NAROČČ NIK:

Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana

Organizacijska enota: Uprava RS za zasš cšito in resš evanje, Vojkova 61, 1000
Ljubljana
Pogodba sš t.: 4300-313/2010-3 z dne 10. avgust 2010

RAZVOJNO RAZISKOVALNA NALOGA

PRIPRAVA LITERATURE IN
PROSOJNIC ZA TEMELJNE UČNE
PROGRAME ZA PROSTOVOLJNE
GASILCE

Izvajalec:
Gasilska zveza Slovenije, Trzš asš ka 221, 1000 Ljubljana

0
 NADALJEVALNI TEČČ AJ ZA GASILČA

TEHNIČNO REŠEVANJE

Avtor: Bosš tjan ZČ agar, dipl. var. inzš ., VGČČ I

1
Kazalo
KAJ JE TEHNIČNO REŠEVANJE............................................................................................3
DVIGOVANJE IN PREMIKANJE BREMEN...........................................................................4
VZVODI.................................................................................................................................4
ROČNA ORODJA IN OSNOVNE NAPRAVE.....................................................................4
HIDRAVLIKA........................................................................................................................4
PNEVMATIKA.......................................................................................................................5
DVIGOVANJE IN VLEKA BREMENA...............................................................................6
ŠKRIPČEVJE.........................................................................................................................6
PODIRANJE IN ZAVAROVANJE.............................................................................................7
IZVIDNIŠTVO...........................................................................................................................7
TRANSPORT PONESREČENCEV...........................................................................................8
OBLIKE RUŠEVIN....................................................................................................................9
POPOLNA RUŠEVINA.........................................................................................................9
DELNA RUŠEVINA..............................................................................................................9
PROSTOR V RUŠEVINI.....................................................................................................10
OCENA PORUŠENEGA OBJEKTA...................................................................................11
RAZSVETLJAVA IN OSKRBA Z ELEKTRIČNO ENERGIJO.........................................11
PRAVILNO DELO...............................................................................................................11

2
KAJ JE TEHNIČNO REŠEVANJE
Tečajniki se v sklopu nadaljevalnega tečaja za gasilca zgolj informativno spoznajo kaj je
tehnično reševanje in kaj obsega. Skozi osnovno predstavitev tečajniki spoznajo osnovne štiri
skupine (področja), ki so iz vidika zakonodaje in človeških vrednot najpomembnejše.

Tehnično reševanje je gasilska dejavnost s katero želimo rešiti ali zavarovati:

- življenje (ljudi ali živali),
- zdravje (ljudi ali živali),
- ohraniti materialne dobrine,
- obvarovati okolje.

Hkrati je potrebno opredeliti povezavo med življenjem in zdravjem s poudarkom, da je

obvarovanje zdravja v smislu preventivnega dela enakovredno ohranjanju in reševanju
človeških življenj. Materialne dobrine in okolje pa sledita temu, saj je brez njih osnovni obstoj
nemogoč.

Slušatelji podrobneje spoznajo in opredelijo tehnično reševanje v obliki nalog ali intervencij, s
čimer se odpre pogled in širina gasilskega dela za katerega se v večini primerov zdi
samoumevno in razumljivo.

Področja dela tehničnega reševanja:

• osvetljevanje in oskrbo z električno energijo,
• dvig in premik bremen,
• rezanje, prebijanje, odkopavanje,
• reševanje oseb iz nevarnih položajev (višine, globine),
• podpiranje, zavarovanje,
• transport ponesrečenih,
• zavarovanje kraja nesreče,
• prečrpavanje – izčrpavanje,
• prezračevanje,
• reševanje ob poplavah,
• reševanje iz vode.
Pri posameznih vrstah dela naj predavatelj spodbudi slušatelje k razmišljanju ali imajo v
svojih enotah dejansko fizične zmogljivosti (vozila, oprema, znanje) za opravljanje vseh
naštetih nalog.

Tehnično reševanje opravljamo z gasilsko tehničnimi pripomočki, ki so:

• v redni opremi gasilskih vozil,
• v dopolnilni opremi gasilskih vozil,
• v kompletih orodij,
• v specializiranih gasilskih vozilih (prikolice, samostojna vozila).

Slušatelji se spoznavajo z različnimi pristopi k tehničnemu reševanju od najmanjših gasilskih

enot, ki GVC-je dopolnjuje z nekaj osnovnimi kosi opreme ali zgolj z osnovno tipizirano
opremo lahko opravijo vrsto enostavnih tehničnih posegov, pri tem pa opis vozila nikakor ne
zajema besede tehnično reševanje. Do zahtevnejših namenskih prikolic ali vozil, ki so
namenjeni izključno tehničnemu reševanju v smislu vseh predhodno naštetih nalogah. V
sklopu predstavitve te strani je potrebno slušatelj izobraziti kaj je z opremo, ki jo enota ima v
svoji lasti z namenom pomoči drugim (servisi, primerni certifikati, primerna usposobljenost

3
gasilcev), oziroma kaj je z opremo, ki jo enota uporabi kot improviziran pripomoček, ki si ga
je na lokaciji sposodil ali prilastil.

DVIGOVANJE IN PREMIKANJE BREMEN

Tečajnik spozna pojme kaj je vzvod, kaj je hidravlika, kaj je pnevmatika, kaj je škripčevje, kaj
so sile in ročice. Predavatelj predstavi ali opiše posamezni pojem ter poveže posamezne
pojme med seboj. Kje so vplivi drug na drugega? Stran je uvod v naslednjo prosojnico, kjer
slušatelji praktično na primerih spoznajo kaj je v praksi uporabno.

Slušatelji se preverijo o znanju in logičnem povezovanju delovanja sil. Na primerih ugotovijo

rezultante sil s čimer predavatelj usmeri slušatelje v logična razmišljanja pri premikanju
bremen. Primere lahko predavatelj iz svojih izkušenj poda tudi v obliki računov ali skic na
tablo (primer postavitev vozil za vleko bremena iz jarka ali ob cesti, delovanje sil na avto
dvigalih…) Ta stran služi tudi kot opozorilo za zagotavljanje varnosti gasilcev in ljudi, ki
delujejo (se nahajajo) znotraj območja rezultante sil.

VZVODI
Slušatelji spoznavajo vzvode (ki jih v prvi fazi povezujejo z lomilkami za lažje razumevanje).
Skozi skice na prosojnicah se s pomočjo sil naučijo, da je vzvod podolgovata priprava ali del
naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za dviganje in premikanje bremen. Breme se s pomočjo
vzvodov premika postopoma z uporabo zgolj vzvoda. Pri enoročnem vzvodu, kjer s silo F2 in
oporo ob tla Fa lahko premikamo silo F1, ki je lahko mnogo večja kakor, če vzvoda ne bi
uporabili. Daljša kot je ročica med prijemališči sil F1 in F2 ter krajša kot je ročic med Fa in
F1, lažje je breme premakniti. Pri dvoročnem vzvodu je pomembna ročica med prijemališčem
Fa in silo F2. Daljša kot je ta, lažje se premika breme, ki je ponazorjeno z silo F1. Pomembna
razlika med enoročnim in dvoročnim vzvodom je tudi sprememba smeri sil glede na način
uporabe.

Opis najpogostejšega gasilskega orodja, ki se uporablja za vzvode. V tem delu morajo

slušatelji prejeti informacije o načinu rokovanja z univerzalno sekiro “force”. Teh naprav je v
enotah veliko, redko kdo pa jo ne zna uporabljati v vsej njeni zmogljivosti (kot vzvod,
prebijač, rezalka…). Naprava je najprimernejša za uporabo v ruševinah. Poleg prikazanih
naprav se lahko opiše tudi ostale naprave bodisi priročne ali namenske, ki se uporabljajo za
delo z bremeni. Predvsem je pomembno, da slušatelji spoznajo kaj je ročica in moment ročice
in kako si z orodjem, ki deluje na principu vzvodov, kar se da najhitreje lahko pomagamo.

ROČČ NA ORODJA IN OSNOVNE NAPRAVE

Klasična ročna orodja, ko so sekire (navadne, gasilske, univerzalne), lopate, krampi, škarje za
železo, ki se v današnjem, moderniziranem svetu skoraj da ne uporabljajo več, kajti stvari
kompliciramo po nepotrebnem. Ročna orodja so nepogrešljiva praktično pri vseh delih, še
posebno na ruševinah, ob poplavah, plazovih (zemeljskih ali snežni). V kolikor je med
tečajniki kandidat, ki nikoli ni rokoval z ročnim orodjem, je potrebno opredeliti kako se
posamezno orodje pravilno drži in kako lahko poškoduje sebe ali drugega ob nepravilni
uporabi.

HIDRAVLIKA
Osnovni princip delovanja hidravlike temelji na Pascalovem zakonu, ki pravi: p = F / S, kjer
je p – tlak, F – sila, S – površina.

4
Na prosojnici je slika, ki ponazarja princip delovanje hidravlike. Manjši desni stolpec na sliki
predstavlja ročno tlačilko, večji levi pa dejanski dvig. Leva slika: Z velikim premikom na
majhno površino (S2) in z majhno silo (F1) se preko medija (olja) prenese na veliko površino
(S1) z majhnim premikom in posledično veliko silo (F2). Opis je lahko tudi z vodo ali zrakom
namesto olja. Desna slika: Z rdečo barvo je na sliki prikazan tok olja, ki v cilinder priteka in
potiska le tega ven. Z modro barvo pa je na sliki prikazano umikanje olja nazaj v rezervoar. V
primeru spremembe gibanja cilindra nazaj, se smer puščic obrne in na modri strani olje
priteka, na rdeči strani pa se vrača v rezervoar in posledično cilinder leze nazaj v prvotni
položaja. Tečajniki ob tej skici spoznavajo tudi razliko sil, ki delujejo na obeh straneh cilindra
pri raztezanju in krčenju in porabo olja, ki nastane zaradi razlike volumnov v napravah, kje se
giblje cilinder.

Slušatelje se seznani tudi s tipičnimi manjšimi napravami namenjenimi reševanju, njihovo

osnovno delovanje in principe rokovanja. Te naprave so: plamenski rezalci, motorne žage in
motorne rezalke za les, kovino in beton. Pomembno je, da se tečajnikom predstavi čemu je
katera naprava najbolj namenjena in katere so njene slabosti. Izhodišče za razlago naj bo
uporaba enosmerne hidravlike. Enosmerna hidravlika je ne glede na tip in vrsto, namenjena
osnovnemu reševanju ob podrtih objektih, manjših industrijskih nesrečah in morebitnim
majhnim premikom. Tečajnikom je potrebno razložiti, da znajo ločiti kaj je motorna žaga
(namenjena razrezu lesa) in kaj je motorna krožna rezalka (namenjen rezanju pločevine,
kamna in opek ob primerni rezalni plošči) in kaj je motorna žaga za razrez pločevine, lesenih
konstrukcij kombiniranih s pločevino, knauf sten… (žaga z ojačanimi zobci (videa ali
diamant). Vse omenjene naprave zahtevajo usposobljen kader, ki je vešč dela in pozna
varnostne napotke. Tečajniki morajo spoznati nevarnosti ureznin in katera je primerna
zaščitna oprema za določene naloge z določenim orodjem. Predavatelj naj predstavi vse
orodje, predstavitev pa poglobi pri tistih napravah, s katerimi razpolagajo enote, ki se
usposabljajo na tem tečaju.

PNEVMATIKA
Slušatelji spoznajo celotni spekter najpogostejših pnevmatskih dvigovalnih blazin, ki so
namenjene tehničnemu reševanju. Poznamo klasične kvadratne pnevmatske blazine, z ali brez
možnosti spajanja, okrogle navojne pnevmatske blazine, blazine z nizkim tlakom za visoke
dvige. Predstavi naj se njihovo medsebojno kombiniranje ter da poudarek na pravilno
uporabo. V tej fazi slušatelji spoznajo osnovni namen blazin (dvig bremen, kolikšne so
okvirne zmogljivosti blazin glede na višino dviga in mase bremena) ter pravilno izbiro blazin
za primerno breme s poudarkom na pravilnem in varnem delu. Klasične blazine so manjše, z
njimi je rokovanje lažje in so morda tudi bolj primerne za najrazličnejša opravila. Po drugi
strani pa je njihova slaba lastnost, da jih medsebojno ni možno pritrjevati, zaradi česar se
lahko uporablja zgolj dve hkrati v navpični smeri. Klasične blazine z zmožnostjo spajanja, so
popolnoma identične kakor navadne, le da je višina, zaradi možnosti uporabe treh hkrati, v
navpični smeri, nekoliko višja, kar pa je lahko ključnega pomena. Okrogle blazine so zaradi
oblike zmogljivejše in predvsem je njihova moč dviganja konstantna. Zaradi izvedbe, so
tovrstne blazine, bolj praktične pri ostrejših predmetih. Nizko tlačne blazine pa so tiste, katere
so namensko narejene za višje dvige pri nizkem tlaku, zaradi česar so tudi dimenzijsko mnogo
večje. Potrebno se je zavedati, da je na tržišču vrsto različnih modelov in tipov blazin za
dvigovanje in premikanje. Posledično je potrebno dobro poznati njihovo delovanje za
primerno uporabo. Predavatelj naj bolj podrobno predstavi tipe blazin, ki jih imajo enote iz
katerih prihajajo slušatelji.

5
Slušatelji spoznajo večino naprav, ki so namenjene premikanju bremen, vleki in dvigovanju.
Predavatelj naj slušateljem opredeli in predstavi kaj so napenjalci ali “napenjalne gurtne”
(pripomočki za fiksiranje postavljenega predmeta, ki ima možnost zdrsa…) in kaj so
bremenski trakovi, ki pa so v osnovi namenjeni premikanju in vleki bremen. Opredeliti je
potrebno zgradbo posameznega sistema traku, kako in na kakšen način lahko preprosto
ugotovimo čemu in kolikšnemu bremenu je namenjen in na podlagi katerih kriterijev
izberemo kateri element: jeklenica, trak, bremenski trak.

Sledi obrazložitev vitlov, predvsem katere tipe poznamo (električni, oljni, vezani na odgon),
njihove zmogljivosti glede na tip in velikost (1t, 1,5t, 6t) in povezava z maso vozil na katerih
so le ti montirani, dolžine jeklenic in pravilna uporaba vitlov (za samo izvlačenje, premikanje
bremen, pozicioniranje vozila in smer glede na breme, položaj voznika na varnem, položaj
pomočnikov…). Za področja kjer ni možen dostop z vitli ali v primeru, ko vitlov v enoti ni, so
na voljo prenosne naprave za vleko. Slušatelji spoznajo več naprav začenši s tirforjem
(napravo za žični vlek), ki je v slovenskem prostoru najpogostejša. Naprava z zmogljivostjo
od 1200 do 2400 kg je vsestranska in preprosta za uporabo. Ta sistem deluje na podlagi
oprijemalnih tačk, ki se medsebojno izmenjujejo pri vleki ali spuščanju. Vlečna ročica je
varovana pred preobremenitvijo, tako da je napravo ob pravilni rabi nemogoče preobremeniti.
Napravo je seveda potrebno pravilno vpeti in sidrati, če želimo premikati breme.

DVIGOVANJE IN VLEKA BREMENA

Je nadaljevanje predhodnih projekcij, kjer slušatelji dobijo predstavo in opis motornih in
električnih prenosnih naprav za dvig in vleko bremen. Opredeliti je potrebno varno delo z
avto dvigali in njihove realne zmogljivosti glede na to, da so potrebne utrjene površine za
njihovo delovanje.

SČ KRIPČČ EVJE
Škripec ali naprava s pomočjo katere bremenu spremenimo smer gibanja ali spremenimo
delovanje smeri sile. S pomočjo škripca se ob pravilni uporabi sila vleke tudi zmanjšujejo.
Slušatelji v tem prvem delu spoznajo predvsem možne tipe škripcev (navadni, verižni, enojni
dvojni, potezni/ vlečni) njihove izvedbe in zmogljivosti (so 1t ali so 5t ali več) in okvirne
dimenzije škripcev glede na zmogljivost. Poleg funkcije in delovanja škripčevja je potrebno
opredeliti pravilno vpetje škripca in nevarnosti, ki se lahko pojavijo (zlom,
preobremenitev…).

S pomočjo shematskih prikazov opredelimo zmogljivost povečanja sile vleke glede na vstopni
in izstopni kot, kjer je jasno, da vzporedni vstop in izstop jeklenice (kot je nič stopinj) silo
razpolovi ali drugače povedano, pri isti napravi lahko potegnemo še enkrat težje breme. Pri
kotu 120 stopinj med vstopno in izstopno jeklenico pa se sile izravnajo. Pomembno je torej
priučiti slušatelje, da je maksimalni kot 120 stopinj v kolikor želimo zmanjševati silo. V
nasprotnem primeru jo zgolj preusmerjamo. Ob pravilni uporabi in vpetjih, kakor je prikazano
na shemah v spodnji polovici, lahko s pomočjo škripcev skoraj “neomejeno” prestavljamo
bremena.

Slušatelji spoznavajo pravilno vpenjanje zank, vrvi jeklenic in verig glede na potrebne kote.
Potrebno se je zavedati, da v določenem trenutku zanka ali navezava pomeni dvojno moč ali
celo več, v določenem trenutku pa presenetljivo manj, tako na primer pri že omenjenem
vzporednem kotu moč sile naraste na 2x, med tem ko, pri oviti zanki in kotih do 45 stopinj
zgolj 70%, če pa so manjši pa celo zgolj 50%. Navezave so pomembne tudi za izbiro sistema
ali je to jeklenica, ki se lahko lomi, ali je to veriga, ali je to trak, ki je mehek…

6
Sliki različnih vponk sta namenjeni predvsem prikazu vponk in njihovemu pravilnemu
rokovanju in vpenjanju, s čimer slušatelj spozna kako pomembne so varovalke, matice pri
najrazličnejših vpetjih kot so skobe, vponke - karabini, navojna ušesa. Tovrsten naprave se
lahko kaj hitro raztegnejo in počijo. Lahko so tudi najšibkejša točka sistema.

PODIRANJE IN ZAVAROVANJE
Slušatelji spoznajo različne tipe materialov in sredstev, ki se pri tako imenovanem
stabiliziranju ali podpiranju pojavljajo, kajti iz domačega okolja nam je veliko stvari
poznanih, v gasilskih vozilih pa velikokrat podcenjenih. Potreben je poudarek na pozitivne
lastnosti posameznih materialov, kaj se z njimi zmore narediti, trdnost, večnamembnost in
vsekakor dostopnost do teh materialov. Pomembna je kombinacija različnih materialov
predvsem v primeru stabilizacije in podpiranje. Slušatelji morajo skozi to stran spoznati vsaj
osnovna sredstva s katerimi se da enostavno kombinirati med materiala.

Je namenjena osnovnim načinom podpiranja in zavarovanjem enostavnih bremen z lesom in

kot kombinacija oziroma podpora napravam. Naprave so lahko nezanesljive, zato je potrebno
podpiranje dodatno ščitit z ustreznimi materiali, ki prevzamejo težo bremena v primeru, da
naprava odpove ali popusti.

Predstavi se osnovno podpiranje sten (zidana opečnata, beton…). Kateri materiali in na

kakšen način se lahko uporabijo in na kaj vse je potrebno paziti.

Podpiranje dveh sosednjih sten ali objektov.

Primer različnih principov priprave spoja dveh lesenih elementov, da le ti ostanejo na mestu
po končani stabilizaciji.

Na sliki je prikazan primer kombiniranja različnih povezav za podpiranje večje površine (v

našem primeru stene).

IZVIDNIŠTVO
Poglavje je namenjeno uvodu v izvidništvo s pomočjo katere slušatelji spoznajo, kaj je
izvidništvo in čemu je namenjeno. Izvidništvo je ključnega pomena pri iskanju pogrešanih
oseb. V kolikor ekipe, ki izvedujejo ne uspejo locirati ponesrečenih, vsa tehnika in znanje, ki
je na voljo, ne pomenita nič. Najpogosteje nam je izvidništvo poznano iz potresov, kjer s
pomočjo psov ruševine površinsko in tudi globinsko preiščemo, malo manj pa nam je
poznano izvidništvo pri rutinskih iskanjih pogrešanih oseb v gozdu, poškodovanih in
onemoglih oseb v naravi, utopljencev… V osnovi izvidništvo ločimo na iskanje s pomočjo
psov in s pomočjo naprav (geofoni, termo kamere…). Dober izvidnik pa ni samo dober
vodnik reševalnega psa, ampak tudi poslušalec, saj mora zbrati vrsto informacij od okoliškega
prebivalstva, sorodnikov... In le te združiti z informacijami iz okolice (čas nastanka dogodka,
tip objektov, namembnost objektov…). Delo je pestro in zanimivo pa vendarle izredno
nevarno, saj se reševalci gibljejo po terenu, ki ga ne poznajo in je lahko izredno nestabilen. V
večini primerov, površin ni možno stabilizirati.

Tečajnikom se predstavi oprema in načine izvidovanja. V zgornjem delu prosojnice je

prikazana naprava geofon. Naprava deluje na principu merjenja zvoka, ki se prenaša po
ruševinah. Na podlagi jakosti zvoka nato operaterji (reševalci) poizkušajo locirati

7
ponesrečence. Iskanje s pomočjo geofona se dopolnjuje z iskanjem s psi vodniki, ki iščejo na
podlagi vonja. V spodnjem delu prosojnice je prikazana kamera (lahko je infra rdeča ali
navadna kamera) montirana je na dolgi palici, oziroma optičnem kablu, s pomočjo katerega je
možno pregledovati prostore v ruševini, oziroma pod ruševino.

TRANSPORT PONESREČENCEV
Ponesrečence lahko transportiramo s pomočjo različnih tipov nosil. Slušatelji v tej fazi
spoznajo tipe nosil in njihovo najpogostejšo uporabo (glede na tip poškodbe in okolja v
katerem je poškodba nastala). Predstavi se jim pozitivne in negativne lastnosti glede na
različne tipe nosil. Najbolj vsestranska nosila, tako v gasilstvu, kot v zdravstvu so vsekakor
lopatasta / zajemalna nosila. Zajemalna nosila je možno razčleniti na dva dela po širini in
hkrati podaljševati po dolžini. Primerna so za vse vrste ponesrečencev (tudi za poškodbo
hrbtenice) saj se ponesrečenca lahko popolnoma fiksira s pomočjo trakov in opore za glavo.
Spodnji del nosil je odprt, s čimer olajšamo dostop za pregled hrbta, hkrati pa je to lahko tudi
slabost, saj lahko pri transportu ponesrečenca odlagamo zgolj na lepe, ravne, in suhe površine.

Odlična nosila za transport ponesrečencev so tudi koritasta nosila, saj se jih lahko kombinira z
zajemalnimi z oporo za glavo. Ponesrečenec pri tem ostaja dobro fiksiran v nosilih. Nosila se
lahko uporablja na vsakem terenu, kajti ponesrečenec je zavarovan pri odlaganju na tla.
Ustrezna so tudi pri transportu s helikopterjem.

Osnovna nosila (zložljiva / CZ nosila / platnena ) so vsekakor odlična, saj se jih shrani na zelo
majhen prostor in jih je enostavno uporabljati. Namenjena so prenosu ponesrečencev, ki
nimajo poškodbe hrbtenice, saj se pri prenašanju zvijajo in upogibajo. Ponesrečenca se ob
pravilni navezavi, lahko prenaša v vseh smereh.

KED ali naprava za imobilizacijo ponesrečenca s poškodovano hrbtenico v sedečem položaju,

je namenjen prenosu ponesrečenca na kratko razdaljo, oziroma kot dodatna fiksacija pri
transportu z nosili. Pomembno je poznavanje pravilne namestitve in izbire kdaj ga uporabiti in
kdaj ne.

OSNOVNA PLEZALNA IN VAROVALNA OPREMA

Gasilci se spoznajo z osnovnimi napravami za delo na višini, strmini ali globini v povezavi z
gasilsko taktiko in Zakonom o varnostvu in zdravju pri delu na področju del na višini. Gasilci
spoznajo različne oblike varovanja v klasičnih intervencija, kjer je potrebno zgolj varovanje z
gasilskim delovnim pasom (govorimo o lažjih in nezahtevnih delih, kjer gasilec stoji, sedi ali
leži na nezavarovanih mestih). Potrebno je poudariti, da je gasilski delovni pas namenjen
gasilcu, ki ga ima na sebi in ni namenjen za reševanje drugih. Namenjen je za zavarovanje
gasilca, ki ga uporablja in ga ščiti pred padci in zdrsi v globino.

Plezalne hlače, delovni pasovi in pasovi za delo na višini, so tista zaščitna sredstva, ki naj jih
gasilci uporabljajo pri delih na višini oziroma pri delih, kjer ni možna opora s fiksno površino.

Vponke in osmice se uporablja kot naprave za reševanje in pripomočki pri delu z vrvmi, ki pa
nimajo varoval proti zdrsu ali padcu. O tem je potrebno poučiti tečajnike. Naprave kot so
desonderji, ID…, so namenjene tako aktivnemu spuščanju in delu, kakor tudi varovanju na
nezavarovanih območjih. Gasilci morajo spoznati razliko, kdaj je dovolj dobro, da se uporabi
napravo kot je osmica (varovanje pri delih in samo reševanje) in kdaj je potrebno uporabljati
ostale bolj varne naprave (desonder…). Vsekakor, v kolikor je sila in nujna situacija, se lahko

8
posamezne naprave uporabi tudi v drug namen. Vendar se je potrebno zavedati prvotne
namembnosti naprave in da gre res za uporabo v sili.

Gasilci ob zaključku predstavitev slike 28 znajo presoditi kdaj uporabiti kari tip opreme ni
pričakovati znanj iz pravilne uporabe in rokovanja.

Rollglis je naprava, ki je od vseh naprav najenostavnejša za uporabo. Ob pravilni uporabi

skoraj, da ni možna poškodba osebe, ki jo gasilci rešujejo. Slušatelji spoznajo delovanje
naprave (krožni element, ki se vrti pri dvigu, oziroma blokira pri spustu in deluje na trenje
vrvi). Skupna maksimalna višina reševanja je ob uporabi dodatnega škripčevja 20 ali 30 m, ko
uporabimo zgolj osnovni patent pri sidrišču. Teža in velikost ponesrečencev je lahko od
otroka do kar zajetne, preko 130 kg težke osebe. Reševanje je možno samostojno (oseba se
sama spušča). Pri reševanju iz točke nevarnosti (od zgoraj, tam kjer dejansko rešujemo
osebo) gasilec kontrolira hitrost spusta, iz točke kjer se nahaja vpetje. Pri reševanju s tal
gasilec stoji in kontrolira hitrost spusta s tal.

Slušateljem je potrebno prestaviti razliko pri transportu ponesrečenca, ki je v grobem vlačenje

ali prenos z nosili (glej predhodno opisana nosila), ter spuščanje kjer govorimo o uporabi
pripomočkov za delo na višini (vrvi, lestve, desonderji…) ali celo uporabi žičnice. Pomembno
je, da spoznajo različne situacije in uporabo varnostnih elementov pri posameznem transportu
(možnost padca, tip poškodbe ponesrečenca, možnosti, ki jih spust dopušča).

Predavatelj slušateljem predstavi najpogostejšo izvedbo in uporabo žičnice v gasilske namene.

Slušatelji spoznajo, da je za izvedbo žičnice potrebno, kar nekaj namenske opreme za
reševanje iz višine in ne zgolj gasilska vrv in vponke. Predstavi se prednosti žičnice pri
transportu ponesrečencev. Spust ni več vertikalen, ampak se ponesrečenca z spuščanjem od
objekta odmika. Žičnice so primerne v vseh položajih, kjer neposredno pod mestom
reševanja, ni možno izvesti spusta zaradi nedostopnosti terena. Primer: pod mestom spusta se
nahajajo drevesa ali zelo pogosto pri potresih se nahajajo ruševine.

OBLIKE RUŠEVIN
Uvod v področje ruševin in vse povezano z njimi. Tečajniki v tem delu ruševin predvsem
spoznavajo ruševine. Spoznajo jih do te mere, da jih znajo opredeliti in delno presoditi katero
orodje bi bilo primerno za uporabo pri reševanju (lopate, krampi, bagri…). Spoznati morajo
tudi zavedanje, da je pri reševanju iz ruševin delo lokalno. Da se redko rešuje iz celotne
zgradbe naenkrat, saj ni možno zagotoviti dovolj materialnih sredstev za celotno obdelavo
zgradbe.

POPOLNA RUSČ EVINA

Največ popolnih ruševin nastane pri zračnih napadih in pri eksplozijah znotraj objekta. O
popolni ruševini govorimo kadar je podrt objet v celoti. Ruševina skoraj nima prostih vrzeli -
govorimo o kupu ostankov (tipično se tako porušijo opečnati objekti brez betona). Glede na
obliko kupa, ki je nastal govorimo o simetriji (simetrična, nesimetrična popolna ruševina).
Reševanje je praktično možno le s težko mehanizacijo. Poškodbe ujetih oseb v popolni
ruševini so po večini smrtne ali vsaj zelo težke.

DELNA RUSČ EVINA

Delne ruševine nastanejo kadar se objekti podrejo le delno (od tod tudi ime). Del objekta pa
ostane nedotaknjen ali vsaj dokaj dobro ohranjen. Kot je razvidno na prosojnici predstavite, se

9
delne ruševine razdelijo v podskupine, ki so ime dobila glede na stanje objekta, ki je ostal po
porušitvi (poševna ruševina, slojasta ruševina, lastovičje gnezdo). Slušatelji morajo spoznati
nevarnosti delnih ruševin, kot so: možnost nadaljnjega sesedanja in premikanja že podrtega
dela in naknadna porušitev objekta, ki še stoji. Predstavi se jim možnost povzročitve
nadaljnjih rušenj, zaradi lastnega delovanja ob reševanju. V takšnih ruševinah so nedostopni
predeli, ki zahtevajo veliko znanja iz področja uporabe vrvne tehnike.

Na predstavitvi zgoraj levo je slojasta ruševina ali palačinka, to je porušen objekt, kateremu
so se podrle vse stene (nosilne in predelne), plošče pa so se sesedle ena na vrh druge z več ali
manj prostora med njimi. Objekt se lahko pri tem tudi zapelje v stran (slika zgoraj levo).
Takrat govorimo tudi o zapeljani ruševini ali objektu. Slušatelje je potrebno seznaniti, da je
posredovanje izredno kompleksno, prostora kjer so možnosti, da so ostali ujeti ljudje, je lahko
kar nekaj, vendar je pot do njih dolga in naporna. V primeru dodatnih popotresnih sunkih ali
gibanjih pa se lahko ruševina še dodatno zapelje ali sesede.

Spodnja leva slika na prosojnici prikazuje poševne ruševine kombinirane s slojasto v

spodnjem delu. Desna slika na prosojnici pa prikazuje tipično poševno ruševino, ki je
naslonjena na sosednji objekt. Pri delu na takšnih objektih je potrebno nameniti veliko
pozornost tudi objektu na katerega je primarna ruševina naslonjena.

Delna ruševina imenovana lastovičje gnezdo je del objekta, ki se pokaže kakor balkon (del
plošče se drži za nosilni zid, ostalo je padlo v globino). Lastovičja gnezda so velikokrat tisti
del objekta, ki zahteva reševanje s pomočjo vrvne žičnice. Vsakršno gibanje pod “gnezdom”,
je v času reševanja prepovedano. Desna slika na prosojnici prikazuje šolski primer narejenega
lastovičjega gnezda.

PROSTOR V RUSČ EVINI

Slušatelji spoznavajo s kakšnim prostorom se lahko srečajo znotraj ruševine in kakšne
nevarnosti posamezni tipi/ostanki prostorov predstavljajo, tako za ponesrečenca, kakor tudi za
reševalce. Prostori so lahko znotraj objekta v celoti nedotaknjeni in nimajo izhoda (možnost
preživetja velika), prostori so lahko delno poškodovani in nimajo izhoda ali pa so izhodi
premajhni za varno in samostojno zapuščanje s strani ponesrečenih. Lahko pa so prehodi
popolnoma zadosti veliki le poškodbe ujetih ne dovoljuje varnega iznosa. Slušatelji v tej fazi
spoznajo sistem lokalnega podpiranja in zavarovanja ruševin v prostoru ter možne načine
iznosa. Ob zgornji shemi na prosojnici slušatelji podrobneje pregledajo situacijo in ocenijo
nevarnosti, ki pretijo ob reševanju:
- Možnost dodatne porušitve stropa ob sestopu.
- Možnost premikanja / zdrsa kupa v objektu na ponesrečenca.
- Možnost premikanja / zdrsa kupa na plošči na ponesrečenca.
- Možno padca celotne plošče v kletni prostor.

Shemi na naslednji prosojnici prikazujeta prostor, ki je zaprt in nima prostega vstopa, možnost
preživetja ponesrečenih pa je vendarle velika. Shema levo predstavlja možnosti dostopa iz
spodnje strani oziroma iz desne stene, hkrati pa je izredno nevarno za zlom plošče in celotno
porušitev v prostor. Slušatelji ob tej shemi ugotovijo, katero orodje bi potrebovali za vstop v
prostor in kako bi pristopili k samemu reševanju ponesrečenih. V primeru preboja navzgor
preko podesta potrebujemo udarna kladiva. V primeru preboja skozi stene, tudi lestve in
opremo ter za oba primera nekaj oprema za spust.

10
Desna shema prikazuje nedostopnost iz zgornje strani, saj je nevarnost podrtja plošče in delo
na njej velika, oziroma je pristop nemogoč. Pristopiti je potrebno s strani s pomočjo
odkopavanja ob steni navzdol.

OČENA PORUSČ ENEGA OBJEKTA

V nadaljevanju se predstavijo osnovni principi razmišljanja svetovnih organizacij pri
posredovanju ob porušitvah in pri potresih. Iz opisanih alinej morajo slušatelji dobiti občutek
o organiziranosti mednarodne skupnosti (govorimo predvsem NATO….) in iz česa je sistem
sestavljen. Torej začne se z ocenitvijo objekta, v kakšnem stanju je le ta, oceni se konstrukcijo
iz katere je objekt narejen, oceni se nevarnosti, ki se pojavljajo pri objektih. Po oceni objekta
se pristopi k iskanju. Opredeli se, kaj je iskanje in kako je iskanje uvrščeno v sistem (takoj za
oceno objekta in stanja povezanim z ruševino). Sledi reševanje najdenih oseb. V celotnem
segmentu je zelo pomembna varnost celotne operacije in dela, ki se vršijo na ruševini. Za
varnost na mestu reševanja so odgovorni vsi, predvsem pa vodja. Vodenje je hkrati segment,
ki vse naštete razmere poveže v celoto. Torej pristop in dela na ruševinah so združitev ocene,
iskanja, reševanja, varnosti in vodenja. Le ob upoštevanju vsega tega, sta lahko intervencija in
reševanje uspešna.

RAZSVETLJAVA IN OSKRBA Z ELEKTRIČČ NO ENERGIJO

V tem poglavju se tečajnikom predstavi uporabo elektrike in naprav v tehničnih nesrečah.
Brez elektrike je skoraj nemogoče izpeljati reševalna dela, še posebej ne v nočnem času.

Slušatelji spoznajo tri ključne odgovore:

1 - kdaj uporabiti in kdaj ne, naprave na električni pogon in samo elektriko,
2 - katere so glavne nevarnosti pri delu z napravami pod električno napetostjo,
3 - katero napravo uporabiti z električnim pogonom ali z motornim pogonom.

Slušatelji pridobijo znanje o nevarnostih v povezavi z elektriko, katere se pojavijo ali lahko
nastopi pri tehničnem reševanju. Problem predstavlja voda in vlaga ter uporaba električnega
orodja v takšnih razmerah. Potrebno je opozoriti na uporabo slabo vzdrževanih električnih
naprav in poudariti smisel in potrebnost rednega servisiranja, vzdrževanja in preizkušanja
električnih naprav. Pri posredovanju v porušenih objektih se ne ve, ali je objekt še priklopljen
na električno omrežje in kje vse so pretrgani kabli ali okvarjene električne naprave na katere
lahko gasilci naletimo in pridemo v nezaželen stik z njimi. Posledično lahko pride do
poškodbe z električnim tokom.

Posebna pozornost je potrebna pri uporabi naprav, ki delujejo na motorni pogon, kajti izpušni
plini lahko postanejo nevarni za ponesrečence, ki so ujeti pod ruševinami, saj jim lahko
izpušni plini izpodrinejo oz. onesnažijo zrak za dihanje. Reševalne naprave na električni
pogon so primerna izbira za uporabo na površinah, kjer so prostorske omejitve – manjše
površine za reševanje. Električne naprave so manjše, tišje, lažje jih je obvladovati.
Slušateljem se poda osnovne napotke, kako se obnašati ob prisotnosti električnega toka, da
preverijo ali je prisoten električni tok in da poskrbijo za ustrezno ozemljitev električnih
naprav. Kot zaključek je potrebno poudariti tudi omejitve gibljivosti/mobilnosti reševalcev
zaradi samih električnih naprav. Predstavi se jim pomen agregatov in vodnikov in nevarnosti
poškodb le teh na ruševinah in ostalih ostrih delih.

PRAVILNO DELO

11
Za zaključek predavatelj povzame vsebino skozi vse predhodno predavanje in združuje
osnovne napotke slušateljem, kako se obnašati pri tehničnem reševanju (porušitve, prometne
nesreče, poplave). Cilj predavatelja je povzeti iz vidika varstva pri delu segment premikanja
po različnih terenih, opredeliti uporabo pripomočkov, kot dopolnilno opremo za varno delo in
stabilizacijo ter poudariti kako pomembno je poznavanje opreme, ki jo uporabljajo reševalci
pri svojem delu.

Čisto za konec pa naj se predstavi psihološki vpliv s katerim se tehnični reševalec spopada. Za
razliko od ostali intervencij, je tehnični del gasilstva vselej povezan z reševanjem življenj in
dobrin, kar je za druge intervencije ne tako pogost pojav, saj se rešuje v večini lastnino.
Slušatelji spoznajo različne zunanje oblike pritiskov in soočanja kot so starši, tete, strici,
bratje. Kaj so politični pritiski VIP oseb in pritiski medijev, ki vsako napako s pridom
izkoristijo. Kakšno je realno stanje vodenja takšnih intervencij (predvsem se sesede, ko je
število rizičnih stvari preobsežno za lokalno skupnost) in vodenje pade v roke posameznikov
in ni več organizirano kot bi se spodobilo. Spoznajo kaj takšno reševanje pomeni v notranjosti
vsakega posameznika. Kaj je to notranja stiska in razdražljivost zaradi česar lahko nastane
obilico težav v samem procesu reševanja. Za konec morajo spoznati samozadostnost z oskrbo
hrane, vode in opreme, da so reševalci v pomoč in ne breme ljudem, ki jim pomagajo in kako
lahko nastane velik problem, ko te samozadostnosti enota ne more izpolnjevati in lahko
preprosta voda in WC postaneta problem, ki razdirata posameznika in enoto.

Literatura:
· Franc Černelič, Gasilsko tehnično reševanje, Gasilska zveza Slovenije, 2002
· Boštjan Žagar, Reševanje ob prometnih nesrečah osebnih vozil, Gasilska zveza Slovenije,
2007
· Matjaž Verbič, Bojan Kovačič, Tehnika I-IV, Gasilska zveza Slovenije, 2011
· internetne strani proizvajalcev orodja

12