
temu prisilijo zunanje razmere ali pa se ga polastijo starostni znaki im-
potentnosti, tako se bo tudi Žid nerad po svoji volji odrekel lastni poti
do svetovne diktature ali ker bi potlačil svoj večni nagon po njej. Tudi
njega bodo s poti vrgle sile, ki se nahajajo zunaj njega, ali pa se bo vse
njegovo stremljenje po svetovni nadvladi končalo z njegovim odmrtjem.
Impotentnost ljudstev, njihova starostna smrt je posledica slabo oprav-
ljene naloge pri ohranjanju krvne čistosti. Prav to pa Žid ohranja bolje
kot katerokoli drugo ljudstvo na svetu. Tako nadaljuje svojo usodno pot
toliko časa, dokler se mu ne zoperstavi neka druga sila in tega oblego-
valca nebes v mogočnem spopadu spet vrže k Luciferju.
Nemčija je danes naslednji velik borbeni cilj boljševizma. Za upor
našega ljudstva bo potrebna vsa moč mlade ideje s poslanstvom, da bi
naše ljudstvo še enkrat iztrgala iz objema te mednarodne kače in prepre-
čila zastrupljanje naše krvi, s čimer bi se sprostile ljudske moči za varo-
vanje našega ljudstva in s tem za najdaljša obdobja preprečile
ponavljanje zadnjih katastrof. Če sledimo temu cilju, je nesmiselno po-
vezovanje z neko silo, ki ima za svojega gospodarja smrtnega sovraž-
nika naše lastne prihodnosti. Kako bomo naše ljudstvo rešili iz okovov
tega strupenega objema, v katerega bi se podali sami? Kako naj nem-
škemu delavcu pojasnimo, da je boljševizem prekletstvo človeštva in
zločin proti človeštvu, če bi se z organizatorji tega izrodka sami zapisali
peklu in ga na ta način tudi priznali? S kakšno pravico obsojamo široke
množice kot simpatizerje tega svetovnega nazora, če državni voditelji
sami za svojega zaveznika izbirajo zastopnika tega svetovnega nazora?
Borba proti židovskemu boljševiziranju sveta zahteva jasno stališče do
sovjetske Rusije. Hudiča se ne da izganjati z Belcebubom.
Če celo ljudski krogi danes sanjarijo o zavezništvu z Rusijo, naj se
ozrejo samo po Nemčiji in se zavejo, kdo jih bo podpiral pri njihovem
začetku. Morda pa narodnjaki po novem v vidijo korist za nemško ljud-
stvo v ravnanju, ki ga priporoča in podpira mednarodni marksistični
tisk? Od kdaj se narodnjaki borijo z orožjem, ki nam ga ponuja Žid kot
oproda?
Staremu Nemškemu Reiehu smo lahko kot glavni očitek glede zavez-
niške politike pripisovali, daje z vsemi pokvaril svoja razmerja zaradi stal-
nega kolebanja sem in tja in bolezenske slabosti zaradi očuvanja
svetovnega miru za vsako ceno. Toda ene stvari mu nismo mogli očitati, da
ni zmogel zadržati dobrih odnosov z Rusijo.
Odkrito priznam, da bi se mi že v predvojnem času zdelo pravilneje,
če bi se Nemčija, ko bi se odpovedala nesmiselni kolonialni politiki in
trgovski ter vojaški floti, povezala z Anglijo proti Rusiji in s tem prešla
s slabotne svetovne politike na odločno evropsko politiko pridobivanja
celinskega ozemlja.
Ne pozabljam na stalno predrzno ogrožanje, ki si ga je tedanja pan-
slovanska Rusija drznila kazati Nemčiji; ne pozabljam na stalne pos-
kusne mobilizacije, katerih edini namen je bil draženje Nemčije; ne
morem pozabiti razpoloženja javnega mnenja v Rusiji, kije bilo že pred
vojno polno sovraštva do našega ljudstva in države, ne morem pozabiti
velikega ruskega tiska, kije bil vedno naklonjen bolj Franciji kot nam.
Kljub vsemu bi bila pred vojno še možna druga pot, če bi se naslonili
na Rusijo in se obrnili proti Angliji.
Današnje razmere so drugačne. Če bi pred vojno ob zanemarjanju
vseh mogočih čustev še lahko šli v zavezništvo z Rusijo, pa to danes ni
več mogoče. Kazales na svetovni uri se je medtem pomaknil naprej in
z mogočnimi udarci nam napoveduje tisto uro, ko se bo morala usoda
600 601
našega ljudstva odločiti tako ali drugače. Konsolidiranje, v katerem se
trenutno nahajajo velike svetovne države, je za nas zadnje opozorilo, da
se ustavimo in ljudstvo iz sanjskega sveta popeljemo v neizprosno res-
ničnost ter mu pokažemo pot v prihodnost, ki edina pelje stari Recih v
nov razcvet.
Če se bo nacionalsocialistično gibanje glede velike in najpomemb-
nejše naloge osvobodilo vseh iluzij in kot edinega vodjo priznavalo samo
razum, bo katastrofa iz leta 1918 nekoč morda postala velikanski blago-
slov za prihodnost našega ljudstva. Zaradi tega zloma lahko naše ljud-
stvo privzame povsem novo usmeritev zunanjepolitičnega delovanja, z
novim svetovnim nazorom pa se notranje utrdi ter s tem tudi dokončno
stabilizira svojo zunanjo politiko. Potem lahko končno prejme to, kar
ima Anglija in je imela tudi Rusija ter zaradi česar Francija vedno
znova sprejema iste in zanjo pravilne odločitve, namreč politično opo-
roko.
Politična oporoka nemškega ljudstva za njegovo ravnanje navzven se
naj glasi in se mora za vedno smiselno glasiti:
Nikoli ne trpite nastanka dveh celinskih sil v Evropi! V vsakem poskusit,
da bi na nemških mejah organizirali drugo vojaško silo, čeprav samo vob-
liki države, ki bi bila sposobna za vojaško silo, morate videti napad na
Nemčijo. Vtem morate spoznati ne le svojo pravico, ampak tudi svojo dolž-
nost, da z vsemi sredstvi, tudi z oboroženo silo, preprečite nastanek take
države, oziroma, če je že nastala, dajo razbijete! - Poskrbite za to, da bo
moč našega ljudstva imela svoje temelje na ozemlju domovine v Evropi in
ne v kolonijah! Nikoli ne smatrajte, daje Reich varen, če stoletja naprej ne
bo mogel vsakemu kalčku našega ljudstva zagotoviti lastnega koščka zem-
ljiške posesti! Nikoli ne pozabite, daje najsvetejša pravica na tem svetu pra-
vica do zemlje, ki jo hoče človek sam obdelovati, najsvetejša žrtev pa je kri,
ki se prelije za to zemljo!
Teh razmišljanj ne bi rad končal, ne da bi še enkrat pokazal na edino
možnost zavezništva, ki jo imamo v Evropi trenutno na razpolago. Ze v
prejšnjem poglavju, ko sem pisal o problemu zavezništva za Nemčijo,
sem ugotovil, da sta Anglija in Italija edini evropski državi, s katerima
bi se Nemčija lahko uspešno tesneje povezala. Na tem mestu se hočem
dotakniti še vojaškega pomena takšne povezave.
Vojaške posledice ob sklenitvi takega zavezništva bi bile prav v vseh
pogledih drugačne kot pri zavezništvu z Rusijo. Najpomembnejše je
najprej dejstvo, da zbliževanje z Anglijo in Italijo samo po sebi nikakor ne
bi pomenilo vojne nevarnosti. Edina sila, ki prihaja v poštev za morebitno
ugovarjanje takim povezavam, Francija, za to ne bi bila sposobna. Toda
s tem bi povezava Nemčiji omogočala, da izvede vse potrebne priprave, ki
jih je v okviru takšne koalicije tudi sicer treba opraviti za obračun s Fran-
cijo. Najpomembnejše pri taki povezavi je namreč to, da Nemčije ne bi
ogrožala nenadna sovražna invazija, ampak bi nasprotna aliansa sama
razpadla, antanta, kateri se moramo zahvaliti za toliko nesreče, bi se
sama razkrojila, s tem pa bi smrtni sovražnik našega ljudstva, Francija, os-
tala izolirana. Tudi če bi imel ta uspeh najprej samo moralni učinek, bi
zadoščal, da bi Nemčija dobila danes komaj predstavljivo mero svobod-
nega gibanja. Zakon ukrepanja bi namreč bil v rokah novega zavezništva
med Nemčijo, Anglijo in Italijo, ne več pri Franciji.
Naslednji uspeh bi bil, da bi se Nemčija z enim zamahom rešila svojega
neugodnega strateškega položaja. Z ene strani najmogočnejša zaščita
bokov, z druge strani popolna preskrba s prehrano in surovunami bi bili
blagodejni učinki v novem razmerju med državami.
Skoraj še pomembnejše pa bi bilo dejstvo, da bi nova povezava združe-
vala države, ki bi se v marsikaterem pogledu dopolnjevale po tehničnih
zmogljivostih. Nemčija bi prvikrat imela zaveznika, ki se ne bi kot pi-
javki prisesali na naše gospodarstvo, ampak bi lahko in tudi bi obilno
prispevali svoj delež pri dopolnjevanju naše tehnične opremljenosti.
Tudi zadnjega dejstva ne gre prezreti, da bi šlo v obeh primerih za za-
veznika, ki ju ni mogoče primerjati s Turčijo ali današnjo Rusijo. Naj-
večja svetovna sila na Zemlji in mladostna nacionalna država bi za borbo
v Evropi pomenili drugačno izhodišče kot pa gnila državna trupla, s kate-
602 603
rimi seje Nemčija povezala v zadnji vojni.
Kot sem poudaril že v prejšnjem poglavju, so težave, s katerimi se nanjepolitično ravnanje, bo iz tega spoznanja stekla moč vztrajnosti, ki
sooča takšna povezava, zanesljivo velike. Toda ali je bilo ustvarjanje an- jo včasih nujno potrebujemo, ko pod ognjem sovražne časopisne tolpe
tante kaj lažje delo? Kar je uspelo kralju Edvardu VIL, deloma skoraj v na- tega ali onega obide tesnoba in se ga poloti medla želja, da bi popustil
sprotju z naravnimi interesi, mora uspeti in bo uspelo tudi nam, če nas bo vsaj na kakšnem področju ter začel tuliti z volkovi, tako da ne bi bili vsi
spoznanje o nujnosti takega razvoja tako navdahnilo, da bomo lastno de- proti njemu.
lovanje določali s pametnim samopremagovanjem. In to je možno prav v
tistem trenutku, ko človek začuti opozarjanje stiske in se namesto brez-
ciljne zunanje politike zadnjih desetletij odpravi na edino pot z določe-
nim ciljem ter vztraja na njej. Prihodnji cilj naše politike ne sme biti
usmeritev na zahod ne na vzhod, ampak vzhodna politika v smislu nuj-
nega pridobivanja ozemelj za naše nemško ljudstvo. Ker je za to potrebna
moč, naš smrtni sovražnik Francija pa nas neusmiljeno duši in nam krade
moči, moramo nase sprejeti vsako žrtev, posledice katere so primerne za
uničenje francoskih hegemonističnih teženj v Evropi. Danes je naša na-
ravna zaveznica vsaka sila, ki se ji francoske težnje po prevladi na celini
zdijo tako kot nam neznosne. Nobena pot do takšne sile nam ne sme biti
pretežka in nobeno odrekanje neizgovorljivo, če nam ponuja možnost za
premaganje našega najhujšega sovraga. Zdravljenje svojih manjših ran
potem mirno prepustimo blagodejnim učinkom časa, če nam bo uspelo
izžgati in zaceliti največjo rano.
Notranji sovražniki našega ljudstva danes seveda lajajo na nas. Toda
to nas, nacionalsocialistov, ne sme nikoli odvrniti od zastopanja tistega,
kar je po našem notranjem prepričanju nujno. Danes se moramo upirati
toku javnega mnenja, ki gaje zaradi nemške nepremišljenosti premamila
židovska zvitost; res je, da se včasih valovi jezno zaletavajo ob nas, toda
onega, ki plava s tokom, je lažje spregledati kot onega, ki plava proti
toku. Danes smo čer, toda čez nekaj let nas lahko usoda poviša v jez, ob
katerem se lomi splošen tok, da bi stekel v novo korito.
Zato je nujno, da bo ostali svet prav v nacionalsocialističnem gibanju
prepoznal nosilca določenih političnih namer. Kakršnekoli namene že
ima nebo z nami, ljudje naj nas prepoznajo že po vizirju.
Brž ko mi sami spoznamo veliko nujnost, ki mora določati naše zu-
604
605

15. poglavje
Pravica do nujne obrambe
S položitvijo orožja novembra 1918 seje začela politika, kije po člo-
veškem predvidevanju morala pripeljati do popolnega podjarmljenja.
Zgodovinski primeri podobne vrste kažejo, da ljudstva, ki brez nujnega
razloga položijo orožje, potem raje prenašajo najhujša ponižanja in iz-
siljevanja, kot da bi s pozivom na upor poskušali spremeniti svojo
usodo.
To se da razložiti s človeškega stališča. Pameten zmagovalec bo po-
ražencem, če bo mogoče, svoje zahteve nalagal po delih. Potem sme pri
ljudstvu, kije ostalo brez značaja - in tako je vsako, ki seje prostovoljno
predalo - računati, da ob vsakem posamičnem zatiranju ne bo začutilo
zadostnega razloga, da bi še enkrat poseglo po orožju. Toda več ko
bodo voljno sprejeli takih izsiljevanj, bolj se bo ljudem začelo doz-
devati, da gre za nepravično ravnanje in se bodo po novi potrtosti, sicer
navidez posamični, ki pa se vedno znova vrača, končno odločili za ob-
rambo, še posebej, če so molče in potrpežljivo prenašali še veliko več in
hujših nesreč.
Propad Kartagine je najstrašnejši opis takšnega počasnega uničenja
ljudstva zaradi lastne krivde.
Zato Clausevvitz v svoji knjigi »Drei Bekenntnisse« na nepozaben
način izpostavi to misel ter jo pribije za vse večne čase, ko pravi, »...da
madeža strahopetnega podjarmljenja ni mogoče nikoli izbrisati; da se
kapljica tega strupa iz krvi ljudstva prenese na potomce ter ohromi in
606
pokoplje moč poznejših rodov«; da nasprotno »tudi zaton te svobode po
krvavem in častnem boju zagotavlja vnovično rojstvo ljudstva in je tisto
jedro življenja, iz katerega bo nekoč novo drevo pognalo čvrste kore-
nine.«
Seveda se ljudstvo, ki je izgubilo svoj značaj in čast, za tak poduk ne
bo kaj dosti menilo. Kdor si ga namreč vzame k srcu, sploh ne more
pasti tako globoko, zlomi pa se samo oni, ki ga pozabi ali zanj noče ve-
deti. Zato pri nosilcih neznačajnega podjarmljenja ne moremo priča-
kovati, da bodo nenadoma šli vase ter na osnovi razuma in vseh
človeških izkušenj ravnali drugače kot doslej. Nasprotno bodo prav oni
vsak tovrsten poduk porivali daleč stran od sebe tako dolgo, da se ljud-
stvo dokončno navadi suženjskega jarma ali da se na površje prebijejo
boljše sile in zlobnemu pokvarjencu iz rok izbijejo nasilje. V prvem pri-
meru se ti ljudje sploh ne počutijo tako slabo, ker jim premeteni zma-
govalci neredko zaupajo nalogo nadzorovanja sužnjev, ki jo te
brezznačajske nature nad lastnim ljudstvom opravljajo še bolj trdosrčno
kot kakšna beštija, ki bi jo sovražnik za to nalogo našel med svojimi
ljudmi.
Razvoj od leta 1918 nam kaže, daje v Nemčiji upanje na milostno rav-
nanje zmagovalcev zaradi prostovoljnega podjarmljenja našega ljudstva
na žalost usodno zaznamovalo politično delovanje in ravnanje širokih
množic. Zato bi posebej poudaril široke množice, ker se ne morem pre-
pričati, da bi popuščanje in ravnanje voditeljev našega ljudstva lahko pri-
pisali enaki uničujoči norosti. Ker so vodstvo naših spretnjakovičev zdaj
povsem neprikrito oskrbovali Židi, zares ne moremo domnevati, da je
bil vzrok naše nesreče samo v napačnem spoznanju, ampak moramo na-
sprotno biti prepričani, da naše ljudstvo uničuje zavestna namera. In brž
ko s tega vidika preučujemo navidezno norost zunanjepolitičnega
vodenja našega ljudstva, se razkrije vrhunsko prefinjena in ledeno
hladna logika v službi židovskega boja za osvajanje sveta.
Tako postane tudi razumljivo, daje enak čas sedmih let, od 1806 do
1813, zadostoval, da se je povsem potolčena Prusija nabila z novo ži-
vljernjsko energijo in odločenostjo, danes pa je tako obdobje minilo po-
607
vsem neizkoriščeno, celo nasprotno, v tem času je naša država vse bolj
slabela.
Sedem let po novembru 1918 smo podpisali Locarnsko pogodbo! (-
Gre skupaj za sedem sporazumov, ki so jih oblikovasli oktobra 1925 v
Locarnu, Švica, podpisali pa 1. decembra 1925 v Londonu. V veljavo so
stopili 10. septembra 1926 s sprejemom Nemčije v Društvo narodov.
Nemčija je priznala z Versaillsko pogodbo določeno zahodno mejo, ki
je s tem obveljala tudi za druge države. Nemčija seje poleg tega v loče-
nih pogodbah s Poljsko in Češkoslovaško odpovedala spremembam
meja z vojaškimi sredstvi. Op. prev.)
Sledili so prej opisani dogodki: brž ko so podpisali sramotno pre-
mirje, ni bilo več ne moči ne poguma, da bi se nenadoma uprli ponav-
ljajočim se zatiralnim ukrepom naših nasprotnikov. Ti so bili preveč
pametni, da bi naenkrat terjali preveč. Svoja izsiljevanja so vedno ome-
jili na tak obseg, kije bil po njihovem mnenju - a tudi mnenju našega
državnega vodstva - še vedno toliko znosen, da se ni bilo treba bati ek-
splozije ljudskega gneva. Čim več so podpisovali in požrli takih posamič-
nih diktatov, tem manj se je zdelo upravičeno, da bi zaradi enega
samega vnovičnega izsiljevanja ali poniževanja zdaj nenadoma storili
to, česar zaradi številnih drugih reči nismo naredili: se uprli. Prav to je
tista kapljica strupa, o kateri govori Clausewitz: neznačajnost, ki se je
nekoč pojavila in se potem mora stopnjevati ter kot najslabša dediščina
postopoma obremenjuje vsako prihodnjo odločitev. Iz nje lahko nas-
tane strašna svinčena utež, ki seje ljudstvo le stežka otrese, in ga lahko
dokončno potegne na raven suženjske rase.
Tako so se v Nemčiji eden za drugim menjavali edikti o razoroževa-
nju in zasužnjevanju, politična obrambna nemoč ter ropanje gospodar-
stva, da se je na koncu izoblikoval takšen moralni duh, da so ljudje v
Davvesovem izvedenskem mnenju videli srečo, v pogodbah iz Locarna
pa uspeh. Če stvar gledamo z velike razdalje, lahko res govorimo o eni
sami sreči v nesreči, o sreči, da seje dalo preslepiti ljudi, nebes pa se ni
dalo podkupiti. Njihov blagoslov nam je manjkal: stiske in skrbi so od
takrat stalni spremljevalci našega ljudstva, naša edina zvesta zaveznica
pa je revščina. Usoda tudi v tem primeru ni naredila izjeme, ampak
nam je dala, kar smo si zaslužili. Ker ne znamo več ceniti časti, nas vsaj
uči spoštovati svobodo kruha. Ljudje so se že naučili klicati za kruhom,
za svobodo pa bodo nekega dne še molili.
Kakor koli je bil že bridek zlom našega ljudstva po letu 1918, pa so
prav v tem obdobju najodločneje preganjali vsakega, ki si je upal napo-
vedovati tisto, kar seje pozneje res zgodilo. Vodenje našega ljudstva je
bilo bedno, voditelji pa domišljavi, še posebej, kadar je šlo za nezaželena
in neprijetna opozorila. Tako je bilo (in je danes še vedno!) možno do-
živeti, da so se največje slamnate glave, pravi botri, sedlarji in rokavičarji
- a ne po poklicu, kar sicer ne bi povedalo ničesar - nenadoma pov-
zpele na piedestal državnikov, da bi od tam navzdol brali levite navad-
nim smrtnikom. Na stvari ni prav nič spremenilo, da so takega
»državnika« večinoma že v šestem mesecu njegovih političnih umetnij
razkrinkali kot vetrnjaškega fušarja, iz katerega seje norčeval ves ostali
svet, da ne ve, kako bi se zasukal in je že stokrat dokazal svojo popolno
nesposobnost. Ne, to na stvari prav nič ne spremeni, ravno narobe: čim
bolj tem parlamentarnim državnikom te republike primanjkuje resnič-
nih sposobnosti, tem bolj divje se spravijo na one, ki od njih pričakujejo
dosežke, ki si drznejo ugotavljati njihove dosedanje napake in napove-
dati neuspeh njihovega bodočega delovanja. Če pa takega parlamentar-
nega dostojanstvenika zares pošteno pritisnemo in ko tak diplomat ne
more več zanikati polomije svoje celotne dejavnosti in rezultatov, potem
najde na tisoče vzrokov in opravičil za lastne neuspehe, a ene same
stvari noče priznati, daje namreč on glavni vzrok vsega hudega.
Najpozneje v zimi 1922/23 bi morali na splošno razumeti, da si bo
Francija tudi po sklenitvi miru z jekleno doslednostjo prizadevala, da
bi vendarle dosegla svoj prvotni vojni cilj. Saj menda nihče ne verjame,
da je Francija v najodločilnejši borbi v svoji zgodovini štiri leta in pol
prelivala dragoceno kri svojega ljudstva, da bi pozneje samo z reparaci-
608 609
jami dobila povrnjeno storjeno škodo. Celo Alzacija in Lorena ne bi
mogli razložiti energije, ki jo je Francija vložila v vojno, če ne bi šlo za
del zares velikega prihodnjega programa francoske zunanje politike. Ta
cilj pa je razbitje Nemčije v klobčič majhnih držav. Šovinistična Fran-
cija seje borila za to, pri čemer je pravzaprav prodala svoje ljudstvo kot
zemljiške najemnike mednarodnemu svetovnemu Židu.
Francoski vojni cilj bi lahko dosegli že s samo vojno, če bi, kot so na
začetku upali v Parizu, borba potekala na nemških tleh. Zamislite si, da
bi krvave bitke svetovne vojne namesto na Somi, na Flamskem, v
Artoisu, pred Varšavo, Ivangorodom, Kovnom, Rigo in ne vem kje še,
potekale v Nemčiji, v Porurju, na Maini, Elbi, pred Hannovrom, Leip-
zigom, Niirnbergom, itd., in morali se boste strinjati, da bi bilo razbitje
Nemčije povsem možno. Zelo vprašljivo je, če bi naša mlada federa-
tivna država vzdržala štiri leta in pol preizkušenj tako kot že stoletja
dolgo strogo centralizirana Francija, kjer je nesporno vse usmerjeno k
Parizu. Največja zasluga stare nemške vojske je bila prav to, da se je
najmogočnejša borba med ljudstvi odvijala zunaj meja naše domovine,
kar je bila tudi največja sreča za nemško prihodnost. Trdno sem prepri-
čan in včasih me prav stisne pri srcu, da bi v drugačnem primeru danes
že dolgo ne bilo Nemškega Reicha, ampak bi imeli samo »nemške dr-
žave«. To je tudi edini vzrok, da kri naših prijateljev in bratov ni tekla
povsem zaman.
A vse seje obrnilo drugače! Res je, da seje Nemčija novembra 1918
bliskovito zlomila. Toda ko se je začela katastrofa v domovini, so bile
nemške armade še globoko na ozemlju sovražnih dežel. Prva skrb Fran-
cije tedaj ni bil razpad Nemčije, ampak vprašanje, kako najhitreje spra-
viti nemške armade iz Francije in Belgije. Zato je bila prva naloga
pariškega državnega vodstva ob koncu svetovne vojne razorožitev nem-
ških armad in, če je le možno, njihova čimprejšnja vrnitev v Nemčijo.
Šele v drugi vrsti seje bilo mogoče posvetiti uresničevanju prvotnega in
dejanskega vojnega cilja. Francija je bila pri tem vsekakor že ohro-
mljena. Z uničenjem Nemčije kot kolnialne in trgovinske sile ter z nje-
nim ponižanjem v drugovrstno državo seje vojna za Angleže že uspešno
končala. Ne samo, da Anglija ni imela interesa za popolno izbrisanje
nemške države, ampak so imeli vse razloge, da si v Evropi za prihodnost
želijo rivala proti Franciji. Zato so francoski politiki morali po odločni
mirnodobski poti nadaljevati tisto, kar seje začelo z vojno, in Clemen-
ceaujeva misel, da je zanj mir samo nadaljevanje vojne, je dobila višji
pomen.
Stalno in ob vsaki priložnosti je bilo treba tresti Reichovo zgradbo. Z
vedno novimi diplomatskimi notami so nam nalagali razoroževanje, kar
je po drugi strani omogočalo gospodarsko izsiljevanje, s katerim so
Francozi upali, da se bo Reichova zgradba vse bolj rahljala. Bolj kot je
v Nemčiji odmirala nacionalna čast, tem bolj sta večna revščina in go-
spodarski pritisk lahko privedla do uničevalnih političnih učinkov. Deset
in dvajset let takšnga političnega zatiranja in gospodarskega plenjenja
mora postopoma uničiti tudi najboljšo državo in jo ob določenih razme-
rah tudi uničiti. S tem bi Francozi potem dokončno dosegli svoj vojni
cilj.
Francosko namero so morali do zime 1922/23 že vsi spregledati.
Tako sta ostali samo dve možnosti: upanje, da bo francoska volja pola-
goma otopela ob trmasti vzdržljivosti nemškega narodnega telesa, ali pa
končno storiti neizogibno in ob kakšnem nezaslišanem ukrepu obrniti
krmilo Reichove ladje ter se zaleteti proti sovražniku. To bi vsekakor
pomenilo boj na življenje in smrt, možnosti za življenje pa so bile samo
v primeru, če bi Francijo uspeli toliko izolirati, da druga vojna ne bi
morala biti več vojna Nemčije proti svetu, ampak obramba Nemčije
pred Francijo, kije neprestano vznemirjala svet in motila mir.
Poudarjam in sem trdno prepričan, da bo do drugega primera nekega
dne itak moralo priti in bo prišlo. Ne verjamem, da bi se francoske
namere do nas lahko kdajkoli spremenile, saj je najgloblji vzrok takega
ravnanja in smisel le v samoohranitvi francoskega ljudstva. Če bi bil jaz
sam Francoz in bi mi bila veličina Francije tako ljuba, kot mi je sveta
veličina Nemčije, tudi jaz ne bi mogel in hotel ravnati drugače, kot na
koncu dela Clemenceau. Francosko ljudstvo po številu prebivalstva in
posebej po rasni čistosti počasi odmira in svoj trajen pomen v svetu si
610 611
lahko pridobi samo z uničenjem Nemčije. Francoska politika lahko dela
po tisočih ovinkih, toda nekje na koncu bo vedno prisoten ta cilj kot vr-
hunec najglobljega hrepenenja in izpolnitev njihovih zadnjih želja. Toda
nepravilno je verjeti, da se samo s pasivno voljo po ohranitvi da stalno
upirati nekomu, kije enako močan, a deluje aktivno. Dokler se bo Nem-
čija pred francoskimi napadi samo branila, se večni konflikt med tema dr-
žavama ne bo nikoli končal, le Nemčija bo iz stoletja v stoletje eno za drugo
izgubljala svoje pozicije. Če zasledujemo pomikanje nemških govornih
področij od 12. stoletja naprej, bomo le stežka gradili naprej na dose-
danjem ravnanju in razvoju, ki sta nam prinesla že toliko škode.
Šele ko bomo v Nemčiji v celoti spoznali; da življenjska volja nem-
škega ljudstva ne sme le pasivno hirati, ampak se mora zbrati za aktiven
spopad s Francijo in vreči v zadnjo odločilno bitko z največjimi konč-
nimi cilji za nemštvo, šele tedaj bomo sposobni končati večne boje med
nami in Francijo; seveda ob predvidevanju, da bo Nemčija v uničenju
Francije videla le sredstvo, ki nam bo omogočilo, da se bo naše ljudstvo
lahko razširilo ne drugem kraju. Danes je v Evropi 80 milijonov
Nemcev! Pravilna in priznana bo šele tista zunanja politika, ki bo omo-
gočila, da bo čez sto let na celini živelo 250 milijonov Nemcev, in sicer
ne stisnjenih kot tovarniški kuliji za ostali svet, ampak kot kmetje in de-
lavci, ki z ustvarjanjem drug drugemu omogočajo življenje.
Decembra 1922 je kazalo, da seje položaj med Francijo in Nemčijo
spet nevarno zaostril. Francija si je spet zamislila nova, nezaslišana iz-
siljevanja, za kar je potrebovala nove rubežnike. Gospodarsko kraja bi
moral napovedati politični pritisk, in Francozom seje zdelo, da bo za-
doščal močan poseg v živčno središče našega celotnega nemškega življe-
nja, da bodo našemu »nepokornemu« ljudstvu lahko nadeli najtežji
jarem. V Franciji so upali, da bodo z zasedbo Porurja enkrat za vselej
zlomili moralno hrbtenico Nemčije, gospodarsko pa nas potisnili v brez-
izhoden položaj, v katerem bi hočeš ali nočeš morali sprejeti vsako ob-
veznost.
Šlo je za biti ali ne biti. In Nemčija se je uklonila že na začetku, po-
zneje pa seje končalo s popolnim zlomom.
Z zasedbo Porurja je usoda nemškemu ljudstvu še enkrat ponudila
roko za vnovičen vzpon. Tisto, kar se je na prvi pogled moralo zdeti kot
velika nesreča, je bila po temeljitejšem opazovanju neskončno obetavna
priložnost za konec nemškega trpljenja nasploh.
Z zunanjepolitičnega vidika je zasedba Porurja Francijo prvikrat
zares notranje odtujila Angliji, kar ni veljalo le za kroge britanske di-
plomacije, kije s treznim očesom in hladno preračunljivostjo ohranjala
zavezništvo s Francijo, ampak tudi najširšim krogom angleškega ljud-
stva. Posebej angleško gospodarstvo je s slabo prikritim nelagodjem
opazovalo nadaljnjo krepitev angleške celinske moči. Zdaj je Francija v
vojaško političnem pogledu v Evropi zavzemala položaj, kakršnega
pred njo ni imela niti Nemčija, poleg tega pa si je v gospodarstvu pris-
vojila takšne podlage, ki so njeno politično konkurenčno sposobnost
gospodarsko povezovale skoraj z monopolnim položajem. Večji evrop-
ski rudniki železa in premogovniki so bili s tem združeni v rokah ljud-
stva, kije za svoje življenjske interese, za veliko razliko od Nemčije, do
tedaj skrbelo enako odločno kot aktivistično, in kije vsemu svetu osve-
žilo spomin na svojo vojaško zanesljivost v veliki vojni. Z zavzetjem pre-
mogovnikov v Porurju je Francija Angliji iz rok izvila ves uspeh iz vojne,
in zdaj zmagovalka ni več bila prizadevna in podjetna angleška diploma-
cija, ampak maršal Foch in Francija, ki jo je predstavljal.
Tudi v Italiji se je razpoloženje obrnilo proti Franciji, ki že iscer po
vojni ni bilo prav rožnato, zdaj pa je postalo prav sovražno. Prišlo je do
velikega zgodovinskega trenutka, ko so nekdanji zavezniki bili jutrišnji
sovražniki. Da seje vendarle zgodilo drugače in se zavezniki niso kot v
drugi balkanski vojni nenadoma medsebojno sprli, je bilo treba pripisati
samo okoliščini, da Nemčija pač ni imela Enverja Pašo, ampak kan-
clerja Cunoja.
Toda francoska zasedba Porurja je za Nemčijo pomenila ne samo
notranjepolitično, ampak tudi izjemno zunanjepolitično možnost za
našo prihodnost. Velik del našega ljudstva, tisti, kije zaradi vpliva laž-
nivega domačega tiska v Franciji še vedno videl borko za napredek in
liberalnost, seje zdaj rešil te zablode. Tako kot so se leta 1914 v glavah
612 613
naših nemških delavcev razpršile sanje o mednarodni solidarnosti ljud-
stev in so se nenadoma znašli v svetu večnih bojev, kjer se eno bitje
hrani z drugim in pomeni smrt slabotnejšega življenje močnejšega, se je
ponovilo leta 1923.
Ko je Francoz začel uresničevati svoje grožnje in se končno, na za-
četku še zelo previdno in obotavljivo, začel pomikati na področje pre-
mogovnikov na Spodnjem Nemškem, je Nemčiji začela biti velika,
odločilna usodna ura. Če bi se v tistem trenutku v našem ljudstvu zdru-
žila sprememba prepričanja s spremembo dotedanjega obnašanja,
potem bi se lahko nemško Porurje za Francijo spremenilo v Napoleo-
novo Moskvo. Imeli smo samo dve možnosti: ali bi to novo žalitev samo
mirno opazovali ali pa bi oči nemškega ljudstva usmerili v to deželo žare-
čih plavžev in kadečih se peči ter ga navdihnili z žarečo voljo za končanje
večnega sramotenja ter nase raje prevzeli trenutek nasilja, kot pa da bi nes-
končno nasilje trpeli še naprej.
Odkritje tretje poti je bila »nesmrtna zasluga« tedanjega kanclerja
Cunoja, ki gaje občudoval in z njim sodeloval še bolj »slavni« svet naših
meščanskih strank.
Tukaj hočem najprej na čim krajši način pregledati drugo možno pot.
Francija je z zasedbo Porurja nedvomno prekršila versaillsko po-
godbo. S tem je nasprotovala tudi celi vrsti sil, ki so jamčile zanjo, po-
sebej Angliji in Italiji. Francija ni več mogla pričakovati kakršnekoli
podpore teh držav za svoje roparske pohode. Svojo pustolovščino, ki je
to na začetku res bila, bi morala torej sama nekako pripeljati do kakr-
šnega koli srečnega konca. Za nacionalno nemško vlado je bila možna
ena sama pot, namreč tista, ki jo predpisuje čast. Bilo je zanesljivo, da
se Franciji najprej ne bo dalo zoperstaviti z aktivno oboroženo silo;
toda nujno bi si morali priti na jasno, da bi bilo vsako pogajanje brez sile
v ozadju smešno in jalovo. Brez možnosti aktivnega upora je bilo nesmi-
selno, da so se postavili na stališče: »Ne bomo se pogajali«, toda še bolj
nesmiselno je bilo, da so se končno začeli pogajati, ne da bi si medtem
ustvarili neko silo.
Z vojaškimi ukrepi ne bi mogli preprečiti zasedbe Porurja, kaj takega
bi lahko svetoval samo norec. Toda z vtisom, ki gaje dajala ta francoska
akcija, in v obdobju, ko je potekala, bi lahko pomislili in bi morali po-
misliti, ne glede na francoske kršitve versaillske pogodbe, da bi si zago-
tovili taka vojaška sredstva, ki bi jih lahko pozneje dali na pot našim
pogajalcem. Od začetka je bilo že namreč jasno, da se bo o ozemlju, ki
gaje zasedla Francija, nekega dne odločalo za neko konferenčno mizo.
Toda prav tako bi si morali biti na jasnem, da tudi najboljši pogajalci
lahko dosežejo le skromne uspehe, dokler tla, na katerih stojijo, in do-
kler stol, na katerem sedijo, ne bo varovala roka njihovega ljudstva. Sla-
boten krojaček se ne more prepirati z atleti, in nemočni pogajalec je
moral vedno potrpežljivo prenašati Brennusov meč na sovražnikovi
strani tehtnice, razen če na svoji strani kot protiutež ni imel lastnega
meča. Ali ni bilo prav bedno od leta 1918 naprej gledati pogajalske ko-
medije, ki jim je nato sledil diktat? Ponižujoče predstave, ki so jih pred-
vajali celemu svetu, s tem, da so nas najprej povabili h konferenčni mizi,
kjer so nam nato predstavili že davno prej pripravljene sklepe in pro-
grame, o katerih smo se sicer smeli pogovarjati, a so bili že vnaprej ne-
spremenljivi. Seveda, naši pogajalci so komaj v kakšnem primeru
presegali skromno povprečje in najpogosteje so bile upravičene ne-
sramne izjave Llovda Georgesa, ki je o nekdanjem ministru Simonsu
porogljivo pripomnil, da »si Nemci za vodje in predstavnike ne znajo iz-
brati ljudi z duhom«. Toda celo geniji bi ob odločni volji in moči sovraž-
nega ljudstva ter ob bedni nemoči lastnega v vsakem pogledu storili le
malo.
Kdor bi februarja 1923 francosko zasedbo Porurja hotel izkoristiti
kot povod za vnovično oboroževanje, bi moral najprej ljudstvo primerno
duhovno oborožiti, okrepiti njegovo moč volje in uničiti razkrojevalce
te najvrednejše ljudske moči.
Tako kot seje leta 1918 krvavo maščevalo, da 1914 in 1915 marksis-
tični kači niso enkrat za vselej zdrobili glave, seje moralo nesrečno ma-
ščevati, ko spomladi 1923 niso izkoristili povoda, da bi dokončno
onesposobili marksistične veleizdajalce in morilce ljudstva.
Vsaka pomisel na resničen odpor Franciji jne bil čisti nesmisel, če
614 615
nismo napovedali boja tistim silam, ki so pet let pred tem odznotraj zlo-
mile nemški odpor na bojnih poljih. Samo meščanski duhovi so se lahko
dokopali do neverjetnega sklepa, daje marksizem zdaj mogoče postal
drugačen in da so vodstvene kreature iz leta 1918, ki so takrat ledeno
hladno poteptale dva milijona mrtvih, da so lahko lažje splezale na raz-
lične vladne stolčke, zdaj v letu 1923 nenadoma začele kazati spoštova-
nje do nacionalne zavesti. Neverjetna in resnično nesmiselna misel, to
upanje, da bi nekdanji izdajalci države zdaj nenadoma postali borci za
nemško svobodo! Na kaj takega sploh niso pomislili! Tako malo kot hi-
jena opušča mrhovino, tako malo tudi marksist opušča izdajo domovine.
Opustimo vendar najbolj neumen ugovor, da so nekoč tako številni de-
lavci krvaveli za Nemčijo. Tako je, nemški delavci, ampak potem niso
bili nikakršni mednarodni marksisti. Če bi bilo nemško delavstvo leta
1914 po svojem notranjem prepričanju marksistično nastrojeno, bi se
vojna končala po treh tednih. Nemčija bi se zlomila še preden bi njen
prvi vojak prikorakal do meje. Ne, takratno bojevanje nemškega ljudstva
dokazuje, da se marksistična norost še ni mogla zazreti globoko v delav-
stvo. Toda v enakem obsegu, v kakršnem je nemški delavec in nemški
vojak spet padel v roke marksističnih voditeljev, v enakem obsegu je bil
izgubljen za domovino. Če bi nekje na začetku vojne in med njo v stru-
pen plin postavili kakšnih dvanajst ali petnajst tisoč teh hebrejskih uni-
čevalcev ljudstva, kakor so morali na bojnem polju izkusiti stotine tisoče
naših najboljših nemških delavcev iz vseh slojev in poklicev, potem mi-
lijonske žrtve na fronti ne bi bile zaman. Prav nasprotno: če bi pravo-
časno odstranili dvanajst tisoč barab, bi morda rešili milijon življenj
poštenih in za prihodnost koristnih Nemcev. Ampak med meščansko
»umetnost vodenja države« je spadalo tudi to, da ni niti pomežiknila, ko
je na bojnem polju izročila krvavemu koncu milijone ljudi, toda v deset
ali dvanajst tisoč izdajalcih ljudstva, špekulantih, izkoriščevalcih in go-
ljufih pa je videla dragoceno nacionalno svetinjo, ki jo je odkrito razgla-
šala za nedotakljivo. Človek ne ve, kaj je v tem meščanskem svetu večje,
bebavost, šibkost in strahopetnost ali skoz in skoz lopovska nastroje-
nost. To je resnično vrsta, ki ji je usoda namenila uničenje, a bo na ža-
616
lost s seboj v brezno potegnila celo ljudstvo.
Leta 1923 smo se znašli v povsem enakem položaju kol smo bili leta
1918. Bilo je vseeno, za kakšen odpor si se odločil, vedno je bil prvi
predpogoj izločenje marksističnega strupa iz telesa našega naroda. In po
mojem prepričanju je bila čisto prva naloga resnično ljudske vlade iskati
in najti tiste moči, ki so bile odločene, da marksizmu napovejo uniču-
jočo vojno ter tem močem potem dajo prosto pot; njihova dolžnost ni
bilo prosjačenje za »mir in red« v trenutku, ko je zunanji sovražnik do-
movini zadajal uničujoč sunek, znotraj domovine pa je na vsakem cest-
nem vogalu prežalo izdajstvo. Ne, resnično nacionalna vlada bi si tedaj
morala želeti nemirov in nereda, v katerih bi lahko prišlo do načelnega
obračuna z marksističnimi smrtnimi sovražniki našega ljudstva. Če tega
ne bi izkoristili, potem bi bila vsaka misel na odpor katerekoli vrste čista
norost.
Takšen resnično velik in svetovnozgodovinski obračun se vsekakor
ne more zgoditi po shemi nekakšnega tajnega sveta ali kake stare, izsu-
šene ministrske duše, ampak po večnih zakonih življenja na tej Zemlji,
ki so in bodo ostali boj za življenje. Pred očmi je bilo treba imeti, daje
iz najbolj krvavih državljanskih vojn pogosto zraslo jekleno in zdravo
narodno telo, medtem ko je iz umetno vzgojenih mirovnih stanj gni-
loba več kot enkrat prismrdela do neba. Usod ljudstev se ne da spremi-
njati v svilenih rokavicah. Zato bi morali leta 1923 z brutalnim stiskom
zgrabiti kačo, ki je razjedala naše narodno telo. Šele ko bi nam to
uspelo, bi bila smiselna priprava aktivnega odpora.
Tedaj sem od silnega govorenja postal hripav, ko sem poskušal vsaj
v krogih tako imenovanih narodnjakov pojasnjevati, kaj je tokrat bilo v
igri, ter da bo ob enakih napakah, kot so jih delali leta 1914 in pozneje,
nujno prišlo do takega konca, kot seje zgodil leta 1918. Vedno znova
sem jih prosil, naj pustijo usodi prosto pot in naj našemu gibanju omo-
gočijo spopad z marksizmom; toda moje pridige so naletele na gluha
ušesa. Vsi so vse vedeli bolje, vključno s poveljnikom oboroženih sil,
dokler se niso znašli pred najbolj bedno kapitulacijo vseh časov.
Takrat sem se v svoji notranjosti zavedel, daje poslanstvo nemškega
617
meščanstva končano in da ni poklicano za nobeno nalogo več. Takrat
sem videl, da se vse te stranke z marksizmom prerekajo samo zaradi
konkurenčne zavisti, ne da bi ga sploh resno poskušale uničiti; vse so se
že zdavnaj sprijaznile z uničenjem domovine in njihovo edino gibalo je
bila samo še velika skrb, da bodo smele biti na sedmini. Samo za to so
se še »borile«.
Tedaj sem - to odkrito priznam - začel najgloblje spoštovati velikega
moža na južni strani Alp, ki v vroči ljubezni do svoje domovine ni pak-
tiral z notranjimi sovražniki Italije, ampak sije po vseh možnih poteh in
z vsemi sredstvi prizadeval za njihovo uničenje. Njegova odločenost, da
si Italije ne bo delil z marksizmom, ampak je internacionalizacijo pustil
propasti in s tem pred marksizmom rešil svojo domovino, ga bo uvrstila
med velikane tega sveta.
Kako bedno pritlikavi so ob tem videti naši nemški kvazi državniki
in kako gre človeku na bruhanje, ko se te ničle z neznansko domišlja-
vostjo lotijo kritiziranja nekoga, kije tisočkrat večji od njih; in kako bo-
leče je, ko se spomniš, da se to dogaja v državi, ki je pred slabe pol
stoletja imela čast, da je imela vodjo, kakršen je bil Bismarck!
S takšno naravnanostjo meščanstva in z negovanjem marksizma je
bila leta 1923 usoda vsakega aktivnega upora v Porurju že vnaprej za-
pečatena. Borba proti Franciji, medtem ko smo iemli v lastnih vrstah
smrtnega sovražnika, bi bila popolna norost. Kar so potem še naredili,
je bila lahko kvečjemu borba s podobo v ogledalu, izvedena zaradi delne
pomiritve nacionalistčnega elementa v Nemčiji, pomiritve »prekipeva-
joče ljudske duše« ali v resnici njene prevare. Če bi iskreno verjeli v to,
kar so naredili, bi morali vendarle spoznati, da moč ljudstva ni v njego-
vih orožjih, ampak predvsem v njegovi volji in daje treba pred zmago
nad zunanjimi sovražniki opraviti s svojim notranjim sovražnikom; sicer
ojoj, če zmaga ne poplača boja že po prvem dnevu! Brž ko poraz samo
kot senca oplazi ljudstvo, ki se ni otreslo notranjega sovražnika, se bo
njegova uporna moč zlomila in nasprotnik bo postal dokončen zmago-
valec.
To je bilo možno predvideti že spomladi 1923. Ne gre za vprašanje
vojaškega uspeha proti Franciji! Kajti če bi bila posledica nemškega rav-
nanja zaradi francoske zasedbe Porurja samo uničenje marksizma zno-
traj same Nemčije, bi že s tem dosegli velik uspeh. Nemčija, ki bi bila
osvobojena teh smrtnih sovražnikov njene prihodnosti, bi imela take
moči, kijih ostali svet ne bi mogel zadušiti. Tistega dne, ko bo v Nemčiji
zdrobljen marksizem, se bodo v resnici za vedno zdrobi/i tudi naši okovi. V
zgodovini nas namreč nikoli ni premagala moč naših nasprotnikov,
ampak vedno le naše lastne pregrehe in sovražniki v našem lastnem ta-
boru.
Ker se nemško državno vodstvo takrat ni upalo odločiti za takšno
herojsko dejanje, bi bilo smiselno iti samo po prvi poti, namreč mirovati
in pustiti, naj stvari tečejo, kot so pač tekle.
Toda v tej veliki uri je nebo Nemčiji podarilo »velikega moža«, go-
spoda Cunoja. Pravzaprav po poklicu in še manj po rojstvu ni bil držav-
nik in politik, ampak je predstavljal neko vrsto političnega pribora, ki je
potreben samo za opravljanje določenih nalog; sicer je bil bolj spreten
pri poslih. Prekletstvo za Nemčijo zato, ker je ta politikantski trgovec
tudi v politiki videl gospodarsko podjetje in se obnašal v skladu s tem.
»Francija je zasedla Porurje; kaj je v Porurju? Premog. Francija je
torej zasedla Porurje zaradi premoga?« Kaj je bilo tukaj za gospoda Cu-
noja bolj naravno, kot misel na stavko, da zdaj Francozi ne bodo dobili
premoga, nakar bodo nekega dne - po mnenju gospoda Cunoja - zago-
tovo sprevideli nerentabilnost svojega početja in spet odšli iz Porurja.
Približno tako je razmišljal ta »preudarni« »nacionalni« »državnik«, ki
so mu pustili govoriti v Stuttgartu in drugih mestih ter ki gaje to ljud-
stvo peblaženo občudovalo.
Za stavko so bili seveda potrebni tudi marksisti, kajti v prvi vrsti so
morali stavkati vendar delavci. Torej je bilo treba delavca (in ta je v
možganih takega meščanskega politika vedno tudi marksist) združiti v
enotno fronto z vsemi drugimi Nemci. Takrat se je moral zares videti
ves sijaj teh strankarsko političnih plesnivcev ob tako genialni paroli!
Nacionalni in genialni hkrati - končno so le imeli, kar so tako dolgo
618
619
časa iskali v svoji notranjosti. Našli so most do marksizma in nacional-
nemu goljufu je bilo s tem omogočeno, daje s tevtonskim obrazom in
nemškimi frazami ponudil pošteno roko mednarodnemu izdajalcu dr-
žave. In ta jo je brez odlašanja sprejel. Kajti tako kot je Cuno za svojo
»fronto enotnosti« potreboval marksistične voditelje, so ti nujno potre-
bovali Cunojev denar. Tako sta obe strani dobili pomoč. Cuno je dobil
svojo enotno fronto, sestavljeno iz nacionalnih čvekačev in antinacio-
nalnih goljufov, mednarodni prevaranti pa so lahko z državnim plačilom
izpolnjevali svoje vzvišeno bojno poslanstvo, to pomeni, da so rušili na-
rodno gospodarstvo, in sicer tokrat celo na državne stroške. Nesmrtna
misel, da bi s plačano stavko rešili ljudstvo, je v vsakem primeru geslo,
s katerim se z največjim navdušenjem strinja tudi najbolj ravnodušen ne-
sposobnež.
Splošno znano je, da z molitvami ni mogoče osvoboditi ljudstva. Morda
pa se ga da osvoboditi z lenarjenjem, kurje sicer še trega zgodovinsko pre-
veriti. Če bi gospod Cuno takrat namesto k splošni plačani stavki, ki jo je
proglasil za temelj »enotne fronte«, pozval vse Nemce, da delajo samo po
dve uri več, bi se prevara te »enotne fronte« porazgubila že tretji dan. Ljud-
stva se ne osvobajajo z nedelom, ampak z žrtvovanjem.
Vsekakor se ta tako imenovani pasivni upor ni mogel dolgo obdržati.
Samo človek, ki o vojni nima pojma, si lahko domišlja, da bo okupacij-
sko armado preplašil s tako msešnimi sredstvi. Samo to bi lahko bil smi-
sel take akcije, ki nas je stala milijarde in je bistveno pripomogla k
temeljitemu rušenju nacionalne valute.
Francozi so bili seveda notranje pomirjeni in so se lahko lepo udoma-
čili v Porurju v tistem trenutku, ko so videli, s kakšnimi sredstvi smo za-
čeli svoj upor. Prav mi smo jim v roke potisnili najboljše recepte, kako
je treba spametovati trmoglavo civilno prebivalstvo, če je v njegovem ob-
našanju opaziti grožnjo okupacijskim oblastem. Pred devetimi leti smo
namreč bliskovito onemogočili belgijske Franc-tireur skupine banditov
in civilnemu prebivalstvu dali vedeti, kako resen je položaj, ko so s svojo
dejavnostjo škodovali nemškim armadam. Brž ko je upor v Porurju res-
nično postal nevaren za Francijo, so zasedbene enote v borih osmih
dneh z igrivo lahkotnostjo to otroško neumnost grozovito kaznovale. To
je namreč vedno zadnje vprašanje: kaj storiti, ko gre nasprotniku pasiven
odpor resnično na živce in se ga loti s surovim krvavim nasiljem? Ali so
ljudje odločeni, da se še naprej upirajo? Če so, je treba nase prevzeti tudi
najhujše krvave posledice. S tem pa smo spet tam, kjer bi bili ob
aktivnem uporu - namreč pred bojem. Zato ima vsak tako imenovan
pasiven odpor svoj notranji smisel samo tedaj, če za njim čaka odloče-
nost, da se ta odpor po potrebi nadaljuje z odkrito borbo ali v prikriti
majhni vojni. Na splošno je vsaka taka borba povezana s prepričanjem o
možnem uspehu. Takoj ko bo oblegana utrdba, ki jo sovražnik zagrizeno
napada, prisiljena opustiti zadnje upanje na pomoč, se s tem praktično
sama preda, posebej takrat, ko branitelje namesto verjetne smrti
zanesljivo čaka življenje. Če posdaki obkoljenega gradu vzamejo vero v
možno osvoboditev, se bodo vse njene obrambne moči sesule v prah.
Zato je imel pasiven upor v Porurju s stališča najhujših posledic, ki jih je
lahko in jih je moral prinesti s seboj, ča naj bi bil zares uspešen, smisel
samo tedaj, če bi se za njim zgradila aktivna fronta. Potem bi iz našega
ljudstva lahko izvlekli neizmerne stvari. Če bi vsak od teh VVest-falcev
vedel, da bo domovina pripravila armado osemdesetih ali stotih divizij,
bi Francozi hodili trnovo pot. Toda za uspeh se je vedno pripravljeno
žrtvovati več pogumnih mož, kot pa za očitno nesmiselnost. To je bil
klasičen primer, kije nas, nacionalsocialiste prisilil, da zavzamemo
najostrejše stališče proti tako imenovanemu nacionalnemu sloganu. In
tako smo tudi storili. Tiste mesece so me nemalo napadali ljudje, katerih
celotna nacionalna nastrojenost je bila le mešanica neumnosti in
zunanjega blišča, ki so se vsi samo pridružili kričanju, ker so podlegli
skušnjavi, da so lahko nenadoma in brez nevarnosti delovali nacionalno.
V tej najbednejši enotni fronti med vsemi sem videl enega najbolj
smešnih pojavov, in zgodovina mi je dala prav.
Brž ko so si sindikati s Cunojevim denarjem približno napolnili bla-
gajne in se je pasivni odpor moral odločati o prehodu iz obrambnega
lenarjenja v aktiven napad, so rdeče hijene v trenutku skočile iz nacio-
nalne ovčje črede in spet postale tisto, kar so vedno bile. Gospod Cuno
620 621
seje brez vika in krika povrnil k svojim ladjam, Nemčija pa je bila bo-
gatejša za novo izkušnjo ter revnejša za velkiko upanje.
Mnogi častniki, ki prav gotovo niso bili najslabši, do poznega poletja
niso verjeli v tako sramoten razvoj. Vsi so upali, da se bodo vsaj naskri-
vaj začele priprave za končanje tega najnesramnejšega francoskega
vpada in s tem spreminjanje nemške zgodovine. Tudi v naših vrstah je
bilo veliko ljudi, ki so vsaj nemški vojski še zaupali. To prepričanje je
bilo tako živo, daje odločilno vplivalo na ravnanje in posebej urjenje šte-
vilnih mladih ljudi.
Toda ko je prišlo do sramotnega zloma in ko je ob žrtvovanju milijard-
nega premoženja ter življenj tisočev mladih Nemcev - ki so bili dovolj
neumni, da so verjeli obljubam voditeljev Reicha - država kapitulirala
na tako uničujoče sramoten način, je zagorelo ogorčenje do takšne iz-
daje našega nesrečnega ljudstva. V milijonih glav seje nenadoma poja-
vilo svetlo in jasno prepričanje, da bi Nemčijo lahko rešila samo
odstranitev celotnega vladajočega sistema.
Čas ni bil nikoli bolj zrel, dobesedno je kričal po taki rešitvi v tistem
trenutku, ker se je na eni strani brez sramu razkrila izdaja domovine,
medtem ko je bilo na drugi strani ljudstvo prepuščeno počasnemu umi-
ranju od lakote. Ker je sama država poteptala vse zakone vere in zves-
tobe, zasmehovala pravice svojih državljanov, prevarala milijone svojih
požrtvovalnih in najzvestejših sinov, milijonom drugih pa pokradla še
zadnje groše, ni imela od svojih pripadnikov pravice pričakovati nič dru-
gega kot samo sovraštvo. Sovraštvo proti tem pokvarjencem, ki so ogo-
ljufali ljudstvo in izdali domovino se je moralo tako ali drugeče nekje
izprazniti. Na tem mestu lahko navedem samo svoj zaključni stavek na
velikem procesu spomladi 1924:
»Sodniki te države nas lahko zaradi našega takratnega ravnanja mirno
obsodijo, toda zgodovina kot boginja višje resnice in boljše pravice bo
nekega dne smeje se raztrgala to obsodbo in nas oprostila vse krivde.«
Toda takrat bo pred sodišče poklicala vse one, ki imajo danes moč in
teptajo pravico in zakone, ki so pokvarili naše ljudstvo in ga pripeljali
v bedo in ki v nesreči lastne domovine bolj cenijo lasten jaz kot življe-
nje skupnosti.
Na tem mestu ne bom opisoval dogodkov, ki so privedli do 8.novem-
bra 1923. Tega nočem narediti, ker si od tega za prihodnosl ne obetam
nič koristnega in ker je predvsem nesmiselno odpirati rane, ki so se
danes komaj zacelile; ker je poleg tega nesmiselno govoriti o krivdi pri
ljudeh, ki morda v največjih globinah svojih src enako močno ljubijo
svoje ljudstvo in ki so morda samo zgrešili skupno pot ali pa je niso raz-
umeli.
Glede na veliko skupno nesrečo naše domovine danes več ne bi hotel
izpostavljati in s tem morda ločevati onih, ki bodo nekoč v prihodnosti
vendarle uspeli ustvariti veliko enotno fronto resnično srčno zvestih
Nemcev proti skupni fronti sovražnikov našega ljudstva. Jaz namreč
vem, da bo nekoč napočil čas, ko se bodo celo oni, ki so nam takrat
sovražno nasprotovali, s spoštovanjem spominjali tistih, ki so za svoje
nemško ljudstvo izkusili prezgodnjo bridko smrt.
Teh šestnajst junakov, ki sem jim posvetil prvo knjigo svojega dela,
hočem ob koncu druge knjige predstaviti pristašem našega nauka in nje-
govim borcem kot tiste junake, ki so se ob polnem zavedanju žrtvovali
za vse nas. Slabiče in omahljivce morajo vedno znova opominjati na iz-
polnjevanje dolžnosti, katero so oni v najboljši veri in do konca do-
sledno opravljali. In mednje hočem prišteti tudi moža, enega najboljših,
kije svoje življenje posvetil osveščanju svojega, našega ljudstva z mislimi
in stihi, ter na koncu tudi s svojim delom:
Dietricha Eckarta.
622 623
 Zaključna beseda
9. novembra 1923 so v njenem četrtem letu obstoja na celem ob-
močju Nemškega Reicha prepovedali delovanje Nacionalsocialistične
nemške delavske stranke in jo razpustili. Danes, novembra 1926, v ce-
lotnem Reichu spet stoji pred nami, svobodna, močnejša in notranje
trdnejša kot kdajkoli prej.
Vsa preganjanja gibanja in njegovih posameznih voditeljev, vse žali-
tve in vsa obrekovanja mu niso mogla do živega. Pravilnost njegovih
idej, čistost njegovega hotenja, požrtvovalnost njegovih privržencev so
mu do zdaj pomagali, da se je kljub vsemu zatiranju vse bolj krepilo.
Če se gibanje v svetu naše današnje parlamentarne korupcije vse bolj
zaveda najglobljega bistva svojega boja ter se počuti kot čisto utelešenje
pomena rase in osebnosti ter se temu primerno obnaša, bo na osnovi
skoraj matematične zakonitosti iz tega boja nekoč odneslo zmago. Prav
tako kot bo Nemčija nekoč morala v svetu zasesti mesto, kiji gre, če jo
bomo vodili in organizirali po enakih načelih.
Država, ki se v obdobju rasnega zastrupljanja posveti negovanju svo-
jih najboljših rasnih elementov, mora nekega dne postati gospodarica
Zemlje.
Pristaši našega gibanja tega ne smejo nikoli pozabiti, ko bodo morda
tesnobno primerjali velike žrtve z možnim uspehom.

624