UPORABA PRIPOMOČKOV ZA IMOBILIZACIJO IN TEHNIČNO REŠEVANJE V PREDBOLNIŠNIČNEM OKOLJU

trikotnimi rutami. Prvo namestimo tik nad, drugo pa tik pod zlomom.
Nato namestimo še drugi dve ruti, eno zgoraj in drugo spodaj.

Imobilizacija poškodbe v predelu goleni

Za imobilizacijo potrebujemo dve Cramerjevi opornici. Zopet lahko
imobiliziramo na dva različna načina:
a) Pri prvem načinu naj ena opornica sega na notranji strani od pete do
presredka, druga pa na zunanji strani od pete do kolka.
b) Pri drugem načinu imobilizacije eno opornico oblikujemo v obliki
črke L. Sega naj od prstov do kolka na dorzalni strani. Drugo
opornico oblikujemo v obliki črke U. Segati mora od presredka na
notranji strani, okoli stopala in na zunanji strani do kolka. Predno
položimo nogo v tako pripravljeni opornici, pripravimo pod njima
trikotne rute za pritrditev.
Pri obeh načinih imobilizacije uporabimo pet trikotnih rut. Prvi dve
namestimo na stegnu, drugi dve pa na goleni in sicer nad in pod
poškodbo. Peto ruto namestimo v obliki osmice okoli stopala in gležnja.

Slika 10: Imobilizacija goleni I.

Slika 11: Imobilizacijagoleni II.

43
 EKSTREMITETNE OPORNICE

Imobilizacija gležnja
Uporabimo dve Cramerjevi opornici, enako kot pri poškodbi goleni.
Opornici sta lahko krajši in segata le do kolena. Na poškodovano nogo ju
pritrdimo s tremi rutami. Spodnjo ruto namestimo v obliki osmice,
vendar moramo biti zaradi poškodbe gležnja previdni. Vsekakor ne sme
priti do pritiska na poškodovani gleženj. To bi poškodovancu po
nepotrebnem povzročalo bolečine. Zgornji dve ruti namestimo na goleni
spodaj in zgoraj.
Zlomi kosti v stopalu
Pred imobilizacijo sezujemo obuvalo (drugje le zrahljamo vezalke).
Poškodovano nogo imobiliziramo enako kot pri poškodbi gležnja.
Cramerjeve opornice odstranjujemo tako, da prvi reševalec prime
poškodovano ekstremiteto v sklepu nad in pod poškodbo. Drugi
reševalec odstrani rute oz. povoje s katerimi je opornica pritrjena ob
poškodovano ekstremiteto ter previdno odstrani opornico(e). Nato prvi
reševalec poškodovano ekstremiteto previdno položi na podlago (in jo
podpre s peščenimi vrečkami).
Imobilizacija z žičnimi opornicami ima svoje pozitivne in negativne
lastnosti. Pozitivne lastnosti so:
 poceni pripomoček;
 zelo primeren pripomoček za imobilizacijo v primeru nesreč z večjim
številom poškodovancev;
 lažje oz. hitreje opazimo krvavitev iz poškodovane ekstremitete.
Negativne lastnosti so:
 zamudno nameščanje;
 potrebno predhodno oblaganje opornice (dodatna poraba materiala);
 zahtevno čiščenje in razkuževanje pripomočka po uporabi;
 v primeru, da opornico nismo dobro obložili, lahko pacientu povzroči
dodatne poškodbe.
Danes imamo na voljo žične opornice, ki so obložene že ob izdelavi in so
oblečene v material, ki ga lahko bolje čistimo in razkužujemo in je zaradi
tega higienska obdelava lažja.

44
UPORABA PRIPOMOČKOV ZA IMOBILIZACIJO IN TEHNIČNO REŠEVANJE V PREDBOLNIŠNIČNEM OKOLJU

EKSTREMITETNE VAKUUMSKE OPORNICE

So pripomoček, ki ga v tem trenutku v reševalni službi največ
uporabljamo pri imobilizaciji poškodovanih ekstremitet. Opornica je
pravzaprav blazina izdelana iz umetnega materiala (npr. polyester in
vinyl) in napolnjena s kroglicami, ki so prav tako iz umetne mase (npr.
polystyrene). Opornica je zrakotesna in ima ventil za izčrpavanje oz.
prepuščanje zraka. Ko iz opornice, ki smo jo pred tem pravilno namestili
okoli poškodovane ekstremitete oz. dela ekstremitete s črpalko izčrpamo
zrak, opornica otrdi in je oblikovana tako, da se prilega ekstremiteti okoli
katere je nameščena. Opornica tako onemogoči gibanje poškodovane
ekstremitete. Ker se ekstremiteti lepo prilega in nanjo ne pritiska, ni
pritiska na periferne arterije in tako krvni pretok ni moten.

Slika 12: Komplet ekstremitetnih vakuumskih opornic.

V kompletu so običajno tri opornice različnih velikosti. Del kompleta je
tudi torba za shranjevanje opornic in ročna črpalka za zrak. Glede na
poškodovano ekstremiteto oz. njen del, se odločimo in izberemo ustrezno
veliko opornico. Mala opornica je primerna za imobilizacijo poškodb
zapestja, dlani in prstov ter zloma koželjnice. Srednja opornica je
običajno primerna za imobilizacijo zloma obeh kosti v podlakti. Največja
opornica je primerna za imobilizacijo poškodb stopala, gležnja, goleni in
kolena. Uporabimo jo lahko tudi pri imobilizaciji nadlakti in ramena.

45
 EKSTREMITETNE OPORNICE

Slika 13: Imobilizacija nadlakti in ramena z vakuumsko opornico.

Poudariti je potrebno, da se posamezne opornice različnih proizvajalcev
po velikosti med seboj razlikujejo vendar te razlike niso tako pomembne.
Pomembnejše je to, da glede na komplet opornic, ki ga imamo na voljo,
izberemo dovolj veliko opornico, ki bo uspešno imobilizirala
poškodovano ekstremiteto ali njen del. Omenil bi tudi, da ekstremitetno
vakuumsko opornico (običajno največjo opornico) lahko uporabimo tudi
za imobilizacijo celega telesa pri dojenčkih in manjših otrocih.

Slika 14: Imobilizacija celega telesa pri dojenčku ali manjšem otroku z
vakuumsko opornico.

46
UPORABA PRIPOMOČKOV ZA IMOBILIZACIJO IN TEHNIČNO REŠEVANJE V PREDBOLNIŠNIČNEM OKOLJU

Pri nameščanju opornice morata sodelovati vsaj dva reševalca. Prvi drži
poškodovano roko v sklepu nad in pod poškodbo v rahlem vleku. Drugi
reševalec začne nameščati opornico. Namesti jo okoli poškodovane
ekstremitete in nato on drži poškodovano roko skupaj z opornico. Prvi
reševalec nato pripne trakove za pritrjevanje (običajno gre za »velcro«
pritrjevanje) in z ročno črpalko izčrpa zrak iz opornice. Ta zaradi tega otrdi.
Ko opornica dovolj otrdi, je potrebno še enkrat preveriti trakove za
pritrjevanje in jih po potrebi bolje zategniti. Kadar pacient pri poškodbi
zgornje ekstremitete hodi ali sedi, je potrebno narediti tudi ruto pestovalnico
(razen pri poškodbi nadlakti in rame).

Slika 15: Nameščanje ekstremitetne

vakuumske opornice.

47
 EKSTREMITETNE OPORNICE

Opornico odstranimo tako, da prvi reševalec prime poškodovano

ekstremiteto nad in pod poškodbo (skupaj z opornico). Drugi reševalec
odpne trakove za pritrjevanje ter nato še odpre ventil (tudi ventili so
lahko različni) in s tem spusti zrak v opornico. Ta se zaradi tega ponovno
zmehča. Ko se zmehča dovolj, jo lahko odstranimo. To naredimo tako, da
drugi reševalec prime poškodovano roko brez opornice v sklepu nad in
pod poškodbo, prvi reševalec pa previdno odstrani opornico.
Poškodovano ekstremiteto pazljivo položimo na podlago (in jo podpremo
s peščenimi vrečkami).

Slika 16: Odstranjevanje ekstremitetne vakuumske opornice.

Tudi ekstremitetne vakuumske opornice imajo svoje dobre in slabe

lastnosti.
Pozitivne lastnosti opornic so:
 enostavna uporaba;

48
UPORABA PRIPOMOČKOV ZA IMOBILIZACIJO IN TEHNIČNO REŠEVANJE V PREDBOLNIŠNIČNEM OKOLJU

 enostavno shranjevanje;
 enostavno čiščenje in razkuževanje.
Negativne lastnosti so:
 visoka nabavna cena;
 možnost poškodbe in uničenja opornice;
 možnost, da spregledamo krvavitev iz poškodovane ekstremitete, ker
je le-ta v opornici popolnoma skrita;
 niso najbolj primerne pri nesrečah z večjim številom poškodovancev.

LITERATURA

1. Derganc M. Osnove prve pomoči za vsakogar. Rdeči križ Slovenije;

Ljubljana, 1994: 168-201.
2. Kalinšek I. Nujna medicinska pomoč. Državna založba Slovenije;
Ljubljana, 1987: 167-186.
3. McSwain E N, Butman M A et al. Pre-Hospital Trauma Life Support.
Emergency Training; Akron (OH), 1990: 258-264.
4. Vacuum Splint Kits, Model 190. Ferno; Wilmington (OH), maj 2000.

49
UPORABA PRIPOMOČKOV ZA IMOBILIZACIJO IN TEHNIČNO REŠEVANJE V PREDBOLNIŠNIČNEM OKOLJU

ZAJEMALNA NOSILA Z OPORO ZA GLAVO

Jože Prestor
Zdravstveni dom Kranj, Prehospitalna enota

UVOD
Imobilizacija je eden od pomembnih postopkov pri nudenju nujne
medicinske pomoči (NMP) poškodovancu na terenu. Izvajamo jo po tem,
ko smo poskrbeli za vzpostavitev in ohranitev življenjskih funkcij.
Najzahtevnejši postopek imobilizacije v predbolnišničnem okolju je
oskrba poškodovanca s sumom na poškodbo hrbtenice. Po veljavni
doktrini pri nas in v svetu, mora ekipa NMP izvajati postopke na način,
ki bo preprečeval nepotrebne premike poškodovanca. Premikanje
poškodovane hrbtenice lahko povzročijo pri poškodovancu dodatne
bolečine ter poškodbe hrbtenjače, hrbtenjačnih živcev, ožilja in mišičja.
Imobilizacija poškodovanih delov telesa ali celega telesa mora biti
primerna tudi za transport. Poleg ustreznega položaja in udobnosti je
pomembna tudi funkcionalnost pripomočka, ki bo med prevozom
zagotavljal kar najmanjše premike hrbtenice.
Neustrezna izbira imobilizacijskih pripomočkov in nestrokovno
nameščanje na poškodovanca lahko bistveno poslabšajo poškodovančevo
zdravstveno stanje in povzročijo trajne okvare živčnega in
lokomotornega sistema.

OPIS
V Sloveniji službe nujne medicinske pomoči v predbolnišničnem okolju
uporabljajo različne pripomočke za imobilizacijo cele hrbtenice. Najbolj
so razširjene vakuumske blazine, kar je tudi značilno za večino
Evropskih držav. V nekaterih službah so vakuumske blazine povsem
zamenjale zajemalna ali pobiralna nosila, ki jih nekateri avtorji imenujejo
tudi lopatasta nosila (orig. scoope stretcher [sku:p] zajemalka, lopata,
zajemanje z zajemalko ali lopatico). Zajemalna nosila in podobna
specialna nosila (plavajoče deske, koritasta nosila in druga) so

65
 ZAJEMALNA NOSILA Z OPORO ZA GLAVO

modifikacije dolge deske za imobilzacijo hrbtenice (long backboard), ki

je še vedno najbolj razširjen pripomoček v ta namen po svetu.
Uporabljajo jo predvsem v ZDA in ostalih ameriških državah, Avstraliji
ter Veliki Britaniji in skandinavskih državah.
Pri oskrbi poškodovancev v predbolnišničnem okolju se pogosto srečamo
s pomanjkanjem usposobljenega in usklajenega kadra. Ekipo NMP
sestavljata dva zdravstvena tehnika (ponekod še voznik in zdravstveni
tehnik) in zdravnik. Za pravilno namestitev poškodovanca na
imobilizacijski pripomoček pa potrebujemo vsaj štiri člane (log-roll na
dolgo desko) ali celo več (prenos poškodovanca na vakuumsko blazino).
Zajemalna nosila so razvili zaradi posebne lastnosti razklapljanja po
dolžini. S tem patentom je mogoče poškodovanca, ki leži na hrbtu,
namestiti na nosila brez nepotrebnega premikanja, potrebna pa sta samo
dva ustrezno usposobljena reševalca. Prva zajemalna nosila so poznali v
ZDA že v 60. letih, vendar so trg zaradi nizke cene preplavile lesene
dolge deske. Aluminijasta zajemalna nosila so tudi v Sloveniji
najpogostejši model, v zadnjem času pa na teren prihajajo zajemalna
nosila narejena iz umetnih mas.

KOVINSKA ZAJEMALNA NOSILA

Nosila so narejena iz lahke aluminijeve zlitine in metalnih zatičev. Nosila
so primerna tudi za rentgensko slikanje poškodovanca v vertikalni
projekciji, ker so vse metalne sponke in zatiči nameščeni na nosilih ob
strani, na okvirju (slika 1).

66
UPORABA PRIPOMOČKOV ZA IMOBILIZACIJO IN TEHNIČNO REŠEVANJE V PREDBOLNIŠNIČNEM OKOLJU

OKVIR NOSIL
ZAKLEP PRI
VZGLAVJU

ROČAJ
NOSILNA
PLOŠČA ZA NOSILNA PLOŠČA
GLAV0 ZA TELO
PRITRDILNI
TRAK
NOSILNA PLOŠČA ZA
SPODNJI OKONČINI
ZATIČ ZA
URAVNAVNANJE
DOLŽINE NOSIL

ZAKLEP PRI
VZNOŽJU
Slika 1: Sestavni elementi kovinskih nosil.

PRIPRAVA NOSIL
Nosila lahko skladiščimo v dveh položajih pozicijah, preklopljena ali
iztegnjena. V iztegnjeni poziciji jih lahko dodatno naravnamo v skrajno
iztegnjeno položaj pozicijo, skrajno skrčeno in dve vmesni poziciji.
Prilagajanje dolžine nosil izvajamo s
pomočjo dveh zatičev na spodnjem
delu nosilne plošče za telo. Zatiča
sprostimo tako, da odmaknemo
poklop zatiča (slika 2). Ko
iztegnemo nosila do želene dolžine,
primaknemo poklopa zatičev in rahlo
premikamo spodnji del nosil toliko,
da se zatiča trdno usedeta v ležišče
na cevi okvirja.
Slika 2: Zatič za uravnavanje
dolžine nosil.

67