Ko si veroval, si bil v nebesih.

Zdaj ko gledaš in zanikuješ, si stopil v pekel

Ni ga človeka, ki si ne bi želel biti v življenju srečen, kajti če si srečen, premoreš največje bogastvo na svetu. Pa
vendar ali resnična sreča sploh obstaja ali je to le utvara v glavi nevednega človeka, ki živi v zmoti.

Premlad si še, da bi to razumel. Toda ko bi imel moja leta! Takrat bi videl, da je raj, ki ga ima nekdo za raj, zanj
zares raj. In njegovi užitki v njem resnični užitki. Če ne bi spregledal, bi bil umrl blažen v tej zavesti, kot sta
umrla Sulejman in Jusuf…

S temi besedami je Hasan Ibn Saba, voditelj Izmailcev in idejni ustanovitelj elitne skupine morilcev imenovanim
fedaije, Ibn Tahirju, fedaiju, ki je po umoru sultanovega vezirja Nizama al-Mulka spregledal podlo nakano
Seiduna, opravičil svoj nemoralni poizkus. Po njegovem mnenju z zavajanjem mladeničev ni storil nič slabega,
saj jim je bil zanje grajski vrt res pravi nebesni raj, deklice v njem pa hurije. Kljub temu, da ni bil resničen je bil
resničen v njihovih glavah. Njihovim življenjem je podaril smisel, služenje njemu in Izmailskemu nauku. Fedaije
so verjeli, da je bila Seidunu podarjena moč, da odpira vrata v raj. S tem so izginili vsi dvomi, njihova vera v
Seiduna in Izmailski nauk je bila brezmejna. Občutki sreče in ljubezni, ki so jih spoznali tisto noč so bili tako
močni, da se smrti niso bali, temveč so se je veselili. Kajti verjeli so, da bodo po smrti zopet v raju, kjer bodo
srečni za veke vekomaj. S tem pa je tudi življenje tu na zemlji zanje izgubilo tisti čar, saj so ga videli le kot pot
do njihovega cilja. Zato si smrti želijo in jo neprestano čakajo. Ko jih Hasan pošlje vanjo to vidijo kot dar.
Umrejo z nasmehom na ustih.

Po prepričanju Hasana obstajata dve vrsti ljudi. Prva predstavlja večino in so tisti ki živijo v zmoti in veri v
kateri koli verski nauk, ki po svoje razlaga ljudem nerazumljive stvari in obljublja neskončno posmrtno življenje.
Med seboj so si zelo različni, lahko so bogati, revni, stari, mladi, zadovoljni s svojim življenjem ali pa tudi ne.
Združuje pa jih ista lastnost, vera v večno življenje. To jim daje občutek izpolnjenosti in sreče ob vseh ovirah in
problemih, ki jih doživljajo, saj je življenje na zemlji le pot v raj in kljub različnostim vseh poti (ob upoštevanju
nauka) vse pripeljejo do vrat raja. V drugo skupino spada malo ljudi in sicer tisti, ki so sposobni videti prek laži,
ki jih pridiga cerkev in verjamejo v pravi Izmailski nauk, nič ni resnično, vse je dovoljeno. Ljudje kot Hasan se
zavedajo absurdnosti sveta v katerem živijo, zmotljivosti naših čutil in dejstva da bo bistvo življenja človeku
vedno ostalo prikrito. Sreča v življenju po njihovo ni možna, saj ljudje ne poznamo smisla oziroma cilja h
kateremu bi stremeli. Ljudje smo le potniki časa, ki plujemo naproti neizbežnemu koncu. Zato si tudi jemljejo
pravico, da segajo po življenju drugih, saj ta tako ali tako nimajo pomena, saj s časoma vsi dočakamo svoj
konec. Sveta okoli sebe in po smrti ne poznamo, zato je edina pomembna realnost in moč ter vpliv, ki ga imamo
tu na Zemlji.

Poraja se torej vprašanje ali je bolje zavedati se sveta okoli sebe, vseh njegovih problemov in lastne minljivosti
ali verovati v večno življenje in srečo v onostranstvu, a obenem (vsaj po mojem mnenju) živeti v zmoti.

Od leta 1092 in 1093 v katerih se odvijajo dogodki v Alamutu je minilo že skoraj tisoč let. Svet je doživel
neverjeten razvoj na vseh področjih in se popolnoma spremenil. A kljub temu vera v Boga ostaja. Najsibo
Krščanstvo, Judovstvo ali Islam ljudje še kar verjamejo v zanje svete tekste teh religij. Kjub vsesplošnemu
razvoju in sposobnosti odgovora na večino vprašanj, tudi nastanku vesolja, nastanku in evoluciji življenja na
Zemlji, ki so dokazale zmoto verskih naukov, večina ljudi še kar verjame vanje. Potreba po raju, nebesih
oziroma posmrtnem življenju, kjer bomo srečni ne glede na naše dosežke v življenju, je očitna še vedno
prevelika. Ljudje ne želijo verjeti, da je teh osemdeset let, ki jih dobimo tu na Zemljih, tudi edinih in predvsem
tisti, ki so v življenju manj uspešni ali živijo v revnejših delih sveta, seveda radi verujejo, da bodo enkrat srečni
in da bodo živeli v svetu, ki ne pozna krivic. Poleg tega je tudi precej prijetneje verjeti v to, da smrt ni nekaj
končnega, temveč le začetek nečesa drugega in se posledično le te bojijo manj.

Sam nisem veren in se še kar čudim, da tako veliko ljudi je, saj sam ne vidim razlike med Božičkom in Bogom.
Razlika je le da nekdo človeka obdari s materialističnimi stvarmi, drugi pa z upanjem. Sicer verjamem, da vera
posameznika ni slaba stvar ali nekaj kar bi nekoga v življenju zaviralo, ampak na žalost vera ni le to. Spremlja jo
tudi konzervativni način mišljenja, ki na svet gleda enako kot v srednjem veku in na splošno zavira razvoj,
predvsem s svojim vmešavanjem in vpetostjo v politiko. Od (delne) prepovedi splava v Združenih državah
Amerike (letos!) in na Poljskem do protestov v Iranu, zoper seksistično ureditev in obvezno zakrivanje obraza.
Ureditve in zakonov v ostalih muslimanskih državah v Afriki in Bližnjem vzhodu ali Islamske države in njenih
skrajnežev niti ne bom omenjal. Vera sama po sebi ni slaba stvar, a je na žalost že od nekdaj izrabljena. Politiki
in vladarji jo izrabljajo za nadzor množic, upravičevanje agresije in kot odvrnitev od resničnih problemov.

Navkljub vsemu, vsem problemom ali v veri v bogsigavedi kaj, smo na koncu koncev še vedno sami svoje sreče
kovači. Problemi in spremembe so edina stalnica v našem življenju in na nas je, da se odločimo koliko
pozornosti jim bomo namenili. Verni ali ne, živeči v zmoti ali ne, saj niti ni važno, dokler imamo zdravje,
družino in prijatelje imamo vse kar bi si lahko želeli.