SV.

BRIGITA ŠVEDSKA

NEBEŠKA
RAZODETJA

Družina
2015
 Sv. Brigita Švedska
NEBEŠKA RAZODETJA
Izbral Tryggve Lundén

Naslov izvirnika:
Den heliga Birgittas himmelska uppenbarelser, Malmö 1967

© za slovensko izdajo: Družina d. o. o., 2015

Izdaja: prva
Prevod: Marinka Stražar in Danni Stražar
Spremna beseda: Robert Kralj
Strokovni pregled: Robert Kralj
Jezikovni pregled: Mateja Komel Snoj
Oblikovanje naslovnice: Brigita Starešinič
Grafična priprava: Nika Jesenko, Družina d. o. o.
Izdala in založila: Družina d. o. o.
Za založbo: Tone Rode
Natis: Tiskano v Sloveniji
Naklada: 400 izvodov
Ljubljana 2015

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa,

ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Več informacij o knjigah založbe Družina najdete na:

www.druzina.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

27-587

SV. Brigita Švedska : nebeška razodetja / [izbral Tryggve Lundén ;

spremna beseda Robert Kralj ; prevod Marinka Stražar in Danni Stražar]. - 1.
izd. - Ljubljana : Družina, 2015

Prevod dela: Den heliga Birgittas himmelska uppenbarelser

ISBN 978-961-04-0137-7
1. Lundén, Tryggve 2. Birgitta, svetnica, 1303-1373
277648640
 Kazalo

Brigita in njen odnos do Boga. . . . . . . . . . . . . . 7

Brigitini sorodniki, prijatelji, varovanci . . . . . . . .45
Nekaj Brigitinih zunanjih doživetij . . . . . . . . . . .69
Kristusovo privzetje človeške narave in rojstvo . . . .77
Kristusovo trpljenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . .87
Kristusova mati Marija . . . . . . . . . . . . . . . . 103
Trinajsto razodetje v knjigi vprašanj . . . . . . . . . 111
Razkritje in razlaga tega, kar je bilo rečeno v priliki 113
Posebni svetniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 139
Božja ureditev sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149
Splošne pritožbe nad človeštvom . . . . . . . . . . . 169
Nagovor in grajanje duhovniškega stanu. . . . . . . 183
Nagovor in grajanje viteškega stanu . . . . . . . . . 199
Sporočila papežem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 227
Sporočila nekaterim cerkvenim možem . . . . . . . 241
Sporočilo nekaterim vladarjem in uglednim možem 277
Pritožbe nad stanjem v Rimu . . . . . . . . . . . . . 303
Pritožbe nad razmerami v Neaplju . . . . . . . . . . 311
Sveti Benedikt in benediktinci . . . . . . . . . . . . 321
Sveti Frančišek in frančiškani. . . . . . . . . . . . . 329
Sveti Dominik in dominikanci . . . . . . . . . . . . 335
Odlomek iz Odrešenikovega redovnega pravila
in druge odredbe za samostan v Vadsteni . . . . . . 339
Usoda ljudi po smrti . . . . . . . . . . . . . . . . . . 367
Spremna beseda
Robert Kralj:
Kristusova nevesta in kanal Božje milosti . . . . . . 421
 Spremna beseda

KRISTUSOVA NEVESTA
IN KANAL BOŽJE MILOSTI
Kdo je Brigita Švedska?

Robert Kralj

Birgitta Birgersdotter se je rodila leta 1302/3 v Finsti v

švedski pokrajini Uppland. Bila je plemiškega rodu. Njen
oče, Birger Petersson, po poklicu lagman, razglaševalec
zakonov in sodnik, se je poročil z drugo ženo, Ingeborg
Bengtsdotter, s katero sta imela sedem otrok. Samo Bri-
gita, njena mlajša sestra Katarina in mlajši brat Izrael so
preživeli otroško dobo.
Že v Brigitinem otroštvu, kakor poroča njen življenje-
pis (Vita), lahko najdemo dogodke, ki kažejo na njeno
posebno dovzetnost za milostne darove.1 Najprej velja

1
Edith Stein v svojem delu Znanost križa (Kreuzeswissenschaft.
Studie über Johannes vom Kreuz) govori o sorodnosti med »sveto
stvarnostjo« in »stvarnostjo otroka«. »Sveta stvarnost« je »izvorna
notranja dovzetnost duše, prerojene po Svetem Duhu; tisto, kar se
pojavlja v duši, sprejema ta na primeren način in v primernem ob-
segu; in v njej najde živo prožno in na oblikovanje pripravljeno
moč, ki se da, ne da bi jo ovirale napačne zavore in togosti, zlahka
in brezskrbno oblikovati in voditi temu, kar je sprejela. [...] Obstaja
nekakšna sorodnost med sveto stvarnostjo in stvarnostjo otroka,
ki še z neoslabljeno močjo, živahnostjo in sproščenostjo brez pomi-
slekov sprejema vtise in se nanje odziva. [...] Otroška duša je mehka
in se da oblikovati. Kar prodre vanjo, jo more oblikovati vse življe-
nje«. Stein, Edith: Znanost križa. Študija o Janezu od Križa, preve-
del Robert Kralj, Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 59.

Spremna beseda 421

omeniti, da kot majhna deklica tri leta ni mogla govoriti.
Njeni starši so bili zaskrbljeni, saj so mislili, da je nema.
A ko je po treh letih le spregovorila, ni čebljala, kot to
počne večina otrok, ampak je besede izgovarjala povsem
jasno.
Drugi pomemben dogodek, ki je Brigito zaznamoval
za vse življenje, je bilo njeno videnje križanega Kristusa.
Pri desetih letih je ob neki priložnosti v cerkvi poslušala
pridigo o trpljenju Gospoda Jezusa Kristusa. Tiste noči
se ji je v sanjah prikazal Kristus, kakor bi ga križali v ti-
stem trenutku. V spanju ga je vprašala: »Kdo ti je to sto-
ril?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki me prezirajo in zavrača-
jo mojo ljubezen; oni so mi to storili«.2 Prav na to videnje
se navezuje tudi Edith Stein:
Če se dejstva odrešenjske zgodovine že v zgodnjem
otroštvu in v primerni obliki dotaknejo duše, je
lahko s tem položena osnova za sveto življenje.
Včasih naletimo tudi na izredno milostno izbra-
nost v rani mladosti, tako da se otroška in sveta
stvarnost povežeta. Tako poročajo o sv. Brigiti, da
je v starosti desetih let prvič slišala za Jezusovo tr-
pljenje in smrt; noč zatem se ji je prikazal Odreše-
nik na križu:
od takrat ni mogla nikoli premišljevati Jezusovega
trpljenja, ne da bi ob tem jokala.3

Ko je bila Brigita stara enajst let, ji je umrla mama. S

sestro je odšla živet k teti Katarini Bengtsdotter, ki naj bi
2
Collijn, Isak (ur.): Acta et processus canonizacionis beate Birgitte
(SFSS ser. 2, I), Uppsala 1924–31, str.75–76; nav. po Morris, Bridg-
et: St Birgitta of Sweden, Woodbridge: The Boydell Press, 1999, str.
36–38, op. 4.
3
Prav tam.

422 Nebeška razodetja

tudi že prej skrbela za njeno vzgojo. Izgubo matere je
močno občutila, zato je odtlej iskala materinski lik v de-
vici Mariji. V hiši svoje tete se je naučila vsakdanjih spre-
tnosti in veščin, ki jih je kasneje potrebovala pri vodenju
posestva: od varjenja piva in medice, priprave masla in
sira, izdelovanja sveč in blaga vse do vezenja in celo
osnov medicine, vključno z rabo različnih zelišč.4 Tudi
njena verska vzgoja ni bila zapostavljena. Hišni kaplan
je otroke poučeval katekizem in jih uvajal v skrivnosti
vere.
Leta 1316 se je trinajstletna Brigita poročila z osem-
najstletnim Ulfom Gudmarssonom, bodočim lagmanom
iz Närkeja. V tistih časih so se glede zakonske zveze ve-
činoma dogovarjali starši. Čeprav sta bila zakonca prav-
no poročena, zakon ni bil konzumiran, dokler nista bila
dovolj stara, da sta lahko prevzela odgovornosti družin-
skega življenja. Tako je z zakoncema živela starejša in
izkušenejša sorodnica, ki je mladi ženi pomagala pri vo-
denju posestva in ji svetovala. Ko se je ta izkazala dovolj
samostojna, je sorodnica odšla; tedaj je bil tudi zakon
konzumiran z rojstvom otrok. Ulf in Brigita sta jih imela
osem, štiri sinove in štiri hčere.
Najstarejša hči je bila Märta, rojena leta 1319. Poroči-
la se je leta 1334 s Sigvidom Ribbingom. Njuna poroka je
bila izrazito politično motivirana. Ulf se je dogovoril gle-
de Märtine poroke, ne da bi o tem prej dobil ženino pri-
voljenje. Brigita je bila prav takrat noseča s svojim za-
dnjim otrokom. Poroki je nasprotovala, ker se ji njen bo-
doči zet ni zdel moralno primeren. Kasneje se je dejan-
4
Sr. PATRICIA O.SS.S.: »Birgitta Birgersdotter«, v: James Hogg
(ur.), Studies in St. Birgitta and the Birgittine order, Salzburg: Insti-
tut für Anglistik und Amerikanistik, Lewiston, N. Y.: Edwin Mel-
len, 1993, str. 8–9.

Spremna beseda 423

sko izkazal kot samovoljen vodja pokrajine med Švedsko
in Dansko. Pri vladanju se je zatekal k agresivni in pirat-
ski politiki, s čimer si je pri svoji tašči prislužil vzdevek
»ropar« (latro). V Razodetjih ga Brigita obtoži, da zaradi
lakomnosti in nemoralnosti daje slab zgled, iz jeze pobi-
ja nedolžne ljudi in ubogim nalaga visoke davke (VI: 23).
Druga Brigitina hči je dobila ime po svoji stari materi,
Ingeborg. Pri dvanajstih letih je vstopila v cistercijanski
samostan, kjer je kmalu po zaobljubah umrla. Brigita je
bila zelo žalostna, a ne toliko zaradi njene smrti, temveč
ker je bila prepričana, da ji je kot materi spodletelo pri
vzgoji svoje hčere. Kristus jo potolaži, da je mati, ki po
svojih najboljših močeh naredi vse za svojo hčer, prava
mati (Ex. 98).
Katarina, rojena okrog leta 1331, je najbolj znana Bri-
gitina hči, saj je tudi sama postala svetnica. Poročila se
je leta 1344. Preden je bil zakon konzumiran, je obiskala
svojo mater v Rimu. Med bivanjem pri materi ji je umrl
mož. Po duhovni krizi se je pridružila materi in jo odtlej
spremljala. Kasneje je odigrala osrednjo vlogo v zače-
tnem obdobju procesa za njeno kanonizacijo. Postala je
prva opatinja samostana v Vadsteni, ki ga je ustanovila
Brigita. Umrla je leta 1381.
Brigita je bila ob rojstvu svoje najmlajše hčere Cecilije
v smrtni nevarnosti. Vita poroča, da so ženske, ki so po-
magale pri porodu, videle v sobo vstopiti v belo oblečeno
ženo; ta se je dotaknila obeh spodnjih udov porodnice,
tako da je rodila povsem brez bolečin.5 Cecilija je bila de-
ležna vzgoje v dominikanskem samostanu, a je kmalu
ugotovila, da meniško življenje ni zanjo. Poročila se je z

5
Prim. Collijn, Isak (ur.): Acta et processus, str. 79; nav. po Morris,
Bridget: St Birgitta of Sweden, str. 49, op. 45.

424 Nebeška razodetja

velikašem Bengtom Filipssonom. Na Cecilijo se nanaša
eno od pomembnejših razodetij, v katerem Brigita v obli-
ki dialoga s Kristusom razmišlja o zakonski zvezi in de-
vištvu (IV: 71).
O dveh sinovih, ki so se rodili Ulfu in Brigiti, vemo
zelo malo. Prvi, Gudmar, je prejel ime po Ulfovem očetu
in še zelo mlad umrl v Stockholmu. Prav tako zgodaj je
umrl Bengt, ki je pokopan v samostanu v Vadsteni.
Tretji sin Karel se je rodil okrog leta 1330. Prvič je
omenjen leta 1348 kot vitez in uradnik. Razpršeni viri
poročajo, da je živel posvetno in se predajal čutnim užit-
kom. Poročil se je trikrat. Umrl je leta 1372, ko je spre-
mljal svojo mater na romanju v Sveto deželo. Brigita je
videla njegovo dušo pred Božjim sodiščem, nad katero si
hudič v navzočnosti device Marije in angela varuha pri-
zadeva dobiti lastninsko pravico (VII: 13).
Karlov protipol je bil mlajši brat Birger, ki je prejel ime
po svojem dedu. Brigita mu v nekem pismu iz Rima piše
o idealih viteštva, kako naj vse njegovo življenje in delo
vodi duh Jezusa Kristusa. Ker je opravljal službo uradni-
ka in svétnika, mu svetuje tudi v političnih zadevah. Več-
krat jo je obiskal v Rimu in jo leta 1372 spremljal v Sveto
deželo, kjer je bil povišan v viteza. Po Brigitini smrti je
poskrbel za prenos njenega telesa na Švedsko. Sodeloval
je tudi pri gradbenih delih samostana v Vadsteni. Umrl
je leta 1391, le nekaj tednov preden je bila Brigita razgla-
šena za svetnico.
Okrog leta 1335 so Brigito poklicali na dvor, kjer naj
bi flamski princesi Blanki iz Namurja pomagala privadi-
ti se na nov jezik, kulturo in običaje. Kralj Magnus Eri-
ksson se z njo ni poročil samo zaradi njenega plemenite-
ga porekla, ampak je tako pridobil pomembne zaveznike
v deželah južno od Švedske. Brigita v Razodetjih opisuje

Spremna beseda 425

kraljičino razpetost med lagodnim dvornim življenjem
in pozivom k odpovedi in uboštvu, ki jo ponazarja dia-
log med dobrim angelom in hudičem (IV: 4). Prav tako
opozarja in svetuje, kako naj bi kralj ravnal s svojo ženo:
naj jo ljubi, če je dobra. Vendar pa je lahko žena možu, ki
stremi k popolnosti, tudi v napoto; zato se mora včasih
zateči k rabi nežnih besed kot opominjevalec, včasih k
ostrim besedam kot učitelj, včasih pa k bolečemu posto-
panju kot zdravnik; ženo mora mož obzirno poslušati, jo
okarati v zasebnosti in dostojno poučiti; včasih pa, če je
to potrebno, se zanjo ne sme zmeniti (VIII: 12).
Eden od načinov, kako so ljudje v srednjem veku živeli
in izražali svojo osebno vero in pobožnost, so bila roma-
nja na svete kraje. Tako je leta 1341 Brigita v spremstvu
svojega moža Ulfa odšla na prvo od treh najpomembnej-
ših božjih poti, v Santiago de Compostela. To je pomeni-
lo dveletno odsotnost od doma. Mlajše otroke je dala v
samostan, kjer so zanje skrbeli.
Po krajši plovbi po Baltskem morju se je začel naporen
del poti prek Nemčije, Francije vse do Španije. Nič znane-
ga ni o njunem obisku svetišča apostola Jakoba. Na poti
nazaj je Ulf v Arrasu na Flamskem zbolel. Brigita je imela
videnje, v katerem ji sv. Dionizij pove, da jo je Bog izbral,
da izpolni njegovo voljo. V znamenje tega ji zagotovi, da
bo Ulf ozdravel. Tam ji je v razodetju tudi sporočeno, da
bo romala v Rim in Sveto deželo. Ko si je Ulf opomogel,
sta nadaljevala romanje proti domu. Vita poroča, da sta
se ob vrnitvi na Švedsko odločila za vzajemno zdržnost
in da bosta vstopila v samostan; v ta namen sta dala na
razpolago svoje imetje, a je Ulf kmalu umrl (1344).6 Po

6
Prim. Collijn, Isak (ur.): Acta et processus, str. 80; nav. po Morris,
Bridget: St Birgitta of Sweden, str. 60, op. 82.

426 Nebeška razodetja

smrti se v videnju prikaže Brigiti in ji pove, zakaj se je
znašel v vicah. Brigita ga vpraša, kaj bi lahko ublažilo
njegove muke in ga rešilo iz vic, in on našteje šest stvari:
spovedoval se je vsak petek; kot sodnik je vedno ravnal
po svoji vesti in se ni oziral na dobiček; izogibal se je že-
nine postelje, ko je izvedel, da je noseča; bil je gostolju-
ben do ubogih in se ni zadolževal; na romanju v Španijo
med postajališči na poti ni pil, s čimer naj bi zadostil za
nevzdržnost pri hrani in pijači; svoje sodbe je zaupal ti-
stim, za katere je vedel, da so pravični in da bodo povrni-
li njegove dolgove (Ex. 56).
Zdaj nastopi najplodnejše obdobje v Brigitinem življe-
nju, tako z vidika duhovnega razvoja kot tudi ustvarjal-
nega navdiha (1344–48). Začetek tega obdobja je zazna-
movan z videnjem, v katerem je Brigita pozvana k du-
hovnemu življenju. Gre za t. i. »pozivno videnje« iz leta
1344:

Ko je bila sveta Brigita nekaj dni po moževi smrti

zaskrbljena zaradi svojega stanu, jo je napolnil Go-
spodov Duh in jo navdihnil. Zamaknjena v duhu
je videla svetel oblak in iz njega zaslišala glas, ki ji
je govoril: »Jaz sem tvoj Bog, ki hoče govoriti s te-
boj.« Ko se je prestrašila, češ da gre za sovražniko-
vo slepilo, je znova zaslišala: »Ne boj se, kajti jaz
sem Stvarnik vsega in ne slepar. Védi, da ne govo-
rim samo zaradi tebe, temveč za odrešenje vseh kri-
stjanov. Poslušaj torej, kaj govorim! Moja nevesta
boš in posrednica, slišala in videla boš duhovne
stvari in nebeške skrivnosti, moj duh pa bo ostal
pri tebi vse do smrti. Zato trdno veruj, da sem jaz
sam tisti, ki je bil rojen iz čiste device, živel in umrl
za odrešenje vseh duš; ki je vstal od mrtvih in se

Spremna beseda 427

 dvignil v nebesa in ki zdaj s svojim Duhom govori
tebi.« (Ex. 47)7

Osrednje pri tem videnju, ki spominja na klic katerega

od starozaveznih prerokov, je, da Brigita ni pozvana za-
radi nje same, temveč za »odrešenje vseh kristjanov«.8 V
ospredju torej ni toliko notranja in doživljajska razse-
žnost mistične združitve z Bogom, temveč bolj njena pre-
roška razsežnost: biti Božji kanal za odrešenje drugih.
Zato bomo v njenih Razodetjih zaman iskali opise inti-
mne mistične združitve duše z Bogom v prekipevajoči
ljubezni. Prerok je orodje v Božjih rokah. Njegovo po-
slanstvo je v tem, da Božja beseda po njem doseže ljudi.
Brigita je imenovana Božja »nevesta in posrednica«.9
Bog jo s temi besedami potrdi kot posrednico oziroma
kanal Božjega védenja in modrosti.
Kot je razvidno iz »pozivnega videnja«, se je Brigita
prestrašila, ko jo je Bog poklical. Zdaj nastopi čas pre-
verjanja te mistične izkušnje. Brigita jo zaupa magistru
Matiju, tedaj enemu najbolj učenih mož na Švedskem.
Matija je študiral teologijo v Parizu. Imel je tudi dar raz-
likovanja duhov. Kot Brigitin spovednik je pomembno
vplival na njen duhovni razvoj. Hkrati pa je Brigitina
osebnost in vsebina njenih Razodetij nanj naredila mo-
čan vtis. Matija je napisal uvodno besedilo h Corpus Re-
uelacionum, t. i. Prologus Magistri Mathie, v katerem za-
govarja Božji izvor Brigitinih Razodetij.
7
Nekoliko daljše in še nadrobnejše poročilo najdemo v Brigitinem
življenjepisu. Collijn, Isak (ur.): Acta et processus, str. 80–81.
8
V Viti je uporabljen še širši izraz, »odrešenje drugih« (propter sa-
lutem aliorum), torej vseh, ne samo kristjanov. Glej prejšnjo opom-
bo in Morris, Bridget: St Birgitta of Sweden, str. 65.
9
V Viti je rečeno sponsa et canale, »nevesta in kanal«.

428 Nebeška razodetja

 Po moževi smrti je Brigita bivala v neposredni bližini
cistercijanskega samostana v Alvastri. Samostan je bil
ustanovljen leta 1143, ko je sv. Bernard na pobudo šved-
ske kraljice tja poslal skupino menihov iz Clairvauxa.
Tam se je seznanila s svojim drugim spovednikom Pe-
trom Olafssonom ali priorjem Petrom iz Alvastre, ki je
bil tedaj subprior samostana. On je postal prevajalec Bri-
gitinih razodetij iz švedščine v latinščino (Ex. 48); njegov
zastopnik je bil magister Peter iz Skänninga.10 Ker ni
smela stanovati skupaj z menihi, je bila nastanjena v
delu ob cerkvi, kjer so živeli menihi laiki. Čeprav so bili
na začetku nekateri menihi nezaupljivi do nje, je s svo-
jim duhovnim življenjem pripomogla k prenovi meniške
skupnosti.
Brigita je v štirih letih bivanja v samostanu v Alvastri
prejela približno polovico vseh razodetij, ki obsegajo I.,
II. in V. knjigo; zadnja nosi naslov Knjiga vprašanj (Liber
Questionum). Téme razodetij so različne. Razodetja v I.
knjigi se navezujejo na njeno »pozivno videnje« in poja-
snujejo naloge in dolžnosti, ki jih ima kot Kristusova ne-
vesta: uriti se mora v postu, zdržnosti, ponižnosti in po-
slušnosti. V II. knjigi najdemo razodetja, ki zadevajo
njen odnos do javnih in političnih zadev. Druga proble-
matizirajo vlogo duhovnikov in klerikov na odgovornih
položajih v Cerkvi, tj. vitezov in pridigarjev. Ideal vite-
štva je Brigita videla predvsem v služenju Bogu in njego-
vi Cerkvi. Vitez je predvsem zvest služabnik Kristusa, ki
10
Brigita se je začela učiti latinščino okrog leta 1349, ko je odšla v
Italijo. Njen učitelj je bil prav Magister Peter, ki v procesu za njeno
kanonizacijo pravi, da je v kratkem času zelo napredovala, tako da
je lahko precej dobro govorila in razumela. Prim. Undhagen, Carl-
-Gustaf (ur.): Sancta Birgitta Revelaciones Book I, with Magister
Mathias' Prologue (SFSS ser. 2, VII:1), Uppsala, 1978, str. 7, op. 11.

Spremna beseda 429

je zanj pripravljen dati svoje življenje. Zato so tudi la-
stnosti, ki ga odlikujejo, podobne tistim, za katere si pri-
zadevajo meniški redovi: ponižnost, poslušnost, uboštvo
(II: 13).
V Knjigi vprašanj (V. knjiga), ki je najobsežnejša od
vseh, Brigita obračuna z intelektualizmom duhovnikov
in njihovimi idejami. Knjiga je sad videnja, ki ga je imela,
ko je na konju jahala proti svojemu dvorcu v Vadsteni.
Osrednji lik je menih, ki stoji na lestvi med nebom in ze-
mljo in se pogovarja s Kristusom sodnikom. Knjiga je
napisana v obliki vprašanj (questiones) in odgovorov (re-
sponsiones), ki spominjajo na sholastično metodo raz-
pravljanja. Menih po eni strani ne more sprejeti sveta z
vsemi pomanjkljivostmi vred, kot ga je ustvaril Bog, po
drugi se pritožuje nad tem, da je njegovo spoznanje ome-
jeno in negotovo. Sodnikovi odgovori kažejo na to, da je
vse, kar je Bog ustvaril, ustvaril z namenom, da človeka
vodi k dobremu in ga izgrajuje. V ta načrt pa so vključe-
ne tudi nestalnosti, težave in pomanjkljivosti, prek kate-
rih more človek priti do kreposti. S tega vidika se nič na
svetu ne zgodi samodejno, ampak vse ureja volja vsemo-
gočnega Boga.
Kljub Brigitinim prizadevanjem in pozivom k prenovi
Cerkve in meniških redov ter k premirju med Francijo in
Anglijo v stoletni vojni je bilo videti, da se politični vodi-
telji in cerkveni dostojanstveniki s papežem Klemnom
VI. na čelu zanje ne zmenijo. Obenem je Švedska po ne-
uspešnih križarskih vojnah kralja Erikssona v Baltskih
deželah zašla v ekonomsko krizo. Brigito so zapustili
tudi nekateri prijatelji in podporniki. Verjetno so se v ti-
stem času razšle poti Brigite in magistra Matija. Četudi
so ekonomski in politični neuspehi ogrozili pobude Bri-
gite za prenovo Švedske, ni nehala nastavljati ogledala

430 Nebeška razodetja

družbi in Cerkvi. Še več, zdaj njeni pozivi k prenovi niso
namenjeni samo Švedski, ampak celotnemu krščanske-
mu svetu. Tako Brigita leta 1349 odide v Rim, od koder
se ne bo več vrnila v svojo domovino.
Povod za Brigitin odhod v Rim je bila razglasitev sve-
tega leta (1350), v katerem je vsak, ki je poromal tja, pre-
jel popolni odpustek. Rim je bilo za Brigito večno mesto,
v katerem so živeli svetniki in mučenci. Toda sredi 14.
stoletja je bilo mesto nekdanjega razcveta in sijaja zaradi
osipa prebivalstva bolj podobno majhni vasi. Vladali so
mu lokalni tirani ob podpori skorumpirane mestne upra-
ve. Tudi v Cerkvi so bile razmere precej podobne. Rim-
ska Cerkev in papeževa avtoriteta sta skozi stoletja zdru-
ževali krščansko Evropo. A zdaj sta moralni razvrat in
korupcija v cerkveni hierarhiji močno zamajala njune te-
melje (IV: 5; IV: 33). Brigita primerja Rim z njivo, polno
bodičevja in plevela, ki jo je treba najprej opleti z ostrim
železom, nato očistiti z ognjem in zorati s parom volov
(IV: 57).
Kot sedež papeštva je bil Rim že od leta 1309, ko je
bila kurija izgnana v Avignon, brez papeža. Petrarka go-
vori o »babilonskem suženjstvu«, med katerim so vodili
Cerkev večinoma francoski papeži, ki so jih postavili
francoski kralji. Značilno za te papeže je bilo, da so žive-
li v velikem razkošju in da so imeli podporo učinkovite-
ga, a zelo dragega birokratskega aparata. Ta način vode-
nja je izzval negodovanje evropskih vladarjev, posebno
nasprotnikov Francije.
Brigita se je ob prihodu v Rim najprej nastanila v hiši
ob cerkvi San Lorenzo in Damaso, ki je bila v lasti kardi-
nala Huga de Beauforta, brata papeža Klemna VI. Po eni
strani je živela kontemplativno življenje in se posvečala
molitvi, po drugi pa se je vključevala v družbeno dogaja-

Spremna beseda 431

nje. V tem času je tudi romala na svete kraje znanih sve-
tnikov, v Assisi k sv. Frančišku, v Pavio, kjer je pokopan
sv. Avguštin, in v Bologno na grob sv. Dominika.
Brigita je verjetno že na Švedskem prejela razodetje,
v katerem ji je bilo rečeno, da bo ustanovila nov meni-
ški red. Tu se to naročilo vse bolj kristalizira. Najprej v
domači skupnosti, kjer živi s svojimi najbližjimi, s hčer-
ko Katarino, magistrom Petrom in priorjem Petrom.11
Potem pa se to vidi iz daljšega razodetja, znanega pod
naslovom Angelov govor (Sermo Angelicus). Gre za
dnevna branja v sklopu jutranjih molitev (jutranjic), ki
naj bi se uporabljala v novem samostanu. V njih Brigita
opiše načrt, ki ga je imel Bog z Marijo v zgodovini odre-
šenja.
Še preden je zapustila Švedsko, si je Brigita prizadeva-
la, da bi se papež vrnil iz Avignona v Rim in znova okre-
pil Cerkev. Iz IV. knjige Razodetij vidimo, da je ostro kri-
tizirala posamezne papeže, čeprav ni nikoli napadala in-
stitucije papeštva kot take. Po eni strani verjame, da bi
papeževa vrnitev v Rim pripomogla k učinkovitejši pre-
novi Cerkve, po drugi pa ima za to tudi oseben razlog:
papeško potrditev njenega novega reda.
O Inocencu VI. pravi, da je iz boljšega testa kot njegov
predhodnik, Klemen VI., a bi zanj bilo bolje, da bi se rav-
nal po sporočilih, ki jih Kristus posreduje njej (IV: 136).
Njegov naslednik, Urban V., je kakor najboljše zlato zno-
traj klobčiča iz sukanca, ki pomeni svetne skrbi. Zato
mu je naročeno, naj odobri pravilo reda, ki so mu ga po-
sredovali, za samostan v Vadsteni na Švedskem (IV: 137).
Načrtom, da bi se papež vrnil v Rim, je nasprotoval ce-

11
V Ex. 65 je opisan dnevni red, ki so se ga držali v domači redovni
skupnosti. Tega besedila ni v pričujočem prevodu.

432 Nebeška razodetja

sar Karel IV. Kljub temu se Brigitine želje izpolnijo, ko
se Urban V. oktobra leta 1368 za kratek čas vrne v večno
mesto, a ga aprila 1370 spet zapusti. Marija ga v nasle-
dnjem Brigitinem razodetju opominja, naj okrepi katoli-
ško vero, in ga obtožuje, da je zapadel telesnemu ugodju
in posvetnim užitkom. Napove tudi, da bo klavrno kon-
čal, če se vrne nazaj v Francijo: »Če se bo torej zdaj vrnil
v deželo, kjer je bil izvoljen za papeža, bo prav kmalu de-
ležen udarca ali zaušnice, da mu bodo šklepetali ali izpa-
dli zobje. Njegov pogled bo zamegljen in temen in udje
njegovega telesa bodo drgetali« (IV: 138). Njene napove-
di so se uresničile, ko je nekaj tednov pozneje umrl v Avi-
gnonu.
Leta 1371 Brigita odide na svoje zadnje romanje v Sve-
to deželo. Poleg njenih treh otrok, Katarine, Birgerja in
Karla, jo spremljajo še spovednik Alfonz iz Jaena,12 Ma-
gister Peter, prior Peter, španski služkinji Elvira in Praxe-
dis ter švedska kaplana Gudmarus in Magnus Petri. Pot
jih je peljala najprej do Neaplja, kjer je Brigita že bila ne-
kaj let prej. V Neaplju je vladala kraljica Ivana, ki je ime-
la sloves svetne in uživaške ženske, vpletene v razne
škandale. Pod njeno vladavino je nekdanje cvetoče me-
sto začelo propadati. Brigita se takole odzove na družbe-
no in moralno stanje v mestu:

[...] v tem mestu številni gospodarji kupujejo poga-

ne in nevernike za služabnike; nekateri od njih se
ne zmenijo za to, da bi jih krstili, ker jih ne želijo
spreobrniti v krščansko vero. [...] Poleg tega neka-
12
Alfonso Pecha de Vadaterra (1327–1389), bivši škof iz Jaena v
Španiji, in Brigita sta se seznanila v Italiji okrog leta 1368. Alfonz
se je namreč odpovedal škofovski službi in prišel v Italijo ter postal
puščavnik.

Spremna beseda 433

 teri svoje služabnike ali sužnje ohranjajo v takšni
bedi in nevednosti, kot bi bili psi, ko jih prodajajo
ali – kar je še slabše – namestijo v javne hiše, da
na žaljiv in gnusen način služijo denar. Nekateri
jih imajo v svojih hišah kot ljubimce zase ali za
druge. [...] Številni možje in žene iz različnih sla-
bih namenov pri sebi namestijo ali najamejo ja-
snovidce, vedeževalce in tudi grozne čarovnice.
Občasno jih prosijo, naj izvedejo brezbožna zakli-
njanja, da bi potem zmogli spočeti in roditi otroke
(VII: 28).

Odnos med Brigito in Ivano je bil zapleten. Čeprav jo

je Brigita ostro kritizirala, jo je Ivana vendarle spoštova-
la. Toda zaplet je dosegel vrhunec, ko se je Brigitin sin
Karel strastno zaljubil v Ivano. Ta ga je hotela obdržati
pri sebi kot svojega moža, čeprav je bila njegova žena na
Švedskem še živa. Brigita se je v tem brezizhodnem polo-
žaju zatekla k Bogu. Komaj dva tedna pozneje je Karel
zbolel in umrl. Raje je namreč videla, da je njen sin mr-
tev, kakor da bi živel v tako nespodobnem razmerju.
Kljub temu je še dolgo žalovala za njim, čeprav tega ni
kazala navzven. V videnju devica Marija Brigiti pove, da
je bila ob Karlu, ko je njegova duša zapuščala telo:

Naredila sem kakor ženska, ki je pri porodnici in

pomaga otroku, da se ne bi utopil v krvi ali zadušil
v ozki odprtini, skozi katero gre ven, in poskrbi
tudi za to, da ne bi sovražniki, če so v isti hiši, otro-
ka umorili. Tako sem storila. Bila sem namreč pri
tvojem sinu Karlu, tik preden je izdihnil, da ne bi
imel tako močno v spominu mesene ljubezni [...]
(VII: 13).

434 Nebeška razodetja

 Čez nekaj dni vidi Karlovo dušo na razsodišču, nebo-
goljeno kot novorojeni otrok. Zanjo se bojujeta angel in
hudič. Slednji jo obtožuje njenih mnogih grehov, med-
tem ko prvi trdi, da je odkupljena zaradi številnih solz in
molitev njene matere. To hudiča razbesni:

Ko je hudič to slišal, je glasno zakričal, neučakano

tulil in rekel: »Gorje mi! Odvzet mi je ves spomin.
Ne spomnim se več, v čem je ta vitez ravnal po moji
volji, in – to je še bolj čudno – pozabil sem celo,
kako mu je bilo na zemlji ime!«
Angel je odgovoril: »Védi, da se v nebesih zdaj ime-
nuje 'sin solza'.«
Hudič je glasno zavpil in rekel: »Oh, kakšna pre-
sneta koza je njegova mati, ki je imela tako velik
trebuh, da je lahko zdržal tako zelo veliko vode in
so vsi notranji kotički zapolnjeni s solzami! Prekli-
njam jo jaz in vsa moja druščina!«
Angel je odvrnil: »Tvoje prekletstvo je Božja čast in
blagoslov vseh njegovih prijateljev.«
Potem je govoril sodnik Kristus in rekel: »Pojdi proč,
hudič, moj sovražnik!« Nato je rekel vitezu: »Pridi,
moj izvoljeni!« In hudič je takoj pobegnil (VII: 13).

Čeprav je celoten prizor vzet iz sodstva, nam imenova-

nje Karla za »sina solz« prikliče v spomin skrbi in moli-
tve Avguštinove matere Monike, ki si je vse življenje pri-
zadevala, da bi se njen sin spreobrnil. Hudičev boj za
Karlovo dušo je trd in neizprosen, a na koncu se izogne
večni kazni, ker zanjo pri Bogu posredujeta tako zemelj-
ska kot nebeška mati Marija. Angel Brigiti pove, da Bog
deluje po molitvah, solzah in delih njegovih prijateljev,
ki ljubeče in vztrajno prosijo za druge.

Spremna beseda 435

 Na Cipru se je Brigita srečala s kraljico Eleonoro, ki se
je znašla v hudih težavah zaradi notranjih političnih
sporov. Njen mož Peter I. je bil namreč v zaroti umorjen.
To je izzvalo upor beneških in genovskih trgovcev, ki so
imeli na otoku velik vpliv. Politični nestabilnosti je sledil
še moralni razkroj. Kristus Brigiti primerja stanje na Ci-
pru z Gomoro in pravi, da gori od naslade, preobilja in
napuha. Tako bo mesto porušeno, njihovi prebivalci pa
izgnani in osramočeni pred drugimi narodi (VII: 16).
Zdaj se pot nadaljuje po Sredozemskem morju do Sve-
te dežele. Hude nevihte otežujejo plovbo. Brigita ostane
mirna, tudi ko so morali zaradi nevarnosti brodoloma z
ladje odvreči večino imetja. Po pristanku v Jaffi so se od-
pravili proti Jeruzalemu. Tu Brigita roma na kraje Jezu-
sovega rojstva, trpljenja in smrti. Sveta dežela naredi na-
njo močan vtis. Posebno velja omeniti Brigitino videnje
Jezusovega trpljenja, v katerem do zadnje nadrobnosti
opiše, kako so Jezusa križali (VII: 15). Drugo pomembno
videnje, ki je odločilno vplivalo na krščansko ikonogra-
fijo, je videnje Jezusovega rojstva (VII: 21).
Po nekajmesečnem bivanju v Sveti deželi devica Mari-
ja sporoči Brigiti, naj se odpravi nazaj v Rim. Na poti se
spet ustavi v Neaplju, kjer njena preroška vloga doseže
vrhunec. V enem od zadnjih razodetij iz VII. knjige Kri-
stus v slavi skupaj s svojo materjo opominja vse ljudi ne
glede na stan:

»Poslušajte vsi vi, moji sovražniki, ki živite na ze-

mlji, kajti ne govorim prijateljem, ki se ravnajo po
moji volji. Poslušajte, vsi duhovniki, nadškofi, ško-
fi in vsi nižji cerkveni uradniki! Poslušajte, vsi mo-
ralno neoporečni možje, iz kateregakoli reda že ste!
Poslušajte, kralji, vladarji in sodniki na zemlji ter

436 Nebeška razodetja

 prav tako vsi vi, ki služite! Poslušajte, ženske, kra-
ljice, vladarice ter vse gospe in služabnice, prav
vse, ne glede na to, kateremu stanu in položaju v
življenju pripadate, velike in majhne, ki naseljuje-
te zemljo, poslušajte besede, ki vam jih zdaj govo-
rim jaz, ki sem vas ustvaril! (VII: 30).

Iz Neaplja pošlje še svoja zadnja sporočila papežu Gre-

gorju XI., naj se vrne v Rim (IV: 141–143). Pet dni pred
smrtjo ji Kristus zagotovi –v zadnjih mesecih namreč ni
prejemala razodetij –, da bo pred njegovim oltarjem oble-
čena in posvečena v nuno ter bo tako postala ne samo
nevesta, ampak tudi nuna in mati v Vadsteni.13 Brigita je
umrla 23. julija 1373 v Rimu. Njeno telo so pokopali v
Cerkvi San Lorenzo in Panisperna, kjer je imela med
klarisami veliko prijateljic plemiškega rodu. Kmalu so se
začele priprave za prenos njenih relikvij na Švedsko in
še novembra istega leta je odprava, v kateri sta bila tudi
njena hči Katarina in njen sin Birger, odšla na pot. Iz Ita-
lije so potovali do današnje Češke, preko Poljske do
Gdanska in naprej na Švedsko. V Vadsteno so prispeli
julija leta 1374.
Na splošno je bil proces za kanonizacijo svetnika v po-
znem srednjem veku odvisen predvsem od tega, koliko
moči in vpliva so imeli papež in njegovi sodelavci. Po-
dobno je bilo pri Brigiti Švedski. Čeprav se je proces za
njeno kanonizacijo začel že leta 1375, je trajalo šestnajst
let, preden jo je papež Bonifacij IX. leta 1391 razglasil za
svetnico. A to še ni pomenilo konca, saj so se znotraj
Cerkve zaradi notranjih političnih interesov še naprej

13
Collijn, Isak (ur.): Acta et processus, str. 101; nav. po Morris, Brid-
get: St Birgitta of Sweden, str. 141, op. 64.

Spremna beseda 437

odvijali spori glede njene kanonizacije. Kot vsak svetnik
je tudi sv. Brigita imela svoje privržence in nasprotnike.
Med slednjimi velja omeniti rektorja Univerze v Parizu
Jeana Gersona, ki je na koncilu v Konstanci (1414–1417)
izrazil vrsto ugovorov proti mističnim doživetjem, ki
niso potrjena s strani Cerkve kot institucije. Počakati je
bilo treba do 18. stoletja, ko so v ponifikatu Benedikta
XIV. (1740–1758) bile z bulo De servorum Dei beatificati-
one et beatorum canonizatione končno utišane kritike
glede svetništva treh velikih svetnic poznega srednjega
veka, Hildegarde iz Bingna, Katarine Sienske in Brigite
Švedske.14
Leta 1999 je papež sv. Janez Pavel II. Brigito Švedsko
skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Terezijo Benedikto
od Križa (Edith Stein) razglasil za sozavetnico Evrope.

Corpus Reuelacionum

Brigitino monumentalno delo Razodetja (Revelationes)

ali Nebeška razodetja (Liber celestis reuelacionum) –
vseh skupaj je približno sedemsto – je nastajalo več let.
Največja dilema, ki še danes zaposluje raziskovalce nje-
nega corpusa, je, v kolikšni meri so razodetja, kot jih po-
znamo danes, res Brigitino delo in koliko so besedilo
predelali in teološko prečistili njeni spovedniki oziroma
glavni urednik Alfonz iz Jaena.
Nastanek Razodetij bi lahko rekonstruirali takole:
Brigita je običajno v molitvi ali zamaknjenju (contempla-
tio) slišala ali videla duhovne stvari. Kot nevesti ali ka-
nalu so ji govorili Bog, Kristus, devica Marija in različni
svetniki. Brigita je po neposrednem notranjem doživetju

14
Prim. Morris, Bridget: St Birgitta of Sweden, str. 158.

438 Nebeška razodetja

zapisala osnutek videnja ali razodetja v materinem jezi-
ku, tj. stari švedščini, ali vsebino narekovala svojemu
spovedniku, ki jih je sočasno prevajal v latinščino. O
tem postopku smo natančno obveščeni iz njenega življe-
njepisa (Vita):

[...] besede, ki ji jih je Bog dal, je lastnoročno zapi-

sala v svojem maternem jeziku, ko je bila zdrava,
in je pripravila naju, svoja spovednika, da jih naj-
zvesteje prevedeva v latinščino. Potem je prevod
poslušala skupaj s svojim pisanjem, ki ga je sama
zapisala, da bi ne bila dodana ali odvzeta niti ena
sama beseda kot zgolj to, kar je v videnju, ki ga je
prejela od Boga, slišala in videla. Kadar pa je bila
bolna, je poklicala svojega spovednika in pisarja,
ki ji je bil posebej dodeljen za tajnika, pri čemer je
sama z veliko pobožnostjo in Božjim strahom, vča-
sih v solzah, v svojem maternem jeziku govorila be-
sede v nekakšnem napetem, zamaknjenem stanju,
kot da bi jih brala iz knjige; in tedaj je spovednik te
besede narekoval tajniku v latinščini, ta pa jih je
zapisoval v njeni navzočnosti; potem ko so bile be-
sede zapisane, jih je hotela slišati in je zelo natanč-
no in pozorno poslušala.15

Za časa Brigitinega življenja so bili ti zapisi zasebne

narave. Najverjetneje so imeli obliko pisem, ki so bila na-
menjena določenim pozameznikom. Sčasoma je bilo ob-
sežno gradivo zbrano v svežnje. Brigita je ob koncu svo-
jega življenja pooblastila svojega spovednika Alfonza iz

15
Collijn, Isak (ur.): Acta et processus, str. 84; nav. po Undhagen,
Carl-Gustaf (ur.): Sancta Birgitta Revelaciones Book I, str. 5, op. 6.

Spremna beseda 439

Jaena, naj vsa njena razodetja zbere v knjige in jih objavi
(Ex. 49). Alfonz je po njeni smrti postal glavni urednik
Razodetij, kar pomeni, da jim je dal dokončno obliko:
pregledal jih je tako vsebinsko kot oblikovno ter jih raz-
delil na posamezna poglavja. Pri tem sta pomembno vlo-
go igrala dva kriterija: njihova jasnost in pravovernost.
Njegova prva redakcija, ki je bila pripravljena v letih
1377–1378, je vključevala: Prologus Magistri Mathie, I.
knjigo (60 pog.), II. knjigo (30 pog.), III. knjigo (34 pog.),
IV. knjigo (130 pog.) in V. knjigo (Liber Questionum) ter
VI. knjigo (109 pog.) in VII. knjigo (32 pog.).16 Druga re-
dakcija, ki je bila končana leta 1380, vsebuje dodatno
gradivo: Epistola solitarii, uvod k dodatni, VIII. knjigi, ki
je ni v prvi redakciji in nosi naslov Liber celestis impera-
toris ad reges; kot pove že naslov, so v njej zbrana razode-
tja, ki so namenjena kraljem in se nanašajo na javne za-
deve. Tu so še naslednja dela: Sermo Angelicus, dnevna
branja za nune v novem Brigitinem redu, in Quattuor
Oraciones, štiri glavne molitve.17 Omeniti velja še izdajo,
ki jo je Magnus Petri izročil papežu Bonifaciju IX. med
procesom za Brigitino kanonizacijo in se povsem ujema
s prvo redakcijo Alfonza iz Jaena.
Kasneje je bila IV. knjiga druge redakcije dopolnjena s
petimi poglavji o morali klera (Tractatus ad sacerdotes)
in z devetimi poglavji, ki pozivajo papeža k vrnitvi v Rim
(Tractatus ad pontifices). Lahko si predstavljamo, da se ti
dve razpravi Alfonzu kot glavnemu uredniku iz politič-
nih razlogov nista zdeli primerni, da bi ju uvrstil v ura-
dno izdajo za Brigitino kanonizacijo. Drugo gradivo je
bilo izključeno zaradi nejasnosti ali ker je bilo tako ali
16
Glej Undhagen, Carl-Gustaf (ed.): Sancta Birgitta Revelaciones
Book I, str. 17.
17
Prim. Morris, Bridget: St Birgitta of Sweden, str. 6.

440 Nebeška razodetja

drugače sporno, ali zaradi tega, ker je Brigito prikazova-
lo v slabi luči. Neznaten del razodetij naj Alfonzu ne bi
bil dosegljiv, ker niso bila nikoli poslana iz Švedske v
Rim. Vse to izločeno ali pozabljeno gradivo je bilo uvr-
ščeno v kasnejše izdaje bodisi kot additiones in declara-
ciones – dodatne razlage, ki rabijo kot opombe že obsto-
ječim razodetjem – ali kot posebna knjiga z naslovom
Revelaciones Extravagantes (Ex.), sestavljena iz pribli-
žno 116 razodetij, ki obravnavajo različne téme.18
Prva tiskana izdaja Brigitinih Razodetij (editio prin-
ceps) je izšla leta 1492 – sto let po razglasitvi Brigite za
svetnico. Natisnjena je bila v mestu Lübeck v tiskarni
Bartolomäusa Ghotana, zato se običajno imenuje Gho-
tanova izdaja (Gh). Tej so sledile še druge izdaje: dve na-
tisnjeni v Nürnbergu (1500 in 1517), dve v Rimu (1557 in
1606), v Antwerpnu (1611), v Kölnu in Rimu (1628) ter v
Münchnu (1680).
Corpus Reuelacionum pa se ni ohranil samo v latinšči-
ni, ampak tudi v srednjeveški švedščini.19 Najnovejše raz-
iskave so pokazale, da nekateri deli Razodetij v stari
švedščini datirajo pred različico v latinščini; s tega vidi-
ka bi nas, kot trdi Andersson, različica v domačem jezi-
ku (švedščini) lahko pripeljala bliže k izvirnemu Brigiti-
nemu jeziku kot različica v latinščini.20 Kakšno je šved-
sko izročilo Brigitinih Razodetij?

18
Prim. Morris, Bridget: St Birgitta of Sweden, str. 7.
19
Danes imamo na voljo celotno kritično izdajo Brigitinih Revela-
tiones v latinščini, priprava katere je trajala nekaj desetletij. Kritič-
ne izdaje v domačem jeziku, torej v stari švedščini, še ni, a se je
projekt že začel.
20
Glej Andersson, Roger: »A Modern Edition of the Old Swedish
Text of the Revelations«, v: Claes Gejrot, Mia Åkestam in Roger An-
dersson (ur.), The Birgittine experience: papers from the Birgitta

Spremna beseda 441

 Leta 1384 je bil pravno ustanovljen samostan v Vad-
steni, čeprav začetki samostanske skupnosti segajo v
leto 1374, ko so bile tja prinesene relikvije sv. Brigite. Za-
radi novink, ki so vstopale v skupnost, se je pokazala po-
treba po besedilu v domačem jeziku. Tako so v osemde-
setih letih 14. stoletja začeli s prevajanjem celotnega cor-
pusa iz latinščine v švedščino. Gre za dobeseden in zelo
natančen prevod, ki temelji na neznanem latinskem be-
sedilu. Prevajalci naj bi imeli na voljo več različic besedi-
la; verjetno so jim bili dostopni tudi nekateri Brigitini
rokopisi in osnutki tako v švedskem kot latinskem jeziku
ali nadrobnosti, ki so bile del ustnega izročila, a niso bile
nikoli zapisane.21 V švedskem izročilu Razodetij naleti-
mo na pogosto rabo podob in rekel, kar kaže na neposre-
den izraz Brigitinega notranjega doživljanja. V zadnjih
letih se vse bolj uveljavlja mnenje, da za razumevanje
Brigitinega corpusa ni dovolj le različica v latinščini, am-
pak moramo upoštevati tudi izročilo besedila v stari
švedščini.
Poleg Corpusa Reuelacionum so se ohranili še drugi
viri, ki poročajo o Brigitinem življenju in delu: Življenje-
pis (Vita), ki sta ga po smrti napisala Peter Olafsson iz
Alvastre (prior Peter) in njegov soimenjak Peter Olafs-
son iz Skänninga (magister Peter); obširno gradivo o raz-
glasitvi Brigite za svetnico ter kroniško izročilo o samo-
stanu v Vadsteni (Diarium Vadstenense).

Conference in Stockholm 2011, Kungl. Vitterhets Historie och An-

tikvitets Akademien, 2013, str. 343.
21
Prim. Morris, Bridget: St Birgitta of Sweden, str. 7.

442 Nebeška razodetja

Kako brati Razodetja sv. Brigite?

Bralec Brigitinih Nebeških razodetij bo lahko opazil, da

gre za vsebinsko izredno bogato in večplastno delo. Te-
matika posameznih razodetij je zelo različna: od povsem
zunanjih opisov dogodkov, krajev in ljudi do dogajanja v
človekovi notranjosti, kot je recimo duhovni boj med do-
brim in zlim. Nekatera razodetja obravnavajo teološke
teme, denimo Kristusovo privzetje človeške narave in
njegovo vstajenje, v drugih Brigita kritizira moralo du-
hovnikov in cerkvenih dotojanstvenikov. Zelo zanimiva
in pomenljiva so razodetja, ki se ukvarjajo z eshatologi-
jo, torej s poslednjimi rečmi, kot so smrt, sodba in vice.

Kristusov pasijon – skušnjava »dolorizma«?22

Omenili smo že, da je Brigita na svojem romanju v Sveto

deželo malo pred smrtjo imela videnje križanega Kristu-
sa (VII: 15).23 Spomnimo tudi, da se ji je kot desetletni
deklici prav tako prikazal križani Odrešenik. Zdi se, ka-
kor da bi bilo vse njeno življenje prežeto z bolečino in s
trpljenjem. Kako naj to razumemo?
Kot vsaka mistična izkušnja se je tudi Brigitina zgodi-
la v določenem času in prostoru. V pobožnosti poznega
srednjega veka prevladuje čustveno doživljanje in ne to-
liko razumsko dojemanje. Prva značilnost srednjeveške
pobožnosti je težnja h kvantitativnemu, zato se vernost
napaja pri skupinskih obredih. Za ljudi je pomembno

22
Z dolorizmom (lat. dolor, doloris, »bolečina«) imam v mislih spre-
vrnjen odnos do bolečine, namreč da se v bolečini naslajamo.
23
V tem izboru tega razodetja ni, a sta mu zelo podobni drugi dve,
I: 10 in I: 27.

Spremna beseda 443

število opravljenih romanj, molitev, svetih maš za rajne
itn. V zvezi s tem je zelo pomeljiv naslednji stavek:

Človek mora zmoliti toliko in toliko tisoč očena-

šev, opraviti toliko in toliko tisoč maš za rajne, da
bi si prihranil toliko in toliko tisoč let v vicah.24

Simbolno-vizualna razsežnost je druga značilnost sre-

dnjeveškega načina verovanja. Pomembno postane to,
kar se lahko vidi, zre in motri. S težnjo po vidnem sovpa-
de pojav monštrance (lat. mostrare, »pokazati«), v kateri
duhovnik kaže posvečeno hostijo na praznik Svetega re-
šnjega telesa (uveden na koncilu na Dunaju leta 1311).
Videti pomeni biti soudeležen v Kristusovem odrešenj-
skem dogodku.
Tretja značilnost srednjeveške pobožnosti je, da se
osredini na Kristusovo trpljenje (pasijon). To se lepo vidi
v umetnosti, ko opazujemo preobrazbo romanskega Kri-
stusa v gotskega. V krščanstvu antične dobe in zgodnje-
ga srednjega veka je bil v ospredju Kristus v slavi ali kot
kralj s kraljevsko krono na glavi. Njegova telesna drža in
poteze so bile harmonične. V srednjem veku, približno v
13. stoletju, pa zmagovitega Kristusa zamenja podoba tr-
pečega Kristusa ali »moža bolečin«. Na njegovem tele-
snem izrazu je vse bolj mogoče opaziti poteze trpljenja
in sramotenja.
Na to preobrazbo se odzovejo tudi ljudje. Tako se uve-
ljavijo različne asketske in spokorne vaje, s pomočjo ka-
24
Dinzelbacher, Peter: Christliche Mystik im Abendland. Ihre Ge-
schichte von den Anfängen bis zum Ende des Mittelalters, Pader-
born, München, Wien, Zürich: Verlag Schöningh, 1994, str. 274.
Avtor govori o »kvantitativni pobožnosti« (»quantitative Frömmi-
gkeit«).

444 Nebeška razodetja

terih se verniki skušajo kar najbolj poistovetiti s trpečim
Kristusom. Trpljenje postane namreč najpopolnejše sred-
stvo za zedinjenje z njim.25 Zato govorimo o t. i. mistiki
pasijona (Passionsmystik), ki se navdihuje pri naslednjih
novozaveznih odlomkih:

Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje

meso s strastmi in poželenji vred (Gal 5,24).
Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel
Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan (Gal 2,19).

Prav zato Brigita tako nadrobno opisuje Jezusovo tr-

pljenje in smrt na križu: bičanje, kite in mišice, kosti,
razmesarjeno telo, potoke krvi ipd. (I: 10 in I: 27). V na-
slednjem odlomku lahko vidimo zametke kulta češčenja
predragocene Kristusove krvi, pa tudi očiten namig na
mistično zedinjenje z njim prek trpljenja. Devica Marija
takole govori Brigiti:

Peta sulica, ki je prebodla moje srce, je bila njegova

neusmiljena, kruta smrt. Sulic, zaradi katerih sem
čutila, da je moje srce prebodeno, je bilo prav toli-
ko kot žil, iz katerih je tekla njegova dragocena kri.
Žile na njegovih rokah in nogah so bile prebodene
in bolečina v prebodenih kitah se je neutolažljivo
dvigovala v njegovo srce in od srca nazaj h kitam;
čeprav je bilo njegovo srce neznansko zdravo in
močno (ker je bilo sestavljeno iz najboljše narave),
sta se v njem bojevala življenje in smrt in je bilo ži-
vljenje podaljšano v še grenkejših mukah. Toda ko
25
To lepo ponazarja besedna povezava med pasijonom kot trplje-
njem (passio) in sočutjem (compassio), v katerem čutim s trpečim
in se z njim zedinim.

Spremna beseda 445

 se je približala smrt in je srce počilo od nevzdržne
muke, so zadrgetali vsi njegovi udje in glava, na-
gnjena nazaj, se je rahlo dvignila; napol zaprte oči
so se odprle skoraj do polovice in prav tako so se
odprla njegova usta, da je bilo videti krvav jezik.
[...] Ko sem se znova pobrala in videla svojega Sina
bolj ubogega in huje zaničevanega kot gobavca,
sem svojo voljo v celoti združila z njegovo, kajti ve-
dela sem, da se je vse zgodilo po njegovi volji in da
se nič ne bi moglo zgoditi, če on tega ne bi dovolil
(I: 27; poudaril R. K.).

Čeprav so zunanji opisi Kristusovega trpljenja kar se

da realistični, ne bi razumeli bistva Brigitine mistike, če
bi se ustavili pri kultu bolečine, kot je to značilno za »do-
lorizem«. Videnje Kristusovega trpljenja, ki je bilo »vpi-
sano« v Brigitino zavest od otroštva do njene smrti, je
najprej in predvsem živo znamenje Kristusove ljubezni
do nje. V njej vzbuja nenehno hvaležnost in jo spominja
na njeno odrešenje.

Brigitina eshatologija: sodba in vice

Danes, ko je vera v življenje po smrti nekaj tako redkega,

bomo težko razumeli smisel in pomen vic. Pa vendar nas
že zvestoba izročilu spodbuja, da se pustimo nagovoriti
izkušnji svetnikov, ki jim je bila dana milost videti on-
kraj stvari.
Eshatologija je snov več razodetij svete Brigite. V njih
govori predvsem o sodbi, vicah in kazni. To ni nenava-
dno, saj je bila vsa njena družina tako ali drugače pove-
zana s sodstvom: tako njen oče kot ded in praded ter
njen mož so bili razglaševalci zakonov in sodniki. Brigi-

446 Nebeška razodetja

ta je tako v družini spoznala tedanje sodne navade in
običaje.
Običajno so Brigitina videnja sodbe bolj vizualna kot
slišna. Pred nami se odvija apokaliptičen prizor bodisi v
sodni dvorani ali v veliki palači, kjer Kristus sedi na pre-
stolu. Dialog poteka med obtožencem v podobi angela,
dobrega duha ali viteza in tožnikom v podobi hudiča,
hudega duha ali črnca. Duša je v trenutku smrti pozva-
na, naj položi obračun o svojem življenju, svojih grehih
in napakah. Včasih je lahko še živa ali na smrt bolna,
kar je vidno iz nadaljnje razlage, ki nam pove, ali se je
napoved na koncu uresničila. Brigita takole opiše vice:

Védi tudi, da ogenj, ki si ga videla v peči, gori v več-

nem mraku, in da vse duše, ki tam gorijo, ne trpijo
enake kazni. Mrak okrog peči se imenuje predpe-
kel (limbus) in izhaja iz teme, ki je v peči; oba sta
en kraj in en pekel in tisti, ki pride tja, ne bo nikoli
bival pri Bogu. Nad tem mrakom je najhujša kazen
vic, ki jo duše še lahko zdržijo. Onstran tega je kraj,
kjer je kazen manjša, ki ne pomeni nič drugega kot
pomanjkanje moči v trdnosti, lepoti in podobnem.
Če povem s priliko: nekdo je bil bolan in njegove
bolezni ali trpljenja je konec, še vedno pa nima do-
volj moči, temveč si jo mora počasi povrniti. Obsta-
ja še tretji, višji kraj, kjer ni nobene druge muke
razen hrepenenja po tem, da bi prišli k Bogu.

V Brigitinem pojmovanju vic razlikujemo tri ravni ali

stopnje, skozi katere mora iti duša na poti do odrešenja.
Najnižje je večni mrak, kjer je tudi kazen najhujša; na
drugi stopnji mora duša prenašati kazen, ki je v pomanj-
kanju moči; na tretji, najvišji ravni pa sta kazen in muka

Spremna beseda 447

zgolj v hrepenenju po tem, da bi prišla v navzočnost
Boga. Podobno ureditev vic v drugem razodetju pona-
zarja »šest starosti« (IV: 9).
Čeprav v 14. stoletju nauk o vicah še ni bil jasno razde-
lan, je osnovna ideja naslednja:26 ko duša v trenutku smr-
ti zapusti telo, se mora zaradi svojih grehov in nepopol-
nosti očistiti, saj ne more naenkrat doseči blaženega bi-
vanja pri Bogu. To očiščevanje ima v mislih Brigita, ko
uporabi znano prispodobo ognja, ki prečiščuje zlato, po-
mešano z bakrom. Več bakra je pomešanega z zlatom,
več ognja je potrebnega, da se zlato prečisti (IV: 7). Naj-
daljše očiščevanje je v kraju nad temo, kjer so duše izpo-
stavljene »hudičevim dotikom«, mrazu in temi, ki izvira-
jo iz pekla. Na drugem kraju, kjer duše nimajo moči, jim
lahko pomaga Cerkev s svojimi molitvami in njihovi pri-
jatelji, ki zanje opravljajo dobra dela. Včasih lahko tako
dušo rešijo dokončnega pogubljenja v peklu (IV: 9). Koli-
kor več pomoči duše prejmejo po prijateljih in Cerkvi,
toliko hitreje lahko napredujejo na zadnji kraj, kjer ne-
nehno hrepenenijo po bivanju v Božji navzočnosti. Bri-
gita pravi, da jih je malo, ki ne pridejo na ta kraj hrepe-
nenja po blaženem gledanju Boga.
Skladno s tradicionalno teologijo vidi Brigita razliko
med peklom in vicami v tem, da tisti, ki pride v pekel, ne
bo nikoli bival pri Bogu. Medtem ko duša v vicah še upa
na srečanje z njim v blaženosti. Vendar pa na nekem dru-
gem mestu beremo, da tudi v vicah duša nima te gotovo-
sti:
26
Druga pomembna svetnica in mistikinja, pri kateri najdemo že
precej bolj razdelan nauk o vicah, je sv. Katarina iz Genove (1447–
1510). Več o tem glej v delu Sveta Katarina iz Genove: Razprava o
vicah in Duhovni pogovor, prevedel Alen Albin Širca, Ljubljana:
Družina, 2012.

448 Nebeška razodetja

 Ta duša, katere stanje si videla in katere sodbo si
slišala, je v najtežjih mukah v vicah. Njena boleči-
na je, da ne ve, ali bo po vicah dosegla nebeški po-
čitek ali pa je pogubljena. (IV: 8)

Gotovo so videnja vic tudi v Brigiti sami vzbujala po

eni strani strah zaradi tako nazornega in strašnega tr-
pljenja, po drugi pa tudi usmiljenje in sočutje do trpečih
duš. Glede na njeno poklicanost biti Božji kanal za dru-
ge imajo zanjo vice predvsem pedagoško in vzgojno vlo-
go: ne gre za ustrahovanje, ampak predvsem za opomi-
njanje tistih, ki imajo v zemeljskem življenju še možnost,
da se spreobrnejo in poboljšajo.
V skoraj vseh Brigitinih videnjih vic ima posebno vlo-
go devica Marija, Božja mati. Ona je najzanesljivejša pri-
prošnjica pri svojem Sinu za odrešenje duš. Na več me-
stih je imenovana »mati usmiljenja«. Edina je, ki lahko
še tako zakrnjenega grešnika reši pogubljenja:

»Sem tudi mati vseh v vicah, kajti vse muke, ki jih

morajo trpeti, da se očistijo svojih grehov, se zaradi
mojih molitev vsak trenutek nekoliko ublažijo. [...]
Sem tudi mati vseh grešnikov, ki se hočejo pobolj-
šati in imajo voljo, da ne bi več grešili proti Bogu,
ter sem pripravljena grešnika zagovarjati kot ljube-
zniva mati, ko zagleda svojega sina golega in oble-
ganega od sovražnikov z ostrimi meči. Ali takšna
mati ne kljubuje hrabro nevarnostim, da bi osvobo-
dila svojega sina, ga iztrgala iz sovražnikovih rok
in z veseljem zaščitila v svojem naročju? Tako poč-
nem jaz in tako želim narediti z vsemi grešniki, ki
pri mojem Sinu z resnično skrušenostjo in pobožno
ljubeznijo prosijo za moje usmiljenje« (IV: 138).

Spremna beseda 449

 In na drugem mestu:

Potem se je oglasila ljubeča mati in rekla: »Sin

moj, blagoslovljen bodi za tvojo pravico, ki zaje-
ma vse usmiljenje. Čeprav v tebi vidimo vse in o
tebi vse vemo, moraš kljub temu drugim v poduk
povedati, katero je zdravilo, ki bo uporabljeno za
skrajšanje tako dolgega trpljenja in pogasitev tako
okrutnega ognja, in kako se bo ta duša lahko reši-
la iz rok hudičev.« Sin je odgovoril: »Tebi ne mo-
rem ničesar odreči, kajti ti si mati usmiljenja in ti
poskrbiš za usmiljenje in tolažbo vseh« (VI: 39).

Devica Marija je v Brigitinih razodetjih tista, ki sood-

rešuje svet: »Kristus ji ne more ničesar odreči.« Že iz An-
gelovega govora (Sermo Angelicus) vidimo, da ima v zgo-
dovini odrešenja posebno mesto. Ker je mati Božjega
Sina, mu je najbliže. Obenem pa je srednica med Bogom
in človekom. Zato je v lavretanskih litanijah imenovana
»Marija, pomoč kristjanov« (Maria Auxilium Christiano-
rum). Brigita je pomembno prispevala k uveljavitvi mari-
janske pobožnosti v poznem srednjem veku.

Ordo Sanctissimi Salvatoris

Brigita Švedska je znana tudi po tem, da je ustanovila

meniški red, »red presvetega Odrešenika« (OSS). Na za-
četku je bil to aristokratski red, v katerega so vstopale
ženske iz višjih družbenih plasti. Podobno kot Brigita so
bile plemiškega rodu, čeprav je postopoma red postal od-
prt za ženske iz različnih družbenih okolij.
Zamisel o novem meniškem redu se je pojavila – tako
kot pri večini drugih redov – iz potrebe po notranji pre-

450 Nebeška razodetja

novi Cerkve. Brigita je že na Švedskem, kasneje pa tudi
drugod po Evropi, videla, kakšno je moralno stanje v
Cerkvi. To jo je spodbudilo, da je o tem začela razmišlja-
ti, najprej s svojim možem po vrnitvi iz Španije, nato pa
potem, ko je ovdovela.
Posebnost Brigitinega reda je, da je mešan, torej tako
za ženske kot za moške, čeprav je v prvem poglavju no-
vega redovnega pravila izrecno rečeno: »Ta red hočem
ustanoviti v čast svoje skrajno ljubljene matere in pred-
vsem za ženske.« Iz dvanajstega poglavja redovnega
pravila je razvidna ureditev samostana: samostan vodi
opatinja, ki predstavlja devico Marijo; v samostanu je
lahko največ šestdeset nun; za duhovno oskrbo sester
skrbijo glavni spovednik, ki predstavlja svetega Petra,
in trinajst duhovnikov, ki predstavljajo dvanajst apo-
stolov s svetim Pavlom vred, štirje diakoni, ki predsta-
vljajo štiri cerkvene očete, Ambroža, Avguština, Gre-
gorja in Hieronima; in osem bratov laikov. Vseh v sa-
mostanu je tako petinosemdeset, kar se ujema s števi-
lom trinajstih apostolov (vključno s svetim Pavlom) in
dvainsedemdesetih učencev (prim. Lk 10,17). K tem ve-
lja prišteti še določeno število bratov in sester zunaj sa-
mostana.
Pravilo je razdeljeno na enaintrideset poglavij, ki ure-
jajo vsakdanje življenje v redu. V ospredje so postavljene
praktične stvari in nadrobnosti ter zdrav razum in smo-
trnost: »vse pa naj poteka po pameti« (6. pogl.). Redovni-
ce morajo živeti zmerno in se izogibati kakršnimkoli iz-
gredom. Poglavitne kreposti samostanskega življenja so
ponižnost, čistost in uboštvo. Redovnice tudi ne smejo
imeti zasebne lastnine (2. pogl.). Druga poglavja pravila
urejajo potek molitev in liturgijo v samostanu, pogoje za
vstop novink v samostansko skupnost itn.

Spremna beseda 451

 Brigitin red presvetega Odrešenika se navdihuje pri
tradicionalnem meništvu in meniških skupnostih vzho-
dnega krščanstva. Združuje kontemplativen način življe-
nja in tudi dejaven apostolat. Redovnice živijo v klavzu-
ri, medtem ko samostanski bratje opravljajo službo pri-
digarja in oznanjajo evangelij v domačem jeziku.

Preroška moč Sv. Brigite Švedske tudi danes ne poje-

ma. Njena Nebeška razodetja po več kot šestih stoletjih
ostajajo neizčrpen vir Božje modrosti in milosti za dana-
šnjega človeka. V njih Brigita neizprosno graja cerkveno
hierarhijo, ki je krščanska samo po imenu, od znotraj pa
jo razžira častihlepnost, nadutost, moralna nespodob-
nost in intelektualna ošabnost. Vse kristjane, ki so se od-
daljili od evangeljskega ideala, poziva, naj se vrnejo k
Bogu in se pokesajo za svoje grehe. Njena videnja sodbe
in vic kažejo na skrivnostno enost tostranskega in on-
stranskega življenja v mistični resničnosti občestva sve-
tih, »kajti Božja pravičnost ne more lagati, ko pravi, da
se duše po smrti očiščujejo s trpljenjem v vicah ali pa se
hitreje odrešijo po dobrih delih prijateljev!«

452 Nebeška razodetja

 Izbrana literatura

Viri:
Sancta Birgitta: Revelaciones. Bk. 1–13. Ur.: Undhagen
(I); Birger Bergh (II, V, VI, VII); Ann-Mari Jönsson (III);
Hans Aili (IV, VIII); Lennart Hollman (IX); Sten Eklund
(X–XIII); Arne Jönsson (XIII), 1956-2002. Dostopno na
naslovu: http://www.umilta.net/bk.html (20. 1. 2015).
Birgitta Suecia: Leben und Offenbarungen (Vol. 1–4), Re-
gensburg, 1856.
Birgitta of Sweden. The Revelations of St. Birgitta of
Sweden. Vol. 2, Liber Caelestis, books IV–V, prevod De-
nis Searby, uvod in opombe Bridget Morris, Oxford: Ox-
ford University Press, 2008.
Collijn, Isak (ur.): Acta et processus canonizacionis beate
Birgitte (SFSS ser. 2, I), Uppsala 1924–31.
Undhagen, Carl-Gustaf (ur.): Sancta Birgitta Revelacio-
nes Book I, with Magister Mathias' Prologue (SFSS ser. 2,
VII:1), Uppsala, 1978.

Sekundarna literatura:
Andersson, Roger: »A Modern Edition of the Old Swed-
ish Text of the Revelations«, v: Claes Gejrot, Mia Åkes-
tam in Roger Andersson (ur.), The Birgittine experience:
papers from the Birgitta Conference in Stockholm 2011,
Kungl. Vitterhets Historie och Antikvitets Akademien,
2013, str. 334–352.
Dinzelbacher, Peter: Christliche Mystik im Abendland.
Ihre Geschichte von den Anfängen bis zum Ende des Mit-
telalters, Paderborn, München, Wien, Zürich: Verlag
Schöningh, 1994.
Fux, Ildefons (OSB): »Die Heilige Birgitta von Schwe-
den. Prophetin und Patronin Europas«. Vortrag, gehal-
ten am 15. März 2000 in Maria Dreieichen. Dostopno na
naslovu: http://stjosef.at/dokumente/birgitta_vortrag_
drfux.htm (24. 9. 2014).
Hogg, James (ur.), Studies in St. Birgitta and the Birgit-
tine order, Salzburg: Institut für Anglistik und Amerika-
nistik, Lewiston, N. Y.: Edwin Mellen, 1993.
Morris, Bridget: St Birgitta of Sweden, Woodbridge: The
Boydell Press, 1999.