osrednja tema

[Janez]

[Maja]

[Tina]

[Miha]

[Franci]

[Barbara]

Je to res vse?

UVODNIK

KAZALO

Zdi se mi, da je bila jesen leta 1992. Nadebudna skupinica treh se nas je odloila,
da bi se za projekt v okviru vaj iz Psihologije osebnosti nekoliko poigrali z EEG.
Tega na fakulteti seveda ni bilo najti, zato smo se odliili sreo preizkusiti drugod.
Pot nas je zanesla tudi v Psihiatrino bolnico Polje, v pisarno tamkajnjega
psihologa Janeza Mlakarja. V prijetnem pogovoru nam je moral al razbliniti iluzije
o naem nevrofizioloko usmerjenem projektu, priporoil pa nam je knjigo Eysencka
in Keana, Cognitive Psychology - A student's handbook. Navduen bralec in
zbiralec knjig sem e istega dne poklical zalobo Lawrence Erlbaum Associates ter
14 anglekih funtov in 14 dni kasneje postal ponosni lastnik lastnega izvoda
omenjene knjige. Od trenutka, ko sem jo odprl, je nisem mogel ve odloiti, brala se
je kot napet kriminalni roman. Sledee dni so me od razburjenja pekli mogani in
odpiral se mi je popolnoma nov svet. Vsa moja razmiljanja in vpraanja, ki so mi e
pred dnevi neurejeno blodila po glavi, so nenadoma dobila svoje mesto, jasno
obliko, okvir, ...

Kaj pravzaprav je kognitivna znanost, kognitivna

psihologija - Intervju z Janezom Mlakarjem
Grega Repov

Navdueni kognitivisti bi pritrdili, da je imela kognitivna paradigma podoben

vpliv na znanost nasploh. Priznati je treba, da gotovo predstavlja pomemben
premik v znanosti, saj omogoa povezovanje tako raznolikih ved, kot so filozofija,
nevrologija, psihologija, fizika, biologija, raunalnitvo in e mnogih drugih, ki jih
zdruuje v enem najvejih multidisciplinarnih znanstvenih projektov zadnjih
desetletji - razumevanju strukture in procesov, ki tvorijo podlago lovekove
duevnosti. Projekt, ki ga mnogi opisujejo kot enega najvejih izzivov znanosti
nasploh.
Kognitivna psihologija predstavlja vodilno paradigmo v okviru psihologije.
Nekatere ankete kaejo, da se ve kot tri etrtine amerikih akademskih psihologov
iz tako raznolikih podroji, kot so psihologija zaznavanja, miljenja, osebnosti,
socialna psihologija, razvojna psihologija, klinina psihologija, pedagoka
psihologija, psihologija dela in e bi lahko natevali, oklicuje za kognitivne
psihologe. Ob poglobljenem pogovoru bi morda opazili, da se njihova pojmovanja
kognitivne psihologije mono razlikujejo, kar pa jih najvekrat ne ovira pri plodni
izmenjavi znanj, izkuenj in idej. Podobne ugotovitve le nekoliko iriih razsenosti
veljajo za podroje kognitivne znanosti v celoti.
V Sloveniji se kognitivna psihologija in kognitivna znanost - vsaj v njenem najojem
pomenu - le poasi uveljavlja. Mnoge raziskave in prispevki, ki v svojem naslovu ali
kljunih besedah nosijo ime kognitivna, so kognitivni le po imenu ali morda po
predmetu preuevanja, medtem ko le redki zadovoljijo kriterijem kognitivne
psihologije ali kognitivne znanosti kot znanstvene paradigme. Kljub izjemnim
monostim interdisciplinarnega povezovanja v okviru kognitivne paradigme, so
tudi obseni znanstveni projekti redkost, bodisi zaradi birokratskih zaprek,
pomanjkanja sredstev in materialne opreme, bodisi zaradi enostavnega
pomanjkanja zanimanja.
PANIKA, ki jo drite v rokah, predstavlja kratek pregled pojmovanja in stanja
kognitivne psihologije in kognitivne znanosti pri nas. V njej nikakor ne boste dobili
vseh odgovorov na vpraanja, ki se vam morda zastavljajo, niti popolnega pregleda
tem in dilem, ki se na tem podroju pojavljajo. Bo pa naloga, ki smo si jo zadali z
njeno pripravo, ve kot izpolnjena, e bo vsaj koga med vami vzpodbudila k
nadaljnem spoznavanju s kognitivno znanostjo in monostmi, ki jih odpira.
[Grega Repov]
PANIKO pripravlja Delovna skupina za asopis Drutva tudentov psihologije Slovenije. asopis
izhaja tirikrat letno. Cena asopisa je 400 SIT. lani Drutva so upravieni do 25% popusta.
Odgovorni urednik: Grega Repov. Glavna urednica: Katja Koir. Uredniki odbor: Ana Grego,
Petra Kolar, Luka Komidar, Martina mid. Uredniki svet: Andreja Fras, Martina Petaj. lani
delovne skupine: Eva Ferjan, Rok Podkrajek, Tamara Povh, Toma Tiler, Saa Ucman. Finance:
Rok Podkrajek. Lektorici: Ana Grego, Katja Koir. Oblikovanje: Grega Repov. Prelom in
raunalnika obdelava: Luka Komidar, Grega Repov. Tisk: GraphTech, Seana. Naroila in
prispevke sprejemamo na naslov: Drutvo tudentov psihologije Slovenije, Oddelek za psihologijo,
Filozofska fakulteta, Akereva 2, SI-1000 Ljubljana, s pripisom PANIKA, lahko pa jih oddate tudi
v nabiralnik PANIKE na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Fax: 125 93 01.
E-mail: panika@zrcalo.si. Vse pravice pridrane, vsak ponatis dela ali celote brez pisnega
dovoljenja urednitva ni dovoljen. Na podlagi zakona o DDV (Uradni list RS.t 89/98) sodi revija
med proizvode, za katere se obraunava in plaujeDDV po stopnji 8%. Datum izdaje:april 2000.

Ali je mogoe vse izraunati?

Matja Gams

Kognitivna filozofija in psihologija

Matja Potr
Filozofija in kognitivna znanost
Olga Marki
Kognitivna paradigma v socialni psihologiji
Janez Beaj
Pedagoka psihologija v ogledalu kognitivne
psihologije
Sonja Pejak
Vpliv kognitivne psihologije na klinino
psihologijo
Nada Ani
Pomen kognitivne psihologije za psihologijo
dela in organizacije
Argio Sabadin

%

!
$
'

Kje se sreata kognitivna in diferencialna

psihologija?
Valentin Bucik

Nevroloke vede in kognitivna znanost

David B. Voduek
Kognitivna paradigma v psihiatriji
Janez Mlakar
Anagrami in pomenska priprava
Miha erneti
Pogled z druge strani na stran pogleda
Andrej Kastrin
Nevroznanost na internetu
Rok Podkrajek
Kognitivna nevropsihologija v pediatriji
Vali G. Tretnjak
Otonega bruca toba
Tudi tak je to
Toma Tiler
Ob sotoju treh rek
Janko in Metke
Norge days ali teden dni, ki se je zgodil pred
davnimi davnimi asi
Tanja Kajtna
Tusen takk, kolegi!
Petra Kolar & Saa Ucman
Uporabne razsenosti nevropsihologije
Borut Jug
KNJIGA - Dune
Leon Kurent
FILM - Matrica
Alda Derenin
POEZIJA
DEBORAH
ZA UMNE GLAVICE - Smer: Vostok
Tovari arovnik

%
!
!!
!#
!%
!'
"
"
"
""
"$
#
#
#!
#"
##
#$

PREDSTAVITEV

Grega Repov

Kaj pravzaprav je kognitivna znanost,

kognitivna psihologija
Intervju z doc. dr. Janezom Mlakarjem, spec. klin. psih.
Docent dr. Janez Mlakar je klinini
psiholog zaposlen v Psihiatrini bolnici
Polje. Kot znanstvenik bi se najverjetneje
predstavil kot kognitivni nevropsiholog.
Njegovo strokovno in raziskovalno delo
se v najveji meri usmerja na
shizofrenijo. Je soavtor nekaj
raziskovalnih projektov in lankov,
pohvalil pa bi se lahko tudi s plodnim
sodelovanjem z dr. Chrisom Frithom. V
asu intervjuja je opravljal tudi funkcijo
predsednika Drutva psihologov
Slovenije.
Z dr. Mlakarjem sem se prvi spoznal, ko
smo med tudijem psihologije iskali
pomo pri izvedbi raziskovalnega
projekta. Kasneje, ko so se najine poti
kriale na seminarjih Drutva za
kognitivno nevrofiziologijo, Forumu
kognitivnih znanosti in drugih
prilonostih ter nenazadnje tudi v okviru
podiplomskega predmeta Kognitivna
nevropsihologija in mentorstva moje
magistrske naloge, sem ga spoznaval kot
odlinega poznavalca kognitivne
nevroznanosti z dobro mero kritine
presoje. Najini pogovori so mi pomagali
najti odgovor na marsikatero vpraanje
in dilemo. V tem duhu je potekal tudi
najin pogovor za PANIKO.
Prvo vpraanje, ki se pojavlja v zvezi s
kognitivno znanostjo je, kaj pojem
kognitivna znanost pravzaprav pomeni.
Zdi se, da ga ljudje zelo razlino
pojmujejo.
Pojem kognitivnih znanosti je nov in
dejansko e ni povsem opredeljen. eprav
imamo ve definicij, nobena e ni
enoznano sprejeta. Po definiciji, ki jo
navaja delovna skupina za preuevanje
vloge psihologije v kognitivni znanosti pri
IUPsyS, je kognitivna znanost veda o
naravnih in umetnih sistemih za
pridobivanje, shranjevanje in predelavo
informacij. Takna definicija je dovolj
Grega Repov je asistent na Katedri za obo
psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer
brucem in bruckam z velikim zanosom odkriva
dostikrat nerazumljene lepote kognitivne
psihologije.

iroka, da lahko vanjo vkljuimo razline

discipline.

Kakno je mesto psihologije v celotnem

sklopu kognitivnih znanosti?

Katere so tiste znanosti, ki predstavljajo

jedro kognitivne znanosti?

Psihologija ima odloilno vlogo. Po

anketah, ki jih je izvedla Mednarodna
organizacija za znanstveno psihologijo,
kognitivni znanstveniki v ZDA kognitivni
psihologiji pripisujejo centralno vlogo.
Tudi drugje, kjer je kognitivna psihologija
razvita, igra osrednjo vlogo. V manj
razvitih deelah pa ne prihaja tako do
izraza. Vsekakor je v razvoju kognitivnih
znanosti imela osrednjo vlogo, ima jo
danes, in mnogi napovedujejo, da bo
ostala v srediu zanimanja kognitivne
znanosti. Zakaj? lovekov kognitivni
sistem je naravni sistem, od katerega se
lahko veliko nauimo.

Kognitivna znanost je nastajala ob

sreevanju razlinih ved - kognitivne
psihologije, raunalnike umetne
inteligence, psiholingvistike, nevrolokih
ved, filozofije in drugih. Te vede e zdaj
predstavljajo jedro kognitivne znanosti.
Psihologija ima znotraj kognitivnih
znanosti eno od osrednjih vlog.
Po mnenju nekaterih so se s problemi, ki
se jih loteva kognitivna psihologija, na
enak nain ukvarjali psihologi e pred
pojavom behaviorizma, zato naj bi
kognitivna znanost predstavljala zgolj
ponovno odkrivanje e obstojeega.
Seveda, ljudje se vedno ukvarjamo z isto
problematiko, e tisoletja nazaj. Vendar ni
bistven predmet, ki ga preuujemo,
bistvena je paradigma, s katero se nekega
predmeta lotevamo. Novo v kognitivnih
znanostih je to, da se starih vpraanj
loteva z vidika procesiranja informacij.
Znotraj kognitivne znanosti si vasih
najde mesto tudi kopica ved, ki so na
meji med dejansko znanostjo in mistiko.
Gre za to, kako razumemo kognitivno
znanost. Takna, kot smo jo opredelili na
zaetku, izpolnjuje vse kriterije stroge
znanosti: ukvarja se z empirinimi
fenomeni, ima jasno operacionalizirane
pojme, trditve so izkustveno preverljive.
Res pa je, da so v svetu prisotna tudi
alternativna pojmovanja, ki pri mnogih
izkustvenih znanstvenikih vzbujajo dvom.
Gre za nekatere smeri preuevanja zavesti,
ki se sklicujejo na principe kvantne
mehanike, v srediu njihovega interesa
pa so zlasti paranormalna doivetja in
novodobna duhovnost. Mednarodno
Drutvo za znanstveno preuevanje
zavesti se od teh smeri ograjuje in e
naprej gradi na klasinem znanstvenem
eksperimentu.

Kakna pa je po drugi strani korist, ki jo

lahko ima psihologija od kognitivne
znanosti?
S pomojo kognitivne paradigme se
psihologija kot znanost preureja. Dobiva
strukturo trdne znanosti. To ji omogoa
veje soglasje in postopno izgrajevanje.
Ob uveljavljanju kognitivne psihologije
ki se vse bolj tehnizira in kvantificira se
je klasine psihologije prijel termin
ljudska psihologija. Njena glavna
znailnost so osnovni pojmi, ki so vzeti iz
vsakdanjega psihinega doivljanja:
miljenje, ustvovanje itd. Nekateri se
zavzemajo, da bi bilo potrebno iz
znanstvene psihologije izloiti vse
ljudske pojme in iz nje narediti
matematino (komputacijsko) vedo (npr.
Patricia in Paul Churchland). Vendar ne
kae podcenjevati pomena ljudske
psihologije; izkustvo eprav psihino
je temelj vsake eksperimentalne znanosti.
L. Weiskrantz, gotovo eno od vejih imen
v sodobni eksperimentalni
nevropsihologiji, na mnogih mestih v
svojih delih izjavlja, da si iste
komputacijske psihologije brez povezave z
izkustvom ne zna predstavljati.
Paradigma informacijskega
procesiranja je v bistvu vodilna in
zaetna paradigma znotraj kognitivne

PREDSTAVITEV
psihologije. Vedno bolj pa se poudarja
tudi pomen paradigme paralelnega
distribuiranega procesiranja ter teorij,
ki izhajajo iz teorije kaosa. V kakni
meri se e pozna njihov vpliv?
Princip paralelnosti in modularnosti je e
dobro uveljavljen znotraj paradigme
informacijskega procesiranja. Drugae je s
konekcionizmom in teorijami nevronskih
mre. Teoretino veljajo za sodobneje
modele, v raziskavah pa ti modeli e niso
dali pomembnejih empirinih rezultatov.
Konekcionizem je bolj priljubljen med
filozofi in teoretiki, velika veina sodobne
empirine psihologije pa uporablja
klasino kognitivno paradigmo. Ironija je,
da psihologi raje delajo z raunalnikim
modelom, raunalniarji pa se navduujejo
nad nevronskimi mreami.
Nekateri avtorji v okviru kognitivne
psihologije celo zavraajo informacijske
in simbolne konstrukte, kot so na primer
mentalne reprezentacije. Oitajo jim
pomanjkanje navezanosti na realnost ter
iejo naine, kako shajati brez njih.
Gre za vpraanje, ki se zastavlja znotraj e
prej omenjenega sooenja komputacijske
in ljudske psihologije. Prvi hip je videti,
kakor da prizadevanje komputacionistov,
da bi psiholoke pojme oistili vseh
primesi subjektivnega in mentalnega, vodi
k veji objektivnosti in vezanosti na
realnost. Zauda pa jim nasprotniki oitajo
prav nasprotno: odmik od izkustva in
izgubljanje v spekulacijah in teoretiziranju
brez empirine potrditve.
Vsekakor bo zanimivo spremljati razvoj teh
diskusij. Vpraanja segajo v samo bistvo
pojmovanja znanosti. Moje skromno
mnenje je, da je znanosti dostopna samo
interakcija med subjektivnim izkustvom in
objektivnostjo (ne pa sama objektivnost).
Vemo, da je subjektivno doivetje v
psihologiji bistveni sestavni del
eksperimenta; isto velja za druge znanosti:
tudi fizikalni eksperiment je v zadnji liniji
vedno verificiran z nekim utom, zaznane
in oditane so merske vrednosti in
interpretirane v skladu s lovekovim
izkustvom. Izkljuevanje subjektivnega
izkustva ima v znanosti isti uinek kot
izkljuevanje realnosti vodi v
teoretiziranje, ki ni nujno v povezavi s
stvarnostjo. Pomanjkanje empirinih
potrditev je slabost nekaterih poglavij
sodobne teoretine fizike, kvantne
mehanike ali pa morebitne komputacijske
psihologije.
e se sedaj preseliva od bolj splone

opredelitve kognitivne znanosti k stanju

v Sloveniji kaken poloaj pravzaprav
ima kognitivna znanost pri nas?
Ko smo lani skupaj s prof. M. Poliem in
prof. V. S. Rusom odgovarjali na neko
mednarodno anketo, smo se opredelili, da
se pri nas kognitivna znanost ele poraja,
da je v nastajanju. To pomeni, da e sam
pojem ni enoznano sprejet, so pa
prizadevanja k poenotenju. V tej smeri je
bilo narejenih kar nekaj korakov. Med njimi
je morda najbolj viden doseek
ustanovitev Drutva kognitivnih znanosti.
Drutvo je bilo ustanovljeno 12. 6. 1996 na
Intitutu Joef Stefan. Posebne zasluge
pri ustanovitvi tega drutva ima Zdruenje
za nevropsihologijo in kognitivno
nevrologijo, ki je bilo ustanovljeno leto
prej, vendar je oje usmerjeno v
nevroznanost.
Obstaja ve ari, kjer se kognitivna
znanost v Sloveniji razvija. Na Intitutu
Joefa Stefana prof. Gams in sodelavci e
dolgo razvijajo programe umetne
inteligence. Drugo tako arie predstavlja
Center za preuevanje kognicij in uenja
na Pedagokem intitutu (dr. Darja Piciga,
dr. Simona Tancig), ki tudi e leta deluje na
podroju preuevanja uenja in to
preteno na kognitivni paradigmi. Tudi ta
center je aktivno sodeloval pri
ustanavljanju Drutva. Nevropsihologija
se je pri nas razvijala vsaj e 15 let, nekaj
asa predvsem v obliki strokovnih skupin
na klinikah, ki so vkljuevale pediatrijo,
psihiatrijo, in rehabilitacijo po pokodbah
glave. Kognitivna nevrologija se je
razvijala zlasti na Univerzitetnem intitutu
za nevrofiziologijo (prof. D.B. Voduek, dr.
Z. Pirtoek). Tudi ti zaetki so bili
povezani s psihologi, saj so posamezniki
prav na tem intitutu preuevali
inducirane potenciale v povezavi s
kognitivnimi procesi. Na podroje
prouevanja kognitivnih potencialov, ki ga
lahko tejemo pod podroje kognitivne
nevrologije, pa je v prejnjem obdobju
posegala tudi psihiatrija. Potem je seveda
treba omeniti Oddelek za filozofijo, ki je bil
na podroju kognitivnih znanosti pri nas
zelo aktiven in je vasih celo prehiteval
psihologijo. Znan je njihov program
Tempus, program, ki je bil skupaj z
Oddelkom za psihologijo sprejet in voden
kot mednarodno sodelovanje s podroja
kognitivne psihologije. V Drutvu za
kognitivne znanosti so tako zdrueni ljudje
in institucije z vseh natetih podroij, se
pravi raunalnitva, psihologije, filozofije,
nevrolokih ved, psiholingvistike,
pedagokih ved. Na vseh teh podrojih se
dela tudi praktino, objavlja, in dosega

doloene rezultate.
Koliko projektov pa tee na tem
podroju? Kakne so morda teave pri
pridobivanju podpore uradne znanosti in
konkretno Ministrstva za znanost in
tehnologijo?
Teave so bolj organizacijske narave.
Zanimivo je, da o teh teavah poroajo z
vsega sveta, tudi iz ZDA, kjer je ta
znanost najbolj razvita. Teava je v
organiziranosti univerz in znanosti, ki so
organizirane po disciplinah. Kognitivna
znanost je izrazito multidisciplinarna. Ker
je administrativna organizacija razdeljena
po tradicionalnih disciplinah, se tako
delijo tudi finance. Tako vsaka skupina, ki
pridobi neko raziskavo, ostaja v svojem
krogu. Ni organizacijske monosti, da bi
bile v raziskavo enakovredno vkljuene
razline discipline.
V tujini se pojavljajo posebni
multidisciplinarni projekti. Francozi npr.
poroajo, da imajo laboratorij, v katerem
delajo na enem projektu pod enim efom
raunalniarji, kognitivni psihologi,
psiholingvisti. Takno sodelovanje da
povsem drugane rezultate, kot e vsak
vodi zase svoj kognitivni projekt.
Sicer pa - e spregovorim o svojem
podroju - smo praktino e dobro
desetletje pridobivali sredstva za
raziskovanje s podroja kognitivne
nevropsihiatrije na Ministrstvu za
znanost, kar je uspeno teklo.
Drutvo za kognitivne znanosti je bilo
aktivno na izobraevalnih projektih. Pod
okriljem Slovenske znanstvene fundacije
e ve let zapored potekajo forumi
kognitivne znanosti, na katerih sodelujejo
ugledni domai in tuji znanstveniki.
Kako bi pa ocenili uveljavljenost in vpliv
kognitivne paradigme nasploh v
slovenski psihologiji?
Obstaja neka odprtost, ne bi pa mogli rei,
da je e prevladujoa paradigma, tako kot
je to mogoe utiti nekje v tujini, kjer je
psihologija kot celota e mono
kognitivno obarvana. Mislim, da pri nas e
ni tako in da je to e odprt prostor.
Posamezniki, predvsem tisti, ki spremljajo
razvoj psihologije, so odprti za
spremembe, ovirajo pa jih predvsem
institucionalne zavore. Kajti vsaka stvar, ki
je institucionalizirana v nekem obdobju,
postane v naslednjem obdobju ovira za
institucionalizacijo neesa novega.

PREDSTAVITEV
Kakno vlogo ima na tem podroju
Drutvo psihologov Slovenije? Kongres,
ki ga je organiziralo pred dvema letoma,
je le nosil podnaslov Kognitivna
psihologija.
Takrat smo se na Drutvu oziroma v
pripravljalnem odboru kongresa zavestno
odloili za to temo na podlagi ocene, da bi
bilo potrebno razvoju kognitivne znanosti
v psihologiji dati neko vzpodbudo.
Kongres smo zato obeleili s tem
podnaslovom in ga obogatili s
kognitivnimi prispevki. Na to temo se je
odvijala multidisciplinarno zastavljena
okrogla miza, kjer so bili prisotni
predstavniki vseh znanstvenih vej, od
filozofije do umetne inteligence,
nevrolokih in psiholokih ved. Uvodni
govor C.D. Fritha je bil izrazito s
kognitivnega podroja in tudi na
posameznih sekcijah smo gledali na to, da
je bilo vsaj nekaj prispevkov, ki so bili
izrazito kognitivno obarvani.
Menim, da je bilo tisto leto sploh
prelomno za kognitivno znanost v
Sloveniji. V istem mesecu je bila cela vrsta
prireditev tudi v Ljubljani. Bil je Forum
kognitivnih znanosti. Bili so Dnevi
kognitivne nevrologije z mednarodno
udelebo na Medicinski fakulteti. Govorili
smo, da se dogaja preboj kognitivne
znanosti v Sloveniji in veseli me, da je k
temu prispevala tudi psihologija. Na to
temo je bilo objavljenih tudi nekaj
lankov Seveda pa je teko priakovati
ude neka prireditev odpre poti, potem
pa se morajo stvari potrpeljivo razvijati
naprej.
Pri povprenem slovenskem psihologu je
v zavesti e vedno enaenje kognitivne
psihologije s psihologijo spoznavnih
procesov. Vendar to ne dri. Sodobni
pojem kognitivne psihologije zajema kot
svoj predmet vsa podroja psihologije, od
emocij do miljenja - vso psihologijo znailna je le paradigma in metoda
obravnave z vidika procesiranja informacij.
Vse psiholoke fenomene je mogoe
preuevati kot procesiranje informacij.
Kognitivna psihologija ni eno od poglavij
psihologije, ampak je vsa psihologija:
osnovna paradigma je prisotna od zaetka
do konca, strogo izpeljana v terminologiji,
v metodologiji dela, v modelih.
Vasih se kot kognitvna psihologija
predstavlja neka psihologija, ki je
strukturirana po drugih modelih in potem
okraena s kognitivnimi izrazi. To vsekakor
ni kognitivna psihologija in na to je dobro
opozarjati. V tem pogledu se morajo stvari

e precizirati in razmejiti.
V kolikni meri se pri nas kognitivna
paradigma in pristop kognitivne
psihologije poleg znanstvenega dela
pozna tudi v strokovnem delu? V kakni
meri lahko govorimo, da je kognitivna
psihoterapija ali kognitivna
rehabilitacija kognitivna v smislu
kognitivnih znanosti?
To, kar danes imenujemo kognitivna
terapija, ni kognitivno v smislu
kognitivnih znanosti, o katerih se
pogovarjamo. Kognitivna terapija je
aplikativna veja psihologije, ki se relativno
samostojno razvija kot stroka in razvija
metode pomoi ljudem s psihinimi
motnjami. Pridevnik kognitivna je
prevzela, ker je eno od njenih osnovnih
nael, da je vedenje v neki situaciji
odvisno tudi od tega, kako posameznik to
situacijo dojema; eden od terapevtskih
ciljev je usmerjanje klienta k ustreznejemu
spoznanju svoje ivljenjske situacije.
Kognitivna terapija v ojem smislu, ki bi
uporabljala izsledke kognitivne znanosti,
se v svetu ele poasi uveljavlja in vpliva
tudi na klasino kognitivno terapijo s
sprejemanjem posameznih spoznanj.
Pojavljajo se prva dela na to temo. Nekaj
naslovov za ilustracijo: Cognitive Science
and Psychopathology, Psychopathology
and Cognition. O tem se razmilja, se pie,
se dela, ni pa e uveljavljeno.
Vedno ve avtorjev, ki podajajo
nevropsiholoke modele shizofrenije,
poudarja potrebo po uvajanju
kognitivne nevropsihiatrije. V kakni
meri in kje je na tem podroju dejansko
mogo napredek in ali se e pozna na
praktinem delu s pacienti?
e izhaja revija z naslovom Cognitive
Neuropsychiatry. Veino psihopatolokih
pojavov je mogoe razumeti v okviru
kognitivne paradigme. Razvoj je tako
dale, da e kae praktino vrednost, npr.
v postopkih diagnosticiranja motenj.
Prednost, ki jo v diagnostiko vnaa
kognitivna psihologija, je bolj natanno
prepoznavanje motnje, saj s kognitivno
metodologijo odkrivamo doloene
specifinosti, ki sicer ostajajo skrite. V
terapiji pa lahko poznavanje specifinih
problemov v samem kognitivnem procesu
omogoi bolje razumevanje teav, ki jih
ima pacient. Njim lahko prilagodimo
prizadevanja za rehabilitacijo, pomo in
tudi komunikacijo s pacientom.
Za konec bi vpraal, kakna je po vaem

mnenju prihodnost kognitivne znanosti

in kognitivne psihologije pri nas in
kakne so naloge, ki jo akajo?
Kognitivna znanost bo potrebovala e
desetletja, da bo prodrla v iro
civilizacijsko zavest. Verjamem, da bodo
takrat mnogi problemi drugae zastavljeni
in da bodo tudi odgovori nanje povsem
novi.
Pri nas bo potrebno ve storiti na
podroju izobraevanja, podiplomskega
tudija, praktinega izpopolnjevanja.
Verjetno bo kmalu potrebno razmejiti
kognitivno znanost od paraznanstvenih
gibanj, ki silijo na to podroje. Uveljaviti
se bo treba na aplikativnih podrojih in
pokazati praktino vrednost novih
spoznanj.
Prav tako e akamo, da nam bo nekdo
podal humanistino vizijo kognitivnega
loveka. V tej perspektivi vidim e zelo
pestro in zanimivo prihodnost psihologije.

UMETNA INTELIGENCA

Matja Gams

Ali je mogoe vse izraunati?

Ali smo ljudje pametneji?
Morda izraz v slovenini malce zavaja. Gre za strokovno vpraanje, kaj
se da reiti z uporabo matematinih postopkov. Gre pa tudi za vpraanje,
ali lahko na svet in ljudi v njem opiemo s formalnimi mehanizmi
znanosti ali pa obstaja e kaj ve.

Slika 1: Izraunljive izjave napram vsem

pravilnim in sploh vsem.

Reemo lahko, da je ivljenje sestavljeno iz

stalnega reevanja nalog. Naloge so lahko
razlinih tipov; nekatere so reljive s
pomojo matematinih postopkov
(najmanja elipsa na Sliki 1), nekatere so
resnine, pa nereljive z matematinimi
mehanizmi (vsebina srednje elipse minus
najmanja). Vse naloge so na Sliki 1
shematino predstavljene z najvejo
elipso, ki vsebuje dve manji. Take
predstavitve najdemo tudi v
matematinih knjigah.
Osnovno vpraanje, katere naloge so
reljive in katere ne, so koncem prve
tretjine tega stoletja reili matematiki in
raunalniarji. Pokazali so, da so naloge
doloenih razredov reljive in naloge
drugih razredov nereljive. Pokazali so
tudi to, da je vse reljive naloge
naeloma mogoe reiti s pomojo
raunalnikov oz. z matematinim
modelom raunalnikov, imenovanim
Turingov stroj.
e ve, pokazali so, da z matematinimi
konstrukti ni mogoe ovrei te teorije.
Torej je imela funkcionalna, stroga
matematina struja prav, ko je trdila, da je
edini in popolni mehanizem matematini
opis. In ker vse reljive naloge naeloma
lahko reita tako lovek kot raunalnik,
je lovek v bistvu zapleten raunalnik.
Tej strogi trditvi ugovarjajo tako
mentalisti kot marsikateri pripadniki
kognitivnih znanosti in novejih smeri
umetne inteligence. Problem z mentalisti
je v tem, da le teko privolijo v
Matja Gams je doktor raunalnikih znanosti,
izredni profesor in predavatelj na veih
ljubljanskih fakultetah ter raziskovalec na
Institutu Jozef Stefan. Je lan veih slovenskih
in mednarodnih zdruenj, med drugim tudi
predsednik slovenskega Drutva za kognitivno
znanost.

argumentirano razpravo. Vem in utim

so za razpravo precej neuporabni
parametri. Poleg tega ljudje verjamejo in
vedo stvari, ki jih ne morejo dokazati.
Preprost primer je telekineza (premikanje
predmeta z mislimi), kjer so razpisane
velike nagrade, pa nihe ne uspe. Kljub
temu veliko ljudi verjame v telekinezo.
Podobno velja e za marsikateri pojav.
Komu torej verjeti? Mentalistom ali
strogim akademskim znanstvenikom?
Naeloma ne sme biti nobene dileme, da
so mentalistine struje pogosto
neverodostojne. Problem strogih
akademskih raziskav je v zasienosti
klasinega matematinega pristopa, ne pa
v verodostojnosti.
Na sreo obstajajo tudi druge znanstvene
struje, ki so bolj odprte kot stroge
formalne znanosti in bolj stroge kot
mentalistine. Bolj odprte zato, ker ne
zavraajo vsega, esar se ne da dokazati z
matematinimi mehanizmi. Na primer vsi imamo zavest, eprav je ne znamo
opisati s sistemom enab. Ta znanstvena
struja pa je skeptina do znanstvenoempirino nedokazljivih pojavov. Naj bo
telepatija, telekineza, bog, karkoli... e
zmoremo to na verodostojen nain
podpreti, potem dri. e pa s poskusi
neke hipoteze ne moremo potrditi, pa
ostaja v mnoici nedokazanih, bolj ali
manj verjetnih ali neverjetnih.

ali koliko raunalnikov smo imeli na voljo,

se tem lastnostim v najboljih
raziskovalnih laboratorijih po svetu nismo
uspeli kaj prida pribliati. Torej lahko na
osnovi empirike postavimo hipotezo, da je
v ljudeh nekaj ve kot v raunalnikih. Ta
nekaj ve naj bi bil nek moneji
raunski mehanizem, moneji kot
raunski mehanizem v raunalnikih. lovek
je po tej viziji e vedno nek (mehanski,
fizikalni, kemini, ... psiholoki) stroj oz.
mehanizem, ki pa zna raunati bolje
(drugae) kot raunalniki.
Vejo raunsko mo najenostavneje
dokaemo s kakno nalogo, ki jo slabi
mehanizem ne zna reiti, moneji pa.
Najznameniteja taka naloga je Gdlov
stavek. Malce poenostavljeno ta stavek
sam o sebi pravi, da ni dokazljiv. Nato se
to da formalno dokazati. Torej, e smo
dokazali, da je nedokazljiv, potem stavek
v resnici dri, bi rekli ljudje. Ampak
noben formalni sistem ne zna znotraj sebe
(samoreferenca) dokazati, da stavek v
resnici dri. Tudi to se da dokazati.
Prvi je stavek in izrek uvedel Gdel sam
leta 1931. Priblino trideset let kasneje in
priblino pred tridesetimi leti (1961) je
Lucas sklepal, da so ljudje naeloma
moneji kot raunalniki. Leta 1989 je
Penrose uvedel dodaten sklep o
nealgoritminosti spoznanja o resninosti
Gdlovega stavka. Leta 1993 je Ammon
napisal program, ki je dokazal Gdlov
izrek (Ta Ammonov program je tu
naveden kot zanimivost, saj z osnovno
debato nima neposredne povezave.).
Gdlov stavek

Od tu naprej se bomo v lanku ukvarjali

predvsem z razlikami med strogimi
znanostmi in novejimi vejami
kognitivnih znanosti, ibke umetne
inteligence itd.
Smo ljudje raunalniki? Najbolji
poligon za preverjanje hipotez je kar svet
okoli nas. e so raunalniki kot
univerzalni model vsega izraunljivega
res zmoni izraunati vse, potem bi
morali slej ko prej znati reevati vse
naloge kot ljudje. Res, raunajo bistveno
hitreje, pa tudi v ahu je pred leti Deep
Blue premagal Kasparova kot najboljega
lovekega ahista. Vendar raunalniki
niso sposobni veine vijih lovekih
funkcij kot so zavest, inteligentnost,
ustva itd. Ne glede na to, koliko denarja

Slika 2: Gdlov stavek je med najbolj zanimivi

potencialnimi dokazi veje loveke moi.

Penrose sklepa takole: e mi

(matematiki, raunalniarji, ljudje) vsi
vidimo, da je Gdlov stavek resnien,
formalni sistemi pa tega ne zmorejo, in e
tega ne znamo razloiti drug drugemu z
besedami, potem je miselni proces v
naih glavah neopisljiv z besedami oz. z
matematinimi konstrukti.
Oxfordski profesor matematine fizike
Roger Penrose je na to temo leta 1989 in

UMETNA INTELIGENCA
1994 objavil uspenici, v katerih je
dokazoval, da so ljudje ali teoretino
moneji ali vsaj praktino tako drugae
narejeni kot raunalniki, da so med njimi
(skoraj) nepremostljive razlike. V
lovekih glavah naj bi potekali
neizraunljivi kvantni procesi.
Konkretno naj bi se to dogajalo v
mikrotubulih. Penrosov raunski model
je drugaen od Turingovega. Poznamo
tudi raunski model kvantnih
raunalnikov, ki temelji na
transponiranih stanjih, drugae kot
univerzalni Turingov stroj, ki temelji na
bitih (0,1). Zato Turingov stroj pokriva
vse raunske procese v svetu velikih
delcev, kvantni pa v svetu kvantnih
delcev. Vendar se je izkazalo, da so za
Turingove stroje nereljive naloge
nereljive tudi za kvantne stroje. Oboji
stroji lahko reijo vse reljive naloge in
nobeni nobene nereljive.
Penrose je pravzaprav predlagal nekaj
drugega kot kvantni stroj. Po njegovem
mnenju se pri prehodu iz kvantnega v
makro svet dogajajo raunsko moneji
procesi. Ta teorija se sedaj imenuje
Penrose-Hameroffova teorija.
Je torej lovek moneji kot raunalnik?
To mejno podroje, ki zajema skrivnosti
lovekega uma, zadnja leta raziskujejo
tevilni znanstveniki:

Francis Crick je dobil Nobelovo

nagrado za odkritje strukture DNA.
Med regularne znanstvene discipline
je uvedel raziskave zavesti. Zavesti se
loteva predvsem z nivoja nevronske
strukture moganov.

Gerald M. Edelman je dobil Nobelovo

nagrado za raziskave lovekega
imunskega sistema. Kot osnovni
mehanizem zavesti predlaga
nevronski darwinizem, kjer skupine
nevronov tekmujejo v populacijski
evoluciji.

Brian D. Josephson je dobil Nobelovo

nagrado za tudij kvantnih efektov pri
Josephsonovem spoju. Predlaga
zdruitev fizinih in psihinih
izkuenj.

Maurice W. Wilkes je eden izmed

pionirjev umetne inteligence, ki na
osnovi empirinih rezultatov trdi, da s
klasinim pristopom ni mogoe
dosei inteligence na Turingovih
strojih.

Roger Penrose je podrobneje omenjen

v besedilu tega lanka. Skupaj s
Hawkingom sta raziskovala vesolje.
Penrose je tudi eden najslovitejih
matematinih fizikov.

Formalne znanosti doivljajo zadnja leta

stagnacijo. Osnovne zakonitosti so
odkrite, novih spoznanj je malo. V

pomanjkanju pravih odkritij so se

znanstveniki zaeli zatekati v pretevanje
tevila objav in citatov. Problemi v
znanosti so pripeljali do veje
dojemljivosti za popularne nove, eprav
vasih nepreverjene teorije, in v vejo
usmerjenost v praktine probleme. Nova
umetna inteligenca in kognitivne
znanosti so s tem dobile legitimnost.
Hkrati pa so se pojavili novi problemi. V
irini in odprtosti gibanja se je pojavilo
veliko nepreverjenih in malo verjetnih
novih teorij. Medtem ko je stara, toga
znanost omogoala razvoj le zelo
podrobnim novim teorijam in zavraala
premalo verjetne, nove struje omogoajo
poplavo v povpreju neveljavnih teorij.
e ve, med resne znanstvenike nove
dobe se je pomeala mnoica mistikov,
spiritualistov in fantazerjev.
Drug problem novih struj je relativno
majhno tevilo pomembnih splono
sprejetih novih spoznanj. Za to morda
obstajajo objektivni razlogi. Tako morda
ni mono zapisati teorije o zavesti ali
inteligenci, ker sta morebiti
neizraunljivi ali simbolno neopisljivi
(kar trdi tudi Penrose). Morda so loveki
mogani nezmoni zapisati znanje o
samem sebi, tako kot so raunalniki
nezmoni reiti veljavo Gdlovega
stavka (izjava o samem sebi).
Vseeno je poleg kvantne kar nekaj
zanimivih teorij in tudi Slovenci
pristavljamo lonke na tem podroju. Po
teoriji mnogoterosti (Gams, 1997) je
loveko znanje mnogotero, sestavljeno
iz ve modelov problema in reitve.
Mogani dinamino kombinirajo te
modele in jih integrirajo. Torej resnica ni
ve ena sama; algoritem ni ve en sam
kot pri Turingovem stroju. (Paralelnost le
pospei hitrost izvajanja, mnogoterost je
vsebinsko drugaen koncept.) Blizu te
teorije sta Edelmanova teorija
tekmovalnih procesov v nevronskih
strukturah in Deutchova teorija veih
svetov. Dale bolj kot tevilo neuronov
je pomembno tevilo povezav, saj te
omogoajo vekratne poglede na isti
problem.
Najodmevneja objava v svetu pa se je
zgodila leta 1997 v najbolj znani
raunalniki reviji ACM. Peter Wegner je
pokazal, da Turingov stroj z odprtim
trakom ni enako moan kot interakcijski
Turingov stroj. Torej so programi
moneji od enab in ljudje moneji kot
sedanji samostojni raunalniki.
Spoznanje je presenetljivo, saj smo prej
napisali, da je Church-Turingova teza
najbr neovrgljiva. Razlaga pa je
relativno preprosta: Wegner je pokazal,
da samostojni raunalniki niso tako
moni kot raunalniki v mrei. Ni pa
uspel pokazati, da so ljudje moneji kot

raunalniki v mrei, npr. prikljueni na

internet. Dodatna mo pride iz dinamine
odprte komunikacije (interakcije) z
okoljem. Formalna znanost je to razliko
do sedaj zanemarjala iz praktinih
razlogov, saj je samostojni PC lepo
opisljiv z matematino-formalnim
mehanizmom kot Turingov stroj, medtem
ko interakcijski Turingov stroj ni ve
lepo formalno opisljiv. To je tudi
intuitivno razumljivo, saj formalno ne
moremo opisati vseh informacij, ki se
nahajajo na internetu in interakcije z
drugimi, nepoznanimi akterji prek
interneta.
Tako je s pojavom interneta,
inteligentnih sistemov in agentov v
bistvu nastala primitivna omrena
inteligenca (Na domai strani avtorja
http://www2.ijs.si/~mezi/matjaz.html
lahko poiete agentske strani itd.). Ta
inteligenca je velik korak naprej proti
pravi inteligenci, vendar je e vedno bolj
podobna posebnim zvrstem inteligence,
npr. motorini inteligenci. Omrena
inteligenca pomeni sposobnost
obvladovanja globalnih informacij.
Vrnimo se nazaj k vmesnemu podroju
med strogo znanostjo in nepreverjenimi
mentalistinimi pristopi. V zraku je
hipoteza, da so ljudje sposobni
monejih nainov sklepanja kot
raunalniki. Dokazati tega ne znamo,
poleg tega bomo z novimi spoznanji
gradili tudi nove vrste raunalnikov, ki
bodo slej ko prej sposobni simulirati
ljudi. Skoraj gotovo pa to ne bodo
dananji raunalniki. Kot je Wegner
pokazal, da so samostojni raunalniki
ibkeji kot omreni, kot smo pokazali,
da bodo sposobneji raunalniki morali
znati mnogotero razmiljati, tako bomo
odkrivali nove in nove lastnosti
pametnejih raunalnikov.
Zadnja leta pa se v svetu dogaja e nekaj,
kar je v Sloveniji e vedno tabu. To je
znanstveno odkrivanje boga. S tem ko
je noveja znanost odprla zapornice za
raziskovanje tabu tem, je bilo le
vpraanje asa, kdaj se bo to zgodilo.
Veliko najznamenitejih revij, pa naj bo
to Newsweek, fizikalne revije ali revije
amerikih akademij, je objavljalo
prispevke na to temo. V Sloveniji pa
lahko berete le enostranske prispevke v
verskih asoposih in bolj ali manj
odklonilne sestavke v neverskem tisku.
Pa je tudi to podroje povsem legalna
raziskovalna tema in tudi o njej bi se dalo
napisati marsikaj zanimivega. Ampak ker
gre za tabu temo, tovrstnih kvalitetnih
lankov v Sloveniji pa ne najdete.
Kaj ve o marsikateri tu omenjeni temi pa
bo potrebno poiskati drugje.

FILOZOFIJA

Matja Potr

Kognitivna filozofija in psihologija

Najprej nekaj besed o izrazu kognitivno. Menim, da bi bila v
slovenini bolj ustrezna uporaba izraza spoznavno. Vendar je navada
naloila tujko. Ko sem na zadnjem kongresu slovenskih psihologov
vpraal profesorja Pejaka, zakaj sedaj uporablja besedo kognicija, ko
je vendar napisal klasien ubenik Psihologija spoznavanja, mi je
odvrnil, da je to prevzel zavoljo splone uporabe. lovek si vekrat ne
more kaj, da ne bi pomislil, kako nam izrazoslovje vekrat diktirajo
nekompetentni translatorji.
Res pa je, da je izraz kognitivno postal
splono uporabljan tudi po svetu. Nemci
na primer sedaj poznajo izraza
Kognitionswissenschaft oziroma
Wissenschaft von der Kognitionen, ki
sta pri njih prav taki spakedranki, kot je
kognicija v slovenini. To besedo bom
odslej tudi uporabljal.
Kljub temu je dobro vedeti, da kognicija
pomeni spoznanje, e ne zavoljo
drugega, pa zato, da omejimo njeno
podroje. Spoznanje obsega vse od
zaznavanja pa do spomina in miselnih
procesov in e marsikaj drugega. V zadnji
polovici dvajsetega stoletja je postalo
jasno, da je potreben za raziskovanje tega
podroja interdisciplinarni napor mnogih
strok, med katerimi imajo svoje mesto
umetna inteligenca, jezikoslovje, razvojna
teorija, psihologija in nenazadnje filozofija.

tradicijo, iz katere izhaja. To je Brentanova

ola. e Brentano, Meinongov uitelj, je
napisal svoje glavno delo z naslovom
Psihologija z empirinega zornega kota,
njegov osrednji projekt pa je bila opisna
psihologija. V tedanjem asu je bila
sedanja Mueller-Lyerjeva iluzija znana kot
Brentanova iluzija. Meinong je zasnoval
predmetnostno teorijo, ki jo je skual
podpreti s spoznanji iz psihologije. Sam
sem tako na primer preuil njegovo razlago
Webrovega psihofizinega zakona. Med
drugim je bil Meinongov uenec Benussi,
zaetnik italijanske eksperimentalne
psihologije. Zanimivo je, da je bil Veber
neko Benussijeva poskusna oseba. Veber

je napisal knjige o etiki, o Bogu, o estetiki

in druge, pri pisanju pa je vselej izhajal iz
psiholokih podlag doivljanj, potem pa je
na njih nadgradil predmetno-teoretsko
analizo. Napisal pa je tudi knjige kot
Analitina psihologija in Ort
psihologije. Na zaetku obstoja
ljubljanske univerze je bilo sodelovanje
med filozofijo in psihologijo obseno in
plodno. Trstenjak je le eden izmed
Vebrovih uencev. Vebra so leta 1945
prisilno upokojili, prepovedali in uniili
vse njegove dostopne knjige (glej knjigo
Temna stran meseca, stran 800).
Meinongovo privatno knjinico (v
Ljubljani), ki vsebuje mnoga dragocena
psiholoka dela, so umetno razprili; ele
letos je izel njen katalog. Zdaj bi morali to
zapuino skupaj preuiti filozofi in
psihologi. Nadaljnji udarec predstavlja e
sedaj obstojea nemonost povezovanja
psiholokega in filozofskega tudija.
K obuditvi tradicije je nekoliko prispevala
organizacija treh Vebrovih simpozijev s
strani Slovensko-avstrijske filozofske

V nadaljevanju se bom ustavil pri dveh

obdobjih kognitivne znanosti, ki me
osebno e najbolj zanimata to so njeni
zgodovinski zaetki in njeno sedanje
stanje. Upam, da bo ob kratki razpravi (za
tiste, ki bi jih utegnilo podroje malce
globlje zanimati, na koncu navajam vire)
postala razumljiva nenehna povezava med
filozofijo in psihologijo. e na primer
vzamete v roke Jermanov prikaz zgodovine
filozofije v Sloveniji, boste opazili, da je
filozofija psihologije v njej stalnica.
Zaetki sodobne psihologije imajo pri nas
svoje korenine v prvem eksperimentalnem
laboratoriju v Avstriji, katerega je osnoval
filozof Alexius Meinong v Gradcu. Sam
sem se zael zanimati za Meinonga zaradi
Franca Vebra, najpomembnejega
slovenskega filozofa, ki je bil njegov
uenec. Vebra veina slovenskih filozofov
enostavno ne pozna, razlog pa je v tem, da
ga niso zmoni brati, ker niso seznanjeni s
Matja Potr je profesor na Oddelku za
filozofijo Filozofske fakultete Univerze v
Ljubljani.

Kaj pa Escher? (Risba: Alda Derenin)

FILOZOFIJA
zveze, ki sva jo osnovala s profesorjem
Wolfgangom Gomboczem iz Gradca.
Simpoziji so bili zasnovani tako, da je bil
en del posveen vebrovski tradiciji v
irem smislu, drugi pa sodobnim
filozofom, ki so med drugim pomembni pri
svojem delu na podroju filozofije
psihologije (Davidson, Lehrer, nartujemo
Horgana). Glavna zamisel je bila
povezovanje sodobne filozofije
psihologije z bogato vekrat pozabljeno
tradicijo. V zvezi s tem sem organiziral
TEMPUS program Fenomenologija in
kognitivna znanost, v katerega so bile
vkljuene univerze iz Ljubljane, Maribora,
Gradca, Trsta, Londona, Wuerzburga in
Berlina. Eden od rezultatov projekta je
objava knjige z enakim naslovom v
angleini, izla pa bo tudi v slovenskem
jeziku. Omeniti velja prispevke psihologov
Muska iz Ljubljane, Bozzija iz Trsta in
Elizabeth Valentine iz Londona.
Zakaj toliko govorim o zgodovini, ko pa
naj bi podal stanje v sodobni kognitivni
znanosti? Zato, ker se strinjam s tezo, ki
sta jo lepo izrekla Albertazzi in Poli iz
Trenta (oba bosta letos gostovala v
Ljubljani), e da je razvoj sodobne
kognitivne znanosti treba iskati v
zgodovini filozofije psihologije. To naj bi
bilo v spodbudo tudentom psihologije,
da se vsaj vasih ozrejo v preteklost, kjer
je bilo marsikaj, kar odkrivajo danes, e
raziskanega.
Bistvena za tradicijo je bila teza o
intencionalnosti oziroma o psiholoki
usmerjenosti na predmete. Tradicija
vsekakor ima svoje pomanjkljivosti, med
drugim pristajanje na metode notranjega
uvida, saj je ele na zaetku druge
polovice tega stoletja fizikalizem v obliki
tipske identitetne teorije zael zagovarjati
Ullin T. Place, filozof in psiholog. V
pogosto filozofsko utemeljeni tradiciji pa
je zlasti pomembna povezava psihologije s
filozofijo, ki jo velja preuiti ravno zaradi
tem iz sodobne kognitivne znanosti.
Naj se v drugem delu tega zapisa omejim
zgolj na eno temo iz sodobne kognitivne
znanosti, na dinamino kognicijo, kot sta
jo zasnovala Terence Horgan in John
Tienson v svojem delu Konekcionizem in
filozofija psihologije (MIT, 1996). Skual
bom prikazati razloge nastanka paradigme
in nato predstavil paradigmo samo. Na
koncu bom podal e svoje videnje vloge
filozofa v kognitivni znanosti in poskual
zgolj nakazati teko vpraanje o povezavi
med tradicijo in sodobnostjo.
e pogledamo sodobno filozofijo
psihologije oziroma kognitivno znanost,

Impresija (Risba: Alda Derenin)

kolikor pa slednja zadeva filozofijo, se

bomo najprej sreali z modeli duha. Prvi so
se uveljavili po sedaj znani klasini
raunalniki metafori zgrajeni modeli na
podlagi Von Neumannove arhitekture.
Filozof Fodor je predlagal hipotezo o
jeziku misli. Naa duevnost naj bi po tej
hipotezi temeljila na predstavah oziroma
na reprezentacijah, nad katerimi potekajo
procesi preraunavanja. V skladu s
funkcionalistinim pristopom naj bi bila pri
tem pomembna zgolj oblika, ne pa toliko
pomen simbola. Zgodbo o pomenu poda
vzrona ali teleoloka, ne pa skladenjsko
utemeljena teorija.
Klasini raunalniki model je bil
pomemben, saj pred tem modelov ni bilo.
Kmalu pa je zael kazati mnoge
pomanjkljivosti. Ena izmed teh je problem
okvirja. Problem se pojavi, ker s sredstvi
klasinega zaporednega raunalnika ni
mogoe uokviriti dane informacije iz okolja
in jo zvesti na ustrezno oziroma relevantno
informacijo. Miselni poskus poteka takole:
kako naj robot, opremljen s klasinim
algoritminim procesorjem, v uinkovito
kratkem asu spozna, da je na njem
pritrjena bomba, in jo na tej podlagi
odstrani? Podobni problemi so pripeljali
do tega, da so se znanstveniki z veseljem
oprijeli nove bioloko navdahnjene
paradigme konekcionizma, ki je ponudil
vzporedno razpreno obdelavo podatkov.
Zavrgli pa so jezik misli.
Horgan in Tienson sta najprej pregledala
predpostavke modelov duha. Predlagala
sta raziritev srednje ravni Marrovega
opisa spoznavnih sistemov iz algoritemske
na matematino, pri emer se prvi opis bolj

ujema s klasicizmom, drugi pa s

konekcionizmom. Poleg tega obstaja e
vija spoznavna intencionalna raven opisa
spoznavnega sistema, kjer sta predlagala
raziritev iz sledne k nesledni funkciji
poteka celotnih spoznavnih stanj. Pri
fizikalni ravni opisa spoznavnega sistema
pa ni bistvenih razlik med obema
paradigmama, saj spoznavno oziroma
kognitivno tudi nista osrednji.
Vendar pa bi mislili napak, e bi se ustavili
kar pri razliki med klasicizmom in
konekcionizmom. Dejansko nam
razlikovanje zgolj pomaga odpreti nove
perspektive. Konekcionizem je lahko na
primer zelo konzervativen po svojem
bistvu, v kolikor na hitro zavraa vsakrno
strukturo.
Tukaj je mono predlagati sprejem
hipoteze o jeziku misli, vendar na novi,
neklasini in nealgoritemski osnovi.
Seveda se tak neklasien jezik misli ne bo
smel ravnati po algoritmu in po naelu
sestavljenosti, kjer naj bi celoto
skladenjskih enot, kakrne so na primer
stavki, tvorili njihovi sestavni deli.
Pomembna je sicer struktura, ta pa je
neklasina in ima svoj izvor v bogastvu
spoznavnega oziroma kognitivnega
sistema.
Na podlagi analize predpostavk klasicizma
je mogoe pregledati logine monosti ter
oceniti njihovo radikalnost. Kot reeno se
izkae, da je konekcionizem zelo blizu
klasicizma ter da je treba za zajetje
spoznavnega bogastva taknih sistemov,
kot je lovek, predlagati dosti bolj korenito
hipotezo. Ta je izraena kot hipoteza o

FILOZOFIJA
dinamini kogniciji. Slednja zavre
algoritem in slednost, kot reeno pa
dopua neklasini jezik misli.
Oitno je, da sta Horgan in Tienson
predlagala pojmovno monost, v katero
naj se poda modeliranje duevnosti, e naj
bo bolj blizu svojemu predmetu.

VIRI:
Baumgartner, E., Borstner, B., Potr , M.,
Shawe-Taylor, J., Valentine, E. (1996).
Handbook: Phenomenology and
Cognitive Science. Dettelbach: Roell.

Behaviourism to Connectionism, v
Jaakko Hintikka in Klaus Puhl (izd.): The
British Tradition in 20th Century
Philosophy, Kirchberg am Wechsel: The
Austrian Wittgenstein Society, 357-364.

Brentano, F. (1874). Psychologie vom

empirischen Standpunkte. Leipzig: Von
Duncker und Humblot.

Potrc, M. in Vospernik, M. (1996).

Meinong on Psychophysical
Measurement, Axiomathes, (The
Philosophy of Alexius Meinong), izd.
Liliana Albertazzi, Quaderni del centro
studi per la filosofia mitteleuropea, t. 1-2,
September 1996, 187-202.

Churchland, P.S. (1986). Neurophilosophy.

Cambridge: M.I.T. Press.

Veber, F. (1924). Analitina psihologija.

Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna.

Po kratkem prikazu predloga hipoteze

dinamine kognicije se lahko bolj na
splono ozremo na vlogo filozofa v
podvzemu kognitivne znanosti.
Kognitivna znanost je najprej
interdisciplinarna, saj njenega predmeta ne
more zaobsei ena sama stroka. Zato je
kognitivna znanost skupni napor strok,
kot so umetna inteligenca, biologija,
psihologija in filozofija. Kakna je vloga
filozofa pri skupnem raziskovalnem
projektu? Filozof ni niti manj niti ve
vreden od drugih sodelavcev. Ima
specifino nalogo, da kae pojmovne
monosti analize, ki jih drugi udeleenci
kognitivnega projekta obiajno ne vidijo.
Vloga filozofije v kognitivni znanosti je
torej odpiranje in razievanje pojmovnih
monosti. Drugi udeleenci skupnega
projekta pa so pozorni na druge
pomembne sestavine.

Fodor, J. (1975). The Language of

Thought. New York: Crowell.

Veber, F. (1924). Ort psihologije.

Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna.

Horgan, T. in Tienson, J. (1996).

Connectionism and Philosophy of
Psychology. Cambridge: M.I.T. Press.

Zbornik (1998). Temna stran meseca.

Ljubljana: Nova revija.

Vpraanje povezave med tradicijo in

sodobnim pristopom dinamine kognicije
k preuevanju duevnosti je ostalo e
neodgovorjeno. Nanj bom podal zgolj
kratek, a po moje bistven odgovor.
Osrednja naloga filozofije v okviru
tradicije (Brentano in njegovi nasledniki)
je bila odpiranje pojmovnih vpraanj v
tesnem sodelovanju z eksperimentalno
psihologijo. Ne zdi se mi, da bi katerikoli
pomemben filozof tega tudi danes ne
poel. Zagovorniki eliminativizma in
nevrofilozofi (Churchland) proglaajo za
svoj credo, da se mora filozof podati v
znanstveni laboratorij, zlasti tja, kjer
preuujejo mogane. e pogledamo
njihovo dejansko poetje, pa bomo videli,
da potem, ko se obvestijo o doloenih
eksprementalnih rezultatih, zgolj odpirajo
pojmovne dileme. Od asa Brentana pa do
Horgana in Tiensona se ni glede tega ni
spremenilo. Seveda ob tem vodilu
obstajajo e mnoge zanimive vzporednice
med tradicijo in sodobno filozofijo
psihologije.

Potr, M. (1988). Jezik, misel in predmet.

Ljubljana: DZS.

Predlagani model dinamine kognicije

dejansko obeta, da se bodo ob njem
navdahnili kognitivni znanstveniki.
Spominjam se, kaken ugled je v okviru
interdisciplinarne zdrube, v kateri je bil
prisoten tudi Julesz, uival avtor hipoteze
o jeziku misli Jerry Fodor.

Brentano, F. (1982). Deskriptive

Psychologie. Hamburg: Meiner.

Jerman, F. (1989). Slovenska modroslovna

pamet. Ljubljana: DZS.
Potrc, M. (1998). Consciousness and
Intentionality, Zbornik konference
Kognitivna znanost, Informacijska
druzba-IS98. Uredil Andrej Detela, 6-9
oktobra 1998, Ljubljana, 39-41.
Potrc, M. (1997). Fenomenologija in
kognitivna znanost, Anthropos, letnik 29,
t. 1-3, Ljubljana, 272-276.
Potrc, M. (1998). From Chinese Room to
Dasein in a Vat, Carnijev zbornik,
Ljubljana: ZIFF, 459-467.

Potrc, M. (1997). Kognitivna funkcija

prehoda, Analiza, letnik I., t. 2,
Ljubljana. 16-35.
Potrc, M. (1997). Metafora in njen
kognitivni kontekst, Analiza 3-4, let. I,
Ljubljana, 162-170.
Potrc, M. (1998). Nejasnost je odporna,
Anthropos, t. 4-6, 1998, let. 30, 91-98.
Potr, M. (1993). Phenomenology and
Cognitive Science. Dettelbach: Roell.
Potr, M. (1995). Pojavi in psihologija.
Fenomenoloki spisi. Ljubljana:
Znanstveni intitut filozofske fakultete.
Potrc, M. (1998). Uvod v kognitivno
filozofijo in dinamicno kognicijo, Casopis
za kritiko znanosti, Kognitivna znanost,
let. XXVI, t. 188, 195-201.
Potrc, M. (1994). U.T. Place, the British
Founder of Physicalism: From

10

FILOZOFIJA

Olga Marki

Filozofija in kognitivna znanost

e starogrki filozofi so si postavljali vpraanja kot: Kako se uim,
pomnim, zaznavam? Kako vem, da nekaj vem? Kakna je vloga jezika?
Kako reujem probleme? Kaken je odnos med fizinim in psihinim,
med umom in telesom? Tudi danes znanstveniki in filozofi s pomojo
sodobnih sredstev in metod iejo odgovore na ta in podobna vpraanja.
Raziskovanje poteka v okviru interdisciplinarnega podroja kognitivnih
znanosti, v katero so kot osrednje discipline vkljuene psihologija,
raunalnitvo (umetna inteligenca), nevroznanost, lingvistika in
filozofija. Kognitivna znanost je kot nova raziskovalna paradigma
nastala v petdesetih letih. Temeljila je na analogiji med digitalnim
raunalnikom in umom, po kateri je miljenje neke vrste simbolno
raunanje. Dandanes ta pristop imenujemo klasina kognitivna znanost.
Osnovna hipoteza je, da sta tako
raunalnik kot um informacijska sistema, ki
dobivata informacije iz okolice, jih hranita
in obdelujeta ter nato posredujeta
rezultate. Sama opredelitev
informacijskega sistema pa dopua
razlina tolmaenja in pristope. Poleg
klasinega pristopa se v zadnjem asu vse
bolj uveljavljajo kognitivni modeli, ki
temeljijo na razlinih arhitekturah
nevronskih mre. eprav se ta pristop
razlikuje od klasinega simbolnega
modeliranja, pa tudi zanj velja temeljna
opredelitev kognitivne znanosti, da gre za
raziskovanja o tem, kako lovek procesira
informacije. Znanstvenike razlinih
disciplin, ki raziskujejo kognitivne
procese, vee predpostavka, da je
kognitivna znanost preuevanje
informacijskih procesov. Pri tem pa se
vsaka od disciplin problemov loteva s
svojega zornega kota in uporablja svoj
pojmovni aparat in svoje metode. V tem
lanku se bomo ukvarjali z mestom
filozofije v tem skupnem projektu.
Za filozofe lahko reemo, da e dolgo
obravnavajo teme, ki danes sodijo v
kognitivno znanost. Kognitivna znanost
se namre prekriva s filozofijo v njenih
osrednjih podrojih kot so filozofija duha,
teorija vedenja, filozofija jezika, logika in
filozofija znanosti. Natejmo nekaj
pomembnejih vpraanj, ki sodijo v
filozofijo duha. To so metafizina problem odnosa med fizinim in psihinim,
epistemoloka - kako lahko vemo, da imajo
tudi drugi um, kaken je status
introspekcije, vpraanja o vsebini
mentalnih stanj kako se lahko nekatera
Doc. dr. Olga Marki, oddelek za filozofijo na
Filozofski fakulteti.

mentalna stanja, kot so preprianja in elje

nanaajo na zunanji svet (problem
intencionalnosti), vpraanja, vezana na
zavest problem zavestnih doivljajev,
uganka samozavedanja. Vpraamo se
lahko, na kaken nain so filozofom pri
reevanju teh problemov v pomo ostale
znanstvene discipline. Z odgovorom na to
vpraanje bomo pojasnili eno smer
odnosa med filozofijo in drugimi
znanstvenimi disciplinami kognitivne
znanosti. Ker pa je odnos dvosmeren,
moramo opredeliti e v em je prispevek
filozofije in kakno vlogo ima filozof.
Najprej bomo na kratko pojasnili koristi,
ki jih ima filozofija od ostalih disciplin
kognitivne znanosti. Ugotovimo lahko, da
doseki kognitivne znanosti sluijo kot
podpora eni izmed filozofskih reitev, ki je
prav zato mnogo bolj prepriljiva. Vasih
odkritja vodijo k novim predlogom za
reevanje filozofskih problemov. Naj to
ilustriram z dvema primeroma. Prvi je zelo
splono vpraanje o odnosu med fizinim
in psihinim, ki prav zato sodi med tipine
filozofske probleme (problem duh telo).
Ljudje ivimo bogato in raznoliko
psihino ivljenje. Zaznavamo svet okoli
sebe, imamo razlina preprianja, elje,
upanja, ustva. Zavedamo se svojega
telesa ter obutimo boleino in ugodje.
Nartujemo prihodnja dejanja in se
odloamo. Vse to dobro poznamo iz
naega vsakdanjega ivljenja. A vendar se
ob tem takoj prikrade vpraanje: Kako je
mogoe, da ljudje vse to ponemo, za
razliko od rastlin, pa tudi ivali? Kaj je
tisto, kar loveku omogoa, da misli, uti
in se zaveda svojega notranjega
ivljenja? Sooeni s smrtjo in
razpadanjem telesa so se ljudje e zelo
zgodaj vpraali, ali so psihini procesi

povsem odvisni od telesa, tako da so

preprosto del telesnega ivljenja, ali pa je
psihino, pogosto so to imenovali dua,
nekaj posebnega in razlinega od telesa. V
grobem razlikujemo dve vrsti odgovorov:
dualistine in monistine. Dualist trdi, da
je psihino neka posebna vrsta stvari
(substanca), ki je razlina od vsega, kar
sodi v fizini svet. Najbolj znan
zagovornik takega stalia je francoski
filozof prve polovice 17. stoletja Rene
Descartes. Po njegovem tako iva kot
neiva narava delujeta po istih naravnih
zakonih, temu se izmika le racionalna dua,
ki spada v posebno, misleo stvar (slika
1). Monisti zagovarjajo stalie, da tako
telo, kot um spadata v eno vrsto stvari.
Idealisti menijo, da so vse stvari psihine,
fizikalisti pa, da so fizine. Znotraj teh treh
skupin pa nato najdemo e bolj natanne
opredelitve. Filozofi so razvili celo vrsto
argumentov, s katerimi podpirajo doloena
stalia, kot tudi protiargumentov, ki
kaejo na njihove slabosti. Pri
argumentaciji pa filozofi dandanes ne
morejo mimo dosekov sodobne
psihologije in raunalnikih modelov. Ti
nakazujejo, kako bi lahko bila za obstoj
misli dovolj fizina osnova. Pri
pojasnjevanju spoznavnih procesov se
kognitivni znanstveniki ne sklicujejo na
posebno nefizino duo. Doseki
kognitivne znanosti s tem nedvomno
dajejo veliko podporo fizikalistini reitvi.
Drugi primer je manj sploen in na
najbolji nain kae, kako lahko
raziskovanje v kognitivni znanosti pomaga
pri razreevanju filozofskih sporov. Gre za

Slika 1: Ilustracija Eda Podreke iz knjige

Mievi, N. in Marki, O. Fizino in Psihino,
Aristej, 1998, str. 21, z dovoljenjem.

11

FILOZOFIJA
diskusije med empiristi in racionalisti.
Osrednja tema te sicer zelo kompleksne
debate je vpraanje, v kolikni meri je
znanje z razlinih podroij plod izkuenj,
koliko pa je vrojeno. Empiristi so
zagovarjali mnenje, da veino naega
znanja pridobimo iz izkustva, medtem ko
so racionalisti menili, da je pomemben del
vrojen. V sredini 60-ih let se je tem
diskusijam s stalia lingvistike in
psiholingvistike pridruil Noam Chomsky.
Njegovi argumenti, ki so oprti na
raziskovanje jezikovnih sposobnosti,
podpirajo hipotezo, da so mnoga
slovnina pravila vrojena. Hipotezo o
vrojenosti podpirajo tudi eksperimenti o
vidnem zaznavanju pri otrocih (npr.
Spelke). eprav je potrebno podrobnosti
o tem, kaj natanno je vrojeno in kaj
pridobljeno za razlina podroja e
raziskati, pa lahko z veliko gotovostjo
reemo, da je radikalni empirizem, kot ga je
zagovarjal angleki filozof Locke,
nesprejemljiv.
Kaken pa je prispevek filozofije?
Najbolji nain, kako lahko prepoznamo
filozofe oziroma znanstvenike, ki
razmiljajo filozofsko, ni v samem
predmetu diskusije, temve v metodi.
Psihologi navadno izvajajo in analizirajo
eksperimente, nevroznanstveniki
prouujejo mogane, raunalniarji piejo
programe, lingvisti zbirajo in
sistematizirajo jezikovne podatke. Tisto,
kar odlikuje filozofe, pa je predvsem:
1. argumentiranje
2. pojmovna analiza
3. zgodovinska perspektiva
Kako bi torej opredelili, kakno vlogo
imajo filozofi v kognitivni znanosti?1

VLOGA PIONIRJA
Filozofi se lotevajo problemov, za katere
nihe ne ve, kako bi se jih lotil. Upajo, da
jih bodo lahko spremenili v taka vpraanja,
ki bodo dostopna znanstvenemu
raziskovanju. Zgodovinsko gledano o tej
vlogi filozofov ne more biti dvoma (sem
sodijo vse veje teme kognitivne znanosti,
npr. narava inteligence, zaznave, pojmov,
vedenja,). Poleg tega lahko reemo, da
so osnovne ideje, okoli katerih je zgrajena
kognitivna znanost, doseki filozofije (na
primer ideja, da so miselni procesi
operacije doloene vrste fizinega
sistema). To dandanes brez razmisleka
1
Pri razvrstitvi si bomo pomagali z analizo, ki
jo je naredil van Gelder (1998)

sprejema veina kognitivnih

znanstvenikov, predlagali in diskutirali pa
so jo najprej filozofi (rimski pesnik in
filozof Lukrecij, Descartesov sodobnik La
Mettrie, angleki filozof Hobbes itd.).
Podobno velja za pojem simbolnega
raunanja, ki ga lahko zasledimo e pri
nemkem filozofu Leibnizu (1647-1716),
dogradili in dodelali pa so ga kasneje
Frege, Russell in Turing. Prav Turingove
ideje so porodile misel o stroju raunalniku, ki bi samo s svojo formalno
strukturo posnemal delovanje duha in
spodbudile nastanek novega podroja
raziskovanja - umetno inteligenco.
Turinga je zelo prevzela ideja, da bi bilo
mogoe tako programirati raunalnik, da bi
zanj lahko rekli, da misli. Pri iskanju
odgovora na vpraanje, ali in kdaj stroj
misli, pa je ubral zanimivo in dokaj
nenavadno pot. V britanski filozofski reviji
Mind je objavil lanek z naslovom
Stroji, ki raunajo, in inteligenca2 , kjer je
namesto definicije pojma miljenja
predlagal operativni test - Turingov test,
preizkus, ki temelji na igri oponaanja
(slika 2).
V preizkusu sodeluje izpraevalec, ki je
samo s pisnim nainom sporoanja
povezan z izpraevancema A (stroj) in B
(lovek) in ne ve, kaj sta A in B. Njegova
naloga je, da ugotovi, kateri od
izpraevancev na drugi strani je lovek in
kateri stroj. Pri tem bo stroj skual
izpraevalca zavesti in se bo ves as
trudil, da bi bili njegovi odgovori taki,
kot bi jih dajal lovek. lovek pa bo
odgovarjal tako, da bo skual imbolj
prepriljivo pokazati, da ni stroj. Tak
preizkus nato vekrat ponovimo, z
razlinimi ljudmi na mestu izpraevalca in
na mestu B. e stroju uspe v bistveno ve
kot polovici primerov preslepiti
izpraevalca tako, da le-ta misli, da je A
lovek, potem lahko sklepamo, da ta stroj
misli.
Vendar ta vloga ni vezana samo na izvore
kognitivne znanosti. Tudi kasneje lahko
najdemo mnoico primerov, ko so
znanstveniki uporabili in dogradili
teoretsko delo filozofov; na primer na
podroju strojnega uenja v umetni
inteligenci, ko so se naslonili na doseke
logike in teorije znanosti. Tako so
Hemplovo teorijo pojasnitve in
potrjevanje hipotez s pomojo primerov
uporabili pri ekspertnem sistemu Dendral.
Tudi dandanes ostaja e mnogo
pomembnih tem v kognitivni znanosti, ki
2
V slovencini je dostopen v zborniku Oko
duha.

Slika 2: Ilustracija Eda Podreke iz knjige

Mievi, N. in Marki, O. Fizino in Psihino,
Aristej, 1998, str. 47, z dovoljenjem.

so za znanstvenike e premalo jasno

formulirane. Naloga filozofov je, da
poskuajo temo razdelati tako, da se jo
bodo v obliki konkretnih vpraanj lahko
lotili znanstveniki. Med njimi je v zadnjem
asu velika pozornost posveena zavesti.
Filozofi se trudijo, da bi ta izraz, za
katerega se je izkazalo, da dejansko
pokriva ve razlinih pojmov, natanno
analizirali. Pojmovna analiza pa je tudi
sicer potrebna za osrednje teoretine
pojme, ki jih uporabljajo kognitivni
znanstveniki, kot je na primer pojem
reprezentacije.

VLOGA INPEKTORJA
S pomojo filozofsko refleksijo in z e
omenjenimi metodami (argumentiranje,
pojmovna analiza, zgodovinska
perspektiva) filozofi tudi prevpraujejo
temeljne predpostavke, na katerih
znanstveniki postavljajo nadaljne hipoteze
in nartujejo eksperimente. Drugi
znanstveniki temu obiajno posveajo le
malo pozornosti. Znan primer takega
pristopa je kritika, ki jo je za Skinerja in
behaviorizem podal Chomsky. S pomojo
filozofske analize je izpostavil temeljne
predpostavke behaviorizma in pokazal na
njihovo neustreznost ter predlagal nove
principe, ki lahko uspeneje vodijo
raziskovanja.

VLOGA KARTOGRAFA
Ena od vlog filozofa je tudi, da poskua
razumeti in opisati, kako se skladajo (ali so
si v nasprotju) razlini elementi kognitivne
znanosti, kot da bi gradil zemljevid
doloenega podroja. Lep primer za to je
knjiga filozofa Johna Haugelanda (1985)
Artificial Intelligence: The very idea, v
kateri je razumevanje umetne inteligence
umestil v iri zgodovinski in pojmovni
kontekst. Poleg tega filozof predstavlja
tudi most med empirino znanostjo in
humanistiko. Raziskovanja kognitivnih

12

FILOZOFIJA
znanstvenikov o zaznavanju, spominjanju,
sklepanju, ustvovanju, itd. skua
povezati z antropologijo, zgodovino in
literaturo.

VLOGA OCENJEVALCA IN
USMERJEVALCA
Kot smo omenili, je ena od znailnosti
filozofskega pristopa zgodovinska
perspektiva. Filozof naj bi poznal
predhodne ideje, predhodne raziskovalne
programe, tako dobre kot slabe. Na
podlagi poznavanja preteklih filozofskih in
znanstvenih dosekov bi potem lahko
ocenjeval sodobne teoretske predloge.
Opozarjal bi na nove logine monosti in
na napake v doloenih teorijah ter zaradi
svojega bolj celostnega vpogleda imel
doloeno avtoriteto pri odoloanju, katere
ideje so dobre. Tako vlogo imata na primer
amerika filozofa H. Dreyfus in J. Searle.
Prvi je na osnovi primerjave klasine
umetne inteligence s kartezijanskim
racionalistinim pristopom pokazal, da
simbolna umetna inteligenca ne bo mogla
uspeti z modeliranjem vsakdanjega znanja
in napovedal, da je bolj perspektiven
pristop modeliranje z nevronskimi
mreami. Searle, ki je znan kot oster kritik
kognitivnih modelov, je analiziral pojem
intencionalnosti. Napadel je hipotezo
klasine kognitivne znanosti, po kateri
imajo sistemi, ki so manipulatorji
simbolov, tudi vsebinska (intencionalna)
stanja. Da bi pokazal, da je taka trditev
absurdna, je zasnoval miselni
eksperiment, imenovan Kitajska soba
(slika 3). Zamislil si je, da je zaprt v sobo

in preklada kitajske pismenke v skladu z

navodili, zapisanimi v angleini. eprav
bi kitajsko govorei opazovalec morda
mislil, da oseba v sobi razume kitajsko, po
Searlovem mnenju to ne bi bilo mogoe,
saj je vse, kar pone zgolj manipulacija s
simboli v skladu z njihovo obliko, nima pa
pojma, kaj ti simboli pomenijo. Po
njegovem mnenju zato tudi izvajanje
raunalnikega programa ne more
vzpostaviti pravega razumevanja in s tem
miljenja. Miselni eksperiment lahko
zapiemo tudi v obliki argumenta:

ostalih znanstvenikov ni neke neprehodne

vrzeli. Pomembno filozofsko delo tako
pogosto opravijo znanstveniki, ki zaasno
prevzamejo eno od zgoraj opisanih vlog
filozofa. In na drugi strani, filozofija
kognitivne znanosti mora biti vpeta v
empirino raziskovanje.

1. Raunalniki programi upotevajo le

obliko simbolov (so formalno sintaktini).

Haugeland, J. (1985), Artificial

Intelligence: The very idea, MIT Press,
Cambridge, MA.

2. Pravo razumevanje (misli) je obutljivo

na vsebino simbolov (semantiko).

Hofstadter (ur.) (1990), Oko Duha,

Mladinska knjiga, Ljubljana

3. Sintaksa sama ne more doloati pomena

ali biti zadostna za pomen (semantiko).
Torej,

Kim, J. (1996), Philosophy of Mind,

Westview Press.

VIRI:
Guttenplan, S. (ur.), (1994), A companion
to the Philosophy of Mind, Basil
Blackwell.

4. Raunalniki program ne more biti

zadosten za pravo razumevanje (misli).

Mievi, N., Marki, O. (1998), Fizino in

psihino: Uvod v filozofijo psihologije,
Aristej, entilj.

Na Searlov argument je bilo podanih

precej ugovorov in e danes potekajo
ivahne debate, ki pomagajo razjasniti
temeljne pojme in odpirajo nove poti
raziskovanja.

van Gelder, T. (1998), The roles of

philosophy in cognitive science,
Philosophical Psychology, vol. 11, no. 2,
str. 117-135.

Naj sklenemo to kratko razmiljanje z

ugotovitvijo, da bi bilo napano, e bi si
zamiljali filozofa kognitivne znanosti kot
povsem razlinega in loenega od
psihologa, raunalniarja, lingvista itd.
Kognitivna znanost je interdisciplinarni
tudij in med delom filozofa in delom

Slika 3: Ilustracija Eda Podreke iz knjige Mievi, N. in Marki, O. Fizino in Psihino, Aristej,
1998, str. 51, z dovoljenjem.

13

SOCIALNA PSIHOLOGIJA

Janez Beaj

Kognitivna paradigma v socialni

psihologiji
KAJ JE SOCIALNA KOGNICIJA?
Termin socialna kognicija naj bi bil
razmeroma nov (Rus, 1994) in morda je
tudi v tem razlog, da ima socialna
psihologija teave z njegovim
definiranjem. Thomas M. Ostrom, v uvodu
k drugi izdaji Prironika o socialni kogniciji
(Wyer, Srull, 1994), npr. ugotavlja, da v
literaturi obstaja gotovo ve kot 100
razlinih poskusov definiranja tega pojma.
Po njegovem mnenju je teava tudi v tem,
da socialna kognicija pravzaprav pomeni
specifino konceptualno orientacijo, ne pa
kaknega specifinega pojava. Na to, da
socialna kognicija ni samostojno
raziskovalno podroje, niti specifina
teorija znotraj socialne psihologije,
opozarjata tudi Macrae in Hewstone (v
Manstead, Hewstone, 1995). Tudi po
njunem mnenju gre le za specifien
pristop, utemeljen z vrsto predpostavk, ki
usmerjajo raziskovanje. Med
najpomembnejimi najdemo tudi
naslednje: da obdelava informacij
(information processing) poteka po
doloenih stopnjah, da imajo vdenjske
strukture (knowledge structures) odloilen
vpliv na vkodiranje in shranjevanje ter da
je lovekova obdelava informacij pogosto
pristrana (biased).
Kljub teavam z definiranjem v literaturi
vendarle najpogosteje naletimo na
definicijo Fiskejeve in Taylorjeve (1991), ki
pravita, da je cilj raziskovanja na podroju
socialne kognicije ugotoviti, kako ljudje
razumemo same sebe in druge ljudi (Fiske,
Taylor, 1991, 14). Macrae in Hewstone (v
Manstead, Hewstone, 1995) pa po
Fiskeyevi in Taylorjevi ter Wyerju in Srullu
povzameta, da socialna kognicija pomeni
preuevanje socialnega vdenja (njegove
vsebine in strukture) in kognitivnih
procesov (pridobivanje, predstavljanje in
priklic informacij), ki pomenijo klju do
razumevanja socialnega vedenja in
dejavnikov, ki na to vplivajo. V ozadju so
seveda popolnoma praktine zadeve.
lovek poskua razumeti socialne
Dr. Janez Beaj je izredni profesor na Katedri za
socialno psihologijo Filozofske fakultete v
Ljubljani.

situacije, v katerih se znajde, zato da bi v

njih lahko uspeno predvideval in
nartoval svoje lastno vedenje. Za to
potrebuje dovolj tono zaznavo,
uinkovito informativno strukturo in
procese, ki so tesno povezani s
lovekovimi cilji, motivi, in potrebami
(Fiske, 1993). Pri tem naj bi bila temeljnega
pomena tri osnovna vpraanja:
1) katere informacije se shranijo in kako so
v spominu organizirane,
2) kako nato te uskladiene informacije
vplivajo na nadaljnjo obdelavo informacij,
odloanje in vedenje in
3) kako in kdaj se uskladiene informacije
spremenijo (Macrae, Hewstone, v
Manstead, Hewstone, 1995).

RAZLIKA MED KOGNITIVNO IN

SOCIALNO PSIHOLOGIJO
Socialna psihologija se od kognitivne
razlikuje predvsem v tem, da se omejuje na
obdelavo informacij o ljudeh in socialnih
situacijah. Toda prav te informacije so
pomembno drugane od ostalih, zaradi
esar je med kognitivno in socialno
psihologijo tudi bistvena razlika. Ta
druganost informacij se po Fiske in
Taylor (1991) kae med drugim v tem,

da smo ljudje zelo kompleksna bitja,

da za razliko od drugih objektov lahko

ravnamo z doloenim namenom,

da je socialna kognicija obiajno

obojestranska, saj isto situacijo
zaznava in se nanjo odziva tudi druga
oseba,

da se objekt zaznavanja ob zavedanju

le-tega spremeni in

da je tonost kognicije teko

objektivno preveriti.

Fiskejeva in Taylorjeva (1991, 19) na

osnovi teh in e drugih znailnosti
zakljuujeta, da socialna kognitivna

psihologija ne more biti preprost

prevod kognitivne psihologije.

KAJ SODI NA PODROJE SOCIALNE

KOGNICIJE?
Zanimivo je pogledati, kaj vse pod tem
naslovom najdemo v socialnopsiholoki
literaturi. V bistvu gre za vse tiste pojave,
ki so tako ali drugae povezani s
lovekovim vdenjem o socialnem okolju.
V ospredju so seveda socialna
kategorizacija, socialna atribucija, socialno
zaznavanje, stereotipi, sheme in stalia.
Nekoliko bolj redko se avtorji ukvarjajo s
procesi, s katerimi se obdelujejo
informacije. Fiskejeva in Taylorjeva (1991)
obravnavata socialno vkodiranje
(pozornost in zavestnost) in socialno
sklepanje, kamor sodi tudi hevristika. To
poglavje najdemo tudi v Wyerjevem in
Srullovem Prironiku o socialni kogniciji.
Bike in Sherman (1994) pieta o socialnem
sklepanju, Strack (1994) pa o odzivanju na
socialno presojanje. V obeh omenjenih
knjigah najdemo tudi posebna poglavja, v
katerih se obravnava problem povezanosti
vdenjskih struktur in selfa (Kihlstrom,
Klein, 1994, Fiske, Taylor, 1991). Zanimivo
je, da je velik del drugega dela Prironika o
socialni kogniciji (Wyer, Srull, 1994)
namenjen uporabnosti socialne kognicije.
Tako najdemo tu poglavja o uporabnosti
socialne kognicije v politini, klinini in
zdravstveni psihologiji kot tudi na
podroju psihologije potronika. Na
izredno iroko uporabnost socialne
kognicije opozarja tudi Fiedler (1996).
Poleg klasinih tem, kot so stalia,
socialne sheme in atribucija, pa v
nekaterih sodobnih knjigah pod naslovom
socialna kognicija najdemo tudi
problematiko socialne identitete in
socialne predstave (Augoustinos, Walker,
1995).

POSAMEZNIK KOT OBDELOVALEC

INFORMACIJ
Kot kae definicija socialne kognicije, je v
srediu zanimanja navaden lovek in
njegovo razumevanje sveta. Do sedaj se je

14

SOCIALNA PSIHOLOGIJA
izoblikovalo pet razlinih pogledov na to,
kako tak posameznik obdeluje informacije
in kako na osnovi tega oblikuje svoje
vedenje. Najprej ga lahko vidimo kot
iskalca skladnosti oz. racionalizatorja (the
consistent or rationalizing person). V
ospredju je ugotovitev, da neskladnost
kognicij povzroa neprijetno psiholoko
stanje, kar sproi dejavnosti za
vzpostavitev ponovnega ravnoteja. V
tem okviru je poleg Heiderjevega dela
najbolj znana Festingerjeva kognitivna
disonanca. Posameznika je mogoe videti
tudi kot naivnega znanstvenika (the naive
scientist), ki si pri obdelavi informacij
pomaga z e oblikovanimi teorijami. Tu gre
za celostni pristop, po katerem je
oblikovanje vtisa, zaradi e obstojeega
gestalta, mono e na osnovi posameznih
elementov, posebej e gre za centralne
lastnosti. S tem je najbolj povezano
Aschevo delo iz tiridesetih let. Reakcija
na njegovo razumevanje lovekovega
obdelovanja informacij je preprianje, da
imajo podatki sami po sebi vendarle vejo
teo kot pa teorije o njih. Obdelani naj bi
bili po posebnem algebrainem postopku.
Konni vtis o neki osebi bi lahko bil
preprosta vsota ali pa povpreje tok, ki je
pripisana posameznim lastnostim te osebe.
Po tem gledanju naj bi bil lovek izurjen
predelovalec podatkov (the data
processing trainee). Glavni zastopnik te
smeri je C. A. Anderson. Fiskeyeva in
Taylorjeva (1991) sta skovali nov izraz za
opis lovekovega obdelovanja informacij:
to je miselna lenoba (cognitive miser), s
imer hoeta poudariti, da je lovek pri
socialnem zaznavanju miselno precej len,
da se ne briga kaj prida za dejstva in da
ubere blinjico vedno, ko je to le mogoe.
Uinkovitost je pomembneja kot
temeljitost. S takim pogledom na loveka
vsi seveda niso bili zadovoljni, tako da se
je zelo hitro pojavila e peta monost, po
kateri je lovek motiviran taktik
(motivated tactitian or the social agent).
Po tem gledanju se lovek lahko odloa
med razlinimi kognitivnimi strategijami, ki
jih ima na razpolago, in sicer na osnovi
svojih ciljev, motivov in potreb. e je
lovek torej motiviran in ima na razpolago
dovolj asa, bo razpololjive informacije
obdelal bolj natanno in med strategijami,
ki so na razpolago, poiskal najbolj
uinkovito. Seveda pa vsaka od natetih
monosti v sebi nosi razlien koncept
odnosa med osebo in socialnim objektom
(Leyens, Dardenne, 1996).

JE KOGNITIVNA PSIHOLOGIJA
VPLIVALA NA SOCIALNO?
Na splono se priznava, da je kognitivna
revolucija kot odziv na behaviorizem
vplivala tudi na socialno psihologijo in
okrepila raziskovalna prizadevanja na
podroju socialne kognicije. Vendar pa
mnogi avtorji opozarjajo, da socialna
psihologija pravzaprav nikoli ni prenehala
biti kognitivna in da behaviorizem nanjo ni
imel takega vpliva kot na ostalo
psihologijo. Fiskejeva in Taylorjeva to
utemeljujeta s tremi dejstvi. Med njimi je
morda najpomembneje, da je socialna
psihologija sprejela Lewinovo ugotovitev,
da je socialno vedenje potrebno videti prej
kot posledico specifine in subjektivne
posameznikove zaznave sveta, kot pa
posledico objektivnega stanja
draljajskega okolja. S tem je kogniciji
seveda priznan velik pomen. Do neke mere
naj bi se s tem ujemala tudi definicija
socialne psihologije G. Allporta, po kateri
naj bi se ta stroka ukvarjala ne le z vplivom
resnine, pa pa tudi namiljene ali
implicitne prisotnosti drugih oseb. Drugo
dejstvo po mnenju omenjenih avtoric je,
da socialna psihologija kognitivnih
elementov ni videla le kot vzrok za
socialno vedenje, ampak tudi kot
posledico socialnega zaznavanja in
socialne interakcije. In tretji, cela vrsta
socialnopsiholokih teorij predpostavlja,
da posameznik s svojo miselno
dejavnostjo tako ali drugae (so)doloa
svoje vedenje. K temu gotovo lahko
dodamo tudi dejstvo, da se je socialna
psihologija ves as, ne glede na menjajoe
se paradigme, ukvarjala s pojavi, ki po
definiciji sodijo na podroje socialne
kognicije. To so npr. stalia, socialno
zaznavanje, kognitivno ravnoteje ali pa
socialno primerjanje. Tako je mogoe rei,
da sam termin socialna kognicija morda res
ni star, da pa ima ta pristop v socialni
psihologiji dolgo in spotovanja vredno
zgodovino (Macrae, Hewstone, v
Manstead, Hewstone, 1995).

KAJ JE PRI SOCIALNI KOGNICIJI

SOCIALNEGA?
Vzroke za teave z definiranjem socialne
kognicije bi lahko iskali tudi v
razumevanju oznake socialna. Med
avtorji namre glede tega, kaj to pomeni, ni
prav velikega strinjanja, saj mnogi menijo,
da se pod tem naslovom prouujejo
izkljuno individualno psiholoki
mehanizmi, zaradi esar o socialnosti ni

mogoe govoriti. Med ostre kritike

obiajnega razumevanja in raziskovanja
socialne kognicije sodita tudi Ickes in
Gonzales (1996). Njuno izhodie je, da je
veliko premalo upotevano dejstvo, da gre
v bistvu za dve razlini zadevi. Eno je, e
posameznik zaznava doloen socialni
objekt, drugo pa, e gre pri tem za
vzajemno zaznavanje. V prvem primeru gre
po mnenju avtorjev za preprosto
kognitivno psihologijo s socialnimi
draljaji, v drugem pa za socialno
psihologijo s kognitivnimi draljaji (prav
tam, 286). Drugo monost je mogoe
povezati s skupinskimi procesi in v tem
primeru socialna kognicija dobi neke nove
znailnosti, ki izhajajo iz medsebojne
povezanosti obeh socialnih objektov in
niso enake znailnostim niti ene niti druge
osebe. Prav ta monost pa je
eksperimentalno, tudi zaradi metodolokih
teav, na alost skoraj neobdelana.
Tudi Augoustinosova in Walker (1995) sta
mnenja, da je socialna kognicija, ki je
popularna predvsem v severni Ameriki,
socialna predvsem zato, ker se nanaa na
socialne objekte in da pri raziskovanju
lahko prevladuje individualistina
naravnanost. Po njunem mnenju zato
termin socialno zavaja. V bistvu naj bi
lo za nerazreene epistemoloke teave
socialne psihologije, ki so se zlasti v 60.
letih pokazali kot kriza te discipline, nato
pa poasi, ne da bi bili razreeni, izginili
nekam v ozadje. Tudi po mnenju teh dveh
avtorjev se v zgodovini socialne
psihologije ves as kae nestrinjanje glede
tega, na kateri ravni naj se socialni pojavi
sploh raziskujejo. Ali na ravni
posameznika, kot sta trdila predvsem oba
Allporta, ali pa na makrosocialni ravni, kar
so zagovarjali zgodnji socialni psihologi
(npr. Wundt, McDougall, Ross, Lindner)
in k emer se danes vraa vsaj del
evropske socialne psihologije (npr.
Moscovici). To dilemo po njunem mnenju
odraa tudi podroje socialne kognicije.
Sama se pridruujeta tistim, ki termin
socialna veejo na socialne, torej
neindividualne pojave. V Evropi vidita
predvsem tri pristope, ki jih je mogoe
videti kot pravo socialno naravnanost, s
katero se ta del sodobne evropske
socialne psihologije vraa k svojim
zaetkom s preloma stoletja. To so:
Tajflova in Turnerjeva teorija socialne
identitete, Moscovicijeve socialne
predstave in analiza diskurza
(Augoustinos, Walker, 1995, 4). Na tej
osnovi v socialno kognicijo avtorja poleg
klasinih tem (stalia, atribucija, socialne

15

SOCIALNA PSIHOLOGIJA
sheme, socialna identiteta, stereotipi,
predsodki), uvrstita tudi socialne
predstave, za katere Moscovici vztraja, da
niso individualni socialnopsiholoki pojav
(Farr, Moscovici, 1984).
Leyens in Dardenne (1996, 118) pa sta
mnenja, da je socialnost socialne
kognicije ne glede na omenjene kritike
utemeljena predvsem s tremi dejstvi: da se
kognicija po svoji vsebini vee na
socialno okolje, da je socialnega izvora in
da je splono razirjena. Kar se tie
vsebine, gre za kognicijo o ljudeh, njihovi
identiteti, medsebojnih odnosih in
stereotipiranju, v kar so vkljuene
implicitne teorije osebnosti ipd. Socialna
kognicija je socialna po svojem izvoru v
tem smislu, da je socialno okolje pogosto
tisto, ki doloi, kako naj njegovi lani
razmiljajo o sebi in drugih. In konno,
socialnost je utemeljena tudi z dejstvom,
da so vdenjski konstrukti, kljub
individualnim specifinostim, znotraj
doloenega socialnega prostora, vendarle
tudi dokaj enaki, zlasti ko gre za verska
preprianja, politine in socialne ideologije
ali za preprianja v zvezi s tem, kaj je prav
in kaj ni (Leyens, Dardenne, 1996, 120).

KJE IMA SOCIALNA KOGNICIJA SVOJ

SEDE?
Vpraanje, na kateri ravni (individualni ali
makrosocialni) se pojavlja socialna
kognicija, skriva v sebi usodno in
nerazreeno vpraanje socialne
psihologije o tem, kaken je pravzaprav
odnos med posameznikom in njegovim
socialnim okoljem. e ostanemo na
podroju socialne kognicije, to pomeni
vpraanje, v kolikni meri je
posameznikova obdelava informacij
socialno doloena in v kolikni
samostojna. Seveda se ob tem ni mono
izogniti vpraanju lovekovih spoznavnih
monosti. Empiricistina predpostavka,
da je vse to, kar vemo, neposredna
refleksija zaznanega fizinega sveta, je v
precejnji meri izginila, ugotavlja Resnick
(1991), namesto tega pa v dananji
kognitivni psihologiji vse bolj prevladuje
ideja konstruktivizma. Kognicije ne
razumemo kot objektivno odslikavo
zunanjega sveta, pa pa kot
posameznikovo mentalno rekonstrukcijo
resninosti, ki med drugim temelji tako na
preteklih izkunjah kot tudi potrebah,
eljah in namerah (Leyens, Codol, 1988,
97). Ljudje in tudi skupine, kot bi dodali
vsaj nekateri avtorji, tako postanemo

arhitekti svojega socialnega okolja. Taka

sodobna naravnanost se kae tudi v tem,
da se socialna kognicija v ubenikih
socialne psihologije rada pojavi pod
naslovom Konstrukcija socialnega
sveta (npr. Hewstone in sod., 1996).
Problem pa je tukaj enak kot tisti, ki smo
ga e omenili: na kateri ravni vdenjski
konstrukti pravzaprav nastajajo: na
individualni ali na skupinski? Gotovo je da
morajo biti uporabljani konstrukti dovolj
enaki, sicer nujno potrebne predvidljivosti
ne bi bilo, s tem pa tudi ne uinkovitega
vedenja. Toda tudi e do skupnih
konstruktov pride s pogajanji samostojnih
posameznikov ali ne, postanejo, tako kot
norme po Thibautu in Kelleyu, nadosebna
kategorija, ki kot tretja oseba zane
obvladovati prav tisti socialni prostor, ki
jo je ustvaril? Ali ta tretja oseba
predstavlja samostojno kategorijo ali ne?
To vpraanje je e posebej na mestu, e
pomislimo na socializacijo in prenaanje
tovrstnih kategorij z generacije na
generacijo. Z drugimi besedami, ali je
vdenje o okolju, e posebej socialnem,
individualna, socialna ali interaktivna
kategorija? In kaj te oznake pravzaprav
sploh pomenijo?
Na taka vpraanja nimamo jasnih
odgovorov, prav gotovo pa razlina
mnenja in preprianja. Piaget (1971) npr.
posameznika razume kot decentraliziran
epistemoloki subjekt in zanj je veliki
lovek preprosto preseie ali sinteza
idej, ki so rezultat trajnega medsebojnega
sodelovanja. Socialno okolje po njegovem
mnenju nadomea genetsko zasnovano
in posredovano vedenjsko regulacijo.
Tudi Moscovici je mnenja, da je zasidrana
predstava o razmiljajoem posamezniku
napana. Po njegovem mnenju bi bilo
potrebno namesto tega govoriti o
razmiljajoi drubi, ker je misel njen
produkt in v njej tudi obstaja in se
vzdruje. Razmiljajoi posameznik je
zanj prej nerazmiljajoi posameznik,
katerega dejavnost je bolj odvisna od
socialnih predstav, kot pa od njegove
motivacije, aspiracij, kognitivnih nael ipd.
(v Billig, 1993, 43). Oba avtorja torej sede
socialne kognicije postavljata izven
posameznika, v socialni prostor. Za
klasino socialno psihologijo, ki jo je
pomembno zaznamoval F. Allport s svojim
preprianjem, da tam zunaj ne more biti
prav ni drugega kot zgolj doloeno
tevilo posameznikov, je tako gledanje
gotovo precej nenavadno. Kdo ima prav,
je vpraanje, na katerega bo morala
socialna psihologija e odgovoriti.

VIRI:
Augoustinos, M., Walker I. (1995). Social
cognition, an integrated introduction,
Sage Publications, London.
Beike, D., R., Sherman, S., J (1994). Social
inference: inductions, deductions, and
analogies. V Wyer, Srull: Handbook of
social cognition, Vol. 1, 2, sec. ed.,
Lawrence Erlbaum Associates, Publishers,
Hillsdale.
Billig, M. (1993). Studying the thinking
society: social representations, rethoric,
and attitudes. V. Breakwell, M., G., Canter,
D.,V. (eds.): Empirical approaches to social
representations, Oxford.
Farr, Robert, M., Moscovici, Serge (1984).
Social representations, Cambridge
University Press
Fiedler, Klaus (1996). Processing social
infroamtion for judgements and decisions.
V Hewstone, Stroebe, Stephenson (eds.).
Introduction to social psychology, A
European perspective, sec. ed., Blackwell,
Oxford
Fiske, T., S., Taylor S. E. (1991). Social
cognition, sec. ed., McGraw Hill, New
York.
Fiske, Susan, T. (1993). Social cognition
and social perception, Annual Review of
Psychology, Vol. 44.
Hewstone, M., Stroebe, W., Codol, J., P.,
Stephenson, G. (eds.) (1988). Introduction
to social psychology, A European
perspective, Blackwell, Oxford.
Hewstone, M., Stroebe, W., Stephenson,
G. (eds.) (1996). Introduction to social
psychology, A European perspective, sec.
ed., Blackwell, Oxford.
Ickes, W., Gonzales, R. (1996). Social
cognition and social cognition, From the
subjective to the intersubjective. V. Nye,
J.,L., Brower, A.M (eds.): Whats social
about social cognition? Sage, London.
Leyens, J., P., Dardenne (1996). Basic
concepts and approaches in social
cognition. V Hewstone, Stroebe,
Stephenson (eds.). Introduction to social
psychology, A European perspective, sec.
ed., Blackwell, Oxford.

16

PEDAGOKA PSIHOLOGIJA
Manstead, A., S., R., Hewstone, M. (eds.)
(1995). The Blackwell encyclopedia of
social psychology, Blackwell, Oxford.
Piaget, Jean (1971). Biology and
knowledge, An essay on the relations
between organic regulations and
cognitive processes, The University of
Chichago Press.
Resnick, B., L., Levine J. M., Teasley S. D.
(eds.) (1991). Perspectives on socially
shared cognition, A European perspective,
sec. ed., American Psychological
Association, Washington.
Rus, S., Velko (1994). Socialna psihologija:
teorija, empirija, eksperiment, uporaba I,
Davean, Ljubljana.
Strack, Fritz (1994). Response processes in
social judgement. V Wyer, Srull.
Handbook of social cognition, Vol. 1, 2,
sec. ed., Lawrence Erlbaum Associates,
Publishers, Hillsdale.
Wyer, R., S., Srull T., K. (1994). Handbook
of social cognition, Vol. 1, Vol. 2, sec. ed.,
Lawrence Erlbaum Associates, Publishers,
Hillsdale.

Sonja Pejak

Pedagoka psihologija v
ogledalu kognitivne
psihologije
Kljub e 90-letnemu obstoju pedagoke psihologije kot samostojne
discipline njen predmet e vedno ni enotno (zadovoljivo?) definiran.
Splono sprejeto stalie med pedagokimi teoretiki je, da je pedagoka
psihologija disciplina, ki ima (lastno) psiholoko teoretino ozadje ter
uporablja (specifine) psiholoke raziskovalne tehnike in metode
raziskovanja pri preuevanju vzgojno-izobraevalnih problemov
(Weidenman in Krapp, 1986; Woolfolk, 1995). V prvi vrsti se ukvarja s
procesi uenja in pouevanja ter z razvojem poti za izboljanje teh
procesov. Zato bomo v nadaljevanju vpliv kognitivne na pedagoko
psihologijo pokazali predvsem na tem podroju.
M.W. Matlin (1994) oznauje kognicijo v
uenju kot pridobivanje, shranjevanje,
reprodukcijo in uporabo informacij/znanja.
Te miselne aktivnosti vkljuujejo procese
zaznavanja, pomnjenja, govora, reevanja
problemov, sklepanja in odloanja.
Kognitivna psihologija kot teoretina
orientacija, ki izhaja iz preuevanja
miselnih struktur in procesov (Craik, 1991,
po Matlin), je seveda mono vplivala na
pedagoko psihologijo, kajti vsi zgoraj
navedeni miselni procesi so nepogreljivi
v procesu uenja. Velja pa seveda tudi
reciproen vpliv raziskave s podroja
psihologije uenja in pouevanja
predstavljajo danes glavnino raziskav v
kognitivni psihologiji. Klasien kognitivni
pristop k preuevanju uenja, ki je
rezultiral v modelu informacijskega
procesiranja, je danes dopolnjen e s
kognitivnim in socialnokonstruktivistinim pristopom, ki izhaja iz
tega, da uenec oblikuje/konstruira znanje
s pomojo lastne aktivnosti in v interakciji
z okoljem, v katerem uenje poteka. Vloga
uitelja je v tem procesu pomembna,
vendar pa ne odloilna.
Konec 60-ih in v zaetku 70-ih let
behavioristini model uenja, ki je do tedaj
prevladoval v pedagoki psihologiji, ni
znal oz. mogel odgovoriti na nekatera
vpraanja v zvezi z organizacijo znanja,
razumevanjem in uporabo informacij pri
reevanju problemov, o naravi
sposobnosti, ki vodijo do bolj
Sonja Pejak je docentka za pedagoko
psihologijo na Oddelku za psihologijo
Filozofske fakultete v Ljubljani.

kompleksnih znanj ipd.

V zaetku 90-ih let so se na podroju
uenja in pouevanja izoblikovale tri
glavne raziskovalne smeri: prva smer gre v
preuevanje znanj in sposobnosti, ki naj bi
jih imel uenec (kompetenc), druga v
analizo zaetnega stanja uenevih znanj
in sposobnosti, tretja pa v pojasnitev
izvedbe procesa uenja, tj. prehoda od
zaetnega do elenega stanja, ki ga lahko
dosee uenec v doloenih pogojih.
V 70-ih in 80-ih letih je bil pri preuevanju
kognitivnih procesov v pedagoki
psihologiji poudarek predvsem na analizi
uenevih sposobnosti in znanj, s katerimi
vstopa v proces uenja (McCloskey in
sodelavci, 1980; Sternberg, 1985; Gelman
in Greeno, 1988 in drugi).
V 90-letih pa je bila pozornost
raziskovalcev usmerjena predvsem na
pojasnitev izvedbe procesa uenja. To je
bila posledica velikega tevila raziskav s
podroja spomina, jezika in reevanja
problemov. Newell in Simon (1972) sta v
svoji knjigi Human Problem Solving prva
izpostavila potrebo po znanstvenem
preuevanju poteka unega procesa.
Med najpomembneje raziskave z
vzgojno-izobraevalnega podroja lahko
uvrstimo tiste, ki preuujejo funkcionalna
in proceduralna znanja, znailna za dobro
razvite kognitivne sposobnosti ter
uporabo samoregulacijskih kontrolnih
strategij, ki omogoajo razumevanje in
strukturiranje znanja. Razlike v
posameznih vrstah znanj so preuevali ob
primerjanju znailnosti teh znanj pri

17

PEDAGOKA PSIHOLOGIJA
ekspertih in zaetnikih.

STRATEGIJE

FUNKCIONALNA IN PROCEDURALNA
ZNANJA/SPOSOBNOSTI

Samoregulacijske sposobnosti oznaujejo

sposobnosti, s pomojo katerih
spremljamo potek lastnega uenja/
pouevanja. Kaejo se kot vdenje o tem,
katere strategije izbrati za dosego cilja,
kako zakljuiti nalogo v doloenem asu,
sistematino pristopati k uenju (tj.
presoditi o teavnosti unega gradiva,
razporediti as za uenje/pouevanje),
opazovati in oceniti lasten napredek in
podobno (Simon in Simon, 1978, Larkin in
sodelavci, 1980; Brown in Palincsar, 1984,
Zimmerman, Bonner in Kovach, 1996).
Rezultati tudij kaejo na obstoj velikih
interindividualnih razlik med ljudmi, pri
emer se zdi, da imajo slabe razvite te
sposobnosti ljudje s slabimi
proceduralnimi sposobnostmi.

Eksperti so pristopili k procesu uenja

izhajajo iz predpostavk, znane pojme so
uporabili v novih povezavah, presojali
potek uenja korak za korakom in vzronoposledino zakljuevali. Motiv ekspertov
pri usvajanju znanja je bil funkcionalne
narave, tj. teili so k uporabi
pridobljenega znanja. Nasprotno od njih
pa zaetniki lahko poznajo naela in
pravila, potrebna za reitev problema, ne
vedo pa, kdaj, pod kaknimi pogoji jih
uporabiti. Razlika med njimi je torej v
proceduralni sposobnosti prehoda od
deklarativnega znanja (tj. informacij, ki so
uskladiene v dolgoronem spominu) do
funkcionalnega znanja ter v hitrosti
uporabe tega znanja. Eksperti hitro
uporabijo potrebna znanja, soasno
izvajajo razline dejavnosti, kar zahteva od
njih fleksibilno preklapljanje pozornosti
od enostavnih do bolj kompleksnih delov
neke naloge (Shiffrin in Schneider, 1977;
Anderson, 1983). Tak primer je npr. pri
branju, ko mora bralec izmenino usmerjati
svojo pozornost od enostavne spretnosti
tehnike branja, do razlinih bralnih
strategij in do najbolj kompeksne
sposobnosti razumevanja celotnega
gradiva. Tudi e zaetnik obvlada
posamezne postopke, pa ima teave z
njihovo soasno uporabo (Perfetti in
Lesgold, 1979). Zaradi tega je potrebno, da
se doloene komponente sposobnosti
avtomatizirajo, tako da se po potrebi
monost zavestne obravnave informacij
usmeri na vije kognitivne ravni. V tej
toki se kognitivna psihologija uenja e
pribliuje behavioristinemu pojmovanju
uenja, ki zagovarja prehod sposobnosti
od zaetne faze verbalnega znanja do
asociativne medfaze in konne avtonomne
faze (Fitts in Posner, 1967).
Razvoj proceduralnih sposobnosti je ena
od najbolj pomembnih dimenzij razvoja
une kompetentnosti. Proceduralna znanja
so predpogoj za uporabo unih strategij,
ki predstavljajo osrednji moment
stratekega uenja, poudarjata
C.E.Weinstein in L.R.Hume (1998). Ko se
uenec seznanja z unimi strategijami,
ozavea lasten proces uenja, hkrati pa
spozna prednosti sistematine uporabe
unih strategij (Garner, 1987, po Weinstein
in Hume).

SAMOREGULACIJSKE
SPOSOBNOSTI IN KONTROLNE

Kontrolne strategije v unem procesu pa

spremljajo pretok informacij skozi razline
spominske ravni (senzorni, kratkoroni in
dolgoroni spomin) in vkljuujejo procese
selekcije informacij, obdelavo informacij in
ponovitev le-teh ipd. Te kontrolne
strategije imenujemo tudi metakognitivne
sposobnosti. Razvoj teh sposobnosti
lahko pripiemo delno maturaciji (stareji
otroci v veji meri uporabljajo kontrolne
strategije; Flavell in sodelavci, 1970,
Pressley, 1982, Brown, 1983, Markman,
1985, Bransford in sodelavci, 1986), delno
pa tudi uenju oz. razlinim unim
izkunjam uencev. Avtorji so v svojih
tudijah razvili tudi veliko tevilo razlinih
programov za razvoj metakognitivnih
sposobnosti. Najpogosteje so te programe
uporabljali pri razvoju sposobnosti branja,
pisanja in raunanja (Greenfield, 1984,
Brown in Palincsar, 1984, 1988; Collins,
1988, po oljan, Kovaevi).
Eksperimentalni rezultati kaejo, da se
uenci resnino nauijo uporabljati niz
strategij za spremljanje poteka uenja in
preverjanje unih rezultatov, hkrati pa
prihaja do porasta znanja tudi pri
predmetih, kjer se izvajajo ti programi.

ORGANIZACIJA IN STRUKTURA
ZNANJA
V procesu uenja se informacije v
dolgoronem spominu medsebojno
povezujejo, posamine informacije se
organizirajo v veje pomenske skupine,
tako da jih uenec lahko hitro priklie iz
spomina (Rummelhart in Norman, 1978).
Tako organizirane strukture znanja
strokovno imenujemo shemate
(Rummelhart, 1980; Gagne, Yekovich in
Yekovich, 1993, po Woolfolk). Shemate se
razvijajo, spreminjajo in specificirajo, kar

omogoa uporabo vijih procesov

miljenja, potrebnih npr. pri problemskem
uenju. Tako strukturirano znanje
omogoa razvoj sposobnosti
zakljuevanja, pomaga pri pridobivanju in
obdelavi novih informacij. Hkrati shemate
omogoajo tudi povezovanje e
obstojeega znanja z novimi informacijami,
kar omogoa uenje in reevanje
problemov.
Iz prikaza tovrstnega pojmovanja uenja
lahko zaslutimo mone kognitivne modele
pouevanja; med njimi sta najbolj tipina
primera Brunerjev model uenja z
odkrivanjem (Bruner, 1956, po Woolfolk)
in Ausubelov model recepcijskega uenja
(Ausubel, 1963, 77, po Woolfolk). Bruner v
svojem modelu poudarja aktivno vlogo
uenca v procesu uenja. Uenec je tisti,
ki s pomojo aktivnih oblik dela sam
odkriva doloena splona naela. Vloga
uitelja je po njegovem v tem, da oblikuje
stimulativno okolje, ki spodbuja uenca k
zastavljanju vpraanj, raziskovanju in
eksperimentiranju. Po induktivni poti (od
posameznih primerov) prihaja do splonih
zakonitosti. Naprotno Brunerju pa
Ausubel trdi, da ljudje ne prihajamo do
znanja preko odkrivanja, pa pa s pomojo
recepcije. Uencu morajo biti pojmi, naela
in zakonitosti predstavljeni, sam pa jih
mora razumeti, tj. spoznati odnose in
povezave med posameznimi pojmi/idejami.
Kot metoda pouevanja se mu zdi najbolj
primerna metoda razlage, kjer uitelj
predstavi uencem celotno uno gradivo,
pri emer gre v razlagi od splonih k bolj
specifinim pojmom.
Na pragu novega tisoletja se postavlja
vpraanje, kam bo la smer nadaljnjega
preuevanja uenja. Sodobni avtorji
pogosto izraajo potrebo po oblikovanju
bolj celovitega/integrativnega pristopa k
razlagi uenja. Za vse sodobne in pretekle
raziskave je namre znailen parcialen
pristop k raziskovanju unega procesa. Ta
parcialnost se kae v izbiri enega
raziskovalnega elementa (npr. kontrolnih
strategij, strukture znanja) in merjenju
uinkov urjenja v tej posamezni dimenziji
sposobnosti oz. njenem vplivu na koliino
in kvaliteto znanja.
Neraziskano je tudi vpraanje, kako
uenec pride do zaetnega/izhodinega
znanja. Nekateri raziskovalci (npr.
Anderson, 1983, Kintsch,1988; Just in
Carpenter, 1987) izhajajo enostavno iz
predpostavke, da ima uenec doloeno
koliino deklarativnega znanja e
usvojeno. Razmeroma neobdelana so tudi
vpraanja, kako individualne razlike

18

PEDAGOKA PSIHOLOGIJA
vplivajo na uenje oz. une rezultate,
kaken je odnos med nainom uiteljevega
pouevanja in stopnjo razvitosti
metakognitivnih sposobnosti/znanj pri
uencih itd. Pot k odgovorom na ta in e
druga vpraanja se verjetno skriva tudi v
odkrivanju novih merskih instrumentov, ki
omogoajo znanstveno-raziskovalno delo
na tem podroju.
Osebno pa menim, da je potrebno
posvetiti pozornost zlasti programom
intervencije za razvoj sposobnosti/znanj
uencev, ki bodo pomenili, da smo prieli
teoretina spoznanja s podroja
kognitivne psihologije uenja in
pouevanja prenaati v prakso. Tovrstne
raziskave bodo predstavljale mesto za
preverjanje starih in oblikovanje novih
teorij uenja in pouevanja, kar bo
koristilo tako izobraevalni praksi kot tudi
razvoju znanosti.

VIRI:
Anderson, J.R. (1983). The Architecture of
Cognition. Cambridge,MA: Harvard
University Press
Brown, A.L. (1983). Knowing when, where
and how to remeber: a problem of
metacognition. V: R. Glaser (ed.).
Advances in Instructional Psychology.

Hillsdale, NJ: Erlabaum

Brown, A.L., Palincsar, A. (1984).
Reciprocal teaching of comprehensionfostering and monitoring activities.
Cognition Instruction,1, 175-77
Flavell, J.H. in drugi (1970). Developmental
changes in memorization processes.
Cognitive Psychology, 1, 324-40
Gelman,R., Greeno, J. (1988). On the nature
of competence:principles for
understanding in a domain. V:L.B.
Resnick. Knowing, Learning and
Instructions: Essays in Honor of Rober
Glaser. Hillsdale,NJ: Erlbaum
Just, M.A., Carpenter, P.A. (1987). The
Psychology of Reading and Language
Comprehension. Boston: Allyn and Bacon
Kintsch, W. (1988). Learning form text. V: .
Resnick. Knowing, Learning and
Instructions: Essays in Honor of Rober
Glaser. Hillsdale,NJ: Erlbaum
Larkin, J.H. in drugi (1980). Models of
competence in solving physics problems.
Cognition, 4, 317-4
Markman, E.M. (1985). Comprehension
monitoring:developmental and
educational issues. V: S.J. Chipman in
drugi. Thinking and Learning Skills :
Research and Open
Questions. Hillsdale,NJ:
Erlbaum
Matlin, M.W. (1994).
Cognition. 3rd ed. Fort
Worth: Harcourt Brace
Publishers
McCloskey, M.,
Caramazza, A., Green, B.
(1980). Curvilinear
Motion in Absence of
External Forces: Naive
Belifs about the Motion
of Objects. Science,
210, 1139-41
Newell, A., Simon, H.A.
(1972). Human Problem
Solving. Englewood
Cliffs, NJ: Prentice-Hall
Inc.

Osebni arhiv K.K.

Perffetti, C.A., Lesgold,

A.M. (1979). Coding
and comprehenison in
skilled reading. V: L.B.
Resnick, P.Weaver (e.).
Theory and Practice of
Early reading..
Hillsdale, NJ: Erlbaum

Simon, D.P., Simon, H.A. (1978). Individual

differencies in solving physics problems.
V: R.S. Siegler (ed.) Childrens Thinking:
What develops?. Hillsdale, NJ: Erlbaum
Pressley, M. (1982). Elaboration and
memory development. Child development,
53, 296-309
Rummelhart, D.E., Norman, D.A. (1978).
Accretion, tuning and restructuring:three
models of learning. V: J.W. Cotton,
R.L.Klatzky (ed.). Semantic Factors in
Cognition. Hillsdale, NJ: Erlbaum
Rummelhart, D.E. (1980). Schemata: the
buiding blocks of cognition. V: R.Spiro, B.
Buce, W. Brewer (ed.). Theoretical Issues
in Reading Comprehension. Hillsdale, NJ:
Erlbaum
Shifrin, R.M. in Schneider, W. (1977).
Controlled and automatic human
information processing: II. Perceptual
learning, automatic attending and a
general theory. Psychological Review, 84,
127-90
Sternberg, R.J. (1985). Beyond IQ.
London: Cambridge University Press
Weidenmann, B., Krapp A. (1986).
Paedagogische Psychologie. MuenchenWeinheim: Urban & Schwarzenberg
Weinstein, C.E., Hume, L.R. (1998). Study
Strategies for Lifelong Learning.
Washington, DC: American Psychological
Association
olajn, N.N., Kovaevi, M. (1991).
Kognitivna znanost. Zagreb: kolske
novine
Woolfolk, A.E. (1995). Educational
Psychology. 6th ed.Boston: Allyn and
Bacon
Zimmerman, B.J. Bonner, S., Kovach, R.
(1996). Developing Self-Regulated
Learners. Washingotn, D.C.: American
Psychological Association

19

KLININA PSIHOLOGIJA

Nada Ani

Vpliv kognitivne psihologije na klinino

psihologijo
V okviru klinine psihologije se je v drugi polovici tega stoletja razvilo
bogato in raznovrstno podroje aktivnosti pod skupnim imenom
psihoterapija. Do takrat je bila namre ve kot pol stoletja psihoanaliza
prevladujoa psihoterapevtska teorija in praksa. Na zaetku druge
polovice naega stoletja so nastale tudi druge psihoterapevtske smeri,
znotraj katerih so se razvile razline ole. Razlogov, ki so do tega
privedli, je ve. Eden izmed njih je bilo nezadovoljstvo s psihoanalizo
(oitali so ji, da je dolgotrajna, dostopna samo praktikom, ne daje hitrih
rezultatov, njenih teoretskih konceptov pa ni mogoe preveriti). Drugi, e
bolj vplivni razlogi so bila spoznanja z razlinih vej in podroij
psihologije - kognitivne, razvojne, socialne, obe, eksperimentalne ter
tudi z drugih znanstvenih disciplin (nevrologije, fiziologije).
VPLIV KOGNITIVNE PSIHOLOGIJE NA
RAZVOJ PSIHOTERAPIJE
Podroje kognitivne psihologije se ukvarja
s lovekovim miljenjem, psiholingvistiko,
z razlinimi vidiki kognitivnega delovanja
in s psiholokim procesiranjem podatkov.
Med drugim je predmet kognitivne
psihologije zapleten proces sprejemanja
podatkov, v katerih prepoznavamo in
klasificiramo informacije za shranjevanje.
Le-te se nato shranijo s pomojo
povezovanja z e obtojeimi informacijami.
Z uporabo jezika pa prehajajo skozi
simbolino obdelavo, kar pomeni, da se ne
shranjujejo v surovi obliki, v kateri so
bile sprejete. Naslednja faza v procesiranju
je izloanje potrebne informacije iz
skladia oz. spomina. Kompleksnega
procesa sprejemanja, obdelave,
shranjevanja in uporabe podatkov ni tako
enostavno razloiti. Danes obstajajo
tevilne raziskave, ki kaejo na pomembne
razlike med posamezniki glede procesa
obdelave podatkov; pri osebah, ki so
grupirane po doloenih znailnostih (npr.
teave pri branju, specifine une
teave), se pojavljajo doloene motnje
pri dekodiranju, kratkoronem,
dolgoronem in delovnem spominu
(Wong, 1996). Ugotovili so, da je
psiholoko procesiranje podatkov
doloeno s tevilnimi faktorji, kot so:
bioloke lastnosti, izkunje, emocionalno
stanje, trenutna situacija, socialne
okoliine V trajnem procesu
prilagajanja na pogoje spremenljivega
Nada Ani je profesorica na Oddelku za
psihologijo v Zagrebu in strokovnjakinja za
kognitivno terapijo.lanek je iz hrvakega jezika
prevedla Aida Pjani.

okolja vsak posameznik razvija svoj

poseben, edinstven nain sprejemanja
informacij, njihovega povezovanja, razlage
ter uporabe. Nae obnaanje in reakcije so
doloene z naim osebnim nainom
zaznavanja podatkov iz okolice, pomenom,
ki jim ga dajemo in nainom, kako sebe
ocenjujemo v zvezi z zahtevami okolice (ne
pa z okolico kot tako). Kognitivna
aktivnost vpliva torej na obnaanje in ima
pomembno vlogo v interakciji posameznik
okolje.
V klinini psihologiji se vpliv kognitivne
psihologije vidi v diagnostinih ocenah
kot posebni usmerjenosti v raziskovanje
specifinih kognitivnih in verbalnih
disfunkcij. Spoznanja iz kognitivne
psihologije so skupaj z drugimi vplivi
pripomogla k formuliranju kognitivnega
modela za razumevanje in obravnavanje
raznovrstnih psihinih motenj in
disfunkcij. Po kognitivnem modelu so
psihine motnje pomembno povezane s
psihinimi distorzijami (negativne
avtomatske misli). Npr. anksiozne osebe
so pretirano usmerjene na zaznavanje
nevarnosti v svoji domeni. Domena
predstavlja koncept o sebi ter vse cilje in
vrednote posameznika. Mehanizmi
kontrole, ki jih uporabljajo anksiozne
osebe so: izogibanje (fobine motnje),
posebne ritualne dejavnosti, ki imajo za
njih posebno zaitno funkcijo
Celotno procesiranje podatkov, ki so
vezani na posameznika, njegovo okolico,
preteklost in prihodnost ter njegovo
lastno domeno, je doloeno s
sprejemanjem in izbiro informacij. To dvoje

namre potrjuje in dokazuje osnovna

preprianja o sebi kot o neuspeni,
nesreni, neljubljeni osebi, ki ni vredna
spotovanja ipd.
Kognitivna aktivnost prav tako mono
vpliva na ustva. Osebe, ki o sebi
razmiljajo na prej omenjen nain, ne
morejo imeti pozitivnih ustev, temve
prevladujejo tista, ki se skladajo z
negativno usmerjenimi konotacijami, kot
so potrtost, alost, brezup, slaba volja
Te konotacije in ustvena stanja se
odraajo tudi v vedenju; obiajno se to
kae v znianem nivoju splone aktivnosti,
zniani motivaciji in interesu za veino
aktivnosti, razvedrilo in socialne kontakte.
Vpliv in soodvisnost vsakega od
navedenih vidikov (vedenje, emocije,
kognicije) delovanja sta dvosmerna.
Obstajajo tevilni dokazi razlinih raziskav,
ki kaejo na to, da kognitivna aktivnost
mono vpliva na vedenje. Skratka, na isti
draljaj (dogodek) bodo emocialne in
vedenjske reakcije razline, e draljaj
razlino tolmaimo. Npr.: e ponoi
zasliimo hrup in pomislimo, da je maka
nekaj podrla, se bodo nae emocije in
vedenje razlikovali od situacije, ko na isti
hrup odreagiramo tako, da pomislimo na
vlomilca. Po drugi strani lahko
emocionalna stanja vplivajo na
zaznavanje, kar ilustrira dvosmernost
vpliva med kognitivnimi procesi in ustvi.
Nekateri ljudje se, recimo, poutijo
neprijetno, kadar so izpostavljeni; v drubi
so nerodni ter jih je nenehno strah, da jih
bodo drugi negativno ocenili.
Spremljajoe negativne misli, ki jih imajo v
sebi, ustrezajo taknemu kognitivnemu
stanju: Vsi bodo videli, da takoj zardim,
Ne znam povedati niesar zanimivega,
Nihe me ne mara.Takna percepcija je
obiajno neutemeljena ali spaena.
Najpogosteje se takne osebe obnaajo
zadrano in prav one same drugim ne dajo
spodbude, kar se spet lahko razlaga kot
primankljaj elje po druenju. Tako
socialno anksiozne osebe vidijo dokaz, da
jih drugi negativno vrednotijo (ocenjujejo)
in ne sprejemajo. Skladno s svojim
preprianjem in nizkim samospotovanjem
v socialni situaciji doivljajo negativna
ustva, vedenje pa je izogibajoe
(izogibanje oesnega kontakta, pasivnost,

20

KLININA PSIHOLOGIJA
molenost).
Psihoterapevtski pristop, ki temelji na
kognitivnih modelih, se imenuje
kognitivna psihoterapija ali kognitivnobehavioralna terapija. Danes je to skupina
ve razlinih ol, ki jih lahko uvrstimo v tri
osnovne smeri: kognitivna restruktivacija,
problem-solving terapije, trening vein
obvladovanja (coping skills training).

KOGNITIVNA REKONSTRUKCIJA
Kognitivna rekonstrukcija je postopek, v
katerem se med terapevtsko obravnavo
dela na notranjih, kognitivnih procesih
posameznika s ciljem, da se osvobodi
svojih teav. Dela se na morebitnih
nepravilnostih, ki jih ima posameznik v
zaznavanju sebe, svojih monosti, da
teave premaga, ter v zaznavanju
pomembnih dogodkov iz okolice. Predmet
terapevtske intervencije so tudi selektivni
ali popaeni spomini, napake v sklepanju
in rezoniranju (povzemanju bistva) ter v
razumevanju vzrone povezanosti v lastni
domeni.
Kognitivna rekonstrukcija je vasih
usmerjena posebno na lokus kontrole.
Internalno - ekstremalni lokus kontrole se
meri s pomojo znane skale istega imena
(Rotter, 1966). Z njo se ugotavlja, ali ljudje
verjamejo, da so pomembni dogodki v
njihovem ivljenju bodisi pod vplivom
sree, sluajnosti ali drugih zunanjih
vplivov, bodisi sami kontrolirajo te
dogodke. Internalni lokus kontrole imajo
osebe, ki sebi pripisujejo kontrolo in
odgovornost za pomembne dogodke v
svojem ivljenju, za svojo usodo. V
klinini praksi pogosto sreujemo kliente,
ki zaradi ekstremnih preprianj o vzronoposledini zvezi trpijo zaradi obutka
krivde oz. obremenjujoega obutka
izkljuno lastne odgovornosti za
neugodne ali celo tragine izide in
dogodke. Ekstremna preprianja o

EMOCIJE

VEDENJE

vplivanju zunanjih, torej

nekonstrolabilnih vplivov, so povezana
tudi z nekaterimi skupinami, ki imajo
psihine teave. Med tudenti s teavami
in neuspehom v tudiju smo v nai
svetovalnici v preteklih treh letih opazili
enako tevilo tistih, ki sebi pripisujejo
popolno odgovornost za neuspeh in
tistih, ki neugodne izide pripisujejo
zunanjim vplivom (smola, teak izpitni rok,
prestrogi kriteriji, nemogoi profesorji).
Najveje tevilo tudentov ocenjuje, da so
k neuspehu prispevali tako zunanji kot
lastni vplivi.
Vsi imamo negativne misli o sebi, vsi
vasih pesimistino gledamo na
prihodnost, vsi vasih delamo bilance
neuspeha, vsi imamo vasih obutek, da
nam gre vse narobe. Tudi ljudje, ki se
imajo za dobro prilagojene in niso nikoli
iskali profesionalne pomoi, imajo
kognitivne distorzije. Tisto, kar jih loi od
oseb s psihinimi teavami, je dejstvo, da
imajo kot protiute ve pozitivnih stali
oz. pozitivnih misli, ki jim dajejo pogum, ter
bolj realistina preprianja. Osebe s
psihinimi teavami imajo ve iracionalnih
preprianj, ki so v osnovi kognitivne
distorzije.
Kje je meja? Meje so v psihologiji,
psihoterapiji, psihopatologiji zelo
obutljiva tema. Kognitivna restrukturacija
je postopek, ki se izvaja samo, e se
ugotovi, da so motnje ali disfunkcije
pomembno povezane in podprte s
kognitivnimi distorzijami. In seveda takrat,
ko posameznik ie pomo ter sprejema
takno obliko psihoterapije!
Po kognitivnem modelu se emocialne
teave lahko uspeno odpravijo s
spreminjanjem kognicij, ki jih spremljajo. Z
modifikacijo negativnih misli, izkrivljenih
zaznav in spominov se namre negativne
emocije omilijo ali celo odpravijo,
posledino pa se spremeni tudi vedenje.

KOGNICIJE

(Nikomur ni mar zame)

OSNOVNA PREDPOSTAVKA ali

IRACIONALNO PREPRIANJE
(Jaz sem oseba brez vrednosti, ne zasluim

si ljubezni)

Slika 1: Shematski prikaz kognitivnega modela interakcije kognicij, emocij in vedenja.

Takni postopki so usmerjeni na nek

konkreten problem oz. cilj. V
psihoterapevtskem slovarju jih
oznaujemo kot simptomatski pristop.
Kognitivna terapija je torej, kot je bilo e
omenjeno, orientirana na specifien
problem. Trajneje in globlje spremembe
lahko doseemo samo s spreminjanjem
osnovnih predpostavk, to je iracionalnih
preprianj, ki se zrcalijo v zunanjem
obnaanju, ter spremljajoih emocij in
kognicij.

SOLVING TERAPIJA
Razen omenjene kognitivne terapije loimo
e dve drugi glavni skupini, ki pa se bolj
ukvarjata s spretnostmi, strategijami in
uenjem novih vedenj. V tem primeru torej
ne delamo izkljuno na notranjih
kognitivnih procesih. Terapevtske
intervencije so hkrati usmerjene tudi na
(i)znajdljivost posameznika v njegovi
okolici ter na uspeneje premagovanje
stresnih pogojev. Namen teh postopkov
je, da individuum osvoji naine za bolj
uinkovito prilagajanje okolju, kar rezultira
v poveanem repertoarju vein za
reevanje socialnih in ivljenjskih teav.
To pomeni, da oseba ali skupina skozi
terapijo z uenjem izboljuje spretnosti in
uinkovitost ter istoasno zmanja
napetost, nelagodje ali vznemirjenost pri
sreevanju s stresnimi ali problemskimi
situacijami. Uenje teh vein poteka v
ve stopnjah, terapija pa je vedno
prilagojena specifinim potrebam
posameznika.
Prvi korak vestopenjske terapije je tona
identifikacija problema. To pomeni, da je iz
neke kompleksne situacije potrebno
izluiti problem, za katerega
predpostavljamo (oz. predpostavljata
klient in terpevt), da je kljuen. Nekaterim
se zdi ta zahteva pretirana. tevilni primeri
iz prakse in literature namre kaejo, da
ljudje iz razlinih razlogov ne morejo
vedno natano izloiti svojih kljunih
problemov. To je e posebej tipino za
osebe v visoko stresnih pogojih, ki na
svojo situacijo zaradi preobremenjenosti z
monimi in blokirajoimi emocijami gledajo
zoeno (tunelska perspektiva).
Poleg emocionalnih blokad lahko
posameznika v jasnem prepoznavanju
pomembnih problemov ovira tudi
pomanjkanje vein. Nekateri ljudje
namre nimajo oz. niso nikoli niti razvili
sposobnosti in vein za znajdenje v
problemskih situacijah. Za ilustracijo lahko
navedemo primer dela s tudenti v
svetovalnem centru za teave z uenjem

21

KLININA PSIHOLOGIJA
(DZ tudentov v Zagrebu). tudentje so
kot razlog za iskanje pomoi pogosto
navajali teave s spominom in
koncentracijo. Po natanni analizi so
ugotovili, da je kljuni problem nekaj
povsem drugega - neprimeren nain
uenja. Pod neprimeren oz. neadekvaten
nain uenja lahko tejemo:

uporabnosti, koristnosti vsake od

najdenih reitev tako, da se natanno
prouijo prednosti in pomanjkljivosti
vsake od njih. Po taki analizi sledi izbor
najprimerneje reitve in dogovor o asu,
kraju in posameznih korakih pri uporabi te
reitve. Po interpretaciji reitve sledi
samoocena.

Kot je videti, je to postopek, ki so ga

razvili in popularizirali psihologi (DZunlla
in Godfried, 1971; Spivack in Shuve, 1974;
Kendall, 1988 po Ani, 1985), namenjen
pa je odraslim in otrokom, ki v svojem
repertoarju vedenja in vein tekom
razvoja tega niso spontano osvojili. V
novejem asu se iroko uporablja pri delu
z otroki z razlinimi teavami v adaptaciji
na olo in v interakciji z vrstniki.

neredno uenje pri pripravljanju na

izpit (kampanjsko uenje);

uenje brez lastne aktivne organizacije;

branje gradiva brez aktivnega

ponavljanja;

pomanjkanje nartovanja.

Neustrezen nain uenja je poleg

navedenih lahko tudi popolnoma
individualen. Proces uenja namre lahko
ovira paralelna mentalna aktivnost. V taki
situaciji je koncentracija resnino
ogroena, zato je potrebno specificirati
problem. Ta je lahko naslednji:
-

pojavljanje zastraujoih ali

vnemirjujoih negativnih misli ali
predstav (ang. images) med
uenjem, kot npr.: Spet bom padel,
Nikoli mi ne bo uspelo, Stari bodo
znoreli;

sanjarenje o zanimivejih in bolj

zaelenih aktivnostih namesto uenja
dolgoasne in obsene snovi.

Ti dve skupini moteih misli in predstav

zahtevata popolnoma razlien pristop; pri
eni moramo dosei odklanjanje ovir, pri
drugi pa izboljanje koncentracije.
e ena monost neustreznega naina
uenja, ki je do sedaj e nismo omenili, je
nain, ki ne zajema priprave na kvalitetno
odgovarjanje. To je uenje na nain, na
katerega tudent na izpitu ne odgovarja,
eprav lahko predpostavimo, da veina
tudentov dobro ve, da razumeti snov ni
enako, kot jo dobro in prepriljivo
reproducirati na izpitu. Pri nekaterih
tudentih bo torej specifini cilj priprava
za izpit. Pri nekaterih je glavni cilj
terapevtske intervencije odklanjanje
strahu pred izpitom.
Pravilna identifikacija in definiranje
problema je pomemben zaetni korak v
kognitivni terapiji. Naslednji koraki za
osvajanje vein in strategij za sooanje s
problemi so zelo podobni postopkom, ki
jih v psihologiji uporabljajo v raziskavah.
Potem ko smo jasno doloili problem, je
potrebno najti ve monih reitev.
Naslednji korak je ugotavljanje

Postopek je pravzaprav isti kot tisti, ki se

ga ljudje po naravni poti nauijo
uporabljati tekom razvoja.
Smisel uenja takega zaporedja postopkov
je, da se ustvari kognitivna artikulacija
vedenja pri otrocih, ki tega e niso
spontano razvili in pri odraslih, ki jim je
zaradi razlinih razlogov onemogoena
njihova uporaba (najpogosteje, ker so
ovirani z monimi emocijami ali pa, ker
nimajo potrebnih vein).

TRENING VEIN OBVLADOVANJA

Kot nam pove samo ime, je skupina
terapevtskih postopkov pod imenom
uenje vein obvladovanja (coping
skill training) namenjen otrokom in
odraslim s ciljem, da osvojijo razline vrste
samokontrole, premagovanja stresnih
situacij, veine komuniciranja,
relaksacijske tehnike in podobno.
Pri nekaterih od njih se uporablja notranji
govor (self talk) za vodenje in usmerjanje
vedenja.
Pri imaginacijskih tehnikah se kot osnova
uporablja kognitivna aktivnost
predstavljanja (images), ki se je pokazala
za zelo uinkovit nain osvajanja
samokontrole pri stanjih z visokimi
intezitetami ustev, posebej pri
vznemirjenosti in strahu. To niso
preprosto slike v glavi, temve
zamiljena shema, v kateri kot da je
oseba resnino prisotna. Razen
omenjenega primera uporabe se
imaginacijske tehnike uporabljajo tudi v
izgrajevanju uinkovitosti v neki
aktivnosti, s katero imajo osebe teave.
Terapevtske tehnike v kognitivni terapiji
temeljijo na kognitivnih procesih in so v

skladu s kognitivnim modelom za

razumevanje in obravnavanje psihinih
motenj in disfunkcij.
V tem pristopu zagovarjajo, da je za
nastanek motenj potrebna interakcija
naslednjih faktorjev:
-

biolokih lastnosti (trajnih in

zaasnih);

situacijskih okoliin;

kognitivnih procesov (naina, kako se

posameznik sprejema, kako tolmai
vzronost in kako ocenjuje svoje
monosti);

pomanjkanja vein (komunikacije,

iznajdljivosti v teavah in stresnih
situacijah).

Ta interakcija je podobna tistim, ki veljajo

v splonem za kognitivne psihoterapije.
Kognitivna terapija je usmerjena na zadnji
dve skupini dejavnikov. Vsi koncepti in
modeli v kognitivni terapiji se konstantno
empirino preverjajo. V sedanjem obdobju
obstaja zelo obsena dokumentacija o
raziskavah kognitivnih procesov pri
razlinih psihopatolokih skupinah in o
uspenosti posameznih terapevtskih
postopkov. Rezultati raziskav kaejo, da se
kognitivna terapija uspeno kombinira z
uporabo zdravil ter da se je do sedaj
pokazala kot zelo koristna v irokem
razponu razlinih motenj.

22

PSIHOLOGIJA DELA

Argio Sabadin

Pomen kognitivne psihologije za

psihologijo dela in organizacije
Ob koncu iztekajoega se stoletja je razvoj na mnogih podrojih zelo
hiter. Svetovno prebivalstvo postaja vse bolj povezano in medsebojno
odvisno. Ritem sprememb je vedno hitreji in z globalizacijo industrije se
globalizira tudi psihologija dela.
Katzell (1994) je za etrti zvezek obsenega
amerikega Prironika za industrijsko in
organizacijsko psihologijo napisal
poglavje Sodobni meta-trendi v
psihologiji dela in organizacije. V njem je
povzel splone trende, pomembne za
razvoj stroke. Obdelal je gradivo, ki je
zajeto v prvih treh zvezkih tega prironika,
ki je znan tudi pod imenom Dunnettov
prironik. Identificiral je 12 splonih
trendov, ki skupaj ali posamino
povezujejo tevilna poglavja in
predstavljajo dober vpogled v smeri
razvoja stroke. Teme oziroma trendi
presegajo okvire posameznih poglavij,
pojavljajo se v ve poglavjih in zato jih je
Katzell oznail s terminom meta-trendi.
Med temi meta-trendi, ki so pomembni za
znanost in prakso na podroju psihologije
dela, je tudi kognitivna perspektiva.
Izraz kognitivni proces se nanaa na
notranje kognitivne operacije, ki so
vsebovane v zaznavah in interpretaciji
informacij, kodiranju in pomnenju
informacij, priklicu informacij in
transformaciji informacij v bolj uporabno
obliko. Kognitivni procesi predstavljajo
osnovo za prevod informacij iz okolja in
spomina s pomojo spretnosti v
organizacijsko vedenje. Predstavljajo tudi
osnovo za afektivne odgovore.
Razumevanje kognitivnih procesov je
pomembno za razumevanje lovekega
vedenja in emocij pri delu. Zadnji dve
desetletji je mono narasla uporaba teorij,
principov in metod informacijskega
procesiranja za bolje razumevanje
organizacijskega vedenja. S kognitivnimi
procesi se razlagajo fenomeni na nivoju
posameznika in organizacije: na nivoju
posameznika ocenjevanje delovne
uspenosti, motivacija in razvoj
spretnosti, percepcija vodenja ter
simulacija dela, na nivoju organizacije pa
strategija, sprejemanje odloitev ipd.
(Nicholson, 1998).
Kognitivna znanost poskua razloiti
Dr. Argio Sabadin je profesor na Katedri za
psihologijo dela Filozofske fakultete v Ljubljani.

procesiranje informacij s koherentnim

teoretinim sistemom, ki ga imenujemo
kognitivna arhitektura. Kognitivno
arhitekturo lahko obravnavamo na dveh
nivojih: simbolnem in konekcionistinem.
Nekateri avtorji (Lord in Maher, 1991)
menijo (eprav o tem e ni enotnega
mnenja), da na veino inteligentnega
vedenja vpliva procesiranje na obeh
nivojih. Psihologija dela in organizacije je
v preteklosti precenjevala simbolni vidik,
danes pa je jasno, da lahko
konekcionistini vidik pomembno
prispeva k boljemu razumevanju
lovekega vedenja pri delu. Razlika med
simbolno in konekcionistino arhitekturo
je v nainu procesiranja: simbolno
procesiranje je serijsko, konekcionistino
pa paralelno.
Konekcionizem oznauje v kognitivni
znanosti pristop k prouevanju
kognitivnih procesov, ki je osnovan na
predpostavki, da nek sistem (npr. mogani)
deluje kot mrea vozli, kjer ima lahko
vsako vozlie v kateremkoli asu doloen
nivo aktivacije. Vsako vozlie je
povezano z drugimi vozlii na razlinih
nivojih sistema, bodisi v obliki draenja ali
inhibicije. Aktiviranje enega vozlia ima
specifine uinke na druga vozlia.
Celotna mrea je dinamien sistem, ki tako
dolgo, dokler obstajajo vanj neki vnosi,
prilagaja nivoje aktivnosti in mo razlinih
medsebojnih povezav med vozlii.
Konekcionistini modeli so se dobro
izkazali. Ko so uporabljeni kot raunalniki
modeli, nam omogoajo vpogled v
zapletene funkcije loveka, kot npr.
spomin, uenje in nevrokognitivno
funkcioniranje. Konekcionistini nivo
pojasnjuje kognitivne procese, ki
zahtevajo manj kot pol sekunde. Teorije, ki
so osnovane na teh principih, so znane
tudi kot asociacionistini modeli, modeli
paralelnega distribuiranega procesiranja in
modeli nevronskih mre (Reber, 1995;
Nicholson, 1998).
Simbolna arhitektura opisuje procesiranje
v obliki serijske manipulacije simbolov
(npr. jezik) kot oblike reevanja problemov

in dojemanja okolja. Aktivnost

procesiranja vkljuuje dostop do simbolov
v spominu ali v zunanjem okolju in
manipulacijo simbolov skladno s pravili
mentalnih operacij. Simbolni nivo
pojasnjuje procese, ki zahtevajo sekundo
ali ve asa.
V nadaljevanju so omenjena nekatera
podroja psihologije dela in organizacije,
na katerih je viden premik v smeri vejega
upotevanja kognitivnega vidika.

REEVANJE PROBLEMOV IN
ODLOANJE
Delo na tem podroju je usmerjeno v
prouevanje, kako posamezniki izvajajo te
aktivnosti. Pomembno je, kako posameznik
prepozna problem, skozi katere faze gre po
identifikaciji problema, kako oblikuje
sodbe, ki jih uporablja za zakljuke in
predikcijo, kako vplivajo na odloanje
pogoji okolja (npr. asovni pritisk, stopnja
negotovosti) ter kako vpliva na odloanje
narava problema.
Nekateri avtorji so ugotovili, da se v
menederski ekipi, ki oblikuje strategijo,
odvijajo posebni skupinski procesi. Zelo
podobni so tistim, ki jih kognitivna
psihologija pripisuje informacijskemu
procesiranju posameznika. V problematiko
odloanja v organizacijah sodijo tudi teme
kot sta reevanje problemov in
sprejemanje odloitev v majhnih skupinah.
Tu gre za komunikacijo in interakcijo med
lani skupine, ko se sooijo s problemom,
za moderatorske uinke doloenih
dejavnikov, kot so narava naloge in
heterogenost ekipe. Laboratorijske
raziskave so pokazale, da sestava skupine
vpliva na identifikacijo problema, reitev
problema in uvedbo reitve. Raziskave v
bankah so pokazale, da so bile uprave bolj
inovativne v tistih okoljih, kjer so bile
skupine sestavljene iz bolj izobraenih
lanov in iz lanov, ki so bili strokovnjaki
za razlina podroja.

INENIRSKA PSIHOLOGIJA IN
ERGONOMIJA
Za to podroje je, podobno kot za druga
podroja psihologije, znailen prenos
teia z behavioristine na kognitivno
paradigmo. Shematski prikaz sistema

23

PSIHOLOGIJA DELA
lovek-stroj daje velik poudarek
kognitivnim procesom. Procesiranje
informacij in proces odloanja sta
vgrajena tudi v raunalnik. Raunalniki
modeli lovekovih kognitivnih procesov
so vzpodbudili razvoj podroja umetne
inteligentnosti, ki prouuje monosti
strojne opreme za prevzemanje kognitivnih
funkcij, ki jih obiajno uporablja lovek pri
izvrevanju delovnih nalog. Delitev
funkcij med lovekom in strojem postaja
kljuni element v razvoju napredne
tehnologije, ki prevzema del nalog v
pisarnah in proizvodnih obratih.
Ergonomija je interdisciplinarna veda o
lovekovem delu. Oznaimo jo lahko kot
prilagajanje dela lovekovim zmonostim.
Ergonomija ima korenine v eksperimentalni
psihologiji, fiziologiji dela, tudiju gibov in
industrijskem oblikovanju. V kontinentalni
Evropi se ukvarjajo z ergonomijo
predvsem strokovnjaki s tehniko
izobrazbo, v anglosaksonskem svetu pa
prevladujejo psihologi. Bazina
psiholoka znanja prispeva k ergonomiji
eksperimentalna psihologija. Ergonomija
aplicira anatomske, fizioloke in
eksperimentalno psiholoke principe na
sistem upravljanja lovek-stroj. Ko gre
za vpraanja delovnega prostora, analize
delovne naloge, avtomatizacije, varnosti,
treninga in stresa, je pomemben prispevek
psihologije dela. Reevanje ergonomskih
problemov je pogosto prepueno
inenirjem, ki nimajo zadosti znanja o
lovekem faktorju in to povzroa veje
napake. Zato je sodelovanje ergonomjje in
psihologije dela nujno.
Veji napredek na podroju ergonomije je
bil narejen v zadnjih desetletjih, kar se
kae tudi v nekaj izdajah McCormickovih
in Sandersovih knjig s tega podroja.
Znanje o lovekih zmonostih e ni

popolno in verjetno tudi nikoli ne bo, saj

tehnoloki napredek stalno odpira nove
probleme, ki zahtevajo nove bazine
raziskave. Vedno veje je zanimanje za
eksperimentalno psihologijo kompleksnih
kognitivnih procesov, za znanja, ki so
uporabna na podroju reevanja
problemov, osvajanja znanja, mentalnih
modelov ipd Pomemben sestavni del
ergonomije je postala tudi interakcija med
lovekom in raunalnikom (HCI - Human
Computer Interaction). Ta problematika se
je pojavila skupaj z izumom raunalnika in
pred tem ni bila znana (Drenth, Thierry in
Wolff, 1998).

OCENJEVANJE DELOVNE USPENOSTI

Na tem podroju se kognitivni pristop
uporablja v vejem obsegu kot na
kateremkoli drugem podroju psihologije
dela in organizacije. Med bolj znanimi
kognitivnimi modeli ocenjevalnega
procesa je model, ki so ga predlagali
DeNisi, Cafferty in Meglino (1984). Model
vkljuuje tevilne osnovne elemente
procesiranja informacij, vkljuno s
percepcijo, kodiranjem, hranjenjem
podatkov, iskanjem informacij,
interpretacijo, vrednotenjem in
odloanjem. Drugi modeli poudarjajo tudi
druge kognitivne procese, kot so:
kategorizacija, oblikovanje shem, uporaba
stereotipov in implicitne teorije
ocenjevalcev. Raziskave so na tem
podroju usmerjene na vpliv pozornosti
na tonost ocenjevanja, izkrivljanje
spomina, predhodna priakovanja,
izkunje z intervencijami ocenjevancev in
namigi ocenjevalcev. Raziskave
osvetljujejo nain, kako ocenjevalci
oblikujejo sodbe. Zanimiva je ugotovitev,
da lahko izboljamo proces ocenjevanja
uspenosti, e ena oseba opazuje in si

Na obisku v ZDA (Foto: osebni arhiv A. Sabadin)

belei podatke o uinkovitosti, druga

oseba pa te podatke ovrednoti.

VODENJE
S kognitivnim vidikom so bile v zadnjem
obdobju dodatno dopolnjene tudi
nekatere pomembneje teorije vodenja.
Naj omenimo normativni model po Vroomu
in Jagu, ki daje recepte, kako se mora
odloati in delovati vodja v odvisnosti od
okoliin, v katerih se znajde skupaj s
svojo skupino. Druga zelo znana teorija je
Fidlerjeva kontingenna teorija, ki je
zgrajena na predpostavki, da je uinkovito
vodenje zdruena funkcija znailnosti
vodje in situacijskih znailnosti (Landy,
1985). Teorija vkljuuje kognitivne resurse
vodje. Uporaben je tudi model percepcije
vodenja, ki vkljuuje standardne
kognitivne procese kodiranja, hranjenja in
priklica podatkov o vedenju vodje.
Pregled literature kae opazen porast
uporabe kognitivnega koncepta na
podroju vodenja. Ni pa e povsem jasno,
koliko lahko to pripomore k izboljanju
vodenja.

SPREMEMBE V NARAVI
LOVEKOVEGA DELA
Robert House (1995) v svojem razmiljanju
o spreminjanju narave lovekovega dela
pravi, da bo v 21. stoletju nad fizino
komponento dela prevladovala
intelektualna. Zato bo po mnenju
priznanega znanstvenika zelo teko, celo
nemogoe opazovati, nadzirati in
kontrolirati procese in vedenja, s pomojo
katerih pripadniki organizacije izpolnjujejo
svoje delovne naloge. Posledino bo torej
pomemben dele lanov organizacije delal
brez direktnega nadzora. Ti posamezniki
bodo kljunega pomena za uspeh
organizacije, ker bodo opravljali najbolj
pomembna dela v organizaciji, bodo zelo
iskani in bodo teko nadomestljivi.
Preteno intelektualno in nerutinsko delo
bo zahtevalo od uinkovitega izvrevalca
prilagajanje razlinim vlogam in pogosto
ukvarjanje z reevanjem problemov.
Koliina in kakovost nerutinskega dela
bosta odvisni predvsem od
posameznikove iniciativnosti, motivacije
in pripravljenosti za prevzemanje osebne
odgovornosti za izvedbo dela (House,
1995, po Shamir, 1999). Iz opisanega je
razvidno, da postaja lovekova
uinkovitost pri delu edalje bolj odvisna
od kognitivnih procesov. Kognitivni
procesi postajajo pomembna komponenta
dela na novih delovnih mestih, ki nastajajo
zaradi revolucionarnih odkritij na podroju
informacijske tehnologije in tudi zaradi
razvoja organizacije.

24

PSIHOMETRIJA
Sodobne raziskave na podroju
kognitivnih znanosti in umetne
inteligentnosti se usmerjajo na
sovpadanje simbolnega in
konekcionistinega procesiranja. Za
razumevanje organizacijskega vedenja je
pomembno dvoje. Prvo je usmeritev na
naravo in obseg kognitivnih virov, ki
podpirajo operacije na simbolnem nivoju.
Drugo je bioloko osnovana
konekcionistina perspektiva, ki
predpostavlja, da imajo ljudje multiple
kognitivne vire, ki jih lahko uporabljajo za
izvajanje delovnih nalog. Ta pogled
poudarja, da je evolucija izoblikovala
loveke mogane s tevilnimi razlinimi
procesorskimi enotami in zmonostmi.
Vsaka procesna zmonost je posebnega
pomena v doloenem trenutku, toda pri
sodobnem loveku te zmonosti delujejo
pri izvajanju veine nalog v interakciji.
Delovne naloge se lahko izvajajo na ve
nainov. lovekove potenciale pri delu je
mogoe bolje izkoristiti z nartovanjem
delovnih nalog in organizacijskih
sistemov, ki izrabljajo lovekove tevilne
zmonosti.

Valentin Bucik

VIRI:

Z iskanjem zakonitosti v miselnih

procesih, kot so zaznavanje, spomin,
miljenje (formiranje konceptov, sklepanje,
odloanje, reevanje problemov itd.),
uenje, jezik in podobno se ukvarja
kognitivna psihologija (eprav bi nekateri
- po vzoru behavioristinega,
psihoanalitinega, biologistinega,
fenomenolokega ... pristopa - temu raje
rekli kognitivistini pristop k prouevanju
psihinega).

Drenth, P.J.D., Thierry, H. & Wolff, C. J.

(1998). Handbook of Work and Organizational
Psychology. Volume 2: Work Psychology. East
Sussex, UK: Psychology Press.
Katzell, R. A. (1994). Contemporary Metatrends in Industrial and Organizational
Psychology. In: Handbook of Industrial and
Organizational Psychology. Second Edition.
Volume 4 (Ed.: Triandis, H. C, Dunnette, M.
D. and Hough, L. M). Consulting
Psychologists Press, Inc. Palo Alto, 1-89.
Landy, F. J. (1985). Psychology at Work
Behavior. Homewood, Illinois. The Dorsey
Press.
Lord, R. G. and Maher, K.J. (1991). Cognitive
Theory in Industrial and Organizational
Psychology. In: Handbook of Industrial and
Organizational Psychology. Second Edition.
Volume 2 (Ed.: Dunnette, M. D. and Hough, L.
M). Consulting Psychologists Press, Inc. Palo
Alto.
Nicholson, N. Ed. (1998). The Blackwell
Encyclopedic Dictionary of Organizational
Behavior. Malden, Massachusetts. Backwell
Business.
Reber, A.. S. (1995). Dictionary of
Psychology. Second Edition. London, Penguin
Books.
Shamir, B.(1999). Leadership in Boundaryless
Organizations: Disposable or Indispensable?
European Journal of Work and Organizational
Psychology, 8 (1), 49-71.

Kje se sreata kognitivna in

diferencialna psihologija?
Mnoge psiholoke discipline temeljijo na irokih posploitvah o tem,
kako se lovek obnaa. Predpostavljajo, da smo ljudje v osnovi zelo
podobni. Ko razvojni psihologi govorijo o stopnjah razvoja, jim je
kljuna podmena, da se vsi otroci razvijajo po enakih zakonitostih.
Nevrofiziopsihologi v splonem predvidevajo, da je ivni sistem
vsakogar med nami zelo podobno strukturiran in da deluje pri meni zelo
podobno kot pri tebi. Kognitivni psihologi razmiljajo podobno pri
razlaganju miselnih procesov. al (ali na sreo) pa v resninem ivljenju
stvar ni tako preprosta. Nekateri otroci se razvijajo hitreje kot drugi,
nekateri posamezniki se uijo ali procesirajo informacije v moganih
hitreje, si zapomnijo ve kot drugi, nekateri ljudje so bolj empatini ali
agresivni ali anksiozni kot drugi. Snemanje mnogih psihofiziolokih
mer, kot je elektrina aktivnost moganov, hitrost prevajanja impulzov po
ivcih ali presnova glukoze v moganih, kae pomembne razlike med
ljudmi.

e je bila za kognitivno psihologijo

devetnajstega stoletja med najbolj
znailnimi metodami introspekcija,
moderna kognitivna psihologija stoji na
dveh kljunih podmenah: (a) da je mogoe
le s sistematinim raziskovanjem miselnih
procesov docela razumeti delovanje
organizma in (b) da je mo na objektiven
nain raziskovati miselne procese z
osredotoanjem na specifina vedenja
(prav tako kot npr. behavioristi), vendar
njihova razlaga izhaja iz zakonitosti
temeljnih miselnih procesov (R. L.
Atkinson, R.C. Atkinson, Smith, Bem in
Nolen-Hoeksema, 1996). Kognitivne
psihologe predvsem zanima, kako so
informacije v moganih selekcionirane,
primerjane in kombinirane z informaciji, ki
so e v spominu, transformirane,
preurejene itd. Razumeti torej skuajo,
kateri procesi potekajo v lovekovem
razumu (in kateri med njimi so kljuni),
Valentin Bucik je docent na Katedri za
psiholoko metodologijo Filozofske fakultete
Univerze v Ljubljani.

kadar nas nekdo na cesti na lepem obsuje

z grdimi psovkami, pa moramo potem, ko
smo v delku sekunde pridobili kar najve
monih informacij iz okolja in jih primerjali
z e shranjenimi, na takno draljajsko
situacijo ustrezno reagirati: zbeati, se
prizanesljivo nasmehniti, pomilujoe
zmajati z glavo ali telebanu prisoliti
zaunico. Pri tem (pri razumevanju, ne pri
klofutanju) si kognitivni psihologi e
dolgo radi pomagajo z analogijo z
raunalnikovim procesiranjem. V
terminologiji filozofije znanosti bi lahko
povzeli: informacijsko procesni pristop je
prevladujoa paradigma v kognitivni
psihologiji.
Katera so kljuna izhodia paradigme
informacijskega procesiranja? (i) Razum, s
pomojo katerega lovek kot avtonomno
bitje namerno komunicira z okoljem, je
splono usmerjen sistem za procesiranje
simbolov; pri tem so simboli razumljeni kot
vzorci, shranjeni v dolgoronem spominu,
ki predstavljajo strukture zunaj njih samih.
(ii) Razum obdeluje simbole z razlinimi
procesi, z njimi manipulira ter jih spreminja
v druge simbole, ki predstavljajo stvari v
zunanjem svetu. (iii) Naloga psiholokega
raziskovanja je specificirati simbolne
procese in reprezentacije, na katerih
temeljijo doseki v vseh kognitivnih
nalogah. (iv) Razum je procesor z omejeno
kapaciteto, ki ima strukturne in resursne
omejitve. (v) Kognitivni procesi zahtevajo
as, kar omogoa merjenje in
napovedovanje reakcijskih asov. (vi)

25

PSIHOMETRIJA
Simbolni sistem je odvisen od
nevrolokega substrata, vendar ni omejen
le nanj (Eysenck in Keane, 1995).
Ko o poskusih integracije znanja na
podroju razumevanja delovanja
moganov in duevnosti beremo v
razlinih virih (da, tudi v PANIKI - Peru,
1996: Prehod med fiziolokim in
duevnim kognitivna znanost modelira s
pomojo matematinih modelov
nevronskih mre, ki so zgrajene po zgledu
dejanskih omreij nevronov in njihovih
povezav (sinaps) v moganih, str. 6), bi
bilo vredno opozoriti, da bolj natanno kot
kognitivna znanost zveni izraz kognitivne
znanosti, e raje pa psiholog govori o
znanostih, ki se poleg psihologije (ali ob zlasti kognitivni - psihologiji) ukvarjajo s
kognitivnim: lingvistika, filozofija, umetna
inteligenca (kako ponesreeno!),
kognitivna antropologija, nevroznanost
itd. Ciljni interes teh znanosti in podroij
znotraj znanosti bi kaken Anglosaksonec
podrtal z understanding of the mind.
Tudi ko govorimo o kognitivnih
psihologih, je dobro loiti vsaj med tremi
skupinami strokovnjakov (ki pa niso
ekskluzivne in vasih najdemo vse tri v eni
osebi): (a) eksperimentalni kognitivni
psihologi, ki sledijo eksperimentalni
tradiciji kognitivne psihologije, a neradi
delajo raunske modele, ki bi pojasnjevali
ali simulirali strukture in njihovo
delovanje, (b) kognitivni znanstveniki, ki
konstruirajo raunske modele in se med
seboj razlikujejo v stopnji rigoroznosti
eksperimentiranja in (c) kognitvni
nevropsihologi, ki raziskujejo vzorce
kognitivnih deficitov, kakrni se kaejo pri
pacientih z moganskimi pokodbami in
pomenijo dragoceno informacijo o
normalni kogniciji.
Velika teava (oziroma teko razloljiva
lastnost) kognitivne psihologije je
upiranje temu, da bi medosebne razlike
jemala resno. Njena tipina raziskovalna
strategija je uporabiti analizo variance za
statistino ocenjevanje efektov razlinih
eksperimentalnih manipulacij kognitivnega
delovanja in odriniti medosebne razlike v
napako, v um, ki se pojavi pri vsakem
merjenju. Zdi se, da kognitivni psihologi,
ki privzamejo to strategijo, posledino
implicitno predpostavljajo, da so
medosebne razlike nepomembne in da niso
v interakciji z drugimi (katerimi koli)
eksperimentalnimi manipulacijami. Vendar
je realnost zelo drugana. V eni od
klasinih metaanalitinih tudij (Bowers,
1973, cit. po Eysenck in Keane, 1995), v
katero je bilo vkljuenih 11

Slika 1. Frenologi so skuali povezati razline vidike lovekega vedelja in miljenja z doloenimi
predeli moganov. Intuitivno so iskali razlike med posamezniki ele na podlagi znanja o
zakonitostih delovanja posameznih delov moganov.

eksperimentalnih raziskav (kjer je bilo

mogoe izraunati delee variance, katerim
vzrok bi lahko bile medosebne razlike,
situacijski faktorji ali interakcija med njimi),
se je pokazalo, da so bile v povpreju za
11.3 % variance krive medosebne
razlike, za 10.2 % situacijski faktorji,
interakcija med medosebnimi razlikami ter
situacijskimi faktorji pa kar za 20.8 %
variance. Ob taknem rezultatu je
nerazumno zavzeti ignorantsko stalie do
vpliva medosebnih razlik.
Diferencialna psihologija je veja
psiholoke znanosti, ki jo zanima, kako (in
enako pomembno: zakaj) smo ljudje v
doloenih psiholokih lastnostih tako zelo
razlini drug od drugega. Predvsem jo
zanima podroje strukture osebnosti,
splone in specifinih sposobnosti,
procesiranja informacij in ivne
uinkovitosti, motivacije, razpoloenja itd.
Ukvarja se tudi s tem, kako medosebne
razlike zaznati. Predvsem jih skua meriti s
psiholokimi testi in nekaterimi drugimi,

tudi laboratorijskimi tehnikami. Vendar se

pri spoznavanju medosebnih razlik zateka
tudi k drugim prijemom, kot je uporaba
klinino psiholokih teorij (ki skuajo
razumeti specifina klinina vedenja in na
podlagi njih razlagati razlike v normalnih
vedenjih), implicitnih osebnostnih teorij,
opazovanja, ocenjevanja itd. Diferencialno
psiholoke problematiko v razlinih
tudijskih programih psihologije zajemajo
zlasti predmeti kot so Medosebne razlike,
Diferencialna psihologija, Osebnost,
Inteligentnost in sposobnosti,
Psihometrija, Psiholoko testiranje,
Ocenjevanje medosebnih razlik in
podobni.
Cooper (1998) navaja tiri glavne praktine
in konceptualne razloge, ki vleejo
psiholoke raziskovalce k prouevanju in
merjenju medosebnih razlik:
1. Zato, ker so tam! (kot je angleki
alpinist in pustolovec Mallory pred

26

PSIHOMETRIJA
sedemdesetimi leti odvrnil novinarjem
na vpraanje, zakaj, vraga, se spravlja
osvajat nekaj tako nekoristnega kot je
najvija gora na Zemlji). Pri
medosebnih razlikah bi morali dodati
e: ne le, da so tam, ampak so se
izkazale tudi za zelo pomembne.
2. Merjenje individualnih razlik (zlasti s
psiholokimi testi) se je pokazalo kot
zelo koristno v praksi in slui tako
posamezniku kot drubi (e vzamemo
za primer kadrovanje na delovna
mesta, imamo pri tem bolj v mislih
profesionalno orientacijo - torej prave
ljudi na prava mesta - kot selekcijo).
3. Informacije o medosebnih razlikah
(testni rezultati) so mono uporabne
na drugih podrojih psiholokega
raziskovanja. Na podroju
eksperimentalnega dela v kognitivni
psihologiji si z njimi pomagamo, da
dokaemo ali zavrnemo predpostavko
ali teorijo.
4. Tudi v drugih vejah psihologije lahko
napovedujemo vedenje bolj natanno,
e poznamo in upotevamo
medosebne razlike.
Detterman (1993) trdi, da je bilo v
psihologiji opravljenih veliko tevilo zelo
kvalitetnih raziskav o medosebnih razlikah
na podroju kognitivnega delovanja;
dejansko je ve dela dandanes
opravljenega na podroju medosebnih
razlik kot je striktnega eksperimentalnega
dela v kognitivni psihologiji. Podroje
raziskovanja medosebnih razlik se je v
zadnjih dvajsetih letih izjemno razmahnilo.
Eno zanimivih podroij, kjer se stikata
interesni podroji kognitivne in
diferencialne psihologije, je raziskovalno
polje vedenjske genetike, kjer raziskovalci
z iskanjem medosebnih razlik v razlinih
psihinih strukturah in procesih (najve v
inteligentnosti in strukturi osebnosti),
zlasti pa z iskanjem podobnosti v vedenju
pri posameznikih z istim genetskim
zapisom, skuajo razumeti delovanje teh
struktur in procesov.
Vendar se najveja teava nekaterih
diferencialnih psihologov kae v tem, da
hitro zaznajo (izmerijo) razlike med ljudmi v
doloenem psihinem procesu, ob odkritju
dvignejo veliko prahu in, ker premalo
poznajo osnovne kognitivne modele in/ali
teorije, ne znajo natanno razloiti, kje in
zakaj so se razlike pojavile in tako ostanejo
na pol poti do znanstvenega spoznanja.
Morda je tu iskati kljuno toko stikanja
kognitivne in diferencialne psihologije: s
pomojo medosebnih razlik razlagati

zakonitosti in obrnjeno, kar pa seveda

pomeni dobro poznavanje obeh podroij.
Kot smo nekaj malega opisovali e drugje
(Bucik, 1997), je osnovna razlika med
eksperimentalno vejo psiholokega
raziskovanja (v katero mirno lahko
uvrstimo kognitivno psihologijo) in
diferencialno vejo v tem, da prvo zanimajo
zakonitosti v odnosih, ki so skupne in
splone. Medosebne razlike motijo
znanstveno raziskovanje, kajti im ve jih
je, tem veje tevilo merjenj je potrebno,
da lahko z gotovostjo zakljuimo o
splonih zakonitostih. Na podlagi
spoznanj o splonih zakonitostih pa se
gradijo teorije, ki razlagajo znailnosti in
naine delovanja razlinih duevnih
procesov. Kot je poudaril Cronbach (1957)
v klasinem prispevku o dveh smereh
raziskovanja v psiholoki znanosti,
eksperimentalnega psihologa zanimajo
razlike oziroma varianca med skupinami
(njihov raziskovalni interes je usmerjen na
skaliranje draljajev, saj npr. ugotavljajo,
katere vrste gradiva so laje zapomnljive
ali kateri zvok je ravno e zaznaven),
diferencialnega psihologa pa zanimajo
razlike oziroma varianca med posamezniki
(pri emer skalirajo ljudi, ker hoejo npr.
vedeti, do katere stopnje je razvita
lastnosti, ki jo merijo pri posamezniku).
Cronbach glasno opozarja, da je
obravnava variance v obeh primerih
bistveno razlina. Raziskovalci so pozorni
na lastnosti, ki mono variirajo, razvijajo
mere za identificiranje teh lastnosti, nakar
skuajo razloiti vire variabilnosti s
pomojo teorij in eksperimentiranja. Kar se
kognitivnemu psihologu lahko zdi nadloga
pri merjenju (napaka, ki lahko izhaja iz
razlinih virov), je za diferencialnega
psihologa utripajoa alarmna luka, znak
za zaetek bolj poglobljenega raziskovanja
narave teh razlik in zlasti razlogov zanje.
Ob poznavanju zakonitosti delovanja
duevnih procesov je e vedno
najpomembneja vloga diferencialne
psihologije odkrivati medosebne razlike, ki
so dano dejstvo (psihodiagnostika) in kar
najbolj natanno napovedovati prihodnje
vedenje posameznika glede na zakonitosti
in razlike v njih (psihoprognostika).
Vsekakor ni kljuno vpraanje Kaj je bilo
prej - jajce ali koko?, torej, ali so se
psihologi prej spraevali o zakonitostih
kot o odstopanjih od teh zakonitosti. V
drugi polovici prejnjega stoletja sreamo
psihologe, ki so tako z eksperimentalnim
pristopom kot z introspekcijo skuali
razloiti delovanje lovekega razuma (npr.
Wundta) in tudi psihologe (npr. Galtona),
ki so, zlasti pod vplivom takrat e tople

evolucijske teorije, na vsak nain skuali

poiskati kar najve razlik ne le med
lovekom in drugimi ivalskimi vrstami,
ampak tudi med ljudmi (in to ne le v dolini
nadlahti ali medoesnega razmika, pa pa
tudi v inteligentnosti, kapaciteti spomina,
hitrosti reagiranja, senzornih pragih).
Zdi se, da sta oba procesa ves as
potekala vzporedno. Psiholoko
raziskovanje splonih znailnosti in
medosebnih razlik se neprestano
dopolnjujeta v spiralnem napredku
poznavanja lovekove duevnosti. In tudi
danes je videti, da ta zgodba e dolgo ne
bo zakljuena.

VIRI:
Atkinson, R.L., Atkinson, R.C., Smith, E.E.,
Bem, D.J. in Nolen-Hoeksema, S. (1996).
Hilgards introduction to psychology (12th
ed.). Fort Worth, TX: Harcourt Brace.
Bucik, V. (1997). Osnove psiholokega
testiranja. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Cooper, C. (1998). Individual differences.
London: Arnold.
Cronbach, L.J. (1957). The two disciplines
of scientific psychology. American
Psychologist, 12, 671-687.
Detterman, D. (Ur.) (1993). Current topics
in human intelligence. Volume 3:
Individual differences and cognition.
Norwood, NJ: Ablex.
Eysenck, M.W. in Keane, M.T. (1995).
Cognitive psychology: A students
handbook (3rd ed.). Hillsdale: Lawrence
Erlbaum.
Peru, M. (1996). Kognitivna znanost: kaj,
emu, kako. Panika, 2 (1), 5-6.

27

NEVROZNANOST

David B. Voduek

Nevroloke vede in kognitivna znanost

Nevroloke vede so v zadnji petini 20. stoletja doivele velik napredek
in razcvet, nenazadnje na raun tega, ker so v razvitem svetu tudi
politiki spoznali strateki pomen tega znanja. V mislih imam tako
imenovano Desetletje moganov, ki ga je za 90-leta oklical ameriki
predsednik ZDA George Busch, in podobne akcije v drugih razvitih
dravah. (Ena od nam blinjih manifestativnih akcij je Leto
moganov, ki ga je za 1999 oklicala Avstrija). Predvidevati smemo, da
politiki niso sami prili na to idejo, ampak so takne akcije le odraz
premikov v znanosti nasploh ter nekaknega duha asa. V tem
kontekstu se skrajno poenostavljeno izraeno npr. o 20. stoletju
govori kot o stoletju genetike; napovedujejo pa, da bo 21. stoletje
tisto obdobje, ko bomo do podobne mere spoznali delovanje moganov.
Razumeti delovanje moganov e
posebej pomeni razjasniti odnose med
duevnostjo, vedenjem ter mogani.
(Bralcu bo na tem mestu e jasno, da
izhajamo iz osnovne predpostavke, da so
mogani substrat duevnosti).
Shematizirano reeno pa priakovani
napredek stroke na tem podroju sloni na
dveh precej razlinih in vsaj doslej tudi
precej loenih pristopih: od zgoraj in
od spodaj. Pri tem mislimo na eni strani
predvsem na psihologijo, na drugi strani
pa biologijo (oba pojma v najirem
smislu).

ZGODOVINSKA OPOMBA
e zanemo na zaetku, kot ga vidimo
nevrologi, je seveda treba omeniti, da so
se nartno z motnjami vijih ivnih
funkcij (kot so npr. motnje govora,
spoznavanja...) ukvarjali najprej (ob koncu
19. in zaetku 20. stoletja) nevrologi
(oziroma nevropsihiatri). Res pa je tudi, da
so gibanje kognitivne znanosti na polovici
20. stoletja zasnovali pravzaprav brez
naravoslovcev (nevrologov ipd).
Nevrobiologija v kognitivni znanosti
dobiva (ponovno) osrednjo vlogo ele v
zadnjem desetletju. Na eni strani je postalo
jasno, da z izkljuno psiholokimi
raziskavami na mnoga vpraanja v
raziskavah duevnosti in vedenja ni
mono odgovoriti; predvsem pa je
nevroznanost pridobila in razvila vrsto
metod, s katerimi je bilo mono zaeti
prouevati odnos med kompleksnejo
ivno dejavnostjo in biolokim
substratom (mogani).
Uredniki zelo razirjenega in priznanega
ubenika Principles of Neural Science
David B. Voduek je predstojnik Katedre za
nevrologijo na Medicinski fakulteti.

Kandel, Schwartz in Jessell (1) v uvodnih

besedah zelo jasno navedejo, da je cilj
nevroznanosti razumeti duevnost (mind),
in sicer kako zaznavamo, spoznavamo, se
gibljemo, razmiljamo in se spominjamo.
Uredniki nadaljujejo, da je razumeti
bioloki substrat zavesti in duevnih
procesov verjetno najveji izziv moderne
znanosti in verjetno njen zadnji neraziskan
kontinent. Ob tem nevroznanstveniki
izhajamo iz predpostavke ki jo
prominentno izpostavlja omenjeni ubenik
v prvem poglavju da je vedenje odraz
delovanja moganov, in nadalje, da je
duevnost (mind) pravzaprav vrsta
funkcij, za katere so odgovorni mogani.
Ti skratka niso odgovorni samo za
razmeroma enostavna obutenja ali npr.
hojo, ampak tudi za vse kompleksne,
ustvene in kognitivne vsebine naega
doivljanja in vedenja (uenje, miljenje,
koprnenje, pesnjenje...). Hkrati iz tega
seveda izhaja, da so tudi motnje vedenja
(in doivljanja) posledica motnje
moganske funkcije.

TERMINOLOGIJA
Pojem biologija se v irem smislu v
zadnjem asu pogosto enai s pojmom
naravoslovnih znanosti. Tiste vede, ki
se kakorkoli nanaajo na ivevje, pa
povzamemo v pojmu nevrobiologija.
Podobno kot ta izraz je vzniknil v
anglosakem svetu tudi njegov sinonim
nevroznanost. Medtem ko je pojem
nevrologija vasih zajemal v principu
podobno iroko podroje, se dandanes
uporablja predvsem kot sinonim klinine
nevrologije. (Torej klinine vede, ki
prouuje, diagnosticira, zdravi in
rehabilitira bolnike z okvarami ivnega
sistema.) V Sloveniji smo e pred
nevrobiologijo in nevroznanostjo govorili
(kadar smo podroje eleli zajeti ire) o

nevrolokih vedah oziroma

nevrolokih strokah. Povzamem lahko
torej, da razen nevrologije, ki praviloma
pomeni ojo klinino vedo, drugi izrazi
zajemajo zelo iroko skupino strok, tako
bazinih kot klininih, katerih prouevanje
sega do nivoja genetike in molekularne
biologije (nevrokemije, nevrogenetike...).
Omeniti velja, da med nevroloke stroke
vsekakor spada tudi nevropsihologija,
veda, ki prouuje psihine procese v
povezavi z dogajanji na nevrolokem
oziroma nevrofiziolokem nivoju (2). Kot
taka je uveljavljena tako v razvitih
evropskih dravah kot tudi (in predvsem)
v ZDA, kjer je prominentno zastopana v
dodiplomskih tudijskih programih in ima
mona strokovna zdruenja, ki bdijo nad
podiplomskimi izobraevalnimi programi in
izvajanjem klinine prakse. V teh deelah je
(klinini) nevropsiholog poklicni profil, ki
je nepogreljiv v strokovnih timih, ki
delajo z nevrolokimi bolniki, bolniki s
pokodbami glave ipd. (vseh starostnih
dob od otrok do starostnikov). To
omenjam predvsem zato, ker v Sloveniji te
stvari organizacijsko in administrativno e
niso razpoznavne in urejene, eprav
vsebinsko gledano vsekakor imamo
posamezne dobro izobraene
nevropsihologe v klininih intitucijah.
V ojem (oziroma prvotnem) pomenu
besede je kognitivna znanost veda, ki
preuuje duevne procese kot obdelavo
informacij. Probleme razleni najprej
teoretino, predstavi in preizkusi z
modeliranjem, nato pa hipoteze in modele
preverja eksperimentalno. (V tem ojem
smislu se izraz kognitivna uporablja
predvsem v oznaitvi kognitivne
psihologije in kognitivne
nevropsihologije, da pa loi te vede od
drugih ne-kognitivnih usmeritev). V bolj
popularnem pomenu pa predstavlja
kognitivna znanost mnogim zelo iroko
(krovno) podroje, ki zajema prav vse
vede, ki se kakorkoli ukvarjajo s problemi
spoznavanja, presojanja, miljenja, zavesti
pa tudi ustev in vedenja (od filozofije
prek nevrobiolokih do tehninih strok).
Kaj pa je potem kognitivna
nevroznanost (ki bi jo morda bolj
ustrezno imenovali znanost mogan in
vdenja), ki jo je kot pojem menda uvedel
Gazzaniga v osemdesetih letih? S tem
terminom bi poimenoval naravoslovni del
kognitivne znanosti; priznati pa je treba,
da pojem niti v svetu niti pri nas ni
enoznaen. Nekateri ga raje uporabljajo v

28

NEVROZNANOST

Moderne tehnike, kot je na primer magnetna resonanca (MT), omogoajo razmeroma natanen vpogled v strukturo in delovanje moganov. Sliki
prikazujeta tumor vohalnega ivca, ki povzroa motnje voha ter specifine psihine motnje zaradi pritiska na oba elna renja. (Arhiv Instituta za
radiologijo, Klininega centra v Ljubljani)

mnoini (kognitivne nevroznanosti), poleg

tega pa je e vrsta drugih (veinoma
starejih) nazivov za (etablirane) vede, ki
posegajo v isto podroje (3). Izraz se
zaenkrat uporablja razlino, potencialno pa
pokriva tako iroko polje, da skoraj nujno
prihaja do nejasnosti glede zamejitve
vede, ki bi jo naj oznaeval. Obenem je
izraz dovolj nov, da tudi ni jasno sprejetih
razmejitev niti dololjivega hierarhinega
odnosa do tistih strok (predvsem v
okviru psihologije in medicine), ki se
tradicionalno ukvarjajo s problematiko
povezav med duevnostjo in mogani.
Sam bi predlagal odprto pojmovanje
kognitivne nevroznanosti; takna se, se
zdi, uveljavlja v anglosaki strokovni
literaturi. Podroje po tej odprti definiciji
vkljuuje vse vede, ki raziskujejo
duevnost, njen bioloki substrat ter
odnose med njima.
Ob tem je treba priznati, da izraz
kognitivno glede na osnovni pomen
besede pravzaprav ne pokriva tako
irokega podroja. (To je pa pogost
terminoloki problem, da se doloen izraz
uporablja etimoloko neustrezno... pa
pars pro toto). Kajti v tem pomenskem
sklopu pokriva vse razline aspekte
duevnosti in moganov, ne le
spoznavnega vidika ampak tudi npr.
ustvovanje... Kognitivno nevroznanost
bi torej lahko oznaili tudi kot
nevrobiologijo duevnih procesov.
S tem da je kognitivna nevroznanost
opredeljena iroko in odprto, ji je
omogoeno preseganje okvirjev, ki nujno
zamejujejo etablirane vede. Te so skozi
svoj zgodovinski razvoj sicer ogromno
prispevale k razvoju podroja, vendar pa

pokrivajo le del celote.

RAZISKAVE V KOGNITIVNI
NEVROZNANOSTI
Na konceptualni ravni lahko reemo, da je
ambicija kognitivne nevroznanosti, da
zbrie meje med psihologijo in
naravoslovjem, torej vedami, ki so bile e
nedavno povsem ali vsaj precej vsaksebi.
Te vede namre zdruuje v novi paradigmi
raziskav; te ne potekajo ve vzporedno,
ampak integrirano (4). Lahko bi celo rekli,
da je kognitivna nevroznanost zaela
obstajati tedaj, ko se ni ve strogo
metodoloko loevalo med ozko
usmerjenimi biolokimi tudijami (ivnih
celic, moganov...) na eni strani in povsem
psiholoko usmerjenih tudij
opredeljevanja in razlenjevanja
posaminih duevnih funkcij na drugi
strani, ampak sta se polji zdruili v
tudijah, pri katerih se hipoteze, izhajajoe
iz psiholokih dognanj, preverjajo v
biolokih preizkusih, ki pa sasoma
odstrinjajo tudi vse veje podrobnosti
bioloke dimenzije duevnih procesov (3).
Cilj kognitivne nevroznanosti je razjasniti
bioloko podlago zavesti in drugih
duevnih pojavov in dogajanj. Pod
bioloko podlago je potrebno razumeti
vsa dejstva, tja do najmanjih fizikalnih
podrobnosti; to bo (e bo?) lahko razjasnil
le skladen trud zelo irokega spektra
naravoslovnih ved. Pod duevnimi
procesi pa razumem odprt spisek funkcij,
stanj, zmonosti, ki jih npr. opiemo kot
zaznavo, predstavljanje, pozornost,
spomin..., z izrazi, ki jih sicer uporablja tako
imenovana ljudska psihologija . Glavne

zasluge za znanstveno lenjenje duevnih

procesov na podenote ima doslej
kognitivna psihologija, ki seveda
uporablja svojo terminologijo - npr.
supervizijski pozornostni sistem ipd.
Prav teoretina izhodia kognitivne
psihologije so zelo dragocena pri zasnovi
ustreznih naravoslovnih eksperimentov. Ti
so lahko s pomojo novo razvitih metod
razreili e nekaj vpraanj, na katere
izkljuno s psiholokimi eksperimentalnimi
metodami ni bilo mogoe odgovoriti,
vendar pa je bilo sama vpraanja mono
zastaviti predvsem izhajajo iz teoretinih
predpostavk kognitivne psihologije.
Ker so mogani zelo kompleksna
funkcijska struktura, se je potrebno
zavedati, da jih pa glede na metode, ki
jih imamo na voljo lahko raziskujemo na
zelo razline naine in na zelo razlinih
nivojih, od nivoja makroanatomskih
raziskav do molekularne biologije,
biokemije in biofizike. Vendar bi se za ta
sestavek omejil na osrednje
eksperimentalne pristope, ki so doslej
najbolj razprli podroje za nadaljne
poglobljene tudije:
1. Klinino-patoloke raziskave v
nevrologiji (nevrologiji vdenja) in
nevropsihologiji so tiste, ki so s
poglobljenimi opisi vedenja bolnikov
in pa analizami njihovih moganov (s
specifinimi okvarami) najprej razkrile
moganski substrat doloenih
definiranih vijih ivnih dejavnosti.
(Tako so npr. doloili zamejene predele
moganskih polobel, ki sodelujejo pri
razumevanju in produkciji govora) (5,
6).

29

NEVROZNANOST
2. tudije aktivnosti posaminih ivnih
celic v moganih (opic - primatov) pri
doloenih enostavnejih duevnih
procesih (npr. pri zaznavanju, pa tudi
pri kompleksnejih procesih kot npr.
pozornost, odloanje, kratkoroni
spomin) so pokazale, da je mono tudi
vije ivne dejavnosti spremljati
vse do nivoja posamezne ivne celice
(1).
3. Uporaba modernih slikovnih in
elektrofiziolokih metod je konno
omogoila, da tudi pri ivem in celo
zdravem loveku analiziramo kje (in
kdaj) se v moganih spreminja njihova
aktivnost v povezavi z doloeno
duevno dejavnostjo. Metode, ki
pokaejo delovanje moganov, so na
eni strani tiste, ki pokaejo (strukturno)
razporejenost presnove moganov
(funkcijske slikovne metode:
pozitronska emisijska tomografija,
funkcijska magnetno resonanna
tomografija), in tiste, ki zelo natanno
odraajo asovni potek moganske
elektrine aktivnosti (elektrofizioloke
metode: elektroencefalografija, metode
izvabljenih potencialov,
magnetoencefalografija) (7).
Kakor izhaja iz zgoraj navedenih
eksperimentalnih dimenzij kognitivne
nevroznanosti, se ta odvija tako v okolju
bazinih raziskav (intitutov, kjer delajo
preizkuse na ivalih) kot tudi v
medicinskem okolju. Tukaj uporabljamo
tako eksperimente narave (to je tudij
bolnikov z doloenimi okvarami
moganov) kot tudi raziskave pri zdravih
preiskovancih. Raziskave razlinih tipov
se seveda dopolnjujejo, vsak tip pa ima
ogromno podpodroij, bodisi da
raziskave delimo glede na psiholoke
kategorije (tudije zaznavanja, vedenja,
pozornosti...), glede na uporabljene
metode ali pa glede na raziskovane
bioloke entitete (fizioloke tudije na
nivoju celice, funkcionalno anatomske
tudije moganskih predelov, biokemine
tudije nevrotransmiterskih sistemov...).
V 80-ih in 90-ih letih je prilo (predvsem na
podlagi raziskav, ki so uporabile funkcijske
slikovne metode moganov) do enega
najbolj fascinantnih konceptualnih
prodorov iz ojih raziskovalnih krogov v
iro zavest izobraene javnosti. Gre za
spoznanje, da je pri normalno
funkcionirajoem ivem loveku mono
prikazati, da se tono doloeni predeli
njegovih moganov specifino in
ponovljivo aktivirajo, kadar se subjekt
ukvarja z doloeno duevno
dejavnostjo (npr. s predstavljanjem lika v
mislih) (7). S tem so se v osnovi potrdile -

eprav e v marsiem tudi dopolnile in

presegle - predhodne teze o lokalizaciji
vijih ivnih dejavnosti v moganih. Pri
tem velja opozoriti na dandanes
prevladujo koncept lokalizacije
duevnih procesov v moganih: im gre za
kompleksneje funkcije, je njihov
moganski substrat hkrati lokaliziran in
razporejen na tevilne moganske
predele; funkcija sloni na sinhronizirani
interakciji ve (definiranih) moganskih
predelov (5).
Z najmodernejimi postopki (npr. s
kombinacijo slikovnih in elektrofiziolokih
metod) skuajo pokazati ne samo
natanne lokalizacije funkcije v
moganih, ampak tudi asovni potek
aktivacije posaminih moganskih
predelov. Za doslej najpogosteje
uporabljeno metodo - pozitronsko
emisijsko tomografijo - je veljalo, da
razmeroma dobro pokae aktiven predel,
vendar je prepoasna za asovno
definiranje procesov, ki se seveda odvijajo
v moganih zelo hitro (spremembe merimo
v desetinah milisekund).
Elektroencefalorafske in
magnetoencefalografske metode so
odline za asovno opredelitev procesov,
vendar pa slabe v njihovi lokalizaciji (7).
Sedaj potekajoe raziskave s funkcijsko
magnetno resonanno tomografijo so e
dosegle asovno loljivost velikostnega
razreda sekund (ta asovni zastoj med
predvidenim dejanskim moganskim
procesom in monostjo njegove odslikave
temelji predvsem na dejstvu, da gre za
sklepanje na podlagi analize krvnega
obtoka moganov) (8). Vendar vrtoglav
razvoj metod (trenutno poskus uporabe
vedno zmogljivejih aparatov za magnetno
resonanno tomografijo, pa tudi razvoj
metod, ki temeljijo na povsem novih
principih) obeta, da bomo tudi na tem
podroju doiveli e nadaljnja
preseneenja. Seveda pa smo pri vsem tem
raziskovanju ele v makroanatomski
dimenziji.
Kot cilj kognitivne nevroznanosti smo
navedli razjasnitev bioloke podlage
duevnih procesov. Zdi se, da je veliko
nevroznanstvenikov optimistinih, da bo
ta cilj enkrat doseen. Centralna ali
prevladujoa hipoteza kognitivne
nevroznanosti (ki so ji plodna podlaga
tudi vsi zgoraj navedeni doseki) je - kot
reeno - da je duevne procese v celoti
mono razumeti na podlagi procesov, ki se
dogajajo na reprezentacijskih strukturah
(1). Ali dosledno napredovanje po poti
tega pristopa res obeta dokonno
razjasnitev razmerja med telesom in duo
(oziroma med duevnim in fizinim) in ali je
to lonico sploh mono presei? O tem so

mnenja deljena. Predvsem pa je treba

poudariti, da s tem razmiljanjem e
prestopamo mejo kognitivne
nevroznanosti. Tu se vkljuujejo druge
vede (filozofija, raunalniko modeliranje
idr.); gre e za ire podroje kognitivne
znanosti. Tudi pri reevanju na videz
naravoslovanih problemov ne gre prezreti
pomena povsem teoretskih pristopov (npr.
filozofije). Ti pomagajo razievati pojme
in postavljati prava vpraanja. Tudi
filozofi pa opozarjajo, da je konno vendar
pomembno, da so teorije nevroloko
verodostojne (9).
Z besednjakom lahkih in tekih
problemov v kognitivni znanosti bi morda
lahko poenostavljeno opredelili, da se
kognitivna nevroznanost vsaj zaenkrat
ukvarja z lahkimi problemi - poskua
imbolj natanno opredeliti bioloki
substrat dobro definiranih duevnih
procesov. Podroje tekih vpraanj (ali
sta telo in dua eno in isto, kakno je
razmerje med fizinimi in mentalnimi
fenomeni) eprav ne izkljuno teh pa je
podroje (vsaj zaenkrat) teoretskih
pristopov kognitivne znanosti. Pri teh
vpraanjih smo kognitivni
nevroznanstveniki - kot sem jih definiral v
tem sestavku - le eden od sogovorcev.

ZAKLJUEK
Znanje o (sicer nekoliko grobi oziroma
poenostavljeni) lokalizaciji vijih ivnih
funkcij (kakor npr. govor, orientacija v
prostoru ipd.) je najprej izlo iz
medicinskih tudij pacientov ob koncu
prejnjega in zaetku tega stoletja.
Povezavam moganske funkcije, vedenju
in duevnosti posveamo v klininih
vedah vejo pozornost ponovno ele v
zadnjih desetletjih. Poleg zelo razvejanih in
odmevnih raziskav ima podroje tudi
svojo aplikativno dimenzijo. O tem pria
razvoj in irjenje nevropsihologije in tako
imenovane nevrologije vdenja ter
nove nevropsihiatrije. Na teh podrojih
se udejstvujejo strokovnjaki, ki primarno
izhajajo bodisi iz vrst zdravnikov, bodisi
psihologov. e najjasneje je oblikovano
klinino podroje nevropsihologije, ki ima
v veini razvitih drav jasno doloene
izobraevalne programe (10). Ima tudi
mono mednarodno strokovno
organizacijo; od nedavnega je stroka
organizirana v formalnem zdruenju tudi
pri nas (Zdruenje za nevropsihologijo in
kognitivno nevrologijo).
Nekaj raziskav kognitivne nevroznanosti
(v irem smislu) poteka tudi v Sloveniji
(11). Na raziskovalnem podroju podroje
kognitivne nevroznanosti sicer ni
eksplicitno (posebej razpoznavno)

30

PSIHIATRIJA
zastopano, posamezni projekti (ali deli
projektov) pa vkljuujejo teme, ki bi jih
lahko uvrstili kot kognitivno
nevroznanstvene. Kaknih posebnih
zadrkov, da bi se znotraj raziskovalne
sfere zaelo bolj nartno raziskovati, na
tem podroju ni. Seveda pa je dejstvo, da
upotevanje tehninih omejitev pomeni,
da sedaj posebej aktualnih raziskav s
pomojo funkcijskih slikovnih metod e ne
moremo nartovati, saj v Sloveniji nimamo
ustrezne opreme.

VIRI:
1. Kandel, E.R., Schwartz, J.H., Jessell, T.M.
(1995) Essentials of neural science and
behavior. Prentice Hall International.
2

.Mlakar, J. (1995) V desetletju moganov.

Interni asopis Klininega centra Ljubljana.
9, september 1995; 18-19.

3. Gazzaniga, M.S. (1994) The cognitive

neurosciences. London: A Bradford book,
The mit press Cambridge, Massachusetts.
4. Friston, K.J., Frith, C.D., Liddle, P.F.,
Frackowiak, R.S.J. (1991) Investigating a
network model of word generation with
positron emission tomography. Proc. R.
Soc. Lond. B, 1991, 244, 101-106
5. Voduek, D.B. (1992) Vija ivna
dejavnost. Medicinski razgledi; 31: 369400.
6. Jensterle, J., Kobal, M., Mlakar, J. (1992)
Nevropsiholoko ocenjevanje bolnikov z
moganskimi okvarami. Zdravstveni
vestnik; 61: 341-5.
7. Posner, M.I., Raichle, M.E. (1994) Images
of mind. New York: Scientific American
Library.
8. Owen, A.M. (1997) Tuning in to the
temporal dynamics of brain activation
using functional magnetic resonance
imaging (fMRI). Trends in Cognitive
Sciences, Vol. 1, No. 4, 123-125.
9. Marki, O. (1998) Nevroloka
verodostojnost in kognitivne teorije.
10.asopis za kritiko znanosti, domiljijo
in novo antropologijo, letnik XXVI, t.
188: 209-15.
11. Benson, A. (1992) Clinical
Neuropsychology: 1960-1990. Journal of
Clinical and Experimental
Neuropsychology. Vol. 14, No. 3, pp. 407417.
12. Voduek, D.B. (1999) Kognitivna
nevroznanost v svetu in Sloveniji. asopis
za kritiko znanosti, domiljijo in novo
antropologijo, letnik XXVI, t. 188: 21724.

Janez Mlakar

Kognitivna paradigma v
psihiatriji

Psihiatrina simptomatika je bila za znanost vedno poseben izziv, saj

vse do danes e ni povsem dognanih razlag psihopatolokih fenomenov.
Poskusov, da bi ponudili sprejemljivo razlago, pa je bilo zelo veliko. Na
podroju eksperimentalne psihologije je bilo v tem stoletju predlaganih
na desetine teorij in narejenih na tisoe eksperimentov zlasti v zvezi s
shizofrenijo, vendar te tudije niso podale zadovoljivega odgovora.
Bioloka psihiatrija je naredila velik napredek v raziskovanju
nevrobiolokih procesov pri psihiatrinih boleznih, pa ji vendar ni uspelo
pojasniti nobenega specifinega psihiatrinega simptoma. Vrsto razlag,
tudi zelo izdelanih in nanaajoih se na posamezne vrste simptomov, je
ponujala psihodinamska teorija, ki pa se nikoli ni mogla ubraniti
oitkov, da so njene razlage vedno nekakne post-hoc eksplanacije, ki
predpostavljajo delovanje intrapsihine dinamike, ki ni niti
introspektivno dojemljiva (ker je podzavestna) niti objektivno dostopna,
tako da na osnovi teh teorij ni bilo nikoli mono postaviti znanstvenih
napovedi, ki bi bile empirino preverljive.
Kognitivna paradigma ni prinesla samo
novega naina gledanja na psihologijo,
tudi ne samo nove metodologije, ampak je
razkrila nov sloj realnosti, ki ga zgoraj
navedene vede niso upotevale. V
lovekovem organizmu ne potekajo samo
fizikalni, biokemini, elektrofizioloki
procesi, ampak tudi informacijski procesi.
Informacijski nivo se v hierarhiji
znanstvenih pristopov uvra med
biokemini in psiholoki nivo. Kakor na
splono velja, da dogajanj na hierarhino
vijem nivoju kompleksnosti ne moremo
pojasniti z nijim nivojem (npr. dogajanj na
molekularnem - keminem - nivoju z
zakonitostmi na atomarnem nivoju), tako je
tudi kognitivne procese nemogoe
deducirati iz nevrobiolokih, pa tudi
psiholokih (zavestnih) ne iz kognitivnih
(informacijskih). Pa pa je mogoe
opazovati paralelizem na razlinih nivojih:
kadar se nekaj spreminja na molekularnem
nivoju, se odvijajo spremembe tudi na
atomarnem. Kadar se nekaj spreminja na
zavestnem nivoju, se nekaj dogaja tudi na
vseh hierarhino nijih nivojih:
informacijsko-procesnem,
elektrofiziolokem, biokeminem
Kognitivna paradigma je zapolnila vrzel, ki
je pred tem obstajala med psiholokim in
nevrobiolokim nivojem. Poskusi
vzpostavitve empirino preverljive
povezave med psiholokimi in
nevrobiolokimi dogodki so bili pred
Doc. dr. Janez Mlakar je klinini psiholog v
Psihiatrini kliniki Ljubljana.

vzpostavitvijo kognitivne paradigme

neuspeni. Konkretno: ni bilo mogoe
pokazati, da z neko psihino vsebino
korelira nek nevrobioloki proces oz.
obratno. Pri uvajanju kognitivne
paradigme pa se je izkazalo, da je mogoe
dvoje: 1. doloenim psihinim vsebinam
prirediti doloen informacijski proces, 2.
doloenemu informacijskemu procesu
prirediti specifien nevrobioloki proces.
Kognitivni nivo predstavlja vmesnik med
psihinim in nevrobiolokim, s katerim
lahko prvi v zgodovini znanosti
empirino preuujemo odnose med
biolokim in psihinim dogajanjem.
Neuspeh v gornjem odstavku navedenih
znanstvenih poskusov je bil prav v tem,
da so povezovali dve ravni, ki nista
neposredno povezani. Vmes je e raven
informacijskega dogajanja, ki bistveno
doloa naravo dogodkov. Teh zato ni
mogoe razumeti brez upotevanja
prispevka k strukturiranju dogodkov, ki ga
daje kognitivni proces.
Psihiatrina simptomatika je idealno
raziskovalno podroje za kognitivno
znanost: na eni strani so prisotne
empirino preverljive in operacionabilne
psihine spremembe, na drugi pa so
mogoe nevrobioloke meritve: funkcijsko
slikanje, elektrofiziologija, biokemine
meritve. Kognitivna paradigma omogoa
teoretino modeliranje informacijskega
procesa in postavljanje napovedi po
modelu, ki ga je mogoe na realnih
naravnih pojavih (simptomih) preverjati in

31

PSIHIATRIJA
tako pridobivati vse bolj ustrezne modele
naravnega informacijskega procesa. Po
drugi strani pa je tem modelom mogoe
iskati nevrobioloki korelat v izkustveno
dokazanih biolokih procesih, ki
spremljajo neko simptomatiko.
Uporaba kognitivne paradigme se je v
psihiatriji uveljavila ele pred nekaj leti
pod imenom kognitivna nevropsihiatrija.
Ime vsebuje vse tri bistvene komponente,
o katerih sem govoril zgoraj:
-

kognitivna: preuuje informacijske

procese

nevro-: ie povezavo z
nevrobiolokimi procesi

-psihiatrija: predmet preuevanja so

psihiatrini simptomi.

Mejnik v konstituiranju te veje kognitivnih

znanosti je gotovo ustanovitev revije
Cognitive Neuropsychiatry leta 1996.
Seveda pa so se pomembni prispevki
pojavljali e v osemdesetih letih v mnogih
znanstvenih lanih v razlinih revijah.
Zainteresiran bralec bo dobil dober
vpogled v kognitivno nevropsiholoko
metodologijo in problematiko s
prebiranjem e leta 1994 izdane knjige The
Neuropsychology of Schizophrenia.
V slovenski psihiatriji je razumevanje za
razvoj raziskovanja psihopatologije na
kognitivnem nivoju e v 80-ih pokazal
prim. dr. Joe Darovec, takratni direktor
Univerzitetne psihiatrine klinike v
Ljubljani, ki je podpiral delovanje
Raziskovalne enote za kognitivno
nevropsihologijo. V okviru te enote so se
izvajali raziskovalni projekti, ki jih je
podpiralo Ministrstvo za znanost in
tehnologijo. Projekte je sprva vodil prof.
dr. Milo Kobal, potem pa prof. dr. David
B. Voduek, raziskovalno delo pa sva
usmerjala in izvajala predvsem kolega Joe
Jensterle in pisec teh vrstic. V dobrem
desetletju smo prili do nekaterih svojih
rezultatov, ki so nali tudi mednarodni
odmev. Tukaj bi omenil zlasti tri podroja,
na katerih smo dali svoj raziskovalni
prispevek.
1. Kognitivni deficiti, povezani s
fenomeni vplivanja pri shizofreniji.
S psiholokim eksperimentalnim delom
smo pri bolnikih, pri katerih je bil
aktualno prisoten simptom vplivanja
(t.j. doivljanja bolnika, da tuje sile
neposredno posegajo v njegovo
duevnost in usmerjajo njegove misli
in voljo) smo ugotovili, da je pri njih
prisoten deficit notranjega nadzora

(central monitoring) pri povsem

obiajnih kognitivnih nalogah. Ko
izgine simptomatika vplivanja, tudi
deficita nadzora ni ve. Rezultate teh
eksperimentov smo interpretirali kot
empirino podporo za Frithov model
shizofrenskih motenj, ki teoretino
predpostavlja, da je okvarjen
monitoring vzrok za omenjeno
doivljajsko simptomatiko. Nae
ugotovitve so naletele na razmeroma
irok odmev v mednarodni znanstveni
srenji; doslej smo nali kake tri
desetine citatov nae publikacije v
uglednih mednarodnih revijah.
Narejena je bila tudi replikacija naega
eksperimenta. Pomembnost naega
prispevka je v tem, da je med redkimi,
ki je na empirien nain pokazal na
povezavo med kognitivnim deficitom
in psihiatrinim simptomom.
2. Kognitivni mehanizmi pri shizofrenski
disorganizaciji.
Z natannim preuevanjem kognitivnih
deficitov pri disorganiziranih bolnikih
smo identificirali posamezne bolnike, ki
po vzorcu svojih motenj ne potrjujejo
danes prevladujoih predstav o naravi
shizofrenske disorganizacije, ki naj bi
jo povzroal nefunkcionalen
supervizijski pozornostni sistem. S
tudijami teh primerov smo pokazali,
da pri njih niso prisotne nekatere
najbolj znailne motnje, povezane z
motenim supervizijskim sistemom: tako
smo pri njih odkrili normalno ali celo
supra-normalno sposobnost inhibicije
prioritetnih draljajev. V publikaciji, ki
je prav sedaj v tisku v Cognitive
Neuropsychiatry, smo predlagali nov
nain razumevanja kognitivnega
deficita pri tovrstnem sindromu, ki ni v
pomanjkanju selektivne inhibicije, pa
pa v neustreznem procesiranju
kontekstualnih informacij. Svoje
zakljuke smo bogato argumentirali z
rezultati na razlinih preizkusih
specifinih komponent kognitivnega
procesa.
3. Razlikovanje genuinega negativnega
sindroma od sekundarnega.
Primerjanje posebnosti kognitivnih
deficitov med shizofrenskimi sindromi
je pokazalo, da lahko na osnovi zelo
specifinih in izrazitih kognitivnih
posebnosti zelo natanno
identificiramo negativni shizofrenski
sindrom. Z drugimi metodami, npr.
opazovanjem vedenja ali samo

psihiatrino eksploracijo, to
razlikovanje ni zanesljivo. Tudi
uveljavljene ocenjevalne lestvice, ki jih
danes uporabljajo v vseh raziskavah
po svetu, ne dajejo veljavnih
diferencialnih diagnoz. S kognitivnimi
kriteriji je mogoe pokazati na
neveljavnost teh postopkov. Mnogi
kontradiktorni rezultati v sodobnih
psihofarmakoloki in nevrobiolokih
tudijah negativnega sindroma izvirajo
iz te temeljne neveljavnosti kriterijskih
merskih sredstev. V svojem nadaljnem
delu nameravamo razviti diagnostini
postopek, ki bo temeljil na veljavnem
kognitivnem konstruktu negativnega
sindroma in bo uporabljal kognitivne
kriterije za veljavno in zanesljivo
diagnozo tega sindroma.
Razvoj kognitivne nevropsihiatrije je ele
v zaetku. Odpirajo se monosti, da
psihiatrino problematiko zajamemo z
novih vidikov. Na ta nain se odprejo
nove povezave tudi z nevrobiolokimi
raziskavami in psihofarmakologijo. Vsako
odkritje na podroju nevropsihiatrije pa
hkrati posega tudi na podroje normalne
psihologije in odkriva strukturo
kognitivnih procesov, ki so prisotni tudi
pri zdravem loveku.

32

RAZISKAVA

Miha erneti

Anagrami in pomenska priprava

Poroilo o raziskavi
Veste, kaj so anagrami? Zagotovo. To so zagonetke, pri katerih morate
iz nesmiselnega niza rk sestaviti smiselno besedo. Ponavadi je iz niza
rk mono sestaviti le eno samo besedo, najdejo pa se tudi takni nizi, iz
katerih lahko bister ugankar razbere ve besed. Ampak tedaj lahko
nastopijo teave - na bistri ugankar na primer ne ve, za katero od obeh
(ali celo treh) reitev bi se odloil. Mu lahko pri tem pomagamo? Kaj pa,
e sploh ni tako bister? Ga lahko nekako napeljemo na reitev? Odgovor
dobite v nadaljnjem besedilu.
e novopeeni tudent psihologije se
seznani s pojmom pomenska priprava
(ang. semantic priming), obiajno v zvezi
s pojmom leksikalna odloitev.
Zategadelj najbr o tem ni treba troiti
tiskarske barve. Da si osveite spomin, naj
zapiem le, da pomenska priprava pomeni
delno, dostikrat podprano vzbujanje
pomenov v (pravih) nevronskih mreah
preizkuanca.
V zvezi s tem smo izvedli raziskavo. Glede
na to, da preskuse, ki vsebujejo pomensko
pripravo, najdemo brkone v vsakem

draljaj reila anagram PIJAA (reitev

PIJAA), druga polovica pa anagram
PTCAI (reitev PTICA). Domnevali smo,
da bo pripravljalni draljaj (ptica, pijaa)
statistino pomembno vplival na izbiro
ciljnega (kos, sok). Predpostavka temelji
na dejstvu, da je kos neke vrste ptica, sok
pa pijaa. Po naelu pomenske priprave
se hipoteza zdi logina, zato smo oziroma
sem navdueno priel z eksperimentom in
kar razganjalo me je, kakni bodo rezultati.
Zanima tudi vas? Seveda, poreete in
berete dalje.

ptica

pijaa

skupaj

kos

$
#"

#&
"

&
'#

skupaj

"

''

!

sok

Preglednica 1: Frekvenca dobljenih odgovorov.

ubeniku kognitivne psihologije, je

raziskava elela biti prej konfirmatorne
kakor eksploratorne narave. Izvedli smo jo
na svetovnem spletu, kar bi sicer utegnilo
sproiti pomisleke glede nepristranosti
vzorenja, vendar pa domnevamo, da smo
raziskovali dovolj robusten pojav, da
specifine lastnosti mrenih deskarjev kot
takih niso vplivale na rezultate.
In sedaj naj vam konno e izdam sr
raziskave. Merjenci so se morali spoprijeti
s petimi anagrami. Zadnji anagram, ki je
predstavljal ciljni draljaj, je vseboval niz
rk OSK, moni pa sta bili dve reitvi SOK in KOS. Pred tem anagramom je
polovica preizkuancev kot pripravljalni
Miha erneti je zavedav tudent psihologije.
Med razpravami o uporabnosti WB-II in ob
vedno sveih idejah o novih eksperimentalnih
nartih, ustvarja tudi psiholoke ohranjevalce
zaslona in je ponosen oe lastne simulacije
semantinega spomina.

Vse lepo in prav, a rezultati so precej

samosvoja re, zato niso vedno takni,
kakrne priakujemo. Kako so nam jo
zagodli tokrat, si oglejte v Preglednici 1.
Opazili boste, da so preizkuanci v
splonem vekrat izbrali odgovor SOK
kakor KOS, ne glede na to, za kateri
pripravljalni draljaj je lo. Gledano v
odstotkih so pri pripravljalnem draljaju
PTICA resda vekrat izbrali odgovor KOS
kakor pri pripravljalnem draljaju PIJAA,
vendar razlika ni dovolj velika, da bi bila
statistino pomembna. Pravzaprav na
ravni tveganja 5 odstotkov ni pomemben

ptica
kos

52,6
47,4

skupaj

100,0

sok

vpliv sploh nobenega faktorja ali

interakcije. Zato je bilo treba nielno
hipotezo, kajpak ob malce razoaranja,
zavrei.
Toda preden zanemo iz e omenjenih
ubenikov kognitivne psihologije trgati
strani, posveene pomenski pripravi, se e
nekoliko zamislimo. Kaj pa, e je vpliv
nekega drugega faktorja povzroil, da so
priakovane razlike tako majhne oziroma
sploh nasprotne od priakovanih? V svoji
domnevi smo predpostavljali, da bo
kontekst, v naem primeru pripravljalni
draljaj, vplival na odgovor preizkuanca.
A e dri, da kontekst na odgovor ni
vplival, potemtakem so preizkuanci med
odgovorom KOS in SOK izbirali po sluaju
(oziroma po spletu sluajnih dejavnikov).
In e je tako, potem bi morala priblino
polovica preizkuancev izbrati odgovor
SOK, druga polovica pa KOS. Nai
rezultati pa kaejo, da se to ni zgodilo.
Merjenci so precej vekrat izbrali odgovor
SOK kakor KOS in verjetnost, da bi se to
zgodilo po sluaju, je (samo) 12
odstotkov! Tveganje je sicer veje od 5
odstotkov, pa vendarle nam najbr ni zgolj
odmahniti z roko in napraviti kri ez vse
skupaj. Zlasti zato ne, ker dejstvo, da so
preizkuanci vekrat izbrali odgovor SOK,
na svoj nain vendarle potrjuje, da je
kontekst vplival na izbiro odgovora. Vas
zanima, kako?
Preizkuanci so imeli nalogo, da iz niza rk
OSK sestavijo neko smiselno besedo.
Naloga resda ni posebno teka, a vseeno
je iz niza OSK lae sestaviti besedo SOK
kakor KOS.
Kajti da iz rk OSK sestavimo besedo
SOK, je dovolj, da premaknemo eno rko
(S) za eno mesto, medtem ko je za
pretvorbo niza OSK v KOS potrebno
premakniti eno rko (K) za dve mesti. Tako
vidimo, da je za miselno pretvorbo iz OSK
v KOS potrebno ve
dela, za pretvorbo iz
pijaa
OSK v SOK pa manj,
kar je verjetno razlog
58,6
(ali eden od razlogov)
41,4
za to, da so
preizkuanci v veji
100,0 meri izbirali slednji

Preglednica 2: Odstotki dobljenih odgovorov.

33

RAZISKAVA
Izvor variabilnosti

Hi-kvadrat

Stopnje svobode

Verjetnost alfa napake

Faktor A (ptica/pijaa)

1,000

Faktor B (sok/kos)

2,484

0,115

Interakcija

0,751

0,386

Total

3,235

0,357

Preglednica 3: Rezultati izraunov statistine pomembnosti (hi-kvadrat).

odgovor. Lahko torej trdimo, da je e sam

niz OSK nae preizkuance napeljeval na
odgovor SOK in tako bistveno zmanjal
uinek pripravljalnega draljaja PTICA
oziroma PIJAA. Z drugimi besedami:
izhodini niz OSK je bil sam neke vrste
pripravljalni draljaj, to pa pomeni, da je
kontekst vendarle imel doloen vpliv na
odgovore. Oseminosemdesetodstotno
sem preprian, da je bilo tako!
Za morebitne ponovitve poskusa obstaja
seveda nekaj izboljav glede
eksperimentalnega narta, zlasti
nevtralizacija vpliva faktorja B (to je faktor,
ki nam jo je tokrat tako salamensko
zagodel) z nakljunimi variacijami vseh
permutacij rk OSK (razen seveda SOK in
KOS) v vlogi izhodinega niza rk.

Za konec pa e nekaj praktinih napotkov,

saj nam ugotovitve, ki jih ne uporabimo v
praksi, ne nudijo niesar razen
intelektualnih uitkov. Ko se naslednji
nikakor ne bomo mogli domisliti reitve
kakega oreha, se spomnimo, da imamo
morda premalo ustreznih pripravljalnih
draljajev. Torej, zamenjajmo kontekst: na
problem poglejmo s kake druge strani,
postavimo ga na glavo, spreobraajmo
gradivo o problemu in si ga predoimo v
drugani lui ter podobno. Vedimo, da
reitve morda nismo videli ne zato, ker ta
ne bi bila obstajala, ampak ker smo gledali
iz napanega konca. Ker smo se ujeli v eni
od tevilnih slepih ulic vertikalnega
miljenja - v takem primeru se je potrebno
obrniti, oditi do glavne ulice, skratka
misliti lateralno, nato pa smukniti v kako
obetavnejo uliico. Ta proces je del

ustvarjalnosti, eprav se ga navadno ne

zavedamo. Kdor sedi na napani strani
raunalnika, pa ne vidi drugega kakor
nekaj kablov in prezraevalnih re, zato je
nekako smeno, e sprauje, kaj naj
vendar pritisne, da se bo kaj prikazalo na
zaslonu!

(Foto: G.R.)

34

KIBERNETIKA

Andrej Kastrin

Pogled z druge strani na stran pogleda

Ko sem pred asom aril po omari, mi je pod roke priel zvezek iz
srednjeolskih asov, na katerem je jasno in glasno pisalo: Regulacije in
krmiljenja. Odprem ga in prvo, kar mi pade v oi, je nemogoa beseda
KIBERNETIKA. Spomin zatava nazaj med srednjeolske klopi: ja, to je
bila pa snov, ki si se jo moral da ne reem na kaj. Ampak stvari so se
bistveno spremenile in stvar me je zaela zanimati. V naslednjih vrsticah
si bomo ogledali, kaj kibernetika sploh je, nekaj njenih opredeljujoih
pojmov in kako jo lahko apliciramo v znanosti. Ker je PANIKA asopis,
ki ga berejo (tudi) psihologi in njihov podmladek, bomo celotno diskusijo
prepletli z duhom psihologije.
Slovita Britannica definira pojem
kibernetike takole:
...veda o krmiljenju in regulaciji
zahtevnih sistemov; 1949 jo je utemeljil
in poimenoval N. Weiner. Najprej se je
uveljavila v tehniki, pozneje pa tudi v
krmilnih in regulacijskih sistemih v ivi
naravi. K. se je v zadnjem asu razvila v
interdisciplinarno znanstveno panogo,
ki se ukvarja z nainom prenaanja
informacij; njeni oji veji sta teorija
informacije in semiotika. Zdaj je v rabi
v avtomatiki, lingvistiki, pedagogiki,
psihologiji...
Kibernetiko obravnavamo v tesni zvezi s
sistemsko teorijo (sistemska znanost,
sistemsko raziskovanje). Danes e lahko
trdimo, da je kibernetika znanost, ki
govori o uspeni organizaciji. Ukvarja se
z oblikami vedenja, komunikacijo,
povratnimi zvezami, dinaminimi
sistemi, kaosom, kompleksnimi
adaptacijskimi sistemi in kontrolo.
Sama beseda kibernetika izvira iz
grine; kybernetes pomeni v grini
krmar. Oe kibernetike je matematik
Norbert Weiner, ki je leta 1948 objavil
knjigo z naslovom Cybernetics, v
kateri definira kibernetiko kot znanost za
komunikacijo med ivaljo in strojem. Na
tem mestu naj omenimo tudi pomemben
prispevek Shannove informacijske
teorije, ki je razlagala probleme pretoka
informacij skozi komunikacijske kanale
in s tem kibernetini teoriji dodala nekaj
novih elementov (npr. feedback zveza v
kontrolnem sistemu...). V sedanjem asu
pa se vse bolj kae potreba po tem, kako bi
lahko opazovalec konstruiral objekt
Andrej Kastrin je izredni tudent psihologije.
Trenutno se poglablja v nekatera epistemoloka
vpraanja splone sistemske teorije in nove
fizike, v prostem asu pa ga vse bolj privlai
nenavadnapsihoterapevtska praksa Miltona H.
Eriksona.

(beri: vzpostavil stik), s katerim je v

interakciji. V tem primeru govorimo o
kibernetiki kibernetike ali o kibernetiki
drugega reda.
V literaturi s tega podroja zasledimo tri
glavne lastnosti kibernetinih sistemov
(Bateson, 1985):

uglaenost,

stohastinost in

samoregulacija,
s pomojo katerih lahko opredelimo
naslednja metodoloka sredstva:

metoda rne katle (black box), s

katero se poskua kompenzirati in
uravnavati veliko medsebojno
uglaenost kibernetskih sistemov;

teorija informacije, s katero

odgovarjamo na vpraanja
stohastinosti in porasta entropije v
kibernetskih sistemih;

metoda povratne zveze (feedback), ki

je sredstvo in nain nadzora in
samoregulacije kibernetskih sistemov.

Pogoj, da lahko govorimo o

kibernetinem sistemu, je ta, da so
efektorji, kot so npr. motor, stroj, miice,
povezani s senzornim organom, ki s
svojimi signali povratno vpliva na
efektorje. Uvedemo torej nek pojem
povratne zveze (feedback-a), ki je
prikazan na Sliki 1. Vodenje s pomojo
principa povratne zveze je torej osnovni

SISTEM

princip kibernetskega pristopa. V sistemu

pride do kontinuirane samoregulacije, ki je
mona samo zaradi povratne zveze. Pojem
samoregulacije lahko torej razumemo tudi
kot pojem samokorekcije oz.
samopopravljanja.
Maturana (1998) pravi takole: Bistvo
kibernetike psihoterapije je postavljanje
predpostavk, spraevanje, ne pa toliko
postavljanje teorij in razpravljanje o
moteih dejavnikih.
Ta krona organizacija je torej tisto, po
emer se kibernetino organizirani
sistemi bistveno razlikujejo od drugih, ki
niso organizirani na tak nain. e N.
Weiner je dejal, da bi obnaanje
kibernetinih sistemov lahko
interpretirali kot usmerjenost k doseganju
cilja. Na nek bizaren nain bi lahko iz
tega predpostavljali, da imajo takni
sistemi doloen namen.
Margaret Mead (po von Foerster, 1995) je
na predavanju za American Cybernetical
Association dejala:
Kot antropologinjo me je zanimal vpliv
teorije kibernetike na nao drubo. Pri
tem ne mislim na raunalnike ali
elektronsko revolucijo kot tako, niti na
konec odvisnosti od pisanja pri nabiranju
znanja ali na to, kako je med uporno
mladino obleka namesto
mimeografinega stroja postala oblika
komunikacije. Posebej elim poudariti
pomen interdisciplinarnih pojmov, ki
smo jih na zaetku imenovali povratna
vez, nato teleoloki mehanizmi in
konno kibernetika - oblika
interdisciplinarne miselnosti, ki
predstavnikom mnogih disciplin
omogoa, da lahko med seboj laje
komunicirajo v jeziku, ki ga vsi
razumejo.
Oe druinske terapije, Gregory Bateson,
je dejal, da zanj kibernetika predstavlja
vejo matematike, ki se ukvarja s problemi
nadzora, rekurzivnosti in informacije.
Najbolj kibernetina pa je izjava

OUTPUT

OKOLICA

FEEDBACK
Slika 1: Model kibernetinega sistema

35

KIBERNETIKA

)
)
)

*
*
+

Slika 2: Modeli povratnih zvez

gospoda kibernetike, kibernetika vseh

kibernetikov, Gordona Paska: Kibernetika
je znanost o metaforah, ki jih je mono
zagovarjati.
Ob vsem tem dobimo obutek, da ima
kibernetika za razline ljudi razlien
pomen. To dejstvo je povezano z
bogastvom njenega konceptualnega
temelja. Po mnenju Heinza von Foersterja
(1995) je ta pomenska razlinost
bistvenega pomena, saj bi v nasprotnem
primeru kibernetika postala dolgoasna
veda. Navkljub vsemu izhaja tudi ta
razlinost iz osrednje teme, iz povratne
zveze.
Ko so pred petdesetimi leti odkrili
plodnost tega kibernetinega koncepta,
je prilo do evforije v filozofiranju,
epistemologiranju in teoretiziranju o
posledicah koncepta povratne zveze,
njenega mesta v razlinih podrojih
znanosti in njene zdruujoe energije.
Hkrati pa se je pri filozofih,
epistemologih in teoretikih razvilo nekaj
nenavadnega: vedno bolj so videli sebe
kot del veje kronosti, bodisi znotraj
svoje druine, svoje drube in kulture ali
celo kot del kronosti vesoljskih
dimenzij. To lahko pojasnimo z nainom
opazovanja in razmiljanja, ki je v
dananji znanosti povsem vsakdanji,
takrat pa je bil teko razumljiv ali celo
prepovedan.
Pri vsem tem se nam lahko pojavi samo
eno vpraanje. Zakaj tako? Zato, ker je
tak nain razmiljanja nasprotoval
osnovnim principom znanstvene
razprave, ki je zahtevala loitev
opazovalca od opazovanega. Enostavno,
kajne? Skratka, to je bil princip
objektivnosti: lastnosti opazovalca ne
smejo postati del opisa njegovih opaanj.
Ta princip, ki je tukaj morda podan v
najbolj butasti obliki, ponazarja njegov
nesmisel: e lastnosti opazovalca
(opazovanje in opisovanje) izkljuimo,
ne ostane ni ve na voljo: niti
opazovanje, niti opisovanje. Kljub temu
je obstajalo opraviilo za to, da so se
oklepali principa objektivnosti - iz
strahu. Iz strahu pred nastankom

paradoksov, e bi bilo opazovalcu

dovoljeno vstopiti v procese lastnih
opazovanj. Nevarnosti tega paradoksa so
nam poznane iz prvega letnika psihologije:
e se prikradejo v teorijo, je kot bi se
hudievo seme zaredilo ne vem kje e.
In ti vrli moje so, nebodijihtreba,
razmiljali tudi o partnerstvu v kronosti
opazovanja in komuniciranja in s tem
stopali na prepovedano podroje. Takole
so razmiljali (Slika 2): na splono krona
zaprtost pomeni, da A vodi v B; B vodi v
C in hmmm..., C vodi v A. Ali v
refleksivnem primeru: A vodi v B; B
hmmm, vodi v A. In konno pridemo do
sveega iztrebka v najisteji obliki, v
obliki samoreference: A vodi v A. Halo?!
Do premika od opazovanja stvari tam
zunaj k opazovanju opazovanja samega
je po mnenju H. von Foersterja (1995)
prilo na osnovi pomembnega napredka
na podroju nevrofiziologije in
nevropsihiatrije. Skratka, konno je bilo
mogoe postaviti vpraanje o tem, kako
delujejo mogani. Von Foerster pravi, da
si si lahko drznil pisati teorijo o
moganih. Pri tem bi se lahko nael
nekdo, ki bi ugovarjal in rekel, da so
fiziki in filozofi e od Aristotela dalje
vedno znova razvijali teorije o moganih.
Kaj je torej novega v prizadevanju
dananjih kibernetikov?
Novo je spoznanje, da so potrebni
mogani, da bi lahko pisali teorijo o
moganih. Iz tega sledi, da mora teorija o
moganih, ki eli biti celostna, zaobjeti
tudi pisanje te teorije. In kar je e bolj
presenetljivo: tudi pisec te teorije mora
zaobjeti samega sebe. e to prenesemo na
podroje kibernetike, lahko sklepamo: s
tem, ko stopi kibernetik na svoje
podroje, mora razloiti svojo lastno
dejavnost. In zopet smo tam, kjer smo bili
na zaetku. Kibernetika postane
kibernetika kibernetike, kibernetika
drugega reda.
Oglejmo si e en tak primer, ki pravi
takole: razmiljati o magiji jezika je
podobno razmiljanju o teoriji
moganov. Prav tako, kot rabimo
mogane, da lahko razmiljamo o teoriji

moganov, potrebujemo magijo jezika, da

bi lahko razmiljali o magiji jezika. Gre za
magijo teh idej, ki potrebujejo same sebe,
da bi se lahko pojavile. So torej drugega
reda.
Prav tako je z jezikom, ki se varuje pred
pojasnitvijo, tako da vedno govori o
samem sebi: obstaja beseda za jezik,
namre jezik in obstaja beseda za
besedo, namre beseda. e ne vemo,
kaj beseda pomeni, pogledamo v SSKJ.
In dobimo njen pomen: izjava. In zopet
se lahko vpraamo, kaj je izjava.
Pogledamo v slovar, kjer pie:
...izraanje z besedami. Tako spet
pridemo na zaetek.
V zgornjih vrsticah smo se sprehodili od
pojava kibernetike kot take, jo
postopoma razvili v njo samo in si ob tem
ogledali nekaj fenomenov. Za zakljuek
in v razmiljanje pa e tale Yalomova
misel:
Psihoterapevti, e posebej tisti, ki se
tejejo za freudijance, pogosto
verjamejo, da je potrebno odkriti
vzroke bolezni, ali pa je potrebno
narediti najmanj to, da sedanje stanje
poveejo z neko situacijo v preteklosti,
ker je le tako mogoe priti do uvida in
pojasniti vedenje ljudi... Obstajajo pa
tudi tevilni drugi naini
pojasnjevanja in kavzalni sistemi, ki ne
posegajo v preteklost.

VIRI:
Attneave, F. (1973). Informacijska teorija
v psihologiji. Ljubljana: NIORS RCS.
Balint, M. (1985). Osnovna greka.
Zagreb: Naprijed.
Barnes, G. (1994). Justice, love and
Wisdom. Zagreb: Medicinska naklada
Zagreb.
Foerster, H. von (1995). Ethic and
second-order cybernetics. [WWW
dokument] URL http://shr.stanford.edu/
shreview/4-2text/foerster.html
Maturana, H.R., Varela, F.V. (1998).
Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia
humanitatis.
kola kibernetike psihoterapije (1994).
Uvodni seminar iz kibernetike
psihoterapije. Rijeka: Medicinski
fakultet sveuilita u Zagrebu.

36

INTERNET

Rok Podkrajek

Nevroznanost na internetu
Preseneenje. Znanost, ki je v tesni povezavi s prouevanjem umetne
inteligence in raunalnikim modeliranjem, lahko spremljamo tudi s
pomojo raunalnikov, kako drugae kot preko interneta. Kaj kmalu ti
postane jasno, da je eden izmed temeljnih predmetov prouevanja zavest.
Drugae pa nam mrea nudi irok spekter spoznanj, predvsem v obliki
elektronskih publikacij, predstavitve mnogih oddelkov, ki se ukvarjajo z
obravnavano tematiko na univerzah in drugih ustanovah, poroila o
prihajajoih in preteklih konferencah skupaj z njihovimi povzetki ter
projekte, predvsem tiste, ki so v teku skupaj z njihovimi udeleenci.
Izvemo lahko, kje so najbolje zaloene knjinice z nevroloko tematiko in
nenazadnje najdemo tudi strani, na katerih avtorji promovirajo svoja
dela in preko katerih lahko publikacije in ostalo seveda naroamo.
Obstajajo namre tudi najrazlineje simulacije delovanja razlinih
delov ivnega sistema, ki izhajajo v obliki software-a.
SPLONE STRANI
Prve so strani, ki imajo zgolj informativno
funkcijo. Z njihovo pomojo najdemo
aktualne naslove na internetu. Taki sta
strani z imenoma Cognitive Science
Resources on the Internet in
Psychcrawler. Gre za specializirana
brkljalnika, s pomojo katerih iemo
(predvsem, e poznamo kljune besede in
pojme) vse, kar nas zanima o
nevroznanosti ter o tistih, ki so njej
komplementarne. Omeniti je potrebno tudi
www virtualno knjinico kognitivne
znanosti ter Virginia Techs Brain/Mind
list-of-lists, kjer gre v obeh primerih za
listo usmerjevalcev za brskanje po virih
na mrei.

STRANI UNIVERZ
Nevroznanost najpogosteje najdemo kot
del predmetnika in predmet prouevanja
na najrazlinejih univerzah. Med
prevladujoimi amerikimi sreamo tudi
avstralske, najdejo pa se tudi take iz
celinske Evrope. Stran univerze v Indiani
se imenuje Shuffle brain, temeljni
problem, ki ga obravnavajo, pa je odnos
med mogani in miljenjem. Univerza v
Pittsburgu nudi informacije o monih
tudijskih programih v povezavi z
nevroznanostjo in hkrati obvea o
projektih ter o drugih monostih
izobraevanja. Univerza v Arizoni je
aktivna na podroju mednarodnega
Rok Podkrajek je tudent psihologije, ki si je
poitnice opremil s CD-jem raunalnike igrice
Civilization II. Ker se je nanjo pretirano navezal,
se trenutno zdravi na kliniki Betty Ford.

sodelovanja in izdaja Journal of

Consciusness Studies. Avstralska
nacionalna univerza se ukvarja z umetno
inteligenco. Skupina, ki predstavlja
celinsko Evropo, se imenuje Brain science
group in deluje na danski tehniki
univerzi. Sestavljajo jo dodiplomski
tudentje in diplomiranci, ukvarjajo pa se z
raunalnikim modeliranjem. Ponosni so
na svojo knjinico ter na bogato opremo.
Sodelujejo z razlinimi komplementarnimi
strokami. Njihov cilj je ustvariti zavest
skozi raunalniko simulacijo.

STRANI ZA PUBLIKACIJE
Elektronske publikacije so oitno zelo
popularna stvar. To so revije, ki nimajo
ve dejanske fizine oblike, pa pa
obstajajo samo v obliki najrazlinejih
elektronskih medijev. Prva taka se
imenuje Ctheory, s podnaslovom Journal
of theory, technology and culture. Ker
revija obravnava razline teme, so lanki
s podroja nevroznanosti v manjini.
Naslednja se imenuje Behavioral and
Brain Sciences, ki jo izdaja Cambridge
University Press. Ustvarjalci revije
pravijo, da so odprti za najrazlineje
komentarje, sicer pa se trudijo za im
vejo interdisciplinarnost obravnavanih
ved. Posebnost revije so komentarji na
lanke, ki so objavljeni poleg izvornih
tekstov, hkrati pa tudi avtor poda
komentar na komentar. Ena izmed
ugotovitev med brskanjem po internetu
je tudi ta, da se nevroznanost vekrat
povezuje tudi s filozofijo, zato najdemo
primerne lanke tudi v reviji z naslovom:
Philosophy, psychiatry and psychology.

Omenil bi tudi t.i. Non-cartesian cognitive

science, ki se razlikuje od osrednjega toka
po tem, da gleda na telo in miljenje kot na
enovitost in ne kot na zdrubo, kjer bi se
oboje dalo obravnavati loeno. Razlike se
torej nanaajo na ideoloko ozadje, pa tudi
sicer je vse skupaj blije filozofiji kot pa
naravoslovnim znanostim.
Pomemben prispevek k mrenim
publikacijam pa nudi organizacija,
imenovana Modern Science and the
Mind. Skrbijo za vpogled v trenutno
stanje v znanosti, osrednja tema njihovih
obravnav pa je odnos med miljenjem in
mogani. Osredotoili so se tudi na nek
drug problem. Zaradi interdisciplinarnosti
avtorjev nastajajo najrazlineje
nerazumljivosti, zaradi esar je po njihovih
standardih potrebna obrazloitev vseh
fenomenov doloene vede. Naprej je
David Chalmers je sestavil t.i. Online
Papers on Consciousness, kjer gre za
stran trenutno 532 aktualnih tudij v
nevroznanosti in z njo povezanimi temami.
Naa priljubljena APA izdaja Psycoloquy,
kjer najdemo lanke, komentarje na
psihologijo, kognitivno znanost,
nevroznanost, vedenjsko biologijo,
umetno inteligenco ipd. Povezuje se z
dvema podobnima projektoma in sicer z
The Open Journal Project in z Eprint
arhivom kognitivne znanosti.
Webliografija tudij o zavesti je stran, ki
jo sestavljajo dela, ki se nanaajo na
nevrologijo. Stran je bila nagrajena.
Connexious je stran, k obravnava
trenutne razskave v kognitivni znanosti.
Tukaj naletimo e na Cogprints in
Journal of inteligent systems. Obstaja pa
tudi t.i. Non-western nevroscience, ki
predstavlja, podobno kot Non-cartesian
cognitive science, neko alternativo
uradni znanosti.

KONFERENCE
Najpomembneja organizacija na tem
podroju je ASSC (Association for the
Scientific Study of Consciousness), ki
organizira seminarje (naslov enega izmed
zadnjih je bil loveki samokonstrukt in
prefrontalni korteks pri shizofreniji) in
predvsem mednarodne konference.
Predzadnja je bila leta 1998 na temo
Zavest in jaz (self) v Kanadi, letonja
avstrijska pa je obravnavala vpraanja o
povezavi med zavestjo in boleino.

37

INTERNET
Konferenc in seminarjev je seveda veliko
ve, vendar imajo bolj lokalni znaaj.

NEVROSCIENCE SOFTWARE
je stran, ki obvea o tem, kje najti in
naroiti najrazlineje pripomoke za
raziskovanje v obliki programske
opreme. Tukaj najdemo naslove raznih
brskljalnikov in liste elektronskih
naslovov dobaviteljev. Od velikih imen
je omenjen samo Macintosh. Morda bi
tukaj lahko omenil tudi to, da internet
nudi tudi navodila za predstavitev
doloenih vsebin iz nevroznanosti in
drugih, v obliki vodenih lekcij, kar
predstavlja vir idej za predavatelje kot
tudi monost izobraevanja za tiste, ki jih
obravnavane teme zanimajo.
Pri nas so stvari ele v nastanku, zato
informacij o tem, kje stoji kognitivna
znanost pri nas, vsaj na internetu ni bilo
mogoe najti. Izvedeti se da to, da se vse
obravnavane vede poasi povezujejo in
skuajo sodelovati. Morda bodo v
prihodnosti postale del najmonejega
svetovnega medija, imenovanega
internet.

VIRI:
http://casper.beckman.uiuc.edu/c-tsai4/cogsci/

http://mind.phil.vt.edu/www/S.html

http://www.iue.indiana.edu/psych/
P326_COURSE/P326Home.html

http://www.lucs.lu.se/Abstracts/
LUCS_Studies/

http://www.cwu.edu/tolin/450.html
http://www.ctheory.com/ctheory.html

http://www.lucs.lu.se/Abstracts/
LUCS_Studies/LUCS69.html

http://www.princeton.edu/harnad/bbs/
index.html

http://www.cogs.susx.ac.uk/users/ronaldl/
noncartesian.htm

http://cogprints.soton.ac.uk/

http://info.fysik.dtu.dk/Brainscience/brain.html

http://dawww.essex.ac.uk/roehl/PsycIndex/
cogdir/cognitive.html
http://ling.ucsc.edu/chalmers/mind.html
http://www.fiz.huji.ac.il/staff/acc/faculty/
damita/papers.html
http://bbf-www.uia.ac.be/courses/
EUCOURSE/apply.shtml
http://jupiter.roma1.infn.it/
http://www.cnbc.cmu.edu/
http://www.sci.monash.edu.au/psych/subject/
psy1011/
http://www.phil.vt.edu/assc/esem.html
http://www.artsci.wustl.edu/rabrams/
courses.html
http://www.consciousness.arizona.edu/
links.html
http://www.phil.vt.edu/assc/esem3.html
http://trochim.human.cornell.edu/kb/
http://www.cnbc.cmu.edu/

http://www.shef.ac.uk/uni/academic/N-Q/phil/
connex/index.html
http://www.brunel.ac.uk/hssrjis/ http://
muse.jhu.edu/journals/
philosophy_psychiatry_and_psychology/
index.html
http://www.medscape.com/govmt/NIMH/
SchizophreniaBulletin/public/journal.SB.htm
http://www.wesleyan.edu/shorst/mwn/
mwn.frames.html
http://www.princeton.edu/harnad/psyc.html
http://muse.jhu.edu/journals/
philosophy_psychiatry_and_psychology/
v003/index.html
http://williamcalvin.com/bk4/bk4.htm
http://www.alma.edu/Academics/Psychology/
Psychology.html
http://www.uwo.ca/
http://www.csw.ucla.edu/cogsci/
http://www.phil.vt.edu/assc/

http://mind.phil.vt.edu/www/mind.html

http://www.psychcrawler.com/plweb-cgi/
fastweb?viewform

http://www.consciousness.arizona.edu/
modernsci/main.html

http://psyche.cs.monash.edu.au/psychewebinfo.html

38

PEDIATRIJA

Vali G. Tretnjak

Kognitivna nevropsihologija v pediatriji

POVZETEK
Z zmanjevanjem umrljivosti otrok z
moganskimi okvarami ali pokodbami
potrebuje dobro razvita medicina tudi
razline oblike pomoi za zmanjevanje
trajnih posledic, kot so lahko teave s
spominom, govorom, pozornostjo ipd. Z
metodami kognitivne psihologije (ki
raziskuje normalne poti procesiranja
informacij) ter razvojne nevropsihologije
(ki prouuje kognitivna odstopanja v
povezavi z obolenji, okvarami ali
pokodbami moganov) lahko bistveno
prispevamo:
a) k boljemu diagnosticiranju in
razumevanju bolnikovih teav in
b) k nartovanju individualnega
programa rehabilitacije.
Glavna znailnost kognitivne psihologije
je prouevanje, kako poteka procesiranje
informacij pri loveku. Za procesiranje
informacij so potrebne razline psiholoke
funkcije: pozornost, zaznavanje, uenje,
spomin... Na razvoj kognitivne psihologije
je pomembno vplivala psiholoka ola
behaviorizma (v drugi polovici 20.
stoletja). Cilj behavioristinih psihologov
z glavnim predstavnikom Johnom
Watsonom je bil razviti psihologijo v
znanstveno vedo, kot je npr. fizika, kjer
lahko pojave natanno merimo.
Behavioristi so menili, da lahko zanesljivo
merimo draljaj in posledino reakcijo. Z
prouevanjem, ki se omejuje le na draljaj
in reakcije, pa ni mono razloiti
kompleksnejih miselnih pojavov, kot so
npr. reevanje problemov in razumevanje
govora. Izsledki raziskav na podroju
spomina ter razvoj umetne inteligence v
raunalnitvu (po letu 1956) so spodbudili
hiter razvoj kognitivne psihologije, ki je
danes razvejana v ve smereh:

eksperimentalna kognitivna
psihologija, ki temelji na empirinih
tudijah kognicije normalnih oseb;

kognitivna znanost razvija teoretske

modele in nevronske mree;

kognitivna nevropsihologija prouuje

vpliv moganskih okvar na kognitivne
funkcije, kot so jezik, spomin,

Vali G. Tretnjak je zaposlena na Pediatrini

kliniki v Ljubljani.

pozornost.
Metode prouevanja kognicije se razvijajo
znotraj razlinih ved: filozofije, fizike,
matematike, nevrofiziologije, nevrologije,
klinine psihologije, razvojne psihologije,
sociologije in drugih. Medtem ko
kognitivna psihologija prouuje normalne
poti procesiranja podatkov, je kognitivna
nevropsihologija usmerjena v odstopanja
ali v kognitivne deficite, ki nastanejo
zaradi posebnosti delovanja moganov.
Do kognitivnih odstopanj obiajno ne
pride zaradi motenj v primarni zaznavi - na
utnem nivoju, ampak zaradi motenj na
vijem nivoju predelave podatkov. Dokaz
za to so lahko otroci s slepoto ali
gluhostjo, ki imajo normalne kognitivne
sposobnosti kljub okvari utila. Vzroki
kognitivnih odstopanj so lahko genetski
ali rizini dejavniki med nosenostjo, ob
porodu, ter nesree ali druge pokodbe, ki
okvarijo posamezne dele moganov. Na
kratko jih lahko imenujemo bioloki
deficiti. Bioloki deficiti so trajni, ker ne
more zrasti nov reenj in ne moremo
zamenjati skupine ivnih celic ali genov,
ki so bili podedovani. Pri izboljevanju
kognitivnih deficitov predvidevamo, da je
drugi del zdravih moganov prevzel
nalogo okvarjenega dela. Znaki
organske okvare so lahko razlini in so pri
otroku obiajno najprej vidni v vedenjski
sliki. Z monostjo kompenzacije, uenjem,
izkunjami in motivacijo se znaki
(simptomi) spreminjajo v toku otrokovega
razvoja.
Za razumevanje otroka moramo dovolj
poznati otrokovo miljenje, uenje in
ustva in vse to je predmet prouevanja
kognitivne psihologije. To zapleteno in
obseno podroje kognitivnega razvoja
lahko enostavneje razumemo, e
poveemo razvoj lovekovega uma z
dozorevanjem moganov.
Razvojna nevropsihologija se je zaela v
19. stoletju z nevropatolokimi tudijami,
ki so iskale povezavo med strukturnimi
malformacijami in duevno prizadetostjo.
V letih 1916-24 je razsajala huda epidemija
encefalitisa (v Evropi in ZDA). Nekaj let
kasneje je bila objavljena klinina tudija
otrok po prebolelem encefalitisu, pri
katerih so ostale posledice: vedenjske
motnje, specifina kognitivna odstopanja,
hiperaktivnost in slaba kontrola impulzov -

brez oitne mentalne retardacije. Zael se

je razvijati koncept o nedefektnem
mogansko okodovanem otroku. Po
drugi svetovni vojni pa se je na iroko
razvijal pojem minimalne cerebralne
okvare. Pojavilo se je pravo gibanje proti
prevladujoemu preprianju, da so
vedenjske in kognitivne motnje pri otrocih
pogojene preteno s psihogenimi
dejavniki.
Z novejo tehnologijo preslikovalnih
metod (MRI, PET) odkrivamo bioloke
vzroke ne le pri tejih sindromih otrokih
boleznih, kot je avtizem, ampak tudi pri
motnjah branja. V zadnjih letih ponovno
naraa zanimanje za raziskave
nevrolokih vzrokov bralnih motenj s
poudarkom na anatomiji in fiziologiji.
Noveje genetske raziskave poudarjajo
tudi visok faktor dednosti. Danes nihe
ve ne dvomi, da so teke motnje branja
povezane z biolokimi dejavniki. Seveda to
ne pomeni, da so korektivne metode brez
pomena. Obratno, ugotavlja se pomen
zgodnjega odkrivanja rizinih znakov za
disleksijo in zgodnjo obliko pomoi.
V visoko razviti medicini pa se vzporedno
z upadanjem umrljivosti al vea
patologija. V populaciji otrok, ki so imeli
intenzivno neonatalno nego, ugotavljajo
nad 60 odstotkov otrok, ki potrebujejo
posebne programe olanja. Zaskrbljenost
naraa ob ugotovitvah, da imajo otroci, ki
preivijo akutno limfatino levkemijo,
pogosto dolgotrajne nevropsiholoke
deficite zaradi postopka zdravljenja. Veje
deficite ugotavljajo pri otrocih, ki so imeli
kombinirano zdravljenje z obsevanjem
glave in kemoterapijo (intrathecal
methorexate). Prizadetost funkcij spomina,
vizuomotorne integracije in besedne
fluentnosti je pogosto taka, da je lahko
resno moten vsakren proces uenja.
Cilj klinine nevropsiholoke diagnostike
je oceniti funkcionalno stanje centralnega
ivevja s pomojo analize rezultatov
oziroma vedenjskih reakcij na razlinih
testih. Obsenost moganskih funkcij terja
tudi obsenost psiholokih metod za
njihovo merjenje. Kljub nekaterim kritikam
in dvomu o smislu nevropsiholokega
testiranja otrok danes velja stalie, da je
edino s psiholokim testiranjem mono
razvijati standardizirano oceno o dobrih
sposobnostih in o disfunkcijah pri otroku.

39

PEDIATRIJA
Pri doloeni diagnostiki (npr. disleksijah in
afazijah) diagnoza ne more biti zanesljiva
brez ustrezne psiholoke ocene; v
diagnostiki nekaterih drugih nevrolokih
motenj (npr. epilepsija s temporalnim
fokusom) so psiholoki rezultati
nebistveni za postavljanje diagnoze, imajo
pa lahko vejo vrednost za nartovanje
nadaljnega vzgojnega vodenja in olskega
programa.

PODROJA
Pediatrina nevropsihologija je usmerjena
preteno v naslednja podroja:

proces dozorevanja ivnega sistema

(razvojne motnje);

strukturalne motnje (difuzne,

lateralizirane okvare, atrofije, stanja po
operaciji centralnega ivevja);

funkcionalne motnje (vedenjske, MCD,

epilepsije, hude specifine une
teave).

Razvoj moderne tehnologije na podroju

nevrolokih znanosti (CT, MR, PET,
ERP) omogoa nevropsihologiji razvoj:

v iskanju specifinih povezav med

znano oziroma jasno opredeljeno
mogansko motnjo z vrsto senzornih,
psihomotornih, kognitivnih in drugih
deficitov;

v kvantifikaciji uinkov pri kirurkem in

farmakolokem zdravljenju;

v diagnostiki problemov, povezanih s

pozornostjo, koncentracijo in vplivih
okolja.

Pomembno je loiti med motnjami

pozornosti (sposobnost fokusiranja in
vzdrevanja pozornosti, kar je odvisno
preteno od procesa dozorevanja
centralnega ivevja) ter pojavi
hiperaktivnega vedenja, kjer gre za
poveano raven aktivnosti, kar je lahko le
reakcija na okolje. Hiperaktivnost opaamo
pri veini psihopatolokih sindromih in je
v nevroloki diagnostiki brez posebne
vrednosti, zahteva pa bistveno drugano
obravnavo kot motnja pozornosti.

INDIKACIJE
Nevropsiholoka ocena se v praksi
najpogosteje uporablja v zdravstvenih
ustanovah pri pacientih s preteno
nevroloko pogojenimi problemi. Zato je
nevropsiholoki pregled obiajno sestavni
del v poteku nevrolokega zdravljenja.
Indikacija za obseno nevropsiholoko

diagnostiko je najbolj upraviena v

naslednjih pogojih:

VIRI:

1. Pri e neznani nevroloki diagnozi, e

posebno kadar je ob oitnih
neugodnih psihosocialnih dejavnikih
in premalo zanesljivih nevrolokih
znakih nevarnost hitre sodbe o zgolj
psihodinamsko pogojenih teavah.
Nekatere subtilne nevroloke motnje
pogosteje bolj zanesljivo odkrijemo z
obutljivimi psiholokimi testi (npr. z
odkloni v procesu miljenja,
zaznavanja, okulomotorike) kot z
obiajnimi nevrolokimi metodami.

Kolb, B., Whishaw, I. Q. (1996).

Fundamentals of Human
Neuropsychology. Forth ed. Freeman.
NewYork.

2. Pri znani nevroloki diagnozi, kadar

lahko z dokumentacijo o pacientovih
mentalnih funkcijah bistveno
prispevamo pri sledenju napredka po
kranio-cerebralnih travmah, anoksijah,
ceredrovaskularnih motnjah, po
operaciji tumorjev ipd. Psiholoki
rezultati pa seveda niso namenjeni
dopolnitvi zdravstvene dokumentacije,
temve skuajo doprinesti predvsem k
boljemu razumevanju, na kaken
nain je nevroloko stanje pri otroku
povezano z njegovim vsakodnevnim
funkcioniranjem.
3. Pri evalvaciji razlinih oblik zdravljenja
in rehabilitacije. V veini
rehabilitacijskih programov obiajno
posveamo najve pozornosti oitnim
senzornim in motorinim deficitom. Pri
stanjih izboljanja pa pogosto sliimo
trditev, da je prilo do napredka bolj
zaradi spontanega okrevanja kot pa
zaradi specifinega rehabilitacijskega
pristopa, ki nima niti preverjene
teoretine razlage. Seveda to ne
pomeni, da nima smisla poskuati
najrazlinejih oblik pomoi, pa pa
ima smisel zastaviti vsak program, kjer
priakujemo napredek, tako da je
uinek mono spremljati z objektivnim
ocenjevanjem.
Pri nekaterih pacientih s hudo strukturalno
pokodbo ali okvaro moganov beleimo
vasih nepriakovano velik napredek,
medtem ko drugi pacienti z bistveno
manjo okvaro ne doseejo priakovanega
izboljanja. Sistematina evalvacija je e
zlasti nujna pri pacientih, pri katerih je
prisotna tudi simptomatika funkcij
frontalnega lobusa. Pri teh pacientih e
posebej ugotavljamo direktno korist
nevropsiholokih metod, ker iste
postopke, namenjene ugotavljanju
posameznih mentalnih funkcij in povezav
med njimi, lahko uporabimo za kognitivni
trening.

Fuller, R., Walsh, P. N., Mc Ginley, P. eds.

(1997). A Century of Psychology, Progres,
paradigms and prospects for the new
milleniuium. Routledge. London. NewYork.

Mc Shane, J. (1991). Cognitive

Development - An Information Processing
Approach. Basil Blackwell Cambridge.
Riddoch, M. J., Humphreys, G. W. (1994).
Cognitive Neuropsychology and
Cognitive Rehabilitation. Lavrence
Erlbaum Associates Ltd.
Tretnjak, G. V. (1989). Prispevek
nevropsihologije pri obravnavi
nevroloko bolnih otrok. 11. Derevi
pediatrini dnevi. Ljubljana: Zbornik, 323332.
Tretnjak, G. V. (1997). Vse se zane v glavi.
PET. Ljubljana: 39/VIII maj, 24-31.
Tretnjak, G. V. (1997). ivljenje se
spremeni. PET. Ljubljana: 40/VIII julij, 3536.

40

KRITINO

IZPOVED

Otonega bruca toba

Prisilno prostovoljna izpoved
e prvi dan me zadene. Pristal sem na
planetu ensk. Fantastino! Ali pa tudi
ne. Med vsemi yingi trlim ven kot roica
v puavi. Ker pa je to lahko samo
fatamorgana, se me nobena ne dotakne.
O.K., si reem. Bom kompenziral
pomanjkanje mesene ljubezni s utno
kohezijo z nasledniki papirusa, ki kar
kipijo od potrebe po dotiku. Vrgel se
bom torej med knjige. Ko e zaviham
rokave in ravno hoem pljuniti v dlani,
mi nekdo zlije mrzlo vodo za vrat. Ne
boste verjeli, ampak isto sem se ohladil.
Zakaj? ele sedaj so mi povedali, da brez
statistike bo pa Janezek lepo obtial
veno v prvem, the one and only, letniku.
Kje so bili prej, ko se mi je ob
izpolnjevanju prijavnice tresla roka, ker
mi je oe e sto in enkrat poloil na srce:
Sine, faks je tvoja edina reitev. O
biiip! Zdaj smo pa tam. Zanem se
spraevati, e se nisem mogoe odloil za
psiho samo zaradi nadvse privlane
Freudove privrenke, ki mi je predavala v
gimnaziji, ko so moji hormoni z
nadzvono hitrostjo zapuali hipofizo.
Ma ne, ne more biti tako hudo. Saj res, da
se s tevilkami ne ujamem ravno dobro, a
ez moj arm in igralske sposobnosti ga

ni. Bom e zmehal srce jeklenega boga

statistike. Amen.
Pomirjen sam s seboj, z neskonnim
upom v srcu in samozavestjo vse do
konic mojih scepljenih las (o, by the way,
moram k frizerju) odpeketam k
Zaznavnim. Na vajo. What could be
easier? Mlad asistent skorajda e
tudent ta nas e ne bo gnjavil. In
zamre krik vpijoega v puavi.
Poroila, poroila, poroila, poroila
komaj se uspem prepriati, da sem to jaz
in ne avtomat za instantno pljuvanje
hipotez, eksperimentov, razprav in APA
standardov. Ko se s poslednjim dihom e
oklepam najvije bilke v movirju z
ivim blatom (zmesjo tudentskih solza
in posmrtnih ostankov slavnih teorij) in z
viine opazujem, kako se je moj evelj
(pa ne navaden, ampak Nike) ravno
pogreznil, pristopi do mene privlana
deklina s tretjega. Ona bi preverila moj
IQ. O.K. Mogoe bom e izvedel, da sem
celo pameten. Potreboval bi eno dozo
idealov. But what a mistakea to makea.
To je bil ele zaetek prva lastovka.
Kmalu name planejo e raznorazni
asistentje, tudentje... in vsi bi nekaj
testirali. ez mesec se e poutim kot
krava molznica, pa e mleka
mi je zmanjkalo. O, o.
Moram v trgovino.
V.S.
P.S. e en kamenek v
mozaiku. Prispevamo ga
bruci. Pa ne recite spet, da
ni ni z nami.
P.P.S. Ni avtobiografija, je pa
biografija.

Toma Tiler

Tudi tak je to
Do svoje ugotovitve sem priel ele
nedavno. Po ve kot treh letih tudija.
Morda me je prav zato e toliko bolj
zapeklo po mojem obutku pripadnosti
psihologiji. Bilo je to v tistih dneh, ko so
Oddelek krasile brhke Skandinavke in z
njimi neizogibno tudi visokorasli
Skandinavci. Norge days. Norge days so
mi postregli z eno prekleto izkunjo.
Postavili so mi (in vsem ostalim) zrcalo,
da sem se zavedel e ene od svojih (naih)
napak. Priel sem do sledeega
neprijetnega spoznanja. Mi, slovenski
tudentje psihologije in psihologi (morda
tudi v obratnem vrstnem redu) smo zani
(ZANI) angleki govorci in poslualci.
Da se razumemo, govorim v povpreju,
obstajajo svetle izjeme in obstajajo tudi
temne... Nekateri med nami so e kar.
Veina pa nas ni sposobna dalj asa kar
tako iz glave govoriti angleko o stroki,
ki ji pripadamo. Ne poznamo anglekih
terminov, ne znamo jih pravilno
izgovoriti, ne znamo jih pravilno
naglasiti in bognamodpusti - ne znamo
jih niti pravilno zlagati v neke urejene
misli. Skratka - tema. In to kljub temu, da
je veina literature v angleini, da so
skoraj vse ugledne strokovne serijske
publikacije (razen PANIKE in e
nekaterih) v angleini, da so kongresi v
angleini, da je al, pa vendar
neizprosno res, da je celotna znanost,
imenovana psihologija, v
ANGLEINI!!!
it (aha, nekaj pa le znam), si reem in kaj
torej delamo dandanes tik pred vstopom
v EU pri nas na Oddelku, da bi bilo kaj
bolje? NI! Razen tega, da beremo
knjige, ki jih nekateri ne razumemo,
dobivamo fotokopije, skozi katere se le s
teavo pretolemo in ob veerih gledamo
amerikanizirano televizijo... - ni. Pred
asom so sicer iz razumljivih razlogov
celo ukinili abstracte iz naih poroil.
Zbudimo se! Ne bodimo tako
samozadostni. Svet se globalizira in vsi
postajamo eno veliko trie, mi pa ne
znamo niti osnovnih besed, s katerimi
lahko en kolega psiholog drugemu
kolegu psihologu zaupa, kaj pametnega
da je odkril odkar se nista videla ali
sliala.
e kar lepo bi bilo, e bi se na zaetku
tudija ali pa kar vmes morda lahko
nauili strokovnega komuniciranja tudi v
tujem jeziku. Res bi bilo fajn. e kdo ne
verjame, naj vpraa Norveanke, kako so
se imele na predavanjih ... - v povpreju,
seveda!

41

EKSKURZIJA

Janko in Metke

Ob sotoju treh rek

POVZETEK
Dneva 23. 4. in 24. 4. 1999 smo tudenti
drugega letnika, nekaj tudentov tretjega
letnika, dva absolventa in dva profesorja
preiveli v prelepem mestecu ob prelepi
modri Donavi (Strauss, 1865). Ogledali
smo si Intitut za zgodovino psihologije
ter zadovoljili e nekaj drugih naih
primarnih potreb (oping, uranje...).

UVOD
tudenti drugega letnika smo z
enosemestrsko zamudo teko doakali
prvo predavanje iz predmeta zgodovina
psihologije. V predavalnico je vstopil
profesor Vid Pejak in zael z uvodnim
predavanjem. Kmalu nas je razveselil s
predlogom, da bi v sklopu naih predavanj
li tudi na ekskurzijo in si ogledali Intitut
za zgodovino psihologije v Passau-u.
Predlog je bil sprejet z absolutno veino.
Od navduenja nas je kar razganjalo.
Doloili smo datum odhoda in na
dogovorjeni dan odli.

METODA
Udeleenci:

Idejni vodja: prof. Vid Pejak

Vodika: Mirjam

Snemalec: prof. Marko Poli

ofer avtobusa

tudentke psihologije barbike

(Pejak, 1999)

tudenti psihologije blaeni med

enami

Majkl Janko ordan, Sonja Gula,

Zrinka, Milena, Silvija...

Pripomoki:

Avtobus

Hotel s ****

Kamera in fotoaparati

Kaseta Novih Fosilov in nekatere

druge, manj pomembne

Psihoaktivne substance

Denar za oping

Postopek:
V petek, 23.4.1999, smo se zgodaj zjutraj
odpravili iz Ljubljane dogodivinam
naproti. Na zaetku nas je spremljala
glasba skupine U2. Po asfaltni magistrali

smo se vozili vse do Bleda, kjer se je

vkrcal tudi prof. Pejak. Prekali smo
slovensko-avstrijsko mejo in nadaljevali
pot proti Nemiji. Zaetek poti je veina
udeleencev prespala, sasoma pa se je
zaela raven budnosti viati. Udeleenci
so postajali vedno bolj pozorni na
dogajanje v avtobusu. Nenadoma so
nekateri ugotovili, da je bila glasba
skupine U2 zamenjana s prelepo glasbo
skupine Novi Fosili. Ta glasba nekaterim
posameznikom oitno ni bila ve. Ko je
bil preseen njihov prag tolerance (oitno
zelo nizek), je prilo do konflikta med njimi
in lastniki kasete. Udeleeni v konfliktu so
se ob pogledu na mesto ob sotoju treh
rek razneili in si oprostili.
Takoj ko smo se nastanili v hotelu, se je
prva skupina odpravila na ogled intituta.
Tam so nas zelo prijazno sprejeli in nas
popeljali skozi zgodovino psihologije.
Videli smo najrazlineje instrumente, s
katerimi so prvi pomembni psihologi
zaznamovali razvoj psihologije kot
znanosti. Doloene instrumente smo tudi
sami preizkusili.
Nato je prvo skupino zamenjala druga,
prva pa je la na ogled mesta. Ta ogled je
za veino udeleenk predstavljal
nakupovanje najrazlinejih oblek.
Udeleenci pa so pomagali tako z nasveti
kot tudi z denarno pomojo in zraven
trpeli. Zveer so nekateri s prof. Pejakom
li po mestu, barbike pa so se vrnile vsaka
s svojo roico, ki jim jo je podaril prof.
Pejak.
Prila je teko priakovana no. Sredie
dogajanja je bilo v sobi 313. Poleg drugih
udeleencev (okoli 20) je bil prisoten tudi
na idejni vodja, ki je predlagal igrico. Ta
je potekala tako. Vsak izmed nas je imel
svoj papir, na katerega je napisal najprej
moko ime. Nato je list prepognil, da se ni
videlo napisano in listke smo si zamenjali.
Nato smo napisali ensko ime, spet
prepognili in zamenjali liste, nato smo
napisali, kje sta se sreala, kaj sta delala,
kaj je rekel on, kaj je rekla ona in kaj so
rekli drugi. Med vsako fazo smo liste
prepogibali in si jih zamenjevali. Pod
vplivom psihoaktivnih substanc se je igra
zelo razivela in se razirila tudi na
nekatera obiajno cenzurirana podroja.
Omenjene substance so delovale tudi po
konani igrici in udeleenci smo plesali,
peli in se sprehajali ob reki Donavi e vso
no. Le manja skupinica si je e
predasno ogledala grad, kjer je lahko v
miru posluala Nove Fosile.

Drugi dan smo zaeli z obilnim zajtrkom in

vonjo po reki Donavi. Kljub neprespani
noi so se kar trije udeleenci odpravili na
grad z lastnimi nogami, drugi pa so se gor
pripeljali z naim oferjem. Ker nas je
pregnal de, smo zelo hitro zakljuili ogled
gradu in se zato nekoliko predasno
odpravili proti domu. Ponovno se je v
kasetniku znala sporna kaseta Novih
Fosilov. Zanimivo je, da se tokrat nihe ni
ve glasno upiral.
Kmalu smo se naposluali vseh kaset, ki
so bile na razpolago, in porodila se je
ideja, da bi producirali glasbo sami. Ob
pomanjkanju kitare in pomanjkljivem
poznavanju besedil so te pesmi nekoliko
udno zvenele. Seveda se s tem nismo
obremenjevali. Mi smo peli, mi smo peli in
peli... Ko smo preli slovensko-avstrijsko
mejo, smo nao domovino pozdravili s
pesmima Slovenija, od kod lepote tvoje...
in Moja deela, to je njena lepota, moja
deela, mi smo njeni ljudje...

REZULTATI
Oitno smo bili v poznih nonih urah zelo
produktivni, saj smo bili naslednje jutro
preseneeni nad tevilom popisanih
listkov, ki so leali po sobi 313.
Predstavljamo vam le tiste, ki so ule
cenzuri in so po mnenju strokovne
komisije najbolj reprezentativne.

Vid Pejak in Irena Lenik sta se

sreala na referatu Filozofske fakultete,
kjer sta iskala vodo v puavi. Vid
pravi: Ta poza mi je ve!, Irena pa:
Poskusiva od zadaj! Ljudje pa so
rekli: To bo za Guinessovo knjigo
rekordov!

Profesor Sabadin in profesorica

Ljubica Marjanovi - Umek sta se
sreala na matinem uradu, kjer sta se
igrala s sado-mazohistinimi
pripomoki. Argio ree: Ljubica,
prihaja mi!, Ljubica pa: Manjega pa
e ne! Ostali so rekli: To je za nas
nenavadno!

Profesor Velko Rus in Maja Zupani

sta se sreala na javnem straniu, kjer
sta seksala. On pravi: Bolje ne bo
nikoli!, ona pa, da ji gre na smeh.
Ostali so dejali: Ah, ta mladost!

Dominik Kozari in Darja Kobal - Pali

sta se sreala v sobi 313 v Passau-u,
kjer sta preizkuala erotine rekvizite.
Dominik pravi: Jst te bom nategnu!,

42

IZMENJAVA
Darja pa: Spet bom imela migreno!
Drugi so rekli, da nista za skupaj.

Valentin Bucik in Katja Koir sta se

sreala na ekvatorju. Tam sta gledala
pornografske filme. Valentin ree: Ne
pozabi me, Katja pa: Dobra predigra,
ljubi! Drugi so rekli: Ne bo naredila
diplome!

Freud in Sendi sta se sreala v kabini

za tudente. Freud ree: Ne bom te
pustil nepoteene nocoj, Sendi pa:
Meni je e bolje! Drugi so rekli:
Pornii gor, pornii dol mi to raje
vidimo v ivo!

Sandi Kofol in Eva traus sta se

sreala na Havajih, kjer sta gledala
grozljivko. Sandi ree, da so enske
tene, Eva pa: Ja seveda! Ostali so
rekli: Gnusno!
Profesor Janek Musek in Katja
Katarina Zakrajek sta se sreala v
Passau-u in tela kocine. On ree:
Bilo je strano, ona pa: Tonight is
the night. Drugi pa so rekli:Vsak
psiholog potrebuje svojega
psihologa.

INTERPRETACIJA
Tekom raziskave smo udeleenci bolj in
bolj odkrito izraali agresivnost in
spolnost (Pejak, 1999). Opaziti je bilo
precej imen s slovenske psiholoke sfere.
e upotevamo Freudovo razlago, da
nobena naa izjava ni nakljuna, bi se
lahko nosilci teh imen lahko nekoliko
zamislili nad rezultati. Sandi dodaja, da
izjava o tenosti ensk velja le za
soavtorice tega lanka in upa, da se
feministke zaradi njegove izjave ne bodo
spravile nanj (Kofol, 1999). Na podlagi te
izjave soavtorice sklepamo na prisotnost
obrambnega mehanizma reakcijske
formacije. Tako ali tako je vsem jasno, da
brez nas ne more iveti.
Druge izjave naj si bralci razlagajo sami.
ZAKLJUEK
V imenu vseh udeleencev nae ekskurzije
bi se radi zahvalili profesorju Pejaku, nai
Mirjam Fele in oddelku za finanno
podporo pri izvedbi naega popotovanja.
Omenjeni v lanku pa - brez zamere!

LITERATURA
Kofol, S. (1999). O Metkah. Ljubljana:
Organizacija za zdravo ivljenje.
Pejak, V. (1999). Moje Barbike. Passau:
Intitut za zgodovino psihologije.
Strauss, J. (1865). Na lepi modri Donavi.
Dunaj.

Tanja Kajtna

Norge days ali teden dni, ki

se je zgodil pred davnimi
davnimi asi
lanek, ki sledi, je posledica spominskih sledi, ki so ostale od tedna
dni, ko se je pri nas zgodila izmenjava z norvekimi tudenti psihologije
iz Univerze v Oslu. Koledarsko to ni tako dale nazaj, se je pa od takrat
zgodilo e precej, zato se opraviujem za morebitne majhne spodrsljajke
v natannosti podatkov.
e od zaetka tudijskega leta je nekje
globoko v malih moganih lanov skupine
za Mednarodne odnose tiala ideja, da bi
organizirali izmenjavo z Norveani. Ta naj
bi bila neposreden rezultat vezic in
poznanstev, ki so nastale po raznih
kongresih in sestankih EFPSE. Ko je as
tekel mimo, se je ta ideja poasi priela
premikati iz notranjih delov proti
moganskim skorjam e prej omenjenih
osebic in prielo se je delo. Veinoma
zadovoljujoe in voljo dvigujoe akanje
po telefonih in lovljenje raznih ljudi po
sestankih in med njimi, zbiranje
predavateljev, ki bi hoteli kaj povedati o
nevropsihologiji in takih, ki bi za to hoteli
prispevati kaj denarja.
Nemalo je bilo tudi mailov, ki so vigali
med Slovenijo in Norveko (hvala tistemu,
ki je izumil Internet) in ki so vsebovali
informacije kot so valuta v Sloveniji, imena
Norveanov, ki naj bi prili, pregovarjanje
o tem, da je 35 malek veliko ljudi za
preskrbet in pa vpraanja o tem, ali pri nas
e imamo kreditne kartice. Tega je bilo na
splono kar precej - Slovenija se ljudem
navzven e vedno zdi ena tako malo bolj
na jug obrnjena drava, ampak ne toliko v
geografskem kot gospodarskem smislu.
Med vrsticami se je skoraj bralo vpraanje,
e sploh imamo tekoo vodo in ali naj s
seboj vzamejo termoforje. Na vso sreo so
se na koncu vsi prepriali, da so bile te
skrbi povsem odve.
Za take in podobne miskoncepcije o
standardu Zmajekov, kot nam
ljubkovalno pravijo Hrvati, pa seveda niso
krivi Norveani, ampak malo ve kakni
politiki, ki na tak ali drugaen nain (ne)
predstavljajo Slovenijo(e). Pa pustimo to.
Skratka, nam je uspelo stvari urediti in v
ponedeljek, 22. marca ob treh ponoi se
Tanja Kajtna je absolventka psihologije in e
vedno strastna portnica, ki jo zadnje ase vse
bolj okupira tudi pisanje diplomske naloge.

nas je zbralo na elezniki postaji kar

precej takih, ki smo imeli namen sprejeti
nae goste. Prili naj bi z vlakom iz Benetk
in dasiravno smo sliali, da italijanske
eleznice trajkajo, smo mirno menili, da
kaj takega pa ne more zmotiti velikih
duhov. Pa jih je.
Kakne pol ure preden naj bi priel vlak,
smo videli dve dekleti, ki sta prili na
postajo z nahrbtniki, ki bi jima sprio njune
velikosti mirno pripisal, da sta prila iz
Norveke, a smo se na podlagi doloenih
objektivnih dejavnikov odloili, da tidve
e ne moreta biti Norveanki - nista bili
blond. In smo akali naprej. Ko smo prili
akat vlak na peron, sta isti dekleti stali
tam in ena je vpraala, e akamo
Norveane. Izkazalo se je, da videz vara in
da barva las ne spada v nacionalni
karakter in da sta onidve bili Norveanki.
Sta li pa prej e v Prago k sorodnikom.
Tako smo sedaj akali prejnje tevilo
Norveanov minus dve, ampak nam jih ni
uspelo doakati. Vlak iz Benetk je bil
skoraj prazen, nihe pa ni vedel, kje so vsi
tisti, ki naj bi prili k nam. Tako smo morali
odpovedati uvodni nagovor dr. Brenka,
predavanji dr. Vali Tretnjak in dr. Zvezdana
Pirtoka naslednji dan pa smo posluali
kar sami. Pa je bilo kljub temu zanimivo.
Po raznih prigodah in peripetijah, o
katerih raji ne bi, ker so preve polne
trenutkov besa in obupa in groze in
emocije, ki nosi isto ime kot va najljubi
asopis, smo jih konno dobili. Prili so
naslednji dan popoldne, lani, utrujeni,
izgledajo tako, kot bi jih parkrat povozil
valjar (no so preiveli na peronu
eleznike postaje v Porto Gruaru), ampak
tako tako lutkani. Ena najlepih scen
tistega tedna mi je bila, ko sem jih gledala,
kako so se z vsemi tistimi neskonnimi
koliinami prtljage tlaili na avtobus, malo
zgubljeni, ampak vidno zadovoljni, da so

43

IZMENJAVA
konno tu... ah, nostalgija...
No, potem se je zaelo. Najprej smo jih
uspeno nastanili k njihovim gostiteljem,
po ne tako zelo kratkem predstavljanju na
hodnikih naega oddelka. Je kar naporno,
e si poskua zapomniti 17 novih imen,
izmed katerih jih pol potem itak ne zna
pravilno izgovoriti, pa zraven spravit e
obraze, ki tem imenom pripadajo (no ja, pa
telesa tudi). e na veerji so ugotovili
prednost tega, da je alkohol dostopen po
zelo normalnih cenah beri, da se jim je
zdel zastonj. Ne sicer, da bi se ga kdo
preve nasul, a se jim je zdelo vseeno fino,
da stane pivo tri marke, medtem ko ga pri
njih pod deset mark sploh ni.
Sreda je bil eden najbolj zaposlenih dni,
zjutraj smo imeli predavanja na Klininem
centru, predavala pa sta dr. David Voduek
in dr. Alenka Sever. Sprva smo imeli
nekoliko teav s tem, na kaknem nivoju
naj predavatelji predstavijo snov, saj
nismo imeli pojma o tem, koliko Norveani
e vedo o nevropsihologiji. Izkazalo se je,
da vedo ravno priblino toliko kot mi in da
je bil nivo povsem ustrezen. Popoldne so
si ogledali Ljubljano, med drugim tudi
grad, kjer se je videlo nekaj, kar je e bilo
prej in kasneje ve kot oitno. So precej
vljudni. Tudi takrat, ko so e tako utrujeni,
da komaj e ivijo, ne bodo rekli drugega
kot: Oh no, its fine. Mi smo se pa
delali, da tega ne opazimo in smo jih
pustili, da sopihajo v hrib. S programom je
pa treba priti skozi, a ne?
Zveer v sredo smo imeli nekaj, kar bi e
najlae imenovali kulturni veer; skuali
smo jim predstaviti Slovenijo, v zameno pa
naj bi oni predstavili Norveko. Mi smo se
pri tem (treba je priznati) malek bolje
potrudili, saj ne le, da jim je vokalna
skupina Dust pela slovenske narodne
pesmi, celo Martin Krpan jim je ponudil
slovensko tradicionalno jed, kruh in sol (ni
jim treba vedeti, od kod v resnici ta hrana,
a ne?). Oni so nam zapeli nekaj norvekih
pesmi njihova vsebina je bila bolj za po
nekaj kozarkih rujnega, tako bolj na
konkretnem nivoju, zapeli pa so nam tudi
himno. In mi njim nao. Potem smo imeli
ur. In bil je fajn.
Tako fajn, da so naslednje jutro, ko smo se
odpravili na izlet po Krasu, vsi na zaetku
bolj kot ne spali. K srei smo imeli pred
sabo eno uro vonje, tako da so se imeli
as zbuditi. In vredno se je bilo zbuditi. Pa
ne toliko zaradi lepot Postojnske jame. Ta
jim je bila namre zelo ve rekli so, da
so jim vedno smeni turisti, ki tekajo okoli
po Norvekem in vzklikajo Oh, how
beautiful! in da se zdaj sami sebi zdijo

trapasti, ker pono isto. esa takega pa

e nikoli niso videli. No, tisto, kar je bilo v
Postojnski jami bolj zanimivo, je bil na
vodi. Najprej o njegovem psihofizinem
stanju. Morda sem e najbolj prizanesljiva,
e reem, da verjetno avtomobila ne bi
pripeljal niti okoli prvega ovinka. Zato je
tudi po tleh malo iskal ravne linije in
posledino ni preve pazil na to, da bi vsi
sliali tisto, kar je imel povedati o jami.
Sicer pa je bilo bolj pomembno kot
vsebina povedanega nain, na katerega je
bilo povedano.
Gospod sam zase pravi, da govori
novozelandsko avstralsko angleino.
Nanjo je celo zelo ponosen. Slii se bolj
kot slaba angleina z nekim nedefiniranim
naglasom. Tudi njegovo logino
razmiljanje je bilo zanimivo. Naj
ponazorim s primerom. Jama pagetov je
postala spagati kajv, o kapnikih v obliki
zavese pa je povedal: Dis iz krtins, bikoz
it luks lajk a krtins. Upam, da razumete, da
je to praktino treba napisati fonetino, ko
pa berete, pa poskuajte imbolj poirati
imve glasov. Tako morda dobite etrtino
realnega efekta. In seveda, celotna jama je
naural, razen enega rova izvedeli
smo, da dis row iz mejd baj man. It iz not
naural. A ja, pa da boste vedeli, za
loveko ribico ni nikoli problem hrana.
Lajt iz da problem. Nekako smo se uspeli
upreti ideji, da bi v bazenek s loveko
ribico vrgli sendvi. Ampak komaj.
No, nato smo se odpravili v Predjamski
grad. Malo smo se bali, kako bo zaela
govoriti vodika. Dvomim, da bi prenesli
e eno takno angleino. K srei je bilo
tukaj vse lepo in prav, gospa vodika nam
je na zanimiv (in malo utrujajo - precej

smo hodili po stopnicah) nain povedala

par stvari o zgodovini gradu in njegovih
prebivalcih. Potem smo bili vsi e malo
utrujeni, zato so nekateri cerkvico v
Hrastovljah kar prespali ali pa presedeli v
avtobusu in veina nas je e komaj akala
na kosilo. Tega smo dobili na Belem Kriu,
bilo pa je dober uvod za en miren veer v
Piranu. Pa, kavica, sprehod in sladoled.
Predvsem primarni proces, torej. V
Ljubljano smo se vrnili sesuti in le
malokateremu se je e dalo iti ven.
Pravzaprav nobenemu. Poasi je e bil as,
da se enkrat poteno naspimo.
V petek dopoldne smo imeli okroglo mizo,
nekaj o svojem delu pa so povedali dr.
Lidija Magajna, dr. Janez Mlakar, dr. Vali
Tretnjak in mag. Mitja Peru. Popoldne je
uradni del izmenjave zakljuil Gaj Vidmar s
predavanjem o statistini analizi izbranega
nevropsiholokega primera. No, za zveer
so se organizacijsko stvari malo obrnile.
Norveani so se odloili, da bodo oni nas
povabili na veerjo. Zadnji veer skupaj
smo zakljuili s pizzo, ki se je kar zavlekla,
in je bila na trenutke kar soap opera
like. Ampak na lep nain. Tako malo
ganljiv. Veliko zahvaljevanja pa vabil nazaj
pa tako dalje in tako naprej.
Nekateri so nato odli e isto no, veina
pa naslednje dopoldne. Sedaj akamo, da
se vidimo oktobra na Norvekem. Pravijo,
da nam bodo pokazali vse, kar je
pomembnega videti v Oslu, pa e malo
okolice naj bi se zgodilo. In tema
predavanj? Humor v psihologiji.
Se torej vidimo na letaliu ali pa vlaku za
Norveko.
Hei.

Nabiranje novih moi za nove tudijske dogodivine (Foto: N.N.)

44

NORVEKI VTISI

Petra Kolar & Saa Ucman

Tusen takk1, kolegi!

Pri zadnji veerji psihologov dveh deel sva eleli izvedeti, kakne vtise je
pustilo nekajdnevno druenje naim norvekim kolegom. Bodoi
norveki psihologi so bili v svojih ocenah presenetljivo skladni.

gostiteljica Tinkara je bila udovita, kot

tudi vsi vi.

NIKOLAI
Ljubljana mi je ve, ker ni podobna
ostalim sivim zahodnoevropskim
mestom. Organizirana predavanja so bila
zelo zanimiva; dobro predstavljena in
poglobljena. Na okrogli mizi so
strokovnjaki z razlinih podroij govorili
o uporabi nevropsiholokih spoznanj v
praksi - presenetila me je iroka
uporabnost novejih raziskav.

LENE

Norveanom je bil izlet ve. Osebni arhiv T.K.

HEDA
Pripravili ste nam zelo lep sprejem,
poutimo se dobrodole. Menim, da je bil
program bogat, saj smo v kratkem asu
imeli prilonost zelo veliko videti. as je
bil dobro izkorien.

THALE
Najprej nekaj o Sloveniji - nisem vedela,
da je tako lepa: zgradbe, krake jame,
razgledi, gradovi, cerkve... Imeli smo
voden ogled Ljubljane, najbolj mi je
ostal v spominu spomenik pesniku na
Tromostovju.
Preseneena sem nad vao
gotoljubnostjo, poutim se res
dobrodola.
Predavanja so bila zanimiva, nauila sem
se precej novega.
V Slovenijo se bom prav gotovo e vrnila
in sicer skupaj s svojim fantom.

METTE
Prvi sodelujem pri mednarodni
izmenjavi tudentov in moram priznati,
Saa in Petra sta tudentki psihologije, skoraj
soolki, oarani nad Norveko.
1

Tisokrat hvala

da sem zelo navduena nad tem

projektom. Organizacija je odlina, tako
da se zdi, da so priprave na nae sreanje
potekale celo leto. Res se poutim
ponosno in poaeno, da lahko
sodelujem pri tej izmenjavi. Ljubljana je
prisrno mesto; spominja me na Pariz.
Prav tako bi rada poudarila, da sem
preseneena nad veliko gostoljubnostjo
Slovencev. Najlepa vam hvala, upam da
je to ele zaetek moje povezanosti s
Slovenijo.

OLE ANDRE
To je bilo neverjetno potovanje!
Organizacija je bila izjemna! Bil sem
preseneen nad vsemi stvarmi, ki ste jih
uredili za nas. Gotovo se bom vrnil v
Slovenijo. Upam, da vam bomo Norveko
pribliali na tako lep nain, kot ste nam
vi Slovenijo. HVALA!!! Dobrodoli v
Oslo!

SIRI MARIE
Na zaetku elim povedati, da ste z mano
ravnali kot s kraljico. Program je bil zares
zanimiv in zabaven, mislim tako na
predavanje kot na vse ostale druabne
dogodke. Ni jih, ki bi se znali tako dobro
zabavati kot vi. Pitje mi-maa ne bom
opustila tudi, ko se vrnem domov. Moja

Na zaetku nisem imela posebnih

priakovanj, eprav sem se veselila tega
potovanja. Ljudje so prijazni in odprti.
Norveka javnost si Slovenijo predstavlja
kot eno izmed revnih, sivih vzhodnih
deel. Navduena sem bila nad Piranom
ter ljubljanskim in predjamskim gradom.
Stavbe v Ljubljani me spominjajo na
Prago.

HENRIK
udovito! udovito! udovito! Tusen
takk!

MERETE
Sem pozitivno preseneena, saj ste
pripravili mnogo ve, kot sem
priakovala. Ljubljana me je navduila
predvsem zaradi tevilnih kavarnic ob
Ljubljanici; hodi po mestu, nakupuje,
gre na kavo in nato spet po nakupih.
Opazila sem, da Slovenci zelo dobro
govorite angleko. Veliko sem potovala
in v paniji ali Italiji le redko najde
koga, ki te razume.
Vesela sem, da boste oktobra nai gostje.

KJETIL
Plakati Norge days, ki so vabili na
predavanja, so bili domiselni.
Organizatorji so mi povedali, da so bili
na predavanja poleg nas vabljeni e
slovenski tudentje medicine, ki pa so se
jih tudi udeleevali.
Neverjetna gostoljubnost, udovito
mesto, lepo vreme, zanimiv izlet, prijazni
gostitelji... Popoln uspeh!

45

???

Bernarda Nemec

Na prvi sindikalni izlet

Ali izlet v Dornavo
Ta zgodba se bo zaela z neko, nekega dne , saj je as dogajanja te
dogodivine e nekoliko oddaljen in glede na to, da datumi nikoli niso
bili moja mona stran. Torej, neko, nekega lepega pomladnega dne, se
je skupina tudentov psihologije tretjega letnika in nekaj etrtoolcev e
omenjene tudijske smeri, odpravila pod organiziranim vodstvom
profesorja Maksa Tuaka in spremstvom Roberta Mastena in Sanje
eok na ogled Zavoda za varstvo in usposabljanje dr. Marjana
Bortnarja v Dornavi. Gre za socialno varstveni zavod za usposabljanje,
vzgojo, zdravstveno varstvo, rehabilitacijo in nego otrok, mladostnikov in
odraslih z zmerno, tejo ali najtejo motnjo v duevnem razvoju z
dodatnimi motnjami. V bistvu bi se tale na izlet moral imenovati
strokovna ekskurzija, vendar to zveni tako suhoparno in mnogokrat
dolgoasno.
In spet na zaetek. Dva avtobusa znanja
eljnih tudentov sta odrinila iz sonne
Ljubljane proti Dornavi, na drugi konec
nae deele. Po poti smo se peljali skozi
Trzin in ob tej prilonosti nam je Urka
pokazala neo-neo del Trzina oziroma
najnovejo arhitektonsko pridobitev tega
kraja. V nadaljevanju popotovanja smo si
ogledovali mimo vigajoe lepote nae
domovine. In potem smo naposled
prispeli.
Zavod je razdeljen na dva dela oz. v dve
poslopji noveji del, v katerem ivi in
se usposablja mladina in otroci ter stara
graina, v kateri ivijo in delajo odrasli.
Sprva smo si ogledali noveji del,
razline oddelke, spoznali nekaj tu

iveih mladostnikov in otrok in se

udili nad opremo, ki jo zavod premore.
Posebej navduujoe so bile sobe za
sprostitev po danskem vzoru vodni
mehurki, barvni reflektorji in
sproujoa glasba - idealno za
predizpitno mrzlico v juniju. Vse
obudovanje velja izraziti tudi delavcem
v zavodu, saj prav zaradi njih prostori
pogosto izgledajo tako, kot bi se znali v
udeni deeli Alice ali na sprehodu do
velikega Oza. Zunaj smo si ogledali e
farmo malih domaih ivali in se
odpravili e proti stari graini. Slednja je
bolj spominjala na prizorie barone
drame kot na zavod. e posebej vrt
graine, ki je dajal obutek, da bo vsak

trenutek prijahal eden od junakov

romanov Jane Austen. Tu so nam
mentorji in odrasli varovanci zavoda
razloili vse o njihovem delu in izdelkih,
ki jih delajo sami ali ob pomoi uiteljev
in jih potem tudi prodajajo ali pa e
izdelajo po naroilu. Pozdravili smo e
nekaj tistih, ki so se zadrevali v sobah in
.
In potem smo zapustili zavod in se
blazno lani napotili kam? Sledila so
pogajanja - ogled ptujskega gradu ali
hrana oz. ogled gradu in potem kosilo. Ne
glede na to, kako veliki ljubitelji
znamenitosti in kulture smo, organske
potrebe vedno zmagajo. Torej kosilo
demokratino izglasovano. Baje. In
kakno kosilo! Hrane nekako ni hotelo
zmanjkati. Se e spomnite tiste pravljice
o mizici pogrni se? Tokrat smo jo
doiveli v ivo. Mogoe nam je teknilo
e toliko bolj, ker je stroke kril tokrat res
radodaren oddelek za psihologijo, ki je
e predhodno finanno omogoil tudi
avtobusni prevoz. Nenavadno, a resnino.
Ob tej prilonosti gre zahvala tudi
gostilni Zlata goska, kjer je gostoljubnost
osebja skoraj zasenila prvotni namen te
ekskurzije. Oprostite, izleta.
In tako je el h koncu. Na izlet. Dan prav
tako. Odpravili smo se nazaj proti
Ljubljani. Ob kitarski spremljavi je bila
pot veliko kraja.
In tako, kratko in jedrnato, se je res
zakljuila naa dogodivina tega
pomladnega dne, ki smo jo poimenovali
na prvi sindikalni izlet.

Zavod. (Foto: osebni arhiv B. Nemec)

46

KONGRES

Bernarda Nemec

Portugal
Torej, Portugalska. Portugalska je bila miljena bolj ali manj kot
udeleba kongresa, torej zastopanje naih barv v tako pomembni
evropski organizaciji, kot je EFPSA; izkazala pa se je za e toliko ve.
Pa naj zanem na zaetku. Navadno
naredi najmanj napak, e zane na
zaetku, verjetno pa tudi najmanj zmede
svoje obinstvo. Torej - prvi prizor se je
dogajal na letaliu v Trstu (pakiranje in
take zadeve bom izpustila, ker nekako
niso zanimive), kjer je izkljuno enska
delegacija ve kot dve uri akala na
letalo, to pa zaradi predhodnega
paniarjenja avtorice, ker gre pa lahko
toliko stvari narobe in bi bilo mogoe
pametno, da bi se izognili prvi moni
katastrofi, kot je zamuditi letalo (Murphy
pa nikoli ne poiva). Trstu je sledil
prestop v Rimu za Lizbono in ob tem e
nasvet nikar ne verjemite tri
vremenskemu Taftu pri prestopu v
deju prieska NE ostane nespremenjena.
In potem konno Lizbona. Jeeeeej!! In na
letaliu e nasmejana Martina, ki je na
Portugalskem priela svoje dogodivine
e nekaj dni prej. In potem e Portugalci,
znani obrazi. Hello, how are you, so glad
to see you Takne izjave so po
priakovanjih kar deevale. Ne, ne
mislim, tokrat je bilo prijetno, prav ni
patetino. In s prihodom v Lizbono se as
seveda spremeni. Poleg tega, da se as
premakne za uro nazaj, smo trile na
popolnoma nov koncept asa. O tem
nekoliko kasneje. Aha, e to, na letaliu
smo sreale e delegacijo Hrvatske. Njih
pet. Ampak to je bila le polovica. V
konnem skoru so teli nogometno
motvo. Tukaj so se razblinili vsi nai
strahovi, da bo naa delegacija sedmih
pustila vtis invazije Slovenije na
Portugalsko. Ena ni za Hrvate.

deset minut, pomeni to natanko 35 minut.

Sistem je dejansko deloval. No, vsaj
nekaj asa. Je pa res, da e si tip loveka,
ki je poroen s svojim urnikom... no,
zadosti besedi. Meni je bilo navsezadnje
zamujanje kar ve. Pa nisem deloholik.
Potem smo se konno odpeljali na
Dravno fakulteto za psihologijo v
Lizboni ja, res je, na Portugalskem je
psihologija samostojna fakulteta,
samostojna stavba. In to ne le ena. Dale
od tega. In potem, ko se je naa skupinica
nekako (Murphy) razcepila za cel dan in
ko smo imele prilonost ugotoviti, kako
lepi ljudje so Portugalci, e posebej
tudentje in ko je seveda za
slovensko delegacijo zmanjkalo prostora
v penzionu, kjer so no preiveli vsi
ostali, smo se konno odpravili v
stanovanje, kjer naj bi preivele prvo
no. To no smo poimenovale ena tistih
izkuenj ali zaspite trdno. Stanovanje
namre ni imelo niesar pohitva, vode,
vode v WC-ju ali nepranih tal. Ob
pomoi ivalske utrujenosti in po lahko
no in zaspite trdo smo preivele tudi to
in se naslednje jutro bogati izkunji le
e smejale. Naslednji dan je sestavljalo
pohajkovanje po predmestju Lisbone ali
kjer koli smo se e nahajale in potem v
veernih urah konno odhod v Trojo, kjer
naj bi se zael kongres. Troja, polotok, raj.
Spali smo v hotelu s tirimi zvezdicami,

apartmajih, obdanih s sicer neavtohtonimi

palmami, kar pa ni motilo nikogar. In nekaj
korakov od hotela peena plaa, ki je
spominjala na vse prej kot del Evrope. Prej
na razglednico, ki ti jo poljejo premoni
prijatelji ali znanci ali pa jo sem in tja
zagleda v katalogu te ali one turistine
agencije. Torej, raj. V apartmajih nas je
priakal Moscatel. To je ena od precej
znailnih pija na Portugalskem in
neverjetno okusnih. Poleg te pa osebno
priporoam e Ginjo, ki je nekaken
vinjev liker. Najbolj razveseljivo pa je to,
da so najbolje stvari najbolj poceni. Res.
Kongres. Kongres je trajal od 21. do 26.
aprila na temo socialna izkljuitev.
Program sicer ni bil blazno natlaen,
vendar pa izkustveno toliko bolj
dragocen kako na nas vplivajo etikete z
negativno konotacijo, kako dobro lahko
skupina sodeluje, ko gre za dosego
skupnega cilja, kako pomembna je
neverbalna komunikacija ob vidnem
handikapu Zveer je prila na vrsto
zabava s pimba songs. To je zvrst
glasbe, ki bi jo e najlaje postavili ob
bok Heleni Blagne & compani ali pa
Zlatku Dobriu, eprav imajo nekoliko
bolj tradicionalen prizvok ali pa tudi
ne. Oitno imajo tudentje psihologije po
Evropi precej podoben okus za glasbo,
mar ne?
In kmalu nas je s svojim odhodom domov
zapustila Martina mid.
In potem je tu e izlet v Grandulo.
Grandula vila morena je nekako
center portugalske revolucije, v prostem

Torej, kljub temu, da smo bili tam mi,

Portugalci, da se je priblino vedelo, kam
naj bi li in kje naj bi spali to prvo no
preden se kongres dejansko zane, smo si
privoili e hmmm dvourno denje na
letaliu. Zakaj? Tega ne ve nihe. Je pa
povezano s portugalsko percepcijo asa.
Po nekaj taknih denjih smo izdelale
nekaken sistem slovenski as,
pomnoen s tri in pol, je enak
portugalskemu asu. Torej, e ti nekje
nekdo na Portugalskem ree, da se bo to
ali ono zaelo, konalo, odpeljalo ez
Bernarda Nemec je absolventka psihologije in
zaenkrat se lan skupine za mednarodne odnose,
kar ji v bistvu omogoa pisanje tega lanka poleg
dejstva, da je njen raualnik trenutno v eni od
redkih ne-kolaps faz.

V priakovanju novih predavanj in delavnic. (Foto: osebni arhiv B. Nemec)

47

KONGRES
prevodu imenovane revolucija nageljna,
ki se je zgodila pred 25-imi leti in ni terjala
niti ene same rtve ali streljanja z orojem.
Na dan naega izleta je v Granduli
potekala proslava v spomin na te
zgodovinske trenutke z orkestrom
bobnarjev, poiralca ognjev, cestnimi
igrami in kajpak, koncertom
najslavnejega portugalskega pevca
tradicionalnih pesmi. No, ob tej priliki
smo se ob potrpeljivosti nekaj deklet
celo uspele nauiti revolucionarno
pesem, ki spremlja celotno zadevo, jo
celo prevedle v slovenino. Vendar pa
slovensko-portugalski duet v pesmi
Grandula vila morena pa ne bo hit
tega poletja. Zagotovo. Dan se je
zakljuil s potjo nazaj domov ob
spremljavi rahlo okajenih karaok.
In potem nas je zapustila e Maja.
Kongres se je zakljuil s kulturnim
veerom, ki je bil ponovno zelo zabaven
in inovativen. Po predstavitvi drav s
takimi in druganimi skei, patomimami,
osvajanju po Norveko ter imitacijo
Elvisa (po kateri smo dejansko dobili
obutek, da Kralj le ni mrtev, ampak ivi
samoizpolnjujoe ivljenje nekje v
Islandiji) se je veer nadaljeval v hotelski
sobi s preizkuanjem nacionalnih pija
evropskih drav.
S koncem kongresa pa se naa
portugalska izkunja e ni konala.
Sledilo je e nekaj dni v Lizboni. Tokrat
smo imele prilonost izkusiti vse
razkoje penziona, ki nam nekako ni
bil sojen na prvi veer. Lizbona mi je v
spominu ostala kot rdekasto, diee in
sladkobno mesto. Vpraanje za 10 000:
Kaj ima Lizbona, esar Ljubljana
nima? Podzemno, seveda. Mogoe smo
na trenutke dajale vtis, da smo tokrat prvi

Me se imamo rade! (Foto: osebni arhiv B. Nemec)

vstopile v civilizacijo, po drugi strani pa se

ljubljanski zelenci res ne morejo primerjati
s temi mainami. In e se kdaj znajdete v
lizbonski podzemni ogled rdee proge je
res obvezen. Ta del so namre Portugalci
obnovili za Expo in je bolj podoben muzeju
sodobne likovne umetnosti kot podzemni.

toliko klimatizirale na portugalski as, da

smo seveda zamudile vse, kar se da videti
oz. so se vse zadeve, kot npr. grad zaprle
deset minut po naem prihodu Murphy
strikes again! Vendar pa je tudi brez
nekaknih hudih ogledov Sintra prav
prijetno doivetje. Res.

Potem pa je la domov e Martina Orel.

e nekaj o ljudeh na Portugalskem: lekcija

ena e vpraa prijaznega, priletnega
gospoda (in takih je veliko), ki je opazil, da
si oitno izgubljen in mrzlino ie kraj,
katerega imena ne zna niti izgovoriti, e
govori angleko in ti le-ta odgovori Si,
to pomeni, da ti bo sicer natanno razloil
kako in kam, vendar v portugalini.
Lekcija dve oesni kontakt s ljudmi na
Portugalskem v asovnih enotah
(predvsem velja za moke) traja ve kot le
tri in pol krat slovenskega. V bistvu se
sploh ne kona. Res. Eksperimentalno
potrjeno. Vendar lahko tudi pomeni izraen
interes. Torej, ooops lekcija tri in tiri in
pet hmm, ah ne pustite se presenetiti.

V Lizboni res ne primanjukuje materiala za

ogledovanje. Predvsem moram omeniti
slaiarno ali bolj kavarno na cesti
Bellem, bolj natanno Pastis de
Belm, kjer peejo najbolj neverjetne
slaice, dosegljive le na tem mestu (brez
heca), opisovati jih bi bila potrata
prostora, saj je to pa nekaj za v usta in
kar klie po izkustvenem uenju. Jam.
Poleg Lizbone smo si ogledale tudi Sintro,
ki jo vodii navajajo kot must in je res
must. Vendar pa smo se do takrat e

e nekaj o portugalskih psih

portugalska mesta so neverjetno ista, e
odmislimo pse, ki pa za sabo puajo vse,
kar se pustiti da. Glej kod hodi v tem
primeru ni le eden od zoprnih stavkov, ki
jih stari radi ponavljajo spet in spet in
spet skozi celotno otrotvo, ampak je
lahko neverjetno uporaben nasvet.
Potem pa je priel konec portugalske
izkunje e za preostalo etvorico. al. Ni
pa lo brez boja. Drzna ideja, da bi
prestavile datum na naih tudentskih,
najcenejih, e apriori neprestavljivih
letalskih vozovnicah, pa je ostala le
ideja. Dolgo poslavljanje na letaliu po
neprespani noi, polni pantomime in
nazaj domov. Do naslednji.
Potepanje po Lizboni (Foto: osebni arhiv B. Nemec)

48

OKROGLA MIZA

Borut Jug

Uporabne razsenosti nevropsihologije

Poroilo o okrogli mizi
Ne vem, kaj je tistega 23. marca bolj botrovalo skopi udelebi okrogle
mize o uporabi in uporabnosti nevropsihologije danes kislo
predaprilsko deevje ali gripa, ki je tedaj pustoila po deeli. Vsekakor pa
velja ugotovitev, da so se diskusije udeleili le najvztrajnei gorenei
skupina tudentov psihologije z Norveke, nekaj zainteresiranih
tudentov psihologije iz Slovenije ter peica nakljunih gostov, ki so se
ele kasneje zavedli, kam so prispeli.
Namen okrogle mize je bil osvetliti
nevropsihologijo kot eno izmed
najhitreje razvijajoih se ved v
dananjem znanstvenem prostoru,
opredeliti njeno edalje bolj uveljavljeno
teoretino ozadje ter poudariti globok
vpliv, ki ga imajo nevropsiholoke
metode na vsakdanjo klinino prakso.
Storilnostni naboj naslova, ki je poskual
avditoriju prikazati razsenosti, v katere
posega nevropsiholoka znanost danes,
se je e v uvodnem delu razpravljanja
izneveril ali bolje reeno raziril v
koncept, s katerim naj bi odgovoriI na
iroko zastavljeno vpraanje, ki smo si ga
za iztonico izposodili od Christopherja
Fritha, nevropsihologa in raziskovalca
nevropsiholokih modelov shizofrenije.
Vpraanje, ali lahko premostimo vrzel
med umom in mogani, je bilo v
diskusijo umeeno kot retorino in
preprian sem bil, da se bo nadaljnje
razpredanje ovijalo okoli njegovega
izhodia. Presenetljivo pa so gostujoi
strokovnjaki s podroja nevropsihologije
takoj ponudili e dokaj dodelana mnenja
na to vpraanje, kar lahko pomeni le, da
se stroka dnevno ukvarja z tovrstnimi
vpraanji in ji je zato e postavila
navidez jasne odgovore. Res pa je, da so
sogovorniki na taisto vpraanje ponudili
vsak svoje odgovore. Na eni strani je bil
mag. Mitja Peru, fizik in raziskovalec v
Laboratoriju za molekularno modeliranje
in jedrsko magnetno resonanco
Kemijskega intituta ter tajnik
Slovenskega drutva za kognitivne
znanosti, ki je nevropsihologiji na
dananji ravni ortodoksno odrekel
sposobnost, da bi postavila utemeljene
povezave med umom in mogani. Na
drugi strani je stal dr. Janez Mlakar,
klinini psiholog in raziskovalec s
Borut Jug je tudent medicine in urednik
Medicinskih razgledov.

Psihiatrine klinike v Ljubljani, ki se je

poskual opreti na Frithovo stalie, da je
razliko med umom in mogani mo pripisati
zgolj razlinima ravnema definiranja, tako
kot npr. pri vedenju, ki ga lahko opiemo
bodisi kot fizioloko dogajanje ali mentalni
proces.
Sestava predavateljev, ki so se udeleili
razprave in so bili pripravljeni z
navduenjem razpredati o aplikativnih
vidikih nevropsihologije, je bila po svojem
strokovnem ozadju precej raznolika. Poleg
e omenjenih mag. Perua in dr. Mlakarja,
sta se vabilu odzvali e dr. Vali G. Tretnjak,
klinina psihologinja in raziskovalka
nevropsihologije epilepsij s Pediatrine
klinike, ki naj bi uporabnost
nevropsihologije podala s stalia klinine

prakse, ter dr. Lidija Magajna, razvojna

psihologinja s Svetovalnega centra za
otroke, mladostnike in stare, ki je
pripravila prispevek o vlogi
nevropsihologije pri obravnavanju motenj
uenja.
Vsakemu gostu je bilo namenjenih dobrih
dvajset minut, da pojasni svoje videnje in
opredeli vlogo nevropsihologije na
svojem delovnem podroju; prav tu se je
najverjetneje prikradel prvi spodrsljaj v
konceptu razprave, saj je vsak od
intervenirajoih posegel po znanju iz svoje
specialnosti in vlogo nevropsihologije
ilustriral s primeri, katerim edina skupna
toka je bila uveljavljanje metod
nevropsihologije v praksi. al je taken
koncept okrogle mize precej razblinil rdeo
nit diskusije, saj so gostje posegli po zelo
specialistinih znanjih, pa tudi
povezovanje razprave ni bilo dovolj
usmerjeno v ohranitev njene koherence.

Nevropsihologija je kot znanost vzniknila

iz potreb klininih ved; ameriki
nevropsiholog Novelly govori celo o
zgodovinskem dolgu, ki ga ima
nevropsihologija do epilepsij.
Patofizioloko e ne razvozlane,
psiholoko pa zanimive
epilepsije so bile oitno dovolj
ploden predmet zanimanja za
strokovnjake s podroja
nevropsihologije. e tako
zapletene medicinske preiskave
niso odgovorile na toliko
vpraanj o epilepsijah kot prav
nevropsiholoke metode, zato
je tudi medicina voljno prevzela
prve in dokaj negotove
razvojne korake
nevropsihologije pod svoje
okrilje. Delovno podroje
nevropsihologije se seveda ni
omejilo na epileptologijo, pa
pa je hitro osvojilo praktino
vsa podroja vedenjskih
znanosti, medicina pa je kot je
poudarila prva govornica, dr.
Tretnjakova - postala in ostala
najbolj hvalena uporabnica
nevropsihologije. Da bi
podkrepila svoje stalie, je dr.
Tretnjakova povzela primer iz
klinine prakse; opisala je
Domai strokovnjaki s podroja nevroznanosti. (Foto: Martina mid) deklico, za katero se je izkazalo,

49

OKROGLA MIZA
da ima moganski tumor. Nevroloke in
psihine spremembe pri deklici so
zahtevale intervencijo nevropsihologa in
prav nevropsiholoke metode so uspele
opredeliti, v kateri polobli se je nahajala
novotvorba. Mag. Peru je ob tem
ugotovil, da se je nevropsihologija razvila
iz potreb klininih strok, da se hitro in
natanno ugotovi anatomsko nahajalie
spremembe v moganih. Takne potrebe
so narekovale evolucijo nevropsihologije
v iskanje funkcij, ki so lastne posamezni
polobli ali celo posameznim delom
moganov, pri emer je bil popolnoma
zanemarjen celovit pristop k delovanju
moganov. Res je takna potreba iz
prakse omogoila hiter razvoj
posameznih nevropsiholokih metod, po
drugi strani pa je bilo teoretino torie
nevropsihologije celovitost uma
vedno zapostavljeno na raun
aplikativnih vidikov, kot sta
lateralizacija in lokalizacija posameznih
moganskih funkcij. Kot primer je mag.
Peru ponudil dejstvo, da so nekatere
senzorne poti, na primer vidna proga, e
do potankosti preuene in je v
laboratorijih njihovo delovanje e
mogoe ponazoriti z nevronskimi
mreami; nevrokognitivna znanost pa
obstoji, ko je treba ponarediti
asociacijske procese, tj. povezave med
posameznimi e poznanimi modeli. Iz
avditorija se je ob tem prikradlo
vpraanje: Ali je potemtakem lahko tu
notri skrita zavest?
Razpravo je nadaljevala dr. Magajna, ki
je svojo intervencijo usmerila v vlogo
nevropsihologije pri razumevanju motenj
uenja. Poudarila je metode
nevropsihologije pri odkritju, da se otroci
s teavami pri uenju nevroloko
razlikujejo od otrok brez tovrstnih
motenj in dorekla nepogreljivo vlogo
nevropsihologije pri opredeljevanju
etiologije motenj uenja ter prognoze in
pristopa k taknim otrokom.
Dr. Mlakar je svoje predavanje nadaljeval
iz Frithove iztonice in povzel izsledke
svojega raziskovalnega dela, s katerim je
poskual skozi prizmo nevropsiholokih
modelov osvetliti nastanek in razvoj
shizofrenij. Delovanje osrednjega
ivevja je predoil s shemo delovanja
posameznih nevropsiholokih korelatov
in opozoril na odstopanja, ki se v tovrstni
organizaciji pojavljajo pri osebah s
shizofrenijo. Shema je pritegnila tudi
pozornost dr. Perua, ki je poskual
nevropsiholoki model interpretirati z
vidika kognitivnih znanosti. Pri tem je
diskusija zavila v bolj mistine, manj
vsakdanje in mogoe zato tudi bolj

Nabirajo nova znanja (Foto: Martina mid)

fascinantne teme. Mitja Peru je

karizmatino pritegnil pozornost
poslualcev, al pa je bil as z nami
neusmiljen in diskusijo smo morali
zakljuiti, e preden je avditorij lahko
iztroil vse svoje zanimanje. Pravi interes
poslualcev se je izkazal ele po
zakljuku razprave, ko so posamezniki
pristopili h gostom in nanje naslavljali e
zadnja vpraanja, ki so se porodila med
diskusijo.
Struktura sodelujoih resda ni ustrezala
prvotni zamisli, da bi nevropsihologijo
predstavila tabor praktikov, ki jim je
nevropsihologija nepogreljivi
instrument pri sooanju s problemi v
vsakdanji stroki, na drugi strani pa tabor
teoretikov, ki zastrt s tanio
akademske superiornosti razvija nove
zamisli in strukturira obstojee izkunje
iz prakse.
Na neumestno naivnost taknega
razlikovanja med praktiki in teoretiki me
je e uvodoma opozoril mag. Peru, edini
sodelujo, ki je bil na razpravo povabljen
kot teoretik. Na zakljuno vpraanje,
ali lahko stkemo vezi med
nevropsiholokimi vedami, ki se
uporabljajo v klininem delu in tako
hitro vnovijo svoje znanje, ter
nevrokognitivnimi znanostmi, ki iz
zaledja nevropsihologiji tkejo teoretino
podstat, je bil mag. Peru hladno odloen.
Mislim, da klinina nevropsihologija in
nevrokognitivne vede v dananji podobi
ne morejo najti skupnega jezika, in pri
tem e enkrat opozoril, da se uperjenost
klinine nevropsihologije v delovanje
posameznih delov moganov razlikuje od
kognitivnih znanosti, ki elijo razvozlati
delovanje moganov kot celote.

e moja osebna pripomba: kot svojstven

uspeh diskusije lahko povem, da se je
prvi zehljaj iz avditorija razlegel ele v
52. minuti in mislim, da je bilo to ve,
kot so organizatorji priakovali.
Zbranost, ki jo je diskusija zahtevala, je
bila pretirana, pa tudi povezovanje
posameznih intervencij ni bilo dovolj
usklajeno, da bi toku pogovora z lahkoto
sledili. Mogoe bi bilo tudi primerneje,
ko bi okroglo mizo vodil tudent
psihologije, ki bi zapleteno tematiko
laje priblial ciljni publiki. Vsemu
navkljub pa lahko priznamo, da je
razprava pomagala osvetliti
nevropsihologijo iz razlinih zornih
kotov ter hkrati nevropsihologom,
sedanjim in bodoim, ponudila v
razmislek nekaj odgovorov in veliko
vpraanj, ki jih bodo lahko dorekli med
nadaljnjim razvojem svojega
strokovnega zanimanja za
nevropsihologijo in nevroznanosti na
splono.

50

KNJIGA
Frank Herbert
DUNE
Na prvi pogled se mojstrovine enega
kultnih piscev znanstvene fantastike
drijo sami preseniki in temu delu
resnino ne moremo oporekati
natannosti njegove izdelave,
prefinjenega opisa razlinih stanj zavesti,
podkrepljenega z opisom odnosov med
temi stanji in nosilci stanj, priblievanju
brezasnosti, celo mitologiji in njegovi
vsestranski uporabnosti v ivljenju, e se
potrudimo napisano tudi razumeti.
Roman se zane s potovanjem vplivne
druine Atreides z domaega planeta
Caladan na puavski planet Arrakis, ki
naj bi ga prevzeli v upravljanje od
izkorievalskega in spletkarskega
barona Vladimirja Harkonnena. Na tej
poti se zgodi eden izmed kljunih
dogodkov zgodbe: Paul Atreides,
naslednik vojvode Leta in njegove
konkubine Jessice prestane test, s katerim
ugotavljajo lovekost osebe. Paula
zastrupijo, emur sledi neizmerna
boleina, ki jo lahko prenesejo le pravi
ljudje. Zahvaljujo pripravam njegove
matere Jessice, posebnemu treningu
zavesti, ki mu je bila podvrena tudi
sama pod okriljem zdruenja Bene
Gesserit, razprostrtega po celem vesolju,
Paul preivi, obenem pa se mu kritino
raziri zavest in od prejnje
samostojnosti, neobiajne za njegovih 15
let, se zgodi prvi preskok proti
zavedanju, kako pomembno in strano
vlogo bo igral v prihodnosti in kako
relativen je as, kar pripelje do velike
spremembe njegove osebnosti.
Spremembam se sprva upira in jih ne
sprejema, toda dogodki ga kmalu prisilijo
k drastinim premikom. Pri tem je
pomembno opozoriti, da se Paul in
njegova mama jasno zavedata, v kolikni
meri sama krojita, kar se jima dogaja in v
kolikni meri se jima tako dogaja zaradi
zakonov, ki so ivljenje samo.
Arrakis, vir droge za razirjanje zavesti
melange, najbolj zaeljene in cenjene
stvari v vesolju, postane prizorie boja
za oblast, obarvanega z vsemi monimi
spletkami in podprtega s tehnologijo
prihodnosti. Pohlepni baron Vladimir z
vojako pomojo imperatorja uspe pobiti
veino hie Atreides z njihovo vojsko
vred. Paul in Jessica se izmuzneta skozi
peeni vihar, stalnico na Arrakisu in sta
domnevno mrtva, baron pa zadovoljen z
nartom, ki mu je uspel tako popolno.
Planet, ki prinaa najve dobika, pestijo
tevilne notranjepolitine teave, ki se v
glavnem vrtijo okoli nemogoega
poloaja, v katerega je baron postavil
avtohtone prebivalce planeta, ljudstvo

Fremen, s katerim je vojvoda Leto takoj

ob prihodu navezal stike. Izkorianje,
preganjanje, pobijanje, zasunjevanje so
domaine prisilili umakniti se globoko v
puavski svet ekstremnih razmer, na
katerega so se odlino prilagodili.
Poglavitna vrednota teh ljudi je bila voda
in prav vse v njihovih ivljenjih je bilo
umerjeno po njej. Baron in njegov s
strahom nadzorovani kabinet sta ocenila
njihovo tevilo za zanemarljivo, njihovo
mo nepomembno, njihova sredstva
omejena in popolnoma nekodljiva.
Najvejo teavo pri pridobivanju
melana so predstavljali velikanski rvi,
zaradi katerih je bilo pridobivanje mono
oteeno. Redkokdo v slubi imperatorja,
z izjemo domainov in planetarnega
ekologa Kynesa, je razumel njihovo
pravo vrednost. Kynes ni samo vizionar,
ki so ga zaradi sposobnosti in elje planet
spremeniti v oazo sprejeli medse tudi
domaini in ga postavili celo za svojega
duhovnega voditelja, pa pa tudi
monost za resno navezo med
ubenikoma Paulom in Jessico in
ljudstvom Fremen.
V ozraju, nabitem s priakovanjem in
religioznostjo, si Paul in Jessica z veliko
mero modrosti in spretnosti dobesedno
izborita svoje mesto med domaini.
Sasoma si ubenika pridobita vse znanje
in sposobnosti, potrebne za preivetje v
puavi, dobita svoji posebni imeni ter
zaneta uteleati legendo in prerokbo, po
kateri reitev za ljudstvo prihaja od
zunaj. Poglaviten motiv, ki sedaj ene
Paula Muaddiba, vodjo ljudstva Fremen,
je pridobitev krivino odvzetega planeta,
zaradi esar je moral umreti njegov oe. V
tej napeti situaciji teje prav vsak korak
in begunca morata nenehno potrjevati
svoj poloaj, saj jima kot prilekoma e
vedno ne zaupajo povsem.
Najbolj se misticizmu roman priblia z
opisom predelave strupa v Jessicinem
telesu, kar ji med puavskimi ljudmi
pridobi najviji moni religiozni naziv,
obenem pa blagoslovi sicer strupeno
substanco in jo tako pripravi za
mnoino uivanje, kar je povezovalni
obred med domaini. Strup nepovratno
vpliva tudi na Paulovo nerojeno sestro
prebudi njeno zavest v otrokem telesu.
Po zauitju te tekoine, imenovane Voda
ivljenja, se zgodi drugi preskok Paulove
zavesti. Paul vidi brezasnost, razkroj
asa in pomembnost vsakega, e tako
drobnega dejanja, krianje dogodkov,
verjetne prihodnosti in najbolje mone
poti, ki jih lahko izbere za dosego
svojega cilja, ki je tudi cilj ljudstva.
Odpravo krivic dosega s takno
zagnanostjo in mojo ter popolno
predajo, da uspeh nikakor ne more
izostati. Potenosti, predanosti in

zaupanju ljudi, predvsem njegove

prilenice iz vrst domainov, Chani,
najboljemu prijatelju Stilgarju, prav
tako domainu, svoji materi in
izgubljenemu pa spet najdenemu
prijatelju Gurneyu Hallecku, ki je sluil
e njegovemu oetu, se ima Paul
zahvaliti za dokonno unienje
vladavine zla ter obvladanje imperatorja
ter zdruenja Guild, monopolista
vesoljskega transporta.
Paul spije tudi nepredelano Vodo
ivljenja, smrtonosno tekoino za
vsakega mokega, pade v trotedensko
komo in preivi. Ob tem njegova
zavest potuje na kraj absolutne groze,
kamor je bil onemogoen dostop vsem
astitim materam, voditeljicam zdruenja
Bene Gesserit, ki so z nartnim krianjem
genov upale na rojstvo mokega
potomca, sposobnega biti na ve krajih
naenkrat.
Seveda ta kratek opis zavaja in morda
namiguje, da je knjiga premortna, saj
lahko itak vsakdo naredi vse, zakaj ne bi
pa e Paul, vendar temu ni tako. Paul se
je moral za vsak svoj doseek mono
potruditi. To nikakor ni posladkana
zgodbica o napol boanskem Supermanu.
Morda knjiga e najbolj navduuje s
svojim slogom, ki sledi inteligentno
zastavljenim dvogovorom, opisom
miselnega dogajanja in odlomkom iz
razlinih knjig. Vse skupaj je povezano v
celoto, polno globokega dojemanja,
smisla in uvida. Modrosti iz te knjige bi
lahko mirne due uvrstili ob bok
najvejim dosekom religije in literature,
saj predstavljajo njuno lahtno meanico
in resnino navdihujejo, poleg tega so
prirejene dananjemu asu. Veliko
pozornosti je namenjeno podrobnostim,
rodovnikom, opisu kultur ter zgodovine,
kar samo e prispeva k veji berljivosti in
uivanju v branju.
Gre za kultno delo, enega najboljih
opisov ivljenja in njegove prave moi
ter modrosti, kar jih je mo najti na
Zemlji. V primerjavi z Dune izgleda
popularna Vojna zvezd kot bleda kopija,
najemnik veine Herbertovih idej, s
slabo izvedbo in neskonno vejo
povrnostjo in preprostostjo. Le e eden
izmed westernov v vesolju ve.
V tem kratkem lanku je skoraj
nemogoe predstaviti vse, kar vas aka,
ko boste segli po Dune-u, mogoe
pogledali film, igrali raunalniko igrico
ali posluali CD kdo ve, kaj vse pa se
vam utegne pripetiti med prebiranjem
nadaljevanja zgodbe v naslednjih
knjigah izpod peresa Franka Herberta.

[Leon Kurent]

51

FILM
Brata Wachowski
MATRICA TE IMA! (THE MATRIX HAS
YOU)
Se ti je e zgodilo, Neo, da si nekaj
sanjal in si bil preprian, da se to zares
dogaja? Kaj, e se ne bi mogel zbuditi iz
teh sanj, Neo? Kako bi loil sanje od
resninosti?
V Matrici nam brata Wachowski ponujata
svojo izvirno verzijo odgovora na
zastavljeno vpraanje. Predpostavljata, da
ivimo v kompleksnem virtualnem svetu
znotraj digitalne matrice, svetu pa
pravzaprav vladajo stroji. Vsak
posameznik je priklopljen na
raunalniko omreje, ki mu predvaja
neke vrste 3D program, za katerega meni,
da je resnien. Resnica pa je popolnoma
drugana: stroji dobesedno vzgajajo
dojenke na plantaah, saj izkoriajo
lovekov moganski potencial kot edino
preostalo obliko energije na planetu.
lovek = Duracell baterija. Morfej
(Laurence Fishburne) je najnevarneji
mo na svetu, ker pozna skrivnost
matrice. Organizira upor proti

izkorievalskim strojem, a za popolno

odreitev loveke rase potrebuje nekoga,
ki lahko s pomojo misli spreminja
raunalniko matrico in dogodke v njej.
Kanadanka Carrie-Anne Moss (ki ste jo
bojda lahko gledali tudi pri nas v
nadaljevanki Modeli) je udovita Trinity,
ki Morfeju pomaga poiskati Tistega in
izkae se, da je to nihe drug kot Gospod
Lepota alias Keanu Reeves. Sam tega
seveda ne verjame, vendar ga
fenomenalni specialni efekti (narejeni v
firmi Manex Visual Effects) zanejo
preprievati v nasprotno. Sledijo
nepredvidljivi zapleti, razkazovanje
znanja borilnih vein, streljanje, modna
oala, hoja po stenah in stropu, izdaja,
veliko streljanja, veliko rnega usnja,
izogibanje toi krogel, pristna izpoved
zlobnega agenta (ki je v bistvu stroj!), e
ve streljanja

kot je Vojna zvezd enostavno ni. A o tem

kdaj drugi.

Na koncu pa veliki finale (feministke

bodo prile na svoj raun): eprav je Neo
Tisti, ki lahko odrei lovetvo, je
Trinity tista, ki zagotovi nadaljevanje
filma. Pet ez dvanajsto namre s
poljubom oh, kako romantino
pripravi Nea do tega, da resnino zane
verjeti, da
je matrica
le
simpatina
raunalnika
igrica, v
kateri
pravila igre
doloa on
sam. Happy
end? Ah,
zgodba se
ele
zaenja.
Zaenkrat je
Matrica
zastavljena
kot
trilogija,
nekje v
Avstraliji
namre e
snemajo
drugi in
tretji del in
glede na
prvi del
kae
obetavno.
Ampak
bodimo
realistini
veje in
bolje
trilogije

Brata Wachowski kot James Cameron v

Terminatorju izraata vsesploni ameriki
strah, da bi si raunalniki, stroji in
umetna inteligenca zaeli podrejati ljudi
in jih izkoriati. Edina veja strahova
Amerianov sta trenje z asteroidom in
invazija malih zelenih. Vendar pa ju to ni
oviralo pri sami izdelavi filma. Kot e
reeno, je Matrica nabita s
spektakularnimi specialnimi efekti, nad
katerimi je bil najbolj navduen sam
veliki producent Joel Silver (Umri
pokonno, Smrtonosno oroje, Bojevniki,
48 ur, Demolition Man, Assassins,
Teorija zarote, Zadnji skavt, Predator).

eprav se lahko zdi, da je film zgolj ena

velika reklama za Nokio, je Matrica
vendarle veliko ve kot to. V asu
razcveta novodobne duhovnosti se vse
ve ljudi sprauje, kaj je in kaj ni
realnost, brata Wachowski pa s svojo
zgodbo morda poskuata orisati odgovor
na to vpraanje. Prvi, vsak izmed nas je
lahko tisto, kar si eli. Z lahkoto
uresniimo svoje potenciale, pod
pogojem da verjamemo vase. Vpliv
Rogersa, Maslowa, humanistine
psihologije? Druga zadeva pa je ideja, da
smo kljub individualnosti na nek nain
povezani s celotnim lovetvom. Ko rasi
grozi iztrebljanje ali suenjstvo, kar
naenkrat ni ve pomembna barva koe,
politina ali religiozna usmerjenost.
lovek se kar zamisli

Film je vsekakor vreden ogleda. In e bi v

Mini Unionu imeli Dolby Surrounding,
bi ga la gledat e etrti! Pa ne samo
zaradi perfektnega stylinga (usnjena
oblaila so samo nekaj tednov po
premieri filma v ZDA ustvarila nove
modne smernice) ali odlinih koreografij
bojevanja, niti ne zaradi dobrih dialogov
ali odline igralske zasedbe - pa e bi
lahko natevala pa pa zaradi vsega
skupaj. Splona ocena: fantastino
fenomenalen
NajboljiFilmVsehasovRazenVojneZvezd.
In kot zanimivost: Val Kilmer se je v
zadnjem hipu odloil, da bo zavrnil
vlogo Nea v Matrici, tako kot je odklonil
glavno moko vlogo v filmu Johnny
Mnemonic. Mislim, da se strinjamo, da se
je pravilno odloil. Keanu is the One.
[Alda Derenin]

52

OBVESTILO
TUDIJ KOGNITIVNIH ZNANOSTI
Samostojnega tudija kognitivnih znanosti v Sloveniji e ni. Posamezni podiplomski tudenti tudirajo kognitivne teme v
okviru obstojeih smeri, v glavnem filozofije in psihologije na Filozofski fakulteti. V tujini mnoino rastejo oddelki za
samostojni podiplomski in tudi dodiplomski tudij kognitivnih znanosti, na ravni doktorskega tudija pa so sploh e mono
zastopane. Nekateri glavni centri so: San Diego oz. La Jolla (Kalifornija), Brighton (Anglija), Edinburgh (kotska),
Washington (DC), Baltimore, Sofija (Bolgarija posebna ola s Sorosevim tipendiranjem). Za multidisciplinarno znanost o
zavesti je mono sredie na Arizona State University v Tucsonu.
Kogar zanimajo podrobnosti o tudiju kognitivnih znanosti v tujini (monosti po dravah, tematiki oz podpodrojih), se lahko
obrne osebno na Mitjo Perua, ibertova 1, Ljubljana, tel. (061) 325 748.
Aurna obvestila o konferencah, seminarjih, poletnih olah in pogostih elektronskih olah (internet) ter tipendijah in dotacijah
poilja Slovensko drutvo za kognitivne znanosti (DKZ) po svoji listi elektronske pote. Vkljuite se lahko kot opazovalci, e
poljete pronjo predsedniku DKZ prof. Matjau Gamsu (matjaz.gams@ijs.si).
Podatki o DKZ in v njem zastopanih podrojih so na domai strani drutva:
http://turing.ijs.si/Mezi/Kogni/Kogni.html
Redni forumi o kognitivnih znanostih so v oktobru (doslej tirje) v okviru Festivala znanosti.
Mitja Peru

DEBORAH

53

ZA UMNE GLAVICE
SMER: VOSTOK

VELIKI POHOD


!
"
#
$
%
&
'



!

1.nekdanja limuzina nekdanje elite nekdanjega vzhodnega bloka; 2.obseneja kmetijska zadruga v SZ; 3.industrijsko sredie na
Moravskem (rojstni kraj velikega Ivana Lendla); 4.ruski izraz za samozalobo, ki je priel v mednarodni besednjak; 5.brenkalo
ruskih ravnic s trikotnim trupom; 6.poljski general in dravnik (Wojciech); 7.prenova (rusko, oznauje spremembo drubenih
odnosov v SZ pod vodstvom M. Gorbaova); 8.vodja (romunsko, samonaziv N. Ceausescuja); 9.uslubenec reima (rusko-sovjetski
slabalni izraz, ustrezen za pritlehnee in maloumnee, ki povsod in v vseh asih sestavljajo ogromno veino lovetva); 10.vrela
voda (navadno iz samovarja, esto edina postreba na internih letih Aeroflota); 11.doma zvarjeno ganje (kljub srhljivi kakovosti
zelo priljubljeno v asih prohibicije, povezane s 7. in glasnostjo); 12.dolgoletni bolgarski predsednik (Todor); 13.znamka ekih
motornih vozil (preivela na podroju tovornjakov in avtobusov).
Rosnoletnim reevalkam in pomehkuenim mladcem, ki starih asov ne poznajo, naj bodo v pomo naslednje besede, ki se skrivajo
v iskanih besedah (v vsaki ena, navedene po abecednem redu): AMI, BAL, AJ, DUCAT, GON, KOL, KOV, PARA, STROJ, TAT,
TOK, TRAVA, ZEL.

KONTINUITETA


!
"
#

*
*
*
*
*

4
4
4
4
4

1.ruska junata jed (ne slovi ravno kot specialiteta); 2.mean (zaniljiv izraz francoskega izvora); 3.sovjetski politik (Leonid,
ljubitelj hitrih avtomobilov in oe zloglasne Galine); 4.Stalinov zvesti prijatelj in sovranik (Lavrentij, vodja GPU in NKVD);
5.ruski plemi (za konec nekaj iz fevdalizma)

Tovari arovnik