Veveriček posebne sorte

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Jump to navigationJump to search

Svetlana Makarovič:
Veveriček posebne sorte, Ljubljana: Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Sončkov klub, 1994,
ilustriral Marjan Manček

Veveriček posebne sorte je naslovni lik in tudi glavni literarni lik živalske zgodbe, ki

jo je napisala Svetlana Makarovič. Pravljica je bila tudi uprizorjena v Lutkovnem
gledališču Ljubljana v režiji Jaše Jamnika.

Vsebina

 1Predstavitev lika
 2Narativna analiza
 3Primerjava z drugimi pravljicami
 4Viri in literatura:

Predstavitev lika[uredi | uredi kodo]

Veveričku posebne sorte je ime Čopko in je najmanjši od vseh petih veveričk
veverice Puhanke. Ko so vse veveričke naredile svoj prvi skok z drevesa, ga Čopko
ni mogel. Puhanka ga je pokarala, češ, naj ji ne dela sramote s svojo
strahopetnostjo. Vendar, ko ji je le dopovedal in ga je pogledala od blizu, je videla, da
ima eno tačko nenavadno skrivljeno in tanjšo od ostalih. S takšno tačko pa nikoli ne
bo tak kot druge veverice in seveda so se o tem raznesle govorice. »Kot da je
skakanje in plezanje edino, kar imajo veverice početi na svetu!« Puhankina teta,
stara Replja, je Puhanki rekla, da bo ravno Čopko imel veliko časa, da se nauči česa
boljšega od skakanja in plezanja. In res, Čopko je počasi začel opazovati svet okoli
sebe, poskušal razno razne stvari, ki se jih je tudi naučil: peti; seštevati in odštevati
lešnike; razločevati liste raznih dreves; opazovati življenje ptic, rož, drevja;
napovedovati vreme. Medtem pa so ostale veverice celo poletje porabile za skakanje
in plezanje. Čopko je postal najpametnejši in najbolj izkušen veveriček v vsem
gozdu, tako da so vse veverice hodile k njemu po nasvete. In na koncu je, od
skakanja utrujenim vevericam, Čopko začel pripovedovati pravo veveričjo pravljico, ki
si jo je izmislil: »Tih aprilski dežek je rosil na smrekovje Veveričjega gaja …«.
Pripovedoval je svojo zgodbo.

Narativna analiza[uredi | uredi kodo]

Čopko je lik posebnega, drugačnega otroka. Kot tak simbolizira drugačnost. Kar v
družbi pomeni ne ustrezati njenim normam, njenemu vzorcu. Družba drugačnega
izloči, ga označi.

drugáčen -čna -o prid. (ȃ)

1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega biti drugačen;

2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen.
Na drugi stani pa ta pridevnik opisuje lastnost posameznika, saj je vsak posameznik
po svoje drugačen, kar ga dela edinstvenega in neponovljivega.
Biti drugačen tako pomeni imeti nekaj svojega. Svojo drugačnost tudi opazimo, si jo
priznamo in jo celo delimo z okolico, a se le ta težko sprijazni s tem, saj s tem nismo
po njenem merilu. Tako je Čopko sam moral mami Puhanki dopovedati, da on tega
ne zmore, da je drugačen. Mlademu kosu je kar naravnost povedal: »Jaz ne moram
skakati in plezati. Zaradi tačke veš.« 
Kot pri vseh stvareh nam tudi pri drugačnosti pomaga podpora najbližjih in nam
pomembnih oseb. Pomembno se je zavedati svoje drugačnosti, z njo živeti in je ne
skrivati. Drugačnost nam daje veliko možnosti in priložnosti za nove, ostali družbi
drugačne izzive, le prepustiti se jim moramo. Čopko je našel svoje veselje in njegova
hiba mu je omogočila drugačno, še bolj zanimivo, polno življenje. O katerem je na
koncu tudi pripovedoval. Biti drugačen je zanimivo.
Sporočilo tega literarnega lika je: »Ohranimo drugačnost in bodimo zvesti samemu
sebi.«
Avtorica s to živalsko pravljico želi podati moralni nauk, na otroku zanimiv način.
Veveriček je prispodoba otroka, ki je drugačen in ta njegova zgodba nam daje
pozitivno pogled na drugačnost, saj je konec zelo pozitiven.

Primerjava z drugimi pravljicami[uredi | uredi kodo]

Temo o drugačnosti zasledimo tudi v živalski zgodbi avtorja Josefa in Piotra
Wilkon: Muca Rozalinda. Tukaj ima mačja družina tudi pet mladičev, ki so črni razen
zadnja muca ima rdečo dlako. In to je bila sramota za rod poznan po črni dlaki. Tudi
vse ostale stvari je počela drugače kot pa običajne muce, po svoje. Če bi se
obnašala kot se spodobi, bi lahko ostala doma, vendar se je muca Rozalinda sama
odločila da gre v svet. Prišla je daleč, postala je pevka in bila celo na televiziji.
Ravno, ko je muc Kazimir risal rodbinsko drevo, je prišla domov Rozalinda s svojimi
mucki in zadnji je bil črn kot oglje. Družina jo je na koncu le sprejela.

Viri in literatura:[uredi | uredi kodo]

Wikivir vsebuje izvorna
besedila o temi: Veveriček
posebne sorte

 Svetlana Makarovič (1996): Veveriček posebne sorte. Ljubljana: Sonček –

Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Sončkov klub.
 http://www.rtvslo.si/kultura
 http://www.mladina.si
 http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html