ŽENSKE V ISLAMU

POGOSTA VPRAŠANJA
POLOŽAJ ŽENSK PRED ISLAMOM
ENAKOPRAVNOST MOŠKIH
IN ŽENSK
SO MUSLIMANKE
PODREJENE MUSLIMANOM?
POLOŽAJ ŽENSK
V ISLAMU
ALI ŽENSKE LAHKO VSTOPIJO V MOŠEJO?
KONCEPT ZAKRIVANJA V ISLAMU?
JE TANČICA IZBIRA
ALI ZATIRANJE ŽENSK?
BI PREPOVED TANČICE
OSVOBODILA MUSLIMANKE?
ZAKAJ HIDŽABA NE NOSIJO MOŠKI?
POLIGAMIJA
Kakšen je bil položaj žensk
pred islamom?
Pred začetkom islama so z ženskami ravnali zelo
kruto. Sprejemljivo je bilo, da so dojenčice žive
zakopali, ženske pa so dojemali kot sužnje in objekte
za potešitev spolnega poželenja. Ženske niso imele v
predislamski Arabiji nobenih pravic. Obravnavane so
bile kot lastništvo, izbrati niso mogle niti, s kom se
bodo poročile ali kdaj se bodo ločile. Rojstvo dekleta je
bilo tako sramotno, da je bilo v navadi, da so jo živo
pokopali, da bi obvarovali čast družine. Predislamska
Arabija je bila podobna današnjemu svetu, kjer ima
nasilje nad ženskami epidemične razsežnosti.

Islam je vse to spremenil in uči o enakopravnosti obeh

spolov. Ženskam priznava pravico do dedovanja in
nujnega deleža, kot je določeno s šeriatskim
[islamskim] pravom. Ženska ima pravico do lastnine
kot mati, žena, hči in sestra. Te pravice so ženske v
Evropi dobile stoletja pozneje.

Prerok Mohamedsa je tako imenovane »uboje iz časti«

obsodil. Te barbarske prakse je odpravil in učil, da
prava čast prihaja iz obravnavanja žensk kot
enakopravnih človeških bitij. Njegov primer je tudi
danes zelo uporaben. Na žalost države, kot sta Savdska
Arabija in Pakistan, ohranjajo grdo ravnanje z
ženskami. Zahod napačno predpostavlja, da te države
sledijo Mohamedovemu zgledu. Poročano je, da so
nove pravice žensk nekatere Mohamedove
spremljevalce tako zmotile, da so se mu pritožili.
Takšnim pritožbam se je Mohamedsa smejal in
zapovedal, da pravice žensk sprejmejo. Prav tako je
Koran (4: 19) moškim rekel:

O vi, ki verjamete! Nezakonito je, da bi podedovali

ženske proti njihovi volji ... In družite se z njimi s
prijaznostjo, in če jih ne marate, morda ne marate
stvari, v katero je Bog dal veliko dobrega.

Predislamska Arabija je bila podobna današnjemu

svetu, kjer je nasilje zoper ženske epidemično. Glede
takšnega barbarstva je Mohamed moškim prepovedal
škodovati ženskam na kakršenkoli način. Koran je
uvedel sistematično metodo poučevanja moških, da se
-2-
nikoli ne smejo zateči k nasilju nad ženskami. V času,
ko so bile zlorabe žensk običajne, kakor so danes, je bil
Mohamed zgled. Njegova žena Ajša je poročala:
»Prerok nikoli ni dvignil roke nad žensko.«

Prerok Mohamedsa je izboljšal intelektualni in duhovni

status ženske in dejal, da je pridobivanje znanja
dolžnost vsakega muslimana in muslimanke. Zavedal
se je bistvene vloge, ki jo bodo ženske odigrale v
razvoju družbe, zato je izrazito poudaril vzgojo deklet,
ko je rekel:

›Moški, ki ima dve hčeri in ju vzgaja ter izobražuje po

svojih najboljših močeh, bo sprejet v raj.‹ Ko je to slišal
neki moški, je vprašal: ›O Alahov Prerok, kaj če ima eno
hčer?‹ Odgovoril mu je: ›Četudi eno.‹ (Al-Modžam
Al-Avsat).

Kakšen je položaj žensk

v islamu?
Islam je edina religija, ki ženskam daje pravico do
izobrazbe, lastnine, dedovanja in svobodnega
odločanja glede poroke in ločitve. Podobne pravice so
ženske v Evropi dobile šele stoletja po začetku islama.

Duhovni položaj
Koran pogosto govori o enakopravnosti moških in
žensk na duhovni ravni:

Zagotovo, moški, ki se predajo Bogu, in ženske, ki se

predajo Bogu, vernikom in vernicam, poslušnim moškim
in poslušnim ženskam ter iskrenim moškim in iskrenim
ženskam, moškim, ki so trdni v svoji veri, in ženskam, ki
so trdne v svoji veri, ter ponižnim moškim in ponižnim
ženskam, moškim, ki delijo miloščino, in ženskam, ki
delijo miloščino, moškim, ki se postijo, in ženskam, ki se
postijo, ter moškim, ki varujejo svojo čistost, in ženskam,
ki varujejo svojo čistost, moškim, ki se pogosto spomnijo
Nanj, in ženskam, ki se pogosto spomnijo Nanj, je Alah
pripravil odpuščanje in bogato nagrado (Koran 33: 36).

Koran je edinstvena sveta knjiga. V verzih znova in

znova poudarja enakost vseh, tako moških kot žensk.
Islam uči, da sta moški in ženska pred Bogom enaka.

-3-
Bog v Koranu pravi:

Toda, kdor dela dobro, ne glede na to, ali je moški ali

ženska, in ki veruje, bo vstopil v raj in mu ne bo storjena
nobena krivica, niti tako majhna, kot je luknjica na
koščici dateljna (Koran 4: 125).

To se bo zgodilo na dan, ko boš videl, kako bo vernike in

vernice spredaj in z desne strani spremljala njihova
svetloba: »Blagor vam danes! Večno boste ostali v
rajskih vrtovih, prepredenih z rekami. To je veličasten
uspeh!« (Koran 57: 13).

Tistemu, ki ravna krepostno, ne glede na to, ali je moški

ali ženska, in ki veruje, bomo zagotovo dali čisto
življenje in mu zagotovo podelili nagrado za njihova
najboljša dela (Koran 16: 98).

Moški in ženske so v islamu enakopravni.

Intelektualni položaj
Islam poudarja, da je izobrazba enako pomembna tako
za moške kot za ženske. Preroksa je dejal:

Pridobivanje znanja je dolžnost vsakega muslimana in

muslimanke (Ibn Madža).

Islam je ženskam priznal pravico do izobraževanja že

pred več kot 1400 leti. Na Univerzi v Cambridgeu so
ženske lahko začele opravljati izpite šele leta 1886, vse
do leta 1948 pa jim omenjena univerza ni priznala
akademske izobrazbe. Leta 1920 so ženskam prvič
dovolili vpis na Univerzo v Oxfordu.

Preroksa je spodbujal izobraževanje žensk. Njegova

žena Ajšara je bila zelo izobražena in Prerok je svojim
privržencem dejal: »Od Ajše se naučite vsaj polovico
vere.« Po njegovi smrti so se njegovi privrženci
pogosto posvetovali prav z Ajšo,ra ki je veljala za
avtoriteto na številnih ključnih področjih. Prav tako je
odgovorna za nastanek številnih pristnih izročil.

Ekonomski položaj
Islam ženskam dovoljuje imeti denar, lastnino in druge
dobrine:

Moški naj imajo svoj delež od tega, kar so oni zaslužili, in

-4-
ženske naj imajo svoj delež od tega, kar so one zaslužile
(Koran 4: 33).

Ob poroki mora mož ženi izročiti doto, ki postane

njena last. Ženske lahko služijo denar, a jim ga ni treba
prispevati v družinski proračun. Islam jim prav tako
zagotavlja pravico do dedovanja. Ženske imajo torej
pravico do svojega deleža. O dedovanju Koran pravi:
Za moške je delež tega, kar jim starši in bližnji sorodniki
zapustijo, in za ženske je delež tega, kar jim starši in
bližnji sorodniki zapustijo, naj bo to malo ali veliko – to
je predpisan delež (Koran 4: 8).

Ženske v Angliji niso imele pravice do lastništva vse do

leta 1882. Njihova posest je pripadala možu.
Nasprotno je islam ženskam nemudoma priznal
ekonomske pravice, med katerimi so bile tudi pravica
do lastnine, pravica do prisluženega denarja in pravica
do dedovanja. Zanimiva je primerjava z angleškimi
vdovami, ki so pravico do dedovanja dobile šele po letu
1890. Enako pravico je islam podelil ženskam že več
kot dvanajst stoletij prej.

Družbeni položaj
Islam je s svojimi učenji izboljšal družbeni položaj
žensk; z njimi je zagotovil, da možje, sinovi, bratje in
očetje z ženskami ravnajo spoštljivo. Mož in žena si
morata nuditi enako mero opore, tolažbe in zaščite:

Oni so vaša obleka in vi ste njihova obleka (Koran 2:

188).

Ženske imajo enake pravice tako v zakonu kot ob

ločitvi. Islam zapoveduje negovanje dobrih odnosov
med možem in ženo ter od obeh zahteva, da
upoštevata potrebe in želje drugega ter drug z drugim
ravnata ljubeče. To je utemeljitelj islama čudovito
ubesedil takole:

Moški, ki grdo ravna s svojo ženo podnevi in jo ljubi

ponoči, ravna v popolnem nasprotju z lepoto človeške
narave.

Dejal je tudi:

Ženska je krhka kot steklo, zato mora moški z njo

ravnati tenkočutno in nežno, povsem tako, kot bi

-5-
ravnal z dragocenostjo iz stekla.

Preroksa je prav tako rekel:

Najboljši med vami so tisti, ki najboljše ravnajo s svojimi

ženami (Abu Davd).

Islam izrecno poudarja pomembnost šolanja deklet in

izobrazbe. Preroksa je dejal:

Človek, ki dobro vzgoji svojo hčer in ji zagotovi

kakovostno izobraževanje ter šolanje, si zasluži raj.

Islam določa, da so poleg sinov tudi hčere dedinje

svojih staršev. Poudarek je na upoštevanju in
spoštovanju potreb in želja matere. Preroksa je rekel:

Raj leži ob nogah tvoje matere (Ibn Nesai).

Kakšno je islamsko mnenje

o enakopravnosti moških in
žensk?
Koran pravi, da so vsi verniki, brez izjeme, enaki in da
so le pravična dejanja tista, ki neko osebo povzdignejo
nad drugo. Muslimani zato neizmerno spoštujejo
pravične in dobronamerne moške ter ženske.
Zgodovina islama je polna primerov, ko so tako moški
kot ženske služili v najrazličnejših vlogah: kot učitelji,
zdravniki, vodje in celo vojaki v vojnah, ko so bili
muslimani napadeni. Vendar pa islam tudi poudarja,
da takšna enakost ne pomeni, da so moški in ženske
enaki. Opozarja na njihove različne �izične in čustvene
vrline in glede na to določa njihove glavne vloge v
življenju. Vloga torej ni vprašanje podrejenosti ali
nadrejenosti, temveč vprašanje naravnih zmožnosti in
pravilnega delovanja.

Moškim je tako na primer naložena dolžnost, da delajo

in preskrbujejo družino, ženskam pa je dodeljena
vloga materinstva in skrbi za gospodinjstvo. V islamu
sta obe vlogi enako pomembni in nista izključujoči ali
togi. Delitev vlog torej ne pomeni, da ženske ne morejo
delati ali služiti družbi ali da moški nimajo nobenih
dolžnosti ali odgovornosti za družino ali

-6-
gospodinjstvo. Pomembno je poudariti, da v primeru,
ko ženska dela, zasluženi denar pripada njej; moški
nima do njega nikakršne pravice, obenem pa je
njegova dolžnost, da �inančno oskrbuje celotno
družino. Navedeno je v neposrednem nasprotju s
položajem žensk pred pojavom islama. Medtem ko
enakopravnost moških in žensk ni vprašljiva, moramo
poudariti dejstvo, da so bili moški in ženske ustvarjeni
za različne, a dopolnjujoče se namene. S tem je
izpostavljena razlika v vlogah in naravi, ne pa tudi v
položaju.

Ob neki priložnosti je Preroksa razložil, da je ženska po

naravi kot rebro (Sahih Buhari). To pomeni, da
izpolnjuje svoje dolžnosti znotraj določenega okvirja s
sposobnostmi, ki se razlikujejo od tistih, ki jih imajo
moški. Nespametno bi bilo, da bi jo moški želel stlačiti
v svoj okvir. Njena očarljivost je ravno v tem, kar je, in
ne v tem, da postane podoba moškega.

Islam je ženske počastil s tem, ko jim je dal vrednost v

odnosu do Boga – ne v odnosu do moških. Čast in
spoštovanje žensk v islamu zato ni v tem, da bi
moškim morale biti podobne, temveč da imajo svojo
lastno identiteto in vlogo. Islam moškim in ženskam
daje dostojanstvo v njihovi različnosti – ne v njihovi
podobnosti.

So muslimanke podrejene
muslimanom?
Muslimanke muslimanom niso podrejene. Moški in
ženske imajo podobne pravice in na nekaterih
področjih ženske uživajo celo določene privilegije, ki
za moške ne veljajo. Ženskam so priznane pravice do
lastnine in svobodnega odločanja glede poroke in
ločitve. Ženske je treba upoštevati in zanje primerno
poskrbeti. Islam je ženskam podelil pravice, ki
zgodovinsko niso primerljive s pravicami žensk
nobene druge veroizpovedi. Bog je v Koranu pojasnil,
da je ustvaril moške in ženske kot enakovredna bitja:

Gospod vas je ustvaril iz enega človeka. Iz njega je

ustvaril njegovo družico (Koran 39: 7).

-7-
Znan je tudi hadis [rek] Prerokasa:

Tisti, ki je blagoslovljen s hčerjo ali hčerami in med njimi

ter svojimi sinovi ne dela nobenih razlik in jih vzgaja z
ljubeznivostjo in naklonjenostjo, mi bo v paradižu tako
blizu, kot sta si blizu kazalec in sredinec (Sahih
Muslim).

Ta hadis ovrže trditve, da so ženske v islamu

podrejene. V Koranu je veliko sklicevanj, ki se
nanašajo na različne sfere življenja, kjer je bil status
žensk povzdignjen. Nekoč je Preroka Mohamedasa
spremljevalec vprašal:

›Kdo izmed človeštva je najbolj upravičen, da z njim

ravnam dobro?‹ Odvrnil mu je: ›Tvoja mati.‹ Mož je
vprašal: ›Kdo je naslednji?‹ Odvrnil je: ›Tvoja mati.‹
Potem je mož vprašal še tretjič: ›Potem kdo?‹ In Prerok
je znova rekel: ›Tvoja mati.‹ Mož je vprašal: ›In kdo
potem?‹ Prerok je rekel: ›Tvoj oče in nato drugi najbližji
sorodniki.‹ (Sahih Buhari).

Že ta hadis zavrne napačno predstavo, da so ženske v

islamu podrejene moškim. Hkrati lahko iz njega
spoznamo, kako zelo islam spoštuje ženske, še posebej
matere.

Ali ženske lahko vstopijo

v mošejo?
Da. Mošeje uporabljajo moški in ženske, vendar molijo
v različnih prostorih, najpogosteje v različnih
dvoranah. Ločevanje moških in žensk je smiselno
zaradi položaja telesa med molitvijo. Tako lahko oboji
ostanejo osredotočeni samo na Boga. Nekatere mošeje
po svetu nimajo ločenih molitvenih dvoran za moške
in ženske, vendar jih velika večina ima. Odličen primer
mošeje z ločenima molitvenima dvoranama je mošeja
Baitul Futuh v Londonu. Obe dvorani sta enako veliki,
tako da ni razlikovanja med moškimi in ženskami. V
mošeji je tudi previjalnica za dojenčke in celo zvočno
izolirane otroške jasli. Tako lahko vsakdo obišče
mošejo nemoteno.

Preroksa je muslimanom naročil, naj svojim ženam ne

-8-
preprečujejo obiskovanja mošeje, niti ponoči ne. Dejal
je:

Ženam dovolite, da ponoči obiskujejo mošeje (Sahih

Buhari).

Mošeje namreč niso namenjene le čaščenju, temveč so

tudi pomembna učna središča in igrajo pomembno
vlogo v duhovnem in družabnem življenju
muslimanov in muslimank. Namenjene so vsem in vsi
imajo lahko od njih korist.

Je muslimanska tančica izbira

ali zatiranje žensk?
Tančica že dolgo velja za simbol podrejenega položaja
muslimank, ki jih Zahod pogosto prikazuje kot
odtujene, izolirane in brez besede. O muslimankah
velja prepričanje, da jih muslimani zatirajo in jim v
imenu vere delajo krivico. Zahodni mediji nenehno
poskušajo ustvariti vtis, da muslimanke v islamu niso
enakopravne muslimanom in da jih zatirajo celo
najzmernejši islamski režimi. Vklenjene, zatirane,
zakrite in zasužnjene so izrazi, ki se uporabljajo za
širjenje podobe, da so muslimanke last svojih mož ali
moških sorodnikov ter da so brez vsakršnih osebnih
pravic. Sčasoma se je spornost tančice v zahodni
družbi stopnjevala in nastale so številne zmote o
njenem pravem namenu. Tako so številne družbe
prepričane, da je treba muslimanke osvoboditi
tančice.

Spodobnost, skromnost in čistost so zelo pomembna

načela islama, ki jih izpolnimo z upoštevanjem
določenih pravil obnašanja in oblačenja. V Koranu
piše:

Vernicam reci, naj hodijo s spuščenim pogledom in naj

pazijo na svoje sramne dele. Naj ne dovolijo, da bi se
videlo kaj od njihove lepote in njihovega okrasja – razen
tega, kar je tako ali tako vidno. Tančice naj imajo čez
prsi, svojega okrasja pa naj ne kažejo naokrog! Kazati
ga smejo le svojim možem … (Koran 24: 32).

Islam je razširjen po vsem svetu, zato za muslimanke

-9-
ni predpisanega posebnega ali obveznega oblačila.
Vsaka država oziroma skupnost prilagodi svoja pravila
oblačenja tako, da spoštujejo navodila Korana tudi
glede nošenja tančice. Ženske se pravzaprav same
odločajo, do katere mere se bodo zakrile, da bodo
spodobne glede na nauke islama, kot jih navaja
prejšnji verz. Nošenje tančice je torej del vere
muslimank, ki utrjuje njihovo dostojanstvo in ugled.
Družba jih tako obravnava kot posameznice in jih
spoštuje zaradi njihove inteligence, osebnosti in
akademskih dosežkov, ne pa zaradi �izične lepote.

Sodobna zmota je, da tančico nosijo samo

muslimanke. Zgodovinska dejstva dokazujejo, da so
tančico nosile tudi pripadnice drugih ver. Eden najbolj
znanih primerov verne ženske v krščanstvu, ki je
spoštovala načela nošenja tančice, je Marija,ra
Jezusovaas mati. Tančica je bila zmeraj simbol njene
spodobnosti in ponižnosti. Zelo znan sodoben primer
nošenja tančice so tudi krščanske nune, ki si pokrivajo
lase in nosijo skromna zunanja oblačila. Iz
spodobnosti si lase pogosto pokrivajo tudi judinje.

Tančica ni ovira do uspeha. V sodobni družbi nošenje

tančice muslimank ne ovira pri udejstvovanju v
profesionalnem okolju. Muslimanke ne potrebujejo
oziroma ne pričakujejo posebnega načina
obravnavanja zaradi tančice in lahko profesionalno
sodelujejo s svojimi sodelavci na različnih področjih,
vključno z medicino, pravom, znanostjo in
izobraževanjem. Tančica pri poklicih na omenjenih in
drugih področjih ne ustvarja nobenih preprek.

Tančico številni vidijo kot sredstvo, s katerim možje ali

moški na splošno obvladujejo žene in sorodnice. Kljub
temu tančica ni znak moške avtoritete nad žensko in
njeno nošenje ne pomeni, da žensko kdorkoli
nadzoruje. Z nošenjem tančice ženska prostovoljno
izpolnjuje Božjo zapoved in upošteva nauke islama.
Muslimankam, ki se odločijo za nošenje tančice,
tančica predstavlja simbol zaščite, spoštovanja in
dostojanstva.

Islam razglaša dejstvo, da so ženske in moški

enakovredni partnerji in medsebojni zaščitniki. Po
načelih islama imajo torej vsi ljudje enake pravice in
priložnosti, ne glede na spol. V Božjih očeh so ženske

- 10 -
enakovredne moškim, čeprav se od njih telesno
razlikujejo. Zaradi telesnih razlik so ženske pri
nekaterih obveznostih boljše od moških, a tudi
dovzetnejše za nekatere nevarnosti v družbi. Ker so
ženske ranljivejše in jih je zato enostavneje izkoristiti
in zlorabiti, islam svetuje, naj same poskrbijo za svojo
varnost, in sicer tako, da se zakrijejo in s tem �izično
preprečijo, da bi se jim zgodilo kaj hudega. Tančica se
torej ne uporablja za razlikovanje žensk od moških,
temveč jih osvobodi in jim pomaga, da se izkažejo v
vseh družbenih dimenzijah.

Čeprav islam spodbuja oba spola, da se oblačita

spodobno in pazita na svoje poglede, je ženskam
naročeno, naj si pokrijejo glavo in nosijo vrhnja
oblačila, da zakrijejo svojo lepoto pred neznanci.
Njena obleka družbo spodbuja, da se osredotoči na
njene intelektualne vrednosti namesto na �izične
značilnosti. V nasprotju z nekaterimi domnevami so
muslimanke aktivne v vsaki sferi življenja in so med
najbolj izobraženimi ženskami na svetu. Nekatere
muslimanke so tako vodje držav, zdravnice, pravnice,
novinarke, inženirke, pa tudi matere, žene, sestre in
hčere. Islam torej priznava enakopravnost žensk.

Kaj je koncept zakrivanja

v islamu?
V Koranu so ženske posvarjene, naj si pokrivajo glavo
in nedra. Vendar se slog in stopnja pokrivala
razlikujeta glede na družbo in situacijo. Pokrivalo daje
ženski skromnost, spoštovanje in dostojanstvo ter jo s
tem, ko zakrije svojo lepoto, zaščiti pred škodo in zlom
družbe. Končni cilj pokrivanja je, da krepost srca
navdihne skromnost tako v moških kot ženskah.

Pokrivalo lahko zavzame več oblik. Hidžab se na

splošno nanaša na naglavno pokrivanje, ki pokriva
glavo in vrat, obraz pa je razkrit. Ta naglavna pokrivala
so v veliko oblikah in slogih, njihov primarni namen pa
je, da povsem zakrivajo lase. Hidžab prav tako ščiti
muslimanske ženske pred neželenimi pogledi moških.
Pri ženski v hidžabu opazovalci vidijo, da varuje svoje
dostojanstvo. Njeno sporočilo je jasno – ne želi, da bi jo
moški gledali.

- 11 -
Nikab je na splošno razumljen kot obleka, ki pokriva
tako obraz kot glavo, oči so vidne ali pa jih zakriva
mreža.

Burka je pokrivalo, ki pokriva glavo, obraz in telo

ženske od glave do pete, tančici podobna snov pa ji
omogoča, da vidi. Ta slog pokrivanja je pogosteje videti
na Bližnjem vzhodu kot na Zahodu in je način, za
katerega se nekatere muslimanke odločijo, da se bodo
pokrile. (Nekatere kulturne tradicije lahko vplivajo na
slog oblačenja, za katerega se bodo ženske odločile, da
ga bodo izbrale.)
Pokrivanje glave ni koncept, ki bi bil edinstven v
islamu, temveč ga je najti tudi v svetopisemski
literaturi. Sveto pismo je učilo nošenje rute veliko pred
islamom. V Stari zavezi beremo:

Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila

se je s kamele. Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki
nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je
moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila.
(Geneza 24: 64–65).
V Novi zavezi beremo:

Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo,

dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi
bila ostrižena. Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še
striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali
brila, naj se pokriva. (11: 5–6).

V islamu ni zakona, ki bi kaznoval ženske, ker ne nosijo

pokrivala in glede na islamsko pravo moški nima
pristojnosti, da bi žensko prisilil nositi tančico ali
hidžab. Če ima nad žensko nekaj avtoritete (kot mož,
oče ali brat), jo lahko opomni, pozove, v primeru, da je
njen oče, pa zahteva, da sprejme hidžab, v nobenem
primeru pa je v to ne more prisiliti. Kljub temu pa je
ženskam močno priporočeno, da se primerno
pokrijejo, da bi obdržale svojo čast in dostojanstvo.

Morda je pogled, da tančica zavira svobodo in enakost,

odziv na izvirne svetopisemske edikte, kjer sveti Pavel
uči:

Moškemu ni treba, da bi si pokrival glavo, ker je podoba

in slava Boga. Ženska pa je slava moškega. Ni namreč
moški iz ženske, ampak ženska iz moškega. In ni bil
- 12 -
moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi
moškega. Zato mora ženska imeti na glavi oblast –
zaradi angelov. (1 Korinčanom, 11: 7–10).

Glede na sv. Pavla je pokrivalo znak moške avtoritete

nad žensko. Možno je, da zaradi izjav sv. Pavla številni
na Zahodu pokrivalo vidijo kot simbol manjvrednosti,
podložnosti in degradacije. V resnici pa pokrivalo v
islamu pomeni spodobnost, služi pa tudi kot način
zaščite.

Bi prepoved tančice osvobodila

muslimanke?
Nobena vlada ali državni organ nima pravice
prepovedati tančice, saj bi s tem kršil posameznikovo
svobodo izražanja in omejil svobodo veroizpovedi.
Vsak poskus prepovedi nošenja tančice bi kršil
človekove pravice. Večina muslimank se za nošenje
tančice odloči prostovoljno in se zaradi nje ne počuti
omejeno. Prepoved nošenja tančice za muslimanke
torej ne bi bila osvoboditev, temveč ponižanje.

Na eni strani so muslimanski moški in ženske, ki

vztrajajo, da naj se ženske za vsako ceno pokrijejo od
glave do pet, s čimer v glavah ljudi ustvarjajo vtis
zatiranja. Na drugi strani so evropske vlade in zahodne
skupine, ki vztrajajo, naj muslimanske ženske ne
nosijo nobenega pokrivala in si zelo prizadevajo, da si
naglavne rute odstranijo ne glede na to, ali si ženske to
želijo ali ne. Pozabljajo, da tudi krščanstvo predpisuje
nošenje rute, zaradi česar si je ameriška prva dama
Melania Trump pokrila glavo, ko je obiskala papeža.
Nobena stran nima pravice, da bi ženske prisilila, kaj
naj nosijo. Kljub temu pa sta obe strani muslimankam
povzročile grozodejstva.

Verski skrajneži so muslimanke šikanirali. Nekatere

ženske na Bližnjem vzhodu nimajo druge izbire, kot da
se pokrijejo od glave do pet. Zelo veliko žalostnih
zgodb je o možeh, očetih ali tako imenovanih vodjih, ki
so ženske zlorabili ali celo umorili, ker niso bile dovolj
pokrite. Tovrstna dejanja so popolnoma napačna.

Muslimanske ženske je šikaniral tudi sekularni

- 13 -
ekstremizem. Nemčija muslimanskim učiteljicam
prepoveduje nošenje pokrivala, ker niso v skladu z
»zahodnimi« vrednotami. Lahko pa imajo v šolah
glave zakrite rimskokatoliške nune. Leta 2004 je
Francija muslimanskim dekletom prepovedala vstop v
javne šole, če so imele zakrito glavo. Podobno je, če so
bile njihove glave zakrite, Turčija desetletja vstop na
univerze prepovedovala ženskam. Nekdanji
predsednik Obama je pravilno rekel, da »ženski, ki ji je
odrečena izobrazba, je odrečena enakost,« in dejanja
Nemčije, Francije in Turčije predstavljajo madež na
njihovih tako imenovanih demokracijah. Na žalost bi
celo devici Marijira — vedno prikazani s pokrito glavo
— bila v teh državah odrečena izobrazba. O podobnih
prepovedih se je prav tako razpravljalo ali pa so jih
uvedli v drugih državah. Na primer v Avstriji, Belgiji in
na Nizozemskem. Nedavno je kanadska provinca
Quebec sprejela zakon o prepovedi nošenja burke, o
tem pa je Justin Trudeau, kanadski predsednik vlade,
rekel, da ni stvar vlade, da bi ženskam govorila, kaj naj
nosijo in česa ne.

Kaj naj torej muslimanke naredijo? Naj osrečujejo

muslimanske države? Ali naj osrečujejo zahodne
skupine in vlade? Pravilen odgovor je: niti eno niti
drugo! Islam ženskam pravi, da naj se ukvarjajo le s
tem, da je zadovoljen Bog, in to počnejo tako, da
prostovoljno ubogajo Njegove zapovedi.

V 24. poglavju Korana Bog pravi moškim in ženskam,

naj odvračajo pogled od članov nasprotnega spola in
naj varujejo svoje zasebne dele. V 32. verzu tega
poglavja je posebej ženskam naročeno, da »naj ne
razkrijejo svoje lepote, razen tiste, ki je očitna, in da
naj si z naglavne pokrivali zakrijejo naročje«.

Vendar so različice obleke povsem kulturne. Obstaja

burka, ki je obleka celotne dolžine ali zunanje oblačilo,
ki pokriva glavo, obraz in telo. Hidžab (naglavno
pokrivalo) po drugi strani pokriva zgolj glavo in vrat, s
posebnim delom — kakor šal ali dolg plašč —, ki
pokriva telo. Obraz ni pokrit s tančico. Koranska
odredba v 24. poglavju je bolj usklajena z naglavno
ruto. Za kateri slog nošenja se bo muslimanka odločila,
je odvisno od tradicije in kulturnih razlik.

Na koncu je prepuščeno odgovornosti vsake

- 14 -
posamezne muslimanke, da sledi Božjim zapovedim.
Muslimani ne morejo prisiliti žensk, da prakticirajo
islam glede na razumevanje moških.

Prav tako se morajo zahodni sekularisti naučiti, da ni

nič narobe z odločitvijo ženske, da se pokrije.
Pokrivanje ne predstavlja zatiranja, prav tako ne
pomeni vsiljevanja posameznikove vere drugim.
Skrajneži, tako religiozni kot sekularni, bi se morali
izobraziti glede prave narave in namena islamskih
smernic oblačenja – zmernosti in zaščite. Nihče ne
more muslimanskih žensk prisiliti, da upoštevajo ali
zapustijo svojo religijo. Če so njihova dejanja napačna,
odgovarjajo Bogu in zgolj Bogu.

Zakaj hidžaba ne nosijo moški?

Ljudje pogosto mešajo hidžab in naglavno pokrivalo.
Nošenje pokrivala je ena oblika hidžaba, toda ljudje
pogosto pozabijo, da je hidžab veliko več. Hidžab
pomeni odmaknjenost.

Ko Koran govori o hidžabu, ne naslavlja najprej žensk.

Najprej naslavlja moške. Islam primarne odgovornosti
za nošenje hidžaba ne daje ženskam, temveč –
moškim. Ključno je razumevanje te točke. In pri genezi
razprave o hidžabu Koran moškim zapoveduje, naj ne
strmijo v ženske in naj ne bodo promiskuitetni. Koran
moške obvezuje, da so spodobni:

Povej vernim moškim, naj brzdajo svoj pogled in

varujejo svoje zasebne dele. To je zanje čistejše.
Zagotovo, Alah se dobro zaveda, kaj počno (24: 31).

Ti verzi obsojajo vsiljene zakone ženskam, ki pravijo,

da morajo biti »ženske pokrite, sicer so moški
raztreseni«. Ruši kulturo posiljevanja, saj moškim
zapoveduje, da najprej in izključno reformirajo sebe.
Ruši pritožbe, da je tisto, kar ženske nosijo, »preveč
provokativno«, kajti moškim prepoveduje, da bi
strmeli v ženske.

Navodila preroka Mohamedasa ta pogled dodatno

potrjujejo. Moške opozarja: »Sami bodite čisti in tudi
ženske bodo čiste,« s čimer ponovno daje primarno
breme moškim.

- 15 -
Ta točka je bila znova ponazorjena, ko je Preroksa jahal
s svojim spremljevalcem Al Fadlom bin Abasom.ra
Ženska, opisana kot izjemno lepa, je pristopila k
Preroku,sa da bi dobila navodila glede nekaterih
verskih zadev. Zaradi njene lepote je Al Fadlra začel
strmeti vanjo. Ko je to opazil, prerok Mohamedsa ni
okaral ženske zaradi nespodobnega oblačenja ali
njene lepote. Namesto tega je »s svojo roko segel nazaj,
prijel Al Fadlovora brado in njegov obraz obrnil v drugo
stran, tako da ne bi strmel vanjo«. Mohamedsa je tako
še enkrat dal primarno breme upoštevanja hidžaba
moškim.

To učenje ima subtilno, vendar pomembno točko. Vsi

smo slišali fante reči: »Hočem čisto žensko,« vendar so
sami vse kaj drugega kot to. Šele potem, ko Koran
temeljito opozori moške, naj hidžab upoštevajo z
dostojanstvom in naj se reformirajo, nagovori ženske.

Toda tu se številnim moškim zgodi nekaj čudnega.

Medtem ko so povsem prezrli primarno breme
hidžaba, ki je bilo najprej dano njim, so moški
nenadoma in čudežno odkrili koncept hidžaba za
ženske. Iz nekega razloga moški mislijo, da lahko
ženske preprosto prisilijo, da nosijo hidžab. Namesto
tega sta Koran in prerok Mohamedsa jasna: v islamu ne
obstaja nobeno dovoljenje, na podlagi katerega bi
moški lahko silili ženske k nošenju hidžaba.

Kot Njegova svetost, kalif islama Mirza Masroor

Ahmad, opominja moške, ki ženskam vsiljujejo hidžab:
nehajte in se namesto tega zadržite! V pridigi leta
2014 je moške posvaril:

Moški bi si morali zapomniti, da jim niso bila dana

pooblastila, da bi nadzorovali druge in da bi se morali
zadržati. Ni na njih, da bi morali pokriti glave žensk.
Moškim je zapovedano, da odvrnejo pogled, morali bi
izpolniti svoje dolžnosti. Ni nobene zapovedi, po kateri
bi bilo treba muslimankam prisilno pokriti glave, kaj
šele nemuslimankam. Moški so tisti, ki imajo skrajne
ideje ...

Hidžab je v islamskih učenjih ključnega pomena. Tega

nihče ne zanika, vendar preveč moških pozablja, da se
najprej nanaša nanje.

- 16 -
Zakaj je moškim dovoljeno, da
poročijo več kot eno žensko?
Gre za temo, ki ustvarja več napačnih predstav o
islamu kot katerakoli druga tema. Islam dovoljuje
poligamijo, tj. istočasno imeti več kot eno ženo, treba
pa je vedeti, da tega ne spodbuja. Pravzaprav je islam
edina religija, ki je omejila to starodavno in zelo
razširjeno prakso. Prejšnji nauki so dovoljevali
neomejeno poligamijo. Islam število dovoljenih žena
omejuje na štiri. Pluralizem žena ni izrecno omejen z
nobenim Božjim ukazom v nobeni religiji; niti ni, razen
v primeru islama, omejeno število žena. Islam
pluralizem žena dovoljuje, toda njihovo število
omejuje na štiri; in to število je pogojeno z njihovo
pravično obravnavo:

Toda če čutite, da ne boste mogli med njimi ravnati po

pravici, se poročite zgolj eno (Koran 4: 4).

Pravična obravnava žena, kjer jih je več kot ena,

pomeni ohranjati enakopravnost med njimi v smislu
vzdrževanja, preskrbe in tovarištva.
Poligamija lahko v določenih okoliščinah postane nuja,
vendar je lahko prakticirana le pod določenimi pogoji
in tudi takrat z omejitvami. Mož se lahko ponovno
poroči, če postane njegova žena kronično bolna ali če
ne more izpolniti svojih obveznosti iz zakonske zveze;
ali če je nezmožna imeti otroke; ali pod določenimi
pogoji v vojnem času, ko je poroka z vdovami lahko
nujna za zaščito morale družbe. Če moški ne more biti
zadovoljen z eno žensko, je za družbo boljše, da
prevzame polno moralno in �inančno odgovornost za
drugo. Imeti ljubico ali prešuštvovati je hud greh in
povzroča moralni propad družbe.

Islam prepoveduje poliandrijo – poroko ženske z več

kot enim moškim. Ženski, ki je poročena s kronično
bolnim, neplodnim ali impotentnim možem, je
dovoljeno zateči se k ločitvi, če meni, da je takšno
stanje nevzdržno.

Resnica je, da je poligamija, kot je de�inirana in

opredeljena po islamu, orodje, narejeno z največjo
modrostjo za spodbujanje visokih moralnih vrednot in
varovanje čistosti tako moških kot žensk. Lahko je

- 17 -
opisana kot koristen moralni in kulturni varnostni
ventil. Neomejeno spolno vdajanje je postalo pravilo in
ni niti deležno obsojanja.

Iz študije Korana je očitno, da je kontekst te določbe

posebno stanje v povojnem času. Gre za čas, ko družba
ostane z velikim številom sirot in mladih vdov in je
razmerje med moško in žensko populacijo močno
porušeno. Podobne razmere so prevladovale v Nemčiji
po drugi svetovni vojni in prebivalci Nemčije so morali
trpeti posledice teh neravnovesij. V času preroka
Mohamedasa se je taka potreba pojavila, ko je veliko
muslimanov postalo žrtev bitk. Za njimi je ostalo
veliko nemočnih vdov in otrok. Posledično so bili
muslimani pozvani, da skrbijo za te otroke in ženske,
ki so bili sami prepuščeni družbi, torej ta pravica v
islamu ne obstaja zato, da bi moški imeli več žena,
ampak je v resnici namenjena tistim ženskam, ki so v
družbi ostale same in ne morejo skrbeti zase.

Število žensk se je med muslimani hitro povečalo v

primerjavi z moškimi. Za vdove in sirote, moški in
ženske, je bilo treba poskrbeti. Varovanje moralnih in
duhovnih vrednot je v teh pogojih poligamijo naredilo
za dolžnost – žrtvovanje, in zagotovo ne odpustek. Bili
so tudi dejavniki osebnega, socialnega in
politično-religioznega dejavnika, ki so pozivali k
poligamiji. V sodobnem času so se pogoji spremenili in
monogamija postaja, razen zunaj Afrike, vse bolj
pravilo; toda v vseh individualnih primerih moralni
premislek še vedno poziva k mnoštvu žensk. Islam
daje določbe za takšne primere. Med muslimani se
mnogoženstvu ne pripisuje nobene stigme; je tako
častna kot monogamija in ne vključuje nobene
diskriminacije med ženami ali njihovimi otroki.

- 18 -
PREDSTAVITEV MUSLIMANSKE
SKUPNOSTI AHMADIJA
V današnjem religioznem svetu
ima muslimanska skupnost
Ahmadija edinstveno vlogo. Vera
in razum, kakor tudi nauk, da
med vero in znanostjo ne sme
biti protislovij, so ključni del
učenj muslimanske skupnosti
Ahmadija. Gre za islamsko
reformno gibanje, ki jo je leta
1889 ustanovil Hazreti Mirza
Ghulam Ahmadas (1835–1908) iz
Kadijana v Indiji. Trdil je, da je on
prenovitelj in prerok, ki je Hadrat Mirzaas
napovedan v Božjih razodetjih v Ghulam Ahmad
vseh verah, predvsem pa, da je
Imam Mahdi, ki ga je napovedal Obljubljeni Mesija
prerok Mohamed,sa in predstavlja in Imam Mahdi
vrnitev Jezusa Kristusa. as
Muslimanska skupnost
Ahmadija je edina skupnost v islamu, ki jo že več kot sto
let vodijo duhovni kali�i. Odločno si prizadeva za ločitev
religije in politike.

Spodaj so razložene okrajšave za molitve. Čeprav molitve niso bile

v celoti izpisane, je treba razumeti, kot da so v celoti izrečene.
sa je okrajšava za molitev Sallallaahu Alaihi Va Sallam (naj
bo mir in blagoslov Alaha z njim). Ta simbol se uporablja
za imenom Mohameda,sa preroka islama.
as je okrajšava za molitev Alaih-is-salaam/Alaihim-us-sa-
laam (mir z njim/njimi). Ta molitev se recitira za imeni
drugih prerokov in glasnikov.
ra je okrajšava za molitev Radijallaahu anhu/anha/anhum
(naj bo Alah zadovoljen z njim/njo/njimi). Simbol se
uporablja za imeni spremljevalcev preroka Mohameda,sa
Obljubljenega Mesije Ahmadaas in spremljevalcev vseh
drugih prerokov.
rh pomeni Rahima-hu-llaahu Ta’ala (naj mu/ji Vsemogočni
Alah nakloni milost). Uporablja se za imeni umrlih
pobožnih muslimanov.
at pomeni Ajjada-hu-llaahu Ta’ala (naj mu/ji Vsemogočni
Alah pomaga). Uporablja se za imeni živih pobožnih
muslimanov.
 Lojalnost
Svoboda
Enakost
Spoštovanje
Mir
LJUBEZEN
VSEM
SOVRAŠTVA
NIKOMUR

www.alislam.si

Društvo za informiranje o islamu

Muslimanska skupnost Ahmadija
Zrkovska cesta 144
2000 Maribor
Tel: 040 718 105, 083 888 343
Faks: 083 888 342
www.alislam.si
Email: info@alislam.si

Frequently asked ques�ons

about women in Islam (Slovenian)