ODLOČITI SE MORAMO, DA BOMO ŽIVELI

(družinsko, zakonsko in osebno svetovanje)

PRIROČNIK ZA ODNOSE

Milan Krajnc Pavlica

Tatjana Kruder

Gostja v pogovorih o nasilju

Vlasta Nussdorfer

www.svetovanje-on.net
info@sirius.si

Priročnik je kot posebna izdaja e-časopisa Zakonsko svetovanje ISSN 1854-3200

1
Sirius.Si d.o.o., Zidanškova ulica 27, 2250 Ptuj
KAZALO

Kje delamo moški napake pri osvajanju žensk? ........................................... 3

Kaj pomeni biti pravi moški? ......................................................................... 7
Kdaj smo zreli za poroko? ............................................................................. 9
Kdaj sva zrela za otroka? ............................................................................ 12
Odgovornost ................................................................................................ 15
Odločanje in odločitve ................................................................................. 18
Kako premagati monotonost v odnosu? ..................................................... 21
Kako se upreti tašči? ................................................................................... 23
Kako se na dopustu »spočiti«? ................................................................... 25
Kako preživeti podopustniško krizo? .......................................................... 28
Začeti znova oziroma ljubezen po ločitvi .................................................... 31
NASVETI ...................................................................................................... 34
ODGOVORI NA VPRAŠANJA VLASTE NUSSDORFER IN MILANA KRAJNC
PAVLICA ...................................................................................................... 52

Zakonsko svetovanje izdaja podjetje SIRIUS.SI d.o.o.. Podjetje SIRIUS.SI d.o.o. se je posebej
specializirano za reševanje osebnih in poslovnih težav.

2
Gradivo je sestavljeno iz člankov avtorjev predavanja, ki so bili objavljeni v revijah
OTROK IN DRUŽINA, ONA, BONBON in PODJETNIK
Kje delamo moški napake
pri osvajanju žensk?
Nasveti za moške, da bo ženskam
lažje
Moški imamo napačno sliko kaj je
ženskam všeč. Vse prevečkrat se
osvajanja in romantike učimo iz filmov,
pa še to iz akcijskih. In potem te trike
uporabljamo pri osvajanju. Pravzaprav
pričakujemo, da bodo padala pred
nami, če bomo lepo oblečeni ali se
bomo samozavestno držali.
Ženske vidijo globje, ne vidijo samo
naše zunanjosti, vidijo če smo res
samozavestni in tega ne igramo. Pred
žensko ne moramo skrivati, do nje
moramo biti iskreni in sproščeni. Ker
pa hočemo zaigrati junaka, kar v
resnici nismo, izpademo bedaki. In
potem se sprašujemo, kako je lahko
nekdo, ki ne zgleda tako kot jaz, dobil
ravno njo, ki jo že tako dolgo osvajam.
Torej prvi korak za uspeh v osvajanju
ženske je iskrenost in sproščenost.
Šele nato pridejo v poštev romantični
pripomočki… vendar o tem na koncu.
Najprej kako bomo postali iskreni in
sproščeni.
Imeti dekle ni rešitev problema – če že
kaj, bo to pomenilo zgolj poslabšanje
stanja. Zveza z žensko bo na vaša
ramena dodala napetost in pritisk.
Najprej morate urediti svoje življenje in
zgraditi svojo samozavest, da boste
vredni dobre zveze. Naučite se
kreativno uporabljati svojo osamljenost
in bodite sposobni preoblikovati stanje
zapuščenosti v samozadostnost. Manj
ko potrebujete ostale, bolj jih boste
privlačili. Pridobite si družbene
spretnosti. Komunicirajte z ljudmi.
Naučite se govoriti.
Sproščanje v pogovoru vam omogoča
lažje iskanje in povezovanje s prijatelji.
Sočustvujte in pomagajte
posameznikom okoli sebe. Udeležujte
se njihovih zabav, žalovanj, dosežkov
in napak. Rastite in delite z njimi svoje
izkušnje.
Postanite »zbiralec« posameznikov.
Povečajte svoj družabni krog. To
pomeni, da ste sposobni pristopiti k
neznancu, pozdraviti neznano osebo,
spoznavati ljudi ter pridobivati
prijatelje in znance. Težko in včasih
strašljivo je pridobivati nove kontakte,
vendar se na koncu dolgoročno splača
– nikoli ne veste, kdo vas bo predstavil
vaši bodoči punci. To imenujemo
ustvarjanje mreže.
Ustvarite iz sebe bolj zanimivo osebo.
Bodite na tekočem z dogodki. Berite
knjige. Nadaljujte izobraževanje.
Poiščite si hobije in interese, utrjujte
spretnosti. Postanite spretni na
določenem področju. Naj se po vas
zgledujejo, saj si boste s tem pridobil
spoštovanje in občudovanje.
Pomagajte in poučujte druge.
Razvijte se v močnega in samostojnega
posameznika. Postanite vir pomoči.
Spodbujajte in podpirajte tiste, ki to
potrebujejo. Bodite steber tistim, ki so
šibkejši od vas. Opravljajte
prostovoljno delo v društvih, ki
pomagajo ostalim. Naj iz vas veje
dobrota. Zavedajte se, da dobite od
življenja tisto, kar vanj vložite.
Vse od opisanih tehnik so za družbeno
izkušene nagonske. Vešči v druženju
postanete z razumevanjem in
prakticiranjem do točke, ko vam je le
to enako naravno kot dihanje.
Manj kot deset odstotkov
komunikacije prihaja iz besed, ki
so izrečene. Večina sporočil prihaja iz
neverbalnih namigov, kot so na primer
3
gibi, obrazna mimika in ton glasu.
Posamezniki, ki ne razumejo ali
neverbalne komunikacije ne
uporabljajo pravilno, so v neugodnem
družbenem položaju.
Uporabne družbene spretnosti so
izpopolnitev tistega, kar že poznamo in
delamo, vendar na nekoliko višji ravni.
Očitni primeri osnovnih spretnosti so
poslušanje, upoštevanje neverbalnih
namigov in posameznikovega
osebnega prostora. Nato sledijo
skupinske interakcije, kot na primer
govor pred publiko. In na koncu,
visoka umetnost – biti sposoben začeti
pogovor s popolnim tujcem, vedeti,
kdaj je trenutek, ko morate počakati in
kdaj morate reagirati (izbira pravilnega
trenutka je zelo pomembna).
Sposobni se morate biti učinkovito
osebno, pisno ali plesno
predstaviti. Tukaj vam priporočam
seminarje in literaturo o javnem
nastopanju in retoriki.
Kaj privlači ženske?
Posamezniki se med seboj privlačijo
zaradi najbolj čudnih razlogov.
Določene stvari, ki bodo eno žensko
razdražile ali se ji celo zdele odvratne,
bodo drugi privlačne, simpatične in
prikupne. Naklonjenost barva
zaznavanje. Zaljubljena ženska te bo
presodila skozi ljubeče oči. V vsakem
primeru se privlačimo zaradi nekih
potreb. Lahko so nerazčiščeni odnosi s
starši in vidimo podobnost pri
partnerju, skratka osebe, ki nas
privlačijo ali detajli na njih, ki nas na
nekaj spominjajo, z zbliževanjem
želimo zadovoljiti neko svojo potrebo.
Vaš dolgi nos in štrleča ušesa
predstavljata oviro, ki preprečuje
»napačni« ženski, da bi se približala.
Vaše napake so samo vaše. So del
vaše osebnosti. Tudi če ste klasični
lepotec - si resnično želite, da bi
žensko privlačili zgolj zaradi videza?
Notranje značilnosti, ki vas
zaznamujejo in naredijo unikatnega, so
tisto, zaradi česar morate biti ljubljeni
in cenjeni. Najdite si partnerico, ki vas
bo cenila takšnega, kot ste in bo
vredna vaše ljubezni.
Moški ne vztraja na fizični lepoti
ženske, če ima le-ta močno
samozavest. Čez čas ugotovi, da je
prelepa. Na prvi pogled tega ni opazil.
Katere fizične lastnostni privlačijo
ženske?
Mišice, vitkost, frizura (na glavi in
prsih), čistoča (dezodorant in osvežilec
ust), nega (poskrbeti za nego samega
sebe), oblačila (ki poudarjajo vašo
postavo), nošenje in hoja (ponosno
vedenje), klasične obrazne poteze,
poškodbe (brazgotine).
Učinkovito je negovati osebni stil in
postati prepoznaven po določeni
znamki oblačil. Šivane obleke, čevlji,
barvni dodatki, brki ali brada ter
nenavadne frizure vam omogočajo
ustvarjanje razločnega stila in
poudarjanje najboljših potez.
Originalnost doseže dodatne točke,
zato se v modi izogibajte vsakdanjosti.
Gre za dvigovanje ega,
samozavestnega pa vas ljudje opazijo,
saj pustite odličen prvi vtis. Zapomnite
si, da ima zapeljiva zunanjost tudi
nezaželene stranske učinke. Tehnika
ne obstaja brez nevarnosti in zgodi se,
da ni primerna za vsakega.
Bodite odgovorni. Držite svojo
besedo. Vedno. Razvijte sloves o
doslednosti. Pridobite zaupanje s svojo
zanesljivostjo. Spoštujte svoje obveze.
Ostanite zvesti, kadar si to nekdo
zasluži in lojalnost vzpodbujajte v
drugih.
Ostanite odprti za nove ideje. Bodite
spontani, vendar razumni. Sprejmite
izzive - razumno. Vohajte rože.
4
Uživajte v sončnem zahodu. Negujte
»majhnega otroka« v sebi, ohranite
»otročjost«, ženske to obožujejo.
Bodite srečna oseba in to tudi pokažite.
Odkrijte svoje veselje do življenja.
Imejte pripravljen nasmeh za vse
(lahko tudi sramežljiv nasmešek).
Cenite navihanost in smeh. Igrajte.
Zakaj poročeni moški privlačijo
toliko žensk?
Poročenemu moškemu namreč ni treba
»igrati igre«, da bi se dokazal, zato je
sproščen ter samozavesten v Neskončni ljubezenski ovinki ljubljenja
pogovorih z nasprotnim spolom.
Oddaja občutek izkušenosti in
»prepovedanega sadeža«. Njegov
status kaže, da je privlačen najmanj
eni ženski in ravno to dejstvo ga naredi
še bolj zaželenega v očeh številnih
žensk – potrdi njihovo presojo, da je
vreden zasledovanja. Ni na razpolago
in ta nedosegljivost ga naredi zelo
zaželenega. Resnično smrtonosna
kombinacija.
Kaj se lahko samski moški iz vsega
tega naučijo? Obnašajte se poročeno.
Ni vam treba »igrati igre« ali se
dokazovati, vendar bodite sproščeni in
samozavestni v pogovoru z nasprotnim
spolom. Ne smete biti preveč dostopni
za nasprotni spol; dovolite ženski, da
vloži nekaj truda, da se vam približa.
Izognite se obnašanju, da ste »na
preži« in nehajte izžarevati uboštvo ter
obup. Igrate norca, če z iztegnjenim
jezikom hrepenite po ženski. Ostanite
nekoliko oddaljeni, hladnokrvni, mirni
in zbrani, saj takrat širite samozavest
ter moč. Oddajajte izkušenost in
občutek »prepovedanega sadeža«,
ponosa, občutljivosti, moči in
sramežljivosti.
Nekaj izpovedi in priporočil
moških moškemu
Vse ženske žarijo z veselo notranjo
lepoto. Njihovi obrazi so študija
rokokojskega kiparstva, nepoznanega,
težavnega in zavitega zemljevida
življenja. Njihova telesa nosijo obljubo
skritih radosti. Njihov duh seže v
predolgo zanikano eksplozijo strasti. So
neoklesan dragulj, neprebujen šarm,
oči se svetlikajo s skrivnimi pomeni in
njihove globine so neodkrite. Zato se
do njih tudi tako obnašaj! So največje
bogastvo!
Fizično močnejše ženske se rade
ljubijo. So bohotne in čutne, tople in
sprejemljive ter izžarevajo ljubezen.
izražajo bistvo ženskosti. So mehke in
voljne ter vedno bolj prijetne na dotik,
kot pa njihove koščene sestre. Lahko
se potopiš v njihov sladki objem, v
prvoten ocean oziroma v vir življenja.
Starejše ženske so dobre ljubimke, saj
jih kot take opevajo v pesmih in
folklori. Njihove življenjske spretnosti
omogočijo mlademu sramežljivemu
ljubimcu, da premaga ovire strahu in
neizkušenosti. So dobre negovalke in
učiteljice, ki imajo veliko potrpljenja in
razumevanja. Ni jim vseeno.
Samohranilke so odlične sopotnice,
otroci pa odličen balanser v zmenkih.
Ta odlična ženska te ne bi dvakrat
pogledala, če ne bi vedela, da se boš
dobro razumel z njenimi otroki. To so
odrasle ženske, izkušene v življenju,
uvidevne, ne ocenjujejo po zunanjem
videzu in te ne zavrnejo, ker ne bi
ustrezal vzorcu družabnega tipa. To je
priložnost in resna odgovornost. Če
sprejmeš to žensko, moraš sprejeti tudi
otroke, prav tako kot morajo oni
sprejeti tebe.
Ženske različne rase in kulture
izžarevajo eksotiko in ščepec
prepovedanega. Barva v razmerju doda
različnost, dotik tujega in dražljaj
intimnosti.
5
Vse, kar resnično morate vedeti o poljub, čeprav vam je šla partnerka
ženski celoten dan močno na živce in gre za
Pod trdo lupino brezbrižnosti, ljubljenje po prepiru. Gre za skrb,
oddaljenosti in samozadostnosti gori čeprav ste nanjo jezni, za spoštovanje,
obupna osamljenost, globoka lakota po naklonjenost, udobnosti in sigurnost,
sopotniku, po nekom, s katerim se celo za nekaj strasti, kadar sta mesto
lahko pogovorimo, delimo majhna in čas pravilna. Gre za dopolnjevanje,
veselja vsakodnevnega življenja, ki nas za oblikovanje lastne osebnosti in
razume ter nam ponudi nežnost in učenja odgovornosti.
dotik. To je večen vir vsake ženske
ranljivosti, pogosto izkoriščen zaradi
predatorjev, vendar le ta kriči po
sočutju in ljubezni.
Ženske so prava uganka. Redko
razumljene, pogosto zlorabljene in
žaljene, nagrajene z mešanico strahu
in groženj, pogosto umaknjene iz
pomembnih zadev kot motnje, vendar
kljub temu spoštovane kot največja
skrivnost. Tradicionalno porinjene v
igranje vlog grešnega kozla,
zaničevane, prestrašene, izkoriščene in
uporabljene. Veliko so pretrpele zaradi
moških. Pozabljeno je, da so ženske
varuh rasne modrosti, preizkušnje
kulture, ohranjevalke civilizacije,
negovalke življenja, center družine,
klana ter vir ustvarjanja.
Bodite do žensk dobri in nagrajeni
boste. Pustite kontrolo in miselne igre
izkoriščevalcem in manipulatorjem. To
ste prerasli. Cenite in spoštujte vse
ženske, saj, kaj ni vsaka ženska zrcalna
slika vaše matere, hčere, ljubice?

Namen osvojiti žensko ni

zadovoljevanje lastnih potreb. Namen
osvajanja je vzpostaviti zrelo zvezo.
Pomeni, da ste tam, kadar vas partner
potrebuje, da dajete podporo, kadar je
kdo prizadet, da skrbite za partnerko in
da ona skrbi za vas. Gre za delo z
ramo ob rami in skupno reševanje
problemov. Gre za vsakdanjost. Rešiti
moramo problem, kako odplačati
hipoteko, kadar zmanjka denarja, kdo
bo pral posodo, menjal plenice in
odnašal smeti na mrzel večer. Gre za
6
Kaj pomeni biti pravi
moški?
Kor berem vaše odgovore vidim, da ste
velikokrat na strani žensk. Ali to
pomeni, da nimate radi moških ali smo
ženske res “močnejše” in več
prenesemo. Namreč enako ugotavljam
pri sebi in svojih prijateljicah.
Velikokrat moramo reševati kakšno
zadevo, ki jo je povzročil mož ali
moška oseba na poslovnem področju.
Posebaj sem to opazila kadar je
kolegica ostala sama po ločitvi, vzgoja
otrok in vzdrževanje hiše je padlo na
njo. Sedaj je veliko več reda okoli hiše
in tudi otroci so bolj sproščeni in
uspešni v šoli ter športu. Torej je na
tem kar trdite tudi nekaj resnice. Zakaj
moški bežite pred odgovornostjo?
Lili K. iz obale
No, morda se je rubrika res malo
prevesila na stran žensk, vendar to ne
pomeni, da sem jaz bolj na ženski
strani, k večjemu obratno. Saj želim
moške opozoriti, nad tem da morajo
nekaj storiti na svoji osebnosti in
moškosti, če nočejo da jih bodo ženske
izrinile iz vseh področji. Čeprav to
moški jemljejo bolj kot napad. Sam pa
o ženskah ne mislim nič slabega ali, da
si tega kar počnejo ne zaslužijo.
Povedati želim le to, da si ženske
zaslužite veliko več spoštovanja in da
se delo in odgovornost mora
enakomerno razporediti.
Namreč moja trditev je, da si ženske s
Slovenskimi moškimi nimate kaj dosti
početi oz. v Sloveniji je zelo malo
»moških«. Da še pojasnim. Moški bi
moral biti steber družine ali družbe. To
ne pomeni, da je tisti, ki ukazuje in
prinaša denar, temveč, da rešuje
težave, ki jih je sam povzročil, da
kadar ga družina potrebuje je tam in
da prevzame enako mero odgovornosti
in časa za skrb doma in otrok, ter da je
iskren. Lahko rečem, da ne gre za
velike zahteve, vendar niti teh
minimalnih zahtev ne uspemo
zadovoljiti, vse preveč bežimo pred
vsem za čemer bi morali stati.
Najhuje pa je, da veliko moških svojo
moč oz. »prav« uveljavlja z nasiljem.
Morda lahko »nemoško« obnašanje
pojasnim na čisto vsakdanjem primeru.
Moški bi moral v vsaki ženski videti
»najlepši cvet«. Ženske ponavadi
izgubite »tla po nogami« ali kot bi
moški rekli stik z »zemljo« realnostjo
oz. da ste tečne, da ne veste kaj bi
rade... skratka v konfliktnih pogovorih
z nami nam očitate, nas zmerjate in
dvigujete glas. Moški takšnega načina
govorjenja ne bi smeli slišati, temveč v
ženski bi moral še vedno videti
»najlepši cvet«. Moški pa v takšnih
primerih dvignemo glas ali roko oz.
odidemo. Morali pa bi žensko objeti ali
pa jo preko pogovora »spraviti nazaj
na zemljo«. Na same odzive ženske se
moški ne sme ozirati, ker potem tudi
sam zgubi stik z realnostjo, pozoren pa
mora biti na njeno vsebino, saj je v
njej veliko resnice, in je dobro
upoštevati vse povedano pri osebnosti
rasti. S tem ko bomo moški tako
reagirali v odnosu, ženske več ne bodo
tečne, ne bodo imele razloga če bomo
»osebnostno rasli«, če pa bodo že
izgubile stik z »zemljo«, pa bodo
vedele na koga se lahko naslonijo
(steber družine).
V pretekli številki sem pojasnil zgodbo
z mamo, vendar se moški ne smemo
izgovarjati na svoje starše oz. stanje v
državi, ker tako ponovno prenašamo
odgovornost. Mi smo tukaj in zdaj.
Tukaj moramo urediti stvari, ne pa
spreminjati preteklost ali prihodnost.
Zdaj!
7
Če poskušam dati odgovor, zakaj
moški ne sprejemamo odgovornosti,
vam ga ne znam. Je pač ne. Ženske pa
boste to sprejele ali ne! Jaz vam
svetujem, da ne in da živite svoje
življenje. Ko pa bomo moški hoteli
živeti polno in zadovoljno življenje pa
bomo ponovno pričeli postajati moški
in sprejemati odgovornost. Morda nam
je sedaj tako všeč, ker nas »nekdo«
razvaja.

8
Kdaj smo zreli za poroko?
Večkrat si vprašanje: »Kdaj smo zreli
za poroko?«, postavimo šele nekaj let
po poroki. Čeprav bi se morali vprašati,
to veliko prej preden se odločimo za
tako pomembno življenjsko odločitev.
Preden si odgovorimo na vprašanje, si
poglejmo, kakšen bi moral biti zakon.
Torej neke vrste pravila partnerskega
odnosa (ki pa morajo veljati tudi če
nismo poročeni).
V zakonu ne sme biti nič samoumevno,
vse kar želimo, da stori drugi ga
moramo za to prositi ali si predhodno
razdelimo dela. V zameno ne smemo
nič pričakovati, če se predhodno ne
dogovorimo (niti hvala ali pa celo
seksa, ko moški pospravi za sabo in
misli, da je že naredil dovolj za…). Delo
mora biti razdeljeno časovno
enakomerno. Enota, za enakomerno
delitev dela, ne sme biti količina ali
denar, temveč časovna enota. Namreč
obema partnerjema mora ostati enako
časa za zabavo in enako časa morata
posvetiti vzgoji otrok, seveda to lahko
počneta skupaj (vendar se zabava ne
šteje, če gre družina na počitnice in
potem se mož igra z otroci, žena pa
pospravlja, kuha, skrbi, da nihče ni
žejen ali opečen…). Predvsem pa od
partnerja ne moremo zahtevati tisto,
česar sami nismo pripravljeni narediti
zanj in za zakon. Prav tako (kot smo že
zapisali v enem od prejšnjih števil) ne
sme biti samoumevno, da smo s
poroko zapečateni za vedno, temveč se
moramo vedno znova in znova
»osvajati«. V praktičnem življenju je to
skorajda nemogoče, predvsem zaradi
različnih načinov dela ali služb, zato pa
moramo sami težiti, da je to vedno bolj
pogosto. In ne samo ob obletnicah ali
praznikih, ko je to že samo po sebi
umevno.
Če se malo prepustim »nestrokovnemu
razmišljanju«. Poročni list bi lahko imel
prilogo, v katerem bi bila napisane
obveznosti in odgovornosti
posameznega partnerja, ki bi se na
določen čas preverjale. Torej bi poročni
list lahko imel omejen rok veljave.
Partnerja bi si tako na vsakih sedem ali
deset let ponovno prisegla zvestobo ali
pa ne. Tako bi se oba partnerja v
določenih življenjski obdobjih trudila,
da bi izboljšala odnos, predvsem pa bi
bilo veliko manj dela na sodiščih v
primerih, ko partnerji dejansko
ugotovijo, da ne sodijo skupaj. No to je
bila samo kratko razmišljanje, ki pa
mislim, da bi dobilo veliko
somišljenikov.
Ko smo sami krivi za slab odnos,
pogosto prenašamo odgovornost na
druge, namesto da bi se soočili s
problemom. Torej raje pobegnemo od
njega. Zavedati se moramo, da bi tak
beg pomenil kratkotrajno rešitev, saj bi
enako napako ponovili v naslednjem in
naslednjem zakonu.
Če že upoštevamo dejstva, ki smo jih
našteli v začetku, bi marsikateri
temeljito premislil ali je pripravljen na
skupno življenje ali ne. Tega se
predvsem zavedajo moški, zato pa
težko privolijo v zakon in raje živijo na
»koruzi« (čeprav razlike ne bi smelo
biti). Če pa se že poročijo, se
predvsem zaradi strahu, da bi ostali
sami.
Pari, ki se najdemo skupaj in želimo
ostati skupaj, moramo imeti predvsem
skupni življenjski cilj in interes ga
doseči. Cilji ne sme biti, imeti otroka in
mirno življenje, temveč vsebine, kako
si bosta naredila mirno življenje, kaj
bosta počela, ko bodo otroci odrasli,
kaj ju bo dopolnjevalo in razvijalo…
9
vendar se bodo nekateri vprašali, pa
saj to lahko počnemo tudi brez poroke.
Da, res lahko počnemo brez poroke,
vendar je verjetnost, da to dosežemo
manjša.
Zakaj? Najbolje, da se vrnemo nazaj k
naravi ali bolje rečeno k vesolju.
Vesolje je zaokrožena celota, povezuje
ga »neka« energija, znotraj vesolja so
galaksije, galaksija je skupek zvezd, ki
jih povezuje »neka« energija, znotraj
galaksij so osončja, ki jih povezuje
»neka« energija, znotraj osončja so
planeti in na planetu Zemlja je
življenje. Življenje na zemlji je
povezano v države, v državah so ljudje
(narod), ki jih povezuje »neka«
energija. Narod sestavljajo zveze, po
večini partnerske in kaj jih povezuje?
»Neka« energija. Povezovalno energijo
v vesolji bi lahko poimenovali z pravim
imenom, energijo, ki povezuje ljudi pa
žal ne, ker je ne poznamo, torej je
neka pripadnost. Morda bi lahko
energijo med ljudmi enako poimenovali
kot povezovalno energijo v vesolju,
vendar povezava med planeti in
zvezdami ostaja, med ljudmi pa se to
zgodi zelo redko, v mislih imam srečne
zakone. Zato ker delujejo skladno,
naravno. Ljudje pa ne delujemo
naravno, predvsem še vedno igramo,
nismo iskreni.
In ravno to bi nam naj dala poroka.
Pripadnost, potrdilo za iskrenost,
optimalno bivanje. Ko se dva
posameznika povežeta, dobita večjo
moč in motivacijo, zato z večjim
veseljem hitita k cilju (seveda, če oba
enako prispevata).
Torej če smo si nekako odgovorili na
vprašanje kaj je poroka, si sedaj
poskusimo, kdaj smo zreli zanjo. Morda
bi zlahka rekli, ko smo iskreni do
partnerja, so naša dejanja poštena in
si skupaj želiva preživeti starost na
barki. Pa ni čisto tako.
Najprej moramo biti iskreni do samega
sebe. Vedeti moramo kaj je naš cilj v
življenju, zelo jasno nam mora biti,
kakšno je našo poslanstvo na tem
»svetu«. In šele, ko bomo popolnoma
iskreni do samega sebe in smo
pripravljeni prevzeti tudi popolno
odgovornost za svoja dejanja, smo
pripravljeni, za skupno življenje.
Priporočeno je, da partnerja skupaj
preživita vsaj eno leto, da se spoznata
in vidita, kako reagirata v vseh letnih
časih. Če se oba strinjata z vsem kar bi
rada počela v nadaljevanju življenja in
pri tem ne bo nobeden od njiju trpel,
sta pripravljena in zrela za poroko.
Seveda je to zelo idealistično rečeno,
namreč skozi vse življenje se učimo in
razvijamo in v obdobjih razvoja smo
najbolj občutljivi. Mišljeno je, da v
obdobju osebnega razvoja mora biti
toleranca partnerja večja, kot v ostalih
obdobjih, hkrati pa tudi sami ne
smemo na partnerja v tistem obdobju
gledati, kot na nekoga manjvrednega.
Skratka biti morata zelo tolerantna
drug do drugega v različnih obdobjih
življenja. Ta toleranca mora biti
enakomerna iz obeh strani in
enakomerno razdeljena po obdobjih.
Partnerja z iskrenim odnosom morata
vedeti, kdaj se kdo razvija in s kakšnim
razlogom. Ne sme se zgoditi, da bi
nekdo nekaj let zapovrstjo iskal
izgovore, da zaradi preobčutljivosti ne
more delati določenih stvari, v takšnem
primeru gre izključno za beg pred
odgovornostjo. Tukaj je mišljeno
predvsem delo in vzgoja. V kakšne
spolne odnose ali pogovor ne moremo
in ne smemo nikogar prisiliti. Vendar
če prihaja do tovrstnega izmikanje, si
morata partnerja priznati svoje napake
in poskusiti najti odgovor, zakaj kaj
podobnega s tem partnerjem ne
10
moreta početi. Pravzaprav je to težava pogovarjati in bo morda potrebnih kar
obeh, najmanj kar lahko storita je, da nekaj let, da bomo prišli do iskrenosti,
spremenita pristop. če smo do sedaj živeli v »izmišljenem«
svetu. Da se vaš »izmišljen« svet ne bo
S poroko morata prevzeti tudi nadaljeval z vašimi potomci, pa morate
odgovornost za dejanja drug drugega. svoje otroke pričeti vzgajati iskreno.
Zato je toliko bolj pomembno, da Predvsem jim morate pustiti svobodne
skupaj sprejemata odločitve. Odločitve odločitve. Vaši otroci si bodo vzor
pa lahko sprejmeta skupaj samo jemali po vašem zakonu, po vašem
takrat, če imata enak cilj in bo ta odnosu. In tako bodo na enak način
odločitev pripomogla k realizaciji cilja. iskali partnerja, imeli enak odnos do
V nasprotnem primeru prične prihajati njega in enak zakon.
do prepirov in slej ko prej bo eden od Torej vaša odgovornost je, da ste
partnerjev pričel sprejemati odločitve iskreni v zakonu in da svojim otrok
sam, brez vednosti drugega, tudi pokažete, kako mora izgledati zakon.
velike. Odločil se bo za denarno In vaši otroci si ne bodo postavljali
posojilo ali nakup avtomobila. V pravil v zakonu, temveč jim bo odnos s
primeru, da se mu kaj zgodi bo polno odgovornostjo samoumeven.
denarno posojilo moral vračati drug
partner in še skrbeti zanj (če gre za
nezgodo). Drug partner bo sicer v
večini primerov prevzel skrb in
odgovornost za njegova dejanja,
vendar če se odloči da tega ne bo
naredil, mu nihče ne sme zameriti ali
ga obtoževati. Saj so bila pravila, ki sta
si jih v začetku postavila, kršena. V
zakonu namreč ni rdečih kartonov ali
denarnih kazni. So le dejanja, ki jih
naredimo namesto nekoga ali pa ne.
Skratka nič nam ni potrebno narediti,
razen tistega, kar smo podpisali za
tretjo osebo (krediti…) in skrb za
otroke.

No če se boste slučajno naslednji

teden poročili in ste sedaj ugotovili, da
pri vama ni tako, to ne pomeni, da
morate prekiniti poroko. Le iskreno si
morata povedati, kaj pričakujete v
zakonskem življenju in oba sprejeti
odločitev, da bosta strmela k
iskrenosti. Vendar pot ne bo lahka. No
drugi pa boste rekli, da kaj takega ni
mogoče in da je najbolje, da se kar vsi
ločimo ali pa da sploh ne bo več
nobene poroke. Pa ni tako hudo! Le
iskreno se je potrebno začeti
11
Kdaj sva zrela za otroka?
V Sloveniji v zadnjih letih rodnost vse
bolj pada, za kar večina krivi državo,
ker ne ustvari pogojev, da bi lahko
mlade družine »brezskrbno« zaživele.
Vendar, če pogledamo nekaj let nazaj,
pogoji niso bili bistveno drugačni, le
način preživetja je bil drugačen. Ali,
kot bi najstarejši rekli, naša mladina je
preveč razvajena in bi vse rada imela
že na pladnju.
Če se postavimo v vlogo mladega para,
ki je ravnokar diplomiral. Stara sta
okoli 25 let in se želita poročiti. Službo
je dobil samo on. Ona ima težave, ker
se vsi delodajalci bojijo, da bo zanosila
še preden se bo uvedla v delo in bi to
za njih bila predraga investicija v
kader. Ker je on šele pričel z delom, ne
more dobiti kredita. Prav tako pa bi mu
premalo ostalo, da bi kasneje tudi
preživljal družino. Tudi za najemnino
nimata dovolj. Zato se ona odloči da
nadaljuje s študijem, se poročita in se
začasno preselita k njenim staršem.
Oba še v popoldanskem času
opravljata občasna dela. Po nekaj letih
uspeta privarčevati za nakup
stanovanja, nekaj pa pomagajo tudi
starši. Sedaj sta stara 30 let. Ona
magistra in on diplomirani inženir.
Uredita si stanovanje po lastni želji in
uspe ji dobiti službo. Želja po otroku
jima še vedno ostane, vendar si ona ne
želi prekiniti kariere, ki jo je šele
pričela, tako se tudi on odloči za
magisterij. Pri 35 sta se nekako ustalila
in se odločila, da je primeren čas za
otroka. Ker so za njo že kritična leta,
ne more takoj zanositi, zato se nekaj
časa trudi tudi pri zdravnikih in pri 38.
postaneta srečna starša z našo vrsto. Otrok ne spočenjamo samo
magisterijem.
Postaneta zelo zaščitniška starša,
otroku ne dovolita ničesar početi, da si
ne bi kaj naredil, izolirata ga pred
družbo, ker nihče ni dovolj dober zanj,
izpolnita mu vsako željo… v osnovni
šoli je odličen, vendar se ne more
vklopiti v družbo, v srednji šoli mu
počasi uspeh peša in zaide v družbo,
kjer se sreča z drogo. Kljub vsemu
znanju, ki ga starša imata ne znata
obvladovati zadeve, tako ga pošljeta v
komuno. Ko se vrne domov, ozdravljen
od mamil, želita da dokonča šolo, spet
ga nikamor ne pustita, da ponovno ne
pade v »slabo družbo« in tako se
prične zatekati v svoj svet. Ta svet je
zanj vedno bolj realen in v njem se
dobro počuti. Ker se do okolice obnaša
nesprejemljivo, ga starša odpeljeta k
psihiatru, ki postavi diagnozo –
šizofrenija.
Danes je star 25 let, zaprt na psihiatriji
in nikoli ni dokončal srednje šole.
Starša sta ugledna meščana, ki ga
obiskujeta čez vikend. Javnost jih
pomiluje, kakšna nesreča se jima je
zgodila v življenju. Tako pridna sta bila
celo življenje, njun otrok pa jima ne
more vračati tega, kar sta mu dala.
In kaj sta mu dala? Točno to kar se mu
danes dogaja. Nista ga naučila živeti!
To je izmišljena zgodba, vendar je
podobnih zgodb v Sloveniji nešteto.
Vidimo lahko, da je sistem v državi
delno kriv, da se starši tako pozno
odločajo za otroke. Vendar ne smemo
vsega bremena prenesti na državo.
Sama vzgoja je predvsem odvisna od
staršev oni so tisti, ki vzgajajo otroke
in jih v prvem letu življenja oblikujejo
in usmerjajo.
Otroka moramo naučiti živeti!
Namen starševstva je, da ohranimo
zato, da bo nam lepo, da doživljamo
srečne trenutke, da si zapolnimo čas v
12
življenju, temveč, da nadaljujemo našo
vrsto. Vsa sreča, ki pride zraven je le
posledica. Generalni cilj rojstva pa je
nadaljevati človeštvo. Otrok ne
rojevamo zato, da jih bomo imeli v
svojem okrilju in da bodo izpolnjevali
naše želje in uresničili nedokončane
sanje. Temveč, da vzgojimo
naslednike, ki bodo našo kulturo peljali
naprej.
Zato se moramo do njih tudi tako
obnašati. Predvsem jih moramo učiti
osnovnih veščin življenja, jim zaupati in
jih pustiti svobodno odločati, dati jim
moramo življenjsko izkušnjo. Starši
moramo postati neke vrste trenerji.
Naš cilj je naučiti otroka preživeti, da
se znajde v tej »divjini življenja«. Dati
mu moramo osnovna orodja,
komunikacijo, iskrenost, zaupanje,
srčnost, odgovornost, ter ga naučiti
nekaj praktičnih stvari. To so orodja za
preživetje. Kako pa jih bo uporabil in
kako bo živel svoje življenje pa
nimamo pravice vplivati. Način
njegovega življenja je odvisen od njega
samega, največ kar mu lahko pri tem
pomagamo je, da smo mu v času
vzgoje dali dobre vzglede. Tako, da
smo sami uživali v življenju, bili iskreni
do partnerja in mu dali svobodo, da
smo bili odgovorni do svojih dejanj, ter
da nismo nič počeli pod prisilo ali
počeli nekatere stvari, ker so drugi
tako hoteli.
Predvsem pa smo jih morali učiti
postavljanja mej, da so se naučili
reči ne, da so vedeli kaj je dobro
za njih in kaj ne, da se znajo
postaviti zase, da znajo mirno
reagirati v kritičnih situacijah, da
znajo iskreno povedati, kaj jim
moti, da znajo izražati svojo
osebnost, da znajo biti oni.
Kdaj lahko imamo otroke?
Naslov članka je »Kdaj sva zrela za
otroka?« pa že skozi cel članek pišem o
tem, kakšni starši moramo biti, da in to
s posebnim razlogom, najprej se
moramo zavedati, kaj pomeni biti starš
in ko so nam vse naloge jasne in smo
zato pripravljeni sprejeti odgovornost,
takrat smo zreli za otroka.
Kadar se dva odločata za otroka, se
morata zelo resno vprašati ali sta zrela
in sposobna za tako odgovorno vlogo.
Pa to ne pomeni, če imata dovolj
denarja, temveč ali sta dovolj
samostojna, da lahko vzgajata otroka
brez tuje pomoči. Kadar končamo
fakulteto z diplomo nimamo potrdila,
da obvladamo zraven stroke še
starševstva. Na fakultetah ne bomo
dobili znanja, kako biti dober starš.
Obstajajo pa neformalne šole za
starše, kamor se zatečejo predvsem
starši, ko se pričnejo zavedati, da ne
obvladajo svojega otroka. Vendar bi v
takšne šole morali iti preden se
odločajo za otroka. Zato pa traja
nosečnost 9 mesecev, da se par
pripravi na starševstvo, na vseh
področjih. Tudi če je otrok prišel
nepričakovano.
Ne posnemajte svojih staršev!
Največkrat vzgajamo otroke, tako kot
so nas naši starši ali ravno nasprotno,
ker rečemo; mi pa že ne bomo ravnali
s svojimi otroki, tako kot so naši starši.
Kar je na nek način popolnoma
normalno. Saj se starševstva nismo
učili v šoli, tako nam je edini vzgled
bila naša vzgoja, vzgoja na katero se
upiramo in nam daje smer.
Pristopiti bi morali malo drugače.
Postaviti se moramo v vlogo, kako bi
se sami želeli počutiti in potem bi
morali počasi graditi nazaj, kaj vse pa
sedaj moramo narediti, da bi se tako
počutili, tako bomo dobili recept za
najboljšo vzgojo naših otrok. Delati
moramo samo tisto, kar si želimo in ne
13
tisto, kar nam kažejo slike in vzorci iz
okolice.
Če pogledamo malo bolj grobo in
vzgojo otroka primerjamo z gradnjo
hiše. Vsak si postavi neko vizualno
sliko, kakšno hišo si želi in potem iz
tega naredimo načrt, kakšne materiale
bomo potrebovali, kakšne postopke in
koliko bo to stalo. Pa da ne boste
mislili, da tega nekateri starši ne
počno. Vendar si napačno postavljajo
cilje. Starši si predvsem predstavljajo
svojega otroka z diplomo, uspešnega
direktorja, zdravnika, sodnika…, ki je
materialno priskrbljen ima čudovito
družino, lepe dopust…. Predstavljajo si
kaj bi bil in potem ga pošiljajo v
različne šole in športne aktivnosti, ker
želijo iz njega narediti osebo po svoji
podobi. Cilj bi moral biti drugačen.
Njihov otrok bi moral biti srečen, ali je
avtomehanik, predsednik države ali
zdravnik. Da pa je srečen pa mora
razvijati svoje sposobnosti in človeške
lastnosti. Želeti si moramo, da je naš
otrok iskren, da uživa, pošten,
iznajdljiv, srčen človek, dober ljubimec,
prijatelj, da zna poslušati, da zna
povedati to kar si želi in te lastnosti
mora starš vzgajati in tudi dati otroku.
Damo pa mu jih lahko samo
takrat, če smo sami takšni. In ko
bomo iskreni, uživali v življenju,
se nikomur podrejali, čutili, da
živimo, da ljubimo, smo zreli za
otroka.

Otrok ni naša last, je oseba, ki

nadaljuje našo vrsto.

14
Odgovornost
Učenje odgovornosti je pomembna
stvar, ki se je začnemo učiti že zelo
zgodaj. Že čisto majhni otroci se
zmorejo sami odločati in sami
prevzemati odgovornost za posledice,
ki jih prinese ta odločitev. Seveda se
moramo starši zavedati, da je nujno,
da pustimo otroka, da se sam odloči in
kar je še huje, da sam prevzame
odgovornost za svoja dejanja. Žal se
danes vse prepogosto dogaja, da starši
nismo sposobni prenesti, da bi se otrok
sam prebijal skozi posledice napačnih
odločitev. Otroka pustimo, da sam
žanje uspehe, ki jih prinese dobra
odločitev, zelo težko pa se sprijaznimo,
da bi moral nositi negativne posledice.
Kaj hitro se nam zasmili in sami
vstopimo kot njegovi rešitelji in
uredimo stvar, še preden se otrok
zave, da ga je polomil.
Sicer pa ni res, da že zelo majhni
otroci ne bi zmogli prevzeti del
odgovornosti zase. A spet smo starši
tisti, ki ne dopuščamo radi otrokom, da
bi sami delali, kot se njim zdi prav. Ker
si starši vse prepogosto domišljamo, da
vemo, kaj je za otroke najbolj prav, jih
s tem oropamo nadvse dragocenih
izkušenj, iz katerih bi se naučili največ
za življenje. Je pa seveda res, da je
učenje odgovornosti ena težjih
starševskih nalog, ki jo starši, žal,
pogosto slabo opravimo. V preveliki
skrbi za otroke jih ovijamo v vato, za
njimi popravljamo njihove napake, jih s
tem delamo mehkužne in
nesamostojne.
Učenje odgovornosti in
prevzemanje odgovornosti na
svoja ramena
Kako lahko otroka začnemo učiti
odgovornosti za svoje odločitve?
Že zelo majhen otrok lahko prevzame
odločitev o tem, kaj bo oblekel. Da pa
odločitev ni pretežka, otroku vendarle
omejimo izbor. Damo mu prosto pot,
da sam izbere med oblačili, ki so
primerna za denimo zimske razmere.
Tu odgovornost ne bo prevelika, otrok
se bo pa vendarle počutil
pomembnega, ker je smel sam izbrati.
Sam sme izbrati npr. barvo čevljev,
kape ali ostalih oblačil. Seveda pa se
kaj kmalu spoprimemo tudi s težjimi
odločitvami, takimi, ki imajo lahko
neprijetne posledice. Ena takih
odločitev je vir nenehnih sporov med
starši in otroki: to je določitev ure
spanja oziroma odhoda v posteljo. Te
bitke poznamo prav gotovo vsi starši.
Kako jih omiliti in kako dopustiti
otrokom, da se sami odločijo in sami
tudi prevzamejo odgovornost? Kar
težko, predvsem zato, ker smo starši
še vedno prepričani, da vemo, kdaj je
najboljša ura za spanje. Pa res vemo?
Ali ne bi bilo laže nam in otrokom, če
jim dovolimo, da si sami določijo ura
spanja? Groza ali konec vojne med
starši in otroki? Tu smo starši na
resnični preizkušnji. Če smo dovolj
močni in dovolj zaupamo sami vase in
v otrokove sposobnosti, potem lahko
to vojno obrnemo v sklenitev premirja.
Dovolimo otroku, da odide v posteljo,
kadar sam želi. Seveda z omejitvami:
da ne moti ostalih družinskih članov, če
ti že spijo, da se tiho igra in seveda, da
bo zjutraj ne glede na to, kako je
utrujen in zaspan, vstal in opravljal
svoje dolžnosti. Če se bojimo, da bo v
šoli zaspal, opozorimo učiteljico na naš
dogovor. Po določenem času vztrajanja
bo otrok sam spoznal, kaj je zanj
najbolje in kdaj mora v posteljo.
Seveda moramo vztrajati tudi starši in
ne dovolimo, da zanemarja svoje
obveznosti in se držimo pravil,
predvsem pa ne kaznujmo otroka. Se
15
vam zdi nemogoče? Težko je morda
res, vsekakor pa ni nemogoče.
Vedno znova in znova sem priča
strahu staršev, ko tam nekje v četrtem
razredu devetletke večinoma prvič
spuščajo svoje otroke za več dni
zdoma (šola v naravi). Kar ne morejo
se odreči temu, da ne bi učiteljem
dajali »dobronamernih« nasvetov, kaj
je za njihove otroke najbolj prav. Kaj
naj bi jedli, česa ne smejo, kdaj smejo
klicati, kako jih obleči, pred čim
varovati. Naštevanja zahtev in
priporočil ni ne konce ne kraja. Menim,
da je ta strah pred otrokovim prvim
resnejšim korakom v samostojnost
posledica tega, da je prvič postavljen
na resno preizkušnjo sistem vzgoje.
Starši se podzavestno bojijo, da svoje
starševske vloge niso opravili dovolj
dobro. Zdaj se bo videlo, koliko so bili
sposobni svojega otroka naučiti
samostojnosti in sprejemanja
odgovornosti. Ker ne zaupajo sebi, da
so z dovolj odgovornosti vzgojili
otroka, svoje dvome prenašajo na
učitelje in jim ne dovolijo, da bi
vzpostavili svoj sistem vodenja
skupine. Svoj strah želijo prikriti z
dvomi v učiteljeve sposobnosti.
Prepričana sem, da je zdrav otrok pri
devetih ali desetih letih z zdravo vzgojo
popolnoma sposoben za nekaj dni oditi
brez staršev od doma. Sposoben si je
tudi pripraviti stvari za na pot, če mu le
zaupamo. In v veliki meri je sposoben
prevzeti odgovornost za svoje
obnašanje in svoja dejanja. Če mu
bomo mi zaupali, si bo zaupal tudi
sam.
Ko učimo svoje otroke prevzemanja
odgovornosti zase in ko nam to že
počasi uspeva, smo kmalu postavljeni
pred nov izziv: ostareli starši, ki so
prepričani, da vse še zmorejo sami. Mi
pa kmalu presodimo, da po naših
merilih ni tako. Kako naprej? Ali jih
smemo prisiliti, da odidejo v dom za
ostarele, ker smo prepričani, da niso
več dovolj odgovorni za svoja dejanja?
Dilema je težka, a dejstvo je, da
nimamo pravice nekoga prisiljevati v
nekaj, če tega sam noče. Seveda pa se
mora ostarel človek tudi zavedati, da
prevzema nase polno odgovornost za
svoje življenje. Dokler se svojih
odločitev jasno zaveda, mu ne moremo
oporekati. Dolžni pa smo mu postaviti
neke meje. Če bo do teh mej zmogel
sam, v redu, sicer sledi ponovno
vrednotenje. Da bi take dileme laže
reševali, je dobro, da ohranjamo s
starši dobre odnose in se o teh stvareh
še pravočasno pogovarjamo.
Odgovornost za lastno življenje
Kaj pa srednja generacija, ki naj bi bila
najbolj sposobna obnašati se
odgovorno? Tudi tu se rado zaplete.
Znamo biti odgovorni do otrok, do
družine, do staršev, do službe…kaj pa
do sebe? Kaj radi pozabljamo, da smo
v prvi vrsti odgovorni zase in za svoje
življenje. Naše življenje v
najosnovnejšem pomenu je naša
glavna odgovornost. Vse se gradi od tu
naprej. Sem spada odgovornost za
naše zdravje. Dobesedno. Nihče nam
te odgovornosti ne more odvzeti.
Noben zdravnik ali terapevt ne more
storiti nič, če sami nočemo. Skrb za
zdravje in odgovornost za zdravljenje
ob nastopu bolezni je pretežno naša.
Marsikdo nam lahko pomaga, a le, če
sami hočemo. Pravzaprav se veliko
ljudi obnaša neodgovorno do svojega
življenja. Pa ne samo tisti, ki se
drogirajo, tako ali drugače.
Neodgovorni smo že, če se ne znamo
ustaviti ob delu, normalno zadihati, se
sprostiti in si privoščiti zabavo. Včasih
so nas učili, da si zabavo smemo
privoščiti samo, če smo zadovoljili prej
določene pogoje, če smo bili pridni in
uspešni. A ni čisto prav, kajti zabavo
rabimo prav tako, kot rabimo delo. Žal,
16
smo si dovolili, da nam mediji, ki nas
vse bolj zasipajo z idejami, kaj naj bi
bilo za nas najbolje, precej pokvarili.
Velikokrat ne znamo prisluhniti sebi,
svojemu organizmu in sami izluščiti,
kaj organizem resnično potrebuje. Prav
zapackali smo svoje življenje s
sprejemanjem kopice podatkov in
informacij brez prave cenzure. Težko
pridemo prav do sebe, do svojih lastnih
potreb, ki so lastne samo nam in
odgovor na te, čisto naše potrebe, je
naša od-govornost .
Malo ljudi se zaveda, da je tudi
odgovornost za vzpostavljanje dobrih
odnosov samo naša. Nič ne pomaga
metanje peska v oči, da bi bili v redu,
samo če bi nas drugi razumeli. Ker nas
drugi ne razumejo in ker ne delajo z
nami tako, kot želimo mi, je zelo lahko
krivdo prenesti na druge. Pa bi precej
laže živeli, če bi se zavedali, da ne
moremo prevzeti odgovornosti za to,
kako se obnašajo drugi. Nihče ni
odgovoren za to, kako se obnaša
nekdo drug. Je pa seveda vsak
posameznik v polnosti odgovoren zase,
za svoje obnašanje.
Ali je odgovornosti lahko tudi
preveč?
Pravzaprav ne, če smo zares
odgovorni. Potem se znamo
pravočasno ustaviti in se zavedamo, do
kam sežejo meje naše lastne
odgovornosti. Seveda pa je veliko ljudi,
ki sami sebi naložijo preveč. To je
najhuje, ker ne morejo biti nikoli
zadovoljni. Če znamo biti zdravo
odgovorni, potem nas zlepa ne
zmedejo tisti, ki želijo preveč
odgovornosti prevaliti na nas. Ne je v
takih primerih edino zdravilo. Nikomur
ne smemo dovoliti, da na nas prelaga
nekaj, kar se nas ne tiče. Iz
prevzemanja prevelike odgovornosti
izhaja nenehna skrb.
Kot mama plezalcev sem sama
velikokrat izpostavljena vprašanjem,
kako in koliko me skrbi in kje je moja
odgovornost za lastne otroke. Moja
odgovornost do njih je seveda velika in
se je tudi jasni zavedam. Ni in ne sme
pa biti moja odgovornost, kaj bodo
otroci počeli in kaj bodo izbrali. Moja
dolžnost je učiti jih, kako po korakih
prevzemati odgovornost za lastno
varnost in lastno življenje. Lahko jih
učim in jim kažem, kakšna vrednota je
življenje, nimam pa pravice odločati
namesto njih. Tudi moja skrb zanje je
moj problem, ne njihov. Nihče mi ne
daje pravice, da jih s svojim strahom in
pretirano skrbjo omejujem pri njihovih
odločitvah.
Nekatere odgovornosti imajo seveda
prednost pred drugimi. Učenje
odgovornosti do sebe in do drugih na
cesti je seveda bistveno večjega
pomena od učenja odgovornosti za
pospravljanje sobe ali redno pisanje
domačih nalog.
Pri prevzemanju odgovornosti je tako
kot pri vseh stvareh – zdrava mera je
najboljša. Če nismo odgovorni, trpijo
drugi okrog nas, če si naložimo preveč
odgovornosti, pa trpimo sami.
17
Odločanje in odločitve
Avtor: Tatjana Kruder
Začne se pri odločanju staršev za ali
proti spočetju otroka… ali pa ne… kot
pri dilemi, kaj je bilo prej: jajce ali
kokoš. Ko se bodoča starša odločata za
otroka, sta seveda pred veliko dilemo.
Pred njiju se postavljajo številna
vprašanja: je pravi čas, bo otrok zdrav,
bova zmogla, bova dobra starša, ali bo
konec velike ljubezni, ali bova imela še
čas zase, ali bo mali tiran zahteval ves
čas zase… Kot partnerja sta
postavljena pred eno prvih
pomembnejših odločitev. Odločata se
svobodno, lahko tudi že pod delno
prisilo – otrok je že na poti. Odločata
se v veliki, do sedaj neizpolnjeni želji,
ker zanositev do sedaj ni uspela. V tem
primeru velika želja prekriva vse
odločitve. Denimo, da se partnerja
odločita za otroka in zanositev uspe.
Od takrat naprej bosta vsak dan znova
in znova postavljena pred odločitve:
čisto majhne, nepomembne in velike.
Takšne, za katere še vedela ne bosta,
da sta se odločila in zelo pomembne,
takšne, ki imajo velik pomen za
nadaljnje življenje.
Kako se pravilno odločati in kako
sprejeti najboljšo odločitev?
Odločiti pomeni (Slovar slovenskega
knjižnega jezika): izraziti voljo, kako
naj nekaj bo. Med drugim pomeni
odločiti tudi: napraviti, da kaj ni več
skupaj s čim drugim; ločiti. Najprej in
predvsem se moramo zavedati, da
pomeni odločitev najprej ločitev. Šele
ko je ločitev sprejeta in uresničena, se
lahko odločimo za drugo, za nas tisti
trenutek boljšo možnost. In uresničimo
»voljo, kako naj nekaj bo«.
Prav nobene odločitve ne moremo
sprejeti, če se prej, kar je velikokrat
izredno težko, ne ločimo od prejšnjega
stanja. Prav zaradi te ločitve, ki se ji
nikakor ne moremo izogniti, so
nekatere odločitve tako zelo težke.
Če razvijamo zgodbo naprej: rodil se je
otrok, zdrava punčka, ki je rasla, se
lepo razvijala, šla v šolo, nato v
srednjo šolo. Že do te stopnje je šla
skozi veliko majhnih in velikih
odločitev, ki jih je dokaj uspešno
sprejemala. Ker je iz majhne punčke
zrasla velika in čedna punca, so jo
začeli zanimati fantje in tudi fantje so
jo opazili. Posebno eden – rodila se je
velika ljubezen, zaletava, malo
brezglava… in kmalu je bilo jasno, da
je iz te zaletavosti nastalo novo
življenje. Na videz brez odločitve fanta
in punce, kar tako, ker se je pač
zgodilo.
Ali pač, ali je bila tudi to odločitev?
Seveda, a ljudje se ne zavedamo, da
se tudi takrat, ko se ne odločimo, v
resnici odločimo. Odločimo, da se ne
bomo odločili in bomo pustili stvari teči
kar same po sebi. In se naša punca iz
zgodbe znajde prvič v življenju pred
povsem resno, življenjsko pomembno
odločitvijo. Postavlja si vprašanja. Vsak
odgovor pomeni ločitev od nečesa.
Splav pomeni ločitev od življenja še
nerojenega otroka. Donositev in
rojstvo pomeni ločitev od otroštva, od
brezskrbnih zabav, ločitev od šolskih
prijateljev, šole, dobrega uspeha. Kaj
storiti? Najprej mora izbrati ločitev. Od
česa se bo torej deklica ločila? Ker gre
za življenjsko odločitev, je izbira težka.
Deklica ne spi, ne je, starši ji niso v
pomoč, po svojih močeh išče najboljšo
rešitev.
Prva stvar, ki se je vsak, ki stoji pred
odločitvijo, mora zavedati, je, da na
tisto, kar se je že zgodilo, ne more
vplivati. Zdaj je tu in to mora sprejeti.
Seveda se pa istočasno mora zavedati,
da ima vso odgovornost, vso pravico
do nekega dogodka zavzeti svoje
18
stališče. To v praksi pomeni, da se
lahko odloči.
Dekle se lahko odloči za depresijo (to
je najbolj pogosta in pretežno slaba
odločitev) in s tem preloži svoj del
odgovornosti na druge – drugi bodo
tisti, ki bodo (če bodo) priskočili na
pomoč in se odločali namesto deklice.
Mogoče ta odločitev niti ni slaba,
zunanji opazovalci, ki niso čustveno
vezani na osebo, ki gledajo zgolj s
treznimi, pametnimi očmi na to stanje,
lahko v danem primeru pripeljejo
deklico do ustrezne rešitve.
Druga odločitev je lahko pogovor s
strokovnjakom, ki bo pomagal iskati
tudi možnosti za preživljanje otroka, ki
bo na drugi strani prikazal njene
možnosti, če se otroku tako ali drugače
odpove.
Seveda lahko nanizamo med obema
navedenima odločitvama še kar nekaj
možnosti, nekaj odločitev, ki jih lahko
deklica sprejme, preden se do konca
odloči: ali otroka obdržati ali ne.
Katera vprašanja si zastavimo
pred pomembnimi odločitvami?
Včasih pomaga, če smo po šolsko
pedantni – vzamemo list papirja in
pišemo: na eno stran, kaj z določeno
odločitvijo pridobimo, na drugo stran,
kaj izgubimo. Seštevamo, odštevamo,
ne pozabimo na svoja čustva… in
mogoče se po spisku laže odločimo.
Še eno vprašanje lahko pomaga pri
odločitvi: »Ali mi bo kdaj žal, če te
odločitve ne sprejmem?« Če je
odgovor da, smo že zelo blizu končni
odločitvi.
Predvsem pri odločitvah ne pozabimo
nase. Ko si postavljamo vprašanja, naj
bodo vezana na nas, kaj bo z nami,
kako bo vplivalo na naše življenje in
zavrzimo misli na to, kaj si bodo drugi
mislili. Mnenje drugih se spreminja, mi
ostajamo in naše odločitve nas
spremljajo vedno.
Ne pozabimo pogledati tudi v
prihodnost. Če neka odločitev prinese
zgolj trenutno olajšanje (beg v droge,
alkohol), potem to ni prava odločitev.
Naučimo se gledati v prihodnost,
pogledamo, kaj nam dolgoročno
prinese odločitev.
A kljub temu živimo v neki skupnosti
in zato se moramo jasno zavedati, da
vedno ne moremo sprejemati
odločitev, ki so samo nam v korist. Cilji
družine, zakona so pred našimi
osebnimi cilji in s tem v skladu se tudi
odločamo.
Pri vseh odločitvah nas vedno priganja
čas. Od hitre odločitve je včasih
odvisno naše življenje in življenje
drugih ljudi (pilot, kapitan na ladji,
šofer na cesti…). Za nekatere odločitve
si lahko vzamemo čas in trezno
razmislimo, a ne zavlačujmo, ker se
potem odločitev samo odmika in
upamo, da se bo nekdo drug odločil
namesto nas. Da se naučimo čim
hitreje in dobro odločati, se moramo
najprej svojih odločitev jasno zavedati.
V vsaki situaciji se zavedajmo, da se
odločamo: v hudi gneči na cesti se
lahko jezimo, lahko poskušamo
prehitevati, lahko se odločimo, da
bomo mirno čakali, da se promet umiri,
opravimo kakšen telefonski klic,
naredimo kaj zase(spijemo vodo,
poslušamo sproščujočo glasbo…). Ko
se svojih odločitev zavemo, bodimo
ponosni, da smemo sodelovati pri
poteku našega življenja, ga usmerjati.
In naučimo se iz vsake odločitve
izluščiti tisto, kar je dobro. V vsaki
odločitvi vedno je nekaj dobrega in
tisto gojimo naprej, na tem gradimo.
Prav napačne odločitve nas pripeljejo
do veliko izkušenj, zaradi katerih
znamo hitro in dobro odločati.
Lahko se seveda zavestno ali ne
odločimo, da odločitev prepustimo
drugim. Tudi ta odločitev ni nujno
slaba. Včasih je čisto prav in človeško,
19
da priznamo, da ne znamo naprej.
Svojo odločitev prepustimo v roke
drugim osebam. Vsekakor naj bo to
prepuščeno osebi, ki ji zaupamo, za
katero vemo, da nas ne bo opeharila.
Vendar bodimo pozorni – to naj se res
zgodi izjemoma, sicer si pa privoščimo
vedenje, da smo sposobni svoje
odločitve sprejeti sami. Sami prevzeti
vso odgovornost, ki si jo z odločitvijo
naložimo. In sami žeti sadove, ki jih bo
odločitev rodila. Sami premagovati
ovire in sprejemati odločitve, ki bodo
še potrebne.
Za odločitev si je potrebno
zastaviti cilj!
Preden se sploh začnemo odločati, si
postavimo cilj. To je mnogokrat
preprosto: priti na vrh gore, udeležiti
se tekmovanja, dobiti novo službo… To
opravimo brez večjih razmišljanj. Če je
posredi pomembna, življenjska
odločitev, je določitev cilja zelo
pomembna. Katere so lastnosti dobro
postavljenega cilja? Cilj naj bo
oblikovan čim bolj konkretno,
postavljen v dokaj natančen časovni
okvir in predvsem naj bo dosegljiv z
lastnimi sposobnostmi. Dober cilj naj
ne vsebuje primerjav in naj bo
pozitivno oblikovan.
Kako pomagati človeku, ki se
odloča?
Bodimo zelo previdni in ne dajajmo
človeku, ki je potreben pomoči pri
odločanju, zavesti, da se odločamo
namesto njega. Spomnimo se izjav
čisto majhnih otrok, ko se poskušamo
starši odločati namesto njih: »Pusti,
bom, sam(a)!« in še cepetanje z
nogami, ker nočejo pustiti, da nekaj
naredimo ali odločimo namesto njih.
Tega se zavedajmo tudi, ko želimo
pomagati odraslemu človeku.
Poskusimo človeka, ki se odloča,
razumeti, bodimo sočutni, vendar
trezni in čim bolj realni. Postavljamo
mu vprašanja, da se dokopljemo do
njegovih resničnih želja. Osvetlimo mu
čim bolj realno, kakšne bodo posledice
takšne in drugačne odločitve.
Ponudimo mu pomoč, če ne bo zmogel
sam. Vendar mu poudarimo, da je
odločitev povsem njegova in mu damo
vedeti, da sprejmemo kakršnokoli
njegovo odločitev in ga v tem
podpiramo.
Kakšna naj bo torej pametna pomoč
naši deklici pri sprejetju njene
odločitve? Največ lahko pomagajo
seveda starši. Najbolj zrelo ravnajo, če
deklici predstavijo vse posledice takšne
ali drugačne odločitve. Lahko prosijo za
pomoč strokovnjaka, ki bo še bolj
nevtralen.
Ko bo deklica poznala vse možnosti,
naj ji dopustijo, da se odloči sama.
Največja napaka je, če želimo komu
vsiljevati svoje mnenje. Če smo zmožni
nesebično ponuditi svojo pomoč, jasno
izraziti, da se strinjamo s kakršnokoli
odločitvijo in jo podpirati, več nismo
mogli narediti za nekoga, ki se težko
odloča.
20
Kako premagati
monotonost v odnosu?
Zakon ali kakršnekoli partnerski odnos
po določenem času postane monoton.
Pari se pričnejo dolgočasiti, saj jim
vsakodnevno življenje postane rutina.
Vse preveč ljudi si prične iskati zabavo
drugje, namesto, da bi spremenili
navade in si popestrili zvezo. Tako jih
veliko najde zabavo pri drugih osebah,
kar pomeni razpad dosedanje zveze.
Vendar, če enkrat ne »prekinemo«
tega vzorca bomo iskali zabavo vedno
izven zveze.
Monotonijo prvo opazijo moški, saj so
ženske prevečkrat okupirane z Seveda tega moški ne vzame, da je kaj
domačim delom. Moškim hitro postane
dolgčas in če si zabave ne poiščejo v
športu ali v gostilni s prijatelji, ga
najdejo v drugi ženski. Kar pa ni
pošteno do partnerke. Pa ne zato, ker
je skočil čez »plot«, temveč zato, ker
se on zabava in ona ne. Pošteno bi
bilo, da bi jo on razbremenil in tako bi
imela oba enako časa za zabavo.
Seveda pa zabava ni samo spolnost.
Zabavo ljudje različno razumemo,
nekateri kot odhod v diskoteko, drugi
branje knjige. Pravzaprav bi zabava naj
bila nekaj drugega, kar počnemo
večina dneva. Tako velikokrat slišimo,
da je nekdo utrujen od zabave, da če
se ves dan zabava, potem si morajo
poiskati drugo sprostitev. In ker tudi
ne »seksamo« ves dan temveč kratek
del dneva, ga pojmujemo zabava. In
zato večina misli, da monotonost,
lahko razbijemo s seksom in to z drugo
osebo, če zaradi tega to počnemo,
potem je spolnost tudi temu primerna
– monotona.
Res, da moški prej opazijo monotonost
in si zato poiščejo »rešitev«, vendar
ženske prve poskušajo nekaj narediti v
zvezi. Kar pa moški sprva tega ne
opazi. Monotonost ženske pričnejo
najprej »razbijati« v glavi, tako da
pričnemo misliti o nečem ali o nekom
drugem – sanjarijo, potem počasi
iščejo nove prijatelje s katerimi se
pogovarjamo o stvareh, ki se že dolgo
nismo in nato počasi sledijo izhodi v
družbi v športne centre, kino, pijačo…
in tukaj šele moški začutijo, da jim
ženska hoče povedati, da ji je v vezi
dolg čas. Ja, moški zelo dolgo
potrebujemo, da dojamemo, kaj nam
ženske hočejo povedati! Vzrok, kot
smo že pisali, lahko najdemo v
otroštvu, razvajenost od mame.
Vara me!
narobe v zakonu in da mora tudi on kaj
spremeniti, temveč prva misel. Ima
drugega! Pričnejo se besedni dvoboji,
prepričevanja, morda zelo
zasledovanja… moški na vsak način
hoče vedeti, kdo mu je konkurenca.
Šele ko ugotovi, da je to samo
aerobika, ali kakšno žensko bitje, se
pomiri in je nekaj dni ves v razcvetu,
nato pa vse po starem. Vendar ženske
niso zadovoljne samo z nekaj dnevi
»veselja«, temveč želijo trajnejšo
rešitev, je v veliki meri korak k iskanju
drugega partnerja. Ker pa sedanji
partner ne razmišlja, da je lahko spet
kaj hujšega od aerobike, se več ne
zanima za njena početja.
Kako prekiniti monotona dejanja?
V vsakem primeru ni dobro, da
monotonost pripelje, do končanja veze.
Saj se veliko vez konča, »brezveze«,
sploh nevedno zakaj so šli narazen.
Tako morata oba partnerja
enakomerno prispevati k razvoju
partnerske zveze. Prvi korak je, da se
domača opravila enakomerno razdelijo.
Predvsem tista, kjer lahko oba
21
»ustvarjata« skupaj, priprava kosila,
urejanje okolice, pospravljanje… Prav
tako morata oba biti pobudnika v enaki
meri, ne pa da drug počne to, kar mu
partner naroči. Seveda, tak pristop je
možen ob postavitvi nove veze, če
veza že traja nekaj časa, je toliko
težje. Če predpostavljamo, da večina
del opravi ženska, potem mora tudi
ona prevzeti pobudo za prekinitve
monotonije.
Monotonost se prekine s šokom. Ta
šok mora biti pozitiven. Najprej si
naredite seznam vseh opravil, ki jih
počnete doma, vsako opravilo časovno
ovrednotite in seznam predložite
partnerju. Sam si naj izbere opravila, ki
bodo obema vzela enako časa.
Naslednji korak je preurejanje
prostorov in menjava slik na steni. To
ne pomeni, da je potrebno nakupiti
novo pohištvo, temveč, da je potrebno
spremeniti postavitev. Edino investicijo,
ki jo priporočam je, da bele stene
spremenite v barve, pa ne vse prostore
v enako barvo.
Ob takšnih spremembah se bo partner
začel drugače obnašati, predvsem pa
bo imel veliko pripomb, vendar morate
nadaljevati svoje delo. Potem se bo
počasi umiril in nadaljeval
»ustvarjanje« z vami. Vendar enkratne
spremembe še ne prinesejo
dolgoročnih rezultatov, temveč je
neprestano potrebno delati na
spremembah, ne samo okolice,
predvsem sebe.

22
Kako se upreti tašči?
Ob poroki se ne poročimo samo s
partnerjem, katerega smo izbrali,
temveč tudi z njegovo družino. S
katero pa kasneje največkrat pridemo
v konflikt, oz. je vse prevečkrat vzrok
za prepir z našim partnerjem.
Namreč tako kot izbiramo partnerja, ne
moramo zbirati družine, ki sodi
zraven, temveč moramo sprejeti
celotno družino v kompletu, torej
takšno, kot je. Seveda si moramo sami
postaviti meje in določiti pravila,
vendar največjo vlogo mora odigrati
partner, ki svoji prvotni družini da
jasno vedeti, kje je meja in kakšna so
pravila. Čeprav predvsem moški težko
naredijo mejo in se uprejo svoji mami,
pravzaprav postanejo preveč
popustljivi in tako njegova mama oz.
tašča njegove žene postane naenkrat
del družine.
Najpogosteje pa se to dogaja, kadar
živimo pri enem od staršev. Mame
moških postanejo ljubosumne na
njihove žene, kjer so jim odpeljale
njihovega »sinčka«. Mame žensk pa
njihovim možem gledajo zelo »pod
prste«, da slučajno ni njena hčerka
naredila enake napake, kot ona sama.
Zakaj prihaja do prepirov?
V vsej dolgoletni praksi, ki jo imam,
skorajda ni bilo primera, da ne bi bila
vzrok za težave tašča, direktno ali
posredno. Največ pisem je prihajalo z
naslednjo vsebino:
»Možu in meni lika in pere moja tašča,
če hočem karkoli sama narediti, me
sploh noče slišati, sedaj se je začela
spravljati še na ne dve leti starega
mojega otroka in hoče skrbeti še
zanj... res bi rada skrbela za svojo
družino…«
»Ko vstopim v stanovanje postanem
zamorjen ter slabe volje. Če tega res
dobro ne skrijem je spet vse narobe...«
»če grem s sinom v sobo da bi bila
malo sama z njim, tašča joka da ga nič
ne vidi...«
Torej v primerih, kjer se par preseli k
enemu od staršev (ker je tako najlažje
rešiti stanovanjski problem) se zgoraj
omenjeni primeri dogajajo vse
pogosteje, predvsem če sta pri
moževih starših. Namreč mame se
neposredno primerjajo s sinovo ženo,
pravzaprav vidijo v njej konkurenco. Ali
če poenostavimo, vse kar naredi snaha
za taščo, ni dovolj dobro. Ker je v
večini primerov snaha v začetku bolj
popustljiva, tašča zelo hitro prevzame
vodilno vlogo. Najprej prevzame
gospodinjska dela, nato pa še želi
prevzeti vloge mame svojemu vnuku.
Na tej točki se pojavijo prvi resni
prepiri in zamere. Saj se v snahi
prebudi zaščitniška narave mama, ki
mora svojega otroka obvarovati pred
nevarnostjo. V takšnih primerih,
pričnejo tašče simulirati bolezen, kar
pomeni, da želijo vzbuditi pozornost,
predvsem pri svojem sinu, ter ga tako
pridobiti na svojo stran. To je
predvsem vzrok za prepir med možem
in ženo, saj je prepričan, da je žena s
svojim obnašanjem do tašče povzročila
takšno stanje. Pri moških prej prevlada
spoštovanje do mame, kot do svojih
otrok in žene, tako se snaha vse
prevečkrat znajde sama, oz. med
dvema ognjema.
Postaviti si pravila?
V vsakem primeru se ne priporoča, da
je prvo skupno bivanje zakoncev pri
njunih starših. Če je to dolgoročno
najcenejša rešitev, je pa psihološko
najnapornejša. Če se partnerja
odločita, da bosta vseeno živela pri
enih od staršev je najbolje, da vsaj eno
leto preživita v najemniškem
23
stanovanju, zato, da sama sebe bolje
spoznata in da se navadita na
samostojnost, hkrati pa se njuna veza
utrdi in šele nato odideta živeti pod
skupno streho staršev. V začetku si
morata postaviti zelo natančna pravila,
oz. se dogovoriti s starši kaj kdo
pričakuje in kakšne so pravice in
dolžnosti drug drugih. Priporoča se, da
so stanovanja popolnoma ločena, tudi
vhod, seveda vse je odvisno od
finančnih možnosti. V vsakem primeru,
pa mora vsak posameznik povedati, kaj
ga moti in kaj si želi. Zakonci morajo
držati skupaj in si dajati podporo.
Kadar se eden od zakoncev znajde
med dvema ognjema, kot mož/žena in
sin/hči, mora vedno stopiti na stran
svoje aktualne družine. Potem pa s
pogovorom rešiti obe strani.
Če si že v začetku naredimo »red« v
družini, do kasnejših težav ne bi smelo
prihajati. V kolikor pa se je stvar že
zapletla in niti pogovor več ne pomaga,
pa je potrebno pričeti ignorirati taščina
dejanja. Partner pa mora zavzeti trda
stališča svoje aktualne družine.

Res da tašče velikokrat rečejo, da pri

vzgoji vnukov hočejo samo dobro, kar
bi lahko njihove sinove prepričalo in ti
bi se postavili na stran svoje mame.
Vendar je potrebno upoštevati dejstvo,
da je tašča enkrat že bila mama in je
sedaj babica, torej je svojo vlogo že
»odigrala« in se »nima« pravice
vmešavati v tuje življenje.

24
Kako se na dopustu
»spočiti«?
Poletje je čas, ko se hitri tempo
življenja umiri. In takrat rečemo, da si
bomo sedaj v miru vzeli čas zase in za
svojo družino. Tako postanemo
nestrpni, ker komaj čakamo, da
odidemo ne težko prisluženi dopust.
Pravzaprav želimo zbežati od
problemov, s katerimi smo bili skozi
vso leto. Vendar pozabimo, da smo mi
tisti, ki ustvarjamo “probleme”, torej
jih odnesemo s seboj, kjer smo sami z
njimi, namesto, da bi od njih zbežali.
Ker pa smo skupaj z družino, ki nam je
čustveno bližje, kot poslovni partnerji,
se problemi še prenesejo na družino,
tako iz dopusta pridemo še bolj
utrujeni, kot smo želeli.
Na to, da iz dopustov prihajamo
utrujeni, sem bil prvič pozoren pred
petimi leti. V zakonski svetovalnici
namreč vodimo statistiko, v katerem
obdobju se pojavijo kašne težave. In
statistika, je pokazala, da se največ
parov oglasi na svetovanje v začetku
avgusta in potem je zelo velika gneča
vse do oktobra. Seveda ni vzrok, za
obisk slabo razumevanje na dopustu,
saj je iz svetovalnega razgovora
razvidno, da težave trajajo že dalj
časa, ki pa so na dopustu dosegle
vrhunec. Tisti, ki so zbrali dovolj moči
za ohranitev in ureditev zakona, se
nato oglasijo na svetovanju. Ker je ta
pojav iz leta v leto vedno močnejši
ugotavljam, da smo se Slovenci vedno
bolj pripravljeni soočati z lastnimi
težavami in pripravljeni ohranjati
zakonske zveze. No, morda bi kdo
rekel, da je vedno več problemov, pa
ne verjamem. Temveč smo se vedno
bolj začeli zavedati samega sebe in
ugotavljati, da je življenje zelo kratko.
Tako bi radi čas, ki nam je dodeljen na
tem svetu preživeli čim bolj kvalitetno.
Družine so pripravljene na skupne
pogovore
Dopust je čas v letu, ki ga družina
nameni sama sebi. Zavedati se
moramo, da se družina zelo slabo
pozna, saj zaradi različnih obveznosti,
skozi leto preživimo zelo malo časa
skupaj in se predvsem ukvarjamo s
stvarmi za preživetje. Tako nam
zmanjka časa za nas same, kar pa je
primarna naloga družine in nas samih.
Saj ne živimo zato, da preživimo
ali ustrežemo željam drugih. Ker
pa skozi leto nastaja tudi veliko težav
znotraj družine jih večino potiskamo na
stran, saj se je najtežje soočiti s
problemi, ki smo jih povzročili sami.
Enkrat pa pride čas, ko ne moremo od
njih več zbežati, tako prihaja do velikih
razhajanj med partnerjema in to se
zgodi prav na dopustu.
Možje bežijo pred ženami
Na dopustu smo skupaj 24 ur na dan
in ne moremo zbežati drug od
drugega, torej se moramo soočiti.
Ponavadi ženske pričnejo razgovore,
pred katerimi moški bežimo. Skozi leto
se lahko izmikamo, na dopustu pa ne
moremo. Ker sami ne priznamo svojih
napak ali se o tem sploh nočemo
pogovarjati, se prične prepir ali pa se
partnerja sploh nehata pogovarjati. To
se ponavadi zgodi že v prvih dneh
dopusta. Ker pa v prepiru ali slabih
odnosih nihče ne uživa, je pokvarjen
tudi dopust.
Na dopust se je treba pripraviti
Tako kot se na dopust pripravljamo
organizacijsko in finančno, se moramo
tudi psihološko. Zavedati se moramo,
da na dopust ne gremo zaradi fizične
utrujenosti, temveč, da se odmaknemo
od vsakdanja. Zato se moramo s
25
partnerjem, ko pričnemo planirati
dopust, pričeti tudi pogovarjati o
težavah, ki se pojavljajo v zakonu.
Seveda če je težav več, se bomo o njih
pričeli pogovarjati postopoma, saj ne
moremo vseh naenkrat rešiti. To je
tako, kot da želimo velik kup zemlje
poriniti v enem kosu, ker se bomo
fizično utrudili in se ne bo nič zgodilo,
bomo zraven obupali. Na koncu pa bo
velik kup zemlje še vedno ostal tam.
Tako kot naši problemi. Predvsem
pomembno pa je, da se o težavah
pričnemo pogovarjati. Predvsem
moramo partnerju dopustiti, da izrazi
svoje mnenje in ga pri tem ne oviramo
s pripombami. Reševanje težav se
mora pričeti z izražanjem mnenj, pri
tem pa ne smemo bežati, temveč
pričnemo usklajevati mnenja in iskati
vzroke, zakaj so nastale. Poskušamo se
izogibati iskati zunanjih vzrokov za
težave, ki so nastale. Najprej moramo
vprašati sebe, kaj smo naredili, da je
prišlo do njih. In naslednje kaj lahko
storimo, da jih odpravimo ter da se več
ne bodo ponavljale. S tem bomo izločili
zunanje dejavnike in se poglobili v
sebe. Pomeni, da se bomo osredotočili,
točno na ta problem in tako povečali
možnost rešitve, hkrati pa bo partner
videl, da smo se pripravljeni
pogovarjati in bo pogovor postal bolj
sproščen.
Ko bo med zakoncema stekel pogovor,
bo tudi vzdušje bolj sproščeno. Težave,
ki nastajajo med partnerjema, so kot
telesna rana, katera se vname in
dokler je ne odpremo, da iz nje izteče
“tekočina”, nam povzroča bolečnino.
Enako je s pogovorom o težavah,
dokler se ne začnemo pogovarjati o
njih nas “nekje tiščijo.” Teh bolečin niti
ne znamo opisati, saj za njih ne
obstajajo »zdravila«, čeprav velikokrat
vzamemo tablete za pomiritev ali se
zatečemo k alkoholu. Vendar so to
sredstva, ki samo trenutno blažijo
bolečino, ko se bolečina vrne je veliko
večja. Če bomo nadaljevali blaženje z
omenjenimi sredstvi, bomo postali
zasvojeni in bomo imeli samo eno
bolečino več.
Zato se pogovor mora začeti vsaj
mesec dni pred dopustom, saj boste
vmes prišli v kritične trenutke, ko boste
hoteli z glavo skozi zid, kar pomeni, da
vam vaš “ego” ne bo pustil priznati
lastne napake. Takrat boste želeli
zbežati. V najbolj kritičnih trenutkih ne
smete odnehati, saj je ravno to
prelomnica za reševanje težav. Iz
takšnih trenutkov prihaja rek, da za
vsakim dežjem posije sonce. Torej vse
kar moramo storiti, je da vztrajamo.
Do dopusta moramo “odpreti” vse
probleme in se o njih pričeti
pogovarjati, kajti takrat bomo na
dopustu resnično počivali. Pogovor bo
očitno potekal tudi na dopustu, vendar
se bomo pogovarjali in ne prepirali.
Moški pozabljamo, kaj pomeni biti
moški
Do česa takšnega sploh ne bi prihajalo,
če nebi moški pozabili, kaj pomeni biti
moški. Moški ne pomeni imeti glavno
besedo, delati tehnična opravila, se
postavljati, dvigovati glas, ko je
potrebno rešiti stvari, temveč pomeni
prenesti resnico. Zadnje generacije
moških vse preveč bežimo pred
težavami, ki jih sami povzročamo in ne
znamo sprejemati odgovornosti.
Predvsem bežimo pred resnico. In
ravno to moške loči od fantov. Moški
sprejemajo resnico s polno
odgovornostjo in ne bežijo pred
lastnimi napakami. Na ta način ne
bomo povzročali težav v družini, vsaj
ne takšnih, ki jih povzroča slaba
komunikacija.
Iskreni pogovori
Da bo v prihodnje prihajalo do prijetnih
dopustov in harmonije v družini si
26
morata partnerja predvsem zaupati in vzglede. Predvsem iskrene, saj otroci
biti iskrena drug do drugega. Kar čutijo tudi naše misli. Ker skozi leto
pomeni, da ne smeta prekrivati nimamo za njih veliko časa, se jim
informacij drug pred drugim, moramo še posebej posvetiti med
spoštovati skupne odločitve, predvsem dopustom. To ne pomeni, da smo z
pa se skupaj odločati pri življenjskih njimi veliko fizično skupaj, temveč, da
odločitvah. Prav tako moramo biti jih aktivno vključimo v družinske
iskreni sami s sabo. Sebe moramo aktivnosti.
sprejeti takšne kot smo, z vsemi
napakami in sposobnosti. Imeti
moramo realne želje, čeprav so vse
izpolnjive, se moramo v danem
trenutku odločati samo za tiste, ki smo
jih sposobni uresničiti.

Skupni cilj
Zakonca si morata predvsem postaviti
skupni cilj, kaj pravzaprav želita v
svojem življenju, vsak zase in v
zakonu. Ta cilj in pot do njega morata
biti čim bolj skladni, saj v nasprotnem
primeru prihaja do razhajanj in niti
sama nevesta zakaj. Zato se morata
predvsem veliko pogovarjati o svojih
željah, potrebah, mislih, čustvih in
težav, ki nastopajo. To je največje
vodilo za uspešen zakon.

Ne pozabimo na otroke
V kolikor nimamo iskrenega odnosa, to
najbolje čutijo otroci. Ker so tudi sami
vso leto v veliki gneči, potrebujejo
dopust in na tem dopustu želijo
počivati in se zabavati. To lahko storijo
samo, če čutijo varnost v svoji družini.
V pogovore moramo vključiti tudi
otroke, ker tako čutijo večjo
pripadnost. Hkrati pa jih vključimo v
pogovor o težavah, ki nastajajo v
družinah in jih naj rešujejo skupaj z
nami. Na ta način jih vzgajamo in
zmanjšamo možnost, da bodo sami v
svojih družina utrujeni prihajali iz
dopustov.
Otroci so naša podoba, zato je velika
verjetnost, da bodo nekoč enako
reagirali kot reagiramo mi. Tako jim
moramo dati pozitivne in iskrene
27
Kako preživeti
podopustniško krizo?
V začetku jeseni se pri nas zgodi prva
faza ločitev. Kar pomeni, da gredo pari
narazen, živeti drugam ali pa se
skregajo tako močno, da več ne želijo
govoriti drug z drugim. Praksa je
pokazala, da je kriv predvsem dopust.
Namreč v zakonskih svetovalnicah so
jeseni »vrste«.
Da na dopust gremo zato, da se
odpočijemo je vsem jasno in tudi to je
njegov namen. Vendar vedno več
parov se iz njega vrača utrujenih,
komaj čakajo da pridejo domov, veliko
pa pride tako močno sprtih da se
odločijo za razvezo. Lahko bi rekli, da
je dopust začetek novega, vendar, kot
kaže v negativnem smislu.
Ker skozi leto nimamo časa reševati
težav ali kot bi drugače povedali
bežimo pred njimi, se na dopustu
zagotovo soočimo z njimi. Pa ne zato,
ker tja pridejo, temveč veliko težav
lahko rešimo če se s partnerjem
iskreno pogovorimo. V vsakdanjem
delavniku, lahko najdemo tisoč
razlogov, da se s partnerjem ne
zapletemo v pogovor. Na dopustu pa je
zelo malo možnosti, da zbežimo. Ker se
mali problemčki skozi leto prelevijo v
probleme in teh je veliko, jih
enostavno ni možno rešiti samo z enim
pogovorom. In za tak pogovor
predvsem potrebujemo veliko časa in
strpnosti. Tisti, ki slednjega nimajo, se
pričnejo prerekati in tako ostane do
konca dopusta. Tako smo jezni, ker
nismo imeli nič od dopusta, slabo se
počutimo, ker smo ozavestili težave, pa
še s partnerjem se ne razumemo. In
ker bi na delo morali priti spočiti, da bi
lahko pričeli s polno energijo, pridemo
še bolj utrujeni, brez volje do dela,
skratka jezni smo na samega sebe.
Prijatelji svetovalci
Tisti, ki se tega zavedajo, poskušajo
rešiti težave s pogovorom. V kolikor se
zavedajo, da tega sami ne bodo
sposobni rešiti se obrnejo na tretjo
osebo, lahko je prijatelj ali strokovna
pomoč v zakonski svetovalnici. Prijatelji
lahko veliko pomagajo, vendar je
težava v tem, ker so čustveno vpleteni,
da ne bodo dali jasnih odgovorov in
lahko pride do sporov ali pa se celo
eden od partnerjev s prijateljem
čustveno ali fizično zaplete. Ker
delujemo na čustvenem področju je to
stanje, ki ga zelo težko nadziramo. V
takšnem primeru osebi, ki se mu
»potožimo« popolnoma zaupamo.
Sogovornik »zaupnik« lahko nevede
sam pade v čustveno stanje in prične z
nasveti reševati svoje osebne težave.
Slej ko prej pa se (če gre za nasprotni
spol) tudi fizično združita. Tako se
lahko konča prijateljska in še
partnerska veza.
Zakonska svetovalnice
Ker je področje zelo občutljivo in
nevarno se je bolje zaupati
strokovnemu delavcu, v zakonski
svetovalnici. Nasvet prijatelja je lahko
namreč tako, kot da imamo težave
doma z elektriko in pokličemo prijatelja
na pomoč, ki se malo več spozna na
elektriko, kot mi. In rezultat je
ponavadi uničenih nekaj gospodinjskih
aparatov, poškodovane stene,
porabljen cel dan in potem smo na
prijatelja še jezni, če se že ne
skregamo. Na koncu pa tako ali tako
pokličemo mojstra za elektriko, da
popravi naše »dosežke«, kar traja dalj
časa, veliko dražje je in še veliko
»živcev« smo izgubili. Vendar takšno
škodo še nekako prežimo, ker se ni
zgodilo direktno na nas. Prav tako ne
28
gremo k prijatelju, ki je živinozdravnik,
še si zlomimo nogo ali imamo
pljučnico. Osebni problemi oz. duševne
težave pa so toliko bolj občutljive. Saj
gre za stvari, ki jih ne moramo videti,
ne prijeti v roke. Niti ne moremo
predvideti, kakšne bodo posledice.
Zakonski svetovalec pristopi k svojim življenjem, kako izbrati bolj
reševanju problemov »ne čustveno«,
kar pomeni, da lahko oceni realno
stanje, ne pa da bi gledal skozi nekaj
svojih načel ali kompleksov, kar
prijatelji naredijo zelo težko.
Svetovalec mora svetovanca predvsem
dobro poslušati in mu dati občutek
varnosti in zaupanja. Dokler ne
vzpostavita zaupanja, svetovalec ne bo
dobil realnih rezultatov, ker bo
svetovanec vedno nekaj prekrival.
Tukaj imajo sicer prijatelji prednost.
Zato pogovori pri svetovalcu trajajo
tako dolgo.
Ko je zaupanje vzpostavljeno prideta v
profesionalni odnos, kar pomeni da
svetovalec nikakor ne sme izkoriščati
informacij ali navezovati kakršnih koli
osebnih stikov. Pogovor se ne sme
zapletati v aktualne dogodke o drugih
osebah. Temveč pogovor teče izključno
o svetovancu, kako on vidi, kaj čuti,
kaj ga veseli, kaj ujezi… svetovalec
mora spoznati reakcije svetovanca na
določene akcije. Nato se pogovor
osredotoči na svetovančevo preteklost,
tako da svetovalec ugotovi odkod
izhajajo določene potrebe in reakcije.
Tukaj se faza analize konča in
svetovanec je opravil najtežji del
svojega poslanstva, težje delo čaka
svetovanca.
V naslednji fazi svetovalec predvsem
uči svetovanca voditi razgovor sam s
seboj ter kako ozaveščati svoje
»napake« oz. zaznati, kdaj bomo prešli
v stanje depresije, jeze … tukaj je zelo
učinkovita metoda realitetne
terapije. Zato je dobro, da svetovalec
svetovanca uči ob pogovoru tudi
teorije izbire.
Realitetna terapija in Teorija izbire
Realitetna terapija (dalje RT) je
metoda svetovanja oz. psihoterapije, s
katero učimo ljudi, kako upravljati s
zadovoljive odločitve in razviti moč za
premagovanje stresa in problemov v
življenju. Sodobna RT je podprta s
teorijo izbire. Z osnovami teorije izbire
seznanimo tudi svetovanca. Koliko, je
odvisno od njega. Jedro realitetne
terapije je trditev, da ne glede na to,
kaj se nam je v življenju 'zgodilo'
oziroma, kaj smo doslej v življenju
počeli, lahko v sedanjosti vedno
izberemo vedenje, ki nam bo pomagalo
bolje zadovoljiti naše potrebe zdaj in v
prihodnosti. Potreb ne moremo
zadovoljivo tešiti brez povezanosti z
drugimi ljudmi, zato je naloga RT, da
pomaga ljudem ponovno ali na novo
razvijati čim boljše odnose s soljudmi.
Uporabnost RT je izredno široka: njena
prednost je, da je lahko uspešna s
prostovoljnimi in neprostovoljnimi
»svetovanci«. Slednjih se nekateri
drugi svetovalni oz. psihoterapevtski
pristopi izogibajo. Dejansko take osebe
nočejo k terapevtu in se terapiji tudi
upirajo. Terapevtovim poskusom, da bi
jim pomagal, se pogosto rogajo.
Neprostovoljni »svetovanci« ponavadi
že dolgo nimajo kakovostnih odnosov s
soljudmi in so veliko teže dostopni.
Vendar je RT razvila tehnike, kako od
konfrontacijskega preiti v sodelovalni
pogovor. Najteže se je približati tistim
osebam, ki so že v zgodnji mladosti
izgubile stik s katero koli odgovorno
odraslo osebo. Gre za osebe, ki v
svojem svetu nimajo nobene
odgovorne odrasle osebe, ki ne najdejo
zadovoljstva v odnosih, čeprav se
zadovoljstvu ne morejo odreči. Zato
obupajo in se odrečejo pripadnosti,
29
sprejetosti, ljubezni … Poiščejo si
zadovoljstvo zunaj kakovostnih
medčloveških odnosov; v mamilih,
alkoholu, spolnih užitkih brez ljubezni
in v nadziranju soljudi tako, da jim
povzročajo bolečine. Kot prednost se
RT lahko šteje tudi učinkovitost: uspehi
so vidni v krajšem času. Prepuščanje
svetovancu, da sam presodi, ali ga
njegovo vedenje vodi v želeno smer, in
da se sam odloči za spremembo, mu
ohranja dostojanstvo svobodnega bitja.
Načrtovanje omogoča jasno
spremljanje »klientovega«
napredovanja. RT je prilagojena tudi
različnim svetovnim kulturam in
poslovnim procesom. S to metodo ne
moremo delati, če »svetovanec« ne
sprejme teze, da on izbira sedanje
vedenje in da ni nujno, da bi bil suženj
preteklosti. Prav tako je težje delati, če
zaradi katerega koli vzroka ni možno
govorno občevanje. O izbiri vedenja in
odgovornosti ne moremo govoriti v
razmerah skrajne revščine, finančnega
propada podjetja in ob težkih boleznih.
V vseh teh okoliščinah pa je lahko
koristno, če uporabljamo spoznanja
teorije izbire.
Nadaljevanje poteka predvsem na
metodah, ki učijo svetovanca »stopiti«
iz problema, ter spreminjanje in
odpravljanje vzorcev, ki mu povzročajo
različna psihološka stanja.
Zakonski svetovalec, lahko veliko
naredi za ohranitev zakonske zveze, ter
izboljšanja počutja in stanja. Edini
pogoj je, da se sami določite za odhod
v zakonsko svetovalnico. Zavedati se
morate, da tudi vi ne morete partnerja
prisiliti, da gre v zakonsko
svetovalnico. Če sami zaznavate, da
niste v zakonu zadovoljni potem lahko
odidete na pogovor tudi sami, kar
pomeni da še sami na sebi naredite
nekaj sprememb se lahko spremeni
tudi partner in težave bodo naenkrat
izginile.
Če sedaj v podopustniškem času gre
kaj narobe, najprej pričnite spreminjati
sebe, morda se drugi ne bodo morali.
Odhod iz partnerske veze naj bo
skrajna rešitev. Zavedati se moramo,
da se nam lahko enaka zgodba ponovi
v drugi vezi v še hujši obliki.

To metodo lahko v življenju

uporabljamo kjer koli in nam lahko
predvsem veliko koristi pri vzgoji otrok.
S takšnim načinom vzgoje jih veliko
bolje pripravimo na »trdo« življenje,
kot pa s kaznimi in obremenitvami. Saj
jim pokažemo, da je svet »slab« samo
če se tako odločimo. Lahko je vedno
lep.

Šele, ko svetovanec osvoji metodo

zavedanja svojega stanja, lahko
svetovalec nadaljujejo delo. Svetovanja
predvsem potekajo na nivoju
individualnega izobraževanja in
delavnic, tako je rezultat veliko bolj
učinkovit.

30
Začeti znova oziroma
ljubezen po ločitvi
Čeprav so ločitve vedno pogostejše, še
ne pomeni, da gre za lahke odločitve.
Preden se odločimo, da iz kakršnih koli
razlogov ne želimo več biti v partnerski
zvezi, nas stisne pri srcu ob misli na to,
da bomo ostali sami. Veliko se jih
ravno zato odloča ostati v zvezi. Drugi
najpogostejši razlog, zakaj se veza, ki
se umetno drži pri življenju, ne konča,
pa so otroci ali stanovanjski problem.
Najpogosteje prihaja do ločitev, ker
partnerja nimata skupnega cilja in
interesov, ki peljejo k tem ciljem. To se
odraža na različne načine, kot so
varanje, nasilje, slaba komunikacija. S
tem člankom ne želimo spodbujati k
ločitvam, toda v tovrstnih primerih je
bolje, da se zveza konča, kot da se v
takem tempu nadaljuje. Seveda pod
pogojem, da sta oba partnerja
poskusila narediti vse, da drug
drugemu omogočita dobro počutje v
zakonu.
Kako ustvariti uspešno zvezo?
Kadar se po razpadli zvezi odločamo za
novo, si moramo vzeti nekaj časa za
premislek. Namreč, najprej naredimo
analizo, zakaj je pretekla veza
razpadla. Ne smemo v celoti kriviti
(bivšega) partnerja. Tudi sami smo bili
del zveze in spora, torej smo prav tako
odgovorni za nastalo situacijo.
Pravzaprav bi si morali narediti seznam
napak, ki smo jih naredili, da ji ne
bomo ponovili v novi vezi. Lahko pa
pišem tudi dnevnik; o sebi, svojih
počutjih, napakah, težavah in seveda o
dobrih stvareh. Tako najbolje
spoznavamo sebe. Vzroke za razpadlo
zvezo moramo torej poiskati tudi v
sebi. Z analizo velikokrat ugotovimo,
da se nam podobne težave prenašajo
iz zveze v zvezo, pa naj bo ta
ljubezenska, prijateljska ali poslovna.
Velika verjetnost je, da ta naša težava
izvira iz našega otroštva, torej imamo
nek nerešen konflikt z našimi starši in
velika verjetnost je, da je naš partner
zelo podoben enemu od naših staršev.
Ni njuno, da gre za sorazmeren
prenos, moški - moški ali ženska –
ženska, lahko ima naša žena enake
lastnosti, kot naš oče. To spoznanje je
zelo pomembno, saj iz tega izhajajo
večina naših konfliktov in kasneje
stresov, bolezni…
Ko nekako odkrijemo vzorec in izvor
napake, moramo poiskati tudi vzrok za
nastanek. Sami bomo zelo težko prišli
do tega spoznanja, zato si lahko
pomagamo s pogovorom pri
psihologom ali psihoterapevtu.
Svetovalec nas kot nevtralna oseba
popelje v naše otroštvo ter z našo
pomočjo »brska« po našem spominu.
Tako izbrska skrite spomine. Ni nujno,
da bomo odkrili pravi vzrok, lahko pa
zaokrožimo časovno obdobje. Zelo
priporočljivo je, da se o tem
pogovorimo s svojimi starši oz.
osebami, ki so bile prisotne v
določenem časovnem obdobju.
Tukaj pa se bo najbrž spet pojavila
težava. Morda se z osebo, ki nam
lahko največ pomaga, iz takšnega ali
drugačnega razloga ne pogovarjamo
več. Morali bomo stopiti »iz sebe«, iz
svojega jeklenega objema, iz katerega
se nočemo premakniti, pomeni, soočiti
se s svojim strahom, z resnico in se
temeljito pogovoriti z osebo, s katero
smo v konfliktu.
Šele po takšnem pogovoru bomo
ugotovili, da smo v sebi imeli samo
strah. Naučiti se moramo brezpogojno
sprejemati in dopuščati. To je dolga in
težka pot.
Če malo poenostavimo. Srečati se
moramo z vzrokom naših težav, ne pa
31
bežati pred njim, ker se nam bodo
potem težave pojavljale na vsakem
koraku.
Oseba, ki nam je »prekrižala« pot in bi
lahko z njo pričeli novo vezo, naj v nas
ne vzbuja čustev in spominov iz
otroštva, ne iščimo v njem zavetja
naših staršev ali starša našemu otroku.
Iskati moramo svojega partnerja,
osebo z enakimi cilji in interesi v
našem življenju. Predvsem pa mu
moramo zaupati. Zaupati moramo sebi!
Vedno moramo sebe postaviti na prvo
mesto. Sebe moramo imeti najraje,
sebi najbolj zaupati. Kajti šele tako
bomo lahko zaupali drugim ter nudili
varnost in zavetje svojim otrokom.
Predvsem pa moramo izključiti zunanje
dejavnike, kot so sosedje, starši. Ne
smemo se ozirati na to, kaj bodo rekli
drugi in izbirati partnerja po
ekonomskih kriterijih. Partner nam
mora biti predvsem v oporo, ne glede
na njegov status.
Kako obdržati uspešno zvezo?
Najpomembneje je, da smo s
partnerjem iskreni in da se veliko
pogovarjamo. Tako bomo poskrbeli za
nepretrgan pretok informacij, zato ne
bo prihajalo do dvomov. Predvsem ne
smemo prekrivati različnih negativnih
informacij. Partnerji, ki imajo za sabo
bolečo zvezo, katere vzrok razpada je
bilo nezaupanje, so veliko bolj
občutljivi in hitreje zaznajo, če je
partner neiskren. Prag njihove
tolerance je veliko manjši. Ponavadi
druge veze niso tako strastne kot prve.
Veliko bolj kot srce deluje razum.
Komunikacijo si prestavljate kot reko
oz. potok. Ko je potok (veza) še
»mlad« teče zelo hitro in je voda bistra
– ima dober okus, premaga vsako
oviro. Ko teren postane malo bolj
položen in se potok (veza) začne
spreminjati v reko (zakon), postane tok
bolj počasen in prihaja do zastojev.
Tam, kjer voda stoji, ni več bistra;
postaja motna in slabega okusa. Kdo
bo pa to pil, raje jo izpljunemo
(ločitev). Lahko pa oviro odmaknemo
in ni več zastoja. Pretok je spet hitrejši
in voda spet bistra ter boljšega okusa.
Nekako tako bi naj izgledala
komunikacija v zakonu oz. partnerski
vezi. To je bil le en primer iz narave.
Če se poglobimo v naravo, bomo
ugotovili, da lahko vse rešitve najdemo
v njej in tako naj bi tudi ravnali - čim
bolj naravno. Žal vse prevečkrat
igramo. Igra pa nas utrudi. In če v
partnerski vezi nismo iskreni, temveč
igramo, se bomo hitro utrudili in postali
podobni mrtvemu rokavu reke. Igranje
neke vloge ni vezano samo določen
trenutek, lahko traja celotno obdobje.
Npr. velikokrat igramo vlogo žrtve, kar
pomeni, da si želimo pozornosti. To se
izraža predvsem tako, da želimo
predvsem vsem ustreči. Ko nas hvalijo,
sicer dobimo dovolj pozornosti, vendar
se pri tem zelo mučimo. Posledice pa
se poznajo predvsem v našem počutju,
fizičnem zdravju in na koncu še na
odnosu.
Iskrenost
Kot vidimo, je najpomembnejša
iskrenost. To je osnova zaupanja. V
začetku smo pisali o odpravljanju
vzorcev, ki smo jih iz otroštva prenesli
v svet odraslih. Ta postopek je zelo
pomemben, vendar tudi dolgotrajen,
saj lahko traja tudi več let. Da se bo
vzorec prenašanja napak iz zveze v
zvezo zmanjšal, moramo biti enostavno
iskreni do sebe in do svojega
partnerja. Oboje je zelo povezano.
Partnerju želimo denimo prekriti nekaj
naših slabosti, da bi nas videl v lepši
luči. Toda to je kratkoročna rešitev.
32
Prikrivamo namreč resnične
informacije. In ker so te informacije
ostale v nas in so se spremenile v
»slabo vest«, jih imenujemo
»psihološke smeti«. Prekrivanje resnice
nam lahko hitro pride v navado. Tako
»rešujemo« začasne konfliktne
situacije in količina psiholoških smeti je
vedno večja. Ker imamo omejeno
podzavest, bo enkrat zmanjkalo
prostora. Postali bomo razdražljivi,
konfliktni, vedno pogosteje bomo slabe
volje, pojavile se bodo bolečine… Vse
to iz preprostega razloga: Psihološke
smeti pritiskajo na naš um in srce in to
se odraža kot duševna in fizična
bolečina. V vezi se pričnejo konflikti, ki
so z našo bolečino vedno močnejši.
Trajajo tako dolgo, dokler partner to
prenaša. Seveda se bolečina na tem
mestu ne konča. Nadaljevala se bo,
dokler ne bomo očistili podzavesti.
Čeprav jih veliko to bolečino raje
prekriva z alkoholom, kavo, cigareti…
Zato je edina rešitev za dobro vezo
iskrenost.

Življenje je prekratko in preveč

raznoliko, da bi ga lahko sami
prekrižarili. Zato naj nas ne bo strah
začeti znova. Je zabavno in poučno. Če
se seveda začetki ne dogajajo znova in
znova.

33
NASVETI
Nasvet 1:
Ne vem, kje naj začnem, mislim celo
da se mi rahlo meša. Vsi okoli mene mi
govorijo kako so zaljubljeni, kako ne
vidijo več kot dva metra pred seboj...
Stara sem 30 let, v različnih vezah sem
že 11 let, v slednji 4. pa enostavno ne
vem ali sem zaljubljena ali ne? Ali se
vsak zaljubi? Je pogoj, da sta dva
skupaj, da sta zaljubljena. Jaz se
namreč idealno počutim, nihče mi ne
teži, vse delava skupaj, me razume...
skratka ali je to ljubezen ali bi moralo
biti kaj drugače?
Ivana iz Maribora
V preteklosti sem poslušal, da ljubezen
mine po nekaj letih zakona. V knjigah
sem bral o večni ljubezni. Tako si
nisem mogel predstavljati, kaj
pravzaprav ljubezen je. Slišal sem, da
je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko
zgodi, da je to kemija in da je tako
samo na začetku veze… Vse to sem
čutil in doživel tudi sam. Vendar mi ni
bilo jasno, zakaj to ne traja večno in če
je to res nekaj najlepšega, zakaj
nekateri tako trpijo. Ali se za vsako
ljubeznijo skriva trpljenje, potem je
ljubezen samo past in zakonska zveza
kletka. Nešteto vprašanj, na katera si
nisem mogel odgovoriti niti, ko sem se
pričel ukvarjati z zakonskim
svetovanje. Šele po 250 svetovanjih in
kilometre preštudirane literature mi je
postalo jasno, kaj je Ljubezen.
Do sedaj sem bil prepričan, da je
ljubezen tisto, kar dva privlači v nekem
trenutku, kar se ne da opisati niti
povedati. Morda bi lahko narisal,
nešteto rožnatih metuljev, pod mavrico
na velikem zelenem s soncem
obsijanem travniku. V nas se rodijo
neverjetni občutki, ko srečamo osebo
za katero menimo, da je »biti« našega
življenja. Samo ona in nobena druga.
Počutimo se popolnoma brez skrbi,
srce nam bije desetkrat hitreje in
sonce nam sije tudi ponoči. V nas se
dogaja nenavaden kemijski pojav.
Vendar ta občutek ne traja večno,
kvečjemu pride nemogoča bolečina, za
katero ne obstaja zdravilo ali pa se
razblini in ostane dolgočasen odnos.
S preučevanjem navad in težav, ki
nastajajo med pari sem prišel do
spoznanja, da se ljudje privlačimo
zaradi nekaterih potreb, ki jih imamo v
sebi in jo lahko poteši ravno določena
oseba. Večja je naša potreba,
močnejša je »kemija-ljubezen«. Ko
potrebo zadovoljimo, naenkrat več ne
čutimo potrebe biti s tem partnerjem.
Če pa je ta občutek trajal dolgo, potem
je velika verjetnost, da bomo ostali v
vezi, ker smo se na partnerja navadili
in odnos, ki bo ostal, bo zelo
dolgočasen. Če se odnos konča preden
smo potešili svojo potrebo bo prišla
zelo velika bolečina, saj smo si
partnerja »prilastili«. In če ta želi oditi
od nas, imamo občutek, kot da nam
trga del našega telesa.
Ob tem spoznanju sem bil izredno
šokiran in si mislil, da bi se moral
trikrat na leto zaljubljati, da bi lahko
potešil svoje potrebe. Naenkrat sem bil
zmeden. Potem lahko to počnem celo
življenje in nihče se ne bi nikoli poročil.
V vsakem primeru je kemija sredstvo,
da se dva zbližata. Morda tudi razlog,
da se drug od drugega nekaj naučita,
zagotovo pa ne pot v »pekel«. Tako
kot nekateri imenujejo zakon.
Pri svojem delu izhajam iz Teorije
izbire, ki pravi, da se vedno sami
odločamo, vendar če smo pod vplivom
neke kemije (enako kot droga in
alkohol), to zelo težko naredimo. To bi
pomenilo, da smo obsojeni na bolečino
in trpljenje. Vendar tudi v času
34
delovanja kemije-ljubezni imamo
trezno glavo, zato se moramo držati
edinega pravila. Biti moramo iskreni.
Namreč vzrok za monotonost in
bolečino je predvsem kriva
neiskrenost, saj želimo partnerju sebe
predstaviti v idealni luči oz. kot nekaj,
kar si želimo in to v resnici nismo.
Prilagajamo resnico na vseh ravneh,
samo da bi njegovo občudovanje do
nas bilo še večje. S tem predvsem
tešimo potrebo po pozornosti.
Tako sem skozi vse te primere in leta
svoje veze meril predvsem občutke in
odnos. Pri nekaterih parih sem celo
ugotovil, da so po več letih zakona bolj
zaljubljeni, kot so bili na začetku.
Enako sem ugotovil tudi pri sebi. Ko
sem analiziral svoj odnos do partnerja
in odnose drugih parov, ki so bili vedno
bolj zaljubljeni sem ugotovil, da so z
leti postajali vedno bolj iskreni drug do
drugega. Niso si prekrivali stvari,
povedali so si kar mislijo in kar čutijo.
Veliko skupnih stvari so počeli, kot so
kuhanje, pospravljanje, načrtovanje…
skratka v odnosu in drug do drugega
niso čutili nobenega strahu, temveč
popolno svobodo.
Če povzamem. Kemija, ki jo občutimo
ob začetku je povod, da se dva zbližata
in je šele začetek ljubezni. Prava
ljubezen se prične šele, ko dva
razvijata odnos. V zakonu morata
razviti svobodno vezo, drug do
drugega pa morata biti iskrena in iz
sebe pregnati vse strahove in dvome.
Ljubezen je torej stanje popolne
svobode dveh partnerjev v
odnosu. Tako, da vam žal ne moram
potrditi, da je z vami kaj narobe,
zagotovo pa znanstvene podlage za
Ljubezen ni, to so zgolj moje
ugotovitve!
Nasvet 2:
Potrebujem nasvet, ker sem resnično
na koncu obupa. Imam fanta s katerim
sva skupaj osem mesecev. Zelo dobro
se razumeva, pogovarjava se,
enostavno dopolnjujeva en drugega.
Moti pa me ker dvomi vame. Da ni
ednini, da imam še nekoga zraven
njega, posluša svoj notranji glas, ki mu
govori da me ni vreden po drugi strani
pa vem da je zame. Tudi verjame
drugim kar mu rečejo in povejo o
najinem odnosu. Da se bi pa sam
prepričal in verjel v naju pa ne. Saj
reče: da nama bo uspelo in ne bom
dovolil svojemu notranjemu glasu da
ga prepričuje a kaj ko je en mesec
dobro potem pa nastopi dvotedenska
kriza iz katere zlo težko pride ven.
Pomagam mu, ker ga ljubim in ga
nočem izgubiti ampak to mi pobere in
požre toliko energije da bom nekega
lepega dne obupala in ga pustila
samega. Zame je zlo naporno. Ne
živiva skupaj zaradi tega mu še težje
pomagam. Povedala vam bom še en
primer; Z mano se želi poročiti, narediti
stanovanje pri njegovih starših ampak
ni prepričan da si to res želi. Nek
notranji glas mu govori da si tega ne
želi. Ne vem kaj naj naredim in kako
naj mu pomagam in mu dopovem da
sva ustvarjena en za drugega in da
nama bo uspelo, kljub vsem težavam.
Prosim pomagajte mi kako naj
nadaljujem.
Klementina
Vse preveč partnerskih vez, nastane na
prijateljski osnovi in tako se s časom
navadimo drug na drugega. In ravno
ta navada je tista, ki nas potem, ko
ugotovimo, da nismo srečni z bližnjo
osebo, ne spusti. In tako imamo v
Sloveniji vse preveč nesrečnih
zakonov.
35
S tem, ko želite pomagati svojemu
partnerju, mu pravzaprav škodite.
Škodite pa tudi sebi, saj kot sami
ugotavljate vam bo enkrat zmanjkalo
energije.
Najprej ugotovite ali ste resnično
zaljubljeni ali je zgolj »tešenje«
nekakšnih potreb ali vzorcev iz otroštva
ali morda zgolj navada.
Če ga resnično ljubite, potem se
trudite ohraniti odnos. Odnos boste
ohranili, tako, da boste do njega takšni
kot ste v resnici, pomeni, da boste
iskreni, da se ne omejujete, da
počnete tisto, kar si želite in čutite.
Skratka ne rinite v njega, saj ga boste
s tem še bolj oddaljili. V kolikor od
vašega partnerja ne bo odziva, se vam
bodo čustva pričela ohlajati.
In to je vse kar lahko storite. Namreč
nimate pravice spreminjati partnerja ali
manipulirati z njegovimi čustvi. Saj
boste tako naredili samo začasno
rešitev, ter bo »bolečina« in posledice
veliko večje, čez nekaj časa, ko bo
partner ugotovil, da si želi popolnoma
nekaj drugega. V tem času pa si že
lahko ustvarita dom in družino. Potem
boste v svojo neiskrenost do njega še
vpletli otroke.
V vsakem primeru ne želim, da se
vajina veza konča, temveč da se
nadaljuje, tako da sta oba zadovoljna
in se v tej vezi dobro počutita.
Pogovoriti se morate zelo iskreno, kaj
kdo čuti in kaj si želi, pri tem morata
biti zelo razumska. Tukaj bi sicer moral
glavno vlogo odigrati vaš partner in
postati »moški«. Trenutno njegove
reakcije, kažejo na neodločenega
otroka, ženska pa ob sebi potrebuje
trden steber, ki bo v njej negoval
žensko. Namreč s takšnim
spodbujanjem boste počasi žensko v
sebi pozabili in prevzeli moško vlogo v
takšni vezi. To pravzaprav že sedaj
počnete in kot sami vidite se ne
počutite dobro.
Nasvet 3:
Star sem 29 ona 26 let. S punco sva
skupaj že dve leti. Pred pol leta je
začela delati in od takrat pride po dva
dni na teden živet k meni, vendar je
nastal problem, ker jo motijo moji
domači. Vedno sem vedel da si bom
naredil stanovanje v hiši staršev kjer
prostora ne primanjkuje, vendar je
nastal problem ker ona noče živeti v tej
hiši. Kako jo naj prepričam?
Mihael!
Ste se vprašali zakaj si vašo dekle ne
želi biti doma, tam kjer ste sedaj vi? In
upam da ste dobili zelo jasen in iskren
odgovor! Zavedati se morete, da bo to
dom "do konca" vašega življenja. Torej
če želite, da bi vaša partnerka bila
doma tam kjer si vi želite in bi se ona
morala prilagoditi, bi pomenilo, da je v
"zaporu". V vseh skupnih odločitvah se
morata oba strinjati, možni so
kompromisi, vendar ne podrejanje. Če
se ne strinjata, potem je bolje, da
sedaj končata vezo, kot da se mučita
in se razidete čez nekaj časa, ko bosta
imela otroke. Ko se nekdo k nekomu
preseli ima v večini primerov občutek,
da je samo na obisku. In vedno upa,
da bo šel na svoje. Ta občutek enkrat
postane moteč za odnos.
Sebe pa morate vprašati, zakaj bi radi
živeli, tam kjer so vaši starši (finance
so izgovor)? Zavedati se morate, da se
vam lahko podobno zgodi pri ostalih
vezah. Namreč od staršev se morate
mentalno odcepiti, biti morate
samostojni. In šele, ko boste v to
prepričani, si naredite dom tam, kjer
ste zdaj.
Če se boste s komerkoli odločali za
skupno vezo, morate vedno spoštovati
odločitev partnerja in obratno.
36
Torej če se vrnem k vašemu aktualnem
problemu. Še enkrat se poskušajte
pogovoriti s partnerko o željah. Zelo
konkretno analizirajte moteče faktorje.
Če vama uspe najti skupne rešitve in
se tudi oba uskladita, se nato
pogovorite še z vašimi starši. Če jo
seveda moti vmešavanje staršev v
vajino življenje (lahko jo moti, tudi
sama lokacija). Naj vas ne bo strah.
Tako bo partnerka dobila večje
zaupanje v vas, ker bo videla, da se
znate postaviti zase. Ta pogovor mora
biti zelo iskren. Povedati jim morata,
da želita živeti v tej hiši in kakšna so
vajina pričakovanja in obveznosti. Zelo
konkretno morate razdelati kaj in v
kakšni obliki bo kdo prispeval k
vzdrževanju hiše, ter tudi vašo
strategijo glede razvoja hiše in dvorišča
v prihodnosti. Če se s starši ne morete
ujeti v večini predlogov. Vam svetujem
da ne vztrajate pod isto streho. Morda
bo nekaj časa slaba klima, vendar se
bodo hitro sprijaznili z vašimi
odločitvami. Saj bodo tako videli, da se
njihov sin zna postaviti za sebe in vas
bodo brez težav »odpustili« od doma.
Starši zaradi nezaupanja v otroke,
želijo da ostanejo doma. Bojijo se, da
še niso »zreli« za življenje.
Sami nimate pravice, da vplivate na
odločitve svoje partnerke, ker je
popolnoma samostojna oseba.
Poskušata se pogovoriti, kaj kdo
pričakuje v življenju in katera lokacija
bi bila najprimernejša za vajine cilje.
Tako bosta začela skupaj ustvarjati in
to je bistvo skupnega bivanja.
Nasvet 4:
Smo petčlanska družina, stanovanjski
problem imamo rešen, eksistenčnih
težav tudi ni. Problem pa je odnosih z
ženo. Po rojstvu tretjega otroka se je
ohladila, pravi,da me ne mara več, da
se nočem spremeniti. Pa to ni res, ker
sva imela pred tremi leti podobno
krizo. Takrat sem res odpravil napake
ki so jo motile, sama je rekla, da sem
se spremenil. Naj povem, da mi
gospodinjska dela niso tuja (razen
likanja), da ji pomagam, ne hodim
okoli in da jo nikoli v 13 letih zakona
nisem prevaral. Sedaj pa že eno leto
nisva seksala in čeprav je to dolga
doba se mi misel na varanje upira.
Dobivam občutek, da še sama ne ve
kaj bi rada in da od mene zahteva
vedno več. Kadarkoli začnem pogovor
o teh stvareh se na koncu skregava,
tako da se stvar ne premakne z mrtve
točke. Pravzaprav se kar bojim
načenjat to temo. Rad bi rešil zakon pa
ne vem kako. Rad jo imam in žal mi je
otrok. Saj vem, da nisem idealen. Ko
kaj spremenim je nekaj časa dobro,
potem pa najde kaj drugega, ki jo
moti. Kaj naj storim?
Gašper V.
Če verjamete ali ne, je dejansko
problem v vas! Namreč vi se trudite,
da bi ustregli svoji ženi in tako
postajate njena senca. To vašo ženo
utruja. Ona si pravzaprav želi imeti ob
sebi popolno odraslo osebo, ki je
samostojna, ve kaj hoče v življenju in ji
je v oporo, ko je njej hudo. Ne pa še
enega otroka.
To je tipična napaka, ki jo delamo
moški v odnosu do žensk, predvsem
partnerk. Ker nismo dovolj zreli za
zakon, zelo hitro zamenjamo svojo
ženo za svojo mamo. Tega se v
začetku niti ne opazi, vendar z leti
(predvsem kadar so otroci) opaža kako
37
reagirajo otroci na njene besede in
dejanja in enako mi. In enako se
dogaja v vaši vezi.
Namreč, ko žena ugotovi, da se njen
mož do nje obnaša, kot do svoje
mame dobi občutek, kot da ima
telesni-spolni stik s svojim otrokom in
misel na to jo odvrača od spolnega
odnosa s partnerjem.
Kaj lahko storite? Postati morate
moški! Moški si napačno razlagamo,
kaj pomeni biti moški. Moški mora
predvsem ohranjati žensko v ženski. S
tem ko odločanja od vzgoji otrok,
gospodinjstvu, dopustu… prepuščamo
ženi s tem na njo prenašamo vso
družinsko odgovornost. Na ta način se
v ženski poruši razmerje, tako
prevzame vlogo “moškega”. In postane
ona glavni organizator, enako vlogo
ponavadi igrajo naše mame in ker nam
je to že domače se kar udomačimo in
smo še naprej otroci. To ženska sicer
takoj ne opazi, temveč šele z leti, ko
enostavno več ne čuti, da je ženska in
to v sebi čuti, kot veliko bolečino. Mož
postane njen “sovražnik”, saj ji je
počasi kradel njeno identiteto.
Ženske namreč ob sebi potrebujejo
trden steber, ko ona “izgubi glavo”,
potrebuje nekoga, ki jo bo obdržal v
tirih, ki bo opazil da je lepa ali potrta,
ki jo bo poslušal in tudi slišal.
Spoštovani Gašper, ne smete več
razmišljati, kaj in kako lahko ženi
pomagate. Namreč otroci in dom so
vaša odgovornost, tako kot njena, zato
si delo popolnoma enakovredno
porazdelite. Postanite pozorni na njo,
na malenkosti, pričnite razmišljati, kaj
bi lahko naredili, da bi bilo družini
udobneje in varneje… skratka samo
moški morate postati in vse se bo
uredilo.
Nasvet 5:
Mislim, da sem prvi moški v tej
svetovalnici. Niti ne vem, kako naj
začnem. Z ženo se po desetih leti
skoraj v ničemer več ne strinjava. V
začetku najine veze je bilo vse idealno,
v vsem sva se strinjala in nič ji ni bilo
težko narediti. Danes pa se nad vsem
pritožuje, kljub temu, da se sam nisem
nič spremenil in še vedno počnem iste
stvari. Prej je ni motilo, če sem vikende
prespal (sem veliko na poti), danes pa
jo. Želi me spreminjati, pa ne vem
zakaj se bi, če mi je tako bilo vedno
dobro in njej tudi. Kaj je narobe z mojo
ženo? Ali je upanje, da se bo
spremenila?
Aleksander iz Krškega
Kadar sami mislimo, da ima partner
težave, še ni nujno, da jih res ima.
Najprej se moramo prepričati ali so
naši občutki pravilni, to naredimo z
direktnim pogovorom. Velika verjetnost
bo, da partner ne razmišlja enako in bo
naše domneve zanikal. In tako mu
moramo tudi verjeti, ne smemo siliti v
njega in na vsak način od njega
zahtevati, da prizna napake. Saj bomo
tako zmanjšali zaupanje in partner bo
pričel »bežati« od nas. Zavedati se
moramo, da nikogar nimamo pravice
spreminjati ali mu vsiljevati svoje
mnenje. Prav tako zakon ni »kletka« v
kateri bi se partnerju podrejali. Rek, da
je v zakonu potrebno sklepati
kompromise si nekateri napačno
razlagajo. To ne pomeni, da se je
potrebno prilagoditi za vsako ceno,
temveč se uskladiti, tako da se oba
dobro počutita.
Torej če se je pri nas pojavil občutek,
da imam partner neke težave, se
moramo osredotočiti tja, kjer se je ta
občutek pojavil. V nas same. Težava, ki
mislimo, da je partnerjeva, je v resnici
lahko naša. Ker si pač nočemo priznati,
38
da je z nami nekaj narobe, to ne bomo mogli spremeniti partnerja. V
enostavno prevalimo na najbližjega. kolikor je iz pogovora sam zaznal, da
Saj najtežje je spreminjati samega se tudi sam ne počuti dobro. Pomeni,
sebe. Zato je potrebno spremeniti da se bo veza pozitivno razvijala v
svoje navade. prihodnosti. V nasprotnem primeru se
V vsakem primeru odnos in vezo bomo sami še slabše počutili in vzdušje
gradita oba partnerja. V veliki meri v zakonu bo postalo nevzdržno. Zato
sami partnerja privedemo do takšnega moramo če ne zaradi veze, narediti
obnašanja, kot ga imamo danes. Torej nekaj za sebe, saj se posledice poznajo
če smo ga v začetku partnerske veze na našem zdravju.
razvajali in bili popustljivi ali smo se
celo pretvarjali, se je partner prilagodil
na naše tedanje obnašanje. Ker pa je
ustrežljivo obnašanje po večih letih
postalo utrujajoče, smo se pričeli
pritoževati. Kar pomeni, namesto, da bi
sebe pričeli spreminjati, da bi se
drugače obnašali in reagirali na
partnerjeve želje, samo pričeli s prepiri
in vsiljevanjem svojih pravic in idej
partnerju. Ali na nek način kričati na
pomoč! Kar je logična posledica,
vendar partner tega ne razume, če je
bilo več let vse super, sedaj pa bi čez
noč radi spremenili svet. Torej če
želimo pričeti delati spremembe, jih
moramo najprej na sebi. Ob tem se
moramo pogovoriti s svojim
partnerjem o svojih čustvih, mislih in
počutju. V kolikor ne bo tega sprejel,
ker je že preveč razvajen, pa pričnemo
na sebi delati spremembe. Pomeni, da
z drugimi dejanji partnerja
prevzgojimo. To ne pomeni, da njega
spreminjamo, temveč spreminjamo
sebe in on se prične navajati na naše
drugačne reakcije. Kar pa je zelo mala
verjetnost, posebej če partner
pozitivno ne reagira na naš pogovor.
Tako je to lahko pot do ločitve. Zato se
jih veliko premisli in se raje ponovno
podredi partnerju in tako se
pritoževanje nadaljuje, iz pritoževanja
pa počasi sledi povečanje kajenja,
morda alkohol in kakšna obstranska
veza.
Zavedati se moramo, da tako kot se
sami ne moramo spremeniti čez noč,
39
Nasvet 6:
Skupaj z možem sva 21 let, od tega 16
let poročena in imava sinova stara 5 in
14 let. Materialno nismo v stiski,
problem je samo čas da smo skupaj
kot družina, ker je mož avtoprevoznik
in je od jutra pa do poznega
popoldneva vsak dan odsoten, sama
sem tudi s.p.,vendar moram vedno le
jaz voziti otroke, hoditi po njih, se z
večjim učiti, ker ima probleme z
učenjem. Mož pa ponavadi, ko pride
domov, ali gre na kolo, ali še kaj do
tovornjaka, hodi igrat tudi košarko in
otroci so zopet prepuščeni meni. Le
redko igra z njima nogomet, včasih ob
nedeljah, pa še takrat zavije do
tovornjaka. Da o pomaganju pri
gospodinjskih opravilih, čiščenju ne
govorim, ker sem za vse sama. Tudi ko
mu omenim, da otroci niso samo moji
in da želim, da bi bil več z njimi, se
ukvarjal z njimi, tudi meni kdaj pokazal
voljo za kakšno pomoč pravi, da skoz
dela, da ima že prevozov dosti, mene
še pa toliko bolj, da sem tečna. Tudi če
poskušam biti z njim prijazna, mu pri
firmi pomagam, mu to ne pomeni nič.
Sploh ne zna reči lepe besede, mislim
da mu vse pomenijo tovornjak, šefi,
kolegi...
Počutim se osamljeno, vsak dan sem
doma, ker imamo tudi firmo doma in
dan mi je iz dneva v dan enak. Včasih
ga hecam, da me naj kaj pokliče, pa
potem odgovori, da ne spi da dela. Saj
ne rabim veliko, samo malo pomoči,
pozornosti zase in za otroke. Povejte
kako naj naprej živim-delam, kaj mu
naj svetujem...? Ali je še to LJUBEZEN,
ali samo delo-šefi, kolegi....? Kje sem
jaz?
Andreja iz Prekmurja
Lahko vas malo potolažim, 90% parom
je z enakim problemom v Sloveniji,
vendar to ne sme biti izgovor. Problem
je v tem, da je mož prepričan, da on
dela (služi denar), žena pa skrbi za
dom in potem mu je to samoumevno.
Problem, ki ga opisujete, je vaš
problem. Torej ga morate rešiti sami.
Mož ga namreč ne čuti. Najprej morate
sebe postaviti na prvo mesto in se
vprašati, kaj bi radi od življenja. Moža
ne morete spreminjati, spreminja se
lahko samo sam. Zato pa vam reče, da
ste tečni, ker se mu pač ni za
spreminjati, tako mu je lepo. Torej
pričnite, delati tisto, kar bi radi.
Namreč tudi v zakonu ni nič
samoumevno, tako, da ne more mož
od vas pričakovati niti da mu kuhate ali
likate.
Poskusite si odgovoriti na vprašanje,
kaj bi radi vi v življenju? Kaj ste si
želeli v otroštvu, pa niste imeli nikoli
priložnosti? Od tu dalje boste morali
graditi.
S tem, ko si boste zadali svoj osebni
cilj, se bo vaš dan začel spreminjati. V
aktivnosti lahko vključite tudi otroke,
za gospodinjska dela pa si lahko
poiščete pomoč, tako vam bo ostalo
več časa, za vas same. S tem, ko se
boste pričeli drugače »obnašati«, bo
tudi mož drugače reagiral, kar lahko v
začetku pri njem povzroči ljubosumje.
Vendar je to prehodno obdobje. V
vsakem primeru se bo moral sam zelo
potruditi, da se bo vklopil v vaše
življenje. V kolikor se ni pripravljen
spreminjati in pogovarjati, pomeni, da
ni pripravljen sprejemati odgovornosti
za svoja dejanja in tako vam ne more
biti v pomoč. Vsakem primeru pa
morate veliko začeti delati na
samopodobi. S tem boste pridobili na
samozavesti.
40
Nasvet 7:
Stara sem 38 let, poročena 15 let in
imava dva šoloobvezna otroka. Sama
še ob delu študiram. Ker sem pri
študiju spoznala, kolegice, ki občasno
zahajamo na pijačo, mi je pričelo doma
zmanjkovati časa za vsakodnevne
opravila. Doma namreč počnem
popolnoma vse, še kosim in menjavam
žarnice. Mož in otroci ne naredijo nič,
sedaj imam tega dovolj in si želim vzeti
nekaj časa zase. Žal pa mož tega ne
razume in pravi, da naj manj okoli
hodim. Znorim, ko mi to reče!!!! Kako
ga naj spremenim?
Alja iz Kranja
Skoraj vsak dan slišim, da se kdo
pritožuje nad svojim partnerjem. Kako
ni pospravil za seboj, Kako ignorira
nasvete, Kako dolgo mi ni rekel, da me
ljubi, Kako ga naj prepričam, da bo več
z otroci… skratka vprašam se zakaj so
potem sploh še skupaj, če se dobro ne
počutijo v vezi. Vsak drugi, ki pokliče
za zakonski nasvet vedno reče, da
potrebuje nasvet, kako naj spremeni
partnerja ali, da imam partner težave?
Ali imamo pravico spreminjati
partnerja?
Torej če se je pri nas pojavil občutek,
da imam partner neke težave, se
moramo osredotočiti tja, kjer se je ta
občutek pojavil. V nas same. Težava, ki
mislimo, da je partnerjeva, je v resnici
lahko naša. Ker si pač nočemo priznati,
da je z nami nekaj narobe, to
enostavno prevalimo na najbližjega.
Saj najtežje je spreminjati samega
sebe. Zato je potrebno spremeniti
svoje navade.
V vsakem primeru odnos in vezo
gradita oba partnerja. V veliki meri
sami partnerja privedemo do takšnega
obnašanja, kot ga imamo danes. Ker
partner reagira na naše akcije (kot
poznamo III. Newtonov zakon iz
osnovne šole). Torej če smo ga v
začetku partnerske veze razvajali in bili
popustljivi ali smo se celo pretvarjali,
se je partner prilagodil na naše tedanje
obnašanje. Ker pa je ustrežljivo
obnašanje po večih letih postalo
utrujajoče, smo se pričeli pritoževati.
Kar pomeni, namesto, da bi sebe
pričeli spreminjati, da bi se drugače
obnašali in reagirali na partnerjeve
želje, samo pričeli s prepiri in
vsiljevanjem svojih pravic in idej
partnerju. Ali na nek način kričati na
pomoč! Kar je logična posledica,
vendar partner tega ne razume, če je
bilo več let vse super, sedaj pa bi čez
noč radi spremenili svet. Torej če
želimo pričeti delati spremembe, jih
moramo najprej na sebi. Ob tem se
moramo pogovoriti s svojim
partnerjem o svojih čustvih, mislih in
počutju. V kolikor ne bo tega sprejel,
ker je že preveč razvajen, pa pričnemo
na sebi delati spremembe. Pomeni, da
z drugimi dejanji partnerja
prevzgojimo. To ne pomeni, da njega
spreminjamo, temveč spreminjamo
sebe in on se prične navajati na naše
drugačne reakcije. Kar pa je zelo mala
verjetnost, posebej če partner
pozitivno ne reagira na naš pogovor.
Tako je to lahko pot do ločitve. Zato se
jih veliko premisli in se raje ponovno
podredi partnerju in tako se
pritoževanje nadaljuje, iz pritoževanja
pa počasi sledi povečanje kajenja,
morda alkohol in kakšna obstranska
veza.
Zavedati se morate, da tako kot se
sami ne moramo spremeniti čez noč,
ne bomo mogli spremeniti partnerja. V
kolikor je iz pogovora sam zaznal, da
se tudi sam ne počuti dobro. Pomeni,
da se bo veza pozitivno razvijala v
prihodnosti. V nasprotnem primeru se
bomo sami še slabše počutili in vzdušje
v zakonu bo postalo nevzdržno. Zato
41
morate če ne zaradi veze, narediti
nekaj za sebe, saj se posledice poznajo
na vašem zdravju.
Kot sem že omenili je najtežje
spreminjati samega sebe. Zato je
najbolje obiskati pomoč pri svetovalcu.
Pri svetovalcu ne boste dobili zdravil o
spremembi obnašanja, temveč vam bo
na nek način nastavil ogledalo, tako da
boste sebe opazovali, kot tretjo osebo.
Videli bomo vse svoje napake in jih
tudi z »lahko« spreminjali. Predvsem
pa vas bo naučil vaj za dvig
samozavesti in z nami gradil našo
osebnost.
Nasvet 8:
Z možem sva poročena sedem let in
imava štiri leta starega sina. Pretekli
teden sem izvedela, da ima mož deset
let staro hči iz pretekle veze. Ves ta
čas je vedel za to, pa mi ni povedal.
Popolnoma sem obupana in ne vem
kako naj reagiram. On še ne ve, da jaz
vem. Prosim za nasvet, kako naj
reagiram do moža, če sploh naj?
Valerija iz Sežane
Najbrž se vam je »porušil« idealen svet
in podoba, ki ste jo imeli o partnerju.
Predvsem dvom v njegove besede.
Skozi misli vam gredo vse njegove
besede in vajini srečni trenutki in sedaj
se sprašujete ali je vse to res ali je vse
kar se vama je zgodilo izmišljeno….
Vendar ne sklepajte prehitro ne dajte
si končno odgovorov, dokler ne slišite
njegove razlage. Če se je dobil otroka
pred vajino vezo, je gotovo nek razlog,
zakaj vam ni povedal. Morda niti ne ve,
da ima otroka ali pa je kdo hudomušno
do vas posredoval to informacijo. Torej
obstaja lahko več razlogov. V kolikor je
partner vedel za tega otroka in vam ni
povedal zanj, ne smejo obstajati
razlogi ali opravičil. Najverjetneje vam
bo dejal, da je z vami hotel začeti novo
življenje in da je bilo prejšnje obdobje
življenja v temi, ob vas pa mu že ves
čas sije Sonce. Kar je sicer lepo slišati
in ženske največkrat tudi »nasedejo«,
vendar se morate vprašati, ali lahko
kdaj kaj podobnega govori drugi ženski
o vajinem življenju. Skratka, ko bo
prišlo do trenutka »resnice«, ne smete
biti popustljivi in morate zahtevati vso
resnico. Predvsem ne nasedajte
nekaterim trikom, kot je jok, pa kako
je v otroštvu trpel, lepim besedam…
biti morate zelo potrpežljivi in odgovor
mora priti v enem kosu, ne jutri ali na
kakem drugem kraju, tukaj in zdaj.
42
Seveda, pa je pomembno kako mož prične plačevati preživnino ali
pristopite. Najbolje je, da moškega rento. Ker bo morda zaradi teh
dobite ne pripravljenega, torej ne mesečnih odhodkov prikrajšano vajino
smete ga spraševati po ovinkih ali ga življenje, mora to odgovornost prevzeti
poklicati, kdaj bo doma, da se morata predvsem partner, kar pomeni, da se
nekaj pogovoriti, namreč v takšnem bo moral odpovedati nekaterim
primeru, bo začel »sumiti« in hobijem oz. razvadam.
pripravljati izgovore. Priporočljivo je, Veliko sreče in miren spanec.
da ste zelo mirni, torej si pred takšnim
pogovorom privoščite, frizerja, masažo,
kozmetičarko… skratka naj vas nekdo
razvaja. In ko pridete domov ga kar
direktno vprašajte oz. poveste, kaj ste
slišali in če lahko komentira. Zavedati
se morate, da moški neradi
sprejemamo odgovornost in bežimo
pred njo, no lahko rečemo, da so
mame krive, ker nas tega niso naučile,
delno pa mislim, da nam je to bolj v
genih. Vendar imamo vse možnosti, da
smo popolnoma drugačni in pri
poslušanju ne upoštevajte nobenega
če, ampak…. Nadaljevanje zgodbe pa
je odvisno od vaše odločitve. Sami
boste morali presoditi, ali boste
nadaljevali zakon, zagotovo, pa za
nadaljevanje zakona ne sme biti
izgovor vajin otrok, ker boste vso jezo
in zamero, ki jo boste skrivali v sebi
prenesli na otroka, pa čeprav se tega
ne boste zavedali. Vzpostavitev
zaupanja bo zelo težka, če so govorice
resnične in če je bil partner neiskren.
Začeti bosta morala od začetka in
marsikateri moški to zelo težko naredi,
tukaj se pokaže, koliko mu pomeni
vaša ljubezen.
Še eno »opozorilo«, če se odločita, da
bosta nadaljevala skupaj v zakonu.
Namreč otrok vašega partnerja ima do
vajinega skupnega premoženja skoraj
enake pravice, kot vajin otrok,
predvsem govorim o preživnini, ki ga
mora oče plačevati za otroka, če ne
živita skupaj oz. preživnino, lahko sam
zahteva ob svojem 18. letu. In takrat
je lahko ogroženo vašo eksistenčno
življenje. Zato vam priporočam, da vaš
43
Nasvet 9:
Jaz imam kar velik problem. Pred
dvema letoma sem se poročila, dva
meseca je bila zveza super. Nato pa je
začel z ljubosumjem-brez kakršnega
koli razloga. Kregala sva se tedensko
vsaj enkrat. Ponoči sem odhajala k
staršem, ker je bilo nevzdržno.
Milijonkrat sem se že odločila, da se
ločim. Pa me je na koncu vedno
prepričal, da se bo spremenil. Nato
sem zanosila in sedaj imava že 10
mesečnega sina. S sinom sva pri mojih
starših, ker je bil popolnoma
nerazumevajoč v pogledu otroka.
Nobene podpore, ničesar. Celotno
stvar predstavi tako, kot da je on
nekakšna velika žrtev. Naj povem, da
nobenega občutka za otroka nima, kar
je najbolj grozno, govori kako otroka
ima rad. Spoznala sem, da po 6 letih
poznanstva nisem bila sposobna
ugotoviti kakšen človek je. Pripeljala
sem ga iz BiH, našla mu zaposlitev,
uredila papirje,... In sedaj mi pove, da
nisem nič zanj naredila. Še to 7 let je
starejši od mene. In mi pove, da sem
mu vzela 2 leti življenja, nič mu nisem
dala, halo sina imava. Nanj se tu ne
spomni, spomni se pri otroškem
dodatku, pri dodelitvi občinskega
stanovanja, ki ga čakamo. Moja sestra
nam je kupila kuhinjo in pralni stroj. V
stanovanje ni vložil nič, v stanovanje v
katerem je najemnik in v katerem sva
živela. Plačeval je račune, za otroka
nikoli ni nič plačeval, 3 X je kupil
plenice. Sedaj v razgovoru z njim bi
mu morala pustiti vso zgoraj našteto
opremo in celo verjetno bi mu morala
prepustiti stanovanje. No v glavnem
lahko bi rekli, da mi je prekipelo, ker
hoče izkoristiti otroka za katerega se
nikoli ni zanimal, za to, da mi zmeraj
visi na vratu. Noče dojeti, da je konec
in me začne spraševati banalne stvari,
kot kdaj bova šla na počitnice? Zdaj se
več z njim niti ne pogovarjam, ko pride
pogledat otroka odidem v drugo sobo,
dokler ne odide. Kako se ga naj
prepričam, da me naj pusti na miru in
odide?
Olga
Ne glede od koder je prišel, je to
velikokrat lastnost moških, ki se
preselijo v drugo državo. Še posebej če
sami za svoj obstoj niso veliko naredili.
Moški iz »juga« bolj privlačijo
Slovenske ženske, ker imajo v sebi več
temperamenta. Slovenski moški smo
pod vplivom »mam« in si velikokrat
ženske nimajo z nami kaj početi. Kadar
ženska uspe dobiti temperamentnega
moškega, bo tudi vse naredila, da ga
obdrži. Žal pa temperament ni dovolj
za vso življenje in tako se ženske
takšnih moških hitro naveličajo. Moški
pa smo po naravi lagodna bitja in čas,
ko nas ženske razvajajo docela
izkoristimo, seveda pa se ne zavedamo
da bo ta čas enkrat minil, zato si
želimo da bi trajalo večno. Torej mi
smo še vedno isti, ženska pa se v tem
obdobju spremeni oz. naveliča. Dovolj
bi bilo, da moški dela na osebni rasti,
spreminja svoje napake in
enakovredno prispeva v gospodinjstvo
in življenje. Potem bi tak zakon trajal
večno.
Primer, ki se vam je pripetil ni ravno
prijeten, saj vaš možno ne želi na
slabše. Bolj boste silili vanj slabše bo.
Poskusite uporabiti vse pravna
sredstva in zaščite. Vendar največ kar
lahko naredite je, da pričnete delati na
samozavesti. Kar pomeni, da daste
sebe na prvo mesto, najprej morate
poskrbeti za sebe, kajti šele takrat
boste lahko poskrbeli za svojega
otroka. Manj se boste obremenjevali za
moževe besede in zanj. S tem ko bo
vaša samozavest rasla, se mu boste
tudi lažje postavili v bran in ne boste
44
popuščali pod njegovimi pritiski. Z
dovolj veliko samozavestjo, se bo celo
sam odselil.
Nasvet 10:
S taščo živimo v skupnem
gospodinjstvu in konec leta upam da
gremo v novo hišo...
zase imamo le majhno moževo sobico.
Možu in meni lika in pere moja tašča.
Če hočem karkoli sama narediti me
sploh noče slišati, sedaj se je začela
spravljati še na mojega otroka še ne
dve leti starega in hoče skrbeti še zanj.
Res bi rada skrbela za svojo družino.
Ko vstopim v stanovanje postanem
zamorjena ter slabe volje če tega res
dobro ne skrijem je spet vse narobe.
Če grem s sinom v sobo da bi bila malo
sama z njim tašča joka da ga nič ne
vidi. Res ne vem več kaj naj naredim
glede na to da sva poročena šele dve
leti in so non-stop nesoglasja med
nama ....
Živa iz Ilirske Bistrice
Ob poroki se ne poročimo samo s
partnerjem, katerega smo izbrali,
temveč tudi z njegovo družino. S
katero pa kasneje največkrat pridemo
v konflikt, oz. je vse prevečkrat vzrok
za prepir z našim partnerjem.
Namreč tako kot izbiramo partnerja, ne
moramo zbirati družine, ki sodi zraven,
temveč moramo sprejeti celotno
družino v kompletu, torej takšno, kot
je. Seveda si moramo sami postaviti
meje in določiti pravila, vendar
največjo vlogo mora odigrati partner,
ki svoji prvotni družini da jasno vedeti,
kje je meja in kakšna so pravila.
Čeprav predvsem moški težko naredijo
mejo in se uprejo svoji mami,
pravzaprav postanejo preveč
popustljivi in tako njegova mama oz.
tašča njegove žene postane naenkrat
del družine.
Najpogosteje pa se to dogaja, kadar
živimo pri enem od staršev. Mame
moških postanejo ljubosumne na
njihove žene, ker so jim odpeljale
45
njihovega »sinčka«. Mame žensk pa Vse kar lahko naredite v prehodnem
njihovim možem gledajo zelo »pod času je, da se temeljito pogovorite s
prste«, da slučajno ni njena hčerka svojim partnerjem, da se postavi na
naredila enake napake, kot ona sama. vašo stran in da odločno nastopi. Če se
Torej v vašem primeru, ste se preselili bo izgovarjal na svojo mamo in da bo
k moževim staršem. Njegova mama se vse drugače, ko bosta na svojem, mu
neposredno primerjajo z vami, ne verjemite. Temveč vztrajajte, da se
pravzaprav vidi v vas konkurenco. Ali sedaj postavi na svoje noge in da se
če poenostavimo, vse kar naredite, ni odloči katera je njegova glavna
dovolj dobro. Ker ste v začetku bili družina, tako boste vedeli, kaj lahko od
popustljivi, je tašča zelo hitro prevzela njega pričakujete v prihodnje.
vodilno vlogo. Kot sem razumel se je
vaš mož postavil na taščino stran, saj v
takšnih primerih, pričnejo tašče
simulirati bolezen, kar pomeni, da
želijo vzbuditi pozornost, predvsem pri
svojem sinu, ter ga tako pridobiti na
svojo stran.
V začetku bi morali postaviti zelo
natančna pravila, oz. se dogovoriti s
starši kaj kdo pričakuje in kakšne so
pravice in dolžnosti drug drugih. V
vsakem primeru, pa mora vsak
posameznik povedati, kaj ga moti in
kaj si želi. Zakonci morajo držati skupaj
in si dajati podporo. Kadar se eden od
zakoncev znajde med dvema ognjema,
kot mož/žena in sin/hči, mora vedno
stopiti na stran svoje aktualne družine.
Potem pa s pogovorom rešiti obe
strani.
Če si že v začetku naredimo »red« v
družini, do kasnejših težav ne bi smelo
prihajati. V kolikor pa se je stvar že
zapletla in niti pogovor več ne pomaga,
pa je potrebno pričeti ignorirati taščina
dejanja. Partner pa mora zavzeti trda
stališča svoje aktualne družine.
Res da tašče velikokrat rečejo, da pri
vzgoji vnukov hočejo samo dobro, kar
bi lahko njihove sinove prepričalo in ti
bi se postavili na stran svoje mame.
Vendar je potrebno upoštevati dejstvo,
da je tašča enkrat že bila mama in je
sedaj babica, torej je svojo vlogo že
»odigrala« in se »nima« pravice
vmešavati v tuje življenje.

46
Nasvet 11:
Ker na primorski ni nobenega
družinskega terapevta, se obračam na
vas za pomoč. Moj problem je malo
hujši od ostalih, ki sem jih do sedaj
prebirala ampak vseeno prosim za
kakršen koli nasvet.
S partnerjem sva skupaj komaj 5 let,
od tega sva 2 leti poročena in imava
sina starega 3 leta. Od samega začetka
sem sumila da me mož vara ampak
nikoli nisem mogla priti temu do dno,
na kar mi je pred mesecem dni zaupal,
da me je res varal že od samega
začetka. Istočasno kot sva midva
začela hodit, se je začel dobivati še z
drugo in tako je živel do pred kratkim,
ta ženska je naša soseda, in ker imam
tako službo da sem veliko odsotna in
da prihajam domov tudi okoli 23 ure,
sta vsakič, ko sem bila od doma
izkoristila trenutek in skočila pod najine
rjuhe, redno je prihajala k nam domov.
Mož pravi da je sin nikoli ni srečal, ker
je prej poskrbel, da je zaspal. Kadar pa
sem zgodaj prihajala domov, sta se
dobila zunaj, in ob sobotah ko sem
mislila da mož dela (ker je tako rekel),
sta hodila na izlete...in še bi lahko
govorila. To je trajalo vse do pred
kratkim in zdaj se je mož odločil, da
konča to razmerje in da se posveti
družini, vendar prepozno. Zdaj sem jaz
zelo prizadeta, ranjena.. in ne vem kaj
narediti, če ne bi bilo otroka tukaj, bi
že zdavnaj odšla. Mož prosi za še eno
priložnost, da se zaveda tega
njegovega dejanja in bi rad popravil
napako. Celo je pripravljen poiskati
pomoč, da rešimo zakon. Jaz pa se
sesuvam vsak dan bolj. Kaj naj
naredim, ali si res zasluži še eno
priložnost. Kako naj mu ponovno
zaupam. Hvala za odgovor.
Lidija iz Pirana
Poskušam si predstavljati vašo počutje,
čeprav ga ne morem podoživeti.
Opišem ga lahko, kot da se vam je
podrl svet v katerem živite. Zaupanje
bo zelo težko vzpostaviti, saj je enako,
kot da bi razbili stekleno skledo in jo
potem želeli zlepiti.
V vsakem primeru se morate sami
odločiti ali želite še živeti v tej zvezi ali
ne. Namreč otrok ne sme biti izgovor.
Če se vi kljub moževi "prevzgoji" ne
boste dobro počutili v tem zakonu, bo
to slabo vplivalo na otroka. Veliko bolje
se bo počutil in bolje bo vzgojen, če bo
v odraščanju čutil srečo in iskrenost,
kar pa v slabem odnosu zagotovo ne
bo. Če pa se odločite, da želite ostati v
zakonu, bosta morala oba veliko delati
na odnosu, do samega sebe. Namreč
mož je res prekršil pravila, ki sta si jih
zadala ob začetku zveze, vendar zaradi
omejitev, ki si jih ljudje postavljamo,
smo kasneje toliko bolj prizadeti. Pa ne
da bi sedaj zagovarjal vašega moža,
saj mora sprejeti odgovornost za svoja
"dejanja".
Z dejanjem, da je priznal svoje
»grehe« je naredil ogromno, kar
pomeni, da je osebnostno zrasel ter
premagal strah in vam povedal resnico.
Zato je velika verjetnost, da tega več
ne bo ponovil in da bo toliko bolj ljubeč
oče in mož. Oba se bosta predvsem
morala veliko pogovarjati o čustvih,
mislih in prihodnosti.
Skratka vse kar vam lahko sedaj rečem
je, da se morate sami odločiti ali si
želite z njimi preživeti preostanek
življenja ali ne.
47
Nasvet 12:
Poročena sva že 13 let. Imava dvojčke,
prvošolčke. Imava stanovanje, avto,
hodimo na izlete, poleti na morje,
pozimi na smučanje. Skratka, nič nam
ne manjka pa vendarle veliko. Z
možem se nenehno prepirava. Tisti ki
naju poznajo pravijo, da odkar sva
skupaj. Ko si zaljubljen in mlad tega
niti ne vidiš. Sedaj pa enostavno ne
zmorem več. Kronično sem utrujena,
slabe volje, nezadovoljna. Kriva sva
itak oba. Krivda tudi ni pomembna, kar
mi je trenutno pomembno je to, ali se
da kaj naredit da bo bolje, da bom
srečna zadovoljna in da bom to lahko
prenesla na otroke in seveda ostale
stvari. Največji problem, ki ga imava je
njegovo ljubosumje. Tu se vse začne in
vse tudi konča. Nikamor ne smem iti,
kaj šele, da me kliče kak sodelavec.
Neprestano poslušam očitke.
Enostavno ne morem več.
Manca iz Kopra
Težavo, ki jo omenjate je znak
naveličanosti. Kot ste sami dejali, se
ves čas prepirata o isti stvari. Kar se
največkrat pojavi v družinah, ki zelo
hitro dosežejo vse družbene cilje
(otrok, hiša, avto, dopust…). Posledica
tega je predvsem to, da partnerja
nimata skupnih življenjskih ciljev, ki so
drugačni od splošnih. Tako se ob
dosegu splošnih ciljev začnemo
dolgočasiti in namesto, da bi partnerja
iskala nove izzive, se prevečkrat
začneta vrteti v nekem začaranem
krogu. Tako iščeta predvsem slabe
namesto dobre stvari drug pri drugem.
Seveda obstaja možnost, da ima mož
razlog za ljubosumje, pri vas ali pri
sebi. Največkrat je vzrok zaradi slabe
samopodobe pri možu in če ste sami
dali občutek naveličanosti je
samopodoba pri možu še nižja. Ker pa
si ne bo priznal svoje napake, bo raje
krivil vas.
V takšnem primeru je edina rešitev, da
prekinete tok dogajanja. Postaviti si
morate nek nov cilj. V vsakem primeru
morata oba partnerja biti za to. V
kolikor vam mož reče, da njemu nič ne
manjka, si postavite svoj cilj. Na nek
način ga morate pozitivno šokirati.
Pričnete lahko popolnoma druge jedi,
preuredite stanovanje, poiščete si nov
hobi, tud dan si lahko drugače
organizirate… skratka nekaj drugega
kar počnete sedaj in je za moža
samoumevno, da to počnete in tega
sploh več ne opazi.
Seveda bo mož v takšnem primeru
morda postal še bolj ljubosumen oz. še
bolj mu stvari ne bodo jasne, kaj se z
vami dogaja. Zelo jasno mu morate
povedati zakaj to počnete in ga tudi
povabiti k soustvarjanju. V vsakem
primeru se bodo v vajinem življenju
zgodile spremembe. Gledano za vas
pozitivne. Zna pa se zgoditi, da mož ne
bo preveč zadovoljen. V kolikor bo
sprejel spremembe pozitivno, bo tudi
zakonska zveza postala bolj zanimiva
in bosta uživala v življenju, lahko pa
pripelje do hitrega končanja. Vendar
glede na trenutno stanje se nekaj mora
zgoditi, ker zakon gre po poti
»počasnega« umiranja. Kar slabo
vpliva na vaš odnos in zdravje,
najslabše pa bodo odnesli otroci, saj
bodo ta vzorec odnesli v svoje zakone
in monotonijo prenašali naprej. Biti
jima morata za vzor in jima z vzgledi
pokazati, da so v življenju možne
pozitivne spremembe.
48
Nasvet 13:
Poročena sem že 5 let, mož je postal
nasilen po enem letu zakona. Niti ne
vem, kako se je to zgodilo, saj pri njem
ni prisoten alkohol ali kakšna droga. Je
pa zelo ljubosumen od prvega dne, kar
ga poznam. V začetku mi je bilo všeč,
sedaj pa se je to nevzdržno. Je zelo
vplivna osebnost in ima svoje podjetje.
Jaz sem žal zaposlena v trgovini, tako
da si lahko privoščim več kot moje
sodelavke, vendar sedaj ne morem
več. Ne upam si ločiti, ker ima zelo
močan vpliv in veze vsepovsod. Najraje
bi pobegnila? Kaj nas storim?
Lilijana, Ljubljana
Ljubosumje je definirano, kot bolezen,
vendar to ne sme biti izgovor, saj je
ogroženo vaše življenje. Iz vašega
pisanja bi predvsem razbral, da imate
nizko samozavest. Pri vašem možu pa
je zelo visoka in kadar potrebuje
potrditev postane nasilen, kar pomeni
da potrebuje pozornost. Nasilneži pod
takšnimi pogoji so veliko bolj nevarni
od tistih, ki so nasilni pod vplivom
droge ali alkohola. Saj se odvadijo od
opojnih substanc in z njim izgine tudi
nasilno dejanja. Ljubosumja pa se je
veliko težje odvaditi, saj je to
»zakoreninjeno« globoko v podzavesti.
Predlagam vam, da predvsem pričnete
delati na samozavesti, da se pričnete
bolj ceniti in ne podlegate dragim
darilom. Kar pomeni, da vam on s tem
vzbuja pozornost in tako ste ujeti v
začaranem krogu. Vendar pri tem je
lahko zelo nevarno, da bo njegova
agresija in s tem nasilna dejanja še
močnejše, ker bo čutil, da se razlika
med vajinima samozavestma manjša in
bo naredil vse, da bo to razliko
povečal. Potreboval bo še več
pozornosti, še bolj bo nasilen.
Svetujem, vam da ne glede na njegov
vpliv čim prej poiščete zaščito v varni
hiši, ter na policijsko postajo podate
kazensko ovadbo. Ne glede, nato ali
ima vpliv in bi lahko kakorkoli vplival
pri ločitvi, se morate najprej vi zaščiti.
Vzporedno pa morate pričeti delati na
samozavesti, da se mu boste na
sodišču lahko dostojno uprli. Saj se je
v veliki meri zgodilo, da so se določene
žrtve na sodišču ustrašile, odmaknile
kazensko ovadbo in se celo vrnile
domov.
Če si želite živeti, se postavite zase in
se najprej zaščitite.
Postaviti se zase oz. izboljšati
samozavest pomeni, bolje poznati
samega sebe, ter iz sebe narediti
samostojno osebo. Pri vas se dogaja
to, da imate občutek, da ste brez njega
nesamostojni, najbrž vam je organiziral
življenje tako, da on vse priskrbi in
organizira, sami pa počnete zelo malo.
Prvi korak k samostojnosti je
spoznavanje samega sebe. Svetujem
vam kakšno skupino za samopomoč.
Vendar do takrat nekaj nasvetov. Kdo
sem? Sebe lahko spoznamo tako, da
pet oseb, ki so vam kakorkoli blizu
opišete. Na list papirja napišite njihove
pozitivne in negativne lastnosti. Nato
drugi dan preberite, kot da berete
svoje lastnosti. In zelo velika verjetnost
je, da boste odkrili, da so to vse vaše
lastnosti. Namreč soljudje so naše
ogledalo in v njih vidimo tisto, kar
imamo v sebi. Tudi če boste zgroženi
nad nekaterimi ugotovitvami, ne smete
odnehati. Sprejeti morate vse pozitivne
in negativne lastnosti. To pomeni, da
ste sebe sprejeli takšno kot ste. Šele
sedaj imate osnovo, da pričnete sebe
spreminjati na bolje. Negativne stvari
lahko pričnete spreminjati v pozitivne,
pozitivne pa vam služijo kot osnova, da
si boste pričeli dvigovati samozavest.
49
Pomeni, da ne smete iskati potrditve in
pozornosti zunaj, temveč v sebi. Sami
sebe morate pohvaliti, saj imate v sebi
dovolj argumentov, da se lahko.
Nasvet 14:
Z možem živiva ločeno že 6 mesecev,
hodiva sicer na družinsko in zakonsko
terapijo... najverjetneje bo prišlo tudi
do uradne ločitve. Velik del truda, da
ostanemo družina je tudi zaradi tega ,
ker imava otroke. Vendar kaže, da ne
bo šlo.... Bojim se, kako naprej.
Kakšna je prihodnost otrok, kakšna je
statistika...Berem knjigo Med dvema
ognjema, nič ni pozitivnega. Otroci
ločenih staršev imajo veliko stisko,
lahko imajo težave pri učenju, težave v
svojem odraslem življenju itd... Nobene
lepe prihodnosti. Enostavno čustveno
razvrani in v hudi stiski...Bojim se, da
to ne bo preraslo v kakšne
problematične zadeve... kako biti dobra
, učinkovita ..sama, razvezana mama
in da bodo otroci SREČNI... Z možem
ne komunicirava najbolje, bojim se, da
ko bomo ločeni, uradno ločeni, bo še
slabše. Otroka sta na moža zelo
navezana. želita biti z obema. Jaz pa
mislim, da deljeno ne more iti več
naprej. Namreč trenutno jih imava pol
tedna en, pol tedna drug.. Otroka se
pa selita in spita malo tam, malo tu...
To ne more iti več tako naprej. Otroka
pravita, da sta se navadila in da je tako
najbolj pravično. Jaz pa mislim, da bo
treba narediti drugače. Kako to
speljati, da ne bo zamer, da ne bosta
žalostna... da ne bo eden starš
prikrajšan...
Mateja A.
Ta vmesna pot je »najhujša«, še
posebej kadar se predolgo vleče,
nekateri so mi to bolečino opisali, kot,
da ti nekdo »počasi rine nož v telo«.
Zato je pot ločitve najbolje speljati čim
prej še posebej če se starša ne
razumeta.
Zakon je namreč veza med dvema, ne
glede nato ali je dobra ali slaba, je vez.
50
In ločitev pomeni prerasti takšno vez, bomo ta odnos vzeli za »edinega«
kadar nekaj režemo kar je v nas, boli. pravilnega.
Zato so ločitve vedno boleče. Ne glede
nato, kdo od partnerjev je povzročil Zato imejte v mislih, da karkoli počnete
začetek ločitve je bolečina prisotna v sebi in se ob tem ne počutite dobro,
obeh. Še najhuje je otrokom, ki so delate v škodo svojim otrokom, saj
neposredno vezani na oba, tako oni bodo oni v prihodnosti enako počeli
velikokrat čutijo še večjo beličino in sebi in svoji družini.
celo imajo občutek, da so oni krivi za
to. Tako starši velikokrat slišijo, ko
rečejo otroci, da bodo pridni, samo če
ostanejo doma. Oni namreč mislijo, da
so s svojim dejanjem povzročili ločitev
staršev.

Zato se morata starša pri ločitvi

obnašati zelo odgovorno, saj tak
dogodek lahko zaznamuje otroke za
celo življenje. Najbolje bi bilo, da bi se
prijateljsko razšla, tako da otroci niti ne
bi opazili, da ste se razšla, ker se nista
razumela in sta normalno v stiku z
obema staršema. Zato zgodba, ki se
dogaja pri vas predlagam, da s čim
prej konča, saj v nasprotnem primeru
bodo otroci še bolj trpeli. Sami se ne
obremenjujte s tem kaj si bodo oni
misli. Če mislijo ostati pri vas potem
morate vi narediti, tako da se boste vi
najbolje počutili. Vase počutje bo
namreč vplivalo na vaše otroke in
odnos, ki ga boste z njimi vzpostavili
bodo v prihodnosti tudi oni sami
vzpostavljali s svojimi bližnjimi
(prijatelji, posel, družina...).

V življenju nikoli ne vemo kaj je prav in

kaj narobe, temveč vedno počnemo
tisto, kar je za nas najbolje. Ker se
nimamo z ničemer primerjati, se vedno
vračamo k svojim staršem, kajti če so
nas uspeli naučiti, govoriti, hoditi,
skratka stvari s katerimi lahko
normalno funkcioniramo, pomeni, da je
to kar so oni počeli najbližje tistemu
kar je prav. Enako velja za odnos, ki so
ga imeli med sabo in do nas. Tako

51
ODGOVORI NA prijateljsko vez, ki lahko preraste tudi v
intimno, obstaja možnost igranih
VPRAŠANJA VLASTE odnosov. In nekateri so igralci, ki
NUSSDORFER IN MILANA znajo preslepiti marsikoga. Ker svoje
KRAJNC PAVLICA vloge ne morejo odigrati do popolnosti,
»rožice« menjajo, saj se pri vsaki
ustavijo le toliko časa, da »naberejo
med« in odletijo. Seveda se k
Vprašanje 1:
nekaterim vračajo. Zato je resnično pri
Že kot otrok sem bila žrtev nasilja. V
vseh odnosih potrebno zaupanje in
času moje mladosti so moji najbližji
iskrenost. Kakšna pa je ta, pa ni moč
spremljali trpljenje s figami v žepu.
reči in ne more je zagotoviti nobena,
Danes sem se »pretolkla«, sem v
še tako znana agencija. Človeka
dobri službi in včasih se mi zdi, da je
namreč lahko spoznamo tudi preko
moje življenje kot »roža«, ki je pognala
znancev in prijateljev, sorodnikov,... pa
skozi asfalt. Zaupanje in stiki soljudmi
ima dva obraza. Mnoga leta vidimo le
so zame še vedno posebnega pomena.
enega.
Moški, ki sem ga spoznala, se je pojavil
Vsekakor lahko tisti, ki stopa v
v agenciji za posredovanje stikov. Ni
ženitovanjsko agencijo, sporoči
šlo za človeka z dna, pač pa ravno
podatke, ki zlasti za njegovo osebnost,
nasprotno. Zveza se je začela, kazalo
ne držijo. Tudi, ko se osebi drugega
je, da bi se lahko celo poročila in živela
spola predstavi, je podoba lahko lažna,
skupaj. Družila sva se, si zaupala,
morda resnična. Velja previdnost in še
dobila prijatelje, se povsod pojavljala
enkrat previdnost. Predvsem pa je
skupaj. A, kmalu sem ugotovila, da ima
potrebno človeku dati čas in možnost,
človek dva obraza. Nisem bila edina,
da se izkaže. Potrebno je veliko
večkrat se je zlagal. Srečala sem ga ko
priložnosti, kajti na zmenkih, kjer dva
ni bil sam. Pač pa z žensko. Lagal je,
sedita ob kavici, morda ob kosilu ali
kasneje postal celo agresiven. Odhajal
večerji, morda še kje, je lahko vse
je in se vračal, vedno z novim izgovori.
pravljično lepo. Človeka je potrebno
Ugotovila sem, da je to njegov stil
spoznati tudi v nesreči, tudi, ko ne gre
vedenja. Mnoge ženske, isti kraji, iste
za najlepše trenutke, ko nastopijo
restavracije, isti ljudje. Prekinila sva.
problemi, ki jih je potrebno reševati. In
Sprašujem se, kako lahko moški v več
takrat se pokažejo tisti, ki ostanejo in
agencijah brez zadržkov nabira
so ob nas in oni, ki preprosto gredo.
kandidatke za svoje podle manipulacije
Pravimo, da stisnejo rep med noge in
in se tako poigrava z zaupanjem.
ni jih nikjer več. Nedvomno drži, da
Povedala sem na agenciji in bilo so
tisti, ki pokaže tak obraz kot ga je
zgroženi. Je to možno? Kaj narediti?
gospod v vaši zgodbi, ne zasluži
nadaljevanja. Prej kot boste odšli od
1. Odgovor
njega in nanj pozabili, bolje bo. Našel
Dejstvo je, da si vsi, vsak zase, na nek
si bo novo žrtev in upajmo, da ga bo ta
način pišemo usodo sami in vendar
kmalu razkrila. Uspešne igre ga
vanjo vstopajo ljudje, ki jim to
namreč, takega kot je, vodijo le naprej,
dovolimo. Bodisi, da jih spoznamo v
novim dogodivščinam nasproti.
službi, na cesti, v lokalu, morda v
ženitovanjski posvetovalnici. Povsod,
Življenje vseh nas je umetnina in
ne glede kje in s kom sklenemo
marsikdaj ne najboljše kvalitete. A,
52
sami smo tisti, ki o njem odločamo in
tudi odločimo. Naredimo tako, da bo za
nas in naše najbližje najbolje.
Vlasta Nussdorfer
2. Odgovor
Temu bi lahko rekli čustveno nasilje.
Pravzaprav je vsaka neiskrenost do
osebe, ki je do nas razvila čustva,
nasilno dejanje, katerega se danes še
ne zavedamo. Oseba za katero
mislimo, da ji lahko zaupamo in se ji
ponavadi popolnoma predamo. Žal pa
se v veliko primerih pokaže, da je ta
oseba z nami manipulirala. Izkoristila
je naša čustva, zaupanje, predvsem pa
nam »ukradla« dragoceni del življenja,
ki ga nikoli več ne bomo dobili nazaj.
Takšno osebo v vsakdanjem
pogovornem jeziku imenujemo
manipulator.
Tovrstna dejanja počnejo osebe, ki so
čustveno ne dorasle in se nikoli niso
osamosvojile, kar pomeni, da v »žrtvi«
predvsem iščejo svoje starše oz. v
omenjenem primeru moški išče svojo
mamo, mamo, ki je nikoli »ni imel«. In
ko je že prepričan, da jo je skoraj
našel, se ustraši in zbeži pred njo in
tako vedno znova in znova. Oseba to
počne zavestno, vendar njegovo
vedenje vodijo občutki, ki se jim noče
upreti. Zato ne moremo govoriti o
bolezenskem stanju ali neprištevnosti.
Tako lahko nosi popolno odgovornost
za svoje dejanje. Žal ni pomoči, če se
oseba ne odloči, da bi se spremenila.
Tukaj ne vidim krivde ženitovanjske
agencije, saj je ta oseba izbrala
agencijo kot sredstvo, da pride do
»žrtve«. Agencije ne morejo slediti, kaj
se z njihovimi »varovanci« dogaja.
Razen, če prejmejo povratno
informacijo, da je ena od strank
postala manipulator, druga pa žrtev.
Potem agencija ne sme posredovati
podatkov osebe, ki je zlorabila njihovo
zaupanje. Namreč »manipulativne«
osebe načrtno izkoriščajo inštitucije,
preko katerih bi lahko prišle do svojih
»žrtev«. Odgovornost inštitucij je lahko
samo zaradi njihove slabe
organiziranosti in ne doslednosti pri
postopkih in podatkih, ki jih vodijo.
Manipulatorji izbirajo čustveno ranljive
osebe, zato je edina rešitev, da
določena oseba ne postane žrtev, delo
na samopodobi. Oseba si mora
ustvariti dobro samopodobo in se
naučiti postaviti meje.
Milan Krajnc Pavlica
Vprašanje 2:
V družini umre mož in oče; žena in
otroci postanejo solastniki hiše. Sin, ki
po smrti očeta z družino ostane v hiši
in ima ločeno gospodinjstvo, ne
prispeva ničesar za skupne stroške,
onemogoča potrebna dela, si prilašča
hišo v celoti in mami ter sestri celo
onemogoča dostop do solastniškega
deleža. Je predvsem verbalno nasilen;
do vseh članov ožje in širše družine,
tako kot je bil oče. Družina preživlja
težke čase, doleti jih tudi bolezen.
Nasilje se širi tudi k sosedom.
Iskali so pomoč a, …..Sodišče v sporu
o razdelitvi premoženja odloča počasi,
pojavljajo se številni problemi,
…..Nihče ni več miren, vse je pod
nasilnikovim nadzorom. Kamor se
obrnejo po pomoč, zatrjujejo, da niso
pristojni. Njihov stres in psihične
bolečine so čedalje hujše. Kaj je z
nasilnežem, kdo ga bo ustavil in kako,
se sprašujejo.
1. Odgovor
Zgodba kaže, da nasilje rodi nasilje,
kot temu pravimo; nasilen oče in prav
tak sin. Očitno je bilo že veliko
zamujenega, saj je družina očitno
očetovo nasilje tolerirala do smrti, na
53
eni strani sta bili ženski žrtvi, na drugi
strani sin kot žrtev in bodoči storilec.
Nasilnežu se niso postavile meje, do
kod sme. Zlasti ne pravočasno.
V številnih civilnih tožbah, ki so pred
sodiščem še v teku, je potrebno
predlagati prednostno obravnavo in v
vlogi opisati perečo situacijo družine v
tem trenutku.
Tudi psihično nasilje je kaznivo
dejanje; v danem primeru bi šlo
najmanj za grdo ravnanje, ki je
predlagalni delikt,morda tudi kaznivo
dejanje nasilništva, ki pa je uradno
pregonjivo. Ovadbo se lahko poda na
policiji ali neposredno na pristojnem
tožilstvu. Vse službe, ki primer
poznajo, ga morajo nedvomno reševati
hitro, saj gre za človeka, pri katerem ni
možno prognozirati kakšen bo njegov
naslednji korak. Zgodi se, da je od
besed, šikaniranja, groženj, do prvih
udarcev in včasih celo posledične
smrti, potreben le še poseg po
nevarnem orodju, orožju, trenutek
besa, ….. Nasilje lahko ustavimo le z
odločnim: NE in aktivnim ter hitrim
delom vseh služb.
Vlasta Nussdorfer
2. Odgovor
Tako kot omenja Vlasta Nussdorfer je
nasilnežu potrebno postaviti meje.
Žrtev velikokrat sama vzpodbudi
nasilna dejanja pri nasilnežu. Mi sami
določamo, kako se bo kdo do nas
obnašal.
V družinah je to pogost pojav, lahko bi
rekli da si sami vzgajamo nasilneža. V
zakonu sta najprej oba v enakem
položaju, nato pa v veliki meri ženske
odigrajo vlogo »mame« svojemu
možu. Ker se moški zelo hitro
prepustimo ugodju, veliko dela, če ne
skoraj, vse pade na žensko. S tem se
prične ženska samopodoba nižati, kar
prične podirati ravnovesje med
partnerjema. Ženska tako postaja
psihično vedno šibkejša in v njej se
rojevajo različni strahovi. Moški tako
prične pridobivati na samozavesti in s
tem se v njem vzpodbujajo nekateri
vzorci, ki jih je prenesel od svojih
staršev, med drugim tudi nasilna
dejanja. Tako se z leti ženska
samozavest pade zelo nizko, moški pa
si z močno samozavestjo žensko
popolnoma podredi. Na njo več ne
gleda kot na sebi enakega, temveč na
nekaj manj vrednega, saj je v
»napadih« močne samozavesti poleg
verbalnega nasilja tudi fizično. Ženska
ima v takšen stanju občutek, da si to
celo zasluži, ker ni bila dovolj dobra
zanj.
V vašem primeru gre sicer za odnos
mama sin in brat sestra, vendar se je
tak odnos prenesel iz družine. Kljub
temu, da lahko sodišča hitro ukrepajo,
je potrebno predvsem delati na lastni
samopodobi. Saj veliko lahko storite že
z drugačnim in bolj samozavestnim
pristopom do sina/brata. Zato, da se
vam enaka zgodba ne ponovi na
kakšnem drugem področju.
Milan Krajnc Pavlica
Vprašanje 3:
Pišem vam ker se ne znam odločiti kaj
naj naredim. Z možem sva poročena
šele dobrih sedem mesecev, vendar je
v zadnjem času začel precej piti.
Enkrat sem celo poklicala policijo.
Prejšnji petek je spet prišel domov
pijan in se znašal nad menoj in mojimi
otroci (3 imam od prej) tako, da sem
zopet hotela poklicati policijo, nakar je
odtrgal telefon iz stene. Izgovorila sem
mu par stvari, za katere nikoli nisem
mislila, da jih bom in nisem imela
prav,vendar sem že prej 9 let živela v
zvezi kjer me je partner pretepal in
54
psihično ter spolno zlorabljal zato se
sedaj tega še toliko bolj bojim. Prišlo je
celo tako daleč, da sem mu v soboto
spakirala vse stvari, saj sem hotela da
se odseli. V soboto zvečer je prišel
domov spet pijan in mi obljubil, da bo
šel na zdravljenje in naj še enkrat
poskusiva. Verjela sem mu, vendar
vsak dan gre med službo na vsaj 1
pivo in mene vonj po pijači močno
odbija. Mislim, da z njegovimi
obljubami ne bo nič in da sem spet
nasedla besedam, ki sem jih pač hotela
slišati. Kaj naj storim, naj ga postavim
pred vrata ali naj čakam, da bo
mogoče ugotovil, da ima res problem s
pijačo. Hvala za odgovor.
Franja
1. Odgovor
Spoštovani, s tremi otroki ste prišli iz
dežja pod kap, bi temu rekli. Živeli ste
v nasilju, otroci so ga očitno spoznali in
sedaj imate novega partnerja, ki je
nasilen in pije oziroma pije in je nato
nasilen. Ker brez posebnega
strokovnjaka ni moč ugotoviti kje so
vzroki in kako daleč je že s svojim
alkoholizmom, se je tudi zanj, če
seveda želi, hoče in na to pristaja,
vredno potruditi, da odide do
primernega strokovnjaka, ki ga bo
soočil z zasvojenostjo. Morda je še čas,
da se temu postavi po robu, odvadi,
ozdravi. Seveda je vse odvisno od
njega samega, od energije in volje, ki
jo ima zato, seveda vztrajnosti. Lahko
mu stojite ob strani, vendar vedite, da
to ne bo lahko. Včasih to pomaga.
Alkoholiki, ki prenehajo piti, živijo
normalno in so dobri možje, očetje,
partnerji. Lahko pride do recidiva ali pa
se sploh ne ozdravijo. Vse je torej
odvisno od njih samih, v tem primeru
pa tudi od vas, kar pomeni, da morate
temeljito premisliti, se z njim pogovoriti
in ugotoviti ali ste pripravljeni z njim iti
na to pot. Vprašajte se kje so vaša
čustva, kakšna so in koliko časa bodo
ob tem prisotna. Nedvomno pa si
otroci ne zaslužijo takega pekla, torej
novega nasilja. Tisto, kar ste opisali, je
tipično in terja takojšnjo reakcijo,
pogovor, zdravnik, zdravljenje in
nenazadnje prijavo. Ne čakajte na
dolgi rok, zadevo uredite takoj, ker
bodo sicer sledila obdobja pitja, nasilja,
opravičevanja, pa spet pitja in
ponovitve vsega. Tudi policija, ki bo
prišla, pa predlogi okrajnemu sodniku
zaradi prekrškov, morda ovadbe zaradi
kaznivih dejanj, brez vsega zgoraj
povedanega, zadev ne bodo rešili.
Agonija se bo le nadaljevala in
podaljševala. Torej je potrebna
takojšnja reakcija, velika vztrajnost,
predvsem pa večno prisotna misel, da
niste več sami, pač pa odgovorni za tri
otroke, ki si tega preprosto ne
zaslužijo. Tako ravnanje, torej nasilje v
družini, v katerega so že vključeni,
zaradi vas morda še bodo, bo terjalo
tudi reakcijo socialne službe, ki bo
preverjala tudi to ali ste primerna mati.
Odgovorni ste zanje, ne le zase. Torej
je nasvet; resen spopad s težavami in
takojšnja ureditev zadev za vas,
seveda pa za vaše otroke. Pa srečno!
Vlasta Nussdorfer
2. Odgovor
Spoštovani, sami ugotavljate, da se
vam ponavlja enak vzorec. Sedaj imate
v roki “škarje in platno”. Samo odločiti
se morate, da ne želite več trpeti. Z
vašo odločitvijo je povezana vaša
usoda in neposredno usoda vaših
otrok. Če se odločite vztrajati v tej
zvezi boste neposredno morali
spremeniti svoje vedenje. Veliko več
delati na samozavesti. Če ne naredite
nič, bi načeloma lahko rekli, da ste za
ta način življenja sami odgovorni. Torej
spremeniti boste morali svoj način
55
življenja, da se vam takšni vzorci ne
bodo ponavljali. Lahko bi rekli, da ste s
svojim vedenjem in načinom življenja
privlačili nasilneže. To sedaj ne
pomeni, da “oni” niso nič krivi, so in
veliko več, saj če bi bili odgovorni in
moški v pravem pomenu besede bi vas
moral “nositi” po rokah in namesto
alkoholnih hlapov domov prinašati
rože.
Zato morajo tudi oni odgovarjati za
svoja dejanja. Ker pa sami v tem
trenutku ne morete vplivati na njihove
odločitve, lahko pa sprejmete svoje.
Prekinete lahko vezo ali pa jo
nadaljujete. Če se odločite, da jo
prekinete boste živeli mirno in če se
boste kdaj odločili za novo zvezo,
bodite pozorni na svoj način življenja,
saj morda izbirate moške istega tipa.
Če spremenite način življenja (pomeni
živeti bolj samozavestno) je velika
verjetnost, da takšnega tipa moškega
ne boste več srečevali. Življenje se bo
v prihodnosti odvijalo “rožnato”. Če se
odločite, da nadaljujete z obstoječo
zvezo in je velika verjetnost, da se bo
nasilje nadaljevalo, še posebej, če
boste popuščali, bo vaš mož dobival
navidezno večjo moč in bodo nasilna
dejanja samo še večja. Če boste pričeli
postajati bolj samozavestni, pa lahko s
tem prekinete tudi vzorec, ki se nahaja
v vašem možu in tako prekinete
njegova nasilna dejanja. V vsakem
primeru je vaša prihodnost odvisna od
vaše odločitve.
Milan Krajnc Pavlica
Vprašanje 4:
Pišem vam, ker doživljam silno nasilje,
tako fizično kot psihično in sicer že več
let. Človeka sem noro ljubila, vendar
me je uspel v dveh letih pripeljati na
rob groze in obupa. Vključil se je v
mojo družino, spoznal oba otroka, se
mi približal, potem pa postal nasilen,
grob, imel je številne izpade, pripeljal
me je do psihiatra, na tablete in na
poskus samomora. Na nek način je
odhajal in se spet vračal v moje
življenje. Povem, da sem že pred tem
živela v zakonu polnem nasilja,
grobosti in alkohola. Ta, novi, pa mi je
obljubljal gradove v oblakih, verjela
sem mu, zaupala in ga ljubila. Po
nasilju se je vedno opravičeval in
začela sva znova. Bila sem doma, pa
spet odšla k svojim domačim, pa se
vrnila. Vedno me je znal poiskati. Pisal
mi je številna SMS sporočila od
ljubezenskih do grozilnih. Začela sem
razmišljati, da je nekaj narobe z
menoj. Iskala sem pomoč psihiatrov,
se zdravila, spraševala kako naprej. Pa
je spet prišlo obdobje prijaznosti in
»ljubezni«. Počasi sem izgubila vse,
ker mi preprosto niso več verjeli.
Sprašujem se kaj bo z menoj, kaj naj
naredim, kdo od naju je sploh
normalen in ali je človek resnično
sposoben take hudobije? Kaj naj sploh
še naredim?
Stanka
1. Odgovor
Spoštovani, začela bom kar v vašem
prvem zakonu. Končali ste ga zaradi
nasilja, a se iz tega niste prav ničesar
naučili. Mnogo je primerov, ko se
nekdo reši nasilnega partnerja, a le za
kratek čas, ker najde novega, a z njim
pride enako nasilje ali še hujše. Niste
edini in vendar je potrebno ponovno
povedati, da si nasilja preprosto ne
smemo dovoliti. Nihče nima nad nami
pravice dvigniti roko, biti fizično,
spolno ali verbalno nasilen. Mnogi pari
leta in leta vztrajajo v takem krogu,
drug drugega trpinčijo oziroma eden
izmed zakoncev igra vlogo nasilnika,
drugi žrtve.
Nasvet: ko v zakonu ni videti izhoda,
niti s pomočjo strokovnjakov, ki lahko
56
pomagajo, je boljši razhod, saj je ta
vsekakor tudi pomoč za zdrav razvoj
otrokom. Dva, ki ne moreta živeti
skupaj, lahko živita narazen, pa kljub
temu dobro skrbita za skupne otroke.
Nikoli, prav nikoli ne pripeljite svojega
zakona do točke, ko se bosta tako
močno sovražila, da bo to vidno v
dolgoročnih posledicah na otrocih. Ne
pozabite, da otroci niso krivi, da vas
imajo za starše, zaradi česar skrbite
zanje tudi, če ne živite skupaj. Vsak po
svojih močeh in čim bolje.
Če obstaja nasilje, je potrebna prijava
kaznivega dejanja. Ponavadi so to
predlagalni delikti.
Kazenski postopek za blažja kazniva
dejanja lahko ponudi možnost
poravnave ali odloženega pregona, kar
pomeni, da bo poravnalec ali tožilec
dal storilcu nasilja možnost, s čimer se
mora oškodovanec strinjati, izpolniti
eno izmed nalog, pri čemer je osnovna
ta, da se nasilje preneha, vse ostalo
pa je stvar dogovora ali določitve
naloge s strani tožilca.
Če se zadeva ne zaključi tako, zlasti pa
pri hujših kaznivih dejanjih, steče
kazenski postopek, v katerem ima
obdolženi številne pravice, tudi molka o
kaznivem dejanju ali zanikanja,
medtem ko mora oškodovanec kot
priča pod kazensko odgovornostjo
govoriti resnico in samo resnico. Ker
gre večinoma za osebnostna kazniva
dejanja, kjer je eden žrtev in drugi
storilec, ponavadi tudi ni prič, čeprav bi
bile potrebne, vsaj posredne, ki so za
dejanje izvedele, ki so zgrožene,
ogrožene, prestrašene. Če gre za
poškodbe, je nujno iti k zdravniku.
Vsak materialni dokaz je delček v
mozaiku celotne podobe dogodka, ki
predstavlja kaznivo dejanje.
Kazenski postopek je sicer ultima ratio,
torej zadnja možnost, ko vse drugo
odpove. Preprosto pa včasih mimo
njega ne moremo. Vsekakor je bolje,
da do njega sploh ne pride, pač pa se
nasilje konča takoj, ko mu postavimo
meje, ker ga preprosto ne
sprejemamo. Imamo pravico živeti
brez njega in drugi dolžnost, da to
našo pravico spoštujejo.
In nasvet vam; z ozirom na to, da ne
živite z moškim, ki vam je to povzročal
in se vam skuša znova na tak ali
drugačen način vtihotapiti v vaše
življenje; tega ne dovolite. Povzročil bo
novo trpljenje, gorje, psihične ali
fizične bolečine. Če pa se to vseeno
zgodi, torej če pride do nasilja, ob
katerem bodo tudi drugi zgroženi,
prestrašeni ali celo ogroženi,prijavite
kaznivo dejanje in predlagajte
prepoved približanja. Ta je možna tudi
za prekršek. Torej klicna št. je 113 ali
prijava na CSD. Svojcem odkrito
spregovorite o moškem, ki vam vse to
povzroča in, če so res vaši najbližji,
vam bodo nedvomno verjeli. Tako bo
odpadla tudi potreba po psihiatrični
pomoči ali pa bo ta lažja in bo prinesla
rezultate.
Vlasta Nussdorfer
2. Odgovor
Spoštovana, tako kot vam je svetovala
ga. Vlasta Nussdorfer je potrebno
najprej narediti pravne korake, tako da
zaščitite sebe. Če pričnem z
odgovorom pri vaših zadnjih
vprašanjih. Kakšne hudobije je zmožen
človek? Takšne, kakršna je njegova
domišljija. Namreč ljudje v svoji glavi
razmišljamo vse mogoče, tudi o nasilju.
Takšne misli in slike velikokrat
prenesemo iz filmov v naše misli.
Imamo vso pravico, da razmišljamo
karkoli želimo, vendar misli o nasilju
57
nimamo pravice uresničevati. Žal, pa
nekateri svojih misli ne moremo
obvladovati (za to ni izgovorov), še
posebej če je oseba zelo labilna in
osebe, ki jih srečuje, to v njem na
kakšen koli način vzpodbujajo. Seveda
nikomur ne vidimo v »glavo«, zato je
priporočljivo, da smo sami dovolj
samozavestni. To ne pomeni, da smo
mi odgovorni, za dejanje tistega, ki je
bil nad nami nasilen. Pišem o tem, da
lahko s svojim obnašanjem preprečimo
nasilje nad nami.
Kadar zasledim, da je moški oproščen
posilstva, ker naj se ne bi ženska
dovolj branila, se zgrozim, saj je
nenormalno pričakovati odpor za vsako
ceno. Vprašamo se lahko le ali gre kdaj
za lažno prijavo. Če je tak sum, je
potrebno izdelati psihološki profil žrtve
in nasilneža, ter raziskati njune
življenjske vzorce).
Spoštovana gospa Stanka, z vami ni
nič narobe, reagirali ste tako, kot ste
najbolje znali. Vašega »partnerja« ne
morem komentirati, zagotovo pa
njegova ravnanja lahko ocenim, kot
nasilna. Vse, kar poleg pravne zaščite
lahko naredite je, da se nehate odzivati
na njegova sporočila, pričnite delati na
samozavesti, predvsem pa morate
najprej spoznati samo sebe in si
postaviti življenjski cilj. Misli morate
odvrniti od njega in njegovih dejanj,
ter zaživeti polno življenje. Tudi zaradi
otrok.
Milan Krajnc Pavlica
Vprašanje 5:
Nasilje sem spoznala že v otroštvu, v
življenje pa mi ga je prinesel tudi
partner, ki sem si ga izbrala. Tudi ta je
prišel v zakon s slabim družinskim
vzorcem, saj me je ob najmanjših
prepirih udaril, mi grozil, »da me
sedem zdravnikov ne bo spravilo
skupaj«. Rodila sem dva otroka in se
končno, po številnih pretepih in nasilju
uprla.
A, izsiljevanje se je preneslo na otroka.
Eden izmed njiju že živi pri njemu, na
drugega vpliva, da bi ga z ozirom na
starost, ki je preko 10 let, dobil. Mnogi
so mi že svetovali, naj vse skupaj
pustim, tudi otroka in si najdem
drugega partnerja, vendar tega ne
želim. Izgubila sem celo službo.
Po enem izmed stikov, se tudi otrok ni
več vrnil. Še vedno ju čakam, imam
rada, a pri njemu dobivata potuho in
zaščito. Je možno, da nekomu uspeva
na tak način pretentati otroka?
1. Odgovor
Spoštovani, odprli ste temo, ki tare
marsikatero slovensko mater oziroma
očeta po razvezi. Ko zvonijo poročni
zvonovi, ko srečni očka hiti v
porodnišnico, da bi videl sina
naslednika ali svojo princesko, se tako
rekoč cedita med in mleko. Vse je tako
lepo, da si nihče ne more predstavljati,
da bi se kdaj »izrodilo«. Prve razpoke,
prepir, nasilje, ... Za štirimi stenami se
dogaja marsikaj in družina se nekega
dne razide. Po čigavi krivdi, ni več
pomembno. Tega ne ugotavlja niti
sodišče in kljub temu, da je za razvezo
dovolj nevzdržnost, se »pranje
umazanega perila« pravzaprav začne.
Za vožnjo s kolesom, motorjem,
avtomobilom je treba poznati predpise,
imeti teoretične in praktične izkušnje,
ko dobiš otroka, pa ga preprosto imaš.
Z njim ravnaš tako kot misliš, da je
najbolje, pa četudi hudo narobe. Če
pride do razhoda, se v večini
primerov starša sicer dogovorita pri
kom bodo otroci živeli, lahko gre celo
za skupno starševstvo. Če pa temu ni
tako, nastopi boj. Za vsako ceno in ne
glede na žrtve, četudi so to tisti otroci,
58
katerih rojstva so se starša in celo
sorodstvo tako veselili. Pri tem niso
važne žrtve. Pomemben je cilj, ki je v
zmagi in dejstvu da obdržiš otroka, ki ti
pomeni tudi orodje za maščevanje
drugemu staršu. Takrat bi svoje morali
reči in narediti strokovnjaki. A, kako le?
Še najboljši si ne morejo pomagati v
tem začaranem krogu. Otrok, ki ima
pravico izraziti svoje mnenje, je lahko
celo ustrahovan, podkupljen, ... Si
zamišljate, da vas dve prijateljici, ki
stojita pred vami in ju imate radi,
vprašata, s katero od njiju in to le z
eno, bi šli na kosilo? Najraje bi rekli, da
kar z obema. Zamislite si otroka, ki se
mora odločiti zgolj za enega starša.
Poznate koga, ki bi se pri enajstih letih
starosti odločil za tistega, pri katerem
mora ob popoldnevih delati naloge, se
zvečer umiti, iti spat ob 21. uri, brez
filmov in nočnega programa? Izbral bo
tistega, ki mu obljubi lagodnejše in
lepše življenje, darila, TV programe,
morda kolo, jahanje in izlet na morje.
Seveda to ne velja za vse primere.
In vendar so boji za otroka izredno
hudi in takim staršem bi morali kdaj
zagroziti, da jim bodo »vzeli« otroke.
A,kaj, ko bi zagnali vik in krik, dvignili
socialo in državo, grozili z odreči in vlogo prepustiti drugim. Z
maščevanjem.
Kaj spremeniti, kaj narediti?
Izvedenci, ki se včasih pojavljajo drug
za drugim, saj zagotovo ne odločijo
obema v korist, bi morali imeti močno
avtoriteto in njihova odločitev težo.
Tako bi bilo smiselno, da bi mnenje
podali konziliarno in to le eno, brez
pritožbe. Otroci so namreč izpostavljeni
več izvedencem, ki drug za drugim
ugotavljajo primernost njihovih staršev
in želje otrok pri komu bi bili. Ali pa se
o tem sami odločajo pred sodnikom.
Pa je to, kar mu rečejo, res prava
resnica ali že manipulacija? Prav na
tem področju bo potrebno narediti še
veliko, saj otroci, ki živijo na tak način,
v življenje prinašajo slabo popotnico.
Vlasta Nussdorfer
2. Odgovor
Prvi učitelji in vzorniki otrok so starši.
In ravno v zgodnji letih svojega
življenja se največ naučimo in
prevzamemo navade, ki nam ostanejo
skozi celo življenje. Starši s takšnim
ravnanjem samo škodijo otrokom in
niti malo ne koristi. Tako bi bilo veliko
bolje, da bi socialna služba dodelila
otroke staršem, ki imajo urejene
odnose.
Starši se do svojih otrok obnašajo, kot
do svoje lastnine. Pri tem pozabljajo,
da je njihova naloga, da vzgojijo
potomce, ki bodo nadaljevali našo
vrsto. Zato morajo svoje otroke nauči
imeti se radi, iskrenosti, zaupanja,
spoštovanja, kako se postaviti zase…
skratka osnovnih življenjskih veščin, s
katerimi bodo preživeli skozi življenje.
Tako, da bi se odrasli morali zavedati
odgovornosti, ki jo sprejemajo, ko
postajajo starši. V kolikor tega niso
sposobni, bi se tej funkciji morali
dejanji, ki jih opisuje bralka, starša
škodita otrokom in neposredno
družinam, ki si jih bosta otroka
ustvarila. Tako se bo nova generacija
ukvarjala z enakimi problemi. Vzorci, ki
sta jih že starša prenesla iz svoje
družine, se bodo nadaljevali skozi
generacije. Tako bi zunanji dejavniki,
kot so socialna služba, sodišča morali
prekiniti obstoječe stanje, ter z otroki
delati na spremembi vzorcev
obnašanja, in tako rešiti potomce pred
novimi nasilneži.
Milan Krajnc Pavlica
59
Vprašanje 6:
Spoštovani, oglašava se kot babica in
dedek pet in polletnega vnučka. S
sinom in snaho smo živeli skupaj, se ga
veselili in zdelo se nam je, da se je
zgodil pravi mali čudež. Spominjava se
njegovih prvih korakov, besed, ki jih je
začel izgovarjati, pa tudi igrač, ki jih je
imel tako rad. Živeli smo skupaj in
vendar narazen. V isti hiši, vsak v
svojem nadstropju. Najin sin z družino
spodaj, midva zgoraj. Opazili smo
spremembe. Sin ni več prihajal k
nama, vedno je imel kak izgovor, s
snaho sta začela govoriti isti jezik, da
je mali alergičen na našo muco, da ga
lahko vidimo samo pri njiju, morda na
skupnem dvorišču, pravzaprav,
najinem, saj je bila in je še hiša najina
last. Sinu nisva želela povzročati
nevšečnosti, zato se nisva vtikala v
njihovo življenje. Večkrat sva opažala,
da je doma sam, medtem ko je snaha
z otrokom odšla k svojim ali kam
drugam. Potrpežljivo sva čakala na
vsak trenutek, ko sta nam zaupala
vnuka. Bilo je nepozabno.
Fotografirala sva ga, ga odpeljala na
sprehod, se pogovarjala, včasih je
zaspal pri naju in ponoči je prišel sin
ponj. Snaho sva videla čedalje redkeje.
Nekega dne pa ... je odšla in ni se več
vrnila. Seveda z njim, najdražjim, ki
sva ga imela. Sin je bil sprva
redkobeseden, nato pa je povedal, da
se ločujeta. Vnuk je pripadal njej.
Dogovorila sta se za stike, povsem
brez problema. Zapisano je bilo, da
večkrat na teden, vse sporazumno.
Taka je bila tudi sodba. Nobenih
problemov. A, kmalu so se začeli. Ko je
sin klical, da bi ga rad videl, je rekla,
da je bolan. Naslednjič, da je še vedno
šibak po bolezni. In spet naslednjič, da
je tako utrujen prišel iz vrtca, da se mu
ne ljubi, da bi prišel k nam. Sin se je
zaprl vase, midva pa sva ga le
opazovala. Poklicala sva jo, vendar je
zamenjala telefonsko številko. Ni se
več oglašala. Pisali smo jih, jo klicali
preko drugih telefonov, poskušali dobiti
stike z njo, z otrokom. Nekajkrat nam
je celo uspelo. Vnučku je bilo nerodno.
Dejal je, da ga mamica kliče, da mora
spat, da nima časa, ... Sprašujeva se,
kako je, da še ne šestletni otrok tako
spremeni svoje obnašanje, kako je
možno, da ga mati tako odtujuje očetu
in nama? Kaj naj narediva? Izgubila
sva nekaj najlepšega. Predvsem pa
vero v prijazno starost.
1. Odgovor
Spoštovana, to je le nadaljevanje ene
izmed prejšnjih zgodb. Zapisala sem,
da smo srečni le, ko zvonijo poročni
zvonovi, pa še ob porodu, nenadoma
pa, kot bi se dan spremenil v noč.
Oklepamo se otrok, ki naj bi bili naši in
pogosto so prav ženske tiste, ki jim ob
razvezi pripadajo in z njimi včasih
dobijo močno orožje za obračun z
»bivšim«. Ne le z njim, predvsem z
očetom tega otroka, ki ga tako
neskončno potrebuje. Če ni bilo nasilja,
če ni bilo zlorabe in je moški vreden
naziva oče, saj je bil nenazadnje naš
mož in je krvni sorodnik tega malega,
nič krivega bitja, potem je čas, da se
streznimo, da ugotovimo, da otrok ni
orodje v naših rokah in ne orožje proti
partnerju, ki nas je mogoče razočaral,
ki ni izpolnil naših pričakovanj, ki ni tak
kot smo si ga zamislili in želeli. Otroka
se ne da razdeliti na polovico in si jo
vzeti takole, za v vitrino, kot rožo za v
posodo. Otrok živi, diha, čuti in
razume. Ne glede na to koliko je star.
Že od zibke naprej sliši prepire, očitke,
glasno govorjenje in vse to ga
vznemirja. Kaj šele kasneje, ko shodi in
mu loputanje vrat, grožnje, vpitje, ...
grenijo vsak dan. Kako se bo razvil v
bitje, ki bo prijazno in dobro, mirno,
uspešno in zdravo? Vse to ga
zaznamuje, rani, poškoduje in prinaša
60
slabo popotnico za življenje. Zakaj ne
bi bila mati srečna, če njen partner,
oče, otroka želi z njim preživeti dva dni
v tednu, vsak drugi vikend, več ali
manj? Ali niso to trenutki, ko jo lahko
razbremeni? Zakaj onemogočanje
stikov in posledično odtujevanje?Če se
je v družini pred razvezo ali razhodom
partnerjev dogajalo karkoli, kar ima
znake prekrška, morda kaznivega
dejanja, ... potem je razumljivo, da je
kazenski postopek ovira za stike in ti
potekajo pod nadzorom. In vendar je
nujno, da se postopek maksimalno
pospeši, saj njegovo trajanje vsak dan
pomeni korak nazaj v tkanju pristnih
starševskih odnosov. Tudi, če si dva
nista več mož in žena, ostajata do
smrti, mati in oče tega otroka. So
službe, je sodišče, so izvedenci, ki
lahko ugotavljajo primernost katerekoli
izmed njiju in lahko se celo zmotijo, saj
je vedno mogoča igra, »blefiranje« in
vendar otrok vsak dan raste, spoznava
nove in nove ljudi, pozablja pa na
svoje najbližje. Prav odtujenost je rak
rana naših odnosov. Ni važno pri kom
živi, imeti ,videti in živeti mora tudi z
drugim od staršev. Če le ni povsem
neprimeren. Takrat morajo svoje
narediti pristojne službe in odnose
prekiniti. In vendar so to redki primeri.
Vaš nedvomno ni tak. Ne vidim
razloga, da ne bi imeli stikov s svojim
vnukom in oče s svojim sinom. Ženska,
ki vam ga je odpeljala, bo sicer morda
deležna celo izvršbe. Kakšna pa je
izvršba, s katero na silo odvzameš
otroka in ga vsaj začasno daš tistemu,
ki ima pravico do njega? To ni
televizor, to ni omara, ki bi jo vzel in
prestavil.
Če so otroci dodeljeni je to zakonsko
urejeno, potem je seveda možna tudi
ovadba za kaznivo dejanje vzema
mladoletne osebe po 200. členu KZ in
vendar je kazen in postopek zadnja
možnost, ki ti pomaga do otroka.
Razmišljali bi lahko celo o odvzemu
otroka, ki je dodeljen staršu, pa mu
na tak način le škodi. In vendar sodni
mlini meljejo počasi, prepočasi. Če ne
bo druge možnosti, stopite na to sodno
pot in resnično upam, da bo že njen
začetek grožnja materi, da bo spoznala
kako kvarno vpliva na svojega otroka.
Lahko taki rečemo dobra mati, ki si
zasluži, da ji je bil otrok dodeljen?
Vlasta Nussdorfer
2. Odgovor
Kot smo že spoznali dejstvo otroci niso
naša lastnina, temveč se moramo do
njih obnašati predvsem kot
»trenerji«,tisti, ki bodo nadaljevali našo
vrsto. Tako neposredno vzgajajo
otroke starši predvsem z vzgledom,
dedki in babice pa so vlogo starševstva
že zaključili. Zato se na njih ne bi smeli
vezati niti posegati v njihovo vzgojo in
način življenja, to je namreč starševska
dolžnost. Naša družba je ustanovila
inštitucije, ki bi naj poskrbele za
otroke, ki živijo v neurejenih družinah.
Vsi tisti, ki pa vidimo, kaj se dogaja z
otroci moramo takšne inštitucije
obveščati, predvsem pa o tem govoriti
v javnosti, tako kot je današnje pismo.
Res, da takšne inštitucije delujejo
počasneje, kot bi žrtve hotele, zato sva
v letošnjem letu pričela z Vlasto
Nussdorfer s projektom Celovito
reševanje nasilnih dejan s
podnaslovom Timsko delo
strokovnjakov, ena od aktivnosti je tudi
ta rubrika v Oni.
Glede na obnašanje vnuka so zagotovo
vplivali njegovi starši, predvsem tisti, s
katerim se je največ družil. Saj če se
starša nista razumela je veliko bolje,
da sta končala zakonsko razmerje, kot
pa da je otrok odraščal v nezdravem
okolju. Namreč tak odnos, kot doživlja
v otroštvu mu bo postavljen kot
61
normalen odnos in ga bo kasneje
vzpostavljal med prijatelji, sodelavci in
najhuje v svoji družini.
V življenju nikoli ne vemo kaj je prav in
kaj narobe, temveč vedno počnemo
tisto, kar je za nas najbolje. Ker se
nimamo z ničemer primerjati, se vedno
vračamo k svojim staršem, kajti če so
nas uspeli naučiti, govoriti, hoditi,
skratka stvari s katerimi lahko
normalno funkcioniramo, pomeni, da je
to kar so oni počeli najbližje tistemu
kar je prav. Enako velja za odnos, ki so
ga imeli med sabo in do nas. Tako
bomo ta odnos vzeli za »edinega«
pravilnega. In tako se bomo tudi do
drugih obnašali. Zato draga babica in
dedek, vse kar lahko največ storita za
svojega vnuka je, da se čim manj
vmešavata v njegovo življenje, če vam
njegovi starši tega ne dovolijo, tako bo
njegovo življenje bolj umirjeno. Z
vsakim posegom v njegovo življenje
vas njegovi starši prikažejo kot vsiljivci
in tako bo s tem odraščal celo življenje.

Milan Krajnc Pavlica

62