SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

E L E K T R O N S K A

BESeDA

K N J I G A

Slovenske
pravljice

SLOVENSKE
BES DA PRAVLJICE

SLOVENSKE PRAVLJICE
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-045-6
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2

BESeDA

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

Vsebina

Bela kaa
Boter petelin in njegova zgodba
Brat in ljubi
Cesar in kmetje
udno drevo
Deklica in pasjeglavci
Deklica veka
Dolgouhec in medved
Hudobna maeha in dobra pastorka
Indija Koromandija
Jug in pastorek
Kaja dolina
Kaj dela ena
Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo
Kako se je enila veverica
Kaznovana trdosrnost
Kralj in njegovi trije sinovi
Kralj vseh vran in gavranov
Mojca Pokrajculja
Na smrt bolan kralj
Natanni hlapec

6
9
14
20
22
30
34
36
39
43
45
50
61
62
66
68
69
72
78
82
84
3

SLOVENSKE PRAVLJICE

O tirih godcih
O bikcu Markcu
O dvanajstih bratih in sestrah
O dveh bratih in velikanih
O junakem kovau
O mladeniu, ki bi rad strah poznal
O povodnem mou
O treh bratih in o treh herah
O treh grahih
O zlatih jabolkih
Od kdaj ima zajek kratek rep
Od kdaj so mravlje kruljave
Palek
Pastirek
Pastirek in arovnikova hi
Podganek
Praprotno seme
Pravljica o Dravi
Pravljica o abi
Prijazna in prepirljiva deklica
S kao se je oenil
Sam
Samson in evljarek
Sedem lai
Sedem let pri beli kai
Sin je
4

BESeDA

91
93
112
119
122
129
136
143
149
157
162
165
170
174
177
186
188
191
192
197
200
205
207
212
214
216

SLOVENSKE PRAVLJICE

Stekleni most
est volkov
Tri uganke
Uboni mladeni in modra kraljina
Volk, pes in maka
Vrag se eni
Zdravilno jabolko
Zlata ptica
Zlata ribica
elezni prstan

BESeDA

219
222
228
233
237
240
244
250
260
264

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

Bela kaa

ela kaa je mati in kraljica vseh drugih ka. ele v

visoki starosti postane bela. Glava ji je debela in
podobna maji. Vrh glave pa nosi krono in v njej dragoceni kamen demant, ki se v temi tako sveti, da ivajo
tirje krojai pri njem brez druge sveave. Kdor dobi
tedaj demant iz njene krone, je sreen za vse ivljenje,
toliko je vreden. Zato so jo pa e od nekdaj zelo zalezovali. Ali ta kamen je teko dobiti, ker je bela kaa silno
huda in poveljnica vseh drugih ka; ne stanuje nikoli
sama, ampak v vejih kajih gnezdih, iz katerih pride
malokdaj na dan.
Bil je kaji lovec, ki je gadom mast pobiral. Nael je v
velikem skalovju med bukovjem veliko kaje gnezdo in
je hotel tudi tukaj poloviti gade, da bi po svojem opravilu dobil masti. Vzame s seboj tovaria, da bi mu pomagal, ker se mu je dozdevalo, da bo ka ve kakor drugod.
Ko pride na skalovje, izbere primeren kraj, odlomi leskovo ibico, ki je zrasla v enem letu, narta s ibico ris,
se ustopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame pial
v roke, da bi kae sklical. Tovari pa se je bal bele kae
in si ni upal pri risu ostati. Zleze torej na deveto bukev
6

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

od risa, in ko je oni v risu jel na svoj o pialko piskati,

je videl, kako so lezle kae od vseh strani: rjave, pisane,
grebenaste in druge proti risu. Vsaka je poloila glavo v
ris. Naenkrat pride bela kaa, poloi glavo na ris, udari
z repom po tleh in v trenutku puhnejo vse kae na lovca v risu in ga opikajo, da je pri prii umrl. Ko bi njegov
tovari ne bil na deveti bukvi, bi se bila tudi njemu slaba godila.

II

ila je kmetica in je imela majhne otroke. Hodila je

v polje delat in puala je otroke doma ter jim v
skledo dajala mleka, da medtem niso bili lani. Vselej so
vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otroci
pa pravijo: Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep ptiek jest.
Mati si misli, da prihaja kakna maka in je z otroki.
Vendar se ji udno zdi, ker otroci pripovedujejo o lepem
belem ptiku. Prepriati se hoe, kaj je. Skrije se tedaj v
hio in postavi otrokom mleko v veo kakor po navadi.
Kmalu se privije izpod mize bela kaa z lepo krono na
glavi ter se zvije najmlajemu v naroje. Mati je bila vsa
trda od strahu. Otroci pa so boali in gladili lepega ptika. Ko se kaa naje, strese lepo kronico z glave in se spet
zgubi v luknjo. Br ko je kaa zginila, je mati skoila v
7

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

veo in spravila otroke na varno; seveda ni pozabila pobrati tudi krone. Dala jo je v skrinjo, kjer so imeli prejo.
Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel
poviti. ena si misli: Kaj neki more to biti? Morda ima
krona tako mo? Zato denejo krono pro in kmalu je
bila preja povita. Nato denejo krono v ito, merili in merili so ito, pa ni nikdar polo. Tako so devali kronico
tudi k drugim reem in v kratkem asu si je hia tako
opomogla, da je bila najpremoneja v vasi.
Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hii tisti
rod, ki je z belo kao tako prijazno in lepo ravnal.

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Boter petelin in njegova zgodba

ilo je proti jutru in petelin je e spal pod streho,

kar mu pade na glavo slamnato steblo, ki ga je izdrl veter. Petelin se zbudi hudo prestraen, srepo zakikirika in zbei po klancu. Srea raco, ki ga vpraa: Kam
pa, kam tako hitro, boter petelin? Po svetu, po svetu, odgovori petelin, bog pomagaj, potres! Poslopja se
ruijo, tramovi padajo! Raca mu br odvrne: Pa grem
tudi jaz z vami. Nu, le pojdite, pojdite! jo povabi
petelin.
Nekaj asa potujeta in sreata mako. Maka vpraa
petelina: Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?
Po svetu, po svetu. Poslopja se ruijo, tramovi padajo,
deje petelin. Maka prestraena vzklikne: Ali naj grem
tudi jaz z vama? Nu, le pojdite, pojdite, odvrne
petelin.
In so li in li, dokler niso prili do pastirske koe,
pred katero je lenaril pes. Ko pes zagleda udno drubo,
skoi na noge, si otrese prah, zavihne rep in vpraa:
Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?
Petelin je odgovoril kakor prejnjima in pes se jim je

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pridruil. Tako so li dalje; sreali in pobrali so gred

osla potem vola in e nekaj drobne ivine.
Potem so li in li. e so bili zelo lani, ker so ves dan
beali, in no se je bliala. li so skozi velik gozd vedno
dalje, dokler ni postala e rna tema. Tedaj niso mogli
ve dalje, ustavili so se lani, trudni in obupani. Petelin
sfrfoli na visoko drevo in zagleda dale majhno luko.
Ko je povedal tovariem o lui, so se vsi razveselili in se
vsi skupaj odpravili proti tistemu kraju. Tako so prili k
samotni hii.
Petelin, ki je bil poglavar vse drube, je rekel oslu:
Postavi se k zidu pod okno in pes naj ti stopi na hrbet,
da lepo pogleda, kaj in kako je v hii.
Osel se je prislonil k zidu, pes mu je skoil na hrbet,
in ko je pogledal skozi okno, je videl, da so bili ravnokar
zvrnili polento ter se pripravljali k veerji. Polna hia jih
je bila in bili so razbojniki. Ko petelin to slii, veselo poskoi in ree: Dobro, dobro! akajte, vse bo nae! iveli mi! ivela naa koa! Ne poginemo e za lakoto! Posluajte me zdaj: Jaz zletim na tole smreko, da vidim, kaj
se bo godilo v hii, vi pa se poskrijte tu in tam okoli hie.
Kadar bo pravi as, zakikirikam na vse grlo, in ko me
boste sliali, naj se vsak oglasi kar najbolj gromko in srepo.
Tako so storili. Petelin je zletel na smreko, ostale ivali
pa vsaka na svoj ogel.
10

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Medtem so se razvrstili razbojniki okoli velike mize in

zaeli veerjati. Tedaj je pa petelin tako zakikirikal, da bi
se mu bilo skoraj grlo razpoilo. Ko so ga zasliale druge ivali, se je vsaka napela, da da svoj glas: osel zariga,
vol zamuka, raca zagogota, maka srepo zamijavka, pes
zagri in zalaja in vsaka druga stvar se oglasi po svoje.
Tako nastane tako grozovit hrup okoli hie, da se razbojniki silno prestraijo, popuste veerjo, zbee iz hie
in se poskrijejo dale po gozdu.
Taas so pa ivali stopile v hio, se najedle vsega dobrega in se lepo okrepale. Potem so le poivat. Petelin
je zletel v dimnik, maka je poepnila na ognjie, pes se
je raztegnil pod mizo, raca se je spravila v ebri, ki je bil
napolnjen z vodo, osel se je zavalil na tla pri vratih, vol
je polegnil nedale ob steni in vsaka ival si je izbrala
svoj kotiek.
Ko so e vse pozaspale in se jim je e lepo sanjalo, se
je pritihotapil eden razbojnikov k hii in pokukal skozi
okno, da vidi, kaj in kako je notri in e je e mogoe poveerjati. Ker je bilo vse temno in tiho, rahlo odpre vrata
in stopi naravnost k ognjiu, da zaneti ogenj. Ko se priblia, zagleda kakor dva tlea oglja in zane hitro pihati
vanju. Pa so bile le maje oi. Maka jezno skoi na noge
in ga opraska. Hudo ga je zabolelo in nehote je vzdignil
oi proti dimniku. Prav ta trenutek pa spusti petelin navzdol kokojak, ki mu oblati oi. Zato pohiti razbojnik k
11

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ebriu, da bi se umil. Kar se zbudi raca, silno vztrepee

v vodi s perutmi in ga vsega okropi. Popade za brisao,
da bi se obrisal, pa ga ose, ki so se bile skrile poivat
med gube brisae, jezno napadejo in opikajo. Odskoi
od brisae k mizi in stopi psu na rep. Pes ne bodi len
ga hitro popade za nogo in ga okolje. Prestraen se
vre k vratom, pa se zaleti v osla, ki ga tako krepko brcne, da pade volu na glavo. Vol, razsrjen, ga kar z rogmi
vre skozi vrata. Tako oblei nesreni razbojnik ves pobit pred hio. Spravi se poasi na noge in odide proti
tovariem, ki so se tudi e vraali.
Vide ga tako prestraenega in zdelanega, so se mu
zaeli smejati in rogati. On jim je rekel: O, ne smejte se,
prijatelji! Po meni je! Grozno sem kaznovan in tudi vam
se bo tako godilo, e se vrnete v hio. Vse hudo je nad
nami, ker smo e toliko zlega storili. Ko sem stopil v
hio, sem najprej hotel zanetiti ogenj in zael pihati v
erjavico, pa mi neka spaka oblije razpraska; vzdignem
kviku oi, pa mi jih neki zlomek zalije z malto; hitim se
umivat, pa me krat, ki je epel v ebriu, vsega okropi;
grem k brisai, da se obriem, pa je bila vsa pretkana z
iglami; skoim k mizi, pa me satan s kleami popade za
nogo; vrem se k vratom, pa me neka hudoba tako hudo
brcne, da priletim samemu vragu na roge; ta me pa kar
skozi vrata zabrusi! In zdaj sami vidite, kaken sem. Po

12

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

nas je, vam pravim, po nas! Beimo, da se nam ne zgodi e kaj hujega!
Na te besede so se razbojniki vsi prestraeni obrnili,
zbeali in se razprili na vse kraje, da o njih ni bilo nikoli
ve sliati v nai deeli. Vse to pa zaradi botra petelina,
bog mu daj zdravje!

13

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Brat in ljubi

o je imel s svojo eno dvoje otrok: sina in her.

ena mu umrje, otroka nimata ve matere. Oe
se vdrugi oeni; otroka sta dobila hudobno maeho
pisano mater, ki ni mogla videti otrok prejnje ene. Zato ree neko svojemu mou: Odpravi mi svoje rajnce
ene oba otroka od hie, jaz ju ne morem videti. Mo
je bil alosten, ali svoji eni se ni upal upirati. Ree babi:
Napravi ivea, jutri pojdem s fantom in dekletom v
hosto in tam ju pustim. Pisana mati napravi torbo ivea, kruha in sadja, mo drugo jutro torbo oprta in
ree svojima otrokoma: Pojdita z menoj, v hosto gremo
rdee jagode brat, ogenj kurit in drva sekat. Fant in
deklica se primeta oeta in sta prav vesela, da smeta iti
jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.
li so noter v hosto od jutra pa dokler je sonce visoko stalo. Oe je nesel nekaj asa enega, potlej drugega,
ker sta bila e trudna, in solze je brisal ob rokav. Ko so
e dale prili, se ustavijo in zakurijo ogenj. Mo da
otrokoma iz torbe jesti, suhih drv jima nanese in ree:
Pri ognju ostanita, kurita, jaz pridem nazaj, kadar bom

14

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

za mater nasekal drv. Potlej odide v goavo in ne pride ve nazaj.

Sedita dolgo dolgo pri ognju. Ko se pa stori mrak in
rna no, zaneta klicati oeta, ker je bilo obeh strah
volkov, ki so tulili okoli po hosti. Ali oeta ni nazaj.
Ogenj jima pogasne. Vstaneta in gresta iskat oeta. Nikoli nikjer ga ni bilo in oglasil se ni. Volk jih je vzel,
ree deklica in oba jokata. Fant pa ree: Jaz splezam na
tole visoko drevo in kjer ugledam lu, tam je naa hia.
Spleza na visoko drevo in vidi na levi lu. Na levo vre
z drevesa vejo in na tisto stran gresta potlej oba, dale,
naprej in naprej.
Prila sta do velike hie, ki je stala na samoti sredi
gozda, a ni bila domaa hia. Vrata so bila na steaj odprta in sta la kar noter. Nobenega loveka ni bilo nikjer, na mizi pa je bilo napravljenih gosposkih jedi za dva
stara loveka. To nama je naklonila usoda, reeta, prisedeta in pojesta, kar je bilo. Ko se najesta, pogleda fant
po hii in najde pri pei velik me. Bralo se je pa na tem
meu tako: Kogar bo hotel posekati, tega poseka.
To je dobro, pravi, ta bo za volkove in za razbojnike.
Oeta nikoli ve ne bo, zdaj bom jaz gospodar, ti bo
gospodinja. Ko tako govorita, pride stara ena v hio.
Hudo se ustrai. Kaj sta prila in kam, otroka boja?
zavpije. Izgubila sva se in k vam sva prila; oeta je
vzel volk in domov ne veva, reeta babi. Jaz pa vaju ne
15

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

morem imeti ez no, ree baba, sem zahaja sedem

ajdovskih razbojnikov pasjeglavcev. Skrijte naju
v kaken kot, jutri pojdeva proti domu.
Tako dolgo sta prosila, da se ju je stara baba usmilila
in ju skrila za pe pod desko. Fant pa je vzel tisti me s
seboj, na katerem se je bralo: Kogar bo hotel posekati,
tistega poseka.
Ura je odbila enajst in prilo je v hio sedem ajdovskih
razbojnikov. Prinesli so veliko ubitih ljudi, veliko zlata in
so sedli okoli mize. Najstareji, ki je bil harambaa, poklie staro babo in ji ree: Baba, ti si v nai hii skrila
dva loveka; e ju ne da in ne pokae, ti vzamemo ivljenje in glavo. Baba je rekla: Tam za pejo za desko
sem ju skrila, smilita se mi, oba sta mlada. Razbojniki
odsekajo babi glavo.
Potem pa izvleejo fanta in dekleta izza deske izpod
pei in reko: Obadva morata umreti. Fant in dekle
zaneta prositi, a ni ne pomaga. Toliko da jima puste,
naj se na smrt pripravita. Zdaj pa fant potegne skrivaj
svoj me izza deske ter poseka harambao in vse razbojnike. Kogar zadene, se ne more ve ganiti. Ko so bili ajdovski razbojniki vsi pobiti, zavlee jih v temno kamro
noter pod zemljo, kamor so razbojniki nosili glave in
trupla tistih, ki so jih pobili. Vrata trikrat zaklene in klju
spravi na svoje telo, na golo, da bi ga iv lovek ne dobil v roke.
16

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Vsak dan hodi s svojim meem po gozdu in nosi domov, kar dobi. On je gospodar, sestra pa gospodinja in
dobro se jima je godilo.
Eden tistih razbojnikov, ki jih je bil zavlekel v temno
kamro, pa ni bil dobro zadet. Zdrami se in neko, ko
brata ni bilo doma, govori s sestro skozi lino, prosi jo
obvezila za svojo rano, vode in jedil in naj hudemu bratu ne pove, da je e iv. Ta razbojnik je bil tako lep in
mlad, da se je sestri smilil. Dala mu je obvezila, nosila
mu je na lino jedi in pijae in kadar brata ni bilo doma,
je hodila govorit z njim, tako da ga je zaela raji imeti
kot svojega brata. Mladi razbojnik je zmerom prosil, naj
mu odpre, da bi priel iz svoje jee, njo vzel s seboj in da
bo lepo na svetu zanj in zanjo. Kako bi ti odprla, ker
nosi moj hudi brat klju na svojem telesu in mi ga nikoli
ne da v roke?
Mladi razbojnik ji ree: Lezi in reci svojemu bratu:
Bratec, jaz sem na smrt bolna in vem, da bom zdrava
samo, e mi kdo prinese gorkega mleka izpod divje volice. V dolini so volji brlogi in volkovi ga raztrgajo,
kadar pojde mlest volico. Ti ga potlej poie in mrtvemu klju vzame. Dekle lee v posteljo in ree bratu,
kakor jo je bil mIadi razbojnik nauil. Brat opae svoj
me in gre precej v dolino sestri iskat zdravje. Tam je
imela volica mladie v brlogu. Mladia poseka, starko
samo z meem pretepe in ni mu ni mogla, lahko jo je
17

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pomolzel in peljal domov. Sestra mleka ni pila, ampak

ga je zlila za posteljo in rekla, da je zdrava. Volica je
ostala pri hii, v kotu leala in je bratu privajena bila
kakor pes.
Ko brata zopet ni bilo doma, pove sestra mlademu
razbojniku, da ni dobila kljua. Moj brat je tak, da ga
nobena divja zver ne prime. Kljua pa od sebe ne dene.
Razbojnik ji ree: Lepa moja mlada, lezi vdrugi v posteljo in reci: Bratec, jaz sem e bolj bolna in vem, da
bom zdrava samo, e bi mi kdo prinesel prav gorkega
medvedjega mleka. Tvoj brat pojde, medvedko domov
priene in reci mu, da jo bo doma molzel. Taas svoje
oblailo slee in klju dene od sebe; ti pa njegov me
skrij in klju hitro vzemi in priteci meni odpret. Sestra
tako stori, kakor jo je razbojnik nauil. Brat pripelje
medvedko, a oblaila od sebe ne dene, temve medvedko obleen pomolze. Medvedka se hii privadi in lee v
drugi kot.
Spet nisem dobila kljua, pravi deklica mlademu
razbojniku. On pa ji ree: e v tretje lezi, ves dan lei
in reci bratu: Bratec, jaz sem tako bolna, da ne morem
ni sebi ni tebi kuhati. Skuhaj mi ti rmanovega cveta, da
me ozdravi. In kadar bo tvoj brat pred pejo stal, taas
se slee, in ti me skrij in klju vzemi pa meni priteci odpret.
In zares bratu tako ree. Ko je brat pred pejo stal in
18

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

za svojo sestro kuhal rmanov cvet, se je zares slekel.

Sestra je la, me skrila, klju vzela in mlademu razbojniku odprla vrata. Ko je brat svoji sestri pijao dajal, pal
je mladi razbojnik nanj z velikim noem, da bi ga zaklal.
Taas bi bil brat umorjen, ker je bil njega me skrit, ali
volica, ki je bila v enem kotu, skoi in vre razbojnika
na tla. Sestra se za svojega mladega razbojnika in zase
zboji ter se zaleti z drugim noem v brata. Ali medvedka plane iz drugega kota ter sestro vre na tla.
Brat ree: Trgajte, divje zveri! Maeha me je zapodila, oe me je v hosti pustil in sestra ima razbojnika raji
kot lastnega brata. Volica raztrga razbojnika, medvedka sestro, brat pa je po svetu el s svojim meem in
se ni bal dvanajstih razbojnikov.

19

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Cesar in kmetje

eki cesar je rekel kmetom:

Kdor mi bo kaj zelo bistrega povedal, tistemu
bom davek odpustil.
Priel je kmet in povedal cesarju:
Rodil sem se v tistem letu, ko se je pisalo tako naprej
kot nazaj.
Kako bi le to moglo biti, si je mislil cesar in rekel, naj
mu pove, katerega leta se je rodil in potem mu ne bo
treba davkov plaevati.
Rodil sem se leta 1691, mu je rekel kmet. Pa obraaj leto e tako, zmeraj bo leto ostalo isto.
Cesar se je temu zaudil in mu rekel:
Nikomur ne sme tega povedati prej, dokler ne bo
videl trideset cesarjev.
Nato je el cesar domov in rekel svojim ministrom,
naj mu povedo, katero leto se je pisalo tako naprej kot
nazaj. Le-to da mu je neki kmet povedal tam in tam.
Cesar je hotel ministre preizkusiti, e kaj vedo, ker mu
ni bilo ve, da kmet ve ve kot ministri. Ministri so razmiljali in razmiljali, katero leto naj bi to bilo, pa se niso
mogli niesar domisliti. Eden izmed ministrov pa je el
20

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

skrivaj k tistemu kmetu, tako da cesar ni vedel in je

vpraal kmeta, katero je tisto leto. Kmet mu je rekel:
Jaz ti tega ne smem povedati, kajti cesar mi je prepovedal, da tega ne smem nikomur povedati, dokler ne
bom videl trideset cesarjev.
Minister mu da osemindvajset tolarjev in pravi:
Tu ima osemindvajset tolarjev, pa mi povej, katero
je to leto. Glej, na vsakem tolarju je po en cesar, enkrat
si ga e videl, to je e devetindvajseti, ko te bo predse
poklical, bo pa tridesetega videl.
Nato je kmet ministru povedal leto. Minister je odel
domov in je cesarju rekel:
Jaz sem se e domislil, katero leto je to.
In je povedal cesarju leto. 1691. Cesar se je temu zaudil in dejal:
Nihe drug ti tega ni mogel povedati kot tisti kmet.
Nato je kmeta poklical predse in mu rekel:
Zakaj si se ti pregreil zoper mojo zapoved? Saj e
nisi videl tridesetih cesarjev!
Kmet je odgovoril cesarju:
Jaz sem e videl trideset cesarjev. Tukaj imam osemindvajset tolarjev, na vsakem je cesar. Ko si bil ti, cesar,
pri meni, sem te tudi videl, to je e devetindvajseti cesar
in sedajle te tudi vidim, to je trideset cesarjev.
Na to mu cesar ni mogel niesar odgovoriti in mu je
odpisal davke.
21

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

udno drevo

eko je ivel kralj, ki je imel v svojem kraljestvu

tako visoko drevo, da vrha ni bilo videti. Kralj pa
bi rad vedel, kako je drevo visoko in kaken sad rodi.
Zato je dal po vsem kraljestvu naznaniti tole: Kdor pride na vrh drevesa in prinese sad, dobi kraljevo her za
eno in e kraljestvo po kraljevi smrti. Mnogo ljudi
je prilo, da bi poizkusili svojo sreo, ali nikomur se ni
posreilo, pa pa se jih je mnogo ponesreilo, ker so z
drevesa padli in se ubili.
Pa se napoti tudi gospod, iz daljnih krajev doma, da
bi poizkusil svojo sreo. Ko gre skozi velik gozd, zagleda pastirja in ga vpraa, e gre po pravi poti. Na pastirjevih nogah pa zapazi neko elezno napravo, ki je bila
krempljem podobna. Vpraa ga, zakaj to vlai s seboj.
Pastir mu pove, da rabi to, da hitro spleza na drevo in se
rei, e bi prila zver. Lepo obleeni gospod ga poprosi,
da bi menjala obleko in one elezne kremplje. Pastir se
mu je spoetka smejal, ker mu nikakor ni lo v glavo,
kako bi mogel gospod menjati svojo lepo obleko za raztrgano pastirsko. Ko pa vidi, da misli gospod resno,

22

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

menjata obleko; za nameek mu da gospod e lepo darilo v denarju.

Ko pride gospod v blinje mesto, se preoblee; samo
elezne kremplje obdri. Potem stopi h kralju, se mu ponino prikloni in pove svojo eljo. Kralj mu dovoli, da
sme tudi on poizkusiti plezati na drevo. S seboj je vzel
poleg tistih eleznih krempljev e za sedem dni ivea.
Vse ga je gledalo in obudovalo, ko je tako spretno plezal. Tri dni in tri noi je e plezal samo navzgor, pa niti
ene veje e ni videl. ele etrti dan zapazi neko gruo
visoko na drevesu, do nje pa dospe sedmi dan. Toda to
ni bilo vejevje, temve grad. Ko pripleza do gradu, potrka na elezna vrata. Kmalu zaslii v gradu korake. Prekrasna deklica mu pride odpret, povabi ga v grad, pelje
v dvorano, ki je bila s samim istim srebrom okraena,
in ga pogosti z jedjo in pijao. V tem gradu so ivele tri
zaklete deklice. ez no je ostal pri njih, kajti sedem dni
in sedem noi ni ni spal.
Drugo jutro ga deklice zbude in mu narede dober zajtrk. Po zajtrku mu ree najlepa deklica: e hoe priti na vrh tega drevesa, pride e v dva gradova. Do prvega gradu bo plezal tirinajst dni in v tem gradu najde
est deklic. One ti povedo, kako se mora dalje ravnati.
Tu ima koek kruha. Kadar bo laen, ejen ali truden,
ga samo oblizni in ne bo util ne gladu ne eje in ne
utrujenosti. Deset dni je plezal no in dan, a ni nie23

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

sar e zapazil. Enajsti dan se mu je ele nekaj zablealo

v viavi; tirinajsti dan pa potrka na vrata gradu, ki je bil
iz istega zlata. Tu ga deklice prav tako prijazno sprejmejo kakor one v prvem gradu, ga pogoste, prenoe in
mu reko: e v en grad pride. Do tja bo potreboval tri
tedne. Tam stanuje devet deklic in one ti povedo, kako
se ti je treba ravnati, da pride na vrh drevesa. Dajo mu
tudi kruha, ki ga je bilo treba samo oblizniti, pa nisi util
ne gladu ne eje in ne utrujenosti. Ko dospe v tretji grad,
ki je bil iz samih dragih kamnov in prelepih biserov, ga
prav prijazno sprejmejo, pogoste in prenoe. Tu je bilo
devet deklic, ena pa je imela zlate lase. Ta mu pove, da
bo moral plezati e cel mesec, da dospe na vrh drevesa.
Potem pa e pristavi: Tam je pet zlatih sadeev: trije na
desni in dva na levi. One tri na desni strani mora s temi
karjami odstrii. Gorje pa nam, e odstrie tiste na levi
strani: me v vseh treh gradovih smo pogubljene, ker nas
ima vrag v oblasti. Drevo bi tako mono potresel, da bi
se z gradovi vred pogreznile. Ko pa svoje delo dobro
kona, se vrni na zemljo. Tam te priakuje mnogotevilna mnoica, radovedna, kaj prinese in kaj pove. Ti
pa ne sme nikomur povedati, kaj si videl in slial; tudi
samemu kralju mora vse zamolati. Drugo jutro, ko
pride na zemljo, nas priakuj na glavni cesti, ki pelje
poleg mesta. Me se pripeljemo na vozu iz samih demantov z zlatimi konji. Na voz se pomika hitreje kakor pti24

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ce pod nebom. e se ga samo dotakne, bomo me reene; e se ga pa ne dotakne, nas popelje vrag v tak grad,
ki nima ne oken in ne vrat.
Ko se je vrnil na zemljo, ga je tam priakovala mnoica ljudi. Vse je bilo radovedno, kaj je videl in delal tako
dolgo na drevesu. A niti samemu kralju ni hotel niesar
povedati niti pokazati sadeev. Drugo jutro vstane, e
preden zazori dan, in gre priakovat voz. Ko e sonce
prisine, zagleda v daljavi majhno meglico, ki se vedno
blie vali. Kmalu spozna priakovani voz in v nekaj trenutkih je e zdrdral mimo njega, da se ga ni mogel dotakniti.
Strana obupanost se ga poloti. Od same alosti in
potrtosti ni vedel, kaj bi zael. Ko se je malo potolail, je
stopil do kralja in mu vse povedal. Pokazal in dal mu je
tudi tri zlate sadee in rekel, da gre po svetu iskat grad
brez oken in vrat.
e cela dva meseca blodi po svetu, a o gradu brez
oken in vrat ni ne duha ne sluha.
Proti koncu tretjega meseca je v temnem gozdu zael
ter iskal prave poti, a je ni mogel najti. Proti jutru se je
na majhnem hribku nekaj zasvetilo. Brez obotavljanja
se napoti tja. Pa kam pride? Tu je stala e na pol podrta
koa. To je bil Lunin dom. Pogumno potrka na trhla vrata. Zarjaveli zapah zakriplje in vrata se odpro. Za korak
se umakne, ko mu pogleda v oi ena z goreo tresko.
25

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Bila je stara kot svet, velika kot hrast, rna kot ogano
poleno, oi je imela velike, kakor tolarji Marije Terezije, lase ko ima in suha je bila kot kost. Ta starka je bila
Lunina mati. Jezno ga je pogledala in vpraala, kaj ie
tod. On ji je povedal, da je zgreil pot, medtem ko je iskal grad brez oken in vrat. Prosil jo je tudi, ali ona morda ve, kje bi bil tak grad. Ona pa mu odgovori: e toliko in toliko tiso let je preteklo, odkar nisem bila samo
uro dale od hie. Kako naj bi vedela za tak grad? Gotovo pa ve zanj moja hi Luna, ki obhodi vsak dan ves
svet. Ona pa te ne sme dobiti tu; raztrgala bi te na drobne kosce, ko bi te nala tu. Pobegni, ker se kmalu vrne
domov! Nesrenik jo je prav milo prosil, naj ga skrije
v kaken kot in naj ona vpraa po gradu brez oken in
vrat, da mu potem pove, ko gre Luna z doma. Starka se
ga usmili in skrije pod stopnice. Ko pride njena hi Luna
domov, jo je takoj priela spraevati, ali morda nima
loveka v hii. Mati je tajila, ko pa je priela Luna razsajati, ji je mati vse povedala in jo prosila, naj se nesrenika usmili in naj mu pove za tak grad, ki nima ne oken
ne vrat, e ve zanj. Ko se je nesrenik prikazal izpod
stopnic, se ga je Luna usmilila in mu rekla: Rada bi ti
povedala, ko bi vedela; vedi pa, da jaz nisem e nikoli
obsvetila vse zemlje. Zato je mogoe, da je grad, ki nima
ne oken ne vrat, kje v kakni puavi, ki je moje oko e

26

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ni videlo. Moj brat Sonce bo morda vedel. On obsije ve

sveta kakor jaz. Pojdi k njemu!
Dolgo je hodil po gozdu, kjer je bil Sonev grad. Ko ga
najde, stopi vanj. Doma je bila samo Soneva mati, ki pa
je bila e mnogo stareja in straneja od Lunine matere. Naposled ga tudi ona prikrije. Ko pride zveer Sonce domov, se prine togotiti in razsajati, ker je mati skrila loveka v hii. Ko nesrenik to slii, se sam prikae na
dan in prosi Sonce tako milo, da se ga konno le usmili. Sonce mu ree: Tudi jaz ne vem za tak grad, ki nima
ne oken in ne vrat, kajti jaz nisem nikoli obsijalo vseh
kotov na zemlji. Mogoe je torej, da je tak grad v resnici kje na zemlji. e je, bo gotovo vedel zanj Veter, ki pretakne vse luknjice. Pojdi njega vpraat!
Tri tedne je iskal Vetrov dom. Ko ga najde, stopi vanj
in na sreo dobi doma ravno glavarja Vetrov. Potoi mu
svojo nesreo in ga prosi, naj mu pomaga. Veter ga je
mirno poslual. Ko je gospod vse povedal, vzame glavar
vetrov pialko in zaviga nanjo tako mono, da so ga
sliali vsi vetrovi sveta. Hitro so pridrveli domov, pa nihe ni vedel za grad, ki nima ne oken in ne vrat. Le enega od vseh vetrov e ni bilo, ker ga je bolela noga in je
imel najdaljo pot. ele uro pozneje je ta prikrevsal in
povedal tudi o gradu brez oken in vrat. Da bi se glavar
preprial, e grad res nima ne oken in ne vrat, gre celo
sam pogledat. Hodil je samo etrt ure. Ker se mu je ne27

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

srenik smilil, je ukazal narediti zanj veliko skrinjo, v katero ga je spravil, da ga je ponesel tja, ker loveka samega ni mogel nesti. Do gradu bi pa lovek hodil ve let. Ko
je bila skrinja narejena, je zlezel gospod vanjo in glavar
vetrov jo je odnesel ter poloil pred grad. Zdaj je Veter
zael pregledovati, ali bi mogel zaslediti pot vanj. Le vrh
gradu je bila majhna luknjica.
Skozi to luknjico se je zrinil Veter v grad in tako silovito razsajal po njem, da se je ibilo zidovje. V gradu sta
bila poleg osemnajstih deklet e vrag in njegova mati.
Veter je zgrabil vraga s tako mojo, da ga je potisnil skozi tisto majhno luknjico na vrhu in v zraku je vsega
zmlel, da e prahu ni bilo ve o njem. Vse deklice, razen
Zlatolaske, so bile mrtve. Zlatolaskaje bila namre obsojena, da bo umorjena zadnja in bo morala gledati, kako bodo druge umirale, ker se je najbolj pregreila.
Zdajci zgrabi Veter e vragovo mater in jo strese tako
silovito, da so ji pokale vse kosti. Nato jo je vpraal, kako
so bile deklice umorjene. Starka se je seveda izgovarjala, da tega ne ve, ker jih je moril sam njen sin. Veter pa
ji je zaugal, da jo prav tako zmelje kakor vraga, e tega.
ne pove. Konno je starka povedala, ker se je bala, da bi
je Veter ne utegnil zmleti kakor sina. Povedati mu je
morala tudi, kako jih je mogoe oiviti. V omari visi
namre kropilnica, s katero naj jih pokropi in deklice
takoj oive. Veter vzame kropilnico, pokropi eno od
28

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

deklic in ta oivi. Potem je zgrabil starko, jo treil skozi luknjo na vrhu, da se je e bolj poveala kot prvi, in
jo zmlel kakor vraga. Po vrsti je oivil vse deklice in
ozdravil tudi Zlatolasko, ki je bila e na pol mrtva. Polagoma je znosil vse v skrinjo, grad pa poruil.
Vse deklice z gospodom vred je Veter sreno prenesel pred kraljevo palao. Toda gospod se ni poroil s
kraljevo herjo, temve z Zlatolasko, s katero je ivel e
dolgo dolgo sreno in zadovoljno.

29

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Deklica in pasjeglavci

aas, ko so bili e pasjeglavci po teh krajih, je plela

neki dan lepa deklica sama na njivi. Kar zagleda,
da jih gre veliko krdelo mimo. Ker je vedela, da so hudi
in zavoljo svojih pasjih in kosmatih glav strani, je zbeala s polja.
Pasjeglavci vidijo, da je mlada, in pravijo: Dajmo jo
ujeti! Br se vse krdelo spusti za njo v dir. Deklica je
vedela, da ne uide urnim petam, zato spleza na gosto
smreko in se skrije med vejami. Pasjeglavci pa imajo
pasjo glavo in oi obrnjene v tla, zato ne morejo pogledati navzgor. Tako niso mogli videti, na kateri smreki
epi skrita deklica.
Bodli so torej s svojimi dolgimi sulicami ob deblih od
smreke do smreke tako dolgo, da je po skorji nekega
drevesa pritekla rdea kri. Obstopili so tisto smreko in
jo izruvali; tako jim je prila deklica v pest.
Zaprli so jo potlej v visok grad, ki ni imel ni vrat. Tam
notri ni videla ive due in le vasih pasjeglavce, ki so na
no zahajali domov, podnevi pa zaklenili njo in eno
mako; samo lino so ji odprto pustili, da je sonce sijalo
skoznjo. Tam notri je venomer jokala in boga prosila, da
30

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

bi e kdaj prila k oetu domov. Vekrat je mislila skozi

odprto lino zlesti na streho in s strehe skoiti na tla. Pa
vselej, ko nogo vzdigne, skoi maka na lino in zane
tako jezno renati in brusiti kremplje, da je bilo deklico
strah. Neko posebno mono joka in boga prosi. Kar zagleda starega dedca pred seboj.
Kaj ti je, mlada? jo nagovori dedec.
K oetu bi la rada, pravi deklica.
Kako bo la, ali ne ve, da pasjeglavski grad nima
vrat? ree dedec.
Vem, ali jaz bi la skozi lino, pa me ta maja ival ne
pusti, pravi ona.
Zato te ne pusti, ker ima maka v repu devet peklenskih vragov, ki so vsi s pasjeglavci zmenjeni. Daj maki
kos mesa, in kadar ga bo pobirala, odrei ji rep, vrzi ga
ez glavo devet komolcev dale skozi lino in ni ve ti ne
bo branila.
Tako je mo dejal in je izginil, da deklica ni vedela ne
kdaj ne kam. Storila je po njegovem svetu: dala je maki
mesa, ji v hipu odrezala rep, ga vrgla devet komolcev
dale ez glavo in huda ival se je tiho potuhnila v kot.
Deklica spleza precej v mraku skozi lino na streho, in ko
ni vedela ne kam ne kod doli po zidu, vidi kosorepo
mako poasi in klavrno lesti po vrhu slemena na drugi konec poslopja. Leze za njo in pride do drevesa, ki se

31

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

je z vrikom dotikalo strehe, in vide mako po drevesu

priti do tal, pleza e ona in sreno utee.
No se je bila storila; pasjeglavci pridejo domov in
zagledajo kosorepo krvavo mako. Br uganejo, kaj je
to, in dvanajst jih poie sled in tee za ubeno deklico.
Medtem je bila ona pritekla e blizu do oetovega doma. Oe njen je imel kovanico, pri vodi zidano. Tisto
no ga ni bilo doma, ker je bil el iskat izgubljeno her.
Zato povodno kolo, ki je sicer kovaki meh gonilo, ni
klopotalo, ampak je bilo vse tiho. Vrata so bila zaprta,
okno z elezno mreo prepredeno, zato ni mogla noter.
Dolgo je klicala ter klicala, pa oeta ni bilo in e je mislila pred kovanico na klopi zaspati. Kar ji na misel pride:
Morda bi me zasledili pasjeglavci in e huje bi mi bilo.
Zato premilja, kako bi prila noter. Nazadnje ji v glavo
pride, da lahko povodno kolo sname in pride pri luknji
v kovanico. In res tako stori. Komaj si notri oddahne in
lu naredi, kar zaslii zunaj govoriti pasjeglavce. Po sledu so bili za njo prili. Br podpre vrata e bolj z elezom, zasloni okno, v roke pa vzame iroko sekiro, ki jo
je bil oe ravno prejnji dan nasadil, in pristopi k luknji,
skozi katero je bila sama noter prila. Kmalu izvohajo
pasjeglavci to luknjo in eden prikae pasjo glavo v kovanico. Deklica mahne in mu jo odbije. Potem ga potegne popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam zle-

32

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zel, in pokazal se je e eden in spet eden skozi luknjo, pa

je vsakemu tako primerila kakor prvemu.
Ko je drugo jutro oe kova priel alosten domov, je
nael her in na klopi v kovanici dvanajst pasjeglavcev,
ki jih je hi pobila.

33

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Deklica veka

eklica je pometala in nala krajcar. Za ta krajcar

je kupila piskrc in je la jagode nabirat. Tam jo je
zajela no. Deklica je prekucnila piskrek in zlezla vanj,
da bi prenoevala. Kmalu je prifrala muha in prosila,
ali sme pod streho.
Deklica pravi: Kar sem notri pojdi, zate bo e e kaj
kraja. Komaj je muha noter, prileze abica, potrka in
vpraa:
Kdo je tam notri?
Deklica pravi: Jaz, sirota deklica in muha pobrculja.
Tudi abica prosi za streho, deklica pa jo povabi: No,
pa pridi e ti sem noter, se bomo e stisnile!
Potem priskae e zajek, potrka in vpraa: Kdo je
tam notri?
Jaz, sirota deklica, muha pobrculja in abica pokrculja! Zajec prosi: Ali daste e meni malo prostora?
Kar skoi sem noter, bo nam pa topleje!
Pozneje pride e lisica: Kdo je tam notri?
Jaz, sirota deklica, muha pobrculja, abica pokrculja
in zajec novi hlapec!

34

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Bo pa e zame kak kotiek, pravi lisica in se zmuzne noter.

Ponoi pricota e medved in vpraa: Kdo je tam notri?
Jaz, sirota deklica, muha pobrculja, abica pokrculja,
zajec novi hlapec in lisica pridna deklica!
Medved pa ni ne prosi, marve se kar bae noter.
Toda piskrek poi, deklica pa veka.

35

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Dolgouhec in medved

ili so hudi asi. Obleka se je podraila, mnogo

otrok je bilo nagih. Kmet je posekal gozd, drevje
prodal prekupevalcu, grmije pogal in posejal na pogoriu oves.
Oves je lepo zorel, kar sta opazila tudi zajec in medved ter mnogokrat hodila v goste. Nekega veera sta se
sreala v ovsu. Medved je zarenal nad dolgouhim paglavcem:
Poberi se od tod, oves je moj!
Zajec je pomigal z uesi in odvrnil:
Oves je tvoj, prav, pozobljem pa ga jaz; taka hrana
mi tekne!
Tako oblastno besedienje je debeluhu zaprlo sapo,
zajec pa je nadaljeval:
Bua, meni, da mora vse ti poreti, ker si veji od
mene. Za oves se e stepeva, da ti bodo vigale pete.
Kar poskusiva se! Pa ne, da bi kateri pri tem izgubil ivljenje! Stisniva najprej kamen; kateri ga bo tako stisnil,
da bo pritekla voda iz njega, tistega bodi oves!
Medved je zdrobil kamen v prah. Izpod krempljev so
mu vigale iskre, a voda le ni pritekla iz njega. Zajec je
36

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

udaril po kamnu, ga prej skrivaj omoil in ga ponudil

zaudenemu medvedu pod nos:
Vidi, bua, ti si slabi! e se te samo dotaknem, bo
po tebi in leal bo za tisto goo!
O-joj, o-joj, majhna aba, pa mi je mojster. Naj velja, kar hoe, zbeati bo treba, je vzdihnil medved. Zajec je strigel z uesi in vse slial. Debeluhu je svetoval:
Utrujena sva, pojdiva na tisti hribek k plotu in se
spoijva!
Kakor sta rekla, sta tudi naredila.
Medved je smral, zajec tudi. Zajec je res spal, medved pa ne. e je medved mislil, da se mu nudi ugodna
prilonost, da bi zbeal. Pogledal je zajca in videl, da ima
odprte oi. akal je e dolgo, zajeve oi pa so vedno
bolj buljile. V skrajni sili se je medved opogumil in zbeal, da so pete vigale in mu je dlaka stala pokonci kakor petelinu perje.
Ustavil ga je ele volk:
Hej, pobratim, kam tako naglo, saj vendar ne gori
voda!
Kosmatinec je v sramu priznal:
Ljubi brat, skoraj bi bilo po meni, majhna aba mi je
mojster!
Dvema pa gotovo ne bo, je menil volk. la sta pod
klanec gledat junaka zajka. Medved seje postavil na

37

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zadnje noge in videl zajca, volk pa ne, ker se ni znal postaviti na zadnje noge.
Vidim, da ti moram pomagati, je rekel kosmatinec,
prijel volka, se postavil za njim na zadnje noge, ga dvignil visoko v zrak in vpraal:
No, ali ga vidi tam za plotom?. ..Mrcina, odgovori,
ga vidi ali ne?
Volk pa ni odgovoril ne sedaj in ne pozneje, ko ga je
medved izpustil iz objema, kajti medved ga je bil pri
dvigu stisnil tako krepko, da je bilo po njem.
Ko je medved videl mrtvega tovaria, je izbuljil oi:
Sam pogled ga je umoril! Moram biti pa zelo trden,
da ni e po meni, ko sem vendar z zajcem govoril in e
celo poleg njega leal!
Kosmatinec je br pobegnil iz naih krajev, kjer je dosti zajcev, in se e danes ni vrnil; tudi volkov ni ve pri
nas, kajti poslednjega je stisnil medved, ko mu je hotel
pokazati zajca.
Nasprotno pa pri nas miga vse polno dolgouhcev v
ovsu, ki jih najde tudi za plotom.

38

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Hudobna maeha in dobra pastorka

udobna enska primoi s svojim revnim moem

majhno deklico z imenom Marica. Potem dobi e
eno her, ki jo ljubi in goji bolj kot svoje oko. Pastorke
pa, ki je bila dobro in prelepo dete, kar ne more niti s
krajem oesa videti. Zato jo preganja, mui in mori; da
bi jo prej ugonobila, ji mee najslabe ostanke jedi in e
to kakor psu. Celo kajega repa bi ji dala jesti, e bi ga
imela; in namesto v posteljico jo poilja spat v staro korito.
Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobra
in potrpeljiva in da lepe raste kot njena hi, misli in
misli, kako bi nala vzrok, da bi sirotico spodila od hie,
in si izmisli tole:
Nekega dne polje svojo her in pastorko volno prat:
heri da bele volne, pastorki pa rne in ji ostro zauga:
e mi te rne volne tako belo ne opere, kakor jo bo
moja hi, mi ne hodi ve domov, sicer te bom iztepla od
hie! Uboga pastorka milo joe, prosi in govori, da ji
tega ni mogoe storiti, ali vse je zaman. Ker vidi, da ni
milosti, oprta volno in gre jokajo za po pol sestro. Ko
prideta na vodo, razprtita svoja bremena in zaneta pra39

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ti. Kar se jima pridrui od nekod belo, lepo dekle in ju

pozdravi: Dobra srea, prijateljici! Ali vama je treba kaj
pomagati? Maehina hi ree posmehljivo: Meni ni
treba pomoi, moja volna bo takoj bela, ali tale volna
nae pastorke ne bo kmalu. Nato stopi tuje dekle k alostni Marici, reko: Daj! Bova videli, e se bo dala ta
volna belo oprati? Obe prineta zdaj mencati in prati
in hipoma se rna volna beli kakor mladi sneg. Ko opereta, bela prijateljica spet nekam izgine. Ko maeha vidi
belo volno, se udi in jezi, ker nima vzroka preganjati
pastorke.
Nekoliko asa zatem pride huda zima in mraz. Hudobna maeha e zmeraj misli, kako bi zatirala nesreno pastorko. Zdaj ji zapove: Vzemi koek in odpravi se
v goro, tam mi naberi zrelih jagod za novo leto! e mi
jih ne prinese, je bolje zate, da ostane na gori. Sirotica Marica milo joka, prosi in govori: Kako naj reva
zdaj v tej ostri zimi dobim zrelih jagod? Ali vse zaman
vzeti mora koek in iti.
Ko hodi vsa objokana po gori, jo srea dvanajst junakov, ki jih lepo pozdravi. Oni prijazno sprejmejo pozdrav in jo vpraajo: Kam gazi, ljuba mala, tako objokana po snegu?
Deklica jim vse lepo pove.
Junaki ji reko: Mi ti hoemo pomagati, e nam ve
povedati, kateri mesec vsega leta je najbolji?
40

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Marica ree nato: Vsi so dobri, toda mesec suec je

najbolji, ker nam prinaa najve upanja.
Junaki so bili z odgovorom zadovoljni in reko: Le idi
v to prvo dolinico na prisoje, ondi dobi jagod, kolikor
te je volja. In res prinese maehi za novo leto poln koek najlepih jagod in pove, da so jih ji pokazali junaki,
ki jih je sreala na gori.
Nekaj dni pozneje, ko je huda zima odnehala, ree
mati svoji heri: Idi tudi ti v goro po jagode, morda dobi tiste junake, da ti dajo kakno sreo, ko so se e nai
umazani pastorki izkazali tako udovito dobrotljivi.
Hi se oabno oblee, vzame koek in odskaklja vesela v goro. Ko pride tja, res srea tistih dvanajst junakov,
ki jim napuhnjeno ree: Pokaite mi, kje rasejo jagode,
kakor ste pokazali nai pastorki.
Junaki reko: Dobro. e ugane, kateri mesec vsega
leta je najbolji?
Ona hitro odgovori: Vsi so hudi, mesec suec pa je
najhuji.
Po teh besedah pa se vsa gora hipoma pooblai in vse
nevihte udarijo nanjo, da je komaj prisopihala domov.
Ti junaki so bili dvanajsteri meseci.
Medtem se dobrota in lepota psovane pastorke razglasi dale po deeli in mlad, poten in bogat gospod
sporoi njeni maehi, da pride ta in ta dan s svojim
spremstvom pastorko snubit za eno. Maeha, ki je si41

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

roti zavidna, ji o tem ne zine niti besedice, ampak misli

s to sreo obogatiti svojo her.
Ko pride napovedani dan, spodi brezvestna maeha
svojo pastorko zgodaj v korito spat. Nato oisti hio, pripravi veerjo, naopiri svojo her, kolikor jo najve more, in jo posadi za mizo s pletilom v rokah. Nato se pripeljejo snubai, maeha jih prijazno sprejme, popelje jih
v hio in jim govori: Tukajle je moja mila pastorka. Ali
kaj pomaga, ko so imeli v tej hii petelina, ki prine na
ves glas in brez prestanka peti:
Ku-ku-ri-ku, lepa Marica v korit! Ku-ku-ri-ku, lepa
Marica v korit!
Ko snubai zasliijo in uganejo petelinovo petje, vele
naj jim privedejo pravo pastorko iz korita. Ko jo zagledajo, se ne morejo dovolj nauditi njeni lepoti in ljubeznivosti ter jo e isti veer odpeljejo s seboj. Hudobna maeha in njena hi pa sta ostali osramoeni pred
vsemi ljudmi.
Marica je bila s svojim moem in z vso svojo hio
srena do visoke starosti in umrla je lahke smrti ker
ji je bila vila prijateljica in vsi meseci prijatelji.

42

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Indija Koromandija

a planini, kjer je bilo toliko molznic, da vsa deela ne bi premogla potrebnih golid, so si bistre
glave znale pomagati takole:
Izkopali so velik, velik bajar. Vanj sicer niso napeljali
vode, zato so pa zgradili od brega do brega visok, obokan most. Nanj so od jutra do veera gonili krave. Kravarice so sedele na mostu in molzle v bajar, ki je bil do
veera poln mleka. Na bajar, napolnjen z mlekom, so se
pripeljali moki s olniki, v katerih so imeli sode. Vsak
olnar je imel s seboj tudi veliko grebljico. S to je posnel
smetano in jo z lopato skidal v sod. Ko so bili sodi polni, so jih zabili in zvalili v dolino. Medtem ko so se kotalili navzdol, se je v njih smetana zmetla in v dolino se
je prikotalil e sod z maslom. Tam so akali na sode ljudje in si razdelili maslo po tei. Ker tehtnic niso imeli, so
dajali kar dobro vago. Tehtali so z volovskimi garami
takole:
Na oje je sedel debeluh, drugi pa so metali maslo na
zadnji konec gar. Ko se je oje z debeluhom vred dvignilo, je bil na garah po stari dobri vagi ravno cent masla.
Tako so delili maslo dan za dnem.
43

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Na tem posestvu je bilo toliko ljudi, da so se pri jedi

venomer vrstili. Prvi so prihajali, drugi e sedeli in jedli, tretji vstajali od mize, etrti si rahljali pasove pri hlaah, da se jim ne bi potrgali, in tako naprej ves ljubi dan.
Dan za dnevom je bilo tako. Ker ni bilo toliko ljudi, da
bi jim stregli, so si naredili od stopnia navzdol do mize
rio, prav tako kakor v planinah, da spuajo po njej
hlode v dolino. Po tej rii je priletel ob vsakem zalogaju trukelj. Zaseka za zabelo pa je pritekala po lebu, ki
je bil zbit tik ob rii.
V tem kraju je bilo vsem ljudem prav dobro. Le eden
je imel slabe ase, ker je moral iveti ob svoji hrani. Ta
nesrene je bil najet samo zato, da je sedel na zapeku
ob dolgi mizi in nenehno zabaval jedce s tem, da je godrnjal zaradi prepilo zabeljene hrane. e bi ta mo ne
ivel ob svoji hrani, bi seveda ne mogel godrnjati in jedci bi pozabili, da so truklji e vedno prepilo zabeljeni.

44

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Jug in pastorek

il je nekdaj fanti, ki je imel hudo maeho. Nekega dne mu ree, naj gre z njo brat gobe. Deek
vzame koaro in gre z maeho v gozd. Maeha ga pelje
dale v gozd do jame in mu ree, naj vre kamen vanjo,
da bo slial, kako je globoka. On stori, kakor mu je bilo
ukazano, in da bi bolje slial, kako kamen bobni, se nagne nad globino, a maeha ga sune za kamnom ter odide grohotaje domov. Doma pove oetu, da ga je silen
medved raztrgal, ona sama pa da mu je komaj utekla.
Deek je medtem padal in padal tri dni in tri noi, a
do dna e ni priel. Slednji pade na mehko blazino. Precej dolgo lei kakor mrtev, konno se zave in zauden
gleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na katero je bil padel, je leala na sredi mesta. Lepe in iroke
ulice so se razprostirale na vse strani. Hie ni videl nobene, samo prekrasne palae je gledalo njegovo zaudeno oko. Najveja in najlepa pa je bila tista, pred katero je padel. Velika rna zastava je visela s strehe in noben vetri je ni vihral. Povsod je kraljevala mrtvaka tihota: vse ulice so bile prazne, nobena ptiica ni vrgolela v zraku. Deek se radoveden priblia palai, s katere
45

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

je visela zastava. Velika vrata najde na steaj odprta in

bojee vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega
moa v udni opravi, ki je na palico naslonjen nepremino zrl predse. Deek se prestrai in e misli pobegniti; ker pa se vratar ne gane, se mu poasi priblia in ga
prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mo okamenel.
Nato stopa dalje. Po irokih stopnicah dospe v veliko
dvorano, ki je bila polna raznih sluabnikov in sluabnic.
Pa tudi ti so bili okameneli kakor vratar. Iz te dvorane pride v drugo. V tej najde razno gospodo; gospe so
sedele v irokih naslanjaih, gospodje so stali v skupinah, kot bi se o em vanem pomenkovalj, a tudi v tej
dvorani ni bilo ni ivega. Slednji pride deek v prekrasno sobano, v kateri se je vse blealo od samega zlata, srebra in lahtnega kamenja. Sredi dvorane je sedela na zlatem prestolu prekrasna kraljina, obdana od
dvanajstih prelepih devic. V snenobelih prsih kraljine
je tialo ostro bodalce. Deek se priblia in ji izdere bodalce iz prsi. Zdaj kraljina globoko vzdihne in spregleda. Zaudena upre svoje mile oi v deka, ki je v kratkem asu, kar je bil zapustil gornji svet, postal lep mladeni.
Moj reitelj! pravi kraljina, kako se ti naj zahvalim, da si me reil iz oblasti hudobnega arovnika, ki je
46

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

mene in ves moj narod spremenil v kamenje? e te je

volja, ostani tukaj in postani moj mo, kraljeval bo ez
devet deel in ez devet morij!
Vse device, ki so tudi e oivele, mu ele sreo in estitajo k nenadni slavi in moi. Nato ga lepa kraljina
prime za roko in ga pelje k oknu. Kako velika sprememba se je medtem izvrila v mestu! Ulice so bile polne veselo se sprehajajoih ljudi in na prostoru pred kraljevo
palao se je zbrala netevilna mnoica ljudstva, ki je z
glasnim vzklikanjem pozdravljala svojo kraljico in svojega reitelja. Prej rna zastava je bila zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem so obhajali veselo
enitovanje. Kralj je s svojo prekrasno eno sreno ivel
na drugem svetu mnogo mnogo let.
Nekega dne se spomni kralj zgornjega sveta in polasti
se ga silna elja po domaem kraju. Kraljica ga vpraa,
zakaj je tako otoen. On ji odgovori: Kaj bi ne bil otoen, ko imam na onem svetu starega oeta in bi rad vedel, kako se mu godi.
e drugega ni, odgovori kraljica, pojdi in pripelji
oeta semkaj. Vzemi tale prstan, po njem te bom spoznala, ko se vrne.
Kralj se odpravi na pot. Hodil je devet dni in devet
noi po suhem in po morju, dokler ni priel v svoj rojstni kraj. Tu pa je nael vse tuje; namesto male hiice, v
kateri je odrastel, je stala velika, lepa hia, a v nji so pre47

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

bivali tuji ljudje, od katerih je zvedel, da je oe od alosti umrl, ko je zvedel, da mu je sina medved raztrgal.
Zdaj se vrne kralj alosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot.
Dolgo asa je blodil po gozdovih, dokler ne pride do
nekega puavnika. Vpraa ga, ali morebiti on ve za pot
na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a morebiti ve zanjo
kateri njegovih sluabnikov. Nato zaviga in od vseh
strani priteejo vse tirinoge ivali, toda pota na drugi
svet ne ve nobena. Puavnik mu ree, naj gre ez devet
hribov in devet dolin in priel bo k drugemu puavniku, ki gospodari ez vse ptice. Morebiti ve on za pot
na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve, kar bi
rad. Spet mora ez devet dolin in ez devet hribov do
tretjega puavnika, kije gospodar vetrov. Le-ta poklie
vetrove. Priel je Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornjek in
konno prisopiha tudi Jug. Puavnik ga vpraa, kje se
je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na drugem svetu, kjer se ravno kraljica moi, ker jo je njen prvi
mo zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci, reko, da je
kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil vrnil. Kralj vpraa, kako dale je na drugi svet. Tri dni in tri noi, odgovori
Jug. ez tri dni bo tudi kraljiina poroka.
Zdaj prosi kralj Juga, naj ga ponese na drugi svet.
Zakaj ne, e le gospodar dovoli, pravi Jug. Puavnik
mu odgovori: Pohiti, sinko, da pride e o pravem a48

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

su! Zdaj odideta. Kralj ni videl ne slial, tako hitro sta

letela po zraku. e so tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da bo poroka kaj kmalu. Naenkrat se
znajde kralj pred svojo palao. e so se vrata odprla in
v krasnem sprevodu so prili svatje iz palae. Ko zagleda kralj kraljico, poklekne prednjo in ji pokae svoj
prstan. Komaj zagleda kraljica prstan, spozna svojega
moa in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so takoj spodili. Kralj reitelj je potem e mnogo let
kraljeval v sreo in zadovoljnost svojega ljudstva.

49

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kaja dolina

a rodovitni ravnini pod gorami je stala vas. V tej

vasi je najtrdneji gospodar imel tri sinove. Ker
mu jih je ena povila tri leta zapored in vsakega o Trijacih, so jih krstili: prvega za Pankraca, drugega za Servaca, tretjega za Bonifaca.
Deki so rasli kakor konoplje in kar naglo so bili pod
vrhom. Pankrac je bil ves mrtev na polje in konje. Bonifac je vrdeval ovce in stregel kravam. Srednji, Servac, je
pa tial od doma v svet. Ker le ni odnehal, mu je oe
odtel poteno doto. Servac si je navezal culo in se poslovil. Od nikoder ga ni bilo ve na spregled.
Ko je gospodarju potrkala smrt na vrata, je izroil
Pankracu hio in zemljo, Bonifacu pa je velel zapisati
kot, ive, obleko in vsako prvo nedeljo v mesecu tolar
priboljka. Preprian je bil, da Bonifac ne bo nikoli silil
od hie. Ko je oe vse lepo uredil, je umrl in zagospodaril je Pankrac.
Kar prepriden gospodar je bil. Prvi je vstajal, zadnji
legel. Sosedje so ga pregovarjali, naj si najame hlapca,
e da se bo pretegnil z delom. Ni hotel. Poprijela se ga
je ob bogatem posestvu huda skopost. Ljudje so ga ob50

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

sojali: ,Tak skoporitne! Samemu Bogu bi ne privoil

palice, da bi hudia z njo udaril.
Bonifac pa je bil sama dobrota. Ko je dobil malico
kruha, je ni nikoli sam pojedel. Prav gotovo je odkrhnil
pol kosa in ga stisnil v roko lanemu bajtarskemu deku.
In e od svoje polovice je lomil drobljance in jih dajal teletkom in jagnjikom. Zgodilo se je celo, da je nove hlae podaril na pol golemu reveu, stare si pa zakrpal z
zaplatami in ni ga ni bilo sram. Brat ga je grdo gledal in
oteval. Kajkrat mu je prvo nedeljo pozabil odriniti izgovorjeni tolar. Bonifac je vse mirno potrpel. Zato je
skopi Pankrac tem vekrat pozabil, kaj in kako je oe
zapisal Bonifacu.
Ljudje so vse to videli in vedeli pa so govorili: ,Na dui
mu bodo gorele te krivice, skopuhu grdemu.
V gorah nad tisto vasjo je bila preudno lepa dolina.
Vanjo se je prilo skozi ozko sotesko. Na vsaki strani je
trlela kviku visoka peina kakor za vrata v Kajo dolino. Tako se je reklo tej dolini. Ne krava ne ovca, niti srna
si ni upala vanjo, kaj ele lovek. V tej dolini je bilo toliko strupenih ka, da jim nobena iva dua ni ula. Kdor
koli se je pokazal, so ga napadle in po njem je bilo.
Samogoltnemu Pankracu, ki ni dal plesnive korje
ubocu, se je zdelo edalje bolj koda kota, kruha in tolarja za brata. Zato je pletel hudobne misli, kako bi se ga
kar na lepem iznebil.
51

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Pa mu ree nekega dne: Bonifac, stelja poteka. Stopi, stopi v Kajo dolino in nagrabi nekaj koev listja!
Bonifac, ki je kakor ura ubogal brata gospodarja, si je
oprtal listnati ko in el.
Pred skalami ob vhodu v Kajo dolino zagleda staro
enico, ki je sedela na parobku.
Kam, Bonifaek moj?
Bonifac obstane in se strme udi. Nihe drug ni bila
ta enica kakor njegova rajna babica, ki ga je pestovala,
mu pesmi pela in ga uila ljubiti ljudi.
Oj, moja babica! veselo vzklikne Bonifac in stopi
prednjo. Ni se je ni bal.
Kam gre, Bonifaek?
V Kajo dolino po listje. Pankrac mi je ukazal.
Postavi ko na tla in naglo skoi domov. Vzemi si iz
cvetnonedeljske beganice blagoslovljeno ibo in se vrni.
S ibo mahaj pred sabo: in vse kae bodo
zbeale. To je skrivnost. Nikomur je ne razodeni!
Babica izgovori in pri prii izgine.
Bonifac stori, kakor mu je velela. Urno stee domov in
prinese blagoslovljeno ibo. Kae bee pred njim, on pa
nagrabi listja zvrhano in potlaeno mero. Ko je oprtal
ko in se vraal, je bilo listje tako teko, da se je kar krivil
pod bremenom.
Doma je iztresel listje v hlev in vsem kravam nastlal.
Brat Pankrac je stopil na hlevni prag in se zavzel, ker
52

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

se je brat iv vrnil. Jezno ga je vpraal: Kje si nagrabil

listje?
Kjer si ukazal.
Ne verjamem.
Ne morem ti pomagati.
Pankrac gospodarsko zakorai v hlev. Ko hodi med
kravami bil je v coklah, z nasekanci nakovanih zaslii, kako ob vsakem koraku nekaj zacinglja. Pripogne
se in pobrska po listju. Med listjem je bilo vse polno cekinov. Gospodarju je kar zavrelo od veselja. Na sreo je
Bonifac el na korito po vode. Ko se je vrnil, ga je Pankrac e enkrat vpraal: Povej po pravici, kje si nagrabil
to listje.
Kamor si me poslal. Kar na prvi lepi planjavi v Kaji
dolini.
Prav. Sedaj razveziva krave in jih eni past. Pred
nojo ne hodi domov.
Ko je Bonifac odgnal, je Pankrac iskal in brskal. Vsak
listi je obrnil, celo po kravjakih je drezal in res nabral
cekinov pol golide. Nato je vzel rovnico, el za hio na
vrt in cekine zakopal.
Preteklo je nekaj dni. Pankrac je hodil gledat zaklad.
im bolj ga je gledal, tem bolj ga je grizla lakomnost. e
ponoi je vasih vstal in el bos na vrt. Nazadnje ga je
zmoglo. Oprtal je listnati ko in odel, da nihe ni vedel
ne kdaj ne kam. Tudi ena ne.
53

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ko ga ni bilo ne zveer ne drugi dan od nikoder, je

upan dvignil vso vas in ga velel iskati. Nekateri so prili
tudi do skal pred Kajo dolino. Kar blizu vhoda so zagledali ko. Ob njem je leal Pankrac, napihnjen in otekel kakor sod. Nad njim se je vozil v zraku jastreb pleec
in se spual vedno nie, dokler ni planil nanj in zasadil
kljun v truplo.
Kae so ga! so kriknili ljudje in zbeali. Ker se nihe
ni upal po truplo, je brat Bonifac odel skrivaj ponj.
Mahljal je s ibico. Nobena kaa mu ni storila ni alega. Ko se je pa priblial truplu, mu niso dale do njega.
*
Pretekel je teden po tej alosti. Vsa vas je govorila samo
o nesrenem Pankracu in Kaji dolini.
Nekega dne, ko so sedeli vaani pod lipo, pride v vas
in stopi mednje tuj lovek, popotni romar.
Ljudje boji, zakaj ste alostni?
Povedo mu vse natanno. Romar poslua in nato se
jim razodene:
Romar sem, ki prihajam iz Devete deele, od devetih bojih poti, kjer hranijo svete moi. Nauili so me
sveti starki, da zagovorim vsak prisad in pik, da vse kae preenem.
Vaani so ga z odprtimi usti posluali.

54

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

e ni v Kaji dolini ta bele kae, ki ima demantno

krono na glavi, vam vse kae pogem.
Moje so hvaleno z glavami pritrjevali, enske so
sklepale roke in prosile.
Torej za belo kao gre. Ali ste jo kdaj videli?
Nikoli! so odgovorili kakor iz enega grla.
Ni mi dovolj va odgovor. Tri dni ostanem pri vas.
Vsi poizvedujte, vsi izpraujte stare ljudi, pastirje in
drvarje: Kdo je videl belo kao z demantno krono na
glavi?
Tri dni so romarju stregli, tri dni so pozvedovali in
izpraevali.
Tretji dan so povedali romarju: Kakor dale najstareji pomnijo, nikoli nihe ni videl bele kae, ne o njej
kolikaj slial.
Romar je zaukazal:
Pripravimo se! Nanosite pred Kajo dolino tri velikanske grmade. Drugo za drugo. Jaz splezam na hrast,
ki stoji za tretjo grmado. Ko dam znamenje, zagite vse
tri grmade hkrati, vsako na vseh tirih voglih obenem.
Vsa vas je drla s sekirami proti Kaji dolini. Naklestili
so vej in draja, nacepili polen in nasekali trsak ter vse
zloili v tri grmade, kakor hia visoke.
Priel je romar in pohvalil:
Dobro ste naredili. Zagite grmade in se umaknite
na levo in desno.
55

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ljudje so zagali in se razpostavili po bregovih, romar

je splezal na hrast, edino Bonifac je obstal blizu drevesa.
Romar na hrastu je zabrlizgal na arovno pialko.
Tako je zavigalo, da so si ljudje uesa maili. Zabrlizgal je drugi in e tretji.
Tedaj se je pocedil skozi sotesko dveh skal cel curek
besnih ka. Kar prst je letela kviku. Ljudje so bledeli od
groze. Kae pa naravnost v ogenj prve grmade. Vse so
ostale v njej.
Romar zabrlizga vnovi, e vse huje kakor prvi. Nov
curek besnih ka se privali. Planejo v prvo grmado.
Ogenj se jih ne prime. Divje drve v drugo grmado. V
tej se zano zvijati in kmalu obnemorejo.
Romar zabrlizga tretji.
Tretji val vejih, pisanih ka prihrumi. Prvo grmado
kar preplanejo, v drugi se komaj za hip pomude, v tretji pa se zano krotoviiti, da iskre lete na vse plati. Pa
kmalu omagajo in utonejo v plamenih.
Ljudje si oddahnejo: Reeni smo!
Takrat zabrlizga pa ne romar in tako strano, da
ljudje zavree in se opoteejo po tleh.
Med peinama, ki straita Kajo dolino, se prikae
bela kaa! Debela in dolga je ko rd. Na glavi se ji bliska
demantna krona. Ozre se po grmadah, ozre se na hrast.

56

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Tedaj plane v prvo grmado, jo z repom razmee in puhne v drugo.

S hrasta pa obupano zavpije romar:
Ta bela! Molite zame!
Ljudje so popadali na kolena, jokali, molili in klicali
vse svetnike na pomo.
Bela kaa se v drugi grmadi niti trenutek ne ustavi. Z
repom zamahne sem, zamahne tja, gorea polena lete
ko pleve v vetru. In e je naskoila tretjo grmado. Zaprai se naravnost v sredo in si prebije iroko pot skozi
ogenj.
Romar na hrastu e enkrat obupno zakrii: Konec!
Nato milo zajei in prosi: Molite zame! Molite!
Bela kaa se ovije krog hrasta in se dviga od veje do
veje. e je pri romarju. Megla strupene sape zapri vanj.
Reve omahne, kaa ga trei v sredo tretje grmade.
Bonifaca ni bilo med ljudmi. Prav blizu hrasta je stal.
V roki je dral cvetnonedeljsko ibico in kar ni ga ni
bilo groza. Trdno je veroval, kar mu je naroila blaga
babica. Ko se bela kaa poasi odmota s hrasta, obstoji
in gleda Bonifaca. Mirno in kar prijazno se mu priblia
in udo izpregovori kakor lovek:
Jutri pridi v Kajo dolino. S seboj vzemi tri ibe. Ko
me zagleda, me zani pretepati s prvo ibo, dokler je ne
razbije in ne zlomi na meni. Nato vzemi drugo in e
tretjo ter udrihaj, da bodo vse tri na kosce. Pridi in ni
57

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

se ne boj. Dobro delo bo storil meni in sebi in vsej vasi.

Pridi!
Bela kaa je odvrala z hrupom nazaj v Kajo dolino.
*
Drugo jutro je Bonifac navsezgodaj vstal, si izbral iz butare tri krepke ibe in jih skril za skednjem. Nato je
opravil ivino, jo lepo napojil, potem pa je tiho izginil,
vzel ibe in el.
Blizu pein ga je akala bela kaa. Leala je zvita na
travi, iz srede svitka je gledala ponosna krona. V jutranjem soncu se je bleala demantna krona. Bonifac stopi pogumno do kae in zamahne s ibo. Kaa se odvije,
visoko dvigne glavo in divje sika proti Bonifacu. Ta pa
bije in udriha na vso mo, dokler mu ne ostane le konek prve ibe v roki. Tedaj poprime drugo ibo in bije,
bije, da se mu je pot pocedil izpod klobuka. Takrat se pa
pokaejo krog kae divji psi in volkovi. Z odprtimi reli lajajo vanj, enejo strano tulbo in zavijajo, da jim
krvavordei jeziki mahajo iz gobcev. Bonifac bije in bije,
dokler mu ne ostane le e konek druge ibe v roki. Hitro poprime tretjo ibo. Volkovi in psi utihnejo in izginejo. Bonifac si oddahne. iba v roki se mu povesi. Od
tepea in groze je bil kar trd. Tedaj ga bela kaa tako
milo in prosee pogleda, da pozabi trud in strah. Tretja
iba zavigne po kai. Koj po prvem udarcu prilete po
58

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zraku strahotne poasti kakor zmaji. Po tri in e po ve

glav ima vsaka. Iz odprtih rel jim sri ogenj, vse hkrati
rjovejo, da se zemlja stresa. Bonifac se steka obdri na
nogah. Vendarle bije in bije v neznanski grozi, dokler se
tretja iba ne razleti na kosce.
V tistem trenutku ga objame rna tema. Bonifac je
mogel pomisliti le toliko, da umira. Omahnil je na zemljo, kakor bi ga bil kdo posekal.
Ko ez as odpre oi, je visoko nad Kajo dolino sijalo sonce. Predrami se in se zave, da ni umrl. Poasi vstaja in se ozira naokrog. e sedaj ne more dognati, ali je
bila resnica ali so bile sanje.
Takrat stopi predenj neskonno lepa deklica in se mu
smehlja.
Zahvaljen Bonifac, reil si me! Bila sem ukleta v kraljico ka. Kaja dolina je tvoja. Na, demantno krono, jaz
pa grem v venost k starem, bratom in sestram. Zahvaljen e enkrat in bodi sreen!
Zginila je kakor bela meglica. Bonifac je pa dral v
roki demantno krono.
*
Doma se je Bonifac poprijel vsega gospodarstva in se
oenil z bratovo vdovo. Vaani so ga tako spotovali, da
so si ga izvolili za upana. Kaje doline pa zase ni maral.

59

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Razdelil jo je med bajtarje in koarje, da je imel vsak

svoj lep kos gozda in panika. O njem e danes ve hvalo pesem in pravljica, eprav njega davno davno ni ve.

60

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kaj dela ena

ivela sta mo in ena. ena je bila tiha in mirna,

mo pa siten in brbrav. Pa pravi mo eni:
Jaz orjem, sejem in kosim. Kaj dela ti?
ena je potrpela in ni na to ni rekla. Ko sta zjutraj
vstala, je spet dejal mo:
Jaz orjem, sejem in kosim. Le kaj dela ti?
In tako je bilo vsak dan. ena je nazadnje le postala
nejevoljna. Odgovori mu:
Ostani ti doma, pa grem jaz na polje.
Mo je na to komaj akal. Dal ji je na voz plug in brano in ji zapregel krave. Z zadovoljstvom je zael po hii
pospravljati. Pristavil je k ognju tudi mleko, da bi medtem zavrelo. Delo mu je lo lepo od rok, ni si mogel kaj,
da ne bi na dobro voljo popil malo vina. Vzel je roko in
el v pivnico. Odprl je pipo na sodu, medtem pa zaslial,
da je v kuhinji mleko skipelo. Stekel je iz pivnice in potegnil mleko z ognja, na vino pa je pozabil. Ko se ga je
spomnil, je bilo e prepozno. Vino je steklo iz soda.
Obupan je akal na eno. Ta se je vrnila s polja vesela in zadovoljna. Ko je videla vso hio v neredu in moa
v nesrei, se je samo nasmehnila. Ni mu ni oponesla.
Mo pa ni nikoli ve vpraal, kaj dela ena.
61

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo

rije bratje so se vozili po morju. Vstane pa burja in

jim razbije ladjo. Bratje splavajo na goro, ki je trlela iz morja. Tamkaj najdejo studenec, nalove rib ob
kraju in ptiev dobe v goavi. Pa kaj jim vse to pomaga: ognja niso imeli. Eden bratov spleza vrh gorice in
zagleda onkraj ogenj. Bratje so bili veseli in precej se
zmenijo tako, da naj gre stareji tja ponj. Prvi brat se res
napravi na pot ez gorico v drugo dolino, kjer se je ogenj
bleal. Tam najde kosmatega, grozno velikega junaka,
ki je v roki dral gravo batino, betiasto na koncu, in
stal na strai pred ognjem. Kaj bi rad, hlapek? vpraa
starejega brata. Ognja, pravi on, trije bratje smo,
radi bi kurili, a nimamo ognja.
Dam ti ga, pravi junak, samo to mi mora povedati: kaj ni nikoli bilo, ni zdaj in nikoli ne bo. Brat nekaj
ena, ugiba, pa menda e ni pravega vedel in pravil, ker
je kosmati dvignil batino, gravo palico, in mu jih prav
dobro na hrbet nametal, ognja pa ni dal. Brat je jokal
in priel nazaj. Pojdi ti! pravi srednjemu bratu. Ta gre,
pa zgodi se ravno tako: s palico je dobil po hrbtu, ognja

62

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ni. Mlaji je bil kakor kak tramle1 in brata sta mu rekla: I, kaj bo ti hodil, leva levasta, e midva nisva
mogla niesar dobiti, kako bi ele taka tranja2 dobila,
kot si ti.
Ker pa je le pritiskala edalje veja sila, mu zaneta e
sama prigovarjati: Poskusi, morda ima sreo; glave
nima, to veva. Mlaji brat gre tjakaj k junaku, ki je
kuril. Kaj bi rad, hlapek? ogovori ga oni. Ko bi mi
malo ognja dali. Menim, e dva trapa sta bila tukaj,
obema ga nisem dal, e bo ti bolje odgovarjal, ga pa
dobi. Povej mi kaj takega, kar e nikoli ni bilo, ni in nikdar ne bo. Mlaji brat pomilja, pomilja in si izmisli.
To ti precej povem, pravi junaku, ki je ogenj imel, le
posluaj me:
Nekdaj se je bil nekdo boba najedel. En bob se pa ni
bil v njem razkuhal, ampak je ostal na pol surov in cel.
elodec ga zato ni maral, temve ga je iz sebe dal in iz
tistega boba je zraslo veliko veliko drevo, ki je segalo do
neba. Ob eni strani je imelo namesto vej goste trclje,
kakor pol lestve. ,Kaj bi bilo, je rekel tisti lovek, ki se je
bil boba najedel, ,kaj bi bilo, ko bi jaz sosede in babo in
otroke in ta svet zapustil in po tem drevesu v nebesa
zlezel, ki je zraslo iz mojega boba. Nebesa so nebesa,
svet je pa le svet. In ne bodi nemaren, tisti lovek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, sa1 in 2 = tepek
63

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

mo malo odrine in bil je v nebesih. Boga in svetnikov ni

videl. Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stolcu in proso tolkel; mekine so pa ven letele iz
stope na prtiek, ki je bil razgrnjen po tleh. ,Kaj bo naredil, Peter? Peno? ga vpraa. ,Kao bi rad jedel, pravi Peter, ,pa tolem tule za vrati in hkrati akam, kdaj pride kaka dua sem gor, pa e dolgo ni nobene. lovek
malo posedi, Peter pa v stopi peno dela. Pa jelo se je
mou v nebesih dolgas zdeti in elel si je na svet nazaj.
,Jaz grem domov k babi in sosedom, pravi Petru. ,Stoj,
prijatelj, odgovori Peter, ,ti si priel po drevesu gor, kajne? Drevesa pa ni ve; zakaj, ravnokar je prasica drevo
izpodrila, bobek pojedla, iz katerega je zraslo, in vse se
je posuilo in na kup padlo. Kako e zdaj dol? ,To bo
napak, pravi lovek, ,ali nima ni vrvi ali kaj enakega
takega, da bi se po njej na zemljo spustil? ,Ni nimam, pravi Peter. ,Daj mi, daj mi pehar mekin, ko peno dela, pa si bom sam spletel iz njih vrv. Peter mu da
mekin, oni pa splete vrv ter jo privee za teaj pri nebekih vratih in se spusti po tej vrvi proti zemlji. Pa vrv je
bila prekratka. Kaj stori lovek? Pleza spet navzgor, odree kos vrvi od zgoraj ter jo privee od zdolaj. Tako
dela zmerom in prileze e blizu zemlje. Samo e za dober skok mu je manjkalo. ,Ni vredno, da bi e to dovezoval, kar skoim, pravi in skoi na zemljo. Pa bilo je e
previsoko, ker udrl se je za sedem komolcev globoko v
64

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zemljo in venkaj ni mogel priti. ,akaj, akaj, tako je

dejal, ,saj imam doma rovnico, grem pa ponjo, pa se odkopljem. Gre domov, vzame rovnico in se izkoplje iz
zemlje. ,Da ta rovnica nikdar nikogar ne bo ve odkopavala, jo vrem v ogenj, si je mislil tisti lovek in zares je
vrgel rovnico v erjavico. Kaj se zgodi? elezna rovnica
je zgorela, leseni ronik pa je ostal v pepelu cel. Tisti
mo pa gre domov in medpotoma srea botre, ki so
otroka h krstu nesli. ,Koga nesete? vpraa jih, ,igav je
ta otrok? ,Ii, to je tvoj oe, otodile1 se je rodil, reko
mu botri.
Tako je pravil mlaji brat, ki so ga za ramleta imeli,
junaku, ki je ogenj pod palico imel. Dobro si povedal,
ognja ti bom dal, ree mu junak, nagrabi utrinkov in
ogorkov in erjavice v ponev ter mu jo da.
Bratje so kuhali, pili in jedli, meni pa niesar dali.

1 otodile = ravnokar
65

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kako se je enila veverica

o se je zgodilo v tistem asu, ko veverica e ni imela moa.

Je bi jo rad dobil za eno, zato ji je vedno nosil podkupnino, naj bi ga vzela. Kolikor jabolk je bilo v okolici,
to vse je je znosil veverici.
No dobro, pravi neko veverica vzamem te za
moa, ali dober mora biti.
Je je vse obljubil od velikega veselja.
Takoj poklie volka za stareino, lisico za stareinko,
zajca za druga, srno za druico. Veverica je bila nevesta, je pa enin.
Naredili so veliko svatbo. Po svatbi pa gre veverica na
smreko spat, je pa za njo. Prideta v gnezdo in leeta, da
bi spala.
Ti! je rekla veverica jeu, odmakni se, zelo me bode.
Je je ubogal in se je umaknil nekoliko od nje. Zopet
mu ree veverica:
Ti, odmakni se, e vedno me bode.
Je je ubogal in se je umaknil od nje. Tretji mu zopet
ree veverica:
66

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ti, odmakni se, zelo me bode!

Je je ubogal in se je umaknil e dlje od nje. Tedaj pa:
trbunk! In je je padel na tla. Tako se je udaril, da ni
nikdar ve el na drevo, pa tudi dandanes ne gre je na
drevo.
No, veverica je ostala vdovica in si je vzela vevereka
za moa.
Pa tudi z njim ni bila zadovoljna, tudi njega je porinila
iz gnezda. Toda veverek je bil pametneji in ni padel
na tla, temve samo na prvo vejo. Tam se je prijel s
krempeljci in se od tam prepiral z eno.
Doslej se nista pomirila, zato pa krii veverek tudi
dandanes na veverico, e se kje sreata.

67

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kaznovana trdosrnost

il je premoen kmet, ki si je poleg svojih dobro obdelanih zemlji pridobil veliko denarja e s prevaanjem. On in njegova ena sta rada dajala vbogajme
in srea jima je bila mila. V srcu ene pa se zbudi prevzetnost in pravi:
Glej, vsakokrat prinese mo monjo dobika domov,
ti pa nima niesar pokazati, kar bi bila sama prigospodarila.
Tedaj sklene biti bolj skopa in spravljati, da bi tudi
ona imela mou kaj pokazati. Zato neha dajati vbogajme, prine poditi berae od hie, darove, namenjene za
vbogajme, pa metati v skrinjo. Mislila si je, kako zelo je
bo mo vesel, ko pride domov.
Mo se vrne, a ne prinese monje dobika. Le o nesreah in smoli je govoril, da ni mogel niesar izkupiti.
Da bi ga ena nekoliko potolaila, mu pove, kako varna je bila in da se bo tako izgubljeno kmalu spet pridobilo. Pelje ga gledat v skrinjo, kaj je prihranila ali kaj
je bilo! Skrinja je bila polna ka: gadov, modrasov in
drugih strupenih ivali!
Bili so prihranjeni, toda reveem odtrgani darovi.
68

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kralj in njegovi trije sinovi

il je kralj, ki se je zelo postaral. Nekega dne poklie

svoje tri sinove k sebi in jim govori:
Sinovi moji! Prestar sem e, da bi mogel e dalje kraljevati, pa tudi utim, da mi ne bo ve dolgo iveti. Vse
tri ljubim z enako ljubeznijo, a na mojem prestolu bo le
eden naslednik. Teko mi je soditi, kateri je najvredneji.
Pojdite torej po svetu in vsak naj poskusi svojo sreo.
Kateri mi prinese najdraje darilo, bo moj naslednik.
Sinovi so se razli. Vsak je upal, da bo poiskal najdraje darilo, postal naslednik po oetu in kralj mogone
kraljevine.
Najstareji sin ni dolgo pomiljal. Vedel je, da so njegovemu oetu dragi kamni zelo ve. Zatorej gre k draguljarju, tam kupi najdraji demant in ga nese oetu.
Oe ta dragoceni dar z veseljem sprejme in ga spravi.
Drugi sin si misli: Krona mojega oeta je e zastarela; e bom jaz naslednik na kraljevem prestolu, se bo
premalo lesketala na moji glavi. K zlatarju grem in naroim krono, lepo kot vsaka druga kraljevska krona.
Kakor je mislil, tako je storil. Zlatar mu je izdelal kro-

69

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

no iz istega zlata. Najlepi in najdraji kamni so se blesteli v njej.

Tudi darilo tega sina je kralj z veseljem sprejel in ga
shranil med drugimi svojimi zakladi.
Najmlaji sin pa je hodil po svetu, iskal primerno darilo za kralja, svojega oeta. Vse, karkoli je nael, se mu
je zdelo preslabo za dobrega oeta. Mislil si je: Moj
oe ima vsega tega, kar vidim po svetu, ve ko dovolj.
Stari ljudje tudi ne marajo za take posvetne stvari. Vidim, da ne najdem niesar, kar bi razveselilo srce mojega dobrega oeta. S praznimi rokami se moram vrniti
domov in prepustiti kraljevi prestol enemu svojih bratov. Naj bo! Saj ga nikomur ne zavidam, jaz pa lahko
mirno in zadovoljno ivim ob tem, kar mi bo dala oetova ljubezen.
Tako misli in stopi v kraljevi dvorec pred svojega oeta kralja.
Oe ga vpraa: Kaken dar mi prinaa ti, moj dragi
sin?
Ta mu plaho odgovori: Oe moj. Po dolgem in irokem sem iskal po svetu darilo, ki bi bilo vredno vae ljubezni do mene. Ali zaman! Na vsem svetu ne najdem
takega darila. Prinaam pa vam torej svoje srce, ki vas
iskreno ljubi. Vzemite ga z ono ljubeznijo, s kakrno vas
ljubim jaz, in izroite kraljestvo enemu mojih bratov,

70

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

meni pa dovolite samo to, da vam streem z otroko ljubeznijo do tistega trenutka, ko vas loi usoda od nas.
Ko kralj slii te besede, ganjen od veselja objame najmlajega sina in mu ree:
Ne tako, moj dragi sin! Nihe drug ko ti naj bo vladar mojemu kraljestvu, kajti tvoja sinovska ljubezen je
meni najdraji dar. Vidim tudi, da ima goreo ljubezen
do svojih bratov in podlonikov. Zato tebi izroam kraljestvo.

71

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kralj vseh vran in gavranov

iromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njega so

letale rne vrane in iskale ivea.
Lane smo, prijatelj, se oglasi ena izmed njih.
Pa jejte, ako ste lane; jaz vam ne branim, jim odgovori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je biti
laen.
Vse smo e pojedle, kar je za na kljun, a vendar smo
lane. Daj nam kravici, na kralj ti bo dobro plaal.
No, e ste res tako hudo lane, pa pojejte eno kravico, jo bom e kako utrpel. Ena naj pa meni ostane.
Pri tem je ostalo. Z glasnim krakanjem sede cela jata
vran na ubogo kravico, jo kljuje in mrcvari, da kmalu ne
ostane drugega kot nekaj do golega obranih kosti.
Siromaku se je dobro zdelo, ko je gledal, s kako slastjo
obirajo sestradane vrane kravico. Ko so pa vrane e odletele, se spomni na dom in eno, in ni kaj prijetno mu
ni bilo pri srcu. Komaj si je upal domov in stopil je na
dvorie lepo tiho, da ga ne bi ena opazila. Pa se ji le ni
mogel izmuzniti.
Kje pa ima e drugo kravo? ga vpraa ena.
Vranam sem jo dal.
72

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

A tako, vranam si jo dal, tepec! akaj, bom e posvetila tvoji neumni betici!
ena zagrabi metlo, da bi mou vtepla pamet. Siromak je pa ne aka, ampak jo pobrie z doma in po svetu.
Za vasjo sedi na vrbi vrana in gleda potrtega siromaka.
Kra, kra, prijateljek na! se oglasi vrana. Kam pa
tako alosten?
Po svetu, e me prej ne dohiti ena.
emerna je zavoljo krave, vem, a ti se nikar ne boj.
Ne bo prila za teboj, doma te bo akala. Ti pa ne pojdi
domov, ampak kar naprej tja, kamor letijo vrane proti
veeru. Vse drugo e izve o pravem asu.
Siromak si vse dobro zapomni in potuje dalje. Sedmi
dan pride do velikanske rede samih krav.
igave so te krave? vpraa pastirja.
Na gospod je kralj vseh vran in gavranov.
No, potem sem pa na pravem potu, si misli siromak in nadaljuje pot. ez sedem dni in ez sedem noi
pride do velike rede konj.
igavi so ti lepi konji, vpraa pastirja.
Na gospod je kralj vseh vran in gavranov.
Na pravem potu sem, si zopet misli siromak in gre
dalje. In spet je sedemkrat zalo sonce, ko pride do zla-

73

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

tega gradu in v gradu do samega kralja vseh vran in gavranov.

Koga ie, prijatelj, ga vpraa kralj.
H kralju vseh vran in gavranov so me napotili, gospod. Pa ne vem, sem li prav priel ali ne.
Prav si priel. Jaz sem kralj vseh vran in gavranov.
Tvojim podlonim sem dal kravico. Lani so bili. Pa
so rekli, naj se zglasim pri tebi, da mi jo plaa.
Aha, ti si tisti siromak! e vem, kako je bilo. Tri dni
ostane moj gost, potem pa mi pove, esa si eli.
Kralj ukae sluabnikom, naj siromaku postreejo ter
naj mu dajo jesti in piti esarkoli in kolikorkoli si poeli.
Siromak je prvi dan jedel, drugi dan pil, tretji dan pa
no in dan spal. Zadnjo no se mu je pa tako sanjalo, da
naj ne prosi niesar drugega, kakor za mali monarek,
katerega nosi kralj zmeraj pri sebi v epku. etrtega dne
se oglasi siromak navsezgodaj pri kralju. No, koliko
krav si eli?
Prav nobene. Saj bi jih ne spravil tako dale domov.
Dam ti konj, kolikor hoe. Moji konji so hitri in
vzdre pot do tvojega doma.
Nimam ne krme ne ovsa za konje, o kralj.
Izvoli si denarja, zlatega ali srebrnega kolikor hoe.
Ljudje bi rekli, da sem oropal bogatina, e bi se, siromak, vrnil s tolikim denarjem. e v jeo bi me vrgli.
74

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Torej noe ne enega ne drugega, kar ti jaz ponujam.

Zdaj pa povej sam, kaj bi rad!
Tako se mi je sanjalo, o kralj, da nosi ti v epku majhen monarek. Tistega mi daj, pa bom poplaan.
Kralj se silno zaudi tej siromakovi elji. Na vse naine ga pregovarja in mu ponuja vse mogoe druge stvari. Toda siromak se ne da pregovoriti ne preprositi, ampak ostane pri monarku
Torej dobro, pravi slednji kralj vseh vran in gavranov. Dam ti monarek, ker noe niesar drugega.
Ampak pazi nanj, zelo pazi. Kajti, e ti ga kdo vzame,
potem bo prav tak siromak, kakren si bil doslej.
Siromak spravi monarek v ep, se kralju lepo zahvali za postrebo ter se napoti proti domu.
Kra, kra, prijateljek! Kje je tvoj monarek? se spet
oglasi s prve vrbe tista vrana, ki ga je napotila h kralju.
V ep sem ga skril.
Pazi nanj! e te bo kdo zanj poprosil in mu ga bo
dal, te bo srea zapustila.
Komaj vrana to izgovori in odleti, e pride siromaku
po cesti nasproti popotnik z velikim batom v roki. Pozdravita se, kakor se spodobi, ter drug drugemu povesta, kam sta namenjena.
Ti, pravi lovek z dolgim batom, jaz bi pa menjal
s tvojim monarkom. Dam ti zanj svoj bat. Ta bat je

75

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

namre taken, da vsakega namlati, e mu ree gospodar: ,Udri, batek! Dajva, menjajva!
e je tako, dobro. Jaz ti dam svoj monarek za bat.
Res menjata.
Tvoj monarek je ve vreden kakor sedem takih
batov, pravi popotnik in si ogleduje monarek. Monarek ima namre tako mo, da mi da jesti, piti, denarja, sree, vsega, esar si poelim, ako mu zapovem.
Dobro. da si mi e o pravem asu to povedal. Torej:
,Udri, batek!
In bat zane mlatiti po tistem sleparskem popotniku,
da je kar cvilil. Bil ga je tako dolgo, dokler ni siromaku
vrnil monarka. Potem siromak nadaljuje pot ter pride
sreno domov. Doma ga vsi spraujejo, kod je hodil in
kaj je delal toliko asa. On jim pa niesar ne odgovori,
temve sede za mizo in ukae monarku:
Gosposke hrane nam daj, ljubi monarek.
Komaj to izgovori, se e pogrne miza z belim prtom in
razpostavijo se beli kroniki z juho, peenko in gibanicami, da je bilo prava slast vse to gledati, kaj ele jesti.
No, piti in jesti e bo, si misli siromak. Ali kaj bo
s hiico? Majhna in ubona je za tako gosposko hrano.
Pa komaj mu pride to na misel, e se uborna hiica
spremeni v velik gosposki grad.
Piti, jesti in lepo hio e imamo, si spet misli siromak. Samo godcev nam e manjka.
76

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Pa se oglasijo v drugi sobi godci in zagodejo, da je veselje.

Zdaj pa povabite vse moje dobre sosede. Pili in jedli in veselili se bomo toliko asa, dokler ne izve sam turki kralj, kako dobro se nam godi.
No, e tako dolgo ni bilo treba akati, kakor si je mislil
siromak, in e pride pismo z rdeim peatom. V pismu
pie turki kralj, naj mu siromak vrne udodelni monarek, ker mu je bil pred leti ukraden.
Kar sam pridi ponj, ako je res tvoj! Tako je odpisal
siromak turkemu kralju.
In res: kmalu pride turki kralj. Pa ne sam, ampak z
vso svojo vojsko.
Sosedje, ki so se gostili pri siromaku, se strano prestraijo. al jim je bilo za lepo in dobro ivljenje.
Kar jejte in pijte, prijatelji, jih potolai gospodar. S
temi Turki e sam opravim.
Pa gre in vzame bat, ter pravi: Udri, batek!
Bat plane nad Turke in mlati vse povprek. Pred nobeno puko se ne ustavi, nobene krive sablje se ne ustrai,
ampak bije vsakogar, kogar dosee, pa naj si je preprost
vojak ali pa visok general.
No, in kako je bilo potem?
Kdor je tako radoveden, naj si e sam izmiljuje.

77

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Mojca Pokrajculja

ojca Pokrajculja je pometala hio in nala med

smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskrek. Zveer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj je bil hud mraz
in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo mono
trkanje na vrata njene hiice.
Kdo je zunaj? je vpraala.
Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz.
Zmrznem, e me ne vzame pod streho! je javkala.
Mojca Pokrajculja se ni dala kar tako pregovoriti in je
dejala:
e kaj zna, ti odprem, drugae ne!
ivilja sem, je dejala lisica.
Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrek. Legli
sta in takoj zaspali. e preden sta se v spanju prvi obrnili, je e zopet trkalo na vrata. Ko je Mojca Pokrajculja
vpraala, kdo spet trka, je zajavkalo:
Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izuen mesar.
Ker nekaj zna, le pridi k nama, je odgovorila Moj78

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ca Pokrajculja, odprla vrata in pustila volka v piskrek.

Iz spanja jih je zbudilo javkanje:
Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi. Burja
brije, slana pada in jaz, medved, zmrznem, e me ne pusti k sebi.
Kaj pa zna? ga je vpraala Mojca Pokrajculja.
evljar sem, je odgovoril medved. Mojca Pokrajculja mu je nato odprla vrata na steaj.
Danes pa res vso no ne bo miru, se je hudovala
Mojca Pokrajculja, ko je znova zasliala trkanje in tarnanje:
Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi,
zmrzujem!
Kdo pa si in kaj zna? je vpraala gospodinja.
Jaz sem zajek. ivati znam kakor kroja, se je glasil odgovor. Nato je tudi zajek dobil svoj kotiek pod
piskrkom.
Mojca je bila e res huda, ko je zopet nekdo trkal in
stokal:
Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter,
ne prenesem ve burje in slane.
Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod
streho, ko je zvedela, da je izuen drvar. Nato so vsi
sladko zaspali.
Mojca Pokrajculja je zjutraj poslala vse goste na delo.
Volk je poskrbel za dobro veerjo. Prinesel je ve panjev
79

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ebel, jih zaklal in vse lepo otrebil, med pa oistil in

spravil v lonec. Skuhali so si veerjo in legli poivat. Ponoi je lisica zastokala:
Avbe, joj, mene pa revo boli!
Mojca Pokrajculja ji je rekla: Pojdi v kuhinjo in si
skuhaj kamilic!
Lisica je vstala in odla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je lisica zopet zastokala in tako dolgo javkala, da ji
je Mojca Pokrajculja zopet rekla, naj si skuha kamilic.
lisica je la tako trikrat v kuhinjo kuhat aj. Pa je ni prav
ni ipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je namre, kam je Mojca Pokrajculja shranila med, in
ga polizala do kraja. Nato je sladko zaspala.
Zjutraj je Mojca Pokrajculja zopet odredila vsem delo,
lisici pa rekla:
iviljika, ker si bila sinoi bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dalje polei, da se spoije.
V kuhinji je kmalu nato nastal velik hrup in prepir.
Ti si strd polizal!
Jaz ne, pa pa ti! in tako naprej so se obdolevali.
Mojca Pokrajculja je odloila:
Tat je bil domain; nihe drug ni vedel za strd in tudi
nihe ni mogel v piskrek, ker so bila vrata zapahnjena.
Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk:
Lezimo vsi na hrbet, odprimo usta in se sonimo!

80

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kdor je pojedel med, temu prileze v goltanec in kapal

mu bo od ust.
Vsi so legli pred piskrkom na travo in takoj zaspali.
Lisica je imela slabo vest, zato je bedela. Res, strd ji je
prilezla iz elodca in kapala na tla. Br se je obrisala in
namazala s strdjo poleg sebe speega zajca okoli ust.
Nato je tudi ona brez skrbi zaspala.
Zbudil jo je hru. Zaspanci so se medtem zbudili ter
opazili, da se zajcu cedi med okoli gobca. Zaeli so ga
neusmiljeno pretepati. Nalomili so mu e prednje noge,
ele potem je mogel pobegniti. Vsi so tekli za njim in
Mojca Pokrajculja je ostala sama s piskrkom.
Zajcu niso ve zrasle polomljene prednje noge, zato
ima e danes prednji par nog kraji od zadnjega.

81

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Na smrt bolan kralj

ekdaj je bil kralj neke deele na smrt bolan. Nobeno zdravilo ni pomagalo in zdravniki so e popolnoma obupali. Toda oglasili so se modri ljudje in so
svetovali: Dobiti je treba loveka, ki mu prav ni na
svetu ne manjka. Kralju naj obleejo srajco tistega loveka in takoj bo zdrav.
Hitro so poslali na vse vetrove kraljeve poslance iskat
takega loveka, ki mu na svetu prav ni ne manjka. Hodili so po vseh deelah, dolinah in planinah, a nali niso
loveka, ki bi bil popolnoma zadovoljen: temu je manjkalo to, drugemu zopet ono, torej vsakemu nekaj do popolne sree.
Konno so v deveti deeli naleteli v neki krmi na veseljaka, ki je popival in popeval in bil dobre volje. Povpraali so ga, kako da je tako dobre volje? On pa je zavriskal, udaril s pestjo po mizi in dejal: Kako bi ne bil
dobre volje, ko mi na tem bojem svetu ni ne manjka!
Kraljevi poslanci so bili tega srenega loveka veseli
in so mu rekli: Pojdi z nami pred kralja, bogat bo!
Veseljak pa jim odgovori: Kaj bogat, zakaj bogat, jaz
sem e dovolj bogat; ne grem.
82

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Veliko truda so imeli, da so ga konno le spravili v voz

in peljali pred kralja, ki je bil e v zadnjih vzdihljajih.
Hitro sleci srajco! so vsi silili vanj. On pa jih je
kar debelo gledal in migal z glavo. Srajco dol, srajco s sebe, slecite srajco! so vpili vsi vprek.
Kako so vsi ostrmeli, ko se je izkazalo, da veseljak ni
imel srajce. Kralj je moral alostno umreti. Ni ga loveka, ki bi mu na svetu niesar ne manjkalo.

83

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Natanni hlapec

ekemu hudomunemu graaku je zmanjkalo

hlapca. Kdo bi mu tudi sluil? Vsak, ki je hotel
biti pri njem za hlapca, je moral vloiti sto goldinarjev
in se z graakom takole pogoditi: e se bo hlapec prej
razjezil, mu bo gospodar izrezal tri jermene s hrbta in
izgubi vloenih sto goldinarjev, e bo pa gospodar prej
jezen, mu bo storil hlapec ravno tako in k svojim vloenim sto goldinarjem dobi e drugih sto. Plaa je bila
res lepa, a kdo bi ne utegnil razjeziti se nad hudomunim graakom, ki je tak posebne? Marsikdo je priel
zdrav in s sto goldinarji v grad, a je e ez nekaj dni ves
razmesarjen in s praznim epom zapustil grad.
V revni bajti blizu gradu je bival oe s tremi sinovi, ki
so imeli vsak po sto goldinarjev zapuine po materi. Vsi
so bili odrasli in za vsako delo pripravni. Doma za vse ni
bilo dovolj dela, pripravne slube pa niso mogli dobiti;
kar oznani grajski gospod, da potrebuje hlapca. Vsak je
hotel prvi v slubo, e celo najmlaji brat, ki je veljal za
precej prismojenega ter je vedno tial v zapeku in varoval mako. Tudi ta je prosil oeta, naj ga pusti v grad.
Ker se bratje niso med seboj zedinili, doloi oe, da gre
84

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

prvi najstareji sluit h graaku. Vzame torej svojih sto

goldinarjev ter se pogodi z graakom.
Drugega dne zarana zbudi graak hlapca ter mu
ree: Danes pojde orat, zajtrka pa ne dobi na njivo;
domov pa tudi prej ne sme, dokler ne bo el pes, ki ti ga
dam s seboj.
Hlapec vstane, napree konja, poklie psa, ki ga je kuharica prav dobro nahranila, in gre orat. Sonce je ravno
vzhajalo, ko pride na njivo; pes se zlekne pod leskov
grm, hlapec pa orje in orje, da mu pot curkoma tee po
licu. Poldne je e minilo, elodec mu e kruli, pes pa se
le ne gane z mesta. ele proti veeru se dvigne izpod
grma in gre proti gradu, hlapec pa s plugom za njim.
Ali si kaj jezen, da mora tako dolgo akati na zajtrk? ga vpraa graak, ki ga je akal pred kolarno.
Kaj, vraga, bi ne bil jezen?! se huduje hlapec. Ves
dan moram teko orati, da me zlodej ne vzame, pa e
jesti ne dobim.
Graak potegne no iz epa, uree hlapcu tri jermene s hrbta in ga spodi.
Drugi dan pride srednji brat. Pogodi se z graakom
ravno tako kot najstareji brat in vloi sto goldinarjev.
Gospodar mu veli iti orat, a tudi njemu se zgodi enako
kot bratu: ves krvav in s praznim epom pride zveer
domov.
Zdaj gre tretji najmlaji brat ki so ga za prismo85

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

jenega imeli, v grad. Ko se z graakom pogodita, ga

polje orat. Hlapec napree konja, poklie nasieno ene in gre na njivo. Pes po stari navadi lee pod leskov
grm, hlapec pa uree eno brazdo sem, drugo tja, zgrabi otiko in jo zakadi v ene. Kajun, kajun! cvili pes in
gre br domov, sluga s konji pa za njim.
Kaj si e doma? se zaudi graak.
Saj ste mi rekli, naj tedaj pridem domov, ko bo el
pes,mu odgovori hlapec. Saj menda niste jezni
zato?
Kaj e! Bo e kdo drugi njive zoral, pravi gospodar,
ko se domisli pogodbe. Zdaj pa eni tiri vole v
ograd na pao, pa bog ne daj lese odpreti ali pa plota
presekati. Vole pa mora vseeno v ograd spraviti!
Bom e! mu odvrne hlapec, gre po vole in vre sekiro na ramo. Ko vole do plota priene, udari vsakega s
sekiro po elu, da se zvrne. Potem pa jih razseka in zmee v ograd.
So voli e v ogradu? vpraa graak hlapca. Seveda so, odvrne ta.
Kako si jih pa noter spravil? Morebiti si leso podrl,
ali pa plot presekal, ker ima sekiro?
Kaj e! Pobil sem jih in nato po kosih v ograd zmetal. Saj menda niste jezni?
Glej ga no! Kaj bi bil jezen? Imam e ve volov. Zdaj
pa pojdi in meso domov pripelji!
86

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Natanni sluga gre, naloi volovino na voz in jo zapelje mimo gradu svojima bratoma na dom.
Kam si shranil volovino? ga vpraa gospodar, ko se
vrne v grad.
Bratoma sem jo zapeljal, ko nimata ni jesti; saj vam
menda ni al? poroa posluni hlapec.
Kaj bi mi bilo al; saj imam e ve mesa, pravi graak. Zdaj bo pa voz sto mernikov sorice (meanega zrnja) peljal v mlin. Toda bog ne daj, da bi ti kdo
pomagal spravljati na voz ali z voza.
Hlapec napree voz, na katerem je bilo e vse pripravljeno, in poasi gre proti mlinu. Kogar med potjo
dohiti ali srea, ga prosi, naj gre z njim k mlinu, da mu
pomaga ito z voza in melo na voz spraviti. Dosti jih
dobi, ki so mu bili v pomo, nato pa zapelje vse skupaj
bratoma domov.
Kje pa ima moko? vpraa graak hlapca, ki ses
praznim vozom vraa v grad.
Bratoma sem jo zapeljal, ki imata meso, kruha pa ne.
Ali vas to jezi?
Kaj bi me jezilo, saj imam e zrnja in moke, pravi
gospodar in kriplje z zobmi. Jutri pripelji iz vinske
kleti tisti sod, ki v kotu stoji, a ga mora ti sam skotaliti
na voz!
Hlapec se pelje h gorici in med potjo dobi dovolj lju-

87

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

di, ki mu pomorejo sto veder velik sod spraviti na voz.

Potem ga zapelje bratoma.
Kje pa ima vino? ga vpraa graak, ko se vrne s
praznim sodom.
Brata ga pijeta. Saj veste, gospod, da je h kruhu in
mesu treba tudi vina. Saj menda zaradi tega niste hudi?
Ne boj se! Saj imam e veliko vina, pravi graak in
drgeta od jeze.
Zdaj pa si zapomni, kar ti naroim. Zveer se peljem
z gospo v gorico. Ker to no mesec ne sveti, nama mora
ti svetiti, a ti mora biti pri koiji, ko se bova odpeljala
z doma in ko bova pri vinskem hramu izstopila.
Vse bo v redu, gospod! odgovori postreljivi hlapec. Zveer je stala koija pripravljena pred shrambo za
vozove, hlapec pa je aril za orehovim deblom velik kos
gobe. Graak pride z gospo in oba sedeta v koijo, hlapec pa se usede zadaj in vtakne razarjeno gobo v slamnato streho. ez nekaj asa je bil ves grad v ognju. Ko se
pripeljejo v gorico, je e stal posluni hlapec pri koiji.
Ko se od tam odpravljajo, porine hlapec spet areo gobo v slamnati kap. Svetel ogenj, ki je kmalu zajel ves vinski hram, je razsvetljeval vso okolico tako jasno, da graak ne bi mogel prehvaliti svojega hlapca.
Kaj vraga si storil, da si mi grad zagal? zareni gospodar nad hlapcem, ko od svojega gradu ne vidi drugega ko kup pepela in oganega kamenja.
88

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Svetil sem. Kakor ste mi naroili, odgovori. Saj

menda niste jezni?
Kaj e! odvrne graak ves zelen od jeze. Saj
lahko pri gorici v vinskem hramu prenoimo. Hajdi v
gorico!
Ne vem, e bo kaj, pravi hlapec. Saj ste videli,
da sem vam tudi domov grede svetil.
Kaj si tudi tam zagal? krii graak.
No, no, saj vas menda ne bo jeza pograbila? ga tolai hlapec in ie no v epu.
Zakaj bi me jeza pograbila? se miri graak, ki mu
je bila koa draga. Imam e dovolj denarja; gremo
po svetu in ti z nami. Nocoj nas bo e sosed vzel pod
streho.
Sosednji graak jim da veerjo ter jim odloi dve sobi
za prenoevanje. Hlapec vso no ni zatisnil oesa; neprenehoma sta mu rojila po glavi dva stotaka. Polno je
e davno minila, ko slii, da se v sosednji sobi pogovarja
graak s svojo gospo. Hitro smukne k vratom in pri
kljuavnici poslua.
Znebiti se ga moram, e bi bil tudi sam zlodej! ree
gospodar svoji eni. Jutri pridemo do morja; tam bomo prenoili na ladji. Midva se uleeva po dolgem navzgor, on pa mora nama pred nogami poprek leati. Kdor
od naju se prvi zbudi, tisti ga sune v morje.

89

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Vraga bo sunil, ne mene! ree tiho zviti hlapec in

zleze nazaj v posteljo.
Proti veeru drugega dne pridejo do morja, kjer nameravajo na ladji prenoiti. Uleejo se, kakor sta se gospod in gospa dogovorila. Hlapec lee na doloeno mesto in se dela, kakor da bi spal. Ko gospod in gospa zaspita, hlapec vstane, vzame graakovo eno in jo poloi
na svoje mesto, sam pa se ulee h graaku. Ko se ta ez
nekaj asa prebudi, sune z vso mojo svojo eno, seveda v morje.
Reila sva se! pravi zraven leeemu hlapcu.
Kaj e! se hlapec smeje. ene ste se reili, ne pa
mene!
Da bi te strela! zakrii graak.
Saj morebiti niste jezni? se mu smeji poredni hlapec in ie no.
Vraga! Kaj bi ne bil, ko si me ob vse pripravil, e celo
ob eno! Tu ima dve sto goldinarjev, pa se poberi!
Pogodba je bila drugana, pravi hlapec, potegne
no iz epa in uree tri jermene z graakovega hrbta.
Potem pa jo pobrie domov, kjer je epel, kakor prej v
zapeku in varoval svojo mako. Vsi pa so imeli zdaj dosti jesti in piti.

90

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O tirih godcih

tirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po

gostilnah ter se tako preivljali, so prili nekega veera do podrtega gradu. Mesec je obseval razpadle zidove in skozi okna so molele veje dreves. Tedaj je rekel
eden izmed godcev: Tovarii, napravimo podoknico
nekdanjim prebivalcem gradu. Ostali godci so bili s
tem predlogom zadovoljni in vsi skupaj so zaigrali veselo poskonico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz razvalin majhen, star moiek, se jim zahvalil za godbo in dal
vsakemu orehovo vejico, reko:
Nesite te vejice svojim otrokom!
Godci so vzeli vejice, toda med potjo so jih pometali
v travo in zabavljali nad starcem: Kaj drugega naj bi
nam bil raje dal. emu bodo otrokom te vejice, saj jih
imajo doma dosti. Samo eden je vtaknil vejico v ep in
jo dal otrokom, ko je priel domov.
Drugo jutro so pa priskakali otroci k njemu vsi iznenadeni in rekli: Oe, zakaj si nam pa prinesel tako trde
orehe, da jih e raztoli ne moremo. Pa tako lepo rumeni
so vsi. Takih orehov e nismo videli.
Godec je zauden gledal orehovo vejico, na kateri je
91

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

viselo vse polno zlatih orehov. Hitel je pripovedovat o

tej udni zgodbi svojim tovariem. Ko so to sliali ostali godci, so li iskat svoje vejice. Ves dan so iskali po travi, vendar so se morali nazadnje vrniti praznih rok domov.
Ta pravljica nas ui, da lovek ne sme nikdar prezirati
niti najmanjega daru.

92

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O bikcu Markcu

eko je ivelo dekle, ki je imelo sina Markca. ivela sta v siromani koi, dekle je s teavo prisluila toliko, da sta se s sinom preivljala.
Leta so tekla, in ko je sin e nekoliko zrasel, ga je poklical zdaj ta, zdaj drugi kmet, da je gnal njegove krave
na pao. Markec je res gonil na pao. Bil pa je zelo pretepaki, kakor je ve takih, zato so ga drugi pastirji zaeli
bti in vlaiti po tleh. Ker je bilo drugih ve, on pa sam,
so bili drugi moneji, tako da jih je Markec vselej najve izkupil.
Markec pa ni rad prenaal, da so ga drugi pastirji tako
v ni devali. Zato se je vselej, ko je prignal krave na pao,
umaknil od drugih pastirjev in se skrival pred njimi.
Med skrivanjem je vekrat priel na pust kraj, kamor
ljudje niso zahajali. Neko je nael na tem kraju mlade
vile. Markec teh mladih vil ni poznal, stare pa ni bilo
zraven. Dolgo jih je gledal, in ko je opazil, da jih sonce
mono ge, jim je naredil senco iz vej. Potem pa bi zelo
rad vedel, kdo so; skril se je za grm in tam akal, da se
od kod vrne stara vila. ez nekaj asa je prila stara vila,
in ko je videla, da so mlade v senci, je priela govoriti:
93

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O, ko bi vedela, kdo je mojim mladim to dobroto napravil, bi mu naredila, kar bi elel.

Markec pa je imel samo to eljo, da bi bil moan, zato
se je oglasil:
Jaz sem to napravil.
Vila je nato rekla: No, e si ti to napravil, mi povej,
kakno eljo naj ti izpolnim.
Markec je odgovoril: Ni drugega si ne elim kot to,
da bi bil moan, da me drugi otroci ne bi mogli tepsti.
Vila mu je rekla: No, to ti lahko naredim. Trikrat te
moram podojiti in tako bo moan, da se nihe ne bo
mogel meriti s teboj.
Markec pa, ki bi bil rad zelo moan, je el, da ga je vila
podojila.
Ko ga je vila podojila, je bil e veer in treba je bilo
gnati ivino domov. Vrnil se je k pastirjem. Pastirji pa so
bili zelo jezni, ker Markec ni ostal pri ivini in so morali
oni paziti tudi na njegovo, in so ga zaeli tepsti. Markec
je zdaj e vedel, da je moneji; zgrabil je prvega pastirja
in ga vrgel v drugega. Nazadnje pa so pastirji le obvladali Markca, kajti on je bil sam, pastirjev pa ve.
Drugi dan je el Markec spet na tisti kraj, kjer so bile
vile, in je rekel stari vili, da e ni dovolj moan. Vila mu
je rekla, da ga bo e enkrat podojila, potem bo res moneji.
Podojila ga je. Ko se je vrnil zveer k pastirjem, ki so
94

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ga hoteli natepsti, je bil e tako moan, da je vse zvlekel

na kup. Zato so ga prieli otroci doma toiti in so govorili, da je hotel Markec vse poklati.
Ko so prignali tretji dan na pao, Markec spet ni ostal
pri pastirjih, temve je odel k vilam in rekel stari vili, da
tudi zdaj e ni dovolj moan. Vila mu je rekla, da ga bo
e enkrat podojila in da bo potem najmoneji.
Podojila ga je in Markec je bil e tako moan, ko se je
vrnil k pastirjem, da je zmetal vse na kup, na vrh njih pa
se je nato spravil sam. Pastirji se mu odslej niso ve upali
kaj narediti, temve so ga doma toili, reko, da ne bodo
li ve na pao, e tega Markca ne izenejo.
Nato so vaki veljaki tako razsodili, da morata oba
Markec in njegova mati oditi iz vasi. Ko je mati zvedela, kaj Markec na pai s pastirji poenja, in da morata zato oba oditi iz vasi, mu je rekla:
Slii, Markec! Zakaj si na pai tako poreden, da pastirjem ne da miru? Vidi, zdaj so tako razsodili, da morava oba oditi iz vasi!
Markec pa ji je nato rekel: Ej, mati, zakaj bi vi li iz
vasi? Ostanite vi tu, grem jaz sam po svetu. Zdaj sem e
tako moan, da se nikogar ne bojim!
Markec je res odel po svetu in priel h kovau. O tem
kovau je slial praviti, da noben uenec ne ostane pri
njem eno leto, zato bi rad vedel, kakno delo ima, da bi
ne mogel ostati pri njem.
95

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ko je stopil v kovanico in pozdravil, ga je kova

vpraal: Ej, deko, kaj bi rad?
Markec je odgovoril: Kovatva bi se rad uil. Kova
mu nato ree: Dobro, jaz te vzamem, toda tako dolgo
mora ostati pri meni, da mi s sabljo razseka nakovalo na dvoje. Ko to naredi, lahko odide dalje.
Markec je v to privolil in je ostal pri kovau. Komaj je
minil dan, odkar je bil Markec tam, e je prosil kovaa
za sabljo, ker bi rad vedel, kako je moan. Kova pa mu
je rekel: Ej, ti norek, ele en dan si tu, pa e misli,
kako si moan.
Markec pa je rekel: Samo dajte mi jo, da poizkusim.
Kova mu je velel: Idi in vzemi si jo, tam na eblju visi.
Markec vzame sabljo in gre z njo k nakovalu. Tam je
samo enkrat zamahnil in tako usekal, da je razklal etrtino nakovala. Kova mu je nato rekel: Zdaj vidi, da
nisi e tako moan; mora ostati e dalje!
Drugi dan je Markec spet prosil za sabljo. Kova mu
je rekel: Ej, saj vidi, da nisi e tako moan!
Markec pa je prosil: Samo dajte mi jo, da poizkusim,
e sem e bolj moan.
Ko je dobil Markec sabljo v roke, je zamahnil z njo in
tako usekal, da se je sablja pogreznila do polovice nakovala. Zdaj mu je spet rekel kova: Vidi, da e nisi tako
moan; e mora ostati tu!
Nakovalo pa so vselej zakovali zopet skupaj.
96

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ko je priel tretji dan, je Markec spet prosil za sabljo.

Kova mu jo je dal. Markec pa je zdaj tako usekal po
nakovalu, da je nakovalo razpadlo na dvoje. Kova ga e
ni mogel dalje zadrevati, zato mu je rekel: Zdaj lahko
gre svobodno po svetu, kamor hoe. Ti si svojo pogodbo izpolnil in jaz te ne morem ve zadrevati.
Markec pa mu je rekel: Toda jaz bi ne el rad kar
tako. Dati mi morate kakno plailo. Napravite mi
tako palico, da se ne razleti, e jo vrem kviku in pade
na tla. To naj bo moja plaa. e pa mi tega ne napravite, mi morate plaati v denarju.
Kova je napravil palico iz samega istega jekla. Ko je
bila gotova, jo je Markec zgrabil in vrgel kviku. etrt
ure je ni bilo nazaj. Ko pa je padla na zemljo, je priletela na kamen in se razletela na dvoje. Markec je nato rekel kovau: Jaz s tem nisem zadovoljen. e mi ne daste tiste sablje, ki sem z njo razsekal nakovalo, tedaj
bom zlomil nad vami to palico, ki je ostala.
Kova se je prestrail in mu je dal raji sabljo, kakor
da bi na njem lomil jekleno palico.
Ko je Markec dobil sabljo, se je poslovil od kovaa in
el po svetu, kamor so ga vodile oi. Na potu je zvedel
o nekem bogatem grofu, ki ima tri here. Vsaka ima zlato jabolko, in ko se bodo moile, bo vsaka vrgla zlato
jabolko kviku; kateri mladeni jabolko ujame, tisti dobi
grofovo her.
97

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Markec je el k temu grofu in si izprosil slubo pri

njem. Ta grof je imel e toliko pastirjev, kolikor je v letu
dni. Vsak je bil samo en dan pri njem, in ko je neko na
pao gnal, mu je ta rekel: Ravno pastirja mi je treba. e
eli biti pastir, ostani pri meni.
Markec je privolil, grof pa mu je e rekel: Za plao se
pa prej ne bova pogajala kakor ele ez tri dni, e mi bo
dotlej sluil.
Prvi dan je gnal Markec ivino na pao in si vzel vsemogoe igrae s seboj, da bi si z njimi tam kratil as. Ko
je prignal na pao, je pustil vso ivino, da se je razkropila, kajti grof je rekel, da je vse njegovo, kamor see
oko. ivina se je rada pasla, zato jo je Markec pustil iz
misli. Zakuril je ogenj in si pripravil igrae; ulival je piali in zvonke in si tako kratil as. Ko je bila popoldne
e tretja ura, se mu je nenadoma prikazal sam parkljasti
vrag in ga vpraal: Kako, da sme tu vsepovsod pasti?
Markec pa je odgovoril: Zakaj bi ne smel tu pasti, saj
je vse to od mojega gospoda.
Parkljasti je nato popadel Markca in tako dolgo sta se
metala, da sta e onemogla. Popolnoma sta se e zmuila, pa le ni mogel nobeden drugega vrei. Naposled sta
si morala oddahniti. Zdaj pa je el Markec in si pripasal
tisto sabljo, ki jo je dobil pri kovau. Ko sta se drugi
spoprijela, je vrgel parkljastega s tako silo ob tla, da se
je ta do vratu pogreznil v zemljo. Tedaj je Markec priel
98

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

spraevati parkljastega: Kako si mogel imeti tako veliko oblast tu na zemlji mojega gospoda?
Parkljasti je odgovoril: Hm, tega ti jaz ne smem povedati, kajti imam starejega brata in ta, e ga obvlada,
ti morebiti pove.
Ker pa mu parkljasti tega ni hotel povedati, ga je Markec s sabljo razsekal in vrgel v ribnik. Nato se je zveerilo in treba je bilo gnati ivino domov. Markec je zdaj
zbral vse zvonce, ki jih je bil ulil, privezal jih je kravam
na vratove, da so z njimi zvonkljale, on pa je piskal na
pial, pokal z biem in vriskal. Tako je gnal ivino s
pae, kakor burke, ki prihaja v vas.
Grofove here so iz zgornjih sob to opazile in le grofu povedat: Ej, oe, to vam je pastir! Ta ene krave s
pae z veseljem, od drugih pa se nihe ni ve vrnil, e je
le enkrat gnal na pao. (Seveda se ni mogel vrniti noben pastir, ker je vsakega parkljasti raztrgal.)
Drugi dan se je zgodilo ravno tako kot prvi dan. Markec je gnal ivino na pao in se tam zabaval z igraami.
Ko je bla e tretja ura, je priel k njemu parkljasti, ki je
imel dve glavi, in je vpraal Markca: Kako, da sme tu
vsepovsod pasti? Ali si ti tu ve kot jaz?
Markec pa je odgovoril: Zakaj bi ne bil jaz tu ve kot
ti, saj je vse to od mojega gospoda.
Nato sta se spoprijela in metala, kakor s tistim prvi
dan. Nazadnje je Markec obvladal parkljastega in ga je
99

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

vpraal: Kako si ti priel do tako velike oblasti na zemlji

mojega gospoda?
Parkljasti mu je rekel: Hm, tega ti ne smem povedati.
Imam e enega starejega brata, in e tega obvlada, ti
pove on.
Nato je Markec tudi tega parkljastega razsekal in ga
vrgel v ribnik. Krave je pa zveer gnal s pae domov
prav tako slovesno kot prvi veer.
Napoil je tretji dan in Markec je spet gnal na pao.
Zdaj pa je priel k njemu tak parkljasti, ki je imel tri glave. Borila sta se tako hudo, da sta si morala trikrat oddahniti. Ko sta si tretji oddahnila, si je Markec opasal
sabljo. Nato sta se spoprijela. Markec je tega parkljastega tako treil ob tla, da se je do vratu pogreznil v zemljo. Nato mu je rekel: e mi zdaj ne pove, kako si dobil to zemljo v oblast, te vsega razsekam na drobne kosce.
Parkljasti mu je zael pripovedovati: Tamle je kamen. e si tako moan, da ga premakne z mesta, se ti
odpro stopnice, ki vodijo pod zemljo. Po teh stopnicah
mora iti navzdol in pride do krme, kjer je vse okamenelo. Kar bo videl tam je vse tvoje, in esar se dotakne vse oivi.
Ko je parkljasti to povedal, je Markec zamahnil s sabljo in ga razsekal na drobne koke. Nato ga je vrgel v
ribnik kot prva dva. Potem je el in odvalil tisti kamen,
100

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ki mu ga je pokazal parkljasti, in resnino nael pod

njim stopnice v podzemlje. el je po stopnicah, kakor bi
el v pivnico in priel do krme, ki je bila okamenela z
vsem, kar je bilo v njej.
Najprej je stopil Markec v klet, v kuhinjo in je pogledal v vsako luknjo. Ko je priel v sobo, je nael okamenelo natakarico. Stopil je k nji in se je dotaknil. Natakarica je takoj oivela in vpraala Markca, kaj eli jesti in
piti. Markec pa e ni hotel ni jesti in piti, temve bi rad
videl, kaj vse je tam pri tisti krmi. Nato je la natakarica z Markcem najprej v hlev. Tam sta nala tri okamenele konje in koijaa na leiu, ki je bil tudi okamenel. Markec se je dotaknil koijaa in konj in vsi so rono oiveli. Nato je pokazala natakarica Markcu kurnik,
kjer so bile kokoi, svinjake, kjer so bile svinje, in kjer
koli se je Markec dotaknil katere ivali, je vsaka takoj
oivela. Naposled sta prila v tisto sobo, kjer sta bila krmar in njegova ena. Tu pa je natakarica rekla Markcu:
Teh se nikar ne dotikaj, ker tedaj za naju ne bo dobro!
Markec se je tedaj res obrnil od okamnelih in se vrnil
na zemljo.
Ko je priel k svoji ivini, je bil e veer in treba je bilo
gnati domov. To pa je naredil tako slovesno in buno kot
prva dva veera. Odslej ni maral nesti nobene jedi ve
s seboj, temve je vselej el v tisto krmo pod zemljo in

101

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

je tam jedel in pil, kolikor ga je bila volja. Ko pa je napoil veer, je vedno gnal ivino buno domov.
Tako je preteklo leto dni, kar je sluil pri grofu. Grofovi so ga vsi zelo radi imeli in tudi on je bil zadovoljen.
Ko je lo Markcu leto h koncu, so se ravno nameravale grofove here moiti. Grof je dal oznaniti, naj pridejo iz vseh krajev mladenii plemenitih starev in grofovski sinovi, e da bodo njegove here metale jabolka
kviku, in kateri mladeni jabolko ujame, dobi tisto her
za eno, od katere je bilo jabolko.
Prvi dan, ko je metala najstareja hi jabolko kviku,
je Markec zgodaj vstal in gnal na pao. Tam je spotoma
el v tisto krmo pod zemljo in je velel koijau, naj
osedla tistega konja, ki je bakrene barve. On si je tudi
oblekel rdeo obleko, in ko je bilo vse nared, je el s
konjem po stopnicah navzgor. Ko sta prila na zemljo,
je vpraal konj Markca: Kako bova la, po zraku ali po
zemlji?
Markec je odgovoril: Pojdiva tako, da ne zamudiva!
Pri grofu se je zbralo vtem e mnogo mladeniev.
Vsi so bili na konjih in so akali, kdaj vre najstareja
hi svoje jabolko. Ravno ga je hotela vrei, ko je zagledal grof, da jae proti njim e en mladeni. Zato je velel
heri: Malo poakaj, tamle prihaja e eden!
Ko je mladeni prijahal do njih, se je lepo priklonil,
kot je navada pri gospodi, in je vpraal grofa, ali sme
102

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

tudi on k njim pristopiti ali ne. Grof mu je nato rekel, da

se jim sme pridruiti vsak, ki je za to pripravljen. Mladeni se je nato postavil nekje ob kraju, in ko je grofova hi vrgla jabolko kviku, se je s konjem vzdignil v
zrak in jabolko mimogrede ujel, ko je letelo navzdol k
tlom. Ko je e imel jabolko v rokah, je z njim takoj odjezdil. Nihe ga ni poznal, zato tudi nihe ni vedel, koga
je dobila grofova hi.
Zveer je Markec prignal s pae, in ko je delo opravil,
je el v svojo sobico. Tam je poloil na mizo jabolko, ki
si ga je bil prisvojil, in ga priel ogledovati. Grofova hi
se je sprehajala kraj njegove sobice, in ko je skozi luknjico kljuavnice opazila, da je v Markevi sobici svetlo, je hotela noter. Markec je zdaj hitro pospravil jabolko
in poloil tja vigalice. Ko je vstopila grofova hi, je takoj vpraala Markca: Kaj ima, da se tako sveti?
Markec je odgovoril: Ni drugega nimam kot vigalice, pa se te svetijo.
Grofova hi mu je zaela pripovedovati: Ej, Markec,
ko bi bil ti danes doma, bi morda jaz ne bila tako nesrena! Omoila sem se, a ne vem, kdo je moj mo. Tisti
mladeni, ki je ujel moje jabolko, je odjezdil in ne vemo
kam. Pa tudi poznal ga ni nihe. e bi ostal ti doma, bi
lahko ti ujel moje jabolko.
Nato je Markec rekel: Ej, vidi, tisti so vsi veliki gospodje, jaz pa sem siromak; kaj bi poel med njimi?
103

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ko je najstareja hi odla, je ez nekaj asa prila na

sprehodu mimo Markeve sobice srednja hi, ki naj bi
drugi dan metala kviku zlato jabolko. Tudi ta je opazila,
da se v Markevi sobici nekaj sveti, in ker Markec e ni
spal, je potrkala na vrata in vstopila. Ko je vstopila, je
zaela Markcu govoriti: Markec, jutri bo moja zaroka.
Jutri ostani doma, da bo videl, kaj bo. Moja sestra je
danes metala svoje jabolko, zdaj pa ne ve, koga ima za
moa.
Markec pa je odgovoril: Ej, jaz ne smem drugega delati kot to, kar je v pogodbi. Svojo slubo moram zvesto
opravljati. Markec pa si je mislil, da lae pride s pae
in ujame jabolko, kakor pa, e bi doma akal nanj. Srednja hi je nato odla.
Markec je drugi dan zgodaj gnal na pao. Ko je prignal tja, je el takoj v tisto krmo pod zemljo in velel
koijau, naj osedla srebrnega konja. Koija je osedlal
konja, Markec pa je oblekel srebrno obleko. Ko je bilo e
vse nared, je gnal konja ven in ga zajahal. Konj je zdaj
vpraal: Kako bova la, po zraku ali po zemlji?
Markec je odgovoril: Pojdiva tako, da ne zamudiva!
In odla sta po drugi poti, ne tam kot prvi dan.
Vtem je prilo pri grofu skupaj mnogo grofovskih
mladeniev, ki so akali, kdaj bo srednja hi vrgla jabolko kviku. Ravno je hotela vrei, ko je grof opazil, da od
dale jaha e neki mladeni proti njim. Zato je velel he104

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ri: Malo poakaj, tam jaha e eden. Ko pride sem, tedaj

vrzi jabolko!
Mladeni je prijahal, se lepo pred grofom priklonil in
ga vpraal, e se sme tudi on vstopiti mednje. Grof mu
je odgovoril, da sme pristopiti vsak, ki je za to pripravljen. Mladeni se je tedaj nastavil na kraju, in ko je vrgla
hi jabolko kviku, se je vzdignil konj z njim v zrak, on
pa je z obema rokama ujel jabolko. Ko ga je imel v rokah, je rono odjahal z njim da vsi drugi niso vedeli,
kdo je in od kod je priel. Tega si pa nihe niti mislil ni,
da bi bil ta lepi mladeni Markec.
Ko je zveer prignal Markec s pae in poveerjal, je
poloil na mizo obe zlati jabolki, ki si ju je prisvojil, in ju
priel gledati. Srednja grofova hi pa se je sprehajala
kraj njegove sobice in je videla, da se v Markevi sobici
nekaj mono sveti. Zato je hotela noter, Markec pa je
spet pospravil jabolki in nastavil vigalice na mizo. Ko
je grofova hi vstopila, je takoj vpraala: Markec, kaj
ima, da se tako mono sveti?
Markec je odgovoril: Vigalice imam na mizi in te se
tako svetijo.
Ona pa mu je zaela toiti: Danes bi bil lahko ostal
doma, pa bi se mi najbr ne bila zgodila taka nesrea.
Ravno tako sem postala nesrena kot moja sestra. Prijahal je mladeni, in ko sem vrgla jabolko kviku, ga je ujel
in z njim odel. Zdaj ne vem, kdo je bil.
105

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Nato je Markec spregovoril: Oh, kaj bi mogel jaz pri

tem pomagati, eravno bi bil doma? Jaz bi tam tako ne
mogel biti med gospodo.
Nato je srednja hi odla, ez nekaj asa pa je prila k
Markevi sobici najmlaja hi, ki naj bi tretji dan metala
jabolko kviku. Ta je imela Markca e najraji, in ko je
videla, da se v njegovi sobici sveti, je potrkala na vrata
in vstopila. Ko je vstopila, je zelo lepo priela prositi
Markca, naj ostane drugi dan doma, da bo videl, kaj se
bo zgodilo. Markec pa v to ni hotel privoliti, temve je
rekel, da mora svojo slubo zvesto izpolnjevati.
Drugi dan je res gnal Markec krave na pao. Ko je hitro tja prignal, je el spotoma v tisto krmo pod zemljo.
Tam je velel koijau, naj urno osedla zlatega konja, on
pa je tudi oblekel zlato obleko in nato odel. Ko sta prila na zemljo, je konj vpraal: Kako bova la, po zraku
ali po zemlji?
Nato je Markec rekel: Pojdiva tako, da ne bo prepozno!
Medtem pa se je selo pri grofu mnogo grofovskih in
gosposkih mladeniev, ki so akali, kdaj bo vrgla najmlaja hi svoje zlato jabolko kviku. Ravno je hotela
vrei, ko je grof zagledal e enega mladenia v zlati
opravi, ki je jahal proti njim. Zato je velel herki: Malo
poakaj, ker tamle jaha e neki mladeni! Naj pride e
ta, potem vrzi jabolko kviku.
106

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ko je prijahal mladeni do grofa, se je pred njim lepo

priklonil in ga vpraal, ali sme tudi on pristopiti k njim
ali ne. Grof mu je odgovoril, da sme k njim pristopiti
vsak, ki je za to pripravljen. Mladeni se je nastavil nekje
pri kraju, in ko je grofova hi vrgla zlato jabolko kviku,
se je vzdignil konj z njim v zrak, da ga je ujel z obema
rokama. Ko pa je imel jabolko v rokah, je takoj odjahal
z njim. Nihe ga ni poznal in tudi nihe ni vedel, od kod
je priel in kam je odel. Zato pa tudi nihe ni vedel, koga je dobila najmlaja grofova hi.
Ko je zveer Markec prignal s pae in poveerjal, je el
v svojo sobico in poloil vsa tri jabolka na mizo ter se
veselil nad njimi. Spet so se prile gospodine sprehajat.
Najprej je prila najstareja in je takoj opazila, da se v
Markevi sobici nekaj sveti. Pogledala je skozi luknjico
kljuavnice in takoj se ji je zdelo, da ima Markec nekaj
takega na mizi, kot so bila njihova jabolka. Zato je potrkala na vrata in hotela vstopiti. Markec pa je rono
pospravil jabolka in nastavil vigalice na mizo, da bi jo
tako prevaril. Gospodina je vstopila in je takoj vpraala:
Markec, kaj si pa imel nekaj takega na mizi, kot so bila
naa jabolka?
On pa je odgovoril: Ej, kako, da bi jaz imel vaa jabolka! Kje naj jih vzamem?
Nato je gospodina odla, Markec je pa poloil jabolka nazaj na mizo.
107

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ez nekaj asa je bila na sprehodu srednja hi in tudi

ta je videla, da se v Markevi sobici nekaj sveti. Tudi njej
se je zdelo tako, da ima Markec nekaj takega na mizi,
kot so bila njihova jabolka. Zato je potrkala na vrata in
hotela vstopiti. Markec je nato rono pospravil jabolka
in nastavil vigalice na mizo, da bi jo tako prevaril. Ko je
gospodina vstopila, je takoj vpraala: Markec, kaj si
pa imel nekaj takega na mizi, kot so bila naa jabolka?
On pa je odgovoril: Ej, kako bi jaz imel kaj takega?
Kje naj vzamem vaa jabolka?
Gospodina je nato odla, Markec pa je spet poloil
jabolka na mizo.
ez nekaj asa se je prila sprehajat najmlaja grofova hi. Ko je opazila, da se v Markevi sobici nekaj mono sveti, je tako dolgo gledala skozi luknjico kljuavnice, dokler ni videla, da je na enem jabolku zapisano njeno ime. Ko je to opazila, jo je takoj oblo veliko veselje
in je hotela v sobico. Markec pa je zdaj spet hitro pospravil jabolka kakor prej, ko sta stareji herki hoteli v
njegovo sobico.
Ko je zdaj najmlaja gospodina stopila v sobico, je
takoj rekla Markcu: Ej, Markec, ti ima naa jabolka, ki
smo jih metale kviku!
Markec pa je odgovoril: I, kje pa naj vzamem vaa
jabolka?
Gospodina pa je bila zelo prijazna in premetena, sto108

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pila je k njemu in mu pretipala vse epe. Ko je nala pri

njem tista jabolka, je rekla: Ker ima ti moje jabolko, ne
grem zdaj nikamor od tebe, samo tja, kamor bo el ti.
Markcu je ravno tisti dan preteklo leto, da je moral iti
dalje. Drugi dan je zato rano vstal in priel spravljati
skupaj vse svoje stvari. Ko je gospodina videla, da se je
od vseh poslovil in se gospodi za vse lepo zahvalil, je
tudi ona pobrala, kar je imela, in la z njim.
Markec je peljal gospodino po drugem potu v tisto
krmo, ne pa tam, koder je gonil krave. To pa je napravil zato, da bi ona ne znala domov.
la sta po velikem gozdu in prila do vode. Tam je
Markec rekel gospodini: Skoi v vodo! (To je pa dejal, ker bi se rad preprial, e mu bo res zvesta.) Ona je
to vzela za resnico in je e hotela skoiti v vodo. Markec
jo je tedaj prijel in komaj zadral, da se ni utopila tam,
kjer je rekel, naj skoi noter.
la sta dalje in ez nekaj asa je priel Markec govoriti: Hm, e ti le misli iti z menoj naprej, se jaz obesim!
Ona pa je odgovorila: e se ti obesi, se obesim jaz
e pred teboj.
Ko sta prila do prvega drevesa, si je ona e navezala
okoli vratu nekakne vezi, kajti e bi se Markec res hotel obesiti, bi si jih ona zadrgnila e pred njim.
Zdaj je Markec spoznal, da je zvesta in stanovitna,
109

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zato je el z njo v tisto krmo pod zemljo. Tam sta ivela

tri leta in zelo dobro jima je bilo. Ni drugega nista delala kakor jedla in pila, zato sta se pa tudi tako spremenila, da ju nihe ni mogel ve spoznati.
Ko so pretekla tri leta, se je Markevi eni tako bomo odslej imenovali gospodino, ki Markca ni hotela
zapustiti neko no sanjalo o sestrah in starih. Te sanje so jo mono ualostile. Bila je zelo potrta in alostna, zato jo je mo vpraal: Kaj ti je, da si tako alostna
in zamiljena?
Ona je odgovorila: Sanjalo se mi je o sestrah in starih in zelo rada bi videla, kako ive.
Zato je prosila moa, da bi jih la rada pogledat in je
rekla: Nama gre tu dobro, toda za domae se bojim, ko
se mi je tako o njih sanjalo.
Markec je nato rekel: No, e bi jih tako rada videla,
bova la v tvojo domaijo, toda ne smeva se izdati, ker
bi rad vedel, ali naju bodo spoznali ali ne.
Tedaj sta se odpravila v njeno domaijo. Prila sta tja
ravno zveer in sta prosila za prenoie. To sta tudi dobila. Dali so jima sobico, kjer bi prenoila, in tudi veerjo so jima prinesli. Poznal pa ju ni nihe.
Po veerji sta obe grofovi herki, ki e nista bili omoeni, ostali dolgo pri njih, da so se pogovorili o tem in
onem. Markeva ena je prinesla s seboj vsa tri jabolka
in preden so li spat, jih je vzela iz koarice ter jih po110

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

loila na mizo. Ko sta grofovi heri zagledali jabolka in

videli na njih svoji imeni, sta takoj vpraali: Gospa, kje
pa sta vidva kupila ta jabolka? To so ravno taka jabolka,
kot smo jih me metale kviku, ko smo se moile. Pozneje
smo videle, da jih je imel tisti pastir, ki je sluil pri nas.
S tem pastirjem je odla tudi najina mlaja sestra in o
njiju ni nikdar ve nobenega glasu.
Tedaj se Markeva ena e ni mogla ve zadrevati in
je rekla: Jabolka poznata, da so taka, kot smo jih memetale kviku, naju pa ne poznata.
Nato so se prieli bolj ogledovati in spoznavati.
Ko so se e spoznali in je Markeva ena vrnila sestrama jabolki, Markec pa je povedal vso zgodbo, kod
sta hodila in kako sta ivela, tedaj so napravili veliko
enitovanje, na katerem so jedli, pili in se veselili.
Po enitovanju je grof kot oe Markeve ene dal
Markcu in njegovi eni posestvo in ju nagovoril, naj zapustita tisto krmo pod zemljo in naj se preselita na to
posestvo.
Markec in ena sta tako naredila. Vso vrednost, ki je
bila v krmi, sta spravila na to posestvo; tudi koijaa in
natakarico sta vzela s seboj.
Ko so na novem posestvu spravili e vse v red, so priredili e eno veliko gostovanje, na katero so povabili
tudi mene. Dali so mi jesti in piti, nato pa so mi veleli,
naj odidem.
111

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O dvanajstih bratih in sestrah

il je bogat kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so odrasli, so se zaeli pogovarjati: Ko bi bil kje na svetu tak oe, ki bi imel dvanajst hera, bi vzeli vsak eno za
eno.
Stareji sin ree: Pojdimo jih iskat, morda dobimo
oeta, ki ima dvanajst hera, da vzamemo vsak eno za
eno. Ko so se drugi dan odpravljali na pot, je bil najmlaji brat bolan; dal pa jim je svojo sliko, da jo pokaejo nevesti. e jo najdejo. Potem gredo z doma in pridejo do treh cest. Tam jih aka star mo in jih vpraa:
Kam greste? Bratje mu povedo in vpraajo, kje bi bil
oe, ki bi imel dvanajst hera, da bi vzeli vsak po eno za
eno. Mo jim pove, v katerem mestu najdejo takega
oeta. Mo jim pa tudi ree: Vraati se ne smete po
irokih cestah, ampak po ozkih stezah, sicer boste nesreni.
Bratje gredo dalje in pridejo v tisto mesto, kakor jim
je povedal mo. Skoraj zvedo, da ima tamkajnji kralj
dvanajst hera. Napotijo se k njemu, poklonijo se, kakor
je navada pri imenitnih kraljevskih osebah, in reko:
Gospod kralj, zvedeli smo, da imate dvanajst hera,
112

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

nas je pa dvanajst bratov; poslednji lei doma bolan,

imamo njegovo sliko. Ali bi nam hoteli dati vsakemu po
eno her za eno; sinovi smo tega in tega kralja. Kralj
je bil takoj zadovoljen in kraljevii se zaroe. Najmlaja
kraljina pa je bila alostna, ker ni vedela, ali je njen enin res tako zal, kakor je na sliki. Vzamejo konje, jih
osedlajo, sedejo nanje in se odpravijo domov.
Na poti ree stareji brat: Zdaj nas je triindvajset, ni
se nam bati nesree; le pojdimo domov kar po iroki
cesti. Res jahajo do trde noi, potem pa pridejo na planjavo, kjer prenoe in pospe. Najmlaja sestra pa ni mogla zaspati, ker ni imela enina, skrbelo jo je nekaj. Zjutraj pa so vsi okamneli, samo najmlaja nevesta ne, ker
ni ponoi zaspala. alostna hodi okoli kamnov in ne ve,
kaj bi poela.
Ob devetih dopoldne pride po poti star mo k njej in
jo vpraa: Dekle, kaj dela tu? Dekle mu pove, da so
tu njene sestre in drugih enajst bratov, ki so vsi okamneli. Potem ji ree stari mo: e hoe k meni v slubo,
dobi dobro plailo. Ob devetih dopoldne bo hodila
kropit to kamenje. Kraljina privoli, saj ne ve, kam bi
la. Vselej je bila alostna, kadar je prila kropit svoje
okamnele sestre.
V tem asu ozdravi doma najmlaji brat. Pogleda se v
zrcalo, toda v njem se ne vidi. Takoj ve, da so njegovi
bratje nesreni, in zato ree oetu: Vem, da so se moji
113

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

bratje ponesreili, pojdem jih iskat. Oe mu brani reko: Ne hodi jih iskat, da se tudi tebi kaj ne primeri.
Sin pa ni ne mara, vzame najboljega konja, denarja in
drugega brana in gre na pot.
Pride do tistih treh cest. Tam ga e aka tisti stari mo
in ga vpraa: Mladeni, kam gre?
Kraljevi ree: Svoje brate grem iskat, vem, da so se
ponesreili. Imam namre zrcalo: e se vidim v njem,
vem, da so sreni, e pa se ne vidim, vem, da so nesreni. Nas je dvanajst bratov; po svetu smo li iskat oeta,
ki bi imel dvanajst hera, da bi vzeli vsak po eno za eno.
Mo mu ree: Povedal sem jim, da se ne smejo vraati po irokih cestah, pa me niso ubogali, zato so nesreni. Potem mu pove: Ko pride v to in to mesto,
vpraaj po tem in tem kralju, ki ima dvanajst hera. Povedali ti bodo, kje je; potem pojdi k njemu, da natanko
poizve, kdaj so odli. Vraati pa se ne sme po irokih
cestah, temve po ozkih, da se ne ponesrei.
Najmlaji sin gre in srea lisico. Ta ga vpraa: Kam,
dragi mladeni? Pove ji. Lisica ga prosi: Daj mi jesti,
da ne poginem od lakote; v veliko pomo ti bom. Mladeni see v torbo, vre ji kos mesa in ree: Vsaka ival mora imeti ive na svetu, tako tudi ti, lisica.
Gre spet dalje. Ne dolgo nato srea volka, ki ga prosi: Dragi mladeni, daj mi jesti, da ne poginem od la114

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

kote; v veliko pomo ti bom. Mladeni see v torbo,

vre mu kos mesa in ree: Vsaka ival mora imeti ive
na svetu, tako tudi ti, volk.
Mladeni gre dalje. Skoraj ga srea mladeni in ga
prosi: Daj mi jesti, jaz ti pa dam to lepo zlato ribo! Da
mu kruha in mesa, oni mu pa podari ribo. Nekaj asa jo
nese s seboj, potlej se mu zane smiliti. Ko pride do studenca, jo izpusti v vodo in gre dalje.
Kmalu pride v mesto, kakor mu je povedal tisti stari
mo in izve, kje je kraljeva palaa. Slii tudi, da je imel
kralj dvanajst hera in da so vse odle z enajstimi enini. Zdaj pove, da je on dvanajsti sin, ki je bil tedaj bolan,
ko so li drugi snubit. Odpravi se h kralju. Ta mu pove
ravno tako, kakor so mu povedali ljudje. Mladeni pravi:
Jaz jih grem iskat, ker jih ni domov.
Vrne se na pot in si misli: Zdaj ne smem iti po ozkih stezah, kajti moji bratje so li domov po irokih cestah. Torej moram iti tudi jaz po irokih, e jih hoem
najti.
Ves dan hodi in zveer pride na veliko planjavo. Tam
mora prenoiti, toda spati ne more. Ko zjutraj vstane,
zane ogledovati tisto kamenje, ki je bilo podobno jezdecem, in si misli: Poakati moram, da kdo pride in
mi pove, kaj to kamenje pomeni. Morda so tukaj moji
okamneli bratje in one sestre. Vendar sam sebi ne
verjame. Ob devetih pride dekle tistega starega moa
115

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

kamenje kropit. Ko vidi, kako mladeni ogleduje kamenje, se ji zdi precej znan in si misli: Kaj, ko bi bil to
moj enin! Pogleda sliko in e bolj seji utrdi vera, ali
e ne verjame dobro sama sebi. Gre in pokropi kamenje
ter se e misli vrniti domov. Mladeni pa stopi k njej in
jo vpraa: Kako, da ti kropi to kamenje? Kaj pomenijo te podobe? Dekle mu prine pojasnjevati, da je to
njenih enajst sester in ravno toliko njihovih okamnelih
eninov. Jaz sem pa dvanajsta sestra in sluim pri starem mou; vsak dan moram kropiti kamenje. Mladeni sedaj spozna, da so tu gotovo njegovi okamneli bratje. Sprauje jo e natanneje, dokler se mu stvar do dobrega ne pojasni. Nato ree: Jaz sem pa dvanajsti brat,
ki sem taas leal doma bolan; zdaj sem ozdravel in sem
el iskat svoje brate, ker sem vedel, da so nesreni.
Ona e enkrat pogleda sliko in oba spoznata, da sta
zaroenca. V roke si seeta in se objameta, mladeni pa
vpraa: Ali je mogoe reiti brate in sestre? Dekle mu
ree: Ne vem, ali jih je mogoe reiti ali ne.
On jo poui, naj vpraa starega moa, ki mu slui:
Ali bom e dolgo hodila kropit to kamenje? Ali bodo
kdaj reeni ali nikoli? Potlej mi bo povedala, ko pride
jutri ob devetih kamenje kropit, da jih reim, e jih je
mogoe reiti.
Dekle gre domov. Ko se snideta z moem na samoti,
ga vpraa, kakor jo je nauil enin. Mo ji ree: Res jih
116

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

je mogoe reiti, toda ni loveka na svetu, da bi jih reil.

V stekleni gori je jezero; sredi jezera plava raca, ki ima
jajce. Tisto se ji mora vzeti, potlej pa z njim nekoliko
mazati vsako kamnito podobo in takoj oivi.
Drugi dan ob devetih gre dekle kamenje kropit. Mladeni ji pride e naproti in jo vpraa. Dekle mu pove,
kakor ji je povedal mo, da je brate in sestre mogoe
reiti, in potem mu ree: Saj ne more storiti tega. On
pa odgovori: Poskusil bom, e je le mogoe.
Odpravi se proti stekleni gori. Dolgo asa mine, preden jo najde. Tam mu pride naproti tisti volk, ki mu je
nekdaj dal mesa, in ga vpraa: Kaj pa hodi tukaj?
Mladeni mu pove, da je v stekleni gori jezero, po njem
pa plava raca, ki ima jajce, tisto jajce bi rad dobil. Volk
mu ree: Pojdi z menoj! Pelje ga v stekleno goro, v
svoj brlog. Gresta dalje in prideta do jezera. Tamkaj zagleda mladeni raco, ki plava sredi jezera, a do nje ne
more.
Tedaj se spomni lisice, ki ji je dal neko mesa. Rono
pride lisica k njemu in on ji ree: Pomagaj mi dobiti to
raco, ki plava sredi jezera! Lisica se rono spusti v jezero in plava do race. Lisica jo zgrabi, raca pa spusti jajce v jezero, da se potopi na dno.
Tedaj se spomni mladeni zlate ribe. Ko bi mi zdaj
mogla pomagati! Kakor hitro si je to mislil, e mu rono riba prinese jajce. Vzame ga in gre do svojih okam117

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

nelih bratov. Tam poaka drugega dne, da pride nevesta

kamenje kropit. Zdaj br ubije jajce in pomae vsakega
loveka in konja, da oivi. Ko vsi oive, jim ree: Takoj
pojdimo dalje, da nas arovnik ne dobi!
Pridejo do iroke vode in ne vedo, kako bi prili ez.
Najmlaji brat ree: Poenimo konje, saj znajo dobro
plavati! Toliko da pridejo ez sredo vode, e prisopiha
za njimi arovnik. Toda nima ve pravice do njih, ker so
e ez sredo vode.
Bratje sreno pridejo z nevestami domov in oe jim
pripravi veliko gostijo.

118

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O dveh bratih in velikanih

red davnim asom, ko so bivali e velikani na zemlji, sta ivela dva brata, ki sta morala starem trdo
delati; za plailo pa sta dobila ve udarcev kot jesti. Ko
sta nekega dne cepila drva v gozdu pod velikim hrastom, sta sklenila pobegniti. Poslovila sta se in si obljubila, da se bosta ez pol leta zopet sestala pod istim hrastom.
Mlaji brat je el po gozdu proti vzhodu in proti veeru priel do velike votline, v kateri so prebivali velikani. Ti so bili neusmiljeni in so jedli tudi loveko meso.
Velikanov tedaj ni bilo doma. Deek, ki o vsem tem ni
ni vedel, je sklenil tu prenoiti in se je zato skril pod
veliko posteljo. Kmalu nato so prili velikani domov in
legli k poitku. Deek od strahu ni mogel zatisniti oesa in je poslual, kaj so govorili velikani med seboj.
Prvi je rekel:
Nedale od tod je mlin, v katerem je lepa deklica.
Jutri hoem iti ponjo.
Drugi je dejal, da ve za drevo, pod katerim je zakopan
velik zaklad. Zraven tistega drevesa stanuje reven tesar,

119

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ki pa o zakladu ni ne ve. Jutri pojde on sam ponj. Tretji zopet:

Vem za grad, kjer morajo ljudje dale nositi vodo.
Takoj poleg gradu pa je kamen in na njem sedi velika
aba ter varuje studenec, ki izvira skrit pod kamnom. To
abo hoem jutri ubiti in pokazati graaku, za kar me
bo bogato obdaril. etrti je zopet rekel:
Hi naega kralja je hudo bolna, a ji noben zdravnik
ne ve zdravila. Pomaga ji pa lahko samo jabolko z jablane, ki rase pred nao votlino. Jutri hoem nesti to jabolko v grad in kralj mi bo dal her za eno.
Nato so velikani zaspali. Tedaj je deek tiho zlezel iz
votline, odtrgal jabolko in odel. Najprej je tekel k mlinarju in mu rekel:
Pazite, jutri zjutraj vam hoe velikan ugrabiti vao
her!
Nato je el k tesarju, mu zapovedal posekati drevo in
kopati na tistem mestu. Tesar je slual in izkopal velik
zaklad, ki ga je delil z njim. Od tesarja se je odpravil v
grad, kjer je manjkalo vode. Graaku je velel, naj zapove ubiti abo in odvaliti kamen. Graak ga je slual in
njegovi sluabniki so nali pod kamnom velik studenec.
Za plailo ga je graak bogato obdaril.
Nazadnje je el mladeni v kraljevo palao, kjer je vse
alovalo zaradi kraljiine bolezni. Mladeni je velel kralju, naj ga pelje k bolni heri, da jo ozdravi. Kralj ga je
120

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

peljal v herino sobo, in ko je stopil tja, je mladeni podal dekletu udodelno jabolko. Komaj je jabolko pouila, je bila zdrava. Iz hvalenosti mu je kralj dal her za
eno. Dal mu je tudi veliko imetje in grad, na katerem
sta skupaj prebivala.
Vtem pa je preteklo ravno pol leta in mlaji brat je el
na dogovorjeno mesto. Tu je e nael starejega brata, ki
se mu je pa medtem slabo godilo. Pripovedoval mu je o
svoji srei in ga povabil k sebi na grad. Vendar pa stareji brat ni hotel iti z njim in je raji el v votlino velikanov. Upal je, da ga bo doletela enaka srea kot brata.
Legel je pod posteljo in akal velikanov. Ti so prili zelo
nezadovoljni; povsod so namre prili prepozno.
Nekdo nas je moral posluati, so dejali in prieli
preiskovati votlino.
Pod posteljo so nali starejega brata, ga zvlekli izpod
nje in ga porli.
Tako je bil stareji brat kaznovan zavoljo tega, ker ni
bil zadovoljen, kar mu je bil ponudil mlaji brat. Mlaji
brat pa je e dolgo ivel na gradu sreno in zadovoljno
s kraljevo herjo.

121

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O junakem kovau

e je imel silno monega sina. Da ga v uk k evljarju, misle, da bo brez velikega truda dobre evlje
narejal. Pa kakor je dreto v roko prijel, jo je e utrgal.
Nazadnje ga mojster spodi od sebe in mu ree: Jaz te
ne morem rediti, pojdi drugam, in ker si tako moan,
pojdi za kovaa. Svt mu je bil ve, a tudi pri kovau
ni dolgo ostal. Ko je s kladivom udaril na nakovalo, se je
vse potreslo, nakovalo pa se je pogreznilo v tla. Izberi
si plailo, mu ree kova, kakrno si hoe, samo da
gre od mene pro. e e mora biti, naj bo, si misli
mladi kova. Zato ree gospodarju: Tisti elezni kol, ki
lei zadaj za hio, mi dajte za plailo. Mojster je bil
vesel, da se ga tako hitro iznebi, zato veli estim hlapcem, naj gredo po kol. Butec (tako so mladega kovaa
imenovali) pride ravno do njih, ko se hlapci s kolom na
vso mo trudijo, a ga niti ne premaknejo. Kaj se igrate
kakor bebci, jih nagovori Butec, vzdigne kol in z njim
odide. Ni ve ga ni bilo nazaj, el je namre po svetu s
trebuhom za kruhom. Ko pride e v tretjo deelo in gre
ravno skozi gozd, zapazi loveka, ki je smreke s koreninami ruval. Takoj sta si postala prijatelja. Zdaj gresta
122

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

oba dalje, da prideta v sosednjo deelo. Tako prideta mimo nekega mlina, ko zagledata mlinarja, ki se je z mlinskimi kamni igral. Metal jih je kviku in nato z rokami
lovil. e s tem sta se seznanila.
Med potjo so se poizkusili, kdo izmed njih bo kamen
vie zagnal. Prvi ga zaene mlinar celo uro so akali,
da je kamen priletel nazaj. Nato ga vre smrekar e
dalj asa ga ni bilo nazaj. Konno pride na vrsto kova;
zaene ga tri dni so akali, da je priletel nazaj. Vsi
trije smo moni dovolj, da se vseh velikanov ne bojimo, so si mislili in li dalje po svetu.
Nekega dne jih pelje pot mimo velikega gozda, na
desni strani pa je stal visok in velik grad. Zavijejo v grad,
kjer najdejo lepo stanovanje in dovolj hrane, ker tu zaradi strahov ni nihe prebival. Tu ostanejo in se pogovore, da bo vsak dan eden od njih kuhal kosilo. Ko bo kosilo kuhano, naj na strehi izobesi zastavo v znamenje
ostalima dvema, ki bosta na lovu, da je as kosila.
Prvi dan je kuhal mlinar. e je hotel izobesiti na strehi
zastavo, kar pride k njemu bera in ga poprosi malo
mesa. Mlinar mu ga ponudi koek; bera pa ga spusti
na tla in lepo prosi mlinarja, naj mu ga pobere, ker je
sam e star in se ne more ve pripogibati. Mlinar se
skloni po mesu, bera pa popade kovaev kol in prine
udrihati po kuharju. Ubogi reve ni pomnil, da bi bil
kdaj tako hudo tepen. Bera ga pusti na pol mrtvega in
123

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zbei. Medtem pa lovca e teko akata in pazita, kdaj

bosta zagledala zastavo. Toda tega nista doakala. Ker
sta e bila preve lana, sta la proti veeru domov. Zelo
sta bila jezna, ko sta zagledala tovaria na pol mrtvega
na tleh. Da bi ju potolail, jima je priel pripovedovati,
kaj se mu je pripetilo; toda kljub temu sta ga imela oba
le za slabia. Nato mu obveeta rane in napravita posteljo.
Drugi dan kuha kosilo smrekar, kova gre pa sam na
lov. Enako se primeri tudi smrekarju. krat namre, ki si
je vzel podobo starka, ga ravno tako namaha s kolorn
kakor prejnji dan mlinarja. Kova teko aka, kdaj bo
zagledal zastavo, a vse zaman. Ker le ni ni, gre domov.
Ko zagleda smrekarja leeega na tleh, se razjezi, ozmerja ga in ree: Vidim, da sta oba zani! Jutri ostanem
jaz sam doma, bom videl, kaj se bo zgodilo meni.
Res ostane. Komaj je meso kuhano, e pride starec in
ga prosi bojega daru. Godrnjaje mu poda koek mesa
in mu veli, naj se urno pobere od tod. Tudi danes uide
starku meso iz rok, tudi danes prosi, da bi mu ga pobral. Kaj?se zadere kova. Ali si tako len, da ga e
pobrati noe? in e mu neusmiljeno boa plea s kolom. Bera mu komaj uide. Zadaj za gradom se pogrezne v zemljo. Tako! se togoti kova nad ostalima dvema, jaz sem mu pa le dal, kar mu gre.
Ko bolnika ozdravita, gredo gledat, kje je tista luknja,
124

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

v katero se je starec pogreznil in izginil v zemljo. Zapazijo strano brezno. Eden naj se spusti po vrvi na dno,
pravi kova tovariema, ki pa se oba branita. Naposled
vendarle privolita. Tedaj priveejo vrv na skalo, zraven
pa zvonec, da bi tisti, ki se spusti v jamo, pri veji nevarnosti pozvonil. Mlinar poizkusi prvi, potem smrekar, pa
oba sta kmalu pozvonila in se vrnila. Konno se spusti
kova sam.
S seboj vzame tudi elezni kol, da bi se v nevarnosti
branil. Ko pride do dna, otiplje elezna vrata s tekim
zapahom. Mono udari s kolom po njih, porui jih in,
udo, nov svet se mu odpre, nova zemlja. Vse je mnogo
lepe kot na nai zemlji. Ko se kova nekoliko zave, gre
dalje. Zapazi tri gradove: prvi je bil srebrn, drugi zlat, v
tretjega pa se kar ni mogel ozreti, tako se je svetil. Premiljuje, kaj naj stori. Naposled se odloi, da gre v vse tri
gradove.
Stopi v prvi grad. Velika kaa, kakrne doslej e nikdar ni videl, je straila pred vrati. Kova jo udari z eleznim kolom, da oblei mrtva, nato pa stopi v grad. Lepa
deklica prihiti k njemu, ga pozdravlja kot reitelja in mu
pove, da je bila zakleta. Veselje obeh je bilo neizmerno
veliko. Urno jo odpelje k luknji, kjer je priel sam v ta
svet, privee jo na vrv in pozvoni. Reena deklica mu
zdaj pove, da sta v drugih dveh gradovih e dve zakleti
deklici. V hvaleen spomin mu podari prstan iz samih
125

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

demantov. Koj nato jo potegneta kviku smrekar in mlinar. Obema je bila tako ve, da bi jo vsak rad imel.
Kova se napoti zdaj v zlati grad, na roko si natakne
prstan in srno odkoraka dalje. e namerava stopiti v
grad, kar mu iz gostega grma pride nasproti neznansko
grda poast, ki ga hoe poreti. Krvav boj se vname med
njima in kova komaj premaga poast. Kakor v prvem
gradu, mu tudi tu pride naproti deklica, toda veliko lepa kakor prva. Tudi to polje na zemljo. Deklica mu da
v dar zlat me in ga zagotavlja, da ga bo e potreboval.
Ko smrekar in mlinar zagledata deklico, ki je e lepa od
prve, se prineta prepirati, igava bo. Drug drugemu
silita prvo.
Z meem opasan in s kolom v roki gre kova v tretji
grad. Pred silno velikimi vrati stoji na strai straen zmaj
s tremi glavami. Kova ga hitro butne s kolom. Mislil je,
da bo zver pokonal, toda ni ni opravil. Jezna se zaene vanj in ga hoe poreti. Dolgo se bojujeta, konno
zver omaga in kova ji odseka vse tri glave z meem, ki
mu ga je podarila reena deklica. Kakor se ob silnem potresu strese zemlja, prav tako se je zdaj vse streslo, ko se
je zmaj smrtno ranjen zgrudil na tla.
Kova gre v grad in zagleda deklico, ki je e mnogo
lepa, kakor sta bili prejnji dve. Kakor danica med
zvezdami je bila njena lepota med drugimi deklicami.
Ko se drug drugega ne moreta nagledati in ko se neko126

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

liko zavesta, se zgodi, da mu deklica prisee, da ga nikdar ne bo pozabila. Nato jo odpelje tja, kjer je priel v
jamo, in jo kakor prvi dve po vrvi polje na zemljo. Ko
pa smrekar in mlinar to deklico zagledata, se zaneta
zanjo do dobrega biti.
Zdaj pozvoni e sam kova, toda neeta ga potegniti
kviku, ker sta dobro vedela, igava bi bila potem najlepa deklica, za katero se zdaj pretepata.
Kova ne ve, kam bi se dal. Zato gre v vse tri gradove
in si nabere zlata, srebra in demantov, kolikor jih more
nesti. Ko pride v zadnji grad, zapazi, da v kotiku epi
krat, ki se trese kakor iba, tako se je zbal Butca. Kova
mu veli, naj mu pokae vrata, kjer bi se moglo priti izpod zemlje. Skrat izvlee velik klju, mu ga da in pove
pot, po kateri naj gre, da bo sreno priel na zemljo.
Kaj? se zgrozi nad kratom. Kaj, jaz sam si bom hodil vrata odpirat! Urno, krat, e ne, ti bom s kolom
pomagal!
Rad ali nerad je moral iti. krat zazvoni, vrata se odpro in glej udo, videl je, da so se vsi trije gradovi pogreznili v zemljo.
Prestraen hitro zapusti podzemeljske kraje, hiti iz
njih in pride na dan. Gradove pa, ki so se pogreznili v
zemljo, zagleda na lepih ravninah. Ne ve, ali se mu sanja
ali je resnica. Ko se gradovom blia, vidi smrekarja in
mlinarja, ki se ravno pretepata za tretjega dekleta. Silno
127

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

se prestraita, ko ga zagledata. Kot bi trenil, se srditi boj

neha. Na kolenih ga jokaje prosita odpuanja. Velikoduno jima odpusti, toda s pogojem, da bo zadnja deklica njegova, prva mlinarjeva, druga pa smrekarjeva.
Vse tri deklice se mu prisrno zahvalijo za reitev in
najlepa mu rada poda roko v zakon. V hipu se potem
ves spremeni ni bil ve divji, neotesani kova, marve
lep in mlad gospod, ves v svilo obleen. Tudi silna mo
mu izgine, ker je ni ve potreboval. Enako se je zgodilo
tudi z mlinarjem in s smrekarjem.
Tri dni nato so vsi trije obhajali veselo svatbo. Vsak je
imel en grad: kova najlepega, mlinar srebrnega, smrekar pa zlatega. Njih rod je cvetel mnogo stoletij.

128

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O mladeniu, ki bi rad strah poznal

ati je imela sina, ki ni poznal strahu. Ker je tolikokrat slial o njem, vpraa nekega dne mater:
Mati, povejte mi vendar, kaj je to strah?
Mati mu pravi: Ve, ljubi sinko, strah je taka stvar, ki
je na sredi votla, okoli kraja je pa ni ni.
Ej, mati, odgovori sin, nekaj pa mora vendarle biti
strah, ko toliko govore o njem; spoznati ga moram, eprav grem do konca sveta!
In res se nekega dne poslovi od matere in odide po
svetu, da bi spoznal strah.
V neki vasi se ponudi za hlapca, reko: Jaz ostanem
pri vas za hlapca zastonj, e mi pokaete strah; rad bi ga
spoznal, ker mi toliko govore o njem.
Gospodar ga je pripravljen vzeti v slubo, reko: No,
pa ostani pri meni; jaz ti e pokaem strah.
Nekaj dni prej so v tisti vasi obesili razbojnika; visel je
e dalj asa na vealih.
Ko se nekega veera vraata gospodar in hlapec iz gozda domov, gresta mimo veal in gospodar skrivaj spusti sekiro na tla. e sta skoraj doma, ko veli gospodar
hlapcu: Na poti sem izgubil sekiro, pojdi ponjo!
129

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Hlapec gre po isti poti, kjer sta la, ko pride do veal,

se oglasi obeenec: Oh, kako sem ejen!
Hlapec pogleda kviku in pravi: e si ejen, pa pij!
To ree in s klobukom zajame vode v blinji lui in mu
ponudi, reko: Na, pij!
Ko hlapec odhaja, se spet oglasi obeenec: Joj, kako
sem ejen!
I, bo pa spet pil, ree hlapec in mu ponudi vode.
Zdaj mislim, da si se e napil, e pravi in hoe dalje,
a tretji se oglasi oni na vealih: Joj, kako sem ejen!
e si res tako ejen, pravi hlapec, spleza na veala
in obeenca odree. Potem ga nese k lui in mu potisne
glavo vanjo, reko: Pa vso posrebaj, e hoe! Ko potem najde sekiro, se vrne.
Doma pripoveduje gospodarju, kako je dajal piti obeencu, ki ga je prosil vode. Mislil je, da ga bom vso no
napajal, no, in veste, kaj sem storil? Odrezal sem ga z
veal in postavil na glavo v luo. Zdaj mislim, da se e
napije, ali ne!
Ti si sren deko! pravi gospodar.
Rekli ste, da mi pokaete strah, ree hlapec, kdaj
pa bo to, oe?
Pri meni ga ne bo videl, odgovori gospodar, in
mislim, da ga ti sploh ne najde nikjer. Drugega dne e
gre mladeni spet iskat strahu po svetu.
Slial je, da v nekem mlinu strai, da hodi vanj vsako
130

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

no devet vragov mlet moko in kvartat. Pri tem mlinu se

torej mladeni ponudi za hlapca in mlinar ga sprejme.
Zveer, ko so li vsi iz mlina zaradi strahov, se mladeni zapre sam vanj in priakuje vragov. Skoraj pridejo
drug za drugim v mlin. Nekateri odpro zatvornice in
meljejo, drugi sedejo okoli mize in vrejo karte. Mladeni jih gleda od strani in vragi ga ne zapazijo.
Skoraj iztee eden mlinskih kamnov, ker ni ve meljiva pod njim, mladeni pa zgrabi blinjega vraga za
vrat in mu potisne glavo pod kamen, da mu jo odmelje.
Jaz vas e nauim, da boste nekoliko bolj pazili na
kamne, da se ne bodo prazni vrteli! In e se mi takoj ne
poberete od tu, zmeljem vas vse, kolikor vas je!
Vragi se ga res zboje in zbee, mladeni pa lee poivat in sreno prespi vso no. Toda strahu, kakrnega je
hotel poznati, le ni videl. Zato drugo jutro takoj odpove slubo in gre dalje po svetu.
Na poti slii, da v starem gradu strai. V ta grad se torej nameni in se ponudi za hlapca. Ko ga graak sprejme, mu mladeni pove, da za plailo ne zahteva drugega, kakor da mu pokaejo strah. Ej, pri nas, pravi
graak, ga bo e preve uil, e ostane!
Bil je to star grad, o katerem so vedeli pripovedovati
ljudje silno mnogo. Zveer, ko odidejo vsi iz gradu, ostane mladeni sam v njem, da bi videl strah.
Proti polnoi je laen, gre v kuhinjo, zakuri in prista131

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

vik ognju lonec kae. Ko bije ura polno, slii nad sabo
glas: Oj, padel bom! Mladeni pogleda kviku, in ko
niesar ne opazi, pravi: Ej, le padi, samo glej, da ne v
moj lonec! Komaj to izgovori, e pade velika noga na
tla. Mladeni se za to mnogo ne meni, temve kuha dalje svojo kao. Spet se zauje glas: Joj, padel bom!
Le padi, odgovori mladeni, jaz ti ne branim, samo v mojo kao ne! In druga noga pade na tla. Tretji
se zaslii glas: Joj, padel bom! Le padi, kakor ti
drago! odgovori mladeni, in e lei roka na tleh.
etrti se zauje: Joj, padel bom! Le padi! ree
pogumno mladeni in druga roka s trupom vred pade
na tla. Mladeni je kuhano kao e odstavil od ognja, ko
spet zaslii glas: Joj, padel bom! Ne jezi me! Kar padi! odgovori nevoljno mladeni, sicer ti grem pomagat, da lae pade! Zdaj pade velikanska glava z ropotom na tla. V tem hipu se zdruijo vsi udje in velikan
se postavi predenj na noge.
Kdo pa si ti? ga vpraa mladeni. Ko pa ne dobi odgovora, dene svojo kao lepo v skledo in jo nese v sobo.
Velikan stopa za njim.
Mladeni sede za mizo in j. Velikan, ki doslej ni dal
glasu od sebe, se zdaj oglasi, reko: Daj mi nekoliko
kae!
Tam je kuhinja in lonec, pa si jo skuhaj, kakor sem si

132

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

jo moral jaz, e hoe jesti. Sicer se poberi, da me ne ujezi!

Toda velikan se ne gane, niti ne zine besedice. Ko
mladeni kao poj in vidi, da velikan e vedno stoji
pred njim, ga pogleda srepo in ree: Zdaj se mi pa le
zgubi, da grem spat! Tu mi ne bo razsajal in rogovilil,
kajti imeti hoem mir.
Velikana te besede ujeze, pa stegne roke, da bi prijel
mladenia za vrat; tisti hip prime mladeni prigano
sveo in mu jo vtakne pod nos, da velikan takoj odstopi.
Velik si in premalo te ni, pravi mladeni, toda
veruj mi, da se te kaj malo bojim, in e bo dolgo iskal,
tudi skoraj katero iztakne!
Velikan ne odgovori ni, temve se stegne na polico
nad vrati in vzame klju z nje. Pojdi za menoj! ree
mladeniu, in le-ta stopa za njim.
Odpri vrata! veli velikan.
O, le sam jih odpri! odgovori mladeni. Ti si jih
zadnji zaprl, zato jih tudi prvi odpri!
Velikan mora zdaj sam prijeti za kljuko in odpreti. Ko
prideta do kuhinjskih vrat, spet postoji velikan in veli
mladeniu, naj jih odpre.
Prijatelj, ne jezi me in jih sam odpri! odgovori mladeni. Ti si jih zadnji zaprl, ti jih torej tudi odpri!
Velikan odpre vrata. Stopita v kuhinjo, kjer je prej
133

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

mladeni kuhal kao. Iz kuhinje so drale duri v klet, ki

so bile pa zaklenjene.
Sezi na polico! veli velikan, in vzemi klju z nje ter
odpri!
Jaz e ne! ree mladeni. Kdor jih je zaklenil, naj
jih tudi odpre!
Spet mora velikan sam odpreti. Zdaj prideta v prostorno klet, kjer zagleda mladeni tri velike kadi; v prvi
so bili cekini, v drugi srebrni denarji, v tretji bakreni
novci. Velikan se obrne k mladeniu in mu ree: Vidi,
ko bi me ti slual in kje odprl vrata, bi te raztrgal na
drobne kosce. Posluaj in povem ti, kdo sem! Nekdaj
sem bil gospodar tega gradu in eprav sem bil neizmerno bogat, sem kljub temu neusmiljeno tlail in zatiral
svoje podlonike. Toda ne samo, da sem kmete grozovito zatiral, celo varal sem jih. Zato se pokorim malone
e sto let. Denar, ki ga vidi v teh kadeh, sem si pridobil
po krivici. S tem, da me nisi slual, ko sem ti velel odpreti vrata, si me reil strane pokore. Z denarjem stori, kakor ti reem: Tretjino obdri sam, tretjino razdeli
siromakom, tretjino pa izroi sedanjemu lastniku tega
gradu! Ko to izgovori, velikan izgine.
Vtem se je e zdanilo. Mladeni vzame denar in stori z njim, kakor mu je naroil duh.
Ker le ni videl strahu, kakrnega je hotel poznati, odide iz gradu in se napoti domov. Med potom se ueja,
134

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zato gre k studencu pit. Ko pije, skoi aba v vodo in on

se je tako prestrail, da ga kar kurja polt oblije.
Ej, pravi sam sebi, zdaj pa vidim, da res ni strahu,
da je na sredi votel, okoli ga pa ni ni.

135

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

O povodnem mou

ivel je deek, ki se je rad kopal. Tudi ko je nekega

dne zaradi naliva in povodnji voda narasla, ni strpel doma. el je k vodi, eravno sta mu oe in mati branila.
Ko je priel do vode, se je slekel in skoil vanjo. Toda
voda je bila prevelika. Odnesla ga je. Deek je grabil z
rokami, mahal in krilil na vse strani. Krial in jokal je na
ves glas, da ga je zaul sam povodni mo na dnu vode.
In dobro, da ga je ul, ker e tisti hip je deek zajel vodo
v nos in usta ter se izgubil kakor v snu.
Ko je prihitel povodni mo, ga je nael e speega. Le
e valovi so ga nesli dalje. Povodni mo sicer ni trpel, da
bi priel kdo iv v njegovo vodno kraljestvo, zato je vsakogar, ki je padel v vodo, utopil. Ta drobni deek pa mu
je bil neznansko ve. al bi mu bilo, e bi utonil, zato
je sklenil, da ga rei. Saj se je tudi poutil osamelega v
svojem prostranem kraljestvu, zato se je razveselil tega
lepega deka, ki mu bo delal druino.
Odnesel ga je v naroju v svoj prekrasni grad na dnu
vode. iv lovek e ni prestopil praga tega gradu. Sedaj
se je to prvikrat zgodilo. Poloil je deka v posteljo, ki je
136

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

bila vsa iz stekla in je stala sredi steklene sobe. Nato je

odel in akal skrit, da se deek zbudi.
Deek se je prebudil. Pogledal je okrog sebe in spoznal, da lei v stekleni postelji sredi steklene sobe. Ob
postelji je stala mizica, na mizici igraka pri igraki
vse iz kristalnega stekla. Deka sta prevzela lepota in
blesk, segel je po steklenih igrakah in se igral. Tisti hip
se je domislil doma in zajokal.
Prihitel je povodni mo in ga vpraal:
Po kom joe, drobni moj deek?
Po domu, je odgovoril deek in jokal neutolano.
Povodni mo ga je vpraal:
Ali je dom lepi od tega bogastva, ki je pred teboj?
Lepi, je odgovoril deek in jokal e huje.
Povodni mo je videl, da je vsaka beseda odve, zato
je odel. Ko se je deek izjokal, je zaspal. Tedaj je priel
povodni mo po prstih in ga odnesel v drugo sobo. Ko
se je deek prebudil, je pogledal okrog sebe in spoznal,
da lei v postelji, ki je vsa iz srebra in stoji sredi sobe s
srebrnim stropom in podom. Ob postelji je stala mizica, na njej igrae vse iz svetlega srebra. Zavzet je gledal deek to bogastvo, nato je segel z roko po igraah in
se igral. e tisti hip pa mu je postala igra dolgoasna.
Spomnil se je bratca in sestrice, s katerima se je igral
doma, in hudo zajokal.

137

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Prihitel je povodni mo in ga vpraal: Po kom joe,

drobni moj deek?
Po bratcu in sestrici, je odgovoril deek in jokal e
huje. Ker se ni dal utolaiti, je povodni mo odel. Deek
je nato zaspal. Takrat je priel zopet povodni mo po
prstih in ga odnesel v tretjo sobo.
Ko se je deek prebudil, je spoznal, da ga je bil povodni mo prenesel v posteljico iz suhega zlata, ki je stala sredi sobe, tudi zidane iz samega zlata. Vse, kar je bilo
v njej, je bilo iz najistejega zlata: mizica, stoli in igrake. Deek je slial e mnogo o arobnih zlatih zakladih,
nikdar pa si ni mogel predstavljati tolikega bleska, ki ga
je sedaj slepil v oi. Oaran je segel po zlatih igrakah in
se igral. A ne dolgo. Spomnil se je oeta in matere ter
zopet glasno zajokal.
Prihitel je povodni mo in ga vpraal:
Po kom joka, drobni moj deek?
Po oetu in materi, mu je odgovoril deek in jokal
glasno, preglasno.
Ali sta oe in mati draja ko isto zlato? se je udil
povodni mo, ki ni poznal niti oeta niti matere, pa tudi
ne bratov in sester.
Draja, je rekel deek.
Povodni mo je el in nabral vse bisere, ki so jih skri
vale globoine njegovega vodnega kraljestva. Vsul jih je
pred deka, da je segel kup do stropa, in vpraal:
138

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ali sta ti oe in mati draja tudi od teh biserov?

Deek je moral zatisniti oi, da ga toliki sij ni oslepil.
Iskrilo in svetilo se je, kakor bi vse naokrog gorelo.
Odgovoril je povodnemu mou:
Zaman si prizadeva, da bi nael ceno mojemu oetu
in materi. Draja sta mi od zlata in biserov, draja ko ves
svet.
Povodni mo je spoznal, da ne bo mogel deka z niimer utolaiti. akal je, da je zaspal, nato ga je odnesel
previdno v naroju iz vode in ga poloil speega na
breg. Tu ga je e akala njegova revna obleka, ki jo je bil
slekel, preden je el v vodo. Povodni mo je poiskal epe
na njej, jih napolnil s samim suhim zlatom in z biseri ter
odel.
Deek se je prebudil iz sna in spoznal, da lei na bregu ob vodi. Vstal je in se oblekel. V resnici ni vedel, ali
se mu je vse to, esar se je spominjal o povodnem mou
in njegovem kraljestvu, samo sanjalo ali je resnino doivel. Ko pa je segel v epe ter otipal zlato in bisere, je
spoznal, da se mu ni sanjalo, marve da je vse gola resnica. Stekel je domov k oetu in materi, bratcu in sestrici. Nael jih je vse jokajoe, ker so vsi mislili, da je utonil. Veselja ni bilo zato ne konca ne kraja. Ker jim ni
manjkalo zlata in biserov, je odslej tudi revina pobegnila od njih in se je mednje naselila srea. Postavili so si
lepo novo hio in sreno iveli v njej. Deek se je e ho139

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

dil kopat, toda samo takrat, ko ni bilo naliva. e takrat

le v plitvino, kamor povodni mo ni zahajal.
Povodni mo se le vrnil v svoje vodno kraljestvo in bil
sila alosten. Mislil je, da hrani v svojem gradu najdraje
zaklade sveta. Sedaj pa je spoznal, da poznajo ljudje e
veje dragocenosti, imajo oeta, mater, brate in sestre,
katerih povodni mo ni imel. To ga je tako razalostilo,
da je jokal tri dni neprenehoma, da so se stresali bregovi
in so vode glasno umele kakor ob povodnji. Nato se je
napotil, da preie vse skrite kotike svojega kraljestva,
e se morda ne skrivajo v njih dragocenosti, katerih do
tedaj ni nael.

II

eka mati je imela dva sina in herko. Sina gresta

nekega dne na polje orat in naroita materi, naj
jima sestra prinese obed na polje. Tako je tudi storila.
Sestra nese obed mimo velike vode. Na obreju te
vode pa se je vrtelo veliko kolo. Naenkrat se kolo ustavi in velik, kosmat mo se ji prikae. Prime jo okoli pasu
in jo zavlee v svoj podvodni grad.
Brata sta se e zmerom zanaala, da jima sestra prinese obed, eravno je bilo poldne e davno minilo. Ker pa
obeda le nihe ne prinese, se odpravita domov in vpra140

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ata mater, zakaj sestra ni prinesla obeda. Mati se prestrai in polje starejega sina za njo, zakaj pri vodnem
kolesu se je e vekrat kaj hudega pripetilo.
Ko mladeni pride do tistega kolesa na obreju reke,
udari po njem. Kolo se hipoma ustavi, a pred njim se
prikae povodni mo. Brat ga prosi za sestro. Povodni
mo ga vzame s seboj v stekleni grad ter postavi predenj
kola bronca in bokal vepla, reko:
e to poje in popije, dobi sestro nazaj; e pa ne te
vrem, da se v proso razleti.
Brat ne more ne jesti ne piti. Povodni mo ga res vre
tako, da se v proso razleti, sestri pa veli, naj to proso pobere in hrani, e hoe imeti spomin na starejega brata.
Ker tega toliko asa ni domov, polje mati mlajega
sina za njim. Tudi ta pride do tistega kolesa, ki se mahoma ustavi, ko udari po njem. Nato se prikae povodni
mo in ga vzame s seboj pod vodo. Tam mu pokae dva
kolaa bronca in bokal vepla ter mu zauga, da ga bo
zdrobil v prah, e vsega ne poje in popije. Ker tega ne
more storiti, stori povodni mo, kar mu je zaugal. Njegova sestra ujetnica povodnega moa pomete prah in
ga hrani kot spomin na svojega mlajega brata.
Mater presune silna alost, ker ni nobenega njenih
otrok nazaj. Zato si neprenehoma eli, da bi dobila e
enega sina. To se zgodi. Ko njen tretji sin doraste, vpraa
mater, zakaj je vedno tako alostna. Njemu se je nam141

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

re sanjalo, da je imel dva brata in eno sestro, ki pa je

vse povodni mo ugrabil. Mati mu tega ni hotela povedati. Da bi mu mati povedala resnico, si izmisli najmlaji
sin zvijao ter ree materi, da se mu je sanjalo o denarjih, ki so skriti pod vogalom hie. Tja pelje mater, privzdigne vogal in ree materi, naj see pod vogal po denarje. Ko mati see z roko po denarju, spusti sin hini
vogal na materino roko in jo tako primora, da mu pove
vse od konca do kraja.
Zdaj gre najmlaji brat iskat svoja stareja brata in
sestro. Ko pride do tistega kolesa, udari tako silno po
njem, da se razleti v male kosce. Povodni mo pride ves
prestraen izpod vode ter ga vpraa, kaj bi rad. Ko izve,
da bi rad imel brata in sestro nazaj, ga pelje povodni
mo v stekleni grad. Tam mu pokae tri kolae bronca
in dva bokala vepla, kar mladeni mahoma poje in popije. Zdaj se gresta metat, a povodni mo je bil slabi in
mlaji brat ga stisne v kot tako trdo, da mu da v hipu
brata in sestro nazaj. Ker pa ga najmlaji brat e ni hotel izpustiti, mu e obljubi, da odslej ne stori nikdar ve
kaj takega.
Zato tudi ni ve sliati o povodnem mou, da bi koga
ugrabil ali da bi kje razsajal.

142

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O treh bratih in o treh herah

il je oe, ki je imel tri sinove. Kakor vsakemu, je

prila tudi njemu zadnja ura. Poklical je svoje tri
sinove k postelji in jim rekel: Premoenja vam ne morem zapustiti, ker ga nimam. Pojdite po svetu slube
iskat, boste e kaj nali. Zdi se mi, da boste sreni.
Oe umrje in sinovi so li po svetu slube iskat. Pridejo do belega gradu in tu so hoteli vpraati, ali bi ne bilo
zanje kaj slube. Ko stopijo v hio, vidijo grofa, ki je sedel za mizo, zelo zelo alosten. Vpraajo ga, kaj mu tei
srce. Smilil se jim je in radi bi mu pomagali. Pa jim pravi grof:
Kaj bi vam pravil o svoji veliki nesrei, saj mi ne morete pomagati! Dolgo so ga nagovarjali, naj se jim
razodene, in dolgo se ni dal sprositi. Konno vendar
pravi:
Naj bo! Pomagati mi sicer ne morete, a loveku je
lae, e komu more potoiti. Posluajte torej: Imel sem
tri here, pa mi je vse tri pobrala divja ena. Na vrtu
imam tudi jablano, ki vsak dan rodi zlato jabolko. Pa nobenega e nisem odtrgal. Vselej, kadar koli ga hoem

143

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

odtrgati, pride iz tal neka ena, ki me prehiti in odnese

jabolko v zemljo. Kako bi tedaj ne bil alosten!
Bratje pravijo: Hera res ne vemo kako reiti, poskusiti pa hoemo svojo sreo zoper eno in ni vrag, da bi
je ne prehiteli!
Takoj drugi dan je poskusil najstareji brat. Komaj je
bilo jabolko zrelo, e ga je imela ena v roki. Ko se je
spet danilo, je e stal srednji brat na vrtu. Ko je bilo zlato
jabolko zrelo, skoi in ga hoe odtrgati, pa kakor bi trenil, se zemlja odpre, iz jame skoi ena in ga prehiti, da
sam ni vedel kdaj in kako.
Naslednji dan spet aka najmlaji brat na vrtu. Jabolko je zrelo on in ena, ki se je pri tej prii prikazala iz
tal, skoita in se oba isti hip stegneta po njem. Toda ena je bila malo prekratka in jo je prehitel. ena pa se
spusti spet v zemljo, toda zdaj se zemlja ni ve zagrnila
za njo, temve je ostala globoka jama. Zato so bratje
sklenili, da hoejo enega izmed njih spustiti po vrvi v
jamo, da vsaj vidi, kaj je tam. Najstareji brat je bil takoj
pri volji. Prinesli so vrv, nanjo privezali kamen in nanj
se je usedel brat, ki so mu dali vrvico v roko. To vrvico
so privezali za zvonek, ki so ga obesili vrh jame. e bi
se mu utegnilo hudo goditi, ali e bi spet rad priel na
zemljo, tedaj bo lahko pozvonil.
Spustili so ga v jamo in priel je na drugi svet. Skoi s
kamna in hodi okrog. Kar zagleda ensko in po kratkem
144

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pogovoru spozna, da je najstareja grofova hi. Pelje jo

k vrvi, posadi na kamen, potegne za vrvico in potegnili so jo na beli dan. Ko so vrv spet spustili v jamo, so
e njega spravili na zemljo.
Zdaj sede srednji brat na kamen in spustili so e njega v jamo. Ko stopi na trdna tla, gre tudi on malo naokrog in zagleda srednjo grofovo her, ki jo tudi spravi
na zemljo tako, kakor njegov brat prvo njeno sestro.
Tudi njega so nato potegnili iz jame.
Naposled gre v jamo e najmlaji brat. Ko pride na
spodnji svet, se udi, da je tu spodaj vse drugae kakor
zgoraj. Gre tedaj malo ogledovat. Konno naleti na deklico in se prine z njo pogovarjati. Med drugim mu pripoveduje tudi, da je njen oe na lepem svetu mogoen
gospod, da jo je ugrabila neka grda enska, ki je e prej
pripravila njenega oeta ob stareji dve njeni sestri. Mladeni ji pove, da sta njeni dve sestri e reeni, in jo pelje k vrvi. Tudi njo so potegnili na beli dan. Preden pa
sta se loila, mu je deklica dala v spomin bel robek, v
katerem je bilo z rdeimi nitmi vito njeno ime.
Ko so vrv spet spustili v jamo, da bi spravili e njega
ven, in ko je hotel ravno sesti na privezan kamen, se kamen odvee in pade na tla tako trdo, da je zemljo predrl.
Spet se je naredila globoka luknja. Mladeni je potegnil za vrv, da so jo spustili e nie. Poprijel se je in se
spustil v novo jamo.
145

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ez dolgo asa pride spet na drugi svet in najde tam

v svoje zaudenje tisto eno, ki ji je bil vzel zlato jabolko na grofovem vrtu. Ona mu je povedala, da je zaarana in da mora ljudem kolikor mogoe veliko kodovati.
Pove mu pa tudi, da jo lahko rei, e le hoe.
Mladeni jo povpraa, kaj mu je treba narediti. ena
mu zane pripovedovati:
Tukaj vidi jezero, ki je tako iroko, da ne more videti ez, ko bi e tako napenjal oi. Tu ti dam golobka
in tri grahova zrna. Golobek te ponese ez jezero. Sedi
nanj in v ep daj tri zrna. Ko te bo e teko nosil, vrzi
eno zrno v vodo in pri prii bo zrastel hribek, na katerem se bosta lahko odpoila.
Ko te bo prinesel na drugi breg, bo tam zagledal cerkvico. Stopi vanjo, in ko pride ven, bom e stala pred
cerkvijo in blagor tebi in meni reena bom.
Mladeni je sedel na golobka, dal tri grahova zrna v
ep in golobek je letel z njim ez jezero. Dale ga je prinesel in se zelo upehal. Mladeni vre v vodo prvo zrno,
zrastel je hribek in odpoila sta se. Spet sta letela dalje
in golobek se je spet utrudil pod teo, ki jo je nosil.
Drugo zrno je padlo v vodo in spet je zrastel zelen hribek in golobek si je oddahnil. Zletel je v tretje in ga
nesel dalje. Nesel ga je dale dale in se utrudil. Mladenia je zaelo skrbeti. Eno samo zrno je e imel, pa kraja
ni videti nikjer, kaj bo!
146

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Golobek je peal in moral je vrei tretje zrno v vodo.

Spet je pomagal zelen hribek. Ko sta se odpoila, ga je
spet zadel golobek in letel z njim dalje, kar vedno dalje. Golobek je e tako teko nosil, da se je s perutnicami e zadeval ob vodo, da je bil mladeni ves moker. Kaj
bo, brega le e ni videti! Ravno, ko je golobek e onemogel in padel v vodo, zauti, oj, srea, trdno zemljo
pod nogami. Zlezla sta na suho, eprav z veliko teavo.
Zdaj zagleda mladeni tudi cerkvico pred seboj, ki mu
jo je prej zakrivala gosta megla.
Mladeni vesel stopi v cerkev. Ko se vrne, ga ena e
aka in mu iz hvalenosti podari tri zlate krone.
Nato je enska izginila, mladeni pa je el naprej. Ko
tako hodi in hodi, se mu dozdeva svet vedno lepi in
lepi. Nekega veera pride tudi do velikega gradu. Gre
vanj in prosi ljudi, da bi ga prenoili.
Odgovorili so mu, da nimajo prostora, ker bodo zjutraj obhajali enitovanje starejih dveh grofovih hera.
Zato se je e zbralo toliko gostov, da ne vedo, kje in kako jih bodo spravili ez no. Rekli so mu tudi: Ne vemo
pa tudi ne, od kod ste in kaj ste? Kaj je vae opravilo in
kaj vas je pripeljalo v ta kraj? Mladeni ni vedel, kaj bi
odgovoril. Pride mu na misel in pravi: Zlatar sem, stare
krone popravljam, pa tudi nove narejam, e mi kdo
veli.
e pa je tako, bi nam bili lahko na pomo. Zlatar e
147

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ni prinesel kron nevestama. e obljubite, da naredite

dve kroni do jutri, ko bo as k poroki, lahko ostanete.
Kaj bi jih ne in kako bi jih ne! In e druge priprave ne
bom potreboval, kakor kladivo in dva bokala lenikov.
Samo to vam povem, da morate iti vsi spat, ker svoje
umetnije noem izdati.
Prav! Vsi so li spat in on je tolkel lenike vso no. Ko
so zjutraj vstali, jim pokae dve kroni od tistih treh, ki
mu jih je bila dala tista ena pred cerkvijo. Vse ga je obudovalo in celo povabili so ga, naj po poroki sede k
njim za mlzo.
Rajali so, da je bilo kaj! Z najmlajo herko je tudi plesal in veliko plesal. Vroe mu je bilo in obrie si pot s
ela. Hi vidi na robku svoje ime in ga spozna za svojega reitelja. Tudi on je ele zdaj spoznal svoja brata,
njih neveste in beli grad. Kmalu je spoznal tudi najmlajo her za svojo nevesto. e tisti dan je bilo tudi njuno
enitovanje; etudi ni bilo prepozno, niso li k poroki, li
so pa ele drugi dan. So bili svatje vsaj en dan ve skupaj.
Dolgo in dolgo je ivelo vseh est sreno skupaj na
belem gradu in e zdaj ive, e niso e pomrli.

148

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O treh grahih

ivel je siromak, ki ni imel niti kruha za svojega sina.

Zato mu ree, naj si gre po svetu iskat sreo. Idi,
sinko,mu pravi, kamor hoe! Samo tega ne pozabi,
da prvo stvar, ki jo srea, pobere in jo shrani.
Tako se poslovita. Oe ostane doma, sin pa odide po
dolgi prani cesti s torbo na rami v daljni svet.
Ko tako nekaj asa hodi, zagleda na cesti grahovo
zrno. Spomni se oetovega nasveta, pobere zrno in ga
spravi v torbo. Gre dalje in najde drugo grahovo zrno.
Tudi to pobere in spravi v torbo. Proti veeru najde tretje grahovo zrno, ki ga tudi pobere in shrani.
Pozno zveer je e bilo, ko pride do velikega gradu in
zaprosi prenoia.
Za eno no e dobi posteljo, mu pravi graakova
ena, ko je merila ednega mladenia od nog do glave.
Ugajal ji je, e bolj pa je ugajal njeni heri, ki je stala poleg matere.
Ta tujec, ki smo ga sprejeli danes pod streho, pa ni
videti siromak, pravi pri veerji graakova ena svojemu mou. Najbr se je samo preoblekel, da bi videl,
kako je pri nas. Mislim namre, da bi rad vzel najino
149

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

her za eno. Pa e e pridemo na isto, da vidimo, pri

em smo.
Svojemu sluabniku naroi graakova ena, naj tujcu odkae slabo posteljo in naj pazi, kaj bo ponoi poel. e je v resnici siromak, bo dobro spal tudi na slabi postelji. e pa je iz imenitneje hie, vso no ne bo
imel miru, pojasni graakinja zvijao svojemu mou.
Mladeniu res odkaejo prenoie, kakor je bilo ukazano. On se slee in lee v posteljo. Ker pa se je bal, da
bi mu kdo ponoi torbe ne izmaknil, ki je bila edino njegovo premoenje, si jo dene pod glavo. Torba pa ni bila
dobro zaprta. Zato so silili trije grahki iz torbe pod njega. On jih je pobiral in zopet tlail v torbo. Komaj je
spravil enega nazaj, e mu je pri tem uel drugi iz torbe.
Ko je ujel drugega in ga deval v torbo, mu e uide tretji.
To se je ponavljalo vso no, tako da niti oi ni zatisnil.
No, kako je bilo ponoi? vpraa drugo jutro radovedna graakinja sluabnika, ki je skrit pod posteljo
opazoval tujca.
Vso no se je preobraal na postelji. Bilo me je e
strah, da se podre name.
Aha! Saj se mi je takoj zdelo, da ni siromak, se raz
veseli graakinja in gre rono poroat to veselo novico
mou in heri. Vsi trije se dogovore, da tujca e en dan
zadre na gradu. Da se pa o njem docela uverijo, e je

150

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

res samo preobleen imenitnik, mu hoejo drugo no

odkazati mehko in lepo posteljo.
Ker so bili drugi dan z mladeniem vsi zelo prijazni,
res ostane na gradu e eno no. Po dobri veerji mu za
prenoie odkaejo imenitno sobo, ki je bila bogato in
potratno opravljena.
Ej, vedno lepe! si misli siromak. Vidim, da sem v
dobri in poteni hii. emu bi deval torbo pod glavo in
vso no lovil grahe, kakor sem veraj. Raji se poteno
naspim. Res obesi torbo na obealnik, se razpravi,
lee v mehko posteljo in sladko spi vso no.
Kako je bilo nocoj? vpraa zjutraj graakinja sluabnika, ki je zopet pazil pod posteljo.
Vso no je nepretrgoma spal, se je glasil odgovor.
Saj sem vedela, da ni siromak, pravi vzradoena
graakinja. Prav gotovo je najmanj plemi, e ne celo
kraljevi. Seveda nese to novico e toplo mou in
heri.
Po zajtrku pride tujec h grofu, da bi se mu zahvalil za
vso prijaznost in skrbno postrebo, ki je je bil deleen
na gradu.
Kam pa namerava sedaj, prijatelj? ga vpraa ljubeznivo graak.
Po dolgi prani cesti, sam ne vem kam.
No, e je pa tako, te pa ne pustimo nikamor. Vidi,
jaz imam her istih let, kakor si ti. Videl si jo in upam, da
151

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ti je ve. e te je volja, ti jo e danes dam za eno. Potem pa e bo, kakor bo.

Sicer je siromak sprva kar ostrmel pri teh odkritosrnih besedah, vendar se je takoj znael in privolil v to nenavadno enitev.
e tisti dan se je vse izvrilo. Napravili so veliko gostijo, ki je trajala tirideset dni in tirideset noi. Ves ta as
ni bilo videti v gradu niti enega alostnega obraza. e
celo sreni enin si ni belil glave in ni bil prav ni v skrbeh, kaj bo iz vsega tega.
Ko pa mine tirideseti dan, poklie mati graakinja
svojega zeta k sebi in mu ree: Sinko moj! Gostija je
konana in jutri se odpravita na pot, da pokae eni
svoj grad.
Svoj grad?! bi bil skoro zakrial siromani enin
in toliko, da ni povedal po pravici in resnici, da ima
namre njegov oe doma samo raztrgano bajto, ne pa
gradu. Vendar se e zadnji hip premisli in mole pritrdi,
da odideta drugi dan z nevesto na njegov grad. V tistem
trenutku pa ga seveda mine vse veselje in globoka alost
in skrb sta se mu brali z obraza.
Na obrazu ti vidim, da se teko loi od nas, pristavi dobrohotno graakinja. Pa potolai se, ljubi moj
zet! Saj se kmalu zopet vidimo. Ostanita tam samo nekaj asa in potem se zopet vrnita k nam.
Drugi dan naloe na velik voz tri vree ovsa za konje,
152

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

vreo denarja, nanj sedeta mladoporoenca in e dva

strenika. Tako se odpeljejo proti moevemu gradu.
Mlada gospa je bila alostna, e bolj alosten pa je bil
njen mo. Vsi so mislili, da sta potrta zaradi tega, ker so
se ravnokar loili od doma. Mladega moa je ta alost
tako potrla, da ni zinil niti besedice in se je v resnici zasmilil svoji eni, ker je mislila, da je tako mehkega srca.
On pa je mislil ves as samo na to, kako bo, kadar pridejo do oetove razdrte bajtice. To je bil tudi pravi vzrok
njegove velike alosti.
Proti veeru se pomika voz s potniki skozi velik gozd.
Mlada gospa vpraa svojega potrtega moa, e je e dale do njegovega gradu.
Ej, do tja je e dale, zelo dale, ji odgovori on.
Lahko e brez skrbi zaspi, preden pridemo tja.
Ona res zadremlje. To prilonost pa porabi njen mo
in skoi z voza. Raji grem v smrt, kakor da bi ji povedal, kaken siromak sem, si misli in gre dale pro od
ceste v gozd. Komaj pa napravi nekaj korakov, e mu
pride nasproti mo beloglavec.
Kam pa ti, sinko, v tej temni noi? ga ogovori mo
z belo glavo.
Beim v smrt! odgovori beloglavcu in mu vse odkrito prizna, kako se je godila vsa ta udna zgodba, ki bo
imela e bolj uden konec.
Ej, emu bi se alostil, prijatelj! pravi beloglavec.
153

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Sedi raji na voz in se pelji s svojo enko e nekaj asa

naprej! Kmalu prideta do mojega gradu. Jaz odhajam
sedaj z doma in se vrnem ele ez leto dni. Ves ta as si
lahko ti gospod v mojem gradu. Ali enega nikar ne pozabi: Ko se bom vraal, takrat se ves grad mono strese.
Vidva z eno pa glejta, da takrat nemudoma zbeita iz
gradu. e se le malo zamudita, vama odbije zadnja ura!
Mladi mo se starcu lepo zahvali in se vrne k vozu, ki
ga je akal na cesti.
Skoraj sem zgreil in iskal sem pravo pot, je pomiril vznemirjeno eno, ki se je bila medtem prebudila in
pogreila svojega moa. Zdaj sem se preprial, da smo
na pravi poti in nimamo ve dale do mojega doma.
ez nekaj asa res dospo do velikega gradu, ki je bil
ves razsvetljen. Pred vrati stoji cela vrsta lepo obleenih
slug, ki se priklanjajo in ponino pozdravljajo prilece
kot svoje nove gospodarje.
Joj! Tvoj grad je pa lepi kakor na! se je zaudila
mlada gospa in bila na tihem zelo zadovoljna, da je sluala svojo prebrisano mater in se poroila z na videz
siromanim tujcem.
Pa mine teden, mine mesec v veselem in zadovoljnem
ivljenju na gradu, pride konec leta. Takrat se pa grad
zavrti in strese tako mono, da se je hotelo vse poruiti.
ele tedaj se spomni graak-siromak besed beloglavega
starka. S svojo eno hoe zbeati, a ene ne najde ni154

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

kjer. Teka iz ene sobane v drugo, iz kleti v shrambe, iz

shrambe na podstreje, od tam zopet v klet, a ene ne
najde nikjer. Naposled najde v kleti namesto ene staro grdo babo, ki ga je e gre gledala. On pa njenih grdih
pogledov ne opazi, ker je bil v prevelikih skrbeh za svojo
eno. Zato se obrne h grdi starki in jo lepo poprosi:
Ali veste, dobra mati, kje je moja ena? Povsod jo
iem, pa je nikjer ne najdem. e danes mora umreti, e
ne zapusti prej gradu, preden se vrne njegov gospod.
Baba pa mu odgovori: Ni se ne boj, sinek! Pojdi h
kuharici in ji povej, naj da v mlin sedemkrat vsejano
ito. Iz te moke naj sedemkrat zamesi kruh in ga sedemkrat spee. Ta kruh naj poloi pred grajska vrata, za drugo pa ne skrbi!
Dvakrat mi je e pomagala dobra srea; morda me
tudi tretji ne zapusti, si misli graak-siromak ter pomirjen odide h kuharici, ki ji vse tako naroi, kakor je bil
zvedel od tiste enine.
Ko pa naroilo opravi, e se strese grad v drugo, in
sicer tako mono, da so kar stene pokale.
Stokrat se porui grad, preden bo speen tisti kruh,
si misli graak-siromak. A zdaj; kar je, to je. Raji umrjem, kot da bi napravil svoji eni alost in sramoto, da je
vzela za moa beraa.
Medtem pa je kuharica e spekla kruh in ga poloila
pred vrata, kakor ji je bilo naroeno. To je bila njegova
155

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

srea. Proti vratom se je e valil velikanski zmaj, ki je

imel sedem glav in v vsaki glavi sedem jezikov; tako je
bil straen!
Po ljudeh smrdi v mojem gradu! je tulil zmaj e od
dale; iz rel pa mu je vigal sedemkrat sedem metrov
dolg plamen.
Hej, vrata! elezna vrata mojega gradu! Kaj ne poznate ve svojega gospoda, da se noete odpreti? zavpije pred vrati.
Takrat se oglasi sedemkrat speeni kruh in pravi:
Zmaj! Ves tvoj trud je zaman. Le, e se da sedemkrat posejati, sedemkrat poeti, sedemkrat zmleti, sedemkrat zamesiti in sedemkrat spei, potem pridi in se
ti umaknem, drugae ne!
Zmaj se strahovito razjezi, da ga vrata ne ubogajo. Z
vso silo se poene v vrata, tako da se grad trikrat zavrti.
A vrata se ne odpro. Zaene se drugi, in sicer s tako
silo, da se grad estkrat zavrti. A vrata se ne ganejo. Zaene se e tretji v vrata, in sicer s tako mojo, da se sam
razleti na male kosce in pogine pred svojim gradom.
Tako je ostal siromak gospod v zmajevem gradu s
svojo lepo enico. e danes sreno ivita, e e nista
umrla.

156

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

O zlatih jabolkih

e in mati sta imela tri sinove. Prebivali so v lini

hiici, poleg katere je bil vrt, kjer so zorela zlata jabolka. Ko so e dozorevala, se je vsako no eno izgubilo. Kdo jih je hodil krast, niso mogli dognati. Zato ree
oe sinovom, naj jih gre vsako no eden strait.
Prvo no polje starejega. Mati mu spee potico, oe
pa mu da bokal vina, da bi se ponoi krepal in ne zaspal.
Ko se znoi, gre stareji sin na vrt, sede pod jablano,
se naj in napije, potem pa zadremlje in trdno spi vso
no.
Ko pride zjutraj oe na vrt in preteje jabolka, vidi, da
je kakor po navadi eno manj. Slabo si strail,
ga ozmerja oe, ko je eno jabolko zopet izginilo.
Drugi veer polje oe srednjega sina na vrt. Tudi temu spee mati potico, oe pa mu da vina s seboj, da bi
lae bedel ponoi.
Ko pride srednji sin na vrt, sede, poj in popije, potem
pa zadremlje in spi vso no.
Drugo jutro, ko pride oe pogledat na vrt, je eno jabolko zopet izginilo.
157

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Vidva mi e ne bosta ve straila jabolk! se jezi oe.

In mlaji sin pravi: Oe, nocoj pojdem jaz na vrt; videli boste, da ujamem tatu, ki nam krade jabolka.
e stareja dva nista niesar opravila, kaj bo le ti!
pravi oe.
Ko se znoi, vzame mlaji sin nekoliko rnega kruha
in vode s seboj, vre puko ez ramo in gre na vrt. Tu
sede pod jablano, nabae puko in oprezuje za tatom.
Okoli polnoi prileti rn pti, krokar, naravnost na
jablano. Mladeni pomeri in ustreli. Z drevesa padeta
jabolko in pti. Ta pa se takoj zopet pobere in odleti v
blinji grad.
Ko pride drugo jutro oe pogledat in preteje jabolka,
zapazi, da zopet eno manjka.
Sinko, slabo si strail, ga kara oe.
Oe, ne jezite se, pravi mladeni. Dobro sem strail in tudi videl, kdo hodi naa jabolka krast. Opolnoi
je priletel rn pti in utrgal jabolko; ustrelil sem, nato sta
padla pti in jabolko. Toda ptia sem samo obstrelil; kakor bi trenil, se je spet pobral in odletel v grad. Ali dobiti ga moram, oe, prej ne odneham.
Mladeni se res napoti naravnost v grad. Tu vpraa,
kje imajo tistega ptia, ki hodi na njihov vrt jabolka
krast. Povedo mu, da v gradu nimajo nobenega ptia.
Imeti ga hoem, pravi mladeni, dobro sem videl,
kako je odletel z naega vrta naravnost v va grad.
158

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

e bo molal, mu ree hina, ti ga pokaem. Bolan

je in lei zgoraj na postelji ves krvav. Nato ga hina odvede v sobo, kjer je leal pti.
Zakaj si kradel naa jabolka? pravi mladeni. Zato
te zdaj ubijem.
Pusti me, ga prosi pti, dam ti zato lep grad, z bakrom pokrit.
Ni mi ne bo dal, ker tudi niesar ne maram. Ubijem te!
Dam ti e en grad s srebrom pokrit samo, da
me pusti ivega, ga prosi pti.
Toda mladeni se ne meni za obljubljene gradove,
temve mu e vedno grozi, da ga bo ubil.
Pti ga prosi: Dam ti e en grad z zlatom pokrit, e
mi ne stori alega.
Ker se mladeni le ne da pregovoriti, mu obljubi e
zlat prstan. Kadar ga na prstu trikrat zasue, bo
imel, kar koli si izvoli: jedi in pijae. e ga zopet zasue, bo imel vojakov, kolikor jih bo hotel. Obljubi
mu tudi zlato koijo, zlato konjsko vprego in konje, e
ga pusti ivega.
Mladeni je zadovoljen in rni pti mu da vse, kar mu
je obljubil.
Mladeni je imel sedaj tri lepe gradove, razen tega udodelni prstan, s katerim je dobil vse, kar koli si je elel.

159

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Nekega dne pa pride njegov sosed, ki je imel tam blizu svoj grad, z vojaki pred njegov grad in navali nanj.
Mladeni se jih ni kaj ne ustrai, temve zasue prstan
na roki in pravi, naj pride toliko vojakov, kolikor je sovranikov. Toda njegova vojska je preslaba, sovraniki
zmagujejo. Zasue drugi prstan in pravi, naj pride e
enkrat toliko vojakov. Tudi to se zgodi, toda e vedno ne
morejo zapoditi sovranikov od gradu. Tretji zasue
prstan in pravi, naj jih pride desetkrat toliko. Zdaj ele
se mu posrei, da jih premaga.
Ko naposled pobegnejo, zapree in se pelje domov k
oetu in materi. Domai ga ne spoznajo. Pa jih prosi, da
bi smel pri njih prenoiti. Oni pa se branijo, e da so
uboni in nimajo prikladnega leia za takega gospoda. Ko pa on pravi, da je zadovoljen, samo da bo pod
streho, ga sprejmejo.
Pomenkujejo se o tem in onem in domai mu tudi potoijo, da so pred nekaj leti izgubili najmlajega sina, o
katerem ne vedo, kam bi bil preel. Ali bi ga e spoznali, e bi sedaj priel? vpraa tujec. Kako bi ga ne
spoznali, mu odgovore, e ne po drugem, spoznali bi
ga po tem, da nima enega prsta na roki.
Nato sname tujec rokavice z rok in roditelji spoznajo svojega sina.
Vpraajo ga, kaj eli veerjati, on pa jim odgovori:

160

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ni ne skrbite za to. Trikrat zasue prstan na roki in

miza je polna najslajih jedi in pija.
Pili so in jedli in bili dobre volje; celo meni so dali nekoliko piti, da imam e zdaj moker jezik.

161

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Od kdaj ima zajek kratek rep

rvi vinograd je prekopal in z vinikami zasadil sam

volk, ki je povabil na delo lisico in zajka. Za oba
kopaa pomagaa je pripravil sladko juino: zvrhan lonec meda.
Vsi trije so pridno delali. Lisico pa je zamikalo, da bi
e pred juino poskusila strd. Obrnila se je od dela proti
blinji lozi in zabavkala:
Hoj, hoj!
Kaj pa je? sta vpraala volk in zajek.
Na botrinjo me kliejo! se je zlagala lisica.
Pa pojdi! je odvrnil volk.
In kmalu se vrni na delo, je dodal zajek.
In lisica je odla pod grm, kamor je volk skril lonec z
medom. Nalizala se je sladke strdi ter se vrnila k volku
in zajku.
Kako ste krstili? je zaradovedil volk.
Prietek! se je zahihitala lisica.
Ste dobro jedli, botrica? je vpraal e zajek. Dobro in sladko, je zahinavila lisica.
In kopali so dalje. Kmalu pa se je lisica spet obrnila
proti lozi in zabavkala:
162

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Hoj, hoj!
Kaj pa je? sta vpraala volk in zajek.
Na botrinjo me kliejo, je odgovorila lisica.
Pa pojdi! je privolil volk.
In skoraj se vrni, je prikimal zajek. Lisica je odla.
Ko pa se je vrnila, je na vpraanje, kako so krstili, odvrnila:
Osredek!
Ko pa je lisica v tretje odla z dela in polizala ves med
iz lonca, sta volk in zajek, utrujena od tekega dela, zaspala. Zvitorepka se je vrnila k njima in s preostanki
medu speemu zajku namazala gobek. Potlej je zaklicala:
Pokonci, zaspanca!
Oho, si e nazaj? Kako ste krstili? je zazehal volk.
Dokonek! se je zahihitala lisica.
Ste dobro jedli? je vpraal zajek in si otiral krmeljavke.
Dobro in sladko, se je oblizovala lisica. Kaj pa ti,
kumek, ali nam ne bo privoil juine? se je obrnila k
volku.
Saj res, je pokimal volk. Poldne je in as je, da obedujemo.
Potlej je planil pod grm v blinji lozi, kamor je bil davi
skril lonec z medom. A vrnil se je s praznim loncem in
jezljivo zarenal:
163

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Nekdo je polizal med. Oh, e bi le vedel, kdo je tat,

raztrgal bi mu vrat!
Zdajci je lisica priliznjeno spregovorila:
Zajek je polizal med, ko si ti spal, kumek volk.
Jaz ga e nisem, res ne! se je branil zajek.
Oh, kaj bi le lagal, saj ima e zdaj gobek namazan
zmedom!
Takrat je volk zarenal in planil proti zajku, da bi mu
raztrgal vrat. Zajek pa jo je ucvrl v dir, da se je kar prailo za njim. Volk pa za njim. Ujel je zajka za rep ter mu
ga odgriznil, a uhitel ga ni, da bi mu pregriznil vrat.
Od takrat je zajek kratkorepec.

164

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Od kdaj so mravlje kruljave

ila je nekdaj zelo huda zima. Drevje je pokalo od

samega mraza in pod nogami je kripalo, kakor bi
hodil po zdrobljenem steklu. Zaradi hudega mraza so
morale uboge ivali mnogo trpeti.
Za vasjo je stal gozd, v katerem so si napravile pridne mravlje veliko mravljie, da bi bile pozimi na gorkem. Do tega mravljia je prilezel nekega jutra je, ves
premrl in oslabel. Ko je zagledal veliko mravljie, je zavidal mravljam njihovo gorko stanovanje in sklenil, prositi jih za streho. Po dolgem preudarjanju je lahno potrkal na vrata.
Kdo je? se znotraj oglasi droben mravljin glas.
Jaz sem, je, odvrne je, prosim vas, dobre mravlje, vzemite me pod streho. Zunaj je tak mraz, da bom
moral poginiti, e me odenete.
Prevelik si za nae stanovanje, mu odgovori mravlja, poleg tega pa e ves bodiast. Vse nas lahko s svojimi iglami pomori. S tem e ne bo ni.
Lepo vas prosim, vzemite me pod streho. Ne bom
vam delal nadlege. Prav lepo se bom stisnil v kot pod
pe in bom isto pri miru.
165

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Sama ne smem niesar dovoliti, odvrne vratarica.

Vpraala bom druge, e so s tem zadovoljne. Po teh
besedah se vrata mravljia zapro.
Kmalu se zopet prikae mravlja vratarica in naznani
jeu, da je sprejet. Kdo drugi bi bil te novice bolj vesel
kot on! Zadovoljen stopi v mravljie in se stisne pod
pe. Komaj pa so se duri za jeem zaprle, potrka e zopet nekdo na vrata.
Kdo nas zopet nadleguje? pravi mravlja.
Jaz, lisica, vas prav ponino prosim strehe. Zunaj je
mraz, da mi pokajo kosti, vrhu tega so mi e psi za petami.
Prav al, ne moremo te sprejeti. Imamo e jea.
Lepo vas prosim, dobre mravlje, sprejmite me. Nikogar ne bom nadlegovala. Legla bom za zapeek in
bom isto mirna.
Vpraala bom druge, odvrne zopet mravlja in zapre
duri.
ez nekoliko asa pride mravlja iz mravljia in pove
lisici, da sme vstopiti. Lisica, ki je utila, da so ji psi e
blizu, hitro smukne v mravljie in lee za zapeek. Komaj je lisica legla za zapeek, e zopet potrka nekdo na
vrata.
Bil je murek.
Danes pa res nimamo miru! se huduje vratarica.
Kdo je e zopet zunaj?
166

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Jaz, murek, vas lepo prosim, sestre mravlje, strehe.

Hudobni krt mi je podrl stanovanje in sedaj nimam kam
iti v tej hudi zimi, ji ree murek.
Nikogar ve ne moremo sprejeti; imamo e jea in
lisico, mu nevoljno odvrne mravlja.
Usmilite se me vendar, sprejmite me, sestre mravlje.
Majhen sem in ne bom nikomur v nadlego. Vrhu tega
vam bom godel za kratek as.
Mravlja pa je ostala neizprosna in ele po dolgem moledovanju se je murku posreilo priti na gorko. Ko je
priel v mravljie, je skoil na klop pri pei. Ko si nekoliko ogreje otrple ude, prine veselo gosti. Mravlje so
strmele nad lepo godbo in e celo lisico je premotilo.
Hitro skoi izza zapeka in prine plesati. Pri plesu si
strga ob jeu ves rep, jezna prine zabavljati nad njim in
konno pregovori mravlje, da sklenejo pognati jea po
svetu. Jeu ne pomaga niti pronja niti upiranje. Ko noe
sam zapustiti mravljia, ga primejo mravlje in lisica in
ga zakade po bregu, ki se je razprostiral pred mravljiem.
Hvala bogu, da smo se iznebile tega ivankarja!
ree veselo lisica.
Zdaj me pa posluajte, mravlje! nadaljuje. Na gorkem smo, godca imamo, spodobi se e pojedina.
Kako pa hoe napraviti pozimi pojedino? Saj imamo komaj za vsakdanjo hrano, ji ugovarjajo mravlje.
167

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ni se ne bojte, to je moja skrb! Napraviti vam hoem pojedino. Posluajte! Ko sem si la veraj zveer
iskat v grad kuro za veerjo, sem sliala graakinjo, ki
je rekla dekli: ,Micka, kar sva si napekli danes za pojutranjo pojedino, shraniva kar v pritliju. Saj nihe ne ve
za to! Jaz sem si pa mislila: Vam e pokaem, ali ve
kdo za to ali ne. Poakala sem, da so v gradu ugasili lu
in nato sem la pogledat v shrambo, kaj so dobrega
spekli. To so vam bile rei! e danes se mi cede sline po
njih. Vsakovrstne sladkarije, peenke, perutnina, v kotu
pa poln sod najboljega vina. Za veerjo sem si vzela samo peenega purana. Vse to vam hoem zdaj prinesti,
e hoete. Lahko dobim vse, zakaj okno je odprto in Sultan je poginil pred dobrim tednom. Pripravite mi vreo
in zveer grem v grad!
Mravlje hitro pripravijo vreo, vesele se dobre pojedine. Zveer oprta lisica vreo in odide v grad. Previdno
skoi skozi okno v shrambo in napolni najprej vreo s
sladkarijami. Potem skoi skozi okno in nese v mravljie. To se je ponavljalo toliko asa, da je znosila vse
stvari, ki so bile v shrambi. Ko odide zadnji, ogloda v
naglici krao in pusti kost na oknu.
Mravlje se ne morejo dovolj nauditi dobrim stvarem
in ne vedo, kje bi priele. Medtem se pa oglasi murek
alostno: Mene si pa isto pozabila. Cel dan e godem

168

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

in grlo imam tako kakor izsuena goba. Zakaj nisi prinesla vina, o katerem si prej pravila?
Ali imate kaj steklenic? vpraa lisica mravlje.
Grem iskat e vino, na katero sem v naglici isto pozabila.
Mravlje hitro prineso steklenice, lisica jih dene v vreo in se odpravi v grad po vino.
Ko se vrne z vinom, se prino gostiti. Mravlje se vse
tako najedo in napijo, da se prino konno z lisico vred
vrteti po mravljiu. Ker pa je bila lisica prevelika za
mravlje, zraven pa tudi nerodna, jim je vedno stopala po
nogah in jim tako skrivila vse noge.
Od tega asa so vse mravlje nekoliko kruljave.

169

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

Palek

ivela sta mo in ena, ki pa nista imela otrok. Ah,

si je elela ena, vsaj tako dete bi rada, kakor je
moj palec, e vejega nisem vredna. Njena elja se ji je
res izpolnila in dobila je dete, tako majceno kakor palec.
Zato je dobilo ime Palek.
Ko je bilo Palku dvanajst let, ga mati polje v gozd,
da nabere gob za obed. Palku pa se je v gozdu malce
zadremalo, sede na veliko kajo gobo in zaspi. Pozno
ponoi se prebudi. Nekdo se je bil namre ob njega spotaknil.
Kaj me brca? se naemeri Palek.
Tisti, ki se je bil spotaknil ob Palka, je bil namre tolovaj. Drugi tolovaj je el za prvim in tudi zadene z nogo
ob Palka.
Prijatelj, se zadere Palek, ali te ni sram, da me po
krivici brca?
Tolovaj gleda, gleda, pa nikogar ne vidi. Prige vigalico, pa zapazi, da se na gobi repeni majhen moiek.
Ravno tebe potrebujeva, Palek, pravi vesel prvi tolovaj. Ti bo najin najbolji pomaga, ker si tako majhen.
Hajdi z nama!
170

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Pa pridejo do bogatega posestnika. Tam poljeta Palka v hlev, da jima znotraj odpre, ker hoeta konja ukrasti. Palek se res privlee skozi luknjico v hlev. Razgleda
se in vidi dva konja: starega in mladega. Zato kar glasno
vpraa tolovaja, ki sta stala pred vrati: Starega ali mladega?
Tiho, Palek, tiho! ga svari prvi tolovaj. Sicer se
gospodar prebudi, pa pojdemo praznih rok od tu.
Hoete starega ali mladega! se zadere Palek jezen.
Gospodar se res prebudi in pride z lujo v hlev. Seveda sta se tolovaja e prej skrila.
emu mi sveti, norec? zakrii Palek nad gospodarjem. Gospodar gleda po vseh kotih, od kod prihaja
tako moen glas, pa nikogar ne vidi.
Prosim te, ne sveti mi vendar naravnost v oi! se
oglasi Palek znova. Gospodarju so se e prej jeili lasje.
Ko pa vnovi zaslii odloni glas, pa nikogar ne vidi, se
zgrozi in zbei v hio.
Medtem pa mu tatovi odenejo najlepega konja.
Pri drugi hii je gospodarila enska. Tolovaji se dogovore, da ji pokradejo maslo, in zopet poljejo Palka naprej. Veliko ali malo? vpraa tiste pred durmi.
Bodi vendar tiho, drugae nam vse pokazi! ga svari veliki tolovaj.
Toda Palku tudi sedaj svarilo ne zalee.

171

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Veliko ali malo? se e bolj zadere in e sedi na polnem loncu masla.

ena se prebudi in takoj misli, da ji hoejo ukrasti
maslo. Zato lui ne prige, temve hiti kar v temi v
shrambo in zgrabi lonec z maslom, da bi ga odnesla.
Kam pa me nese, baba? se zadere Palek na loncu.
Tega se gospodinja tako prestrai, da spusti lonec in
zbei nazaj v sobo ter se dobro zaklene.
Vtem pa ji tolovaji odneso vse maslo.
Konja in maslo e imamo, pravi prvi tolovaj. Zdaj
potrebujemo e mesa. Pa pridejo do mesarja in zopet
naeno Palka v mesnico.
Koe hoete ali meso?
Tiho, Palek, tiho! ga uijo tolovaji. Lahko se pre
budi mesar.
Torej: koe ali meso? zakrii Palek in e se spravi
na kup mesa. Mesar se res prebudi, stee v mesnico, pograbi meso in koe ter hoe vse skupaj odnesti.
Norec, kaj me tako tii? se oglasi Palek.
Joj, to je pa gotovo sam vrag! se prestrai mesar,
spusti koe in meso na tla ter zbei v hio.
Ko se je tolovajem vse tako posreilo, odidejo domov
v svojo, pod velikim bregom skrito hio. Pripravijo si
dobro veerjo ter jedo in pijo. Za Palka pa se nihe ne
zmeni.

172

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Hoj, gospodje, kaj pa jaz? Ali naj samo sline poiram?! se naemeri Palek. Tudi jaz sem laen.
Ti pa glodaj koe! se zasmeje prvi tolovaj, drugi pa
se mu reijo.
Palek zgrabi ibo in spleza na streho.
Hio vam razbijem, se dere in mlati po strehi. Vi
grdi, nehvaleni tolovaji!
Pravijo, da e dandanes sedi Palek na strehi, razbija
in krii. Naj ljudje le vidijo, da res ni vredno pomagati
tolovajem.

173

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

Pastirek

voje dni je pasel majhen deek v Istri blizu morja

nekoliko krav, ki jim je bilo pridruenih tudi nekaj
ovac in koz. Bilo je popoldne in pekoe sonce je pripekalo na zemljo. Kar deek zagleda tri lepe deklice, ki so
spale na mehki trati. Bile so vile. Neizreeno so bile lepe,
pa tudi zelo podobne so si bile: skoro enake so bile med
seboj. Mirno so leale in vsaj na videz sladko spale. Deek niti malo ni pomislil, da bi utegnile biti vile. Mislil je,
da so navadne deklice, ki so se po soncu sprehajajoe
utrudile, pa so legle in zaspale.
Toda sonce jih bo opeklo, misli deek sam pri
sebi. koda tako lepih obrazov! Moram jim pomagati.
Splezal je na blinjo lipo, nalomil prav koatih vej in
jih zasadil okoli deklic tako, da jih sonce ni moglo ni
ve pogati.
Ne dolgo nato se vile zbude in vstanejo. Prino se uditi in spraevati druga drugo, kdo le je bil tako usmiljen, da jih je ubranil pred sonno pripeko. (Dobro pa so
vse vedele, kaj se je bilo zgodilo, kajti vile nikdar ne spe,
temve se le narede, kot bi spale. Spraevale so le zato,
da vidijo, ali se bo deek oglasil ali ne).
174

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Pastirek pa se ni oglasil, marve je poizkual celo

zbeati, ker vil ni mogel gledati; lasje so se jim namre
preve bleali. Svetili so se kakor suho, isto zlato. V
tem trenutku so bile e vse tri pri njem. Ni jim mogel
uiti. Povpraale so ga, kaj hoe v dar, ker jih je obvaroval pred goim soncem. Deek pa si ni upal ni prositi. Ponujale so mu udno monjo denarja, ki ni v njej
nikdar zmanjkalo rumenih cekinov. Toda pastirek za
vse to ni ni maral, ker denarjev e poznal ni. Da bi se pa
z denarjem samo igral in ga ogledoval, tudi ni hotel, kajti denar je mrtev, on pa je imel iva goveda in ovce, ki so
mu bile nad vse. Ko so vile to opazile, so mu rekle:
Ko bo zveer gnal domov, bo slial za seboj od
morja sem zvonkljanje vsakovrstnih zvoncev, pa nikar
se med potjo ne oziraj, dokler ne pride domov.
To so rekle in izginile.
Zdaj ele je deek spoznal, da to niso bile navadne
deklice kakor druge, ampak brkone vile.
Poasi se je sonce bolj in bolj nagibalo v morje in pastirek ene svojo redico domov. im bolj se je blial
domu, tem veje zvonjenje in bingljanje je slial za hrbtom. Toda pozabil je, kar so mu bile vile naroile. Ko je
bil e na pol pota, se radoveden obrne, da vidi, kdo li
ene za njim toliko blaga1? Pa zagledal je veliko trumo
ovac, krav in koz, ki so le iz morja za njegovim blagom.
1 blago = govedo in druge domae ivali.
175

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

V trenutku pa, ko se je ozrl nazaj, je vse prenehalo hoditi na suho iz morja. Samo tista truma ga je spremila do
doma, ki je bila e zunaj. e bi pastirek ne bil pogledal
nazaj, bi imel neizreeno veliko blaga; pa saj mu je bilo
tudi to dovolj, ker je tudi revne sosede bogato obdaril z
blagom, ki so mu ga bile vile prav udno podarile.

176

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Pastirek in arovnikova hi

ivela je revna mati, ki je imela sina edinca. Bil je

krepak in pogumen za tri sovrstnike. Sluil je za
pastirka. Neko je el napajat k jezeru. Tedaj je opazil,
da se v srebrni vodici kopajo tri lepe deklice. Skril se je
za grm in jih opazoval. Na bregu je videl taniaste obleke, ki so jih deklice odloile, ko so se le kopat. inila
mu je v glavo nagajiva misel: smuknil je k oblekam in
eno odnesel ter jo ucvrl proti domu. Deklice so to precej opazile, zavreale so in planile po svojo obleko. Toda ena je ostala brez nje, ker je njeno odnesel pastirek.
Tista je hitro krenila za fantiem in ga milo prosila:
Daj mi obleko nazaj! Vrni mi jo!
Pastirek se je za trenutek ustavil, se zasmejal in ji
rekel:
Dam ti jo, e se z menoj poroi!
Pa mu je odvrnila:
Rada bi se poroila s teboj, a sem arovnikova hi in
se ne smem poroiti s teboj.
Ni zato, ti pa obleke ne dam, je odvrnil fant. Lepa
deklica je le prosila in prosila, on se je samo smehljal.
Blizu vasi je deklica e zadnji prosila:
177

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Daj mi obleko nazaj. e hoe, da se poroiva, mora

priti v Deveto deelo na Stekleno goro k mojemu oetu
in ga prositi zame.
Velja, priel bom, je odvrnil in ji podal obleko.
Ona se je odela vanjo in v hipu jo je zmanjkalo, kot bi
bila rahla meglica.
Pastirek je stopil do svoje matere. Povedal ji je dogodek in jo prosil za popotnjo, da se odpravi v Deveto deelo na Stekleno goro.
Dolgo je hodil, da je priel do osamljene hie, v kateri je prebival star mo. Stopil je do njega in ga povpraal:
Ali kaj ve za Stekleno goro v Deveti deeli, na kateri
je hiica z mojo nevestico?
Starec je odkimal:
Nikoli e nisem slial o tem. Poakaj, morda vedo kaj
moje ivali.
Stopil je iz hie in sklical vse ivali. Povpraal jih je po
Stekleni gori v Deveti deeli. Vse so odkimale in rekle:
Nikoli e nismo sliale o tem.
In se je starec obrnil k pastirku in dejal:
Stopi do mojega starejega brata, morda on kaj ve.
Toda e od dale vpij, da mu prinaa pozdrave od mlajega brata, e ne te zdrobi v sonni prah, e preden stopi v njegovo koo.
Fanti se je lepo zahvalil in se odpravil dalje. Spet je

178

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

dolgo dolgo hodil, dokler ni zapazil koe starevega brata.

Precej, ko jo je zapazil, je zael vpiti:
Prinaam ti pozdrave tvojega mlajega brata!
Zaslial ga je drugi starec in mu odvrnil:
e prinaa pozdrave, le pridi sem, da se pogovoriva. Fant je stopil do njega in ga pobaral:
Ali kaj ve za Stekleno goro v Deveti deeli, na kateri
je hiica z mojo nevestico?
Tudi ta je odkimal in mu odgovoril: Nikoli e nisem
slial o tem. Poakaj, morda vedo kaj moji ptiki.
Stopil je iz koe in sklical vse ptike. Povpraal jih je
po Stekleni gori v Deveti deeli. Vsi so odkimali in rekli:
e nikoli nismo sliali o tem.
Obrnil se je k fantiu in mu dejal:
Stopi do mojega starejega brata, morda on kaj ve.
e od dale pa mu mora povedati, da prinaa pozdrave mlajih dveh bratov, e ne, te zmelje v sonni prah.
Lepa hvala, se je zahvalil pastirek in odel dalje.
Tudi sedaj je hodil dolgo, da je priel do koe tretjega
starca. e od dale mu je klical:
Prinaam ti pozdrave mlajih dveh bratov!
Slial ga je in povabil:
Le pridi sem, e prinaa pozdrave od bratcev.
Pastirek se mu je priblial, in ko sta se pogovorila, ga
je e vpraal:
179

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ali kaj ve za Stekleno goro v Deveti deeli, na kateri

je hiica z mojo nevestico?
Nikoli nisem slial o tem, je odvrnil tretji starec in
nadaljeval: akaj, morda vedo kaj moji vetrovi.
Sklical je vetrove in jih povpraal, e kaj vedo za Stekleno goro v Deveti deeli. Takoj je odgovoril Krivec:
Prav dobro vem za Stekleno goro. Toda kdor hoe
nanjo, mora imeti tri pare eleznih kornjev, tako huda
je pot nanjo. Take kornje zna skovati samo tisti kova
pod Stekleno goro.
Pastirek ga je lepo prosil: Pokai mi pot tja.
Kar z menoj pojdi, je rekel Krivec. Fant ga je ubogal in el tam, koder je pihal. Kmalu sta bila pri kovanici pod Stekleno goro. Kova je mono razpihal ogenj
in hitro skoval pastirku kornje. Dal jih je fantu in mu
naroil:
Imej ve v glavi kakor v nogah, drugae ne pride na
vrh.
Pastirek ga ni niti dobro poslual. Mudilo se mu je in
se je kar pognal v breg. Toda priel je komaj do polovice gore in je v hitrici toliko izrabil kornje, da so bili isto gladki. Naenkrat je reklo frrrr in je zdrsnil po bregu
navzdol naravnost pred kovanico. Kova mu je moral
skovati druge, e moneje kornje. Ko mu jih je izroil,
ga je spet opomnil:

180

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Imej ve v glavi kakor v nogah, drugae ne pride na

vrh.
Tudi sedaj ni fant v naglici ni pomislil, kaj naj bi pomenil kovaev opomin. Zagnal se je v breg in bil kmalu isto pod vrhom. Tam so pa bili kornji spet toliko
zdrsani, da je reklo frrrr in je znova obstal pred kovanico.
Kova mu je skoval e tretji par in mu e bolj pomenljivo rekel:
Imej ve v glavi kakor v nogah, drugae ne pride na
vrh.
To pot je pastirek Preudaril te besede in se mu je posvetilo. Sedaj se ni ve zaletel v breg, temve je lepo mirno stopil v goro. Dolgo je sicer hodil, a kornji se mu
vendar niso toliko zdrsali in je sreno priel na vrh.
Prispel je do lepega vrta, sredi katerega je bila arovnikova hia. Stopil je vanjo in pred samega arovnika.
Najprej ga je pozdravil, nato pa poprosil za herko. arovnik se je debelo zasmejal in rekel:
Dam ti jo, e mi stori tri dela, ki ti jih bom naloil.
e ne, te pa spremenim v volka in se bo vse ivljenje
klatil po gozdovih in hostah.
Nato ga je zaprl v jeo. Zveer mu je prinesla jesti njegova deklica in ga je nauila:
Jutri ti bo naloil moj oe, da bo moral uganiti, katera sem jaz. Mene in moji dve sestri bo napravil isto
181

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

enake in ti bo moral ugibati, katera sem. Takrat dobro

pazi, ker bom jaz izpustila iz pesti muho; po tem me bo
spoznal.
Pastirek si je dobro zapomnil in ko mu je arovnik
drugi dan velel doloiti, katera je njegova nevestica, je
pazil samo, katera bo izpustila muho. Ko je to opazil, je
mirno pokazal nanjo in rekel:
Ta je!
Uganil si, je rekel arovnik, za jutri ti naloim drugo delo. Do opoldne mora posekati ta gozd nad mojo
hio, pripraviti drva, jih nacepiti, da bo z njimi zakurjena pe in speen kruh, ki ga bom jedel pri kosilu.
Pastirek je obstal in premiljal, kako bi naloeno delo
izvril. Ni pametnega mu ni prilo na misel, zato je
ostal kar tako kriem rok tja do drugega jutra. Ko mu je
njegova deklica prinesla zajtrk, ga je nala alostnega in
obupanega.
Povpraala ga je:
Glej ga, ali se ne misli lotiti dela?
On ji je pa odvrnil:
Kaj se em pehati, ko vem, da ne zmorem.
Ona se mu je od srca nasmejala in se trikrat zavrtelana petah. Ko se je prvi zavrtela, je bil ves gozd podrt, ko
se je drugi, so bila drva e doma, tretji pa je bil kruh
e peen in na arovnikovi mizi.
Opoldne se je arovnik zelo zaudil, ko je nael vse po
182

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

naroilu. Za tretji dan mu je naloil e poslednje delo.

Naroil mu je:
Do jutri opoldne mi posekaj hosto na drugi strani
hie, ki se vlee tja do morja. ez mi naredi belo cesto,
po kateri se bom po kosilu peljal na izprehod k morju.
Pastirku je lo e bolj za nohte. Na vse naine je ugibal, kako bi se izmotal, toda do drugega dne je ostal kar
kriem rok, ker si ni znal pomagati. Ko mu je deklica
prinesla juino, ga je nala skoraj v solzah, zato ga je
morala kar na hitro potolaiti. Zavrtela se je enkrat in
gozd je bil posekan, drugi in je bila cesta e zgrajena,
tretji pa je na njej stala zlata koija, pripravljena za arovnika. Ko je bilo vse izvreno, je fanti stopil pred arovnika. Pohvalil se je:
Vse sem izvril.
arovnik je e bolj zaudeno gledal. Moral je ostati
mo beseda, zato je odgovoril:
Izvril si, kar sem ti naloil. Dam ti herko, lahko jo
takoj odpelje.
Fanti in deklica sta se takoj odpravila in odla iz arovnikove hie.
Komaj sta se dobro umaknila, e je prila domov arovnikova ena. Takoj je opazila, da ene herke ni doma.
Povpraala je po njej in mo ji je povedal, kako in kaj.
Ona pa se je razjezila:
Uh, da si tako neumen. Saj ni niti enega dela izvril
183

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

fant sam. Vse je naredila najina hi, ki ga je hotela imeti.

Kar precej stopi za njima in mi pripelji nepridiprava
pred moje oi!
Hoe noe se je arovnik odpravil za mladima.
Onadva sta prila e precej dale. Naenkrat je deklica
zautila, da ju preganjajo. Naredila je ire are in izpremenila sebe v iroko reko, pastirka pa v olniek, ki je
plaval po reki. e je arovnik priel do reke. Nikjer ni
opazil beguncev, zato se je vrnil domov.
Doma ga je arovnica precej prijela:
Kje ju ima?
Ju nisem ve nael, je odvrnil arovnik. Le iroka
reka se je valila v daljo in olniek je plaval po njej.
Uh, da si tako neumen! To sta bila vendar onadva.
Kar hitro pojdi za njima in mi ju pripelji, da ju raztrgam.
Znova se je odpravil arovnik za njima. Deklica je to
spet zautila, naredila ire are in izpremenila sebe v
kravico, njega pa v majhnega pastirka, ki je kravico pasel na zeleni trati.
arovnik ju ni spoznal, zato je brez njiju priel domov.
arovnica ga je spet prijela:
Kje ju ima?
Povedal ji je, da je videl samo mladega pastirka, ki je
pasel kravico. Ona pa:
184

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Uh, da si tako neumen. To sta bila onadva. Vidim, da

moram sama za njima. In res se je sama odpravila, da
bi ju dohitela.
Tudi v tretje je deklica zautila, da ju preganjajo. e to
je utila, da gre zdaj za njima arovnica. Zato je urno
poslednji naredila ire are in tako sta se reila.
Reena deklica in pastirek sta prila sreno domov.
Poroila sta se in naredila veliko enitovanje, na katero
sem bil tudi jaz povabljen. Dali so mi iz naprstnika jesti,
iz reeta piti; z lopato pa po zadnji plati, da je e sedaj
poznati.

185

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Podganek

ivel je reven mladeni, ki mu je bilo ime Podganek.

Ker je ivel v revini, je tuhtal, kako bi priel zlahka do kruha; kajti delati se mu je toilo, stradati pa ni
hotel. Neko no, ko ni mogel spati, jo iztuhta, da pojde
po svetu in se razglasi za desetnika. Takoj drugi dan pobere ila in kopita ter gre svet goljufat.
Hodi po svetu ter pride k nekemu grofu in se mu izda
za desetnika. Grof mu pove, da je zmanjkal njegovi eni
drag prstan in sumi, da so ga ukradli sluabniki. Obljubi
mu sto zlatnikov, e mu ga dobi in prinese nazaj.
Podganek gre k sluabnikom in zahteva, da vrnejo
prstan. Sluabniki mu dajo prstan in ga prosijo, da bi jih
ne izdal pri grofu; za to mu obljubijo sto zlatnikov.
Podganek pa je bil zvit. Prstan da petelinu, da ga pore; nato gre h grofu in mu pove, da prstana nimajo sluabniki, temve da ga je porl petelin. Hitro zakoljejo
petelina in najdejo prstan v njegovem golunu. Grof mu
izplaa obljubljenih sto zlatnikov in sluabniki tudi, ker
jih ni izdal.
Podganek se je smejal v pest, ker je zasluil tako nalahkem dvesto zlatnikov.
186

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Zdaj se hoe grof e bolj uveriti o Podgankovem desetnitvu; zato prinese pod skledo pokrito podgano in
ga vpraa: Kaj je notri?
Podganek je v veliki zadregi, zato zane vzdihovati v
svoji obupanosti: O ti Podganek, kam si priel! O ti
ubogi Podganek, kaj ti je storiti?
O ti spak ti; zdaj pa vem, da ve vse, mu ree grof
ter privzdigne skledo in velika podgana ine izpod nje.
Grof je mislil, da pravijo tam, kjer je bil Podganek
doma, podgani podganek.
Ko se odpravi Podganek dalje po svetu, ga grof nekoliko spremi. Po poti ga marsikaj sprauje. Pa se naenkrat
grof skloni, skrije nekaj prav naglo v pest ter vpraa
Podganka:
Desetnik, kaj imam v pesti?
Kaj neki imate, maje blato imate!
Grof je imel res to v pesti, zato je Podganku verjel, da
je desetnik.

187

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Praprotno seme

ed zelia, ki imajo vasi udno mo, da nam

utegnejo v mnogih reeh pomagati ali kodovati
ali prihodnjo sreo ali nesreo prerokovati, spada tudi
praprot. Cela rastlina pa za to ni dobra, porabiti se more
lahko le seme. Praprotno seme ima namre svojo mo
ravno h kresu, ko je dan najdalji in no najkraja. Posluaj, kaj se je nekdaj pripetilo.
Neki gospodar je imel hlapca. Vro dan je bil; kosila
sta ves dan na travniku in zveer e trudna prila domov. Po veerji ukae gospodar hlapcu, naj oba vola
ene na pao, ker gredo drugi dan po seno na najdaljni
travnik. Hlapec slua, eravno ne prerad, ker bi raji el
spat. Komaj pride na travnik, kamor je vola nagnal na
pao, e truden sede na kamen in zadremlje. Ko se zbudi, ne vidi ve volov. Hitro skoi na noge in ju gre iskat.
Dolgo je e hodil in ves trudenje e bil od kratkega
spanja, e bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil,
da bo vola pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je
zapazil v svoje veliko veselje v neki dolinici, ko sta med
praprotjo mirno leala in prevekovala. Nalahko stopi
blie in se pripravlja, kako bi ju najbolj pretepel. Ves pa
188

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

se prestrai, ko zaslii glas starega vola, ki je govoril

mlajemu te besede:
Blagor tebi, tovari, ki bo e dolgo asa ivel in si e
dobro klajo pri gospodarju sluil, jaz pa bom moral e
prihodnjo jesen poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je e njihova navada. alostno je izrekel to
mlajemu tovariu in debela solza se mu je udrla po licu.
Prihodnjo pomlad pa, je govoril dalje, bo ti z novim tovariem oral za repo, ali ko boste e nekoliko
brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika in strana kaa. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo
ravno pluil, in ga bo v nogo smrtno piila.
Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati? vpraa
mlaji vol.
Nihe drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec, ree dalje stari vol. Hlapec bi mu pomagal, e bi
kai, br ko se bo pokazala, z gorjao pravo pot do gospodarja pokazal. Toda vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju e ie in gorje nama, e naju dobi.
Ko to izree, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je
el mirno in pohlevno za njima, e dotakniti se ni upal
nobenega, tako se je bal.
Ko se je pribliala jesen, je gospodar res prodal starega vola in v mesnici je prodani storil konec. Prihodnjo
pomlad, ko so za repo orali, se je vse zgodilo natanno
tako, kakor je govoril vol na kresni veer. Kaa je prilezla
189

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

izpod brazde ter jo udarila za gospodarjem z odprtim

gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjao
razbil repinjo. Ko je gospodar videl, kako udno ga je
hlapec reil, povpraa ves zavzet hlapca, od kod je on to
vedel. Ta pa je vse povedal, kar sta se vola pogovarjala.
Vendar pa hlapec ni isto ni vedel, kako da je on ravno takrat slial vola govoriti. Ni ni vedel, da se mu je
bilo praprotno seme usulo v kornje, ko bi bil pa to vedel, bi ne bil ni slial.

190

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Pravljica o Dravi

ilo je v tistih asih, ko nai pradedje ri in penice

e niso poznali. Tedaj je ivel ob Dravi na Korokem zelo bogat ribi. Vse svoje premoenje si je pridobil s tem, da je pridno lovil ribe v Dravi. Poln hvalenosti
je nekega dne vpraal Dravo:
Mamica Dravica, s im naj ti povrnem, ker si mi pomagala do blagostanja?
Drava je nato odgovorila:
Pojdi dale po svetu. Tam v daljnem kraju najde ljudi, ki imajo bel in ren kruh; od vsakega mi po en hlebec kupi in mi ga prinesi!
Ribi se je odpravil na pot in priel v bogate in lepe
kraje. Ljudje so tam jedli, esar on dotlej ni poznal: lep
kruhek. Kupil je dva hleba, kakor mu je bila Drava velela naroila. Ko se je vrnil, je vrgel hleb peninega
in hleb renega kruha v Dravo. Nato je Drava zaela
naraati in je poplavila ves levi in desni breg. Ko pa je
voda odtekla, je priela zemlja odganjati lepo r in rumeno penico.
Tako so ljudje dobili seme in povsod so zaeli sejati r
in penico.
191

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Pravljica o abi

eko je ivela grofica. Imela je lep grad in veliko

posestvo, a ivela je popolnoma sama, neomoena, z majhno delovno druino. Stari so ji bili e davno
umrli. eprav je bila grofica in plemenitega stanu, je ni
bilo sram dela. Sama je kuhala, sama je nosila vodo in
sekala drva, sama je molzla krave in jim skrbela za
krmo. Hodila je zanje et travo na njivo.
Nekega dne je ela grofica deteljo na njivi, a kolikorkrat je s srpom zamahnila, tolikokrat ji je bila zelena abica pod srpom. Tako ni mogla grofica niesar naeti ne
da bi ranila ivalce. Dvakrat jo je tako odnesla dale
stran, a abica ji je bila e vedno pod srpom. Jezna poloi grofica srp na stran, prime zeleno ival in jo odnese trikrat dlje, kakor jo je bila odnesla prvi in drugi.
Tukaj bodi! ji ree. Ko pa bo imela mlade, takrat
ti hoem biti babica.
Pustila je abo tam in odla zopet et. Sedaj je lahko
ela in naela je dovolj detelje za ivino, ker ji aba ni
ve nagajala.
Potem je preteklo sedem let in grofica ie zopet ela
travo na njivi. Mimo nje se pripelje gospod v rni koi192

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ji, ki je bil obleen v zeleno obleko in je imel rdeo epico na glavi. Ko zagleda grofico na njivi, ustavi konje,
stopi iz voza, pristopi h grofici in jo takole nagovori:
Izpolnite torej sedaj obljubo, ki ste jo bili storili pred
sedmimi leti!
Kakno obljubo? Jaz se niesar ne spominjam.
Pred sedmimi leti ste neki abici obljubili, da ji boste za babico, ko bo imela mlade. Ali se spominjate?
Spominjam se; no in kaj potem?
aba ima sedem mladih in sedaj sem priel po vas,
da ji boste za babico.
Grofici se je stemnilo pred omi, gospod v zeleni obleki in z rdeo epico na glavi kj je bil sam vrag, aba
pa njegova ena pa je prijel grofico pod pazduho, jo
odvedel k vozu in jo posadil vanj. Sam pa je sedel na
voz, mahnil z biem po konjih in ti so dirjali kot veter
dalje. Grofica ni niesar videla, kajti vrag ji je vzel vid.
Vse naokrog je razsajala grozna burja, da grofica tudi
sliala in utila ni niesar. Vozila sta se pod zemljo tri
dni in tri noi. etrti dan sta se pripeljala v pekel in ele
tu so se grofici odprle oi. V zapuenem kraju je stala
vragova palaa pravi pekel. Grofica stopi v grad in
zagleda tam sedem mladih ab in med njimi staro, ki jo
je bila videla pred sedmimi leti na njivi. Vsaka izmed
abic je imela neko orodje v rokah, kakor: vilice, lico,
no, sekiro, kronik, kuhalnico in burkle.
193

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ko so abe grofico zagledale, so jo prijazno pozdravile. Stara aba pa ji je velela, naj gre zamesit pogae in jih
spe, toda naroila ji je, naj vzame za vsako pogao samo eno lico testa, ki so ga imeli v peklu vedno dovolj,
eprav niso nikoli nosili ita v mlin. Testo je bilo namre z zgornjega sveta, kjer imajo ene navado rei, kadar
jim pade testo iz rok: Idi k vragu!
elja gospodinji se izpolni in tako imajo v peklu vedno dosti testa.
Grofica je tedaj odla pogae pe, a je vzela namesto
ene lice testa dve lici. Tako je napekla obilo poga.
Sedem dni je morala ostati grofica v peklu. Ko pa bi se
smela vrniti na drugi svet, ji je takole govorila stara
aba:
Moj mo te bo za to plaal, da si bila moji deci babica. Ponujal ti bo denarja, kolikor ga bo hotela, a ti ga ne
sme vzeti. Zahtevaj samo one dvoje hlae, ki vise tamkaj na klinu. e se ne da pregovoriti, bo hlae dobila,
eprav jih bo teko daI. Sicer ti jih bo dal, a jih bo hotel
vzeti nazaj. Zato sedaj zelo pazi, kaj ti povem. Hlae
deni v predpasnik in ga dobro pritisni k sebi, kajti moj
mo bo priel za teboj v taki nevihti, da se bo drevje podiralo in bodo letele strehe raz hi. Tedaj trdno pritisni
k sebi predpasnik, da ti veter ne odnese hla. Ko pa pride do prve konoplje, lezi na zemljo in burja bo takoj
prenehala. Tako stori in dobro bo!
194

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Tako je govorila in svetovala vragova ena grofici, ko

moa ni bilo doma.
Na veer se je vrnil mo domov in vpraal grofico za
plao, ker je bila njegovi deci babica, reko:
Kaj eli za plao, ko si bila moji deci babica?
One dvoje hlae, ki vise tamkaj na klinu.
Tega ne, tega pa ne! Dam ti pa tretjino drvenke penez1!
Jaz elim samo hlae, ki vise tamkaj na klinu.
Ne, ne! Dam ti raji pol drvenke zlata.
Jaz hoem samo hlae in ni drugega!
Celo drvenko zlata ti dam namesto hla!
Vrag je sprevidel, da se grofica ne da pregovoriti, pa
ji je jezen dal hlae. Grofica jih dene v predpasnik, se
poslovi in odide. Toda ni bila e dale, ko je nastala taka
burja, da so se lomila drevesa in se podirale strehe raz
hi. Grofica si je dobro zapomnila besede vragove ene
in je trdno stiskala predpasnik k sebi, da bi ji veter ne
odnesel hla, ki jih je nosila v predpasniku.
Ko pa je prila do prve konoplje, je legla na zemljo in
burja je takoj minila. Vrag sedaj ni imel ve moi do nje
in se je z groznim rjovenjem in umom odpravil nazaj v
svoje kraljestvo.
Grofica pa je potovala sedem let in zopet prila v svojo domovino na svoj grad. Tukaj je poloila hlae na
1 drvenika = mernik (lesena posoda za merjenje ita, 28 litrov); penezi = denar
195

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

mizo in glej! Zletela sta dva bela goloba skozi okno

proti nebu. Bila sta to grofiina oe in mati, ki sta bila do
tedaj v peklu.

196

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Prijazna in prepirljiva deklica

boga deklica je imela hudo maeho. Ta pisana

mati je bila vsa zaljubljena v svojo pravo herko,
ki je ubogo deklico tudi sovraila in preganjala, kjer je le
mogla. V bliini je stal grad, v katerem je vsako no strailo. V ta grad je neko poslala maeha svojo siroto prenoevat, ker je na tihem mislila, da se je tako znebi.
Sirota je ubogala in bila vesela, da je vsaj preko noi
ne bo nihe preganjal. V kuhinji na gradu si je priela
pripravljati veerjo in e preden je bila veerja kuhana,
je primijavkal mucek: Deklica, ali bo tudi zame kaj veerje?
Deklica prijazno odgovori: O, da, kar v sobo stopi,
bova vsaj druno veerjala!
Deklica je kuhala dalje. Komaj je bil maek v sobi, e
se prikae na pragu kuek: Deklica, mi bo dala kaj veerje?
Deklica spet ree: O, da, kar v sobo stopi, tam e
munej1 aka!
Nato pride e petelinek in jo prosi za veerjo. Deklica tudi njega polje prav tako prijazno v sobo k maku
1 munej = maek.
197

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

in psiku. Ko je deklica veerjo skuhala, so vsi skupaj

jedli, nato pa legli spat.
Ponoi prilomasti v sobo straen mo. Deklica v strahu zajoka in prine klicati: Munej, munej, mevkaj, da
me mo ne sne! Kuej1, kuej, lajaj, da me mo ne
poj! Petelinek, poj, poj, da me mo ne pore!
Maek je zamijavkal, psiek zalajal, petelinek zapel;
mo pa se je ustrail, vrgel v sobo zlat kolovrat in odel.
S tem kolovratom je prila sirota zjutraj domov. Porena maeha je zlati kolovrat vzela in drugi veer poslala svojo herko-ljubljenko v grad, reko: e je ta neumnica toliko prinesla, dobi ti e kaj lepega in boljega! Zato je zveer poslala njo prenoevat v grad.
Tudi hudobna deklica si je v gradu kuhala veerjo, pa
pride maek in jo vpraa: Deklica, mi bo dala kaj veerje?
Ona pa ga je ozmerjala: Zate ni ni, mrha maja!
Nato pride psiek in jo prosi za veerjo.
Poberi se, grdoba! in ga zapodi.
Nazadnje pride e petelinek in ga naene: Jastreb
naj te odnese, kruljavec!
Nato je sama poveerjala in legla spat.
Ponoi spet prilomasti strani mo in deklica v strahu prine klicati: Munej, munej, mevkaj, da me mo ne
sne!
1 kuej = psiek (kuek)
198

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Maek pa ji odgovori: Sama jedla, sama mevkaj!

Deklica spet: Kuej, lajaj, da me mo ne poj!
Sama jedla, sama lajaj!
Petelinek, poj, poj, da me mo ne pore!
Sama jedla, sama poj!
Nihe se ni oglasil zanjo. Strani mo je zlahka opravil svoje: zgrabil jo je in jo na kose raztrgal, glavo pa postavil na okno.
Ker zjutraj deklice ni bilo domov, jo je la mati iskat
in z grozo je videla, kaj se je s herko zgodilo.

199

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

S kao se je oenil

met je imel tri sinove. Najstareji bi se bil rad oenil, pa si tega ni upal povedati oetu. Zato se s
srednjim bratom dogovorita, da pojdeta druno iskat
nevesto po svetu. Konno se le ojunaita, stopita pred
oeta in mu razodeneta svoj sklep, reko: Oe, midva
greva po svetu neveste iskat.
Joj, sinko! Teko je to za siromaka, kakor smo mi vsi.
Kdo naj te vzame? pravi oe. Vendar se dogovore tako,
da gre najstareji prvi po svetu. e se njemu posrei, da
dobi eno, potem ele naj gre drugi.
Stareji sin odide ter pride do velikega gozda. Vso pot
si lepo viga in prepeva. V tistem gozdu pa je imel svojo hiico starek, ki je ivel e sto in sedem let. Kam si
namenjen, sinko, ko si tako lepo viga in brezskrbno
prepeva? ga vpraa starek.
Kaj bi si ne vigal, kaj bi ne pel, ko pa si grem nevesto iskat! mu odgovori deko. Morda pa le najdem
tako, ki bi vzela siromaka za moa.
No, saj to ni tako teko, mu pravi starek. Kar pojdi po tej poti dalje, in ko pride iz gozda, zapazi hiico.
Tam se oglasi in zve vse drugo.
200

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Deko se lepo zahvali za dober svet in gre dalje, dokler ne pride do tiste hiice, kakor mu je bil starek povedal. Tam se oglasi in pove, kaj bi rad.
Tri here imamo pri hii, pravi mati. Izberi si, katera ti je po volji, pa pojdita. Tretji dan je e najstareji sin z nevesto doma pri oetu.
Oe, ree drugi sin e isti dan. Tudi meni ni iveti brez ene. e jutri jo grem tudi jaz iskat.
Srednjemu bratu se je prav tako godilo kakor starejemu. Tudi on pride v tisti gozd do onega starka. Ta ga
napoti k hiici ob robu gozda in tam si izbere izmed
dveh hera eno za eno. Tretji dan se e vrne z njo k
oetu.
Oe! se oglasi nato najmlaji sin pri oetu. Tudi jaz
bi se rad oenil, eprav me imate vsi za tepka. Morda
pa le najdem katero, ki me vzame. Oe maje z glavo in ga odvraa na vse naine, da bi ga pregovoril. Ker
si pa le ne da niesar dopovedati, ga slednji vendarle
pusti, da si gre tudi on iskat ene po svetu.
In gre, gre e najmlaji sin ter si lepo viga in prepeva, ko misli, kako bo lepo, ko bo tudi on pripeljal mlado enico na dom. Pa pride tako do stare vrbe kraj pota.
Miek, kam pa tako veselo? ga vpraa glas.
Po svetu, prijatelj; eno si grem iskat.
Hm, e nima druge elje, ti to tudi jaz lahko izpolnim. Kar mene vzemi za eno! se zopet oglasi isti glas.
201

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kdo pa si ti, ki me pozna in klie po imenu?

vpraa Miek, se ozira okoli sebe, a nikogar ne vidi.
Jaz sem kaja kraljica.
Kje pa vendar tii, da te ni videti?
V vrbi sem. Kar poglej!
Miek pogleda v votlo vrbo in res zagleda dolgo, grdo
in ostudno kao, ki se vije proti njemu in sika z razcepljenim jezikom. Miek se je mono prestrail.
Vidim, da se me boji, spregovori kaa. Pa bodi
brez skrbi. Prav niesar ti ne storim. e pa hoe biti
sreen, me posluaj in napravi, kakor ti naroim: Tu
ima kljuek. e ta kljuek v epu trikrat obrne, ti da
vsega, esar si poeli. Zdaj pa pojdi domov ter pripravi vse potrebno za gostijo. Potem pridite po mene, in
sicer s takim vozom, ki ima lestvenice. Na vozu naj sedi
sedem goslaev: est rnih in en bel.
Deko res vzame kljuek, ki je bil ves zlat, gre domov
in pove oetu vse, kako se mu je godilo. I, pa poizkusi, e res kaj zmore tvoj kljuek, pravi oe. Potem bomo e videli, kaj se da napraviti.
Miek trikrat obrne zlati kljuek.
Skledo gibanic na mizo! ukae. A komaj izgovori,
e so na mizi ravnokar peene gibanice, da se e kadi iz
njih.
Tri vre vina bi nam ne kodilo, si misli Miek in

202

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zopet zasue zlati kljuek. In glej! e stojijo trije vri

sladkega vina pred njimi.
Sinko, tvoj kljuek je pa res nekaj vreden, pravi oe.
Napravimo torej vse tako, kakor je ukazala kaja kraljica.
Drugi dan se e peljejo k vrbi, prav tako kakor je naroila kaa: z lestvenim vozom in s sedmimi goslai. Ko
pridejo tja, se priplazi kaa iz vrbe in sika z jezikom. Vsi
se je grozno boje in se stiskajo na vozu razen enina Mieka.
Nikar se me ne bojte! Jaz vam samo dobro elim,
spregovori kaa in zleze na voz k eninu na pravo stran.
Ta dva sedita spredaj na vozu, vsi domai in povabljeni gostje pa zadaj. Tako se odpeljejo domov, kjer jih je
akala gostija. Gostje si komaj upajo za mizo. Nevestakaa se potegne pod mizo, le glavo steguje na mizo ter
se stiska k eninu Mieku, ki sta se mu kodoeljno posmehovala stareja brata, da si je tepek Miek izbral
tako eno. Ko pa udari ura polno, poi grdi kai-nevesti
koa in poleg enina naenkrat vstane prekrasna deklica, vsa v zlati obleki in z zlato krono na glavi.
Ti si me reil in me vzel za eno, ljubi moj Miek,
pravi eninu prelepa nevesta. Odslej sem tvoja in naju
moreta loiti le motika in lopata, pa ni drugega na svetu.

203

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Tako je tudi bilo. Zadovoljno in sreno sta ivela dolgo let. Morda ivita e danes, e ju nista loili motika in
lopata.

204

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

Sam

ila je jesenska no. V temnem gozdu si je bil mo

nalovil polhov. Ker je bil laen, je zanetil ogenj, da
bi si jih spekel. Ko jih je obraal v erjavici, se mu je priblial hudobec, ki je iskal krastae po gozdu.
Kako ti je ime? nagovori zlodej polharja.
Sam mi pravijo, odvrne le-ta.
Dovoli mi, Sam, da speem nekoliko krasta pri tvojem ognju; zelo sem laen.
Tega ti nikakor ne dovolim, se odree polhar; zakuri si, e hoe veerjati!
e mi zlepa ne dovoli, dovoli mi zgrda, zareni
hudi.
Pa se spoprimiva, mu jezno odgovori polhar, zgrabi, kot bi pihnil, goree poleno in neusmiljeno udriha
hudia po glavi in kosmatem licu. Ves osmojen in opeen se spusti rni hudobec v temni les ter klie rjove in
tule tovarie na pomo. Kmalu se zbere okoli njega tolpa peklenkov.
Kdo te je pa tako osmodil? ga vpraajo prijatelji.
Oj Sam, Sam, tuli opeeni zlodej.

205

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

e si se sam, pa sam trpi. emu tedaj rjove in klie

nas na pomo?
Rek in se razidejo zopet po temnem lesovju, vsak na
svojo stran, vsak po svojem opravku.

206

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Samson in evljarek

voje dni je ivel evljarek, ki je raji lagal, kakor nabijal eblje v podplate. Neko ga je zanesla pot mimo Samsonove bajte. Samson je sedel pred svojo bajto
in se grel. Bil je tolik orjak, da bi lahko nesel pol hriba v
kou.
evljarek se je postavil predenj in mu predlagal, naj
se poizkusita, kdo od njiju je moneji. Velikan je debelo
pogledal pritlikavca in rekel:
Ali te je e kje kaj? Ti se hoe poizkusiti z menoj v
moi? Kar pridi jutri zjutraj, kamenje bova s pestmi drobila.
Drugo jutro je zavezal zviti evljarek v ruto kepo
skute in el k Samsonu kamenje drobit. Velikan je pograbil debelo skalo, jo del na koleno in udaril po njej s
pestjo s tako mojo, da se je zdrobila v prah. evljarek
pa je vzel iz rute kepo skute, jo del na koleno in udaril
s pestjo, da je brizgnila na vse strani.
Samson je rekel:
Poglejva, kdo je bolje zdrobil svoj kamen. Moj je
prah.

207

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

To e ni ni! Iz mojega se je kar voda pocedila, mu

je odgovoril evljarek.
Samson se je udil: Moa ni nikjer ni, a moan je le.
Jutri se bova skuala, kdo vre kamen bolj dale.
evljarek si je prinesel drugo jutro vrabca v epu.
Samson je pograbil skalo in jo zabrusil s tako silo, da je
evljarka, ki mu je stal preblizu, skoraj odneslo. Ta pa
je vzel iz epa vrabca in ga izpustil, da je zletel e delj od
Samsonove skale ter sploh izginil nekam za goro.
Samsona je jezilo, da ga mali evljarek prekaa, toda
ni odnehal. Rekel je:
Jutri greva pa enje zobat.
Drugo jutro sta la enje zobat. Samson upogne debelo vejo in obira enje. evljarek pa kar zleze na
upognjeno vejo in brez skrbi zoblje. Zdajci zagleda
Samson na drugem vrhu lepe enje, zato spusti upognjeno vejo. Toda joj! Frrr! je smuknila veja v zrak in z
njo je odletel tudi evljarek, ki je sedel na njej.
Padel je na tla onstran plota ravno pred staro enico,
ki je la po poti.
Jejea! Kako sem se ustraila! je dejala enica, ki
se je od strahu vgriznila v jezik z edinim zobom, ki se ji
je e majal v dlesnih. Nato je zaudeno vpraala:
Prijatelj, od kod ste prili?
Naravnost iz nebes! se je zlagal evljarek.
Jejhata, iz nebes? se je udila enica in se pokria208

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

la. Potem ste pa videli gori mojega rajnkega Mateva.

Kako se mu kaj godi?
Dandanes je povsod slabo, je rekel evljarek. V
nebesih e celo, ker je gori e preve ljudi in nimajo kaj
jesti. Va Matev je e bolj star, zato ga drugi e bolj odrivajo. Tako mi je rekel, naj poprosim pri vas zanj nekaj
klobas in denarja za priboljek.
Jej, jej, kaj mi poveste! se je udila enica, da ji je
sapo jemalo. e v nebesih trpi moj rajni Matev pomanjkanje! Rono mu pripravim kaj za priboljek, e
hoete res vzeti s seboj.
Pa le hitro, je rekel evljar, ker se mi mudi. Obiskati moram e svojce mnogih drugih nebeanov, za katere imam sporoila.
enica je peljala evljarka domov in silila vso pot z
vpraanji vanj, da reve e ni ve vedel, kaj bi ji povedal.
Doma se je zavrtela okrog ognjia in kmalu je bil peen v lep kos krae in pripravljene klobase. evljarek je
vse pospravil. Ko je odhajal, mu je naroila, naj Mateva
prav lepo pozdravi. Stisnila mu je e nekaj stotakov za
ljubega Mateva, svojega rajnkega moa. evljarek je
vse lepo obljubil in odel.
Proti poldnevu se je vrnil eniin sin iz mesta. Ona
mu je povedala, kaken nepriakovan obisk je imela in
kako je poslala svojemu rajnemu Matevu nekaj klobas,

209

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

krao in denarja. Sin je spoznal, da jo je nebeki odposlanec prav poteno potegnil. Zajahal je konja in hitel za
njim po cesti.
Ko je bil evljarek e dale, je zaslial, da nekdo jezdi za njim. Skoil je kraj ceste, snel klobuk z glave in ga
tial k tlom, kakor bi nekaj skrival.
eniin sin je prijezdil mimo in ga vpraal:
Ali epite e dolgo asa tu ob cesti?
Danes od sonnega vzhoda dalje, se je spet zlagal
evljarek.
Kaj pa delate tukaj, e smem vpraati? je rekel sin.
evljarek se je namuznil in rekel:
Glejte, sreo sem ujel. Zlatega ptia imam pod klobukom. akati moram, da sonce zaide. Prej ga ne smem
pogledati.
Jej, jej, kaj pravite! se je zaudil sin. Ali ste videli
kaknega tatu, da bi beal tod mimo?
Videl sem ga, je rekel evljarek. Pol ure je morda
od tega.
Kaken pa je bil? je poizvedoval sin.
Ej, kaken? Kot drugi ljudje. Teko ga ujamete, vam
pravim. Najbolje je, da skoim jaz za njim, ki sem ga
videl. Podrite mi samo moj klobuk z zlatim ptiem za
nekaj asa in posodite mi vaega konja. Rono vam pripeljem tatu. Toda gorje, e mi pred sonnim zahodom
odkrijete zlatega ptia pod klobukom. Tako je rekel
210

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

evljarek. Sin je bil zadovoljen s tem, posodil mu je konja in tial klobuk k tlom.
Tako je akal eno uro, dve, toda evljarka le ni hotelo
biti nazaj. Tatu seveda tudi ne. Tako je akal zaman do
veera. Ko je sonce zalo, si je mislil: Vsaj zlatega ptia
mu vzamem, e me je e za konja osleparil.
Privzdignil je od strani klobuk in zael z roko prav
previdno in poasi segati po zlatem ptiu. Ko je zagrabil, je dral v pesti prazen ni.
Zdaj je spoznal, da ga je tat osleparil e za konja. el
je alosten domov. enica ga je vpraala:
Ali si dohitel tistega, ki je nesel priboljek mojemu
rajnemu Matevu?
Dohitel, je rekel sin, in e konja sem mu dal, da bo
prej opravil svoje posle tu na zemlji in lae priel v nebesa.

211

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Sedem lai

ila je ena, ki je imela tako lepo her, da ji v vsem

kraju ni bilo para, pa so ji uda v oglede hodili.
ena pa je rekla: Kdor hoe dobiti mojo her, mora
tako dolgo z menoj govoriti, da bom rekla, to je la.
Neki gospod je imel tri hlapce. Najmlajega med temi sta druga dva imela za norca.
Neko so peljali tri voze gnoja mimo tiste ene.
Zjutraj je rekel stareji hlapec: Danes bomo peljali
gnoj mimo tiste ene. Danes bomo z njo govorili in jo
pripravili, da bo rekla: To je la.
Najmlaji ree: Tudi jaz bom govoril z njo.
Zdaj ree stareji hlapec: Dobro jutro bog daj, mati!
Kaj delate, mati?
ena ree: Zelje plevem.
Zdaj dalje ne ve kaj z njo govoriti, da bi ena rekla, to
je la.
Zatem pripelje srednji hlapec in ree: Dobro jutro
bog daj, mati! Kaj delate, mati?
ena mu ree: Zelje plevem.
Zdaj tudi on dalje ne ve kaj z njo govoriti, da bi ena
rekla, to je la.
212

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Zdaj pripelje najmlaji hlapec in ree: Dobro jutro

bog daj, mati! Kaj delate, mati?
ena mu ree: Zelje plevem.
On pa ji ree: Mi smo ga e dolgo devet kadi narezali.
ena mu ree: To je dobro.
A hlapec ree: Ni dobro, ker nam je vse segnilo.
ena ree: To je slabo.
A hlapec ree: Ni slabo; smo ga zvozili na njivo in je
zraslo debelo hrastje.
ena ree: To je dobro.
A hlapec ree: Ni dobro, hrastje je bilo vse votlo.
ena ree: To je slabo.
A hlapec ree: Ni slabo, ker je bilo polno meda.
ena ree: To je dobro.
A hlapec ree: Ni dobro; priel je medved pa je vsega pojedel.
ena ree: To je slabo.
A hlapec ree: Ni slabo; smo dobili medveda, pa smo
devet kadi meda iz njega iztisnili.
A ena ree: To je sakramenska la.
Tedaj ti je najmlaji hlapec dobil her, eprav sta ga
stareja dva imela za norca.

213

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Sedem let pri beli kai

voje dni je hodil majhen deek v gozd po drva. Ne

kega dne je el mimo globoke jame, spolznilo mu je
in je padel vanjo. V jami je bilo mnogo ka, a prva med
njimi je bila kaja kraljica ali kaji lev, bela kaa z blesteim demantom na glavi. Deek se je bal ka, vendar
mu niso ni hudega storile. Naglo se jih je privadil, le
laen je bil. Videl pa je, kako liejo kae neki kamen, pa
ga je zael tudi sam lizati in ni bil ve laen. Tako je preivel v luknji med kaami sedem dolgih let. Ko je sedmo
leto minilo, mu je kaja kraljica rekla:
Sinko, ti bi el rad domov, ali ne?
Seveda, rad bi el domov, ji je odgovoril deek, samo ne vem, kako.
Ne skrbi za to, mu je odvrnila kaja kraljica, toda
gorje ti, e nas izda!
Deek je prisegel kaji kraljici, da je ne izda, potem ji
je sedel na rep in ona ga je vrgla iz jame.
Deek je el vesel proti domu. Vsi domai so se mu
zelo udili, ker so mislili, da je e davno mrtev. Na vse
naine so ga domai prosili in silili, naj jim pove, kje je
bil toliko asa. Deek pa se je branil, dolgo asa se je
214

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

branil, a ko oni le niso mirovali, jim je povedal, da je bil

v jami pri kaji kraljici. Zdaj spet niso prej mirovali, dokler ni obljubil, da jim pokae kajo kraljico.
li so k jami. Deek je splezal na deseto bukev od
jame in glasno zavigal. Zavigal je prvi ni, zavigal je drugi zopet ni, zavigal je tretji in iz
jame se je prikazala kaja kraljica, bela kaa z demantom na glavi.
alostno je spregovorila:
Sinko, sinko, zakaj si mi prisegel, da me ne izda?
Potem je rekla navzoim, naj ji puste, da se e enkrat
obrne. A ko se je obrnila, je podrla devetero bukev, le
desete ni mogla, na kateri je epel deek. Srea njegova,
da je zplezal na deseto bukev, kajti drugae bi bilo po
njem.

215

BESeDA

SLOVENSKE PRAVLJICE

Sin je

ati je bila sinu zavdala, da je postal je. Sin je

pa je dejal:
Zdaj bom el po svetu.
Priel je k nekemu kmetu in ga takole prosil:
Dajte mi, da bom gnal praie past. Vsako leto enkrat bom prignal domov; sto mi jih boste dali in sto ve
jih bom prignal domov.
Ti ne more pasti, kaj bo neki je! je odgovoril
kmet. Je pa je tako dolgo prigovarjal, da mu jih je naposled kmet le dal.
Med letom je priel v gozd mo, ki ni ve znal iz njega, in je rekel:
Svinje so tu, pastirja pa ni, da bi mi pot pokazal.
Pa se oglasi za parobkom je:
Tu sem, tu; le pojdite, vam e pokaem pot. In mu
jo je pokazal.
Drugo leto je spet priel tisti mo v gozd in dejal:
O joj, svinje so tu, pastirja pa ni, da bi mi pokazal
pot.
In spet se je oglasil je za parobkom:
Saj sem tukaj, le br pojdite, da vam pokaem pot.
216

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Vsako leto je gnal je svinje domov; sto jih je gnal past,

dvesto jih je prignal nazaj.
Tretje leto je spet priel mo v tisti gozd in rekel:
O joj, svinje so tu, pastirja pa ni, da bi mi pokazal
pot. Spet se je oglasil je za parobkom:
Saj sem tu, le hitro pojdite, da vam pokaem pot.
Med potjo je rekel mo jeku:
Koliko pa bo hotel imeti, ker vsako leto zaidem in
mi vsako leto pokae pot?
Je pa je dejal:
Ni drugega ne, kakor eno vaih hera, saj jih imate tri.
Mo mu je obljubil in je el potem domov. Doma je
povedal, kaj je jeu obljubil in kako je bilo. Here pa so
rekle:
Zakaj bi ga ne vzele, e je le kaj zal. Mislile so namre, da se za jea le pie.
Je je prignal svinje domov in kmet mu je dal plailo
za vsa tri leta. Nato je rekel je kmetu:
Zdaj pa le pojdite z menoj, se greva enit! Gospodar pa mu je odgovoril:
Kdo neki le bo tebe vzel?
Boste videli, da me bo. In sta la. Nato je rekel
je: Jaz bom sedel na petelinu, vi pa na konju.
Priela sta jezditi proti hii, kjer se je je nameraval
eniti; konj je priel rezgetati, petelin pa peti. Ljudje in
217

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

domai so spraevali, kdo prihaja, da je taka re, oe pa

je rekel:
Snubai gredo. Here pa hude
Prila sta v hio in vpraala. Stareja hi je rekla: Noem te, raji si vrat prereem.
Druga je tudi dejala:
Jaz te tudi noem, raji skoim v vodo.
Najmlaja pa je odgovorila:
Jaz ga pa vzamem.
Nato so odli k poroki. Ko so prispeli do obzidja, je je
rekel:
Le pojdite dalje, kmalu pridem za vami, grem e malo tja na pokopalie.
Je je izginil za zidom, od druge strani pa je priel tako lep mladeni, da ga ni bilo lepega. Drugima dvema
sestrama je bilo tako al, da si je stareja prerezala vrat
in srednja skoila v vodo.
Je je nevesto odpeljal na svoj dom, kjer je bil prej.
Bila sta bogata in sta dolgo ivela. Njuni otroci pa ive
morebiti e zdaj.

218

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Stekleni most

ivel je nekdaj oe, ki je imel tri sinove, dva sta bila

pametna, tretji pa je bil podpenik. Ta je namre
vedno sedel v podpeku, zato so ga sploh tako imenovali. Oe zboli na smrt. Poklie svoje tri sinove ter jim
ree:
Po dediino si pa morate priti tretji veer na moj
grob. Prvi veer naj pride stareji, drugi veer srednji,
tretji veer pa najmlaji!
Ko starek umrje, si stareja dva ne upata na pokopalie, e naj gre najmlaji, da ga oe raztrga. In res
odide najmlaji na oetov grob.
Nato pride oe in ree: Ali si ti tukaj? in mu da
oreh, ki naj ga dobro shrani. Drugi veer mora spet iti
najmlaji namesto srednjega in oe mu da spet oreh, ki
ga shrani k prejnjemu. Tretji veer pa pride vrsta nanj;
zato spet odide na pokopalie in oe mu ree: Ali si ti
tukaj?
Da, jaz sem, odgovori sin in oe mu spet da oreh, ki
ga shrani k prejnjima v pokopalinem zidu. Ko pride
domov, ga brata vpraata, kaj je prejnja veera videl na
pokopaliu.
219

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Nekaj asa mine po tem dogodku, ko da blinji kralj

svojo her, ki je bila godna za moitev, za stavo. Narediti da velik steklen most; kdor prejezdi ta most, dobi
kraljestvo in kraljino.
Stareja brata si kupita imenitna konja, kajti vsak je
hotel poskusiti svojo sreo. Ko stareja brata odjezdita,
gre Podpenik na pokopalie in vzame oreh, ki ga je bil
dobil prvi veer namesto starejega brata. Stre ga in najde v njem vojako obleko in lepega konja. Nato se br
preoblee v vojaka, zasede konja in zdirja proti mostu.
Pred mostom je bilo zbrano e veliko imenitne gospode in veliko hrabrih junakov je e poizkusilo svojo sreo,
a nobeden ni zmagal; vsak se je s konjem povaljal po
mostu. Konj naega vojaka pa je skoil kviku in kakor
bi trenil, je bil na drugi strani, in kakor blisk je spet izginil, da nihe ni vedel, kam.
Zdaj kralj ni vedel, kdo je dobil stavo. Zato da spet
razglasiti, da kdor preskoi most, dobi, kar je e obljubil. Spet gre najmlaji na pokopalie in stre oreh srednjega brata. V njem najde obleko za astnika in srebrnega konja. Hitro odjezdi k mostu. Tudi zdaj je dobil stavo on, medtem ko nihe drug ni mogel ez. Spet je izginil, da kralj ni vedel, kdo je dobil stavo. Zato da e enkrat razglasiti, kdo more preskoiti most. Mlaji gre zdaj
po svoj oreh, in ko ga stre, najde v njem obleko za kraljevia in zlatega konja. Br ga zasede ter odjezdi pro220

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ti mostu. Tu ga e vsi priakujejo in ele, naj bi on prvi

poskusil sreo. On pa odvrne: Zadnji sem priel in zadnji tudi poizkusim svojo sreo.
Vsi so poizkusili, a nihe ni mogel ez. Ko pa je poizkusil Podpenik, je bil kakor blisk na drugi strani mosta. Nato je hotel br pobegniti, pa pristopi kraljina in
mu pritisne na elo svoj kraljevski peat, da bi ga v prihodnje takoj spoznala. Ko spet mine leto in se nihe ne
oglasi, razpolje kraljina vojake okoli, da bi poiskali tistega, ki ima na elu njen peat. Ti res pogledajo vsakega mladenia na elo, a noben ni imel peata. Ko pa
pridejo v hio treh bratov, prideta stareja brata praznino obleena. Ko ju vojaki pregledajo in ne najdejo
peata, ju e vpraajo: Ali imate koga drugega pri hii?
Nikogar razen Podpenika, ki tu pod pejo sedi. Ko
mu pogledajo na elo, najdejo na njem kraljiin peat.
Rono mora z njimi v kraljevi grad in ez nekaj dni ga
kronajo za kralja.

221

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

est volkov

ivela sta oe in mati, ki sta imela est otrok. Bili so

vsi deki. Mati jim je pekla kruh samo takrat, ko jim
je oe prinesel moko. To je bilo vsako soboto. Ves teden
je mlatil zdaj pri tem, zdaj pri onem kmetu, v soboto pa
je prinesel domov mertek1. Gredo domov, je vedno stopil v mlin, da je zmlel zrnje. Potem ga je vseh est malih sinov eljno akalo, da je priel po poti iz gozda. Tekli
so mu naproti in mu klicali:
Ajtek, ajtek, ste prinesli moko, da bomo spekli
kruh? Oe se je sreen smehljal in jim rekel:
Sem prinesel, sem!
Neko je mati mesila kruh. Otroci, lani kakor vedno,
so jemali iz kodunj testo in ga jedli. Mati jim je nejevoljno rekla:
Tako ste poreni kakor volkovi!
V tistem hipu so vsi njeni sinovi postali volkovi.
Mati se je tega strano prestraila. Toda vseh est volkov je odlo v gozd.
Oe ni tega e ni vedel. Odel je bil mlatit, preden se

1 mertek = plailo mlatia, ki ga prejme ne v denarju, temve v itu

222

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

je to zgodilo. Ko je v soboto spet el proti domu, mu njegovih sinov ni bilo naproti. Tudi v hii je bilo vse tiho.
eno je nael v kuhinji, ko je jokala.
Kaj se je zgodilo? jo je vpraal:
Mesila sem kruh, pa so mi otroci jedli testo iz kodunj, ree ena. Nesrenica sem jim rekla, da so poreni kakor volkovi. Spremenili so se res v volkove in
odli v gozd.
Tudi oe je bil alosten. Pa ni bilo pomoi. Sinov ni
bilo. Vzel si je hleb kruha in jih el v gozd iskat. Kruh pa
je kmalu pojedel. Moral se je vrniti. Vzel je cepi in odel spet mlatit.
Kmalu nato mu je ena spet rodila dete. Zdaj je bila
herka. Ta je rasla, rasla in postajala razumna. Vedno
bolj udno se ji je zdelo, da je mati vselej jokala, ko ji je
rezala kruh. Herka jo je spraevala:
Mama, zakaj jokate?
Mati pa ji ni hotela povedati skrivnosti o njenih estih
bratih, o katerih sam bog ve, ali so ivi ali mrtvi. Neko
pa je herka vpraala oeta, zakaj mati vedno joka, ko ji
ree kruh. Ker je bila herka e razumna, ji je oe povedal vzrok materine alosti. Imela je torej est bratov, ki
pa so postali volkovi. Ko je to zvedela, je dolgo premiljevala, nazadnje pa je rekla oetu in materi:
Iskat jih pojdem. Vse hoem za njih pretrpeti, samo
da jih reim.
223

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

In res odide. Ide, ide in pride do bistre vode. Prek vode ni mogla, zato trudna sede in poiva. Pa ni sedela
dolgo, ko pride iz gozda est volkov. Najprej si slee koo najveji volk. V tem hipu je postal lep deko. Nato si
sleejo koo e drugi in se vsi spremenijo v deke. Prvi
skoi v vodo in za njim e drugih pet. Deklica spozna
takoj, da so to njeni bratje. Priplazila se je na tisto mesto, kjer so bili pustili koe. Vzela je koo najmlajega in
jo odnesla tja, kjer je poivala. Tam je koo skrila pod
seboj.
Ko so se bratje okopali, pride po koo najstareji.
Oblee si jo in postane spet volk. Tako so storili e tirje bratje, najmlaji pa koe ni nael. Pet volkov gre v
gozd, najmlaji pa je z vso nestrpnostjo iskal koo. Nael
je deklico in takoj vedel, da ima pod seboj koo.
Jaz nisem pravi volk, ji ree. Raztrgam te pa na
kosce, e mi takoj ne vrne koe.
Vem, da nisi volk. Prav tako vem, da ima pet bratov,
ki tudi niso pravi volkovi. Jaz sem vaa sestra, ki sem
prila na svet takrat, ko vas e ni bilo ve doma. Povej mi
samo, kako bi vas reila. Vse hoem za vas pretrpeti.
Reila nas bo prekletstva samo tako, e bo molala
est let, je rekel najmlaji brat.
Deklica je takoj vstala, brat se je oblekel in odhitel v
gozd. Nato gre deklica ob bistri vodi proti domu. Ko se

224

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zmrai, ob vodi trudna zaspi. Mimo nje tee voda, na

vodo sveti mesec, deklica pa spi in sanja o bratih.
Prav na tistem kraju je lovil ribe mlad ribi. el je ob
vodi od mesta do mesta in potapljal trnek v vodo. Priel
je tako do deklice. Ko jo zagleda, ves zauden odloi
trnek.
Deklico zbudi in jo vpraa, zakaj je ostala tako dale
od ljudi ob vodi in tako dale v gozdu.
Deklica pa ribiu ni ni odgovorila. Peljal jo je nato na
svoj dom, kjer sta jo njegov oe in mati z veseljem sprejela. Deklica ni vedela, kje je. Zato je ostala pri ribievih.
Mladi ribi se je v deklico zaljubil in jo vzel za eno.
Mlademu ribiu pa je hotela soseda grda enska
dati za eno svojo herko. Zato je mlado ribievo eno
sovraila. Vse je poskuala, da bi jo pri ribiu ornila.
Ribi pa je svojo eno preve ljubil, da bi kaj dvomil o
njej.
Ko mu je rodila prvo dete, je soseda skrivaj vzela otroka in ga vrgla doma med svinje. Svinje pa se otroka niso
dotaknile. Zato je otroka vzela in ga odnesla v vodo, ribia pa je skuala prepriati, da je otroka zapravila njegova ena. Ribi tega ni verjel. Za otrokom pa mu je bilo
silno hudo. Ribieva ena pa ni spregovorila niti besede, da bi se branila pred strano krivico.
Ribiu je ena rodila drugo dete. Soseda ga je spet
ukradla in ga vrgla v vodo. Pri ribievih je nastala alost
225

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

in v tej alosti je soseda spet podpihovala ribia, naj

eno kaznuje zaradi stranih grozodejstev. Ribi je eni
govoril o svojih boleinah, toda ona ni spregovorila v
svoj zagovor niti besede. Mole je alovala za otrokom.
Tako se jima je rodilo est otrok in vseh est je soseda skrivaj znosila v vodo. Ker pa vse to ni ni pomagalo, je zaela soseda trositi okrog glasove, da je ribieva
ena arovnica. Govorila je o njej, da je dala vseh svojih
est otrok zapisati hudiu.
Ta glas je priel do grofa, ki je bil zelo praznoveren.
Takoj je obsodil ribievo eno na grmado. Zaprli so jo v
grajsko jeo. Toda ona le ni spregovorila!
e drugega dne so jo peljali na kraj, kjer je bilo vsepripravljeno za njeno smrt. Postavili so jo na grmado. e
zadnjikrat so jo vpraali, kam je dala svoje otroke, ona
pa je ostala na grmadi mirna in tiha. Raji je hotela iti v
smrt, kakor da bi prelomila, kar je bila obljubila najmlajemu bratu.
Ravno je hotel grajski hlapec podgati grmado, ko so
ljudje zagledali, da od vode tee est lepih, monih dekov in vsak deko je nosil v naroju otroka. Med mnoico je zaumelo in zabranili so grajskemu hlapcu, da bi
zagal grmado.
Poakaj, so vpili hlapcu. Deki teejo od vode. Poakajmo, kaj bodo povedali.
Ko priteejo do grmade, ribieva ena takoj spozna
226

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

svoje brate. V narojih so nosili njenih est otrok. K njej

na grmado je stopil najmlaji z najmlajim otrokom in
ji rekel glasno, da je vse ljudstvo slialo:
Preteklo je ravno est let od takrat, ko si zaela molati. Zdaj spet lahko spregovori, saj si nas reila prekletstva. Tvoje otroke, ki jih je hudobna soseda zmetala v vodo, smo reili. Tu so ivi in zdravi.
Mati je srena objela svoje otroke in potem svoje brate. Ljudje so bili preseneeni nad toliko ljubeznijo mlade ribieve ene do svojih bratov. Dvignili so jo z grmade in vrgli nanjo hudobno sosedo in jo segali.
Bratje in sestra so li kmalu potem iskat v stari kraj
oeta in mater. Njuna srea in radost sta bili sedaj nepopisni. Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Samo materi
je bilo hudo zaradi trpljenja, ki ga je povzroila otrokom, ker jih je lane primerjala z volkovi.

227

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Tri uganke

davnih, davnih asih, ko so ljudje e Metuzalemovo starost dosegali, je bilo zapovedano stare
ljudi moriti, ki niso imeli ve moi za delo.
Neki sin, ki je gojil veliko ljubezen do svojega oeta,
ne izvri zapovedane postave, marve skrije oeta pod
kad, ko je bila splona preiskava, in ga skrivaj redi. Ta
velika sinova ljubezen se mu kmalu obilo poplaa.
Kralj tiste deele, ki je bil brez mokega potomstva,
razmilja, kako bi mogel dobiti najmodrejega mladenia v kraljevini svoji heri za moa, sebi pa za naslednika. Zato si izmisli tri uganke.
Prvi ukae vsem mladeniem, ki so za moitev zreli, da se snidejo doloenega dne rano pred sonnim
vzhodom na visokem hribu in kdor prvi zagleda vzhajajoe sonce, ugane prvo uganko.
Preden se omenjeni sin odpravi na pot, prosi starka
za svet. Oe mu ree: Ljubi moj sin! Ko pride na doloeni kraj, bodo vsi mladenii gledali tja, kjer arko
sonce vzhaja, ti pa se obrni k najvijemu hribu v okolici in ko sonce na njegov vrh vre prvi arek, reci: ,Kralj,
glej sonce!
228

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Kakor je starek povedal, se je tudi zgodilo. Ko mladenii dospejo na goro, gledajo eljno tja, kjer mora sonce vziti; poueni sin pa zre na najviji vrh, in ko sonce
polje prvi svoj arek nanj, veli: Svetla krona, glejte
sonce! Kralj ga potreplje po rami, reko: Ti si pogodil! Mladenii ga obsujejo z vpraanji: Kako, da si ti
gledal od sonca pro? On pa jim odvrne: In vendar
sem ga prej zagledal kot vi.
Ko pride sin domov, ree oetu: To sem e po kraljevi volji uganil, toda ta, ki nam jo je danes naloil, bo,
se bojim, presegla tvoj razum. Povej jo! mu veli
starek. Mladeni nadaljuje: Kdor bo ne obut, ne bos
priel, ugane drugo uganko.
Starek se nasmeje, reko: Ta je lahka, pa je vendar
nihe ne bo uganil kakor ti. Razlino bodo ugibali deki,
pa tudi razlino bo vsak po svoji domiljiji priel napravljen: prvi samo v nogavicah, drugi samo v eni nogavici in na drugo nogo bos, spet drugi z eno obuto in drugo boso nogo. Ti pa odtrgaj podplate s svojih evljev, da
bosta nogi obuti in spodaj bosi. Tako kralj tudi misli.
Napovedani dan pride in deki hite h kralju na pregled. Poueni sin dvigne nogi, drugo za drugo, da prepria kralja, da ni ne bos ne obut. Dobro, dobro! veli
kralj, ti si, moj sinko, e drugi pogodil mojo misel.
Zdaj jim napove tretjo uganko, reko: Pojutrinjem

229

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

se spet zberemo tu, in kdor bo imel za klobukom najlepo roo, bo reil najvanejo uganko.
Radoveden na zadnjo uganko, starek komaj priaka
doma svojega sina in ga vpraa: Kakno nalogo imate
pa zdaj? Oj, ta je zvita, ree sin. Kdo bo med toliko lepimi roami ravno tisto zadel, ki jo ima kralj za
najlepo? Sinko moj, ree oe. ez penini klas
ta svet nima roe. Za klobuk ga zatakni, pa je gotova
tvoja uganka.
Hoem storiti, kakor mi svetujete, dragi. oe, ree
sin in odide na polje po klas.
Napovedani dan napoi in deki vrvijo okraeni vsak
s svojo roo pred kralja. Ko zagledajo za klobukom svojega tovaria penini klas, se prino na glas smejati, reko: Bedak, klas ni roa!
Kralj e od dale zapazi med fanti mladenia s klasom. Stopi k njemu in ga objame, reko: Ti, moje drago dete, moj zlati sin, ti si moj zet, ti si moj vredni naslednik. Ni je, deki moji, lepe roe od peninega klasa, ree kralj, obrnjen proti mladini. Kadar se valovi
na polju zibljejo po zlatem klasju, ne moremo najti
mesta naemu veselju; ko nam pa iz njegove bele moke
prineso na mizo vroo pogao, nam prijetneje zadii ko
vsaka e tako diea vrtna roa. Te roe pridno sadite, e
marneje jih plevite!

230

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Obrnjen k mladeniu s klasom ga kralj vpraa: Sinek

moj, od kod v tebi tolika modrost v tvoji mladosti?
Mladeni se preplai, ne vedo, kaj naj odgovori, vendar
se kmalu zbere in ree: Svetli kralj, povedal bi, e bi se
ne bal ostre kazni.
Ne boj se, mu kralj prijazno veli.
Ko je do tega prilo, nadaljuje mladeni, da bi
moral vzeti svojemu staremu oetu ivljenje, sem stopil
k starku in mu rekel: ,Predragi moj oe, vi ste mi ivljenje dali, me ljubeznivo gojili in oskrbovali, pa bi vam
zdaj v zahvalo konal ivljenje? Tega moje srce ne prenese. Raji vidim, da se meni vzame moje. Nato mi oe
poreko: ,Moj sin, naredi veliko kad, pa jo povezni v kotu
v vei. Zadaj napravi lino, da bom kdaj pa kdaj mogel
ven, ti pa mi bo skrivaj prinaal jesti. Tako sem storil
in oeta do danes ohranil pri ivljenju. V vsaki vani zadevi mi je dajal navodila in nasvete, kakor je tudi zdaj
edino on reil te uganke.
Kralja iva otroka ljubezen gane do solz in ree mladeniu: Ljubi bog, s tem dejanjem si mi postal dvakrat
ljubi: tvoje blago in hvaleno srce se je pokazalo v vsej
svoji milini, meni pa si snel temno mreno z mojih dunih oi: zdaj sem ele priel spoznavati, da so nam modrost, nauki in skunje starih v naem ivljenju potrebne,
etudi niso ve za delo. Odslej naj povsod obvelja ta za-

231

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

poved: Vsakdo spotuj vsakega starega! Sinovi pa skrbite za svoje stare hvaleno in ljubeznivo do zadnje ure
njihovega ivljenja!

232

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Uboni mladeni in modra kraljina

tar kralj je imel her, lepo in mlado, a tudi razumno in modro, da take ni bilo zlepa. Nje razumnost je
zaslula v deveto deelo. Oe je elel, da se omoi, in ji je
esto tudi prigovarjal. A ona se je branila in branila ter
se izgovarjala: Saj mi ni e sile, niti me ne veseli. Oe
pa jo sili in sili, da se naposled lepa kraljina vda.
Naj bo po vai elji, ree, ali to vam povem, da
vzamem samo tistega, ki mi zastavi tako uganko, da je
ne bom znala uganiti. A to vas prosim, naj umrje vsak,
kateremu uganko uganem.
Kralj si misli: Kaj bi se ustila. enska glava si, eprav si najbistroumneja. Na koncu se vendar najde
mo, ki te premodri. In ji dovoli, kar je prosila.
Od vseh strani so prihajali snubai, iz daljnih in blinjih krajev. Bilo jih je vsake bire: plemenitih in neplemenitih, bogatih in ubogih, toda noben ni znal zastaviti
uganke, da bi je kraljina ne uganila. Vsakemu je rabelj
odrobil glavo.
V neki vasici je ivela uboga enica s svojim sinom.
Drugega nista imela nego nekaj kokoi in golobov. Njen

233

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

sin je stopal v dvajseto leto in je bil vrst mladeni. Zato

ree materi: Tudi jaz grem kraljini zastavit uganko.
Mati mu brani kakor ve in zna, prosi ga in zaklinja,
naj nikamor ne hodi po neumnosti izgubljat mlade glave. Ali sin se ne da preprositi. Ko mati vidi, da ne more
sina pregovoriti, ji pride na misel, da bi bilo bolje, e ga
sama umori. Ljube ji je, da umrje od njene roke kot od
rabljeve. Zato na videz privoli in spee sinu dva goloba
za na pot. A goloba je bila zastrupila. S sinom je el tudi
domai pes, kodrasti Grivec. Ko e dalj asa hodita, vidi
mladeni, da je Grivec laen. Vre mu oba goloba. Ta
hip zajetni pes pogine. Mladeni ga pusti tam in odide.
Ko gre tako dalje, se mu zane pot izgubljati, da naposled o potu ni bilo nikjer sledu. Zato se vrne. Ko pride na
mesto, kjer je leal pes, ga e ni bilo ve, a namesto njega je lealo dvanajst mrtvih vranov. Pobere jih in gre dalje. Na poti ga zajame mrak, da je moral prenoiti v gozdu. A ponoi pride mimo njega eta razbojnikov, bilo jih
je tiriindvajset. Odvedo ga s seboj v skrivalie. Mladeni je imel pri sebi e tiste vrane. Oskubel jih je, porezal
jim glave in noge in jih dal razbojnikom, da si jih napravijo za veerjo. In res so jedli in vsi poginili.
Drugi dan se napoti mladeni dalje. Skoraj pride iz
gozda na plan ter od dale zagleda mesto, a na hribu
kraljevi grad. Zdaj zane premiljevati, katero uganko bi

234

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

kraljini zastavil. Misli in misli ter se naposled domisli,

da bo najbolje, e ji zastavi to, kar je na poti do nje izkusil in sam videl. Zato se oglasi v gradu in hitro ga odvedo pred kraljino, ki ga je akala sredi svojih dvorjanic
na kraljevskem stolu.
Mladeni pogumno stopi prednjo, in ko mu ukae,
spregovori in ree: Dva mrtveca sta ubila ivega; a ta,
ki je bil zdaj mrtev je ubil drugih dvanajst, in teh dvanajst mrtvih je ubilo drugih tiriindvajset; toda tisti,
ki bi ga imela prva dva ubiti e ivi. Kaj je to?
Kraljina premilja in pregleduje vse knjige, v katerih
so bile uganke zapisane. Zunaj je bil rabelj e pripravil
klado, na katero bi mladeni poloil glavo, da bi mu jo
odsekal, a notri si je kraljina trla glavo in se naposled
vdala in priznala, da te zastavice ne more uganiti. Velela
je mladeniu, naj ji raztolmai. On ree:
Ko sem se bil namenil k vam, mi je mati branila. Da
pa bi me vi ne dali umoriti, me je hotela zastrupiti s tem,
da mi je spekla dva goloba, ki sta bila zastrupljena. Na
potu sem ju dal svojemu lanemu psu, ki je mahoma
poginil. Tega psa je prilo jest dvanajst vranov, a vrane
je pojedlo spet tiriindvajset razbojnikov. To je dogodek,
ki se je pripetil meni na poti k vam.
Kraljina se je vdala in e tisti veer sta se poroila.
Kralj je ukazal narediti veliko veerjo, in ko so se najedli

235

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

in napili, je udaril ob mizo in rekel, da e nikoli ni bil

tako vesel. Naposled je e plesal s kuhinjsko deklo, da
mu je na glavi odskakovala krona.

236

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Volk, pes in maka

ri hii so imeli psa, ki je bil zelo star. Zaradi tega so

ga spodili od hie. Pes je el od doma in vso pot
jokal. Med potjo ga srea volk. Vpraa ga: Kaj ti je, psiek, da joka? Saj mi ne more pomagati, kaj bi ti
pravil, mu odvrne pes. Toda volk je silil v psa in ta mu
pove svojo nesreo. Volk mu nato ree: e ni ni drugega, ti tu lahko pomagam. Posluaj me! Jutri bodo tvoj
gospodar in njegova druina na senoeti kosili. Opoldne
jim bo prinesla gospodinja juino. S seboj bo vzela tudi
svoje najmlaje dete. Ko bodo pojedli, bodo li vsi na
delo, otroka bodo pa pustili v senci na robu gozda. Ti se
skrij za mejo; ko bodo odli na njivo, se splazi k otroku.
Takrat bom priel iz gozda in bom hotel odnesti otroka.
Takoj zani lajati. Ko pridejo domai gledat, kaj je, bom
zbeal. Ti pa teci za mano, toda ne sme me oklati.
Kakor sta se dogovorila, tako se je zgodilo. Mati je prinesla otroka in juino, pes pa se je priblial, ko so bili vsi
na polju. Kmalu se je priplazil volk in hotel pograbiti
otroka. Pes je lajal, domai so prihiteli, volk je zbeal v
gozd, pes pa za njim. Toda pes se je tako ojunail, da je
pozabil na zagotovilo, da volka ne bo napadel. Krepko
237

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ga je zgrabil za nogo in mu vsekal globoko rano. Volk je

tule izginil, psa pa so domai veselo sprejeli v hio in
mu dali kruha ter sira, ker je reil otroka. Zveer je odel
pes iz hie malo po vasi. Kar mu pride nasproti volk.
Hudo ga ozmerja in mu pravi: Zakaj si me ogrizel, ko
sem ti dejal, da me ne sme? Pozivam te na dvoboj.
Tamle za vasjo ob gozdu te bom akal s svojim tovariem. Tudi ti pripelji prio s seboj. e ne pride, te bom
snedel s koo in kostmi vred!
alostno jo je mahnil pes proti domu, iz oi so mu
tekle grenke solze in venomer je govoril sam s seboj:
Kje bom dobil tovaria, da me bo spremljal? e dobim
drugega psa, kaj mi pomaga to? Volk dobi drugega volka in oba sva izgubljena. To je slial maek, ki je el
mimo, pa je dejal psu: Kaj joka, saj ti ni ni hudega!
Toda pes mu je odgovoril: Kaj ti ve! Volk mi je dejal,
da se bova spoprijela in da moram pripeljati s seboj prio, kakor jo bo on. Maek mu je odvrnil: e ni hujega, bodi brez skrbi. Jaz pojdem s teboj! Toda pes je
dalje toil: Kaj bo ti ubogi muc! Saj te e nihe videl ne
bo! Konno se je pes vendarle vdal.
Naslednjo no je maek poakal psa. Odla sta proti
gozdu. Maek je el pred psom z visoko dvignjenim repom. Bliala sta se gozdu, kjer ju je e akal volk, ki si je
izbral za tovaria medveda. Ko sta volk in medved zagledala, kako prihajata dva proti njima, je dejal volk
238

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

medvedu: Glej, glej, kakno ival pelje pes pred seboj!

Kakna ivina je pa to? Ve kaj: jaz se skrijem tukaj v
listje, ti, medved, pa zlezi na hrast. Volk se je skril v
listje, medved je zlezel na hrast. Ves prestraen je volk
poslual, kaj bo. Pri tem je nekoliko vzdignil glavo, da je
listje zaumelo. Maek je zaslial um in je mislil, da je
mika, ko je zagledal volkovo uho. Hitro je skoil in
zgrabil uho s tacami. Volk se je prestrail e huje, skoil
je pokonci in se zaletel v blinjo skalo, da se je ubil. Maek se je zbal volka in skoil na hrast, kjer je skrit epel
medved. Ko ga je medved zagledal, si je mislil: Volka je
e ubil, zdaj bo pa e mene. Ne pomaga drugega, kot da
skoim z drevesa in zbeim. Hitro je skoil na tla in
tako nesreno padel na tisto skalo, kjer se je e ponesreil volk, da se je tudi sam ubil. Tedaj je skoil maek
k psu in mu dejal: Ali si videl, kaj sem storil? Pa me nisi
hotel za tovaria! e preden si se ti zavedel, sem ubil dve
zveri. Ti nisi storil niesar, jaz sem pokonal oba! Pes
se mu je ves sreen zahvalil in oba sta odla vesela domov.

239

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Vrag se eni

ila sta oe in mati, ki sta imela tri here. Nesrea

pa je hotela, da se jim ni priblial niti en enin. To
je mono jezilo mater, oe pa je rekel: Hoem jih omoiti, e jih imam dati samemu hudiu!
Vrag je bil takoj pripravljen, da ugrabi tri due. Raunal pa je na ensko radovednost. Napravljen kot grof je
priel k oetu in ga zaprosil za starejo her. Z velikim
veseljem mu jo je dal, e: e je ne dam takemu gospodu, komu pak?! Vrag jo je odpeljal v neki navidezen grad
in ji rekel:
Drugega opravila nima, kot da nosi iz sobe v sobo
tole zlato jabolko, le v dvanajsto sobo ne sme pogledati! Ona vzame zlato jabolko ter teka po gradu iz sobe
v sobo. Pride do vrat dvanajste sobe; tu postoji in si misli: Kaj neki bi bilo, etudi pogledam? Do zdaj je bila
vsaka soba lepa, in kdo ve, kaj je ele v tej? Radovednost jo premaga, odpre in zagleda pekel, kako vragi muijo uboge due. Zlato jabolko pa ji je padlo v pekel, kjer
je zgorelo. Vsa zmuena zapre vrata in tee pro. Tedaj
jo srea njen mo vrag. Kje je jabolko? zavpije in
pahne e njo v peklensko brezno.
240

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Nato se odpravi vrag k oetu in mu takole lae: Moji

eni je silno dolgoasno; pustite z mano vao drugo
her, dobro se ji bo godilo. Oe dovoli. Toda doletela jo
je enaka usoda kakor njeno starejo sestro. Pogledala je
v pekel, kamor ji je padlo zlato jabolko. Notri zagleda
tudi svojo sestro, ki ji pravi: Gorje nama, sestrica, v
peklu sva, od koder ni reitve! Vrag pritee in pahne e
njo v pekel, ker ni imela ve zlatega jabolka.
Vrag se napoti tretji k oetu. Ree mu: Kjer sta e
dve, naj bo e tretja! Dovolite, da odpeljem e najmlajo
her; malo se bomo poveselili, ker nas bo lepa druba!
Vrag odpelje tako e najmlajo her, ki je bila pa bolj
zvita, kot si je vrag mislil. Ko ji je dal zlato jabolko in ji
prepovedal, da ne sme pogledati v dvanajsto sobo, si je
mislila: e vem, kaj storim: zlato jabolko zaveem v
predpasnik, da mi ne odleti. Ker pa ne vidim tu svojih
sester e ni vse v redu. Moram pogledati! Gre in
odpre kar naravnost dvanajsto sobo, kjer se ji pokae
strana slika: njeni sestri sta v peklenskem breznu. Obe
vpijeta: Oh, sestrica, rei naju, rei, ker ima e tisto
nesreno zlato jabolko! Ona pa jima ree: Samo malo
potrpita, pa vaju reim! Ko pride vrag domov, jo takoj
vpraa, ali ima e zlato jabolko. Pomoli mu ga pod nos
in vrag si od jeze odgrizne spodnjo ustnico.
Nekega dne vzame mlaja sestra velik ko, gre v pekel po eno sestro in jo pokrije v kou. Ko pride vrag do241

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

mov, mu ree: Nesi, nesi naim domov tale dar! Kar na

rame zadeni in ne glej, kaj jim darujem; moje naj ne
bodo preve radovedni. e bi pa hotel pogledati, bom
takoj za teboj in ti e zakriim: vidim, vidim! Tako je
pouila tudi sestro v kou, kaj in kako naj ree, e bi
hotel vrag pokukati v ko. Vrag zadene ko na hrbet in
nese proti hii nesrenih ukletih hera. Potil je res
krvavi pot, ker je nesel babo v kou. Ko pride do hinega
praga, zvrne ko kar v hio, ne da bi pogledal, in odhiti
proti domu.
ez nekaj dni mu napravi e en ko daril za svoje
stare, ki jih nese vrag prevaranim roditeljem. Malo je
bil sicer nejevoljen, a kaj: babo je treba ubogati! In tako
je nesel in reil iz pekla sam vrag e dve sestri.
Nekega dne pa mu ree ena: Ti, potem ko se vrne,
dobi zunaj v vei e en ko daril za moje stare. Bodi
tako dober in nesi! Pa ne bodi radoveden, ve saj je
tako zadnji! Vrag se je malo jezil, vendar ni ni rekel
in odel. Medtem pa je ona naredila nekakno eno iz
slame, oblekla jo je v svojo obleko in jo postavila pred
pe. V pei je zakurila ogenj, slamnati eni pa je dala v
roko lopar, e da ona potika v pe. Sama pa je sedla v
ko in se pogrnila.
ez nekaj asa pride vrag domov, zadene ko in ree
proti slamnati eni: Zdaj grem, da ve! Po poti pa je
bil silno radoveden, kaj neki nosi toliko na dom. e hoe
242

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

vzeti ko z ramen, kar zavpije v kou: Vidim, vidim!

e vidi, pa vidi! si misli vrag in tee dalje. Mislil je, da
ga le ena zalezuje.
Pride do hie, vre ko v hio in stee domov. Doma
pa je slamnata ena e vedno potikala v pe. Ree ji:
Nesel sem, ve, a upam, da zadnji! Slamnata ena pa
kar moli.
No, ali si jezna ali kaj?ji ree in jo hoe malo poriniti, a zauti um slame. ele zdaj zapazi vrag veliko
prevaro. Pograbi slamnato babo in jo porine v pe. Nato
stee v pekel, kjer tudi starejih dveh sester ni bilo ve.
Potem pa hiti na njihov dom, ali medtem je izgubil vrag
vso mo do te hie. Jezno je udaril ob ogel, da se je pol
hie podrlo.

243

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Zdravilno jabolko

voje dni je ivel kralj, ki je imel tri sinove. Doivel je

e lepo starost in moi so ga jele zapuati. Nekega
dne naglo zboli. Poklicali so najbolje zdravnike vsega
kraljestva, da bi vrnili kralju zdravje, a vse zaman. Odkritosrno so mu povedali, da se mu blia konec ivljenja.
Kralj se je vdal v svojo usodo in se pripravljal na daljno, zadnjo pot.
Ko ravno ni bilo nikogar v sobi, se odpro duri in v sobo stopi bera. Nevolja se je pokazala kralju na obrazu.
Bera to opazi in ree: Kralj, nikar ne bodi nevoljen.
Nisem priel k tebi prosjait, temve bi ti rad povedal
nekaj vanega, le e mi bo verjel.
Hitro mi povej! Saj vidi, da se mi blia zadnja ura,
odgovori kralj s slabotnim glasom.
Ni e prila zadnja ura, kralj. Eno zdravilo je e na
svetu, ki ti more vrniti ljubo zdravje.
Tega skoraj ne morem verjeti, pravi bridko kralj,
pa le povej!
Prav dobro vem, da bo nejeverno majal z glavo; kar
ti povem, je gola resnica, tako gotovo, kakor sedaj pred
244

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

teboj stojim. Tebe ozdravi samo zdravilno jabolko. Ko

ga pouije, bo zdrav kot riba v vodi. Zato polji svoje
tri sinove po svetu, da ti prineso zdravilno jabolko. Enemu se gotovo posrei. e ne stori po mojih besedah, ti
je odbila zadnja ura. Zbogom, kralj! S temi besedami zapusti sobo. Kralj ga klie nazaj, ker bi rad vedel, kje
je tisti vrt, na katerem raste zdravilno jabolko. Toda na
njegov klic pride sluabnik. Temu ree, naj takoj poklie
beraa, ki je ravnokar odel. Sluabnik pravi zauden,
da ni videl nikogar iti iz sobe, eprav je bil blizu kraljevih vrat.
Kralj se zamisli. ez nekoliko asa poklie sinove in
jim ree: Sinovi! Moje ivljenje e ni konano. Ozdraviti me namre more zdravilno jabolko. Zatorej se odpravite na pot po svetu. Kdor izmed vas mi prinese
zdravilno jabolko, bo naslednik mojega kraljestva.
Starejima sinovoma to ni bilo po volji, kajti potovanja nista bila vajena; raji sta se zabavala brez dela po
pustih in praznih veselicah. Najmlaji sin pa se je razveselil, ko je slial, da mu preljubi oe e ne bo umrl.
Vsi se istega dne odpravijo na pot; vsak na drugo
stran.
Minilo je ve tednov, ko pride najstareji sin v deelo, kjer ni videl nobenega loveka. Gledal je s hriba
okrog, pa ni zagledal nobene hie, nobene vasi. Ko se
vsemu temu udi in gre po beli cesti dalje, vidi prihaja245

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ti epavega loveka. Bil je bera. Kraljevi sin hoe prevzetno mimo njega, a ta ga lepo poprosi: Ponino prosim, milostivi gospod, za majhen dar! Vre mu desetico, hromec pa e prosi: Koek kruha, milostivi gospod, lepo prosim, laen sem, da ginem. Kraljeviu napuh ni pustil, da bi e dalje stal pri revnem mou. Niesar mu ne odgovori, temve stopa ponosno dalje. Zdajci
se kraljevi ustavi in se ozre, reko: No, ti bera, desetico si dobil od mene. Ali mi ve povedati, na katerem
vrtu je zdravilno jabolko?
Le pojdite po tej cesti, skoraj boste dospeli do tega
udnega vrta. Urno odtrgajte jabolko in hitro odhitite z
vrta!
e prav, e prav! ree kraljevi in se smeje nasvetu,
ki mu ga je dal bera. Pot je bila zelo dolga. Naposled
vendar pride do velikih vrat, jih odpre in stopi na vrt.
Drevesa ni bilo nobenega, le tam sredi vrta je zelenela
ena sama samcata jablana. Gredica je bila pri gredici in
na njih je raslo na tisoe najmilejih cvetlic. arobna
vonjava se je irila po vrtu. Poasi je stopal kraljevi sin
po poti, ki je vodila k jablani, rastoi tam na zeleni trati. Sadja ni bilo na njej, samo na eni, dale k tlom pripognjeni veji je viselo lepo rdee jabolko. S hitrimi koraki gre kraljevi tja ter odtrga to preudno jabolko. Radoveden ga ogleduje od vseh strani, a je bilo kakor vsako drugo navadno jabolko. Komaj stoji nekaj trenutkov
246

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pod drevesom, ga obide teka utrujenost. Ni dolgo premiljeval, marve je legel pod drevo na zeleno trato.
Ni dolgo leal, ko se mu priblia lovek. Kraljeviu se
je zdelo, kakor da gleda skozi gosto mreo. Sedaj ga spozna. Bil je tisti bera. Pripognil se je k leeemu in mu
vzel iz roke jabolko. Z njim se je dotaknil veje, na kateri je prej viselo, in jabolko se je zopet prijelo. Odtrgal je
majhno vejico, se z njo dotaknil kraljevia in zaepetal:
Ti nisi vreden, da bi oetu prinesel zdravilno jabolko.
Zakaj me nisi ubogal? Tako dolgo bodi vran, rni vran,
dokler ne pride reilni dan!
In res spremenjen je bil v rnega vrana, ki je zletel
kviku.
Tri dni pozneje je el po isti poti drugi sin, ki se mu je
primerilo isto kot prvemu.
Zopet tri dni pozneje je bil na isti poti najmlaji sin.
Naproti mu pride bera, ki pa niti ni utegnil poprositi
miloine, kajti kraljevi mu e vre rumen cekin v klobuk, reko: Gotovo si laen, revni mo. N, ta kos kruha, in hoe iti dalje. Bera se mu lepo zahvali in ree:
Kraljevi, jaz vem, kam gre. Ta pot je prava. Urno odtrgaj jabolko in odhiti z vrta! Danes je zadnji dan. Prej
ko bo luna vzhajala, mora imeti tvoj oe zdravilno jabolko, sicer bo prepozno. Gorje pa tebi in bratoma, e ne
uboga!
Te besede so dale kraljeviu novo mo. Kmalu pride
247

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

do vrta in stopi vanj. Cvetlice so mu mamljivo duhtele

naproti. Pogumno je hitel k jablani. Ko rdee jabolko
odtrga, hoe takoj oditi, kakor mu je zapovedal bera.
Toda glava mu je teka in noge utrujene. e hoe lei
pod drevo, ko zdajci nekaj nad njim zaumi. Ozre se
kviku in vidi dva vrana. Grozna slutnja se ga polasti.
Kaj, ko bi bila to moja brata? mu ine v glavo. Telo se
mu strese in vsa utrujenost ga mine.
Moj oe! vzklikne glasno in hiti z jabolkom z vrta.
Zunaj mu pride naproti bera.
Blagor ti, kraljevi! Trepetal sem e zate. Sedi na zeleno trato tu in si odpoij! Nekoliko trenutkov je bera
molal, potem pa spet spregovoril: N, to vejico, vzemi jo s seboj! V tistem hipu, ko bo oe zdrav vstal iz postelje, pojdi iz gradu ven. Priletela bosta dva vrana in
sedla predte na zemljo. Hitro se ju dotakni s to vejico.
In spet se je kraljevia lotila utrujenost. Ni se ji mogel
ubraniti. Zaprl je trudne oi. Zdelo pa se mu je, da ga je
bera prijel okoli pasu ter zletel z njim kviku.
Siv mrak je leal na zemlji, ko se je kraljevi prebudil.
Pred seboj je zagledal grad svojega oeta. Sprva je mislil,
daje samo sanjal o zdravilnem jabolku, a ko ga zagleda
v svoji roki, spozna, da je bila resnica. Spomni se tudi, da
mora biti pri oetu, preden vzide luna. Kakor srna odhiti
kraljevi v grad.
Ko je kralj jabolko pojedel, je bil zdrav. vrst in kre248

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pak je skoil iz postelje, v kateri je e tako dolgo leal.

Kraljevi pa je hitel iz sobe. Ko pride iz gradu na plano,
mu priletita naproti dva vrana in sedeta predenj na
zemljo. Glej udo! Komaj se ju dotakne z vejico, ki mu
jo je dal bera, e sta stala pred njim njegova brata.
V gradu je zavladalo veliko veselje. Stareja kraljevia
sta bila nekam potrta, kajti njun najmlaji brat je postal
oetov naslednik, eprav sta onadva mislila, da se to
nikdar ne more zgoditi.
Tudi jaz sem bil tam, sicer bi ne vedel, kako se je to
zgodilo.

249

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Zlata ptica

ralj je imel na svojem vrtu neizreeno lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli
dobiti. Vsako jutro je eno manjkalo. No in dan je postavljal k drevesu strae, da bi zasail tatu, toda tudi najbolji straniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po
jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro po eno. Vse
to ni ni pomagalo in vojaki so se e branili hoditi na
strao.
Kralj pa je imel tri sinove. Stareja dva sta bila bolj poredna in mlajega brata nista ni kaj marala. Kralj je rekel, naj straijo tudi sinovi in prvo no je el najstareji.
Vzel je puko, jo dobro napolnil, hodil gor in dol in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo priel. Vso no ni
bilo nikogar, toda drugo jutro je jabolko le manjkalo.
Drugo no gre srednji sin. Z nabito puko hodi gor in
dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo
priel nad jablano, pa nikogar ni bilo, a jabolko je le
manjkalo. Tretjo no gre najmlaji. Namesto s svinenim zrnjem nabije puko z grahom, e da tatu ne bo
ustrelil, temve ga samo spoznal, kaken tiek je to, ki
zna tako krasti, da ga nihe ne zasai. Zveer se ustopi
250

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pod drevo, upre oi v jabolka in gleda venomer vanja,

ne da bi se ozrl kamor koli. Kar prileti okoli polnoi izpod neba pti tako tiho, da se ni ni slialo, in se spusti
na drevo. S kremplji prime jabolko, najmlaji pa pomeri,
sproi in mu odstreli tri peresa. Pti se ustrai, pusti
jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da so iz istega
zlata. Ko brata sliita strel, br vstaneta, priteeta k mlajemu in ga vpraata, od kod je priel tat. On pa jima
ree: Gledala bi, pa bi ga videla.
Nato odide k oetu in mu pokae tista tri peresa. Ker
so bila peresa zlata, je rekel kralj sam pri sebi: Kako
lep mora biti ele pti, ki ima taka peresa! Ker bi ga
rad imel, pravi naglas: Kdor mi ga prinese, bo kralj.
Starejega je kraljestvo zelo mikalo; vzel je brano in
puko in el iskat ptia. el je v gozd, kajti v gozdu so
ptice najraji, e tam jo bo e kje dobil. Hodil in hodil
je po gozdovih in se oziral po drevesih, da bi zagledal
ptico, ali zlate ptice ni bilo na nobenem. Pride do trate,
in ker je bil laen, stopi raz konja, sede na tla, vzame
brano iz torbe in zane jesti. Tedaj pa pride k njemu
medved in ga prosi, naj da tudi njemu kaj jesti, reko:
Daj e meni malo, ker sem laen.
Stareji pogleda, zarei nad medvedom in pravi: Saj
bo komaj zame dosti, pa bom e tebi dajal! Poberi se od
mene; zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!
251

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Medved se obrne in pravi: Le poakaj, e slabo se ti

bo godilo! Zareni in odide.
Ko se kraljevi naj, gre dalje in pade roparjem v roke.
Vse mu vzamejo, kar je imel: denar in konja, in mu zaugajo, da ga celo umore, ko jih je prosil, naj ga spuste,
ker je kraljevi sin. Ko pa jih je le za bojo voljo prosil, naj
mu vsaj ivljenje puste, so roparji rekli, da drugae ne,
le e se jim pridrui in hodi z njimi ropat. Kaj je hotel?
e bog, da ga niso umorili. el je z njimi in postal ropar.
Leto je preteklo, toda starejega sina e ni bilo domov.
Zato ree srednji sin oetu, da namerava zdaj on iti iskat
zlatega ptia. Oe ga pusti, ker je obljubil, da se ob letu
vrne domov, naj dobi ptia ali ne. Oe mu da konja,
puko, denarja in brano. Srednji sin se napravi, zajae
konja in jezdi po isti poti, po kateri je el stareji brat. V
gozdu gleda po drevesih po zlatem ptiu, toda zaman.
Pride do iste trate, in ker je bil laen, se ustavi, stopi raz
konja, vzame brano iz torbe in zane jesti. Spet pride
medved in ga prosi, naj mu da kaj jesti, ker je laen. Tudi
ta ga zapodi kot prvi in pravi: Poberi se od mene! Zate
in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!
Medved se obrne in pravi: Le poakaj, e slabo se ti
bo godilo! Zareni in gre.
Ko se srednji brat naj, gre dalje in roparji ga dobe.
Vzamejo mu vse, kar je imel: denar in konja, in mu za252

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ugajo, da ga celo umore, kajti stareji brat ga je spoznal

in se zbal, da bi oetu ne povedal, kaj je on. Ker pa le
prosi in prosi, mu prizanesejo, seveda, e se jim pridrui
in dela to, kar oni. Kaj hoe? e bog, da ga niso umorili. el je z njimi in postal ropar.
Leto je preteklo in tudi srednjega sina ni hotelo biti
nazaj. Zdaj ree oetu e mlaji sin, da hoe iti tudi on
iskat zlatega ptia. Oe mu pa pravi: Dva sta e la in
ju ni nazaj. Iti hoe e ti, da tudi tebe ne bo. Ostani doma, vidi, edino tebe e imam, ali naj e tebe izgubim?
Toda sin ni dal miru. Tako dolgo je naganjal oeta, da
ga je pustil, mu dal konja, denarja in brano.
Najmlaji sin je jezdil po ravno isti poti in priel na
isto trato, kjer sta bila prejnje in poprejnje leto njegova brata. Stopi raz konja, vzame brano iz torbe in zane jesti. Spet pride medved in ga prosi: Daj e meni
malo, saj vidi, da sem laen.
Ta pa dobrega srca, kakor je bil ree: O, le tukaj z menoj jej, kolikor hoe in kolikor se ti poljubi. Bo
e kako lo, e zmanjka. In medved je jedel in jedel, da
je njemu le malo ostalo. Nato see e v torbo in jo popolnoma izprazni. Toda medved spet j, da je bil kraljevi prav malo deleen. Medved pa e ni bil sit. Pravi mu:
Daj mi e konja, da ga snem in se najem, ker sem laen.

253

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

I, pravi on, saj ti bi ga dal, pa nimam potem na

kom jezditi.
Medved odgovori: Bo pa mene jezdil.
Kraljevi pravi: Kako bom tebe jezdil, ko se mi bo
vsak smejal, kdor me bo videl.
Medved pa mu spet odvrne: Naravnost tja te bom
prinesel, kjer je tista stvar, ki jo ie.
Ko kraljevi to slii, si misli: e ti ve, kaj iem,
tudi ve, kje je! in ree: I no, pa ga snej, da se naje
in lakoto zamori.
Tedaj plane medved nad konja, ga razmesari in se naj. Ko se je nasitil, mu ree: Zdaj pa urei leskovo ibo,
ki je v enem letu zrasla, zajai me in prinesel te bom do
zlatih ptiev.
Mladeni je urezal leskovo ibo, kar je je v enem letu
zraslo, zajahal medveda in dirjala sta, da sta pridirjala
do skale. Pri skali se medved ustavi in pravi: Tu, v tej
skali je cela jata zlatih ptiev v zlatih kletkah. Mahni z
leskovko po skali. Odprla se bo, pojdi vanjo in vzemi
prvega ptia, ki ti pride v roke, toda nikar ne izbiraj, da
se ne zbude straniki in te ne ujamejo.
Stopil je z medveda, mahnil z leskovko po skali in
skala se je odprla. Stopi v lep, prostoren kraj; na obeh
straneh so visele zlate kletke z zlatimi ptii, prvi lepi od
drugega. el je od ptia do ptia in vsak mu je bil bolj
ve, dokler ni priel do konca votline, kjer je bil najlepi
254

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pti. Tega vzame in se obrne. Toda preden pride do drugega konca, se strae zbude, ga primejo in mu hudo ugajo. Vpraajo ga tudi, zakaj je hotel ptia ukrasti. Mladeni pa se e nikoli ni zlagal in pove vse od konca do
kraja. Straniki so mu obljubili, da ga izpuste in mu podare zlatega ptia, e jim pripelje takega in takega konja,
ki mu ni v devetih deelah enakega.
Ko pride iz votline do medveda, mu ree medved:
Vidi, zakaj me nisi poslual in vzel takoj prvo ptico, do
katere si priel? Jaz sicer vem za takega konja, toda mora me ubogati in storiti, kakor ti bom rekel. Vzemi leskovko, sedi spet name in si misli, da bi bil rad tam, kjer
so tisti konji, ki jih v devetih deelah ni takih.
Mladeni je vzel leskovko, sedel na medveda in si mislil: O, da bi bil tam, kjer so tisti konji! Komaj je to
mislil, je e bil pred skalo.
Medved mu ree: Udari spet s ibo po skali in skala
se bo odprla. Dobil bo konjev celo redo. Odvei prvega, ki pride do njega, in nikar ne izbiraj, da se straniki ne zbude in te ne ujamejo.
Mladeni stopi z medveda, udari s ibo po skali, ki se
odpre in razmakne v votlino. Na obeh straneh so stali
privezani konji, lepi, da bi jih kar gledal, prvi lepi od
drugega, zadnji na koncu jame pa najlepi. Tega mladeni odvee in odpelje iz jame, toda od ropota kopit se
straniki zbude, ga primejo in mu hudo ugajo. Vpra255

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ajo ga tudi, zakaj je hotel konja ukrasti. Po pravici jim

pove vse od kraja do konca in obljubili so mu, da ga izpuste in mu dajo konja, e jim pripelje morsko deklico.
Mladeni jim obljubi in odide iz jame.
Ko pride do medveda, ga medved oteje kot prvi, reko: Saj sem ti rekel, zakaj me nisi poslual? Pa vem,
kje in kako bi se dala dobiti morska deklica. Tu spodaj
ni dale morje. Pojdi v mesto in si nakupi vsakovrstnega kramarskega blaga, z njim pojdi na breg morja in ga
tam prodajaj. Prile bodo tri morske deklice. Kupuj samo s tisto, ki ti bo najbolj ve. Ko bo nakupila in hotela oditi, naj ti da roko, da bo srea veja. Takrat si pa
misli, da bi bil rad pri konjih. Rono bo tam, kjer si eli. Tako delaj ves as. To medved ree in gre svojo pot.
Mladeni gre in gre in pride do mesta. Tu nakupi vsake vrste kramarskega blaga: trakov, ivank in drugih podobnih rei. S tem blagom gre k morju in ga tam razloi
naprodaj. Pridejo tri morske deklice, prva lepa od druge. Samo s tisto, ki se mu je zdela najlepa, je kupeval.
Ko je deklica nakupila, kar je elela, ji mladeni ree, naj
mu see v roko, da bo srea veja. Deklica mu see v roko, on pa si misli: Ko bi bil zdaj pri konjih!
Kakor bi trenil z omi, je bil mladeni z morsko deklico pri konjih. Tam so mu dali prej obljubljenega konja
in vsi zamaknjeni so gledali morsko deklico, pa se je
niso mogli nagledati. Mladeni sede na konja in preden
256

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

gre, jih prosi, da bi e smel deklici sei v roko za slovo.

Radi so mu dovolili, veseli, da so le deklico dobili. On ji
see v roko in si misli: O, ko bi bil zdaj tam, kjer so
zlati ptii!
Kakor bi z omi trenil, je bil pri zlatih ptiih: on, morska deklica in konj. Vsi veseli ogledujejo konja, tako lepega in ognja polnega. Rono mu prineso najlepega
zlatega ptia v najlepi zlati kletki, ko e s konja ni stopil. Toda kakor hitro je dobil ptia in prijel deklico za
roko, si je mislil: O, ko bi bil zdaj pri medvedu!
Takoj je bil e pri medvedu on, morska deklica, konj
in zlati pti. Medved mu ree: Zdaj ima vse in srea te
aka. Samo enega se varuj: varuj se kupovati mesa z vislic! Medved to izgovori in gre svojo pot.
Mladeni pa jezdi z morsko deklico dalje proti domu
in pride v mesto. V mestu je vrelo skupaj polno ljudi. To
se mu je udno zdelo in povpraal je prvega, ki je priel
mimo njega, kaj to pomeni. Ta mu pove, da peljejo dva
tatova obesit. Stopi blie, da bi videl, kdo sta ta dva nesrenika. Toda joj! V njiju spozna svoja stareja brata.
Vpraa, kaj sta storila, in povedo mu, da sta zelo veliko
pokradla. Smilita se mu, saj sta vendar brata. Zato vpraa, ali ju je mogoe reiti. O, pa, mu reko, kdor plaa e enkrat toliko, kolikor sta vzela. Ker je imel e od
doma dovolj denarja, nateje odkupnino in gre svojo
pot iz mesta.
257

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Ko sta brata zvedela, da sta reena smrti, bi rada vedela, kdo ju je odkupil, in vpraala sta vsakega, kje je
njun reitelj. Pokazali so jima pot, po kateri je el iz
mesta.
Gresta za njim, in ko ga zagledata, spoznata, da je
njun brat in da nese zlato ptico domov. Zbala sta se, da
bi doma ne povedal, kaj se je z njima e zgodilo. Iz zavisti sta ga ubila in pustila mrtvega na cesti. Vzela sta
konja, morsko deklico in zlato ptico in la proti domu.
Vse se ju je veselilo, posebno pa oe kralj. Konja so
dali v hlev, toda odsihmal se je tako shudil, da ni smel
nihe k njemu, in so mu morali z vrha dajati zobanja.
Tudi morska deklica je bila tako alostna, da ni mogla
besede spregovoriti. Zlata ptica je vedno nosila poveeno glavo in tudi ni dala glasu od sebe. Vsi so mislili, da
jo bo zdaj zdaj konec.
Tedaj pa pride medved do mrlia na poti. Odkoplje
neko korenino, jo stole na kamnu, kane sok mrtvemu
v usta in mladeni oivi in ozdravi. Nato medved izgine in ni ve ni bilo sliati o njem. Mladeni pa gre v
strgani obleki domov. Nihe ga ni spoznal. Vpraa po
svojem konju, a vse ga debelo gleda in misli, da je blazen. Pokaejo mu konja v hlevu in povedo, da ne sme
nihe v njegovo bliino. On gre k njemu. Ko ga konj zagleda, zane veselo rezgetati in se mu da boati in gladiti, kot bi bil najbolj krotka ival. Vse strmi. Nato spet
258

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

vpraa: Kje je moja ptica, zlata ptica? Dajte mi jo nazaj!

el je naravnost v kraljevo stanovanje, v tisto sobo,
kjer je visela kletka z zlato ptico. Komaj ga ptica zagleda, zane na ves glas tako nebeko prepevati, da se je
razlegalo po vsem gradu, kot bi godli sami nebeki angelci. Ko kralj slii ptico tako prepevati, prihiti v sobo, iz
druge sobe pa morska deklica, ki se ji je to udno zazdelo. Komaj zagleda mladenia, razpne bele roice, skoi
k njemu, ga objame, se ga oklene in pritisne na srce, kakor bi ga ve ne hotela izpustiti.
Oe je bil pria vsemu temu in ni vedel, kaj naj ree.
Spozna svojega sina, in ko izve, kako sta brata z njim
ravnala, in kaj se je z njima godilo, se razhudi ter zapove oba stareja sinova obesiti, ker sta to tudi zasluila.
Mlajemu pa je dal kraljestvo in naredili so veliko svatovino, kajti oenil se je z lepo morsko deklico.

259

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Zlata ribica

eka maeha naene svojega bedastega pastorka

z reetom po vode. Nerodne kakor ga je imenovala gre k studencu, zajame vode, pa namesto vode
ostane v reetu le ribica, ki se je sedaj, ko je voda iz reeta odtekla, priela hudo premetavati. e jo hoe namesto vode odnesti maehi, a kako ostrmi, ko ga ribica
takole nagovori:
Ljubi moj, deni me v vodo nazaj, saj vidi, da moram
na suhem umreti. Tudi tebi bi se ne zdelo dobro, e bi
te kdo v vodo pahnil in bi moral utoniti saj ti ne bo
zastonj. Kar bo v mojem imenu prosil, ti bo dano.
Dobrega srca, kakor je bil, brez pomisleka vre ribico nazaj v vodo in poskusi vodo zajeti, e se mu ni ribica morda zlagala. Z besedami: Zlata ribica da bi reeto vodo dralo! porine reeto v vodo in ga spet dvigne. Toda sam skoro ni mogel verjeti, ko je videl, da reeto dri vodo.
Ko pride domov, poloi reeto z vodo na klop in lee
vznak na pe. Maehi pa se nikakor ni zdelo prav, ker je
v reetu vode prinesel, zato si je mislila, da mora biti

260

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

arovnik. Naene ga v hosto, naj ji hitro bukev za drva

poseka in jo privlee domov.
eravno nevoljen, se ji vendar vda in se odpravi z doma. Ko pride v hosto, zaene sekiro na tla, si izbere bukev in ree:
Zlata ribica da bi bukev padla! in bukev e lei
na tleh. On pa sede nanjo, spet spregovori znane besede in bukev se zane gibati naravnost proti domu.
Pot je vodila mimo gradu, v katerem je ravno mlada
gospodina pri oknu stala. udno se ji zdi, da bukev sama Nerodnea nese, namesto da bi jo on s konji vlekel
domov.
Zato ude se zavpije:
Glej ga, Nerodnea! Namesto da on bukev nese, pa
bukev nese njega. Ti si zares arovnik!
To je bilo Nerodneu preve. Mislil si je: Poakaj, ti
bom e pokazal, ker pravi, da sem arovnik! Zato iz
jeze v imenu zlate ribice poeli, da bi gospodina nosea
postala, in gre svojo pot dalje.
Ko na bukvi prijaha domov, si maeha misli: No,
zdaj pa vem, da zna arati, in ga z besedami:
Poberi se mi, arovnik, izpred oi, ni ve te noem
trpeti doma! spodi od hie.
Ker ni vedel, kam naj se obrne, se ponudi v graini za
pastirja in tam ostane.

261

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Gospodina pa je rodila prav zalega fantika, za katerega nihe ni vedel, kdo je njegov oe.
Ko je bil fanti e tri leta star, je povabil graak vse
viteze tiste deele na veselico. Bili so prav dobre volje.
Medtem pelje graak svoje drage goste v prostrano
dvorano, kjer je bil tri leta stari fantiek z zlatim jabolkom v rokah. Graak je namre rekel, komur bo fanti
jabolko podal, tisti je njegov oe. Toda fanti ni hotel
dati jabolka nikomur iz rok. O tem pa je slial tudi pastir ter je el v tisto dvorano, kot da ie gospoda. Ko odpre vrata, mu e pritee naproti otrok ter mu ponudi
jabolko. Graak pa e vendar noe verjeti, da bi bila
njegova hi s pastirjem imela otroka, in pravi:
e bo ti prej vagan1 orehov pretel, kakor jaz peeno koko razrezal, ti bom ele verjel, da je otrok tvoj.
Pastir je bil s tem zadovoljen in si je dal prinesti orehe,
gospod pa koko. Oba sta se spravila na delo.
Pastir gospoda niti ne pogleda, kaj dela, temve hitro
premetava orehe ter vsakikrat ree:
Zlata ribica in ta dva oreca!
Graak pa si je mislil, da bo tako prej gotov kot pastir in upira vanj oi. In glej! Pastir je orehe e pretel,
preden je gospod koko nael. To ga razjezi. Nikakor e
ne more verjeti, da bi bil pastir oe tega otroka. V jezi

1 vagan = stara mera okoli 25 litrov.

262

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

zapove, naj her, pastirja in otroka denejo v sod in vse

skupaj vrejo v vodo.
Lepa gospodina je v sodu jokala, ker se je gotove
smrti bala. Toda pastir jo je tolail z besedami:
Ni se ne boj! Dokler sem jaz pri tebi, se ti ne bo pripetilo ni hudega.
Ko se je pastirju zdelo, da je sod po vodi e dosti dale priplaval, ree, naj sod skoi na suho in se raztrei.
e so na suhem in vidijo pred seboj lep grad. Vsi trije
gredo naravnost vanj. Ko pridejo v grad, jih z veselim
glasom pozdravijo:
ivio, na gospod!
Tu je prejnji pastir zdaj ostal in postal imeniten gospod.

263

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

elezni prstan

bajti na kraju vasi je neko ivela siromana ena,

ki je imela sina edinca. S tekim delom je mati preivljala sebe in otroka. Ko je sin dorastel v deka, je spoznal, kako teko je njuno ivljenje. Odloil se je, da ne
bo ve v breme sirotni materi in da si poie kruha pri
drugih ljudeh.
Stopi v slubo, in ko zaslui tri krajcarje, se ga poloti
elja, da bi el po svetu za kruhom in za sreo. Poslovi
se od matere, vzame s sabo tri krajcarje in se odpravi na
pot.
Dolgo hodi po poti in naposled prispe v neznano vas.
Laen je in e se odloi, da si kupi za krajcar kruha, kar
zagleda na vasi tropo otrok, ki kamnajo starega in bednega psa. Zasmili se mu ival, pa stopi k mladeniem in
jih prosi, naj puste psa pri miru. Hudobnei se mu posmehujejo in e dalje obmetavajo ival s kamenjem. Tedaj jim ree deek: Pustite meni psa, dam vam zanj
krajcar! Otroaji so zadovoljni, vzamejo krajcar in prepuste ival deku.
Dalje potuje deek po svetu v soncu in vroini in ob
njegovi strani hodi pes. Na poti ga ival ogovori in mu
264

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

pravi: ivljenje si mi reil. Kako naj ti poplaam? Pri

tebi ostanem, morda me bo kdaj e potreboval. Tako
korakata dalje po svetu.
Po dolgi hoji prispe deek v drugo vas. Truden in
laen je od dolge poti in e si hoe kupiti za krajcar kruha, kar zagleda na mostu nad globoko vodo kopo otrok
z vreo v rokah. Stopi k njim in jih vpraa, kaj imajo v
vrei, in otroci mu povedo, da so zavezali vanjo staro
mako, ki jo bodo zdaj vrgli v valove. Deku se ival zasmili, pa poprosi otroke, naj jo dajo njemu in on jim plaa krajcar. Otroci odveejo vreo in mu dajo mako, deek pa see v ep ter jim izroi krajcar.
Od tod potuje deek dalje po svetu. Z njim hodita pes
in maka. Med potom se oglasi maka in pravi: ivljenje si mi otel. Kako naj ti poplaam? Pri tebi ostanem,
morda me bo e potreboval.
Dolgo hodi deek v spremstvu psa in make, ko pride do zelenega panika. Na paniku, tik poti, zagleda
pastirja, ki vihti dolgo palico in ubija pisano kao. Kaj
dela? vpraa deek pastirja. In pastir mu odgovori:
Grdo kao ubijam. A tudi ta ival se deku zasmili,
zato prosi pastirja, naj jo prepusti njemu. Obljubi mu
krajcar za plailo. Pastir vzame denar in mu prepusti
kao.
Tako potujejo naprej deek, pes, maka in kaa. Na
poti se kaa oglasi in pravi: ivljenje si mi otel. Kako
265

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

naj ti poplaam? S tabo ne morem hoditi po svetu, ker

sem preve osovraena; zato pojdi v grad mojega oeta, kralja vseh ka, dala ti bom elezni prstan in dokler
ga bo imel, se ti bo izpolnilo vse, kar bo elel. Pomni
pa dobro, kar ti e povem! Ko pridemo do gradu, se
ustavi pred vhodom, in ko ti bom vrgla prstan v roke, se
ulezi na tla; kajti takrat se bo moj oe, kralj vseh ka,
hudo razsrdil in bo zamahnil z repom, da se bo zemlja
stresla. Deek odgovori, da je vse razumel in da bo storil, kakor mu je svetovala.
Preko panika dospe deek v spremstvu ivali pod
visoko goro. Od tod plezajo po strmini med grmovjem
in med skalami, kakor jim kaa kae pot. Pridejo pod
vrh gore. Tam je bila visoka navpina skala in pod to
skalo je bil grad kralja vseh ka. Kaa pripelje deka do
vhoda in mu ree, naj tam poaka. Sama se splazi v grad
in po kratkem asu mu vre v roko elezni prstan. Deek ga vzame, nato se vre hitro na tla, kakor mu je bilo
naroeno. Takrat zaumi kakor vihar in kralj vseh ka
zamahne s tako silo pred vhodom, da se zemlja strese.
Nato se vse pomiri.
Deek vstane in se vrne v dolino. Dolgo e ni jedel,
zato uti lakoto v sebi. No, sedaj mu je vse lae kot prej.
Sede kraj poti in si poeli jedi in glej, e so pred njim.
Naje se in nasiti tudi ivali, nato krene proti domu, da
osrei mater in sebe.
266

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Zveseli se mati, ko ugleda sina, eprav se je vrnil navidezno ubog, kakor je bil prej. Deek pa ji niesar ne
pove.
Zveer gresta mati in sin poivat. Ko leeta v posteljo
in ko mati zaspi, si deek eli, da bi bila na mestu, kjer
je domaa hia, prelepa palaa z visokimi okni in prostranimi sobami. V teh sobah naj bi bila lepa oprava in
draga posoda. Mati in on naj bi se zbudila v mehkih in
lepih posteljah. V omarah naj bi bila najlepa oblaila in
v izbi na mizi naj bi bila najbolja jedila. Okoli palae naj
bi se razprostiral lep vrt in v njem naj bi cvetele pisane
cvetlice.
Kar je deek mislil, se je tudi zgodilo.
Ko se mati zjutraj zbudi, se zelo zaudi. Namesto v
stari bajti se znajde v prelepi palai, mesto na trdi postelji se zbudi na mehkih belih blazinah v prelepi sobi.
Vstane in gre iz sobe v sobo in druga je lepa od druge.
Pride v izbo in vidi mizo obloeno z najboljimi jedili.
Naposled stopi v sobo k sinu in ga vpraa v strahu in
veselju, kako je mogoe, da se je tako izpremenilo. Deek ji pove vse po vrsti, kako je hodil po svetu, kaj je doivel in kako je dobil elezni prstan.
Zdaj ivita mati in sin srena in vesela. Niesar jima
ne manjka; kar si le poelita, vse se jima izpolni.
Sasom doraste deek v mladenia in mati se postara,
da ne zmore ve vseh hinih opravil. Odloi se mlade267

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ni, da se poroi. Ree torej materi: Grem, da si poiem nevesto in jo pripeljem na dom. Tako boste iveli v miru in ne bo vam treba toliko delati in skrbeti.
Mladeni se odpravi in gre naravnost do kralja tiste
deele ter ga prosi, naj bi mu dal her za eno. Kralj se
zavzame in se skoraj razhudi, e kako si upa preprost
lovek prositi za roko njegove here. A slial je bil o mladenievi srei in o prelepi palai, pa si misli: Kar tako
ga ne odenem; postavim mu pogoje, in ker jih ne bo
mogel izvriti, bo moral oditi praznih rok. Obrne se k
mladeniu ter mu pravi: Dam ti her za eno, e postavi na moj vrt najlepo in najvejo smreko, ki raste v
gozdu.
Drugo jutro vstane kralj ob zori in se nemalo zaudi,
ko vidi v vrtu najvejo in najlepo smreko, kar jih je bilo
v gozdu. A tudi sedaj se obotavlja in noe dati snubcu
besede. Ree mu drugi: Dam ti her za eno, e zgradi poleg mojega gradu palao iz samega stekla.
Naslednji dan vstane zelo zgodaj in poleg gradu ugleda palao iz samega stekla. e v tretje pravi mladeniu:
Dam ti her za eno, e naredi, da bo peljala od tvojega gradu do mojega iroka cesta in da bodo rasla ob
cesti najlepa drevesa, pa tako, da bo vsako drugano in
da bo na vsakem drevesu prepevala druga ptica.
Tretji dan vstane kralj zarana in vidi, da dri od njegovega gradu do mladenievega iroka cesta in da rase268

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

jo ob cesti drevesa, od katerih je vsako drugano in poje

na vsakem drevesu druga ptica.
Sedaj se kralj ne more ve ustavljati; vda se ter obljubi
mladeniu her v zakon.
Bilo pa je tako, da je ljubila kraljeva hi princa iz sosedne deele in je nanj akala, da pride in jo zasnubi.
Zdaj izve, da jo je oe obljubil drugemu v zakon. Oetovi volji se ne more ustavljati, a v srcu sklene, da se bo
maevala nad mladeniem.
Kralj priredi bogato gostijo in mladeni ter princesinja se poroita. Po poroki odpelje mladi mo svojo eno
na novi dom in njegova mati jo sprejme rade volje in z
odprtimi rokami.
Kraljeva hi je navidezno zadovoljna, prijazna je do
mladenia in njegove matere. Mladeni je vesel, ker misli, da je osreil nevesto, mater in sebe. Pa eravno se
nevesta dobrika mlademu mou, kuje v srcu rne naklepe in komaj aka, da bi se ga iznebila.
Ko neko najde kraljeva hi mladenia na samem, ga
vpraa sladko in zaupljivo: Povej mi, kako je to, da lahko naredi vse, kar hoe? Mladeni se spoetka obotavlja, a naposled ji vse zaupa in ji pove, da ima elezni
prstan in kar si eli, vse se mu izpolni. Nato vpraa kraljeva hi: In kje hrani elezni prstan? On ji pove, da
ga nosi privezanega na vrvici okoli vratu.
Ko gresta zveer poivat in ko mladeni zaspi, se sklo269

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ni kraljeva hi k njemu, mu odpne srajco, preree s karjami vrvico in mu vzame prstan.

Drugo jutro se mladeni zbudi in ne more verjeti svojim oem. Znajde se v bajti, ki sta jo imela z materjo,
preden je dobil elezni prstan. Lepe palae ni bilo nikjer,
pa tudi princesinja je bila izginila. alosten in potrt hodi
okoli in ne ve, kaj bi poel; pa stopita k njemu pes in
maka ter ga ogovorita: Pojdimo iskat prstan, morda
ga le najdemo. Sluiti ti hoeva, in kar eli, vse narediva. Zadovoljen je mladeni in vsi trije se odpravijo po
svetu iskat udodelni prstan.
Hodijo skozi mesta in vasi, skozi globoke gozdove in
preko razsenih planjav in pridejo naposled do velike
puave. Gredo skozi puavo in ne vidijo nikjer ne bilke
ne drevesa, ne studenca ne lovekega bivalia, in ko
pridejo onkraj puave, zagledajo pred sabo iroko morje. Ustavijo se na bregu morja in mladeni je e bolj alosten. Pes in maka pa ga potolaita in reeta: Tu ostani in naju poakaj: midva greva v vodo, preplavava morje, in e najdeva elezni prstan onkraj morja, ti ga prineseva. Mladeni je zadovoljen in ivali skoita v vodo.
Plavata no in dan po morju in tretje jutro doseeta
drugi breg ter stopita na suho. Hodita po tuji deeli in
ne hodita dolgo, ko prideta do prelepega gradu. Ustavita se pred obzidjem, a v grad ne moreta, kajti vrata so
bila zaprta. Pa gresta okoli obzidja in prideta do dreve270

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

sa tik ob zidu. Ustavita se in maka pravi psu: Tu me

poakaj; jaz splezam po drevesu na zid in grem od tod
v grad in pogledam, ali je v njem elezni prstan.
Maka spleza na drevo, z drevesa skoi na zid, z zida
pa na tla. Sedaj gre v grad in zamijavka, kakor je pri
maki v navadi. Takoj prihiti kraljeva hi, pogleda mako in pravi princu iz sosednje deele, s katerim je sedaj
tu ivela: Glej, prav tako mako smo imeli na prejnjem domu! Naj ostane kar pri nas, nam bo vsaj mii
lovila.
Maka ostane v gradu in stika skrivaj po vseh kotih in
po vseh prostorih, da bi nala elezni prstan, a vse zaman. Povsod je e bila, vse preiskala, le v princesinjino
sobo se ji e ni posreilo priti. Neko najde vrata v to
sobo odprta; zmuzne se skoznje in skoi pod posteljo,
da bi se skrila. Tako aka veera in noi.
Zveer prideta princ in princesinja v sobo, in ko leeta
poivat ter zaspita, se splazi maka izpod postelje in ie
po sobi, da bi nala elezni prstan. Kar zagleda drobno
miko, in, hop, plane nanjo ter jo zgrabi. Mika pa se
oglasi in pravi: Pusti me iveti, za plailo ti poiem in
prinesem elezni prstan. Maka jo izpusti in mika stee pod omaro ter prine glodati les. Gloda, gloda in naposled se pregloda v omaro. Zleze vanjo in prinese ven
elezni prstan. Izroi ga maki, sama pa skoi v luknjico.
271

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

Zdaj premilja maka, kaj naj naredi, da pride neopaena iz sobe. Pa zane mijavkati in mijavka, dokler
se ne zbudi princesinja, ki vstane iz postelje ter jo zapodi skozi vrata.
Maka nese elezni prstan iz gradu, skoi na obzidje
in spleza po drevesu na tla. Tu najde psa in mu pove, da
je nala, kar sta iskala.
Sedaj potujeta zopet proti domu. Prideta do morja,
skoita v vodo in plavata proti drugemu bregu. Ko pa
sta sredi morja, ree pes: Daj, da nesem jaz prstan! Niesar e nisem storil za gospodarja, da bi mu poplaal
dobroto, ko me je reil iz rok hudodelneev. Maka se
brani in mu nee dati prstana in tako se prepirata, v prepiru pa pade maki prstan iz gobka v morje.
Hudo alostna sta oba. Mole plavata dalje. Zgodi se
pa, da priplava mimo zlata riba. Pes jo popade, a riba ga
prosi: Pusti mi ivljenje; za plailo ti prinesem elezni
prstan, ki lei na dnu morja. Pes izpusti ribo; riba splava v globino morja, prinese elezni prstan in mu ga da.
Zopet sta ivali veseli in plavata urno proti bregu.
Ko priplavata pes in maka tretji dan k bregu, najdeta tam mladenia, ki ju je akal. Pes mu izroi elezni
prstan in maka mu pripoveduje, kje in kako ga je dobila. Zdaj se vrnejo vsi trije proti domu.
Doma pove mladeni sirotni materi, da je zopet nael
elezni prstan, in tudi ona je srena in vesela. In mlade272

SLOVENSKE PRAVLJICE

BESeDA

ni privee prstan na vrvico ter si ga obesi okoli vratu.

Potem si misli in ree: Princ in princesinja naj ivita
odslej v tej revni bajti, mi pa se preselimo v prelepi grad
onkraj morja.
In zgodilo se je tako.

273

SLOVENSKE PRAVLJICE

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-045-6
274

BESeDA