FOUCAULT: ZGODOVINA NOROSTI

SREDNJI VEK: zapirajo gobavce v leprozorije, ki jih je po vsej Evropi veliko. Ko je gobavost izginila, so na enakih krajih zaeli zapirati revee, potepuhe, hudodelce in zmedence. V renesansi se uveljavi izraz ladja norcev- ker so nore preganjali iz mest in so jih velikokrat naloili na ladje da so jih odpeljale neznano kam. eprav so bili naeloma proti tujim norcem, so izganjali tudi svoje, ki se nato niso smeli vrniti. lo je za isti princip kot pri gobavci- bili so potisnjeni dale na obrobje drube oz. izkljueni iz nje. Obstajala so tudi druga obredna izganjanja - npr. javno bianje, ki mu je sledila zasledovalna tekma, kjer so jih z udarci palic pregnali iz mesta. Konec srednjega veka se norci pojavijo v umetnosti- likovni in literaturi- norec, ki vsakogar opozarja na njegovo resnico- je nosilec pravice v likovni umetnost temo smrti zamenja do 15.st tema norosti- norost kot nenehna smrt, kot nievost obstoja. Norost kot nasprotje smrti, gobavost sicer izginila, strukture gobavosti pa so ostale (gobavost kot struktura loenosti, izloenosti iz drube). Predstava o norosti v asu Erazma Rotterdamskega (Hvalnica norosti): znanost prehaja v norost zaradi preobilja lanih znanosti. Norost je bila povezana s lovekom in njegovimi slabostmi, ne z njegovimi sanjami ali im abstraktnim.Norost kot odnos loveka do samega sebe, ki nastane iz zagledanosti vase in iluzij. V 15.stoletju je imelo doivljanje norosti v literarnem in filozofskem izraanju predvsem obliko moralne satire. V 18.stoletju doivljanje norosti drugano, kar je razvidno iz literature: norost, ki izhaja iz romaneskne identifikacije delovanja likov iz sveta fantazije postanejo braleve fantaume (Don Kihot) norost puhle domiljavosti tu se norec ne identificira z likom iz romana; identificira se s samim seboj in lastna zagledanost mu omogoa pripis vseh kvalitet in moi, ki jih nima norost pravine kazni norec govori resnico, ker storilec dejanja v svoji zavesti e doivlja boleino kazni, ki ga bi doletela norost brezupne ljubezni V 17. stoletju v literaturi prevladuje motiv norosti bolj zaplet kot pa razplet. V klasicistini dobi se je norost konno umestila v prostor (med stvari in ljudi), ni ni ve potovanja norcev z ladjo, ladjo zamena pital. S tem je norost ukroena in sodeluje pri ukrepih razuma. DOBA KLASICIZMA (17.,18. st.): V Evropi se zane ustanavljati celo kopico ustanov, kamor zapirajo revee. V Parizu Sploni pital (1656), ki je namenjen reveem ne glede na spol, starost, drubeni poloaj, zdravje, Ni bil medicinska ustanova (ni skrbi za ozdravitev bolnih), bil vezan direktno na kraljevo oblast, ki jo je podredil civilni avtoriteti- uradnikom. Po tem zgledu je svoje pitale zaela ustanavljati e cerkev, ki je

z oblastjo tekmovala in sodelovala. V nemko govoreih deelah so ustanavljali poboljevalnice, v Angliji pa e od konca 16. st. naprej houses of correction in workhouses. Sploni pital si je prizadeval onemogoiti beraenje in brezdelnost, je to nova reitev ker: 1. negativne ukrepe izkljuevanja iz drube so zamenjali z zapiranjem (naj bi povzroalo nered), 2. brezposelnea niso ve preganjali in kaznovali (k temu precej prispevale verske vojne, ki so beraenje in brezposelnost drugae definirale), 3. poskrbeli so zanj na stroke nacije, vendar za ceno osebne svobode. Zapiranje je bilo tudi odgovor na ekonomsko krizo 17.stoletja. Enako so delale poboljevalnice v Angliji. Vsakokrat, ko je drava naletela na gospodarsko krizo, so te ustanove dobile svoj ekonomski pomen. Vsi zaprti so morali delati, toda ko je to postala oblika nelojalne konkurence (ni mezde), so to odpravili, s tem krize v teh ustanovah. Osnovna naloga pitala ni bila zaposljivost zaprtih, temve odprava beraenja. Klasicistino obdobje je uporabljalo zapiranje na dvoumen nain in tako, da mu je namenjalo dvojno vlogo zatrlo naj bi brezposelnost ali vsaj odpravilo njene najvidneje drubene uinke in pa nadziralo cene, kadar je grozilo, da bodo preve poskoile. Zapiranje v asu klasicizma je obnovitev starega obreda izkljuevanja gobavcev, tokrat v svetu proizvodnje in trgovine. pital je prav tako skual popraviti moralno sprevrenost, s tem imel etini status. Moralo so v pitalih vbijali z obliko fizine prisile. V ustanove se je vpisala meanska ideja, da je krepost stvar drave. BREZUMNEI Brezumnei so imeli poseben status pri zapiranju, lo je namre za izogibanju sramoti. V asu renesanse zapiranje ni bilo znailno, saj je norost predstavljalo nasprotje zgleda in odreitvi. Zlo naj bi zatrla le pozaba, sram pa je klasicizem stalno util v prisotnosti nelovekega.Brezumje so skrivali v azilih, norost pa so vekrat javno predstavljali (nedeljski ogledi norcev, cirkusi). Klasicistino obdobje je s svojimi dejanji norost spravilo pod kontrolo razuma, norost se ni ve skrivala v loveku samem, temve na drugi strani kletke. Norci niso bili obravnavani kot ljudje, temve v odnosu do ivali (to delitev in strah pred ivalskostjo je prispeval srednji vek). Ta prisotnost ivalskosti v njih naj bi norce verovala pred svetom, po mnenju klasicistinega obdobja so norci lahko neomejeno prenaali boleine itn. Zaradi odnosa norec ival to ni spadalo v podroje medicine. Z ivalskostjo se je norost umestila na podroje nepredvidljive svobode, kar pa ni bilo dopustno. Ko se je lovek prepoznal v svoji naravni polnosti, je ival izgubila mo negativnosti. Preko religije se je norost kazala kot najnija toka lovetva (na katero se je spustil tudi Kristus, ki je hotel razumeti slehernika), norost kot dokaz tega, da v loveku ni ni nelovekega, esar Bog ne bi mogel popraviti. kandal brezumja je kazal na greh, prikaz norosti pa kako blizu ivalskosti lahko pademo in kako veliko je boje usmiljenje, ki lahko zaustavi ta padec.

OBRAZI NOROSTI V em je klasicizem vse videl norost:

manija in melanholija (sprva pojasnjevali z ivalskimi hlapi in njihovo sublimacijo; v tekoih in trdnih telesnih prvinah; manijo tudi pojasnjevali s hlapi, jo postavljali nasproti melanholiji, kasneje jo skuali razloiti z ivci), ez as zaeli razmiljati o skupnih lastnostih bolezni

histerija in hipohondrija (sicer ju naj ne bi obravnavali skupaj, ampak so to poeli, kot da so to dve obliki iste bolezni; sprva povezovali z gibanji maternice, potem so prili do ugotovitve, da je povzroen pretres v telesu s tem dokonna umestitev v polje norosti; kasneje analize smatrale, da bolezen povzroi preve obutenja, s tem ni bila krivda ve na/v njem, drugaen pogled na ivne bolnike, s tem uvrstitev med duevne bolezni; to da tudi novo vsebino krivde v klasicistinem obdobju psiholoki uinek moralne krivde)

ZDRAVNIKI IN PACIENTI Norost ni bila zdravljena v pitalih, vseeno v klasicistinem obdobju se utili dolne zdraviti noreva telesa, ki so jim predstavljala vidno in trdno navzonost bolezni. Utrditev v telesu norcev prisotna ibkost, glede na to, da so dojemali dogajanje v telesu s prispodobami telesnih/ivalskih hlapov, so to skuali uravnavati s pomojo razlinih vonjev (klin se s klinom zbija), za mo so dajali tudi elezo (nekateri so jemali elezove opilke) za trdnost Oienje oienje telesa norcev s pomojo vseh mogoih stvari, l.1662 predlog o transfuziji krvi; postopali tudi s pomojo odvajal, prakov, mil, kisa (kislina, ki uniuje hlape s tem, ko jih potegne na povrje) Potapljanje prekrivanje teme umivanje in impregnacije, od konca 17.stoletja je bila vodna kura izjemno popularna pri zdravljenju norosti, v 18.stoletju vodi pripisovali ogromno terapevtskih lastnosti, prhanje postane bolj popularno, v njem vidijo monost ponovnega rojstva Uravnavanje gibanja hoja, jahanje, ritem valovanja na morju (spremembe pokrajin kot pomo pri melanholiji) subjekt je treba hkrati vrniti v njegovo prvotno istost in ga iztrgati iz njegove iste subjektivnosti, da bi ga bilo mogoe vpeljati v svet Proti koncu 18.stoletja je v zavest zdravilcev prilo razmiljanje, da je zdravljenje potrebno razdeliti vsaj na dve komponenti, da zdravljenje s fizinimi prijemi ni zadostno. Zaeli so uporabljati tehniko strasti (glasba), strahu (strup in protistrup). ista medicinska psihologija je bila mogoa takrat, ko je norost potonila v obutek krivde. V klasicistinem obdobju dva univerzuma tehnik:

obravnaval norost kot strast, razdeljeno med telo in duo obravnaval norost kot zmoto, delirij

Zbujanje delirij kot spanec, struktura vdora z budnostjo je ena najbolj stalnih struktur v zdravljenju norosti Gledaliko uprizarjanje zdravljenje poteka v prostoru domiljije, je nasprotno postopku zbujanja, ne poteka na ravni razuma, za uveljavitev tega postopka je potrebno vnesti element zvijae (da prepria bolnika v nekaj) Vrnitev k neposrednemu vrnitev, ki iz lovekega ivljenja odstranjuje vse, kar je v njih umetnega, nerealnega in imaginarnega, pomemben element tu narava; sasoma se pokae pozitivna uinkovitost in naravnanost ustanov, ki se zano izogibati zapiranju in spodbujajo k delu v naravi (narava je resnica in zakon) Proti koncu klasicizma so bolezen povezali z organskim, ostalo so porinili v naroje pravkar rojeni psihologiji. VELIKI STRAH Strah pred biti zaprt in kraji, kjer so se razline ustanove tega tipa nahajale, je bil med ljudmi mono prisoten, to je dediina miselnih struktur. V drugi polovici 18.stoletja so se zaela gibanja, ki so elela odpraviti posledice teh ustanov s tem, da bi jih pravilno izolirali itn. oblikuje se zamisel o idealnem tipu azilov. Ti azili, kjer so se meali tako brezumnei kot pacienti, so prispevali tudi kulturno formo, svojevrsten diskurz (pojem sadizem kot forma iz literature de Sade-ja, katerega zgodbe so se dogajale v takih okoljih). Gronja norosti je bila vsesplono prisotna. Norost in svoboda okoljski determinizem, povezovanje (trgovske) svobode z norostjo in kritika preteega liberalizma Norost, vera in as le vera lahko loveku preprei odtujitev v svet delirija Norost, civilizacija in obutljivost preprianje, da bolj kot je kompleksna in zapletena znanost, prej bo pripeljala do norosti; v norost pelje tudi obutljivost, ki se razvije, ker stvari ve ne potekajo v normalnem ritmu narave, ampak prevladujejo privzgojene drubene navade; NOVA LOITEV Na zaetku 19. stoletja bili ogoreni nad tem, da z norci niso ravnali bolje kot z zaporniki, celo 18.stoletje pa so bili zgroeni, kako lahko imajo zaporniki enak tretma. Zapiranje je bilo smatrano kot nepravino, poleg tega so zaeli revino obravnavati e iz drugih aspektov (ne ve kot posledico grenosti), z demografskega vidika pa so bili norci tisto prebivalstvo, ki bi lahko ustvarjalo profit. Obstajali so razlini dekreti, ki so urejali podroje zapiranja norcev:

zmanjati prakso zapiranja, kadar gre za moralne prekrke, ne pa drezati v naelo zapiranja in enega njegovih glavnih pomenov, t.j. zapiranje norcev obdobje vsesplonega zapiranja se kona, v jei samo obsojeni in norci o o norcem naj se nameni poseben zapor, naj se jim najbolj olaja bivanje problem infrastrukture zapiranje norcev ele po presoji zdravnikov

ROJSTVO AZILA Za skrb norcev je bila potrebna finanna pomo, s katero so popravljali prostore. Dve teoriji:

Tuke meanje med razlinimi kategorijami zaprtih ni bilo priporoljivo, zavetie naj bi delovalo na principu verskega in moralnega loevanja. V azilu je bil pomemben faktor strah, prav tako delo in potreba po spotovanju (do avtoritet, s tem utemeljena njihova dejanska pozicija). Zavetie je e vedno temeljilo na metodah opazovanja in razvranja, metodo dialoga in jezika je uvedla ele psihoanaliza. Pred tem so v zavetiih vzpostavili vlogo avtoritete, ki ni izhajala iz tega, da je priprti nor. Pomembna postane tudi druina, ki se zaradi spremembe poloaja norcev zane spreminjati razlini odloki postavljajo skrb za norca tudi v roke druine, s tem se krha mit o patriarhalni istosti.

Pinel verskih elementov ni, so samo medicinski objekt. Azil se mora zaradi slabih lastnosti vere (v starosti edalje bolj prisotna verska blaznost, vsesploen strah pred onostranstvom) slednje im bolj znebiti, ni pa se treba znebiti njene moralne vsebine. Azil kot prostor etinega poenotenja. Uporabljal je metode molka, prepoznavanja v ogledalu, nenehne sodbe (azil imel lastne mehanizme kaznovanja)

V 18. stoletju postane znailno tudi povelievanje zdravnikove osebnosti, pomeni nove odnose v razmerju zdravnik:pacient. Zdravnik je odloal o sprejemu pacienta, od konca 18.stoletja njegovo potrdilo postane nujno za zapiranje norcev. Tuke in Pinel sta vpeljala v azil osebnost, ne znanost. Freud je metode azilov kasneje odpravil, demistificiral odnos zdravnik pacient in vse strukture, ki sta jih Pinel in Tuke zdruila v azilu, prenesel na zdravnika.