AJNFOH JE FAJN

Enkrat v sedemdesetih, ko sem s trumo kolegic ravno odhajal s ihta, sem profesorja Lapajneta sreal na
stopniu.
"Je ravnateljica e v hii?" me je povpraal.
"Ne. Bo e ve kot pol ure, kar je odla."
"Ja, potem pa niti gor ne grem," je poasi rekel, se obrnil, vzel protezo iz ust in jo spravil v ep suknjia. Kolegice
so se zgraale in prav zaradi njihovega zgraanja sem si to zapomnil. Meni pa se ni zdelo niti smeno, saj sem
vedel, kakne teave ima stari gospod z umetnimi zobmi. Na par gospic, ki jih niti ni poznal, se ni oziral.
Tak je bil pa profesor Lapajne! Po svoje zelo prostoduen, pravi gorjan.
In to je tudi bil, z duo in srcem! Kar nekajkrat sem ga sreal v gorah, najvekrat v Pograjcih, koder ga je vrh
Grmade ujela tudi kamera Marjete Keri Svetel, v eni od oddaj cikla Gore in ljudje.
Posnetek v VHS formatu e hranim, kot iv, drag spomin.

Dom na Okrelju. Streho so ravno popravili in to tako, da so strene tramove podaljali do tal in med njimi in
steno napravili mizo. Ta je bila narejena po vsej dolini, dolga kot ponedeljek. Za mizo, na klop ob steni, si se
lahko usedel le z dveh krajev vsi, ki so sedeli na kraju, so se ti morali umakniti. Obstajala je tudi monost, da si
okobalil zunanjo klop in tje splezal ez mizo zunanjo klop si moral tako in tako preplezati, saj so vmesni tramovi
prepreevali, da bi se usedel s strani. Skratka, nekaj tako butasto nepraktinega e nisem videl.
ivo se spominjam, kako je Svetko Lapajne pristopil, beno pozdravil in ves razvnet zarentail:
"Poglejte tole; kakna trapasta konstrukcija. Koliko stran vrenega materiala za tako traparijo!"
Svetko Lapajne je pridal novo dimenzijo. Da je trapasto, sem takoj videl, a o materialu nisem razmiljal.
Treba je povedati, da so tisto "mojstrovino" v nekaj letih odstranili.


Zadnji se je oglasil, ko je priel poklonit par izvodov knjiice ZAPISKI SPOMINOV IN IZKUENJ STATIKA-
KONSTRUKTERJA.
Komaj sva se pogovorila. Proteza mu je klepetala in zato je teko govoril, v kotiku ust pa se mu je
nekontrolirano nabirala itka slina.
Pri odhodu je zgreil stopnie in po vsej sili skual izstopiti na teraso.
e prav pomislim, to niti ni bil znak starostnega pozabljanja, ampak prej problem zanikrnega predverja. Svetko
Lapajne, ki je v boljih asih znal to jasno povedati, je tokrat s svojim ravnanjem razkril to arhitekturno klavrnost.

e pred par leti sem ga videl, kako je s pohodnimi palicami korail po Rimcu in e nekaj let sem ga sreeval na
biciklu Parkinson mu je stresal roke, da je balanca drhtela kot iba na vodi, a profesor se ni dal.

Svetko Lapajne je bil preprian biciklist. Razmiljal je, kako bi s kolesom omilili ljubljansko prometno zmenjavo in
to zapisal v Nai komuni, nekdanjem glasilu obine Vi-Rudnik. koda, da je bil objavljen samo prvi del.
V lanku je na aljivo-ironien nain izpostavil prednosti kolesarjenja: kolo ne potrebuje goriva in ne parkirnih hi,
v mestu dosega najvejo hitrost, z njim je mogoe priti najbljije namembne toke, deluje ugodno na telo, je
poceni(primerja ceno gume in evljev pri isti kilometrai) in ne pua izpunih plinov. Pri tem je navihano dodal,
da osebne zanemarja.
Povsem nekaj drugega je drugi del lanka, kjer govori o teavah biciklista, s kakrnimi se sooa v Ljubljani. Cela
vrsta problemov, ki jih navaja, je aktualna tudi danes.
Gospod Koelj in Jankovi lanka oitno nista brala ali pa jima ni bil zadosti dober. koda!































Profesorja Lapajneta je kot biciklista upodobil tudi karikaturist Pear.

Na enem njegovih vsakdanjih pancirov sem ga prestregel v tudentski ulici, ko je z ljubljanskega gradu pripeljal
kotskega ovarja. Ves nejevoljen je hitel pojasnjevati:
"ena si je zlomila nogo, zdaj moram pa jaz tega cucka izprehajati, namesto da bi el na Triglavski smuk."
Profesor Lapajne je e kot osemdesetletnik sodeloval na vsakoletnem Triglavskem smuku.


Anekdot o profesorju Lapajnetu e zdaj kroi lepo tevilo, a opisujem le one, ki sem jih sam doivel ali pa so mi o
njih povedali tisti, ki so se jim primerile:


Zimsko jutro, enkrat v osemdesetih letih prejnjega stoletja:

Onstran Rimskega zidu, na prostoru pred FKKT, je tudent prehitel tovaria Lapajneta, ki jo je mahal v isto smer.
"Dober dan," ga je pozdravil in hotel oditi dalje.
"Kam pa kam?" ga je za njim zarenal Lapajne.
"K vam, na izpit," je bil tudent odkrit.
"No, potem pa lahko kar tukaj opraviva," se je razgovoril profesor.
Tisto no je naneslo manj kot za prst snega in profesor Lapajne je priel s konico denika risati v neomadeevano
belino. Ko je bil zadovoljen, je pokazal na "ifre".
"No?"
"Kaj no?"
"No?!? Bo kaj ali ne?"
tudent je bil zmeden. Niesar ni mogel razbrati, profesor pa je od njega terjal odgovor. Nekaj asa je nemo buljil
v hieroglife
, dokler ni tiine prekinil profesorjev glas:
"Kar se mene tie, sva opravila dajte indeks, da vam vpiem, da ste padli."


Ko je Svetko Lapajne umrl, mi je prominentni slovenski arhitekt, ko sva ga vzela v misli, o njem povedal e tole
anekdoto:

Pred desetletji je nekje v tujini (kraja si nisem zapomnil) potekal kongres o gradbeni statiki. Med pavzo so se
slovenski udeleenci zbrali v avli in sredi debate se je od nekod prikazal profesor Svetko Lapajne.
V skupini je bil tudi arhitekt, ki je imel za seboj e nekaj uspelih projektov in se je v stroki e dodobra uveljavil,
diplomiral pa e ni, ker je vsaki padel iz gradbene statike, katero je opravljal pri profesorju Lapajnetu. Ta ga je
takoj spoznal in se nanj - vprio vseh! - takole obrnil:
"O, ravno prav, da sem vas sreal. V sredo bom imel izpite za take revke, kot ste vi. Pridite, boste ja naredili"

Arhitekt, kateremu je bilo vabilo namenjeno, je rdel kot rak v kropu.


S prijateljem, tudentom arhitekture sem el na Graben, da profesorja Lapajneta povpraa za podatke o nekem
mostu, ki naj bi ga v biroju projektirali.
akal sem ga v pritliju, medtem ko se je posvetoval s profesorjem nekje zgoraj.
e sem ga zaslial, kako prihaja po stopnicah, a so njegove stopinje preglasile besede Svetka Lapajneta. Kar se
da naglas, da bi ja vsi sliali, je zadonelo po prostoru:
"Pha!!! Kdaj ste pa e videli, da bi arhitekti gradili mostove?!?"
V glasu je bilo zaznati skrajno zaniljivi ton.

Edini arhitekt, ki mu tega, da je sem in tja napravil tudi kak most, ni tel v zlo, je bil Joe Plenik. Lepota je
naravni ut, je trdil. Plenikov trnovski most ima prevelik radij, ki je v temenu prelomljen. Vendar je Plenik to
popravil tako, da je na tem mestu postavil na eno stran kip in na drugo piramido v obliki obeliska ter most na ta
nain optino uravnoteil.

Plenik je to, kar je profesor Lapajne imenoval ut, obutek za lepo, oznaeval kot umetnost. Lapajne je trdil, da
logina zasnova in gospodarno oblikovanje v sebi nosita tudi osnove estetskega videza. Ajnfoh je fajn! O tem se
je razpisal v lanku Arhitektura - inenirstvo ali umetnost, ki ga je zakljuil z ugotovitvijo: Ne inenirstvo ali
umetnost, temve inenirstvo in umetnost.
Ampak Plenik ni bil tako zapriseen prista izreka: Kar je dobro je tudi lepo - gradbenikom kot snovalcem zgradb
ni zaupal.











Prof. Svetko Lapajne, univ. dipl. in. grad., 19112007
Objavljeno: Delo, etrtek, 10.01.08 - Znanost
etrtek, 10. januar 2008, ob 10:30, Franci Savenc, ogledov: 610
Delo Gorazd Humar: Tiho je v 97. letu starosti od nas odel velik inenir, gradbeni strokovnjak,
graditelj mostov, odlien uitelj in pedagog, estet, predvsem pa velik lovek.
Tiho je v 97. letu starosti od nas odel velik inenir, gradbeni strokovnjak, graditelj
mostov, odlien uitelj in pedagog, estet, predvsem pa velik lovek. Prof. Svetko Lapajne
je bil lovek, ki se ga bodo e dolgo spominjale tevilne generacije slovenskih arhitektov,
ki jih je kot profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani uil statike in gradbene
mehanike. Spominjali se ga bomo tudi mnogi slovenski gradbeniki, kajti navdihoval nas
je z izvirnimi pogledi, prijemi in reitvami tevilnih tehninih problemov v gradbeni statiki
in pri konstruiranju mostov. Z drobno, a ilavo postavo, skoraj vedno obleen v nekoliko
ohlapne hlae, je z bogastvom znanja gradbenitva, vedno zbujal veliko spotovanje, tudi
v poznih letih ivljenja, ko je e vedno ustvaril kaj zanimivega.

Prof. Svetko Lapajne se je rodil daljnega leta
1911 na Dunaju v Avstriji. Njegov oe je bil
pravnik, sam pa se je odloil za tudij
gradbenitva in leta 1935 je v Ljubljani e
diplomiral. Njegov stric, znameniti konstruktor
planikih skakalnic Stanko Bloudek, ga je
povabil k sodelovanju pri gradnji skakalnic.
Vekrat se je sreeval tudi z arhitektom Joetom
Plenikom. Druga svetovna vojna mu ni prav ni
prizanesla, e leta 1941 ga je pripeljala v
ujetnitvo nemke vojske, kasneje pa e v
ujetnitvo bele garde in italijanske vojske. Takoj
po kapitulaciji Italije je el med partizane v
dolenjske gozdove, kjer je kmalu zgradil nekaj
provizorinih lesenih mostov. Konec vojne pa je
priakal v Beogradu, kjer je nekaj asa delal na
vojnem ministrstvu.

Po vojni se je spet povsem posvetil
gradbenitvu. e leta 1949 je izel njegov
gradbeni prironik o uporabi Crossove metode v
statiki. Knjiga je takoj postala uspenica na
obmoju cele Jugoslavije. Vendar so najveja
ljubezen prof. Lapajneta bili prav mostovi. V Sloveniji je sprojektiral vsaj 80 mostov, v
vici, kjer je ivel in delal nekaj asa, pa je pustil svoj peat na 14 mostovih. V Sloveniji
je bilo njegovo najbolj poznano delo 180 m dolgi Stiki viadukt na stari avtocesti
LjubljanaZagreb. Znailnost tega viadukta je bila izredno vitka razponska konstrukcija,
poloena na stebre brez prenih nosilcev. Lepota in eleganca tega viadukta je pritegnila
oblikovalce nove potne znamke s podobo Stikega viadukta, ki je bila v Jugoslaviji v
uporabi kar 15 let. Sodeloval je z mnogimi znanimi slovenskimi arhitekti, z Edom
Mihevcem in e posebej z Borisom Kebetom. Skupaj sta zasnovala lono konstrukcijo
stavbe, imenovane Karlovka vrata v Ljubljani, ki je posebne oblike in reuje ve
zahtevnih konstrukcijskih problemov. Prof. Svetko Lapajne je s svojim inenirskim delom
vedno sledil naelu, ki mu ga je e mlademu poloil Stanko Bloudek vse konstrukcije
morajo biti enostavne in dobre (ajnfoh in fajn).

Ravno snovanje in gradnja enostavnih, estetskih in funkcionalnih gradbenih konstrukcij
je bila odlika prof. Lapajneta. Imel je izreden naravni obutek, podprt s irokim
inenirskim znanjem, za potek notranjih sil v gradbenih konstrukcijah. Tehtno in
argumentirano je znal obrazloiti, kako odlino je arhitekt Joe Plenik znal oblikovati
svoje mostove, posebej e most pred Trnovsko cerkvijo v Ljubljani, na katerem je
uravnoteil nepravilno obliko loka mostu s kamnito piramido v sredini loka. Prof. Svetko
Lapajne je vedno poudarjal, da dobra gradbena konstrukcija nastane le, e je dobro
premiljena in dobro zasnovana. Statini rauni naj le preverijo njeno nosilnost in izbor
dimenzij. To filozofijo konstruiranja v gradbenitvo je tevilnim slovenskim gradbenikom
na ve pounih in praktinih primerih vsajal na mnogih strokovnih kongresih, ki se jih je
udeleeval e v pozni starosti. Njegovi napotki so bili vedno univerzalne vrednosti, zato
ga lahko tejemo tudi kot enega pomembnih ustvarjalcev slovenske gradbene kulture in
gradbene estetike 20. stoletja.
Gorazd Humar,
univ. dipl. in. grad.