Rebolj, Dušan - Diplomska Naloga

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA FILOZOFIJO
DUŠAN REBOLJ
Politični diskurz slovenskega osamosvajanja

v luči sodobne normativne filozofije
Diplomsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Igor Pribac Univerzitetni študijski program:

Filozofija – enopredmetna smer
Ljubljana, 2016
Te strani so z ljubeznijo posvečene gospe
Ani G. Čergić–Filozofovi.
Zahvale
Zahvaljujem se mentorju dr. Igorju Pribacu, ki je velikodušno vzel v precep mnogo daljše
besedilo, kakor bi mu bilo treba, ter prispeval pripombe, brez katerih bi bilo to diplomsko delo
slabše, kakor je.
Za dolgoletno potrpljenje in vso možno podporo se zahvaljujem staršema Mileni in Dušanu ter
sestri Katarini.
Hvala tudi Andreji, Juretu in Tini, neusahljivim virom balkansko-materinske skrbi, terapevtske
refleksije in najbolj neomajne spodbude na svetu.
––Dušan Rebolj, septembra 2016

Izvleček
Politični diskurz slovenskega osamosvajanja v luči sodobne normativne filozofije
Diplomsko delo obravnava poglavitne tekste, ki so teoretsko in praktično utemeljevali demokratizacijo

Slovenije ter njeno osamosvojitev od Jugoslavije. Te tekste razvršča v prostoru med normativnimi
postavkami zlasti anglosaške sodobne politične filozofije. Za eno oglišče razvrstitvenega okvira mu
služijo besedila liberalne usmeritve, začenši s tezami Johna Rawlsa o pravičnosti kot poštenosti. Drugo
oglišče so besedila komunitarcev. Ti opozarjajo, da liberalna pojmovanja pravičnosti zanemarjajo
članstvo posameznika v skupnosti. Kot tretje oglišče nastopa delo Liberalni nacionalizem, čigar
avtorica Yael Tamir dokazuje, da so izhodišča liberalcev in komunitarcev v marsičem sorodna ter da
so si njihove predpostavke o sebstvu, skupnosti, članstvu in samoodločbi bliže, kakor so oboji
pripravljeni priznati. Sledeč obravnavi teh pojmov v tekstih slovenskih avtorjev iz Zveze komunistov
Slovenije, kroga Nove revije ter »novih družbenih gibanj« avtor ugotavlja, da so prvi s prezrtjem pojma
sebstva pogosto izpadli iz dometa razprave med liberalizmom in komunitarizmom; da so drugi
največkrat pisali iz zornega kota radikalnega komunitarizma; da so se tretji z obravnavo civilne družbe
najbolj približali tistemu, kar v sodobni normativni filozofiji velja za liberalizem. V sklepu avtor
pokaže, kako so misleci o slovenski samostojnosti pred slovensko osamosvojitvijo v veliki meri
zanemarili heglovski element nravnosti in kako se je ta manko izrazil v poosamosvojitvenem dogajanju
v Sloveniji.
Ključne besede: slovenska osamosvojitev, liberalizem, komunitarizem, liberalni nacionalizem,

Sittlichkeit (nravnost).
The Political Discourse on Slovenian Independence in Light of Contemporary Normative

Philosophy – thesis abstract
The diploma thesis addresses the seminal texts that provided theoretical and practical justification for
Slovenia’s democratization and its independence from Yugoslavia. It attempts to locate these texts in
the space between various normative standpoints, primarily of contemporary Anglo-Saxon political
philosophy. To this end, it utilizes a triangular frame of reference, with one vertex being the liberal
theses centred around John Rawls’ concept of justice as fairness; another being the communitarian
critique of liberal conceptions of justice as neglectful of individuals’ community ties; and the final
being the work Liberal Nationalism, in which Yael Tamir claims that liberals and communitarians
proceed from a number of identical assumptions, and that their conceptions of self, community,
membership and self-determination have more in common than either school of thought is willing to
admit. The author of the thesis looks at the roles that these concepts have played in the work of
Slovenian writers belonging to the League of Communists, of dissident intellectuals writing for Nova
revija (the New Review), and of members of the so-called “new social movements”, a loosely
connected network of theoreticians, peace activists, feminists, gay rights advocates, alternative artists,
etc. The author finds that communists, by overlooking the aspect of the self, never entered the scope
of liberalism–communitarianism debate; that the Nova revija circle mostly expressed views that could
be characterized as radically communitarian; and that new social movement members, by placing civil
society at the centre of their thinking, came closest to what contemporary normative philosophy terms
as liberalism. In conclusion, the author shows how those who conceptualized Slovenia’s independence
prior to its secession from Yugoslavia failed to offer any substantive account of what Hegel called
“ethical life”, and how this lack affected certain developments in post-secession Slovenia.
Key words: Slovenian independence, liberalism, communitarianism, liberal nationalism, Sittlichkeit

(ethical life).
KAZALO
Uvod 1
1 Razvrstitveni okvir – Liberalni nacionalizem 4
1.1 Tretji člen slovenske ustave v luči problema narodne nehomogenosti 5
1.2 Osrednji pojmi liberalnega nacionalizma 8
1.2.1 K prvi točki: ideja osebe in izbira identitete 8
1.2.1.1 Prvo dodatno pojasnilo 11
1.2.2 K drugi točki: kaj sta narod in ljudstvo? 15
1.2.3 K tretji točki: kakšna pravica je pravica narodov do samoodločbe? 18
1.2.3.1 Drugo dodatno pojasnilo 19
1.2.4 K četrti točki: narodna samoodločba kot podlaga samostojne države 21
1.2.5 K peti točki: ali samostojna nacionalna država sloni
na pravici naroda do samoodločbe? 22
1.2.5.1 Kratka zastranitev:
prevod Ustanovne listine Organizacije združenih narodov 22
1.3 Sklep razvrstitvenega okvira: kakšen nacionalizem je liberalni nacionalizem? 24
1.4 Parametri razvrstitve 27
2 Teksti komunistov 29
2.1 Narod in narodna samoodločba pri Vladimirju Iliču Leninu in Edvardu Kardelju 29
2.1.1 Nastanek modernih narodov 30
2.1.2 Narodna samoodločba 31
2.2 »Liberalizem« Staneta Kavčiča 33
2.2.1 Kavčičevo videnje sporov na prelomu
med šestdesetimi in sedemdesetimi 36
2.2.1.1 Ekonomija 37
2.2.1.2 Demokracija 38
2.2.1.3 Nacionalno vprašanje 38
2.2.1.4 Delavsko vprašanje in sklep 39
2.3 Program Franceta Klopčiča 40
3 Teksti novorevijašev 42
3.1 Vprašanje naroda po Dušanu Pirjevcu 43
3.1.1 Renanov narod 44
3.1.2 Narod kot volja do moči 45
3.1.3 Narod iz niča 46
3.1.4 Razločitev naroda in na-rodnega 47
3.1.5 Rekonstrukcija vprašanja naroda 49
3.1.5.1 Jugoslovanska razvojna nevroza 50
3.2 Narod in konec nacije pri Tinetu Hribarju in Ivanu Urbančiču 52
3.2.1 Narodno kot bit in nacionalno kot bivajoče 52
3.2.2 SFRJ kot proti-narodna država 55
3.2.3 Slovenska nesamobitnost … 57
3.2.3.1 … in nujnost izhoda iz nje 58
3.2.4 SFRJ v pogojih informatične revolucije 59
3.2.5 Jugoslovanski nacionalizem in onemogočanje narodnega v SFRJ 61
3.2.5.1 Onemogočanje slovenskega narodnega v SFRJ 63
3.3 Narodna samoodločba v okvirih slovenske osamosvojitve 65
3.3.1 Slovenska samoodločba med Renanom in Heglom 67
3.3.1.1 Suverenost v nacionalnih interesih Slovenije in Srbije 71
3.4 Posledice tez novorevijašev za osamosvojitev
in poosamosvojitveni razvoj Slovenije 74
4 Teksti »liberalcev« 77
4.1 Ultra-levičarji 78
4.2 Mirovno gibanje 80
4.3 Slavoj Žižek: razkrečenje slovenstva 82
4.3.1 Druga smrt Josipa Broza Tita 87
4.3.1.1 »Takšna Jugoslavija? Ne, hvala!« 90
4.4 Tomaž Mastnak: »To niso naši boji.« 91
4.4.1 Totalitarizem od spodaj 93
4.4.2 Boj za oblast 95
4.4.3 »Samostojna Slovenija? Ne, hvala!« 98
5 Razvrstitev normativnih postavk obravnavanih avtorjev 99
5.1 Posameznik oziroma sebstvo in njegova skupnostna vpetost 99
5.2 Narod, ljudstvo, samoodločba in osamosvojitev 102
5.3 Suverenost in oblast 106
6 Problem nravnosti po slovenski osamosvojitvi 112
6.1 Narodna sprava 114
6.2 Sklepna dilema: manj človečnosti, več … česa? 119
D1 Prvi dodatek: pregled trenj med federalističnimi in centralističnimi težnjami v drugi
Jugoslaviji od petdesetih do poznih sedemdesetih let dvajsetega stoletja 124
D1.1 Federalizem in centralizem v Jugoslaviji 124
D1.2 Ovire pri urejanju nacionalnega vprašanja v povojni Jugoslaviji –
nacionalizem, centralizem in gospodarska zaostalost 126
D1.3 Ohranitev Kardeljevih normativnih postavk do razpada SFRJ
in ponovna uveljavitev federalizma 129
D2 Drugi dodatek: vsebina programa Franceta Klopčiča ter ugovorov nanj 131
D2.1 Zgodovinska izhodišča 132
D2.2 Slovenci in federacija 134
D2.3 Slovenci v lastni republiki 138
D2.4 Ugovori partijske inteligence Klopčičevemu programu 144
D3 Tretji dodatek: obravnava samoodločbe, suverenosti, oblasti, ljudstva in naroda v
Komentarju Ustave Republike Slovenije 146
Literatura in viri 149
Izjava o avtorstvu 155
Uvod
To diplomsko delo obravnava poglavitne tekste, ki so teoretsko in praktično utemeljevali

demokratizacijo Socialistične republike Slovenije ter njeno osamosvojitev od Socialistične
federativne republike Jugoslavije. Namen dela je razmisleke iz teh tekstov razčleniti po enotnem
merilu ter jih s to razčlenitvijo osvetliti iz sorazmerno novega ter neprizadetega zornega kota. Z
neprizadetostjo tu ne mislimo ravnodušnosti, temveč nezadolženost pri katerem koli nazoru ali
občestvu, ki bi kakšnemu izmed zadevnih razmislekov utegnilo vnaprej pripisati prvenstvo glede
na ostale.
Iz mnoštva tovrstnih nazorov in občestev, ki se je v preteklih petindvajsetih letih razvilo v

Sloveniji, bomo izstopili tako, da bomo utemeljitve slovenske demokratizacije in osamosvojitve
razvrstili v prostoru med normativnimi postavkami zlasti anglosaške politične filozofije iz druge
polovice dvajsetega stoletja.
Eno oglišče našega razvrstitvenega okvira bodo predstavljala besedila liberalne usmeritve, začenši
s tezami Johna Rawlsa o pravičnosti kot poštenosti. Drugo oglišče bodo besedila komunitarcev.
Ti opozarjajo, da teze Rawlsa in somišljenikov ne namenjajo dovolj pozornosti članstvu
posameznika v skupnosti oziroma da tovrstno pripadnost popolnoma zanemarjajo. Za tretje oglišče
pa nam bo služilo delo Liberalni nacionalizem, v katerem izraelska politična filozofinja Yael
Tamir dokazuje, da so izhodišča liberalcev in komunitarcev oziroma nacionalistov v marsičem
sorodna ter da so si njihove predpostavke o sebstvu, skupnosti in članstvu bliže, kakor so oboji
pripravljeni priznati.
Izbor ravno tega razvrstitvenega okvira ni naključen. Najprej, ker so omenjeni politični filozofi
trdno zavezani načelom jasnega izražanja in argumentiranja, so primeren vir meril za razvrščanje
drugih tekstov. In drugič, vprašanja o posamezniku, skupnosti, svobodi, avtonomnosti,
suverenosti, družbeni zamejenosti in samoodločbi natančno sovpadajo z vprašanji, s katerimi so
se spopadali teoretiki slovenskega osamosvajanja.
1
V prvem delu naloge bomo iz dela Yael Tamir pridobili osnovne teoretske predpostavke. Te bomo
sproti dopolnjevali s tistimi izpeljavami posameznih liberalcev in komunitarcev, ki jih njene
zgostitve ne vsebujejo. Opozorili bomo tudi na razliko med normativnimi koncepti, ki jih Tamir
uvršča pod naslov »nacionalizem«, ter nacionalizmom kot družbenim pojavom.
Sledila bo predstavitev bistvenih tekstov, povezanih s slovenskim osamosvajanjem in

demokratizacijo. Tu je pomembno poudariti, da nas zanimajo zlasti teksti o odnosu Slovenije do
jugoslovanske federacije, ne toliko celota misli o slovenski državnosti, ki se razteza vsaj v leto
1848, se pravi v čas nastajanja programa Zedinjena Slovenija. V skladu z bogato zgodovinsko in
siceršnjo literaturo se bomo pri kategorizaciji avtorjev in njihovih besedil držali razdelitve na
avtorje, pišoče iz narodnih izhodišč, kasneje predvsem združene v nadstrankarski zvezi Demos,
avtorje, pišoče iz, pogojno, liberalnih izhodišč, dejavne v okviru Zveze socialistične mladine
Slovenije in tako imenovanih novih družbenih gibanj, ter glavne politične akterje iz Zveze
komunistov Slovenije. Teze slednjih bomo predstavili najprej, saj so teze »demosovcev« v veliki
meri kritična reakcija nanje; teze »liberalcev« bomo predstavili nazadnje, saj so kritična reakcija
na oboje, tako na teze komunistov kakor na »narodnjaške« teze demosovcev.
Z izjemo Edvarda Kardelja, ki je svoje poglavitne normativne postavke artikuliral že v tridesetih

letih dvajsetega stoletja, so komunisti svoja besedila tvorili in izrekali skoraj izključno v kontekstu
politične oziroma oblastne dejavnosti, zato bo treba njihove teze luščiti iz zgodovinskih virov, za
kar bodo najuporabnejši zgodovinski pregledi Boža Repeta. Akademsko oziroma publicistično so
bili nekaj dejavnejši liberalci, toda tudi njihove teze bo treba marsikje rekonstruirati za nazaj, zlasti
iz zgodovinskih interpretacij Milana Balažica.
Uvodoma je tudi nujno opozoriti, da se teze nobene izmed omenjenih grupacij slovenskih avtorjev
ne ujemajo, vsaj docela ne, s katerim koli ogliščem razvrstitvenega okvira, torej s tezami
liberalizma, komunitarizma in liberalnega nacionalizma. Razdelitev na te grupacije je zgolj
posnetek razdelitev iz obstoječe politično-zgodovinske literature in služi le lažji predstavitvi
obdelane snovi. Razvrstitveni okvir pa je normativno orodje, s katerim to snov obdelujemo.
2
V sklepnem delu naloge bomo najprej podčrtali vzajemne implikacije obdelane snovi in
normativnega instrumentarija, nato pa bomo na podlagi drugega razvrstili prvo. Opozorili pa
bomo tudi na neki manko, ki ga je mogoče zaslediti pri tako rekoč vseh obravnavanih slovenskih
avtorjih: odsotnost oprijemljivih normativnih postavk, ki bi zadevale družbeno kohezijo – s tem
izrazom mislimo približno tisto, kar Hegel v Orisu filozofije pravice imenuje »nravnost« – v novo
vzpostavljeni, povsem samostojni in demokratizirani državi.
3
1 Razvrstitveni okvir – Liberalni nacionalizem
Politična filozofinja Yael Tamir – zdaj laburistka ter nekdanja izraelska ministrica za šolstvo – je
bila leta 1978 med ustanovitelji izraelskega mirovnega gibanja Peace Now, med leti 1980 in 1985
pa je bila aktivistka mirovniške stranke Ratz. Izkušnje in uvide, ki si jih je nabrala med
udejstvovanjem v izraelsko-palestinskem mirovnem procesu, je med doktorskim študijem na
Univerzi v Oxfordu pod mentorstvom političnega teoretika Isaiaha Berlina prelila v delo, ki je bilo
leta 1993 objavljeno pod naslovom Liberalni nacionalizem.1
Avtorico je k študiju tematike, ki jo zajema ta knjiga, spodbudil pregled aktualnega mednarodno

političnega stanja na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti dvajsetega stoletja. Tedanja
geopolitična podoba sveta je razkrinkala zmotnost domneve, »da je dobe nacionalizma konec, da
stojimo na pragu postnacionalnega obdobja.« To domnevo da je zanikalo prebujenje mnogih
narodov »iz dolgega sna, ki so jim ga vsilili komunistični režimi ali zahodnoevropske nacionalne
države.«2 Navedenemu opisu so tedaj najbolj botrovali zaton realsocializma ter narodne obuditve,
ki jih je ta zaton omogočil: ponovna združitev Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične
republike ter razpad treh evropskih socialističnih federacij – Sovjetske zveze, Češkoslovaške in
seveda Jugoslavije – na več novih nacionalnih držav.3
Yael Tamir je menila, da so bila ta narodna prebujenja zaznamovana z mnogimi poskusi, »da bi
zavrteli nazaj zgodovinsko uro«, da se prebuditelji niso zavedali, »da so nekatera narodna gesla
zastarela,« in da so »v zagnanosti, da bi si vnovič pridobili narodno identiteto ter si zagotovili
pripoznanje in samospoštovanje,« pogostokrat prezrli »spremembe političnih, ekonomskih in
1
Odlomke navajamo po slovenskem prevodu: Yael Tamir, Liberalni nacionalizem, Založba Krtina, Ljubljana 2008.
2
Liberalni nacionalizem, str. 39.
3
Na razmišljanja, podana v Liberalnem nacionalizmu, je avtorico navedlo tudi drugo dogajanje. Na Bližnjem vzhodu
je bilo to obdobje prve palestinske intifade, ki se je leta 1993 končala s podpisom mirovnega sporazuma v Oslu, ter
čas resnih pogovorov o dvodržavni rešitvi izraelsko-palestinskega vprašanja. Na Severnem Irskem so še vedno divjali
spopadi med republikanci in lojalisti. Začasno so potihnili leta 1994 z obojestransko razglasitvijo premirja, ki sicer ni
obstalo, a je bilo prvi korak k podpisu velikonočnega sporazuma leta 1998. V Južnoafriški republiki sta priznanje
Afriškega nacionalnega kongresa in osvoboditev Nelsona Mandele naznanila začetek konca apartheida.
4
strateških okoliščin,« v katerih so se nahajali. Zlasti to, da je med zgodovinskimi obdobji, na katera
so se v svojih narodnih budnicah sklicevali akterji omenjenih sprememb, ter časom pisanja
Liberalnega nacionalizma izumrla iluzija, da so »homogene in obstojne nacionalne države sploh
možne.« Upoštevajoč nove razmere, piše Tamir, je potrebno »na novo opredeliti nacionalno
vizijo«.4
1.1 Tretji člen slovenske ustave v luči problema narodne nehomogenosti
Kaj je ta potreba pomenila in kako ji je Yael Tamir zadostila v svoji knjigi? Odgovor na to
vprašanje se mora v okvirih te diplomske naloge tikati tistih elementov »nacionalne vizije«, ki so
zadevali dogajanje in z njim povezane razmisleke v Sloveniji. Odgovarjati lahko začnemo tako,
da izpostavimo tri izmed trditev, ki jih implicira tretji člen slovenske ustave, v nekem smislu
glavnega proizvoda tedanjega slovenskega dogajanja in razmislekov. Ta člen je za našo razpravo
bistven, ker vsebuje nekatera pojmovna razločevanja, ki jih bo najbolj zadevala, poleg tega pa se
je ravno iz razlogov, povezanih z neobstojem homogenih nacionalnih držav, zdel sporen že
nekaterim snovalcem ustave.5 Zadevne tri trditve so:
1) Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov.

2) Ta država temelji na pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
3) V Sloveniji ima oblast ljudstvo (ki je enoznačno z »državljankami in državljani«).6
Druga trditev – ki slovenski narod postavlja za nosilca suverenosti Republike Slovenije –

naznačuje kontinuiteto z jugoslovansko ustavo iz leta 1974, ki pravi, da »so se narodi Jugoslavije
na podlagi svobodno izražene volje … združili v zvezno republiko svobodnih in enakopravnih
narodov,« in sicer »izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico
do odcepitve.« Trditev je podprta tudi s tem, da je SFRJ ratificirala Ustanovno listino Organizacije
4
Liberalni nacionalizem, str. 39–40.
5
Ciril Ribičič, »Predlog za amandmajsko spremembo tretjega člena nove ustave,« Teorija in praksa, let. 29, št. 1–2,
Ljubljana 1992, str. 65–69.
6
Ustava Republike Slovenije, <http://www.us-rs.si/media/ustava_koncna.2013.pdf>, pridobljeno 9. junija 2016.
5
združenih narodov. Ta namreč zagotavlja narodom pravico do samoodločbe,7 ki je, tako zapiše
Peter Jambrek v knjigi Ustavna demokracija, »istočasno kolektivna in individualna temeljna
človekova pravica.«8
Mednarodnopravna doktrina se, ugotavlja Jambrek, »razhaja zlasti pri interpretaciji pravice do
odcepitve kot vidika odločanja naroda o lastni usodi,«9 se pravi kot elementa ali posledice pravice
do samoodločbe. Toda druga trditev utemeljuje obstoj slovenske samostojne države prav s pravico
slovenskega naroda do samoodločbe. Torej je povezovanje pravice do odcepitve oziroma do tvorbe
neodvisne države s pravico do narodne samoodločbe v samem jedru slovenske državne
samostojnosti.
Tako prva in tretja navedena trditev v povezavi z drugo pomenita, da je slovenska država svojim
državljankam in državljanom – posebej tistim, ki niso slovenske narodnosti – izročena v (ob)last
od slovenskega naroda. Ta pa je državi, kot že rečeno, zagotovil samostojnost z uresničitvijo svoje
pravice do samoodločbe. Na tem mestu se oglasi nekaj pomislekov. Prvič, ali v boju za narodno
samobitnost in državnost, ki ga omenja preambula slovenske ustave, zagotovo niso sodelovali
Neslovenci, ki bi si s tem zaslužili pravico do neke vrste udeleženosti v samoodločanju
slovenskega naroda? Drugič, če je subjekt kolektivne pravice do samoodločbe slovenski narod (ali
narod na splošno) in če se posameznik udeležbi v samoodločanju tujega (v tem primeru
slovenskega) naroda ne more približati še s tolikšnim osebnim vložkom, kaj natanko je
subjektivnost (slovenskega) naroda? In predvsem, kaj to pomeni za državljanstvo v (slovenski)
državi, ki svojo neodvisnost od nekdanje naddržavne (federativne) tvorbe, veže na samoodločbo
večinskega naroda?
Zadnje vprašanje nazorno osvetli naslednja hipotetična situacija. Povsem razumno je dopustiti
možnost, da se bo slovenska država nekoč spet ločevala od kakšne naddržavne tvorbe oziroma se,
prav tako v skladu s pravico do samoodločbe, v kakšno včlanjevala, ji torej prepuščala vsaj del
7
O tem, ali jim jo res, bomo spregovorili kasneje.
8
Peter Jambrek, Ustavna demokracija: Graditev slovenske demokracije, države in ustave, Državna založba
Slovenije, Ljubljana 1992, str. 172.
9
Prav tam, str. 174.
6
svoje suverenosti. Da bi v takšnem primeru prišlo v poštev prav tisto načelo narodne samoodločbe,
na katero se sklicuje slovenska ustava, kaže razlaga, da se je Slovenija že od Jugoslavije
osamosvojila kot »ozemeljsko celovita in suverena država«. 10 Ob tej predpostavki bi bila
priključitev kakšni drugi naddržavni tvorbi oziroma ločitev od nje podvržena istovrstni odločitvi.
Tako bi bilo zavoljo konsistentnosti tudi to hipotetično samoodločbo treba zasidrati v slovenskem
narodu.
Pri takšni odločitvi bi si lahko pomagali s členom 3.a slovenske ustave, ki govori o prenosu
izvrševanja »dela suverenih pravic« Slovenije na mednarodno organizacijo. Pogodbo bi moral z
dvotretjinsko večino ratificirati Državni zbor, ki bi »lahko« pred ratifikacijo razpisal referendum.
Na referendumu bi bil predlog za ratifikacijo sprejet, če bi se tako odločila navadna večina
udeleženih volivcev.
Toda katerih? Če bi v takšnem scenariju slovenska država želela ostati zvesta načelom iz
preambule in tretjega člena ustave ter hkrati ne prekršiti določil iz štirinajstega ustavnega člena, ki
državljanom med drugim zagotavlja enakost pred zakonom ne glede na narodnost, bi se znašla v
protislovju.11 Če bi udeležbo na plebiscitu dovolila le državljanom slovenske narodnosti, bi
prekršila štirinajsti člen ustave. Če bi državljanom neslovenske narodnosti dovolila udeležbo, pa
bi prekršila načelo o utemeljenosti države oziroma njene suverenosti na trajni pravici do
samoodločbe slovenskega naroda.12
61. člen slovenske ustave zagotavlja državljanom pravico do svobodnega izražanja narodne
pripadnosti. Implikacija te pravice je, da lahko državljan izrazi pripadnost kateri koli narodni
10
Prav tam, str. 175.
11
Lahko bi rekli, da se je v takšnem protislovju znašla že ob včlanitvi v Evropsko unijo in NATO.
12
Zahteva, da naj se pomembnejše politične odločitve prepustijo večinskemu narodu, slovenskemu političnemu
prostoru ni tuja. V mnogo manj usodnem primeru – šlo je za morebitno razrešitev ministrov SLS iz vlade Janeza
Drnovška ter posledično za zaupnico tej vladi – je v Državnem zboru nekaj podobnega zahteval Ivo Hvalica, tedaj
poslanec SDS. Izrazil je mnenje, da imata poslanca italijanske in madžarske manjšine »vso pravico« glasovati o
zaupnici vladi, da pa bi se morala tej pravici odpovedati v imenu »moralne in politične higiene«. To da bi bilo
»moralno, normalno in politično modro.« Glej: Zapis 44. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije, 7. april
2000, <http://goo.gl/ygk5wD>, pridobljeno 14. junija 2016.
7
skupnosti, tudi slovenski. Toda tudi če bi v morebitnem primeru novega slovenskega plebiscita za
sodelovanje v njem zadostovalo, da se nekdanji Neslovenec izreče za Slovenca – tudi ta možnost
bo v nadaljnji razpravi igrala vidno vlogo –, to ne bi razrešilo opisanega protislovja. Slutiti je torej,
da je utemeljevati samostojnost države, ki priznava enakopravnost vsem narodnim pripadnostim,
s pravico nekega konkretnega naroda do samoodločbe nekako problematično.
1.2 Osrednji pojmi liberalnega nacionalizma
K vprašanju tretjega člena slovenske ustave in dejstvu, da v Republiki Sloveniji krni načelo
univerzalne enakosti pred zakonom, se bomo vrnili v sklepnem delu te naloge. Tu smo s kratkim
premislekom o tej zagati zgolj predstavili niz konceptov oziroma pojmovanj, ki jih v Liberalnem
nacionalizmu obdela ter se do njih opredeli Yael Tamir. Vsota teh opredelitev nam daje sliko
tistega, kar si predstavlja pod pojmom »liberalni nacionalizem«. Pojmovanja ter njihovo
obravnavo, kakor jo zastavi Yael Tamir, si bomo ogledali v naslednjem vrstnem redu:
1) Možnost, da posameznik le z osebno odločitvijo izbere narodno pripadnost.

2) Enačenje državljanov z »ljudstvom«.
3) Individualnost in hkrati kolektivnost pravice do samoodločbe.
4) Pravica do odcepitve oziroma samostojne države kot posledica pravice naroda do
samoodločbe.
5) Ker država sloni na pravici do narodne samoodločbe, je narodna pripadnost predhodna
vsakemu državljanstvu. V državi so (ob)lastniki državljani, toda vir državne samostojnosti
je narod.13
1.2.1 K prvi točki: ideja osebe in izbira identitete
»Idejo osebe« Tamir uvede za lažjo razpravo o človeški identiteti. Namreč, sprejme tezo
antropologa Clifforda Geertza, da »človeške narave«, nekega nespremenljivega značaja, ki bi
13
Takšno pojmovanje ima v primeru Slovenije med drugim posledico, da so nosilci samoodločbe, ki je temelj
samostojnosti slovenske države, navsezadnje lahko v tujini živeči Slovenci, ki niso državljani Slovenije, državljani
Slovenije, ki niso slovenske narodnosti, pa ne.
8
obstajal onstran kulturnega konteksta, kratko malo ni. Zato se raje odloči za pojem osebe, v
katerem so zajete »tiste lastnosti, ki jih ljudem pripisujemo, ker so skladne z določeno podobo
sveta.«14 Drugače povedano, pojem osebe naj bi bolj od pojma človeške narave – kakršno je
liberalno pojmovanje človeka kot razumnega bitja, sposobnega razsojati v skladu z univerzalnimi
načeli – izpovedoval, da je to, kar v naših predstavah tvori pojem človeka, proizvod zgodovinske
kulturne akumulacije.15
Takšno osebo Tamir locira med liberalnim idealom neobremenjenega, univerzalističnega sebstva
in komunitarnim pojmovanjem skupnostne vpetosti. Prvo je od skupnostnih, partikularnih vezi in
ostalih življenjskih okoliščin skrito za »tančico nevednosti« ter se o političnih vprašanjih odloča le
v skladu s pojmovanjem pravičnosti kot poštenosti. Drugo vsebuje podobo, po kateri smo ljudje
neizogibno zaznamovani z vrsto skupnostnih vezi, ki tvorijo našo identiteto ter odločilno
zamejujejo naš proces razsojanja o pravičnosti. Oseba, kakršno očrtava Yael Tamir, se torej po
svoji identiteti nahaja nekje med liberalnim univerzalizmom in komunitarnim partikularizmom.
Identiteto osebe Tamir razdeli na moralno identiteto in skupnostno identiteto. Moralna identiteta
se zgradi ob vprašanju, »kakšen človek bi radi bili,« ter odraža »pojmovanja dobrega, moralne
vrednote in prepričanja, življenjske načrte in interese posameznikov.« Skupnostna identiteta
odraža »družbeno pripadnost« teh posameznikov.16
V tej dvojni identiteti se univerzalizem in partikularizem odražata kot načeli refleksivne izbire na
eni in odkritja na drugi strani. V tem kontekstu pomeni refleksivna izbira po razmisleku sprejeto
odločitev osebe, kakšnim pojmovanjem dobrega, moralnim vrednotam in prepričanjem,
življenjskim načrtom in interesom bo sledila ter kakšni oziroma kateri skupnosti bo pripadala.
Odkritje pomeni zgolj seznanjenje: osebi vse našteto položi v zibel skupnost, v katero se rodi.
Po tej razčlenitvi identitete in njenega prevzema oblikuje Tamir štiri možne scenarije: model
čistega odkritja (osebam oziroma posameznikom moralno in skupnostno identiteto v celoti
14
15
Prav tam, str. 55.
16
9
narekujeta zgodovina in družbena pripadnost); model skupnostne izbire (posameznik si lahko
izbere skupnostno identiteto, nato pa mu ta narekuje moralno); model moralne izbire (posameznik
lahko skupnostno identiteto le odkrije, vendar mu skupnostna identiteta moralne ne določa v celoti,
temveč ji le postavlja meje); model čiste izbire oziroma čisto izbirni model (posameznik lahko
izbira tako moralno kot skupnostno identiteto, pri čemer distanciranje od njiju nikoli ni hipno,
temveč je posledica dolgotrajne refleksije).17
Tamir štiri navedene modele podrobno premelje in sklene, da je model čiste izbire možen, vendar
s pripombo, da posamezniku o moralni in skupnostni identiteti ni treba reflektirati ne istočasno ne
radikalno.18 V razpravi o subjektivnih mejah izbire identitete sta zlasti pomembni dve ugotovitvi.
Prva je, kot je poudaril komunitarec Charles Taylor, da smo ljudje »močni evalvatorji«. To
pomeni, da preferenc ne presojamo »na podlagi njihove kontingenčne nezdružljivosti z drugimi
alternativami, ampak prek kvalitativne presoje alternativ kot 'višjih ali nižjih, plemenitih ali
nizkotnih in tako naprej.'«19 Drugače povedano, presojamo jih po idejah o dobrem in spodobnem.
Le-te pa, čeprav smo sposobni refleksije, v prvi vrsti pridobimo od skupnosti. Druga ugotovitev,
ki je bistvena za razpravo o možnosti identitetne izbire, pravi, da se od skupnosti, če posamezniku
sugerira kolikor toliko konsistenten sistem vrednot, ni mogoče distancirati z razmislekom, ampak
je za to potrebna »moralna mimikrija«. Drugače povedano, vrednote in prakse neke druge
skupnosti začnemo v takšnem primeru prevzemati in posnemati, ker so nam všeč.20
In čeprav je znotraj subjektivnosti posameznika dovolj prostora za identitetne manevre, Tamir za

dejansko usvojitev nove skupnostne identitete navaja tri pogoje: posameznikov interes, da novo
skupnostno identiteto po opravljenem procesu refleksije usvoji, njegove zmožnosti in sredstva, da
to stori, in interes posameznikov, ki skupnostno identiteto že nosijo, da novinca sprejmejo medse.21
17
Prav tam, str.60–61.
18
Prav tam, str. 75.
19
Charles Taylor, Philosophical Papers, št. 2, Cambridge University Press, Cambridge 1989, str. 19–23. Navedeno v
Liberalni socializem, str. 62.
20
21
Prav tam, str. 67–68.
10
Osebi, ki ji identitetne okvire v prvi vrsti narekuje skupnost, a je te okvire po procesu refleksije
sposobna prestopiti, pravi Tamir »kontekstualni posameznik«.22 Ta koncept tvori jedro njene
teorije liberalnega nacionalizma, saj da v sebi združuje »liberalno krepost samoavtorstva in
narodno krepost vpetosti.«23 »Narodno« zato, ker tisto vsebino, ki jo v doslejšnji razlagi zajema
fenomen »skupnostne identitete«, Tamir uvršča pod naslov kulture, narod pa je po njeni teoriji
»oblika kulturne skupnosti«. Skladno s to opredelitvijo naroda »je pojem izbire naroda tukaj
zamenljiv s pojmom izbire kulture.«24 Če povzamemo – narodno pripadnost si je, z navedenimi
pridržki, možno izbrati.
1.2.1.1 Prvo dodatno pojasnilo
Tu je pomembno dodatno pojasniti razlikovanje med liberalnim in komunitarnim pojmovanjem

(ne)vpetosti sebstva. Kot nakaže že Tamir, ta razlika izvira iz tega, kako liberalci in komunitarci
razumejo usvajanje prepričanj oziroma verjetij o tem, kaj je dobra država oziroma dobra družba in
kako naj si k tej državi ali družbi prizadeva posameznik.
Osnova za to presojo je za liberalce načelo »maksimin«. Gre za načelo razdelitve primarnih

družbenih dobrin, t. j. tistih dobrin, ki so potrebne za uresničevanje ideala dobrega življenja in ki
jih razdeljujejo družbene institucije. Med temi dobrinami so »dohodek in blaginja, možnosti in
pooblastila, pravice in svoboščine.«25 Znotraj vsake od teh treh kategorij mora po Rawlsu veljati
razdelitveno načelo, po katerem je neenaka razdelitev dobrin med člani družbe upravičljiva zgolj,
če koristi tistim v najneugodnejšem položaju.26
22
Prav tam, str. 74.
23
Prav tam, str. 75.
24
Prav tam, str. 66.
25
Will Kymlicka, Sodobna politična filozofija: Uvod (druga izdaja), Založna Krtina, Ljubljana 2013, str. 107.
26
Prav tam, str. 95.
11
Rawls je v delu Theory of Justice postavil tezo, da bi do takšnega načela prišel vsakdo, ki bi se
postavil v »izhodiščni položaj«, za hipotetično »tančico nevednosti«. 27 Če bi o samem sebi vedel
le to, da se odloča o neki prihodnji družbi, katere član bo – torej predvsem brez vednosti, kolikšne
mere vseh naštetih dobrin bo v tej družbi deležen – potem, trdi Rawls, bi se odločil za tisto
razdelitveno načelo, ki bi bilo zanj najugodnejše, če bi imel teh dobrin kar najmanj. Ta minimum
dobrin bi hotel maksimirati.28 Od tod izraz »maksimin«.
Rawlsov izhodiščni položaj implicira sebstvo, ki da je »pred cilji, ki jih zagovarja.« Taylor sodi,
da je to pojmovanje kantovsko, da torej pomeni, »da je sebstvo pred svojimi družbeno danimi
vlogami in odnosi ter je svobodno le, če se je zmožno distancirati od svojega družbenega položaja
in ga presojati v skladu z nareki uma.« Komunitarci temu pojmovanju ugovarjajo, češ da je prazno,
da nasprotuje našemu samodojemanju in da prezre našo vpetost v skupne prakse.29
Ugovor komunitarcev o praznini pravzaprav sledi Heglovi razmejitvi morale od nravnosti, se pravi
Heglovi kritiki Kantovega pojmovanja morale.30 Tej razmejitvi se bomo podrobneje posvetili, ko
se bomo spraševali o morebitnih normativnih predpostavkah utemeljiteljev slovenske
osamosvojitve o družbeni koheziji. Tu jo, razmejitev namreč, omenimo le toliko, da povemo, da
je vir komunitarske kritike Rawlsovega sebstva. Razsojanje in volja tega sebstva sta po
komunitarcih brezpredmedna, ker nista vezana na noben konkreten cilj oziroma življenjski projekt.
Nobene podlage nimata, da bi se raje kot za enega odločila za drugega. In za komunitarce ni
bistvena njuna gola zmožnost neke hipotetične odločitve: »Za svobodno izbiro si ne prizadevamo
zaradi nje same, ta nam le omogoča, da si prizadevamo za projekte, ki so pomembni sami na
sebi.«31 Oziroma kot poleg Taylorja menita tudi Michael Sandel in Brian Lee Crowley, »nekdo, ki
27
Koncept »tančice nevednosti« oriše Rawls takole: »Nekako moramo izničiti učinke posebnih kontingenc, ki ljudi
ščuvajo enega zoper drugega in jih premamljajo, da v svoj prid izkoriščajo družbene in naravne razmere. V ta namen
predpostavljam, da se osebe nahajajo za tančico nevednosti. Ne vedo, kako bodo različne alternative vplivale na
njihove posamezne primere, in morajo načela vrednotiti zgolj na podlagi občih razmislekov.« Glej: John Rawls, A
Theory of Justice: Revised Edition, Harvard University Press, Cambridge 1999, str. 118.
28
Sodobna politična filozofija: Uvod, str. 108.
29
Prav tam, str. 318.
30
Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Oris filozofije pravice, Založba Krtina, Ljubljana 2013, str. 141–149.
31
Sodobna politična filozofija: Uvod, str. 320.
12
je zgolj svobodno racionalno bitje in nič drugega, ne bo imel nobenega razloga, da bi izbral neki
način življenja pred drugim.«32
Druga komunitarska kritika Rawlsovega sebstva pravi, da se ne ujema z našo zaznavo samih sebe.
Ne dojemamo se namreč kot nekaj, »kar je brez lastnosti, kot breztelesen, duhu podoben predmet
v prostoru.« Kot pravi Sandel, naše najbolj temeljno samodojemanje vedno že vključuje nagibe,
ki kažejo, da so nekateri cilji za sebstvo konstitutivni.«33 Se pravi, določeni projekti so za nas tako
pomembni, da si samih sebe brez njih ne moremo predstavljati.
Tretja komunitarska kritika Rawlsovega sebstva zadeva način »pridobitve« konstitutivnih ciljev –
torej tisto, čemur Yael Tamir pravi »usvajanje identitete«. Liberalci, trdi Kymlicka, pravijo, da
moramo biti, če hočemo dobro živeti, »zmožni presoditi, kakšne osebnosti hočemo biti ali postati.«
»Komunitarci pa trdijo, da moramo le odkriti, kdo smo.«34 Da torej svoje cilje posvojimo od
skupnosti, v katero se rodimo.
Kymlicka našteje nekaj pojasnil, s katerimi te tri komunitarske ugovore postavi pod vprašaj. Še
prej pa pojasni, da Rawlsov izhodiščni položaj le »povzdigne na višjo raven abstrakcije znano
teorijo družbene pogodbe, kakršno najdemo recimo pri Locku, Rousseauju in Kantu.«35 Načelo
»maksimin« je zgolj abstraktni okvir, v katerega sodi teza, da je zaupati vladanje suverenu – ga
torej ovesiti s presežkom družbenih dobrin – upravičljivo le, če bo ščitil vladane in prispeval »k
uresničevanju njihovih interesov«36 – če jim bo torej omogočal višjo raven družbenih dobrin, kot
bi je bili deležni v brezvladju. In že klasične teorije družbene pogodbe s tem, da so predpostavile
njeno sklenitev, niso ponazarjale »antropološke trditve o preddružbenem obstoju človeških bitij,
ampak moralno trditev o odsotnosti naravne podrejenosti med človeškimi bitji.«37 Rawlsovo
32
Prav tam, str. 322.
33
Prav tam, str. 323.
34
Prav tam, str. 324.
35
Prav tam, str. 103.
36
Prav tam.
37
Prav tam, str. 102.
13
sebstvo torej ni »realno« sebstvo, kakršna se pojavljajo v družbi. Je le teoretska postavka, s katero
Rawls osmisli svoje videnje najbolj pravične razdelitve družbenih dobrin.
Tako Rawls s trditvijo, da je sebstvo pred svojimi cilji, ne namiguje – kot mu očitata prvi in drugi
komunitarski ugovor –, da človeško razsojanje ni opredmeteno s cilji ali da ti cilji zanj niso
pomembni. Trdi le, da jih lahko človek, ne glede na njihov izvor, svobodno revidira. V resnici se
liberalci in komunitarci strinjajo, »da morajo biti življenjski načrti naša prva skrb. Prava polemika
se ne vrti okoli vprašanja, ali take naloge potrebujemo, temveč okoli tega, kako jih pridobimo in
presojamo njihovo vrednost.«38 Prava polemika se torej tiče predvsem tretjega ugovora
komunitarcev Rawlsu.
Stališče, ki ga tu zavzemajo komunitarci, je pravzaprav korporativistično, takšno, da posameznika

motri skozi njegovo družbeno funkcijo. Posamezniku, ki v družbi odkrije svoje življenjske cilje,
se pravi svojo družbeno vlogo, po »trdi« komunitarni različici preostane zgolj, da svojo vlogo –
soproga, kristjanka, gospodinja … – interpretira in jo skuša čim bolje odigrati.39 Toda stališča, da
bi bili ti cilji »konstitutivni« v smislu, da razsojajočega sebstva pred njimi sploh ne bi bilo – da jih
sebstvo torej nikakor ne bi moglo revidirati –, po Kymlicki ne zagovarja tako rekoč noben
komunitarec.40 Na primer, Sandel pravi, da lahko subjekt izbira, »za katere 'možne namene in cilje,
ki se vsi brez razlike vsiljujejo njegovi identiteti,' si bo prizadeval in za katere si ne bo.« Na tej
točki, pravi Kymlicka, »ni več jasno, ali razlika med stališčema [liberalcev in komunitarcev glede
možnosti revizije identitete] ni izničena.«41
Skratka, liberalno in komunitarno stališče glede možnosti, da posameznik izbira med identitetami,
sta nezdružljivi le, kolikor komunitarci popolnoma odklanjajo možnost njihove revizije. Takoj, ko
posamezniku to (z)možnost priznajo – ko mu torej dovolijo, da se sam odloča o življenju, kakršno
bo zanj najboljše –, morajo privoliti vsaj v možnost različnih sebstev v družbi. Na eni strani
takšnih, ki se bodo za revizijo odločila, na drugi pa takšnih, ki se ne bodo. Nato je le še korak do
38
Prav tam, str. 321.
39
Prav tam, str. 326.
40
Prav tam.
41
Prav tam, str. 325.
14
tega, da se komunitaristična kritika liberalnega sebstva zoži »v vprašanje zadostitve kulturni
različnosti – v vprašanje o multikulturalizmu.«42 In kot bomo videli v razdelku o samoodločbi,
zakrmari Yael Tamir svoje razmišljanje o usvajanju kulturnih identitet prav v to smer.
1.2.2 K drugi točki: kaj sta narod in ljudstvo?
Kakšna kulturna skupnost je v teoriji Yael Tamir narod? Ker razpravljamo v slovenskem narodnem
kontekstu, je treba na tem mestu poudariti, da Tamir v izpeljavi svojih tez izrecno ne upošteva pri
nas udomačenega razlikovanja med narodom in nacijo, po katerem je nacija višja razvojna stopnja
naroda; se pravi stopnja, ki jo narod doseže, ko vzpostavi svojo nacionalno državo. Narod in država
nista v njeni teoriji liberalnega nacionalizma nujno kavzalno povezana ne na zgodovinski ne na
normativni ravni. Nacionalne države obravnava kot zgodovinski pojav, zaznamovan z izročilom
razsvetljenstva in konkretno francoske revolucije, oziroma kot eno od možnih izpeljav
samoodločbe narodov. Za opredelitev ali integriteto naroda pa to, ali je vzpostavil nacionalno
državo ali ne, v njeni teoriji nima nobenih posledic.43
Tamir opredeli narod na dveh ravneh – na subjektivni in objektivni. Na subjektivni ravni je edini
nujni, vendar ne zadostni pogoj za opredelitev neke skupnosti kot naroda, da imajo njeni člani
narodno zavest.44 Narodna zavest je preprosto zavest o različnosti: o tem, da člani sami pri sebi
zaznavajo posebne lastnosti, ki jim omogočajo razlikovati svojo skupnost od drugih. Skupek teh
lastnosti je narodova kultura45 in v tem smislu je narod oblika kulturne skupnosti. V skladu s to
42
Prav tam, str. 351.
43
Ko sem podpisani za Založbo Krtina prevajal Liberalni nacionalizem, je bila ena od najbolj zapletenih odločitev,
ali v prevodu uporabljati besedo »nacija« ali ne. Slovenski koncept nacije je izvornemu tekstu dokaj tuj prav zaradi
svojih kavzalnih in normativnih konotacij. Toda na koncu sem izraz vendarle uporabljal tam, kjer je ustrezal opisanim
pojavnim oblikam naroda. Prevladal je namreč argument, da sta pojma nacije in nacionalnega kot tistega, kar zadeva
»narod z lastno državo«, v slovenskem pojmovniku tako uveljavljena, da bi z njuno opustitvijo v prevod vnesel
kvečjemu zmedo. V pričujoči razpravi pa so pojmi že zdaj tako razdelani, da bomo v navezavi na teze Yael Tamir
uporabljali zgolj izraz »narod«.
44
45
Prav tam, str. 116.
15
opredelitvijo lahko narode ločimo od drugih kulturnih skupnosti zgolj po njihovih trditvah, da so
pač narodi.46
Jasnejših mej med narodi in drugimi kulturnimi skupnostmi ne moremo začrtati, ker je narod na
objektivni ravni »grozdni koncept«. Kaj to pomeni? Narod lahko določa vrsta objektivnih lastnosti,
kakršne so zgodovina, kolektivna usoda, jezik, religija, ozemlje, podnebje, rasa in podobno. Toda
»čeprav je bila že vsaka od teh lastnosti kdaj pripisana kakemu narodu, noben narod nima vseh«.
Tako lahko »neka skupina šteje za narod,« če ima dovolj velik grozd47 »določenih [objektivnih]
lastnosti. V tem pogledu vsi člani kategorije 'narod' izkazujejo neko stopnjo družinske podobnosti,
čeprav nobeden od njih posamezno nima istega skupka razpoznavnih lastnosti.« 48 Prav vsak pa si
na subjektivni ravni lasti značaj naroda.
Z izrazom »ljudstvo« (people) označuje Tamir tiste skupine, ki imajo objektivne lastnosti, kakršne
so značilne za narode, vendar je njihov obstoj »neodvisen od zavesti … članov.« Preživetje
ljudstev »ni odvisno od prisotnosti narodne zavesti ali od volje posameznikov, da se opredeljujejo
za člane.«49 Tamir po lastni opredelitvi podeli oznako »ljudstvo« skupinam, katerih ljudska
identiteta se je v nekem zgodovinskem obdobju zlila v širšo narodno – denimo Britom, Sasom,
Anglom, Jutom in Dancem,50 ki so se v srednjem veku postopoma zgostili v angleški narod. In pa
staroselskim ljudstvom, ki pojma naroda sploh niso prevzela.
Toda če zahtevamo skladnost odlomka z drugimi mesti v knjigi, tukaj nastopi težava. Namreč,
med obravnavo tega, kako se je v postopku »gradnje narodov« po francoski revoluciji »ljudstvo«
izenačilo z »narodom« – in kakšno pojmovno zmedo je povzročila ta izenačitev –, Tamir uporablja
46
Prav tam, str. 117.
47
Tamir ne poda natančnega odgovora na vprašanje, koliko razlikovalnih lastnosti mora šteti grozd, da lahko skupini
rečemo narod, vendar poudarja, da zgolj narodna zavest ne bi zadostovala (str. 114). Hkrati pa trdi, da je malo takšnih
narodov, ki jih ne bi mogli »brez večjih težav« uvrstiti v pojem »narod« (str. 117).
48
Prav tam, str. 113.
49
50
16
pojmovanje ljudstva kot nosilca obče volje.51 Pri zgoraj navedeni opredelitvi ljudstva torej
zanemari vprašanje, ali volja posameznikov, da se opredeljujejo za člane občestva, kakor koli
pogojuje njihovo zmožnost izražati skupno, občo voljo.
Šele če privolimo v predpostavko, da lahko občo voljo nekako izražamo ne glede na to, ali se
imamo za sočlane občestva, odpravimo oviro do tega, da bi pod pojem »ljudstev« – v smislu
skupin, katerih obstoj ni odvisen od izrekanja članov o članstvu – uvrščali tudi politična občestva,
ki izražajo občo voljo.52
Pod pogoji teorije Yael Tamir lahko na vprašanje, ali je ljudstvo mogoče izenačiti s skupkom vseh
državljanov neke države, posredno odgovorimo, če preverimo, ali koncept državljanstva dopušča
možnost, da državljani izražajo državljansko voljo, ne da bi se zavestno, subjektivno opredeljevali
za državljane. Odgovor je le pogojno pritrdilen. Če so izraz državljanske volje volitve, referendumi
in plebisciti, potem državljanstvo v tem izražanju nastopa le kot objektivno dejstvo, kot zunanje
določen predpogoj udeležbe, samega izraza volje pa se ne tiče – ob teh priložnostih se namreč
eksplicitno ne izrekamo, ali smo državljani ali ne. Poleg tega državljani objektivno ostanejo
državljani tudi, če se teh postopkov odločanja ne udeležujejo. Če upoštevamo voluntaristično plat
državljanstva, ki se kaže v tem, da se mu lahko državljan odpove oziroma ga zamenja, pa več ne
moremo zadostiti zahtevi Yael Tamir, da mora biti obstoj ljudstva (v tem primeru državljanstva),
če naj bo res ljudstvo, neobčutljiv na obstoj zavesti članov o članstvu.
51
52
V tem primeru Tamir ne bi odstopala od liberalnega pojmovnika. V sodobni liberalni teoriji se »ljudstva« namreč
nanašajo prav na skupke članov političnih občestev, ki z različnimi dejanji, najprej s sklenitvijo družbene pogodbe,
izražajo svojo voljo. Tako na primer Rawls v svojem delu The Law of Peoples razvršča ljudstva glede na stopnje
upoštevanja načela pravičnosti kot poštenosti. Glej: John Rawls, The Law of Peoples with »The Idea of Public Reason
Revisited«, Harvard University Press, Cambridge 2000, str. 4.
17
1.2.3 K tretji točki: kakšna pravica je pravica narodov do samoodločbe?53
Pojem samoodločbe Tamir razvije tako, da razdela in potem združi njeno kulturno, se pravi
komunitarno, in demokratično, se pravi liberalno, interpretacijo. Komunitarna je vezana na že
razloženo pojmovanje naroda, se pravi na skupnost, »ki jo druži sveženj objektivnih lastnosti in
narodna zavest.« Liberalna zadeva posameznike, »ki živijo pod isto oblastjo.« V jedru teh
interpretacij, pravi Tamir, sta »dva različna pristopa k temeljnim načelom nastanka in razvoja
držav«. Prva dejansko utemeljuje pravico do narodne samoodločbe, druga pa pravico vladanih do
samouprave. Vir prve utemeljitve je teza o bistvenem pomenu kulture, druga utemeljitev pa je
izpeljava »liberalnih, demokratičnih idealov«.54
V večini obravnav samoodločbe, trdi Tamir, sta ti interpretaciji pomešani. Obe pa vsebujeta tako
individualistični kakor skupnostni vidik. Individualistični, ker pokrivata pravico posameznikov do
»konstitutivnih izbir«, torej do izbir vsega tistega, kar je najbolj odločilno za posameznikovo
zasebnost. Skupnostni pa zato, ker zadevata proces, v katerem posamezniki delujejo v javni sferi.
Sledeč tema razlikovanjema razdeli Tamir pravico do samoodločbe na štiri posamezne

individualne pravice. Individualistični vidik pravice do narodne samoodločbe vsebuje pravica
posameznika, da si sam opredeljuje kulturno (narodno) identiteto. Skupnostni vidik pravice do
narodne samoodločbe je posameznikova pravica do javnega življenja v skladu z izbrano kulturno
identiteto. Individualistični vidik posameznikove pravice do samouprave je njegova pravica do
upravljanja z lastnim življenjem brez zunanjih diktatov. Skupnostni vidik pravice posameznika do
samouprave pa je njegova pravica do demokratične udeležbe v vladanju.55
53
Tamir v izvirniku za samoodločbo uporablja ustaljeni izraz »self-determination«. Ker tekst tako močno poudarja
razločevalni značaj narodne identitete, je v prevodu knjige ta izraz konsistentno preveden v »samoopredelitev«, toda
pojem povsem ustreza slovenskemu izrazu »samoodločba«, zato bomo tu – zaradi bolj konsistentne obravnave
slovenskih besedil – uporabljali slednjega.
54
55
18
Par pravic do narodne samoodločbe se od para pravic do samouprave razlikuje glede pomena
rezultata uresničitve teh pravic. Da sta pravici do samouprave uresničeni, zadostuje že sodelovanje
v poštenem procesu odločanja, pri čemer se njunim nosilcem lahko zgodi, da so ob izteku procesa
preglasovani – da njihove preference javno niso izražene. Da sta uresničeni pravici do narodne
samoodločbe, pa je nujno, da se »lastnosti, značilne za določen narod,« izrazijo v javni sferi.56
Iz razloženega izhaja, da sta obe različici pravice do samoodločbe, komunitarna in liberalna,

individualni pravici, saj sta v prvi vrsti vezani na interese posameznikov. Pravica do narodne
samoodločbe je tako pravica posameznika, da se po postopku refleksije poistoveti z narodno
kulturo po svoji izbiri ter da mu je tako pridobljeno identiteto omogočeno do največje možne mere
uveljavljati v javni sferi, skupaj z drugimi nosilci te identitete, znotraj javnih institucij, ki odražajo
kulturo njihovega naroda in jih člani naroda zato vidijo kot svoje.
Do kakšne mere lahko posameznik uživa to pravico, je odvisno od stroškov njene uresničitve ter
od postavke, da interes posameznikov drugih ne obvezuje, da ga zadovoljijo. Zato je pomemben
dejavnik velikost skupine, ki si deli narodno identiteto. Da pa vse našteto lahko upoštevamo,
moramo privzeti, da pravica do narodne samoodločbe ni kolektivna. Če bi bila, bi namreč izgubili
merilo razdelitve sredstev za uživanje kulture narodnih skupin v javni sferi. Ne bi bilo več jasno,
kako v javnosti odmerjati prostor in sredstva različno številčnim narodnim skupnostim, saj bi
vsaka razpolagala z enako kolektivno pravico do narodne samoodločbe. To pravico moramo torej
obravnavati kot individualno, hkrati pa kot kumulativno.57
1.2.3.1 Drugo dodatno pojasnilo
Drži, da sta obe pojmovanji samoodločbe, liberalno in komunitarsko, vezani na posameznika. Kot
smo videli, se liberalci in komunitarci strinjajo, da je odločanje o najboljšem življenju – torej tudi
o tem, kateri državi ali kakšni kulturi želijo pripadati – osnovni interes vsakega posameznika. Se
56
Prav tam, str. 119.
57
19
pa pristopa liberalcev in komunitarcev razlikujeta po odnosu do (ne)usmerjanja posameznikovega
razsojanja o tem, kakšno življenje je zanj najboljše.
Liberalna država je nevtralna. To pomeni, da se ravna po načelu, da posameznik dobro živi, če

lahko živi v skladu s svojimi verjetji o tem, kaj daje vrednost življenju, in če lahko ta verjetja
svobodno prevprašuje. Nevtralna država daje posamezniku z razdelitvijo sredstev možnosti, da se
kar najbolj ravna v skladu s svojo presojo in da prevprašuje vodila te presoje, dokler upošteva
načela pravičnosti.58
Komunitarna država je perfekcionistična oziroma paternalistična. Upošteva možnost, da se

posameznik v presoji, kaj je zanj najbolje, moti, in ga skuša v izogib pomotam usmerjati.
Komunitarsko pojmovanje pravičnosti oziroma dobrega (življenja), kot smo videli, ni vezano na
univerzalistične sklepe, do kakršnih bi posameznika privedel izhodiščni položaj, temveč
pravičnost povezuje s pojmovanji svojih članov, kakršna koli že so.59 Tako komunitarna država
zajema vodila, s katerimi skuša usmerjati posameznike, iz sklada vrednot obstoječe skupnosti.
Drugače od liberalne države, ki pravičnost oziroma dobro pojmuje formalno, ju komunitarna

država pojmuje vsebinsko. Svojih članov z razdeljevanjem sredstev ne spodbuja k samostojni
reviziji vsakršnih vrednot, temveč k usvajanju vnaprej izbranih konkretnih vrednot. In ker te
vrednote pripadajo konkretni kulturi, je komunitarna država glede tega, kakšno identiteto sugerira
samo-odločajočim se državljanom, bolj nagnjena k vzpostavljanju kulturnih monopolov.
Razliko je mogoče jedrnato izraziti tudi s trditvijo, da je komunitarizem vsebinsko – preko

skupnostnih izročil –, liberalizem pa le formalno – preko seštevka interesov posameznikov –,
zavezan skupnemu dobremu. Vsebinsko – preko teorije o razrednem boju – je skupnemu dobremu
zavezan tudi marksizem. Toda, opozarja Kymlicka, marksistični perfekcionizem za razliko od
komunitarizma razlag dobrega ne prevzema iz obstoječih praks, temveč operira s »transhistorično«
58
Sodobna politična filozofija: Uvod, str. 311–312.
59
Prav tam, str. 303.
20
razlago dobrega. Dobre skupnosti – brezrazredne družbe – si ne jemlje za temelj, temveč jo skuša
šele vzpostaviti.60
1.2.4 K četrti točki: narodna samoodločba kot podlaga samostojne države
Ali je samostojna nacionalna država nujni pogoj, da narod uresniči svojo pravico do samoodločbe?
V luči povedanega lahko vprašanje zasukamo takole: ali je udejanjanje narodove kulture v javni
sferi možno le v okvirih samostojne nacionalne države?
Drži, da je avtonomija, potrebna za ohranjanje javnih institucij, ki odražajo narodovo kulturo,

največja v samostojni nacionalni državi. Toda »vsi narodi so upravičeni do uživanja najvišje
možne stopnje [samoodločbe], ki jim jo omogočajo njihove konkretne okoliščine.«61 Te okoliščine
pa so takšne, da te stopnje avtonomije ne morejo doseči vsi narodi. Tako bi trditev, da je
samostojna nacionalna država edina možna oblika uresničitve pravice do narodne samoodločbe,
implicirala, da narodi, ki nacionalne države ne morejo ustanoviti, te pravice nimajo. Neenakost, ki
bi jo takšna implikacija povzročila, pa ob predpostavki zgoraj razdelanih pravic posameznikov do
samoodločbe ne bi bila sprejemljiva.62
Tako lahko sklenemo, da je samostojna nacionalna država v okvirih teorije liberalnega

nacionalizma sicer optimalna zadostitev pravici do narodne samoodločbe, da pa nikakor ni edina.
Spekter načinov uresničitve te pravice sega od različnih oblik lokalnih kulturnih avtonomij na eni
do naddržavnih (kon)federativnih ureditev na drugi strani.
60
Prav tam, str. 317.
61
Liberalni nacionalizem, str. 125. »Konkretne okoliščine« tu pomenijo obseg samoodločbe, ki ga je določen narod
deležen ob predpostavki, da imajo pravico do narodne samoodločbe člani vseh narodov, ter ob privzetju, da je
pravica do narodne odločbe kumulativna. Tudi v liberalno demokratični nacionalni državi narodna manjšina ne more
za uveljavljanje kulture v javni sferi zahtevati toliko prostora in sredstev, kot jih ima večinski narod. Po drugi strani
pa si večinski narod za uveljavljanje svoje kulture ne more lastiti celote javne sfere, pa če je nacionalna država še
tako komunitarno ustrojena. (Seveda če udeleženci v ureditvi sledijo teoriji Yael Tamir.)
62
Prav tam, str. 124.
21
1.2.5 K peti točki: ali samostojna nacionalna država sloni na pravici naroda do
samoodločbe?
Ne. Yael Tamir obravnava nacionalno državo kot možno sredstvo za uresničitev pravice do
narodne samoodločbe. Toda iz te pravice ne izhaja pravica do državnosti, do ustanovitve
nacionalne države. Takšno pravico bi po njenem pojmovanju lahko izpeljevali iz pravice do
samouprave, katere subjekt pa ni kulturni narod, temveč politično občestvo oziroma ljudstvo.
Če torej izhajamo iz teorije narodne samoodločbe, kot jo razdela Yael Tamir, ugotovimo, da je
tretji člen slovenske ustave proizvod pojmovne nejasnosti oziroma mešanja pojmovnih registrov,
saj sta v njem pravica do kulturne samoodločbe in pravica do politične samouprave najprej
poenoteni, nato pa še obe vezani na narod.
1.2.5.1 Kratka zastranitev: prevod Ustanovne listine Organizacije združenih narodov
Na enak način meša registre tudi slovenski prevod Ustanovne listine Organizacije združenih
narodov.63 Entitete, ki jim prvi člen Ustanovne listine OZN pripisuje enakopravnost in pravico do
samoodločbe, angleški izvirnik imenuje »peoples«. V uradnem slovenskem prevodu ta izraz ni
preveden enotno. V preambuli se prevod glasi »ljudstva«. V omembi samoodločbe v prvem členu
pa »peoples« postanejo »narodi«. Tako nastopi neskladje. Najprej glede na uvodno sintagmo »we
the peoples of the United Nations«, ki termin »peoples« jasno loči od termina »nations«64 (to
ločitev slovenski prevod prvega člena odpravi). Potem pa glede na nadaljevanje listine, ki
entitetam »peoples« pripiše gospodarski in družbeni napredek, enakopravnost, samoodločbo in na
koncu preambule implicitno tudi vlade (»governments«).
63
»Ustanovna listina Organizacije združenih narodov«, Uradni list: mednarodne pogodbe, št. 1, 6. 1. 2014,
<https://www.uradni-list.si/_pdf/2014/Mp/m2014002.pdf#!/m2014002-pdf>, pridobljeno 9. junija 2016.
64
Izpostavljam razlikovanje med angleškima terminoma ter neskladnost slovenskega prevoda. Razlike med
pomenom »nations« v sintagmi »United Nations« ter slovenskim razumevanjem termina »narod« se tu ne bom
dotikal.
22
Čeprav termina »peoples« listina ne opredeljuje in ga s tem do neke mere interpretativno odpira,65
daje nabor navedenih atributov misliti, da gre za »ljudstva« v razsvetljenskem pomenu – torej v
pomenu množic državljanov, katerih voljo zastopajo vlade podpisnice Listine. Za ljudstva takšne
vrste, kakršne je ljudstvo v tretjem členu slovenske ustave.
Če je samoodločba, ki vzpostavi samostojno državo, vezana na tovrstno ljudstvo, potem je pri

njeni izvršitvi bistven izraz ljudske volje, tako da politično občestvo ostane vsaj konceptualno célo.
Če je subjekt te samoodločbe narod, pa pride v narodno nehomogenem političnem občestvu ob
samo-odločitvenem dejanju do razcepa, ki pahne njegove člane v neenak položaj.
Kot ugotavlja Ciril Ribičič v »Predlogu za amandmajsko spremembo tretjega člena nove ustave«,
je med ustavno utemeljitvijo samostojne slovenske države nastala prav takšna zev: »Če notranja
ustavna ureditev ni utemeljena na enakopravnosti vseh državljank in državljanov, na njihovi
enakosti pred zakonom, pač ni demokratična. Omogoča namreč kategorizacijo državljanov glede
na narodno pripadnost in njihovo razlikovanje, ki ni posledica različne sposobnosti, ki jo
izkazujejo v pluralnem političnem in tržnem gospodarskem sistemu, ampak se rodijo
neenakopravni.66 Zato vztrajanje pri teoretično čistih in koncepcijsko jasnih opredelitvah
državnosti ni pikolovsko.«67
65
Kot ugotavlja komentator Listine Karl Doehring, so prizadevanja strokovnjakov in organov Združenih narodov,
da bi razjasnili pomen besede »ljudstva«, obrodila precej »uboge« sadove. Doehring izpostavi tri možne nosilce
pravice do samoodločbe: etnične manjšine, ki želijo ohraniti svoje posebne »verske, rasne, jezikovne in druge
kulturne atribute«; skupine, ki se želijo »dekolonizirati«, ne glede na kakršen koli vidik notranje homogenosti;
prebivalstva suverenih držav. Slovenija se od Jugoslavije ni osamosvajala ne kot kulturna manjšina ne kot
kolonizirano ljudstvo. Po besedah lastnih osamosvojiteljev se je osamosvajala od naddržavne tvorbe kot že
oblikovana in suverena država. Se pravi – kolikor je njena ustava skladna z Ustanovno listino OZN, je nosilec njene
samoodločbe, sodeč po Doehringovem komentarju, njeno prebivalstvo. Teoretično bi to lahko v trenutku
osamosvojitve pomenilo celo vse imetnike stalnega prebivališča, vsekakor pa pojem »prebivalstvo« zajema vse ali
vsaj večino državljanov, ne glede na narodno pripadnost. Glej: Bruno Simma (ur.), The Charter of the United
Nations: a commentary, Oxford University Press, Oxford 1995, str. 63–64.
66
Tukaj se Ribičičeva razlaga od razumevanja narodne pripadnosti, kot ga očrtava Yael Tamir, razlikuje toliko, da
eksplicitno ne upošteva možnosti refleksije in izbire, temveč pripadnost pojmuje le kot nekaj prirojenega.
67
»Predlog za amandmajsko spremembo tretjega člena nove ustave,« str. 68.
23
Ribičič se zaveda problematičnosti utemeljevanja državnosti, torej politične samouprave, na
narodni različici pravice do samoodločbe. Vendar samega pojmovanja te pravice v resnici ne
problematizira. V celoti jo pojmuje tako, kot sta jo jugoslovanska in slovenska ustava iz leta 1974;
vidi jo takšno, kakršno je Slovenija porabila pri upravičevanju svojega osamosvajanja. Vendar
argumentira, da je vpis takšne pravice v normativni del omenjenih ustav Sloveniji v okviru SFRJ
koristil, zdaj, po osamosvojitvi, pa da ji škoduje. Zato se zavzame, da bi pravico slovenskega
naroda do samoodločbe omenjala le preambula slovenske ustave, in sicer kot pred- oziroma nad-
ustavno pravico, prvi odstavek tretjega člena pa da bi se glasil le: »Slovenija je država vseh svojih
državljank in državljanov.«68
Ker Ribičičev predlog ni padel na plodna tla, tretji člen slovenske ustave državljane še vedno
razločuje glede na narodno pripadnost. Pojmovnik, ki omogoča to razločevanje, pa se je vtihotapil
tudi v prevod Ustanovne listine OZN. Ta prevod je v resnici primer vzvratnega inženirstva –
uskladiti skuša dokumenta z različnima pojmovanjema pravice do samoodločbe.
1.3 Sklep razvrstitvenega okvira: kakšen nacionalizem je liberalni nacionalizem?
Kakor kaže doslej zapisano, gre pri liberalnem nacionalizmu za nabor normativnih trditev,
izpeljanih iz miselnih tokov liberalizma in nacionalizma. Medtem ko je liberalna politična teorija
druge polovice dvajsetega stoletja normativno zelo razdelana, Yael Tamir poudarja, da
nacionalizem v resnici nima koherentne teorije. Zato si za njegovo obdelavo izposoja pojme iz
komunitarizma, njegovo vsebino pa sintetizira z odkrivanjem »asociacijskih lastnosti, ki so
presečišče vseh raznovrstnih zahtev različnih narodnih skupin,« se pravi z iskanjem »skupnega
imenovalca« nacionalizma.69
Liberalni nacionalizem izhaja iz predpostavk, da je liberalizem »teorija o vzvišenem pomenu

individualnih svoboščin in osebne avtonomije«, in da je nacionalizem »teorija o vzvišenem
68
Prav tam, str. 69.
69
24
pomenu narodno-kulturnega članstva in zgodovinske kontinuitete ter o tem, kako pomembno je
obravnavati svoje sedanje življenje in prihodnji razvoj kot izkušnjo, ki jo delimo z drugimi.«70
Tako sta liberalni prvini, ki ju vsebuje teorija Yael Tamir o samoodločbi, univerzalnost človekovih
pravic in osebna avtonomija posameznikov, nacionalistični oziroma komunitarni prvini pa njihova
družbena in kulturna vpetost ter partikularnost njihove kulture.
Da sta liberalni in nacionalistični pristop združljiva, Tamir dokazuje na podlagi obeh njunih
gledišč. Liberalci, pravi, nočejo priznati, »da se je v liberalno misel zlilo več narodnih elementov.«
Izpostavlja razdeljevalno pravičnost in podobo usojene skupnosti, inherentno regulaciji
državljanstva v liberalni državi. Prva da je omejena na »jasno opredeljene, sorazmerno zaprte
družbene okvire, ki dajejo članom prednost pred nečlani,« druga pa da se odslikava v dejstvu, da
je državljanstvo tudi v liberalni državi mnogo bolj vezano na rojstvo kakor na prostovoljno
privolitev.71
Nacionalne ali narodne prvine torej skriva tisti del »liberalne agende«, ki uresničevanje
univerzalnih pravic omejuje na partikularne skupnosti. Nekoliko nazorneje: zakaj je socialna
država – ki v liberalnih normah že sama po sebi nima premočne opore – omejena na ljudi, živeče
znotraj državnih meja, ko pa bi morala v imenu univerzalnosti pomagati tistim ljudem, ki so
pomoči potrebni najbolj na svetu? Ker liberalci, med njimi Rawls, nimajo odgovora na to, kako bi
uveljavili globalno razdelitveno pogodbo v svetu nacionalnih držav. In zakaj tudi liberalna država
»ni zgolj skupek kontingentnih združenj, povezanih s formalno pogodbo, v katerega lahko
posamezniki po želji vstopajo ali ga zapuščajo?« Pojasnilo najde Tamir v delu The Liberal Theory
of Justice, v katerem Brian Barry kritizira Rawlsovo koncepcijo pravičnosti: ker se liberalci zaradi
nezadostnosti lastnih pogojev za to, kdo naj bo član države, in za to, kako državi zagotoviti trajnost,
zatekajo k narodu.72
Tudi v nacionalizmu obstaja podobna napetost med partikularnim in univerzalnim, le da je položaj

obrnjen. Tu partikularne zahteve potihoma implicirajo univerzalnost. V vsako nacionalistično
70
Prav tam, str. 129.
71
Prav tam, str. 47.
72
25
zahtevo, trdi Tamir, sta vpeta dva nezdružljiva diskurza. Razvijanje argumentov, ki so smiselni za
člane določene skupnosti, hkrati pa razvijanje argumentov, ki so smiselni v splošnem kontekstu.
Primer so denimo zahteve posameznih narodov po narodnih pravicah na podlagi prestanega
trpljenja in krivic. Postavljavci takšnih zahtev ne upoštevajo, da je mogoče narodne pravice
upravičiti le univerzalno, ne z okoliščinami posameznih narodov. V okvirih teorije liberalnega
nacionalizma je zato bistvena že opisana ideja kontekstualnega posameznika – predpostavka, da
je za sleherno osebo bistveno in dobro, če lahko uživa v izbrani kulturi. Na tej predpostavki – in
ne na podlagi trpljenja, ki ga je neki konkretni narod utrpel, ker ni bil deležen narodnih pravic – je
mogoče utemeljiti narodne pravice za vsak narod posebej.73
Tako liberalni nacionalizem Yael Tamir jasno ponazarja že obstoječo, a pogosto zamolčano
povezanost liberalizma in nacionalizma oziroma dejstvo, da oba postavljata tako univerzalne
kakor partikularne zahteve. Proizvod te artikulacije je zamisel o »pluralističnem nacionalizmu«,
policentričnem nacionalizmu, ki ni vezan na noben posamezen narod, temveč pripoznava
univerzalno bistvenost narodne pripadnosti za slehernega posameznika. Podoben je ideji Michaela
Walzerja o »ponovitvenem univerzalizmu«, podobi sveta razlik, ki ga ustvarjajo ponovitve
istovrstnih samoodločbenih dejanj.74
Takšna, trdi Tamir, je normativna nacionalna vizija, ki bi bila najprimernejša za svet, v katerem
so narodno homogene države stvar preteklosti oziroma se vse bolj kaže, da takšnih držav sploh
nikoli ni bilo.
73
74
Prav tam, str. 141–142. Še enkrat poudarimo – po teoriji Yael Tamir to niso nujno državotvorna oziroma
osamosvojitvena dejanja, pač pa uveljavitve narodnih kultur v javni sferi.
26
1.4 Parametri razvrstitve
Če se navežemo na trditve tretjega člena slovenske ustave, ki smo jih izpostavili na začetku, lahko
zdaj naštejemo vprašanja, na podlagi katerih bomo ugotovili, kje na oseh med liberalnim in
nacionalnim oziroma komunitarnim ter med univerzalnim in partikularnim stojijo normativne teze
tekstov, ki so obravnavali slovensko osamosvojitev.
1) V kakšni vlogi nastopa v normativnih postavkah danega teksta posameznik? Ali avtor
njegov značaj v najsplošnejšem smislu pojmuje kot nekaj avtonomnega ali ga podreja
skupnosti? Če ga pojmuje kot nekaj avtonomnega, je verjetno bliže liberalni teoriji. Če ga
podreja skupnosti, je verjetno bliže komunitarizmu.
2) Ali dani tekst obravnava možnost posameznikove izbire narodne identitete? Če jo, ali jo
pripoznava ali zanika? Bližina liberalnemu polu je sorazmerna z mero pripoznavanja
posameznikove avtonomije pri izbiri narodne pripadnosti. Bližina nacionalističnemu
oziroma komunitarnemu polu je sorazmerna z mero prepričanja, da je narodna pripadnost
nekaj odkritega.
3) Kako pojmuje narod? Ali problematizira odnos med narodom in ljudstvom? Če ga, v
kakšen odnos ju postavlja?
4) Ali veže samoodločbo, ne glede na to, ali gre za odločitev za kulturno ali za politično
avtonomijo, na posameznika ali na skupnost? Kolikor to odločitev veže na posameznika,
je bliže liberalnemu polu. Kolikor jo veže na skupnost, je bliže komunitarnemu. (Razlika
je prevedljiva v razliko med pojmovanjem pravice do samoodločbe kot individualne
pravice ter njenim pojmovanjem kot kolektivne pravice.)
5) Ali dani tekst pravico do politične osamosvojitve – torej do odcepitve – obravnava kot
element oziroma posledico pravice do samoodločbe? Če jo, zabriše razliko med pravico do
kulturne (se pravi tudi narodne) samoodločbe in pravico do politične samouprave. Če je
ne, to razliko ohrani. Če to razliko zabriše, je bliže komunitarnemu polu razvrstitve, saj si
prizadeva za skupnost, ki jo bodo pri političnem odločanju vodile vrednote konkretnega
naroda. Če razliko ohrani, je bliže liberalnemu polu, saj ohranjanje kulturne, partikularne
skupnosti postavlja v širši okvir političnega odločanja v skladu z univerzalnimi načeli.
27
6) Na koga ali na kaj veže pravico do politične samouprave oziroma suverenost oziroma
oblast? Če jih veže na članstvo v kulturni (se pravi narodni) skupnosti, se približa
komunitarnemu polu razvrstitve. Če tega ne stori – če jih veže na kulturno nediferencirane
člane ljudstva –, je bliže liberalnemu polu. In nazadnje: ali te tri pojme sploh veže na isti
subjekt?
28
2 Teksti komunistov
Člani Zveze komunistov Slovenije so pri svojih obravnavah slovenskega naroda, samoodločbe,
državnosti, suverenosti in razvoja uporabljali pojmovnik, ki ga je razdelal Edvard Kardelj v delu
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1938),75 zlasti v uvodu v drugo izdajo, napisanem leta
1957. Njegova stališča so bila naslednji dve desetletji osnova za partijska stališča, ustavne
spremembe in zakonodajo, povezane z mednacionalnimi oziroma medrepubliškimi odnosi v
Jugoslaviji.76
2.1 Narod in narodna samoodločba pri Vladimirju Iliču Leninu in Edvardu Kardelju
Kardelj pojmovanji naroda in njegove samoodločbe v celoti nasloni na Leninova besedila o teh
dveh problematikah.77 Pri tem je tako dosleden, da so stališča teh dveh avtorjev popolnoma
zamenljiva, razen tam, kjer prvi govori o specifiki slovenskega, drugi pa o specifiki rusko-
sovjetskega primera. Zato bomo v predstavitvi teh stališč – spet s pridržkom o specifičnosti
primerov – njihovo avtorstvo omenili zgolj v opombah.
Razvojni lok naroda je pri Leninu in Kardelju vezan na razvoj produkcijskih odnosov: za nastanek
skupnosti z vsemi atributi naroda je ključno obdobje prehoda iz fevdalizma v prvi stadij
kapitalizma – torej ko demokratična buržoazija strmoglavi fevdalno nadvlado –, za pravico te
skupnosti do samoodločbe, ki je enoznačna s politično odcepitvijo, pa imperialistični stadij, ko
kapitalizem doseže vrhunec in hkrati ustvari pogoje za lastni zaton.
75
Navajali bomo njegovo zadnjo, četrto izdajo: Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega
vprašanja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1977.
76
Božo Repe, »Oris obravnave nacionalne problematike in nacionalnih programov v Sloveniji od konca druge
svetovne vojne do začetka osemdesetih let,« Borec, let. 44, št. 3/4/5, 1992, str. 287.
77
Slovenski prevodi teh del so zbrani v: Vladimir Ilič Lenin, O nacionalnem vprašanju, Cankarjeva založba,
Ljubljana 1951.
29
2.1.1 Nastanek modernih narodov
Moderni narodi nastanejo, ko začneta ozemeljsko in kadrovsko zelo omejeno fevdalno

gospodarstvo ter z njim blagovna menjava podlegati kapitalistični serijski proizvodnji in vladavini
denarja. Težnje, ki sodelujejo v tem procesu, so težnje buržoazije po svobodi trgovine in industrije,
po ustvaritvi oziroma razširitvi notranjega trga in po osebno svobodnem mezdnem delavcu, ki ni
več vezan na zemljiškega gospoda.78
Če naštete težnje še seštejemo: nacionalna gibanja, ki so zvečine v 19. stoletju dosegla nastanek
centraliziranih evropskih držav, so v ekonomskem oziru slonela na tem, »da je za popolno zmago
blagovne proizvodnje nujno potrebno, da si buržoazija osvoji notranji trg, da se ozemlje s
prebivalstvom, ki govori isti jezik, združi v eno državo, in da hkrati odpravi vse, kar zavira razvoj
tega jezika in njegovo utrditev v literaturi.«
Veliki pomen jezika za nastanek naroda je torej v znatni meri posledica dejstva, da je znanje istega
jezika »pogoj za tesno zvezo med trgom in slehernim velikim ali malim podjetnikom, prodajalcem
in kupcem.«79 Seveda igra jezik odločilno vlogo tudi v nastajanju nacionalne literature ter
produkciji kulture nasploh in je zato, nekoliko fenomenološko rečeno, ohišje nacionalne zavesti.
Toda prav ta dvojni pomen jezika za zgostitev predmoderne skupnosti v narod nakazuje tezo, da
je narod – v nasprotju s teorijami, ki mu pripisujejo rodovno, jezikovno, kulturno, versko ali
voluntaristično bistvo – »zgodovinsko pogojena sinteza določenih socialno-ekonomskih faktorjev
in etnične strukture«.80 Vsaka teorija, ki skuša narod odtrgati od ekonomske infrastrukture, ki sploh
omogoča njegovo genezo, je teoretsko pomanjkljiva, politično pa škodljiva. Teoretsko zato, ker se
ne zmeni za ekonomsko komponento, ki je s kulturno popolnoma prepletena, politično pa zato, ker
v pogojih, razloženih v naslednjem razdelku – neupoštevajoč smer ekonomskega razvoja –, prinaša
zgolj ohranitev vladavine buržoazije.
78
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 93.
79
O nacionalnem vprašanju, str. 143–144.
80
30
2.1.2 Narodna samoodločba
Poraz fevdalizma, ki ga povzroči narodno in ozemeljsko združevanje, je zaznamovano tudi z

enotnostjo med družbenimi razredi, saj v njem sovpadejo razredni interesi buržoazije kot lastnice
kapitala, kmetov kot interesentov za zemljo in delavcev, ki stremijo po razvezi od fevdalne
gospode. Zgodovinsko gledano so se v tej epohi, torej v obdobju rastočega in v glavnem
naprednega kapitalizma, v narode s svojimi lastnimi centraliziranimi nacionalnimi državami
konstituirala zlasti ljudstva zahodne Evrope, denimo Francozi, Angleži in Italijani.81
Toda ko je konec tega prvega stadija kapitalizma, ko kapital preraste okvire nacionalnih držav in
se namesto konkurence uveljavi monopol,82 pravita Lenin in Kardelj, z izginotjem skupnega
nasprotnika nehajo sovpadati tudi razredni interesi. Buržoazija skuša še vedno širiti trg – zlasti
buržoazija kolonialnih sil – in pri tem tekmuje z drugimi nacionalnimi buržoazijami; bori se tudi
za večjo donosnost svojih naložb – spet bodisi doma bodisi v kolonijah. »Najboljše jamstvo za vse
to je kajpak čim popolnejša oblast,«83 zato začne buržoazija – ali lokalno-nacionalna ali buržoazija
dominantnega naroda v sodelovanju z buržoazijo kolonialnega ali odvisnega naroda, s katero se
ji prekriva kapitalski interes – zaostrovati razredna nasprotja ter slabšati ekonomski in politični
položaj množic. Prvega denimo s trusti in z draginjo, drugega z naraščanjem militarizma, vse
pogostejšimi vojnami, utrditvijo in razširitvijo nacionalnega zatiranja in z ropanjem kolonij.84
81
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 130. Tu je treba poudariti dvoje. Prvič, kapitalizem je v svoji prvi
fazi »napreden« v okvirih marksistično-leninistične teleologije – vsi razredi so vključeni v zgodovinski tok, ki vodi
preko demokracije v socializem in na koncu k ukinitvi države in razredne družbe. »Zato so revolucionarni narodni
boji prve etape v razvoju kapitalizma – bodisi v politični praksi, bodisi v literaturi in znanosti – neizčrpen vir
kulturnega bogastva, izvor najplemenitejših teženj človeka, humanizma, požrtvovalnosti, junaštva in privrženosti
smotrom bodočnosti [str. 132].« In drugič, stranska implikacija povedanega je, da je za Kardelja in Lenina
»ljudstvo« nekaj takega kot narod z jezikovnimi in kulturnimi atributi pred ekonomsko pogojenim prehodom v
nacijo.
82
O nacionalnem vprašanju, str. 236.
83
84
31
Vsega tega do časa pisanja Razvoja slovenskega narodnega vprašanja niso izkusili le narodi
oziroma ljudstva iz kolonij evropskih velesil, temveč tudi narodi oziroma ljudstva vzhodne
Evrope, »kjer se je proces centraliziranja fevdalnih držav odvijal hitreje od procesa konstituiranja
naroda.«85 Oboji, narodi, ki tičijo v »ječah narodov« – tako kot Slovenci pred razpadom Avstro-
Ogrske ali Ukrajinci v carski Rusiji –, in tisti, ki jih zatirajo kolonialistične sile, imajo pravico do
samoodločbe, ta pa je smiselna le, če si jo razlagamo kot pravico do odcepitve in ustanovitve svoje
nacionalne države. Kajti šele v okviru nacionalne države lahko narod naredi nujne zgodovinske
korake, začenši z ekonomsko samobitnostjo in politično demokracijo, ki ga bodo na koncu
pripeljali do socialistične družbe.86
Tako se bosta nacionalno vprašanje in z njim pravica do samoodločbe pravzaprav ohranila vse do
stadija brezrazredne družbe. Po eni strani je samoodločba bistveni predpogoj osvoboditve naroda
in njegove avtonomije v morebitnem nadaljnjem združevanju z drugimi narodi v socialistične
federacije; po drugi strani pa delavski razred ne sme podleči nacionalizmu – ne sme pozabiti, da
sta narodna samoodločba in pravzaprav tudi narod zgolj instrument in nosilec internacionalnega
delavskega boja. V praksi to pomeni, da se ne sme pustiti zapeljati skušnjavi, da bi mu bila
vladavina domače buržoazije kakor koli ljubša od vladavine tuje.87
A spet, dokler družba ne doseže potrebnih ekonomskih predpogojev, forsiranje narodnega spajanja
brez avtonomije, osnovane na pravici do odcepitve, »samo veča odpor naroda in krepi
separatistične in nacionalistične elemente. Zato je tudi jugoslovanska unitaristična politika
doživela popoln polom pri vseh narodih [prve] Jugoslavije.«88
Če ta navedek Kardelja preberemo skozi lečo razpada druge Jugoslavije, ki je bila v nekem smislu
posledica nezmožnosti zasnovati tretjo, seveda pomislimo, da je avtor v kasnejših letih, ko je svojo
teorijo skušal uveljaviti v praksi, bolehal za katastrofalno kratkovidnostjo. Če ne bi bil drugi
najpomembnejši krojač druge Jugoslavije, pa bi lahko upravičeno (in z obžalovanjem) ugotovili,
85
86
O nacionalnem vprašanju, str. 147–148 in 237.
87
Prav tam, str. 176 in 237–239.
88
32
da jugoslovanski voditelji očitno niso dovolj pozorno brali Kardelja. Kajti razpad SFRJ je bil že
od najzgodnejših začetkov prešit z nitma avtonomnosti nacionalnih republik oziroma federalizma
ter unitarizma oziroma državnega centralizma.89
V času ponovne krepitve jugoslovanskega ustavnega federalizma, nekako od polovice šestdesetih

let naprej, so slovenski komunisti o narodu, samoodločbi, suverenosti in federaciji – pretežno v
okvirih socialističnega samoupravljanja in zvestobe ohranitvi Jugoslavije – razpravljali zlasti ob
dveh dogodkih. Ob zatrtju liberalizacije na začetku sedemdesetih let, katere najbolj razvpiti primer
je bila tako imenovana »cestna afera« in katere najbolj izpostavljeni akter je bil tedanji predsednik
slovenskega izvršnega sveta Stane Kavčič; in ob »Slovenskem nacionalnem programu med
graditvijo socializma«, ki ga je slovenskemu partijskemu vrhu na začetku osemdesetih (neuspešno)
predlagal zgodovinar France Klopčič.
2.2 »Liberalizem« Staneta Kavčiča
Da so Stane Kavčič in njegovi somišljeniki znotraj obravnav sprememb v usmeritvah slovenske

partije in gospodarstva v šestdesetih letih obveljali za »liberalce«, je bila po mnenju Igorja
Bavčarja in Janeza Janše – avtorjev spremne besede h Kavčičevim dnevnikom, ki sta jih uredila
in izdala v Časopisu za kritiko znanosti – še najbolj zaslužna etiketa, ki so jim jo prilepili partijski
nasprotniki.90 Če si ogledamo, kako sta obtožbo liberalizma v obravnavi narodnega vprašanja
uporabljala Lenin in Kardelj, vidimo, da je v kontekstu obračunavanj znotraj komunističnih partij
ta obtožba navadno pomenila nekaj takega kot: obtoženec z zlagano skrbjo za univerzalne pravice
posameznikov prikriva nekakšen parcialni ekonomski (se pravi kapitalski) ali razredni (se pravi
buržoazni) interes. Z drugimi besedami, liberalec je egoist, ki zanemarja zgodovinsko poslanstvo
partije in občečloveški socialistični boj delavskega razreda.
89
Da na tem mestu ne bi zašli predaleč z glavne argumentacijske poti, prelagamo prikaz teh trenj na konec naloge, v
Prvi dodatek.
90
Igor Bavčar in Janez Janša, »Sreče človeku ne more dati ne država in ne partija – lahko pa mu jo vzame,« v: Stane
Kavčič, Dnevnik in spomini 1972–1987, Časopis za kritiko znanosti, let. 16, št. 109/110/111/112, 1988, str. 587.
33
In medtem ko takšna oznaka liberalca skozi leninistično optiko nekako drži, ji Kavčič vse do
svojega odstopa preprosto ni ustrezal. Zgodovinski pregledi kažejo, da si je napol prisilni napol
prostovoljni odhod s položaja in izločitev iz javnega življenja v čistkah leta 1972 zaslužil predvsem
s prevelikim navdušenjem nad gospodarskimi reformami, ki jih je Zveza komunistov Jugoslavije
napovedala leta 1965.
Takrat, na svojem osmem kongresu, je partija pod vodstvom Kardelja in Borisa Kraigherja
predstavila načrt za ukrepe, ki naj bi jih SFRJ sprejela, »da bi se [njeno] gospodarstvo lahko
enakopravno vključilo v svetovno trgovino«. Reforma naj bi »gospodarstvu 'vrnila red', zagotovila
'realno porabo' in stabilnejše pogoje gospodarjenja«. Temeljila naj bi na naslednjih izhodiščih:
»zmanjšanje vloge države v gospodarskem življenju, opuščanje administrativnega določanja cen
in svobodnejše delovanje trga, zmanjšanje obremenitev podjetij ter povečanje njihovih pravic pri
načrtovanju razvoja in razpolaganju z ustvarjenim dohodkom.«91
Kavčič je julija 1965 v besedilu »Spremembe so nujne« sprejetje teh izhodišč »ocenil kot
zgodovinsko zmago,« ne le iz gospodarskih razlogov, temveč tudi z ideološkega, s političnega in
z mednarodnega vidika, saj da bodo »z duhovnim, političnim in materialnim napredkom«
omogočila, »da se bo 'socializem dvignil na višjo razvojno stopnjo'. […] Za Slovenijo je imel 'novi
kurz' še posebno vrednost. Pokazal bo stvarne razlike v produktivnosti med republikami, ki jih je
do tedaj zvezna politika z raznimi ukrepi zameglila in omilila. Tako bodo gospodarski in politični
odnosi med republikami postali jasni in čisti.«92
Konec istega leta je v prispevku »Napačni nazori nekaterih komunistov« le-te opozoril, »da pri
njihovem 'polnem angažiranju' ne gre le za podporo reforme na načelni ravni, temveč predvsem
za to, da s svojim zgledom in prizadevanji postanejo dejanski in najdoslednejši nosilci ideje delitve
po delu in prizadevanj za večje znanje ter večjo ustvarjalno iniciativo«.93 Tega mnenja se je držal
še leta 1969, ko je pozval Izvršni biro Predsedstva CK ZKJ, da se naj »reformni 'kurz izvaja brez
najmanjšega kompromisa, bolj radikalno in odločno.'« Leta 1971, ko je nad poskusom reforme
91
Božo Repe in Jože Prinčič, Pred časom: Portret Staneta Kavčiča, Založba Modrijan, Ljubljana 2009, str. 69.
92
Prav tam.
93
Prav tam, str. 70.
34
dvignila roke že vsa federacija, je »prevzel del krivde za njen polom« in za Delo izjavil, »da so
bili pri njenem uresničevanju preveč omahljivi, premalo odločni in preveč premočrtni, kot
opravičilo pa je navedel, da so bili nekateri njeni cilji postavljeni previsoko in zato težko
uresničljivi.«94
Skratka, Kavčič je bil liberalen toliko, kolikor so bila liberalna izhodišča reform iz leta 1965.
Njegova »napaka« je bila, da je znotraj teh usmeritev našel (ali zahteval) preveč prostora za
republiško samostojno gospodarjenje in demontažo partijskega ideološkega in političnega
monopola. In bil je preveč vnet za reforme, »ki so proti koncu šestdesetih začele zastajati zaradi
odpora nerazvitih, ki so menili, da tržno gospodarstvo ni primerno za Jugoslavijo.« Njegova
konkretna gospodarska in siceršnja politika se je približevala neki obliki socialdemokracije, ki jo
je napajalo videnje, da bi morala Slovenija postati »most med vzhodnimi in zahodnimi državami,
ekonomsko pa naj bi se zgledovala predvsem po zahodu. Gospodarstvo naj bi delovalo po tržnih
zakonitostih, socializem pa bi zagotavljala družbena lastnina.« A ker je bil izraz
»socialdemokracija« ideološko sporen, »so do konca šestdesetih let govorili o 'konceptu tržne
ekonomije s socialno državo'«.95
Med leti 1967 in 1972, ko je bil predsednik republiškega izvršnega sveta, se je jugoslovanskemu
vrhu med drugim zameril s tremi aferami,96 ki so izdajale njegov odklon od partijskega glavnega
toka. »Cestna afera« je pokazala, da je preveč nagnjen, kakor se je izrazil tedanji predsednik
zveznega izvršnega sveta Mitja Ribičič, k »enostranskim razlagam narodnih interesov proti
interesom centra«; 97 z dovoljenjem za obisk Cirila Žebota v Sloveniji naj bi pokazal preveliko
94
95
96
97
»Cestna afera« in z njo povezani množični protesti so v Sloveniji izbruhnili leta 1969, ko se je izkazalo, da je
zvezni izvršni svet izmed projektov, ki naj bi se financirali s krediti Mednarodne banke, v nasprotju s smernicami
reforme in dejansko izoblikovanostjo projektov, izločil gradnjo avtocestnih odsekov Hoče–Levec in Postojna–
Razdrto. Proti Kavčiču so na že omenjenem zasedanju Izvršnega biroja Predsedstva CK ZKJ ostro nastopili Ribičič,
Kardelj in Tito, češ da je slovenski izvršni svet v sodelovanju z gospodarstveniki zavajal Slovence, da so slovenska
občila s poročanjem o aferi osramotila SFRJ pred svetovno javnostjo, da je Kavčič nasploh preveč nagnjen k
samovoljnemu ukrepanju in marginalizaciji starejših tovarišev itd.
35
naklonjenost politični emigraciji in klerikalizmu;98 s tako imenovano »akcijo petindvajsetih
poslancev« se je – tako rekoč mimo Kavčiča – zamajal primat partijskih šefov pri kadrovskih
menjavah.99 Zadnja afera se je zdela zveznemu partijskemu vrhu tako nevarna, da (v okvirih
čiščenja, ki je potekalo tudi na Hrvaškem, v Srbiji in Makedoniji) ni odnesla le njega, temveč tudi
nekaj sto njegovih somišljenikov iz politike, gospodarstva, medijev in prosvete.
2.2.1 Kavčičevo videnje sporov na prelomu med šestdesetimi in sedemdesetimi
Kategorialno je konflikte, ki so se v Sloveniji odvijali na prelomu med šestdesetimi in

sedemdesetimi, najjasneje povzel sam Kavčič dober mesec pred smrtjo, v osnutku neobjavljenega
ugovora Tarasu Kermaunerju100 o razmerah v tem času. Spor, ki se je končal s tem, da je bil
prisiljen oditi, »ker je večina v vodstvu menila, da bo za socializem koristno, da grem,« in da je
odšel tudi prostovoljno, »ker pod novo nastalimi pogoji in po odrejenem političnem kurzu tudi
sam nisem več hotel nositi nobene odgovornosti,« je po njegovi oceni zadeval štiri področja:
ekonomijo, demokracijo, nacionalno vprašanje in razredno vprašanje.101
98
Kavčič je leta 1968 v soglasju z nekaterimi partijskimi funkcionarji dovolil, da Slovenijo obišče Ciril Žebot,
pobudnik ustanovitve vaških straž na začetku druge svetovne vojne, politični ekonomist in profesor na Univerzi v
Georgetownu, pisec knjig o povojnem razvoju Slovenije ter eden prvih predlagateljev narodne sprave. Čeprav je
Kavčič zelo pazil, da se z njim ne bi osebno sestal, ga je zlasti France Popit, tedanji predsednik centralnega komiteja
ZKS, skušal prikazati kot prijatelja klerikalstva in narodnih izdajalcev. Kavčič se je bil prisiljen od Žebotovih idej
narodne sprave, političnega pluralizma in »zamolčevanja pomena razrednih odnosov« strogo distancirati in je zato
napisal osnutek članka z naslovom »Neizprosen boj«.
99
Leta 1971 je skupina poslancev v republiški skupščini izglasovala amandma k republiški ustavi, ki je določal, da
lahko kandidate za zvezno predsedstvo poleg republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva predlaga
tudi dvajset skupščinskih poslancev. Na podlagi tega amandmaja so kot protikandidata kandidatoma, ki ju je »po
obvezni kadrovski 'koordinaciji'« predlagala RK SZDL, Mitji Ribičiču in Marku Bulcu, predlagala Ernesta Petriča.
Tedanji predsednik skupščine Sergej Kraigher je Petričevo kandidaturo odločno zavrnil. Petrič je Kavčiča skušal
zaščititi z lažjo, da se z njim ni posvetoval o kandidaturi, toda kot pravi Repe, »po akciji 25 poslancev dileme ni bilo
več, interno je v vrhu konservativne struje dozorelo stališče, da je končni obračun neizogiben.«
100
Odgovarjal je na Kermaunerjev članek »Iz zgodovine slovenske kulturne revijalistike«, ki je izšel v številkah
48/49 in 50 Nove revije.
101
Dnevnik in spomini, str. 575.
36
2.2.1.1 Ekonomija
Na področju ekonomije, pravi Kavčič, se je z nasprotniki bodel o tem, »kako, s kakšnimi sredstvi
in v kakšnem obsegu dopustiti neposreden vpliv delovanja ekonomskih zakonitosti.« Ekonomske
zakonitosti je razumel v nasprotju z družbenimi oziroma s pravnimi določili, zlasti o lastnini: »Je
res mogoče enačiti pravni in ekonomski pomen lastnine – so res potrebni ekskluzivni monopol in
'čista' vsebina in oblika družbene lastnine?« Neizgovorjena predpostavka je seveda, da
zakonodajna dejavnost države na neki točki neizogibno trči ob tržne zakonitosti – »posrednemu
vplivu [trga] se sicer ni mogoče izogniti, vržeš ga skozi vrata na cesto, potem pa pride skozi okno
nazaj v hišo.« In če je tako, se naprej sprašuje Kavčič, kako urediti področja, kakršno je delitev
»dohodka«102 in osebnih dohodkov v delovnih organizacijah? Z drugimi besedami, do kakšne mere
naj v ta vprašanja z zakoni posega država. Nato zastavi še eno vprašanje: »Odnosi ali bilanca?«
Gre seveda za vprašanje samoupravljanja – koliko besede naj imajo delavci pri vodenju podjetij?
In Kavčič to vprašanje zelo očitno navezuje na vprašanje, ali so delavci sposobni voditi podjetja
na tak način, da ne poslujejo z izgubo.
Če povzamemo: delavsko samoupravljanje, delitev dobička in višina plač so področja, ki jih država
– če prav razumemo Kavčiča – ne more urejati več kot toliko. Toda Kavčič takoj zavrne smiselnost
delitve na »tehnokrate«, ki dajejo prednost bilanci, in zagovornike samoupravljanja, ki dajejo
prednost odnosom. »V bistvu,« ugotavlja, »smo iskali odgovor na vprašanje, kako sedaj in tu – to
pomeni v naših družbenih razmerah – postaviti delovno organizacijo, da bo ekonomsko racionalna
in človeško samoupravna.«103 Se pravi – toliko spet o Kavčičevem liberalizmu – ne nujno
zasebnega podjetja, čigar edini smoter bi bil množiti lastnikov kapital, temveč podjetje, čigar
ekonomska racionalnost se vzajemno oplaja z odločanjem, ki sicer je samoupravno, a ne docela.
102
Mišljen je seveda dobiček.
103
Dnevnik in spomini, str. 577–578.
37
2.2.1.2 Demokracija
O demokraciji se Kavčič vpraša: »Kaj je demokracija? Ali je to pluralizem ali ne? Če je – kako ta
pluralizem konstituirati, v kakšnih oblikah ga organizirati? Kaj je v takem primeru z idejnim in
vsakršnim monopolom partije?« Kavčič si odgovori, da demokracija vsekakor je pluralizem, saj
da »tudi v socializmu« obstaja »pluralizem človeških interesov, človeške biti, zavesti in
podzavesti«. Da torej obstaja »civilna družba z vso svojo pestrostjo, zahtevami in potrebami«.
Vpraša se, kje je treba v takšnih okoliščinah potegniti ločnico med dometom »avantgarde«, v
smislu partije, in »spontanim interesom ljudi«, ki z zavestnim zavzemanjem za svoje interese
»pospešujejo ali pa tudi zavirajo družbeni napredek«.
»Ali ni prišel čas,« se glasi njegovo retorično vprašanje, »da se razlasti ideološki in politični
monopol vrha glede načelnih in strateških odločitev o graditvi socializma; da se v teoriji jasneje
odredi, v praksi pa tolerira pravica drugače mislečih v partiji in znotraj socialističnega kroga; da
se ukine 'fevdalni' privilegij posameznikov, ki so bili za demokracijo samo tedaj in tam, kjer so vsi
plesali tako, kot so oni godli?«104
2.2.1.3 Nacionalno vprašanje
Kavčič pravi, da se je slovenskemu političnemu vrhu nacionalno vprašanje že na začetku

sedemdesetih »začelo kazati kot vedno živo, dinamično, spreminjajoče vprašanje, kako
organizirati zmagoviti proletariat kot narod itd.« Po Kardeljevem vzoru – in seveda kljubujoč prav
Kardelju – naveže nacionalno vprašanje na narodovo ekonomsko infrastrukturo. Obregne se ob
104
Tu Kavčiču glede na možnosti, ki so bile med komunisti vsaj teoretično na voljo, zopet ne moremo pripisati
močnega presežka liberalnosti. Kardelj je namreč že leta 1968 predlagal novo koncepcijo SZDL. Preorganizirali naj
bi jo po zgledu Osvobodilne fronte pred dolomitsko izjavo – se pravi kot zbirko »strank« v isti organizaciji, iz katere
pa bi se Zveza komunistov »kot partija« izločila. »Kot partija« bi delovala »le na treh področjih: v vojski, zunanji
politiki in družbenem sistemu, povsod drugje naj bi se iz neposrednega vpliva izločila.« Kardelj je izdelavo predloga
zaupal centralnemu komiteju ZKS, vendar je vsebino s svojim vmešavanjem tako razvodenil, da je končna različica
urejala SZDL po zgledu Osvobodilne fronte po sprejetju dolomitske izjave, torej spet pod primatom ZK »kot
partije« (glej: Pred časom, str. 83–84).
38
položaj narodov v Jugoslaviji, ki da jim s tem, ko jim odreka nacionalno ekonomijo, ne privošči
vseh »značilnosti suverenega naroda«. Drugače povedano, republikam priznava narodno osnovo,
gospodarske pa ne – slednja da bi morala biti po mnenju etatistov zgolj stvar zveze kot celote. S
tem izbriše pojem gospodarskega interesa katere koli republike.
Temo ekonomske podstati naroda Kavčič zgosti v enem svojih najbolj žolčnih odlomkov: »Imamo
ustavni konsenz in menda že vsak bedak ve, da smo ga uvedli iz ekonomskih in ne iz erotičnih
razlogov. Torej kaj? So ali niso v Jugoslaviji različni nacionalnoekonomski interesi? Menda so,
sicer bi bilo nepotrebno sploh razmišljati o tem, kakšen je nacionalni dohodek Makedoncev,
Črnogorcev ali Šiptarjev. Celo Stalin, ta zagrizeni velikorus in ekspert za nacionalno vprašanje, je
že v dvajsetih letih ugotovil, da spada med bistvene značilnosti vsakega naroda tudi njegova
ekonomija.«105
2.2.1.4 Delavsko vprašanje in sklep
Kako se je v sporih na začetku sedemdesetih odražalo razredno vprašanje, Kavčič v osnutku ni

utegnil obravnavati. Verjetno pa ga vsaj do neke mere implicirajo tisti del ekonomskega vprašanja,
ki zadeva osebni dohodek in samoupravljanje v podjetjih, tisti del vprašanja demokracije, ki govori
o raznovrstnosti človeške biti in civilni družbi – saj potemtakem tudi delavskega razreda ni mogoče
pojmovati kot interesni monolit –, in tisti del nacionalnega vprašanja, ki zadeva narod kot razvojno
fazo delavskega boja.
Kavčič zapiše, da ga je Kardelj po cestni aferi in svoji ostri obsodbi slovenskega vodstva zasebno
poklical in mu zagotovil, da ve in razume, »da je sedanji status federacije in republik že preživet
in neustrezen. To moramo spremeniti in postaviti odnose tako, da vitalnih interesov narodov
(republik) v Jugoslaviji ne bo mogoče preglasovati.«106 S tem se še okrepi vtis, da je Kavčič –
daleč od tega, da bi bil dejansko »liberalec« – v nekem smislu uresničeval Kardeljeve ideje,
105
Dnevnik in spomini, str. 578–579.
106
Prav tam, str. 580.
39
medtem ko je Kardelj v praksi vlekel protislovne poteze ter se zadrževal v intervalu med
obotavljivostjo in represivnostjo.
2.3 Program Franceta Klopčiča
Zgodovinar France Klopčič je svoj »Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma«107
pisal konec leta 1983 in na začetku leta 1984, v času, ko so med člani slovenske partije že potekali
»premisleki o kritičnem položaju slovenskega naroda«, a niso »prešli ozkega kroga parcialnih
(ekonomskih, kulturnih ipd.) razprav […] in tudi niso bili (povečini) sprejemani z odobravanjem,
še zlasti, če so s strokovnih posvetov zašli na dnevne rede partijskih forumov.«108 Na naročilo
Andreja Marinca, tedanjega predsednika ZKS, je komisija o programu razpravljala dvakrat, julija
1984 in februarja 1985, in se na koncu zedinila v stališču, da ZKS ne more odobriti njegove objave;
da naj Klopčič svoj program, če hoče – pa tudi to po mnenju nekaterih razpravljavcev ne bi bilo
pametno, saj bi avtorja javno preveč zaznamovalo –, objavi kot navaden državljan.
Za nas je najbolj zanimiva Klopčičeva misel, da je treba o položaju Slovenije in Slovencev v SFRJ
na novo premisliti, saj se Sloveniji vključenost v jugoslovansko federacijo vse manj splača.
Slovenci, je menil Klopčič, so del svoje narodne suverenosti preložili na federacijo le iz
pragmatičnih razlogov. In če federacija te svoje pragmatične vloge ne izpolnjuje, za Slovence in
Slovenijo ni več smotrna. Klopčič je opozoril, da ni, če tako na zvezni kakor na republiški ravni
ne bo prišlo do korenitih reform, izključen niti izstop Slovenije iz federalnega sestava.
Tako rekoč noben član Marinčeve komisije ni oporekal Klopčičevim osnovnim normativnim
postavkam – leninski teoriji o tvorbi narodov, enačenju pravice do samoodločbe s pravico do
odcepitve oziroma državnosti, zamenljivosti pojma jugoslovanskih »narodov« s pojmom
jugoslovanskih »republik«, pojmu narodovega socialističnega razvoja, pomembnosti Kardeljeve
ustave za položaj Slovenije v federaciji in tako naprej. Vse te Klopčičeve postavke so bile v
107
France Klopčič, »Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma,« Borec, let. 44, št. 3/4/5, 1992, str.
301–318. V imenu nemotene obravnave glavne problematike odlagamo podrobno predstavitev programa na konec
naloge, v Drugi dodatek.
108
»Oris obravnave nacionalne problematike …«, str. 294.
40
kontekstu ZKS popolnoma pravoverne. S tistimi ugovori, ki jih je vendarle izrekla, pa je partijska
inteligenca izkazala diapazon, ki je segal od popolne utemeljenosti, zakoreninjene v boljši teoriji
in interpretaciji dejstev od Klopčičeve, do neprikrite politične računice oziroma celo do
strahopetnosti.
Nestrinjanje med Klopčičem in njegovimi sogovorniki je predvsem zelo jasen pokazatelj, v katere
smeri so že nekaj let pred izidom 57. številke Nove revije silile nacionalne razprave med
slovenskimi intelektualci, celo partijskimi, zatem pa še prikaz, s katerimi ugovori se je ZKS
prikrajšala za programsko pobudo, torej za »avantgardno« vlogo, pri slovenskem osamosvajanju.
To je po mnenju Boža Repeta storila prav z zavrnitvijo Klopčičevega programa.109 Retrospektivno
lahko rečemo, da je bila za programski zaton slovenske partije110 najbolj usodna njena nevoljnost
prisluhniti tistemu, kar je Klopčič napovedal Andreju Marincu – da »če ne bomo teh nekaj
nacionalnih pritožb vpeli v naša jedra, potem jih bo kdo drug.«
Naslednji razdelek obravnava tekste tistih, ki so to dejansko storili.
109
Božo Repe, »Slovenci v osemdesetih letih (prvi del),« Zgodovinski časopis, let. 54, št 2 (119), 2000, str. 254.
110
Po razpravah o Klopčičevem programu se je izkazala le še akcijsko: leta 1989 ob sprejemanju dopolnil k
slovenski ustavi, ki so omogočila osamosvojitev in prehod v parlamentarno demokracijo, ter leta 1990 z izstopom iz
ZKJ na njenem štirinajstem in zadnjem kongresu.
41
3 Teksti novorevijašev
Krog teoretikov, ki so od leta 1982, ko je izšla njena prva številka, objavljali prispevke v Novi
reviji, je med oblikovanjem slovenskega strankarskega sistema položil kadrovske in ideološke
temelje nadstrankarske zveze Demos ter s tem tudi prve slovenske vlade po osamosvojitvi. Tako
je poleg tega, da je – kakor se je izrazil Klopčič – vpel slovenske nacionalne pritožbe v svoja jedra,
narekoval marsikatero smernico slovenske »tranzicije« ter vklapljanja Slovenije v evropske in
svetovne nadnacionalne tvorbe. Naša naloga je pregledati, iz kakšnih normativnih izhodišč so
novorevijaši izhajali, ko so artikulirali najprej problematiko vključenosti Slovencev v
jugoslovansko federacijo in zatem njihov izstop iz nje.
Svoja stališča o prvi temi, torej o položaju Slovencev v socialistični samoupravni Jugoslaviji, so
novorevijaši najizrecneje zgostili v 57. številki, ki nosi naslov Prispevki za slovenski nacionalni
program.111 V uvodniku je uredništvo Nove revije priznalo dolg »slovenski tradiciji nacionalnega
vprašanja«112 s poudarkom na posebni številki revije Problemi, naslovljeni Vprašanje naroda na
slovenskem, v kateri je Dušan Pirjevec, neposredna filozofska referenca vsaj dveh piscev 57.
številke,113 objavil prispevek »Vprašanje naroda«.
Pirjevčev razmislek je za tiste iz 57. številke Nove revije najprej relevanten zaradi ene izmed
otvoritvenih trditev, namreč da je to »vprašanje, ki si ga narod zastavlja o samem sebi«.114 Sorodna
je izjava uredništva Nove revije, da jim ne gre »za postavitev programa, ampak odpiramo
perspektivo za nov način razumevanja slovenstva – perspektivo, v kateri pa je mogoče formulirati
različne programe.«115
111
Prispevki za slovenski nacionalni program, Nova revija: mesečnik za kulturo, let. 6, št. 57, Cankarjeva založba,
Ljubljana 1987.
112
Prav tam, str. 1.
113
Ta dva pisca sta Tine Hribar in Ivan Urbančič. Hribar ga je kasneje celo proglasil za prvega slovenskega misleca
po Francetu Vebru. Glej: Tine Hribar, Euroslovenstvo, Slovenska matica, Ljubljana 2004, str. 18.
114
Dušan Pirjevec, »Vprašanje naroda,« Problemi, let. 8, št. 91/92, julij-avgust 1970, str. 1.
115
Prispevki za slovenski nacionalni program, str. 2.
42
Namreč, Pirjevec in člani uredništva Nove revije so zaznavali, da so se Slovenci kot narod znašli
v svojevrstni »blokiranosti«.116 Čeprav je med izidoma nacionalnih tematskih številk Problemov
in Nove revije preteklo sedemnajst let, oboji izpostavljajo malodušje Slovencev, ki je posledica
tega, da se v domovini ne morejo ekonomsko in osebnostno uresničiti, ter izseljevanje, s katerim
rešujejo to težavo. Enotni so si tudi v tem, kako velja k stvari pristopiti. S premislekom o samem
značaju naroda, narodnega in nacionalnega je treba odpreti neki nov idejni prostor, v katerem bo
mogoče tvoriti rešitve, s katerimi se bodo Slovencem povrnile moči. In nazadnje, Pirjevčev
prispevek je zastavku 57. številke podoben tudi po tem, da se z odprtjem tega prostora tudi izteče.
Drugačna sta le izteka sama – uredništvo Nove revije napove možnost formuliranja različnih
programov, Pirjevec pa »Vprašanje naroda« sklene le z ugotovitvijo, da sodba o implikacijah
povedanega za konkretni slovenski položaj »ne sodi več v okvir pričujočega razmišljanja«. 117
3.1 Vprašanje naroda po Dušanu Pirjevcu
Poleg diagnoze obolelosti Slovencev v Jugoslaviji je Pirjevec novorevijašem izročil tudi filozofski
pojmovni okvir tako za obravnavo naroda nasploh kakor za problematizacijo položaja Slovencev
v Jugoslaviji. Njegovo izvajanje iz Problemov si bomo podrobneje ogledali, ker je konkreten
nastavek za narodne oziroma nacionalne teze Tineta Hribarja in Ivana Urbančiča v 57. številki
Nove revije, pa tudi drugje.
Pojem naroda je Pirjevec povzel po Kardelju in predavanju »Kaj je narod?« Ernesta Renana,
vendar s pridržkom, da v svojih analizah ne eden ne drugi ne zadeneta njegovega bistva. Kardelj
ga ne, ker izhaja iz marksizma in narodu pripisuje ekonomsko podlago, Renan pa, ker utemeljuje
le tako imenovane »historične narode« ter izpušča tiste, ki niso imeli dovolj »družbenega kapitala«,
da bi ustanovili lastne nacionalne države.118 In medtem ko Pirjevčev pridržek do Kardelja že
razumemo, si moramo zdaj ogledati glavne poteze Renanove razdelave pojava in pojma naroda.
116
»Vprašanje naroda,« str. 2.
117
Prav tam, str. 19.
118
43
3.1.1 Renanov narod
Najlaže začnemo, če poudarimo, da Renan z »narodom« že misli tisto, kar se v ustaljenem

slovenskem pojmovniku imenuje »nacija«, torej narod z ustanovljeno nacionalno državo,
osredinjeno v določenem jeziku in na določeni oblastniški strukturi. Le takšne nacije so za Renana
»resnično ekzistujoči narodi«, ki so lahko tudi subjekti suverenosti.119 Renan položaj določujoče
značilnosti naroda odreče vrsti objektivnih značilnosti – rasi, jeziku, veri, skupnim interesom in
ozemlju. Med drugim vsemu tistemu, kar Pirjevec v svojem sestavku imenuje »na-rodno«, tistemu,
kar je človeku dano po rojstvu.
Narod je za Renana zgodovinski in duhovni pojav. Zgodovinski zato, ker je »iz cele vrste v istem
smislu konvergujočih faktov dosežen rezultat«.120 Duhovni pa v trojnem smislu. Najprej ker je
bistveni dejavnik narodovega nastanka pozaba zgodovinske konvergence, ki ga je ustvarila.
Francija, denimo, je narod oziroma nacija kljub temu, da več ne obstajata ne germanska fevdalna
struktura ne vladarska dinastija, ki sta jo zedinili. Ne le to, osnovana je na idejni podstati, ki je
zadevni strukturo in dinastijo pokončala.
In tu pridemo do drugega duhovnega vidika, ki tvori narod. Revolucija je nepozabljeni del junaške
zgodovine, torej tista zgodovina, ki je v francoski narodni oziroma nacionalni zavesti dejansko
zveličavna, ki si jo francoski narod lasti. Je skupek dejanj, zlasti žrtev, s katerimi je zavestno-
zgodovinsko določena francoska nacija. Se pravi, drugi duhovni vidik naroda, hrbtna stran prvega,
je njegov selektivni spomin. Iz tega pa izhaja tretji duhovni vidik, namreč pripravljenost, volja
pripadnikov naroda, da s skupnimi močmi, z novimi žrtvami in s trpljenjem krojijo prihodnost,
kakršno jim veleva izbrana zgodovinska dediščina. Osnovna zahteva, če naj se narod ohranja skozi
čas, je pripravljenost za nadaljnje skupno žrtvovanje. To je vsebina Renanove znamenite in večkrat
ponovljene formule, da je narod vsakodnevni plebiscit, dobesedno »plebiscit vseh dni«.121
119
Ernest Renan, »Kaj je narod?« Napredna misel, let. 2, št. 3, 1914, str. 110.
120
Prav tam, str. 114.
121
Prav tam, str. 123.
44
S takšno koncepcijo naroda, pravi Renan, smo iz politike pregnali »metafizične in teološke
abstrakcije«. Renanov narod je skupek posameznikov z »željami in potrebami«, ki se, preprosto
povedano, ohranja, dokler se hoče, potem pa ne več. Zraven sodi v okviru Renanovega pojmovanja
tudi pravica do samoodločbe. Samoodločba tukaj ni vezana na voljo naroda kot kolektiva, ampak
na volje posameznih pripadnikov naroda, zato narod – zoper njihove volje – nima pravice ne do
njih ne do ozemlja, na katerem živijo.122 In seveda opravimo s sleherno morebitno nejasnostjo, če
ponovimo, da je Renanov narod preprosto nacionalna država, njegovi pripadniki pa državljani
oziroma ljudstvo.
V tem kontekstu izreče Renan trditev, iz katere izhaja Pirjevčeva obravnava vprašanja naroda:
»Narodi niso nič večnega. Enkrat so se začeli, enkrat [se] končajo. Evropska konfederacija [jih bo]
najbrž nadomestila.«123 V Renanovi napovedi, da bosta interes in volja ljudstev nekoč presegla
meje nacionalnih držav ter porodila nadnacionalne politične tvorbe, je Pirjevec videl sorodnost s
Kardeljevo oziroma z Leninovo napovedjo, da bo delavski razred nekoč prerastel narod kot izraz
razrednega interesa.
3.1.2 Narod kot volja do moči
Če najprej dodatno pojasnimo Pirjevčevo zavrnitev Renanovega videnja naroda – Pirjevcu slednje
ni ustrezalo, ker po njem narodi brez nacionalnih držav kratko malo še niso »resnično ekzistujoči«.
Pirjevec trdi, da so se »kot samostojne in suverene enote in družbe uveljavili tudi nehistorični
narodi,« torej tudi narodi, ki ne razpolagajo z »družbenim kapitalom«, z ustrezno državotvorno
(junaško) preteklostjo, na kateri bi utemeljevali svoje nacionalne države in ki bi jim dajala voljo
za njihovo ohranitev.124 Pirjevec torej zavrne dve tretjini duhovne vsebine, ki po Renanu določa
narod – pozabo (dela) njegove zgodovinske geneze in spomin na junaška dejanja, ki naj napaja
nacionalno voljo. Obdrži le sámo voljo – z razlago, da je spominsko veličanje preteklih junaških
dejanj zgolj volja do tiste volje, ki jim je botrovala125 – ter jo prevede v voljo do moči.
122
Prav tam, str. 124.
123
Prav tam.
124
»Vprašanje naroda,« str. 7.
125
Prav tam.
45
To stori preko razdelave Renanovega voluntarističnega pojmovanja samoodločbe: »Dogajanje
[razvoj] naroda je dogajanje samoodločbe in nepretrgano razpolaganje s samim seboj: narod je
samemu sebi nenehno na razpolago in je na razpolago le samemu sebi in nikomur drugemu.«
Drugače povedano, narod ima nad samim sabo oblast, »pravo ime za oblast pa je moč«. In če je
samoodločba izraz volje do oblasti nad sabo, potem je v jedru obstoja naroda prav volja do moči.
Volja do moči je tisto odločujoče in določujoče, kar odloča, »da vse je [in tudi], kakó in kakšno
je.«126 Narod je, ker in kar hoče biti.
3.1.3 Narod iz niča
Vzporedno Pirjevčemu videnju naroda kot volje do moči je njegovo videnje naroda kot
svobodnega subjekta, splošnejše vezano na razvoj pojma subjekta od razsvetljenstva naprej.
Pirjevec se najprej opre na Renanovo trditev, da je narod francoski (se pravi razsvetljenski) izum,
čigar jedro da je razglas, »da ekzistira narod sam po sebi«.127 In če je podlaga naroda res »v sami
sebi utemeljena historična akcija,« potem je bil narod ustvarjen ex nihilo. Iz niča, po goli volji
ustvarjeni narod biva v svetu popolnoma svobodno, in sicer na ta način, da iz svojih »substratov«,
ozemlja, zgodovine, jezika itd., zgolj izhaja, ne da bi ga določali. Njegova »duša« – ker je pač
duhovni princip – je, v nasprotju s substratom, posamezni »subjekt«, človek, utemeljen na samem
sebi, uokvirjen zgolj v lastno voljo.128 Narod kot subjekt podeduje to svobodno subjektivnost od
posameznikov, katerih volja ga tvori.
Pirjevec se postavi na stran tistih teoretikov, izpostavlja Hannah Vogt, ki trdijo, da je čaščenje
naroda v moderni – po razsvetljenski utemeljitvi človeka na lastni kogniciji, subjekta na samem
sebi – zapolnilo izpraznjeno mesto svetega. Preprosto povedano, kar je bilo nekoč bog, je v
moderni postal narod. Pirjevec to ugotovitev prestavi v svoje okvire niča in volje do moči: s
posvetitvijo naroda je volja do moči zastrla resnico svoje zakoreninjenosti v sami sebi,
126
Prav tam, str. 9.
127
»Kaj je narod?«, str. 114. To pojmovanje – torej utemeljitev naroda zgolj na trditvi, da je pač narod – je po
Renanu, kot se spomnimo, podedovala tudi Yael Tamir.
128
»Vprašanje naroda,« str. 7–8.
46
utemeljenosti subjekta na samem sebi; resnico, da se človekova »historična akcija« godi ex nihilo.
Funkcijo možnosti transcendence, preživetja smrti, je po odpravi boga prevzel narod. Nase
postavljeni človek se lahko nesmrtnosti nadeja le skozi nekaj, kar mu je sicer lastno, a ga bo v neki
obliki preživelo. To pa je lahko zgolj tisto, kar mu je dano z rojstvom, kar mu je na-rodno.129 Narod
daje človekovi umrljivi volji do moči videz zasidranosti v tistem, kar je človeka na-rodilo in kar
se bo po njegovi smrti naprej na-rajalo. Torej v rodovnem, jezikovnem in kulturnem izročilu; v
etničnem.
Tako Pirjevec, kot odgovor Renanu, rehabilitira mestno etničnega v pojmu naroda. A hkrati se
strinja s Kardeljem, da je takšen značaj naroda nekaj epohalnega, zvezanega z določenim
zgodovinskim obdobjem oziroma z določeno stopnjo zgodovinskega razvoja. Narod, ki z na-
rodnim v svojem subjektu zapolnjuje utemeljitveno mesto svetega, sodi v zgodovinske razmere,
ki jih je človeški razvoj doslej – se pravi do začetka sedemdesetih let dvajsetega stoletja – že skoraj
pustil za sabo. Za novo fazo, v kateri že živimo in katere znanilca sta bila tako Renan kakor vsa
marksistična tradicija, je značilno dvoje. Specifičen pristop do družbene organizacije moči ter
razgaljenost volje, ki za svojo utemeljenost na niču več ne išče krink.
3.1.4 Razločitev naroda in na-rodnega
Volja, se pravi stremljenje po samoodločbi, je v času Pirjevčevega pisanja »že presegla okvire
posameznih narodov, se pravi meje posameznih jezikovno kulturnih skupnosti in se zasidrala v
mnogo širših transnacionalnih strukturah.«130 Človeku volja, manj ambiciozno rečeno lastni,
posamezni interes, veleva izstopiti iz naroda in postati »direktni občan sveta«. Človeški razvoj je
vse bliže stopnji, ko človek »na planetarnem dogajanju ne bo udeležen le preko posredovanja
naroda, marveč bo udeležen čisto neposredno. Ravno možnost te neposredne udeležbe v
planetarnem dogajanju je konec naroda, oziroma [kot je zapisal Kardelj] 'odmiranje nacije kot
določene zgodovinske kategorije'.«131
129
Prav tam, str. 10-11.
130
Prav tam, str. 14.
131
Prav tam, str. 13.
47
Opozorimo, da Pirjevec v »Vprašanju naroda«, razen preko sklicev na Kardelja, ne poudari
pojmovnega razlikovanja med narodom in nacijo oziroma nacionalno državo. Drži se Renanove
karakterizacije nacionalne države kot naroda ter razmišlja, kaj se znotraj tega pojma godi z
vidikom na-rodnega, danega po rojstvu. Godi pa se naslednje: ko volja do moči, torej volja po
samoodločbi – ki je izvorno vezana na posameznika – preraste narodne okvire in postane
posameznikova volja do udeležbe na transnacionalnem »upravljanju planeta«,132 tedaj na-rodno,
se pravi etnično, sovpade z etičnim. Ne zadeva več kolektivne historične akcije, »prepuščeno je
tako rekoč človeku samemu in se kaže kot območje poezije in mišljenja.«133 Analogno tej premeni
v značaju na-rodnega se tudi jezik, hiša vsake, tudi narodne biti, spremeni iz nacionalnega jezika
v materinščino.
Na-rodno se iz sfere historične akcije, politike, navsezadnje javnosti, umakne v sfero

kontemplacije, poezije in zasebnosti. »Zazdi se, kakor da nekaj takega samega na sebi sploh ni,
kakor da z etničnim in nacionalnim samim na sebi sploh nič ni. In res ni z njim nič. Nič pomeni
tukaj, da nas to izvorno, prvotno in prvinsko ne določa v nič, kar je podobno akciji, subjektu, moči,
družbenemu delovanju itd.«134
In ker, po drugi strani, narodu po izstopu na-rodnega ostane zgolj volja do moči, najde Pirjevec,
sklicujoč se na Heideggerja, razpoznavno in določujočo lastnost te nove epohe v kibernetiki, ki da
je »racionalna organizacija in upravljanje kot moč«.135 Kibernetika kot veda o organizaciji
najširših družbenih sistemov oziroma kot tehnologija te organizacije je v epohi »konca naroda«
poglavitno področje človeškega delovanja. Njena funkcija je racionalizacija, prečiščevanje moči,
in prav v imenu tega prečiščevanja se na-rodno izloči iz naroda kot volje do moči. Na-rodno s
kibernetsko smotrnostjo nima več nobene zveze, ni ji potrebno.
Z njim iz naroda izginejo tudi velike zgodovinske teme, zgodbe o junaški preteklosti in posledično
zahteve po junaški zgodovinski akciji. Narod – nacija –, kot je napovedal Kardelj, strogo vzeto ne
132
Prav tam, str. 16.
133
Prav tam, str. 19.
134
Prav tam, str. 17.
135
Prav tam, str. 15.
48
izgine, vendar preneha biti zgodovinska kategorija. Tako se tudi konflikti na Zemlji odvijajo le še
kot industrijske vojne, kot spopadi znanosti in tehnologije.136 Toda tu se tudi že kaže možnost
največje katastrofe v tej zgodovinski epohi – možnost, da se v razmere največje možne
racionalizacije, tehnološkega maksimiranja moči, zopet na silo vrinejo historične, junaške téme,
podžgane s težnjo po »renesansi Naroda«. »To bi bil pobesneli narod, bilo bi uničenje in
samouničenje.« Bila bi, primerno Pirjevčevi aktualnosti, »atomska vojna«. 137
3.1.5 Rekonstrukcija vprašanja naroda
Preden nadaljujemo, bi kazalo nietzschejevsko in heideggersko besedišče nekoliko prizemljiti.

Spomniti se moramo, da volja do moči v našem kontekstu pomeni le odločanje (posameznika ali
naroda) o lastni usodi; da ukoreninjenost volje v niču pomeni nezamejenost tega odločanja s
postavkami svetega oziroma transcendentnega; in nazadnje, da »konec naroda«, o katerem govori
Pirjevec, pomeni izločitev pojmov kulturnega izročila in rodovnega porekla iz političnega
odločanja. Ker dobivajo instrumentalni dejavniki razvoja, se pravi zlasti gospodarstvo in
tehnologija, vse bolj globalne razsežnosti, narekuje kibernetika, veda o racionalizaciji družbenih
sistemov, da se politika prestavi iz nacionalnih na nad-nacionalne oziroma trans-nacionalne
temelje. Pirjevčeva teza o koncu naroda je v resnici teza o vstopu v neko zgodovinsko obdobje, v
136
Pirjevec tukaj verjetno misli na strategijo »posrednih vojn« oziroma »vojn med posredniki« (angleški izraz je
proxy war) in pa seveda »zagotovljenega vzajemnega uničenja«. Oboje, torej netenje oboroženih spopadov med
sateliti velesil in teza, da je kopičenje jedrskega orožja smotrno, ker je jedrska vojna toliko manj verjetna, kolikor sta
obe velesili prepričani, da bi bili v njej uničeni, je bilo podrobno preračunano in tehnološko pogojeno. Velesili sta
vse to le v najbolj abstraktnem smislu počeli za ideološko oziroma nacionalno zmago. Njuna neposredna cilja sta
bila motenje nasprotnikovega uveljavljanja politično ekonomskih interesov ter njegovo snovno izčrpavanje.
137
Prav tam, str. 16–17. V skladu s povedanim v prejšnji opombi bi bila atomska vojna, pogojena z eshatološkim
ciljem izločiti ideološkega nasprotnika iz zgodovinskega toka – četudi za ceno lastne pogube –, zlom kibernetske
smotrnosti. Izhod iz ravnovesja, ki ga je zagotavljal obet vzajemnega uničenja, bi bil de-racionalizacija moči.
Zastranitev: ta tema je znova aktualna v razpravah o možnosti jedrskega terorizma. Mnogi namreč poudarjajo, da bi
se, denimo, morebitni islamski skrajnež, ki bi se skušal iz eshatoloških vzgibov polastiti jedrskega orožja, od
sovjetskih in ameriških »hladnih bojevnikov« razlikoval po tem, da ne bi bil »racionalen akter«. Ker bi hotel izvesti
historično akcijo, se ne bi zmenil za kibernetsko računico – ne bi uvidel, da je jedrsko orožje smotrno posedovati, ne
pa tudi uporabiti.
49
katerem pojem nacije ter z njim vezava naroda (kot jezikovnega in kulturnega fenomena) na državo
(kot tehnološki sistem upravljanja) za človeka izgubljata pomen.
Pirjevec te izgube pomena sicer ne vidi nujno v leninistično-marksistični perspektivi izginotja

nacije oziroma odmrtja države v razrednem boju. Pravi pa, da ni nikakršno naključje »da je najbolj
radikalni slovenski narodni program lahko ustvaril in izvršil ravno marksizem, ki mu bistveno
pripada misel o koncu in končnosti [nacije].« Slovenski narod je postal »historični subjekt«, se
pravi subjekt, ki ga naprej v času poganja zbrana volja do moči, »z uveljavitvijo marksizma in
konstituiranjem komunistične historične akcije na Slovenskem.«138 Slovenci torej za zdaj
prebivajo v neki državi, ki namerava – ker je pač zvesta svojim konstitutivnim načelom – odmreti
po globalni zmagi delavskega razrednega boja. Nekako že hodijo po poti, ki obljublja konec nacije
in izstop posameznika iz nje na svetovno prizorišče.
Vprašanja, ki ga poraja ta položaj Slovencev, Pirjevec ne zastavi. Na podlagi povedanega ga

moramo (re)konstruirati. In prav ta (re)konstrukcija nas bo privedla v miselni prostor, v katerem
sta svoja zapisa v 57. številki Nove revije ustvarila Tine Hribar in Ivan Urbančič.
3.1.5.1 Jugoslovanska razvojna nevroza
Omenjena država, Jugoslavija, je zaradi svoje specifične strukture (s Pirjevčevega vidika)

zaklenjena v svojevrsten začaran razvojni krog. Nenehno prehaja med dvema razvojnima
epohama. Po eni strani jo sestavljajo narodne države – nacije –, ki so vsaj nominalno suverene.
Normativno je osnovana na načelu samoodločbe vsakega od teh narodov posebej – bolje rečeno,
na načelu več kolektivnih samoodločb, ki so v prvi vrsti proizvedle nacionalne države teh narodov,
šele potem pa njihovo združitev v federacijo. Po drugi strani pa je zaradi svoje federativnosti že
nad-narodna, nad-nacionalna. Njeni postopki odločanja, racionalizacije moči, so vsaj delno
usmerjeni v doseganje nad-nacionalnih oziroma trans-nacionalnih ciljev. In te postopke uravnava
oblastna struktura, ki je ideološko zavezana temu, da narodu oziroma naciji postopoma odvzame
posredniško funkcijo pri udeleževanju posameznika v globalnem dogajanju.
138
Prav tam, str. 14.
50
Toda prav ideološka podlaga, na kateri deluje oblastna struktura te države, državo peha nazaj v
preteklo epoho, v epoho posameznikove posredovanosti v globalnem dogajanju. Kajti te
posredovanosti oblastna struktura noče odpraviti. Le posredniško funkcijo bi rada namesto narodu,
naciji, zaupala razredu. A še to ne kar takoj. Vriniti skuša še eno razvojno stopnjo – nacionalna
izročila članic federacije bi rada povozila z novim nacionalnim izročilom, utemeljenim na
marksističnem osvobodilnem boju, ter z novo jezikovno podstatjo – z jezikom, ki približno ustreza
le jezikoma dveh konstitutivnih narodov. Na ta način želi ustvariti novo nacijo – in šele ta naj bi
po Renanovem ter Leninovem zgledu na podlagi junaške preteklosti zakoračila v nad-nacionalno
prihodnost. Pri čemer seveda trči ob suverenost konstitutivnih nacij federacije in začarani krog je
sklenjen.
Iz Pirjevčevega zornega kota je bilo glavno vprašanje, ki je trlo Slovence (pa tudi vse druge
Jugoslovane): kako se izviti iz te nevrotične epohalne zaciklanosti, iz te prisile ponavljanja, ki je
koreninila v sami konstituciji jugoslovanske federalne »osebnosti«? In če se za trenutek pomudimo
v času Pirjevčevega pisanja »Vprašanja naroda« – za slovenske partijske »liberalce« je bil odgovor
na dlani. Država se mora vsaj v gospodarski sferi odpovedati poskusom ohranitve posredovanosti
subjektov. Kot smo videli, so Kavčiča, pa tudi Klopčiča zaposlovali prav razmisleki o tem, kako
prilagoditi politično in gospodarsko ureditev, da se bosta Jugoslavija in znotraj nje Slovenija laže
znašli na globalnem trgu, na katerem so odločilne prav prilagodljivost, samostojnost in
samozadostnost – skupaj »neposredovanost« – ekonomskih subjektov. Zahteve po razdolževanju
in rentabilnosti jugoslovanskega gospodarstva so bile prav zahteve po njegovi neposredovanosti
skozi institucije, kakršni sta Mednarodna banka in Mednarodni denarni sklad. In vzporedno so bile
zahteve po umiku države iz gospodarstva prav zahteve po neposredovanosti delovnih organizacij
skozi neučinkovite mehanizme samoupravljanja in političnega kadrovanja.
Na področju politične ureditve je bilo podobno (kolikor je bilo to področje za Kavčiča in Klopčiča
sploh moč odcepiti od gospodarskega). Republike bi morale biti kot subjekti bolj neodvisne od
centra. Njihove odločitve bi morale biti nasploh manj zavezane posredovanju skozi centralne
oblastne strukture.
51
Na področju naroda v smislu Pirjevčevega na-rodnega pa niso bili niti najbolj liberalni partijci
zares pripravljeni vstopiti v novo epoho. Čeprav so značaj in uspeh naroda podrejali njegovi
ekonomski komponenti in čeprav so v ekonomiji prisegali na dokajšnjo avtonomnost subjektov,
se niso odpovedali posredniškemu pomenu naroda za posameznika v državi in nasploh v svetu. S
to držo so že v marsičem soglašali s pojmovanji naroda in nacije, kakršna sta v Novi reviji
artikulirala Hribar in Urbančič.
3.2 Narod in konec nacije pri Tinetu Hribarju in Ivanu Urbančiču
Tine Hribar in Ivan Urbančič sta v 57. številko Nove revije prispevala besedili »Slovenska
državnost«139 ter »Jugoslovanska 'nacionalistična kriza' in Slovenci v perspektivi konca nacije«. 140
V svojem razmišljanju sta izhajala iz Pirjevčeve teze o prehodu iz nacionalne v nadnacionalno
epoho, jo pojmovno nekoliko nadgradila, zatem pa razmislila, kaj se na tem epohalnem prehodu
dogaja s Slovenci pod partijskim oblastnim monopolom. Pri tem je Hribar bolj poudaril moment
narodnega in nacionalnega, Urbančič pa moment »informatične revolucije« oziroma
»informatične kibernetizacije sistemov.«141
3.2.1 Narodno kot bit in nacionalno kot bivajoče
Tine Hribar je večkrat poudaril, da mu za osnovo mišljenja o narodnem in nacionalnem služi

Heideggerjev pojem ontološke diference, torej razločitve biti in bivajočega. Ta razločitev ima
najprej epistemološke posledice – ustreza razliki med fenomenološkim zorom, »čistim«
mišljenjem, nerazsekano mišljenino, meditacijo itd. na eni strani ter kavzalnim in kategorialnim,
tudi ideološkim mišljenjem na drugi. Bit – po Heideggerjevi formuli »bivajočnost bivajočega« –
je uvidljiva kot neokrnjena celota, bivajoče je uvidljivo kot razlomljena realnost, katere koščke
novoveški subjekt razvršča v svoje dialektične sisteme. Uvid v bit je uvid v resničnost, uvid v
bivajoče pa uvid v pravilnost.142
139
Prispevki za slovenski nacionalni program, str. 3–29.
140
141
»Jugoslovanska 'nacionalistična kriza'…,« str. 32.
142
Martin Heidegger, »Vprašanje po tehniki,« v: Predavanja in sestavki, Slovenska matica, Ljubljana 2003, str. 34.
52
Kot je Heidegger razložil v spisu »Vprašanje po tehniki«, se dogajanje biti razpre pasivnemu zoru,
bivajoče pa miselna aktivnost »izzove«, »razkrije« oziroma »postavi« v »navzočnost«. Način, na
katerega se kaže dogajanje biti, imenuje Heidegger dogodje, način, na katerega se kaže v
navzočnost postavljeno bivajoče, pa postavje. Tistemu, kar se človeku razkriva po postavju, pravi
Heidegger »razpoložljivi obstanek«. To je tisto, kar ni več pred-met, nekaj, kar bi človeku le stalo
nasproti,143 temveč tisto, kar človek pograbi in instrumentalizira; tisto, kar si postavi na razpolago.
To postavljanje na razpolago je po Heideggerju v samem srcu tehnike.
V tem pojmovnem okviru se gibljejo Pirjevec, Hribar in Urbančič, kadar govorijo o tehnologiji.
Tehnologija se zanje ne tiče le praktičnih aplikacij (naravoslovnih) znanosti, temveč vse tiste
človekove dejavnosti, ki je usmerjena v podreditev, organizacijo in uporabo miselne in siceršnje
tvarine. Če posežemo nekoliko nazaj, udejanjanja človekove moči. Iz tega načela izpelje Hribar
pod naslovoma biti in bivajočega pojmovne pare človek–subjekt, stvar kot stvar–stvar kot objekt,
mišljenje kot mišljenje–mišljenje kot koncipiranje, sveto–sakralno in na koncu tudi narod–
nacija.144
Zadnji pojmovni par seveda ustreza Pirjevčevemu »na-rodno–narod«. Hribar se do Pirjevčevega

besedila opredeli s pojasnilom, da je mnogim nesporazumom v zvezi z njim – denimo temu, da so
Pirjevca nekateri obtožili nacionalnega nihilizma – botrovala prav pojmovna nejasnost. Da
Pirjevec seveda ni govoril o koncu oziroma izginotju naroda, temveč o koncu »identitetnosti
sinteze naroda in nacije«; da pa sta ga v nejasnost zapeljala izvirnik Kardeljevega in prevod
Renanovega besedila (tudi mi smo morali poudariti, da Renan, prilagojeno današnjemu
slovenskemu pojmovniku, govori o naciji, ne o narodu).145
Hribar se torej, ob ustrezni sintagmatski zamenjavi, v grobem strinja, da gre nacija v sodobnosti h
koncu, da se torej načelo nacionalne države umika načelu nadnacionalnih oblik državne ureditve.
In da se tudi narod kot nekaj na-rodnega v nekaterih primerih umika oziroma ga nekaj drugega
143
Prav tam, str. 26.
144
Euroslovenstvo, str. 19.
145
»Slovenska državnost,« str. 12.
53
izriva iz nacionalnega. Toda medtem ko je bil Pirjevec nad drugim, torej nad umikom na-rodnega
iz nacionalnega, kolikor toliko resigniran, se Hribar temu odločno upre. Namreč, pri Pirjevcu ima
na-rodno le funkcijo pripravnega slepila – orodja volje, ki noče zbujati vtisa osnovanosti v niču.
Za Hribarja pa je volja izven perspektive na-rodnega tako rekoč nema.
Na-rodno ni po Hribarju nič več in nič manj kakor osnovni način človekove eksistence: »Kot
naravno bitje prebiva človek v svetu kot prostoru biti oziroma iz tega prostora se ozira nase kot
bitja [sic] narave; kot na bivajoče, ki je po naravi, ne pa po subjektni proizvodnji. Ki ni proizvod,
marveč se je rodil. Rodil v svoj narod in iz svojega naroda.«146 Vse narodno je za človeka prvo,
kar sploh uzre (zlasti ker se mu svet daje skozi jezik, ta jezik pa je njegova materinščina). Ker je
horizont naroda vezan na sámo eksistenco, na rojstvo, je tudi človekov naravni horizont – človek
je po naravi narodno bitje. Narod je človekov »eksistencial«, je tisto, kar človeka določi, še preden
ga zagrabijo razni tehnološki instrumentariji – zlasti nacija – in ga proizvedejo v subjekt volje do
moči.
Na tej podlagi se Hribar upre možnosti, da bi se na-rodno izločilo iz nacije. To stori s

preinterpretacijo naravnih pravic. Postmoderna doba je artikulirala spoznanje moderne, da se
narava daje človeku skozi kulturo. In če to drži, potem so s tem načinom danosti narave pogojene
tudi vse »naravne pravice«. Drugače povedano, narava ni več Narava v razsvetljenskem smislu, se
pravi narava, ki jo uravnavajo naravne zakonitosti. Je narava, katere podlaga je človekov
jezikovno-kulturni izvor, njegov na-rodni izvor.147 Kolikor naravnih pravic mu že priznavamo,
morajo biti vezane na njegovo kulturno oziroma narodno bitnost.
In zdaj – če privzamemo, kot privzema Hribar, da »suverenost nacije izhaja iz avtonomije naroda,
ta [pa] iz naravnih človekovih pravic,«148 lahko sklenemo, da bi se zgradba suverenosti podrla
takoj, ko bi ji spodmaknili narodni temelj.
146
Prav tam, str. 29.
147
Prav tam.
148
Prav tam.
54
Opremljen s to ugotovitvijo Hribar zavrne Renanov princip nacije le kot vsakodnevnega plebiscita.
Volja posameznikov za samoodločbo sploh ne more biti izražena drugače kakor skozi izvorno,
pred-subjektno in zato tudi pred-politično, perspektivo na-rodnosti. Postmoderna nacija se tega
zaveda. Ve, da kot subjekt, ki ga tvori volja izvorno na-rodnih ljudi, parazitira na živem gostitelju
in da se, »ko spodje svojega obligatornega gostitelja, […] začne [tudi njeno] samospodjedanje.
[…] V lastnem interesu nacije kot subjektne tvorbe je, da ne zlorabi naroda.«149 Da ga torej čim
manj instrumentalizira in ga spoštuje kot človekov temeljni eksistencial.
Nadalje, njena oblastna struktura je horizontalna – horizontalna je med zakonodajno, izvršno in

sodno vejo oblasti ter med politiko, ekonomijo in kulturo. (Na svetovni ravni je uveljavljena
horizontalna struktura med nacijami.) Subjektu se v tej strukturi ni več treba boriti za avtonomijo,
zato se odpoveduje »nadzoru nad vsem« in »zagrizenemu boju za Moč«. Takšen boj bi bil, kot je
dejal že Pirjevec, v postmodernem okolju kibernetske racionalizacije moči poguben. Predvsem pa
subjekt znotraj te strukture samega sebe več ne vidi le kot subjekt; lahko je »človek kot človek«.
Nenadlegovan se lahko vidi v svoji izvorni bitnosti.150
3.2.2 SFRJ kot proti-narodna država
Jugoslavija se po Hribarju ne vede kot postmoderna nacija, in sicer zato, ker revolucionarna
ideologija njene partijske oblastne strukture podcenjuje nezaceljivost »rane sveta«, torej rane med
bitjo in bivajočim. Misli, da lahko to vrzel reducira »na razredno nasprotje« ter jo zakrpa »s svojo
eshatološko Akcijo«.151 Če to izrazimo v luči že povedanega – partija vidi narod v svojem
razredno-bojnem pohodu kot nekaj, kar je treba sčasoma odpraviti. Ne razume, da je človekova
narodna pogojenost neodpravljiva; da je narodnost kot človekova bit nedojemljiva za metode
odpravljanja, s kakršnimi se partija loteva bivajočega. Partija je odpor iz narodnih izhodišč zmožna
videti le kot stremljenje buržoazije po ohranitvi starih razrednih razmerij. Zato je njena oblastna
struktura še vedno vertikalna, namenjena dominaciji.
149
Prav tam.
150
Prav tam, str. 26.
151
Prav tam, str. 20.
55
Vertikale te dominacije prepozna Hribar z razdelavo prvega člena ustave SR Slovenije. Najprej,
ker ta člen utemeljuje suverenost Slovenije kot države na suverenosti slovenskega naroda in
ljudstva Slovenije, »SRS ni narodna država in Slovenci nismo suverena nacija«. SRS je
»metaetnična, nadnarodnostna« država, ki ima poleg tega nad sabo še »nadtvorbo, jugoslovansko
Državo, ki – kolikor narodi v republikah niso popolne nacije – ni zgolj transnacionalna, marveč
glede na posamezne jugoslovanske narode in njihovo suverenost tudi anacionalna«. »Slovenija
funkcionira predvsem kot (jugoslovanski) teritorij, ne pa kot ireduktibilna domovina Slovencev,
slovenskega naroda.«152
Če – po Hribarju – k temu prištejemo še, da prvi člen ustave SRS to državo utemeljuje tudi na
socialistični samoupravni demokratični skupnosti delovnih ljudi in občanov slovenskega naroda
in italijanske in madžarske narodnosti, uvidimo, da ustava SRS slovenskemu narodu ne odreka le
lastne države, temveč ga »nivelizira« in »degradira na raven občanov«. Subjekt »(potencialne)
državnosti« ponižuje »na raven subjektov občine.«153
In tretjič, izpostavitev »socialistične samoupravne demokratične skupnosti«154 dopolnjuje

formulacijo, ki SRS utemeljuje na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda in vseh delovnih
ljudi. V SFRJ samoupravljanje, v nasprotju s »klasično teorijo«, ni vezano na civilno družbo in ne
pomeni njene avtonomnosti. V skladu z marksistično-leninistično teorijo je vezano na »delavski
razred«, pa še to le na tisti njegov del, ki si znotraj njega lasti vodilno, avantgardno vlogo. Se pravi
na partijo, ki vidi svoje poslanstvo v »diktaturi proletariata«. Hribar vidi v tem heglovsko
»zvijačnost uma«. Partijska tehnološka moč sicer deluje nasilno, vendar zgolj skozi grožnjo z
morebitnim neposrednim nasiljem – ki pa ga ne izvrši, saj bi to že pomenilo njen poraz. Nasilje se
v sistemu marksistično-leninističnega samoupravljanja zvito podvoji: »Tvoje odločitve ti diktira
Drugi, hkrati pa te prisili v priznanje, da so to tvoje samoodločitve.«155
152
Prav tam, str. 22.
153
Prav tam, str. 23.
154
Gre za Hribarjevo interpretacijo, ne za dobesedni navedek ustave.
155
Prav tam.
56
V seštevku – Slovencem je samoodločanje v okviru SFRJ odmaknjeno dvakrat. Najprej tako, da
jih republiška ustava z narodnim niveliranjem prikrajšuje za suverenost ter s tem za narodno
državo. Potem pa še tako, da taista ustava trga oblast iz rok naroda nasploh in jo izroča partijski
strukturi. »Slovenci postajamo last nečesa nad nami. Prek državno-partijskega potiskanja
slovenstva na raven nebitnosti drsi naša samobitnost k brezbitnosti.«156
Prvi pogoj izhoda iz tega položaja je po Hribarju vzpostavitev človeka kot avtonomnega subjekta
– ki je sicer izvorno naroden, a to se zdaj razume že samo po sebi. Drugi pogoj pa je vrnitev k
republiki kot res-publici, k »javni stvari«, torej vzpostavitev »javnosti kot javnosti«, prostora, v
katerem posameznik »svobodno – brez strahu pred sankcijami – izraža svoja mnenja, svoje
zahteve, skratka: svojo voljo.«157 Slovenci si morajo torej odpreti prostor, kjer bo sploh možno kaj
zahtevati. Prav jasne nacionalne zahteve so namreč tisto, česar skozi vso svojo zgodovino niso
zmogli. Zakaj je tako, pravi Hribar, je že v nacionalni številki Problemov raziskal Ivan Urbančič.158
3.2.3 Slovenska nesamobitnost …
Urbančič je dognal, da je slovenska zgodovinska neodločnost tesno zvezana z nezainteresiranostjo

Slovencev za novoveško filozofijo. Namreč, na praktični, politični ravni niso ne kmečki uporniki
leta 1848, ne tvorci programa Zedinjena Slovenija, ne pripadniki taborskega gibanja, ne krekovski
klerikalci, ne drugi pristaši ideje jugoslovanstva v Avstro-Ogrski, ne slovenski strankarski politiki
v Kraljevini SHS in kraljevini Jugoslaviji zmogli izraziti želje po samostojni slovenski državi.
»Tako rekoč noben 'pošten' Slovenec si ni drznil niti pomisliti na tveganje dejanske slovenske
združitve in osamosvojitve, kar je pravzaprav dediščina dotedanjega slovenskega narodnega
gibanja.«159 Med slovenskimi filozofi pa dotlej ni bilo »skoraj nobenega zanimanja za pristno
novoveško filozofijo ali metafiziko subjektivitete«.160
156
Prav tam.
157
Prav tam, str. 24.
158
In sicer v prispevku »O slovenstvu in filozofiji,« Problemi, let. 8, št. 91/92, julij–avgust 1970, str. 58–73.
159
»O slovenstvu in filozofiji,« str. 66.
160
Prav tam, str. 63.
57
Ti dve ravni sta vzajemno odvisni. Metafizika subjektivitete, torej utemeljitev avtonomnega
subjekta na njem samem, na njegovih lastnih kognitivnih kapacitetah, zahteva neko mero
samostojnosti. Samostojnosti, drznosti za samo-odločanje, pa je v slovenskih narodnih okvirih
primanjkovalo. In obratno, pogum za narodno samoodločbo in tvorbo nacij je epohalno vezan prav
na novoveško filozofsko tradicijo metafizike subjektivitete.161 Ne na praktični ne na filozofski
ravni si Slovenci topogledno niso upali tvegati.
Zaradi te svoje cagavosti, trdi Urbančič, so se Slovenci na obeh omenjenih ravneh zatekali v
transsubjektivnost. Same sebe kot subjekt(e) so vedno skušali utemeljevati na čem zunanjem.
Zgovoren primer so bili za Urbančiča Krekovi klerikalci. V filozofskem oziru so bili tomisti, torej
so verjeli, da je »vsaka oblast od boga (to je tudi moment Krekovega programa) in je svoboda le v
sprejemanju božje volje.« Politično pa so Slovence postavljali »v dvojno odvisnost, najprej od
jugoslovanstva, nato pa tudi od Avstro-Ogrske«.162
Zato Urbančiča ne preseneča, da so daleč najodločnejšo politično akcijo na Slovenskem izpeljali

komunisti v kontekstu narodnoosvobodilnega boja. Komunistična partija se je namreč »opirala na
Marxovo filozofijo, ki je […] pristna dedinja evropske novoveške metafizike subjektivitete ter v
bistvu njena povratna zaostritev.« Toda komunistična partija je bila »nadnacionalno univerzalna
in neidentična z jedrom dotedanjega slovenstva.« »Že po tradiciji onemoglo jedro slovenstva« je
morala »po prigovarjanju in taktičnem prilagajanju dobesedno potisniti […] v boj, ki se mu je zdel
brezupno in zato 'brezumno' tveganje.«163
3.2.3.1 … in nujnost izhoda iz nje
Toda zdaj, ugotavlja Hribar, je subjektnosti komunistične partije pošla sapa: »Ontologija Dela in
metafizika Delavskega razreda sta postali zaviralni, ker sta zastareli tako na sociopolitološki kot
161
162
Prav tam, str. 66. S posledicami krekovstva za slovenstvo se bomo v tej nalogi še srečali. Izhajajoč prav iz
Urbančičeve teze o transsubjektivnosti slovenstva je Krekov krščanski socializem obdelal Slavoj Žižek.
163
Prav tam, str. 67.
58
tehnološki ravni.« Kot zastareli sta tudi neobnovljivi, »a ju avantgarda kljub temu retrogradno
obnavlja, z represijo.«164
In če se skuša avantgarda na eni strani ohranjati z represijo, jo na drugi strani pesti lastna
iztrošenost. Namreč, družbene, politične in tehnološke razmere so povzročile, da se je »izčrpal
sam princip avant-gardnosti.« Bolj skuša tako imenovana avantgarda organizirati družbo, bolj jo
skuša racionalizirati, bolj klavrno se – zaradi iracionalnosti njene lastne pozicije – ti poskusi
iztečejo. Kaj storiti, je jasno, čeprav zna ob tem trpeti slovenska samopodoba:
»Diktat Ideje, inkarniran v diktaturi Proletariata, nas je pripeljal do tega, da moramo danes, na
prehodu iz moderne v postmoderno civilizacijo, znova obujati že domala tri stoletja stare, a vse
prej ko zastarele predstave o razmerju med posameznikom in državo, narodom in državo, civilno
družbo in državo. Drugega izhoda, četudi vse to govori o naši zaostalosti, ni.«165
Torej: Slovenci so še enkrat v svoji zgodovini izgubili oporo v nekem vnanjem, izven-nacionalnem
subjektu. Če se hočejo naposled utemeljiti v samih sebi, se morajo na individualni, narodni in
državljanski ravni najprej jasno definirati do strukture, ki skuša – realnosti navkljub – vse to vedno
znova poenotiti pod isto tehnološko-organizacijsko streho.
Sovražnost te strukture do diferenciacije, ki bi jo morala izvesti, da bi lahko v neki okrnjeni obliki

preživela, ter njeno nezmožnost te diferenciacije, je v svojem prispevku v 57. številki Nove revije
obdelal Ivan Urbančič.
3.2.4 SFRJ v pogojih informatične revolucije
Tudi izhodišče Urbančičevega razmisleka o funkcioniranju SFRJ kot države, kjer je oblast v rokah
partije, so Pirjevčeve teze o koncu nacije kot sistema moči. Osrednje mesto v članku
»Jugoslovanska 'nacionalistična' kriza in Slovenci v perspektivi konca nacije« zaseda misel, da
164
165
Prav tam, str. 24.
59
SFRJ pod partijskim ustrojem ni zmožna sprememb, ki bi bile potrebne, da bi kot sistem moči
uspešno delovala v epohi »informatične kibernetizacije sistemov«. In v luči te nezmožnosti je treba
uzreti tudi njen dušilni učinek na narode, ki živijo v njej.
Najprej, kaj je pravzaprav epoha informatične kibernetizacije sistemov? Ta epoha naj bi se po

Urbančiču začela na sredini dvajsetega stoletja, pojave, ki pomenijo prelom vanjo, pa Urbančič
vidi »v današnjih vse zajemajočih revolucionarnih procesih tiste bistvene modernizacije, ki jo
poskušam opisati kot informatično kibernetizacijo sistemov in ki jo imenujejo tudi 'informatična
revolucija'.«166 Gre torej prav za tisto, kar je Pirjevec mislil z epoho popolne racionalizacije moči,
uveljavljanja človeške z ničimer obremenjene subjektivnosti na globalnem prizorišču. Tudi
Urbančič poudari, da informatična kibernetizacija sistemov »ni kaj delnega, ampak zajema
bivajoče v celoti, spreminja 'svetovni red'.«167 Struktura »novega sistema moči« pa je
»horizontalna, polimorfna in odprta stalnemu členjenju ter kompleksiranju«. 168
Skratka, Urbančič – kolikor je govora o »horizontalnosti«, s Hribarjem vred – govori o vsem tistem
družbeno-politično-ekonomskem dogajanju po drugi svetovni vojni, za katero zdaj uporabljamo
izraze, kot so »informacijska revolucija«, »globalizacija«, »postindustrijska« ali »informacijska«
družba, »multikulturalizem«, »post-fordizem«, »finančni kapitalizem«, »neoliberalizem« in
podobno. O razvojnem toku torej, ki vodi v vse večjo razdrobljenost in avtonomnost –
neposredovanost – vseh možnih subjektivitet, iz katerega izginjajo velike zgodovinske pripovedi
in v katerem so države vedno bolj zgolj servisi za koordinacijo neštetih parcialnih interesov. In
hkrati, v katerem vse te razdrobljene subjektivitete določa en sam imperativ. Imperativ
maksimiranja moči, rasti, produktivnosti (kdo bi rekel tudi »kapitala«).
Jugoslovanska država sprevrača zahteve tekoče epohe. Svoje legitimacije ne pridobiva iz mnoštva
subjektov. Prav nasprotno: »Na podlagi ideološke postavke, da je ona avantgarda delavskega
razreda,« si partija, »brezpogojno vodilna absolutna subjektivna sila […], ustavno uzakonja tak
166
»Jugoslovanska 'nacionalistična kriza' ...,« str. 32.
167
Prav tam.
168
Prav tam, str. 31.
60
svoj status v državnem oziroma političnem in družbenem sistemu.«169 Urbančič zavrača tezo, po
kateri je federacija »v razsulu«, ker naj bi partija pravzaprav več ne bila centralno urejena, temveč
razdeljena na več republiških partij. Trdi, da je partija »na strateško ključnih točkah« ohranila
značaj »absolutnega, avtonomnega in avtomatičnega monolitnega subjekta,« sicer da bi »država
že bila dejansko razpadla.«170
Ker sistem ostaja nekakšna anahrona monada, ker vztraja »pri svojem epohalno minulem
'svetovnem redu',« se »žene v vse hujšo notranjo krizo in stagnacijo, iz katere zanj ni videti
izhoda.«171 Videti ga ni, ker bi, kot smo povedali, od sistema terjal »nenehno in vsestransko
diferenciacijo, členjenje in 'pluraliziranje',«172 vsega tega pa sistem ne zmore. Kot »avtomatičen,
piramiden monolit« se ne more preoblikovati v informatično kibernetični sistem, saj bi takšno
preoblikovanje zahtevalo »njegovo genotipsko spremembo […], ne pa le káko fenotipsko
korekturo ali sistemskoimanentno 'reformo'.« Terjalo bi njegovo ukinitev.173
3.2.5 Jugoslovanski nacionalizem in onemogočanje narodnega v SFRJ
V nacionalni problematiki se monolitnost sistema odraža kot unitaristična izpeljanka

nacionalizma, čigar implikacija je, da se jugoslovanska federacija s partijo v središču obnaša kot
svojevrstna nacija.
Nacija je za Urbančiča – sledeč že predstavljenim pojmovanjem Pirjevca in Hribarja – »najvišji

dejanski in absolutni subjekt« minule zgodovinske epohe. Absolutnost njene subjektnosti leži v
dinamiki »lastne samovzpostavitve, samoodločanja in samodoločanja«. In skladno s
pojmovanjem, ki mu sledimo že od Renana, Lenina in Kardelja naprej, moderna nacija kot sistem
169
Prav tam, str. 36.
170
Prav tam.
171
Prav tam, str. 32.
172
Prav tam, str. 37.
173
Prav tam, str. 32.
61
moči zajema »v sistemsko enoto in sklenjeno celoto neki že 'dani' in 'najdeni' faktično etnično
določni človeški rod ali na-ROD z epohalno novo družbenoekonomsko industrijsko strukturo.«174
Tudi Urbančičevo videnje naroda in narodnega se ujema s Hribarjevim. Narod je kot človekov
prvinski eksistencial predhoden vsem drugim vpetostim. Narodnost je »osnovna ireduktibilna
ustrojna poteza človeškosti človeka«. Človek je narodno bitje, preden ga zagrabi sleherna oblastna
ali ideološka tehnologija – preden postane »proizvodno sredstvo« sistema moči. In – zopet sledeč
Pirjevcu in Hribarju – nova informatično kibernetična epoha daje v perspektivi konca nacije
narodnemu možnost, da se od nacionalnih sistemov moči osamosvoji, da zapusti postavje v naciji
in da se vrne samo k sebi. Da tako vzpostavi diaforičnost, ki je prepoznavna značilnost te epohe:
»Diafora pomeni: podvojenost bitnega smisla vsega in vsakega, ki mu mora slediti mišljenje
danes.«175 Novo vzpostavljajoči se svetovni red nam je naposled dal možnost, da narodno mislimo
v okvirih ontološke diference. Kot človekov temeljni bivanjski modus, razločen od družbenih
sistemov moči.
SFRJ tega razločevanja seveda ne prenese. Kot sistem moči se do njega obnaša v nasprotju s
Hribarjevimi priporočili za nacijo, ki se zaveda, da parazitira na narodu, na živem gostitelju. Veže
jo namreč »fatalna boljševistična eshatološko-ideološka teza o brezpogojni prednosti razrednega
pred nacionalnim in dominaciji prvega nad drugim.«176 V imenu razrednega boja še vedno deluje
kot moderna nacija in si »podreja 'najdeni' izvorno etnično faktični človeški rod (vse, kar je 'istega
rodu' ali kar 'se ima za istorodno') v svoje osnovno sredstvo.«177
In ta njen etatistični, proti-narodni centralizem je za Urbančiča edini resnično problematični

nacionalizem v Jugoslaviji. Vsi drugi nacionalizmi, od slovenskega do srbskega, so zgolj
»normalni« nacionalizmi narodov, ki želijo v skladu s svojimi (najširše mišljenimi) produkcijskimi
174
Prav tam, str. 30.
175
Prav tam, str. 31.
176
177
Prav tam, str. 30.
62
močmi izvajati svoje nacionalne projekte.178 Njihove skrajnejše, separatistične oblike pa so zgolj
reakcija na zatiralski vpliv države, ki si njihove narode-nosilce podreja na zgoraj opisane načine.179
»Današnja jugoslovanska 'nacionalistična' kriza,« trdi Urbančič, je sestavni moment »obče
katastrofalne krize in stagnacije«180 monolitnega sistema, ki z narodom dela enako kakor z vsemi
drugimi subjektivnostmi – ki ga torej ne izpusti iz objema in mu ne dovoli, da bi vstopil v proces
(ontološke) diferenciacije, kakršno narekuje trenutna zgodovinska epoha. Priklepa ga na epohalno
fazo, v kateri je v nedogled obsojen na nacionalizem, na boj za samovzpostavitev kot nacije. Ker
mu onemogoča ontološko razločitev in s tem izpostavitev njegovega izvorno človeškega momenta,
ga dobesedno razčloveča.181
3.2.5.1 Onemogočanje slovenskega narodnega v SFRJ
Slovenski narod ni pri tem nobena izjema. Urbančič našteje negativne posledice, ki jih ima za
Slovence obolelost jugoslovanskega sistema, in njegov seznam se v veliki meri prekriva s tistim,
ki ga je v svojem programu že slaba štiri leta prej sestavil France Klopčič. Poglavitni vzrok teh
posledic, poleg že omenjenih, vidi Urbančič v slovenski »anacionalni politiki«:182 slovenska
politična birokracija oportunistično popušča zvezni in ima »do lastne nacionalne slovenske družbe
in njene razčlenjene zgradbe« republiško-etatistični odnos (znotraj republike onemogoča
diferenciacijo subjektov tako, kot jo na zvezni ravni onemogoča zvezni partijski aparat).183
178
Urbančiča sicer moti, da se »legitimni srbski nacionalizem« ne distancira od videza, »da je nosilec unitarističnega
nacionalizma v današnji Jugoslaviji srbski narod kot najštevilnejši.« Da se pogosto vedé »obnaša nacionalistično
unitaristično v pretirani gorečnosti in skrbi za 'svojo' enotno jugoslovansko državo, ki da je zanjo dal najštevilnejše
človeške in materialne žrtve.« Mešanje teh dveh srbskih nacionalizmov, torej legitimnega in unitarističnega, je po
njegovem vidno tudi v Osnutku memoranduma komisije srbske akademije znanosti in umetnosti. Toda Urbančič
Memorandum sprejema kot spodbudo za razprave, saj da »prebija ograjo tistega skrajno površnega in prikrivajočega
načina obravnavanja jugoslovanske krize, ki napolnjuje vso našo vsakdanjo javnost.« (Prav tam, str. 39.)
179
Prav tam, str. 38.
180
Prav tam, str. 32.
181
Prav tam, str. 51.
182
Prav tam, str. 53.
183
Prav tam, str. 52.
63
Glavna težava je seveda ekonomsko izčrpavanje. Ker v SFRJ uravnava gospodarstvo »specifična
jugoslovanska resentimentalna moralistično egalitaristična ideologija, pogosto preoblečena v
visoke marksistične fraze,« mora Slovenija federaciji odvajati sredstva, ki so popolnoma
nesorazmerna s številčnostjo Slovencev. Čeprav predstavljajo le osem odstotkov jugoslovanskega
prebivalstva, mora Slovenija kot »najbolj razvita republika« – ustvari 15 odstotkov
jugoslovanskega BDP in realizira petino izvoza – prispevati »15 do 17 odstotkov vseh sredstev
zveznega sklada za 'razvoj nerazvitih'.«184
To »iracionalno (samo-)izkoriščanje vseh nacionalnih virov« ima dve vidnejši negativni posledici.
Obe sta demografski. Prvič, ker mora delati izjemno visok odstotek žensk, je družina pod hudim
pritiskom, rodnost pa nizka. Rojevanju otrok je nenaklonjena tudi »disfunkcionalna populacijska
politika«.185 Druga negativna demografska posledica je nacionalno mešanje prebivalstva, ki ga
povzroča »črpanje vse več delovne sile iz drugih republik v Slovenijo«. To Urbančiča še zlasti
skrbi, saj meni, da je stanje, ko je priseljencev iz drugih delov Jugoslavije »blizu 200.000 z nevarno
visokimi odstotki v razvitejših delih Slovenije,« »tempirana nacionalna bomba, podobna tisti na
Kosovu«. Posebno nacionalno nevarnost zaznava Urbančič tudi v pogosto slišani tezi, »da je SR
Slovenija večnarodna republika.«
Z »vsem tem«, torej z gospodarskimi in demografskimi težavami Slovenije, povezuje Urbančič

tudi »številne pojave bolne slovenske nacionalne populacije«, med drugimi alkoholizem in izredno
visoko stopnjo samomorilnosti.
Slovencem federacija spodjeda narodno bit tudi z vsiljevanjem enosmernega bilingvizma, torej
tega, da morajo Slovenci znati srbohrvaško, drugi narodi pa ne slovensko. To vsiljevanje ima
»psihosocialne posledice«, med drugimi to, da »Slovence objektivno potiska v položaj
jugoslovanske nacionalne manjšine«. Trganje bilingvističnega subjekta – Slovenca, ki zna oba
jezika – iz »izvorne nacionalne kulturnozgodovinske kontinuitete« in posledična
184
Prav tam.
185
Tu ima Urbančič verjetno v mislih preveliko ali sploh dostopnost splava.
64
»denacionalizacija« sta po Urbančiču pravi funkciji »jugoslovanskih šolskoreformnih skupnih
jeder«.186
In nazadnje, ni niti enega razloga, »ki ne bi skrival narodne podreditve,« da Slovenci ne bi spet
dobili lastne nacionalne vojske. V času »našega stalinizma« je bila slovenska vojska, oblikovana
med NOB, ukinjena, »proces destalinizacije« pa je Slovencem ni vrnil. Čeprav je »v skladu s
strukturnimi zakonitostmi nacije težnja po lastni nacionalni vojski naravna in zakonita.« V prid
njeni ustanovitvi govori zelo veliko »narodnih, političnih, ekonomskih in celo
vojaškopsiholoških« razlogov.187
Zaradi vsega tega se slovenski narod odloča »proti kakršni koli obliki jugoslovanskega
nacionalnega unitarizma, umetnega (sintetičnega!) nacionalnega jugoslovanstva in
jugoslovenarstva.« Odloča se za »skupno federativno državo ali pa tudi za svojo odcepitev od nje,
če za nas ni resnična federacija: če ne ustreza strukturnim zakonitostim pozitivnega federativnega
nacionalizma.«188
3.3 Narodna samoodločba v okvirih slovenske osamosvojitve
Zdaj, ko smo si ogledali, kako sta glavna filozofska pisca v Novi reviji analizirala (škodljive)
elemente slovenske vpetosti v jugoslovansko federacijo, si bomo ogledali še, kako sta z nekaterimi
drugimi avtorji koncipirala slovenski izstop iz nje. Temeljnega pomena je bilo njihovo pojmovanje
narodne samoodločbe ter njenih implikacij za slovensko državnost oziroma suverenost.
Pojmovanje pravice do narodne samoodločbe, ki sta ga Tine Hribar in Ivan Urbančič očrtala v
Prispevkih za slovenski nacionalni program, se je ohranjalo in nadgrajevalo v vseh prelomnih
dokumentih, povezanih s slovenskim osamosvajanjem. Za začetek torej (dodatno) razčlenimo
tisto, kar o tem njunem pojmovanju že vemo.
186
187
Prav tam, str. 56.
188
Prav tam, str. 51.
65
 Oba pisca izhajata iz temeljne osnovanosti posameznega človeka v narodnem, torej v
jezikovno-kulturnem izročilu. Posameznik je izvorno narodni posameznik, preden je
državljan katere koli države ali udeleženec katerega koli produkcijskega procesa.
 Izvorno narodni posameznik se vzpostavi kot avtonomni subjekt. Ta vzpostavitev pomeni

zasedbo pozicije, s katere izraža in uveljavlja svojo voljo.
 Posameznikovo izražanje in uveljavljanje svoje volje je samo-odločanje. Med akti

takšnega samo-odločanja je tudi odločitev o združitvi z drugimi posamezniki v državo.
 Država z nastankom prevzame subjektnost od posameznikov, ki so se združili vanjo. Tako

je avtonomnost posameznih subjektov, ki so se samo-odločili za ustanovitev države, vir
avtonomnosti oziroma suverenosti te države.
 Pravica posameznika, da se kot subjekt samo-odloča, je pred-politična, naravna pravica.

Toda ker se narava posamezniku kaže skozi jezik, skozi narodno, je pravica do samo-
odločanja smiselna le v okvirih narodnega. Šele narod je okvir, v katerem je samo-odločba
sploh možna. In ker je subjektnost ter z njo avtonomnost oziroma suverenost države
mogoče utemeljiti le v volji oziroma v samoodločbi posameznih subjektov, je sleherna
suverenost, sleherna državnost, nujno utemeljena v narodu kot človekovem temeljnem
eksistencialu.
 Tu moramo dodati še eno postavko, ki je doslej nismo omenili. Oba, Hribar in Urbančič,189
izpostavita isti motiv, ki da izvorno narodne posameznike žene prav v utemeljitev
nacionalne države in prakso nacionalne politike. Narodnost, ugotavljata s Heideggerjem,
implicira eksistencialno držo skrbi. Z narodno pogojenostjo pride tudi skrb za specifično
obliko bivanja – namreč bivanja znotraj domovine ter na-rodnega, ki se posamezniku kaže
kot toliko bolj dragoceno, ko ga posameznik uzre v perspektivi lastne smrtnosti.
189
Glej: »Slovenska državnost,« str. 29, in »Jugoslovanska 'nacionalistična kriza' …,« str. 51.
66
Tako pripravita Hribar in Urbančič normativno prizorišče za slovensko samoodločbo o zapustitvi
federalne Jugoslavije in ustanovitvi resnično suverene nacionalne države.
3.3.1 Slovenska samoodločba med Renanom in Heglom
Videli smo že, kako Hribar v tem kontekstu teoretsko zavrne Renanovo teorijo nacije – njeno
voluntaristično jedro se mu zdi prazno, ker ne upošteva posameznikove narodne pred-določenosti.
Toda Hribar se zaveda, in to jasno pove, da Renanov model za utemeljevanje slovenske

samoodločbe tudi ni praktično uporaben. V pogojih ne-narodnega »vsakodnevnega plebiscita«
lahko Slovenci »že jutri postanemo sestavina enotne nacionalne države, se odpovemo sebi kot
narodu in se spojimo z drugimi jugoslovanskimi narodi (če bi bili seveda tudi ti za kaj takega ali
če bi se kateri izmed njih postavil nad druge) v Jugoslavijo kot Nacijo.«190 V 57. številki Nove
revije tudi France Bučar razloži, da sta jugoslovanska centralizem in unitarizem posledici
ustrojenosti prve Jugoslavije po »francoskem vzorcu« – se pravi kot parlamentarne demokracije,
v kateri pod diktatom prevladujočega naroda poteka stapljanje v novo narodno tvorbo.191
Implikacije Renanovih tez o nastanku evropskih nacij bi bile torej za Slovence v Jugoslaviji precej
neugodne, saj bi nastanek prave jugoslovanske nacije podrazumeval vsrkanje slovenske kulture in
državnosti, ki pogojno obstaja od konca druge svetovne vojne naprej, v jugoslovansko (se pravi v
srbsko-hrvaško).
Poleg tega Renanov model preprosto ne nudi niti enega argumenta, zakaj bi kateri koli narod moral
ustanoviti svojo državo ali zakaj bi bilo ustanavljanje držav narodom kakor koli imanentno.
Topogledno je spis »Kaj je narod?« popolnoma nekoristen, bodisi kot zgodovinska deskripcija
bodisi kot izpeljava normativnih načel. V prvem primeru je tvorba nacionalnih držav igra
zgodovinskih kontingenc, ki narode raztaplja in pogublja, v drugem pa narode preglasi ljudska
volja, ki se ne meni za narodno pripadnost svojih nosilcev.
190
191
France Bučar, »Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda,« Prispevki za slovenski nacionalni program, str.
151.
67
Potrebno mero normativne in praktične opore najde Hribar v svoji interpretaciji Heglovega pojma
nacije kot naroda, udeleženega v zgodovinskem duhu. V nasprotju z Renanom, ki narod v tvorbi
nacije preprosto zavrže, vidi Hegel v naciji oziroma nacionalni državi (Nation) – kot uresničenju
ideje svobode – duhovno dopolnitev oziroma izpolnitev naroda (Volk). Heglova teorija
zgodovinskega napredovanja duha splete med narodom in nacijo teleološko vez. Nacionalni gon
je narodu nekaj notranjega: »Substancialni cilj vsakega naroda [je] biti država, nacija.«192
In seveda je narod po Hribarjevi izpeljavi Hegla in Heideggerja naravnega izvora. Heglova nacija
je tako duhovni izraz oziroma vzvratno ovedenje naravnega naroda znotraj države in Hribar lahko,
sledeč Heglu, zdaj zatrdi dvoje. Najprej, Slovence njihova narodna substancialnost duhovno vleče
k čim večji stopnji politične neodvisnosti. In drugič, za artikulacijo te neodvisnosti sta bistvena
prav njihova rodovni izvor in z njim povezana kultura.
Onkraj normativnih izpeljav je bilo videnje naroda in nacije, kakršno pri Heglu najde Hribar,
uporabno, ker je snovalcem slovenske samoodločbe omogočilo nekaj ugodnih taktičnih manevrov.
Vsi so bili tako ali drugače povezani z dejstvom, da to pojmovanje, ker ukoreninja narod v »rodu«,
obhaja problem »ljudstva« oziroma narodno nediferenciranega državljanstva.
Takšen taktični manever so teze o pravici do samoodločbe in njeni uresničljivosti, ki jih je v 57.
številki in drugje nanizal Peter Jambrek. Da je subjekt oziroma nosilec pravice do samoodločbe
narod (in ne ljudstvo), ta pisec utemelji s sklicem na Kardelja in širše na evropsko tradicijo, pri
čemer sta zanj pomembna mejnika francoska revolucija in »prevratno leto 1848«.193 A tukaj ne
problematizira pomembnega pojmovnega prehoda, ki se je izvršil med francosko revolucijo in
ustanovitvijo centraliziranih nacionalnih držav po Pomladi narodov.
192
Prav tam, str. 1. Hribar Heglovo videnje naravnega izvora naroda ter njegove zgodovinske usojenosti v državnost
oziroma nacionalnost sestavi iz odlomkov iz Heglovih Nürnberških in heidelberških spisov, Enciklopedije filozofskih
znanosti ter Predavanj o filozofiji religije.
193
Peter Jambrek, »Pravica do samoodločbe slovenskega naroda,« Prispevki za slovenski nacionalni program, str.
161.
68
Namreč tega, da se je težišče suverenosti v tem obdobju prestavilo iz razsvetljenskega ljudstva –
skupka subjektov, ki vodeni od razuma izražajo politično voljo – v narod kot kulturno skupnost.
Torej imata francoska revolucija in leto 1848 za lociranje subjekta samoodločbe natanko nasprotni
implikaciji. Francoska revolucija ga je našla v ljudstvu, Pomlad narodov pa v etnično-kulturnem
narodu. In še – ta prestavitev je v novih evropskih nacionalnih državah služila prav politični
homogenizaciji oziroma centralizaciji,194 kakršna Hribarju ne ustreza pri Renanu.
Pred nekaj odstavki smo omenili Bučarjevo opozorilo, da Renanovo pojmovanje nacije implicira
vsrkanje narodov v neko drugo, dominantno kulturo, ki je izvorno prav tako narodna. To opozorilo
med drugim pomeni, da je Renanovo slavljenje »francoskega« načela nacionalne geneze
obskurantsko. Zakriva namreč dejstvo, da je uveljavljanje »univerzalnih« razsvetljenskih vrednot
v tvorbi (francoske) nacije potekalo skozi enačenje teh vrednot – vrednot razumne politične volje
– z etničnim francostvom oziroma vsaj skozi perspektivo francoskega jezika in francoske
očetnjave. Renan francosko revolucijo ter nacijo, ki jo je ustvarila, že motri skozi prizmo narodne
homogenizacije, ki ni Francije v devetnajstem stoletju zajela nič manj kakor druge evropske
države.
Heglovo pojmovanje nacije se od Renanovega torej ne razlikuje po sámi vsebnosti elementa pred-
pogojenosti nacije z narodnim, temveč po tem, da Hegel to pred-pogojenost priznava, Renan pa jo
prikriva – vsaj kolikor izrecno zanikuje pomen kulture in jezika za tvorbo nacije. Tako je
ugotovitev, da je za Slovence, ki se hočejo z aktom samoodločbe emancipirati od jugoslovanske
federacije, Hegel uporabnejši od Renana, sicer povsem pravilna. Vendar ne zato, ker bi Renanova
koncepcija zares izključevala narodno ozadje vsake politične volje; pač pa zato, ker je bila
slovenska državnost v času izida 57. številke v takšni fazi, da ji je motiv razločevalne narodne
samo-vzpostavitve ustrezal bolj, kakor bi ji motiv republikanskega poenotenja.
Hribar in Urbančič si v okvirih jugoslovanske federacije dejansko želita politično decentralizacijo,

toda hkrati ne skrivata, da ju na republiški ravni – in torej na ravni bodoče samostojne slovenske
države – močno skrbi še tako majhna stopnja narodne nehomogenosti. Da se je Urbančiču število
194
69
priseljenih delavcev zdelo »nevarno«, smo že videli. Hribar pa je občutek nevarnosti povsem
nedvoumno postavil v kontekst nasprotja med suverenostjo, utemeljeno v narodu, in suverenostjo,
utemeljeno v ljudstvu. Namreč, če je država utemeljena na suverenosti slovenskega naroda in
ljudstva Slovenije, svari Hribar, se slovenski narod »spreminja zgolj v del ljudstva Slovenije, tako
da bo to ljudstvo, ki živi na teritoriju Slovenije, slovenskemu narodu kot svojemu – za zdaj še
večinskemu – delu lahko prej ali slej reklo: To je moja dežela!«195
Pripombo, da ima v teh pojmovanjih načelo skrbi za ohranitev naroda prednost pred načelom
vzpostavitve demokracije, bomo prihranili za razdelek, v katerem bomo obravnavane tekste
razvrščali v prostoru med liberalizmom in komunitarizmom. Tu je za našo obravnavo pomembneje
izpostaviti, da je, kolikor se je tikalo novorevijašev, narodna homogenost v uveljavitvi
samoodločbe zasedala posebno praktično mesto. Jambrek jo namreč izpostavlja med vrsto
»endogenih« dejavnikov, »ki hipotetično povečujejo izvršljivost konkretnega programa
samoodločbe v smeri samostojne državnosti ene izmed članic jugoslovanske federacije.«
»Etnično, jezikovno in občekulturno homogenost prebivalstva« daje na prvo mesto, sledijo pa ji
»izrazitost narodnostne zavesti v primerjavi z integralnojugoslovanskim enačenjem«, »geografska
zaokroženost teritorija naroda (republike)«, »gospodarska povezanost naroda«, ki se izraža v
zaokroženosti pretoka proizvodnih faktorjev in v »specifični etiki dela« ter »specifičnost politične
kulture, modelov političnega ravnanja in udeležbe, lojalnosti do nacionalnega vodstva [idr.].«196
Skratka, slovenski narod bo samoodločbo uresničil toliko laže, kolikor bo navznoter homogen,
navzven pa drugačen od drugih delov Jugoslavije. Bolj se bo v samoodločitveni postopek vpletalo
narodno nediferencirano ljudstvo, težavnejši bo.
Utemeljitev samoodločbe in z njo suverenosti v narodu je prešla v vse tri osamosvojitvene

dokumente, ki so jih snovali novorevijaši – v Teze za slovensko ustavo (znane tudi kot »Pisateljska
ustava«) iz leta 1988, v Majniško deklaracijo iz leta 1989 in v Deklaracijo o slovenski samoodločbi
iz leta 1990. In čeprav jo je Hribar zavrnil, ker je v njeni ohranitvi »vladavine dela« videl
»boljševistično jedro«,197 je suverenost na slovenskem narodu utemeljevala tudi Temeljna listina
195
196
»Pravica do samoodločbe slovenskega naroda,« str. 171.
197
Tine Hribar, »Nadaljevanje sektaštva,« Nova revija, let. 10, št. 116, december 1991, str. XVIII–XIX.
70
Slovenije, dokument, ki ga je kratek čas po Majniški deklaraciji, pod katero se je podpisalo Društvo
slovenskih pisateljev in več opozicijskih strank, objavila republiška konferenca SZDL. Ker so torej
to postavko – v tistem trenutku – vsak iz svojih teoretskih in praktičnih razlogov upoštevali tako
»Demosovci« kakor »komunisti«, se je na koncu vpisala tudi v Ustavo Republike Slovenije.
3.3.1.1 Suverenost v nacionalnih interesih Slovenije in Srbije
Opisana izhodišča je Hribar še nekoliko podčrtal, ko je na njihovi osnovi primerjal Pisateljsko

ustavo in »Predpostavke in načela ustavnih sprememb«, pod katere so se podpisala Društvo
književnikov Srbije, Sociološko in Filozofsko društvo Srbije.198 Hribarjeva komparativna analiza
je izjemno pomenljiva, čeprav, kot opozori, ne gre za istovrstna dokumenta. S Pisateljsko ustavo
sta Ustavna komisija upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev in Delovna skupina za
ustavni razvoj pri Slovenskem sociološkem društvu hoteli Slovenijo utemeljiti kot suvereno
državo, ki se bo šele kot takšna po svoji presoji priključila (ali pa tudi ne) neki prihodnji
jugoslovanski konfederaciji. Srbski avtorji pa so Predpostavke pisali z namenom ureditve odnosov
znotraj obstoječe jugoslovanske federacije. Analiza je pravzaprav pregled, kje so se (vsaj v očeh
nekaterih intelektualcev) kresali in kje so sovpadali tedanji slovenski in srbski nacionalni interesi
znotraj Jugoslavije.
Hribar teze Predpostavk razdeli na tiste, s katerimi se strinja tako na ravni suverenih članic
konfederacije kakor na konfederalni ravni; na tiste, s katerimi se nikakor ne strinja, ker dajejo
pozitivnemu pravu prednost pred naravnim (ki torej niso sprejemljiva s stališča človekovih pravic
narodnega posameznika); ter na tiste, s katerimi se strinja pogojno, ob predpostavki nacionalne
državnosti.
Tako z avtorji Predpostavk med drugim soglaša, da je treba omejiti oblast kot takšno, da je treba
iz nje izločiti partijski monopol in da je treba ohraniti socialno državo. Popolnoma izključi, da bi
Slovenija kot članica konfederacije pristala na enotno odločanje »sorazmerno po številu
198
Tine Hribar, »Komparativna analiza 'Tez za Ustavo Republike Slovenije' in srbskih 'Predpostavk in načel
ustavnih sprememb',« Nova revija, let. 7, št. 78/79, oktober–november 1988, str. 1531–1537.
71
prebivalcev«, da bi pristala na ohranitev samoupravljanja kot neposredne demokracije in da bi
pristala na resnično vzpostavitev »avtonomije proizvajalcev«. V zadnjih dveh zahtevah je,
podobno kot ob zahtevi po vladavini dela v Temeljni listini, videl zgolj nadaljevanje diktature
proletariata. Avtonomijo proizvajalcev naj bi po njegovem docela pokrivala avtonomija
državljanov in poudarjanje prve bi med posameznika in njegovo udeležbo v političnem sistemu
zoper vrinjalo udeležbo v delovnem procesu.
O razlikah in podobnostih srbskih in slovenskih nacionalnih interesov najzgovorneje pričajo štiri

teze, s katerimi se Hribar strinja le pogojno (torej če je v njihovem uresničevanju upoštevana
suverenost posameznih nacionalnih držav). Vse štiri je namreč treba razumeti v kontekstu srbskega
razmerja do avtonomije Kosova in Vojvodine – ki sta svoje interese kot posebni upravni enoti
uveljavljala znotraj Srbije, na zvezni ravni pa sta ji kot avtonomni pokrajini zaradi načela soglasja
lahko kljubovali enako kakor »prave« republike – oziroma položaja srbskih manjšin v drugih
republikah, zlasti na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.
Glede »vzpostavljanja polne nacionalne, duhovne in kulturne integritete vsakega jugoslovanskega

naroda posebej, neodvisno od republike ali pokrajine, v kateri je,« je menil, da je zahteva
protislovna, kolikor o nacionalni integriteti ni mogoče govoriti neodvisno od republik.
Namreč, vse oblike integritete so podvržene nacionalni integriteti oziroma suverenosti. Slednjo
ima narod lahko le v svoji republiki. Drugje je zgolj etnična manjšina in lahko zahteva le duhovno
in kulturno integriteto.
Zahteva po »konstituiranju Republike Srbije kot države, ki ima pri opravljanju svojih osnovnih
suverenih pravic na vsem svojem ozemlju na področju zakonodajne, izvršne in sodne oblasti enake
pravice in dolžnosti, ki jih imajo druge republike, ki sestavljajo jugoslovansko državno skupnost,«
se mu zdi upravičena. A s pridržkom, da je napačno utemeljena. Zahteva, da naj bodo vse
jugoslovanske republike ustrojene po istem kopitu, je zgrešena, saj niso vse enako narodne
homogene. Srbija črpa svojo suverenost iz dejstva, da je država srbskega naroda. Tako se lahko
konstituirajo le tiste republike, ki so dovolj narodno homogene. Ostale morajo suverenost
utemeljevati v volji državljanov.
72
Nadalje zahtevajo avtorji Predpostavk »določitev prerogativov Socialistične avtonomne pokrajine
Vojvodine in Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo v skladu z nacionalnimi in
zgodovinskimi pogojenostmi in demokratičnimi pravicami državljanov in narodov«. Hribar tu
pravzaprav ponovi ugovore iz prejšnjih dveh točk. Strinja se, da Vojvodina in Kosovo »ne moreta
imeti lastnosti državne suverenosti, ki pripada republiki Srbiji.« Toda spet opozori, da so »pravice
nacionalnosti imanentne, ne eksterne pravice«. Utemeljene ne morejo biti ne na zgodovinskih
pogojenostih ne na pozitivnem pravu, ki države konstituira kot demokratične tvorbe. Mera
integritete oziroma suverenosti, do katere je upravičen narod, je odvisna od tega, ali je na
določenem ozemlju manjšina ali ne. Izmed vrstic je razberljivo tudi, da Hribar z vprašanjem, katero
številko je zadostno število, da narod ni več manjšina, meri na kosovske Albance in njihovo
morebitno pravico do odcepitve od Srbije. 199
Isti pomisleki, pravi Hribar, se nanašajo na zadnjo točko, namreč na zahtevo po »univerzalizaciji
pravice do formiranja avtonomnih skupnosti na območjih posebnega nacionalnega sestava ali
posebnega zgodovinskega in kulturnega razvoja, na osnovi svobodno izražene volje prebivalstva
teh območij.« Vprašanju številčnosti prebivalstva določene narodnosti doda še vprašanje o
velikosti ozemlja, ki ga zaseda, in se vpraša, ali bi avtonomija teh skupnosti obsegala tudi
ozemeljsko avtonomijo. Nato naslovi zahtevo v njeni dejanski razsežnosti: »Imajo pravico do
'avtonomije v okviru federalnih enot' na primer le Srbi v Liki na Hrvaškem, ali pa tudi Romi v
Srbiji ali Sloveniji?«200
Ob prebranem ugotovimo predvsem, da so srbski avtorji Predpostavk izvedli nasprotni manever

od Hribarja. Hribar jim, primerno slovenskim osamosvojitvenim težnjam, vseskozi odgovarja iz
zornega kota nacije, katere suverenost izvira iz naroda. Na koncu jim tudi svetuje, naj opustijo
poskuse rehabilitacije unitaristične države, ki jo povezuje samoupravljanje, napišejo lastno
nacionalno ustavo ter potem razmislijo o konfederaciji, ki bo izvedena iz suverenosti posameznih
članic.201 Na drugi strani so srbske zahteve po usklajevanju zvezne ureditve, državljanskem načelu
odločanja in upoštevanju zgodovinskih danosti zahteve po maksimizaciji moči najštevilčnejšega
199
Prav tam, str. 1534.
200
201
73
naroda federacije, ki so mu v lastni republiki v napoto manjšine, v drugih pa se kot velika manjšina
čuti nacionalno prikrajšanega. Srbski avtorji Predpostavk so skušali v Jugoslaviji s sklicevanjem
na univerzalne, razsvetljenske principe uveljaviti svoj parcialni narodni interes. In medtem ko je
Hribarjevo sklicevanje na narodne korenine nacij spadalo v domeno Hegla, je njihov nacionalizem
v univerzalistični preobleki spadal v domeno Renana.
Kosta Čavoški in Vojislav Koštunica sta v isti številki Nove revije snovalce Pisateljske ustave
opozorila, da bi konfederalna ureditev – po tedaj veljavnih ustavnih določilih SFRJ – najprej
zahtevala soglasje vseh republik.202 Hribar je leta kasneje to označil za navadno taktiziranje: »To
je bila tista 'finta', ki bi nas spravila ob osamosvojitev, če bi ji nasedli, saj bi se pogajanja vlekla v
neskončnost.«203 Nedvomno – ta zahteva po spoštovanju univerzalizma prava je bila povsem votla.
Hkrati pa je držal tudi ugovor Čavoškega in Koštunice: da so avtorji Pisateljske ustave – izhajajoč
predvsem iz pravic, imanentnih narodnosti – predpostavili Jugoslavijo kot konfederacijo in
Slovenijo kot subjekt mednarodnega prava,204 ne da bi eno ali drugo realno držalo. V tem sporu je
bilo »fintiranje« vzajemno.
3.4 Posledice tez novorevijašev za osamosvojitev in poosamosvojitveni razvoj Slovenije
Kakšne politične in družbene učinke so imele teze novorevijašev za razvoj Slovenije, sta razčlenila
Gorazd Kovačič in Tonči Kuzmanić.205 Njune ugotovitve zgolj povzemimo.
Te teze sta razdelila na tri usmeritve – tisto, ki jo je narekoval Tine Hribar, tisto, ki jo je narekoval
Ivan Urbančič, in tisto, ki jo je narekoval France Bučar. Besedil slednjega tukaj nismo podrobneje
povzemali, zlasti zato, ker je soglašal s Hribarjevimi in z Urbančičevimi ugotovitvami o vezavi
samoodločbe na narod, o nastopu kibernetske oziroma informacijske epohe, o novih metodah
racionalizacije, ki jo zahteva ta epoha, o vse večjem prestavljanju odločanja na nadnacionalno
202
Kosta Čavoški in Vojislav Koštunica, »Komentar k Tezam za Ustavo Republike Slovenije,« prav tam, str. 1544.
203
Euroslovenstvo, str. 202.
204
»Komentar k tezam …,« str. 1539.
205
Gorazd Kovačič in Tonči A. Kuzmanić, »Pojmovanje države in nacije pri novorevijaših v osemdesetih letih,«
Časopis za kritiko znanosti, let. 32, št. 215/216, 2004, str. 245–265.
74
raven ter o tem, da je partijski sistem zaradi svoje podvrženosti eshatološkemu projektu in zahteve
po ideološki dominaciji vsem tem spremembam nesposoben slediti, kar da povzroča njegovo
terminalno in brezizhodno krizo.
Bučar je vidneje odstopal od Hribarjevih in Urbančičevih pojmovanj le s tem, da je posameznika

manj eksistencialno zamejil z narodom. Priznava sicer, da je posameznik že od rojstva
zakoreninjen v cel kup podlag – jezikovnih, kulturnih, zemljepisnih, gospodarskih itd. –, od katerih
se izredno težko odtrga. Toda hkrati to vseeno lahko nekako stori, če mu tako narekuje interes
preživetja.206 Tako je narod za Bučarja predvsem interesna skupnost. In kakor imajo interese
posamezniki, je mogoče govoriti tudi o interesu narodov. Toda ti interesi so, ker so pač najože
zvezani z materialnim preživetjem, podvrženi zahtevi po tehnični racionalizaciji. Prav ta tehnični
pogoj207 pa je tisto, v imenu česar velja izstopiti iz popolnoma iztrošenega sistema in se usmeriti
v sfero nadnacionalnega. Slovenska samoodločba z odcepitvijo je smotrna le, če bo nacionalna
država, ki se bo s tem vzpostavila, sposobna nastopati zgolj kot »ena od strukturnih ravni v
[nehierarhični] zgradbi sodobne razvite družbe.«208
Po Kovačiču in Kuzmaniću se v tezah Hribarja, Bučarja in Urbančiča kažejo tri »mišljenjske

figure«.
Prva figura je »nacionalizem« in se kaže zlasti v mišljenju Tineta Hribarja. Najbolj se je uveljavila
v kontekstu »nacionalizacije slovenske politike v obdobju razpada Jugoslavije in osamosvojitve
Slovenije«. Hribar s svojem mišljenjem prehaja tudi že v figuro »tranzicije«, ki je sicer predvsem
domena mišljenja Franceta Bučarja. »Bučarjevo družbeno razvojno agendo je prevzela politična
tehnologija tranzicijskega obdobja uvajanja kapitalizma v Sloveniji in jo pripeljala do nakazanega
izteka v globalni kapitalizem.« Urbančičevo mišljenje – »tehnonacionalistična interpretacija
nacionalnega vprašanja« – ni zaznamovalo posebne faze nacionalnega vprašanja, temveč je zanj
značilno »nihanje oz. gibanje na vseh treh območjih hkrati.«
206
France Bučar, »Jugoslovanska kriza ali kriza jugoslovanstva,« Nova revija, let. 7, št. 78/79, oktober–november
1988, str. 1574–1575.
207
»Pojmovanje države in nacije …,« str. 255.
208
»Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda,« str. 159.
75
Se pravi, Hribarjeva mišljenjska figura časovno ustreza obdobju osamosvajanja Slovenije od
Jugoslavije in vstopu v gospodarsko tranzicijo. Bučarjeva ustreza obdobju tranzicije in obdobju
vstopa v »evroatlantske integracije«. Sledi Urbančičeve najdemo v vseh treh obdobjih.209
209
»Pojmovanje države in nacije …,« str. 263–264.
76
4 Teksti »liberalcev«
Tretji ideološki oziroma nazorski sklop avtorjev, ki so obravnavali predosamosvojitveno in

osamosvojitveno dogajanje v Sloveniji, le-tega ni obravnaval v perspektivi narodnega prebujenja
Slovencev znotraj SFRJ. Teme, ki so jih ti pisci obdelovali, so se po sili razmer sicer dotikale
slovenskega narodnega vprašanja, a so bile osredotočene predvsem na pojma človekovih pravic in
civilne družbe. Če so se novorevijaši upirali zadušljivemu vplivu partijskega ideološkega in
organizacijskega monopola na obstoj in napredek slovenskega naroda, je druge motil njegov
zadušljivi vpliv na obstoj civilne družbe v Sloveniji, hkrati pa so vsaj implicitno zavračali nekatere
nacionalistične teze novorevijašev.
Kot kronist in interpret delovanja te nazorske sfere se je uveljavil zlasti Milan Balažic, ki je v
prejšnjem desetletju izdal niz izčrpnih študij dogajanja v Sloveniji v osemdesetih. V prvi knjigi iz
tega niza, Slovenska demokratična revolucija 1986–1988, identificira med akterji demokratizacije
poleg nacionalnega pristopa novorevijašev še dva poglavitna pristopa: ultra-levičarskega (mlajši
avtorji, med njimi sam Balažic, zbrani okrog študentskega lista Tribuna, pozneje pa okrog
Časopisa za kritiko znanosti) in psihoanalitično-lacanovskega (teoretiki, zbrani okrog uredništva
revije Problemi, ki so lacanovsko psihoanalizo uporabljali kot kritiko ideologije in stalinskega
dirkurza).210 Dodatna lastnost, ki je družila mnoge predstavnike obeh pristopov, je bila, da so bili
tako ali drugače povezani s partijskim podmladkom, z Zvezo socialistične mladine Slovenije, ali
kot dejavni člani ali pa kasneje, ko je ZSMS pod svoje okrilje vzela »nova družbena gibanja«. 211
210
Milan Balažic, Slovenska demokratična revolucija 1986–1988: Civilna družba, nacionalni program in ljubljanski
proces, Liberalna akademija, Ljubljana 2004, str. 31.
211
V uvodu v Balažicevo knjigo (str. 11) Darko Štrajn zapiše, da so nova družbena gibanja v navezavi z ZSMS šele
leta 1989, »ko je postalo jasno, da bo slovenska demokracija politično strankarska,« sama prepoznala, da pravzaprav
zastopajo liberalna stališča. Časovni interval med začetki novih gibanj (mirovniških, alternativno kulturnih,
feminističnih, homoseksualnih itd.) in tem »samospoznanjem« je tako dolg, da implicira vrsto premen stališč,
pristopov in samopodob, zato oznako »liberalci« v mednaslovu postavljamo v narekovaj.
77
4.1 Ultra-levičarji
Ost kritike dejanskosti jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja, kot jo je artikuliral

omenjeni ultra-levičarski pristop – med njegovimi vidnimi predstavniki je bil tudi Igor Bavčar –,
je vsebovala ugotovitev, da »pod socialističnim imenom opravlja Jugoslavija … specifično
kapitalistično pot zgodovinskega razvoja.« Za to spačeno obliko kapitalizma je značilna ohranitev
gospostva svojevrstne buržoazije na eni ter mezdnega dela na drugi strani.
Kot buržuja nastopata »jugoslovanski birokrat in tehnokrat, ki v družbi prehodnega obdobja s

svojo kapitalsko naravo še naprej izkoriščata delo in zagotavljata nemoten proces kapitalistične
proizvodnje skozi paradoksno obliko socialistične akumulacije, t. j. skozi 'socialistično
samoupravno produkcijo.'«212 Toda ta akumulacija, je Bavčar ugotovil leta 1983, pojema, ker
»birokracija kot personifikacija specifičnega kapitalskega odnosa … ne more revolucionirati
produktivnih sil, ne da bi spodkopala odnose svoje lastne razredne dominacije.«213
Znotraj državno-partijskih vrhov vidi ta pristop tako dve struji. Na eni strani zagovornike »trde
linije«, ki zagovarjajo ohranjanje partijske nadvlade ter z njo institucionalizacije in
»sklerotizacije« revolucije. Jugoslovansko samoupravljanje se je znašlo v slepi ulici, ker oblika, v
kakršni ga izvaja trda linija, »figurira le kot začetek novega negotovega spopada med kapitalom
in delom.« Delavski razred je bil v tem spopadu politično povsem nevtraliziran, tako da so zdaj
nosilci ekonomske politične moči in s tem tudi zastopniki javnosti »veliki lastniki,
tehnobirokratska elita in vojaško-politična oligarhija«. Toda drugo strujo, strujo s potencialom za
nadaljnji razvoj, je najti prav med tehnokratsko sekcijo elite, saj predstavlja »kapitalsko
alternativo« trdi liniji.
Alternativo pristopu – »eklektični kombinaciji idej ortodoksnega marksizma, malomeščanskega

utopizma, političnega normativizma in ekonomskega liberalizma 'socialistične blagovne
produkcije'« –, ki zgolj izigrava tržne zakonitosti z državnimi posegi, svoboščine ljudi pa
212
Slovenska demokratična revolucija, str. 35.
213
Prav tam. Naveden je Bavčarjev članek »Zveznih družbenih svetov prevrat v ekonomiji,« Časopis za kritiko
znanosti, let. 11., št. 55–56, 1983, str. 4.
78
nadomešča le s »kolikor toliko svobodnimi narodi«, vidijo »'mlajši marksisti' v radikalni in
brezobzirni kritiki socialističnega samoupravljanja ter razvitju programa alternativnega
socializma.«214 Iz povedanega je jasno, da naj bo bistveni del tega programa politična aktivacija
oziroma de-marginalizacija delavskega razreda v so-odločajoči in zato šele zares samoupravni
civilni družbi.
V Časopisu za kritiko znanosti je občasno objavljal tudi Janez Janša, denimo v tematski številki o
enakopravnosti jezikov v oboroženih silah, katere redaktor je bil. Janša praviloma ni pisal o
jugoslovanskem ekonomskem ustroju, temveč se je pretežno posvečal temam, povezanim z JLA,
vendar bi ga vsaj po argumentacijski taktiki lahko uvrstili med Balažiceve »ultra-levičarje«. Po
Demosovi volilni zmagi, ko je postal prvi slovenski obrambni minister, je Boris Čibej zapisal, da
je Janša v osemdesetih JLA kritiziral »v skladu s takratno linijo mladih ortodoksov, ki so vladajočo
garnituro pobijali na njenem lastnem terenu. Partijskim in vojaškim voditeljem so pod nos molili
dela klasikov marksizma, češ poglejte, na kaj se sklicujete, pa še prebrali niste dobro.«215
V tem slogu Janša enakopravnost jezikov v JLA zagovarja z naštevanjem škodljivih posledic
jezikovne neenakopravnosti (neenakomerna zastopanost pripadnikov posameznih narodov in
narodnosti SFRJ v starešinski sestavi JLA, manjša motiviranost nesrbohrvaško govorečih
nabornikov za služenje vojaškega roka in zaostanek v razvoju vojaškega izrazoslovja) ter na
podlagi jugoslovanske ustave iz leta 1974 – točneje njenega 243. člena, ki je jamčil enakopravnost
vseh jezikov in pisav SFRJ, razen pri poveljevanju in vojaškem pouku v JLA. Nato za zadostitev
tem strokovnim in ustavnim merilom – z zagotovilom, da »nacionalno homogene osnovne enote
JLA niso republiške armade« – predlaga nacionalno homogene čete, bataljone s četami iz dveh
nacionalnosti, brigade ali polke iz treh nacionalnosti ter divizije iz vseh jugoslovanskih narodov
in narodnosti. Pristavi, da je enakomerna prisotnost narodov in narodnosti »v vseh enotah
operativnega ranga« mnogo bolj pomembna za jugoslovanski karakter JLA »kot pa nekakšen
jugoslovanski jezik«. Članek sklene s predlogom za spremembo 243. člena, iz katerega naj bi
izbrisali izjemi k enakopravnosti jezikov, tako da bi se glasil le: »V oboroženih silah Socialistične
214
Slovenska demokratična revolucija, str. 35–36.
215
Boris Čibej, »Oboroženi mirovniki,« Mladina, št. 23, 4. junij 1991, str. 8.
79
federativne republike Jugoslavije se v skladu z ustavo SFRJ zagotavlja enakopravnost jezikov
narodov in narodnosti Jugoslavije in njihovih pisav.«216
Janša torej v navedenem članku v imenu ustave SFRJ, strokovne podkovanosti JLA in ohranjanja
njenega jugoslovanskega karakterja zagovarja, da naj slovenski naborniki služijo vojsko z drugimi
Slovenci in neposredno pod slovenskimi oficirji (čeprav ne nujno v Sloveniji) ter da je vse to bolj
bistveno, kakor da se v JLA z vsiljevanjem srbohrvaščine na silo tvori »jugoslovanska« nacionalna
oziroma narodna zavest. Če podčrtamo, pri argumentiranju uporabi enak pristop večje papeškosti
od papeža, kakor so ga tribunaši, ko so vodilne partijce oklicali za reakcionarno buržoazijo. On je
vojski očital, da ni dovolj jugoslovanska, oni pa partijski eliti, da ni dovolj revolucionarna.217
4.2 Mirovno gibanje
Čibej tudi jasno razloži Janšev odnos do mirovnega gibanja, s katerim je še marca 1990, že kot
član Slovenske demokratske zveze, sodeloval kot sopodpisnik nadstrankarske pobude za
demilitarizacijo SOVA (Slovenija odpravi vojaški aparat): »Janša [je bil] bolj sopotnik [mirovnega
gibanja] kot pa nekdo, ki se je eksplicitno zavzemal za odpravo vojaškega aparata. V nekem
trenutku … so se pač znašli na istem bojišču in na isti strani. Ko se je Janša aktivno angažiral v
najbolj državotvorni slovenski stranki [in po porazu novih družbenih gibanj na volitvah], se je
njihova pot dokončno ločila.« Članek sklene z ironično pripombo, da je Janšo odprava vojske
zanimala kvečjemu v marksistično-leninistični perspektivi militarizacije celotne družbe in odmrtja
države.218
Kar se tiče bolj »zavzetega« dela mirovnega gibanja, prepoznava Marko Hren, eden njegovih
najdejavnejših pripadnikov, pet glavnih »konceptualnih stebrov«. Najprej jainistično sanskrtsko
216
Janez Janša, »Enakopravnost jezikov v JLA,« Časopis za kritiko znanosti, let. 14, št. 91/92, 1986, str. 7–22.
217
Vprašanje, do kakšne mere so bili nekoč vsi skupaj ljubitelji jugoslovanstva oziroma prepričani marksisti, je za
našo razpravo brezpredmetno. V presojo vseh obravnavanih avtorjev in tekstov je treba vračunati, da je bilo vsaj v
prvi polovici osemdesetih samoupravljanje in vojsko dopustno kritizirati le v duhu zveste opozicije, se pravi s
predpostavko ohranitve obstoječih razmerij moči in v okvirih dopuščenih pojmovnikov.
218
»Oboroženi mirovniki«, str. 8–9.
80
vodilo »ahimso paramo dharma« (nenasilje je najvišji zakon), ki ga je v gibanje uvedel
soustanovitelj Pacifistične zveze Jure Detela – prvi, ki je »povezal nenasilje, ekologijo in
duhovnost, ne le v osebno držo, temveč tudi v politično akcijo.«219 (Tu je morda umestno
pripomniti, da je jainistično nenasilje samo na sebi apolitično, saj je predpisano oziroma zaželeno
v kontekstu radikalnega dualizma telesa in duha ter osvoboditve slednjega skozi premagovanje
afektov. Privrženec jainizma se nasilju odreka za lastni blagor, ne v skupno dobro.)
Drugi konceptualni steber, ki ga izpostavlja Hren, je zavezanost človekovim svoboščinam,

dostojanstvu, pravicam in etiki. Zlasti posameznikovi pravici do ugovora vesti služenju vojaškega
roka,220 pri kateri se koncept etike še posebej jasno izkristalizira, saj se z zahtevo po tej pravici
začne spor med človekovo vestjo – se pravi med zaznavo lastne integritete – ter pravno normo.
Zavrnitev služenja vojaškega roka iz etičnih razlogov je tudi trenutek, ko se v vseh razsežnostih
razpre polje pravice posameznika, da ravna v skladu z narekom svoje tvorne identitete, nasproti
zahtevam njegove partikularne skupnosti – ali, če hočemo, ko liberalizem najbolj šolsko trči ob
komunitarizem.
Tretji konceptualni steber najde Hren v privrženosti mirovnikov vladavini prava, pravni državi in
ustavnosti, četrti – tretjemu komplementarni – pa v civilni nepokorščini in državljanskem pogumu
v primerih represije (opirajoč se na že omenjeno jainistično doktrino nenasilja in gandijevsko
nenasilje po načelu satyagraha). Zadnji konceptualni steber delovanja mirovnega gibanja sta bili
mednarodna solidarnost in dejavnost.221
Doslej obdelana pojmovanja ZSMS-jevcev in članov novih družbenih gibanj so nekako molila v
smer pojma civilne družbe, ne da bi ga zares vsebovala ali problematizirala. Zdaj si bomo pobliže
ogledali nekaj besedil dveh avtorjev, ki sta ga najjasneje artikulirala. Prvi trdno spada med
lacanovce, drugi nekoliko bolj pogojno med mirovnike.
219
Marko Hren, »Si vis pacem para pacem,« v: Vlasta Jalušič in Lev Kreft (ur.), Vojna in mir: refleksije dvajsetih
let, Mirovni inštitut, Ljubljana 2011, str. 20.
220
Prav tam, str. 23.
221
81
Najprej bomo preverili, kako je odnos slovenskega naroda do civilne družbe razdelal Slavoj Žižek
in kako je svoja spoznanja o njej apliciral na aktualno situacijo v SFRJ.
4.3 Slavoj Žižek: razkrečenje slovenstva
Žižek v knjigi Jezik, ideologija, Slovenci222 obravnava (slovensko) narodno oziroma nacionalno
identiteto kot primer ideologije, in sicer na podlagi Althusserjeve teorije ideološke interpelacije.
Po Althusserju je interpelacija tisto, kar posameznika naredi za subjekt ideologije. Posameznik je
interpeliran v ideološki subjekt, ko se odzove na »klic« ideologije tako, da samega sebe prepozna
kot njenega naslovnika (osnovni primer, ki ga navaja Althusser, je tako rekoč avtomatični odziv
na policajev klic: »Hej, vi tam!«).223 Način reprodukcije interpelativne ideologije pa ni osvajanje
izrecne ideološke vsebine, temveč – v skladu s Pascalovim napotilom neverujočim, da bo s
ponavljanjem molitvenih obrazcev prišla tudi vera – ravnanje subjekta, kot da je to vsebino osvojil.
Drugače povedano, ideologija se ne reproducira z verovanjem, temveč z ritualom oziroma s
prakso.224
Po Žižkovem videnju je bil za slovensko narodno identiteto odločilen klic krščanskega socializma
na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, zlasti gibanja, imenovanega po duhovniku in
politiku Janezu Evangelistu Kreku. Krekovstvo je zlasti z izobraževanjem, zadružništvom in
ustanavljanjem posojilnic bistveno popravilo socialni položaj slovenskih samostojnih kmetov in
do neke mere delavcev in je zato »izredno« zaslužno za »preživetje in okrepljeno gospodarsko
moč [slovenskega naroda] na začetku [dvajsetega] stoletja«.225 Žižek krekovstvu te zasluge pripiše
povsem brezpogojno, vendar ga zanima predvsem, v kakšno narodno subjektnost, v kakšno
slovenstvo, je Slovence interpelirala krekovska ideologija. V tem smislu izčrpneje razdela del
problematike slovenske transsubjektivnosti – naslanjanja na izven-narodne subjekte –, ki jo je med
novorevijaši izpostavil Ivan Urbančič.
222
Slavoj Žižek, Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, Ljubljana 1987.
223
Louis Althusser, »Ideologija in ideološki aparati države,« v: Izbrani spisi, Založba /*cf., Ljubljana 2000, str. 99.
224
Prav tam, str. 91.
225
Jezik, ideologija, Slovenci, str. 59.
82
Iz pregleda, v kaj je Slovence pozivala krekovska ideološka praksa, Žižek izlušči strukturne poteze
krekovstva, nato pa pokaže, kako je te poteze podedoval jugoslovanski samoupravni socializem.
Pri tem noče razmišljati na podlagi gole analogije, temveč pravi: »Metodološko izhodišče mora
torej biti, da družbeni 'pomen' ideoloških elementov ni vnaprej določen s samo naravo teh
elementov, marveč lahko isti elementi v novih zgodovinskih konstelacijah zadobijo novo
'vrednost'.«226 Ne gre torej za to, da bi bila socialistično samoupravljanje in krekovski krščanski
socializem vsebinsko enaka, temveč za to, da je njuno ravnanje zaznamovano z neko usodno
strukturno podobnostjo. To podobnost najde Žižek v njunem korporativizmu ter posledično
enakem odnosu do civilne družbe oziroma do posameznika.
Žižek povzame trditve iz knjige Socijalizem, v kateri je Krek razdelal svoje videnje odtujitve v
kapitalizmu. Kapitalistično izkoriščanje je bilo po Krekovem mnenju posledica novoveške
liberalizacije in sekularizacije. Ko sta bila vera in družbeni red, ki ga je narekovala, izrinjena iz
javne sfere – torej ko je cerkev izgubila velik del oblastniške in zakonodajne moči – je z njima
izginila tudi vzajemna povezanost oziroma zavezanost udov družbenega organizma. V procesu, ki
se je začel z izmikom posameznika Božji postavi ter nadaljeval z njegovim izmikom postavam
družine in stanu, je bilo vsestransko načet družbeni organizem, družbeno telo.
Novoveški liberalizem, katerega najbolj škodljivi proizvod je bila za Kreka socialdemokracija, je

s premikom gorišča v posameznika – s tem, da je posameznik »neposredno«, mimo svoje
stanovske opredeljenosti, priznan za državljana ter postane član občanske oziroma civilne družbe
– sprožil »boj vseh proti vsem« ter pahnil družbo v stanje »neurejene sebičnosti«. Padli sta načeli
očetovske skrbi ter sinovske dolžnosti, ki sta vezali pred-novoveško družbo. Kapitalisti so začeli
delavce brezobzirno izkoriščati, delavci pa so se nehali zavedati, »da ima tudi mezda svoje naravne
meje in če bi stopila preko teh mej, bi njim samim škodovala.« Na eni strani bi »spodbujala
'njihovo nezmernost in razuzdanost', na drugi strani pa bi se 'duševni in gmotni kapital odtegnil
podjetjem, kjer bi ne imel zadostnega dobička.'«227
226
227
Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi III – Socijalizem, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1925, str. 419.
Navedeno v: Jezik, ideologija, Slovenci, str. 22.
83
S tem je bil odpravljen koncept družbene enakosti, ki pa v okvirih Krekovega organicističnega
nazora seveda ni enakost med posamezniki oziroma državljani: »Samo v enem oziru smemo
govoriti, da so si udje v družbi enaki. Vsi smejo namreč zahtevati, da jim družba da to, kar jim po
njihovem delovanju za skupni namen pripada.«228 Zahteva po »enakosti« je tu zahteva po enaki
zavezanosti družbenemu ali »družabnemu« organizmu, ki ga »oživlja« duša »najvišjega organizma
– cerkvena oblast«.229
Zvestoba tako »oživljenemu« organizmu – za katero je prvi predpogoj pokorščina Bogu,

neskaljena z novoveškim ateizmom – je vezivo, ki na primer zagotavlja, da država »skrbi« za
delavce kot tiste, ki »s svojim trudom ustvarjajo vse državno premoženje,«230 in da na drugi strani
delavci od nje ne pričakujejo več od tega. »Če se postavijo na stališče splošne enakosti, razdirajo
s tem državo in vsako družbo, in onemogočajo napredek svojega stanu. Če pa poudarjajo svoj
pomen za državo in svojo pravico, da se jim mora dati, kar jim gre po tem pomenu, stoje na trdnih
tleh in njihov boj ne more ostati brez uspeha.«231
Tako je torej Krek po Žižku zakoličil okvire slovenskega korporativizma. Ko je družbi še vladal
krščanski red, preden sta njeno telo iznakazila liberalizem in socialdemokracija, ljudje napram
državam niso bili državljani neposredno, temveč zgolj kolikor so bili tvorni deli udov državnih
organizmov. Kolikor so bili nosilci naravnega smotra teh udov; ta smoter pa so udejanjali kot člani
rodbin (družin), stanov in narodov, in so v teh okvirih razumeli tudi svoje družbene in državljanske
dolžnosti. Če se hočeta slovenski kmet in delavec postaviti nazaj na svoje noge – se otresti
predvsem revščine in zadolženosti, v kateri sta zabredla zaradi lastne liberalne nezmernosti –,
morata stremeti k ponovni družbeno-organski uskladitvi. Krekovska programska zahteva se je
torej glasila: »Mi stojimo na stališču stanovskih korporacij. Prepričani smo, da je brez njih
gospodarski red nemogoč in da se kratijo temeljne pravice človeške narave, če se zabranjujejo
organske stanovske zveze.«232
228
Socijalizem, str. 17. Navedeno v: Jezik, ideologija, Slovenci, str. 15–16.
229
Socijalizem, str. 19. Navedeno v: Jezik, ideologija, Slovenci, str. 18.
230
231
Prav tam.
232
84
Ne le, da je ta ideološka podstat zagnala zamisel o kmečkem zadružništvu, popolnoma bi zadoščala
tudi za utemeljitev delavskega sindikalizma. Toda ne eno ne drugo ne bi bilo namenjeno
sprevrnitvi kapitalistične družbene strukture – torej zmagovitemu zaključku delavskega boja.
Služilo bi ozdravitvi te strukture, njeni vnovični postavitvi na zdrave krščanske, organske temelje.
Žižek opozori, da je krščanski socializem, h kakršnemu so spodbujale enciklike papeža Leona

XIII. iz let 1879, 1891 in 1901 ter različica katerega je bilo krekovstvo, pomenil vzpostavitev
socialnega miru ter utrditev monopolskega kapitalizma. Uveljavil se je namreč kot odgovor na
»manchestrski liberalizem«, torej na pristni laissez faire kapitalizem »nebrzdane svobodne
konkurence«. Velekapitalistom je v zameno za očetovsko skrb za delavce zagotovil njihovo
»predano delo, zvestobo podjetju ipd.«233 Vendar ne v slovenskem kontekstu, saj pri Slovencih
»prevladujoči družbeni proces gotovo ni bil prehod iz liberalnega v monopolni kapitalizem,
marveč šele oblikovanje samega meščanskega razreda: v Sloveniji je torej šlo 'zares' za ohranjanje
predmeščanskih družbenih razmerij.«234
Predmeščanskih, ker Krek, kot smo že rekli, ni ne pozival k temu, da se delavci in kmetje – se
pravi Slovenci, saj je imel Slovence za delavski narod, kateremu naj bo najvišji zgled gospodarsko
samostojen in nezadolžen kmet235 – izročijo kakemu višjemu, denimo revolucionarnemu boju, ne
k temu, da se preko obogatitve zavihtijo na stalež buržoazije. Z zahtevo, da naj svoj narod najprej
utrdijo z večjo mero zvestobe družini in stanu, jih je odsekal od razsvetljenske nacionalistične
tradicije, ki je v bistvu meščanska. »Patriotični duh« meščanskega pojma domovine »najbolj
neposredno utelešajo prav tisti, ki so pretrgali vse osebne, poklicne, sorodstvene itn. vezi, da bi
'zgolj služili domovini'.«236 Da bi ji služili kot državljani nacionalne države, ne pa kot člani družin
233
Jezik, ideologija, Slovenci, str. 24. Na istem mestu Žižek navaja odlomek, v katerem Krek z odobravanjem
opisuje blagohotno gospostvo Kruppovih nad Essnom.
234
Prav tam, str. 25.
235
236
Prav tam, str. 30.
85
in stanov znotraj domačijskega naroda, ki naj v imenu organskega videnja družbe in države ljubi
(habsburškega) monarha.237
Krekov korporativizem je po Žižkovi interpretaciji torej Slovence oropal občinske družbe, kolikor
»občinskost« implicira občost, univerzalnost. Po eni strani je delavce svaril pred uničujočim,
družbo razkrajajočim univerzalizmom oziroma »internacionalizmom« razrednega boja; po drugi
je bil sumničav do nastajajočega liberalnega meščanstva, saj mu je pripisoval pajdašenje z nemško-
judovskim kapitalom, ki da prav tako razkraja slovensko organsko celoto. 238 Cena postavitve na
lastne noge, kakršno je Krek terjal od Slovencev, je bila po Žižku nezmožnost preseči lastno
(družinsko, stanovsko, domačijsko) partikularnost. Prav ta presežek, se pravi vzpostavitev civilne
družbe, pa je nujni predpogoj, da je narod sposoben vsaj stremljenja po nečem podobnem moderni
nacionalni državi.
»Nekatere elemente krekovstva« je po Žižku reaktualiziral jugoslovanski sistem socialističnega

samoupravljanja. Samoupravljanje je bilo v Jugoslaviji svojevrsten paradoks: »dejanska
'protisamoupravna' tendenca in sila je takšno pojmovanje (in praksa) samoupravljanja, ki ga zvede
na splet izražanja zmerom partikularnih interesov v okviru 'depolitiziranih' samoupravnih
skupnosti.« Te skupnosti so depolitizirane v smislu, da sta jim splošni okvir in usmeritev, torej
univerzalno-politična razsežnost, »nekako vnaprej določena s strani tistega, čemur v vladajoči (in
deloma zavajajoči) terminologiji pravimo 'državno-partijski monopol'.«239
Preprosteje rečeno, množica organizacij, ki je bila vpletena v samoupravno odločanje, se je vedno

dogovarjala le o partikularnih, drobnjakarskih zadevah. Univerzalnost si je v sistemu pridrževala
partijska struktura, ki je obvladovala tako diskurzivno polje kakor sprejemanje vseh bistvenih,
federalno zavezujočih političnih odločitev. Civilne družbe, družbe državljanov, ki polnopravno
soodločajo o življenjsko pomembnih temah ter se na ta način dejansko samoupravljajo,
samoupravni sistem v SFRJ ni dopuščal.
237
Prav tam, str. 29.
238
239
Prav tam, str. 56.
86
Tako je krekovski na lastne noge postavljeni kmet soroden članu jugoslovanske samoupravne
organizacije. Oba opravljata dejavnost udov družbenega telesa, ki mu pripadata, ter se puščata
očetovsko ljubiti vladarju – prvi cesarju, drugi partiji. Ideologiji, v kateri sta interpelirana, podpira
identična krpálna logika. Če se družbeno tkivo raztrga, če se ljubezen sesiri, temu botruje zlohoten
tujek. Bodisi kvarno židovstvo s svojim liberalizmom, internacionalizmom in pohlepom bodisi
reakcija in iredenta, oba okvira pa izrazito črtita egoistično in nezvesto meščansko oziroma civilno
družbo.240
V seštevku, Krekova dediščina je za Slovence dvoznačna. Krekovstvu je uspelo slovensko

nacionalno identiteto ohraniti s tem, »da je na ravni slovenske nacionalne ekonomije prišlo do
'artikulacije' tradicionalnega kmetstva«. In sicer na način, »da so tradicionalno kmetstvo in
elementi kapitalizma sestavljali strukturno celoto, znotraj katere je vsak moment predpostavljal in
pogojeval drugega.« Toda ta materialni proces je terjal »ideološko ceno«: korporativistično
ideološko polje, ki ga pooseblja Krek, je »začelo delovati kot moment same slovenske nacionalne
interpelacije.« To slovensko nacionalno interpelacijo, se pravi skupek pogojev, ki jim mora
zadostiti vsak, ki se želi imeti za Slovenca, je treba po Žižkovi presoji raz-Krečiti: »le tako bo
'civilna družba' lahko zaživela onstran korporativnih okvirov.«241 Le če bodo Slovenci izstopili iz
partikularnega zaplotništva, bodo lahko postali enotna nacija.
4.3.1 Druga smrt Josipa Broza Tita
Žižek napove, da bi lahko neki korporativizem, podoben krekovskemu, igral »vlogo temeljne
ideološke platforme politične opozicije v morebitni zaostreni družbenopolitični situaciji.« Se
pravi, ob zaostritvi položaja v Jugoslaviji bi se nekatere sile verjetno začele zatekati k »nacionalni
solidarnosti med 'sloji'« ali k »nacionalistično poudarjeni zakoreninjenosti 'zdrave inteligence' v
kmečko-narodni bazi«.242 Da se je zgodilo natanko to in da dogodki v marsičem spominjajo na
240
Prav tam, str. 41–57. Žižek na teh straneh podrobno razloži svojo dobro znano tezo o strukturnem mestu
kvarnega tujka, ki ga za svoje upravičenje potrebuje sleherni korporativizem. Rabo tega tujka v korporativističnih
strukturah prispodobno imenuje – po najbolj čistem primeru – »logika antisemitizma«.
241
Prav tam, str. 59.
242
87
krekovsko ideološko podlago – zlasti na njeno iskanje kvarnih tujkov – je Žižek kasneje ugotovil
v članku »Ko Slobodan in Janez skupaj zakoračita …«243
Članek je bil objavljen v zbirki Druga smrt Josipa Broza Tita. Gre za zbirko Žižkovih tekstov iz
Mladine, Teleksa in Ljubljanskega dnevnika, napisanih pred sojenjem četverici, med dogajanjem,
povezanim s sojenjem in z delom Odbora za varstvo človekovih pravic, ter v mesecih po sojenju.
Naslov je knjižica dobila po sestavku, v katerem Žižek opiše dva možna razpleta tedanje
vsejugoslovanske krize.
Prva možnost, pravi Žižek, je »univerzalizacija in radikalizacija 'slovenskega' modela, odprt pakt
med 'liberalno' oblastjo in demokratično javnostjo, kar bi pripeljalo do institucionalizacije
mehanizmov, ki bi sedanji kaos obvladali po demokratični-pluralistični poti, čemur bi nujno sledil
zlom partijskega monopola.« Če do tega ne bo prišlo, trdi Žižek, se bo zgodila druga možnost –
»nasilna vzpostavitev 'enotnosti', in sicer skozi zakulisni pakt ter nato skupen nastop JLA z eno od
ostalih dveh ključnih frakcij (status quo republiške birokracije, Milošević et comp.).« Prva
možnost bi zagotovila preživetje svetovnozgodovinsko pomembnih elementov Titove dediščine,
med katere Žižek uvršča »prelom z informbirojem« in »odpoved vladajoči vlogi partije«. Druga
bi, čeprav bi zagotovo potekala pod naslovom branjenja Titove Jugoslavije, »pomenila dokončen
obračun s Titom, z njo bi vse, kar je Tito kljub vsemu pomenil, dokončno umrlo.«244
Med nastankom tega članka in njegovo objavo v istoimenski zbirki se je začel položaj v SFR
Jugoslaviji močno nagibati k drugi opisani možnosti, torej k Titovi drugi smrti, čeravno le
simbolni, za prvo možnost pa so se docela odločili le slovenski akterji. Tako je za našo razpravo
izmed povedanega najbolj bistven Žižkov opis »slovenskega modela«.
Žižek v članku za člankom razvija in zagovarja dve tezi. Prva je, da vrh Zveze komunistov
Slovenije v dogodkih, ki se v najožjem smislu tičejo sojenja četverici, v širšem pa vojaških,
gospodarskih in političnih odnosov med republiko in federativnim centrom, v resnici prepoznava
243
Slavoj Žižek, Druga smrt Josipa Broza Tita, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1989, str. 35–40.
244
»Druga smrt Josipa Broza Tita,« v: Druga smrt Josipa Broza Tita, str. 115.
88
in pripoznava zahteve po demokratizaciji, ki jih izraža vse bolj organizirana slovenska opozicija.
Da se s temi zahtevami celo strinja, a da jih skuša uveljaviti »po svoje«, skozi politične boje znotraj
Zveze komunistov Jugoslavije.
Primer tega polovičarstva je bil za Žižka odgovor slovenskega predsedstva Odboru za varstvo
človekovih pravic, češ da »ni tisto, ki je neposredno pristojno za presojo ustavnosti spornega
vojaškega dokumenta,« katerega pridobitev in posedovanje sta bila podlagi za aretacijo četverice.
Ko je Odbor predsedstvu poslal protiargument, da je za to »še kako pristojno«, se je predsedstvo
izmazalo »z distinkcijo, da je še kako pristojno, ni pa neposredno odgovorno za presojo ustavnosti
… Predsedstvo SRS (oziroma večina v njem) si torej s pravnim formalizmom umije roke nad tem,
da bi reklo jasno besedo o dokumentu, ki načrtuje uporabo oboroženih sil zoper prebivalstvo, ki
ga to predsedstvo zastopa!?«245
Druga Žižkova teza je, da si bo slovenski partijski vrh na dolgi rok zgolj skopal grob, če si ne bo
pustil pomagati; če se ne bo javno oprl na legitimnost, ki mu jo dajejo hotenja slovenskega ljudstva
oziroma civilne družbe.
Žižek je pravilno diagnosticiral Miloševićevo strategijo namernega ustvarjanja kriz. Te so služile

temu, da je lahko njihov povzročitelj hkrati nastopal kot rešitelj ter podrejal politične položaje v
srbskih avtonomnih pokrajinah in drugih republikah svojim (velikosrbskim) načrtom. Pri tem je
pometal z republiškimi partijskimi vrhovi, kar bi, je svaril Žižek, na koncu nedvomno skušal storiti
tudi z vodstvom ZKS. Toda onstran interesa preživetja bi moralo slovensko vodstvo navsezadnje
zadostiti svojemu osnovnemu poslanstvu. V to pa ga mora prisiliti slovensko ljudstvo: »V
nasprotju s podivjanimi hordami, ki vpijejo: 'Srušit ćemo vladu!' in s tem izražajo v sedanjem
trenutku največji možni konformizem, mora biti naša gesta; 'Hočemo od slovenske vlade, od
slovenske oblasti, da bo zares vlada, da se bo končno začela obnašati kot legitimna in suverena
oblast!«246
245
»Beda slovenskega trenutka,« v: Druga smrt Josipa Broza Tita, str. 97–98.
246
»Takšna Jugoslavija? Ne, hvala!« v: Druga smrt Josipa Broza Tita, str. 124.
89
Za zdaj, je trdil Žižek, se še ne. Do pritiskov iz drugih delov Jugoslavije se ni sposobna oziroma
voljna dovolj odločno opredeliti, ker bi ta korak »zahteval dopustitev političnega pluralizma v
sami Sloveniji,« ter s tem ogrozil »sedanji politbirokratski monopol«. Na to plašnost se mora
slovensko ljudstvo v imenu »bratske pomoči« odzvati »z organiziranim pritiskom v smeri
političnega pluralizma, ekonomske liberalizacije ter vrednot civilne družbe (od človekovih pravic
do ekologije)«. Oblast mora prisiliti v to, da v njem utemelji svojo legitimnost tako, kakor
Milošević utemeljuje svojo v »ulici«, v »organizirano-zmanipuliranem ljudskem besu«. Če oblast
»ne sprejme bratske pomoči lastne civilne družbe oziroma demokratične javnosti, jo bo prej ali
slej doletela bratska pomoč s strani koga drugega – kandidatov je več kot dovolj od JLA
navzdol.«247
4.3.1.1 »Takšna Jugoslavija? Ne, hvala!«
Zahteva po »univerzalizaciji in radikalizaciji« slovenskega modela torej pomeni zahtevo, da vse

republiške partije odkrito priznajo zavezanost svojim lokalnim bazam ter se odpovedo monopolu
nad prostorom politične razprave. V tem, kar so mnogi zaznavali kot slabost jugoslovanskega
federalnega modela – torej da Beograd pravzaprav sploh ni bil združujoč politični center, ampak
v najboljšem primeru kraj srečanj odposlancev republiških partijskih baz –, je Žižek videl de facto
pluralizem, že obstoječi pluralni politični prostor,248 ki bi ga uvedba večstrankarskega sistema
zgolj nadgradila. Šele v takšnem sistemu bi lahko začeli v Jugoslaviji normalno razpravljati o
številnih perečih vprašanjih, začenši z gospodarsko krizo.
Da se to ni zgodilo – da je v Jugoslaviji prevladalo načelo Miloševićeve bratske pomoči in ne

bratske pomoči civilne družbe, kolikor je je pač bilo –, je bil za Žižka osrednji argument za to, da
Slovenija takšno Jugoslavijo odkloni. Vendar je pomembno pripomniti, da v zadevnem članku ni
izrecno razložil, kaj si predstavlja pod to odklonitvijo.
247
»ZKS potrebuje bratsko pomoč,« v: Druga smrt Josipa Broza Tita, str. 109–110.
248
»CK ZKJ kot Lažnivi Kljukec,« v: Druga smrt Josipa Broza Tita, str. 129.
90
Do slovenske osamosvojitve se je Žižek v javnosti kolikor toliko jasno opredelil šele po koncu
desetdnevne vojne, ko je v članku z naslovom »Končno – Evropa zdaj!« ugotovil, da se je
Slovenija naposled zmogla vzpostaviti kot avtonomni subjekt, navkljub agresiji JLA,
nasprotovanju ZDA in evropske dvanajsterice, pa tudi popolnemu molku tako imenovane
»jugoslovanske demokratične javnosti«: »Šele s tem, ko smo vzeli nase dejanje, skok v neznano,
SMO POSTALI EVROPA – lahko bi rekli, bolj Evropa od nje same. Če namreč kaj definira pojem
Evrope, je to prav brezpogojna pripravljenost, vzeti nase dejanje.« Ne kakršno koli dejanje, temveč
dejanje, podkrepljeno s silo: »Kruta resnica slehernega dialoga je namreč, da zmerom temelji na
nekem razmerju moči: če v 'dialogu' s partnerjem, za kakršnega se je v zadnjih dneh dokončno
potrdila JNA, ne zakoličiš vnaprej točke, s katere ni umika, potem je dialog zgolj civilizirano ime
za kapitulacijo, s katero daš proste roke barbarizmu.«249
4.4 Tomaž Mastnak: »To niso naši boji.«
Vznik prave civilne družbe v Sloveniji, takšne, ki se ni zavezovala kakršnemu koli korporativizmu,
je v nekaj prispevkih najbolj lucidno razdelal Tomaž Mastnak.
Na povsem osebni ravni je motivacijo za ta vznik našel v neke vrste zgodovinski in

svetovnonazorski resignaciji »mlajše povojne« generacije, in svoje stališče popisal v Mladini, v
pamfletnem prispevku »To niso naši boji«.250 Z njim se je odzval na komentarje, katerih pisci so
trditve o narodnoosvobodilnem boju iz 57. številke Nove revije obtoževali potvarjanja zgodovine.
Mastnak se glede resničnosti ali neresničnosti teh trditev in komentarjev sploh ne opredeli, temveč
vprašanje v celoti zavrne, češ da je za generacijo, za katero Jugoslavija ni »zgodovinski dosežek«,
pač pa »naravno dejstvo«, brezpredmetno. Narodnoosvobodilni boj oziroma socialistična
revolucija, da zanjo ni zgodovina, pač pa ideologija, in da je »historična legitimnost« države, v
kateri živi, ne zanima. Da jo zanima zgolj to, da tej državi manjka »aktualna« legitimnost. Mlajši
povojni generaciji se na ravni osebnega izkustva kaže le »slabo funkcionirajoč in neučinkovit ter
249
Slavoj Žižek, »Končno – Evropa zdaj!« Mladina, št. 27, 2. julij 1991, str. 6–7.
250
Tomaž Mastnak, »To niso naši boji,« Mladina, št. 9, 6. marec 1987, str. 15.
91
potraten državni aparat,« ki je tako nemočen, »da ni sposoben sprejeti niti javne razprave o civilni
družbi, kaj šele, da bi jo uzakonil kot temeljno človekovo pravico.«
V takšnem položaju ta generacija »sveta«, pri gradnji katerega sama ni sodelovala, zdaj pa jo
nenehno pušča na cedilu, noče ne dedovati ne reproducirati, sploh pa noče dedovati in reproducirati
njegove zgodovine, svetovnega nazora in družbe. Še več, sámo družbo, njene »interese,
perspektive, pridobitve, nasprotnike in sovražnike,« vidi kot »ideološki ideal,« omembe vsega tega
pa kot »anahronističen ideološki govor«. In čeprav Mastnak pripoznava formalni pomen izida 57.
številke – se pravi pomen dejstva, da je sploh izšla – ter podpira svobodo izražanja vsega, kar je
bilo v njej povedano, da jasno vedeti, da boj za zgodovino med novorevijaši in njihovimi kritiki ni
boj njegove generacije. Ta hoče producirati kvečjemu »svoje fragmentarne sfere družbenosti, pač
glede na pluralnost svojih pluralnih interesov in potreb.«
Nova družbena gibanja, navezana na ZSMS, so udejanjala prav te generacijsko specifične

fragmentarne sfere družbenosti, in prav akterji, ki so stregli njihovim pluralnim interesom in
potrebam, so producirali prve zametke civilne družbe v Sloveniji. Začetke te »alternativne scene«
locira Mastnak v mreži »družbenih akterjev in institucij, ki se je formirala v drugi polovici 70. let«.
Sredi osemdesetih let si je že delila »ohlapno definirano« kolektivno identiteto (zavest o
»življenjskem svetu, ki je zunaj sistemskih institucij«) in konfliktno kulturo (pojmovanje sveta,
»ki se je osamosvojilo od vladajoče komunistične ali nacionalne ideologije«).251
Na terenu oziroma znotraj družbenega – ne še političnega, a do tega še pridemo – dogajanja je bila

ta alternativna scena izumiteljica civilne družbe, znotraj svoje »alternativne teoretske produkcije«
pa je bila tudi »med prvimi predmeti analitične uporabe pojma civilna družba oziroma razlike med
civilno družbo in državo«. Ta distinkcija se je v okvirih teoretske produkcije pojavljala tako v
analitični kakor v normativni vlogi, uporabljena pa je bila tudi »v antipolitičnih aktivnostih
alternativne scene«.252
251
Tomaž Mastnak, »Totalitarizem od spodaj,« Družboslovne razprave, let. 4, št. 5, 1987, str. 92. Z navedkom na
koncu tega odstavka se Mastnak vnovič odpove kontroverzi med nacionalnimi oziroma narodnimi razmisleki
novorevijašev in etatizmom njihovih komunističnih nasprotnikov.
252
Prav tam.
92
Po Mastnaku je ta alternativna scena ex nihilo konstituirala civilno družbo, ko se je učinkovito
odzvala na državno preganjanje pankovskega gibanja. Na neposredno policijsko šikaniranje in
nasilje, posredno policijsko kontrolo, klevetniške medijske kampanje, zakonske posege,
kazenskopravne pregone in – zadnje represivno orodje ni bilo državno – diskriminiranje pankerjev
v gostinskih lokalih se je odzvala z javno razpravo o upravičenosti obtožb proti njej (torej s
premestitvijo spopada z represivne na ideološko raven), z mobilizacijo javnega mnenja ter z
navezavo na ZSMS, ki je v tem procesu šele »našla stik z 'bazo'.«253 Tako je na novo konstituirana
civilna družba »državo prisilila k zakonitosti in racionalnosti«254, se pravi – tudi tokrat s
sklicevanjem na obstoječi ideološki in pravni okvir – k prenehanju z neupravičeno represijo.
4.4.1 Totalitarizem od spodaj
Drugi val represije zoper alternativno sceno služi Mastnaku za razmislek o vlogi civilne družbe v
demokratizaciji političnega sistema in obratno – o pomenu političnega sistema za demokratičnost
civilne družbe.
Potem, ko se državno zatiranje pankovskega gibanja ali, širše, mladinske subkulturne scene ni
posrečilo, se je začel drugi represivni val, ki ga ni več izvajala država, temveč v nekem smislu
prav civilna družba. Tokrat civilna družba »najnižjih organov ljudske oblasti, v katerih je država
že podružbljena.«255 Šlo je za vse hujše krčenje prostora alternativne scene, dejansko fizičnega
prostora, saj je scena enega za drugim izgubljala prizorišča svojih dejavnosti.
Taktike, ki so ji s tem kratile »pravico do komunikacijskega delovanja, do različnih oblik družbene

interakcije,«256 so bile »transparentno nepolitične, neplanske, anarhične. Razlogi, ki so jih navajali
za zapiranje prostorov, so bili urbanistični, prometni, higienski, protipožarni, protipotresni,
253
254
Prav tam, str. 96.
255
Prav tam.
256
Prav tam, str. 94.
93
zvočnoizolacijski …«257 Nosilci teh taktik pa so bili: občani oziroma krajani, »organizirana
socialna patologija, ki se boji AIDS-a, zahteva nočni mir, preganja scanje po vogalih, ne prenaša
ljudi z nekonfekcijskim videzom in nestandardiziranim obnašanjem ipd.«; pisci pisem bralcev;
»socialistična zavest ali narodova vest«, organizirana v skupnostih stanovalcev, krajevnih
skupnostih in lokalnih »družbenopolitičnih« telesih.258
Skratka, »socialno eksterminacijo« alternativne scene je po Mastnaku zagrešila samoupravna

civilna družba. To se ji je posrečilo, ker je z arbitrarnim postavljanjem drobnjakarskih,
partikularnih pravil – več jih je postavila, ugotavlja Mastnak, manj jim je bila zavezana – preprosto
izničila »minimalno garancijo negativne, juridične svobode«, 259 ki bi jo alternativni sceni morala
zagotavljati država. Država je v tem primeru preprosto odmrla: njen »podružbljeni« del – tisti, iz
katerega je bila alternativna scena institucionalno izključena – ni bil več porok univerzalnih
zakonov, se pravi zakonov, ki veljajo za vse.
Na vsem tem Mastnak utemelji sklep, da mora med državo in civilno družbo vladati vzajemni
antagonizem. Poudari sicer, da je demokratizacija možna edino v polju civilne družbe, ki se z
interesi in zahtevami svojih članov postavi nasproti državi; vendar odločno zavrne trditev, da vznik
in vzpon civilne družbe že sama na sebi jamčita demokratizacijo. Namreč, kakor je pokazalo
prostorsko zatrtje alternativne scene, civilna družba nima vzvodov za univerzalizacijo pravil. Le-
to med njene akterje zanese šele država s pravom, z jamstvom univerzalnosti zakona. Prej
omenjeni normativni značaj distinkcije med državo in civilno družbo se skriva prav v nujnosti, da
se morata, če naj prostoru njune interakcije rečemo demokracija, druga drugi nenehno vsiljevati.
Mastnak razmislek odpelje še dlje. Položaj, ko država znotraj civilne družbe ne more jamčiti
univerzalnosti zakona, postavi nasproti položaju, ko si politična družba podredi in uniči civilno.
Torej takšnemu položaju, ki je po nekaterih teorijah značilen za totalitarizme – in predlaga obratno
interpretacijo totalitarizma. Pri tem si pomaga z Žižkovim pojmovanjem, da je osnovna lastnost
totalitarizma prav odsotnost pozitivne, univerzalno veljavne zakonodaje.
257
Prav tam, str. 95.
258
259
Prav tam, str. 97.
94
Po Žižku je demokracija nujno le formalna, »nevsebinska«; njena tvorna poteza je »razmik med
poljem zakonitosti in partikularno fantazmatsko vsebino.« V totalitarizmu pa se »zgubi distanca
med formalnim-univerzalnim Zakonom, ki uravnava družbeno vez, in fantazmo.«260 Prostor
negativne juridične svobode zapolni prosto lebdeči fantazmatski [fantazijski] material in
posameznik je lahko v vsakem trenutku česa kriv, čeprav zakonov »ni«. Jasneje povedano, zakoni
sicer lahko obstajajo, lahko so zapisani v nekakšnem uradnem registru, a so povsem poljubni v
smislu, da nimajo univerzalne veljave.
Glede na to, da državo, kot se je izkazalo ob neuspehu prvega poskusa zatrtja alternativne scene v
Sloveniji, vseeno veže univerzalnost zakona, Mastnak postavi tezo, da pod predpostavko ne-
odmrle države totalitarizem sploh ni možen. (Ni jasno, ali bi držav, ki jih ima Žižek za resnično
totalitarne – Nemčija 1938–1945, Sovjetska zveza 1934–1953, Italija (Republika Salo) 1943–1945
– sam ne imel za takšne ali bi trdil, da so v navedenih obdobjih že odmrle.) Nikoli ne pride od
zgoraj, temveč vedno od spodaj, iz fantazirajočih sekcij civilnih družb, ki jih država več ne brzda
z zakonodajno univerzalnostjo.
4.4.2 Boj za oblast
K motivu demokracije kot golo formalnega, praznega prostora se je Mastnak vrnil, ko je v zborniku
Boj za oblast obdelal začetke strankarske demokracije v SR Sloveniji. Ta motiv zaseda osrednje
mesto v Mastnakovi ugotovitvi, da mora sestop partije z oblasti, če sploh kaj, pomeniti spremembo
pojmovanja samega značaja oblasti.
Namreč, v času nastajanja slovenskega strankarskega biotopa je partija svojo odpoved oblásti
pojmovala kot »demonopolizacijo« oblasti, alternativo pa je videla v nestrankarski demokraciji. V
demokraciji, kjer bi dogovarjanje in odločanje potekalo pod enotnim organizacijskim okriljem,
znotraj nečesa podobnega Socialistični zvezi delovnega ljudstva (kjer se je dejansko konstituirala
velika večina bodočih političnih strank). »Protireformistični partijski reformatorji« so bili
260
Jezik, ideologija, Slovenci, str. 216–218.
95
»pripravljeni spreminjati lastniško obliko oblasti, ne pa narave oblasti kot lastnine.«261 Nad
oblastjo niso več zahtevali monopola, a so jo še vedno videli kot nekaj, nad čemer je monopol
mogoče imeti, kot potencialno lastnino. Po partijskih predstavah bi imela oblast še naprej neko
stalno organizacijsko, »realno« vsebino, Mastnak pa hoče, da se mesto oblasti popolnoma izprazni,
da oblast postane »simbolna« – da je formulacija »oblast kot prazno mesto« le »negativna
formulacija za institucijo politične svobode«.
Sintagma »oblast kot prazno mesto« je tu prevzeta iz teze Clauda Leforta, da zamenjava monarhije
z demokracijo potegne za seboj tudi ukinitev utelešenja oblasti v osebi kralja. Mesto oblasti se v
demokraciji »izprazni« v tem smislu, da ni več nobeni osebi, nobenemu »telesu« priznana funkcija
posredništva med »ljudmi in transcendentnimi instancami, predstavljenimi kot vrhovna Pravica in
Razum,« pa tudi, da s sestopom kraljevega telesa sestopi tudi vsakršen zgled telesnega,
korporativnega ustroja družbe. Ustroja, iz katerega sta »razvidna hierarhija njenih članov in
razlikovanje položajev in redov, opirajočih se na brezpogojni temelj.« Odslej je »vladajočim
prepovedano polastiti se oblasti in jo utelešati.«262 »Simbolnost« oblasti tukaj pomeni, da oblast
družbi več ne narekuje nikakršne ureditve – zopet, ni več vsebinska –, temveč deluje zgolj kot
vnanja referenčna točka, »ki omogoča družbi, da se dojema v svoji enotnosti.«263
Zato Mastnak opozarja, da je vezava subjekta na realno lastnino kot politični koncept – se pravi
trditev, da oblast inherentno pripada kateremu koli zveličavnemu političnemu subjektu –
predmoderna, v »aktualnih političnih bojih« pa protimoderna,264 v nasprotju s »tradicijo, ki je prva
konsekventno koncipirala moderno evropsko družbo« in na kateri svojo politiko snuje ZSMS. Po
njegovi presoji je ta tradicija, izraz ohrani v izvirniku, »commercial humanism«. Postavk te
261
Tomaž Mastnak, »The Grumbling Hive,« v: Sašo Dravinec (ur.), Boj za oblast, Republiška konferenca ZSMS in
študentski časopis KATEDRA, Maribor 1989, str. 13.
262
Claude Lefort, »Vprašanje demokracije,« v: Prigode demokracije: Izbrani spisi Clauda Leforta, Liberalna
akademija, Ljubljana 1999, str. 22–23. Za opozorilo na Lefortovo tezo se avtor zahvaljuje dr. Zdravku Kobetu.
263
Prav tam, str. 23.
264
»The Grumbling Hive,« str. 13.
96
tradicije v besedilu ne razdela, temveč nas zgolj napoti na naslov svojega članka, The Grumbling
Hive, češ da bi se nanj »veljalo za začetek obrniti.«265
Mastnak torej namiguje na Godrnjavi panj, satirično pesnitev iz dela Basen o čebelah ali Zasebne
pregrehe, javne koristi, v katerem Bernard de Mandeville predstavi pojmovanje, po katerem v
družbi »vsota privatnih pregreh prispeva k javnemu dobru«.266 To se seveda zgodi le, če privatne
pregrehe regulira neki racionalen, univerzalen princip: »Enako koristna Pokvarjenost je, da le jo
Pravica oklesti in vpne.«267 S pojmom trgovskega humanizma pa se skliče na vrsto avtorjev iz
angleške liberalne tradicije – eno poglavitnih del je tukaj Teorija moralnih občutij Adama Smitha
–, ki so vsak po svoje utemeljevali, da se državljanska krepost oblikuje skozi takšne in drugačne
trgovske transakcije.
ZSMS je torej nasproti partijskemu vrhu zasidrala svojo politiko v zamisli o trgu idej, na katerem
se boj za zasedbo izvorno praznega mesta oblasti vrši med partikularnimi, egoistično
»pokvarjenimi« interesi civilne družbe, pravila pa mu postavlja ter jih vzdržuje država z
univerzalno vladavino prava, ki je zopet »prazna«, kolikor se ne meni za narodno pripadnost,
svetovne nazore (če le priznavajo osnovno dejstvo izenačenosti pred zakonom), spol, spolne
usmeritve in podobne partikularije. Predvsem pa se ne meni za željo katerega koli subjekta, da bi
se »na oblasti« trajno zadržal.
Pri vsem skupaj je bistveno, da partija s sestopom z oblasti privoljuje v možnost boja za oblast,
čeprav ga je doslej v perspektivi svojega oblastnega monopola obravnavala v najboljšem primeru
kot zmerljivko, v najslabšem pa kot podlago za kazenski pregon.268
265
Prav tam, str. 15.
266
Gorazd Korošec, »Misliti konservativno III.« Problemi. Eseji. Let. 29, št. 2, 1991, str. 154.
267
Bernard de Mandeville, »Godrnjavi panj ali Falotje postanejo častni možje,« prevedel Aleksa Šušulić, Problemi.
Eseji. Let. 31, št. 1/2, 1993, str. 181.
268
»The Grumbling Hive,« str. 11–12.
97
4.4.3 »Samostojna Slovenija? Ne, hvala!«
Upoštevajoč primat partikularnega civilnega interesa je Mastnak v sestavku, ki mu ga je

»pomladna« politična opcija v poosamosvojitvenem obdobju najbolj zamerila,269 slovensko
osamosvojitev zavrnil, prvič kot eshatološki cilj »religije nacionalne suverenosti« in drugič kot
nespametno politično odločitev, ki da bo Slovenijo spremenila v mednarodni ne-subjekt. Kot
subjekt mednarodnega prava Slovenija tako rekoč ne bo obstajala, ker je v doglednem času ne bo
priznala skoraj nobena država. Samostojnost tako osamosvojene Slovenije bo enaka samostojnosti
PLO.
Mastnak v članku ne odstopi od trditve, zapisane štiri leta prej, da je samoupravna Jugoslavija s
tem, da državljanom ne more več zagotavljati spodobnega življenja, delegitimirana. Toda
»samostojni Slovenci bi izgubili še tisto, kar imamo kot Jugoslovani: potne liste, ki jih priznavajo
tudi onkraj slovenskih meja. In ko gre za to, se mi ni težko odločiti. Raje prestopam mejo kot
zaničevan in sumničen državljan Jugoslavije, kot pa da ponosno krnim pod suvereno kranjsko
marelo.«
269
Tomaž Mastnak, »'Samostojna Slovenija?' Ne, hvala!« Mladina, št. 21, 21. maj 1991, str. 12–13.
98
5 Razvrstitev normativnih postavk obravnavanih avtorjev
Pri razvrstitvi se bomo oprli na parametre, ki smo jih navedli na koncu očrta razvrstitvenega okvira.
Kot že rečeno, je naš cilj ugotoviti, kje bi stale normativne postavke iz pregledanih besedil, če bi
jih umestili na os med liberalna in komunitarna pojmovanja posameznika oziroma sebstva, njegove
skupnostne vpetosti, naroda, ljudstva, samoodločbe, odcepitve, suverenosti in oblasti.
Naša dodatna orientacijska postavka je, da je teorija liberalnega nacionalizma, s pomočjo katere
smo očrtali idejni prostor oziroma razvrstitveni okvir obravnavanih pojmov, glede pojmovanj
sebstva in skupinske vpetosti bliže komunitarizmu, glede pojmovanj naroda, ljudstva,
samoodločbe, odcepitve, suverenosti in oblasti pa bliže liberalizmu.
5.1 Posameznik oziroma sebstvo in njegova skupnostna vpetost
To razvrstitveno polje zamejujeta prvi in drugi navedeni parameter razvrstitve. Na obravnavane

tekste ta parametra najlaže navežemo, če poudarimo, da se pojem sebstva ujema s pojmom subjekta
kot nosilca oziroma izvajalca samoodločanja, pojem skupnostne vpetosti pa v grobem s pojmom
posredovanosti, ki ga je v članku »Vprašanje naroda« orisal Dušan Pirjevec.
Komunistični pisci sebstva tako rekoč ne problematizirajo, saj ga, ker sledijo marksistično-
leninističnemu pojmovniku, v celoti podrejajo najprej kategoriji ekonomsko vzpostavljenega
naroda, zatem pa kategoriji zgodovinskega razvoja, ki ga usmerja razredni boj. V kontekstu FLRJ
in zlasti SFRJ posameznika ekonomsko posreduje sistem samoupravljanja, ki v družbeno sliko
sicer vnaša neko mero diferenciacije oziroma razdrobljenosti subjektivitet, toda morebitnemu
interesu posameznika nasproti samoupravljavskim subjektivitetam ti pisci ne namenjajo nikakršne
pozornosti. Posameznik je povsem implicitno pripadnik »delovnega ljudstva«, znotraj katerega
prihajajo do izraza njegov razredni interes in ustvarjalne moči, nima pa možnosti ne biti vpleten v
tovrstne produkcijske procese.
Podobno je z vprašanjem vpetosti posameznika v narodno skupnost. Ta je pri komunističnih piscih

kratko malo predpostavljena. Posameznik nastopa zgolj v množinski obliki, kadar avtorji iz vrst
99
Zveze komunistov pišejo o »Slovencih«, njihovih kolektivnih zgodovinskih dosežkih in aktualnem
gospodarskem, političnem, kulturnem in demografskem položaju. Z momentom posameznika se
ne ukvarjajo niti, kadar ugotavljajo, kakšen je ta položaj v okvirih jugoslovanske federacije.
Interesi slovenskih posameznikov so v ta položaj enotno zajeti, tako kot so zajeti v prizadevanje
naroda za njegovo izboljšanje. Nediferenciran skupek slovenskih posameznikov naj si prizadeva
tako za večjo mero ekonomske avtonomije kakor za vzgojo za še boljšo socialistično družbo in
celo za večjo rodnost. O tem, da bi posamezni Slovenec (so)odločal o svojem slovenstvu, ni
govora.
V smer posameznega sebstva izmed komunistov morda pokaže edino Kavčič, ko na hitro omeni
potrebo po demokratizaciji oziroma ukinitvi partijskega monopola, ker da se tudi v socializmu
kaže raznovrstnost »človeške biti« in interesov. A s tem se pozornost, namenjena sebstvu kot
uveljavitelju volje, tudi pri njem izčrpa.
Glede odnosa do sebstva torej komunistični pisci povsem izpadejo iz prostora med liberalizmom
in komunitarizmom, saj sebstvo v njihovih tezah ne nastopa. Tako se tudi ne ukvarjajo z
možnostjo, da bi se sebstvo samostojno odločalo o pripadanju oziroma nepripadanju skupnosti.
Pripadnost razrednim in narodnim strukturam je sebstvu pri teh avtorjih objektivno
predpostavljena in jim vprašanje, koliko bi se glede nje lahko opredelilo, jim tako rekoč ne pride
na misel.
Toliko podrobneje obravnavajo sebstvo in njegovo vpetost pisci Problemov in Nove revije.
Pojmovanje sebstva povzemajo po tradicionalnem razumevanju razvoja subjektivitete od
razsvetljenstva naprej in mu kot nosilcu volje do moči priznavajo osrednjo vlogo pri nastanku
modernih nacionalnih držav. Razlikujejo pa se po presoji, kako določujoč je za to sebstvo element
skupnostnega oziroma narodnega.
Kolikor je narodno določeno z jezikom, pripadajo Pirjevec, Hribar in Urbančič tisti struji, ki ji
Kymlicka pripisuje radikalno komunitarnost. Materinščina je pri njih kot osnovno obzorje, skozi
katero se sebstvu daje ves svet, konstitutivna lastnost, brez katere sebstva sploh ni. Kot vnaprej
podana optika, ki bo sebstvu odmerjala pogled vse do smrti, pa naj se nauči še toliko tujih jezikov,
100
je materinščina neobčutljiva na sleherni poskus revizije, saj je tisti medij, v katerem se vsaka
revizija sploh lahko odvije. In ker je materinščina dana po rojstvu, je kakršna koli avtonomnost
sebstva vsaj v tem oziru izključena. Vsaj materinščina je lahko zgolj odkrita. Sebstvo lahko o njej
razglablja, ne more pa se izogniti dejstvu, da je njegova materinščina.
V tej perspektivi je pravzaprav nemogoče razmišljati o pristnem prevzemu druge narodne

identitete. Ne ker bi Pirjevec, Hribar in Urbančič sebstvu odrekali sposobnost, da se opredeljuje
do vseh možnih vrednot in ciljev – navsezadnje mu pripisujejo neskončno voljo do moči –, temveč
zato, ker je jezik prvi in zadnji horizont tega opredeljevanja. Materinščina in navsezadnje tudi vse
drugo, kar je na-rojeno, zlasti domovina, je predhodno celo vpetosti v skupnost.
Glede implikacij, ki jih ima izvorna narodna pogojenost za vpetost v skupnost, pa se teze teh treh
avtorjev razlikujejo. Pirjevec dopušča, da lahko sebstvo v pogojih kibernetične revolucije preraste
potrebo po narodu in skupaj z nacionalno državo odvrže tudi narodnostno posredovanost. Hribar
in Urbančič pa skupaj s Heideggerjem vztrajata, da na-rodnost implicira skrb za narod in torej
zavezanost odkriti narodni skupnosti tudi v obdobju kibernetične revolucije, ko potreba po
nacionalnih državah izgine. A spet, nobeden od teh avtorjev niti ne omeni možnosti, da bi sebstvo
iz dane na-rodnosti lahko prestopilo v kako drugo.
Stališče Franceta Bučarja je drugačno. Po njem je posameznik sicer vpet v narodno skupnost in jo
le stežka zapusti, toda kot sebstvo je zmožen revizije svoje narodne identitete. S tezo, da je narod
interesna skupnost, pogojena z objektivnimi dejavniki – med katere brez razlikovanja uvršča vse
od jezika do ozemlja –, ki jih lahko posameznik zamenja, če mu tako veleva interes preživetja, se
Bučar postavlja na pozicijo liberalnega nacionalizma (ki je v tem oziru bližji komunitarizmu kakor
liberalizmu).
Izmed liberalcev sebstvo in njegovo vpetost oziroma posredovanost najizčrpneje obravnava Slavoj
Žižek. Toda glede na to, da k njemu pristopi preko pojma ideološke interpelacije, bi lahko rekli,
da je njegovo izhodišče prej komunitarsko kakor liberalno. Namreč, kot smo že povedali, subjekt
po Althusserju, na katerega se opira Žižek, konstituira šele interpelacija, medij interpelacije pa so
družbene oziroma skupnostne prakse (tudi narodne kulturne prakse). Subjekt po Althusserju torej
101
sploh ni subjekt, če ni vpet v početje skupnosti, pri čemer je možnost avtonomne revizije močno
omejena ali celo sploh odpravljena.
Hkrati pa je lahko ideološka interpelacija kot nenehni proces – ker je posameznik pač nenehno
izpostavljen vsem mogočim družbenim praksam, bodisi neposredno bodisi preko zgledov –
neizčrpen vir novih in novih različic skupnostne vpetosti. Tako je posameznika, kakor za Slovence
zahteva Žižek, preko vpeljave demokratičnih političnih institucij sicer mogoče vpoklicati v
liberalistično civilno družbo, toda to na subjektivni ravni ne bo vsebovalo nič več avtonomije in
refleksije, kakor ju je prej vpoklic v krekovski ali samoupravni korporativizem. Če torej
pristanemo na teorijo ideološke interpelacije, za prehajanje med skupnostnimi identitetami sploh
ne potrebujemo avtonomnega, refleksivnega sebstva. Zadostuje, da je sebstvo gnetljivo.270
Nekoliko popreproščeno – iz komunitarnega izhodišča (popolnoma vpetega sebstva) je možno
priti do liberalnega izida (skoraj poljubnega menjavanja identitet).
Drugače od Žižka pa Tomaž Mastnak vztraja pri klasičnem liberalnem sebstvu, torej pri sebstvu,
ki se avtonomno odloča o svojih interesih ter njihovem izpolnjevanju. Ko zavrne velike
zgodovinske pripovedi komunistov in novorevijašev, odkloni tudi možnost, da bi se sebstvo pri
uresničevanju svojih življenjskih projektov kakor koli ravnalo po vrednotah prevladujoče politične
ali kulturne skupnosti. Je tudi edini izmed obravnavanih avtorjev, ki skupnost izrecno reducira na
razdrobljeno mnoštvo interesnih fevdov, povezanih le preko določil univerzalne zakonodaje.
5.2 Narod, ljudstvo, samoodločba in osamosvojitev
V tem razdelku bo naša razvrstitev sledila tretjemu, četrtemu in petemu razvrstitvenemu

parametru. Najprej vprašanjema, kako obdelani pisci pojmujejo narod in ljudstvo ter v katerem od
teh pojmov utemeljujejo samoodločbo; zatem pa vprašanju, ali pravico do politične osamosvojitve
oziroma odcepitve obravnavajo kot element oziroma nujno posledico pravice do samoodločbe ali
ne.
270
Tu smo zopet zaslišali glasen odmev uskladitve »prazne« volje kantovskega subjekta z družbeno prakso, ki jo je
Hegel dosegel z vpeljavo pojma nravnosti. Zato moramo še enkrat obljubiti, da se bomo tej temi posvetili kasneje.
102
Tako komunisti kakor novorevijaši pojmujejo narod v luči bolj ali manj nujnega zgodovinskega
razvoja. Komunisti ga imajo za mnoštvo ekonomskih subjektivitet, ki ga na prehodu iz fevdalizma
v kapitalizem zgostijo v nacionalno državo objektivni dejavniki, kakršni so jezik, iz njega
izvirajoči književnost in narodna zavest ter ozemlje. Dokler do te zgostitve ne pride, posamezniki,
ki jih vežejo našteti objektivni dejavniki, še niso popolnoma narod, temveč so ljudstvo. Nastanek
nacionalne države, v kateri narod šele zares postane narod, je nujen za nastanek kapitalizma, saj
šele nacionalna država s svojim kulturnim poenotenjem omogoči razmah kapitalističnih
produkcijskih procesov. In ker je vznik naroda z nacionalno državo nujna stopnja v razvoju in z
njim v zatonu kapitalizma na poti v brezrazredno družbo, je s stališča marksistično-leninistične
teorije nujno, da vsak narod ustanovi nacionalno državo.
Pravica do samo-odločanja torej mora vsebovati pravico do politične odcepitve, sicer so ljudstva
brez držav izvržena iz zgodovinskega napredka ter iz boja za izpolnitev delavskega razrednega
interesa. A pri tem se je seveda treba zavedati, da je narod kot subjekt samoodločbe zgolj sredstvo
za doseganje zgodovinsko-teleološkega cilja, v katerem bo kot nacionalna država izničen in docela
preobražen v delovno ljudstvo.
Natanko ta položaj smo že omenili, ko smo razčlenjevali pojem samoodločanja pri liberalcih in
komunitarcih. Marksizem je komunitarizmu podoben po tem, da skupnostnemu samoodločanju
sugerira vrednotno vsebino in je zatorej perfekcionističen oziroma paternalističen. Vendar se od
njega tudi bistveno razlikuje, ker njegova vrednotna vsebina ni izpeljana iz katere koli obstoječe
skupnosti, temveč je spekulativna, usmerjena v doseganje prihodnje oziroma hipotetične
skupnosti.
V imenu doseganja te hipotetične skupnosti je Lenin docela odklanjal stališče Fjodorja Kokoškina,
poslanca »Kadetov« oziroma ruske Ustavotvorne demokratske stranke, ki je narodno samoodločbo
pojmoval kot odločbo za kulturno avtonomijo znotraj univerzalnega ustavnega okvira. Lenin je
menil, da Kokoškin z odlaganjem samoodločbe ruskih narodov – med drugimi Ukrajincev – zgolj
na kulturno raven služi razrednim interesom velikoruske buržoazije. In čeprav se je Lenin obregnil
zoper nekaj podobnega tisti ureditvi, ki jo Yael Tamir predlaga na osnovi načel liberalnega
103
nacionalizma, je Kokoškina obtožil »nacionalnega liberalizma«.271 Tako je Kokoškina obtožil
bližine usmeritvi nacionalnih liberalcev, ki so korporativistični, protekcionistični kapitalizem
združevali s podjarmljanjem narodov, živečih v avstrijskem cesarstvu. Po marksistično-
leninistični kritiki se vsak liberalni nacionalizem prej ali slej sprevrže v nacionalni liberalizem.
Ker iz pravice do samoodločbe izloča pravico do odcepitve, namreč ne-večinskim narodom ne
daje možnosti, da bi se postavili na noge in stopili na pot zgodovinskega razrednega razvoja.
Novorevijaško pojmovanje naroda ima tri bistvene komponente. Subjektovo izvorno pogojenost z
na-rodnim, torej z objektivnimi dejavniki, ki jih je deležen že ob rojstvu. Naravno pravico
posameznega subjekta do izražanja in uveljavljanja svoje volje, torej do samoodločanja, ki se
prenaša na narodni subjekt. Občutje skrbi, ki jo smrtni posameznik občuti do lastne na-rodnosti
kot tistega, kar ga bo po smrti preživelo.
Iz te inherentne pravice do narodnega samoodločanja in te skrbi je izpeljano novorevijaško

pojmovanje pravice do samoodločbe. Narodna samoodločba mora pri novorevijaših vsaj dopuščati
tudi politično odcepitev in ustanovitev nacionalne države, saj šele ta ponuja optimalne okoliščine
za zadostitev narodnim interesom. Pravica do tovrstne samoodločbe je, kot je zapisal Jambrek,
hkrati individualna in kolektivna. Kolektivna je zato, ker je narod pri novorevijaših kot neposredni
proizvod prirojenih objektivnih lastnosti nedeljiva naravna celota. Zaradi tega je tudi na tem
področju usmeritev novorevijašev radikalno komunitarna – nerazločljivo je vezana na skupnost.272
Iz samoodločbe za nacionalno državo novorevijaši popolnoma izvzemajo narodno nediferencirano

»ljudstvo« in to ima usodne posledice za njihovo pojmovanje suverenosti (o tem več v naslednjem
razdelku).
Zanimiv moment razmišljanj novorevijašev je teza, kaj se z narodom godi v perspektivi »konca
nacije«. Iz razlogov, ki smo jih izčrpno razčlenili, se Tine Hribar opre na heglovski pojem
271
272
Izjema je zopet France Bučar, in sicer zaradi svoje teze, da je narod interesna skupnost. Njegova osnovna enota je
posameznik, ki si lahko glede članstva v narodu premisli. Tako je tudi njegova samoodločba vezana na njegovo
individualno presojo.
104
zgodovinskega razvoja naroda v nacijo in v tem smislu je njegov pogled soroden pogledu
marksistov – pač kolikor je eshatologija, ki jo vsebuje marksistično-leninistično pojmovanje
razvoja razrednih odnosov, preddoločena s tisto, ki jo pri Heglu vsebuje razvoj duha.
Toda heglovska eshatologija ali, bolje rečeno, teleologija ima za Hribarja konkretno vrednost le,
dokler se narod po notranji nujnosti ne aktualizira v nacionalni državi. Ko vzpostavi nacionalno
državo, je ta – zopet v skladu s pozivi novorevijašev po izstopu iz transsubjektivnosti – sicer
suveren subjekt med drugimi suverenimi subjekti mednarodnega (naravnega) prava, 273 toda
novorevijaši s Heglom ne delijo videnja, da je nacionalna država dovršitev zgodovinske poti duha
oziroma »absolutni negibni samosmoter«.274 Nacionalna država je zanje, tako kot za komuniste,
nujna faza, skozi katero narod mora, a se bo prej ali slej končala. Nasprotujejo pa videnju
komunistov, kaj se pri tem obeta narodu.
V brezrazredni družbi bo narod sicer kulturno prepoznaven del svetovnega delovnega ljudstva,
toda kulturna pripadnost bo obstranska, objektivna lastnost, ki svojih nosilcev ne bo nikakor več
določala. Tudi novorevijaši narodu prerokujejo neke vrste pacifikacijo. Narodnim posameznikom
se v svetu kibernetične revolucije, v svetu razdrobljene ekonomske in politične subjektivnosti – ta
v okviru tez novorevijašev nastopa kot svojevrstni konec zgodovine – ne bo več treba zapletati v
nacionalistične borbe. Svoji narodni bitnosti se bodo lahko posvečali v miru, na ravni književnosti
in kontemplacije. Toda ta bitnost bo zanje še vedno izvorna, še vedno jih bo eksistencialno
določala. Ko bo izpolnjen predpogoj prehoda naroda iz nacionalne države v globalno
transnacionalno okolje, se narodu po pojmovanjih novorevijašev torej obeta neka različica
liberalno nacionalistične kulturne avtonomije znotraj širšega univerzalnega reda.
Kot smo že rekli, liberalci naroda niso problematizirali onkraj Žižkove teze, da je treba iz
ideologije, ki posameznike interpelira v slovenstvo, izločiti korporativne elemente ter s tem
vzpostaviti civilno družbo – se pravi ljudstvo, sestavljeno iz posameznikov, ki v postopkih
273
Oris filozofije pravice, str. 270.
274
Prav tam, str. 203.
105
političnega odločanja sodelujejo neposredovano, kot državljani, v skladu s svojimi interesi in
zmožnostmi.
Tudi če Žižkovo tezo pogledamo iz tega zornega kota, razkriva določeno mero komunitarnosti, saj
bo tako vzpostavljena civilna družba še vedno delovala skozi interpelacijo v slovenstvo.
Liberalnost tega pristopa razkrije šele ugotovitev, da bo ta slovenska civilna družba obstajala kot
ena civilna družba med mnogimi ter skupaj z njimi tvorila ljudstvo slovenske demokratične države
– zavezano univerzalni zakonodaji, ki vzpostavlja in ohranja prostor »juridične«, torej negativne
svobode. Kot takšno bo odločalo tudi o morebitnem izhodu te države iz jugoslovanske
(kon)federacije. Takšno stališče implicirajo tudi Mastnakovi teksti, le da je Mastnak, kot smo že
rekli, bolj zavezan popolnoma neposredovani, kantovski subjektiviteti in da narod obravnava le
toliko, da mu odreče vsakršno avtoritativnost za odločanje posameznika ali ljudstva.
Politična odcepitev je pri obeh avtorjih zgolj implicitno uvrščena med vse druge odločitve, ki jih
lahko s svojo razsodno močjo sprejme, z materialnimi sredstvi pa uresniči ljudstvo.
5.3 Suverenost in oblast
V zadnjem delu razvrstitve se bomo ravnali po šestem razvrstitvenem parametru in vprašali, kam
v prostor med liberalizmom in komunitarizmom spadajo obravnavana pojmovanja suverenosti in
oblasti.
Zveza komunistov Slovenije je, če upoštevamo ustavo SRS iz leta 1974, locirala suverenost in z
njo državnost Slovenije v zapleteni strukturi, katere elementi so bili določeni po načelih naroda,
narodnoosvobodilnega boja, razreda, organizacije dela (samoupravljanja) in vpetosti v
jugoslovansko federacijo. Zapletenost te strukture je razumljiva, če upoštevamo vsaj dva
dejavnika. Najprej, narodna samoodločba, ki je prva postavka, na kateri omenjena ustava
utemeljuje slovensko suverenost, je v marksistično-leninistični teoriji rezultat vseh narodovih
lastnosti in moči, ne zgolj njegove volje. In drugič, boj, s katerim si je slovenski narod priboril
nacionalno »državo«, je bil izvedbeno pogojen z boji vseh konstitutivnih narodov Jugoslavije,
idejno pa z neko doktrino, katere osnova ni bila narodna subjektivnost.
106
V luči vsega tega je razumljivo, da ustava SRS iz leta 1974 suverenosti docela ne locira niti v
Sloveniji sami niti v slovenskem narodu. Ker v temelje republike vpleta najrazličnejše, tudi zvezne
subjekte, zajeten del njene suverenosti, kot ugotavlja Tine Hribar, prelaga na federacijo – to pa
posredno legitimira kot kumulativni proizvod samoodločb vseh konstitutivnih narodov in
narodnosti. In ker slovenski narod med drugo svetovno vojno brez sodelovanja z drugimi
jugoslovanskimi narodi ne bi mogel udejanjiti svoje samoodločbene volje, mu ne priznava vseh
zaslug za nastanek Slovenije kot jugoslovanske republike.275
Tega navsezadnje ne more storiti, ker sta Jugoslavija in z njo Slovenija že v imenu opredeljeni kot
socialistični republiki in sta torej postavljeni na neki vidik suverenosti, ki je sploh izven domene
vsakršnega naroda. In iz istega razloga je razumljivo, da podeljuje oblast delavskemu razredu in
vsem delovnim ljudem – seveda z implikacijo, da je oblast dejansko v rokah delavske
»avantgarde«, t. j. partije.
Na tem področju lahko tezam komunistov brezpogojno pripišemo komunitarnost, saj tako
suverenost kakor oblast izrecno vežejo na vrsto prekrivajočih se skupnosti276 – tokrat realno
obstoječih, saj poleg slovenskega naroda že obstajajo tudi na primer prvoborci, drugi
jugoslovanski narodi in celo delavski razred, kljub temu, da še ni uresničil ideala brezrazredne
družbe.
Liberalci suverenosti niso posebej problematizirali. Kolikor je odločanje v državi vezano na

državljane, ki izražajo svojo voljo – se pravi na ljudstvo –, se razume, da je nanj vezana tudi
suverenost te države. Toliko večjo težo pa so pripisovali konceptu oblasti. Zahtevi po vsebinskem
izpraznjenju mesta oblasti in vladavini juridične svobode bi bilo mogoče prevesti v načelo, da
lahko na to mesto pride katera koli skupina državljanov, popolnoma neposredovanih skozi katero
275
Ker takšna opredelitev suverenosti Slovenije znotraj Jugoslavije ustreza dokaj umestni interpretaciji zgodovine,
je bil smiseln tudi ugovor Janka Pleterskega tistemu delu Klopčičevega programa, ki je slonel na predpostavki, da je
Slovenija kot popolnoma suverena država iz lastnega interesa svobodno odstopila del suverenosti jugoslovanski
federaciji.
276
En sam državljan je namreč lahko posredovan skozi več teh skupnosti.
107
koli drugo pripadnost, ki so med vladanjem sami zavezani univerzalnim zakonskim določilom in
katerih glavna naloga je skrbeti, da je veljavnost teh določil zares univerzalna. Skratka, v načelo
avtonomno razsojajočega liberalnega sebstva.
Videli smo, da so teze novorevijašev bistveno pripomogle k temu, da aktualna ustava Republike
Slovenije locira suverenost v slovenskem narodu, oblast pa v neposredovanem, narodno
nediferenciranem ljudstvu oziroma državljankah in državljanih. Glede na vse povedano je jasno,
da je prvo načelo izrazito komunitarno. Drugo ni, saj državljanov – razen v sámo državo – ne
vpenja v nikakršno skupnost. Kakšno je potem?
Da je liberalno, se ne moremo izreči, saj zaradi prvega neposredovanemu državljanstvu ne more

dati glavne besede pri tako rekoč najpomembnejšem izrazu volje – odločitvi o ustanovitvi oziroma
predrugačenju položaja suverenosti lastne države. Iz istega razloga ni niti liberalno nacionalistično,
saj ne omogoča dosledne pravne izenačitve vseh narodnih skupnosti.
Namreč, kot smo prav tako že pokazali, narodnim manjšinam ali državljanom narodnosti, ki ne
uživajo statusa narodnih manjšin, je lahko priznana še takšna mera kulturne avtonomije in drugih
človekovih pravic, pa se pod predpostavko utemeljitve suverenosti Slovenije v slovenskem narodu
ne bodo mogli udeležiti oblikovanja državne posode, v katero so spravljeni. Lahko bi se sicer
preopredelili za Slovence, a ta zahteva bi prekršila ustavno prepoved diskriminacije glede na
narodno pripadnost. Skratka, rečemo lahko kvečjemu, da je pripis različnih subjektov slovenski
suverenosti in oblásti arbitraren – onemogoča obravnavo vseh državljanov po istem načelu – in
zato neskladen s pojmom univerzalne vladavine prava. Od kod ta arbitrarnost?
Kolikor opisana subjektna razločitev izhaja predvsem iz Hribarjevih tez, je najprej problematična,
ker je glede na njegove lastne razmisleke nekoliko protislovna. Začnimo pri njegovem nelagodju
ob številčnosti neslovenskih prebivalcev Slovenije. Hribarja je v 57. številki Nove revije skrbelo,
da bi lahko utemeljitev suverenosti slovenske države v ljudstvu namesto v slovenskem narodu
nekega dne povzročila, da bi neslovenski del ljudstva slovenskemu rekel: »To je moja dežela!«
Kmalu zatem se je skupaj z drugimi člani Slovenskega sociološkega društva podpisal pod
Pisateljsko ustavo, katere prvi člen pravi, da je Republika Slovenija »država slovenskega naroda
108
in vseh ljudi, ki so si v skladu z zakonom pridobili pravico do slovenskega državljanstva«. 277 Če
besedni zvezi »moja dežela« in »država slovenskega naroda in vseh ljudi …« implicirata istovrstna
odnosa ljudstva do Republike Slovenije, potem je tu zaznati neskladje Hribarjevih preferenc, v
katerem subjektu utemeljiti slovensko suverenost – le v slovenskem narodu ali v celotnem
ljudstvu, živečem v Sloveniji.
Da Hribar ni bil dosledno zavezan normi utemeljitve suverenosti v narodu, je razvidno tudi iz
njegove razprave s srbskimi avtorji »Predpostavk in načel ustavnih sprememb«. Njegova nekajkrat
ponovljena trditev, da je lahko narod temelj državne suverenosti le na ozemljih, kjer tvori večino,
ne sloni na ničemer drugem kakor na smotru politične pripravnosti. Prav tako njegova dopustitev,
da mora biti suverenost držav, kjer večinskega naroda ni, pač utemeljena v ljudstvu.
Da njegove razmisleke o slovenski državnosti do neke mere motivira politična pripravnost, je

Hribar, kot že rečeno, implicitno priznal z izbiro Heglove teorije nacije, ker da položaju Slovencev
v Jugoslaviji ustreza bolj kakor Renanova. Toda neka podrobnost daje misliti, da ni bil popolnoma
zavezan niti pripravnejšemu Heglu.
Tisto, kar daje narodovi preobrazbi v nacijo pri Heglu tako trdno teleološko podlago, je
zgodovinsko gibanje samo-spoznavajočega se duha. Tako kot daje pri Marxu in Leninu,
izhajajočih iz Hegla, zgodovinski napredek razrednega boja trdno teleološko podlago ideološkemu
monopolu partije. Hribar upravičeno zanika trditev partije, da je njen monopol utemeljen v
interesih delovnega ljudstva in da se torej v njeni oblásti zrcali delavsko samoodločanje oziroma
samoupravljanje. V tem, da partija s tiho grožnjo izsiljuje iz delovnega ljudstva lažno priznanje,
da si preko njene vladavine v resnici vlada sámo, vidi Hribar heglovsko »zvijačnost uma«. To
misli ironično, saj ta pojem pri Heglu povzema način, kako se duh v zgodovini udejanja skozi
partikularne človeške afekte.278 Hribar namiguje prav, da je monopol partije utemeljen le v njenih
sebičnih afektih in da prav nič ne prispeva k zgodovinskemu napredku delavstva. Po drugi strani
pa substancialno usmerjenost naroda v nacionalno državo podkrepi s teleologijo, ki povsem
277
»Teze za slovensko ustavo,« Nova revija, let. 7., št. 78/79, oktober–november 1988, str. 1.
278
Charles Taylor, Hegel and Modern Society, Cambridge University Press, Cambridge 1979, str. 98.
109
odpove, če narod ni pristno pogojen z zvijačnostjo uma, ki ga mimo vseh čeri egoizma krmari do
popolne realizacije v nacionalni državi.
Zakaj bi bil prehod naroda v nacijo kaj bolj zgodovinsko nujen kakor ideološki monopol partije v
partijski državi, lahko Hribarjeve teze pojasnijo kvečjemu z momentom človekove inherentne
skrbi za svojo narodnost. Podobno kot lahko Hribar le z medlim načelom »človečnosti«,
popuščanja subjekta v svojih željah, kadar bi njihova uveljavitev zahtevala nasilje,279 zagotovi, da
se v njegovi naciji, utemeljeni le v večinskem narodu, ne bo razvila »deifikacija nacije, čaščenje
(svoje) nacije kot Nacije.«280 Toda ne skrb za svoj narod ne človečnost do pripadnikov drugih
narodov tu nista dosti več kakor ad hoc normativna vstavka: prvi nadomešča bistveno sestavino
utemeljitve slovenske samoodločbe, ki se ji mora Hribar (sestavini namreč) odpovedati, ko
kritizira partijski monopol; drugi vzbuja videz, da bodo vsi državljani tako utemeljene slovenske
države vseeno kolikor toliko enaki pred zakonom.
Če to prestavimo v kontekst realnih političnih razmer v drugi polovici osemdesetih – teoretska

zgradba Hribarjeve utemeljitve slovenske samoodločbe in suverenosti je morala ustrezati
jugoslovanskemu pravnemu redu, ki je oboje, zlasti samoodločbo, utemeljeval v narodu. Po drugi
strani je bil njen namen skrhati ideološki monopol partije, kar je bilo izvedljivo le z zahtevo po
demokratizaciji. Zato bi bilo Hribarjeve teze popolnoma ustrezno brati kot neke vrste normativni
maksimum, ki ga je bilo mogoče doseči ob upoštevanju obeh predpostavk. Predpostavki sami pa
je Hribarju, Urbančiču in drugim novorevijašem vsiljevala nevzdržna politična in ekonomska
situacija v Jugoslaviji.
Kljub temu njihova teoretska pot odpira še neko implikacijo. Opozarja na neki manko, ki sicer še
zdaleč ni lasten le osamosvojitveni teoriji in politični praksi novorevijašev. A ki ostaja pereč in
aktualen, ker ni tudi po osamosvojitvi nihče revidiral njihovega nesrečnega normativnega
279
280
Prav tam, str. 9.
110
kompromisa.281 Ta manko bomo osvetlili z lečo, ki jo je z obravnavo Heglovega pojma nravnosti
obrusil komunitarec Charles Taylor.
281
Ta normativna neskladja ohranja tudi Komentar Ustave Republike Slovenije. Kako to počne, predstavljamo v
Tretjem dodatku.
111
6 Problem nravnosti po slovenski osamosvojitvi
Taylor takole povzame Heglovo aktualnost za dobo, v kateri divje iščemo pomiritev človekove
volje z njegovo vpetostjo v skupnost: »Trdim natanko to, da uporabnost heglovskega pojma
Sittlichkeit282 več kot odtehta dejstvo, da si s Heglovim odgovorom na problem Sittlichkeit, razviti
družbo na osnovi Ideje, dandanes ne moremo niti malo pomagati. Heglovega odgovora ne moremo
sprejeti, toda njegova zastavitev problema je še vedno ena najbolj ostroumnih in pronicljivih, kar
jih imamo na razpolago.«283
Heglovo zastavitev problema je mogoče izraziti nekako takole: skupnostne institucije in prakse
morajo biti oblikovane tako, da se posamezniki v njih prepoznajo – da torej njihov egoistični
interes sovpade z ohranitvijo oblik skupnega bivanja ali, preprosteje rečno, s skupnim dobrim. To
sovpadanje, ki ga je treba doseči, imenuje Hegel nravnost. Kje torej najti potrebno vezivo?
Hegel je skušal posameznika povezati s skupnostjo, z državo, preko doktrine duha. Duh se v svojih
snovnih nosilcih, posameznikih, udejanji tako, da se preko udeležbe v skupnostnih institucijah in
praksah zavedo njihove dobrodejnosti. Na ta način se duh, spet preko svojih nosilcev, spozna v
razsežnosti absolutne svobode. Ne prazne, razdiralne svobode individualne volje, temveč svobode
volje, zapolnjene z vsebino skupnega dobrega. Ta rešitev – podkrepiti skupnostne institucije z
metafizičnim pojmom – je danes za nas neuporabna, ker ne verjamemo v njeno temeljno
ontologijo. Ne verjamemo ne v obstoj zgodovinskega duha ne drugih mističnih entitet, ki bi lahko
osmišljale kakršen koli tosveten institucionalni red.284
Sorodna nejevera je botrovala tudi slovenskemu osamosvajanju. Vzgibe za demokratizacijo, za

osamosvojitev Slovenije in na splošno za razpad SFRJ je povzročilo akutno pomanjkanje idejnih
veziv, ki so jih do konca sedemdesetih vsaj za silo zagotavljale jugoslovanske institucije, na primer
izročilo narodnoosvobodilnega boja, JLA kot njegova dedinja in zaščitnica Jugoslavije, načelo
282
Nravnost.
283
Hegel and Modern Society, str. 129.
284
Prav tam, str. 135.
112
bratstva in enotnosti, načelo samoupravljanja in nenazadnje očetovski in vzgojiteljski lik Tita. Tito
je na začetku osemdesetih umrl, ne da bi zapustil primerljivega naslednika, samoupravljanje je
spričo ekonomske krize izgubilo verodostojnost, načelo bratstva in enotnosti so postavili na laž
nacionalistični ekscesi na Kosovu in vse bolj sovražna nastrojenost med »blokoma«
jugoslovanskih narodov, JLA se je kompromitirala z gospodarskimi škandali in represijo nad
civilisti, izročilo NOB pa so zlasti v Sloveniji omadeževala prva javna pričevanja o povojnih
pobojih. Posledici sta bili, da so sklici partijske garniture na skupno dobro od zgodnjih osemdesetih
zveneli le še zlagano in da se je socialistična nravnost zato povsem izpraznila.
Razumljivo je, da so morale tiste teze, ki so utemeljevale slovensko samoodločbo in odcepitev od

Jugoslavije, čim bolj prepričljivo slikati propad jugoslovanske nravnosti. Tako same po sebi niso
mogle zagotoviti prave podlage za nravnost v samostojni Sloveniji, razen morda kot kontrasti
jugoslovanskim razmeram. Za dejansko utemeljitev slovenske poosamosvojitvene nravnosti jim
je bilo treba dodati druge teze, vsebinsko vezane na razvoj Slovenije izven jugoslovanske
federacije. Kaj so v zvezi s tem obljubljali naši obravnavani avtorji?
Komunisti tako rekoč ničesar, saj so s svojim ustavodajnim in političnim delovanjem zgolj
nevoljno sledili novorevijaškim in do neke mere liberalnim pobudam.
Liberalci so lahko v svojih nazorskih oziroma teoretskih okvirih ponudili civilno družbo ter njeno
udeležbo v demokratičnih postopkih političnega odločanja. Toda ker je civilna družba po definiciji
predana parcialnim interesom in prizadevanju avtonomnih subjektov za njihovo uresničevanje, je
edino, kar te subjekte povezuje, zajamčeni prazni prostor negativne svobode. Drug drugemu so
dolžni zgolj upoštevati praznino tega prostora – se pravi vzajemno spoštovanje človekovih pravic.
V takšnih razmerah je skupno dobro le seštevek parcialnih uveljavitev zasebnega dobrega, ki jih
dosegajo avtonomni subjekti. Edino nadgradnjo tega kumulativnega skupnega dobrega ponudi
Mastnak. Predlaga načelo trgovskega humanizma, ki predpostavlja, da se ljudje preko egoističnega
trgovanja učijo družabnosti ter s tem postajajo bolj krepostni državljani.
Novorevijaši so skupnemu dobremu namenjali nekaj več pozornosti, a tudi ne s prav spodbudnimi
rezultati. Ko skuša Hribar znotraj heglovskega pojmovnika ovreči partijski ideološki monopol in
113
hkrati utemeljiti interes slovenskega naroda za osamosvojitev od Jugoslavije, trči ob omenjeno
nesprejemljivost Heglovega odgovora na problem nravnosti. Bolje rečeno, v prvem primeru ga
zavrne – ne verjame v to, da bi partija res utelešala Idejo –, v drugem pa ga sprejme oziroma ga
skuša narediti sprejemljivega. Namesto v Ideji ga – če ga res – zasidra v nečem realnem. V
človekovi naravni skrbi za lastni narod, na katero pristaja tudi Urbančič. Toda te skrbi ne eden ne
drugi podrobneje ne razdelata. Ni povsem jasno, k čemu zavezuje posamezne pripadnike naroda,
če sploh k čemu, potem ko si narod zagotovi svojo državo. Slutiti je, da h gojenju skupne kulture,
kakega drugega poslanstva pa ta narodna skrb, kolikor je videti, nima.
6.1 Narodna sprava
Krog Nove revije, predvsem njegova članica Spomenka Hribar, je v osemdesetih proizvedel pojem
narodne sprave, ki bi, če bi v samostojni Sloveniji privzel ustrezno institucionalno vlogo, morda
lahko soustvaril sistem nravnosti. Toda to so preprečili zlasti trije dejavniki. Najprej ta, da so temo
narodne sprave nekatere politične interesne skupine prevedle v neskončno oziroma ciklično
dialektiko vzajemnega obtoževanja, katere namen ni, da se kadar koli sklene ter izpelje v
nameravano »katarzo«, temveč da se v nedogled nadaljuje. Drugi dejavnik je vzrok prvega.
Namreč, narodno spravo je Spomenka Hribar kljub najboljšim namenom že koncipirala tako, da
se je v okvirih prostora in časa ne da smiselno izpeljati; če te okvire prekršimo, pa dejansko
proizvede kronično neodločenost in – pogojno rečeno – šele zares sprtost.
Ta pojem je v posebni različici oblikovala v besedilu »Krivda in greh«,285 v splošni pa v besedilu

»Avantgardno sovraštvo in sprava«.286 Narodna sprava se v posebni – in za nas bolj bistveni –
različici tiče pobojev domobrancev po koncu druge svetovne vojne, ko so jih Angleži iz Avstrije
že kot begunce vrnili partizanskim enotam na slovensko ozemlje. Spomenka Hribar ima te poboje
za svojevrsten konstitutivni dogodek: »Sámo dejstvo tega in takega poboja je gotovo opredeljevalo
naše povojno življenje tako v političnem kakor v moralnem pogledu. Deset in več tisoč družin, ki
so objokovale svoje drage, ki so se vdrli v zemljo, je moralo nekako preboleti te smrti. Tudi iz
285
Spomenka Hribar, »Krivda in greh,« v: Dimitrij Rupel (ur.), Kocbekov zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1987,
str. 9–68.
286
Spomenka Hribar, »Avantgardno sovraštvo in sprava,« Prispevki za slovenski nacionalni program, str. 74–103.
114
veličine tega preboletja, 'pozabe', raste naš čas.«287 Povojni poboji so torej s tem, da neposredno
niso prizadeli le pobitih, temveč tudi njihove preživele svojce, zarezali v živo narodno skupnost.
Slovenska narodna stavba tako ne stoji le na dosežkih narodnoosvobodilnega boja, temveč tudi na
žrtvovanju domobrancev in njihovih svojcev.
Tem ugotovitvam bi težko oporekali. Toda od tod naprej se začne izpeljava pojma narodne sprave
nekoliko zapletati.
Poboje je povzročila »nadutost Subjekta«, ki je »vzela v svoje roke usodo naroda,« da je »smrt
postala 'najvišje merilo njene oblasti'. Tako imenovana 'osvobodilna diferenciacija' se je res
izkazala za 'smrtno nevarno družbeno diferenciacijo'. Smrtno nevarno družbeno diferenciacijo
znotraj svojega naroda in za svoj lastni narod.«288
Zopet torej srečamo motiv brezobzirne subjektivitete volje, ki narod nemarno razsekava in ga
postavlja v svoje smotre. In ker je narod znotraj sebe organska celota, ga je dejanje kot takega tudi
prizadelo: »Kakor sta levica in desnica roki enega telesa, tako so pobiti domobranci deli svojega,
našega narodnega telesa. Mojega telesa.«289 Oziroma, telo se je razdelilo »na Subjekt in na Objekt;
Subjekt ustvarja zgodovino, Objekt, ali bolje, objekti, pa smejo in morejo slediti Subjektu, in sicer
disciplinirano in voljno, če ne bodo brezpogojno in brezprizivno oklicani za sovražnika Subjekta
in s tem za sovražnika naroda, za suho vejo na narodovem telesu, ki da jo je treba nujno
odžagati.«290
Ti dve formulaciji iste narodne katastrofe kažeta, zakaj je pogled Spomenke Hribar na to katastrofo
problematičen. Namreč, podoba naroda kot telesa se skazi takoj, ko skušamo povedati, da je en
član naroda nekaj naredil drugemu. Kako tuja je našemu intuitivnemu videnju telesa zamisel o
telesu, polnem samovoljnih Subjektov in Objektov, kaže dejstvo, da upodobitve tovrstnih teles
sodijo v podzvrst filmske srhljivke, ki jo filmska publicistika imenuje body horror. A tudi brez te
287
»Krivda in greh«, str. 56.
288
Prav tam, str. 35.
289
Prav tam.
290
115
estetske izkušnje nam je lahko jasno, da koncepcija »telesa«, v katerem se odvija medsebojno
podrejanje kopice volj, kot prispodoba preprosto ne zdrži. Če hočemo, da je z rano objektivno
prizadeto vse telo, moramo temu telesu predpostaviti nagnjenje oziroma voljo, ki usklajuje
delovanje njegovih delov in ki je, če je kateri od teh delov poškodovan, manj zmožna dosegati
svoje cilje.
Kolikor v narodu ni navzoča ena sama volja – in Spomenka Hribar jasno pokaže, da ni – zanj ni
primerna prispodoba telesa. In ker sprava implicira poprejšnje razhajanje vsaj dveh volj – šolski
primer takšnega nesoglasja sta umor in pokop v neoznačen grob –, prispodoba telesa izključuje
tudi njo.
Če je prispodoba telesa docela neprimerna govorjenju o narodu in spravi, potem narod v okvirih
razmisleka Spomenke Hribar izgubi značaj totalitete, kakršnega bi moral imeti, če naj bi bil kot
celota zadolžen in prizadet ob slehernem dejanju svojih članov. Tako teza, da povojni poboji hkrati
viktimizirajo in inkriminirajo291 ves narod, ostane brez podpore; brez razlage, zakaj je prvi
Slovenec hkrati žrtev in krivec, če drugi ubije tretjega (ali vse od tretjega do dvanajst tisočega). Z
njo pa tudi poziv, naj se vsak Slovenec spravi z vsakim drugim.
Nemožnost narodne sprave, kakor jo pojmuje Spomenka Hribar, v prostoru – telesnost je

navsezadnje prostorskost –, smo razdelali. Njeno nemožnost v času potrdi kar Spomenka Hribar,
in sicer s tem, da v narodno viktimizacijo in inkriminacijo poleg Slovencev, živečih v času
povojnih pobojev, vpne tudi Slovence nasploh – brez trohice utemeljitve. O morjenju in umiranju
začne kratko malo pisati v prvi osebi (»moje telo« ipd.). Tudi če bi mogli sprejeti njeno telesno
prispodobo – da me kot Slovenca prizadeva in zadolžuje vse, kar v tem trenutku počne ali trpi
kateri koli drugi Slovenec –, bi imeli težave s sprejemanjem naslednje teze, ki jo implicira njeno
pisanje: da moramo isto načelo razširiti tudi na dogodke izpred svojega rojstva in po svoji smrti
ter (najbrž) na vse kadar koli, v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, živeče Slovence. Če te trans-
temporalne zadolženosti in prizadetosti ne sprejmemo, danes živeči Slovenec nimam nobene
291
Slovenski narod je postal »svoj lastni krvnik in kaznovalec« (glej: »Krivda in greh,« str. 61).
116
podlage za spravo ne s potomci žrtev ne s potomci storilcev povojnih pobojev. Preprosto zato, ker
nisem jaz ničesar storil njim, oni pa ne meni.
Oziroma bi rešitev bila tako preprosta, če bi Spomenka Hribar zadolženost in prizadetost vezala
na storitev bratomornega dejanja. Vendar ju ne. Vsi Slovenci se moramo spraviti, ker smo kot
narodna totaliteta izročeni življenjskim projektom mrtvih, živih in tudi še nerojenih Slovencev:
»Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano. Mi pa smo ostali. Torej smo
mi, vsi mi in vsak med nami, dediči tega hrepenenja in žrtvovanja.«
Spomenka Hribar ne podaja najjasnejše slike, kaj storiti s to dediščino. Med drugim se do neke
mere odpove časovni in prostorski enotnosti naroda, ko zatrdi, da ne storilcem pobojev ne žrtvam,
ki so prej kolaborirale z okupatorjem, ne kaže pripisovati individualne krivde. Vsa ta dejanja so
namreč zavita v zagonetnost zgodovine: »Ne morem stopiti na mesto drugega. Zgodovinske
situacije so v bistvu enkratne in neponovljive.«292 (Zakaj potemtakem niso enkratni, neponovljivi
in zato zaprti kakršnemu koli [magari narodnemu] poenotenju nekdaj živeči posamezniki?) Poleg
tega bi pripisovanje individualne krivde ter iskanje zadoščenja že vsebovalo tisto »strupeno zel, ki
bi iskala vedno novo in novo prst za svojo rast.«293 Nove vznike maščevalnosti je treba za vsako
ceno preprečiti.
To skuša Spomenka Hribar storiti s posplošitvijo oziroma razpršitvijo krivde znotraj narodne
monade. Prvo dejanje narodne sprave mora biti »priznanje te krivde, te naše velike krivde.«294 Sam
narod mora priznati, da je izvršil grozodejstvo nad samim sabo. In tega grozodejstva ne more ne
izbrisati ne odplačati. Krivdo mora prenašati oziroma vzdržati.295 »Če kot narod nismo zmožni
vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpljenja našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati
državljanske vojne, ki nas je zdesetkala. Če nismo sposobni v zločincu videti človeka, če se ti
292
Prav tram, str. 48.
293
Prav tam, str. 53.
294
Prav tam, str. 61.
295
Prav tam, str. 55.
117
človeško ne smili tudi zločinec sam, strupenega žela vojne nisi premagal in katarze, očiščenja ne
boš dosegel.«296
Na splošnejši ravni je sprava »priznanje nazorskega pluralizma, usmerjenega v enotno slovensko

bit«,297 posledici tega pa sta sestop partije z mesta družbene avantgarde in politična
demokratizacija.298 Narodno spravo v zvezi s povojnimi poboji seveda zlahka uvrstimo pod ta
splošnejši naslov, toda poosamosvojitveno življenje Slovenije je nedvomno bolj zaznamoval prav
ožji pojem.
Če se še spomnimo – vsa ta razdelava je služila prikazu, kako je pojem narodne sprave v ožjem
smislu omogočil kronično sprtost slovenskih političnih subjektov ter izkoriščanje te sprtosti za
parcialne interese, nikakor povezane s skupnim dobrim.
Preprosto povedano, če Spomenki Hribar sledimo v prostorsko in časovno poenotenje naroda ter
mu pripišemo kolektivno krivdo za povojne poboje, proizvedemo situacijo, v kateri ni vsak
Slovenec zase nič kriv, vsi skupaj pa popolnoma. To kakopak implicira, da so vsi Slovenci skupaj
tudi velika, kolektivna žrtev. Zgodovinske žrtvovanosti in krivde naroda v okvirih tega pojmovanja
sprave, kot pravi tudi Spomenka Hribar, ni mogoče odpraviti, zato nenehno naelektrujeta politični
prostor. In ker prosto lebdeča energija – prosto lebdeči fantazmatski material – tako poživlja
občutke strankarske pripadnosti, se ji slovenski politični subjekti nočejo odpovedati. Računica je
preprosta. Vsaki stranki zagotavljajo politični kapital pristaši, ki se jim lastna žrtvovano–kriva
»stran« smili zaradi prestanega gorja, storjenih zločinov pa ji ne zamerijo. Tako je podedovana
žrtvovanost – bodisi kolaboraciji bodisi povojnim pobojem – za stranko donosna, podedovana
krivda – bodisi zaradi povojnih pobojev bodisi zaradi kolaboracije – pa je nič ne stane. Koncepcija
sprave, ki temelji na enotnosti naroda ter kolektivni žrtvovanosti in krivdi, torej še zdaleč ne poraja
usmerjenosti v skupno dobro. Njen rezultat je zgolj zaostritev konflikta parcialnih interesov.
296
Prav tam, str. 61.
297
Prav tam, str. 62.
298
»Avantgardno sovraštvo in sprava,« str. 100.
118
Tretji dejavnik, zaradi katerega se pojem narodne sprave, kakor ga je izrazila Spomenka Hribar,
ni preobrazil v institucijo heglovske nravnosti, so posledice uveljavitve tega pojma za slovenske
državljane neslovenske narodnosti. Te posledice so konkretnejše od posledic njihove
neizenačenosti s Slovenci v slovenski ustavi. Tudi njim je namreč jasno, da jih politične blokade,
ki jih povzroča nespravljenost slovenskega političnega prostora, zadevajo na povsem realni in
vsakdanji ravni. Hkrati pa se zavedajo, da se jih ne tičeta niti zgodovinski spor, ki naj bi ga
slovenska narodna sprava zakrpala, ne ta sprava sama. Torej: poleg tega, da pojem narodne sprave
krha že tako vegasto nravnost slovenskega političnega prostora, tej nravnosti odtujuje tudi znaten
del slovenskega državljanstva.
6.2 Sklepna dilema: manj človečnosti, več … česa?
Oba Hribarja podkrepljujeta svoje teze s pojmom (narodnostne) človečnosti. Spomenka

motivirana z njim izjavi: »Ne le tisti, ki je bil na Rogu ubit in je prej ubijal, tudi tisti, ki jih je dal
pobiti in tisti, ki jih je pobijal, je moj bližnjik.«299 Tine, kot smo videli, z njim nadomesti ustavno
izenačenje državljanov neslovenskih narodnosti z državljani slovenske.
Prva različica tega pojma pomeni brezpogojno priznavanje vključenosti v narodno občestvo tudi
morilcem vseh vrst in prepričanj. (Ni jasno, ali oznaka »bližnjik« namiguje, da je treba te morilce
ljubiti kakor samega sebe.) Druga različica pomeni subjektovo – gre za narodni subjekt – odpoved
možnosti, da svojo voljo uveljavlja z nasiljem. Če ti različici združimo, se izkaže, da narodnostna
človečnost pomeni, glede na narodno skupnost, narodoljubje navznoter in miroljubnost navzven.
Gre torej za izraz parcialne zainteresiranosti za dobrobit lastne narodne skupnosti.
Vprašanje je, koliko je uporabno za vzpostavitev sistema nravnostnih institucij v sodobni, narodno
nehomogeni državi. Kolikšen potencial ima za to, da bodo državljani takšne države institucije,
ustrojene po njem, imeli za svoje. Če sodimo po sadovih slovenskega koncepta narodne sprave in
utemeljitve suverenosti Slovenije v slovenskem narodu, ta potencial ne zadostuje. Ne zadostuje pa
299
Prav tam, str. 62.
119
zato, ker v prvem primeru onemogoča tvorbo univerzalnega pravnega reda, v drugem pa ne odtehta
njegovega pomanjkanja.
Kar se tiče sprave. Po nareku narodnostne človečnosti pojmujemo morilske ali izdajalske
sonarodnjake kot nikoli docela pojasnljive človeške globočine, ki so že morale imeti nekakšne,
nam zaradi časovne oddaljenosti nedoumljive razloge za svoje delovanje. In ker se ne moremo
postaviti v njihovo kožo, jim ne moremo brezpogojno pripisati krivde. Zlasti, če so morili ali
izdajali v obdobju nacionalnega ustanovitvenega dejanja. Če zadnji pogoj postavimo na stran, je
ugovor na dlani: če bi smeli kaznovati le tiste morilce in le tiste izdajalce, katerih stisko si lahko
»predstavljamo«, bi bila izničena univerzalna kaznivost umora in izdaje. Ali smo na to pripravljeni
pristati? Če zadnji pogoj upoštevamo, pa se moramo vprašati tudi: ali moremo tolerirati, da je bila
naša nacija ustanovljena z grozodejstvom oziroma da je njeno ustanovitev nekdo skušal preprečiti
z izdajstvom?
Dokler na obe vprašanji ne odgovorimo nikalno, nas bo trlo dvoje. Prvič, ne bomo živeli pod
univerzalno vladavino prava. In drugič, naši predstavniški organi bodo zapleteni v brezizhodno
nevrozo kolektivne narodne žrtvovanosti in krivde. Njihova nevrotična blokada pa bo bremenila
naše sodržavljane drugih narodnosti, ki je niti niso povzročili niti ne morejo sodelovati v njenem
odpravljanju.
Vemo že, da načelo človečnosti ne more popraviti pomanjkanja univerzalnosti oziroma enakosti
pred zakonom, ki ga povzroča tretji člen slovenske ustave. Podobno pa se ni odrazilo tudi ob neki
drugi zatajitvi zakonodajne univerzalnosti.
Ni tehtnih razlogov za pomislek, da Tine Hribar načela človečnosti v svojo teorijo ni vpeljal
popolnoma iskreno, pa tudi iz njegovih drugih teoretskih postavk ni mogoče izpeljati arbitrarnega
izbrisa šestindvajset tisoč pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov iz slovenskega registra
stalnega bivališča. Toda če se tako nasilno in tako množično dejanje zgodi manj kot leto po
slovenski osamosvojitvi, po tem, ko trije izmed njenih glavnih teoretikov in eden njenih glavnih
120
političnih akterjev300 izrazijo močno zaskrbljenost nad narodno nehomogenostjo Slovenije – in če
vsi štirje pripadajo istemu politično nazorskemu »skladu« kakor vlada, ki je dejanje izvedla –
potem se je skoraj nemogoče izogniti domnevi, da se lahko še tako abstraktna teoretska izhodišča
izpeljejo v zelo konkretne in zelo škodljive politične ukrepe. Ali pa, da zaradi svoje abstraktnosti
takšnih ukrepov ne morejo preprečiti.
Izbris je bil nedvomno udarec zoper narodno nehomogenost Slovenije – zoper prav tiste
Neslovence, ki so omenjene štiri akterje najbolj motili – in podrobne preiskave njegovih okoliščin
kažejo, da je bil nameren in dokaj temeljito načrtovan.301 Njegovo pravno ozadje je precej
zapleteno, toda za nas je bistven neki specifični kontrast – izbris je zajel državljane SFRJ, ki niso
zaprosili za slovensko državljanstvo, a so imeli v Sloveniji stalno prebivališče; tujcev iz drugih
držav, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, a so imeli v Sloveniji stalno prebivališče, pa
ne. Ob tem, da so imeli do osamosvojitve oboji formalno pravne pravice do prebivanja v Sloveniji.
Različno obravnavo teh dveh skupin je neposredno omogočil Zakon o tujcih iz leta 1991.302
Proti Neslovencem iz Jugoslavije, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, se je torej sovražno

obrnila slovenska zakonodaja, in sicer s prekršitvijo načela univerzalnosti oziroma enakosti pred
zakonom. Ne le, da izbrisanim narodnostna človečnost ni mogla pomagati. Če je sploh kdaj veljala,
je bila v njihovo škodo suspendirana. Domala odveč je poudariti, da se oškodovanci najbrž ne
bodo nikoli več počutili kakor koli zavezane slovenskemu nacionalnemu občestvu in njegovim
institucijam. Vezi nravnosti so tu nepopravljivo potrgane.
***
Če je ta razdelek otvorilo vprašanje, v čem utemeljiti poistovetenje posameznikov z družbenimi

oziroma državnimi institucijami, smo z ogledom, kako se je v nekaterih primerih obnesel pojem
narodnostne človečnosti, pokazali, da v narodno nehomogeni – ali pa tudi homogeni – državi tej
300
Božo Repe, »Pučnikova odgovornost,« Mladina, 3. januar 2014, <http://www.mladina.si/152489/pucnikova-
odgovornost>, pridobljeno 18. septembra 2016.
301
Neža Kogovšek Šalamon, Izbris in (ne)ustavna demokracija, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 92–93.
302
Prav tam, str. 90.
121
zahtevi težko zadostimo z nekakšno organsko-narodno senzibilnostjo. Sama od sebe se torej
ponuja zelo priljubljena liberalistična ugotovitev, da je bolj bistveno zadostiti zahtevi po trdnosti
univerzalnega državno-pravnega okvira, v katerem se bo vse uredilo samo po sebi, ker bodo pač
vsi posamezniki deležni ustrezne mere sredstev za uresničevanje svojih življenjskih projektov.
Toda Hegel nas po tej ugotovitvi ne bi pustil pri miru. V njegovi zastavitvi problema nravnosti je
nravnostni »tok«, če iz njega že odstranimo zgodovinski napredek duha, dvosmeren. Ni zgolj tako,
da bi skupno dobro, utelešeno v institucijah, vzbujalo zaupanje ljudstva oziroma naroda. Institucije
ne utelešajo skupnega dobrega, če ga vanje ne projicira ljudstvo. In tu se brez tretjega načela,
kakršen je Heglov zgodovinski duh, ujamemo v zanko. Če je ljudstvo zgolj skupek kantovskih
razsodnih subjektov, se njihova volja brez opredmetenja v obstoječih »dobrih« institucijah zgolj
begavo predaja svojemu egoizmu. Tako tvori disfunkcionalne, nepravične institucije, skozi katere
se zopet ne more primerno opredmetiti. In tako naprej.
Vprašanje torej ostaja. V sodobnih pogojih narodne nehomogenosti, to zdaj vemo, narod ni
primerno »tretje načelo«, primerno vezivo med posamezniki in institucijami. Jih bomo znali
povezati s čim, kar bo bolj vključujoče od načela etnične oziroma kulturne narodnosti in hkrati
manj abstraktno od načela »maksimin«, ki nam ga priporoča rawlsovska oziroma kantovska
razsodna moč? In seveda, kar bomo sami doživljali kot določujoče, tvorno ali vsaj relevantno v
svetu, ki nas bo z vsem od nestabilnih trgov dela do vojn in ekoloških katastrof pehal v vse bolj
raznotere, danes še neslutene oblike skupnega bivanja. Z ljudmi, s katerimi se ne bomo mogli
povezati, denimo, preko rortyjevske ali levinasovske zamisli o uzrtju Drugega kot morebitne žrtve
trpljenja ali tiste etične instance, ki nas sili k preseganju samih sebe.303
Če si današnje stanje v slovenski državi ogledamo skozi prizmo te porajajoče se nuje, nas utegne
pogled, paradoksno, navdati z upanjem. Namreč, spori glede zaslug za osamosvojitev, pomena
naroda, (ne)preloma s socialističnim samoupravljanjem, izdaj in pobojev izpred dobrih
sedemdesetih let – skratka, glede vsega, kar nas kot politično skupnost cepi na sprte frakcije – se
303
Ne zato, ker bi bili sami brezbrižni ali egoistični (čeprav morda smo), temveč ker je od človeka, ki prepešači več
tisoč kilometrov zato, da lahko nekje na tujem obsedi v begunskem centru, nesmiselno in obsceno pričakovati, da bo
na ta dva načina videl preskrbljene domorodce, ki ga ali pomilujejo ali pa sovražijo.
122
ohranjajo tudi zato, ker se nam preprosto ni treba sporazumeti. Eksistenca nas premalo boli, da bi
iz obupa, strahu ali izčrpanosti izumili nov način sobivanja.304 Občasno se sicer iz vseh ideoloških
kotov razležejo ogorčeni klici o plenjenju javnega premoženja in vsesplošni korupciji, toda
praviloma umolknejo dokaj hitro in brez prevoda v ustrezno politično delovanje. Vsaj tu ne smemo
podleči narcizmu in si predstavljati, da se krize ne otresemo, ker smo, denimo, patološko pasivni
ali na vsem svetu najbolj nagnjeni k obračanju agresije navznoter. Odgovor je preprosto v tem, da
nas dogodki, zaradi katerih je Evropa na pragu vsesplošnega sežiga – če prevedemo grški izraz
ὁλόκαυστος – svoje politične nravnosti, za zdaj obhajajo. Ko bomo Slovenci, tokrat rasno in
narodno nediferencirani, dejansko vnovič prisiljeni »stopiti skupaj«, pa bo to znak, da je stanje
resno.
Ob takšnih obetih si ne moremo kaj, da ne bi svojih razmislekov o slovenski demokratizaciji in

osamosvajanju doživljali kot nekakšno slovo. Premleto nas mora navsezadnje navdati z občutkom,
da je bilo povedano že vse, kar se povedati da, in da je stanje kronične sprtosti in zop(e)rnije
pravzaprav že idejno okolje, ki so ga hoteli osamosvojitelji ustvariti. In to morda ni tako slabo.
Alan Dershowitz je nekoč dejal, da se izraelsko-palestinski spor nikakor ne sme končati tako,
kakor bi ga končal Shakespeare; da se mora končati tako, kakor bi ga izpeljal Čehov. Ne tako, da
se na svetu znova vzpostavi ravnovesje in da so popravljene vse krivice, temveč tako, da vse
vpletene prevevata malodušje in nezadovoljstvo. Ne z zajetjem sveta v totaliteto, temveč z njegovo
razpustitvijo v kaotično mnogoterost. Seveda s pomembno pripombo: ko odloži pero Shakespeare,
je večina glavnih akterjev mrtvih; ko ga odloži Čehov, jih večina še diha.
304
To se je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pripetilo na Severnem Irskem. Temu, da so imele tako
lojalistične kakor republikanske stranke dovolj ljudske podpore za sklenitev velikonočnega sporazuma, je vsaj v
enaki meri kakor razrešitev nacionalnih zahtev botrovala izčrpanost prebivalstva zaradi socialne bede in vsakdanjega
nasilja.
123
D1 Prvi dodatek: pregled trenj med federalističnimi in centralističnimi
težnjami v drugi Jugoslaviji od petdesetih do poznih sedemdesetih let
dvajsetega stoletja
D1.1 Federalizem in centralizem v Jugoslaviji
Narodnoosvobodilni boj, piše Kardelj v uvodu v drugo izdajo Razvoja slovenskega narodnega
vprašanja, je bil prepleten s socialistično revolucijo, saj je »jedro ljudskih množic, ki so nosile ta
proces, težilo po globljih demokratičnih in socialističnih spremembah družbenega reda.«305
Teze iz njegove knjige so torej vodile komuniste pri organizaciji upora proti fašistični okupaciji:
»Temeljni princip, na katerem je bila zgrajena platforma Osvobodilne fronte, je bila samoodločba
slovenskega naroda. Obenem se je Osvobodilna fronta izrekla za enotnost jugoslovanskih narodov,
za Jugoslavijo; toda samo za tako Jugoslavijo, ki bo vzpostavljena kot federativna in demokratična
zveza jugoslovanskih narodov in v kateri bo oblast v rokah ljudstva, se pravi sil, ki so na svojih
plečih nosile narodnoosvobodilno in demokratično borbo.«306 Kolikor se je tikalo Kardelja, je bil
narodnoosvobodilni boj že v izhodišču boj delovnega ljudstva, prepleten s socialistično revolucijo,
uveljavitev monopola komunistične partije znotraj Osvobodilne fronte je zgolj odražala ljudsko
voljo, kolaboracijo nekaterih delov slovenske politike z okupacijskimi silami pa je razumel kot boj
buržoazije za ohranitev razredne nadvlade.307
Temelje slovenske državnosti znotraj Federativne ljudske republike Jugoslavije in kasneje

Socialistične federativne republike Jugoslavije, torej združitev Slovencev v samostojni slovenski
državi znotraj Jugoslavije s permanentno pravico do odcepitve, so po kapitulaciji Italije položili
sklepi drugega zasedanja Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ).308
305
306
Prav tam, str. 38.
307
308
124
Federativni značaj FLRJ, enakopravnost v njej združenih narodov ter pravico vsakega od njih do
odcepitve je potrdila tudi prva povojna jugoslovanska ustava, sprejeta leta 1946.309
Hkrati pa je ta ustava – po tem, ko je Slovenija že pred koncem vojne v jugoslovanskem okviru

izgubila večino atributov suverenosti, zlasti lastno vojsko310 – sprožila prva trenja med federalnim
in centralističnim pristopom k državni ureditvi, saj je zvezne izvršne in upravne organe nadredila
republiškim. Podobno centralistično so bila urejena tudi vprašanja gospodarskega sistema,
obrambe, državne varnosti in mednarodnih odnosov.311 Sploh pa s federativno ureditvijo (in tudi
z drugimi elementi ustave) ni bilo v skladu povojno praktično delovanje oblasti, »zlasti v času do
spora s Stalinom in neposredno po njem,«312 seveda na podlagi argumenta, da gre za izredne
razmere.313
Dodatno je pomen in pristojnost posameznih republik omejil ustavni zakon iz leta 1953. »Ustavno
načelo o presumpciji pristojnosti v korist republik« je nadomestil z določbo, »da pripadajo
federaciji le tiste pravice, ki jih določa zvezna, republiki pa tiste pravice, ki jih določa republiška
ustava.« Namesto ljudske skupščine je postal šef države predsednik, zboru narodov pa je ustavni
zakon ukinil status samostojne zbornice. Skupaj z novo uvedenim zborom proizvajalcev ga je
vključil v zvezno (ljudsko) skupščino ter določil, da se mora zbor narodov sestati le, kadar zvezna
skupščina odloča o spremembi ustave in zveznem družbenem planu, sicer pa, če tako terja večina
poslancev ene od republik.
Skratka, po sprejetju ustavnega zakona leta 1953 so bili vse bolj v ospredju »socialistični,
samoupravni in komunalni [občinski] temelji delovanja ustavnega sistema, v ozadje [pa so stopali],
tudi na ustavni ravni, federativni temelji jugoslovanske državne ureditve [poudarek je Ribičičev].«
309
Ciril Ribičič, »Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije,« v: Bogo Grafenauer (ur.), Slovenci in
država: Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994), Slovenska akademija
znanosti in umetnosti, Ljubljana 1995, str. 355.
310
»Oris obravnave nacionalne problematike …, str. 286.
311
»Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije,« str. 356.
312
Prav tam.
313
125
Še večji poudarek je socialističnemu samoupravljanju dala jugoslovanska ustava iz leta 1963 –
tudi na simbolni ravni, s preimenovanjem FLRJ v Socialistično federativno republiko
Jugoslavijo.314
Kardelj je torej uvod k drugi izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja pisal v času, ko sta
se v Jugoslaviji centralizem in samoupravljanje krepila na račun federalizma in ko je po republikah
že klilo nezadovoljstvo, sorodno tistemu v osemdesetih. »Ni bilo namreč mogoče spregledati
dejstva, da so se napetosti med jugoslovanskimi narodi v zadnjem času stopnjevale – med Srbi in
Hrvati še posebej. Na hrvaškem se je širilo geslo o 'srbokomunizmu', s katerim so ljudje izražali
mnenje, da so Srbi tisti, ki imajo od režima največ koristi. Nasprotno pa so se Srbi, a tudi Črnogorci
in Makedonci, čutili zapostavljene, ko so primerjali svoj življenjski standard s hrvaškim ali
slovenskim [medtem ko se je v Sloveniji nezadovoljstvo kopičilo, ker je bila prisiljena dajati
zvezni vladi deset odstotkov svojega bruto družbenega proizvoda]. Razhajanja je bilo mogoče
zaznati celo v vplivnih partijskih in intelektualnih krogih.«315
D1.2 Ovire pri urejanju nacionalnega vprašanja v povojni Jugoslaviji – nacionalizem,

centralizem in gospodarska zaostalost
Te problematike se Kardelj v uvodu k drugi izdaji dotakne, čeprav meni, da je nacionalno

vprašanje v drugi Jugoslaviji »kot problem zatiranega naroda in hegemonizma« načelno rešeno.
Garancija za to da je »federativni sistem in ves ustavni, politični in družbeni mehanizem, ki
zagotavlja vsem narodom Jugoslavije enakopraven položaj in samoodločbo. Potemtakem tudi
slovenskega nacionalnega vprašanja v tem načelnem smislu v Jugoslaviji ni več.«316 Da se v
vsesplošni urejenosti nacionalnega vprašanja – mednacionalnih odnosov ter odnosov med
nacionalnimi republikami in centrom – vseeno še vedno pojavljajo motnje, trdi Kardelj, pa
povzroča troje: idejni in politični ostanki klasičnega buržoaznega nacionalizma; birokratski
centralizem, naslonjen na monopol državne lastnine ter idejno-politično manifestiran v
veledržavnem hegemonizmu; velike razlike v gospodarski razvitosti delov Jugoslavije.
314
»Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije,« str. 356–357.
315
Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, str. 415.
316
126
Prvi faktor, torej nacionalizem, se izraža v več pojavnih oblikah. Najprej kot krinka za
»antisocialistične tendence« in kot ščit za »egoistične, partikularistične interese, ki so v nasprotju
z interesi skupnosti«. Potem kot reakcija na ostala dva vzroka za nerešenost nacionalnega
vprašanja: na centralizem oziroma veledržavni hegemonizem in na razlike v gospodarski
razvitosti. In nazadnje kot nacionalizem delavskega razreda, ki izvira iz »slepega prakticizma« in
občasne pozabe, »da zaradi trenutnih majhnih egoističnih koristi, ki jih [delovni ljudje] prikrivajo
z nacionalističnimi reakcijami, lahko zapravijo veliko večjo jutrišnjo in trajno korist delavskega
razreda in s tem tudi svojega naroda.«317 Se pravi pozabe, da socialistični razvoj deluje na dolgi
rok.
Drugače povedano, leta 1957 je bil nacionalizem v FLRJ po Kardelju, v skladu z Leninovo teorijo,
bodisi pretveza bodisi pomota, redko iskrena in nikoli produktivna skrb za lastni narod. Še bolj
škodljive, zlasti »če bi postale družbena sila,« pa so bile birokratsko-centralistične težnje. Kardelj
je sodil, da so z buržoaznim nacionalizmom v vzajemno krepilnem odnosu, da bo torej eno
obstajalo in se zaostrovalo, dokler bo to počelo drugo, in da imajo dva vidika – družbeno
ekonomski in idejno-politični.
Družbeno ekonomski vidik centralističnih teženj v jugoslovanski federaciji je »koncentracija

funkcije oblasti v rokah centralnega državnega aparata,« ki na eni strani vodi v »birokratizem in
birokratski despotizem,« na drugi pa v »popolno koncentracijo vseh funkcij ekonomskega
upravljanja, zlasti funkcije razdelitve presežnega proizvoda v rokah takega centralnega aparata.«
Če bi se takšen centralizem do kraja razvil, bi pripeljal kratko malo v državni kapitalizem in
»razrušil sistem demokratičnih odnosov socialističnega sodelovanja in povezovanja narodov
Jugoslavije ter ga zamenjal s sistemom veledržavnega hegemonizma.«318
Idejno-politični vidik centralističnih teženj so po Kardelju »poskusi ponovne afirmacije starega

šovinističnega 'integralnega' jugoslovanstva kot tendence negacije obstoječih jugoslovanskih
317
318
127
narodov z namenom afirmirati neko novo 'jugoslovansko nacijo'.«319 Tu se Kardelj pravzaprav
zopet skliče na Lenina, ki je videl osnovo združevanja narodov v avtonomnosti ter pravici do
odcepitve in je to načelo vzporedil z načelom, da je prav pravica do ločitve predpogoj za zvezo
med svobodnima in enakovrednima zakoncema.320 V jugoslovanski zvezi narodov je enako –
njihovi bratski odnosi »so lahko trajni in čvrsti samo, če temelje na enakopravnosti in tesnem
sodelovanju vseh narodov Jugoslavije in v interesu svobodnega nacionalnega razvoja vsakega od
njih.«321
Tretji faktor v razvoju odnosov med jugoslovanskimi narodi, velike razlike v gospodarski
razvitosti različnih delov Jugoslavije, so po Kardeljevem mnenju zapuščina njihove »mučne
zgodovinske preteklosti«. Odpravljati jih kaže ob upoštevanju štirih postavk. Najprej, razlik v
razvitosti ne bi smeli zmanjševati na račun neoviranega razvoja bolj razvitih. Drugič, še bolj
kvarno bi bilo razlike v razvitosti ohranjati. Tretjič, politika pomoči »nerazvitim rajonom«, da se
razvijejo, mora biti »trajen instrument socialističnega planiranja«. In četrtič, »politika razvijanja
zaostalih rajonov ne sme biti sama sebi namen, marveč instrument socialistične politike in rezultat
napredka proizvajalnih sil v deželi nasploh«.
Kajti četudi je nedopustno puščati nerazvite rajone v njihovi nerazvitosti, je »pogoj stabilnosti in
zdravega razvoja socialističnega gospodarstva« čvrsta materialna baza »podjetja, delovnega
kolektiva ter posameznega proizvajalca«. Zato bi bilo »nepravilno, če bi šla investicijska politika
družbene skupnosti […] trajneje na račun teh osnovnih interesov obstoječih podjetij in
proizvajalcev.«322
319
Po zgledu vsiljene ustave kralja Aleksandra I iz leta 1931.
320
321
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 46–47.
322
128
D1.3 Ohranitev Kardeljevih normativnih postavk do razpada SFRJ in ponovna uveljavitev
federalizma
Pregled, kako je v drugi Jugoslaviji potekalo (ne)reševanje očrtane problematike, bi to nalogo

prevesil v zgodovinopisje. Za nas je bistveno, da smo predstavili tiste Kardeljeve normativne
postavke, vzdolž katerih so medrepubliški spori v Jugoslaviji potekali vse do osamosvojitve
Slovenije in Hrvaške ter začetka državljanske vojne. Na kompleks birokratske, velikodržavne
hegemonije ter njene izpeljave v ambicijah srbskih vodstev po osrednji vlogi Srbije v Jugoslaviji
so se slovenska in hrvaška vodstva odzivala z obtožbami o centralizmu, nepravični razdelitvi
»presežnega proizvoda«, ki da gre na škodo bolj razvitih republik, ter proti koncu osemdesetih tudi
o velikosrbstvu. Zvezni center na čelu s srbskimi vodstvi je obtoževal Slovenijo in Hrvaško
buržoaznega nacionalizma, ekonomskega egoizma in bogatenja na račun manj razvitih republik.
Pod vplivom vse hujše sredobežnosti zlasti v Sloveniji in na Hrvaškem se je federalna usmeritev
preko različnih ustavnih dopolnil začela krepiti leta 1968. Opisane kontroverze so se ohranile
oziroma še razpihnile tudi po sprejetju nove ustave leta 1974, tako imenovane »Kardeljeve
ustave«, ki velja za njegov politični testament. Ta ustava je dovršila ponovno prevlado
federalističnega, nekateri so trdili, da konfederalističnega načela v nacionalni ureditvi Jugoslavije.
To je dosegla z določili na več področjih.
Zopet je poudarila pravico jugoslovanskih narodov do samoodločbe z odcepitvijo – čeprav je z

obravnavo, češ da gre za obliko nastanka jugoslovanske federacije, to pravico prepustila različnim
interpretacijam; nenazadnje glede tega, ali je bila pravica z nastankom Jugoslavije enkrat za vselej
izčrpana ali jo narodi ohranjajo. Republikam je zaupala tako presumpcijo pristojnosti kakor
odgovornost za lastni (in skupni) razvoj. Podelila jim je enakopravno (paritetno) zastopanost v po
novem dveh domovih zvezne skupščine (zveznem zboru in novo ustanovljenem zboru republik in
pokrajin). Določila je, da se ustava sprejema s soglasjem republik in pokrajin in da je njihovo
soglasje potrebno tudi za sprejemanje zakonskih aktov v zboru republik in pokrajin. Bistvena
novost je bila tudi vključitev teritorialne obrambe, ustanovljene leta 1968, v sklop oboroženih sil
SFRJ na podlagi »pravice in dolžnosti […] republik […], da v skladu s sistemom ljudske obrambe
129
vsaka na svojem ozemlju ureja in organizira ljudsko obrambo.«323 In čeprav je bil motiv snovalcev
ustave iz leta 1974, da z okrepitvijo položaja in odgovornosti republik ustvarijo temelje za
uspešnejši razvoj SFRJ,324 »je olajšala oz. pripomogla k uveljavitvi asimetričnega, konfederalnega
položaja in s tem k osamosvojitvi Slovenije.«325
323
»Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije,« str. 358 in Ustava socialistične federativne republike
Jugoslavije (1974),
<https://sl.wikisource.org/wiki/Ustava_Socialisti%C4%8Dne_federativne_republike_Jugoslavije_(1974)>,
pridobljeno 20. julija 2016.
324
Tisti del ustave, ki ni zadeval nacionalne ureditve federacije, je okrepil gospodarski centralizem in monopol
partije.
325
»Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije,« str. 359.
130
D2 Drugi dodatek: vsebina programa Franceta Klopčiča ter ugovorov nanj
»Teze o slovenski poti v prihodnost«, tako se glasi podnaslov programa, je Klopčič razdelil na
uvod ter na tri tematske sklope – »Zgodovinska izhodišča in obči temelji«, »Slovenci in federacija«
in »Slovenci v lastni republiki«.
Po njegovih besedah ga je k pisanju tez pripravilo dvoje. Aktualne razmere v Jugoslaviji v dveh
letih pred začetkom pisanja326 in splošnejša razmišljanja o usodi majhnih narodov »v današnjem
svetu, tako v območju kapitalističnih dežel kako v taboru socialističnih držav in med deželami
nerazvitega ali tretjega sveta« (in čeprav Klopčič vseskozi poudarja, da skuša Sloveniji utreti pot
v višje razvojne oblike socializma, je omemba »nerazvitosti« tretjega sveta ne tako nejasen namig,
da je prav razvitost kriterij vrstnega reda, v katerem tretji svet postavlja za socialistične, te pa za
kapitalistične države).
Izmed teh razmišljanj izpostavi tri razloge za pisanje programa. Najprej, da Slovenci potrebujejo
nacionalni program, ker mora vsak majhen narod sam poiskati sebi primerno, specifično pot v
socializem. Drugič, slovenski komunisti bi morali artikulirati nacionalni program, da bi razpršili
protislovenska namigovanja in »kalno ribarjenje naših nasprotnikov«, tako v Jugoslaviji kakor
med emigracijo. In tretjič, nacionalni program je treba sprejeti preventivno, za nevtralizacijo
»pretiranega ali popačenega nacionalizma« oziroma »nacionalnega šovinizma, nevarnega za vsako
družbo,« v kakršnega se lahko spričo razmer v Jugoslaviji razraste »upravičeni nacionalizem«
Slovencev.327
326
Izpostavlja »težave pri uporabi načela konsenza med republikami in pokrajinama v skupščini SFR Jugoslavije«;
Sloveniji neljube zahteve po reviziji političnega sistema (v smer centralizma), s katerimi naj bi se SFRJ lotila
reševanja gospodarske krize; nerazumljiv odpor v skupščini zoper stališča Slovencev do izvoza in »realizacije
deviznih dohodkov,« ki da jih Slovenija prispeva četrtino; neskladja glede predlaganih »skupnih programskih jeder«
v izobraževanju, v katerih so mnogi Slovenci videli prikrit poskus narodnega stapljanja in tvorbe jugoslovanskega
naroda; pristransko poročanje »beograjskega tiska« o dogajanju v Sloveniji; dogodke na Kosovu, povezane z
vojaškim in policijskim zatrtjem albanskih zahtev po spremembi statusa Kosova iz avtonomne pokrajine v republiko
s pravico do odcepitve.
327
»Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma,« str. 301–302.
131
D2.1 Zgodovinska izhodišča
Zgodovinsko izhodišče programa je, da so z nastankom federativne Jugoslavije po drugi svetovni

vojni padle »ovire za pospešen nacionalni, gospodarski in kulturni razvoj« ter »razmere za
vzajemno oporo in skupno napredovanje« vseh jugoslovanskih narodov. Da zato slovenski narod
tudi v trenutku njegovega pisanja »vztraja pri pridobitvah svojega razvoja in se jim ne bo nikoli
odrekel«. Da so možnosti za njegov nadaljnji razvoj zakoreninjene »v nacionalni svobodi ob
prostovoljni federaciji z drugimi narodi« in »v socializmu, to je sistemu novega družbenega reda
brez kapitalizma in brez deformacij v podobnem sistemu drugih držav [torej v nesamoupravnem
socializmu varšavskega pakta]«. Da pa »socializem ni družba, v kateri bi narodi izginjali,« da »ni
prostor za poizkuse z nacijami kakor na primer: poudarjanje izjemnosti ene nacije v škodo drugih
nacij, dajanje prednosti določenim jezikom, predpisovanje skupnih 'jeder' v kulturi in podobno.«
Prevedeno, Klopčič zatrjuje, da je vsakršen poskus prisilnega kulturnega stapljanja narodov v nove
nacije, tudi v jugoslovansko, izvorno nesocialističen.328
Klopčič pojasni izvore takšnih poskusov. Povsem očitno se mu zdi, da »vzpon produktivnih sil«
in »demokratizacija celotne družbe« po ustavnih spremembah v sedemdesetih nista potekala
enakomerno – da so se razodele »demografske, nacionalne in kulturne težnje, ki so ustvarjale nova
objektivna razmerja med narodi in narodnimi manjšinami.« Navznoter zlasti gospodarska
nesorazmerja med republikami, navzven pa zadolženost federacije pri kapitalističnih državah, ki
omogoča »vmešavanja mednarodnega finančnega kapitala v našo ekonomiko«. Odzivi na to stanje
so nepremišljeni in panični – ponekod nosijo nacionalistično preobleko, ponekod pa se sprevračajo
v »zatekanje k starim, preživetim socialnopolitičnim oblikam, za katerimi tiče unitaristične
zamisli.« Na primer zamisel o spremembah »razdelitve materialnih sredstev, zlasti finančnih, na
škodo SR Slovenije.«
Ker se torej socialistična družba nenehno razvija (in ker je ta razvoj za vsak narod različen), se od
časa do časa pojavlja »zakonita naloga razrešiti nacionalna vprašanja na vedno progresivnejši
328
132
podlagi«. Določiti je treba »izvirno slovensko pot napredovanja v socializmu.«329 Drugače
povedano, izvirno slovensko držo do jugoslovanske federacije in lastnega položaja v njej.
Zatem Klopčič oriše svoje videnje subjektivnega nagnjenja Slovencev do nacionalnega vprašanja.
Slovenski narod ljubi priborjeno nacionalno svobodo in je izjemno skrben do vsake, še tako
majhne nacionalne pridobitve. Hkrati pa simpatizira z vsakim narodom (glede na razmere misli
Klopčič predvsem na kosovske Albance), »ki še ni svoboden ali se še čuti zapostavljenega in
okrnjenega.« Tudi so Slovenci nasploh narod, ki »ne pozna pohlepov po tujem ozemlju«, ki mu je
zaradi pretrpljenega zatiranja s strani večjih narodov »tuj nacionalni šovinizem«, ki ne boleha za
občutki nacionalne izjemnosti, ni ne nacionalno nestrpen ne nagnjen k »mitološki zaverovanosti v
svojo preteklost, ne glede na naravo te preteklosti.« Prav nasprotno, ta narod si je v preteklosti
škodoval predvsem z oportunističnim popuščanjem in kompromisi, »tudi kadar ni bilo potrebe za
to«. Toda socializem »zahteva in omogoča« konec hlapčevskega odnosa do narodove usode.
Namreč, socializem, kot smo tudi mi videli pri Leninu in Kardelju, ne utemeljuje »teorije o
socialističnih nacijah«, v katerih bi bila pravica do samoodločbe uveljavljena in enkrat za vselej
izčrpana. »Življenjskost , pravičnost in uspešnost« načela samoodločbe narodov s pravico do
odcepitve sta potrdili zgodovina dvajsetega stoletja ter znotraj nje uresničitev tega načela v
federativni Jugoslaviji – prav prostovoljna združitev in življenje narodov v tej državi kažeta, da to
načelo »učinkovito ureja nacionalne zadeve in zagotavlja svobodo narodom.«330 Slovenski narod
mu ostaja zvest in ga bo »dosledno, odločno in nepristransko« zagovarjal »za vse narode
Jugoslavije, vštevši Albance in narode Vojvodine, ter za narode po vsem svetu.«331
Glede na vse to je slovenska državnost »nedotakljiva«. Slovenska nacija si ne sme privoščiti

»nikakršne omejitve te pridobitve in pravice«, saj je državnost kot merilo ekonomskega,
političnega in kulturnega razvoja vsake nacije »konkretna vsebina samoodločbe narodov«.
Samoodločba torej implicira državnost, sicer ne pomeni ničesar, in če slovenska nacija priznava
329
Prav tam, str. 303.
330
Prav tam, str. 304.
331
Prav tam, str. 305.
133
pravico narodov do samoodločbe, mora podpreti tudi zahteve po državnosti drugih narodov. V
prevodu: če hočejo kosovski Albanci republiko, jih morajo Slovenci pri tem podpreti.
Programska izhodišča Klopčič sklene s trditvijo, da si je slovenska nacija z večstoletnim bojem

»zoper tujo nadvlado in tuje izkoriščanje« izborila suverenost, ki je »ščit« njene državnosti in
»merilo stopnje nacionalne svobode«. Tako osvobojeni in tako suvereni slovenski naciji da »nihče
ne more ukazovati«. Navznoter pa ne sme noben Slovenec »brez pristanka naroda podlegati
nesocialističnim pritiskom, še manj pritiskom raznih šovinizmov doma in v tujini.«332 Slednje je,
jasno, zlasti svarilo pred slovensko »kolaboracijo« z beograjskim partijskim centrom.
D2.2 Slovenci in federacija
V sklopu »Slovenci in federacija« Klopčič razdela, kako so se od druge svetovne vojne razvijale
tiste razmere, ki vplivajo na oceno smotrnosti federacije za Slovence. Na neki točki se ta pregled
prevesi v naštevanje pogojev, ki bi jim moralo biti zadoščeno, da bi bila federacija za Slovence še
naprej tako smiselna, kakor je bila ob ustanovitvi.
Ustanovitev jugoslovanske federacije, trdi Klopčič, je bila »akt zgodovinske potrebe in akt
vzajemne pomoči«. Njen utilitarni smisel – da jugoslovanski narodi skupaj laže strežejo svojim
nacionalnim in socialističnim interesom – je ostal nespremenjen. Ker je bilo to smotrno za
zagotavljanje slovenske samostojnosti oziroma državnosti, se je Slovenija v sklopu federacije
odpovedala »določenim prvinam te državnosti in s tem nekaterim sestavinam suverenosti v prid
skupni državi«.
Slovenski narod se je za popolno državnost oziroma suverenost »prikrajšal« s prenehanjem

slovenske vojske, z odrekanjem pravic do samostojne zunanje politike in samostojne vojne
obrambe ter s pristankom na enotno valuto, carinsko službo, pošto, enotne državne oznake in
drugo. Poleg tega pa je privolil v »enoten načrt gospodarske obnove ter gospodarskega in
kulturnega pospeševanja zaostalih narodov ali območij pri načrtih socialistične graditve«. V skladu
332
Prav tam.
134
s tem je nerazvitim odvajal del svojih prihrankov, zlasti pa presežno vrednost, ustvarjeno z delom
ter le dopolnjeno s prodorom svoje produkcije na tržišča zaostalih narodov in območij.
Oboje, zmanjšanje obsega državnosti oziroma suverenosti in prilagajanje hitrosti svojega razvoja
potrebam manj razvitih, je za slovenski narod sprejemljivo le, »dokler federacija v recipročnem
razmerju s pridom uresničuje vsoto njej odstopljenih pravic iz suverenosti narodov.« Če tem
pogojem ni zadoščeno, opozarja Klopčič, to »imanentno vodi v ustrezno preureditev odnosov.«333
Nadaljevanje sklopa o Slovencih v federaciji je namenjeno tezam, kako bi lahko na zvezni ravni
zadostili tem pogojem.
Prva postavka je, da bo lahko jugoslovanska federacija svoje funkcije opravljala le, če bo
nadaljevala socialistično razvojno pot in če bo med njenimi narodi vladalo spoštovanje. Tu se zdi
Klopčiču vredno poudariti, da mora slovenski narod sicer gojiti bratske odnose z vsemi
jugoslovanskimi narodi, vendar zlasti s srbskim, »ki je najštevilčnejši in v mnogih pogledih ključna
nacija za federacijo.« (Kasnejše razprave o programu kažejo, da so to Klopčičevo trditev partijci
razumeli predvsem kot izpostavljanje srbskega vojaškega potenciala.)
Nato Klopčič zahteva izboljšave v planskem gospodarstvu. Prenehati je treba z zgrešenimi

naložbami, z neracionalno porabo posojil iz tujine, s prevelikim zanašanjem na državne
intervencije v gospodarstvo, z negospodarskimi naložbami in dvomljivimi proračunskimi
izdatki.334
Naslednjih nekaj Klopčičevih tez obravnava problematiko centralizma, toda kot bomo videli, sodi
večina njegovih zahtev po decentralizaciji tako ali drugače na področje gospodarstva ter razdelitve
oziroma porabe njegovih rezultatov.
Ustroj federacije je treba spremeniti v skladu z ugotovitvijo, da »zorijo spremembe v suverenem

položaju posameznih narodov,« tudi v položaju Slovencev. Zato bi lahko nekatere elemente
333
334
Prav tam, str. 307.
135
suverenosti federacija vrnila posameznim narodom, ko pa bo »razvoj prinesel ustrezne uspehe in
spremembe, se bodo narodi socialistične Jugoslavije znova sporazumeli o vsebini in obliki
medsebojnih odnosov.« Preden se zahteva ukinitev zakonov, češ da ne delujejo – Klopčič meri na
antipatijo centralistov in vojske do federalizma Kardeljeve ustave –, naj se preveri, do kakšne
mere so bila sploh uresničena. Če se ugotovi, da so neustrezna, izmed morebitnih sprememb »ne
gre vnaprej izključiti konfederacije s povečano avtonomnostjo republik. Ne gre vnaprej izključiti
drugih rešitev v duhu svobodne samoodločbe narodov.«335 Grobo povedano, če federalistične
ustave nekateri nočejo niti preizkusiti, nista izključeni ne možnost konfederacije ne možnost
slovenske odcepitve.
Klopčič namreč meri na neupoštevanje ustavnega načela konsenza med republikami na zvezni
ravni oziroma na njegovo obhajanje z »administrativnimi ukrepi po skrajšanem postopku«.
Opozarja, da bi se morali po tem načelu ravnati tako, kadar se uveljavlja »solidarnost pri delitvi
dobrin« kot takrat, kadar se zahteva njih ustvarjanje.336 Se pravi, merila solidarnosti in
produktivnosti bi morala enako zavezovati vse republike. Konsenz je potreben v obeh primerih:
če se neki republiki zaradi nerazvitosti lajša breme ali če se kaki drugi republiki nalaga večje
breme, ker je bolj razvita. Zvezni center z administrativnimi ukrepi ne bi smel nekaterim
republikam mimo ostalih dajati prednosti oziroma odpustkov, drugih pa obremenjevati z vedno
večjimi zahtevami.
Centralizem bi morali pristriči tudi z manjšanjem »federalnega aparata«, in sicer z odpuščanjem

»nesposobnih« kadrov. Poleg tega bi morali, zopet za lažje doseganje konsenza v federaciji,
preprečiti številčno prevlado ali gospostvo predstavnikov ene republike v federalnem aparatu. V
ta namen predlaga Klopčič naslednje ukrepe: upoštevanje meril za sposobnost kadrov; obvezno
zastopanost sposobnih kadrov iz vseh federalnih enot; pravico republike, da iz aparata odpokliče
svoje nesposobne kadre; pravico republike, da odpoklic nesposobnih kadrov iz aparata predlaga
drugi republiki; pravico republik do veta na nesposobne načelnike federalnih resorjev ali člane
335
Prav tam.
336
Prav tam, str. 308.
136
zveznega izvršnega sveta. Odpravljanju centralističnih in unitarističnih teženj bi služilo tudi redno
premeščanje sedeža federacije.
K temu sklopu tez pristavi Klopčič še zahtevo po racionalizaciji trošenja, ker da »razsipništvo ne
spada v kategorije socializma«. Ukinil bi ves luksuz, »še posebno pri vodilnih strukturah«,
izpostavlja »luksuzne gradnje«, izognil pa bi se tudi potratnosti pri proslavah. Na zvezni in
republiški ravni je treba z zakonom prepovedati »gradnjo nepotrebnih produkcijskih, raziskovalnih
in podobnih podjetij in ustanov, med njimi megalomanskih.« Omenja »preštevilne naftne
rafinerije, odvečne avtomobilske tovarne ipd.« Milijarde, pravi Klopčič, bi prihranili tudi z
odstranitvijo »dvojne ali trojne uprave tako v federaciji kakor zlasti v republikah in občinah.«337
Nato Klopčič spregovori o prenosu gospodarskih funkcij federacije na republike. Pomembno naj
bi se zmanjšalo »vmešavanje federacije v gospodarske zadeve«. Zlasti nekoristna naj bi bila njena
skrb »za enotnost jugoslovanskega tržišča,« saj je ta enotnost pač dejstvo. Jugoslovanski trg
obstaja, sestavljajo ga tisoči že vzpostavljenih tržnih razmerij med gospodarskimi subjekti, in
republiške ekonomije tega niti malo ne ovirajo. Na ravni federacije bi morali skrbeti za
odpravljanje neusklajenosti med panogami in medsebojnega nedopolnjevanja posameznih
ekonomskih vej in podjetij. V zveznem okviru je treba določene posle – na primer železniški,
cestni, zračni, rečni in morski promet – »poenotiti in disciplinirati«.338
Klopčičeva zadnja in morda najostrejša gospodarska zahteva od federacije je, da naj, sledeč
spoznanju, da so »posamezne republike in avtonomne pokrajine Jugoslavije […] v minulem
obdobju uspešno gospodarsko napredovale in dosegle raven razvitih, tako da moremo danes med
nerazvite šteti le še Kosovo,« ukine »pretakanje presežne vrednosti od razvitih« v zvezni sklad za
nerazvite. To sedaj že odvečno obliko pomoči da naj nadomesti pomoč »v obliki normalnih
ekonomskih posojil z obrestmi in vračanjem glavnic na socialističnih načelih ter v obliki kadrovske
pomoči«. V tem kontekstu mora postati »povsod obvladana norma« tudi »finančno
337
Prav tam.
338
Prav tam, str. 309.
137
samovzdrževanje podjetij«. Vzdrževanje nerentabilnih podjetij na račun federacije je treba
prepovedati.339
V obravnavo teme Slovencev v federaciji Klopčič vključi še armado. JLA bi zaupal le varovanje
federacije pred zunanjimi nevarnostmi. Vmešavanje v notranjo ureditev federacije in suverenost
njenih delov – v tedanjem položaju torej zagotavljanje reda na Kosovu – bi jo pri tej nalogi zgolj
oviralo.
Glede na zgodovinsko potrjeno smotrnost tega, da med vojaki in oficirji vlada »domovinsko
razpoloženje«, je treba v sestavu JLA spet oblikovati slovenske polke in bataljone, »prvenstveno
na ozemlju SR Slovenije«. Ob enotnem srbohrvaškem poveljevalnem jeziku naj se v vojski
obvezno gojijo »nacionalni jeziki in nacionalna kultura«, saj se ne smejo ponoviti zgodovinske
izkušnje, ko je moral slovenski vojak v kapitalistični vojski govoriti nemško, italijansko ali
srbohrvaško »ter se tako počutil neenakopravnega«. Slovenske vojaške enote bodo pripomogle »k
večji samozavesti naroda, da je zaščiten pred zunanjimi pritiski in sovražnostmi,« in »k večji
učinkovitosti slovenske vojaške moči zaradi poznavanja lastnega ozemlja in življenja na njem.«
Jugoslavija si gmotno ne more privoščiti vojske po vzoru večjih evropskih sil, zato bi bila najbolj
smotrna »politika neuvrščenih, povezava s tretjim svetom, v prihodnosti pa tudi politika
nevtralnosti«.340
D2.3 Slovenci v lastni republiki
Sklop »Slovenci v lastni republiki« začne Klopčič z ugotovitvijo, da je Slovenija, ker je morala
pomagati manj razvitim republikam, zabredla v »tehnološko in tehnično zaostalost«. Zdaj mora
povečati svojo gospodarsko rast in v ta namen »rekonstruira[ti] in modernizira[ti] svojo tehnično-
ekonomsko bazo«.
339
Prav tam, str. 310.
340
138
Za začetek je treba na zvezni ravni opraviti »natančen in odkrit obračun vseh sredstev v preteklosti
in sedanjosti, ki so jih namenile Slovenija in druge republike kot pomoč nerazvitim republikam
oziroma pokrajinama,« ter s tem obračunom ter z oceno učinkovitosti pomoči seznaniti
jugoslovansko javnost. Postopoma naj začnejo slovenski in vsi drugi jugoslovanski narodi v celoti
razpolagati »z dohodkom, ustvarjenim tako na domačem trgu kot na zunanjih tržiščih,« hkrati pa
naj izpolnjujejo obveznosti do federacije. Povečati je treba storilnost dela, toda presežne vrednosti
se ne sme več ustvarjati tako, da trpi življenjska raven delavcev, temveč s pomočjo »tehnike in
tehnologije«. Tako bodo odpravljeni tudi potreba po izvozu za vsako ceno ter posledično ropanje
in izčrpavanje domačega gospodarstva. S posodabljanjem kmetijstva je treba pospešiti
proizvodnjo hrane. Spodbujati je treba malo gospodarstvo, saj tudi ono absorbira določeno
količino delovne sile. Ustaviti je treba škodljivo učinkovanje tehnologije in industrije na naravno
okolje. In končno, v Sloveniji je treba doseči polno zaposlenost tako, da prenehamo z
zaposlovanjem delavcev iz drugih republik.341
Dejavnik »demografske majhnosti« naj Slovenija uravnovesi s smotrno uporabo »lastnih

intelektualnih zmogljivosti na področjih, ki ne zahtevajo preveč visokih vlaganj bodisi v
produkcijo ali raziskave. Kot majhen narod moramo Slovenci racionalno izkoristiti svoje
zmogljivosti in svoj specifični položaj.« To je smernica, ki naj ji sledi razvoj slovenske znanosti,
praksa pa naj bo »v skladu z veljavno teorijo«. Vse prepogosta je namreč slabost, da pri Slovencih
med smernicami in prakso zevajo vrzeli, v katere se znajo vtihotapiti celo dejavnosti »naših
sovražnikov«. Nato se Klopčiču utrne še zamisel, da je treba javno popularizirati heroje dela, »ki
so se izkazali v produkciji in znanosti.«342
Med slovensko inteligenco oziroma razumništvom je treba iskati pravo strokovnost in ne

oportunizma. Poleg tega naj bo »vsem očita« demokratičnost našega naroda – »demokracija naj
obstaja tudi za drugače misleče,« polemika pa naj bo ustvarjalna, četudi ostra. Zaželeno je, da je
ostra vsebinsko, ne le po obliki.
341
342
139
Klopčič zavrne tedanji odpor do tako imenovane »tehnokracije«, zlasti ker naj bi nihče natanko ne
vedel, kaj tehnokracija sploh je. Šlo naj bi za pavšalno zmerljivko nekaterih kadrov »v
administrativnih, državnoupravnih in političnih organih, nesposobnih razumeti tehnologijo in
tehniko v današnjem času.« Tehnične znanosti, pravi, je treba popularizirati v občilih, nenazadnje
zato, ker bosta potem, ko bo tehnološki napredek na višjo civilizacijsko raven potegnil širše
množice, zrastla tudi potreba in povpraševanje po humanistiki.
Znotraj problematike odnosa do razumništva omeni Klopčič tudi žrtve povojnih režiranih
procesov, se pravi obračunavanja z drugače mislečimi. Zanje zahteva »pogumno in odkrito, v
ničemer zatajeno rehabilitacijo«. Sodni organi pa morajo »postati vzorec neodvisnega,
nepristranskega, vsakemu vplivanju nedovzetnega, v svoji stroki kvalificiranega in sploh
poštenega vedenja.« Klopčič zahteva za socializem vzorno, »strogo pravno ureditev družbe (ali
države)« ter to zahtevo zgosti v pozivu: »Hlapec Jernej mora zmerom najti pravico.«343
V imenu »povečanja sredstev za razvoj« zahteva Klopčič tudi na republiški ravni krčenje
administrativnega aparata, in to v nekaj letih za polovico. Odpraviti bi kazalo »ponavljanje ustanov
in organizacij, ki drobijo zmogljivosti in sredstva,« ter pri tem slediti vzoru Gorenja, ki vrača
»delovno silo iz napihnjene administracije neposredno v produkcijo«. V administrativnem aparatu
naj ostanejo le »najsposobnejši in najpotrebnejši menedžerji in strokovnjaki računalništva,
komerciale in načrtovanja«. Z ustavnim zakonom bi bilo treba ustaviti zaposlovanje v upravi,
odpuščene oziroma »reducirane« pa zaposliti »v ustrezni materialni produkciji ali z njo povezanih
službah (promet ipd.)«.344
Na kulturno-umetniškem področju hoče dati Klopčič prednost »nacionalni kulturi in visoki

umetnosti«. Z izobraževanjem in nacionalno umetnostjo je treba pripadnike naroda vzgajati v ljudi,
ki si želijo »človeško družbo brez vojn in vojnih groženj, brez izkoriščanja človeka po človeku,
brez policijskih preganjanj, brez posebnih pravic posameznikov ali narodov, brez zavestnih in
nezavednih poizkusov izpodkopavati moralne temelje ljudstva«. Pretok kulturnih informacij in
343
344
140
pojavov naj bo prost in »zlasti mladina naj ostane v svojih iskanjih svobodna in odprta do vseh
novih vsebin in oblik, saj v teh iskanjih izraža nove čase in pogosto tudi družbene proteste [Je
Klopčič skrivoma občudoval pank?], ta iskanja pa utegnejo doseči visoko raven in postati del
narodove kulture.«
Hkrati je seveda treba biti do novih kulturnih pojavov kritičen: nikar podlegati enostranskosti v
ponujanju kulturnih dobrin, hkrati pa ne prikimavati »pojavom v kulturi, ki širijo nizke instinkte
in sovraštvo, grobosti in prostaštvo, nasilje in kriminal […], nacionalno nestrpnost in šovinizem,
preživele in zastarele predstave o družini, o ženskah, o drugih narodih in rasah.« Ogibati se je treba
tudi senzacionalizma in komercialnega odnosa do kulture. Nato se Klopčič vrne k nacionalni
ekonomiki – ker so Slovenci majhen narod z omejenimi sredstvi, »naj bodo ta sredstva dostopna
za tiste panoge kulture, ki skrbijo za visok telesni in duhovni razvoj naroda,« na primer za
akademije, nacionalno slovensko gledališče, knjižnice, muzeje, univerzo in podobno.345
Iz šolstva bi rad Klopčič odstranil »konservatizem«: šolanje bi prilagodil potrebam gospodarstva

ter s tem usposobil mladino, da bi bila v svetu vse hitrejših tehnoloških sprememb le-tem sposobna
slediti ter ustrezno menjati poklice. Zato naj fakultete študente izobražujejo »na zahtevnejših
osnovah, v skladu z najnovejšimi znanstvenimi dosežki; mladino je treba naučiti jezikov in ji dati
splošno razgledanost, da bo lahko uživala v drugih narodnih kulturah ter se tudi sama vključevala
v ustvarjalne procese; mladino je treba seznanjati z lastno nacionalno kulturo, s kulturami drugih
jugoslovanskih narodov in narodov iz vsega sveta.
Klopčič znova opozori na veliki pomen šolstva za izgradnjo moralnih in državljansko-nacionalno

krepostnih osebnosti: tako med študijem kakor med zaposlitvijo naj mladina na čim pristnejši ravni
vpija marksizem; vzgajati jo je treba »v socialistični morali, v skromnosti in poštenosti, za humane,
to je plemenite odnose med ljudmi«; doseči je treba, »da bodo naši mladi rodovi zagotavljali
krepko in zanesljivo narodno prihodnost Slovencev.«
345
141
Klopčič se odločno izreče proti nenehnemu menjavanju napotkov med šolskim letom, proti
»jalovemu eksperimentiranju«, zahteva čim manj visokošolskih reform in poziva k čim boljši
strokovni podkovanosti učiteljev (doseči je treba, da bodo čim prej vsi visokošolsko izobraženi).346
Zatem se zavzame za povečanje pomoči slovenskima narodnima manjšinama v Italiji in Avstriji.

Prizna, da sta njuna politična in kulturna položaja mnogo boljša kakor včasih, a poudari, da še
vedno ni izpolnjena zgodovinska želja združenosti vseh Slovencev v eni državi. Da do izpolnitve
te želje ni prišlo, je žrtev slovenskega naroda, storjena »v imenu miru in varnosti v Evropi«. Toda
slovenski narod si pridržuje pravico, »da v morebitnih spremenjenih razmerah za obstoj in razvoj
spremeni svoje stališče.«
Prav zato, ker se je slovenski narod iz miroljubnosti odpovedal političnemu zedinjenju, je treba z
rojaki v tujini še bolj kakor doslej sodelovati na področjih znanosti, šolstva, literature, športa in
podobno. To sodelovanje bi morala v zameno za že dano pomoč drugim republikam
subvencionirati jugoslovanska federacija. Za ureditev enotnega kulturnega prostora slovenske
nacije bi bilo treba ustanoviti »vseslovenski kulturni parlament« oziroma svet. Njegova naloga bi
bila »koordinacija skupnega kulturnega udejstvovanja, sprejemanje priporočil za načelna stališča
na tem področju, reševanje jezikovnih in podobnih zadev, skupnih slovenski naciji.«347
Naslednja Klopčičeva teza je, da mora slovenski narod pospeševati rast družin in rojstva otrok.
Zanemarjanje lastnega demografskega razvoja, torej dopuščanje stagnacije ali zmanjševanja
»številčnega stanja Slovencev«, je zanj »nacionalni samomor«. V imenu preprečevanja le-tega
zavrne geslo »Naj se rodi le zaželen otrok«. Najprej se mu ne zdi umestno zato, ker ni primerno
za maloštevilne narode, drugič pa zato, ker kljub temu, da je »splošno demokratično«, »odseva
tudi individualistične nazore o družbi in človeku.« Rast družin in povečevanje števila otrok naj
družba stimulira z ukrepi, kakršne že uporabljajo na primer Čehi in Madžari.348
346
Prav tam, str. 316.
347
348
142
Premajhen prirastek slovenskega prebivalstva je tudi vzrok dotoka nekvalificirane delovne sile iz
drugih jugoslovanskih republik. Da Klopčič ta pojav doživlja kot nekaj problematičnega, izpričuje
tako s tem, da ga našteva med negativnimi posledicami premajhne rodnosti Slovencev, kakor s
tem, da med ukrepi za izboljšanje slovenskega gospodarskega položaja priporoča prenehanje
njihovega zaposlovanja – četudi pri tem ukrepu ne omeni njihove nekvalificiranosti. Toda kljub
temu, da ima do njihovega prihajanja v Slovenijo zadržke, v naslednji tezi prizna, da zanje v
Sloveniji, čeprav so mnogo številčnejši od pripadnikov italijanske in madžarske manjšine, ni dobro
poskrbljeno.
Skrb za priseljence iz drugih republik – kvalificirane ali nekvalificirane – je treba povečati z

dodeljevanjem prostorov za kulturno-prosvetne dejavnosti; z omogočanjem njihovega
povezovanja z rojaki v drugih republikah; z izobraževanjem v njihovem maternem jeziku (bodisi
v srbohrvaščini bodisi v albanščini), katerega namen je doseganje splošne izobrazbe, učenje
poklicev ali povečanje kvalifikacij; njihovim šoloobveznim otrokom še naprej ali še v večji meri
omogočati pouk v srbohrvaškem jeziku; na ljubljanski univerzi ustanoviti redno katedro za
albanščino.
Dva predloga sta glede na doslej povedano dokaj neznačilna: prvi zaradi neskladnosti svoje
utemeljitve z načelom spoštovanja med jugoslovanskimi narodi ter trditvami o njihovi približno
enaki razvitosti, drugi pa zaradi dokajšnje skreganosti z že takrat veljavnimi pravnimi in obče
civilizacijskimi normami. Namreč, Klopčič priseljencem učenja slovenščine ne bi ukazal349 le, da
bi se laže vključili v slovensko okolje, temveč tudi, da bi jim olajšal prehod »v višjo civilizacijsko
stopnjo, presegajoč ostanke fevdalnega bivanja«.350 Priseljence, ki bi zakrivili kriminalna dejanja,
pa bi izseljeval iz SR Slovenije.351
349
Pouk slovenščine bi bil obvezen.
350
Pripomba je čudna, ker zdaj ne vemo, ali Klopčič druge jugoslovanske narode res obravnava kot približno enako
razvite in suverene, kot so Slovenci, ali jim, če upoštevamo Lenina in Kardelja, z »ostanki fevdalnega bivanja«
pripisuje takšno razvojno zaostalost, da jih ima v nekem smislu celo za pred-narodne.
351
»Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma,« str. 318.
143
Klopčičeva sklepna teza je v vsem programu najbolj abstraktna. Namreč, ugotavlja, da so hiter
razvoj, hitre spremembe gmotnega in kulturnega položaja ter »večkrat nezadostno osvetljeni«
»številni vplivi z vseh strani« – ne navede, kakšni vplivi, in iz povedanega ni jasno, kako si razlaga
»strani«, iz katerih naj bi prihajali – vnesli »določene negativne novosti« v značaj slovenskega
naroda. Te novosti nasprotujejo prvinam, ki jih je ta značaj vseboval v preteklosti, zlasti pa
pridobljenim »v veliki narodnoosvobodilni vojni in v prvi dobi socialistične graditve«.
Zato, pravi Klopčič, je treba »popraviti in dopolniti slovenski nacionalni značaj«. Katere so v njem
negativne novosti, posebej ne izpostavi, vendar pozove k preseganju »egoizma potrošništva« ter k
iztrebljenju »hlapčevskih nagnjenj in zaplotništva«. 352 Zgodovinski trenutek narekuje Slovencem
»etično regeneracijo«. Da bo do tega etičnega preporoda prišlo, je treba »iz sedanjih navad in
trenutnega psihološkega stanja« izločiti »vse, kar je tuje in škodljivo slovenskemu narodu«.
Njegovi miselnost in čustvenost je treba utrjevati na večstoletni nacionalni zavesti, na partizanski
in povojno-graditeljski morali, »na sodobnih znanstvenih pogledih na družbo in naravo, na etiki
socializma, na zavesti kolektivnega napredka, na patriotizmu, to je zvestobi narodu in domovini,
na bratskih čustvih do narodov Jugoslavije.«353
D2.4 Ugovori partijske inteligence Klopčičevemu programu
Kot smo že povedali, je bil glavni ugovor Andreja Marinca in njegove komisije Klopčiču, da je
njegov program v okvirih ZKS neobjavljiv, ker bi po Jugoslaviji izzval preveč zgražanja in ker bi
centralistom in unitaristom dal preveč streliva zoper Slovenijo. Komisija ni bila prepričana, da je
kakršen koli nacionalni program sploh potreben, zlasti v luči tega, da je ZKS prav takrat razvijala
program razvoja Slovenije do leta 2000. V slovenskem notranjepolitičnem okviru se je
razpravljavcem upirala misel, da bi z objavo programa ustregli krogu Nove revije – ti naj bi
Klopčiča, ki je to sicer zanikal, nagovarjali k objavi iz škodoželjnosti, ker bi jih izjemno veselil
352
Hlapčevskih nagnjenj in zaplotništva je Slovence obtožil že na začetku programa, torej bi bilo mogoče sklepati,
da ga med »novostmi« v slovenskem nacionalnem značaju moti predvsem egoizem potrošništva. Vendar tudi te
lastnosti vsebinsko ne razčleni.
353
»Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma,« str. 318.
144
škandal, do katerega bi nedvomno prišlo. Splošna pripomba je bila tudi, da je Klopčič premalo
strokovno podkovan, da bi obravnaval gospodarska in ustavnopravna vprašanja.
Izmed Klopčičevih konkretnih tez se jim je s stališča socialistične solidarnosti najbolj upirala
zamisel, da bi Slovenija drugim republikam izstavljala račune za dotlej odstopljena sredstva za
nerazvite. Občutljivi so bili na formulacijo, da je bila Slovenija ob ustanovitvi jugoslovanske
federacije »prikrajšana« za elemente suverenosti. Več je bilo ugovorov na karakterizacijo
Slovencev kot naroda, ki mu je tuj vsakršen nacionalni šovinizem, pri čemer so, zlasti Ciril Ribičič,
izpostavljali množični pojav nestrpnosti do priseljencev iz drugih republik. Nasprotovali so
stališču, da so Srbi med jugoslovanskimi narodi kakor koli izjemni, tako glede tvornosti za
federacijo kakor glede morebitne posebne zadolženosti za njeno varnost.
Miran Potrč je opozoril, da je v obliki vrednosti, ustvarjene s pomočjo kreditov, sicer največ
sredstev dejansko odteklo na nerazvita območja, da pa so se v skladu z razvojnimi potrebami bolj
zadolževali bolj razviti – in da je bilo zadolževanje dogovorno. Janko Pleterski je ugovarjal
Klopčičevemu videnju odpovedi slovenske suverenosti. Zatrdil je, da ni suverenost ščit državnosti,
temveč da je državnost ščit suverenosti – slovenska državnost pa da je v drugi svetovni vojni
vseskozi nastajala po načrtu, ki je predvideval združitev v jugoslovansko federacijo. Drugače da
se v takratnem položaju sploh ne bi mogla ohraniti. Še posebej pa je Pleterskega razjezila teza o
izganjanju priseljenih storilcev kaznivih dejanj (Klopčič se ji je v odgovor nemudoma
odpovedal).354
354
Ugovore povzemamo po člankih »Razgovor o tekstu Franceta Klopčiča Slovenski nacionalni program med
graditvijo socializma, Ljubljana 10. julija 1984« in »Razgovor o tekstu Franceta Klopčiča Slovenski nacionalni
program med graditvijo socializma, Ljubljana 12. februarja 1985«, Borec, let. 44, št. 3/4/5, 1992, str. 319–352 in str.
353–381.
145
D3 Tretji dodatek: obravnava samoodločbe, suverenosti, oblasti, ljudstva in
naroda v Komentarju Ustave Republike Slovenije
Komentar Ustave Republike Slovenije je glede odnosa med samoodločbo, suverenostjo in oblastjo
ter glede vezave tega trojega na narod oziroma na ljudstvo notranje protisloven oziroma nejasen.
Če si hočemo to protislovnost oziroma nejasnost pobliže ogledati, moramo začeti pri dejstvu, da
Peter Jambrek, komentator kočljivih odlomkov tretjega člena slovenske ustave, le-teh ne
komentira posebej.
Razlago določil, da je Slovenija »država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni
in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe,« in da ima v Sloveniji »oblast
ljudstvo),«355 Jambrek komentira v sklopu komentarja prvega člena (»Slovenija je demokratična
republika.«) in komentarja k preambuli. Zakaj sta komentarja prvega in tretjega člena združena,
komentar pojasnjuje tako: »Besedilo, razumevanje in razlaga 1. člena je [sic] nedeljivo povezana
s 3. členom.«356 K razlagi pomena demokratičnosti Republike Slovenije torej spada pojasnilo, kako
je v tej državi oblast vezana na ljudstvo, se pravi na državljanke in državljane. Določbo tretjega
člena, da država temelji na pravici slovenskega naroda do samoodločbe, pa komentar povezuje z
uvrstitvijo te pravice med izhodišča za sprejem ustave, razložena v preambuli.
Jambrek v komentarju k preambuli razloži, kako in zakaj Republika Slovenija temelji na pravici
slovenskega naroda do samoodločbe – ta pravica da je bila »izrecno oblikovana, praktično
preizkušena in ustavopravno uveljavljena v dveh ključnih slovenskih državotvornih obdobjih
prejšnjega stoletja – v letih 1940–45 in 1987–91.«357 Pravica do narodne samoodločbe omogoča
po eni strani »prenos suverenosti in posledično opustitev mednarodnopravne subjektivitete lastne
države,« česar primer je bil vstop Slovenije v avnojsko Jugoslavijo. Po drugi pa predpostavlja
355
Lovro Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije (ponatis), Fakulteta za državne in evropske študije,
Kranj 2010, str. 99.
356
Prav tam, str. 43.
357
Prav tam, str. 35.
146
»izvedljivo možnost ponovne pridobitve izgubljene oziroma prenesene državne suverenosti v
celoti ali delno nazaj na lastno državo,«358 kar se je leta 1991 zgodilo ob slovenski osamosvojitvi.
Jambrek ponovi svoj argument iz knjige Ustavna demokracija, da je pravica naroda do

samoodločbe »trajna in neodtujljiva, kar pomeni, da se ne izčrpa niti z izvedbo konkretnega (tudi
plebiscitarnega) odločanja o državni samostojnosti in neodvisnosti.« Torej – plebiscit in z njim
osamosvojitev Republike Slovenije od Socialistične federativne republike Jugoslavije sta bila
ponovljiva uresničitev »pravice naroda do samoodločbe«. Toda po tem, ko je odločitev za
osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije tako trdno vezal na samoodločbo slovenskega naroda,
Jambrek plebiscit tako rekoč v isti sapi opredeli kot ljudski referendum.359
V komentarju k tretjemu členu – izpeljanem znotraj komentarja k prvemu – se nejasnosti, kakšna

je v slovenski ustavi funkcija naroda in kaj v njej počne ljudstvo, pridruži še nejasnost v zvezi s
pojmoma suverenosti in oblasti. Glede na vse, kar je bilo zapisano pred slovensko osamosvojitvijo,
tudi glede na Pisateljsko ustavo, Majniško deklaracijo in Temeljno listino Slovenije, je protislovno,
da Jambrek suverenost kratko malo pripiše ljudstvu ter zatrdi, da je načelo njegove suverenosti
izraženo v prvem stavku drugega odstavka tretjega ustavnega člena: »V Sloveniji ima oblast
ljudstvo.« Ena osnovnih postavk navedenih treh dokumentov – med njihovimi avtorji je bil tudi
Jambrek – je namreč, da je subjekt slovenske suverenosti slovenski narod in da je država Slovenija
suverena, ker temelji na pravici tega naroda do samoodločbe.
Toda to, da Jambrek zanemarja pojmovno podlago nastanka slovenske ustave, je manjša zagata.
Večja je, da pojem suverenosti izenači s pojmom oblasti. Da ima oblast ljudstvo, po Jambreku
pomeni, »da je ljudstvo edini nosilec oblasti. Bistveno je, da ljudstvo razpolaga z ustavodajno
oblastjo, na podlagi katere pooblašča zakonodajne, izvršilne in sodne organe države za izvrševanje
njihovih oblastnih pristojnosti po načelu delitve oblasti.«360 Kako se ta opredelitev navezuje na
pojem suverenosti?
358
Prav tam, str. 36.
359
Prav tam.
360
Prav tam, str. 36.
147
Pojem suverenosti ima v politični teoriji dva vidika – notranjo suverenost in zunanjo (mednarodno)
suverenost. Notranji vidik suverenosti dejansko zadeva pravico nosilca suverenosti, suverena, da
vlada, torej da v svoji državi postavlja zakone. Zunanji vidik suverenosti pa zadeva nosilčevo
pravico, da ga pri vladanju ne ovirajo drugi suvereni, zakonodajalci drugih držav.361 Razliko med
suverenostjo in oblastjo bi torej lahko opredelili takole – oblast je moč postavljati in izvajati
zakone, suverenost pa je pravica do postavljanja in izvajanja zakonov. To pravico, pravico do
lastne države, do lastnega ustavno-pravnega okvira, si je, če verjamemo preambuli ustave, pridobil
slovenski narod s plebiscitom, ki je bil akt samoodločbe. In kot smo napisali že na začetku te
diplomske naloge, je znotraj ustave protislovno, da je za prenos »pravic suverenosti na
mednarodne organizacije« pristojno narodno nediferencirano ljudstvo. Jambrekovo neupravičeno
enačenje suverenosti z oblastjo bi lahko brali tudi kot neposreden izogib temu protislovju.
Dokončno pa se Jambrek odpove kakršni koli možnosti, da bi utemeljitev suverenosti v narodni

samoodločbi pomiril s podelitvijo oblasti ljudstvu, ko samoodločbo, uresničeno s plebiscitom,
preprosto odvzame narodu in jo izroči ljudstvu. Pri tem dejanju da so imele pravico sodelovati
»vse osebe, ki so imele splošno volilno pravico v tedanji RS kot zvezni enoti SFRJ. Ljudska volja,
da naj postane Slovenija suverena država, je predstavljala združeno voljo slovenskega naroda,
italijanske in madžarske narodnosti ter vseh drugih volivcev v nekdanji RS«. 362 Pri tem se skliče
na Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in na Deklaracijo ob
neodvisnosti, ki ju v komentarju k preambuli označi za dokumenta »ustavne veljave«. 363 Toda s
tem protislovje preprosto prestavi, ne da bi ga odpravil.
361
Andrew Heywood, Political Theory: An Introduction (Third Edition), Palgrave MacMillan, Basingstoke in New
York 2004, str. 92–97.
362
Komentar Ustave Republike Slovenije, str. 47.
363
Prav tam, str. 35.
148
Literatura in viri
1. Louis Althusser, »Ideologija in ideološki aparati države,« v: Izbrani spisi, Založba /*cf.,
Ljubljana 2000.
2. Milan Balažic, Slovenska demokratična revolucija 1986–1988: Civilna družba,

nacionalni program in ljubljanski proces, Liberalna akademija, Ljubljana 2004.
3. France Bučar, »Jugoslovanska kriza ali kriza jugoslovanstva,« Nova revija, let. 7, št.
78/79, oktober–november 1988, str. 1571–1589.
4. Kosta Čavoški in Vojislav Koštunica, »Komentar k Tezam za Ustavo Republike

Slovenije,« Nova revija, let. 7, št. 78/79, oktober–november 1988, str. 1538–1544.
5. Boris Čibej, »Oboroženi mirovniki,« Mladina, št. 23, 4. junij 1991, str. 8–9.
6. Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Oris filozofije pravice, Založba Krtina, Ljubljana 2013.
7. Martin Heidegger, »Vprašanje po tehniki,« v: Predavanja in sestavki, Slovenska matica,

Ljubljana 2003.
8. Andrew Heywood, Political Theory: An Introduction (Third Edition), Palgrave

MacMillan, Basingstoke in New York 2004.
9. Marko Hren, »Si vis pacem para pacem,« v: Vlasta Jalušič in Lev Kreft (ur.), Vojna in
mir: refleksije dvajsetih let, Mirovni inštitut, Ljubljana 2011, str. 13–35.
10. Spomenka Hribar, »Krivda in greh,« v: Dimitrij Rupel (ur.), Kocbekov zbornik, Založba
Obzorja, Maribor 1987, str. 9–68.
11. Tine Hribar, Euroslovenstvo, Slovenska matica, Ljubljana 2004.
149
12. Tine Hribar, »Komparativna analiza 'Tez za Ustavo Republike Slovenije' in srbskih
'Predpostavk in načel ustavnih sprememb',« Nova revija, let. 7, št. 78/79, oktober–
november 1988, str. 1531–1537.
13. Tine Hribar, »Nadaljevanje sektaštva,« Nova revija, let. 10, št. 116, december 1991, str.
XVIII–XIX.
14. Peter Jambrek, Ustavna demokracija: Graditev slovenske demokracije, države in ustave,
Državna založba Slovenije, Ljubljana 1992.
15. Janez Janša, »Enakopravnost jezikov v JLA,« Časopis za kritiko znanosti, let. 14, št.
91/92, 1986, str. 7–22.
16. Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Državna založba
Slovenije, Ljubljana 1977.
17. Stane Kavčič, Dnevnik in spomini 1972–1987, Časopis za kritiko znanosti, let. 16, št.
109/110/111/112, 1988.
18. France Klopčič, »Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma,« Borec, let.
44, št. 3/4/5, 1992, str. 301–318.
19. Neža Kogovšek Šalamon, Izbris in (ne)ustavna demokracija, GV Založba, Ljubljana

2012.
20. Gorazd Korošec, »Misliti konservativno III.« Problemi. Eseji. Let. 29, št. 2, 1991, str.
149–168.
21. Gorazd Kovačič in Tonči A. Kuzmanić, »Pojmovanje države in nacije pri novorevijaših v
osemdesetih letih,« Časopis za kritiko znanosti, let. 32, št. 215/216, 2004, str. 245–265.
150
22. Will Kymlicka, Sodobna politična filozofija: Uvod (druga izdaja), Založba Krtina,
Ljubljana 2013.
23. Claude Lefort, »Vprašanje demokracije,« v: Prigode demokracije: Izbrani spisi Clauda
Leforta, Liberalna akademija, Ljubljana 1999.
24. Vladimir Ilič Lenin, O nacionalnem vprašanju, Cankarjeva založba, Ljubljana 1951.
25. Bernard de Mandeville, »Godrnjavi panj ali Falotje postanejo častni možje,« prevedel
Aleksa Šušulić, Problemi. Eseji. Let. 31, št. 1/2, 1993, str. 169–181.
26. Tomaž Mastnak, »'Samostojna Slovenija?' Ne, hvala!« Mladina, št. 21, 21. maj, str. 12–
13.
27. Tomaž Mastnak, »The Grumbling Hive,« v: Sašo Dravinec (ur.), Boj za oblast,
Republiška konferenca ZSMS in študentski časopis KATEDRA, Maribor 1989, str. 9–15.
28. Tomaž Mastnak, »To niso naši boji,« Mladina, št. 9, 6. marec 1987, str. 15.
29. Tomaž Mastnak, »Totalitarizem od spodaj,« Družboslovne razprave, let. 4, št. 5, 1987,
str. 91–98.
30. Dušan Pirjevec, »Vprašanje naroda,« Problemi, let. 8, št. 91/92, julij-avgust 1970, str. 1–
19.
31. Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011.
32. Prispevki za slovenski nacionalni program, Nova revija: mesečnik za kulturo, let. 6, št.
57, Cankarjeva založba, Ljubljana 1987.
151
33. John Rawls, A Theory of Justice: Revised Edition, Harvard University Press, Cambridge
1999.
34. John Rawls, The Law of Peoples with »The Idea of Public Reason Revisited«, Harvard
University Press, Cambridge 2000.
35. »Razgovor o tekstu Franceta Klopčiča Slovenski nacionalni program med graditvijo
socializma, Ljubljana 10. julija 1984«, Borec, let. 44, št. 3/4/5, 1992, str. 319–352.
36. »Razgovor o tekstu Franceta Klopčiča Slovenski nacionalni program med graditvijo
socializma, Ljubljana 12. februarja 1985«, Borec, let. 44, št. 3/4/5, 1992, str. 353–381.
37. Ernest Renan, »Kaj je narod?« Napredna misel, let. 2, št. 3, 1914, str. 110–125.
38. Božo Repe, »Oris obravnave nacionalne problematike in nacionalnih programov v

Sloveniji od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih let,« Borec, let. 44, št.
3/4/5, 1992, str. 286–289.
39. Božo Repe, »Pučnikova odgovornost,« Mladina, št.1, 3. januar 2014,

<http://www.mladina.si/152489/pucnikova-odgovornost>, pridobljeno 18. septembra
2016.
40. Božo Repe, »Slovenci v osemdesetih letih (prvi del),« Zgodovinski časopis, let. 54, št. 2
(119), 2000, str. 233–262.
41. Božo Repe in Jože Prinčič, Pred časom: Portret Staneta Kavčiča, Založba Modrijan,
Ljubljana 2009.
42. Ciril Ribičič, »Predlog za amandmajsko spremembo tretjega člena nove ustave,« Teorija
in praksa, let. 29, št. 1–2, Ljubljana 1992, str. 65–69.
152
43. Ciril Ribičič, »Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije,« v: Bogo
Grafenauer (ur.), Slovenci in država: Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na
SAZU (od 9. do 11. novembra 1994), Slovenska akademija znanosti in umetnosti,
Ljubljana 1995, str. 355–360.
44. Bruno Simma (ur.), The Charter of the United Nations: a commentary, Oxford University
Press, Oxford 1995.
45. Lovro Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije (ponatis), Fakulteta za državne
in evropske študije, Kranj 2010.
46. Yael Tamir, Liberalni nacionalizem, Založba Krtina, Ljubljana 2008.
47. Charles Taylor, Hegel and Modern Society, Cambridge University Press, Cambridge
1979.
48. »Teze za slovensko ustavo,« Nova revija, let. 7., št. 78/79, oktober–november 1988, str.
1509–1524.
49. Ivan Urbančič, »O slovenstvu in filozofiji,« Problemi, let. 8, št. 91/92, julij–avgust 1970,
str. 58–73.
50. Ustava Republike Slovenije, <http://www.us-rs.si/media/ustava_koncna.2013.pdf>,

pridobljeno 9. 6. 2016.
51. Ustava socialistične federativne republike Jugoslavije (1974),

<https://sl.wikisource.org/wiki/Ustava_Socialisti%C4%8Dne_federativne_republike_Jug
oslavije_(1974)>, pridobljeno 20. julija 2016.
153
52. »Ustanovna listina Organizacije združenih narodov«, Uradni list: mednarodne pogodbe,
št. 1, 6. 1. 2014, <https://www.uradni-list.si/_pdf/2014/Mp/m2014002.pdf#!/m2014002-
pdf>, pridobljeno 9. junija 2016.
53. Zapis 44. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije, 7. april 2000,
<http://goo.gl/ygk5wD>, pridobljeno 14. junija 2016.
54. Slavoj Žižek, Druga smrt Josipa Broza Tita, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1989.
55. Slavoj Žižek, Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, Ljubljana 1987.
56. Slavoj Žižek, »Končno – Evropa zdaj!« Mladina, št. 27, 2. julij 1991, str. 6–7.
154
Izjava o avtorstvu
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura
navedeni v skladu s strokovnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 23. septembra 2016 Dušan Rebolj
155

Rebolj, Dušan - Diplomska Naloga

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Rebolj, Dušan - Diplomska Naloga

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

UNIVERZA V LJUBLJANI

Politični diskurz slovenskega osamosvajanja

Mentor: izr. prof. dr. Igor Pribac Univerzitetni študijski program:

––Dušan Rebolj, septembra 2016

Diplomsko delo obravnava poglavitne tekste, ki so teoretsko in praktično utemeljevali demokratizacijo

Ključne besede: slovenska osamosvojitev, liberalizem, komunitarizem, liberalni nacionalizem,

The Political Discourse on Slovenian Independence in Light of Contemporary Normative

Key words: Slovenian independence, liberalism, communitarianism, liberal nationalism, Sittlichkeit

To diplomsko delo obravnava poglavitne tekste, ki so teoretsko in praktično utemeljevali

Iz mnoštva tovrstnih nazorov in občestev, ki se je v preteklih petindvajsetih letih razvilo v

Sledila bo predstavitev bistvenih tekstov, povezanih s slovenskim osamosvajanjem in

Z izjemo Edvarda Kardelja, ki je svoje poglavitne normativne postavke artikuliral že v tridesetih

Avtorico je k študiju tematike, ki jo zajema ta knjiga, spodbudil pregled aktualnega mednarodno

1.1 Tretji člen slovenske ustave v luči problema narodne nehomogenosti

1) Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov.

Druga trditev – ki slovenski narod postavlja za nosilca suverenosti Republike Slovenije –

1.2 Osrednji pojmi liberalnega nacionalizma

1) Možnost, da posameznik le z osebno odločitvijo izbere narodno pripadnost.

1.2.1 K prvi točki: ideja osebe in izbira identitete

In čeprav je znotraj subjektivnosti posameznika dovolj prostora za identitetne manevre, Tamir za

1.2.1.1 Prvo dodatno pojasnilo

Tu je pomembno dodatno pojasniti razlikovanje med liberalnim in komunitarnim pojmovanjem

Osnova za to presojo je za liberalce načelo »maksimin«. Gre za načelo razdelitve primarnih

Stališče, ki ga tu zavzemajo komunitarci, je pravzaprav korporativistično, takšno, da posameznika

1.2.2 K drugi točki: kaj sta narod in ljudstvo?

Sledeč tema razlikovanjema razdeli Tamir pravico do samoodločbe na štiri posamezne

Iz razloženega izhaja, da sta obe različici pravice do samoodločbe, komunitarna in liberalna,

1.2.3.1 Drugo dodatno pojasnilo

Liberalna država je nevtralna. To pomeni, da se ravna po načelu, da posameznik dobro živi, če

Komunitarna država je perfekcionistična oziroma paternalistična. Upošteva možnost, da se

Drugače od liberalne države, ki pravičnost oziroma dobro pojmuje formalno, ju komunitarna

Razliko je mogoče jedrnato izraziti tudi s trditvijo, da je komunitarizem vsebinsko – preko

1.2.4 K četrti točki: narodna samoodločba kot podlaga samostojne države

Drži, da je avtonomija, potrebna za ohranjanje javnih institucij, ki odražajo narodovo kulturo,

Tako lahko sklenemo, da je samostojna nacionalna država v okvirih teorije liberalnega

1.2.5.1 Kratka zastranitev: prevod Ustanovne listine Organizacije združenih narodov

Če je samoodločba, ki vzpostavi samostojno državo, vezana na tovrstno ljudstvo, potem je pri

1.3 Sklep razvrstitvenega okvira: kakšen nacionalizem je liberalni nacionalizem?

Liberalni nacionalizem izhaja iz predpostavk, da je liberalizem »teorija o vzvišenem pomenu

Tudi v nacionalizmu obstaja podobna napetost med partikularnim in univerzalnim, le da je položaj

Moderni narodi nastanejo, ko začneta ozemeljsko in kadrovsko zelo omejeno fevdalno

Poraz fevdalizma, ki ga povzroči narodno in ozemeljsko združevanje, je zaznamovano tudi z

V času ponovne krepitve jugoslovanskega ustavnega federalizma, nekako od polovice šestdesetih

2.2 »Liberalizem« Staneta Kavčiča

Da so Stane Kavčič in njegovi somišljeniki znotraj obravnav sprememb v usmeritvah slovenske

2.2.1 Kavčičevo videnje sporov na prelomu med šestdesetimi in sedemdesetimi

Kategorialno je konflikte, ki so se v Sloveniji odvijali na prelomu med šestdesetimi in

2.2.1.3 Nacionalno vprašanje

Kavčič pravi, da se je slovenskemu političnemu vrhu nacionalno vprašanje že na začetku

2.2.1.4 Delavsko vprašanje in sklep

Kako se je v sporih na začetku sedemdesetih odražalo razredno vprašanje, Kavčič v osnutku ni

2.3 Program Franceta Klopčiča

Naslednji razdelek obravnava tekste tistih, ki so to dejansko storili.

3.1 Vprašanje naroda po Dušanu Pirjevcu

Najlaže začnemo, če poudarimo, da Renan z »narodom« že misli tisto, kar se v ustaljenem

3.1.2 Narod kot volja do moči

3.1.3 Narod iz niča

3.1.4 Razločitev naroda in na-rodnega

Na-rodno se iz sfere historične akcije, politike, navsezadnje javnosti, umakne v sfero

3.1.5 Rekonstrukcija vprašanja naroda

Preden nadaljujemo, bi kazalo nietzschejevsko in heideggersko besedišče nekoliko prizemljiti.

Pirjevec te izgube pomena sicer ne vidi nujno v leninistično-marksistični perspektivi izginotja

Vprašanja, ki ga poraja ta položaj Slovencev, Pirjevec ne zastavi. Na podlagi povedanega ga