PESMICE O DORI

ali

DORA SE PREDSTAVI

ali

DORA RES JE SUPER PUNCA,

KI VČASIH TUDI AFNE GUNCA

1
Tvoja poezija o vnukinji Dori je ljubezniva, energična, mladostna, resna in občutljiva ter
hkrati razumljiva, jasna, iskrena, odprta človeku in življenju. Od vseh življenjskih vrednot si v
svojih pesmih posebej izpostavila svobodo, sproščenost, izjemno naklonjenost, pogum,
igrivost in dobroto. V pesmih o Dori se čuti tvoja brezpogojna ljubezen. Čudovito.

Sonja Mojzer

2
Tebi, moja Dora.

Bila je ljubezen na prvi dotik. Ti in jaz. In potem vsak dan s teboj neizmerna sreča. Tvoj
pogled in tvoj nasmeh sta zdravilo za dušo, tvoja prisotnost porok za to, da je vsak trenutek
življenja neizmerljivo lep. Najina svetova sta tako različna, a vendar tako enaka. Veš, zakaj?
Zato ker naju povezuje čista ljubezen, ki ne postavlja pogojev, ki samo obstaja, tukaj in zdaj.
V tebi je prihodnost in v meni preteklost, med nama pa sedanjost, v kateri se zabavava,
uživava in predvsem učiva druga od druge. Kako lepo je znova odkrivati svet in življenje
skozi tvoje oči in opazovati, kako s sijajem v temnih očkih zreš v prihodnost. Otrok mojega
otroka si. Neskončno rada te imam in tako bo ostalo vse do konca mojega življenja.
Uresničujem tvojo željo in izpolnjujem obljubo, ki sem ti jo dala pred leti, da ti bom za deseti
rojstni dan pokonila knjigico, ki bo govorila o tebi, naju, najinih doživetjih in o vseh, ki jih
imava radi.
Babi Tonka

To knjigo posvečam tudi vnuku Vorancu in svojim otrokom Evi, Jakobu in Mitji.

3
DORA SE RODI

Ko v aprilu so rožice najlepše cvetele,

rodila se je na ta krasen planet,
s temnimi očki in rjavolasa,
zvedavo pogledala v širni je svet.

Ko je kot čudež, kot biser prišla sem med nas,

za kratek trenutek se ustavil je čas,
Dora, najlepše ime je dobila,
kot božji je dar v naša življenja vstopila.

Angelom na nebu smo se zahvalili,

ker so jo na krilih ljubezni na zemljo spustili,
se nova je zvezda na nebu prižgala,
da ji na poti življenja bo vedno sijala.

4
DORA SE PREDSTAVI

Poglejte, jaz sem Dora,

zvedava deklica,
ki z mamico in očkom
v Gotni vasi sem doma.

Tam me boste našli

na številki tri,
v hišici prelepi
po meni vse diši.

Ob posteljici moji
so zbrani čisto vsi,
ob meni ovčka Ewan
in punčka Emily.

Ko mami me previja,
veselo brcam jaz,
mi moja roza želva
nasmehe riše na obraz.

Ne smem še pozabiti
medvedke zale tri,
zajčka pa delfinčka
in ježka z bodicami.

Kot vidite, me pazijo

skrbno čisto vsi,
a ob mamici in očku
najbolj varno se mi zdi.

5
OČKOVA DORA

Vsak dan očka Izak

v službo odhiti,
ko hiške vse nariše,
domov se mu mudi.

Tam ga čaka Dora,

mala hčerkica,
da jo v roke vzame,
jo malo pocrklja.

Ko očka domov se vrne,

h košku odhiti,
kjer s svojimi igračkami
ljubka Dora spi.

Tam sta miš in ježek,

ki Doro pazita,
da je nagajiva škrata
s seboj ne vzameta.

Očka jo poljubi
in tiho vpraša jo:
»Je gospodični Dori
morda bilo hudo?«

Se Dora mu nasmehne,
očka ves zažari,
saj strašno je ponosen
na svojo lepo hči.

Ko mala Dora zraste,

od očka bo odšla,
iz njegove gospodične
postala bo gospa.

6
DORA SPI

V posteljici lepi
ob svoji mamici
naša mala Dora
mirno, spokojno spi.

Medvedek, delfinček in mišek

ji družbo delajo,
a tudi oni včasih
ob njej zadremajo.

Ko se želodček oglasi,
Dora odpre oči,
k mamici se stisne,
jesti takoj želi.

Ko sita in previta
je naša punčka mala,
zadovoljna, srečna
zdaj spet bo zaspala.

7
DORA DOBI OBISK

Babica in dedek
sta na obisk prišla
pogledat malo Doro,
če danes čas ima.

Ko v hišo sta vstopila,

je njuna Dora spala,
se mamice za ramo
nežno je držala.

Jo k sebi vzame babi,

Dora še kar spi,
čez čas pa naskrivaj
odpira že oči.

V spanju je čutila,
da ni pri mamici.
Menda se ni zmotila?
Velja preveriti!

Potem pa si premisli,
znova zapre oči,
saj čisto je vseeno,
da le na rokah spi.

DORA IN NJEN DRUGI ROJSTNI DAN

8
Ko Doro na drugi rojstni dan vprašaš:
»Koliko stara danes si ti?«,
zvedavo pogleda in se nasmehne,
dva prstka pokaže in reče, da »tli«.

Dve je zanjo še težka beseda,

a kmalu tudi to osvoji.
Ko številko dve bo izgovorila,
bo leto okrog in stara bo tri.

A male princeske pri številkah ta zmeda

na praznovanju prav nič ne skrbi,
vsa krasna in mična se ta gospodična
v naročju maminem glasno smeji.

DORA SE IGRA MAMICO

9
Mala Dora zala
se je mamico igrala
in svojo lepo punčko
je na sprehod odpeljala.

Roza voziček je
urno pogrnila
in dojenčico je malo
vanj skrbno položila.

Z odejico mehko
punčko je pokrila,
nežno jo zazibala,
da ne bi je zbudila.

Potem z vozičkom sem ter tja

po sobi se sprehaja,
da mamica je skrbna,
vsem bi rada pokazala.

10
DORA RIŠE

Mala Dora rada riše

avte, mucke, kužke, hiše,
še mnogo rajši pa ima,
če ji riše babica.

Z očki le zvedavo gleda,

ko babi riše ji medveda,
nato pa z drobno rokico
pobarva lepo risbico.

Ob tem navdušeno mežika,

šili svinčnik, se dobrika,
rada bi še risala,
z imenom se podpisala.

Ko babi vse lepo nariše,

Dora z radirko urno briše,
če babi se ob tem jezi,
Dora se na glas smeji.

Nato en list v roke vzame

in urno odhiti do mame,
pokaže, kaj je naredila,
da le poljubček bi dobila.

Mami srečna jo pohvali,

se za risbico zahvali,
ko še poljubček ji pritisne,
se Dora k njej ponosno stisne.

BABIČINA TORBA

11
Oh, kako je zanimiva torba,
ki jo babica ima,
v njej zakladi so nešteti,
ljubka Dora jih pozna.

Tam so bomboni, šminke, listki,

knjige, svinčniki, denar,
kartice za v trgovino,
v njej našel kaj bi še vrtnar.

Dora kartice vzame,

jih po mizi razvrsti,
barvno lestvico sestavi,
in to se ji zabavno zdi.

Usta v šobico nastavi,

šminko rdečo si pripravi,
z njo potegne sem ter tja
in lički hipoma rdeči ima.

Nato pred ogledalo stopi,

navdušeno zaploska si,
pomaha Dori v ogledalu
in steče v naročje k babici.

DORA IN PLIŠASTA VOLKCA

12
Dve mali igrači, dva plišasta volkca,
v kotu sobe pridno sedita,
razmišljata, tuhtata, v vrata strmita
in se na malo Doro jezita.

»Kaj če na naju je že pozabila,

kaj če je novo igračo dobila,
potem naju bo gotovo pustila
in midva se bova v solzah utopila.«

Takrat vrata na stežaj se odpro,

Dora v pozdrav jima pomaha z roko:
»Volkca, poglejta, tukaj sem spet,
obujem copate, se k vama grem gret.«

Vsa žalost v trenutku se je izgubila,

ko Dora ju stisnila je v objem,
spet se je njuna sreča vrnila,
meni pa rekla sta, da lahko grem.

DORA IN GLEDALIŠČE

13
Dora in babi v gledališče sta šli,
a nekaj se nepričakovano zgodi,
vstopnice na mizi sta pozabili,
zato sta domov se urno vrnili.

Karte na mizi sta hitro pobrali,

po isti se poti znova podali,
ura tiktaka, priganja ju že,
Dora kar teče, saj zamuditi ne sme.

Vsa srečna je, ko se vrata odprejo,

ko na odru čarobne se lučke prižgejo,
na vstopnicah številke vse že pozna,
zato dobro ve, kje svoj sedež ima.

Zvedavo ozira se vse naokrog,

veliko gledališče je polno otrok,
z očki šviga sem ter tja,
vsa srečna je, če med otroki koga pozna.

Dora zdaj rada vodo bi pila,

čokoladni jajček z rokami odvila,
a babi ji tega pač ne pusti,
saj v gledališču se ne pije, ne je se, ne spi.

Ji je pa babi to obljubila,
da ko predstava bo tale minila,
v slaščičarno jo bo zagotovo peljala,
kjer tortico slastno lahko bo izbrala.

Čeprav majhna Dora je še,

razume, da v gledališču se vsega ne sme,
zabavni predstavi se vsa posveti,
nikomer v tem času se motiti ne pusti.

Ko pa predstave je konec,
Dora glasno se smeji,
ploska in skače, skratka uživa,
želi, da predstava se spet ponovi.

DORA BRATCA BO DOBILA

14
Dora bratca bo dobila,
vsa srečna to pove,
da mami avgusta bo rodila
in da to že dolgo ve.
Ko vprašaš jo,
kako mu dala bo ime,
skomigne z rameni
in pravi, da ne ve,
da ime takrat mu bodo izbrali,
ko ob prihodu na svet ga bodo spoznali.

DORA DOBI BRATCA

15
V vročem avgustu prišel je na svet
Voranc, ves topel, sladek in lep,
polepšal sončne poletne je dni,
vsak dotakniti se ga želi.

Ko stisneš ga k sebi, kot puhek se zdi,

v maminem naročju sladko zdaj spi,
prehodil kmalu bo ves križemsvet,
čeprav zdaj je fantek še bosopet.

Dora naučila ga bo hoditi

in iz stekleničke dala mu piti,
ga božala in tudi pravljice brala,
saj vendar velika je sestra postala.

Poljubčke mu bo na obrazek delila,

včasih morda ga tudi previla,
pesmice o sreči vsak dan mu pela
in neizmerno ga rada bo vedno imela.

DORA IN NJENIH ŠEST LET

16
Spet so rožice zacvetele,
spet so ptičke zažgolele,
danes je pač poseben dan,
saj Dora praznuje rojstni dan.

Na mizi torta se bohoti,

šesta svečka že gori,
zraven slastni so piškoti,
vsa darila in še sto stvari.

Danes je Dora srečna in zala,

iz deklice male je frajla postala,
v jeseni bo sedla v šolske klopi
in tega se že zdaj veseli.

Vožnjo s kolesom je že osvojila,

čeprav se kolesa je najprej branila,
ko pa po hribčku se je spustila,
v pozdrav nam je z zvončkom le še pozvonila.

Pri babici je svoji že tudi prespala,

zvečer je v postelji pravljice brala
in tokrat se ni prav nič več jokala,
ker mamica poleg nje ni zaspala.

Ko mami je dijake na daljavo učila

in očka je delati moral od doma,
na bratca je svojega skrbno pazila,
z igrivostjo svojo ga je zamotila.

Res krasna je punca, Dora ta naša,

vse zmore, vse zna, v vsem nas prekaša,
a najbolj je važno, da srečna je zdaj,
ko šesti je rojstni dan nor direndaj.

PRVOŠOLKA DORA

17
Prvi razred je končala,
ta princeska naša mala,
črke vse je osvojila
in se brati naučila.

Vse račune je rešila

in niti enkrat se ni zmotila,
res je brihtna tale punca,
ki včasih tudi afne gunca.

Ko pogledaš njene risbe,

vedno ti zastane dih,
se pri tem navdušen vprašaš:
»Dora, od kje ti tak navdih?«

Zraven še izvrstno pleše,

gimnastika ji tudi gre,
s kolesom po pravilih vozi
in z žogo ji prav vse uspe.

Poleg tega krasno poje,

v roki mikrofon drži,
vse, kar sliši, prav zapoje,
v nastop se čisto vživi.

DORA IN TETA KORONA

Teta Korona nas je obiskala,

18
razsula je viruse tu in povsod,
edina je želja, da ne bi ostala,
da čudna gostja odšla bi od tod.

Vsi se te tete strašno bojijo,

saj naredila je grozen nered,
zaprla je šole, vrtce, tovarne,
o, le kako človek bi ne bil črnogled.

Ljudje se jezijo in strašno trpijo,

eni se cepijo, drugi pač ne,
glave svoje v maske tiščijo,
želijo, da teta Korona končno že gre.

Dora pa teto je kar sprejela,

čeprav kot drugi je nič ni vesela,
le to si želi, da bi v šolo hodila,
da teta odprto bi jo pustila.

Zato teden za tednom se pridno testira

in teh testov se že vnaprej veseli,
saj pravi, da niso čisto nič težki,
da matematičnih veliko bolj se boji.

Tekočino pripravi in palčko odvije,

po nosku še nekajkrat jo zavrti,
na ploščico kapljico nekajkrat kane,
počaka, da vidi, kaj se zgodi.

Edina je skrb, ki Doro razjeda,

da v nosku bo palčko predolgo vrtela,
a ob skrbi se njeni vsi nasmejimo,
ker vemo, da zagotovo prav bo preštela.

DORIN PETEK

»Komaj čakam, da spet bo petek,«

19
Dora se že veseli,
saj ve, da spet prišel je dan,
ko pri babici lahko prespi.

Iz šole se vsa srečna vrne,

v sobi torbo odloži,
mali kovček si pripravi,
v njega hitro vse zloži.

Kovček je naenkrat poln,

v njem je sto in sto stvari,
čeprav je njeno potovanje kratko,
doma ničesar ne pusti.

Ko mami ji včasih pravi,

da naj ob petkih spi doma,
Dora žalostno odkima,
ker petka svojega ne da.

Pri babici se ves čas smeje,

o dogodkih tedna govori,
ko pa utrujena omaga,
v veliki postelji zaspi.

Vso noč sanja sladke sanje,

med spanjem se na glas smeji,
maska za spanje ji očke pokriva,
vse dokler se Dora ne naspi.

Naenkrat tu je že sobota
in čaka jo odhod domov,
potovanje hitro je minilo,
a že kmalu pride petek nov.

BABIČIN ROJSTNI DAN

20
Ko babi je rojstni dan praznovala,
Dora in Voranc sta jo obiskala,
že na pragu pesmico sta ji zapela
in vse najboljše ji zaželela.

Navdušena nad torto sta se sklonila,

svečke na njej v hipu ugasnila,
vsa srečna nato pa takoj sta vprašala:
»Kdaj rojstni dan bova midva praznovala?«

DORA IN HUGO

Dora obožuje Huga,

21
čeprav se včasih ga boji,
v babičino hišo vstopi,
le če francoski buldog sladko spi.

Če pa Hugo srečen skače,

Dori na kavču le sedi
in babico vseskozi prosi,
naj ga vendar umiri.

Ko Hugo po sprehodu
na odejici zaspi,
Dora poleg njega leže
in za tačko ga drži.

Hugo se je že navadil,
da deležen je dobrot,
da Dora v žepku zmeraj nosi
sladkorček zanj ali piškot.

On se ves čas oblizuje,

milo gleda, izsiljuje,
saj ve, da Dora popusti,
ker v vsem ustreči mu želi.

Na vrvici ga rada vodi,

ves čas opominja ga,
da po cesti se ne hodi,
da sede in da tačko da.

Če pa Voranc zraven pride,

z veseljem Huga mu preda,
saj ve, da čeprav je bratec majhen,
o Hugu vse že ve in zna.

SEDEM VELJA ZA SREČNO ŠTEVILKO

22
Sedem velja za srečno številko,
pravljice mnoge o njej govore,
za sedmimi gorami in sedmimi vodami
navadno najlepše punčke žive.

In ena med njimi je nežna Dora,

prijazna in lepa kot najlepši cvet,
odkar se rodila je pred sedmimi leti,
za vse nas lepši postal je planet.

Njena dobrota, njena igrivost,

iskrice zlate v njenih očeh
vse povedo nam o čudoviti tej punčki,
ki na lica nam vedno pričara nasmeh.

Le kaj bi brez tebe, predraga Dora?

Le kdo bi nam plesal, risal in pel,
kdo bi nasmehe nam risal na usta,
le kdo bi brez tebe rad nas imel.

Ostani najsrečnejša punčka na svetu,

ostani vedno tako krasen otrok,
naj življenje prisanja ti najlepše sanje
in naj te sreča spremlja povsod.

DORA IN MATEMATIKA

Le zakaj to moram znati,

23
to je vendar pretežko,
se sprašuje frajla Dora,
ko uči se matematiko.

Kaj predhodnik je, kaj je naslednik,

kaj je geometrijski lik,
kaj telo je geometrijsko,
to ve lahko le znanstvenik.

Krogla res je malo čudna,

saj se le okrog vrti,
valju, kvadru in pa stožcu
tam še kocka se smeji.

Ampak tu so še vsi liki,

krog, kvadrat in pravokotnik,
pozabiti pač ne smem,
da lik je tudi še trikotnik.

Moja glava je še majhna,

da vse to bi vanjo šlo,
ampak kaj, ko moram znati
tudi matematiko.

ZMEDA Z OBLAČILI

Zgodaj se zjutraj je Dora zbudila,

24
odprla zaspane in trudne oči,
nato do omare hitro je stekla,
saj v šolo se ji že silno mudi.

Brska in išče, kaj bi oblekla,

a kaj, ko v omari je vsega preveč,
nemo zazrta v omaro zdaj gleda,
iskanje oblačil ji je čisto odveč.

Potem se nenadoma hitro odloči,

že majico in hlače v roki drži,
mama iz kuhinje glasno jo kliče,
naj vendar se zgane in pohiti.

Dora vsa zmedena oblačila pomeša,

hlače natakne na roki si dve,
v majico svojo je noge oblekla,
ali naj v šolo takšna zdaj gre?

Ko vidi, kaj vendar je naredila,

za glavo se prime, se glasno smeji,
v naglici hitro prav se obleče,
po stopnicah v nov dan nasmejana hiti.

Na jutro to smešno ni pozabila,

takoj ko vrnila iz šole se je,
barvice in papir iz predala je vzela,
kaj bo narisala, ves čas že ve.

A veste, kakšna je risba nastala?

Takšna, da Dora ponosna stoji,
iz hlačnic gledajo roke in glava,
noge pa majčka oranžna krasi.
DORA PEČE MEDENJAKE

Dora se strašno dolgočasi,

kaj počne naj na ta dan,
ko zunaj vedno bolj dežuje,

25
ko dan je pust in ves zaspan.

Pravljice je že prebrala,
risbe vse narisala,
naloge je naredila,
hišo vso pospravila.

Babi ji zato predlaga,

da piškote pekli bi,
da predpasnik naj obleče
in roke naj umije si.

Dora navdušeno prikima

in zelo se veseli,
pravi, da bo medenjake pekla,
ker z modelčki se jih naredi.

Hitro si recept pripravi

in že brati ga hiti,
ve, da natančna mora biti,
da vse mora stehtati.

Moko, jajca in začimbe,

sodo, maslo, sladkor, med
hitro v testo zamesi,
za peko zdaj je vse nared.

Medvedke, škorenjčke in ptičke,

zvezde, lunice, prašičke
z modelčki hitro naredi,
na velik pladenj jih zloži.

V pečico vročo jih postavi,

na uro gledati začne,
boji se, da preveč jih speče,
da jih na koncu ne zažge.

Ko medenjaki so pečeni,
jih Dora naglo ohladi,
beljakov led si še pripravi,
zadovoljna jih krasi.

ČESTITKA

Vsi smo danes s tabo zbrani,

očka, bratec, tvoja mami,

26
babice, dedki, teta in strički,
barviti metulji in pisani ptički.

Radi bi ti vsi voščili

za tvoj osmi rojstni dan,
naj bo nepozaben, srečen,
sladkosned in nasmejan.

Danes na skrbi pozabi

in nam kaj lepega zapoj,
da bomo skupaj praznovali
ta dan, ki naj bo samo tvoj.

PRESENEČENJE

To poletje res je vroče,

Oh, kako se vse topi,

27
Dora se na glas sprašuje,
zakaj vendar ne sneži.

Zdaj bi zima se prilegla,

da jo malo ohladi,
saj sladoled namesto v ustih
se po rokah ji cedi.

Mamici se pritožuje,
ona pa ji razloži,
da le v Avstraliji je zima,
da tam morda prav zdaj sneži.

Ob tem se mami sladko smeje,

radovedni Dori še pove,
da naj kovčke si pripravi,
ker v Avstralijo zdaj gre.

Vsa navdušena in nasmejana

Dora se že veseli,
ker jo zima tamkaj čaka,
kjer sladoled se ne topi.

NEPOZABNE POČITNICE

Dora strašno je nestrpna,

naj letalo že poleti,

28
naj jo v širni svet odpelje,
tja, kjer se ura drugače vrti.

Avstralija res je najmanjša celina,

a v njej srečaš krasne ljudi,
v njej lahko vidiš posebne živali,
očka navdušeno ji razloži.

Res tale daljna dežela je malo posebna,

ko doma je poletje, je tukaj že zima,
ko tule je noč, doma sije sonce,
kljub temu se Dori vse zdi prav prima.

Tu živijo drugačne živali,

kenguruji, emuji, koale, lisice,
kljunati ježki, kljunaši
in tudi prav čudne ptice.

Ena med njimi je kukabara,

malo je bela, malo rjava,
malo je črna in tudi plava,
ona je ptica, ki glasno se smeje,
ko važna nas gleda s svoje veje.

Dora še nečesa ne bo pozabila,

da tam je prijateljico Doro dobila,
da z njo bi lahko se ves čas igrala,
če le to ne bi bila medvedka koala.

Velika mesta in parke prostrane,

vožnjo po cesti po drugi strani,
stolpe visoke, peščene plaže,
vse to nam Dora na slikah pokaže.

PREPIR V REDOVALNICI

29
V učilnici sliši se glasen prepir,
le kdo nam povzroča ta hrupen nemir,
le od kod trušč ta velik prihaja,
le kaj v redovalnici se pravkar dogaja.

Enka in dvojka kričita na glas,

Dorine ocene so pravi dolgčas,
zakaj vendar prostora ni tudi za naju,
morda pa drugačno bo stanje prav kmalu.

Trojka in štirica se tudi jezita,

ker Dori nista čisto nič všeč,
mnogi otroci se ju veselijo,
tretješolki pa ves čas sta čisto odveč.

Petke v redovalnici se glasno smejijo,

ponosne, da Dora ima jih največ,
ostale ocene se besne jezijo,
ko petke jih dražijo, da jih bo kmalu še več.

DORA ZBOLI

Staro leto se poslavlja,

ves svet se že veseli,
30
le Dora z odejo vsa pokrita
bolna v postelji leži.

Kaj se vendar je zgodilo,

da je punčka obležala,
da vročino je dobila
in pred polnočjo zaspala.

Se je morda preveč igrala

ali pa nastopala,
je plesala ali pela,
ali morda drsala?

Res je tole malo čudno,

saj Dora nikoli ne zboli,
od energije vedno poka,
tudi kadar se uči.

Malo čaja bo popila,

in snedla še cvetlični med,
mamin poljubček bo dobila
in potem bo spet nared.

ZASPANKA

Ura deset je ravno odbila,

Dora v postelji pa še kar spi,
le kdaj se bo tale zaspanka zbudila,
babico zdaj zares že skrbi.

Zajtrk na mizi že zdavnaj jo čaka,

čaj z limono je tudi nared,

31
a Dora neslišno pod odejico diha,
kot da se zanjo ustavil je svet.

Zajtrk in čaj bosta že počakala,

vse drugo jo tudi počakalo bo,
glavno, da se bo Dora danes naspala,
saj po tednu napornem zasluži si to.

NAVIHANA DORA

Kaj danes sonce na nebu poreče,

ko gleda na zemljo, kaj se dogaja,
široko se smeje od velike sreče,
ker Dora na rojstni dan malo nagaja.

Svečke upihne, še preden se slika,

prste skrivaj v torto pomoči,
pokanje balonov strašno jo mika,

32
a si premisli, ker gleda jo oči.

Malo razmišlja še, kaj bi storila,

nekaj vendar ušpičiti mora,
morda pa bi sok po nesreči polila,
ali pa Hugcu ušesa navila.

Le kdo bi zameril ji vse te vragolije,

ko uživa v vsakem trenutku mladosti,
ko sreča iz temnih očkov ji sije,
ko ni ne konca ne kraja njenih radosti.

NAJINIH DESET LET

Preberi, kaj vse sva do zdaj doživeli,

deset let je, od kar prišla si na svet,
kaj vse sva počeli in kaj sva prebrali,
kaj vse sva narisali in kaj počečkali.

Predvsem sva se zmeraj veliko smejali,

33
počeli norčije, divjali, noreli,
še več krohotali in se igrali,
na polko in rock pa strastno plesali.

Večkrat v gledališče sva tudi zavili,

bontona o njem se naučili,
na koncertih sva peli in tudi kričali,
da včasih sva hripavi komaj zdržali.

S kolesi se vozili, spuščali zmaje,

sprehajali Huga in ga crkljali,
kdaj pa kdaj pesmice na glas se učili
in včasih kaj pomembnega tudi pozabili.

Ob petkih se dobivali, kot sva se dogovorili,

o šoli sva razpravljali in včasih laske si umili,
večerje si pripravljali in kuhali si čaj,
občasno pa privoščili si kakšen spodrsljaj.

Cvetlice in vrt zalivali, pekli medenjake,

vmes pa sva pogledali še risane junake,
v počitnicah uživali sva včasih čisto sami,
le kdaj pa kdaj se javili zaskrbljeni mami.

Antonija Grahek se je rodila 28. decembra 1960 v Novem mestu, kjer je

obiskovala tudi osnovno šolo in gimnazijo. Diplomirala je na pravni fakulteti v
Ljubljani. Živi v Novem mestu.
Pesmi je zase začela pisati že kot osnovnošolka, nato pa s pesnjenjem
nadaljevala tudi v gimnaziji in na fakulteti. Pisanje pesmi ji je pomenilo – in ji
še vedno pomeni – beg v domišljijo, v imaginarni svet, ki je drugačen od
resničnosti, drugačen od pravnih norm, v svet, kjer je prostor za sanje, upanje in
ljubezen, v svet, ki je samo njen in v katerem lahko izrazi vsa svoja čustva. Z
rojstvom vnukinje Dore leta 2014 je začela pisati otroško poezijo. V tej knjigi so

34
tako zbrane pesmi, ki govorijo o Dorinem odraščanju, o resničnih dogodkih iz
njenega življenja. Naj ostanejo spomin na njeno zgodnje otroštvo in babico.

Dinka Petje se je rodila 5. julija 1972 v Novem mestu. Otroštvo je preživljala v

Beli krajini. Osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Črnomlju. Diplomirala je
na ljubljanski biotehniški fakulteti, smer živilska tehnologija. S svojo družino
živi v Žužemberku.
Zase pravi, da je umetnica po duši, risala in ustvarjala je, še preden je govorila,
zmeraj se je najraje izražala prek risanja in slikanja. Vedno so jo navduševali
slikanice in pravljični svet domišljije. Zato najraje ustvarja za otroke. Uporablja
akvarele in barvice, rada slika tudi z oljem.

Ilustrirala je knjigo pesmic za otroke Babica ponoči pesmi piše.

35