Zbirka Nalog

Zbirka nalog
PRENOS TOPLOTE IN SNOVI

KEMIJSKO REAKCIJSKO INŽENIRSTVO
Aleš Ručigaj
Matjaž Krajnc
Ljubljana, 2019
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
66.021.3/.4(075.8)(076.1)
RUČIGAJ, Aleš, 1987- Prenos toplote in snovi ; Kemijsko reakcijsko inženirstvo / Aleš Ručigaj,
Matjaž Krajnc ; [risbe in fotografije Aleš Ručigaj]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Fakulteta za kemijo
in kemijsko tehnologijo, 2019
ISBN 978-961-6756-95-2
1. Krajnc, Matjaž, 1969- 2. Ručigaj, Aleš, 1987-: Kemijsko reakcijsko inženirstvo COBISS.SI-ID
299550976
ZBIRKA NALOG PRENOS TOPLOTE IN SNOVI ; KEMIJSKO REAKCIJSKO

INŽENIRSTVO
Napisala: doc. dr. Aleš Ručigaj in prof. dr. Matjaž Krajnc
Strokovni pregled: izr. prof. dr. Aleš Podgornik in doc. dr. Lidija Slemenik Perše
Jezikovni pregled: Alenka Klemenc
Priprava za tisk: Dušan Komel
Oblikovanje in prelom: doc. dr. Aleš Ručigaj
Risbe in fotografije: doc. dr. Aleš Ručigaj
Naslovnica: doc. dr. Aleš Ručigaj
Tiskarna: Abografika d.o.o.
Urednica založbe: doc. dr. Barbara Modec

c (2019) Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Založila Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Za založbo prof. dr. Jurij Svete
Prva izdaja, prvi natis
Ljubljana, 2019
Naklada: 140 izvodov
Cena: 8,50 e
Vse pravice pridržane.
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje

avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna (CC BY-NC 4.0).
Licenca dovoljuje nekomercialno uporabo, kopiranje in razširjanje vsebin v kakršnemkoli mediju

in obliki, pri čemer mora biti vir ustrezno naveden (
c (2019) Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
kemijo in kemijsko tehnologijo). Kopija licence se nahaja na sledeči povezavi:
https://creativecommons.org/licenses/by-nc/4.0/deed.sl.
ii
Predgovor
Zbirka je namenjena študentom Kemijskega inženirstva pri predmetih Prenos toplote in snovi
ter Kemijsko reakcijsko inženirstvo. Zasnovana je kot pripomoček k predavanjem in študenta
spodbuja k uporabi različnih računalniških orodij. Pri nekaterih nalogah je podana strnjena rešitev
problema, drugje je rešitev dodana le kot orientacija.
Želja avtorjev je, da razumevanje in opredelitev problema postane glavno vodilo študenta, nujo
po čim večjem številu rešenih nalog pa nadomestita razumljenost in kritičnost rešenega.
Aleš Ručigaj in Matjaž Krajnc
iii
Kazalo
Kazalo v
Seznam kratic in simbolov vii
1 Prenos toplote in snovi 1

1.1 Stacionarni prenos toplote . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1
1.2 Stacionarni prenos snovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30
1.3 Nestacionarni prenos toplote in snovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46
2 Kemijsko reakcijsko inženirstvo 59

2.1 Izotermno obratovanje reaktorjev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59
2.2 Neizotermno obratovanje reaktorjev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104
A Priloga A 117
A.1 Error in komplement error funkcije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117
A.2 Gurney-Lurie diagrami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119
A.2.1 Gurney-Lurie diagram za ploščo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119
A.2.2 Gurney-Lurie diagram za cilinder . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120
A.2.3 Gurney-Lurie diagram za kroglo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121
A.3 Seznam uporabnih integralov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 122
B Priloga B 123
B.1 Rešitve nalog v programskem jeziku python: Izotermno obratovanje reaktorjev . . 123
B.1.1 Naloga 28 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123
B.1.2 Naloga 31 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124
B.1.3 Naloga 32 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125
B.1.4 Naloga 58 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 129
B.2 Rešitve nalog v programskem jeziku python: Neizotermno obratovanje reaktorjev 131
B.2.1 Naloga 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131
B.2.2 Naloga 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132
B.2.3 Naloga 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 134
v
Seznam kratic in simbolov
CSTR idealni pretočni mešalni reaktor

PFR idealni pretočni cevni reaktor
h · Lc
Bi Biotovo število λ
h · Lc
Nu Nusseltovo število λ
cp · η
Pr Prandtlovo število λ
v · Lc
Re Reynoldsovo število ν
η
Sc Schmidtovo število ρ· DAB
k c · Lc
Sh Sherwoodovo število DAB
Sh
St Stantonovo število Sc·Re
A površina m2
a stična površina na enoto prostornine m−1
c celotna molska koncentracija mol L−1
cf frikcijski faktor /
ci koncentracija i-te komponente mol L−1
cp specifična toplota pri konstantnem tlaku J kg−1 K−1
D premer m
DAB difuzivnost m2 s−1
d debelina m
EA aktivacijska energija J mol−1
Fi molski tok i-te komponente mol s−1
FT celokupni molski tok mol s−1
g gravitacijski pospešek m s−2
Hi0 standardna tvorbena entalpija i-te komponente J mol−1
HR0 standardna reakcijska entalpija J mol−1
h koeficient toplotne prestopnosti W m−2 K−1
hf specifična talilna entalpija J kg−1
hfg specifična izparilna entalpija J kg−1
I električni tok A
KC konstanta ravnotežja /
KG /KL snovna prehodnost v plinski/kapljevinski fazi mol m−2 s−1
k konstanta reakcijske hitrosti Ln−1 mol−(n−1) s−1
kc koeficient snovnega prenosa m s−1
kG /kL snovna prestopnost v plinski/kapljevinski fazi mol m−2 s−1
L dolžina m
Lc karakteristična dolžina m
M molska masa g mol−1
vii
m masa kg
ṁ masni tok kg s−1
n red reakcije /
NA molski fluks komponente A mol m−2 s−1
NB molski fluks komponente B mol m−2 s−1
P tlak Pa
pA parcialni tlak komponente A Pa
Q toplota J
Q̇ toplotni tok W
q toplotni fluks W m−2
R razmerje recikla /
R polmer krogle m
R plinska konstanta J mol−1 K−1
R koeficient toplotne upornosti m2 K W−1 ali K W−1
Re koeficient električne upornosti Ω
RA molska hitrost tvorbe komponente A mol L−1 s−1
r polmer m
(−ri ) reakcijska hitrost izginevanja i-te komponente mol L−1 s−1
ri reakcijska hitrost nastajanja i-te komponente mol L−1 s−1
Si/j selektivnost i-te komponente glede na j-to /
Ṡ izvor energije W m−3
T temperatura ◦ C ali K
T0 začetna temperatura ◦ C ali K
T∞ okoliška temperatura ◦ C ali K
∆Tln srednja logaritemska temperatura ◦ C ali K
U koeficient toplotne prehodnosti W m−2 K−1

V volumen m3
Ẇ mehansko delo na časovno enoto W
ẆA molski tok komponente A mol s−1
v0 vstopna volumska hitrost m3 s−1
XA konverzija /
XAe ravnotežna konverzija /
x koordinata m
xA delež komponente A /
Yi izkoristek i-te komponente /
y koordinata m
yA molski delež komponente A /
z koordinata m
viii
α termična difuzivnost m2 s−1
δ stehiometrijski faktor /
δ debelina sloja m
ε ekspanzijski faktor /
η viskoznost kg m−1 s−1 ali Pa s
Θi delež i-te komponente glede na limitno komponento /
λ koeficient toplotne prevodnosti W m−1 K−1
ν kinematična viskoznost m s−1
ρ gostota kg m−3
τ prostorski čas s
Φ pretok m3 s−1
ϕ delež /
ix
Prenos toplote in snovi
1.1 Stacionarni prenos toplote

Naloga 1
Stekleno ploščo s prevodnostjo λ = 1,35 W m−1 K−1 in z začetno temperaturo T0 = 850 K ohlajamo
s prepihovanjem zraka čez obe površini (h = 5 W m−2 K−1 ). Maksimalni padec temperature, da
steklo ne poči, je 15 K/cm. Izračunaj najnižjo okoliško temperaturo zraka, da steklo ne poči.
Shema
T0
Tmin Tmin
Rešitev

dT
qmax = −λ ·
dx max (1.1)
−1 −1 2
qmax = 1, 35 W m K · 15 K/cm = 2025 W/m
q = h · ∆T
(1.2)
Tmin = 445 K = 172 ◦ C
Najnižja temperatura zraka, ki jo lahko uporabimo, je 172 ◦ C.
1
Zbirka nalog: Prenos toplote in snovi
Naloga 2
V prostoru stoji zamrzovalnik z dimenzijami 0,50 m × 0,25 m × 0,30 m.
a) Določi debelino izolacije (λ = 0,3 W m−1 K−1 ), ki jo potrebujemo, da omejimo toplotne izgube
na 400 W, če je temperatura na površini notranje strani zamrzovalnika Tn = −10 ◦ C in na zunanji
površini zamrzovalnika Tz = 33 ◦ C.
b) Kolikšna bi morala biti debelina izolacije, če ima zrak pri Tn = −10 ◦ C koeficient toplotne
prestopnosti hn = 16 W m−2 K−1 in na zunanji strani pri temperaturi Tz = 33 ◦ C koeficient toplotne
prestopnosti hz = 32 W m−2 K−1. Določi temperaturo na zunanji strani stene zamrzovalnika v tem
primeru.
Shema
V
Tn #» Tz
q
S
D
Rešitev
a)
∆T
Q̇ = −λ · A ·
L (1.3)
L = 2, 26 cm
b)
1
R1 = = 8, 93 × 10−2 K/W (1.4)
hn · A
L L
R2 = = K/W (1.5)
λ·A 0, 21
1
R3 = = 4, 46 × 10−2 K/W (1.6)
hz · A
L 43
∑ R = 0, 1340 + 0, 21 > 400 = 0, 1075 (1.7)
∆T
Q̇ = = 321 W (1.8)
∑R
Ugotovimo, da izolacije v tem primeru niti ne potrebujemo.
Q̇ = hn · A · ∆Tn = hz · A · ∆Tz
(1.9)
Ts = 18, 6 ◦ C
2
Naloga 3
Stena hiše je sestavljena iz opeke debeline L1 = 0,4 m (λo = 2,0 W m−1 K−1 ) in izolacije debeline
L2 = 0,2 m (λi = 0,1 W m−1 K−1 ). Temperatura v hiši znaša Tn = 20 ◦ C (hn = 10 W m−2 K−1 ),
zunanja temperatura pa je Tz = −10 ◦ C (hz = 20 W m−2 K−1 ).
a) Izračunaj toplotni fluks.
b) Izračunaj temperaturo v sredini stene.
c) Izračunaj debelino izolacije, da se toplotni fluks zmanjša za polovico.
Shema
#»
q
Tn Tz
λo λi
hn hz
Rešitev
a) Toplotni fluks izračunamo kot:
q = U · ∆T = U · ( Tn − Tz ) (1.10)
kjer je toplotna prehodnost U:

1 1 L L 1
= + 1+ 2+ (1.11)
U hn λo λi hz
Sledi:
U = 0, 426 W m−2 K−1

q = 12, 76 W m−2
b) Iščemo temperaturo v sredini stene Ls = (L1 + L2 )/2 = 0,3 m, zato izračunamo toplotno
prehodnost do sredine stene Us in temperaturo Ts s preoblikovanjem enačbe 1.10:
q
Ts = Tn − (1.12)
Us
Sledi:
Us = 4, 0 W m−2 K−1
Ts = 16, 8 ◦ C
c) Pri izračunu debeline izolacije, kjer se toplotni fluks zmanjša na polovico začetnega, izračunamo
najprej koeficient toplotne prehodnost s preoblikovanjem enačbe 1.10:
q/2
U=
( Tn − Tz ) (1.13)
U = 0, 213 W m−2 K−1
Z novo vrednostjo koeficienta toplotne prehodnosti U določimo debelino izolacije s
preoblikovanjem enačbe 1.11:

1 1 L 1
L2 = λi · − − 1−
U hn λo hz (1.14)
L2 = 0, 43 m
3
Naloga 4
Superlitina s toplotno prevodnostjo λs = 25 W m−1 K−1 je prevlečena s cirkonijem
(λZr = 1,3 W m−1 K−1 ). Material na zunanji strani obdaja vroč fluid Tz = 1700 K in hladnejši
fluid na notranji strani Tn = 400 K (hz = 1000 W m−2 K−1 in hn = 500 W m−2 K−1 ). Sloj cirkonija
debeline LZr = 0,5 mm je s Ls = 5 mm slojem superlitine povezan s kovinsko vezavo s termičnim
uporom Rt,c = 1×10−4 m2 K W−1 .
a) Ali lahko superlitino vzdržujemo pri temperaturi pod 1250 K?
b) Koliko je lahko maksimalna temperatura fluida na zunanji strani materiala, da temperatura
superlitine ne bo presegla 1250 K?
Shema
#»
q
λs λZr
hn hz
Tn Ts,z Tz
Ts,n
Rt,c
x
Rešitev
a) Najprej izračunamo celotni upor proti prenosu toplote:
1 Ls L 1
Rtot = + + Rt,c + Zr +
hn λs λZr hz (1.15)
−3 2 −1
Rtot = 3, 685 × 10 m KW
Temu sledi izračun toplotnega fluksa:
Tz − Tn
q=
Rtot (1.16)
5 −2
q = 3, 53 × 10 W m
Temperatura stene litine na notranji strani:
q
Ts,n = Tn +
hn (1.17)
Ts,n = 1105 K
Temperatura stene litine na zunanji strani:

1 Ls
Ts,z = Tn + q · +
hn λs (1.18)
Ts,z = 1176 K
b) Za izračun maksimalne temperature na zunanji strani lahko zapišemo:

1 LZr
Tz,max = Ts + q · + + Rt,c (1.19)
hz λZr
kjer je temperatura superlitine omejena na Ts = 1250 K. Od tod sledi:
Tz,max = 2127 K
4
Naloga 5
Po cevi z notranjim premerom D1 = 5 cm in zunanjim premerom D2 = 6 cm (λc = 60 W m−1 K−1 )
se pretaka vroča voda s temperaturo Tn = 90 ◦ C (hn = 1000 W m−2 K−1 ). Cev je izolirana z izolacijo
debeline 3 cm (λi = 0,6 W m−1 K−1 ). Temperatura zraka znaša Tz = 20 ◦ C (hz = 10 W m−2 K−1 ).
a) Izračunaj toplotne izgube na dolžinski meter cevi.
b) Izračunaj temperaturo na meji med steno cevi in izolacijo.
c) Izračunaj toplotne izgube na dolžinski meter cevi za neizolirano cev.
d) Nariši graf toplotnega toka Q̇/L v odvisnosti od polmera sestavljene cevi (spreminjamo
debelino izolacije) in rezultat komentiraj.
Shema
#»
q
Tn , hn λc λi hz
T2
Tz
r1
r2
r3
Rešitev
a) Toplotne izgube izračunamo kot produkt toplotne prehodnosti, površine cevi in razlike v
temperaturi:
Q̇
= U · πD3 · ( Tn − Tz ) (1.20)
L
Kjer je toplotna prehodnost U definirana kot:
1 1 r3 r · ln(r2 /r1 ) r3 · ln(r3 /r2 ) 1
= · + 3 + + (1.21)
U hn r1 λc λi hz
Toplotne izgube na dolžinski meter cevi tako znašajo:
U = 5, 82 W m−2 K−1
Q̇
= 153, 5 W/m
L
b) Izračunajmo temperaturo na meji med zunanjim premerom cevi in izolacije T2 , tokrat prek
toplotnih uporov:
Q̇ T2 − Tz
= (1.22)
L Rizo + Rkonv
ln(r3 /r2 )
Rizo = = 0, 184 m K W−1 (1.23)
2π · λi
1
Rkonv = = 0, 265 m K W−1 (1.24)
hz · πD3
Druga možnost je izračun temperature T2 prek Enačbe 1.20, kjer v enačbi za izračun toplotne
prehodnosti 1.21 prva dva člena zanemarimo.
5
Sledi:
Q̇
T2 = Tz + · ( Rizo + Rkonv )
L (1.25)
T2 = 88, 9 ◦ C
c) Izračun toplotnih izgub za primer neizolirane cevi je enak kot v primeru a), le da v tem primeru
izolacije ne upoštevamo. Sledi:
Q̇
= U · πD2 · ( Tn − Tz ) (1.26)
L
In toplotna prehodnost:
1 1 r2 r · ln(r2 /r1 ) 1
= · + 2 + (1.27)
U hn r1 λc hz
Toplotne izgube na dolžinski meter neizolirane cevi tako znašajo:
U = 9, 87 W m−2 K−1
Q̇
= 130, 3 W/m
L
d) Zapišemo sklop enačb, kjer se koeficient toplotne prehodnosti U in toplotni tok na dolžinski
meter cevi Q̇/L spreminjata glede na debelino izolacije d:
1 1 (r2 + d) (r2 + d) · ln(r2 /r1 ) (r2 + d) · ln((r2 + d)/r2 ) 1
= · + + + (1.28)
U hn r1 λc λi hz
Q̇
= U · 2π · (r2 + d) · ( Tn − Tz ) (1.29)
L
Rešitev sklopa Enačb 1.28–1.29 predstavimo v obliki slike 1.1. Ugotovimo, da je v primeru debeline
150
145
Q/L (W/m)
140
135
130
0.04 0.06 0.08 0.10 0.12
r (m)
Slika 1.1: Toplotni tok na dolžinski meter cevi Q̇/L v odvisnosti od polmera cevi r in upoštevanju
povečevanja debeline izolacije d.
izolacije d = 3 cm (r3 = 6 cm), toplotni tok maksimalen, kar pomeni, da je dodana količina izolacije
z vidika toplotnih izgub najmanj učinkovita. Polmer, kjer so toplotne izgube pri prenosu toplote
prek cevi največje, poimenujemo kot kritični polmer rcr .
6
Naloga 6
Ravna plošča debeline L = 0,2 m s koeficientom toplotne prevodnosti λ = 40 W m−1 K−1 je
na eni strani dobro izolirana, druga stran pa je izpostavljena fluidu temperature T∞ = 90 ◦ C
(h = 1000 W m−2 K−1 ). Znotraj plošče se generira toplota Ṡ = 0,4 MW/m3.
a) Izračunaj temperaturo na površini plošče Ts in maksimalno temperaturo v plošči T0 .
b) Izračunaj dimenzijo v plošči, kjer je temperatura enaka 80 % maksimalne temperature.
c) Za omenjeni primer skiciraj temperaturni profil.
Shema
#»
q
T0
λ
h
Ts
T∞
x L
Rešitev
a) Za izračun temperature na površini plošče Ts in maksimalne temperature v plošči T0 zapišemo
bilanco za prevajanje toplote v eni dimenziji, vključujoč sproščanje toplote:
d2 T Ṡ
2
+ =0 (1.30)
dx λ
dT Ṡ · x
=− + c1 (1.31)
dx λ
Ṡ · x2
T=− + c1 · x + c2 (1.32)
2·λ
Po uveljavitvi robnih pogojev dT

dx x =0 = 0 in T | x = L = Ts lahko porazdelitev temperature v plošči

zapišemo kot:
Ṡ · L2 x2

T0 = Ts + 1− 2 (1.33)
2λ L
Pri tem na površini plošče veljajo konvektivni pogoji, zato temperaturo stene Ts izračunamo:

dT
−λ · = h · ( Ts − T∞ ) (1.34)
dx x= L
Ṡ · L
Ts = T∞ + (1.35)
h
Sledi:
Ts = 170 ◦ C
T0 = 370 ◦ C
b) Iz enačbe 1.33 izpostavimo dimenzijo x:

s
2 · λ · (0, 8 · T0 − Ts )
x = L· 1− (1.36)
Ṡ · L2
Razdalja, kjer je temperatura v plošči 80 % temperature T0 , znaša:
x = 12, 2 cm
7
Naloga 7
Uporovni grelni kabel je sestavljen iz uporovne žice premera D1 = 200 mm s koeficientom
toplotne prevodnost λr = 0,5 W m−1 K−1 , ki je električno ozemljena z izolacijo zunanjega premera
D2 = 400 mm in koeficientom toplotne prevodnosti λi = 4 W m−1 K−1 . Zunanja površina je
izpostavljena toku zraka temperature T∞ = 27 ◦ C (h = 25 W m−2 K−1 ). V žici se zaradi električnega
toka proizvaja toplota Ṡ = 24 kW/m3.
a) Izračunaj temperaturo na zunanji strani izolacije T2 , temperaturo na meji med žico in izolacijo T1
ter temperaturo v sredini žice T0 .
b) Koliko bi bila temperatura na zunanji strani žice T1 in v sredini žice T0 , če žica ne bi bila
izolirana?
c) Izračunaj debelino izolacije, pri kateri bo temperatura T1 = 80 ◦ C.
Shema
#»
q
h
T0
λr λi T∞
r1 T1
T2
r2
Rešitev
a) Toplotni tok generirane toplote na meter cevi izračunamo kot:
Q̇ Ṡ · πD12
=
L 4 (1.37)
Q̇
= 754 W/m
L
Preko generiranega toplotnega toka lahko izračunamo temperaturo na zunanji strani izolacije T2
in temperaturo na meji med žico in izolacijo T1 :
Q̇ T1 − T∞ T − T∞
= = 2 (1.38)
L Rizo + Rkonv Rkonv
ln(r2 /r1 )
Rizo = = 2, 758 × 10−2 m K W−1 (1.39)
2π · λi
1
Rkonv = = 3, 183 × 10−2 m K W−1 (1.40)
h · πD2
Sledi:
T1 = 71, 8 ◦ C
T2 = 51, 0 ◦ C
V nadaljevanju zapišemo bilanco za prevajanje toplote v radialni smeri v žici, vključujoč sproščanje
toplote:

1 d dT Ṡ
· r· + =0 (1.41)
r dr dr λ
dT Ṡ r2
r· = − · + c1 (1.42)
dr λ 2
Ṡ r2
T = − · + c1 · ln r + c2 (1.43)
λ 4
8

dr r =0 = 0 in T |r =r1 = T1 lahko porazdelitev temperature v žici

zapišemo kot:
Ṡ · r12 r2

T = T1 + · 1− 2 (1.44)
4λ r1
Temperatura v sredini žice je tako:
Ṡ · r12
T0 = T1 +
4λr (1.45)
◦
T0 = 192 C
b) Za primer, ko izolacije ni, v Enačbi 1.38 izpustimo člen Rizo in zapišemo:
Q̇ T − T∞
= 1 (1.46)
L Rkonv
Sledi:
T1 = 75 ◦ C
Temperaturo v sredini žice izračunamo prek že izpeljane Enačbe 1.44:
T0 = 195 ◦ C
c) Rešujemo sistem enačb, kjer nas zanima polmer kabla r ob znani temperaturi na površini žice
T1 = 80 ◦ C:
Q̇ T1 − T∞
= (1.47)
L Rizo + Rkonv
ln(r/r1 )
Rizo = (1.48)
2π · λi
1
Rkonv = (1.49)
h · 2π · r
Reševanja se lotimo numerično, kar privede do rešitve:
r = 0, 387 m
Oziroma debeline izolacije:
d = 0, 287 m
9
Naloga 8
V sferičnem rezervoarju shranjujemo odpadke (λw = 25 W m−1 K−1 ), ki ob razgradnji sproščajo
za Ṡ = 0,5×105 W/m3 toplote. Notranji polmer rezervoarja s koeficientom toplotne prevodnosti
λs = 20 W m−1 K−1 znaša r1 = 1,0 m in zunanji r2 = 1,1 m. Zunanja površina rezervoarja je
izpostavljena fluidu temperature T∞ = 20 ◦ C (h = 1000 W m−2 K−1 ).
a) Izračunaj temperaturo na zunanji strani stene rezervoarja T2 , temperaturo na notranji strani
stene rezervoarja T1 in temperaturo v sredini rezervoarja T0 .
b) Izračunaj polmer, kjer je temperatura enaka polovični vrednosti temperature v sredini
rezervoarja T0 .
c) Za koliko je treba povečati zunanji polmer rezervoarja, da bo temperatura T1 = 120 ◦ C?
Shema
r1 λs
r2
#»
q
λw h
T1
T2 T∞
Rešitev
a) Sfera je na površini izpostavljena prenosu toplote s konvekcijo, zato energijsko bilanco za
izračun temperature na zunanji strani stene rezervoarja zapišemo:
Q̇gen = Q̇konv (1.50)

Ṡ · V |r1 = h · A|r2 · ( T2 − T∞ ) (1.51)
4πr13
Ṡ · = h · 4πr22 · ( T2 − T∞ ) (1.52)
3
Sledi:
Ṡ · r13
T2 = T∞ +
3 · h · r22 (1.53)
◦
T2 = 33, 8 C
Z zapisom energijske bilance lahko opišemo tudi prenos toplote s prevajanjem, ki je enak že
omenjenemu prenosu toplote s konvekcijo in izračunamo temperaturo na notranji strani stene
rezervoarja T1 :
Q̇kond = Q̇konv (1.54)

4π · λr · ( T1 − T2 )
= h · 4πr22 · ( T2 − T∞ ) (1.55)
1 1
r − 1r2
Sledi:

h r2
T1 = T2 + · − 1 · r2 · ( T2 − T∞ )
λs r1 (1.56)
◦
T1 = 109, 7 C
V zadnji fazi sledi še razvoj enačbe za porazdelitev temperature znotraj rezervoarja. Izhajamo
iz diferencialne bilance prevajanja toplote v eni dimenziji za sferične koordinate, vključujoč
10
sproščanje toplote:

d 2 dT
λw · r + Ṡ · r2 = 0 (1.57)
dr dr
dT Ṡ · r3
r2 · =− + c1 (1.58)
dr 3 · λw
Ṡ · r2 c
T (r ) = − − 1 + c2 (1.59)
6 · λw r

dr r =0 = 0 in T |r =r1 = T1 lahko porazdelitev temperature znotraj

rezervoarja zapišemo kot:
Ṡ · r12 r2

T (r ) = T1 + · 1− 2 (1.60)
6 · λw r1
Temperatura v sredini rezervoarja je tako:
Ṡ · r12
T0 = T1 +
6 · λw (1.61)
◦
T0 = 443 C
b) Iz enačbe 1.60 izpostavimo dimenzijo r:
s
6 · λw · (0, 5 · T0 − T1 )
r = r1 · 1 − (1.62)
Ṡ · r12
Razdalja, kjer je temperatura 50 % temperature v sredini rezervoarja, znaša:
r = 0, 815 m
c) Rešujemo sistem enačb, kjer nas zanima polmer sfere r pri definirani temperaturi T1 = 120 ◦ C:
T1 − T∞
Q̇ = (1.63)
Rcev + Rkonv
r − r1
Rcev = (1.64)
4π · λs · r1 · r
1
Rkonv = (1.65)
4π · r2 · h
Reševanja se lotimo numerično, kar privede do rešitve:
r = 1, 17 m
Oziroma zunanji polmer se mora povečati za:
∆r = 0, 07 m
11
Naloga 9
Polprevodniški material s toplotno prevodnostjo λ = 2 W m−1 K−1 in električno upornostjo
Re = 2×10−5 Ω/m se uporablja za izdelavo cilindrične žice dolžine L = 40 mm s premerom
D = 10 mm. Longitudinalna površina žice je dobro izolirana, zato lahko predpostavimo, da je
adiabatna. En konec žice vzdržujemo pri temperaturi TL = 100 ◦ C in drugega pri temperaturi
T0 = 0 ◦ C.
a) Če po žici teče tok I = 10 A, kolikšna bo temperatura na sredini žice?
b) Kolikšen bo toplotni tok na obeh konceh žice?
c) Koliko bi bila temperatura v sredini žice, če bi bila električna upornost žice 0,01 Ω/m, električni
tok pa bi povišali na I = 20 A.
Shema
T0 TL
x L
Rešitev
a) Zapišemo bilanco za prevajanje toplote v eni dimenziji, vključujoč sproščanje toplote kot
posledica električnega toka:
d2 T Ṡ
+ =0 (1.66)
dx2 λ
dT Ṡ · x
=− + c1 (1.67)
dx λ
Ṡ · x2
T (x) = − + c1 · x + c2 (1.68)
2·λ
Po uveljavitvi robnih pogojev T | x=0 = T0 in T | x= L = TL lahko porazdelitev temperature v žici
zapišemo kot:
TL − T0 L·x x2

Ṡ
T = T0 + x · + · − (1.69)
L λ 2 2
Pri čemer je:
I 2 · Re 4 · I 2 · Re
Ṡ = =
S π · D2 (1.70)
3
Ṡ = 25, 5 W/m
Sledi:
T = 50 ◦ C
b) Zapišemo enačbo za toplotni tok v smeri x in v nadaljevanju odvajamo porazdelitev

temperature v smeri dimenzije x (Enačba 1.69):
dT
Q̇ = −λ · A · (1.71)
dx
TL − T0 Ṡ · L Ṡ · x

Q̇ = −λ · A · + − (1.72)
L 2λ λ
x =0
Q̇ = −0, 393 W
c) Ponovno izračunamo člen sproščanja toplote v žici prek Enačbe 1.70, tokrat z novo vrednostjo
električne upornosti Re in električnega toka I. Temperatura na sredini žici je tako (Enačba 1.69):
T = 55, 1 ◦ C
12
Naloga 10
Cev za vodo je zamrznila. Da odtalimo led, spustimo skozi steno cevi z notranjim polmerom
r1 = 50 mm in zunanjim polmerom r2 električni tok. Električni upor (na meter cevi) znaša
Re = 0,3 Ω/m. Cev je z zunanje strani dobro izolirana. Med taljenjem voda in led ohranjata
konstantno temperaturo.
a) Določi temperaturni profil v stacionarnem stanju T (r ) in prvi odvod temperature v radialni
dimenziji dTdr za prevajanje toplote skozi steno cevi.
b) Določi čas, v katerem se led znotraj cevi v celoti raztali, če je I = 100 A, ρled = 920 kg/m3 in
hf = 3,34×105 J/kg.
c) Določi čas za segretje staljenega ledu do temperature T = 60 ◦ C, če je I = 100 A in
cp,v = 4,184 kJ kg−1 K−1.
d) Za koliko bi morali povečati električni tok I, da bi se led stalil v manj kot 10 minutah?
Opomba
Led talimo s segrevanjem stene cevi skozi katero pošljemo električni tok. Cev se segreva na račun
električne upornosti.
Shema
#»
q
Re
izolacija
ρled λc
r1
r2
Rešitev
a) Zapišemo bilanco za prevajanje toplote v radialni smeri, vključujoč sproščanje toplote kot
posledica električnega toka, ki teče po cevi:

1 d dT Ṡ
· r· + =0 (1.73)
r dr dr λ
Enačbo 1.73 nedoločeno integriramo in v nadaljevanju ob ustreznih robnih pogojih določimo člena
c1 in c2 .
dT Ṡ r2
r· = − · + c1 (1.74)
dr λ 2
Ṡ r2
T = − · + c1 · ln r + c2 (1.75)
λ 4

dr r =r2 = 0 (izolacija) in T |r=r2 = Ts lahko porazdelitev temperature
v cevi zapišemo kot:
Ṡ · (r22 − r2 ) Ṡ · r22 r
T (r ) = Ts + − · ln 2 (1.76)
4·λ 2·λ r
Odvod temperature po dimenziji r v enačbi 1.76 zapišemo kot:
dT Ṡ · r Ṡ · r22 1
=− + · (1.77)
dr 2λ 2·λ r
13
b) Zapišemo energijsko bilanco za taljenje ledu. Toploto za taljenje led prejme prek stene cevi, ki
se greje na račun električnega toka.
mL · hf = t · Q̇prev (1.78)

dT
L · πr12 · ρ · hf = t · λ · 2πr1 · L · (1.79)
dr r
1
· 2
·

Ṡ r Ṡ r1
r12 · ρ · hf = t · 2λ · r1 · 2
− (1.80)
2λ · r1 2λ
ρ · r12 · hf
t= (1.81)
Ṡ · (r22 − r12 )
Količino sproščene toplote kot posledico električnega toka zapišemo:
I 2 · Re = π · (r22 − r12 ) · Ṡ (1.82)
Sledi:
π · ρ · r12 · hf
t=
I 2 · Re (1.83)
t = 804 s
c) Podobno kot v prejšnjem primeru zapišemo energijsko bilanco za segrevanje že staljenega ledu
s temperaturo T0 = 0 ◦ C do temperature T = 60 ◦ C:
ml · cp,v · ( T − T0 ) = t · Q̇prev (1.84)

L · πr12 2
· ρ · cp,v · ( T − T0 ) = t · I · Re (1.85)
π · ρ · r12 · cp,v · ( T − T0 )
t= (1.86)
I 2 · Re
Čas, v katerem segrejemo staljen led na želeno temperaturo, znaša:
t = 657 s
d) Končno obliko enačbe, ki kaže obratno-sorazmerno odvisnost časa t od električnega toka I smo
že izpeljali. Enačbo 1.83 ustrezno preoblikujmo:
s
π · ρ · r12 · hf
I=
t · Re (1.87)
I = 115, 8 A
14
Naloga 11
Po kablu iz nerjavečega jekla premera Dn = 5 mm (λj = 230 W m−1 K−1 ) in električne upornosti
Re = 6×10−4 Ω/m teče električni tok I = 500 A. Kabel obdaja zrak iz okolice, ki ima temperaturo
T∞ = 25 ◦ C (h = 30 W m−2 K−1 ).
a) Če kabel ni izoliran, koliko je temperatura na njegovi površini Ts ?
b) Če na kabel nanesemo tanek sloj električnega upornika s termičnim uporom
Rt,c = 0,02 m2 K W−1, kakšna je temperatura na površini kabla Ts ?
c) Na kabel sedaj poleg električnega upornika nanesemo še izolacijo debeline 5 mm s koeficientom
toplotne prevodnosti λi = 0,5 W m−1 K−1. Koliko je temperatura na površini kabla Ts , koliko na
notranji strani Tn,i in koliko na zunanji strani Tz,i izolacije?
d) Izračunaj debelino izolacije, pri kateri bomo dosegli najnižjo možno temperaturo na notranji
strani izolacije Tmin .
Shema
#»
q Rt,c
h
Re λ T∞
Ts
r1
r2
Rešitev
a) Prenos toplote v okolico je definiran z generacijo toplote v kablu:
Q̇
= I 2 · Re = 150 W/m (1.88)
L
Q̇
= πDn · h · ( Ts − T∞ ) (1.89)
L
Q̇/L
Ts = T∞ + (1.90)
πDn · h
Ts = 343, 3 ◦ C
b) Pri izračunu temperature na površini kabla, ko upoštevamo še termični upor, enačbo za toplotni
tok zapišemo:
Q̇ πDn · ( Ts − T∞ )
= (1.91)
L Rt,c + 1h

Q̇/L 1
Ts = T∞ + · Rt,c + (1.92)
πDn h
Ts = 534, 3 ◦ C
c) Pri izračunu temperature na površini kabla, ko upoštevamo termični upor in izolacijo, enačbo
za toplotni tok zapišemo:
Q̇ Ts − T∞
= Rt,c ln( Dz /Dn )
(1.93)
L + + 1
πDn 2πλi h·πDz
15
Sledi:
ln( Dz /Dn )

Q̇ Rt,c 1
Ts = T∞ + · + + (1.94)
L πDn 2πλi h · πDz
Ts = 374, 5 ◦ C
Temperatura na notranji strani izolacije Tn,i :

Q̇/L · Rt,c
Tn,i = Ts − (1.95)
π · Dn
Tn,i = 183, 6 ◦ C
Temperatura na zunanji strani izolacije Tz,i :

Q̇/L
Tz,i = T∞ + (1.96)
πDz · h
Tz,i = 131, 1 ◦ C
d) Iščemo polmer, kjer bo odvod vsote toplotnih uporov prevajanja in konvekcije na površini
izolacije enaka 0 (kritični polmer - rcr ). Za izračun debeline izolacije, kjer dosežemo minimalno
temperaturo na zunanji površini izolacije, zapišemo:
ln rr

1 1
Rcr = + (1.97)
2πλi 2πr · h
dRcr
=0 (1.98)
dr
1 1
− =0 (1.99)
2πr · λi 2πr2 · h
λ
rcr = i (1.100)
h
rcr = 0, 0167 m
Dcr = 0, 0334 m
Pri tem velja, da mora biti kritični premer izolacije večji od premera žice. Debelina izolacije je tako:
d = rcr − rn (1.101)
d = 0, 0142 m
Po izračunu debeline izolacije lahko izračunamo temperaturo na površini kabla Ts in temperaturo

na zunanji površini izolacije Tz,i .
Q̇ Ts − T∞
= Rt,c ln( Dcr /D )
(1.102)
L + 1
+ h·πD
πD 2πλi cr
Sledi:
ln( Dcr /Dn )

Q̇ Rt,c 1
Ts = T∞ + · + + (1.103)
L πDn 2πλi h · πDcr
Ts = 354, 3 ◦ C
In najnižja maksimalna temperatura v izolaciji:

Q̇/L · Rt,c
Tmin = Ts − (1.104)
π · Dn
Tmin = 163, 3 ◦ C
16
Naloga 12
V okroglem rezervoarju shranjujemo tekoči kisik pri temperaturi Tn = 89 K. Premer rezervoarja
znaša D1 = 1,0 m, izoliran pa je z 20 mm debelim slojem posebnega silikonskega materiala
(λ = 0,0025 W m−1 K−1 ). Zunanja temperatura je T∞ = 15 ◦ C (h = 20 W m−2 K−1 ).
a) Določi toplotni tok Q̇ iz okolice na kisik.
b) Določi radialno pozicijo v izolacijskem materialu, kjer je temperatura T0 = 0 ◦ C.
c) Določi masni tok izginevanja kisika iz rezervoarja zaradi vretja (hfg = 2,13×105 J/kg).
d) Izračunaj kritično debelino izolacije, pri kateri je izolacija najmanj učinkovita.
Shema
r1 λ
r2
#»
q
Tn h
T0
T∞
Rešitev
a) Toplotni tok iz okolice na kisik izračunamo po naslednji zvezi:
T∞ − Tn
Q̇ = (1.105)
Rizo + Rkonv
Kjer toplotna upora izračunamo kot:
1 1

r1 − r2
Rizo = (1.106)
4π · λ
Rizo = 2, 45 K/W
1
Rkonv = (1.107)
h · 4π · r22
Rkonv = 1, 47 × 10−2 K/W
Od tod sledi:
Q̇ = 80, 8 W
b) Za določitev radialne pozicije v izolacijskem materialu zapišemo enačbo za toplotni tok prek
stene rezervoarja (začetek radialne pozicije definiramo v središču sfere, zato je toplotni tok
nasproten definiciji radialne dimenzije in posledično brez negativnega predznaka):
dT
Q̇ = λ · A · (1.108)
dr
Enačbo 1.108 integriramo v mejah T |r=r1 = Tn in T |r=r0 = T0 :
Z r0 Z T0
dr
Q̇ · = 4π · λ · dT (1.109)
r1 r2 Tn
Sledi:
4π · λ( T0 − Tn )
Q̇ = 1 1
(1.110)
r − r T =T
1 0
17
Polmer, kjer je temperatura enaka 0 ◦ C, izrazimo:

1 1 4π · λ · ( T0 − Tn )
= −
r T =T
r1 Q̇
0

1 (1.111)
= 1, 928 m−1

r T =T
0
r | T =T0 = 0, 519 m
c) Določitev hitrosti izgube kisika izračunamo:
Q̇ = ṁ · hfg
(1.112)
ṁ = 3, 79 × 10−4 kg/s
d) Iščemo polmer, kjer bo odvod vsote toplotnih uporov enak 0 (kritični polmer - rcr ):
∆T
Q̇ = (1.113)
Rtot
r2 − r1 1
Rtot = + (1.114)
4π · λ · r1 · r2 4π · r22 · h
dRtot
=0 (1.115)
dr2
Odvod enačbe 1.115 privede do:
dRtot 1 2
=− 2
− (1.116)
dr2 4π · λ · r2 4π · h · r23
2·λ
r2 = (1.117)
h
Sledi:
r2 = 0, 25 mm
V tem primeru debelina izolacije z vidika maksimalnega toplotnega toka ni kritična, saj velja:
r1 rcr . Kljub vsemu enačba 1.117 predstavlja splošni izračun kritičnega polmera za primer
sferičnih koordinat.
18
Naloga 13
Preko strešnega steklenega okna z enojnim steklom debeline L1 = 1 mm (λs = 0,85 W m−1 K−1 )
in dimenzij 1,0 m × 0,5 m v smeri daljše stranice piha veter s hitrostjo v = 20 m/s. Koeficient
toplotnega prestopa na notranji strani znaša hn = 20 W m−2 K−1. Temperatura v prostoru je
Tn = 25 ◦ C, zunanja pa Tz = −5 ◦ C.
a) Izračunaj toplotne izgube skozi okno.
b) Za koliko bi zmanjšali toplotne izgube preko okna, če bi vgradili okno z dvojno
zasteklitvijo? Stekleni plošči bi bili med seboj oddaljeni L2 = 10 mm in polnjeni z argonom
(λAr = 0,0175 W m−1 K−1 ).
Ostali podatki (T = −5 ◦ C):
ν = 1,151×10−5 m2/s, λ = 0,0240 W m−1 K−1 , cp = 1,006 kJ kg−1 K−1 , ρ = 1,318 kg/m3
Shema
T∞ T∞
a) b)
hz hz
#»
q #»
q
λs λs
Tn , hn
λAr
λs
Tn , hn
Rešitev
a) V splošnem toplotni tok za prenos toplote preko sestavljene stene zapišemo kot:
Q̇ = U · A · ∆T (1.118)
kjer je:
1 1 L 1
= + 1+ (1.119)
U hn λs hz
Z ustrezno korelacijsko enačbo izračunamo še koeficient na zunanji strani hz . Določimo najprej,
ali gre za laminarni ali turbulentni tok:
v·L
Re =
ν (1.120)
Re = 1, 74 × 106
Ugotovimo, da je tok turbulenten, in izberemo korelacijsko enačbo zanj:
hz · L
Nu = = 0, 037 · Re0,8 · Pr1/3 (1.121)
λ
Izračunamo še Pr število:
ν ν · ρ · cp
Pr = =
α λ (1.122)
Pr = 0, 64
Sledi:
λ
hz = · 0, 037 · (1, 74 × 106 )0,8 · 0, 64(1/3)
L (1.123)
hz = 75, 1 W m−2 K−1
19
Prek enačbe 1.119 izračunamo toplotno prehodnost za dani primer in nato s pomočjo enačbe 1.118
še toplotne izgube:
U = 15, 5 W m−2 K−1

Q̇ = 232, 5 W
b) V drugem primeru k enačbi izračuna toplotne prehodnosti dodamo še člena za prevajanje v

steklu in prevajanje v argonu:
1 1 L L L 1
= + 1+ 2 + 1+ (1.124)
U hn λs λAr λs hz
Sledi:
U = 1, 57 W m−2 K−1
Q̇ = 23, 6 W
Naloga 14
S pomočjo energije sonca želimo segrevati vodo. Toplotni tok sonca akumuliramo v ceveh dolžine
L = 10 m in notranjega premera D = 10 mm. Voda v cev vstopa s hitrostjo v = 0,2 m/s in
temperaturo Tv = 22 ◦ C. Toplotni fluks na celotno cev je konstanten, in sicer q = 900 W/m2 .
Izračunaj temperaturo na izstopu iz cevi.
Ostali podatki (T = 25 ◦ C):
ρ = 997,1 kg/m3 , cp = 4,181 kJ kg−1 K−1
Shema
q̇
Tv Tiz
ρ , cp
ṁ
x L
Rešitev
Toplotni fluks na celotno cev je konstanten, zato za toplotni tok zapišemo:
Q̇ = ṁ · cp · ( Tiz − Tv ) (1.125)
Sledi:
Q̇
Tiz = Tv + (1.126)
ṁ · cp
Q̇ = q · A = q · πD · L (1.127)
πD2
ṁ = v · ρ · (1.128)
4
Temperatura na izstopu iz cevi tako znaša:
4·q·L
Tiz = Tv +
v · ρ · D · cp (1.129)
◦
Tiz = 26, 3 C
20
Naloga 15
Hidravlično olje v popolnoma razvitem toku teče skozi bakreno cev premera D = 2,0 cm in
dolžine L = 0,85 m s srednjo hitrostjo v = 0,06 m/s. Temperatura olja na vstopu v cev je 293 K. Na
zunanji površini cevi kondenzira para s koeficientom toplotne prestopnosti hz = 11,4 kW m−2 K−1 .
Temperatura stene cevi je konstantna zaradi kondenzacije pare Ts = 373 K. Določi koeficient
toplotne prestopnosti za olje hn in izračunaj toplotni tok, ki je potreben za segretje olja.
Ostali podatki (vezani na olje): Predpostavimo, da bo srednja temperatura olja 300 K, slednje bomo
po izračunu hn tudi preverili.
ν = 9,23×10−6 m2/s, λ = 0,196 W m−1 K−1 , cp = 2,582 kJ kg−1 K−1 , ρ = 865 kg/m3
Temperaturo stene zaradi visokega koeficienta toplotne prestopnosti na zunanji strani ocenimo
kar na 373 K (temperatura kondenzirane pare):
ηs = 3,04×10−3 kg m−1 s−1
Shema
Q̇2
hz
Ts
hn
D Q̇1 Q̇3
x ∆x
Rešitev
Energijsko bilanco za prenos toplote preko bakrene cevi na olje lahko zapišemo kot:
Q̇ = U · As · ( Tp − T ) = ρ · A · v x · cp · ( TL − T0 ) (1.130)
Kjer ob upoštevanju, da je toplotni upor skozi steno bakrene cevi zanemarljiv, zapišemo:
1 1 1
= + (1.131)
U hn hz
Hkrati lahko predpostavimo, da je zanemarljiv tudi upor proti prenosu toplote na zunanji strani
cevi (visok hz ), zato velja:
U = hn (1.132)
Tp = Ts (1.133)
Ugotovimo, da moramo za izračun toplotnega toka določiti temperaturo na izstopu iz bakrene

cevi TL oziroma porazdelitev temperature T v odvisnosti od dolžine cevi L. To storimo s pomočjo
predhodno narisane sheme in zapišemo energijsko bilanco za izbrani bilančni element :
Q̇1 + Q̇2 − Q̇3 = 0 (1.134)
kjer je
πD2
Q̇1 = ρ · · v x · cp · T | x (1.135)
4
Q̇2 = hn · πD · ∆x · ( Ts − T ) (1.136)
πD2
Q̇3 = ρ · · v x · cp · T | x+∆x (1.137)
4
21
Sledi:
πD2
ρ· · v x · cp · ( T | x+∆x − T | x ) + hn · πD · ∆x · ( T − Ts ) = 0 (1.138)
4
T | x+∆x − T | x h 4
+ · · ( T − Ts ) = 0 (1.139)
∆x ρ · cp · v x D
Ko je bilančni element ∆x neskončno majhen (∆x → 0), zapišemo:
dT h 4
+ · · ( T − Ts ) = 0 (1.140)
dx ρ · cp · v x D
Integracija enačbe 1.140 v mejah x = 0, T = T0 in x = L, T = TL privede do:
Z TL L
dT hn 4
Z
+ · · dx = 0 (1.141)
T0 T − Ts 0 ρ · cp · v x D
T − Ts L hn
ln L +4 · =0 (1.142)
T0 − Ts D ρ · cp · v x
V naslednjem koraku preverimo, ali je tok laminaren ali turbulenten in izberemo ustrezno
korelacijsko enačbo za izračun hn :
v·D
Re =
ν (1.143)
Re = 130
Tok je očitno laminaren, za izračun toplotne prestopnosti na strani hidravličnega olja izberemo
Sieder-Tate korelacijo:
1/3 0,14
D η
Nu = 1, 86 · (Re · Pr)1/3 · · (1.144)
L ηs
λ
hn = · Nu (1.145)
D
hn = 143, 0 W m−2 K−1
Izračunano vrednost hn sedaj lahko vstavimo v enačbo 1.142 in izračunamo temperaturo na

izstopu iz cevi TL :
TL − Ts
ln = −0, 181
T0 − Ts
TL = 306, 3 K
Srednja temperatura hidravličnega olja tako znaša 299,6 K, kar je blizu začetni predpostavki, zato
iteracija z novimi snovnimi parametri ni potrebna.
Iz enačbe 1.130 lahko izračunamo še toplotni tok, potreben za segretje hidravlične tekočine z 293 K
na 306,3 K, in sicer:
Q̇ = 558, 7 W
22
Naloga 16
Zrak pri tlaku P = 1,0 atm in temperaturi T = 290 K vstopa v gladko cev premera D = 2,0 cm pri
hitrosti v = 17 m/s. Temperatura stene cevi je konstantna zaradi kondenzacije pare pri temperaturi
Ts = 373 K. Določi koeficient toplotnega prestopa za omenjeni primer, če je cev dolga L = 1,65 m.
Ostali podatki:
ν (320 K) = 1,829×10−5 m2/s, λ = 0,0271 W m−1 K−1 , cp = 1,007 kJ kg−1 K−1 , ρ = 1,102 kg/m3
Opomba
Nalogo enako kot v prejšnjem primeru rešujemo z uporabo Enačbe 1.142, prek katere izračunamo
temperaturo TL na izstopu iz cevi. Za izračun koeficienta toplotne prestopnosti najprej izberemo
srednjo temperaturo za določitev snovnih lastnosti zraka. Predvidimo, da bo tokrat temperatura
na izstopu 360 K (zrak) in srednja temperatura, pri kateri odčitamo snovne lastnosti zraka, 325 K.
Rešitev
Izračunajmo najprej vrednost Re števila:
v·D
Re =
ν (1.146)
Re = 18589
Tok je turbulenten, odločimo se za Colburn korelacijsko enačbo, ki velja za dolge, gladke cevi:
c
Nu = f · Re · Pr1/3 (1.147)
2
Kjer je frikcijski faktor cf definiran kot:
cf = 0, 046 · Re−0,2 (1.148)
Rešitev je mogoče podati tudi z vpeljavo St števila:

Nu
St = (1.149)
Re · Pr
c
St = f · Pr−2/3 (1.150)
2
Sledi:
h
St = = 0, 023 · Re−0,2 · Pr−2/3 (1.151)
ρ · v · cp
Izračun z ustreznimi snovnimi lastnostmi zraka pri temperaturi 325 K privede do vrednosti:
St = 0, 0039
Izračunano St število uporabimo v enačbi 1.142, kar privede do temperature zraka na izstopu iz
cevi:
TL = 350 K
Izbrana vrednost temperature za odčitek snovnih lastnosti se je ponovno izkazala kot ustrezna,
zato ponovna iteracija ni potrebna. Prek St števila izračunamo še vrednost toplotne prestopnosti:
h = ρ · cp · v · St
(1.152)
h = 73, 7 W m−2 K−1
23
Naloga 17
Ravni plošči širine 25 cm in dolžine 1,0 m vzdržujemo temperaturo Ts = 100 ◦ C. Atmosferski
zrak pri T∞ = 20 ◦ C teče paralelno na površino z linearno hitrostjo v = 3,5 m/s. Z uporabo rešitve
laminarnega sloja določi toplotni tok s plošče na zrak.
Ostali podatki:
cf = 0,00337, ρ = 1,059 kg/m3 , cp = 1008 J kg−1 K−1 , λ = 0,02808 W m−1 K−1 , ν = 1,896×10−5 m2/s
Rešitev
Preučevani sistem rešujemo prek Colburn enačbe za prenos toplote:
c
St = f · Pr−2/3
2
h c (1.153)
= f · Pr−2/3
ρ · cp · v 2
Zdaj lahko izračunamo vrednost koeficienta toplotne prestopnosti h:
ρ · cp · v · cf
h= · Pr−2/3
2 (1.154)
h = 7, 83 W m−2 K−1
In v nadaljevanju še toplotni tok:
Q̇ = h · A · ( Ts − T∞ )
(1.155)
Q̇ = 156, 6 W
Naloga 18
Črna cestna površina širine 16,0 m absorbira sončno toploto v obliki toplotnega fluksa 398 W/m2
in z reradiacijo oddaja 95 W/m2 nazaj v atmosfero. Čez cesto piha veter s temperaturo T∞ = 300 K.
Določi hitrost vetra, pri kateri bo temperatura na površini ceste Ts = 316 K, če se vsa toplota, ki se
ne oddaja z reradiacijo, odvede s konvekcijo.
Ostali podatki:
ρ = 1,145 kg/m3 , cp = 1007 J kg−1 K−1 , λ = 0,02625 W m−1 K−1 , ν = 1,655×10−5 m2/s
Rešitev
Za izračun frikcijskega faktorja uporabimo enačbo:
cf = 0, 072 · Re−0,2 (1.156)
Sledi izračun koeficienta toplotne prestopnosti h na podlagi podatkov o toplotnem fluksu:

q = h · ∆T = (398 − 95) W/m2
(1.157)
h = 18, 94 W m−2 K−1
Nastavek za izračun Re števila:
v·L
Re =
ν
(1.158)
s
Re = 9, 67 × 105 · v
m
Glede na okvirno vrednost Reynoldsovega števila lahko predpostavimo turbulentno območje ter
zapišemo:
c
St · Pr2/3 = f (1.159)
2
Oziroma po vstavitvi enačbe 1.156 v enačbo 1.159:
h = ρ · cp · v · (0, 0027 · v−1/5 )
(1.160)
v = 9, 0 m/s
24
Naloga 19
S toplotnim menjalnikom ohlajamo reakcijsko mešanico iz temperature 80 ◦ C na 30 ◦ C.
Pretok mešanice je Φrm = 2,6 m3/h. Za hlajenje uporabljamo hladilno vodo, ki vstopa v
menjalnik pri temperaturi 10 ◦ C s pretokom Φhv = 6,1 m3/h. Izračunaj površino toplotnega
menjalnika pri protitočnem/sotočnem načinu obratovanja, če je povprečna toplotna prehodnost
U = 3300 W m−2 K−1.
Ostali podatki:
Reakcijska mešanica: ρ = 1260 kg/m3 , cp = 2780 J kg−1 K−1
Hladilna voda: ρ = 998 kg/m3 , cp = 4182 J kg−1 K−1
Shema
PROTITOK SOTOK
voda
topilo topilo
1 2 1 2
voda
Rešitev
Zapišemo energijsko bilanco procesa:
Φrm · ρrm · cp,rm · (∆T )rm = −Φhv · ρhv · cp,hv · (∆T )hv = U · A · ∆Tln (1.161)
V nadaljevanju lahko izračunamo izstopno temperaturo hladilne vode:

Φrm · ρrm · cp,rm · (∆T )rm
Thv,iz = Thv,v −
Φhv · ρhv · cp,hv (1.162)
Thv,iz = 27, 9 ◦ C
Sledi izračun srednje logaritemske temperature ∆Tln za protitočno in sotočno obratovanje
toplotnega menjalnika:
(∆T )1 − (∆T )2
∆Tln = (∆T )
ln (∆T )1
2
(1.163)
∆Tln = 33, 5 K; protitok
∆Tln = 19, 4 K; sotok
Iz enačbe 1.161 izračunamo še površino menjalnika za primer protitočnega in sotočnega
obratovanja:
Φrm · ρrm · cp,rm · (∆T )rm
A=
U · ∆Tln
(1.164)
A = 1, 14 m2 ; protitok
A = 1, 98 m2 ; sotok
25
Naloga 20
Plinsko mešanico ogrevamo v bakreni cevi, na kateri kondenzira para pri temperaturi Tp = 140 ◦ C.
Pretok plinske mešanice znaša 10 m3/h, njena vstopna temperatura je 25 ◦ C, izstopna pa 60 ◦ C.
Dolžina cevi je 2,0 m, notranji premer pa 30 mm. Izračunaj izstopno temperaturo iste plinske
mešanice, če je ogrevalna cev iz istega materiala, vendar z dvakrat večjim premerom, vsi ostali
pogoji pa ostanejo enaki.
Za izračun koeficienta toplotnega prestopa s stene na plinsko mešanico velja Dittus - Boelterjeva
enačba.
Shema
Tp
T1 T2
1 2
Tp
Rešitev
Zapišemo energijsko bilanco segrevanja plina kot posledica prenosa toplote preko stene cevi:
Q̇ = Φm · cp · ( T2 − T1 ) = U · A · ∆Tln (1.165)
Pri čemer za ∆Tln velja:

T2 − T1
∆Tln = Tp − T1
(1.166)
ln Tp − T2
Enačba 1.165 se tako poenostavi:

hn · π · Dn1 · L Tp − T1
= ln (1.167)
Φm · cp Tp − T2
Kjer prestopnost na notranji strani hn izračunamo preko Dittus - Boelterjeve enačbe:
0,8
4 · Φv · ρ

λ
hn = · 0, 023 · · Pr0,4 (1.168)
Dn πDn · η
Razmerje med toplotno prestopnostjo v prvotni cevi hn1 in cevi z dvakrat večjim premerom hn2 je
tako enako:
0,8
hn1 Dn2 Dn2
= · (1.169)
hn2 Dn1 Dn1
Sledi:
Tp − T1
T2∗ = Tp − 0,8
Dn1 Tp − T1
exp Dn2 · ln Tp − T2 (1.170)
T2∗ = 46, 6 ◦ C
26
Naloga 21
Plošča iz aluminijeve zlitine (λ = 211 W m−1 K−1 ) za absorpcijo sončne radiacije je debela d = 8 mm
in s spodnje strani dobro izolirana. Zbrano energijo odvajamo preko cevi, po katerih kroži voda
temperature Tw = 60 ◦ C, med seboj oddaljenih za L = 0,3 m. Neto radiacijski fluks na površino pri
stacionarnih pogojih znaša q = 780 W/m2 .
a) Izračunaj maksimalno temperaturo v plošči.
b) Izračunaj toplotni tok na dolžinski meter cevi.
Rešitev:
Tmax = 65,2 ◦ C, Q̇L = −234 W/m
Naloga 22
Po cevi zunanjega premera D1 = 10 cm in dolžine L = 180 m teče hladna voda z vstopno
temperaturo Tv = 9 ◦ C in izstopno temperaturo Tiz = 10 ◦ C. Masni pretok vode skozi cev znaša
ṁv = 1,1 kg/s. Cev obdaja zrak s temperaturo T∞ = 25 ◦ C in koeficientom toplotne prestopnosti
hz = 12 W m−2 K−1 . Izračunaj debelino izolacije okoli cevi, da se temperaturna razlika vode
zmanjša na četrtino prvotne, če je toplotna prevodnost izolacije λi = 0,05 W m−1 K−1 .
Rešitev:
di = 4,4 cm
Naloga 23
Rezervoar v obliki krogle premera D = 3,0 m je napolnjen s tekočim dušikom pri tlaku
P = 1 atm in temperaturi T = −196 ◦ C. Rezervoar je izoliran z izolacijo debeline d = 5 cm
s toplotno prevodnostjo λi = 0,015 W m−1 K−1 . Temperatura okoliškega zraka je T∞ = 20 ◦ C
(h = 35 W m−2 K−1 ). Izračunaj toplotni tok in hitrosti izparevanja dušika iz rezervoarja.
Ostali podatki:
ρN2 = 807 kg/m3 , hfg = 199,7 kJ/kg
Rešitev:
Q̇ = 1878 W, ṁ = 0,0094 kg/s
Naloga 24
Kroglica premera D = 10 mm je pokrita z 2 mm plastične izolacije. Ali plastična izolacija poveča
ali zmanjša prenos toplote od kroglice?
Ostali podatki:
λi = 0,11 W m−1 K−1 , h = 25 W m−2 K−1
Rešitev:
rcr = 8,8 mm, poveča
Naloga 25
Cilindrični rezervoar premera D = 1,5 m in dolžine L = 5,0 m je napolnjen s tekočim propanom pri
tlaku P = 1,0 atm in temperaturi T = −42 ◦ C. Plašč in stranici rezervoarja sta izolirani s stekleno
volno debeline d = 5,0 cm (λi = 0,031 W m−1 K−1 ). Rezervoar je izpostavljen okoliškemu zraku
temperature T∞ = 25 ◦ C (h = 25 W m−2 K−1 ). V kolikšnem času iz rezervoarja izpari ves propan?
Ostali podatki:
ρ = 581 kg/m3 , hfg = 425 kJ/kg
Rešitev:
t = 24,6 dni
Naloga 26
Stena hiše dimenzij 6,0 m × 2,8 m je sestavljena iz opeke debeline L2 = 30 cm (λ2 = 0,35 W m−1 K−1 ),
ometa na notranji strani opeke debeline L1 = 2,0 cm (λ1 = 0,70 W m−1 K−1 ) in prekrivnega sloja
na zunanji strani hiše debeline L3 = 3,0 cm (λ3 = 1,2 W m−1 K−1 ). Povprečna temperatura zraka
na zunanji strani stene znaša Tz = 8 ◦ C (hz = 18 W m−2 K−1 ) in na notranji strani Tn = 22 ◦ C
27
(hn = 12 W m−2 K−1 ).

a) Koliko izolacije je potrebno dodati (λi = 0,015 W m−1 K−1 ), da toplotni tok preko stene
zmanjšamo za 90 %?
b) Koliko je v tem primeru temperatura na zunanji strani stene izolacije?
Rešitev:
a) L4 = 14,2 cm, b) T = 8,1 ◦ C
Naloga 27
Po jekleni cevi (λj = 65 W m−1 K−1 ) notranjega premera D1 = 10 cm in zunanjega premera
D2 = 12 cm ter dolžine L = 1,0 m se pretaka para pri temperaturi Tn = 235 ◦ C (hn = 120 W m−2 K−1 ).
Cev obdaja okoliški zrak temperature Tz = 20 ◦ C (hz = 17 W m−2 K−1 ).
a) Izračunaj debelino izolacije (λi = 0,028 W m−1 K−1 ), da bodo toplotne izgube manjše za 95 %.
b) Izračunaj debelino izolacije, da bo temperatura na zunanji strani izolacije 50 ◦ C.
Rešitev:
a) d = 5,20 cm, b) d = 0,92 cm
Naloga 28
Plošča dimenzij 10 m × 3 m ima na površini temperaturo Ts = 140 ◦ C. Veter s hitrostjo v = 8,0
m/s in temperaturo T∞ = 30 ◦ C piha paralelno na daljšo stranico plošče (Recr = 3×105 ). Izračunaj
toplotni tok s plošče na zrak.
Ostali podatki:
λ = 0,029 W m−1 K−1 , ν = 2,49×10−5 m2 /s, Pr = 0,72
laminarni tok: Nu = 0, 644 · Re0,5 · Pr1/3
turbulentni tok: Nu = (0, 037 · Re0,8 − 871) · Pr1/3
Rešitev:
Q̇ = 43,5 kW
Naloga 29
Preko daljše stranice stene hiše dimenzij 8 m × 5 m piha veter s hitrostjo v = 40 km/h in
temperaturo T∞ = 3 ◦ C. Izračunaj toplotne izgube preko stene hiše, če je temperatura v hiši
Tn = 22 ◦ C (hn = 10 W m−2 K−1 ) in toplotni upor sestavljene stene R = 0,12 K/W.
Ostali podatki:
λ = 0,024 W m−1 K−1 , ν = 1,426×10−5 m2/s, Pr = 0,73
laminarni tok: Nu = 0, 644 · Re0,5 · Pr1/3
turbulentni tok: Nu = (0, 037 · Re0,8 − 871) · Pr1/3
Rešitev:
Q̇ = 153,8 W
Naloga 30
Led hranimo v okrogli posodi premera D = 4,0 m in debelino stene d = 2,0 cm. Posoda je
izpostavljena okoliškemu vetru, ki piha s hitrostjo v = 36 km/h s temperaturo T∞ = 30 ◦ C. Izračunaj
količino ledu, ki se stopi v enem dnevu.
Ostali podatki:
λ = 0,026 W m−1 K−1 , η∞ = 1,872×10−5 kg m−1 s−1 , ηs = 1,729×10−5 kg m−1 s−1 , Pr = 0,73,
ν = 1,608×10−5 m2/s, hf = 333,7 kJ/kg
0,25
Nu = 2 + [0,4 · Re0,5 + 0,06 · Re2/3 ] · Pr0,4 · η∞s
η
Rešitev:
m = 4023 kg
Naloga 31
Para kondenzira na površini bakrenih cevi premera D = 2,5 cm in dolžine L = 7,0 m skozi katere
28
teče voda s hitrostjo v = 3 m/s z vstopno temperaturo Tv = 10 ◦ C in izstopno temperaturo

Tiz = 20 ◦ C. Temperatura na površini stene cevi znaša Ts = 30 ◦ C.
a) Izračunaj koeficient toplotne prestopnosti na strani vode.
b) Izračunaj število cevi, če želimo tok kondenzirane pare vzdrževati na ṁp = 0,20 kg/s.
Ostali podatki:
ρ = 999 kg/m3 , cp = 4,184 kJ kg−1 K−1 , hfg = 2431 kJ/kg
Rešitev:
h = 7760 W m−2 K−1 , N = 8
Naloga 32
V toplotnem menjalniku segrevamo vodo, ki v bakreno cev premera D = 5 cm vstopa s pretokom
Φm = 3240 kg/h in temperaturo Tv = 20 ◦ C. Cev grejemo z nasičeno vodno paro, tako da je stena
cevi konstantne temperature Ts = 160 ◦ C.
a) Izračunaj temperaturo vode na izstopu iz menjalnika, če je cev dolga L = 15 m.
b) Izračunaj masni pretok kondenzirane pare.
Ostali podatki:
ρ = 972 kg/m3 , cp = 4,198 kJ kg−1 K−1 , ν = 3,393×10−7 m2/s, ηs = 1,704×10−4 kg m−1 s−1 , Pr = 2,0,
λ = 0,670 W m−1 K−1 , hfg = 2066,5 kJ/kg
1/3 0,14
laminarni tok: Nu = 1, 86 · (Re · Pr)1/3 · DL · ηηs
turbulentni tok: Nu = 0, 023 · Re0,8 · Pr0,4
Rešitev:
Tiz = 139 ◦ C, ṁp = 0,218 kg/s
Naloga 33
V mešalni reaktor s standardno konfiguracijo posode, ki obratuje stacionarno, vodimo vodo z
vstopno temperaturo Tv = 10 ◦ C. Vsebino posode mešamo z mešalom premera D = 0,3 m z
obrati N = 90 min−1 . Pretok vode na vstopu v posodo je enak pretoku na izstopu iz nje. Mešalna
posoda je obdana s plaščem, tako da vsebino v posodi ogrevamo s paro temperature Tp = 100 ◦ C
(hz = 8500 W m−2 K−1 ). Temperatura vode v mešalni posodi znaša T = Tiz = 54 ◦ C. Izračunaj
pretok vode.
Ostali podatki:
ρ = 986 kg/m3 , cp = 4,178 kJ kg−1 K−1 , η = 5,13×10−4 kg m−1 s−1 , λ = 0,648 W m−1 K−1 , Pr = 3,31
Nu = 0, 76 · Re2/3 · Pr1/3
N · D2 ·ρ
Re = η
Rešitev:
ṁv = 1,52 kg/s
Naloga 34
V toplotnem menjalniku notranjega premera D1 = 4 mm, zunanjega premera D2 = 6 mm in dolžine
L = 1,0 m ogrevamo vodo s pretokom Φv = 0,215 m3/h. Vodo ogrevamo z nasičeno vodno paro
s temperaturo Tp = 126 ◦ C. Temperatura stene cevi, ki je iz dobro prevodnega materiala, znaša
Ts = 117 ◦ C. Izračunaj vstopno temperaturo vode, če je temperatura na izstopu iz menjalnika
Tiz = 73,7 ◦ C.
Ostali podatki:
hladni medij: ρ = 988,0 kg/m3 , cp = 4,181 kJ kg−1 K−1 , η = 0,547 mPa s, λ = 0,642 W m−1 K−1
kondenzat: ρ = 941,8 kg/m3 , hfg = 2199,5 kJ/kg, η = 0,229 mPa s, λ = 0,687 W m−1 K−1
Nu = 0, 023 · Re0,8 · Pr0,4
h g·h ·ρ2 ·λ3 i0,25
hz = 0, 72 · D ·ηfg·(T −T )
2 p s
Rešitev:
Tv = 21,1 ◦ C
29
1.2 Stacionarni prenos snovi

Naloga 1
Plinska zmes helija in dušika je zaprta v cevi dolžine 0,2 m pri T = 25 ◦ C in P = 1 atm. V točki 1
je parcialni tlak helija pA1 = 0,6 atm in v točki 2 pA2 = 0,2 atm. Izračunaj molski fluks helija pri
stacionarnih pogojih.
Ostali podatki: DAB = 0,687×10−4 m2/s
Rešitev
Zapišemo enačbo za molski fluks komponente A (helij):
dcA
NAz = − DAB · (1.171)
dz
Sledi:
cA1 − cA2
NAz = DAB · (1.172)
z2 − z1
Oziroma:
pA1 − pA2
NAz = DAB · (1.173)
R · T · ( z2 − z1 )
NAz = 5, 62 × 10−3 mol m−2 s−1
Naloga 2
Plinska zmes dušika (B) in amonijaka (A) je shranjena v dveh rezervoarjih pri konstantnem tlaku
Pt = 1 atm in temperaturi T = 25 ◦ C, ki sta med seboj povezana s cevjo konstantnega premera
dolžine L = 0,1 m. Izračunaj molski fluks NA in NB , če je DAB = 0,230×10−4 m2/s.
Parcialni tlak amonijaka v rezervoarju 1 je pA1 = 1,013×104 Pa in v rezervoarju 2
pA2 = 0,507×104 Pa. Snovni tok plinov poteka le z difuzijo.
Rešitev
NA = 4,7 × 10−4 mol m−2 s−1 , NB = −4, 7×10−4 mol m−2 s−1
Naloga 3
Dva velika rezervoarja pri konstantnem tlaku Pt = 1 atm in temperaturi T = 25 ◦ C sta med seboj
povezana z L = 1 m dolgo cevjo premera 15 cm. Rezervoarja sta napolnjena z zmesjo amonijak-zrak,
pri čemer je v enem koncentracija amonijaka 70 mol. %, v drugem pa 25 mol. %. Določi snovni tok
amonijaka, če ta poteka le z difuzijo.
Ostali podatki: DAB (amonijak-zrak) = 0,229×10−4 m2/s
Rešitev
ṅA = 7,45×10−6 mol/s
Naloga 4
Transport zemeljskega plina, ki vsebuje 7,8 % vodika, poteka po polietilenski (PE) cevi dolžine
L = 150 m notranjega premera D1 = 1,0 m in debelino stene d = 2 cm pri temperaturi T = 8 ◦ C in
tlaku P = 450 kPa. Izračunaj maksimalne izgube vodika zaradi difuzije preko stene cevi.
Topnost vodika v polietilenu je izražena v obliki utežnega deleža:
wH2 = 1,59 × 10−4 exp(−3120/T[K]) · p0,52
H2 [bar]
Ostali podatki:
DAB (vodik-polietilen) = 4,74×10−11 m2/s, ρPE = 914 kg/m3
Rešitev
ṁA,max = 1,45×10−12 kg/s
30
Naloga 5
Odprta posoda premera D = 0,2 m je izpostavljena okoliškemu zraku temperature T = 27 ◦ C in
vlažnosti ϕ = 25 %. V posodi je voda, katere gladina sega L = 80 mm od vrha posode. Določi hitrost
izhlapevanja vode.
Ostali podatki:
DAB = 2,46×10−5 m2/s, pAs = 0,03531 bar
Shema
#»
N Az
xAL
L
xA0
Rešitev
Primer predstavlja stacionarno difuzijo skozi mirujočo komponento. Končno obliko enačbe
izpeljimo.
V splošnem lahko molski fluks zapišemo:
# » # » #»
NA = xA · ( NA + NB ) − DAB · ∇cA (1.174)
Ob predpostavki, da prehaja le voda (komponenta A) v zrak (komponenta B) in da molski fluks

teče le v smeri z, zapišemo:
dcA
NAz = xA · NAz − DAB · (1.175)
dz
dc dx
NAz · (1 − xA ) = − DAB · A = −c · DAB · A (1.176)
dz dz
Po integraciji v mejah z = 0, xA = xA0 in z = L, xA = xAL dobimo:
1 − xAL

1
NAz = c · DAB · ln · (1.177)
1 − xA0 L
kjer je
P
c= = 40, 6 mol/m3 (1.178)
R·T
p
xA0 = As = 0, 03486 (1.179)
P
xAL = ϕ · xA0 = 0, 00871 (1.180)
Sledi:
ṅA = NAz · A
(1.181)
ṅA = 1, 049 × 10−5 mol/s
31
Naloga 6
Parni razmaščevalci se pogosto uporabljajo za čiščenje kovinskih delov. Na dnu razmaščevalne
posode segrevamo topilo. To odpareva v majhni količini pri konstantni temperaturi in
konstantnem parnem tlaku. Hladne kovinske dele potopimo v paro topila, pri čemer topilo
raztopi maščobe in kaplja nazaj na dno posode. Parni razmaščevalci so zaradi lažjega potapljanja
kovinskih delov in preprečevanja eksplozij odprti. Količina topila v razmaščevalni posodi
prevladuje nad količino hlapov, zato proces opredelimo kot stacionarno difuzijo skozi mirujočo
komponento.
Cilindrična razmaščevalna posoda premera 2 m in višine 5 m obratuje pri konstantni višini topila
0,2 m in temperaturi topila 35 ◦ C. Kot topilo uporabljamo trikloroetilen (TCE). Koliko znašajo
dnevne emisije TCE?
Ostali podatki:
MTCE = 131, 4 g/mol, DAB = 0, 088 cm2 /s, pA = 115, 5 mm Hg
Shema
z2 , yA2
#»
N Az
z1 , yA1
TCE
Rešitev
Ker je difuzija stacionarna, je snovni tok za vsak presek na oddaljenosti z od površine tekočine
enak:
c · DAB 1 − yA2

NAz = · ln (1.182)
z2 − z1 1 − yA1
Molsko koncentracijo plina izračunamo preko splošne plinske enačbe za idealni plin:
P
c=
R·T (1.183)
c = 39, 6 mol/m3
Medtem ko je delež pare topila na izstopu iz posode yA2 = 0, saj okoliška atmosfera služi kot
neomejen vir prenos snovi, delež pare topila na površini topila izračunamo:
p
yA1 = A
P (1.184)
yA1 = 0, 152
Sledi:
NAz = 1, 196 × 10−5 mol m−2 s−1 (1.185)
In:
πD2
ẆA = NAz · · MTCE
4 (1.186)
ẆA = 0, 426 kg/dan
32
Naloga 7
Pri temperaturi nad 700 ◦ C se silicij v prisotnosti kisika (A) oksidira do SiO2 (B). Kisik se raztopi
v trdnem SiO2 , difundira skozi SiO2 film in na meji Si/SiO2 reagira s Si. Predpostavi, da difuzija
skozi film limitira oksidacijski proces, in razvij model, ki predvidi debelino plasti SiO2 kot funkcijo
časa pri temperaturi 1000 ◦ C.
Ostali podatki:
DAB = 2,65×10−9 cm2/s, MB = 60 g/mol, ρB = 2,27 g/cm3 , cAs = 0,092 mol/m3
Shema
O2 (g)
z=0 cAs
SiO2
z=δ cAδ
Si
z=L
Rešitev
Predpostavke:
1) Sistem predstavimo v pravokotnem koordinatnem sistemu v eni dimenziji z.
2) Oksidacija Si v SiO2 potek zgolj na meji Si/SiO2 .
3) Zrak na silicijevo rezino/površino predstavlja neomjene vir kisika.
4) Hitrost nastajanja SiO2 je kontrolirana s hitrostjo molekularne difuzije O2 skozi plast SiO2 do
nezreagiranega Si. Reakcije na meji Si/SiO2 je hitra, koncentracija kisika na meji cAδ = 0.
5) Formacija SiO2 je dovolj počasna, da pri določeni debelini sloja ni akumulacije reaktantov in
produktov, a se debelina kljub temu povečuje. Psevdostacionarni proces.
6) Celotna debelina rezine se kljub nastajanju plasti SiO2 ne povečuje.
7) Izotermni proces.
Zaradi predpostavke psevdostacionarnega procesa zapišemo:
dNAz
=0 (1.187)
dz
Fickov zakon za enodimenzionalno difuzijo O2 (komponenta A) skozi trdni sloj SiO2 (komponenta
B) zapišemo:
dcA dc
NAz = − DAB · + xA · ( NAz + NBz ) = − DAB · A + xA · NAz (1.188)
dz dz
Koncentracija O2 v plasti SiO2 je majhna, zato se Enačba 1.188 lahko zreducira na
dcA
NAz = − DAB · (1.189)
dz
Integracija enačbe 1.189 privede do:
Z δ Z 0
NAz dz = − DAB dcA (1.190)
0 cAs
DAB · cAs
NAz = (1.191)
δ
Enačba 1.191 predstavlja snovni fluks O2 skozi sloj SiO2 debeline δ.
Debelina sloja δ se s časom počasi povečuje, čeprav smo predpostavili, da akumulacijskega člena
O2 v sloju SiO2 ni (psevdostacionarno stanje). Naraščanje debeline sloja δ izračunamo preko
snovne bilance za SiO2 znotraj debeline silicijeve rezine:

Hitrost formiranja SiO2 = Hitrost akumulacije SiO2
33
D ·c
Hitrost formiranja SiO2 = NAz · S = AB As · S (1.192)
δ

ρB · S · δ
d MB
Hitrost akumulacije SiO2 = (1.193)
dt
Po združitvi enačb 1.192 in 1.193 ter preureditvi dobimo:
ρB dδ D ·c
· = AB As (1.194)
MB dt δ
Sledi:
Z t
MB · DAB · cAs
Z δ
δ dδ = · dt (1.195)
0 ρB 0
s
2 · MB · DAB · cAs
δ= ·t (1.196)
ρB
Časovno odvisnost debeline filma SiO2 v enačbi 1.196 lahko predstavimo tudi grafično (Slika 1.2).
Zaradi majhnega produkta členov DAB in cAs je tudi debelina filma majhna.
0.25
0.20
0.15
( m)
0.10
0.05
0.00
0 2 4 6 8 10 12 14
t (h)
Slika 1.2: Časovna odvisnost debeline filma SiO2 .
34
Naloga 8
Fluidiziran premogovni reaktor obratuje pri temperaturi T = 1200 K in tlaku P = 1 atm. Proces
je omejen z difuzijo O2 v zraku na CO2 , ki se formira na površini ogljikovega delca. Gostota
ogljika znaša ρC = 1280 kg/m3 in premer delca D0 = 250 µm. Ob upoštevanju stacionarnega stanja
izračunaj čas, ki je potreben za zmanjšanje delca na D1 = 100 µm.
Reakcijo na površini lahko zapišemo kot: C(s) + O2 (g) −→ CO2 (g)
Ostali podatki:
DAB = 7,8×10−5 m2/s
Shema
R0
R1
yO2
MC , ρC
Rešitev
Na površini delca premoga je reakcija zelo hitra, zato je koncentracija na površini delca enaka nič.
Molski fluks kisika zapišemo:
dxO2
NO2 = −c · DAB · (1.197)
dr
dxO2
WO2 = 4πr2 · NO2 = −4πr2 · c · DAB · (1.198)
dr
Z R Z 0
dr
WO2 · = −4π · c · DAB · dxO2 (1.199)
∞ r2 yO2
WO2 = −4πR · c · DAB · yO2 (1.200)
Stehiometrija reakcije narekuje, da za vsak zreagiran mol kisika na površini izgine en mol ogljika:
WC = −WO2 = 4πR · c · DAB · yO2 (1.201)
Enačbo za izginevanje ogljika lahko zapišemo kot:

ρC dR
4πR · c · DAB · yO2 = − · 4πR2 · (1.202)
MC dt
ρC R dR
dt = − · (1.203)
MC c · DAB · yO2
Enačbo 1.203 integriramo v mejah t = 0, R = R0 = 125 µm in t = t, R = R1 = 50 µm:
ρC ( R2 − R21 )
t= · 0
MC · c · DAB · yO2 2 (1.204)
t = 4, 21 s
35
Naloga 9
Razredčene koncentracije strupenih organskih snovi so pogosto razgrajene z biofilmom, ki je
pritrjen na inertno, neporozno trdno površino. Biofilm je sestavljen iz živih celic, imobiliziranih na
želatinsko matriko. Biofilmi niso zelo debeli in ponavadi merijo le nekaj mm. Toksična organska
raztopina (komponenta A) difundira v biofilm in degradira v neškodljiv produkt, v najboljšem
primeru CO2 in vodo. Biofilm se lahko aproksimira kot homogena snov (komponenta B). Hitrost
razpada toksične raztopine na enoto volumna biofilma zapišemo v obliki hitrostne enačbe:
RA,max · cA
RA = − (1.205)
KA + c A
kjer je RA,max maksimalna hitrost razpada komponenta A v biofilmu in KA (mol/m3 ) konstanta
polovične nasičenosti pri razpadu komponente A v biofilmu.
Iz odpadne vode želimo odstranjevati fenol (komponenta A). Biofilm je pritrjen na rotirajoče diske
in vsebuje mikroorganizme, bogate z encimom peroksidaza, ki fenol odstranjuje z oksidativnim
razpadom. Koncentracija komponente A v glavni masi je konstantna, saj je tekoča faza ves čas
dobro pomešana. Koncentracija komponente A v biofilmu pa z globino biofilma pada zaradi
samega razpada komponente A. Zaželeno je, da v 1 dnevu obdelamo 4,8 m3 odpadne vode, ki
vsebuje cA0 = 0,2 mol/m3 fenola. Koliko mora biti površina biofilma, če je debelina biofilma 0,001
m, da dosežemo izstopno koncentracijo fenola cAi = 0,04 mol/m3 ?
Ostali podatki:
KA = 0,5 mol/m3 , RA,max = 6,5×10−3 mol m−3 s−1 in DAB = 2,6×10−10 m2/s
Shema
biofilm
cAi
nosilec
cA (z)
#»
N Az
z=0 z=δ
Rešitev
Hitrost razpada komponente A lahko opišemo v obliki snovne bilance:
ẆA = v0 · cA0 − v · cAi
(1.206)
ẆA = 0, 032 mol/h
Hitrost degradacije je propocionalna fluksu fenola v biofilm pri z = 0:

dc
ẆA = S · NAz = S · − DAB · A (1.207)
dz z=0
Pri nizkih koncentracijah, kjer je KA cA , lahko Enačbo 1.205 aproksimiramo z reakcijo prvega
reda glede na cA :
RA,max · cA ∼ RA,max · cA
RA = − = = − k 1 · cA (1.208)
KA + c A kA
kjer je k1 :
RA,max
k1 =
KA (1.209)
k1 = 1, 3 × 10−2 s−1
36
Za stacionarno difuzijo v eni dimenziji s homogeno enačbo prvega reda zapišemo enačbo:
d2 cA
DAB · − k 1 · cA = 0 (1.210)
dz2
Splošno rešitev diferencialne enačbe 1.210 drugega reda že poznamo, zato lahko zapišemo splošno
rešitev:
p p
cA (z) = c1 cosh(z k1 /DAB ) + c2 sinh(z k1 /DAB ) (1.211)
kjer sta c1 in c2 integracijski konstanti, določeni ob vpeljavi robnih pogojev, ki sta v tem primeru:
dcA
z = δ, =0
dz
z = 0, cA = cAi
Koncentracijsko odvisnost komponente A od dolžine tako zapišemo v obliki Enačbe 1.212 in to še
grafično predstavimo (Slika 1.3):
√
cosh((δ − z) k1 /DAB )
cA (z) = cAi √ (1.212)
cosh(δ k1 /DAB )
Za izračun površine biofilma nas zanima odvod koncentracije cA po dimenziji z pri z = 0:

dcA p p
= −cA0 k1/DAB tanh(δ k1/DAB ) (1.213)
dz z=0

Molski fluks fenola v biofilm sedaj lahko zapišemo kot:

D ·c
NA |z=0 = AB Ai (δ k1/DAB ) tanh(δ k1/DAB )
p p
(1.214)
δ
q
kjer je vrednost brezdimenzijskega parametra δ Dk1 7,07. Posledično je vrednost molskega fluksa:
AB
NAz = 7, 35 × 10−8 mol m−2 s−1 (1.215)
Sledi še izračun potrebne površine biofilma, kjer izhajamo iz Enačbe 1.207:

ẆA
S=
NAz (1.216)
S = 120, 9 m2
0.040
0.035
0.030
0.025
cA (mol/m3)
0.020
0.015
0.010
0.005
0.000
0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0
z (mm)
Slika 1.3: Koncentracijski profil komponente A v biofilmu.
37
Naloga 10
Organizem, ki ga lahko aproksimiramo s sfero premera 0,2 mm, porablja kisik, kar lahko opišemo
s homogeno reakcijo ničtega reda (k0 = 132 mol m−3 min−1 ). Koncentracija na površini organizma
pri temperaturi T = 25 ◦ C je cA0 = 0,258 mol/m3 .
a) Izračunaj koncentracijo kisika v sredini organizma.
b) Na kateri razdalji od središča organizma koncentracija pade na polovico začetne?
Ostali podatki:
DAB = 2,1×10−8 m2/s
Shema
cA0
r1
#»
N Az
Rešitev
a) Zapišemo enačbo za difuzijo v sferičnih koordinatah:

d 2 dcA
DAB · r − k0 · r2 = 0 (1.217)
dr dr
dcA k · r3
r2 = 0 + c1 (1.218)
dr 3 · DAB
k0 · r2 c
cA (r ) = − 1 + c2 (1.219)
6 · DAB r
Po uveljavitvi robnih pogojev dcdrA r=0 = 0 in c A |r=r1 = cA0 lahko distribucijo koncentracije kisika

v organizmu zapišemo kot:

k0 · r12 r2

cA (r ) = cA0 − · 1− 2 (1.220)
6 · DAB r1
V sredini organizma pri r = 0 je koncentracija kisika tako:
cA = 0, 0834 mol/m3
b) Enačbo 1.220 preoblikujemo in zapišemo:

s
6 · DAB · (cA0 − cA )

r = r1 · 1− (1.221)
k0 · r12
Razdalja, kjer koncentracija kisika v organizmu pade na polovico začetne, je:
r = 0, 0511 mm
38
Naloga 11
Hladilno vodo za hlajenje v elektrarni hranijo v bazenu dolžine 2000 m in širine 1000 m. Zaradi
izhlapevanja moramo v bazen dnevno dodajati svežo vodo, s čimer ohranjamo konstantno vodno
gladino. Veter piha s hitrostjo 4 m/s vzdolž daljše osi bazena pri temperaturi T∞ = 25 ◦ C in tlaku
P = 1,013 bar. Povprečna vlažnost zraka pri tej temperaturi je ϕ = 50 %. Izračunaj, kakšen je dnevni
vnos sveže vode.
Ostali podatki:
zrak: ν = 15,62×10−6 m2/s
voda-zrak: DAB = 2,503×10−5 m2/s
voda: pAs = 3169 Pa
Rešitev
Izhlapevanje vode v bazenu lahko opišemo v obliki snovnega toka:
dm
= kc · A · (cAs − cA∞ ) (1.222)
dt
Kjer koeficient snovne prestopnosti kc izračunamo preko korelacijskih enačb. Za izbor ustrezne
korelacijske enačbe najprej izračunamo Re število, s katerim določimo, ali gre za laminarni ali
turbulentni tok:
v·L
Re = (1.223)
ν
Re = 5, 12 × 108
Vrednost Re števila predstavlja območje turbulentnega toka, zato za izračun koeficienta snovne
prestopnosti kc uporabimo zvezo:
ν
Sc = = 0, 624 (1.224)
DAB
Sh = 0, 037 · Re0,8 · Sc1/3 (1.225)
5
Sh = 2, 93 × 10
kc = 3, 67 × 10−3 m/s
Dnevni vnos sveže vode je tako:
m = kc · A · (cAs − cA∞ ) · t (1.226)

6
m = 7, 3 × 10 kg/dan
39
Naloga 12
Suh zrak pri tlaku P = 1 atm in temperaturi T∞ = 35 ◦ C piha čez mokro ploščo dolžine 0,5 m
in širine 1,0 m. V ploščo je vgrajen električni grelec moči 600 W, ki deluje z 80% učinkovitostjo.
Temperatura na površini plošče je konstantna Ts = 25◦ C.
a) Izračunaj hitrost izhlapevanja vode v kg/h.
b) Po določenem času vsa voda s plošče izhlapi. Za enake pogoje suhega zraka in enako moč
grelca določi temperaturo plošče na površini.
Ostali podatki:
zrak: ρ = 1,164 kg/m3 , cp = 1,007 kJ kg−1 K−1 , α = 2,208×10−5 m2/s
voda: pAs = 3170 Pa, hfg = 2442 kJ/kg
Shema
Q̇konv Q̇evap
Ts
Ṡ
Rešitev
S pomočjo sheme najprej zapišemo energijsko bilanco za sistem:
Q̇konv − Q̇evap + Ṡ = 0 (1.227)

h · A · ( T∞ − Ts ) − ẆH2 O · hfg + Ṡ = 0 (1.228)
ẆH2 O = kc · A · (cAs − cA∞ ) (1.229)
Opazimo, da imamo v zapisu energijske bilance prisoten tako koeficient toplotne prestopnosti
h in koeficient snovne prestopnosti kc . Posledično se poslužimo Chilton-Colburn analogije med
prenosom toplote in snovi:
h kc
· Pr2/3 = · Sc2/3 (1.230)
ρ · v · cp v
Sledi:
(2/3)
kc 1 Pr
= · (1.231)
h ρ · cp Sc
(2/3)
kc 1 DAB
= · (1.232)
h ρ · cp α
kc
= 9, 513 × 10−4 m3 K J−1
h
h
= 1051 J m−3 K−1
kc
Koncentracija vodne pare v toku suhega zraka znaša cA∞ = 0, medtem ko koncentracijo vodne
pare na površini plošče cAs izračunamo preko parnega tlaka vode pAs :
p
cAs = As · MH2 O
R · Ts (1.233)
cAs = 0, 0230 kg/m3
40
S preoblikovanjem enačbe 1.228 izračunamo koeficient snovne prestopnosti kc :
kc = 0, 0210 m/s (1.234)
In za tem preko enačbe 1.229 še hitrost izhlapevanja vode:
ẆA = 0, 870 kg/h (1.235)
b) V primeru, ko voda izhlapi s celotne površine plošče, se energijska bilanca (Enačba 1.227)
poenostavi, saj člena, ki ponazarja toplotni tok izhlapevanja vode (Q̇evap ), ni več.
Ṡ = Q̇evap = h · A · ( Ts − T∞ ) (1.236)
Ṡ
Ts = T∞ + (1.237)
h·A
Ts = 78, 5 ◦ C
Naloga 13
V absorpcijskem stolpu poteka absorpcija komponente A iz zmesi plina v topilo B. V neki točki v
stolpu je parcialni tlak komponente A v plinastem toku pA,G = 1,519×104 Pa in koncentracija A
v kapljevinasti fazi cA,L = 1,0×10−3 kmol/m3 . Snovna prehodnost na strani kapljevine je
KL = 0,01 m/s, snovna prestopnost na strani plina kG = 3,95×10−9 kmol m−2 s−1 Pa−1 in Henryjeva
konstanta He = 3,04×106 Pa m3 kmol−1 . Določi kL , KG in (pA,G − pAi ), (cAi − cA,L ), (pA,G − pA
∗ ) ter
∗
(cA − cA,L ). Grafično predstavi koncentracijski profil.
Rešitev
Za primer absorpcije poznamo naslednje zveze:
1 1 1
= + (1.238)
KL kL kG · He
1 1 He
= + (1.239)
KG kG kL
NA = kG · ( pA,G − pAi ) (1.240)

∗
NA = KG · ( pA,G − pA ) (1.241)
NA = kL · (cAi − cA,L ) (1.242)
∗
NA = KL · ( c A − cA,L ) (1.243)
pAi = He · cAi (1.244)

∗
pA,G = He · cA (1.245)
∗
pA = He · cA,L (1.246)
Sledi:
kL = 0, 06 m/s
KG = 3, 292 × 10−9 kmol m−2 s−1 Pa−1
( pA,G − pAi ) = 10126 Pa
∗
( pA,G − pA ) = 12151 Pa
(cAi − cA,L ) = 6, 7 × 10−4 kmol/m3
∗
( cA − cA,L ) = 4, 0 × 10−3 kmol/m3
41
Naloga 14
Navpična steklena cev je napolnjena z benzenom do višine 20 mm od zgornjega roba. Po 170 urah
pri temperaturi T = 40 ◦ C in stalnem tlaku P = 1,013 bar se je višina benzena znižala na 110 mm
od zgornjega roba.
Izračunaj difuzivnost benzena v zraku, če je parcialni tlak benzena pri tej temperaturi
pAs = 24,4 kPa in gostota benzena ρ = 0,857 g/mL.
Rešitev:
DAB = 9,79×10−6 m2/s
Naloga 15
V prostoru stoji skodelica, ki je do polovice napolnjena z vodo. Temperatura vode in prostora je
T = 15 ◦ C. Skodelica je visoka h = 24 cm in notranjega premera D = 7 cm. V kolikšnem času bo
izhlapela vsa voda iz nje?
Ostali podatki:
DAB = 2,71×10−5 m2/s, pAs = 1,705 kPa, ρ = 1000 kg/m3
Rešitev:
t = 714 dni
Naloga 16
Vodik je shranjen v sferični posodi premera D = 30 cm in debelino stene d = 4,0 mm pri temperaturi
T = 22 ◦ C in tlaku P = 10 bar. Koncentracija vodika na notranji strani jeklene stene je 1,2 kmol/m3
in zanemarljiva na zunanji strani. Izračunaj začetno hitrost padanja tlaka znotraj posode (dpA /dt).
Ostali podatki:
DAB = 4,52×10−13 m2/s
Predpostavi, da gre za proces stacionarne difuzije in je premer posode mnogo večji od debeline
stene posode (enodimenzionalni problem, ravna stena).
Rešitev:
dpA /dt = −6,65×10−8 bar/s
Naloga 17
Gumijasta membrana debeline d = 0,5 mm ločuje čisti kisik od zraka. Tlak na strani čistega
kisika znaša P1 = 1,0 atm in na strani zraka P2 = 3,5 atm. Izračunaj masni tok zraka (definiran
na površinsko enoto) skozi membrano in določi smer tega toka. Topnost kisika v membrani pri
temperaturi T = 298 K znaša S = 0,00312 kmol m−3 bar−1 .
Ostali podatki:
DAB = 2,3×10−10 m2/s
Rešitev:
(ṁ/A) = 1,233×10−8 kg m−2 s−1
Naloga 18
Steklenička radenske vsebuje vodo z raztopljenim CO2 . Prazen prostor nad tekočino je sestavljen
iz mešanice nasičenega CO2 in vodne pare, tlak v steklenički znaša P = 120 kPa. Steklenička stoji
na mizi v prostoru s temperaturo zraka T = 25 ◦ C. Parni tlak pri tej temperaturi je pAs = 3,169 kPa.
Določi molski delež vodne pare v CO2 in maso raztopljenega CO2 v 250 mL pijače.
Ostali podatki:
HeCO2 -voda = 1644 bar
Rešitev:
yH2 O = 0,0264, mCO2 = 0,434 g
Naloga 19
V nekem trenutku rezervoar napolnjen z vodikom odpremo proti zunanjemu zračnemu tlaku pri
temperaturi 25 ◦ C. Izračunaj začetni masni tok vodika iz rezervoarja, če je tlak vodika v rezervoarju
42
PH2 = 80 kPa. Premer ventila znaša D = 3,5 cm, njegova dolžina pa L = 7 cm.
Ostali podatki:
DAB = 9,12×10−5 m2/s
Rešitev:
ṁH2 = 8,09×10−8 kg/s
Naloga 20
Tanek film debeline d = 1,5 mm sveže nanešenega premaza, ki smo ga nanesli na površino dimenzij
2,0 m × 2,0 m, sušimo v sušilni komori dimenzij 2,0 m × 2,0 m × 1,0 m. Pretok zraka skozi komoro
sušilnika znaša 4200 m3/h pri temperaturi T = 27 ◦ C in tlaku P = 1 atm. Pri tej temperaturi je
parcialni tlak benzena na površini premaza pAs = 13,88 kPa. Določi povprečno snovno prestopnost,
hitrost izhlapevanja topila in čas, v katerem vse topilo izhlapi.
Ostali podatki:
DAB = 9,72×10−6 m2/s, ν = 1,589×10−5 m2/s, ρ = 871,1 kg/m3
Kriterij:
Laminarni tok: Sh = 0,664 · Re1/2 · Sc1/3 ; Re < 3×105
Turbulentni tok: Sh = 0,036 · Re4/5 · Sc1/3 ; Re > 3×105
Rešitev:
kc = 0,103 cm/s, ẆA = 0,0229 mol/s, t = 48,7 min
Naloga 21
Sferična kroglica trdnega, neporoznega naftalena je suspendirana v zraku. Naftalen počasi
sublimira v okoliški zrak v procesu molekularne difuzije. Določi čas, ki je potreben, da se premer
kroglice iz D1 = 2,0 cm zmanjša na D2 = 0,5 cm, če je temperatura zraka T = 347 K in tlak
P = 1,013×105 Pa.
Ostali podatki:
M = 128 g/mol, ρ = 1,145 g/cm3 , pAs = 666 Pa, DAB = 8,19×10−6 m2/s.
Rešitev:
t = 61,5 h
Naloga 22
Toluen se je polil po laboratorijskih tleh in se razširil po dolžini L = 2 m. Ventilacija v laboratoriju
povzroča hitrost zraka nad površino toluena v = 1 m/s. Če je debelina filma d = 1 mm, kako dolgo
bi trajalo, da bi toluen popolnoma izhlapel pri temperaturi T = 25 ◦ C in tlaku P = 1 atm?
Ostali podatki:
zrak: ν = 1,57×10−5 m2/s
toluen-zrak: DAB = 8,7×10−6 m2/s
toluen: ρ = 862 kg/m3 , pAs = 37,9 kPa
Rešitev:
t = 8,1 min
Naloga 23
Suh zrak pri tlaku P = 1,013 bar piha čez termometer, ki ima merilno bučko ovito z mokro krpico.
Stacionarna temperatura, ki jo takšen termometer kaže, je 290 K. Izračunaj temperaturo okoliškega
suhega zraka.
Ostali podatki:
ρzrak = 1,219 kg/m3 , pAs = 1940 Pa, hfg = 2461 kJ/kg, cp = 1,006 kJ kg−1 K−1 , Pr = 0,71, Sc = 0,61
Rešitev:
T∞ = 49,2 ◦ C
Naloga 24
V absorpcijskem stolpu pri temperaturi T = 293 K in tlaku P = 1,013 bar poteka absorpcija
43
amonijaka v vodo s snovno prehodnostjo v plinski fazi KG = 2,74×10−9 kmol m−2 s−1 Pa−1
in Henry-jevo konstanta He = 1,358×103 Pa m3 kmol−1 . V neki točki v stolpu plinska faza vsebuje
8 mol. % amonijaka, koncentracija amonijaka v kapljevinasti fazi pa je cA,L = 0,064 kmol/m3 . Če
je 85 % celotnega upora proti prenosu snovi na strani plinske faze, izračunaj ostale koeficiente
snovnega prenosa in sestavo na fazni meji.
Rešitev:
kG = 3,226×10−9 kmol m−2 s−1 Pa−1 , kL = 2,47×10−5 m/s, pAi = 1284 Pa, cAi = 0,946 kmol/m3
Naloga 25
Odpadno vodo uvajamo na vrh absorpcijskega stolpa v protitoku z zrakom. V neki točki v
stolpu odpadna voda vsebuje 0,001 kmol/m3 A, medtem ko v zraku komponente A ni. Snovna
prestopnost na strani kapljevine je kL = 5,0×10−4 m/s in plina kG = 0,01 kmol m−2 s−1 atm−1 .
Henryjeva konstanta znaša He = 10 atm m3 kmol−1 . Izračunaj snovni fluks komponente A in
koeficienta snovne prehodnosti KL in KG .
Rešitev:
NA = 4,97×10−10 kmol m−2 s−1 , KL = 4,97×10−4 m/s, KG = 4,97×10−5 kmol m−2 s−1 Pa−1
Naloga 26
Preko mokrih betonski tal dimenzij 8 m × 8 m piha veter s hitrostjo 45 km/h. Temperatura zraka
relativne vlažnosti ϕ = 35 % je T∞ = 22 ◦ C. Izračunaj čas, ki je potreben, da z betona izhlapi vsa
voda, če je debelina vodnega filma d = 0,4 mm.
Ostali podatki:
zrak: ν = 1,534×10−5 m2/s, ρz = 1,196 kg/m3
voda: pAs = 2,671 kPa, ρv = 1000 kg/m3
Rešitev:
t = 19,8 min
Naloga 27
Mokro jekleno ploščo dimenzij 0,4 m × 0,4 m z obeh strani sušimo v toku suhega zraka s
temperaturo T∞ = 25 ◦ C. Hitrost zraka paralelno na ploščo znaša v = 3 m/s. Določi hitrost
izhlapevanja vode z jeklene plošče.
Ostali podatki:
zrak: ν = 1,562×10−5 m2/s, ρ = 1,214 kg/m3
voda: pAs = 3,169 kPa
Rešitev:
ṁizh = 7,1×10−5 kg/s
Naloga 28
Na vetroven poletni dan se oseba A zadržuje na bazenu. Temperatura okoliškega zraka znaša
T∞ = 25 ◦ C pri normalnem zračnem tlaku in hitrosti vetra v = 20 km/h. Izračunaj toplotne izgube
preko glave, v primeru, da je glava:
a) suha,
b) mokra.
Predpostavi, da je temperatura na površini glave Ts = 35 ◦ C in vlažnost zraka ϕ = 0,30. Glavo
aproksimiraj s kroglo premera D = 29 cm. Pri računanju si pomagaj s korelacijama:
44
h i 1/4
Nu = 2 + 0, 4Re1/2 + 0, 06Re2/3 Pr0,4 η∞s
η
h i 1/4
Sh = 2 + 0, 4Re1/2 + 0, 06Re2/3 Sc0,4 η∞s
η
Ostali podatki:
zrak: ν = 1,562×10−5 m2/s, λ = 0,02551 W m−1 K−1 , η∞ = 1,849×10−5 kg m−1 s−1 , ηs = 1,872×10−5
kg m−1 s−1 , Pr = 0,730
voda: hfg = 2431 kJ/kg, pAs (@ 25 ◦ C) = 3,169 kPa, pAs (@ 35 ◦ C) = 5,627 kPa
Rešitev:
a) Q̇ = 53,7 W b) Q̇ = 454,6 W
Naloga 29
Zrak z vlažnostjo ϕ = 30 % piha s hitrostjo 4 m/s preko posode v obliki valja premera D = 60 cm
pri temperaturi T∞ = 30 ◦ C. Izračunaj, koliko toplote je treba dodati/odvzeti vodi v posodi, da
bo njena temperatura ves čas Ts = 20 ◦ C. Kaj bi se zgodilo, če vodi ne bi dodali/odvzeli toplote?
Karakteristična dolžina za izračun Re, Nu in Sh števila je polmer posode.
Ostali podatki:
zrak: ν = 1,562×10−5 m2/s, λ = 0,02551 W m−1 K−1 , α = 2,141×10−5 m2/s, Pr = 0,7296
voda: hfg = 2453,5 kJ/kg, pAs (@ 30 ◦ C) = 4,245 kPa, pAs (@ 20 ◦ C) = 2,339 kPa
Kriterij (pri izračunu upoštevaj analogijo med prenosom toplote in prenosom snovi):
Laminarni tok: Nu = 0,664 · Re1/2 · Pr1/3 ; Re < 3×105
Turbulentni tok: Nu = 0,036 · Re4/5 · Pr1/3 ; Re > 3×105
Rešitev:
Q̇ = 34,7 W
Naloga 30
Plošča dimenzij 5,0 m × 0,5 m je prevlečena s hlapno komponento A (MA = 160 g/mol) in
izpostavljena suhemu zraku temperature 20 ◦ C. Preko plošče v smeri daljše stranice piha veter
s hitrostjo v = 10 m/s. Ploščo z električnim grelcem vzdržujemo pri temperaturi 140 ◦ C, pri
čemer komponenta A izhlapeva s površja. Parcialni tlak komponente A pri tej temperaturi je
pAs = 0,15 atm. Izračunaj moč grelca za vzdrževanje površine plošče pri temperaturi 140 ◦ C.
Ostali podatki:
zrak: ρ = 0,995 kg/m3 , cp = 1,009 kJ kg−1 K−1 , ν = 2,092×10−5 m2/s, λ = 0,030 W m−1 K−1
komponenta A: hfg = 4,85×106 J/kg, DAB = 8,15×10−7 m2/s
Rešitev:
Q̇ = 26,1 kW
Naloga 31
Cev premera D = 7,5 cm je z notranje strani omočena z benzenom. Skozi njo zrak piha s hitrostjo
v = 6 m/s pri tlaku P = 1 atm in temperaturi T = 25 ◦ C. Izračunaj masni tok izhlapevanja benzena.
Ostali podatki:
zrak: ν = 1,562×10−5 m2/s
benzen: DAB = 0,88×10−5 m2/s, pAs = 13,0 kPa
1/3 0,14
Laminarni tok: Sh = 1, 86 · (Re · Sc)1/3 · DL · ηηs
Turbulentni tok: Sh = 0, 023 · Re0,8 · Sc0,4
Rešitev:
ṁizh = 4,6×10−3 kg/s
45
1.3 Nestacionarni prenos toplote in snovi

Naloga 1
Termočlen, ki ga lahko aproksimiramo s sfero, uporabljamo za merjenje temperature v toku zraka.
Koeficient toplotne prestopnosti na strani zraka je h = 200 W m−2 K−1 in prevodnost termočlena
λ = 50 W m−1 K−1.
a) Določi premer termočlena, ki bo imel časovno konstanto τ = 2,0 s.
b) Če damo termočlen v tok zraka s temperaturo T∞ = 150 ◦ C, koliko časa bo potrebno, da bo kazal
T = 149 ◦ C. Začetna temperatura termočlena je T0 = 25 ◦ C.
Ostali podatki (termočlen):
ρ = 8400 kg/m3 , cp = 420 J kg−1 K−1
Rešitev
a) Predpostavimo nestacionarni prenos toplote z zanemarljivim notranjim uporom in preko
časovne konstante izračunamo premer termočlena:
ρ · cp · V
τ= (1.247)
h·A
D = 6, 80 × 10−4 m = 680 µm
Preverimo, ali je bila naša predpostavka pravilna in izračunamo vrednost Biotovega števila, kjer
je karakteristična dolžina za kroglo Lc = R/3:
h · Lc
Bi = (1.248)
λ
Bi = 0, 000454 1
Izračun Biotovega števila potrjuje nestacionarni prenos toplote z zanemarljivim notranjim uporom.
V nadaljevanju izračunamo čas iz že izpeljane oblike enačbe za nestacionarni prenos toplote z
zanemarljivim notranjim uporom:
T − T∞ t
= exp − (1.249)
T0 − T∞ τ
T − T∞
t = −τ · ln (1.250)
T0 − T∞
t = 9, 7 s
46
Naloga 2
Jekleno ploščo debeline L = 2,0 cm potopimo v hladilno tekočino s temperaturo T∞ = 20 ◦ C.
a) Oceni prevladujoč toplotni upor, če je toplotna prestopnost med tekočino in ploščo najmanj
h = 120 W m−2 K−1.
b) Izračunaj temperaturo v sredini plošče po 10 minutah, če je bila temperatura plošče na začetku
T0 = 250 ◦ C in se temperatura hladilne tekočine ne spreminja.
c) Izračunaj prenos toplote s plošče na hladilno tekočino, če je površina plošče A = 0,25 m2 .
Ostali podatki:
ρ = 7800 kg/m3 , cp = 462 J kg−1 K−1 , λ = 45 W m−1 K−1
Rešitev
a) Izračunajmo vrednost Biotovega števila (Lc = L/2), da se prepričamo, ali prevladuje zunanji ali
notranji toplotni upor:
h · Lc
Bi = (1.251)
λ
Bi = 0, 027
Vrednost Biotovega števila potrjuje nestacionarni prenos toplote z zanemarljivim notranjim

uporom.
b) Temperaturo v sredini plošče tako izračunamo iz že izpeljane oblike enačbe za nestacionarni

prenos toplote z zanemarljivim notranjim uporom (Enačba 1.249):

t
T = T∞ + ( T0 − T∞ ) · exp − (1.252)
τ
T = 51, 2 ◦ C
c) Prenos toplote s plošče na hladilno tekočino izračunamo preko:
m = ρ·A·L (1.253)
Q = m · cp · ( T0 − T ) (1.254)
Q = 3582 kJ
47
Naloga 3
Pri polaganju cevi upoštevamo zimsko obdobje z nizkimi temperaturami. Pri kateri globini
položitve cevi bi voda v ceveh začela zamrzovati? Predpostavimo primer na severu Evrope s
povprečno dnevno temperaturo na površini zemlje T1 = −10 ◦ C za obdobje 45 dni, medtem ko je
temperatura v zemlji T0 = 15 ◦ C.
Ostali podatki:
ρ = 2260 kg/m3 , cp = 1440 J kg−1 K−1 , λ = 0,76 W m−1 K−1
Rešitev
Predpostavke:
1) enodimenzionalni problem − plošča;
2) polneskončen medij (debela plast zemljine skorje), Bi 1;
3) konstantne snovne lastnosti.
Temperaturno porazdelitev pri prevajanju v polneskončno telo zapišemo:
T − T0 2
Z ξ
Θ= = 1− √ exp(−ξ 2 )dξ (1.255)
T1 − T0 π 0
Oziroma:
Θ = erfc(ξ ) (1.256)
x
ξ= √ (1.257)
4αt
Sledi:
T − T0
Θ= = 0, 60
T1 − T0
Vrednost error funkcije odčitamo iz ustreznih tabel (Priloga A.1) ali s pomočjo drugih spletnih
orodij:
ξ = 0, 371
Sledi še izračun minimalne globine:

√
x = ξ 4αt
(1.258)
x = 0, 71 m
48
Naloga 4
Debela jeklena plošča z začetno temperaturo T0 = 300 ◦ C je na eni od površin hlajena s curki vode s
temperaturo T1 = 25 ◦ C. Curki vode vzdržujejo visoko in enakomerno odvajanje toplote s površine
(visok koeficient toplotne prestopnosti h). Temperatura na površini plošče je enaka temperaturi
vode.
a) Kako dolgo bi trajalo, da na razdalji 50 mm od površine dosežemo temperaturo T = 100 ◦ C?
b) Koliko bi bila temperatura na razdalji 50 mm od površine plošče po 50 minutah?
Ostali podatki:
ρ = 8000 kg/m3 , cp = 450 J kg−1 K−1 , λ = 42 W m−1 K−1
Rešitev
Predpostavke:
1) enodimenzionalni problem − plošča;
2) polneskončen medij, Bi 1;
3) konstantne snovne lastnosti.
a) Rešitev primera podaja sklop enačb 1.255–1.257. Sledi:
T − T0
Θ= = 0, 727
T1 − T0
Vrednost error funkcije odčitamo iz ustreznih tabel (Priloga A.1) ali s pomočjo drugih spletnih
orodij:
ξ = 0, 247
Sledi še izračun časa, ko je na globini plošče 50 mm od površine dosežena temperatura 100 ◦ C:

x2
t=
4ξ 2 α (1.259)
t = 881 s
b) Sledimo že omenjenemu sklopu enačb (1.255–1.257). Najprej izračunamo error funkcijo in za

tem vrednost razmerja temperatur:
x
ξ= √ = 0, 134
4αt
T − 300
Θ = 0, 850 =
25 − 300
Temperatura na globini 50 mm od površine plošče po 50 minutah tako znaša:
T = 66, 2 ◦ C
49
Naloga 5
Aluminijasto kroglico s premerom D = 60 mm vzamemo iz pečice, kjer ima začetno temperaturo
T0 = 400 ◦ C. Po odvzemu iz pečice je krogla izpostavljena dvostopenjskemu režimu ohlajevanja.
Korak 1: Hlajenje na zraku temperature T∞ = 20 ◦ C, dokler temperatura v sredini krogle ne doseže
kritične temperature 335 ◦ C. V tem primeru je koeficient toplotne prestopnosti h1 = 10 W m−2 K−1 .
Korak 2: Ko krogla doseže kritično temperaturo, jo potopimo v vodno kopel temperature
T∞ = 20 ◦ C in koeficienta toplotne prestopnosti h2 = 7800 W m−2 K−1.
Izračunaj čas, ki je potreben za korak 1 in čas za korak 2, da se krogla ohladi na T = 50 ◦ C.
Ostali podatki: ρ = 2700 kg/m3 , cp = 910 J kg−1 K−1 , λ = 234 W m−1 K−1
Rešitev
Korak 1: Izračunajmo vrednost Biotovega števila, da se prepričamo, ali prevladuje zunanji ali
notranji toplotni upor (Lc za kroglo je R/3):
h1 · Lc
Bi = (1.260)
λ
h1 · D
Bi = (1.261)
6λ
Bi = 4, 27 × 10−4 1
Izračun Biotovega števila kaže na nestacionarni prenos toplote z zanemarljivim notranjim uporom.
Izračunamo čas, da temperatura v središču krogle doseže temperaturo T = 335 ◦ C:
ρ · cp · V
τ= (1.262)
h·A
τ = 2457 s
T − T∞
t = −τ · ln (1.263)
T0 − T∞
t = 461 s
Korak 2: Sledi ponovni izračun Biotovega števila, pri čemer je tokrat vrednost koeficienta toplotne
prestopnosti enaka h2 :
h2 · D
Bi = (1.264)
6λ
Bi = 0, 333
Izračun Biotovega števila pokaže, da gre za nestacionarno prevajanje v telesu končne dimenzije.
Rešitve so podane v obliki Gurney-Luriejevega diagrama za kroglo (Priloga A.2.3), kjer velja:
T∞ − T
Y= (1.265)
T∞ − T0
α·t
X = Fo = 2 (1.266)
x1
x
n= (1.267)
x1
λ
m= (1.268)
h · x1
Sledi:
20 − 50
Y= = 0, 1
20 − 335
n=0
m=1
Iz G-L diagrama za sfero odčitamo vrednost X = 1,05. Ustrezno temperaturo v sredini dosežemo v
času t = 9,9 s.
50
Naloga 6
Dolga jeklena palica premera D = 0,30 m ima začetno temperaturo T0 = 600 K. Palico potopimo v
oljno kopel temperature T∞ = 300 K. Izračunaj temperaturo v središču palice po 30 minutah.
Ostali podatki:
α = 1,25×10−5 m2/s, h = 117 W m−2 K−1 , λ = 35 W m−1 K−1
Rešitev
Izračun Biotovega števila pokaže, da gre za nestacionarno prevajanje v telesu končne dimenzije,
kjer je karakteristična dolžina za cilinder Lc = R/2:
h · Lc
Bi = (1.269)
λ
Bi = 0, 25
Izhajamo iz osnovne enačbe za nestacionarno prevajanje v eni dimenziji:

∂T ∂2 T
=α 2 (1.270)
∂t ∂x
Rešitve so podane v obliki Gurney-Luriejevega diagrama za cilinder (Priloga A.2.2), kjer velja:
T∞ − T
Y= (1.271)
T∞ − T0
α·t
X = Fo = 2 (1.272)
x1
x
n= (1.273)
x1
λ
m= (1.274)
h · x1
Sledi:
300 − T
Y=
300 − 600
X=1
n=0
m=2
Iz G-L diagrama za cilinder odčitamo vrednost Y = 0,50. Temperatura v središču palice po 30

minutah znaša:
T = 450 K
51
Naloga 7
Kos mesa debeline L = 2,8 cm ima začetno temperaturo T0 = 10 ◦ C. Meso pečemo z obeh strani
v pečici pri temperaturi T∞ = 200 ◦ C. Izračunaj čas, ki je potreben, da v sredini mesa dosežemo
T = 140 ◦ C.
Ostali podatki:
α = 5,85×10−4 m2/h, h = 25,6 W m−2 K−1 , λ = 0,71 W m−1 K−1
Rešitev
Izračun Biotovega števila pokaže, da gre za nestacionarno prevajanje v telesu končnih dimenzij,
kjer je karakteristična dolžina definirana kot Lc = L/2:
h · Lc
Bi = (1.275)
λ
Bi = 0, 5
Izhajamo iz osnovne enačbe za nestacionarno prevajanje v eni dimenziji:

∂T ∂2 T
=α 2 (1.276)
∂t ∂x
Rešitve so podane v obliki Gurney-Luriejevega diagrama za ploščo (Priloga A.2.1), kjer velja:
T∞ − T
Y= (1.277)
T∞ − T0
α·t
X = Fo = 2 (1.278)
x1
x
n= (1.279)
x1
λ
m= (1.280)
h · x1
Sledi:
Y = 0, 3
n=0
m=2
Iz G-L diagrama za ploščo odčitamo vrednost X = 3,1. Ustrezno temperaturo v sredini dosežemo
v času:
t = 1, 04 h
52
Naloga 8
Aluminijasta plošča debeline 0,06 m ima začetno temperaturo T0 = 25 ◦ C. Ploščo postavimo v
komoro, v kateri piha vroč zrak temperature T∞ = 700 ◦ C (h = 70 W m−2 K−1 ).
a) Koliko časa je potrebno, da plošča prejme 85 % svoje maksimalne energije?
b) Kakšna je takrat temperatura v sredini plošče?
Ostali podatki:
ρ = 2700 kg/m3 , cp = 1030 J kg−1 K−1 , λ = 220 W m−1 K−1
Rešitev
Izračunajmo vrednost Biotovega števila, da se prepričamo, ali prevladuje zunanji ali notranji
toplotni upor:
h · Lc
Bi = (1.281)
λ
Bi = 0, 0095
Izračun Biotovega števila potrjuje nestacionarni prenos toplote z zanemarljivim notranjim uporom.
Vrednost časovne konstante τ je naslednja:
ρ · cp · L
τ= (1.282)
h·2
τ = 1192 s
Velja časovna odvisnost toplote, ki jo plošča prejme:

Z t Z t
Q= q · dt = h · A ( T − T∞ ) · dt (1.283)
0 0
Ob znani zvezi enačbe 1.249 lahko zapišemo:
t
Q = ρ · V · cp · ( T0 − T∞ ) 1 − exp − (1.284)
τ
In za maksimalno prejeto energijo:
Qmax = ρ · V · cp · ( T0 − T∞ ) (1.285)
Sledi:
Q t
= 1 − exp − (1.286)
Qmax τ
t = 37, 7 min
Ob vstavitvi izračunanega časa v enačbo 1.249 lahko določimo še temperaturo v aluminiju, ko

plošča prejme 85 % svoje maksimalne energije:
T = 599 ◦ C
53
Naloga 9
Velika cisterna NaOH se je prevrnila. Določi globino zemlje, pri kateri bo koncentracija NaOH
c = 0,5 mol/L. Koncentracija NaOH v cisterni je znašala c1 = 10 mol/L. Tekočina je na površini
zemlje ostala 45 minut.
Ostali podatki:
DAB = 2,6×10−6 m2/s
Rešitev
Zemljo z vidika reševanja nestacionarnega prenosa snovi pojmujemo kot polneskončno telo in
porazdelitev koncentracije NaOH v zemlji rešujemo z vpeljavo error funkcije:
c − c0
Θ= = erfc(ξ ) (1.287)
c1 − c0
In:
x
ξ= √ (1.288)
4 · DAB · t
Sledi:
c − c0
Θ= = 0, 05
c1 − c0
Vrednost error funkcije odčitamo iz ustreznih tabel ali s pomočjo drugih spletnih orodij:
ξ = 1, 386
Sledi še izračun globine zemlje, pri kateri pričakujemo prenehanje biološke aktivnosti:
p
x = ξ 4 · DAB · t
(1.289)
x = 0, 232 m
54
Naloga 10
Sferične delce hidrogela premera D = 0,5 cm prepojene z vodo potopimo v kopel s koncentracijo
soli cA1 = 10 g/L.
a) Izračunaj koncentracijo soli po 1 uri v hidrogelu na razdalji 0,1 cm od središča.
b) Izračunaj čas, v katerem doseže koncentracija soli v središču hidrogela cA = 8,0 g/L.
Ostali podatki:
DAB = 8,69×10−10 m2/s
Rešitev
a) Primer obravnavamo kot nestacionarno prevajanje v telesu končnih dimenzij, kjer izhajamo iz
osnovne enačbe:
∂c ∂2 c
= DAB 2 (1.290)
∂t ∂x
Rešitve so podane v obliki Gurney-Luriejevih diagramih, kjer velja:
cA1 − cA
Y= (1.291)
cA1 − cA0
D ·t
X = AB2 (1.292)
x1
x
n= (1.293)
x1
DAB
m= (1.294)
k c · x1
Sledi:
10 − cA
Y=
10 − 0
X = 0, 5
n = 0, 4
m=0
Iz G-L diagrama za kroglo odčitamo vrednost Y = 0,01. Koncentracija kisline na razdalji 0,1 cm od
središča je po 1 uri:
cA = 9, 9 mol/L
b) Vrednosti posameznih parametrov so tokrat:

10 − 8
Y= = 0, 2
10 − 0
n=0
m=0
b) Iz G-L diagrama za kroglo odčitamo vrednost X = 0,25. Čas, v katerem bo koncentracija soli v
središču hidrogela cA = 8,0 g/L, je:
t = 30 min
55
Naloga 11
Kroglico premera D = 7 cm, ohlajeno na T0 = 5 ◦ C, postavimo na zrak s temperaturo T∞ = 53 ◦ C.
Koeficient toplotne prestopnosti na strani zraka je h = 23 W m−2 K−1 .
a) Izračunaj čas, pri katerem bo temperatura kroglice narasla na T = 35 ◦ C.
b) Koliko časa bi na temperaturo T = 35 ◦ C segrevali cilinder s premerom D = 7 cm.
c) Koliko časa pa bi na temperaturo T = 35 ◦ C segrevali kvader dimenzij 4 cm × 8 cm × 5 cm, ki
bi bil narejen iz enakega materiala kot kroglica in bi imel enako začetno temperaturo?
Ostali podatki:
ρ = 10200 kg/m3 , cp = 245 J kg−1 K−1 , λ = 433 W m−1 K−1
Rešitev: a) t = 20,7 min, b) t = 31,1 min, c) t = 15,4 min
Naloga 12
V izoliranem šaržnem reaktorju prostornine V = 3,2 m3 želimo reakcijsko mešanico z gostoto
1200 kg/m3 in specifično toploto cp = 2,4 kJ kg−1 K−1 segreti z začetne temperature T0 = 20 ◦ C na
temperaturo T = 85 ◦ C. Vsebino reaktorja segrevamo z grelno kačo premera D = 20 mm in dolžine
L = 15 m (debelina bakrene stene kače je zanemarljiva), preko katere potuje nasičena vodna para
temperature Tp = 120 ◦ C (hfg = 2201 kJ/kg). Koeficient toplotnega prestopa na notranji strani kače
znaša hn = 12,0 kW m−2 K−1 in na zunanji strani hz = 4,0 kW m−2 K−1 .
a) Koliko časa je potrebno za segretje vsebine reaktorja na želeno temperaturo?
b) Kakšna je temperatura reakcijske mešanice po 85 minutah?
c) Skiciraj časovno odvisnost temperature pare in reakcijske mešanice.
Rešitev: a) t = 0,95 h, b) T = 99,1 ◦ C
Naloga 13
Izračunaj temperaturo v sredini pomaranče premera D = 9,5 cm z začetno temperaturo T0 = 23,2 ◦ C,
če je ta t = 3,5 h izpostavljena zraku temperature T∞ = −3,9 ◦ C.
Ostali podatki:
α = 4,84×10−4 m2/h, h = 18,0 W m−2 K−1 , λ = 0,429 W m−1 K−1
Rešitev:
T = −2,0 ◦ C
Naloga 14
Ravna jeklena stena debeline L = 20 mm je pred korozijo zaščitena s keramičnim filmom
termičnega upora Rt,c = 0,02 m2 K W−1 . Nasprotna stran stene je dobro izolirana od okolice.
Začetna temperatura stene znaša T0 = 300 K, medtem ko je temperatura dimnih plinov, ki steno
obdajajo, T∞ = 1400 K (h = 45,0 W m−2 K−1 ).
a) Koliko časa traja, da jeklo doseže temperaturo T = 1200 K?
b) Kakšna je temperatura na površini keramičnega filma?
Ostali podatki:
ρ = 7850 kg/m3 , cp = 430 J kg−1 K−1 , λ = 58 W m−1 K−1
Rešitev:
a) t = 1,35 h, b) Ts = 1295 K
Naloga 15
Betonska palica premera D = 0,1 m ima na začetku temperaturo T0 = 293 K. Palico položimo v
prostor z vodno paro, ki pri temperaturi T∞ = 373 K kondenzira na površini (h = 8,5 kW m−2 K−1 ).
Določi čas, ki je potreben, da sredina cilindra doseže temperaturo 353 K.
Ostali podatki:
ρ = 2300 kg/m3 , cp = 880 J kg−1 K−1 , λ = 1,63 W m−1 K−1
Rešitev:
t = 15,5 min
56
Naloga 16
Bakreno cev premera D = 4,0 cm z začetno temperaturo T0 = 150 ◦ C hladimo v mešanici ledu in
vode (h = 250 W m−2 K−1 ). Izračunaj čas, pri katerem bo temperatura v sredini palice T = 35 ◦ C.
Ostali podatki:
ρ = 8954 kg/m3 , cp = 395 J kg−1 K−1 , λ = 380 W m−1 K−1
Rešitev
t = 3,43 min
Naloga 17
Jeklene kroglice premera D = 1,6 cm so segrete na temperaturo T0 = 1250 K, nato jih počasi ohlajamo
do temperature T = 450 K na zraku s temperaturo T∞ = 300 K (h = 20 W m−2 K−1 ).
a) Izračunaj čas, ki je potreben za hlajenje.
b) Izračunajo oddano toploto s kroglice na zrak?
Ostali podatki:
ρ = 7800 kg/m3 , cp = 600 J kg−1 K−1 , λ = 40 W m−1 K−1
Rešitev
t = 19,2 min, Q = 8,0 kJ
Naloga 18
Jabolko premera D = 10 cm s kuhinjskega pulta, kjer vzdržujemo temperaturo na T0 = 22 ◦ C,
postavimo v hladilnik s temperaturo T∞ = 4 ◦ C. Izračunaj temperaturo na površini in v sredini
jabolka po 200 minutah.
Ostali podatki:
ρ = 835 kg/m3 , cp = 3,18 kJ kg−1 K−1 , λ = 0,415 W m−1 K−1 , h = 8,3 W m−2 K−1
Rešitev
a) na površini: T = 6,2 ◦ C, b) v sredini: T = 7,6 ◦ C
Naloga 19
Povprečna temperatura zraka vztraja pri temperaturi T1 = −4 ◦ C. Najmanj koliko zaporednih dni
s povprečno temperaturo zraka T1 = −4 ◦ C je potrebnih, da se bo zemlja na globini x = 0,2 m
ohladila na T = 0 ◦ C ali manj, če je bila začetna temperatura zemlje T0 = 10 ◦ C.
Ostali podatki:
α = 2,5×10−7 m2 /s
Rešitev
N=7
Naloga 20
Kamin je obložen s šamotno opeko debeline 20 cm z namenom akumulacije toplote, ki nastane pri
gorenju lesa. Izračunaj čas, ko bo prišlo do spremembe temperature na strani opeke, obrnjene v
prostor, če je temperatura v prostoru T0 = 20 ◦ C in temperatura v kaminu T1 = 970 ◦ C.
Ostali podatki:
α = 2,39×10−7 m2 /s, λ = 0,71 W m−1 K−1
Rešitev
t = 92,7 min
57
Kemijsko reakcijsko inženirstvo
2.1 Izotermno obratovanje reaktorjev

Naloga 1
Reakcija izomerizacije cis-trans 2-butena (A → B) je prvega reda in poteka v PFR reaktorju s
konstantno volumsko hitrostjo v0 .
a) Zapiši enačbo cA (V).
b) Izračunaj potreben volumen reaktorja, da bo izstopna koncentracija reaktanta A 20 % začetne
koncentracije (v0 = 5 L/min, k = 0,13 min−1 ).
c) Kakšen pa bi bil volumen CSTR reaktorja, ki bi obratoval pri enakih pogojih?
Rešitev
a) Za zapis koncentracije reaktanta A v odvisnost od volumna PFR reaktorja izhajamo iz modelne
enačbe za PFR reaktor:
dFA
= −(−rA ) (2.1)
dV
dc
v0 · A = − k · cA (2.2)
dV
Kar po integraciji privede do naslednje rešitve:
k·V
cA = cA0 · exp − (2.3)
v0
b) Volumen PFR reaktorja za dosego 20% začetne koncentracije (XA = 80 %) izračunamo:
v0 c
V= · ln A0 (2.4)
k cA
Oziroma:
v0 1
V= · ln
k 1 − XA (2.5)
V = 61, 9 L
c) Pri izračunu volumna CSTR reaktorja izhajamo iz modelne enačbe za CSTR reaktor:
FA0 · XA
V= (2.6)
(−rA )
Sledi:
v 0 · XA
V=
k · ( 1 − XA ) (2.7)
V = 153, 8 L
59
Zbirka nalog: Kemijsko reakcijsko inženirstvo
Naloga 2
Določi red reakcije, če poznaš naslednjo zvezo: Ko koncentracijo reaktanta razpolovimo, je hitrost
reakcije petkrat počasnejša.
Rešitev
Reakcijsko hitrost v splošnem zapišemo kot:
n
(−rA ) = k · cA (2.8)
Če enačbo 2.8 smatramo kot primerjalno osnovo, sledi:

(−rA ) c n
= k· A (2.9)
5 2
In nadalje:
(2 · cA ) n
5= n
cA (2.10)
n = 2, 32
Naloga 3
Reakcijo drugega reda A → B izvajamo izotermno v pretočnem reaktorju. Izračunaj razmerje med
potrebnim volumnom CSTR in PFR reaktorja, da bo izstopna koncentracija cA = 0,05·cA0 . Ostali
pogoji ostanejo nespremenjeni.
Rešitev
Zapišemo izpeljano obliko enačbe za CSTR in PFR reaktor za reakcijo drugega reda:
v0 · cA0 − v0 · cA
VCSTR = (2.11)
k · c2A

v0 1 1
VPFR = · − (2.12)
k cA cA0
Po postavitvi razmerja zapišemo:
VCSTR c
= A0
VPFR cA
(2.13)
VCSTR
= 20
VPFR
Naloga 4
Aktivacijska energija neke reakcije je EA = 250 kJ/mol. Kolikokrat naraste hitrost procesa, če
temperaturo dvignemo s T1 = 300 ◦ C na T2 = 350 ◦ C?
Rešitev
Zapišemo Arrheniusovo zvezo:

EA
k = k0 · exp − (2.14)
R·T
In postavimo razmerje med konstanto reakcijske hitrosti k1 pri T1 in k2 pri T2 :

k2 E 1 1
ln = A· − (2.15)
k1 R T1 T2
Sledi:

k2 250000 1 1
ln = · −
k1 8, 314 573 623
(2.16)
k2
= 67, 5
k1
60
Naloga 5
Zapiši enačbo reakcijske hitrosti za naslednje trditve:
a) Reakcija A → B + C poteka v šaržnem reaktorju konstantnega volumna. Koncentracija
reaktanta A s časom pada linearno.
b) Reakcija A → B + C poteka v šaržnem reaktorju konstantnega volumna. Recipročna vrednost
koncentracije reaktanta A se s časom spreminja linearno.
c) Reakcija 2A + 3B ↔ 2C je elementarna.
d) Reakcija A + B → C je prvega reda glede na reaktant B in celokupno ničtega reda.
e) Reakcija A → B + C je prvega reda pri visokih koncentracijah reaktanta A in drugega reda pri
nizkih koncentracijah reaktanta A.
f) Reakcija 2A → B + C je prvega reda.
g) Reakcija A + 2B → C je polovičnega reda glede na reaktant B in celokupno prvega reda.
h) Razpolovni čas reakcije 3A → B je definiran kot t1/2 = lnk 2 .
i) Reakcija A + 2B → 3C je elementarna.
Rešitev
a)
(−rA ) = k
b)
(−rA ) = k · c2A
c)
c2

(−rA ) = k1 c2A · c3B − C
KC
d)
k · cB
(−rA ) =
cA
e)
k1 · c2A
(−rA ) =
1 + k 2 · cA
f)
(−rA ) = k · cA
g)
(−rA ) = k · c0,5 0,5

A · cB
h)
(−rA ) = k · cA
i)
(−rA ) = k · cA · c2B
61
Naloga 6
Reakcijo prvega reda smo pri različnih temperaturah izvajali v eksperimentalnem reaktorju. Na
osnovi podatkov so bile izračunane naslednje konstante reakcijske hitrosti:
T (◦ C) k (min−1 )
0 0,108
20 0,166
40 0,240
60 0,334
Preveri veljavnost Arrheniusove zveze in določi parametre enačbe.

Rešitev
Zapišemo linearizirano obliko enačbe 2.14:
EA
ln k = ln k0 − (2.17)
R·T
Eksperimentalne podatke predstavimo grafično, tako da na x os podajamo podatke 1/T, kjer je
temperatura podana v Kelvinih in na y os lnk (Slika 2.1).
4
3
2
1 y= -1639.6 x + 3.807
R 2=0.994
ln k
0
1
2
3
0.0000 0.0005 0.0010 0.0015 0.0020 0.0025 0.0030 0.0035 0.0040
1/T (1/K)
Slika 2.1: Grafična predstavitev linearizirane Arrheniusove zveze.
Začetna vrednost linearne funkcije nam poda vrednost predeksponentnega faktorja k0 , iz naklona
premice pa določimo aktivacijsko energijo EA .
EA = 13, 6 kJ/mol
k0 = 45, 0 min−1
62
Naloga 7
V eksperimentalnem reaktorju smo preučevali ireverzibilno reakcijo in določali koncentracije
reaktanta A v različnih časovnih intervalih. Rezultati so podani v tabeli:
t (s) cA (mol/L)
0 1,000
5 0,623
10 0,388
15 0,242
20 0,150
25 0,094
30 0,058
35 0,036
40 0,023
Določi hitrost izginevanja reaktanta A v 12. sekundi eksperimenta.

Rešitev
Grafično predstavimo zniževanje koncentracije reaktanta A kot funkcijo časa (Slika 2.2) in
konstruiramo tangento na krivuljo v 12. sekundi reakcije (odvod), saj velja:
dcA
− = (−rA ) (2.18)
dt
Iz naklona tangente izračunamo vrednost reakcijske hitrosti v 12. sekundi eksperimenta:
∆cA 0, 08 − 0, 54 mol

(−rA ) = − =−
∆t 20 − 5 Ls (2.19)
−1 −1
(−rA ) = 0, 03 mol L s
1.0
0.8
0.6
cA (mol/L)
0.4
0.2
0.0
0 5 10 15 20 25 30 35 40
t (s)
Slika 2.2: Časovni potek padanja koncentracije reaktanta A in tangenta na krivuljo v 12. sekundi
reakcije.
63
Naloga 8
V tabeli so podane reakcijske hitrosti pri različnih koncentracijah reaktanta A za reakcijo A → B:
cA (mol/L) (−rA ) (mol L−1 s−1 )

1,9 14,14
1,7 12,07
1,5 10,12
1,3 8,18
1,1 6,37
0,9 4,60
0,7 3,18
Določi red reakcije in konstanto reakcijske hitrosti.

Rešitev
Zapišemo splošno obliko enačbe reakcijske hitrosti:
n
(−rA ) = k · cA (2.20)
In njeno linearizirano obliko:
ln(−rA ) = ln k + n · ln cA (2.21)
To v nadaljevanju tudi grafično prikažemo in iz regresijske premice odčitamo vrednosti za red

reakcije in konstanto reakcijske hitrosti (Slika 2.3).
cA (mol/L) (−rA ) (mol L−1 s−1 ) ln cA ln(−rA )

1,9 14,14 0,642 2,649
1,7 12,07 0,531 2,491
1,5 10,12 0,405 2,315
1,3 8,18 0,262 2,102
1,1 6,37 0,095 1,852
0,9 4,60 −0,105 1,526
0,7 3,18 −0,357 1,157
2.6
2.4
2.2
y= 1.503 x + 1.696
2.0
ln( rA)
1.8
1.6
1.4
1.2
0.4 0.2 0.0 0.2 0.4 0.6
ln(cA)
Slika 2.3: Grafični prikaz eksperimentalnih podatkov preučevane reakcije ln(−rA ) proti ln cA .
Sledi:
n = 1,5
k = 5,45 L0,5 mol−0,5 s−1
64
Naloga 9
Reakcija poteka po shemi A → B. Pri različnih koncentracijah reaktanta A smo določali vrednosti
hitrosti reakcije (−rA ). Eksperimentalni podatki so zbrani v tabeli:
cA (mol/L) (−rA ) (mmol L−1 min−1 ))

0,316 25
0,524 62
0,842 132
0,925 185
1,125 315
1,364 472
n in določi red reakcije.

Preveri, ali enačba reakcijske hitrosti sledi potenčni obliki: (−rA ) = k · cA
Rešitev
Potenčno obliko zapisa reakcijske hitrosti lineariziramo (Enačba 2.21). Enačbo 2.21 predstavimo v
grafični obliki (Slika 2.4) in iz naklona regresijske premice odčitamo red reakcije.
7.0
6.5
6.0
5.5
y= 1.997 x + 5.439
ln ( rA)
5.0
R 2=0.991
4.5
4.0
3.5
3.0
1.2 1.0 0.8 0.6 0.4 0.2 0.0 0.2 0.4
ln cA
Slika 2.4: Grafični prikaz eksperimentalnih podatkov in regresijska premica preko izračunanih
vrednosti.
Enačba reakcijske hitrosti sledi potenčni obliki z redom reakcije n = 2.
65
Naloga 10
Reakcijo v kapljevinasti fazi smo izvajali v šaržnem reaktorju pri temperaturi 30 ◦ C in pridobili
naslednje eksperimentalne podatke:
t (min) cA (mol/L)
0 2,00
5 1,04
10 0,71
15 0,49
20 0,42
25 0,32
S pomočjo integralne metode določi red reakcije in konstanto reakcijske hitrosti.

Rešitev
V prvem koraku predpostavimo, da je reakcija prvega reda, kar pomeni:
c
ln A0 = k · t (2.22)
cA
V nadaljevanju na podlagi eksperimentalnih podatkov preverjamo linearnost Enačbe 2.22.
2.00
1.75
1.50
1.25
ln(cA0/cA)
1.00
0.75
0.50
0.25
0.00
0 5 10 15 20 25
t (min)
Slika 2.5: Preverjanje linearnosti Enačbe 2.22.
Ugotovimo, da reakcija ni prvega reda, saj eksperimentalne točke ne sledijo predvidenemu

linearnemu trendu (Slika 2.5).
V naslednjem koraku predpostavimo, da je reakcija drugega reda in zapišemo:
1 1
− = k·t (2.23)
cA cA0
Tudi v tem primeru na podlagi eksperimentalnih podatkov preverjamo linearnost enačbe 2.22.
66
2.0
1/cA 1/cA0 (L/mol)

1.5 k= 0.094 L/(mol min)
1.0
0.5
0.0
0 5 10 15 20 25
t (min)
Slika 2.6: Preverjanje linearnosti enačbe 2.23.
Ugotovimo, da je reakcija drugega reda (Slika 2.6). Pripadajoča konstanta reakcijske hitrost je
k = 0,094 L mol−1 min−1 .
Naloga 11
Kemijsko reakcijo smo izvajali v šaržnem reaktorju pri konstantnem volumnu reakcijske mešanice
in na podlagi eksperimentalnih podatkov izrisali graf, prikazan na Sliki 2.7.
8.0
8.5
y= 1.986 x -2.116
ln( dcA/dt)
9.0
9.5
10.0
4.0 3.8 3.6 3.4 3.2 3.0

ln(cA)
Slika 2.7: Grafični prikaz eksperimentalnih podatkov preučevane reakcije.
Določi red reakcije. Odločitev utemelji.
Rešitev
Red reakcije razberemo iz naklona regresijske premice.
n=2
67
Naloga 12
Reakcijo v kapljevinasti fazi smo izvajali v šaržnem reaktorju pri temperaturi 25 ◦ C in pridobili
naslednje eksperimentalne podatke:
t (min) cA (mol/L)
0 2,475
100 1,895
200 1,525
300 1,280
400 1,110
500 0,975
600 0,870
S pomočjo diferencialne metode določi red reakcije in konstanto reakcijske hitrosti.

Rešitev
Splošno obliko zapisa reakcijske hitrosti že poznamo (Enačba 2.20). Zapišemo lahko še zvezo za
šaržni reaktor s konstantnim volumnom:
dc
− A = (−rA ) (2.24)
dt
Linearizirano obliko enačbe reakcijske hitrosti zapišemo v obliki:
dc
ln − A = ln k + n · ln cA (2.25)
dt
Odvod koncentracije cA po času t v posamezni koncentracijski točki pridobimo iz naklona tangente
v tej točki (Slika 2.8).
1
cA (mol/L)
2
0 100 200 300 400 500 600
t (min)
Slika 2.8: Določitev reakcijske hitrosti iz grafa cA vs. t.
t (min) cA (mol/L) − dcdtA (mol L−1 min−1 )

0 2,475 −4,938
100 1,895 −5,382
200 1,525 −5,824
300 1,280 −6,215
400 1,110 −6,507
500 0,975 −6,725
600 0,870 −7,031
Sledi še izris eksperimentalnih podatkov v skladu z Enačbo 2.25 in odčitek kinetični parametrov
68
(Slika 2.9) iz pripadajoče linearne funkcije.
5.0
5.5 y= 2.0 x -6.706

R 2=0.997
ln( dcA/dt)
6.0
6.5
7.0
0.2 0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0

lncA
Slika 2.9: Izračunane vrednosti skladno z Enačbo 2.25 in pripadajoča regresijska premica.
Red reakcije je n = 2 in konstanta reakcijske hitrosti k = 1,22×10−3 L mol−1 min−1 .
69
Naloga 13
Ireverzibilna reakcija v kapljevinasti fazi A → B poteka v CSTR reaktorju. Za določitev enačbe
reakcijske hitrosti smo izvedli serijo eksperimentov pri temperaturi 50 ◦ C in pri tem spreminjali
prostorski čas τ ter določali izstopno koncentracijo reaktanta A. Začetna koncentracija reaktanta A
je znašala cA0 = 7,5 mol/L.
Eksperiment 1 2 3 4
τ (min) 1 15 30 100
cA (mol/L) 3,2 0,72 0,46 0,21

Rešitev
Tokrat so bili eksperimenti pridobljeni v CSTR reaktorju pri različnih prostorski časih τ. Standardni
zapis reakcijske hitrosti za preučevano reakcijo že poznamo, Enačba 2.20, za obratovanje CSTR
reaktorja pa lahko zapišemo:
cA0 − cA n
= k · cA (2.26)
τ
Linearizirano obliko Enačbe 2.26 tokrat zapišemo kot:
cA0 − cA
ln = ln k + n · ln cA (2.27)
τ
Vrednost konstante reakcijske hitrosti k in reda reakcije n določimo iz diagrama (Slika 2.10)
0 y= 1.5 x -0.289
ln((cA0 cA)/ )
R 2=1.000
1.5 1.0 0.5 0.0 0.5 1.0

lncA
Slika 2.10: Izračunane vrednosti skladno z Enačbo 2.27 in pripadajoča regresijska premica.
Vrednost konstante reakcijske hitrosti za preučevano reakcijo znaša k = 0,75 L0,5 mol−0,5 min−1 in
red reakcije n = 1,5.
70
Naloga 14
V šaržnem reaktorju s konstantnim volumnom izvajamo reverzibilno elementarno reakcijo
k
1
A + B ←
→ C. V reakcijsko mešanico smo dodali ekvimolarno količino komponente A in
k2
komponente B (cA0 = cB0 = 0,5 mol/L). Reakcijo smo izvedli pri štirih različnih temperaturah
in pridobili naslednje eksperimentalne podatke:
XA (/)
XXX ◦
XXX T ( C) 40 50 60 70
t (min) XXX
X
0 0,000 0,000 0,000 0,000
10 0,016 0,043 0,057 0,103
30 0,050 0,089 0,157 0,213
60 0,092 0,154 0,250 0,302
90 0,130 0,211 0,320 0,350
120 0,168 0,252 0,359 0,375
180 0,227 0,326 0,421 0,407
240 0,279 0,379 0,453 0,422
300 0,324 0,415 0,474 0,427
420 0,397 0,470 0,491 0,430
540 0,452 0,504 0,497 /
720 0,511 0,530 0,499 /
960 0,560 0,549 / /
1200 0,588 0,555 / /
1440 0,611 0,558 / /
1800 0,635 / / /
2400 0,649 / / /
∞ 0,660 0,560 0,500 0,430
Določi aktivacijski energiji preučevane reakcije.

Rešitev
Spreminjanje komponente A v šaržnem reaktorju s konstantnim volumnom lahko opišemo z
Enačbo 2.28:
dcA
= − k 1 · cA · cB + k 2 · cC (2.28)
dt
Upoštevamo, da je začetna koncentracija komponent A in B ekvimolarna ter koncentracijo
zapišemo kot funkcijo konverzije:
dXA
= k1 · cA0 · (1 − XA )2 − k2 · XA (2.29)
dt
Uvedemo še ravnotežno konstanto KC :
k1 XAe
KC = = (2.30)
k2 cA0 · (1 − XAe )2
Z vključitvijo enačbe 2.30 v enačbo 2.29 in njenim reševanjem se linearizirana oblika glasi:
X (1 − XA · XAe ) 1
ln Ae = k1 · cA0 − XAe · t (2.31)
XAe − XA XAe
Eksperimentalne podatke ustrezno vnesemo v enačbo 2.31 in določimo vrednosti kinetičnega
parametra k1 pri različnih temperaturah iz naklona premice (Slika 2.11). Nadalje lahko prek
Enačbe 2.30 (Tabela 2.1) izračunamo še vrednost k2 .
71
7 40 °C
50 °C
6 60 °C
ln[XAe(1 XAeXA)/(XAe XA)]
70 °C
5
4
3
2
1
0
0 500 1000 1500 2000 2500
t (min)
Slika 2.11: Izračunane vrednosti skladno z Enačbo 2.31 in pripadajoča regresujska premica.
Tabela 2.1: Vrednosti kinetičnih parametrov k1 in k2 pri različnih temperaturah.
T (◦ C) k1 ×103 (L mol−1 min−1 ) k2 ×103 (min−1 )

40 3,461 0,303
50 5,939 1,027
60 11,917 2,979
70 16,704 6,311
Aktivacijsko energijo določimo preko Arrheniusove zveze (Enačba 2.14). Kinetična energija
za ireverzibilni del reakcije znaša EA1 = 48,4 kJ/mol (Slika 2.12a) in za reverzibilni del
EA2 = 91,0 kJ/mol (Slika 2.12b).
3.5 4.5
5.0
4.0
5.5
4.5 6.0
y= -5827.1 x + 12.958 6.5 y= -10947.2 x + 26.948
ln k1
ln k2
R 2=0.994 R 2=0.994
5.0 7.0
7.5
5.5
8.0
6.0 8.5
0.0005 0.0010 0.0015 0.0020 0.0025 0.0030 0.0035 0.0040 0.0005 0.0010 0.0015 0.0020 0.0025 0.0030 0.0035 0.0040
1/T (1/K) 1/T (1/K)
(a) Določitev aktivacijske energije EA1 . (b) Določitev aktivacijske energije EA2 .
Slika 2.12: Določitev aktivacijske energije preučevane kemijske reakcije za njen nepovratni del EA1
in povratni del EA2 .
72
Naloga 15
V PFR reaktorju volumna V = 0,5 L poteka reakcija A → B + C v plinski fazi pri temperaturi
T = 773 K in tlaku P = 3,0 bar. Pri štirih različnih molskih hitrostih so bile določene konverzije
reaktanta A:
Eksperiment FA0 (mol/h) XA (/)

1 5,35 0,101
2 2,81 0,192
3 2,10 0,237
4 1,50 0,313
Določi red reakcije in konstanto reakcijske hitrosti z a) integralno in b) diferencialno metodo.

Rešitev
a) Red reakcije in konstanto reakcijske hitrosti najprej določimo z integralno metodo. Modelna
enačba za PFR reaktor se glasi:
Z XA
V dXA
= (2.32)
FA0 0 (−rA )
Predpostavimo, da je reakcija prvega reda in upoštevamo ε A = 1:
1 − XA

cA = cA0 · (2.33)
1 + XA
1 − XA

(−rA ) = k · cA = k · cA0 · (2.34)
1 + XA
Z XA
1 + XA

V 1
= dXA (2.35)
FA0 k · cA0 0 1 − XA
Integral v enačbi 2.35 rešimo v mejah 0 in XA in zapišemo (tabela integralov v prilogi A.3):

1 V
(1 + ε A ) · ln − ε A · XA = k · cA0 · (2.36)
1 − XA FA0
Na podlagi podanih eksperimentalnih
podatkov se lotimo računanja leve strani Enačbe 2.36
(y = (1 + ε A ) · ln 1− XA − ε A · XA ) in desne strani enačbe 2.36 (x = cA0 · FVA0 ) (Tabela 2.2),
1
točke narišemo in preverjamo linearnost regresijske premice preko točk (Slika 2.13).
Tabela 2.2: Izračune vrednosti x in y.
Eksperiment FA0 (mol/h) XA (/) x (s) y (/)

1 5,35 0,101 15,705 0,112
2 2,81 0,192 29,902 0,234
3 2,10 0,237 40,102 0,304
4 1,50 0,313 56,012 0,438
Linearnost točk na sliki 2.13 potrjuje, da je reakcija prvega reda. Naklon premice poda vrednost
koeficienta reakcijske hitrosti, ki znaša k = 0,0078 s−1 .
b) Določimo red reakcije in konstanto reakcijske hitrosti še z diferencialno metodo. Zapišemo
lahko splošno enačbo za reakcijsko hitrost in njeno linearizirano obliko:
n
(−rA ) = k · cA (2.37)
ln(−rA ) = ln k + n · ln cA (2.38)
Reakcijsko hitrost v tem primeru določimo iz enačbe 2.39 (Slika 2.14a):

dXA
(−rA ) = (2.39)
d(V/FA0 )
73
0.6
0.5
XA
0.4
(1 + )ln(1/(1 XA))
0.3 y= 0.0078 x
R 2=0.999
0.2
0.1
0.0
0 10 20 30 40 50 60 70 80
cA0 V/FA0
Slika 2.13: Grafični prikaz izračunanih vrednosti in premica preko točk.
Koncentracijo pa izračunamo iz že znane Enačbe 2.33 (Tabela 2.3).
Tabela 2.3: Izračune vrednosti (−rA ) in cA .
Eksperiment FA0 (mol/h) XA (/) (−rA ) × 104 (mol L−1 s−1 ) cA (mol/L)
1 5,35 0,101 2,92 0,038
2 2,81 0,192 2,58 0,032
3 2,10 0,237 2,32 0,029
4 1,50 0,313 1,87 0,024
In iz izračunanih vrednosti (Tabela 2.4) narišemo še graf ln(−rA ) vs. ln cA (Slika 2.14b).
Tabela 2.4: Izračune vrednosti ln(−rA ) in ln cA .
Eksperiment FA0 (mol/h) XA (/) ln(−rA ) (/) ln cA (/)

1 5,35 0,101 -8,139 -3,267
2 2,81 0,192 -8,261 -3,453
3 2,10 0,237 -8,368 -3,548
4 1,50 0,313 -8,583 -3,721
0.4 8.1
8.2 y= 1.00 x -4.847

0.3 R 2=0.969
8.3
ln( rA)
xA(/)
0.2
8.4
0.1 8.5
8.6
0.0
0 200 400 600 800 1000 1200 1400 3.8 3.7 3.6 3.5 3.4 3.3 3.2
V/FA0(s L mol 1) lncA
(a) Določitev reakcijske hitrosti. (b) Eksperimentalni podatki in regresijska premica.
Slika 2.14: Določitev reakcijske hitrosti iz grafa XA vs. (V/FA0 ) v obliki odvoda v posameznih
točkah (a) in grafični prikaz linearne odvisnosti ln(−rA ) vs. ln cA (b).
Diferencialna metoda potrjuje, da gre za reakcijo prvega reda s konstanto reakcijske hitrosti
k = 0,0078 s−1 .
74
Naloga 16
k 1 · cA
Določi vrednosti konstant k1 in k2 v hitrostni enačbi (−rA ) = 1+ k 2 · cA . Pridobili smo naslednje
eksperimentalne podatke:
cA (mol/L) (−rA ) (mol L−1 min−1 )

0,50 0,1279
0,40 0,1181
0,30 0,1109
0,20 0,0996
0,15 0,0861
0,10 0,0693
0,05 0,0477
Rešitev
Enačbo reakcijske hitrosti lineariziramo:
1 1 k
= + 2 (2.40)
(−rA ) k 1 · cA k1
In vrednosti konstant k1 in k2 določimo s pomočjo diagrama 1/(−rA ) proti 1/cA .
cA (mol/L) (−rA ) (mol L−1 min−1 ) 1/cA (L/mol) 1/(−rA ) (min L mol−1 )
0,50 0,1279 2,00 7,819
0,40 0,1181 2,50 8,467
0,30 0,1109 3,33 9,017
0,20 0,0996 5,00 10,040
0,15 0,0861 6,67 11,614
0,10 0,0693 10,00 14,430
0,05 0,0477 20,00 20,946
22
20
y= 0.730 x + 6.603
18
R 2=0.996
1/( rA)(L min mol 1)
16
14
12
10
8
6
0 5 10 15 20
1/cA (L/mol)
Slika 2.15: Grafični prikaz izračunanih vrednosti in regresijska premica.
Iz naklona premice določimo vrednost konstante reakcijske hitrosti k1 :

1
k1 =
0, 730 min (2.41)
k1 = 1, 37 min−1
Začetna vrednost nam poda še vrednost razmerja k2 /k1 , zato sledi:
k2
= 6, 603 L min mol−1
k1 (2.42)
k2 = 9, 05 L/mol
75
Naloga 17
Za ireverzibilno reakcijo A → B smo v laboratorijskem reaktorju pridobili naslednje podatke
(P = 400 kPa, T = 500 K, FA0 = 0,5 mol/s):
XA (/) (−rA ) (mol m−3 s−1 )

0,0 1,080
0,1 0,760
0,2 0,438
0,3 0,342
0,4 0,235
0,5 0,151
0,6 0,062
0,7 0,029
0,8 0,015
0,9 0,008
a) Določi potreben volumen CSTR reaktorja za dosego 90% konverzije pri molskem napajalnem
toku 0,5 mol/s.
b) Določi potreben volumen PFR reaktorja za dosego 90% konverzije pri molskem napajalnem
toku 0,5 mol/s.
c) Določi volumen dveh CSTR reaktorjev, pri čemer na izstopu iz prvega dosežemo 50% konverzijo
in na izstopu iz drugega 90% konverzijo reaktanta A. Rezultat komentiraj.
Rešitev
Volumen CSTR in PFR reaktorja določimo na podlagi modelnih enačb obeh reaktorjev in
kreiranjem diagrama FA0 /(−rA ) vs. XA ).
Modelno enačbo za CSTR reaktor zapišemo kot:
FA0 · XA
V= (2.43)
(−rA )
In za PFR reaktor:
Z XA
dXA
V = FA0 · (2.44)
0 (−rA )
Izračunamo še vrednost kvocienta FA0 /(−rA ):
XA (/) (−rA ) (mol m−3 s−1 ) FA0 /(−rA ) (m3 )

0,0 1,080 0,463
0,1 0,760 0,658
0,2 0,438 1,142
0,3 0,342 1,462
0,4 0,235 2,128
0,5 0,151 3,311
0,6 0,062 8,065
0,7 0,029 17,241
0,8 0,015 33,333
0,9 0,008 62,500
a) Narišemo graf FA0 /(−rA ) vs. XA , kjer volumen CSTR reaktorja predstavlja površino
pravokotnika s stranico (FA0 /(−rA )) pri XA = 0,9 in stranico XA = 0,9 (Slika 2.16a). Sledi izračun
v skladu z Enačbo 2.43:
V = 62, 5 m3 × 0, 9
(2.45)
V = 56, 3 m3
b) Volumen PFR reaktorja predstavlja površino pod krivuljo v mejah od XA = 0,0 do XA = 0,9
76
(Slika 2.16b). Površino pod krivuljo lahko določimo s trapezno metodo ali pa trend točk opišemo
s polinomom n-te stopnje in polinom v mejah integriramo. Volumen PFR reaktorja znaša 9,6 m3 .
70 70
60 60
50 50
FA0/( rA) (m3)
FA0/( rA) (m3)

40 40
30 30
20 20
10 10
0 0
0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0 0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0
xA (/) xA (/)
(a) CSTR reaktor. (b) PFR reaktor
Slika 2.16: Grafični prikaz razmerja FA0 /(−rA ) vs. XA za določitev volumna CSTR in PFR
reaktorja.
c) Volumen dveh CSTR reaktorjev predstavlja seštevek dveh pravokotnikov (Slika 2.17):
FA0 · XA1 F · ( XA2 − XA1 )
V= + A0 (2.46)
(−rA1 ) (−rA2 )
V = 26, 7 m3
Volumen dveh zaporedno vezanih CSTR reaktorjev je V = 26,7 m3 .
70
60
50
FA0/( rA) (m3)
40
30
20
10
0
0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0
xA (/)
Slika 2.17: Grafični prikaz volumnov zaporedne vezave dveh CSTR reaktorjev.
77
Naloga 18
Reverzibilna reakcija A ↔ B poteka adiabatno v kapljevinasti fazi (FA0 = 20 kmol/h), za katero
smo v laboratorijskem reaktorju pridobili naslednje podatke:
XA (/) (−rA ) (kmol m−3 h−1 )

0,00 28
0,10 45
0,20 61
0,30 72
0,40 75
0,50 63
0,60 49
0,70 29
0,75 15
a) Izračunaj volumen v serijo CSTR-PFR-CSTR vezanih reaktorjev, pri čemer je konverzija na

izstopu iz prvega CSTR reaktorja XA1 = 0,2, iz PFR reaktorja XA2 = 0,6 in zadnjega CSTR reaktorja
XA3 = 0,75.
b) Določi optimalen način vezave PFR in CSTR reaktorja za dosego 75% konverzije.
Rešitev
Volumen CSTR in PFR reaktorja določimo na podlagi modelnih enačb obeh reaktorjev in
kreiranjem diagrama FA0 /(−rA ) vs. XA .
Modelno enačbo za prvi CSTR reaktor zapišemo kot:
FA0 · XA1
V= (2.47)
(−rA1 )
Za PFR reaktor:
Z XA2
dXA
V = FA0 · (2.48)
XA1 (−rA )
In zadnji CSTR reaktor:
FA0 · ( XA3 − XA2 )
V= (2.49)
(−rA3 )
Izračunamo še vrednost kvocienta FA0 /(−rA ):
XA (/) (−rA ) (kmol m−3 h−1 ) FA0 /(−rA ) (m3 )

0,00 28 0,714
0,10 45 0,444
0,20 61 0,328
0,30 72 0,278
0,40 75 0,267
0,50 63 0,317
0,60 49 0,408
0,70 29 0,609
0,75 15 1,333
Vezavo vseh treh reaktorjev prikažemo še grafično (Slika 2.18) in določimo skupni volumen
zaporedno vezanih reaktorjev. Ob upoštevanju Enačb 2.47–2.49 sledi:
V1 = 0, 328 m3 · 0, 2
(2.50)
V1 = 0, 066 m3
78
Z 0,6
dXA
V2 = 20 kmol/h ·
0,2 (−rA ) (2.51)
3
V2 = 0, 122 m
V3 = 1, 333 m3 · (0, 75 − 0, 60)

(2.52)
V3 = 0, 200 m3
Volumen sistema je V = 0,388 m3 .
1.4
1.2
1.0
FA0/( rA) (m3)
0.8
0.6
0.4
0.2
0.0
0.0 0.1 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 0.8
XA (/)
Slika 2.18: Grafični prikaz volumnov zaporedne vezave CSTR-PFR-CSTR.
b) Minimalni volumen sistema PFR-CSTR dosežemo z vezavo CSTR reaktorja kot prvega v seriji,
ki obratuje pri konverziji z maksimalno reakcijsko hitrostjo (Slika 2.19). Temu sledi še vezava PFR
reaktorja. Volumen optimalne vezave CSTR-PFR znaša V = 0,270 m3 .
1.4
1.2
1.0
FA0/( rA) (m3)
0.8
0.6
0.4
0.2
0.0
0.0 0.1 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 0.8
XA (/)
Slika 2.19: Grafični prikaz volumnov optimalne vezave CSTR-PFR.
79
Naloga 19
Ireverzibilna neelementarna reakcija A + 3B → C poteka izotermno (T = 277 ◦ C) v plinski fazi
pri konstantnem tlaku (P = 1013 kPa). Sestava reakcijske mešanice je 25 mol. % A in 75 mol. % B.
V eksperimentalnem reaktorju so bile pri različnih konverzijah reaktanta A izmerjene naslednje
reakcijske hitrosti:
XA (/) (−rA ) (mol L−1 s−1 )

0,00 0,361
0,10 0,305
0,20 0,249
0,30 0,184
0,40 0,125
0,50 0,088
0,60 0,063
0,70 0,041
0,80 0,025
a) Določi volumen PFR reaktorja za dosego 60% konverzije pri volumskem pretoku v0 = 0,5 m3 /s.
b) Določi volumen CSTR reaktorja, ki je zaporedno vezan k že obstoječemu PFR reaktorju, da
dosežemo 80% konverzijo.
c) Določi volumen šestih enako velikih CSTR reaktorjev za dosego 80% konverzije.
d) Izračunaj konverzijo, če je volumen PFR reaktorja 80 L.
Rešitev
Izračunana vrednost kvocienta FA0 /(−rA ):
XA (/) (−rA ) (mol L−1 s−1 ) FA0 /(−rA ) (m3 )

0,00 0,361 0,077
0,10 0,305 0,091
0,20 0,249 0,111
0,30 0,184 0,150
0,40 0,125 0,222
0,50 0,088 0,315
0,60 0,063 0,440
0,70 0,041 0,675
0,80 0,025 1,108
1.0
0.8
FA0/( rA) (m3)
0.6
0.4
0.2
0.0 0.1 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 0.8

XA (/)
Slika 2.20: Grafični prikaz razmerja FA0 /(−rA ) vs. XA .
a) Volumen predstavlja površino pod krivuljo na sliki 2.20, v mejah od 0 do 0,6: VPFR = 113 L.
80
b) VCSTR = 222 L
c) Problem rešujemo s poskušanjem ali numerično: VCSTR = 318 L, VCSTR (en reaktor) = 53 L.
Podrobnejši prikaz je razviden iz slike 2.21, pripadajoče konverzije si sledijo: XA1 = 0,323,
XA2 = 0,494, XA3 = 0,610, XA4 = 0,692, XA5 = 0,752, XA6 = 0,800.
1.2
1.0
0.8
FA0/( rA) (m3)
0.6
0.4
0.2
0.0
0.0 0.1 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 0.8
XA (/)
Slika 2.21: Grafični prikaz 6 CSTR reaktorjev enakega volumna.
d) Tokrat poznamo volumen PFR reaktorja in določamo konverzijo. Problem rešujemo numerično,
in sicer z reševanjem Enačbe 2.44 ali s poskušanjem (Slika 2.22).
1.2
1.0
0.8
FA0/( rA) (m3)
0.6
0.4
0.2
0.0
0.0 0.1 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 0.8
XA (/)
Slika 2.22: Določitev konverzije v PFR reaktorju pri znanem volumnu reaktorja.
Konverzija v primeru volumna PFR reaktorja VPFR = 80 L je XA = 0,513.
81
Naloga 20
Potek reakcije v odvisnosti od konverzije reaktanta A za reakcijo A → B + C v plinasti fazi je
prikazan na Sliki 2.23.
100
80
60
FA0/( rA) (L)
40
20
0
0.0 0.1 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 0.8 0.9
XA (/)
Slika 2.23: Grafični prikaz razmerja FA0 /(−rA ) vs. XA za preučevano reakcijo.
a) Določi volumen PFR reaktorja za dosego XA = 0,30.

b) Določi volumen PFR reaktorja za dosego XA = 0,90.
c) Določi volumen v serijo vezanih reaktorjev za dosego XA = 0,90, da bo volumen sistema čim
manjši.
Rešitev
a) V = 9 L, b) V = 29 L, c) V = 26 L
Naloga 21
V CSTR reaktor priteka kapljevinasta faza, v kateri je reaktant A z vstopno koncentracijo
cA0 = 2,0 mol/L. K temu reaktorju je zaporedno vezan PFR reaktor z dvakrat večjim volumnom.
Snovna pretvorba reaktanta A v omenjenem sistemu zaporedno vezanih reaktorjev je 90 %.
Izračunaj koncentracijo reaktanta A na izstopu iz prvega reaktorja. Reakcija je drugega reda.
Rešitev:
Upoštevamo izpeljani enačbi za reakcijo drugega reda za PFR (Enačba 2.12) in CSTR reaktor
(Enačba 2.11) ter postavimo razmerje:
cA0 −cA1
k VCSTR
v0 c2A1
= (2.53)
k VvPFR
0
1
cA2 − cA1
1
cA0 − cA1
0, 5 = (2.54)
1 1
c2A1 cA2 − cA1
Rešujemo kvadratno enačbo:
2, 5c2A1 + 0, 5cA1 − cA0 = 0 (2.55)
Sledi:
cA1 = 0,8 mol/L
82
Naloga 22
V procesno shemo imamo vezane štiri reaktorje, kot je prikazano na Sliki 2.24. V prvi paralelni veji
sta zaporedno vezana PFR reaktorja z volumnom V1 = 50 in V2 = 40 litrov, v drugi paralelni veji
pa je PFR reaktor z volumnom V3 = 60 litrov. Volumska napajalna hitrost znaša v0 = 2,0 L/min.
Reakcija je drugega reda (k = 0,052 L mol−1 min−1 ).
a) Kolikšen del napajalnega toka moramo voditi skozi vsako vejo PFR reaktorjev, da bo na njihovih
izhodih dosežena enaka snovna pretvorba reaktantov?
b) Koliko znaša koncentracija reaktanta A na izhodu iz CSTR reaktorja (V4 = 80 L), če je začetna
koncentracija reaktanta A cA0 = 8,0 mol/L?
V1 V2
v0 v0
cA0
V3
V4
v0
Slika 2.24: Shematski prikaz v serijo vezanih reaktorjev.
Rešitev
a) Izhajamo iz osnovne modelne enačbe za PFR reaktor:
dV dcA
=− (2.56)
v0 (−rA )
In postavimo naslednje razmerje za razvejitev:
Z cA0
V V dcA
= =− (2.57)
v 1 v 2 cA (−rA )
Sledi:
v1 V + V2
= 1 = 1, 5 (2.58)
v2 V3
v0 = v1 + v2 (2.59)
v0
v1 = 1
= 1, 2 L/min (2.60)
1 + 1,5
v2 = 0, 8 L/min
b) Po izračunani volumski hitrosti v eni in drugi veji lahko prek Enačbe 2.57 izračunamo
koncentracijo na izstopu iz sistema PFR reaktorjev cA1 :
Z cA0
V1 + V2 dcA
=− (2.61)
v1 cA1 k · c2A
V1 + V2 1 cA0 − cA1
= (2.62)
v1 k · cA0 cA1
cA1 = 0, 248 mol/L
83
Izračunamo še koncentracijo na izstopu iz CSTR reaktorja cA2 :

V4 c −c
= A1 2 A2
v0 k · cA2 (2.63)
cA2 = 0, 180 mol/L
Naloga 23
Razpad komponente A poteka po shemi A → B + C. Reakcija sledi elementarnemu hitrostnemu
redu in poteka v PFR reaktorju v plinski fazi pri temperaturi T = 1000 K in tlaku P = 5 atm.
Aktivacijska energija procesa je EA = 313,3 kJ/mol. Konstanta reakcijske hitrosti je bila določena
pri temperaturi T0 = 900 K in je 0,081 s−1 . Določi volumen PFR reaktorja, če je volumska hitrost
reaktanta A v0 = 1,5 m3/s in dosežena konverzija XA = 0,80.
Rešitev
Zapišemo integralno obliko enačbe za PFR reaktor:
Z XA
dXA
V = FA0 · (2.64)
0 (−rA )
Upoštevamo spremembo v volumnu v obliki ekspanzijskega faktorja ε A in zapišemo izraz za
izračun volumna reaktorja:
1 − XA

cA = cA0 (2.65)
1 + ε A XA
Z XA
1 + ε A XA

F
V = A0 dXA (2.66)
k · cA0 0 1 − XA
v0 h 1 i
V= (1 + ε A ) ln − ε A XA (2.67)
k 1 − XA
Izračunamo vrednost ε A , cA0 in k( T ):
ε A = yA0 · δ (2.68)
ε A = 1 · (1 + 1 − 1) = 1
P
cA0 = (2.69)
R·T
cA0 = 0, 0609 mol/L

E 1 1
k ( T ) = k( T0 ) · exp A · − (2.70)
R T0 T
k ( T ) = 5, 33 s−1
Prek Enačbe 2.67 izračunamo še volumen PFR reaktorja:

1, 5 m3
V= · 2 · ln(5) − 1 · 0, 8
5, 33
V = 0, 68 m3
84
Naloga 24
Ireverzibilna reakcija drugega reda A → B poteka v sistemu zaporedno vezanih reaktorjev
CSTR-CSTR-PFR (Slika 2.25). Določi volumen dveh enako velikih CSTR reaktorjev, da bo
konverzija iz sistema XA = 97,6 %. Koncentracija reaktanta A na vstopu v prvi CSTR reaktor
je cA0 = 1,0 mol/L.
Ostali podatki:
V3 = 1,2 L, k = 0,015 L mol−1 s−1 , v0 = 0,036 L/min
v0
cA0
V1 V2
cA1 cA2 v0
cA3
V3
Slika 2.25: Shematski prikaz v serijo vezanih reaktorjev (CSTR-CSTR-PFR).
Rešitev
Najprej izračunajmo koncentracijo reaktanta A na izstopu iz PFR reaktorja:
cA3 = cA0 · (1 − XA )
(2.71)
cA3 = 0, 024 mol/L
Sledi zapis modelne enačbe za PFR reaktor za reakcijo drugega reda in izračun izstopne
koncentracije iz CSTR reaktorja cA2 :
V3 1 1
k· = − (2.72)
v0 cA3 cA2
cA2 = 0, 0857 mol/L
XA2 = 0, 914
Ker gre za enako velika CSTR reaktorja (VCSTR = V1 = V2 ), lahko zapišemo naslednjo zvezo:
VCSTR c −c c −c
k· = A0 2 A1 = A1 2 A2 (2.73)
v0 cA1 cA2
Z vpeljavo člena za vrednost koncentracije na izstopu iz prvega reaktorja cA1 = y · cA0 lahko
Enačbo 2.73 zapišemo kot:
1−y y − (1 − XA2 )
= (2.74)
y2 (1 − XA2 )2
Rešitev za y pridobimo z numeričnim reševanjem:
y = 0, 213
cA1 = 0, 213 mol/L
Volumen enega CSTR reaktorja je tako:
VCSTR = 0, 69 L
85
Naloga 25
Reakcija v kapljevinasti fazi A + B → C sledi elementarnemu hitrostnemu redu in se izvaja v
izotermnem pretočnem sistemu pri temperaturi T = 300 K. Začetni koncentraciji reaktantov sta
cA0 = cB0 = 1,0 mol/L. Volumski tok znaša v0 = 5 L/min. Na voljo imamo dva reaktorja: CSTR
volumna V1 = 1500 L in PFR volumna V2 = 400 L.
Ostali podatki:
EA = 74,68 kJ/mol, k (285 K) = 0,062 L mol−1 min−1
a) Kateri reaktor bi izbrali za vodenje reakcije? Odločitev računsko utemeljite.
b) Koliko časa bi potrebovali za dosego 90% konverzije v 300 L šaržnem reaktorju, ki obratuje pri
T = 88 ◦ C?
c) Izračunaj konverzijo pri zaporedni vezavi CSTR in PFR reaktorja.
d) Izračunaj konverzijo pri vzporedni vezavi CSTR in PFR reaktorja
Rešitev
a) Izračun konverzije v vsakem izmed reaktorjev začnemo z zapisom osnovnih enačb za
obratovanje CSTR (Enačba 2.75) in PFR (Enačba 2.76) reaktorja:
V XA
= (2.75)
FA0 (−rA )
dV dXA
= (2.76)
FA0 (−rA )
Kjer enačbo reakcijske hitrosti lahko zapišemo v obliki:
(−rA ) = k · c2A0 · (1 − XA )2 (2.77)
In izračunamo še konstanto reakcijske hitrosti pri T = 300 K prek Enačbe 2.70:
k (300 K) = 0, 300 L mol−1 min−1
Sledi izračun konverzije za CSTR reaktor, kjer rešujemo kvadratno enačbo:

XA k · cA0 · V
=
( 1 − XA ) 2 v0 (2.78)
XA, CSTR = 0, 900
In PFR reaktor:
XA k · cA0 · V
=
1 − XA v0 (2.79)
XA, PFR = 0, 960
Za vodenje reakcije bi izbrali PFR reaktor, saj pri izbranih obratovalnih pogojih dosežemo višjo
konverzijo.
b) Integralno obliko enačbe za izračun časa trajanja reakcije v šaržnem reaktorju lahko zapišemo v
obliki:
Z XA
dXA
t = nA0 · (2.80)
0 (−rA ) · V
Po integriranju v mejah od 0 do XA sledi:
1 XA
t= ·
k · cA0 1 − XA (2.81)
t = 0, 19 min
c) Konverzija na izstopu iz CSTR reaktorja je že izračunana in je XA1 = 0,90. Sledi še izračun PFR
86
reaktorja:
Z XA2
dXA k · cA0 · V
2
= (2.82)
XA1 (1 − XA ) v0
1 1 k · cA0 · V
− = (2.83)
1 − XA2 1 − XA1 v0
XA2 = 0, 971
d) Pri vzporedni vezavi upoštevamo, da se volumska hitrost v posameznem reaktorju zmanjša na

polovico prvotne v0 /2. Računamo po principu enačbe 2.78 za CSTR reaktor in Enačbe 2.79 za PFR
reaktor:
XA, CSTR = 0, 928

XA, PFR = 0, 980
XA, CSTR + XA, PFR
XA = (2.84)
2
XA = 0, 954
Naloga 26
k
Elementarna reverzibilna reakcija 2A ←
→1
B + C (k1 = 15 L mol−1 min−1 ) v CSTR reaktorju poteka
k2
pri konstantni temperaturi. V reaktor vstopa reaktant A z začetno koncentracijo cA0 = 2,5 mol/L in
molskim tokom FA0 = 2580 mol/h. Izračunaj volumen CSTR reaktorja za dosego 90% ravnotežne
konverzije, če je ravnotežna konstanta KC = 26,27.
Rešitev
Volumen CSTR reaktorja izračunamo po že znani Enačbi 2.43, kjer reakcijsko hitrost za preučevano
reakcijo zapišemo kot:
(−rA ) = k1 · c2A − k2 · cB · cC (2.85)
Oziroma:
c ·c
(−rA ) = k1 · c2A − B C (2.86)
KC
Kjer je:
cA = cA0 · (1 − XA ) (2.87)
cA0 · XA
cB = cC = (2.88)
2
Ravnotežno konverzijo XAe lahko izračunamo iz Enačbe 2.86, ko je reakcijska hitrost enaka 0:
c2A0 · XAe
2

2 2
(−rA ) = k1 · cA0 · (1 − XAe ) − =0 (2.89)
4 · KC
In rešujemo kvadratno enačbo:
2
104, 08XAe − 210, 16XAe + 105, 08 = 0
(2.90)
XAe = 0, 911
90% ravnotežna konverzija tako znaša XA = 0,82 in s tem po Enačbi 2.43 izračunani volumen CSTR
reaktorja:
V = 14, 5L
87
Naloga 27
Reakcija prvega reda A → B poteka v reaktorju z reciklom volumna V = 300 L in volumskega toka
v0 = 30 L/s. Začetna koncentracija je cA0 = 4,0 mol/L. Za razmerje recikla R = 4 pridobimo 70%
konverzijo reaktanta A. Obstoječo konfiguracijo želimo zamenjati s kombinacijo CSTR-PFR. CSTR
reaktorju volumna V1 = 60 L sledi PFR reaktor volumna V2 .
Določi volumen PFR reaktorja v tem sistemu za dosego enake konverzije kot v reaktorju z
reciklom.
Rešitev
Za reaktor z reciklom lahko zapišemo splošno obratovalno enačbo v integralni obliki:
Z XAiz
V dXA
= ( R + 1) (2.91)
FA0 R
R+1 XAiz
(−rA )
Za reakcijo prvega reda dobi obliko:
k·τ R + 1 − R · XAiz

= ln (2.92)
R+1 ( R + 1)(1 − XAiz )
kjer je:
V
τ=
v0 (2.93)
τ = 10 s
Iz Enačbe 2.92 lahko pridobimo konstanto reakcijske hitrosti za nadaljnji izračun CSTR-PFR
sistema, ki znaša:
k = 0, 191 s−1 (2.94)
Za izračun karakteristik CSTR in PFR reaktorja izhajamo iz enačbe 2.75 in 2.76. Konverzijo CSTR
reaktorja XA1 izračunamo:
k · τ1
XA1 =
1 + k · τ1 (2.95)
XA1 = 0, 277
kjer je:
V1
τ1 =
v0 (2.96)
τ1 = 2, 5 s
Sledi še izračun volumna PFR reaktorja, ki je vezan za CSTR reaktorjem:
1 − XA1

v0
V2 = ·
k 1 − XAiz (2.97)
V2 = 137, 8 L
88
Naloga 28
Ireverzibilna elementarna reakcija A + B → C + D v polšaržnem reaktorju poteka pri
izotermnih pogojih. Reaktant B v reakcijsko mešanico dodajamo kontinuirno z volumsko hitrostjo
v0 = 0,10 L/s. in koncentracijo cBin = 0,15 mol/L. Začetni volumen reakcijske mešanice znaša
V0 = 5 L in začetne koncentracije cA0 = 0,5 mol/L, cB0 = cC0 = cD0 = 0,0 mol/L.
Rešitev
Izhajamo iz molske bilance za polšaržni reaktor:
dni
Fi,v − (−ri ) · V = (2.98)
dt
In za vsako od komponent v sistemu zapišemo koncentracijsko odvisnost dci /dt:
dcA v0
=− · cA − (−rA ) (2.99)
dt V
dcB v v
= 0 · cB,v − 0 · cB − (−rA ) (2.100)
dt V V
dcC v0
= − · cC + (−rA ) (2.101)
dt V
dcD v0
= − · cD + (−rA ) (2.102)
dt V
Kjer je:
(−rA ) = k1 · cA · cB (2.103)
Spremembo v volumnu reakcijske mešanice zapišemo kot:

dV
= v0 (2.104)
dt
Oziroma:
V = V0 + v0 · t (2.105)
Sistem enačb rešujemo numerično. Primer reševanja je prikazan v prilogi B.1.1, rešitev pa
na sliki 2.26. Komponenta A izgineva tekom celotnega časovnega območja, koncentracija
komponente B narašča zaradi njenega kontinuirnega dodajanja, komponenti C in D dosežeta
maksimalno koncentracijo, ki se nato znižuje zaradi redčenja reakcijske mešanice.
0.5 A
B
0.4 C
D
0.3
c (mol/L)
0.2
0.1
0.0
0 100 200 300 400 500
t (s)
Slika 2.26: Koncentracijski profil posamezne komponente za polšaržno obratovanje preučevane

reakcije.
89
Naloga 29
1 k 2 k k3
Razpad reaktanta A poteka po treh vzporednih reakcijah: (1) A −
→ B, (2) A −
→ C in (3) A −→ D, pri
čemer sta produkta C in D neželena stranska produkta.
a) Kako moramo voditi reakcijo, da bo selektivnost želenega produkta B čim višja, če je začetna
koncentracija reaktanta A cA0 = 1,0 mol/L in volumska hitrost v0 = 1,5 L/s?
b) Katerega od reaktorjev bi zaporedno vezali za obstoječi CSTR reaktor, da ohranimo visoko
selektivnost reakcije in dosežemo 85-odstotno konverzijo?
Ostali podatki:
(−rA1 ) = 0,055 s−1 ·cA
(−rA2 ) = 0,003 mol L−1 s−1
(−rA3 ) = 0,023 L mol−1 s−1 ·c2A
Rešitev
a) Selektivnost komponente B proti komponentama C in D zapišemo:
rB k 1 · cA
SB/(C+D) = = (2.106)
rC + rD k2 + k3 · c2A
Selektivnost v odvisnost koncentracije lahko grafično predstavimo, določimo maksimalno
selektivnost in odčitamo pripadajočo maksimalno koncentracijo (Slika 2.27):
3.0 Smax
2.5
2.0
SB/(C + D)
1.5
1.0
0.5
0.0 cA, max
0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0
cA (mol/L)
Slika 2.27: Selektivnost komponente B proti C in D v odvisnosti od koncentracije reaktanta A.
Ugotovimo, da bo za dosego maksimalne selektivnosti najbolj ustrezna izbira CSTR reaktor.

Odčitani vrednosti iz Slike 2.27 sta Smax, B = 3,3 in koncentracija reaktanta A, pri kateri to
selektivnost dosežemo, cA, max = 0,36 mol/L.
Maksimalno selektivnost in ustrezno koncentracijo reaktanta A za izbrani primer poleg
grafičnega načina lahko določimo tudi matematično, tako da definirano selektivnost odvajamo po
koncentraciji reaktanta A:
dSB/(C+D) k1 · (k2 + k3 · c2A ) − k1 · cA · 2 · k3 · cA
= (2.107)
dcA ( k 2 + k 3 · cA )2
k1 · k2 + k1 · k3 · c2A − 2 · k1 · k2 · c2A = 0 (2.108)
s
k2
cA, max = (2.109)
k3
90
Koncentracija reaktanta A, pri kateri dosežemo maksimalno selektivnost, je tako:

s
0, 003 mol2
cA =
0, 023 L2
cA = 0, 36 mol/L
Selektivnost produkta B bo najvišja, če reakcijo vodimo v CSTR reaktorju, kjer bo izstopna
koncentracija reaktanta enaka cA, max . Volumen CSTR reaktorja bo enak:
v0 · (cA0 − cA, max )
V= (2.110)
(−rA, max )
(−rA, max ) = k1 · cA, max + k2 + k3 · c2A, max (2.111)
V = 36, 7 L (2.112)
Konverzija, ki jo pri tem dosežemo, je:

cA0 − cA, max
XA = (2.113)
cA0
XA = 0, 636
b) Za CSTR reaktor zaporedno vežemo PFR reaktor. Volumen PFR reaktorja izračunamo:
dcA (−rA )
=− (2.114)
dV v0
Z 0,1·cA0
dcA
V = − v0 (2.115)
cA, max k1 · cA + k2 + k3 · c2A
V = 25, 4 L (2.116)
Volumen PFR reaktorja je določen z numeričnim reševanjem integrala. Z zaporedno vezavo PFR
reaktorja povišamo konverzijo procesa, a hkrati znižamo končno selektivnost produkta B.
91
Naloga 30
k k
V pretočnem reaktorju izvajamo ireverzibilni vzporedni reakcijo A −
→1
B (k1 = 0,015 s−1 ) in A −
→2
C
(k2 = 0,005 s−1 ), ki sledita elementarnemu redu reakcije. Začetna koncentracija reaktanta A je
cA0 = 3,0 mol/L. Reakcijo izvedemo tako, da dosežemo 95% konverzijo reaktanta A pri volumski
napajalni hitrosti v0 = 5 L/min.
a) Izračunaj volumen PFR reaktorja, selektivnost komponente B proti komponenti C in izkoristek
reakcije glede na komponento B v tem reaktorju.
b) Izračunaj volumen CSTR reaktorja, selektivnost komponente B proti komponenti C in izkoristek
reakcije glede na komponento B v tem reaktorju.
Rešitev
a) Pri izračunu volumna PFR reaktorja izhajamo iz Enačbe 2.44. Končna oblika se glasi:
v0 c
V= ln A0 (2.117)
k1 + k2 cA
V = 12, 5 L
Selektivnost in izkoristek znašata:

r k
SB/C = B = 1 (2.118)
rC k2
SB/C = 3, 0
rB k1
YB = = (2.119)
(−rA ) k1 + k2
YB = 0, 75
Izračunamo lahko tudi koncentracijo produkta B cB na izstopu iz reaktorja:
cB = YB · (cA0 − cA ) (2.120)
cB = 2, 08 mol/L
b) Pri izračunu volumna CSTR reaktorja izhajamo iz Enačbe 2.43 in zapišemo:

cA0 − cA

v0
V= · (2.121)
k1 + k2 cA
V = 79, 2 L
Selektivnost in izkoristek reakcije sta enaka kot v primeru PFR reaktorja.
92
Naloga 31
1 2 k k
Elementarno zaporedno reakcijo v kapljevinasti fazi A − → B−
→ C izvajamo v šaržnem reaktorju.
Začetna koncentracija reaktanta A znaša cA0 = 5,0 mol/L, konstanti reakcijskih hitrosti pa
k1 = 1,0 min−1 in k2 = 0,4 min−1 .
a) Nariši koncentracijski profil vsake od komponent.
b) Izračunaj čas, kjer bo koncentracija komponente B maksimalna.
c) Izračunaj selektivnost in izkoristek reakcije pri tem času.
d) Izračunaj prostorski čas τ za dosego maksimalne koncentracije komponente B, če reakcijo
izvajamo v CSTR reaktorju.
Rešitev
a) Koncentracijske profile lahko pridobimo z numeričnih reševanjem diferencialnih enačb
posamezne komponente (Enačba 2.122–2.124):
dcA
= − k 1 · cA (2.122)
dt
dcB
= k 1 · cA − k 2 · cB (2.123)
dt
dcC
= k 2 · cB (2.124)
dt
ali si pomagamo z že izpeljanimi zvezami (Enačba 2.125–2.127).
cA = cA0 · exp(−k · t) (2.125)

k1
cB = cB0 · · [exp(−k1 · t) − exp(−k2 · t)] (2.126)
k2 − k1
cC = cA0 − cA − cB (2.127)
Numerično reševanje je podrobneje prikazano v Prilogi B.1.2, koncentracijski profili posamezne

komponente so na Sliki 2.28.
3 cB, max A
c (mol/L)
B
2 C
0
0.0 2.5 5.0 7.5 10.0 12.5 15.0 17.5
t (min)
Slika 2.28: Koncentracijski profili posameznih komponent preučevane zaporedne reakcije.
b) Čas, kjer bo koncentracija komponente B maksimalna, lahko določimo iz Slike 2.28

(tmax = 1,45 min, cB, max = 2,71 mol/L) ali iz že izpeljane zveze:
ln kk1
2
tmax = (2.128)
k1 − k2
tmax = 1, 53 min
93
k k2
k1 2 −k1
cB, max = cA0 · (2.129)
k2
cB, max = 2, 71 mol/L
c) Selektivnost in izkoristek pri tem času izračunamo takole:

c
SB/C = B (2.130)
cC
2, 71
SB/C = = 2, 42
1, 12
cB
YB = (2.131)
cA0 − cA
2, 71
YB = = 0, 71
5 − 1, 17
kjer cA izračunamo iz Enačbe 2.125 in cC iz Enačbe 2.127.
d) V CSTR reaktorju koncentracijske zveze zapišemo kot:
cA0
cA = (2.132)
1 + k1 · τ
cA0 · k1 · τ
cB = (2.133)
(1 + k 1 · τ ) · (1 + k 2 · τ )
cA0 · k1 · k2 · τ 2
cC = (2.134)
(1 + k 1 · τ ) · (1 + k 2 · τ )
Z odvodom enačbe 2.133 po τ določimo maksimalni prostorski čas τmax , ko iščemo minimum
odvoda:
dcB k · c · (1 + k1 · τ ) · (1 + k2 · τ ) − k1 · cA0 · τ · (k1 + k2 + 2 · τ · k1 · k2 )
= 1 A0 =0 (2.135)
dτ [(1 + k1 · τ ) · (1 + k2 · τ )]2
1
τmax = √ (2.136)
k1 · k2
τmax = 1, 58 min
Pri čemer maksimalna koncentracija B, izračunana po Enačbi 2.133, znaša:
cB, max = 1, 88 mol/L
Selektivnost in izkoristek pri optimalnem obratovanju CSTR reaktorja pa sta:

1, 88
SB/C = = 1, 58
1, 19
1, 88
YB = = 0, 61
5 − 1, 94
94
Naloga 32
Kompleksna elementarna reakcija A + 2B → C (k1A = 0,2 L2 mol−2 min−1 in 2A + 3C → D
(k2C = 5,0 L4 mol−4 min−1 ) poteka v kapljevinasti fazi v šaržnem reaktorju volumna V = 2,5 L.
a) Grafično predstavi koncentracijske profile posameznih komponent in določi maksimalno
koncentracijo komponente C, če je cA0 = cB0 = 1,0 mol/L in cC0 = cD0 = 0,0 mol/L. Prikaži še
selektivnost SC/D .
b) Izračunaj koncentracije posameznih komponent na izstopu iz CSTR reaktorja, če je volumen
reaktorja VCSTR = 2,5 L, v0 = 0,5 L/min in cA0 = cB0 = 1,0 mol/L.
c) Grafično predstavi koncentracijske profile posameznih komponent, če reakcija poteka v
polšaržnem reaktorju z začetnim volumnom reakcijske mešanice V0 = 2,5 L, pri čemer v reakcijsko
mešanico kontinuirno dodajamo komponento A z vstopno koncentracijo cA,in = 0,5 mol/L
in volumskim tokom v0 = 0,05 L/min. Začetna koncentracija komponent v reaktorju je
cB0 = 1,0 mol/L, cA0 = cC0 = cD0 = 0,0 mol/L.
Rešitev
Za posamezno reakcijo najprej zapišemo enačbo reakcijskih hitrosti:
(−rA1 ) = k1A · cA · c2B (2.137)

(−rC2 ) = k2C · c2A · c3C (2.138)
Upoštevamo stehiometrijska razmerja:
(−rB1 ) = 2 · (−rA1 ) (2.139)

rC1 = (−rA1 ) (2.140)
2
(−rA2 ) = · (−rC2 ) (2.141)
3
1
(−rD2 ) = · (−rC2 ) (2.142)
3
(2.143)
In v nadaljevanju zapišemo reakcijske hitrosti za posamezno komponento:

2
rA = −(−rA1 ) − (−rA2 ) = −k1A · cA · c2B − · k2C · c2A · c3C (2.144)
3
rB = −(−rB1 ) = −2 · k1A · cA · c2B (2.145)
rC = rC1 − (−rC2 ) = k1A · cA · c2B − k2C · c2A · c3C (2.146)
1
rD = rD2 = · k2C · c2A · c3C (2.147)
3
Koncentracijski profil (Slika 2.29) predstavimo z numeričnim reševanjem sistema diferencialnih
enačb (Priloga B.1.3):
dcA
= rA (2.148)
dt
dcB
= rB (2.149)
dt
dcC
= rC (2.150)
dt
dcD
= rD (2.151)
dt
Iz Slike 2.29 lahko odčitamo maksimalno koncentracijo komponente C (cC, max ) in čas, pri katerem
je ta koncentracija dosežena (tmax ):
cC, max = 0, 217 mol/L

tmax = 5, 05 min
95
1.0 A
B
0.8 C
D
c mol/L) 0.6
0.4
0.2
0.0
0 20 40 60 80 100
t (min)
Slika 2.29: Koncentracijski profili posameznih komponent preučevane kompleksne reakcije v

šaržnem reaktorju.
Trenutno selektivnost komponente C proti komponenti D izračunamo:

c
SC/D = C (2.152)
cD
Rezultat lahko grafično predstavimo (Slika 2.30).
120
100
80
SC/D
60
40
20
0
0 20 40 60 80 100
t (min)
Slika 2.30: Trenutna selektivnost komponente C proti komponenti D v šaržnem reaktorju.
b) Zapišemo sistem enačb za obratovanje CSTR reaktorja:
v0 · cA0 − v0 · cA + rA · V = 0 (2.153)
v0 · cB0 − v0 · cB + rB · V = 0 (2.154)
− v0 · cC + rC · V = 0 (2.155)
− v0 · cD + rD · V = 0 (2.156)
96
Sistem enačb rešujemo numerično (Priloga B.1.2) in pridobimo rešitve koncentracij:
cA = 0, 560 mol/L
cB = 0, 342 mol/L
cC = 0, 162 mol/L
cD = 0, 056 mol/L
c) Zapišemo sistem diferencialnih enačb, ki jih rešujemo numerično (Priloga B.1.2).

dcA v v
= 0 · cA,in − 0 · cA + rA (2.157)
dt V V
dcB v
= − 0 · cB + rB (2.158)
dt V
dcC v
= − 0 · cC + rC (2.159)
dt V
dcD v
= − 0 · cD + rD (2.160)
dt V
Koncentracijski profil za polšaržno obratovanje reakcije je prikazan na Sliki 2.31 in selektivnost
SC/D na Sliki 2.32.
1.0 A
B
0.8 C
D
0.6
c (mol/L)
0.4
0.2
0.0
0 20 40 60 80 100
t (min)
Slika 2.31: Koncentracijski profili posameznih komponent preučevane kompleksne reakcije v

polšaržnem reaktorju.
1200
1000
800
SC/D
600
400
200
0
0 20 40 60 80 100
t (min)
Slika 2.32: Trenutna selektivnost komponente C proti komponenti D v polšaržnem reaktorju.
97
Naloga 33
Reakcijo prvega reda A → B smo izvedli v šaržnem reaktorju volumna V = 1,0 L. Eksperimente
smo izvedli pri treh različnih temperaturah, rezultati so podani v tabeli (cA0 = 2,0 mol/L).
cA (mol/L)
XXX T (◦ C)
XX
0 20 40
t (min)
XXX
XX
0 2,00 2,00 2,00
5 1,49 1,09 0,86
10 1,07 0,65 0,30
15 0,65 0,31 0,17
20 0,53 0,24 0,06
25 0,32 0,09 0,02
V industriji reakcijo vodimo pri 70 ◦ C v CSTR reaktorju, njegov prostorski čas pri pretoku
v0 = 1,25 L/min je τ = 8 min. Obstoječi reaktor želimo zamenjati s PFR reaktorjem enakega
volumna, ki bi obratoval pri 30 ◦ C. Kolikšen bi moral biti pretok v PFR reaktorju, da bi bil enako
učinkovit kot že obratujoči CSTR reaktor?
Rešitev:
EA = 16,5 kJ/mol, v0 = 1,16 L/min
Naloga 34
V CSTR reaktorju z volumnom V = 2,5 L izvajamo reakcijo A → 2B. Vstopna koncentracija
reaktanta A znaša cA0 = 1,0 mol/L. Pridobljeni so bili naslednji eksperimentalni podatki:
T (◦ C) v0 (L/min) cB (mol/L)
15 0,03125 1,60
15 0,00694 1,80
90 0,03125 1,85
Določite enačbo reakcijske hitrosti za to reakcijo.

Rešitev:
(−rA ) = 6777 · exp −24441
RT · c2A
Naloga 35
V šaržnem reaktorju s konstantnim volumnom poteka reakcija A + B → C. Pri izvajanju kemijske
reakcije so bili izmerjeni naslednji podatki:
t (min) cA (mol/L) cB (mol/L)

0 1,230 0,870
2 0,822 0,462
5 0,598 0,238
8 0,502 0,142
15 0,412 0,052
23 0,379 0,019
a) Predpostavite, da je reakcija drugega reda in izračunajte vrednost konstante reakcijske hitrosti

za preučevano reakcijo.
b) Izračunajte volumen CSTR reaktorja, ki bi pri pretoku v0 = 2,34 L/min dosegel enako pretvorbo
reaktanta A, kot jo po osmih minutah dosežemo v šaržnem reaktorju.
Rešitev:
a) k = 0,320 L mol−1 min−1 , b) V = 74,7 L
Naloga 36
V PFR reaktorju volumna V = 2,0 L poteka reakcija A → 2B + C v plinski fazi pri temperaturi
98
T = 623 K in tlaku P = 4,0 bar. Pri različnih molskih hitrosti so bile izmerjene konverzije reaktanta A:
FA0 (mol/h) XA (/)

31,45 0,08
18,98 0,12
10,01 0,17
6,13 0,23
4,22 0,29
3,01 0,34
2,08 0,41
Rešitev
n = 2, k = 0,0726 L mol−1 s−1
Naloga 37
V šaržnem reaktorju s konstantnim volumnom izvajamo reakcijo, ki sledi hitrostni enačbi
(−rA ) = 1+k1k·c·Ac . Pri proučevanje reakcije smo pridobili naslednje podatke:
2 A
t (s) cA (mol/L)
0 2,0
41 1,8
103 1,5
191 1,1
239 0,9
347 0,5
461 0,2
Izračunaj konstanti reakcijske hitrosti k1 in k2 .
Rešitev:
k1 = 0,0142 s−1 , k2 = 2,357 L/mol
Naloga 38
V PFR reaktorju poteka elementarna reakcija A → B (k = 48,6 min−1 ) v plinski fazi pri tlaku
P = 2,0 bar in temperaturi T = 400 ◦ C. Molska napajalna hitrost je FT0 = 0,10 kmol/h in vsebuje
40 mol. % komponente A, preostali del pa predstavlja inertna komponenta. Izračunaj volumen
PFR reaktorja za dosego 90% konverzije.
Rešitev
V = 2,21 L
Naloga 39
Reakcija drugega reda 2A → B + 5C (k = 360 L mol−1 h−1 ) poteka v plinski fazi pri temperaturi
T = 537 ◦ C in tlaku P = 400 kPa. Kakšen mora biti volumen PFR reaktorja, da bi zagotavljal 90%
konverzijo reaktanta A, če je molska napajalna hitrost FA0 = 0,02 mol/s?
Rešitev:
V = 3,23 m3
Naloga 40
Reakcija 2A → 3B (k = 0,65 s−1 ) poteka v PFR reaktorju pri temperaturi T = 500 K in P = 5,0 bar.
Molska napajalna hitrost znaša FT0 = 11,0 kmol/h in vsebuje 50 mol. % A in 50 mol. % inertne
komponente. Izračunaj konverzijo na izstopu iz reaktorja, če je volumen reaktorja V = 0,5 m3 .
Rešitev
XA = 0,73
99
Naloga 41
V PFR reaktorju z volumnom V = 0,65 L in pretokom v0 = 1,2 L/min izvajamo reakcijo prvega
reda A → B pri temperaturi 35 ◦ C. Koliko je konverzija reaktanta A pri tej temperaturi, če smo na
podlagi predhodno opravljenih eksperimentov določili:
k1 = 0,529 min−1 pri T1 = 0 ◦ C
k2 = 1,628 min−1 pri T2 = 20 ◦ C
Rešitev:
XA = 0,845
Naloga 42
Reakcijo prvega reda A → B smo izvedli v šaržnem reaktorju volumna 0,5 L pri dveh različnih
temperaturah. Pri 10 ◦ C smo v 30 minutah dosegli 85% konverzijo in pri 30 ◦ C v 30 minutah 95%
konverzijo. Pri kateri temperaturi bi moral obratovati PFR reaktor, da bi bil enako učinkovit kot
CSTR pri istem prostorskem času (τCSTR = τPFR ), ki pri 90 ◦ C pretvori 90 % začetnega reaktanta A?
Rešitev:
T = 16,8 ◦ C
Naloga 43
V šaržnem reaktorju izvajamo ireverzibilno elementarno reakcijo drugega reda v kapljevinasti fazi
A + B → C. Začetni koncentraciji reaktantov A in B sta cA0 = 8,0 mol/L in cB0 = 11,0 mol/L. V
desetih minutah pri temperaturi 20 ◦ C dosežemo 80% konverzijo reaktanta A in pri temperaturi
30 ◦ C 90% konverzijo reaktanta A. Reakcijo sedaj želimo izvajati v pretočnem reaktorju z
ekvimolarno količino reaktantov v napajalnem toku. Pri kateri temperaturi bi moral obratovati
CSTR reaktor, da bi bil enako učinkovit kot PFR reaktor, ki pri temperaturi 33 ◦ C pretvori 90 %
začetnega reaktanta A (τPFR = τCSTR )?
Rešitev:
T = 88 ◦ C
Naloga 44
V šaržnem reaktorju pri temperaturi T = 20 ◦ C poteka reakcija A + B → C + D, ki jo lahko opišemo
s hitrostno enačbo: (−rA ) = k · c1,5
A · cB s konstanto reakcijske hitrosti k = 0,88 L
1,5 mol−1,5 min−1 .
Začetni koncentraciji reaktantov A in B v reakcijski mešanici sta cA0 = 1,0 mol/L in cB0 = 1,4 mol/L
v reaktorju volumna V = 10 L. Izračunaj čas, v katerem dosežemo 95% konverzijo reaktanta A.
Rešitev:
t = 13,7 min
Naloga 45
V PFR reaktorju volumna V1 = 800 L v kapljevinasti fazi poteka ireverzibilna reakcija, pri čemer
dosežemo 65% konverzijo reaktanta A. Da bi zvišali konverzijo, pred PFR reaktor vežemo CSTR
reaktor volumna V2 = 600 L. Izračunaj konverzijo novega sistema, če je reakcija:
a) prvega reda,
b) drugega reda.
Rešitev:
a) XA = 0,804, b) XA = 0,725
Naloga 46
V PFR reaktorju volumna V = 5,0 L poteka reakcija v kapljevinasti fazi. Vstopna koncentracija
reaktanta A znaša CA0 = 1,2 mol/L. Izračunaj volumsko hitrost napajalnega toka v0 za dosego 92%
konverzije reaktanta A, če se hitrostna enačba glasi: (−rA ) = 1+k1k·c·Ac .
2 A
k1 = 4,0 min−1 , k2 = 0,5 L/mol
Rešitev:
v0 = 6,5 L/min
100
Naloga 47
V PFR reaktorju vodimo reakcijo A → 3B (k = 9,1×10−3 kPa −1 s−1 ) pri temperaturi T = 400 ◦ C in
tlaku P = 700 kPa. V reaktor dodajamo mešanico reaktanta A (40 vol. %) in inertne komponente
I (60 vol. %) z volumskim tokom v0 = 1,5×10−2 m3/s. Izračunaj potreben volumen reaktorja za
dosego 80% konverzije reaktanta A.
Rešitev:
V = 52 L
Naloga 48
1 k
Elementarna reverzibilna reakcija A ←
→ B + 2C poteka v plinski fazi v PFR reaktorju pri
k2
temperaturi T = 177 ◦ C. V reaktor vstopa reaktant A z molskim tokom FA0 = 8,0 mol/min pri
tlaku P = 6 atm.
a) Izračunaj volumen PFR reaktorja za dosega 95% ravnotežne konverzije.
b) Izračunaj konverzijo, če je volumen PFR reaktorja V = 150 L.
Ostali podatki: EA = 63,0 kJ/mol, k1 (30 ◦ C) = 2,6 × 10−4 min−1 , KC (177 ◦ C) = 0,055 mol2 L−2
Rešitev:
a) V = 265 L, b) XA = 0,712
Naloga 49
V pretočnem reaktorju izvajamo reakcijo A → B, njena hitrostna enačba se glasi: (−rA ) = k · c2A .
Konverzija reaktanta A znaša XA = 0,90. Za koliko povečamo volumsko hitrost v0 , če obstoječemu
reaktorju vzporedno oziroma zaporedno dodamo še en, dimenzijsko enak reaktor, konverzija pa
se v tem primeru ne spremeni.
Izračunaj za primer, ko je pretočni reaktor: a) PFR, b) CSTR.
Rešitev:
a1 ) PFR-PFR (vzporedno)
v02
v01 = 2
a2 ) PFR-PFR (zaporedno)
v02
v01 = 2
b1 ) CSTR-CSTR (vzporedno)
v02
v01 = 2
b2 ) CSTR-CSTR (zaporedno)
v02
v = 6, 6
01
Naloga 50
Elementarno reakcijo v plinski fazi A → B + C izvajamo v reaktorju PFR in nato v ločenem
eksperimentu še v CSTR reaktorju. V PFR reaktor volumna V1 = 20 L dodajamo čisti A pri
temperaturi T1 = 300 K in volumskem toku v01 = 7 L/s ter pri tem dosežemo 70% konverzijo.
V CSTR reaktor volumna V2 = 10 L dodajamo plinsko mešanico (60 mol. % A in 40 mol. % I)
pri temperaturi T2 = 320 K in volumskem toku v02 = 5 L/s ter pri tem prav tako dosežemo 70%
konverzijo.
a) Izračunaj aktivacijsko energijo reakcije.
b) Pri kateri temperaturi mora obratovati PFR reaktor, da dosežemo 95% konverzijo, ostali
obratovalni pogoji pa ostanejo nespremenjeni?
Rešitev:
a) EA = 40,7 kJ/mol, b) T = 315 K
Naloga 51
Elementarna reakcija v plinski fazi A + B → C + D poteka v ekvimolarnem razmerju reaktantov v
PFR reaktorju, pri čemer je dosežena 55% konverzija. Pred obratujoči PFR reaktor nato zaporedno
vežemo CSTR reaktor enakega volumna. Izračunaj konverzijo novega sistema. Ostali obratovalni
101
pogoji ostanejo nespremenjeni.

Rešitev
XA = 0,659
Naloga 52
1 k
Reverzibilno elementarno reakcijo 2A ←
→ B izvajamo v pretočnem reaktorju, kjer čisti A dodajamo
k2
s koncentracijo cA0 = 4 mol/L. Ravnotežna konverzija pri pogojih reakcije znaša XAe = 60 %.
a) Izračunaj ravnotežno konstanto KC za primer, ko reakcija poteka v kapljevinasti fazi, in za
primer, ko reakcija poteka v plinski fazi.
b) Pri izvedbi reakcije v kapljevinasti fazi v PFR reaktorju pri izotermnih pogojih dosežemo
50% konverzijo. Kolikšno konverzijo glede na PFR reaktor bi dosegli v CSTR reaktorju enakega
volumna kot PFR reaktor in z enakimi ostalimi obratovalnimi pogoji? Izračun ni potreben, rezultat
podaj v obliki več/manj/enako od 50 % in utemelji.
c) Pri izvedbi reakcije v kapljevinasti fazi v PFR reaktorju pri izotermnih pogojih dosežemo 50%
konverzijo. Kolikšna bi bila konverzija, če bi PFR reaktor nadomestili z dvema enako velikima PFR
reaktorjema skupnega volumna obstoječega PFR reaktorja. Izračun ni potreben, rezultat podaj v
obliki več/manj/enako od 50 % in utemelji.
Rešitev
a) kapljevinasta faza KC = 0,469 L/mol, plinska faza KC = 0,328 L/mol, b) manj, c) enako
Naloga 53
V PFR reaktorju v kapljevinasti fazi fazi potekata vzporedni elementarni reakciji: nastanek
želenega produkta C po shemi A + B → C (k1 = 1,1 × 1012 exp(−12500/T) [m3 s−1 kmol−1 ]) in
neželena stranska reakcija po shemi A + B → D (k2 = 3,2 × 1016 exp(−17000/T) [m3 s−1 kmol−1 ]).
Molski tok napajalne mešanice je FT0 = 500 kmol/h in vsebuje ekvimolarno zmes reaktantov A in
B. Volumski tok znaša v0 = 100 m3 /h. Izračunaj volumen PFR reaktorja, kjer bomo dosegli 90%
konverzijo reaktanta A, pri čemer se ga lahko le 25 % porabi v neželeni stranski reakciji.
Rešitev
V = 3,6 m3
Naloga 54
V dveh zaporedno vezanih CSTR reaktorjih enakega volumna poteka zaporedna reakcija
k 1 k 2
A− → B− → C. Za konstanti reakcijskih hitrosti velja k1 = k2 , začetna koncentracija reaktanta A pa
znaša cA0 = 4,05 mol/L. Izračunaj maksimalno koncentracijo komponente B cB,max v tem sistemu,
če je cB0 = 0,0 mol/L.
Rešitev
cB,max = 1,2 mol/L
Naloga 55
1k 2 k
V šaržnem reaktorju potekata vzporedni elementarni reakciji 2A − → B in A − → C.
Začetna koncentracija reaktanta A znaša cA0 = 2,5 mol/L in konstanta reakcijske hitrosti
k1 = 0,0075 L mol−1 s−1 . V času t = 0,5 min dosežemo 85% konverzijo. Izračunaj vrednost konstante
reakcijske hitrosti k2 .
Rešitev
k2 = 0,055 s−1
Naloga 56
V sistemu zaporedno vezanega CSTR (V1 = 350 L) in PFR (V2 = 250 L) reaktorja izvajamo zaporedno
k k
reakcijo A −
→1
B −→2
C (k1 = 0,60 min−1 , k2 = 0,40 min−1 ). Volumski pretok napajalne zmesi
znaša v0 = 2 L/s (cA0 = 1,0 mol/L, cB0 = 0,0 mol/L, cC0 = 0,0 mol/L). Izračunaj koncentracijo
komponente C na izstopu iz sistema, če je:
102
a) CSTR prvi vezan v procesno shemo,

b) PFR prvi vezan v procesno shemo.
Rešitev
a) cC = 0,607 mol/L, b) cC = 0,607 mol/L
Naloga 57
k
V šaržnem reaktorju volumna V = 0,5 L izvajamo reakcijo prvega reda 3A − →1
B (k1 = 0,1 s−1 ) z
začetno koncentracijo reaktanta cA0 = 1,2 mol/L. Reakcijo vodimo pri temperaturi T1 = 20 ◦ C v
kapljevinasti fazi.
a) Koliko časa moramo voditi reakcijo, da bo koncentracija produkta na izhodu iz reaktorja
cB = 0,3 mol/L.
b) Če temperaturo v reaktorju zvišamo na T2 = 80 ◦ C začne B v dveh vzporednih elementarnih
k2 k3
reakcijah razpadati na produkta C in D (B − → C (k2 = k1 /2) in B − → D (k3 = k1 /3)). Zapiši
enačbe reakcijskih hitrosti za vsako posamezno komponento reakcije pri tej temperaturi in nariši
koncentracijski profil. Začetna koncentracija reaktanta A znaša cA0 = 1,5 mol/L. Koliko je končna
koncentracija komponent C in D pri popolni konverziji komponent A in B.
c) Reakcijo iz primera b) izvajamo še v polšaržnem reaktorju, kjer kontinuirno dodajamo
komponento B. Na osnovi razvoja snovne bilance za vsako od komponent zapiši sistem
diferencialnih enačb dci /dt za preučevano reakcijo in nariši koncentracijski profil. Volumsko
napajalno hitrost v0 in vstopno koncentracijo reaktanta B cB smiselno izberite. Ali bi izvedba
reakcije v polšaržnem reaktorju pomenila kakršno koli spremembo v razmerju nastajanja
komponente C proti D v primerjavi s šaržnim reaktorjem? Utemelji.
Rešitev
a) t = 13,9 s, b) rA = −k1 · cA , rB = 13 · k1 · cA − (k2 + k3 ) · cB , rC = k2 · cB , rD = k3 · cB , cC = 0,3 mol/L,
cD = 0,2 mol/L, d) Ne, SC/D = kk2
3
Naloga 58
Pri izotermnih pogojih potekajo naslednje reakcije:
k
→ C + D (r1D = k1D · cA · c2B , k1D = 1,3 L2 mol−2 min−1 ),
1D
A + 2B −−
k
2E
2D + 3A −→ C + E (r2E = k2E · cA · cD , k2E = 0,2 L mol−1 min−1 ),
k3F
B + 2C −→ D + F (r3F = k3F · cB · c2C , k3F = 5,5 L2 mol−2 min−1 ).
a) Zapiši enačbe reakcijskih hitrosti za vsako od komponent, ki v reakciji sodeluje.
b) Izračunaj izstopne koncentracije v CSTR reaktorju volumna V1 = 100 L (v0 = 10 L/min,
cA0 = 1,5 mol/L, cB0 = 2,0 mol/L).
c) Izračunaj izstopne koncentracije v PFR reaktorju volumna V2 = 100 L (v0 = 10 L/min,
cA0 = 1,5 mol/L, cB0 = 2,0 mol/L).
d) Reakcijo vodimo v polšaržnem reaktorju z začetnim volumnom reakcijske mešanice V0 = 50 L.
V reaktor kontinuirno dodajamo reaktant A s koncentracijo cA,v = 1,5 mol/L in volumskim tokom
v0 = 1,0 L/min (cA0 = 0,0 mol/L, cB0 = 2,0 mol/L).
Rešitev
a) rA = −k1D · cA · c2B −3 · k2E · cA · cD , rB = −2 · k1D · cA · c2B - k3F · cB · c2C , rC = k1D · cA · c2B +
k2E · cA · cD −2 · k3F · cB · c2C , rD = k1D · cA · c2B −2 · k2E · cA · cD + k3F · cB · c2C , rE = k2E · cA · cD ,
rF = k3F · cB · c2C
b) cA = 0,226 mol/L, cB = 0,452 mol/L, cC = 0,119 mol/L, cD = 0,500 mol/L, cE = 0,225 mol/L,
cF = 0,352 mol/L
c) cA = 0,009 mol/L, cB = 0,055 mol/L, cC = 0,110 mol/L, cD = 0,700 mol/L, cE = 0,247 mol/L,
cF = 0,444 mol/L
d) Zapis sistema diferencialnih enačb. Numerično reševanje (Priloga B.1.4).
103
2.2 Neizotermno obratovanje reaktorjev
Naloga 1
1 k
Elementarno reverzibilno reakcijo A ←
→ B adiabatno izvajamo v kapljevinasti fazi v pretočnem
k2
reaktorju. Molski tok mešanice FT0 (80 mol. % A, 20 mol. % I) vstopa pri temperaturi T0 = 310 K.
Začetna koncentracija reaktanta A znaša cA0 = 5,0 mol/L in vstopni molski tok FT0 = 200 kmol/h.
a) Izračunaj volumen PFR reaktorja za dosego 75% konverzije.
b) Izračunaj volumen CSTR reaktorja za dosego 60% konverzije.
Ostali podatki:
EA1 = 45,7 kJ/mol, k1 (360 K) = 55,1 h−1 , KC (330 K) = 4,2, cpA = cpB = 145 J mol−1 K−1 ,
cpI = 160 J mol−1 K−1 , HR0 (298 K) = −5,1 kJ/mol
Rešitev
Zapišemo diferencialno obliko enačbe za obratovanje PFR reaktorja:
dV (−rA )
= (2.161)
dXA FA0
Enačba za reakcijsko hitrost se glasi:

c
(−rA ) = k1 · cA − B (2.162)
KC
Oziroma po vpeljanem členu za konverzijo:

1
(−rA ) = k1 · cA0 · 1 − 1 + · XA (2.163)
KC
Kjer je:

EA 1 1
k1 ( T ) = k1 (360 K) · exp · − (2.164)
R 360 K T
∆HR0 1

1
KC ( T ) = KC (330 K) · exp · − (2.165)
R 330 K T
Zapišemo še energijsko bilanco za stacionarno obratovanje PFR reaktorja:
n
Q̇ − Ẇ − FA0 · ∑ Θi · cpi · ( T − Ti0 ) − FA0 · XA · (∆HR0 ( TR ) + ∆cp ( T − TR )) = 0 (2.166)
i =1
ki služi za zapis odvisnosti temperature od konverzije reaktanta A za adiabatno obratovanje (Q̇ = 0,

Ẇ = 0, ∆cp = cpB − cpA = 0):
(−∆HR0 ( TR )) · XA
T = T0 + (2.167)
∑ Θi · cpi
S temperaturo se hkrati spreminja tudi ravnotežna konverzija XAe :
KC
XAe = (2.168)
1 + KC
Molska napajalna hitrost reaktanta A na vstopu v reaktor znaša:
FA0 = yA · FT0 (2.169)

FA0 = 160 kmol/h
In povprečna vrednost specifične toplotne kapacitete:

yI
∑ Θi · cpi = cpA + yA · cpI (2.170)
∑ Θi · cpi = 185 J mol−1 K−1

104
Reševanja se lahko lotimo z numeričnih reševanjem sistema enačb 2.161, 2.163, 2.164, 2.165 in 2.167
ter pri tem preverjamo, ali je glede na spreminjajočo ravnotežno konverzijo XAe (Enačba 2.168)
želena konverzija sploh mogoča (Priloga B.2.1). Odvisnost konverzije XA in ravnotežne konverzije
XAe od volumna PFR reaktorja V je prikazana na Sliki 2.33.
Izračunamo, da za dosego 75% konverzije potrebujemo PFR reaktor volumna V = 6,93 m3 . Hkrati
lahko prikažemo še odvisnost reakcijske hitrosti (−rA ) in temperature T od volumna PFR reaktorja
V (Slika 2.34). Ugotovimo, da bi s povečevanjem volumna reaktorja dosegli ravnotežno konverzijo,
s čimer se tudi reakcijska hitrosti (−rA ) približuje vrednosti nič, temperatura v reaktorju pa se
ustali (Slika 2.34).
0.8
0.6
XA (/)
0.4
0.2
XA
0.0 XAe
0 2 4 6 8 10 12
V (m3)
Slika 2.33: Odvisnost konverzije XA in ravnotežne konverzije XAe od volumna PFR reaktorja V.
25
330
20
325
( rA) (kmol/m3h)
15
T (K)
320
10
5 315
0 310
0 2 4 6 8 10 12 0 2 4 6 8 10 12
V (m3) V (m3)
(a) Sprememba reakcijske hitrosti s konverzijo. (b) Naraščanje temperature s spremembo konverzije.
Slika 2.34: Odvisnost reakcijske hitrosti (−rA ) in temperature T od volumna PFR reaktorja V.
Reševanja naloge se lahko lotimo tudi drugače, tako da volumen PFR reaktorja določamo grafično
kot površino pod integralom, skladno z enačbo:
Z XA
dXA
V = FA0 · (2.171)
0 (−rA )
Pri različnih izbranih konverzijah izračunamo vsako od komponent: T (Enačba 2.167), k
(Enačba 2.164), KC (Enačba 2.165), XAe (Enačba 2.168) in (−rA ) (Enačba 2.163). Rezultati so zbrani
v Tabeli 2.5. Narišemo graf FA0 /(−rA ) (m3 ) v odvisnosti od XA (Slika 2.35) in s trapezno metodo
določimo volumen PFR reaktorja za dosego 75% konverzije.
105
Volumen reaktorja je v tem primeru V = 6,99 m3 .
Tabela 2.5: Izračuni T, k, KC , XAe in (−rA ) pri izbranih konverzijah.
XA (/) T (K) k (h−1 ) KC (/) XAe (/) (−rA ) (kmol m−3 h−1 )
0,000 310,0 4,695 4,735 0,826 23,47
0,100 312,8 5,489 4,653 0,823 24,11
0,200 315,5 6,400 4,574 0,821 24,20
0,300 318,3 7,442 4,498 0,818 23,57
0,400 321,0 8,632 4,424 0,816 21,99
0,500 323,8 9,987 4,353 0,813 19,23
0,550 325,2 10,732 4,318 0,812 17,31
0,600 326,5 11,526 4,284 0,811 14,98
0,650 327,9 12,371 4,250 0,810 12,19
0,700 329,3 13,270 4,217 0,808 8,899
0,725 330,0 13,741 4,200 0,808 7,04
0,750 330,7 14,227 4,184 0,807 5,03
0.20
0.18
0.16
0.14
FA/( rA) (m3)
0.12
0.10
0.08
0.06
0.04
0.0 0.1 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7
XA (/)
Slika 2.35: Odvisnost FA0 /(−rA ) (m3 ) od XA (/) za preučevano reakcijo.
b) Pri izračunu volumna CSTR reaktorja sledimo osnovnemu opisu:

FA0 · XA
V= (2.172)
(−rA )
Reakcijska hitrost pri konverziji XA = 0,60 je že izračunana in jo je moč razbrati iz Tabele 2.5. Iz
tega sledi, da je volumen CSTR reaktorja enak V = 6,41 m3 .
106
Naloga 2
1 k
Elementarna reakcija A + B ←
→ C poteka adiabatno v šaržnem reaktorju. Prikaži konverzijo,
k2
temperaturo in koncentracije posameznih komponent za prvih 50 sekund reakcije, če je začetna
temperatura v reaktorju T0 = 50 ◦ C in začetna koncentracija reaktantov cA0 = 0,100 mol/L in
cB0 = 0,150 mol/L. Predpostavi, da se volumen reakcijske mešanice s časom ne spreminja.
Ostali podatki:
EA1 = 95,0 kJ/mol, EA2 = 120,0 kJ/mol, k1 (T0 ) = 1,5 × 10−2 L mol−1 s−1 , k2 (T0 ) = 2,1 × 10−6 s−1 ,
cpA = cpB = 35 J mol−1 K−1 , cpC = 50 J mol−1 K−1 , HR0 (298 K) = −25 kJ/mol
Rešitev
Zapišemo snovno bilanco za obratovanje šaržnega reaktorja pri konstantnem volumnu reakcijske
mešanice:
dXA
cA0 · = (−rA ) (2.173)
dt
Kjer je:
(−rA ) = k1 · cA · cB − k2 · cc (2.174)
cA = cA0 · (1 − XA ) (2.175)
cB = cA0 · (ΘB − XA ) (2.176)
cC = cA0 · XA (2.177)
Odvisnost konstant reakcijskih hitrosti od temperature lahko ponovno zapišemo kot:

E 1 1
k1 ( T ) = k1 ( T0 ) · exp A1 · − (2.178)
R T0 T

E 1 1
k2 ( T ) = k2 ( T0 ) · exp A2 · − (2.179)
R T0 T
Sledi zapis energijske bilance za adiabatno obratovanje šaržnega reaktorja:
dT (−∆HR ( T )) · (−rA ) · V
= (2.180)
dt ∑ ni · cpi
Kjer je:
∆HR = ∆HR0 + ∆cp · ( T − TR ) (2.181)

∑ ni · cpi = nA0 · ∑ Θi · cpi + ∆cp · XA (2.182)
c b
∆cp = · cpC − · cpB − cpA (2.183)
a a
∑ i pi pA + ΘB · cpB
Θ · c = c (2.184)
n
V = A0 (2.185)
cA0
Temperaturno odvisnost od konverzije za primer adiabatnega obratovanja lahko zapišemo
podobno kot v primeru pretočnih reaktorjev:
(−∆HR ( T )) · XA
T = T0 + (2.186)
∑ Θi · cpi + ∆cp · XA
Reševanja se lotimo z numeričnim reševanjem sklopa Enačb 2.173–2.185. Postopek reševanja je
predstavljen v Prilogi B ( B.2.2).
Na Slikah 2.36 in 2.37 je prikazana sprememba konverzije in temperature v nekem časovnem
območju. Opazimo, da po 15,6 sekunde dosežemo ravnotežje, ko je ravnotežna konverzija
XAe = 0,839 in se temperatura ustali na Te = 626 K. Koncentracijski profil posamezne komponente
je prikazan na Sliki 2.38.
107
0.8
0.6
XA (/)
0.4
0.2
0.0
0 10 20 30 40 50
t (s)
Slika 2.36: Konverzija reaktanta A v odvisnosti od časa.
600
550
500
T (K)
450
400
350
0 10 20 30 40 50
t (s)
Slika 2.37: Sprememba temperature v reakcijski mešanici v odvisnosti od časa.
A
0.14 B
0.12 C
0.10
c (mol/L)
0.08
0.06
0.04
0.02
0.00
0 10 20 30 40 50
t (s)
Slika 2.38: Sprememba koncentracije posamezne komponente v odvisnosti od časa.
108
Naloga 3
k1 k
2
V PFR reaktorju poteka vzporedna reakcija 2A − → B (−rA1 ) in A −
→ C (−rA2 ) v plinski fazi. Reakciji
sledita elementarnemu hitrostnemu redu. Čisti reaktant A dodajamo z molsko napajalno hitrostjo
FA0 = 150 mol/s pri temperaturi 100 ◦ C. Začetna koncentracija reaktanta A je cA0 = 0,15 mol/L.
Reaktor je z zunanje strani obdan s plaščem, skozi katerega se pretaka fluid, s konstantno
temperaturo T∞ = 60 ◦ C. Prikaži spremembo temperature in koncentracijski profil vzdolž reaktorja.
Ostali podatki:
EA1 = 74,5 kJ/mol, EA2 = 33,2 kJ/mol, k1 (300 K) = 0,61 L mol−1 s−1 , k2 (300 K) = 27,3 s−1 ,
cpA = 120 J mol−1 K−1 , cpB = 240 J mol−1 K−1 , cpC = 120 J mol−1 K−1 , HR,1A
0 (298 K) = −55,1 kJ/mol,
0 −
HR,2A (298 K) = −18,6 kJ/mol, U · a = 3000 J m s K3 − 1 − 1
Rešitev
Zapišemo diferencialno snovno bilanco za vsako od komponent:
dFA
= −(−rA ) (2.187)
dV
dFB
= rB (2.188)
dV
dFC
= rC (2.189)
dV
Kjer je:
(−rA ) = k1 · c2A + k2 · cA (2.190)

1
rB = · k1 · c2A (2.191)
2
rC = k 2 · cA (2.192)
Predpostavimo, da se tlak z dolžino reaktorja ne spreminja ∆P = 0. Koncentracijo posameznih

komponent lahko zapišemo v obliki:
FA T0
cA = cT0 · · (2.193)
FT T
F T0
cB = cT0 · B · (2.194)
FT T
F T0
cC = cT0 · C · (2.195)
FT T
FT = FA + FB + FC (2.196)
Zapišemo še energijsko bilanco za stacionarno obratovanje PFR reaktorja z izmenjavo toplote.

Upoštevamo, da je ∆cp = 0.
0
U · a · ( T∞ − T ) + (−rA1 ) · HR,1A 0
+ (−rA2 ) · HR,2A
dT
= (2.197)
dV FA · cpA + FB · cpB + FC · cpC
Konstanti reakcijskih hitrosti se s temperaturo spreminjata po že znani zvezi:

E 1 1
k1 ( T ) = k1 (300 K) · exp A1 · − (2.198)
R 300 K T

E 1 1
k2 ( T ) = k2 (300 K) · exp A2 · − (2.199)
R 300 K T
Z numeričnim reševanjem sistema enačb 2.187–2.199 grafično predstavimo profile molskih tokov
vzdolž reaktorja, koncentracijske profile in temperaturo v odvisnosti od volumna reaktorja
(Slike 2.39–2.41). Podrobnejši prikaz numeričnega reševanja konkretnega primera je predstavljen
v Prilogi B (B.2.3).
109
600
550
500
T (K)
450
400
0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0

V (m3)
Slika 2.39: Sprememba temperature v odvisnosti od volumna reaktorja za preučevano reakcijo.
A
140 B
120 C
100
F (mol/s)
80
60
40
20
0
0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0
V (m3)
Slika 2.40: Sprememba molskega toka posamezne komponente v odvisnosti od volumna reaktorja.
A
0.14 B
0.12 C
0.10
c (mol/L)
0.08
0.06
0.04
0.02
0.00
0.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0
V (m3)
Slika 2.41: Sprememba koncentracije posamezne komponente v odvisnosti od volumna reaktorja.
110
Naloga 4
1k 2 k
Elementarna reakcija v kapljevinasti fazi A −→ B−→ C poteka v CSTR reaktorju volumna V = 10 L.
Reaktor obratuje pri volumski hitrosti v0 = 800 L/min, z vstopno temperaturo T0 = 15 ◦ C. Začetna
koncentracija reaktanta A je cA0 = 0,4 mol/L. Reaktor je obdan s plaščem, v katerem se pretaka fluid
s konstantno temperaturo T∞ = 27 ◦ C. Določi najprimernejšo temperaturo stabilnega obratovanja
CSTR reaktorja.
Ostali podatki:
EA1 = 40,9 kJ/mol, EA2 = 102,5 kJ/mol, k1 (300 K) = 2,12 min−1 , k2 (400 K) = 0,005 min−1 ,
cpA = cpB = cpC = cp = 200 J mol−1 K−1 , HR,1
0 (298 K) = −55,0 kJ/mol, H 0 (298 K) = −71,5 kJ/mol,
R,2
U · A = 25,0 kJ min−1 K−1
Rešitev
Iz osnovne snovne bilance za CSTR reaktor (Enačba 2.75) zapišemo ustrezne koncentracijske izraze
posameznih komponent:
cA0
cA = (2.200)
1 + k1 · τ
cA0 · k1 · τ
cB = (2.201)
(1 + k1 · τ )(1 + k2 · τ )
cC = cA0 − cA − cB (2.202)
Pri zapisu energijske bilance se opiramo na osnovno energijsko bilanco (Enačba 2.166) in za
preučevano reakcijo v CSTR reaktorju zapišemo (Ẇ = 0, ∆cp = 0):
0 0
V [(−r1 ) · (−∆HR,1 ) + (−r2 ) · (−∆HR,2 )] − U · A · ( T − T∞ ) − FA0 · cp · ( T − T0 ) = 0 (2.203)
Enačbo 2.203 preoblikujemo, tako da vključimo že zapisane Enačbe 2.200–2.202.
(−∆HR,1
0 )·k ·τ
1 (−∆HR,20 )·k ·τ·k ·τ
1 2
+ = cp · (1 + κ )( T − Tc ) (2.204)
1 + k1 · τ (1 + k1 · τ )(1 + k2 · τ )
Kjer je:
U·A
κ= (2.205)
FA0 · cp
κ = 0, 39
T0 + κ · T∞
Tc = (2.206)
1+κ
Tc = 291, 4 K
Levo stran enačbe 2.204 predstavlja člen, ki toploto proizvaja s kemijsko reakcijo, desna stran pa
toploto, ki se v sistem dovaja/odvzema:
(−∆HR,1
0 )·k ·τ
1 (−∆HR,20 )·k ·τ·k ·τ
1 2
G( T ) = + (2.207)
1 + k1 · τ (1 + k1 · τ )(1 + k2 · τ )
R( T ) = cp · (1 + κ )( T − Tc ) (2.208)
Presečišča obeh členov predstavljajo stacionarna stanja obratovanja CSTR reaktorja (Slika 2.42).
Obratovanje CSTR reaktorja je stabilno, če je v stacionarni točki naklon premice R( T ) večji od
naklona S-krivulje G ( T ):
dR( T ) dG( T )
> (2.209)
dT dT
Ugotovimo, da je stacionarnih točk obratovanja CSTR reaktorja 5 (Slika 2.42). Od tega CSTR reaktor
v točkah 1, 3 in 5, skladno z zvezo 2.209, obratuje stabilno in v točkah 2 in 4 nestabilno. Stacionarni
stanji 2 in 4 sta nestabilni, ker vsak odmik obratovanje pomakne v točko 1 ali 3 oziroma 3 ali 5.
111
14
5
12
10
4
G(T), R(T) (J/mol)×10
8
4
6 3
4
2 2
1
0
300 400 500 600 700
T (K)
Slika 2.42: Odvisnost členov G(T) in R(T) od temperature.
Iz presečišča krivulj G(T) in R(T) lahko odčitamo temperaturo obratovanja in s tem tudi konstanto
reakcijskih hitrosti pri novi temperaturi. V nadaljevanju prek izpeljanih Enačb 2.200–2.202
izračunamo koncentracijo posamezne komponente, konverzijo in selektivnost komponente B proti
komponenti C. Na podlagi rezultatov se lahko odločimo za optimalni režim obratovanja CSTR
reaktorja (Tabela 2.6).
Tabela 2.6: Izračuni T, cA , cB , cC , XA in selektivnosti komponente B proti komponenti C pri

različnih stacionarnih stanjih (SS) CSTR reaktorja.
SS T (K) cA (mol/L) cB (mol/L) cC (mol/L) XA SB/C

1 295,3 0,392 0,008 0,000 0,020 ∞
2 377,8 0,225 0,175 0,000 0,437 ∞
3 474,5 0,033 0,364 0,003 0,917 126,4
4 560,2 0,007 0,277 0,116 0,982 2,38
5 742,5 0,001 0,004 0,395 0,998 0,011
Kot optimalno temperaturo obratovanja izberemo stacionarno stanje v točki 3, kjer je temperatura
obratovanja CSTR reaktorja T = 474,5 K. Reaktor v tej točki obratuje stabilno, z visoko
selektivnostjo komponente B proti komponenti C in konverzijo nad 91 %. Reaktor v stacionarni
točki 5 sicer obratuje stabilno in z visoko konverzijo reaktanta A, vendar je selektivnost nizka. V
stacionarnih točkah 2 in 4 je obratovanje nestabilno, v stacionarni točki 1 pa sicer dosežemo visoko
selektivnost, vendar je konverzija praktično nična.
112
Naloga 5
Elementarna reverzibilna reakcija v kapljevinasti fazi poteka adiabatno v PFR reaktorju. Določi
ravnotežno temperaturo in konverzijo, če čisti reaktant A v reaktor uvajamo pri temperaturi
T0 = 288 K.
Ostali podatki:
KC (298 K) = 1000, cpA = cpB = cp = 143,8 J mol−1 K−1 , HA 0 (298 K) = −125,24 kJ/mol,
0
HB (298 K) = −170,92 kJ/mol
Rešitev
Za preučevano reakcijo lahko izračunamo odvisnost ravnotežne konverzije XAe od temperature:
KC
XAe = (2.210)
1 + KC
Kjer je:
∆HR0 1

1
KC ( T ) = KC (298 K) · exp · − (2.211)
R 298 K T
Poleg tega lahko izračunamo tudi konverzijo pri adiabatnem obratovanju PFR reaktorja, kjer
izhajamo iz energijske bilance (Enačba 2.167). Za izbrani sistem velja, da je ∆cp = 0, v reaktor pa
vstopa čisti reaktant A, zato adiabatno konverzijo Xad kot funkcijo temperature zapišemo:
cpA · ( T − T0 )
Xad = (2.212)
(−∆HR0 )
Kjer je:
(−∆HR0 ) = HB0 − HA
0
(2.213)
(−∆HR0 ) = −45, 68 kJ/mol
(2.214)
Presečišče ravnotežne konverzije XAe in adiabatne konverzije Xad kot funkcija temperature poda
rešitev ravnotežne temperature in konverzije (Slika 2.43).
1.0 XAe
Xad
0.8
0.6
X (/)
0.4
0.2
0.0
300 400 500 600 700
T (K)
Slika 2.43: Ravnotežna konverzija XAe in adiabatna konverzija Xad v odvisnosti od temperature.
Ravnotežna temperatura je Te = 466,5 K, konverzija pri tej temperaturi pa Xe = 0,562.
113
Naloga 6
1 k
Elementarno reverzibilno reakcijo A ←
→ B izvajamo adiabatno v kapljevinasti fazi v PFR reaktorju
k2
volumna V = 5 m3 . Molski tok mešanice FT0 = 21 kmol/h (90 mol. % A, 10 mol. % I) vstopa pri
temperaturi T0 = 27 ◦ C. Začetna koncentracija reaktanta A je cA0 = 10,0 mol/L. Grafično predstavi
konverzijo, temperaturo reakcijske mešanice in reakcijsko hitrosti v odvisnosti od volumna
reaktorja za:
a) adiabatno delovanje reaktorja;
b) hlajenje zunanjega dela reaktorja s konstantno temperaturo hladilne tekočine T∞ = 32 ◦ C;
c) hlajenje zunanjega dela reaktorja s hladilno tekočino v protitoku T∞ = 32 ◦ C;
d) hlajenje zunanjega dela reaktorja s hladilno tekočino v sotoku T∞ = 32 ◦ C.
Masni tok hladilne tekočine je ṁH = 1,31 kg/s, s toplotno kapaciteto cp = 3,67 kJ kg−1 K−1 .
Ostali podatki:
EA1 = 68,7 kJ/mol, k1 (323 K) = 0,047 min−1 , KC (333 K) = 10,5 , cpA = cpB = 141 J mol−1 K−1 ,
cpI = 161 J mol−1 K−1 , HR0 (298 K) = −10,4 kJ/mol, U · a = 9100 kJ m−3 h−1 K−1
Rešitev
Zapis ustreznega sistema enačb in numerično reševanje.
Naloga 7
V CSTR reaktorju poteka ireverzibilna elementarna reakcija A + B → C. Reaktant A dodajamo
z molsko napajalno hitrostjo FA0 = 1,25 mol/s in reaktant B z molsko napajalno hitrostjo
FB0 = 1,00 mol/s pri temperaturi T0 = 300 K. Volumska hitrost vstopnega toka znaša v0 = 5 L/s.
Reaktor je obdan z grelnim plaščem s konstantno temperaturo T∞ = 320 K. Posebno mešalo v
reakcijsko mešanico oddaja 10 kW dela. Izračunaj volumen reaktorja za dosego 70% konverzije
reaktanta A.
Ostali podatki:
EA = 36,0 kJ/mol, k = 0,008 L mol−1 s−1 , cpA = cpB = 150 J mol−1 K−1 , cpC = 230 J mol−1 K−1 ,
HA0 (298 K) = −88 kJ/mol, H 0 (298 K) = −105 kJ/mol, H 0 (298 K) = −252 kJ/mol,
B C
U · A = 300 J s−1 K−1
Rešitev:
V = 811 L
Naloga 8
V šaržnem reaktorju smo pri izotermnih pogojih izvedli ireverzibilno elementarno reakcijo
drugega reda v kapljevinasti fazi A + B → C (∆HR = 45,0 kJ/mol). Začetna koncentracija
reaktantov je cA0 = 8,0 mol/L in cB0 = 12,0 mol/L. V osmih minutah smo pri temperaturi 20 ◦ C
dosegli 80% konverzijo reaktanta A in pri temperaturi 30 ◦ C 90% konverzijo reaktanta A. V
nadaljevanju reakcijo želimo izvesti še v CSTR reaktorju volumna V = 3 m3 z ekvimolarno
količino reaktantov v napajalnem toku. Celokupni molski tok na vstopu je FT0 = 5 kmol/h in
volumski tok v0 = 2 m3/h.
a) Izračunaj obratovalno temperaturo CSTR reaktorja za dosego 85% konverzije.
b) Koliko toplote je treba dovesti/odvesti v/iz reaktorja, da sistem obratuje v stacionarnem stanju?
Rešitev:
a) T = 353 K, b) Q̇ = 26,6 kW
Naloga 9
V PFR reaktorju izvajamo elementarno reakcijo A → 2B + C pri temperaturi T = 400 K s konstanto
reakcijske hitrosti k = 8,8 min−1 . Plinska mešanica (50 mol. % reaktanta A in 50 mol. % inertne
komponente I) v reaktor vstopa z molskim tokom FT0 = 100 mol/min. Začetna koncentracija
reaktanta A je cA0 = 0,5 mol/L. Pri prehodu skozi reaktor padca tlaka ni.
a) Izračunaj potreben volumen PFR reaktorja za dosego 90% konverzije.
114
b) PFR reaktor iz primera a) sedaj obratuje adiabatno. Izračunaj volumen PFR reaktorja za dosego
90% konverzije. Rezultat komentiraj in prikaži vezavo reaktorjev, ki bi zagotavljala minimalni
obratovalni volumen za dosego 90% konverzije.
Ostali podatki:
EA = 55,0 kJ/mol, cpA = 100 J mol−1 K−1 , cpB = 25 J mol−1 K−1 , cpC = 50 J mol−1 K−1 ,
cpI = 50 J mol−1 K−1 , HR0 (298 K) = −12,1 kJ/mol
Rešitev:
a) V = 42,1 L, b) V = 9,1 L
Naloga 10
V CSTR reaktorju adiabatno poteka elementarna reakcija drugega reda A + B → C + D. V reaktor
reaktanta vstopata v ekvimolarnem razmerju cA0 = cB0 = 2,0 mol/L pri vstopni temperaturi
T0 = 293 K in volumskem toku v0 = 0,5 L/s. Izračunaj volumen reaktorja za dosego 85% konverzije.
Ostali podatki:
EA = 61,4 kJ/mol, k = 5,2 × 10−4 L mol−1 min−1 , cpA = 120 J mol−1 K−1 , cpB = 85 J mol−1 K−1 ,
cpC = 85 J mol−1 K−1 , cpD = 120 J mol−1 K−1 , ∆HR (298 K) = −41,9 kJ/mol
Rešitev:
V = 79,3 L
Naloga 11
k
1
Elementarna reverzibilna reakcija A ←
→ B v kapljevinasti fazi poteka v CSTR reaktorju. V reaktor
k2
volumna V = 50 L vstopa čisti reaktant A pri temperaturi T0 = 20 ◦ C z volumsko hitrostjo
v0 = 10 L/min in koncentracijo cA0 = 1,0 mol/L. Reaktor je obdan s plaščem, po katerem se
pretaka fluid s konstantno temperaturo T∞ = 305 K.
a) Določi temperature in konverzije stacionarnih stanj CSTR reaktorja.
b) Razloži, kako je mogoče povišati konverzijo v tem reaktorju.
Ostali podatki:
EA = 145,0 kJ/mol, k1 (363 K) = 2,25 min−1 , KC (373 K) = 450, cpA = cpB = 150 J mol−1 K−1 ,
∆HR0 (298 K) = −300,0 kJ/mol, U · A = 20 kJ min−1 K−1
Rešitev:
a) XA = 0,001, T = 304,3 K; XA = 0,242, T = 337,9 K; XA = 0,654, T = 395,4 K
b) Povišanje koeficienta toplotne prehodnosti U ali znižanje temperature hladilnega medija T∞ .
Naloga 12
V CSTR reaktorju adiabatno poteka reakcija drugega reda A → B. V reaktor vstopa čisti reaktant A
(v0 = 10 L/min) z začetno koncentracijo cA0 = 2,0 mol/L in vstopno temperaturo T0 = 293 K.
a) Izračunaj volumen reaktorja za dosego 90% konverzije.
b) Koliko je maksimalna možna konverzija, če je volumen reaktorja 80 L? Pri kateri temperaturi v
tem primeru reaktor obratuje?
Ostali podatki:
EA = 97,6 kJ/mol, k (300 K) = 0,0035 L mol−1 min−1 , cpA = cpB = 145 J mol−1 K−1 ,
∆HR0 (298 K) = −11,5 kJ/mol
Rešitev:
a) V = 127,8 L, b) XA = 0,856, T = 360,9 K
115
Priloga A
A.1 Error in komplement error funkcije

V spodnji tabeli so podane rešitve error funkcije.1
Error Function Table
x
2
e−t dt
2
erf(x) = √
π 0
Hundredths digit of x
x 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9
0.0 0.00000 0.01128 0.02256 0.03384 0.04511 0.05637 0.06762 0.07886 0.09008 0.10128
0.1 0.11246 0.12362 0.13476 0.14587 0.15695 0.16800 0.17901 0.18999 0.20094 0.21184
0.2 0.22270 0.23352 0.24430 0.25502 0.26570 0.27633 0.28690 0.29742 0.30788 0.31828
0.3 0.32863 0.33891 0.34913 0.35928 0.36936 0.37938 0.38933 0.39921 0.40901 0.41874
0.4 0.42839 0.43797 0.44747 0.45689 0.46623 0.47548 0.48466 0.49375 0.50275 0.51167
0.5 0.52050 0.52924 0.53790 0.54646 0.55494 0.56332 0.57162 0.57982 0.58792 0.59594
0.6 0.60386 0.61168 0.61941 0.62705 0.63459 0.64203 0.64938 0.65663 0.66378 0.67084
0.7 0.67780 0.68467 0.69143 0.69810 0.70468 0.71116 0.71754 0.72382 0.73001 0.73610
0.8 0.74210 0.74800 0.75381 0.75952 0.76514 0.77067 0.77610 0.78144 0.78669 0.79184
0.9 0.79691 0.80188 0.80677 0.81156 0.81627 0.82089 0.82542 0.82987 0.83423 0.83851
1.0 0.84270 0.84681 0.85084 0.85478 0.85865 0.86244 0.86614 0.86977 0.87333 0.87680
1.1 0.88021 0.88353 0.88679 0.88997 0.89308 0.89612 0.89910 0.90200 0.90484 0.90761
1.2 0.91031 0.91296 0.91553 0.91805 0.92051 0.92290 0.92524 0.92751 0.92973 0.93190
1.3 0.93401 0.93606 0.93807 0.94002 0.94191 0.94376 0.94556 0.94731 0.94902 0.95067
1.4 0.95229 0.95385 0.95538 0.95686 0.95830 0.95970 0.96105 0.96237 0.96365 0.96490
1.5 0.96611 0.96728 0.96841 0.96952 0.97059 0.97162 0.97263 0.97360 0.97455 0.97546
1.6 0.97635 0.97721 0.97804 0.97884 0.97962 0.98038 0.98110 0.98181 0.98249 0.98315
1.7 0.98379 0.98441 0.98500 0.98558 0.98613 0.98667 0.98719 0.98769 0.98817 0.98864
1.8 0.98909 0.98952 0.98994 0.99035 0.99074 0.99111 0.99147 0.99182 0.99216 0.99248
1.9 0.99279 0.99309 0.99338 0.99366 0.99392 0.99418 0.99443 0.99466 0.99489 0.99511
2.0 0.99532 0.99552 0.99572 0.99591 0.99609 0.99626 0.99642 0.99658 0.99673 0.99688
2.1 0.99702 0.99715 0.99728 0.99741 0.99753 0.99764 0.99775 0.99785 0.99795 0.99805
2.2 0.99814 0.99822 0.99831 0.99839 0.99846 0.99854 0.99861 0.99867 0.99874 0.99880
2.3 0.99886 0.99891 0.99897 0.99902 0.99906 0.99911 0.99915 0.99920 0.99924 0.99928
2.4 0.99931 0.99935 0.99938 0.99941 0.99944 0.99947 0.99950 0.99952 0.99955 0.99957
2.5 0.99959 0.99961 0.99963 0.99965 0.99967 0.99969 0.99971 0.99972 0.99974 0.99975
2.6 0.99976 0.99978 0.99979 0.99980 0.99981 0.99982 0.99983 0.99984 0.99985 0.99986
2.7 0.99987 0.99987 0.99988 0.99989 0.99989 0.99990 0.99991 0.99991 0.99992 0.99992
2.8 0.99992 0.99993 0.99993 0.99994 0.99994 0.99994 0.99995 0.99995 0.99995 0.99996
2.9 0.99996 0.99996 0.99996 0.99997 0.99997 0.99997 0.99997 0.99997 0.99997 0.99998
3.0 0.99998 0.99998 0.99998 0.99998 0.99998 0.99998 0.99998 0.99999 0.99999 0.99999
3.1 0.99999 0.99999 0.99999 0.99999 0.99999 0.99999 0.99999 0.99999 0.99999 0.99999
3.2 0.99999 0.99999 0.99999 1.00000 1.00000 1.00000 1.00000 1.00000 1.00000 1.00000
1 https://www.geophysik.uni-muenchen.de/~malservisi/GlobaleGeophysik2/erf_tables.pdf
117
Priloga A. Pripomočki pri reševanju računskih primerov
V spodnji tabeli so podane rešitve komplementarne error funkcije1 .

Complementary Error Function Table
∞
2
e−t dt
2
erfc(x) = √
π x
Hundredths digit of x
x 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9
0.0 1.00000 0.98872 0.97744 0.96616 0.95489 0.94363 0.93238 0.92114 0.90992 0.89872
0.1 0.88754 0.87638 0.86524 0.85413 0.84305 0.83200 0.82099 0.81001 0.79906 0.78816
0.2 0.77730 0.76648 0.75570 0.74498 0.73430 0.72367 0.71310 0.70258 0.69212 0.68172
0.3 0.67137 0.66109 0.65087 0.64072 0.63064 0.62062 0.61067 0.60079 0.59099 0.58126
0.4 0.57161 0.56203 0.55253 0.54311 0.53377 0.52452 0.51534 0.50625 0.49725 0.48833
0.5 0.47950 0.47076 0.46210 0.45354 0.44506 0.43668 0.42838 0.42018 0.41208 0.40406
0.6 0.39614 0.38832 0.38059 0.37295 0.36541 0.35797 0.35062 0.34337 0.33622 0.32916
0.7 0.32220 0.31533 0.30857 0.30190 0.29532 0.28884 0.28246 0.27618 0.26999 0.26390
0.8 0.25790 0.25200 0.24619 0.24048 0.23486 0.22933 0.22390 0.21856 0.21331 0.20816
0.9 0.20309 0.19812 0.19323 0.18844 0.18373 0.17911 0.17458 0.17013 0.16577 0.16149
1.0 0.15730 0.15319 0.14916 0.14522 0.14135 0.13756 0.13386 0.13023 0.12667 0.12320
1.1 0.11979 0.11647 0.11321 0.11003 0.10692 0.10388 0.10090 0.09800 0.09516 0.09239
1.2 0.08969 0.08704 0.08447 0.08195 0.07949 0.07710 0.07476 0.07249 0.07027 0.06810
1.3 0.06599 0.06394 0.06193 0.05998 0.05809 0.05624 0.05444 0.05269 0.05098 0.04933
1.4 0.04771 0.04615 0.04462 0.04314 0.04170 0.04030 0.03895 0.03763 0.03635 0.03510
1.5 0.03389 0.03272 0.03159 0.03048 0.02941 0.02838 0.02737 0.02640 0.02545 0.02454
1.6 0.02365 0.02279 0.02196 0.02116 0.02038 0.01962 0.01890 0.01819 0.01751 0.01685
1.7 0.01621 0.01559 0.01500 0.01442 0.01387 0.01333 0.01281 0.01231 0.01183 0.01136
1.8 0.01091 0.01048 0.01006 0.00965 0.00926 0.00889 0.00853 0.00818 0.00784 0.00752
1.9 0.00721 0.00691 0.00662 0.00634 0.00608 0.00582 0.00557 0.00534 0.00511 0.00489
2.0 0.00468 0.00448 0.00428 0.00409 0.00391 0.00374 0.00358 0.00342 0.00327 0.00312
2.1 0.00298 0.00285 0.00272 0.00259 0.00247 0.00236 0.00225 0.00215 0.00205 0.00195
2.2 0.00186 0.00178 0.00169 0.00161 0.00154 0.00146 0.00139 0.00133 0.00126 0.00120
2.3 0.00114 0.00109 0.00103 0.00098 0.00094 0.00089 0.00085 0.00080 0.00076 0.00072
2.4 0.00069 0.00065 0.00062 0.00059 0.00056 0.00053 0.00050 0.00048 0.00045 0.00043
2.5 0.00041 0.00039 0.00037 0.00035 0.00033 0.00031 0.00029 0.00028 0.00026 0.00025
2.6 0.00024 0.00022 0.00021 0.00020 0.00019 0.00018 0.00017 0.00016 0.00015 0.00014
2.7 0.00013 0.00013 0.00012 0.00011 0.00011 0.00010 0.00009 0.00009 0.00008 0.00008
2.8 0.00008 0.00007 0.00007 0.00006 0.00006 0.00006 0.00005 0.00005 0.00005 0.00004
2.9 0.00004 0.00004 0.00004 0.00003 0.00003 0.00003 0.00003 0.00003 0.00003 0.00002
3.0 0.00002 0.00002 0.00002 0.00002 0.00002 0.00002 0.00002 0.00001 0.00001 0.00001
3.1 0.00001 0.00001 0.00001 0.00001 0.00001 0.00001 0.00001 0.00001 0.00001 0.00001
3.2 0.00001 0.00001 0.00001 0.00000 0.00000 0.00000 0.00000 0.00000 0.00000 0.00000
Rešitve error ali komplementarne error funkcije lahko dobite tudi na spletnem naslovu: https:
//www.wolframalpha.com/.
3-2 ECE 3610 Engineering Probability & Statistics
118
A.2 Gurney-Lurie diagrami

Predstavljeni so Gurney-Luriejevi (GL) diagrami za nestacionarno prevajanje v telesu končnih
dimenzij.2
A.2.1 Gurney-Lurie diagram za ploščo
Slika A.1: Nestacionarno prevajanje v plošči.

Slika 4.6: Nestacionarno prevajanje v plosci
2 Tine Koloini: Prenos toplote in snovi, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Ljubljana, 1999.
119
A.2.2 Gurney-Lurie diagram za cilinder
Slika A.2: Nestacionarno prevajanje v cilindru.
120
A.2.3 Gurney-Lurie diagram za kroglo
Slika A.3: Nestacionarno prevajanje v krogli.
121
A.3 Seznam uporabnih integralov

Z x2
dx x2
= ln (A.1)
x1 x x1
Z x2
dx 1 1
= − (A.2)
x1 x2 x1 x2
Z x
dx 1
= ln (A.3)
0 1−x 1−x
Z x2
dx 1 1
= − (A.4)
x1 (1 − x )2 1 − x2 1 − x1
Z x
dx x
= (A.5)
0 (1 − x )2 1−x
Z x
dx 1
= ln(1 + εx ) (A.6)
0 1 + εx ε
Z x
(1 + εx )dx 1
= (1 + ε) ln − εx (A.7)
0 1−x 1−x
Z x
(1 + εx )dx (1 + ε ) x 1
= − ε ln (A.8)
0 (1 − x )2 1−x 1−x
(1 + εx )2 dx (1 + ε )2 x
Z x
= 2ε(1 + ε) ln(1 − x ) + ε2 x + (A.9)
0 (1 − x )2 1−x
ΘB − x
Z x
dx 1
= ln ; ΘB 6 = 1 (A.10)
0 (1 − x )(ΘB − x ) ΘB − 1 ΘB (1 − x )
122
Priloga B
B.1 Rešitve nalog v programskem jeziku python: Izotermno

obratovanje reaktorjev
B.1.1 Naloga 28
import numpy as np
from s c i p y . i n t e g r a t e import o d e i n t
import m a t p l o t l i b . pyplot as p l t
# D e f i n i r a n j e f u n k c i j e za r e s e v a n j e d i f e r e n c i a l n i h enacb
def semibatch ( y , t ) :
cA = y [ 0 ]
cB = y [ 1 ]
cC = y [ 2 ]
cD = y [ 3 ]
V = y[4]
rA = k∗cA∗cB
dy1 = − ( f i /V∗cA ) − rA
dy2 = ( f i /V∗ cBin ) − ( f i /V∗cB ) − rA
dy3 = −( f i /V∗cC ) + rA
dy4 = −( f i /V∗cD ) + rA
dy5 = fi
r e t u r n [ dy1 , dy2 , dy3 , dy4 , dy5 ]
# Parametri
cA0 = 0 . 5 # mol / L
cB0 = 0 . 0 # mol / L
cBin = 0 . 1 5 # mol / L
cC0 = 0 . 0 # mol / L
cD0 = 0 . 0 # mol / L
V0 = 5 #L
f i = 0 . 1 0 #L / s
k = 1 . 2 #L / m o l s
123
Priloga B. Numerično reševanje računskih primerov
# Resevanje d i f e r e n c i a l n i h enacb
time = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 5 0 0 , 5 0 0 )
i n i t i a l = ( [ cA0 , cB0 , cC0 , cD0 , V0 ] )
r e s i t e v = o d e i n t ( semibatch , i n i t i a l , time )
# Resitve
A = resitev [: , 0]
B = resitev [: , 1]
C = resitev [: , 2]
D = resitev [: , 3]
plt . figure (1)

plt . p l o t ( time , A, ’ b− ’ , l a b e l = ’A ’ )
plt . p l o t ( time , B , ’ r − ’ , l a b e l = ’B ’ )
plt . p l o t ( time , C , ’ g− ’ , l a b e l = ’C ’ )
plt . p l o t ( time , D, ’ y− ’ , l a b e l = ’D ’ )
plt . xlabel ( r ’ $t \:( s ) $ ’ )
plt . y l a b e l ( r ’ $c \ : ( mol/L ) $ ’ )
plt . legend ( l o c = ’ b e s t ’ )
plt . grid ( )
B.1.2 Naloga 31
import numpy as np
def s e q u e n t i a l ( y , t ) :
cA = y [ 0 ]
cB = y [ 1 ]
rA = −k1∗cA
rB = k1∗cA−k2∗cB
rC = k2∗cB
dy1 = rA
dy2 = rB
dy3 = rC
r e t u r n [ dy1 , dy2 , dy3 ]
# Parametri
cA0 = 5 . 0
cB0 = 0 . 0
cC0 = 0 . 0
k1 = 1 . 0
k2 = 0 . 4
124
time = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 1 8 , 1 0 0 )
i n i t i a l = ( [ cA0 , cB0 , cC0 ] )
r e s i t e v = o d e i n t ( s e q u e n t i a l , i n i t i a l , time )
# Resitve
A = resitev [ : , 0]
B = resitev [ : , 1]
C = resitev [ : , 2]
# D o l o c i t e v m a k s i m a l n e k o n c e n t r a c i j e B i n c a s a p r i tem
cBmax = max ( B )
tmaxB = time [ B . argmax ( ) ]
x1 = ( [ tmaxB , tmaxB ] )
y1 = ( [ 0 , cBmax ] )
x2 = ( [ 0 , tmaxB ] )
y2 = ( [ cBmax , cBmax ] )
# Risanje grafa
plt . figure (1)
p l t . p l o t ( time , A, ’ b− ’ , time , B , ’ r − ’ , time , C , ’ g− ’ )
p l t . p l o t ( x1 , y1 , ’ k−− ’ )
p l t . p l o t ( x2 , y2 , ’ k−− ’ )
p l t . p l o t ( tmaxB , cBmax , ’ ko ’ )
p l t . x l a b e l ( r ’ $ t \ : ( min ) $ ’ )
p l t . y l a b e l ( r ’ $c \ : ( mol/L ) $ ’ )
p l t . t e x t ( 1 , 2 . 9 , r ’ $c_ { B , max } $ ’ )
p l t . grid ( )
B.1.3 Naloga 32
"""
Kompleksna r e a k c i j a v t e k o c i f a z i v sarznem r e a k t o r j u
"""
import numpy as np
def kompleksna ( y , t ) :
cA = y [ 0 ]
cB = y [ 1 ]
cC = y [ 2 ]
rA1 = k1A∗cA∗cB ∗∗2

rC2 = k2C∗cA∗∗2∗cC∗∗3
125
dy1 = −rA1 − 2 . / 3 . ∗ rC2

dy2 = −2∗rA1
dy3 = rA1 − rC2
dy4 = 1 . / 3 . ∗ rC2
r e t u r n [ dy1 , dy2 , dy3 , dy4 ]
# Parametri
cA0 = 1 . 0
cB0 = 1 . 0
cC0 = 0 . 0
cD0 = 0 . 0
k1A = 0 . 2
k2C = 5 . 0
time = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 1 0 0 . , 1 0 0 )
i n i t i a l = ( [ cA0 , cB0 , cC0 , cD0 ] )
r e s i t e v = o d e i n t ( kompleksna , i n i t i a l , time )
# Resitve
A = resitev [: , 0]
B = resitev [: , 1]
C = resitev [: , 2]
D = resitev [: , 3]
# Izracun maksimalne k o n c e n t r a c i j e , maksimalne casa in s e l e k t i v n o s t i

cCmax = max (C)
tmaxC = time [C . argmax ( ) ]
S = C/(D+np . exp ( − 10))
# Risanje grafa
fig = plt . figure (1)
p l t . p l o t ( time , A, ’ b− ’ , l a b e l = ’A ’ )
p l t . p l o t ( time , B , ’ r − ’ , l a b e l = ’B ’ )
p l t . p l o t ( time , C , ’ g− ’ , l a b e l = ’C ’ )
p l t . p l o t ( time , D, ’ y− ’ , l a b e l = ’D ’ )
p l t . x l a b e l ( r ’ $ t \ : ( min ) $ ’ )
p l t . y l a b e l ( r ’ $c \ : mol/L ) $ ’ )
p l t . legend ( l o c = ’ b e s t ’ )
p l t . grid ( )
plt . figure (2)

plt . p l o t ( time , S , ’ k− ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $ t \ : ( min ) $ ’ )
plt . y l a b e l ( r ’ $S_ {C/D} $ ’ )
plt . grid ( )
126
"""
K o m p l e k s n a r e a k c i j a v t e k o c i f a z i v CSTR r e a k t o r j u
"""
import numpy as np
from s c i p y . optimize import f s o l v e
# Obratovalni paramteri
v0 = 0 . 1
V = 2.5
cA0 = 1 . 0
cB0 = 1 . 0
k1A = 0 . 2
k2C = 5 . 0
def f ( x ) :
cA = x[0]
cB = x[1]
cC = x[2]
cD = x[3]

rC2 = k2C∗cA∗∗2∗cC∗∗3
rA = −rA1 − 2 . / 3 . ∗ rC2
rB = −2∗rA1
rC = rA1 − rC2
rD = 1 . / 3 . ∗ rC2
# Izracun k o n c e n t r a c i j
r e t u r n ( [ v0∗cA0 − v0∗cA + rA∗V,
v0∗ cB0 − v0∗cB + rB ∗V,
−v0∗cC + rC∗V,
−v0∗cD + rD∗V ] )
cA_guess = 0.5
cB_guess = 0.5
cC_guess = 0.7
cD_guess = 0.3
par = [ cA_guess , cB_guess , cC_guess , cD_guess ]
r e s i t e v = f s o l v e ( f , par )
A = resitev [0]
B = resitev [1]
C = resitev [2]
D = resitev [3]
127
"""
Kompleksna r e a k c i j a v t e k o c i f a z i v polsarznem r e a k t o r j u
"""
import numpy as np
cA = y [ 0 ]
cB = y [ 1 ]
cC = y [ 2 ]
cD = y [ 3 ]
V = y[4]

rC2 = k2C∗cA∗∗2∗cC∗∗3
rA = −rA1 − 2 . / 3 . ∗ rC2
rB = − 2.∗rA1
rC = rA1 − rC2
rD = 1 . / 3 . ∗ rC2
dy1 = ( f i /V∗ cAin ) − ( f i /V∗cA ) + rA

dy2 = −( f i /V∗cB ) + rB
dy3 = −( f i /V∗cC ) + rC
dy4 = −( f i /V∗cD ) + rD
dy5 = fi
r e t u r n [ dy1 , dy2 , dy3 , dy4 , dy5 ]
# Parametri
cA0 = 0 . 0
cB0 = 1 . 0
cAin = 0 . 6 # mol / L
k1A = 0 . 2
k2C = 5 . 0
cC0 = 0 . 0
cD0 = 0 . 0
V0 = 2 . 5 #L
f i = 0 . 0 5 #L / min
time = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 1 0 0 , 1 0 0 )
i n i t i a l = ( [ cA0 , cB0 , cC0 , cD0 , V0 ] )
# Resitve
A = resitev [ : , 0]
128
B = resitev [: , 1]
C = resitev [: , 2]
D = resitev [: , 3]
V = resitev [: , 4]
plt . figure (1)

plt . p l o t ( time , A, ’ r − ’ , l a b e l = ’A ’ )
plt . p l o t ( time , B , ’ b− ’ , l a b e l = ’B ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $ t \ : ( min ) $ ’ )
plt . grid ( )
plt . figure (2)

plt . p l o t ( time , S , ’ k− ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $ t \ : ( min ) $ ’ )
plt . y l a b e l ( r ’ $S_ {C/D} $ ’ )
plt . grid ( )
B.1.4 Naloga 58
import numpy as np
cA = y [ 0 ]
cB = y [ 1 ]
cC = y [ 2 ]
cD = y [ 3 ]
cE = y [ 4 ]
cF = y [ 5 ]
V = y[6]
rD1 = k1D∗cA∗cB ∗∗2

rE2 = k2E∗cA∗cD
rF3 = k3F∗cB∗cC∗∗2
rA = −rD1 − 3∗ rE2
rB = −2∗rD1 − rF3
rC = rD1 + rE2 − 2∗ rF3
rD = rD1 − 2∗ rE2 + rF3
rE = rE2
rF = rF3
dy1 = ( f i /V∗ cAin ) − ( f i /V∗cA ) + rA
129
dy2 = −( f i /V∗cB ) + rB
dy3 = −( f i /V∗cC ) + rC
dy4 = −( f i /V∗cD ) + rD
dy5 = −( f i /V∗cE ) + rE
dy6 = −( f i /V∗ cF ) + rF
dy7 = fi
r e t u r n [ dy1 , dy2 , dy3 , dy4 , dy5 , dy6 , dy7 ]
# Parametri
cAin = 1 . 5
cA0 = 0 . 0
cB0 = 2 . 0
cC0 = 0 . 0
cD0 = 0 . 0
cE0 = 0 . 0
cF0 = 0 . 0
V0 = 5 0 .
fi = 1.
k1D = 1 . 3
k2E = 0 . 2
k3F = 5 . 5
time = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 6 0 , 1 0 0 )
i n i t i a l = ( [ cA0 , cB0 , cC0 , cD0 , cE0 , cF0 , V0 ] )
# Resitve
A = resitev [: , 0]
B = resitev [: , 1]
C = resitev [: , 2]
D = resitev [: , 3]
E = resitev [: , 4]
F = resitev [: , 5]
plt . figure (1)

plt . p l o t ( time , A, ’ r − ’ , l a b e l = ’A ’ )
plt . p l o t ( time , B , ’ b− ’ , l a b e l = ’B ’ )
plt . p l o t ( time , E , ’m− ’ , l a b e l = ’E ’ )
plt . p l o t ( time , F , ’ k− ’ , l a b e l = ’F ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $ t \ : ( min ) $ ’ )
plt . grid ( )
130
B.2 Rešitve nalog v programskem jeziku python: Neizotermno

obratovanje reaktorjev
B.2.1 Naloga 1
import numpy as np
from s c i p y . i n t e r p o l a t e import i n t e r p 1 d
from s c i p y . optimize import f s o l v e
def a d i a b a t i c ( y , t ) :
Xa = y [ 0 ]
T = T0 + ( Xa∗( −dHr)/ cp )
k = k1∗np . exp ( Ea/R ∗ ( 1 . / T1 − 1./T ) )
Kc = Kc2∗np . exp ( dHr/R ∗ ( 1 . / T2 − 1./T ) )
rA = k∗cA0 ∗ ( ( 1 . − ( 1 . + 1 . / Kc ) ∗ Xa ) )
dy1 = rA/FA0
r e t u r n dy1
# Parametri
cA0 = 5 . 0
Xa0 = 0 . 0
yA = 0 . 8
yB = 1−yA
F t 0 = 200
FA0 = yA∗ F t 0
T0 = 3 1 0 .
k1 = 5 5 . 1
T1 = 3 6 0 .
Kc2 = 4 . 2
T2 = 3 3 0 .
Ea = 45700
dHr = − 5100
R = 8.314
cpA = 145
cpB = 145
c p I = 160
cp = cpA + yB/yA∗ c p I
volume = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 1 2 , 1 0 0 )
i n i t i a l = ( [ Xa0 ] )
131
r e s i t e v = o d e i n t ( a d i a b a t i c , i n i t i a l , volume )
# Resitev d i f e r e n c i a l n e enacbe
X = resitev [ : , 0]
Tres = T0 + ( X∗( −dHr)/ cp )
k r e s = k1∗np . exp ( Ea/R ∗ ( 1 . / T1 − 1./ Tres ) )
Kcres = Kc2∗np . exp ( dHr/R ∗ ( 1 . / T2 − 1./ Tres ) )
Xe = Kcres /(1+ Kcres )
rAres = k r e s ∗cA0 ∗ ( ( 1 . − ( 1 . + 1 . / Kcres ) ∗X ) )
# D o l o c i t e v volumna , k j e r k o n v e r z i j a d o s e z e xA = 0 . 7 5
X_func = i n t e r p 1 d ( volume , X )
Vguess = 6 . 5
Vsol , = f s o l v e ( lambda V : 0 . 7 5 − X_func (V) , Vguess )
# Risanje grafa
plt . figure (1)
p l t . p l o t ( volume , X , ’ k− ’ , l a b e l = r ’ $X_ {A} $ ’ )
p l t . p l o t ( volume , Xe , ’ r − ’ , l a b e l = r ’ $X_ { Ae } $ ’ )
p l t . x l a b e l ( r ’ $V \ : (m^3) $ ’ )
p l t . y l a b e l ( r ’$X_A \ : ( / ) $ ’ )
p l t . grid ( )
plt . figure (2)

plt . p l o t ( volume , rAres , ’ k− ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $V \ : (m^3) $ ’ )
plt . y l a b e l ( r ’ $−r_A \ : ( kmol/m^3 h ) $ ’ )
plt . grid ( )
plt . figure (3)

plt . p l o t ( volume , Tres , ’ k− ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $ \ : (m^3) $ ’ )
plt . y l a b e l ( r ’ $T \ : (K) $ ’ )
plt . grid ( )
B.2.2 Naloga 2
import numpy as np
def a d i a b a t i c _ b a t c h ( y , t ) :
Xa = y [ 0 ]
T = y[1]
k1 = k11 ∗np . exp ( Ea1/R ∗ ( 1 . / T1 − 1./T ) )

k2 = k22 ∗np . exp ( Ea2/R ∗ ( 1 . / T2 − 1./T ) )
132
cA = cA0 ∗ ( 1 − Xa )
cB = cA0 ∗ ( t h e t a b − Xa )
cC = cA0∗Xa
rA = k1∗cA∗cB−k2∗cC
dy1 = rA/cA0
dy2 = ( − (dHr + dcp ∗ ( T − Tr ) ) ∗ ( rA/cA0 ) ) / ( sumcp + dcp∗Xa )
r e t u r n dy1 , dy2
# Parametri
cA0 = 0 . 1 0 # mol / L
cB0 = 0 . 1 5 # mol / L
T0 = 323 #K
Xa0 = 0 .
k11 = 1 . 5 ∗ 1 0 ∗ ∗ ( − 2 )
k22 = 2 . 1 ∗ 1 0 ∗ ∗ ( − 6 )
Ea1 = 95000
Ea2 = 120000
T1 = 323
T2 = 323
cpa = 35
cpb = 35
cpc = 50
dHr = − 25000 # J / mol
Tr = 298 #K
R = 8 . 3 1 4 # J / mol K
# Izracuni
t h e t a b = cB0/cA0
thetac = 0.
dcp = cpc − cpb −cpa
sumcp = cpa + t h e t a b ∗ cpb + t h e t a c ∗ cpc
time = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 5 0 , 1 0 0 )
i n i t i a l = ( [ Xa0 , T0 ] )
r e s i t e v = o d e i n t ( a d i a b a t i c _ b a t c h , i n i t i a l , time )
# Izracunane v r e d n o s t i k o n v e r z i j e in temperature
Xa = r e s i t e v [ : , 0 ]
Temp = r e s i t e v [ : , 1 ]
# Izracun k o n c e n t r a c i j
cA = cA0 ∗ ( 1 − Xa )
cB = cA0 ∗ ( t h e t a b − Xa )
cC = cA0∗Xa
133
# Risanje grafa
plt . figure (1)
p l t . p l o t ( time , Temp , ’ k− ’ )
plt . xlabel ( r ’ $t \:( s ) $ ’ )
p l t . y l a b e l ( r ’ $T \ : (K) $ ’ )
p l t . grid ( )
plt . figure (2)

plt . p l o t ( time , cA , ’ b− ’ , l a b e l = ’A ’ )
plt . p l o t ( time , cB , ’ r − ’ , l a b e l = ’ B ’ )
plt . p l o t ( time , cC , ’ g− ’ , l a b e l = ’C ’ )
plt . xlabel ( r ’ $t \:( s ) $ ’ )
plt . grid ( )
plt . figure (3)

plt . p l o t ( time , Xa , ’ k− ’ , l a b e l = ’ k o n v e r z i j a ’ )
plt . xlabel ( r ’ $t \:( s ) $ ’ )
plt . y l a b e l ( r ’$X_A \ : ( / ) $ ’ )
plt . grid ( )
B.2.3 Naloga 3
import numpy as np
def h e a t t r a n s f e r ( y , t ) :
Fa = y [ 0 ]
Fb = y [ 1 ]
Fc = y [ 2 ]
T = y[3]
# Zapis konstante r e a k c i j s k e h i t r o s t i in ravnotezne konstante

k1A = k1a ∗np . exp ( Ea1/R ∗ ( 1 . / T1 − 1./T ) )
k2A = k2a ∗np . exp ( Ea2/R ∗ ( 1 . / T1 − 1./T ) )
F t = Fa + Fb + Fc
# Zapis k o n c e n t r a c i j a ; p l i n s k a f a z a
cA = cT0 ∗ ( Fa/ F t ) ∗ ( T0/T )
cB = cT0 ∗ ( Fb/ F t ) ∗ ( T0/T )
cC = cT0 ∗ ( Fc/ F t ) ∗ ( T0/T )
# Zapis r e a k c i j s k e hitrosti
rA1 = −k1A∗cA∗∗2
134
rA2 = −k2A∗cA
rA = k1A∗cA∗∗2 + k2A∗cA
rB = 0 . 5 ∗ k1A∗cA∗∗2
rC = k2A∗cA
# Z a p i s e n a c b dFa / dV , dFb / dV , dFc / dV , dT / dV

dy1 = −rA
dy2 = rB
dy3 = rC
dy4 = ( ( Ua∗ ( Ta − T ) + (− rA1∗( − dHr1 ) ) + (− rA2∗( − dHr2 ) ) ) /
( Fa∗ cpa + Fb∗ cpb + Fc ∗ cps ) )
r e t u r n dy1 , dy2 , dy3 , dy4
# Parametri
FA0 = 150 # mol / s
FB0 = 0 . 0
FC0 = 0 . 0
cA0 = 0 . 1 5 # mol / L
cT0 = 0 . 1 5 # mol / L
T0 = 373 #K
k1a = 0 . 6 1 #L / ( m o l s )
k2a = 2 7 . 3 # / s
T1 = 3 0 0 . #K
# Reakcijski parametri
R = 8 . 3 1 4 # J / molK
Ea1 = 74500 #K
Ea2 = 33200 #K
dHr1 = − 55100 # J / mol
dHr2 = − 18600 # J / mol
Ua = 3000 # J / ( m∗∗3 s K )
Ta = 333 #K
cpa = 120 # J / molK
cpb = 240 # J / molK
cps = 120 # J / molK
# R e s e v a n j e d i f e r e n c i a l n i h enacb za s o t o k
volume = np . l i n s p a c e ( 0 . 0 , 1 . 0 , 1 0 0 )
i n i t i a l = ( [ FA0 , FB0 , FC0 , T0 ] )
r e s i t e v = o d e i n t ( h e a t t r a n s f e r , i n i t i a l , volume )
# Resitev d i f e r e n c i a l n e enacbe
Fa = r e s i t e v [ : , 0 ]
Fb = r e s i t e v [ : , 1 ]
Fc = r e s i t e v [ : , 2 ]
T = resitev [ : , 3]
135
Ft = Fa + Fb + Fc
cA = cT0 ∗ ( Fa/ F t ) ∗ ( T0/T )
cB = cT0 ∗ ( Fb/ F t ) ∗ ( T0/T )
cC = cT0 ∗ ( Fc/ F t ) ∗ ( T0/T )
# Risanje grafa
plt . figure (1)
p l t . p l o t ( volume , Fa , ’ r − ’ , l a b e l = ’ $F_A$ ’ )
p l t . p l o t ( volume , Fb , ’ b− ’ , l a b e l = ’ $F_B$ ’ )
p l t . p l o t ( volume , Fc , ’ g− ’ , l a b e l = ’ $F_C$ ’ )
p l t . x l a b e l ( r ’ $V \ : (m^3) $ ’ )
p l t . y l a b e l ( r ’ $F \ : ( mol/s ) $ ’ )
p l t . grid ( )
plt . figure (2)

plt . p l o t ( volume , T , ’ b− ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $V \ : (m^3) $ ’ )
plt . y l a b e l ( r ’ $T \ : (K) $ ’ )
plt . grid ( )
plt . figure (3)

plt . p l o t ( volume , cA , ’ r − ’ , l a b e l = ’ $c_A$ ’ )
plt . p l o t ( volume , cB , ’ b− ’ , l a b e l = ’ $c_B$ ’ )
plt . p l o t ( volume , cC , ’ g− ’ , l a b e l = ’ $c_C$ ’ )
plt . x l a b e l ( r ’ $V \ : (m^3) $ ’ )
plt . grid ( )
136

Zbirka Nalog - Prenos Top in Snovi

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Zbirka Nalog - Prenos Top in Snovi

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

PRENOS TOPLOTE IN SNOVI

ZBIRKA NALOG PRENOS TOPLOTE IN SNOVI ; KEMIJSKO REAKCIJSKO

Vse pravice pridržane.

To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje

Licenca dovoljuje nekomercialno uporabo, kopiranje in razširjanje vsebin v kakršnemkoli mediju

Aleš Ručigaj in Matjaž Krajnc

Seznam kratic in simbolov vii

1 Prenos toplote in snovi 1

2 Kemijsko reakcijsko inženirstvo 59

CSTR idealni pretočni mešalni reaktor

T0 začetna temperatura ◦ C ali K

T∞ okoliška temperatura ◦ C ali K

∆Tln srednja logaritemska temperatura ◦ C ali K

U koeficient toplotne prehodnosti W m−2 K−1

1.1 Stacionarni prenos toplote

kjer je toplotna prehodnost U:

U = 0, 426 W m−2 K−1

b) Iz enačbe 1.33 izpostavimo dimenzijo x:

Po uveljavitvi robnih pogojev dT

Temperaturo v sredini žice izračunamo prek že izpeljane Enačbe 1.44:

Oziroma debeline izolacije:

Q̇gen = Q̇konv (1.50)

Q̇kond = Q̇konv (1.54)

Oziroma zunanji polmer se mora povečati za:

b) Zapišemo enačbo za toplotni tok v smeri x in v nadaljevanju odvajamo porazdelitev

I 2 · Re = π · (r22 − r12 ) · Ṡ (1.82)

ml · cp,v · ( T − T0 ) = t · Q̇prev (1.84)

Temperatura na notranji strani izolacije Tn,i :

Temperatura na zunanji strani izolacije Tz,i :

Po izračunu debeline izolacije lahko izračunamo temperaturo na površini kabla Ts in temperaturo

In najnižja maksimalna temperatura v izolaciji:

Polmer, kjer je temperatura enaka 0 ◦ C, izrazimo:

U = 15, 5 W m−2 K−1

b) V drugem primeru k enačbi izračuna toplotne prehodnosti dodamo še člena za prevajanje v

Ugotovimo, da moramo za izračun toplotnega toka določiti temperaturo na izstopu iz bakrene

Q̇1 + Q̇2 − Q̇3 = 0 (1.134)

Izračunano vrednost hn sedaj lahko vstavimo v enačbo 1.142 in izračunamo temperaturo na

cf = 0, 046 · Re−0,2 (1.148)

Rešitev je mogoče podati tudi z vpeljavo St števila:

cf = 0, 072 · Re−0,2 (1.156)

Sledi izračun koeficienta toplotne prestopnosti h na podlagi podatkov o toplotnem fluksu:

V nadaljevanju lahko izračunamo izstopno temperaturo hladilne vode:

Pri čemer za ∆Tln velja:

Enačba 1.165 se tako poenostavi:

(hn = 12 W m−2 K−1 ).

teče voda s hitrostjo v = 3 m/s z vstopno temperaturo Tv = 10 ◦ C in izstopno temperaturo

1.2 Stacionarni prenos snovi

Ob predpostavki, da prehaja le voda (komponenta A) v zrak (komponenta B) in da molski fluks

NAz = 1, 196 × 10−5 mol m−2 s−1 (1.185)

Slika 1.2: Časovna odvisnost debeline filma SiO2 .

WO2 = −4πR · c · DAB · yO2 (1.200)

WC = −WO2 = 4πR · c · DAB · yO2 (1.201)

Enačbo za izginevanje ogljika lahko zapišemo kot:

Molski fluks fenola v biofilm sedaj lahko zapišemo kot:

NAz = 7, 35 × 10−8 mol m−2 s−1 (1.215)

Sledi še izračun potrebne površine biofilma, kjer izhajamo iz Enačbe 1.207:

Slika 1.3: Koncentracijski profil komponente A v biofilmu.

v organizmu zapišemo kot:

b) Enačbo 1.220 preoblikujemo in zapišemo:

Dnevni vnos sveže vode je tako:

m = kc · A · (cAs − cA∞ ) · t (1.226)

Q̇konv − Q̇evap + Ṡ = 0 (1.227)