Nestrpnost 2

poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti
intolerance monitor report
02
naslovna stran / cover Muslimani v Sloveniji brez moeje. Praznovanje bajrama v Hali Tivoli / Moslems in Slovenia without a mosque. Celebration of bairam in Hala Tivoli fotografija / photography: Tomi Lombar, Delo
contents
vsebina
u v o d n i k Kako ni mogoe razsojati tudije Povzetek
i ntroduction O n h o w o n e should not make judgment
>6
>6
studies TONI A.
> 12 >14 >34 Romi v Sloveniji tujci za vedno? > 5 4 praii nemarni buzerantski! > 7 6 > 108
KUZMANI Xenophobia in former Yugoslavia and post-socialist Slovenia
T O N I A . K U Z M A N I Ksenofobija v nekdanji SFR Jugoslaviji in v postsocialistini Sloveniji
>15
SREO
S R E O D R A G O Islam in suicidalno podalpsko pleme BRANKICA PETKOVI R O M A N K U H A R Fuj,
DRAGO Islam and a suicidal tribe under the Alps
>3 5
BRANKICA foreigners ROMAN
PETKOVI R o m a i n Slovenia for ever gots!
G O R A Z D K O V A I Zagovorniki Nata i n ekstremna govorica skupnosti, izkljuevanja in protiliberalizma
>55
KUHAR U g h , f i l t h y f a g -
>77
and
GORAZD exanti-libSIMONA
KOVAI E x t r e m i s m , clusion porters gling
eralism of NATO sup-
> 128 M O J C A P A J N I K Natakar, Ukrajinko prosim! > 14 4 M A J A O L U P Vzlet in padec Sokola > 16 0
S I M O N A Z A V R A T N I K Z I M I C ongliranje z vojno p r a v o B L A K O V A I Vladavina prava ali prava vladavina s l o v a r Etninost
>109
ZAVRATNIK ZIMIC War jug-
> 19 0
Jezik, rasa in
>12 9
MOJCA PAJ-
NIK Waiter, one Ukrainian, please MAJA OLUP A Sidebar
>14 5 >161
>204 etninost> 2 0 8 >210
Humor in etninost
>206
d o k u m e n t i J O E K O P O R E C ( S N D ) Nacionalizem v slovenskem prostoru
law BLA KOVAI The Rule of Law or the Law of the Strongest
>1 9 1
skupina za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor vodja skupine / group leader toni a. kuzmani koordinatorja skupine / group coordinators toma trplan, roman kuhar
poroilo t. 02 / report No. 02 urednika / editors roman kuhar, toma trplan lektor / proof reader jaka uraj prevod / translation olga vukovi design id studio tisk / print peklaj stane s.p.
izdajatelj / published by mirovni intitut metelkova 6, si1000 ljubljana e: info@mirovni-institut.si <http://www.mirovni-institut.si> zbirka / edition mediawatch <http://mediawatch.ljudmila.org> izid knjige je omogoil / the publishing of this book was made possible by open society institute 9
ISSN 1580-7371 02
77158
737006
2003 mirovni intitut
Introduction
uvodnik
KAKO NI MOGOE RAZSOJATI GORAZD KOVAI
ON HOW ONE SHOULD NOT MAKE JUDGMENT

This is the second issue of the Intolerance Monitor Report by the Intolerance Monitoring Group. The concept of our research project was described in the first issue, which appeared one year ago. Now it seems that the time has come to make a short review of responses to our first report. Since comprehensive media analysis is ruled out owing to the constraints of space, we will only touch upon certain critical points, which is also in harmony with the subject-based approach of our project. We will focus on responses from the two print media analyzed in the first issue Mag and Slovenske novice. In structuring their argumentation aimed at refuting our conclusions and even discrediting our analysts, both newspapers took as their points of departure precisely those assumptions that were challenged by our analysis. Their editorial policies have not changed a bit since the publication of our report. Moreover, they integrated our report, or rather the entire Peace Institute, with their system of a long-established practice of stereotype production and persistent drawing of the demarcation line between good/correct/ours and bad/incorrect/theirs. In so doing they only confirmed that we were in the right, that we selected the right subject for our research study, and that we should not quit. But they also took the load off me the subject of Mags bitter criticism following publication of the report because apparently I have no other choice but to recount and supplement the analysis of one year ago.1 On January 11th, 2002, Slovenske novice featured an interview with the director of the Peace Institute2, Vlasta Jalui, and accompanied it with the editors comment3. The questions in this interview along with the captions to the photos and the editors apology pointed to their attempt to justify extreme discourses by resorting to freedom of speech and pluralism, i.e. relativism of opinions. In finding excuses for the editorial policy of their news-
Po letu dni je lu sveta zagledala nova tevilka Poroila skupine za spremljanje nestrpnosti. Programska izhodia naega raziskovalnega angairanja smo podali e v prvi tevilki, zdaj pa je nemara as za revizijo odzivov na na nastop. Na tem mestu ni mogoe izdelati popolnega medijskega pregleda, zato se bom - spet v skladu s topinim prijemom - dotaknil le nekaterih kritinih tok. Gre za negativni odziv dveh v prvi tevilki analiziranih tiskanih medijev, Maga in Slovenskih novic. Argumentacija, s katero sta se asopisa skuala oprati ugotovitev analize ali celo diskvalificirati analitike, je strukturirana s taistimi predpostavkami, ki smo jih e enkrat razgalili. Urednika politika omenjenih asopisov se po naem prvem Poroilu ni prav ni spremenila, e ve: v svojo e uteeno logiko produkcije stereotipov in nenehnega vzpostavljanja reza med dobrim/pravnjim/naim in slabim/nepravnjim/tujim so umestili tudi samo Poroilo oz. Mirovni intitut. To pa potrjuje, da smo imeli prav, da je bil predmet preuevanja pravilno izbran in da e ne smemo odnehati. Hkrati je razbremenjujoe tudi zame kot taro ostrih napadov Maga po izidu Poroila in obenem avtorja tega uvodnika. Osebno se lae izvzamem zato, ker mi ne kae drugega kot obnoviti in dopolniti analizo izpred leta dni.1 Slovenske novice so 11. 1. 2002 objavile pogovor z direktorico Mirovnega intituta,2 na sosednji strani pa e urednikov komentar iste teme.3 Na podlagi zastavljenih vpraanj, podpisov k fotografijam in urednikove apologije je mo
Kovai, Gorazd, The totality of anti-communism: An analysis of intolerance in Mag magazine, Intolerance Monitor Report, No. 1, Peace Institute, Ljubljana: 2001. 2 Novinarji doloajo celo rtve, pogovor z dr. Vlasto Jalui (Journalists Even Define Victims, An interview with dr. Vlasta Jalui), Slovenske novice, January 11, 2002.
2 3
Kovai, Gorazd, Totalnost antikomunizma: Analiza nestrpnosti v reviji Mag, Poroilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, t. 1, Mirovni intitut, Ljubljana: 2001. Novinarji doloajo celo rtve, pogovor z dr. Vlasto Jalui, Slovenske novice, 11. 1. 2002. Budja, Bojan, Glas ljudstva, Slovenske novice, 11. 1. 2002.
7
opaziti upravievanje ekstremne govorice v imenu svobode govora in pluralizma oz. relativizma mnenj. Urednika politika medija, ki proizvaja izkljuevalne stereortipe, se v svoj zagovor sklicuje na liberalizem: pravni (vsak sme govoriti, kar se mu zahoe) in trni (trg bralcev kot razsodnik). Svoboda govora naj bi bila edini regulativni okvir javnih diskurzov. Med sprejemljive diskurze naj bi spadal vsak, tudi ekstremistini diskurz, e le dopua soobstoj drugih diskurzov. e pa ima ekstremistini diskurz e mnoino legitimnost, naj bi bilo e toliko bolje. Slovenske novice so namre v brk dekonstrukciji t. i. glasu ljudstva iz prve tevilke Poroila v svoj zagovor poudarile, da govorijo le tisto in na tak nain, kar je ve ljudstvu. Zunaj dovoljenega okvira relativiziranih diskurzov je uredniko stalie Slovenskih novic izkljuilo samo manifestno nestrpnost. Seksistini, ksenofobini in podobni argoni Slovenskih novic so prikriti, medtem ko je na drugi strani objavljena analiza sovranega govora transparentna. Slovenske novice zato postavljajo z iznajdbo obrazca Nestrpnost do domnevne nestrpnosti je oitna nestrpnost samo Poroilo o nestrpnosti zunaj liberalnega okvira sprejemljivih relativiziranih diskurzov. Pri tem pa poskuajo zaigrati e zamenjavo vlog: namesto marginaliziranih skupin postanejo rtev zagovorniki glasu ljudstva in samo ljudstvo, krivci pa da so leviarski deurni moralisti in drava, ki jih financira, namesto da bi reevala t. i. prave probleme. To pa je natanko isti rtveni obrazec, v katerega so v zaetku leta 2001 Slovenske novice z drugimi akterji vred zavile ksenofobijo proti prebenikom.4 S tem ko si samozvani glas ljudstva nadene rtveno identiteto, se vnaprej otrese vsakrne odgovornosti za svoja dejanja. In ni sluaj, da urednika apologija Slovenskih no-
paper characterized by exclusivist stereotypes, they fall back on liberalism legal liberalism (anybody can say whatever he/she wants) and market liberalism (the audience as judge). Freedom of speech is here seen as the sole regulative framework of public discourses. Within this logic, any discourse including an extremist one, is acceptable as long as it allows the co-existence of other discourses. And if such an extremist discourse has been given legitimacy by the masses, then so much better. Slovenske novice also stressed that the content they carry is simply what people like and is presented in a manner they like. For the editorial board of Slovenske novice, only express intolerance lies outside the area of acceptable relativized discourses. However, the sexist, xenophobic and similar jargons in Slovenske novice are camouflaged, while our analysis of hate-speech was transparent. This enabled Slovenske novice to come up with the formula that intolerance towards presumed intolerance is obvious intolerance and to place our report outside the liberal framework of relativized discourses. In so doing they even attempted to swap roles: it is not marginalized groups who are the victims; the victims are people themselves and those who listen to the voice of the people, while the culprits are leftist moralizers on standby along with the state which funds their projects rather than tackles real problems. This is precisely the same victimization formula on which rested the xenophobic attitude towards immigrants at the beginning of 2001.4 By assuming the victims identity, this self-proclaimed vox populi washes its hands of all responsibility for its deeds. And, it is not by accident that the editorial apology in Slovenske novice overlooked the other side of modern democracies: the protection of the minority against the dictate of the majority, including majority opinion. Democracy (literally: government by the people) understood as the voice of the people that is not accountable to anyone, cannot evolve into anything but an exclusive community under the cloak of a liberalist social code which Joerg Haider (closely following Toenneiss
3 4 Prim.: Jalui, Vlasta, Ksenofobija ali samozaita?: O vzpostavljanju nove slovenske dravljanske identitete, Poroilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, t. 1, Mirovni intitut, Ljubljana: 2001. Kuhar, Roman, Zgrabiti in izgnati, Vzorec ksenofobinega diskurza v Slovenskih novicah, Poroilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, t. 1, Mirovni intitut, Ljubljana: 2001.
Budja, Bojan, Glas ljudstva (The Voice if the People), Slovenske novice, January 11, 2002. 4 Cf.: Jalui, Vlasta, Xenophobia or self-protection? On the development of new citizen identity in Slovenia: Intolerance Monitor Report, No. 1, Peace Institute, Ljubljana: 2001. Roman, Kuhar, Seized and Expelled, Intolerance Monitor Report, No. 1, Peace Institute, Ljubljana: 2001.
02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02
theory of the community as a voluntary association) named die demokratische Gemeinschaft. 5 Figure 1 illustrates how Slovenske novice sees the public space of discourses. By denying that judgment and responsibility have any reference values, it is possible to extend the relativity of opinion to a discourse analyzing hate-speech (Figure 2). Hatespeech and its critique are equated in value and both become matters of personal choice. The criterion of acceptability disappears or becomes shifted to the aesthetic level: only novel, striking, or different topics are of interest. The sensationalistic approach is even prioritized over an analytical method. Accordingly, it is no wonder that a public protest against excluding practices can be shrugged off as if saying standby moralizers are nagging again (as in this second issue of the Intolerance Monitor Report); one has to understand them; such is their wretched profession; but since they should not be taken seriously the incident can be overlooked. (such was the editorial policy of Delo at the publication of the first issue of the report). Mags reaction to the first Intolerance Monitor Report was much more turbulent. Between November 14th 2001 and December 12th 2001 it featured 4 extensive articles6, 5 columns,7 3 rejoinders, and 5 readers letters (the last was published on December 23rd, 2001) in response. The tone of all the articles was expressly aggressive, at times even insulting and agitating. The subjects of those attacks were not only the conclusions contained in the report, but also individual authors and the Peace Institute as an institution. The argumentative structure corresponded in part to the relativizing, self-victimizing
vic moli o drugi kljuni plati sodobnih demokracij: varstvu manjine pred diktatom veine - tudi mnenjske. Demokracija (dobesedno: vladavina ljudstva), razumljena kot samoumevni in nikomur odgovorni glas ljudstva, se ne more iztei v drugega kot v izkljuevalno skupnost, odeto v pla liberalne formalnosti, kar je Jrg Haider (natanno slede Tnniesovi teoriji skupnosti kot zdrubi naravne volje) poimenoval die demokratische Gemeinschaft.5 Ob skici tevilka 1, ki ponazarja predstavo Slovenskih novic o javnem diskurzivnem prostoru, je treba poudariti, da od tod do cinizma tipa Boris Je ni dale. Zanikujo vsakrno referennost razsojanja in odgovornosti je mogoe raziriti relativnost mnenj tudi na tisti diskurz, ki analizira sovrani govor (skica tevilka 2). Sovrani govor in njegova kritika postaneta vrednostno izenaena in stvar osebne izbire. Kriterij sprejemljivosti izgine ali pa se premakne na estetsko raven: zanima nas samo e tisto, kar je inovativno, kriee, drugano. Senzacionalistini prijem dobi celo prednost pred analitinim seciranjem. Tako se zlahka pripeti, da odziv na javni protest proti izkljuevalnim praksam zamahne z roko, e deurni moralisti spet nergajo (npr. v priujoi drugi tevilki Poroila); moramo jih razumeti, to je pa njihov bedni poklic; ne gre pa jih jemati resno in dogodek lahko mirno prezremo. (Takna je bila tudi dejanska urednika politika Dela po izidu prve tevilke Poroila.)
skica 1 / figure 1
5 This syntagm is a part of the signature of the broadcast Zrcalo tedna (Weekly Mirror) on TV Slovenija. 6 Puc, Ivan, Poroilo nestrpnosti (Intolerance Monitor Report), Mag, November 14, 2001. Kova, Stanislav, Nevarni mirovniki (Dangerous Pacifists), Mag, November 21, 2001. urla, Sivester, Milijonarji iz Metelkove (Millionaires from Metelekova), Mag, November 28, 2001. Marke, Janez, Okupatorji ljubijo age (Occupiers Love Saws), Mag, December 5, 2001. 7 Marke, Janez, Kovaiev algoritem (Kovais Algorithm), Mag, November, 14, 2001. Krinar, Igor, Na vrbe!, Mag, November 21, 2001. Marke, Janez, aga (A Saw), Mag, 21. 11. 2001. Marke, Janez, Novinarjem dihajo za ovratnik (Journalists under Close Watch), Mag, November 28, 2001. Slivnik, Danilo, Nevarni strici (in neaki) (Dangerous Uncles (and nephews)), Mag, December 5, 2001.
skica 2 / figure 2
SG
SG
meja sprejemljivega / the limit of the accetable
meja sprejemljivega / the limit of the accetable
sg - sovrani govor / hate-speech a - analiza sovranega govora (nestrpnost do nestrpnosti) / hate-speech analysis (intolerance towards intolerance)
Sintagmo je mo sliati v avizu oddaje Zrcalo tedna na TV Slovenija.
Odziv Maga na prvo tevilko Poroila skupine za spremljanje nestrpnosti je bil mnogo bolj buren. Med 14. 11. in 12. 12. 2001 je odgovoril kar s 4 obsenejimi lanki,6 5 kolumnami7 in 3 bodicami, zraven pa je objavil e 5 pisem bralcev (do 23. 12. 2001). Ton vseh prispevkov je bil izrazito napadalen, mestoma celo aljiv in hujskaki. Predmet napada niso bile le ugotovitve Poroila, pa pa tudi njegovi avtorji kot posamezniki in sam Mirovni intitut. Argumentacijska struktura se je deloma prekrivala z relativizirajoe rtvenim samoupravievanjem Slovenskih novic, poleg tega pa je imela e ve dodatnih linij, ki so se zraale v jasno prepoznavno osrednjo idejo: pri vsem skupaj smo rtve mi, in to rtve velike zarote t. i. komunistine kontinuitete. Gre za strukturo, zelo podobno tisti, ki smo jo analizirali e v prvi tevilki Poroila.8 Poleg sklicevanja na svobodo govora in sintagme nestrpnost do nestrpnosti, ki smo ju e razlenili, so novinarji Maga razvili e tele temeljne teze: a. mirovnitvo je ivljenjsko odvisno od obstoja vojne (e ne gre drugae, si sovranike izmisli, saj so razlog za njegov obstoj); b. c. d. Mirovni intitut je deleen sumljivega financiranja (zarota komunistine kontinuitete); Poroilo je sporno z znanstveno-metodolokega vidika; avtorje Poroila motivirajo antipatriotska in do desnice sovrana ustva. Ad a Izhodino agendo je zakoliil Stanislav Kova v navedenem lanku. Mirovnitvo ali bolje reeno leviarstvo da je relacijska dra, ivljenjsko odvisna od svojega objekta nasprotovanja. Potrebuje vojno, kapitalizem ali druge sovranike, da utemeljuje svoj obstoj.
excuses of Slovenske novice, but was enriched with other lines of reasoning, all of which converged towards a distinctive conclusion which can be summarized as follows: we are the victims of a massive conspiracy by the forces of communist continuation. This structure is very similar to the one analyzed in the previous issue of the Intolerance Monitor Report.8 In addition to falling back on freedom of speech and on the syntagm intolerance towards intolerance, which we have already mentioned, Mags journalists put forward the following basic thesis: a) pacifist activism is existentially dependent on the presence of war (in the absence of other solutions, it invents enemies, who are a prerequisite for its existence); b) the report is scientifically and methodologically flawed; c) the authors are motivated by anti-patriotic feelings and are hostile to the right-wing. Comments (a). The fundamental agenda was delineated by Stanislav Kova in the cited article and it is as follows. Pacifism, or rather, leftist attitude, is a relational attitude that is existentially dependent on its subject of opposition. It needs war, capitalism or other enemies to justify its existence. Moreover, it fabricates enemies. It does not resolve real problems but calms its mind by resolving apparent problems while simultaneously deepening social contrasts. The hyper-productive institute that is the publisher of the Intolerance Monitor Report carries out mainly useless studies and is primarily motivated by financial reasons. The side effect of this practice is the phantom of the right-wing (but also of xenophobia, anti-Semitism, sexism and so on) that serves as a kind of a scapegoat used by the left to justify their social usefulness. Comments (b). In contrast to honest journalists, who earn their bread in a bitter market struggle, the authors of the Intolerance Monitor Report alleg-
Puc, Ivan, Poroilo nestrpnosti, Mag, 14. 11. 2001. Kova, Stanislav, Nevarni mirovniki, Mag, 21. 11. 2001. urla, Silvester, Milijonarji iz Metelkove, Mag, 28. 11. 2001. Marke, Janez, Okupatorji ljubijo age, Mag, 5. 12. 2001. Marke, Janez, Kovaiev algoritem, Mag, 14. 11. 2001. Krinar, Igor, Na vrbe!, Mag, 21. 11. 2001. Marke, Janez, aga, Mag, 21. 11. 2001. Marke, Janez, Novinarjem dihajo za ovratnik, Mag, 28. 11. 2001. Slivnik, Danilo, Nevarni strici (in neaki), Mag, 5. 12. 2001. Kovai, Gorazd, Totalnost antikomunizma: Analiza nestrpnosti v reviji Mag, Poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti, t. 1, Mirovni intitut, Ljubljana: 2001.
8 Kovai, Gorazd, The totality of anti-communism: An analysis of intolerance in Mag magazine, Intolerance Monitor Report, No. 1, Peace Institute, Ljubljana: 2001.
10
edly live at others expense; they are funded by the speculator George Soros and the government i.e., from the taxpayers money. Cooperation with Soros allegedly confirms the hypocrisy of the left who reportedly oppose globalization. Stress is placed on government funding, which serves to support the thesis about the Peace Institutes lack of autonomy in terms of content. The ruling nomenclature (these are, of course, communist forces) monopolizes civil society to create apparent opposition which then executes the projects commissioned by this nomenclature whose aim is the discrediting of true opposition. Comments (c). Mags journalists repeated several times that the Intolerance Monitor Report was methodologically flawed, but without attempting to elaborate on this supposition, meaning that they did not rise above the level for which they blamed the opposite side (calumny). Among other things they criticized groundless generalizations, stereotyping and stigmatization, and through this once again assumed the role of the victim. Similar conclusions were derived from the thesis under d). Regardless of which argumentative path we choose to follow, it inevitably brings us to one shared point: we (Mag) are the honest, critical, anti-Communist subject of truth, which is the victim of a web conspiracy. While the argumentative structure of Slovenske novice sees the demarcation line between acceptable and unacceptable discourses as the main problem (rather than the enemy), Mags approach is narcissistic: the entire structure of the presumed vices of the left ideological terrorists, mercenaries, nomenclature of conspiracy and the like constitutes the central subject of truth surrounded by the network of enemies that take on different forms. The central subject has, depending on the level of consciousness, several cores: viewed from a wider perspective, it comprises all honest small people, true Slovenes, our
e ve: sovranike celo proizvaja. Pravih problemov ne reuje, pa pa si isti vest ob navideznih, obenem pa poglablja drubena nasprotja. Intitut, ki je izdal Poroilo, da je hiperproduciral preteno nekoristne raziskave, in to predvsem iz finannih motivov. Stranski produkt te dejavnosti je fantom desnice (pa tudi ksenofobije, antisemitizma, seksizma itd.) kot greni kozel, s katerim leviarji upraviujejo svojo drubeno koristnost. Ad b V nasprotju s potenimi novinarji, ki si sluijo kruh v trdi trni borbi, avtorji Poroila ivijo na tuj raun: financirata jih borzni spekulant George Soros in vlada z davkoplaevalskim denarjem. Sodelovanje s prvim potrjuje hipokrizijo leviarjev, ki na drugi strani baje nasprotujejo globalizaciji. Bistveno veji poudarek je dan vladnemu financiranju raziskav intituta, iz esar novinarji Maga sklepajo na vsebinsko odvisnost. Vladajoa nomenklatura (komunistina kajpak) da si s takno monopolizacijo civilne drube ustvarja navidezno opozicijo, ta pa izvaja naroila nomenklature za diskreditacijo prave opozicije. Ad c Novinarji Maga so vekrat ponovili tezo, da je Poroilo metodoloko sporno - vendar niso poskuali priti dlje od hipoteze in so tako ostali na ravni tistega, kar so oitali nasprotni strani (obrekovanje). Med drugim so avtorjem Poroila oitali neutemeljeno posploevanje, stereotipizacijo in stigmatizacijo, s tem pa so sami sebe ponovno postavili v vlogo rtve. Podobne sklepe so novinarji Maga izpeljali tudi iz drugih izhodinih tez (ad d.). Po katerem koli argumentacijskem nizu se spustimo, vedno pridemo do skupnega vozlia: to je poteni, kritini, antikomunistini subjekt resnice, ki je rtev zarotnikega spleta. Medtem ko je za obrambno argumentacijsko strukturo Slovenskih novic glavni problem (niti ne sovranik) rez, ki louje sprejemljive diskurze od nesprejemljivih, je magovski pogled narcisistien: celotna struktura domnevnih pregreh leviarskih ideolokih teroristov, plaancev, nomenklaturne zarote itd. konstituira sredini subjekt resnice, od vseh strani obdan z mreo sovranikov v raznih podobah. Sredini subjekt ima glede na stopnjo zavesti ve jeder: ire gledano gre vanj umestiti vse potene male ljudi, prave Slovence, nae
11
demokrate itd., v sami sriki samoovedenja pa da je gotovo tudi novinarska ekipa Maga. Edini poskus teoretskega preseka v tej basni o krokodilih je oitek Janeza Markea, da so si avtorji Poroila sa9
movoljno prisvojili Arhimedovo toko, s katere monopolno razsojajo o vseh politinih vpraanjih Slovenije in sveta.10 Tovrsten boji pogled bi lahko bil sporen po epistemoloki plati, obenem pa da vzpostavlja nedopusten rez v pluralno mnotvo moralno enakih stali (prim. skico t. 1). S tem smo se vrnili k nemara osrednjemu vpraanju, ki ga naenjajo obrambni (rtveno-napadalni) odzivi na prvo tevilko Poroila in ki je obenem kljuno tudi za samo tematizacijo sovranega govora. To je razsojanje, ki je tista temeljna loveka sposobnost, s katero je mogoe uskladiti na videz nasprotujoi si naeli pluralnosti in odgovornosti. Janezu Markeu je treba priznati, da je odkril kljuno toko razprave o sovranem govoru - vendar je o njej napano sklepal. Nae analize sovranega govora si nikakor na lastijo monopola nad razsojanjem, ne nad akademskim, ne nad dravljanskim. Toda na drugi strani ravno nain, kako sta se na prvo tevilko Poroila odzvala Mag in Slovenske novice, kae, kako pa ni mogoe stopiti v pluralizem odgovornega razsojanja: ne z relativiziranjem ne z rtveno identiteto! e najmanj s takno, ki se samoutemeljuje s splono teorijo zarote in zato nastopa kot subjekt edine resnice. V taknih okoliinah dialog najbr ni mogo - kaj ele odgovornost. Avtorji teze o nestrpnosti raziskovalcev nestrpnosti so se s tem sami postavili na la. Pokazali so, da je demokratini pluralizem zanje le prilonostni obrambni it - sredstvo, ne pa cilj. Zato Skupini za spremljanje nestrpnosti ne preostane drugega kot vztrajati.
democrats and so on, while Mags journalists definitely occupy the heart of this universe. The sole theoretical attempt to exceed the described argumentative level in this fable about crocodiles9 was furnished by Janez Marke, who reproached the authors of the report that they arbitrarily appropriated the Archimedes point from which they issue monopolizing views about all political issues in Slovenia and elsewhere. 10 This kind of divine viewpoint could be controversial epistemologically, while at the same time it allegedly makes an unacceptable incision into the plural multitude of morally equal viewpoints (cf. Figure 1). This takes us back to the first question raised by the defensive (but also aggressive and self-victimizing) responses to the first issue of our report. This question is also crucial for the thematization of hatespeech. The question is one of judgment seen as a basic human ability that can be used to harmonize apparently opposing principles of plurality and accountability. We must concede that Janez Marke has discovered the crucial point of the hate-speech debate, but his conclusions were wrong. In analyzing hatespeech we by no means appropriated a monopoly over making judgments, either academic or civil. On the other hand, the manner of Slovenske novices and Mags responses point to the wrong way of sharing in plural responsible judgments. Both the relativization and the assuming of a victim identity are wrong, particularly if this identity exploits a general theory of conspiracy to justify itself and to pose as the subject of the exclusive truth. Such conditions make dialog impossible, not to speak of responsibility. The authors of the thesis about intolerance by researchers of intolerance have thus refuted themselves. They have demonstrated that for them democratic pluralism is just an occasional shield a means not a goal. This is the reason why the Intolerance Monitoring Group cannot but persist.
10
Magova percepcija resnice in sovranika je bila nazorno vizualizirana na oglasu, na katerem je na sredini odgovorni urednik Danilo Slivnik za pisalnim strojem (medij resnice), okrog njega pa radialno preijo krokodili. Prim.: Marke, Janez, Okupatorji ljubijo age, in: Marke, Janez, Po meri novega nacionalizma, Ampak, t. 12, Nova revija, december 2001.
9 Mags perception of the truth and enemy was clearly visualized in an advertisement which showed the editor in chief Danilo Slivnik in the center sitting at a typewriter, (a medium of truth) surrounded by lurking crocodiles. 10 Cf.: Marke, Janez, Okupatorji ljubijo age (Occupiers Love Saws), and: Marke, Janez, Po meri novega nacionalizma (Custom-Made for New Nationalism), Ampak, No. 12, Nova revija, December 2001.
12
POVZETEK
tudije
T O N I A . K U Z M A N I pie v prispevku Ksenofobija v nekdanji SFR Jugoslaviji in v postsocialistini Sloveniji o spremembah, ki so zajele Slovenijo v zadnjem desetletju, o tem, kako se je potencial, ki so ga v sebi nosile spremembe reima, izrpal na toki tehnolokih inovacij in institucionalizacije politike, lovekovo politino delovanje (kreacija/ inovacija) pa je postalo odveno, nezaeleno in na nek nain celo prepovedano. Vzvod za vzpon nestrpnostnih fenomenov je poleg ekonomske in socialne recesije, razslojevanja in prestrukturiranja nekdanje bolj egalitarne ureditve prav zaton politinega delovanja. S R E O D R A G O je analiziral veje tiskane medije glede odnosa do muslimanske skupnosti v Sloveniji, prav tako pa politiko mesta Ljubljane do izgradnje muslimanskega kulturnega centra s predvideno damijo. V prispevku Islam in suicidalno podalpsko pleme ugotavlja, da ugotovitve v zvezi z mediji nikakor niso dramatine, so pa prispevki, ki izraajo nestrpnost do muslimanske skupnosti navkljub koliinski omejenosti opazni. Vejo skrb zbujajo rezultati mestne politike oziroma odnosa predstavnikov mestne oblasti do izgradnje muslimanskega verskega objekta. Kljub 30-letnim prizadevanjem lokacijo e vedno iejo, pri tem pa je argumentacija podobna znailni strukturi argumentacije rasizma/ov ali etnicizma/ov. B R A N K I C A P E T K O V I postavlja svojo analizo Romi v Sloveniji tujci za vedno? (Boj med politiko vkljuevanja in zavraanja Romov) v kontekst novele zakono o lokalni samoupravi, ki je dvajsetim obinam v Sloveniji predpisala, da morajo Romom zagotoviti pravico do predstavnika v obinskem svetu. Ugotavlja, da je omenjeno pravno in politino vpraanje (ponovno) generiralo in aktualiziralo sovrano govorico do Romov. Razpravi v parlamentu je sledila medijska ofenziva, ki v najvejem tevilu medijskih objav daje glas ravno obinskim svetnikom in upanom obin, ki zavraajo omenjeno zakonsko ureditev in Romom odrekajo pravico do svetnika, uporabljajo vedno prirone rasistine argumente o posebnem, drugorazrednem kulturnem vzorcu in (prirojeni) socialni inferiornosti. Kljub vsemu je bilo v medijih mo sliati tudi glas samih Romov, kar je pozitivna in nova plat medijskih reprezentacij Romov v Sloveniji. Romi so opozarjali, da morajo pogosto zatajiti svojo etnino identiteto in spremeniti priimek, e se hoejo dejavno vkljuiti v drubo, dobiti zaposlitev ali tudirati. Prepad med (pozitivno) politiko drave in lokalnimi razmerami ilustrira avtorica s primerom romske druine Horvat, ki je s selitvijo v Prosenjakovce zbudila zavraanje vaanov in zahteve po izselitvi. V prispevku Fuj, praii nemarni buzerantski (Homofobini diskurz o nedefiniranih lovekih izrodkih) R O M A N K U H A R analizira homofobijo, ki se je vehementno izrazila ob izboru slovenskega predstavnika za nastop na evrovizijski popevki. Osredotoa se na sporoila na raznih internetnih forumih, ki so se pojavili po izboru za popevko Evrovizije, in poskua prikazati, na kaken nain sta se v primeru Sester v slovenskem prostoru pojavili tako homofobija kot ksenofobija, prva naperjena proti izvajalkam pesmi Samo ljubezen, druga pa proti avtorju Robertu Peutu oziroma Magnificu, ker po rodu ni Slovenec. Obenem avtor problematizira e sovrani govor na internetu in regulacijo le-tega.
13
G O R A Z D K O V A I opozarja v prispevku Zagovorniki Nata in ekstremna govorica skupnosti, izkljuevanja in protiliberalizma na to, da so v javno razpravo o vkljuevanju Slovenije v zvezo NATO integrirani elementi izkljuevalnega diskurza. Pri tem ugotavlja, da gre za tri tematske sklope, in sicer za razumevanje politinega prostora kot tnniesovske skupnosti, za katero je za razliko od pluralizma racionalnih volj bistvena enotnost naravne volje, ki omogoa naslednji sklop, izkljuevanje druganih (po vesti, staliih, izvoru ...), tretji sklop pa je politini in pravni vidik prvih dveh: gre za nasprotovanje liberalno-demokratinim naelom politike in drave. Pri razumevanju nestrpnosti v primeru poroanja medijev o Piranskem zalivu, ribikih incidentih, aretaciji Joka Jorasa, doloanju meje in arbitrai sta kljuni dve dimenziji, pozicija brambovstva (to je obrambe meje oziroma boja za mejo) in potenciranje napetosti. V prispevku ongliranje z vojno S I M O N A Z A V R A T N I K Z I M I C tako predstavlja socioloke znailnosti procesov vzpostavljanja nove meje in posledino razlikovanj ter analizira nekaj znailnih primerov prikritega, pa tudi neprikritega diskurza nestrpnosti. V prispevku Natakar, Ukrajinko prosim! (Medijska reprezentacija prostitucije) analizira M O J C A P A J N I K , kako mediji doloajo pomenski okvir, v katerem se ustvarjajo interpretacije prostitucije in vsega, kar je z njo mogoe povezati. Taken okvir lahko deluje tudi kot sredstvo za legitimacijo predsodkov in diskriminacijo predstavnic marginalizirane skupine. To, kar je vredno kritinega razmisleka, niso samo naini pisanja o prostituciji, s katerimi mediji reproducirajo stereotipne predstave in irijo nestrpnost, ampak tudi dejstvo, da v asu analize ni bilo alternativnih nainov poroanja. M A J A O L U P pie v prispevku Vzlet in padec Sokola (Geneza in delovanje politine stranke Slovenska nacionalna desnica) o politini stranki, ki je v slovenskem politinem prostoru poskuala strniti radikalno desniarsko opcijo, ustaljeno politino delovanje pa je dopolnjevala z nekaterimi potezami, ki spodbijajo demokratino ureditev (npr. poskus vzpostavitve paramilitaristine organizacije Slovenski Sokol). Stranka je mobilizacijo snovala na konstrukciji sovratva do tujcev, ki jih v tem kontekstu ne gre razumeti kot tujce nasploh, ampak predvsem ljudi z ozemlja bive Jugoslavije. Avtorica predstavlja kontekst, ki je stranki omogoil razvoj, obenem pa ta fenomen postavlja v iri okvir razvoja radikalne desnice v Evropi. Prispevek B L A A K O V A I A Vladavina prava ali prava vladavina: Zmanjevanje pravic osumljencev v kazenskih postopkih po 11. septembru 2001 ni analiza nestrpnega medijskega diskurza, ampak analiza sprememb, ki jih kazensko pravo doivlja ali e utegne doiveti kot posledico pritiskov, ki so nastali po dogodkih 11. septembra v ZDA in so se prenesli tudi v Evropo. Predvsem gre za veja pooblastila drave pri nadzoru in zmanjevanja pravic osumljenih: Pridobljenim pravicam se je namre zelo lahko odpovedati, veliko tee pa jih je nato ponovno vzpostaviti, saj gre pri tem tudi za vzpostavljanje mentalitete o enakopravni vlogi posameznika nasproti dravi, to pa zahteva ve asa kot podpis dekreta o uvedbi izrednih razmer.
14
tudije
Avtor prispevka je doktor sociologije politike, raziskovalec na Mirovnem intitutu, predavatelj na Fakulteti za drubene vede v Ljubljani, oli za management v Kopru in Fakulteti za podiplomski humanistini tudij Institutum Studiorum Humanitatis. Podroja njegovega raziskovanja so antipolitika, politini ekstremizem, moderne in postmoderne politine ideologije, postsocializem in nova drubena gibanja. The author holds a doctorate in the sociology of politics. He is a researcher at the Peace Institute in Ljubljana, and a lecturer at the Faculty of Social Sciences in Ljubljana, the Management School in Koper and Institutum Studiorum Humantitatis, Ljubljana Graduate School of the Humanities. His research fields include anti-politics, political extremism, modern and post-modern political ideologies, post-socialism and new social movements. e: tonci.kuzmanic@guest.arnes.si.
studies
15
TONI
A.
KUZMANI
XENOPHOBIA IN FORMER YUGOSLAVIA AND POSTSOCIALIST SLOVENIA

After one decade of post-socialist transition, it is obvious that political progress (pluralization of political party life, normal functioning of parliamentary institutions, regular elec-
KSENOFOBIJA V NEKDANJI SFR JUGO SLAVIJI IN V POSTS OCIALISTINI 1 SLOVENIJI

I. NOVI KONTEKST: POSTSOCIALIZEM
Naj zanem na sami povrini. V nasprotju z zaetki je po dobrih desetih letih samorazvoja postsocializmov mo vendarle priblino rei, s im imamo opraviti. Pretevilni upi, ki so bili povezani z njihovim pojavom, so v minimalnih odmerkih bolj ali manj tudi uresnieni. To e posebno velja za pluralizacijo strankarskega ivljenja, za dokaj normalno funkcioniranje parlamentarnih institucij, za redno organiziranje volilnih tekem ... Skratka, za vse to, emur lahko reemo politina tehnologija, kar pa ni isto kot politika, kaj ele politino delovanje. Lahko bi rekli, da so bile postsocialistine revolucije predvsem inovacije v vpeljavi politine tehnologije t. i. normalnosti, ki naj omogoa demokracijo. Postsocializem je torej v
1 Tekst je bil predstavljen na mednarodni konferenci o rasizmu in ksenofobiji, ki ga je poleti 2002 organizirala Srednjeevropska univerza v Budimpeti.
16
tions and the like) is more or less restricted to political technology. The potential that toppled the previous regime has become exhausted with technological innovations and institutionalization, while political action (creation/innovation) has become redundant, even prohibited in certain respects. Political action has been institutionally disabled, primarily by the moral majority within public opinion, and by direct discrediting of all those striving for changes. Rather than relying on political action, postsocialism bets on the paralyzed social being. Accordingly, in addition to the political stagnation that is manifested through the reduction of democracy to its technological and institutional dimensions, post-socialist regimes have also reached a stage of unique economic and social recession, or at least stagnation. The evolution of the former socialist-egalitarian social order towards liberal organization produced, within the period of just a few years, serious political, social, economic, and even class divisions previously alien to these societies. And it is precisely the phenomenon of inequality which provides fertile soil for the emergence of intolerance and radical exclusion of others and those who are different. Post-socialist countries favor globalization, which they see as a solution to the predicaments in which they have found themselves. In so doing they rely on the motto that all good things come from the West. In the 1990s the West became a kind of a buzzword among post-socialist countries denoting an array of concepts including western Europe, NATO and Globalization. The emancipatory political movements of the 1980s dissolved primarily because they overwhelmingly tied their objectives to nation-states. These factors together led to the emergence of a new phenomenon that is by no means exclusively west-
tem smislu predvsem izrazito tehnoloka (ne pa toliko politina) inovacija in se kot tehnoloka inovacija tudi udejanja oz. tako tudi funkcionira. Predvsem negativno pa presenea, da so se ravno pri tem tehnolokem inoviranju procesi postsocialistinega spreminjanja tudi ustavili. Danes lahko s precejnjo gotovostjo reemo, da se je tako reko vsa potencialnost postsocializmov izrpala z vpeljavo te tehnoloke spremembe. Pri tem pa je jasno vsaj nekaj daljnosenega, kar je pravzaprav ena temeljnih in skupnih hib tako (novih) postsocializmov kakor (starih) kapitalizmov (da o socializmih niti ne govorimo): da namre demokracijo bolj ali manj izenaujejo s politino tehnologijo. e oje in natanneje povedano, demokracijo izenaujejo s stvarjo institucij2, z neim, kar je institucionalizirano, dobesedno v institucije spravljeno in kar kot shranjeno bodisi ni ve ivo ali pa je imobilizirano, kot iva potenca torej ukroeno. S tem je kajpada tudi v postsocializmu celotno podroje lovekovega politinega delovanja (nove politine kreacije, politine inovacije ) postalo ne samo odveno, pa pa na sprevrnjen nain nezaeleno in celo prepovedano. Zgodilo se je, skratka, nekaj samo na prvi pogled paradoksalnega, ko lahko zapiemo: pri socializmih smo vedeli, s im imamo opraviti (prepoved politinega delovanja ), v postsocializmih pa se nam dogaja dvoje. Po eni plati vemo, da je zadeva pravzaprav takna, kot je bila v socializmih, po drugi pa ravnamo (se sprenevedamo), kakor da tega e-vedno-ne-bi-vedeli. Natanneje, vemo, da je institucionalno onemogoano politino delovanje, in sicer bodisi z novo moral majority javnega miljenja ali pa z direktnimi diskvalifikacijami vseh, ki bi radi kar koli spremenili. Argument je vedno isti: Kaj zdaj teite, kaj zdaj pravzaprav hoete, saj smo e veraj imeli revolucijo in spremembe! Problem pri tem pa je daljnoseen: s politinim delovanjem v postsocializmu postane odveen in nezaelen tudi lovek kot edino bitje, ki je politinega delovanja sploh zmono in ki se po tem res loi od drugih kreatur narave. Namesto na loveka politinega delovanja, na politino ival stavi postsocializem kakor teologija pred njim in kakor pozneje kapitalizem in tudi socializem na omrtvieno drubeno bitje. Kaj utegne ta obnovljeni in ne toliko izvirni postsocialistini greh pomeniti v zelo konfliktnih okoliinah, pa bomo ele videli. Po drugi strani pa ni ve nobenega dvoma, da so postsocializmi (tudi slovenski, eprav ta primerljivo manj od drugih) ekonomsko, e bolj pa socialno v svojevrstni recesiji ali, v najboljem primeru, v stagnaciji. tevilni kvantitativni kazalci opozarjajo, da je bila tako za to zadnjo, postsocialistino spremembo kakor za prejnje (t. i.
2 Prim. kritiko tega postsocialistinega kompleksa v Kuzmani (2000).
17
komunistine) revolucionarne spremembe v tem delu sveta (vsaj zaasno?) znailna ekonomska in socialna stagnacija. To bi bilo treba priteti (dejansko pa bi bilo treba na to gledati kot na potenciranje) prej omenjeni politini stagnaciji, ki smo jo nakazali pri ustavitvi postsocialistinih sprememb na toki njene zgolj tehnolokosti oz. zvajanja demokracije zgolj na njeno tehnoloko institucionalno plat razumevanja in funkcioniranja.
II. PREZGODNJI IZTEK POSTSOCIALISTINE LEGITIMNOSTI

Te najsploneje razvojne silnice spremljajo v ozadju tudi tevilni negativni trendi v medlovekih odnosih v najirem pomenu besede. Eden od njih so spremembe nekdanje socialno (ne pa politino, kajti v teh radikalno socialnih zdrubah je bila politika prepovedana) egalitarne (samo ime socialistina izhaja prav iz te radikalne socialne egalitarnosti) drubene ureditve v smeri liberalne organiziranosti in to je v nekaj letih pripeljalo do mone politine, socialne, ekonomske in tudi razredne razslojenosti, ki je te drube poprej niso poznale. Razmere na tem podroju kaejo, da je ni postsocialistine drave, ki se dobro desetletje po revolucionarni spremembi ne bi ubadala s problemi revine in z izjemno veliko brezposelnostjo ... Da o delni zaposlenosti, s katero se na veliko baha postsocialistini establishment, niti ne govorim. Prav v teh fenomenih neenakosti, se pravi v hudi politini, socialni, ekonomski in tudi razredni razslojenosti in e zlasti v brezposelnosti in revini pa tudi v zgolj posledinih pojavih mono poudarjenem nacionalizmu, ovinizmu, ksenofobiji 3 in rasizmu4 kae iskati tudi plodna tla za nestrpnost in celo radikalno izkljuevanje drugih in druganih. To se dogaja v vseh postsocialistinih dravah brez izjeme! Gre za pojave, ki so se od prvih e nenasilnih protestov zoper tujce in drugane e vsaj od srede devetdesetih stopnjevali v radikalno delovanje in celo rasistino obdelovanje tujcev in druganih tudi s smrtnimi izidi5. e ve, zdi se, da so iz retradicionalizacije (kajti postsocializmi so v svoji bistveni potezi retradicionalizmi) postsocialistinega ivljenja izhajajoa mona ksenofobina nagnjenja (predvsem zoper Rome, Jude, tujce sosede in tujegovo-
4 5
Ko reem ksenofobija, imam v tem tekstu v mislih nekoliko neprecizen psiholoki koncept opisovanja posameznikovega nagnjenja k strahu (ali gnusu) pred drugimi osebami ali skupinami, ki so razumljeni kot outsiderji (Cashmore, 1988: 314). Ve v Kuzmani (1999). To se ne dogaja zgolj v Vzhodni Nemiji (npr. Hockenos, 1994), pa pa tudi drugod, denimo v Srbiji, Romuniji
ern. Viewed from the perspective of an international context, the new phenomenon was induced by several facts 1) the recognition that the postsocialist state of things is not what people fought for; 2) the refusal of the new political generation to be satisfied with mere promises dating from the 1980s; 3) the alarming incidence in post-socialist countries of exclusion of others and those who are different, and 4) the unwillingness of the new political generation to recognize Europe, NATO or Globalization as solutions to the problem. Another component that deserves attention is a strong, well equipped and trained police force that was constituted along with the new countries. When studying the scope of various forms of extreme discourses and practices in Slovenia, one can make three comparisons one with the developed world, another with other countries of Central and Eastern Europe, and finally, a comparison with the previous situation in Slovenia. The first comparison will show that the situation in Slovenia has undergone a process of normalization and that the country has followed the usual course of development. It has become as extremist as neighboring Austria or Italy, or any other country in the West. Also the attitude towards others and those who are different is comparable to that in Central and Eastern Europe. If compared to other ex-Yugoslav republics, the situation is not as bad. This can be attributed to various reasons, particularly to the fact that Slovenia has not experienced serious military intervention, let alone war. One can find isolated examples of post-Fascist elements, for example, in certain media and with certain party leaders, heads of both parliamentary and non-parliamentary parties. However, how should one understand the fact that in the 1980s, and even in the 1970s, Slovenia was less nationalist, less
18
chauvinist, xenophobic or exclusive than it is today? Perhaps the main factor that could elucidate the emergence of racist extremism in Slovenia is a concept that was shaped at the turn of the 1990s. The moment Slovenia became a sovereign state, the ostensibly new (although, in reality, very old) concept of citizenship became formed. In fact, its main features are domesticity and patriotism, based on ethnos, or rather, blood and homeland. A new concept of what is foreign has also been formed, so all those that were not Slovenes by blood or land, ancestors, language and culture became foreigners. In this context the definition of a foreigner and foreign is more or less directly related to the presence of those from the South and those from the East, that is to say, those coming from a specific micro territory of former Yugoslavia. In other words, the definition indirectly denotes poverty and allegiance to other (non-Catholic) religions, and can be said to issue from the fundamental relation between Slovenes and non-Slovenes within former Yugoslavia. The functioning of intolerance is dependent on the constitution of the majority, whereby the discourse of patriotism in Slovenia takes place along five axes of exclusion: 1) gender (male); 2) sexual orientation (heterosexual); 3) religion (Catholic); 4) nationality (Slovene), 5) geo-politics (western). These five dominant determiners that delimit the relation between the domestic and the foreign and between the majority and the minority, can help us determine the depth and width of the phenomenon of extremism in Slovenia, since this decision discloses the range of targets and exclusions (women, non-heterosexuals, non-Catholic, the non-religious, and the non-western).
ree nasploh ...) po desetletjih socialistine potlaitve ponovno prila na povrje z vso svojo eruptivnostjo. Tokrat, kajpada, z ruilnostjo, potencirano z manipulativnimi zmonostmi, ki jih ponuja totalizirajoe medijsko okolje. Poleg tega bi se postsocialistine drave kar po vrsti rade tudi globalizirale. Pravzaprav ravno v globalizaciji iejo izhod iz zagate, v kateri so se znale. V upanju, seveda, da jim bo globalizacija, kot arobna kreacija, uredila probleme, s katerimi se sreujejo. Deviza srea je na zahodu je vsa devetdeseta funkcionirala kot nekakna stalnica postsocializmov. Podobno kot v prejnjih dveh stoletjih, pa naj bo danes za nas zahod Evropa, Nato ali globalizacija6. Tretja lastnost (tokrat gledano s stalia subjekta samega) je, da so emancipatorina politina gibanja7 osemdesetih (civilna druba, nova drubena gibanja, stavke ) izginila predvsem zato, ker so svoje cilje pretesno povezovala z dravami nacijami (dejansko drubami), ki so nastale v devetdesetih8. Vse to je povzroilo povsem nov fenomen, ki ni samo zahodnjaki: na zaetku XXI. stoletja je ponovno razvidno, da tudi na Vzhodu nastaja nekaj (tudi internacionalno gledano) novega, in sicer iz ve razlogov: prvi zato, ker je po desetih letih vendarle postalo jasno, da postsocializmi le niso to, za kar so se ljudje borili9. Drugae povedano, po dobrih desetih letih lahko povsem nedvoumno ugotovimo, da je to, kar je nastalo in kar se razglaa za postsocializem, vse prej kot tisto, za kar s(m)o se borili v osemdesetih, ko nam socializem ni ve zadostoval za dobro ivljenje. Drugi zato, ker je vmes zrasla nova politina generacija, ki ie svoj prostor pod politinim in sicernjim soncem. Tega pa ni od nikoder. Le postsocialistina tema in mraz, ki ju narekuje nori tek za denarjem, pravzaprav za golim preivetjem milijonov postsocialistinih podanikov. Ta nova politina generacija se nikakor ne more zadovoljiti z obljubami osemdesetih, kaj ele z doseki devetdesetih. Nasprotno, oboje je lahko predvsem tara njenega politinega in edalje radikalnejega anti6 7 Prim. Kuzmani (2002). Pravim jim politina, a v osemdesetih so se napano (zavoljo strahu, ki je izhajal iz eksplicitne prepovedi politinega delovanja v socializmu) imela najprej za kulturna, nato pa za drubena. Prim. Kuzmani (2001). To je ena od drubenih mistifikacij, po poti katere se zlahka pride do naroda in pri kateri lahko ljudje, mnoica nekaj (drubo, seveda), spremenijo. Sprememba leta 1989 - tudi v Sloveniji - je bila politina revolucija, v kateri so sodelovali izkljuno (!!!) politini individui in njih zdrube, ne pa podrubljene mnoice, saj je osnovna doloitev drubenih bitij ravno to, da se - zelo poenostavljeno povedano - bodisi bojijo politinega delovanja bodisi se jim to ne zdi pomembno in pametno. Bila je revolucija in bila je nenasilna, bila je politina. Tam, kjer ni bilo politine revolucije (denimo v Srbiji) je zmagalo nasilje drubenega. Ve v Kuzmani, 2002.
8 9
02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti
19
drubenega delovanja. Tretji zato, ker je izkljuevanje drugih in druganih v postsocializmih postalo zares skrb zbujajoe. Prvi na udaru izkljuevanja in to je tisto, esar se premalo ali pa celo sploh ne zavedamo postsocialistine drubenosti pa so ravno tisti, ki sem jih imenoval nova generacija in ki sestojijo iz raznih marginalnih in marginaliziranih skupin in posameznikov (visoko izobraeni, brez ustrezne zaposlitve, z druganim nainom in slogom ivljenja, z druganim okusom, kot je drubeni main stream). etrti zato, ker se novi politini generaciji zdi vse prej kot samoumevno, da je mogoe nastale probleme odpravljati z ustvarjanjem e vejih problemov kar se zdi, da postsocializmi pono. Ravno v tej lui se tako evropeizacija10 kot natoizacija in tudi globalizacija11 kaejo kot tisto dvomljivo in skrb zbujajoe tem novim prilekom v politine arene postsocialistine javnosti. Pri vsem tem pa je treba vsaj omeniti e dodaten element, ki izhaja iz konstitucije novo nastalih nacionalnih drav v postsocializmih. Vse so ustvarile izjemno mono, dobro opremljeno in dobro izvebano policijo, kar se vse preve rado pozablja pri analizah postsocialistinih drub na akademskem podroju izrazitega nerazumevanja sodobnosti. Navsezadnje, narava postsocialistine postrevolucionarne vladavine je podobno kakor v socialistinih izrazito antipolitina. Trenutno je e vedno sicer bolj ali manj liberalna (lahko je tudi drugana, kot je bila, recimo, na Hrvakem, Slovakem, v Srbiji 12), pravzaprav izrazito tehnokratska. Kot taka se predvsem boji politinega delovanja lastnih dravljanov, otepa se lovekovih pravic in, kaj ji drugega sploh e preostane, temelji le e na treh elementih: na notranji implicitni in kajpada zahrbtni, a nenehni, prisili trga in dela (epajoi mehanizem postkeynesijanske zaposlenosti/brezposelnosti), na legalistinem demokratinem procesu (predpostavka o nedvomljivi tehnologiji vladanja) in na vrhunsko izvebani in opremljeni policiji.
III. NEKDANJA SFR JUGOSLAVIJA IN DANANJA REPUBLIKA SLOVENIJA

Ko se zanem(o) s kom pogovarjati o ksenofobiji, rasizmu in podobnih ednostih na podroju nekdanje Jugoslavije in ko omenim, da ivim v Sloveniji, dobim praviloma tole vpraanje, na katero je vse prej kot preprosto odgovoriti: Kako pa je s tem v Sloveniji v primerjavi z drugimi deli nekdanje Jugoslavije oz. glede na to, kako je bilo prej v stari dravi?
10 11 12 Prim. Kuzmani, 2001a. Prim. Kuzmani, 2002. Prim. v Judah, 1997.
20
Vsaj tri so (in ne zgolj ena) mone primerjave, ko gre za mero in razirjenost raznih oblik ekstremnih diskurzov (ovinistinega, maistinega, ksenofobnega, rasistinega ) in praks na Slovenskem13. Ustrezen odgovor na zgornje vpraanje terja vse tri mone primerjave, in sicer: 1. primerjava s t. i. razvitim svetom; 2. primerjava z drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi dravami (v skupnosti z dravami nekdanje Jugoslavije); 3. primerjava glede na preteklost Slovenije v prejnjem desetletju in tudi prej (torej Slovenija glede na Slovenijo samo). Ad. 1. Prva primerjava pravi, da se Slovenija normalno razvija, se pravi, da se normalizira. To pomeni, da postaja Slovenija priblino ravno tako ekstremistina (nacionalistina, ovinistina, ksenofobna, rasistina, izkljuujoa do drugih in druganih ), kakor so sosednja Avstrija, Italija, vica ali pa katera koli druga razvita drava na t. i. Zahodu. Za Slovenijo v tem kontekstu veljajo tudi bolj ali manj vse podobne oznake kot, denimo, za postsocialistino Madarsko, eko, Poljsko Osrednji problem pri t. i. normalizaciji in primerjavi s prejnjo Slovenijo iz osemdesetih ali pa s tisto iz sedemdesetih je predvsem, da je bila prejnja, torej nenormalna Slovenija bistveno manj nacionalistina, ovinistina, ksenofobna, rasistina, izkljuujoa do drugih in druganih. To lahko empirino ugotovim sam ali kdor koli drug, zdravorazumsko, na prvi pogled ali pa z uporabo bolj ali manj sofisticiranih preiskovalnih metod in podatkov, ki so v Sloveniji na voljo.14 Ad. 2. Na tej najbolj sploni ravni bi nekaj podobnega lahko trdili tudi v primerjavi s t. i. srednjo in vzhodno Evropo. Podobno kot na ekem ali v Romuniji in drugod je tudi na Slovenskem, denimo, bolj ali manj (obasno tudi izjemno) odklonilen odnos do Romov. Vendar pa za zdaj e ni bilo primera (kakor denimo na ekem), da bi v kakni vasi ali manjem mestu domai ljudje zgradili nov berlinski zid okoli romskega naselja. Rome na Slovenskem namre raje sploh ne spustijo v naselje. Ustrezne lokalne oblasti jim e pa ne gre drugae zgradijo loeno naselje zunaj civiliziranih naselij, v katerih ivijo do13 Z nekaj izjemami je Slovenija v glavnem v fazi diskurza, medtem ko je prakticiranje fizinega nasilja do drugih in druganih bistveno manj izraeno kot v nekaterih drugih, tudi primerljivih, okoljih. Slovenija ima od poznih estdesetih naprej visoko reprezentanno in dobro obdelano javnomnenjsko datoteko zelo razlinih podatkov, kakrnih nima nobena druga srednje- in vzhodnoevropska drava. Primerjaj razne izdaje, predstavitve, obdelave in interpretacije Slovenskega javnega mnenja, praviloma v izdaji Fakultete za drubene vede (nekdanja FSPN) v Ljubljani.
14
21
maini (segregacija). Hkrati lahko reemo, da tudi v postsocializmu e vedno obstajajo (iz asov socializma) koncepti in prakse nekakne solidarnosti pa tudi institucije (stare, denimo centri za socialno delo, nove nevladne15 organizacije, denimo) in silno redki posamezniki, ki vsaj v nekem oziru skrbijo za razne oblike pomoi Romom ali romskim druinam (zdravstvo, socialna pomo, olanje otrok ). Ad. 3. V primerjavi z dravami nekdanje Jugoslavije pa je situacija na tem podroju v Sloveniji dokaj drugana. Najpogosteje je namre manj slaba. To je treba pripisati raznim faktorjem, naprej pa dejstvu, da v Sloveniji v devetdesetih ni bilo vejih vojakih operacij, kaj ele vojne oz. celo vrste vojn (izjema so deset dni trajajoi sporadini spopadi med JLA in slovenskimi teritorialci, policijo in lokalnimi prostovoljci). Konkretneje, v primerjavi z Hrvako, kjer se je za generala Tumana razvil celo svojevrsten postfaizem16 funkcioniral je torej kot sistem in institucija esa takega na Slovenskem ni. So kvejemu posamezni in obasni otoki neesa, kar bi bilo le teko poimenovati postfaistinost, ki le od dale spominja na refaizacijo in postfaizacijo nekdanje Hrvake. Nekaj podobnega bi lahko tudi rekli, e primerjamo Slovenijo in Srbijo. Srbija17 (v delni skupnosti s rno goro), ki ele dela elementarne tranzicijske korake, je med vojnami zoper Hrvako, Bosno in Hercegovino, na zaetku tudi Slovenijo, pozneje Kosovu 18, razvila izjemno ekstremne potenciale svojega tako ruralnega kot urbanega podzemlja: tako politinega in antipolitinega kot tudi apolitinega ekstremizma. Tudi in predvsem na podroju ksenofobije in rasizma. Tako izrazitih fenomenov v Sloveniji za zdaj ni. V primerjavi z Bosno in Hercegovino, ki je tako reko uniena drava, je Slovenija cvetoa deela razvitosti in liberalnega napredka
15
16 17 18
Nevladne organizacije desne in ekstremno desne provenience so edalje moneje na Slovenskem v obdobju zadnjih tirih, petih let. V nasprotju z levo orientiranimi, ki se vrtijo okoli vpraanj enakosti (politine, socialne, ekonomske, verske, etnine, etine ), ki se ukvarjajo z problemi lovekovih in sicernjih pravic in ki uporabljajo govorico pravic, se desne nevladne organizacije vrtijo predvsem okoli lastnine (skrb za denacionalizacijo, denimo), teh ali onih privilegijev oz. izgube privilegijev, namesto enakosti pa poudarjajo predvsem svobodo in svoboine in govorice tradicionalno konservativnejih strok: denimo medicine (medicinska etika) in tudi teologije. Podobno velja za Srbijo in rno Goro za asa Slobodana Miloevia. Prim. odlino insidersko tudijo v Gordy 1999. Med boljo literaturo za razumevanje kosovskega problema sodita Maliqi (1998) in Clark (2000).
22
Toda poleg vsega ravnokar skiciranega je Slovenija hkrati tudi del tega nekdanjega in sedanjega konteksta bive drave (SFRJ) in kot takna pozna marsikateri sploneji pojav, kot so ksenofobija, rasizem, ovinizem, maizem eravno v nekoliko blajih pojavnih oblikah. Tako lahko eprav praviloma v manjih odmerkih tudi v Sloveniji najdemo razvite postfaistine elemente, denimo v nekaterih medijih (v reviji Mag ali obasno v posameznih tekstih irega kroga javnomedijske ponudbe19), pri nekaterih strankarskih (zunajparlamentarnih in parlamentarnih) voditeljih in nastopih. Navsezadnje bi bilo mo v marsiem primerjati tudi ekstremistina stalia slovenske katolike cerkve s sorodno institucijo, denimo, na Hrvakem v vojnih devetdesetih20. eprav v Sloveniji ni bilo podobne vojne vihre kot na Hrvakem, pa lahko celo v letu 2001 in 2002 vidimo ekstremne cerkvene pozicije kot neko na Hrvakem, v Srbiji 21 Skratka, ta ali oni pojav, ki je znailen za ire okolje, sicer lahko najdemo tudi tukaj, vendar je slovenski kontekst (razvitost, relativna urejenost, funkcioniranje sistema in tevilnih podsistemov, relativna blaginja ) drugaen kot, denimo, v Romuniji, na Poljskem, na Kosovu ali kje drugje. Kot reeno, nikakor namre ne smemo spregledati, da Slovenija ni prestala vojne, da je bistveno bolj razvita drava kot tevilne druge drave iz tega dela sveta in da se ravno v tej optiki splone primerjalne razvitosti tudi vsi ekstremni pojavi nastavljajo v bistveno drugani kontekstualnosti ter da, navsezadnje, tudi drugae funkcionirajo. e drugae povedano, e, denimo, v kaki manj razviti dravi skorajda ni sliati glasov, ki govorijo zoper ta ali oni ekstremizem, je v Sloveniji mo zlahka najti vsaj enega posameznika ali posameznico, ki se s tovrstno problematiko ukvarja vsaj obasno, e e ne kontinuirano. Kakor e reeno, osrednji problem s paradigmo t. i. normalizacije in primerjavo dananje Slovenije s prejnjo, se pravi tisto iz osemdesetih ali pa celo tisto iz sedemdesetih, je predvsem ta, da je bila prejnja, torej nenormalna (socialistina) Slovenija bistveno manj nacionalistina, ovinistina, ksenofobna, rasistina, izkljuujoa do drugih in druganih. Kako to pojasniti, kako to razumeti?
IV. ELEMENTI ZGODOVINSKEGA OZADJA

Slovenija je bila najbolj razviti del relativno razvite SFR Jugoslavije, ki je sode tako po ustavi in zakonih in tudi po praksah,
19 20 21 Prim. Poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti t. 1 (2001) O situaciji v medijih na Hrvakem prim. Brunner, Gredelj, Hodi, Kritofi (ur.) (2000). Prim. Drago (2001).
23
posebno v poznih sedemdesetih in osemdesetih sebe dojemala kot dravo odpravljanja razlik in ekstremov. Tudi tistih politinih, ekonomskih (solidarnost razvitih delov drave, npr. Slovenije, z nerazvitimi, npr. Kosovo)22. Hkrati je bila to drava, ki je iz druge svetovne vojne izla podobno kakor velja za dananjo Bosno in Hercegovino ali nekdanjo Nemijo, Poljsko neusmiljeno poruena. Bila je v celoti gledano nerazvita, kmeka drava z zgolj nekaj industrializiranimi otoki (v glavnem v Sloveniji, na Hrvakem in manj v Bosni23). Partizanska generacija se je zavzemala za koncept modernizacije, vzpostavitev materialne infrastrukture (energetika, ceste, eleznike proge, tovarne ). Seveda, vse to v upanju, da bo nerazvita drava neko postala razvita, da bo iz kmeke samozadostnosti preskoila v industrijsko modernost in kot je bilo to posledino razumljeno v partizanski (tudi marksistini) generaciji da bo tovrsten razvoj avtomatino (tu je poudarek!) potegnil za seboj tudi vse druge vrste izhoda iz temane balkanske nerazvitosti. Politino gledano, je bila to drava, ki se je poskuala izviti iz unitarnosti srbske kraljevske hie. Glede na sestavo prebivalstva je bila drava, ki je poskuala biti multietnina skupnost. Vse to kajpada z monim poudarkom na dveh hegemonih, ki sta bila vse prej kot v sozvoju z demokratino in republikansko tradicijo. Poudarek v tej dravi je bil na delavskem razredu in pa na J. B. Titu, kot svojevrstnem socialistinem monarhu24. Skratka, bila je e izhodino navznoter konfliktno zastavljena drava, ki je v nekaterih elementih
22 Ni nakljuje, da so prvi resneji zaetki konfliktne in ekstremne retorike v osemdesetih na podroju bive drave najprej napadli ravno toko solidarnosti. Denimo slovenski, hrvaki in tudi srbski ovinisti so argumentirali v smeri eksploatacije. Kljub temu da so to pozneje bili najveji antikomunisti in antimarksisti, je bila njihova takratna argumentacija eksploatacije izreena v izrazito marksistinih kategorijah. Na zaetku so najpogosteje govorili o tem, da jih izkoriajo nerazviti (denimo Albanci izkoriajo Slovence ali Hrvate). V drugi fazi konfliktov (po letu 1988) pa se je tovrstni diskurz nadaljeval z procesi medsebojnega obtoevanja, npr. Slovencev in Srbov. Eni so drugim oitali (redki med takratnimi akterji so bili ekonomisti: s tem ekstremnim portom oitanja so se takrat ukvarjali predvsem specialisti za poezijo in prozo, se pravi literati), da jih oni drugi izkoriajo in da je treba narediti konec temu izkorianju. Hkrati so bila to tudi okolja, v katerih je nastala socialna demokracija, iz katere so se pozneje (po prvi svetovni vojni) razvili komunisti. Zanimivo je omeniti - vsaj kot reminiscenco -, da so se tudi v dananji Sloveniji skorajda vse politino ekstremne pozicije v devetdesetih razvile iz Socialdemokratske stranke. Ne tiste, ki je izla iz nekdanjih komunistov in danes prakticira nekakno levo tretjo pot, pa pa iz desniarske Socialdemokratske stranke, ki jo vodi Janez Jana, pred njim pa jo je vodil sociolog dr. Joe Punik. Tokrat to niso (bili) ekstremizmi, ki gredo v levo, kakor so li na zaetku XX. stoletja, pa pa ekstremizmi, ki gredo v radikalno desno smer. O zgodnjih socialnih demokracijah v tem delu sveta prim. Strugar (1963). Prvi je J. B. Tita opredelil kot zadnjega Habsburana in potemtakem kot monarha britanski zgodovinar A. J. P. Taylor. Prim. e vedno klasino Taylor (1956).
23
24
24
gradila izjemno egalitarne (socialne, ekonomske ) in tudi demokratine nastavke, v drugih pa je gojila naravnost protidemokratine25. Ena osrednjih skrbi partizanske generacije, ki je po letu 1945 vzpostavila nedotakljivo komunistino oblast, je bila nacionalna uravnoveenost drave. Vendar moramo biti pazljivi: ta ni bila razumljena na nain egalit, libert, fraternit, torej na osnovah (bolj ali manj liberalnega) kapitalistinega gospodarstva, pa pa kot bratstvo in enotnost na osnovah socialistinega samoupravljanja. Kljub visokim gospodarskim razvojnim stopnjam (v estdesetih nekaj asa celo najvije na svetu26) in zavidljivim rezultatom na podroju socialne enakosti je bila nekdanja Jugoslavija vendarle drava politine neenakosti oz. drava, v kateri sta bila politinost in politika celo prepovedani (dovoljeno je bilo delovanje samo komunistini partiji, pozneje zvezi komunistov). Bila je tudi drava problemov, ki so se kazali v odnosih med narodi in nacionalnostmi (manjinami)27. Vendar pa so ti konflikti (podobno kakor stavke)28 razmeroma redko izbruhnili z vso silovitostjo. Prvi se je to zgodilo v zaetku sedemdesetih, nato v zaetku osemdesetih in navsezadnje tudi na koncu osemdesetih, ko je drava razpadala. Nekoliko poenostavljeno povedano, problemi, ki jih je imela drava na tem podroju, so bili predvsem problemi z Albanci na Kosovu29, kajti bila je preozko opredeljena kot slovanska drava (Jugoslavija etimoloko pomeni drava junih Slovanov), Albanci pa niso Slovani ... Nekoliko paradoksalno bi bilo mogoe rei, da ekstremnosti v obiajnem pomenu besede v samoupravni Jugoslaviji nismo poznali. S pomembno izjemo same ekskluzivnosti in ekstremnosti komunistov, ki pa so se po definiciji nanaali relacijsko kot tudi samoupravievali glede na ekstremnosti faistov, ustaev, etnikov Vsega tistega, skratka, kar smo kako ironino kot farsino ponovitev druge svetovne vojne spet videli v vojakih dogodkih v devetdesetih letih XX. stoletja30. Za razumevanje postsocialistine ekstremnosti v dravah, ki so izle iz nekdanje Jugoslavije, je treba omeniti tudi to, da je bila samoupravna Jugoslavija del gibanja neuvrenosti, se pravi da je vsaj na oficialni (medijsko dokaj poudarjeni v poznih estdesetih in sedemdesetih) ravni (zunanja politika) gojila naeloma enakostne odnose do vseh ljudi, drav in tudi ureditev Gledano s stalia
25 26 27 28 29 30 Kako je to - gledano v dokaj nevtralni, liberalni optiki - videti in kako je funkcioniralo v tridesetih, tiridesetih in petdesetih v Sloveniji prim. v Sirc (1992). Prim. denimo Sekelj 1990. Prim. denimo v Ramet (2002). Prim. Kuzmani, 1987. Najbolje o tem prim. v Maliqi, 1990. Prim. Kuzmani, 1993.
25
sodobnega, postsocialistinega rasizma je bila neuvrenost kot svojevrsten uvod v enakost s pripadniki drugih barv izjemno koristen faktor, in sicer predvsem kot element potencialne (ne vedno tudi dejanske) tolerantnosti: vsaj v nekaterih obdobjih in v nekaterih segmentih populacije.31
V . N O T R A N J E ( E K O N O M S K E 32) M I G R A C I J E
Ve problemov z ekstremnostjo nasploh in e zlasti s ksenofobijo je v nekdanji Jugoslaviji nastalo v kontekstu notranjih migracij. Delovna sila iz Makedonije, Kosova, Bosne in Hercegovine se je pa glede na kapital selila na zahod in sever. Trk in sooenje, denimo Albancev in Bosancev (oboji so, e so verni, veidel islamske veroizpovedi) s Slovenci v Sloveniji (zaetek v estdesetih in sedemdesetih) lahko imamo ne le za zaetke sodobneje ekstremnosti, pa pa tudi za poglavitno toko osredotoanja (kar ni isto, kot so viri) sodobne ekstremnosti na Slovenskem33. Z vojnami na podroju bive Jugoslavije je bila namre samo radikalizirana oz. je samo pridobivala pomen v povojnem obdobju druge polovice devetdesetih ter je ostala aktualna vse do danes. Le da se na podlagi, ki je nastala v estdesetih in sedemdesetih, nabirajo in grmadijo novi in dodatni problemi: begunci, socialno, ekonomsko in sicernje razslojevanje, pojav revine (po nekaterih ocenah od 11 do 13 odstotkov prebivalstva) v devetdesetih Nemara je ena kljunih stvari pri razumevanju rasistinega ekstremizma v Sloveniji nastala na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta. V trenutku, ko je nastala nova drava Slovenija, je nastal namre tudi novi (dejansko prastari) koncept dravljanstva (pravzaprav domanosti in domoljubnosti), utemeljen na etnosu. Pravzaprav kar na zemlji in krvi. Negativno in bolj natanno reeno, nastal je novi koncept tujosti in tujstva 34, ki je vse, ki niso Slo31 Ne zdi se mi pretirano rei, da je pogosto sreevanje jugoslovanskih partijskih voditeljev z voditelji iz Azije in Afrike, ki je bilo ustrezno medijsko (televizijsko) podprto, bistveno prispevalo k relativno tolerantnemu odnosu tukajnjih domainov do ljudi drugane barve koe v generacijah, ki so se politino socializirale v estdesetih, sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Vemilijonske migracije delovne sile iz SFR Jugoslavije (smer: Avstrija, ZR Nemija, vica, vedska ) so bile v estdesetih veji del ekonomske narave. Do politinih je prilo v zaetku sedemdesetih, in sicer predvsem v povezavah z nacionalistinim gibanjem na Hrvakem (smer: poleg ZR Nemije, ZDA, Kanada, Avstralija ). Gibanjem ez meje SFRJ je treba dodati tudi velike ekonomske premike delovne sile znotraj Jugoslavije, praviloma od manj razvitega juga in vzhoda proti razvitejemu severu in zahodu, torej predvsem proti Sloveniji. Prim, Menari 1985. iri tudijsko-analitini kontekst prim. v Lenkova (ed.) 1998. Med najboljo analitino literaruro na tem podroju e vedno sodi Miglio, 1992.
32
33 34
26
venci po krvi in zemlji, po prednikih, jeziku in kulturi razglasil za tujce. Vendar pa je tukaj treba biti natanen: tujci v tem kontekstu niso tudi vsi severnjaki in zahodnjaki (Nemci, vedi, Anglei podobno velja tudi za ehe ali Poljake35). Opredelitev tujca in tujstva se v tem kontekstu bolj ali manj neposredno izpeljuje iz zgolj fizinega (pozneje matematino presenega: kvantiteta) obstoja/navzonosti t. i. junjakov in vzhodnjakov z mikro (ne pa makro!) podroja nekdanje Jugoslavije. Drugae povedano, opredelitev je posredno povezana tudi z revino, s pripadnostjo drugim (nekatolikim) religijam, izpeljiva pa je ele iz osnovnega znotrajjugoslovanskega odnosa med Slovenci in Neslovenci, pri emer so Neslovenci predvsem tisti Neslovenci s podroja bive Jugoslavije. Naj kot zanimivost omenim, da gre pri tem v enem delu definicije tujstva tudi za ideoloko antikomunistino opredelitev pripadnikov nekaterih narodov, o katerih se domneva, da so nekakni bioloki (torej naravni!) nosilci deviacij, da so nekakni genski komunisti (Rusi, Srbi )36. V tem kontekstu je treba loiti vsaj dve ravni problema tujstva v povezavi z dravljanstvom na Slovenskem, dravljanstva kot tiste simptomatine toke, na kateri vedno znova prihaja do izbruhov ekstremnosti. Prva je opredelitev slovenskega dravljanstva na pravni ravni. Tukaj so v glavnem, ne pa povsem kot sestavni del osamosvojitvenih procesov v Sloveniji obveljali obljube in tevilna zagotovila (postali so del pozitivne zakonodaje), da bodo tisti, ki so e pred osamosvojitvijo legalno iveli v Sloveniji, imeli prilonost dobiti tudi novo, se pravi slovensko dravljanstvo. Veji del pripadnikov narodov in narodnosti (oz. nacionalnih manjin, kot se je temu pozneje reklo) nekdanjih republik bive Jugoslavije, je na tej podlagi tudi pridobil dravljanske listine Republike Slovenije37. Na drugi, predvsem politino-tehnoloki ravni, ki so jo inavgurirali in
35 36 Ve v Kuzmani, 1999. Nemogoo opredelitev genski komunisti boste teko nali zapisano, vendar pa je ravno to tisto, kar pogosto funkcionira kot skriti oznaevalec v ozadju tevilnih diskriminatornih motorik, ki producirajo ekstremnost v Sloveniji, tudi rasistino. Del (ne celoto) tega kompleksnega oznaevalca ima religiozne in ne zgolj ideoloke korenine, ki izhajajo iz razmerja med katoliani (npr. Slovenci, Hrvati ) in pravoslavci (Srbi, Rusi ). Etnino gledano je priblino deset odstotkov prebivalstva Slovenije Neslovencev (Tone tevilke bodo verjetno na voljo ez kako leto, ko bodo prili v javnost podatki zadnjega popisa prebivalstva, ki je bil aprila 2002). Velika veina teh pa je s podroja bive Jugoslavije. Pri tem je treba omeniti e eno posebnost: obstaja tudi nekaj ljudi v Sloveniji iz bive Jugoslavije (veidel Srbov), ki kljub temu da so vedeli in vedo, kakne so posledice takega ravnanja v realnosti - sploh niso hoteli zaprositi za slovensko dravljanstvo. Zdi se, da se jim je zdela sama gesta prositi nove oblasti poniujoe dejanje, ki zadeva v njihovo najbolj notranjo dignitete oz. ponos. Nemara ta detalj e najbolj ponazarja tevilne intimne zagate in sicernje teave, s kakrnimi so se ljudje iz tega dela Evrope sreevali v zadnjih dvanajstih letih krvavega razpadanja nekdanje drave.
37
27
vodili domoljubni, nacionalistini, ovinistini in tudi ekstremno rasistine stranke, grupacije in posamezniki, pa je bolj ali manj obveljalo, da so pravi Slovenci samo tisti Slovenci s pravim (Blut und Boden) pedigrejem. Ravno ta razcep med pravno dravo in politino tehnologijo velja do dananjega dne in je glavni vir ksenofobije in rasistinega ekstremizma na Slovenskem. Gledano iz drugega zornega kota, denimo tistega, ki meri na politino tehnologijo vladanja, bi na tej toki lahko pogojno rekli, da gre hkrati za razcep med politino levico in desnico, med liberalnejimi in konservativnejimi prijemi v domaijski slovenski politini tehnologiji. Dodati je treba tudi delovanje slovenske katolike cerkve, ki je tradicionalno politino aktivna in tudi nezmotljivo povezana s tukajnjo politino desnico, kakor je bila tudi v vsej preteklosti. Vendar pa tega faktorja nikakor ne bi smeli premono poudarjati. Saj je za ustrezno razumevanje poloaja na postsocialistinem Slovenskem silno pomembno, da razumemo, da je poleg diskontinuitete med vladavino liberalnih in konservativnih vlad nujno poudariti ravno kontinuiteto med obema. Saj so podroja, situacije in dogodki, ki jih obe vrsti oblasti (konservativna in liberalna) kratko malo spregledata in so kot take slepe pege oblasti ne glede na politino barvo te ali one vlade. Lahko bi rekli, im bolj se oddaljujemo od osemdesetih, ki so bile silno obutljive za probleme krivic, za lovekove pravice, za pravno dravo, za socialno enakost , za loveka nasploh, tem manj je mo priakovati, kaj ele videti in sliati, da bi se katera koli vlada (liberalna ali konservativna) potegnila za kaj takega, kar je tradicionalna mona agenda alternativnih gibanj za lovekove pravice in sicernje pravice dravljanov in dravljank. Slovenija je (podobno kot tevilne druge normalne postsocialistine drave) zapadla v nevarno brezskrbnost (slepa pega postsocialistine oblasti nasploh) glede varstva posameznika, skupine ali manjine v odnosu do oblasti.
VI. KAKO NASTANE IZKLJUEVALNA VEINA

Eden osrednjih problemov, ki bi ga tukaj kazalo vsaj e omeniti, je, kako nastaja to, kar v Sloveniji funkcionira kot veina, ki (naj) izkljuuje manjino. Oglejmo si v nadaljevanju pet osrednjih opredelitev, ki odloilno vplivajo na opredelitev veine, ali pet osi, okoli katerih se oblikujejo in tudi vrtijo diskurzi slovenskega domaijskega izkljuevanja. Ravno z opredelitvijo manjin, se mi zdi, da se bomo najhitreje in najpreprosteje prebili do razumevanja procesualnosti znailnega ksenofobnega izkljuevanja na podlagi produkcije stigem tujosti. Definicijo pa dobimo, br ko ugotovimo takno ali druga-
28
no odstopanje od veine, kar je le drugo ime za nasprotje tujosti, se pravi za takno ali drugano domanost. To, kar tukaj in zdaj funkcionira kot veina (domanost), je praviloma opredeljeno s temi petimi podronimi opredelitvami: a) spolno: moka, b) spolno orientacijsko: heteroseksualna, c) versko: katolika, d) nacionalno: slovenska, e) geopolitina: zahodna. e obrnemo teh pet dominantnih oznaevalcev, ki opredeljujejo razmerje domanost/tujost, veina/manjina (odpravljajo torej enakost) in iz njega izhajajoo ekstremnost, lahko brez vejih teav doloimo tako globino kakor irino fenomena (tudi ksenofobnega, rasistinega in sicernjega) ekstremizma na Slovenskem v zaetku 21. stoletja. Po tej poti lahko dobimo tudi ustrezno paleto tar in izkljuevanj38, od katerih ekstremizmi ivijo oz. so ivljenjsko odvisni. Oglejmo si jih na kratko. Ad. A. Slovenija je tipino postsocialistino (to velja seveda tudi ire) okolje, v katerem biti enska pomeni biti nekaj manj pomembnega in per definitionem manj vrednega. enske tee dobijo zaposlitev in jo lae izgubijo. etudi so zaposlene na enakih delovnih mestih kot moki in so zanje enakovredno izobraene in kvalificirane, pa so po uradnih podatkih (o njihovi metodologiji bi kazalo vsaj malo podvomiti) za okoli trinajst odstotkov slabe plaane. enske ne delajo le v slubi39, pa pa je vsaj 80 odstotkov vseh gospodinjskih, se pravi neplaanih delovno intenzivnih opravil pravzaprav e vedno taknih, da jih opravljajo izkljuno one. Govoriti o patriarhalnosti v takem okolju ne pomeni uporabljati zgodnje feministine floskule, pa pa meriti na samo bistvo postsocialistinega problema, ki je bistveno povezan s poskusi retradicionalizacije vloge enske v postsocializmu v primerjavi s socializmom40. Ad. B. Biti homoseksualec, biseksualec, transseksualec, transvestit, travestit v takem okolju je kljub izjemno monim egalitar38 39 V primeru analitike problemov begunstva na Slovenskem prim. tovrstna poimenovanja v Kuzmani 2001. Stopnja zaposlenosti med enskami na Slovenskem e tradicionalno gledano sodi med vije na svetu. Navsezadnje tudi zaradi vpliva socializma, ki je hotel emancipirati enske skozi delo, je bil dele zaposlenih ensk v osemdesetih letih priblino tirideset odstotkov vse zaposlene populacije. Gledano zgolj na ensko populacijo (ta je po koncu socializma najprej izgubila slubo) pa je e danes, ko so razpuene veji del vse delovno intenzivne panoge (tekstilna, evljarska tradicionalno enske panoge) okoli 60 odstotkov. Prim. Jalui, 1999.
40
29
nim in liberalnim sunkom osemdesetih dovoljeno kvejemu v posameznih getih41. Javni mediji, javni prostori nasploh, e najmanj pa tisti mainstreamovski (televizija, denimo), so se e danes pripravljeni organizirano lotiti taknega ali druganega lina, e se le ponudi prilonost. Dve izstopajoi prilonosti sta bili v zadnjih desetih mesecih: referendum (!)42, na katerem je heteroseksualna veina z lahkoto prepovedala umetno oplojevanje samskih ensk. Druga je javni lin tranvestitske pevske skupine Sestre, ki je zmagala za pesem Evrovizije. Zato pa ker niso prave enske, bolje, pravzaprav zato ker niso pravi moki. Biti Slovenec (podobno je z Biti Hrvat ali pa Biti Amerian v asu Busha) pomeni namre biti pokonen, to pa je bojda lahko le pravi moki.43 Ad. C Verjetno je v tem okolju najsploneji oznaevalec pri produkciji lastne in kolektivne identitete44 (s tem tudi za veliko raznih podvrst izkljuevanj)45 ravno katolicizem. Ne kae pozabiti, da je Slovenija okolje, v katerem je protireformacija krvavo zmagala in vzpostavila izjemno natanno vladavino fundamentalnega katolicizma: tisto kapilarno, se pravi totalizirajoo in izkljuujoo od spodaj46. V zadnjih petdesetih letih, ko je z istimi metodami to krivo Drino poskual popraviti komu41 42 V e vedno ne tako zelo urbani Sloveniji so takni geti mogoi predvsem v Ljubljani (Metelkova-Mesto), Maribor (Pekarna) in na e nekaterih lokacijah. Referendum so organizacijsko in miljenjsko podprle: SDS (Janez Jana), NSi (Andrej Bajuk), slovenska katolika cerkev (nadkof Rode) in medicinska stroka, zbrana okoli raznih etinih komisij in t. i. strokovnih argumentacij. SDS tukaj pomeni Socialdemokratska stranka Slovenije. Slovenija je edina drava na svetu, ki ima socialdemokratsko stranko, ki je ne samo desniarska, pa pa obenem tudi vodilna (tudi ekstremno) desniarska politina stranka politinega spektra. Stranka Janeza Jane, nekdanjega obrambnega ministra in mojstra prikrite ovinistine govorice, je bila vsaki dosedaj na volitvah tudi izbrana v slovenski parlament in je trenutno vodilna opozicijska sila vladajoi LDS. SDS nenehno funkcionira kot main stream stranka (njeno glasilo je Demokracija), moan vpliv ima tudi na nacionalno TV Slovenija, (posebno na I. informativni program), trenutno pa se - glede na razne meritve - njen volilni rezultat vrti med 11% in 16% volilnih glasov. e kdo hoe meriti ekstremnost na Slovenskem v smislu ekstremnih glasov volivcev, kot je to navada v empirini sociologiji in politologiji, potem bi moral temu tevilu priteti vsaj e toliko glasov, ki so razdeljeni med nekatere druge parlamentarne stranke na Slovenskem, kot so: Nova Slovenija dr. Andreja Bajuka (vsaj 5-6%), Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinia (med 2 in 4 %) in e tevilne druge manje, predvsem neparlamentarne stranke. Hkrati pa bi pri tovrstnem raunu moral vsaj pogojno upotevati tudi omembe vredni del glasov (vsaj 5-8%), ki jih dobi Slovenska ljudska stranka, ki je - glede na izkunje zadnjih deset let - bolj ali manj politino nepredvidljiva. Zadnjih nekaj let se namre uvra in tudi medijsko dojema kot bolj ali manj stranka politinega centra, vendar pa so bila znana tudi bolj desna obdobja njenega ravnanja, zato jih kot analitino monost ne bi kazalo apriorno izkljuevati. V priblino dveh mesecih od zaetka pisanja tega teksta so se stvari na tem podroju spremenile. Javni mediji so zadnje ase zaeli nepriakovano dobro sprejemati transvetitsko skupino Sestre in jo celo promocijsko podpirati. Ko reem identitete, to tukaj pomeni procese proizvajanja domanosti/tujosti, veinskosti/manjinskosti, notranjosti/zunanjosti, skratka vkljuevanja/izkljuevanja. Ideologem identitete je eden kljunih postsocialistinih ideolokih aparatov izkljuevanja nasploh (ne samo v Sloveniji), s katerimi se vzpostavljajo kulturna, nacionalna, rasna in sicernja homogenizacija okolja. Identiteta se doloa predvsem tako, kakor to naddoloa logika identitete po sebi, torej per negationem. Se pravi tako, da je vse, kar ne sodi v domnevno realno, dejansko pa zaeleno in sproti vzpostavljajoo se identiteto (npr. v glasbi, prehranjevanju, imageu, okusu nasploh, kulturi, posamezniku, njegovi estetski in etini posebnosti ali etini dri ) naravnost izkljueno. e ne zlepa (s strokovnimi ipd. prijemi), pa zgrda (tudi z uporabo nasilja). Nekatere raziskave kaejo, da so bili ti zgodovinski procesi plodni tudi s stalia funkcioniranja komunistinega totalitarizma od spodaj (Mastnak).
43 44 45
46
30
nistini protiudar, pa sta nastala dodatno sovratvo in obutek krivde. Po padcu socializma ivimo v situaciji, ko je poprava krivic cerkvi (pri tem se vedno in izkljuno misli rimskokatoliki cerkvi postala ena osrednjih postsocialistinih tem. Mimo tega sploh ne morete ne v asopisju ne na tv oz. radiu. Postsocialistini podlonik vasih dobi obutek to je zelo signifikantno, denimo, tudi na Hrvakem ali Poljskem pa tudi drugod v postsocializmu da je glavni postsocialistini problem pravzaprav cerkveni, se pravi katoliki oz. ogroenost katolianov, katolicizma in RKC47. Pa na ravni realne realnosti48 sploh ni tako, razen kajpada v medijih, se pravi na ravni virtualne realnosti. V tem kontekstu je treba vsaj kot simptom omeniti tri verske problematike v ojem pomenu besede, ki bodo potencialno gojie konfliktov in ekstremizmov tudi prihodnosti. Prvi, tako reko obe nasprotje med slovensko RKC in dravo, natanneje, vsakokratno levo vlado ali pa vlado, ki prihaja iz taknega ali druganega politinega centra.49 Drugi, ravno tako skorajda obe nasprotje med slovensko katoliko cerkvijo in vsemi drugimi cerkvami na Slovenskem. Slovenska RKC zahteva zase poseben (javnopravni) poloaj, kakrnega nima nobena druga cerkev. In tretji, gledano v kontekstu zadnjih dogodkov po 11. septembru, je tukaj potencialno mono nasprotje med RKC in islamsko skupnostjo, ki se kot simbolno zelo
47 Ogroenost katolianov (tudi diskriminacija cerkve, manjvrednost katolianov, katoliani/kristjani kot dravljani drugega reda ) niso tukaj analitine metafore pa pa dobesedno povzetja bistva v diskurzu vodilnih katolike cerkve. Slovenski nadkof in metropolit Rode je eden kljunih nosilcev tega diskurza, ki poskua dokazovati in argumentirati v tej smeri. Glede na nain strukturiranosti katolike cekrve pa je samoumevno, da lahko niji na hierarhinih lestvicah, kot je nadkof, le ponavljajo njegovo dikcijo. Problem v tem kontekstu je, da se je lepo tevilo tukajnjih mnoinih medijev, to e zlasti velja za nacionalno televizijo in posameznike (denimo slovenski premier dr. Drnovek) nekritino ujelo v to zvrst govorice. Samo del te situacije lahko pojasnimo z dejstvom komunistinega zatiranja, kajti razen komunistov samih na najvijih poloajih partijske hierarhije, sta bila vsaj e dva milijona ljudi v Sloveniji v podobnem, identinem ali celo e slabem (ker nista imela nikakrne institucionalne/organizacijske zaite) poloaju, kakor katoliko cerkva in njeni uslubenci, pa o krivicah in ogroenosti za asa komunizma v glavnem ni mo sliati nobene besedice. Nasprotno, cerkev bi si rada poplaala muke preteklosti, in sicer v trdni valuti: zemljia, gozdovi, stavbe Veliko nestrpnosti in ekstremnosti v postsocialistini Sloveniji je ravno okoli katolike cerkve, predvsem pa njenih uslubencev. e bi e zgolj podatka, da je cca 11,5% (uradni podatki) slovenskih dravljank in dravljanov brezposelnih in da ima po ocenah nekaterih raziskovalcev cca 20%25% prebivalstva probleme odvisnosti (bolj alkohol kot droge ), resno upotevali, bi zlahka doumeli, da so realni problemi okolja strukturirani nekoliko drugae kot pa tisti, ki jim mediji (denimo v osrednjih poroilih) dajejo preseno pozornost. Br ko je na oblasti desna vlada, tega problema tako reko ni mo zaznati oz. ga ni. To je izjemno znailno in temu bi kazalo posvetiti bolj natanne analize.
48
49
31
potentno (potentno v smislu mone produkcije ekstremov) nakazuje v slovenskih debatah o graditvi damije v Ljubljani 50, ki trajajo e ve kot eno desetletje. Kakor koli e, precejnji del ekstremnosti in ksenofobije v postsocialistini Sloveniji nastaja okoli vpraanj in odgovorov, ki so povezani s katoliko cerkvijo, predvsem pa z njenimi uslubenci. Drugae reeno, katolika cerkev je eno pomembnih vozli, okoli katerih ali v zvezi s katerim nastajajo tukajnji ekstremni diskurzi, besedni, ideoloki, politini in sicernji spopadi. Slovenska katolika cerkev torej ni zunaj ekstremov in ekstremnih diskurzov, pa pa je v samem osrju le-teh: bodisi kot objekt ali pa kot subjekt. Odvisno pa od trenutka in razmerja sil. Ad. D. Nacionalno gledano nastajajo ekstremni, tudi rasistini diskurzi praviloma na podroju, kjer se vzpostavlja radikalna slovenskost (podobno ali celo enako utegne biti s hrvatstvom, madarstvom, srbstvom ), saj gre za relacijski koncept in ideologem, ki se po definiciji nanaa na druge oz. na Drugega. Ta drugi je seveda Sovranik, in sicer Sovranik v smislu, kot ga poznamo v delih Carla Schmitta51. ele e opredelimo nacionalno drugega kot (eksistencialnega) sovraga, nam je dostopen tudi koncept takne ali drugane nacionalne/etnine istosti, ki jo potem lahko polnimo z vsemi mogonimi in tudi nemogoimi vsebinami. Tako pa, kakor se nam zljubi, se pravi povsem arbitrarno. Ad. E. Eno kljunih tok, ki omogoa razumevanje in analiziranje rasistine in sicernje ekstremnosti v postsocializmu, morda e zlasti v slovenskem prostoru, je lega Slovenije kot geografsko gledano najbolj zahodne pokrajine nekdanjega vzhoda (socializma) ali celo slovanstva. Slovenci funkcionirajo na geopolitino silno pomembni (tudi simbolno pomembni) toki: so najbolj zahodni vzhodnjaki in najbolj vzhodni zahodnjaki. So skratka na tisti obutljivi toki, kjer nikoli ne vemo, kaj bomo rekli: ali gre za nekaj, kar je napol polno ali pa je napol prazno! In ravno ta vmesna lega in neulovljivost dajeta tukajnjem poloaju Slovencev in/ali slovenstva (ele to je prava kategorija, e hoemo razumeti tukajnje ekstremne diskurze) zanimivo dimenzijo.
50 V Ljubljani stoji pravoslavna cerkev (dediina skupne drave iz obdobja med dvema svetovnima vojnama) kot tudi razni znaki nekdanjega obstoja Judov, ki pa so bili bolj ali manj v prejnjem stoletju oz. e prej bodisi pregnani ali pa kako drugae in manj edno, odstranjeni. Kljub temu pa lahko reemo, da imamo e zmeraj opraviti s svojevrstnim antisemitizmom brez Judov, eprav ni zelo moan. Damije, v kateri bi molili muslimani, pa Slovenija e ne premore. Prim. denimo Schmitt (1994).
51
32
LITERATURA
Brunner, S. K. , Gredeljl S., Hodi, A. , Kritofi, B. (eds.) (2000): Media & War (ur.) (2000), Centre for transition and civil society research Zagreb, Agency Argument Belgrade. Cashmore, E. E. (1988): Dictionary of Race and Ethnic Relation, II. izd. Routledge, London. Clark, H. (2000): Civil Resistance in Kosovo, Pluto Press, London, Sterling, Virginia. Drago, S. (2001): Vera in volitve, v Mit o zmagi levice, Mediji in politika med volitvami 2000 v Sloveniji, Mirovni institut, Ljubljana, The Victory of Imaginary Left, The Relationship of the Media and Politics in the 2000 Parliamentary Elections in Slovenia (bilingual). Gordy, E. D. (1999): The Culture of Power in Serbia, Nationalism and the Destruction of Alternatives, The Pennsylvania State University Press. Hockenos, P. (1994): Free to Hate, Routledge, New York, London. Jalui, V. (1999): Women in PostSocialist Slovenia: Socially Adapated, Politically Marginalized, v Ramet, pp. 109130. Judah, T. (1997): The Serbs, History, Myth & Destruction of Yugoslavia, Yale University Press. Kaldor, M. & Vejvoda, I. (eds.) (2002): Democratization in Central and Eastern Europe, Continuum, London, New York, II. izd. Paperback. Kuzmani, T. (1988): Labinski trajk, Paradigma zaetka konca, krt, Ljubljana. Kuzmani, T. & Truger, A. (eds.) (1993): Yugoslavia, War, Austrian Study Centre for Peace and Conflict Resolution, Schlaining, Peace Institute, Ljubljana, II. izd. Kuzmani, T. (1999): Bitja s pol streice/Hate Speech in Slovenia, osi, Ljubljana. Kuzmani, T. (2001): Ekstremnost centra, The Extremism of the Centre, v Mit o zmagi levice, The Victory of Imaginary Left, The Relationship of the Media and Politics in the 2000 Parlia-
Pri tem je treba povedati vsaj tole: spregledati ne smemo, da je moral slovenski ekstremni diskurz, ko je hotel dokazati svojo naravno zahodnjakost ali pa tukaj je poudarek svojo zahodno naravo, na samem izhodiu negirati lastno slovanskost/vzhodnost. e je hotel stopiti v zahodnost, je moral stopiti iz vzhodnosti. Drugae povedano, e se komu zdi, da je naravno, da sta slovenstvo in slovenskost nekaj naravnega v smislu, da sta slovanska, se zelo moti. Podlaga za razumevanje slovenstva, kot najnovejega ideolokega, torej postsocialistinega konstrukta, ki ele omogoa postsocialistino ekstremnost, tudi ksenofobnost v tem delu sveta, ni konstrukt slovanstva, pa pa narobe, nekaj temu nasprotnega. Treba je bilo dobesedno stopiti iz mitologije slovanstva (ta je namre po definiciji vzhodnjaka) in se preseliti v drugo. To pa je tisto, kar je omogoil konstrukt venetstva, ki tukaj zaseda vlogo tradicionalnega, vsekakor pa predmodernega zahodnjatva. Po tej, recimo ji naravnost, venetski mitologiji, o kateri so v osemdesetih pisali knjige, so Slovenci (pravzaprav slovenstvo) dedii Venetov, se pravi predslovanskega ljudstva, ki je tukaj bilo od vekomaj in ki (to je silno pomembna toka) posledino niso prileki. Podobno je bilo in je med Albanci (tam je obvladala teorija Ilirov), Hrvatih (ti so odkrili, da so pravzaprav Iranci), Dalmatincih (tam se sanja o Dalmatih)
VII. POSTSOCIALIZEM, IN
ZOOLOGIJA,
BOTANIKA
Skratka, bistvo argumenta pri ekstremnosti (tudi tej slovenski) je tisto (travmatino) mesto, kjer se dokazuje, da nekdo pravzaprav sploh ni prilek, ampak da je domain. e ve, da je domain od vekomaj. Drugae reeno, da se nikoli ni (pri)selil, da je tako reko nekakna nepreminina, pravzaprav rastlina, ki ima svoje korenine (ta rastlinskost mesta ekstremnega izjavljanja je silno pomembna za razumevanje fenomena ksenofobije) od vekomaj tukaj. To pa je kajpada drugano ime za nekoga/nekaj, ki da je avtohton52 (avtohtone vrste, denimo v biologiji) ali izvirno od tukaj oz. e bolj religiozno (kajti ravno ta izvirnost, ki gre do rastlinskosti, je v svoji konnosti pravzaprav pristno religiozni konstrukt), ki je izvir sam. ele ko se to predmesto (dejansko nemesto, torej utopini Utopos) skonstruira in utrdi, lahko diskurz ekstremnosti zane svojo nemalokrat tudi krvavo pot.
52 Po slovensko bi se temu reklo tudi izvirni, pravnji, kleni ipd. A najbolj zanimivo je, da poznamo ravno iz tega reda presenikov, muhastih in nenavadnih in bojda naravnih rei, celo v slovenski ustavi dve kategoriji. To sta dva avtohtona naroda, Madari in Italijani. Prim. tudi v Kuzmani 2002a.
33
V nasprotju s postsocializmi (tudi slovenskim) socializem esa takega ni poznal in tudi ni mogel poznati. Bil je namre izdelan iz druganega, posebnega testa, e naj reemo s Stalinom. V primerjavi z retradicionalizacijo, ki smo ji pria v postsocializmih, je (bil) socializem bistveno bolj moderna ideologija, ki je stavila na koncept spreminjanja obstojeega. Socializem namre ni poskual vzpostaviti nekaknega prvotnega stanja, ni mu lo za izvirnost, kaj ele za nekaken raj, ki da je neko e obstajal in o katerem pogosto sanjajo nacionalna, ovinistina, rasistina in podobna retrogibanja tudi v postsocializmih. Socializem se je poskual razviti (razsvetljenski ideologem napredka, modernizacije, razvoja ) ez obstojee meje, ki jih postavljata ne le preteklost pa pa tudi vsakokratna sedanjost. e je za socializme veljalo, da smo pri njih vedno imeli obutek, da naskakujejo nebo, da poskuajo priti na Luno, ali pa da vsaj poskuajo dohiteti in prehiteti ZDA (Hruov), pa se pri postsocializmih najpogosteje zdi, da naskakujejo preteklost, da ponovno osvajajo zgodovino (od tod retradicionalizacija). Da, vulgarno reeno, poskuajo tako ali drugae ujeti boga za jajca. Problem ni ta, da postsocializmom to ne uspeva, pa pa da so pri teh procesih izjemno uinkoviti. Le da se iz bojih jajc ne cedita med in mleko, pa pa nekaj drugega. Med drugim tudi ksenofobija.
mentary Elections in Slovenia (bilingual) mw, Mediawatch, Mirovni intitut, Ljubljana, str. 2651. Kuzmani, T. (2001a): Globalizacija in evropska idolatrija, v Obrazi nae Evrope, Drolc & Pajnik (ur.) (2001), Mirovni intitut, Ljubljana, eu Monitor. Kuzmani, T. (2002): Policija, mediji, uzi in wtc (Antiglobalizem in terorizem), Mirovni intitut, Ljubljana, Svete krave. Kuzmani, T. (2002a): Slovenia, From Yugoslavia to the Middle of Nowhere?, v Kaldor & Vejvoda (eds.), 2002, pp. 121134. Lenkova, M. (ed.) (1998): Hate Speech in the Balkans, etepe, Atene. Maliqi, S. (1990): Nya e Kosoves, As Vllasi as Millosheviqi, krt, Ljubljana. Maliqi, S. (1998): Kosova, Separate Worlds, Reflections and Analyses 19891998, Dukagjini ph, mm Pritina. Menari, S. (1985): Bosanci, krt, Ljubljana. Miglio, G. (ur.) (1992): Amicus (Inimicus) Hostis, Le radici concettuali della conflittualita privata e della conflittualita politica, Giuffre, Milano. Poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti t. 1 (2001), Mirovni intitut, Ljubljana.. Ramet, S. P. (1999): Gender Politics in the Western Balkans, Women and Society in Yugoslavia and the Yugoslav Successor States, The Pennsylvania State University Press. Ramet, S. P. (2002): Balkan Barbel, The Disintegration of Yugoslavia from the Death of Tito to the Fall of Miloevi, Westview Press, Cambridge. Schmitt, C. (1994): Tri razprave, Krt, Ljubljana. Sekelj, L. (1990): Jugoslavija, Struktura raspadanja, Rad, biblioteka dijalog, Beograd. Sirc, L. (1992): Med Hitlerjem in Titom, dzs, Ljubljana. Strugar, V. (1963): Jugoslavenske socijaldemokratske stranke, 19141918, jazu, Zagreb. Taylor, A. J. P. (1956): Habsburka monarhija, 18091918, Zgodovina avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske, dzs, Ljubljana.
34
tudije
studies
35
ISLAM IN SUICIDALNO PODALPSKO PLEME

SREO DRAGO UVOD
Pisatelj Drago Janar je slovenski narod oznail s sintagmo suicidalno podalpsko pleme. Izraz je socioloko luciden. Janarjeva sintagma opozarja na tri slovenske posebnosti: zgodovinsko, socialno in vedenjsko. Najprej gre za pomembnost naega poselitvenega ozemlja, ki je bilo v zgodovini obravnavano kot plen za vsakogar, ki je priel mimo. Socialni atribut v sintagmi se nanaa na tradicionalno slovensko imobilnost, ki je v tem, da zaradi malega tevila ljudi na majhnem prostoru neizbeno vsi poznamo vse, da nihe ne more drugemu pobegniti nikamor (ne da bi trajno emigriral), da si inventivno zmiljujemo e dodatne ovire za gibljivost, npr. pomanjkanje in cenovna nedostopnost novih stanovanj, obstojee preobilje vedruinskih hi, zgrajenih z namenom, da bi otroci stanovali pri starih e v odrasli dobi z lastno druino, nepripravljenost voziti se v slubo zunaj kraja bivanja, neobiajno visoko in brezpogojno vrednotenje druinskih vezi, nadpovprena abstinenca do aktivne participacije v raznih volonterskih organizacijah (= indikator civilne imobilnosti), pri emer zelo zaostajamo za ZDA, eprav prav te veljajo za center egistinega kapitalizma, itd. Vse to so tipini predmodernizacijski oz. plemenski atributi, empirino dokazljivi z javnomnenjskimi meritvami. Hkrati pa po drugih pokazateljih ekonomskih, simbolnih, vedenjskih ivimo povsem v skladu z zahodnimi vzorci najrazvitejih drub. Nae aspiracije, bodisi v vsakdanjem ivljenju ali pa v visoki dravni politiki, so e nekaj asa tipino zahodnjake in so takne edalje bolj. Vpraanje pa je, kako gre vse to skupaj, namre, da so nai ivljenjski slogi zahodnjako individualizirani, medtem ko hkrati ivimo v razmerah zelo nizke prostorske in socialne mobilnosti, kar je znailnost predindustrijskih ruralnih vzorcev? Marsikaj, kar je v stabilnih okoliinah znosno in nemotee, lahko v nestabilnih razmerah deluje katastrofalno. Na primer, e nam spodleti pri realizaciji zastavljenih ciljev, postane individualizacija ivljenjskih slogov usodna ravno v kombinaciji s potronikimi aspiracijami, saj povzroa izrazite frustracije, ker smo zdaj za neuspeh odgovorni mi sami; hkrati pa se zaradi tradicionalne nemobilnosti ne moremo izogniti socialnim mream, v katere smo vpeti, ne more-
ISLAM AND A SUICIDAL TRIBE UNDER THE ALPS

mo zaeti znova v drugem okolju, kjer bi svojo biografijo nadaljevali z druganih, novih, neobremenjenih, anonimnih izhodi. Prepletanje individualizacije ivljenjskih prilonosti in odgovornosti s predmodernimi nemobilnostnimi vzorci ustvarja rizino skupnost. V rizini skupnosti velja, da ti je takrat, ko drugi spoznajo, da ti je spodletelo, spodletelo dokonno, saj ostane dokonno v istih socialnih mreah. Oziroma, povedano v policijskem argonu isti ljudje ti dihajo za ovratnik in temu ni in ni konca. e pa mream ne more pobegniti navzven, jim lahko le navznoter, npr. v alkoholizem in samomor. Takna opozorila sociologov so pri nas e stara (prvi jih je v zvezi s samomori podal Kerevan), a literati so bolj odmevni, ker imajo soneji jezik. Zato je treba Janarjevo definicijo slovenstva vzeti resno: suicidalnost je svetovno izstopajoa behavioristina lastnost slovenstva kot visoko individualizirane skupnosti, vzdrevane na predmodernih socialnih mreah. Dokler so tradicionalno zaprte skupnosti umeene v nespremenljivem in predvidljivem kontekstu (okoljskih drub), so neproblematine kljub temu, da so tesno povezane navznoter in izolirane navzven. Moderniziranje je proces razpadanja taknih segmentiranih skupnosti, ko se zanejo usmerjati k nasprotnemu ekstremu, fragmentaciji. Posamezniki in skupine se vse bolj navezujejo navzven, to pa relativizira skupnostne bariere in tradicionalne identitete ali pa jih celo odpravlja. Socioloko opozorilo, da gre najverjetneje za ireverzibilen proces, ni miljeno kot tolaba. Take spremembe so najbolj problematine ravno v okoliinah, ko se ustaljene in nespremenjene socialne mree nemudoma znajdejo pred izjemno spremenljivimi in nepredvidljivimi izzivi (modernizacije). Takrat postanejo takne skupnosti nevarne sebi in drugim. Predmoderna socialna omreja dobro vzdrevana, po obsegu celovita, s tradicijo upravievana in z recipronostjo negovana se pred vdorom zunanje kompleksnosti branijo s trebljenjem. To je mreni refleks delovanja po naelu e ve istega. Trebljenje je nekaken socialnoimunski odziv na krizne razmere, pri katerem se omreja istijo s potenciranjem ravno tistih lastnosti v obstojeih vezeh, ki so tudi sicer e najbolj
In this essay the author Sreo Drago concentrates on the attitude towards the Muslim community in Slovenia and the policies of the Ljubljana town authorities regarding the construction of a Muslim cultural center (including a mosque that would be the first such building in the country). The analysis included the major Slovenian media. His conclusions regarding media reporting are by no means dramatic. Compared to the entire corpus of texts that were in some way or other related to Islam, the problematic or unacceptable articles have been few in number even after September 11, 2001. How-
Avtor prispevka je doktor sociolokih znanosti in predavatelj obe sociologije na Visoki oli za socialno delo. Njegovo znanstveno in strokovno delo se usmerja predvsem na dve podroji, na sociologijo religije in na socialno delo. V zadnjih objavah se ukvarja z drubenimi neenakostmi in socialnim kapitalom. The author holds a PhD in sociological science and is a lecturer of sociology at the School for Social Work in Ljubljana. His scientific and expert work is focused on two fields, sociology of religion and social work. In the recent publsihed work he has primarily written about the question of social inequality and social capital. e: sreco.dragos@uni-lj.si
36
ever, these rare examples are nevertheless conspicuous, so their insignificant number does not make them harmless. In fact, such articles could have an important influence on the attitude of the public and consequently affect official policies (also discussed in this essay), hence the subject should be approached with all seriousness. The articles analyzed incite intolerance in three ways: 1. through humor 2. through stigmatization 3. through dichotomization In the majority of cases, intolerance is expressed using one of the above methods or a combination of two methods, and only rarely using all three methods. The choice of method determines the structure of the text. The author also points out that the said methods are not harmful as such (as techniques). They incite intolerance only when they appear in a specific social context. Social context therefore plays a key role, and it is determined by four factors: > the intention underlying the text; > the social distance maintained by the author towards the groups against which his/her article is directed; > sensitivity of the public to that specific type of message; > the political framework in which they appear. The effect of intolerance is achieved by means of humor in such a way that content with a negative value is presented as funny. The analysis has shown that a humorous effect is most often achieved through interference, inversion and repetition. The second technique, stigmatization, relies on one and the same basic structure in all constructs of this type. Its two mainstays are the process of group identification, which is psycho-social, and inter-group relations that are socially determined.
pogoste, ki so tipine, s katerimi si njihovi lani krepijo kolektivno samopodobo, in s tem lastnosti, ki jih imajo mreni akterji obilo e od prej. Na primer, kjer so sosedje solidarni, si v krizi e bolj pomagajo; kjer so nezaupljivi do tujcev, so v krizi e bolj nezaupljivi; vloga grenega kozla, ki jo delegira skupina, je sorazmerna s krizo skupinske identitete, itd. Hrbtna stran dodajanja e ve istega pa je izloanje druganega. Hkratno dodajanje in izloanje sta dve strani iste medalje (trebljenja). Zato pomeni krepitev socialnih mre na tradicionalnih osnovah v kriznih razmerah izkljuevanje drugih in druganih iz psihinih in socialnih razlogov. Iz psihinih zato, ker druganost vselej pomeni vejo verjetnost nepredvidljivih reakcij in je kot taka sprejemljiva za veino le v stabilnih razmerah, medtem ko postane v nestabilnih gronja. V socialnem smislu pa gre za omejevanje dostopa do kljunih virov (bogastva, moi, ugleda), kar se v kriznih razmerah regulira z bolj rigoroznim statusnim zapiranjem pred tistimi, ki ne spadajo v na krog ali pa vanj ne spadajo povsem. Zato so v nenadnih in korenitih spremembah okolja vedno na udaru najprej notranje manjinske kategorije, jezikovne, verske, kulturne, etnine. Pri tem so seveda med manjinami najbolj ogroene tiste, ki so hkratne nosilke ve manjinskih statusov. Zato je v Sloveniji lae biti npr. deklariran kristjan kot deklariran ateist ali pa agnostik, saj je prvih okrog 70 %, ateistov je od 5 do 17 % (odvisno od ostrine merila), agnostikov pa ne ve kot 7% (SJM 02/2). e tee je biti musliman. Pripadnikov muslimanstva oz. islamske verske skupnosti je le okrog 1 odstotek prebivalstva in ti povrh govorijo e drugaen materni jezik, imajo drugane kulturne navade, izhajajo iz druganega etninega porekla, ne jedo kranjskih klobas in zagotovo bi se e kaj nalo. Muslimanom na Slovenskem ne pomaga niti bog, eprav je isti kot pri 70 odstotkih Slovencev. Muslimani so nosilci raznih atributov manjinskosti, zato so drugani; zapostavljeni pa so, ker se vrednotenje te druganosti dogaja v specifinem, t. j. v slovenskem kontekstu (ki ga dobro povzema Janarjeva sintagma). Prav posebnost slovenskih razmer je glavni vzrok zapostavljanja muslimanske druganosti pri nas (niso pa vzrok npr. mednarodne okoliine, teroristini dogodki, amerika politika bushizma, teokratskost islama, konfliktnost civilizacij, globalizacija, izkorianje, itd.) in to hipotezo bomo v naslednjem razdelku preverili na primeru tiskanih medijev. V zadnjem razdelku pa na primeru uradne politike. Analiza tiskanih medijev se omejuje na asopise Mladina, Mag, Druina, Primorske novice in Dnevnik ter zajema obdobje od 11. septembra 2001 do februarja 2002. Analiza uradne politike do obravnavane teme pa je omejena na najbolj indikativen dogodek v zvezi z interesi muslimanske manjine pri nas, ki se je zgodil v lanskem letu.
37
Besedilo nala podajam tako, da pozornost usmerjam od precej nedolnih in obrobnih stvari preko resnejih pa vse do najbolj dramatinih. Pri tem stopnjevanju lahko lovek, ki nima asa, brez kode preskoi naslednje poglavje in se takoj loti zadnjega, saj je prav v njem izvor celotnega problema.
TISKANI
MEDIJI
Splona ugotovitev nikakor ni dramatina. Po kriteriju frekvence nesprejemljivih vsebin (na raun muslimanskih atributov) je podoba tiskanih medijev precej dobra, pozitivna, profesionalna. Problematini in nesprejemljivi zapisi, ki jih navajam v tem razdelku, so tudi po lanskem 11. septembru zelo redki, e jih primerjamo s celotno koliino besedil, ki so kakor koli povezana z muslimanstvom. So pa opazni!1 Zato kljub koliinski nepomembnosti niso nedolni in jih je treba jemati resno, saj lahko pomembno oblikujejo javnomnenjsko nestrpnost, e zlasti v povezavi s politiko, ki je obravnavana v zadnjem razdelku. Analizirana besedila, ki posredno ali neposredno zbujajo nestrpnost do muslimanstva, dosegajo nameravani uinek na tri naine: 1. s humoriziranjem 2. s stigmatiziranjem 3. z diptihoniziranjem. Najpogosteje se nestrpnost izraa z uporabo enega ali dveh nainov, redkeje s kombinacijo vseh treh. Navedeni naini so pomembni zato, ker je od njihove izbire odvisna tudi struktura besedila, naravnanega v eleno smer, ki jo doloi avtor(ica). Pri tem seveda velja, da naini humoriziranja, stigmatiziranja in diptihoniziranja niso nevarni e sami po sebi (kot tehnike). Nestrpnost povzroajo ele v socialnem kontekstu, v katerem se preigravajo. Kljuen je torej socialni kontekst, ki je doloen s tirimi okoliinami: > s pripisanim namenom, ki ga besedila vsebujejo, > s socialno distanco avtorja do skupin, proti katerim je njegov izdelek usmerjen,
1 Dejstvo, da je veina negativnih primerov iz enega asopisa (Mag), izhaja iz same strukture empirinih podatkov, ne pa iz uporabljene metode. Metoda je kvalitativna in sestavljena iz treh glavnih (zaporednih) postopkov: 1. evidentiranje vsega gradiva, ki je kakor koli povezano (vsaj) z enim od treh atributov, s teroristinimi dogodki dne 11. septembra, z islamsko religijo ali pa z muslimansko kulturo oz. skupnostjo v nai dravi ali zunaj nje; 2. klasificiranje evidentiranega gradiva po kriteriju kakrne koli nenaklonjenosti do omenjenih atributov, ki so v asopisnih tekstih izraeni v kakrni koli obliki in ostrini; 3. interpretacija in kvalifikacija kategorij z najvijo stopnjo nestrpnosti.
Various designations along with the direction of the stigma are subsequently attached to such a construct. Dichotomization, the third technique, shares certain features with stigmatization, stereotyping and black-andwhite simplifications, but it is not identical to those and should be differentiated. The technique of stigmatization places stress on attitude. In other words, it functions in such a way that the stigma attached to a target group is aimed at destroying the social values of that group. But one significant characteristic of such a construct is that coherence of the content (assertions) and the logic of presenting ideas are either pushed to the background or absent. In contrast, the technique of dichotomization employs the opposite approach: analysis and interpretation of reality are at the forefront, but these are carried out in such a way that the selection of facts is biased, enabling the author to conjure the desired image of reality which serves specific interests. In this case the concern for coherence and logic is present because it determines the degree to which the method will be convincing, in contrast to stigmatization, which relies on an emotional note. If dichotomization is coupled with social power (which enables the enforcement of such constructs on others), then we speak about ideology. In the case of dichotomization it is not necessary that its agent have access to the source of power; it suffices that he/she is motivated by an interest in presenting biased interpretations. Even though all three techniques of intolerance structuring are obviously present in the print media, it is still possible to assert that their rate of appearance is not dramatic. In addition, they are virtually entirely limited to the weekly Mag, a magazine that straddles the border between a political magazine and a tabloid. More alarming are the results of the analysis of urban policies, that is
38
to say, the attitude of urban authorities towards the construction of a mosque. The initiative for a mosque is now ten years old. Throughout this time the members of the Muslim community have displayed an incredible amount of patience, tolerance and cultural dialogue, but the process has not progressed an inch, so the location for the mosque is still being sought. According to the latest public opinion surveys, the public is polarized on this issue. Certain representatives of the town authorities disapprove emphatically of the idea. There were a number of discussions held about every conceivable argument why the construction of a mosque would be harmful for the Slovene national character. These arguments can be divided into five main types summarized below, and representing the structural characteristics of all kinds of ethnicism and racism. > The argument of the zero total implies that cultural, social and physical spaces as well as other main assets available to a specific society ranging from material to symbolic are limited; this means that the greater the amount of assets possessed by non-Slovenes, the less will be accessible to Slovenes, and vice versa. > The sanitary-environmental argument sees the cultural landscape as a complex of specific and distinguishable physical, social and cultural interrelations in a specific region. In Slovenia, this landscape is conspicuously Slovene in character. Since Slovene national traits must be preserved, and since nonSlovene elements (like a mosque and a minaret) would ruin the Slovene character of this landscape, they do not belong there. > According to the assimilation argument, harmonious co-existence of various cultures is impossible without assimilation in the long
> >
z dojemljivostjo publike za to vrsto sporoil, s politino regulacijo, v kateri se vse to dogaja.
Kljub temu da na socialni kontekst opozarjam le v uvodu, ne smemo pozabiti, da prav socialni kontekst naredi pisne izdelke kodljive. V nadaljevanju se osredotoam na humoriziranje, stigmatiziranje in diptihoniziranje kot naine pisave, ki jih lahko za tukajnjo rabo preprosto definiramo kot izrazne veine oz. besedilne tehnike uinkovanja na bralce. Poglejmo si jih po vrsti.
Humoriziranje Uinek nestrpnosti se z uporabo humoriziranja dosee tako, da se negativno vrednotene vsebine poskuajo prikazati kot smene. Humoriziranje torej sestavljata dva splona postopka, vrednotenje in (o)smeenje. Iz tega izhaja prva ugotovitev: pri obeh postopkih, ki proizvedeta vrednost in smenost, ne gre za lastnosti, niti stvari, niti ljudi, ampak za razmerje med njimi. Vrednotenje je opremljanje pomenov s predznaki zaelenosti in nezaelenosti, to pomeni, da smo vselej mi tisti, ki pripisujemo s plusi in minusi opremljene pomene ljudem in stvarem. Kava je grenka zato, ker na obseni lestvici obutij vselej jaz doloim konkreten okus kot grenek, kar naredim zato, da se pri kvalifikaciji (ne/okusnosti) ki je odloilna za sprejem ali zavrnitev ne spopadam z neskonno paleto monih odtenkov. Torej bi pravilneje moral rei: kava mi je grenka, saj je grenka zame, jaz sem jo naredil takno. Enako je z rasizmom, z ljubeznijo ali pa s tehnikami smeenja. Zato lahko za smeno naredimo kar koli, resnino ali namiljeno lastnost, vrlino ali slabost, dogodek, osebo, skupino ali kategorijo ljudi. V tem razdelku so predmet zanimanja samo tisti naini, pri katerih je funkcija humoriziranja uporabljena za znievanje socialne vrednosti predmeta osmeenja oz. ugleda, ko gre za ljudi. Humoriziranje neesa ali nekoga se dosega s tremi tehnikami: z interferenco (a), z inverzijo (b) in z repeticijo (c). a) Z interferenco proizvedena humornost se kae v zelo razlinih oblikah, katerih skupna lastnost je, najkraje reeno, da primerjamo neprimerljivo. To se obiajno dela z opozarjanjem na kakno skrajno nepomembno, drobno, obrobno, sluajno, a lahko tudi pogosto, trajno in splono vsekakor pa nebistveno podobnost med neprimerljivimi situacijami, lastnostmi, osebami oz. stvarmi, med katerimi sicer ni nobene zveze. Primer vica iz te kategorije na raun oseb v slovenskem parlamentu je iz Maga: Po teroristinih napadih na ZDA so v slovenskem parlamentu poslancem in poslankam strogo prepovedali prdenje. Spodrsljaj se po novem imenuje spustiti bin Ladna (pod. Mag). To je tipini primer politinega
1.
39
vica, ki poskua delovati humorno z uporabo interference, ki je v tem, da se dve povsem razlini in neprimerljivi vrsti dejanj prikaeta kot podobni ali celo enaki na podlagi nezaelenosti kot njune edine skupne lastnosti. Dogodka terorizem in prdenje v parlamentu nista zaelena za veino ljudi, zato poskua avtor z namigom o njuni povezavi dosei humorni uinek, ki je naperjen proti osebam, podrtanim v citatu. Zdi se, da je citirani vic tako nedolen, da bolj ne more biti, in da bi mu mogoe lahko oitali zgolj pomanjkanje tega, kar je razlog za njegovo objavo: smenost. A ni nujno, da take vrste al ostanejo v vseh primerih povsem nedolne. Povezovati bin Ladna s poslanci in poslankami lahko kljub abotnosti povezave vodi v ustvarjanje stigmatiziranja prek asociacije s terorizmom, ki ga pooseblja bin Laden. To ime zbuja tudi asociacijo na islamski fundamentalizem, zato bi lahko v druganem kontekstu, npr. etnino zaostrenih odnosov, dobil isti vic precej resnejo konotacijo. Skratka, iste ale imajo v spremenjenih okoliinah spremenjene uinke, in na to moramo misliti, e ko jih delamo. Ni vseeno, e si vice npr. o Mujotu in Hasotu pripovedujemo v nekonfliktnih razmerah ali pa, denimo, sredi etninega ienja. Z isto besedilno tehniko lahko v druganem kontekstu drugae uinkujemo na bralce in enako velja tudi za ale o terorizmu, muslimanih ali bin Ladnu. Zato so imele enake ale, ki so jih na temo dogodkov 11. septembra objavljali tako v tedniku Mladini kot v Magu, povsem razlien uinek. V Mladini so bile uporabljene na raun bushizma z namenom odklanjanja militaristino nevarne in intelektualno plitve politike amerike vlade, medtem ko so enake vice v Magu uporabljali za obraunavanje z domaimi politinimi nasprotniki. Oboje je seveda dopustno, nedolno in kratkoasno. A ni nujno, da tako tudi ostane, e se okoliine spremenijo. Samostojni smo le pri kreaciji al, ne pa okoliin in uinkov. Tudi druge primere iz te kategorije najdemo v Magu, ki je sproduciral nekaj al z uporabo muslimanskih atributov na interferenen nain, npr. s trditvijo, da se proti akcijam islamskega fundamentalizma ne da boriti drugae, kot da dravo napadalko bombardira s svinjskimi kraami in alkoholom; ali pa duhovienje o usmrtitvi muslimanskih morilcev z vbrizgavanjem alkohola in svinjske krvi v ile. Poskus avtorja je, da bi z ujemanjem oz. krianjem dveh neprimerljivih stvari (ivilskih izdelkov na eni strani in nasilnih dejanj na drugi) dosegel humorni uinek zato, ker kljub neprimerljivosti alkohola in kra z bombardiranjem in usmrtitvami velja, da po 11. septembru vsi navedeni pojmi asociirajo na muslimanstvo.
run, so assimilation is realizable, self-explanatory and nothing beside assimilation is acceptable. Needless to say, it presupposes that the minority should adapt to the majority, and immigrants to native inhabitants, rather than the other way round. > The anti-colonization argument maintains that immigrants coming from a specific ethnic or cultural region tend to settle in ethnically closely knit areas with the objective of spreading their own culture. Since tolerance for this process is inversely proportional to the success of assimilation, Slovenes should oppose it if they want to protect the Slovene national character. > The paternalistic argument says that in every society the majority has the responsibility to take care of the minority, and it is no different in the case of Slovenia. To paraphrase the attitude of town authorities, we (town authorities) know best what are the interests of the Muslims. If we think that the selected location is not suitable for the mosque, even though the Muslim community thinks that it is, then that location is not suitable. If we deem that Slovenes could feel threatened because of the presence of a mosque, then it is our duty to protect them and prevent the construction of the mosque. The conclusions can be summarized as follows: 1. The attitude towards Islam is a politically delicate subject (in the sense explained at the beginning of this summary). 2. An intolerant attitude towards the Muslim community is obvious in Slovenia. 3. Intolerance towards Islam is not the result of the September 11th events, but existed prior to it. 4. Intolerance is not produced only
40
through harmful events but also through the absence of events (e.g. non-construction of the mosque). 5. Intolerance is generated through politics and reproduced through the media. 6. In Slovenia, the opposition of the Catholic church to Islam is greater than the opposition of Islam to the Catholic Church (see Drago 2001a). 7. Since responsibility always goes hand in hand with authority, those most responsible for the emergence of intolerance are the largest and most influential political parties that form the government coalition and have had the reins of power in their hands for the longest period of time. As regards the religious community, those most responsible are the representatives of the majority religion.
b)
c)
Kdor misli, da se je avtorju humor posreil, si lahko zamisli podoben vic, denimo, na raun katolikov. Recimo, da bi kdo posnemal magovski humor z nasvetom, da si naj katoliki, e hoejo zares obutiti Kristusa, svoje hostije vtaknejo v vse telesne odprtine, e saj gre v obeh primerih za uporabo telesa. Je to smeno, je to nesramno ali pa kaznivo zaradi alitve verskih ustev, ki bi jo bilo mogoe sodno preganjati? Kako bi na to vpraanje odgovorilo urednitvo Maga? Poanta: isto vpraanje si je treba postavljati tudi pri alah na raun muslimanov. Inverzija je ustvarjanje humornega uinka z nepriakovanim obratom v poloajih, vlogah ali asociacijah. Oziroma, kot je opazil e Henri Bergson (1977: 61) zamislite si nekaj oseb v doloenem poloaju: e naredite, da se poloaj preobrne in da se vloge zamenjajo, dobite smeen prizor. Teroriste, ki so na letalih napadli WTC, so v Magu imenovali za tapetnike, ker so imeli v rokah tapetne noe. Inverzija je v tem, da se zaradi te okoliine teroristi poimenujejo z oznako za delavce, ki polagajo tapete in ki seveda s terorizmom nimajo zveze (enak postopek inverzne tehnike je uporabljan v tretji kategoriji, le da tam ne gre ve za humor). Z inverznim uinkom rauna tudi oznaka, ki jo je urednitvo Maga pripisalo muftiju islamske skupnosti v Sloveniji, v kateri je reeno, da Osman ogi ni najbolj sreen zaradi predstave o muslimanih kot krvoloni teroristih. Zakaj trditi, da imenovani ni najbolj sreen, namesto da bi se reklo, da je npr. razoaran, jezen ali zgroen? Oitno zaradi nameravanega smeenja razmer, na katere je opozoril ogi eprav so v resnici zelo resne ko se ogorenje nad krivino, nesreno, neresnino in resno trditvijo (o enaenju vseh muslimanov s teroristi) preobrne v sreo kot povsem nasprotno obutje od ogorenja, in sicer z namenom, da bi se humorni uinek dosegel z inverzijo enega ustvenega stanja v drugo (ogorenje srea). Namen te slaboumne ale je nedvoumen: s smeenjem minimalizirati teo protesta, ki ga je izrekel ogi. Repeticija proizvaja humornost s ponavljanjem iste fraze, refrena, pronje ali poloaja, ki se dogajajo nespremenjeni vekrat zaporedoma, npr. na odru, v filmu ali v pripovedi. Primerov te vrste v tisku ni bilo, razen e npr. ne mislimo, da je pogosto oznaevanje politinih nasprotnikov s teroristi (po 11. septembru) humorno. Dejstvo je, da ima pogosto ponavljanje istih zmerljivk na isti nain proti istim nasprotnikom inflatorne uinke, ki delujejo humorno prav zato, ker je avtorjev namen diametralno nasproten. To je glavni razlog, da bivih politinih stigem, kot sta npr. udbomafija ali nomenklatura, ni ve v
41
dananjem politinem besednjaku; v nasprotju z obdobjem pred nekaj leti, ko so bili ti izrazi tako zelo aktualni, da so celo na ministrstvu zaposlili posebnega eksperta za udbomafijo (E. Ravnikar). Vendar pa se je treba zavedati, da je meja med smeenjem nasprotnika in (samo)osmeenjem avtorja zelo nejasna. Zaradi te okoliine velja, da slabih vicev ni. Smenice so lahko samo dobre ali pa sploh niso smene, zato bomo primere ponavljajoih se stigmatizacij kljub morebitnim humornim konotacijam obravnavali pod kategorijo 3.
Stigmatiziranje V nasprotju s prejnjo kategorijo, pri kateri je lo za poskuse smeenja, imajo postopki proizvajanja stigem resneje posledice. Dogodki 11. septembra lani so bili tudi pri nas vekrat uporabljani za diskvalifikacijo politinih ali verskih nasprotnikov na domaih tleh. Trije razlogi so, da vkljuimo v to analizo tudi tiste primere, ko neposredna tara stigmatiziranja ni muslimanska skupnost ali islam: > Ker je stigmatiziranje z uporabo atributov teroristinih dejanj na ameriki WTC lahko usmerjeno proti muslimanski skupnosti tudi v primerih, ko je stigma narejena in namenjena za koga drugega in muslimani niso njena neposredna tara. Stigmatizacijski konstrukti na temo islamskih teroristov lahko kadar koli spremenijo svojo taro, ne da bi bilo treba spreminjati samo vsebino konstrukta. Pri stigmah sprememba ciljne skupine ni pogojena niti s funkcionalno niti s strukturno spremembo konstrukta. > Ker je stigmatiziranje nevarno zaradi trojnega uinka: najprej zaradi neposrednega namena socialne diskvalifikacije, drugi zaradi zamegljevanja dejstev, ki so v stigmatizacijskih konstruktih praviloma namensko izkrivljena, in tretji zaradi verjetnosti socialnega izkljuevanja ali celo diskriminacije v primerih, ko ima izvajalec stigmatizirajoega postopka vejo mo od stigmatizirane tare (zato je stigmatiziranje pogosta sestavina ideologij in nasilnih dejanj). > Zaradi velike prironosti in prilagodljivosti (manipulativnosti) stigmatizacijskih konstruktov, saj je njihova temeljna struktura v vseh primerih enaka, medtem ko so kvalifikacije, ki se uporabljajo v teh konstruktih, povsem poljubne in zamenljive.
Trditev iz zadnje alineje, da je temeljna struktura pri vseh stigmatizacijskih konstruktih enaka, se nanaa na dve dimenziji, na katere avtorji konstruktov navesijo specifine kvalifikacije s smerjo delovanja stigme vred. Prva dimenzija je skupinsko identificiranje in je psihosocialno pogojena, druga dimenzija konstrukta pa je in-
2.
42
terskupinska relacija, ki je drubeno doloena. Pomen prve dimenzije izhaja iz dejstva, da ljudje sebe in druge zaznavamo veinoma skozi pripadajoe skupine, v katerih smo; skozi takno optiko (pripadnosti) si ustvarjamo tudi primerjave v razlikah in podobnostih med nami in drugimi. Druga dimenzija, ki jo doloajo obstojee relacije med skupinami, pa vpliva na kvalifikacije, s katerimi se stigmatizirajoi konstrukti opremijo vsebinsko in vrednotno. e je npr. skupina, ki ji pripada proizvajalec stigme, v razmerju s skupino stigmatiziranca v kompetitivnem, konfliktnem ali agresivnem drubenem odnosu, potem bo stigmatizacijski konstrukt drugaen kot v primeru neproblematinega ali celo solidarnostnega odnosa med obema skupinama. V prvem primeru se bo vsebina stigme zelo verjetno posploila na vse pripadnike skupine, ki ji pripada stigmatizirana tara, in zato bodo pripisane kvalifikacije bolj splone in trajnostne veljave (kot npr. etnine, verske, rasne, druinske, stanovske, razredne lastnosti). V primeru neproblematinih relacij med skupinama stigmatizatorja in stigmatiziranca pa so pogosteje bolj individualizirane kvalifikacije, ki se sklicujejo na povsem doloeno lastnost tare ali na posamini dogodek, ki je z njo povezan. Primeri: Slab mesec po lanskem 11. septembru je Druina (7. 10. 01) objavila intervju z dr. Ocvirkom, katolikim teologom, ki pojav islamskega terorizma pojasnjuje takole: najprej navede stalie, da je kranstvo religija in sploh edini sistem, ki uspeno regulira nasilje, ga ne podvaja, to pa zato, ker prizna tari status rtve na enak nain, kot je to pri Kristusu, ki je na kriu nedolen umrl. Zato pri zmanjevanju nasilja laina druba pomeni korak nazaj, e ne priznava te logike priznavanja rtve. Avtor v nadaljevanju pojasnjuje tudi vzroke za nastanek terorizma: zanj je religija zlasti kranska nosilka in ustvarjalka civilizacij prav zato, ker ima v sebi dovolj protistrupa proti nasilju. Glavni problem pa je, da se danes verstva sooajo z militantnim, fanatinim laicizmom. Ta si prisvaja dravno mo zato, da bi religijo stisnil v kot. Iz tega izhaja dejstvo, da je porast islamizma znamenje, da se lani religij utijo tako ali drugae ogroeni, in od tod tudi pretirana, nerazumna dejanja. Zato je treba opozarja avtor odpraviti sam vzrok: nehati se mora nasilje, ki ga laicizem zganja nad verniki, ravno takno nasilje pa je najveje pri nas, kjer prevladuje laicizem v trdi obliki, kar se dogaja na primer v pokomunistinih drubah. Skratka, dr. Ocvirk trdi tole: > religijski sistemi imajo ustrezneji odnos do nasilja in rtve kot nereligijski in kranstvo ima najpravilneji odnos, ki je ustrezneji od vseh religijskih in nereligijskih sistemov
43
> >
za nasilje, tudi za versko, je najbolj odgovoren militantni in fanatini laicizem, ker izkoria dravno mo nad verniki, najtri laicizem je v postkomunistinih drubah.
Ko se je o zgornjih tezah v Druini razvila polemika, je dr. Ocvirk slovenske sociologe oznail s stigmo, sestavljeno kar iz tirih terminov: oital jim je, da so protikatoliki laicistino-ateistini fundamentalisti (nakar je to stigmo celo razglasil za analitino orodje za razumevanje).2 To je oitni primer sintagme, v kateri se stigmatizirajoi uinek poskua dosei s kopienjem izrazov, ki v slovenskem prostoru oznaujejo nesprejemljive lastnosti. Nazorni in tako reko olski primer stigmatiziranja je tudi zapis dr. Markea v Magu proti politinim nasprotnikom. Najprej govori o afganistanski vojni, nakar bralce opozarja na Miloeviev odnos do politine opozicije, ki je bil v tem, da se nanjo sploh ni odzival z argumenti, ampak jo je nenehno oznaeval kar za faiste: Miloevi je za opozicijo eksplicitno uporabil, natanneje reeno, redno uporabljal, besedo faisti takoj v naslednjem stavku pa isti avtor zapie lastno preprianje, da talibanizem mule Omarja, Miloevieva postkomunistina, to je nacionalistina diktatura ter Mirovni intitut Jaluieve in Kuzmania v Sloveniji imajo vsaj en skupni imenovalec: faizem. Na koncu citiranega zapisa pa avtor e dodaja, da je govor o faizmu krinka za ideoloki terorizem (Mag 47/01). Tudi to je tipini primer (enak prejnjemu iz Druine) tehnike sneene kepe, s katero hoe avtor s kopienjem podobnih stigem poveati uinek. V citiranih treh stavkih je zlepljenih kar devet izrazito stigmatizirajoih izrazov, kar je gotovo svojevrsten rekord glede na koliino uporabljenih besed. Avtor je izbiral stigme s imbolj negativno konotacijo in jih nala zdrueval v iste stavke. Iz primera pa je tudi razvidno, da pri taknih konstruktih ni potrebna nikakrna logina zgradba, e ve, potrebna ni niti najmanja skrb za to, da bi se ustvaril vsaj videz loginosti besedia. Le tako si lahko razloimo, da isti avtor najprej obsoja pavalno uporabo faizma (pri Miloeviu), nakar e takoj v naslednjem stavku sam oznauje politine nasprotnike za faiste, nekaj stavkov pozneje pa trdi, da v resnici ne gre za faizem, ampak za terorizem. A kakno zvezo ima navedni primer z odnosom do muslimanstva? Pomembno, eprav posredno. Prej je bilo reeno, da spreminjanje tare stigmatizirajoih konstruktov ni pogojeno s spremembo strukture samih konstruktov. Ko se enkrat ustvari kultura, v kateri lahko zaradi dogodkov 11. septembra stigmatiziramo politine nasprotnike, potem so ogroeni tudi tisti, ki so na margini v socialnem,
2 Gl.: Druina, 23. IX., 7. X., 21. X. in 28. X. 2001, str. 21.
44
tevilnem, etninem, verskem ali kaknem drugem smislu. Spomnimo se npr. izjave e enega doktorja, tokrat za alkoholizem: Noben psihoterapevt nima kaknih muslimank na kavu, zavoenih. Samo lepe in bogate. S to izjavo je hotel dr. Rugelj opozoriti na dejstvo, da sta ponudba in povpraevanje po psihoterapevtskih storitvah omejena na vije sloje, in da bi poudaril (svoj) odpor do nijih slojev, jih je ponazoril z zdruevanjem treh atributov: muslimanskost, enskost, zavoenost. To je za dr. Ruglja sinonim manjvrednih uporabnikov psihoterapevtskih storitev. Dejstvo, da muslimanke niso nujno zavoene, ampak so lahko tudi lepe in bogate, je v Rugljevem konstruktu nepomembno. Veino stigmatizirajoih konstruktov iz te kategorije najdemo v reviji Mag in se nanaajo na vse tiste, ki se ne strinjajo z revijo Mag. Veina teh konstruktov, ki so nastali po lanskem 11. septembru, se sklicuje na atribute, ki so tako ali drugae povezani z 11. septembrom. Primeri iz Maga: antiglobaliste oznauje za oboevalce terorizma; o bivem gibanju neuvrenih trdi, da je krivo za ves svetovni terorizem; hkrati oznauje za teroriste slovenske leviarje in dogmatske boljevike zato, ker so dobili denar od kapitalista Georgea Sorosa; e ve, slovenski leviarji povrhu e laejo, saj nai leviarji ne priznajo, da so teroristi; tudi nacionalno televizijo in dravni parlament doli povezave z najbolj znanimi teroristinimi tolpami na svetu; dejstvo, da predsednik stranke ZLSD, ki se zavzema za vstop v Nato, hkrati tolerira v lastnih vrstah strankarski podmladek, ki nasprotuje vstopu v Nato, je oznaeno za testo za teroristina opravila; skratka, v Magu trdijo, da celoten slovenski prostor vasih bolj pripada talibanom kot evropski civilizaciji, o tej trditvi je osrednji analitik v tej reviji dr. Marke celo preprian, da to ni samo neobvezna fraza; talibanske sledi iz Kabula ne vodijo le v Moskvo, temve tudi v Ljubljano.3
Diptihoniziranje Diptihoni so dvodelne tablice za pisanje, ki so jih uporabljali v antinem Rimu. Oba dela je bilo mogoe sklopiti in so bile reliefno okraene za doloene, pogosto verske namene; enako se je reklo tudi dvodelnim oltarnim podobam. e si te konstrukcije zamislimo v pisni obliki, potem dobimo primere, obravnavane v tem razdelku. V tem smislu lahko diptihoniziranje opredelimo za takno vrsto miselnega odnosa do realnosti, ki je zaradi interesne motiviranosti reducirana na dva pola (ekstrema), vrednotno kvalificirana z nasprotnimi oznakami. Diptihoniziranje je treba razlikovati od stigmatiziranja, stereotipiziranja in od rno-belih poenostavitev. Vse tri vrste konstruk3 Vsi citati iz Maga so iz naslednjih tevilk te revije: 38/01, 39/01, 41/01, 42/01, 45/01, 47/01, 50/01, 1/02.
3.
45
tov je zaradi podobnosti teko razloiti, eprav niso eno in isto. V prejnjem razdelku smo videli, da gre pri stigmatiziranju predvsem za odnos, t. j. za delovanje v smislu lepljenja stigme na druge z namenom, da taram zbijemo njihovo socialno vrednost; pri tem velja, da je pri tvorjenju takega konstrukta znailna brezbrinost za vsebinsko koherentnost trditev in za logiko podajanja misli, saj je pogosto potisnjena v ozadje ali celo povsem odsotna. Pri diptihoniziranju je drugae: v ospredju je skrb za analizo oz. interpretacijo realnosti na nain, ko s pristranskim odbiranjem dejstev (na raun neizbranih) ustvarimo eleno podobo realnosti, ki naj bi rabila zadovoljevanju doloenih interesov. Tu je skrb za koherenco in logiko ohranjena, saj je od nje odvisna stopnja prepriljivosti, drugae kakor pri stigmatiziranju, ki deluje bolj na ustveni pogon. e se diptihoniziranje povee e z drubeno mojo (da se lahko tak konstrukt vsiljuje drugim), potem imamo opraviti z ideologijo, sicer pa ne. Za diptihoniziranje ni nujno, da ima akter dostop do virov moi; zadostuje e, da je interesno motiviran za pristransko interpretacijo. V nasprotju z omenjenimi konstrukti, ki so vselej nevarni, gre pri stereotipiziranju in rno-belih poenostavitvah za tehnike, ki niso nujno kodljive. e reem, da je prejnji mesec bilo vreme bolje, kot je ta mesec, sem se s tehniko rno-bele poenostavitve izognil zelo kompleksni analizi vsakdanjih vremenskih slik za oba meseca in redukciji obsenih vremenskih statistik na pojme dobro/slabo; e si s tem pomagam pri klepetu s prijatelji, ko se vrnem z dopusta, ni nikakrne kode. Podobno je pri uporabi stereotipiziranja, ki je, tehnino reeno, izpopolnjena varianta rno-bele poenostavitve. Ko rno-beli sliki dodamo iluzijo globine, npr. tako, da nariemo sence in skrajamo dozdevno oddaljene robove, smo dejansko realnost stereotipizirali in dobili njeno stereoskopsko podobo. Kraje reeno, rno-bela tehnika je poenostavljanje realnosti z odmiljanjem njenih atributov; stereotipiziranje pa je nadaljnji korak, v katerem rno-belo podobo okrepimo z nasprotnim postopkom, t. j. z dodajanjem atributov, o katerih sodimo, da ustrezajo rno/beli razliki. Ni nujno, da je tak postopek kodljiv, lahko pa je. Destruktivni primer stereotipiziranja so etnicizmi in rasizmi; koristno uporabo tehnike stereotipiziranja pa najdemo npr. v Webrovih idealnih tipih kot druboslovnem orodju. Skratka, diptihoniziranje je interesno selekcionirana stereoskopska podoba realnosti, ki se razglaa za nekaj ve. Primeri: Zunanji minister napove novo mednarodno delitev na civilizirani in na necivilizirani ali, e hoete, barbarski, malopridni svet. V interpretacijah dogodkov 11. septembra sta se v medijih uve-
> >
46
>
>
ljavila dva prijema: prvi se je osredotoal na dejavnike nastanka terorizma, od amerikega financiranja bin Ladna do globalizacije, revine itd; drugi pa apologizira ameriko zunanjo politiko in ima vsakrne poskuse refleksije, ki jih ponuja prvi, za opravievanje teroristov in za dodaten napad na ZDA. Pri prvem prijemu je prednjaila Mladina, pri drugem pa Mag. Andrej Aplenc se je v Magu izrecno zavzemal za to, da terorizem nima nobene zveze z nikakrno notranjo ali zunanjo politiko, in mediji, ki opozarjajo na takne povezave, kodujejo slovenskim interesom, saj da je to navadna nesramnost, ki jo berejo tudi Ameriani, in bo zato slovenski ugled v tujini slabi; odnos Sobotne priloge Dela do problematike terorizma uvra isti avtor v najbolj surovo verzijo propagande prejnjega reima proti razrednim sovranikom. e izraziteji postopek diptihoniziranja iste tematike podaja v Magu Charlotta Taft: poimensko nateva mnoge ugledne asopise in vse slovenske kot primer grozljivega odziva na dogodke, ker da samo iejo opraviila. Edini reviji, ki da sta na pravi nain pisali o tej temi, sta po njenem Mag in Demokracija. Avtorica obtouje tudi varuha lovekovih pravic Matjaa Hanka, da zagovarja terorizem. Nekaj tednov pozneje pa smo lahko ravno v Magu prebrali napoved, ki jo je podal magovski analitik dr. Slivnik, da bodo verjetno zaradi tega teroristinega dejanja ez dvajset, trideset let razpadle ZDA, saj je napad na WTC povzroil krizo, ki bo celo dravo in regijo destabilizirala. Ta Slivnikova teza je prva in edina v slovenskem tisku in je dejansko povsem identina bin Ladnovi propagandi, objavljena je bila ravno v Magu in nanjo ni reagiral nihe (niti Charlotta Taft niti Andrej Aplenc). Ugledni profesor gorike fakultete za mednarodne odnose izrecno apelira v televizijski oddaji o terorizmu, da to ni as za kritino dlakocepstvo in iskanje globljih vzrokov vojne in terorizma, kot poroa Dnevnik (2. II. 2002). V Magu objavljajo analize, ki opozarjajo, da je priseljevanje delavcev zgolj islamizacija civiliziranega sveta, saj se, medtem ko je nas edalje manj, priseljenci mnoijo, zahtevajo zase pravice in tako izvaja islam ekspanzijo; razkrinkava se tudi ladja, ki je bila polna beguncev iz Afganistana namenjena v Avstralijo, (kar) ni ni drugega kot skrbno nartovan mnoien nain priseljevanja muslimanov pod krinko beguncev. Isti avtor je preprian, da tudi v Ljubljani imamo stolpnice, kjer so se drugi stanovalci izselili zato, ker se priseljenci iz drugih republik poutijo mone in s svojim vedenjem pritiskajo, da se okolica zane odseljevati; avtor e dodaja, da so v te boje med stanovalci vpletene tudi teroristine organizacije.
47
>
>
Za drugega komentatorja iz Maga je izvor vsega zla islamska vera med Palestinci, ki hoejo zbrisati Jude, ki na istem ozemlju miroljubno ivijo skupaj s Palestinci ve kot pet tiso let; zato avtor podaja diagnozo, ki se glasi: Islamska ideologija je morea gronja ne samo Judom, pa pa vsemu svetu, temu se mora svet upreti. Nekaj tevilk pozneje v Magu isti avtor poziva javnost, da naj za predsednico izvoli kandidatko Barbaro Brezigar, hkrati pa priakuje, da bodo podprle njeno kandidaturo tudi vse ene muslimanov, iveih v Sloveniji, saj so enske v islamu zapostavljene, Barbara Brezigar pa je enska; avtor pravi, da je e as, da tudi muslimanke spoznajo, da nismo ve v srednjem veku ali nekje v Afganistanu. Za komentatorja v Primorskih novicah ne pomeni napad na Manhattnu ni drugega kot uvod v dolgo priakovani (konni?) spopad med Zahodom in Vzhodom, v oitno neizbeno versko (in civilizacijsko vojno med kranskim obestvom in islamom (20. X. 2001).
POLITIKA
Kakno je politino stalie do muslimanov na Slovenskem, se pravi, stalie politinih predstavnikov? Je afirmativno ali je negativno? Je povezano z dogodki lanskega 11. septembra ali je neodvisno od njih? Znailnost slovenske politike (tako notranje kot zunanje) je, da se o koljivih temah nerada izreka. Med nje spadajo tisti problemi, za katere so hkrati znailne tele tri lastnosti: prvi, da o njih e ni izoblikovan konsenz niti na civilni niti na dravni ravni, drugi, da si pri iskanju konsenzualnih reitev politini akterji ne morejo obetati veinske podpore volilcev (ali pa je ta zelo negotova), in tretji, da je tista skupina oz. kategorija ljudi, ki je neposredno zainteresirana za reitev problema, marginalizirana. Odnos do muslimanov je pri nas koljiva tema. Slovenski politiki se o tem izrekajo, le e se morajo. Tak primer je bil maja 2001 na seji mestnega sveta Mestne obine Ljubljana, torej tiri mesece pred napadom na ameriki WTC. Na 27. seji mestnega sveta so obravnavali gradivo o izgradnji islamskega kulturnega centra, v sklopu katerega bi bila tudi damija, edina na Slovenskem. Predvidena lokacija, ki pa e ni odobrena, je na robu ljubljanskega barja ob Cesti dveh cesarjev. To je najbolj zanemarjni del Ljubljane, kjer stojijo rne gradnje najrevnejih Ljubljananov, vrtiki z barakami in centralno regijsko smetie. Sicer je prizadevanje za izgradnjo damije staro e trideset let in vsi poskusi doloitve lokacije za ta objekt so propadli. To je oiten dokaz, da izgradnjo muslimanskega verskega objekta v Sloveniji nartno prepreujejo; vpraanje je le, ali gre za prostorske, za socialne ali za mentalne ovire. Ne pozabimo, da se prav s staliem
48
do muslimanskega verskega objekta izraa odnos do celotne muslimanske skupnosti pri nas. V nadaljevanju si poglejmo zavrnitvene argumente ljubljanskih svetnikov proti damiji (ki so za zdaj e vedno v manjini)4. Kakni so ti argumenti, na kakni logiki temeljijo? Nasprotujoi argumenti ljubljanskih svetnikov spadajo v pet splonih tipov argumentacije, ki jih lahko najdemo v vsaki razviteji obliki etnicizma, ovinizma in rasizma.5 Najprej si poglejmo, za kakne tipe argumentiranj gre, potem bodo na vrsti vsebinske izjave. Tipologija argumentacije: N = argument nielne vsote: kulturni, socialni, fizini prostori in druge kljune dobrine od materialnih do simbolnih so drubeno omejene; iz tega izhaja, da ve dobrin, kot jih bodo imeli Neslovenci, manj jih bo dostopnih za Slovence in narobe. S = sanitarno-krajinski argument: kulturna krajina je pojem, s katerim oznaujemo zaokroeno, specifino in navzven razpoznavno fizino, socialno in kulturno povezanost teritorija; na Slovenskem je takna kulturna krajina SLOVENSKA kulturna krajina; slovenskost je njena specifinost, ki jo je treba ohraniti, zato vanjo ne sodijo neslovenski tujki (moeja, minareti), ker potem kulturna krajina ne bi bila ve slovenska. A = asimilacijski argument: soitje razlinih kultur je dolgorono nemogoe brez asimilacije, ta je na Slovenskem izvedljiva, samoumevna in edino dopustna, seveda le v tem smislu, da se manjina prilagodi veini, priseljenci domainom, ne pa narobe. K = antikolonizacijski argument: naseljevanje priseljencev iz istih etninih in kulturnih prostorov pomeni, da se ti na priselitvenem obmoju naseljujejo v etnino strnjenih obmojih s tendenco irjenja svoje kulture, ki je drugana od slovenske; ker je toleriranje tega procesa obratnosorazmerno z verjetnostjo asimilacije, mu moramo nasprotovati, da zavarujemo slovenstvo. P = paternalistini argument: v vsaki drubi je dolna za manjino poskrbeti veina in tako je tudi v tem primeru, saj mi (svetniki) najbolje vemo, kakni so interesi muslimanov; e sodimo, da lokaci4 Na obravnavani 27. seji mestnega sveta MOL se je odloalo (ele) o sprejetju Osnutka odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto, na kateri je predviden tudi prostor za izgradnjo islamskega kulturnega centra, z verskim objektom vred. Kjub predstavljenim zavrnitvenim pripombam je bil ta dokument ki je pogoj, da se zadeva premakne iz mrtve toke sprejet s 25 glasovi ZA in s 6 glasovi PROTI. Razviteje oblike so tiste, pri katerih dogodki s podroja tovrstnih drubenih patologij niso posamini niti sporadini, ampak vsebujejo naslednje znailnosti: so kontinuirani, kulturno pogojeni, politino podprti, povezani s preprianjem in vrednotami pomembno velikega dela javnega mnenja in frekvenca etnino nestrpnih, ovinistinih ali rasistinih dogodkov je bistveno veja od frekvence druganih dogodkov, naravnanih v nasprotno smer.
49
ja za damijo ni primerna, eprav muslimanska skupnost sodi, da je, potem v resnici ni; e mislimo, da se utegnejo Slovenci poutiti ogroene zaradi izgradnje damije, potem smo jih dolni zaititi in izgradnjo prepreiti. Sedaj pa poglejmo vsebino agumentov za vsak tip posebej. Vsebina je povzeta po stenogramu seje (v oklepaju navajam tudi avtorje izreenih argumentov svetnike in njihovo strankarsko pripadnost).6 Povzeti niso vsi odklonili argumenti, ampak samo najpomembneji, ki ilustrirajo navedeno tipologijo. Tip N namesto lokacije za damijo bi raje rezervirali prostor za gradnjo katolikih cerkva, saj je katolitvo temelj nae kulture in tudi nacionalne identitete, to pa je v nai politiki e vedno zapostavljeno (dr. Janez Vrbovek, Nsi); namesto damije, katere lokacija je sporna iz veih vidikov, bi raje zgradili kakne portne objekte in obnovili tadion (Peter Boi, LDS). Tip S nedopustno je, da bosta dva 30-metrska minareta// trlela iz tele slovenske deelice, ki je po svoji naturi drugana, po svoji kulturni dediini drugana od muslimanske kulturne krajine;7 nesprejemljivo je, da bi se minaret videl iz Murgel; e bo ta minaret zakorail v nae Barje med Ronik, Golovec, Kureek in tako naprej, visoko,// je to korak, da je zakorail Balkan v to deelo// To je pa povezano z nasiljem, to je povezano z odporom, to je povezano lahko s lovekimi rtvami; skratka, postaviti minaret v slovensko pokrajino je tako, kot e bi postavil mediteransko hio z ravno streho na Krvavec pa recimo v Kranjsko Goro ali pa, recimo, eno alpsko, tisto visoko, streno hio dol na obalo. To ne gre. (Joe Snoj, SDS); Murgle ne prenesejo pogleda na minaret, ker so tam zelo nizke hie, atrijske hie (Peter Boi, LDS); predlagana lokacija je nedopustna, ker damija ne spada v slovensko kulturno krajino, to bi spreminjalo videz te nae pokrajine, v bistvu, duha pokrajine bi celo lahko rekel (dr. Anton Jegli, SDS);
>
>
>
> >
6 7
Seja je bila javna. Kljub temu se urednitvo obinskega glasila Ljubljana ni upalo objaviti argumentov z nje. V predloenih nartih ni nikjer govor o 30metrskih minaretih niti o njihovem tevilu, je pa izrecno navedena najvija dovoljena viina vseh objektov: 10 m.
50
> >
visoki minareti so nedopustni, saj so mone tudi damije brez minaretov (Joe Kastelic, LDS); minareti ne spadajo v slovensko kulturno krajino, in ker velja, da damije brez minareta ni, tako kot ni telesa brez glave, potem tudi damije ne sme biti na predlagani lokaciji (Mihael Jarc, Nsi). Tip A ko pride k nekomu v goste, se mora drati njegovih navad: skratka, jaz plediram za to, da e smo pa, e je v navadi, da se oblee in hodi in govori, ko pride v goste k nekomu tako, kot je tam navada, potem plediram za to, da se tak objekt, ki naj kar bo prilagodi nai kulturni dediini, naemu kaj bi rekel nai srednjeevropski usklajenosti in vsem tem zadevam, ki pa v nas ivijo (Joe Snoj, SDS); za muslimana je znailno, da vztraja na svojih ivljenjskih pravilih in se ne prilagodi okolju, kamor je priel// Skratka, musliman se utrjuje (kamor se naseli) in ostaja netoleranten, eprav je gost v novem okolju; tako kot so talibani v Afganistanu uniili budistine kipe, ker so motili njihova verska ustva, enako bi veljalo razmiljati pri nas in se vpraati, ali damija v Ljubljani ne bo motila verskih ustev Slovencev oziroma katolianov (dr. Janez Vrbovek, Nsi); muslimani bi se morali bolj prilagajati nam, saj je to v skladu e z obiajnim bontonom, npr. e jaz pridem nekam v goste, pridem s tistimi roami, ko vem, da jih ima tista gospa rada, ne pa z na primer, e gojijo tam ne vem kaj (Peter Boi, LDS). Tip K muslimani so e zdaj v Sloveniji preve moni, tudi ekonomsko, ne samo tevilno// Ali si zatiskamo oi?, z izgradnjo damije bi bili e bolj (dr. Janez Vrbovek, Nsi); vsi vemo, da je islamizacija ena izmed najbolj agresivnih in ena najbolj divjih ideologij danes na svetu (Joe Snoj, SDS); muslimanska vera je zelo, zelo militantna, zato bi izgradnja moeje v Ljubljani pomenila center in zaetek islamizacije Slovenije, tako kot npr. v Andaluziji, kjer za prvo moejo pridejo naftni ejki in nove moeje (dr. Janez Vrbovek, Nsi); argumentacija za integracijo s segregacijo: predlagana lokacija je neustrezna, ker okolica ni pozidana in bi se v prihodnosti muslimanski objekti lahko irili v okolico s pritekanjem novega kapitala, mogoe iz naftnih deel; zato je treba poiskati lokacijski prostor nekje v e urbaniziranem delu Ljubljane, / / kjer bo ta ekspanzija v bistvu nemogoa (Janez agar, SLS);
>
>
>
>
> >
>
51
>
>
e se dovoli damija, bo kapital zanjo priel iz islamskih drav in tisti, ki daje kapital za take zadeve, potem tudi diktira islamsko versko-politino doktrino; potem se bo pa zgodilo, da se bodo v olah pojavila dekleta v adorjih, in to ne iz modnih razlogov, ampak iz verskih razlogov (Mihael Jarc, Nsi); evropske drave se postavitvi damij niso mogle izogniti, ker so nekdaj kot kolonialne drave kolonizirale muslimanske deele, zdaj pa se zaradi tega utijo dolne pomagati muslimanskemu prebivalstvu: Kaj pa Slovenija? Slovenija ni bila nikoli imeprialna drava. Oziroma imperialistina, in zakaj bi potem pri tem sodelovala? (dr. Janez Vrbovek, Nsi). Tip P predlagani muslimanski center bi e bolj getoiziral muslimane, ker so na tej neurejeni lokaciji barakarske rne gradnje, torej bi muslimanski center e bolj utrdil to getoizacijo in pravzaprav zakljuil ene vrste// trdnjavo (Joe Snoj, SDS); lokacija ni primerna zato, ker njena okolica ni poseljena preteno z muslimanskim ivljem (Mihael Jarc, Nsi); lokacijo je treba zavrniti, sicer bo vzbudila odpor med prebivalstvom, eprav seveda ne gre za to, da bi kratili pravice muslimanski manjini, ki sedajle postaja seveda vse moneja (dr. Anton Jegli, SDS); zaradi pravoasnega odklanjanja damije in opozorila, da bi njena izgradnja povzroila med prebivalstvom spore, se odvezujem svoje krivde za kakren koli te vrste storjen napaen korak (Joe Snoj, SDS); damijo je treba zavrniti, ker je predlagana lokacija zapuena, neurejena, to pa bi bilo ponievalno za muslimane, za to versko skupnost, za te nae sodravljane (dr. Anton Jegli, SDS); damijo je treba zavrniti zato, ker so vse islamske drave podpisnice Kairske deklaracije, ta pa v 1. lenu veleva, da je osnovna pravica vsakega pravica biti musliman. Potemtakem z izgradnjo islamskega centra, pa e se tega zavedajo ali ne, je predvsem problem ateistov (Mihael Jarc, Nsi).
>
> >
>
>
>
Zgornjih argumentov ni navdihnil 11. september, ker so nastali tiri mesece prej. Njihova struktura je dokaz, da za nastanek nestrpnosti sploh ni treba, da tara nestrpnosti ponudi kaken povod ali da bi celo sama izraala nestrpnost do drugih. Videli smo, da so svetniki preigrali ves repertoar klasine etnicistine nestrpnosti (vse tipe argumentov: N, S, A, K, P), in to pri trideset let starem predlogu, ki je bil bogve po kaknem nakljuju uvren na obravnavano
52
sejo MOL. Ko je enkrat struktura (argumentov) vzpostavljena, potem se inertno ohranja in se zlahka aktivira, ko je treba, bodisi pri mednarodni obrambi pred terorizmom ali pa za obrambo vrtikov na predvideni lokaciji za damijo. Kako npr. pojasniti podatek, da v zvezi z damijo vsebina prejnje seje nikoli ni prila v medije, v nasprotju z lastniki vrtikov, ki so na nacionalni televiziji pojasnjevali svoje argumente proti. Nastaja vtis kot je ironino zapisal komentator Mladine da je vrtikarstvo tako reko slovenski nacionalni substrat. Brez vrtika ni slovenstva. Slovenec je vrtikar an sich. In ta pripomba neha biti smena, ko se spomnimo na zgornje argumente za varstvo slovenske kulturne krajine. Avtorji taknih argumentov so svetniki iz raznih politinih strank, ne samo iz ene in ne samo iz desno usmerjenih. Za ilustracijo duha z navedene seje e tale anekdota: za besedo se je prijavil dr. Darko trajn (LDS) in na kratko zavrnil zgornje argumente kot nesmiselne ter priznal, da toliko ovinizma in netolerantnosti nasproti neki doloeni religiji e dolgo nisem slial iz kaknih uradnih klopi. Nakar se je oglasil svetnik Janez agar (SLS): najprej je dejal, da so se mu zdele vse debate dokaj kvalitetne in konstruktivne, izjema pa je bila le replika gospoda trajna, ker mislim, da je bila to edina danes nestrpna razprava. Slovenija je edina zahodnoevropska drava brez damije in hkrati z opaznim deleem muslimanskih dravljanov. Samo v Bagdadu, ki naj bi veljal za fundamentalistino islamsko prestolnico, je kaken ducat kranskih cerkva in ena sinagoga. V slovenski prestolnici pa je, kot smo videli, na oblasti svetnik, ki predlaga zgledovanje po talibanski logiki, seveda obrnjeni katolikom v prid (Vrbovek); ta svetnik je kristjan in ima doktorsko izobrazbo. A Ljubljana premore e eno zgodbo o podobni temi. V nasprotju z damijo je iskanje lokacije za katoliko nunciaturo prava zgodba o uspehu. Za potrebe katolike cerkve so isti mestni svetniki takoj prekvalificirali zemljie ki je bilo prvotno namenjeno parkovnim povrinam za izgradnjo nunciature. To je seveda elitna lokacija (Trnovo), ne pa bliina smetia kot pri damiji. Ta postopek je bil konan bliskovito, e ga primerjamo s prejnjim. Kljub temu so si predstavniki katolike cerkve nenadoma premislili in hoejo nunciaturo na drugi, e bolji lokaciji; li so v prodajo prejnjega zemljia in to po neprimerno viji ceni od tiste, po kateri so ga pred leti kupili, medtem pa s pomojo ljubljanske obine e iejo novo, e ugodnejo parcelo (Vodovnik 2002). Zagotovo lahko vsakdo brez vsakrne socioloke intuicije sam ugane, kateri objekt bo v Ljubljani prej zgrajen, katoliki ali muslimanski. e pri tem upotevamo e druge znailnosti slovenske politine kulture npr. zanemarjanje naela o loitvi verskih skupnosti od drave, ki je znailno za oficialne nosilce politine ob-
53
lasti (gl. Drago 2001); najnoveji incident s policijskim nadlegovanjem ene muslimanskega muftija ogia, ki je bil oitno izzvan zgolj s tem, ker je rtev na glavi nosila ruto (Vukeli 2002); javno izraena zahteva uradnih predstavnikov RKC, da mora imeti katolika cerkev na Slovenskem veje pravice od drugih verskih skupnosti, in zagovarjanje stalia katolikega klera, da je prav, da RKC posega v politiko (Stres 1999); dejstvo, da gre za popolno razcepljenost javnega mnenja do izgradnje damije;8 poslabanje odnosa med verskimi skupnostmi in vladnim uradom za verske skupnosti, ki deluje izrecno pristransko v korist katolike cerkve in v kodo vseh drugih verskih skupin (seveda od takrat, ko je za predsednika tega urada imenovan ravno lan najveje cerkve, RKC, ki je najbolj nestrpna do vseh drugih); dejstvo, da se v politine namene desne politine stranke navezujejo na katoliko cerkev in po novem pone isto tudi leva politina stranka (predsedniki kandidat dr. Lev Kreft se v asu volilne agitacije javno navezuje na evangeliansko cerkev) itd. e torej upotevamo iri politini kontekst, potem dobimo izdelan recept za to, kako ustvariti verske probleme v okolju, kjer bi se jim sicer lahko izognili. Sklepne ugotovitve lahko strnemo v teh tokah: 1. Odnos do muslimanstva je vsebina, ki spada med politino koljive teme (v smislu, kot so opredeljene na zaetku tega razdelka). 2. V Sloveniji je opazen nestrpen odnos do muslimanske skupnosti. 3. Nestrpnosti do muslimanstva niso povzroili dogodki lanskega 11. septembra; pri nas je e od prej. 4. Nestrpnost se ne ustvarja samo s kodljivimi dogodki, ampak tudi z nedogodki (primer damije). 5. Nestrpnost se generira s politiko, reproducira pa z mediji. 6. V Sloveniji je veji odpor predstavnikov katolike cerkve do muslimanstva kot pa narobe, predstavnikov muslimanske vere do katolitva (gl. Drago 2001a). 7. Ker je odgovornost vselej tam, kjer je pristojnost, so za nastajanje nestrpnosti najbolj odgovorne tiste politine stranke, ki so najveje, ki so v vladi najbolj vplivne in ki so na oblasti najdlje; od verskih akterjev pa so za versko nestrpnost najbolj odgovorni predstavniki veinske religije.
LITERATURA
H. Bergson (1977), Esej o smehu. Ljubljana: Slovenska matica. S. Drago (2001), Variante (raz)loitve med posvetnim in verskim. Primorska sreanja, xxv, 246: 651658. S. Drago (2001a), Krekovstvo dragocena dediina. Primorska sreanja, xxv, 244/245: 543554. Kodeks novinarjev Republike Slovenije (1991). Gozd Martuljek: Drutvo novinarjev Slovenije. Ninamedia (2002), Meani Ljubljane o aktualni problematiki v mestu. Naronik: mol. mol (2001), Stenogram k 12. toki seje mestnega sveta Mestne obine Ljubljana. Ljubljana: obinska sluba mol. A. Stres (1999), Katolika cerkev v demokratini Sloveniji. V: N. Grafenauer (ur.), Sproena Slovenija obraun za prihodnost. Ljubljana: Nova revija: 7898. D. Vodovnik (2002), Cerkev prodaja zemljo. Delo, 3. oktobra 02: 7. M. Vukeli (2002), Policista krila pravila? Delo, 25. oktobra 02: 2. J. D. Wallace (1996), Ethical Norms, Particular Cases. London: Cornell University Press.
Po ugotovitvah raziskave o odnosu javnega mnenja do postavitve damije je prebivalstvo popolnoma razcepljeno: za izgradnjo damije se opredeljuje 42,3 % respondentov in proti izgradnji jih je tudi natanno 42,3 %, medtem ko je nadaljnjih 5,3 % pogojno za, a samo takrat, e gradnja ni v mojem neposrednem okolju (Ninamedia 2002)
54
tudije
Avtorica prispevka je programska direktorica Centra za medijsko politiko pri Mirovnem intitutu in urednica publikacij Media Watch (revije Medijska prea in knjine zbirke Media Watch). Je diplomirana slavistka in tudentka magistrskega tudija sociologije kulture na Filozofski fakulteti. Nekdanja novinarka. The author is a Program Director of the Center for Media Policy at the Peace Institute and the editor of Media Watch publications (Media Watch bulletin and Media Watch book edition). She is a graduated Slavist and a student of post-graduate studies of Sociology of Culture at the Faculty of Arts in Ljubljana. She is a former journalist. e: brankica.petkovic@mirovni-institut.si.
studies
55
BRANKICA
PETKOVI
ROMA IN SLOVENIA FOREIGNERS FOR EVER

Summary on the next page
ROMI V S LOVENIJI TUJCI ZA VEDNO?

Boj med politiko vkljuevanja in zavraanja Romov.
O nestrpnosti in rasizmu v javni govorici o Romih v Sloveniji je v okviru projekta Media Watch e napisanih nekaj tudij in lankov. Letonji primeri zato niso posebno odkritje, vendar so v kontekstu nove dravne politike vkljuevanja Romov v lokalno samoupravo vredni refleksije. Razpravo o volitvah romskih svetnikov v obinske svete je poleti in jeseni 2002 spremljalo tudi medijsko poroanje o usodi romske druine Horvat, ki se je preselila iz Murske Sobote v Prosenjakovce, vendar jih tamkajnji obani niso hoteli za sosede in so zahtevali, da se izseli. Novela zakona o lokalni samoupravi, sprejeta maja 2002, je dvajsetim obinam v Sloveniji predpisala, da morajo tam iveim Romom zagotoviti pravico do predstavnika v obinskem svetu. To zakonsko ureditev je predlagala vlada izhajajo iz odlobe ustavnega sodia, da mora biti posebna pravica romske skupnosti do izvolitve predstavnika v obinski svet obine, na obmoju katere je romska skupnost stalno naseljena, urejena v zakonu o lokalni samoupravi v skladu z ustavo, in sicer do letonjih rednih lokalnih volitev (november 2002). Ustavno sodie je torej v sporu, ki ga je pred leti sproil predstavnik Romov iz Novega mesta1, vlado in parlament prisililo k ureditvi, ki zagotavlja politino participacijo in uveljavljanje ustavnih pra1 Rajko ajnovi je sproil ustavni spor zaradi neuresnievanja pravice do izvolitve predstavnika Romov v novomeki obinski svet. Zakon o lokalni samoupravi, sprejet leta 1993, je namre omogoal izvolitev predstavnika Romov v obinski svet, a je ta odloba zaivela le v obini Murska Sobota.
vic Romov na lokalni ravni. Vladnemu ukrepanju so prispevala tudi opozorila evropskih medvladnih in nevladnih intitucij, da mora Slovenija zagotoviti bolje varstvo manjinskih pravic Romov. V petnajstih obinah, natetih v noveli zakona o lokalni samoupravi, je ta pravica Romom omogoena (v obini Trebnje brez spremembe statuta obine), preostalih pet obin (Beltinci, Semi, Krko, Grosuplje in entjernej) ni spremenilo statuta tako, da bi mogel predstavnik Romov zasesti eno svetniko mesto. Volitev romskih svetnikov v teh obinah na rednih lokalnih volitvah ni bilo. V obini Semi, kjer so oblastniki najbolj sovrano govorili o Romih in zakonski ureditvi, ki bi Romom omogoila volitve obinskega svetnika, je bil za upana s skoraj 90 odstotki glasov ponovno izvoljen Janko Bukovec, avtor tevilnih tako reko rasistinih izjav o Romih. Nekatere od teh obin so sproile spor pri ustavnem sodiu in zahtevale razveljavitev lena zakona o lokalni samoupravi, ki nalaga dvajsetim obinam, da morajo v obinskih svetih zagotoviti sede romskemu svetniku. Oitale so zakonodajalcu, da ni predpisal meril za ugotavljanje stalne poseljenosti Romov v obinah in da je zato z doloitvijo dvajsetih obin odloal arbitrarno, kril naela delitve oblasti in posegel v pravice lokalnih skupnosti. Ustavno sodie je oktobra po hitrem postopku razsodilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z ustavo, to pa pomeni, da morajo tudi preostale obine to ureditev sprejeti in omogoiti volitve romskih svetnikov v svoje obinske svete.
56
In this article Brankica Petkovi looks into the parliamentary debate, public response and media coverage relating to the amended law on local self-government stipulating the inclusion of Roma representatives on local councils in twenty Slovene districts with permanently settled Roma communities. This amendment, which was proposed by the government and adopted in May 2002, was accelerated by warnings from several EU institutions that Slovenia should secure better protection of the minority rights of the Roma population. Of the twenty districts obliged to amend their statutes under this law and make possible the political participation of the Roma, five failed to do so in time for the November 2002 local elections which constituted the deadline. In contrast to the Hungarian and Italian minorities, Slovene Roma do not enjoy the constitutional status of a minority, but are considered as a community. By amending legislation to ensure the political participation of the Roma population at the local level, the key governmental institutions pulled one lever needed to improve their status. This positive shift in national politics unfortunately proved to be in disagreement with the ideological horizons of certain local politicians and deputies to the Slovene parliament, who rather subscribed to the voice of the people than to the legal norms and European standards upheld by the government. In the authors opinion, the parliamentary debate demonstrated a lack of knowledge about and erroneous understanding of what minority protection actually means. One parliamentarian was of the opinion that such a provision placed the Roma community in a privileged position and expressed apprehensions that the same status could one day be claimed by other communities in Slovenia. Another deputy held that the amendment could result in the concentra-
To je pravni in politini kontekst e ene epizode diskriminacijskega obravnavanja Romov v politini praksi in javni retoriki v Sloveniji, ki ga bomo osvetlili v tem lanku. Osredotoili se bomo na izjave predstavnikov dravnih organov v razpravi o noveli zakona o lokalni samoupravi in o sicernjem poloaju Romov v Sloveniji, na razprave in izjave predstavnikov lokalnih skupnosti, na izjave Romov in na novinarski diskurz pri poroanju o Romih in volitvah romskih svetnikov. V analizo bomo umestili tudi usodo romske druine Horvat v Prosenjakovcih. Podlaga za analizo so magnetogrami sej dravnega zbora in njegovega odbora za notranjo politiko, asopisni lanki, radijska in televizijska poroila od aprila do oktobra 2002. Najbolj intenzivno, skoraj dnevno medijsko poroanje o Romih in volitvah romskih svetnikov je bilo avgusta, kar verjetno lahko pripiemo tudi asu kislih kumaric, ko medijem primanjkuje tem. Pravno in politino vpraanje, ki je generiralo in aktualiziralo sovrano govorico o Romih, je bilo torej vpraanje, ali Romom omogoiti participacijo v lokalnih organih oblasti, kje in kako. O tem so razpravljali oblastniki (poslanci v parlamentu, vladni predstavniki, obinski svetniki in upani), akademiki, novinarji in sami Romi. Retoriko te razprave o manjinski politiki, pravicah in poloaju Romov lahko primerjamo in povezujemo z razpravami o begunski politiki, poloaju in pravicah beguncev iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji v devetdesetih letih2 in z razpravami o azilni politiki, poloaju in pravicah prebenikov konec leta 2000 in leta 20013. Kakor so se pri bosanskih beguncih razprave devetdesetih sukale okrog priznavanja begunskega statusa in njegovega negiranja (bili so in ostali zaasni begunci) in leta 2000 in 2001 okrog priznavanja statusa azilanta in prebenika oz. njegovega negiranja (lo je za izjemno restriktivno politiko podeljevanja azila in argumente, da je Slovenija le prehodna in ne ciljna drava) tako se tudi pri romskih svetnikih razprava sue okrog priznavanja Romov kot manjine oz. negiranja tega statusa. V vseh treh primerih je lo za iskanje bolj restriktivnih ali polovinih reitev oziroma za poskuse, da bi odloili dolgorono in celovito sistemsko ureditev varstva pravic teh skupin. Naslov 65. lena ustave se glasi Poloaj in posebne pravice romske skupnosti, sam len pa pravi le to, da poloaj in posebne pravice romske skupnosti, ki ivi v Sloveniji, ureja zakon. Ta zakon tudi 11 let po sprejetju ustave ni bil napisan, kaj ele sprejet. Tudi udelebo romskih svetnikov v obinskih svetih bi lahko bolj natanno uredil
2 3 Cf. M. D. Horvat, J. Verschueren, I. . agar, Retorika begunske politike, Zavod za odprto drubo, Ljubljana, 1998. Cf. Poroilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, Mirovni intitut, Ljubljana, 2001.
57
zakon o lokalni samoupravi, ko je bil sprejet leta 1993, oziroma bi ustrezni dravni organi lahko poskrbeli, da bi e takrat zaivela sicer ne preve natanna doloba (39. len tega zakona), da na obmojih, kjer ivi avtohtono naseljena romska skupnost, imajo Romi v obinskem svetu najmanj po enega predstavnika. Naelo omejevanja pravic in odlaganja reitev, ugodnih za manjinske skupine, se je kazalo tudi v izjavah poslancev med letonjo razpravo o noveli zakona o lokalni samoupravi in volitvah romskih svetnikov, ko so trdili, da vpraanje Romov v Sloveniji e ni zrelo in da imata ta drava in druba druge pomembneje zadeve. Romi v Sloveniji nimajo statusa manjine kakor Madari in Italijani. Po ustavi so skupnost, ta status pa je ostal nekako nedoreen. Torej so in niso.4 V nasprotju z begunci in prosilci za azil so veinoma slovenski dravljani, ki stoletja ivijo v Sloveniji5. Vendar pri poskusih, da bi udejanjili manjinske pravice in zmanjali institucionalno nemo, doivljajo prav takno ponievanje in zavraanje, kakrni se kaeta pri oblastnikih, institucijah in ljudstvu v Slovenijih, kadar razpravljajo o pravicah tujcev. So torej Romi v Sloveniji v politini in drubeni zavesti e vedno tujci, torej trajni tujci (tujci za vedno)?6 Javna razprava o romskih svetnikih je bila pravzaprav razprava o poznavanju in razumevanju pomena varovanja manjin. V knjigi Varstvo manjin, ki je izla 2002, Miran Komac pravi, da bi lahko bila razprava o varstvu manjin v Sloveniji sinonim za razpravo o toleranci, soitju in pravici do druganosti, vendar se pogosto slii, da je varstvo manjin nepotrebni privilegij manjin. In kaj je varstvo manjin? Sistem norm, na podlagi katerih naj se ohranja etnina (kulturna) in religiozna pestrost prebivalstva drave. Zagotavljanje in uresnievanje lovekovih pravic, v tem okviru tudi narodnih, etninih in jezikovnih, je pomembni element varnosti. Pripadniki manjin so soustvarjalci identitete prostora in zato solastniki njegove kulturne dediine. To temeljno spoznanje pa ni prav pogosto v miselnosti veinskega prebivalstva, kaj ele da bi se o njem govorilo v olah. Razprava o varstvu manjin v obdobju vkljuevanja v Evropsko unijo je pravzaprav razprava o nas samih (Komac, 2002).
4 M. Komac govori o treh modelih manjinskega varstva v Sloveniji: prvi zagotavlja relativno celovito pravno varstvo zgodovinskih narodnih manjin (italijanska in madarska) in obsega poleg ustavnih dolob e okoli osemdeset zakonov in predpisov; drugi zagotavlja selektivni obseg dolob za varstvo romske skupnosti (ki jo tudi teje v kategorijo zgodovinske narodne manjine); tretji zagotavlja rudimentarni model ohranjanja narodne identitete novodobnih narodnih skupnosti. (Komac, 2002) Cf. P. trukelj, Romi na Slovenskem, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1980. W. Sombart govori o trajnih tujcih, ko govori o idih. Cf. Bielefeld, 1998.
5 6
tion of the Roma population in the twenty districts subject to this law. The leader of the Slovene National Party Zmago Jelini stubbornly referred to the Roma people as Cigani, a term seen by the Roma as derogatory, stating that they multiplied on a daily basis, that their numbers were impossible to determine because they do not possess documents, and that the amendment led to these unregistered people becoming voters and obtaining representatives in district councils, an outcome which he assessed as being discriminatory against other citizens. The parliamentary debate was accompanied by comprehensive media coverage in which priority was given to the views of the mayors and council members from those districts that failed to comply with the law. As expected, they mainly denied that the Roma population had the right to have representatives on local councils. The mayor of Beltinci, for example, insisted that no Roma community existed in his district and supported this statement with the 1991 census results showing that all Roma living in Beltinci stated their nationality to be Slovene. He also argued that all Roma currently living in Beltinci were imported from other regions. In reality, one fact that transpired in the recent debate was that Roma people are frequently forced to hide their ethnic identity in order to achieve social inclusion, obtain a job or gain access to education, so they resort to changing surnames and to giving their nationality as Slovene. This trend was identified by the human rights ombudsman Matja Hanek as alarming, since fear of admitting ones origin is a clear sign of the majoritys attitude towards minorities. As regards media presentation of Roma issues, Petkovi identifies certain changes. While previous studies showed that Slovene Roma were only
58
rarely given access to the media and were mainly presented as causing problems, one positive shift in the media coverage of the recent debate was the opportunity given to the Roma representatives to voice their views. This time journalists went to Roma communities to interview local residents; they reported on the activities of the Roma Association and warned against the intolerance and racism expressed by some local politicians. Roma responded to the public rhetoric of rejection by asserting their identity and affiliation. In a televised confrontation with Zmago Jelini, the leader of the Slovene National Party, the president of the Roma Association of Slovenia Joek Horvat, raised the questions of recognition and of the states ethnocentrism. He explained that the Roma living in Slovenia had no other state to protect them and pointed out that Slovenia is not a state that is home solely to people of Slovene nationality but to all citizens (Jelini interpreted this stance as a lack of loyalty and distrust of state institutions). Horvat also drew attention to the unacceptability of the term Cigani. On another occasion, the president of the Roma Society from Semi stressed that the Roma constitute one minority that needs aid and protection. However, not all of the discriminatory media practices and discourses were discarded. For example, the Delos commentator, Boris Je, asserted that the Roma issue would not exist had Slovene Roma been normal citizens and tax payers. Furthermore, the debate resuscitated (racist) assumptions about the specific (to be read inferior, criminalized) cultural pattern and supposed (innate) social inferiority of the Roma population. Certain journalists and politicians offhandedly described Roma as petty thieves, regular law offenders, or as dependent on social aid and unwilling to work. This rhetoric of
ALI ROMI V SLOVENIJI SPLOH SO IN KJE SO?

Politini aparat na dravni ravni se je na temo politine participacije romske skupnosti odzval ideolokemu trenutku ustrezno s sklicevanjem na Evropo in z domaijskimi predstavami o demokraciji in varstvu manjin. Romi so oitno izpadli iz drubene delitve, ustvarjene ob razglasitvi samostojne drave, v ustavi visijo na nitki, v kulturni konstrukciji slovenske drave pa so kot neintegrirani ostanki odvreni zunaj kulturne meje (Monik, 1998). Ko se je leta 2002 vladajoa liberalistina ideologija odloila ustvariti mehanizme za njihovo vkljuevanje, se je seveda pokazalo, da uinkov dominacije ni mogoe kar tako odpraviti. Parlamentarno trgovanje s tevilom Romov in obin, v katerih naj bi imeli pravico voliti svoje svetnike, se je najvekrat vrtelo okrog vpraanja, ali Romi v Sloveniji sploh so oz. v katerih obinah so, koliko jih sploh je in kdo to lahko dokae. Vlada, ki so jo prisilile odloba ustavnega sodia in slabe ocene evropskih intitucij, je prevzela vlogo bojevnika za romsko participacijo na lokalni ravni in parlamentarcem sporoila, da Romi stalno oziroma tradicionalno prebivajo v dvajsetih slovenskih obinah in da jim je v teh obinah treba zagotoviti pravico do izvolitve svetnika v obinski svet. Tako je minister Rado Bohinc na zaetku razprave o noveli zakona o lokalni samoupravi povedal, da je v noveli zakona taksativno natetih dvajset obin, za katere je ustrezna vladna sluba ugotovila, da so obine, v katerih prebiva romska skupnost7. Dravna sekretarka Astrid Pranikar pa je v razpravi na odboru za notranjo politiko dravnega zbora povedala, da je to, da tam ivijo Romi, dejansko in nedvoumno ugotovljeno, da se je po strokovnih ugotovitvah ugotovilo, da na tem podroju, v teh obinah nedvoumno ivijo tradicionalno naseljeni Romi. V razpravah so poslanci trdili, da Romov v teh obinah ni, da jih ni toliko, da niso stalno naseljeni in da nimajo pravice, da bi imeli svoje predstavnike v lokalnih organih samouprave. Tako se je v parlamentarni razpravi, ko so v njej sodelovali nasprotniki lena zakona o volitvah romskih svetnikov v dvajsetih obinah, uveljavil diskurz nosilcev politine moi, ki se zavedajo svoje dominacije in ki govorijo, kakor da vse vedo o Romih (o Drugem) in o demokraciji, in kakor da bi dajanje posebne pravice Romom demokracijo skazilo.
7 Ta in drugi citati iz razprave v dravnem zboru so povzeti z magnetograma 16. seje dravnega zbora in 31. seje odbora za notranjo politiko dravnega zbora.
59
Vsi vemo, da so Romi sila fleksibilna skupnost, ki se lahko danes nahaja tu, drugi tam, in tega kriterija v zakonu ni. /.../ Posebej pa je problematino to vpraanje z vidika enakosti pred zakonom, ker postavlja romsko skupnost v privilegiran poloaj. /.../ Opozarjamo tudi na nevarnost, da bi taken privilegiran poloaj kasneje zahtevale tudi morebitne druge skupnosti, je izjavil poslanec SDS Franc Sunik in dodal, da je to, da mora biti predstavnik Romov v obinskem svetu, nasilje nad ostalimi prebivalci. Poslanec SDS Rudolf Petan je podvomil o dokazilih za obstoj Romov in povedal, da so od predstavnice vlade sliali o strokovnih ugotovitvah in o tudiji, iz katere izhaja, da so tu nedvoumno Romi. Zdaj, kakna je ta tudija, ki ugotavlja, da so tam Romi, ne vem. Poslanec ZLSD Janko Veber je dejal, da bo zagotavljanje pravice Romom do obinskega svetnika imelo za posledico tudi to, da bodo vse ostale obine /.../ napotile svoje Rome v te obine. /.../ Prilo bo do koncentracije romske skupnosti, e veje, kot je danes. e bomo umetno uzakonjali sedee posameznim skupinam, bomo izgubili pomen lokalne samouprave in demokracije, je menil poslanec SNS Sao Pee. Poslanka Nove Slovenije Majda Zupan pa, da vemo, da Romi, e poznamo njihovo ivljenje, vemo, da so marsikje slabo organizirani, niso zainteresirani in bi bilo veliko bolje, da bi sami soodloali, ali so pripravljeni sodelovati v obinskem svetu. / ... / Vemo, da v ivljenju prav teh skupnosti ni vse tako, kot bi sami eleli. Poslanec v dravnem zboru in predsednik SNS Zmago Jelini pa je v parlamentarni razpravi vztrajno uporabljal besedo Cigan namesto Rom8, trdil je, da beseda rom v slovarju slovenskega knjinega jezika pomeni okvir, in izjavil, da se Cigani v Sloveniji tevilno mnoijo iz dneva v dan. /.../ tevilno se jih ne da opredeliti, ker so brez dokumentov. /.../ In ti ljudje, ki niso nikjer zabeleeni in niso registrirani, bodo postali volilci in bodo dobili svoje direktne predstavnike v doloenih obinskih svetih. To je diskriminatorno do vseh drugih prebivalcev Slovenije.9
social degradation inevitably led to political degradation with the representatives of local governments claiming that the Roma community was not capable of effective political participation. For example, the weekly Mladina carried the views of council members from the Beltinci district, who expressed doubt that the Roma would be able to find a suitable candidate for the council position because all were presumably uneducated and illiterate. The gap between national politics and the popular frame of mind is best illustrated by the public outcry from the villagers of Prosenjakovci triggered by the settlement of a Roma family in their village. The move caused bitter opposition and anger on the part of the local residents. They threatened to organize mass protests in Ljubljana and accused local authorities of machinations, with one local community representative even describing this decision as a new form of terrorism by the district mayor. Such examples only confirm that the majority population continues to reject Roma even in the face of the inclusive politics apparently advocated by state institutions.
V parlamentu so Jelinia opozorili, naj za Rome ne uporablja imena Cigani. Poimenovanje seveda ni stranskega pomena, ampak je indikativni element medetninih odnosov. Poimenovanje celo proizvaja etniciteto, ima torej performativno mo. V medetninih odnosih je vedno pomembno, kdo ima mo, da etnino skupino poimenuje. Ima to mo kdo zunaj skupine ali le njeni pripadniki? Po Wallersteinu je pripadnost etnini skupini posledica drubenega definiranja in interakcije med samodefiniranjem/samopoimenovanjem (kako pripradniki skupine sami sebe definirajo) in definiranjem/poimenovanjem drugih (kako to skupino definirajo druge skupine). Tudi zato je etniciteta dinamini proces, izpostavljen redefiniranju. Cf. Poutignat, Streiff-Fenart, 1997, str. 159-172. Dnevnik, 3. 6. 2002.
60
Razpravi v parlamentu je sledil medijski plaz, ko je v veini prispevkov, poleg izjav predstavnikov vlade in Romov, bilo sliati ravno glasove upanov in obinskih svetnikov obin, ki so zavraali zakonsko ureditev in Romom odrekali pravico do svetnika. Mediji so jih opisovali kot upornike in neposlune. Retoriko dvomljenja, ali Romi so v Sloveniji in v katerih obinah, ali je treba priznati, da ta manjina obstaja, in ali ji je treba zagotoviti posebne pravice, so po parlamentarni razpravi prevzeli tudi nekateri novinarji in lokalni oblastniki. Tako je novinarka Radia Breice povedala, da je v izjavi o potrditvi okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjin iz leta 1998 zapisano, da Romi so avtohtona skupnost (v Sloveniji, op. a.); torej to pomeni, da Romi obstajajo ...10. Priznati moramo, da obstajajo. Po drugi strani so obinski svetniki v Beltincih trdili, da Romov ni. V pismu zdruenju slovenskih obin so zapisali, da Romi v beltinski obini po rezultatih popisa prebivalstva iz leta 1991 sploh ne ivijo. Vsi beltinski Romi so se pri popisu izrekli za Slovence. Tudi e so, niso nai, je trdil upan obine Semi Janko Bukovec: Romi, ki ivijo v nai obini, niso nai in pika! Naj jih imajo v Ljubljani, e elijo.11 Vpraanje priznanja in dravnega etnocentrizma je eksplicitno odprl predsednik Zveze Romov Slovenije Joek Horvat v televizijskem sooenju s predsednikom SNS Zmagom Jeliniem, ko je povedal, da je Slovenija matina drava slovenskih Romov. Romov v Sloveniji nobena druga drava ne iti. Torej nimajo matine drave./.../ Slovenija ni samo drava Slovencev, ampak dravljanov Republike Slovenije.12 Jelini je ta poziv Roma, naj se mu prizna, da je tudi on dravljan Slovenije in da nima druge drave, razglasil za nelojalnost in nezaupanje do drave: Vi ne verjamete v dravo Slovenijo, da vam bo pravno uredila status? Mislim, da je to alitev za vsakega Slovenca in alitev za dravo Slovenijo!13
KDO SO ROMI V SLOVENIJI, KAKNI SO?

Ko so o tem, kdo so in kakni so Romi v Sloveniji v razpravi o volitvah romskih svetnikov govorili pripadniki veinskega naroda v vlogi oblastnikov, novinarjev ali sosedov, se je v glavnem ponovila govorica nestrpnosti in zanievanja.
10 11 12 13
Radio Breice, 13. 9. 2002. Veer, 31. 8. 2002. Oddaja Studio City na TV Slovenija, 2. 9. 2002. Ibid.
61
Najdlje v zanikanju manjinskega statusa in pravic Romov, romske identitete in pravice do poimenovanja je el prav Zmago Jelini, ki je bil takrat tudi kandidat za predsednika republike. Romom je odrekel pravico do imena Rom in vztrajno ponavljal ime Cigan, ki je za Rome v Sloveniji aljivo. V omenjenem televizijskem sooenju s predsednikom Zveze Romov Slovenije Joekom Horvatom je izjavil: Cigani niste manjina! Pa da ne boste enaili Madarov in Italijanov z vami! /.../ Ne morete sami sebi rei na petsto razlinih nainov...14 Jelinii se je el ves as razprave o vkljuevanju Romov v obinske svete nevarno igro etninega etiketiranja, odrekanja priznanja Romom, ponievanja in omalovaevanja njihovih interesov in izrekanja identitete. (Njegov odnos omenjamo tudi zato, ker v tem poetju ni osamljen, le da se bolj kot drugi, ki zavraajo vkljuevanje Romov in jim rasistino pripisujejo drugorazrednost, v svojih izjavah poviga na politino korektnost.) Jelini in njegovi somiljeniki Romom noejo priznati, da imajo enak loveki in kulturni potencial kot vsi drugi; niso pripravljeni priznati Romov in spotovati njihove pravice, ki pripada vsakomur, da ustvarja in definira svojo identiteto (identitete15). Jelinievo poetje je nevarno, ker se identiteta ustvarja tudi s tem, da te drugi priznajo, in ker nepriznavanje ali ponievanje in omalovaevanje identitete zbija samospotovanje, to pa je dobrodoel instrument pri morebitni nadaljnji politiki in praksi izkljuevanja in zatiranja (Taylor, 1994)16. Jelinievo trditev, da Romi sploh niso manjina in da sploh niso tradicionalno naseljeni v Sloveniji, so ponavljali tudi obinski svetniki iz SNS in drugih strank na lokalni ravni v obinah, ki niso omogoile volitev romskih svetnikov. Politiki in novinarji, ki so Romom odrekali manjinski status in avtohtonost, so oivili tudi vedno prirone (rasistine) trditve o posebnem (drugorazrednem, kriminaliziranem) kulturnem vzorcu in (prirojeni) socialni inferiornosti Romov. Nekateri novinarji in oblastniki so jih opisovali kot tatie, stalne kritelje zakonov, graditelje rnih gradenj na tuji zemlji ali pa kot odvisnike od socialne pomoi, ki noejo delati.
14 15 Studio City, TV Slovenija, 2. 9. 2002. Etniciteta je le ena od monih identitet posameznika. Etnina identiteta pa ni ni stabilnega, je kontinuirani in dinamini proces, ki poteka v drubeni interakciji. Cf. Poutignat, Streiff-Fenart, 1997, str. 188. O pasteh in teoretski neutemeljenosti priznavanja identitetnim skupinam kolektivnih pravic, s katerimi naj bi zavarovali znailnosti, odloilne za njihovo identiteto cf. Monik, 1999, str. 105. Ko govorimo o kolektivnih identitetnih znailnostih, lahko zabredemo v esencializem, primordializem (pripisovanje etninim skupinam posebnih, prirojenih, podedovanih in neodtujljivih lastnosti) in celo rasizem, pravi Monik in dodaja, da gre politika priznanja z roko v roki s praksami segregiranja (Monik, 1998, str. 208).
16
62
Tako je bilo v novinarskem komentarju reeno, da so Romi neprilagodljivi posamezniki, vasih tatii in pogosto odvisniki od socialne pomoi, ki jih nihe ne eli na pragu svojega mesta17. V novinarskem poroilu, ki je povzemalo izjavo semikega svetnika iz Slovenske nacionalne strake, so Romi stalni kritelji zakonov, ki poleg manjih prestopkov opravljajo tudi pomembneje posle, tihotapijo mamila in oroje iz sosednje Hrvake, izvajajo oboroene rope, streljajo na policiste ter fizino in z orojem grozijo lokalnem prebivalstvu.18 Lokalni oblastniki v obinah, ki so zavraali uresniitev zakonske pravice Romov do izvolitve obinskega svetnika, so izjavljali: Noejo delati, ker se jim ne izplaa. Pomo dobijo, potem pa tista pomo ponavadi kar hitro splahni. (Joe Kava, upan Beltincev)19 Isti upan je po pisanju Dela izjavil, da Romi gradijo rne gradnje na tuji zemlji20, v Nedeljskem Dnevniku pa, da raje doma leijo za pet tisoakov razlike med plailom za javna dela in denarno pomojo21. Dobijo veliko ve kot pa delavci, ki v slubo hodijo. In potem je vpraanje, kdo je potreben pomoi, je dejal upan obine Semi Janko Bukovec v televizijskem prispevku,22 v drugem pa je dodal: Mi smo dali hie, zemljie, komunalno urejeno, vodnjake, ve kot imajo nai ljudje in tak dohodek Veliko tega dobijo. Ampak mi smo kot Kitajci: dali smo jim ribo, nismo pa jih to ribo nauili loviti.23 Isti upan je v Veeru izjavil: V teh letih smo zanje prispevali 40 milijonov tolarjev, drava pa le milijon, in na vsaki seji obinskega sveta ljudje oitajo, koliko smo jim dali.24 V Dnevniku pa: Romi, eravno niso zaposleni, dobijo socialno pomo 36.000 tolarjev. ... Belokranjci zato pravijo, da socialni problem niso ve Romi, temve Belokranjci.25 Iz te retorike socialne diskvalifikacije Romov je logino izhajala e politina, ko so ti lokalni oblastniki trdili, da Romi sploh ne bi bili sposobni participirati v politini oblasti. Tako je Mladina v reportai iz obin, kjer noejo omogoiti volitev romskih svetnikov, zapisala: Romi niso sposobni izpeljati volitev, Romi lahko odloajo le o tem, kar se nanaa na njihove probleme, pa e to z omejeno odgovornostjo, z Romi so same teave ..., je bilo sliati od uslubencev razlinih obin.26 Po
17 18 19 20 21 22 23 24 25 26
Svetovni izzivi, TV Slovenija, 16. 9. 2002. Radio Studio D, 19. 8. 2002. Va kraj, TV Slovenija, 12. 8. 2002. Delo, 28. 8. 2002. Nedeljski Dnevnik, 23. 6. 2002. TV tednik, TV Slovenija, 29. 8. 2002. Odmevi, TV Slovenija, 7. 8. 2002. Veer, 31. 8. 2002. Janko Bukovec v Dnevniku, 2. 8. 2002. Mladina, 12. 8. 2002.
63
pisanju Dela, so obinski svetniki v Krkem menili, da romska skupnost e ni zrela za kaj taknega27. Isti asopis je povzel tudi mnenje beltinkih svetnikov in zapisal, da svetniki dvomijo, da bi Romi med sabo sploh lahko nali primernega kandidata za svetniko mesto, saj so neizobraeni in menda prav vsi tudi nepismeni28.
ROMI O SEBI
Pozitivna in nova plat medijskih reprezentacij Romov v Sloveniji in razprave o poloaju in priznanju pravic Romom je moni glas samih Romov, ki ga je bilo pogosteje kot kdaj prej sliati v medijih med razpravo o volitvah romskih svetnikov. Kot odziv na retoriko tistega dela oblastnikov, ki zanikajo identiteto in pravice Romov, so bile tudi izjave Romov najpogosteje goli izkazi identite in pripadnosti, pa tudi priznanja lastne institucionalne nemoi. Vsekakor smo Romi. Beseda Cigan v romskem besednjaku ne obstaja. / ... / Romi sami sebe imenujemo Romi. /.../ govorimo o Romih, o ljudstvu, ki ima svoje izraze za svoje ljudi. /.../ Ne more nas nek drug narod poimenovat nekako drugae in nas smatrat za Cigane. /.../ Slovenija je matina drava slovenskih Romov, je trdil Joek Horvat v televizijski oddaji Studio City. 29 Damjan Hrvat, predsednik drutva Roma v Semiu, pa izjavlja: elimo le poudariti, da smo tudi Romi ena od manjin, ki potrebuje pomo in zaito. Ampak, prosim vas, ne zahtevajte od nas, da zatajimo svoje korenine. // elimo, da se konajo stereotipi o ciganu, lenuhu, umazancu, kradljivcu. Vkljuitev Romov v drubo je zelo pomembna, pri tem lahko prav romski svetnik kot koordinator med obino in Romi zelo veliko naredi.30 Otroke zmerjajo, da so umazani, razcapani. A predstavljajte si, kako je, ko se zjutraj v temi otrok odpravlja v olo in nima vode, da bi se umil. Seveda bo umazan.31 Po poroanju Radia Slovenija je predsednik Zveze Romov Slovenije Joek Horvat na okrogli mizi na Ptuju izjavil, da so Romi proti javnem ikaniranju s strani politine smetane nemoni, ker niso dovolj politino osveeni in organizirani, in da le dobro organizirani bodo lahko od drave in drube zahtevali in dosegli uresniitev pravic, ki jim jih kot manjini zagotavlja tudi ustava32.
27 28 29 30 31 32
Delo, 12. 8. 2002. Ibid. Studio City, TV Slovenija, 2. 9. 2002. Dnevnik, 27. 9. 2002. Veer, 31. 8. 2002. Radio Slovenija, 31. 8. 2002.
64
Hkrati smo v tej prvi obseni razpravi v dravnih institucijah in v medijih o pravicah in statusu Romov v Sloveniji, ko so spregovorili Romi, tako prekmurski kakor dolenjski, izvedeli tudi zelo nazorna dejstva o tem, da morajo Romi v Sloveniji, e se elijo dejavno vkljuiti v drubo, e hoejo dobiti zaposlitev ali brez teav tudirati, zatajiti svojo etnino identiteto in spremeniti priimek, ter da se pri popisu prebivalstva pogosto opredelijo za Slovence. Da bi dobili slubo, Romi spreminjajo priimke. Hudorovci in Brajdii izginjajo. Verjamejo, da bo njihovim otrokom laje.33 Damjan Hrvat, predsednik romskega drutva v obini Semi, je za Dnevnik povedal: e ima Rom priimek Brajdi ali Hudorovec, slube ne bo dobil. Poznam ve taknih primerov. Ko je Rom spremenil priimek, pa se je sluba zanj takoj nala.34 V drugi izjavi pa: V Srednji vasi smo skoraj vsi spremenili priimke, kajti e se pie Hudorovac, zagotovo ne bo dobil slube, e zato, ker si Rom.35 Veer je e objavil: Da ne bi doivljal diskriminacij na fakulteti, ni povedal, da je Rom.36 Mladina pa pie: Romi izrecno poudarjajo, da otrok niti ne uijo govoriti romsko (zaradi teav v oli), in se pritoujejo nad diskriminacijo Romov pri iskanju zaposlitve. Ko vidijo romski priimek, se sploh noejo pogovarjati, je dejala ena od prebivalk Srednje vasi.37 Tudi Slovenske novice poroajo o diskriminaciji Romov pri zaposlovanju: Romov nihe noe zaposliti ... Rom lahko dela le na deponiji, povsod drugod so mu vrata zaprta, pravi Joe Brajdi iz romskega naselja pri Trebnjem.38 Venomer vrtim telefone. V pogovoru mi obljubijo, naj pridem, da se zmenimo. Ko pa pritisnem na kljuko, me delodajalec sprva premeri, nato se spomni mojih korenin in zgodba se kona, pravi Duan Beznik iz Hudej nad Trebnjem v istem lanku v Slovenskih novicah. Na dejstvo, ki je bilo v razpravi vekrat ponovljeno, da morajo Romi v Sloveniji zatajiti svojo identiteto, e se hoejo vkljuiti v drubo, se je odzval le varuh lovekovih pravic Matja Hanek, ki je med obiskom v Prekmurju povedal: To dejstvo je lahko le alarm za veinski narod: kaken je njihov odnos do manjine, da si ti ne upajo priznati svojega porekla. 39
33 34 35 36 37 38 39
Svetovni izzivi, TV Slovenija, 16. 9. 2002. Dnevnik, 6. 9. 2002. Veer, 31. 8. 2002. Ibid. Mladina, 12. 8. 2002. Slovenske novice, 8. 7. 2002. Dnevnik, 21. 9. 2002.
65
KAKNE PRAVICE NAJ BI ROMI IMELI, KDO IN KAKO NAJ JIH ZAGOTOVI?
Predstavniki vlade so trdili, da pri pravici Romov do izvolitve obinskega svetnika ne gre za privilegije, gre za tako imenovano posebno varstvo, ki ga je Slovenija prevzela tudi v okviru Sveta Evrope, v okviru okvirne konvencije za varstvo narodnih manjin, ko je povedala, potem ko je leta 1998 ratificirala to konvencijo, da enake pravice, kot veljajo za italijansko nacionalno manjino in za madarsko nacionalno manjino, Slovenija prevzema tudi za romsko skupnost iveo v Sloveniji40. Tudi Romi so spregovorili o svojih manjinskih pravicah: Jaz sem nacionalna manjina in to se mora upotevati, pravi grosupeljski Rom Niko Hudorovac v Delu.41 Damjan Hrvat, predsednik drutva Roma v obini Semi, pa je v Dnevniku izjavil: elimo le poudariti, da smo tudi Romi ena od manjin, ki potrebuje pomo in zaito.42 Mladina je povzela njegovo izjavo: Ne razumem, s im bi bili svetniki okodovani, e bi z njimi za mizo sedel Rom.43 Vendar so poslanci in lokalnimi oblastniki, ki so nasprotovali volitvam romskih svetnikov, oznaevali posebne pravice romske manjine za privilegij. Jelini je trdil: Naj bodo enakopravni dravljani, ne pa privilegirani dravljani. Oni naj bi imeli dvojno pravico: voliti svojega predstavnika direktno izmed njih samih in pa voliti e svojega politinega predstavnika na kateri koli politini opciji. To pa ni v skladu z enakopravnostjo.44 upan Beltincev Joe Kava pa: Ker ima obina 18 lanov obinskega sveta, predstavlja en lan obinskega sveta nekje 480 prebivalcev, torej v razmerju 1 : 5. Se pravi, da so oni potem e privilegirani.45 Po pisanju Dela, so v obini Krko svetniki menili, da so pravice, ki jih Romom daje oziroma nalaga posameznim obinam zakon o lokalni samoupravi, v nasprotju z naelom enakosti vseh dravljanov Slovenije.46 Janko Bukovec, upan obine Semi, je v Odmevih TV Slovenija izjavil: Pri nas je prilo do tega, da skupnost, ki jo imenujemo romska, dobi veliko ve, kot so pravice, ki jih imajo drugi delavci. Namre e iz tega vidika, da dobi vsak Rom pri nas 36.000 SIT, da dobi
40 41 42 43 44 45 46 Janez Obreza, direktor vladnega urada za narodnosti v Svetovnih izzivih, TV Slovenija, 16. 9. 2002. Delo, 12. 9. 2002. Dnevnik, 27. 9. 2002. Mladina, 12. 8. 2002. Studio City, TV Slovenija, 2. 9. 2002. Va kraj, TV Slovenija, 12. 8. 2002. Delo, 27. 8. 2002.
66
vsak socialno podporo ... Na drugi strani nai delavci nimajo niti garantiranega osebnega dohodka .... Torej ljudje pravijo, da so veliko v podrejenem poloaju napram Romom. In ko bi Romi dobili zdaj dvojno pravico za svojega poslanca in e volitve, potem tu je neko nesorazmerje ...47 Pomenljivo je, da so bili v obinskih svetih, ki se niso ravnali po noveli zakona in so nasprotovali volitvam romskih svetnikov, pogosto proti dajanju te pravice Romom obinski svetniki skoraj vseh strank. Kar nekajkrat so enake argumente uporabljali svetniki LDS in SDS. Po pisanju Dnevnika je predstavnike skupin svetnikov LDS in SDS iz Krkega motilo zlasti dejstvo, da vsiljeno doloilo postavlja doloene obane v neenakopravni poloaj, kar naj bi predstavljalo tudi svojstveno kritev z ustavo zajamenih lovekovih pravic. 48 Po pisanju Dela so v obini Semi proti enotno nastopili svetniki SNS, SDS, ZLSD, DESUS, LDS in del SLS.49 V razpravah o volitvah romskih svetnikov sta se nestrpnost do Romov in zavraanje njihove participacije v lokalni oblasti upravievala z jezo do drave, ki da obinam vsiljuje odloitve. Ne strinjamo se, da nas drava posiljuje z novim zakonom. Meja solidarnosti z Romi pa je e prela sprejemljivost, je dejal upan Semia Janko Bukovec50 in izjavil e to: Ni drava tako velikoduna, da imamo v parlamentu enega ali dva poslanca. Zakaj je to dala obinam, to je 20 obin, ki imamo Rome, in sedaj nam bo dala trik za vrat, da bomo imeli ga notri in seveda toliko bolj delili denar ... Veste, drava nam je dala trik za vrat .... Jaz vem, da je drava dala tem Romom vse.51 Nasprotujemo diktatu drave, je izjavil Danilo Koritnik, obinski svetnik SDS v Krkem.52 Peter igante, svetnik LDS v istem obinskem svetu pa: Ne strinjamo se z nainom njihovega vkljuevanja v organe lokalne oblasti, ki nam ga tudi z gronjami vsiljuje drava.53 Torej, na lokalni ravni imajo ponekod vladne stranke zagovornice in predlagateljice participacije Romov v lokalni samoupravi z vodilno vladno stranko LDS vred svetnike in upane, ki so nasprotniki takne ureditve in ki v razpravi o pravicah Romov irijo nestrpnost in tudi rasizem.
47 48 49 50 51 52 53
Odmevi, TV Slovenija, 7. 8. 2002. Dnevnik, 27. 8. 2002. Delo, 14. 8. 2002. Mladina, 12. 8. 2002. Odmevi, TV Slovenija, 7. 8. 2002. Dnevnik, 27. 8. 2002. Delo, 27. 8. 2002.
67
ARGUMENT
EVROPA
V sedanjem politinem diskurzu v Sloveniji pomeni sklicevanje na Evropo sklicevanje na univerzalizem in s tem tudi postavljanje na pozicijo izjavljanja, s katere se ti ve verjame.54 Tako je vlada zakonsko reitev, ki nalaga volitve romskih svetnikov v dvajsetih obinah, utemeljevala tudi z mednarodnimi standardi in zahtevami Evropske unije in Sveta Evrope glede lovekovih pravic oziroma varstva manjin. V parlamentu je minister Rado Bohinc izjavil, da poloaj Romov in njihove pravice urejajo tevilne mednarodne konvencije in priporoila, predvsem Zdruenih narodov, Sveta Evrope in tudi evropske komisije oziroma Evropske unije. Zelo pomembno je tudi to, da je bilo v naih pogajanjih z Evropsko unijo to vpraanje posebej izpostavljeno in bo v konnem poroilu o napredku tudi poroilo o tem, kaj je drava kandidatka storila za zaito pravic romske skupnosti.55 O avtoriteti Evrope in evropskih intitucij in o tem, da je treba upotevati njihove standarde in priporoila, so nasprotniki volitev romskih svetnikov govorili v parlamentu takole: Kaj je rekel Svet Evrope, kaj priporoa Svet Evrope, poznam. Ampak, povejte mi dravo, ki je ta nasvet upotevala. Oni so si pametno vzeli as za to, ne pa ez no sprejeti, ja, ti bo imel Roma za soseda, ti bo imel enega svetnika. (Pavel Rupar, poslanec SDS). In: Evropska unija je preko svojih organov marsikaj sprejela. Sprejeti resolucijo, to ne pomeni, da je treba na vrat na nos, brez kriterijev, zadevo opredeliti. (Rudolf Petan, poslanec SDS). Temu relativiziranju pomena standardov evropskih intitucij na podroju varstva manjin in tudi razpravam o tevilu pripadnikov manjin kot kljunem dejavniku za doloanje ravni varstva je nasprotovala poslanka Majda Potrata (ZLSD). Dejala je, da je kriterij tevila za narodno skupnost ali za priznanje manjine v Evropi po standardih eden postranskih kriterijev. Za sleherno dravo, ki hoe biti demokratina, velja, da mora manjine zaiti. Evropa kot argument za varstvo pravic Romov je nastopala tudi v govoru predsednika republike Milana Kuana na letonji osrednji prireditvi ob svetovnem dnevu Romov v dvorani osnovne ole v Tiini, polni romskih aktivistov, druin in otrok. Kuan je govoril o Evropi, katere bogastvo predstavlja prav pluralizem avtonomnih in enakopravnih vsakovrstnih entitet, in dodal, da so Romi v pra-
54 55
Monik R., predavanje podiplomskim tudentom na Filozofski fakulteti 24. 4. 2002. Magnetogram 16. seje dravnega zbora.
68
vem pomenu evropska manjina ter da potrebujejo zaito drav, v katerih ivijo, in tudi Evrope kot celote. Velja se nam vsem prizadevati, da bodo lanice Sveta Evrope vsa ta priporoila tudi udejanjale, je dravniko povedal Kuan56, kakor da ne bi vedel, da na upotevanje priporoil evropskih intitucij glede varstva manjin ne vplivajo obiskovalci prireditve, prebivalci romskih naselij, in da je problem prav to.
VLOGA MEDIJEV IN NOVINARJEV

e so prejnje analize medijskega diskurza o Romih v Sloveniji ugotavljale, da so mediji o Romih poroali le kot o problemu, da Romi v medijih redko govorijo oziroma nastopajo kot vir informacij, da se o Romih v medijih nenehno odkrito rasistino govori in pie57, lahko ugotovimo, da so se pri poroanju o volitvah romskih svetnikov in politini participaciji Romov pokazale nekatere spremembe. Romi so bili med razpravo o volitvah romskih svetnikov pogosto sogovorniki novinarjev, novinarji so se odpravljali v romska naselja in iskali odgovore Romov, spremljali so dejavnosti Zveze Romov Slovenije. Rome smo lahko pogosto sliali in videli v medijih, brali njihove izjave in intervjuje z njimi. Novinarji so pogosto eksplicitno opozarjali, da gre za stigmatizacijo, nestrpnost in rasizem, ko so povzemali nekatere argumente oblastnikov za zavraanje ureditve, ki narekuje udelebo Romov v obinskih svetih. Dajali so besedo akademikom in ti so te teze potrjevali. Marcel tefani jr., voditelj oddaje Studio City na Televiziji Slovenija, je izjavil: Ko Romi v Sloveniji dvignejo glas, se jih vedno polje nazaj v geto. In tudi zdaj, ko naj bi dobili svoje predstavnike v obinskih svetih, vsaj minimalno politino mo in vsaj minimalno monost odloanja o svoji usodi, se je zgodba ponovila. Poiljajo jih nazaj v geto.58 Na Valu 202 so napovedali komentar novinarja Mirka tularja z besedami: V poplavi govornega onesnaevanja v javnosti se nemalokrat zgodi, da predstavniki javnih funkcij (...) brez sramu zganjajo populizem, tudi najbolj prozorno nastopatvo in celo laejo. 59 Mirko tular pa je v komentarju opozoril na ustavno prepoved uvanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovratva in ne56 57 58 59 Iz govora predsednika republike Milana Kuana v Tiini, 6. 4. 2002. Cf. K. Erjavec, S. B. Hrvatin, B. Kelbl: Mi o Romih, Zavod za odprto drubo, Ljubljana, 2000. Studio City, TV Slovenija, 2. 9. 2002. Val 202, 5. 9. 2002.
69
strpnosti. V nadaljevanju komentarja je e povedal, da Jelini /.../ romski skupnosti odreka pravico, da se imenuje tako, kot eli. /.../ e e ne zavoljo lastne spodobnosti javnega govorca ali politika, kaj ele kandidata za predsednika drave, potem bi gospod Jelini vsaj zavoljo druge strani, torej javnosti, lahko nastopil zgolj z utemeljeno, predvsem pa s strpnejo argumentacijo.60 Novinarka Veera Urka Mlinari pa je zapisala, da je novela zakona na povrje ponovno prinesla vse stereotipne predsodke in zanievanja, ki jih Slovenci gojimo do druganih, tujih; do vseh, ki odstopajo od naih predstav o normalnosti.61 Novinarka Radia Breice je ugotovila, da veina romske manjine preprosto ne mara vzeti v svojo sredo in da je to kar malce sramotno.62 Novinarka Mladine Ksenja Hahonina je zapisala, da ravnanje svetnikov spominja na obnaanje nekaterih belcev ob vkljuevanju rncev v belo ivljenje.63 Novinarka Dela pa je zapisala, da urejanje posebnega poloaja Romov ni suhoparno pravno vpraanje, /.../ ampak zadeva, ki najprej zahteva odgovor na vpraanje, ali smo in koliko smo Slovenci sploh pripravljeni iveti skupaj z razlinimi in druganimi. 64 Hkrati so se na priakovanih mestih ohranili tudi novinarske prakse in diskurzi, ki Rome diskriminirajo, kriminalizirajo in rasistino razglaajo za drugorazredne. Komentator Dela Boris Je se je vkljuil v razpravo o pravicah Romov s trditvijo, da tako imenovanega romskega vpraanja sploh ne bi bilo, e bi bili Romi povsem normalni dravljani, davkoplaevalci in kreditojemalci. A oitno niso. V mnogih obinah, od Grosupljega do Koevja, se potrudijo, da to nikoli ne bi bili, in povsem normalne socialne probleme poskuajo reevati na dravni ravni na nekaken kvazi ustavni nain. 65 Tednik Mag pa je lanek v Delu, v katerem je novinarka zapisala, da urejanje posebnega poloaja Romov zahteva odgovor na vpraanje o strpnosti Slovencev, razglasil za ponievanje domaih ljudi. Mag je v istem lanku pisal tudi o konfliktnih dogodkih z romsko udelebo in o tem teko prilagodljivem ivlju elementarnih nravi. Razpravo o volitvah romskih svetnikov v dvajsetih obinah v Sloveniji pa so pri Magu razumeli kot ponovno prilonost za ponievanje naih ljudi s provokativnih povzdvigovanjem razlinega in druganega nad vse, kar tukaj e velja66.
60 61 62 63 64 65 66
Ibid. Veer, 31. 8. 2002. Radio Breice, 13. 9. 2002. Mladina, 12. 8. 2002. Delo, 12. 8. 2002. Delo, 5. 6. 2002. Mag, 28. 8. 2002.
70
Poseben odmev je imelo televizijsko sooenje v oddaji Studio City med Zmagom Jeliniem in Joekom Horvatom, ki je dokazalo Jeliniev verbalni kanibalizem (Kuzmani, 2002), voditeljeva namera, da Horvatu da besedo in omogoi protiargumentacijo, pa se je pri vekratnem naslavljanju Jelinia z Zmago, sprevrgla v legitimiranje neenakopravnosti govorcev.
DRUINA HORVAT NEZAELENI SOSEDJE

Dvajsetega avgusta 2002 se je romska druina dvetletni Bihar, osemletni Sandro, desetletna Sandra, tirinajstletna Verica, mati Veronika Horvat in njen izvenzakonski partner andor Kova preselila iz Murske Sobote v Prosenjakovce. V Murski Soboti so iveli v razpadajoi vestanovanjski hii (baraki) ob ulici Staneta Rozmana, ki jo je mesta uprava hotela poruiti in to obmoje na novo pozidati. Zato jim je, tako kot drugim druinam iz tega bivalia, obinski sklad iskal monosti za selitev. Druina Veronike Horvat se je preselila v Prosenjakovce v hio, ki ji jo je nael sklad in zagotovil denar za nakup. Pravzaprav je sklad Veroniki Horvat zagotovil stanovanjsko posojilo v viini 4,532 milijona tolarjev, ki ga bo v mesenih obrokih 29.132 tolarjev odplaevala petnajst let. V pogodbi med prejnjim lastnikom hie v Prosenjakovcih in Veroniko Horvat pa je cena hie 1,7 milijona tolarjev. Veronika Horvat je pred sprejetjem reitve, ki jo je za njo nael murskosoboki stanovanjski sklad, sama iskala stanovanje ali hio do vrednosti 5 milijonov tolarjev (toliko da je stanovanjski sklad bil pripravljen plaati/posoditi), vendar se stanovanjski sklad ni strinjal z niimer, kar je nala ali predlagala. Ni jasno, zakaj je znesek v pogodbi o nakupu hie nekajkrat manji od zneska posojila, ki ga bo vraala Veronika Horvat. Stanovanjski sklad na novinarska vpraanja o morebitni goljufiji na raun romske druine sploh ni hotel odgovarjati. Preselitev druine Veronike Horvat v Prosenjakovce je sproila nasprotovanje in razburjenost vaanov, odkrito zavraanje in zahteve po izselitvi. Sosedje romske druine so se udeleevali sej vakega odbora v Prosenjakovcih in obinskega sveta Moravskih Toplic, napovedovali mnoine proteste in prihod v Ljubljano, govorili o vsiljivi vselitvi neznane druine, o tem, da so jim porinili Rome, domnevno socialno problematino druino z zelo problematino preteklostjo. Krajani so od obine Murska Sobota zahtevali, naj romsko druino sprejme nazaj, ker jo je na nezakonit in nepoten nain pripeljala v Prosenjakovce. Predsednik vakega odbora v Prosenjakovcih je izjavil, da nihe ni nikogar vpraal, ali soglaa z naselitvijo romske druine v njihovo vas. Najbliji sosedje so trdi-
71
li, da ne bodo ve mogli iveti tam, ker jih je strah. Porinili so nam begunce, zdaj e Rome, je izjavila neka soseda. Preselitev romske druine v Prosenjakovce je e enkrat potrdila, da veinsko prebivalstvo dosledno zavraa Rome kot sosede (to se vedno znova potrdi tudi v raziskavah Slovenskega javnega mnenja), tudi ko dravne institucije na videz delujejo inkluzivno. Ponovil se je primer romske druine iz vasi Maline leta 1997, ko so vaani z vakimi straami prepreili njeno naselitev, primer Roma Bojana Bajta, ki je leta 1998 kupil hio v Jelanah, vendar so mu vaani poslali pisno sporoilo, da ni zaelen in da bodo storili vse, da se tam (pri nas, je pisalo v pismu) ne bi naselil, in drugi sorodni primeri zavraanja Romov. V primeru Jelan je okrajno sodie v Ilirski Bistrici razsodilo, da sta dva domaina, takratni predsednik krajevne skupnosti Roman Brozina in Ivan Udovi, kriva kaznivega dejanja podpihovanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovratva, razdora ali nestrpnosti, in ju je v imenu ljudstva zaradi razpihovanja nestrpnosti in odklonilnega odnosa do Romov obsodilo na pogojno kazen treh oziroma dveh mesecev zapora s preizkusno dobo leta dni.67 Po preselitvi romske druine Horvat v Prosenjakovce je dajal najbolj ekstremne izjave in zahteve po njeni izselitvi svetnik v obini Moravske Toplice in predsednik tamkajnje madarske narodne skupnosti Tibor Vr. Preselitev Romov iz Murske Sobote v Prosenjakovce je oznail za nov nain terorizma sobokega upana in za etnino ienje68 ter napovedal zbiranje sredstev za odkup nesrene hiice69. Izjavil je tudi: Domaini se ne bodo strinjali s tako naselitvijo. Vedo, da v Murski Soboti obstaja romsko naselje, naj si tam najdejo prostor.70 Tudi drugi krajani Prosenjakovcev, ki so nastopali v medijih, bi Rome pregnali, hkrati pa so trdili, da niso nestrpni: Proti Romom nimamo ni, toda naj bodo tam, kamor spadajo. Rome so razglaali za gronjo, ker mladi zaradi Romov ne bodo ve hoteli ostati71 v Prosenjakovcih in ker se bojijo, da se bodo za Horvatovimi k njim ali v sosednje prazne hie preselili e drugi Romi72. Drugae kakor pred petimi leti, ko so vaani Malin prepreili naselitev romske druine v to vas, je bilo tokrat sliati tudi izjave nasprotnikov vakega punta (funkcionirale so kot glas razuma v li-
67 68 69 70 71 72
O tem je pisalo Nedelo, 19. 5. 2002 z opombo, da sodba e ni pravomona. Veer, 28. 8. 2002. Mladina, 2. 9. 2002. Ibid. Ibid. Delo, 27. 8. 2002.
72
beralni dravi), kakrne so bile izjave upana Moravskih Toplic, da se je treba zavedati, da lahko danes prodamo hio komurkoli in da je treba imeti do ljudi pozitiven odnos73, da se moramo potruditi, da se bodo viveli v novo okolje in da predvsem moramo biti drug do drugega strpni74. Druga predstavnica te obine je povedala, da si obina ne more izbirati prebivalcev in da ona ni nestrpna, ker tisti Cigan bi lahko bila jaz ali pa kdo od vas75. V kontekst izjav, ki so pozivale k razumnemu vedenju in pravnemu redu, so sodile tudi izjave predstavnikov drugih dravnih slub. Tako je socialna delavka mirila krajane Prosenjakovcev in trdila, da ta druina ni problematina in da njej e morajo zaupati, ker ona dela z Romi76. Policijska sluba pa je zagotavljala, da bo poskrbela za varnost vseh, vendar je policist prevzel domneve krajanov o kriminalni naravnanosti priseljenih Romov in obljubil, da bo priel posebej mimo Romov preventivno vsak dan77. Glas lanov romske druine je kazal njihovo sprijaznjenost s sovranim odnosom sosedov in hkrati tudi samozavest in odmik od pozicije nemoi, ki ga doslej nismo pogosto zasledili v medijskih reprezentacijah Romov. Hoem mir. Nikogar ne bom naganjala na moje dvorie. Pa moje je.78 Oe romske druine andor Kova je bil zaradi kraj in vlomov dejansko v zaporu veliko let svojega ivljenja, vendar se je, kot je vekrat dejal, spremenil in je to obdobje za njim. Izjavljal je: e nas domaini ne marajo, naj mi dajo est milijonov tolarjev in si bom nael drugo stanovanje.79 In e: Ko nas sosedi upoznajo, e nas vsi radi imeti. Hi pa: Kako se poutim? Tako, slabo. e smo Romi, to nima nikakrne zveze s tem, da nas ljudje tako zavraajo. Se moramo s tem tudi sprijazniti. Tak je to.80 Morda na to, da se romska druina ni mirno uklonila puntu krajanov, vpliva tudi dejstvo, da tudi sami noejo iveti med drugimi Romi. Paradoksno je, da tako kakor njihovi sosedje, pripadniki veinskega naroda in drugih manjinskih skupnosti v tem kraju, sovraijo Rome. Jaz noem, da se moji otroki druijo z Romi. Hoem, da konajo olo in da si znajo prisluiti kruh sami. Tako da grem raje v otor kakor na Puo (romsko naselje v Murski Soboti, op. a.), pravi Veronika Horvat.81
73 74 75 76 77 78 79 80 81 Veer, 28. 8. 2002. Delo, 27. 8. 2002. TV Tednik, TV Slovenija, 29. 8. 2002. Ibid. Ibid. Ibid. Nedeljski Dnevnik, 15. 9. 2002. Ibid. Mladina, 2. 9. 2002.
73
Pri poroanju o zavraanju naselitve romske druine HorvatKova v Prosenjakovce, so novinarji eksplicitno navajali, da vlada do teh ljudi z obrobja drube precejnja nestrpnost, le malo kje so jih pripravljeni sprejeti za svoje sosede82. Hkrati pa so v vlogi rtve dravne politike in drubenih razmer enaili vaane Prosenjakovcev in romsko druino: Romi sami niso krivi, da so na socialnem robu, pa tudi Prosenjakovani bi si zasluili, da ves as ne prelagajo irih drubenih problemov na njihova plea83. Komentator v Veeru je v primeru poroanja o preselitvi romske druine videl dobro iztonico za iskanje odgovorov na vpraanja o medijski tankoutnosti za mnogoplastno in z bedo niansirano problematiko, in se spraeval, ali bi mediji in vsi tisti, ki so za zadevo pooblaeni, odgovorni in pristojni, reagirali tako, kot so, e bi v tem primeru lo za preselitev neromske druine.84 Tiskani mediji so lanke o tej temi opremljali z naslovi Romsko druino selijo iz Prosenjakovcev Kravje kupije z Romi? (Delo, 27. 8. 2002), Diskriminatorni vsakdanjik (Mladina, 2. 9. 2002), Odklanjanje Romov podiga strasti (Veer, 28. 8. 2002), Romi in Pandorina skrinjica (Veer, 30. 8. 2002), Ne igraj se s Cigani, sinko! (Nedeljski Dnevnik, 15. 9. 2002), Preselitev romske druine ponovno vznemirila svetnike Vsakdo si svobodno izbira svoje bivalie (Veer, 3. 10. 2002).
SKLEP
Spremembo dravne politike na podroju varstva pravic Romov v Sloveniji leta 2002 lahko tejemo za pozitivno, ker je bila sprejeta novela zakona o lokalni samoupravi, po kateri so v dvajsetih obinah Romi dobili pravico do izvolitve svojega svetnika v obinski svet. Na lokalnih volitvah so Romi v petnajstih obinah dobili svoje predstavnike v lokalni oblasti; v tirinajstih prvi v zgodovini. Pet obin volitev romskih svetnikov ni hotelo razpisati, vendar bodo morale po odloitvi ustavnega sodia organizirati naknadne volitve. Kljune institucije v dravi ustavno sodie, vlada in parlament so se torej odloile, da premaknejo enega od vzvodov za zagotavljanje boljega poloaja Romov v Sloveniji politino participacijo na lokalni ravni. Retorika, ki je legitimirala ta premik, je v vladi in parlamentu temeljila na sklicevanju na ustavnopravne norme in evropsko ureditev. Vendar se ni ujemala z ideolokimi horizonti nekaterih lokal82 83 84 TV Tednik, TV Slovenija, 29. 8. 2002. Ibid. Veer, 30. 8. 2002.
NASLOVI ASOPISNIH LANKOV O VOLITVAH ROMSKIH SVETNIKOV

Nezaeleni romski svetniki (Nedelo, 8. 9.) e se rodi cigan (Mladina, 12. 8.) Romi opozarjajo na diskriminacijo, ki jim onemogoa vkljuitev v normalno ivljenje Semiki Romi elijo sodelovati (Dnevnik, 27. 9) To je neke vrste rasizem (Dnevnik 27. 9.) Urejanje poloaja Romov (Dnevnik, 13. 9.) Zaradi Romov na ustavno sodie (Delo, 30. 8. in Mladina, 9. 9.) Drugi priimek za slubo (Dnevnik, 6. 9.) Romom e kanek upanja (Delo, 4. 9.) Brez Roma v obinskem svetu (Veer, 29. 8.)
74
Naj jih imajo v Ljubljani! (Veer, 31. 8.) Lahko je leporeiti v dravnem zboru (Veer, 31. 8.) Bolj kot svetnika elijo vodovod (Delo, 28. 8.) Ni prav, da so privilegirani (Dnevnik, 27. 8.) Za Rome e ni pravi as (Delo, 27. 8.) Nesojena svetnica (Mladina, 26. 8.) Prej deela kot drava (Mag, 28. 8.) Romi, jabolko spora (Demokracija, 15. 8.) Romi privilegirani in vevredni (Veer, 20. 8.) Bodo nekateri Romi prikrajani? (Veer, 14. 8.) estim se je zalomilo pri Romih (Delo, 12. 8.) Pritiski rodili odpor (Delo, 14. 8.) rka zakona proti duhu nestrpnosti (Delo,12. 8.) Nekateri svetniki v krkem obinskem svetu niso naklonjeni pravicam Romov Krki Romi brez sedea (Dnevnik, 8. 8.) Noejo romskega svetnika (Delo, 1. 8.) Romi razburjajo duhove (Dnevnik, 2. 8.) sns proti pravicam Romov (Delo, 31. 5.) Dokaz demokracije (Delo, 16. 4.)
nih oblastnikov v Sloveniji, ki raje prisegajo na glas ljudstva kakor na univerzalizem in ideale Evrope. Na lokalni ravni so se v obinah, ki so zavraale volitve romskih svetnikov, ujemali glasovi skoraj vseh strank, brez razlike med vladnimi in opozicijskimi; na tej ravni Rome enako zavraajo LDS, SDS in SNS. Razprava o volitvah romskih svetnikov je pokazala, da ima najmoneja vladna stranka LDS na lokalni ravni med svojimi predstavniki tako reko rasiste. Ta prepad med politiko drave in lokalnimi razmerami je e bolj oiten, ko se v razpravo neposredno vkljui glas ljudstva, tako imenovani sosedje. To se je e najbolj izrazito pokazalo pri histerinem zavraanju naselitve romske druine v vas Prosenjakovci ravno v asu razprave o romskih svetnikih. Ali gre dravna oblast s politiko do Romov v eno smer, lokalni oblastniki in sosedje v drugo? Ali gre za boj med politiko vkljuevanja in zavraanja Romov? Brez dvoma lahko o razhajanju govorimo v obinah, ki Romom niso omogoile volitev lastnih svetnikov v svoje svete. V njih institucionalno zavraajo in poniujejo Rome, saj v institucijah (obinskih svetih) ni spotovanja in skrbi za njihove interese in za poskuse, da jih udejanjijo ali varujejo. (Margalit, 1996) Spremenjeno dravno politiko do romske skupnosti je veina medijev spremljala z naklonjenostjo, novinarji so spontano (Althusser, 1985) delili verovanjska ozadja (ideologijo, ideoloki horizont) vladnih ideologov (Monik, 1999) in tudi postregli s pozitivnimi reprezentacijami Romov, ki so ustrezale novi dravni politiki. Zakaj tega v takni meri niso poeli doslej? Med razpravo o volitvah romskih svetnikov se je pokazalo in ponekod celo uporabilo za argument, da Romov ne priznajo, da Romi v Sloveniji prevzemajo identiteto veinskega naroda Slovencev (prevzemajo priimke in se opredeljujejo za Slovence), ker mislijo, da jih bo to obvarovalo pred diskriminacijo. Romska druina Horvat celo raje ivi med sosedi Slovenci, ki jih odkrito zavraajo, kakor v romskem naselju, ker hoe, da ji otroci odrastejo v Slovence. Na to se je odzval le varuh lovekovih pravic Matja Hanek, ki je med razpravo o volitvah romskih svetnikov obiskal romska naselja in potrebo po prikrivanju etnine identitete pri Romih razglasil za alarmantno. Novembra je varuh lovekovih pravic v duhu te ugotovitve parlament zaprosil, naj vladi naloi, da izdela protidiskriminacijsko politiko, ker je v drubi premalo tolerance; to da se kae tudi v prikriti diskriminaciji.85
85 Veer, 29. 11. 2002.
75
Verjetnost, da se bosta parlament in vlada na ta poziv dejavno odzvala, ni velika, eprav bi bilo mogoe na pridobitvah letonje uvedbe posebnega varstva romske skupnosti v lokalni samoupravi in zaradi dejstva, da podpora medijev temu projektu ni bila majhna, graditi naprej. Seveda, e se vladni strategi ne bi bali glasu ljudstva in tistih 90 odstotkov, ki jih na volitvah s tako reko rasistino retoriko pridobi kaken upan.
LITERATURA
Althusser, L. 1985. Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), Ljubljana: kuc in Filozofska fakulteta Bielefeld, U. 1998. Stranci: prijatelji ili neprijatelji. Beograd: Biblioteka xx. vek. Doupona, H. M., Verschueren, J., agar, I. . (1998). Retorika begunske politike. Ljubljana: Zavod za odprto drubo. Erjavec, K., Hrvatin S. B., Kelbl, B. 2000. Mi o Romih. Ljubljana: Zavod za odprto drubo. Komac, M. 2002. Uvodna pojasnila. V Miran Komac, Dean Zagorac (ur.). Varstvo manjin. Uvodna pojasnila in dokumenti. Ljubljana: Amnesty International in Intitut za narodnostna vpraanja. Kuzmani, T. 2002. Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina la Jelini (kulinarina analiza). Ljubljana: Medijska prea. t. 15, str. 2122. Margalit, A. 1998. Pristojno drutvo. Beograd: Radio B92. Monik, R. 1998. Alterkacije. Alternativni govori i ekstravagantni lanci. Beograd: Biblioteka xx. vek. Monik, R. 1999. 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Zaloba / *cf. Poroilo Skupine za spremljanje nestrpnosti. 2001. Ljubljana: Mirovni intitut. Poutignat, P., Streiff-Fenart, J. 1997. Teorije o etnicitetu. Beograd: xx vek. trukelj, P. 1980. Romi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva zaloba. Taylor, C. 1992. The Politics of Recognition. V Amy Gutman (ur.). Multiculturalism. Examining the Politics of Recognition Princeton: Princeton University Press.
76
tudije
studies
77
(Homofobini diskurz o nedefiniranih lovekih izrodkih)
FUJ,
1. EVROVIZIJA
PRAII NEMARNI BUZERANTSKI!

meniti evrovizijski kuhinji so nacionalne komisije namre nekaterim dravam naelno odrekali glasove in hkrati simpatizirali z drugimi ter delile toke po sistemu dajdam. Ko so na primer leta 1969 zaradi izenaenja zmagale Francija, panija, Nizozemska in Velika Britanija, so naslednje leto festival v Amsterdamu bojkotirale Norveka, Portugalska, Finska in vedska. Tudi nekdanja Jugoslavija, ki je na festivalu prvi nastopila leta 1961, je ualjeno bojkotirala tekmovanje v letih od 1978 do 1980 zaradi domnevne pristranosti in prevzetnosti srednje- in zahodnoevropske glasbene kuhinje. Leta 1979 je bila Evrovizijska popevka, po zmagi Izraela leto pred tem, v Jeruzalemu. Med glasovanjem je vse kazalo, da bo Izrael e drugi zaporedoma zmagal, to pa je odgovorne na jordanski televiziji tako zelo zmotilo, da so malo pred koncem tekmovanja prenos iz Jeruzalema prekinili, na ekranu pa se je namesto tega prikazala slika ro v vazi. Tako kot mednarodna tekmovanja v portu tudi evrovizijska popevka zbuja obutek identifikacije s svojo predstavnico na tekmovanju in s tem je neloljivo povezan tudi nacionalni ponos. To pa je vedno potencialno plodno polje za nacionalistine, ksenofobine in podobne izpade. Meja med dovoljenim in sprejemljivim ter tistim, kar se kae kot zadosten razlog za (ksenofobini) protest, je hipokritina; tako drave v upanju na boljo uvrstitev lastni jezik z veseljem zamenjajo za anglekega ali francoskega, vico je na primer leta 1988 brez problemov zastopala Kanadanka Celine Dion tako kot Monako leta 1966 Hrvatica Tereza Kesovija, na drugi strani te rte pa so se sredi devetdesetih na primer znali predstavniki turke manjine v Nemiji, ki so zastopali Nemijo, pa znamenita izraelska transseksualka Diva in navsezadnje tudi skupina Sestre, ki je na 46. izdaji evrovizijske popevke leta 2002 v Estoniji zastopala Slovenijo. V priujoem tekstu bo nae zanimanje osredotoeno na mejo, ki smo jo omenili. Zanimalo nas bo, na kaken nain sta se v primeru Sester v slovenskem prostoru pojavili tako homofobija kot ksenofo-
UGH, FILTHY FAGGOTS

Homophobic discourse about undefined human degenerates
ROMAN
KUHAR
Avtor prispevka je magister sociologije in mladi raziskovalec na Mirovnem intitutu. The author holds an MA in sociology and is a junior research fellow at the Peace Institute in Ljubljana. e: roman.kuhar1@guest.arnes.si
Ideja o evrovizijskem popevkarskem festivalu (Eurovision Song Contest) je bila del irega povojnega zanosa o ustvarjanju integrirane Evrope, ki sodeluje ne samo na politinem, tehnolokem in znanstvenem podroju, kar na bi jo reilo politine in gospodarske nestabilnosti, pa pa tudi v medijski zabavi. Po vzoru parike pogodbe iz leta 1951, ko je nastala Evropska skupnost za premog in jeklo, in pozneje rimske pogodbe leta 1957, ko je bila zasnovana Evropska gospodarska skupnost, ta pa je temelj nastanka Evropske unije, kakrno poznamo danes, so tudi v Evropskem komiteju radiodifuznih medijev (EBU European Broadcasting Union) v sredini petdesetih let prejnjega stoletja razmiljali o zabavnoglasbenem medijskem projektu kot ekvivalentu gospodarskega zblievanja Evrope. Januarja 1955 se je tako rodila ideja o evrovizijskem tekmovalnem popevkarskem festivalu; ta se je brez zadreg zgledoval po uspenem sanremskem festivalu. Devetnajstega oktobra 1955 je generalna skupina EBU v Rimu idejo odobrila in odloeno je bilo, da bo prvi evrovizijski popevkarski festival (ki ga pri nas popularno imenujemo kar Evrovizija1) naslednje leto v Luganu v vici. Festival je z leti pridobival tako veljavo kot popularnost: vsako leto se ga je udeleilo ve drav, od leta 1965 so ga po televiziji prenaale tudi drave nekdanjega vzhodnega bloka s Sovjetsko zvezo na elu, leta 1969 je bil v paniji in njegovo podobo je oblikoval sam Salvador Dali, navsezadnje so se ga udeleevali tudi v popularni glasbi mednarodno priznani pevke in pevci. Vse to je za evrovizijski festival pomenilo, da je postal svojevrstna institucija merjenja moi med dravami Evrope, kjer so bile, sode po evrovizijski statistiki zmagovalk, v prednosti francosko in angleko govoree predstavnice. Temeljna ideja festivala je povezovanje med narodi, vendar je (bilo) tekmovanje hkrati pogosto razlog za prikrit nacionalizem. V zna1 V tekstu uporabljam besede Evrovizija, evrovizijska popevka, popevka Evrovizije in Eurosong, kar so vse uveljavljene razliice poimenovanja tega festivala kot sinonime.
At this years contest for Slovenias representative at the Eurovision song contest, the voting was tripartite: one third of the votes was contributed by an expert jury, one third by a jury appointed by the entertainment program section at RTV Slovenia, and one third by the television audience through tele-voting. However, the computer system became overtaxed by too many calls and collapsed. As a result, in accordance with the EBU rules, tele-voting results were annulled and the winner was decided on the basis of the expert jurys opinion, which proclaimed the transvestite trio Sestre (Sisters) the winner of the contest. But the decision proved to be the straw that broke the camels
78
back. It was followed by a surge of homophobia which, in the opinion of the author of this article, Roman Kuhar, was seething under the surface of ostensible tolerance in Slovenia. Kuhar has chosen the messages posted on various on-line forums following the contest as the framework for his analysis of homophobia. In this essay he describes how the winning trio Sestre triggered homophobic and xenophobic responses, with the former being aimed at the performers themselves, and the latter at the author of the winning song Only love. As a matter of fact, the author of the song, Robert Peut, alias Magnifico, is not Slovene by origin. The on-line discussion forums are problematic for more than one reason. Firstly, they permit absolute anonymity to the message senders, and secondly, they enable the message sender to assume various identities, meaning that in practice it is possible that intolerant messages are created by one and the same (group of) person(s). Accordingly, while this fact renders statistical analysis of such material pointless, text analysis is meaningful. The reason is that none of these messages can be automatically regarded as harmless. One perspective from which such intolerant messages appearing on various newspapers and magazines web sites have to be considered, is that of Article 8 of the Mass Media Act which prohibits the incitement of inequalities and intolerance. The frame of mind that transpired after the victory of the transvestite trio was determined by two facts: the annulment of televoting results, on the one hand, and the fact that the members of the winning group where three drag queens who were predominantly perceived as faggots. This combination gave rise to homophobia that was often (although not always) transparent and brash
bija, prva usmerjena proti izvajalkam pesmi Samo ljubezen, druga pa proti avtorju Robertu Peutu oziroma Magnificu. Pri tem bomo upotevali predvsem internetne forume, ki pogosto delujejo kot sodobni nain kanaliziranja vsakrne nestrpnosti. Na namen ni statistino ugotavljanje delea homofobije in ksenofobije, saj se zavedamo problematinosti internetnih forumov. Ti, prvi, omogoajo popolno anonimnost, tako da (vsaj potencialno) ne vemo, kdo v medmreje poilja nestrpna sporoila, in drugi, internet omogoa tudi prevzemanje tevilnih identitet, to pa v praksi pomeni, da se lahko za nestrpnimi stalii, objavljenimi na forumih, skrivajo ene in iste osebe. Statistina analiza takega gradiva torej nima smisla, vsebinska analiza pa, saj mislimo, da nobeno tako sporoilo ni nujno nedolno. Zato bi si bilo nespametno pred tem zatiskati oi in tovrstne glasove razumeti kot nerelevantne in minorne. Nestrpna sporoila na internetnih forumih so pomembna tudi skozi optiko javnih medijev in zakona o medijih, ki v 8. lenu prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. V nadaljevanju bomo najprej prikazali tako imenovano afero Sestre, nato bomo klasificirali in analizirali nestrpna sporoila na internetnih forumih, ki seveda presegajo temo Sester in se navezujejo tudi na ire tematike homoseksualnosti, drubenega spola in podobno, na koncu pa bomo problematizirali e internetne forume kot medij, predvsem v kontekstu zakona o medijih in s tem povezane prepovedi irjenja nestrpnosti.
2. KAJ SE JE ZGODILO?
Na 46. festivalu za popevko Evrovizije je Slovenija kot samostojna drava nastopila osmi, v asu Jugoslavije je predstavnica TV Ljubljana skupno dravo zastopala estkrat. Pravila izbora nacionalne predstavnice tako kot tudi pravila samega konnega izbora popevke Evrovizije so se skozi leta spreminjala in so bila ves as razlog za najrazlineje spore; okusu strokovnih irij so nasprotovale iroke mnoice gledalcev in poslualcev, okusu gledalcev je oponirala stroka in podobno. Razvoj tehnologije je s tako imenovanim telefonskim glasovanjem ali televotingom omogoil vzporejanje tako okusa gledalcev kot strokovnih irij. Trenutno veljavna pravila EBU o Eurosongu prepuajo nacionalnim lanicam svobodo pri izboru lastne predstavnice, a hkrati apelirajo nanje, naj upotevajo njihova priporoila. Kljuno merilo, ki ga zagovarja EBU, a za nacionalne lanice ni zavezujoe, je razmerje glasov med stroko in publiko ti naj bi bili enakomerno porazdeljeni ali pa naj bi imeli pri glasovanju vejo teo glasovi publike.
79
Razvedrilni program Televizije Slovenija e dve leti izbira predstavnico za Eurosong v dveh veerih. Priporoila EBU dosledno upotevajo pri prvem veeru izbora popevke za Evrovizijo. Izmed osemnajstih skladb je v finalni veer sprejetih deset skladb, pet po izboru gledalk in gledalcev in pet po izboru strokovne irije.2 Za drugi, finalni veer pa so v razvedrilnem programu Televizije Slovenija sprejeli nekoliko drugana merila. Zmagovalno popevko izbirajo tripartitno: eno tretjino glasov prispeva strokovna irija, drugo tretjino irija razvedrilnega programa RTV, tretjo tretjino pa publika, ki glasuje po televotingu. Pri finalnem izboru nacionalne predstavnice za popevko Evrovizije 2002 (Ema 2002) 16. februarja 2002 se je zapletlo prav pri zadnjem. Po predstavitvi vseh desetih finalistk je bilo najprej petminutno telefonsko glasovanje, a se je pri tem raunalniki sistem po besedah direktorja Sting Trada Duana Stergela, ki je v sodelovanju s Telekomom za RTV omogoal telefonsko glasovanje sesul zaradi prevelike obremenitve oziroma zaradi prevelikega tevila klicev. Prvi veer so prejeli 48.624 telefonskih glasov, naslednji veer pa naj bi bilo teh glasov 91.677, kar je povzroilo sesutje raunalnikega sistema.3 Namesto pet minut so v studiu na rezultate televotinga akali 23 minut, medtem pa sta svoje glasove oddali strokovna irija in irija razvedrilnega programa. Njuna odloitev je bila skladna: najve tok sta pripisali skupini Sestre. Rezultati telefonskega glasovanja so pokazali drugano sliko: dale najve glasov (31.944) je dobila Karmen Stavec, Sestre pa so dobile 8454 glasov, kar jih je, po izboru gledalcev, uvrstilo na esto mesto, a v skupnem setevku kljub vsemu na prvo. V dneh po izboru popevke je bilo zaradi zapletov s telefonskim glasovanjem in zaradi 23-minutnega akanja na rezultate v medijih izraenih ve dvomov o regularnosti tekmovanja. Analiza telefonskega glasovanja je pokazala, da je bilo mogoe glasovati e tri minute in 28 sekund pred uradnim zaetkom glasovanja (preden se je na ekranu izpisalo: zaetek glasovanja)4 in da uradno glasovanje ni trajalo pet minut, pa pa nekaj sekund ve kot tiri minute, ko se je raunalniki sistem dokonno sesul. Zaradi vseh zapletov s telefonskim glasovanjem je odgovorna urednica razvedrilnega programa RTV Mia Molk tri dni po izboru zmagovalke (19. februar 2002) razveljavila rezultate telefonskega glasovanja. Pravila EBU namre velevajo, da se
2 Skupina Sestre je v tem glasovanju dobila 4085 glasov publike in to jo je uvrstilo na tretje mesto, hkrati pa jo je za sodelovanje v finalnem veeru izbrala tudi strokovna irija. V prejnjih letih so na izboru za slovensko predstavnico na Evroviziji registrirali takno tevilo telefonskih klicev: 41.268 (Ema 98), 50.216 (Ema 99), 44.068 (Ema 01). V asu pred uradnim zaetkom glasovanja je raunalnik registriral e 39.702 glasova.
and, in addition, perceived as an almost genuine (family) value. The author has divided homophobic messages into several categories: the first group sees Sestre as a problem because they are a shame for Slovenia; for the second group the problem lies in the fact that they are faggots; the authors in the third group claim that they have nothing against the trio but are furious because their vote was cancelled; those in the fourth group have nothing against the trio but not in front of our eyes, please; the fifth group calls for the destruction of gay people. Below are some examples of intolerant messages:
Ugly pigs. Ill renounce Slovenian citizenship and ask for Serbian. Id rather be represented by Miloevi at the Hague, than by Sestre in Estonia. Well, dear ladies and gentlemen, dear visitors of this respected forum, do you find it perfectly ok that your country is represented by efurji* (all three are Serbs, they cant speak Slovene) and faggots? .. Faggots and, moreover, efurji. Keep in mind that they dont speak Slovene. Not even a broken Slovene. how sad The lover of faggots. Go f yourself. National shame. from friday on im not going to pay the subscription fee because i have a feeling that only sexual perverts work there. tv subscription should be paid by slovene faggots. i cant imagine who actually allowed those faggots to participate in a contest such as ema 2002.
3 4
efurji is a derogative term for Serbs and other ex-Yugoslav nations.
80
i dont have anything against faggots either, at least nothing effective. do you think that rat poison would be effective? Im ashamed to be a Slovene if Im represented by such caricatures really, dont we have any men and normal women who can sing? Its already too bad that those people freely mix with our kids, but letting them I am not against those who are different, but these people should enjoy themselves in their own clubs and leave normal people alone.
The results of the public opinion survey published in Delo on February 28th showed that 51.4% of the total 58.5% of respondents who were not satisfied with the outcome of the contest stated that one of the reasons for their disappointment was that the singers are transvestites and therefore unsuited to represent Slovenia abroad. Such a clear expression of homophobia reinforced the authors conviction that, given the state of mind in Slovenia, homophobic excesses were inevitable and that complaints about the supposedly problematic rules and the annulment of televoting were simply a guise for homophobia. Finally, the author calls into question the discussion forums set up by various newspapers, which he sees as contemporary counterparts of readers letters. The messages posted there match the nature of the medium they are short and straightforward; as a rule they are published under pseudonyms and, thanks to anonymity, they can afford to be openly insulting, sexist, racist, xenophobic, homophobic and the like. One part of an editorial policy, understood in its widest sense, includes the decision by a newspaper to set up an on-line forum on its website. In Kuhars opinion, the uncontrolled publishing of
telefonsko glasovanje v primeru problemov razveljavi in da se namesto tega upotevajo zgolj glasovi strokovne irije. Glede Sester je to pomenilo, da e naprej ostanejo zmagovalke Eme 2002. estindvajsetega februarja 2002 je generalni direktor RTV Slovenija Aleks takul sklical tiskovno konferenco in na njej izjavil, da je z razveljavitvijo urednica [Mia Molk, op. a.] presegla svoja pooblastila, ki so lahko le programske narave, kamor pa razveljavljanje javnega razpisa po e zakljueni oddaji ne sodi. takul je nato sporoil, da bo zaradi ohranitve ugleda nacionalne televizijske hie svetu RTV (sestal se je dva dni pozneje) predlagal, naj razveljavi rezultate Eme 2002. Na to napoved se je odzvala gejevska in lezbina skupnost v Sloveniji in takulov predlog oznaila za homofobien, e da ga motijo predvsem izvajalci pesmi (travestiti), ne pa problemi s telefonskim glasovanjem. V sporoilu za javnost so zapisali, da je njegov predlog samo e en znak oitne homofobije in sploh vsakrnega strahu pred druganostjo. Prepriani smo, da je za argumentom o teavah s telefonskim glasovanjem skrita predvsem elja po diskvalifikaciji izvajalcev zmagovalne skladbe.5 Naslednji dan, 27. februarja, so predstavniki raznih nevladnih organizacij skupaj z gejevskimi in lezbinimi aktivisti organizirali tiskovno konferenco pred televizijsko hio in na njej opozorili na homofobijo, ki se je v javnosti razrasla po zmagi Sester na Emi. Tiskovna konferenca je nato prerasla v spontan protest proti homofobiji in odloitvi RTV, da razveljavi rezultate Eme. Hkrati je nastala tudi internetna peticija, za katero je bilo zbrano 1840 podpisov v podporo Sestram. Ker so zapleti v zvezi z Emo prodrli tudi v tujino in predvsem v tuje medije, se je na oitke, da je za eljo po razveljavitvi rezultatov glasovanja homofobija, odzvala tudi poslanka v evropskem parlamentu, podpredsednica parlamentarnega odbora za javne svoboine in dravljanske pravice Lousewies van der Laan. Za STA je 2. marca 2002 izjavila: e se pokae, da je v ozadju zapletov homofobija in da je predlog za razveljavitev rezultatov tekmovanja povezan z zmago travestitske skupine Sestre, je enakopravna obravnava spolnih manjin v dravi postavljena pod vpraaj. Pravice spolnih manjin so neloljivi del lovekovih pravic, spotovanje katerih je nujni pogoj za vstop v Evropsko unijo. Dodala je, da si je Slovenija nekaj negativnih tok pridobila e z referendumom o oplojevanju ensk z biomedicinsko pomojo: V parlamentu smo neuspeh referenduma razumeli kot zaroto cerkve in poskus diskriminacije lezbijk, s imer si Slovenija ni
5 Protestu se poleg Roza kluba, kuca LL, Magnusa, Legebitre in Out in Slovenija pridruijo e OU v Ljubljani, YHD Drutvo za teorijo in kulturo hendikepa, Drutvo Center za pomo mladim, Mirovni intitut, Zavod Voluntariat, Drutvo za nenasilno komunikacijo, PIC Pravno-informacijski center in Mladi forum ZLSD.
81
ustvarila podobe napredne drave. Dogajanje v zvezi z izborom slovenskega predstavnika na evrovizijski popevki pa bi lahko potrdilo vtis, da je Slovenija zelo konservativna drava. Razmere v marsikateri dravi so skrb zbujajoe, ne elimo pa si, da bi bila Slovenija med njimi. Na oitke je nato v telefonskem pogovoru z Laanovo odgovorila direktorica urada vlade RS za informiranje Alja Brglez, ki je, kot je 4. marca poroala STA, zatrdila, da je Slovenija odprta in demokratina druba, ki se z druganostmi zna in zmore sooati na povsem civiliziran nain. Urad vlade RS za informiranje, katerega izjavo povzema STA, je hkrati sporoil, da je pri tem [Alja Brglez, op. a.] ... izrazila trdno preprianje, da v ozadju omenjenih zapletov ni posredi homofobija. Brglezova je nizozemski lanici Evropskega parlamenta pojasnila, da je lo pri izbiri slovenske predstavnice za Evrovizijo v prvi vrsti za zaplete pri izvedbi glasovanja preko telefona, zaradi esar so bili izidi televotinga razveljavljeni. Vendar tudi po tem ostaja slovenska predstavnica skupina Sestre. Mnenje o izbrani zmagovalki pa nikoli in nikjer ni povsem enotno zato tudi so tekmovanja; vendarle pa se je tokrat vpraanje prenapihnilo in so ga medijske obravnave povzdignile na raven, ki mu ne gre. Na ta telefonski pogovor so se naslednji dan odzvale slovenske gejevske in lezbine organizacije. V izjavi za javnost so opozorile na zavajajoe izjave Alje Brglez in ponovno izrazile mnenje, da se za primerom Eme 2002 skriva homofobija. Svetniki RTV so medtem na seji ugotovili, da niso pristojni za razveljavljanje rezultatov glasbenih tekmovanj, kakrno je Ema, zato so Sestre ostale zmagovalke in kot predstavnice Slovenije 25. maja 2002 nastopile na 46. izboru popevke za Evrovizijo v Tallinnu v Estoniji in tam med tiriindvajsetimi predstavnicami zasedle 14. mesto.
3. KLJUNA
VPRAANJA
Kljuna vpraanja, ki se v povezavi s predstavljeno temo postavljajo, so: 1. Ali bi se tovrsten protest pojavil, e ne bi bilo problemov s telefonskim glasovanjem? 2. Ali so tiste, ki so se tako ali drugae oglaali v javnosti v zvezi z Emo 2002, motili izbrana pesem ali izvajalci? 3. Kje je meja med homofobijo in kritiko izbora popevke za Evrovizijo ali, reeno drugae, kako si lahko kritien do izbora, ne da bi bil obtoen homofobije? Na zastavljena vpraanja bomo poskuali odgovoriti s klasifikacijo odzivov na Emo 2002, zbranih z raznih internetnih forumov.
messages that incite intolerance or violence can be interpreted as a criminal offense committed by both the author and the person responsible for the page content. It is the responsibility of editors to ensure that the forums run by their newspapers are not plagued with hate speech. Unfortunately, the Slovenian media do not observe this. Of all Slovene newspapers that run on-line forums, the Mladina weekly magazine has displayed the most consistent editorial policy by regularly warning visitors that intolerant messages are not allowed. Other newspapers and magazines have simply posted a notice that they do not take responsibility for the opinions on their websites. Another problem, even more difficult, arises from the nature of Internet providers themselves. As a rule, their contracts include a clause prohibiting hate-speech and related content, but in their case supervision is even more difficult and hate-content even more elusive. For example, an Internet provider based in America cannot possibly supervise and check the content because of language barriers, or at least, such supervision would be very difficult. As a matter of fact, not one international regulation prescribes control or legal prohibition of hate-messages on the web. The power to restrain such content is in the hands of a particular countrys legislation (if such exists). This is precisely the reason why the Internet makes possible the proliferation of hate content. The problem, of course, has wider implications and represents the weak point of the Internet. Moreover, discussion forums are not as problematic as special hate pages with, say, racist (or other hate) content. According to European Council data, in 1995 there was just one web page with racist content. By 2001 this number has risen to 4000.
82
Pregledali smo odzive na asopisne lanke o Emi, objavljene na internetnih straneh asopisov Dnevnik in Veer in revije Mladina. Poleg tega smo v analizo vkljuili tudi internetni forum Nove Slovenije (www.nsi.si) in Fakultete za drubene vede (www.fdv.uni-lj.si), na katerem se je razvila burna debata o Emi 2002, in posebno stran o Emi 2002, ki je bila objavljena na brezplanem amerikem internetnem streniku Geocities.com (www. geocities.com/ema_2002_ema/). Anonimni avtor te strani je uporabnike in uporabnice interneta pozival k izrekanju svojega mnenja o Emi 2002 takole:
spet!!!!! kaj dela strokovna zirija in zirija razvedrilnega programa??!! ponovno je bil unicen glas ljudstva!!!!! Slovenke in Slovenci! Povejte, katera sladba je bila najbolja na emi 2002.6
Pri tem vabilu je treba opozoriti na besedo spet, s katero avtor apriorno implicira konstantno ogroenost in goljufanje na tovrstnih izborih, s tem pa povsem sugestibilno zaostruje zastavljeno vpraanje. V tem smislu ta stran spominja na spletno stran, analizirano v prejnjem Poroilu skupine za spremljanje nestrpnosti.7 Avtor strani je oblikoval posebno pogovorno okno, kjer si s seznama lahko izbral glasbenega izvajalca, ki je bil po tvojem mnenju najljubi, hkrati pa si lahko oddal tudi svoj komentar. Seznam je bil oblikovan tako, da je bila prva v pogovorno okno e vpisana opcija Karmen Stavec (to pa je bilo, seveda, mogoe spremeniti). e v uvodu priujoe analize smo opozorili, da je najveji problem homofobije prav njena netransparentnost tam, kjer je jasno izraena, je mogoe nastopiti proti njej, tam, kjer se skriva za navidezno racionalnimi argumenti, pa je veliko manj opazna, a zato ne tudi manj problematina. Za veino kategorij, v katere smo razdelili odzive z internetnih forumov, pa je, verjetno zaradi medija in anonimnosti, ki jo ta omogoa, znailna pravzaprav precej odkrita in transparentna homofobija. Tovrstni odzivi so bili v sozvoju tudi z nekaterimi objavljenimi pismi bralcev v asopisju, mnenji ljudi, ki so jih v radijskih telefonskih anketah spuali v eter, ali SMS-i, ki so jih na nekaterih radijskih postajah prebirali radijski voditelji in voditeljice. Delo je, na primer, 4. marca objavilo tole pismo bralca:
Vse citate z internetnih forumov objavljamo v izvirni obliki, s slovninimi in tipkarskimi napakami ter predvsem loitvijo med malimi in velikimi tiskanimi rkami. Te v internetni govorici namre pomenijo vpitje, poudarjanje svojega mnenja, preglasitev drugih in podobno. Glej Kuzmani, Toni (2001): Rasizem in ksenofobija, ki da ju v Sloveniji ni, Poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti 01, Mirovni intitut, Ljubljana, str.: 5677.
83
Ne morem si kaj, da ne bi javno izrazila svojega mnenja. Sem Slovenka, ponosna sem na mojo lepo deelo, na ene in moe, ki so v zgodovini Slovencev veliko naredili za svoj narod, ponosna na naravne in kulturne vrednote deele, ki je tako lepa, da je lepe ni, kot je rekel Leon tukelj. Zato ne dovolim, da me Slovenko predstavljajo taka bitja [poudaril R. K.], kot so bila nepravilno izbrana na Emi. Gospe Mii Molk pa v razmislek: arhitekt Plenik je napisal na spomenik: Molimo za zdravo pamet. Na Radiu Ognjie (pa ne samo na tem radiu) so v telefonskih anketah v eter spuali povsem odkrito homofobina in ksenofobina mnenja ljudi: ... to je bosanska kultura ... ki se tepejo, kaj smo jim pa vsem dravljanstva dali ... to so Bosanci, so drugani od nas Slovencev, prav nam je ... Ali pa: alostno, res alostno, da nas bodo zastopala ta skropucala... ... to so bolniki... sramota...8 O tovrstnih oddajah je Crnkovi (2002) pisal: Mediji ugotovijo, da se jim v bistvu splaa odpreti mikrofone in stolpce tudi za izraanje mnenj tistih, ki o gejih grdo mislijo. Novinarji, sicer pametni in preudarni ljudje, ne pozabijo svariti pred homofobijo. Ampak ali niso sami izbezali vseh teh latentnih, privatno misleih homofobov na plano?
4. HOMOFOBIJA
Na amerikem javnem Forumu o homofobiji leta 1998, ki so ga organizirali v okviru sreanja lanov Amerikega zdruenja psihoanalitikov, so homofobijo definirali kot predsodek, ki je razumljen kot druinska vrednota. Homofobija je namre e vedno povsem sprejemljiv (zaelen?) predsodek in kot tak e vedno sestavni del mnoinih medijev. Beseda etimoloko izvira iz grkih homs (isti, enak, podoben) in phbos (strah) in se izvorno ravna po sorodnem pojmu ksenofobija. Poimenovanje je pravzaprav nekoliko ponesreeno, saj beseda implicira strah pred homoseksualci (v psihiatrinem smislu, slede izpeljankam iz fobija (npr. klavstrofobija), celo bolezenski strah), medtem ko gre v realnosti najvekrat za sovratvo in stopnjevanje tega obutja do fizinega obraunavanja s homoseksualci (v angleki strokovni literaturi se je za oznako tega uveljavila oznaka gay bashing ali queer bashing). Izraz homofobija je nastal v zaetku estdesetih let preteklega stoletja, v kontekstu vse bolj vidnega gejevskega in lezbinega gibanja in odzivih takratne drube na homoseksualnost. Skoval ga je ameriki psiholog George Weinberg, z njim pa oznail tako odpor hetero8 Glej ve o odzivih slovenskim medijev v Kuhar, Roman (2002): Pedri, efurji, pa e rdee obleeni, Medijska prea 14, Mirovni intitut, Ljubljana, str. 79.
84
seksualcev, da bi imeli kakren koli stik s homoseksualci (pri tem je mislil seveda na neseksualne stike), kakor samosovratvo homoseksualcev, kar danes oznaujemo kot internalizirana ali ponotranjena homofobija. Beseda je bila prvi natisnjena leta 1969, v splono rabo pa je prila predvsem po letu 1972, ko je Weinberg v svoji knjigi Druba in zdrav homoseksualec obirno analiziral homofobijo. V uvodu v knjigo je zapisal: Svojega pacienta nikoli ne bom imel za zdravega, e ne bo presegel svojih predsodkov do homoseksualnosti. eprav smo omenili, da homofobijo v popularnem diskurzu praviloma razumemo kot sovratvo do homoseksualcev, Weinberg pojasnjuje, da je hotel z njo oznaiti reakcije svojih heteroseksualnih prijateljev, ki so vedno znova nali izgovor, da ne bi spoznali njegovih homoseksualnih znancev. Vedno so nali kaken izgovor, da jih [Weinbergove gejevske prijatelje, op. a.] ne bi povabili k sebi domov. Ugotovil sem, da gre za klasino fobino revulzijo (odvrnitev). Kazali so enake znake kot pri klavstrofobiji, agorafobiji, le da so bili ti znaki vezani na homoseksualce (Weinberg, 1997). Razlika med klavstrofobijo, agorafobijo in podobnimi bolezenskimi strahovi in homofobijo pa je ravno ta, da se prva vrsta fobij praviloma ne spreobrne v nasilje, medtem ko se homofobija lahko in se celo pogosto izraa na fizien nain. Nancy J. Chodorow (1998) je na e omenjenem javnem forumu poudarila, da so vsi dopustni predsodki vedno zgodovinsko in kulturno pogojeni, zato se zdijo povsem naravni. eprav se mogoe zdi, poudarja, da je homofobija blija temam telesa in seksualnosti kot rasizem, antisemitizem ali predsodki do ensk, meni, da so tisti deli predsodkov, ki so najgloblji in najbolj nasilni, tako reko nezavedni, vedno telesni in seksualni. V najbolj grozovitih pogromih idov, v linanju rncev in na primer v posilstvih namre izstopata prav seksualna in telesna raven nasilja, seksualni in telesni imaginarij. Ameriki statistini podatki kriminalnih dejanj, povezanih s homoseksualnostjo, kaejo, da so lezbijke redkeje rtve takega nasilja kot geji, povzroitelji pa so skoraj praviloma mladi heteroseksualni moki. Hkrati obstaja tendenca, da so geji pogosteje napadeni, ko so sami, medtem ko so lezbijke pogosteje tare nasilja, e so v skupinah. Chodorow tako sklepa, da je izhodie homofobinih obutij ogroenost, ker moki niso moki, enske pa niso z mokimi.
4.1. Homofobija in lovekove pravice Koncept lovekovih pravic so po Kallenu (1998) mednarodno sprejeta moralna naela, ki so poskus mednarodne skupnosti prepreiti zloine proti lovetvu, kakrne poznamo iz druge svetovne vojne. Kallen govori o treh principih, ki so temelj najbolj osnovnih lovekovih pravic:
85
(1) (2) (4)
svoboda pri sprejemanju pomembnih odloitev o sebi in za sebe in svojo ivljenjsko usodo; enake monosti v vseh sferah ivljenja; ohranjanje lovekega dostojanstva oziroma spotovanje loveka.
Zadnja postavka vkljuuje pravico loveka, da se z njim ne ravna surovo, neloveko ali ponievalno, in prepoved spodbujanja k sovratvu nekaterih ljudi ali skupin. Homofobija praviloma spada v drugo kategorijo. In prav na tej toki je najve razhajanj, saj je pravica do ohranjanja dostojanstva in prepoved ponievanja in sramotenja vsaj navidezno v nasprotju s pravico do izraanja svojega mnenja. Pogleda sta dva (po Rosenthal, 1978, v Kallen): liberalni pogled zagovarja stalie, da je pravica do svobode izraanja nad varstvom pred sramotenjem in klevetanjem, saj so vse pravice in svoboine odvisne od pravice do razlinih mnenj. S tega vidika, na primer, posledice sovranega govora niso zadosten razlog za omejevanje svobode govora. Drugi, egalitaristini pogled, pa zagovarja tezo, da je treba zamejiti spodbujanje sovratva (in posledino s tem postaviti omejitve pravici do svobode govora), da bi tako zaitili manjine in hkrati s tem promovirali medskupinsko harmonijo v drubi. S tega vidika svoboda govora ne vkljuuje pravice ponievati soloveka. V povezavi s tem uvaja Kallen e eno razlikovanje: sovrani govor kot predsodek in sovrani govor kot diskriminacija. V prvem primeru gre za izraanje mnenj, ki so obremenjena s predsodki in stereotipi, negativna preprianja, ideje, obutja in podobno do loveka ali skupine, ki je tara sovratva. Z liberalnega vidika v tem primeru ne gre za krenje lovekovih pravic, marve zgolj za izraanje mnenj. e pa je tovrstno poetje oznaeno za diskriminacijo, kar, kot pie Kallen, pomeni odtegovanje individualne in skupinske pravice do dostojanstva loveka ali skupine, potem promocija sovratva, po egalitaristinem vidiku, brezpogojno kri lovekove pravice. Ne glede na to, kateri pogled nam je bliji, je meja, ki loi predsodke od diskriminacije tanka, pogosto pa je sploh ni. Kallen (1998) na podlagi analize raznih pojavnih oblik sovranega govora ugotavlja, da je proces diskvalifikacije kakne (manjinske) skupine sestavljen iz treh sekvenc: invalidacijskega mita ali predsodka, invalidacijske ideologije in akcijske platforme. Invalidacijski mit, ki ga lahko oznaimo tudi za predsodek, so lane izjave, ki skupinam pripisuje razne inferiornosti ali invalidnosti (v odnosu do lastnosti veinske/superiorne drube ali skupine). Tovrstni miti so v naslednji sekvenci podlaga za vzpostavljanje invalidacijskih ideologij. Kallen omenja antisemitizem, rasizem in heteroseksizem kot primere tovrstnih ideologij, ki dajejo s svojimi
86
vsebinskimi dokazi mitom nekakno kredibilnost. Njihovi argumenti praviloma temeljijo na znanstveno nepodprtih predpostavkah o razlikah med ljudmi ali skupinami. Gre za psevdoznanstvene in/ali psevdoreligiozne argumente o inferiornosti nekaterih ljudi ali skupin, ki so za veinsko skupino ali govoreega seveda ogroajoi, s tem pa se v nadaljnjem koraku tudi upraviuje krenje lovekovih pravic manjin. Sovrana propaganda je, po Kallenovem mnenju, najbolj maligna oblika invalidacijske ideologije, saj skupino ljudi ne samo inferiorizira, pa pa jo hkrati oznai tudi za nevarno in za gronjo obstojei drubi. Akcijska platforma pa oznauje zadnjo stopnjo spodbujanja k sovratvu in kodovanju (napadom, fizinemu in druganemu obraunavanju, diskriminatornim praksam ipd.) in k zanikanju lovekovih pravic kakne skupine. Ilustrirajmo zgornje sekvence s primeri z internetnih forumov: Invalidacijski mit: e kdo smatra, da mora druba take bolnike sprejemati z odobravanjem, potem mi je al, da sem lane te drube. Homoseksualci so torej bolniki. Invalidacijska ideologija: Homoseksualci ste samomorilci, za to se odloite verjetno zaradi nekega dogodka iz otrotva. Zakaj pravim, da ste samomorilci? Zato, ker je vaa zveza abioloka, nenaravna, nerazvojna. Tenja vsakega ivega bitja je, da se razmnouje. V tem primeru se torej mit, ki homoseksualce razglaa za bolnike, razvije v teorijo, ki poskua argumentirati mit in podati razloge zanj, s tem pa v nadaljnjih korakih legitimira e akcijsko platformo. Akcijska platforma: Pobijte pedre!!!!!!!!!
5. INTERNETNI
FORUMI
Prostor, ki je nastal po izboru travestitske skupine kot predstavnice Slovenije na popevki Evrovizije, je bil zamejen z dvema odloilnima tokama: razveljavitvijo glasov publike in dejstvom, da so bili izbrani trije travestiti, ki jih je slovenska javnost v prvi vrsti razumela kot pedre z vsemi negativnimi konotacijami, ki jih ta beseda nosi v sebi. Na tej relaciji je vzniknila homofobija, ki je bila po eni strani skrita za jezo nad propadlim telefonskim glasovanjem in sploh sistemom izbire nacionalne predstavnice, po drugi strani pa, kot bomo pokazali v nadaljevanju, se je homofobija vzpostavljala povsem transparentno, nesrameljivo, skorajda kot nekakna lahtna (druinska) vrednota. Pri tem se seveda zastavlja pomembno vpraanje prostora za kritiko. Zdi se na to so vsaj opozarjali nekateri komentatorji v medijih da je bil vsakdo, ki je bil proti Sestram, ki je torej izrazil nestri-
87
njanje, nesimpatije do izbrane pesmi, razglaen za homofoba. Kako torej v nastali situaciji verbalizirati kritiko, ki ni oznaena za homofobino. Kako biti proti, a hkrati strpen? Linija je vsekakor tanka, meja je drsea, sploh sprio dejstva, da je najbolj problematina prav tista skrita homofobija, ki se vsaj navzven izdaja za nekaj drugega, recimo kritiko. V srcu homofobije (in kar je njej podobnega) je namre potreba po nekakni racionalizaciji, argumentaciji ali e pogosteje skrivanje za itom neesa drugega. Gre torej za invalidacijske mite in ideologije. Opisani primer je bilo plodno polje za nastanek tega. Za povrinskim (in seveda povsem legitimnim) nasprotovanjem sistemu glasovanja e, nai glasovi niso dovolj upotevani, in za kritiko propadlega telefonskega glasovanja se namre pogosto skriva nasprotovanje ne izbrani pesmi in sistemu, po katerem je bila izbrana, pa pa nasprotovanje izvajalcem, njihovi podobi, temu, kar so, v povezavi s tem pa tudi avtorju skladbe, ki ni Slovenec. Ksenofobija in nacionalizem sta se, kot bomo videli, prepletala s homofobijo v internetnih grafitih, zato ju nismo klasificirali kot posebni kategoriji internetnega izrekanja. Po svoje je odtenek te govorice najbolj natanno povzet v grafitu, ki je bil objavljen na straneh Veera:
k hudiu s tisto slovensko(!) kulturo, ki jo ustvarjata magnifico in uro. (vecer.com)
Kako se je homofobija manifestirala, si bomo pogledali v nadaljevanju, e prej pa si oglejmo zgovorna poimenovanja Sester na internetnih forumih.
5.1. Imena
Buzerantski trio Buzii efurji Degeneriranci Devijantnei Fegeti Gnili in bolni pedri Gnili, sprevreni pedri Golazen Govnai Homoseksualci Izmeki Kureve pizde
Kure nesnice Lepe enske Mehkuci Moke kreature Nedefinirani loveki izrodki Nevretenarji Ogabnei Pederski efurji Pedri Prasci Prasice grde Praii nemarni buzerantski Razvratni in nagravni buziji
Ritopikci Sestrski pedri Skret od ljudi Spake Spakedranina Stekli cucki Striptizerska golazen Topli bratje Toplovodarji Toplovodarji fukneni Transi Transvestiti Tranvestit
88
5.2. Sramota za Slovenijo V prvo, najobsenejo kategorijo odzivov lahko razporedimo tiste, ki so izhajale iz nekaknega moralnega aksioma ljubezni do domovine in hkratne ogroenosti, ker jo bodo predstavljali netipini predstavniki te domovine, tako reko notranji sovraniki. Gre za govor o sramu in nacionalni sramoti. V tem primeru torej govorimo o samoobtoevanju, e, kaj s(m)o naredili, v svetu bo uniena podoba Slovenije in Slovencev. Homofobinost ali, natanneje, netoleranca v tem argumentu je prav domneva, da so travestiti sramota za narod, saj je logika tovrstnega argumenta povsem jasno izkljuevalna: za narodov blagor in ast je treba izkoreniniti, odstraniti, potisniti na rob (odvisno kako radikalno razliico si izberete) vse tisto, kar po nekaknih definicijah, o katerih se zdi, da so splono sprejete (ali pa avtorji to predvidevajo ve se, kaj je slovensko in kdo je pravi Slovenec), moti podobo o isti Sloveniji. Po svoje gre za (e eno) ponovitev klasine verzije nacionalizmov iz 19. stoletja v izgradnji (in ohranjanju) nacionalne identitete v novih dravah vzhodne Evrope, kjer se tujstvo, [kot] strukturni element nacionalistinega diskurza, projicira tudi v lasten narod: homogenost se ustvarja tudi z izoliranjem drugega znotraj samega nacionalnega kolektiva (Velikonja, 1993:139). Sram se razpenja med dvema tokama med Balkanom in Evropo ki sta v mnenjih razlino mono poudarjena. Nekateri govorijo o Balkanu in o nujnem distanciranju od te stigmatizirane geografske in kulturne enote (jasno je treba postaviti mejo med nami in njimi). Drugi poudarjajo Evropo in jo razumejo kot negacijo Balkana, torej kot nekaj dobrega, kamor si prizadevamo, zato bi bili travestiti na Evroviziji, po njihovih argumentih, jasni dokaz nae retardiranosti, balkanskosti, neevropskosti, nenormalnosti. V bistvu sta to dve plati iste medalje. Vse to implicira tudi potencialno gronjo, da bo Slovenija obtiala na mestu, ker je Evropa take ne more sprejeti. Skratka, gre za obutek ogroene identitete naroda, ki se le s teavo distancira od balkanskega cirkusa, hkrati pa se v Evropi predstavlja s cirkusanti. Oglejmo si nekaj reprezentativnih formatov homofobinih izjav na internetnih forumih, ki so vzpostavljeni skozi optiko nacionalne sramote. Sramota v teh primerih praviloma ni vezana na pesem, ki da bi bila slaba ali slabo zapeta (eprav so med njimi, seveda, tudi tovrstne kritike), pa pa se sramota vee predvsem na izvajalno skupino Sestre in predpostavko, da so Sestre pedri (in kot take sramota za Slovenijo). Vseh izjav seveda ni mo preprosto stlaiti v ozko doloene kategorije v tevilnih izjavah so razni vidiki, ki jih v nadaljevanju predstavljamo loeno.
89
sram me je da bodo pedri predstavljali nao dravo! (Internetna stran
Ema 2002)
Jaz bom zamenjal dravljanstvo!!! (Internetna stran Ema 2002) mislim da ne bomo dobili nobene tocke kaj sele da bi prisli v evropo ko se predstavljamo s efurji. (Internetna stran Ema 2002) Kaken uspeh je to na nao dravo, pa kakno ponianje ele za nas Slovence. Za koga smo se pa sploh trudili pri telefonskem glasovanju? Pa e pogledamo primerjavo med Karmen in pedri sestre??? Sej ti gre res na kuzlanje, ko vidi, kako jim tii tiijo skoz kikle, pa ko so prli potem e na oder po nagrado, so se kuval med sabo kot kakni stekli cucki, ja, res za kuzlat. To bo ful dobra promocija za nao dravo, drava pedrov, ki nima (po logiki strokovne irije) boljega pevca, kot je buzerantski trio sestre. (Internetna
stran Ema 2002)

me je sram, da sem slovenec! da nas pred evropo predstavljajo eni govnai! in da take pederske komisije zajebajo slovenijo? vsem tango v rit pa pred rtv postavt! (Internetna stran Ema 2002) Kaj si bo Evropa mislila o dravi,ki je poslala na evrovizijo tri pedre. (Inter-
netna stran Ema 2002)

Kdo bo zastopal Slovenijo na evrosongu trije gnili,sprevreni pedri ????? slovenci spametujte se!!!!! (Internetna stran Ema 2002) Po vsem tem se samo bojim, da se ne bo pokazal, da mamo med se med sportniki ksnga pedra, pa bog ne daj v politiki (Internetna stran Ema 2002) Saj je vseeno kdo bi zmagal - Karmen ali kdo drug, za promocijo Slovenije bi naredil veliko ve, kot ti trije pedri. Ne me narobe razumet - ni nimam proti pedrom, dokler se me ne dotikajo. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Ampak to .... (Internetna stran Ema 2002) e nas zastopajo sesetre je to tak kot da bi ol milan kuan v kikli na obisk k amerikemu predsedniku! sram me je bit slovenka!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (Internetna stran Ema 2002) Saj ni vano, ali je bila pesem od sester dobra ali zani, pomembno je predvsem to, kako nas bo skupina zastopala in predstavila Slovenijo na Evrosongu. In v tej stavri (z skupino sestre - beri transvestiti) se bomo slovenci pokazali kot narod transvestitov. Pa naj e kdo ree, da nismo balkanci!
(Internetna stran Ema 2002)
90
Upamo lahko le, da njihova odloitev ne bo imela posledic pri prejemu slo v eu. Lepo vas prosim, kdo pa bi hotel v svoje vrste dravo, ki jo krasijo tako lepe enske(???). (Internetna stran Ema 2002) jst ne vem ve kva se dugaja s temu folkam na rtv.tipi, al pike,kukr si e loh to razlagate so pel tko k bi 3 kure nesnice gor postavu.res lep zgled za evropo.fegeti,buzii,toplovodarji fukneni.en moj soolc je sreen k je efur k ga ne more bit sram k so slovenskmu folku tako sramoto naredl teli fegeti,ne vem a je mia tud transi k je vsak let drugana?????????????tist k je glasvov za cviljajoe pa mahajoe kure al pa peteline je sam en feget al pa lezbaa!pa e hojo bit e pike nj se vsaj nauijo hodt u visokih petah. ene pike so v mnenje napisale da nam je ve njen dekolte.kva to tebe briga itak si zihr brez jok.pa e dobr komad je mela ne pa une pike k pojejo k sosedov kmet janez na kupu dreka.to karmen!ne vem zakaj jo vsak let tko grdo,za eno toko spuijo!pejte u kurac.to se vid da so po lublan e sami buzyi. lp.slo (Internetna stran Ema 2002)9 Spotujem druganost,kar je pa preve je pa preve. Saj ni pust! Madona kako predstavjamo Slovenijo navzven. Zdaj se vidi kje smo.,V pizdi1 (Inter-

e so pedri resnino in, bom sam ostal for ever aut!!!! Sestre naj bi zastopale vso dravo -mene e ne - (sem zdrav kmeki fant)!!!!

Spet bodo hrvati bolji od nas in se nam smejali: pa vidi ove glupe Slovence... (Internetna stran Ema 2002) Brez besed sem.Zmagal so pederski efurji.sramota za slovenijo! pa uni podkupljeni plaanci v irijah. skret od ljudi_lahk jih je sram da so slovenci. (Internetna stran Ema 2002) Mislim, da ni potrebno komentarja, me e rit pee ko se spomnem na transvestite- ti naj bi zastopali slo - nikakor. (Internetna stran Ema 2002) Upam da nas bodo na evroviziji zamenjal za Slovako.Ti trije pedri so najveja sramota za Slovenijo do zdej. (Dnevnik.si) Izbor, vodenje in pesmi polomija! Povrh vsega pa bomo v svetu e predstavljeni kot duevno moten narod. Postali smo drugi Izraelci. Za naslednje
9 Avtor tega grafita je kot svoj elektronski naslov navedel slo.nazi@net.
91
leto e treniram svojega psa (ki e vedno leta za psikami), da bo lajal po neki priredbi. Upam, da bo tudi naslednje leto e napumpana Mi (ki ima med nogami e tudi nekaj kar navadno dol visi) v komisiji, pa bo moj kua na konju. (Vecer.com) Prasice grde! Jutri grem, da dam dravljanstvo nazaj, in si vzamem srbskega. Imam pa raji, da me zastopa Miloevi v Hagu kot ta golazen v ... Sicer pa sestre tako ali tako niso ni krive - to je odraz naroda neke kulture- zdaj vem zakaj Preernove nagrade ni dobil v svetu priznan film. Prav ima Vesna Godina ko nas pomilovalno naslavlja slovenki.Verjetno bo e dodala plehki, (Vecer.com) To je velika svinarija,kar sem veraj gledal na tvs. Lahko jih je sram.Pedi nas ne morajo zastopati v Evropi (Vecer.com) Sram me je da sem Slovenec.In ta striptizerska golazen naj bi nas zastopala in prdstavljala kot Slovenijo v svetu.O ubogi mi Slovenki kam smo prili,pa saj pojejo bolje mopetshovovci.Do sedaj so se vlaili po striperskih lokalih zdaj naj bi pa peli na evroviziji,to ti je propaganda v slabi lui, ves svet nam se bo real.Pa e to, zdaj se vidi kako delajo sodniki na sojenju Eme,denar je sveta vladar. (Vecer.com) Krasno, preudovito! Pot v Evropo nam trasirajo mehkuci in nevretenarji, dogovarjajo se o njej homoseksualci, tja pa bomo li kot transvestiti. (Ve-
cer.com)
Sram me je, da sem slovenka. Dravljanstvo podarim, kupim drugega. (Ve-
cer.com)
Le zakaj so oblecene v rdece obleke,kaj so to bivsi clani zkj?Ne vem cigava ideja je to da taksni ljudje predstavljajo Slovenijo pred celim svetom.... (Ve-
cer.com)
sramota ! ! ! Sestre al karkol e na Evroviziji ! ! ! ! Evo tono to se je zgodil kar sem reku, ni vam dost da sam vite, ne vi morte sramotit celo dravo in sramota za Slovenijo da je to golazen izbrala za svoje predstavnike, za predstavnike drave. Katastrofa ! In e viek vsega da jim strokovna irija in irija rtvja da najve tok. Ne od vseh 10 finalistov prav njim. Nimam besed da bi opisal to sramoto. alosten dan za domovino ! ! ! (fdv-uni-lj.si) Sramota! Pedri, pa e efurji! Ne morm verjet! Oni naj bi bili realna pred-
92
stavitev Slovenije?!? Dekadenca! Absurd! Katastrofa! Nagnusno! alostno!
(fdv-uni-lj.si)
Sramota ! e enkrat ! Pa ne mi govort da je bila njihova pesem strokovno/ glasbeno najbolja, ker je bila en navaden klinev pop. Pa sramota za Manifika da napie tak komad, zgleda da je Manifiko res peder kot pravi njegov komad, res lepo je sramotiti domovino, ki sploh ni tvoja. (fdv-uni-lj.si) Torej, drage dame in gospodje, obiskovalci tega cenjenega foruma, se vam zdi popolnoma uredu, da vao dravo zastopajo efurji (vsi trije si Srbi, ne znajo slovensko!!!), in pedri?!? Joj... Pedri pa e efurji! Ne pozabt! Ne znajo slovensko. Niti slabo! ...alostno... (fdv-uni-lj.si) Matr ste e dolgoasni s temi obrabljenimi frazami. Skos sam eno in isto nabijate, da se mormo met radi, pa sprejet druganost, ker je to zdej modern, pa vsi k so proti so eni entflorjanci, ovinisti, nestrpnei,... Na bruhanje mi greste! Degenerirani ste enako kot Sestre. kje je va ponos? Verjetno nekje globoko v vai riti. Lep pozdrav iz slovenske Slovenije (fdv-uni-lj.si) Konno se je v Sloveniji zgodilo to, kar smo lahko vsi priakovali. Po propadlem referendumu o oploditvi zdravih samskih ensk (legalizacija lezbitva), smo doiveli legalizacijo pedrstva. Da bo mera polna, smo to potrdili celo na tv z glasovanjem po telefonu, kar je enako kot javnomnenjska anketa. To, da je tevilo klicev poraslo za 300% nad priakovanji, samo potrjuje, da smo si eleli zmage Sester. Vse nenormalne stvari postajajo normalne, mediji to podpirajo, mi plaujemo in vse je v najlepem redu. Vpraam se, ali bomo znali na naslednjih volitvah pokazati na vse te nenormalnosti in izprijenosti. Slovenija, bojim se za Tvojo bodonost, enalo pa tudi za nae zanamce. aka jih temna in teka bodonost. Pa toliko so nam pripovedovali o svetli prihodnosti. Ja, imeli so prav, toda mislili so o svoji in ne o narodovi prihodnosti. Tudi to je posledica komunizma, divjega lastninjenja in grobega liberalizma. (nsi.si) Ljubitelj pedrov! Mar goni se v p. m. Nacionalna sramota! (Mladina.si)
5.3. Zato, ker so pedri Druga argumentacija je v primerjavi s prejnjo veliko bolj neposredna in ne navaja posebnih razlogov. Sestre so problem kratko malo zato, ker so (domnevni) homoseksualci in travestiti (za veino sta ti dve kategoriji tako ali tako eno in isto). Logika te argumentacije je torej povsem radikalna, brezkompromisna in seveda homofobina. Kategorija zato, ker so pedri je pravzaprav le zoitev prej-
93
nje, saj so Sestre nacionalna sramota predvsem zato, ker so pedri in kot taki neprimerni za predstavitev Slovenije v svetu, vendar se tu homofobija ne skriva za argumentom predstave Slovenije v svetu (ali kaknim drugim), pa pa je tako reko brez sramu ali vsaj poskusa argumentacije.
Ne vem ali smo tako slabi, da moramo sedaj pedre poiljati na evrovizijsko popevko. (Internetna stran Ema 2002) vidm, da je kr ene par pedrov mega navduenih nad sestrami tistega ki ga moti miganje z ritjo pri karmen stavec pa ga nikakor ne moti isto poetje pri treh pedrih pod imenom sestre res alostno ritopikci in sam bi osebno raje videl kmeko jokarco kot pa tri ritopikce... Boste pa vsaj vsi, ki tako napadate enske in se navduujete nad homo imeli material za drkanje...

od petka naprej ne mislim ve laevati rtv naronine saj imam obutek da so tam zaposleni samo spolno bolani ljudje. rtv naronino naj plaujejo samo pedri slovenije. (Internetna stran Ema 2002) aj ste .....kako lahko izglasujete tiste pe...????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????? (Internetna stran Ema 2002) Mislim, kako naj na Evrosongu ljudi prevzame naa skladba, e ti e ob pogled na njih postane slabo!!!! (Internetna stran Ema 2002) Ne recem, da sestre niso imele dobrega komada, saj ga je naredil sam mojster slovenske pop scene Robert Pesut (tudi Barbara Pesut). Ampak zalostno je, da nacionalna televizija omogoca samoreklamo transvestitov. Mislim, da je to slabo, ker bomo spet izpadli brezkarakterni kot ze nickolikokrat. Smejali se nam bodo tudi iz vseh bivsih Jugoslovanskih republik; spet bomo slisali:Ovi Slovenci se uvijek nesto plase, samo, da bodo sedaj se dodali: Pa naravno, oni su pedri!. (Internetna stran Ema 2002) ne morem si predstavljat kdo je dovolil da lahko pedri sploh kandiderajo v prireditvi kot je ema 2002. (Internetna stran Ema 2002) sestre tudi niso bile slabe - takoj na drugem mestu - mogoce bi bile lahko celo prve ce bi znale zapeti in ce ne bi bili tranvestiti. nic nimam proti njim toda odlono sem pa proti,da bodo predstavljali slovenijo. sramota. (Internetna stran Ema 2002)
94
eeeee, kaj je to bil izbor za Evrovizijo ali Pedrovizijo ??????? (Internetna stran
Ema 2002)
Edina, ki je bila kaj vredna je bila Karmen Stavec. Tiste tri spake pa predstavljajo neizivete spolne fantazije homiev in podobne golazni. (Inter-

Za vse ki se tako borite in trudite za ugled sester imam predlog udeleite se njihovih skupinskih orgij+psihoaktivnih zabav, da boste dojeli kako gnili in bolani so ti pedri!!!! (Internetna stran Ema 2002) Ne, res, dost si upajo, najprej so pedri, pol se pojejo, pol pa se zmagajo. A na konc bojo pa hotl se volit al kaj? (Internetna stran Ema 2002) E, pa to ni res ! e tako vse povsod izpademo kot neki tepki, sedaj bojo pa nas e zastopali ti izmeki (Internetna stran Ema 2002) Ne govorite mi o zaplankanosti, o revanizmu, o ne vem emu. To enostavno presega vse meje ! (Dnevnik.si) noro!manjka e samo da zmaga peder na decemberskih volitvah za presidenta. fuj,fuj (Vecer.com) pozdravljeni! Malo sem brala te vase primombe in naj povem se svojo... moti me da nekateri zmerjajo zdaj pedre..ker to ni enako...to so tranzvestiti....to pa ni niti priblizno enako..jaz nimam proti homoseksualcem cisto nic ker ima vsak pravico zivet.. proti tem transom pa marsikaj,,,naj povem da vsakic ko jih zagledam se mi gabijo...resnicno..sploh ne morem vec gledta..niti si ne zasluzijo takega buma kot je nastal zdja mislim da bi jih mogli totalno ignorirat..kaj is te mislijo kmeti fuj..grozni so..mislim da bi morala zmagat karmen saj je imela veliko veliko veliko vec glasov kot pa ti ogabnezzi..res fuj... (Vecer.com) Sam jih pa ne bi poslal tja ker mi enostavno niso vsec ne po izgledu, usmerjenosti, prav tako tudi ne po skladbi.... zanimivo prav tako mi ni vsec avtor te pesmi...... (Vecer.com) Pa vsi ste ene sestre z jaci in pikami.Kakne sestre e bratje niso eni izvrki so kot je njihova muzika ravno prava za take ki navijajo zanjo eprav vidim da je tu eden in isti pod drugim psevdonimom.Pojdite tja k nim in jim zliite riti takoj po sranju. (Vecer.com)
95
prekleti pedri,ali so v sloveniji res sami pedri ??? (Vecer.com) pedri,efurji,povrhu pa e rdee obleeni! kako simbolino!!! (Ve-
cer.com)
Za kozlat, oprostite izrazu!!! Pedri, preobleeni v enske, s svojimi disproporcionalnimi medvedjimi apami v belih rokavicah.... no, ja, pust je e mimo! In pa kurbetina Mia, ki s svojim plastinim ksihtom vse bolj spominja na Michaela Jacksona.... Fuj in fej!!! e najbolj od vsega pa je obsodbe vredno dejstvo, da se to dogaja na nacionalki, torej (tudi) za moj denar! (nsi.si) sestre: estitam vam za nesporno doseeno 1. mesto na emi. Prav tako estitam nepristranski strokovni reiji pod vodstvom Mie Molk in Mojmira Sepeseta. Vse zgoraj imenovane pozivam jutri ob 11,00 v moj predsedniki kabinet, kjer vam bom osebno estital in tovariko objel za trajni spomin. Z menoj in mojimi sodelavci pa se bomo dogovorili za nadaljne korake, kako bi zajebali Slovenke in ostalo Evropo. Zaradi veje prepoznavnosti in pozornisti na Evroviziji pa e sedaj predlagam: 1. da se sestre preimenujejo v kureve pizde 2. vodja odprave: silikonska kurba mia in 3.dirigent odprave mojmir pizdolizec (nsi.si)
5.4. Propadlo telefonsko glasovanje Zaradi problemov s telefonskim glasovanjem je bilo v javnosti ve protestov (npr. protest glasbenikov) proti pravilom, ki da so bila e v osnovi tako zastavljena, da je iznien glas poslualk in poslualcev. S tovrstno kritiko se lahko strinjamo, a zanimivo je, da se leto pred tem, ko je bila slovenska predstavnica za nastop na Evorviziji izbrana po natanko takih pravilih, nihe ni javno pritoeval nad njimi (ali da smo bolj natanni vsaj ne tako vehementno in mnoino). Protestov ni bilo, kljub temu da na koncu ni bila izbrana popevka, ki so ji gledalke in gledalci dali najve glasov (izbrana je bila Nua Derenda, najve glasov gledalstva pa je tudi takrat dobila Karmen Stavec). Poleg tega so se vsi nastopajoi pred prireditvijo strinjali s temi pravili, saj je bilo e pred njo jasno, po kaknih pravilih se bo igra igrala. Je pa seveda res, da lani telefonsko glasovanje ni propadlo. Ampak, ali bi bilo letos toliko protestov, e bi bilo telefonsko glasovanje regularno? V anketi, ki je bila 28. februarja objavljena v Delu10, je od 58,5 odstotka tistih, ki niso bili zadovoljni z izborom zmagovalne pesmi
10 Telraz Delo Stik, 28.2.2002, N=425.
96
na Emi, ve kot polovica (51,4 odstotka) kot enega od razlog za nezadovoljstvo navedla, da skupina travestitov ni primerna za predstavitev Slovenije v tujini. Tako jasno izraena homofobija zgolj potrjuje odgovor na nae prej zastavljeno vpraanje, na katero odgovarjamo pritrdilno: Sestre so glede na obstojee stanje duha v nai drubi morale izzvati izpade homofobije. Tretja kategorija tako predstavlja iroki diapazon internetnih grafitov in poudarja vpraanje: Kaj bi se bilo zgodilo, e se ne bi bilo zapletlo s telefonskim glasovanjem? Polom telefonskega glasovanja in upraviena jeza tistih, ki so klicali, glasovali in za en klic Telekomu plaali nekaj ve kot 20 tolarjev, je pogosto nerazdruljivo zvezana e s homofobinim staliem e, telefonsko glasovanje je propadlo zato, da so lahko zmagali ti pedri. Pri tem sta bili na tapeti tudi strokovni iriji. Gre torej za olske primere prikrite homofobije, pa tudi ksenofobije, ki se nanaa predvsem na avtorja skladbe Roberta Peuta oziroma Magnifica. Tisto, kar se na prvi pogled zdi kritika izbora, je pogosto (eprav seveda ne nujno) tesno povezano e s homofobijo in ksenofobijo, ki sta pravzaprav izhodini toki za kritiko. Tako lahko domnevamo, da tovrstnih kritik brkone sploh ne bi bilo, e ne bi bile zmagale Sestre. Propadlo glasovanje je torej le izbilo sodu dno in bolj ali manj eksplicitno sta na dan privreli homofobija in ksenofobija, ki brbotata tik pod povrjem domnevne slovenske strpnosti.
Mia s svojo strokovno irjo-kuhinjo,si naj pedre nekam porine!!?? (In-
ternetna stran Ema 2002)

Ne serite vsi vemo kako je potekalo glasovanje. Cefurska mafija je pac naredla svoje. Cefurji naprej (Internetna stran Ema 2002) pizda so uni budale k z unimi sestrskimi pedri drzijo pa zane glasujejo. totalne budale so tiste sestre totalna bedarija. spet ena sama kuhna tm na tv. zato pa toliko asa ni bilo rezultatov. se vidi kdo je glasvov ksni pedri z rtv (mario, ipd ..) una misa je pa po moje sam zato jih tolk rada k so ji po emi oblubl en velik lezbini seks. pedriiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii svetski!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! rtvejevske budale!!!!!!!!!!! z miso in mariom pa sestrami na celu!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (In-

Zmagovalka eme je Karmen zato ker je Slovenska zvezda.Strokovna irija je bila sestavljena iz pederskih efurjev ki uniujejo slovensko glazbo. (In-
97
Tole vam povem je samo za bruhat! Kako lahko neki nedefinirani loveki izrodki reprezentativno zastopajo slovenski narod, ki jih sploh ni izbral. (In-

Mislm ej, kako se lahko strokovna irija odlo za take pedre nimam besed, ist bojo unil ugled nas slovencev. Homo, ne samo da homo, zahtevamo, da gre karmen stavec naprej!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (Internetna stran Ema 2002) e bi seteli vse glsove in malo primerjali, bi videli, da so bile te sestrice, a v naprej nastavljene za zmago. To da za njimi stoji srbijanc pa je e druga zgodba. Sluajno sem zvedel tudi kako je prilo do pretepa, avtor drugouvrene je pristopil k g.Pedru-efurju in mu rekel, izbor ni bil poten, ta pa ga je brez odgovora udaril. Upam, da se bo ta g.efur zanel tam, kjer se je e njegov prijatelj vrtnar-za reetkami. (Vecer.com) To je velik udarec za zabavno glasbo. Naj zmaga najbolj debilni! Mislem kako lahko peder brez posluha in ritma premaga dobre glasbenike? Mislem, da je to konec zaetka eme. Pozor: Vsi mahaniki, dimnikarji, kuharji, pedri, lejzbike, tromarji, direktorji drugo leto se prijavite na emo...imate dobre monosti za zmago! sramota za Slovenijo! (Vecer.com) kratko malo sramota .......kuhinja,kup sramote.......mia molk (alias mikel jacksoun)pa kako vi to lahko vodite. nujno je treba to pesem(beri pedri) zamenjati z em lepim slovenskim in normalnim! (Vecer.com) Takole bom povedal, dragi sodravljani prelepe Slovenije, v kateri je pa zelo veliko gnilega in trohlega, med drugim tudi na na nai nacionalni televiziji, kjer se grejo ve kot oitno kuhinjsko izbiranje predstavnika, ki bo zastopal celo Slovenijo, ne samo pa nekaj skorumpiranih naduteev iz nae bele (zbledele)Ljubljane. Isto se je dogajalo davnega leta 1991, ko smo e v okviru Jugoslavije izbirali potnika na Evrosong. Prirejanje glasov v korist srbskih predstavnikov z bedno pesmijo, ki je potem pristala na dnu uvrenih. V soboto je bilo podobno. (Vecer.com)
5.5. Od besed k dejanjem etrto kategorijo homofobinih internetnih grafitov sestavljajo gronje ali neposredni pozivi k linu in tukaj je najbolj jasno prekoraeno e tako liberalno razumevanje koncepta svobode govora. Gronja s fizinim nasiljem je namre kaznivo dejanje, tako za avtorja kot za tiste, ki to omogoajo (300. len KZ).
sestre-kok ste mogli izbrat te toplovodarje k majo tuk posluha k moj pes(oprosti runo k te alm)
98
e bi bil hitler e iv bi te pedre pa e druge e zdavnej zbrisal z oblija zemlje-prokleti toplovodarji!!!!!!!!! vi delate sramoto moki populaciji!kurce bi vam mogli porezat!!!!pa kol vtaknt v rit!to je sramota!!!!! sram me je da sm slovenc!bul da bi galunia gor poslal-res da je peder ampak to vsaj skriva ne pa sestre sm mislu da bojo unga k jim je estital(mokega)kr zalizale po rtv. mia,moj pes je reku da e bi bil tok grd k ti, bi si rit obril pa zadensko hodu.istu vela za sestre! andra je pa zakon!zna vsaj pet-za razliko od fegetov k nas bojo predstavljal!!!! (Internetna stran Ema 2002) Sestre je potrebno navezat kravam cez rit pa bika cez spustit. (Internetna
stran Ema 2002)

Pa kaj ste normalni ljudje, a je Slovenija e res tok u pizdi, da se mormo postavlat s temi pedri in sprejemat druganost pa bit tolerantni do drugih! Jebem senzacijo s temi Pedri! Upam da jih kaj lepega doleti na ulicah e pred evrovizijo, da ne bomo deleni te sramote!!! (Internetna stran Ema 2002) Kej kurac te pedre gledate. Z vilam jih neb obrnu. Matr jim pedrsko. Z pistolo za svine tolct jih frderbat (Internetna stran Ema 2002) karmen najprej ne obupat! Sej je obinstvo ist na tvoji strani! Robertek imenovan (magnifico); njemu pa elim da ga enkrat nekdo razbije tak da ga noben dohtar ne bo skup spravo!!!! Kaj si pa misli da je?(en ist kup pedrske nesree!). (Internetna stran Ema 2002) pobite pedre !!!!!!!!!!!!!!! (Internetna stran Ema 2002) Pubeci ne pustiti take sramote. Zdaj se ne da drugega ni, e so e pedri iz komisije stvar zajebali, da eni od sester tace polomimo, da ne bo mogla sranja nadaljevat... (Vecer.com) e se e imajo za sestre in se oblaijo v enske, potem jim moramo, preden gredo v Estonijo, odrezati jajca, ker nam enskam taki prasci e ne bodo delali sramote. (Vecer.com) V takih primerih bi bilo dobro, da Hitler nikoli ne bi umrl. (vecer.com) enakopravnost za vse, razen muslimane,pravoslavce,rnce,transvezite,homosexualce in ostalo golazen. (Vecer.com) ma bolj bi blo,e bi zmagala karmen stavec!kaj si bo mislil svet!pravo
99
sramoto so nam nardil!transvestite,pedre in lezbijke je treba pobit!!!to ti no nobena kultura!!! (Vecer.com) tudi jaz nimam nic proti pedrom!!!!!!! vsaj nic ucinkovitega: ali kdo misli, da bi strup za podgane deloval ??? (Vecer.com) Ena sama beseda : pedri !!! Sramota za Slovenijo! Peder iz Izraela je vsaj znal pet, tile trije pa niti posluha nimajo. Predlagam vsem zavednim Slovencem, da vzamemo puke in pitole in gremo na strelske vaje pedre strelat. (Vecer.com) Ne se sekirat, so pa pedri na nai sceni. Vse skupaj te prisili do tega, da samo bruhne in se skozla, tako kot je treba, gorsa na vse to! Kaj se te mislijo tote prasice, da tako delajo! Trba jih je ubit, pa neki pustit, da jih bodo vse videli, da se to nebo ve dogajalo. (Vecer.com) e vedno nam ostaja upoanje ! Da jih nekdo 1 teden pred evrosongom mono premlati ! (Vecer.com) jebem mater prokletim travestitom, jajca jim je treba porezat... (avtor se je podpisal kot Adolf H., op.a.) (Vecer.com) fuj, praii nemarni buzerantski, stran od mene in mojih otrok!!! koda, da je Dolfe e mrtev; ta bi vas ozdravil s svineno metodo... (nsi.si) Zmaga gor ali dol, e imajo Sestre res kaj jajc in jajc, potem bo treba dat tia na tnalo in sekat. Ni ne pomaga. Samo ne vem kako se bodo potem porivali(e) med sabo. Saj so pedri oz. pedrovke po novem. (Mladina.si)
5.6. Normalne enske in moki Zahodno kranstvo je e ves as obsedeno s spolnostjo. Z uzakonitvijo zgolj heteroseksualnega spolnega odnosa v misijonarskem poloaju je normiralo tudi vlogi mokega in enske: prvi je aktiven, druga je pasivna in receptivna. Po nastanku trgovske drube in kapitalizma konec 17. stoletja se je meja med mokim in ensko e ostreje zartala; moki je postal podjetnik, enski pa je bila dodeljena pasivna vloga statusnega simbola. Homoseksualnost je tako bolj kot kdaj prej podirala drubenospolne sheme in patriarhalne kode ali, kraje reeno, normalnost. Ta normalnost, ki je v kontekstu naega razmiljanja definirana s pravo mokostjo (tisto, kar ni moko, je ensko), je pri vsaki sublimaciji normalnih vlog ogroena. Tako razumljena normalnost seveda temelji na bioloko-evolucionarnih predpostavkah o vlogi mokega in enske. Naa teorija normativnosti in
100
normalnosti, pravi Chodorow (1998) nas tako e naprej onemogoa, da bi v popolnosti dojeli homoseksualni objekt izbire kot ravno tako normalen ali nenormalen, kot je izbira heteroseksualnega objekta. Hkrati nam naa absolutna polarizacija spolne orientacije na eno homoseksualnost in eno heteroseksualnost onemogoa videti, da obstaja veliko variacij homoseksualnosti in heteroseksualnosti. V debati, kot jo analiziramo tukaj, vpraanje normalnosti, ogroenosti mokosti in tudi prave enskosti tako ni moglo manjkati. e v prejnjih zapisih je jasno razviden pritisk, da mora biti spolna vloga ostro doloena in zamejena. Vsakrna subverzija ostre delitve na dva spola in sploh subverzija drubenih vlog, kar transvestizem nedvomno je, je ostro in dosledno napadena. Ali, kot pravi eden od grafitov, ni vano, kaken moki ali kakna enska, le da je zvest svoji (bioloki, naravni) vlogi, ki se taka naravna seveda le zdi. Nerazumevanje prispevka drubenosti v oblikovanju delitve vlog, tisto, emur lahko reemo razdrubljanje drubenih vlog, je tu povsem jasna podlaga za diskriminacijo. Logika je taka: ker niso taki, kakrni bi morali biti po nekaknih drubenih standardih (definicijah normalnosti?) ali drubenospolnih shemah, ki temeljijo na dualistinem in hierarhinem biolokodeterministinem modelu (Devor, 1987), ogroajo nao lastno identiteto (moko in ensko), zato je diskriminacija povsem sprejemljiva. Tu so primeri.
Blagor Srbom ker jih zastopa Slobo v Hagu kakor nas Moske-Sestre v na Evrosongu. (Internetna stran Ema 2002) Vsi, nastopajoci so dobri izvajalci in sigurno so vsi dali vse od sebe! Vendar Sestre kot predstavnice Slovenije - sramota in ogabno !!! Zenske smo zenske, moski pa naj bodo moski, saj takrat, ko gre za predstavitev (ze tako majhne) drzave!!! (Internetna stran Ema 2002) tri sestre sploh ne morejo biti tri sestre, ker so moski in tako je se veja sramota da so deci na evrosongu v krilih. zahtevam nov korekten izbor!!!!!!!!!!!! sramota!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (Internetna stran Ema 2002) Izbor Sester se mi pa zdi prava katastrofa in poniujoe za predstavnice enskega spola. (Internetna stran Ema 2002) Jaz e nekaj asa ugotavljam, da pravi moki pri nas izumirajo. V glavnem sreujem in spoznavam same neke poenene moke tipe, kjer se ti lahko samo elodec obrne e ob sami pomisli, da bi lahko imel kakne intimne stike s taknimi mekonarji. Tako se sploh ne udim ve, da so potem izbrali te moke kreature, ki so se lahko naemile kar v masko, ki jim je ostala
101
od pusta. Naemljeni moki naj paijo moko podobo, e e hoejo, ne pa ensko. Proti temu odlono protestiram. (Vecer.com) Sram me je, da sem Slovenka, e me taka spakedranina zastopa v Evropi - kaj res nimamo ve dedcev ali normalnih punc, ki bi znali kaj zapeti! Da taki ljudje e prosto hodijo med naimi otroci je preve, da pa jih e spustijo ..... (Vecer.com) kako vam je sploh lahko lepo, da s svojim ticem mesate drek????????????
(Vecer.com)
Nikoli ni bilo, ni in tudi ne bo normalno, da bi se moki pretvarjali v enske ali imeli spolne odnose med seboj. e kdo smatra, da mora druba take bolnike sprejemati z odobravanjem, potem mi je al, da sem lan te drube. Za milo voljo, te ljudi je treba osamiti in jih zdraviti, ne pa jih nagrajevati ali celo poiljati na tekmovanja kot predstavnike neke drave. Mene ti degeneriranci zagotovo ne smejo predstavljati. predlagam, da predstavljajo samo komisiji in ostale degenerirance. (Vecer.com) nekateri pravite, da je cisto normalno, da si peder. ali bom lahko cez nekaj let cisto uradno fukal svojo mladoletno hcerko???????????????????????????????????????????????????????? (Vecer.com) kar se tice homosexualcev, in drugih spolnih iztirjencev, pa mislim, da naj delajo kar hocejo, le mojim otrokom naj ne govorijo, da sva midva z mojo zeno nenormalna, ker sva hetero, oni pa so popolnoma normalni.
(Vecer.com)
fras, kranjec, peterka in zonta pa niso pedri in to je dobro tako. kajti ce bi bili, potem bi jih pekla rit, pa se ne bi mogli skoncentrirati na skoke in mi ne bi imeli medalje. (Vecer.com) Po mojem in po miljenju mnogih ljudi, ki normalno ivimo, takne spake ne sodijo med ljudi. Takni kot pa te, ki si spremenijo ivljenje iz normalnega spola v srednji spol to ni normalno. Mogoe ve, da se lahko rodi enska, ki ima vse lastnosti, kot enska, samo da ima med nogam kurac. Te enske pa niso po pameti ni prizadete. Njih je po nesrei toko prizadela narava. Taknih spak kot so nae sestre (topli bratje) pa je narava prizadela direktno v njihove nerazvite mogane. Zato po mnenju mnogih naj rtv plaa tem spakam in mii molk zdravljenje v strogo varovanem zdraviliu, ki zdravi takne. (Vecer.com) Homoseksulaci ste samomorilci,za to se odloite verjetno zardi nekega do-
102
godka iz otrotva. Zakaj pravim da ste samomorilci zato ker je vaa zveza abioloka, nenaravna ne-razvojna. Tenja vsakega ivega bitja je da se razmnouje, pa da ne bo pomote, duhovnike(rkc) tejem isto med samomorilce. (Vecer.com) To niso pravi ampak namiljeni tranvestiti (pustni tranvestiti) in se norce delajo iz normalnih ljudi. Ne mi ret, da je nekdo, ki si da odrezat oziroma spremenit splovilo normalen in zato Evropski. e bomo sodili nao Evropskost po tevilu pedrov, tranvestitov in lezbik, potem nismo vredni Evrope. Na alost pa se izgleda le po teh stvareh lahko primerjamo z razvitejim svetom. (nsi.si)
5.7. Ni nimam proti njim, samo pri miru naj me pustijo Ne na mojem dvoricu (not in my backyard) ali sindrom NIMBY je v sociologiji in socialni psihologiji pogosto uporabljeni termin, ki oznauje nasprotovanje in strah ljudi, da bi v njihovi bliini iveli ali se k njim naselili ljudje, ki imajo drugane ivljenjske izkunje kot oni. Lastniki hi in stanovanj, pie Zavirek (2001:118) jih vidijo kot nevarne, motee in kot ljudi, ki raznaajo okube (razirjajo bolezni) ali pa so nevarnost simbolnih okub, kot na primer razirjanja nemoralnosti ali odklonskega vedenja. ... NIMBY (je) v resnici kulturni in kapitalski boj za prostor. Te definicije nam ni treba prevajati na simbolno raven, a e prostor kljub vsemu razumemo na simbolnem nivoju, ne zgolj fizinem, potem lahko sindrom NIMBY v popolnosti opie nao zadnjo kategorijo: to je na videz sicer strpna pozicija, e ni nimam proti njim, samo, prosim, ne pred mojimi omi. Konna konsekvenca tovrstne mnenjske pozicije je ravno tako radikalna in diskriminatorna kot v prejnjih primerih. Odlino jih opisuje znamenita Tumanova izjava v reviji Start maja 1990 pred prvimi demokratinimi volitvami na Hrvakem: Homoseksualnost obstaja odkar obstaja lovetvo. Ne glede na to, ali jo prepove ali prizna, e vedno obstaja. S humanistinega stalia jo je tako bolje priznati in jo narediti kar se da nevidno (citirano po Vuleti, 2002). Homoseksualnost torej lahko obstaja le tako, da je nevidna.
Nimam ni proti druganosti, vendar naj se ti ljudje zabavajo v svojih klubih ter pustijo normalni Slovenski narod primiru (Vecer.com) Homoseksualci in ostali devijantnei so definitivno marginalna skupina, pa e e toliko kriijo! Bom napisal podobno, kot e nekaj udeleencev pred menoj: mene isto ni ne briga, kam ga oni vtikajo, dokler pustijo mene in mojo druino pri miru. Pri miru pustiti pa razumem to, da mi ne vsiljujejo svoje-
103
ga stila, da mi ne dopovedujejo, kako sem zaostal, ker ne prakticiram njihove spolne prakse, da ne izvajajo tez o moji zavrtosti, e se mi pogled na mokega, obleenega v enska oblaila upira in homo-sex grava; prav tako nikakor ne bom dovolil, da bo kdorkoli mojim otrokom v oli ali kje drugje razlagal, kako da je takno obnaanje nekaj povsem normalnega. In nikakor se ne morem strinjati s tem, da skupinica razvratnih in negravnih buzijev, kakrni so Sestre, predstavlja mojo dravo, pa eprav samo ne nekakni osladni estradni prireditvi... In, prosim lepo, v konni fazi vse to skupaj pomeni, da s stalnim kikirikanjem o domnevnih krivicah ki da se jim godijo, ti devijantje zase terjajo ve pravic, kakor pa jih ima ostali svet.... iz svoje druganosti hoejo delati senzacijo, biti v centru pozornosti in nenazadnje zaradi tega ve imeti, predvsem pa do tega priti na laji nain. (Vecer.com) Bolj ko se pedri pojavljajo po televiziji ali dnevnih asopisih bolj bom pljuval po njih, manj se bodo eksponiral manj bodo popljuvani. Naj imajo svoje klube in tematske revije, ne pa, da se nam vsiljujejo po nacionalni TV in dnevnem asopisju. (nsi.si)
6. INTERNETNI
FORUMI
Internet lahko po zakonu o medijih tejemo med medije, e je vsebina, ki se po tej obliki prenosa informacij poilja potencialnemu bralstvu, uredniko oblikovana. V tem primeru tudi zanje velja 8. len zakona, po katerem je prepovedano z razirjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovratvo in nestrpnost. Toda, ali so internetni forumi, oblikovani kot odzivi na objavljene lanke v revijah in asopisih, uredniko oblikovana vsebina? Forumi na internetnih straneh asopisov so pravzaprav moderna verzija pisem bralcev v tradicionalnih (tiskanih) medijih. Sporoila so prilagojena mediju: kratka, neposredna, objavljena praviloma z izmiljenimi imeni in prav zato lahko tudi odkrito aljiva, seksistina, rasistina, ksenofobna, homofobna in podobna. e jemljemo uredniko politiko v najbolj razirjenem smislu, potem je del urednike politike odloitev asopisa, da na svojih internetnih straneh vzpostavlja forum. Delo, na primer, tega nima, Mladina in Veer pa sta omogoila odzivanje na zapisane lanke. Veer se je odreil urednike odgovornosti tako, da je na teh straneh zapisal, da ne odgovarja za objavljene prispevke na forumu, Mladina pa je naredila korak naprej in uredniko vlogo natanneje definirala: Monost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na lanke. Urednitvo si pridruje pravico neobjave komentarjev v primeru, da so
104
aljivi, spodbujajo kakrnokoli nestrpnost ali navajajo na kriminalna dejanja. Za mnenja in komentarje urednitvo ne odgovarja. Mladina si s tem prisvaja pravico, da odstrani neprimerna (nestrpna, aljiva) sporoila. eprav se je s tem pribliala klasinim tiskanim medijem in pismom bralcev, je razlika e vedno velika: medtem ko so pisma bralcev selekcionirana (nanje, torej, deluje urednika politika), so sporoila na internetu, ravno nasprotno, najprej spuena v medmreje, eprav, na primer, krijo opozorila Mladine, in ele ko jih tisti, ki upravlja te forume, opazi, jih lahko odstrani. Igra je torej lahko neskonna nekdo vztrajno poilja nestrpna sporoila, ki na forumu vztrajajo ravno toliko, da jih lahko kdo prebere, ele nato so odstranjena Dokler ta poiljatelj seveda ni blokiran. Za doslednost spotovanja opozorila Mladine bi moral biti potek ravno nasproten: sporoila bi bila lahko spuena v medmreje ele potem, ko bi la skozi uredniko sito. To seveda pomeni veliko dela in v konni fazi razmislek, kaken je sploh smisel tovrstnih javnih forumov: ali so odzivi na lanek predvsem zanimivi zgolj za avtorja lanka ali pa so forumi praviloma namenjeni spodbujanju debate, primerjanju razlinih mnenj, medtem ko je sam lanek le izhodie za tovrstne debate. Kakor koli e, forumi so del medija, in ker jih v najirem smislu lahko razumemo kot del urednike politike (odloitev ali vzpostaviti forume ali ne in v nadaljnji fazi odloanje o brisanju neprimernih sporoil), velja zanje zakon o medijih. Dopuanje nenadzorovanega objavljanja sporoil, ki vzpodbujajo sovratvo ali nagovarjajo k nasilju (seveda je definicija teh dveh kategorij zelo raztegljiva in meje niso ostro zarisane) tako lahko interpretiramo kot kaznivo dejanje, najprej avtorja, nato pa e tistega, ki je to omogoil. New York Times, ki omogoa podobne forume in diskusijske debate, dopua dostop do njih le registriranim uporabnikom (s tem e zmanjujejo ugodje internetne anonimnosti). V doloilih, ki so pogoj za registracijo, imajo v tretji toki zapisana natanna pravila, kako je dopueno komunicirati na forumih: Uporabljajte spotljiv jezik. Kot registrirani uporabnik ne smete uporabljati jezika, ki bi zlorabljal ali diskriminiral na temelju rase, vere, nacionalnosti, spola, spolne orientacije, starosti, religije, invalidnosti in podobno. Uporaba vsakrne oblike sovranega govora je razlog za takojno in dokonno prepoved dostopa do vseh naih servisov. Razpravljajte, a ne napadajte. NYTD spodbuja aktivne razprave in pozdravlja razgrete debate na naih forumih, a osebni napadi so neposredna kritev te pogodbe. Odgovornost urednike politike je torej tudi varovanje lastnih forumov pred sovranimi sporoili, kar se pri slovenskih medijih ni zgodilo (Mladina je pri tem e najbolj dosledna). To vseka-
105
kor dri vsaj za tista sporoila, ki smo jih predstavili v kategoriji Od besed k dejanjem. e veji problem pa nastaja pri ponudnikih (brezplanega) internetnega prostora. Tudi ti sicer v pogodbah praviloma prepovedujejo uporabo sovranega govora in z njim povezane vsebine, a nadzor je tu veliko bolj problematien in sovrana vsebina veliko bolj zmuzljiva. e je, na primer, ponudnik brezplanega internetnega prostora ameriko podjetje, potem to praviloma e zaradi jezikovnih barier ne more (ali je to zanj teje) kontrolirati in preverjati, kaj na njegovih straneh objavljajo, na primer, slovenski uporabniki. Zgovoren primer je prej omenjena in analizirana internetna stran, objavljena na streniku amerikega ponudnika www.geocities.com. Sovranih sporoil na internetu namre ne nadzoruje in jih pravno ne prepoveduje noben mednarodni regulacijski intrument. Taka sporoila omejuje le dravna zakonodaja (e sploh obstaja). Prav zato, meni Shane Borrowman (po Rajagopal, 2002:5), internet omogoa bujno rast sovratva. To je najbolj svobodni medij, ki si ga lahko zamislimo in tisti, ki [na primer] zanikajo holokavst, lahko svoja dela objavljajo, kakor iroko razpreno hoejo ali kolikor so pa zmoni njihovi trdi diski in programska oprema. Medtem ko njihova sporoila na televiziji, e tja sploh pridejo, sporoajo reporter, producent ali voditelj oddaje, so njihova sporoila na internetu oblikovana prav tako, kakor si zamislijo sami. Vzporednico lahko potegnemo tudi z drugimi podobnimi organiziranimi in neorganiziranimi skupinami ali posamezniki. Problematika ima seveda ire razsenosti in je bolea toka interneta ne toliko na podroju forumov kot posebnih strani z, na primer, rasistino (ali drugano sovrano) vsebino. Leta 1995 je bila na internetu, po podatkih Sveta Evrope, 11 le ena stran z rasistino vsebino, leta 2001 pa jih je bilo e 4000. Mednarodna regulativa interneta je tako nujno potrebna, saj se vsebina s strani ponudnikov, kjer je tovrstni sovrani govor prepovedan, seli na strani ponudnikov, kjer je, na primer, zagotovljena vsakrna svoboda govora, hkrati pa so te strani e vedno dostopne tudi uporabnikom iz drav, kjer je sovrani govor prepovedan. In tako smo spet pri problemu svobode govora, sovranega govora in razline pravne obravnave teh fenomenov v zakonodaji razlinih drav.
11
Glej Comittee on Legal Affairs and Human Rights, Parliamentary Assembly of the Council of Europe, Report on the Draft Convention on Cyber-crime. Tu citirano po Nathwani (2002).
106
7. NAMESTO SKLEPA KAKO NASLEDNJE LETO IZBRATI PREDSTAVNIKA SLOVENIJE NA POPEVKI ZA EVROVIZIJO?
Svoje mnenje je napisal brane 17.2.2002 15:57:46 Torej, za naslednji izbor predlagam predkvalifikacijski postopek z natannim pregledom rodovnika do, recimo, poselitve Slovanov. Da bomo lahko sigurni, da nastopajo 100 % slovencki, brez dekadentnih primesi, meanja krvi, junakov, joj, celo pedrov. Torej, najprej je treba preverit moralno-politino primernost (zveni znano?)kandidatov. Nato predlagam, da se z zakonom prepove nastopanje ciganom, ker ti pa nas, popek Evrope, res ne morejo predstavljati Potreben je tudi ustavni amandma, da pripadniki italijanske manjine na em-i tud nimajo kaj za vrgolet Nadalje, absulutna prepoved vsem debelim, pa pleastim, pa grdim, pa majhnim, pa blond babam, pa jokarcam, pa jokam, ki niso narejene v slo... ... Torej, le tako lahko zagotovimo, da bo na evrovizijo potoval resnino popoln primerek slovenske rase, z vsemi potrebnimi atributi (z naravno razvleenimi joki do kolen, ne pa s uvoenim silikonom kot k.s.) Torej, ko nam bo uspelo izbrati tak primerek, je naravnost nujno, da ga e lepo poegnamo in ga posadimo na letalo Adrie Airways, po monosti na Airbus (tistega z enim motorjem, please). Kot backvocal pa pod nujno Rodeta in Ruglja! P.S. morala zgodbe: v slovenski tali je nujen prepih, ki bo odnesel ta zatohli vonj primitivizma, retardiranosti, frustriranosti, maizma, blut und boden mentalitete, nestrpnosti ali z eno besedo: idiotizma Sestram pa bravo, ker imajo res jajca! Vecina tukaj prisotnih maotov nikoli ne bo zbrala toliko poguma. ... Pa da se razumemo; Karmen je res baba za vikat: neverjetni joki (pa naj bodo silikonski ali naravni) in stas. Baba je v obeh nastopih arela in njen komad mi je bil najbolji (mnenje povprenega Slovenca). Priakoval sem zmago. Hja, pa e neki o Mii; ni kej, za sebe je naredila tisto, za kar zgoraj podpisani Slovenki (z menoj na elu) ne bomo imeli nikoli jajc. Zato pa bomo lahko zganjali foverijo in bili v svojih zafrustriranih, zaostalih glavah veliki junaki. Lep pozdrav (Vecer.com)
LITERATURA
(2002): Karmen je bolja, Sestre nepirmerne, Nedelo, 13.3.2002. Crnkovi, Marko (2002): Homofobija kot samouresniujoa se diagnoza, Finance, 14. 3. 2002. Devor, Holly (1987): Gender Blending Females (Woman and Sometimes Men), American Behavioural Scientist, 31, 1, str. 1240. Herek Gregory M. (1997): Definitions: Homophobia, Heterosexism, and Sexual Prejudice, <http://psychology.ucdavis.edu/rainbow/html/prej_defn.html>. Kallen, Evelyn (1998). Hate on the Net: A Question of Rights / A Question of Power. <http://www.icaap.org/iuicode?100.3.2.1>. Nathwani, Niraj (2002): Atlantic divide on fight agains racist websites, Equal Voices, t. 10. november 2002, European Monitoring Centre on Racism and Xenophobia. Nichols, Jack (1997): George Weinberg, Ph. D., Badpuppy Gay Today, 3. februar 1997, <http://gaytoday.badpuppy.com/garchive/interview/ 020397in.htm>.
8. POST
SCRIPTUM
Tik pred oddajo tega teksta, ko sem bil preprian, da je zadeva Sestre zares konana, mi je v roke prila nova tevilka revije za dijake in maturante Maturant&ka (oktober 2002). Izhaja pod okriljem zalonike hie Delo, d.d. in Gyros, d.o.o. v nakladi okrog 60.000 izvodov12 in jo brezplano delijo po srednjih olah v Sloveniji. Na zadnji
12 Podatek povzet po Dnevni Mladini, 11. 11. 2002.
107
strani je objavljena pesem dijaka Gorjanca z Gimnazije Beigrad:

Sestre: Samo bolezen Rit okrogla kot balon, pobrita in napudrana in driska iz riti tee ti. Na svetu pedrov mnogo ni, a njih tevilo se mnoi, vsakemu le iz riti tee kri. Lahko ti podarim samo bolezen, Hepatitis, sifilis in aids. Zdaj danko mi razpri in globoko mi prodri, vem, da ga v riti uti tudi ti. (Saj ga v riti uti tudi ti.) Kar eli si, to je greh, To je kuga, to ni smeh. Nategnem te, da te boli, eprav zatiska rito si. Potem reilca e pokliem ti. Dolgo asa si bil zdrav, zdaj te peder je ugnal in na koncu mi bo e v krsti dal. Lahko ti podarim
Rajagopal, Indhu in Nis Bojin (2002): Digital Representation: Racism on the World Wide Web, First Monday, zvezek 7, t. 10, <http://firstmonday.org/ issues/issue7_10/rajagopal/index.html>. Snoj, Marko (1997): Slovenski etimoloki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana. The Public Forum: Homophobia: Analysis of a perimissible prejudice, <http://www.cyberpsych.org/homophobia/>. Velikonja, Nataa (1999): Narod, nacionalna drava in homoseksualnost, asopis za kritiko znanosti, letnik xxvii, t. 195196, str. 137151. Vuleti, Dean (2002: Homosexuality, Masculinity and Nationalism in 1990s Croatia, seminar, predstavljen na konferenci Balkan Masculinities, School of Slavonic and East European Studies, University College London, 7.8. junij 2002. Zakon o medijih, <http://www.gov.si/ mk/slo/kdojekdo/mediji/zakon.htm>. Zavirek, Darja (2001): Ljubljana potrebuje heterogenost. V: Kos et al. (2001): Pogledi na Ljubljano: ideje o razvoju, Urbanistini intitut Republike Slovenije, str. 118119.
Urednik revije je Gorazd Suhadolnik. Ministrstvo za olstvo, znanost in port, ki revijo sofinancira, je po prejemu protestnega pisma medijskega centra na Mirovnem intitutu in protesta gejevskih in lezbinih organizacij v Sloveniji od urednitva zahtevalo opraviilo v naslednji tevilki, sicer bo umaknilo financiranje.
108
109
tudije
GORAZD KOVAI
studies
Avtor prispevka je asistent na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in sodelavec Mirovnega intituta. The author is a research assistant at the Department of Sociology at the Faculty of Arts, Ljubljana and an associate of the Peace Institute. e: gorazd.kovacic@mirovni-institut.si
EXTREMISM, EXCLUSION AND ANTILIBERALISM OF NATO SUPPORETERS

In this essay Gorazd Kovai analyzes extremist public appearances, statements and writing by some of
UVOD
ZAGOVORNIKI NATA IN EKSTREMNA GOVORICA SKUPNOSTI, IZKLJUEVANJA IN PROTILIBERALIZMA
Med enoinpolletnim intenzivnim spremljanjem javne debate o vstopu Slovenije v Organizacijo severnoatlantske pogodbe (Nato) sem zbral precej gradiva o ekstremnih nastopih, izjavah ali zapisih najvidnejih zagovornikov vstopa v Nato.1 Pri tem sem tudi opazil, da je med javnimi osebnostmi, zlasti vladnimi politiki, ki podpirajo vstop, relativno malo strastnih in zavzetih zagovornikov. To bi bilo mogoe pojasniti tako, da mnogi niso povsem prepriani o prednostih lanstva ali da so celo precej skeptini do same zveze Nato in poloaja Slovenije v njej. Vendar je njihova skepsa stvar zasebnega
Nekaj analiz ekstremne govorice na primeru zagovornikov vstopa v Nato sem objavil v Medijski prei: Kovai, Gorazd, Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih, Medijska prea, t. 12, poletje/jesen 2001. Kovai, Gorazd, Za Nato z vsemi sredstvi, Medijska prea, t. 13, zima 2002. Kovai, Gorazd, Pronatovski napadi na demokratini pluralizem, Medijska prea, t. 14, julij 2002.
110
the most prominent supporters of Slovenias accession to NATO in the period from August 2001 to September 2002. This group includes a relatively small number of top state officials (among them the Foreign Minister, the Defense Minister, and the president of the National Assembly). The working hypothesis of this essay was that their stance reflected neoconservative ideological principles. The author developed the typology of strategies they used to discredit or exclude from the public debate NATO skeptics and opponents of Slovenias accession to NATO. Below are certain personal characteristics, presumably controversial, that were used to discredit NATO opponents. They were reproached for being allegedly > formally incompetent to participate in the public debate, because they do not occupy leading positions in the state administration or are not experts in the pertinent area of the statecraft; > too young or personally immature; > politically unrealistic and irresponsible, putting forward utopian proposals such as the renouncing of military force in anticipation of imminent world peace; > under the influence of hidden communist structures which try to hamper efforts to link Slovenia with the West, and with a market economy and democracy > under the influence of Serbian politics. In addition, the leading state officials exerted other forms of pressure on the opponents of Slovenias accession to NATO and on public institutions, particularly the media that adhered to plurality when commenting and reporting on this subject. The Foreign Minister required from the media on several occasions that they
ivljenja in zasebnih pogovorov, javno pa je noejo izraziti zaradi oportunizma ali zavezanosti strankarski disciplini in koalicijski pogodbi. Tukaj me oportunizem v t. i. realni politiki ne zanima, lahko se zadovoljimo s splono ugotovitvijo, da je razumljiv. Zanima pa me, kaj bi lahko bil motiv tistih strastnih zagovornikov vstopa v Nato, ki tako vpliva na racionalno argumentirano razpravo, da se prevesi v ekstremizem.2 Razprava o Natu ni bila zaznamovana z ekstremnimi stalii, dokler argumenti zagovornikov vstopa niso naleteli na glasne protiargumente. Ko so ti postali redni v najvplivnejih medijih, pa se zdi, kot da racionalno primerjanje stali za in proti za nekatere zagovornike ni imelo ve dovolj moi. Potreben je bil e nezmerni preseek, ki pa se po analizi gradiva sode ne napaja iz razumnega prepri(ev)anja, pa pa iz polja ideologije. Izhodie tega prispevka je hipoteza, da je motiv za to, da nekateri od najvidnejih zagovornikov vstopa v Nato v okoliinah javnega pritiska prenehajo nastopati zmerno, ideoloka pogojenost njihovih stali. Vpraanje je, kaj bi lahko bila ideoloka podlaga strastne podpore vstopu Slovenije v zvezo Nato pri najbolj izpostavljenih slovenskih politikih in mnenjskih voditeljih. Izrazito poudarjanje omejenega koncepta varnosti (varnost kot preventivna sila), zraven pa e sledovi protisocialistinega in protibalkanskega resentimenta so me napotili do delovne hipoteze, da je temeljno ideoloko potezo strastnih zagovornikov vstopa v Nato mogoe opredeliti kot neokonservativizem. Ali, povedano drugae, zagovarjanje vstopa v zvezo Nato ni utemeljeno le v analitini presoji razmerja med prednostmi in slabostmi ali v pragmatizmu realne politike, pa pa vsaj deloma izvira tudi iz neokonservativnih ideolokih temeljev. Navduevanje nad vojakim zaveznitvom bi lahko izviralo iz prevladujoega politinoideolokega trenda na zahodu. Metodoloka zagata seveda je, kako izmeriti stalia in kako jih interpretirati pa tudi kako doloiti vzorec, e bi hoteli preveriti, denimo, vrednostne preference tistih zagovornikov vstopa v Nato, ki med debato vasih zdrsnejo v ekstremizem. Gradivo, ki je na voljo za analizo ideolokih elementov, so pravzaprav predvsem posamezni primeri ekstremnih presekov v javnih debatah, nastopih, izjavah, zapisih, polemikah. Toda ravno ti preseki so kljuni, saj manifestirajo ideoloko podlago, hkrati pa nastopajo kot selekcijsko merilo
elim poudariti, da tisti, ki uporabljajo ekstremistine argumentativne prijeme, med tevilnimi zagovorniki vstopa predstavljajo le manjino. Na drugi strani ne moremo spregledati tega, da so se ravno v tem lanku najpogosteje obravnavani posamezniki s svojo vnemo umestili na elo zagovornike strani. Z razgrnitvijo spornih posameznih primerov pa nikakor ne elim diskreditirati vseh zagovornikov in zaustavljati dialoga. Spotujem vsako stalie, dokler je dialoko odprto.
111
med zmerno in ekstremno razpravo. Ko se npr. eden najvijih slovenskih politikov zavzame za enotnost naroda in vseh dravnih organov pri stvari, ki je javno mnenje izrazito razcepila, kae zastaviti analizo ravno pri nenavadni ideji o homogenosti naroda in politine skupnosti itd. Racionalne argumente, ki jih sicer predstavlja izjavljalec, lahko pri tem potisnemo v ozadje, saj imamo v danem primeru opraviti z ideoloko izjavo par excellence, poleg tega pa tudi za samega izjavljavca razumni argumenti oitno niso zadostni. Prvi metodoloki postopek je tako razvrstitev gradiva (ekstremnih nastopov) po diskurzivnih uinkih z analizo vred. Potem pride na vrsto interpretacija.
1. POLJE EKSTREMNEGA: NASPROTNIKOV
ONEMOGOANJE
Spotovanje drugae misleega je eno temeljnih liberalnih nael javnega ivljenja in konstituiranja politine skupnosti. Brez svobode manjin, tudi manjin preprianj ali mnenj, je demokracija le forma. Oblastni reimi, ki onemogoajo javno izraanje mnenj, veljajo za nedemokratine. Podobno velja za tiste prakse, ko poskuajo predstavniki oblasti nasprotnike diskvalificirati in odvzeti legitimnost njihovim nastopom na podlagi pripisanih osebnih okoliin. Med javno debato o vkljuevanju Slovenije v Nato smo v zadnjem letu in pol zasledili kar precej primerov, ko so najvidneji zagovorniki nasprotno misleim odrekali legitimnost za sodelovanje v razpravi o Natu. Utemeljitve so bile najrazlineje, v glavnem pa so zadevale pripisane osebne okoliine. Preglejmo nekatere najizraziteje verbalne incidente, razvrene po utemeljitvah omejevanja svobode govora.
1.a argument formalne nekompetentnosti Zaetna toka ekstremistinih nastopov slovenskih natovskih zagovornikov je lanek zunanjega ministra Dimitrija Rupla z naslovom Skrajni as za prihodnost Slovenije, objavljen v Sobotni prilogi Dela 11. 8. 2001.3 Rupel je debato o Natu reinterpretiral kot diskusijo o prihodnosti zveze Nato in v njenem okviru prihodnosti Slovenije in jo omejil zgolj na podpornike vstopa v Nato. Med konstruktivne in legitimne udeleence razprave uvrstil zgolj tiste, ki se strinjajo s taknim ali druganim vkljuevanjem Slovenije v Nato in EU, drugih pa po njegovem mnenju ne gre upotevati oz. jemati resno. Oznail jih je z zanj pejorativnimi oznaevalci antiglobalisti, protestniki in lani starih in novih, bolj ali manj leviarskih organizacij
3 Objava tega lanka je mejnik mojega intenzivnejega zanimanja za debato o Natu in zbiranja gradiva.
follow the official governments policy, while the Foreign Ministry compiled a dossier of NATO skeptics. Its publication added to the self-censorship of journalists and essayists. Certain state officials even tried to discredit the institution of the referendum which is a constitutional category. These blows under the belt were attempts to stigmatize entire social groups, which were seen as unwanted because they allegedly ruined national consensus. Within such an advanced form of hate-speech the division between we and they became all-embracing . The author analyzes the racist cultural construction of the Balkans seen as to be a different form of civilization. The argument used to support the necessity of defense against the Balkans seen as a hostile or foreign civilization had been used in the past during the shaping of national consensus while Slovenia still strived for sovereignty. Frequent metaphors and syntagms that were used to describe the process of separation or secession from Yugoslavia relied on territorial and identity-based arguments. They implied the thesis that Slovenia was culturally occupied and included calls for the erecting of barricades and for national homogenization. A similar structure of cultural exclusion in the form of neo-conservatism represents one dominant feature of debates about Euroatlantic integration. When arguing for NATO, certain Slovenian politicians use the thesis about the clash of civilizations in combination with rhetoric promoting the presumed war on terror. The more the accession to NATO is interpreted as an existential national question, the less room is left for open and democratic public debate on this subject. The top state officials demanded on several occasions concerted action from all state and public institutions in connection with this issue, while
112
proclaiming disparities in viewpoints to be undesirable. For example, the government demanded a concerted approach from all deputies to the National Assembly, a requirement which was in contravention of the Constitution. They often presupposed that national consensus already existed, even though the public opinion survey in 2002 clearly showed that public opinion was polarized. They talked about the will, urge and intuition of the nation as a whole. The viewpoints of ordinary citizens have been frequently disdained. Public opinion as an instrumental concept is understood as the ultimate effective range of a citizens political activity. Competence to make judgments about political decisions has been conceded only to professional politicians and experts, which is a stance far from that of participative democracy. The author has divided extremist ideologems into three groups: > the understanding of the political space as Toennies community; > the exclusion of those who are different from the public space; > the opposition to liberal-democratic political principles. The author concludes that the working hypothesis could not be proved entirely, and that the extremist discourses analyzed here included some even more radical elements whose range is unpredictable.
in lani ali simpatizerji nepomembnih strank. Kot lahko sklepamo iz nadaljevanja in e nekaterih drugih zapisov, tu ne gre denimo le za nestrpnost do leviarskih politinih preprianj, pa pa tudi za elitistino delitev politinih akterjev na upotevanja vredne (nosilci pomembnih funkcij) in kvalitativno nepomembne (margina in ostala gmota) ali vsaj kvantitativno majhne skupine 4. Argument formalne nekompetentnosti za sodelovanje v javni debati je Dimitrij Rupel pozneje med vrsticami ponovil e vsaj dvakrat: Vse kae, da se ponekod (predvsem v asnikih lankih) ti nasprotni in dvomljivi glasovi pretirano poudarjajo in da dejansko ne izraajo veinskega razpoloenja. Negativni glasovi ne prihajajo niti iz strokovnih ustanov niti iz oblastnih struktur niti iz glavnih koalicijskih ali opozicijskih politinih strank.5 e dravljan ni nosilec vodilnih dravnih funkcij ali pa strokovnjak za posamezno dravoznanstveno podroje, se po Ruplovem preprianju oitno nima kaj ukvarjati s sooblikovanje dravne politike: e je kdo priakoval, da bo s samim vstopom v prostore parlamenta in z nastopom v okviru javne predstavitve mnenj mogoe neposredno, v konfrontaciji z dravnim vrhom, revidirati veljavno zunanjo oz. obrambno politiko, se je seveda zmotil. Zaenkrat je za poslansko mesto potrebno kandidirati in dobiti ustrezno tevilo glasov. (Pritoba na napani naslov, spletna stran MZZ, 18. 3. 2002) e bolj neposredna je Ruplova izjava, da kdor kritizira dravotvorne institucije, kakrni sta vojska ali zunanjepolitina doktrina, se je diskvalificiral kot sogovornik o dravnih zadevah. Na primer ocena, da je Slovenska vojska zani, je ne glede na njeno denimo konstruktivno intenco za dr. Rupla nedostojna, nepratriotina in nekompetentna. Kdor misli tako, je nasprotnik slovenske drave, npr. pacifist, antiglobalist ali pa jugonostalgik. 6
1.b argument nezrelosti Dravni zbor je 22. in 23. maja 2002 na 16. redni seji obravnaval predlog Stranke mladih Slovenije za razpis posvetovalnega referenduma o vkljuevanju RS v zvezo Nato. Eden glavnih argumentov, s katerim so zavraali pobudo SMS, je bil, da so domnevno e premladi, nezreli in premalo izkueni, da bi lahko sooblikovali politiko Slovenije do Nata. Referendumsko pobudo so oznaili za provokacijo. Predsednik odbora za zunanjo politiko Jelko Kacin je v svojem poroilu dravnemu zboru obseno napadel SMS, ker da (v govoru je
4 5 6 Bebler, Anton, Naj obrambo prepustimo Italiji?, Delo, SP, 16. 2. 2002. Rupel, Dimitrij, Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim vlanjevanjem v Nato, <http://www.sigov.si/mzz/>, 4. 2. 2002. Rupel, Dimitrij, Skrajni as za prihodnost Slovenije, Delo, SP, 11. 8. 2001.
113
navajal lastno stalie, e izreeno na seji OZP) nima stalia do vstopanja v zvezo Nato in se tudi noe opredeliti. Menil je, da je skupina poslancev predlagala razpis posvetovalnega referenduma z namenom, da ji bodo dravljani svetovali, kakno stalie naj Stranka mladih Slovenije zavzame do tega problema, pri emer bi radi svojo odgovornost za navedeno odloitev prenesli na vse dravljane. Dodal je, da je omenjena tematika za Stranko mladih prezahtevna in da taknega sprenevedanja v slovenskem politinem prostoru doslej nismo bili vajeni. Tovrstno poetje je oznail za nekorektno, povsem neodgovorno in za slovenski politini prostor nesprejemljivo.7 Tudi veina lanov OZP je tovrstna poetja Stranke mladih ocenila kot neresna in neodgovorna. Kacin je pozneje dodal, da ga lani SMS niso prepriali, da mislijo resno, e vedno se hecajo in nimajo stalia, tega pa ne zmorejo oblikovati, ker so morda nekoliko mlaji od nas. Argumentiranju z nezrelostjo se je pridruil poslanec dr. Joef Bernik: Mladi so, energini so, vendar me moti to, da e sami ne morejo ugotoviti, kaj je Nato in kje stojijo, in hoejo to izvedeti od ljudi, je malo paradoksno.8
1.c argument nerealnosti e nasprotnikov zaradi njihove starosti ni mogoe diskreditirati in izkljuiti iz javnosti z argumentom mladosti, jim poskuajo podtakniti utopine namene ali obzorja. Najvidneji zagovorniki slovenskega vstopa v Nato so natoskeptikom vekrat namerno pripisali nikdar izreena stalia, ki naj jih postavijo v udno lu. Prikazali so jih kot karikature politike ali pravo nasprotje t. i. realne politike. Kot taki da so vsaj smeni, lahko pa bi bili kodljivi, e bi njihove domnevne iluzije postale vladajoa politika. Pripisane iluzije natoskeptikov naj bi zagovarjale v glavnem odpravo vojske v priakovanju skorajnjega prihoda svetovnega miru. Skrita agenda je preoblikovanje dileme lanstvo v vojakem zaveznitvu Nato da ali ne v dilemo lanstvo v Natu ali popolna razoroitev in odprava obrambe. Poglejmo nekaj najbolj izrazitih primerov. Enako manipulacijo si je privoil tudi univerzitetni profesor obramboslovja dr. Anton Bebler. V lanku Naj obrambo prepustimo Italiji?9 je nasprotnikom vstopa v Nato oital, da praviloma ne predlagajo alternativne varnostne dre Slovenije in da se marsik7 Za Kacina tovrsten prijem ni bil povsem nov, saj je z argumentom mladosti, zaletavosti in politine nezrelosti skual odpraviti tudi avtorja tega lanka na okrogli mizi Nato: referendum?, ki jo je 16. 4. 2002 organiziralo drutvo tudentov politologije Polituss na Fakulteti za drubene vede. Citati so iz transkripta seje 16. redne DZ, <http://www.dz-rs.si>. Delo, SP, 16. 2. 2002.
8 9
114
do izmed njih zavzema za popolno razoroitev Slovenije. Z njihove strani bi bilo korektno, e bi terjali od naih parlamentarcev oziroma bi zbirali podpise za razpis referenduma o odpravi Slovenske vojske. V nadaljevanju si je privoil celo cinien predlog, da bi lahko Slovenija v tem primeru skrb za svojo obrambo prepustila Italiji. Bebler je smeenje skeptikov in nasprotnikov vstopa v Nato podkrepil e s taknimi sintagmami: skrivanje za parolami nasprotovanja, lepe pacifistine sanje, neoboroeno samozadovoljstvo in posnemanje avstrijskega poceni lepanja. V poleminem pismu bralca je tovrstnim klasifikacijam dodal e med drugim tale spisek: radikalni pacifisti, nasprotniki potronitva, protiglobalisti, anarhisti, neomarksistini dogmatiki, protizahodnjaki, protikapitalisti, protiimperialisti, zaplotniki, obrambni varnei ali zastonjkarji, opozicionisti kar tako oziroma iz principa.10 Prijem diskvalifikacij na podlagi pripisanih osebnih okoliin je uporabil tudi zunanji minister Rupel: Nekateri zaveznitvu Nato seveda ne nasprotujejo zaradi strahu pred poveanjem dananje ravni strokov, ampak, ker bi radi stroke za vojsko zmanjali ali ukinili. In e druga verzija podtikanja lane dileme, tokrat Nato ali osama:11 Mnoga nasprotovanja zaveznitvu Nato izhajajo iz preprianja, da je tvegana sleherna mednarodna solidarnost in da je nesmiselno kakrnokoli angairanje zunaj domaega sveta. Takna miselnost Sloveniji ne bi prinesla asti; in e bi prevladala, Slovenija dejansko ne more postati lanica Nato. Pri tem pa se sloves njene sebinosti in samozadostnosti ne bi zaustavil. al takne drave nihe ne bi branil, e bolj alostno bi bilo pa to, da takna drava nikogar ne bi ve zanimala, kar pomeni, da bi se Slovenija sama izkljuila iz mednarodnih odnosov.12 Sorodnih primerov je e ve. Zlasti dr. Rupel vekrat vidi vzroke za dvome o slovenski prihodnosti v Natu v slabih osebnostnih potezah skeptikov. Tako se je na zasedanju Severnoatlantskega sveta in Slovenije 9. 4. 2002 opravieval zaradi nejasne javne podpore vstopu v Nato: Zunanji minister je, kot je povedal po sreanju, tudi poskual razloiti, zakaj je javna podpora lanstvu v zvezi Nato trenutno tako nizka. Razloga v ozadju sta veinoma nerazumevanje in nevednost, svoje pa prispevajo tudi mediji in nevladne organizacije.13 Osemnajstega marca 2002 pa je v enem od tevilnih poleminih
10 11 12 13
Bebler, Anton, Pismo bralca, Mladina, 18. 3. 2002. Osama v tem primeru ni lastno ime, eprav gredo nekateri Ruplovi zapisi tudi v to smer. Rupel, Dimitrij, Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim vlanjevanjem v Nato, <http://www.sigov.si/mzz/>, 4. 2. 2002. STA, 9. 4. 2002.
115
spisov na spletni strani MZZ navedel e tale razlog za nasprotovanje vstopu v Nato: Oitno lahko marsikatero politiko razloimo iz drobnih zamer in ualjenosti; pri emer nekateri raunajo na pozabljivost, drugi pa na skrajno vljudnost in dostojnost svojih nasprotnikov.14
1.d argument preteklosti Poleg posebnih osebnostnih lastnosti, kakrne so mladostna zaletavost, ozkoglednost ali zamerljivost, pridejo prav tudi razlage, ki temeljijo na pripisanih kolektivnih lastnostih natoskeptikov. Politiki desne orientacije vekrat uporabljajo argument t. i. komunistine kontinuitete: iz obdobja socializma da so se ohranile partijske elite, ki jim ne ustreza odpiranje Slovenije proti Zahodu, demokraciji in trnemu gospodarstvu. Njihov modus vivendi da so paradravni monopoli, nadzor strank kontinuitete nad civilno drubo, mediji, olstvom itd. in zunanjepolitina orientacija proti Balkanu, kar koli naj bi to e bilo (balkanska kultura, balkanske navade, osebne balkanske zveze ...). e verniki teze o komunistini kontinuiteti na ta bipolarni vzorec delitve politinega prostora cepijo dilemo vstopa v Nato, sklepajo, da je domnevni tabor kontinuitete ali tranzicijske levice natoskeptien, saj gre Nato menda enaiti z demokracijo, trnim gospodarstvom in Zahodom. Najsijajnejo tovrstno izpeljavo je zapisal e spet zunanji minister Rupel, in sicer v lanku Skrajni as za prihodnost Slovenije, objavljenem v Sobotni prilogi Dela 11. 8. 2001. Povod za lanek je bil razcvet natoskeptinih novinarskih in urednikih komentarjev v osrednjem asopisju, zlasti Sobotni prilogi Dela. Po Ruplovem preprianju stojijo v ozadju visoke, vplivne in celo vladajoe skupine, ki imajo veliko politine kilometrine, desetletja politinih izkuenj in katerim ustreza nedotakljivost ali vsaj primerna revizija preteklosti teh desetletij. Gre seveda za t. i. komunistino kontinuiteto, ki po Ruplovih navedbah pred domao javnostjo slika izmiljene kritike iz tujine, da bi diskreditirala veljavno politiko. Gre za malotevilne, vendar dobro organizirane in dobro opremljene elite, ki poskuajo ostati prikrite, eprav lahko slutimo centralno strukturo z voditelji, ki jih vasih najdemo na najvijih dravnih poloajih. Interesna struktura te kontinuitetne nomenklature je za dr. Rupla identina kot za katerega koli mnenjskega voditelja slovenske skrajne desnice. Nomenklaturo menda moti navezovanje Slovenije na Zahod, saj kot pravi dr. Rupel Nato pomeni dokonno razoroitev komunistov. Kontinuiteta zato simpatizira z nekaknim neojugoslovanstvom in si prizade14 Rupel, Dimitrij, Pritoba na napani naslov, <http://www.sigov.si/mzz/>, 18. 3. 2002.
116
va nazaj na Balkan, kot se temu ree. Dr. Rupel sodi, da je ta tajna zarotnika nomenklatura morda usmerjena tudi protistrankarsko, se pravi protidemokratino. Nasprotovanje Natu, ki se zdi asovno najbolj dostopna integracija, je po Ruplovem mnenju le taktina poteza komunistine nomenklature, bistvo njihovega prizadevanja pa opisuje takole: V resnici gre za sistematino nasprotovanje slovenski usmeritvi v trno gospodarstvo in demokracijo.
1.e argument etnine pripadnosti Napana etnina pripadnost kot vzrok za nasprotovanje vstopu v Nato je druga prirona kolektivna okoliina. To je seveda drug, bolj neposredno rasistien poudarek v istem miselnem nizu komunizem - SFR Jugoslavija - Balkan. Zlasti so na udaru Srbi, srbofili, tisti, ki sodelujejo ali imajo kako drugae opraviti s Srbi ali Srbijo. Takole pravi predsednik civilnega zdruenja Atlantski svet Slovenije dr. Anton Bebler: e eli Mladina biti soliden asopis, ki resno in objektivno obravnava za nao dravo in drubo pomembne zadeve, potem menim, da ni bilo primerno zaupati temo Nato ravno Igorju Mekini. e vekrat, med drugim v asu vojake operacije Nato zoper ZRJ l. 1999, se je izkazal za nezmonega, tudi zaradi tesnih druinskih vezi s Srbijo, objektivno pisati in razpravljati o vsem, kar je povezano ali samo dii po Nato.15 1.f pritiski na nasprotnike Poleg verbalnih diskreditacij nasprotnikov glede na pripisane posamezne ali kolektivne osebne okoliine uporabljajo strastni zagovorniki vstopa v Nato obasno tudi neposredni pritisk na natoskeptike, pa tudi na ustanove, ki bi jim lahko dajale zatoie. Opozoriti moramo na konkretne pritiske na avtonomne javne medije, da bi jih ustrahovali in dosegli cenzuro ali samocenzuro. Zunanji minister Rupel je e 11. 8. 2001 oital javnim medijem, da niso zgolj sredstvo obveanja oz. posredovanja informacij, pa pa postajajo samostojne politine osnove.16 Kritika je letela na nekatere komentarje, ki so izraali dvome o smotrnosti vstopa v Nato. Ruplova podmena tedaj je bila, da naj javni mediji predvsem objavljajo gole informacije, manj pa komentirajo zlasti, kadar gre za koljive teme nacionalnega pomena. Tezo je pozneje dopolnil z zanikanjem koncepta javnega medija: mediji nacionalnega pomena bi morali biti po vsebinskih preferencah dravni. Podpirati bi morali vladne politine projekte ali pa jim vsaj ne bi smeli oporekati. Avtoritarni
15 16 Bebler, Anton, pismo bralca, Mladina, 17. 12. 2001. Rupel, Dimitrij, Skrajni as za prihodnost Slovenije, Delo, SP, 11. 8. 2001.
117
medijski program je po prianju direktorice Mirovnega intituta dr. Vlaste Jalui v tonu groenj predstavil kar v prostorih javnega zavoda RTV Slovenija. estnajstega aprila 2002 je po sooenju v oddaji Aktualno TV Slovenija namenil ostre besede (...) odgovornemu uredniku informativnega programa TV Slovenija mag. Urou Lipuku o tem, da urednik premalo poskrbi, da bi pomembni dravni projekti bili ustrezno predstavljeni. 17 Incident je sporen na dveh ravneh: prvi gre za nesprejemljivi pogled lana vlade RS na demokracijo in medijsko politiko. Drugi pa tovrstno otevanje urednikov povzroa dejanski strah v novinarskih vrstah, ki se kae v istosmerjanju in samocenzuri. Tovrstni uinek lahko sproijo tudi informacije o izdelovanju dosjejev o medijsko najbolj izpostavljenih oporenikih vladni politiki. Takne informacije je junija in julija 2002 v seriji lankov razkril magazin Mladina.18 Sode po pogovorih z nekaterimi poznavalci medijskega prostora menim, da je v tistem asu vladala poveana napetost med novinarji. Morda bi s strahom za kariero in posledinim samoutianjem lahko razloili nenadno zmanjanje intenzivnosti javne debate o Natu v istem obdobju. Debata je bila relativno ivahna in tudi polemina od zaetka leta do maja, poleti pa je vladal manji medijski molk. Prvo veje sooenje zagovornikov in nasprotnikov vkljuitve v Nato v medijih nacionalnega pomena je bilo ele 26. 9. na valovih Radia Slovenija.19 Samo upamo lahko, da je bil drugi znani primer identifikacije skupin nasprotnikov Nata napisan na pamet, ne pa na podlagi kakne obveevalne tudije. Dr. Anton Bebler je zapisal: Kategorije monih intelektualnih nasprotnikov se pogosto medsebojno prekrivajo radikalni pacifisti in okoljevarstveniki (zeleni), kulturniki amerikanofobi, nasprotniki potronitva, protiglobalisti, anarhisti, neomarksistini dogmatiki, protizahodnjaki, protikapitalisti, protiimperialisti, lani Nove stranke in Komunistine partije Slovenije, ksenofobi, ovinisti, nacionalisti, zaplotniki, obrambni varnei ali zastonjkarji, avstrofili, rusofili, srbski nacionalisti, srbofili in opozicionisti kar tako, oziroma iz principa. Njihovo skupno tevilo je skromno, nekateri izmed njih pa so zelo glasni.20
17 18 Protestno odprto pismo Mirovnega intituta zoper enostransko predstavitev tematike vkljuevanja Slovenije v zvezo Nato v oddaji Aktualno, 18. 4. 2002. Mekina, Igor, Napadi na Nato, Mladina, 24. 6. 2002. Mekina, Igor, Iskanje natofobov, Mladina, 1. 7. 2002. Mekina, Igor, Nevarna pisma bralcev, Mladina, 8. 7. 2002. Mekina, Igor, Lanivi minister, Mladina, 15. 7. 2002. Vidik sproanja samocenzure je bil med komentarji na razkritje dosjejev MZZ o natoskeptikih relativno malo obravnavan. Po avtorjevem mnenju bi mu morali medijski strokovnjaki v prihodnje nameniti posebno raziskovalno pozornost. Bebler, Anton, pismo bralca, Mladina, 18. 3. 2002.
19
20
118
1.g izigravanje zakonodajnih procedur Oblika pritiska je tudi arbitrarna uporaba zakonskih procedur, da bi ovirali namene nasprotnikov. Osrednja proceduralna monost, na katero referira natoskeptina civilna druba, je referendum o tem vpraanju. Predstavniki vladajoe politike so e vekrat nakazali, da jim referendum ne ustreza pretirano in da bi se mu pri ibki podpori lanstvu tudi izognili, e bi bilo to kakor koli mogoe. Izgovori so razlini, mnogi med njimi pa omalovaujejo refrendum kot tak, eprav je ustavna kategorija. Obrambni minister dr. Anton Grizold je 28. 7. 2001 cinino izjavil, da ne bi razmiljal o referendumu v slovenskih razmerah, v tako nizki stopnji politine in sicernje kulture21. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je 5. 3. 2002 diskvalificiral institut referenduma: Dejansko je referendumsko odloanje o tej zadevi neke vrste nezaupnica parlamentarni, predstavniki demokraciji.22 Predsednik vlade dr. Drnovek pa je 19. 3. 2002 na poslansko vpaanje v DZ odgovoril, da se vlada za zdaj e ni odloila, da bi predlagala referendum, in da je vlada zgolj eden izmed monih predlagateljev referenduma. S tem je namignil, da bo vladna koalicija poskuala zaobiti razpis referenduma, etudi z njim soglaa velika veina dravljank in dravljanov. Vladna koalicija je proceduralno arbitrarnost pri problemu Nata e manifestirala spomladi 2002 z blokado predloga Stranke mladih Slovenije za razpis posvetovalnega referenduma o vkljuevanju RS v zvezo Nato. Predlog je bil vloen 22. 3. 2002 v asu izrazite razcepljenosti javnega mnenja. Vladna stran je izbrala taktiko zadrevanja in predlog je priel na dnevni red DZ ele 22. 5. 2002, vmes pa ga je dvakrat prestavil. Dnevni red DZ je sicer zaseden, vendar vladna koalicija pogosto prejme manj pomembne zakone po hitri proceduri. Predlog SMS je bil seveda z zanesljivo poslansko veino povoen, za nameek pa so nekateri razpravljavci e oblatili predlagatelje in jih obtoili neresnosti. Zavrnjen pa je bil tudi z argumentom, da je najbolj primerna referendumska oblika naknadni referendum. Vladajoa politika je pa presodila, da so monosti za pozitiven izid veje pri naknadnem referendumu po prakem vrhu, ko bi lahko izkoristili evforijo zaradi zunanjepolitinega uspeha, zato se je (celo v nasprotju s stalii predstavnikov Nata) opredelila za to obliko. Dr. Anton Bebler pa je uporabil celo argumentacijski salto mortale, da bi z njim spodbil smiselnost referenduma o vstopu v Nato: ... v demokratinih dravah referendum ni vedno najbolji nain za sprejemanje dravnih odloitev. V nekaterih zadevah pa je referendum
21 22 Grizold, Anton, intervju, Delo, SP, 28. 7. 2001. Rupel, Dimitrij, oddaja Aktualno, TV Slovenija, 5. 3. 2002.
119
naravnost neprimeren. Recimo na sosednjem avstrijskem Korokem, kjer namerava deelni glavar Jrg Haider izpeljati referendum o postavitvi dvojezinih napisov. To je seveda nerazumevanje pravne razlike med pravicami in med politino arbitrarnimi odloitvami kot predmetom referendumskega vpraanja. Poleg tega pa je nedemokratinost diktature veine kot razlog za nerazpis referenduma pomeal z nespornim mnenjem veine kot podlago za razpis referenduma.23
2. POLJE EKSTREMNEGA: KONSTRUIRANJE SOVRANIKOV NACIONALNEGA SOGLASJA

e so doslej navedene razlage motivov za nasprotovanje vstopu Slovenije v Nato temeljile na diskreditiranju posameznih mnenjskih voditeljev ali nosilcev posameznih pobud, je bolj sistematina stopnja predsodkov ustvarjanje tipskih skupin domnevnih nasprotnikov politinega ali nacionalnega konsenza. Ne gre le za arbitrarno pripisovanje spornih osebnih okoliin konkretnim posameznikom ali ustanovam, pa pa za nasproten proces: cele skupine so definirane s predsodki. S tem se sovrani govor dopolni v razvito obliko, ko mi in oni dobita vseobsegajoe razsenosti. Rasizem je le ena, morda najbolj reprezentativna, od njegovih oblik. V javnosti najbolj znan primer neposredno rasistinega argumenta je zapisal prof. dr. Anton Bebler: e eli Mladina biti soliden asopis, ki resno in objektivno obravnava za nao dravo in drubo pomembne zadeve, potem menim, da ni bilo primerno zaupati temo Nato ravno Igorju Mekini. e vekrat, med drugim v asu vojake operacije Nato zoper ZRJ l. 1999, se je izkazal za nezmonega, tudi zaradi tesnih druinskih vezi s Srbijo, objektivno pisati in razpravljati o vsem, kar je povezano ali samo dii po Nato.24 Mekina tu ni napaden kot posameznik, pa pa gre za predpostavko, ki cilja na kolektivnost. Pripadniki ali simpatizerji t. i. srbstva naj bi bili nekako po svoji naravi naravnani proti Natu, ta pa da je temeljni nacionalni interes slovenstva. Navedeni primer je sicer ekstremistina pica, vendar ima obseno kontekstualno ozadje. Navezuje se na veinsko protisrbsko razpoloenje v Sloveniji med osamosvajanjem in e potem. Tedanja gonja proti srbstvu ni bila le stvar politinih teenj po razdruitvi skupne drave, pa pa je imela predvsem mone kulturne razsenosti. Eden glavnih argumentov za odhod Slovenije z Balkana je bila
23 Bebler, Anton, Naj obrambo prepustimo Italiji?, Delo, SP, 16. 2. 2002. Tezo je Bebler ponovil na predvolilnem intervjuju na TV Slovenija za predsednike volitve 2002. Bebler, Anton, Pismo bralca, Mladina, 17. 12. 2001.
24
120
ideja bistvene kulturne ali civilizacijske razlike med Slovenijo in Balkanom, ki ga je najbolj intenzivno predstavljalo srbstvo. Kampanja ni poudarjala le centralizma in razvojnih dilem kot osrednjih realnopolitinih problemov SFR Jugoslavije, pa pa je vpeljevala tudi kulturno rasistini rez. Balkan je nastopal kot totalna civilizacijska kategorija in na drugi strani njegovo nasprotje Zahod ali pogosteje Evropa. Zato so bile najpogosteje sintagmatske metafore, ki so opisovale proces razdruitve ali odcepitve iz SFRJ, prostorske ali identitetne. Govorile so bodisi o odhodu, begu, poti, prehodu iz nekega obmoja v drugo obmoje, bodisi o pripadnosti ali koreninah. Implikacija prostorskih metafor je zahteva po zapiranju, postavljanju meja, zapor in barikad, torej po obrambi. Implikacija identitetnih metafor pa je teza o iztrganosti iz naravnega poloaja ali bistva neke skupnosti, torej o kulturni okupaciji. Funkcija teh kulturnorasistinih elementov osamosvojitvene kampanje ni bila le zagotovitev soglasja (nasprotovanje Srbom oz. jugoslovanski ideji), pa pa tudi homogenizacija nae skupnosti oz. konstituiranje dravljanske drube kot tnniesovske skupnosti.25 Kulturni rasizem, naperjen proti Srbom specifino, ire pa proti vsemu z Vzhoda, je bil torej ideoloka tvarina, ki je pomembno vplivala na nastajanje nacionalnega soglasja pri osamosvajanju. Z vkljuevanjem osamosvojene Republike Slovenije v evroatlantske politine integracije pa so osamosvojitvene domae elite26 naletele na soroden ideoloki repertoar, ki zaseda pomembne poloaje v zahodnoevropskih in evro-amerikih integracijskih institucijah. Politika zapiranja in obrambe pred tujci v kulturnem smislu je vpisana v iritvene strategije EU in Nata in v stroge reime nadzora meja, poleg tega pa je del monega trenda neokonservativnih politinih programov, ki so prav zadnja leta v vzponu. Ko so torej slovenske osamosvojitvene elite dosanjale svoje kulturnorasistine sanje o pobegu z Balkana in vstopu v Evropo, so tam nale analogne ideoloke razmere: trend je obramba evropske ali tudi amerike civilizacije (George Bush ml. bi rekel svobodnega sveta) pred drugimi kulturami. Trend se kae v raznih institucionalnih oblikah: schengenski ali mehiki mejni reim, zaostrovanje odnosa do priseljencev, najbolj eksplicitno v retoriki skrajne desnice, pa tudi v obliki t. i. boja proti terorizmu (seveda specifino islamskemu integralistinemu terorizmu,
25 26 Prim. Tnnies, Ferdinand, Skupnost in druba. Tukaj bi rad poudaril, da se mi zdijo tiste socioloke paradigme, ki poudarjajo razliko med odloujoimi elitami in odloanim ljudstvom, preozke. Na tem mestu je kljuen fenomen oblikovanja drubenega soglasja, pri katerem ne gre zanemariti vloge mnenjskih elit, vendar pri vistosmerjanju aktivno ali pasivno sodelujejo vsi ljudje. Najintenzivneje pobude pravzprav obiajno prihajajo od spodaj. Prim. Arendt, Hannah, The Origins of Totalitarianism.
121
ne pa tudi denimo proti terorizmu severnoamerikih kranskih fundamentalistov). Zveza Nato je v neokonservativni kulturnorasistini optiki razumljena kot eno od sredstev huntingtonovskega spopada civilizacij27 ali, bolje reeno, brambovstva pred morebitnimi napadi ogroajoih nasprotnih civilizacijskih blokov. Taken huntingtonovski pogled na mednarodne odnose je mo zaslediti tudi na Slovenskem. Kot nikakor ne osamljen primer naj navedem zunanjega ministra Rupla: Veliko vpraanje je, e bi se Slovenija z odklanjanjem vstopa v Nato obvarovala pred delovanjem teroristov. Dejstvo je, da je Slovenija e sedaj del zahodne civilizacije, njen vstop v EU pa bo to samo potrdil. Boj islamskih fundamentalistov ni samo boj proti ZDA, ampak sploh proti vrednotam zahodne civilizacije. Ker zagovarja takne vrednote, islamski fundamentalisti vidijo Slovenijo kot svojega nasprotnika.28 Pripadnost civilizaciji je tu predstavljena kot dejstvo, na istem predavanju pa je zunanji minister zagovarjal tudi Huntingtonovo tezo, da se med civilizacijami porajajo napetosti zaradi njihovih intenzivnejih stikov v procesih globalizacije. Iz tega izpeljuje sklep, da slovenskemu narodu kot pripadniku zahodne civilizacije ne preostane drugega kot delovati pri skupnih obrambnih naporih te civilizacije. Steber te obrambe pa da je seveda zveza Nato. Konstrukt zveze med spopadom civilizacij in nujnostjo vstopa v Nato je bil posebno aktualen po 11. septembru. Minister Rupel je takoj po teroristinem napadu za TV Slovenija izjavil, da se s tem vzpostavlja lonica med civiliziranim in barbarskim ali malopridnim svetom. Poanta taknih trditev ni le interpretacija dogodka s spopadom civilizacij, pa pa tudi utrjevanje ideoloke povezave med t. i. zahodno civilizacijo in slovenstvom. Torej: slovenstvo pripada zahodni civilizaciji. Ker je ogroena, moramo sodelovati pri obrambi. Vstop v Nato se tako kae kot eksistencialni problem naroda. S sprejetjem takne interpretacije je kakrna koli razumna razprava in tudi kakrno koli demokratino tehtanje in odloanje za vstop ali proti vstopu v zaveznitvo zamrznjeno. e sprejmemo nacionalnoeksistencialni okvir ustvarjanja politinega konsenza, se prostor za demokracijo in odprto drubo zoi. Kulturnorasistina interpretacija politinih dilem ne uinkuje samo zaostrovalno navzven, pa pa pelje tudi v nazorsko ienje v lastnih vrstah. Vodi v iskanje oz. konstruiranje sovranih ali tujerodnih elementov (pri rasizmu je to ena in ista kategorija) med nami.
27 28 Huntington, Samuel P., The Clash of Civilisations. Rupel, Dimitrij, predavanje Kultura, multikulturnost, globalizacija in terorizem, Fakulteta za drubene vede, 19. 12. 2001, objavljeno na: <http://www.sigov.si/mzz/>
122
V tej perspektivi ima radikalno konservativna strategija ustvarjanja nacionalnega soglasja nevarne, predvsem pa neznane razsenosti. Iskanje notranjega sovranika se ne kona le pri tistih s tesnimi druinskimi vezmi s Srbijo. Zajame lahko tudi tevilne druge skupine, tako glede na rod, kulturo ali nazor. Enega od morebitnih spektrov skupin nasprotnikov, obravnavanih na sovrani nain, je zelo neposredno prikazal dr. Anton Bebler v pismu bralcev, ki smo ga e navedli.29 Vsekakor po Beblerjevem mnenju preglasni in bi jih bilo treba utiati v korist nemotenega nacionalnega soglasja.
3. POLJE EKSTREMNEGA: IMAGINARIJ ENOTNOSTI IN UZURPACIJA JAVNEGA PROSTORA

Ekstremni nastopi v prid vstopa Slovenije v zvezo Nato so pogosto podkrepljeni z zamislijo, da je neenotnost stali glede Nata nekaj slabega ali kodljivega. Nekateri zagovorniki se zavzemajo za soglasje naravne volje, ki pa ga empirino ni. Vasih celo odlono zahtevajo enotno in usklajeno delovanje vseh uradnih politinih subjektov in celo javnih ustanov.30 Konceptualni okvir, v katerem se porajajo tovrstne zamisli ali zahteve po celoti in nedeljenosti javnega prostora, je skupnost. Zlasti zunanji minister Rupel nenehno govori, da Slovenija eli v Nato, da se je Slovenija odloila za Nato ipd. Vekrat je namesto o dravi govor kar o slovenskem narodu, pa ne le iz ust kulturnikov, pa pa tudi najvijih predstavnikov drave. Zunanji minister Rupel se je v zvezi s pomenom vstopa v Nato skliceval na naravni nagon vsakega zdravega naroda31. Podobno tudi predsednik ZLSD Borut Pahor: Tehtanje za in proti tokrat ne bo dovolj. Upotevati je treba tudi zgodovinsko intuicijo naroda, kot smo jo imeli e leta 1990.32 Obiajno se koncept skupnosti manifestira v zamisli o takni ali drugani enotnosti. Veleposlanik Slovenije v ZDA Davorin Kraun je 1. 5. 2002 v pododboru za evropske zadeve odbora za mednarodne odnose predstavnikega doma amerikega kongresa v nasprotju z dejstvi izjavil, da za lanstvo v Natu v Sloveniji obstaja iroko politino soglasje med vsemi parlamentarnimi strankami, tako v koalicijski vladi kot v opoziciji in tudi pri veini dravljanov. V diplomatskih odnosih med dravami je tovrsten argon smiseln, saj drava vsaj teoretino nastopa kot mnenjsko in interesno nedvoumen subjekt. V praksi to
29 30 31 32 Bebler, Anton, pismo bralca, Mladina, 18. 3. 2002. Protestno odprto pismo Mirovnega intituta zoper enostransko predstavitev tematike vkljuevanja Slovenije v zvezo Nato v oddaji Aktualno, 18. 4. 2002. Rupel, Dimitrij, Skrajni as za prihodnost Slovenije, Delo, SP, 11. 8. 2001. Programska konferenca ZLSD, Otoec, 13. 4. 2002.
123
velja le toliko, kolikor ima vlada moi oz. domae podpore za svoje projekte. Pri notranjepolitinih dilemah ali bojih pa ima diskurz celosti manipulativen uinek, saj je Slovenija kot javni prostor ali politino telo izrazito razdeljena glede vstopa v Nato.33 Petindvajsetega marca 2002 je predsednik ZLSD Borut Pahor na javni tribuni ZLSD na temo Slovenija in evroatlantske povezave v Novi Gorici izrazil upanje, da si bodo tudi ostale politine stranke v Sloveniji prizadevale za to, da se bodo kazalci javnega mnenja glede omenjene tematike spet dvignili na vijo raven. (...) Na koncu pa je e enkrat poudaril, da morajo v stranki narediti vse potrebno, da bodo li njeni lani novembra na referendum in glasovali za Nato.34 Na ustanovnem sestanku Slovenskega odbora za Nato je dr. Dimitrij Rupel poudaril, da Slovenija potrebuje ve sodelovanja in veje soglasje pri vpraanjih nacionalnega interesa; ko gre za strateke zadeve, po njegovem mnenju ne bi smelo prihajati do strankarskih delitev35. V oddaji Aktualno TV Slovenija je dr. Rupel 17. 4. 2002 dejal, da vlada referendumu ne bo nasprotovala, ampak bo skuala dosei poenotenje med ljudmi ter tako na referendumu dosei podoben uspeh, kot ga je imel plebiscit o neodvisnosti Slovenije.36 V oddaji Aktualno na TV Slovenija je tudi obrambni minister dr. Grizold 5. 3. 2002 zagovarjal tezo o enotnosti: Seveda pa morajo vsi dravni organi dati ne samo svoja stalia, ampak tudi dravne programe vkljuevanja v Nato. Enotno in ni drugae naj bi za Nato nastopale vse parlamentarne stranke. Dr. Rupel se je 18. 3. 2002 zavzel za enotni nastop vseh politinih strank podobno kot pri osamosvojitvi. Po njegovem preprianju je bilo bistvo javne diskusije v DZ 16. 1. 2002, ki so jo mediji zaradi oviranja nasprotnikov oznaili za farso, v demonstraciji enodunosti slovenskih dravnikov 37. Zahteva po enotnem opredeljevanju je naslednji korak predpostavke o enotni naravni volji drave ali naroda. Zavzemanje za soglasje vseh veljavnih politinih akterjev je stalnica kampanje za vstop v Nato. Vizija ekstremnih zagovornikov je enotnost ljudstva, sredstvo za to pa je enotnost vseh dravnih organov, vseh politinih funkcionarjev in celo vseh proraunskih porabnikov, med temi tudi javne televizije. Vsakrna avtonomija vodilnih politinih funkcionarjev gle33 Podatki raziskave SJM od marca 2002 dalje kaejo, da je dele zagovornikov vstopa v Nato niji od 50 odstotkov, dele nasprotnikov pa niha okrog 35 do 40 odstotokov. V posameznih mesecih dele nasprotnikov celo presega dele zagovornikov. STA, 25. 3. 2002. Poudariti je treba dejstvo, da je med vsemi parlamentarnimi strankami ravno ZLSD tista, katere lanstvo je najbolj razdvojeno glede vstopa v Nato. STA, 24. 1. 2002. STA, 17. 4. 2002. Rupel, Dimitrij, Pritoba na napani naslov, <http://www.sigov.si/mzz/>, 18. 3. 2002.
34 35 36 37
124
de vpraanja Nata je na tihem, vasih pa tudi naglas razumljena kot nedopustna, kritika taknih stali pa vsaj kot sumljiva. Enajstega aprila 2002 je odbor za zunanjo politiko DZ sprejel sklep o prednostnem pomenu lanstva Slovenije v Natu in dodal, da so dravni organi dolni sodelovati pri seznanjanju javnosti o pomenu vkljuevanja v zaveznitvo. (...) V razpravi se se vsi nastopajoi z izjemo Aurelia Jurija (ZLSD), ki se je tudi vzdral glasovanja o prvem danes sprejetem sklepu, odlono zavzeli za vstop v zaveznitvo in menili, da morajo dravni organi usklajeno in prepriljivo, pa tudi s konkretnimi primeri javnost seznaniti o pomenu lanstva v zaveznitvu za Slovenijo. Kacin je ob tem spomnil, da so bile glavne parlamentarne stranke doslej enotne glede zunanjepolitinih prioritet, kot je lanstvo v Nato, in da bi moralo pri tem tudi ostati. Poslanec Jaki je namero ponazoril celo z vojako metaforo: vlada bi morala pri preprievanju javnosti nemudoma zaeti streljati z vsemi topovi, pri tem pa uporabiti konkretne naboje.38 Dan pred obravnavo predloga SMS v DZ, 21. 5. 2002, je vlada dravnemu zboru poslala informacijo o vkljuevanju Republike Slovenije v zvezo Nato. V tem uradnem dokumentu je zapisala tudi tole: Potrebno je pospeiti delovanje v zvezi z vkljuevanjem RS v polnopravno lanstvo v Nato. Pri tem akajo predvsem Dravni zbor in Vlado RS nekatere vane naloge: (...) Koordinirano nastopanje poslancev Dravnega zbora v mednarodni skupnosti in v dvostranskih stikih zaradi podpore in postopkov, ki so potrebni za lanstvo Republike Slovenije v Nato. Proti temu protiustavnemu39 navodilu sta protestirala le dva poslanca, drugi s predsednikom DZ Borutom Pahorjem vred, ki je odgovoren za ugled in zakonitost dela DZ, poslanci, predsednikom republike Milanom Kuanom in lani vlade s premierom dr. Janezom Drnovkom na elu pa ne. Za diskurzom celosti stoji poleg koncepta skupnosti e dodaten razlog: omalovaevanje mnenja navadnih ljudi, ki nimajo formalnih pristojnosti v ustanovah oblasti, in poudarjanje pomena in pristojnosti uradnih ustanov in drubenih elit. Argument, da je mnenje ljudi manj pomembno, saj ga izraajo politini predstavniki, velja tudi pri iskanju razlogov proti razpisu referenduma o Natu: najviji politiki so vekrat poudarili, da je konsenz e ne drugae e doseen med estimi parlamentarniimi strankami. Vstop v Nato je po dr. Ruplu nesporen zato, ker so svojo privrenost kolektivni obrambi v okviru Nato in sodelovanju v protiteroristini koaliciji izrekli vsi najviji predstavniki oblasti v Republiki Sloveniji in naj38 39 STA, 11. 4. 2002. len 82 ustave RS pravi: Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakrnakoli navodila.
125
vidneji predstavniki opozicije40. eprav tega soglasja empirino ni, ga Rupel in e nekateri drugi ekstremni zagovorniki Nata uporabljajo kot logini pogoj nedvoumnosti odloitve za Nato. Soglasje kot tako ne bi smelo biti dvomljivo, zato tejejo za sporno le delovanje tistih, ki ga kalijo. V zvezi z elitistinim pojmovanjem demokracije moramo opozoriti na posebno rabo izrazov, s katerimi poskuajo pokriti raznolini spekter stali dravljank in dravljanov o dilemi vstopa v Nato. Kadar bi morali spregovoriti o ljudeh kot mnoini, govorijo o javnem mnenju ali celo javnem razpoloenju41 in njegovih kazalcih42. Javno mnenje tu nastopa kot instrumentalni koncept, ki ni kaj dosti ve od enovite statistine gmote oz. materije, ki jo je mogoe preprosto meriti in upravljati. Glavni vzvod so seveda mediji kot etrta veja oblasti v dobesednem pomenu besede. V partitokraciji je namre naelo delitve oblasti v praksi e precej odpravljeno. Na ustanovnem sestanku Slovenskega odbora za Nato je dr. Rupel govoril, da javno mnenje je s primernim delovanjem mogoe obrniti v prid slovenskemu vkljuevanju v zaveznitvo. (STA, 24. 1. 2002) Zveza Nato je predstavnike Slovenije 9. 4. opozorila na problem nizke oziroma padajoe javne podpore lanstvu v povezavi. Zunanji minister dr. Rupel je pri tem izjavil, da je ta problem potrebno razreiti in javnomnenjsko podporo popraviti. In e: Nekatere naloge mora Slovenija e opraviti: z izjemo izboljanja javnomnenjske podpore na politinem podroju ne zelo zapletenih, na obrambnem podroju pa jo aka e nekaj ve dela (STA, 9. 4. 2002). Na javni tribuni ZLSD na temo Slovenija in evroatlantske povezave v Novi Gorici je predsednik ZLSD Borut Pahor pozival druge politine stranke naj si prizadevajo, da se bodo kazalci javnega mnenja glede omenjene tematike spet dvignili na vijo raven (STA, 25. 3. 2002). Kae, da javno mnenje tu ne nastopa toliko kot kazalnik razmisleka ljudi, pa pa je razumljeno tudi kot skrajni domet politinega delovanja dravljank in dravljanov. Denimo odloitev za vstop v Nato je za nekatere neizpodbitna preprosta zato, ker temelji na veinskem soglasju v stroki in v glavnih parlamentarnih strankah. Na ti dve prizorii omejujejo tisti politini prostor, ki kaj teje.43 Zato ni priakovati, da bi obiajni dravljani lahko imeli kakna relevantna stalia. Za ustvarjanje stali in odloitev da so poklicani
40 41 42 Rupel, Dimitrij, Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim vlanjevanjem v Nato, <http://www.sigov.si/mzz/>, 4. 2. 2002. Ibidem. Metafora kazalca ni sluajno prevzeta iz tehninih ved. Napeljuje na koncept stroja s preprostim mehaninim delovanjem, ki ga je mogoe upravljati s preprostimi ukaznimi postopki. Rupel, Dimitrij, Skrajni as za prihodnost Slovenije, Delo, SP, 11. 8. 2001.
43
126
pristojni: politiki in strokovnjaki, morda e gospodarstveniki, vsekakor pa le predstavniki elit. Politine odloitve predstavljajo kot stvar elit strokovnjakov in poklicnih politikov, sodelovanje dravljanov bodisi v odprti javni razpravi bodisi na referendumu pa poskuajo omejiti na minimum lepega vtisa.
SKLEP
Ekstremne ideologeme, ki smo jih nali med izjavami in zapisi v prid vstopu Slovenije v zvezo Nato, lahko razdelimo na tri tematske skupine.44 Pri prvi gre za razumevanje politinega prostora kot tnniesovske skupnosti, za katero je v nasprotju z pluralizmom racionalnih volj bistvena enotnost naravne volje. Takna interpretacija sveta omogoa tale sklop: izkljuevanje druganih (po vesti, staliih, izvoru ...). Tretji sklop so politini in pravni vidiki prvih dveh: to je nasprotovanje liberalnodemokratinim naelom politike in drave. 1. > > > 2. > > > > > > 3. > > > > > > >
44
Produkcija skupnosti: poskus oblikovanja nacionalnega soglasja na podlagi izkljuevalnih in homogenizirajoih nael skupnosti; usodnost in naravna volja; zahteva po enotnosti volje. Izkljuevanje druganih: izkljuevanje drugae misleih iz javnega prostora; teorija zarote; stigmatiziranje drugae misleih; nazorska ksenofobija (zlasti do ljudi leviarskega preprianja ali ivljenjskega sloga); rasizem; kulturni rasizem civilizacij. Napad na politini liberalizem: substancializacija demokracije; omejevanje politinih pristojnosti na profesionalno politiko in stroko; enaenje vladajoih politinih skupin in programov z dravo; nasprotovanje naelu delitve oblasti; pritisk za podravljanje javnih medijev; nasprotovanje neposredni demokraciji; instrumentalna demokracija proti participatorni.
Taken razpored se ne ujema z razporedom poglavij te razprave.
127
Na podlagi tega moramo ugotoviti, da pri obravnavanih ekstremnih diskurzih v prid vstopu Slovenije v zvezo Nato nimamo opraviti z neokonservativno ideoloko podstatjo, saj ta veinoma nastopa znotraj liberalnodemokratinega okvira. To so bolj radikalni elementi. Njihovo poimenovanje naj ostane odprto, ravno tako tudi razprava o izvorih. Zgodovinske analogije so obiajno mogoe le s pridrkom. Zdi se, da so ekstremne govorice skupnosti, izkljuevanje in protiliberalizem v polemikah glede vstopa Slovenije v Nato nekaj novega. So nekaj, o emer bomo morali e razmisliti in o dometu esar lahko le ugibamo.
128
129
tudije
SIMONA ZAVRATNIK ZIMIC
studies
WAR JUGGLING
On August 5th a small sea-war between Slovenia and Croatia began (Mag, August 21, 2002).
Simona Zavratnik-Zimic analyzes the events of the summer of 2002 i.e. media coverage of issues related to the sea border between Slovenia and Croatia such as incidents involving local fishermen, determination of the border, and arbitrage. The milestone that marked the onset of the circumstances providing the context for
Avtorica prispevka je doktorica sociolokih znanosti in raziskovalka na Mirovnem intitutu. Ukvarja se predvsem s problematiko migracij in lovekovih pravic, mobilnosti, meja in etninosti.
The author holds a PhD in sociology and is a research fellow at the Peace Institute in Ljubljana. Her main topics of research are migrations and human rights, mobility, borders and ethnicity. e: simona.zavratnik@guest.arnes.si
VO JNO
1. DRAVOTVORNI MEJNIK
Skorajda ne poznam vsebine, ki se tako ali drugae tie slovensko-hrvake meje, pa bi o njej obstajal vsaj naelen konsenz na raznih ravneh. Ne zgolj na obeh straneh dravne meje, temve predvsem v staliih akterjev, kakrni so politine stranke, civilna gibanja, kulturna zdruenja, birokraciji dravnih centrov, akterji gospodarske politike, drutva in posamezniki lokalnih obmejnih prostorov itd. Zastavljata se vpraanji, zakaj tako nestrinjanje in kaj je vzrok oitnemu razhajanju v skorajda vsem, kar ima opraviti s slovenskohrvako mejo, sodobnimi odnosi med dravama in njuno skupno preteklostjo? Poskuala bom poiskati del odgovora v razmiljanjih o drubenih in medijskih konstrukcijah relativno nove geopolitine meje, ki ne manifestira le prostorskega razmejevanja suverenih nacionalnih drav, temve nakazuje raznotero drubeno in kulturno razlikovanje na tej ali drugi strani.
ONGLI RANJE Z
Petega avgusta se je na morju zaela mala vojna med Slovenci in Hrvati (Mag, 21. 8. 2002)
130
these events was the gaining of sovereignty by both countries in 1991. Over the course of subsequent years, various meanings, arising from bilateral political documents as well as European integration processes, were ascribed to the border. However, the most marginalized aspect of this issue has always been the implications for local inhabitants i.e. local links and the preservation and encouragement of contacts that were characteristic of these regions before the existence of the border. The author presents two aspects of the constitution of the new border: the social construction and media perception of this new institution (media analysis is here limited to the summer of 2002). The sociological characteristics of the establishment of the new border and of resulting differentiation are delineated through the following relations: 1. The process of short- and long-term response i.e. adaptation to the reality of the new border, especially on the part of local residents. The initial stage was characterized by immediate reactions to the reality of the new institution, which represented discontinuation in the structure and dynamics of social contacts on both sides of the borderline. The second stage is a longterm process in which mental representations of the borderline gradually become formed. This process takes place on several levels simultaneously, but primarily implies the socialization of the new generation for which the borderline will represent an indisputable fact. 2. The nature of this border viewed from the aspect of its permeability and cross-border interactions. In other words, the question here is whether a borderline plays the role of a filter, of a barrier or of a contact area. The border between Slovenia and Croatia is an example of a selective mechanism in
V tekstu analiziram dogajanje poletja 2002, ko so mediji poroali o Piranskem zalivu, ribikih incidentih, aretaciji Joka Jorasa, doloanju meje, arbitrai itd., pri emer je treba zapisati opombo, da je kontekst celotnega dogajanja veliko iri. Sega v za Slovenijo in Hrvako dravotvorno leto 1991 in se nadaljuje s konstruiranjem raznih pomenov, ki jih je meja dobivala v poznejih letih, nedvomno tudi v lui politinih dokumentov, kaken je maloobmejni sporazum1. Razni pomeni meje so se izkristalizirali na nivoju bilateralnih in regijskih politinih odnosov. Doloanje dravne meje kot politine institucije je najprej resda vpeto v okvir nastajanja nacionalnih drav, a treba je upotevati e druge vplive, med njimi najodloilneje evropske integracije. Vendar pa je bil pri konstituiranju meje najbolj na rob odrinjen vidik lokalnega, to je obmejnega povezovanja, ohranjanja in spodbujanja stikov, ki so bili za ta prostor znailni pred njenim nastankom. V tekstu bom prikazala dva vidika nastajanja meje: drubeno percepcijo institucionalizacije meje (meja torej postane ena kljunih drubenih institucij) in medijsko percepcijo meje. Najprej je smiselno poudariti nekatere socioloke znailnosti procesov vzpostavljanja nove meje in posledino razlikovanja, ki vpliva na nastanek novih mikrodrub ob meji in onkraj nje. Gre za drubeno konstruiranje meje, to je vzpostavljanje pomenov, ki jih ta meja ima za posameznika v konkretnem ivljenjskem okolju. Zatem se bom vrnila k medijski konstrukciji meje, ki tee predvsem po logiki medijskega trga, a tudi po politini opredeljenosti.
2. KONSTRUIRANJE NOVE MEJE: SLOVENIJA IN HRVAKA

Meja in obmejni prostor sta se v novih okoliinah drubeno manifestirala zlasti na temelju procesov razlikovanja ob njej. Bistve1 Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvako (SOPS) je hrvaki sabor ratificiral leta 1997, slovenski dravni zbor pa 2001. Sporazum najprej doloa obmoje uporabe v obeh dravah (s seznamom naselij za obe dravi) in razna podroja ivljenja ob meji: reim prehajanja meje, listine za prehod meje, specifiko prehajanja meje za zemljike dvolastnike itd. Z dokumentom so regulirani tudi carinske olajave za imetnike obmejnih prepustnic, obseno podroje pomorskega in kopenskega prometa in samo obmejno sodelovanje. Sporazum so zelo razlino politino ocenjevali in veliko kritizirali, v delu politine javnosti e vedno velja za nesprejemljivega (v celoti ali posamezni leni). Mislim, da je pozitiven dokument, in da prispeva k odprti in prehodni meji ter omogoa obmejno sodelovanje na tevilnih podrojih drubenega in gospodarskega ivljenja. Problem vidim v dejstvu, da po sprejetju sporazuma ni bila zgrajena potrebna infrastruktura, zlasti maloobmejnih prehodov. Zdi se, da se okoli tega dogaja nekakno taktiziranje, akanje na as, ko bo slovensko-hrvaka meja postala zunanja meja Evropske unije.
131
no bolj kot podobnosti so izraene razlike in druganosti. Kako se nova meja manifestira v zavesti ljudi? Predvsem pri lokalnem prebivalstvu, saj ga njene posledice z organizacijo vsakdanjega ivljenja najbolj zadevajo. Izhodie takim razmiljanjem so historino kontinuirani ezmejni stiki in tevilni naini povezovanja in sodelovanja v tem okolju, ki po mojem mnenju govorijo tudi o pripravljenosti, volji in nujnosti, da se taki stiki ohranijo. Pri izhodinem vpraanju raznih manifestacij meje se osredotoam na naslednje kljune pomene: prvi, proces kratkoronih in dolgoronih odzivov na dejstvo meje, predvsem lokalnega prebivalstva; drugi, premislek o prepustnosti meje in socialni interakciji; tretji, izgrajevanje suverenih nacionalnih drav, pri emer se postavljajo lonice na relaciji novo vzpostavljenih oziroma zahtevanih politinih identitet; in etrti, perspektiva schengenske meje, saj bo z njo slovensko-hrvaka meja postala ostra lonica med Evropsko unijo in njeno periferijo. To zadnje pomeni iz lokalne perspektive sreevanje in razmejevanje zahoda in vzhoda, rob Evropske unije in Balkana, ki nastopata kot nasprotni identiteti.
2.1. Mentalna meja kot sistem nepripadanja Pri izgrajevanju meje kot mentalne, zamiljene strukture gre po eni strani za mejo kot fizino lonico, torej geopolitino razmejitev, in po drugi strani za vzpostavljanje meje kot mentalnega konstrukta in za percepcijo meje v zavesti ljudi. Tak vidik je blizu Andersonovemu (1998) pojmovanju zamiljene skupnosti, ki medsebojno in ezgeneracijsko povezuje posameznike, s imer je torej ustvarjena skupnost, ki jo razumem predvsem kot politino skupnost. Pri privajanju na mejo, mislim, da gre za kratkorone in dolgorone odzive. Prvo obdobje je takojnja reakcija na fizino mejo. Meja postane politino dejstvo in potrebna je kratkorona prilagoditev, tako reko v trenutku. Raznovrstne interakcije zgolj zaradi meje seveda niso pretrgane, vendar nastane pomemben lom, diskontinuiteta, saj prinaa hude omejitve v vsakdanjem ivljenju. Povezave znotraj enotnega funkcionalnega ivljenjskega prostora, ki je prej v veliko primerih segal ez mejo, so tako motene. Drugo obdobje oznaujem kot dolgorono orientirani proces izgrajevanja meje v zavesti ljudi, to poteka hkrati na ve ravneh, predvsem pa vkljuuje socializacijo nove generacije, za katero bo meja bolj ali manj samoumevno ivljenjsko dejstvo. Mislim, da lahko po dobrem desetletju ivljenja z novo dravno mejo govorimo o dolgotrajnem procesu adaptacije oziroma sprejemanja novih drubenih praks in privajanja nanje. Takna dolgorona orientacija je priakovana zato, ker meja v ve pogledih spre-
an age of integration processes across Europe. The coincidence of integrational and exclusive processes should be viewed from the perspective of a broader context, i.e. the constitution of the Slovenia-Croatia frontier as the future frontier of the European Union. 3. The process of consolidation of national states where the projects of national political identities are of essential importance. The establishment of national political identities is an element of so-called delayed state-formative processes of the late 20th century that was characterized by the breakup of the old division of Europe into two parts (East and West) and by the constitution of a new Europe taking place under the auspices of the geopolitical motto Europe without borders (Single European Market) and the Schengen Treaty that envisages firm outer frontiers and their strict control. 4. The setting up of the Schengen borders that will make the Slovenia-Croatia border a strict separation line between Europe and its periphery. This strict line of separation can be understood, in many respects, as marking the edge of Europe or the edge of the Balkans, or rather, as setting apart the Balkans. This is a local specificity that has nothing to do with the geographical designation of the Balkans but points to the local perspective and the wish to be set apart from the area of the formerly common state of Yugoslavia. The understanding of what the Balkan identity actually means is just the opposite to the notion of European identity, with European identity being indisputably favored over that of the Balkans. In the second part of the text the author deals with the media percep-
132
tion of the border. She describes several typical examples of covert, occasionally even explicit, intolerant discourse. Among these are ambiguous forms of intolerance expressed through the exploitation of local fishermen who have been turned into a kind of fleet that demarcates the national border. The media named related incidents the fishermens war, while the economic aspect of fishermens demands has been used to promote political motives their demands were publicly presented as political demands for territorial delimitation. Based on the text titled War in the Gulf (Mag, August 28, 2002), the author shows media insinuations relating to the war in the Gulf of Piran. The text informs the readers that they are in a state of war that is still going on, even gives the date of its outbreak, and then proceeds to deliver a report from the war field. Another such example is the text titled The Balkan Philosophy of Good-Neighbor Relations (Delo, August 3, 2002), which advocates good relations through separation from the Balkans and the erection of an impermeable Schengen wall between Slovenia and Croatia. The predominance of nationalistic and stereotyped arguments is demonstrated, among other things, through an explicit exclusive position underlying the relation we-they, where we are equated with Slovenia and through it with a proper position in European and Euro-Atlantic integrations (!) while being separated from them who belong to the Balkans. In this context of social and media constructions of the Slovenia-Croatia border, which the author describes as war juggling, the two issues that seem to be crucial for interpretation of the intolerant discourse are the position of defense (the defense of the border i.e. a struggle for the border) and the intensification of tensions.
minja vsebino in kvaliteto drubenih kontaktov med prebivalstvom obeh drav, zlasti med lokalnimi prebivalci na obeh straneh. S spremenjeno kvaliteto mislim v tem kontekstu na spremembe, ki so opazne v obsegu, dinamiki in strukturi ezmejnih stikov glede na asovno opozicijo pred mejo in po njej.2 Obdobji sem oznaila predvsem s privajanjem na nove ivljenjske prakse, zato naj dodam pojasnilo k izbiri pojma. Vzpostavitev dravne meje je predvsem politini akt, za katerim stoji drava oziroma politina elita, temu dejstvu pa se je kratko malo treba prilagoditi. Jasno je, da se dravi Slovenija in Hrvaka nista mogli vzpostaviti brez dravne meje, ki jo po definiciji zahteva drava. Opozarjam pa na politino lotevanje od zgoraj navzdol, ki je prebivalce ob meji postavilo pred dejstvo, da se morajo privaditi, pri tem pa je prezrt nasprotni komunikacijski proces, to je vplivanje na naravo te meje od spodaj navzgor, iz lokalnih obmejnih prostorov.
2.2. Narava meje: ostra lonica ali obmoje stika? Gre za vpraanje, kakno vlogo ima meja v smislu prepustnosti in ezmejne interakcije. V obseni druboslovni literaturi pa tudi v politini terminologiji nemalokrat definirajo mejo (praviloma z obmejnim obmojem vred) kot obmoje stika, bariere ali filtra. Sintagma meje kot bariere opredeljuje arhaine drube, medtem ko je sintagma meje in obmejnega prostora kot obmoja intenzivnih socialnih kontaktov oznaka modernih drub. Meja kot selektivni mehanizem je podana v filtru, ki je lahko vmesna stopnja ali pa integralni element obeh ekstremov, saj je selektivnost mo identificirati tako v modernih kot tradicionalnih drubah. Slovensko-hrvaka dravna meja je dejanski primer selektivnega mehanizma, in to v asu, ki ga na evropski celini bistveno zaznamujejo procesi zdruevanja. Ta dvojnost oziroma hkratnost integracijskih in izkljuevalskih procesov se kae v ravnanju Evropske unije, ki vkljuuje in izkljuuje hkrati: odpravlja notranje meje in postavlja ostre zunanje meje. Kriticizmu Evropske unije, ki je sama oitni in celo eden najbolj sofisticiranih mehanizem filtriranja na svojih zunanjih mejah, se nikakor ne gre izogibati, e manj ga prezreti. Dejstvo, da bo slovensko-hrvaka meja v skorajnji prihodnosti postala juna meja EU in s tem schengenska meja, torej selektivna pregrada med evropskim in neevropskim, e nekaj let vpliva na reime prehajanja. Bistvena znailnost slovensko-hrvake meje je trda, po2 Kljune tematike, ki jih tukaj le natevam, so ezmejne interakcije, migracije, etnina identiteta, teritorialna navezanost, jezikovna identifikacija, vsakdanje ivljenje, procesi sodelovanja, oddaljevanja in konfliktnosti, socialna distanca itd.
133
licijska meja. Kot kae, je to tudi prioriteta dravne politike na tem podroju. Prepustnost meje pa najsi gre za zeleno, mehko, odprto mejo vpliva na kljuno komponento vsakdanjega ivljenja v obmejnem prostoru, to je na vsebino in kakovost drubenih kontaktov.
2.3. Projekti nacionalnih politinih identitet in meje Tretji sklop razmiljanja o znailnostih slovensko-hrvake meje je vezan na procese izgrajevanja nacionalnih drav ali, z drugimi besedami, na projekt nacionalne politine identitete. Ozemlje je eden kljunih konstitutivnih elementov sodobne nacionalne drave, ki je poenostavljeno zajeta v enabi: Drava pomeni skupek ozemlja, ljudi in oblasti. Nacionalni teritorij je ekskluzivno omejen teritorij in je politino suverena entiteta. Proces graditve dveh novih suverenih drav je mo opazovati na graditvi njunih meja, tako politinih kot drubenih in kulturnih. Dravna meja postavlja imperativ lojalnosti dravi, tako je tudi izgrajevanje drave tesno povezano z jasno prepoznavnimi simboli skupinske pripadnosti, takne skupinske (to je dravne) identifikacije pa so v tem oziru razvidno politine. Izgrajevanje politinih meja je proces institucionalizacije meje, torej kreiranje legitimne politine institucije, ki ima funkcijo razmejiti nacionalni dravi. Projekt nacionalne politine identitete je treba umestiti v kontekst t. i. zamudnikega dravotvorja poznega dvajsetega stoletja, zaznamovanega z razpadom stare Evrope, razdeljene na vzhod in zahod, in vzpostavljanja nove Evrope, ki se odvija nekje med geopolitiko Evrope brez meja (Single European Market) in schengenskim pravnim redom, ki vzpostavlja trde zunanje meje in nadzor nad njimi. Restriktivno izvajanje nadzora na mejah nacionalnih drav oziroma pri EU na njenih zunanjih mejah v dananji drubeni realnosti pa ni posebnost. Nasprotno, iz perspektive iritve EU in glede na dejstvo, da se na svojih novih zunanjih mejah proti vzhodu in jugu v pospeeno utrjuje, je priakovati e veji poudarek prav na nadzoru. S tega vidika pa ni kaj prida monosti za premik od schengenskega junega zidu na slovensko-hrvaki meji k odprtemu in prehodnemu obmejnemu obmoju. Jasno je, da gre za ire vpraanje: ali je mogo prehod od trdnjave Evrope k bolj odprti, premeani Evropi? Trdnjava Evropa je predvsem vzpostavljala policijske meje, sodobna tehnologija pa ji je pomagala zgraditi elektronske zidove, emeje, ki temeljijo na bazi podatkov o nezaelenih vstopih in sistemih vizumov. Obdana z elektronskimi zidovi je skonstruirala schengensko periferijo iz drav na svojem ostrem zunanjem robu. Odprta Evropa pa bi morala najti pogum za bolj humane meje: za mehanje
The rhetoric of the defense position and the ideology of separation create a peculiar impression of threats looming over this border and provide the basis for responses to these imagined threats. First of all, the impression that one is threatened, which is always in the interest of some (political) elite, mobilizes patriotic feelings that are invariably directed towards defending what is ours. This defense logic understood as a struggle for the border builds on the ideology of exclusion of others i.e. foreigners on the other side of the border who are represented in terms of negative stereotypes. Insistence on alleged tensions in this case represents an auxiliary strategy in forming the intolerant discourse. The area of Istria, to which the Gulf of Piran belongs, has witnessed many instances of demarcation line drawing, but also many examples of cooperation that transcended changeable historical borders. For example, the border between Yugoslavia and Italy that was defined after World War II was one of the most permeable borders during the era of the division of Europe into two blocks. In contrast, the demarcating of Slovenian and Croatian territories following the disintegration of Yugoslavia and cross-border cooperation appears to be politically hopeless. One reason is that both sides perpetuate identical discourses implying a struggle for the border, where the most important elements are national interests and national territories.
134
meja na zunanjih robovih in za mehanje notranjih meja (npr. med veinsko drubo in imigranti, marginaliziranimi skupinami in posamezniki in posameznicami).
2.4. Evropa brez meja, Schengen in Balkan kot nekdanja skupna drava Z zadnjim vpraanjem zajemam perspektivo konstruiranja schengenske lonice na slovensko-hrvaki meji. Ostra rta, ki jo je v mnogih ozirih mo prebrati kot rob Evrope in rob Balkana, se vse bolj jasno kae predvsem kot loitev od Balkana. Gre za lokalno specifiko, ki nima ni skupnega z Balkanom kot geografskim pojmom, ampak kae na uvranje oziroma trganje od prostora bive skupne drave. Biva Jugoslavija je v tej percepciji poenostavljeno izenaena s predstavo Balkana. Pri tem mejatvu z Balkanom pa predstavi balkanske in evropske identitete praviloma nastopata kot nasprotujoi si poziciji in pri tem je hierarhino razmerje povsem jasno v prid Evrope. Tukaj se odpira problem schengenske meje na Balkanu. Kje bo potekala, kaj bo pomenila v politinem smislu, kakne bodo njene ire drubene implikacije? To je nedvomno problem, ki presega lokalni kontekst slovensko-hrvake meje in ga je treba zastaviti kot nain vkljuevanja in izkljuevanja ob evropskih integracijskih procesih, e zlasti pa z vidika iritve EU na vzhod in jug. Razmiljanje o taki schengenski meji je treba usmeriti v nekaj naslednjih iztonic: 1. Geopolitino bo schengenska meja na Balkanu jasni mehanizem vkljuevanja in izkljuevanja. Ta vidik bo e pomembneji po vkljuitvi drav kandidatk v EU, ko bo s schengensko mejo Balkan e bolj zaznamovan kot antipol Evrope. 2. Geopolitina schengenska razmejitev ima kot institucija izkljuevanja monega podpornika v drubenih in kulturnih mejah. Te bistveno podpirajo razmejitveno rto Balkana na njegov evropski in neevropski del, tako na obmoju bive Jugoslavije, v obravnavanem primeru slovensko-hrvake meje, kot tudi v primeru Bolgarije in Romunije3. 3. Schengenska meja bo vplivala tudi na lokalne sisteme ezmejnih stikov. Kot mona lonica bo v principu utrjevala mentalno razmejitev na nivoju lokalnih skupnih prostorov z obeh strani meje. Mikroezmejni stiki pa so bistvenega pomena pri edalje pomembneji evropski temi, to je regionalnem sodelovanju, ki je v veliko primerih prav ezmejno sodelovanje.
Schengenska lonica kot izkljuevanje iz evropskega je poznana tudi zunaj balkanskega prostora, najoitneje na primeru Kaliningrada, ki bo po nartovani iritvi EU leta 2004 postal ruska enklava znotraj teritorija EU.
135
3. MEDIJSKA KONSTRUKCIJA MEJE: LAHKOTNOST DISKURZA NESTRPNOSTI

Do sedaj sem pokazala, da se kljuni drubeni pomeni in razumevanje meje ustvarjajo v prostoru politinega, celo v okviru popolnoma prepoznavnih politinih akterjev, kakrni so nacionalne drave in regijske integracije oziroma Evropska unija. Politini vidik je eden kljunih vidikov meje, zato tudi medijske prezentacije ne morejo ostati zunaj okvira politinih zamisli meje in interpretacij akterjev, ki mejo vsak po svoje sooblikujejo. Pri poroanju o meji v zadnjih nekaj letih je ena temeljnih znailnosti epizodnost, nihanje medijskega zanimanja. Slovensko-hrvaka meja je medijsko zanimiva kratko obdobje ali kratka obdobja, kar je v nasprotju z naravo problema. Medijska logika deluje po principu dogodkov in dogajanja, pa tudi njihovega zamiljanja, s imer mislim na svojevrstno medijsko soustvarjanje ali produkcijo dogodkov. Od drubene razsenosti meje, ki se oblikuje tako na ravni percepcij posameznikov kot tudi na ravni definicij politinih akterjev, prehajam k medijskim prikazom slovensko-hrvake meje. Osredotoam se na dogajanje poleti 2002, zlasti v Piranskem zalivu, znotraj tega pa na diskurz nestrpnosti4. Tematika slovensko-hrvake meje, e zlasti pa Piranskega zaliva, je bila medijsko opaena e pred letonjim poletjem, naj opozorim na pomlad leta 1999, ko so mediji poroali o policijskih olnih v zalivu. Je pa bila letos med medijsko najbolj pokritimi od samega nastanka, saj so mediji brez izjeme dnevno oziroma tedensko poroali o dogodkih v Piranskem zalivu in jih komentirali, objavljali analize in mnenja strokovnjakov, zagovarjali in napovedovali morebitne pravne reitve, kritizirali diplomacijo obeh drav, zagovarjali nacionalni interes in ozemlje, argumente teh in onih organizacij in posameznikov, ki imajo tako in tako stalie o meji. V tej vnemi pa so bile zapisane tudi besede, ki jih resen politini tisk ne more obravnavati s tako lahkotnostjo, zlasti tiste o topnjaah v zalivu, o emer bo ve govora v nadaljevanju. Za izhodie naj povem, da so tako slovenski kot hrvaki mediji5 bili polni po4 Namen teksta je opozoriti na tisti del ali tiste posamine dele medijskega poroanja, v katerem je reproducirana govorica nestrpnosti. S tem se omejujem od celostne analize medijskih prijemov, kar pomeni, da bodo spregledani tudi teksti, ki so nasprotni pol govorici nestrpnosti. V analizo vkljuujem pregled izbranih slovenskih asopisov, in sicer Dela, Dnevnika, Veera, Primorskih novic ter tednikov Mag in Mladina. Hrvakih asopisov (razen informativnega branja) ne zajemam v podrobno analizo. Ko se sklicujem na nekatere tematike v hrvakih asopisih, izhajam iz navedenega informativnega pregleda in zlasti iz navajanja slovenskih asopisov o poroanju hrvakih asopisov. To je lahko temeljna informacija, saj je treba upotevati, da gre za sekundarni vir, pri katerem pogosto ni mogoe ugotoviti, koliko je interpretacija prvotno zapisanega teksta.
136
roil o hrvaki topnjai, ki naj bi zaplula v Piranski zaliv; ideja pa je bila poveini povzeta po Hrvaki stranki prava, ki je znana po ekstremno nacionalistinih pogledih. V tako nastalem poloaju pa so se domnevni konflikti potencirali in se je medijsko reproducirala domnevna nevarnost. Na tej toki je nastala govorica nestrpnosti: sovrani govor, tudi v obliki argumentov moi (topnjaa, vojna mornarica, ki naj bi varovala nacionalne interese), politine manipulacije ekstremistinih strank na obeh straneh s kategorijami nacionalnega interesa, domovine in varovanja ozemlja, ustvarjanje domnevne ogroenosti in s tem pojav in potenciranje nestrpnosti do sosednje drave, njenih prebivalcev oziroma kar vsega, kar se lahko uvrsti na drugo stran dihotomne opozicije mi oni, vkljuevanja in izkljuevanja. Predvsem pa je prilo do politino in etino nesprejemljivega ongliranja z vojno. Beseda vojna je bila uporabljena v nekaj povezavah, kot ribika vojna (kar se je v medijih na splono uveljavilo za oznaevanje ribikih incidentov v Piranskem zalivu in je bilo argumentirano kot uteena raba pri opisih podobnih ribikih sporov v svetu) in celo kot vojna v zalivu (Mag, 21. 8.). To je problematino, saj zbuja asociacije na e ne tako oddaljeno vojno, ki je bila imenovana zalivska in e medijska povrhu. Naslovi in besede, ki so osupili zagovornike strpnih sosedskih odnosov, hkrati pa je bilo sliati tudi svarila pred poroanjem, ki bi spodbujalo negativna ustva, nestrpnost in ki bi za nagovarjanje svojih bralcev uporabljalo sovrani govor. Mislim, da ni bilo prav veliko odkrite in neposredne govorice nestrpnosti, etudi bom dva taka primera v nadaljevanju podrobneje analizirala. Pogosteje gre za precej bolj prikrite, neposredne oblike medijskega poroanja, za katere so znailne manipulativne in hkrati zelo emocionalne kategorije, kot so nacionalni interes, zgodovinske krivice, izgubljanje oz. celovitost teritorija, rodna gruda, domovina itd. Pri tem seveda ne gre samo za nain poroanja, temve e prej za igro irokega kroga politinih in civilno-drubenih akterjev, katerih delovanje medijska predelava ele reflektira. Del te medijske refleksije je v primeru, ki ga tu obravnavamo, gotovo podpiral govor nestrpnosti. Tako se je vasih zdelo, da so patriotski slogani, znani iz dravotvornega trenutka zgodnjih devetdesetih (ki so takrat imeli funkcijo in ki danes kot taki ne morejo ve dobiti iroke ljudske podpore, ker je drava pa e narejena), pomeani z arhainimi vzkliki iz obdobja pomladi narodov sredi 19. stoletja. Vse to je znailno za tranzicijske ase in drube, ki se spopadajo z monimi nacionalizmi, ksenofobijo in nestrpnostjo, se jih nekako poskuajo otepati in pri teh poskusih vseskozi menjujejo smer, izhodie in vrednote.
137
V tekstu se bom opirala na poroanje tiskanih medijev o obravnavani temi v obdobju najveje zgostitve besedil v osrednjih slovenskih dnevnikih in tednikih, to je v avgustu in zaetku septembra 2002. Prikazala bom nekaj tipinih primerov prikritega, pa tudi neprikritega diskurza nestrpnosti: najprej nekoliko bolj zabrisane oblike nestrpnosti z instrumentalizacijo ribiev kot oznaevalcev dravne razmejitve, v tej povezavi pa e primer Joka Jorasa in svojevrstno nastajanje sakralne toke okoli t. i. boja za juno mejo z ambivalentnostjo pojmovanja in delovanja civilne drube in drave vred. V drugem primeru prikazujem tekst, ki bralcu dopoveduje, da je v vojni, in v tretjem primeru tekst, ki oznanja nestrpni nain omejevanja od juga.
3.1. Problem nedoloene meje in ribii kot oznaevalci dravne meje Poglejmo kratko kronologijo dogodkov: posebno intenzivna medijska pozornost je bila v tednu od 7. do 12. avgusta osredotoena na Piranski zaliv, kjer so bili ribiki incidenti. Takrat so poroali o incidentih v ponedeljek, srede in soboto. Pri prvem je lo za vpraanje, ali slovenski ribii ribarijo v hrvakem morju oziroma ali hrvaka policija pluje v slovenskem morju. Teksti 7. avgusta (Delo s tekstoma Spor na rti, ki je ni in Hrvaka policija meni, da je ubranila mejo, Dnevnik Preganjanje ez mejno rto, Veer Blinje sreanje ob morski meji) so precej nazorno orisali dileme ribolova v zalivu, kjer je z raznovrstnim in samosvojim razumevanjem ribolova, maloobmejnega sporazuma in domnevnih mejnih rt tako reko vsak dan aktualna dilema o (e) naih in (e) tujih vodah. O dogodku v ponedeljek je po navedbah STA prvi poroal istrski dnevnik La voce del popolo. Zapisal je, da sta dve slovenski ribiki ladji zapluli v hrvake ozemeljske vode in se pomikali proti jugu. Ribikima ladjama sta se pozneje pridruila e hrvaki in slovenski policijski oln. Slovenska stran je navedbe zanikala in trdila, da je hrvaki policijski oln plul v obmoju nadzora slovenske policije (Delo, Veer, 8. 8.). Hrvaki Veernji list pa je dogodek postavil v kontekst slovenskega izzivanja na hrvaki praznik, dan domovinske zahvalnosti (Delo, 7. 8.). Po incidentu so prile diplomatske in politine reakcije: izmenjava diplomatskih not med dravama in takojnje urejanje problema na politini desnici obeh drav. Na slovenski strani je na poznan nain branila nacionalne interese SNS, ki je sproila vpraanje o sukcesiji Jadranskega morja (Delo, 8. 8., Veer, 8. 8.) na hrvaki strani pa je opozicijska HDZ obtoila hrvako oblast s predsednikom in premierom, da ni zmona zaititi hrvakih nacionalnih interesov (Delo, 7. 8.). V istem tekstu je bila manifestno izraena retorika brambovstva meje6, to je nekaknega obrambnega boja za domnevno ogroeno mejo, na
S pojmom brambovstva oznaujem pozicijo branjenja meje, kadar jo domnevno ogroa sosed. Ena najbolj poznanih oblik tako imenovanega obrambnega boja za juno mejo je dobrni del 20. stoletja spremljala slovensko-avstrijsko mejo. Avstrijska juna in slovenska severna meja je vir navdiha mejaev in brambovcev iz vrst Haiderjeve desniarske svobodnjake stranke in njenih privrencev, ki e vedno uspevajo mobilizirati precejnje mnoice na podlagi strahu pred jugom, manipulacije s teritorialnimi pretenzijami in podobno navlako, ki jo e folklorno obudijo okoli plebiscitarnega 10. oktobra v Celovcu in ire na avstrijskem Korokem. Po svoje se slovensko-avstrijska meja prav v toki brambovskih stereotipnih argumentacij ponavlja na slovensko-hrvaki meji.
138
taki poziciji pa so bila tudi stalia hrvakega zunanjega ministrstva. Ena takih brambovskih argumentacij se glasi: Hrvaki policisti so z visoko stopnjo morale in razumnosti obranili dravno mejo. Pri tem se je ministrstvo sklicevalo na potek dravne meje po sredini Piranskega zaliva, dokler ni druganega sporazuma med Ljubljano in Zagrebom. Naslednja ribika incidenta (v sredo in soboto) sta tekla po enaki logiki. Zdi se, da je po tem tednu nastal pat poloaj, ki izvira iz razlinih pogledov na razmejitev zaliva. e posebno kae absurdnost poloaja dejstvo, da so ribii postali oznaevalci mejne rte oziroma kar pogajalci o njej in tako prevzeli funkcijo diplomacije. Tako prevzemanje vlog pa vodi na politino spolzek in nevaren teren tudi zato, ker tak poloaj nekaterih politinim akterjem ustreza ali pa jim vsaj odpira irok prostor manipuliranja. V tem tednu sta zunanja ministra izmenjala protestne note in se v spravljivejem tonu zavzamala za ureditev razmer v Piranskem zalivu (Delo, 10. 8.). Diametralno nasprotno je bilo stalie Hrvake stranke prava, ki sodi da, vstopi slovenskih ribikih ladij v spremstvu policije v hrvake vode niso posamezni incidenti, ampak del nartovanega negiranja hrvake suverenosti v Piranskem zalivu. Incidenti so po njihovem mnenju pomorski spor, ki se ga lahko dobi samo z odlono akcijo policijskih in vojakih ladij (Delo, 12. 8.). Pri pozivanju k vojaki akciji pa al stranka ni ostala osamljena, saj so postali njen odmev prav istrski ribii. Dnevnik, denimo (10. 8.), je poroal o zahtevi hrvakih ribiev, ki so na vlado naslovili zahtevo, naj za zaito hrvakih ribiev na morsko mejo nujno polje vojno mornarico in policijo. Zahteve ribikih skrajneev so zadonele v politinem in medijskem prostoru, na veliko olajanje pa tudi v pozitivnem odmevu zagovornikov dobrih sosedskih odnosov, prepustne meje in ezmejnega sodelovanja. Incidenti se niso konali tisti teden v avgustu. Eden je bil e v zaetku septembra (3. 9.). Pa vendar ni bilo treba akati cel mesec, da so mediji incidente v Piranskem zalivu (naj e enkrat opozorim, da se to ni dogajalo prvi po letu 1991) zelo lahkotno poimenovali ribika vojna; kar sem prebrala v Dnevniku pod naslovom Ribika vojna se nadaljuje, sta zapisala tudi Mladina, ki je objavila naslov Piranska ribika vojna (12. 8.) in Delo s slovensko-hrvaka ribika vojna (13. 8., v naslovu teksta Pat poloaj v Piranskem zalivu). etudi bi se deloma strinjala z argumentacijo, da je medijsko sklicevanje na take ribike vojne nekaj uteenega, ker da niso ni nenavadnega oziroma so kar pogoste irom po svetu, pa je pogosto sklicevanje na ribiko vojno postalo problematino zlasti potem, ko so hrvaki ribii apelirali na vlado, naj v Piranski zaliv vpluje raketna topnjaa Petar Kreimir IV. V tem stopnjevanju napetosti je po-
139
stalo tudi veliko bolj jasno da, kot pravi G. Bohte (Delo, 13. 8.), bistvo slovensko-hrvakih odnosov in teav s Piranskim zalivom, da ni ribika vojna, ampak nekaj precej globljega in usodnejega ozemeljski spor. Ribiki incidenti so bili ve kot le prerekanje za nekaj sardin in cipljev. Ekonomski motiv ribikega ulova je primarnega pomena v poznanih ribikih vojnah med dravami, v katerih je ribolov pomembna gospodarska panoga. V slovensko-hrvakem sporu okoli Piranskega zaliva pa je element ekonomskega rabil za manifestacijo politinih motivov. Ribii in ribiki incidenti so bili v funkciji oznaevanja dravne meje, njihove zahteve pa so bile jasno deklarirane kot politine zahteve po teritorialni razmejitvi. Nato je prilo obdobje pogojnega zatija (po omenjenem tednu ribikih incidentov in do zaetka septembra), v katerem so se teme razirile z lokalnih ribikih sporov na problematiko nedoloene dravne meje, monosti mednarodne arbitrae pri doloanju meje in razne interpretacije o tem, ali naj bi bila predmet take arbitrae cela meja (takno je v glavnem slovensko stalie) oziroma njen del, to je morska meja. Tokrat so v dogajanje intenzivno posegli razni politini akterji, tudi predsednika vlad obeh drav. V zaostrenem ozraju sta nastopala kot pobudnika umirjanja razmer in zagovornika izkljuno diplomatskega urejanja meddravnih odnosov z naklonjenostjo mednarodni arbitrai. Njune spravljivosti niso odobravali nekateri posamezniki, skupine, politine stranke in civilne iniciative, katerih stalia so bila blizu retoriki brambovstva in mejatva. Naj omenim e medijsko odmevni primer Joka Jorasa, ki je prikazan v dveh nasprotujoih si podobah: kot narodni heroj ali kot provokator. Po prvi podobi je predvsem heroj boja za juno mejo, posameznik, ki s konkretnim ivljenjskim primerom opozarja na problem nedoloene dravne meje, izgubljanje nacionalnega teritorija ipd., po drugi podobi je povzroitelj incidentov s sosednjo dravo in lovek, ki zmanjuje monost dobrih sosedskih odnosov ter vzpodbuja nestrpnost in sovratvo. Simptomatino je nastajanje svojevrstne sakralne toke okoli tega primera, doseglo je vrh z Jorasovo aretacijo in sledilo je politino in ne pravno reevanje. Bolj kot za sam primer gre zopet za iri kontekst meddravnih odnosov in vloge raznih civilnih iniciativ. Te pa so na obeh straneh meje nemalokrat nestrpna alternativa nemoi vladnih politik.
3.2. Medijska insinuacija vojne v Piranskem zalivu: ribii in vojna v zalivu Tekst Brigite Ferli Vojna v zalivu (Mag, 21. 8. 2002) je eden vidnih primerov manipulativnega, zavajajoega in nestrpnega poroanja, ki prestopa meje etino sprejemljivega novinarskega pisa-
140
IZBRANI ANALIZIRANI TEKSTI

Balkanska filozofija dobrososedstva Delo, 3. 8. 2002 Strah pred sosedi Primorske novice, 3. 8. 2002 Preganjanje ez mejo Dnevnik, 7. 8. 2002 Blinje sreanje ob morski meji Veer, 7. 8. 2002 Spor na rti, ki je ni Delo, 7. 8. 2002 Hrvaka policija meni, da je ubranila mejo Delo, 7. 8. 2002 mzz ostro protestiral Delo, 8. 8. 2002 sns protestira zaradi nedejavnosti mzz Delo, 8. 8. 2002 S protestom nad protest Veer, 8. 8. 2002 e nadalje s protestnimi notami Veer, 9. 8. 2002 Nov incident v Piranskem zalivu Veer, 9. 8. 2002 e en incident na morju Dnevnik, 9. 8. 2002 Pred vroo ribiko jesenjo Delo, 9. 8. 2002 V zalivu spet vroe Primorske novice, 9. 8. 2002 Ribika vojna se nadaljuje Dnevnik, 10. 8. 2002 Splav maloobmejnega sporazuma Dnevnik, 10. 8. 2002 Bui, bui morje piransko Veer, 10. 8. 2002 Mirno na morju, napeto v politiki Delo, 10. 8. 2002
nja. S tem lankom se je Mag jasno odloil pokazati, da smo v vojni. Kakni elementi so uporabljeni v tej medijski percepciji vojne? Prvi, gre za medijsko ustvarjanje dogodka v tem primeru vojne po principu e ga ni, ga ustvari. Tekst to naredi z vekratno uporabo besede vojna in nainom poroanja, ki naj bi prinaalo dejstva. Poglejmo na primeru. Tekst se zane z manipulativnim naslovom, iz katerega izvemo, da smo v vojni Vojna v zalivu, v uvodnem stavku pa da vojna za Piranski zaliv e ni konana. Potem je na vrsti informacija o napetih odnosih: Kljub dogovoru slovenske in hrvake vladne delegacije o zaasnem premirju se napetost stopnjuje. Po takem uvodu, ki bralcu prinaa temeljne informacije, sledi odloilni pojasnjevalni stavek: Petega avgusta se je na morju zaela mala vojna med Slovenci in Hrvati. Ta okantni zapis berem na nain zgodovinskega dejstva, po analogiji vojn, ki imajo svoj datum zaetka, po katerem se lahko uvrstijo v zgodovinske kronike in ubenike. Le da izvem, da gre v tem primeru za malo vojno med na splono? Slovenci in Hrvati. Spraujem se, kdo naj bi bil akter v tej domnevni vojni; sta to dravi ali, kot kae, kar Slovenci in Hrvati? Absurdno bi bilo sploh razmiljati, kateri Slovenci in kateri Hrvati naj bi bili v vojni in, denimo, kje so potem pripadniki drugih etninih izvorov, ko e govorimo o multietninem istrskem prostoru. Mene v domnevni mali vojni med Slovenci in Hrvati gotovo ni. Prijem Maga v tem tekstu je potenciranje spora na nain, da ga poimenuje vojna. To pa lahko prebudi obutke ogroenosti in mobilizira ljudi, da so nestrpni do tistih, ki jih domnevno ogroajo. Potem se zane druga strategija. Bralec je informiran, da smo v vojni, in Mag se loti svojevrstne senzacionalistine reportae, tako reko z vojnega terena. Podobnih zapletov je bilo e ve, zato smo se tudi sami odpravili na kraj dogodkov. Pretekli etrtek smo se ob petih zjutraj pridruili ribiu () in njegovemu pomoniku (), ki sta doivela zadnje tiri incidente. Poroanje preide v tehniko raziskovalnega novinarstva in v tem primeru je potrebna navzonost na terenu. Vendar se priakovana vojna reportaa ne izide, saj se med novinarskim akanjem v zalivu ne pripeti noben incident oziroma se ribikemu olnu ne priblia noben hrvaki policijski oln. Mag pie: Med naim obiskom razen hrvakih novinarjev, nekaj turistinih olnov in Joka Jorasa, ki je po ribolovu priplul po novinarske kolege, ki so se naveliali akanja na incident, nismo sreali nikogar. akanje na incident se ni obneslo, zato je v sklepu teksta druga tema, ki bi e lahko dajala vtis ne pozabimo naslova! vojne v zalivu. Morda so se znanemu slovenskemu borcu za juno mejo hrvaki domoljubi v nedeljo maevali prav zato, ker je priel na sporno obmoje: splezali so na njegovo hio, sneli slovensko in evrop-
141
sko zastavo ter izobesili zastavo lepe njihove. Kot pa sem v tekstu e pokazala, je tudi v slovenskih medijih objavljena ideja o reevanju spora v Piranskem zalivu z vojno mornarico oziroma s topnjao pripomogla k temu, da so nekateri mediji iz ribike vojne naredili vojno v zalivu.
Ministrov ne posluajo? Primorske novice, 10. 8. 2002 Vojna topovnja? Delo, 12. 8. 2002 Piranska ribika vojna Mladina, 12. 8. 2002 Arbitraa, naj stane, kolikor hoe Veer, 12. 8. 2002 V zalivu e tretji ribiki incident Veer, 12. 8. 2002 Slovenija vsaj do reke Mirne Veer, 13. 8. 2002 Klju je v sporazumu Veer, 13. 8. 2002 Incidenti nikomur v korist Dnevnik, 13. 8. 2002 Pat poloaj v Piranskem zalivu Delo, 13. 8. 2002 Petar Kreimir IV. ne bo prinesel miru Delo, 13. 8. 2002 Osimski sporazum za Hrvako in Slovenijo Primorske novice, 13. 8. 2002 De je ustavil incidente Primorske novice, 13. 8. 2002 Piranska godlja Mladina, 19. 8. 2002 Predsodki kot politino trenje Delo, 20. 8. 2002 Vojna v zalivu Mag, 21. 8. 2002 Za nas ni ve Pirnaskega zaliva! Mag, 21. 8. 2002 Slovensko-hrvaka asimetrija Delo, 22. 8. 2002 slo:hrv 1:0 Delo, 23. 8. 2002 Grehi dveh sosed Mladina, 26. 8. 2002 Topovnjae na sredinski rti Mag, 28. 8. 2002
3.3. Mejatvo: Balkan kot drugi, Schengen in jugonostalgija Drugaen, a z vidika diskurza nestrpnosti zelo podoben primer je tekst Borisa Jea Balkanska filozofija dobrososedstva (Delo, 3. 8.), ki se za dobro sosedstvo zavzema na nain omejevanja od Balkana in postavljanja neprepustnega schengenskega zidu na slovensko-hrvako mejo. Prevladovanje nacionalistine in stereotipne argumentacije se med drugim kae v jasni poziciji izkljuevanja na relaciji mi oni, pri emer smo mi izenaeni s slovensko dravo, preko nje pa s pravim mestom v evropskih in evroatlantskih(!) integracijah, ter obenem razmejeni od drugega, to je Balkana. V tekstu avtor najprej komentira strateko partnerstvo Slovenije in Hrvake ter negativno odzive na idejo v hrvakem javnem mnenju. Naj to pojasnim: gre za raziskavo zagrebkega Globusa, po kateri je enako tevilo vpraanih, ki strateko partnerstvo sosednih drav podpirajo, in tistih, ki to zavraajo. Taka bimodalna razporeditev odgovorov pa kar na splono ne potrjuje, da sosedje niso za partnerstvo, kot pie avtor, temve zelo preprosto kae na razdeljenost vpraanih. Treba je identificirati vzroke (drubene in politine okoliine) in ele na tej podlagi interpretirati odstotek in ne generalizirati. Drugo vpraanje (ki ga zastavlja Globus in ga B. Je v tekstu navaja) pa je tako ali tako primer popolne vsebinske manipulacije in metodolokega spodrsljaja, zato bi bilo primerneje prej opozoriti na njegovo neumestnost in sugestibilnost kakor ga navajati za argument. Poglejmo dobesedno: Naslednje vpraanje: bi morala Hrvaka popustiti in dati Sloveniji v Piranskem zalivu izhod v mednarodne vode? 56,6 odstotka vpraanih je proti, 18,6 odstotka za. S partnerstvom ne bo ni. Najprej gre za manipulacijo t. i. popuanja Sloveniji, kar je v tem primeru mogoe prebrati edino kot izgubljanje hrvake strani, natanneje izgubljanje hrvakega teritorija. Ko je vpraanje zastavljeno na nain, da vpraani izgublja, je s tem jasno sugeriran njegov odgovor. Taka vpraanja in njihova reprodukcija pa lahko le podpirata nacionalistine argumentacije, iz katerih rpa ve strani. Od vpraanj, ki so v izhodiu sporna in ki jih avtor uporabi za argumentiranje svojih stali, naj se vrnem k tekstu o dobrososedstvu. Poglejmo nekaj sodb o tej temi. Partnerstvo s Hrvako ne bo delovalo, ker to ni Benelux, kaj ele Skandinavija, tu se e vedno
142
LITERATURA
Anderson, Benedict (1998): Zamiljene skupnosti. O izvoru in irjenju nacionalizma, Ljubljana: Studia humanitatis. Hobsbawm, Eric J. (1992): Nations and Nationalism since 1780: Programme, Myth, Reality, II. izd., Cambridge: University Press. Klinar, Peter (1994): O nacionalni identiteti in etnonacionalizmih: Slovenija v prehodnem obdobju, Teorija in praksa, t. 56. Kneevi Hoevar, Duka (1999): Drubena razmejevanja v dolini Zgornje Kolpe. Domaijsko zamiljanje nacije in identitete, Ljubljana: Zaloba zrc, zrc-sazu. Krinik-Buki, Vera (ur.) (1999): Slovensko-hrvaki obmejni prostor: ivljenje ob meji, Ljubljana: Intitut za narodnostna vpraanja. Mastnak, Toma (1998): Evropa: med evolucijo in evtanazijo, Ljubljana: Studia humanitatis. Menari, Silva (ur.) (2002): Etninost i stabilnost Europe u 21. stoljeu, Zagreb: Jesenski&Turk, Institut za migracije i narodnosti. Milohni, Aldo (ur.) (2001): Evropski vratarji. Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi, Ljubljana: Mirovni intitut.
bohoti balkanska politina filozofija dobrososedstva. () Zato, lepo prosim, gospod minister, ne ponujajte ve nobenega stratekega partnerstva in nobene pomoi pri integraciji v evropske povezave, temve postavite visoko schengensko ogrado. To re, v vsej njeni posledinosti, bo javno mnenje hitro doumelo. Sugerirano je stalie, da je treba postaviti trdo schengensko mejo z njo bi se Slovenija ubranila vsakrne povezanosti z bivo Jugoslavijo oziroma njenimi naslednicami ali pa kar Balkanom ki bo Slovenijo postavila v pravi prostor. Skratka, z Balkanom trgujmo, toda politika naj bo srednjeevropska, takna, da bo Slovenijo umestila v krog drav, v katerem je nekdaj e bila. Odtrganje od Balkana ima v dananjem politinem trgovanju e zelo visoko ceno, pri tem pa gre za kratkorone emocionalne uinke, ki jih nekatere politine usmeritve v tem asu kar najbolj uporabljajo. Personifikacija negativnega v balkanskem drugem pa e deluje v prostoru na robu/stiiu Evropske unije in Balkana. Vendar bo schengenska meja ovirala tudi eno prioritetnih evropskih tematik, to je regionalno sodelovanje, ki po definiciji sega tudi ez schengenske pregrade in ki ga EU odlono podpira. Schengenski zidovi so kaj hitro lahko odveni tudi za tiste, ki si jih mono elijo postaviti, saj bodo prej ali slej ugotovili, da taka ograda ni zgolj nagrada, in schengenska meja pri tem ni izjema. Tudi je e nekoliko obrabljen pogled o politinih jugonostalgikih v slovenskem prostoru, ki niso pretrgali povezav z Balkanom oziroma, kot pravi, z oitno e nepretrgano popkovino. Politina prihodnost Slovenije ni na Balkanu eprav ga je pametno strateko opazovati temve v Evropi in evroatlantskih integracijah. Kar je ozko interpretirano kot jugonostalgija, je iz ire perspektive vsaj minimalno zagovornitvo odprtih meja, globalne mobilnosti ter spotovanja enakosti in lovekovih pravic. Sporoa e, da naj Slovenija poskrbi zase, da misli nase in za svoj ep, ne pa se trudi z dobrimi sosedskimi in partnerskimi odnosi. Za slovensko stran je to potrata politine energije, zato je e najbolje, da Hrvaka pa dobi svojo schengensko mejo. Naj se ve in uti, da je nastala nova politina realnost, da ni ni ve tako, kot je bilo. Kar je poimenovano za balkansko filozofijo dobrososedstva, je prikazano hkrati kot slovenska perspektiva vzpostavljanja trde, neprepustne, betonske meje. Miselni okviri take filozofije mejatva in vzpostavljanja neprehodnih ovir, za katerimi je treba poskrbeti zase, pa gotovo ne morejo biti alternativa dobrih sosedskih odnosov, ki bi lahko vsebinsko odlikovali moderne drave.
143
4. SKLEPNO RAZMILJANJE: BRAMBOVSTVO MEJE

V oditavanju diskurza nestrpnosti, ki sem ga v obravnavanem primeru drubenih in medijskih konstrukcij slovensko-hrvake meje oznaila za ongliranje z vojno, se zdi kljuno dvoje: pozicija brambovstva in dviganje napetosti. Retorika brambovstva in hkrati ideologija mejatva ustvarjata svojevrstne predstave o ogroenosti meje in te so podlaga za odzive na domnevno gronjo. Predvsem pa predstava o ogroenosti, ki je vedno v interesu kakne (politine) elite, mobilizira patriotska ustva, ta pa se vedno usmerijo k varovanju naega. Brambovstvo kot boj za mejo gradi na ideologiji izkljuevanja drugega, tujca na drugi strani meje, ki je prikazan z negativnimi stereotipi. Potenciranje domnevnih napetosti je v tem primeru vzporedna strategija za produciranje nestrpnega govora. Prikazala sem tipine primere ustvarjanja vojne, ki je medijsko in politino podprto, in v njih so ribii postali domala flota, ki mejo oznauje ali jo celo poskua doloati. Istrski prostor ima veliko izkuenj z razmejevanjem, vendar tudi s sodelovanjem ez tevilne meje, ki so jih v zgodovinskih obdobjih zarisovali. V zadnjem obdobju je pomemben mejnik ustanovitev Svobodnega trakega ozemlja (STO), doloanje meja in ivljenja v njihovih okvirih po drugi svetovni vojni. Videmski sporazum o maloobmejnem sodelovanju med Jugoslavijo in Italijo je v marsiem zarisal eno najbolj prehodnih meja v asu blokovske razdelitve Evrope. Po razpadu Jugoslavije pa sta ezmejno sodelovanje in razmejevanje s sosednjo Hrvako, ki v asu skupne drave formalnopravno nikoli ni bilo izvedeno, videti skorajda politino brezupen primer. Zlasti ker se na obeh straneh oglaata identina diskurza t. i. boja za mejo, v katerem sta najpomembneja elementa nacionalni interes in nacionalni teritorij. V takih politinih okoliinah pa je dogovor o meji teko dosei in ga e tee udejanjiti: e se namre e dosee politini dogovor, ostaja dvomljiva njegova pravna potrditev. Potenciranju in ustvarjanju konfliktnih situacij pa v tej optiki tudi e ni videti konca. Zato ne bi smel presenetiti e kak odziv na takno ali drugano gronjo takih ali druganih braniteljev.
Monik, Rastko (1999): 3 teorije: ideologija, nacija, institucija, Ljubljana: Zaloba/*cf. Pajnik, Mojca (ur.) in Drolc, Ale (ur.) (2001): Obrazi nae Evrope, Ljubljana: Mirovni intitut. Rizman, Rudi (ur.) (1991): tudije o etnonacionalizmu, Ljubljana: Krt. Smith, Anthony D. (1995): Nations and Nationalism in a Global Era, Cambridge: Polity Press. trukelj, Inka (ur.) (2000): Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije, Ljubljana: Drutvo za uporabno jezikoslovje. Todorova, Maria (2001): Imaginarij Balkana, Ljubljana: Intitut za civilizacijo in kulturo. Zavratnik Zimic, Simona (2000): Stare in nove (mentalne) meje: stinost ob slovensko-hrvaki meji, v: trukelj, Inka (ur.): Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije, Ljubljana: Drutvo za uporabno jezikoslovje. Zavratnik Zimic, Simona (2001): Perspektiva konstruiranja schengenske e-meje: Slovenija, v: Milohni, Aldo (ur.): Evropski vratarji. Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi, Ljubljana: Mirovni intitut. Zavratnik Zimic, Simona (2002): Slovensko-hrvaki obmejni prostor: socioloki vidiki institucionalizacije dravne meje, Ljubljana, Filozofska fakulteta, disertacija.
144
tudije
studies
145
MOJCA
PAJNIK
WAITER, ONE UKRAINIAN, PLEASE

Media representation of prostitution
In this article Mojca Pajnik looks into the methods used by the media to delimit the contextual framework that determines the interpretation of prostitution and related issues. Such a framework can be exploited to legitimize prejudices and discrimination against members of the
Avtorica prispevka je magistra komunikologije in mlada raziskovalka na Mirovnem intitutu in programska direktorica Centra za sodelovanje Vzhod Vzhod. The author holds an MA in communication science and is a junior research fellow at the Peace Institute in Ljubljana, and a Program Director of the East East Cooperation Center. e: mojca.pajnik@mirovni-institut.si
NAT AKAR, UKRAJINKO PROSIM!

MEDIJSKA REPREZENTACIJA PROSTITUCIJE
ljenega in prepovedanega: prostituciji je pripisan njej lastni red. To misel, do katere smo lahko upravieno kritini v nadaljevanju bomo pokazali zakaj razumemo kot uvod v priujoi prispevek, v katerem bomo obravnavali medijsko ustvarjene pomene prostitucije. Mediji oziroma sodobne medijske reprezentacije delujejo v funkciji reproduciranja stanja v drubi, ki preferira ene diskurzivne prakse in zapira javni prostor za druge. Mediji podeljujejo javnim zadevam Danes smo vajeni, da vse, kar nas obkroa, osmiljamo na podlagi produkcije in reprodukcije pomenov in da t. i. drubeni sistem tudi sistem obstojeega patriarhalnega kapitalizma Fiske (1989, 1) ohranjamo na podlagi sistema pomenov. Posameznik izumlja orodja, o katerih misli, da mu bodo pomagala pri razumevanju tega sistema; tudi okoli prostitucije je nastal splet pomenov, ki prostitucijo predvsem postavljajo v reim dopustnega in nedopustnega, dovo-
146
marginalized group. To use van Dijks words (1991, 10, 11), dominant media perpetuate stereotypes and prejudices about minority group members at various levels. Pajnik analyzed Slovenian print media that appeared in 2001 and the first several months of 2002 using the method of critical discourse analysis. The survey of the texts chosen for this analysis has shown that among the questions typically raised by journalists when writing about prostitution is that of its origins. For example in an article entitled Thousands of years of sex for money that appeared in Jana, one can read: with the development of farming family heads had to restrain the sexuality of their wives in order to ensure that property will be inherited by their own child. As a result, unmarried men, or rather those who were bursting with sexual drive, found it more difficult to obtain a generous woman and the seed of prostitution had been sown. Generalization is here understood as an argumentative strategy which usually functions as a method of justifying the discriminatory discourse (Erjavec, Hrvatin, Kebl, 2000, 25). Generalization dehumanizes woman and places her in the position of the scapegoat. Another question frequently implied by journalists and one which elicits speculation is what is prostitution in fact? In answering this question journalists usually equate prostitution with crime. For example, in an article written for Dnevnik, where the question is asked directly, the journalists explain from the point of view of the police the problem is not resolved: prostitution is actually connected with a host of other criminal offences relating to drugs, weapons, illegal immigrants and so on. The most distinct feature shared by all reports on prostitution in the Slovenian print media is a prolifera-
status (Lazarsfeld in Merton 1999, 28); funkcija podeljevanja statusa pomeni legitimacijo izbranih politik in utrjevanje vedenjskih norm. Reprezentacija prostitucije v medijih znotraj diskurza dvojnosti, v katerem ena stran predstavlja dobro, druga slabo ensko, uinkuje kot princip take legitimacije. Prostitutke, torej slabe enske, so v funkciji vzpostavljanja in vzdrevanja drubenega reda in hierarhije. Kot bi rekla Judith Butler (2001, 144), tovrstna reprezentacija prispeva k regulaciji seksualnosti v okvirih reproduktivne heteroseksualnosti. V besedilu se bomo ukvarjali z analizo medijskega poroanja; pokazali bomo, kako mediji doloajo pomenski okvir, v katerem se ustvarjajo interpretacije prostitucije in vsega, kar je z njo mogoe povezati. Pokazali bomo, kako taken okvir deluje kot sredstvo za legitimacijo predsodkov in diskriminacijo pripadnic marginalizirane skupine. Kot bi rekel Van Dijk (1991, 10, 11), mediji ohranjajo stereotipe in predsodke o pripadnikih manjinskih skupin na raznih stopnjah. Medijske tekste o prostituciji osredotoili se bomo na analizo tistih, ki so bili objavljeni v slovenskih tiskanih medijih1 smo analizirali s kritino diskurzivno analizo,2 ki nam med drugim omogoa, da tekst na podlagi analize uporabe jezika in naina komunikacije poskuamo razumeti v irem kontekstu. Ne gre nam torej le za tekst, ampak tudi za kontekst, in pomene tekstov lae razumemo, e ugotovimo, kako so ustvarjeni in kaj sporoajo.3 Ukvarjali se bomo z dekonstrukcijo pomenov in poskuali pokazati, da je ena od znailnosti dominantnih diskurzivnih formacij (Leeuwen 1993, 34) naturalizacija napisanega. To je princip delovanja, samolegitimacija, ki ne pua prostora za vpraanja, in v tekstu bomo poskuali pokazati na denaturalizacijo in dekonstrukcijo sprejetih reprezentacij na raznih nivojih.
KAKO JE VZKLILO SEME PROSTITUCIJE?

Med prebiranjem lankov, ki smo jih uvrstili v analizo, smo ugotovili, da je prvo vpraanje, ki si ga novinarji obiajno zastavijo, ko piejo o prostituciji, vpraanje o njenem nastanku. V lanku Tisoletja spolnosti za denar (4a), objavljenem v reviji Jana, novinar/ ka (avtorstvo ni znano), na primer, pie: Z razvojem poljedelstva so
1 V analizo so vkljueni lanki iz leta 2001 in prvih nekaj mesecev leta 2002 glej seznam analiziranih lankov. Dokumentacijo je zbrala skupina za spremljanje nestrpnosti na Mirovnem intitutu. Prvih osem mesecev leta 2001 so lani skupine zbirali lanke, v katerih so zaznali nestrpnost do ensk na splono. V zadnjih mesecih leta 2001 in prvih nekaj mesecih leta 2002, ko so bila vpraanja, ki se nanaajo na prostitucijo, zaradi debat o legalizaciji e posebno aktualna, je bilo zbiranje lankov bolj sistematino. Glej Van Dijk (1991, 1997); Denzin in Lincoln (2000). Ve o tem glej S. Hall (1997).
2 3
147
druinski poglavarji morali obrzdati spolnost svojih ena, da bi posest podedoval zares njihov otrok. Neporoeni moki oziroma tisti, ki jih je razganjalo od spolne sle, so zato teje prili do radodarne enske in posejano je bilo prvo seme prostitucije. Posploevanje najdemo tudi v odgovoru na vpraanje, kako je seme vzklilo: Zalila ga je potreba samskih ensk, ki so se same teko preivljale. Avtor/ica nadaljuje z razlago prostitucije med ivalmi, ko pravi, da tudi opice poznajo neko obliko prostitucije oziroma plaano parjenje. Samica se vda samcu, ki ji prinese sadje ali kak drug posladek. Takni primeri so tudi pri uelkah. Vzrok je preprost: opica mora skrbeti za mladie, uelka za gnezdo. Potem pride primerjava: Tudi pri ljudeh ni bilo ni drugae. V zaetku so se s prostitucijo ukvarjale sunje, neplodna dekleta, nepreskrbljene vdove, obstajale pa so tudi svete prostitutke, sveenice. Tako posploevanje oziroma razlaganje na poenostavljen nain na tem mestu razumemo kot strategijo argumentiranja, ki obiajno deluje kot metoda upravievanja diskriminatornega diskurza (Erjavec, Hrvatin in Kelbl 2000, 25). Posploevanje v zgornjem primeru in primerjanje prostitucije z ivalskim parjenjem ensko dehumanizira in jo postavlja v vlogo deurnega krivca. Naslednje pogosto novinarsko vpraanje je tisto, ki ima za odgovor pekulacije o tem, kaj naj bi prostitucija bila. V odgovorih na taka vpraanja je prostitucija najpogosteje izenaena s kriminalom. V lanku, objavljenem v Dnevniku (2f), si novinarja neposredno postavita vpraanje kaj prostitucija sploh je in nanj odgovorita: s stalia policije pa bo e vedno problem: na prostitucijo se namre vee e kup drugih kaznivih dejanj, povezanih z drogami, orojem, ilegalnimi pribeniki in drugim. Na vpraanje, kaj prostitucija je, najpogosteje odgovarjajo kriminalisti. Iz njihovih odgovorov, ki jih povzemajo mediji, je razvidno, da prostitucijo razlagajo izkljuno v povezavi s kriminalom; zgornji primer nas prepria, da jo je mogoe povezati s imerkoli oziroma, v skrajni meri, da kriminalno dejanje, ki s prostitucijo ni povezano, pravzaprav ne obstaja. Po besedah Katjue Kodele Kos, vije kriminalistke z uprave kriminalistine policije MNZ, je prostitucija v glavnem dokaj transparenten pojav (6b) ali transparentna dejavnost (3a). To je dejavnost, ki je vasih povezana z drugimi kaznivimi dejanji, oziroma tistimi, ki sodijo med organizirani kriminal (3a). Anton Dvorek, predavatelj z Visoke policijsko-varnostne ole, podobno poudarja, da je prostitucija zelo tesno povezana z drugimi kriminalnimi dejanji, kot so preprodaja mamil, vse vrste organiziranega kriminala (3a). Po mnenju Draga Kosa iz slube za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje na MNZ pa je prostitucija
tion of designations. Prostitutes are most often called salesgirls offering love, but also masters in love and love artists. In the articles analyzed, journalists most often used pejorative designations, for example whores, purchasable girls, workers in the oldest trade, streetwalkers. These expressions fulfill the function of reproducing the traditional image of prostitution as an immoral activity that earns dirty money and is considered mean. By commodifying the womans body (ONeill 2001, 136) the media present prostitutes exclusively as sexual objects. For example, negativization of the woman is obvious in phrases such as a group of young women or beings (italics by M.P.), this type of nonentities, legitimate beings and this class of female population. Similarly, designations with an ironic or derisive ring serve the function of reproducing this image, for example the queens of the night, naked babes, Lolitas, ladies. A prostitute is presented as the other woman, one that is different from the normal woman; the dichotomy body-object turns her into an object of fascination and desire. Categorization, sometimes even typization, of prostitutes as other women is especially obvious in journalists delineation of various types and profiles of prostitutes, a process by which a certain group of products is made uniform. And that is precisely what journalists do in the texts analyzed here they arrange and categorize women as products sold on the market. The most widespread type of prostitutes is so called mobile prostitutes, mobile (mobile phone, M.P.) women they are presented as domestic prostitutes, Ljubljana mobile whores, mobile prostitutes from upper classes. The stories of Slovenian call-girls are completely different from those of other girls from elsewhere. Mobile pros-
148
titutes do not sell their bodies at any corner, they wont take off their clothes in any godforsaken hole or have sex with any deviant who uses a plastic Coke bottle filled with hot water to reach anal satisfaction ... Slovenian women prefer ladylike manners. In making the distinction between domestic and foreign prostitutes, the journalists present domestic prostitutes as having consciously arrived at such a decision in an effort to earn their own money. The second type of prostitutes comprises foreign women. The media use two kinds of designation: plural, general categories on the one hand, and individual references on the other with an additional remark on nationality. Characteristic designations of this kind are, for example, Eastern women, artist women from the East, young women from East European countries, South America and the Balkans. Women are reduced to their nationalities and additionally designated, for example, Chinese prostitutes, three Serbian, one Moldavian and nine Romanian women or so-called Ceausescu women, tall black women from Nigeria or Ghana, there are also many Albanians, Ukrainians, Russians, Bulgarians or Romanians, graceful Ukrainian young women. In certain extreme examples, women are even likened to food served up on plates, as in the titles Waiter, one Ukrainian please, A Special Offer of Chinese Prostitutes, and Papa used to buy women? Woman is commodified and her body is the subject of trade, orders, purchases, and is chosen like a dish in a restaurant, e.g. guests could treat themselves to a young woman. The media further report on a transaction and an import; women are presented as property, e.g. one among his women (italics by M.P.). Girls, new women, sexual slaves, are hired, sup-
celo velika nevarnost za drubo, saj vodi v moralni razkroj (1g). Ko nekateri novinarji iejo odgovor na vpraanje, kaj je prostitucija, povzemajo v lankih, ki smo jih analizirali, konservativna mnenja, da je prostitucija nekaj etino slabega, in e bi jo priznali, bi to slabo priznali (3a); njeno zlo je v tem, da loveka (ensko), ki je tempelj svetega duha, poniuje v trgovsko blago (9f). Skrajnost na drugi strani pa je redukcija prostitucije na trgovsko menjavo, t. i. trni pogled na prostitucijo, po katerem je, na primer, prostitucija izvrevanje spolnih odnosov za plailo ali zaradi drugih uslug (9f). Je ena od propulzivnih storitvenih panog naega gospodarstva (6g), je le ena od obrti (6e) ali seks-biznis(9f) ali ena od gospodarskih dejavnosti, ki jo tako kot druge podobne dejavnosti ene skoraj izkljuno elja po zasluku (1h). Prva interpretacija je moraliziranje, ki uinkuje kot obsojanje, druga pa predstavlja prostitucijo zgolj kot biznis. Poskusi iskanja odgovorov na vpraanje, kaj je prostitucija, delujejo v funkciji potrjevanja reda in discipline: vrednote reda in avtoritete so predstavljene kot moralna pravila, ki jih je treba upotevati, e ve, varovati. Prostitucija je v bistvu tisto, kar doloa mainstream pozicija: ta ji namre narekuje njen red in jo postavlja v dihotomno razmerje med dopustnim in nedopustnim (Van Dijk 1991, 148).
MED KURBO IN KRALJICO

Najbolj oitna znailnost medijskega poroanja o prostituciji v lankih, ki smo jih analizirali, je poplava najrazlinejih poimenovanj. enske, ki se ukvarjajo s prostitucijo, so najbolj pogosto poimenovane kot prodajalke ljubezni (1e, 5a, 6e, 9f, 2e, 3a), tudi mojstrice ljubezni in umetnice ljubezni (6e). Besedna zveza se je povsem uveljavila v medijskem argonu, saj je skoraj tako pogosta kot izraz prostitutka. Uporablja se za poimenovanje ensk, o mokih kot o prodajalcih ljubezni (6e) smo med nao analizo redko brali. Novinarji so besedno zvezo uporabljali tudi v asu razprav o dekriminalizaciji prostitucije, ko je bila v ospredju razprava o prostituciji kot o poklicu: seveda se je tudi v teh primerih pokazalo, da je vzrona zveza med prostitucijo in ljubeznijo konstrukt, ki nima ekvivalentne pojavne oblike v praksi. Izbira besed, torej leksini slog, ni nikoli nevtralna: izbira enega poimenovanja namesto drugega odseva mnenja, emocije in poloaj tistega, ki govori, v naem primeru novinarjev. Vrednostno vse prej kot nevtralen je, na primer, izraz kurba (6b, 5a); slabalnost na denotativni ravni, na ravni govorca, se v komunikaciji oziroma pri sprejemanju sporoila prenese na konotativno raven: bralec pre-
149
pozna izraz kot negativen, pogosto pa ne razmilja o kontekstu, v katerem je bil napisan, in tudi ne o poloaju tistega, ki ga je napisal. Beseda kurba je negativna in sama po sebi vsebuje kritiko vsega, na kar konotira: vsebuje kritiko neesa umazanega, emur se je treba izogibati.4 Slabalni izrazi, kot so kupljiva dekleta, doverajnje kurbice, delavke v najstareji obrti (9f), izlobene prostitutke (2e), pocestnice (6e), implicirajo, da prostitutke zaradi svoje nesubjektivnosti ne morejo poznati morale. Ti izrazi tradicionalno reproducirajo prostitucijo kot nemoralno aktivnost, ki prinaa umazan denar in je prepoznana kot needno poetje. Poglejmo, kako tovrstne reprezentacije uinkujejo v praksi. To nam slikovito prikae Ducrot s primerom otroka, ki eli poboati psa. Pusti ga, umazan je, zaslii krik starev. Stari psa najprej opiejo s tem, ko reejo, da je umazan, nato otroku zapovejo, naj se ga ne dotakne. In kaj otroku pomeni beseda umazan? Nekaj, emur se je treba izogibati. Otrok sprejme besedo umazan, ki denotira pomen izogibaj se. Beseda umazan postane argument za to, da se umazanemu izogne; postane indikator za sklepe, ki jih sprejema v odnosu do objekta (subjekta), ki je umazan (Ducrot 1996, 34, 36). In ti sklepi pomenijo zavraanje. Nemoralne pocestnice moramo zavraati, umazane so v svoji nemoralnosti, zato se jih je treba izogibati, e ve, lahko jih tudi zmerjamo s slabalnimi izrazi. Komodifikacija enskega telesa (ONeill 2001, 136) v medijih reprezentira prostitutko kot seksualni objekt. Komodifikacijski fetiizem, ki ga poznamo vsaj od Marxa naprej, pomeni, da v procesu menjave prevzamejo drubeni odnosi med ljudmi videz odnosov med stvarmi (objekti). Objekti postanejo subjekti in subjekti postanejo objekti; objekti so personificirani, subjekti objektivizirani. enska je kot subjekt objektivizirana, poblagovljena. Negativizacija enske je, na primer, razvidna v zapisih: skupina mladih deklet ali bitij (1a) (poudarila mp), tovrstne nile (6a), celo legitimna bitja in ta sloj enskega prebivalstva (7a).V funkciji reprodukcije podobe so tudi poimenovanja, ki zvenijo ironino, zasmehljivo, na primer, prijateljice noi, kraljice noi (1e), gole bejbe, zaokroene lolite (6c), dame (6d, 6e), animir dame (1b). Prostitutka je predstavljena kot druga enska, tista, ki je drugana od vsakdanje oziroma normalne enske; predstavljena je v dihotomiji telo objekt. Poimenovanjem, ki sledijo in ki jih tudi uvramo v skupino navidezno pozitivnih denotacij, pa je skupno to, da so bila zapisana med narekovaji: kresnike (1a), svobodne kulturne delavke (9f), redno zaposlene, bodoe podjetnice (5a), maserke (2a). V pr4 Glej O. Ducrot (1996, 88).
plied, acquired and imported, sold, purchased, bought from, and obtained. The earlier mentioned commodification is also characteristic of media answers to the question of what prostitutes do. So one can read that women sell themselves, are laid down, offer bed pleasures in rented apartments, or in a wonderful land of brothels, offer pleasures of the flesh, and sexual services. They are presented as the labor force, young women who sell what they have. Graceful young women are in the habit of spreading the web, seducing and winning over, taking one to the world of the wildest dreams, and helping insomniacs kill the night with titillating programs. However, what deserves critical consideration is not solely the described media reporting on prostitution that reproduces stereotyped images and spreads intolerance. Another fact worthy of attention is the absence of alternative ways of reporting on prostitution in the period analyzed here. In other words, not one article included in the analysis dared approach prostitution from an alternative point of view that might suggest a different way of reasoning and thus open the possibility for an alternative way of reporting. Instead, all tediously recounted one and the same perspective. In our opinion this tediousness not just demonstrates how impervious the long-established channels of communication are, but also that the problem lies primarily in the fact that it is used as a method which additionally stigmatizes these already marginalized women.
150
vem primeru je novinarka besedo kresnike zapisala med narekovaji za ponazoritev izraza, ki ga, kot pie, uporabljalo v Italiji, ko govorijo o prostitutkah in prostitutkih (poudarila mp), pri tem pa ni zapisala, za prevod katerega izraza gre. V drugih primerih iz analize so novinarji z uporabo narekovajev bolj jasno izrazili lastni dvom o pomenu tega, kar so zapisali med narekovaji. Uporaba narekovajev pomeni tipino narativno funkcijo v poroanju in govorcu omogoa subjektivne interpretacije, pojasnila ali mnenja. V zgornjih primerih zaznamo posmehljivi odnos novinarjev do ureditve prostitucije kot poklica. Razvidno je, da izbira besed ni nevtralna, da novinarji niso objektivni pri opisovanju tega, emur sicer radi pravijo dejstva. Iz kritine perspektive jezik ni samo o svetu, ampak je tudi v slubi njegove konstrukcije in kot tak pogosto deluje kot mehanizem za potrjevanje regulacije: diskurzivne prakse v zgornjih primerih legitimirajo vzpostavljena pravila, ki doloajo, kdo lahko govori s poloaja avtoritete, kdo mora posluati in igave drubene konstrukcije so pomembne.
TIPIZACIJA: STEREOTIP O DVEH VRSTAH PROSTITUTK Samozavestne, profesionalne Slovenke Kategorizacija, tudi tipizacija prostitutk kot drugih ensk je e posebno jasno izraena, ko novinarji predstavljajo razne tipe, profile (3a) prostitutk. To je proces, s katerim poenotimo skupino izdelkov; in novinarji v tekstih, ki smo jih analizirali, ponejo ravno to, namre urejajo in razvrajo enske kot izdelke, ki se prodajajo na trgu. Najbolj razirjeni tip prostitutk so t. i. mobi prostitutke (1g, 6d), mobitel dekleta (2f) te so predstavljene kot domae prostitutke (1f), ljubljanske mobitel kurbe (6b), mobi prostitutke iz vijega razreda (1h), prostitutke iz Slovenije, ki poveini delujejo na zelo visoki ravni (oglaevanje in mobilni telefoni), pri emer so zelo samostojne (nimajo zvodnikov) (9f). Zgodbe slovenskih call girls so povsem drugane od zgodb deklet, ki niso iz Slovenije. Mobi prostitutke se ne prodajajo na vsakem vogalu, ne slaijo se ravno v vsaki vaki luknji in ne seksajo z vsakim deviantom, ki si za analno zadovoljitev izbere s kropom napolnjeno plastenko kokakole Slovenske punce raje delujejo po damsko (6d). Novinarji razloujejo domae in tuje prostitutke tako, da delo domaih predstavljajo kot zavestno odloitev ensk, ki hoejo zasluiti denar. Posploevanje in idealiziranje ivljenja slovenskih prostitutk zamegljuje drugaen pogled. Beremo, na primer, posploevanja: domae takoimenovane mobiprostitutke delujejo kot
151
samostojne podjetnice ... Te se prostovoljno in zavestno odloijo za prostitucijo, veinoma zato, da bi izboljale svoj ivljenjski standard (1g). Tako pisanje napeljuje na misel, da je slovenska prostitucija urejena, da je z njo vse v najlepem redu v nasprotju z ono drugo prostitucijo, v kateri niso udeleene Slovenke. Mobitel dekleta so poveini Slovenke , ki delujejo neodvisno, brez zvodnikov (2f). Pogosto mlada dekleta sploh ne potrebujejo zvodnika, ki bi jim namignil, kako lahko izkoristijo naravne are in zdruijo prijetno s koristnim. Neredko se tega domislijo kar same. Zaradi denarja in zaradi zabave (6d). lanek, objavljen v Mladini, ki se nadaljuje s podrobnim opisom izsekov iz zgodb, izzveni kot nekakno povabilo v udoviti svet prostitucije: novinarka pie o enaindvajsetletnih Aleksandri in Tanji, ki v Ljubljani pridno tudirata ekonomijo in ki sta se zavestno odloili za prostitucijo. Delo jima uspeva in ustanovili sta pravo malo podjetje in zasluita zelo lepe vsotice. Lahko smo prebrali, da mobitel prostitucijo obvladujejo slovenske dravljanke, ki so precej samozavestne in samostojne So prave poslovne enske, z drugimi besedami profesionalke (3a). Za primer reprodukcije stereotipov o tipu prostitutk, slovenskih mobitel prostitutkah, navajamo citat vije kriminalistke, ki slovenska dekleta na poziv razvra v tiri kljune skupine: V prvo skupino bi uvrstila mlade punce , ki nimajo nobenega odnosa do ljubezni , in tudentke, ki se lahkomiselno odloijo za to dejavnost ... V drugo sodijo enske, ki so se znale v finannih teavah , v tretjo prostitutke, ki jih je v ta posel zapeljala slaba druba , v etrti skupini, v najhujem breznu, pa so dekleta, ki se prodajajo za drogo (6d) (poudarila mp).5 Tovrstno kategoriziranje je predvsem v funkciji legitimacije: govori strokovnjakinja in njena kategorizacija, kot je predstavljena zgoraj, vzbuja vtis legitimnosti, tudi resninosti. Poimenovanju vsake kategorije deklet doda pojasnilo, ki uinkuje kot naravna logika; besede spreminjajo svojo vrednost glede na argumentativno orientiranost (Ducrot 1996, 50). Kriminalistka, ki jo novinarji pogosto navajajo, z argumentacijo upravii sklepe in jih naredi za sprejemljive.
in naivne uvoene tujke Drugi tip prostitutk (2f) so tiste, ki niso domae, ampak so tuje. Poimenovanje v tekstih, ki smo jih analizirali, je dvojno: novinarji jih na eni strani poimenujejo v mnoinskih kategorijah, ki so splone, na drugi strani jih omenjajo kot posameznice in poleg imena navajajo nacionalnost. Za mnoinsko kategoriziranje so znailna
5 Podobno tipizacijo najdemo tudi v drugih lankih (3a), ko novinarji povzemajo mnenje iste kriminalistke.
152
poimenovanja, kot na primer, tuje prostitutke (1f), vzhodnjakinje, artistke z vzhoda (2f), dekleta iz drav vzhodne Evrope, June Amerike in Balkana (9a). enske so reducirane na nacionalno pripadnost s poimenovanji, kot so kitajske prostitutke (2d), tri Srbkinje, Moldavka in devet Romunk oziroma tako imenovana Ceausescova dekleta (1b), visokorasle rnke iz Nigerije ali Gane, veliko je tudi Albank, Ukrajink, Rusinj, Bolgark ali Romunk (1a), uvoene iz tujine, veinoma iz vzhodne Evrope in drav nekdanje Sovjetske zveze, Evropejke z vzhoda (1e), brhke ukrajinske mladenke (8a), edna dekleta z vzhoda, artistke iz vzhodne Evrope in drav bive Sovjetske zveze, preteno Ukrajine, Moldavije, Latvije, Rusije in Belorusije (6b). enske so predstavljene kolektivno in skladno z uveljavljeno besedno zvezo trgovina z belim blagom kot blago, ki ga tovorimo iz raznih drav, v primerih zgoraj preteno z vzhoda. V skrajni obliki je enska v naslovih lankov ponujena kot hrana na pladnju: Natakar, Ukrajinko prosim! (8a), Posebna ponudba kitajskih prostitutk (2d). Papa kupoval enske? (1c). enska je poblagovljena in zunaj ali znotraj telesa ne obstaja. Vse, kar ona je, je njeno telo s tem pa se trguje, se naroa, kupuje, izbira kot hrana v restavraciji: gost si je lahko postregel z dekletom (1c). Mediji poroajo o poslu (2a, 1e, 2b), o uvozu (1e), enske predstavljajo kot lastnino, na primer, ene izmed svojih deklet (9b) (poudarila mp). Dekleta, nove enske, spolne sunje se najemajo, dobavljajo, nabavljajo in uvaajo, prodajajo, kupujejo, odkupujejo (6b), pridobivajo (2a). Drugi primer novinarskega tipiziranja tujih prostitutk je navajanje njihovih imen in nacionalnosti: Rusinja Nataa, Madarka Erika in neka Nina (2b), Olga iz Odese (6b), Ela iz Romunije (7a). Stereotipne in aljive predstave so, na primer, ruska maserka (2a), kljunasta Romunka (6a). Prostitutke so loene od drugih ensk oziroma od drugih ljudi nasploh. Mi smo predstavljeni na nain, ki simbolizira dobro in s katerim je povezana venost, one nasprotno simbolizirajo slabo in neveno.6 V tovrstni ideologizaciji drubene percepcije poteka binarna delitev med in-groups in out-groups: bolj ko so negativni poimenovanja in odnos nasploh do out-groups, bolj so pripadniki teh skupin oddaljeni od nas.
KAJ PONEJO?
V naslednjih vrsticah bomo poskuali pokazati, kakna je bila med nao analizo medijska reprezentacija tega, kar da prostitutke
6 Podrobno argumentacijo glej v Van Dijk (1991).
153
ponejo. Njihovo delo je bilo na eni strani cinino predstavljeno v moralizatorskem tonu, na drugi strani je bilo bodisi polno predsodkov bodisi idealizirano v odnosu do strank. Besede delo, delovno mesto, delovati so novinarji postavljali v narekovaje in e s tem izraali podcenjujo odnos do dela, ki je predstavljeno kot manjvredno. Sporoilo je jasno: prostitucija ni moralna. Prodajanje telesa so povezovali z mnenjem, da je poloaj prostitutk prava drubena sramota (1e). Novinarji so se udili predlogu zakona, po katerem naj ne bi bilo kaznivo niti podpiranje spolne nemorale (5a) (poudarila mp). Prostitucija je nemoralna, enske, ki se z njo ukvarjajo, zato nimajo dostojanstva: Biti prostitutka vsekakor ni ugledno, prej soutja vredno stanje (6e). enske, ki delajo v javnih hiah, so predstavljene kot posebna struktura ljudi (9c). e ve, predstavljene so kot gronja normalnim dravljanom: je strana sramota za vse dravljane gledati dekleta, ki se ponujajo na cestah. e huje je v mestnih srediih, kamor se prostitutke preselijo zveer, se gole ali napol gole sprehajajo ob cesti in vabijo kliente. Grozno je razlagati otrokom, zakaj se gospe ne obleejo tudi tedaj, ko je hladno (1a). enske so predstavljene kot gronja normalnemu prebivalstvu in kot pregreha, ki s pohujanjem ogroa nedolno veino. Novinar Mladine predlaga, da bi bilo za normalno veino bolje, e bi se izognila prostorom pregrehe, kjer bi se sooila s kurbarijo, glasnim preklinjanjem v junjakih prahah, lepljivo mreo moralne korupcije, skozi katero se bodo morali en passant prebijati oloobvezni otroci, in nenazadnje skunjava, ki bo vsako nedeljo zavdala vernikom, ko se na poti k bogosluju v sto metrov oddaljeni cerkvici ne bodo mogli dovolj na iroko ogniti leglu pregrehe (6c). Tak govor deluje v funkciji potrjevanja samoreprezentacije: negativizacija prostitutk kot manjinske skupine rabi za potrjevanje lastnega poloaja. Prostitucija je, kot citira novinarka Dela, velika nevarnost za drubo, ki vodi v moralni razkroj (1g). Medijskim odgovorom na vpraanje, kaj prostitutke ponejo, je skupno to, kar smo e omenjali zgoraj popredmetenje enske. Tako beremo, da se prodajajo (6d), operirajo v (dejanski in metaforini) temi, se dajejo dol (6d), ponujajo kupljive posteljne uitke, kakrnih se doma (oitno) ni mogoe nadejati (4d), ponujajo posteljne uitke v najetem stanovanju (1d) ali v udovitem svetu bordelov (6a), ponujajo mesene uitke (2c) in ljubezenske usluge (9a). Predstavljene so kot delovna sila (1d), punce, ki prodajajo, kar imajo (zato ker nimajo drugega, zato ker so jih k temu prisilili, zato ker jim je to ve), ki se vasih za velik, e vekrat pa za majhen denar dajejo dol, nekatere v razkonih apartmajih, druge na postajnih sekretih (4d). Brhke mladenke (8a, 9d) imajo tako navado da omre-
154
ijo, zapeljejo in nagovorijo, popeljejo v svet najdrznejih sanj (8a), nespeneem z gekljivim programom krajajo noi (6b). Opisovanje dela ensk, ki delajo kot kabarejske plesalke, artistke, barske umetnice (6b) je e bolj podrobno. Brali smo, da se je bejba vrtinila z ritko v prosojnih tangicah, goli enski zadnjici sta poplesavali za vrati (6c), svetlolaska je poasi slekla svoj modrc skupaj sta pred fantom zaplesali in se pri tem poasi znebili oblail (9d). Ukrajinke in Romunke, ki so poplesavale na odrku so se le tja do jok razgalile, ampak drugae so imele izvrstne hardware, v njihov software pa se sploh nismo vtikali (6a). Lahko smo prebrali, kako se je okoli kromirane tange elegantno ovijala dolgonoga rnolaska, ki je bila obleena le v minimalne tangice spretno jih je potegnila s pravilno oblikovane zadnjice (6b). Podrobni opis je opremljen s serijo fotografij (glej slike 14).
KOLIKO JIH JE IN KOLIKO ZASLUIJO?

Vpraanji zelo zanimata mnoge novinarje in posledica manipulacije s tevilkami se kae v zamegljevanju dejanskega poloaja in teav ensk. Primerjanje cen, ugibanje o tevilu slovenskih prostitutk in tistih, ki so v Slovenijo prile iz drugih drav, bralca napeljujeta, da o prostituciji razmilja skozi tevilke. Posameznica ni pomembna in polje za reprodukcijo stereotipov je na steaj odprto. Dnevnik navaja, da je v Sloveniji priblino 3000 prostitutk po ocenah policije bi med prostitutke lahko priteli tudi priblino 300 tujk (2f). Po mnenju policije, ki ga navaja Delo, je pri nas 1400 domaih in 500 tujih prostitutk (1f): tej oceni sledi posploena trditev, da se domae prostitutke s tem ukvarjajo prostovoljno in samostojno, 300 ensk s tujim dravljanstvom opravlja razline plese, artistine in podobne poklice, 200 tujk pa je brez urejenega statusa. Druga novinarka v istem asniku v lanku, ki je bil objavljen v isti tevilki, navaja, da je v Sloveniji tri tiso mobiprostitutk (1g). Nadaljuje, da natannega tevila tujih prostitutk ne poznamo, e pa sklepamo po prijavljenem tevilu barskih plesalk, bi jih lahko bilo od tiso do tri tiso letno. Novinar v Jani pie o straljivih tevilkah (4b), njegov sogovornik v intervjuju pa oceni tevilo naih
14
fotografija: Denis Sarki
155
prostitutk na 1500. Drugi sogovornik novinarke Jane pa pravi, da je mobitelskih prostitutk okoli dva tiso (4c). V Veeru piejo, da je bilo leta 1996 evidentiranih sto prostitutk, vendar je temno polje po nekaterih podatkih v Sloveniji zelo veliko (po nekaterih ocenah 1800) (9e) (poudarila mp). Naslednja manipulacija s tevilkami se nanaa na ugotavljanje, koliko denarja prostitutke zasluijo in koliko ga prostitucija nasploh prinaa. Vsaka stranka naj bi za uro plaala 12 tiso tolarjev (2a), po drugih podatkih naj bi za pol ure plaala 12 tiso tolarjev, za eno uro 20 tiso, za ves dan 30 tiso tolarjev (8a), po drugih virih naj bi enske od mokih zahtevale za pol ure deset, za uro dvajset tiso tolarjev (2b). Prebrali smo tudi, da je cena posamezne storitve 25.000 tolarjev in da so vikend paketi draji (150.000 tolarjev) (1f). Razlini zneski, kot jih navajajo novinarji, so v funkciji preusmerjanja pozornosti bralca; razpravljanje o postavkah, cenah, tevilkah, zaslukih itd. spodbuja raunanje, bralci o drugem ne razmiljajo ve. tevilke spodbujajo razmiljanje, ki se vse bolj oddaljuje od problema, in postanejo glavno in seveda zelo nezadostno vodilo razmiljanja.
SEZNAM ANALIZIRANIH LANKOV

1 Delo januar 2002, Tone Hoevar. e) ienje hleva prostitucije, 28. januar 2002, str. 6, Peter Potonik. f) Papa kupoval enske?, 16. februar 2002, Olga Cvetek. g) Ukrajinka za drobi, 15. marec 2002, k.d. h) Prostitucija ni ve nemoralna, 20. oktober 2001, str. 24, Barbara Kramar. i) Prostitutke kot podjetnice, 8. december 2001, Helena Kocmur. j) Da zvodnik ne bi bil lastnik ensk, 8. december 2001, str. 3, Milena Zupani. k) Siva ekonomija belega blaga, 12. december 2001, Helena Kocmur. 2 Dnevnik a) Prostitucija, ne samo masaa, 23. maj 2001, Mojca Furlan-Rus. b) Bile so mlade in lepe, 13. oktober 2001, Mojca Furlan-Rus. c) Dobro organizirani trgovci, 26. oktober 2001, Marjeta Smolnikar. d) tudentski boni za seks, 7. november 2001, brez avtorja. e) Prostitucija gospodarska dejavnost kot vse druge, 3. december 2001, brez avtorja. f) Prostitucija legalna obrt?, 8. december 2001, Mojca Loreni, Borut Mehle. d) Kresnike morajo s plonikov, 7.
INKRIMINACIJSKO
DEKRIMINALIZACIJI
Mediji so najbolj obirno poroali o dekriminalizaciji prostitucije decembra 2001, ko je skupina poslancev in poslank na dravni zbor naslovila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrkih zoper javni red in mir. Novinarji so pogosto izraali posmehljiv odnos do zakonskega predloga oziroma neposredno do prostitutk: v lanku z naslovom Kupleraj, d. o. o. (4d), objavljenem v Jani, so razprave v dravnem zboru oznaili za lovetvo majhen, za Slovence pa velik korak. Predstavniki in peica predstavnic ljudstva na ubievi so se skuali dogovoriti o tem, da bi kupljiva dekleta prekvalificirali v seksualne delavke s pravicami in dolnostmi, ki gredo samostojnim podjetnicam, in e s katero ez (4d). Novinarka v uvodniku, za katerega je kot formo novinarskega sporoanja znailna redefinicija dogajanja, ki s povzemanjem, selekcioniranjem in osredotoanjem pozornosti na izbrane segmente odseva ideoloko oblikovana mnenja kot del avtorjevega kognitivnega
156
3 Glamour b) Legalizacija prostitucije, Ne, hvala ali da, prosim?, april 2001, str. 59 64, Damjana Bakari. 4 Jana a) Tisoletja spolnosti za denar, 17. julij 2001, str. 3839, brez avtorja. d) Prostitukam ne lezem v postelje, 4. september 2001, str. 11, Ale ak. e) Prostitutke da, bordeli ne!, 8. december 2001, str. 8, 9, ana Kapetanovi. f) Kupleraj, d.o.o., 11. december 2001, str. 3, Maja Lupa. 5 Mag a) Kurbe bodo podjetnice, 12. december 2001, str. 9, Igor Krinar. b) Candra, s. p. , 24. december 2001, str. 8, brez avtorja. c) Komunalna Anka, 24. december 2001, str. 94, Bogo Sajovic. 6 Mladina a) Kurbarija, 2. april 2001, str. 4448, Bla Ogorevc. b) edna dekleta z vzhoda, 3. september 2001, str. 1822, Max Modic. c) Ku, ku, gole bejbe, 22. oktober 2001, str. 6465, Max Modic. d) Mobi prostitutke, 29. oktober 2001, str. 4849, Ana Jud. e) Zamenjam dravo za vrek piva, 10. december 2001, str. 18, Bernard Nemah. f) Najstareja obrt v parlamentu, 17. december 2001, str. 24, 25, Sebastijan Ozmec. g) Zdravilna legalizacija, 14. januar 2002, str. 25, Mio Mrkai.
zaznavanja dogajanja (Van Dijk 1991, 135), reducira prostitucijo na predmet posmehovanja. Profitirali bomo prav vsi. Doverajnje kurbice bodo postale spolne obrtnice, kar se slii mnogo lepe, drava pa bo od svojih varovank pobirala tudi davke, po brkone beneficirani delovni dobi pa jim zagotovila dostojen penzionek (4d). Selektivno povzemanje, ki je pomembna znailnost uvodnikov, pua malo prostora za druge interpretacije, za drugano razumevanje opisanega dogajanja: dominantno branje taknih vsebin ostaja znotraj okvirov reda (Van Dijk 1991, 136). Posmehljivi odnos do predloga zakona se v medijih pokae kot posmehljiv odnos do ensk in do njihovega morebitnega poklicnega statusa. Nekatere se bodo informirale, registrirale in terapirale, se javno razkrile z imenom in priimkom, ustanovile svoj d. o. o., izdajale raune, vodile knjigovodstvo in, to e posebej, plaevale davke od doslej neobdavenega dobika!? No ja, vsaj v arest pa jim po novem ne bo treba (4d). Tudi za lanek z naslovom Kurbe bodo podjetnice (5a), objavljen v Magu, je znailno ustvarjanje vtisa napetosti, ki je v funkciji dramatiziranja dogodka: Prihodnje dni bo dravnem zboru e ivahno, saj se bodo poslanci razlinih strank pogovarjali o prostitutkah in najstareji obrti na svetu (5a). Predlog zakona je oznaen za dejanje, zaradi katerega se bodoim podjetnicam ni treba bati za izgubo delovnih mest (5a). Kot razlog, zakaj naj bi zakon sprejeli, pa novinar navaja domnevo, da so pri nekem nekdanjem ministru nali tevilko mobilnega telefona ene od prodajalk ljubezni. Podpis pod fotografijo razgaljene enske (glej sliko 5) se glasi: Dama, ki bo zadovoljila najve strank, bo morda nekega dne podjetnica leta (5a). Tudi glosa iz revije Mag Komunalna Anka (5c) je v funkciji tistega, kar je znailno za uvodnike: bralcu ponuja interpretativni okvir, znotraj katerega postane osmiljanje dogodka edino mogoe. Anka je bila rnogorka. Tega ni tajila. In tudi svojega poklica se ni sramovala. V jugoslovenini ga je bila sposobna vreee zagovarjali pozno v no. In ker je bila kurpulentna, torej dinarski tip enske tako kot Jovanka Broz, se mi danes zdi, kot da bi bili v njej idejno in fizino zdrueni Roman Jakli in Aleksander Merlo (iz LDS) ter Danica Simi (iz ZLSD), ki prav zdaj kliejo na kriarsko vojno za uzakonjenje prostitucije v Sloveniji (5c). In kaj bi komunalna Anka,
157
kot novinar poimenuje prostitutko, storila? Utemeljeno lahko sumim, da bi kljub naelni naklonjenosti na tak zakon spustila ploho balkanskih zaklinjalnih obrazcev (5c). Po Moniku bi citate lahko oznaili za neposredne preprievalne postopke: tiste, ki z izrecnostjo, celo prostodunostjo pritegnejo pozornost. Ni treba biti posebej izurjen, da v zadevi prepoznamo propagando. A tudi popolnoma naivni ne smemo biti: ta propaganda resda ni prikrita, a tudi ni isto neposredna (Monik 2001, 11). V rubriki Eksplozivno (5b) se revija Mag posmehuje zagovornikom dekriminalizacije: stavek Roman Jakli meni, da bi Slovenija lahko izkoristila gospodarski potencial svojih prostitutk je objavljen pod naslovom Candra, s. p.. Nain, kako novinarji reprezentirajo nekatere drubene akterje, je del ire strukture vrednot: nekaterim skupinam se pripisujejo pozitivne, drugim negativne lastnosti in vrednotne sodbe konstituirajo koherentni sistem socialne reprezentacije. Tak sistem deluje po principu hierarhino organiziranih norm in vrednot, ki definirajo skupino in njene lane. Med lanki, v katerih so novinarji poroali o poskusih dekriminalizacije prostitucije, nismo nali taknega, v katerem bi se novinar osredotoil na temo v smislu kritine analize, kaj pomenijo poskusi spremembe zakonodaje. O teh poskusih so v medijih govorili predstavniki vladnih struktur; ensk, ki se ukvarjajo s prostitucijo in ki bi jih morebitne spremembe najbolj zadevale, za mnenje veinoma niso vpraali. Zanimivo je, da se veini novinarjev tema sama po sebi ni zdela vredna dovolj velike pozornosti, saj so v lankih, v katerih so dekriminalizacijo omenjali, praviloma pisali e vse drugo, kar je mogoe povezati s prostitucijo. Najbolj pogosto so pekulirali o tevilu prostitutk, jih razvrali v skupine, kot smo jih omenili zgoraj, navajali so razne cene in setevali, kolikne vsote denarja prinaa prostitucija v Sloveniji, poroali so o uspehih policije, kar pri govoru o dekriminalizaciji prostitucije spodbuja razmiljanje ravno o nasprotnem: njeni inkriminaciji. tevilo medijskih lankov se je takrat, ko je bil podan predlog omenjenega zakona, povealo, nain pisanja pa je ostal skoraj nespremenjen: vrstile so se razne pekulacije o prostituciji in mnoile
7 Ona a) V postelji s profesionalko, Ona, 18. september, str. 23, Artur tern. 8 Slovenske novice a) Natakar, Ukrajinko prosim!, 9. maj 2001, str. 4, Botjan Celec. 9 Veer a) Dekleta silil v prostitucijo, 10. april 2001, str. 48, sta. c) Dekletom je iskal stranke, 4. julij 2001, str. 11, . k. d) Ali bo Slovenija kdaj uzakonila poklic prostitutke, 9. julij 2001, str. 4, brez avtorja. e) Zapeljivi striptizeti odnesli e blagajno, 4. avgust 2001, str. 32, .k. f) Znova o dekriminalizaciji prostitucije, 7. december 2001, d.r. g) Prostitutke v Sloveniji povsem brez zaite, 8. december 2001, d.r.
158
LITERATURA
Bourdieu, P. 1999. Language and Symbolic Power. The Discourse Reader, ur. A. Jaworski in N. Coupland, 502514. New York: Routledge. Butler, J. 1990. Gender Troubbles: Feminism and the Subversion of Identity. Citirano v M. ONeill Prostitution & Feminism, Towards a Politics of Feeling. (Cambridge: Polity Press, 2001), 144. Denzin K. N. in Y. S. Lincoln, ur. 2000. Handbook of Qualitative Research. London: Sage Publications. Ducrot, O. 1996. Slovenian Lectures; Argumentative Semantics. Ljubljana: ISH Intitut za humanistine tudije. Erjavec, K., S. Bai-Hrvatin, B. Kelbl. 2000. Mi o Romih. Diskriminatorski diskurz v medijih v Sloveniji. Ljubljana: Open Society Institute. Fairclough, N. 1999. Linguistic and Intertextual Analysis within Discourse Analysis. The Discourse Reader, ur. A. Jaworski in N. Coupland, 183211. New York: Routledge. Fiske, J. 1997. Understanding Popular Culture. New York: Routledge.
stereotipne predstave o enskah. Predlog zakona je izzvenel kot nepomembno dejstvo, ki so ga novinarji pograbili za izgovor, da so o prostituciji kaj napisali. In pokazalo se je, da je to kaj vse prej kot konstruktivno lotevanje teme. Informacije, ki neposredno zadevajo predlog zakona in ki so jih novinarji sicer navajali, na primer, da prostitucija ne bi bila ve obravnavana kot prekrek, da bi zakon zaitil rtve zlorab, so se zgubile v poplavi negativnih reprezentacij. Odziv medijev tudi kae, kako se v naem politinem prostoru urejajo pravice ljudi, piejo zakoni Zagovornitvo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, je navidezno. Z njihovimi pravimi teavami se ne ukvarjajo dosti, kaj ele, da bi jih kdo povabil k pisanju zakonodaje in jim podelil enakopraven glas (Leskoek 2002).
SKLEP
V besedilu smo poskuali pokazati, kako mediji z reprodukcijo lastnosti in vlog, ki jih pripisujejo enskam, ki se ukvarjajo s prostitucijo, oblikujejo in vzdrujejo obstojee reprezentacije. Prostitucija se tudi po medijij e vedno vzpostavlja kot moralno sporna dejavnost ensk, tistih domaih in tujih prodajalk ljubezni, ki da jih v to vodi izkljuno elja po zasluku. Mediji v vzpostavljanju drubene konstrukcije realnosti reproducirajo dominantne diskurzivne formacije; tisto, o emer se izrekajo, postavljajo v vlogo resninosti, dejanskosti, in to, kako se izrekajo, kot nedvomno in povsem legitimno. Poskuali smo torej pokazati na principe naturalizacije tistega, kar so o prostituciji sporoali slovenski tiskani mediji. Pokazalo se je, da je analiza nujna, tekste, kot pravi Fairclough, moramo razumeti kot pomemben dokazni vir za doloanje struktur, odnosov in procesov. Teksti so barometri procesov, so dokaz za obstojee drubene prakse in mehanizem, s katerim se vzpostavljata kontrola in dominacija (Fairclough 1999, 204). Ali, kot bi rekel Bourdieu (1999, 503), teksti niso samo nekaj, kar je proizvedeno za to, da bo razumljeno in sprejeto; so tudi znaki moi, ustvarjeni za to, da bodo spotovani. Kritinega razmisleka pa niso vredni samo naini pisanja o prostituciji, ki smo jih prikazali in s katerimi mediji reproducirajo stereotipne predstave in irijo nestrpnost, ampak tudi dejstvo, da v asu nae analize nismo videli alternativnih nainov poroanja. Med gradivom, ki smo ga zbrali, nismo nali lanka na temo prostitucije, v katerem bi novinar zavzel alternativno pozicijo in se tako upal nakazati kakno drugo pot v razmiljanju, tisto, ki bi odpirala prostor medijskega poroanja. lanki so, nasprotno, dolgoasno reproduciranje iste perspektive in problem vidimo predvsem v tem, da se ta
159
dolgoasnost ne kae samo kot tisti indic, ki nas opominja na ustaljenost in zaprtost kanalov komuniciranja, ampak predvsem kot metoda, ki e tako marginalizirane posameznice e stigmatizira. Za konec navajamo nekatere citate s spletnih strani Mladine (www.mladina.si) in Veera (www.vecer.si). To so odzivi bralcev na nekatere objavljene lanke.
Hall, S. 1997. Representation: Cultural Representations and Signifying Practices. London: Sage Publications. Lazarsfeld, P. F. in R. K. Merton. 1999. Mnoino sporoanje, popularni okus in organizirano drubeno delovanje. Komunikoloka hrestomatija 2: Razvoj empirine komunikologije v zda, ur. S. Splichal, 2341. Ljubljana: Fakulteta za drubene vede. Leeuwen, van T. 1993. Genre and Field in Critical Discourse Analysis. Discourse and Society, 4/2:1993225. Leskoek, V. 2002. Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije. Medijska prea, 1718. Ljubljana: Mirovni intitut. Monik, R. 2001. Posredna propaganda. Preprievalni postopki v lankih v Delu. Medijska prea, t. 12:1112. Ljubljana: Mirovni intitut. ONeill, M. 2001. Prostitution & Feminism, Towards a Politics of Feeling. Cambridge: Polity Press. Van Dijk, T. A. 1991. Racism and the Press. London: Routledge. 1997. The Study of Discourse. Discourse as Structure and Process, ur. T. A. Van Dijk, 135. London: Sage Publications.
(WWW.MLADINA.SI)
Po moje bodo imele status sp-jevk ali pa se bodo zdruile v podjetje Pridemo tudi na dom, d. n. o., kjer garantirajo z vsem svojim premoenjem. Kot take pravne osebe se bodo lahko oglaale tudi po medijih ha, ha, ha, v najbolj udarnem asu Neznanec Ne, ne nism brez srca, sej jst teh bab iz vzhoda ne bi samo kavsu, ampak tud mel kako razmerje z njimi. Drugae pa pot pod noge v Moldavijo in Ukrajino, kjer akajo zelo zrihtane babe na moke z veliko denarja, ki bi imeli long term relationship z njimi in jih odpeljali v razvite drave. Slo-pimp Prosil bi, da lastnike nonih klubov in artistke imenujete s pravimi imeni: zvodniki in kurbe Neznanec Mene definitivno bi spolno osvobodilo, e bi bila prostitucija legalizirana. Jihad! Master fucker master Eh, lanek bi znal biti korekten! Je pa res, da je predstavljena le ena plat te kurbirske zgodbe. e so potrebne pa pohlepne, pa naj se prodajajo, klinac! ivimo v demokraciji (hm, Tito, vrati se!). Pionir
(WWW. VECER.SI)
Nikar ne mislite, da je kurbi kaj al, e jo prodajajo okoli! Zanjo je vano le, da im prej zane sluiti denar! Nat Danes ni mogoe nekoga prodati, e ta tega ne eli, e najmanj pa prostitutko. Ta namre prihaja v stik s strankami povsem sama in e bi bila res prodana in zasnjena, bi lahko prvemu klientu pojasnila, kaj se dogaja, in ta bi obvestil policijo. Slovenc
160
tudije
studies
161
VZLET IN P ADEC SOKOLA

(Geneza in delovanje politine stranke Slovenska nacionalna desnica)
1. ZAKAJ TA TEKST?
Politine stranke, kakrne poznamo danes, so nastale v 19. stoletju, in sicer v asu oblikovanja nacionalnih drav, krize legitimitete starih reimov, prenaanja oblasti na parlamente, uveljavljanja in irjenja volilne pravice, drugih velikih drubeno-ekonomskih sprememb in industrijskih revolucij. Drube 19. stoletja so bile mono razcepljene in politine stranke so sprva zastopale povsem nasprotne interese med seboj mono loenih drubenih skupin. Pozneje so se zmanjale razlike med drubenimi skupinami kot tudi med politinimi strankami. To je bila posledica drubeno-ekonomskih in politinih sprememb, med katere sodi tudi konsolidacija demokratinih politinih sistemov s splono volilno pravico. Torej so imele v politini sferi pomembno vlogo poenotenja pri oblikovanih nacionalnih dravah prav politine stranke. Res pa je, da so se dolgorono uveljavile tiste stranke, ki se niso vezale le na interese ene drubene skupine proti vsem drugim, ampak so poskuale im bolje predstavljati volivce kot celoto, to so catchall-parties oziroma sodobne politine stranke. Stranke so jedro moderne politike in z njimi se izkazujeta politini pluralizem in moderna politina demokracija.1 Stranke se same, ali pa to namesto njih pone politina javnost, uvrajo bodisi na levi bodisi na desni pol politinega spektra in ravno ta je kljuen za moje prouevanje. V Leksikonu politike2 sodijo na desnico politine stranke, ki imajo v nekaterih parlamentih sedee na desni strani gledano od predsednika. Desnica je tudi sinonim za politino in idejno usmerjenost s preteno konservativno vsebino. Stranke so tradicionalistine, dajejo prednost kapitalu pred delom V stabilnih demokracijah sodijo na desno konservativne, nacionalistine in tradicionalistine stranke, torej tiste, ki se nazorsko skoraj vedno tesno povezujejo z verskimi ustanovami. V teh demo1 2 Ve o tem v Kropivnik, 1996. Glej Sruk, 1995: 63, 64.
A SIDEBAR
kracijah lahko govorimo o zmerni desnici, o desnem centru in o skrajni desnici. V novih demokracijah pa je stvar bolj zapletena, saj desniarjev v raznih dravah ne moremo metati v isti ko. Priujoi tekst je rezultat dolgotrajnega podrobnega prouevanja slovenske politine stranke Slovenska nacionalna desnica (SND), od njenega nastanka leta 1993, vstopa v politino areno, njenega delovanja, ki je bilo najbolj intenzivno nadaljnja tri leta, pa vse do danes, ko se zdi, da je povsem izginila s slovenskega politinega prizoria, eprav e vedno obstaja. Zamenjala je ime in prvega loveka. Slovensko nacionalno desnico je nadomestila Stranka slovenskega naroda in Saa Lapa Rudi Lesjak. O stranki sicer e nekaj asa nismo sliali niti ni sodelovala na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2000 in je trenutno za slovenski politini prostor kot tudi za civilno drubo povsem irelevantna, vendar to ne zmanja pomena njenega obstoja in delovanja v preteklosti. Zato je nanjo e vedno pomembno opozoriti. Prav tako danes ni utiti ve taknega navduenja kakor v zaetku leta 1993, ko so tudi mediji zavzeto spremljali prebujanje na slovenski desnici. Zdaj se zdi, kakor da je vse potisnjeno na stranski tir in aka. Mnenja o tem so zelo razlina. Mnogi mislijo, da as za desnico v Sloveniji ele prihaja, veliko pa je tudi takih, ki se jim zdi nesmiselno razmiljati o tem, ker da je to le potrata asa. Vendar stvar na zaetku e zdale ni bila tako nedolna, kakor se morda zdi na prvi pogled. Tu mislim predvsem na rekreacijsko-portno drutvo Slovenski sokol, ki ga je ustanovila stranka SND in ki je prva in edina paravojaka3 organizacija pri nas.
3 Paravojako je miljeno v smislu posebne organizacije, ki je vojaka in je ni ustanovila drava oziroma ne sodi v njeno pristojnost. Ustanovila jo je politina stranka, kar je do zdaj edinstven pojav v noveji zgodovini Slovenije. Sem bi sodil tudi poskus uvajanja Gerlanevih trojk. Matja Gerlanc je predsednik politine organizacije Nacional socialne zveze Slovenije iz Velenja. Govorimo o uniformiranih paravojakih enotah, ki so hotele opraviti z Neslovenci. Ko politine stranke zanejo ustanavljati paravojake enote oziroma privatne vojske (Rizman, 1998: 256), napoi po Juanu Linzu odloilen trenutek za demokracijo (glej Rizman, ibidem).
MAJA
OLUP
Avtorica prispevka je vesela mama, diplomirana politologinja, lanica Skupine za spremljanje nestrpnosti na Mirovnem intitutu, ureja revijo za upokojence Vzajemna in tudi kaj napie. The author is a happy mum, a graduate in political science and a member of the Intolerance Monitor at the Peace Institute in Ljubljana. She is the editor of Vzajemna review for pensioners. e: maja.olup@siol.net
This essay is a result of a long and detailed study of the political party Slovenska nacionalna desnica (SND) (Slovenian National Right). We have been monitoring its operation since 1993, the year of its emergence, its entry into the political arena and the period of the next three years characterized by its most intensive activities, until today when the party seems to have disappeared entirely from the Slovene political scene, even though it still exists. One of SNDs moves was the establishment of the recreational and sports society Slovenski sokol (Slovene Falcon) whose proclaimed
162
objective was to purge Slovenia of non-Slovenes or efurji (a derogatory term denoting people from ex-Yugoslavia, one that was the order of the day in the discourse of SND). An important role in the establishment of Slovenski sokol was played by the partys prominent figure Sao Lap, whose public image deviates from the conventional criteria. Another such outstanding figure is Zmago Jelini, the leader of the Slovene National Party, and some other politicians for whom foreigners in Slovenia are a thorn in the flesh. To be more precise, not foreigners in general but efurji. According to Sao Lap, Slovenski sokol was established in February 1995 by the Slovene National Right Party which registered nine such societies across Slovenia. In April 1997 these societies united to form an association which was registered under the name Zveza sokolskih drutev Slovenije (The Association of Sokol Societies of Slovenia). The programs and statutes of these societies and the association itself include a description of their mission which is to awaken national consciousness and to preserve the traditions of the ageold Slovene culture. The long-promised event that was to take place in Ptuj on March 21, 1995, where the Slovene falcons were to present their uniforms at the first public promotion of the society under the slogan Healthy Spirit in a Healthy Body, was anticipated with much interest. At a press conference on February 2nd, 1992 Sao Lap stated, among other things, that the Slovene falcons were going to promote a healthy way of life and avert young people from crime and drugs. On the other hand, their recreational activities were to include shooting at firing ranges. In addition, they planned to protect their members during preelection campaigns side by side with the police.
Pomembno vlogo pri ustanovitvi Slovenskega sokola je odigral strankarski prvak SND Sao Lap, ki s svojo pojavnostjo odstopa od ustaljenih meril konvencionalnega politika. Poleg Lapa bi tu lahko omenili najbolj izstopajoi fenomen Zmaga Jelinia, predsednika Slovenske nacionalne stranke. Sem bi uvrstili e Marijana Poljaka, predsednika Nacionalne stranke dela, Adolfa tormana na elu Republikanske stranke, Mareka Lenardia, ki vodi Komunistino partijo Slovenije, Blaa Svetka iz Naprej Slovenija in Matjaa Gerlanca, predsednika Nacional socialne zveze Slovenije. V povezavi z omenjenimi se e pogosto pojavljata imeni Danijela Malenka iz Liberalne stranke in Ludvika Klavsa. Gre torej za kompleksno skupino ljudi, katerim je skupno to, da odstopajo od ustaljenih meril konvencionalnega politika, med seboj so si zelo razlini, hkrati pa so si nekateri med njimi tako zelo podobni, e posebno, ko gre za tujce. Ne za tujce na splono, temve za efurje4. In ravno ta odnos do tujcev, do druganih je kljuen za moje prouevanje kot poskus raziskovanja desnega politinega ekstremizma v Sloveniji. Rada bi pokazala, da temelji politini ekstremizem v Sloveniji predvsem na sovratvu do tujcev. Ne do tujcev, kakrni so Nemci, Italijani, Francozi, temve predvsem do tistih, ki prihajajo iz nekdanje Jugoslavije. Razvoj od leta 1997 do danes pa kae, da se to sovratvo iri na vse prileke (begunci, pribeniki) iz krajev, ki so juno in vzhodno od Slovenije. Pojava stranke Slovenska nacionalna desnica ne morem iztrgati iz konteksta razmer, ki so stranki ustvarili prosto pot, oziroma tistih dogodkov, ki so omogoili nastanek tukajnje desnice nasploh. Pri nastanku slovenske nacionalne desnice igra pomembno vlogo Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinia5, med dogodki pa izstopa osamosvojitev Slovenije, ki je razglasila svojo dravno suverenost 25. 6. 1991. Desetdnevna vojna po osamosvojitvi se je konala brez vejih posledic za Slovenijo, vendar pa je kmalu zatem izbruhnila krvava vojna na ozemlju bive Jugoslavije in se vlekla dolga leta. Zdi se, da so bile ravno te krizne razmere plodna tla za konstituiranje raznih ekstremno desnih gibanj oziroma strank tudi v slovenskem primeru.
4 5
Beseda efur je bila vsakdanjik diskurza prouevane stranke Slovenska nacionalna desnica. Tu gre za ljudi, ki prihajajo z obmoja bive Jugoslavije. Stranka je bila ustanovljena marca 1991, vsi ustanovni lani SNS pa so bili prej lani SDSS in po preprianju nacionalisti.
163
2. TEORETINI OKVIR ZA RAZUMEVANJE NASTANKA RADIKALNE DESNICE 2.1. Kaj je desnica Politini besednjak je oznaki levica in desnica zael uporabljati nekako po francoski revoluciji, zlasti pa v 19. stoletju, in sicer predvsem zato, da bi z njima ponazarjal konfliktno vesolje politike. Izraza levica in desnica sta nastala med francosko revolucijo in sta imela v svojem izvirnem pomenu enoznano vrednostno konotacijo, kar se je nekako zaelo z verskim izraanjem, kjer so dobri posajeni na desnico, zli pa na levico Oeta (Bobbio, 6/1995: 69). Izraz desnica je bil praviloma miljen pozitivno, izraz levica negativno, vse pa je izviralo iz svetopisemske prostorske metafore (Bobbio, ibidem). To je bilo, e preden je par desnica in levica postal metafora v politinem besednjaku, kjer se vrednostni pomeni seveda lahko poljubno spreminjajo. Razlikovanje med desnico in levico je skrajno teavno. Oba izraza sta e danes polna ustvenega naboja, po drugi strani pa sta obe etiketi postali prazno pretvarjanje. Sprio zapletenosti in novosti problemov, s katerimi se morajo spopadati sodobna politina gibanja, desniarji in leviarji pogostokrat govorijo bolj ali manj iste rei, sestavljajo za rabo in porabo svojih volivcev enake programe in si zastavljajo enake neposredne cilje (Bobbio, 6/1995: 46). Vse to kae na to, da ni ve tistih velikih razlik. Levica in desnica tudi nista besedi, ki bi za vedno oznaevali vsebine, saj se te spreminjajo glede na prostor in as. eprav je teko opredeliti temeljne vrednote desnice oziroma levice, na splono velja, da so nekakne temeljne vrednote desnice delo, dom, druina, vera6, tradicija, privatna lastnina, trg, red Duo desnice je mo sintetino zapisati z geslom: Ni ni zunaj tradicije in proti njej, vse je v tradiciji in z njo (Bobbio, 6/1995: 74). Mnogi leviarski politiki poskuajo prikazati desnico kot nekaj slabega, nazadnjakega, marsikdaj povezano celo s pojmi faizma ali nacizma, vendar zgodilo se je, da desnica ni ve v stanju, da bi se morala sramovati. Oklicati se za desniarja je bilo po osvoboditvi dejanje poguma ali celo kar nesramnosti. Dandanes bi skorajda dejali, da je deja6 Nekateri so celo tako ostri, da pri tem trdijo, da je vera na desni, ateizem pa na levi (Bobbio, 6/1995: 70). Hkrati je treba razlikovati med reakcionarno desnico, ki je verska, med pogansko desnico, ki uporablja vero, da bi si z njo pridobila prednosti (nova desnica zadnjih desetletij je neverujoa) in zmerno desnico, katere pogled na politiko je laien. Za primer Bobbio navaja Vilfreda Pareta, ki ga je naklonjenost zgodovinski desnici v zadnjih letih njegovega ivljenja pripeljala vse do praga faizma in ki so ga zaradi posmeha verskim preprianjem vseh vrst primerjali z Voltairom (Bobbio, 6/1995: 71). Hkrati se ne da pripisovati neverujoega, ateistinega pogleda na ivljenje in drubo celotni levici.
The uniforms designated for the partys members were controversial (according to Slovenske novice of February 25 th, 1995, the uniforms were imported from the US), in particular the notorious abbreviation of the name SS. Sao Lap refused to show these uniforms before the public presentation of the party. The media began to circulate the logo of Slovenski sokoli which was reportedly sent in by a dissident within the party. Laps opinion was that this was another of Jelinis trick. The logo was strongly reminiscent of the Third Reich logo, so the party protested at the discrediting of their athletic society Slovenski sokol which the media associated with Nazi symbols. The events were following one another and enraging the public who was waiting for the public promotion at which Slovene youths were to pledge their obedience to their leader. Sao Lap pacified the public at the press conference saying that as long as he was the leader of the party the members of Slovenski sokol would be under control and fears of them were completely unnecessary. On March 26th the spectacle finally took place. The initially planned location, the Ptuj castle, was abandoned and the event took place at the handball court of the Ptuj stadium. The event did not attract a large audience. There were thirteen unformed sokoli (30 were announced), whose uniforms, according to the accounts of those present, were of different colors, the reason supposedly being that the uniforms had been washed with different washing powders as one member in civilian clothes explained. They wore clumsy track boots unsuitable for gymnastics which the audience expected to see. On their heads they wore Basque caps with the SS logo. But their sun glasses definitely attracted the most attention. Sao Laps comment was that hole in the ozone was dangerous. If the boys stand in
164
the sun for a long time, their irises will be jeopardized. Sao Lap and Anton Vidmar, whom the members called leader, addressed around twenty members or supporters of the party, as well as journalists, who were more numerous than the sokoli. The event, like all such public manifestations, included a choir and a trumpet band, which unfortunately did not know the war song requested by the falcons. Anton Vidmar said that the dreams of the boys at the barricades were becoming realized and pointed out that people were witnessing the new and unstoppable renaissance of the Slovene nation since nothing could stop us, because behind us is Slovenia, before us is Slovenia. The participants then unfolded the blue and white flag with the societys logo printed against white background. Anton Vidmar stressed that the falcons were going to fight against efurji, since according to his opinion Slovene youths were too efurized. They excessively indulge in night life, so we will try to return them to the nature. This society was the first and sole pseudo-military organization in Slovenia. However, its history was limited to the first public self-promotion that proved to be a failure and two events called falcons night of which the second one ended in a brawl and a few black eyes. The party mobilised its followers by constructing hate targeted not towards foreigners in general, but primarily towards those who came to Slovenia from former Yugoslavia. Maja Olup is thus presenting the context, within which the party managed to established itself, and at the same time analysing the broader context of development of radical right in Europe in the nineties.
nje poguma, e se kdo oklie za leviarja. Levici oporekajo in oporeka tudi sama sebi. Levemu valu je sledil desni val. e pred desetimi leti so levico ocenjevali kot pozitivno in desnico kot negativno: danes je prav narobe. Vrednostni pomen izrazov se je spremenil. Vendar izraza, e odmislimo ta spremenljiva vrednotenja, e naprej opisujeta sorazmerno stabilne pare stvarnosti (Gli estremi nemici/Skrajni sovraniki, v La Repubblica, 6.3.1994, po Bobbiu, 6/1995: 24). Med levico in desnico je nekaken vmesni prostor, imenovan (politina) sredina, ki postaja v dananji rabi vedno bolj popularen, kot da bi obstajal nekaken strah pred orto klasifikacijo in skrajnostmi.
2.1.1. Ekstremna, radikalna, nova, ultra , desnica Radikalna desnica v bistvu radikalno desne politike je pojem Drugega. Radikalna desnica razume besedo Drugi v povezavi z besedno zvezo Mi proti Njim, gre za boj Nas proti Njim. V tej povezavi so vsi Drugi in drugani Sovraniki7 (glej Ramet, 1999: 4). Za faistina gibanja, ki so specifina oblika radikalno desne politike in hkrati njen vrh, je znailno tudi to, da upraviujejo nasilje. Nasilje nad sovranikom se izraa s fizinim napadom, umorom, izgonom ali genocidom in ga seveda upraviujejo. Kot je radikalno desna politika lahko razumljena kot posebno uloveenje organizirane netolerance, tako mora biti faizem razumljen kot vrh radikalno desne politike, nacizem pa kot vrh faizma (Ramet, 1999: 6). Radikalno desnico najbolje doloajo tele politine sestavine: nestrpnost, protidemokratina stalia, sovratvo do univerzalnega razuma in poudarjanje tradicionalnih vrednot, ki jih lahko sama skonstruira. V prejnjem reimu je bila radikalna desnica pojmovana kot nekaj izven vsakdanjega politinega diskurza, zato je pri mnogih uivala status prepovedanega sadea (Rizman, 1998: 249), tako pri nas kot v drugih bivih komunistinih dravah. Zato ni ni udnega, da so bili po padcu komunizma nad politiko radikalne desnice mnogi navdueni. Takrat je radikalna desnica doloila nove tare sovranike ljudstva, saj razrednega sovranika ni bilo ve. In tako je napadla priseljence, manjine, liberalno usmerjene intelektualce pa bive komuniste8 Nova desnica je nastala v sedemdesetih letih v visoko in srednje razvitih meanskih demokracijah. Njene znailnosti so predvsem avtoritarnost, rigidna konservativnost, bolj ali manj skrajni ovini7 8 Drugi pri stranki Slovenska nacionalna desnica so tujci, pa ne tujci na splono, temve skoraj izkljuno efurji. Glej Rizman, 1998: 249.
165
zem, faistoidnost Sam izraz so ustvarili po zgledu termina nova levica in pomeni desniarske skupine zunaj strank, ki veljajo v parlamentih za meanskodesniarske. Novi desniar se od obiajnega desniarja razlikuje le po tem, da ni vkljuen v obiajno organizirano stranko in zato tudi ni podrejen formalni disciplini stranke in njenim statutarnim pravilom, temve iracionalni avtoriteti in kultu osebnosti voditeljev novodesniarske grupacije, ki ji pripada. Veina novih desniarjev iz sedemdesetih let je kaj kmalu nala pot v obstojee velike in vplivne stranke, drugi pa so se vlanili v razne ekstremistine stranice.9 Pojem radikalne desnice se pogosto uporablja v povezavi s sinonimoma ultra oziroma ekstremne desnice. Govorimo bodisi o levem bodisi o desnem ekstremizmu, pri drugem louje Richard Stoss tele sestavine: pretirani nacionalizem, ki vsebuje sovraen odnos do drugih drav ali ljudi; spodbijanje enakih lovekovih pravic vsem ljudem; zavraanje parlamentarno-pluralistinih sistemov, utemeljenih na vladavini veine, in etnocentristina ideologija.10 Ljudi e posebno pritegnejo avtoritarna in vojaka gibanja v asu drubeno-ekonomskih kriz, zaradi socialnega in drubenega nezadovoljstva je radikalna desnica e privlaneja. Radikalno desna politika je v svojem bistvu populistina. Skupne znailnosti desnega ekstremizma gre torej strniti v tele toke: populizem; podobni cilji napadov; iskanje zgodovinskih korenin in oseb; temeljitev na vrednotah, kakrne so druina, narod, religija, mona drava; podobnosti v irjenju ekstremizma. S sintagmo desni ekstremizem ponavadi oznaujemo sistem stali in vrednot, ki so nadgrajena s pripravljenostjo za dejanja, za aktivnost, ki presega meje politine dejavnosti (Miheljak, 1993). Miheljak pravi, da zakonodaje veine evropskih drav sankcionirajo oblike politinega delovanja, ki vzpodbuja takno ali drugano nestrpnost, zato je nenavadno, da dobivajo v medijih proste termine politiki, ki vsekakor ustrezajo gornji oznaki. Pravna drava proti ekstremni politini dejavnosti pa nima pravega oroja. (Desni) ekstremizem kot socioloki in socialno-psiholoki fenomen postane politino zanimiv, ko presee raven individualnih in sporadinih ekscesov. Menim, da smo v Sloveniji sedaj natanno na tej toki prehoda iz individualnega in sporadinega v (politino) organizirani desni ekstremizem (Miheljak, ibidem). Desni ekstremizem je pojav, s katerim so se spopadle bive socialistine drave, ko so strmoglavile enopartijski sistem, in tudi v
9 10 Glej Sruk, 1995: 216. Glej Ramet, 1999: 6.
166
Sloveniji ni bilo ni drugae. Pri razlikovanju med radikalno in zmerno desnico je bistvenega pomena razumevanje organizirane nestrpnosti. Radikalna desnica ne dopua alternativnih idej. Zgodovinsko gledano je osrednjo vlogo na desnem krilu nestrpnosti igral antisemitizem, ki ga v sedanjosti nadomea sovratvo do tujcev. Organizirana nestrpnost je naravnana k nasilju proti tujcem in zanievanju tistih, ki so preibki, da bi se s tujci tepli. Politika organizirane nestrpnosti je sovranost do druganosti (Ramet, 1999: 27), in sicer ne glede na to, ali se ta druganost kae v rasi, religiji, spolni usmerjenosti, navadah in obiajih, jeziku e ni sovranosti do drugih in druganih, potem ni politike radikalne desnice. V Vzhodni Evropi je organizirana nestrpnost prevzela razne alternativne oblike: ultranacionalisti, faisti in kriptofaisti, , 11 klerikalci, ultrakonservativci, radikalni populisti. , ,
2.2. Skupne znailnosti radikalno desnih skupin in pogoji za njihovo konstituiranje Radikalno desne skupine oziroma politine stranke imajo skupne znailnosti in skupno ideologijo: nacionalizem, rasizem, antisemitizem, nestrpnost do nekaterih etninih manjin Tem znailnostim so poznavalci v poznih osemdesetih dodali e antikomunizem12, antipluralizem, antiamerikanizem oziroma sovratvo do vsega, kar je zahodnega, antidemokratinost. V ideologiji in delovanju sodobnih evropskih desnih ekstremistinih strank so bolj ali manj vidne znailnosti, ki jih vsebujejo tako imenovane faistine stranke: antidemokratina ideologija, ki je podprta z ekstremnim nacionalizmom in imperialistinimi apetiti do drugih drav, prikrito zavraanje parlamentarizma in vestrankarske vladavine, druba je zasnovana kot harmonina in enotna skupnost vladajoih in vladanih, kar naj bi zagotovilo resnino vladavino ljudstva.13 Res pa je, da sodobne evropske desne ekstremistine stranke zavraajo vsakrno povezavo s preteklostjo (razen italijanski MSIDN14), in to je normalno, saj zakonodaje evropskih drav prepove11 12 13 14 Glej Ramet, 1999: 24. Antikomunizem ni nujno faizem. Je pa faizem nujno antikomunizem (Monik, 1995: 11). Glej Vidovi, 1992: 551. Movimento Sociale Italiano-Destra Nazionale, ki priznavajo neposredno navezanost na preteklost in dejstvo, da je stranka naslednica Mussolinijevih faistov. Almirante, karizmatini voditelj MSI:Faizem je pomembno obdobje v italijanski zgodovini (Vidovi, 1992: 551).
167
dujejo politine organizacije, ki imajo v svojih programih kakrnokoli nestrpnost (rasno, versko, nacionalno), kot tudi tiste, ki so naslednice faistinih organizacij. Politolog Juan Linz trdi, da je veliko dejavnikov, ki promovirajo, pomagajo, pospeujejo in podpirajo radikalno desno politiko. Izloil je te-le glavne faktorje za vzpostavitev razmer, v katerih nastajajo faizem in radikalno desne politine stranke: narodno izdajstvo ali ponianje, zlom dravne avtoritete, nacionalna kulturna kriza in konno zapletena meanica silovitih, neracionalnih okoliin in globoko zasidranih strukturalnih procesov. Vsi ti faktorji ustvarjajo razmere za nastanek evropske radikalne desnice. Tako Linz kot Stoss mislita, da specifina obdobja drubene, ekonomske ali politine krize ustvarjajo plodna tla za nastanek antidemokratinih elementov, recimo veliko nezadovoljstvo z razvojem demokracije, trga in splonimi spremembami v postkomunistinih dravah. Priakovanje po padcu komunizma je bilo veliko, veliko obljub pa je po letu 1989 ostalo neizpolnjenih. Veliko znianje ivljenjskega standarda, prikrajanje, revina in brezposelnost so spodbujali razvoj radikalno desnega miljenja in predsodke do domnevnih povzroiteljev krize priseljencev in tujcev. Drubeno krizo je spremljala e ekonomska kriza v Rusiji, naslednicah bive SZ in v dravah Srednje in Vzhodne Evrope med letoma 1989 in 1991.15 Stanley Payne pravi v svojem delu A History of Fascism, da je treba razlikovati med radikalno in novo desnico ali konservativnimi skupinami. Nova konservativna avtoritarna desnica je zmerneja in v nekaterih pogledih ponavadi konservativneja, kot na primer faisti in radikalna desnica, ki je skoraj tako ekstremna, kot so bili faisti (ne manjkajo nasilje, militarizem in imperializem). Paynov najveji prispevek teoretinim debatam o radikalni desnici je, da je doloil spremenljivke, ki pospeujejo ustanavljanje taknih skupin: kulturne (nacionalizem, kulturna kriza, sekularizacija), politine (nastanek nove drave, priblievanje liberalne demokracije, polarizacija politinega sistema, politino izraeni nacionalizem, zaznavanje notranjih in zunanjih nevarnosti), drubene (drubeni konflikti ene skupine bolj druge manj zastopane, nezadovoljstvo s politinim sistemom, predvsem srednjega razreda, judovska manjina), ekonomske (kriza, ki jo povzroijo nered, vojna, poraz ali tuja dominacija), mednarodni kontekst (problem dravnega ponianja, elja po vijem statusu, nerazvitost, obstoj faistinega modela).16
15 16
Glej Williams, 1999: 30 34. Glej Payne v Williams, 1999: 36.
168
2.3. Tranzicija in nastanek ruske ter vzhodno - in srednjeevropske radikalne desnice Veina drav Vzhodne in Srednje Evrope in drav bive Sovjetske zveze je relativno novih, saj so nastale po letu 1989. Po padcu komunizma so zaele vzpostavljati trno ekonomijo in takno ali drugano obliko liberalne demokracije ter so e vedno bolj ali manj na zaetku te vrste tranzicije. Leto 1989 imenujemo tudi leto revolucij: ametna revolucija na ekoslovakem, novembrska revolucija v bivi Nemki demokratini republiki, revolucija v Romuniji. Phillip Schmitter razlikuje tri stopnje demokracije: konsolidacija demokracije, padec nazaj v totalitarizme (Albanija, Slovaka, Belorusija), pojav vojakega diktatorstva ali vrnitev enopartijskega sistema (Williams, 1999: 41). To poznajo vse omenjene drave. Kulturni faktorji, politine spremembe, ekonomska tranzicija, socialne napetosti in globalizacija so prispevali k nastanku radikalne desnice v dravah tranzicije. Radikalna desnica nastopi z namenom, da zastopa antisistemske stranke (Williams, 1999: 41), in sicer zlasti v Sloveniji, Hrvaki, Makedoniji, Slovaki. Mogoe je tudi, da si radikalna desnica v teh dravah ne gradi baze na zavraanju strank kot takih, temve s kritiziranjem nekaterih lastnostih politinih strank, njihove politike in vedenja. Z izkorianjem antipartijskih ustev mnoic in predstavljanjem pozitivne podobe lastne stranke si radikalna desnica pridobiva trdna tla. Radikalna desnica je izkoristila tudi etnine oziroma nacionalistine napetosti med ehi in Slovaki, Srbi in Hrvati, Bolgari in Turki, Slovaki in Madari. 2.3.1. Nastanek radikalne desnice Po padcu komunizma med letoma 19891991 so nacionalisti, antisemiti, rasisti, ksenofobini populisti, avtoritarci tekmovali za pozornost razoaranih volivcev. Glasovi, ki so jih stranke v Vzhodni in Srednji Evropi dobile na volitvah, se gibljejo med tirimi in estnajstimi odstotki. Na primer: Hrvaka stranka desnice (Boris Kandare) 5% leta 1992, Srbska radikalna stranka (Vojislav eelj) 14% leta 1993, eki republikanci (Miroslav Sladek) 8% leta 1996; Konfederacija za neodvisnost Poljske 6% leta 1993, romunska Nacionalna zvezna stranka 8% leta 1992; Nacionalna neodvisna stranka v Estoniji (Lagle Parek) 4% leta 1992.17 Na parlamentarnih volitvah v Sloveniji leta 1992 pa je Slovenska nacionalna stranka na elu z Zmagom Jeliniem dobila 10 odstotkov glasov18, in to je bilo prvovrstno preseneenje.
17 18 Glej Le Nouvel Observateur v Williams, 1999: 45. 10, 02 odstotka glasov (Uradni list RS, 18. 12. 92, t. 60, v Stranke in strankarstvo, 1994: 182).
169
lanstvo radikalno desnih skupin je po podatkih Rametove nizko na Madarskem (od 300 do 4000 lanov), v Latviji (1600), Poljski (6002000), vendar bistveno veje na ekem (50.000 jih podpira Republikansko stranko), v Rusiji (100.000 jih podpira Liberalnodemokratsko stranko Rusije in e 20.000 druge radikalno desne skupine).19 Po navedbah Sae Lapa20 je imela preuevana stranka SND registriranih okoli dva tiso lanov. Ob ustanovitvi junija 1993 v Mariboru jih je imela 1500, privrencev e okoli tiso ve, medtem ko jih je bilo aktivnih okrog 400. Radikalno desne skupine so v dravah vzhodnega bloka obstajale e v medvojnem obdobju in v poznem komunizmu, vendar so jim prav problemi v povezavi s tranzicijo omogoili, da so se razcvetele. Ob pravem asu in v pravem okolju lahko radikalna desnica v Vzhodni in Srednji Evropi postane manj marginalizirana in bolj pomembna (irinovski v Rusiji). Od zaetka osemdesetih let si je desni radikalizem hitro pridobil privrence, posebno med mladimi ljudmi. Lep primer je Nemija. V ZRN so bili tradicionalno zaskrbljeni zaradi levega ekstremizma, ne pa zaradi desnega. Zdruitev Nemiji pa je to postavila na glavo in leta 1991 je bilo prvo povojno leto, da je bilo desnih ekstremistov (40.000) bistveno ve kot levih (26.500).21 Leta 1997 je bilo ekstremnih desniarjev 45.300, leviarjev pa 35.00022. V Nemiji je bilo leta 1993 kar 8.000 skinheadov, in sicer 4.000 desnih in prav toliko tudi levih.23 Leta 1997 pa je bilo okoli petdeset radikalno desnih skupin.24
2.4. Radikalna desnica v Sloveniji 2.4.1. Geneza radikalne desnice V asu komunistine vladavine na Slovenskem je bilo izraanje skrajno desniarskih stali skoraj nemogoe, saj je bila vsakrna druganost tako ali drugae kaznovana. Podobno je bilo tudi v drugih komunistinih dravah. Po padcu komunizma so bili ravno zato z radikalno desnico mnogi fascinirani, ko je stopila v vsakdanjo politiko postkomunistine drube (Rizman, 1998: 251). Sovratvo in politika nestrpnosti in izkljuevanja sta v devetdesetih letih tako nala nove tare, osredotoila sta se na priseljence, manjine, napredne intelektualce, bive komuniste , saj prvotnega razrednega sovranika kapitalista ni ve bilo.
19 20 21 22 23 24 Glej Ramet v Williams, 1999: 45. Podatek po elektronski poti, januar 1998. Nrnberger Nachrichten v Ramet, 1999: 68. Die Tageszeitung v Ramet, 1999: 68. Po podatkih soavtorja knjige Skinheadi, Klausa Farina (glej Ramet, 1999: 68). Glej Die Tageszeitung v Ramet, 1999: 68.
170
Politine sestavine, kot so nestrpnost, protidemokratina stalia, sovratvo do univerzalnega razuma in sklicevanje na tradicijo, najbolje opredeljujejo radikalno desnico, ki jo sooblikujejo desniarska intelegenca, katolika cerkev, desno usmerjene politine stranke in interesne skupine. Pri prouevanju radikalne desnice je treba vsekakor omeniti prvega populista Ivana Krambergerja, ki je nedvomno prispeval k postopni radikalizaciji (anti)politike in uveljavljanju radikalne desnice v drubi, in seveda demagokega populista Janeza Jano. Ivan Kramberger je govoril v jeziku najrevnejih in neizobraenih, pri katerih je imel tudi najve podpore, hkrati pa je naenjal tudi oitne ksenofobine teme (na primer begunci iz Hrvake, Bosne in Hercegovine v bistvu izkoriajo Slovence; Srbe, ki ivijo pri nas, in podpirajo Miloevia, je treba izgnati ). Krambergerju so sledili e Jana, Podobnik, Jelini, Lap, ki so prav tako izkoriali temo Neslovencev v politine namene. Dravljanstvo je ena najbolj ksenofobinih tem programa radikalne desnice. Problem je dosegel svoj vrh leta 1995, ko sta Slovenska ljudska stranka in Slovenska nacionalna stranka zahtevali referendum o odvzemu dravljanstva okoli 170.000 ljudem. Craig Nation je Jano uvrstil med predstavnike demagokega populizma, kakrni so bili Tuman na Hrvakem, Meiar na Slovakem, Berisha v Albaniji, in Lukaenko v Belorusiji.25 Zanimivo je, da je Jani uspelo pritegniti ruralni okoli kot tudi podporo katolike cerkve, ki je blizu glavnim idejam radikalne desnice26 in je nanj tudi vplivala. Za slovensko radikalno desnico je zlasti znailna hiperprodukcija konfliktov, fascinacija revnih, obuboanih ljudi kot tudi novopeenih bogataev s politiko radikalne desnice, prav gotovo pa pravi boj za to, kaj pomeni biti Slovenec. Kljub temu pa je v osemdesetih letih slovenska javnost kazala precej liberalna stalia in etnine nestrpnosti skoraj ni bilo opaziti. Po osamosvojitvi Slovenije so se stvari obrnile, deloma tudi zaradi slabanja ekonomskih razmer, zapletene tranzicije, vojn v bliini, po drugi strani pa so tudi desniarski politiki sami spretno irili sovratvo do drugih. Del javnega mnenja se je tako zael identificirati s protidemokratinimi, nestrpnimi in skrajno nacionalistinimi stalii in to so potrdili parlamentarne volitve leta 1992 in nenadni vzpon skrajno nacionalistine (v zaetku celo faistoidne) stranke Zmaga
25 26
Glej Rizman, 1998: 259. Podobnosti med radikalno in katoliko desnico so torej te-le: Odprava razrednega boja, kritika tako kapitalizma kot socializma, vloga katolike cerkve kot glavnega ohranjevalca nacionalne identitete in kulture in antikomunizem (Pelikan v Rizman, 1998: 262). Cerkev namre simpatije za svoje ideje vedno bolj ie pri desniarskih in avtoritarno politinih akterjih.
171
Jelinia Slovenske nacionalne stranke. Ta stranka je igrala predvsem na nacionalistino in ksenofobino karto, podobno kakor populistine stranke v Zahodni Evropi, na primer Le Penova stranka v Franciji, republikanci v Nemiji, pa Haiderjevi svobodnjaki v Avstriji. Jeliniev cilj je bila etnino ista Slovenija, to pa so e bolj poudarjale stranke ljudi, ki so odli iz Jelinieve SNS in ustanovili svoje; na primer stranka Saa Lapa, ki je e zaostrila ultranacionalistine in ksenofobine poteze prejnje stranke.
2.4.2. Vrednote Slovenske desnice Slovensko desnico so zdrueno oblikovale SND oziroma Slovenska nacionalna stranka Marjana Stania, Narodna stranka Slovenije, okoli katere so bili ljudje, ki se niso hoteli prikljuiti kranskim demokratom Marjan Vidmar, Dimitrij Kovai, Joef Kope, Janko Tedeko in Liberalna stranka, ki ji je takrat predsedoval Franc Golija. Te so se 16. 5. 1993 povezale v Nacionalno-socialnoliberalni blok 27. V slovenski javnosti so uspele uveljaviti temeljne desne vrednote, kot so ustvarjalnost, odgovornost in pravinost (Panter, sept. 1993, str. 8).28 V predvolilnem programu za parlamentarne volitve 1996 se je stranka Slovenska nacionalna desnica opredelila kot desna konservativna stranka, ki zagovarja tradicionalne vrednote evropske civilizacije, kakrne so: delo, dom, druina, narod in red. Za razliko od levice, ki skrbi izkljuno za svoje ljudi, desnica dela za vse Slovence (predvolilni program SND). Dejansko so temeljne vrednote, ki jim Slovenska nacionalna desnica daje najve poudarka, delo, dom, druina (podatki Saa Lapa po elektronski poti, 9. 4. 1998), ki so seveda tipine vrednote desnice. Za asopis Slovenec je Sao Lap dejal (4. 11. 1996): Bolj desne stranke od nas v Sloveniji ni. SND se zavzema za tiste vrednote, ki da so bile pri nas petdeset let prepovedane (Slovenec, ibidem). To pa so tiste tipine desne vrednote, za katere se zavzema tudi Jrg Haider, Lapov politini vzornik; in sicer: domovina, zasebna lastnina, druina, narod, red.29 Vsepovsod lahko opazimo mo-
27
28
29
Ta blok je nastal mesec dni, preden je nastala stranka Slovenska nacionalna desnica pod vodstvom Sae Lapa, in sicer z namenom, da povee razdrobljeno desnico in javno predstavi vrednote slovenske desnice ter skupno napove boj za prevzem oblasti. asopis Panter, glasilo slovenske desnice, so ustvarjali ljudje s takratne desnice. Izli sta le dve tevilki, prva aprila 1993 in druga septembra istega leta. lani in pristai strank slovenske desnice (SND, Liberalne in Narodne stranke) so objavljali politine teme, velik poudarek je bil na ustanovitvi in delovanju Nacionalnosocialno-liberalnega bloka, lotevali so se tudi politinih afer, poudarjali nacionalistine teme in parlamentarne teme Glej Slovenec, ibidem.
172
no poudarjano nacionalno komponento, saj stranka delo, dom, druino obljublja le Slovencem,30 ki so privilegirani. Anton Vidmar (vodja portnorekreativnega drutva Slovenski sokol, ki ga je ustanovila stranka Slovenska nacionalna desnica) je v bran Sokola, prve paravojake organizacije pri nas, dejal, da bo sokolsko gibanje med mladimi utrjevalo zdrav duh v zdravem telesu, slovenski nacionalni ponos, samozavest in samospotovanje (Slovenske novice, 1. 3. 1995). Delovanje Sokola naj bi temeljilo predvsem na resnici in pravici, naperjeno pa da je proti komunistinemu reimu ter podkrepljeno z veliko eljo po lustracijskem zakonu in ljubezni do lastnega naroda. Ali, kot pravi Anton Vidmar: Nacionalizem je za nas ljubezen do svojega naroda (Delo, 27. 3. 1995). Eden kljunih ljudi v stranki Ivo Verzolak, predsednik sveta stranke Slovenska nacionalna desnica in vodja poslanske skupine SND v asu, ko je ta e bila v parlamentu, nikakor ni mogel razumeti napadov javnosti in medijev, saj da se je stranka zavzemala zgolj za red, disciplino in pravno dravo. Kot pravi Sao Lap, je Slovenska nacionalna desnica edina prava desna stranka v Sloveniji, ne le po imenu, ampak tudi programu, idejah, lanih in dejanjih v aktualni politiki in ivljenju (podatek po elektronski poti, 9. 4. 1998). Desno je po njegovem vse, kar je bilo za asa komunizma strogo prepovedano (narod, zasebna lastnina, osebno politino preprianje ...). Mnogo posameznikov je iskalo stik s politinimi strankami slovenske desnice, a te so bile previdne pri izbiri svojih partnerjev. Strinjale so se, da v Nacionalno-socialno-liberalni blok sprejmejo Domovinsko narodno stranko Slovenije, medtem ko je sodelovanje v bloku zavrnila Gerlaneva Nacional socialna zveza Slovenije, kar je razumljivo glede na dejstvo, da Gerlanc skua ponoviti projekt politinega razbijanja desnice, tako kot je preko Udbe to uspelo pokojnemu g. Krambergerju in e iveemu g. Jeliniu. Prvi je v zahvalo dobil mrliki list, drugi pa udbovski dosje (Panter, sept. 1993, str. 2). Po podatkih, ki mi jih je poslal Sao Lap januarja 1998, je imela stranka SND registriranih okoli dva tiso lanov. Ob ustanovitvi junija 1993 v Mariboru jih je imela tiso petsto, privrencev e okoli tiso ve, od tega jih je bilo aktivnih okoli tiristo. Po Sloveniji je imela organiziranih trideset odborov in sedem izvoljenih svetnikov, upali so, da se bo na jesenskih lokalnih volitvah leta 1998 njihovo
30 To se jasno vidi iz intervjuja s Saom Lapom Za delo, dom, red druino in narod Antie Korljana in pa tudi nikolikokrat omenjenega pojma dravljanstva in zahteve po reviziji dravljanstva vsem tistim, ki so ga dobili po spornem 40. lenu zakona o dravljanstvu (dodelitev dravljanstva na podlagi stalnega bivalia na dan 23. 12. 90).
173
tevilo povealo. V letih 19921996 je imela stranka v parlamentu tri poslance, a je kljub temu bila brez denarne pomoi. Oitki so leteli na Zmaga Jelinia, e da dobiva denar za vseh dvanajst lanov nekdanje SNS, medtem ko je SND ostala brez sredstev, kljub temu da ima v parlamentu tri poslance, ki so od Jelinia prestopili k Lapu. Spor o nasledstvu SNS (tiste, ki je nastopila na volitvah leta 1992), torej spor med Jeliniem in Lapom, se je reeval na sodiu. Pravda zaradi denarnih sredstev, ki so jih dobivali poslanci stranke, o pravici do imena stranke, pa do uporabe simbolov , se je vlekla kar nekaj asa. Sodie je dokonno razsodilo v prid Zmagu Jeliniu. Pravnomona razsodba ljubljanskega okronega sodia se je glasila, da je SNS Zmaga Jelinia edini pravni naslednik tiste SNS, ki je nastopila na parlamentarnih volitvah leta 1992. In kako je stvar komentiral Sao Lap? Po razsojanju o zadevi na temeljnem sodiu, potem ko se je pravda nadaljevala na vijem sodiu in je bila z vrhovnega sodia zadeva vrnjena v vnovino sojenje na temeljno sodie, ki se je ponovno odloilo, da ima prav Jelini in ne mi, je vse jasno. To nas je e enkrat preprialo, v igavih rokah je nae sodstvo in koga oitno e vedno potrebujejo. Ni nam ni pomagalo, da sta resnica in pravica na nai strani ter da vse lahko dokaemo z listinami (Slovenske novice, 6. 1. 1995). Zanimivo je omeniti, da je imela slovenska desnica leta 1993 namen sestaviti programsko koalicijo z Ljudsko stranko ter se v skladu z naeli politine demokracije bojevati za prevzem oblasti, saj je hotela prevzeti oblast z drugimi, sorodnimi desnimi strankami. Ironino pa je, da je Slovenska ljudska stranka na parlamentarnih volitvah leta 1996 prila na oblast, ampak ne s katero koli stranko slovenske desnice, temve z liberalno demokracijo Slovenije, ki ni ravno povsem iz tega desnega politinega testa. To seveda ni edino vidno protislovje. SND je v medijih pogostokrat opozarjala stranke slovenske pomladi, predvsem SDSS, SKD, SLS, da naj v javnosti ne uporabljajo izrazov desnica, kajti vsaka od natetih strank se je e ni kolikokrat javno odrekla vsakrne povezave z desnico (Republika, 25. 1. 1996). Po drugi strani pa je opazno pozitivno stalie do SKD, ki ga je izrazil Sao Lap. Ko so ga vpraali, koga bi volil, e njihova stranka ne bi kandidirala, je v intervjuju odgovoril: Bolj desne stranke od nas v Sloveniji ni. Jana je leviar (avtentini socialdemokrat), tudi Zdruena lista naj bi bila e od nekdaj socialdemokratska Tako mi ostane samo e SKD; ta stranka je pod Peterletovim vodstvom v vladi res dobro delala (Slovenec, 4. 11. 1996).
174
2.4.3. Skupne znailnosti slovenske nacionalne desnice Slovenska nacionalna desnica je bila silno razdrobljena kljub povezavi v nacionalno-socialni-liberalni blok, ki pa ni imel dolge ivljenjske dobe. Ostala je brez karizmatinega voditelja kakren je bil na primer Zmago Jelini, in tako ima stranka ali gibanje manje monosti za uspeh. Bistvene skupne znailnosti so: 1. Bolj ali manj odkriti rasizem (Gantar, 1993)31, v njem bi bilo mogoe iskati korenine slovenskih nacionalistinih desniarjev. Odkriti rasizem se kae predvsem v odnosu do tujcev, efurjev, Neslovencev32, ki nimajo slovenskega dravljanstva, pa tudi do tistih, ki imajo slovensko dravljanstvo, a so neslovenskega rodu. 2. Samopovelievanje lastnega naroda, ki je v negativni povezavi z rasizmom in ljubeznijo do svojega naroda. Ta ljubezen se izraa predvsem s sovratvom do tujcev. 3. Primitivni egalitarizem 33 je mogoe razbrati iz nasprotovanja velikemu kapitalu in zavzemanju za male kapitaliste, ki ne dopua nikakrnega izstopanja ter prisega na povpreje. 4. elja ljudi, da v karizmatini osebnosti poiejo oporo in smisel za svoje ravnanje. Potreba lanstva je bila nemara toliko veja, ker je bilo razoarano nad svojim prejnjim voditeljem, Zmagom Jeliniem. 5. Programi pogosteje temeljijo na besedi proti kot na besedici za. 6. Primitivni antikomunizem34, ki se kae v odkriti mrnji do komunistinega reima, njegovemu blatenju in sovratvu do vsega, kar je s komunizmom povezano kakor koli. 7. Nacionalistine desniarje odlikuje tudi splona intelektualna revina, e ne e kar mentalno ubotvo (Gantar, 1993).
31
32
33 34
Zelo prikladna izjava (iz istega teksta): Teava rasistov je, da oboujejo tisto, esar sami nimajo. To nam je jasno pokazala e zgodovina Hitler kot ideal arijske rase. Vsi ti izrazi v uradnih tekstih stranke. Izraz e(i)furji se najvekrat pojavlja, ko je govor o portno-rekreacijskem drutvu Slovenski sokol. Po besedah Saa Lapa (podatek po elektronski poti, 9. 4. 1998) so tujci formalno vsi, ki nimajo naega dravljanstva, drugae pa so to vsi, ki se ne drijo naih zakonov, nae kulture obnaanja, navad in noejo biti neko del naroda (ibidem). Termin, ki ga je uporabil Pavel Gantar. Glej Gantar, 1993.
175
3. SLOVENSKA NACIONALNA DESNICA SAE LAPA 3.1. Kronologija dogodkov v zvezi z nastankom stranke Razcep stranke SNS in nastanek samostojne poslanske skupine - SPS Slovenske nacionalne stranke, 1. 2. 1993. Izredni kongres nezadovoljnih bivih poslancev SNS, 13. 2.1993. Kongres prave35 SNS, torej Jelinieve, marca 1993. Konstituiranje Slovenskega nacionalno-socialnega-liberalnega bloka 36, 16. 5. 1993. Prvi redni kongres Slovenske nacionalne desnice, na katerem se Samostojna poslanska skupina SPS preimenuje v stranko Slovenska nacionalna desnica, 26. 6. 1993 v Mariboru. Shod za Slovenijo, Krianke, 18. 9. 1993. Ustanovitev Slovenskega sokola SS, februar 1995. Spori v Slovenski nacionalni desnici.
1. 2. 3. 4. 5.
6. 7. 8.
3.1.1. Razcep SNS in nastanek samostojne poslanske skupine - SPS Slovenske nacionalne stranke Ko sem enega od bivih Jelinievih poslancev povpraal, kako so lahko prenaali Zmagov diktat v SNS, je odgovoril: Dokler smo se strinjali s politiko, nas komanda ni motila. e je samo to strinjanje dovolj za podreditev avtoritarni osebnosti na elu gibanja ali stranke, potem se moramo povpraati ne le o liderju, ampak tudi o njegovem sledstvu. Vpraanje je potem samo, kje je tista toka, ki to lanstvo prepria, da lider ni ve pravi. (varc, 1993: 88). Po parlamentarnih volitvah leta 1992 je radikalna nacionalistina stranka kontroverznega Zmaga Jelinia dobila presenetljivih 10 odstotkov glasov volivcev. To je pomenilo, da je SNS pripeljala v parlament dvanajst poslancev. Razen Zmaga Jelinia, to niso bila znana ali velika imena v slovenski politiki, marve so bili popolni politini pa tudi drugani anonimnei. Zdi se, da je glavni razlog, da je SNS dobila toliko glasov (in bila prvovrstno preseneenje), ravno vloga nestrankarske (Luki, 1994: 28) stranke, ki prvi nastopa na volitvah in nima strankarske preteklosti. Volivci je e ne poznajo in je v njihovih oeh nestran35 36 Takno interpretacijo najdemo v Mladini, v lanku Matije Graha, ki predstavlja Slovensko nacionalno stranko, dne 8. 10. 96, na strani 25. Ta blok so tvorile Slovenska nacionalna stranka Marjana Stania, pozneje SND, Narodna stranka Slovenije (na volitvah v DPZ je nastopila kot Narodno demokratska stranka, in se nato razdelila na del, ki se je zdruil z SKD, in na del, ki se je preimenoval v NSS) in Liberalna stranka, kateri je takrat predsedoval Franc Golija, tega pa je nasledil Vitomir Gros.
176
ka, to pa ji daje nekaj prednosti pred drugimi. Nekako je e brezmadena in volivci je ne krivijo za vse slabo, kar se je zgodilo, ter je ne povezujejo s preteklostjo. V bistvu je ne vrednotijo negativno, in ker je nekaj novega, je v boljem poloaju. To se je pokazalo tudi pri koaliciji Demos, ki je nastopila na volitvah leta 1990. Kmalu po volitvah je del poslancev odel oziroma bil izkljuen iz SNS in je ustanovil svojo samostojno poslansko skupino SNS (Sao Lap, Branko Eren, Marijan Poljak, e prej pa so izstopili oziroma bili izkljueni iz kluba poslancev SNS Irena Oman, tefan Matu, Marjan Stani). Omeniti je treba e Iva Verzolaka, predsednika sveta stranke in vodja poslanske skupine SND, ko je ta e bila v parlamentu, in Andreja Lenaria, ki je izstopil iz stranke SNS avgusta 1993, poskual uspeh pri Demokratski stranki, nato pa se pridruil Sau Lapu pri ustanovitvi SND. Samostojna poslanska skupina je bila ustanovljena 1. 2. 1993. V njej je aktivno sodelovalo pet poslancev: Irena Oman, Marijan Poljak, Marjan Stani, Brane Eren in vodja poslanske skupine Sao Lap. Blok dvanajstih poslancev SNS je bil tako pol manji in ni imel ve takne moi. Bivi poslanci SNS so svoj odhod pospremili s tezama, da so med drugo svetovno vojno Slovenijo v bistvu reevali domobranci in da je bila za zaetek druge svetovne vojne tako ali tako kriva idovska zarota. Jelini naj bi bil le komunistina volilna prevara, oni pa so bili prej preve slepi in so to spregledali (Sever, 1996a: 24). Zmago Jelini je po odhodu nezadovoljnih poslancev iz svoje stranke izrazil obalovanje, e da se globoko opraviujem slovenskemu narodu, ker sem pripeljal te kretene v parlament, in obljubljam, da se kaj takega ne more ve zgoditi (Sever, ibidem). Za nastanek samostojne poslanske skupine SPS oziroma za loitev od SNS so trije temeljni razlogi: podpora mandatarju za sestavo leve vlade (Drnovkove), nasprotovanje, da bi bil Janez Jana imenovan za obrambnega ministra, in ruenje svetovnega slovenskega kongresa. Ti trije razlogi so bili po besedah Sae Lapa dovolj veliki razlogi, da smo enostavno ugotovili, da Jeliniu ukazuje nekdo drug in ne, kot je sam vekrat rekel, slovenski narod (Panter, april 1993: 5). lo bi naj torej za to, da je Jelini stranko popeljal v levo. Hkrati je bilo nedopustno, da Jelini ne obvea drugih lanov poslanskega kluba SNS o dogovorih z drugimi strankami ali njihovimi predstavniki (Delo, 28. 1. 1993). Zadnji razlog, ki so ga bivi poslanci SNS omenjali, je koncentracija oblasti v rokah enega (Delo, 1. 2. 1993 v Kuzmani, 1995: 63). Bivi Jelinievi poslanci so najprej ustanovili neodvisno poslansko skupino, nato pa se je zaela njihova pot po slovenskem parlamentu, od stranke do stranke. Na koncu sta Sao Lap in Marijan
177
Poljak ustanovila svoji loeni stranki, Slovensko nacionalno desnico in Nacionalno stranko dela. Lapu so se pridruili bivi poslanci SNS Marijan Stani, Ivo Verzolak in Andrej Lenari. tefan Matu je prestopil v Slovensko ljudsko stranko, Irena Oman in Brane Eren sta najprej prestopila k SDSS, a v njej nista bila dolgo, Omanova je bila lanica poslanske skupine SLS, Brane Eren pa je konal v Poljakovi Nacionalni stranki dela, kamor je odel tudi Joef Kope, zadnji poslanec, ki ga je SNS izgubila v tem mandatu.37
3.1.2. Dva kongresa Prvi izredni kongres, 13. 2. 1993, ki ga je sklical del nezadovoljnih bivih poslancev SNS, je bil mesec pred Jelinievim kongresom. Na desnici so menili o Jeliniu vse najslabe in so ga imeli za vrinjenca, prevladovala pa so stalia, ki so govorila proti vsakemu paktiranju z levico (Kuzmani, 1995: 64). Marca je bil kongres prave SNS in na njem so sprejeli sklep o izdajanju strankarskega glasila Prijatelj, prve in edine strankarske revije, v nasprotju z revijo slovenske desnice Panter. Razcepi in razkoli v sami stranki so se nadaljevali, poslanski klub so sestavljali le e Zmago Jelini, Polonca Dobrajc in Rafael Kunik. 3.1.3. Prvi redni kongres stranke Slovenska nacionalna desnica Zelo pomemben je prvi redni kongres SND v Mariboru 26. 6. 1993, saj se je takrat Samostojna poslanska skupina SNS preimenovala v SND, za njenega predsednika je bil izvoljen takratni poslanec v DZ Sao Lap. Kongresa se je udeleilo le pet strank od estnajstih povabljenih, med njimi tudi predsednik SKD Lojze Peterle, ki je med drugim dejal: ...Veselim se sodelovanja z vami, ker menim, da je treba v zvezi z nacionalnim vpraanjem e mnogo postoriti (Delo, 28. 6. 1993). Sao Lap je takoj po izvolitvi za predsednika stranke dejal: Dananji kongres stranke z novim imenom Slovenska nacionalna desnica je dejanje, ki sem ga napovedal na izrednem kongresu SNS, ko sem med drugim dejal, da je ocena politinega trenutka taka, da je desnica na Slovenskem razdrobljena in jo bo potrebno povezati z neko novo zavezo. To smo storili e pred mesecem, ko smo oblikovali Slovenski nacional-socialno-liberalni blok (SNS LB) (Panter, sept. 1993: 6). Tega so tvorile e omenjene stranke Slovenska nacionalna stranka Marjana Stania, Narodna stranka Slovenije38 in Liberalna stranka. V slavnostnem govoru takoj po izvolitvi za predsednika stranke je Sao Lap poudaril tole: 1. Organizacijsko bomo Slovensko nacionalno desnico preuredili
37 38
Glej Sever, 1996a. Danes je ni ve. To je potrdil tudi Sao Lap, ki pravi, da nikoli ni bila uradno registrirana, njen del je pristopil nazaj k Narodnim demokratom. Ko so se ti slednji zdruili z SDS, jih ni bilo ve niti za prste ene roke (podatek po elektronski poti, 9. 4. 1998).
178
tako, kot nacionalna stranka mora biti urejena.39 2. SND temelji programsko na treh stebrih: > novi zakon o dravljanstvu40; > ureditev begunske problematike; > socialno urejena drava Slovencev; 3. Slovenska zunanja politika se mora v mednarodnem prostoru povsem razvidno loiti od geografskega prostora Balkana, ker nas bo le tako svet prepoznal in loil od ponorelega Vzhoda. 4. Kot parlamentarna stranka dosledno zagovarjamo in uresniujemo predvolilne zahteve SNS (obvezen slovenski jezik v gospodarskih drubah, uresnievanje zahtev pri lastninski zakonodaji, aktivno zaostrovanje izhodi pri oblikovanju osnov za pogajanja s Hrvako, odlono zavzemanje za ureditev zakonodaje s podroja popravka krivic, ki jih je povzroil prejnji reim) (Panter, sept. 1993: 6). Sao Lap je svoj govor konal takole: Mi, slovenski nacionalisti, Maistrovi borci za juno mejo, bomo tisti, ki bomo odlono, z vsemi sredstvi, vedno povedali, kje je meja med Evropo in Neevropo, zato ponavljam nae geslo: Slovenijo Slovencem (Panter, ibidem). Na kongresu so vekrat poudarili geslo Slovenijo Slovencem pa tudi opredelitev Slovenec je lahko vsak, igar oe je Slovenec; e pa je samo mati Slovenka, je lahko otrok Slovenec le, ko prevzame slovenske kulturne navade in materin priimek (Delo, 28. 6. 1993).
3.1.4. Shod za Slovenijo Shod za Slovenijo v Kriankah 18. 9. 1993 sta pripravila slovenska desnica in ljubljanski Demos in je trajal ve kot dve uri. Okoli tiso petsto udeleencem, katerim je govoril Sao Lap, ki je bil doslej bolj ali manj znan kot kontra - Jelini poslanec. Sobotni zbor je bil zanj prvi nastop na velikem odru, e sodimo po besedah in na novo krojeni obleki, pa misli resno, eprav je nekoliko preve temperamenten (da ne reemo iven) za tako resno stvar, kot je vodenje slovenske desnice (Mladina, 21. 9. 1993). Govorniki so bili e Danijel Starman, Janez Lesar, Stanislav Klep, Danijel Malenek, Vitomir Gros, Lojze Marinek, predsednik ljubljanskega Demosa, ki je bil uvodni govornik in je prenesel pozdrave Janeza Jane, medtem ko se je Marjan Podobnik shoda udeleil kot gost. Desna programska koalicija naj bi (im prej) prevzela oblast Boj bo trd, a zmaga slovenske desnice neizbena Katastrofalni po39 Urejena po principih moderne evropske desnice. Jasna hirearhija, dosledna osebna odgovornost in jasen cilj. Priti brez kompromisov leta 2004 na oblast (besede Saa Lapa, po elektronski poti, 9.4.98). O tem ve v nadaljevanju.
40
179
loaj Slovenije so zakrivile udbomafija in stranke, ki so z njo povezane (Dnevnik, 20. 9. 1993), so bile kljune misli in najvekrat povedana gesla na shodu v Kriankah, in so jih glasno podprli udeleenci. Glavni slogan je bil Za Slovenijo, za Jano. Na transparentih bila zapisana ta-le gesla: Mi z Jano v Nato, udbomafija v balkansko blato! Jana, na junak, povozil plavi in rdei vlak. e tukaj se je torej nakazalo, da sta bila resna voditelja slovenske desnice kot alternativa Sau Lapu Janez Jana in Marjan Podobnik. Shod za Slovenijo v Kriankah je rabil za podporo Janezu Jani v njegovem neenakem boju z nasprotniki slovenstva in prevzemu oblasti v Sloveniji. Manifestacija se je konala z odobritvijo kljune programske listine Slovenske desnice Memurandum Slovenske desnice v trinajstih tokah, v katerih so se zavzeli za pravino pravno dravo, vzpostavitev neodvisnega sodstva, takojni sprejem predlagane deklaracije o narodni spravi in sprejem zakonov za njeno uresniitev, odvzem neupravienih privilegijev, zaito slovenskih razlaenih delavcev, vrnitev protipravno pridobljenega premoenja, naj bo doma ali v tujini, odvzem nezaslueno pridobljenih dravljanstev, zaostritev pogojev tujcem za pridobitev slovenskega dravljanstva in s tem povrnitev dostojanstva Slovencem, vrnitev beguncev v njihovo domovino, odlono varovanje slovenskih meja, uveljavitev slovenske meje na Mirni, varovanje in zaito vseh dravnih interesov s poudarkom na ekoloko isti Sloveniji, skrb in varovanje vseh Slovencev v tujini, gospodarsko uspeno, socialno urejeno in vojako zavarovano Slovenijo (glej Malenek, 1993). Te toke se delno skladajo tudi s programom stranke SND.
3.1.5. Ustanovitev Slovenskega sokola - SS portno-rekreacijsko drutvo Slovenski sokol SS je prva in do sedaj edina paravojaka organizacija pri nas. Njena zgodovina je kratka: ustanovili so jo in javno predstavili v Ptuju 26. 3. 1995, organizirala pa je dve sokolski noi in zadnja se je konala s pretepom in bukami. Sao Lap je povedal, da je Slovenski sokol ustanovila stranka Slovenska nacionalna desnica februarja 1995 in da je imel do tega datuma devet registriranih rekreacijsko-portnih drutev Slovenski sokol po vsej Sloveniji. Aprila 1997 jih je zdruila v zvezo in ta je zavedena na registru drutev kot Zveza sokolskih drutev Slovenije (Zveza SDS). Drutva in zveza imajo v svojih programih in statutih kot vodilo zapisano naelo sokolstva, ki se kae v narodnobuditeljski vlogi in v ohranjanju tradicij prastare slovenske kulture (podatek po elektronski poti, 9. 4. 1998). V medijih je nastanek Slovenskega sokola dvignil prav toliko prahu, kolikor so ga tudi tako imenovane (redarske) trojke Matja-
180
a Gerlanca, predsednika politine organizacije Nacional socialne zveze Slovenije iz Velenja. Slovenska javnost je dvomila ali lahko policija v celoti poskrbi za varnost svojih dravljanov in obvladuje varnostno situacijo. Skrbelo jo je, do kaknih neobvladljivih razsenosti lahko to pripelje. Divjala je prava medijska vojna med Zoranom Poliem, sokolskim aktivistom pred drugo svetovno vojno, partizanom in aktivistom OF, in privrenci SND in Antonom Vidmarjem, vodjem novega Slovenskega sokola. V ozadju oziroma v ospredju pa se je vsekakor bil boj za sokolsko dediino na Slovenskem41. Zoran Poli42 je izrazil globoko prizadetost zaradi zlorabljene sokolske tradicije v izjavi Saa Lapa, ki pravi: Osnovna dejavnost naega drutva bo tradicija Sokola. Mladina rada strelja ... Slovenski sokoli bodo zbirali tudi obveevalne podatke, pomembne za stranko (Republika, 14. 2. 1995). Zoran Poli pa pravi, da sokolska tradicija, v vrhuncu svoje prisotnosti med Slovenci v tridesetih letih tega stoletja, je pomenila oblikovati s pomojo telesne vzgoje sposobnega, plemenitega, svobodnega in odgovornega loveka, ki sta mu delo in odgovornost veselje in ponos(citat iz resolucije sokolske upe Ljubljana, 1935). To nalogo je slovenska sokolska organizacija uspeno opravila kljub vsem teavam, ki so jo spremljale vse od ustanovitve leta 1864 in kljub poskusom politinih strank, da se polastijo organizacije. Zato je tudi upravieno prevzela odgovoren dele v organiziranju odpora proti okupatorju leta 1941, saj je predstavljala tevilno najmonejo temeljno skupino OF, ki je bila z obrambnimi zbori tik pred vojno in drugimi oblikami dejavnosti dobro pripravljena na strahotne napore in rtve, ki jih je moral v asu najteje preizkunje druge svetovne vojne prispevati slovenski narod. Vsi pripadniki sokolske organizacije so bili in ostajajo ponosni na delo, opravljeno v vrstah OF. (Republika, 17. 2. 1995). Avtor poudarja, da je slovenska sokolska organizacija vse svoje sile posvetila osvobodilnemu boju. Zato po vojni ni bila razpuena, temve je zaradi splonih pojavov dela na tem podroju v bivi Jugoslaviji z vso svojo imovino in kadri leta 1945 stopila v novo organizacijo telesne kulture. Ta se je leto potem razdelila na portno zvezo in zvezo Partizan, kar ji odpira vse monosti, da v razmerah
41 Temeljno naelo, ki ga je zapisal e ustanovitelj eh Miroslav Tyr, je, da sokolska organizacija ne sme in ne more biti strankarska organizacija. Nesprejemljivo je tudi dejstvo, da bi se organizacija ukvarjala z zaito in obveevalno dejavnostjo. Po Lapovem mnenju sodi v obveevalno dejavnost izkljuno odkrivanje vrinjencev v SND (Republika, 16. 2. 1995). V lanku Desniarjem policija ni dovolj, II, objavljenem v Republiki, 17. 2. 1995, ki je odgovor na lanek Desniarjem policija ni dovolj, objavljenem v tem istem asopisu, 14. 2. 1995, v katerem je govor o trojkah Matjaa Gerlanca in o Lapovih sokolih.
42
181
polne osamosvojitve Republike Slovenije nadaljuje svoje narodno koristno delo, e bodo to elje in potrebe slovenske mladine. Zoran Poli je svoj prispevek konal takole: Zato, gospodje politiki, roke vstran od svetlih tradicij pravega sokolstva. Herojstvo tisoev pripadnikov sokolske organizacije, ki so nesebino opravljali svoje naloge kot partizani ali aktivisti OF, ne more biti pokritje za vae namere v reevanju dananjih strankarskih interesov. Te tradicije se lahko nadaljujejo le s strankarsko neopredeljeno mladino, ki ji bo pri srcu interes naroda in polna svoboda loveka (Republika, ibidem). Sao Lap je izjavil za zagrebki Globus, da je logino, da so pravni nasledniki predvojnih Sokolov prav njegovi SS. Na pristojne organe pa so zato tudi e naslovili nekaj vlog za vrnitev po vojni nacionaliziranih nepreminin.
3.1.5.1. Prva javna predstavitev Slovenskega sokola Dolgo napovedovani dogodek v Ptuju 21. 3. 1995, kjer naj bi Slovenski sokol predstavil svoje obleke in imel prvo javno predstavitev drutva z geslom Zdrav duh v zdravem telesu, je Slovenija z zanimanjem priakovala.. Sao Lap je na novinarski konferenci 15. 2. 1995 dejal, da naj bi se do pomembnega dogodka ustanovila drutva v vseh mestnih obinah, ter poudaril, da je SS portno-rekreacijsko drutvo, njegov namen pa je nadaljevati tradicijo sokolstva pred drugo svetovno vojno in utrjevati nacionalno identiteto. Kot nasledniki telovadnega drutva Sokol bodo poskuali pridobiti nazaj vse njegove objekte, ki so bili po vojni nacionalizirani in v katerih je delovalo Telovadno drutvo Partizan. Slovenski sokoli bodo propagirali zdrav nain ivljenja in odvraali mlade od kriminala in mamil. Po drugi strani bodo v okviru rekreacije tudi streljali na organiziranih streliih. Na predvolilnih zborovanjih bodo poleg policije tudi sami varovali lane stranke43. Uniforme, ki naj bi jih nosili SS, so bile zelo problematine (lo je menda celo za dobavo iz Amerike, Slovenske novice, 25. 2. 1995), e posebno zaradi zloglasne kratice imena SS. Sao Lap uniform ni hotel pokazati pred uradno predstavitvijo. V medijih je zael kroiti znak Slovenskih sokolov, ki ga je menda poslal neki disident iz Lapove stranke. Po Lapovem mnenju bi lahko bila to spet ena izmed Jelinievih ukan (Dnevnik, 1. 3. 1995). Znak je mono spominjal na znak tretjega rajha, zato je SND protestirala, ker so diskreditirali njihovo telovadno drutvo Slovenski sokol, saj so ga v asopisih pri43 Glej Republika, 16. 2. 1995.
182
kazovali z nacistinimi simboli, in e enkrat je padel sum na Zmaga Jelinia44. Zato je SND predloila pravi grb Slovenskega sokola - SS, ki je bil tudi uradno registriran. Stvari so se kopiile, razburjale javnost in ta je akala na dolgo napovedovani dogodek 21. marca, ko naj bi slovenski mladci med drugim sveano obljubili svojo poslunost edino vodji. Sao Lap je na novinarski konferenci javnost pomiril, da dokler bom jaz predsednik stranke, bodo SS pod nadzorom in je odve vsakren strah pred njimi (Dnevnik, 1. 3. 1995). Dolgo priakovani dogodek, ki naj bi bil 21. 3. 1995 na ptujskem gradu, je bil prestavljen. Odpadla je tudi formalna predstavitev portno-rekreacijskega drutva Slovenski sokol. Pokrajinski muzej Ptuj, kamor sodi ptujski grad, je v zadnjem trenutku odpovedal gostoljubje, e da je grajsko dvorie namenjeno samo za kulturne prireditve. Sao Lap je poudaril, da gre za sila prozoren izgovor, e posebno, ker je znano, da je imel prav na tem dvoriu svoj predvolilni politini govor dr. Janez Drnovek (Delo, 21. 3. 1995). Dne 26. 3. 1995 se je spektakel vendarle zgodil. Prvotna lokacija se je s ptujskega gradu prestavila kar na rokometno igrie ptujskega stadiona. Prireditev je bila zelo slabo obiskana. Navzoih je bilo trinajst uniformiranih sokolov (napovedovali so jih trideset), ki po podatkih oividcev sploh niso imeli uniform enake barve, e da so jih prali z razlinimi pralnimi praki, je odvrnil eden od njih v civilu (Republika, 27. 3. 1995). Obute so imeli okorne pohodnike kornje, neustrezne za telovadbo, ki jo je zbrana mnoica priakovala. Na glavi so imeli baskovske epice, okraene s sokolskim znakom. Najve pozornosti so vsekakor sproila sonna oala. Glede teh je Sao Lap dejal: Ozonska luknja je nevarna. e fantje dalj asa stojijo na soncu, so ogroene roenice (Dnevnik, 27. 3. 1995). Sao Lap in Anton Vidmar, ki so ga sokoli klicali kar vodja, sta slavnostno nagovorila kaknih dvajset lanov ali privrencev stranke, pa tudi novinarjev, ki jih je bilo ve kot sokolov. Prireditev ne bi bila prireditev, e ne bi bilo pevskega zbora in godbe na pihala, ki pa al ni znala zaigrati, pesmi Naprej, zastave slave, na boj junaka kri, kakor so si eleli sokoli. Potem ko je Anton Vidmar sporoil, da se
44 Tako reko vsa javna obila nas skuajo obtoevati, da po nacistinem zgledu ustanavljamo bojne enote, in nam podtikajo celo nacistine simbole, kar je navadno in umazano izzivanje, strah, da iz komunistinega pepela raste nekaj novega. V resnici elimo obuditi Sokola, vseslovansko in slovensko gibanje, ki ne bo gojil vrhunskega porta, ampak med mladimi utrjeval zdrav duh v zdravem telesu, slovenski nacionalni ponos, samozavest in samospotovanje, ki nas bodo reili duhovne invalidnosti, ki nam jo je vcepljal internacionalni komunizem. Dri, gre za nacionalno in protikomunistino gibanje, ki pa nima ni skupnega z umazanimi izzivanji, e da posnemamo naciste in faiste (Slovenske novice, 1. 3. 1995), je dejal Anton Vidmar v bran sokolov.
183
uresniujejo tiste sanje mladeniev, ki so jih sanjali na barikadah, in ko je zbrane opozoril, da so prie novega neustavljivega preporoda slovenskega naroda, ker ni nas ne more ustaviti, kajti za nami je Slovenija, pred nami je Slovenija (Dnevnik, 27. 3. 1995), so razvili modro-belo sokolsko zastavo, z znakom sokola na belem polju. Ko so uniformiranci odhajali z igria na tribune, kjer naj bi bili po pravilih pripravljeni odgovarjati na vpraanja, jim je sledil predsednik in med vrati v pozdrav dvignil svojo pest (Dnevnik, ibidem). Niso pokazali portnih vein, novinarji so ostali brez odgovorov, sokoli so jim povedali le, da naj ne spraujejo niesar, ker vse dii po provokaciji (Republika, 27. 3. 1995) in da se zelo veselijo paintballa, igre, pri kateri se dve strani obstreljujeta s kroglicami, napolnjeninimi z barvo. Anton Vidmar je poudaril, da e se je nekdanji sokol boril proti nemurjem, se bo na proti ifurjem (Mladina, 28. 3. 1995), saj se je slovenska mladina po njegovem preve poifurila. Preve se posvea nonemu ivljenju in trudili se bomo, da jo vrnemo k naravi (Mladina, ibidem). Na prireditvi so sodelovali tudi drugi moje slovenske desnice, eprav v okrnjeni sestavi (Malenek, Gros, Klep). Vodja SS Anton Vidmar je med drugim dejal: Danes odhajamo v boj brez oroja. Nae oroje je resnica, na cilj pa pravica (Delo, 27. 3. 1995). S tem naj bi Sokol zbudil v Slovencih samozavest, pogum in vero. S Slovenijo za seboj, s Slovenijo v srcu in s Slovenijo pred seboj letijo sokoli, da ta deela ne bi postala severna Sicilija ali rezervna Bosna (Delo, ibidem). Na glas je izjavil: Nacionalizem je za nas ljubezen do svojega naroda (Delo, ibidem). Na tej kulturno-politino-portni prireditvi je Sao Lap med drugim dejal, da bodo nadaljevali tradicijo sokolstva iz 19. stoletja, in okrcal komuniste, ki jim na vsakem koraku pod noge meejo polena (Republika, 27. 3. 1995). Vodja sokolov Vidmar pa ga je dopolnil in bi vse tiste, ki jim takna Slovenija ne ustreza, poslal na Balkan, in sicer brez povratne vozovnice (Republika, ibidem). Omeniti je treba e dve sokolski noi, a na njih sokoli spet niso ni telovadili. Prireditvi sta se prevesili v veselico, pozneje celo v pretep, udeleenci pa so pozivali Neslovence, naj se odselijo iz Slovenije.
3.1.6. Spori v stranki V zaetku leta 1995 so SND pestila precejnja notranja trenja in to se je pokazalo na prvi seji sveta po novi registraciji stranke 12. 2. 1995, ko je Marijan Poljak predlagal imprejnji sklic izrednega kongresa stranke, da bi na njem razreili sedanje vodstvo in izvolili novo. Poljak je svojo zahtevo utemeljil s slabim uspehom stranke na lo-
184
kalnih volitvah decembra 1994 in morebitnimi nepravilnostmi pri finannem poslovanju. Svet stranke se je postavil v bran Sau Lapu. Spore je zanetil tudi vodja Slovenskih sokolov Anton Vidmar, ki da je sodeloval z Janezom Jano (po besedah ojega vodstva SND), in hotel narediti pu v SND (konec aprila, zaetek maja 1996). Hotel je odstraniti Saa Lapa, Marjana Stania in Iva Verzolaka, preostanek stranke pa odpeljati k Jani kot predvolilno darilo45 (Slovenske novice, 4. 5. 1996). Po besedah Vidmarjevih zagovornikov pa je poskual popraviti napake teh ljudi. Predsednik SND je potrdil, da so Vidmarja e suspendirali, saj da je grobo kril doloila statuta stranke, in Sao Lap je v zvezi s tem dejal: Med drugim je meni, eprav to sploh ni res, Vidmar skual celo podtakniti, da pogosto slabalno govorim o Jani in SDS. Edino, kar sem res rekel, je to, da bi sprejetje Janevega veinskega volilnega zakona povzroilo tudmanizacijo Slovenije. To pa konec koncev povsem dri. Kako pa Vidmar lahko pojasni, zakaj se je brez vednosti in vsakrnega pooblastila SND na skrivaj sreeval s predstavniki Janevega SDS ter se z njimi dogovarjal o povezovanju? (Slovenske novice, ibidem) Torej so bili v vodstvu SND prepriani, da je bil Vidmar vseskozi zgolj Janev lovek s posebno nalogo. Vidmar da je v preteklosti nekaj asa zaposlen kot voznik slovenskega veleposlanika na Hrvakem, kar da mu je omogoil prejnji predsednik SDS Joe Punik. e preden pa so nastali spori v sami stranki SND, so se razhajale stranke slovenske desnice oziroma stranke, ki so se povezale v Nacionalno-socialno-liberalni blok. V zaetku leta 1994 so zaele kroiti govorice, da bo Narodna stranka zapustila slovensko desnico in se pridruila SDSS, a se je pokazalo, da so netone. Slovensko desnico je zapustila Lapova SND, pa eprav sta bila proti temu sam predsednik stranke in Marjan Stani, vendar nista mogla preglasiti lanov sveta stranke, ki so sodili, da se SND utaplja v meanski zdru45 V bistvu smo nekako navajeni prestopanja ljudi iz ene v drugo stranko. To smo lahko opazili, ko je osem nezadovoljnih poslancev odlo od Jelinia. Novi podatki, kdo je izstopil iz SND, mi niso dostopni, Sao Lap jih ni hotel dati, da ne bi nastala kakna zamera, ker se s tistimi strankami, kamor je odlo najve ljudi, njegova stranka, dobro razume (telefonski podatek, 5. 5. 1998). Sta pa leta 1997 zapustila stranko glavni tajnik Kosec, ki je el v SLS, Joe Koperec, podpredsednik stranke, ki se je prikljuil SDS (isti vir). Ti dve imeni sta menda bili nekako najbolj odmevni in dejavni. Po besedah Saa Lapa (elektronska pota, 21. 4. 98), izgubljenih kadrih v politiki je tudi veliko raunarjev, so nekateri odli, ne da bi vedeli kam. Najbolj se danes toi tistim, ki so odli k Jani, saj do konca niso dojeli, da desnica in Jana nimata ni skupnega Nekaj posameznikov je vekrat pred volitvami begalo od Grosa do SLS, a so se vedno skesano vraali v nao cerkev molit, ha, ha (ibidem).
185
bi desnice in bi z nadaljnjim sodelovanjem ogrozila svojo prihodnost pa tudi posamezni nastopi Danijela Malenka46 jim niso bili po godu (Slovenske novice, 22. 3. 1994). Sao Lap je na tiskovni konferenci pojasnil izstop s tezo, da je stranka v slovenski desnici izgubljala poloaj in lastno identiteto. Poudaril je, da bi bilo za SND koristneje ponovno zdruevanje vseh slovenskih nacionalistov, kot pa vztrajanje v SD, kjer stranka izginja (Delo, 24. 3. 1994).
3.2. Program SND in bistveni programski cilji Program stranke SND temelji na programu, sprejetem na prvem rednem kongresu 26. 6. 1993 v Mariboru. V njem gre predvsem za uresnievanje nekaterih nael in doseganje bistvenih programskih ciljev. Operativni program SND je bil sprejet v asu, ko je stranka nastala. Njegova ironija je, ugotavlja Lap, da ni uresniena niti ena toka (Sao Lap, elektronska pota, 9. 4. 1998).47 Med izstopajoe zanimivosti operativnega programa sodi ideja, kako bi SND dvignila rodnost v Sloveniji, namre po nemkem vzorcu: 2000 nemkih mark za rojstvo otroka in univerzalni otroki dodatek. V tem programu je opazna ponovno mona nacionalistina komponenta, vse le za Slovence, za druge nam ni mar; na primer ustanovili naj bi se sekcija za brezposelne Slovence, ki naj bi zagotavljala pomo in skrbela za obveanje, in sekcija za ustanavljanje skladov za slovenske druine. 3.2.1. Programski cilji SND se v okviru statuta in programa zavzema za uresnievanje temeljnega cilja, ki je dobrobit slovenskega naroda. V povezavi s temeljnim ciljem se statut in program zavzemata za48: > Republiko Slovenijo, ki mora postati drava slovenskega naroda; > popolnoma samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo; > ekonomsko mono in ekoloko isto Republiko Slovenijo; > vojako mono in varno Republiko Slovenijo; > restavracijo in ohranitev narave in kulturne dediine slovenskega naroda.
46 47
48
Lap pa tudi Malenek sta torej premalo desno. Po njegovih besedah, je program e kako aktualen ravno zaradi tega cilja. To pa po drugi strani veliko pove o sami organiziranost stranke in posledino tudi o vzrokih katastrofe na parlamentarnih volitvah leta 96, tiri leta pozneje pa se volitev sploh niso udeleili. To so poudarki iz statuta in programa SND. Citiram celotno besedilo, po alineah, ker je tako napisano v originalu in sestavljeno po prednostnem naelu, saj so to besedilo sestavili sami lani stranke.
186
> > > > >
Stranka eli uresniiti naslednja naela: naredimo to deelo spet slovensko; Slovenec bo na svoji zemlji svoj gospodar; Slovenijo Slovencem; slovenska druba mora biti socialno urejena; varna Slovenija. V programu in statutu pa se osredotoajo na te-le principe: zdrueni v loi organizirani komunistini udbomafiji odvzeti vse nakradeno premoenje in privilegije, dokonno deboljevizirati Slovenijo in vzpostaviti socialno dravo Slovenijo (evropski model); restriktiven nov zakon o dravljanstvu RS49 restriktivna zaposlovalna politika za tujce in izgon vseh ilegalcev; tujci (Neslovenci) ne smejo imeti pravice nakupa nepreminin in v podjetjih ne morejo biti veinski lastniki (zakon o stvarnih pravicah tujcev na nepremininah); begunska problematika (namestitev begunskih centrov na mejo s Hrvako in strog nadzor nad njimi) (Panter, sept. 93: str. 7).
>
> > >
>
Na podlagi navedenega in sprejetega programa gre predvsem za pet nael, ki jih zagovarja Slovenska nacionalna desnica, v kateri je mona nacionalistina komponenta: Naredimo to deelo spet slovensko. Zakoni naj bi pomagali zavarovati slovenski narod tako, da bi strogo nadzirali, kdo bi imel volilno pravico. Tujci naj bi imeli bis49 Na tem mestu bi omenila problem dravljanstva, ki je dobil tudi precejen odziv v medijih. Poslanca Marijan Poljak in Sao Lap sta 1. 9. 1994 v parlamentarno proceduro vloila predlog zakona o odvzemu dravljanstva. Odvzame se dravljanstvo RS osebam, ki so ga pridobile po 40. lenu Zakona o dravljanstvu RS je zapisano v prvem lenu predloga (Delo, 6. 9. 94, str. 2). Slovenija naj bi po tem lenu zakona (dodelitev dravljanstva na podlagi stalnega bivalia na dan 23. 12. 90) dobila priblino 170.000 novih dravljanov. Izguba dravljanstva pa po tem zakonu ne bi vplivala na lastninsko pravico in druge premoenjske pravice, kar bi zadostilo 155. lenu ustave, ki prepoveduje poseganje v pridobljene pravice oziroma koristi. O tem so tekle mnoge debate, sproena je bila akcija zbiranja podpisov za razpis referenduma (potrebnih 40.000 podpisov) ... Stvar pa je taka, da bi bil odvzem dravljanstva vsem, ki so ga dobili po tem spornem 40. lenu, v nasprotju z mednarodnim pravom, bil bi neustaven, njegova najveja napaka pa bi bila diskriminacija, saj bi tako slovenske dravljane razdelil na dve skupini. Ene, ki so slovenski dravljani po rodu, in na tiste, ki so dravljanstvo dobili po zakonu. e hoemo govoriti o enakopravnosti, ne moremo namre gledati na barvo koe ljudi ali na to, kje so rojeni, saj je takno gledanje vedno diskriminacija. Stranka SND predlaga pet evropskih pogojev za pridobitev dravljanstva RS (restriktiven nov zakon o dravljanstvu) tisti, ki ivijo tukaj deset let, aktivno obvladajo slovenski jezik, drugi trije pa so mi neznani (glej Operativni program SND).
187
tveno manj pravic kot dravljani, predvsem pri zaposlovanju. V dravni upravi ne bi smeli biti zaposleni, urediti bi se moral status begunca in pri tem bi bila najbolja reitev postavitev tabori ob meji s Hrvako in strog nadzor nad njimi. Slovenec bo na svoji zemlji svoj gospod. lo naj bi za sodelovanje pri zakonih o lastninjenju in reviziji divjega lastninjenja, za subvencioniranje predvsem druinskih kmetij. S podporo drave naj bi se razvijalo drobno gospodarstvo. Posebno pomembna je predkupna pravica Slovencev pri nakupu gozdov in obdelovalne zemlje. Slovenijo Slovencem. Tujci (Neslovenci) nikakor ne smejo imeti pravice do nakupa nepreminin, zato v podjetjih tudi ne morejo biti veinski lastniki. Pravice Slovencev iz zamejstva in emigracije naj se glede vlaganja in nakupov izenaijo s pravicami slovenskih dravljanov. Slovenska druba mora biti socialno urejena. Tu gre za socialno podporo, ki mora biti dovolj visoka za preivetje, za minimalne plae, minimalne pokojnine, temeljno zdravstveno varstvo, ki ga zagotavlja drava, in za prehrano oloobveznih otrok. Varna Slovenija. Slovenija bi postala varna, e bi bile izgnane vse jugomafije, vsi oboroeni jugopetokolonai in ilegalci in e bi zaprli meji s Hrvako in Madarsko za vse ilegalce in begunce. SND se v svojem programu zavzema tudi za poteno in konkurenno bannitvo in za skrb za okolje (glej Program SND, Operativni program SND in Predvolilni program SND 1996).
3 . 2 . 2 . P r e d v o l i l n i p r o g r a m S N D 50 V predvolilnem programu so navedeni obljube in narti SND, ki se v glavnem skladajo s samim programom stranke, v nadaljevanju so navedeni najbolj relevantni: 1. Ko se bo spreminjala ustava, bo treba najprej opredeliti Slovenijo kot dravo slovenskega naroda in kot moderno nacionalno evropsko dravo.
50 Poudarim naj, da je ta program 17. 9. 1996 pripravila poslanska skupina SND, torej tista, ki se je odcepila od SNS in se je, ker so poslanci opravljali svojo poslansko funkcijo, imela za parlamentarno stranko in je bila potemtakem prikrajana za predvolilno predstavitev na TV Slovenija, ki jih je obravnavala kot neparlamentarno stranko in za parlamentarno stranko stranko Zmaga Jelinia ter jim ni dala na razpolago toliko asa kot parlamentarnim strankam.
188
2.
SEZNAM
LITERATURE
Bobbio, Norberto (1995): Desnica in levica. Mala edicija zps 6/95, Ljubljana. asopis Panter (1993): t. 1 in t. 2, april in september. Glasilo Slovenske nacionalne stranke, Ljubljana. Fatalist, Jakob (1997): Kdo je ekstremist. Kaj je ekstremist. Mladina, 14. 1. Gantar, Pavel (1993): Premiki na slovenski desnici. Delo, 21. 8. Grah, Matija (1996): Socialdemokratska stranka Slovenije. Mladina, 22.10., str. 19. Korljan, Antia (1996): Za delo, dom, red, druino in narod (intervju s Saom Lapom). Republika, 18. 10. Kropivnik, Samo (1996): Volilna geografija ter drubeni in ideoloki profili sodobnih slovenskih politinih strank. fdv, Ljubljana. Kuzmani, Toni (1995): Politini ekstremizem pod Slovenci: SNS od tigrov do papirja. kz, Ljubljana, 176, str. 4769. Kuzmani, Toni A. (1999): Bitja s pol streice (Slovenski rasizem, ovinizem in seksizem). Open Society Institute Slovenia, Ljubljana. Luki, Igor (1994): (Ne) Strankarstvo na Slovenskem. Stranke in strankarstvo. Slovensko politoloko drutvo, Ljubljana, str. 2332. Malenek, Danijel (1993): Slovenska desnica ve, kaj hoe. Dnevnik, 5.10. Mastnak, Toma (1992): Vzhodno od raja (Civilna druba pod komunizmom in po njem). Dravna zaloba Slovenije, Ljubljana. Miheljak, Vlado (1993): Slovenija na poti k desnemu ekstremizmu. Republika, 30. 9. 1993. Monik, Rastko (1995): Extravagantia II: Koliko faizma?. Studia humanitatis. Minora, Ljubljana.
3. 4. 5. 6. 7. 8.
9.
SND se v predvolilnem programu oznauje kot desna konservativna stranka, ki zagovarja tradicionalne vrednote evropske civilizacije, kakrne so: delo, dom, druina, narod in red. V nasprotju z levico, ki skrbi izkljuno za svoje ljudi, Desnica dela za vse Slovence. Sprejetje akta v parlamentu, ki bo obsodil komunistini reim. SND je evropsko usmerjena stranka, ki se zavzema za vstop Slovenije v EU in NATO. Bolja prihodnost slovenske mladine, zdravi nain ivljenja (Slovenski sokol), krepitev patriotske zavesti. Zaita Slovencev po svetu in vzpodbujanje, naj se vrnejo v domovino. Z zakonom zavarovati slovenski jezik in uvesti 25 rk abecede. Vrnitev protipravno pridobljenega premoenja, odvzem neupravienih privilegijev, revizija privatizacij, konana denacionalizacija. Uvedba nove slovenske zastave, ker je sedanja ruska.
e bi bil uresnien taken predvolilni program, bi dravljani in dravljanke Republike Slovenije iveli v etnino isti dravi Sloveniji, ki bi bila povsem varna. Naa druba bi bila socialno urejena, pomagalo bi se mladim druinam, slovenski delavci bi iveli loveka dostojno ivljenje, vsi Slovenci bi imeli dostop do tudija na univerzi, kar bi zagotovila drava, sploh pa bi iveli v pravini Sloveniji. Kaj je potemtakem vzrok, da je SND na parlamentarnih volitvah leta 1996 zbrala pilih 0,31% glasov 51, to pomeni, da ji je svoj glas namenilo le 3327 volivcev52, medtem ko je Liberalna stranka zbrala malo ve kot dvakrat toliko, in sicer 0,75% glasov vseh volivcev (7972 naklonjenih volivcev)53. Za ilustracijo podatek, da je LDS kot najuspeneja stranka na volitvah 1996 zbrala 27,05% (Mladina, 3. 12. 1996). Slovenska nacionalna stranka kot zadnja stranka, ki ji je e uspelo priti v parlament, pa 3,22% glasov vseh volivcev (Mladina, ibidem). Tudi Poljakova Nacionalna stranka dela je dobila ve glasov od Lapove SND, in sicer 0,54% glasov, prav tako Komunistina partija Slovenije Mareka Lenardia, ki je dobila 0,47% glasov. Toliko jih je dobila tudi Republikanska zveza Slovenije Adolfa tormana, Kransko-socialna unija pa 0,45% glasov. Sao Lap rezultata volitev sploh ni komentiral. Po njegovem je
51 52 53 To so podatki, ki sem jih dobila na Zavodu za statistiko (za SND in Liberalno stranko) in se ujemajo z rezultati, ki so mi jih dali na sedeu Liberalne stranke. Gre za podatke dobljene pri Liberalni stranki, ki pa se ujemajo s podatki, objavljenimi v Mladini. Podatki dobljeni na LS.
189
bila to katastrofa, vendar ne katastrofa le njegove stranke, temve katastrofa vseh desetih manjih strank, ki so vse po vrsti dobile pod 1 odstotek glasov volivcev (elektronska pota, 9. 4. 1998). Cilj Slovenske nacionalne desnice je leta 2004 priti na oblast, in to brez kompromisov (Sao Lap, elektronska pota, 9. 4. 1998). Sao Lap pa se je pozneje e odpovedal poloaju predsednika.
Olup, Maja (2001): Intervju s Saom Lapom. Olup, Maja (2001): Intervju z Danijelom Malenkom. Operativni program stranke snd. Predvolilni program snd (17. 9. 1996). Program snd (26. 6.1993). Ramet, Sabrina P. (1999): The Radical Right in Central and Eastern Europe since 1989. The Pennsylvania State University Press. Rizman, Rudi (1998): Radikalna desnica na Slovenskem. Teorija in praksa, 35, 2, str. 249270. Sever, Jani (1996a): Levi nacionalisti. Mladina, 8. 10. Sever, Jani (1996b): Desni socialdemokrati. Mladina, 22.10. Sruk, Vlado (1995): Leksikon politike. Zaloba obzorja Maribor. Stranke in strankarstvo. Slovensko politoloko drutvo, Ljubljana, 1994. trajn, Darko (1995): Silno smeni sokoli. Dnevnik, 3. 4. varc, Mladen A. (1993): Levica in desnica v slovenski politiki. Drutvo 2000, asnik za miljenje, umetnost, kulturna in religiozna vpraanja, 67/68, str. 88112. Vidovi, Stanislav (1992): Desni ekstremizem na pohodu. Teorija in praksa, 29, 56, str. 551559. Williams, Christopher (1999): Problems of Transition and the Rise of the Radical Right. The Radical Right in Central and Eastern Europe since 1989. The Pennsylvania State University Press, str. 2947. drugi lanki, objavljeni v dnevnem asopisju in tedniku Mladina
4. IN ISTO ZA KONEC
S fenomenom stranke SND sem se ukvarjala precej asa, e takrat, ko je e vsaj malo dihala. Z objavo tega teksta je moj namen doseen. Hotela sem namre opozoriti na pojav stranke SND, jo korektno in podrobno predstaviti. Stranka SND oziroma Stranka slovenskega naroda je danes povsem nepomembna v politinem prostoru Slovenije, nima nikakrnega vpliva na ivljenje Slovencev, v devedesetih letih pa je bilo drugae. In ravno zato ta tekst, da bo morda uporabljen e kdaj, za kakno drugo analizo Sao Lap, neko predsednik SND, se je umaknil iz strankarskega ivljenja, zdaj ga zanima samo stroka.54 Zaposlen je kot svetovalec vlade pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Danijel Malenek, lan Liberalne stranke in tajnik Nacionalnosocialno-liberalnega bloka, ko je ta deloval, pravi, da so bili liberalci vedno napredni narodnjaki, nikoli ksenofobi, ne ultranacionalistini desniarji, nikoli preganjalci ljudi drugih narodov Seveda pa smo energino branili pravico Slovencev do svoje drave, do svoje narodnosti (Olup, 2001). In zaradi te komponente, ljubezni do svojega naroda, so se povezali z narodnjaki Narodno stranko in Lapovci55, vendar se niso nikoli solidarizirali z ekstremnimi stalii, ki so zaela potem prevladovati pri SND, zato niso nikoli odobravali ostrine, ki jo je SND zaela kazati do efurjev.56 Leta 2000 pa se je Liberalna stranka (po novem Socialna liberalna stranka) povezala v koalicijo Za boljo Slovenijo skupaj s Stranko slovenskega naroda in e dvema izvenparlamentarnima stranicama. Danijel Malenek je v najinem intervjuju na zaetku leta 2001 med drugim dejal: Danes neka Lapova SND nima upanja, ker se lahko omejuje le na ksenofobijo, tujce, azilante, Neevropo, tega pa oitno ni toliko, morda pa bo jutri.
54 55 56
Glej Olup, 2001. Malenkov izraz. Glej Olup, 2001.
190
pravo
law
191
THE RULE OF LAW OR THE LAW OF THE STRONGEST:

Diminishing Defendants Rights in the Criminal Procedures after September 11, 2001
Only six weeks after the September 11th attacks on the World Trade Center in New York and the Pentagon building in Washington, the US Congress approved and almost without debate passed an act known as the USA Patriot Act. The passing of
VLADAVINA PRAVA ALI PRAVA VLADAVINA:

Zmanjevanje pravic osumljencev v kazenskih postopkih po 11. septembru 2001
Avtor prispevka je univ. dipl. pravnik, asistent na katedri za kazenskopravne znanosti Pravne fakultete v Ljubljani. The author holds a degree in science of law. He is a research assistant at the Department of Criminal Law at the Faculty of Law in Ljubljana. e: blaz.kovacic@pf.uni-lj.si
BLA
KOVAI
I. est tednov po napadih na World Trade Center v New Yorku in Pentagon v Washingtonu je kongres Zdruenih drav Amerike z 356 glasovi za in 66 proti izglasoval zakon, imenovan Zdruitev in okrepitev Amerike z uvajanjem posebnih sredstev za boj proti teroristinim dejanjem, bolj znan pod angleko kratico USA Patriot Act. Zakon je dolg 342 strani, vendar niti v kongresu niti v senatu ni bilo obseneje debate, ki bi spremljala njegovo sprejetje. USA Patriot Act je 26. oktobra 2001 v triumfalnem slogu podpisal e ameriki predsednik Bush in tako naznanil novo poglavje v zgodovini razvoja kazenskega prava. Kazensko pravo je na ta dan izgubilo svoj namen in smisel: varovati pred neupravienimi posegi drave tiste, ki se sami ne morejo. Lenin je bil mnenja, da pravo po uveljavitvi komunistine drubene ureditve ne bo ve potrebno. Toda dogodki kaejo, da se je veliki ideolog komunizma motil resnino smrt prava je povzroila druba, zasnovana na naelih trnega kapitalizma in vestrankarske demokracije.
192
this act signaled the beginning of a new era in the history of criminal law: criminal law has lost one of its primary functions, namely to protect the individual against unwarranted intrusions into privacy and integrity by agents of the State. Historically speaking, criminal law developed only after civil law was firmly established as a means of settling disputes between private parties (individuals and small groups, such as tribes). But the rules and institutions of civil law were adequate only until the appearance of the privileged classes which sought to protect their privileged status by the means of criminal law; thus the present wellknown division between private (civil) and public (criminal) law emerged. As such, criminal law was primarily a tool in the hands of the State (or other similar social organization), a means by which individuals were punished for breaking its norms and thus kept under submission. Only after the American and the French revolutions at the end of the 18th century (and especially after the passing of the French Code of Criminal Procedure of 1791) did criminal law become an institution which could control the unlimited power of the State and its agents. This would constitute the second and today the most important function of the criminal law its function as a guarantor of basic human rights, such as the right to privacy, the right to personal integrity and the right to freedom. The Latin maxims nulla poena sine lege praevia and nulla poena sine lege certa became some of the most important components of the rule of law (or its German counterpart die Rechtstaat), which in turn became a basic feature of every state that calls itself democratic. The present rules of criminal procedure which guarantee the basic right of the defendant originate mostly from the 1960s US Supreme Court rulings such as Miranda v. Ari-
II. Kazensko pravo je v zgodovini razvoja loveke drube in civilizacije vedno igralo specifino vlogo. Razvilo se je pozneje kot civilno pravo, ki je imelo kot predmet svojega urejanja pred omi vedno (veinoma ekonomska) razmerja med relativno enakovrednimi posamezniki. Zato civilno pravo ni bilo nikoli tako zelo obremenjeno z moralnimi in etinimi vpraanji, ki pa so pri uporabi pravil in institutov kazenskega prava bistvenega in temeljnega pomena. Pravna teorija in pravna zgodovina tako uita, da so se razmerja med posamezniki in skupinami, ki bi danes zahtevala uporabo kazenskopravnih institutov (npr. kazni ali druge kazenskega sankcije), sprva obravnavala kot preprost odkodninski spor med prizadetima stranema. e je bil na primer umorjen lan druine, je ta od druine povzroitelja smrti zahtevala krvni davek (torej usmrtitev storilca) ali pa primerno odkodnino v stvareh, ki so bile v tedanji drubi splono sprejete kot menjalno sredstvo. V taknem pojmovanju urejanja sporov med enakopravnimi posamezniki ali skupinami seveda ni bilo prostora za interese, ki bi bili neodvisni od interesov vpletenih strani. Drubena organizacija (npr. pleme, plemenska zveza) je bila na relativno nizki razvojni stopnji in njena mo e ni bila tolikna, da bi monopolizirala uporabo fizinega nasilja. Delitve prava na javno (kazensko) in zasebno (civilno) e ni bilo, saj sta obe sferi obstajali vzporedno in prepleteno, pravo se je razvijalo organsko, torej po sistemu podobnih odloitev in odloanja po analogiji (podobno kot danes sistem precedenne moi sodnih odlob v dravah s pravno tradicijo common law), bilo je ustno in relativno laino (pravnih profesionalcev, kot jih poznamo danes, torej e ni bilo). Zaradi vse veje zapletenosti drubenih odnosov in ustvarjanja vse vejih presekov pa v nastajajoi sunjelastniki drubi takna oblika pravnega sistema kmalu ni ve ustrezala nosilcem oblasti. Svoj drubeni poloaj so hoteli zavarovati tudi s pravnimi pravili. Pravo, ki je priznavalo samo interese vpletenih sprtih strani, se je moralo umakniti druganemu razumevanju vloge posameznika v drubi in porajajoi se dravni organizaciji. Ravno razvoj dravne organizacije in njenih institucij je pripeljal do delitve prej enotnih pravnih pravil in institutov. Poleg e obstojeih pravil, ki so urejala odnose med posamezniki (zasebno pravo), so nastale pravne norme, ki so urejale odnose med posamezniki in dravno organizacijo (javno pravo). To je bilo rojstvo kazenskega prava kot sistema pravnih pravil, ki kakno ravnanje oznauje za kaznivo in zanj predpisuje kazenske sankcije (telesne kazni, zaporna kazen, denarna kazen, itd.). Gre za ravnanja, ki imajo v konkretnih drubenih razmerah negativen predznak (Bavcon) in ki se drubi oziroma njeni vladajoi eliti zdijo tako
193
nevarna, da mora nanje odgovoriti s celotnim instrumentarijem fizine prisile, tudi z odstranitvijo posameznika iz drube (npr. smrtna kazen). Kaznivo ravnanje torej ni deviantno per se, ampak takno postane ele v konkretnem drubenem okolju: Odklonsko dejanje je pravzaprav individualni upor, ki na videz pomeni spopad med posameznikom in drubo, v resnici pa je dostikrat le posledica nasprotja med dvema skupinama in njunima normativnima redoma, od katerih si ena uspeno lasti status legitimnosti (Jambrek). Kazensko pravo je po taknem gledanju predvsem instrument za izvajanje oblasti vsakokratne vladajoe elite nad pripadniki drugih (nijih) slojev drubene skupnosti. Toda zgodovinski razvoj kazenskega prava kae, da se je tej primarni funkciji v zadnjih dvesto letih pridruila tudi funkcija varovanja temeljnih pravic posameznika v odnosu do drave. Ravno t. i. garantna funkcija kazenskega prava je po drugi svetovni vojni postala eno izmed najbolj pomembnih meril demokratinosti in pravnosti drave. Zaetke taknega pogleda na vlogo kazenskega prava najdemo pri avtorjih, ki so s svojimi deli prispevali filozofsko podlago za projekte meanskih revolucij v Franciji in ZDA. Rousseau je tako v posebnem poglavju Drubene pogodbe poskual doloiti meje kazenske represije drave in pri tem zapisal, da je dravna pravica do represije pravzaprav zgolj vsota pravic posameznikov do (samo)obrambe, ki pa so jo z drubeno pogodbo prenesli na dravo. Beccaria je el v svojem razmiljanju e dlje in je v delu O zloinih in kaznih izrecno zahteval, da mora biti dravna represija omejena s lovekovimi naravnimi pravicami in da morajo biti izreene kazni sorazmerne drubeni kodi, ki je povzroena s kaznivim ravnanjem, in da lahko kazniva dejanja in kazni zanje doloi samo zakon in ne prosta presoja sodia. Leta 1791 je francoska skupina tako sprejela prvi kazenski zakonik, zasnovan na modernih naelih kazenskega prava, ki so prinesla omejitev dravne represije pri uporabi instrumentov kazenskega prava. Ena izmed pridobitev francoske revolucije je bila tudi uvedba naela zakonitosti kot vrhovnega naela kazenskega prava. Naelo, da je dejanje kaznivo, le e ga je zakon e pred tem oznail za kaznivo in tudi predpisal kazen zanj (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia), je prineslo kopernikanski obrat v gledanju na vlogo kazenskega prava v drubi in dravi. Kazensko pravo nenadoma ni bilo le instrument za izvrevanje oblasti vladajoih elit, ampak je postalo pomembna zaita posameznika v postopkih, ki jih je zoper njega vodila drava. Omejitev, da mora drava vnaprej doloiti, kaj je kaznivo in pod katerimi pogoji, je povzroila, da posameznik ni bil ve prepuen samovolji in arbitrarnosti dravnih uradnikov (sodnikov) v kazenskih postopkih, temve se je lahko zanesel na kazen-
zona, Mapp v. Ohio, Wong Sun v. US and Katz v. US and judgements of the European Court of Human Rights (which influenced mostly European criminal procedures). These guarantees in criminal procedures represent more than 200 years of development and struggle, but all this was placed at risk in the wake of the September 11th attacks because of the war on terror, which seems to be the excuse and apology for every human rights violation since then. The detention of battlefield detainees at the naval base in Guantanamo Bay by the United States authorities represents a clear violation of numerous articles of the 1949 Geneva Convention Relative to the Treatment of Prisoners of War, which was signed and ratified by the United States and constitutes one of the basic instruments of the international law on human rights. The privilege against self-incrimination, the right to silence and the presumption of innocence seem only a distant ideal in conditions where detainees are transported while bound, cuffed and blindfolded, where they are put under pressure to confess their guilt in inquisitorial-type hearings and where they are denied the basic right to privacy in their cagestyle jails. Furthermore, the president of the United States, George W. Bush, has signed a White House Military Order On Detention, Treatment and Trial Of Certain Non-Citizens In The War Against Terrorism which calls for the establishment of military tribunals, denies the defendants right to legal assistance and the right to an appeal, provisions which constitute gross violation of several international human rights instruments (the Universal Declaration of Human Rights, the International Covenant on Civil and Political Rights and the American Convention on Human Rights). The before-mentioned USA Patriot Act also introduces a number of important changes to the functioning
194
of the United States authorities dealing with immigrants. These changes include unlimited detention of aliens in the absence of any court supervision, where the detained individuals are not even informed why they have been detained and where they lack the right to the assistance of counsel. The USA Patriot Act authorizes the FBI and the CIA to cooperate even in the field of domestic criminal investigations, a situation which was previously unheard of. These changes are hardly in line with the Constitution of the United States and its Amendments, but it is highly unlikely that the US Supreme Court will have the courage to annul these acts in the present political situation. The United States is currently involved in a global war on terrorism, and in times of war (whether real or fabricated) the US Supreme Court has repeatedly put national security before the most basic constitutional rights (for instance when it failed to prevent the detention of individuals of Japanese descent during the second World War). The trend towards a diminution in defendants rights has, since the passing of the before-mentioned acts, spread across the Atlantic, and Italy, Germany, the United Kingdom and Canada have already passed their own anti-terrorist legislation which restricts certain basic human rights concerning criminal procedure. The same can be said for the European Union, which has passed the legislation known as the Anti-Terrorist Action Plan. This Action Plan calls for the adoption of the European Arrest Warrant, the establishment of Eurojust (an agency for judicial cooperation), numerous changes in the immigration laws of the member states, the founding of interstate police teams for combating terrorism and an increased surveillance of electronic means of communication (as a preemptive measure). The most sig-
skopravne norme v kazenskih zakonikih, ki so bili sprejeti po predpisanem zakonodajnem postopku. Kazensko pravo je s tem napravilo svojo zamenjavo paradigme in iz sistema za nadzor posameznikov postalo sistem za nadzor drave. Naelo zakonitosti je tudi eno izmed tistih pravnih nael, ki vzpostavljajo pravno dravo (v pravnih sistemih, ki temeljijo na tradiciji common law uporabljajo tudi pojem vladavina prava, ki pa ima podobno vsebino kot pravna drava v kontinentalnih pravnih sistemih). Ena izmed temeljnih znailnosti pravne drave je namre zagotovitev predvidljivosti oziroma pravne varnosti, ki dravljane varuje pred nenadnimi in nepredvidljivimi spremembami njihovih pravic in dolnosti. S tem ko je v kazenskem zakoniku natanno doloeno, katera dejanja drava teje za kazniva in pod kaknimi pogoji, je meja med kaznivim in nekaznivim za posameznika jasna in dolona (nullum crimen sine lege certa). Hkrati s tem je v skladu z naelom zakonitosti v kazenskem pravu prepovedana tudi uporaba pravne in zakonske analogije, kar onemogoa kaznovanje dejanj, ki so po svoji vsebini le podobna kaznivim dejanjem, inkriminiranim v kazenskem zakoniku, ali pa so le drubi nevarna (v nacistini Nemiji tako niso bila kazniva le dejanja, opisana v kazenskem zakoniku, ampak tudi tista, ki so bila kakor koli sovrana ali nevarna nacionalsocialistini drubi). Bistvo pravne drave torej najdemo ravno v omejevanju samovolje dravnih organov in izvrevalcev dravne oblasti (s tem pa tudi represije), kazensko pravo in naelo zakonitosti v kazenskem pravu pa pri tem igrata osrednjo vlogo, saj je ravno kazenska sankcija tisto orodje drave, s katerim ta najbolj neposredno in intenzivno posega v zasebno sfero posameznika in njegove pravice (do lastnine, osebne svobode in navsezadnje do ivljenja). Naelo zakonitosti in s tem vladavine prava je danes splono sprejeto v kazenskopravne sisteme veine drav po svetu, izrecno pa je zapisano tudi v Sploni deklaraciji OZN o lovekovih pravicah iz leta 1948, v Mednarodnem paktu OZN o dravljanskih in politinih pravicah in v Evropski konvenciji o lovekovih pravicah (sprejeti v okviru Sveta Evrope).
III. Kazensko pravo je torej v zadnjih dvesto letih na podroju varovanja in zagotavljanja temeljnih lovekovih pravic prehodilo dolgo pot in pri tem izoblikovalo standarde, ki jih mora dandanes upotevati vsaka drava, e hoe veljati za demokratino. Omenjena varovala kazenskega prava so pravzaprav e splone civilizacijske pridobitve, ki so del skupne kulturne dediine lovetva. Tako je pravica osumljenca, da ga v kazenskih postopkih zagovarja pravni strokovnjak (najpogosteje odvetnik), ki ga mora po potrebi plaati drava,
195
ena izmed temeljnih predpostavk potenosti vsakega sojenja (fair trial) podobno kot pravica do javnega sojenja (zaradi demokratinega nadzora javnosti), pravica do pritobe pred drugostopenjskim sodiem in pravica do nepristranskega sodia oziroma sodnika. Skoraj vse navedene pravice izhajajo iz prakse akuzatornih postopkov, kakor so se razvili v dravah s pravno tradicijo common law (na primer Anglija in ZDA). Vrhovno sodie ZDA je tako v vrsti primerov v estdesetih in sedemdesetih letih prejnjega stoletja radikalno zvialo stopnjo varstva osumljenca v kazenskih postopkih, zlasti kar se tie pravice do molka, pravice do zagovornika e pri prvem stiku s policijo, pravice do mirnega uivanja zasebnosti in pravice do sodnega nadzora nad delom organov pregona (gre predvsem za primere, kot so Miranda v. Arizona, Mapp v. Ohio, Katz v. US in Wong Sun v. US). Podobno vlogo je v zadnjih petdesetih letih v Evropi igralo Evropsko sodie za lovekove pravice, ki je na podlagi doloil Evropske konvencije o lovekovih pravicah postavilo minimalne standarde varstva osumljenca v kazenskih postopkih, ki jih morajo spotovati vse drave lanice Sveta Evrope. Rezultate teh prizadevanj vidimo danes v kazenskopravnih zakonodajah skoraj vseh drav zahodnega sveta, saj osumljenci v njih uivajo raven varstva, ki bi bila e pred nekaj desetletji skoraj nepredstavljiva. Toda teroristini napadi na New York in Washington 11. septembra 2001 so pokazali izredno ibkost izgrajenega sistema pravic osumljencev v kazenskih postopkih. Standardi, ki so se zdeli trdni in nespremenljivi, so se znali v nevarnosti, da postanejo zgolj nadlena ovira v vojni zoper terorizem, ki ga je treba im prej odpraviti ali vsaj im bolj onemogoiti. Dolgoletno intenzivno prizadevanje sodi in pravnih teoretikov za vzpostavitev pravic v kazenskih postopkih je postalo predmet napadov organov izvrilne veje oblasti, njihovi zagovorniki (najpogosteje pravniki raznih nevladnih organizacij) pa v najboljem primeru nadleni nergai, ki ne razumejo nujnosti po im bolj uinkovitem odkrivanju in kaznovanju storilcev omenjenih dejanj. Slike zvezanih in vklenjenih domnevnih pripadnikov talibanov in Bin Ladnove organizacije Al Kaida, ki so jih ameriki vojaki zajeli med operacijami v Afganistanu in pripeljali v mornariko oporie v zalivu Guantanamo na Kubi ter nastanili v odprtih kletkah, obdanih z bodeo ico, so spominjale na ase najbolj mranih inkvizitornih postopkov v srednjeveki Evropi. Sekretar za obrambo ZDA Donald H. Rumsfeld je takno obravnavanje pripornikov oznail za pravilno, humano, primerno in popolnoma v skladu z mednarodnimi konvencijami1.
1 Glej washingtonpost.com: America at War: Detainee Treatment, objavljeno 24. januarja 2002.
nificant result of Action Plan is that extradition as a traditional method of international cooperation in criminal matters has been replaced by a unified European Arrest Warrant and that the judicial supervision in these matters has been greatly reduced. Slovenia has not yet adopted any new anti-terrorist legislation, but some non-legislative effects of the war on terrorism can already be seen (for instance the case of Miheljak, aggressive police protection of the US embassy in Ljubljana). If however, Slovenia becomes a full member of the European Union, it will have to implement all legislative and non-legislative measures called for in the Action Plan. But how these measures will correspond with the Slovenian legal system (especially the Constitution, the Criminal Code and the Code of Criminal Procedure) is open to debate. The only certain fact is that, because of international trends in criminal law, the defendants rights in criminal procedure in Slovenia face an unknown future.
196
Vendar pa je oitno, da so se ZDA ravno pri ravnanju s temi osumljenci odpovedale univerzalno veljavnim pravilom mednarodnega humanitarnega prava, kakor jih predpisuje enevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1949 (v nadaljevanju Konvencija), saj pripornikom niso priznale statusa vojnih ujetnikov, ampak le vojnih pripornikov (battlefield detainees). S tem so grobo krile 5. len Konvencije, ki doloa, da mora o statusu pripornikov odloati pristojno sodie, ne pa organi izvrne oblasti ali celo sami vojaki organi. S taknim ravnanjem so se ZDA oitno poskuale izogniti svojim mednarodnim obveznostim, ki jih imajo v skladu z doloili Konvencije, saj ta izrecno nalaga dravam, da se morajo izogniti nehumanemu in poniujoemu ravnanju z vojnimi ujetniki, muenju in diskriminaciji na temelju rase, spola ali verskega preprianja. Poleg tega Konvencija v svojem 13. lenu izrecno doloa, da morajo drave vojne ujetnike zavarovati pred javnim ponievanjem in radovednostjo javnosti, to pa v primeru pripornikov v zalivu Guantanamo gotovo ni bilo zagotovljeno (odprte kletke za pripornike, ki onemogoajo vsakrno zasebnost). Poleg tega so ZDA krile tista doloila Konvencije, ki govorijo o prevozu vojnih ujetnikov. Ta namre nalagajo dolnost humanega prevoza v razmerah, ki za prizadete niso poniujoe, tega pa ne bi mogli trditi o prevozu pripornikov, ki so imeli med transportom z vojakim letalom vklenjene rok in noge, ez oi in obraz poveznjene maske, ez uesa pa slualke2. Enako velja za doloila Konvencije, ki prepovedujejo zaslievanje vojnih ujetnikov (razen o njihovem imenu, priimku, rojstnem datumu in poloaju, ki ga zasedajo v svoji vojaki enoti 17. len Konvencije) ameriki astniki, ki so vodili zaslievanja pripornikov, so jih pred zaslianjem opozorili, da morajo govoriti resnico in samo resnico, samo tako bomo lahko odloili, kdo gre domov in kdo ostane3. Privilegij zoper samoobtobo in pravica do molka kakor tudi domneva nedolnosti so v teh razmerah oitno oddaljeni ideali, in jim kljub vestoletni zasidranosti v pravni tradiciji demokratinih drav (kamor se pritevajo tudi ZDA) ne uspeva zagotoviti niti minimuma pravic, ki jih uivajo osumljenci v kazenskih postopkih. Pri tem amerike vojake in civilne oblasti niso upotevale niti ustave ZDA, ki v petem in estem amandmaju izrecno doloa, da ima vsak obtoenec v kazenskem postopku pravico, da se z njim postopa v skladu z naelom due process of law, kar v praksi pomeni, da mu ni treba priati zoper samega sebe, da je obveen o vsebini obtonice proti sebi, da ima pravico do zagovornika, do javnega in potenega sojenja pred nepristranskim sodiem in podobno. ZDA so se tem obveznostim
2 3 Glej BBC News Online: Inside Camp X-Ray Glej BBC News Online: Isolation in Camp X-Ray, objavljeno 15. marca 2002
197
izognile tako, da so pripornike pripeljale na ozemlje mornarike baze Gunatanamo, ki formalno ni del ozemlja ZDA (je namre na ozemlju, ki so ga ZDA kupile od Kube), zato tamkajnji kazenski postopki ne zapadejo pod doloila ustave ZDA in njenih amandmajev. Zoper nobenega izmed 254 pripornikov, ki so pridrani v zalivu Guantanamo, e ni bila vloena obtonica za kaznivo dejanje 4 in oitno je, da njihovo pridranje tudi ni omejeno z nikakrnimi asovnimi roki. Zgodba o kritvi temeljnih pravic osumljencev v kazenskih postopkih pa se ne kona v vojaki bazi na najvejem karibskem otoku. Predsednik ZDA George W. Bush je namre 13. novembra 2001 podpisal predsedniki ukaz o pridranju, obravnavanju in sojenju nekaterim nedravljanom v okviru vojne zoper terorizem (White House Military Order On Detention, Treatment and Trial Of Certain Non-Citizens In The War Against Terrorism, v nadaljevanju Ukaz). V preambuli Ukaza predsednik ZDA najprej ugotavlja, da je zaradi teroristinih napadov na New York in Washington prisiljen uporabiti oboroene sile ZDA z namenom prepreiti podobne napade v prihodnje. V skladu s to ugotovitvijo so oboroene sile ZDA pooblaene, da najdejo in uniijo teroriste in tiste, ki jih podpirajo. Zaradi nevarnosti, ki jih teroristini napadi pomenijo za ZDA, in zaradi narave mednarodnega terorizma se za sojenja osumljenim teroristinih napadov na ZDA ne uporabljajo pravila kazenskega postopka, kakrna veljajo v obiajnih kazenskih postopkih. Ena izmed najbolj spornih in diskriminatornih dolob Ukaza pa je gotovo doloilo, da njegova pravila veljajo le za osumljence, ki niso dravljani ZDA. Ukaz v nadaljevanju med drugim doloa, da se vsi postopki zoper omenjene osumljence vodijo v okviru ministrstva za obrambo ZDA in da se osumljencem sodi pred vojakimi sodii, ki lahko kot kazensko sankcijo izreejo tudi smrtno kazen. Postopki pred vojakimi sodii so za javnost zaprti (tajni), pravica do pritobe na redna ali mednarodna sodia je izrecno izkljuena, prav tako pravica do porotnega sojenja (ki je v kazenskih postopkih v ZDA pravilo in ustavna pravica vsakega osumljenca). Takna ureditev kazenskega postopka zoper osumljence, ki niso dravljani ZDA, je v oitnem nasprotju tako s prej omenjenimi doloili ustave ZDA, kakor tudi z mednarodnimi obveznostmi, ki so jih ZDA prevzele v okviru Mednarodnega pakta o dravljanskih in politinih pravicah (sprejet v okviru Organizacije zdruenih narodov, v nadaljevanju Pakt). Ta namre v svojem 14. lenu doloa, da ima vsakdo pravico, da se o kazenski zadevi zoper njega odloa javno in pred neodvisnim in nepristranskim sodiem. Poleg tega peti len Pakta
4 Podatek o tevilu pripornikov in vloenih obtonicah, veljaven 18. marca 2002.
198
doloa, da ima vsak osumljenec v kazenskem postopku pravico do pritobe na vijestopenjsko sodie, ki mora preizkusiti odlobo o krivdi in obsodbo. Obe pravici sta z doloili Ukaza torej grobo kreni, s tem pa ZDA stopajo iz kroga drav, ki svoje kazenske postopke gradijo na demokratinih standardih in naelih. Poleg tega tudi ni jasno, kakna bo narava vojakih sodi, ki bodo v skladu z doloili Ukaza sodila osumljencem. Pakt namre jasno doloa, da lahko v kazenskih zadevah odloa samo sodie kot predstavnik tretje veje oblasti, ne pa organ izvrne oblasti (v tem primeru ministrstvo za obrambo ZDA). Tudi e v uvodu omenjeni USA Patriot Act prinaa v delovanje amerikega pravosodja velike spremembe. Organi pregona so namre v skladu z doloili USA Patriot Act dobili iroka pooblastila za elektronsko in fizino nadzorovanje posameznikov, osumljenih storitve kaznivih dejanj terorizma, poveale so se kazni za ta dejanja, razirile pristojnosti amerikega urada za emigracijo in naturalizacijo (ki ima po novem pravico do pridranja tujih dravljanov za nedoloen rok), hkrati pa zakon zelo zmanjuje sodni in parlamentarni nadzor nad prej natetimi invazivnimi posegi, saj o njihovi uporabi poslej veinoma odloa kar dravno toilstvo. Vodja amerikega pravosodja John Ashcroft je USA Patriotic Act pospremil z besedami: Svarim vse teroriste med vami: e boste svoje vizume prekoraili samo za en dan, vas bomo aretirali5. S tem je jasno nakazal, kakno smer bodo ubrali organi amerikega kazenskega pravosodja po uveljavitvi tega zakona. Njegov pomonik in namestnik Daniel J. Bryant je iroka pooblastila, ki jih zakon daje organom pregona, zagovarjal s tezo, da gre v tem primeru za pravico do samoobrambe drave, saj e gre dravi pravica do samoobrambe z uporabo sile (kot odgovor na teroristine napade, op. a.), potem ji gre tudi pravica, da preiskuje brez naloga6. Najpomembneja novost, ki jo prinaa USA Patriot Act, se gotovo nanaa na to, da lahko urad za emigracijo in naturalizacijo neomejeno pridruje tuje dravljane. Pravosodni minister ZDA lahko v primerih, ko utemeljeno verjame, da je tuj dravljan vpleten v teroristine dejavnosti, odredi njegovo pridranje, ki ni pod nikakrno sodno kontrolo (ali t. i. habeas corpus). Poleg tega osumljenca med njegovim pridranjem ni treba obvestiti, esa je osumljen, zato niti nima monosti izpodbijati dokaze, ki so bili zbrani zoper njega. Ti postopki teejo pod okriljem urada za emigracijo in naturalizacijo,
5 Glej Chang N.: The USA PATRIOT Act: Whats So Patriotic About Trampling on the Bill of Rights, objavljeno na spletni strani Center for Constitutional Rights, <http:/ /www.ccr-ny.org/whatsnew/usa_patriot_act.asp>, str. 1 Glej op. 5, str. 2.
199
zato gre formalno za upravni postopek, v katerem drava ni dolna zagotoviti brezplanega zagovornika (kakor velja v kazenskih postopkih), zato so osumljenci prepueni sami sebi, e si ne morejo plaati zagovornika. Hkrati s poveanimi pooblastili upravnih organov in organov pregona je USA Patriot Act omogoil tudi tesneje sodelovanje med FBI in CIA, ta pa pridobiva tudi pooblastila za izvajanje kazenskih preiskav zoper lastne dravljane, kar je bilo doslej prepovedano (CIA se namre po ameriki zakonodaji ukvarja le z dejavnostmi tujih drav in njihovih obveevalnih slub). Vse te spremembe so s stalia kazenskega ustavnega prava ZDA vsaj zelo sporne, e ne e celo protiustavne7. Skrb za ustavnost konkretnih in abstraktnih pravnih aktov je v ZDA v rokah vrhovnega sodia, ki je v svoji zgodovini e pokazalo, da zna zavarovati ustavne pravice dravljanov. Toda ravno v trenutkih, ko je bilo varstvo teh pravic postavljeno pred najvejo preizkunjo, je tudi vrhovno sodie pozabilo na svojo garantno vlogo in popustilo razlinim politinim pritiskom in demagogiji o ogroenosti naroda in drave. Tako je med prvo svetovno vojno potrdilo obsodbo Eugena Debsa zaradi njegovega javnega nasprotovanja sodelovanju amerikih et v vojni v Evropi in njegovega mirnega protivojnega govora ni zavarovalo s pravico do svobode izraanja, ki jo ustava ZDA varuje v prvem amandmaju. e ve, po zaetku druge svetovne vojne na Pacifiku (po japonskem napadu na Pearl Harbor) je vrhovno sodie potrdilo predsednikov ukaz o internaciji okoli 100.000 oseb japonskega rodu samo na osnovi njihove pripadnosti etnini skupini, to pa je bila groba kritev dolob ustave ZDA o enakosti pred zakonom (15. amandma). Zaradi taknih odloitev je tudi usoda USA Patriot Act nejasna. Nekatere njegove dolobe so v oitnem nasprotju z doloili e omenjenega etrtega amandmaja ustave ZDA (ki ureja pravico do zasebnosti), vendar je vpraanje, ali bo vrhovnemu sodiu v tem politinem ozraju uspelo zbrati toliko poguma, da bo obvarovalo temeljne pravice posameznika nasproti dravi in razglasilo dele USA Patriot Act in predsednikega ukaza o ustanovitvi vojakih sodi za neustavne. e mu bo to uspelo, bo to gotovo pomemben korak za kazensko pravo in primat (vladavino) prava nad trenutnimi politinimi pobudami in razmerji moi. Vendar pa je takna monost manj verjetna, saj zdaj vse veje oblasti v ZDA podpirajo sprejem stroje zakonodaje
7 Na to opozarjajo tudi mnoge nevladne organizacije, na primer Amnesty International, ki poudarja, da je bilo na temelju doloil USA Patriot Act aretiranih okoli 1200 oseb, od tega jih je 300 e vedno v priporih po ZDA (podatek na dan 24. septembra 2002). Glej poroilo Amnesty International na spletni strani <http:// web.amnesty.org/ai.nsf/recent/AMR510532002>.
200
za osumljene teroristinih dejanj in tudi ameriki dravljani se v zameno za domnevno vejo varnost strinjajo z velikimi posegi v svoje pravice na vseh podrojih ivljenja. V taknem ozraju ohranjanja in tudi umetnega ustvarjanja strahu pred zunanjim in notranjim sovranikom je funkcija kazenskega prava spet zvedena na njegovo represivno-nadzorstveno sestavino. Ravno v okoliinah, v katerih bi bilo treba najbolj poudarjati potrebo po ohranitvi e doseene ravni varstva posameznika v kazenskih postopkih, se postavlja v ospredje potreba po im bolj uinkovitem preganjanju in kaznovanju kriteljev drubenih norm. Taken trend pa ni omejen samo na ZDA. To dokazujejo zakoni o boju proti terorizmu, ki so jih po dogodkih 11. septembra 2001 sprejele na primer Velika Britanija, Nemija, Italija, Francija in Kanada. Ta zakonodaja veinoma uveljavlja spremembe, ki se tiejo kazenskega postopka pri sumu storitve teroristinih kaznivih dejanj, vse pa gredo v smeri veje uinkovitosti postopka in posledinega zmanjevanja procesnih garancij v prid osumljencem (npr. monost dolgotrajnega policijskega pridranja brez pravice do zagovornika in brez monosti seznanitve s predmetom obtob, posebni postopki v primeru suma storitve teroristinih kaznivih dejanj, slabi poloaj tujcev v teh postopkih, itd.). V Sloveniji do podobnih sprememb zakonodaje e ni prilo, a je bilo v mesecih po teroristinih napadih v ZDA opaziti nekatere premike v smeri omejevanja pravic posameznikov. Taken trend se je doslej kazal le na podroju operativnega dela policije in organov pregona (primer Miheljak, agresivno zavarovanje zgradbe veleposlanitva ZDA v Ljubljani med demonstracijami zoper vstop v zvezo NATO, policijski show of force med protiglobalistinimi protesti in akcijami). Vendar pa je Slovenija kandidatka za lanstvo v Evropski uniji (v nadaljevanju EU) in bo po morebitnem sprejetju morala prevzeti tudi obveznosti v zvezi z bojem zoper terorizem. Komisija EU je namre konec leta 2001 predlagala protiteroristini akcijski nart (action plan)8, ki predvideva razne zakonodajne in operativne ukrepe na podroju kazenskega pravosodja. Med najpomembnejimi zakonodajnimi ukrepi, ki jih bodo morale sprejeti vse lanice EU, so zaetek delovanja Eurojust (projekt, v okviru katerega se predvidevata tesneje sodelovanje in neposredna izmenjava podatkov v pravosodju), uvedba evropskega naloga za aretacijo (European Arrest Warrant), ki je e nadomestil izroitev kot klasino obliko mednarodnopravne pomoi, enotna evropska definicija terorizma (ki naj bi inkriminirala tudi uline proteste med mednarodnimi sreanji in t. i. urbano nasilje), ukrepi za zamrznitev premoenja v kateri koli lanici
8 Dokument evropske komisije COM(2001) 743 final, sprejet 5. decembra 2001.
201
EU (ukrep zaasne narave, ki bi priel v potev, e bi obstajal sum, da je posameznik vpleten v kaznivo dejanje terorizma), spremembe zakonodaje o iskalcih azila in emigrantih (nadaljnje zaostrovanje kriterijev za azil in e stroji nadzor nad priseljenci), ustanovitev skupnih (meddravnih) policijskih enot (timov) za preiskovanje kaznivih dejanj terorizma (in s tem povezana veja vloga skupne evropske policije EUROPOL) in intenzivneji nadzor nad elektronskimi komunikacijami in internetom (za zgodnje odkrivanje potencialnih storilcev kaznivih dejanj terorizma). Poleg tega je ameriki predsednik George W. Bush 16. oktobra 2001 poslal komisiji EU pismo, v katerem od EU zahteva ve kot 40 ukrepov za tesneje sodelovanje med ZDA in EU v boju zoper terorizem9. V tem pismu predlaga, naj v lanicah EU poslej uporabljajo zbrane osebne podatke ne samo za namen, za katerega so bili zbrani, ampak tudi za namene preiskav kaznivih dejanj. Organi pregona v lanicah EU naj s pristojnimi amerikimi organi v skladu z amerikimi zahtevami sodelujejo neposredno (in ne ve po obiajni diplomatski poti) in z manj formalnostmi (zadostujejo naj e ustni dogovori), to pa bi precej onemogoilo uinkovito sodno nadzorstvo nad delovanjem policije in dravnih toilstev. Ameriki predsednik od EU prav tako zahteva, naj se v primerih, ko bi bili postopki za izroitev povezani z prevelikimi zapleti, uporabita izgon ali deportacija. V obeh primerih gre seveda le za izroitev pod druganim imenom, vendar brez upotevanja strogih zahtev izroitvenega postopka, to pa v nasprotju s pravili, ki jih za postopke izroitve predpisuje Evropska konvencija o lovekovih pravicah (1. odstavek 5. lena konvencije). Evropska komisija je pismo pospremila s komentarjem, da je veino navedenih zahtev mogoe izpolniti brez vejih teav. S takno ugotovitvijo pa se lahko strinjamo, samo e kritev Evropske konvencije o lovekovih pravicah in drugih konvencij, sprejetih v okviru EU in OZN (npr. Konvencija EU o EUROPOL, Schengenska konvencija, Konvencija proti OZN muenju, itd.) ne oznaimo za vejo teavo. Za Slovenijo je navedeno pismo e posebno pomembno zato, ker ameriki predsednik evropski komisiji predlaga, naj EU izvajanje vseh omenjenih ukrepov zahteva tudi od drav kandidatk, in to e pred vstopom v EU, in da naj jim v skladu s tem tudi daje vso tehnino in drugo potrebno pomo. Lahko se torej zgodi, da bo EU e v blinji prihodnosti od Slovenije zahtevala, naj njeni organi neposredno sodelujejo z amerikimi toilstvi in policijo (predvsem FBI) in, kar je e posebno pomembno, naj Slovenija privoli v izroitev lastnih dravljanov,
9 Glej <http://www.statewatch.org/news/2002/feb/useu.pdf>, Statewatch Analysis No.2: A Bush Letter to EU, 16. 10. 01
202
LITERATURA IN VIRI
America at War: Detainee Treatment, objavljeno 24. januarja 2002, washingtonpost.com Bavcon L., elih A.: Kazensko pravo, Sploni del, asopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1996 Bavcon L.: Standardi demokratine drave in kazensko pravo, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, 1990, str. 4564 bbc News Online: Inside Camp X-Ray, <news.bbc.co.uk/hi/english/static/ in_depth/americas/2002/inside_camp_xray/default.stm> bbc News Online: Isolation in Camp XRay, objavljeno 15. marca 2002 Chang N.: The usa patriot Act: Whats So Patriotic About Trampling on the Bill of Rights, objavljeno na spletni strani Center for Constitutional Rights, <http://www.ccr-ny.org/ whatsnew/usa_patriot_act.asp> Dokument Evropske komisije com(2001) 743 final Jambrek P.: Zgradba in razvoj drube, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1976 Kazenski zakonik, Uradni list rs, t. 632167/94, dopolnitve in spremembe v tevilkah 70/94 in 23-1035/99 Makarovi B., Klemeni G., Klobuar T., Bogataj M., Pahor D.: Internet in pravo, Zaloba Pasadena, Ljubljana, 2001
e so ti v ZDA osumljeni kaznivih dejanj terorizma. Iz povedanega je oitno, da bo tudi Slovenija v kratkem najbr primorana sprejeti nekatere zakonodajne in operativne ukrepe na podroju kazenskega prava v okviru boja zoper terorizem, saj bo to obveznost, ki jo bo morala izpolniti kot kandidatka za lanstvo v EU, e bolj pa to velja za njeno lanstvo v NATO. NATO je sicer primarno vojaka in ne politina mednarodna organizacija, vendar pa njene aktivnosti vse bolj posegajo tudi v pravno-politine drubene sfere in v zvezi s tem je priakovati mone pritiske na slovensko politino vodstvo, naj bolj aktivno posee v vojno zoper terorizem, to pa bi pomenilo tudi intenzivneji boj na domai fronti v obliki sprejemanja nove protiteroristine zakonodaje. Posebno vpraanje pa je, ali bodo takni ukrepi v skladu z dolobami ustave Republike Slovenije (npr. prepoved izroitve lastnih dravljanov), zakona o kazenskem postopku (npr. dolobe o mednarodni pravni pomoi v kazenskih zadevah, e posebno o sodelovanju s tujimi organi) in kazenskega zakonika (npr. 154. len KZ, ki doloa, da je kaznivo dejanje, e se v nasprotju z zakonom uporabijo osebni podatki, e posebno e to stori uradna oseba).
IV. Tako bomo pri morebitnih zahtevah EU spet pred problemom, ali zmoremo in hoemo zavarovati pravice, ki jih posameznikom v kazenskih postopkih zagotavljajo ustava in zakoni. H. L. A. Hart, pokojni profesor pravne filozofije na univerzi v Oxfordu, je to dilemo morda najbolje opisal z naslovom enega svojih najpomembnejih del Taking Rights Seriously. In ravno zato gre pravo in svoje pravice je treba jemati resno. Resno pa v tem kontekstu pomeni predvsem upotevanje doseene stopnje pravne kulture in pravne varnosti ravno v trenutkih, ko sta obe najbolj ogroeni in ko je pritisk za hitro znievanje e doseenih pravnih standardov najmoneji. Kajti prav v taknih trenutkih se pokae zrelost drube in drave in navsezadnje tudi njuna resnina privrenost prvinam demokratine drube. Vendar pa za varovanje in ohranitev pravic ne bodo skrbele predvsem dravne institucije, saj nimajo neposrednega interesa za ohranjanje doseene stopnje demokratinosti drube. Ta naloga bo predvsem v rokah civilne drube in e posebno nevladnih organizacij, ki so njene najvidneje predstavnice. Ravno one morajo poskrbeti za vejo zavest o vlogi pravic in prava v moderni demokratini drubi in posamezniku pribliati misel, da je ravno on/ona tisti dejavnik, ki lahko najbolj vpliva na delovanje raznih dravnih institucij in jih s svojo dejavnostjo tudi prisili, da spotujejo e sprejete standarde delovanja. Samo druba zavednih/zavestnih posameznikov bo dra-
203
vo in njene predstavnike prisilila v to, da bodo svoje dolnosti (=pravice posameznikov) zaeli jemati resno in ne le kot razkoje, ki je v obiajnih razmerah upravieno, v razmerah dejanske ali namiljene krize pa se na sprejete obveznosti hitro pozabi, pa v imenu vsemogone nacionalne varnosti. Prav spotovanje pravic osumljencev v kazenskem postopku je tisti lakmusov test (B. M. Zupani), pri katerem se pokae, ali v dravi res lahko govorimo o vladavini prava (oziroma pravni dravi) in doloeni stopnji pravne kulture ali pa so to le programske norme. Pravo je namre rigiden sistem in njegovi kritiki mu velikokrat oitajo neprilagodljivost in konservativnost. Toda ravno v teh pomanjkljivostih sta tudi njegova najveja prednost in razlog njegovega obstoja: pravni sistem namre kot svojo temeljno vrednoto sprejema naelo pravne varnosti, ki naslovljencem pravnih norm zagotavlja predvidljivost v urejanju njihovih razmerij. Prav predvidljivost in stanovitnost pa sta najbolj pomembni na podrojih drubenega ivljenja, ki jih ureja kazensko pravo. Kazensko pravo je zato e toliko bolj rigidno in relativno nespremenljivo, posledino pa tudi najbolj zanesljivo in predvidljivo; to pa sta lastnosti, ki sta v asih krize in negotovosti za posameznike najpomembneji. e kazenskemu pravu odvzamemo njegovo predvidljivo in stanovitno naravo (z uvajanjem nenadnih in globokih sprememb), mu deloma odvzamemo tudi razlog za njegov obstoj, saj izgubi funkcijo garanta pravic posameznika nasproti samovolji drave. Ravno to pa je najveja nevarnost zadnjih pobud za spremembe kazenskega prava v smeri bolj uinkovitega boja proti terorizmu. Pridobljenim pravicam se je namre lahko odpovedati, veliko tee pa jih je nato ponovno vzpostaviti, saj gre pri tem tudi za vzpostavljanje mentalitete o enakopravni vlogi posameznika nasproti dravi, to pa zahteva ve asa kot podpis dekreta o uvedbi izrednih razmer. Lekcijo o kodljivih posledicah hitrih posegov v vzpostavljene pravne standarde lahko jasno razberemo iz zgodovine razvoja kazenskega prava. Vpraanje pa je, ali smo se te lekcije e nauili ali pa se zgodovina zares ponavlja.
Memorandum to the us Government on the rights of people in us custody in Afghanistan and Guantnamo Bay, Amesty International, <http:// web.amnesty.org/ai.nsf/recent/ amr510532002> Peers S.: eu Justice and Home Affairs Law, Pearson Education Limited, Harlow, 2000 Statewatch analysis No. 10: Critique of the European Commissions paper on asylum, protection and internal security, <http://www.statewatch.org/ news/2002/feb/12Ainternal.htm> Statewatch Analysis No. 2: A Bush Letter to eu, 16. 10. 01, <http://www.statewatch.org/news/2002/feb/ useu.pdf> ugman K. G.: Usklajenost slovenske kazenskoprocesne zakonodaje z nastajajoim kazenskim pravom Evropske unije (Corpus Iuris), Zbornik znanstvenih razprav, 2002, str. 265287. The Terrorism Act 2000,< http:// www.homeoffice.gov.uk/terrorism/ act2000.htm> Ustava Republike Slovenije, Uradni list rs, t. 33-1409/91-I, dopolnitve in spremembe v tevilkah 422341/97 in 66 3052/00 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list rs, t. 63-2168/94, dopolnitve in spremembe v tevilkah 70/94 in 72 3622/98 Zupani B. M. et al.: Ustavno kazensko procesno pravo, Zaloba Pasadena, Ljubljana, 2000 Zupani B. M.: Prvine (pravne) kulture, Zaloba fdv, Ljubljana, 1995
204
ETNINOST Sedanji termin izhaja iz grkega ethnikos, pridevnika od ethnos. Ta se nanaa na ljudstvo ali narod. V svoji sodobni obliki etnino e vedno ohranja ta temeljni pomen v smislu, da opisuje skupino, ki ima doloeno stopnjo koherence in solidarnosti, ki jo tvorijo ljudje, ki se vsaj latentno zavedajo skupnih izvorov in interesov. Tako etnina skupina ni goli agregat ljudi ali sektor populacije, temve samozavedajoa se zbirka ljudi, zdruena ali tesno povezana s skupnimi izkunjami. Te izkunje so obiajno, ne pa vedno, izkunje deprivacije; na primer oznaevanje imigrantov in njihovih potomcev. Izvorni migranti so morebiti odli iz svoje domovine, da bi nali bolje ivljenje drugje, ali so iz svoje deele odli prisilno kakor afriki sunji. Nasprotno so lahko bila deprivirana ljudstva naravni prebivalci deel, ki so jih napadli in jim jih odvzeli. Severnoameriki Indijanci in avstralski domaini so primeri tega. Ne glede na okoliine imajo ljudje, ki pridejo pod popolno ali delno nadvlado ali sovrane prvotne populacije ali pa osvajalne skupine vsiljivcev, izkunjo deprivacije. Lahko so materialno deprivirani, kulturno oropani, politino nevtralizirani, precej pogosto pa vse to skupaj. Potem ko se zavedo svojega skupnega neugodnega poloaja, so lahko v odgovor na to vir stabilnosti, podpore in tolabe za druge s podobnimi izkunjami. S poudarjanjem znailnosti ivljenja, preteklega in sedanjega, definirajo meje, znotraj katerih lahko razvijajo svoje specifine navade, preprianja in institucije skratka, lastno kulturo. Etnina skupina je potemtakem kulturni fenomen, eprav izvorno temelji na skupni percepciji in izkunji neugodnih materialnih okoliin. Nekateri so razpravljali o zamenjavi besede rasa z besedama etnina skupina, vendar kae, da tovrstna argumentacija izhaja iz naelne zmede. Etnine skupine so v neugodnih razmerah uspene in pogosto obstaja zveza med skupino, ki jo dominantna populacija dojema kot drugo raso, in skupino, ki samo sebe dojema kot s skupno izkunjo zdruene ljudi. Toda medtem ko se rasa uporablja za oznaevanje ene skupine, se etnina skupina uporablja za kreativni odziv ljudi, ki se poutijo nekako marginalne glede na prevladujoo drubo. Ni nujno, da obstaja zveza med obema konceptoma, toda v resninosti pogosto prihaja do prekrivanja v smislu, da je skupina, ki je oznaena kot rasa, pogosto izrinjena iz osrednjih sfer drube in prisiljena prenaati deprivacije; to pa so natanko tiste razmere, ki imajo za posledico rast etnine skupine. To so tisti ljudje, ki se bodo verjetno povezali, da bi poudarili svojo enotnost ali skupno identiteto kot nain preivetja. Michael Banton je rezimiral bistveno razliko med etnino skupino in raso: Prva odseva pozitivno prozadevanje za poistovetenje in vkljuevanje, druga pa odseva negativno nagnjenje k cepitvi in izkljuevanju. Etninost nadalje definira glavna posebnost skupine, ki se dojema v nekem smislu (obiajno v ve smislih) kot razlina. Ko se enkrat ustvari zavest o pripadnosti etnini skupini, prevzame samoohranjujoo se kvaliteto in se prenaa z generacije na generacijo. Jezik, religiozno verovanje in politine institucije postanejo del etninega tovora in otroci so vzgojeni tako, da ga sprejmejo. Etninost seveda lahko oslabi, e pozneje generacije podvomijo o veljavnosti etnine skupine. Primer tega so lahko odzivi mnogih otrok
slovar
junoazijskih migrantov v Veliki Britaniji; drugi generaciji so se kulturne zahteve (od dogovorjenih porok do pravil oblaenja itd.) zdele pretirane in v ostrem nasprotju s kulturo, s katero so bili v stiku, ko niso bili s svojo druino. Medtem ko je za izvorne migrante ohranjanje lastne kulture nujno, se njihovim sinovom in heram to zdi nepomembno. Toda etnine povezanosti ni mogoe opustiti, kot da bi bila kulturna opcija; pogosto se v letih socializacije znotraj etnine skupine globoko zakorenini. Onkraj etninih meja je teko zbeati. Po drugi strani je mogoe etnino zavest aktivno promovirati za trenutne namene. Razvoj gibanja Chicano lahko to potrdi. Razne skupine Mehianov in ljudi mehikega rodu so o njihovem skupnem neugodnem poloaju razsvetljevali predvsem ljudje, kakren je Csar Chvez (1927), ki je navduil kmetijske delavce za moan, etnino utemeljen sindikat. V tem primeru je bila etninost dokaj odkrito uporabljena kot sredstvo za promocijo obutenja nas in njih (beli lastniki podjetij, ki so jih izkoriali), za doseganje otipljivih kratkoronih in dolgoronih ciljev. Ta generacija nas je spodbujala spopade v obliki stavk na delovnem mestu, bojkotov in demonstracij. Etninost Chicano ni bila golo spontano dvigovanje nove zavesti, temve namerna manipulacija loveke percepcije lastne situacije. V tem smislu je etninost lahko uporabljena kot sredstvo za doseganje jasno definiranih ciljev. Italijansko-ameriki kongresnik Vito Marcantonio (190254) je uspeno pritegnil mono etnino podporo, zaradi katere je v obdobju 193440 ostal na oblasti, njegovo prizadevanje za reforme pa je vkljuevalo etnino na-
205
predne programe. V drugih situacijah je etninost lahko, kakor pravi Sandra Wallman, popolna nepomembnost ali obveza, ki pohablja. Poudarjanje ali pretiravanje s kulturnimi razlikami lahko ne le loi skupino od druge populacije, temve tudi prenese srd na iro drubo. Poglejmo na primer izkunje Yosifa Beguna (1932), enega od netetih Rusov, ki so bili obsojeni na izgnanstvo v Sibirijo, ker so zagreili zloin ohranjanja judovske etninosti s pouevanjem judovskega jezika, zgodovine in kulture. Zahodni antisemitizem se je obdral, verjetno zaradi mnenja, da se idi drijo zase radi mislijo o sebi kot o superiornih. Kljub socialni mobilnosti idov njihovo napredovanje deloma e vedno ovirajo tovrstna stalia. Takne situacije pomenijo, da etnino skupino priznavajo druge neetnine skupine. Skupina ima pomen, ki je dokaj loen od lanov skupine. To v objektivnem smislu skupine ne naredi ni bolj ali manj resnine. Bistvo etninosti je, da je resnina le toliko, kolikor ljudje hoejo, da je. Skupina lahko nima nobenega pomena zunaj percepcij samih njenih lanov; vendar je zanje resnina in njihovo subjektivno razumevanje jih motivira, da okoli nje organizirajo svoje ivljenje. Na primer, marsikatero preprianje, na katerem temelji rastafarijansko gibanje, bi bilo mono oznaiti za neutemeljeno. Sami rastafarijanci se utijo zdrueni na podlagi skupnih izvorov kakor tudi na podlagi sedanjih materialnih okoliin. Vezi, ki bratstvo povezujejo, izvirajo iz pojmovanja starodavne Afrike, zdruene in veliastne v zlati dobi. Dejstvo, da so lahko mnoge rastafarijanske ideje zmotne, ne vpliva na slabljenje etninih vezi, kajti rastafarijancem se zdijo pomembne in okrog njih strukturirajo svoje vsakdanje ivljenje. Mo etninosti izvira iz njenega subjektivnega pomena za lane skupine. Med rastafarijanskim etninim odzivom in odzivom rnih Amerianov v 60-ih letih je jasna vzporednica. Prejnje generacije rncev so poskuale posnemati ivljenjski slog belcev srednjega razreda, poskuale so se morebiti oholo fizino in intelektualno odmakniti od ivljenja v getu in vseh asociacij s preteklostjo. Bleda koa in ravni lasje so simbolizirali poskus odstranitve tena rnosti in hrepenenje po belih standardih. Mladi rnci v 60ih so to postavili na glavo. Pri iskanju svojih korenin so se potopili v preteklost in, da bi to pokazali, so si urejali svoje lase v afro slogu, spreminjali svoja imena v afrike ekvivalente in obenem oznanjali: rno je lepo. Zanje je to pomenilo odkrivanje lastne preteklosti in potemtakem samih sebe. Za druge pa so na novo ustvarjali etninost. Res, to etninost so utemeljevali na koncepciji skupnih izvorov, toda nain, kako so jih preoblikovali, je bil produkt njihove domiljije. Tako je bila etninost subjektivni fenomen, ki si je verodostojnost izposodila od tisoerih lanov, ki jih je pritegnila. Etnina rast potemtakem lahko izvira iz mnogih virov. Lahko je defenziven mehanizem kakor pri, na
BERI
Ethnicity and the boundary in context by S. Wallman v Theories of Race and Ethnic Relations, uredila J. Rex and D. Mason (Cambridge University Press, 1986), ki prouuje razne prijeme pri tudiju etninosti, osredotoa se na socialne kontekste, v katerih je izraena etninost. Minorities in the Open Society, G. Dench (Routledge & Kegan Paul, 1987), ki prouuje protislovje, s katerim se spopadajo etnine manjine: na eni strani se jim ponujajo enake monosti, medtem ko se jim po drugi onemogoa dostop do njih. Immigration and Ethnic Conflict, A. Richmond (Macmillan, 1987), ki je pregled nastanka etnino razlinih postindustrijskih drub po vojni s posebnim poudarkom na Kanadi in Avstraliji.
206
primer, Italijanih, ki so prili v Ameriko, se spopadli z nasprotovanjem in stisko ter se obrnili navznoter, da bi ponovno ustvarili lastno italijansko kulturo v novem kontekstu. Temeljne znailnosti kulture so bile prenesene in osveene z novimi pomeni. Po drugi strani pa je bila afroetninost mladih rncev nova konstrukcija. Osnova teh in drugih odzivov kae, da je etninost v bistvu reaktivna: ustvarijo in izoblikujejo jo ovire in meje monosti, vsiljene ljudem, ki hoejo biti etnini. Ti ljudje utijo, da so neemu dorasli, in se organizirajo (preiveti) ali se zdruujejo (dosei). Toda etnina skupina je vedno reakcija na okoliine, ne pa spontano zbujanje ljudi, ki nenadoma zautijo potrebo po izraanju sebe skozi medij skupine. Kakor je bilo poudarjeno prej, je etninost kulturni fenomen, vendar je odziv na materialne okoliine. Etnini preporod, kakor ga vasih imenujejo, je spodbudil nekatere pisce, kot sta Nathan Glazer in Daniel Moynihan, k razvijanju teorije, da je etninost e pregnala drubeni razred kot glavno obliko cepljenja sodobne drube. Trdita, da je etninost bolj temeljni vir razslojevanja. Medtem ko se zdi nevzdrno izloiti razred kot kritini faktor iz vseh oblik socialnega konflikta, pa je vsekakor dovolj materiala za napoved, da bosta v prihodnosti etninost in etnini konflikt vsaj toliko pomembna kot razredni konflikt. e trdimo to, potem bi bilo loevanje teh dveh oblik nespametno, razen v analitine namene, saj je pogosta zelo intimna povezava med razrednim poloajem in etnino dovzetnostjo. Etnine skupine so pogosto frakcije delavskega razreda, podrazred, ki je e posebno obutljiv za tiste vrste izkorianja, na katerih temelji kapitalizem. S tem se ne namiguje,
da etnine skupine morajo ostati zasidrane v tem poloaju. Dejansko bistvo etninega organiziranja je pogosto koristno za podpiranje interesov pripadnikov in nekaterih skupin, kakrni so irski katoliki in idje v ZDA, za premagovanje materialnih deprivacij in priblievanje elitam. Dokaj pogosto se etnini impulz prelije v politine sfere in razvijajo se mone politine organizacije, ki uteleajo interese etninih skupin. Toda skupina skoraj vedno zaivi iz marginalnega poloaja spodnjega razreda. e povzamemo: (1) etninost je termin, ki se uporablja za zaobjemanje raznih tipov odzivanja raznih skupin; (2) etnina skupina temelji na skupnosti subjektivnega razumevanja izvorov, interesov ali prihodnosti (ali njihove kombinacije); (3) materialna deprivacija je najbolj plodna okoliina za rast etninosti; (4) etnina skupina ni nujno rasa v smislu, da jo drugi dojemajo kot manjvredno, eprav je prekrivanje zelo mono in drugi na mnoge skupine, ki se organizirajo etnino, pogosto gledajo kot na rase; (5) etninost se lahko uporablja v vrsto namenov, vasih kot oitno politino sredstvo, vasih pa kot preprosta obrambna strategija pred neprijetnostmi; (6) etninost lahko postane pomembna linija razkola v drubi, eravno ni nikoli povsem nepovezana z razrednimi dejavniki.
GLEJ
Chicanos; Sorodstvo; Politika in rasa; Rastafarijansko gibanje
HUMOR IN ETNINOST Etnini humor, kakor ga je definiral M. L. Apte (v American Behavioral Scientist, zv. 30, t. 3, 1987), je tip humorja, v katerem se noruje iz zaznanega vedenja, obiajev, osebnosti ali drugih znailnosti skupine ali njenih pripadnikov na temelju njihove socio-kulturne identitete. K temu lahko dodamo, da so te skupine bile zgodovinsko nemone in ponavadi nezmone nasprotovati stereotipom humorja. ale e posebno odsevajo drubena stalia. Na primer, idje so najbolj univerzalna tara etninega humorja in njihovo postopanje ilustrira, kar Zijderveld (v Social Research, zv. 35, 1968) imenuje aljenje navzdol in aljenje navzgor, t. j. aliti se iz (in s) skupin(ami), ki so ali nad ali pod nekom v smislu statusa ali razrednega poloaja kot naina krepitve odnosov moi. To je oblika nadzora in je proizvedlo netete agresivne antisemitske ale, ki druga za drugo krepijo obutek vevrednosti aljivcev. Koncept Venega Juda v zahodni diaspori je privedel do uporabnega stereotipa, v katerem so bili idovski doseki preinterpretirani kot negativne znailnosti (npr. bogati idi niso bogati zato, ker so uspeni, temve zato, ker so skopi in hudobni). Z dehumaniziranjem idov na raven stereotipov ale ne le izraajo rasizem pripovedovalca, temve dejansko spodbujajo k rasizmu. aljenje navzgor, za primerjavo, je ustvarilo znailen idovski humor in duhovitost, ki izvira iz samograjanja norevanje iz lastne marginalnosti. V tem smislu je humor upor. Hudomuno in komino maevanje funkcionira podobno kot simbolina zmaga manjine nad veinsko skupino. Humor je vir kohezije v manjinski skupini. Toda, ko je samoponievalni humor enkrat uveljavljen, si ga pogosto prisvoji in odobrava veina. Humor deluje tako, da veino opozarja
207
na to, kar ni (v tem primeru ni skopa in hudobna). Tudi rnci so tare etninega humorja. Burma (v American Sociological Review, zv. 2, 1946) je v svoji zgodnji tudiji razloeval med antirnskim humorjem, kot ga izraajo belci, da bi reflektirali svojo domnevno prevlado in nadzor, in antibelskim humorjem, ki bele junjake opisuje kot rtve prekanjenih rncev. Prvi se ukvarja s stereotipom Jima Crowa iz 19. stoletja in je bil pozneje pretvorjen v udaka Sambo, omejenca, ki je vedno neuspeno poskual posnemati belo kulturo s humornimi posledicami. V drugem so rnci uporabljali popaenosti Sambe: v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju je bil osrednji karakter rnskega humorja mestni goljuf in slepar, ki je kljuboval posebnostim, ki so mu bile pripisovane s poudarjanjem predsodkov belcev. Tako sta Jess Simple in Slim Greer z zamenjavo vlog postala simbola posmeha belskih vrednot in ivljenjskega sloga, parodija bele drube. Ta tradicija, ki se poigrava z realnostmi ulinega ivljenja in samo-
GLEJ
Mediji in rasizem; Greni kozel; Stereotip
zasmehovanja, se je nadaljevala s sodobnimi komedijanti, kot so Godfrey Cambridge, Dick Gregory, Red Foxx in Richard Pryor. (Opomba: vzpon Eddija Murphyja ni bil toliko podaljek te tradicije, kolikor preoblikovanje antirnskega humorja, le da so mesto rncev zavzeli homoseksualci, enske in druge manjinske skupine.) Davies (v knjigi Powella in Patona) trdi, da so oralno komunicirane ale o etninih skupinah, kot so Irci ali Pakiji (juni Azijci), na zahodu najbolj popularna vrsta al. Pripisovanje ignorance in omejenosti rabi idealom uinkovitosti in racionalnosti s klevetanjem njunih nasprotij in razbijanjem bojazni tistih, ki ivijo v brezradostni ekonomiji sodobnih asov. S aljenjem iz neus-
penega prilagajanja stereotipiziranih skupin modernemu svetu deluje etnini humor kot benigni drubeni nadzor, ki vbija v glavo tako aljivca kot njegove etnine tare obutek za to, kaj je prav: nepopolne manjine bi morale biti bolj podobne skladnim in racionalnim veinam. Naraajoe podroje interesa je nain, kako so mnoini mediji prilagodili ali preoblikovali etnine stereotipe v izraanju humorja. Izstopajoi primeri so Love Thy Neghbour, Till Death Us Do Part in All in the Family, ki naj bi domnevno zasmehovali predsodke, vendar so jih bolj verjetno uveljavili e na televiziji. Najbolj nezasliani prikaz rasizma v televizijskem ovu je bil uprizorjen v britanski produkciji Mind Your Language, o poliglonem razredu, katerega vsak lan je bil groteskna karikatura. Na eni strani humorni opisi krepijo medijsko funkcijo uveljavljanja norm ali odsevajo ambivalentni odnos drube do etninih manjin, na drugi pa lahko oskrbijo drubenega analitika z barometrom spreminjajoe se situacije in statusa skupine glede na iro drubo.
BERI
Ethnic humor, J. Boskin in J. Dorinson (v American Quarterly, zv. 37, t. 1, 1985), tehtni in aurni kritini pregled irskega, idovskega in rnskega humorja v ZDA, ki trdi, da je etnini humor nastal kot funkcija obutkov superiornosti in belega rasizma drubenega razreda. Ethnic humor versus sense of humor, M. L. Apte (v American Behavioral Scientist, zv. 30, t. 1, 1987), ki analizira porajajoe se trende sprejemanja in irjenja al, alitev in klevet, ki temeljijo na etninih stereotipih. Humour in Society, ur. C. Powell in G. E. C. Paton (Macmillan, 1987), ki je pionirska zbirka lankov, z nekaj lanki o vidikih etninega humorja, z osrednjim argumentom, da humor uporabljajo skupine za upravljanje napetosti v konfliktnih odnosih, posebno tistih, ki zadevajo etnine skupine.
208
JEZIK, RASA IN ETNIN O S T tudija nainov, na katere

rasa in etninost vplivata na jezik, naenja teme, povezane z nacionalizmom, vejezinostjo, kolonializmom, nartovanjem jezika in pojavom posebnih variacij rnske angleine v ZDA in v Britaniji. Ko so v 19. stoletju razvili klasifikacijo ras, so v podporo taknim teorijam iskali dokaze s tudijami jezika. Uenci so poskuali rekonstruirati jezikovne druine na podlagi lingvistinih dokazov. Evropski in indijski jeziki so bili klasificirani v indoevropsko skupino jezikov. Hkrati je bil ustvarjen mit o dolgo izgubljeni indoevropski ali arijski rasi, ki je govorila prvotni jezik, iz katerega so izli indoevropski jeziki, in je bila prednica Slovanov, Romanov, Germanov in drugih evropskih ras. Trditev, da so rasa, kultura in jezik enakovredni, je oitno zmotna, vendar je bila pogosto zelo privlana za politike in populacije mnogih narodov. Primer tega je Hitlerjev Ein Volk, ein Reich, eine Sprache. Nain, kako je rasa kot analitini konstrukt podvrena negotovosti in nezadostnosti podrobne preiskave, pa vendar spremljajo problemi, ki jih sreujemo, ko poskuamo podobno preiskovati jezik. Termin jezik lahko vidimo, kot da ima tevilne povezane pomene: lahko se nanaa na posameznikov materni jezik; lingvistine opise jezikovnega vedenja, kot so razvreni v slovarjih in slovninih opisih; ali jezik skupnosti in njene literature, e posebno standardni jezik naroda. Konno se lahko nanaa tudi na jezik, ki ga ljudje dejansko govorijo ali piejo; e posebno zanimivo je to, da se termin le v tem zadnjem primeru uporablja v neidealiziranem (in potemtakem nestereotipnem) smislu. Termin jezik, podobno kot rasa, rpa mno-
ge od svojih irih pomenov iz simbolike, ki se pripenja na mentalni koncept, ne glede na to, kako nejasna je lahko ta podoba. Sociolingvistiki je nedvomno, da termina jezik ni mogoe ustrezno pojasniti samo s sklicevanjem na lingvistine kriterije. V svetu je veliko primerov, npr. Skandinavija, kjer so politine ali drubene sile trajne dialekte skoraj poljubno segmentirale in je to vodilo v ustvarjanje loenih jezikov. Velika veina drub na svetu je mnogojezina in ne enojezina. Sodijo, da govorijo v sto tiridesetih nacionalnih dravah sveta okoli tiri ali pet tiso jezikov. Celo v Veliki Britaniji, ki tradicionalno velja za enojezino drubo, so ugotovili, da so leta 1978 samo otroci v Londonu govorili ve kakor sto jezikov. Danes je eden vejih razlogov za mnogojezinost po vsem svetu imperializem (drugi razlogi vkljuujejo migracijo in federacijo). Vsepovsod po Karibih, Juni Ameriki, Afriki in Aziji so se evropski jeziki (angleki, francoski, panski in portugalski) uveljavili s kolonialnimi vladajoimi razredi v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Ko se je po letu 1945 britanski imperij umaknil, se je razirjenost angleine ohranila zaradi veanja ekonomske in tehnoloke moi Zdruenih drav Amerike. Morda je tradicionalni kolonialni imperializem sedaj v upadu, toda lingvistini imperializem slabe vrste se e vedno nadaljuje. Angleino trenutno govori 300 milijonov prirojenih govorcev angleine v ZDA in Veliki Britaniji, vendar ima obo veljavo med e priblino eno milijardo govorcev angleine kot drugega jezika od zahodne Afrike do Indije, Sigapurja, Hongkonga in Filipinov. Angleina je sedaj mednarodni jezik znanosti in tehnologije, trgovanja in denarja, svetovnih komunikacij in mednarodnih akademskih tudij.
Eden osrednjih problemov pri jezikovnem planiranju, razirjen po vsem svetu, je tako bila izbira uradnih ali nacionalnih jezikov za nove neodvisne drave v svetu v razvoju. Ta izbira je bila iz raznih razlogov pogosto kompromis med mednarodnim jezikom, kot je angleina, in prvotnimi jeziki, kar je opaziti pri mnogih bivih kolonialnih narodih v Afriki, Indiji, Singapurju in Maleziji. Kot rezultat kolonializma in z njim povezanih faktorjev je sedaj veliko ljudi afrikega in azijskega izvora, ki govorijo evropske jezike. Toda v primeru angleine so mnoge takne drugojezine zvrsti postale vsaj delno nativizirane, tako da je mogoe govoriti o nigerijski angleini, indijski angleini, singapurski angleini itd. Medtem ko je zavajajoe misliti, da so govorci istega jezika nujno pripadniki iste rase ali da so govorci navidezno sorodnih jezikov nujno rasno povezani drug z drugim, pa ima lahko jezik odloilno vlogo v simboliziranju ali naznanjanju pripadnosti etnini skupini. V odnosu med jezikom in etninostjo je osrednjega pomena razumevanje tega, da je jezikovno vedenje posameznika tesno povezano z njegovo percepcijo samega sebe in lastne identitete. To razumevanje je bilo najbolj koherentno in mono izraeno v delu britanskega sociolingvista Roberta Le Pagea, ki je uveljavil teorijo o rabi jezika kot dejanjih identitete. Glede na to teorijo ustvari posameznik/posameznica lastno jezikovno vedenje, tako da je tako zelo podobno jezikovnemu vedenju skupine ali skupin, s katerimi se eli identificirati, da lahko identificira skupine, opazuje in analizira takne skupine, je motiviran/a, da priredi svoje vedenje, in je e vedno zmoen/na prilagoditi svoje vedenje. Tako je posameznik zmoen locirati samega sebe v mnogodi-
209
menzionalnem prostoru, ki ga takne skupine definirajo s faktorji, kot so spol, starost, drubeni razred, poklic, in drugimi parametri pripadnosti drubenim skupinam z etninostjo vred. Jezikovne razprave, povezane z etninostjo, je mogoe videti v konfliktih, ki jih doivljajo manjinske jezikovne skupine v mnogojezinih drubah, denimo Francozi v Kanadi. Pomembnost etninosti je vseeno mogoe videti tudi v nainu, kako je posebna identiteta etninih skupin izraena ne le z druganimi jeziki, temve tudi z druganimi zvrstmi istega jezika. Primer rnske angleine tako v Zdruenih dravah kot v Veliki Britaniji je dobri primer tega dejstva. tudijam nareja rnske angleine (ali NA) je utiral pot ameriki sociolingvist William Labov. Njegove
in druge tudije so poudarjale posebne vzorce NA tako glede izgovorjave kot glede slovnice. Izvori NA so sproili precej polemik med lingvisti, ki trdijo, da NA izhaja iz kreolske razliice angleine, in ligvisti, ki so poudarjali podobnost NA z drugimi nestandardnimi razliicami amerike angleine. Ne glede na argumente, pa se je leta 1979 v Ann Harbourju v Michiganu zgodil zgodovinski sodni proces, tako imenovani sodni proces rnske angleine, v katerem je sodnik ugotovil, da je nepriznavanje olskih avtoritet, da je rnska angleina poseben jezik, oviralo izobraevalni proces rnih otrok na tem obmoju. V Veliki Britaniji so se nedavno lotili opisovanja britanske rnske angleine. Ta termin se obiajno uporablja za sklicevanje na tip
preoblikovane jamajke kreoline, ki jo govori druga generacija Britancev karibskega rodu. Ali je na kreolini utemeljena rnska angleina povsem razvita jezikovna razliica, je stvar interpretacije (veina britanskih govorcev rnske angleine obvlada tudi druge razliice jezika). Kljub temu pa je jasno eno: usvojitev kreolskih govornih oblik med mladimi karibskega rodu v Britaniji je tesno povezana z izkazovanjem etnine identitete, ta pa je tesno povezana s rnskimi interesi in dejavnostmi (kakrni sta rastafarijanstvo in reggae glasba). Poleg tega je raba kreoline ali patois povezana tudi z vrednotami solidarnosti in etninega ponosa, ki izraa vsaj simbolini upor temu, kar mnogi mladi rnci dojemajo kot zatiralsko in rasistino drubo.
BERI
Acts of Identity, Robert Le Page in Andre Tabouret-Keller (Cambridge University Press, 1985), je mojstrski opis karibskih kreolskih jezikov, a tudi veliko ve od tega, vkljuno s teorijo o rabi jezika v vejezinih drubah in izrpnimi poglavji o jeziku in rasi, jeziku in etninosti in londonski jamajki kreolini. Language and Ethnic Relations, uredila Howard Giles in Bernard Saint-Jacques (Pergamon Press, 1980), je zbirka lankov, ki se ukvarjajo z jezikom in etninostjo na ravni teorije in tudije primerov. British Black English, David Sutcliffe (Blackwell, 1982), je tudija oblik jamajke kreoline, ki jo govori rnska mladina v Britaniji, s pisanimi in govorjenimi besedili vred.
VIR
Dictionary of Racism and Ethnic Relations by Ernest Cashmore, Michael Banton, James Jennings, Barry Troyna, Ellis Cashmore. ,4th edition, Rontledge, 1997.
210
V rubriki dokumenti objavljamo v kontekstu vsebine poroila ponatise izvirnih tekstov v izobraevalne in raziskovalne namene.
dokumenti
JOE KOPOREC (SND) NACIONALIZEM V SLOVENSKEM PROSTORU
Privlanost podroja nacionalne emancipacije se pri Ijudeh mojega kova ni pojavila iz lepote nacionalne sfere, ampak iz povsem intuitivnega odpora do anacionalne in internacionalne usmeritve, posebej trdovratno zasidrane v Sloveniji, kjer jo zastopajo najbolj kompromitirane in deplasirane politine sile. al se hitro pozablja vloga teh sil pri zatiranju narodove emancipacije in oviranju osamosvojitve, kar so v veliki meri izvajali s pomojo narodne razklanosti in s podpiranjem vdora tujih priseljencev. Njihova zatrjevanja, da so z medvojno revolucijo prav oni zaeli proces osamosvajanja, so poskus restavracije enoumja s prikrojenimi zgodovinskimi polresnicami. Resnica je ravno nasprotna in sicer - izkoristili so narodno zavest preprostih Ijudi za revolucionarni prevzem oblasti. Neokomunistina propaganda ne more zabrisati dejstva, da je bila tista oboroena sila, ki naj bi zaela osamosvajati Slovenijo, prostovoljno vkljuena v narte tujih generalov in likvidatorjev. Postala je topilni lonec za iznienje slovenskih prvin in za nasilen uvoz tuje kulture; skratka okupacijska armada, katere zastavo so nosili mnogi dananji kalimerovsko kisli obrazi. Da se v Ijudeh zbudi odpor proti omenjenim politinim spletkam, ni potrebna nikakrna zarota, niti nacionalistina propaganda. Najveji del nacionalno usmerjenih volilcev so pridobili tisti priseljenci, ki so s svojim tipinim kolonialistinim nastopatvom in s pridobivanjem izrednih privilegijev ponievali avtohtono prebivalstvo. Ksenofobnih elementov je v Sloveniji izredno malo, ker smo bili vedno na prepihu razlinih tujih vplivov, ki smo jih z lahkoto sprejemali. Slovenci se ne bojimo tujcev, sploh pa jih ne sovraimo. Tujci z vseh vetrov so eljen pojav za veino Slovencev, res pa je, da se vsak normalen lovek brani poplave tradicionalno nenaklonjenih tujcev. Poglavitni klju za razumevanje narodno obrambne dre Slovencev lei v precej enobarvni sestavi tujcev, zaradi esar se pojavljajo kulturni in civilizacijski premiki v nezaeljeno (e videno) in nepriljubljeno smer. Znano je, da veina tujcev prihaja s podroja nemirnega Balkana, ki v svoji tradiciji e vedno neguje kult ozemeljskih osvajanj, krvavih obraunov in zvitega prevarantstva. Vse natete tradicionalne vrednote potrebujejo vedno nekoga za rtev. Latentno stanje, ki ga oivljajo novi prilivi teh istih
211
priseljencev, se lahko hitro sprevre v pravo moro za miru vajene. Slovence. To nakazujejo tevilne izkunje tako na individualnem kot na narodnem nivoju. rne kronike so samo eden od vsakdanjih primerov.
Problem reilnega olna

Drava je uteleenje interesa neke populacije, pri tem upravlja s svojimi resursi in omejuje oz. pravno definira odnos do interesa neke druge populacije, ponavadi drugega naroda. Ponekod je identinost naroda in drave bolj izraena kot drugje; odvisno od povezovalne paradigme, ki ljudi usmerja k istim ciljem. V primeru istega interesa vseh ljudi in zaupanja med ljudmi, meje ne bi bile potrebne. Drava se gradi po podobi prebivalcev, njeni resursi so razviti glede na velikost in potrebe populacije. Za usklajevanje in optimalen razvoj je potreben dolg proces medsebojne venivojske koordinacije. Nenaden priliv in s tem poveanje tevila prebivalcev preobremeni infrastrukturo, povzroi proraunske nestabilnosti v kodo razvojnih postavk in poveuje specialne izdatke. V naslednjih poglavjih bomo spregovorili o sociolokih in kulturnih spremembah, ki mono vplivajo na poslovno moralo in investicijska gibanja. V okviru neke drave se razpolaga z omejenimi proraunskimi in infrastrukturnimi postavkami, zato govorimo o logiki reilnega olna, ki prenese samo doloeno tevilo prebivalstva. Ob preseku tevila prebivalstva obstaja velika verjetnost, da se bodo potopili vsi. Meja potapljanja v dravi se postavlja na podoben nain. Drava se potaplja takrat, ko se akumulacija porablja za socialo namesto za razvoj in s tem nazaduje ter izgublja ekonomsko bitko. Mejo sociale je potrebno postaviti na pozitivni nili prorauna. Ko pomo tujcem in beguncem presega karitativni in humani smisel, postaja drava kontraproduktivna, ker se poveuje skupna revina, s tem pa se zmanjuje bodoa zmonost pomoi in raste tevilo njenih uporabnikov.
Problem pomanjkanja elementa
kohezivnega
V obdobju stalnega gospodarskega razvoja in rasti splonega standarda se je v zahodnem svetu uveljavila individualna potronika miselnost, ki vidi osvoboditev loveka le v popolni neodvisnosti od drube. To je v nasprotju s spoznanji, da je lovek vedimenzionalno in transcendirajoe bitje, ki povezuje svetove individualnega in splonega, materialnega in duhovnega ter se kot lovek spoznava ele v takih odnosih. Civilizacijski doseki se ohranjajo na neki nadosebni instanci, ki potrebuje svoj
212
bioloki temelj to je skupina ali narod. Po mnenju nekaterih hitropletih mislecev, se lahko narodi raztopijo v nekakni globalni skupnosti. To lahko velja za redke sposobneje ljudi, za veino povprenega prebivalstva pa je direktno povezovanje individualnega in splonega preteko. Zato je prepotrebna vmesna instanca skupine ali naroda, ki posameznika vpleta v inicializacijske obrede in preizkuene drubene strukture ter jim s tem daje obutek koristnosti in pripadnosti, posebej pa se varnosti. Posledice moderne kvazi - individualnosti so ve kot oitne, zato je prehitevanje socialne evolucije velikokrat katastrofalno. Dogajajo se osebne in skupinske tragedije, tudi narodi izginjajo v stranpoteh individualistinega samozadovoljevanja. Instanca narodne pripadnosti je marsikomu tudi edina vzpodbuda za pozitiven odnos do soloveka.
Nenadejano vraanje nacionalnega v zavest ljudi

Obutek osebne dezorientacije, ki jo je povzroilo preveliko zajemanje neobvladIjive svobode, marsikoga poriva v naroje razlinih -izmov in skupinskih gibanj. Od vseh takih regresij je e najbolj varno in normalno postopno vraanje na znano izhodie, kjer smo neko e bili. Pri mnogih Slovencih je to doma zapeek, pri doloenih balkanskih narodih (Srbih) je to, al, no na sosedovem vratu. Razline oblike nacionalizma so najbolj mnozina oblika nacionalne regresije. V psihiatriji je regresija potrebna za normaliziranje duevnega stanja. Tudi zaton socializma zahteva regresijo v neko znano obliko kapitalizma, drugae nastane popolna zmenjava (Slovenija danes). Objektivno gledano je porast narodnjatva pri Slovencih le predah po ponesreenih iskanjih in utrujen pogled vase. Tega pojava ne moremo enaiti z nacionalistinimi odkloni kot je nemka nestrpnost, sploh pa ne s srbsko norostjo. V duevnosti loveka preveliko tevilo neznank povzroa nemir, zato se lovek nagiba k enostavnejim situacijam, kar konkretno pomeni znani Ijudje, znane navade in socialna varnost. Spremembe zadnjih petdesetih let so v Slovenijo vnesle prevelik nemir, da bi lahko nadaljevali po isti poti. Smo pred izbiro: ali nadaljevati v negotovost ali normalizirati situacijo. Narodni okvir, ki je v zgodovini Slovencev imel pozitivno vlogo, ne bi smel biti tabu tema kot to vsiljujejo neokomunistini ideologi.
Pogoji, ki so potrebni za obstoj malih narodov

Slovenci lahko po vseh kriterijih sproimo alarm pred izginotjem naega naroda. Stopnja rodnosti strmo pada, obenem pa se zelo poveuje tevilo priseljencev. Samomori, prometne nesree, kriminal in emigracija slovenskih strokovnjakov pospeujejo te trende. V petdesetih letih
213
bomo Slovenci v lastni dravi postali manjina, v naslednjih dvesto letih pa bomo nerazpoznavni, brez lastnega jezika in kulture. Bliina Balkana in muslimanska poplava narekujejo e posebno previdnost, zato strah za lastno ivljenje ni odve. Majhni narodi se hitro znajdejo v politini igri velikih in vplivnih sil, zato morajo biti pred nekontroliranim pritokom priseljencev e posebej previdni. Veliki narodi imajo zaradi svoje moi laje delo s podzavestnim nacionalnim ponosom svojih prebivalcev. Slovenci dobro vemo, da doloeni avtoritarni posamezniki in infantilni karakterji e vedno alujejo za Jugoslavijo in nikakor ne priznajo Slovenije za svojo dravo. Zato je pomembno, da se v majhnih dravah - kjer je izobraenost in razgledanost nujnost ljudje karakterno bogateje razvijajo, so funkcionalno univerzalni in iroko razgledani, saj s tem ne zapadejo otrokim fantazijam in kompleksom majhnosti.
Migracije in politine posledice

Ekonomske migracije v Evropi od estdesetih let naprej so sprva drave odobravale v dobri veri v napredek in v monosti za vse. Ko so ekonomski migranti postali veina v svojem okolju in so po demokratini tradiciji dobili politino mo, se je marsikatera drava znala pred dejstvom, ki spreminja politino podobo drave. Mednacionalne napetosti so se pojavile v predmestjih evropskih metropol, ki so e pred kratkim bile zibelka civiliziranosti in strpnosti. Po neprijetnem obdobju streznitve se evropske drave zapirajo z visokim obzidjem, saj je po logiki reilnega olna to njihov ivljenjski interes. V nezavidljivem poloaju je danes tudi Slovenija, saj jo Evropa kot dolnico za priznanje samostojnosti uporablja za predpranik glede begunske problematike. Posledice naivne dobrohotnosti pri podeljevanju dravljanstva pa bodo zanesljivo negativno vplivale na dravo Slovenijo.
Nove smeri razvoja dravnosti in narodnih vpraanj

as je, da tudi v Sloveniji sprejmemo nove poglede pri dojemanju vloge drave in njenih meja. Dravne meje so po povojni evforiji odprtosti zopet zaele dobivati funkcijo zgodnjega prosvetljenskega obdobja, ko se niso preseljevale skupine ekonomskih emigrantov, ampak le prosvetljenci, trgovci in ambasadorji civilizacije. V dananjem asu drave ponovno prevzemajo vlogo moderatorja narodnega interesa, kar je rezultat spoznanja, da je svet generino bolj kompleksno strukturiran (kot so to domnevali revolucionarni utopisti) ter da je loveka druba globlje povezana z antropolokim bistvom loveka, saj peljejo drubo blinjice do idealov nevarno blizu prepadov.
214
Edini zgodovinsko preizkuen model uvajanja novih vsebin je napor posameznikov, ki lahko drubo prepriajo v koristnost novega. Apokalipsa se prine, kadar se nove vsebine vsilijo brez evolutivne pripravljenosti najirega sloja prebivalstva. Elementa, ki pomenita dravljanu najveje zadovoljstvo, sta ivljenjsko okolje in ljudje, s katerimi ivi. Zato mu je potrebno prepustiti odloitve v zvezi z omenjenima elementoma. Dokler bo narod predstavljal okvir varnosti in skupinsko identiteto posameznika, bo izguba omenjene varnosti in identitete povzroala nepredvidljive posledice.
Objavljeno v: Panter, t. 2, 1993, str. 1213.
ISSN 1580-7371 02 9 771580 737006

Nestrpnost 2

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Nestrpnost 2

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

intolerance monitor report

i ntroduction O n h o w o n e should not make judgment

KUZMANI Xenophobia in former Yugoslavia and post-socialist Slovenia

T O N I A . K U Z M A N I Ksenofobija v nekdanji SFR Jugoslaviji in v postsocialistini Sloveniji

S R E O D R A G O Islam in suicidalno podalpsko pleme BRANKICA PETKOVI R O M A N K U H A R Fuj,

DRAGO Islam and a suicidal tribe under the Alps

BRANKICA foreigners ROMAN

PETKOVI R o m a i n Slovenia for ever gots!

G O R A Z D K O V A I Zagovorniki Nata i n ekstremna govorica skupnosti, izkljuevanja in protiliberalizma

KOVAI E x t r e m i s m , clusion porters gling

eralism of NATO sup-

ZAVRATNIK ZIMIC War jug-

NIK Waiter, one Ukrainian, please MAJA OLUP A Sidebar

>204 etninost> 2 0 8 >210

d o k u m e n t i J O E K O P O R E C ( S N D ) Nacionalizem v slovenskem prostoru

2003 mirovni intitut

ON HOW ONE SHOULD NOT MAKE JUDGMENT

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

meja sprejemljivega / the limit of the accetable

meja sprejemljivega / the limit of the accetable

Sintagmo je mo sliati v avizu oddaje Zrcalo tedna na TV Slovenija.

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

XENOPHOBIA IN FORMER YUGOSLAVIA AND POSTSOCIALIST SLOVENIA

KSENOFOBIJA V NEKDANJI SFR JUGO SLAVIJI IN V POSTS OCIALISTINI 1 SLOVENIJI

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

II. PREZGODNJI IZTEK POSTSOCIALISTINE LEGITIMNOSTI

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

III. NEKDANJA SFR JUGOSLAVIJA IN DANANJA REPUBLIKA SLOVENIJA

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

IV. ELEMENTI ZGODOVINSKEGA OZADJA

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

VI. KAKO NASTANE IZKLJUEVALNA VEINA

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

ISLAM IN SUICIDALNO PODALPSKO PLEME

ISLAM AND A SUICIDAL TRIBE UNDER THE ALPS

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

z dojemljivostjo publike za to vrsto sporoil, s politino regulacijo, v kateri se vse to dogaja.

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti / intolerance monitor report 02

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti

02 poroilo skupine za spremljanje nestrpnosti