ZRCALCE

(Grigor Vitez)
Liki/igralci:
1. SOVA –
2. VEVERICA –
3. ZAJČEK –
4. LISICA –
5. ŠOJA –
6. ATA MEDVED –
7. MAMA MEDVED –
8. HČERKA MEDVED –

Scenografija:
 gozd (drevesa, grmi) -
 zrcalce –
 hlod (deblo) –

Glasba: lahko je predvajana ali igrana (če imamo mogoče kakšnega glasbenika )

Zgodba:
Na ledini gozdne jase je ležalo ZRCALCE. Kdo ga je izgubil, se ne ve. Morda pastirica, ki je
hodila tam mimo s čredo, morda lovec, ki je sedel tamkaj v travo, da se odpočije. Morda
otroci, ki so se kdaj znašli tam – kdo bi vedel.
Zrcalce je bilo torej tu in v njem so se ogledovali zdaj nebo, zdaj sonce, zdaj vejevje, zdaj
oblak, zdaj ptice, ki so letele nad njim…
1. Dejanje
Nekega dne pride v gozd gospa in se sprehaja po gozdu. Vsa zadovoljna od svežega zraka in
poslušanja prepevanju ptic, zagleda, ob prelepem grmu ZRCALCE. Pobere Zrcalce, si ga
ogleduje in ugotovi, da je brez stekla, samo okvir.
Odloži ga nazaj, kjer ga je pobrala in odide po drugi strani scene nazaj za sceno.
Glasba……………….
ZAJČEK pri - repa na oder. Predstavi se s svojo pesmijo in ko odpoje, zagleda Zrcalce.
Pobere Zrcalce in si ga dobro pogleda in reče:
O kako lepa ušesa imam, pa brke, oči in zobe za glodanje korenja. Ja pravi lepotec sem (se
ogleduje in zraven govoreče repa v svojem stilu)
ZAJČEK: »Oh, saj to je moja slika, samo da se ne morem spomniti, kdaj sem jo izgubil…«
V tem skoči iz bližnjega drevesa veverica. Skok, skok ob svoji glasbi priteče……….
VEVERICA: se ustavi pri zajčku in spregovori; »Kaj si našel?«
ZAJČEK: Svojo sliko. Samo ne morem se spomniti, kdaj naj bi jo bil izgubil.
VEVERICA: Daj, naj pogledam!
Veverica pogleda v zrcalce in vidi svojo podobo.
VEVERICA: Kako moraš reči kaj takega! Mar ne vidiš, da je to moja slika? Na, poglej bolje!
ZAJEC: spet pogleda in spet vidi svojo sliko. »Neumnost! Ti nisi pri pravi! Mar ne vidiš na
sliki mojih lepih velikih in dolgih ušes?«
VEVERICA: vzame na silo iz rok zajca sliko in se pogleda. Poglej, zajček prekrasen košat
rep. Le kdo ima v gozdu lepši rek, kot jaz?
Medtem ko se zajec in veverica tako prepirata, prileti iz bližnjega drevesa Šoja.
Odvije se glasba za Šojo in ta se predstavi ob plesu….Kantri golica
ŠOJA: » Čemu se prepirata?«
ZAJEC: Našel sem svojo sliko, »reče zajec,« A veverica trdi, da je to njena slika. Gotovo ni
nekaj prav z njenim vidom.
VEVERICA: z mojim vidom je tako kot mora biti, reče veverica, «A zajcu se nekaj meša v
glavi, če lahko trdi, česar ni. To je moja slika, čudoviti rep in ušesa…Na poglej še ti, in potrdi,
da je res, Šojica!«
ŠOJA: pogleda in vidi svojo sliko.
ŠOJA: Eh, eh pa sta mi oba čudne pameti! Kako se morata prepirati, ko pa je to moja slika. Le
kaj vama je? Ali ne vidita na njej mojega kljuna, kljuna, ki ga nima nobeden od vaju?«
Živali se tako prepirajo na gozdni jasi, dokler se ne pojavi Sova.
Ob glasbi Harry Potter počasi, mogočno in modro stopa Sova.
SOVA: Kaj se tukaj dogaja, da ni in ni miru. Saj veste, da se moram naspati, da lahko ponoči
skrbim za gozd in vse dogajanje v gozdu. Prebudilo me je vaše kreganje…le zakaj?
VSE ŽIVALI: to je moja slika, ne moja, kako misliš, da je tvoja…..
SOVA: Mir, mir hočem in najprej naj pove vsaka zase.
ZAJČEK: Ko sem prišel v gozd sem zagledal sliko in takoj opazil, da je moja.
VEVERIČKA: Zajček trdi, da je njegova, toda kako, ko pa imam samo jaz tako lep rep in
nihče drug…je mar slep!
ŠOJA: In ko sem preletavala čez gozdno jaso, sem zagledala zajčka in veveričko, kako se
prepirata zaradi, Moje slikeeeeee. Vsak butec bi videl kljun in to moj kljun, saj ga imamo
samo mi ptiči.
ŠOJA: Ho, hja, ho, kakšna ošabnost in predrznost veje od vaju. Ne morem verjet, da sta
takšna slepca.
SOVA: no, no, no Šoja, tudi ti nisi nič drugačna. Če bolje pogledam, na sliki ne vidim
nobenega kljuna, ampak, moje velike oči. In na vse zadnje se vsi skupaj prepirate zaradi moje
slike…( sova se pogleduje v sliko in občuduje svoje velike oči, pernate obleke in z modro
držo svojega telesa, ne dovoli drugim živalim, da bi jo motile).
VSE ŽIVALI: Iz samega spoštovanja do Sove, se le postrani gledajo in ruvajo s komolci, češ,
le kaj se dogaja z Sovo…..vendar molčijo.
Glasba Lisice, instrumentalna glasba Karmen…..ob glasbi, se živali pomaknejo na vse strani
gozdne jase in opazujejo lisico.
LISICA ERŽEBET: Zapeljivo ob svoji glasbi, se lisica predstavi in zapleše zapeljiv ples…
Se ustavi, zapeljivo pogleda na vse strani, živali in jih zapeljivo vpraša?
LISICA: Kaj se dogaja v gozdu, da je takšen nemir. Še ptice so se poskrile v krošnje dreves?
Ni več prijetnega prepevanja in ptičjega žuborenja.
LISICA: O, gospod Sova (pristopi k njemu), tudi vi ste zraven. To, vam pa ne bi prisodila, da
se prepirate z vsemi živali. Vi, ki ste vedno modrega govorjenja in vedrega razpoloženja. Kaj
se vendar dogaja?
SOVA: Prepirajo se zaradi Zrcala, vsi trdijo, da je to njihova slika.
ZAJČEK: Saj je moja slika, le kdo ima tako velika ušesa? Se gleda v zrcalce.
VEVERICA: Pa jah, jah, le kdo ima bolj kosmat in veličasten rep, kot jaz lisička…..
se ogleduje v zrcalce
ŠOJA: Iztrga veverici iz rok zrcalce in se pogleda: Huja, huja, huja samo moj kljun poglejte,
pa vam bo vse jasno…
LISIČKA: Sova, no gospod Sova, kar poglejte moj rep in noge, kako sem lepa lisička in ni je
lepote v tem gozdu, ki bi me prekosila. Gospod modrec Sova, vi boste gotovo znali pojasnili
živalim, da sem to vendar, jaz, Lisička.
SOVA: Pogleduje v zrcalce in ne ve kaj bi dejala, zajček pogleduje, nato veverica, pa šoja,
zrcalce si podajajo iz roke v roke, dokler se ob glasbi ne pojavi medvedja družina.
MEDVEDJA DRUŽINA: Nesejo deblo v rokah, mala medvedka pa skače na eno in drugo
stran. Prepevajo pesem »Saj delam bolj počasi…«.
Počasi stopajo po gozdu, pri tem, ko se obračajo skoraj udarijo živali s hlodom, ki ga držijo z
rokami, eno, drugo, tretjo žival…..so pravi nerodni medvedi, ki hkrati prepevajo pesem.
ATA MEDVED: Spusti hlod na tla, pri tem mu pomaga mama in hčerka, ter z globokim,
jeznim glasom spregovori.
ATA MEDVED: Kaj se je zgodilo? Čemu takšen krik, komaj smo prinesli ta težek hlod, pa
me je nemir skoraj čisto uničil.
MAMA MEDVEDKA: Ne skrbi, dragi mož, ti samo skrbi za tale hlod, jaz te bom že
pomirila. V gozdu se večkrat kaj dogaja, mislim, da te bolj jezi tole delo, kot pa kaj drugega.
HČERKA MEDVEDKA: Aja, ati, ati ,ati, me slišiš….ali mi boš kupil med. Veš, tako sem si
ga zaželela, saj veš, kako sladkosnedna sem in nihče me noče poslušat…..reče užaljeno.
ATA MEDVED: Bi me prosim pustili pri miru in me ne bi motili, sedaj ko imam tako
pomembno delo. Vidita, da iščem prostor, kam naj postavim tale hlod.
ATA MEDVED: Medved se obrača s hlodom in spet skoraj udari gospo lisičko, ki si ga
spogledljivo in posmehljivo ogleduje, kako je neroden pri delu.
MAMA MEDVEDKA: Se ljubosumno postavi pred njim in jo ogovori: »No, gospa lisica, saj
znava sama poskrbeti za svoje delo. Ni se treba v vsako stvar vtikat. Že tako vas imajo vsi
prebivalci v gozdu dovolj…
Medved se spogledljivo nasmiha….
VSE ŽIVALI: s strahom se približajo medvedovi družini…
HČERKA MEDVED: Ati, poglej veveričko, zajčka, sovo, šojo in lisico. Saj to so živali iz
našega gozda in vse nas gledajo začudeno..
ATA MEDVED: Kaj nas tako gledate in kaj se je zgodilo? Čemu tak vik in krik: »Vpraša
medved?«
ZAJČEK: Našel sem svojo sliko. A je prišla lisica in trdi, da je to njena slika. Nato pa je prišla
tudi šojica in tudi ta pravi, da je slika z gozdne jase, njena.
VEVERICA : Ni res, pojavila se je sova in ona, ki je vedno pravična, spoštljiva do vseh
živali, trdi, da je slika njena. Medved le poglej, pa boš videl, da je res to moja slika.
ŠOJA: Kakšna neumnost, se razjezi šoja. Le kako morete trditi, da je slika vaša, ko pa je moja
in od nikogar drugega. Na njej se lepo vidi moj kljun.
ŠOJA: No, ali ima kateri od vas kljun.
HČERKA IN MAMA MEDVEDKA: Se primeta za roki in pogledata od daleč zrcalce in se
posmehljivo spogledata.
ATA MEDVED: Medved vzame zrcalce v roke, se pogleda in se nasmeje, tako hrupno in
glasno, da zaječi ves gozd.
ATA MEDVED: »Bedaki, bedaki! HA-HA-HA-HA-HA! Saj se prepirate zaradi moje slike.
Poslušajte naj si še kateri od vas drzne reči, da je to njegova slika.
ATA MEDVED: To je moja sika! «se odreže medved.
Seveda si ne zajec in ne veverica, ne šoja, ne sova in ne lisička niso upali oporekati medvedu
velikanu.
Medved hitro pograbi zrcalce, pomigne hčerki in ženi in odracajo domov v svoj brlog.
ATA MEDVED: Pridi žena, hčerka, da se pomirimo od te zmede, kako so lahko mislili, da je
to njihova slika.
ATA MEDVED: Jaz pa sem takoj videl, da je to moja slika, nate poglejte.
MAMA MEDVEDKA: Pogleda v zrcalce in reče. »Ja seveda, to je medvedja glava, le kako
so mogli trditi nekaj tako neumnega.
HČI MEDVEDKA: Pogleda v zrcalce in pravi: »Saj to si ti očka, ko si bil majhen kot jaz,
nikakor pa to ni ne zajec, ne veverica, ne šoja, ne sova, ne lisička.
ATA MEDVED: Tako je to hčerka moja. Ti si še majhna in vidiš vse pomanjšano, a precej se
ve, da sta moje pameti in moje krvi.
In medved obesi zrcalce na steno.