Nina Gajser

5. 12. 2021
Ali lahko potrošništvo ustvari tradicijo? — Hinamatsuri

Hinamatsuri ali Festival lutk je družinski festival, ki se na Japonskem odvija vsako leto tretjega
marca. Na ta dan družine z deklicami razstavijo svojo zbirko lutk na večnadstropni oltar hinadan, ki
predstavljajo nekdanji cesarski dvor in tedanje razkošje. Praznujejo tudi skozi pripravo posebnih
jedi in strežbo belega oz. sladkega riževega vina shirozake (The Japan of Today 1989, 118). Kot
pravi avtor Vlastos (1998) so tradicije, kot običaji, vgrajene v večje družbene strukture, katere
nenehno preoblikujejo same sile sprememb, ki so značilne v kapitalistični modernosti in jih želijo
pridržati (4). Skozi zgodovino tako lahko opažamo, kako so tedanje socialno-ekonomske razmere
vplivale na ‘izumljanje’ izbrane tradicije Hinamatsuri, ter kako se je ta izoblikovala v tradicijo, kot
jo poznamo danes.

Zametki Hinamatsuri segajo v obdobje Heian, njene zgodnje oblike pa imajo vzporednice s
kitajskim festivalom Shang-ssu iz časa dinastije Zhou (Yen 1975). Pri raziskovanju japonskih
tradicij in njihovem razvoju, sem si pomagala s spodaj navedeno literaraturo in znanjem
pridobljenim pri predmetih ‘Japonska tradicija in moderna’ ter ‘Izbrana poglavja iz antropologije
Japonske’. Kljub temu, da tradicija današnjega festivala Hinamatsuri uteleša nekatere ‘izvorno’
japonske koncepte, menim, da gre za tradicijo, ki je bila načrtno izumljena predvsem v obdobju
Edo. Takrat namreč ni več (samo) predstavljala razkošja dvora in služila za oblikovanje modelov
spolnih vlog (predvsem žensk), temveč je bila del načrtnega povečanja tržne potrošnje. Na podlagi
tega je moja teza, da lahko potrošništvo samo ustavarja kulturne smernice in posredno tudi tradicije.

Ključni element oblikovanja etnične identitete mladih na Japonskem, je praznovanje tango no sekku
(dan dečkov) in jōshi no sekku (dan deklic). Običaja izhajata iz obeh, japonske in kitajske tradicije.
Otroke oblečejo v svečana oblačila in družine praznujejo skupaj s sorodniki (najpomembnejši je
prvi otrok vsakega spola). Danes sta oba sekularna praznika, vendar se še vedno izvajata, saj sta
simbola dveh pomembnih zgodovinskih obdobij in tudi dveh dominantnih vrednot Japonske nacije -
kulturnega zaklada in vojaškega duha. Praznovanje tradicije postane del izobraževanja - s tem se
otroci učijo pomembnih vrednot, nacionalnih zakladov in pričakovanj družbe (pripisane vloge).
Veliko ritualov na Japonskem je povezanih z življenskim ciklom in prehodi skozi različne stopnje.
Prav tako sta dan deklic in dečkov postala pomemben del Japonske tradicije (Hendry 2003).

Jōshi no sekku ali Hinamatsuri je eden izmed primerov, kako je Japonska kultura absorbirala
elemente drugih in kasneje dodala ‘izvorne’ ideje o unikatnosti in čistosti Japonske kulture. Kitajska
je skozi celotno zgodovino močno vplivala na sosednje države, sedaj pa bom na kratko predstavila
podobnosti zgodnje oblike Hinamatsuri s kitajskim ritualom Shang-ssu. Ker so na Kitajskem
verjeli, da je tretji mesec lunarnega koledarja izrazito usodno/nesrečno obdobje, so začeli izvajati
razne rituale odganjanja zlih duhov. Ta praksa očiščevalnih obredov je prišla na Japonsko, kjer se je

Page 1 of 5
spojila z domačima običajema - hi’na asobi in kyokusui no en. Dodan je bil tudi japonski koncept
čistosti ter očiščenja človeka lastne onesnaženosti. Izdelovali so papirnate lutke hitogata na katere
so z dotikom prenesli svojo nesnago in nesrečo, nato pa jih vrgli v reko. Proces očiščenja z vodo je
na Japonskih tleh omenjen v japonski kroniki Kojiki (712) - v opisu očiščenja Izanagija po stiku s
svojo preminulo ženo (Yen 1975). Gre za unikaten japonski koncept onesnaženosti ali kegare, ki je
močno vplival na obnašanje družbe. Zelo znan primer diskriminacije na podlagi stigme do kegare
so Burakumini. Ti so bili deležni hudega ostrakizma, zaradi opravljanja del, ki so bili povezani z
nečistostjo (pogrebniki, mesarji…).

Zgodovinarji prav na podlagi uporabe vodnega telesa kot ‘odpadnega’ kanala, sklepajo da ne gre za
v celoti izvorno Japonsko tradicijo, temveč navdihnjeno s strani Kitajske. Poleg vodnega telesa se je
od kitajskega festivala Shang-ssu prevzela tudi simbolika breskev. Veje in plodove dreves so
namreč na celini uporabljali za odganjanje bolezni in raznih zlih duhov. Na otočju, pa so se breskve
pojavile ob strežbi belega vina in kasneje tudi ob pitju breskovega vina momo no sake (Yen 1975,
54). Od tod tudi izvira staro ime za Hinamatsuri - Dan breskev ali momo no sekku - saj je bil tretji
mesec v letu tudi čas cvetenja breskev. Kljub temu, da z zamenjavo koledarjev to ni več veljalo, so
ostale breskve simbol festivala še danes. Poleg razstavljanja lutk hina pripravijo tudi raznolike jedi,
ki nosijo asociacije na reproduktivne lastnosti žensk in njihovo zdravje. Popularen je več plasten
mochi - hishi mochi, kjer vsaka barva nosi svoj pomen. Spodnja zelena plast - predstavlja pomlad in
novo življenje, srednja bela - dolgo življenje in plodnost, vrhnja roza plast (barva breskve) pa
predstavlja zdravje ter odganja slabo karmo. Roza in bela naj bi še dodatno poudarjali čistost in
plodnost žensk (Itoh 2011).

Predno nadaljujem s spreminjanjem vloge tradicije Hinamatsuri na Japonskih tleh bi omenila še

zgoraj omenjeno simboliko plodnosti. Eden izmed elementov tradicije, ki je prisoten skozi vso
literaruro, je njena vloga pri oblikovanju ideala ženske v družbi. Na podlagi vse simbolike in močne
tradicije rituala v obdobju Heian (794-1185), je razvidno da so takrat še vedno verjeli, da bo
deklice/ženske doletela nesreča, v primeru, da se ne bi držali protokola razstavljanja lutk in hrane.
Eno od vraževerij pravi, da se bo dekle pozno poročilo ali celo ostalo brez moža, če se oltarji ne
pospravijo pred četrtim marcem. Drugi so verjeli, da dekle ne bo moglo imeti otrok, kar je takrat
predstavljalo ‘glavni življenski cilj’ žensk. Vse te konotacije razkrivajo ideologijo obdobja, njihove
vrednote in obnašanje tedanje družbe do žensk. V poznem obdobju Heian pa se je začelo odražati
razkošje dvora, kar je vplivalo tudi na razvoj umetnosti in literature - še posebno v kasnejšem
obdobju Edo (1603-1868). Postopoma so začeli uporabljati visokokakovostne materiale in dvor je
začel zavirati odlaganje lutk v reke, v ospredje pa je prihajalo luksuzno oblačenje figur in
razkazovanje razkošja (Salvador 2011).

Na podlagi kratkega zgodovinskega pregleda lahko vidimo premik tradicije od verovanja

aristokratskega razreda do razkazovanja bogastva z dvigom trgovskega razreda (zabava). Lutke so
sprva služile kot objekti prenosa človekove onesnaženosti, ki so bili nato uničeni in jih posredno

Page 2 of 5
očisti nesnage. S postopno izboljšavo tehnik in razvojem trgovine, pa so se razvijale tudi lutke.
Kmalu so bile predragocene za uničenje in začeli so jih nostiti v templje, kjer so nad njimi izvajali
eksorcizme in molitve, s čimer so še vedno ohranile funkcijo prenašanja nesnage in zla. Ljudje so
začeli izdelovati manjša svetišča tudi v svojih domovih, kamor so potem postavili svoje darove
shushoku (hrana in sake) in razstavljali lutke. Prav v obdobju Edo, se opazi načrtno preusmerjanje
oziroma ‘izumljanje’ tradicije v prid ekonomske rasti (Yen 1975).

Na Japonskih tleh pa se ni spremenila le tradicija praznovanja Hinamatsuri, temveč se je z njo

spreminjal tudi izgled lutk - od papirnatih ‘talismanov’ do dragocenih figur, ki so odsevale bogastvo
cesarskega dvora (Yen 1975, Splisgart 2019). Prav ta razvoj, od papirnatih do prefinjenih v svilo
zavitih porcelanastih lutk, je nazorno prikazan v knjigi ‘Ningyō: The Art of the Japanese Doll’
avtorja Pate. Sama se nisem osredotočila na simboliko figur skozi stoletja, vendar toplo priporočam
branje dela, ki se osredotoči na razvoj lutk in njihove umetnosti, skozi različna obdobja v zgodovini
Japonske. Eno izmed poglavij je namenjeno prav podrobni analizi lutk festivala Hinamatsuri - hina
ningyō.

Melinda Papp (2016) je zapisala, da sta na prelomu dvajsetega stoletja Veblen in Durkheim priznala
potrošnjo kot eno glavnih družbenih sil, ki oblikujejo sodobno kapitalistično družbo (30). Ritualne
prakse vključujejo potrošnjo, ta pa se v sodobni družbi odvija preko trga. Vendar avtorica poudarja
tudi, da ne smemo enačiti potrošnje s tradicijo. Ko govorimo o ritualu, tradiciji - gre namreč za
veliko bolj kompleksno obliko, v okviru katere je potrošnja zgolj instrument za doseganje želenih
ciljev (56-57). Ko govorimo o Japonski družbi, pa moramo tako imeti v mislih vrednote družbe, ki
so se s povečanjem potrošniške kulture preoblikovale v tradicije, kot jih poznamo danes in
sestavljajo estetiko in mistiko Japonske kulture. Na podlagi tega, vidimo, da potroštništvo že igra
pomembno vlogo pri ustvarjanju tradicije, vsekakor pa tega ne zmore samostojno.

Obdobje Edo imenujejo tudi ‘Zlato obdobje trgovine’. Porast trgovskega razreda je populariziral
trgovino z lutkami in posledično tudi vplival na razvoj umetnosti. Tako lahko razumemo, zakaj je
Hinamatsuri dosegel vrhunec svoje popularnosti v obdobju Edo (Nawrocka 2019). Kar je ostalo od
‘izvorne’ tradicije je bil le še fokus na umetniško izražanje in materialno obliko.

Na tej stopnji se lahko vprašamo, kateri so bili izumljeni elementi - poleg izvornega koncepta
čistosti in ideala ženske vloge, ki sta bila dodana prevzeti kitajski praksi že v zametkih
Hinamatsuri? Za čas obdobja Edo pravijo, da gre za zadnje ‘tradicionalno’ Japonsko obdobje,
predno je bilo onesnaženo s tujimi vplivi (Britannica 2016). Pri predmetu zgodovine smo si
ogledali, kako se razvoj urbane ekonomije začne obračati star sistem vrednot in norm. S hitrim
razvojem pa konec osemnajstega stoletja vedno višji status dobivajo trgovci ter meščanski razred, in
ne več samurjska elita. Zato so tradicije tega časa, kasneje v času ustvarjanja nacionalne identitete
(Meiji) še bolj poudarjene, vzete za ‘izvorno’ Japonske.

Page 3 of 5
V Edu so prvič začeli poudarjati vlogo ženske v družbi - “krepostna žena, dobra mati”. Prav v tem
obdobju pa se je izoblikovala tudi ena najpomembnejših političnih komponent teh razstav - to je sta
bili lutki cesarja dari-bina in cesarice ohina-sama. Z nastankom teh politično obarvanih figuric, se
je pojavila uporaba več nadstropnih oltarjev ali hinadan-ov. (Yen 1975) Ti oltarji z lutkami, so tako
dobili pomembno socialno-politično funkcijo: nadstropja so vizualno prikazovala hierarhijo družbe
s cesarsko družino na vrhu, hkrati pa so lutke utelešale spolne vloge umeščene v to hierarhično
shemo (patriarhalna razporeditev). Lutke hinaI pa naj bi odsevale ženske vloge v družbi in igrale
kot model idela ženske in njenega vedenja.

Na podlagi tega lahko potrdimo, da je Hinamatsuri kljub izvornim konceptom izmuljena tradicija,
saj je bila načrtno preoblikovana vzporedno s porastom trgovine, v prid države, da bi prinesla čim
več dobička in hitro ekonomsko rast.

Toda zakaj se je tradicija Hinamatsuri uveljavila med gospodinjstvi različnega premoženja, če pa je

bila vedno bolj osredotočena na trgovino in potrošništvo? Praznovanje tradicje ni imelo več
očiščevalnega pomena, temveč je igralo vlogo statusnega simbola. Bistvo Dneva deklic, poleg
učenja ženskih vlog, je namreč postalo razkazovanje premoženja družin in posredno njihovega
statusa v družbi. Ljudje so kupovali po meri narejene komplete od znanih umetnikov in dodajali
figurice pomembnih oseb, samo da bi navzen pokazali njihovo bogastvo in ‘zvestobo’ tradicionalni
Japonski. Bogatejši kot je bil tvoj komplet figuric, več premoženja je imela tvoja družina.
Razvilo se je število novih oblik lutk hina, nove tehnike obdelovanja materialov, barvanja površin,
novi slogi okraševanja in nova hierarhična postavitev na oltar. Poganjana z vero, trgovino in
umetnostjo, se je do konca obdobja Edo razstava dramatično razširila na petnajst osnovnih figur,
hierarhično postavljene na hinadan. Prefinjene lutke so tako povezovale nekdanji ritual očiščenja in
novodobno potrošništvo, na podlagi ‘premagovanja soseda’ (Pate 2016). Na ta dan so se imele tudi
družine z manj bogastva, možnost pokazati kot enakovreden del družbe, s sodelovanjem v
praznovanju festivala.

Pregled tradicije Hinamatsuri in njenega razvoja je zaradi pomanjkanja virov nekoliko zapleten,
vendar lahko trdimo, da je bil element ‘praznovanja’ vrednot kulturnega zaklada izumljen v obdobju
Heian, da bi naučili mlade vrednot, ki so od njih pričakovane. V obdobju Edo pa je bilo eno izmed
sredstev izkazovanja statusa oz. vključenosti v potrošniško družbo. Po hitri modernizaciji v obdobju
Meiji (1868 - 1912), se začnejo opirat na preteklost kot vir narodne identitete - izumljanje ‘novih’
tradicij (da se stabilizira) in pa obujanje tradicij v ‘nespremenjeni’ obliki, kot del ustvarjanja
Japonske identitete in estetike Japonskega otočja. Element estetike, pa vzbuja nostalgijo ‘izvornih’
Japonskih vrednot ter je zelo privlačen za tujce. Ponovno vidimo kako se vzajemno tradicija
prilagaja turizmu (potrošništvu) in kako načini potrošnje (in vrednote družbe) spreminjajo tradicijo.
V sodobnem času imajo tradicije, kot Hinamatsuri, vlogo unifikacije preko nostalgije in ustvarjanje
unikatnosti Japonske kulture. Praznovanje Hinamatsuri danes ni sakralni praznik, temveč tradicija
integrirana v moderno družbo - čaščenje tradicije igra povezovalno vlogo v družini in manjših

Page 4 of 5
skupnostih, kot pa tudi na ravni nacije v primerjavi z ostalim svetom. Skozi socialno-ekonomske
faktorje se tako ohranja ‘nespremenjena’ estetika Japonske in simbolika starih praks.

Kljub temu, da je potrošništvo velik del sodobne družbe, ne moremo reči, da je samo po sebi
odgovorno za popularnost tradicije, lahko pa jo financira. Na podlagi te ugotovitve lahko svojo
hipotezo delno potrdim. Trg že močno vpliva na elemente družbe, vendar so pomembni faktorji tudi
družbeni položaj in vrednote družbe. Hinamatsuri je že imel podlago v praksah očiščenja, in
odražanju lastnosti obdobja Heian ter učenju temeljnih vrednot mladih deklic. Ponovno pa je postal
priljubljen v obdobju Edo, ki je populariziral trgovino z lutkami. Zgodnje devetnajtso stoletje pa je
obdobje, ko so se družinski rituali osredotočili na potrošništvo, družbeni položaj, prikaz statusa in
premoženja (Pleck 2001). Danes pa gre že bolj za del Japonske kulture, ki jo ohranja ‘unikatno’ in
povezuje različne generacije v družini.

Literatura:
Britannica, T. Editors of Encyclopaedia. "Tokugawa period." Encyclopedia Britannica, July 15,
2021. https://www.britannica.com/event/Tokugawa-period.
Hendry, Joy. 1995. Understanding Japanese society. London: Routledge.
Itoh, Makiko. 2011. “Delicious dishes that are fit for a princess.” Japan Times, Frebruar 25, 2011.
https://www.japantimes.co.jp/life/2011/02/25/food/delicious-dishes-that-are-fit-for-a-princess/
Nawrocka, Monika. 2019. "The Japanese Traditional Ceremony Hōchōshiki at the University of
Warsaw.” Analecta Nipponica: Rites of adolescence as a carrier of identity attitudes. Journal
of Polish Association for Japanese Studies no.9, edited by Alfred Franciszek Majewicz,
75-87. Warszawa: Polish Association for Japanase Studies
Papp, Melinda. 2016. Shichigosan: change and continuity of a family ritual in contemporary urban
Japan. Palgrave Macmillan
Pate, Alan Scott. 2016. Ningyō: The Art of the Japanese Doll. Tuttle Publishing.
Pleck, Elizabeth Hafkin. 2001. Celebrating the family: ethnicity, consumer culture, and family
rituals. Cambridge: Harvard University Press.
Salvador, Jimenez Murguia. 2011. Hinamatsuri and the Japanese Female: A Critical Interpretation
of the Japanese Doll Festival. Journal of Asia Pacific Studies Volume 2 No 2, 231-247.
Miyazaki International College
Splisgart, Jacek. 2019. “The Role of Tradition in the Formation of Identity in Contemporary Japan.”
Analecta Nipponica: Rites of adolescence as a carrier of identity attitudes. Journal of Polish
Association for Japanese Studies no.9, edited by Alfred Franciszek Majewicz, 15-29. Polish
Association for Japanese Studies
The Japan of Today. 1989. Tokyo: International Society for Educational Information
Vlastos, Stephen. 1998. Mirror of Modernity: Invented Traditions of Modern Japan. Berkeley:
University of California Press
Yen, Alsace. 1975. Shang-ssu’ Festival and its Myths in China and Japan. Asian Folklore Studies,
34, 45-85. Nanzan University

Page 5 of 5