RIMSKA ZGODOVINA

1. Začetki Rima in doba kraljev

MITOLOŠKO IZROČILO (Vergilij in Livij):
Bog Eneja po koncu trojanske vojne v Lacij, ustanovi mesto Lavinium in se poroči s princeso Lavinijo. Po smrti
sin Ascanius Julus ustanovi Albo Longo, postane začetnik vladarske dinastije. Zadnja kralja te dinastije sta
Numitor in Amulij. Amulij izžene brata, njegovo hčer Reo Silvijo pa zaveže k devištvu, a se z njo združi bog
Mars  rodi Romula in Rema. Izpostavljena v gozdu, najde ju volkulja. Ko odrasteta, ubijeta deda in ustanovita
mesto Rim (21. april 753 p.n.št.). Prerokba, da bo zavladal Romul, sproži spor, v katerem je Rem ubit. Romul
zavlada kot 1. rimski kralj.

Državi da glavne politične institucije: ljudski zbor, senat, pravna ureditev z delitvijo na plemstvo (patriciji) in
nižjo plast svobodnjakov (plebejci), razdelitev na 3 plemenske skupine (tribus) in 30 vojaško-političnih enot
(curiae) + patriarhalna ureditev družine.

• Numa Pompilij: ustanovitev sakralnih institucij in svetniških kolegijev + ureditev zakonskega

življenja in morale
• Tullus Hostilius: vojaška ekspanzija  osvojitev in razrušenje Albe Longe
• Ancus Marcius: nadaljuje, pridobi naselbino Ostijo.
• Tarkvinij Prisk (etruščanskega rodu!!): gradnje, ureditev kanalizacije
• Servius Tullius: reformator  prebivalstvo razdelil v premoženjske razrede, zgradil obzidje
• Tarkvinij Superb: tiran, 509 mora po uporu v izgnanstvo  zadnji kralj

TEMELJNE POTEZE RAZVOJA

Arheološke najdbe pričajo, da sta bila Palatin in Kapitol poseljena že v 10. in 9. stoletju p.n.št., sredi 8. p.n.š. pa
je tam nastala nova naselbina. Nastala so nova poslopja: obzidje, »Romulova hiša« na Palatinu, svetišče na
Kapitolu. Mesto se razširi, nekropole se umaknejo na druge griče  vse to kaže na obstoj organizirane
centralno vodene oblasti. Ni pa znano, ali je mesto nastalo združitvijo večih naselbin ali s prihodom novih
naseljencev.
V dobi etruščanskih kraljev (616 p.n.š. do 509 p.n.š.) Rim doseže stopnjo urbane naselbine, obvladuje okoliška
ozemlja, je eno najpomembnejših mest srednje Italije. Sredi 6. stol zgrajeno novo obzidje – določa obseg mesta
vse do avgustovske dobe. Zgrajena tudi sakralna infrastruktura: na Kapitolu postavljen Jupitrov tempelj + druga
svetišča.
Ostale gradnje v tem obdobju: lesen most čez Tibero, pristanišče na rečnih bregovih (nastanek trgovskega
središča), kanalizacija (Cloaca maxima, z njo osušili močvirnato območje Foruma), predhodnik Circusa
Maximusa, tlakovani Forum Romanum z institucijami (comitium, curia hostilia), kraljevska rezidenca (Regia, po
kraljevem izgonu sedež vrhovnega svečenika).

DRUŽBENA IN DRŽAVNA UREDITEV V DOBI KRALJEV

Rim v času nastanka je volilno kraljestvo:
• na čelu je kralj (rex) – poveljnik vojske, vrhovni sodnik in svečenik. Z volitvami in ostalimi institucijami
skušali preprečiti nastanek dinastije. Poskus vzpostavitve le-te je vodil v propad monarhije.
• Senatus - svet starcev, so sestavljali patres (voditelji plemiških rodov in družin; potomci označevali kot
patriciji).
• plebs/plebes - svobodno prebivalstvo, velika večina. Z institucijo klientele večina povezanih s
predstojniki plemiških družin (odraža podrejeni in slabši socialni položaj).

Prebivalstvo delilo v 3 skupine:

 tribus - na plemenski in teritorialni podlagi (podobno kot file v Grčiji) – na začetku predvsem na
sakralnem področju.
 curiae, 10 iz vsake tribus – pomembne dejavnosti v civilnem življenju ter organizacijska podlaga za
politično in vojaško ureditev. Kurije so zbirale na zborih (comitia curiata), kjer so volili kralja, potrjevali
zakone, urejali sakralne zadeve. Vsaka je prispevala desetino konjenikov in stotino vojakov (centuria).

1
RIMSKA ZGODOVINA

Ljudstvo so poleg Rimljanov sestavljali tudi Sabini – izmenjavali na kraljevskem prestolu. V mestno državo so na
splošno vključevali tudi okoliške naselbine.
V času etruščanskih kraljev je Rim doživel pomemben razcvet na vseh področjih. Začel se je gospodarski
vzpon, od Etruščanov pa so prevzeli tudi verske predstave in elemente kulturnega, političnega in vsakdanjega
življenja. Po državnem prevratu in odstavitvi tirana je bila na ruševinah zgrajena patricijska republika.

2. USTANOVITEV REPUBLIKE IN NOTRANJI RAZVOJ RIMSKE DRŽAVNE

UREDITVE; MAGISTRATURE, KOMICIJI, SENAT, STANOVSKI BOJI MED
PATRICIJI IN PLEBEJCI
Po padcu kraljev vodstvo države v rokah uradnikov (magistratov):
• na vrhu sta bila 2 uradnika, sprva imenovana pretorja, praetores. 449 sta vlogo pretorjev prevzela 2
konzula: poveljevanje vojski, sklicevanje in vodenje dela senata in zborov, nadzor nad vsemi
magistraturami razen ljudskih tribunov.
• 2 cenzorja (voljena 1x na 5 let) – finančna, moralna, nazorsko-politična kontrola senata, sestava
seznama senatorjev ter državljanov kot davčnih in vojaških obveznikov.
• pretura – po sredini 5. stol. postala pomembna v sodstvu (prehod sodstva od svečenikov in družine v
roke države).
• edili, nosilci nižjih magistratur – nadzor nad javnimi zgradbami, oskrba, prirejanje iger in praznikov.
• ljudski tribunat, sprva 2 tribuna, po 449 deset – zastopnika plebejcev, nedotakljiva, pravica veta,
izvzeta iz nadzora kogarkoli.
• kvestura – skrb za državno blagajno, kamor so se stekali davki in dajatve.

Ta ureditev je ostala do konca republike v osnovi enaka, spreminjalo se je le število posameznih magistratur. V
izrednih primerih sta bila imenovana interrex (nadzor volitev) in dictator (na predlog konzula, v primeru hude
zunanje nevarnosti ali državljanske vojne, za pol leta – močno spremstvo). Sistem je dobro deloval, saj so bile
magistrature časovno omejene (1 leto) in kolektivne, kar je preprečevalo kopičenje oblasti. Pravico ugovora je
imel tudi vrhovni svečenik, naslednjo magistraturo pa si lahko prevzel šele po 2 letnem intervalu.
V tem obdobju se je razcvetelo sakralno življenje – zgrajenih je bilo mnogo templjev ter urejen rimski panteon.

Družba se je delila na 2 stanova:

• patriciji so v dobi republike še utrdili svoj položaj, imeli so lastno nošo, življenjski slog, imeli veliko
premoženja, prevladovali so v vojski in v politiki (le oni so namreč lahko zasedali vrhovne magistrature
in senat).
• plebejci so predstavljali veliko večino prebivalstva. Bili so svobodni, a brez privilegijev patricijev.
Njihov boj za izboljšanje položaja je prek ustanovitve posebne skupnosti z elementi lastne državnosti
vodil do postopnega izboljševanja položaja.
• Poleg tega so bili posebna kategorija sužnji. Ti so to postali kot vojni ujetniki ali pa zaradi zadolžitve,
ko niso bili sposobni vrniti dolga.

OBDOBJE ZGODNJE REPUBLIKE ZAZNAMUJEJO (NENASILNI) BOJI MED SLOJEMA

• Leta 494 so plebejci v času zunanjepolitične nevarnosti izvedli secessio, umik iz Rima na Aventin –
Rim je ostal brez vojaške obrambe. Tako so dobili patricijskim magistraturam vzporedno politično
institucijo, v kateri sta bila najpomembnejša ljudska tribuna, s Cererinim svetiščem na Aventinu pa
tudi svojo versko ustanovo. Z ustanovitvijo 16 novih tribus na podeželju so dobili boljše možnosti za
uveljavitev svoje volje na ljudskih zborih. Nižji stan je zajel tudi proces diferenciacije – premožnejši
plebejci so se vse bolj približevali patricijem.

Prvi zapis prava! – Zakonik dvanajstih plošč (lex XII tabularum), leto 451/0:
• zakonik predpostavlja enakost pred zakonom vseh državljanov. Predstavlja le vrsto določb, ki so se
nanašale na najbolj pogoste primere, ne pa pravo na vseh področjih. Upošteva tudi talionsko načelo.

2
RIMSKA ZGODOVINA

Zakonik razlik med slojema ni izničil, a so plebejci leta 449 z drugim secessio dosegli potrditev svojih
pravic, kasneje pa s Kanulejevim zakonom še pravico sklepanja zakonske zveze med obema slojema.

NOVOSTI V VOJSKI
• uvedba težko oborožene pehote v strjeni vrsti (po zgledu Etruščanov). Podlaga temu je bila podlaga
razdelitev moških v 193 centurij, od tega 18 konjenice, katero so sestavljali patriciji. 80 centurij je
sestavljal najpremožnejši del plebejcev in tako naprej do neoboroženih, najrevnejših prebivalcev. Pri
tem je bila pomembna tudi uvedba cenzure leta 443, ki so to ureditev nadzorovali.
• centurijski zbor, ki se je sestajal na Marsovem polju – najpomembnejša institucija, volil magistrate,
sprejemal zakone, odločal o vojni in miru. Vsaka centurija je imela 1 glas, zato so patriciji in
najpremožnejši plebejci prevladali. Kljub temu so z večanjem države in s tem uradniškega aparata tudi
plebejci počasi prihajali do visokih položajev. Od leta 444 do 367 so namesto konzulov pogosto bili
imenovani »vojaški tribuni s konzulsko oblastjo« iz plebejskega stanu.

3
RIMSKA ZGODOVINA

3. STIKI Z ETRUŠČANI, GRKI IN FENIČANI; BOJ ZA PREVLADO V

SREDOZEMLJU
Rimsko ekspanzijo leta 387 prekine vdor Keltov.
KELTI
• heterogena skupina plemen v osrednji in vzhodni Franciji
• 5. – 3. stol. prodrli do atlantske obale, na Pirenejski polotok, Balkan, do Male Azije
• prevzemali kulturne elemente ljudstev, s katerimi prihajali v stik
• plenilni pohodi daleč izven naselitvenega območja
• kot vojaški najemniki služili Etruščanom, Grkom, Kartažanom – strah in trepet zaradi neustrašnosti in
bojevitosti
• 3- delna družba: plemstvo, svobodnjaki, sužnji; patriarhalna ureditev, a celo neke poteze matriarhata
(ženske imele visok položaj v družbi – pravica do kraljevske oblasti)
• številna plemena, zelo raztresena po Evropi – pogoste vojne med njimi, iskanje zaveznikov pri Germanih
in Rimljanih. Kljub prevladi nekaterih plemen se ni nikoli oblikovala trajna enotna državna tvorba,
povezali le v času zunanjih vojn pod 1 kraljem.
• žrtvovanje ljudi, predvsem žensk, kanibalizem

Rimljani so pomagali etruščanskemu mestu Clusium ob obleganju keltskega ljudstva Senonov, zato so nato ti
napadli še njih – leta 387 je rimska vojska doživela hud poraz pri reki Aliji. Kelti so nato zavzeli Rim, ne pa tudi
Kapitola. Po visoki odkupnini so se umaknili, Rimljani pa so ob obnovi mesta postavili obzidje, ki je določalo
obseg mesta vse do konca republikanske dobe, Rim pa je postal največje mesto Italije.

Vzporedno potekal vzpon Sirakuz – zmagovalci peloponeške vojne. Tiran Dionizij I. je premagal zvezo južno-
italskih mest v Veliki Grčiji, zaradi propada etruščanske sile v Padski nižini pa je z ustanavljanjem kolonij na
obalah Jadranskega morja dobil hegemonijo nad le-tem, prav tako si je prizadeval za nadzor nad Tirenskim
morjem.
• trajalo do tiranove smrti leta 367, ni pomembno vplivalo na Rim.

Rim se je po keltskem vdoru okrepil:

• več vojn proti Keltom (361- 349) in sosednjim ljudstvom
• POGODBA Z LATINSKIMI SKUPNOSTMI leta 358 – poveljevanje skupnim vojaškim silam
• POGODBA Z KARTAGINO leta 348 – začrtanje mejnih interesnih območji (Rim je želel prevlado na
kopnem nad celotnim Lacijem, Kartagina hotela še naprej prevlado na morju) – s tem preprečili
prevlado Sirakuz v Tirenskem morju.

340 pr.n.š. – 338 pr.n.š. LATINSKA VOJNA:

• začel upor Latinov (12 skupnosti) proti hegemoniji Rima
• podpirala tudi nekatera mesta v Kampaniji, kjer je Rim začel uveljavljati svoje interese po 1. samnitski
vojni (343 – 341)
• Rim zmagal, ljudstva razdelil na 3 skupine glede na njihovo obnašanje v vojni (nekaterim podelil
državljanstvo, nekatera obdržala avtonomijo) – zraščanje v eno telo, ki postalo jedro rimske države

326 – 304 2. SAMNITSKA VOJNA – o prevladi na jugu polotoka, predvsem v Kampaniji:

• gverilska vojna, težka za Rimljane
• po začetnih porazih na koncu zmagajo, leta 304 sklenjen mir
• Samniti in zavezniška ljudstva pridejo pod rimsko oblast

299 – 292 3. SAMNITSKA VOJNA

• zaradi Lukanov, ki odpovedali pokornost Rimu (samnitski zavezniki)
• na njihovi strani vsa večja ljudstva z izjemo Grkov
• Rim zmagal, si podredil ljudstva in na njihovem ozemlju ustanovil kolonije

4
RIMSKA ZGODOVINA

Leta 283 so z bitko pri Vadimonskem jezeru dokončno odstranili keltsko nevarnost. Boje in Senone so pregnali
in na njihovem območju prav tako ustanovili kolonije.
Rim je imel po vseh teh vojnah nadzor nad strateško najpomembnejšimi območji, v Italiji in okolici pa ni bilo več
sile, ki bi lahko zaustavila njegovo širjenje.

4. VOJNA S TARENTOM IN KRALJEM PIROM TER RIMSKO-ITALSKO

ZAVEZNIŠTVO (280-264 PR. KR.)
Leta 282 je Rim prišel v spor s spartansko kolonijo Tarentom, ki je imel vodilno vlogo na jugu Italije, ker so
pred samnitskim obleganjem rešili grško mesto Turije.
Tarent je na pomoč poklical epirskega kralja Pira, ki je spor nameraval izkoristiti za zavzetje Sicilije in vojno
proti Kartagini. Po prihodu v Italijo se obnaša kot gospodar, ne pa kot zaveznik.
• 1. bitka pri Herakleji v Lukaniji leta 280: Rimljani predvsem zaradi uporabe bojnih slonov na nasprotni
strani doživijo poraz, a je to za Grke zaradi velikih izgub »Pirova zmaga«. Grški strani se pridružijo
nova ljudstva.
• tudi v drugi bitki v Apuliji leta 279 ogromne izgube Grkov
• Rim obnovi zavezništvo s Kartagino  obljubijo pomoč
• Pir najde nove zaveznike na Siciliji
• po premajhnih uspehih proti Kartagini se vrne v južno Italijo, kjer je Rim medtem premagal njegove
zaveznike
• v odločilni bitki pri Beneventu leta 275 Rim zmaga, Pir zapusti Italijo

Ta zmaga je pomenila dokončno izločitev Grkov v spopadu za prevlado v zahodnem Sredozemlju (zdaj le Rim
in Kartagina). Rim je zavladal nad italskimi ljudstvi in grškimi mesti južne Italije, ki so morala z njim skleniti
neenakovredne pogodbe  konec neodvisnosti grških mest.
Začel se je kulturni (v Rim pride kot talec Livij Andronik) in gospodarski vzpon Rima (začetek kovanja lastnega
denarja), na jugu se je začelo ustanavljanje kolonij, latinščina je začela dobivati vse večji pomen.
Do izraza so prihajale vse večje težnje po poenotenju. Rimsko-italski zvezi se je priključevalo vse več ljudstev
in mest, ki so imela z Rimom različne stopnje vezi:
• rimske kolonije (polnopravno rimsko državljanstvo)
• municipiji (»polovični državljani« - dolžnosti rimskih državljanov, a brez volilne pravice)
• latinske kolonije (ob preselitvi v Rim dobili rimsko državljanstvo)
• zavezniške skupnosti (morale odpovedati samostojni zunanji politiki)
Ta zveza je bila tako z okoli 6 milijoni prebivalcev največja tvorba na zahodu.

5
RIMSKA ZGODOVINA

5. PRVA PUNSKA VOJNA (264-241 PR. KR.)

KARTAGINA IN NJEN ODNOS DO RIMA DO ZAČETKA VOJNE

Obe najmočnejši državi na zahodu: Rim središče močne zveze, Kartagina pa trgovskega imperija.
Slednja se je razvila predvsem po zmagi nad grško konkurenco na zahodu leta 540. Pluli so ob obalah Atlantika
vse do Britanije in Kameruna. Premoč je imela na morju ter na Siciliji, kjer so ustanovili svojo edino »provinco«,
drugje pa so imeli le močne postojanke, partnerjem pa so omejevali svobodo plovbe.
Vodila jo je maloštevilna aristokracija. Ustava je bila mešana, z elementi demokratične, aristokratske in
monarhične oblasti. Veliko vlogo je imela vojska, v kateri so služili tudi pripadniki drugih ljudstev. Med državo
in vojsko je pogosto prihajalo do nasprotij.
Država je bila zelo bogata – zaradi razvitega gospodarstva na vseh področjih, predvsem pa trgovine. Religija je
feničansko-kanaanskega izvora, vrhovna bogova sta Baal in Tanit, zanjo pa je značilno žrtvovanje.
Odnosi z Rimom so se poslabšali po sirakuškem zavzetju Mesane na Siciliji, kjer so imeli oblast Mamertini. Del
njih je prosil za pomoč Kartažane, del pa sosede Rimljane. Rimljani so iz mesta pregnali Kartažansko vojsko, ki
se je nato povezala s Sirakužani in iz mesta skušala pregnati Rimljane. Po neuspešnih pogajanjih jim je Rim
napovedal vojno leta 264.
VOJNA
Začne se z rimskimi uspehi:
• leta 263 se reši kartažanskega pritiska v Mesani in prisili Sirakuze k sklenitvi zavezništva.
• razširijo vojaške operacije na celotno Sicilijo
• zgradijo mornarico – posebnost so »vrani« (corvi), s katerimi so morsko bitko spremenili v kopensko
• leta 260 zato zmagajo v veliki pomorski bitki pri Milah (po zmagi postavijo columna rostrata)
Nato se iz Sicilije bojišče preseli na celotno zahodno Sredozemlje:
• leta 259 osvojijo Korziko
• odločijo se za napad na matično deželo Kartažanov – Afriko
• spočetka uspešni, ko pa je kartažansko vojsko prevzel Spartanec Ksantip, so se morali umakniti
Spopadi se vrnejo na Sicilijo:
• sprva uspehi Rimljanov
• leta 247 kartažansko vojsko prevzame Hamilkar Barkas – prevzamejo pobudo na zahodni Siciliji
• Rim je zgradil novo ladjevje in odločilno porazil Kartagino v bitki pri Egatskih otokih leta 241
• Hamilkar prisiljen skleniti mir z veliko denarno odškodnino
Rim je tako po 24 letih dobil Sicilijo brez Sirakuz, a utrpel ogromne izgube in gospodarsko škodo zaradi
večletne odsotnosti kmetov.

POSLEDICE VOJNE, RIMSKA PREVLADA NA TIRENSKEM MORJU IN POSEG V SEVERNO ITALIJO

• Rim izgubi podporo sicilskih Grkov, ki si jih mora kasneje znova podrediti s silo
• postane najmočnejša sila v zahodnem Sredozemlju, enakovredna helenističnim državam
• Kartagina je na robu finančnega zloma + upor najemniške vojske
Kartagina je po zadušitvi upora skušala nazaj osvojiti Sardinijo, a so jo Rimljani porazili in ji naložili nov vojni
davek, zraven pa osvojili še Korziko  nadzor nad Tirenskim morjem.
Leta 227 je Rim ob osvojitvi novega ozemlja za potrebe uprave na tem območju imenoval 2 nova pretorja (2 
4), njun enoletni mandat pa so označevali z izrazom provincia. Provincialni pretor je imel neomejeno oblast na
tem ozemlju  začetek rimske provincialne uprave

Nato so se osredotočili na sever: tja je pritekal nov keltski val. Rim je državljanom razdelil »galsko polje«, kar je
povzročilo, da so se nekatera plemena združila za vojno proti Rimljanom. Ti so sklenili zavezništvo z
Hazdrubalom, kartažanskim poveljnikom v Španiji, in celo keltskimi ljudstvi. Od leta 225 do leta 222 je potekala
keltska vojna, v kateri so Rimljani zmagali in zavzeli keltska ozemlja na severu Italije, po koncu pa so zatrli še
morsko razbojništvo Histrov v Jadranu.

6
RIMSKA ZGODOVINA

Za zavarovanje ozemeljskih pridobitev na severu so ustanovili koloniji Placentijo in Kremono, od Rima do

Riminija pa so zgradili cesto Via Flaminia  glavna prometna žila.

6. RIMSKI POSEG NA VZHODNI JADRAN V PRVI IN DRUGI ILIRSKI VOJNI

Iliri prvotno le od zaledja južne Dalmacije do severne Albanije, a se je pojem razširil po rimski priključitvi
sosednjih ljudstev na tem ozemlju v skupni Ilirik. Zato so predvsem antični pisci za Ilire označevali tudi ljudstva,
ki z njimi niso imela nobene veze. Ta razširjenost pojma je kasneje postala podlaga za balkanski panilirizem.

Razvoju prve ilirske državne tvorbe lahko sledimo med letom 440 in 270, predvsem v času vojn proti Filipu II.,
druga doba pa nam je znana leta 230 in leta 167, ko so imeli opravka predvsem z Rimom.
Druga kraljevina se je razvila v času kralja Agrona ob reki Neretvi. Iliri so z majhnimi, a okretnimi ladjami
nadzorovali obalo Jadranskega morja. V času naslednice Tevte se je začela ekspanzija – osvojili so celotno
obalo od srednje Dalmacije do Epira, nevarni pa so bili kot morski razbojniki. Leta 230 so v incidentu oropali
italske trgovce, kar je vodilo v prvo ilirsko vojno, Iliri pa so še naprej zavzemali nova območja.

Rim je leta 229 poslal na vzhodno jadransko obalo veliko floto. Takoj so se jim podredili Korkira, Apolonija in
ljudstvo Atintatov, Tevta pa je leta 228 prosila za sklenitev miru. Rim je grške skupnosti in nekaterim ljudstvom
na osvojenem območju sprejel v vazalni odnos, Ilirom pa naložil vojno odškodnino in jim zaprl pomorske poti
 naklonjenost pri Grkih.

A njihov protektorat ni bil trden – Demetrij Hvarski se je kmalu povezal z Makedonci in kršil mirovno pogodbo, v
času keltske vojne je skupaj s Histri ropal italske ladje.
 leta 219 druga ilirska vojna: Rim je z energičnim posegom zaradi kriznega žarišča v Španiji ponovno prevzel
oblast v Iliriku, Demetrij pa je zbežal v Makedonijo.

7
RIMSKA ZGODOVINA

7. DRUGA PUNSKA VOJNA (218-201 PR. KR.)

VZROKI, POVODI IN ZAČETEK VOJNE

Izgubo Sicilije in Sardinije je več kot nadomestil Hamilkar Barkas z oblikovanjem nove močne državne tvorbe v
Španiji, ki je bila močno povezana z matično državo v Afriki. Tam pa je v rokah združeval vojaško in politično
oblast, zaradi oddaljenosti pa je v svojih odločitvah in izvajanju oblasti postajal vse bolj samostojen.
Kartažansko oblast je z juga, kjer je utrdil nadzor nad Gibraltarjem, hitro širil proti severu.

Po njegovi smrti leta 229/8 je oblast prevzel zet Hazdrubal, ki je ustanovil prestolnico Novo Kartagino.
Pomemben uspeh je bil podpis pogodbe z Rimom pred keltsko vojno leta 226/5. Po tej pogodbi je bila meja
med interesnima območjema reka Ebro.
• Hazdrubal je dobil možnost, da vpliv razširi nad veliko večino Španije
• Rimu so bili dovoljeni stiki z iberskimi ljudstvi južno od reke, ki niso bila pod kartažansko oblastjo.

Po smrti je vojska leta 221 za naslednika izvolila Hamilkarjevega sina HANIBALA; ta je oblast razširil globoko v
notranjost polotoka. Do spora je prišlo zaradi mesta Sagunt, ki je bilo v prijateljskih odnosih z Rimom.
Pregnanci so se želeli s kartažansko pomočjo vrniti v mesto, a je Rim to zavrnil. Kartažani so zato napadli
mesto in ga po 8 mesecih zavzeli.
Hanibal je nato z veliko vojsko prekoračil Ebro, da bi zavzel ozemlje do Pirenejev. Ker ga Kartagina ni hotela
izročiti Rimu, ji je ta napovedal vojno.

Kartagina je poskušala nadomestiti izgube po 1. vojni in je bila v vzponu, Rim pa je moral to za vsako ceno
preprečiti, če je želel ohraniti vodilno vlogo na tem območju.

HANIBALOV POHOD V ITALIJO IN RIMSKI PORAZI V PRVIH LETIH VOJNE

Ker za razliko od prve vojne Hanibal ni imel močne mornarice, je želel pridobiti Kelte, da bi skupaj napadli
Italijo s severa, brat Hazdrubal pa je iz Afrike pripeljal okrepitve. Rim je medtem prepeljal eno armado na
Sicilijo, da bi od tam napadel Afriko, drugo pa v Masilijo za napad na Španijo.

Hanibal je z armado leta 218 prodrl v južno Galijo. Medtem so Rimljani šli do Španije po morju. Njihova cilja sta
bila presekati povezavo Hanibalove vojske z zaledjem ter preprečiti združenje z Hazdrubalovo vojsko. Ob
prehodu Alp je Hanibalova vojska utrpela precejšne izgube. Rimljani so bili za vojno v severni Italiji prisiljeni tja
poslati armado, ki je načrtovala pot v Afriko. V prvih letih so tam zmagovali Kartažani, predvsem zaradi
podpore Keltov – Hanibal je vodil propagando proti Rimu in velikodušno ravnal z italskimi vojnimi ujetniki. To
nima pričakovanega uspeha, zato Kartažani na poti do južne Italije plenijo in ropajo.

Rimu je bilo dovolj stalnih porazov, zato je za odločilno bitko pri Kanah avgusta leta 216 zbral najmočnejšo
vojsko do zdaj, a vseeno doživela katastrofalen poraz. Hanibal pa zmage ni izkoristil in je z zavlačevanjem z
napadom na Rim postopoma izgubljal prednost. Rim se je nato osredotočil na bojišče v Španiji – s tem so
razbremenili pritisk kartažanske vojske na svoje sile v Italiji.

Leta 215 se je Hanibal odločil za zavezništvo z Makedonijo (Filipom V.), a je bil njen vpliv na vojno manjši od
pričakovanj. Hkrati so na njihovo stran po smrti Hierona II. prestopile Sirakuze, a je Rim v naslednjih letih na
tem območju zmagoval, Sirakuze pa s leta 212 zavzeli in izropali. To je skupaj z uspehi v Španiji in južni Italiji
postopoma izničilo kartažansko prednost.

NARAŠČAJOČA MOČ RIMA, PREOBRAT V VOJNI IN RIMSKA ZMAGA

V Španiji je poveljstvo nad rimskimi četami prevzel PUBLIUS CORNELIUS SCIPIO.
• leta 209 so zavzeli Novo Kartagino
• leta 208 ni mogel preprečiti odhoda kartažanske vojske v Italijo, kjer je sicer še vedno zmagoval
Hanibal, a je bil v težkem položaju, ker je bil odrezan od Keltov

8
RIMSKA ZGODOVINA

Hazdrubal je na svojo stran pridobil italska ljudstva na severu Italije

• leta 207 v bitki pri reki Metaurus poražen  padla odločitev o usodi italije
• z zmago pri reki Ilipi leta 206 je Rim pridobil južno Španijo  postalo rimsko ozemlje
• leta 205 mirovni sporazum z Makedonijo  KONEC RIMSKO-MAKEDONSKE VOJNE
Vse to je pomenilo poraz za Kartažane in odločilen preobrat v vojni.

Medtem v Rimu nesoglasja med Scipionom, ki je zagovarjal direkten napad na Kartažansko središče v Afriki, in
senatom, ki je temu nasprotoval. Scipion je na koncu uveljavil svojo idejo in leta 204 iz Sicilije odšel v Afriko.
Ob tem je na njihovo stran stopil tudi numidijski pretendent Masinisa. Rim je zmagal nad Kartažani in z njimi
sklenil premirje, če odpokličejo Hanibala. Ti so ob njegovi vrnitvi v Afriko nadaljevali vojno:
 odločilna bitka pri Zami leta 202, Rimljani s pomočjo Numidijcev zmagajo, Kartagina kapitulira.

Mirovni sporazum leta 201:

• Kartagina se odpove čezmorskim ozemljem, omejena na afriško obalo, numidijska nevarnost
• velika vojna odškodnina
• razorožitev
• prepoved vojskovanja izven Afrike  postane rimska klientelna država, nadzoruje jo Numidija
Rim pridobi ozemlje v Španiji in ga močno razširi, leta 197 upravna razdelitev: Tostranska in Onstranska Španija.

POSLEDICE VOJNE
• vpliv senata se zaradi slabih vojaških strategij zmanjša, večji vpliv dobijo posamezniki, ki opravljajo po
več konzulatov
• veliko opustošenje južne Italije  propad malih in srednjih kmetij  širjenje veleposestev  beg
prebivalstva v Rim  večanje prebivalstva, ki prinese nove probleme
• vzpon rimskih vitezov zaradi trgovskih in denarnih poslov
• podaljševanje mandatov vojaških poveljnikov, ki so s tem lahko pridobili veliko oblast v državi
• poglobitev vere, nastajajo novi templji, razširijo se tudi tuji kulti
• Rim postane gospodar zahodnega Sredozemlja, navezuje prijateljske stike s helenističnim Vzhodom

9
RIMSKA ZGODOVINA

8. Rimske zmage nad helenističnimi državami

DRUGA MAKEDONSKA VOJNA (200-197 PR. KR.)

Pred vojno
Zmaga nad Kartagino Rimu omogoči preusmeritev zunanje politike na vzhod, najprej proti
Grčiji in Makedoniji, nato pa tudi proti maloazijskem prostoru. Razmere za prvi poseg Rima v
helenistični svet so bile ob koncu 3. stoletja zelo ugodne. Selevkidska država je bila v času
Antioha III v ponovnem vzponu. Zelo pa se je poslabšal položaj ptolemajske države, ki ji je
po smrti Ptolemaja IV leta 204, zavladal njegov šestletni sin. Obenem pa je bila zaradi upora
domačega prebivalstva v zgornjem Egiptu od leta 210 do 186 država ozemeljsko okrnjena.
Šibkost ptolemajske države sta izkoristila makedonski kralj Filip V (222-179) in selevkidski
vladar Antioh III (223-187). Leta 203/2 sta podpisala tajni sporazum o delitvi ozemlja
ptolemajske države, najprej ptolemajskih zunanjih posestvi, nato še osrednjega dela države
v samem Egiptu. Filip V, ki je predlagal to pogodbo je takoj zatem začel leta 202/1 osvajati
ptolemajske posesti ob morskih ožinah (Lizimaheja, Perint, Halkedon) in otoške skupnosti
(Hios, Tasos, Samos). Selevkidski kralj pa je vdrl v južno Sirijo, ki je bila jabolko spora med
njimi in Ptolemajci že več kot pol stoletja.
Načrte obeh držav je prekrižala trgovska in pomorska metropola Rodos, ki se je zaradi
makedonske ekspanzionistične politike ob morskih ožinah čutil ogroženega in se zato
povezal z Pergamonskim kraljem Atalom I. Rodos se upre Makedoncem in izbruhne vojna.
Ker Rodos in Pergamon nista bila kos Makedoniji sta leta 201 za pomoč prosila Rim.
Poslanstvo, ki ga pošljeta v Rim, tam opozori na pogodbo, ki sta jo sklenila Makedonija in
Selevkidska država. In četudi ta pogodba Rima neposredno ni ogrožala, je z rušenjem
ravnovesja na helenističnem vzhodu posredno prizadela Rimske interese, saj so bile vse sile
ki jih je ta pogodba ogrožane povezane z Rimom: Ptolemajski Egipt je v času obeh punskih
vojn z Rimom vzdrževal dobre odnose, prav tako je bil v dobrih odnosih z Rimom tudi Rodos
ter nenazadnje tudi Pergamon, zadnji državi kot podpisnici miru v Fojniki. Rim tako, čeprav
nobena izmed teh držav ni z Rimom prav v zavezniškem odnosu, to priložnost izkoristi za
poseg na vzhod.
Svoj poseg Rim utemeljuje s tem, da je Filip V poslal makedonske vojake na pomoč Hanibalu
in da je ogrožal Rimske zaveznike v Grčiji, zlasti Atene. Rimski senat podpre intervencijo na
vzhod, ljudski zbor pa je imel do nje zadržke.
Začetek vojne
Rim prek poslanstva od makedonskega kralja zahteva, da prekine sovražnosti do Aten in
vrne posesti v Mali Aziji, spor z Rodosom in Pergamonom pa naj bi reševalo posebno
sodišče. Po makedonski zavrnitvi Rimskih zahtev, Rim leta 200 napove Makedoniji vojno.
Pred tem uredi še zadeve s Selevkidi (ki jim da prost dostop v južno Sirijo) in Ptolemajci. Po
kasnejši rimski propagandi naj bi takrat rimski poslanec celo prevzel pokroviteljstvo nad
komaj desetletnim Ptolemajem V.
Že ob samem začetku vojne je bil Rim v veliki prednosti, saj je imel velike vojaške sile in je
razpolagal z najmočnejšo mornarico v Sredozemlju. V napadalni vojni, ki spominja na prvi
poseg proti Ilirom, se je manjša rimska vojska z okoli 25.000 mož izkrcala v ilirski Apoloniji.
Njeno prvo dejanje je bilo rušenje Makedonskega mesta Antipatreia in usmrtitev
tamkajšnjega moškega prebivalstva. Rimska moč se je še povečala, ko so se kot zavezniki na
njihovo stran postavili Iliri, Dardani (Kosovo) in ljudstvo Atamanov (Albanija). Makedonska
vojska se zaradi rimske premoči omeji na gverilsko bojevanje. Ko leta 199 Rimljani prodrejo
v pokrajino Lynkestis v južni Makedoniji, se njihova premoč še poveča, saj jim na pomoč
pride še Etolska zveza.
Kasneje pride krajše obdobje makedonskih uspehov. Leta 198 nastopi kot poveljnik Rimske
vojske Titus Quinctius Flamininus, ki želi izpasti kot osvoboditelj Grkov izpod makedonske
oblasti. Po rimskih uspehih na njihovo stran stopi še Ahajska zveza, nato vojno Makedoniji

10
RIMSKA ZGODOVINA

napovesta še Pergamon in Rodos, nato pa kot rimska zaveznika nastopita še Sparta in

Bojotska zveza. Torej se je na rimski strani bojevala praktično vsa Grčija z izjemo Tesalije in
Akarnanije.
Odločitev pade spomladi leta 197 v bitki v Tesaliji. Makedonska falanga se ob soočenju rimske
taktike bojevanja, ki je temeljila na dosti bolj gibljivih manipulih in kohortah, izkaže kot
zastarela. Makedonci doživijo hud poraz, a se Filip V z ostanki vojske reši.
Konec vojne in posledice
Rim s poraženo Makedonijo sklene mir. Makedonija tako izgubi vso vojno ladjevje, plačati
mora veliko vojno odškodnino, grškim skupnostim pod makedonsko oblastjo pa je podeljena
avtonomija.
Sklenitvi miru sledi znameniti dogodek, ko rimski poveljnik med istmijskimi igrami leta 196
razglasi svobodo grških skupnosti pod makedonsko oblastjo. Posebej so imenovane: Korint,
Fokida, Lokrida, Evboja, Ahaja in Tesalija. Grki so navdušeni, Rimljani so njihovi »skupni
dobrotniki«. Flaminin pa je v duhu helenističnih predstav postal njihov rešitelj, SOTER, ki so ga
enačili z bogovi, mu pisali himne, kovali zlatnike z njegovim portretom,…
Flamininovo poslanstvo v Grčiji se zaključi s kolektivnim kaznovanjem Sparte, ki so ji
združene grške in rimske sile odvzele Argos. Rimska vojska nato leta 194 zapusti Grčijo. Sparta in
Tesalija sta po vojni zelo opustošeni. Rimljani dosežejo velik uspeh in se kot velesila zdaj
uveljavijo tudi v vzhodnem Sredozemlju.
VOJNA S SELEVKIDI
Pred vojno
Kot že rečeno selevkidska država z nastopom Antioha III doseže velik uspeh. Vrh vzpona te
države je vojni pohod do Indije od leta 212 do leta 205. S tem pohodom kralj obnovi oblast nad
večjim delom ozemlja na vzhodu, ki ga je 120 let pred tem osvojil Aleksander. Posledično
mnogi v njem vidijo novega Aleksandra. Ob sklenitvi tajnega sporazuma je začel tako
imenovano peto sirsko vojno, v kateri Egiptu odvzame sporno južno Sirijo. Nato vdre na
ozemlje Pergamonske države in med leti 197 in 196 osvoji velike dele maloazijske obale od
Kilikije do Helesponta. Zatem poseže tudi na Evropska tla in osvoji Lizimahejo. Po
vzpostavitvi nadzora nas morskimi ožinami si začne podrejati Grška mesta. Ta pa se na
pomoč obrnejo k Rimu.
Antiohov prodor na zahod je nujno vodil v spor z Rimljani, saj je v egejskem prostoru prišlo
do križanja interesov obeh velesil. Makedonija in šibki Egipt namreč nista več spadala med
velesili.
Spor se v vojno žarišče spremeni, ko Flaminin leta 196 razglasi svobodo grških mest tudi v
Mali Aziji, saj s tem formalno napove razkroj selevkidske države na zahodu Male Azije. Nato
pa leta 195 Antioh III na svojem ozemlju sprejme iz Kartagine pobeglega Hanibala.
Obe strani sta skušali s politično propagando okrepiti svoj položaj v grškem svetu. Antioh III
je leta 193 sklenil zavezništvo z Etolci, saj so bili tej razočarani nad razvojem v Grčiji. V
naslednjem letu odide v Grčijo, kjer začne razglašati osvoboditev Grkov, da bi jih pridobil za
zaveznike, a je njegov uspeh skromen. Makedonija ni stopila na selevkidsko stran in zato so
ji Rimljani odpustili vojno odškodnino in ji vrnili talce. Obe sili torej zbirata vojaške zaveznike
na grških tleh in vsi poskusi pogajanj propadejo.
Začetek vojne
Leta 191 Rim napove vojno selevkidski državi. Rimljani v prvem letu vojne, ki je odločala o
usodi Grčije v bitki pri Termopilah porazijo selevkidsko vojsko. Antioh se s preostanki vojske
umakne v Efez, Rimljani pa skupaj z grškimi zavezniki postanejo gospodarji celotne Grčije.
Rimsko ladjevje s pomočjo Pergamona doseže zmago ob maloazijski obali, zato je
Selevkidska oblast ogrožena tudi na maloazijskih tleh. Leta 190 pride na Malo Azijo nova
rimska vojska, ki ji poveljuje Lucij Kornelij Scipio, brat zmagovalca nad Hanibalom, pohoda
pa se udeleži tudi Scipion Afričan. Rimska mornarica v več spopadih premaga selevkidsko
ladjevje in v celoti obvlada Egejsko morje. Zato Antioh ponudi Rimu premirje.
Rimljani zahtevajo umik Selevkidov s celotnega ozemlja Male Azije do Tavrusa. Tej pogoji pa

11
RIMSKA ZGODOVINA

so za selevkidsko vodstvo nesprejemljivi. Vojna se zato nadaljuje.

Odločitev o Mali Aziji pade konec leta 190, začetek leta 189 v bitki pri Magneziji. Rimska
armada z grškimi zavezniki in pomočjo Pergamona premaga vsaj dvakrat večjo selevkidsko
vojsko. Selevkidska armada doživi katastrofalen propad, zaradi slabše izurjenosti in zastarele
taktike bojevanja v falangi.
Po tej zmagi, Rimljani skupaj z makedonskimi zavezniki premagajo še Etolsko zvezo in leta
188 zaključijo še vojno na grških tleh.
Na maloazijskem območju, od koder se umaknejo Selevkidi so Rimljani prodrli do osrednje
Anatolije, kjer so strli vojaško moč maloazijskih Keltov. Tako so si pridobili naklonjenost
tamkajšnjega prebivalstva in dobili veliko število vojnih ujetnikov ter bogatega plena.
Konec vojne in posledice
Vojno zaključi mirovni sporazum v frigijski Apameji leta 188. Selevkidi izgubijo celotno
maloazijsko ozemlje vse do Tavrusa in plačati morejo ogromno vojno odškodnino. Od njih so
zahtevali vrnitev ujetnikov, v prvi vrsti Hanibala, ki pa se je ponovno izmuznil.
Pergamon kot najzvestejši rimski zaveznik dobi levji delež nekdanje selevkidske posesti v
srednji in južni Anatoliji, prav tako Traški Hersones in s tem nadzor nad morskimi ožinami.
Rodos dobi otoku najbližji maloazijski deželi Likijo in Karijo.
Maloazijska grška mesta: nekatera so postala svobodne in davkov oproščene skupnosti,
druga so bila vključena v Pergamonsko kraljestvo, posamezna mesta kot na primer Ilion,
Smirna in Milet pa so dobila posebno ugoden status.
Pri podeljevanju pravnega položaja mestom je Rim upošteval njihov odnos v vojni.
Rimska vojska je jeseni 188 zapustila Malo Azijo.
KONEC POSEGA V HELENISTIČNI SVET
Prvi poseg v helenistično Grčijo in Malo Azijo v letih med 200 in 188 je bil za Rim izredno
uspešen. Zmagal je z majhnimi vojaškimi silami in tudi izgub je bilo malo.
Kot varuhi grške svobode so Rimljani zdaj v Grčiji doživljali veliko naklonjenost. V Mali Aziji
sta svojo moč zdaj povečali rimski zaveznici Rodos in Pergamon. Odmik rimske vojske iz
Male Azije in Grčije se je kasneje pokazal kot napačna odločitev. Rim je namreč moral
stoletje kasneje ta prostor s težavo ponovno osvojiti. Zdaj je postal tudi maloazijski prostor
politično razcepljen na več majhnih in srednjih držav, ki so bile vse politično odvisne od Rima
in so bile medsebojne vojne.

12
RIMSKA ZGODOVINA

9. OBDOBJE BRATOV GRAKHOV, AGRARNO VPRAŠANJE

ZAOSTRITEV RAZMER V RIMSKI DRUŽBI
Vzroki:
• rimska notranja in zunanja politika sredi 2. stoletja (vojne, koruptivnost državnega vrha)
• strukturne spremembe v družbi – propadanje malih kmetij, širjenje latifundij
 nikoli ne uspejo popolnoma rešiti

Država skušala pomanjkanje zemlje rešiti z ustanavljanjem novih kolonij, a to ni bilo dovolj (premalo novih
ozemilj). Državno zemljo na teh območjih so si postopoma prilaščali veleposestniki. Ti se niso držali postavljenih
omejitev glede zgornje meje za najem državne zemlje.

TIBERIJ GRAKH
Udeleževal s je vojn proti Kartagini in tako videl katastrofalno stanje na podeželju  ideja o agrarni reformi.
• leta 133 postane ljudski tribun
• ponovno uveljavi starejši zakon o zgornji meji 500 oralov za zakup zemlje, v nekoliko omiljeni
obliki (lahko še 2x po 250 oralov za 2 sinova = vse skupaj 1000 oralov)
• višek zemljišč želi razdeliti med kmete brez zemlje

Težave:
• nasprotovanje med veleposestniki
• težko ugotoviti, kateri del posestva je državna zemlja
• nasprotoval drugi ljudski tribun

Rešitve:
• dal je odstaviti drugega tribuna in ga nadomestil z drugim, ki ga je podpiral  1. tak primer, sporno
med ljudstvom
• ustanovitev komisije za izvedbo zakona: on, brat Gaj, tast Apij Klavdij Pulher  tudi sporno, zbujal
vse večji odpor
• pergamonski kralj je Rimu zapustil svojo državo, kamor je Tiberij hotel naseliti kmete

Poleg tega se je potegoval za ponovni tribunski mandat ter želel izdati še več spornih zakonov. Z vsem tem je
posegel v delovno območje senata in načenjal bistvo rimske ureditve
 poseg proti njemu, ubit skupaj z mnogimi privrženci. Ko se je iz Španije vrnil njegov nasprotnik Scipion
Emilijan, so privrženci reform ubili še njega.

GAJ GRAKH
Agrarna komisija vseeno nadaljuje z delom, leta 123 pa ljudski tribun postane Gaj Grakh.
Izdal številne zakone:
• dovoljena ponovna kandidatura za ljudskega tribuna
• senatu prepovedal ustanavljanje kazenskih sodišč in usmrtitev rimskega državljana brez predhodne
sodbe ljudskega sodišča.
• agrarni zakon  dopolnjen Tiberijev zakon
• vojaški zakon – meja za vpoklic 17 let + opremo priskrbi država
• žitni zakon – določal max. ceno žita
• s sodnimi zakoni odpravil monopol senata v sodstvu – zdaj mnogo vitezov
• z zakonom o provinci Aziji razširil sistem davčnega zakupa tudi na to provinco
• zakon o konzularnih provincah – določiti še pred volitvami novih konzulov
• zakon o ustanavljanju kolonij – v južni Italiji in ozemlju porušene Kartagine

 za podporo teh zakonov želel na svojo stran dobiti italska ljudstva s podelitvijo državljanstva

13
RIMSKA ZGODOVINA

Proti temu spet nastopi senat s podporo drugega tribuna  leta 121 pride do množičnih nemirov, prvič
izredno stanje. Ti so zatrti z vojaško silo, ubit Gaj in okoli 2000 privržencev.
Večina zakonov je bila ukinjenih, senat pa ni mogel preprečiti razdeljevanja zemlje – do leta 111 razdeljena
večina državne zemlje.

10.VELIKI UPORI SUŽNJEV V DOBI POZNE REPUBLIKE

Sužnji so se delili na državne in zasebne.

 Zaradi zaslug ali osebnih koristi so včasih Rimljani svoje sužnje osvobodili – sužnji/libertini in
patroni/zavetniki. Suženj je kot »stvar« spadal pod oblast predstojnika družine. Bili so popolnoma
brezpravni. »Familia« je bil najpogosteje naziv za kolektiv sužnjev v lastništvu gospodarja, ki je bil
njihov lastnik in lastnik otrok, ki so se rodili v njegovi hiši iz suženjskega zakona. Sužnji so tu bili
vratarji, konjarji, spremljevalci otrok, brivci, kočijaži, sobarji. Kasneje so v hišah Rimljanov delali
tudi sužnji intelektualci (zdravniki, učitelji).
 Državni sužnji so opravljali različna dela. Največ jih je delalo v državnih podjetjih, rudnikih,
izdelovalnicah vojaške opreme, veslači v mornarici. Posebno težko so živeli gladiatorji. Obstajala
pa so tudi podjetja za izposojanje sužnjev strokovnjakov (graditelji, obrtniki, prepisovalci,
gladiatorji). To so Rimljani prevzeli od Grkov.

Fenomen, ki se pojavi v tem času so suženjski upori. Ti so oblika razrednih spopadov. Upori za izboljšanje
lastnega položaja, za vrnitev domov, ne pa za odpravo suženjstva kot institucionalno obliko. Revni sloji so
večkrat simpatizirali s sužnji, nikoli pa ni prišlo do oblikovanja skupne ideje zatiranih. Ponekod so suženjski upori
sovpadali z nacionalnimi gibanji. Že prej so bili manjši upori, ki pa so bili hitro zadušeni.

Prva država sužnjev v zgodovini je nastala na Siciliji:

 tu je prvič prišlo tudi do upora sirskih sužnjev
 voditelj upora suženj Eun se je oklical za kralja in se dal imenovati Antiohos, svoje podanike pa je
imenoval Sirce
 zbral je vojsko poljedelskih sužnjev
 pridružil se mu je suženj Kleon in skupaj sta vodila 70 000 sužnjev, skupaj so se bojevali proti
rimskemu narodu in njegovi vojski.

Istočasno so potekali suženjski upori v Atenah in na Delosu ter v južni Italiji, potekajo pa tudi upori sužnjev in
malih ljudi v Pergamonu. Pretorja Lucija Hipseja porazijo. Upornikom se pridruži tudi Fokija, vendar upor
zatrejo sosednje helenistične dinastije (Bitnija, Kapadokija).

Upor se konča leta 132, ko je sužnje pokoril konzul Publij Rupilij. Kljub uporom je število sužnjev naraščalo. V
tistem času se okrepi tudi morsko razbojništvo. V Pergamonu upor osvobojenih sužnjev pod Atalovim
polbratom, konča se pri Stratonikeji leta 129. Nastane provinca Azija.

DRUGI UPOR SICILSKIH SUŽNJEV je potekal od 104 do 101 pr.Kr., v času, ko so Rimljani zmagali v vojni proti
numidijskemu kralju Jogurti in za tem izgubili proti germanskim Kimbrom v Galiji. Povod upora je bil senatov
sklep, da je treba zaradi priprav na vojno osvoboditi vse sužnje, ki so prihajali iz zavezniških držav. Pretor je
prekinil izvajanje sklepa zaradi pritiskov veleposestnikov in tako izzval upore sužnjev. Na vzhodnem delu
Sicilije je vodja postal Salvius, na zahodnem delu pa Kilikijec Antenion. Upornikom (sužnji + revnejše
prebivalstvo) ni uspelo zavzeti nobenega pomembnega mesta; povzročali pa so tudi nezadovoljstvo, saj so
terorizirali poleg bogatašev tudi podeželja. Obe skupini sta se na zahodnem delu otoka združili, Triokala je
postalo središče druge sicilijske države sužnjev. Sajvij je prevzel ime Trifon (sirski upornik iz 142). Po njegovi
smrti je vodstvo prevzel Anteonin. Rimljani so upor zadušili šele leta 101.

ZADNJI in največji pa je bil SPARTAKOV UPOR (73 pr. kr. - 71 pr. kr.). Ime je dobil po voditelju upora Spartaku.
Ta je bil traški suženj, ki je s skupino 70-ih gladiatorjev zbežal iz gladiatorske šole v Capui in zavzel južni del
polotoka (Lukanija, Kampanija). Njegova pomočnika postaneta Enomaj in Kriks. Po prvih uspehih proti rimski
vojski so se Spartaku pridružili še drugi sužnji, pa tudi obubožani kmetje. K uporu je pritegnil nad 70 000 ljudi.
Središče upora je bilo v Lukaniji, ker je bilo to mesto zanj najbolj prikladno – veliko število tamkajšnjih sužnjev
in drugih siromakov. Iz Rima so poslali konzula z dvema legijama. Kriks je bil poražen pri Garganskem hribu in

14
RIMSKA ZGODOVINA

je umrl. Konzula sta tudi obkolila Spartaka, ko je hitel v Galijo, a ju je ta premagal. Prestrašena konzula sta se
umaknila. Spartak je s 120 000 pešakov krenil proti Rimu. Konzula sta ga ponovno napadla pri Picenumu in bil
ponovno poražena. Vendar pa je Spartak odnehal s pohodom na Rim, saj je menil, da še ni dovolj pripravljen.
Zavzel je hrib in mesto Thurija. Tu so se sužnji opremili in se ponovno spopadli s Rimljani, jih porazili in si
pridobili bogat plen. Ko so v Rimu izbirali poveljnike je poveljstvo sprejel le Licinij Kras in s šestimi novimi
legijami krenil na Spartaka. Pridružil se je vojski na bojišču. Kmalu je naletel na 10 000 Spartakovih vojakov, jih
pobil in krenil na Spartaka, ki se je umikal proti morju in naprej proti Siciliji. Spartak se je s težavo prebijal proti
Samnijumu, Kras pa mu je sledil in pobijal vojake. Spartak se je bal napada konjenice, zato je v boje stopal le z
manjšim delom vojske. Kras porazi Spartaka, ki beži v Lukanijo, kjer stopi v stik z morskimi razbojniki, ki naj bi
ga prepeljali na Sicilijo, a ga prevarajo. Obkoljen je. Ko so v Rimu slišali, da so sužnji obkoljeni, so Krasu na
pomoč poslali Pompeja (da bi izbrisali sramoto zaradi vojskovanja z gladiatorji), ki je ravno tedaj prišel iz
Španije. Zato je Kras hotel čim hitreje zaključiti z uporom, da ne bi zasluga za zmago pripadla Pompeju. Tudi
Spartak se ni želel srečati s Pompejem, zato je želel skleniti s Krasom sporazum. A ta ga je zavrnil. Zato se je
Spartak s celotno vojsko odločil za prehod rimskih jarkov in pobeg proti Brundiziju, kar mu je tudi uspelo. Ko
pa je nato spoznal v kakšnem položaju je (Lukul je zmagal nad Mitridatom) je z vsemi svojimi enotami napadel
Krasa, nastala je velika in težka bitka.
Upor je končal Kras, ki je dal v Brutiju izkopati jarke in zid od Tarentinskega zaliva do Tirenskega morja. S tem
je odrezal sužnje. Spartak je ta zid prebil, vendar je bil v Lukaniji premagan. Ogromno sužnjev je padlo že na
samem bojišču. Veliko sužnjev pa se je umaknilo v višje predele, Kras pa je odšel za njimi. Sledilo je hudo
kaznovanje. Ob cesti Rim-Kapua je bilo križanih okoli 6 000 upornikov.

UPOR: Organizacija upora je bila na najvišji ravni. Spartak je prepovedal uporabo zlata in srebra, ukinil je
privatno lastnino. V tem že lahko vidimo nekakšen socialni in politični program. Spartakov program boj za
svobodo in vrnitev v domovino. Njegov cilj je bil izboljšati socialni položaj sužnjev. S tem je obdobje velikih
suženjskih uporov končano. V rimski zakonodaji so tudi zanke, ki so preprečevale suženjske upore.

POMEN SPARTAKOVEGA UPORA: pri ravnanju s sužnji na latifundijah so se iz strahu pred novimi upori
izogibali najhujših oblik izkoriščanja. Nastajali so novi odnosi v sužnjelastniškem kmetijstvu – kolonat. Rahlo
izboljšavo socialnega položaja sužnjev pomeni tudi zakon cesarja Klavdija v 1.stoletju – dovoljena je zakonska
zveza s sužnjem, vendar ta ni legalna; sužnja imata lahko otroke; če gospodar na cesto vrže bolnega sužnja in
če ta ozdravi, postane svoboden. Razvidno je, da je po teh dogodkih prišlo do izboljševanja položaja sužnjev.
Nekaj let po Spartakovem uporu je Pompej leta 67 vodil vojno proti morskim razbojnikom. Ta je zajela celotno
Sredozemlje. Pompej je zmagal in s tem so bili odstranjeni pogoji za nove suženjske upore.

11.OBDOBJE MARIJA IN SULE

JUGURTINSKA VOJNA IN VZPON GAJA MARIJA

Masinisov naslednik je ob smrti leta 118 zapustil zdaj mogočno Numidijsko kraljestvo 3 sinovom. Najmlajši
Jugurta je želel zavladati sam: po usmrtitvi prvega brata je drugi za pomoč prosil sosednji Rim. A vodja
senatske komisije, ki je bila poslana tja na mirovna pogajanja, je Jugurti celo pomagal v vojni proti bratu. Ko je
pri med obleganjem mesta Cirte ubil več italskih trgovcev, mu je Rim napovedal vojno.

Rimljani so po začetnih neuspehih pobudo dobili z nastopom poveljnika Metela in Gaja Marija kot njegovega
legata. Slednji je leta 107 postal konzul in vrhovni vojaški poveljnik  vodilni rimski politik. Marij se je povzpel
prek uspešne vojaške kariere in dobrih vez v najvišjih krogih, z moralno neoporečnim ravnanjem pa si je
pridobil veliko privržencev. Z vključitvijo revnih prebivalcev v vojsko kot prostovoljcev je začel ofenzivo proti
Jugurti, a se je vojna končala šele z zvijačo mavretanskega kralja in uspešnimi diplomatskimi pogajanji, ki jih je
vodil kvestor Sula.

Vojna je pokazala veliko koruptivnost rimskega političnega vrha in prizadela ugled tako vojske kot same države.
Zmago, s katero je Rim preprečil nastanek velike in nevarne države, je z reformo vojske prinesel šele Marij,
poleg njega pa se je uveljavil njegov kasnejši tekmec Sula.

15
RIMSKA ZGODOVINA

VOJNE S KIMBRI IN TEVTONI

Germanski ljudstvi Tevtonov in Kimbrov so konec 3. stoletja pr. Kr. sta s severa prišli v sosedstvo Rimljanov na
severozahodu. Leta 113 je zato Rim sprožil preventivni poseg:
• zavarovali so alpske prehode, v bitki proti barbarom pa utrpeli lažji poraz

V naslednjih letih so sledili še drugi spopadi, v katerih so Rimljani doživljali vse hujše poraze.
Zdaj je na pomoč priskočil Marij:
• preuredil je vojsko z novimi četami in taktiko bojevanja
• izboljšal izurjenost vojakov in poveljnikov

leta 102 je v bitki pri Aquae Sextiae je dokončno porazil Tevtone z zavezniki, na Ravdijskih poljih leta 101 pa
Kimbre.

Glavni vzroki za zmago so bili slaba usklajenost obeh germanskih ljudstev, ki si niso mogli pridobiti keltskih
zaveznikov zaradi uničevanja na poti, ter Marijeva vojaška reforma. Ta je nato po zmagi še nad nekaterimi
ljudstvi slavil velik triumf  nekateri imeli za rešitelja/ponovnega ustanovitelja Rima.

NOTRANJEPOLITIČNE RAZMERE IN ZAVEZNIŠKA VOJNA

Boji med optimati in populari: prvi doživljali poraze v jugurtinski vojni, drugi so bili po obdobju bratov Grakh
spet v vzponu.
Od leta 104 sta tribuna predlagala več zakonov v interesu popularov in Marija, najpomembnejši med njimi
agrarni zakon je z ustanavljanjem kolonij reševal vprašanje veteranov.

V spopadih, ki so sledili je senat Mariju dal posebna pooblastila, da nastopi proti svojim privržencem  izgubi
podporo, odide v Malo Azijo.
Nasprotja so se nadaljevala, zdaj zaradi razmerja senatorjev in vitezov:
• leta 91 je ljudski tribun Livij Druz, ki predlaga kompromis
• poleg tega želi podeliti državljanstvo zaveznikom, zaradi česar je umorjen
 zakon propade

 njegov umor sproži zavezniško vojno 91 – 89:

• italska ljudstva (8) se povežejo proti Rimljanom, oblikujejo svoje državne institucije
• Rim na začetku doživljal poraze
• z zakoni so zaveznikom postopoma podeljevali državljanstvo, a so njihovo moč zmanjšali z
razvrstitvijo v le 8 tribus (zakone izdajali do leta 89)
• južni zavezniki so vseeno nadaljevali z vojno in se povezali s pontskim kraljem Mitridatom VI. 
se zavleče še v državljansko vojno kasneje.

Posledice:
• podelitev državljanstva je odločilen korak od mestne države k oblikovanju prostrane države in
krepljenju nacionalne zavesti
• ureditev uprave lokalnih mestnih skupnosti
• priložnost za vzpon lokalne aristokracije

PRVA VOJNA PROTI MITRIDATU

V njegovem času je imelo Pontsko kraljestvo vodilno vlogo na vzhodu: uspešno je zlil perzijsko in grško kulturo,
vodil močno ekspanzijo, nadzoroval trgovino v črnomorskem prostoru, vojaško in diplomatsko posredoval v
sporih.

Vojno je sprožilo zavezništvo z Armenijo, s katero je nameraval širiti ozemlje na račun Kapadokije. Ta je za
pomoč prosila Rim.  89 – 85

16
RIMSKA ZGODOVINA

• sprva veliki uspehi Ponta: osvojitev celotnega maloazijskega ozemlja, Makedonije, skoraj cele
Grčije v 1 letu, to so spremljali veliki poboji Italikov na tem ozemlju
• rimska protiofenziva v letu 87: vodi Sula  uspešno, po odločilnih bitkah pri Hajroneji in
Orhomenu leta 86 je osvojil celotno Grčijo
• zaradi istočasne državljanske vojne je želel vojno hitro zaključiti  dardanski mir leta 85, s
katerim je Mitridat doživel hud poraz, a je obdržal državo in postal rimski prijatelj

DRŽAVLJANSKA VOJNA
Nasprotja med populari in optimati je še zaostrovalo odkrito sovraštvo med Marijem in Sulo.
Senat je za vojno proti Mitridatu poveljstvo najprej dalo Suli, nato pa Mariju  Sula je vdrl v Rim, obračunal z
nasprotniki, omejil pravice tribunov in zborov in imenoval nov senat. Marij je pobegnil v Afriko.

Po odhodu Sule na vzhod je leta 87 na mesto tribuna prišel Lucij Kornelij Cina, ki je omogočil povratek Mariju.
Skupaj sta zavzela Rim in se maščevala nasprotnikom, Sulovi zakoni pa so bili ukinjeni.
Po Marijevi smrti leta 86 so se spet dvignili optimati, med njimi je izstopal Gnej Pompej.
Leta 83 se Sula vrne z vzhoda  pride do spopadov, ključna je bitka pri severnem vhodu v Rim novembra leta
82, kjer Sula zmaga in na krut način obračuna s poraženci

Po koncu vojne je ostalo še nekaj oporišč nasprotnikov, ki jih je vodil Sertorij. Sula je uvedel proskribcijske
listine, seznam nasprotnikov, ki so bili obsojeni na smrt, njihovo imetje pa je pripadlo državi  tudi imetje
sorodnikov, katerim so odvzeli državljanske pravice!
Mnogi so ta zakon izkoristili za odstranitev osebnih nasprotnikov in hitro obogatitev (Mark Kras).
Državljanska vojna je bila hkrati tudi sklepno dejanje zavezniške vojne, saj so se številni Etruščani in Samniti
postavili na Marijevo stran. Sula je tako odredil tudi pokol teh dveh ljudstev.

SULOVA DIKTATURA
Po državljanski vojni je uradno postal diktator s pravico izdajanja zakonov in preureditve države  najvišja
oblast do sedaj.
Oblast je utrdil z močno vojsko:
• sestavil je veliko telesno stražo osvobojenih sužnjev
• veterane iz zvestih legij je naseljeval v novih kolonijah  imenovale vojaške kolonije

Okrepil je senat in oslabil druge institucije, ki bi ga lahko ovirale:

• senat je povečal 300  600 članov, večinoma najuglednejši vitezi  postopno zlitje senatskega in
viteškega stanu
• cenzura ukinjena, ponovno uvedena šele 70. leta
• močno je zmanjšal pooblastila tribunov
• uvedel je obvezno napredovanje po magistraturah do konzulata, prav tako povečal število nekaterih
mest.
• ukinil je razdeljevanje žita prebivalcem
• namesto ljudskih sodišč uvedel stalna porotna in vrsto specializiranih sodišč

Medtem je na zahodu v Tostranski Španiji upornik Sertorij ustanovil protisulansko državno tvorbo z lastnim
senatom, na Vzhodu pa je bil helenistični svet z izjemo Ponta v globoki krizi.
Leta 80 se je Sula odpovedal diktaturi in prevzel konzulat, naslednje leto pa se je upokojil od političnega
življenja.

17
RIMSKA ZGODOVINA

12. OBDOBJE GNEJA POMPEJA (VOJNA PROTI SERTORIJU, KATILINOVA

ZAROTA, PRVI TRIUMVIRAT)

VOJNA PROTI SERTORIJU

Hiter vzpon v Sulovem krogu, dobil pomembne zadolžitve v Afriki in Egiptu, po smrti pa je postal njegov glavni
politični dedič. Leta 77 je vojaško premagal marijansko stran, ki se je zatekla v Španijo k Sertoriju.
Ta je imel medtem kot glavni politik v Španiji nadzor nad večjim delom obeh provinc. S 300 članskim senatom
je skušal romanizirati deželo.
Pompej se je leta 77 čez Alpe odpravil v Španijo, a tam utrpel nekaj neuspehov, po nadaljnjih uspehih in
notranji zaroti proti Sertoriju, pa je leta 72 ta tvorba propadla. Ko se je Pompej vračal domov, je na poti opravil
še z ostankom Spartakove vojske in tako slavil dvojni triumf.

Po nastopu konzulata leta 70 je odpravil večino Sulovih reform.

• tribunoma je vrnil pooblastila
• ponovno je bila uvedena cenzura
• za potrebe sodstva je bil imenovan kolegij 900 sodnikov, v katerem so imeli senatorji, vitezi in
erarski tribuni po 300 mest
• v senatu je izločil večje število Sulovih privržencev
•
KATILINOVA ZAROTA IN PRVI TRIUMVIRAT
Katilina je bil Sulov privrženec, ki se je leta 64 potegoval za konzulat, a ga je premagal Cicero, slavni govornik.
Ko je Katilina ponovno izgubil na volitvah leta 62, je pripravil državni prevrat:
• računal je na podporo nižjega sloja in Italikov, saj se je zavzemal za nižje obresti  leta 63
izbruhnili nemiri po Italiji, razglasili izredne razmere.
• Katilina se je v Etruriji oklical za konzula, Ciceron pa je po svojem slavnem govoru dal aretirati
nekaj privržencev, ki so bili takoj usmrčeni.
• sledila kratka državljanska vojna, ki se je končala z bitko pri Pistoriji leta 62  Katilinov poraz in
smrt.

Dogodek ni toliko pomemben zaradi samega poskusa prevrata, ampak bolj zaradi Ciceronovih govorov in
Salustijeve zgodovinske monografije. Cicero je po tem dogodku kot prvi človek dobil naziv očeta domovine.

Pomembnejši je vzpon Cezarja v tem času:

• s poroko je bil družinsko povezan s Sulo, naklonjen pa mu je bil tudi Pompej
• v Ciceronovem času se je močno vzpel in leta 63 postal pretor in vrhovni svečenik, leta 61 pa
upravnik Onstranske Španije.
Pompej je po zmagi nad Mitridatom in gusarji ob prihodu slavil velik triumf, ob Cezarjevi vrnitvi iz Španije leta
60 pa ga je podprl ob nastopu konzulata.

 leta 60 pr. kr. sklenjen triumvirat: Cezar, ki je bil najmlajši po letih, Pompej, ki je užival vojaško
slavo in Kras, ki je bil najbogatejši Rimljan svojega časa – ustni, neformalni dogovor, povezovali pa so
jih skupni politični in gospodarski interesi. S svojim vplivom pa povsem zasenči senat in
demokratične institucije rimske republike. Ustanovitev triumvirata pomeni pomemben korak v
razvoju monarhične oblasti v državi.

18
RIMSKA ZGODOVINA

13. GAJ JULIJ CEZAR (CEZARJEV KONZULAT, OSVOJITEV GALIJE,

DRŽAVLJANSKA VOJNA, DIKTATURA)

CEZARJEV KONZULAT
Ker je imel podporo ostalih triumvirov in večine rimskega prebivalstva, je Cezar lahko začel z izvajanjem
svojega programa, ki je bil pogosto na meji legalnosti in ne po godu senatu.
Pri vsem tem je imel veliko podporo Pompeja, s katerim se je tudi sorodstveno povezal.

• 2 agrarna zakona za preskrbo Pompejevih veteranov

• potrdil Pompejevo ureditev razmer na Vzhodu
• podpiral zakupniške družbe v provinci Aziji
• zakon proti finančnemu izsiljevanju in zlorabam  še v cesarski dobi podlaga provincialne uprave

Ljudski tribun Vatinij ga je podprl z zakonom, po katerem je Cezar po koncu konzulskega mandata dobil v
upravo Cisalpinsko Galijo in Ilirik, katerima je senat pod pritiskom dodal še Transalpinsko Galijo  podlaga za
njegov dvig v najpomembnejšega rimskega državnika in prehod v monarhijo.

Cezar si je hkrati z vzponom in manjšanjem vpliva senata nakopal veliko nasprotnikov, najnevarnejša med
njimi Katona Mlajšega in Cicerona. Slednji je moral leta 58 zaradi spornega ravnanja v vojni proti Katilini v
izgnanstvo.
OSVOJITEV GALIJE
2. in 1. stoletje pred našim štetjem območje Galije in osrednje Evrope zaznamujejo selitve Germanov, ki so
močno oslabili keltska ljudstva na tem območju. Rim na to zaradi notranjih in zunanjih vojn v tem času še ni
reagiral.

Rimsko intervencijo pa so sprožili Helvečani, keltsko ljudstvo, ki se je zaradi germanskega pritiska želelo
preseliti proti zahodu, do atlantske obale. Cezar, ki je v tem času dobil v upravo Onstransko Galijo in si je želel
vojaških uspehov, se je odločil za poseg. Kot razlog je navedel pomoč ogroženim rimskim zaveznikom v Galiji.
• v prvem letu (58) je Helvečane porazil v bitki pri Bibracti
• jeseni je premagal Svebe (kralj Ariovist) in jih pregnal iz Alzacije  bili so glavni rimski tekmec za
prevlado v vzhodni Galiji

V naslednjem letu je z zmago nad nekaterimi plemeni južnih Belgov, prodorom do Atlantika in pohodom od
izliva Rena do Bretanije obkolil območje osrednje Galije.
Leta 56 je doživel nekaj velikih uspehov:
• pokoril je plemena južno od Ženevskega jezera
• v pomorski bitki v Atlantiku je premagal Venete
• pokoril severno območje Belgov

Leta 55 je premagal skupino Germanov, ki je udrla v Galijo na severovzhodu in prvič vodil pohod na območje
Germanov. Leta 54 je vodil zavojevalni pohod v Britanijo, a je bil tam odpor premočan in vrnil se je v Galijo.

Sledilo je krizno obdobje:

• upori ljudstev na belgijskem območju
• neuspešen pohod proti Svebom
• ponoven germanski napad na Galijo

Leta 52 je izbruhnil tudi velik upor galskih plemen

• vodil VERCINGETORIX, želel združiti vsa galska ljudstva
• gverilski način bojevanja
• rimsko vojsko želeli odrezati od zaledja
• po začetnih rimskih uspehih so sledili hudi porazi

19
RIMSKA ZGODOVINA

• po umiku rimska protiofenziva  Kelte obkolil v Aleziji in jih leta 52 prisilili k predaji  končen
izid

Cezar je po koncu bolj ali manj hudo kaznoval ljudstva. Začel je z ustanavljanjem province Galije – pustil je
plemensko ureditev.
V Rim se je vrnil kot vojskovodja s prestižnim slovesom in bogataš  postal prvi človek v državi

DRŽAVLJANSKA VOJNA
Razlog: vse večja moč Cezarja, kateremu je po novem zakonu grozila izguba mandata medtem ko je bil v
Galiji; vse večje zbliževanje Pompeja s senatom.
Začetek: prečkanje Rubikona 11. januarja leta 49.

Cezar je kljub senatski in Pompejevi vojaški premoči v Italiji hitro napredoval proti Rimu. Pompej je s senatom
in zavezniki zbežal v Kampanijo, od tam pa v Epir. Cezar je medtem zavzel veliko večino Italije, s poraženci pa je
ravnal zelo prizanesljivo  vpliv na javno mnenje.
Ker ni imel mornarice, ni mogel slediti nasprotnikom, zato je nekaj mesecev utrjeval oblast v Rimu, nato pa
zavzel Sicilijo in Sardinijo. Junija leta 49 je Pompejeva stran v Tesaloniki ustanovila protisenat, kateremu se je
pridružil tudi Cicero.

Razporeditev moči:
• galske province in Italija z otoki na Cezarjevi strani
• Španija, Afrika in celoten Vzhod na Pompejevi strani  mnogo večja vojska z oddelki klientelnih
držav

Cezar se je najprej odločil za pohod v Španijo, saj bi z njeno osvojitvijo nadzoroval celotno zahodno
Sredozemlje  po hudih naporih jo osvoji, obenem pa premaga uporno grško mesto Masilijo, kar pomeni njen
zaton.
Poraz na stranskih bojiščih v Iliriku in Afriki
Utrjevanje položaja v Rimu: poleti ga Mark Lepid razglasi za diktatorja, v naslednjem letu pa je spet izvoljen za
konzula. Z nekaj reformami skuša rešiti najhujše gospodarske in socialne probleme.
Z delom vojske januarja leta 48 odpluje v Epir – sprva porazi, po prihodu okrepitev pa uspešno blokira
preskrbovalne poti.
Vojna se prestavi v Tesalijo  odločilna bitka pri Farzalu 9. avgusta leta 48, Pompej doživi katastrofalen poraz
 zbeži v Egipt, kjer ga v Aleksandriji ubije nek oficir.

Cezar ga zasleduje v Egipt:

• zaplete v nasledstveno vojno, podpre Kleopatro (ljubezenska zveza), v bojih požgana
aleksandrijska knjižnica
• zmaga s pomočjo Judov, Kleopatro postavi za kraljico  Egipt postane klientelno kraljestvo

Nato se v Mali Aziji bori proti Farnaku, sinu Mitridata, ki je iz Bosporskega kraljestva želel obnoviti veliko
pontsko državo  poleti leta 47 ga popolnoma porazi.

Cezarjeva dolga odsotnost iz Rima je povzročila notranjepolitično krizo, ki je Mark Antonij kot upravnik v
Cezarjevi odsotnosti ni znal rešiti. Zato je nekajmesečno zadrževanje v Rimu izkoristil za urejanje teh razmer,
komaj pa je preprečil tudi vojaški upor, ki je grozil.

Med njegovim zadrževanjem v Egiptu pa je nasprotna stran uspela ponovno zbrati vojsko – v Afriki. Cezar je
konec leta 47 iz Sicilije odplul v Afriko in tam z uspešno propagando pridobil dotedanje Pompejeve zaveznike
tam.
 bitka pri Tapsu aprila leta 46, velika zmaga, zapečatena usoda senatskih voditeljev, numidijsko kraljestvo
postane provinca Africa nova.

20
RIMSKA ZGODOVINA

Pomepejeva sinova sta se rešila v Španijo

 BITKA PRI MUNDI spomladi leta 45, Cezarjeva zmaga. Ker so ostala središča upora prešibka, je to dejanski
KONEC VOJNE.

DIKTATURA IN POSTOPEN RAZVOJ V MONARHIJO

Po končani državljanski vojni se je posvetil urejanju razmer v Rimu. Kot podlago za svoj položaj je uporabil
funkciji diktature in konzulata.
• konzul v letih 49, 48, 46-44
• diktator v letih 49, konec 48 in 47, desetletna diktatura po vrnitvi iz Afrike, dosmrtna po vrnitvi
iz Španije  proti njemu ne veljata pravica do veta in pritožbe, dejansko dosmrtni monarh

Več počastitev se nanaša na versko življenje, pa tudi senat se mu je trudil čim bolj izkazovati čast:
• triumfalna oblačila v javnosti
• pravica predlaganja magistratov
• častno mesto v senatu, pravica do prvega glasovanja
• kip v kapitolinskem templju
• naslov imperator in liberator
• ljudski tribun
• dosmrtni cenzor
• oče domovine
• rojstni dan postal državni praznik
• pravica do osebne straže
Proti koncu življenja, v letih 45 in 44 je te naslove še kopičil, nekatere pa zavračal, kar je sprožilo ogorčenje med
ljudstvom. Leta 44 ga je množica ob proslavi majhnega triumfa prvič pozdravila z nazivom kralj (rex), ki ga je
zavrnil  uradno zavračal monarhično oblast, de facto pa vladal kot kralj. Vendar pa kasneje ni bil umorjen
zaradi svojih morebitnih načrtov o prevzemu monarhične oblasti, temveč zaradi dejanj v državljanski vojni.

14. DRUGI TRIUMVIRAT IN PROPAD REPUBLIKE

Politično iniciativo prevzame Mark Antonij. Kompromisna politika, spretno iskanje poti med cezarijanskim
senatom in zarotniki sta ključna za to, da se izogne takojšnjemu spopadu z zarotniki in da se utrdi kot politični
naslednik Cezarja. Rimsko javnost si pridobi s svojim govorom na Cezarjevem pogrebu, to sproži odpor
ljudstva do zarotnikov, ki se hitro umaknejo iz Rima. Antonij bi moral v upravo prevzeti provinco Makedonijo, a
jo leta 43 pr. Kr. zamenja s Cisalpinsko Galijo, kasneje ji doda še Transalpinsko Galijo. Za obe provinci dobi
petletni prokonzularni mandat.

V oporoki Cezar za svojega dediča postavi svojega pranečaka Gaja Oktavija, ob Cezarjevi smrti je star
devetnajst let, Cezar mu je bil zelo naklonjen, zgodaj postane svečenik (48 pr. Kr.), se udejstvuje v pohodih, v
maju 44 pr. Kr. dobi ime Gaius Julius Caesar, pridevnik Octavianus, ki se je uveljavil v zgodovinopisju, je
zavračal, Oktavijan postane kot tričetrtinski Cezarjev dedič lastnik ogromnega posestva (najbogatejši Rimljan),
pridobi naklonjenost množice Cezarjevih veteranov in političnih privržencev. Boj za prevzem Cezarjeve
politične dediščine, pride navzkriž z Antonijem: oba počastita spomin na Cezarja, Oktavijan s pripravo
razkošnih iger, Antonij pa s postavitvijo Cezarjevega kipa (Oktavijan je v boju za javno naklonjenost
uspešnejši), z bogatimi donatvami si pridobiva naklonjenost vojske, močnejši je tudi na propagandnem in
ideološkem področju (po zaslugi Cicera, ki se je leta 44 pr. Kr. vključil v politično življenje, ta je nastopil s ti.
filipinskimi govori – 12 v senatu, 2 pred ljudstvom, s tem je sprožil serijo političnih napadov na Antonija, z njimi
postane Oktavijanov glavni politični zaveznik).

Antoniju se po robu postavita dve legiji v Cisalpinski Galiji, provincialni namestnik v provinci (Decimus Brutus)
mu ne želi izročiti oblasti v provinci, Antonij ga obkoli v Mutini (sproži mutinsko vojno): bojujeta se senatska
stran (skupaj z obema konzuloma) in Antonij, Oktavijan s svojo zasebno vojsko pomaga senatni strani (v tem
času ob pomoči Cicera pridobi propretorski imerium in pravico do vseh magistratur in to deset let pred
zakonito starostno mejo). Mutinska vojna se konča spomladi 43 pr. Kr., zmaga senatna stran, v vojni izgubita

21
RIMSKA ZGODOVINA

življenje oba konzula, tako je zmagovalec Oktavijan, prevzame armado padlih konzulov in kot poveljnik osmih
legij doseže članstvo v senatu in podelitev konzulskih pooblastil. Antonij je razglašen za državnega sovražnika,
zateče se v Transalpinsko Galijo, kjer ga podpre njegov somišljenik Lepid, Decimu Brutu je vojska razpadla, sam
je bil na begu proti Akvileji in jadranski obali, nato čez Alpe v Galijo zajet in usmrčen na Antonijev ukaz.

Zveza Cezarjevega dediča in proticezarijanskega senata kmalu razpade, ko Antoniju in Lepidu uspe v galskih
provincah združiti sile cezarijancev. Oktavijan z vojsko odide proti severni Italiji, da bi se povezal z obema
galskima voditeljema cezarijancev (Antonij in Lepid), na sestanku v novembru leta 43 pr. Kr. ustanovijo drugi
triumvirat, trije državniki za pet let prevzamejo diktatorsko oblast, dogovor potrdijo s posebnim zakonom (lex
Titia).

Razdelitev provinc:

 Antonij – Cisalpinska in Onstranska Galija,

 Lepid – Narbonska Galija in obe španski provinci,
 Oktavijan – Afrika, Sicilija, Sardinija s Korziko

Njihov glavni cilj je kaznovati Cezarjeve morilce, ki so se zadrževali na Vzhodu (proti njim Antonij in Oktavijan,
Lepid bi vzdrževal red na Zahodu in mir v Italiji). Priprave na vojno zahtevajo ogromno sredstev, triumviri
začnejo s pregonom in uničevanjem nasprotnikov po Sulonovem zgledu v obliki proskripcij (usmrčenih okrog
2300 nasprotnikov). Veliko jih izgubi življenje samo zato, ker so premožni, viri omenjajo tragične zgodbe.
Mnogi se pred preganjalci zatečejo na Vzhod, nekateri na Sicilijo (oblast prevzame Sekst Pompej, Cezarjev
nasprotnik), usmrčen je tudi Cicero.

Razlastitev 18 italskih mest za potrebe naseljevanja veteranov, odpor pri prebivalcih. Spomladi 42 pr. Kr.
vojsko pripeljejo iz Italije v Epir, nato se utaborijo med Amfipolo in Filipi. Vojaške priprave nasprotne strani
(voditelja Brut in Kasij): izsiljevanje davkov vnaprej, ropanje tempeljskega in privatnega ozemlja, zbereta in
oborožita 19 legij in prostovoljce (tudi pesnik Horacij, begunce).

Sledita dve bitki pri Filipih, cezarijanska stran je močnejša, vojsko triumvirov zaradi Oktavijanove bolezni vodi
Antonij (pokaže izjemne vojaške sposobnosti), v teh dveh bitkah zmaga vojska triumvirov, Brut in Kasij si
vzameta življenje, ker je za zmago zaslužen Antonij, je v triumviratu prevzel vodilno vlogo (za svoje področje
delovanja si izbere Vzhod). Oktavijan dobi nalogi: vojno proti Sekstu Pompeju in naselitev okrog 100 000
veteranov v Italiji.

Antonij se na Vzhodu posveti prenovi upravne ureditve, ki se je zaradi državljanskih vojn v rimski državi znašlo
na robu brezvladja: rimske province služijo kot gospodarsko in finančno zaledje rimske vojske, klientelni vladarji
so začeli navezovati stike s partsko državo, Antonij želi ohraniti zavezništvo z Egiptom (Kleopatro VII. povabi na
sestanek v Tarsos, njuno srečanje preraste v ljubezensko razmerje). Oktavijan pri naseljevanju veteranov (po
bitki pri Filipih je njihov število naraslo na 170 000) naleti na hud spor z Antonijevo ženo Fulvijo in njegovim
bratrancem Lucijem Antonijem, namreč veterani pod Antonijevim poveljstvom naj bi bili pri razdelitvi zemljišč v
slabšem položaju, ta spor je prerasel v peruzinsko vojno v srednji Italiji. Oktavijan v vojni dobi premoč in
nasprotne sile obkolil v Peruziji, mesto je konec februarja leta 40 pr. Kr. padlo. Lucija Antonija, njegovo vojsko in
izbrane meščane je odpustil, privržence Cezarjevih morilcev pa je dal usmrtiti. S to vojno sicer utrdi svoj
položaj, a dobi status okrutneža, grozi vojni spopad med Oktavijanom in Antonijem, a dosežeta sporazum
jeseni leta 40 pr. Kr. v Brundiziju (Azinij Polion je vodil pogajanja).

Ponovna razdelitev provinc:

 Antonij – Vzhod
 Oktavijan – Zahod z Ilirikom
 Lepid – afriške province

Sporazum je potrjen s politično poroko: Antonij z Oktavijanovo sestro Oktavijo, v Rimu sta oba triumvira
sprejeta slabo – ogorčeni protesti in rušenje njunih kipov, mnogi tudi pričakujejo konec državljanske vojne.

22
RIMSKA ZGODOVINA

Reševanje vprašanja Seksta Pompeja: sklenitev sporazuma v Mizenu (zač. leta 39 pr. Kr.): na Oktavijanovem
področju dobi oblast nad Sicilijo, Sardinijo in Korzijo, na Antonijevem pa prevzame Peloponez, tako je Sekst
Pomepej rehabilitiran, omogočijo mu prevzem magistratur, postane »zunanji« sodelavec triumvirata.
Oktavijan želi odstraniti Pompejevo prevlado na morju, a spodleti. Oktavijan in Antonij želita rešiti krizo
triumvirata na sestanku v Tarentu (leta 37 pr. Kr.): izmenjava vojaških sil – Oktavijan dobi od Antonija 120
ladij za bodočo vojno proti Sekst Pompeju, svojega dela ne da Antoniju (namesto 20 000 vojakov mu jih pošlje
1000). Delovanje triumvirata je bilo podaljšano za nadaljnjih pet let (do 33 pr. Kr.), Lepid igra popolnoma
obrobno vlogo. Leta 36 pr. Kr. Antonij začne vojno proti partski državi, a doživi poraz, tretjino vojakov izgubi
tudi na povratku proti Armeniji in Siriji. Egipt Antoniju materialno podporo, 35 pr. Kr. načrtuje pohod nad
Armenijo, ker ga ni podprla v vojni proti Partom, 34 pr. Kr. jo tudi premaga, v tem vmesnem času je na Siciliji
poražen Sekst Pomepej, ki se zateče v Azijo. Zmago nad Armenijo proslavi s triumfom v Aleksandriji: nastopi
kot Novi Dioniz, Kleopatro razglasi za kraljico kraljev, sama se okliče za Novo Izido, Cezarjev sin Kaisarion
postane kralj kraljev, otroci iz Antonijeve zveze s Kleopatro: Aleksander Helios postane vladar Armenije in
Medije, Kleopatra Selene vladarica Kirenajke, Ptolemaj Filadelf pa vladar Fenicije, Klikij in sirskega ozemlja do
Evfrata; rivalstvo med Antonijem in Oktavijanom vse bolj prerašča v odkrito sovraštvo. V letu 36 pr. Kr.
Oktavijan skoraj v celoti uniči mornarico Seksta Pompeja, Lepid kot njegov zaveznik dobi Sicilijo, želi jo obdržati,
spor, Oktavijan odstavi Lepida, ki izgubi položaj triumfa, številne osvobojence Seksta Pompeja (sužnje, veslače
…) je dal usmrtiti.

Oktavijan prevzame Lepidove province, zmago izrabi v propagande namene: proslavi mali triumf, odlikujejo ga
s tribunsko nedotakljivostjo, postavijo mu kipe in napise.

Ilirska vojna okrepi Oktavijanov položaj in je edina ozemeljska pridobitev 10-letni dobi drugega triumvirata
(43–33 pr. Kr.), v propagandni vojni med Oktavijanom in Antonijem je Oktavijan nedvomni zmagovalec,
Antonij doživlja neuspehe proti Partrom, bizarni nastopi s Kleopatro, Oktavijan poudarja italsko domoljubje in
stare rimske vrednote, z uspehom v sicilski in ilirski vojni zbriše madeže mutinske in peruzinske vojne, v Rimu
gradi templje, obnova verskega življenja, zgradi Oktavijino stebrišče (hranjenje rimskih vojaških znamenj).
Spor med Oktavijanom in Antonijem izbruhne 32 pr. Kr.: Oktavijan opusti naslov triumvira, Antonij ga še nosi,
Oktavijan ne pusti Antoniju novačiti rekrutov v Italiji (nasprotje s sporazumom v Brundiziju), oba konzula in
300 Antoniju naklonjenih senatorjev zapusti Rim in se preselita v Efez, Antonij pošlje svoji ženi v Rim ločitveno
pismo.

Vojna med njima se začne 31 pr. Kr.: Oktavijanov admiral zavzame Korkiro, Oktavijan pa vojsko prepelje v Epir
in obkoli Ambrakijski zaliv, v katerem je zasidrana Antonijeva mornarica, pride do pomorske bitke (Antonijeva
in Kleoptarina mornarica), v kateri Oktavijan zajame okrog 300 ladij, po porazu mornarice se preda Antonijeva
vojska, Oktavijan da v spomin na zmago pri Akciju zgraditi mesto Nikopolis. V naslednjem letu Oktavijan
dokonča vojno z Egiptom, po Antonijevem samomoru vkoraka v Aleksandrijo, vojna se zaključi z razpadom
ptolemajske države. Oktavijan ukine državnost zadnjega helenističnega kraljestva, ta dobi posebno upravo pod
vodstvom prefekta viteškega ranga, leta 29 pr. Kr. se vrne v Rim, sledi praznovanje treh triumfom (Ilirik, Akcij
in Egipt), s tem je zaključena zadnja državljanska vojna od petih, ki jih je bojeval, vsi njegovi politični nasprotniki
so mrtvi.

PROPAD REPUBLIKE
Konec državljanskih vojn je z Oktavijanovo zmago prinesel umiritev razmer v državi  prehod v monarhijo za
večino pomenil olajšanje. Ob tem republikanska ureditev ni bila odpravljena, pač pa so institucije ohranile del
nekdanje vloge, spremembe na področju družbene in gospodarske ureditve pa so bile majhne. Oktavijan je
na svojo stran uspel pridobiti večji del družbene elite, nižje sloje, predvsem pa močno naraslo vojsko.

Obdobje pozne republike zaznamovale 3 oblike družbenih spopadov:

• optimati : populari - vse od bratov Grakh dalje; v času drugega triumvirata dobil bolj zapleteno
podobo. S širjenjem je država postala prevelika za njeno aristokratsko državno ureditev, prav tako
so krizo povečevale spremembe v državnem vrhu po vsaki državljanski vojni, moralni propad s
povečevanjem korupcije ter razklanost senata
• Rimljani : Italiki – zaradi neenakega pravnega položaja  Italiki uspešni z razširitvijo državljanstva, a
je bila nato z njihovo uvrstitvijo v 10 tribus omejena njihova volilna moč

23
RIMSKA ZGODOVINA

• svobodni : sužnji – slednji so z Oktavijanovo zmago v sicilski vojni dokončno poraženi

15. OKTAVIJANOVA VOJNA V ILIRIKU

Po zmagi v sicilijski vojni in izločitvi Lepida je poskušal Oktavijan utrditi svoj položaj na zahodu
z osvajalno vojno. Zaradi nasprotij z Markom Antonijem po pogodbi v Tarentu 37 se je
Oktavijan odločil za vojaški poseg v Iliriku v bližini Antonijeve državne polovice. Cilj je bil, poleg
politične propagande, demonstracija vojaške moči pred Dačani in zavarovanje območja
zahodnega Balkana, ki bi deloval kot obramba Oktavijanovega dela ozemlja pred Antonijevim.
Vojaški poseg je bilo mogoče upravičiti tudi zaradi občasnih napadov Japodov in Delmatov na
rimsko ozemlje.

Glavna vira sta Apijan in Kasij Dion, ki pa sta črpala iz Oktavijanovih spominov.
V vojni lahko spremljamo poleg premikov osrednje armadne skupine pod vodstvom
Oktavijana, tudi več manjših vojaških skupin, o katerih pa sicer ni veliko znanega. Glede na
intenzivnost odpora ljudstev rimski vojski lahko premagana ljudstva razdelimo v 3 skupine.
Prvo skupino ljudstev, ki so nudila majhen odpor in so bila pokorjena v enem pohodu, so
sestavljale plemenske skupine v južnem Iliriku.
Drugo skupino so sestavljala ljudstva, ki so bila kljub večjemu odporu hitro premagana in
podvržena plačevanju davkov. Premagani so bili poleg njih tudi morsko razbojniki (od
Kvarnerja do Dalmacije).

Posebno pozornost moramo nameniti Karnom (poseljevali večji del Furlanije in večino zahodne Slovenije –
Kras, Notranjska, Gorenjska) in Tavriskom (osrednja in vzhodna Slovenija in zahodno obrobje panonskega
prostora - SZ Hrvaška, JZ Madžarska). Obe ljudstvi so Rimljani sicer že nekajkrat pred tem premagali , a očitno
ne v celoti. Pohoda sicer ne moremo zanesljivo opisati, najverjetneje pa je, da je ena rimska armadna skupina
začela pohod iz območja Akvileje in se po zmagi nad Karni ter Tavriski usmerila proti Segesti. Tretjo skupino so
sestavljala ljudstva, ki jih je rimska vojska premagala šele po hudih bojih. Največji odpor so nudili Transalpinski
Japodi, Segestani in Dalmati. Armadna skupina je pod Oktavijanom prodrla z območja Kvarnerja in dosegla
lahko zmago nad prvim japodskih gradiščem Terponus. Pri drugem, osrednjem gradišču Metulum pa so
naleteli na odpor. Japodi so imeli namreč boje stroje, ko jo jih dobili po napadu na vojaški oddelek Decima
Bruta. Poleg
tega so imeli cca. 3000 branilcev, ki so uspešno zatirali rimske priprave na obleganje, ter dva obzidja. Rimljanom
je uspelo priti čez obzidje, kar je pomenilo njihovo zmago. Japodi so naredili kolektivni samomor. Po zmagi nad
Japodi je rimska vojska prodrla na ozemlje Panoncev in obkolila njihovo središčno naselbino Segestiko. Ta je
imela dobro ugodno lego, zato so se Rimljani odločili za napad z vodne strani (Kolpa–Sava). Po enomesečnem
obleganju je rimska vojska zasedla mesto. Oktavijan je prizanesljivo ravnal s premaganci, saj je želel Segestiko
uporabiti proti Dačanom in Bastarnom.

V drugem letu vojne (34) je šel Oktavijan proti Delmatom (današnja srednja Dalmacija in Z
Hercegovina). Pohod je bil prestižnega pomena. Oktavijan je kljub močnemu odporu zavzel
osrednja delmatska gradišča (Promona, Sinotium, Setovia). Težavno bojevanje je sprožilo
pojav dezerterstva. Po zmagi nad Delmati je Oktavijan šel v Rim in prevzel konzulat za leto 33, nato pa se je
vrnil v Ilirik in zaključil vojno proti Delmatom. To so mu ob predaji izročili veliko
število talcev, vrinili ugrabljene kohortne znake in obljubili plačevanje tributov. Vojno je v
tretjem letu zaključil z uspehom: rimsko oblast je ponovno priznal tisti del Ilirika, ki je v času
Cezarjeve državljanske vlade in po njegovi smrti odpadel od Rima, poleg tega pa je Oktavijan
takrat osvojil veliko novega ozemlja in vojni plen, ki ga je porabil za izgradnjo Oktavijanovega
stebrišča ter javnih knjižnic.

Klub zelo obsežnem območju, ki ga je vojna zajela, je bil njen dosežek skromen. Vzroki:
nestabilno notranjepolitično stanje države (nasprotja med Oktavijanom in Antonijem –
intenzivne priprave na državljansko vojno). Kljub temu, pa lahko to vojno označimo kot prvo
fazo osvojitve prostranstev zahodnega Balkana.

24
RIMSKA ZGODOVINA

Rimsko vojaško navzočnost na slovenskem ozemlju v času te vojne lahko sklepamo iz vojaških
taborov Emone in Nauportusa ter v spodnjem Posavju, s čimer so Rimljani vzdrževali kontrolo
nad premaganimi Tavriski, obenem pa so s tem nadzorovali prometno in strateško povezavo z
območjem Siscije. Po zaključku državljanske vojne se je Oktavijan posvetil ureditvi Ilirika, pri
čemer izstopa kolonizacija tega ozemlja. Vzdolž obale južnega Ilirika je bilo ustanovljenih šest
naselbin rimskih državljanov nekoliko nižjega pravnega ranga. Oktavijanovi pohodi v Iliriku
predstavljajo zadnje vojaške operacije na današnjem slovenskem ozemlju v dobi rimske
republike.

16. RIMSKA DRUŽBA V DOBI REPUBLIKE

SUŽNJI
V času republike je prišlo do velikega povečanja števila sužnjev (posledično so se tudi pocenili), ki so jih
pridobili z množičnim zasužnjevanjem (prebivalcev Tarenta, Kartažanov, Histrov, Sardov, Epircev) v bojnih
pohodih (npr. vojna s Hanibalom, 2. punska vojna), mnogo sužnjev se je že rodilo v suženjski skupnosti, lahko
pa so ga tudi kupili na suženjskem trgu na Delosu. Sužnje so uporabljali v agrarni proizvodnji, delo na
latifundijah, v rudnikih in v obrtni proizvodnji. Obvladovali so jih z brutalnostjo, hudimi telesnimi kaznimi,
vklepali so jih v okove in jih na splošno izkoriščali. Sužnje so enačili z drugimi premičninami, zato je veljalo, da
ga je treba čim bolj izkoristiti, obremeniti z delom do izčrpanosti in na koncu čim bolje prodati. Sužnji se niso
mogli upreti oz. so bile njihove možnosti za uspeh ničelne, saj so bili strogo nadzorovani, vklenjeni in se v večjih
skupinah, na ukaz gospodarja, tudi medsebojno kontrolirali. Edini sužnji, ki so se lahko prosto gibali in imeli
lažje orožje so bili pastirji.

SVOBODNI NIŽJI SLOJ

Sestavljajo ga kmetje in obrtniki, njihov položaj pa se je tako poslabšal, da je začel izginjati nekdanji srednji
sloj, vzrok tega so bile nenehne vojne in posledična odsotnost moških od doma, ki niso obdelali kmetij in so
zato postale lahek plen za veleposestnike. Monokulturne latifundije so bile bolj uspešne od polikulturnih, poleg
tega pa je bilo čezmorsko žito cenejše od lokalnega. Male kmetije so se ohranile le v gorati srednji Italiji, saj
naravni pogoji niso dopuščali nastanka česa večjega. Velike površine na jugu Italije pa so bile primerne za
pašnike/živinorejo. Propadli kmetje so odšli v prestolnico, kjer so postali obrtniki in v manjši meri tudi trgovci
in priložnostni delavci. Bili so revna množica na robu preživetja, ker pa so bili polnopravni državljani so se še
vedno lahko vključevali v politično življenje, kot volivci. Ker je njihovo število le naraščalo, so dobivali vedno
večji vpliv pri odločanju v politiki. Volili so za politike, ki so jih znali pridobiti z obdarovanji ter obljubami
političnih in gospodarskih reform v njihovo korist. Njihov položaj je država lajšala z brezplačnim razdeljevanjem
hrane. Podobno kot propadlim kmetom je šlo tudi osvobojencem, čigar število se je le višalo, saj je bilo
osvobajanje sužnjev dokaj razširjeno. Vpisani so bili le v eno od štirih rimskih tibus, saj so jim s tem zmanjšali
vrednost volilnega glasu.

Italiki – rimski zavezniki, so imeli še slabši socialni in ekonomski položaj, saj so se morali boriti v
vojnah, vendar niso imeli političnih pravic. Poleg tega so bili neenakopravni pri delitvi vojnega plena,
v vojski izpostavljeni hujšim kaznim ter bili deležni podcenjujočega obnašanja rimskih uradnikov (tudi
če so prihajali iz višjih slojev). Prebivalci provinc so bili izpostavljeni hudemu zlorabljanju s strani
državnih nameščencev, zato se med njimi tudi večkrat izbruhnili upori.

VIŠJI SLOJ
Velike spremembe pa doživi vodilni sloj rimske družbe, ki se razdeli na 2 dela:
 nižji: sestavljajo ga vitezi (Viteški stan sega že v 3. stoletje, čeprav njegova bistvena faza pride šele v
čas po Hanibalovi vojni, dokončno izoblikovanje pa doseže v dobi Grkov.)
 višji: senatorji

25
RIMSKA ZGODOVINA

Leta 218 je izdan zakon, ki sanatorjem prepove udeležbo pri trgovskih poslih in v pomorstvu. Ne glede na to da
se zakona niso dosledno držali, je velik del bogastva in gospodarske moči prišel v viteške roke (ki predstavlja
le majhen del prebivalcev). Glavno gospodarsko področje vitezov je postalo poljedelstvo, predvsem prevzem
velikih državnih poslov. Vitezi so se povezali z uspešnimi podjetniki iz nižjih svobodnih slojev prebivalstva v
družbe zakupnikov, ki so od države prevzemale velike posle (oskrba vojakov, pobiranje davkov, velika javna
dela, gradnje cest, mostov in druge državne gradnje) prav tako pa so prevzele zakup rudnikov, pobiranje carin
ter gospodarsko izkoriščanje javnih zemljišč, rudnikov in solin. Iz sloja teh podjetnikov so izhajali bankirji,
bogati trgovci in raznovrstni poslovneži. Delovanje vitezov pa je pogosto povzročalo družbene napetosti, saj so
bili izrazito profitno usmerjeni in niso imeli občutka za pravičnost in poštenost. Zlasti v provincah so poslovneži
veljali za brezobzirne izkoriščevalce lokalnega prebivalstva. Občasno se je zgodilo, da je proti njihovemu dejanju
nastopila država, tak primer je bil cenzor Katon Starejši.

Ker pa se je število senatorjev zmanjševalo, so na najvišja mesta v državi lahko prišli tudi plemiči. Tak primer je
Katon Starejši, ki je bil viteškega porekla.

Za uspehe rimske države pa je bil najbolj zaslužen senatorski stan, zaradi česar je ta stan užival velik prestiž. S
tem pa pride tudi do jasne delitve med vitezi, ki so se lahko potegovali le za nižje magistrature in senatorji, za
katere so bile pridržane višje. Ker pa je bil senatorski stan ogrožen (maloštevilna rojstva), so vitezi predstavljali
podlago iz katere so se lahko povzpeli med senatorje. Senatorske družine pa so se ohranjale tudi z adopcijo,
primer tega je Scipion Emilijan, ki ga je adoptiral bolehni sin Scipiona Afričana. Tako je Scipion Emilijan postal
pripadnik najprestižnejše senatske družine. Najvplivnejši del nobilitete je predstavljalo okrog 25 družin, katerih
pripadniki so zasedali vodilne položaje v državi, le redko se je zgodilo, da je najvišjo magistraturo dosegel homo
novus (politični povzpetniki, ki niso del nobilitete). Najpomembnejši predstavnik te skupine je vitez Marcus
Porcius Cato, ki je opravljal konzulat ter cenzuro, do smrti pa je bil en najvplivnejših politikov.

Pri sprejemanju odločitev so veliko pomenile zveze med rimskimi družinami, ki so ustvarjale mrežo prijateljskih
in sovražnih odnosov. Premoženje pripadnikov vodilnega sloja je temeljilo na veleposestvi, saj jim to omogoča
gospodarsko neodvisnost in možnost za potegovanje za državne službe. Njihove posesti so presegale določbe
licinjsko-sekstijskega zakona, ki pravi, da ima posameznik lahko le 500 oralov državnega zemljišča. Če so bili vsi
moški v službi države, so svoje veleposestvo oddali v upravo zaupnikom, ki so jih obdelovali s pomočjo cenovno
ugodne suženjske delovne sile. Bogastvo nobilitete pa poleg zemlje predstavlja še vojni plen.

17.VIRI ZA OBDOBJE ZGODNJE, SREDNJE IN POZNE REPUBLIKE

ZGODNJA REPUBLIKA:
• najbolj izčrpen Livij: Ab urbe condita, knjige 2-10
• po njemu povzemal Florus – predvsem za zgodovino vojn, kjer je Livij izgubljen
• Dionizij iz Halikarnasa – Antiquitates Romanae, knjige 5-10 in 12-20 za obdobje do Pirovih vojn
• Plutarhove biografije državnikov – Publius Valerius Poblicola, Gaius Marcius Coriolanus, Marcus
Furius Camillus
• Eutropius, Kasij Dion, Zonaras – kasnejši avtorji

SREDNJA REPUBLIKA:
• najpomembnejši Polibij – svetovna zgodovina, od 1. punske vojne do konca 3.
• Livij – Ab urbe condita, 21-45 knjiga, za obdobje od 219 do 167
• Diodor – zgodovina, knjige 22-33
• Kasij Dion – Rimska zgodovina, knjige 9-23
• po njemu Zonaras
• posamezne dogodke opisujejo Apijan (krajši monografski spisi), Florus, Kornelij Nepos (Hamilkar in
Hanibal)
• Za prvo punsko vojno in vojno proti Piru najpomembnejši Plutarh s Pirovo biografijo, za drugo
Polibij, za vmesno obdobje pa prav tako Polibij ter Livij, ki je iz njega črpal.
• Vsi ohranjeni viri za punske vojne so precej pristranski (predvsem Polibij). O grških avtorjih, ki so bili
na kartažanski strani, so imeli slabo mnenje.

26
RIMSKA ZGODOVINA

• Plutarhovi življenjepisi Katona Starejšega, Flaminija, Emilija Pavla in Filopoimena

POZNA REPUBLIKA:
Za obdobje brata Grakh:
Primarni viri:
• 60 fragmentov Gajevih govorov
• fragmenti grškega Pozejdonija; latinskih analistov Gaja Fanija in Lucija Kalurnija Pizona Frugija; ter
pisca monografije o magistraturah Gaja Sempronija in Tuditana
• nekaj napisov agrarne komisije Gaja, tudi Tiberija Grakha
• napis z lex agraria iz 111 pr. Kr.
Sekundarni viri:
• fragmenti Diodorja 34—35, morda na podlagi Pozejdonija
• Livijeve Periochae 58—60
• Plutarhov življenjepis
• Apijan
• Kasij Dion 24—25 (fragmenti 83—85)

Jugurtinska vojna:
Primarni viri: neohranjeni Sulovi spomini
Sekundarni viri:
• Salustij: Bellum Iugurthinum
• Diodor: 34/35, 31—39
• Plutarh: Marij (kratek opis v 10. poglavju)
• fragmenti Apijanove Numidike 1—5

Vojna proti Kimbrom ter Tevtonom:

• Plutarh: Marij 11—12, 14—27
• Flor 1.38
• Apijan Illyrica 4.10—11; Celtica 13 (bitka pri Noreji)
• Pozejdonijevo delo ohranjeno le v fragmentih
• Orozij 5.16.1—21

Pompejevo obdobje:
• Salustij: Bellum Catilinae, fragmenti Historiae, ki je obravnavalo obdobje po Sulovi smrti (78—67
pr. Kr.)
• Apijan: Bella civilia 1.107—2.9
• Plutarh: Pompej, Lukul, Kras, Sertorij; deloma tudi Cicero in Cezar
• ohranjeni del Kasija Diona
• zgodnejši Ciceron: od 68 pr. Kr.: pisma; 67 pr. Kr.: De imperio Cn. Pompei ali Pro lege Manilia; 63
pr. Kr.: štirje govori In Catilinam
• Livij: Periochae 90—103
• Velej Paterkul 2.29—40
• Evtropij 6.1—16
• Orozij 5.22—6.6
• 78. pr. Kr.: napis SC De Asclepiade Clazomenio sociisque

18. NASTANEK, RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI PRINCIPATA; AVGUSTOV SPIS

»DEJANJA BOŽANSKEGA AVGUSTA«
NASTANEK
Oktavijan je po zmagi utrjeval svojo oblast. Vsako leto (od leta 31 do leta 23) je bil izvoljen za konzula, leta 28
postane PRINCEPS SENATUS (najvišji senator, vse do smrt) in deležen je več sakralnih počastitev. Slavil je trojni
triumf.

27
RIMSKA ZGODOVINA

Značilnosti njegovega vladanja:

• naseljevanje in izplačevanje veteranov
• zaprtje Janusovega templja
• obnavljal in gradil nove templje
• izvedel štetje prebivalstva
• preuredil senat (njemu naklonjeni senatorji)

Leta 27 napovedal upokojitev, a ga je senat iz strahu pred novo državljansko vojno prosil, naj tega ne stori, on
pristane. Dobi nadzor nad še nepomirjenimi provincami (Galija, Hispanija, Sirija), pomirjene pa so šle pod
oblast senata. Senat mu podeli naziv AVGUST  vzvišeni, drugi ustanovitelj države; postane cesarski naziv,
poudarja njegov prestiž. Kot tak mu ni dajal neke večje moči, a je lahko po svoji presoji prevzemal nekatere
magistrature. Po 4-letnem kriznem obdobju, ki je sledilo, je spremenil ureditev in s tem dopolnil principat:
• leta 23 je odložil konzulat, podeljena pa mu je bila dosmrtna tribunska oblast (ni pa postal
tribun)
• v senatu je lahko v razpravo uvrstil katerikoli predlog
• razširjena je bila njegova prokonzularna oblast (naziv obdržal tudi izven mesta Rima in tudi v vseh
senatskih provincah)

Prokonzularna in tribunska oblast sta predstavljali temelj njegovega položaja. Prva mu je zagotavljala oblast v
senatorskih provincah in nad vojsko, druga pa mu je dajala nedotakljivost in pravico veta in dolžnost zaščite
ljudstva, kot podlaga pa se je obdržala skoraj vse cesarstvo. V naslednjem desetletju mu je bilo ponujenih še
mnogo nazivov, med drugim dosmrtna diktatura, a je večino zavrnil, za nalogo si je zadal le oskrbo prestolnice v
času lakote in njeno duhovno prenovo. Kot cenzor je ponovno prečistil senat in si nakopal veliko sovražnikov ter
priredil stoletne igre in po povratku z Vzhoda spet slavil veličasten triumf.

Da se ne bi ponovila zgodba s Cezarjem, je ravnal previdno. Posamezne počastitve je prejemal z zadržki, da bi

bila čim manj vidna kršitev temeljnih prvin republikanske ureditve

Kot zadnja naslova je prejel

• vrhovni svečenik (to dostojanstvo odslej združeno z vladarskim)
• oče domovine (zaključen proces oblikovanja cesarskega naslova)
TEMELJNE ZNAČILNOSTI
Vplivi helenističnega Vzhoda:
• stoiška ideja o častnem služabništvu in vladarju kot rešitelju in dobrotniku

Pojem svobode (libertas) – predvsem fizična in pravna:

• Avgust je dosegel dolgoletni mir (pax romana) in dal kar 3x zapreti Janusov tempelj. Ob tem je
tudi razdeljeval žito, obdaroval in prirejal zabavo za množice.

Razmerje med cesarjem in senatom.

• senat je ostal edina relativno neodvisna ustanova
• oblast med obema neuravnovešena – cesarjeva veliko večja
• vseeno uspešno sodelujeta in se spoštujeta
• proti koncu Avgustove vlade se vsa pooblastila zlijejo v eno oblast, ki jo senat podeli nasledniku
• senat samostojno vlogo obdržal le v času menjave na prestolu - potrdili naslednika (to vlogo vse
do leta 282) ter nad pokojnim cesarjem izrekli sodbo (uvrstitev med bogove / prekletstvo
spomina)
• odnos ves čas merilo odmika poznejših cesarjev od Avgustovega principata: šibkejši kot je bil vpliv
senata, bolj je postajal cesar absolutni vladar, dominus.

Cesar je vrhovni zakonodajalec:

• kot takega ga zakoni niso omejevali
• lahko so izdajali odloke z zakonsko veljavo

Izpodbijanje ali ogrožanje cesarjeve časti je bilo kaznovano kot veleizdaja, s smrtno kaznijo.

28
RIMSKA ZGODOVINA

Avgustovi nasledniki so si kot znak utrditve oblasti nadevali razne častne nazive po zmagah v vojnah.

RES GESTE DIVI AUGUSTI (AVGUSTOV SPIS »DEJANJA BOŽANSKEGA AVGUSTA«)

Najdeni napis je najdaljši rimski napis, ki so ga našli v Ankiri leta 1555. Napis, ki je temeljni vir za razumevanje
nastanka principata, je po svoji vsebini v prvi osebi napisan Avgustov politični testament, poročilo o vladanju
in obenem njegov zagovor. Poleg latinskega besedila se je še ohranil grški prevod. Malo številčne vrzeli v
besedilu se dajo skoraj v celoti rekonstruirati s pomočjo še dveh besedil najdenih v isti provinci; v Apoloniji
(grški prevod) in v Antiohiji (latinsko besedilo).

Besedilo, v obsegu ene antične knjige, je sestavil cesar Avgust proti koncu svojega življenja. Celotno besedilo
se nanaša na njegov politični vzpon, na zgodnje in deloma srednje obdobje vlade. Avgustov jezikovni izraz je
preprost, z občutkom za lepo izražanje. Samo poveličevanje je postavljeno v razumne meje. Spis obsega 35
poglavij in sodi k literarni zvrsti avtobiografije. Zgrajen je po naslednjem principu:

 Začetek Avgustove politične kariere, njegova služba in časti;

 Njegovi finančni izdatki za državo;
 Njegova dejanja, vojaške zmage in uspešna zunanja politika;
 Avgustov položaj v državi po letu 28. pr. Kr.

19.AVGUSTEJSKA DOBA (VOJNE, PROVINCE IN UPRAVE, REFORME,

RIMSKA VOJSKA)
Avgustovska doba se prične z letom 27 pr. kr., ter traja doleta 14 n.št..

AVGUSTOVA NOTRANJA POLITIKA

Avgustova zakonodaja se močno loti verske, ter moralne prenove Rimske družbe, ter želi restavrirati staro
moralo. Zakoni so posvetili posebno pozornost razmeram v senatorskem stanu.
Leta 18 pred Kristusom, ki je leto pred praznovanjem stoletnih iger je izdal vrsto zakonov:

• zakon proti razkošju

• zakon o kaznivosti zakonoloma
• zakon o preureditvi zakonske zveze v družbeni in državni eliti, med senatorji in vitezi – ta zakon
kasneje dopolni še t Lex Papia poppaea

Med drugim je bilo še kar nekaj prepovedi ter zapovedi kot: (vsi ti zakoni so bili še strožji v primeru da si bil med
senatorsko aristokracijo)
• Zagrožena smrtna kazen je bila za odnos z omoženo žensko.
• Strogo prepovedano je bilo imeti odnos z neporočeno žensko. Kazen je bila izguba polovice
premoženja za ljudi iz elite, ter izgon za nižje ležeče prebivalce.
• Krepitev zakonske zveze – obvezna za moške med 25 in 60 leti, ter ženske med 20 in 50 leti v primeru
smrti moža ali žene je bila v roku dveh let obvezna ponovna poroka.
• Otežitev ločitve
• Davki na samske.
• Privilegiji »zdravim« družinam, ter kazni za družine z manj kot enim otrokom.
• Prednost pri dedovanju v primeru družin s tremi ali več otroci.
• Ovaduhi, ki so za denarno nagrado obveščali o nepravilnostih tipa neporočen moški ali ženska v dobi
ko je to zakonsko predpisano.

Kljub vsem zakonom se marsikdo le teh ni držal kljub vsem prepovedim in kaznim.

Imel je že strogo načrtovan plan prenove rimske družbe. Njegov politični program temelji na obnovi temeljev
stare rimske družbe. Prenovil je tudi versko življenje, saj je čas po državljanski vojni bil čas, ko so potrebovali
nekega krivca za dogodke, ki pa je postalo pomanjkanje vere in zanemarjanje bogov.

29
RIMSKA ZGODOVINA

OBNOVA STARE RIMSKE RELIGIJE

Začne se leta 28. pr.Kr., zaradi negativnega vpliva filozofov, ter nemoralnega načina življenja, ki se je razpaslo.
• Obnovil je 82 svetišč
• Zgradil številna nova
• Postal je član ali vodja mnogih svečeniških kolegijev
• Leta 12 pr.Kr. je bil izvoljen na pozicijo vrhovnega svečenika
• Posvetitev Vestinega templja
• Obujanje starih verskih praznikov
• Omejitev tujih kultov (predvsem orientalskih)
• Nova abstraktna božanstva, ki so dobila svetišča: Concordia (sloga), Lustitia (pravičnost), Victoria
(zmaga)
• Kult božanskega Cezarja
• Provinca Azija razglasi leta 9 pr.Kr. Avgustov rojstni dan za začetek koledarskega leta
• Vladarski kult se razširi kasneje tudi na zahod kjer je prej bil uveljavljen le v galskih provincah leta 12
pr.Kr.
• V večini zahodnega imperija se cesarski kult uveljavi šele po njegovi smrti leta 15 n.št
• 14-7 pr.n.št. – razdelitev rima na 14 okrožij – regiones, ter 264 sosesk – vici
• Nadaljuje z reformami, ki pa preživijo manj časa, kot vsebinski del verskega življenja, ter dosti dlje
obstanejo njihove organizacijske oblike
•
PREUREDITEV VOJSKE – VOJAŠKE REFORME
• Drastično zmanjša vojsko 60 --> 29 legij (povezano z ustanovitvijo mnogih novih kolonij)
• Od 500 000 vojakov jih 300 000 naseli po kolonijah ter jim da zemljo za obdelavo
• Kot eden prvih izplača prizadeta mesta v Italiji
• Izplača veterane ob upokojitvi (skupno 1 370 milijonov sestercijev)
• Nastanitev večine legij v obmejne province
• Pretorijska garda edina vojaška entiteta na področju Italika (9-12 kohort po 1000 vojakov)
• Poseben oddelek Avgustove straže (500 germanikov – Batavi s spodnjega Rena)
• Nedržavljani služijo v pomožnih enotah imenovanih auxilia
• Potencial Rimske vojske se dejansko poveča
• Večjo vlogo dobi mornarica

PREUREDITEV DRŽAVNIH FINANC, DENARNA REFORMA IN OBLIKOVANJE VELIKEGA GOSPODARSKEGA

PROSTORA – REFORME
Zaradi povečanih stroškov države tudi zaradi vzdrževanje mornarice in vojske je bilo potrebno preoblikovati
ekonomijo z ekonomskimi reformami.
• V osnovi ostane ureditev kot pred Avgustom: Zemljiški davek – plačuje se v naravi ali denarju;
Glavarina – prebivalci provinc z izjemo Rimskih državljanov moški nad 14 ženske nad 12 to so
plačevali do 65.ga leta tako moški kot ženske; Italsko pravo; Odpravljanje davkov v obliki
državnega zakupa; Premalo denarja za velikopotezno prenovo države; Dokaj majhna davčna
obremenitev državljanov (zgolj indirektne davke – Vectigalia); 5% davek vrednosti sužnja na
osvoboditev sužnja – davek še iz republikanske dobe, ki ga obdrži
• Novi davki, ki jih sprejme: 5% davek na prevzem dediščine; 1% trošarino; 0,5% davek na
predmete z dražbe; 4% davek na prodajo sužnjev.
• Carinska služba
• Med neposrednimi in posrednimi davki tudi občasne izredne obremenitve v času izrednih
razmer: trajna zaplemba premoženja za nastanitev veteranov; Začasen zaseg hiš; Zaseg domačih
živali in hrane; Prisilno brezplačno delo; Vpoklic v vojsko
• Pomembno vlogo dobita dva nova finančna aparata: Aerarium militare – ustanovljena leta 6 po
Kristusu in služi za preskrbo vojske, ter veteranov; centralna blagajna, ki jo uvede že Avgust
dokončno pa ji da obliko cesar Klavdij (41-54 leta n.št.)
• Povečanje denarnega obtoka zaradi zmag v helenističnem svetu
• Padec obrestnih mer in višanje cen zemljišč

30
RIMSKA ZGODOVINA

UPRAVNA IN TERITORIALNA UREDITEV DRŽAVE

Čas Avgustove vladavine je bil čas velikih ozemeljskih pridobitev vendar pa to ni bil največji dosežek te dobe saj
ga zasenči notranja preobrazba upravne delitve.

RIM IN ITALIJA
• Obnovi templje, ter nasploh izboljša Rim
• »prejel mesto iz opek ter ga naredil v mesto iz marmorja«
• Nova mestna uprava leta 11 n.št.
• Prefekti nadzirajo razdelitev hrane od izbruha lakote dalje 23-22 pr.n.št
• Preuredi starejši plan oskrbovanja s hrano za vedno večjo prestolnico
• Povečanje pomorskih in kopenskih prometnih zmogljivosti
• Izboljšana oskrba z vodo – zgradi 3 nove vodovode
• 11. pr.Kr. ustanovljena posebna služba za nadzor vodovodov
• Javna služba za nadzor javnih stranišč ter kanalov za odtok meteorne vode
• Gasilska služba vigiles sestavljena iz osvobojencev pod poveljstvom mestnega prefekta 5 n.št.
• Delitev na 14 mestnih regij in 264 sosesk
• V Italiji 28 veteranskih kolonij
• 27 pr.Kr. obnovi Flavijsko cesto na lastne stroške
• 20 pr.Kr. posebna služba za ceste
• Ustanovi državno poštno službo
• Italija je bila na koncu časa deljena na 11 regij ena izmed njih je obsegala današnje Slovensko območje
Regija X – 10. regija

PROVINCE IN KLIENTALNA KRALJESTVA

• 27 pr.Kr. razdeli imperij na različne province: Cesarske province – province neposredno pod cesarsko
oblastjo, ker so potrebovale prisotnost vojske zaradi bližine barbarov ali pa so bile še vedno uporne od
osvojitve; Senatorske province – pokorjene/mirne province katerim se da vladati brez vojaške sile
• Pojavlja se ideja ene države pod enim vladarjem - nastajajo povezovalni elementi vladarskega kulta,
enotnega gospodarstva, poenotene uprave, vključitev prebivalcev vseh konceh imperija v vojsko
manjše razlike družbenih slojev
• Senat upravljal 11 provinc
• Mandat upravnika provinc je trajal eno leto
• Vse senatske province so bile neobmejne z izjemo Egipta
• Prerazporeditev vojske v obmejne province v senatskih provincah ostane le ena enota vojske
• Cesarske province imajo mandat upravnikov, ki traja 3 leta
• Pomembna funkcija: Provincialni namestniki – velika pooblastila (poveljniki policijskih, ter vojaških
sil, ter vrhovni sodnik)
• Najbolj znani primeri širjenja mej v Avgustovem obdobju:
o Rekurtacija na ozemlju svobodne germanije, ki se konča z bitko pri Tevtoburškem gozdu 9
n.št.
o Kolonije v Mavretaniji 33-25 pr.Kr.
o Vojaški poseg v klientalnem kraljestvu v Judeji 4 pr.Kr
o Na ozemlju desetih provinc ustanovi okoli 60 kolonij
• Dvojnost države: zahodni še nedavno barbarski svet – svet kultur, ki so pred vzponom Rima le tega
presegale
• Jezikovna delitev je bila na latinski ter grški osnovi potekala pa je po balkanskem polotoku
• Jeziki kot so armenski, hebrejski, keltski so se ohranili zgolj kot pogovorni jeziki
Na zahodu sta bili dokaj nepomembni provinci Sardinija in Korzika. V Afriki sta bili dve provinci in eno
klientalno kraljestvo (Mavretanija, Egipt, Afrika). Na vzhodu je bilo več provinc v senatski upravi (Macedonia,
Achaea, Asia) in klientalna kraljestva (Kapadokija, Galatija, Komagena, Judeja, Nabatejsko kraljestvo)

31
RIMSKA ZGODOVINA

AVGUSTOVA OBMEJNA IN ZUNANJA POLITIKA

• Manj velikih osvajanj kot Julij Cezar
• Ne izpolni Cezarjevih planov osvojitve Britanije ter pohoda nad Parte
• Po koncu Kantabrijske vojne se več ne udeležuje osebno pohodov
• Leta Avgustove vlade so bila v znamenju pomirjanja ljudstev
• Ljudstev ni iztrebljal ampak pustil ter zgolj zavaroval province
• Rimska ofenziva na Germanski meji traja vse do njegove smrti

OSVOJITEV ALPSKIH DEŽEL

• 1. velik uspeh na evropskih tleh je osvojitev alpskih dežel
• Strateški cilj te kampanje je bil zagotoviti varno povezavo med Italijo in Vzhodnimi provincami
• V obdobju do Klavdija je na tem območju bila dejavnost zaznana zgolj v gradnji cest ter rekrutaciji ter
pobiranju davkov
• Vojaški poraz Norikov pomeni priključitev k Rimu, ki je bila zelo mirna
• Virunum je bila metropola Rimskega Norika z do 5000 prebivalci

OSVAJANJE SREDNJEGA IN SPODNJEGA PODONAVJA IN BALKANA

• Največja in najpomembnejša nova pridobitev tega obdobja je bilo območje spodnjega ter srednjega
Podonavja in Balkana
• Postopoma postane pomembnejša od renske meje

RIMSKI PRODOR NA SPODNJO DONAVO

• Malo napredka
• Rimska zmaga nad Skordiski 14-13 pr.Kr.
• Saramati prisilijo s svojim prihodom na rimsko mejo preselitev Rimljani preselijo 50 000 Getov na
ozemlje južno od Donave

PANONSKA VOJNA
• Slabo poznana vojna
• Vojno Avgust zaupa Agripi, ki med kampanjo umre
• Zaradi resnosti vojne se Avgust preseli v Akvilejo
• Po Agripinovi smrti prevzame mesto poveljnika Tiberij
• Po vojni z Delmati in Panonci, ki so to vojno izkoristili za upor je provinca prešla v upravo senata
• 8 pr.Kr. je legat Apulej, ki je nadomestil Tiberija, saj je bil ta premeščen na Germansko bojišče vodil
zadnjo bitko, ki je dokončno pokorila območje

20. PISNI VIRI ZA ZGODOVINO RIMSKEGA CESARSTVA (ZGODOVINOPISJE,

BIOGRAFIJA, LITERARNI IN PRAVNI VIRI, KODIFIKACIJA RIMSKEGA
PRAVA)

OBDOBJE CESARJA AVGUSTA

PRIMARNI VIRI:
• Res gestae divi Augusti (sestavil sam cesar Avgust, poročilo o svojem vladanju, najdaljši rimski
napis)
• izgubljeni biografiji cesarja Avgusta in Agripe

SEKUNDARNI VIRI:
• Svetonij: Divus Avgustus
• Velej Paterkul: Historia Romana
• Kasij Dion: Rimska zgodovina
• Nikolaj iz Damaska: Življenje cesarja Avgusta
• Flor: Epitomae

32
RIMSKA ZGODOVINA

• Tacit: Annales, Agricola

• Pesem o bitki pri Akciju
• Livij: Periochae
• Evtropij: Breviarium ab urbe condita
• Festut: Breviarium rerum gestarum populi Romani
• Avrelij Viktor: Liber de Caesaribus
• anonimno delo Epitome de Caesaribus
• Strabon: Geographika
• Plinij: Naturalis historia (nastalo v flavijski dobi)
• pesniki: Vergilij, Horacij, Ovidij, Propercij
• pomembna tudi strokovna literatura
•

JULIJSKO-KLAVDIJSKA DINASTIJA
• Tacit: Annales ab excessu divi Augusti, spis Agricola, spis Germania, Historiae
• Kasij Dion
• Svetonij: Tiberij, Gaj Kaligula, Klavdij, Neron
• Paterkul: Historia Romana
• Filo: Legatio ad Gaium
• Avrelij Viktor: De Caesaribus, Epitome
• Evtropij
• Orozij
• Zonaras

FLAVIJSKA DINASTIJA
• historično pomembni napisi Lex de imperio Vespasiani, Lex municipii Salpensani, Lex municipii
Malacitani
• Tacit: Historiae, Agricola, Germania
• Svetonij: življenjepisi Vespazijana, Tita in Domicijana
• Kasij Dion
• Avrelij Viktor: De Caesaribus, Epitome
• Evtropij
• Orozij
• Zonaras
• Jožef Flavij: Judovska vojna
• Plinij Starejši: Naturalis Historia
• Plinij Mlajši: Epistulae
• Kvintilijan: Institutio oratoria
• Frontin: De aquis urbis Romae, Strategemata
• pesniki Stacij: Silvea
• Marcial: Epigrami
• Juvenal: Saturae
• retor Dion Hrizostom

ADOPTIVNI CESARJI
• Plinij: Panegirik (obdobje Trajana)  predstavi ideal cesarja, po katerem se prihodnje ocenjuje Iin
Epistulae (korespondence s cesarji in intelelektualci)
• zbirka biografij cesarjev: Historia Augusta
• Frontova korespondenca
• cesar Mark Avrelij: filozofski dnevnik

SEVERSKA DINASTIJA
• Kasij Dion

33
RIMSKA ZGODOVINA

• Herodijan
• Historia Augusta (zbirka biografij)
• Karakala: Constitutio Antoniniana

OBDOBJE VOJAŠKIH CESARJEV

• Herodijan
• Historia Augusta
• Atenec Deksip
• Zosim
• Zonara
• breviarie
• večji pomen epigrafski viri od arheoloških ostankov

21.EPIGRAFSKI VIRI (VRSTE NAPISOV; DOKUMENTARNI VIRI, ACTA,

ZAKONI, SKLEPI SENATA), PROZOPOGRAFIJA IN ONOMASTIKA
Epigrafika je zgodovinska veda, ki se ukvarja s preučevanjem napisov na različnih materialih, npr. kamen, les
ali marmor. Ta, ki se z njo ukvarja, je Epigraf. Njegova naloga je, da napise prepozna (izvor, kultura etc.) in
razjasni njihov pomen.
PROZOPOGRAFIJA  zgodovinska veda, ki z analizo epigrafskega gradiva ter zapisov na drugih virih (papir)
preučuje večje skupine posameznikov v preteklosti ter na podlagi opisov njihovega videza, osebnosti ali
kariere ugotavlja sorodstvene zveze ali druge oblike povezav med posamezniki.
ONOMASTIKA  (tudi imenoslovje)  jezikoslovna znanstvena veda, ki obravnava osebna
imena, priimke, vzdevke, hišna imena. Etnologiji pomaga osvetljevati družinsko, krajevno in
družbeno zgodovino.

22.RIMSKA DRUŽBA V CESARSKI DOBI

Uporabljamo Alfoldyjevo členitev družbe na podlagi stanovsko-slojevite ureditve v obliki družbene piramide

Zgornji/privilegiran sloj (1% ali 200.000): Domus imperatoria: cesar z družino (20 ljudi), Ordo senatorius: sloj
senatorjev in njihovih družin (2.000-3.000), Ordo equester: viteški stan, državna birokracija, srednje in nižje
plemstvo (20.000), Ordines decurionum: lokalni plemiči, vsak mestni svet ima v povprečju 100 teh plemičev,
mest je 1000-2000 (150.000).

MUNICIPALNO PLEMSTVO
• Mestna elita je organizirana v mestni svet (ordo decurionum) v vsakem mestu posebej.
• Članstvo je zahtevalo izpolnjevanje pravnih, moralnih (25 let, opravljena magistratura) in materialnih
pogojev (100.000s v velikih mestih, 20.000s v manjših).
• Privilegiji: oproščeni smrtne kazni in torture ter dela v rudniku.
• Mestni svetniki so morali podpirati lokalno skupnost s financiranjem gradenj, obdarovanjem revnih,
organiziranje prireditev (gladiatorske igre, zabave).

VITEŠKI/PLEMIŠKI STAN (ORDO EQUESTER)

• Viteški stan (equites Romani), plemstvo, drugo mesto za senatorskim stanom.
• V cesarski dobi jih je 20.000, največ v prestolnici, Italiji in večjih mestih na Zahodu, drugod manj.
Delež vitezov iz provinc se postopoma veča.
• Osnovni pogoji za sprejem v viteški stan je 400.000s in 3 generacije dolgo svobodno poreklo. Podlaga
imetja je zemljiška lastnina, podjetništvo, trgovina, bankirstvo itd.
• Čeprav v teoriji ni bil, je kasneje postajal viteški naslov deden. Vitezov sin je lahko tudi napredoval v
senatorski stan (rekrutacija senatorjev).
• Oproščeni so bili torture in ponižujočih kazni (razen v času Dioklecijana).

34
RIMSKA ZGODOVINA

• Vitezi so pogosto delali v mestni upravi in pripadali mestnemu svetu.

• Opravljali so sodniške poklice, srednje in višje oficirske službe, državna birokracija, finančna uprava,
uprava prokuratorskih provinc, vodstvene funkcije na dvoru, poveljevanje gasilcem, nadzor oskrbe
Rima s hrano, uprava Egipta in pretorijanski prefekt (poveljnik cesarske garde).
• Pomen vitezov v vojaških službah se poveča v 3. stol. Z Galienovo reformo vojske so bili iz vojaških
funkcij odstranjeni senatorji, nadomestili so jih vitezi. Vojaški cesarji so bili viteškega stanu (Maksimin
Tračan, Filip Arabec, Klavdij Gotski, Avrelijan, Prob in Kar).

SENATORJI (ORDO SENATORIUS)

• Senatorski stan ima v zgodnji dobi 300 članov, v 2. stol. pr.Kr. 600, Cezar pa ga poveča na 1000
članov. Avgust z več posegi zmanjšal senat na tradicionalnih 600.
• Kandidat za senatorja je moral izpolnjevati materialne pogoje (1 milijon s.) in moralne pogoje:
družinsko poreklo (patricijska, premožna), lojalnost do države in cesarja. Star mora biti najmanj 42 let
in pred tem mora opravljati potrebne državne funkcije.
• Cesar je bil najuglednejši senator, le on je imenoval senatorje.
• Senatske družine so izumrle po naravni poti, žrtve vojn, čistk, de maiestate, revščina. Rekrutacije so
potekale iz vrst vitezov, mestnega plemstva itd.
• Članstvo v senatu je dedno, clarissimus nosijo sinovi po 17. letu, clarissima pa za ženo in otroke (c.
femina, c. filia).
• Avgustov zakon lex Iulia de maritandis ordinibus prepoveduje poroke med senatorji in osvobojenci.
• Senatorji so imeli senatorske seje, zbor, ki sprejema najvišja določila v državi za cesarjem. Opravljali
so visoke državne funkcije preture, kvesture, tribunata, edila, konzulata, upravljanje prokonzularnih
provinc, poveljevanje vojski (legatus legionis).
• Senatorji so sprva Rimljani, Italiki, Španci in Galci. Sčasoma se delež provincialnih viša, po 2. stol. so
provincialni v večini. Predvsem iz Španije, Galije, Afrike, Grčije.

CESAR IN DVOR
• Cesar je bil vrhovni poveljnik vojske (imperator), vodja državne uprave, najvišji sodnik, vrhovni
svečenik (pontifex maximus), vodilni v političnem in javnem življenju.
• Cesarjeva materialna in družbena podlaga so vojska, državna religija, legitimacija s potrditvijo izvora
cesarja iz posamezne dinastije, vojaške zmage (pridevki po premaganih ljudstvih (Germanicus,
parthicus itd. + maximus).
• Ob smrti cesarja je senat določil njegov consecratio (dvig k bogovom) ali damnatio memorie
(prekletstvo spomina, izničenje njegovih dejanj). Pokopan je v mavzoleju na Marsovem polju, nato v
Angelskem gradu.
• Novega cesarja okliče vojska, senat ga potrdi/zavrne z aklamacijo.
• Cesarjeve naloge: vsedržavni nivo (uprava, vojska, finance), posamezne skupnosti (ureditev mest,
preskrba z vodo in hrano itd.), rešuje probleme posameznikov, sprejema poslanstva, sodeluje na
prireditvah itd. Pri tem mu pomagajo pretorijanski prefekti, svetovalci, družina.
• Cesarska reprezentanca je mešanica starih rimskih in orientalsko-helenističnih prvin. Vojska mu
prisega zvestobo, obnavljajo jo vsako leto 3. januarja. 27 od 41 praznikov je posvečenih cesarju.
Upodobitve na novcih in kipih (imajo azilno pravo). Simboli so pečatni prstan, prestol in ceremonialni
ogenj.
• Cesarjeve žene izvirajo iz rimske senatske aristokracije, nosijo naslov Augusta, imajo zasebno
premoženje, telesno stražo in sužnje. Njihov dejanski vpliv na cesarja in politiko je bil lahko zelo velik
(npr. v Severski dinastiji).
• Če cesar ni imel moškega potomca, je moral iz bližnjega sorodstva izbrati primernega kandidata, ga
adoptirati in določiti za naslednika. Položaj prestolonaslednika je v naslovu princeps iuventutis.
• Odraslega sina dvigne v sovladarja najprej z nižjim (Caesar) in nato z višjim (Augustus) naslovom.
• Če nima potomcev, sledi menjava dinastije ali princip adopcije.
• Dvor je pomembna kulturna institucija. Cesar na dvor vabi pesnike, filozofe, umetnike, retorje,
zgodovinarje, pravnike, odvisno od njihove kakovosti in lojalnosti.

35
RIMSKA ZGODOVINA

• Familia Caesaris, sestavlja jo 4000 svobodnih, sužnjev in osvobojencev (>1/2). So zdravniki, knjižničarji,
učitelji, evnuhi, nadzorniki spalnic, maserji, kuharji, krojači itd.

Spodnji sloj (99%): Servi: sužnji, nekateri so se z bogastvom in vplivom prebili v prvi sloj, npr. cesarjevi sužnji,
Familia Caesaris (30.000). Vseh približno 10 milijonov; Liberti: osvobojenci, možnost preboja v prvi sloj; Ingenui:
svobodni ljudje, niso rimski državljani, preživljajo se s težkim ročnim delom, kmetje in mestni proletariat ter
vojaki. Otežen preboj v prvi sloj. (40 milijonov).

SUŽNJI IN SUŽENJSTVO
• Suženj sprva velja kot stvar, v cesarski dobi pa (brezpravna) oseba. Dopuščene so zveze med sužnji
(conservus)(otrok je postal suženj materinega gospodarja), nekaj imetja in posvečen grob.
• Sužnjev je bilo 15-20% (10 milijonov), v pozni cesarski dobi število upada, zaradi zmanjšanja števila
ekspanzivnih vojn in 10 let krajše življenjske dobe sužnja.
• Zasužnjenje: sprva predvsem iz vojnega ujetništva, v cesarski dobi pa iz nakupov iz barbarskega
sveta, samozasužnjevanja (zaradi eksistenčne krize z namenom preživetja), parazitske ekonomije (ropi
in ugrabitve), prodaje otrok ipd.
• Najdražji so izobraženi in dela vešči, najcenejši pa tisti primerni za fizična dela in otroci.
• Do leta 87 pr.Kr. je največji trg s sužnji na Delosu, v cesarski dobi pa je več pomembnih suženjskih
trgov (npr. Akvileja).

Sužnji v kmetijstvu
• V kmetijskem delu se sužnji in svobodni najemniki niso bistveno razlikovali.
• Najboljši položaj so imeli pastirji, bili so oboroženi in relativno svobodni.
• Težje delo je bilo na poljedelstvu, še težje pa v vinogradništvu, ki je zahtevalo več sužnjev in bolj
intenzivno nego, ta panoga pa je prinašala največje zaslužke.
• Živi 10 sužnjev iste panoge v majhnih prostorih, odprtih na dvorišče, pod nadzorom sosužnjev.
Fizičen napor je stalen, možnost pobega ali osvoboditve je majhna.

Sužnji v kamnolomih in rudnikih

• Za velike gradbene podvige je bila v kamnolomih in rudnikih v uporabi tako moška kot ženska in
otroška delovna sila, predvsem vojni ujetniki in sužnji ter kaznjenci.
• Namen je bil tako ekonomski dobiček kot fizično uničenje. Delavci so vklenjeni, delajo dan in noč,
velika nevarnost nezgod.

Sužnji so delali tudi v proizvodnji keramičnih izdelkov, opek, kot zidarji, kamnoseki in tesarji, v tekstilni
proizvodnji. V cesarski dobi je veliko prostitucije v katero so vključene sužnje (vlačuge). Državna
zakonodaja prepoveduje intimne stike med gospodarjem in sužnjem, toda sužnji so bili velikokrat vključeni
v ljubezenska življenja gospodarjev.
Osvobojenci so delali v trgovini, kot knjigovodje, pregledovalci denarja, pomočniki bankirjev, prevozniški
posli.
Gladiatorji
• V Arenah so potekale gladiatorske igre, igre z vozovi, lov na zveri, javne eksekucije, medsebojni
pokoli vojnih ujetnikov, simulacije vodnih bitk itd.
• Gladiatorji so predvsem sužnji in vojni ujetniki, nekaj tudi kriminalcev in svobodnih.
• Gladiatorji so kot sužnji prezirani, v primeru uspehov pa uživajo veliko slavo.

Sužnji v vojski in javni upravi

• V vojski so sužnji v lasti oficirjev. Skrbijo za konja, so spremljevalci, imajo določene dolžnosti. Le
redko so bili angažirani v vojski (Vespazijanova judejska vojna).

Postopno izboljševanje položaja sužnjev

• Interes lastnikov, da s korektnim ravnanjem spodbudijo motivacijo pri delu sužnja.

36
RIMSKA ZGODOVINA

• Poudarjajo skrb, da so sužnji v delovni kondiciji, jih nagrajujejo (boljša hrana, obleka, prosti čas) in s
tem motivirajo, sužnje, ki so rodile 4 otroke, je osvobodil itd.
• Med sužnji in lastniki vlada nezaupanje zaradi morebitnega upora. Zato senatski zakon iz leta 10
zagotovi usmrtitev vseh sužnjev gospodarja, ki je padel pod roko sužnja.
• Zakon Antonina Pija: cena za umor svojega sužnja je enaka kot za umor tujega. Če se je suženj
zatekel v tempeljski/cesarjev azil, so ga lahko prodali. Prepovedano kastriranje, prostitucija in boj z
zvermi.
• Suženjsko kazensko pravo predvideva kaznovanje na boleč in ponižujoč način: križanje, sežigi,
izpostavitev zverem.
• Bistvo je bilo, da je s tem država vzpostavi nadzor tudi nad lastniki, ki so morali po 1. stol. plačati
usmrtitev svojega sužnja, ki jo je izvedel rabelj.

OSVOBOJENCI
• V Rimski državi je osvobajanje bolj pogosto, od pozne republike so prisotna množična osvobajanja,
zajamejo ½ suženjske populacije. Ti so predstavljali grožnjo za družbeni red, bili so sprijeni in
pokvarjeni.
• Zato Avgust omeji množično osvobajanje z zakonskimi omejitvami: največ 1/5 sužnjev, starostna
omejitev za sužnja (30 let) in gospodarja (20 let). Kasneje je to politiko nadaljeval Tiberij (latinsko
pravo), vendar ga niso uspeli kdove kaj omejiti.
• Suženj je lahko osvobojen na dva načina:
• S formalno in pravno osvoboditvijo pred sodiščem in proti določeni ceni je suženj dobil rimsko pravo
in s tem postal rimski državljan.
• Z neformalno osvoboditvijo na način inter amicos (pred prijatelji) ali per epistulam (pisna izjava), je
suženj dobil latinsko pravo, postal je Latinus. Ta status je lahko s 6-letnim prostovoljnim služenjem v
javno-koristnih delih (gasilstvo, prevozništvo) dvignil v rimsko državljanstvo.
• Otroci osvobojencev so veljali za pravno svobodne, izenačene s svobodnimi.
• Z osvoboditvijo so sužnjevi denarni prihranki šli h gospodarju. Hkrati se spremeni njuno razmerje v
klienta (bivši suženj) in patrona. Patron je klienta podpiral, klient je bil zvest in se z obljubo zavezal
opravljati določene delovne obveznosti (nega, rokodelstvo, poslovodja), ki niso smele biti sramotne ali
nevarne.
• Nekateri so prišli do ogromnega premoženja, primerljivega s senatorji.
• Tacit v Annales navaja debato v senatu leta 56, kjer trdijo, da je več plemičev in celo senatorjev
izhajalo iz osvobojenega sloja.
• Pojav revnih peregrinov, ki se dajo zasužnjiti, da kasneje kot osvobojenci postanejo rimski državljani.
To jim je omogočalo lažji družbeni vzpon iz nedržavljanov.
• Za večino osvobojencev je družbeni položaj neugoden, patroni so jih izkoriščali.

SVOBODNI (INGENUI):
• Nižje plasti svobodnega prebivalstva delimo na mestno (plebs urbana) in podeželsko (plebs rustica)
prebivalstvo. Razlike v poklicu, kulturi, tradiciji, načinu življenja itd.

Plebs urbana
• Življenje mestne plebs je bolj ugodno. Preživljajo se na preskrbi z žitom in denarnimi darovi s strani
cesarja ali bogatih meščanov, predvsem od Cezarja naprej.
• V prestolnici so večinoma živeli v slabih razmerah, delali pod težkimi pogoji, bili slabo oblečeni in
slabo jedli. Zanje so cesarji prirejali brezplačne športne in borilne igre, s čimer so pridobivali
naklonjenost množic. Živeli so brezdelno parazitsko življenje, odvisno od kruha in iger.
• Velika večina mestne plebs pa je bila delavna, poštena, ustvarjalna. Aktivne so bile tudi ženske,
uspešne so postale članice svečeniških kolegijev.
• Poklici: obrtniki, malo trgovci, transportniki.
• Poklicna združenja (collegia) so bila družbena, gospodarska in verska društva, povezovala so
svobodne srednjih in nižjih slojev, osvobojence in celo sužnje.

37
RIMSKA ZGODOVINA

• Znanih je več 200 rokodelskih in trgovski združenj. Od 3. stol. si cesarji prizadevajo za dednost
članstva v združenjih, ki so pomembna za oskrbo, transport, vojsko itd.

Plebs rustica
• Podeželskega prebivalstva je 80-90%. Sestavljajo ga osebno svobodni kmetje z lastno obdelovalno
zemljo, veterani (boljši družbeni in gospodarski položaj) in koloni.
• Glavna naloga svobodnega kmeta je bila preživeti družino in plačati davke. Toda konkurenca
veleposesti je bila velika, davki in dajatve so bili vedno višji, izterjevanje pa večkrat nasilno. Tak kmet
propade, se da zasužnjiti, se preživlja s parazitsko ekonomijo ali gre v ilegalo (cestni razbojnik).
• Večina kmečkih uporov je k. 3. in zač. 4. stol, npr. upor kmečkega in mestnega prebivalstva ter lokalnih
veljakov v Afriki leta 238 proti Maksiminu Tračanu. Ključen je, ker je Afrika žitnica Rimske države. Tudi
upor v Galiji.
• Od 2. stol. dalje predvsem v Sredozemlju, Afriki, Egiptu in Mali Aziji prevladuje kolonat. Obveze kolona
so določene v lex Manciana in lex Hadriana. Koloni so bili osebno svobodni, vendar brez zemlje. Kolon
je z lastnikom zemlje sklenil pogodbo (določeno, bolj pogosto pa z a neomejeno ali celo dedno), s
katero je postal vezan na zemljo, ki jo mora obdelovati. Moral je dati 1/3 pridelkov državi, 1/3
lastniku, 1/3 je obdržal.
• V zahodnih in severnih provincah prevladuje svobodno avtohtono kmečko prebivalstvo. Urbanizacija
je šibka (v podonavskih provincah le 65 mest). Dolgo ohranjajo status peregrinov, predrimske navade,
religije in jezik. Romanizacija se zaključi šele v pozni antiki in s pokristjanjevanjem.

Ocene števila prebivalstva so hipotetične in z omejeno vrednostjo. Število prebivalstva cesarstva v avgustejski
dobi (1. stoletje) je okoli 50-60 milijonov. Število prebivalstva mesta Rim je med 600.000 in 1.600.000. Druga
večja mesta so imela okoli ½ milijona (Aleksandrija, Selevkeja, Kartagina), nekoliko manjša 100.000 (Milano,
Akvileja), manjša mesta pa nekaj tisoč prebivalcev (npr. slovenska mesta: Emona, Celeja, Petovion). Rimska
vojska je vedno enormna, v času Hanibala je 900.000, v času Trajana 100.000. V času Avgusta je 5 milijonov
rimskih državljanov, to število poveča Klavdij, Karakala pa naredi državljanstvo skoraj splošno. Povprečna
gostota poselitve je 13,6 prebivalca/km2, najbolj poseljena je Italija, Galija in španske province. V času kuge
Marka Avrelija se je prebivalstvo znižalo za 10%. Povprečna dolžina življenja 22,5 let za ženske in 20,4 let za
moške. Ženske so umirale predvsem v porodih, moški pa v vojski ali pri delu. Po 1. stoletju sledi večji
demografski upad, ki ga niti Avgustova družinska zakonodaja niti ustanove alimentacij niso preprečile.

MIGRACIJE
• Rimska družba je pretežno agrarna, 80-90% prebivalstva živi od kmetijskih poklicev. Kljub temu je
opazna prostorska mobilnost prebivalstva, večinoma v smeri VZ, predvsem vojska, trgovci (in
izobraženci) ter sužnji.
• Rimska vojska je mobilna, prebiva predvsem v obmejnih provincah, njen sedež se večkrat spreminja.
Upokojene vojake se je po navadi naselilo v veteranske kolonije (novoustanovljena mesta). Od
Hadrijana so legije in rekruti vezani na province.
• Do 2. stol. so trgovci po večini Italiki, pozneje predvsem iz Vzhoda.
• Migracije intelektualcev in izobražencev v Rim in Zahodna mesta (religija, kultura).
• Migracija sužnjev poteka v smeri VZ, večinoma so sirskega in MA izvora.
• Notranje migracije so prisotne predvsem prek državnih meja. 10-15.000 vojnih ujetnikov na leto je
prodanih naprej, prav toliko jih je uvoženih iz barbarskega sveta.
• Rimski cesarji so naseljevali redko poseljene obmejne pokrajine z barbarskimi sosedi, predvsem ob
Renu in Donavi.
• Kljub temu se veliko starega avtohtonega prebivalstva te migracije niso dotaknile.

38
RIMSKA ZGODOVINA

23.CESARJI JULIJSKO-KLAVDIJSKE DINASTIJE (TIBERIJ, KALIGULA,

KLAVDIJ, NERON)
TIBERIJ
Uspešen vojak in diplomat, leta 13 postal Avgustov sovladar. Glavni kandidat za naslednika postal šele po smrti
vseh Avgustovih potomcev leta 4. Po Avgustovi smrti leta 14 kazal velike zadržke do sprejema vladarskih
pooblastil
Dva vojaška upora:
3 panonske legije
• nezadovoljstvo zaradi predolgega službovanja, premajhnih plač, slabe discipline, slabe
obdelovalne zemlje
• po pridružitvi manjših enot na tem območju upor postal nasilen (padli nekateri oficirji)
• Tiberij tja poslal sina Druza in pretorijanskega prefekta Sejana
• zmagala predvsem zaradi naravnih pojavov (lunin mrk, vihar), ki so zbili moralo upornikom
ob renski meji:
• večji in nevarnejši – tretjina vojske!
• zahtevali, da Tiberijev nečak Germanik, njihov poveljnik, postal cesar
• zaradi Germanikove zvestobe in pomiritve večine vojske uporni le 2 legiji
• pokol najbolj trdovratnih upornikov

Germanikov vzpon in padec

V letih po koncu odpora je Germanik vodil več pohodov proti Germanom čez Ren, kljub številnim uspehom mu
glavnega cilja, osvojitev ozemlja med Renom in Labo, ni uspelo izpolniti. Omejeni na demonstracijo vojaške sile
in maščevanje za poraz v Tevtoburškem gozdu. Tiberij ga je po uspehih odpoklical, ne zaradi ljubosumja ampak
nerealnih ciljev, saj so bile rimske izgube prevelike. Nato ga je poslal na Vzhod in mu dal velika pooblastila, od
partskega vpliva je ponovno odvrnil Armenijo. Klientelni državi Kapadokijo in Komageno je preoblikoval v
provinci, ter šel v Egipt, kjer se je samovoljno obnašal. Naletel je na spor s sirskim namestnikom province
Pizonom (morda vzrok za smrt leta 19).Po smrti izredne počastitve.

NOTRANJA POLITIKA
• prvo obdobje uspešno: dobro sodelovanje s senatom, sposobnost uradnikov, volitve magistratov
prestavljene v senat
• izgon Judov in igralcev iz Rima (sovražil igre)
• sčasoma se je njegov odnos do senata spremenil: vse več procesov proti nasprotnikom,
bogatenje mnogih, oblikovanje nove, cesarju naklonjene elite, postopen prehod v tiranijo v senci
Sejanovega vzpona

SEJANOV VZPON IN PADEC

Prvi kandidat za Tiberijevega naslednika njegov sin Druz. To je preprečil pretorijanski prefekt Sejan, ki je Druza
umoril, a cesar mu še vedno zaupa. Njegov vpliv se zelo poveča saj odstrani vrsto političnih nasprotnikov in
snuje prevzem oblasti. Po Tiberijevi umaknitvi na Kapri pobije vse možne naslednike. Kmalu postane sovladar.
Tiberij je v zadnjem trenutku spregledal namero, zavaroval Germanikovega sina Gaja in usmrtil Sejana in
njegove privržence.

PROVINCE IN KLIENTELNA KRALJESTVA

Po Germanikovem umiku meje raje varoval, kakor osvajal nova ozemlja. Vojaško posegli v državljansko vojno v
tračanskem kraljestvu in obnovili mir po svojih interesih. Zaradi prevelikih davkov in prepovedi druidizma je
izbruhnil upor v osrednji in severni Galiji, ki je bil uspešno zatrt. Manj uspešni posegi proti upornim
Numidijcem in Musulamijem v Afriki – gverilska vojna trajala kar 8 let. Ponoven pohod proti Partom v Armeniji
– uspešno nastavili Rimu naklonjenega vladarja (spet). V njegovem času je delovanje Jezusa Kristusa v Palestini
pod Poncijem Pilatom sprožilo gibanje, ki kmalu dokumentirano tudi v nekrščanskih virih.
V času hudih naravnih nesreč (potres v Mali Aziji leta 17) je cesar pomagal prizadetemu prebivalstvu z
ukinitvijo davkov in darovi.

39
RIMSKA ZGODOVINA

NESOKRACIJA
Po duševnih pretresih po izgubi naslednika se leta 26 preseli na Kapri. Družil se je z izobraženci, predajal
popivanju in spolni sprevrženosti. Obdobje je potekalo v znamenju strahu in terorja, olajšanje ob njegovi
smrti. Senat se vzdržal glede obsodbe njegove vlade.

Večina historiografskega izročila mu je zelo nenaklonjenega, predvsem Tacit, v njem pa se kaže padec
priljubljenosti proti koncu vlade. Temu je pripomogel tudi odljuden značaj in avtokratski način vladanja.

KALIGULA
Germanikov sin Gaj – vzdevek Kaligula je bil sprejet z navdušenjem. Ukinil nekaj najhujših Tiberijevih zakonov
(prepoved ovaduštva, zmanjšal cenzuro, osvobodil politične nasprotnike, spet prirejal igre). Pol leta zatem hudo
zboli, nato postane neuravnovešen in postane tiran.
Iracionalna dejanja, rušenje Avgustovega principata:
• volitve magistratov ponovno prenese na ljudske zbore
• poveljevanje edine legije v senatski provinci dal cesarskemu legatu
• konja imenoval za konzula
• ponovno uvedel procese de maiestate - usmrtil veliko senatorjev
• megalomanski nastopi in gradnje (priljubljenost pri nižjih plasteh)
Helenistični zgledi:
• zahteval božanske počastitve - tudi pri Judih (napetosti v diasporah, judovsko poslanstvo pa je
nespoštljivo odpravil)
• živel v incestu s sestro
Želel vojaških uspehov: pohoda proti Germanom in v Britanijo sta bila farsa.
Načel temelje Avgustove ureditve, a ni mogel uničiti, je pa pokazal, kako lahka je pot od principata do
absolutizma.

KLAVDIJ
Imenovali so ga pretorijanci in on se jim je zahvalil z veliko denarno nagrado, kar je postalo kasnejši zgled.
Kasneje ga je potrdil še senat. Ker je bil v mladosti odrinjen na rob se je posvetil zgodovinskim in jezikovnim
študijam (številna neohranjena dela). Razveljavil Gajeve odredbe in ga razglasi za neprištevnega. Imel je
spoštljiv odnos do senata. Ni bilo uporov saj je imel veliko podporo v vojski in pretorijanski gardi. Ozemeljska
ekspanzija.

osvojitev Britanije, razvoj provincialne uprave na novih ozemljih

Iz vrste manjših plemenskih tvorb se na jugovzhodu Anglije najbolj uveljavi kraljestvo Katuvelanov s prestolnico
Kamulodun, Londinium pa je postal pomembno pristanišče. S pohodom želel utrditi oblast doma in v severni
Galiji, obetal pa si je tudi veliko bogastvo. Po vdoru na otok leta 43 sta vojsko vodila Plautius in Vespazijan, ki
sta dosegla nekaj zmag. Po prodoru do Temze pa poveljstvo prevzame Klavdij. Zavzel je prestolnico in sprejel
podreditev sosednjih plemen, nastane nova provinca Britanija. Po prihodu domov je slavil triumf. Poveljniki so
nato prodrli še proti severu in zahodu. Varovali so dve legiji in pas klientelnih držav. Nato je zaradi uporov
posegel proti nekaterim klientelnim kraljestvom in jih spremenil v province (Mavretanija  Mauretania
Cesariensis in M. Tingitana, Trakija  Thracia, Likija  Lycia et Pamhpylia). Izboljšal je upravo provinc.
Širokosrčno je podeljeval nazive kolonije in municipijev in državljanstvo (izboljšanje položaja provincialnega
prebivalstva). Ustanovil 5 municipijev v Noriku – Virunum (Gospa Sveta), Celeia, Teurnia, Iuvavum (Salzburg) -
začetek urbanizacije noriške province.

NOTRANJA POLITIKA
Spor s senatom:
• zaradi vključevanja ljudi iz provinc
• ustanovitve centraliziranega državnega aparata, ki so ga vodili osvobojenci, »ministrstva«, zaradi
vse večjih vladarjevih pooblastil in širjenja države
• večanje represije
• povečal moč cesarja, zmanjšal pa senata in vitezov
Skušal izboljšati sodstvo - sam prisostvoval na obravnavah

40
RIMSKA ZGODOVINA

Skrb za gradnje - Via Augusta iz severne Italije do Donave

Zavzemal se je za staro rimsko vero in vrednote, a bil dokaj toleranten:

• dopuščal judovsko vero, a Jude po nemirih izgnal iz prestolnice
• prepovedal le druidizem

Na dvoru podvržen močnemu vplivu osvobojencev in družine – predvsem druge žene Agripa (nečakinja), ki je
na dvor privedla sina Nerona, ki je Klavdijev adoptivni sin in zet. Ta je dobila cesarski naslov in kmalu začela
uveljavljati svoje interese, pri tem sta jo podpirala Palas in Seneka (Neronov učitelj). Leta 54 je s strupom
umorila Klavdija, njen sin pa je zavladal kot cesar.

NERON
Vpliv 3 osebnosti:
• mati Agripina hotela vladat namesto njega, Neron da umorit leta 59
• Seneka, učitelj
• Afranij Bur, pretorijanski prefekt

Po materini smrti 5 let uspešnega vladanja:

• dobra državna uprava
• skrb za prestolnico
• ustanavljanje kolonij v Italiji
• ob tem se začela kazati njegova okrutnost, spolna sprevrženost in veselje do javnih nastopov,
želel potrditve, zato je prirejal in nastopal na mnogih igrah in festivalih kot glasbenik, pesnik,
športnik…
• po smrti Bura je vpliv izgubil tudi Seneka in se umaknil iz dvora
• vse bolj despotske poteze vladanja
• proti njemu se je izoblikovana opozicija

Po uporu klientelnih ljudstev v Britaniji, ki so zavzela glavna središča rimske oblasti, je za nekaj časa izgubil
provinco, ki so jo dobili nazaj šele leta 61. Na Vzhodu se je ponovno boril proti Partom v Armeniji in dosegel
velik uspeh, z obema sosedama pa so za pol stoletja zavladali prijateljski odnosi. Rimskemu cesarstvu je
priključil še klientelno kraljestvo Pontos, uspešna pa je bila tudi odprava proti Etiopiji, v kateri so dosegli
močvirja ob Belem Nilu.

KRIZNA LETA
Leta 64 v Rimu hud požar - nekateri krivijo cesarja, češ da je hotel recitirati svojo pesem o padcu Troje ob
pogledu na goreče mesto. Neron pa okrivi kristjane (kruto preganjanje, množično linčanje, prvi preganjalec
kristjanov). Mesto želi obnoviti z megalomanskimi gradnjami, a zato potrebuje denar in uvede nove davke, z
reformo izzove inflacijo, pokonča mnogo premožnih. Po nevzdržnem obnašanju organizirana Pizon zaroto, a je
neuspešna, Neron se krvavo maščuje s pobojem sodelujočih. Še bolj se je začel enačiti z božanstvi in
povezovati z nižjimi plastmi, ki so ga edine podpirale. V Grčiji priredi številne igre, nastope in podeli mnogo
nagrad, zato v zahvalo razglasi davčno imuniteto za provinco Ahajo. Leta 66 velik upor v Palestini. Tam so bila
številna nasprotja med judovskimi sektami, Judi in Grki, kristjani  vsem skupno sovraštvo do Rima. Neron
tja poslal vojsko (ki jo vodi Vespazijan), a se ta pred njegovo smrtjo ni zaključila. Leta 68 je zaradi slabih razmer
v prestolnici izgubil še podporo nižjih slojev, vrstili pa so se tudi upori v mnogih drugih provincah, zato pod
pritiskom stori samomor.

V nasprotju z Zahodom pa je užival veliko priljubljenost na Vzhodu, predvsem med Parti. Postal je sinonim za
nepredvidljivega, ekscentričnega vladarja, ki uživa podporo nižjih slojev. V historiografiji, posebno krščanski,
nastopa kot izredno negativna osebnost.

41
RIMSKA ZGODOVINA

24.FLAVIJSKA DINASTIJA (VESPAZIJAN, TIT IN DOMICIJAN)

VESPAZIJAN
Po zmagi v državljanski vojni leta 69 je začel urejati razmere.
Vojna proti Judom:
• začela se je že pod Neronom, Vespazijan je bil tam vojaški poveljnik
• Vespazijan je med državljansko vojno povelje prepustil sinu Titu
• leta 70 je začel z obleganjem Jeruzalema, ki je bilo počasno
• odpor strt v septembru, ujetnike so križali, poslali v rudnike ali prodali v suženjstvo
• leta 71 oba praznujeta velik triumf v Rimu, razkazujeta vojni plen – predmeti iz jeruzalemskega
templja
• zadnja trdnjava padla šele pomladi leta 73, kar je pomenilo utrditev in potrditev flavijske oblasti
• veliko ponižanje za Jude, ki so morali plačevati velik davek in niso Rimljanom nikoli odpustili

Upor ob spodnjem Renu:

• najprej so se uprli Batavi, nato še druga germanska in keltska ljudstva v Galiji
• uničenje rimskih postojank in grozila je nevarnost odcepitve
• po uspešnih rimskih napadih pa so leta 70 kapitulirali

reforme in prenova države

Ob nastopu vlade je imel za seboj že lepo vojaško kariero. Senat mu je vse naslove podelil na en mah (zakon o
podelitvi cesarskih pooblastil, z enim aktom odpravljena postopnost prejemanja naslovov). Prizadeval si je za
čim hitrejšo notranjepolitično stabilnost tudi z neposrednimi posegi. Zavladal je skupaj s Titom, ki je imel
praktično identične naslove - skupaj sta prevzela vse najpomembnejše magistrature in si s tem utrdila oblast.
Imel je korekten odnos do senata, katerega je prečistil (nastop homines novi iz provinc, ki so ga podpirali v
državljanski vojni). Podelil je mnogo pravnih položajev kolonij in municipijev skupnostim v provincah,
predvsem v Španiji. Ukinil je večino Neronovih davčnih privilegijev, obveznosti pa je še povečal. Ustanovil je
posebne blagajne za boljši nadzor, odredil prodajo zemljišč slabše kakovosti, skromen je bil pri porabi na
dvoru, ne pa pri obnovi svetišč in gradnjah (kolosej), podpiranju umetnikov. Spremembe v vojski: prevetril
pretorijansko gardo, razpustil legije, ki so mu med državljansko vojno nasprotovale in imenoval nove, da bi jih
razredčil vsaki dodelil svoj tabor. Nato so sledili vojaški uspehi: povečanje province Britanije proti severu, vse
do srednje Anglije ter osvojitev ozemlja vzhodno od srednjega toka Rena (povezava med galskim in noriškim
mejnim območjem). V senatu ostro nasprotoval proti stoikom in kinikom, leta 71 je izgnal vse kinike, kasneje
vse filozofe.
Ob smrti leta 79, po desetletju vladanja, je bila država notranje stabilna in v vzponu.

TIT
Le 2 leti je vladal samostojno (79-81). Največje dosežke je dosegel v času sovladanja (zmaga nad Judi).
Nadaljeval je Vespazijanov način vladanja.
V času vladanja sta se zgodili dve nesreči:
• izbruh Vezuva leta 79 – uniči Pompeje in sosednja mesta
• požar v Rimu leta 80 – uniči mnoge zgradbe
Pri odpravljanju posledic je pokazal dobrosrčnost, hitro obnovil zgradbe. Dokončal je flavijski amfiteater
(kolosej), ki je največji, služil je tudi kot prizorišče proslave triumfov in množičnih pobojev nasprotnikov
(kasneje). Po njegovi smrti ga je nasledil brat Domicijan.

DOMICIJAN
Spor s senatom in poskus avtokracije:
Vse večje zahteve v odnosu do senata (zase zahteval vse več pooblastil in si postavljal kipe in slavoloke). Na
poskuse zarot odgovoril z vse večjo represijo. Preferiral viteze, ki jim je dajal visoka pooblastila. Tradicionalist:
uvedel kapitolinske igre, praznoval stoletne igre in želel obnoviti staro rimsko religijo in moralo (skušal zatreti
obscenost, prostitucijo, orientalske religije, gradil nove templje; nova cesarska palača na Palatinu, za kar je
potreboval ogromno sredstev). Uspešen nadzor nad financami in provincialno upravo, skrbel za cestno
omrežje in pošto. V drugi polovici vlade se je stopnjevalo število procesov proti nasprotnikom, vse bolj krute
kazni. Ostro je nastopil proti opoziciji (senatorje dal usmrtiti, filozofe izgnal). Imel je podporo pri nižjih plasteh,

42
RIMSKA ZGODOVINA

ki jo je pridobil z igrami in obdarovanji. Z dvigom plač pridobi priljubljenost pri vojski. Dosledno pobiranje
judovskega davka, prikazan tudi kot drugi preganjalec kristjanov.

ZUNANJA IN OBMEJNA POLITIKA:

• bolj uspešna od notranje
• ni večjih osvajanj, a uspešen je na 3 kriznih območjih

BRITANIJA
• v dobi Julija Agrikole veliki uspehi  rimsko oblast razširi na skoraj celoten otok
• tik pred osvojitvijo zadnjega dela odpoklican  spet ne ljubosumje, ampak večja potreba vojske ob
Donavi
• Škotska kmalu izgubljena, a daljši nadzor nad severno Anglijo  veliko breme zaradi oddaljenosti in
otoške lege

POHOD PROTI GERMANOM

• v nasprotju s propagando dosežki majhni  po osvojitvi ozemlja Hatov slavil veličasten triumf 
posmeh
• ponoven pohod 2 leti zatem slavil še bolj pompozno
• ustanovitev 2 provinc: Spodnja in Zgornja Germanija (obe na zahodnem bregu Rena)
• vidi se opustitev Avgustove namere da osvoji celotno Germanijo do Labe  z manjšimi pridobitvami
želeli le zavarovati mejo ob Renu
• Dačansko kraljestvo
• v vzponu pod kraljem Decebalom
• večina ozemlja današnje Romunije
• podlaga gospodarskega vzpona rudarstvo in trgovanje z Balkanom in črnomorskim svetom
• 2 družbeni skupini: pileati (plemstvo) in comati (nižja plast svobodnjakov), fevdalna struktura
• z nastopom Decebala sledila centralizacija in krepitev vojske
• 85/6 so napadli rimsko Mezijo
• Domicijan je pred protiofenzivo spet izvedel upravno reformo: provinco razdelil na 2 – Spodnjo in
Zgornjo Mezijo
• pri Tapah porazil Decebala in z njim sklenil mir  klientelni kralj, plačeval letno podporo
• Njegovo ofenzivo prekinila uzurpacija poveljnika Saturnina v Zgornji Germaniji 89 – upor hitro zatrt
• Domicijan posledično ukinil legijske tabore in izvedel čistko
• Novi upori ljudstev v Srednjem Podonavju, a vojne proti njim ni dokončal zaradi smrti.

NJEGOV KONEC IN PROPAD FLAVIJSKE DINASTIJE

• po zmagi nad Saturninom huda represija (tajni nadzor, izgon intelektualne elite)
• zarota  najvišji državniki in celo njegova žena
• 96 padel pod roko dvorjanov in gladiatorjev iz najožjega spremstva
• različni odzivi: senatu odleglo, že izbrali naslednika, ljudstvo ravnodušno, pretorijanci pa ogorčeni
• enako kot predhodniki ogrozil ravnovesje med cesarjem in senatom, a to je tokrat temeljilo na
prizadevanju za krepitev oblasti, ne pa na neprištevnosti ali megalomanstvu

25.ZAKON O PODELITVI CESARSKIH POOBLASTIL VESPAZIJANU, FLAVIJSKI

MUNICIPALNI ZAKON

ZAKON O PODELITVI CESARSKIH POOBLASTIL VESPAZIJANU

Bronasta plošča je ena izmed najpomembnejših plošč iz obdobja cesarstva. Napisana nekje med decembrom
69 n. št. in januarjem 70 n. št.. Besedilo ima obliko senatorskega sklepa, vendar hkrati tudi obliko sklepa
ljudske skupščine. Prebiramo različna pooblastila, ki so bila dodeljena Vespazijanu.
Zanimiv je način kako se posamezna določila uvajajo. Pričnejo se z UTIQUE = da, mu je dovoljeno, namiguje, da
gre za sklep senata, ampak na koncu opazimo t. i. SANCTIO, kar pa kaže nato, da bi morda šlo za sklep ljudske
skupščine, ki ga je potrdila kot zakon. Vendar kljub temu ne moremo podati natančnega odgovora.
Številna določila v besedilu so bila v veljavi že od Avgusta naprej. Denimo klavzula 1, ki mu omogoča sklepati
pogodbe z zunanjimi kraljestvi, že najdemo v IMPERIUM PROCONSOLARE MAIUS. Klavzuli 2 in 3, ki mu

43
RIMSKA ZGODOVINA

omogočata sklicevanje in izvajanje senata, srečamo v TRIBUNICA POTESTAS. Plošča je bila odkrita v Lateranski
baziliki po požaru. Pred tem so jo uporabljali kot oltarno menzo. Papež Gregor je dal ploščo prenesti na
Kapitol v Palazzo de Conservatori, kjer je ostala do leta 2007. Tega leta je bila vzeta iz stene in tako je bila
dostopna tudi hrbtna stran plošče. Sama plošča tehta okoli 600 kg, velikost črk ponekod meri 2 cm.
Njen odkritelj Cola di Rienzo (14. stoletje) je vsebino plošče uporabil kot dokazilo o omejenosti oblasti plemičev
v Rimu. Sam sebe je Cola smatral kot predstavnik ljudskega tribuna. Z enim pravnim aktom odpravljen postopek
pridobivanja cesarskih pooblastil oz. zadržanost cesarjev ob prejemanju teh. Vespazijan je pridobil v precej
krajšem času pridobil vso cesarsko oblast, za razliko od Avgusta, ki jo je skozi daljše časovno obdobje.
Zakon potrjuje dokončno uveljavitev principata kot institucije

FLAVIJSKI MUNICIPALNI ZAKON

Je municipalni zakon za eno od rimskih mest iz časa cesarja Domicijana (91 n. št.).
Ponuja vpogled v upravno strukturo mest v cesarski dobi. Odkrit je bil leta 1981 in se nahaja v Nacionalnem
arheološkem muzeju v Servili. Od prvotnih 10 bronastih plošč se je ohranilo 6. Manjkajoče fragmente je
možno nadomestiti s primerjavo s podobnimi napisi, kot denimo Lex Salpensana in Lex Malacitana. Zahvaljujoč
temu imamo ohranjenega približno 70 odstotkov besedila.
Številne sorodnosti z ostalimi napisi drugih mest, ki se razlikujejo le po imenu mesta in številu mestnih
svetnikov je znanstvenike pripeljala do hipoteze, da bi to kazalo na obstoj nekega enotnega Flavijskega zakona
(Lex Flavia municipalis). Proti tej hipotezi govori to, da bi takšen zakon iz časa Domicijana bil precej nenavaden
in bi se dalo te podobnosti razložiti tudi drugače. Besedilo je sestavljeno iz 97 poglavij. V njem so zapisane
zadolžitve in pravice za svečenike mestne upravnike in razna fiskalna ter upravna določila.

26.NERVA IN TRAJAN
NERVA
Nerva (96-98) je bil začetnik dinastije Antoninov in pod njihovo vladavino je cesarstvo doseglo vrhunec. Vendar
je za to dobo značilno, da se na prestolu ne izmenjujejo člani določene dinastije, ampak vladar posinovi
vojskovodjo, ki se je izkazal v boju. Torej člani te dinastije niso bili v sorodu, ampak so bili imenovani po
zaslugah (adoptivni cesarji). Ta sistem je propadel s Markom Avrelijem, ki je za naslednika postavil svojega
sina.

Nervo so leta 96 senatorji izvolili za cesarja. Uskladil je sistem principata z interesi senatorjev. Pred senatorji je
svečano prisegel, da bo spoštoval republikanske ustanove in da bo v skladu s tem predlagal njim ugodne
zakone. Izplačal je donative pretorjanski gardi in rimskemu plemstvu, uredil je rekvizicije za državno pošto in
judovski davek.

Popravil je Domicijanove ukrepe: rehabilitiral nedolžne pregnance, obnovil svobodo govora, krepil
gospodarstvo. V državno blagajno je dal privatne zaklade. Uvedel je institucijo alimentationes:
bogati dajo denar v sklad, od koder mali kmetje dobijo posojila za 5% obresti, zaslužek od obresti
gre za šolanje revnih otrok v najmanj 40 italskih mestih - preprečuje propad malih kmetij in
podeželja. Tako so lahko zakonski moški potomci dobili dobro izobrazbo. S tem je Nerva skušal
dvigniti položaj provincialnih mest in podpreti male kmete. Ta sistem se je zelo razširil in trajal vse do
Dioklecijana.

Vodil je politični program splošne narave, vendar je kljub temu prišlo do zarot in nezadovoljstva
pretorjancev, zato je Nerva posvojil človeka, ki je bil v vojski zelo priljubljen. To je bil namestnik v
zgornji Galiji - Marca Ulpia Trajana. To je bil nov način uvajanja vladarja, ki preprečeval državljanske
vojne. Cesar je postal najsposobnejši, lahko je bil tudi provincialnega izvora. Razlike med Italijo in
provincami so se manjšale. Nerva je umrl leta 98.

44
RIMSKA ZGODOVINA

TRAJAN
Trajan (98-117) je bil rojen v španski Italici pri Sevilli. Bil je vojskovodja ob Renu, ko ga je Nerva adoptiral. Sprva
je kot princeps nekaj časa ostal v Germaniji. V Rim je prišel šele leta 99, kjer ga je senat sprejel z velikim
navdušenjem in nazivom ,,optimus princeps’’. Trajan je dal prednost zunanji politiki in bil prvi veliki
zavojevalec po Cezarju. Leta 101 je z vojsko (100 000 vojakov) prekoračil Donavo in vdrl v Dacijo, državo kralja
Decebala (pod njim doživela vzpon, fevdalni sistem, stiki z Grki), s katerim je Domicijan leta 87 sklenil neugoden
mir. Zavzel je daško prestolnico Sarmizegetus, močno zmagal pri Tapah in prisilil Decebala, da je leta 102
kapituliral. Odvzel mu je del ozemlja (Banat je priključil Meziji) in zahteval vojno odškodnino. Dacija je ostala
klientelna država. V drugi vojni (105-106) pa je Trajan zadal Dačanom dokončen poraz, Decibal je napravil
samomor, ujetnike pa so deportirali v Italijo, v Daciji pa so naselili druga ljudstva. Dacija je postala rimska
provinca. V njej poteka intenzivna romanizacija. Prizori iz teh bojev so prikazani na Trajanovem stebru v Rimu.

V času bojev v Daciji je v Aziji Cornelius Palma, legat v Siriji, s svojimi legijami osvajal področje jugovzhodno od
Judeje, kraljevino arabskih Nabatancev. Tam osvojeno ozemlje (Transjordanijo, S Arabija in del Sinaja) je bilo
razglašeno za provinco Arabijo. Mesta Bosra in Petra v tej novi provinci so bila stare vojaške postojanke na poti
proti Indijskemu oceanu, so tako prišle v roke Rimljanom (intenzivni stiki s Indijo in Kitajsko). Tu, sredi puščave
so zgradili tudi limes proti arabskim vpadom. Od leta 107 do leta 113 je bil Trajan v Rimu.

To je bilo obdobje intenzivne državne aktivnosti. Podpiral je napredek italskega gospodarstva,

posebno poljedelstva. Senatorje je obvezal, da so tretjino dohodkov vlagali v gospodarstvo.
Preprečuje izseljevanje, delil posojila, alimentacije - da bi preprečil propadanje podeželja. Vzpon
vitezov v državne službe. Trajan sam je posojal denar poljedelcem, dobiček pa je dajal v dobrodelne
namene (za izobrazbo revnih otrok). Skrbel je za gradnjo cest, mostov (most čez Tejo), vodovodov,
kanalov (prekop Nil-Rdeče morje), pristanišč (izboljša luki v Ostiji in Ankoni) in za vse kar je bilo v
zvezi s napredkom prometa v Italiji in izven nje. V Rimu je zgradil forum z baziliko, tržnico, kopališče,
teater, Trajanov steber. Na splošno se je v njegovem času zelo veliko gradilo po Italiji in po
provincah. Tako je npr. limes na Donavi takrat dosegel zelo velike razsežnosti (9 taborov). Vendar pa
je bil Trajan predvsem vojak.

Oktobra leta 113 je odšel na vzhod. Do takrat so njegovi vojvode v Prednji Aziji izvedli mnogo akcij,
osvajali ozemlje, intervenirali v konfliktih s sosednjimi državami, spreminjali meje provinc in status
provinc. Vendar pa je Trajan, ki je bil pod Vespazijanom legat v Siriji, poznal tamkajšnje razmere. Leta
114 je tako napadel Parte. Najprej je spomladi leta 114 osvojil Armenijo, partsko interesno območje
in jo proglasil za rimsko provinco. Nato je prodrl v Mezopotamijo in tam leta 116 ustanovil provinci
Asirijo in Mezopotamijo. Prišel je celo do središča partske države (Ktesifon) in na partski prestol
postavil svojega zaščitnika in ustanovil provinco Partijo. Štiri nove province niso bile trdne in
prebivalstvo se je upiralo, vendar je Trajan obdržal vse razen srednje Mezopotamije. Ko se je vračal v
Rim je v Kilikiji v Mali Aziji zbolel in umrl. V času Trajana pride do vzpona plemičev v državno upravo.
V tem času ima cesarstvo največji obseg. V Rimu je 99-101, 102-105, 107-113; sicer pa na vojaških
pohodih. Ohranjen je panegirik Plinija mlajšega. Leta 115 je bil upor Judov na celem vzhodu. Pokol
vojakov na Cipru. Na koncu so usmrtili 1 milijon ljudi.

Leta 96/97 je Plinij, ki je bil provincialni namestnik, pisal Trajanu in ga spraševal kako naj postopa s
kristjani, ker zakonov v zvezi s tem ni bilo. Cesar mu je odgovoril, da ni mogoče opisati določenega
postopka. V tisti dobi se je pri izobražencih uveljavilo mnenje, da se krščanstvo povezuje z zločini.
Proti krščanstvu je možno nastopati v celoti, vendar cesar pravi, da se zločinov ne da dokazati. Izrazil
je mnenje, da je krščanstvo moralno vprašljivo, vendar je postopanje proti krščanstvu na drugi
strani tudi kriminalno dejanje. Svetuje mu kako naj ravna. Kristjanov naj ne izsleduje, odpadnikov
naj se ne kaznuje, čeprav je njihova preteklost zaradi krščanstva vprašljiva. Sodniki imajo torej veliko
svobodo. Na koncu doda še naročilo, naj provincialni namestnik ne upošteva civilnih ovadb in je
ukazal z ovaduhi postopati tako kot s kriminalci. V tem pismu se kaže dvoumje: krščanstvo je nekaj

45
RIMSKA ZGODOVINA

kriminalnega, vendar se kristjanom ne sledi. Če pa se jim pride na sled, pa se jih postavi pred sodišče.
V tem času je vzhod že precej pokristjanjen.

27.HADRIJAN IN ANTONIJ PIJ

HADRIJAN
Hadrijan (117-138) iz Italike, Trajanov nečak in verjetno tudi njegov posinovljenec. Bil je upravnik Sirije v času
parskih vojn. Po Trajanovi smrti je bil kot legat od vojske aklamiran za cesarja, nato pa priznan od senata.
Prekinil je z ekspanzijo in prešel v defenzivo, da bi ohranil mir. Bil je realističen vladar in ni maral osvajalnih
vojn. Zanima se za umetnost, stoicizem, astronomijo, geometrijo, zgodovino, naravo. Od leta 121 do leta 125
prepotuje državo, pregleda mejo ob Renu in Donavi (utrdi limes), v Britaniji (73 milj dolg Hadrijanov zid) in v
Afriki (800 km dolg jarek) ter ustanovi nekaj mest. Leta 128 gre spet na vzhod: Grčija, Mala Azija, Sirija, Egipt.
Najraje se je zadrževal v Atenah, kjer je dokončal gradnjo Zeusovega svetišča. Hadrijan vidi, da so bile
Trajanove vojne predrage, zato se kljub odporu vojakov odpove 4 provincam: Mezopotamija, Armenia, del
Dacije. Partom je vrnil ozemlje vzhodno od Evfrata, priznal samostojnost Armencem pod domačim dinastom,
zaveznikom Rima. Opustiti je hotel tudi provinco Dacijo, vendar si je kasneje premislil. Iz nje so nastale 3
province.

Hadrijan je skrbel za obrambo mej. V ta namen je uporabljal posebne čete – numeri (pehota in
konjenica), ker so bile legije kot taktične enote prevelike. Preide na sistem domače rekrutacije in
obnovi staro vojaško disciplino (vojaški rok podaljša na 25 let). Zaradi bojevanja s Parti vse bolj uvaja
konjenico. Z reformami je skušal dvigniti kvaliteto vojske, kar mu ni preveč uspevalo, saj je morala
zaradi prenehanja bojev padala, zato je uvedel tudi pogoste inšpekcije v provincah. Vse to povzroči,
da je vojska stopila na pot provincializacije, kar je prešlo ob koncu 3. stoletja v barbarizacijo. Za čas
njegove vladavine je bil mir.

Edina vojna - upor v Judeji (leta 132-125). S pomočjo legatov je zadušil upor v Judeji. Začel ga je
Simon Barkokhba. Vzrok za upor je bil Hadrijanov predlog, da bi obnovili Jeruzalem (ki ga je razrušil
Tit) a brez judovskega značaja. Judje bi lahko šli v mesto le enkrat letno, namesto starega templja
zgraditi Jupitrov. To je bila žalitev za Jude in ti so se uprli in zavzeli Jeruzalem za 3 leta. Leta 135 pa so
ga Rimljani osvojili in ga dokončno uničili. Dežela je bila uničena, prebivalstvo zasužnjeno in
prepovedan jim je bil vstop v mesto. Judje morajo v diasporo (izgnanstvo), opustijo grščino in
začnejo govoriti aramejsko. Do kristjanov Hadrijan ni bil sovražen. Je pa nastopal proti ovaduhom.
Obnovili so Jeruzalem in ga poimenovali Aelia Capitolina. V središču je bilo postavljeno svetišče
Jupitra in Judje v mesto niso smeli. Kristjani so smeli obiskovati Jeruzalem, medtem ko so bili Judje
izključeni iz vseh državnih služb. Antisemitizem se kaže tudi v višji davčni obremenitvi Judov.

Hadrijan je pripomogel tudi k razvoju državne administracije. Senatu in Magistratom je priznal

tradicionalne pristojnosti, važnejše stvari pa je opravljal preko svojega svetovalnega organa
(consilium principis) s pomočjo strokovnjakov. Uredi upravo in jo loči na vojaško in civilno (pogoj za
civilno službo ni bila več vojaška služba). Povezal je cesarstvo, Rim ni več absolutni center. Učeni
pravniki s Salvijem Julijanom na čelu so izdelali Hadrianov Edictum perpetuum, v katerem so
sintetizirani in kodificirani vsi prejšnji edikti in je ostal v uporabi do Justinijanove dobe.

Izdal je tudi zakon o agrarni politiki – po grškem zgledu gre za okupacijo neobdelane zemlje, ki gre v
zakup konduktorjem, ti pa dajejo parcele v zakup kolonom (1/3 proizvodnje gre lastniku) – začetek
kolonata. Suženjsko delo ni bilo več rentabilno.
Zgradil Panteon (55m kupola), mavzolej, Hadrijanovo vilo v Tivoliju, Zeusov tempelj v Atenah.
Na področju kulture je opazna renesansa grštva, saj se je zelo navduševal nad grško kulturo. V Rimu
je ustanovil Atheneum (akademijo znanosti in umetnosti), kar je kulturni fenomen in nekateri Grki so
v državni upravi, tudi Plutarh. Hadrijan je bil zelo izobražen in je imel velik interes za preteklost. Bil je

46
RIMSKA ZGODOVINA

globoko religiozen človek in se je posvečal V religioznim sistemom – henotizem = vse božanske

podobe predstavljajo eno veliko božanstvo (sinkretistična stoiška oblika).

Umrl je v Kampaniji leta 138. Nasledil ga je njegov posinovljenec. Adoptiral Lucija C. Komoda Vera, ki pa je
kmalu umrl. Adoptira tudi Titusa Avrelija Antonina, ta pa drugega sina Komoda in svojega nečaka Marka
Avrelija. Uredil je nasledstvo za celo 2. stoletje

ANTONIJ PIJ
Antonin Pij (138-161) je bil posvojenec Hadrijana. Po njegovi smrti ga je nasledil s podporo senata in
vojske. S Pijem se začne obdobje Antoninov, drugo obdobje časa adoptivnih cesarjev. Bil je iz Galije,
vendar ni nikoli zapustil Italije. Ni bil ne uspešen administrator ne poveljnik. Vodil je upravno
politiko, ki je bila po volji senata.

Njegove legije so skrbno varovale meje in zatrtih je bilo nekaj uporov v Germaniji, Daciji, Ahaji,
Egiptu. Ob Renu pridobi 10-30 km. Limes ob Aluti. Narodi na robu cesarstva so dobivali vladarje po
rimskih željah. Parti so se uklanjali. Najpomembnejši dogodek je bila nova mejna črta v srednjem
Škotskem nižavju ,,vallum Antonini’’, vendar je bila ta meja kmalu opuščena.

Consilium principis je skrbel za važnejše administrativne zadeve. Pij je nekaterim dal davčne
olajšave, vendar pa je bila blagajna polna. Z zakoni je dal tudi nekaj olajšav sužnjem, gradil je ceste,
mostove in templje, razvijala je ustanovo alimentacij. Politično-socialni-gospodarski razvoj doseže
najvišjo točko.

Umrl je leta 161. Njegov čas je zlata doba, se pa zaradi manjše zunanje politične aktivnosti že kaže propad.

28.MARK AVRELIJ IN LUCIJ VER, KOMOD

DVOJNI PRINCIPAT MARKA AVRELIJA IN LUCIJA VERA
• 138 – Hadrijan že napove nasledstvo po Antoninu Piju – potrdi Marka Avrelija za
prestolonaslednika (Marcus Aurelius Antoninus Augustus)
• Za seboj ima izvrstno izobrazbo, a kljub temu so mu manjkale izkušnje v poveljevanju vojske in
upravi provinc
• Ob nastopu povzdigne v sovladarja Lucija Vera (njegov adoptivni brat), po sposobnostih ni bil
primerljiv z Markom Avrelijem vendar mu je enakovreden z izjemo naziva vrhovnega svečenika in
imena adoptivnega očeta (Antoninus)
• Zavladata leta 161, vodilno vlogo ima Mark Avrelij, ki ima 10 otrok in prekine tradicijo posvojitve
naslednika; njegov sin Komod dobi za prestolonaslednika rezerviran naziv caesar že pri petih letih
• 169 – umre Antonin Pij (8 let)
• Obdobje Marka Avrelija je nepretrgana vrsta vojn

Partska vojna in nastop kuge

• Povod je vprašanje prevlade nad armenskim kraljestvom (na prestol pride partski princ) in vdor
partske vojske v Sirijo leta 161
• Vodenje vojne: najuspešnejši vojaški poveljniki in nominalno poveljstvo Lucija Vera
• Pohod proti Partom je bil uspešen; porazi partov v S Mezopotamiji ter vdor rimske vojske v
centralne pokrajine partske države, zavzamejo Ktesifont (prestolnica) in razrušijo kraljeve palače
in grobnice kraljev; v Selevkeji se parti predajo, vendar se vojaki okužijo z ti. antoninsko kugo, ki
se širi po cesarstvu ter traja dve desetletji in povzroči kritične razmere po cesarstvu.
• Lucij Ver po zmagi sprejme častne naslove
• leta 166 veliki trumf

Markomanske vojne
• Premik Gotov povzroči nemir pri ljudstvih v sosedstvu, ki se prenese na germanska in sarmantska
ljudstva ob spodnji Donavi (ogrožajo rimsko mejo ob Donavi)

47
RIMSKA ZGODOVINA

• Premiki velikih razsežnosti, ki presegajo vse prejšnje

• Izbruhnila v času trajanja Partske vojne
• Rimska država je bila pod težkim problemom: vojaške sile ob donavja so bile na vzhodu, poleg tega je
razsajala še kuga
• Sovražnik je uničil rimska mesta in podeželje v obmejnih provincah
• Po partski vojni in zaključku priprav na vojno se oba cesarja podata v vojno, na področju Akvileje so se
zbrale vojaške sile in sprožijo ofenzivo ter preženejo napadalce čez Donavo
• Prvo 4 letno obdobje: hudi rimski porazi, začasna zavrnitev napadalcev in smrt Lucija Vera
• Drugo obdobje (170-175):
o Rimljani preidejo v ofenzivo, pred tem so morali reševati problem pomankanja denarja in
vojakov.
o Vojna krajina na ozemlju med Norikom Furlanijo ščiti Italijo pred vpadom
o Vojsko vodi cesar skupaj z izkušenimi poveljniki
o Vojni dogodki so slabo poznani – 170 poraz rimske vojske, šele v naslednjih letih je rimska
vojska prešla v ofenzivo (upodobitev na Markovem stebru)
o Kot vir je pomemben še napis iz Zane
o Ni znano kdaj je rimska vojska porazila markomane
o Zmaga nad kvadi dosežena 174 – bitka s čudežnim dežjem – rimsko vojsko, ki so jo obkolili
sovražniki je med hudo poletno pripeko odrešila nenadna nevihta – zmaga rim vojske, ker
nevihta zmede sovražnika (dogodek ima krščansko razlago, krščanski vojaki naj bi z molitvami
prosili za pomoč)
o 174/195 premagajo Jezige – sledi mirovni sporazum – Rim dobi nadzor nad ozemljem na
levem bregu Donave
o Obmejno vprašanje ostane nerešeno
o 176 Mark Avrelij odide v Rim – triumf
o Vojna še ni bila zaključena, ko je Mark Avrelij leta 180 v nejasnih okoliščinah umrl
o Komod vodi še en pohod proti ljudstvom, nato pa sklene mir

Notranja politika
• Mark Avrelij si je prizadeval za dobre odnose s senatom in viteze vključeval v državno upravo
• Razvijal je tudi ustanovo alimentacijo
• Podpiral je prizadevanja na področju kulture in izobrazbe
• Še vedno pa se odražajo težje razmere v tem obdobju
• Poslabša se položaj kristjanov , cesar jih je preziral, z ukrepi je na posreden ali neposreden način
poslabšal položaj kristjanov. Vrh nasprotij pomeni silen obračun s posameznimi kristjani in v enem
primeru s celo krščansko skupnostjo. Ni preganjalec kristjanov
• Vprašanje nasledstva – področje na katerem ni bil uspešen - Komod dobi 166 cesarski naslov, imel je
osebnostne napake, ki jih M. A. prepozna, a ga leta 1977 dvigne za sovladarja

KOMOD
• 13 letna vlada
• Zaradi zarot je živel nenehno v strahu, usmrti več senatorjev in vitezov, kot tudi člane cesarske
družine (spominja na Kaligulo; cesar se predaja gladiatorskim nastopom; vedno bolj se identificira z
božanstvi (Herkul) – senat ga zaradi strahu razglasi za božanstvo; mesto Rim, senat, rimski narod in
vsaka rimska legija naj bi spremenila ime in se poimenovala po cesarju, isto bi se zgodilo tudi z imeni
mesecev)
• Uspehi v manjših vojnah. Kot socialni pojav, ki odraža težke razmere v rim družbi izstopa upor vojaških
dezerterjev v zgornji Germaniji
• Tretja zarota l. 192 uspe – pokonča ga najeti atlet
• Doleti ga domnatio memoriae
• V njegovem obdobju vse plasti rimske družbe zajame kriza
• Poslabša se finančni položaj – pade moč vojske

48
RIMSKA ZGODOVINA

29.SEVERSKA DINASTIJA (193-235)

SEPTIMIJ SEVER
Septimij Sever (193-211): po rodu Pun iz rimskega mesta Magna Lepte v Afriki. Svoje zahteve po prestolu ni
mogel uresničiti brez boja. Leta 193 je bil s strani svojih legij proglašen za cesarja. Takoj po proglasitvi za
cesarja je s svojimi legijami prišel v Rim in se brez boja polastil oblasti. Didij Julijan je bil ubit leta 193, nato pa je
Sever obračunal še z ostalimi pretendenti. Na vzhodu je kot pretendent nastopil Pescenij Niger, ki ga je
podpirala armada ob Evfratu. Sever pa ga je leta 194 premagal pri Isu in pri tem razrušil mesto Bizantion (to je
podpirala Nigerija). Nato pa je prišel namestnik iz Britanije Klodij Albin v Galijo, vendar ga je Sever leta 197
premagal pri Lyonu in mesto oplenil. Tako je imel absolutno moč.
Sever je bil sposoben vojskovodja, vojska mu je bila oddana, zato jo je tudi nagrajeval. Uspešno se je bojeval s
Parti. Zanimal se je za Arabijo. Vzhod ga je zelo privlačil.

V provincah je izvedel razne reforme, menjal je status mestom in se tudi zadrževal v teh krajih. Sever je največ
pozornosti posvetil predvsem afriškim provincialnim mestom (predvsem rodnemu Leptisu; tam postavi veliko
stavb in drugih spomenikov). Numidijo proglasi za cesarsko provinco. Razlike med Italijo in provincami
izginjajo.

Tudi njegova žena Sirijka Julija Domna je imela političen vpliv.

Sever pa je imel nepazljiv odnos do senata in rimske aristokracije. Mnoge med njimi je dal kot sovražnike
usmrtiti in mnogim je konfisciral imetje. Umrl je v Britaniji, kjer se je vojskoval in varoval mejo. Pri tem je
prodrl na Škotsko. Umrl je leta 211 v Yorku. Za njim sta skupaj zavladala njegova sinova: Bassianus in Geta.
Basijan naj bi vladal iz Rima zahodu, Geta pa naj bi vzhodu vladal iz Antiohije ali Aleksandrije. Basijan je ukazal
ubiti Geta zaradi oblastiželjnih značajev med bratoma.

KARAKALA IN GETA
• po Septimijevi smrti 211 na oblast prideta oba sinova
• Karakala z naslovom Avgust, katerega je Geta prejel šele kasneje
• zelo velik vpliv matere cesarice Julije Domne, ki ima dejansko moč na dvoru
• vprašanje delitve oblasti med bratoma
• po smrti očeta odkrito sovraštvo  Karakala morda že 211 ubije Geto in ogromno privržencev
• pretorijance pridobi z darovi, senat pa z razglasitvijo amnestije

Notranja politika
• constitutio antoniniana  podelitev državljanstva vsem svobodnim prebivalcem  vsi, ki to postali s
tem zakonom, dobili ime Aurelius, drugače nima večjega vpliva na položaj in pravno ureditev mestnih
skupnosti
• denarna reforma  uvede nov srebrnik antoninijan – postane najbolj uveljavljen novec 3. stoletja
• velike gradnje, vzdrževanje cestnih omrežji

Zunanja politika
• megalomanski načrti, ofenzivna politika
• v Reciji premagal Alamane  mir za 2 desetletji, močnejša zaščita meje
• pohod proti dačanskim Karpom  zmaga
• od tam prek Male Azije v Egipt  znese se nad Aleksandrijo
• pohod proti Partom, uspehi, a je pred koncem bil umorjen 217  želel obnoviti Aleksandrovo
svetovno državo
• Odljuden, brutalen, neinteligenten človek, predan vojski. Nasledil Makrin.

30. OBDOBJE VOJAŠKIH CESARJEV (235-284)

STALNO VOJNO STANJE V DRŽAVI
V državi vlada vojno stanje, tako defenzivne vojne proti zunanjemu sovražniku kot državljanske vojne med
armadnimi skupinami in njihovimi pretendenti.
• proti zunanjemu sovražniku / državljanske med raznimi armadnimi skupinami

49
RIMSKA ZGODOVINA

• prizadelo prebivalstvo vojnih območji je vplivalo na gospodarstvo (Najbolj je trpelo rimsko

prebivalstvo. Plenjenja in pustošenja so prizadela gospodarsko produktivnost, zmanjšala trgovino ter
zrušila red in zakonitost.)
• hude finančne obremenitve  razbojništvo
• moralno propadanje in nasilje
• mesta propadajo, prebivalstvo se zmanjšuje
• cesarska armada prihaja iz provinc

NOV VLADARSKI TIP

Vojaški cesarji so večinoma provincialnega porekla, do funkcije so prišli z vojaškimi sposobnostmi. V obdobju
med 235 in 285 se je menjalo 26 cesarjev, med katerimi je le Tacit umrl naravne smrti. Središča politične in
vojaške moči so na obrobju cesarstva. Cesarji so nezmožni oblikovati dinastijo. Morali so zavračati pritiske ob
meji in se bojevati proti uzurpatorjem. Država je morala vzdrževati močno armado.
• vojaški cesarji - Cesar je armadni oficir
• večinoma iz podonavskih in balkanskih provinc
• do položaja z vojaškimi sposobnostmi
• najprej delovali v interesu 1 armade, nato cele države
• ogroženi – veliko atentatov
• odločitve sprejemali v vojaških taborih
• življenje na vseh področjih podrejeno vojski - imobilnost prebivalstva, revščina, lakote in bolezni

DRUŽBENE SPREMEMBE
Prebivalstvo se je pripravljeno podrediti avtoriteti, ki ponuja varnost in red.
• stari vodilni sloji propadali, glavne pozicije prevzeli vojaki - vojaška prisila je povzročila omejitev
svobode državljanov, omejitev mestne avtonomije, povečanje prisile, izpolnjevanje zahtev in
obveznosti države.
• večinoma iz podonavskih in balkanskih provinc
• zaton senata  v 3. stoletju le še tretjina iz Italije, zelo majhen politični vpliv, le še pozicija rimskega
mestnega prefekta (Senatorje so z vodilnih funkcij izpodrivali vitezi. 1/3 je izhajala iz Italije, ostali pa iz
provinc. Vodstvo v državi prevzemajo vitezi.)
• vzpon vitezov  dostop do najvišjih mest v vojski, velik delež iz provinc

GOSPODARSKE SPREMEMBE
• propadanje manjših posestev, krepitev veleposesti z vključevanjem manjših
• propadanje mest
• propad valute (močna inflacija) (manjšala vrednost denarja in večale zahteve po državnih pridatkih.)
• regionalne razlike  nekatera območja bolj prizadeta od drugih
• konec zunanjih vojaških uspehov, načeta notranja in zunanja stabilnost
• šibka narodna zavest in pripadnost  krepljenje regionalnih interesov (Centralne državne institucije
so odpovedale, institucije lokalne uprave pa niso bile kos vedno večjim obremenitvam. Posledica je
povečanje moči regionalnih centrov.)
• večina posegov pa nujnih za ohranitev države  še vedno je lahko preprečila trajno osamosvojitev
posameznih delov
Vzroki za krizno obdobje: rastoče nasprotje med mestom in podeželjem, pritisk Germanov in Sasanidske
države, kriza sužnjelastniškega gospodarstva.

31.DIOKLECIJAN IN OBDOBJE TETRARHIJ

Dioklecijana vojska ga leta 284 razglasi za cesarja. V letu 285 premaga Karinusa v državljanski vojni in zavlada,
ko ga poleti senat prizna kot cesarja. Cesarstvo najprej razdeli in za zahodnega cesarja razglasi Maksimijana.
Maksimijan zmaga v vojni v Galiji in je zato povzdignjen v avgusta. Dioklecijan je za svojo prvo prestolnico
imenoval mesto Sirmij ob Donavi. V naslednjih letih zavaruje vzhodno mejo in pa uredi odnose z Perzijo in
Armenijo. Po tem se vrne v Podonavje a kmalu pomaga Maksimijanu v vojni proti Alemanom. Po vojni se
odpravi na pohod proti Sarmatom in kasneje se zadržuje v Sirmiju. V zimi 291 se sestane z Maksimijanom v

50
RIMSKA ZGODOVINA

Mediolonu. V teh letih je na Britaniji vladal Carius ki je Britanijo odcepil iz rimskega imperija. Zaradi tega in
številnih nemirov na mejah je Dioklecijan z soglasjem Maksimijana spomladi 293 uvedel tetrarhijo. Vsak avgust
(Dioklecijan In Maksimijan) je dobil sovladarja z nazivom cezar. Dioklecijan je dobil Galerija, Maksimijan pa
Konstancija. Vladarski kolegij je bil enovit. Temeljil je na skupni državni ideologiji, ki je poudarjal božanski
izvor in določal hierarhijo (cezarja sta veljala kot pomočnika). To so še bolj utrdili z porokami saj je Galerij
postal Dioklecijanov adoptivni sin in zet isto pa je Konstancij postal Maksimijanov. Zakoni so bili enotni in
izhajali v imenu vseh vladarjev. Vsak izmed vladarjev je bil vrhovni poveljnik in sodnik na svojem ozemlju s
svojo zakladnico, imenoval je državne funkcionarje, imel je svoj dvor in svojo prestolnico.

• Dioklecijan - Nikomedija

• Galerij - Sirmium

• Maksimijan - Mediolanum

• Konstancij - Augusta Treverorum (Trier)

Sprva točnih mej ni bilo in vladarji so si med seboj velikokrat pomagali (npr. Galerij je pomagal
Dioklecijanu v vojni proti Perziji 296-299 in zatrtju upora v Egiptu 293-295, Dioklecijan pa je Galeriju
pomagal v vojnah ob Donavi 293-295). Na zahodu pa ni prišlo do skupnega vojskovanja. V tem času
pa je prišlo do številnih vojaških zmag največja je bila nad Perzijo in pa ponovna pridobitev oblasti
nad Britanijo. V naslednjih letih je v tetrarhiji prihajalo do vse več razlik in pa celo napetosti. Meje
so postale vse bolj uradne in politične. Te meje so v času razpada tetrarhije postala krizna žarišča.

V pričakovanju na upokojitev Dioklecijana in Maksimijana je prihajalo do vse več napetosti zlasti na

mejah zato je Galerij skušal okrepiti svoj položaj s tem, da je stopnjeval pritisk nad Dioklecijanom in
pa celo grozil Maksimijanu s tem se je sestal leta 305. Galeriju je uspelo Dioklecijana prepričati, da
bosta naslednja cezarja Flavij Sever njegov prijatelj in pa njegov nečak Daja. Maksimijan sprva ni
hotel odstopiti ampak ga je Dioklecijan prepričal k temu. Kljub razlikam med vladarji pa je prva
tetrarhija potekala v duhu medsebojne sloge, ki je temeljila na Dioklecijanovi nesporni avtoriteti.

DIOKLECIJANOVE REFORME
Dioklecijan je v času vladanja naredil obsežne reforme uprave, vojske, družbe in pa gospodarstva.
Podvojil je število provinc na tako imenoval dieceze in pa znotraj njih razdelil oblast na civilno in pa
vojaško. Povečal je davke in pa začel davčiti tudi Italijo, ki je do takrat imela privilegije. Zaradi tega
je veliko obrtnikov in trgovcev zapiralo trgovine a jih je začel vezati na trgovine in jim odvzel svobodo.
Na poklice je vezal tudi kmete in pa pomembne vojaške poklice. Uvedel je dominat pri katerem je
uvedel cesarski kult in s tem zmanjšal možnost upora. Za inflacijo pa je uvedel edikt o maksimiranju
cen. Vojsko je reorganiziral. Pohoto je v večini zamenjala konjenica, v vojsko pa je vzel vse več
federatov. Neuspešno pa so bile njegove verske reforme z vrhom v njegovim neuspešnim
preganjanjem kristjanov.
OBDOBJE PO 2, 3 IN 4 TETRARHIJE
V letu 305 sta Dioklecijan in Maksimijan odstopila iz svojega položaja nova avgusta sta postala
Galerij in Konstancij. Nova cezarja pa Daja in Flavius Severus s tem so preskočili sinova Maksimijana
in Konstancija. (Maksencij in pa Konstantin). Flavius je dobil Italijo, del Panonije in pa Afriko.
Konstantin se je odpravil v Britanijo in se udeležil vojne proti Piktom. Medtem je bil njegov sin neke
vrste ujetnik na dvoru Galerija, ki ga je pošiljal na nevarne vojaške operacije v upanju, da bi na njih
umrl. To se ni zgodilo in ko je tudi njegov oče prosil da Galerij dovoli, da se mu sin pridruži na pohodu
proti Piktom je ta le to dovolil a si je kasneje premislil in poslal zasledovalce, a jim je Konstantin
zbežal. Ko je njegov oče leta 306 umrl v Britaniji ga je vojska imenovala za avgusta. Galerij je po tem

51
RIMSKA ZGODOVINA

sprejel kompromis, da je Konstantin postal cesar Sever pa je postal avgust s tem nastane tretja
tetrarhija. Leta 306 pa je bil v nemirih v Rimu Maksencij oklican za cesarja. Ta je pomoč poiskal pri
očetu in skupaj sta premagala Severa ko je večina njegovih vojakov prestopila na njuno stran. Sever
je zbežal v Raveno in odstopil iz cesarskega položaja in bil kasneje ubit. Maksencij se je po tem
razglasil za avgusta. Maksimijan je sina poskušal odstraniti a mu to ni uspelo in je moral pobegniti k
Konstantinu. Ta je Maksencija priznal ampak je ostal vojaško nevtralen (s tem je izgubil svoj položaj
cesarja). Galerij ni Maksencija priznal in je leta 307 v Italijo udrl z armado vendar mu ni uspelo
premagati Maksencija. Galerij je potem poskušal s pogajanji a mu tudi to ni uspelo. Maksimijan je
poskušal Konstantinu prepričati, da z vojsko napade Galerija, a je ta ostal nevtralen. Tako se je
tetrarhija razpolovila. Vzhod je imel avgusta in cesarja medtem pa je bil zahod uradno brez obeh.
Konstantin se je poročil z hčerko Maksimijana (Favsto). Konstantin je s tem od Maksimijana dobil
naslov avgust in pa ženo, tastu pa je obljubil nevtralnost v vojni.

Po propadu tretje tetrarhije je Galerij poskušal situacijo rešiti s sestankom katerega se je udeležil
tudi Dioklecijan. Maksimijan ga je poskušal prepričati da se vrne a ga je zavrnil. Na tem sestanku je
bila uvedena 4 tetrarhija. Vodilno mesto je imel Galerij vlogo cesarja pa sta dobila Daja in
Konstantin. Licinij pa je dobil mesto zahodnega avgusta z nalogo, da ta odstrani Maksencija.
Maksimijan je leta 310 poskušal odstraniti Konstantina a je bila zarota odkrita in Maksimijan je
naredil samomor. Maksencij je medtem v Afriki premagal uzurpatorja Domicijana Aleksandra. Licinij
ga še ni mogel odstraniti a je to uspelo Konstantinu. Četrta tetrarhija je obstajala do smrti Galerija
leta 311.

32.DIOKLECIJANOV EDIKT O MAKSIMIRANIH CENAH (EDICTUM

DIOCLETIANI DE PRETIIS RERUM VENALIUM)
Edikt o maksimalnih cenah (Edikt o prodajni ceni blaga ali Edikt o cenah), je leta 301 našega štetja izdal rimski
cesar Dioklecijan. Edikt je bil verjetno izdan iz Antiohije ali Aleksandrije in je bil napisan v grških in latinskih
napisih. Zdaj obstaja le v drobcih, ki jih najdemo predvsem v vzhodnem delu cesarstva, kjer je vladal
Dioklecijan. Vendar so rekonstruirani drobci zadostovali za oceno številnih cen blaga in storitev za zgodovinske
ekonomiste (čeprav Edikt poskuša določiti najvišje cene, ne pa fiksnih). Edikt o najvišjih cenah je še vedno
najdaljša zakonodaja iz obdobja Tetrarhije. Edikt je kritiziral Lactantius, retorik iz Nikomedije, ki je za inflacijo
krivil cesarje in pripovedoval o bojih in prelivanju krvi, ki so izbruhnili zaradi nedovoljenega spreminjanja cen.
Do konca Dioklecijanove
vladavine leta 305 je bil Edikt v praktične namene prezrt. Rimsko gospodarstvo kot celota se ni bistveno
stabiliziralo do Konstantinovih kovanskih reform v 310-ih. Med krizo tretjega stoletja je kovanje rimskih
kovancev močno upadlo, saj so številni cesarji in uzurpatorji začeli kovati svoje kovance iz osnovnih kovin, da bi
zmanjšali osnovno kovinsko vrednost kovancev, s katerimi so plačevali vojake in javne uslužbence. Prej v času
svoje vladavine, pa tudi leta 301, približno v času Edikta o cenah, je Dioklecijan izdal valutne uredbe, s
katerimi je poskušal reformirati sistem obdavčitve in stabilizirati kovanje denarja. Težko je natančno vedeti,
kako so se kovanci spreminjali, saj so vrednosti in celo imena kovancev pogosto neznane ali pa so se izgubile v
zgodovinskem zapisu. Rimsko cesarstvo je bilo prežeto z drugimi kovanci zunaj cesarstva - zlasti v Sredozemlju.
Čas zamenjave kovancev je trajal vsaj desetletje. Čeprav je bil odlok kratek čas po uvedbi nominalno uspešen,
so tržne sile privedle do tega, da je bilo sčasoma vse več odloka prezrto in ponovno razloženo. Popolna
mehanika odloka je izgubljena. Popolnega odloka ni bilo mogoče najti, saj obstaja le v drobcih. Znano pa je, da
je ohranjenega dovolj besedila odloka, da je mogoče naslednje razumeti kot resnično: Vsi kovanci v odlokih
in ediktu so bili vrednoteni po denariusu, ki ga je Dioklecijan upal nadomestiti z novim sistemom, ki temelji
na srebrnem argenteju in njegovih frakcijah (čeprav nekateri sodobni pisci temu pravijo "denarius
communis", je ta stavek sodoben in ni v nobenem starodavnem besedilu). Zdi se, da je bil argentej
nastavljen na 100 denarijev, srebrno opran nummus na 25 denarijev, bron pa na 4 ali 5 denarijev. Bakrov
lavreat je bil z 1 denarija dvignjen na 2 denarija. Zlati avreus je bil prevrednoten na najmanj 1.200 denarijev
(čeprav ga v enem dokumentu imenujejo "solidus", je bil še vedno težji od solidusa, ki ga je nekaj

52
RIMSKA ZGODOVINA

let kasneje uvedel Konstantin). V preteklih desetletjih je zmanjševanje količine srebra v milijardnih kovancih
spodbujalo inflacijo. Ta inflacija je razumljena kot razlog za izdajo odloka. Prvi dve tretjini edikta sta podvojili
vrednost bakrenih in bilijonskih kovancev ter določili smrtno kazen za dobičkarje in špekulante, ki so bili krivi
za inflacijo in ki so jih primerjali z barbarskimi plemeni, ki napadajo imperij. Trgovcem je bilo prepovedano
odnašati blago drugam in zaračunavati višjo ceno, stroški prevoza pa niso mogli biti izgovor za dvig cen. Zadnja
tretjina Edikta, razdeljena na 32 oddelkov, je za več kot tisoč izdelkov uvedla zgornjo mejo cen - seznam
maksimumov. Ti izdelki so vključevali različne prehrambne izdelke (govedina, žito, vino, pivo, klobase itd. ),
oblačila (čevlji, ogrinjala itd.), pristojbine za prevoz po morju in tedenske plače. Najvišja meja je bila za en
funt svile, obarvane v vijolično, ki je bila določena na 150.000 denarijev (cena leva je bila ista). Edikt je bil
kontraproduktiven in je poglobil obstoječo krizo in še bolj ogrozil rimsko gospodarstvo. Dioklecijanovo
množično kovanje kovancev nizke kovinske vrednosti je še naprej povečevalo inflacijo, najvišje cene v Ediktu
pa so bile očitno prenizke. Trgovci so bodisi prenehali proizvajati blago, ga prodajali nezakonito ali pa so
uporabljali menjavo. Edikt je motil posel in trgovino, zlasti med trgovci.
Varno je domnevati, da se je črna trgovina razvila iz edikta, vsaj med trgovci. Včasih si celotna mesta niso več
mogla privoščiti proizvodnje trgovskega blaga. Ker je Edikt določil tudi meje plač, so tisti, ki so imeli določene
plače (zlasti vojaki), ugotovili, da je njihov denar vse bolj ničvreden, saj umetne cene niso odražale dejanskih
stroškov.

33. PREGANJANJA KRISTJANOV V RIMSKEM CESARSTVU

Poncij Pilat obsodi Kristusa na križanje.

Neron
 Leta 64 prvi preganjalec kristjanov, ko kristjane obtoži za požar v Rimu. Preganjanje
poteka v obliki množičnega linčanja.
 Neron v krščanskem izročilu prevzame vlogo antikrista in se pojavi kot simbol, ki so ga
uporabljali pripadniki poganske opozicije v 4. stoletju.
Domicijan
 Nasilno in pravno postopal proti judom kot kristjanom, med katerimi ni razločeval.
 Terjal je judovski davek, ki je doletel tudi kristjane. Vzrok za to preganjanje je poskus.
 Rimske verske restavracije in uveljavljanje cesarskega kulta.
 Judovski davek je ukinil Nerva
Mark Avrelij
 Imel osebno filozofsko podlago za zavračanje krščanstva (stoik, preziral mučeništvo).
 Posredno skozi zakone vplival na njihovo preganjanje, kar je včasih povzročilo tudi
množične uboje kristjanov (Najhujši primer 177/178 v Galiji).
Septimij Sever
 Prepovedal prestop v judovsko ali krščansko vero, ampak ni aktivno preganjal kristjanov.
Decij
 Poskušal rešiti krizo cesarstva s prizadevanjem za rimsko versko in kulturno restavracijo.
 Od prebivalstva zahteval javno žrtvovanje v čast rimskih bogov. Kristjani kot najbolj
množična skupina tistih, ki so edikt zavračali, so bili podvrženi prvemu splošnemu
preganjanju kristjanov v rimskem cesarstvu (množične usmrtitve in prisilne konverzije).
Valerijan
 Po Decijevem zgledu sproži drugo splošno preganjanje Kristijanov (še ostrejše).
 Po koncu Valerijeve vlade doživi krščanska cerkev 40 let dolg mir (Galien z ediktom
prekliče preganjanje).
Dioklecijan
 Sprožil zadnje veliko preganjanje kristjanov (spet z razlogom restavracije rimske kulture
in uveljavljanja cesarjeve avtoritete), ki pa je bilo že manj popularno med rimsko elito.

53
RIMSKA ZGODOVINA

 Preganjanje ustavita Konstantin in Licinij ter uvedeta versko toleranco za kristjane z

milanskim ediktom (313).

OBČE POTEZE RIMSKEGA ODNOSA DO KRISTJANOV

1. in 2. stoletje

 Na začetku so Rimljani v kristjanih videli le sekto judaizma in proti njim nosili iste
predsodke (sovraštvo, okrutnost, spolna iztirjenost, blaznost, kanibalizem…), kar je bil
glaven razlog za njihovo preganjanje v temu obdobju

 Kristjani kot multietnična skupina niso imeli istega pravnega statusa kot judi
(avtonomija verske skupnosti), bili so brez zaščite in za njihovo preganjanje ni bil
potreben noben zakon, saj je že priznanje krščanske veroizpovedi bilo enačeno z
delovanjem proti državi.

 Kristjani so bili v 1. in 2. stoletju pravno zatrti in diskriminirani, vendar razen nekaterih

izoliranih, sporadičnih primerov (v katerih so bili kristjani obtoženi za razne naravne ali
družbene tegobe), niso bili izpostavljeni množičnim pobojem ali konverzijam.

3. stoletje

 V prvi polovici stoletja se je položaj kristjanov izboljšal, skup vstopili med družbeno elito,
Severska dinastija jih je dokaj tolerirala.
 Z nastopom Decija prvič z ediktom uzakonjeno sistematično izkoreninjanje ne-rimskih
verskih kultov (zahtevano žrtvovanje rimskim bogovom ali usmrtitev/izgon).
 Valerijan nadaljuje Decijevo preganjanje, ampak se osredotoči le na krščanske klerike in
krščansko uradništvo v državi, s še hujšimi kaznimi. Edikt odpravi Galien.
 Glavna problematika: različno dojemanje religije med Rimljani in kristjani (Decij je od
Kristjanov zahteval le počaščenje rimskih bogov, ne pa njihovo odrekanje svojemu bogu.
Kristjani pa so enačili čaščenje drugih bogov z odrekanjem svojemu bogu).
 Glavni razlog za preganjanje: uveljavljanje cesarjeve avtoritete s sklicevanjem na staro
rimsko kulturo in vero in/ali uveljavljanje cesarskega kulta.

34. KONSTANTIN VELIKI IN VLADANJA NJEGOVIH SINOV

KONSTANTIN VELIKI
Konstantin je bil sin Konstancija in krčmarice iz območja Srbije Helena (verjetno nista bila
poročena, ker sta bila iz različnih slojev). Po očetovi smrti, ga je vojska razglasila za avgusta, vendar se je
pogodil za naziv cesarja. V naslednjih letih je najprej ubil svojega tasta Maksimijana, nato pa se spopadel z
Maksencijem v bitki pri Milvijskem mostu leta 312, kjer bi se mu naj v sanjah prikazal Kristusov monogram z
besedami, da bo v tem znamenju zmagal. In res je v bitki zmagal, Maksencij pa je umrl. Zatem je začel po Italiji
izvajati Galenijev tolerančni edikt iz 311 (vse vere dovoljene). V to versko politiko je hotel prepričati tudi
Licinija, zato se je z njim februarja 313 dobil v Milanu. Na tem sestanku sta tudi določila osnove Milanskega
edikta (Kristjanom je bila podarjena svoboda veroizpovedi, krščanstvo pa izenačil z drugimi verami) in Licinij
se je poročil s Konstantinovo polsestro Konstancijo. Po tem je začel urejati odnose v Cerkvi, še posebej se je
ukvarjal z donatisti iz S Afrike (posebna veja krščanstva), ki ga je celo prepovedal.
Medtem pa so se odnosi med obema vladarjema stopnjevali, še posebej ko je Konstancija rodila sina. Leta 216
se je med njima vnela vojna in v težki bitki pri Cibali, je zmagal Konstantin in prisilil Licinija, da mu je prepustil
celotno ozemlje razen Trakije. 1.3.317 sta podpisala mirovni sporazum v Sardici, kjer je za cesarje proglasil
svoja sinova Krispa in Konstantina II. ter nečaka Licinija mlajšega. Navidezna sprava je trajala do 321, ko sta se

54
RIMSKA ZGODOVINA

sprla pri imenovanju konzulov poleg tega pa je bil Licij vedno bolj agresiven do kristjanov, ki so se javno
opredeljevali za Konstantina. Leta 323 je Konstantin vdrl na Licinijevo območje med preganjanem Sarmatov.
Proti nasprotniku je dvakrat zmagal (pri Adrianopolisu in Krizupolisu, 324) in kljub prisegi, ki jo je dal sestri,
Licinija in njegovega sina usmrtil 325. V Nikeji je sklical prvi nikejski koncil na katerem je pozval Cerkev k
enotnosti. Koncil se je končal brez izpolnjenega cilja (325). Medtem pa si je izoblikoval mnenje o poganih in jih
na Vzhodu, kjer je bilo kristjanov veliko, dovolil vendar je izdal nekaj proti poganskih zakonov, med drugim
postavljanje verskih znamenj.
Na mestu stare grške kolonije Bizanc je začel graditi novo rezidenco. Novi Rim ali Konstantinopel je uradno
odprl 330. Leta 326 je ukazal ubiti sina Krispa in ženo Fausto (razlog zakaj niso znani). Kasneje je glavno oblast
obdržal, ozemlje pa razdelil med sinove. Konstantin II. je dobil Galijo, Britanijo in Iberski polotok, Konstancij
II. Malo Azijo in Mezopotamijo, Konstans I. Italijo in Padonijo, nečak Dalmacij pa je nadziral mejo na Donavi.
Načrtoval je vojni pohod proti Sasanidom v Perziji. Imel se je namen krstiti v reki Jordan, vendar to ni bilo
mogoče zato ga je tik pred smrtjo krstil arijanski prvak Evzebij Nikomedijski. Umrl je 22.5.317 in sin Konstancij je
očetove ostanke prepeljal v Konstantinopel. Pravoslavna cerkev ga je razglasila za svetnika.

KONSTANTINOVI SINOVI
Konstantin II. je bil najstarejši sin Konstantina, morda nezakonski, ki se je rodil 316 in bil vzgajan v krščanstvu.
Že 317 ga je oče imenoval za cesarja. Leta 323 se je z očetom udeležil vojnega pohoda proti Sarmatom. Po
smrti svojega polbrata Krispa je postal komandant Galije. Leta 332 ga je oče imenoval za komandanta vojnega
pohoda proti Gotom. Po očetovi smrti 337 je skupaj z bratoma vladal kot cesar. Del cesarstva sta upravljala
tudi bratranca Dalmacij in Hanibalijan, vendar je bila takšna ureditev kratkotrajna, saj so bratje organizirali
pokol skoraj celotne družine Konstantina I. Po pokolu (337) so se srečali v Panoniji, kjer so si razdelili
cesarstvo. Konstantin II. je vojska razglasila za avgusta in je dobil Galijo, Britanijo in Hispanijo.
Kmalu se je vpletel v spor med katolištvom in arijanstvom in dosegel izpustile arijanskega škofa Atanazija iz
Aleksandrije, kar je razjezilo njegovega brata Konstancija II., ki je bil velik nasprotnik arijanstva.
Konstantin II. je bil varuh svojega mladoletnega brata Konstanca, ki je obvladoval Afriko in
Italijo ter dobil še Trakijo in Makedonijo. To je Konstantina motilo, saj je bil mnenja, da bi
kot prvorojenec mogel dobiti več ozemlja. Od brata je zahteval Afriško ozemlje, ki ga je tudi dobil.
Stvari so se začele zapletati, ko je Konstanc postal polnoleten in Konstantin ni več mogel uveljavljati svoje volje.
Leta 340 je vkorakal v Italijo in Konstanc, ki se je nahajal v Dakiji, je poslal del svojih zvestih enot iz Ilirika ter
sam sledil z vojsko. Konstantina so v bližini Akvileje ubili iz zasede. Konstanc je prevzel oblast nad bratovim
delom ozemlja. Konstancij II. in Konstanc sta bila sinov Konstantina I. in njegove druge žene Fauste.
Konstanc je v zadnjih letih svojega vladanja vladal kot krut in slab vladar in je izgubil podporo vojske. Leta 350
se je general Magnencij oklical za cesarja in Konstanca ubil v Pirenejih. Ker Konstancij ni hotel sprejeti položaja
Magnencijevega socesarja, ga je napadel in v bitkah pri Mursi in Mons Seleucu v Galiji porazil. Magnencij je po
porazu naredil samomor in Konstancij je postal edini vladar celega Rimskega cesarstva. Po vojni z
Magnencijem se je odpravil na uspešen vojni pohod proti Germanom. leta 354 je porazil Alemane in leta 357
udaril preko Donave na Kvade in Sarmate. Dve desetletji trajajoča vojna na vzhodu s Sasanidi se je medtem
nadaljevala z mešanimi uspehi.
Zaradi težav pri vladanju tako velikemu cesarstvu, je Konstancij dva svoja bratranca povišal v položaj cezarja.
Konstancija Gala (poročil s sestro Konstancijo), najstarejšega preživelega sina pol strica Julija Konstancija, je
povišal leta 351 in ga tri leta kasneje usmrtil zaradi domnevno nasilnega in podkupljivega obnašanja (čeprav je
svoj ukaz preklical vendar so vojaki prepozno izvedeli za ukaz). Po njegovi smrti je leta 355 v cezarja povišal
njegovega mlajšega polbrata Julijana, ki je bil njegov zadnji živeči bratranec in njegov naslednik (poročil s
sestro Heleno).
Julijan je leta 360 od Konstancija zahteval, da ga poviša na položaj avgusta, kar je sprožilo
vojno med njima. Ker je Konstancij zbolel in konec leta 361 umrl, se je vojna končala brez
bitke. Na smrtni postelji je Julijana imenoval za svojega zakonitega naslednika.

55
RIMSKA ZGODOVINA

35. JULIJAN ODPADNIK

Julijan se je rodil v Konstantinoplu leta 331. Juliju Konstanciju, polbratu cesarja Konstantina. Njegova družina je
bila krščanskega izvora. Julijan je v otroštvu postal sirota, ko je po smrti Konstantina Velikega leta 337
Konstancij II. dal večino moških članov družine ubiti. Po vsej verjetnosti zaradi mladosti je Julijan preživel. Leta
342 je bil s polbratom Galom poslan v izgnanstvo v osrednjo Grčijo, leta 340 se je pa lahko vrnil v
Konstantinopel, kjer je nekaj časa deloval kot nižji duhovnik. Okoli leta 351 in se leta 352 spreobrnil v pogansko
vero.

Konstantin II. je umrl leta 340, brata Konstans pa deset let kasneje. Konstancij II. se je tako znašel v situaciji,
kjer je potreboval zaveznike in leta 351 je Gala imenoval za cesarja na vzhodu, leta 355 je pa Julijana za cesarja
na zahodu. Na zahodu je Julijan leta leta 355 začel biti boj z germanskimi plemeni na Renu in osvobodil
pomembno središče rimske oblasti v Germaniji - Colonia Claudia Ara Agrippinensium. Ob vrnitvi v Galijo je
naredil taktično napako, ko je porazdelil svoje sile po raznih obmejnih mestih, kar je olajšalo frankom, da so
vdrli v Galijo in Julijan se je v mestu Senon za več mesecev znašel oblegan. Naslednje leto je videlo vnovično
rimsko ofenzivo zoper Germane in Julijanove sile so dosegle pomembno zmago v bitki pri Argentoratumu,
kjer so številčno šibkejši Rimljani premagali večjo germansko silo in zajeli njihovega poveljnika, kralja
Chnodomarija, čigar so poslali v Mediolanum pred Konstancija II. Julijan se je v bitki izkazal do tolikšne mere, da
so ga vojaki želeli oklicati za avgusta, a je odločno odklonil. Julijan je še v isti vojaški sezoni napredoval globoko
v ozemlje današnje Nemčije, kjer je pokoril več germanskih plemen.

Leta 357 je osebno prevzel vodenje province Belgica Secunda, kjer je Julijan prvič opravljal funkcijo
civilnega administratorja. V provinci je uvedel nekatere iz grške filozofije izhajajoče liberalne
reforme, saj je verjel, da bo le s pomočjo ljudstva zmožen organizirati vnovične napade in obrambo
zoper germansko nevarnost. Konstancij II. je v tem času uvidel, da se njegov cezar na zahodu
osvobaja njegovega vpliva in je začel sekati po Julijanovih zaveznikih. Tako je npr. odstranil
Julijanovega bližnjega svetovalca Saturninija, februarja leta 360 je pa zaradi sasanidske invazije
Mezopotamije ukazal, da preda polovico svojih sil zavoljo obrambe cesarstva. Julijan je ukaz sprva
upošteval, a uporni vojaki, ki niso želeli zapustiti Galije so v Parizu Julijana razglasili za avgusta.
Julijan je to sprejel, a ni nemudoma začel biti vojne zoper Konstancija in je namesto tega obnovil
svojo kampanjo v Germaniji. Spomladi leta 361 je začel z novo kampanjo zoper Alemane in zajel
njihovega kralja Vadomarija, nato pa začel z vojsko korakati proti Italiji – s tem se je začela
državljanska vojna. Junija so Julijanu zveste čete zavzele Akvilejo. Državljanska vojna se je na
Julijanovo presenečenje hitro končala, ko je novembra leta 361 Konstancij II. umrl in Julijana
imenoval za naslednika.
Decembra leta 361 je Julijan vstopil v Konstantinopel in nemudoma začel z nekaterimi reformami, ki
so bile ravno obratne kot te njegovih predhodnikov:
• zmanjšal je število birokratov
• začel biti boj proti korupciji
• več višjim uradnikom, ki so za čas vlade Konstancija II. nakradli velike količine
premoženje, je pa dal soditi in nato ubiti
• odredil povečanje pristojnosti posamičnih mest
• nekatere mestne davke, npr. aurum coronarium je pa ukinil, oziroma je plačilo le-teh
odredil za neobvezno
Maja leta 362 se je umaknil iz Konstantinopla in odšel v Antiohijo, kjer je začel s pripravami na
invazijo perzijske države, ki jo je začel marca leta 363. V Antiohiji je pričel s prenovo nekaterih
poganskih templjev posvečenih Apolonu, v mestu je pa tudi nastopil proti trgovcem in birokratom, ki
so pomanjkanje hrane izkoristili za umetno nabijanje cen. V Antiohiji je postalo jasno, da pri nekaterih
nišah družbe Julijan nikoli ne bo popularen. Ne le trgovci in kristjani, zaradi asketskega življenja se je
zameril tudi mnogim bogatejšim članom družbe, ki so verjeli, da mora cesar izkazovati bogastvo
zavoljo ohranitve ugleda.

56
RIMSKA ZGODOVINA

Julijan je pričel perzijsko vojno predvsem zato, ker je želel videti, kako zvesti so mu mnogi
kontingenti vzhodne vojske. Verjel je, da bo zmaga na vzhodu tisto, kar bo zacementiralo njegovo
oblast v vojski. Marca leta 363 je Julijan pričel s svojo vojno in je načeloval vojski okoli 60.000-90.000
mož, ki je korakala proti Evfratu, podprta z več sto ladjami z živežem. Julijan je svoje sile razdelil na
dva dela – manjši kontingent je napadel preko severne meje Armenije, medtem ko je večji del vojske
šel po južni poti proti perzijski prestolnici. Do sredine maja je rimska vojska dosegla močno zaščiteno
perzijsko prestolnico Ktezifon, kjer je Julijanu uspelo prisiliti tamkajšnjo perzijsko vojsko, da se je
umaknila za obzidje mesta, s čimer je bila celotna prestolnica obkoljena. A večji del perzijske vojske
je ostal izven mesta in se je sedaj na novo regrupiral in približeval. Julijanovi generali so mu svetovali,
da naj ne bije bitke s Perzijci in Julijan je ukazal uničiti mornarico ter odredil nekaj roparskih napadov
po perzijskem ozemlju. A tudi tokrat so ga generali prepričali drugače in junija leta 363 je odredil
umik na varno ozemlje rimskega imperija preko severne poti.
Med umikom so Perzijci večkrat napadli umikajočo se rimsko vojsko in v bitki pri Samari je bil celo
sam Julijan ranjen in podlegel je bojnim ranam. Po njegovi smrti so ga mnogi cerkveni očetje
zaničevali. Julijan Odpadnik je bil sprva pokopan v Tarsusu, nato pa so njegove ostanke premaknili
v Konstantinopel.

36. KRIZNO OBDOBJE 368-395

Leta 364 vlado nastopi oficir Valentinijan, kmalu zaradi prevelikih zadolžitev za sovladarja imenuje brata
Valensa
V Sirmiju si delita oblast:
• Valentinijan – Zahod, Italija, Afrika, celoten Ilirik – center Mediolanum
• Valens – Vzhod, tračanska dieceza – center Konstantinopel
Valntinijan na poti nazaj izda vrsto zakonov (gre čez naše kraje). Od jeseni leta 367 se je nastanil v Treverih.
Sina Gracijana imenuje za avgusta. Uspešno obvaruje mejo ob Renu in Donavi, na barbarskem bregu reke
postavi stražne stolpe globoko na sovražnem ozemlju. Zaradi pritožbe Kvadov, gradnje leta 374 ne prenehajo,
kvadski kralj pa je z zvijačo pokončan, zaradi silovitega vdora, ki je zajel vse panonske province in sosedstvo
(ropanja, pobijanja).

Edino zmago nad Sermati je dosegel poveljnik v Meziji Teodozij. Območje prizadela tudi korupcija visokih
funkcionarjev. Ob prihodu cesarja na to območje je bilo slabo stanje.
Sam cesar vodi pohod leta 375 in prežene Kvade, ki so prosili za mir (sklicujejo se na gradnjo utrdb na ozemlju
kot vzrok za napade). Valentinijan se razburi in umre za srčnim napadom.
Po njegovi smrti cesarica in prefekt Probus poskrbita, da je za naslednika v Italiji, Iliriku in Afriki imenovan sin
Valentinijan II.. Gracijan na Zahodu in Valens na Vzhodu ga priznata ne pride do državljanske vojne.

Valentinijan II.:
• ostrina, strog nadzor in kaznovanje korupcije
• pravoveren kristjan, toleranten tudi do drugih ver
• poskrbel za novo elito, ki ga je podpirala (panonskega porekla)  brezdušni birokratniki

Ilirik upravlja pretorijanski prefekt Prob, ki zatira ljudstvo. Doslednost pri pobiranju davkov, mučne usmrtitve,
ki vodijo v propad kmečkega stanu in razvijanje razbojništva + huda vpadanja barbarov
Škoda, ki so jo povzročili rimski uradniki in vojska, naj ne bi bila nič manjša od tiste, ki so jo povzročili barbari!.
Gracijan in Valentinjan II. sta šibka vladarja, oba sta bila pod vplivom škofa Amborzija in matere Justine.

Premiki v germanskem svetu:

• gotska skupina Grevtungov pade v hunsko podložnost
• Tervingi pa pred njimi zbežijo na rimsko ozemlje (leta 376 jim Rim dovoli prečkati Donavo),
pridružijo še druga ljudstva, ampak Rimljani ne morejo zagotoviti preskrbe in ozemlja za vse
zato začnejo pleniti
• leta 378 bitka pri Adrianoplu, poraz Valensa, ki umre, zato grejo Goti na plenilni pohod vse do
Julijskih Alp, Gracijan jih pri tem ne ustavi, pri claustra alpium iuliarum se ustavijo
• leta 380 je sklenjena zavezniška pogodba in sovražnosti se prenehajo

57
RIMSKA ZGODOVINA

TEODOZIJ
Kmalu po tej bitki, ki je bila leta 378 je Gracijan za avgusta oklical Teodozija, ki je dosegal vojaške uspehe.
Dobil je Vzhod, tračansko prefekturi in makedonsko diecezo.

Zdaj vladajo trije vladarji:

• Valentinijan II.
• Gracijan
• Teodozij

Teodozij in Gracijan sta leta 379 vodila uspešno vojno proti Gotom in leta 380 sklenila federatsko pogodbo z
barbari, ki so se naselili v provinci Valeriji.
Gracijan je leta 383 umrl, na Zahodu ga nasledi mladi Valentinijan II., ki z zakonom predpiše uvedbo
krščanskih načel v vsakdanjem življenju in uvede hude kazni za kršitelje.

V Galiji uzurpator Maksim, nekaj časa celo deloval kot dejanski sovladar. Leta 378 je izrabil Valentinijanov klic
na pomoč proti barbarom in razširil oblast nad Italijo in pripravljal na pohod v Ilirik (utrjevanja claustra alpium
iuliarum), takrat je tudi sina Viktorja oklical za avgusta. Valentinijan se je medtem povezal s Teodozijem.

Leta 388 državljanska vojna (na našem ozemlju):

• Maksim pride do Siscije, kjer se utrdi
• Teodozij po pride po kopnem in osvoji Siscijo, ter prisili Maksima k umiku do Petovione, nato
zmaga še tam, Maksim se od tam umakne v Akvilejo
• Teodozijev zmagovit pohod v Italijo, na katerem osvobodi Emono, na koncu pa še Akvilejo
• Maksim usmrčen

Teodozij odpravi uzurpatorjeve zakone. Valentinijanu prepusti celotni Zahod in osrednji del, a ima dejansko
vlado samo nad Galijo.
Teodozij pridobi oblast še nad Italijo, Ilirikom, Afriko in je dejanski vladar države. Položaj otežujejo le zapleten
odnos do škofa Ambrozija, nerešena verska vprašanja in ogroženost mejnih provinc.

Državljanska vojna leta 394 in bitka pri Frigidu

Valentinijan II. je umrl leta 392 in ga nasledi uzurpator Evgenij, ki je pravoveren kristjan in si je želel pridobiti
tako pogane kot kristjane. Pridobi si oblast nad Italijo in leta 393 prestavi dvor v Mediolanum, kar pripelje do
propagandne vojne. Bil je toleranten do poganov in se je opiral na poganski senat v Rimu.
Teodozij na drugi strani pa je izdajal zakone proti poganom, da bi si pridobil kristjane
Vojna ima verski predznak in se spet odvija na ozemlju zahodnega Ilirika. Evgenij tokrat izkoristi zapore v
Julijskih Alpah.
ODLOČILNA BITKA PRI FRIGIDU LETA 394:
• po neuspešnem poskusu prodora zapor Teodozijevih gotskih federatov so Evgenijeve enote na
tem območju iz neznanega razloga prestopile na Teodozijevo stran
• naslednji dan se Teodozij znajde na robu poraza v ozki dolini, ampak orkanski veter demoralizira
Evgenijevo vojsko + izdaja, kar vodi v Teodozijevo zmago
• Teodozij pomilosti nasprotno vojsko in jo priključi svoji

Vojna ni ključnega pomena za versko opredelitev cesarstva, saj je to prevladovalo že prej, so pa po njej ugasnila
še zadnja poganska žarišča. Bitka pri Frigidu velja za najpomembnejši dogodek v antični zgodovini
slovenskega prostora in enega najpomembnejših v celotnem cesarstvu. Cesarstvo še zadnjič združeno pod
enim vladarjem.

37. OD TEODOZIJEVE SMRTI (395) DO KONCA ZAHODNEGA CESARSTVA

(476)
Še v času življenja Teodozija je naslov avgust nosil sin Arkadij, po Valentinijanovi smrti pa še Honorij, v varstvo
jih je dal poveljniku Stilihonu

58
RIMSKA ZGODOVINA

Po Teodozijevi smrti je na Zahodu kot Honorijev regent oblast prevzel Stilihon, na Vzhodu pa kot Arkadijev
regent prefekt Rufin.
Meja med deloma se zdaj premakne proti Vzhodu:
• Dacija in Makedonija kot prefektura Ilirik priključeni Vzhodu
• dieceza Ilirik pa Zahodu

Država ima še vedno skupno zakonodajo, konzule, ideologijo, vero. A ločene bistvene institucije: dvor,
vojska, uprava, finance. Politično se dela vse bolj oddaljujeta.

Nasprotja med obema polovicama izkoristi Got Alarik:

• pogodba z Arkadijem  naselitev v Epiru
• pogodba s Honorijem  vojaška služba za zahodnega cesarja

Zaradi poslabšanja razmer je dvakrat v Italijo, prvič leta 401 in nato še leta 408 prišel Alarik. Brez težav je v
naslednjih letih v Severno Italijo prišlo veliko ljudstev, kar kaže na propad sistema Claustra Alpium Iuliarum.

Po Teodozijevi smrti in začasnem izboljšanju razmer so s propadom panonskega limesa za ozemlje na stiku
Ilirika in Italije spet nastopili hudi časi. Nastal je kaos v šibki vojski, razvija se razbojništvo – zato Honorij uvede
stroge kazni.
Obubožani kmetje so se pridruževali razbojnikom in germanskim skupinam, sodelovali pri vpadih, kar je vodilo v
propad večine srednjih in velikih kmetij. Razširilo se je begunstvo, državljani, ki so jim pomagali, so si jih pa
podredili oziroma zasužnjili.
Izboljšanje je sledilo v drugem desetletju, ko je poveljnik Ilirika Generidus z reorganizacijo in disciplino v vojski
zavaroval donavsko mejo. Zahodni Goti so postali zavezniki s federatsko pogodbo, uzurpacije so bile
zaustavljene.

Zadnja državljanska vojna (na našem ozemlju)

Smrt cesarja Honorija leta 423, ki nima potomcev. V Rimu se za cesarja okliče Joannes. Honorijeva sestra Gaja
Placida pa se s sinom zateče po pomoč k Teodoziju II. na Vzhod – pošlje vojsko pod poveljstvom Ardaburja in
Asparja. Leta 425 je vojska po kopnem prodrla do Akvileje in Joannes se umakne v Raveno. Po morju grejo iz
Salone do Akvileje, a zaradi viharja pristanejo v Raveni in padejo v roke uzurpatorju. Aspar pride po kopnem na
pomoč in dobi vojno. Joanne je usmrčen. Njegov vojskovodja Aecij pa pokliče na pomoč Hune, ki se kmalu
vrnejo domov. Aecij se sporazume z nasprotno stranjo.

Cesar postane VALENTINIJAN III., a namesto njega vlada mati

• z zakoni obnovi privilegije krščanstva in cerkve
• omeji pravice ostalih verstev
• ponovna pridobitev oblasti nad panonskimi provincami po hunski okupaciji
• leta 430 vojna proti Jutungom in upornemu provincialnemu prebivalstvu v Noriku in Reciji, porazil
jih je Aecij
• leta 433 pogodba s Huni, Aecij jim prepusti za naselitev Panonijo in se zavaruje pred njihovi
napadi (odnosi poslabšali z nastopom ATILE)
• Leta 455 je Valentinijan III. umrl, po smrti Atile pa je propadla tudi hunska velesila, kar je vodilo
v kaotične razmere: Vandali oplenijo Rim, zvrsti se 9 cesarjev (zadnjega cesarja Romula 476
odstavi German ODOAKER in zavlada namesto njega ob podpori italske elite)

59