-----------------------------------------------JOANNE K.

ROWLING
HARRY POTTER
2. KNJIGA: DVORANA SKRIVNOSTI
1. ZVEZEK
-----------------------------------------------Zaloila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2000
Prevedel: Jakob J.Kenda
Ljubljana, 2000
-----------------------------------------------Harry Potter je arovnik, ki vstopa v drugi letnik Bradaviarske akademije
za arovnike in arovnice. Niti sanja se mu ne, da bo to olsko leto prav tako
napeto, kot je bilo prejnje.
"Druga knjiga Joanne Rowling je prav tako smena, srhljiva in polna
nepriakovanih obratov kakor prva."
The Daily Mail
"Knjiga Harry Potter in Dvorana skrivnosti je vsaj tako dobra kot prvi del
iz serije o Harryju Potterju... esa takega, kot je Bradaviarka, se lahko
domisli samo genij."
The Times Literary
Supplement
Prvo poglavje
Najbolj obupni rojstni dan
-----------------------------Ni bilo prvi, da je pri zajtrku med stanovalci Romarinove tiri
izbruhnil prepir. Gospoda Vernona Dursleyja je v zgodnjih jutranjih urah
zbudilo glasno skovikanje, ki se je razlegalo iz sobe njegovega neaka
Harryja.
"To je e tretji ta teden!" je rjovel prek mize na Harryja. "e bo e
naprej razgrajala, je ne bom ve trpel pod svojo streho!"
Harry je spet poskusil razloiti.
"Dolgas ji je," je rekel. "Navajena je letati. e bi jo vsaj enkrat
lahko ponoi spustil iz kletke..."
"Misli, da sem neumen?" je prhnil stric Vernon, pri emer je
popljuval mizo s preveenim jajcem. "Dobro vem, kaj se bo zgodilo, e
sovo spustimo iz kletke."
Mrano se je spogledal s svojo eno Petunijo.
Harry mu je hotel ugovarjati, pa ga je prehitel Dudley, sin njegovega
strica in tete, ki je glasno rignil.
"e slanine!"
"V ponvi je, ljubek," je rekla teta Petunija in se z vlanimi omi
nasmehnila svojemu preobilnemu sinu. "Dobro te moramo nahraniti,
dokler imamo prilonost... Ob misli na olsko hrano me kar strese..."
"Neumnost, Petunija. Hodil sem na isto olo kot Dudley in nikoli
nisem bil laen," je zagodel stric Vernon. "Dudleyju gotovo dajo dovolj
jesti, kajne, sin?"
Dudley, ki je bil tako debel, da sta se mu obe poluti zadnjice
poveali prek stola, je prikimal in se obrnil k Harryju.
"Prinesi mi ponev s slanino."
Harry je imel vsega dovolj. "Bodi bolj vljuden, sicer te bom zaaral v

krastao," se je razjezil.
Uinek tega stavka na Dursleyjeve je bil neverjeten. Dudley je zajel
sapo, se zvrnil s stola in treil po tleh, da se je zamajala cela hia.
Gospa Dursley je kriknila in si z roko pokrila usta. Gospod Dursley pa
je besno skoil pokonci. ile na sencih so mu jezno utripale.
"Ne, ne, saj ga ne bi zaaral," je hitro rekel Harry. "Takoj grem po
slanino."
"Kaj sem ti rekel?" je zagrmel stric in popljuval mizo e s slino. "Rekel
sem ti, da v nai hii nikdar ve noem sliati tiste grde besede na !"
"Ampak..."
"Kako si drzne groziti Dudleyju!" je rjovel stric in s
pestjo tolkel po mizi.
"Hotel sem samo..."
"Opozoril sem te! Opozoril sem te, da v tej hii nihe ne sme niti
namigniti, kakne pokvarjene rei zganjate na tisti oli!"
Harry je pogledal zariplega strica, nato pa e bledo teto, ki je
poskuala postaviti Dudleyja na noge.
"Ja, no," je zmajal z glavo.
Stric je spet sedel. Hropel je ko zasopel nilski konj in s svojimi
majhnimi, izbuljenimi omi srepo zijal v neaka.
Odkar se je Harry vrnil domov na poletne poitnice, je stric ravnal z
njim kot z bombo, ki jo lahko vsak trenutek raznese. Kajti Harry ni bil
obiajen fant. Pravzaprav je bil karseda neobiajen.
Harry Potter je bil arovnik, ki je konal prvi letnik na Bradaviarki,
akademiji za arovnike in arovnice. Dursleyjevi so bili precej nesreni,
Harry pa zelo, ker ni mogel ostati tam tudi med poitnicami.
Bradaviarko je tako pogreal, da mu je bilo, kot bi ga neprestano
bolel elodec. Pogreal je grad, njegove skrivne hodnike, duhove in
profesorje (po Rawsu, uitelju arobnih napojev, se mu sicer ni toilo).
Pogreal je pisma, ki so jih na olo prinaale sove, in pojedine v Veliki
dvorani. Vzdihoval je za svojo posteljo v skupinski spalnici, ki je bila v
enem izmed grajskih stolpiev. Toilo se mu je za obiski pri Hagridu, oskrbniku
ole, ki je ivel v koi blizu gradu, tik ob Prepovedanem gozdu. Najbolj pa je
pogreal quidditch, priljubljeno igro arovnikov (est obroev na visokih
drogovih, tiri letee oge in tirinajst igralcev na leteih metlah).
Harryjeve knjige z uroki, njegovo palico, arovnike plae, kotel in
vrhunsko leteo metlo Nimbus 2000 je Vernon zaplenil v trenutku, ko se
je njegov neak vrnil z akademije. Vse skupaj je zaklenil v omaro pod
stopnicami. Kaj je bilo Dursleyjevim mar, e Harry jeseni ne bi mogel
igrati v svojem motvu, ker vse poletje ni vadil letanja? Kaj je bilo
Dursleyjevim mar, e se bo vrnil v olo brez naloge? Dursleyjevi so bili
bunkeljni (tako so arovniki imenovali tiste ljudi, ki niso imeli v sebi niti
kaplje arovnike krvi). Da so imeli v druini arovnika, je bilo zanje
najhuja mona sramota. Zato je stric Harryjevo sovo Hedwig zaklenil v
kletko, da ne bi kaknemu drugemu arovniku nosila njegovih pisem.
Harry niti najmanj ni bil podoben drugim lanom druine. Stric
Vernon je bil obilen moak, ki skoraj ni imel vratu, zato pa je imel
gromozanske rne brke. Teta Petunija je bila koena, obraz pa je imela
nenavadno podoben konjskemu gobcu. Dudley je bil svetlolas, njegov
obraz je bil vedno ronat in tudi sicer je zelo spominjal na pujsa. Harry

pa je bil droben in suh, imel je bleee zelene oi in kot oglje rne

lase, ki se jih nikakor ni dalo poesati. Nosil je okrogla oala, na elu
pa je imel brazgotino, ki je spominjala na strelo.
Prav zaradi te brazgotine je bil tako nenavaden celo za arovnika.
Bila je edini namig na Harryjevo izjemno skrivnostno preteklost in razlog,
da so ga pred enajstimi leti pustili na pragu hie Dursleyjevih.
Ko je bil star komaj eno leto, je neznano kako preivel napad enega
najmogonejih arovnikov vseh asov, Mrlakensteina. Ime tega mojstra
rne magije se je veina arovnikov in arovnic e vedno bala izgovoriti.
Ubil je Harryjeve stare, Harry pa jo je odnesel samo z brazgotino.
Ravno zato, ker ni mogel ubiti Harryja, se je Mrlakensteinova mo zlomila.
Tako sta za Harryja skrbela sestra njegove mrtve mame in njen mo.
Pri Dursleyjevih je preivel deset let in ves ta as se je spraeval, zakaj
se okoli njega dogajajo nenavadne stvari. Verjel je zgodbi, ki so mu jo
povedali Dursleyjevi, e da je brazgotina posledica avtomobilske nesree,
v kateri naj bi umrli njegovi stari.
Nato, od tega je minilo ravno eno leto, pa so mu pisali z
Bradaviarke. Izvedel je, kaj se je zgodilo v resnici, in sprejet je bil na
arovniko olo, kjer so vsi e sliali zanj. A olsko leto se je konalo in
med poletnimi poitnicami je moral nazaj k Dursleyjevim, ti pa so z njim
ravnali kot s psom, ki se je povaljal po lastnem kakcu.
Dursleyjevi se niso spomnili niti tega, da je bil tistega dne Harryjev
dvanajsti rojstni dan. Saj si je kar mislil, da se ne bodo spomnili nanj;
pravega darila od njih tako ali tako ne bi dobil, kaj ele torte. Ampak,
da so res popolnoma pozabili nanj...
V tistem trenutku se je stric pompozno odkaljal in rekel: "Torej. Kot
vsi vemo, je dananji dan zelo pomemben."
Harry je dvignil pogled. Komaj je verjel svojim uesom.
"To je dan, ko bom morda sklenil najpomembneji posel v svoji karieri."
Harry se je spet posvetil svojemu kosu prepeenca. "Seveda," je trpko
pomislil, "stric govori o neumni veerji, ki jo bo priredil svoji stranki."
Res, Harryjev stric je e dva tedna govoril samo o tem. Neki bogati
gradbenik in njegova ena naj bi prila na veerjo, med katero bi se
stric rad dogovoril za velikansko naroilo (strievo podjetje je izdelovalo
svedre).
"Pametno bi bilo, da bi e enkrat ponovili, kako bo potekala veerja,"
je rekel stric. "Ob osmih moramo biti vsak na svojem mestu. Petunija, ti
bo..."
"V dnevni sobi," mu je nemudoma odgovorila teta, "kjer ju bom
priakala, da jima izreem prisrno dobrodolico."
"Dobro, lepo. Pa ti, Dudley?"
"akal bom pri vratih in jima jih odprl." Dudley je poskusil pokazati,
kako ustreljivo se bo nasmehnil gostoma, a njegov nasmeek je bil prav
straljiv. "Smem obesiti vaa plaa, gospod in gospa Mason?"
"Kako se jima bo prikupil!" je vsa prevzeta vzkliknila teta.
"Izvrstno, Dudley," ga je pohvalil stric. Nato se je obrnil k Harryju.
"Pa ti?"
"Jaz bom v svoji sobi, isto tiho bom in pretvarjal se bom, da ne
obstajam," je z brezbarvnim glasom rekel Harry.
"Natanko tako," se je zlobno nasmehnil stric. "Jaz ju bom popeljal v

dnevno sobo, jima predstavil tebe, Petunija, in jima ponudil pijao. Ob

etrt ez osem..."
"Ju bom povabila k veerji," ga je dopolnila teta.
"In Dudley bo rekel..."
"Vas smem pospremiti v jedilnico, gospa Mason?" je zrecitiral Dudley,
nato pa se je e priklonil.
"Kako uglajenega sina imam!" je smrknila teta.
"Pa ti?" se je stric spet zlobno obrnil k Harryju.
"Jaz bom v svoji sobi, isto tiho bom in pretvarjal se bom, da ne
obstajam," je zdolgoaseno ponovil Harry.
"Natanko tako. Zdaj pa se pomenimo, s kaknimi komplimenti bomo
med veerjo obsipavali naa gosta. Petunija, ima kaken predlog?"
"Vernon mi je povedal, kako izvrstno igrate golf, gospod Mason
... Bi mi povedali, kje ste kupili to obleko, gospa Mason..."
"Izvrstno. Dudley?"
"V oli smo pisali spis z naslovom Koga najbolj obudujem in jaz
sem pisal o vas, gospod Mason."
To je bilo za teto Petunijo, pa tudi za Harryja, preve. Teta je
planila v jok in objela svojega sina, Harry pa se je hitro sklonil pod
mizo, da ne bi videli, kako mu gre na smeh.
"Pa ti, fant?"
"Jaz bom v svoji sobi, isto tiho bom in pretvarjal se bom, da ne
obstajam," je odvrnil Harry spod mize.
"Le glej, da bo res tako," mu je zagrozil stric. "Masonova ne vesta
zate in tako bo tudi ostalo. Ko bomo poveerjali, bo ti, Petunija,
odpeljala gospo Mason v dnevno sobo na kavo. Jaz pa bom napeljal pogovor na
svedre. e bo lo vse po srei, bo pogodbo podpisal do desetih. Jutri ob tem
asu bomo e kupili vilo ob morju, ki si jo tako elimo."
Harryja slednje ni najbolj navduilo. Vedel je, da ga Dursleyjevi v
obmorski vili ne bodo imeli ni raje, kot ga imajo na Romarinovi tiri.
"Dobro. Zdaj grem za naju z Dudleyjem v mesto kupit jopia. Ti," je
stric zarenal na Harryja, "ti pa glej, da se ne bo valjal teti pod
nogami, ko bo pospravljala."
Harry je odel na vrt. Dan je bil lep in sonen. Prekal je trato, se
sesedel na klop in si potihem zapel: "Vse najbolje za me... vse
najbolje za me..."
Nobenega darila ni dobil, niti ene same voilnice in ves veer se bo
moral pretvarjati, da ne obstaja. alostno se je zazrl v ivo mejo. e
nikoli ni bil tako osamljen. Bolj od vsega ostalega na Bradaviarki, celo
bolj od quidditcha, je pogreal svoja najbolja prijatelja, Rona Weasleyja
in Hermiono Granger. A oitno ga onadva nista niti najmanj pogreala.
Odkar je priel domov, ni od njiju dobil niti enega pisma, pa eprav mu
je Ron obljubil, da ga bo med poitnicami povabil k sebi domov.
Harry bi Hedwigino kletko s pomojo arovnije e netetokrat skoraj
odklenil. Resnino jo je elel s pismom poslati Ronu ali Hermioni, a
vsaki si je rekel, da ni vredno tvegati; arovniki, ki e niso polnoletni,
namre doma ne smejo arati. Harry tega Dursleyjevim ni povedal; e se
Dursleyjevi ne bi bali, da bi jih spremenil v urke, bi se v trenutku
znael poleg svoje letee metle v omari pod stopnicami. Ko se je vrnil
domov, si je prvih nekaj tednov z velikim uitkom zael zlovee

pomrmravati v brado, takoj ko sta bila z Dudleyjem sama. Dudley jo je

vsaki ucvrl stran, kolikor so ga nesle noge. Toda, ko tako dolgo ni
dobil pisma od Rona in Hermione, se je poutil povsem odrezanega od
sveta arovnikov in niti Dudleyju se mu ni ve ljubilo nagajati. Zdaj pa
sta Ron in Hermiona pozabila e na njegov rojstni dan.
Kaj bi dal za pismo z Bradaviarke! Kaj bi dal za pismo kateregakoli
arovnika ali arovnice! Razveselil bi se celo pisma Dreca Malfoya, ki ga je
prisrno sovrail. Kajti poasi se mu je zaelo dozdevati, da je o olskem
letu, ki naj bi ga preivel na akademiji, le sanjal.
Pa ne, da je bilo na Bradaviarki vedno zabavno. Na koncu olskega
leta se je Harry sreal iz oi v oi s samim Mrlakensteinom. Njegova
mo je resda zbledela, a kljub temu je bil e vedno straen, e vedno je
bil prekanjen, e vedno je bil odloen, da bo znova priel na oblast.
Harry se je e drugi izmuznil njegovim krempljem, a le za las. Celo
poleti, ko je minilo od drugega sreanja ve tednov, se je ponoi e
vedno zbujal popolnoma prepoten. Spraeval se je, kje je Mrlakenstein
zdaj, saj ni pozabil njegovega obraza, polnega besa, velikih, norih oi...
Harry se je nenadoma zravnal. Zatopil se je v svoje misli ter se zazrl
v ivo mejo in ele zdaj je opazil... da ga iva meja gleda! Med listjem
se je pojavil par velikanskih zelenih oi.
Ko se je prek trate razlegel posmehljiv glas, je Harry prestraeno
skoil na noge.
"Vem, kateri datum je danes," se mu je Dudley e od dale
posmehljivo real.
Velike oi so pomeiknile in izginile.
"Kaj?" je vpraal Harry, ne da bi odvrnil pogled od ive meje.
"Vem, kateri datum je danes," je ponovil Dudley in privedral k njemu.
"estitam," je rekel Harry. "Torej zdaj obvlada celo tevilke do
enaintrideset."
"Danes je tvoj rojstni dan," ga je zbodel Dudley. "Kako, da nisi dobil
nobene voilnice? Nima niti v oli za izmeke nobenega prijatelja?"
"Raje govori tije, sicer bo teta sliala, da govori o moji oli," je
mirno odvrnil Harry.
"Zakaj pa zija v ivo mejo?" ga je sumniavo vpraal bratranec.
"Rad bi jo zagal, pa se ne morem odloiti, kateri urok bi bil za to
najbolji," mu je odvrnil Harry.
Dudley se je nemudoma opotekel stran in njegov nabuhli obraz je
preplavil strah.
"T-tega ne sme... Oi ti je ukazal, da ne sme arati... Rekel je,
da te bo sicer vrgel ez prag... Nikamor drugam ne more. Niti k
prijateljem, saj jih nima..."
"Hokuslala, pokuslala!" je zavpil Harry. "iribum, biribum... Biribam,
biribim!"
"Maamiiiiii!" je zarjul Dudley in stekel proti hii, a se je spotaknil
ob lastne noge. "Mamiiiii! Harry pa ara!"
Za teh nekaj trenutkov veselja je Harry krepko plaal. Ker niti
Dudleyju niti ivi meji ni bilo ni, je teta vedela, da ni zares aral. A
vseeno se je Harry moral hitro skloniti, da je uel krepkemu zamahu z
umazano ponvijo, ki mu ga je namenila. Nato mu je naloila veliko dela
in mu zagotovila, da dobi veerjo ele, ko bo vse opravil.

Dudley je posedal, opazoval Harryja in lizal sladoled. Harry pa je

pomil okna, opral avto, pokosil travo, okopal gredice z roami, jih zalil
in prebarval vrtno klop. Sonce je mono pripekalo in ga galo v vrat.
Vedel je, da ne bi smel zgrabiti za Dudleyjevo vabo, toda bratranec mu
je rekel natanko to, o emer je razmiljal sam... Morda na Bradaviarki
res nima nobenega prijatelja...
"e bi zdaj videli slavnega Harryja Potterja," je jezno razmiljal, ko je
natresal med roe gnoj. Bolel ga je hrbet in prek obraza so mu polzele
debele kaplje potu.
Ko je konno ves izrpan zaslial, da ga klie teta, je bila ura e pol
osmih.
"Pridi noter! Pa glej, da bo hodil po asopisnem papirju!"
Harry se je z veseljem umaknil v hlad zloene kuhinje. Na vrhu
hladilnika je stala posoda s sladico. V njej je bila nagrmadena
gromozanska koliina stepene smetane, pomeane s kandiranim sadjem. V
peici je cvralo celo praije bedro.
"Hitro pojej! Masonova bosta kmalu tu!" ga je nadrla teta ter
pokazala na jedilno mizo, kjer so leali dve tanki rezini kruha in koek
sira. Sama se je e preoblekla, in sicer v veerno obleko bledo ronate
barve.
Harry si je umil roke in zmetal vase svoj borni obrok. V trenutku,
ko je pojedel, mu je teta potegnila kronik izpod nosu.
"Gor! Hitro!"
Ko je el mimo vrat dnevne sobe, je za trenutek zagledal strica in
Dudleyja, obleena v suknji, okoli vratu pa sta imela zavezanega
metuljka. Komaj je priel na vrh stopnic, e je pozvonilo in stric
Vernon je priel za njim, da bi ga e enkrat posvaril.
"Zapomni si, fant: e samo pisne..."
Harry se je po prstih odpravil do vrat svoje sobe, jih tiho zaprl in se
vznak vrgel na posteljo.
Teava je bila samo v tem, da je nekdo sedel na njej.
Drugo poglavje
Traptsovo svarilo
-----------------------------Harry se je komaj zadral, da ni zavpil. Mala zverinica, ki je sedela
na postelji, je imela velika uesa, podobna netopirjevim, njene izbuljene
zelene oi pa so bile velike kot ogice za tenis. Harryju je v trenutku
postalo jasno, da sedi pred njim prav tisto bitje, ki ga je dopoldan
opazovalo iz ive meje.
Preseneeno je zazijal vanj, ko se je iz vee zaslial Dudleyjev glas.
"Smem obesiti vaa plaa, gospod in gospa Mason?"
Zverinica je zdrsnila s postelje in se Harryju priklonila tako
navdueno, da se je s konico svojega dolgega nosu dotaknila tapisoma.
Harry je opazil, da je obleena v staro prevleko za blazino, ki je imela
luknje za roke in noge.
"Em, ivijo," je rekel ivno.
"Harry Potter!" je zverinica zacvilila tako naglas, da se je Harry
ustrail, e so jo sliali tudi v dnevni sobi. "Trapets se je tako dolgo
veselil, da vas bo spoznal, gospod... To je neverjetna ast..."
"H-hvala," je zajecljal Harry, ki se je ob steni previdno umaknil do

stola poleg Hedwigine kletke in sedel nanj. e je odprl usta, da bi ga

vpraal: "Kaj si?" A to vpraanje se mu je zdelo preve nevljudno, zato
je raje vpraal: "Kdo si?"
"Trapets, gospod. Samo Trapets. Trapets, hini vilinec," je odgovorila
zverinica.
"Aha," je rekel Harry. "Noem biti nesramen ali kaj takega, ampak
res bi raje videl, e bi se oglasil kdaj drugi."
Iz dnevne sobe se je zaslial narejen smeh tete Petunije. Vilinec je
sklonil glavo.
"Pa ne, da te nisem vesel," je hitro dodal Harry, "ampak, em, si
priel sem s kaknim posebnim namenom?"
"O ja, gospod," je resnobno prikimal Trapets. "Trapets, gospod, vam
je priel povedat... To je tako teko, gospod... Trapets se sprauje, kje
naj zane..."
"Sedi," je vljudno rekel Harry in pokazal na posteljo.
Na njegovo grozo je vilinec planil v jok, in to v zelo glasen jok.
"S-sedi!" je tulil. "Nikoli... e nikoli..."
Harryju se je zazdelo, da so glasovi v pritliju potihnili.
"Oprosti," je zaepetal. "Nisem te hotel ualiti."
"Ualiti?!" se je vilinec e naprej duil v potoku solz. "Traptsa e
noben arovnik ni povabil, naj sede... kot da sem mu enakovreden..."
Harry si je nadel karseda pomirjujo videz, obenem pa poskual
Traptsa utiati. Ko ga je posadil na posteljo, se je vilinec konno
nekoliko umiril, zaelo pa se mu je kolcati. Harry si ni mogel kaj, da se
mu ne bi zdel kot velika, grda lutka. Konno se je Trapets obvladal. Z
motnimi omi se je obudujoe zazrl v Harryja.
"Oitno nisi sreal prav veliko spodobnih arovnikov," je rekel Harry,
da bi ga razvedril.
Trapets je odkimal. Potem pa je nenadoma skoil pokonci in zael z
glavo divje butati ob steno, zraven pa je krial: "Ti, ti, Trapets! Hudoben
Trapets!"
"Kaj... Kaj se pa gre?!" se je razjezil Harry. Skoil je pokonci in
posadil Traptsa nazaj na posteljo. Zaradi ropota se je zbudila Hedwig,
glasno zahukala in s krili zaela udarjati po kletki.
"Trapets se je moral kaznovati, gospod," je pojasnil vilinec, ki je zdaj
nekoliko kilil. "Skoraj bi rekel nekaj grdega o svoji druini..."
"O svoji druini?"
"O arovniki druini, ki ji Trapets slui... Hini vilinec mora vse
ivljenje sluiti eni in isti druini..."
"Pa vedo, da si tukaj?" je radovedno vpraal Harry.
Trapets se je stresel.
"O, ne, gospod, ne... Trapets se bo moral bridko kaznovati, ker vas
je obiskal, gospod. Zaradi tega se bo moral s kladivom vekrat krepko
usekati po prstih. e bi moji gospodarji izvedeli za to, gospod..."
"Ampak gotovo bodo opazili, e si bo s kladivom polomil prste, in
spraevali se bodo, zakaj si to storil."
"V to pa Trapets mono dvomi. Veste, gospod, Trapets se mora kar
naprej za kaj kaznovati in oni to mirno gledajo. Vasih Traptsa celo
opozorijo, da se ni kaznoval dovolj."
"Zakaj pa jih potem ne zapusti? Gotovo jim lahko pobegne."

"Hinega vilinca mora kdo osvoboditi, gospod, ne more kar oditi.

Druina Traptsa ne bo nikdar osvobodila... Sluil ji bo, dokler ne umre..."
Harry se je zamislil.
"Jaz pa sem mislil, da me bo pobralo, ker moram zdrati tu do
konca poitnic," je rekel. "V primerjavi s tvojimi so Dursleyjevi skoraj
loveki. Ti nihe ne more pomagati? Lahko jaz kaj storim zate?"
Harryju je bilo nemudoma al, da je to rekel. Trapets je namre spet
zael divje tuliti, tako hvaleen mu je bil za te besede.
"Lepo te prosim," je ves iz sebe zaepetal Harry. "Ne deri se, prosim.
e te bodo Dursleyjevi sliali, e bodo izvedeli, da si tukaj..."
"Harry Potter sprauje Traptsa, e mu lahko pomaga... Trapets je e
slial, kako imeniten arovnik ste, ampak niti sanjalo se mu ni, da ste
tudi tako dobri..."
Harry, ki je krepko zardel, ga je hitro zael miriti: "Tisto, da sem
imeniten arovnik, je navadna izmiljotina. Niti najbolji v svojem letniku
nisem, Hermiona je..."
Hitro je utihnil, kajti e ob misli nanjo mu je postalo hudo.
"Harry Potter je vrh vsega e ponien in skromen," se mu je Trapets
spotljivo priklonil in njegove velikanske oi so se mu zasvetile. "Harry
Potter ne govori o svoji zmagi nad Tistim, Ki Ga Ne Smemo
Imenovati."
"Misli Mrlakensteina?"
Trapets si je z dlanmi hitro pokril svoja velikanska uesa in zajeal:
"Ojej, ne izgovarjajte njegovega imena, gospod! Ne izgovarjajte ga!"
"Oprosti," se je Harry hitro opraviil. "Vem, da veliko ljudi ne
mara sliati njegovega imena. Moj prijatelj Ron, na primer..."
Spet je utihnil. Tudi ob misli na Rona mu je postalo hudo.
Trapets se je nagnil k Harryju s iroko razprtimi omi, da so bile
kot avtomobilski arometi.
"Trapets je slial," je rekel hripavo, "da je Harry Potter nedavno, pred
nekaj tedni, spet sreal Mojstra rne magije... in da mu je spet uel."
Harry je prikimal in v Traptsovih oeh so se zableale solze.
"Ah, gospod," je zavzdihnil. Nato si je z vogalom svoje nemarne
prevleke za blazino obrisal oi. "Harry Potter je hraber in neustraen!
Tolikokrat se je e podal v relo nevarnosti! A Trapets je priel, da bi
Harryja Potterja zaitil, da bi ga posvaril, pa eprav se bo zato moral
kasneje s kladivom po prstih... Harry Potter se ne sme vrniti na akademijo!"
Temu je sledila takna tiina, da se je razlono slialo roljanje
pribora iz jedilnice, sem ter tja pa tudi striev globoki glas.
"K-kaj?" je zajecljal Harry. "Ampak saj moram nazaj, olsko leto
se zane prvega septembra. Samo to, da se bom vrnil na Bradaviarko, mi daje
upanje. Ne ve, kako grozno je tukaj. Ne spadam sem. V tvoj svet spadam, na
Bradaviarko."
"Ne, ne, ne," je zacvilil Trapets in tako divje zmajeval z glavo, da so
mu uesa tleskala ob lica. "Harry Potter mora ostati tu, na varnem.
Preimeniten je, predober, da bi ga izgubili. Na Bradaviarki je zanj
smrtno nevarno."
"Zakaj?" je preseneeno vpraal Harry.
"Zarota, straen nart! Nekaj groznega se naklepa in letos se bodo na
Bradaviarski oli za arovnike in arovnice dogajale mrane stvari," je

zaepetal Trapets, ki je nenadoma zael ves trepetati. "Trapets to ve e

dolge mesece, gospod. Harry Potter se ne sme spuati v nevarnost.
Preve je pomemben, gospod!"
"Kaj se bo zgodilo?" je izbruhnil Harry. "Kdo je za temi narti?"
Iz Traptsovega grla se je izvilo nenavadno hripanje, nato pa je z
glavo zael besno butati ob steno.
"Nehaj, no!" je vzkliknil Harry in ga zgrabil za roko, da bi ga ustavil.
"Saj razumem, ne more mi povedati. Ampak, zakaj si me priel posvarit?"
Nenadoma ga je obla neprijetna slutnja. "akaj malo... Menda nima to zveze z
Mrla... Oprosti, s Saj Ve Kom? Samo prikimaj ali odkimaj," je e hitro dodal,
ko se je Trapets spet obrnil proti steni.
Trapets se je obrnil nazaj k njemu, razmislil, nato pa poasi odkimal.
"Ne... To nima nobene zveze z Njim, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, gospod."
A vilinec je obenem mono raziril oi, kakor da je dal s tem
odgovorom Harryju namig. Harry pa ga ni razumel.
"Saj nima kaknega brata, kaj?"
Trapets je spet odkimal in e bolj izbuljil oi.
"Potem pa res ne vem, kako bi se lahko na Bradaviarki zgodilo
karkoli groznega," je skomignil Harry. "Na ravnatelj je Dumbledore in...
Saj ve, kdo je Dumbledore, kajne?"
Trapets se je priklonil.
"Albus Dumbledore je najbolji ravnatelj, kar jih je imela akademija.
Trapets to ve, gospod. Trapets je slial, da je Dumbledore mogoen
kakor Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, ko je bil na vrhuncu svojih
moi. Ampak, gospod," je Trapets nenadoma zael rotee epetati, "obstaja mo,
ki je Dumbledore ne bi... ki je noben spodoben arovnik ne bi..."
e preden ga je Harry lahko ustavil, je Trapets skoil s postelje,
zgrabil Harryjevo namizno svetilko in se zael mlatiti z njo, ob vsakem
udarcu pa kriknil, da je Harryju paralo uesa.
Spodaj je nenadoma vse potihnilo. ez dve sekundi je Harry, igar
srce je divje utripalo, iz vee zaslial strieve korake in njegov glas:
"Dudley, ti mali divjak, spet si v svoji sobi pustil prigan televizor!"
"Hitro! V omaro!" je zaepetal Harry, stlail Traptsa vanjo in zaprl
vrata. Na posteljo se je vrgel v trenutku, ko je stric priel v sobo.
"Kaj... za hudia... se... pa... gre?!" je stric kripal z zobmi in se
mu grozee priblial. "Pokvaril si mi alo o japonskem igralcu golfa...
Samo e eno tako, pa ti bo al, da si se rodil!"
Divje je odtopotal iz sobe.
Harry je s tresoimi rokami spustil Traptsa iz omare.
"Zdaj vidi, kako je tukaj?" ga je vpraal. "Razume, zakaj moram na
Bradaviarko? Samo tam imam prijatelje. No, vsaj mislim, da jih imam."
"Prijatelje, ki Harryju Potterju niti piejo ne?" je potuhnjeno vpraal
Trapets.
"So pa imeli veliko... akaj malo," se je Harry sumniavo ustavil in
se namril. "Kako pa ve, da mi nihe ni pisal?"
"Harry Potter se ne sme jeziti na Traptsa, Trapets je to poel v
njegovo dobro..."
"Kje so moja pisma?!"
"Tukaj jih imam, gospod," je rekel vilinec. Okretno se je umaknil
izven dosega Harryjevih rok in izza prevleke za blazino potegnil precejen

zvitek pisem. Harry je tudi od dale prepoznal Hermionino brezhibno

pisavo, Ronove ake in komaj berljivo pisavo, za katero je domneval, da
je Hagridova.
Trapets je zaskrbljeno zameikal.
"Harry Potter se ne sme jeziti... Trapets je upal... e bi Harry Potter
mislil, da so ga prijatelji pozabili... se morda ne bi hotel vrniti v olo."
Harry ga ni poslual. Hitro se je stegnil, da bi mu izpulil pisma iz
rok, a Trapets je bil prehiter zanj.
"Harry Potter bo dobil pisma, e Traptsu obljubi, da se ne bo vrnil
na akademijo. Ah, gospod, tam na vas prei nevarnost, s katero se ne
smete spopasti! Obljubite, da ne greste nazaj na akademijo!"
"Ne!" je jezno vzkliknil Harry. "Daj mi pisma, ki so mi jih poslali
prijatelji!"
"e je tako, Trapets nima izbire," je alostno rekel vilinec.
Preden se je Harry lahko zganil, se je Trapets pognal k vratom, jih
odprl in stekel v pritlije.
Harry je preplaeno zdrvel za njim in pazil, da ne bi preve ropotal.
Zadnjih est stopnic je preskoil, na vseh tirih pristal na tapisomu v vei
in se ozrl za Traptsom. Iz jedilnice je zaslial striev glas: "... povejte
Petuniji tisto zgodbo o amerikih vodovodarjih, gospod Mason. Tako zabavna je
in Petunija bi jo tako rada sliala od vas..."
Harry je stekel v kuhinjo in od groze okamenel.
Posladek tete Petunije, na katerega je bila tako ponosna, gomila
smetane, pomeana s kandiranim sadjem, je lebdela tik pod stropom. Na
vrhu kuhinjske omare, v kotu, pa je epel Trapets.
"Ne," je zastokal Harry. "Prosim... Ubili me bodo..."
"Harry Potter mora obljubiti, da se ne bo vrnil na akademijo."
"Trapets, prosim..."
"Obljubite, gospod..."
"Ne morem!"
Trapets ga je alostno pogledal.
"Torej mora Trapets to storiti v vae dobro."
Harry je zajel sapo. Skleda je treila na tla. Razbila se je in
smetana je pljusknila po oknih, stenah, policah, po Harryju, povsod. Nato
je poilo, kot bi usekal z biem, in Trapets je izginil.
V jedilnici je postalo nenavadno tiho in kmalu je v kuhinjo planil
stric. Harry je bil tako pretresen, da se ni mogel niti premakniti,
smetana pa ga je prekrivala od nog do glave.
Najprej je bilo videti, da se bo stric Vernon uspel zmazati pred
svojima gostoma. ("To je samo najin neak. Malo je premaknjen, veste.
Kadar srea neznane ljudi, se isto razburi, zato sva ga poslala v njegovo
sobo...") Masonova je popeljal nazaj v jedilnico. Pred tem je Harryju e
obljubil, da ga bo takoj, ko Masonova odideta, ivega odrl, nato pa mu
je v roke potisnil metlo in krpo. Teta Petunija je iz zamrzovalnika
izbrskala sladoled in Harry, ki se je e vedno tresel, je zael
pospravljati.
Stric bi morda vseeno priel do naroila, e bi preostanek veera
potekal mirno. Pa ni.
Teta je ravno ponudila gostoma kavo, ko je skozi okno jedilnice
privral velikanski uk, odvrgel na glavo gospe Mason pismo in e ga ni

bilo ve. Gospa Mason je zavreala kot harpija, ozmerjala strica

Vernona z norcem, nato pa stekla iz hie. Gospod Mason je ostal samo
e toliko, da je Dursleyjevim povedal, kako grozno se njegova ena boji ptiev
vseh vrst in velikosti, ter strica vpraal, zakaj jima je zakuhal tako neslano
alo.
Ko se mu je stric grozee priblial, njegove drobne oi pa so se mu
svetlikale od besa, se je Harry trdo oprijel metle, da ne bi omedlel.
"Preberi tole!" je zlobno zagolal in mu v roke potisnil pismo, ki ga
je prinesel uk. "No, preberi!"
Harry je odprl ovojnico. V njej ni bila estitka za rojstni dan.
Spotovani g. Potter!
Izvedeli smo, da ste v vaem stalnem prebivaliu danes zveer, ob
deveti uri in dvanajst minut, z urokom pripravili skledo s posladkom do
tega, da je zalebdela.
Kot veste, mladoletnim arovnikom ni dovoljeno arati zunaj ole in v
primeru, da bi se tovrsten incident ponovil, bi vas lahko izkljuili iz
zgoraj omenjene ustanove (Odlok o omejitvah aranja mladoletnih oseb,
1875, len C).
Radi bi vas tudi opomnili, da je po 13. lenu statuta diskretnosti
Mednarodne zveze arodejev najstroje prepovedano s aranjem ogroati
lane nearovnike drube (bunkeljne).
elimo vam lepe poitnice!
S spotovanjem,
Mafalda Hopkirk
Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranja
Ministrstvo za aranje
Harry je pogledal strica in debelo pogoltnil.
"Nisi nam povedal, da zunaj ole ne sme arati," je rekel stric in oi
so se mu noro svetlikale. "Najbr si nam to pozabil omeniti, kaj? Ti je
ulo iz spomina?"
Kakor orjaki buldog, s stisnjenimi zobmi, se je nagnil nad Harryja.
"Takole ti povem, fant... Zaklenil te bom v sobo... Nikoli ve ne bo
el v tisto olo... Nikoli... e pa bo poskual priti iz sobe s pomojo
aranja, te bodo izkljuili!"
Zael se je krohotati kot nor in zvlekel je Harryja navzgor po
stopnicah.
Dral je svojo besedo. Naslednjega jutra je pripeljal v hio mojstra, ki
je na Harryjevo okno pritrdil reetke. Sam je v vrata vgradil maja
vratca, tako da so mu trikrat na dan lahko skoznja porinili majhne
obroke hrane. Zjutraj in zveer so ga spustili iz sobe na stranie, sicer
pa je bil ves as v svoji sobi.
Minili so trije dnevi in ni bilo videti, da se bodo Dursleyjevi
usmilili Harryja, sam pa tudi ni vedel, kako naj se izmae iz tega poloaja.
Leal je na postelji, opazoval sonce, ki se je spualo za reetkami, in se
alostno spraeval, kaj se bo zgodilo z njim.
Kaj bi mu pomagalo, e bi se s arovnijo reil iz sobe? Samo iz ole
bi ga izkljuili. ivljenje na Romarinovi zanj ni bilo e nikdar tako
trpko. Zdaj so Dursleyjevi vedeli, da se ne bodo ez no spremenili v
letee podgane, in izgubil je svoje edino oroje. Trapets ga je morda
reil pred strano usodo, ki ga je akala na Bradaviarki. A glede na to,

kaken je bil poloaj na Romarinovi, je bil Harry preprian, da bo tako

ali tako umrl od lakote.
Maja vratca so zaropotala in prikazala se je tetina roka, ki je
skoznja potisnila kronik juhe iz konzerve. Harry, igar revesje je od
lakote delalo salte, je skoil s postelje in zgrabil kronik. Juha je bila
popolnoma mrzla, a vseeno je polovico kronika spil v enem samem
dolgem poirku. Nato je kronik nesel na drugo stran sobe, z dna
zbrskal razkuhano zelenjavo in jo stresel v Hedwigino kletko. Hedwig je
nasrila perje in ga premerila z gnusom v oeh.
"Ni ne vihaj kljuna, to je vse, kar imava," je emerno rekel Harry.
Prazni kronik je odloil na tla ob maja vratca in spet legel na
posteljo. V bistvu je bil zdaj e bolj laen, kot je bil prej.
Recimo, da bo ez tiri tedne e iv. Kaj se bo zgodilo, ko ne bo
priel na Bradaviarko? Bodo poslali koga pogledat, zakaj ga ni? Bodo
lahko prisilili Dursleyjeve, da ga spustijo?
Temnilo se je. Izrpan je bil, v trebuhu mu je krulilo, misli pa so se
mu kar naprej sukale okoli vpraanj, na katera ni vedel odgovora. Zaspal je.
Sanjal je, da so ga vtaknili v ivalski vrt, na njegovo kletko pa privili
ploico z napisom ,Mladoletni arovnik'. Ljudje so zijali vanj skozi
reetke, on pa je leal na slami, laen in ibek je bil. V gnei
obiskovalcev je opazil Traptsa in zael je vpiti, klical ga je na pomo.
Trapets pa je rekel samo: "Harry Potter je zdaj na varnem." Potem je
izginil. Prikazali pa so se Dursleyjevi in Dudley je stresel reetke njegove
kletke ter se mu zael smejati.
"Nehaj," je zamrmral Harry, ko mu je kripanje reetk zaelo bolee
odmevati po glavi. "Pusti me na miru... Nehaj... Spal bi rad..."
Odprl je oi. Skozi reetke na oknih je sijala luna. Nekdo je gledal
skoznje. Imel je pegast obraz, rdee lase in dolg nos.
Ron Weasley.
Tretje poglavje
Jazbina
-----------------------------"Ron!" je dahnil Harry, se splazil k oknu in ga odprl, da bi se lahko
pogovarjala skozi reetke. "Ron, kako si... Kaj pa je to?"
Ko je konno dojel, kaj se dogaja, je nekaj asa samo debelo gledal.
Ron se je nagibal prek odprtega okna starega avtomobila turkizne barve,
ki je bil parkiran nekaj metrov nad tlemi. Fred in George, Ronova
stareja brata dvojka, ki sta sedela na sprednjih sedeih, sta se
zadovoljno reala.
"Kako gre, Harry?"
"Kaj se je zgodilo?" je vpraal Ron. "Zakaj mi nisi odpisal? Vsaj
desetkrat sem ti pisal, da pridi na obisk. Potem pa je oi iz slube
prinesel novico, da si dobil uradno opozorilo, ker si aral vprio
bunkeljnov..."
"Nisem aral jaz. Kako pa je on sploh izvedel za to?"
"Na ministrstvu dela," je pojasnil Ron. "Dobro ve, da zunaj ole ne
sme arati..."
"Pravi se je oglasil," je Harry zmajal z glavo in pomignil na avto, ki
je lebdel pred oknom.
"Ah, to ne teje," se je nasmehnil Ron. "Samo sposodili smo si ga od

oija. Mi trije ga nismo uroili. Ampak, da gre arat vprio bunkeljnov,

s katerimi ivi..."
"Saj sem ti rekel, da nisem aral jaz. Ampak zdaj nimam asa, da bi
ti razlagal. Bi lahko profesorjem na Bradaviarki povedal, da so me
Dursleyjevi zaklenili in me ne pustijo v olo? Sam si oitno ne smem
pomagati, saj bi na ministrstvu mislili, da aram e drugi v treh dneh,
in bi me..."
"Nehaj blebetati," ga je ustavil Ron. "Prili smo pote."
"Ampak tudi vi ne smete arati..."
"Saj nam ni treba," se je spet nasmehnil Ron in z glavo pomignil
proti prednjima sedeema. "Pozablja, kdo me je pripeljal."
"Zavei jo okrog reetk," je rekel Fred in Harryju vrgel vrv.
"e se Dursleyjevi zbudijo, me bodo ubili," je Harry zmajal z glavo,
potem pa vrv vseeno trdno privezal za reetke.
Fred je e pritisnil na plin.
"Ni ne skrbi," se je zahihital, "samo umakni se."
Harry se je res skril v temni kot sobe, v katerem je stala Hedwigina
kletka. Sova je oitno vedela, da se dogaja nekaj pomembnega, saj je
bila povsem pri miru in tiho. Avtomobil je rohnel v vse vijih obratih.
Nenadoma pa je Fred speljal, avtomobil je vignil navzgor, glasno je
zahrealo in reetk na oknu ni bilo ve. Obvisele so nekaj metrov nad
tlemi in Ron jih je sope zael vlei v avto. Harry je ves iven
prislukoval zvokom iz spalnice starih Dursleyjev, a ni slial niesar.
Ko so se reetke znale na zadnjem sedeu ob Ronu, je Fred
prestavil avtomobil v vzvratno prestavo in zapeljal k oknu.
"Splezaj noter," je rekel Ron.
"Ampak moja arobna palica... pa metla, oblaila, knjige..."
"Kje so?"
"V omari pod stopnicami, ampak zaklenjena je, vrata sobe pa so tudi."
"Mala malica," je rekel George, ki je sedel na sopotnikovem sedeu.
"Umakni se."
Dvojka sta previdno splezala skozi okno v Harryjevo sobo.
"Nista od muh," si je mislil Harry, ko je George iz epa potegnil
navadno iglo za lase in se z njo lotil kljuavnice na vratih.
"Veina arovnikov misli, da so take bunkeljske finte ista zguba
asa," je rekel Fred. "Ampak midva veva, da se jih splaa nauiti, pa
eprav z njihovo pomojo ne gre tako hitro kot s aranjem."
krtnilo je in vrata so se odprla.
"No, midva bova nesla tvoj potovalni zaboj, ti pa po sobi hitro poberi
ostalo, kar mora vzeti s sabo. Ron ti bo stvari pomagal spraviti v avto,"
mu je naroil George.
"Pazita na zadnjo stopnico, kripa," je Harry zaepetal za dvojkoma,
ko sta izginila po temnem hodniku.
Harry je zael nabirati najnujneje stvari in jih sproti podajal skozi
okno Ronu. Nato sta la pomagat Fredu in Georgu nosit zaboj po
stopnicah. Vmes je stric Vernon v spalnici nekajkrat zakaljal.
Konno so vsi zasopli privlekli zaboj na vrh stopnic, nato pa ga skozi
Harryjevo sobo pririnili do odprtega okna. Fred je splezal skozenj, da je
pomagal Ronu vlei kovek v avto, Harry in George pa sta ga potiskala
iz spalnice. Centimeter za centimetrom je zaboj drsel prek okenske police.

Stric Vernon je spet zakaljal.

"Samo e malo," je zasopel Fred, ki je vlekel zaboj v avto. "Samo e
enkrat mono porinita..."
Harry in George sta se z rameni naslonila na zaboj, potisnila, kolikor
sta mogla, in zaboj je konno zdrsnil na zadnji sede avtomobila.
"Dobro, zdaj pa pojdimo," je zaepetal George.
Toda, ko je Harry splezal na okensko polico, se je za njegovim
hrbtom oglasilo glasno skovikanje. Temu je nemudoma sledilo grmenje
strievega glasu.
"Spet ta preklemana sova!"
"Hedwig sem pozabil!"
Harry se je pognal prek sobe v trenutku, ko je na hodniku nekdo
prigal lu. Zgrabil je kletko, stekel k oknu in jo podal Ronu. Ravno je
splezal na predalnik pred oknom, ko je stric tako silovito pobutal po
odklenjenih vratih, da so se odprla.
Za trenutek je obstal med vrati, nato pa je zarjul kakor pobesnel bik,
stekel prek sobe in zgrabil Harryja za gleenj.
Ron, Fred in George so prijeli Harryja za roke in povlekli, kolikor
so mogli.
"Petunija!" je zarjovel stric. "Uiti hoe! UEL BO!"
Weasleyjevi so e enkrat mono povlekli in striev prijem je konno
popustil. Takoj ko so Harryja strpali v avtomobil in zaloputnili vrata, je
Ron zavpil: "Pohodi plin, Fred!"
In avtomobil se je pognal proti mesecu.
Harry ni mogel verjeti, da je svoboden. Odprl je okno, da mu je
noni veter razmril lase, in se nagnil skozenj. Strehe hi na Brljanovi
so postajale vse manje. Stric Vernon, teta Petunija in Dudley so osuplo
strmeli skozi okno Harryjeve sobe.
"Na svidenje naslednje poletje!" jim je zaklical Harry.
Weasleyjevi so se glasno zasmejali, Harry pa je spet sedel. Prek
obraza se mu je od enega do drugega uesa razlezel irok nasmeek.
"Spusti Hedwig," je prosil Rona, "saj lahko leti za nami. Celo venost
je bila v kletki."
George je Ronu podal lasnico. Trenutek zatem je Hedwig e veselo
zaprhutala skozi okno, nato pa radostno letala tik za njimi.
"No, zdaj nam pa vse povej," je neuakano rekel Ron. "Kaj se je
zgodilo?"
Harry jim je povedal za Traptsa, njegovo svarilo in polomijado s
posladkom. Ko je konal s pripovedjo, je v avtomobilu zavladala tiina.
"Zelo sumljivo," je konno rekel Fred.
"Tukaj nekaj smrdi," se je strinjal George. "Torej ti niti tega ni hotel
povedati, kdo naj bi skoval mrani nart?"
"Po mojem mi ni mogel," se je namril Harry. "Saj sem rekel, da se
je zael z glavo butati ob steno vsaki, ko bi mu kaj skoraj ulo."
Videl je, kako sta se Fred in George spogledala.
"Menda ne mislita, da je lagal?" se je zaudil.
"Mja," je zael Fred, "hini vilinci znajo zelo dobro arati, ampak
ponavadi jim mora to dovoliti njihov gospodar. Po mojem so Traptsa
poslali, da ti preprei priti na Bradaviarko. Tako, za alo. Je na oli
kdo, ki te res ne prenese?"

"Ja, je!" sta hkrati vzkliknila Ron in Harry.

"Dreco," je prikimal Harry. "Dobesedno sovrai me."
"Dreco Malfoy?" se je sumniavo zaudil George. "Menda ne sin
Luciusa Malfoya?"
"Pa e, ta priimek ni ravno pogost," je skomignil Harry. "Zakaj?"
"Oi se je enkrat razgovoril o njem," je razloil George. "Menda je
bil velik privrenec Saj Ve Koga."
"In ko je Saj Ve Kdo izginil," je povzel Fred, "je Lucius takoj
prestopil na nao stran in zael razglaati, da mu Saj Ve Kdo nikoli ni
bil preve ve. Ampak to je seveda debela la. Oi pravi, da je bil eden
njegovih najtesnejih sodelavcev."
Harryju podobne govorice o Drecovi druini niso bile ni novega in
tudi ta ga ni presenetila. V primerjavi z Drecom je bil Dudley prijazen,
obziren in neen fantek.
"Nisem preprian, da imajo Malfoyevi hinega vilinca," je vseeno
podvomil Harry.
"Vilinec vsekakor ivi pri kakni stari arovniki druini, pa tudi
bogati morajo biti," je menil Fred.
"Ja, mami zmeraj vzdihuje, kako lepo bi bilo, e bi ga imeli tudi mi,
da bi nam likal," je prikimal George. "Pri nas imamo samo zanikrnega
starega grundlja, ki ivi na podstreju, in seveda celo kopico vrtnih
palkov. Hini vilinci pa ivijo samo v velikih starih grainah in
gradovih. Pri nas ga ne bo nael."
Harry ni rekel niesar. Sode po tem, da je imel Dreco ponavadi
samo najbolje stvari, se je njegova druina verjetno valjala v arovnikem
zlatu. Kar predstavljal si je, kako se Dreco lenobno sprehaja po veliki
graini. Vsekakor bi mu bil sposoben poslati hinega vilinca, da mu
preprei priti na Bradaviarko. Ga je vilinec potegnil in mu ne bi smel
verjeti?
"Kakorkoli, vesel sem, da smo te prili iskat," je rekel Ron. "Ker mi
tako dolgo nisi odpisal, me je zaelo resno skrbeti. Najprej sem mislil,
da je za to kriv Errol..."
"Kdo pa je to?"
"Na skovir. Star je ko svet. Ne bi bilo prvi, da bi se sredi leta
onesvestil. Zato sem si poskual sposoditi Hermesa..."
"Koga?"
"uka, ki sta ga mami in oi kupila Percyju, ko je postal predstavnik
tudentov," se je s sprednjega sedea oglasil Fred.
"Ampak Percy mi ga ni hotel posoditi," je zagodrnjal Ron. "Rekel je,
da ga nujno potrebuje."
"Percy se e vse poletje obnaa zelo udno," se je namril George.
"Kar naprej pisari pisma. Pa v svojo sobo se zaklepa... Le kaj pone
tam? Tiste priponke predstavnikov tudentov tudi ne more kar naprej
loiti... Preve proti zahodu pelje, Fred," je dodal in pokazal na
kompas, ki je stal na armaturni ploi. Fred je zavrtel volan.
"A tvoj oi ve, da ste si sposodili avto?" je Harry vpraal Rona,
eprav si je kar mislil, kaken bo odgovor.
"Pravzaprav ne," je zardel Ron. "Danes zveer je moral v slubo.
Upam, da bomo avto spravili v garao, ne da bi mami opazila, da smo
leteli z njim."

"Kaj pa va oi dela na ministrstvu?"

"V najbolj dolgoasnem oddelku je," je potarnal Ron. "V uradu za
zlorabo bunkeljskih izdelkov."
"V kaknem uradu?"
"V uradu za zlorabo bunkeljskih izdelkov. Tam skrbijo, da kdo ne bi
uroil predmetov, ki so jih izdelali bunkeljni. Saj ve, da jim ne bi
sluajno spet prili v roke. Lansko leto, na primer, je umrla neka stara
arovnica in njen ajni servis so prodali starinarnici. Neka bunkeljka ga
je kupila, ga odnesla domov in z njim postregla svojim gostom. To je
bila prava nona mora, oija tedne in tedne sploh ni bilo domov."
"Kaj pa se je zgodilo?"
"ajnik je pobezljal in celo hio pokropil s ajem, eden izmed gostov
pa je konal v bolninici, ker se mu je ajna lika zapiila v nos in ni
hotela ven. Oi je bil isto iz sebe. V uradu delata samo on in star
arodej, ki se pie Perkins. Sama sta morala s pomojo urokov, kakren
je viroza pozabe, zbrisati spomin vseh bunkeljnov, ki so bili zraven, poleg
tega pa..."
"Ampak va oi... Tale avto..."
Fred se je zasmejal. "Ja, oi je usekan na vse, kar izdelajo bunkeljni.
Polno garao njihove are imamo. Razstavlja jo, uroi, potem pa spet
sestavi. e bi preiskali nao hio, bi moral aretirati samega sebe. Mami
zaradi tega vsake toliko asa isto znori."
"To je glavna cesta," je rekel George, ki je gledal skozi okno. "V
desetih minutah bomo e doma. Saj je e as, dani se..."
Na vzhodu je nebo res polagoma dobivalo ronat pridih, ki je bil
zaenkrat e komaj opazen.
Fred je poletel nie in Harry je z viine e razloil temno ahovnico
polj in gozdiev.
"Naa hia je malo stran od vasi," je rekel George.
Avto se je spual vse nie in nie. Skozi drevesa se je zdaj e
svetlikal rob briljantno rdeega sonca.
"Pa smo preiveli!" je vzkliknil Fred, ko so nekoliko trdo pristali na
tleh. Ustavili so se ob vegasti garai, ki je stala na majhnem dvoriu, in
Harry je prvi videl Ronovo hio.
Videti je bila, kot bi bila svojas velika, kamnita praija staja, h
kateri so nato dozidavali eno sobo za drugo. Zdaj je segala e ve
nadstropij visoko in se je tako nevarno nagibala nad dvorie, da bi se
morala e zdavnaj poruiti. ("In verjetno bi tudi se," se je opomnil
Harry, "e ji tega ne bi prepreeval cel kup urokov.") Na vrhu rdee
strehe je bilo posajenih pet ali est dimnikov. Ob vhodu je bil v zemljo
zapien vegast kol, nanj pa pribita deica z napisom ,Jazbina'. Okoli
vhodnih vrat so bili razmetani tevilni kornji, poleg njih pa je stal
zarjavel kotel. Po dvoriu je za hrano brskalo nekaj debelih rjavih
kokoi.
"Ni posebnega ni," je rekel Ron.
"Kakna lepa hia!" je veselo vzkliknil Harry, ki se je spomnil na
Romarinovo ulico.
Zlezli so iz avtomobila.
"Zdaj pa se moramo isto potihem splaziti noter," je zaepetal Fred,
"in poakati, da nas mami poklie na zajtrk. Potem bo ti, Ron, stekel

po stopnicah in rekel: ,Glej, mami, kdo je sredi noi potrkal na vrata.'

Harryja bo vesela in nihe ne bo izvedel, da smo si sposodili avto."
"Prav," je prikimal Ron. "Pridi, Harry, jaz bom spal na..."
Ron je nenadoma grozljivo pozelenel in se nepremino zastrmel proti
hii. Ostali trije so se obrnili.
Prek dvoria jo je mahala gospa Weasley in kokoi so ji preplaeno
beale spod nog. Glede na to, da je bila majhna, okrogla in je imela
zelo prijazen obraz, je bilo res presenetljivo, kako je bila v tistem
trenutku podobna razkaeni tigrici.
"A," je rekel Fred.
"Ojej," je dodal George.
Gospa Weasley se je postavila prednje, se z rokami oprla v boke in
jih enega za drugim premerila. Na sebi je imela predpasnik z ronatim vzorcem,
iz njegovega epa pa je trlela arobna palica.
"Tako torej," je rekla.
"Dobro jutro, mami," je rekel George, preprian, da jo bo z veselim
tonom svojega glasu vsaj nekoliko zmedel.
"Se vam sploh sanja, kako me je skrbelo?" je tako ostro zaepetala
gospa Weasley, da je vse zmrazilo.
"Oprosti, mami, ampak, ve, morali smo..."
Vsi trije sinovi gospe Weasley so bili veji od nje, a ko se je
razbesnela, so se preplaeno prihulili.
"Postelje prazne! Nobenega sporoila! Avta nikjer! Kaj vse bi se vam
lahko zgodilo! Od skrbi sem bila isto iz sebe! Ampak kaj vam to mar!
e nikdar v ivljenju... Samo poakajte, da pride domov va oe! S
Percyjem in Charliejem nisva nikoli imela takih teav!"
"Popolni Percy," je Fred zavil z omi.
"Ne bi bilo slabo, e bi se vsaj malo zgledoval po njem!" je zavpila gospa
Weasley in Freda s kazalcem dregnila v prsi. "Lahko bi se ubili, lahko bi vas
videli, oeta bi to lahko stalo slube..."
Harryju se je zdelo, da je minila cela ura, preden se je gospa
Weasley upehala in se obrnila k njemu. Preplaeno se je zael ritensko
umikati.
"Tebe sem pa zelo vesela, Harry," se mu je nasmehnila. "Pridi v
kuhinjo na zajtrk."
Obrnila se je in odla nazaj v hio. Harry je prestraeno pogledal
Rona in ele ko mu je ta spodbujajoe prikimal, je el za njo.
Kuhinja je bila majhna. Na sredini je stala stara, zloena lesena
miza, okoli nje pa stoli. Harry je previdno sedel na rob svojega stola in
se ozrl okoli sebe. e nikoli ni bil v arovniki hii. Na uri, ki je visela
na steni nasproti njega, se je vrtel samo en kazalec, tevilnice pa sploh
ni imela. Na obodu ure je pisalo marsikaj, na primer ,Zdaj je as, da
nahrani kokoi', ali pa ,Skrajni as, da zane kuhati veerjo' in ,Zamuja'.
Na polici nad kaminom so stale tevilne knjige z naslovi kot Priarajte si
sir, Uroki in peka in Mizica, pogrni se! e Harryja niso varala uesa, je
radio, ki je stal poleg pomivalnega korita, naznanil, da je na sporedu
oddaja ,Ura aranja s priljubljeno pojoo arodejko Celestino Charmig.'
Gospa Weasley je ropotala po kuhinji in grdo pogledovala svoje
sinove, medtem pa mimogrede pripravljala zajtrk. Vsake toliko asa je
kaj zamrmrala, na primer ,Ne vem, kaj vas je zgrabilo' ali pa ,Nisem si

mislila, da bi mi naredili kaj takega'.

"Ti seveda nisi isto ni kriv," je zagotovila Harryju in mu na kronik
stresla tri hrenovke. "Oba z Arthurjem naju je skrbelo zate. Ravno veraj
sva sklenila, da te prideva sama iskat, e do petka ne bo odpisal Ronu.
Ampak to ne pomeni," je dodala, ko je na njegov kronik naloila e tri
peena jajca, "da je zato treba odleteti ponj z zaaranim avtomobilom, ki
ga sploh ne bi smeli imeti pri hii. Lahko bi vas videli."
Mimogrede je stresla s arobno palico in posoda v umivalniku se je
zaela pomivati sama od sebe ter tiho povenketavala.
"Pa saj je bilo oblano, mami!" je ugovarjal George.
"Kar tiho bodi!" je odrezala gospa Weasley. Ko pa se je obrnila k
Harryju, se mu je prijazno nasmehnila. Odrezala mu je kos kruha in ga
namazala z maslom.
V tistem trenutku se je pred vrati pojavila majhna, rdeeglava postava
v dolgi spalni srajki. Pokukala je v kuhinjo, zacvilila in pobegnila.
"Ginny," je Ron tiho pojasnil Harryju. "Moja sestra. Vse poletje e
govori o tebi."
"Ja, tvoj avtogram bi rada, Harry," se je zareal Fred, a pri tem ujel
mamin pogled. Hitro je sklonil glavo nad kronik in ni rekel nobene ve.
ele ko so bili vsi tirje kroniki do istega polizani, kar sicer ni trajalo
prav dolgo, so spet spregovorili.
"Kako sem utrujen," je zazehal Fred, ko je odloil no in vilico.
"Mislim, da bom el kar v posteljo in..."
"Pa kaj e!" se je razjezila njegova mama. "Sam si kriv, da si bil vso
no pokonci. Lepo se bo lotil vrtnih palkov. Stran jih je treba spraviti,
isto so podivjali."
"Ampak, mami..."
"Vidva pa mu bosta pomagala," je pristavila ter grdo pogledala Rona
in Freda. "Ti gre lahko spat, ljubek," je pokimala Harryju. "Nisi kriv, e so
te prili iskat s tistim presnetim avtom."
A Harry, ki je bil isto buden, je hitro rekel: "Raje bi pomagal
Ronu. Vrtnih palkov nisem videl e nikoli."
"Zelo lepo od tebe, ampak to je dolgoasno delo," je rekla gospa
Weasley. "Lahko pa pogledamo, kaj nam glede tega svetuje Sharmer."
S police nad kaminom je potegnila teko knjigo. George je zastokal.
"Mami, saj vemo, kako se je treba lotiti vrtnih palkov."
Harry si je ogledal platnico knjige, ki jo je gospa Weasley drala v
roki. Prek nje je z razkonimi zlatimi rkami pisalo: Slatan Sharmer:
Kako z vrta in iz hie pregnati kodljivce. Pod tem je bila velika
fotografija arovnika s kodrastimi svetlimi lasmi in bleee modrimi omi.
Kot je bila v arovnikem svetu navada, se je arovnik na sliki premikal
in Slatan Sharmer je vsem po vrsti predrzno meikal. Gospa Weasley se
mu je blaeno nasmehnila.
"Izvrsten je," je zavzdihnila. "Na kodljivce se res spozna. Kakna
knjiga..."
"Pa tako eden je, a ne?" se je zahihital Fred.
"Ne vem, kaj hoe povedati s tem," se je udila gospa Weasley, a
lica so ji kljub temu nekoliko pordela. "No, prav. e mislite, da se na
palke spoznate bolje od Sharmerja, se jih kar lotite. Ampak ko boste
konali, bom prila pogledat, kako ste opravili. e najdem enega samega

palka, se pazite!"
Dvojka in Ron so se zehaje in godrnjaje odmajali ven, Harry pa jim
je sledil. Vrt je bil velik in natanko taken, kakrnega bi si elel imeti
Harry. Dursleyjevim ne bi bil ve, saj je bi precej zaraen s plevelom
in tudi travo bi bilo treba pokositi. A obdajala so ga zveriena drevesa,
na gredicah so se bohotile rastline, ki jih Harry ni e nikoli videl,
precejen del vrta pa je zavzemal ribnik, poln zelenkaste vode in ab.
"Tudi bunkeljni imajo vrtne palke," je Harry povedal Ronu, ko so
prekali trato.
"Ja, videl sem tiste kipce, za katere mislijo, da so palki," se je
nasmehnil Ron, potem pa se je hitro sklonil in glavo zakopal v blinji
grm. "Podobni so debelim Boikom, samo da imajo v roki svetilke, ribike
palice..."
Iz grma se je zaslialo divje prasketanje, grm se je stresel in Ron se
je zravnal. "To je vrtni palek," je rekel emerno.
"Spustme! Spustme!" je cvilil palek.
Boiku vsekakor ni bil podoben. Bil je majhen, ves usnjat in imel je
veliko, grasto glavo, ki je bila nenavadno podobna krompirju. Ron ga je
dral dale stran od sebe, saj ga je palek s svojimi malimi, roevinastimi
nogami poskual obrcati. Ron ga je zgrabil za glenje, tako da je bingljal
z glavo navzdol.
"Takole mora narediti," je razloil. Palka je dvignil nad glavo
("Spustme!") in ga zael vrteti kot laso. Ko je opazil, kako se je Harry
ob tem zgrozil, je dodal: "To jih ni ne boli, samo zvrti se jim, ne
najdejo svojih lukenj in gredo kam drugam."
Potem ga je spustil. Palek je poletel najmanj deset metrov dale in
s krikom pristal na polju za ivo mejo.
"To je vse, kar zmore?" ga je zbodel Fred. "Stavim, da bo moj letel
dlje od tistega tora."
Harry se je hitro nauil, da se mu palki ne smejo smiliti. Prvega, ki
ga je ujel, je hotel samo postaviti na drugo stran ive meje. A palek je
zaznal njegovo neodlonost. Svoje ostre zobe je zasadil v Harryjev prst in
ta se ga ni in ni mogel otresti, dokler...
"Uau, Harry, tale je pa zletel vsaj dvajset metrov dale."
Palki so kmalu frali po zraku kot za stavo.
"Ve, niso preve bistri," je Harryju razloil George, ki je zgrabil pet
palkov naenkrat. "Takoj ko ugotovijo, da jih mee z vrta, prihitijo iz
svojih lukenj gledat, kako to gre. Lahko bi jih e izuilo in bi ostali pod
zemljo."
Kmalu se je mnoica palkov, ki so se znali na polju, v raztrgani
koloni odpravila stran. Njihova mala ramena so bila alostno poveena.
"Kmalu bodo prili nazaj," je rekel Ron, ko so e zadnji izginili v ivi
meji na drugi strani polja. "Pri nas jim je grozno ve... Oi je preblag
z njimi, zdijo se mu zabavni..."
Ravno v tistem trenutku so se zaprla vhodna vrata na drugi strani
hie.
"Priel je!" je vzkliknil George. "Oi je priel domov!"
Stekli so v hio.
Gospod Weasley se je sesedel na kuhinjski stol, si snel oala in
utrujeno zamial. Bil je suh in lasje so se mu e redili. A tisti, ki so

mu e ostali, so bili prav tako rdei kot lasje njegovih otrok. Obleen je
bil v dolg, zelen arovniki pla, ki pa je bil spran in zdelan.
"Kakna no," je zamrmral in z negotovo kretnjo segel po ajniku.
Vsi so se posedli okoli njega. "Devet racij smo napravili. Devet! Stari
Tobakarolus Smrat me je v trenutku, ko sem mu obrnil hrbet, poskual
uroiti..."
Napravil je dolg poirek aja in zavzdihnil.
"Si kaj nael, oi?" je priakujoe vpraal Fred.
"Samo nekaj kljuev, ki se zmanjajo in ajnik z zobmi," je zazehal
njegov oe. "Nali smo sicer tudi nekaj resnino nemarnih rei, ampak na
sreo ne spadajo v mojo pristojnost. Mrtwodda smo odpeljali na
zaslianje, saj je imel doma nekaj izjemno nenavadnih dihurjev, ampak to
je hvala bogu stvar Komiteja za eksperimentalne uroke..."
"emu pa sluijo kljui, ki se zmanjajo?" je vpraal George.
"Z njimi opeharijo bunkeljne," je zavzdihnil gospod Weasley. "Prodajo
jim klju, ki se kmalu tako pomanja, da ga ne morejo niti videti. Ko ga
potrebujejo, ga tako ne morejo najti. Seveda je za tak prekrek zelo
teko kogarkoli dejansko obsoditi, saj noben bunkelj ne bi priznal, da se
je njegov klju pomanjal. Vdano ti zatrjujejo, da so ga spet izgubili.
Zlati so, arovnije se res potrudijo spregledati, pa eprav se jim zgodijo
tik pred nosom... Ampak ne bi verjeli, kaj vse so jim arovniki e
zaarali."
"Na primer avtomobile?"
Prikazala se je gospa Weasley, ki je pred sabo kakor me drala
dolgo grebljico. Gospod Weasley je v trenutku odprl oi in zardel.
"A-avtomobile, ljubica?"
"Ja, Arthur, avtomobile," je rekla gospa Weasley. Oi so se ji kar
bliskale. "Predstavljaj si arovnika, ki kupi staro, zarjavelo kripo. Samo
pomisli, svoji eni ree, da bi ga rad samo razstavil in ugotovil, kako deluje.
V resnici pa ga zaara, da lahko leti."
Gospod Weasley je zameikal.
"Ve, ljubica, e se ne motim, mu zakon tega ne prepoveduje, eprav
bi morda moral, em, svoji eni povedati resnico... V zakonu obstaja
luknja... e ni imel namena leteti z avtomobilom, eprav bi lahko, e
ne pomeni..."
"Arthur Weasley, ti sam si poskrbel, da se je ta luknja znala v
zakonu. Saj si ga ti pisal!" je zakriala gospa Weasley. "Samo zato, da bi
se lahko e naprej igrakal z vso tisto navlako na skednju! In toliko da
ve: Harry je danes zjutraj prispel z avtomobilom, s katerim ti nisi imel
namena leteti."
"Harry?" je zmedeno ponovil gospod Weasley. "Kateri Harry?"
Ozrl se je okoli sebe. Ko ga je zagledal, se je zdrznil.
"Moj bog! Harry Potter? Lepo, da si se oglasil, Ron pogosto govori o
tebi..."
"Najini sinovi so sinoi s tvojim avtomobilom odleteli do Harryjevega
doma in nazaj!" se je e bolj razjezila gospa Weasley.
"Ste res?" se je razveselil gospod Weasley. "Gotovo je motor tekel kot
namazan, kaj? M-mislim," je zajecljal, ko so se iz oi gospe Weasley
usule iskre, "to-to pa ni bilo lepo od vas, fantje. Tega ne bi smeli..."
"Pustimo ju, da se pomenita," je Ron zamrmral Harryju, ko se je

gospa Weasley od jeze napihnila kot balon, tik preden poi. "Pridi, ti
pokaem svojo sobo."
Izmuznila sta se iz kuhinje. Prek ozkega hodnika sta prila do
vegastega stopnia, ki se je v cikcaku zvijalo med nadstropji. Na podestu
tretjega nadstropja sta la mimo sobe z odprtimi vrati. Harry je za
trenutek zagledal par bleeih rjavih oi, ki je zijal vanj, nato pa so se
vrata hitro zaprla.
"Ginny," je pojasni Ron. "Sploh ne ve, kako nenavadno je, da je
takole srameljiva. Ponavadi kar naprej lobudra."
Povzpela sta se e dve nadstropji vie, dokler nista prila do vrat, s
katerih se je luila barva. Nanje je bila privita ploica z napisom
,Ronaldova soba'.
Harry je vstopil in z glavo bi skoraj zadel v poevni strop.
Zameikal je. Bilo je, kot bi se znael v pei: skoraj vse v Ronovi
sobi je bilo divje oranne barve - posteljno pregrinjalo, stene, celo strop.
ele po nekaj trenutkih je Harry ugotovil, da je Ron prekril skoraj vsak
kvadratni centimeter zmahanih tapet s posterji sedmerih arovnikov in
arovnic. Vsi so bili obleeni v bleee oranne plae, v rokah pa so
drali letee metle in jima mahali.
"Je to motvo quidditcha, za katero navija?" je vpraal.
"Ja, imenuje se Kraljevski kanoni," je prikimal Ron in pokazal na
oranno posteljno pregrinjalo. Vanj so bili izvezeni dve veliki rki K in
letea topovska krogla. "Ravno pred kratkim so se povzpeli na deveto
mesto v dravni ligi."
Ronove olske knjige so bile nametane v kotu sobe, med njimi pa so
leali stripi z naslovom Dogodivine Bartina Biggsa, blaznega bunkeljna.
Ronova arobna palica je leala na vrhu akvarija, polnega abjih mrestov.
Akvarij je stal na okenski polici, poleg njega pa je na zaplati sonne
svetlobe dremala Ronova stara, debela podgana kraba.
Harry je stopil prek kupka kart, ki je leal na tleh, in pogledal
skozi okno. Na polju, ki je lealo globoko pod njim, je opazil tolpo
palkov, ki so se plazili skozi ivo mejo nazaj na vrt Weasleyjevih. Nato
se je obrnil k Ronu, ki ga je ivno opazoval, kot bi akal na njegovo
sodbo.
"Soba res ni prav velika," je hitro rekel Ron. "Ni taka kot tista, ki si
jo imel pri bunkeljnih. Pa e tik pod podstreho je, kjer ivi na grundelj.
Zmeraj razbija in nerga..."
A Harry mu je s irokim nasmekom zatrdil: "Lepe hie e nisem videl."
Ron je zardel do ues.
etrto poglavje
Lepopis in pivnik
-----------------------------ivljenje v Jazbini je bilo povsem drugano od ivljenja na
Romarinovi ulici. Dursleyjevi so imeli radi red, hia rdeelase druine pa
je kar pokala po ivih od nenavadnih in nepriakovanih stvari. Ko se je
Harry v vei prvi pogledal v ogledalo, bi ga skoraj pobralo, tako se je
prestrail. Ogledalo je namre zavpilo: "Zatlai si srajco, ti paglavec!"
Grundelj je zael ropotati in razgrajati po podstreju, takoj ko se mu je
zazdelo, da je v hii preve mirno. Majhne eksplozije, ki so se razlegale
iz sobe dvojkov, niso bile ni neobiajnega. Najbolj nenavadna pa se

Harryju nista zdela govoree ogledalo ali godrnjavi grundelj, temve to,
da so ga pri Ronu imeli radi.
Gospa Weasley je pogosto tarnala nad alostnim stanjem njegovih
nogavic in mu pri vsakem obedu poskuala naloiti hrano na kronik
najmanj tirikrat. Gospod Weasley je Harryja kar naprej bombardiral z
vpraanji o tem, kakno je ivljenje pri bunkeljnih, spraeval ga je, kako
delujejo vtinice, pota in podobne stvari.
"Kako zanimivo!" je vzkliknil, ko mu je Harry razloil, kako se
telefonira. "Bunkeljni so neizmerno iznajdljivi. Izvrstno se znajdejo, kljub
temu da ne znajo arati."
Nekega sonnega dopoldneva, priblino teden zatem, ko je prispel v
Jazbino, je Harry dobil pismo z Bradaviarke. Z Ronom sta prila v
kuhinjo, kjer so gospod in gospa Weasley ter Ginny e sedeli za mizo.
Ko je Ginny zagledala Harryja, je prevrnila skledo z ovsenimi kosmii na
tla. Zadnje ase je zelo pogosto kaj prevrnila. Zardela je kakor
zahajajoe sonce in se hitro sklonila pod mizo, da bi pobrala skledo.
Harry se je pretvarjal, da tega ni opazil. Sedel je in segel po kosu
prepeenca, ki mu ga je ponudil gospod Weasley.
"S ole so vama pisali," je rekla gospa Weasley. Harryju in Ronu je
podala enaki kuverti iz rumenkastega pergamenta, naslovljeni z zelenim
rnilom. "Dumbledore e ve, da si tukaj, Harry. Temu res ni ne uide.
Tudi vidva sta dobila poto," je dodala, ko sta prikrevsala v kuhinjo e
Fred in George.
Nekaj minut so bili vsi tiho in brali pisma. Harry je v svojem
prebral, naj kot obiajno prvega septembra pride na elezniko postajo
King's Cross, od koder ga bo na Bradaviarko odpeljal ekspresni vlak. V
ovojnici je bil tudi seznam knjig, ki jih bo potreboval naslednje olsko
leto.
tudenti drugega letnika naj s sabo prinesejo sledee ubenike:
Miranda Kraguli: arovniki uroki za drugi letnik
Slatan Sharmer: Na dopustu s harpijo
Slatan Sharmer: Na potepu z grundlji
Slatan Sharmer: Na poitnicah z jago babo
Slatan Sharmer: Na potovanjih s troli
Slatan Sharmer: Na oddihu z vampirji
Slatan Sharmer: Na izletu z volkodlaki
Slatan Sharmer: Na sprehodu z jetijem
Fred, ki je svoj seznam e prebral, je pokilil v Harryjevega.
"Tudi ti mora kupiti vse Sharmerjeve knjige!" je zmajal z glavo.
"Novi profesor obrambe pred mranimi silami mora biti isto nor
nanj, stavim, da je profesorica."
e preden pa je stavek dokonal, ga je njegova mama ostro oinila in
zavzeto je zael mazati marmelado na kruh.
"To bo pa e hec," je rekel George in pokilil k starem.
"Sharmerjeve knjige so zelo drage..."
"Bomo e kako," je gospa Weasley zamahnila z roko, a oitno jo je
skrbelo. "Veino stvari, ki jih potrebuje Ginny, bomo lahko kupili iz
druge roke."
"O, gre letos v prvi letnik?" jo je vpraal Harry.
Prikimala je, zardela do korenin svojih ognjenih las in se

s komolcem naslonila na maslo. Na sreo tega ni opazil nihe razen

Harryja, kajti ravno takrat je v kuhinjo prikorakal Ronov stareji brat
Percy. e se je oblekel in si na flanelasto srajco pripel priponko
predstavnika tudentov.
"Dobro jutro vsem skupaj," jih je ivahno pozdravil. "Prekrasen dan,
kajne?"
Sedel je na edini prosti stol, a takoj skoil na noge. S stola je
dvignil uden predmet, ki je Harryja spominjal na staro, zmahano sivo
omelo za prah iz ptijega perja. A kmalu je ugotovil, da ta re diha.
"Errol!" je vzkliknil Ron. Skovirja je potegnil Percyju iz rok in izpod
njegovega krila povlekel pismo. "Konno. Hermionin odgovor je prinesel.
Pisal sem ji, da te bomo poskuali reiti iz krempljev tistih
bunkeljnov."
Errola je odnesel k vrtnim vratom in ga postavil na polico zraven
njih. A skovir se je takoj zvrnil z nje. Ron ga je v zadnjem trenutku
ujel, potem pa odloil v pomivalno korito in alostno zmajal z glavo.
Nato je raztrgal ovojnico Hermioninega pisma in ga naglas prebral:
Draga Ron in Harry (e si tam)!
Upam, da je lo vse po nartu in je Harry zdaj na varnem. Upam
tudi, Ron, da pri tem nisi naredil esa, kar ne bi smel. Kajti v tem
primeru bi se znael v teavah tudi Harry. Res me je skrbelo, in e je s
Harryjem vse v redu, mi, prosim, takoj sporoite. Mogoe bi bilo
pametno, e poljeta kakno drugo sovo, kajti tale skovir bi se moral
e zdavnaj upokojiti.
Seveda sem zelo zaposlena s ponavljanjem lanskoletne snovi "Zmealo
se ji je!" se je zgrozil Ron. "Saj so poitnice!" - in prihodnjo sredo grem
v London kupit knjige za naslednje olsko leto. Kaj, ko bi se sreali na
Preni ulici?
imprej mi sporoite, kako je z vama.
Lep pozdrav,
Hermiona.
"To se prav lepo sklada z naimi narti. Tudi mi bomo li naslednjo
sredo v London," je sklenila gospa Weasley. "Kaj pa boste poeli danes?"
Harry, Ron in dvojka so se nameravali povzpeti na blinji hrib, vrh
katerega so Weasleyjevi imeli majhen panik. Obdajala so ga drevesa,
tako da iz vasi, ki je bila pod hribom, ni bilo mogoe videti, kaj se
dogaja na njem. Zato so tam lahko vadili quidditch, e le niso leteli
previsoko. Seveda prave ogice niso prile v potev. e bi jim kakna
ula in odletela v vas, bi bunkeljnom teko razloili, kaj je to. Zato so
si namesto ogic podajali jabolka. Vsak je nekaj asa letal s Harryjevim
Nimbusom, ki je bil dale najbolja metla. Ronova stara metla znamke
Utrinek je bila tako poasna, da so bili hitreji od nje celo mimo letei
metulji.
ez pet minut so z metlami na ramenih e zagrizli navkreber. Percyja
so povabili zraven, pa je rekel, da ima delo. Harry ga je za zdaj videl
le med obedi, ves preostali as pa je del v svoji sobi.
"Ko bi vedel, kaj pone," se je namril Fred. "isto se je spremenil.
Dan preden si priel, so mu poslali rezultate male mature. isto vse
toke je dobil, pa se skorajda ni vail."
"Tudi Bill je pobral vse toke," je zavzdihnil George. "e ne bomo

previdni, bo Percy e drugi predsednik tudentskega sveta Bradaviarke iz

nae druine. Mislim, da take sramote ne bi prenesel."
Bill je bil njihov najstareji brat. On in drugi najstareji, Charlie, sta
e konala arovniko akademijo. Harry e ni sreal nobenega izmed
njiju. Vedel pa je, da Charlie v Romuniji preuuje zmaje, Bill pa v
Egiptu dela za arovniko banko Gringott.
"Ne vem, kako nam bosta mami in oi letos kupila vse, kar
potrebujemo za olo," je ez nekaj asa potarnal George. "Pet zbirk
Sharmerjevih knjig! Ginny pa potrebuje arovniki pla, palico in e in
e..."
Harry ni rekel niesar, saj mu je bilo nekoliko nerodno. V
podzemnem trezorju londonske podrunice banke Gringott ga je akalo
precejnje premoenje, ki so mu ga zapustili stari. Seveda je imel denar
samo v arovnikem svetu; z guldi, srpci in firii v bunkeljskih trgovinah
nisi imel kaj poeti. A Dursleyjevim svojega bannega rauna v Gringottu
vendarle ni omenjal; vedel je, da jih strah pred vsem arobnim nikakor ne bi
oviral pri tem, da se polastijo kupa arovnikega zlata.
Naslednjo sredo jih je gospa Weasley zbudila zelo zgodaj. Ko so
pospravili kopico sendviev s unko, so si nadeli plae, gospa Weasley
pa je la po nenavaden cvetlini lonek. Ko ga je prinesla, se je
zaskrbljeno obrnila k mou.
"Komaj ga bo zadosti, Arthur," je zavzdihnila. "Spomni me, da ga
kupimo. No, najprej na gost! Kar izvoli, Harry!"
Pomolila mu je cvetlini lonek.
Harry ga je preseneeno pogledal in se spraeval, zakaj ga vsi tako
priakujoe gledajo.
"K-kaj pa naj naredim?" je zajecljal.
"e nikoli ni potoval s pomojo fraka," se je nenadoma posvetilo
Ronu.
"e nikoli?" se je zaudil gospod Weasley. "Kako pa si lani priel na
Preno ulico? Saj si tam kupil olske potrebine, kajne?"
"Ja, ampak tja sem el s podzemsko eleznico, potem pa..."
"Res?" ga je navdueno prekinil gospod Weasley. "Iz podzemskih
peronov si na ulico gotovo priel s pomojo tistih... utekoinjenih
stopnic, kajne? Kako pravzaprav delujejo..."
"Pusti zdaj to, Arthur!" se je razhudila gospa Weasley. "S frakom
bomo prili tja veliko hitreje, ljubek. Ampak pri moji veri, e ga e
nikoli nisi uporabil..."
"Ni mu ne bo, mami," je Fred zamahnil z roko. "Grem jaz prvi, da
bo videl, kaj mora narediti."
V cvetlini lonek je segel po epec svetlikajoega se praka, stopil k
ognjiu in ga vrgel v plamene.
Ogenj je zabual, plameni so pozeleneli in se dvignili, da so segali
vie od Freda. Ta je stopil naravnost mednje in zaklical: "Prena ulica!"
V trenutku je izginil.
"Razlono mora povedati, kam bi rad el," je gospa Weasley
opozorila Harryja, ko je v cvetlini lonek segel e George. "Pa pazi, da
bo izstopil skozi pravi kamin."
"Skozi pravi kaj?" je ivno vpraal Harry, ko je ogenj spet zabual in
je izginil e George.

"Kaminov, skozi katere lahko izstopi, je kar precej, ve. Ampak e

jasno pove, kam bi rad el..."
"Ni mu ne bo, Molly, ne strai ga," se mu je nasmehnil gospod
Weasley in segel v lonek.
"Ampak, kaj bomo napravili, e se izgubi? Kako bomo to razloili
njegovim sorodnikom?"
"e veseli bi bili," jo je pomiril Harry. "e bi me vrglo ven skozi
kaken dimnik, bi to Dudleyja zelo zabavalo, verjemite."
"No... prav. Pojdi za Arthurjem," je pristala gospa Weasley. "Ko bo
stopil v plamene, povej, kam hoe iti..."
"In roke stisni isto k sebi," mu je svetoval Ron.
"In zapri oi," je dodal gospod Weasley. "Saje..."
"Pa isto pri miru bodi," mu je Ron skoil v besedo. "Sicer bo res
priletel ven skozi napani kamin."
"Predvsem pa se ne sme prestraiti in prehitro izstopiti. Poakaj, da
bo zagledal Freda in Georga."
Harry se je trudil, da ne bi pozabil vsega tega, in segel v lonek.
Nato je stopil k ognjiu. Zajel je sapo, stresel praek v plamene in
zakorakal vanje. Bilo je, kot bi okoli njega vel topel veter. Odprl je usta
in v trenutku mu je veter zagnal vanje vro pepel.
"P-p-prena ulica," je izpljunil.
Poutil se je, kot bi ga posrkalo v velikansko odtono cev. Sukalo ga
je ko vrtavko, obdajalo pa ga je ogluujoe rjovenje. Odprl je oi, a
zvijajoih se zelenih plamenov ni mogel gledati prav dolgo, ne da bi mu
postalo slabo. S komolcem je udaril ob nekaj trdega in roke je e
moneje stisnil k sebi, vrtel se je in vrtel. Zdaj se je poutil, kot bi ga
po obrazu klofutale mrzle dlani. Pokilil je skozi napol priprte oi. vigal
je skozi tevilna ognjia, prehitro, da bi si jih ogledal, in le obasno je
skozi kamine ugledal sobe, ki so bile za njimi. Sendvii s unko so mu
brbotali v elodcu. Spet je zaprl oi, zaelel si je, da bi bilo tega e
konec, in takrat... je padel na mrzla, kamnita tla. Oala mu je tako
sunkovito vrglo z nosu, da so se zlomila.
Bil je ves omotien, pobunkan in od peta do glave prekrit s sajami.
Previdno se je postavil na noge in si spet nataknil polomljena oala.
Bil je popolnoma sam in niti sanjalo se mu ni, kje je. Jasno mu je bilo
samo to, da stoji pred kamnitim ognjiem velikega in slabo
razsvetljenega prostora, za katerega je sklepal, da je arovnika trgovina.
A predmeti, ki so bili naprodaj, nikakor niso sodili na seznam olskih
potrebin.
V zastekljenem panoju blizu kamina je na blazini leala skrivenena,
izsuena stara dlan, poleg nje pa sta bila razstavljena krvav kupek
igralnih kart in bolee stekleno oko. S sten so zlohotno zijale srhljive
maske, na pultu je bila majhna kopica lovekih kosti, s stropa pa so
visele zarjavele, ostre priprave. e huje pa je bilo to, da ozka cesta, ki
jo je Harry zagledal skozi umazano okno trgovine, nikakor ni bila Prena
ulica.
"im prej se spravim od tod, tem bolje," se je stresel.
Hitro in previdno se je odpravil proti vratom in pri tem neno
otipaval svoj nos, ki jo je skupil med boleim pristankom. A e preden
je priel na pol poti do vrat, sta proti njim prikorakala dva loveka.

Enega izmed njiju Harry nikakor ni hotel sreati, posebej ne takole

sajast, z razbitimi oali in v takni trgovini. Ime mu je bilo Dreco.
Harry se je hitro ozrl okoli sebe in opazil veliko rno omaro. Pognal
se je vanjo, vrata pa je pustil odprta ravno toliko, da je lahko kukal
skozi pranjo. Samo nekaj trenutkov zatem je pozvonil zvonek nad vrati
in Dreco je vstopil v trgovino.
Moki, ki je priel za njim, je bil lahko samo njegov oe. Imela sta
podobno ostre poteze, oba sta bila bleda in oba sta imela tiste hladne,
sive oi. Gospod Malfoy je el prek trgovine in se pri tem lenobno
oziral po razstavljenih predmetih, nato pa je udaril po zvonku na pultu.
Pri tem se je neesa domislil, se obrnil in svojemu sinu ukazal: "Niesar
se ne dotikaj, Dreco."
Dreco, ki je e stegnil roko proti steklenemu oesu, se je nejevoljno
namrdnil: "Rekel si, da mi bo kupil darilo."
"Rekel sem, da ti bom kupil dobro metlo," mu je odvrnil oe in
zael s prsti bobnati po pultu.
"Kaj mi pomaga metla, e pa nisem v motvu naega doma?" se je
kujal Dreco. "Harry Potter je lani dobil Nimbus 2000. Dumbledore mu je dovolil
igrati za Gryfondom, pa sploh ni tako dober igralec, samo slaven je. Slaven,
ker ima na elu tisto neumno brazgotino."
Dreco se je sklonil, da bi si ogledal lobanje, razstavljene na eni
izmed polic.
"Vsi mislijo, da je tako pameten, da je tako bister, pa njegova
brazgotina, pa njegova metla..."
"To si mi povedal e vsaj desetkrat," je gospod Malfoy ostro premeril
svojega sina, "in naj te e enkrat opomnim, da ni preve pametno, e si
do Potterja odkrito sovraen. Veina naih ga asti kot junaka, ki je
pregnal Mojstra... A, ste le prili, Dawec."
Za pultom se je prikazal skljuen moki in si z roko popravil svojo
mastno priesko.
"Gospod Malfoy, kako lepo vas je spet videti," je rekel z glasom, ki
je bil vsaj tako priliznjen, kot so bili mastni njegovi lasje. "Resnino sem
vas vesel. Vidim, da ste pripeljali s sabo tudi gospodia Dreca.
Prekrasno. Kako vam lahko pomagam? Nujno vam moram pokazati tole,
ravno danes je prispelo in tudi cena ni pretirana..."
"Danes ne bom kupil niesar, Dawec," ga je prekinil Malfoy. "Pa pa
bi vam rad nekaj stvari prodal."
"Prodal?" Smehljaj na obrazu gospoda Dawca je nekoliko zbledel.
"Gotovo ste sliali, da ministrstvo nartuje e ve hinih preiskav," se
je namrdnil Malfoy in iz notranjega epa jopia potegnil pergamentni
zvitek. Raztegnil ga je in ga pomolil Dawcu. "V lasti imam nekaj
predmetov, ki bi me lahko spravili v zadrego, e bi se pri meni oglasili
uslubenci ministrstva."
Dawec si je nadel monokel in preletel seznam.
"Ampak vas si gotovo ne bodo drznili motiti, gospod."
Malfoy se je porogljivo naobil.
"Zaenkrat me e niso obiskali. Moje ime e vedno nekaj velja. Toda
ministrstvo postaja vse bolj nadleno. Slial sem celo govorice o novem
zaitnem zakonu za bunkeljne. Nedvomno stoji za tem tisti Arthur
Weasley, ki je tako zaljubljen vanje, kajar zmeani."

Harryju so se oi jezno pobliskale.

"Sami lahko vidite, da bi nekateri izmed teh strupov komu lahko dali
misliti..."
"Razumem, gospod, popolnoma razumem," je usluno prikimal Dawec.
"Pogovoriti pa se morava glede..."
"A mi kupi tole?" ga je prekinil Dreco in pokazal na skriveneno
dlan, ki je leala na blazini.
"Ah, Dlan slave!" je vzkliknil Dawec, spustil seznam iz rok in pohitel
k Drecu. "e nanjo postavi sveo, bo dajala svetlobo samo tebi! To je
najbolja prijateljica tatov in roparjev! Va sin ima izvrsten okus,
gospod."
"Upam, da bo moj sin postal kaj boljega, ne pa ropar ali tat," je
hladno odvrnil Malfoy in Dawec se je hitro opraviil.
"Seveda, seveda, gospod, brez zamere..."
"A e mu letos v oli ne bo lo bolje," je e bolj hladno nadaljeval
Drecov oe, "mu morda ne bo ostalo drugega, kot da se odloi za
taken poklic."
"Kaj pa morem," se je odzval Dreco, "e imajo vsi profesorji svoje
ljubljenke. Tista Hermiona Granger..."
"To dekle, ki se ji po ilah ne pretaka niti ena kaplja arovnike
krvi, je bilo pri vseh izpitih bolje od tebe! Sram te bodi!" je gospod
Malfoy pokaral svojega sina.
"Tako je!" je sam pri sebi zamrmral Harry, zadovoljen, ker je to
Dreca razjezilo, obenem pa spravilo v zadrego.
"Povsod je tako," je rekel Dawec s priliznjenim glasom. "arovnika
kri teje vedno manj..."
"Pri meni ne," se je jezno odzval Malfoy.
"Seveda, gospod, tudi pri meni ne," se je hitro popravil Dawec in se
globoko priklonil.
"V tem primeru bi bilo najbolje, e se vrneva k seznamu," je odrezal
Malfoy. "Mudi se mi, Dawec, danes me akajo e zelo pomembni opravki."
Zaela sta barantati. Harry je ivno opazoval, kako si Dreco ogleduje
razstavljene predmete in se pri tem vse bolj pribliuje njegovemu
skrivaliu. Za trenutek se je ustavil ob debelem zvitku rabljeve vrvi. Nato je
z zaniljivim nasmekom prebral napis ob prekrasni ogrlici iz opalov: Pozor, ne
dotikajte se orglice. Prekleta je. Umorila je e devetnajst bunkeljnov, ki so
si jo nadeli.
Dreco se je obrnil stran in se zazrl v rno omaro. Stopil je k njej...
Z roko je segel po kljuki...
"Dogovorjeno," je prikimal gospod Malfoy ob pultu. "Pridi, Dreco!"
Ko se je Dreco obrnil stran od omare, si je Harry z rokavom obrisal
potno elo.
"Na svidenje, Dawec. Priakujem, da bo jutri priel v nao graino
po stvari, za katere sva se domenila."
V trenutku, ko so se vrata zaprla, se je Dawev priliznjeni obraz
pomrail.
"Na svidenje tudi tebi, gospod Malfoy. e so govorice resnine, mi
nisi prodal niti polovice tistega, kar se skriva v tvoji graini."
Ko je odel v svojo pisarno, si je e naprej jezno mrmral v brado.
Harry je poakal e kakno minuto. Nato pa se je, kolikor je mogel

tiho, izmuznil iz omare, mimo zastekljenih polic in skozi vrata na

ulico.
Zlomljena oala je podral pred omi in se ozrl okoli sebe. Znael se
je na mrani in umazani uliici, ob kateri je bilo mnogo trgovin. A zdelo
se je, da v vseh prodajajo samo predmete, povezane s rno magijo. Ta,
iz katere je ravno izstopil - nad njenimi vrati je visel napis ,Pri Dawcu
in Klawcu' - je bila videti najveja. Nasproti nje je na ulico gledala
nemarna izloba, polna pomanjanih glav, dvoje vrat naprej pa velika
kletka, po kateri so gomazeli veliki pajki. V senci blinje vee sta stala
dva neurejena arovnika, ga opazovala in se epetaje pogovarjala. Harry
se je nekoliko prestraen odpravil naprej. Oala so mu neprestano drsela
z nosu in samo upal je, da bo nael pot iz temane ulice.
Ob trgovini, ki je prodajala strupene svee, je visel star, lesen napis
,Nokturna ulica'. Harry e nikoli ni slial zanjo. Predvideval je, da zaradi
pepela, ki mu je priletel v usta, ni dovolj jasno povedal, kam bi rad el.
Poskual se je pomiriti in spraeval se je, kaj naj stori.
"Pa ne, da si se izgubil, ljubek?" mu je nekdo zaepetal v uho in
Harry se je zdrznil.
Za njim je stala zelo stara coprnica. V rokah je drala pladenj, poln
lovekih nohtov. iroko se je zareala, da je Harry videl vse njene hudo
nagnite zobe. Ritensko se je zael umikati.
"Ne, nisem se," se je zlagal. "Samo..."
"Harry! Koga pa ti poenja tukej?"
Harry bi od veselja najraje poletel. Zares pa so poleteli nohti s
coprniinega pladnja, saj se je tako ustraila monega glasu, da je kar
poskoila. Glasno je zaklela, a takoj utihnila, saj se jima je bliala
velikanska pojava. Pred njima je obstal Hagrid, oskrbnik Bradaviarke.
Oi pod gostimi in nasrenimi obrvmi so se mu svetlikale kakor rni
hroi.
"Hagrid!" si je oddahnil Harry. "Izgubil sem se... Fraek..."
Hagrid ga je zgrabil za ovratnik in ga potegnil stran od coprnice, pri
emer ji je iz rok zbil pladenj s preostalimi nohti. Njeno besno vreanje
ju je spremljalo vse do konca zvijajoe se ulice, dokler ju ni obsijalo
sonce. Harry je v daljavi zagledal znano stavbo iz sneno belega
marmorja - banko Gringott. Hagrid ga je pripeljal na Preno ulico.
"Kaken pa si?" ga je nejevoljno pokaral. Zael mu je strepavati saje,
in to tako mono, da bi se Harry skoraj zvrnil v sod z zmajevskimi
iztrebki, ki je stal pred apoteko. "Da se gre tokole potepat po Nokturni
ulici. Jejhata, jejhata, Harry, to je nevaren plac."
"Sem opazil," je rekel Harry in se hitro izmaknil Hagridu, ki ga je
hotel e enkrat strepati. "Saj sem ti povedal, da sem se izgubil. Kaj pa
si ti poel tam?"
"el sem po eno mesojedo re, ki ima rada pole," je zagodrnjal
Hagrid. "Ves zelje mi bodo porli, hudiki. A si sam priel semkaj?"
"Ne, z Weasleyjevimi sem priel, ampak ne vem, kje so," je razloil
Harry. "Moram jih najti."
Skupaj sta se odpravila po ulici.
"Zakoga pa mi nisi nikder odpisal?" ga je vpraal Hagrid. Harry je
bil e precej zasopel, saj je moral tei ob njem (za vsak korak, ki
ga je napravil Hagrid s svojimi neznanskimi kornji, je moral sam

napraviti tri). Povedal mu je, kaj so mu zagodli Trapets in Dursleyjevi.

"Prekvati bunkeljni," je zagodel Hagrid. "e bi vedel..."
"Harry! Harry! Tukaj smo!"
Harry se je ozrl in zagledal Hermiono Granger, ki je stala na vrhu
belega stopnia pred Gringottom. Stekla jima je naproti in njeni rjavi,
gosti in skodrani lasje so plapolali za njo.
"Kaj pa si poel z oali? ivio, Hagrid. Kako lepo vaju je spet
videti! Gre tudi ti v banko, Harry?"
"Takoj ko najdem Weasleyjeve."
"Ne bo jih dolgo iskal," se je nasmehnil Hagrid.
Harry in Hermiona sta se ozrla okoli sebe. Po ulici, polni ljudi, so
jima tekli nasproti Ron, dvojka, Percy in gospod Weasley.
"Harry," je zasopel slednji. "Upali smo, da si el samo eno ognjie
predale..." Otrl si je svetlikajoo se pleo. "Molly je isto iz sebe. e
prihaja."
"Kje pa si izstopil?" je vpraal Ron.
"V Nokturni ulici," je mrano odvrnil Harry.
"Super!" sta hkrati vzkliknila dvojka.
"Stari nam nikoli ne dovolijo tja," mu je zavistno razloil Ron.
"Frdamano fejst upam, da res ne!" se je razhudil Hagrid.
Takrat je po ulici prisopihala gospa Weasley. Z eno roko je divje
vihtela torbico, z drugo pa vlekla za sabo Ginny.
"O, Harry... O, lahko bi te odneslo kamorkoli..."
Love sapo je iz torbice potegnila veliko krtao za obleko in z njo
zaela s Harryja istiti saje, ki jih Hagrid ni strepal z njega. Gospod
Weasley mu je snel oala, se jih narahlo dotaknil s arobno palico in
mu jih vrnil. Bila so kot nova.
"Jest zdej moram iti," je rekel Hagrid, ki ga gospa Weasley sploh ni
hotela spustiti (,V Nokturni ulici! Kaj bi se zgodilo z njim, e ga ne bi
nael!')
"Se vidimo na Bradaviarki!" jim je e pomahal orjaki oskrbnik, nato
pa odhlaal med ljudi na ulici, ki so bili v primerjavi z njim pravi
pritlikavci.
"Uganita, koga sem videl Pri Dawcu in Klawcu," je Harry rekel Ronu
in Hermioni, ko so se vzpenjali po stopnicah proti banki. "Dreca in
njegovega oeta."
"Je Lucius Malfoy kaj kupil?" je ostro vpraal gospod Weasley, ki je
hodil tik za njimi.
"Ne. Je pa marsikaj prodal."
"Torej ga skrbi," je resno, a zadovoljno rekel Ronov oe. "Z veseljem
bi ga privil, e bi le vedel kako."
"Previden bodi, Arthur," ga je opomnila gospa Weasley, ko so vstopili
v banko mimo goblina, ki je stal ob vhodnih vratih. "Malfoyevi so zviti,
da je kaj. Ne naloi si ve, kot zmore nesti."
"Torej misli, da ne bi bil kos Luciusu Malfoyu?" je ualjeno vpraal
gospod Weasley. A v istem trenutku je opazil Hermionine stare in to ga
je povsem zamotilo. Oe in mama sta se ivno prestopala ob pultu, ki
je tekel vzdol marmornate dvorane, in akala, da ju Hermiona predstavi.
"Vidva sta pa bunkeljna!" se je razveselil gospod Weasley. "Nujno
moramo skupaj na kaken kozarek! Kaj pa je to? A, seveda, prili ste

menjat bunkeljski denar. Molly, glej!" je ves razburjen pokazal na

bankovec za deset funtov, ki ga je gospod Granger dral v roki.
"Tukaj se spet dobimo," je Ron zaklical Hermioni. K Weasleyjevim in
Harryju je namre e pristopil goblin, ki naj bi jih popeljal k njihovim
podzemnim trezorjem.
Do njih so prispeli z vagonkom, ki ga je goblin vozil po tirnicah
skozi predore. Harry je v vratolomni vonji do trezorja Weasleyjevih
neskonno uival. Ko pa so ga odprli, mu je postalo nerodno. V sefu je
bil samo majhen kupek srebrnih srpcev in en sam zlati guld. Gospa
Weasley je pretipala vse kote trezorja, nato pa ves denar stresla v
torbico. e bolj nerodno mu je bilo, ko so prili do njegovega sefa. Zelo
si je prizadeval, da bi Weasleyjevim s telesom zaprl pogled na njegovo
vsebino in hitro je nagrebel kovance v usnjeno monjo.
Na marmornatih stopnicah pred banko so se loili. Percy je zamrmral
nekaj o tem, da potrebuje novo pero. Fred in George sta opazila svojega
prijatelja z Bradaviarke, Leeja Jordana. Gospa Weasley in Ginny sta odli v
trgovino s plai iz druge roke. Gospod Weasley pa je vztrajal, da odpelje
Hermionina stara na pijao v gostilno Pri poenem kotlu.
"ez eno uro se dobimo v Lepopisu in pivniku, knjige vam moramo
e kupiti," je naroila gospa Weasley. "Pa da mi ne bi kdo sluajno zavil
v Nokturno ulico!" je e zavpila za dvojkoma, ki sta jo e ucvrla po
svoje.
Harry, Ron in Hermiona so odkorakali po zvijajoi se, tlakovani ulici.
Monja, polna zlatih, srebrnih in bronastih kovancev je veselo
povenketavala v Harryjevem epu. Harry se je kmalu odloil, da je
prepolna, in je kupil tri velike okoladne sladolede s hrustljavimi oreki.
Zadovoljno so lizali in grizljali ter se poasi odpravili naprej, pri tem pa
opazovali, kaj vse jim ponujajo izlobe. Ron je hrepenee obstal ob
popolni portni opravi Kraljevskih kanonov, ki je visela v izlobi trgovine
Vse za quidditch. Po dolgem asu ga je Hermiona vendarle uspela zvlei
naprej in v sosednji trgovini so kupili pergamentni papir ter rnilo. V
Vragolijah in burkah so sreali dvojka in Leeja Jordana. Ti so se ravno
zalagali z Bajnimi petardami in raketami doktorja Rdeebradca. V majhni
trgovini z rabljenimi predmeti, polni polomljenih palic, razmajanih tehtnic
in starih, zamazanih plaev, pa so nali Percyja. Popolnoma se je zatopil
v majhno in izjemno dolgoasno knjigo z naslovom Predstavniki
tudentov, ki so sedli za krmilo oblasti.
"tudija obsega ivljenjepise predstavnikov tudentov na Bradaviarki in
podrobno obdela njihove kariere," je Ron naglas prebral z zadnje
platnice. "Izjemno zanimiva knjiga, ni kaj."
"Poberi se," je revsknil Perry.
"Percy je izjemno ambiciozen in dobro ve, kaj hoe. Rad bi postal
minister za aranje," je Ron potihem razloil Harryju in Hermioni, ko so
Percyja pustili samega.
ez kakno uro so se odpravili proti Lepopisu in pivniku. A nikakor
niso bili edini, ki so se napotili tja. Ko so se knjigarni pribliali, so na
svoje veliko preseneenje zagledali pravo mnoico, ki se je prerivala pred
njenimi vrati. Za kaj gre, jim je postalo jasno, ko so prebrali napis na
velikem transparentu, ki je visel pod okni zgornjega nadstropja knjigarne:
Slatan Sharmer

bo podpisoval izvode svoje avtobiografije

Jaz, arovnik
danes od 12,30 - 16,30
"Videli ga bomo!" je zacvilila Hermiona. "Skoraj vse knjige z
letonjega olskega seznama je napisal!"
V mnoici, ki se je zbrala pred knjigarno, so bile veinoma arovnice,
stare priblino toliko kot gospa Weasley. Ob vratih je stal knjigarnar, ki
so ga gospe spravile na rob ivnega zloma. "Mirno kri, drage moje...
Ne prerivajte se, prosim... Pazite na knjige, lepo prosim..."
Harry, Ron in Hermiona so se zdrenjali v trgovino. Dolga vrsta se je
vila od vrat pa vse do najbolj oddaljenega kota, v katerem je Slatan
Sharmer podpisoval knjige. Zgrabili so vsak svoj izvod knjige Na dopustu
s harpijo in stekli k drugim Weasleyjevim, ki so stali nekoliko blije
Sharmerju.
"A, ste le prili," je rekla gospa Weasley. Bila je zelo ivna in si kar
naprej popravljala priesko. "Samo e nekaj minut, pa bomo prili na vrsto."
Kmalu so bili dovolj blizu, da so si ga lahko ogledali. Sedel je za
mizo, okoli katere so stale velikanske fotografije njegovega obraza. Vse
po vrsti so jim meikale in se jim nasmihale, pri emer so razkazovale
svoje bleee bele zobe. Sharmer je nosil arovniki pla, moder kakor
spominice. Natanko takne barve so bile tudi njegove oi. Zaradi
kodrastih las mu je oiljeni arovniki klobuk na glavi stal nekoliko
postrani.
Okoli fotografij je plesal majhen in precej vaen moicelj. Kar naprej
je fotografiral z velikim rnim fotoaparatom, iz katerega je ob vsakem
posnetku iz bliskavice izbruhnil oblak vijolinega dima.
"Spravi se mi e spod nog, ti," je zarenal na Rona, ko se je pomikal
ritensko, da bi priel do boljega posnetka. "To je za Preroke novice."
"Pa kaj," je zarentail Ron, ko ga je fotograf pohodil.
Slatan Sharmer ga je slial. Dvignil je pogled. Zagledal je Rona,
trenutek zatem pa Harryja. Debelo ga je pogledal, nato pa skoil na
noge in veselo vzkliknil: "Si to res ti, Harry Potter?!"
Mnoica se je razmaknila in zaela razburjeno epetati. Sharmer se je
pognal izza mize, zgrabil Harryja za roko in ga potegnil naprej. Mnoica
je zaploskala. Sharmer je segel Harryju v roko, da bi ju fotograf lahko
fotografiral. Harryja je kar kuhalo, tako je zardel. Fotograf pa je kot
pobesnel pritiskal na sproilec in Weasleyjeve bi oblaki vijoliastega dima
skoraj zaduili.
"Nasmehni se, Harry, nasmehni," mu je Sharmer naroil, ne da bi se
pri tem sam nehal smehljati. "Skupaj bova gotovo prila na prvo stran."
Ko je konno spustil Harryjevo roko, so temu prsti e isto otrpnili.
Poskual se je zmuzniti nazaj k Weasleyjevim, pa ga je Sharmer z roko
objel prek ramen in ga stisnil tesno k sebi.
"Dame in gospodje," je zael in miril obiskovalce s prosto roko, "to
je izjemen trenutek! Ravno pravi trenutek, da naznanim nekaj, kar e
nekaj asa skrivam pred javnostjo! Mladi Harry je priel v Lepopis in
pivnik samo zato, da bi kupil mojo avtobiografijo. To mu bom seveda
podaril..."
Premolknil je in poakal, da je mnoica zaploskala.
"Ko je mladi Harry vstopil v trgovino, pa e ni vedel," je nadaljeval

Sharmer in pri tem Harryja tako stresel, da bi mu oala skoraj padla z

nosu, "da bo kmalu dobil ve, veliko ve kot samo mojo knjigo Jaz,
arovnik. Skupaj s soolci bo dobil mene, arovnika. Da, dame in
gospodje, z velikim veseljem in ponosom oznanjam, da bom prvega
septembra prevzel mesto predavatelja obrambe pred mranimi silami na
Bradaviarski akademiji za arovnike in arovnice!"
Mnoica je glasno zaploskala in v Harryjevih rokah se je nenadoma
znala skladovnica zbranih del Slatana Sharmerja. Nekoliko se je opotekel
pod njeno teo, nato pa se je vendarle uspel izmuzniti pozornosti
mnoice. Odel je v kot, kjer je ob svojem arovnikem kotlu stala Ginny.
"Podarim ti jih," je zamomljal Harry in stresel knjige v njen kotel.
"Svoje si bom kupil."
"To si uival, kaj, Potter?" ga je prekinil glas, ki ga je Harry z
lahkoto prepoznal. Zravnal se je in se iz oi v oi spogledal z Drecom.
Ta se je kot obiajno posmehljivo nasmihal.
"Slavni Harry Potter," je nadaljeval. "Niti v knjigarno ne more vstopiti,
ne da bi priel na naslovnico asopisa."
"Pusti ga. A nisi videl, kako zoprno mu je bilo?" je rekla Ginny in
grdo pogledala Dreca. Bilo je prvi, da je spregovorila vprio Harryja.
"Potter, pa ne da ima punco?" se je zareal Dreco. Ginny je postala
isto krlatna, takrat pa sta se k njim prebila Ron in Hermiona. Oba sta
drala v rokah Sharmerjeve knjige.
"A, ti si," je rekel Ron in Dreca pogledal, kot bi pogledal podplat
svojega evlja, e bi pohodil kakno packarijo. "Gotovo si preseneen, da
je Harry priel sem."
"Kako sem ele preseneen, da v trgovini sream tebe, Weasley," mu
je odvrnil Dreco. "Tvoji stari bodo verjetno morali cel mesec stradati, da
bodo lahko plaali vse to."
Ron je zardel e huje kot Ginny. Tudi on je odvrgel knjige v
Ginnyjin kotel in skoraj bi se pognal v Dreca, e ga Harry in Hermiona
ne bi zadnji trenutek zgrabila za jopi.
"Ron!" je vzkliknil gospod Weasley, ki se je skupaj s Fredom in
Georgem prebijal proti njim. "Kaj pa pone? Tukaj je prava norinica,
pojdimo ven."
"Glej, glej. Arthur Weasley," se je nasmehnil gospod Malfoy. Vmes je
pristopil k skupini in obstal z roko na sinovem ramenu. Smehljal se je
natanko tako kot Dreco.
"Lucius," ga je hladno pozdravil gospod Weasley in mu prikimal.
"Menda ste na ministrstvu zadnje ase zelo zaposleni," je rekel gospod
Malfoy. "Toliko hinih preiskav... Upam, da ti plaajo nadure."
Segel je v Ginnyjin kotel in izpod kupa bleeih Sharmerjevih knjig
privlekel zelo star in zmahan izvod knjige Spreminjanje oblike za zaetnike.
"Oitno ne," se je namrdnil. "Jej, jej. Kaken smisel ima, da si v
sramoto vsem drugim arovnikom, e te za to niti dobro ne plaajo?"
Gospodu Weasleyju je to pognalo v glavo ve krvi kot Ginny in
Ronu skupaj.
"Zelo razlino predstavo imava o tem, kdo je v sramoto drugim
arovnikom," je zakripal z zobmi.
"Oitno," je lahkotno odvrnil gospod Malfoy. Nato pa so njegove oi
odtavale k Hermioninim starem. "S kaknimi ljudmi se drui, Weasley.

Mislil sem, da tvoja druina ne more pasti globlje..."

Zaropotalo je in Ginnyjin kotel se je prekucnil. Gospod Weasley se
je vrgel na Drecovega oeta, ki je treil v polico s knjigami. Z nje so
se nanju usule knjige. Nekdo, verjetno Fred ali George, je vzkliknil: "Daj
ga, oi!"
Gospa Weasley je zakriala: "Ne, Arthur, ne!"
Mnoica je preplaeno odtopotala stran in pri tem prekucnila tevilne
knjine police.
"Gospoda, prosim. Lepo vaju prosim!" je skoraj zaihtel prodajalec.
Nato pa je ves ropot, vreanje in krianje preglasil donei glas:
"Dovelj je bilo, gospoda, dovelj!"
Skozi morje knjig je proti njim brodil Hagrid. Gospoda Weasleyja in
Malfoya je v trenutku spravil narazen. Prvi je imel preklano ustnico,
drugi pa jo je z Enciklopedijo munic staknil po oesu. V roki je e
vedno dral Ginnyjin ubenik za spreminjanje oblike. Vrgel ji ga je, pri
emer so se mu oi bleale od zlobe.
"Na, punca, kar imej to knjigo. Bolje ti tvoj oe tako ne more
kupiti!"
Iztrgal se je iz Hagridovega prijema, pomignil Drecu in z visoko
dvignjeno glavo odkorakal iz trgovine.
"Ne bi se smel zmeniti zanjga, Arthur," je rekel Hagrid in gospoda
Weasleyja skoraj podrl na tla, ko mu je strepal pla. "Ta familija je
gnila, da na dele smrdi, to vsi vedo. Nobeniga Malfoya ni vredno
posluati. Slaba kri, to je tisto. Pejmo zdej, gremo od tukej."
Za trenutek je bilo videti, da jih bo prodajalec ustavil in zahteval
odkodnino za nastalo kodo. A Hagridu je segal komaj do pasu in tako si je
raje premislil. Odhiteli so navzgor po ulici, Hermionini stari so se e vedno
tresli od strahu, gospa Weasley pa od besa.
"Lep zgled daje svojim otrokom! Da se mi gre pretepat, in to sredi
knjigarne! Le kaj si je moral misliti gospod Sharmer!"
"Vesel je bil," se je nasmehnil Fred. "Nisi sliala, kaj je rekel, ko
smo li skozi vrata? Tistega tipa od Prerokih novic je vpraal, e bo
lahko v lanku pisal tudi o pretepu. Zanj je tudi to reklama."
A na poti proti ognjiu Poenega kotla so se poasi zatopili vsak v
svoje misli. Od tam so Harry in Weasleyjevi odli s pomojo fraka.
Poslovili so se od Grangerjevih, ki so iz gostilne odli skozi vrata na
bunkeljsko ulico. Gospod Weasley je Hermioninega oeta e zael
zaslievati, kako se potuje z avtobusom. A ko je opazil, kako ga gospa
Weasley grdo gleda, je hitro utihnil.
Harry si je snel oala in jih spravil na varno, v ep. ele nato je
segel po epec fraka. Ta nain potovanja mu ni bil najbolj pri srcu.
Peto poglavje
Vrba mesarica
-----------------------------Za Harryjev okus je bilo poletnih poitnic prehitro konec.
Bradaviarke se je sicer veselil, a mesec, ki ga je preivel v Jazbini, je
bil najlepi v njegovem ivljenju. Teko se je premagoval, da Ronu ne bi
zavidal njegove druine. Vsaj, e je pomislil na Dursleyjeve in na to,
kakno dobrodolico mu bodo pripravili, ko se bo prikazal na Romarinovi.
Za zadnji veer, ki so ga preiveli skupaj, je gospa Weasley priarala

razkono veerjo. Harry si je lahko postregel z vsemi svojimi najljubimi

jedmi, za posladek pa si je privoil sladoled, prelit z vroo okolado.
Ob misli nanj so se mu e mesece zatem cedile sline. Fred in George
sta veer zapilila s petardami doktorja Rdeebradca; kuhinjo sta napolnila z
rdeimi in modrimi zvezdami, ki so se kar pol ure odbijale od sten in stropa.
Potem pa je priel as za skodelico vroe okolade pred spanjem.
Naslednje jutro je dolgo trajalo, da so se odpravili. Vstali so e pred
zoro, a kljub temu jim je zmanjkalo asa, da bi pravoasno opravili vse
potrebno. Gospa Weasley je nejevoljno brzela po hii ter iskala rezervne
nogavice in peresa. Ginny se je na stopnicah zaletela v Harryja, gospod
Weasley pa bi si skoraj zlomil vrat, ko je prekal dvorie. Otovorjen z
Ginnyjinim zabojem, ki ga je nesel v avto, se je spotaknil ob koko.
Harryju ni bilo jasno, kako naj bi se v njihov mali avtomobil stlailo
osem ljudi, est velikih potovalnih zabojev, dve sovi in podgana. Seveda
ni vedel, koliko uric je ob avtu naskrivaj preivel gospod Weasley.
"Molly tega ne sme izvedeti," je zaepetal Harryju. Nato je odprl
prtljanik in mu pokazal, kako ga je zaaral, da gre vseh est zabojev z
lahkoto vanj.
Ko so se konno vsi spravili v avto, se je gospa Weasley ozrla na
zadnji sede. Na njem so drug ob drugem lagodno sedeli Harry, Ron,
Fred, George in Percy. Najprej se je namrila, potem pa zamiljeno
rekla: "Bunkeljni niso tako neumni, kot nekateri mislijo." Z Ginny sta
sedeli na sopotnikovem sedeu, ki je bil tako raztegnjen, da je spominjal
na klop. "e bi si avto ogledal samo od zunaj, si ne bi mislil, da je
tako prostoren."
Gospod Weasley ga je vgal, in ko so speljali z dvoria, se je Harry
e zadnji ozrl po njihovi hii. Komaj pa se je zael spraevati, kdaj jo
bo spet videl, e so se vrnili: George je pozabil katlo Rdeebradevih
petard. Pet minut zatem so se sunkovito ustavili sredi dvoria in Fred je
stekel iskat metlo. Skoraj bi prili do avtoceste, ko je Ginny presunljivo
kriknila, e da je doma pozabila dnevnik. Ko je splezala nazaj v avto,
se jim je e zelo mudilo in gospa Weasley je bila vsa nasrena.
Gospod Weasley je pogledal na uro, potem pa eno.
"Ljubica..."
"Ne, Arthur."
"Saj nas nihe ne bi videl. Ta mali gumb sproi generator nevidnosti,
ki sem ga vgradil. Potem bi lahko vzleteli, ko bi bili nad oblaki, pa bi
generator lahko spet izklopil. Na postajo bi prili v desetih minutah in
nihe ne bi niti posumil..."
"Arthur, rekla sem ne. Sredi belega dne pa to sploh odpade."
Na postajo King's Cross so prili petnajst do enajstih. Gospod
Weasley je stekel prek ceste po vozike za prtljago in vsi so pohiteli na
postajo.
Harry se je na Bradaviarko peljal z vlakom e prejnje leto. Teava
pri tem je bila le, da si nael peron devet in tri etrtine, ki je bil skrit
pred bunkeljni. Sprehoditi si se moral naravnost skozi pregrado, ki je
loevala perona devet in deset. To sicer ni bilo ni posebnega, a skoznjo
si moral karseda neopazno, da ne bi kaken bunkelj opazil, kako si izginil.
"Percy, ti pojdi prvi," je rekla gospa Weasley in se ivno ozrla na
uro, ki je visela nad njihovimi glavami. Do odhoda vlaka je bilo samo e

pet minut.
Perry je resnobno odkorakal proti njej in izginil. Sledil mu je gospod
Weasley, njemu pa dvojka.
"Jaz bom la z Ginny, vidva pa pridita takoj za nami," je gospa
Weasley naroila Harryju in Ronu. Nato je Ginny prijela za roko in
odpravili sta se. Izginili sta, kot bi mignil.
"Pojdiva skupaj, samo e minuto imava," je Ron predlagal Harryju. Ta
se je preprial, ali Hedwigina kletka trdno stoji na vrhu njegovega
zaboja, potem pa obrnil voziek proti pregradi. Videti je bil zelo
samozavesten; priti skozi pregrado e zdale ni bilo tako zoprno kot
potovati s frakom. Oba z Ronom sta se mono oprla ob roaj vozika
in odlono ter vse hitreje zakorakala pregradi naproti. Nekaj metrov pred
njo sta stekla in...
Tresk!
Voziek je udaril ob pregrado in se odbil od nje. Ronov zaboj je
padel z njega, Harryja pa je udarec vrgel po tleh. Tudi Hedwigina kletka
je sfrala na tla, se odbijala in kotalila prek njih, sova pa je ualjeno
skovikala. Vsi okoli njiju so se ozrli, blinji elezniki uslubenec pa je
zavpil: "Kaj za vraga se pa gresta?!"
"Voziek nama je uel iz rok," se je zlagal Harry, vstal in se prijel
za rebra. Ron je stekel po Hedwig, ki je zagnala taken vik in krik, da
je med mnoico opazovalcev sproila marsikateri komentar o okrutnem
ravnanju z ivalmi.
"Zakaj ne moreva skozi?" je Harry zaepetal Ronu.
"Nimam pojma."
Ron se je hitro ozrl. Kaknih deset radovedneev ju je e vedno
opazovalo.
"Vlak bova zamudila," se je spomnil Ron. "Ne razumem, zakaj se je
vhod na na peron e zaprl."
Harry je pogledal na velikansko uro in v elodcu ga je zoprno
stisnilo. e deset sekund... devet...
"Odpeljal je," je izdavil Ron. "Vlak sva zamudila. Kaj, e mami in oi
ne moreta priti skozi? Ima kaj bunkeljskega denarja?"
Harry se je alostno nasmehnil. "Od Dursleyjevih res ne morem
priakovati epnine."
Ron se je z uesom naslonil na mrzlo pregrado.
"Niesar ne sliim," je rekel napeto. "Kaj bova naredila? Ne vem,
kako dolgo bo trajalo, da se vrneta mami in oi."
Ozrla sta se. Ljudje so ju e vedno opazovali, predvsem zaradi
Hedwiginega vreanja.
"Raje pojdiva ven in ju poakajva v avtu," je predlagal Harry. "Ljudje
naju e zmeraj..."
"Harry!" ga je s svetlikajoimi omi prekinil Ron. "Avto!"
"Kaj je z njim?"
"Lahko bi odletela na Bradaviarko!"
"Ampak mislil sem..."
"Imava mogoe kakno drugo monost? Prvega olskega dne res ne
smeva zamuditi. Poleg tega pa mladoletni arovniki smemo arati, e gre
za kaj nujnega. Tako pie v devetnajstem odstavku tistega trapastega
zakona."

Tudi Harry se je polagoma navduil nad to zamislijo

"Pa ga zna pilotirati?"
"Mala malica," se je pobahal Ron in obrnil voziek proti izhodu.
"Pridi, greva. e pohitiva, bova lahko sledila vlaku."
Pohitela sta skozi mnoico radovednih bunkeljnov in zavila v stransko
ulico, na kateri je bil parkiran njihov avtomobil.
Ron je z zaporedjem udarcev s palico odklenil prostorni prtljanik.
Svoja zaboja sta spravila nazaj vanj, Hedwig na zadnji sede, nato pa
sedla v avto.
"Poglej, ali kdo gleda," je rekel Ron, zamahnil s palico in s tem
vgal avto. Harry je pomolil glavo skozi okno: na glavni cesti, ki je bila
malo naprej, je bil promet izjemno gost. Na ulici, kjer je bil avto
parkiran, pa sta bila sama.
"Nikogar ni."
Ron je pritisnil majhen srebrn gumb, vgrajen v armaturno ploo.
Avto je v trenutku izginil, onadva pa tudi. Harry je util, kako se trese
sede pod njim, slial je motor, util svoje roke na kolenih in oala na
nosu. Videl pa je samo oesi, ki sta lebdeli priblino meter nad tlemi v
zanikrni ulici, polni parkiranih avtomobilov.
"Pojdiva," se je izpod oi zaslial Ronov glas.
Cesta in umazana poslopja eleznike postaje so se zaela bliskovito
umikati in kmalu so bila tako majhna, da jih nista ve razloila od
drugih stavb. V nekaj sekundah se je pod njima iz meglic bleal ves London.
Poilo je in avto, Harry ter Ron so se spet prikazali.
"O, ne," se je prestrail Ron in zael divje pritiskati na gumb za
nevidnost. "Nekaj se je pokvarilo."
Oba sta zaela toli po njem. Avtomobil je izginil. Nato pa se je
spet prikazal.
"akaj!" je zavpil Ron in z nogo trdo pritisnil na plin. Zletela sta
naravnost v volnate oblake in vse je postalo motno ter megleno.
"Kaj pa zdaj?" je vpraal Harry in zameikal v nepredirno steno
oblaka, ki je pritiskala nanju z vseh strani.
"Morala bi najti vlak, da bi vedela, v katero smer morava," je
odgovoril Ron.
"Potem pa zletiva nekoliko nie. Ampak samo na hitro."
Spustila sta se pod oblake in se zaela divje razgledovati, napenjala
sta oi, da bi razloila predmete na oddaljenih tleh.
"Glej ga!" je vzkliknil Harry. "Tamle je, tik pred nama!"
krlatni vlak, ki je peljal na Bradaviarko, se je res zvijal pod njima
kot kaa.
"Proti severu gre," je rekel Ron, ko je pogledal na kompas. "Zdaj
morava samo vsake pol ure preveriti, ali gre e vedno v isto smer. Dri
se." In spet sta se zarila v oblake. ez kakno minuto sta prila ven na
drugi strani, v bleee sonce.
Ta svet je bil popolnoma drugaen. Avtomobilska kolesa so drsela
prek morja puhastih oblakov, nebo je bilo svetlo, neskonno modro, nad
njim pa slepee belo sonce.
"Zdaj se morava paziti samo letal," je resnobno pripomnil Ron.
Spogledala sta se in planila v smeh. Dolgo asa je trajalo, da sta se
nehala krohotati.

Bilo je, kot bi se potopila v prekrasne sanje.

"Tako," je pomislil Harry, "se pa da potovati."
Letela sta mimo vrtincev in stolpiev snenih oblakov, v avtu, polnem
vroe, bleee svetlobe, v predalku pa sta imela zavitek karamel. e vnaprej
sta se veselila, kako zavistno bosta gledala dvojka, ko bosta elegantno in
brezbrino pristala na gladko pokoeni trati pred gradom, v katerem je bila
ola.
Ko sta letela proti severu, sta se vsake toliko asa spustila, da bi
videla, e e sledita vlaku. Vsaki je bila pokrajina pod oblaki drugana.
London sta kmalu pustila dale za sabo. Sledila so mu urejena zelena
polja, tem pa vijoliasta barja, vasi s cerkvicami, podobnimi igrakam, in
velemesta z avtomobili, ki so bili kakor raznobarvne mravlje.
A ure in ure se ni zgodilo ni presenetljivega, tako da je Harry
moral priznati, da se e rahlo dolgoasi. Zaradi karamel sta postala zelo
ejna, pijae pa nista imela nobene. Oba z Ronom sta si slekla pulover,
toda Harryju se je majica kljub temu lepila na koo, oala pa so mu
lezla s potnega nosu. Fantastine oblike oblakov ga niso ve tako
zanimale in hrepenel je po vlaku, ki je vozil milje pod njima. Na njem
si lahko med drugim od okrogle arovnice, ki je po vlaku porivala
voziek, kupil ledeno mrzel buni sok. Le zakaj nista mogla priti na
peron devet in tri etrtine?
"Zdaj pa gotovo ni ve dale, kajne?" je ez nekaj ur zagodrnjal Ron.
Sonce je e zaelo zahajati v oblake in jih obarvalo z globoko ronato.
"Greva spet pogledat, ali je vlak e pod nama?"
e vedno je bil, vil se je mimo gora, katerih vrhovi so bili prekriti s
snegom. Pod streho oblakov je bilo veliko temneje.
Ron je pohodil plin in ju spet zapeljal nadnje, toda v tistem je
motor zael spuati udne zvoke.
Harry in Ron sta se nelagodno spogledala.
"Verjetno je samo malo zakuhal," je skomignil Ron. "Tako dale se ni
e nihe peljal z njim."
Oba sta se pretvarjala, da ne sliita, kako ropot motorja postaja vse
glasneji, nebo pa vse temneje. V somraku so e zacvetele zvezde. Harry
si je spet oblekel pulover in poskual prezreti, kako ibko in poasi so
se vlekli brisalci prek vetrobranskega stekla.
"Ni ve dale," je Ron preprieval samega sebe pa tudi avto. "Kmalu
bomo tam," je ivno potrepljal armaturno ploo.
Ko sta nekoliko kasneje spet poletela pod oblake, sta skozi temo
komaj prepoznala pokrajino, nad katero sta letela.
"Tamle je!" je nenadoma zakrial Harry, da sta se Ron in Hedwig
prestraila. "Naravnost pred nama!"
Na temnem obzorju, ob prepadu nad jezerom, je bil res obris
tevilnih stolpiev in stolpov Bradaviarke.
A avto se je zael tresti in je letel vse poasneje.
"Daj, no," se mu je dobrikal Ron in narahlo potresel volan. "Kmalu
bomo tam, samo e malo..."
Motor je zastokal. Izpod pokrova so siknili ozki prameni plamenkov.
Leteli so proti jezeru in Harry se je trdno zgrabil za sede.
Avtomobil je nevarno zanihal. Harry se je ozrl skozi okno in ve
kilometrov pod sabo zagledal gladko, rno, stekleno povrino jezera.

Avtomobil je spet zanihal.

"Samo e malo. Prosim," je zamrmral Ron.
e sta bila nad jezerom... Grad je bil tik pred njima... Ron je z
vso silo pritisnil na plin.
Glasno je krtnilo, zaprasketalo, potem pa je motor ugasnil.
"Ojej," se je prestrail Ron, nato pa je v avtomobilu postalo srhljivo
tiho.
Avto se je sunkovito nagnil naprej. Zaela sta padati, vse hitreje,
naravnost trdnim grajskim stenam naproti.
"Neeeee!" je zakrial Ron in divje zasukal volan; temno, kamnito
steno sta zgreila za nekaj centimetrov in avto se je v velikem loku
obrnil v drugo smer. Preletela sta temne rastlinjake, nato zelenjavni vrt,
konno pa e temno trato. Ves as sta zgubljala viino.
Ron je popolnoma spustil volan in iz epa povlekel arobno palico.
"Ustavi se! Ustavi!" je krial in s palico mlatil po armaturni
ploi ter vetrobranskem steklu. Toda e vedno sta padala, tla so se jima
bliala z nevarno hitrostjo...
"Pazi na tisto drevo!" Je zavpil Harry, se vrgel na volan, a
bilo je prepozno...
Trrrumff!
Z uesa parajoim udarcem kovine ob les sta priletela v debelo
deblo, od katerega ju je zabilo v tla. Izpod zmekanega pokrova se je
vila para; Hedwig je preplaeno vreala; Harryju je na glavi, kjer je
udaril ob vetrobransko steklo, utripala buka, velika kot ogica za golf;
Ron pa je samo tiho, obupano jeal.
"Je s tabo vse v redu?" ga je preplaeno vpraal Harry.
"Moja arobna palica," je pretreseno izdavil Ron. "Poglej, kaj se je
zgodilo."
Malo je manjkalo, pa bi se mu prelomila; vrh palice je mlahavo
bingljal z nje in se je dral samo e z nekaj trskami.
Harry je e odprl usta. Nameraval je rei, da mu jo bodo v oli
gotovo lahko popravili. A v tistem trenutku je nekaj udarilo v bok
avtomobila z mojo podivjanega bika. Harryja je vrglo na Rona, trenutek
zatem pa je avto dobil prav tako moan udarec po strehi.
"Kaj se doga...?"
Ron je zajel sapo in zazijal skozi okno. Harry se je obrnil ravno
dovolj hitro, da je lahko videl, kako je v avtomobil udarila veja, debela
kot piton. Drevo, v katero sta se zaletela, jima je vraalo udarce.
Sklonilo je svoje deblo, da bi doseglo avto, in njegove graste veje so z
vso silo udarjale po njem.
"Aaaa!" je bilo vse, kar je iz sebe spravil Ron, ko je naslednja
zveriena veja vsekala v vrata na njegovi strani veliko luknjo.
Vetrobransko steklo se je zdaj stresalo pod too manjih vejic, veja,
debela kot oblegovalni oven, pa je besno nabijala po strehi, ki se je vse
bolj pogrezala.
"Beiva!" je zavpil Ron in se z vso silo oprl ob vrata. Toda komaj je
pogledal iz avta, e ga je moan udarec druge veje zadel v eljust in
pristal je v Harryjevem naroju.
"Zdaj sva pa peena," je zajeal, ko se je streha avtomobila e bolj
pogreznila. Toda nenadoma so se stresla tudi tla avtomobila motor se je

spet prigal.
"Vzvratno!" je zavpil Harry in avto se je res zael ritensko umikati
drevesu. To ga je e naprej poskualo dosei. Ron in Harry sta razlono
sliala, kako njegove korenine kripljejo. Drevo bi se skoraj razklalo od
napora. Veje so e naprej vrkale skozi zrak, a konno so bili zunaj
njihovega dosega.
"Malo," je sopel Ron, "je manjkalo. Hvala, avto."
A avtu je bilo vsega dovolj. Dvakrat je ivahno krtnilo, vrata so se
odprla in Harryja je sede zvrnil skoznja. e preden se je zavedel, kaj se
dogaja, je e obleal na vlani trati. Iz glasnih udarcev je razbral, da se
je avto znebil tudi njunih zabojev, ki sta bila v prtljaniku. Skozi vrata je
kmalu poletela tudi Hedwigina kletka in se e v zraku odprla; Hedwig je
sfrala iz nje in glasno zaskovikala. Odletela je proti gradu, Harryju in
Ronu pa ni privoila niti pogleda. Pobunkani in opraskani avto, iz
katerega se je e vedno kadila para, je nato odropotal v temo, rdee
lui na njegovem zadku pa so se jezno svetile.
"Vrni se!" je Ron zakrial za njim in pri tem mahal s svojo
zlomljeno palico. "Oi mi bo zavil vrat!"
Avtomobil pa je samo e enkrat jezno pritisnil na plin in izginil.
"Si more misliti, kakno sreo sva imela?" je alostno zavzdihnil Ron
in se sklonil, da bi pobral krabo. "Od vseh dreves, v katera bi se lahko
zaletela, sva morala treiti v edino, ki se nama je lahko maevalo."
Prek ramena se je ozrl proti starodavnemu drevesu, ki je e vedno
grozee vilo svoje veje.
"Pridi," je utrujeno rekel Harry, "v olo morava."
Njun prihod nikakor ni bil tako zmagoslaven, kot sta si predstavljala.
Vsa pretepena in potolena sta zgrabila vsak svoj zaboj in ga zaela vlei
navzgor po travnatem poboju, proti velikim vhodnim vratom iz
hrastovine.
"Mislim, da se je pojedina e zaela," se je namril Ron. Stala sta
ob vznoju stopnic, ki so vodile k vratom. Ron je spustil svoj zaboj, nato
pa se je tiho splazil k oknu, skozi katero je lila svetloba, in pogledal
skozenj. "Poglej, Harry, ravnokar se je zaela Razvrstitev!"
Harry je pohitel k njemu in skupaj sta se zazrla v Veliko dvorano.
Nad tirimi dolgimi mizami, za katerimi so sedeli njuni soolci, so
lebdele breztevilne svee. V soju njihovih migetajoih plamenkov so se
bleali zlati kroniki in ae. Visoko nad glavami tudentov pa je
zaarani strop prikazoval nebo, kakrno je bilo zunaj, posuto z zvezdami.
Skozi gozd rnih, zailjenih arovnikih klobukov je Harry zagledal
dolgo vrsto bodoih prvih letnikov. Ravnokar so prili v dvorano in videti
so bili prestraeni. Ginny zaradi njenih weasleyjevskih las nista mogla
spregledati. Profesorica McHudurra, ki je nosila oala, lase pa je imela
trdno spete v figo, je medtem prinesla slavni klobuk Izbiruh. Postavila ga
je na stol pred vrsto novincev.
Vsako leto je ta zmahani, zamazani, zakrpani, obrabljeni stari klobuk
prvim letnikom izbral dom (Gryfondom, Pihpuff, Drznvraan ali Spolzgad),
v katerem naj bi iveli na Bradaviarki. Harry se je dobro spomnil, kako
je bilo, ko si je natanko pred enim letom nataknil klobuk. Popolnoma je
otrpnil in prestraeno akal na njegovo odloitev, klobuk pa se je taas
epetaje pogovarjal z njim. Harry se je za trenutek ustrail, da ga bo dal

v Spolzgad. V tem domu so iveli tevilni arovniki, ki so se kasneje

zaeli ukvarjati s rno magijo. A konno je pristal v Gryfondomu, skupaj
z Ronom, Hermiono in drugimi Weasleyjevimi. Harry in Ron sta na
koncu lanskega olskega leta veliko pripomogla k temu, da je Gryfondom
osvojil prvo mesto v celoletni tekmi med domovi. Prej je sedem let
zaporedoma zmagal Spolzgad.
Majhen fant z mijimi lasmi je priel na vrsto, da si posadi klobuk
na glavo. Harryjev pogled je odtaval mimo njega k profesorju
Dumbledorju, ravnatelju. Ta je Razvrstitev opazoval izza dolge mize, za
katero so sedeli profesorji. Drobna oala so se mu bleala od svetlobe
sve. Nekaj sedeev naprej je Harry zagledal Slatana Sharmerja,
obleenega v sinje moder pla. isto na koncu pa je sedel Hagrid,
orjaki in ves kosmat, ter krepko nagibal svojo ao.
"akaj malo..." je Harry zamrmral Ronu. "Pri mizi uiteljev je en
stol prazen... Kje pa je Raws?"
Profesor Raws, uitelj arobnih napojev, je bil Harryju najmanj pri
srcu. Res pa je, da ga Raws ni prenesel. Bil je strano strog, obenem
pa se je rad posmehoval tudentom. Marsikomu se je vasih zazdelo, da
ne mara nikogar, razen tudentov iz Spolzgada, katerega predstojnik je bil.
"Mogoe je zbolel!" je rekel Ron z glasom, polnim upanja.
"Mogoe je odel," je pomislil Harry, "ker ga spet niso izbrali za
profesorja obrambe pred mranimi silami!"
"Ali pa so ga vrgli iz ole!" so se Ronu navdueno zasvetile oi. "To
sploh ne bi bilo udno. Vsi ga sovraimo in..."
"Mogoe," se je za njima oglasil hladen glas, "pa aka, da mu
povesta, zakaj nista prila na Bradaviarko z vlakom."
Harry se je obrnil. Za njim je stal Raws, igar pla je valoval v
hladnem vetru. Bil je suh, njegova koa je bila nezdravo rumene barve,
imel je kljukast nos in mastne rne lase, ki so mu segali do ramen.
Smehljal se je tako, da je bilo Harryju in Ronu takoj jasno, v kakni
godlji sta se znala.
"Gremo!" je ukazal profesor.
Harry in Ron sta mu sledila, pri emer se nista upala niti spogledati.
Povzpeli so se po stopnicah, nato pa odli prek velikanske, odmevajoe
avle, osvetljene z baklami. Iz velike dvorane se je vanjo prebil vonj po
slastni hrani, toda Raws ju je odpeljal stran od njene topline in svetlobe.
Po ozkem, kamnitem stopniu so se spustili v grajske jee.
Sredi mrzlega hodnika se je ustavil, jima odprl vrata in pokazal
skoznja.
"Noter!"
S tresoimi nogami sta vstopila v Rawsov kabinet. Na sennih stenah
so visele tevilne police, na njih pa so stali veliki stekleni kozarci. V njih
so lebdele najrazlineje odvratne rei, katerih imen Harry v tistem
trenutku res ni hotel izvedeti. Ognjie je bilo rno in prazno. Raws je
zaprl vrata, se obrnil k njima in ju premeril.
"Tako torej," je zael. "Vlak ni dovolj dober za slavnega Harryja
Potterja in Weasleyja, njegovega zvestega pomonika. S svojim prihodom
sta hotela napraviti vtis, kaj, fanta?"
"Ne, gospod, pregrada na King's Crossu je..."
"Tiina!" je Raws hladno prekinil Harryja. "Kaj sta storila z

avtomobilom?"
Ron je debelo pogoltnil. To ni bilo prvi, da je bilo videti, da Raws
zna brati misli. A ez trenutek mu je postalo jasno, od kod Raws ve za
avto. Pomolil jima je namre veerno izdajo Prerokih novic.
"Videli so vaju," je zalajal in jima pokazal masten naslov na prvi
strani: ,Letei avtomobil osupnil bunkeljne.' Nato je glasno zael brati.
"Dva bunkeljna iz Londona, prepriana, da sta videla avto leteti prek
potnega stolpa... Opoldne je v Norfolku gospa Hetty Bayliss, ko je
obeala perilo... Gospod Angus Fleeet iz Peeblesa je policiji poroal...
Vsega skupaj vaju je videlo est ali sedem bunkeljnov. Mar ne dela tvoj
oe pri uradu za zlorabo bunkeljskih izdelkov?" je vpraal Rona in se
nasmehnil e bolj zlobno. "Jej, jej, jejhata. Njegov lastni sin..."
Harry se je v tistem trenutku poutil, kot bi se mu v elodec zabila
ena vejih vej tistega norega drevesa. e bi se izvedelo, da je avto
zaaral gospod Weasley... Na to nista pomislila.
"Ko sem preiskal park, sem opazil, da sta na neprecenljivi vrbi
mesarici povzroila precejnjo kodo," je nadaljeval Raws.
"Tisto drevo nama je vse vrnilo z obrestmi," je bleknil Ron.
"Tiina!" je spet zalajal Raws. "Na alost nista v mojem domu, zato
vaju ne morem izkljuiti iz ole. A verjemita, da bom nemudoma el po
predstojnico vajinega doma. Tukaj poakajta."
Harry in Ron sta prebledela in se spogledala. Harry ni bil ve laen.
Slabo mu je postalo. Trudil se je, da se ne bi ozrl na polico, kjer je v
kozarcu, polnem zelenkaste tekoine, lebdelo nekaj velikega in sluzastega.
"e namerava Raws poiskati profesorico McHudurro, je ne bova
poceni odnesla," je pomislil Harry. Minerva McHudurra, predstojnica
Gryfondoma, je bila resda veliko bolj pravina od Rawsa. A vseeno je
bila izjemno stroga.
Raws se je vrnil ez deset minut in s sabo je res pripeljal
profesorico McHudurro. Harry jo je e vekrat videl jezno. Morda je
pozabil, kako strano lahko takrat stisne ustnice, ali pa je e nikoli ni
videl tako jezne, kot je bila zdaj. V trenutku, ko je vstopila, je dvignila
svojo arovniko palico. Oba z Ronom sta se zdrznila, a profesorica jo je
usmerila v ognjie, v katerem so nenadoma izbruhnili plameni.
"Sedita," jima je ukazala in oba sta se ritensko umaknila pred njo k
stolom, ki so stali ob kaminu.
"Razloita," je spet odrezala in njena oala so se grozee poblisknila.
Ron je hitro zael pripovedovati o pregradi na postaji, ki ju ni
pustila skozi.
"Zato nisva imela izbire, gospa profesorica, na vlak nisva mogla."
"Lahko pa bi nam poslala sovo s pismom. Saj ima sovo, kajne?" je
jezno premerila Harryja.
Harry je zazijal. Zdaj ko je to rekla, se mu je pismo zdelo edina
pametna reitev.
"Nisem... Nisem mislil..."
"To," je rekla McHudurrova, "je oitno."
Nekdo je potrkal. Raws, sreneji kot e nikoli, je odprl vrata. Pred
njimi je stal ravnatelj, profesor Dumbledore.
Harry je popolnoma otrpnil. Dumbledore je bil videti nenavadno
resen. Prek svojega izjemno skrivljenega nosu se je zazrl vanju. Harry si

je nenadoma zaelel, da bi bila z Ronom e vedno ukleena v prijem

vrbe mesarice, pa eprav bi neusmiljeno udrihala po njiju.
Dolgo ni nihe spregovoril. Nato je ravnatelj rekel: "Prosim, razloita
mi, zakaj sta to storila."
Bolje bi bilo, e bi se zadrl. Njegov glas je bil tako razoaran, da se
je Harryju paralo srce. Morda ga zato ni mogel pogledati v oi in je
namesto tega nagovoril njegova kolena. Povedal mu je vse, razen tega,
da je bil zaarani avto last gospoda Weasleyja; iz njegove pripovedi se je
zdelo, kot da sta z Ronom po golem nakljuju pred postajo naletela na
letei avto. Vedel je, da ga je Dumbledore takoj spregledal, a kljub
temu ni vrtal po njem glede avtomobila: Ko je Harry konal pripoved,
ga je ravnatelj nekaj asa nepremino opazoval.
"Takoj bova pobrala svoje stvari," je rekel Ron z glasom, polnim
brezupa.
"Kaj pa govori, Weasley!?" ga je nadrla McHudurrova.
"No... Saj naju boste izkljuili iz ole, a ne?" je zmedeno vpraal
Ron.
Harry je hitro pogledal ravnatelja.
"Danes ne, gospodi Weasley," je odkimal Dumbledore. "Toda upam,
da se zavedata, kaj sta nam zagodla. e danes bom pisal vajinima
druinama. Posvariti vaju moram tudi, da ne bom imel druge izbire, kot
da vaju res izkljuim, e bosta spet prekrila olska pravila."
Raws ga je pogledal, kot bi s temi besedami odpovedal boino
praznovanje. Odkaljal se je in rekel: "Profesor Dumbledore, ta fanta sta
se povigala na odlok o omejitvah aranja mladoletnih oseb in resno sta
pokodovala staro drevo neprecenljive vrednosti. Taki prekrki nedvomno
zahtevajo..."
"Profesorica McHudurra se bo odloila, kakno kazen si zasluita
fanta, Raws," je mirno rekel Dumbledore. "V njenem domu sta in zato
je ona odgovorna zanju." Obrnil se je k profesorici. "Nazaj na slovesnost
moram, Minerva, tudente moram opozoriti na nekaj pravil. Pridite, Raws.
Ste poskusili skutino pito? Izvrstna je."
Raws se mu ni pustil zmesti. Harryja in Rona je oinil s strupenim
pogledom, nato pa Dumbledorju vendarle sledil iz kabineta. Prijatelja sta
tako ostala sama s profesorico, ki ju je e vedno gledala kakor razsrjen
orel.
"Najbolje bo, e gre najprej v ambulanto, Weasley, kri ti tee."
"Ni hudega ni," si je Ron z rokavom hitro obrisal kar precejnjo
prasko nad oesom. "Profesorica, rad bi bil zraven, ko si bo sestra
posadila na glavo..."
"Razvrstitve je e konec," ga je prekinila McHudurrova. "Tudi tvoja
sestra bo ivela v Gryfondomu."
"Vsaj to," si je oddahnil Ron.
"In ko smo e ravno pri Gryfondomu..." je ostro zaela profesorica,
pa ji je Harry skoil v besedo.
"Profesorica, ko sva letela z avtom, se olsko leto e ni zaelo, zato...
zato Gryfondomu ne bodo odtrgali tok, kajne?" je konal in jo priakujoe
pogledal.
McHudurrova ga je prebodla s pogledom, a Harry je bil preprian,
da bi se skoraj nasmehnila. Vsaj ustnic ni ve tako grozno stiskala.

"Gryfondomu zaradi tega ne bom odbila tok," se je konno odloila

in Harry si je krepko oddahnil. "A obema bom naloila kazen."
Konalo se je torej bolje, kot je Harry priakoval. Dumbledorjevega
pisma Dursleyjevim pa se tudi ni bal. Dobro je vedel, kako razoarani
bodo, ker ga vrba mesarica ni predelala v pleskavico.
Profesorica je spet dvignila palico, jo usmerila v Rawsovo mizo in
komaj slino je poilo. Na mizi se je prikazal velik kronik s sendvii, ob
njem pa dve srebrni ai in vr z mrzlim bunim sokom.
"Pojejta, potem pa pojdita naravnost v svojo sobo," jima je zabiala.
"Jaz moram nazaj v Veliko dvorano."
Ko je zaprla za sabo vrata, si je Ron krepko oddahnil.
"Mislil sem e, da je po naju," je rekel in zgrabil sendvi s
pianjim mesom in unko.
"Jaz tudi," ga je posnemal Harry.
"Ampak sree res nimava," je zamomljal Ron s polnimi usti. "Fred in
George sta z avtom letela vsaj petkrat, pa ju ni nihe videl." Pogoltnil je
in spet mono zagrizel v sendvi. "Le zakaj nisva mogla priti skozi
pregrado?"
Harry je skomignil.
"Ampak od danes se bova morala zelo paziti," je resno pripomnil,
preden je napravil dolg poirek soka. "Ko bi se lahko pridruila drugim
v Veliki dvorani..."
"Ni hotela, da bi se postavljala," je uganil Ron. "Poleg tega pa bi si
drugi mislili, da jo bodo tudi oni poceni odnesli, e bodo napravili kaj
podobnega."
Najprej sta pojedla toliko sendviev, kolikor sta jih le zmogla (na
kroniku so se sami od sebe pojavljali novi). Potem sta vstala in odla iz
kabineta po znani poti proti stolpu, v katerem je bil Gryfondom. Hodila
sta mimo epetajoih portretov in kripajoih oklepov, se vzpenjala po
ozkih, kamnitih stopniih, dokler nista prila do hodnika, na koncu
katerega je bil skrivni vhod v njun dom. Prekrivala ga je oljna slika zelo
debele gospe v obleki iz ronate svile.
"Geslo?" ju je vpraala, ko sta se ji pribliala.
"Em..." je rekel Harry.
Novega gesla nista poznala, saj e nista sreala predstavnika tudentov
Gryfondoma. A ni jima bilo treba dolgo akati; zasliala sta hitre korake,
in ko sta se obrnila, sta zagledala Hermiono, ki jima je tekla naproti.
"Tukaj sta torej! Kje sta hodila? Sliala sem grozne govorice. Nekdo
je rekel, da so vaju vrgli iz ole, ker sta prila z leteim avtomobilom in
treila med drevesa."
"No ja, iz ole naju niso vrgli," ji je zagotovil Harry.
"Menda ne bo rekel, da sta res priletela?!" ju je Hermiona vpraala
skoraj tako ostro, kot bi ju McHudurrova.
"e enih kozjih molitvic pa ne bova posluala," je nepotrpeljivo rekel
Ron. "Raje nama povej novo geslo."
"Ponirek," mu ga je ni manj nepotrpeljivo povedala Hermiona.
"Ampak to ni pomembno, raje..."
Toda v tistem trenutku se je portret umaknil in skozi luknjo, ki je
bila za njim, se je razlegel nevihten aplavz. Ves Gryfondom je bil e
vedno pokonci. Vsi so bili zbrani v ovalni dnevni sobi, sedeli so na

vegastih mizicah in mehkih naslanjaih ter akali nanju. Skozi luknjo so

pogledale roke, ki so Rona in Harryja potegnile noter, Hermiona pa je
morala skoznjo splezati sama.
"Prekrasno!" je zavpil Lee Jordan. "Vidva sta moji muzi! Kaken
zaetek novega leta! Da se gresta z avtom zaletet naravnost v vrbo
mesarico! O tem se bo govorilo e leta in leta!"
"estitam," je Harryju rekel nekdo iz petega letnika, s katerim ni e
nikoli govoril; nekdo drug ga je potrepljal po ramenu, kot bi ravnokar
dobil zlato kolajno za zmago v maratonu.
Fred in George sta se prerinila skozi mnoico in hkrati rekla: "A
naju nista mogla vzeti s sabo?"
Ronov obraz je postal krlatne barve in zbegano se je nasmehnil.
Harry pa je opazil, da nekdo ob vsem tem ni niti najmanj zadovoljen.
Prek glav skupine petoolcev je zagledal Percyja, ki se jima je poskual
prebiti dovolj blizu, da bi ju otel. Harry je dregnil Rona in pokimal
proti Percyju. Ron je takoj razumel, za kaj gre.
"Gor greva, nekam utrujena sva," je razloil tistim, ki so stali
najblije. Nato sta se zaela drenjati proti vratom na drugi strani sobe,
za katerimi je bilo zavito stopnie, ki je vodilo proti sobam.
"No," je Harry zaklical Hermioni, ki se je mrila e bolj od Percyja.
Uspelo se jima je prebiti na drugo stran dnevne sobe, pri emer so
ju e vedno trepljali po ramenu. Ko pa sta prila na mirno stopnie, sta
stekla isto na vrh. Tam so bila vrata njune stare sobe, na katerih je
zdaj visel napis ,Drugi letnik'. Soba je bila ovalna, v njej so bile postelje
z baldahini iz rdeega ameta in visoka, ozka okna. Njuna potovalna
zaboja so jima e prinesli, stala sta ob posteljah.
Ron se je Harryju nasmehnil, toda oitno bolj iz obutka krivde kot
od veselja.
"Vem, da v tistem spodaj ne bi smel uivati, ampak..."
Vrata sobe so se nenadoma sunkovito odprla in vanjo so planili drugi
Gryfondomovci iz drugega letnika: Seamus Finnigan, Dean Thomas in
Neville Velerit.
"Neverjetno!" se jima je nasmehnil Seamus.
"Fantastino!" je vzkliknil Dean.
"Osupljivo," je spotljivo zavzdihnil Neville.
Harry si ni mogel pomagati. Tudi on se je nasmehnil.
esto poglavje
Slatan Sharmer
-----------------------------Naslednjega dne pa se Harry ni kaj dosti nasmihal. Teave so se
zaele e pri zajtrku v Veliki dvorani. tiri dolge mize - po ena za vsak
dom - so bile obloene z velikimi skledami ovsenih kosmiev, kroniki
prekajenih slanikov, gorami prepeenca in pladnji, polnimi jajc in
slanine.
Zaarani strop je prikazoval dolgoasno sivo nebo in Harry ter Ron
sta sedla k mizi Gryfondomovcev, poleg Hermione. Ta je na vr z
mlekom naslonila svoj izvod knjige Na oddihu z vampirji. Pozdravila ju
je, a nekoliko zadrano.
Harry je sklepal, da jima e vedno zameri, ker sta na Bradaviarko
priletela z avtomobilom. Neville Velerit pa ju je v nasprotju z njo pozdravil

karseda veselo. Neville je bil okroglolini fant, okoli katerega so se rade

dogajale nezgode. Harry tudi ni poznal nikogar, ki bi bil tako pozabljiv kot
Neville, pa e bi e tako poskual.
"Vsak trenutek bo prispela pota. Mislim, da mi bo babi poslala nekaj
stvari, ki sem jih pozabil doma."
Harry se je ravno lotil ovsenih kosmiev, ko je nad glavami res
zaumelo. V dvorano se je vsulo na stotine sov, kroile so nad glavami
klepetave mnoice in odmetavale pisma ter pakete. Velik, kepast zavitek
se je odbil od Nevillove glave in pristal v Hermionini skledici s kosmii.
Mleko in kosmii so brizgnili na vse strani, vmes pa so po zraku letela
tudi sovja peresa.
"Errol!" je vzkliknil Ron in ubogega skovirja postavil na noge. Skovir
se je spet onesvestil in se zvrnil na mizo. Noge je molel v zrak, v
kljunu pa je dral rdeo ovojnico.
"O, ne..." je Ron prestraeno zajel sapo.
"Ne boj se, e je iv," ga je mirila Hermiona, ki je s konico prsta
podrezala v skovirja.
"Briga me Errol. Poglej, kaj je prinesel."
Ron je pokazal na rdeo ovojnico. Harryju se ni zdela ni posebnega.
Ron in Neville pa sta jo gledala, kot bi priakovala, da jo bo vsak
trenutek razneslo.
"Kaj pa vama je?" je vpraal Harry.
"Poslala... Poslala mi je tulbo," je komaj slino izdavil Ron.
"Raje jo odpri, Ron," je pohlevno zaepetal Neville. "e je ne bo,
bo e huje. Meni jo je enkrat poslala babi, in ker je nisem odprl..."
Debelo je pogoltnil.
"Grozno je bilo."
Harry je nekaj asa preseneeno opazoval njuna okamnela obraza,
nato pa mu je pogled zdrsnil k rdei ovojnici.
"Kaj je tulba?" je konno vpraal.
A Ron je bil isto iz sebe. Nepremino je gledal pismo, iz katerega
se je na vogalih zaelo kaditi.
"Odpri jo," ga je rotil Neville. "Saj ne bo trajalo ve kot nekaj
minut."
Ron je s tresoo roko poasi potegnil ovojnico iz Errolovega kljuna
in jo odprl. Neville si je pokril uesa in zamial. Trenutek kasneje je
Harryju postalo jasno, zakaj. Najprej je pomislil, da je pismo res
razneslo; velikansko dvorano je napolnilo tako glasno rjovenje, da se je
vse treslo.
"... Ukrasti avto! Ne bi bila preseneena, e bi te izkljuili iz ole!
Samo poakaj, da te dobim v roke! Si pomislil, kaj vse sva prestala z oetom,
ko je avto izginil..."
Gospa Weasley se je v pismu drla e stokrat glasneje, kot bi se sicer,
poleg tega pa je njen glas odmeval od kamnitih sten in se s tem samo
e okrepil. Vsi v dvorani so se obrnili, da bi videli, kdo je dobil tulbo.
Ron je zlezel pod mizo, tako da je iznad nje kukalo samo krlatno elo.
"... dobila pismo od Dumbledorja! Mislila sem, da bo tvoj oe umrl od
sramote! Sva te tako uila?! Kaj vse bi se vama s Harryjem lahko zgodilo..."
Harry se je e spraeval, kdaj bo omenila tudi njega. Ko ga je, se
je vztrajno pretvarjal, da ne slii glasu, od katerega so ga bolela uesa.

"... si naju razoaral! Tvoj oe bo moral zaradi tega pred komisijo! Ti si

kriv vsega! Samo e eno tako, samo e eno, pa te takoj prideva iskat!"
Temu je sledila zvenea tiina. Rdea ovojnica, ki je Ronu padla iz
rok, je izbruhnila v plamene in od nje je ostal samo e rn pepel. Harry
in Ron sta obsedela, kakor bi prek njiju pljusknil velikanski val. Nekaj
soolcev se je zasmejalo in polagoma je dvorano preplavil vse glasneji
klepet.
Hermiona je zaprla knjigo Na oddihu z vampirji in se zazrla v
Ronovo elo, ki je kukalo iznad mize.
"Ne vem, kaj si priakoval, Ron, a po mojem si..."
"Samo ne reci, da sem si to zasluil," jo je osorno prekinil Ron.
Harry je odrinil posodo s kosmii. Slabo vest je imel. Gospod
Weasley bo moral pred komisijo. Po vsem tem, kar sta Weasleyjeva
storila zanj to poletje...
Toda ni imel asa, da bi se dolgo muil s tem; k mizi Gryfondoma
je prila profesorica McHudurra in jim zaela deliti urnike. Harry je na
svojem prebral, da imajo najprej s Pihpuffovci dve uri rastlinoslovja.
Harry, Ron in Hermiona so skupaj odli iz gradu in prekali
zelenjavni vrt. Odpravili so se proti rastlinjakom, v katerih so rasle
arobne rastline. Tulba je imela vsaj eno dobro posledico: Hermiona se
je odloila, da sta bila dovolj kaznovana, in je bila spet prijazna z njima.
Ko so se pribliali rastlinjakom, so bili pred njimi e zbrani drugi
soolci in akali profesorico Ochrowt. Komaj so se jim pridruili, e je
skupaj s Slatanom Sharmerjem prikorakala prek trate. Roke je imela
polne povojev. Ko je Harry v daljavi opazil vrbo mesarico, katere tevilne
veje so bile povite in v opornicah, ga je spet zapekla vest.
Profesorica Ochrowt je bila majhna in okata arovnica, ki je prek
svojih razmrenih las nosila poveznjen zakrpan klobuk. Njena oblaila so
bila pogosto vsa od prsti in ob njenih nohtih bi se teta Petunija
onesvestila. Slatan Sharmer pa je bil obleen v brezhiben pla turkizne barve
in izpod natanno nameenega turkiznega klobuka z zlato obrobo so mu kukali
svetli kodri.
"Lep pozdrav vsem skupaj!" jim je veselo zaklical in se jim preerno
nasmehnil. "Ravnokar sem profesorici Ochrowt pokazal, kako se pravilno
oskrbi ranjeno vrbo mesarico! Ampak ne mislite, da mi gre rastlinoslovje
bolje od rok kot njej! Res pa je, da sem na svojih potovanjih naletel na
mnoge eksotine rastline..."
"Danes gremo v rastlinjak tevilka tri!" je odrezala Ocrowtova, ki je
bila ponavadi vsa poskona in vesela, tistega dne pa je bila nekam
razdraena.
Njene besede so med tudenti sproile razburjeno mrmranje. Do
takrat so delali samo v rastlinjaku tevilka ena. V tevilki tri so bile
veliko bolj zanimive in nevarne rastline. Profesorica je izza pasu potegnila
velik klju in odklenila vrata. Harry je zavohal vonj po vlani zemlji in
gnojilu, ki se je meal s tekimi diavami kakor denik velikih cvetov,
viseih pod stropom rastlinjaka. e je hotel slediti Hermioni in Ronu v
rastlinjak, ko ga je Sharmer hitro zgrabil za roko.
"Harry! Pogovoriti se morava. Saj ne boste zamerili, e ga bom
nekoliko zadral, kajne, profesorica?"
Glede na to, kako se je namrila, ji to ni bilo pogodu. A Sharmer

se ji je nasmehnil in rekel: "Sem vedel, da ne boste!" Nato je osuplo

arovnico potisnil v rastlinjak in za njo zaprl vrata.
"Harry," je zael Sharmer in zmajal z glavo, pri emer so se njegovi
beli zobje zalesketali v sonni svetlobi. "Harry, Harry, Harry."
Popolnoma zmedeni Harry ga je samo debelo gledal.
"Ko sem slial... Seveda, jaz sem bil kriv. Najraje bi samega sebe
premlatil."
Harry ni imel pojma, o em govori. To mu je ravno hotel povedati,
pa je Sharmer nadaljeval: "Ne vem, kdaj me je kaj nazadnje tako
pretreslo. Z avtom prileteti na Bradaviarko! Seveda, takoj mi je bilo jasno,
zakaj si to naredil. V trenutku sem te spregledal. Harry, Harry, Harry."
Osupljivo je bilo, kako je Sharmer, medtem ko je govoril, znal
sogovorniku razkazati isto vsakega izmed svojih bleeih zob.
"Zaradi mene si okusil, kako je, e si v srediu pozornosti," je
Sharmer e naprej zmajeval z glavo. "Zaradi mene si staknil to bolezen.
Z mano si priel na naslovnico asopisov in od takrat si komaj akal
prilonost, da to ponovi."
"O, ne, profesor. Veste..."
"Harry, Harry, Harry," ga je prekinil Sharmer in ga prijel za rame.
"Saj razumem. Popolnoma normalno je, da hrepeni po slavi, potem ko
jo enkrat okusi. A jaz sem tisti, ki ti jo je dal okusiti, in moral bi
vedeti, da ti bo stopilo v glavo. Ampak, mladi mo, ne more letati z
avtomobili, da bi ljudje govorili o tebi. Umiri se. Za vse to bo e veliko
asa, ko bo stareji. Ja, ja, saj vem, kaj misli. ,Njemu je lahko govoriti,
saj ga poznajo celo zunaj meja nae deele!' A ko sem bil star dvanajst
let, me ni poznal nihe. Pravzaprav me je poznalo e manj ljudi kot
tebe! Ne nazadnje je zate slial e marsikdo, kajne? S Tistim, Ki Ga Ne
Smemo Imenovati sta imela precej opravka!" Oinil je brazgotino na
Harryjevem elu. "Vem, vem, to ni tako izvrstno, kot e petkrat
zaporedoma dobi nagrado arovniinega tednika za najoarljiveji
nasmeek. A za zaetek je vendarle obetavno, Harry, zelo obetavno."
Prisrno mu je pomeiknil, potem pa se je nenadoma obrnil in odel.
Harry je nekaj trenutkov osuplo strmel za njim. Nato pa se je spomnil,
da bi moral biti v rastlinjaku, odprl je vrata in odel noter.
Profesorica Ochrowt je stala pred podpornim stebrom sredi rastlinjaka.
Na klopi ob njej je bilo priblino dvajset parov naunikov razlinih barv.
Ko se je Harry postavil med Rona in Hermiono, je profesorica rekla:
"Danes bomo presadili mandragore. Kdo mi zna kaj povedati o njih?"
Nihe ni bil preseneen, ko je Hermiona prva dvignila roko.
"Mandragora je izjemno mono poivilo," se je Hermiona zagnala v
razlago, govorila pa je tako, kot bi porla ubenik. "Z njim ljudi, ki so
spremenili obliko ali jih je kdo preklel, vrnemo v prejnje stanje."
"Izvrstno. Gryfondomu si prisluila deset tok," se je razveselila
profesorica. "Mandragora je bistvena sestavina veine protistrupov.
Obenem pa je zelo nevarna. Mi zna kdo povedati zakaj?"
Hermionina roka se je spet pognala v zrak, tokrat tako silovito, da bi
Harryju skoraj zbila z nosu oala.
"Krik mandragore je smrtonosen za vsakogar, ki ga slii," je
nemudoma odebrala.
"Natanko tako. e deset tok," je prikimala Ochrowtova. "Mandragore,

ki jih imamo tu, so e zelo mlade."

Pri tem je pokazala na vrsto globokih pladnjev in vsi so stopili blije,
da bi jih bolje videli. V njih je raslo priblino sto opastih rastlin
vijoliasto zelene barve. Harryju se niso zdele ni posebnega, saj ni imel
pojma, kaj je Hermiona mislila s ,krikom mandragore'.
"Vsak naj si izbere par naunikov," je ukazala profesorica.
Temu je sledilo prerivanje, kajti nihe ni hotel nositi ronatih.
"Ko si jih boste nataknili, glejte, da vam bodo popolnoma
pokrili uesa," jih je posvarila profesorica. "Snamete jih lahko ele, ko
bo popolnoma varno. Takrat vam bom dala znak, dvignila bom palec.
Dobro, nataknite si jih."
Harry si jih je varno namestil na uesa. Uduili so vse zvoke.
Profesorica Ochrowt si je nataknila ronate, zavihala rokave svojega
plaa, trdno zgrabila eno izmed opastih rastlin in mono potegnila.
Harry je preseneeno zajel sapo, a tega ni slial niti sam.
Namesto korenin je iz zemlje privlekla majhnega, blatnega in izjemno
grdega otroika. Listje mu je raslo naravnost iz glave. Njegova koa je
bila svetlo zelena in marogasta in oitno je bilo, da se dere na ves glas.
Uiteljica je izpod mize potegnila velik cvetlini lonek in mandragoro
vtaknila vanj. S rnim in vlanim kompostom jo je zasipala, vse dokler
niso iz lonka gledali samo e opasti listi. Nato si je otrepala roke,
dvignila palec in si snela naunike.
"Ker so nae mandragore komaj sadike, vas njihovi kriki ne bi mogli
ubiti," je rekla tako mirno, kot da bi ravnokar napravila nekaj povsem
vsakdanjega, na primer zalila begonijo. "Kljub temu pa bi vas za nekaj ur
spravili v nezavest. Ker vem, da nihe noe zamuditi prvega olskega dne,
morate paziti, da vam bodo nauniki med delom ves as varno pokrivali uesa. Ko
bo zvonilo, vas bom e opozorila na to.
Po tirje boste delali za enim pladnjem, tukaj imate cvetline lonke,
kompost je v vreah in pazite se pipae strupenjae! Ravno ji rastejo
mleni zobje."
Ob zadnjem stavku je klofnila bodiasto rastlino temno rdee barve.
Ta je hitro potegnila k sebi svoje dolge tipalke, ki so se prej zahrbtno
in poasi plazile prek njenih ramen.
Ronu, Hermioni in Harryju se je za njihovim pladnjem pridruil
kodrast Pihpuffovec. Harry ga je lani vekrat videl, nikoli pa e ni
govoril z njim.
"Justin Finch-Fletchley," se je ves nasmejan predstavil in Harryju
krepko stresel roko. "Vas seveda poznam. Ti si tisti slavni Harry Potter... Ti
pa Hermiona Granger, tista, ki je pri vseh predmetih najbolja," je
segel v roko tudi njej in Hermiona je kar zaarela od veselja. "In ti si
seveda Ron Weasley. Kaj ni bil tisti letei avto tvoj?"
Ron se ni nasmehnil. Oitno e ni pozabil na tulbo.
"Tale Sharmer je res nekaj posebnega, kaj?" je veselo nadaljeval
Justin, ko so zaeli polniti lonke s kompostom iz zmajevskih iztrebkov.
"Strano pogumen je. Ste prebrali njegove knjige? e bi mene sredi
telefonskega pogovora napadel volkodlak, bi umrl od groze. On pa je
ostal mrtvo hladen, samo zap, zap, tresk, pa je bilo opravljeno.
Stari bi me skoraj e vpisali na Eton, eno tistih zasebnih ol. Ne
morete si predstavljati, kako vesel sem, da sem priel na Bradaviarko.

Mama je bila sicer malo razoarana. Ampak odkar prebira Sharmerjeve

knjige, zaenja razumeti, kako prav ti lahko pride, e ima v druini
olanega arovnika."
Kmalu se niso mogli ve pogovarjati. Nataknili so si naunike in
morali so se zbrati. Ko je mandragore presajala profesorica, je bilo to
opravilo videti otroje lahko. Pa ni bilo. Zelo nerade so le iz zemlje,
nazaj pa tudi niso hotele. Zvijale so se, brcale, suvale s svojimi ostrimi
pestmi in hlastale z zobmi. Harry se je trudil celih deset minut, da je eno
bolj debelih stlail v cvetlini lonek.
Po koncu druge ure je bil tako kot vsi drugi isto preznojen,
zamazan s prstjo in vse ga je bolelo. Skupaj z drugimi je odkrevsal v
grad, kjer se je nahitro umil, nato pa so Gryfondomovci morali k pouku
spreminjanja oblike.
Pri profesorici McHudurri so vedno trdo garali, tistega dne pa je bilo
marsikomu e posebej muno. Vse, esar se je Harry nauil prejnje leto,
mu je med poletjem nekako spuhtelo iz glave. Profesorica jim je razdelila
hroe, ki naj bi jih spremenili v gumbe, kar Harryju ni in ni uspelo.
Ron je imel e huje teave. Resda si je sposodil arobni lepilni trak
in z njim povil palico, toda bila je preve pokodovana, da bi se jo dalo
zares popraviti. Iz nje so se nepriakovano usipale iskre, zraven pa je
spuala nenavadne zvoke. Vsaki, ko je Ron poskual hroa zaarati v
gumb, ga je palica ovila v gost siv dim, ki je smrdel po gnilih jajcih.
Ker ni videl, kaj dela, je s komolcem ponesrei zmekal hroa in je
moral prositi za novega. Profesorica McHudurra ni bila ravno srena.
Ko je konno priel as za kosilo, je Harryju odleglo. Njegovi
mogani so bili kakor oeta spuva. Vsi razen njiju z Ronom so v dolgi
vrsti odli iz uilnice. Ron je jezno udrihal s palico po mizi.
"Neumna... Neuporabna... Butasta..."
"Pii domov, da ti poljejo novo," je predlagal Harry, ko se je iz
palice izvila salva glasnih pokov.
"Ja, da dobim e eno tulbo," se je namrdnil Ron in palico, ki je zdaj
sikala, stlail v torbo. "Sam si kriv, da se ti je palica zlomila..."
Skupaj sta odla na kosilo. Ko jima je Hermiona pokazala za celo
pest popolnih gumbov za pla, ki jih je napravila med uro, ni bil Ron
ni bolje volje.
"Kaj imamo na urniku danes popoldne?" je Harry hitro zamenjal
temo pogovora.
"Obrambo pred mranimi silami," mu je takoj odgovorila Hermiona.
"Zakaj," se je namril Ron in ji izmaknil urnik, "si vse Sharmerjeve
ure obkroila s srki?"
Hermiona mu je jezno izpulila urnik iz rok in zardela.
Ko so pojedli, so li kljub oblanemu vremenu na dvorie. Hermiona
je sedla na kamnito stopnico in svoj nos spet zakopala v knjigo Na
oddihu z vampirji. Ron in Harry sta kar nekaj minut stoje razpravljala o
quidditchu, preden se je Harry zavedel, da ju nekdo opazuje. Ozrl se je
in zagledal malega fanta z mijimi lasmi, ki ga je videl prejnji veer pri
Razvrstitvi. Fant je Harryja opazoval, kot bi bil malo premaknjen. V
rokah je dral isto navaden bunkeljski fotoaparat, in ko ga je Harry
pogledal, je zardel.
"ivijo, Harry. Jaz, jaz sem Colin Creevey," je dahnil in mu previdno

stopil naproti. "Tudi jaz sem v Gryfondomu. Misli... Bi mi zameril...

e bi te slikal?" je vpraal in upajoe dvignil fotoaparat.
"Slikal?" se je zaudil Harry.
"Za dokaz, da sem te sreal," je navdueno razloil Colin in se
pomaknil e blije. "Vse vem o tebi. Vse sem vpraal, kaj vedo o tebi.
Kako si preivel, ko te je Saj Ve Kdo poskusil ubiti. Kako, da je
izginil. Kako, da ima na elu e vedno tisto brazgotino."
Od vznemirjenja se je kar tresel in globoko je zajel sapo, nato pa
nadaljeval.
"Tukaj je prekrasno, a ne? ele ko sem dobil pismo z Bradaviarke,
sem izvedel, da se vse tiste udake stvari dogajajo okoli mene zato, ker
sem arovnik. Moj oi je potar in kar ne more verjeti, da je to res.
Zato slikam, kar le morem, in mu fotografije poiljam domov. Res bi
bilo lepo, e bi imel tvojo fotografijo..." je prosee pogledal Harryja.
"Mogoe bi lahko fotografiral tvoj prijatelj? Mislim, bi lahko jaz stal
zraven tebe in bi mi potem fotografijo podpisal?"
"Podpisal? Menda ne daje avtogramov, Potter?"
Dreco se je ustavil tik za Colinom, njegov glas pa se je glasno in
neusmiljeno razlegel po dvoriu. Ob njem sta bila njegova velika in
surova kompanjona Crabbe in Goyle.
"Hitro se postavite v vrsto!" je Dreco zatulil mnoici soolcev. "Harry
Potter daje avtograme!"
"Ne, pa jih ne," se je razjezil Harry in stisnil pesti. "Nehaj s tem,
Dreco."
"Samo ljubosumen si," je zapiskal Colin, ki je bil tako suhcan, da je
bil Crabbejev vrat debeleji od njegovega trupa.
"Ljubosumen?" je ponovil Dreco, ki mu ni bilo treba ve kriati.
Pogovoru je prisluhnila vsaj polovica soolcev na dvoriu. "Ljubosumen
na kaj? Meni se ne zdi ni posebnega, e te kdo tako kresne po betici,
da ti ostane brazgotina."
Crabbe in Goyle sta se butasto zareala.
"Poberi se teit komu drugemu, Dreco," ga je hotel na hitro
odpraviti Ron. A Crabbe se je nehal smejati in si z levico zael grozee
drgniti lenke na desni roki, ki so bili veliki in trdi kot kostanji.
"Pazi se, Weasley," se mu je posmehnil Dreco. "Raje bodi pridkan,
sicer bo mamica prila pote in te izpisala iz ole." Nadaljeval je z
visokim, predirnim glasom: "Samo e eno tako, samo e eno..."
Grua petih letnikov iz Spolzgada, ki je stala nedale stran, se je
glasno zasmejala.
"Weasley bi rad, da mu podpie fotografijo, Potter," ni odnehal
Dreco. "Ve bo vredna kot cela njihova hia."
Ron je na plano potegnil svojo zlepljeno palico, a Hermiona je
glasno zaprla knjigo in zaepetala: "Pazi!"
"Kaj pa je zdaj to, kaj se dogaja?"
Proti njim je korakal Slatan Sharmer in turkizni pla je plahutal za
njim. "Kdo podpisuje fotografije?"
Harry je e odprl usta, a ni priel do besede. Sharmer ga je
preerno objel okoli ramen in veselo vzkliknil: "Kaj sploh spraujem?
Harry, kdo pa drug!"
Harryja je tako mono stisnil k sebi, da se ni mogel niti ganiti. Tako

ga je bilo sram, da ga je kar kuhalo. Dreco ga je e enkrat posmehljivo

pogledal, nato pa se je pomeal med soolce.
"No, gospodi Creevey," je rekel Sharmer in se nasmehnil Colinu.
"Oba naju lahko slika. Kaj pravi na to? Potem pa ti bova fotografijo
podpisala."
Colin je s tresoo roko dvignil fotoaparat in ju slikal. Ravno v tistem
se je oglasil zvonec, ki jih je klical k popoldanskim uram.
"Gremo, pohitite," je Sharmer zaklical mnoici. Sam se je
odpravil nazaj v grad skupaj s Harryjem, ki ga je e vedno stiskal k
sebi. Harry si je elel, da bi se vdrl v tla.
"Majhen nasvet ti bom dal, Harry," je oetovsko rekel Sharmer, ko
sta skozi stranska vrata vstopila v grad. "Na dvoriu sem ti pomagal.
Ker je Creevey slikal tudi mene, si tvoji soolci ne bodo mislili, da se
postavlja."
Preslial je Harryjeve jecljajoe ugovore in ga popeljal po hodniku,
polnem tudentov, nato pa navzgor po stopniu.
"Za zdaj e nisi dovolj dale, da bi podpisoval fotografije. Odkrito
povedano je to videti, kot bi bil grozen vai. Morda bo res priel as,
ko bo moral vedno imeti pri sebi kupek podpisanih fotografij, tako kot
jaz. A za zdaj..." se je pridueno zahahljal, "se e nisi povzpel tako
visoko."
Prila sta do njegove uilnice in konno je spustil Harryja. Ta si je
jezno popravil pla in se odpravil proti stolu v zadnji vrsti. Tam si je
dal veliko opravka s tem, da je vseh sedem Sharmerjevih knjig nagrmadil
predse. Upal je, da ga prek knjig ne bo mogel videti.
Tudi drugi so kmalu priklepetali v uilnico in Ron ter Hermiona sta
sedla poleg njega.
"Prejle bi lahko na tvojem obrazu sprail jajce," se je zasmejal Ron.
"Upam samo, da Colin ne bo sreal Ginny, sicer bosta ustanovila klub
oboevalcev Harryja Potterja."
"Nehaj e," je revsknil Harry. Samo e tega se mu je manjkalo, da bi
Sharmer slial koga govoriti o klubu oboevalcev Harryja Potterja.
Ko so se vsi posedli, se je Sharmer glasno odkaljal in v razredu je
zavladala tiina. Segel je prek katedra in zgrabil Nevillov izvod knjige Na
oddihu z vampirji. Dvignil jo je v zrak in razkazal razredu svojo
meikajoo fotografijo, ki se je nasmihala z naslovnice.
"Jaz," je rekel, pokazal na fotografijo in tudi sam zameikal. "Slatan
Sharmer, arovnik reda Merlinovega, tretji razred, astni lan Lige za
obrambo pred mranimi silami, petkratni dobitnik nagrade arovniinega
tednika za najoarljiveji nasmeek... ampak dovolj o tem. Harpije iz
Hardona nisem spravil k pameti tako, da sem poklepetal z njo!"
Poakal je, da bi se zasmejali in nekaj Harryjevih soolcev se je
konno prisiljeno nasmehnilo.
"Vidim, da ste vsi kupili moja zbrana dela. Lepo. Najbolje bi bilo, e
bi zaeli s kratkim testom. Ne skrbite, samo preveril bom, e ste jih
natanno prebrali in koliko ste se iz njih nauili."
Ko jim je razdelil teste, se je vrnil za kateder in rekel: "asa imate
natanko pol ure. Zanite."
Na testu so bila sledea vpraanja:
1. Katera je najljuba barva Slatana Sharmerja?

2. Kaj bi Slatan Sharmer najraje poel?

3. Kaj je po vaem mnenju najveji doseek Slatana Sharmerja?
In tako dalje in naprej. Vpraanj je bilo za tri strani, vse do:
54. Kdaj ima Slatan Sharmer rojstni dan in kaj bi bilo najbolje
darilo zanj?
ez pol ure je Sharmer pobral teste in jih na hitro pregledal. "Jej,
jej, jej. Redkokdo se je spomnil, da je moja najljuba barva
ronata. To pie v knjigi Na sprehodu z jetijem. In nekateri bi morali
natanneje prebrati knjigo Na izletu z volkodlaki. V dvanajstem poglavju
sem jasno zapisal, da si za rojstni dan najbolj elim sloge med arovniki
in bunkeljni. Res pa je, da obenem ne bi imel ni proti veliki steklenici
Ogdenovega starega ognjenega viskija!"
Spet jim je nagajivo pomeiknil. Ron je nejeverno zijal vanj. Seamus
Finnigan in Dean Thomas, ki sta sedela v prvi vrsti, sta se kar tresla od
napora, da ne bi planila v krohot. Hermiona pa je Sharmerja posluala s
strastno pozornostjo in ko je izgovoril njeno ime, je zajela sapo.
"Gospodina Hermiona Granger pozna moji skrivni elji. To sta: rad
bi reil svet vsega zla in zael triti svojo kolekcijo amponov za lase.
Pridna! Pravzaprav..." je nekoliko natanneje pregledal njen test, "si
reila kontrolno nalogo brez ene same napake. Kdo je Hermiona Granger?"
Hermiona je dvignila roko. Trepetala ji je.
"Izvrstno," se ji je aree nasmehnil Sharmer, "resnino izvrstno!
Svojemu domu si prisluila deset tok! Zdaj pa k stvari."
Sklonil se je pod mizo, nato pa nanjo postavil veliko kletko, pokrito
s pregrinjalom.
"Svarim vas! Moja naloga je, da vas oboroim proti najstranejim
poastim, kar jih pozna arovniki svet! V tej uilnici se boste spogledali
iz oi v oi s svojimi najhujimi strahovi. A vedite, da vam ne bo
hudega, dokler imate ob sebi mene. Prosim vas samo, da ostanete mirni."
Harry si ni mogel kaj, da ne bi pogledal izza kupa knjig. Sharmer je
z roko prijel pregrinjalo. Dean in Seamus sta se nehala tresti od smeha.
Neville, ki je prav tako sedel v prvi vrsti, se je prihulil za stol.
"Prosim vas, da ne vreite," je mrtvako tiho dahnil Sharmer. "To bi
jih samo razdrailo."
Ves razred je zajel sapo in Sharmer je z melodramatino gesto
dvignil pregrinjalo s kletke.
"Da!" je vzneseno vzkliknil. "To so cornwallski krateljci."
Seamus se ni mogel zadrati. Prhnil je v glasen krohot in celo
Sharmerju je bilo jasno, da to niso kriki groze.
"Bi rad kaj pripomnil?" ga je vpraal in se mu nasmehnil.
"No, krateljci pa res niso... Niso ravno... nevarni, kajne?" se je
duil Seamus.
"Nisem tako preprian!" ga je zavrnil Sharmer in mu nejevoljno
pougal. "Peklensko prebrisane zgage so!"
krateljci, veliki okoli dvajset centimetrov, so bili elektrino modre
barve. Njihovi glasovi so bili tako predirljivi, da so zveneli kot jata
prepirljivih inkavcev. V trenutku, ko je Sharmer potegnil prevleko s
kletke, so zaeli ebetati in se poditi po kletki, tresli so reetke in
tudentom kazali jezik.
"No, tako," je glasno rekel Sharmer. "Bomo videli, e jih boste lahko

obvladali." In je odprl kletko.

Razred se je v trenutku spremenil v norinico. krateljci so kot
rakete vignili v vse mogoe strani. Dva sta zgrabila Nevilla za
uesa in ga dvignila v zrak. Nekaj se jih je pognalo naravnost skozi
okna, pri emer so zadnjo vrsto zasuli z drobci stekla. Drugi so se lotili
razreda bolj uinkovito, kot bi se ga poblaznel nilski konj. Pograbili so
rnilnike in z njimi zaeli kropiti po razredu, cefrali so knjige in liste,
trgali s sten slike, prevrnili ko, razmetavali knjige in torbe (nekatere so
celo zletele skozi okna); v nekaj minutah se je pol razreda skrivalo pod
mizami, Neville pa je visel z lestenca.
"Dajmo, dajmo, ujemite jih, ujemite, saj so samo krateljci..." je vpil
Sharmer.
Zavihal si je rokave, zavihtel palico in zavpil: "kratilimus
zvizdnimimus!"
To ni imelo niti najmanjega uinka; eden izmed krateljcev je
Sharmerju potegnil palico iz rok in tudi ta je poletela skozi okno.
Profesor je debelo pogoltnil in se pognal pod svojo mizo. e srea, kajti
trenutek zatem je lestenec popustil in e se ne bi skril, bi Neville treil
naravnost nanj.
Zazvonilo je in vsi so naglo zbeali proti vratom. S tem je v uilnici
postalo vsaj nekoliko mirneje. Sharmer je vstal. Opazil je Hermiono,
Rona in Harryja, ki so bili e skoraj pri vratih, in rekel: "No, vi trije pa
polovite e preostale in jih stlaite v kletko." Odhitel je mimo njih in za
sabo hitro zaprl vrata.
"Kaken profesor!" je zarjovel Ron, ko ga je eden izmed krateljcev
grdo ugriznil v uho.
"Rad bi, da si pridobimo praktine izkunje," je resnobno rekla
Hermiona in z enim zamahom palice in zahtevnim urokom mrtvoudnosti
omrtviila dva krateljca hkrati. Hitro ju je stlaila v kletko.
"Praktine izkunje?" se je namrdnil Harry, ki je poskual zgrabiti
enega izmed krateljcev. Ta je poskakoval, se vedno izmaknil njegovim
rokam in mu kazal jezik. "Hermiona, pojma nima, kaj pone."
"Kje pa," mu je ugovarjala Hermiona. "Saj sta prebrala njegove knjige.
Pomislita, esa vsega je sposoben."
"esa vsega trdi, da je sposoben," je zagodrnjal Ron.
Sedmo poglavje
Brezkrvnei in govorice
-----------------------------Naslednjih nekaj dni je bilo za Harryja zelo napornih. Vsaki, ko je
opazil, da se mu po hodniku pribliuje Slatan Sharmer, je stekel v
nasprotno smer. Teje pa se je izognil Colinu Creeveyju, ki se je na
pamet nauil Harryjev urnik. e ga je lahko estkrat ali sedemkrat na
dan pozdravil, je bil isto blaen, eprav mu je Harry odzdravil vsaki
bolj obupano.
Hedwig je bila e vedno jezna na Harryja zaradi polomijade z avtom,
Ronova palica pa tudi ni delala, kot bi morala. Njene vragolije so
dosegle vrhunec v petek, ko se mu je med uroki pognala iz rok. Zletela
je proti drobnemu profesorju Colibriju in ga zadela naravnost v nos. Na
njem je uitelju zrasel velik zelen mozolj, ki je altavo utripal.
Zaradi vsega tega se je Harry zelo razveselil konca tedna. Skupaj z

Ronom in Hermiono so v soboto zjutraj nameravali obiskati Hagrida.

Toda navsezgodaj ga je iz spanca stresel Oliver Wood, kapetan
gryfondomskega motva.
"Kaj pa je?" je ves omotien vpraal Harry.
"Trening!" mu je odgovoril Oliver. "Pohiti!"
Harry je z napol priprtimi omi pogledal skozi okno. Prek ronato
zlatega neba so lebdele tanke meglice. Ptii so tako glasno prepevali, da
se je Harry spraeval, kako je lahko spal ob vsem tem hrupu.
"Oliver," je zakrakal Harry, "saj se e zdanilo ni."
"Natanko tako," je vzneseno prikimal Oliver in oi so se mu
svetlikale, kot bi bil blazen. "To je del nae nove strategije. Pridi. Vzemi
svojo metlo, pa greva," je ni manj navdueno nadaljeval. "Druge ekipe
e niso zaele trenirati in zato bomo pridobili veliko prednost."
Harry je zlezel iz postelje, zazehal in se stresel, nato pa zael iskati
svoj pla za quidditch.
"Tako je prav," ga je pohvalil Oliver. "ez etrt ure se dobimo na
igriu."
Harry si je najprej oblekel hlae in debel pulover, saj je bilo zelo
hladno. Potem si je nadel krlatni pla svojega motva, Ronu pa je
napisal sporoilo, kje je. Nato je z Nimbusom 2000 na ramenih odel po
polastih stopnicah v dnevno sobo. Ravno ko je priel do luknje za
sliko, pa je na stopnicah nekaj zaropotalo. Naslednji hip je v dnevno
sobo planil Colin, ki je imel okoli vratu obeen fotoaparat, v roki pa je
stiskal fotografijo in jo pomolil Harryju.
"Slial sem, da je nekdo na stopnicah omenil tvoje ime! Poglej, kaj
imam! Razvil sem jo, poglej!"
Harry je zbegano pogledal fotografijo, ki mu jo je Colin molil pod
nos.
Na njej je bil rno-beli Sharmer, ki je na vse kriplje vlekel za roko,
za katero je Harry domneval, da je njegova. Zadovoljno je ugotovil, da
se celo na fotografiji vztrajno upira temu, da bi kdo zijal vanj. Medtem
ko je opazoval sliko, je Sharmer odnehal in se ves zasopel naslonil na
beli rob fotografije.
"Mi jo bo podpisal?" je prosee zapiskal Colin.
"Ne," ga je Harry gladko zavrnil ter se ozrl okoli sebe, da bi videl,
e sta res sama. "Oprosti, Colin, mudi se mi. Na trening moram."
Splezal je skozi luknjo.
"Na trening? Poakaj! Treninga quidditcha nisem e nikoli gledal!"
In je stekel za njim.
"Dolgas ti bo, samo vadili bomo," je hitro rekel Harry, a Colin se ni
zmenil za to in obraz mu je kar arel od razburjenja.
"Najmlaji igralec quidditcha v zadnjih sto letih si bil, a ne, Harry? A
ne?" ga je spraeval in drobencljal ob njem. "Neverjetno nadarjen mora
biti. Jaz e nikoli nisem letel. Je zapleteno? Je to tvoja metla? Obstaja
e kaken bolji model?"
Harry ni vedel, kako bi se ga znebil. Poutil se je, kot bi imel
izjemno klepetavo senco.
"Kakna so pravila quidditcha?" je zasopihal Colin. "Je res, da igrate s
tirimi ogami? Je res, da dve letata naokrog in poskuata igralce sklatiti
z metel?"

"Ja," je prikimal Harry, zavzdihnil, nato pa zael razlagati zapletena

pravila. "Tema ogama se ree tamf. Vsako motvo ima dva tolkaa s
kijema in njuna naloga je, da svojo ekipo itita pred tamfoma. V
gryfondomski ekipi sta tolkaa Fred in George Weasley."
"Kaj pa preostali dve ogi?" je vpraal Colin. Malo je manjkalo, pa bi
telebnil po stopnicah, saj je z odprtimi usti buljil v Harryja.
"Lokl - to je tista velika rdea oga - je treba spraviti skozi
nasprotnikove obroe. Tako pride do tok. Vsaka ekipa ima tri
zasledovalce, ki si ga podajajo in ga poskuajo spraviti v enega izmed
treh koev na koncu igria - to so tisti visoki drogovi, ki imajo na
koncu obro."
"Pa etrta oga?"
"To je zlati zviz," je nadaljeval Harry. "Zelo majhen je, zelo hiter in
zelo teko ga je ujeti. Prav to pa je naloga iskalcev, saj se igra ne
kona, dokler iskalec ne ujame zviza. Ko pa ga, svojemu motvu prislui
sto petdeset tok."
"Ti si iskalec nae ekipe, a ne?" je spotljivo vpraal Colin.
"Ja," mu je odgovoril Harry v trenutku, ko sta prila iz gradu in
stopila na trato, vlano od rose. "Sedmi igralec pri vsakem motvu je
branilec, ki poskua ustaviti zasledovalce. To je pa tudi vse."
Toda Colina je zanimalo e marsikaj in z vpraanji ga je zasipaval
vse do igria. Harry se ga je otresel ele pred vrati garderobe. Colin je
zapiskal za njim, da si gre poiskat dober sede, nato pa odhitel proti
tribuni.
Gryfondomska ekipa je bila e zbrana v garderobi. Resnino buden je
bil samo Oliver. Fred in George sta vsa skutrana sedela na klopi in v
oeh sta e vedno imela zaspance. Poleg njiju je sedela Alicia Spinnet,
tudentka etrtega letnika. Z glavo se je naslanjala na steno in ni bilo
jasno, ali spi ali samo dremlje. Drugi dve zasledovalki, Katie Bell in
Angelina Johnson, sta sedeli nasproti nje in debelo zehali.
"No, si le priel. Kje pa si hodil?" je nataknjeno vpraal Oliver, a ni
poakal na odgovor. "Preden gremo na igrie, se moramo malo
pomeniti. Vse poletje sem razmiljal, kako bi uinkoviteje trenirali, in
mislim, da nam bo moj nart prinesel veliko prednost pred drugimi
ekipami."
Na tablo je nalepil velik list, na katerem je bil tloris igria, prek
njega pa so bili z razlinimi barvami narisane tevilne rte, puice in
krici. Na plano je potegnil palico, in ko je z njo potrkal po tabli, so se
puice zaele zvijati prek lista kakor gosenice. Nato se je zagnal v
razlago svoje nove taktike. Fred se je zvrnil Aliciji Spinnet v naroje.
Shemo na prvem listu je Oliver razlagal skoraj dvajset minut, toda
pod njo je bil e en list, pod tem pa e tretji. Oliver ni in ni nehal
govoriti, tako da je bil Harry nazadnje e isto otopel.
"Tako!" je konno vzkliknil Oliver in Harry se je zdrznil ter se
zavedel, kje je. Ravnokar je namre sanjaril, kaj vse bi si lahko v tistem
trenutku privoil za zajtrk v Veliki dvorani. "Je vsem vse jasno? Bi kdo
rad kaj vpraal?"
"Jaz," je rekel George, ki se je ravnokar zbudil. "Zakaj nam vsega
tega nisi mogel povedati veraj, ko smo bili budni?"
Oliverju se to vpraanje ni zdelo zabavno.

"Dobro me posluajte," je zarobantil. "e lani bi morali osvojiti olski

pokal quidditcha. Dale najbolja ekipa smo. Ampak zaradi vije sile..."
Harry se je nelagodno presedel. Ko so imeli prejnje olsko leto
zadnjo tekmo, je nezavesten leal v olski ambulanti. Zaradi tega je
Gryfondom moral igrati z enim igralcem manj, in to je bil najveji poraz
njihovega doma v zadnjih tristo letih.
Oliver je napravil premor, da bi se pomiril. Tiste tekme tudi on ni
mogel pozabiti.
"Zato bomo letos e bolj vadili. No, pojdimo preskusit, kako moj
nart deluje v praksi!" je zavpil, zgrabil metlo in jih popeljal iz
garderobe. Drugi so mu z otrdelimi nogami in zehaje sledili.
V garderobi so bili tako dolgo, da je sonce e vzlo, osamljeni kosmi
meglic pa so e vedno viseli nad stadionom. Ko je Harry zakorakal na igrie,
je na tribuni opazil Hermiono in Rona.
"e niste konali?" ga je nejeverno vpraal Ron.
"e zaeli nismo," je zagodrnjal Harry in zavistno oinil prepeenec z
marmelado, ki sta si ga Ron in Hermiona prinesla iz Velike dvorane.
"Oliver nam je razlagal novo taktiko."
Sedel je na metlo, se odrinil od tal in poletel v nebo. Hladni jutranji
zrak mu je umil obraz in ga v nasprotju z Oliverjevimi razlagami
resnino zbudil. Kako lepo se je bilo vrniti na stadion! S polno hitrostjo
se je pognal okoli tribun in poskual ujeti dvojka.
"Kaj pa tako udno krta?" mu je zaklical Fred, ko ju je dohitel na
koncu igria.
Harry se je ozrl na tribuno. Na enem izmed stolov v najviji vrsti je
sedel Colin. Ni in ni nehal fotografirati, zvok fotoaparata pa je odmeval
prek praznega stadiona.
"Poglej sem, Harry! Sem!" je zacvilil.
"Kdo pa je to?" se je zaudil Fred.
"Nimam pojma," se je zlagal Harry in hitro odletel dale stran od
Colina.
"Kaj se dogaja?" je namreno vpraal Oliver, ki je priletel za njim.
"Zakaj nas tisti fant iz prvega letnika fotografira? To mi ni ve. Mogoe
so ga Spolzgadovci poslali vohunit za nami, ker bi radi izvohali nao
novo taktiko."
"Gryfondomovec je," je hitro razloil Harry.
"Sploh pa Spolzgadovci ne potrebujejo vohuna," je dodal George.
"Zakaj ne?" se je zaudil Oliver.
"Ker so kar sami prili sem," je odgovoril George in pokazal nanje.
Na igrie je z metlami v rokah res prilo sedem tudentov v zelenih
plaih.
"Nemogoe!" se je razburil Oliver. "Igrie sem rezerviral za ves
dopoldan! To bom takoj uredil!"
Zapodil se je proti tlom. V jezi je pristal nekoliko bolj na trdo, kot
je nameraval, in ko je stopil z metle, se je zato nekoliko opotekel.
Harry, George in Fred so mu sledili.
"Flint!" je Oliver zavpil na kapetana spolzgadovskega motva. "Igrie
smo rezervirali! Trening imamo! Posebej zato smo tako zgodaj vstali!
Takoj se poberite!"
Marcus Flint je bil e veji od Oliverja. Ko je spregovoril, se mu je

prek obraza zarisal trolovsko zvit nasmeek.

"Daj, no, daj, Wood. Za vse je dovolj prostora."
Tudi Angelina, Alicia in Katie so prile blije. V spolzgadovskem
motvu ni bilo deklet. Nasproti Gryfondomovcev so stali sami fantje in se
jim posmehljivo reali.
"Ampak igrie sem rezerviral!" je Oliver kar pljuval od besa.
"Rezerviral sem ga!"
"Pa kaj," je skomignil Flint. "Profesor Raws mi je dovolil, da gremo
vadit. Kar preberite si."
Pokazal jim je list, na katerem je res pisalo: "Jaz, profesor Raws,
dajem spolzgadovski ekipi dovoljenje, da danes dopoldne vadi quidditch,
saj mora v igro uvesti novega iskalca."
"Novega iskalca imate?" se je zmedel Oliver. "Kje?"
Izza estih fantov monih postav je stopil manji fant. Dreco. Na
njegovem bledem in ozkem obrazu se je risal zasmehljiv nasmeek.
"Sin Luciusa Malfoya?" je vpraal Fred in ga z odporom premeril.
"Kakno zanimivo nakljuje, da si omenil ravno Drecovega oeta," je
rekel Flint in spolzgadovsko motvo se je zaelo smehljati e bolj
zadovoljno. "Poglejte, kako radodarno je obdaroval nao ekipo."
Vsi so stegnili roke, v katerih so drali metle, in jih pomolili
Gryfondomovcem pod nos. Vseh sedem zloenih, popolnoma novih
roajev se je zablealo v jutranjem soncu. Na vseh se je svetlikal enak
napis: ,Nimbus 2001'.
"Zadnji model. Niti mesec dni e ni zunaj," je brezbrino razloil
Flint in z rokavom plaa mimogrede podrgnil roaj metle. "Kolikor jaz
vem, je veliko hitreji od Nimbusa 2000. S tistimi starimi istometi," se
je zlobno zareal Fredu in Georgu, ki sta v rokah drala prav model
istomet 5, "pa nae metle pometejo, kot bi mignil."
Gryfondomovci so za nekaj trenutkov ostali popolnoma brez besed.
Drecu se je nasmeek e tako razlezel prek obraza, da sta mu od oi
ostali samo rei.
Ron in Hermiona sta se napotila proti njim, da bi videla, kaj se
dogaja.
"Glej, no," se je posmehnil Flint. "Oitno se Gryfondomovci tako
bojijo naih metel, da potrebujejo dva igralca ve."
"Kaj se dogaja?" je Ron e od dale zaklical Harryju. "Zakaj ne
vadite?"
Ko je priel dovolj blizu, da je opazil Dreca, pa se je osuplo ustavil.
"Kaj pa tale pone tukaj?"
"Novi iskalec spolzgadovskega motva sem, Weasley," mu je
samoveno odvrnil Dreco. "Tvoji ravnokar obudujejo metle, ki jih je
moj oe kupil naemu motvu."
Ron je z odprtimi usti zazijal v sedmerico prekrasnih metel.
"So dobre, kaj?" je vpraal Dreco z jeguljastim glasom. "Mogoe ne bi
bilo slabo, e bi tudi vi zbrali denar za nove metle. Zadnji as, da se
znebite tistih istometov. Mogoe bi jih lahko prodali kaknemu muzeju."
Spolzgadovci so planili v krohot.
"V gryfondomski ekipi vsaj ni nikogar, ki bi si kupil mesto v njej,"
mu je zabrusila Hermiona. "Svoje mesto so si vsi prisluili z znanjem in
trudom."

Zadovoljni nasmeek na Drecovem obrazu se je v trenutku razblinil.

"Te je kdo kaj vpraal, ti greba brezkrvna?" je izbruhnil.
Harryju je bilo jasno, da mora biti to huda aljivka. Flint je hitro
skoil pred Dreca, saj sta se Fred in George e pognala nadenj, Alicia
je kriknila ,Kako si drzne!', Ron pa je z roko segel pod pla, povlekel
izpod njega palico, zavpil ,Za to bo pa plaal, Dreco!' in jo pod
Flintovo roko uperil v Drecov obraz.
Prek stadiona se je razlegel glasen pok in iz Ronove arobne palice
je bunil zelen ogenj. Toda iz napanega konca. Rona je zadel v trebuh
tako mono, da je vznak padel po tleh.
"Ron! Ron! Je s tabo vse v redu?" je zacvilila Hermiona.
Ron je odprl usta, da bi ji odgovoril. A niesar ni rekel. Na ves glas
je rignil in iz ust so se mu usuli poli lazarji.
Spolzgadovcem bi se od smeha skoraj zmealo. Flint se je moral
krepko nasloniti na metlo, sicer bi padel po tleh. Dreco se je spustil na
vse tiri in s pestmi tolkel po tleh. Gryfondomovci pa so se zbrali okoli
Rona, ki se mu je kar naprej kolcalo, pri emer so se mu iz ust usipali
veliki, sluzasti poli. Nihe se ga ni hotel dotakniti.
"Hitro ga nesiva k Hagridu, njegova koa je blije od gradu," je
Harry rekel Hermioni, ki je pogumno prikimala. Prijela sta ga pod
pazduho in mu pomagala vstati.
"Kaj se je zgodilo, Harry? Kaj se je zgodilo? Je zbolel? Ampak saj
ga bo ozdravil, kajne?" Colin je pritekel s tribune in poplesoval ob
trojici, ki je zapuala igrie. Ron je spet bruhnil in prek prsi so se mu
usuli novi slinarji.
"Ooooo," je vzkliknil Colin, ki ga je to popolnoma oaralo. Fotoaparat
je dvignil k oesu. "Bi ga lahko za trenutek drala pri miru?"
"Spravi se nam spod nog, Colin!" se je razjezil Harry. S Hermiono
sta Ronu pomagala s stadiona in prek trate do roba gozda.
"Kmalu bomo tam, Ron," ga je bodrila Hermiona, ko so bili e blizu
koe. "Samo e malo potrpi, pa te bo Hagrid spravil k sebi, samo e malo."
Bili so le nekaj metrov od koe, ko so se nenadoma odprla vrata. A
skoznja ni priel Hagrid, temve Slatan Sharmer, obleen v pla bledo
sleznate barve.
"Hitro, skrijmo se," je zaepetal Harry in Rona odvlekel za grm.
Hermiona jima je nejevoljno sledila.
"Zelo preprosto je, samo vedeti mora, kaj pone!" je Sharmer glasno
razlagal Hagridu. "e potrebuje pomo, ve, kje me najde! Poslal ti
bom svojo knjigo; udi me, da si je nisi kupil. e nocoj jo bom podpisal
in ti jo poslal. No, lep pozdrav!"
Odkorakal je proti gradu.
Harry je poakal, da je Sharmer izginil, nato pa potegnil Rona izza
grmovja in mu pomagal do Hagridove koe. Glasno je potrkal.
Hagrid je takoj odprl vrata in bil je zelo emeren. A ko je videl,
kdo ga je obiskal, se je nemudoma razvedril.
"Sem se e vpraeval, kedaj me boste prili pogledat. Le naprej, le
naprej. Mislil sem, da je spet tisti Sharmer."
Hermiona in Harry sta Ronu pomagala prek praga v koo, ki je
imela en sam prostor. V levem kotu je stala velikanska postelja, v
desnem pa je v kaminu plapolal ogenj. Harry je Ronu pomagal sesti v

naslanja, nato pa Hagridu hitro razloil, kaj se mu je zgodilo. Hagridu

se vse skupaj ni zdelo pretirano zaskrbljujoe.
"Bolje, da skaejo ven, koker da bi lezli noter," je rekel veselo in
pred Rona odloil velikansko bakreno skodelo. "Kar na plano z njimi, Ron."
"Oitno ne moremo narediti drugega, kot da poakamo, da tvoja
teava mine sama od sebe," je ivno zavzdihnila Hermiona in opazovala
Rona, ki se je sklonil nad skodelo. "Urok, ki si ga izvedel, je e tako
zelo zapleten, s tvojo pokvarjeno palico pa..."
Hagrid je ropotal okoli njih in jim pripravljal aj. Njegov lovski pes,
ekan, je naslonil glavo Harryju v naroje.
"Kaj pa je Sharmer poel pri tebi?" je Harry vpraal Hagrida in
poehljal ekana za uesi.
"Dajal mi je nasvete, koko se znebiti vodnih duhcev, ki so se mi
zaredili v vodnjaku," je zagodrnjal Hagrid, nato pa s poribane mize
umaknil napol oskubljenega petelina in nanjo odloil ajnik. "Koker da
jest o temu nimam pojma. Pa kar naprej je nakladal, koko da je
premagal eno harpijo. e je bila resnina ena besedica od vsega tega,
bom pojedel svoj kotliek."
Ni bilo podobno Hagridu, da bi govoril ez profesorje in Harry ga je
preseneeno pogledal. Hermiona pa je z nekoliko vijim glasom kot
obiajno rekla: "Po mojem ga podcenjuje. Profesor Dumbledore je bil
oitno preprian, da je Sharmer najbolji kandidat za uitelja..."
"Edini kandidat je bil, to je tisto," jo je prekinil Hagrid in jim
ponudil okoladne tortice s karamelnim prelivom. Ron se je hitro nagnil
nad eber. "Resno, edini. Prufesorja obrambe pred mranimi silami je
zadnje ase sila teko dobiti. Nobeden se noe javiti zanjga. Mnogi pravijo, de
je ta sluba zakleta. Pa e res je, da jih ni bilo veliko, koker bi prav dolgo
vzdrali na tej profesuri. No, ampak raje mi povejta," je spremenil temo in z
glavo pomignil na Rona, "koga je Ron hotel zdelati."
"Dreco je ozmerjal Hermiono. Ne vem, kaj ji je rekel, ampak moralo
je biti nekaj hudega, ker so vsi isto podivjali."
"Pa e kako hudega," je zahripal Ron, ki je pogledal iznad mize. Bil
je bled in ves prepoten. "Ozmerjal jo je, da je brezkrvna..."
Nato se je hitro spet sklonil, saj se mu je iz elodca dvignil nov val
slinarjev. Hagrid je isto pobesnel.
"Nemugoe!" je zarjovel.
"Res je," je prikimala Hermiona. "Seveda mi je bilo jasno, da gre za
nekaj nesramnega. Ampak ne vem, kaj to pomeni."
"Huje aljivke si sploh ne more zamisliti," je zasopel Ron, igar
glava se je spet pojavila nad mizo. "Brezkrvne je zmerljivka za nekoga,
ki se je rodil v bunkeljski druini. Saj razume, starem, ki ne znajo
arati. Obstajajo arovniki - Drecova druina, na primer - ki so
prepriani, da so bolji od drugih. To pa samo zato, ker so istokrvni, iz
arovnikih druin." Kolcnilo se mu je in v iztegnjeno dlan mu je padel
e en pol. Vrgel ga je v skodelo in nadaljeval: "Drugi vemo, da je prav
vseeno, kakno kri ima. Kar pomislita na Nevilla Velerita - istokrven
je, pa niti tega ne ve, kje ima glavo."
"In ni ga uroka, koker ga Hermiona ne bi znala izvesti," je ponosno
dodal Hagrid. Hermiona je zardela kot paradinik. "Biti more prava
grava, da komu ree kej tacega!" je e pribil Hagrid.

"Ja, to pomeni nekaj takega, kot da ima slabo kri," je razloil Ron
in si z rokavom obrisal potno elo. "Veina arovnikov je danes tako ali
tako iz meanih druin. e se ne bi poroali z bunkeljni, bi e zdavnaj
izumrli."
Kolcnilo se mu je in spet je izginil pod mizo.
"No, jest ti e ne zamerim, da si se spravil nanjga, Ron," je Hagrid
povzdignil glas, da bi preglasil pole, ki so eden za drugim ofnili iz
Ronovih ust v skodelo. "Ampak morebiti ni bilo slabo, da te je palica
izdala. Lucius Malfoy bi koj primairal na olo, e bi njegovemu sineku skrivil
en sam lasek. Se vsaj nisi znajdel v zoprni godlji."
Harry je sicer hotel Hagrida opomniti, da ima Ron namesto tega
zoprno godljo v elodcu, pa ga ni mogel. Hagridove okoladne tortice s
karamelnim prelivom so mu namre zlepile zobe.
"Harry," se je Hagrid nenadoma neesa domislil, "midva se pa morava
nekej pomeniti! Koga je to, koker sliim?! Da podpisuje fotografije?!
Zakoga nisi podpisal nobene zame?"
Harryju je od besa vendarle uspelo razkleniti eljusti.
"Saj jih ne podpisujem!" se je jezil. "e Sharmer ne bo nehal s tem..."
Opazil je, da se Hagrid smeje.
"Sej se samo hecam," je rekel in Harryja prijateljsko potrepljal po
ramenu, da je Harry z brado udaril ob mizo. "Vem, da jih nisi.
Sharmerju sem rekel, da tebi ni treba takih rei. Bolj si slaven od njega,
ne da bi mignil z enemu prstom."
"To mu pa gotovo ni bilo ve," je rekel Harry, se zravnal in si
pomel brado.
"Bi rekel, da mu ni bilo," se je namuznil Hagrid in oi so se mu
nagajivo zabliskale. "Potlej, ko sem dodal, da e nikoli nisem prebral ene
same njegove knjige, jo je pa kar podurhal. Bi tortico, Ron?" ga je
vpraal, ko se je Ron spet prikazal.
"Ne, hvala," ga je hitro zavrnil Ron. "Raje ne bi tvegal."
"Pridite, vam pokaem, koga mi raste na vrtu," jih je povabil Hagrid,
ko sta Hermiona in Harry spila aj.
Na vrtiku za koo se je bohotilo deset najvejih bu, kar ji je Harry
kdaj videl. Velike so bile ko skale.
"Koko so fejst, a ne?" je zadovoljno zabrundal Hagrid. "Pri veerji za
no arovnic bodo v okras. Do takrat bodo dovelj velike."
"S im jih pa zaliva?" ga je sumniavo vpraal Harry.
Hagrid se je ozrl prek ramen, da bi videl, e so res sami.
"Mejkeno sem jim... sej ve, pomagal."
Harry je opazil Hagridov ronati denik, ki je bil naslonjen na zadnjo
steno koe. e prej se mu je dozdevalo, da je na tem deniku ve, kot
je videti. Pravzaprav je bil preprian, da je v njem skrita Hagridova stara
arobna palica. Hagrid namre ni smel arati. V tretjem letniku so ga
izkljuili z Bradaviarke, toda Harry ni nikdar izvedel zakaj. Vsaki, ko ga je
povpraal po tem, se je Hagrid glasno odkaljal in postal nenavadno nagluen,
dokler niso zamenjali teme pogovora.
"Urok pogoltnosti si uporabil, kajne?" ga je oitajoe vpraala
Hermiona, eprav je bilo oitno, da jo vsa stvar obenem nekoliko zabava.
"Lepo ti je uspel."
"To je rekla tudi tvoja sestrica," je Hagrid zadovoljno pokimal Ronu.

"Ravno verej sva se sreala." Nato je pokilil proti Harryju in se

namuznil. "Rekla je, da se mejkeno razgleduje po parku. Ampak, e
mene vpraa, je pomalem upala, da bo pri meni najdla tudi nekoga
drucega." Pomeiknil mu je. "e mene vpraa, se dekli ne bi branil
tvoje fotografije, ki bi ji jo podpisal."
"Nehaj, no," se je razjezil Harry. Ron se je zahihital, pri emer so
mu iz ust brizgnili trije lazarji.
"Pazi!" je zarjovel Hagrid in Rona hitro potegnil stran od svojih
dragocenih bu.
Skoraj je bil e as za kosilo, in ker je Harry do takrat pojedel eno
samo okoladno tortico, se mu je mudilo nazaj v grad. Poslovili so se od
Hagrida in se odpravili proti oli. Ronu se je pri tem nekajkrat kolcnilo,
pri emer pa je izpljunil le dva zelo majhna pola.
Komaj so vstopili v hladno olsko avlo, e je za njimi zadonel znani
glas.
"Potter, Weasley!"
Profesorica McHudurra jim je prila naproti in ju zelo strogo premerila.
"Danes zveer vaju aka kazen."
"Kakna pa?" je vpraal Ron in se trudil, da zraven ne bi rignil.
"Ti bo zloil pokale in nagrade, nadziral pa te bo gospod Filch," je
rekla profesorica. "Pa brez arovnij. Vse bo lepo zdrgnil s krpo."
Ron je debelo pogoltnil slino. Argusa Filcha, hinika, so se bali vsi
tudentje.
"Ti, Potter, pa bo pomagal profesorju Sharmerju odgovarjati na pisma
oboevalcev."
"Poljite e mene drgnit pokale," je obupano prosil Harry.
"Ne," ga je zavrnila profesorica in privzdignila obrvi. "Profesor
Sharmer hoe za pomo prav tebe. Zaela bosta ob osmih, pa glejta, da
ne zamudita."
Harry in Ron sta se vsa poklapana odpravila v Veliko dvorano.
Hermiona jima je sledila, izraz na njenem obrazu pa je jasno prial, da
sta si po njenem kazen zasluila, ker sta pa krila olska pravila.
Harryju hrana ni ve teknila. Oba z Ronom sta bila prepriana, da sta
dobila hujo kazen od drugega.
"Vso no bom v Filchevih krempljih," je zavzdihnil Ron. "Pa brez
aranja! Najmanj sto pokalov bom moral zdrgniti, bunkeljski nain
ienja pa mi res ne gre od rok."
"Takoj bi zamenjal s tabo," je alostno rekel Harry. "Pri Dursleyjevih
sem se dobro nauil loiti. Ampak odgovarjati na pisma Sharmerjevih
oboevalcev... To bo prava mora."
Sobotno popoldne je minilo, kot bi mignil, in kar naenkrat je bila
ura pet do osmih. Harry se je vlekel proti Sharmerjevemu kabinetu v
drugem nadstropju. Stisnil je zobe in potrkal.
Vrata so se nemudoma odprla in Sharmer se mu je nasmehnil.
"Tu je na paglavec!" se je razveselil. "Kar naprej, Harry, kar naprej."
V svetlobi mnogih sve so se s sten svetlikale netete okvirjene
fotografije. Na nekatere se je celo podpisal. Velik kup fotografij pa je
stal tudi na njegovi mizi.
"Ti napii naslove na kuverte!" mu je rekel profesor, kot da mu s
tem dela veliko uslugo. "Prva je za Lucy Lachkovernick, ta je res isto

nora name."
Minute so minevale po polje. Harry je kmalu nehal posluati
Sharmerja, ki je neprestano govoril. Samo sem ter tja je rekel ,Mhm',
,Aha' ali ,Ja', od asa do asa pa je ujel kaken stavek, na primer ,Slava
je muhasta prijateljica, Harry' ali pa ,Zapomni si, znana osebnost je
znana samo, e je osebnost'.
Svee so dogorevale in njihova svetloba je zaela plesati prek
mnogih Sharmerjevih obrazov, ki so ga opazovali s sten. Harryja je
bolela roka, zdelo se mu je, da je napisal naslov e na tiso ovojnic. S
kupka je vzel novo, namenjeno Veronici Smethley. Spraeval se je,
koliko asa bo e moral deti pri profesorju...
Potem pa je zaslial tisti glas. Glas, ki je jasno izstopal iz prasketanja
ugaajoih sve in Sharmerjevega brbljanja.
Glas je bil tako hladen, tako mrzel, da je zarezal v kosti. To je bil
glas ledenega, smrtonosnega strupa.
"Pridi... Pridi k meni... Da te ubijem... Da te raztrgam... Da te
scefram..."
Harry se je preplaeno zdrznil in na ovojnici za Veronico Smethley se
je pojavila velika packa.
"Kaj?" je vpraal naglas.
"Saj pravim!" je Sharmer mlel dalje. "Celih est mesecev je e na
vrhu najbolje prodajanih knjig! Vse rekorde sem podrl!"
"Ne!" je ves iz sebe vzkliknil Harry. "Ta glas!"
"Prosim?" se je zmedel Sharmer. "Kaken glas?"
"Ta... Ta glas, ki je rekel... Ga niste sliali?"
Sharmer ga je preseneeno opazoval.
"O em govori, Harry? Si majkeno zadremal? Ho, koliko je ura!
Skoraj tiri ure sva e tukaj! Neverjetno, kako je as hitro minil, kajne?"
Harry mu ni odgovoril. Napenjal je uesa, da bi spet zaslial tisti
glas, a slial je le Sharmerjevega. Ta mu je razlagal, naj ne misli, da mu
bo vsaki, ko bo kaznovan, tako lepo kot ta veer. Harry je omamljen
odtaval iz njegovega kabineta.
Bilo je tako pozno, da v gryfondomski dnevni sobi ni bilo skoraj
nikogar ve. Harry je odel naravnost v svojo sobo. Rona e ni bilo.
Spravil se je v piamo, zlezel v posteljo in akal nanj. ez pol ure je
priel in v sobo je prinesel moan vonj po loilu, z levo roko pa je
pestoval desnico.
"Grozen kr me je zgrabil v roko," je potarnal in padel na posteljo.
"Tisti pokal quidditcha sem moral zloiti tirinajstkrat, da je bil Filch
zadovoljen. Potem pa mi je spet postalo slabo in prek medalje za
posebne zasluge sem izbruhal za celo vedro polev. Celo venost je trajalo, da
sem z nje zdrgnil vso sluz... Kako pa je bilo pri Sharmerju?"
Da ne bi zbudil Nevilla, Deana in Seamusa, mu je Harry isto
potihem povedal, kaj je slial.
"Sharmer pa je rekel, da ne slii niesar?" se je zaudil Ron. V soju
meseine je Harry videl, kako se je Ron namril. "Misli, da se je
zlagal? Ampak to je res udno. Tudi neviden lovek bi moral odpreti
vrata, da bi priel v Sharmerjev kabinet."
"Vem," je prikimal Harry, nato pa legel na posteljo in se zazrl v
baldahin nad sabo. "Tudi meni ni isto ni jasno."

Osmo poglavje
Smrtnodnevna zabava
-----------------------------Priel je oktober, ki je prek parka in v grad zanesel vlaen hlad.
Madam Pomfrey, zdravnica, je bila zaradi nenadnega izbruha prehlada
med tudenti in profesorji zelo zaposlena. Napoj, ki ga je imenovala
poprovka, je resda uinkoval nemudoma. A tistemu, ki ga je spil, se je
nekaj ur kadilo skozi uesa. Ginny, ki je bila videti nekoliko bolehna, je
Percy prisilil, da ga je spila. Zaradi dima, ki se je vil skozi njene
ivobarvne lase, je bila videti, kot bi se ji vgala glava.
Dan za dnem so po grajskih oknih kropotale dene kaplje, velike
kakor frnikole. Gladina jezera se je dvignila, rone gredice so se
spremenile v blatne potoke, Hagridove bue pa so tako nabreknile, da so
bile veje od vrtne ute. Toda de ni pogasil Oliverjeve vneme in
neprestano so trenirali. Tako se je Harry nekega nevihtnega sobotnega
popoldneva ves blaten in do koe premoen vraal v gryfondomski stolp.
Tudi e bi odteli veter in de, trening tistega dne ni bil zabaven.
Fred in George, ki sta vohunila za Spolzgadovci, sta videla, kako hitri so
njihovi Nimbusi 2001. Poroala sta, da so bili Spolzgadovci na njih videti
kakor zelenkasti zmazki, saj so vigali po zraku kakor reaktivci.
Ko pa je Harry klopotal prek praznega hodnika, je sreal nekoga, ki
je bil prav tako zamiljen kot on. Skorajbrezglavi Nick, duh, ki je
prebival v gryfondomskem stolpu, je alobno zrl skozi okno in si
pomrmraval: "Da ne ustrezam njihovim zahtevam? Samo centimeter je
manjkalo ali pa e to ne!"
"ivijo, Nick," ga je pozdravil Harry.
"O, lep pozdrav," se je zdrznil Skorajbrezglavi Nick in se ozrl. Prek
svojih dolgih, kodrastih las je imel poveznjen eleganten klobuk, okraen s
peresi. Obleen pa je bil v tuniko z visokim ovratnikom, ki mu je prikrivala
skoraj povsem odrezani vrat. Bled je bil ko dim in Harry je skozenj videl okno,
za njim pa temno nebo in de, ki se je neusmiljeno zlival z njega.
"Nekam zamiljen si videti, mladi Potter," je rekel Nick in pri tem
zloil prosojno pismo ter ga spravil v ep tunike.
"Ti tudi," mu je odvrnil Harry.
"Ah," je Skorajbrezglavi Nick elegantno zamahnil z roko, "ta zadeva ni
tako zelo pomembna. V resnici mi ni prav dosti do tega, da bi se jim
pridruil. Prijavil sem se res, ampak menda ,ne ustrezam zahtevam'."
Kljub temu, kako lahkotno se je trudil to povedati, je bila v
njegovem glasu grenkoba.
"Ampak lovek bi si mislil," je nenadoma izbruhnil in pismo potegnil
iz epa, "da je petintirideset udarcev s topo sekiro, ki sem jih dobil po
vratu, dovolj, da bi se pridruil Brezglavemu lovu. Kaj ne?"
"Seveda, seveda," je hitro pritrdil Harry, ko je videl, da mu ne ostane
drugega.
"Nihe si ne eli bolj, da bi to opravili na hitro in brez vse tiste
packarije. Glavo bi mi morali lepo do konca odsekati, pa bi mi prihranili
veliko bolein in zasmehovanja. Ampak tole je pa e preve."
Skorajbrezglavi Nick je razprl pismo in zael jezno brati: "K
Brezglavemu lovu lahko pripustimo samo lovce, katerih glave so se loile
od njihovih teles. Razumeti morate, da bi bilo sicer nemogoe tekmovati

v igrah, kot sta ongliranje z glavami in glavomet. Zato smo kljub

velikemu obalovanju prisiljeni zavrniti vao prijavo, saj ne ustrezate
naim zahtevam. Lep pozdrav, sir Patrick Delaney-Podmore."
Skorajbrezglavi Nick je pismo spet besno spravil v ep.
"Manj kot centimeter koe in miic e dri mojo glavo na vratu! Za
veino ljudi bi bilo to dovolj. Ampak, ne. Gospod Lepo Do Konca
Obglavljeni Podmore meni, da ne ustrezam njegovim zahtevam."
Nekajkrat je globoko zajel sapo in nato mirneje nadaljeval: "No, kaj
pa tare tebe? Ti lahko kako pomagam?"
"Ne," je odkimal Harry. "Razen e ve, kako bi zastonj prili do
sedmih Nimbusov 2001, s katerimi bi lahko posvetili Spolz..."
Preglasilo ga je predirno mijavkanje, ki se je oglasilo ob njegovih
glenjih. Harry se je ozrl navzdol in zagledal dvoje rumenih oi, velikih
kot svetilke. Pripadale so gospodini Norris, kot okostnjak suhljati maki
sive barve, ki je hiniku Argusu Filchu pomagala v njegovih venih bitkah
s tudenti.
"Raje se hitro skrij," mu je svetoval Nick. "Filch je zelo slabe volje.
Gripo ima in tretjim letnikom se je pripetila manja nesrea. V jei
tevilka pet so delali poskus, pa je vse skupaj razneslo in abji mogani
so se razmazali prek celega stropa. Filch je vse jutro istil za njimi, in
e bo videl, kako od tebe curlja blato..."
"Prav," je rekel Harry, ki je opazil, kako oitajoe ga gleda
gospodina Norris. Ritensko se je zael umikati, a ni bil dovolj hiter.
Nedoumljiva sila, ki je hinika povezovala z njegovo nemarno mako, ga
je tudi tokrat opozorila, da se dogaja nekaj prepovedanega. Nenadoma je
ves zasopel planil skozi tapiserijo na Harryjevi desni in se oziral okoli
sebe, kdo vse je prekril eno izmed olskih pravil. Okoli vratu je imel
ovit debel karirast al, njegov nos pa je bil nenavadno krlaten.
"Praii!" je zavpil. Ko je pokazal na blatno luo, ki se je nakapljala
s Harryjevega plaa, se mu je zatresla eljust, oi pa je izbuljil, da bi
mu jih skoraj vrglo iz jamic. "Povsod sama svinjarija in blato! Dovolj vas
imam! Za mano, Potter!"
Harry je alobno pomahal Skorajbrezglavemu Nicku in Filchu sledil
po stopnicah navzdol. Pri tem je samo podvojil tevilo blatnih stopinj na
tleh.
e nikoli ni bil v Filchevi pisarni; veina tudentov se je tej sobi
poskuala izogniti. Bila je zanemarjena in brez enega samega okna,
osvetljevala pa jo je oljenka, ki je visela z nizkega stropa. V njej je
lebdel moan vonj po ocvrtih ribah, ob stenah pa so stali leseni
predalniki. Harry je z nalepk razbral, da so v njih podatki o vseh
tudentih, ki jih je Filch kdaj kaznoval; Fred in George Weasley sta
zasedla cel predal. Na steni za Filchevo pisalno mizo pa so visele
zloene verige in okovi. Vsi so e sliali za Filchevo najbolj goreo
eljo. e bi mu Dumbledore dovolil, bi tudente za vsak najmanji
prestopek vkoval v verige in z glavo navzdol obesil na strop.
Filch je zgrabil pero, ki je stalo v rnilniku na mizi, in zael brskati
za pravim pergamentom.
"Zmajevski iztrebki!" je besno godrnjal. "Velike sikajoe akne! abji
mogani! Podganje revesje! Dovolj vas imam! Vam bom e pokazal! Kje
je obrazec?! Aha!"

Iz predala v mizi je potegnil velik zvitek pergamenta, ga razgrnil pred

sabo in svoje dolgo rno pero pomoil v rnilnik.
"Ime: Harry Potter. Zloin:..."
"Pa saj sem samo malo blaten!" se je uprl Harry.
"e si ti samo malo blaten, moram jaz celo uro pospravljati za tabo!"
je zavpil Filch, pri emer se mu je iz nabreklega nosu bunil nemaren
smrkelj. "Zloin: Onesnail je grad. Predlagana kazen:..."
Konno si je le obrisal nos. Nato je uitkarsko priprl oi in oinil
Harryja, ki je zadreval sapo in akal, da slii obsodbo.
A ko je hinik pero spet pritisnil ob pergament, je tako poilo, da se
je strop pisarne kar stresel, oljenka pa zamajala.
"Zhoprnack!" je zarjovel Filch, odvrgel pero in se od besa zael
peniti. "Tokrat te bom ujel, ujel te bom!"
Ne da bi Harryju namenil e en pogled, se je pognal iz pisarne,
gospodina Norris pa za njim.
Zhoprnack je bil olski poltergeist, vedno nasmejana letea nadloga.
Njegov ivljenjski cilj je bil, da povzroa im veje razdejanje in nered.
Harryju Zhoprnack ni bil ravno pri srcu, a bil mu je hvaleen, da se je
odloil razgrajati ravno v tistem trenutku. Karkoli je e naredil (in sliati
je bilo, da je tokrat uniil nekaj velikega), Harry je upal, da bo Filch
zaradi tega z njim samim bolj milosten.
Pomislil je, da bo najbolje, e poaka v pisarni. Zato se je sesedel
na od moljev obrti naslanja, ki je stal ob mizi. Razen napol
izpolnjenega obrazca je bila na njej samo e ena stvar: velika ovojnica
osladno vijoliaste barve, ki je bila popisana s srebrno pisavo.
Harry se je hitro ozrl proti vratom, e se Filch morda e vraa, nato
pa segel po ovojnici in prebral:
Hiptrick
Dopisni teaj aranja za zaetnike
Harryja je premagala radovednost. Odprl je ovojnico ter iz nje
potegnil sveenj pergamentnih listov. Na prvem je s srebrno pisalo:
Ne morete drati koraka s svetom sodobnih arovnij?
Kar naprej iete izgovore, da vam ni treba izvajati najbolj enostavnih
urokov? So se vam kdaj posmehovali, ker ne znate dobro ravnati s
arovniko palico?
Za vse to obstaja reitev!
Hiptrick je sodoben, varen in lahek teaj, ki zagotavlja hitre rezultate.
Na stotine arovnic in arovnikov ga je e opravilo!
Madam Z.Copreeva iz Zgornje Hlymbe nam je pisala:
"Nisem in nisem si mogla zapomniti arobnih besed, iz mojih napojev
pa se je norevala vsa druina!
Zdaj ko sem opravila teaj Hiptrick, sem na zabavah v srediu
pozornosti, prijateljice pa me prosijo za moj recept za blesketavo
raztopino!"
arodej D.J. Stos pa pravi:
"ena se je norevala iz mojih urokov, a po samo enem mesecu vaega
izvrstnega teaja Hiptrick sem jo spremenil v tibetansko kravo. Hvala ti,
Hiptrick!"
Harry je zaudeno prelistal e preostalo vsebino ovojnice. Le zakaj bi
si Filch elel opraviti ta teaj? Mar to pomeni, da ni pravi arovnik?

Harry je ravno bral (Prva lekcija: Kako pravilno drati arovniko palico nekaj uporabnih namigov), ko je zaslial podrsavajoe korake. Filch se je
vraal. Hitro je stlail liste nazaj v ovojnico in jo vrgel na mizo v trenutku,
ko so se odprla vrata.
Filch je bil zelo dobre volje.
"Tisti izginjajoi predalnik je bil silno dragocen!" se je zadovoljno
zareal gospodini Norris. "Tokrat bo Zhoprnacku odklenkalo, sladka moja
mucica."
Takrat je opazil Harryja in trenutek zatem mu je pogled e zdrsnil k
ovojnici s prijavnico za Hiptrick. Harryju se je ele zdaj posvetilo, da je
prej leala na drugem koncu mize.
Filchev obraz, ki je bil obiajno testene barve, je postal rde ko
opeka. Harry se je pripravil na najhuje. Filch je odkrevsal k mizi,
zgrabil ovojnico in jo vrgel v predal.
"Si ga... Si prebral?" je zajecljal.
"Ne," se je hitro zlagal Harry.
Filch si je ivno mel svoje graste dlani.
"e bi samo pomislil, da bi prebral moje... Pa ne, da je pismo moje...
Prijateljevo je... No, kljub temu... Torej..."
Harry ga je preplaeno opazoval. e nikoli ga ni videl tako besnega.
Izbuljil je oi, pod levim oesom mu je trzala miica, na elu pa so se
mu nabrale potne kaplje.
"No, prav... Pojdi. Pa nikomur niti besedice... Saj ne, da... No
seveda, e ga nisi prebral... Pojdi e, poroilo o Zhoprnacku moram
napisati. Alo!"
Harry je bil preseneen, da jo je odnesel tako poceni, in hitro je
odel iz pisarne ter stekel po hodniku. Verjetno je bil prvi, ki je kdaj
uel Filchevi kazni.
"Harry! Harry! Je uspelo?"
Skorajbrezglavi Nick je prilebdel iz blinje uilnice. Za njim je Harry
zagledal razbitino velikega rnozlatega predalnika, ki ga je nekdo moral
zabrisati na tla s precejnje viine.
"Zhoprnacka sem preprial, da ga je odvrgel ravno nad Filchevo
pisarno," je navdueno razloil Nick. "Sem si kar mislil, da bo tebe zato
spustil iz krempljev."
"Ti se me reil?" je hvaleno vpraal Harry. "Ja, uspelo je, brez kazni
sem jo odnesel. Hvala, Nick!"
Skupaj sta se odpravila po hodniku. Harry je kmalu opazil, da
Skorajbrezglavi Nick s sabo e vedno prenaa tisto pismo.
"Ko bi ti le lahko kako pomagal glede Brezglavega lova," je rekel Harry.
Skorajbrezglavi Nick se je sunkovito ustavil, tako da je Harry stopil
naravnost skozenj. To ni bilo prijetno; poutil se je, kot bi stopil pod
ledeno mrzel tu.
"Pravzaprav mi lahko," je navdueno rekel Nick. "Harry... Bi bilo
preve, e te prosim... Ampak ne, tega gotovo ne bo hotel..."
"esa?"
"Za letonjo no arovnic bo moj petstoti smrtni dan," je razloil Nick
in se ponosno zravnal.
"O," je rekel Harry, ki ni vedel, ali naj mu izree soalje ali naj mu
estita. "Aha."

"Spodaj v eni bolj prostornih je bom priredil zabavo. Mnogo

prijateljev se je bo udeleilo. V veliko ast bi mi bilo, e bi priel e ti.
Seveda sta dobrodola tudi gospodina Granger in gospodi Weasley.
Ampak ti bi najbr raje el na olsko zabavo?" Napeto je akal, kaj bo
rekel Harry.
"Kje pa," mu je ta hitro odgovoril. "Z veseljem bom priel..."
"Moj ljubi fant! Harry Potter pride na mojo smrtnodnevno zabavo! Bi
bil tudi tako dober... in bi na zabavi siru Patricku omenil, kako zelo
srhljiv in straen se ti zdim?"
"Ja, seveda," je pristal Harry. Skorajbrezglavi Nick je zaarel od
veselja.
"Smrtnodnevna zabava?" se je razveselila Hermiona, ko se je Harry
konno preoblekel in v dnevni sobi prisedel k njima z Ronom. "Stavim,
da ni veliko ivih ljudi, ki so bili kdaj na smrtnodnevni zabavi. To bo
zanimivo!"
"Zakaj bi kdo praznoval dan, ko je umrl?" se je namrdnil Ron, ki je
napisal ele polovico naloge za arobne napoje in je bil slabe volje.
"Meni se to zdi grozno."
De je e vedno bial okna, za katerimi je bilo zdaj rno kot v rogu,
v dnevni sobi pa je bilo svetlo in veselo. tevilni mehki
naslanjai so areli v svetlobi ognja, ki je plapolal v kaminu. Soolci
so brali, se pogovarjali, delali nalogo, Fred in George pa sta izvajala
poskus. Zanimalo ju je namre, kaj se zgodi, e salamandru vtakne v
goltanec petardo doktorja Rdeebradca. Fred je iz razreda, v katerem so
imeli pouk nege arobnih ivali, ,reil' ivo orannega kuarja, ki se je
najbolje poutil med plameni. Zdaj je stal na mizi, od njega se je
pomalem kadilo, obkroala pa ga je grua radovednih soolcev.
Harry bi e skoraj povedal Ronu in Hermioni za Filcha in teaj
Hiptrick. Takrat pa je salamandra nenadoma vrglo v zrak, divje se je
sukal po dnevni sobi, pokalo je kot za stavo, od njega pa so frale
iskre. Percy je popolnoma ponorel in tako dolgo krial na Freda in
Georga, da je bil e isto hripav. Salamander je medtem pristal na tleh,
vendar so se iz njegovih ust e vedno usipale plohe orannih utrinkov.
Konno je pobegnil v plamene na ognjiu, a tudi potem je e dolgo
asa pokalo. Ob vsem tem je Harry popolnoma pozabil na ovojnico s
ponudbo za Hiptrick in na Filcha.
A ko je prila no arovnic, je Harry obaloval prenagljeno obljubo,
da bo priel na smrtnodnevno zabavo. Drugi so veselo priakovali
pojedino in Veliko dvorano so kot obiajno krasili ivi netopirji. Poleg
tega je Hagrid tja pripeljal svoje bue, ki jih je prej izdolbel in vanje
postavil velike svee. Bue so bile dovolj velike, da bi v njih sedeli trije
odrasli moki. Govorilo pa se je tudi, da naj bi veerjo popestrila celo
skupina pleoih okostnjakov, ki jih je najel Dumbledore.
"Obljubo mora drati," je Hermiona pokroviteljsko opomnila Harryja.
"Nicku si rekel, da bo priel."
Tako so ob sedmih zveer odkorakali mimo nabito polne Velike
dvorane. Ta se je vabljivo svetlikala od zlatih kronikov in sve. A
namesto da bi vstopili, so se odpravili proti jeam.
Tudi hodnik pred jeo, v kateri je imel Nick zabavo, je bil
razsvetljen s sveami. A te svee nikakor niso napravile prijetnega

vzduja; bile so dolge, ozke in popolnoma rne. Vse so oddajale svetlo

modro svetlobo in celo njihove ive obraze obdale z meglenim,
srhljivim sojem. Z vsakim korakom je postajalo hladneje. Harry se je
stresel in se tesneje zavil v pla. Tedaj pa je zaslial nenavadno godbo;
sliati je bilo, kot bi tisoeri nohti praskali po velikanski tabli.
"To naj bi bila glasba?" je zaepetal Ron. Ko so zavili okoli vogala,
so zagledali vrata, obdana z nabranimi zavesami iz rnega ameta. Ob
njih je lebdel Skorajbrezglavi Nick.
"Ljubi prijatelji," je alobno izdavil. "Dobrodoli, dobrodoli. Tako
vesel sem, da ste prili."
Snel si je klobuk s peresi, se jim priklonil in jih povabil naprej.
Jea je bila neverjetna. V njej je bilo na stotine prosojnih duhov,
belih kakor biseri. Ob srhljivem, trepetajoem zvoku tridesetih pojoih ag
so podrsavali po polnem plesiu. Na age so igrali glasbeniki, ki so
sedeli na odru, prekritem s rnim ametom. Velikanski svenik, ki je
visel nad njihovimi glavami in na katerem je bilo vsaj tiso rnih sve, je
prostor osvetlil s polnono modro barvo. Sapa iz Harryjevih ust se je v
trenutku spremenila v meglico, saj je bilo v jei mrzlo ko v
zamrzovalniku.
"Poglejmo, e imajo kaj za pod zob," je predlagal Harry, ki ga je e
zeblo v noge.
"Pazita, da ne bosta stopila skozi koga," ju je ivno posvaril Ron in
odpravili so se okoli plesia. li so mimo skupine alobnih nun, mokega
v okovih in razcapanih oblailih ter Debelega fratra, veselega
pihpuffovskega duha. Slednji se je pogovarjal z vitezom, ki mu je iz ela
gledala puica. Harry je opazil tudi Krvavega barona, poastnega in
mranogledega spolzgadovskega duha, ki je bil prekrit s srebrnkastimi
madei krvi. Harry se ni udil, da se ga drugi duhovi na iroko izogibajo.
"O, ne," se je skremila Hermiona in se nenadoma ustavila. "Obrnita
se, obrnita, Javkajoe Jane res noem sreati."
"Koga?" je vpraal Harry, ko so se hitro zaeli umikati.
"Na deklikem straniu v prvem nadstropju strai," je razloila
Hermiona.
"Na straniu?"
"Ja. e lansko olsko leto je bilo stranie pokvarjeno. Jane se
pogosto razjezi in vse poplavi. e se je le dalo, nisem nikoli la tja.
Grozno je. Ti sedi na koljki, ona pa te gleda in javka."
"Glejta, hrana!" je vzkliknil Ron.
Na drugi strani jee je bila dolga miza, ki je bila kot vse ostalo
prekrita s rnim ametom. Zadovoljno so se odpravili proti njej, a vonj,
ki je vel od mize, jih je kmalu ustavil. Naravnost zaudarjalo je. Na lepih
srebrnih kronikih so leale velike, napol zgnite ribe. Na pladnjih so bile
naloene palainke, a tako zagane, da so bile rne ko oglje. V eni
izmed skled pa so bile krvavice, prek katerih so se zvijali rvi. Manjkal
ni niti precejen kos sira, prekrit s kosmato zeleno plesnijo. Nad vsem
tem pa se je bohotila velikanska rjava torta, oblikovana kot nagrobnik,
na kateri je s katranasto rnimi rkami pisalo:
Sir Nicholas de Mimsy-Porpington
umrl 31. oktobra 1492
Temu je sledil nenavaden prizor, ki ga je Harry spremljal z odprtimi

usti. Mizi se je priblial dostojanstven duh, ki je nenadoma pokleknil.

Potem pa je zdrsnil prek mize z na iroko odprtimi usti, naravnost skozi
enega izmed usmrajenih lososov.
"Ga lahko okusite, e se sprehodite skozenj?" je vpraal Harry, ko je
priel k sebi.
"Skoraj," je alostno odvrnil duh, nato pa odlebdel.
"Verjetno so hrano pustili nagniti, da ima moneji okus," je modro
pripomnila Hermiona. Potem se je prijela za nos in se nagnila nad mizo,
da bi si ogledala ogabne krvavice.
"Bi lahko li kam drugam? Slabo mi je," je izdavil Ron.
Komaj pa so se obrnili, e jim je naproti priletel majhen moicelj.
"ivijo, Zhoprnack," ga je previdno pozdravil Harry.
V nasprotju z drugimi duhovi okoli njih je bil poltergeist Zhoprnack
vse prej kot bled in prosojen. Na glavi je imel svetlo oranno epico,
okoli vratu metuljka, prek okroglega, zlobnega obraza pa se mu je
razlezel irok nasmeh.
"Bi malo prigriznili?" jih je ljubeznivo vpraal in jim ponudil skledico
plesnivih araidov.
"Ne, hvala," je odklonila Hermiona.
"Slial sem, da ste omenili ubogo Jane," se je zareal Zhoprnack in
zraven zavijal z omi. "Zelo grdo ste govorili o njej." Globoko je zajel
sapo in zavpil: "Ej! Jane!"
"Ne, Zhoprnack, ne povej ji, kaj sem rekla, strano bo ualjena," je
vsa iz sebe zaepetala Hermiona. "Tistega nisem mislila resno, ni takega
ni, e... O, ivio, Jane."
K njim je prilebdel duh okatega dekleta. Tako emernega obraza
Harry e ni videl, poleg tega pa je imela tanke in mastne lase ter
debela oala.
"Kaj je?" je kujavo vpraala.
"Kako gre, Jane?" jo je Hermiona vpraala z narejeno veselim glasom.
"Lepo, da si za spremembo prila iz strania."
Jane je posmrknila.
"Gospodina Granger je ravnokar govorila o tebi..." je Zhoprnack
potuhnjeno zaepetal Jane na uho.
"Rekla sem samo... Samo to... kako si edna," se je Hermiona
vlekla iz godlje in pri tem s pogledom prebadala Zhoprnacka. Jane jo je
sumniavo premerila.
"Lae," je konno izjavila in v njenih malih, prosojnih oeh so se
nabrale srebrne solze.
"Ne, kje pa, res sem rekla, da si zelo edna, kajne?" je pohitela
Hermiona ter Harryja in Rona mono sunila v rebra.
"O, ja."
"Ja, res je to rekla!"
"Kako grdo laete," je zaihtela Jane in prek lic so se ji ulile solze,
Zhoprnack pa se je veselo hahljal za njenim hrbtom. "Mislite, da ne
vem, kako me zmerjate? Debela Jane! Grda Jane! Javkajoa Jane, Jane
jokica!"
"Na ,Mozoljasta Jane' si pozabila," ji je Zhoprnack zaepetal v uho.
Javkajoa Jane je zaihtela e glasneje in pobegnila iz jee. Zhoprnack
pa se je pognal za njo, jo obmetaval z araidi in krial: "Mozoljavka!

Mozoljavka!"
"Ojej," je Hermiona alostno zmajala z glavo.
Takrat je skozi mnoico proti njim prilebdel Skorajbrezglavi Nick.
"Se zabavate?"
"Pa e kako," so se zlagali.
"Veliko prijateljev je prilo," je ponosno rekel Nick. "Si predstavljate,
da je prispela celo Vreea vdova, ki ivi tam dale v Kentu? No,
kmalu bo as za moj govor. Najbolje bo, da grem orkester e enkrat
opozorit, kdaj naj nehajo igrati."
A orkester je trenutek zatem e utihnil. Vsi v jei so se priakujoe
ozrli okoli sebe, saj so zasliali lovski rog.
"Pa smo tam," je trpko rekel Nick.
Skozi steno jee so planili duhovi konjev, ki so jih jahali brezglavi
jezdeci. Vsi s Harryjem vred so divje zaploskali. Toda ko je zagledal
izraz na Nickovem obrazu, je roke hitro vtaknil v ep.
Konji so prigalopirali na sredino plesia, kjer so se sunkovito ustavili,
se vzpenjali na zadnje noge in divje hrzali. Jezdece je vodil velik duh, ki
je svojo kosmato glavo nosil pod pazduho. Zatrobil je v rog in skoil s
konja. Nato je dvignil svojo glavo visoko nadse, da bi videl prek mnoice
(vsi so se zasmejali), odkorakal k Nicku in si glavo nataknil na vrat.
"Nick!" je zarjovel. "Kako gre? Se te glava e dri?"
Veselo se je zakrohotal in Nicka lopnil po ramenu.
"Dobrodoel, Patrick," ga je nejevoljno pozdravil Nick.
"ivi ljudje!" je vzkliknil sir Patrick, ko je zagledal Harryja, Rona in
Hermiono. Teatralno se je zdrznil, kot bi ga pogled nanje povsem osupnil, pri
emer mu je glava padla z vratu (mnoica je zarjula od smeha).
"Zelo zabavno," je mrano rekel Nick.
"Ne zmenite se za Nicka!" je s tal zavpila glava sira Patricka. "e
zmeraj kuha mulo, ker mu nismo dovolili, da bi se pridruil Brezglavemu
lovu. Ampak kako bi mu. Kar poglejte ga."
"Po mojem," je hitro rekel Harry, ko ga je Nick pomenljivo pogledal,
"je Nick zelo... straen in... em..."
"Pha!" je zavpila glava sira Patricka. "Gotovo te je prosil, da to
ree!"
"Pozor, prosim, priel je as za moj govor!" je glasno rekel
Skorajbrezglavi Nick. Odpravil se je na oder in stopil v krog ledeno
modre svetlobe.
"Dragi pokojniki, dame in gospodje. V veliko alost si tejem..."
A to je bilo vse, kar so sliali. Sir Patrick in tisti, ki so bili
povabljeni na Brezglavi lov, so zaeli tekmo hokeja z glavo. Vsi gostje so
Nicku obrnili hrbet in se posvetili tekmi. Nick se je trudil, da bi spet
pridobil svoje obinstvo. Ko pa je glava sira Patricka ob spremljavi
glasnega aplavza priletela mimo njegovega uesa, se je konno vdal.
Harry je bil zdaj e hudo premraen, da o tem, kako mu je krulilo
po elodcu, sploh ne govorimo.
"Tega ne prenesem ve," je Ron zamrmral skozi klepetajoe zobe.
Orkester se je spet zagnal nad pojoe age in duhovi so se vrnili na
plesie.
"Pojdimo," se je strinjal Harry.
Pomikali so se proti vratom, pri emer so pokimali in se nasmehnili

vsakomur, ki jih je pogledal. ez kakno minuto pa so e hiteli po

hodniku, polnem rnih sve.
"Mogoe e niso pojedli posladka," je rekel Ron z glasom, polnim
upanja, ter prvi stekel po stopnicah navzgor proti avli.
Takrat pa je Harry zaslial: "... Smrt... kri... strup... ubij..."
To je bil isti mrzel, morilski glas, ki ga je slial v Sharmerjevem
kabinetu.
Opotekel se je in se ustavil, z rokami se je naslonil na kamnito
steno in prisluhnil.
"Harry, kaj pa ti je?"
"t, spet sliim tisti glas."
"... takoo laen... takoo dolgo..."
"Posluajta!" je pridueno vzkliknil Harry, Ron in Hermiona pa sta ga
samo debelo gledala.
"... ubij... zasej smrt..."
Glas je postajal vse ibkeji. Harry je bil preprian, da se oddaljuje
nekam navzgor. Ko se je zazrl v mrani strop, ga je zgrabila meanica
strahu in navduenja; kako se lahko premika navzgor? Je to glas fantoma, za
katerega niti kamniti stropi niso nobena ovira?
"Pridita," je zavpil in stekel po stopnicah v olsko avlo. Tu ni mogel
sliati niesar, saj se je iz Velike dvorane razlegalo glasno lobudranje.
Po marmornatem stopniu je stekel v prvo nadstropje, Hermiona in Ron
pa sta mu zasopla sledila.
"Harry, kaj pravzaprav..."
"Pst!"
Harry je prisluhnil. Od dale, iz nadstropja nad njimi, je zaslial glas,
ki se je vse bolj oddaljeval: "...voham kri... Voham kri!"
Harryja je stisnilo v elodcu.
"Nekoga bo ubil!" je zavpil.
Ne da bi se zmenil za osupla obraza prijateljev, se je zagnal po
naslednjem stopniu in preskakoval po tri stopnice hkrati. Obenem je
napenjal uesa, da bi spet zaslial srhljivi glas.
Pretekel je celo drugo nadstropje, prijatelja pa sta sopla za njim,
dokler se niso znali pred zadnjim, popolnoma praznim hodnikom.
"Kaj se dogaja, Harry?" je vpraal Ron in si s ela obrisal pot. "Jaz
nisem slial niesar..."
Hermiona je nenadoma zajela sapo in pokazala navzdol po
hodniku.
"Poglejta!"
Nedale stran se je na steni nekaj svetlikalo. Poasi so li svetlikanju
naproti in napenjali oi, da bi skozi temo razloili, kaj jih tam aka. Na
steni, med dvema oknoma, so v svetlobi goree bakle sijale nerodno
napisane, ve deset centimetrov velike rke.
"Dvorana skrivnosti se je odprla, sovraniki potomca, pazite se"
"Kaj pa visi pod napisom?" je vpraal Ron in glas mu je nekoliko
zatrepetal.
Ko so se previdno pomikali prek hodnika, bi Harryju skoraj
spodrsnilo; na tleh je bila velika lua. Ron in Hermiona sta Harryja
zadnji trenutek ujela, nato pa so se korak za korakom skupaj pribliali napisu.
Z omi so previdno opazovali temno senco pod njim. Vsem trem je hkrati postalo

jasno, kaj gledajo, in prestraeno so odskoili, da je voda brizgnila okoli

njih.
Na nosilec za bakle je bila z repom privezana gospodina Norris.
Popolnoma je bila otrdela, njene iroko razprte oi pa so zijale mimo njih.
Nekaj trenutkov so bili popolnoma pri miru. Prvi se je zbral Ron, ki
je hitro predlagal: "Poberimo se."
"Ne bi raje poskusili pomagati..." je nerodno zaela Hermiona.
"Verjemi," jo je prekinil Ron, "e nas najdejo tukaj, se to ne bo
dobro konalo."
Toda bilo je prepozno. Zabobnelo je, kakor bi v daljavi zagrmelo, in
vedeli so, da se je praznina veerja konala. Z obeh strani hodnika, na
katerem so stali, so zasliali zvok stoterih nog, ki so se vzpenjale proti
njim. Zasliali so tudi glasne, vesele pogovore zadovoljno sitih soolcev in
e naslednji trenutek se je z obeh koncev proti njim zgrnila povodenj
tudentov.
Ko so tisti spredaj opazili mako, sta klepet in hrup nenadoma
potihnila. Hermiona, Ron in Harry so sami stali sredi hodnika, v katerem
je zavladala gromka tiina, le tudenti, ki so stali bolj zadaj, so pritiskali
naprej, da bi bolje videli.
Nato je v tiino nekdo zavpil: "Sovraniki Potomca, pazite se!
Naslednji pridete na vrsto brezkrvnei!"
Glas je bil Drecov. Prerinil se je naprej, njegove hladne oi so se
svetlikale, njegov bledi obraz je arel. e enkrat je premeril negibno
mako in se nasmehnil.
Deveto poglavje
Srhljivo sporoilo
-----------------------------"Kaj se dogaja tukaj? Kaj se dogaja?"
Argus Filch, ki je slial Drecovo vpitje, se je prerinil skozi mnoico.
Ko je zagledal gospodino Norris, je napravil nekaj korakov ritensko,
nato pa se prijel za obraz, spaen v masko groze.
"Moja mucica! Moja mucica! Kaj se ti je zgodilo, gospodina Norris?!"
je kriknil.
Njegove izbuljene oi so se ustavile na Harryju.
"Ti!" je zavreal. "Ti! Ti si umoril mojo mucico! Ti si jo umoril!
Ubil te bom, ubil!"
"Argus!"
Na prizorie je prihitel Dumbledore, sledila pa mu je grua
profesorjev. V nekaj korakih je bil pri maki in jo nemudoma snel z
drala za baklo.
"Pojdite z mano, Argus," je rekel Filchu. "Gospod Potter, gospod
Weasley in gospodina Granger, vi pa tudi."
Sharmer je vneto stopil pred Dumbledorja.
"Moj kabinet je najbliji, ravnatelj. Samo po tistih stopnicah pojdimo,
z veseljem vam ga..."
"Hvala, Slatan," ga je prekinil Dumbledore.
Tiha mnoica se je razmaknila in jih spustila skozi. Sharmer, ves
navduen in vaen, je pohitel za Dumbledorjem, sledila pa sta mu
profesor Raws in McHudurrova.
Ko so vstopili v mrani Sharmerjev kabinet, je po stenah zafrfotalo;

Harry je opazil kar nekaj Sharmerjevih fotografij z navijalkami v laseh, ki

so se hitro skrile. Pravi Sharmer je prigal sveo na mizi in se umaknil.
Dumbledore je gospodino Norris odloil na zloeno povrino in jo zael
pregledovati. Ron, Hermiona in Harry so se ivno spogledali. Nato so
se pogreznili v naslanjae, ki so stali zunaj kroga svetlobe, in napeto
opazovali, kaj se bo zgodilo.
Konec Dumbledorjevega dolgega, orlovskega nosu je bil samo nekaj
centimetrov nad kouhom gospodine Norris. Ogledoval si jo je skozi
svoja drobna oala, s prsti pa je neno drsel prek njene dlake in vasih
narahlo pritisnil. Profesorica McHudurra se je s priprtimi omi sklonila
skoraj tako blizu k maki kot on. Nad njima je stal Raws, napol je bil v
senci, na obrazu pa je imel sila nenavaden izraz. Bilo je, kot bi se na
vse kriplje trudil, da se ne bi nasmehnil. Sharmer je plesal okoli njih in
komentiral.
"Nedvomno jo je ubil neki urok, najverjetneje Josefova preobrazba
tipa K. e vekrat sem videl, kako se ga izvede. Res koda, da me ni
bilo zraven, ko se je to zgodilo, poznam protiurok, ki bi jo gotovo reil..."
Sharmerjeve pripombe so prekinjali Filchevi trpki in trpei vzdihi.
Sesedel se je na stol ob mizi, obraz je zakopal v dlani, gospodine
Norris pa si sploh ni upal pogledati. Harry hinika res ni maral, a kljub
temu se mu je nekoliko smilil. Toda niti sluajno se mu ni smilil toliko,
kolikor se je smilil samemu sebi. e bo Dumbledore verjel Filchu, ga
bodo nedvomno vrgli iz ole.
Dumbledore si je potihem mrmral neke udne besede in pri tem s
svojo palico lahno udarjal po maki. Ni se ni zgodilo; gospodina Norris
je bila e naprej videti, kot bi jo ravnokar nagaili.
"Spomnim se, da se je pred nedavnim nekaj zelo podobnega zgodilo
v Ouagadougou," je Sharmer e naprej mlel svoje. "Prilo je do vrste
napadov, vse pa sem opisal v svoji avtobiografiji. Meane sem oskrbel z
amuleti, ki so jih nemudoma reili..."
Ko je razlagal, so njegove slike na stenah navdueno prikimavale. Ena
izmed njih si je pozabila sneti mreico za lase.
Konno se je Dumbledore zravnal.
"Ni mrtva, Argus," je rekel mehko.
Sharmer je v hipu prenehal natevati umore, ki naj bi jih prepreil
na svojih potovanjih.
"Ni mrtva?" je zakrakal Filch in skozi prste pogledal gospodino
Norris. "Zakaj pa je potem... vsa otrdela, kot bi zmrznila?"
"Zato, ker je skamnela," je razloil Dumbledore ("Ah, se mi je
kar zdelo!" je vzkliknil Sharmer). "Ampak zakaj je skamnela, pa ne vem."
"Njega vpraajte!" je kriknil Filch ter svoj zabuhli in objokani obraz
obrnil proti Harryju.
"Noben tudent drugega letnika ni sposoben storiti esa takega," je
odlono zatrdil Dumbledore. "Za to bi moral do obisti obvladati rno magijo."
"On jo je! On jo je!" se je penil Filch, da je postal isto krlaten.
"Saj ste videli, kaj je napisal na steno! Nael je... V moji pisarni je
nael... Ve, da sem... Da sem..." Filch se je grozljivo spail. "Ve, da
sem lapl!" je konno izdavil.
"Gospodine Norris se nisem niti dotaknil!" je protestiral Harry.
Postalo mu je nelagodno, saj so vsi, celo fotografije na stenah,

nepremino strmeli vanj. "Niti tega ne vem, kaj je lapl."

"Pa kaj e!" je zarenal Filch. "Videl je pismo, ki sem ga dobil od
Hiptricka!"
"Smem nekaj rei, ravnatelj?" se je iz sence oglasil Raws in Harry je
zaslutil, da se mu ne pie ni dobrega. Preprian je bil, da ga Raws ne
bo zagovarjal.
"Morda so se Potter in njegova prijatelja znali ob nepravem trenutku
na nepravem kraju," je rekel, pri emer pa se je namrdnil, kakor da to
zelo teko verjame. "Toda okoliine so zelo sumljive. Kaj so sploh poeli
na tistem hodniku? Zakaj niso bili na veerji?"
Hermiona, Harry in Ron so eden ez drugega zaeli razlagati, da so
bili na smrtnodnevni zabavi: "... Tam je bilo na stotine duhov, povedali
vam bodo, da so nas videli..."
"Ampak zakaj se nam niste pridruili, ko ste odli z zabave?" je
vpraal Raws in rne oi so se mu premeteno zasvetlikale. "Kaj ste
poeli tam?"
Ron in Hermiona sta pogledala Harryja.
"Tja smo li, ker... Zato, ker..." je zael Harry in srce mu je
mono utripalo. Naj jim pove za breztelesni glas, ki ga je slial samo on
in jih je pripeljal na zapueni hodnik? Nekaj mu je reklo, da mu nihe
ne bo verjel. Zaradi tega je raje rekel: "Zato, ker smo bili utrujeni in
smo li spat."
"Brez veerje?" je vpraal Raws in prek njegovega mravega obraza se
je razlezel zmagoslaven nasmeek. "e kaj vem, vam hrana na zabavi
duhov ni kaj prida teknila."
"Nismo bili lani," se je zlagal Ron. V tistem trenutku mu je glasno
zakrulilo v elodcu.
Rawsov nasmeek se je e bolj razlezel.
"Po mojem, ravnatelj, nam Potter nekaj prikriva," je zapredel. "Morda
ne bi bilo slabo, e bi mu prepovedali igrati v gryfondomovski ekipi,
dokler se ne bo z nami pripravljen odkrito pogovoriti."
"Ampak, Raws," je ostro ugovarjala McHudurra, "res ne vidim
nobenega razloga za to, da bi fantu prepovedali igrati quidditch. Saj
make ni lopnil po glavi z metlo. Poleg tega pa ni nobenega dokaza, da
ji je sploh kaj naredil."
Dumbledore je Harryja zamiljeno opazoval. Njegove meikajoe svetlo
modre oi so bile kakor laserji.
"Dokler ne dokaemo drugae, je nedolen," je konno pribil. Rawsa
je to isto razbesnelo. Filcha pa tudi.
"Moja maka je skamnela!" je kriknil in izbuljil oi. "Nekoga je treba
kaznovati!"
"Saj jo bomo ozdravili, Argus," ga je potrpeljivo miril Dumbledore.
"Madam Ochrowt je pred nedavnim nabavila mandragore. Takoj ko bodo
odrasle, bom zvaril napoj, ki bo oivil gospodino Norris."
"Jaz ga bom zvaril," se je zael vsiljevati Sharmer. "Vsaj stokrat sem
ga e, mandragorin krepilni napitek bi mie spravil skupaj..."
"e se ne motim," ga je ledeno prekinil Raws, "sem na tej oli jaz
mojster arobnih napojev."
Temu je sledila nerodna tiina.
"Lahko greste," jo je prekinil Dumbledore, ki se je obrnil k Ronu,

Harryju in Hermioni.
Odli so tako hitro, kot so le mogli, ne da bi pri tem stekli. Ko so
bili nadstropje vije od Sharmerjevega kabineta, so poiskali prazno
uilnico in za sabo tiho zaprli vrata. Harry se je zazrl v temna obraza
svojih prijateljev.
"Mislita, da bi jim moral povedati za tisti glas, ki sem ga slial?"
"Ne," je nemudoma odgovoril Ron. "Ni dobro znamenje, e slii
glasove, ki jih drugi ne morejo. Celo v arovnikem svetu to nikakor ni
dobro znamenje."
Zaradi udnega prizvoka v Ronovem glasu ga je Harry vpraal:
"Ampak ti mi verjame, kajne?"
"Seveda ti," je hitro rekel Ron. "Ampak priznati mora... da se slii
udno."
"Vem, da se," je pritrdil Harry. "Ampak vse skupaj je udno. Kaj je
e pisalo na steni? Dvorana skrivnosti se je odprla. Kaj naj to
pomeni?"
"Zdi se mi nekam znano," je poasi rekel Ron. "Nekdo mi je enkrat
povedal zgodbo o skrivni dvorani na Bradaviarki... Mogoe Bili..."
"In kaj je lapl?" je vpraal Harry.
Na njegovo preseneenje se je Ron stresel od smeha.
"No, to pravzaprav sploh ni zabavno, ampak ker gre za Filcha..." se
je zahihital. "lapl je nekdo, ki se je rodil v arovniki druini, pa nima
nikakrne arobne moi. Nekakno nasprotje arovnikov, ki so se rodili
bunkeljnom, samo da so lapli e bolj redki. e se poskua Filch nauiti
arati s pomojo Hiptricka, je gotovo lapl. To marsikaj razloi. Na
primer to, zakaj nas tako sovrai." Zadovoljno se je nasmehnil.
"Zagrenjen je."
Nekje je zazvonila ura.
"Polno," je rekel Harry. "Hitro pojdimo spat, preden pride mimo
Raws in nas poskua obtoiti e esa."
Nekaj dni so vsi na oli govorili skoraj samo o napadu na gospodino
Norris. Filch je poskrbel, da ni nihe pozabil na to. Kar naprej je hodil
gor in dol mimo mesta, na katerem so jo nali, kot bi priakoval, da bo
tam sreal tistega, ki jo je omrtviil. Harry ga je videl, kako z
,venamenskim arobnim odstranjevalcem umazanije gospe Skoweer' drgne
sporoilo
z zidu. A ni ni pomagalo; rke so se e naprej svetile tako mono, kot so se
prej. Kadar Filch ni strail prizoria zloina, je s svojimi rdeimi omi
preal po hodnikih. Vekrat so ga videli, kako je iz zasede planil na
kaknega tudenta in si ga na vse kriplje prizadeval kaznovati, ker je
glasno dihal ali ker je bil dobre volje.
Usoda gospodine Norris je e najbolj pretresla Ginny Weasley. Po
Ronovem zato, ker je imela muce zelo rada.
"Pa saj gospodine Norris nisi niti dobro poznala," jo je bodril Ron.
"Verjemi, brez nje nam je veliko lepe." Ginny je zatrepetala brada.
"Take rei se na Bradaviarki ne dogajajo pogosto," je zato nadaljeval
Ron. "Norca, ki se je spravil nanjo, bodo kmalu nali in ga vrgli iz ole.
Upam le, da bo prej skamnel tudi Filcha. Saj se samo hecam," je e
hitro dodal, ko je videl, kako je Ginny prebledela.
Tisto s Filchevo mako je mono vplivalo tudi na Hermiono. Resda

je tako ali tako pogosto tiala nos v knjige, a zdaj sploh ni poela
niesar drugega. Poleg tega Ron in Harry nista nikdar dobila jasnega
odgovora, e sta jo vpraala, kaj tako vztrajno ie. To sta odkrila ele
naslednjo sredo.
Harry je moral ostati v uilnici za arobne napoje, saj mu je Raws
naroil, naj z miz poisti ostanke rvov. Ko je opravil, je na hitro
pojedel kosilo, nato pa je stekel v knjinico, kjer naj bi se dobila z
Ronom. Na poti je sreal Justina, Pihpuffovca, s katerim so bili skupaj
pri rastlinoslovju. Ravno ga je hotel pozdraviti, ko ga je Justin opazil, se
hitro obrnil in stekel v nasprotno smer.
Harry je Rona nael v zadnjem delu knjinice, kjer je ravno meril
svojo nalogo za zgodovino arovnitva. Profesor Speedy jim je naroil, naj
napiejo meter dolg esej z naslovom Zborovanja evropskih arovnikov v
srednjem veku.
"Nemogoe, e zmeraj mi manjka dvajset centimetrov," je jezno
zagodel Ron in spustil pergament, da se je spet zvil. "Hermiona je
napisala meter in pol dolg esej, in to tako na drobno, da bi ga moral
brati z lupo."
"Kje pa je?" je vpraal Harry, segel po metru in razvil svojo nalogo.
"Tam zadaj nekje," je Ron pokazal na police. "Spet ie nove knjige.
Po mojem se je odloila, da bo do boia prebrala celo knjinico."
Harry je Ronu povedal, kako je Justin zbeal pred njim.
"Ne vem, zakaj se toliko sekira zaradi tega. Meni se zdi malo
trapast," je rekel Ron in pisal naprej, pri emer se je trudil, da bi bile
rke im veje. "Kar naprej naklada, kako je Sharmer super."
Izmed polic se je prikazala Hermiona. Videti je bila razdraena, a
vsaj pogovarjati se je bila pripravljena z njima.
"Vse izvode knjige Zgodovina Bradaviarke so pobrali," je zanergala
ter sedla k njima. "Lahko bi jo rezervirala, ampak kljub temu bi morala
akati nanjo dva tedna. Ko bi le vzela s sabo svoj izvod. Ampak morala
sem ga pustiti doma, saj zaradi Sharmerjevih knjig v zaboju ni bilo ve
prostora."
"Zakaj jo sploh ie?" je vpraal Harry.
"Iz istega razloga kot vsi drugi," mu je odgovorila Hermiona. "Da bi
si prebrala legendo o Dvorani skrivnosti."
"Kaj pa je to?"
"Saj ravno to je tisto, ne spomnim se," je rekla Hermiona in se
ugriznila v ustnico. "Druge knjige pa je sploh ne omenjajo."
"Lahko preberem tvoj esej, Hermiona?" je obupano prosil Ron.
"Ne, ne more ga," ga je ostro zavrnila Hermiona. "Deset dni asa si
imel, da ga napie."
"Daj no, samo e pet centimetrov mi manjka."
Zazvonilo je. Odpravili so se proti uilnici zgodovine arovnitva, pri
emer sta se Ron in Hermiona vso pot prepirala.
Zgodovina arovnitva je bil najdolgoasneji predmet. Profesor
Speedy, ki ga je predaval, je bil edini duh med uitelji. Vznemirljivo pri
njegovih predavanjih je bilo le, kadar je v razred vstopil skozi tablo. Bil
je straansko star, ves zguban in mnogi so trdili, da sploh ni opazil, da
je umrl. Nekega dne je vstal iz svojega naslanjaa izpred kamina v
zbornici in odel uit, svoje telo pa je pustil v naslanjau. Od takrat je

vse poel po istem kopitu.

Kot vedno, je bilo njegovo predavanje tudi tistega dne dolgoasno.
Odprl je zvezek z zapiski in jih zael prebirati tako monotono, da je
zvenelo kakor brnenje starega sesalnika. Kmalu so vsi v razredu
popolnoma otopeli. K sebi so prili le toliko, da so si zapisali kakno
ime ali letnico, nato pa so spet zaspali. Govoril je cele pol ure, preden se je
zgodilo nekaj, kar se ni e nikoli. Hermiona je dvignila roko.
Profesor Speedy je ravno opisoval smrtonosno dolgoasni mednarodni
simpozij arodejev iz leta 1289. Sredi stavka pa se je sluajno ozrl po
razredu in osupnil.
"Gospodina... em...?"
"Granger, profesor. Bi nam lahko povedali kaj o Dvorani skrivnosti,"
ga je s popolnoma budnim glasom prosila Hermiona.
Deana, ki je z na iroko odprtimi usti strmel skozi okno, je vrglo iz
transa, Lavender, ki je naslonila glavo na mizo, jo je v trenutku dvignila,
Neville, ki se je zdolgoaseno gugal na stolu, pa se je prekucnil vznak.
Profesor Speedy je zameikal.
"Predmet, ki ga predavam, se imenuje zgodovina arovnitva," je
suhoparno opozoril Hermiono. "Govorim torej o dejstvih, gospodina
Granger, ne pa o mitih in legendah."
Odkaljal se je, kar je bilo sliati, kot bi zlomil kredo, in nadaljeval:
"Septembra istega leta je pododbor arodejev s Sardinije..."
Hermiona je spet dvignila roko.
"Gospodina Grant?"
"Oprostite, gospod, ampak kaj ni res, da so legende vedno zasnovane
na dejanskih dogodkih?"
Profesor jo je osuplo pogledal. Oitno je bilo, da ga e noben uenec
ni prekinil, pa naj je bil iv ali mrtev.
"Hja," je poasi rekel Speedy, "priznati moram, da to ni povsem
napana hipoteza." Hermiono je premeril, kakor da e nikoli ni videl
nobenega tudenta. "Toda legenda, ki ste jo omenili, gospodina Goos, je
tako senzacionalna in nesmiselna."
A ko se je ozrl po tudentih, je ugotovil, da ga isto vsi napeto
opazujejo. Njihova nenadna pozornost ga je spravila s tira.
"No, prav, no," je zagodrnjal. "Samo trenutek, da se spomnim...
Dvorana skrivnosti...
Vsi seveda veste, da so Bradaviarko ustanovili pred ve kot tiso leti natannega datuma ne poznamo - tirje najveji arovniki in arovnice
tistega asa. Ime jim je bilo Godric Gryfondom, Perwola Pihpuff, Daniela
Drznvraan ter Salazar Spolzgad in po njih se imenujejo olski domovi. Dale od
radovednih bunkeljskih oi so skupaj zgradili na grad. To je bil namre as,
ko so se navadni ljudje bali vsega arobnega, zato so arovnike preganjali."
Napravil je premor, se skremeno ozrl po razredu, potem pa
nadaljeval: "Nekaj let so ustanovitelji slono sodelovali. Iskali so nadarjene
mladenie in mladenke ter jim ponudili monost tudija na gradu. Toda
o mnogoem se niso strinjali. Predvsem med Spolzgadom in drugimi
tremi je zeval vedno globlji prepad. Spolzgad je zahteval, da na
akademijo sprejemajo samo tudente, ki izhajajo iz arovnikih druin.
tudentov bunkeljskega rodu ni maral, saj je menil, da jim ne gre
zaupati. Kmalu je prilo do resnega spora med Gryfondomom ter

Spolzgadom in slednji je zapustil olo."

Speedy je spet napravil premor in naobil ustnice, da je bil e bolj
podoben stari, zgubani elvi.
"Toliko nam o tem povedo zanesljivi zgodovinski viri," je nadaljeval,
"a ta dejstva je prekrila neverjetna legenda o Dvorani skrivnosti. Legenda
pripoveduje, da je Spolzgad v gradu zgradil dvorano, za katero drugi
ustanovitelji niso vedeli.
Spolzgad - tako vsaj pravi legenda - je Dvorano skrivnosti zapeatil,
da bi ostala zaprta, dokler na akademijo ne bi prispel njegov potomec.
Samo ta naj bi jo bil sposoben odpreti in iz nje spustiti grozo, ki
prebiva v njej. Z njeno pomojo naj bi olo oistil vseh, ki niso vredni,
da se uijo arati."
Ko je konal pripoved, je v razredu zavladala tiina. A to ni bila
tiina zaspane vrste, ki je obiajno visela v zraku med njegovimi urami.
Vsi so ga e naprej nelagodno, a priakujoe gledali. Upali so, da jim
bo povedal e kaj. Profesor Speedy je postal nekoliko nejevoljen.
"Vse skupaj je seveda isti nesmisel," je zagodrnjal. "Najbolj ueni
arovniki in arovnice so olo kar nekajkrat preiskali od vrha do tal, pa
niso nali nobene skrivne dvorane. Jasno, saj ta ne obstaja. To je zgolj
pravljica, s katero nekateri radi straijo lahkovernee."
Nad glavami se je spet pojavila Hermionina roka.
"Gospod, kaj natanko pomeni izraz ,groza, ki prebiva v njej'?"
"To naj bi bila nekakna poast, ki naj bi jo lahko obvladal le
Spolzgadov potomec," ji je suhoparno odgovoril profesor.
Vsi v razredu so se zaskrbljeno spogledali.
"Saj sem vam e povedal, da so vse to samo pravljice," je zanergal
Speedy in zael brskati po svojih zapiskih. "Dvorane skrivnosti ni, poasti
pa tudi ne."
"Ampak, gospod," je rekel Seamus Finnigan, "e Dvorano lahko odpre
le Spolzgadov potomec, je nihe drug ne bi mogel najti, kajne?"
"Neumnost, O'Flaherty," ga je nejevoljno zavrnil profesor. "e te
neumne Dvorane ni mogla najti cela vrsta ravnateljev in ravnateljic..."
"Ampak, profesor," je zapiskala Parvati, "gotovo jo je mo odpreti
samo s pomojo rne magije..."
"e arovnik ne uporablja rne magije, to e ne pomeni, da je ne
zna uporabiti, gospodina Pennyfeather," je zarevskal profesor. "Ponavljam.
e tako sposobni arovniki, kot je Dumbledore..."
"Mogoe pa mora biti Spolzgadov sorodnik, zato pa Dumbledore ni
mogel..." je zael ugovarjati Dean, a Speedy jih je imel dovolj.
"Nehajte e s tem!" se je razjezil. "To je mit! Dvorana ne obstaja!
Niti enega samega pravega dokaza ni, da bi Spolzgad zgradil vsaj skrivno
stranie, kaj ele celo dvorano! al mi je, da sem vam povedal to
neumno pripovedko! Zdaj pa se, prosim, vrnimo k zgodovini - k trdnim,
verjetnim in preverljivim dejstvom!"
ez pet minut so tudentje e spet dremali.
"Saj sem vedel, da je bil Salazar Spolzgad nevaren norec," je Ron
razlagal Hermioni in Harryju, ko so se na koncu ure prerivali skozi
nabito polne hodnike. Spraviti so nameravali svoje torbe, nato pa oditi
na veerjo. "Nisem pa vedel, da je bil on tisti, ki si je izmislil to
neumnost s isto krvjo. V njegovem domu ne bi bil, pa e bi mi plaali.

Resno, e bi me Izbiruh poskual vtakniti v Spolzgad, bi sedel na vlak in se

odpeljal naravnost domov."
Hermiona mu je goree prikimala, Harry pa ni rekel niesar. V
trebuhu ga je neprijetno zvilo.
Hermioni in Ronu ni nikoli povedal, kako resno je klobuk Izbiruh
razmiljal, da bi ga napravil za enega izmed Spolzgadovcev. Drobnega
glasu, ki mu je govoril na uho, ko si je pred letom nadel klobuk, se je
spomnil, kot bi se to zgodilo veraj.
"Lahko bi postal eden velikih, ve. Vse potrebno za to ima in
Spolzgad bi ti pomagal na poti k veliini, o tem ni dvoma."
Harry je e pred tem slial, kako pogosto se arovniki, ki so prebivali
v Spolzgadu, zanejo ukvarjati s rno magijo. Zato je obupano ugovarjal:
"Samo v Spolzgad ne, samo tja ne!"
Klobuk mu je na to odvrnil: "No, prav, e res noe. Potem pa te
raje dajmo v... Gryfondom!"
Tok soolcev jih je medtem odnesel naprej in Harry je za trenutek
opazil Colina, ki ga je prineslo mimo.
"ivijo, Harry!"
"ivijo, Colin," mu je samodejno odvrnil Harry.
"Harry, Harry, neki soolec je rekel, da si..."
Toda Colin je bil tako majhen, da se ni mogel upreti plimovanju, ki
ga je neslo proti Veliki dvorani. Sliali so samo e, kako je zacvilil ,Se
vidimo, Harry!' in e ga ni bilo ve.
"Le kaj mu je o tebi rekel njegov soolec?" se je spraevala Hermiona.
"Najbr to, da sem Spolzgadov potomec," je skomignil Harry, toda v
trebuhu ga je e moneje zvilo. Spomnil se je namre, kako je Justin
zbeal pred njim.
"Ljudje so res pripravljeni verjeti karkoli," se je namrdnil Ron.
Na hodniku je bilo zdaj e manj uencev in po naslednjem stopniu
so se vzpeli brez teav.
"Misli, da Dvorana skrivnosti res obstaja?" je Ron vpraal
Hermiono.
"Kaj pa vem," se je namrila Hermiona. "Dumbledore ni mogel
ozdraviti gospodine Norris. Zato sem prepriana, da jo je napadlo nekaj...
no... nelovekega."
Med pogovorom so se znali na hodniku, kjer se je to zgodilo.
Ustavili so se in se ozrli po njem. Videti je bil natanko tako kot tisto
no, le da z drala za bakle ni bingljala otrdela maka. Na mestu, kjer
se je na steni bohotil napis ,Dvorana skrivnosti se je odprla', pa je stal
stol.
"Tam strai Filch," je zamrmral Ron.
Spogledali so se. Hodnik je bil prazen.
"Ne bo nam kodilo, e se malo razgledamo," je rekel Harry in
spustil torbo iz rok. Nato je pokleknil na vse tiri in zael iskati kaj, kar
bi pojasnilo nenavadni dogodek.
"Tukaj je nekaj gorelo!" je vzkliknil. "Tule se vidi... pa tule..."
"Pridita pogledat!" ga je prekinila Hermiona. "Smena re."
Harry je vstal in stopil prek hodnika k oknu, ob katerem se je zael
napis. Hermiona je kazala proti vrhnjemu steklu, ob katerem se je
prerivalo okoli dvajset pajkov. Oitno so vsi poskuali imprej priti skozi

drobno razpoko v njem.

"Sta e kdaj videla, da bi se pajki takole obnaali?" ju je zaudeno
vpraala Hermiona.
"Ne," je odgovoril Harry. "Pa ti, Ron? Ron?"
Ozrl se je prek ramena. Ron je stal nekaj korakov stran in bilo je
oitno, da bi jo najraje ucvrl.
"Kaj pa ti je?" ga je vpraal Harry.
"Ne maram pajkov," je odvrnil Ron in se skremil.
"Od kdaj?" se je zaudila Hermiona. "Tolikokrat smo jih e uporabili
za arobne napoje..."
"Proti mrtvim pajkom nimam ni," je razloil Ron, ki je pazil, da ne
bi sluajno pogledal proti oknu. "Ne maram pa gledati, kako migajo..."
Hermiona se je zahihitala.
"To ni smeno," se je razjezil Ron. "Ko sem bil star tri leta, je Fred
spremenil mojega... medvedka v nagnusno velikega pajka. In to samo
zato, ker sem mu pokvaril igrao. Tudi tebi pajki ne bi bili ve, e bi
objemala medvedka, ki bi imel kar naenkrat veliko preve nog in..."
Ustavil se je in se stresel. Hermiona si je na vse kriplje prizadevala, da
ne bi planila v krohot. Harryju se je zato zdelo pametno zamenjati predmet
pogovora: "Se spomnita tiste lue? Odkod je prila voda? Nekdo jo je
pobrisal."
"Tukaj nekje je bila," je rekel Ron, se zbral in napravil nekaj
korakov mimo Filchevega stola. Pokazal je na tla: "Vzporedno s temi vrati."
Segel je po medeninasti kljuki. Toda nenadoma je umaknil roko, kot
bi se spekel.
"Kaj pa je?" je vpraal Harry.
"Sem noter e ne grem," se je namrdnil Ron. "To je dekliko stranie."
"Daj no, Ron, gotovo je prazno," je rekla Hermiona, vstala in stopila
k njemu. "To je tisto stranie, v katerem strai Javkajoa Jane. Pridita,
gremo pogledat."
Odprla je vrata, ne da bi se zmenila za velik napis ,Stranie je
pokvarjeno'.
Harry e svoj iv dan ni videl tako mranega in alobnega strania.
Pod velikimi, poenimi in lisastimi ogledali je stala vrsta okruenih
kamnitih umivalnikov. Tla so bila vlana in od njih je odsevala ibka
svetloba, ki so jo oddajali ostanki tistih nekaj sve, kolikor jih je gorelo
na podstavkih. Z lesenih vrat separejev se je luila barva, bila so
odrgnjena in ena izmed njih so celo padla s teajev.
Hermiona je prst pritisnila k ustnicam in se odpravila proti najbolj
oddaljenemu separeju. Ko je prila do njega, je zaklicala: "ivijo, Jane,
kako gre?"
Ron in Harry sta pristopila. Javkajoa Jane je lebdela nad straninim
kotlikom in si stiskala mozolj, ki se ji je bohotil na bradi.
"To je dekliko stranie," je rekla ter si sumniavo ogledala Rona in
Harryja. "Tadva pa nista punci."
"Ne," se je strinjala Hermiona. "Samo pokazati sem jima hotela, em,
kako lepo je tukaj pri tebi."
Pri tem je neodlono pokazala na staro, umazano ogledalo in vlana tla.
"Vpraaj jo, e je kaj videla," je Harry zaepetal Hermioni.
"Kaj pa epetate?" se je razjezila Jane in grdo pogledala Harryja.

"Ni," je hitro rekel Harry. "Hotel sem samo vpraati..."

"Ne bi bilo slabo, e bi me ljudje nehali opravljati za mojim hrbtom!"
je zahripala Jane z glasom, polnim solza. "Resda sem mrtva, ampak take
stvari me vseeno prizadanejo."
"Nihe ti ni noe, Jane," jo je poskuala potolaiti Hermiona. "Harry
je samo..."
"Nihe mi ni noe! Ta je pa dobra!" je Jane planila v jok. "Vse ivljenje
so me zbadali in celo zdaj, ko sem mrtva, se kar naprej spravljate name!"
"Hoteli smo te samo vpraati, e si zadnje ase videla kaj udnega,"
je hitro rekla Hermiona. "Saj ve, da je pred tvojimi vrati za no
arovnic nekdo skamnel Filchevo mako."
"Se je tisto no kdo klatil tu naokrog?" je vpraal Harry.
"Takrat sem bila slepa za vse," je melodramatino izjavila Jane.
"Zhoprnack me je tako ualil, da sem la naravnost sem noter in se
poskuala ubiti. Potem pa sem se seveda spomnila, da sem... Da sem..."
"e mrtva?" ji je hotel pomagati Ron.
Jane je alostno zaihtela, se dvignila, obrnila, nato pa z glavo naprej
skoila v stranie. Pri tem jih je vse pokropila z vodo, ven pa se ni
ve prikazala. Sode po tem, kako pridueno je bilo smrkanje, ki je
prihajalo iz koljke, je morala obtiati nekje v odtoni cevi.
Harry in Ron sta obstala s iroko odprtimi usti, Hermiona pa je
naveliano skomignila in rekla: "Verjemita, zelo dobre volje je bila.
Pridita, gremo."
Komaj pa je Harry zaprl za sabo vrata in s tem uduil Janine
grgrajoe vzdihe, e se je po hodniku razlegel glas, ki je vse tri krepko
prestrail.
"Ron!"
Percy Weasley, ki je e hotel stopiti na prvo stopnico, se je sredi
koraka ustavil. S prsi se mu je bleala znaka predstavnika tudentov,
opazoval pa jih je zgroeno kot e nikoli dotlej.
"To je dekliko stranie!" je e naprej zaudeno strmel vanje. "Kaj
ste poeli..."
"Samo malo smo si ga ogledali," je skomignil Ron. "Iskali smo kakno
sled, saj ve."
Percy se je napihnil na nain, ki je Harryja mono spominjal na
gospo Weasleyjevo.
"Da se mi takoj spravite stran!" se je razburil in jim
odkorakal naproti. Obenem je e zael mahati z rokami, da bi jih spodil
od vrat. "Sploh veste, kako sumljivo je to? Da pridete sem, medtem ko
so vsi drugi na veerji..."
"Zakaj pa ne bi smeli biti tukaj?" se mu je uprl Ron in ga jezno
pogledal. "Dobro me posluaj. Tiste make se nismo niti dotaknili!"
"To sem rekel Ginny!" je vzkliknil Percy. "Ona pa je e naprej trdno
prepriana, da vas bodo vrgli iz ole. e nikoli ni bila tako vznemirjena,
kar naprej samo joka. Mar bi mislil nanjo in na vse druge iz prvih
letnikov, ki jih je vse skupaj tako razburilo."
"Briga te za Ginny!" mu je zabrusil Ron, igar uesa so e pordela.
"Samo to te skrbi, da zaradi tega ne bo postal predsednik tudentskega
sveta."
"To bo Gryfondom stalo pet tok!" je odrezal Percy in se prijel za

znako predstavnika tudentov. "Upam, da te bo izuilo. Ne igrajte se

detektivov, sicer bom pisal mami."
Odel je in njegov vrat je bil prav tako rde kot Ronova uesa.
Harry, Ron in Hermiona so tistega veera v dnevni sobi sedli karseda
dale stran od Percyja. Ron je bil e zmeraj jezen, in ko je pisal nalogo
za uroke, je napravil marsikatero packo. Konno je segel po palici, da bi
packe odaral s pergamenta, a iz tega ni bilo ni. Palica je urok, ki ga
je izrekel, razumela po svoje in mu zagala nalogo. Iz Ronovih ues se
je pokadilo skoraj tako mono kot z njegove naloge in jezno je zaprl
arovnike uroke za drugi letnik. Harry je preseneeno opazil, da je isto
storila tudi Hermiona.
"Ampak kdo bi lahko bil Spolzgadov potomec?" je rekla potihem, kot
bi se ravnokar pogovarjali in bi nadaljevala pogovor.
"Kdo bi hotel vse iz bunkeljskih druin in vse laple spraviti z
Bradaviarke?"
"Pa premislimo," je narejeno zamiljeno rekel Ron. "Poznamo koga, ki
misli, da so vsi arovniki iz bunkeljskih druin navadni izmeki?"
Pogledal je Hermiono. A ni je preprial.
"e hoe rei, da bi Dreco..."
"Natanko to hoem rei!" ji je Ron skoil v besedo. "Saj si ga sliala:
,Naslednji pridete na vrsto brezkrvnei!' Daj no, enkrat si dobro oglej
njegov nemarni, podganji obraz, pa ti bo vse jasno."
"Dreco, da je Spolzgadov potomec?" se je nejeverno vpraala Hermiona.
"Spomni se njegove druine," je Harry podprl Rona in zaprl svojo
knjigo. "isto vsi so bili v Spolzgadu, Dreco se zmeraj hvali s tem. isto
mono je, da so vsi Spolzgadovi potomci. Njegov oe je e dovolj zloben."
"Morda so imeli klju Dvorane skrivnosti cela stoletja!" je pridueno
vzkliknil Ron. "Vsak ga je podedoval od svojega oeta."
"Dobro," je previdno rekla Hermiona, "to je sicer mogoe..."
"Ampak kako bi to dokazali?" se je namril Harry.
"Dalo bi se e," je poasi rekla Hermiona, se ozrla prek sobe proti
Percyju in e bolj zniala glas. "Seveda bi bilo teko. In nevarno, zelo
nevarno. e na hitro premislim, bi s tem prekrili okoli petdeset olskih
pravil."
"No, e se ti bo ez kaken mesec zdelo vredno, da nama razloi
kako, nama bo to povedala, kajne?" jo je razdraeno zbodel Ron.
"Ne bodi neuakan," mu je hladno odvrnila Hermiona. "Po mojem bo
najbolje, e gremo v dnevno sobo Spolzgadovcev in Drecu postavimo
nekaj vpraanj. Seveda ne sme vedeti, da ga spraujemo mi."
"Ampak to je nemogoe," je ugovarjal Harry, Ron pa se je zasmejal.
"Ne, pa ni," je rekla Hermiona. "Samo mnogobitni napoj potrebujemo."
"Kaj pa je to?" sta hkrati vpraala Ron in Harry.
"Raws ga je pred nekaj tedni omenil med uro arobnih napojev."
"Misli, da med njegovimi urami nimava poeti ni bolj pametnega
kot to, da ga posluava?" je zamrmral Ron.
"Ta napoj te spremeni v kogarkoli drugega," je razloila Hermiona.
"Samo pomislita! Vsi trije bi se lahko spremenili v Spolzgadovce. Nihe
ne bi vedel, da smo mi. Dreco bi nam verjetno povedal vse. Gotovo se
v njihovi dnevni sobi v tem trenutku hvali, da je Spolzgadov potomec.
Ko bi ga lahko zasliali."

"Tale mnogobitna re se mi zdi nekam sumljiva," se je namril Ron.

"Se lahko zgodi, da bi za zmeraj ostali Spolzgadovci?"
"Ne, napoj deluje samo nekaj asa," mu je odvrnila Hermiona in
zraven neuakano zamahnila z roko. "Res pa je, da bomo zelo teko
prili do recepta. Raws je rekel, da je v knjigi Narbolj siloviti napoji, ta
pa je gotovo v oddelku knjinice, do katerega nimamo dostopa."
Knjigo iz prepovedanega oddelka knjinice si lahko dobil samo na en
nain: eden izmed uiteljev ti je moral napisati dovolilnico.
"Ampak kaj naj bi bil razlog, da potrebujemo knjigo?" je naglas
razmiljal Ron. "Nihe nam ne bo verjel, da ne bomo zvarili kaknega
izmed napojev, ki so v njej."
"Po mojem," je rekla Hermiona, "bi morali rei, da nas zanima samo
teoretina plat. Potem bi nam mogoe kdo vseeno napisal dovolilnico."
"Daj no, nobeden izmed profesorjev ne bo padel na to," jo je zavrnil
Ron. "Nobeden ni tako zabit..."
Deseto poglavje
Pobezljani tamf
-----------------------------Od nesrene peripetije s krateljci si profesor Sharmer ni upal niesar
ve tvegati. Raje jim je bral odlomke iz svojih knjig in kaknega bolj
napetega celo odigral. Pri tem je za svojega pomonika ponavadi izbral
Harryja. Ta je moral igrati preprostega transilvanskega kmeta, ki ga je
Sharmer ozdravil prekletstva gobezdanja, prehlajenega jetija in vampirja,
ki od tistega trenutka, ko je Sharmer opravil z njim, ni bil sposoben
jesti niesar razen solate.
Med naslednjo uro obrambe pred mranimi silami ga je Sharmer spet
zvlekel pred tablo. Tokrat je moral igrati volkodlaka in to vlogo bi
najraje zavrnil, a Lockharta ni hotel spraviti v slabo voljo.
"Zdaj pa naglas zalajaj, Harry... Ja, tako. No, potem sem skoil
nadenj... Takole... In ga privil ob tla. Z eno roko sem ga dral, z
drugo pa sem mu na grlo nastavil arobno palico. Nato sem zbral vso
mo, ki mi je e ostala, in izvedel izjemno zapleteni homorfini urok.
Volkodlak je bedno zajeal... No, dajmo, Harry... e bolj bedno...
Dobro. Dlaka mu je zaela izginjati, ekani so se mu skrajali in
spremenil se je v loveka. Preprosto, a uinkovito in e ena vas se me
bo vedno spominjala kot junaka, ki jih je obranil pred terorjem mranih
sil. Volkodlak jih je napadal natanko enkrat na mesec, zdaj pa po moji
zaslugi ivijo v miru."
Zazvonilo je in Sharmer je vstal.
"Za nalogo napiite pesem o tem, kako sem premagal volkodlaka iz
Wagge Wagge! Kdor bo napisal najboljo, dobi podpisan izvod knjige Jaz,
arovnik!"
Soolci so se napotili iz razreda, Harry pa se je vrnil k svoji klopi,
kjer sta ga akala Ron in Hermiona.
"Sta pripravljena?" je zamrmral Harry.
"Poakaj, da vsi odidejo," je ivno zaepetala Hermiona. "Zdaj."
Stopila je k Sharmerjevi mizi, pri emer je v dlani trdno stiskala
majhen listek, Harry in Ron pa sta ji sledila.
"Em, p-profesor Sharmer?" je zajecljala Hermiona. "Rada bi... si iz
knjinice sposodila neko knjigo. Da bi si malo razirila obzorje." Pomolila

mu je dovolilnico. Roka se ji je rahlo tresla. "Teava je samo v tem, da

je na prepovedanem oddelku knjinice in mi morate podpisati dovolilnico.
Prav ta knjiga, veste, mi bo pomagala natanneje razumeti vae poglede
na poasi delujoe strupe, ki jih razlagate v delu Na potepu z grundlji."
"A, Na potepu z grundlji!" se je razveselil Sharmer, vzel listek in se
ji na iroko nasmehnil. "To knjigo imam najraje. Ti je bila ve?"
"Seveda," se mu je prijazno nasmehnila Hermiona. "Da ste zadnjega
ujeli s pomojo odcejevalnika, je bila naravnost genialna domislica."
"Preprian sem, da nihe ne bo imel ni proti, e pomagam najbolji
tudentki v letniku," se ji je toplo nasmehnil Sharmer in iz predala
potegnil velikansko pavje pero.
"Prekrasno pero, kajne?" se je pobahal, ko je narobe razumel izraz na
Ronovem, vse prej kot navduenem obrazu. "Z njim obiajno podpisujem
knjige."
Na listek je nakracal velikanski podpis, poln pentelj, in ga vrnil
Hermioni.
"No, Harry," je nadaljeval, ko ga je Hermiona z otrdelimi prsti
spravila v torbo, "e se ne motim, je jutri prva letonja tekma. S
Spolzgadom boste igrali, kajne? Menda nisi slab igralec. Tudi sam sem
bil iskalec. Prosili so me, da bi igral za dravno motvo, pa sem ivljenje
raje posvetil unievanju mranih sil. Ampak, e bi rad zasebnega
vaditelja, se me ne boj prositi. Igralcem, ki so slabi od mene, se nikoli
ne otepam posredovati svojega znanja."
Harryju se je iz grla izvilo nejasno grgotanje, napol smeh, napol krik
obupa, nato pa je pohitel za Ronom in Hermiono.
"Saj ne morem verjeti," je rekel, ko so si skupaj ogledovali
Sharmerjev podpis. "Sploh ni pogledal, katero knjigo hoemo."
"Zato, ker je navaden cepec," je mirno pojasnil Ron. "Ampak glavno,
da smo dobili, kar smo hoteli."
"Ne, pa ni cepec," je jezno ugovarjala Hermiona, ko so stekli proti
knjinici.
"Samo zato, ker je rekel, da si najbolja tudentka v letniku..."
Ko so vstopili v priduen mir knjinice, so utihnili.
Madam Monockeli, knjiniarka, je bila suhljata in razdraljiva enska,
ki je bila podobna podhranjenemu mrhovinarju.
"Narbolj siloviti napoji?" je sumniavo prebrala naslov knjige na
dovolilnici in jo Hermioni poskuala potegniti iz rok. Toda Hermiona je
ni spustila.
"Bi jo lahko obdrala?" je dahnila.
"Lepo te prosim," je Ron zavil z omi, nato pa ji je dovolilnico
izpulil iz rok in jo pomolil madam Monockeli. "Bo e dobila drug
avtogram. Sharmer bi podpisal karkoli, kar ne miga."
Madam Monockell je dvignila dovolilnico proti svetlobi in si jo e
enkrat ogledala, kot bi se hotela prepriati, ali gre za ponaredek. A
morala se je vdati. Odracala je med visoke police in se ez nekaj minut
vrnila z veliko, plesnivo knjigo. Hermiona jo je previdno spravila v torbo,
nato pa so odli. Hoditi so poskuali im poasneje, eprav bi najraje
stekli.
Kljub Ronovim ugovorom so se ez pet minut spet zabarikadirali v
pokvarjeno stranie, kjer je kraljevala Javkajoa Jane. Hermiona ga je

namre prepriala, da jih tam nihe ne bo motil, saj se Janinega

strania izogibajo vsi, ki imajo vsaj malo soli v glavi.
Javkajoa Jane je glasno jokala v svojem separeju, a niso se zmenili
zanjo, ona pa ne zanje. Hermiona je previdno odprla Narbolj silovite
napoje in vsi trije so se sklonili nad strani, lisaste od vlage. e na prvi
pogled je bilo jasno, zakaj je bila na prepovedanem oddelku. Uinki
nekaterih napojev so bili izjemno gnusni, poleg tega pa je bilo v knjigi
nekaj zelo neprijetnih ilustracij. Med drugim slika loveka, obrnjenega
odznotraj navzven, ki mu je iz glave raslo ve dodatnih parov rok.
"Tu je," se je razveselila Hermiona, ko je nala stran z naslovom
Mnogobitni napoj. Okraena je bila z risbami ljudmi, ki so se spreminjali
v druge ljudi. Harry je mono upal, da je izraz groze in boleine na njihovih
obrazih le odraz ilustratorjeve domiljije.
"Tako zapletenega napoja e svoj iv dan nisem videla," je potarnala
Hermiona, ko so preleteli recept. "Mreekrilne muice, pijavke, griava
trava in truskavec," je zamrmrala in s prstom polzela po seznamu
sestavin. "Te stvari bomo brez teav dobili v tudentski omari. Ampak,
glejta: rog dvoroga v prahu. Niti sanja se mi ne, kje bi ga nali...
Luske kae vrste Dispholidus typus, znane kot boomslang... Tudi to ne
bo lahko... Pa seveda e del tistega, v katerega bi se radi spremenili."
"Kako prosim?" se je spail Ron. "Kako to misli - del tistega, v
katerega bi se radi spremenili? Mene e ne bo pripravila do tega, da bi
spil napoj, v katerem plavajo Crabbejevi nohti."
Hermiona se ni zmenila zanj in je mirno nadaljevala.
"Ampak za to nam za zdaj e ni treba skrbeti. Del tistega, v kogar
bi se radi spremenili, moramo dodati ele na koncu."
Ron je ostal brez besed in se je obrnil k Harryju, ki pa ga je
skrbelo nekaj drugega.
"Se zaveda, kaj vse bomo morali ukrasti, Hermiona? Luske
boomslanga e niso v tudentski omari. Menda ne misli vdreti v
Rawsovo zasebno shrambo? To se mi ne zdi preve pametno."
Hermiona je jezno zaprla knjigo.
"Prav, e sta taka strahopetca, pa ni," se je razjezila. Njena lica so
dobila ronat pridih, oi pa so se ji svetile moneje kot obiajno. "Dobro
vesta, da ne maram kriti olskih pravil. Mislim pa, da je manj grozno
zvariti arobni napoj, kot groziti arovnikom, ki so se rodili v bunkeljskih
druinah. e pa vama zdaj ni ve do tega, da bi zaila Dreca, bom la
naravnost k madam Monockell in ji vrnila knjigo."
"Nikoli si nisem mislil, da bom doakal dan, ko naju bo preprievala,
naj poneva kaj prepovedanega," je Ron zmajal z glavo. "Ampak prav. Pa
dajmo. Samo brez nohtov, lepo prosim."
"Kdaj bo pa napoj pripravljen?" je vpraal Harry, ko je Hermiona zdaj e bolje volje - spet odprla knjigo.
"Griavo travo moramo nabrati ob polni luni, mreekrilne muice pa
se morajo prekuhavati enaindvajset dni... e bomo dobili vse sestavine, bo
napoj nared ez kaken mesec."
"ez kaken mesec?" je ponovil Ron. "Do takrat bo Dreco pospravil
e pol ole!" A Hermiona je spet nevarno priprla oi in hitro je dodal.
"Res pa je, da nimamo boljega narta, zato ga kar zanimo pripravljati."
Hermiona je kmalu la pokukat skozi vrata, ali je zrak ist in ali

gresta fanta lahko iz strania. Takrat je Ron Harryju zamrmral na uho:

"Veliko bolj enostavno bo, e bo jutri Dreca preprosto sklatil z metle."
Harry se je v soboto zjutraj zbudil e zelo zgodaj. Nekaj asa je e
poleaval in razmiljal o tekmi, ki je bila pred njim. iven je bil
predvsem zato, ker se je bal, kako bo Oliver norel, e izgubijo. A
skrbelo ga je tudi, da bodo igrali proti motvu, opremljenemu z
najhitrejimi dirkalnimi metlami, kar si jih lahko kupil. Spolzgadovce si je
tokrat res elel premagati.
Buden je bil vsaj e pol ure in po elodcu mu je zaelo kruliti. Zato
je vstal, se oblekel in odpravil na zgodnji zajtrk. V Veliki dvorani pa je
nael celo gryfondomsko ekipo. Vsi so bili napeti in redkobesedni.
Ko se je pribliala enajsta ura, so se vsi odpravili proti stadionu. Dan
je bil zatohel in v zraku je dialo po nevihti. Ron in Hermiona sta
Harryju pritekla zaelet veliko sree ravno v trenutku, ko je vstopal v
garderobo. Nato si je tako kot drugi oblekel krlatni gryfondomski pla
in medtem poslual govor, ki jim ga je za spodbudo pripravil Oliver.
"Spolzgadovci imajo bolje metle od nas," je zael, "tega nima smisla
zanikati. Ampak na naih metlah sedimo bolji igralci. Bolj smo vadili, in
to ne glede na vremenske razmere..." (,To je pa res,' je zamrmral
George. ,e od konca avgusta se nisem imel prilonosti posuiti.') "... in
obalovali bodo dan, ko so medse spustili tistega zoprnega smrkavca, Dreca."
Nato se je obrnil k Harryju in prsi so se mu zanosno napele.
"Ve, kaj je tvoja naloga, Harry? Dokazati mora, da mora dober
iskalec imeti tudi talent, ne samo bogatega oeta. Ujemi zviz, preden ga ujame
on! Za ivljenje ali smrt gre, Harry, kajti danes moramo zmagati, moramo!"
"Pretegniti se ti pa tudi ni treba," mu je pomeiknil Fred.
Ko so prili na igrie, so jim skoraj vsi gledalci navdueno zaploskali
in jih bodrili. Tudi Pihpuffovcem in Drznvraanovcem je bilo namre
veliko do tega, da bi porazili Spolzgad. A skozi hrup so se prebili tudi
vigi Spolzgadovcev. Madam Hoops, uiteljica letenja, je Flintu in
Woodu ukazala, naj se rokujeta. Pri tem sta se grozee spogledala, roke
pa sta si stisnila nekoliko moneje, kot bi bilo potrebno.
"Ko zapiskam, zanite," je rekla madam Hoops. "Tri, dve, ena..."
tirinajst igralcev se je pognalo svinenemu nebu naproti in publika je
zarjovela. Harry je poletel vie od drugih in se zael ozirati za zvizom.
"Kako gre, brazgotinar?" mu je zavpil Dreco in vignil pod njim, da
bi pokazal, kako hitro metlo ima.
Harry ni imel asa, da bi mu odgovoril. V tistem trenutku je proti
njemu prinorel rni tamf. Komaj se mu je izmaknil in oga je samo za
malenkost zgreila njegovo glavo.
"Malo je manjkalo!" je vzkliknil George, ko je vignil mimo njega. e
je pripravil kij, da bi tamf odbil nazaj proti Spolzgadovcem. Harry je
videl, kako je krepko usekal po ogi, da je odletela proti Adrianu
Puceyju. Sredi leta pa je nenadoma spremenila smer in se spet pognala
proti Harryju.
Ta je hitro vignil navzdol in se ji tako izmaknil, George pa jo je
spet odbil, tokrat proti Drecu. A tamf je zavil kakor bumerang in se
spet usmeril naravnost proti Harryjevi glavi.
Harry je s silovito hitrostjo odletel na drugo stran igria, tamf pa
za njim. Harry se je zael spraevati, kaj se dogaja. tamfi se nikdar

niso takole spravili na enega samega igralca. Njihova naloga je bila, da

jih sklatijo z metel imve.
Na drugem koncu je ponorelo ogo priakal Fred. Harry se je sklonil,
Fred pa je prek njega z vso mojo zavihtel kij. tamf je konno
spremenil smer.
"To ga je spravilo k pameti!" je veselo zakrial Fred. A motil se
je. tamf je spet zavil proti Harryju, kakor da ga k njemu vlee
nevidna sila. Harry je bil prisiljen letati naokrog s polno hitrostjo.
Zaelo je deevati. Harry je util, kako mu na obraz in oala padajo
teke kaplje. Kmalu sploh ni ve vedel, kaj se dogaja, in zbral se je ele
ob komentarju Leeja Jordana: "Spolzgad vodi estdeset proti ni."
Spolzgadovci so imeli res bolje metle in to se je poznalo. Poleg tega
se je eden izmed obeh tamfov ves as trudil sklatiti samo Harryja. Fred
in George sta zato letala tik ob njem in Harry ni imel najmanje
monosti, da bi opazil zviz, kaj ele da bi ga ujel.
"Nekdo je tamf nauval nate," je zagodel Fred, nato pa z vso silo
zavihtel kij, saj ga je tamf spet napadel.
"Odmor potrebujemo," je rekel George in to z znamenji poskual sporoiti
Oliverju, obenem pa prepreiti tamfu, da ne bi Harryju polomil nosu.
Oliver je oitno razumel sporoilo, saj so kmalu zasliali vig madam
Hoops. Harry, Fred in George so zapikirali proti tlom, pri tem pa so se
ves as morali izogibati poblazneli ogi.
"Kaj se dogaja?" je vpraal Oliver, ko so se vsi zbrali okoli njega. S
tribun so se razlono sliale posmehljive opazke Spolzgadovcev. "isto so
nas povozili. Fred, George, kje sta bila, ko bi Angelina skoraj dosegla
zadetek, pa jo je v zadnjem trenutku zaustavil tamf."
"Deset metrov nad njo sva poskuala zaustaviti drugi tamf, ki se je
odloil, da bo ubil Harryja," je jezno pojasnil George. "Nekdo ga je
nauval nanj, sploh ga noe pustiti pri miru. Samo na Harryja se
spravlja. Gotovo imajo zraven prste Spolzgadovci."
"Ampak oba tamfa sta bila od naega zadnjega treninga na varnem v
kabinetu madam Hoops. Takrat ni bilo videti, da je kaj narobe z njima,"
je zaskrbljeno ugovarjal Oliver.
Madam Hoops se je odpravila proti njim. Harry je prek njenih ramen
opazil Spolzgadovce, ki so se jim posmehljivo reali in kazali nanj.
"Posluajta," je hitro rekel Harry, saj je bila madam Hoops e skoraj
pri njih, "e ves as letata ob meni, zviza ne bom ujel, pa e bi mi lebdel tik
pred nosom. Poskrbita za druge, bom e nekako opravil s ponorelim tamfom."
"Ne bodi neumen," ga je zavrnil Fred. "Betico ti bo stolkel."
Oliver je neodlono pogledoval od Harryja k dvojkoma in spet nazaj.
"Oliver, to je noro!" se je razjezila Alicia. "Harryja ne more pustiti,
da se sam spopade s tamfom. Zahtevajmo preiskavo..."
"e bi zahtevali preiskavo, bi morali najprej predati igro!" je ugovarjal
Harry. "Proti Spolzgadovcem pa e ne bomo izgubili samo zaradi ponorelega
tamfa! Daj no, Oliver, naroi jima, naj me pustita samega!"
"e se mu bo kaj zgodilo, bo ti kriv," je George jezno obdolil Oliverja.
"Rekel si mu, da gre za ivljenje ali smrt! Kako more tako pritiskati
nanj?!"
Madam Hoops je pristopila k njim.
"Ste nared?" je vpraala Oliverja.

Ta se je odlono zazrl v Harryja.

"Prav," je prikimal. "Fred, George, sliala sta ga. Pustita, da sam
opravi s tamfom."
Deevati je zaelo e moneje. Ko se je oglasila pialka madam
Hoops, se je Harry odrinil v zrak in takoj zaslial tamf, ki je vigal
skozi zrak. Vzpenjal se je vie in vie. Delal je lupinge, se nenadoma
pognal proti tlom, letal v spirali, se vrtel okoli vzdolne osi metle in
vozil v cikcaku. Nekoliko se mu je vrtelo, a vseeno ni pozabil na zviz.
Potem ko se je divjemu napadu tamfa izmaknil tako, da se je zasukal
in s hrbtom navzdol obvisel na metli, mu je de zarosil oala in stekel v
nosnice. Slial je smeh obinstva; vedel je, da je gotovo videti grozno
smeen, a poblazneli tamf je bil teek in ni mogel tako hitro spremeniti
smeri, da bi ga zadel. Harry je zael vijugati po obodu igria ter skozi
srebrne plasti deja poskual razloiti, kaj se dogaja ob njihovih obroih.
Adrian Pucey se je skoraj e prebil mimo Oliverja...
vig, ki je inil mimo njegovega uesa, mu je povedal, da ga je
tamf spet zgreil le za las. Nemudoma je obrnil metlo in odbrzel v
nasprotno smer.
"Bi rad postal balerina?" mu je zavpil Dreco, ko je moral Harry sredi
zraka napraviti hiter in niti najmanj graciozen obrat, da bi se izognil
tamfu. A Harry je e beal naprej, tamf pa mu je sledil. Nato se je
jezno ozrl za Drecom in v tistem trenutku ga je zagledal. Zlati zviz.
Visel je nekaj centimetrov nad Drecovim levim uesom, Dreco pa se mu
je tako smejal, da zviza sploh ni opazil.
Harry se je za trenutek zamislil, kaj naj stori. Proti Drecu se ni upal
pognati, saj se je bal, da bi ta zato opazil zviz.
Tresk!
Samo za trenutek ni bil dovolj pozoren in tamf ga je konno zadel.
Usekal ga je v komolec in Harry je zaslial, kako je krtnilo. Boleina je
zarezala vanj trenutek kasneje in skoraj bi zdrsnil s premoene in
spolzke metle. Ko se je ujel, se je na metlo opiral le z eno nogo,
desnica pa mu je mlahavo visela ob boku.
A tamf se je obrnil in napadel e vdrugo. Tokrat je meril v njegov
obraz. V zadnjem trenutku se mu je izmaknil, mislil pa je samo na eno:
kako priti do Dreca.
Skozi meglice deja in boleine je zapikiral proti svetlikajoemu se,
porogljivemu obrazu pod sabo. Videl je, kako so se Drecu od strahu
razirile oi - preprian je bil, da se mu hoe Harry maevati.
"Kaj ti pa je?!" je ualjeno zavpil nanj in mu hitro sfral spod nog.
Harry je metlo dral samo z eno roko, zdaj pa jo je spustil in
zamahnil za zvizom. Zautil je, kako so se ga prsti oklenili, toda zdaj se
je metle dral le z nogami. e naprej je drvel proti tlom, zaslial je,
kako so gledalci zajeli sapo, sam pa se je na vse pretege trudil, da ne
bi omedlel.
Imel je sreo. Priletel je naravnost v veliko luo in blato je brizgnilo
na vse strani. Nekaj asa se je valil po tleh, ko se je konno ustavil, pa
mu je roka trlela od trupa pod zelo nenavadnim kotom. Skozi boleino,
ki ga je trgala, je iz daljave zaslial vige in vpitje. Spomnil se je na
zviz, ki ga je stiskal v nepokodovani roki.
"Aha," je brezizrazno izjavil, "zmagali smo."

Nato je omedlel.
Ko se je zavedel, je e vedno leal na igriu in na obraz mu je
padal de. Nadenj se je sklanjal nekdo z bleee belimi zobmi.
"Samo e tebe se mi je manjkalo," je zajeal Harry.
"Oitno se mu blede," je Sharmer glasno razloil skupini
Gryfondomovcev, ki so se stiskali okoli njiju. "Ne skrbi, Harry. Takoj
bom poskrbel za tvojo roko."
"Ne!" se je prestrail Harry. "Res ni treba, hvala."
Poskual je sesti, toda boleina je bila nevzdrna. Nekje blizu je
zaslial znano krtanje fotoaparata.
"Zdaj me pa res ni treba slikati, Colin," je protestiral.
"Lezi, Harry, lezi," ga je miril Sharmer. "To je preprost urok, ki sem
ga izvedel e netetokrat."
Harry je stisnil zobe in vpraal: "Me ne bi mogli odpeljati v
ambulanto?"
"Res bi ga morali, profesor," ga je podprl Oliver, ki mu je lo na
smeh kljub temu, da se je njihov iskalec grdo pokodoval. "Sijajno si ga
ujel, Harry, bilo je dobesedno spektakularno. Tako drzne poteze e nikoli
nisem videl."
Skozi goavo nog je Harry opazil dvojka, ki sta se trudila pobezljani
tamf spraviti v katlo. Ni in ni ju hotel ubogati.
"Umaknite se," je ukazal Sharmer in si zavihal svoje adasto zelene
rokave.
"Ne, res ni treba..." ga je izrpano prosil Harry, toda Sharmer je e
vihtel svojo palico. V naslednjem trenutku jo je usmeril v Harryjevo roko.
Harry je v ramenu zautil udno in neprijetno emenje, ki se je
nato razirilo vse do konic prstov. Poutil se je, kot bi mu nekaj
manjkalo, ni pa si upal pogledati, kaj se je zgodilo. Zaprl je oi in se
obrnil stran od pokodovane roke. A nekaj je bilo oitno hudo narobe.
Soolci okoli njega so osuplo zajeli sapo, Colin pa ga je zael divje
fotografirati. Roka ga sicer ni bolela, toda obenem se je poutil, kot da
je sploh nima.
"Ah," je lahkotno skomignil Sharmer, "to se vasih zgodi pri tem
uroku. Ampak glavno, da nima ve zlomljenih kosti. To je bistveno. No,
Harry, kar steci v ambulanto... em, gospod Weasley, gospodina Granger, saj ga
bosta pospremila, kajne? Madam Pomfrey te bo e do konca... zakrpala."
Ko se je Harry postavil na noge, se je poutil nenavadno
neuravnoteeno. Globoko je zajel sapo in pogledal svojo desnico. Ob
pogledu nanjo bi skoraj e enkrat omedlel.
Skozi rokav plaa je molelo nekaj, kar je bilo e najbolj podobno
debeli gumijasti rokavici mesnate barve. Poskual je premakniti prste. Ni
se ni zgodilo.
Sharmer mu ni zacelil kosti. Odstranil mu jih je.
Madam Pomfrey ni bila pretirano srena.
"Naravnost k meni bi moral priti!" je besnela, ko si je ogledovala
alosten, mlahav ostanek tistega, kar je bilo e pred pol ure isto prava roka.
"Kosti bi ti zacelila v nekaj sekundah. e pa ti morajo nanovo zrasti..."
"Ampak saj mi bodo, kajne?" je obupano vpraal Harry.
"Seveda ti bodo, ampak zabavno pa to ne bo," je resnobno razloila
madam Pomfrey in Harryju vrgla piamo. "Tu bo moral prespati."

Hermiona je poakala pred zaveso, s katero je madam Pomfrey

obdala Harryjevo posteljo, Ron pa mu je pomagal spraviti se v piamo.
Kar nekaj asa je trajalo, da sta gumijasto roko brez kosti stlaila skozi
rokav.
"Zdaj bo Sharmerja menda nehala zagovarjati?" je Ron skozi zaveso
zaklical Hermioni. Harryjevi mlahavi prsti niso in niso hoteli pogledati iz
rokava. "e bi Harry hotel roko brez kosti, bi to verjetno povedal."
"Vsak se lahko zmoti," je neprepriljivo odvrnila Hermiona. "Poleg
tega pa te ne boli ve, kajne, Harry?"
"Ne," ji je odgovoril Harry. "Ampak menda me bo kmalu."
Ko se je zavihtel na posteljo, mu je roka nemono zakrilila po zraku.
Skozi razporek v zavesi je prila madam Pomfrey, za njo pa e
Hermiona. Zdravnica je s sabo prinesla veliko steklenico z nalepko, na
kateri je pisalo ,Skelerast'.
"aka te huda no," je zavzdihnila ter mu nalila polno merico
brbotajoe tekoine, iz katere se je sukljal dim. Pomolila mu jo je:
"Kadar ti rastejo kosti, je vse prej kot prijetno."
Tudi skelerast je bil vse prej kot prijeten. Hitro ga je pogoltnil, a
kljub temu ga je po ustih in v grlu tako galo, da je e dolgo kaljal in
hropel. Madam Pomfrey je nekaj asa ostala ob njem in godrnjala nekaj
o nevarnih portih in nesposobnih uiteljih. Konno je odla, Ron in
Hermiona pa sta Harryju pomagala spiti nekaj poirkov vode.
"Ampak zmagali smo pa le," je rekel Ron in prek obraza se mu je
razlezel irok nasmeek. "Kako si pikiral na zviz! Pa kako je Dreco pogledal,
ko mu je prikapljalo, kaj se je zgodilo! Od besa bi se najraje porl!"
"Mene pa zanima, kdo je tamfu naroil, naj te ubije," je namreno
zamrmrala Hermiona.
"To lahko doda na seznam vpraanj, ki mu jih bomo postavili, ko
spijemo mnogobitni napoj," je zavzdihnil Harry in se naslonil na blazine.
"Upam, da ne bo tako groznega okusa kot skelerast."
"Si pozabil, da bodo v njem plavali delki Spolzgadovcev? Gotovo bo
nagnusen," se je namrdnil Ron.
V tistem trenutku bi vrata ambulante skoraj vrglo s teajev. Skoznja
so prili preostali lani gryfondomske ekipe, od katerih je kar curljalo.
"Neverjetno! Ti pa res zna letati, Harry!" mu je estital George.
"Ravnokar sem videl, kako Flint krii na Dreca. Fant ni bil preve dobre
volje. Ni udnega, butlju je zviz lebdel tik nad glavo, pa ga ni opazil."
S sabo so prinesli tortice, bonbone in steklenice z bunim sokom.
Posedli so se okoli Harryjeve postelje in ravno se je zaela nadvse
obetavna zabava, ko je v ambulanto prigrmela madam Pomfrey: "Fant
potrebuje poitek! Ponovno mu mora zrasti triintrideset kosti! Ven! Ven!"
Harry je ostal sam in ob njem ni bilo nikogar, ki bi ga odvrnil od
misli na utripajoe trganje v mlahavi desnici.
Ve ur kasneje se je nenadoma zbudil. Okoli njega je bilo temno
kot v rogu in od boleine je pridueno kriknil; poutil se je, kot bi
se v njegovo desnico zarilo neteto velikih trsk. Za trenutek je mislil, da
ga je prebudila boleina. Ko pa je ugotovil, da mu nekdo brie elo, se
je stresel od groze.
"Nehaj!" je glasno vzkliknil, potem pa se mu je posvetilo, igava roka
mu brie pot.

"Trapets!"
Skozi temo so ga opazovale izbuljene oi hinega vilinca. Prek
dolgega, oiljenega nosu mu je polzela ena sama samcata solza.
"Harry Potter se je vrnil v olo," je alostno zaepetal. "Trapets ga je
posvaril. Ah, gospod, zakaj niste posluali Traptsovih svaril? Zakaj Harry
Potter ni el domov, ko je zamudil vlak?"
Harry se je dvignil z blazin in s ela odrinil krpo, s katero mu je
Trapets brisal pot.
"Kaj pone tukaj?" ga je vpraal. "In kako ve, da sem zamudil vlak?"
Traptsu se je zatresla brada in Harry ga je sumniavo premeril.
"Ti si mi to zakuhal!" je rekel poasi. "Zaradi tebe z Ronom nisva
mogla skozi pregrado!"
"To je res, gospod," je pritrdil Trapets in zraven tako divje
prikimaval, da so mu uesa zafrfotala okoli glave. "Trapets se je skril in
opazoval Harryja Potterja in Trapets je zaprl vhod na peron in Trapets
si je zato moral polikati prste..." Harryju je pokazal deset dolgih prstov,
ki so bili vsi v povojih, "... toda Trapets se ni zmenil za boleino,
gospod, kajti mislil je, da bo Harry Potter zato ostal na varnem. Traptsu
se ni niti sanjalo, da bo Harry Potter vseeno priel na olo!"
Gugal se je in zraven zmajeval s svojo trapasto glavo.
"Ko je Trapets slial, da se je Harry Potter vrnil na Bradaviarko, je
bil isto iz sebe. Tako iz sebe, da se mu je zagala veerja, ki jo je
pripravljal svojemu gospodarju! Uf, kakne batine si je prisluil! e dolgo
jih bo pomnil."
Harry se je spet naslonil na blazine.
"Zaradi tebe bi naju z Ronom skoraj vrgli iz ole," je jezno opomnil
vilinca. "Raje se poberi, preden mi spet zrastejo kosti, Trapets, kajti z
veseljem bi te zadavil."
Trapets se je pohlevno nasmehnil.
"Trapets je navajen, da mu grozijo s smrtjo, gospod. Doma se mu to
zgodi vsaj petkrat na dan."
Usmrknil se je v rob svoje umazane prevleke za blazino. Videti je bil
tak revek, da se je Harryju jeza v trenutku razkadila.
"Zakaj se oblai v to re?" je radovedno vpraal vilinca.
"V tole, gospod?" se je zmrdnil Trapets in pokazal na prevleko.
"Tako mora biti obleen vsak hini vilinec, ki ima gospodarja. Traptsa
lahko osvobodi le njegov gospodar, in sicer tako, da mu izroi kos
oblaila. Zato doma zelo pazijo, da Traptsu ne bi prila v roke niti
nogavica, kajti potem bi bil svoboden in bi lahko zapustil njihovo hio."
Otrl si je svoje izbuljene oi, nato pa nenadoma nadaljeval: "Harry
Potter mora domov! Trapets je bil preprian, da bo zaradi njegovega
tamfa Harry Potter vendarle..."
"Tvojega tamfa?!" je ponovil Harry, v katerem je spet zavrelo od
jeze. "Kako to misli - tvojega tamfa? Si ga ti pripravil do tega, da me
je poskual ubiti?"
"Ne, gospod, ubiti pa e ne!" je pretreseno izdavil Trapets. "Trapets
Harryju Potterju vendar poskua reiti ivljenje! Bolje, da ga poljejo
domov, hudo pokodovanega, kot da ostane tukaj! Trapets je hotel samo
to, da tamf Harryja Potterja malce pokoduje. Samo toliko, da bi Harry
Potter moral domov."

"Samo toliko?!" je jezno vpraal Harry. "Verjetno se ti ne ljubi

razlagati, zakaj bi rad, da me pometejo v vreko in poljejo domov?"
"Ko bi Harry Potter le vedel!" je zajeal Trapets in na njegovo
raztrgano prevleko je kapnilo e nekaj solz. "e bi vedel, kaj nam on
pomeni. Nam, najbolj ponianim in zasunjenim! Trapets se dobro spomni
asa, ko je bil Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati na vrhuncu svoje
moi! S hinimi vilinci so takrat ravnali kot z golaznijo! Seveda, s
Traptsom e vedno ravnajo tako," je priznal in si oi obrisal v prevleko.
"Toda za veino naih je ivljenje postalo veliko lepe, odkar je Harry
Potter slavil zmago nad Tistim, Ki Ga Ne Smemo Imenovati. Harry
Potter je preivel, mo Mojstra rne magije pa se je zlomila in bilo je novo
jutro, gospod. Harry Potter je zasijal kakor arek upanja za vse nas, ki smo se
bali, da mranih dni ne bo nikdar konec... Zdaj pa se na Bradaviarki
pripravljajo strane nakane, e se izvajajo in Trapets ne more dopustiti, da bi
Harry Potter ostal tu! Kajti Dvorana skrivnosti se je zopet odprla..."
Trapets je najprej otrpnil od groze, nato pa pograbil vr z vodo, ki
je stal na noni omarici. Z vrem se je tako treil po betici, da se je
kar zamajal, nato pa se je zvrnil s postelje. ez nekaj trenutkov se je
spet splazil nanjo, e vedno je kilil in si pomrmraval: "Ti, ti, Trapets,
hudoben Trapets..."
"Torej Dvorana skrivnosti resnino obstaja?" je zaepetal Harry. "e
prav razumem, se je odprla e prej? Povej mi, Trapets, vse mi povej!"
Ko se je vilineva koena roka zaela spet stegovati proti vru, ga je
Harry zgrabil zanjo. "Ampak jaz nisem iz bunkeljske druine. Zakaj bi se
torej bal Dvorane?"
"Ah, gospod, ne spraujte me ve, ne spraujte ve ubogega Traptsa,"
je zajecljal vilinec in oi so se mu e bolj razirile. "rni naklepi se
kujejo tod, toda Harry Potter ne sme biti na oli, ko se bodo izvedli.
Domov, Harry Potter, domov! V to se ne smete vtikati, gospod,
prenevarno je..."
"Ampak kdo je za vsem tem, Trapets?" je vpraal Harry in e naprej
trdno dral vilinca za roko, da se ne bi spet usekal z vrem. "Kdo je
odprl dvorano? Kdo jo je odprl prejnji?"
"Trapets ne more, Trapets ne more, Trapets ne sme povedati!" je
zacvilil vilinec. "Domov, Harry Potter, domov!"
"Nikamor ne grem!" se je razjezil Harry. "Ena mojih najboljih
prijateljic je iz bunkeljske druine. e se je Dvorana resnino odprla, bo
med prvimi rtvami."
"Harry Potter tvega svoje ivljenje za prijatelje!" je strahospotljivo
zajeal Trapets. "Kako je plemenit! Kako hraber! A najprej mora
poskrbeti zase, reiti se mora, Harry Potter ne sme..."
Nenadoma je spet otrpnil, le njegova netopirjevska uesa so drhtela in
se obraala. Trenutek zatem je tudi Harry zaslial korake, ki so se jima
priblievali s hodnika.
"Traptsa ne smejo najti tu!" je preplaeno dahnil vilinec. Glasno je
poilo in Harryjeva pest je nenadoma oklepala samo zrak. Naslonil se je
na blazine, oi pa je uprl v vrata ambulante, proti katerim so bili
namenjeni koraki.
V naslednjem trenutku je v ambulanto ritensko vstopil Dumbledore.
Obleen je bil v dolg, volnen kopalni pla in nono epico. V rokah je

dral glavo nekaknega kipa. ez trenutek se je prikazala e profesorica

McHudurra, ki je nosila njegove noge. Odloila sta ga na posteljo.
"Pojdite po madam Pomfrey," je zaepetal Dumbledore in Minerva
McHudurra je odhitela mimo Harryjeve postelje ter izginila za vogalom.
Harry je leal popolnoma pri miru in se pretvarjal, da spi. Slial je
razburjene glasove in nato se je spet prikazala profesorica McHudurra,
tik za njo pa madam Pomfrey. Slednja si je prek spalne srajce ravno
oblaila jopico in nenadoma glasno zajela sapo.
"Kaj se je zgodilo?" je epetaje vpraala Dumbledorja in se sklonila
nad kip, ki je leal na postelji.
"Nekdo ga je napadel," je odgovoril ravnatelj. "Minerva ga je nala na
stopnicah."
"Poleg njega je lealo grozdje," je dodala profesorica. "Po mojem se
je poskual priplaziti k Potterju na obisk."
Harryja je v elodcu grdo zvilo. Poasi in previdno se je za nekaj
centimetrov dvignil, da bi si ogledal kip. Na osupli obraz kipa je sijal
pramen meseine.
Obraz je bil Colinov. Njegove oi so bile iroko razprte, roke, v
katerih je imel fotoaparat, pa je dral pred njim.
"Je skamnel?" je epnila madam Pomfrey.
"Ja," ji je pritrdila profesorica. "A niti pomisliti noem... Albus se je
ravno odpravil navzdol po skodelico vroe okolade. e se ne bi, bi se
napadalec morda lotil e koga drugega."
Vsi trije so se zazrli v Colina. Nato se je Dumbledore sklonil in mu
iz nepopustljivega prijema izvlekel fotoaparat.
"Mislite, da je morda fotografiral tistega, ki ga je napadel?" je
priakujoe vpraala profesorica.
Dumbledore ji ni odgovoril. Na silo je odprl fotoaparat.
"Moj bog!" je vzkliknila olska zdravnica.
Iz fotoaparata je siknila gosta para. Harry, ki je leal tri postelje
stran, je zavohal jedki smrad stopljene plastike.
"Kaj to pomeni, Albus?" ga je preplaeno vpraala Minerva McHudurra.
"To pomeni," ji je odgovoril ravnatelj, "da se je Dvorana skrivnosti
res odprla."
Madam Pomfrey se je prijela za usta, profesorica pa je osuplo zrla v
ravnatelja.
"Ampak, Albus... To je nemogoe... Kdo bi jo odprl?"
"Vpraanje ni kdo," je Dumbledore zmajal z glavo, pri emer Colina
ni spustil z oi, "temve kako."
Kolikor je Harry lahko razbral s sennatega obraza profesorice
McHudurre, tudi ona ni razumela te skrivnostne izjave.
Enajsto poglavje
Dvobojevalski kroek
-----------------------------Ko se je Harry v nedeljo zjutraj zbudil, se je ambulanta kopala v
sonni svetlobi. Kosti so mu spet zrasle, toda roka je bila e vedno
precej okorna. Hitro je sedel in se ozrl proti Colinovi postelji, vendar je
ni mogel videti, saj so bile vmes zavese, za katerimi se je prejnjega dne
preoblekel. Madam Pomfrey je videla, da se je zbudil, in mu prinesla
pladenj z zajtrkom. Ko je pojedel, mu je zaela razgibavati roko in prste.

"Vse je v redu," je konno izjavila, Harry pa je e vedno nerodno

zajemal ovsene kosmie z lico, ki jo je dral v levici. "Ko poje, lahko
gre."
Oblekel se je, kolikor hitro je mogel, in pohitel proti
gryfondomskemu stolpu. Hermioni in Ronu je hotel povedati za Colina in
Traptsa, pa ju ni bilo tam. Odpravil se ju je iskat in se spraeval, kam
bi lahko la. Nekoliko ga je prizadelo, saj je dobil obutek, da ju sploh
ne zanima, e se je pozdravil.
Ko je el mimo knjinice, je iz nje priel Percy. Bolje volje je bil
kot zadnji, ko sta se sreala.
"O, ivijo, Harry," ga je pozdravil. "Veraj si res sijajno igral.
Gryfondom je priel na prvo mesto v pokalu domov - petdeset tok si
nam prisluil!"
"Si kaj videl Rona in Hermiono?" ga je vpraal Harry.
"Ne," je odvrnil Percy in nasmeek mu je zbledel. "Upam, da Ron ni
spet na deklikem straniu."
Harry se je prisiljeno zasmejal in gledal za Percyjem, dokler ni izginil
za vogalom, nato pa se je odpravil naravnost proti straniu Javkajoe
Jane. Sicer mu ni bilo jasno, kaj bi Hermiona in Ron poenjala tam. A
kljub temu je pokukal vanj, pred tem pa se je preprial, da ni v bliini
Filcha ali kaknega predstavnika tudentov. Takoj ko je odprl vrata, je
zaslial glasove, ki so prihajali iz zaklenjenega separeja.
"Jaz sem," je rekel in vstopil. V separeju je nekaj zaropotalo, nekaj
je pljusknilo in nekdo je zajel sapo. Harry je zagledal Hermionino oko,
ki je pokukalo skozi kljuavnico.
"Harry!" si je oddahnila. "Kako si naju prestrail. Pridi. Kako je s
tvojo roko?"
"V redu," ji je odvrnil Harry in se stlail v separe. Na koljki je
slonel star kotel, iz prasketanja pod njim pa je Harry sklepal, da sta pod
njim zakurila. Ena izmed stvari, v katerih je bila Hermiona e prava
mojstrica, so bili uroki, s katerimi je priarala ogenj. Ta je bil oitno
nekaj posebnega, saj mu ni prila do ivega niti voda v koljki.
"Nameravala sva priti pote, potem pa sva se odloila, da se bova prej
lotila mnogobitnega napoja," mu je razloil Ron, medtem ko je Harry s
teavo spet zaklenil vrata separeja. "Odloila sva se, da je tu najbolj
varno."
Harry jima je zael pripovedovati, kaj se je zgodilo Colinu, pa ga je
Hermiona prekinila: "Veva. Danes zjutraj sva sliala McHudurrovo, ko je
to razlagala Colibriju. Zato sva se tudi odloila, da ne smemo ve
odlaati."
"imprej izvleemo iz Dreca priznanje, tem bolje," je resnobno dodal
Ron. "Ve, kaj se je po mojem zgodilo? Preprian sem, da je bil po
tekmi slabe volje, pa se je znesel nad Colinom."
"e nekaj drugega vama moram povedati," je rekel Harry, ki je
opazoval Hermiono. Ta je trgala ope truskavca in ga metala v kotel.
"Sredi noi me je obiskal Trapets."
Ron in Hermiona sta ga osuplo pogledala. Harry jima je povedal vse,
kar je izvlekel iz Traptsa, in prijatelja sta ga posluala s iroko odprtimi
usti.
"Dvorana skrivnosti se je odprla e prej?" je vpraala Hermiona.

"Zdaj je vse jasno," je zmagoslavno rekel Ron. "Gotovo jo je

prejnji, ko je hodil na olo, odprl Drecov oe. Letos pa je sinu
povedal, kako se jo odpre. To je tako oitno. Iz Traptsa bi moral izvlei,
kakna poast se skriva v njej. In seveda ne bi bilo slabo izvedeti tudi to,
kako da se poast e ves as plazi po oli, pa tega nihe ni opazil."
"Mogoe se lahko napravi nevidno," je skomignila Hermiona, ki je
pijavke tunkala na dno kotla. "Ali pa se zna zamaskirati, tako da vsi
mislimo, da je samo oklep ali kaj podobnega. Ravno zadnji sem
prebrala nekaj o kameleonskih grundljih..."
"Preve bere," jo je prekinil Ron in v kotel vsul mrtve mreekrilne
muice. Vreko, v kateri so bile, je nato zmekal in se obrnil k
Harryju.
"Torej je bil Trapets tisti, ki nama je zaprl pot na peron, zdaj pa ti
je zlomil roko." Zmajal je z glavo. "e ti bo e naprej poskual reiti
ivljenje, te bo e ubil."
Do ponedeljka zjutraj se je po vsej oli e razirila novica, da je
nekdo napadel Colina, ki zdaj ohromljen lei v olski ambulanti. Obenem
so se zaele iriti razline neresnine govorice in vsi so postali sumniavi.
Prvi letniki so se podali na hodnik le v strnjenih gruah, kot bi se bali,
da bo kdo napadel tudi njih.
Ginny, ki je pri urokih sedela ob Colinu, je bila isto iz sebe.
George in Fred sta jo hotela razvedriti, a Harry je imel obutek, da sta
se tega lotila na napaen nain. Zamaskirala sta se namre v ostudni
poasti, videti sta bila kot veliki kepi dlak, iz katerih so kukali orjaki
turi. Nato sta vsake toliko priakala Ginny za kaknim kipom in skoila
prednjo. S tem sta odnehala, ele ko jima je raztogoteni Percy zagrozil,
da bo pisal mami, ker Ginny zaradi njiju tlaijo more.
Medtem pa se je v oli brez vednosti uiteljev razbohotila trgovina z
amuleti in drugimi talismani. Neville Velerit je kupil velik, srhljivo
smrde esen, zailjen vijoliast kristal in e nekoliko nagnit salamandrov
rep. Oboroil bi se e s im, pa so ga prijatelji iz Gryfondoma opozorili,
da njemu verjetno ne grozi nevarnost - bil je istokrven arovnik in zato
ni bilo pretirano verjetno, da bi se Spolzgadov potomec spravil nanj.
"Filcha se je lotil prvega," jim je prestraeno odvrnil Neville, "in vsi
dobro vedo, da sem tudi sam skoraj lapl."
V drugem tednu decembra je profesorica McHudurra kot obiajno
popisala vse tiste, ki naj bi ostali med novoletnimi prazniki na oli.
Harry, Ron in Hermiona so se takoj javili; sliali so, da bo ostal tudi
Dreco, kar se jim je zdelo zelo sumljivo. Poleg tega pa so bile poitnice
ravno pravi trenutek, da uporabijo mnogobitni napoj in ga zasliijo.
al pa so jim manjkale tevilne sestavine. e vedno niso imeli roga
dvoroga in koe boomslanga, oboje pa bi lahko dobili le v Rawsovi
zasebni shrambi. Harry bi se raje spopadel z legendarno Spolzgadovo
poastjo, kot da bi ga Raws zasail pri tatvini.
"Ni treba drugega," je Harryju in Ronu pred dvojno uro arobnih
napojev ivahno razlagala Hermiona, "kot da napravimo manjo zmedo.
Potem se bo eden izmed nas splazil v njegovo shrambo in vzel, kar
potrebujemo."
Harry in Ron sta se nelagodno spogledala.
"Po mojem bo najbolje, e grem jaz," je resno nadaljevala Hermiona.

"e zalotijo vaju, bosta letela iz ole. Zato napravita manjo zmedo, ki
bo Rawsa za kaknih pet minut isto zaposlila."
Harry se je kislo nasmehnil. Namenoma delati zmedo pri Rawsovi uri,
je bilo, kot bi speega zmaja s palico dregnil v oko.
Pouk arobnih napojev so imeli v eni izmed vejih grajskih je. Ura
je tistega etrtkovega popoldneva potekala kot obiajno. Med lesenimi
mizami je brbotalo dvajset kotlov, na mizah pa so stale medeninaste
tehtnice in epruvete s sestavinami. Raws se je sprehajal med oblaki
izparin in preal na napake Gryfondomovcev. Nanje je takoj opozoril s
strupenimi opazkami, ob katerih so se Spolzgadovci vedno zadovoljno
hihitali. Dreco, Rawsov najljubi tudent, je tistega dne Rona in Harryja
neprestano obmetaval z ribjimi oesi. Prijatelja sta dobro vedela, da mu
ne smeta vrniti, saj bi ju kazen doletela hitreje, kot bi lahko rekla: "To
ni pravino."
Raztopina oteklina, ki jo je varil Harry, je bila premalo gosta, a
razmiljal je o veliko pomembnejih stvareh. akal je na Hermionin znak
in je komaj slial Rawsa, ko se je ustavil ob njem in se zael
posmehovati njegovemu vodenemu napoju. Ko je profesor odel naprej, da bi se
spravil nad Nevilla, je Hermiona Harryju konno pokimala.
Hitro se je skril za svoj kotel. Iz epa je potegnil eno izmed
Rdeebradevih petard, ki sta jih dvojka kupila na Preni ulici, in jo
krcnil s svojo palico. Petarda je zaela sikati in iz nje so se vsule iskre.
Harry je vedel, da ima samo nekaj sekund asa. Vstal je, pomeril, in jo
hitro vrgel. Pristala je v Goylovem kotlu.
Goylov napoj je v trenutku razneslo in pokropil je ves razred.
Mnogi, ki jih je pokropila raztopina oteklina, so kriali. Dreco jo je
staknil po vsem obrazu in nos se mu je napihoval kot balon, Goyle pa
je preseneeno bolal naokrog z omi, velikimi kakor kroniki. Raws jih
je takoj zael miriti in poskual ugotoviti, kaj se je zgodilo. A v
vsesploni zmedi se je Hermiona tiho zmuznila skozi vrata shrambe.
"Tiina! Tiina!" je zarjovel Raws. "Kogar je raztopina pokropila,
naj pride k meni po gumidefektni napoj. Ko ugotovim, kdo je to storil..."
Dreco je pohitel proti katedru in Harry se je komaj zadral, da ni
planil v krohot. Dreco je namre glavo komaj dral pokonci, saj je bil
njegov nos e prava lubenica. H katedru se je odpravilo vsaj pol razreda.
Nekatere je k tlom vlekla roka, velika kakor bojni kij, drugi niso mogli
govoriti, ker so jim nabreknile ustnice. Medtem pa se je Hermiona zmuznila
nazaj v uilnico in Harry je opazil, da ima pod plaem precejno izboklino.
Vsi so napravili poirek zdravilnega napitka in razline otekline so jim
splahnele. Raws je nato pristopil h Goylovemu kotlu ter iz njega kmalu
privlekel zvite in pornele ostanke petarde. Vsi v razredu so v trenutku
utihnili.
"Ko ugotovim, kdo je to vrgel v kotel," je zaepetal Raws, "bom
poskrbel, da se storilec nikdar ve ne bo vrnil na olo."
Pri tem je gledal naravnost v Harryja in zvonec, ki se je oglasil
priblino deset minut za tem, je bil zelo dobrodoel.
"Vedel je, da sem jo vrgel jaz," je Harry povedal Ronu in Hermioni,
ko so hiteli proti straniu Javkajoe Jane. "To je bilo oitno."
Hermiona je vrgla zadnje sestavine v kotel in zaela vroino meati.
"ez tirinajst dni bo nared," se je nasmehnila.

"Raws ne more dokazati, da si jo vrgel," mu je zatrjeval Ron. "Kaj

pa ti more?"
"Si bo e kaj izmislil," se je namril Harry, napoj pa se je zael
peniti.
Teden dni kasneje so skupaj prekali avlo in ob oglasni deski opazili
manjo skupino soolcev. Brali so kos pergamenta, ki se je pred kratkim
pojavil na tabli. Seamus in Dean sta jim navdueno pomahala, naj
pridejo blije.
"Na oli bomo imeli dvobojevalski kroek!" jim je razloil Seamus.
"Zane se danes zveer! Ni ne bi imel proti kakni lekciji iz
dvobojevanja, znanje mi lahko kmalu pride prav."
"Misli, da se bo Spolzgadova poast bojevala poteno in po pravilih?"
je podvomil Ron, a vseeno z zanimanjem prebral pergament.
"koditi nam ne more," jima je rekel Harry, ko so se odpravili na
veerjo. "Bi vidva la?"
Ron in Hermiona sta bila oba za to in tako so ob osmih zveer
pohiteli nazaj v Veliko dvorano. Dolge jedilne mize so izginile, ob steni
je stal oder zlate barve, osvetljevalo pa ga je na tisoe sve, ki so visele
nad njim. Strop je bil ametno rne barve in zdelo se je, da se je pod
njim zbrala vsa ola. Vsi so s sabo prinesli svoje palice in navdueno
priakovali zaetek kroka.
"Le kdo ga bo vodil?" se je vpraala Hermiona, ko so se prerivali
med klepetavo mnoico. "Nekdo mi je rekel, da je bil Colibri v mladih
letih prvak v dvobojevanju. Mogoe ga bo vodil on."
"Samo da ga ne bi..." je zael Harry, a namesto da bi stavek
dokonal, je zajeal. Na oder je stopil Slatan Sharmer, odet v blee
pla zamolklo modre barve. Spremljal ga je nihe drug kot Raws, kot
obiajno obleen v rno.
Sharmer jim je pomahal, naj utihnejo, potem pa zaklical: "Pridite
blije! Pridite blije! Me vsi vidite? Me vsi sliite? Izvrstno!
Profesor Dumbledore mi je dovolil, da vodim na mali dvobojevalski
kroek. Predvsem bomo vadili, kako se obraniti, e zaidete v koljiv
poloaj. Sam sem se v taknem poloaju znael e velikokrat - e vas
mika, da bi o tem zvedeli kaj ve, si preberite moje knjige.
Naj predstavim e svojega asistenta, profesorja Rawsa. Povedal mi je,
da se tudi sam nekoliko spozna na dvobojevanje. Pristal je, da vam pred
zaetkom kroka pokaeva, kako poteka tipien dvoboj. Pa ne bojte se,
ljubki moji. Ko opravim z vaim mojstrom arobnih napojev, bo e
vedno v enem kosu."
"Kako lepo bi bilo, e bi drug drugega pospravila," je Ron zamrmral
Harryju na uho.
Raws je tako glasno kripal z zobmi, da se ga je slialo po vsej
dvorani. Harry se je spraeval, zakaj je Sharmer tako nasmejan. e bi
Raws njega gledal tako kot Sharmerja, bi stekel, kolikor hitro bi ga
nesle noge.
Sharmer in Raws sta se obrnila drug proti drugemu in se priklonila.
Vsaj Sharmer se je, pri emer je precej krilil z rokami, Raws pa je
samo razdraeno trznil z glavo. Nato sta vsak svojo palico dvignila predse
kakor me.
"Kot vidite, sva se postavila v poloaj za zaetek dvoboja," je Sharmer

pojasnil tudentom. "tel bom do tri, potem pa bova izrekla vsak svoj
prvi urok. Nobeden od naju seveda ne bo uporabil kaknega res
smrtonosnega."
"Tega si na njegovem mestu ne bi upal staviti," je zamrmral Harry, ki
je opazil, kako se Rawsu bliskajo oi.
"Ena, dve, tri!"
Oba sta zavihtela svoji palici in Raws je zavpil: "Expelliarmus!" Iz
njegove palice je vignila strela vijoline barve in Sharmer je zletel z
odra. S hrbtom je treil ob steno, nato pa zdrsnil ob njej na tla.
Dreco in e nekaj drugih Spolzgadovcev je glasno zaploskalo.
Hermiona pa je ivno poskakovala na mestu. "Mislita, da je s
profesorjem Sharmerjem vse v redu?" je zacvilila.
"Koga to briga?" sta ji hkrati odvrnila Harry in Ron.
Sharmer se je nekoliko majavo postavil na noge. Klobuk mu je padel
z glave in njegovi kodrasti lasje so bili precej skutrani.
"No, vidite!" je izjavil in se opotekel nazaj na oder. "To je bil
razoroitveni urok. Zaradi tega sem ob palico. O, hvala, gospodina
Brown. Pametno, da ste jim to pokazali, profesor Raws. Resda pa je bilo
precej oitno, da boste napravili natanko to. Brez zamere, ampak e bi
vas hotel ustaviti, bi vas z lahkoto. Seveda pa sem hotel, da bi nai
tudentje videli, kako taken urok deluje."
Zdaj je ele Raws postal morilske volje. To je verjetno opazil tudi
Sharmer, kajti takoj je nadaljeval: "Ampak za zaetek je bilo to dovolj!
Razporedil vas bom po parih in profesor Raws mi bo pri tem pomagal."
Sprehodila sta se med mnoico in doloala pare. Sharmer je Nevillu
za par doloil Justina, do Harryja in Rona pa je prvi priel Raws.
"Mislim, da je priel as za to, da loimo rit in hlae," se jima je
zlobno nasmehnil. "Weasley, ti se bo dvobojeval s Finniganom, Potter..."
Harry se je samodejno postavil k Hermioni.
"To pa ne," je hladno odkimal Raws. "Pridi sem, Dreco. Bomo videli,
e ti bo slavni Potter kos. Ti, Grangerjeva, pa bo z Millicent."
Dreco se je primajal k Harryju in na obrazu mu je visel posmehljiv
nasmeek. Za njim je prila Spolzgadovka, ki je Harryja spominjala na
sliko iz knjige Na poitnicah z jago babo. Bila je velika in nabita, svojo
mono eljust pa je napadalno potiskala naprej. Hermiona se ji je
preplaeno nasmehnila, Millicent pa jo je samo hladno premerila.
"Obrnite se proti svojim partnerjem!" je zaklical Sharmer, ki se je e
vrnil na oder. "Priklonite se mu!"
Harry in Dreco sta si samo prikimala, saj se nista hotela spustiti z
oi.
"Dvignite palice!" je zavpil Sharmer. "Ko pretejem do tri, izrecite
urok, s katerim boste poskusili razoroiti nasprotnika. Samo razoroiti, da
ne bo prilo do nesree. Ena, dve, tri..."
Harry je zavihtel palico, toda Dreco je zael e pri dve. Njegov urok
je Harryja zadel s tako silo, da se je poutil, kot bi ga s ponvijo treil
po glavi. Opotekel se je, a ker mu ni bilo hujega, ni izgubljal asa.
Palico je uperil v Dreca in zavpil: "Rictusempra!"
Pramen srebrne svetlobe je zadel Dreca v trebuh in ta je zahropel.
"Rekel sem samo ,razoroiti!'" je preplaeno zavpil Sharmer prek glav
bojujoe se mnoice. Dreco je padel na kolena. Harry je po njem usekal

z mravljinim urokom in Dreco se je tako hihital, da se niti ganiti ni

mogel. Harry se je za trenutek spraeval, e bi bilo res neportno, da bi
se spravil na nemonega Dreca. Toda to je bila napaka. Mladi Malfoy je
usmeril svojo palico proti Harryjevim kolenom in izdavil: "Tarantaliegra!"
V naslednjem trenutku so Harryjeve noge zaele same od sebe
poplesovati naokrog.
"Nehajte! Nehajte!" je vreal Sharmer, dokler Raws ni vzel stvari v
svoje roke.
"Finite incantem!" je zavpil. Harryjeve noge so nehale poplesovati,
Dreco se je nehal smejati in konno sta se lahko ozrla okoli sebe.
Nad prizoriem je lebdela zelenkasta meglica. Neville in Justin sta
oba leala na tleh in hropla; Ron je podpiral Seamusa, ki je bil bled ko
smrt, in se mu opravieval za karkoli mu je e storila njegova
polomljena palica; le Hermiona in Millicent sta se e vedno borili.
Millicent je Hermiono podrla na trebuh in jo z roko od zadaj zgrabila
pod brado, Hermiona pa je nemono otepala okoli sebe in cvilila od
boleine. Njuni palici sta pozabljeni leali na tleh. Harry je hitro skoil
zraven in Millicent zvlekel s Hermione. To ni bilo lahko, saj je bila
Spolzgadovka veliko teja od njega.
"Ojej," je obupaval Sharmer, ko se je sprehodil med potolenimi pari
v dvorani. "Vstani, vstani, Millicent... Previdno, Fawcettova... Glavo
nagni nazaj, Boot, pa ti bo kri kmalu nehala tei...
Mislim, da bo najbolje, e vas nauim blokirati sovrane uroke," je
konno sklenil Sharmer in se ustavil sredi dvorane. Ozrl se je proti
Rawsu, igar rne oi so se zalesketale, in Sharmer je hitro pogledal
stran. "Poskusimo najprej s parom prostovoljcev. Velerit in Finch-Fletchley,
bosta poskusila?"
"To ni pametna izbira, profesor Sharmer," je rekel Raws in se prek
dvorane odpravil k njemu. Zaradi rnega plaa, ki je plapolal za njim,
je bil e bolj podoben velikanskemu zlobnemu netopirju. "Velerit celo z
najbolj enostavnimi uroki povzroi pravo razdejanje. e bosta prva na
vrsti tadva, bomo ostanke Finch-Fletchleyja poslali v ambulanto v katlici
za vigalice." Nevillov okrogli in ronati obraz je postal e bolj ronat.
"Raje naj zaneta Malfoy in Potter," je predlagal profesor in se
spletkarsko nasmehnil.
"Izvrsten predlog!" se je razveselil Sharmer ter pomahal Harryju in
Drecu, naj se mu pridruita sredi dvorane. Mnoica se je razmaknila, da
sta lahko prila skozi.
"Harry," je zael razlagati Sharmer, "ko bo Dreco uperil svojo palico
vate, napravi tole."
Dvignil je svojo palico in z njo poskual izvesti nekaken zapleten
ples, a je tako krilil z rokami, da mu je padla na tla. Raws se je
posmehljivo zareal, Sharmer pa jo je hitro pobral in izjavil: "Opla...
Oitno je moja palica nekoliko preve razburjena."
Raws se je pomaknil k Drecu, se sklonil in mu nekaj zaepetal na
uho. Tudi Dreco se je posmehljivo zareal. Harry je ivno pogledal
Sharmerja in ga prosil: "Profesor, bi mi lahko e enkrat pokazali tisti
ples za blokiranje urokov?"
"Te je strah?" je zamrmral Dreco, da ga Sharmer ne bi mogel sliati.
"Kar misli si," mu je odvrnil Harry.

Sharmer je Harryja veselo potrepljal po ramenu. "Napravi to, kar sem

jaz, pa bo."
"Torej naj vrem palico na tla?!"
Sharmer se je pretvarjal, da tega ni slial.
"Ena, dve, tri!" je zavpil.
Dreco je hitro dvignil palico in izrekel arobno besedo:
"Serpensortia!"
Iz palice so vignili rni zublji. Harry je prepadlo opazoval, kako se
je iz njih izvila dolga, rna kaa, nato pa padla na tla. Leala je na
sredi med Drecom in Harryjem in e se je pripravila, da bo napadla. Mnogo
soolcev je zavrealo, vsi pa so se hitro umaknili k stenam.
"Ne premikaj se, Potter," je lenobno rekel Raws. Oitno je bilo, kako
uiva ob tem, da si Harry ne upa niti ganiti. "Vse bom uredil."
"Dovolite, bom jaz!" se je vmeal Sharmer. Zavihtel je palico, jo
usmeril v kao in zaslial se je glasen pok. A namesto da bi kaa
izginila, jo je vrglo tri metre v zrak, nato pa je z glasnim tleskom spet
pristala na tleh. To jo je popolnoma raztogotilo, divje je sikala in
vignila proti Justinu. Tik pred njim je dvignila glavo, razprla gobec in se
spet pripravila na napad.
Harry ni natanno vedel, zakaj je to storil. Pravzaprav se sploh ni
zavedal, kaj pone. Vedel je samo to, da so ga noge same od sebe
ponesle naprej, nato pa je, kot bi bil popoln butelj, zavpil: "Pusti ga!"
A kot po udeu ga je kaa ubogala in se je spustila na tla. Postala
je pokorna, kakor bi bila navadna cev za zalivanje, in ponino je akala
nadaljnjih Harryjevih ukazov. Ta se je ni ve bal. Vedel je, da kaa zdaj
ne bo napadla nikogar, eprav mu ni bilo jasno, od kod to ve.
Pogledal je Justina in se mu nasmehnil. Priakoval je, da je tudi
Justinu odleglo. Morda da bo zmeden. Ali pa da mu bo celo hvaleen.
Nikakor pa ni priakoval, da bo jezen in prestraen.
"Kaj pa se gre?!" je zavpil Justin. e preden je Harry lahko rekel
karkoli, se je obrnil in oddivjal iz dvorane.
Raws je napravil korak naprej, zamahnil s palico in kaa je izginila v
oblaku rnega dima. Tudi Raws je Harryja gledal na nain, kakrnega od
njega ni priakoval. Gledal ga je, kot bi se potrdili njegovi sumi, in je
tega vesel. Harry se je vsaj deloma zavedal tudi zloveega epetanja, ki
se je dvigalo ob stenah. Nato je zautil, da ga je nekdo za hrbtom
pocukal za pla.
"Pridi," mu je na uho rekel Ronov glas. "Gremo. Dajmo, pridi e:"
Ron ga je popeljal iz dvorane, Hermiona pa je pritekla za njima. Ko
so li skozi vrata, so se soolci na obeh straneh vrat ritensko
umaknili, kakor bi se bali, da se bodo esa nalezli. Harry ni imel
pojma, kaj se dogaja, Ron in Hermiona pa mu vso dolgo pot do
gryfondomske dnevne sobe nista niesar razloila. Tam ga je Ron potisnil
v naslanja in rekel: "Luskust si. Zakaj nama tega nisi povedal?"
"Kaj sem?" je vpraal Harry.
"Luskust!" je ponovil Ron. "S kaami se zna pogovarjati."
"Vem," je rekel Harry. "Mislim, to je bilo ele drugi, da sem se
dejansko pogovarjal s kao. Prvi sem v ivalskem vrtu po nesrei
nauval boo konstriktor na svojega bratranca. No, to je dolga zgodba,
ampak kaa mi je razloila, da e nikoli ni videla Brazilije, in potem

sem jo osvobodil, ne da bi jo zares nameraval. Ampak to je bilo, e

preden sem izvedel, da sem arovnik."
"Boa konstriktor ti je razloila, da e nikoli ni videla Brazilije?" je
zaprepadeno ponovil Ron.
"Ja, pa kaj?" se je zaudil Harry. "Gotovo se zna s kaami
pogovarjati veliko ljudi."
"To pa ne bo dralo," je nemudoma zanikal Ron. "Zelo redki ste, ki
znate govoriti po kaje in vsak luskust je sumljiv."
"Ampak zakaj?" se je razjezil Harry. "Kaj se greste vsi skupaj? e ne
bi kai rekel, naj pusti Justina pri miru..."
"A to si ji torej rekel."
"Kako to misli? Saj si bil tam, sam si slial, kaj sem rekel."
"Slial sem te govoriti po kaje," je razloil Ron. "Lahko bi rekel
karkoli. Ni udnega, da se je Justin tako prestrail. Sliati je bilo, kot bi
nagovarjal kao, naj ga napade. Bilo je resnino srhljivo."
Harry ga je nekaj asa samo debelo gledal.
"V drugem jeziku sem govoril? Tega sploh nisem vedel. Kako lahko
govorim neki drug jezik, ne da bi sploh vedel, da ga znam?"
Ron je zmajal z glavo. Oba s Hermiono sta ga gledala, kot bi jima
kdo umrl. Harryju ni bilo jasno, kaj je pri vsem skupaj tako groznega.
"Bi mi lahko, prosim, povedala, kaj je narobe, e sem nemarno veliki
kai prepreil, da bi Justinu odgriznila glavo?" je vpraal. "Saj ni
pomembno, kako sem to naredil, glavno je, da se mu ni treba udeleiti
Brezglavega lova."
"al je pomembno," mu je odvrnila Hermiona, ki je konno
spregovorila. "Zelo, kajti prav Salazar Spolzgad je slovel po tem, da je
znal govoriti s kaami. Zato je simbol Spolzgadovcev kaa."
Harry jo je debelo pogledal.
"Natanko tako," je pritrdil Ron. "Zdaj bo vsa ola mislila, da si
njegov pra-pra-pra-pra-pravnuk."
"Seveda nisem," se je uprl Harry, a obenem ga je postalo strah, da
je to morda vseeno res.
"Teko bo dokazal, da nisi," je menila Hermiona. "Spolzgad je ivel
pred tiso leti. In zdaj so vsi prepriani, da si njegov potomec."
Harry je tistega veera dolgo asa buden leal v postelji. Skozi
razporek v baldahinu je opazoval sneg, ki ga je nosilo mimo okna, in
razmiljal.
Je morda res potomec Salazarja Spolzgada? Ne nazadnje ni vedel
niesar o prednikih svojega oeta. Dursleyjevi so mu vekrat prepovedali,
da bi jih spraeval o arovnikem sorodstvu.
Poskual je potihem kaj rei po kaje. Ni in ni mu uspelo. Pomislil
je, da mora za to najbr imeti pred sabo kao.
"Ampak saj sem Gryfondomovec," je pomislil. "Izbiruh me ne bi
dodelil sem, e bi bil Spolzgadove krvi."
"e res," se je v njegovi glavi oglasil zoprn glasek, "ampak sam ve,
da te je Izbiruh sprva hotel vtakniti v Spolzgad."
Harry se je obrnil na bok. Naslednjega dne bo pri rastlinoslovju
stopil do Justina. Razloil mu bo, da je kao ustavil, ne pa nagovarjal,
naj ga napade.
"To," je jezno pomislil in nejevoljno potolkel po blazini, da bi jo

zmehal, "bi pravzaprav moralo biti jasno e takemu oslu."

A sneg, ki je ponoi zael naletavati, je bil le zaetek snenega
viharja, ki se je razdivjal proti jutru. Naneslo je toliko snega, da so
odpovedali uro rastlinoslovja. Profesorica Ochrowt je nameravala
mandragoram nadeti nogavice in jih oviti v ale. To je bilo zapleteno
opravilo, ki ga ni zaupala nikomur. Posebej zdaj ne, saj so mandragore
morale imprej odrasti, da bi z njimi oivili gospodino Norris in
Colina.
Harry je skupaj s prijateljema sedel ob kaminu v gryfondomski dnevni
sobi. Ron in Hermiona sta uro, ki bi jo sicer preivel v rastlinjaku,
izrabila za partijo aha. Medtem je Harry neprestano toil, kako rad bi
se pogovoril z Justinom in mu vse skupaj razloil.
"Za bojo voljo, Harry," je nejevoljno rekla Hermiona, ko je eden
Ronovih tekaev premlatil njenega konja in ga zvlekel s ahovnice. "Pa
poii Justina, e ti to res toliko pomeni."
Tako je Harry vstal in odel skozi luknjo za portretom. Niti najmanj
mu ni bilo jasno, kje naj ga najde.
Zaradi kosmiastega snega, ki se je vrtinil pred okni, je bilo v gradu
bolj temano kot obiajno. Harry se je stresel in se sprehodil mimo
uilnic, v katerih so potekala predavanja. Sem ter tja je skozi vrata ujel
kakno besedo. Profesorica McHudurra je ravno nadirala nekoga, ki je
svojega prijatelja zaaral v jazbeca. Harryja je prijelo, da bi pokukal v
razred, a je raje el naprej. Domislil se je, da je Justin prosti as
verjetno izkoristil za uenje ali pisanje naloge, in tako se je odpravil v
knjinico.
Tam je res nael skupino Pihpuffovcev, ki jim je odpadlo
rastlinoslovje, a niso se uili. Harry je skozi vrste visokih knjinih polic
videl, kako zatopljeni v pogovor stiskajo glave skupaj. Od dale ni mogel
razloiti, e je med njimi tudi Justin, zato se je odpravil blije. Tedaj pa
je ujel nekaj besed njihovega pogovora. Ustavil se je in se skril za
polico s knjigami o nevidnosti.
"Zato," je rekel debeluen fant, "sem Justinu rekel, naj se raje skrije
v nao spalnico. Potter se je oitno odloil, da bo njegova naslednja
rtev prav on, zato je najbolje, e se za nekaj asa potuhne. Justin je
priakoval, da bo prilo do tega. Ko se je na zaetku leta pogovarjal s
Potterjem, mu je ulo, da je iz bunkeljske druine. Si predstavljate, sam
od sebe mu je povedal, da bi skoraj el na Eton? S im takim se pred
Spolzgadovim potomcem res ne more bahati."
"Si res preprian, da je Potter, Ernie?" je zaskrbljeno vpraalo dekle z
dolgimi svetlimi kitami.
"Hannah," je preplaeno rekel debeluni fant, "s kaami se zna
pogovarjati. Vsi vedo, da to veino obvladajo samo mojstri rne
magije. Si e kdaj sreala potenega arovnika, ki bi klepetal s kao?
Poleg tega pa sem nekje prebral, da so Salazarja klicali Prijatelj ka."
Ob tem so drugi resnobno prikimali, Ernie pa je nadaljeval: "Se
spomnite, kaj je pisalo na steni? Sovraniki potomca, pazite se. Filch je
nedavno tega hotel Potterja kaznovati. Kaj se je zgodilo? Skupila jo je
Filcheva maka. Tisti iz prvega letnika, Creevey, je el Potterju na ivce.
Fotografiral ga je, ko je leal v blatu. Kaj se je zgodilo? Creevey je na
lepem obleal v ambulanti."

"Ampak zmeraj je bil tako prijazen," je negotovo ugovarjala Hannah,

"in Saj Ve Kdo je izginil zaradi njega. Gotovo ni slab fant."
Ernie se je skrivnostno nasmehnil in stial glas, da so se morali vsi
nagniti e blije k njemu. Tudi Harry se je previdno pomaknil proti
njim, da bi ga slial.
"Nihe ne ve natanno, zakaj je Potter tiste noi ostal iv. Komaj
dojenek je bil. Moralo bi ga raztrgati na koke. Samo resnino
mogoni mojster rne magije bi lahko preivel kaj takega." Nadaljeval je
e tije, skoraj epetaje. "Prav zato ga je Saj Veste Kdo hotel ubiti.
Hotel se je znebiti morebitnega tekmeca. Zanima me, kaj vse Potter e
zna, pa to skriva pred nami."
Harry je imel vsega dovolj. Glasno se je odkaljal in stopil izza
knjinih polic. e ne bi bil tako jezen, bi ga ta prizor izjemno zabaval:
ko so ga zagledali, so bili vsi Pihpuffovci videti, kot bi jih skamnel,
Ernie pa je postal bled ko smrt.
"ivio," je rekel Harry. "Justina iem."
To je potrdilo najhuje strahove Pihpuffovcev. Vsi so preplaeno
pogledali Ernieja.
"Zakaj pa?" ga je ta vpraal s tresoim glasom.
"Rad bi mu povedal, kaj se je zares zgodilo pri dvobojevalskem
kroku," je povedal Harry.
Ernie se je ugriznil v svoje pobledele ustnice, nato pa globoko zajel
sapo in rekel: "Saj smo bili tam. Videli smo, kaj se je zgodilo."
"Torej ste opazili, da ga je kaa pustila na miru, takoj ko sem se
pogovoril z njo?"
"Jaz sem opazil samo to," je trmasto odvrnil Ernie, eprav je
dobesedno trepetal od strahu, "da si govoril po kaje in nagovarjal kao,
naj ga napade."
"Ne, pa je nisem nagovarjal!" je vzkliknil Harry z glasom, ki se mu
je tresel od jeze. "Niti dotaknila se ga ni!"
"isto malo je manjkalo, pa bi ga ubila," je trmoglavil Ernie. "Ampak,
kakorkoli," je hitro dodal, "med mojimi predniki so sami arovniki in
arovnice, in to e devet generacij. Moja kri je ista in zato ne..."
"Briga me, kakna je tvoja kri!" je jezno vzkliknil Harry. "Zakaj naj
bi po tvojem sploh napadal tiste, ki so se rodili v bunkeljskih
druinah?"
"Slial sem, da sovrai bunkeljne, pri katerih ivi," mu je hitro
odgovoril Ernie.
"Kako jih ne bi!" je vzkliknil Harry. "Kar pridi ivet k njim, bo e
videl."
Nato se je obrnil in besno odkorakal iz knjinice. Pri tem si je
prisluil oitajo pogled madam Monockell, ki je loila pozlaene platnice
velike knjige urokov.
Ko je priel na hodnik, je stekel. Tako jezen je bil, da ni pazil, kje
hodi, in kmalu se je zaletel v nekaj velikega ter trdo pristal na
zadnjici.
"O, ivio, Hagrid," je pozdravil oskrbnika, ko se je ozrl navzgor in
ugotovil, v koga se je zaletel.
Hagridov obraz je popolnoma zakrivala s snegom obloena volnena
kapa, ki je imela le odprtine za oi in nos. A Harry ga je kljub temu

nemudoma prepoznal, saj je nosil kouh iz krtovega krzna, poleg tega pa

je zavzel skoraj celo irino hodnika. V svojih orjakih rokavicah je dral
mrtvega petelina.
"Koko gre, Harry?" je vpraal in potegnil kapo z obraza, da bi laje
govoril. "Zakoga pa nisi pri pouku?"
"Ura rastlinoslovja nam je odpadla," je pojasnil Harry in vstal. "Kaj
pa ti tukaj?"
Hagrid mu je pokazal mrtvega petelina.
"To je e ta drugi, ki mi ga je nekdo fental ta semester," je
razloil. "Morebiti so na delu lisice, morebiti pa krvolona bavka.
Toko ali drugae, ravnatelj mi more dovoliti, da okrog kokonjaka
napravim obro urokov."
Privzdignil je svoje koate obrvi in Harryju namenil dolg in preiskujo
pogled.
"Je res vse v redu? Zdi se mi, koker da bi te nekej matralo."
Harry se ni mogel pripraviti do tega, da bi ponovil, kar so o njem
govorili Ernie in drugi Pihpuffovci.
"Ni takega ni," je zamahnil z roko. "Zdaj pa res moram iti. Kmalu
se mi zane ura spreminjanja oblike in po ubenik moram."
Odel je in po glavi se mu je e vedno motalo tisto, kar je o njem
rekel Ernie.
"Justin je celo priakoval, da bo prilo od tega. Ko se je na zaetku
leta pogovarjal s Potterjem, mu je ulo, da je iz bunkeljske druine."
Povzpel se je po stopnicah, nato pa zavil na hodnik, ki je bil e
posebej mraen. Bakle je ugasnil moan in leden prepih, ki je vel skozi
slabo zaprto okno. e je bil sredi hodnika, ko se je naenkrat ob nekaj
spotaknil in padel.
Obrnil se je, da bi videl, kaj lei na tleh. Tokrat ga je v elodcu
zvilo kot e nikoli prej.
Na tleh je namre leal Justin, popolnoma trd in mrzel kot kamen.
Obraz je imel spaen v masko groze, oi pa so mu prazno strmele v
strop. Toda Justin ni bil sam.
esa tako udnega Harry ni videl e nikoli. Kaknega pol metra nad
tlemi je poleg Justina lebdel Skorajbrezglavi Nick. A ni bil ve prozoren
in bisernato bele barve, temve rn in sajast. Glava mu je visela z vratu,
na obrazu pa se mu je tako kot Justinu risala groza.
Harry je vstal, dihal je hitro in plitvo, srce pa mu je tolklo po rebrih
kakor glasnik po bobnu. Divje se je ozrl navzgor in navzdol po hodniku,
pri emer je opazil kolono pajkov, ki so drobencljali stran od Justina,
kar so jih nesle noice. Edini zvok, ki ga je Harry slial, so bili pridueni
glasovi uiteljev, ki so prihajali iz uilnic na obeh straneh hodnika.
Lahko bi stekel stran in nihe ne bi nikdar izvedel, da je bil tam.
Toda ni ju mogel pustiti samih. Moral je poiskati pomo. Pa bi mu kdo verjel,
da ju ni skamnel on sam?
Ko je tako stal ob Justinu in Nicku ter tuhtal, kaj naj stori, so se
poleg njega odprla vrata. Skoznja je priletel Zhoprnack.
"e to ni mali Potterek!" se je zahahljal poltergeist, poletel mimo
njega in mu pri tem z nosu sklatil oala. "Le kaj naklepa na Potterek?
Le emu se plazi..."
Zhoprnack se je ustavil sredi salte. Ko je visel z glavo navzdol, je

opazil Justina in Nicka. Obrnil se je, globoko zajel sapo in, e preden
ga je Harry lahko zaustavil, zavreal: "Nov napad! Napad! Ni ga
smrtnika ali duha, ki bi bil varen! Beite, beite, da
si reite ivljenje! Napad!"
Tresk! Tresk! Tresk! so se vrata po vsem hodniku odpirala tako
hitro, da so butala ob steno in skoznja se je ulila poplava Harryjevih
soolcev. Nekaj dolgih minut je vladala takna zmenjava, da bi Justina
skoraj pohodili, tevilni uenci pa so se za trenutek znali sredi Nicka.
Harryja je mnoica pritisnila ob zid, eprav so uitelji poskuali
napraviti red. Konno je pritekla profesorica McHudurra, za njo pa njeni
uenci. Eden izmed njih je imel e vedno bele lase s rnimi progami,
namesto nosu pa smrek. McHudurrova je s palico sproila gromko
eksplozijo, ki je utiala tudente, nato pa jim je ukazala, naj se vrnejo v
razrede. Komaj se je prizorie nekoliko spraznilo, pa je na hodnik
prisopihal Ernie.
"Ujeli smo ga pri delu!" je zakrial, popolnoma bled v obraz, in s
prstom melodramatino pokazal na Harryja.
"Nehaj, Macmillan!" ga je ostro pokarala McHudurrova.
Nad njihovimi glavami je lebdel Zhoprnack, se zlobno real in
opazoval prizor; zmedo in nered je imel zelo rad. Ko so se profesorji
sklonili nad Justina in Nicka, da bi si ju poblie ogledali, je nenadoma
zapel:
"O, Harry, pokvarjenec ti stari, kaj se pa gre?
Fentavati tudente je prepovedano, da ve!"
"Da mi takoj utihne, Zhoprnack!" je zalajala McHudurrova.
Zhoprnack jo je ubogal in ritensko odlebdel stran, pri tem pa Harryju
kazal osle.
Profesor Colibri in profesorica Grozleva sta Justina odnesla v
ambulanto. Nihe pa ni vedel, kaj naj storijo s Skorajbrezglavim Nickom.
Nazadnje je McHudurrova priarala velik ventilator in ga izroila Ernieju.
Naroila mu je, naj Nicka odpihne navzgor po stopnicah. Ernie jo je
ubogal in Nick se je res premaknil ter neslino odletel stran kakor
nenavaden rn balon. Konno sta na hodniku ostala samo e Harry in
profesorica.
"Pridi," mu je ukazala.
"Profesorica," je takoj rekel Harry, "priseem vam, da nisem..."
"Vse skupaj nam je ulo iz rok, Potter," ga je utiala McHudurrova.
Tiho sta odkorakala okoli vogala in profesorica se je ustavila pred
velikim in izjemno grdi kamnitim kipom gargojle.
"Gumijasti medvedki!" je rekla. To je bilo oitno geslo, saj je gargojla
nenadoma oivela in skoila stran, zid za njo pa se je razprl. Kljub temu
da se je Harry strano bal, kaj ga aka, so se mu usta preseneeno
odprla. Za zidom je bilo majhno polasto stopnie, nekakne tekoe
stopnice, ki so se same od sebe premikale navzgor. Ko sta s profesorico
stopila nanje, se je stena za njima spet zaprla. Vzpenjala sta se vse vie
in vie ter precej hitro, tako da se je Harryju zaenjalo e nekoliko
vrteti. Konno je pred sabo zagledal hrastova vrata z medeninastim
tolkaem v obliki grifona.
Takrat mu je postalo jasno, kam ga je pripeljala profesorica
McHudurra. Tu je ivel Dumbledore.

Dvanajsto poglavje
Mnogobitni napoj
-----------------------------Ko sta prispela na podest kamnitega stopnia, je profesorica potrkala
na vrata. Tiho so se odprla in vstopila sta. McHudurrova je Harryju
pomignila, naj poaka, in ga pustila samega.
Harry se je ozrl okoli sebe. Nekaj je bilo oitno. Izmed vseh
kabinetov, ki jih je obiskal tisto leto, je bil Dumbledorjev najbolj zanimiv.
e ga ne bi tako skrbelo, da ga bodo vrgli iz ole, bi se z veseljem
razgledal po njem.
Ovalna soba je bila velika in lepa, po njej pa so odmevali nenavadni
zvoki. Na mizah z izjemno ozkimi nogami so stale zanimive srebrne
priprave. Tiho so brenale, sem ter tja pa se je iz njih pokadilo. Stene
so prekrivali portreti prejnjih ravnateljev in ravnateljic, ki so mirno
dremali med okviri. V kabinetu je bila tudi velikanska miza, katere noge
so se na tla opirale s krempljastimi apami. Na polici za mizo pa je stal
zmahan in nacefran arovniki klobuk, klobuk Izbiruh.
Harry se je obotavljal. Previdno je oinil spee arovnike in arovnice
na stenah. Saj ne bo ni narobe, e bi si klobuk spet nataknil na glavo?
Samo toliko, da bi ugotovil... Da bi se preprial, e ga Izbiruh ni po
pomoti vtaknil v napaen dom.
Tiho se je splazil okoli mize, potegnil klobuk s police in si ga poasi
poveznil na glavo. Bil mu je prevelik in zdrsnil mu je prek oi, tako kot
je zadnji, ko si ga je nadel. Zazrl se je v temno notranjino klobuka
in akal. Konno mu je drobni glasek zaepetal na uho: "Te kaj mui,
Harry Potter?"
"Pravzaprav me res," je zamrmral Harry. "Oprostite, da vas motim,
ampak hotel sem vas vpraati..."
"e te nisem po pomoti vtaknil v napaen dom," ga je s smehom v
glasu dopolnil klobuk. "Res je... Zelo teko sem se odloil, kam spada. A e
vedno vztrajam pri tistem, kar sem rekel takrat..."
Harry bi od veselja najraje poskoil.
"Res," je nadaljeval Izbiruh, "Spolzgad bi ti pomagal na poti k
veliini."
Harryja je zvilo, zgrabil je klobuk in si ga potegnil z glave. Mlahavo
mu je obvisel v roki. Ni posebnega ni bil videti, samo zguljen in
zmahan klobuk je bil. Odloil ga je nazaj na polico.
"Moti se," je Harry glasno rekel klobuku, ki pa mu ni odvrnil
niesar in se ni niti zganil. V tistem je Harry za sabo zaslial nenavaden,
grlen glas. Bliskovito se je obrnil.
Izkazalo se je, da le ni sam. Na zlati palici za vrati je stal onemogel
pti, ki je bil podoben oskubljenemu puranu. Harry se je osuplo zastrmel
vanj, pti pa mu je alostno vrnil pogled in e enkrat zadavljeno
zakrakal. Harryju se je zdel zelo bolan. Njegov pogled je bil otopel, in
medtem ko ga je Harry opazoval, mu je iz repa odpadlo e nekaj peres.
"Samo e tega mi manjka," si je rekel Harry, "da Dumbledorjev pti
umre prav takrat, ko v kabinetu ni drugega razen mene."
V tistem trenutku so iz ptia bruhnili plameni. Harry je zakrial od
preseneenja in se ritensko umaknil k mizi. Vroino se je oziral, da bi
nael kozarec vode ali kaj podobnega, a nikjer ni bilo niesar, s imer bi

ga pogasil. Pti je v hipu postal prava ognjena krogla; glasno je

zavreal, takoj zatem pa je od njega ostal e samo kupek pepela, iz
katerega se je kadilo.
Odprla so se vrata. Skoznja je stopil Dumbledore in mu resnobno
pokimal.
"Profesor," je izdavil Harry, "va pti... Ni nisem mogel narediti...
Kar vgal se je..."
Na Harryjevo veliko preseneenje se je Dumbledore nasmehnil.
"Saj je bil e as," je rekel. "Zadnjih nekaj dni je bil videti prav
obupen. Vekrat sem mu rekel, naj pohiti."
Ko je opazil, kako je Harryja to osupnilo, se je zahahljal.
"Fawkes je feniks, Harry. Kadar pride za feniksa as, da umre, se
vge, zgori, nato pa se znova rodi iz pepela. Poglej."
Harry se je ozrl h kupku pepela in res je iz njega pokukala drobna,
zgubana piankova glava. Pianec ni bil ni manj grd od ostarelega
feniksa.
"koda, da si ga moral videti ravno na dan samoviga," je zavzdihnil
Dumbledore in sedel za mizo. "Veino svojega ivljenja je zelo lep; rdee
in zlato perje ima. Feniksi so zelo zanimiva bitja. Izjemno teak tovor
lahko prenaajo, njihove solze so zdravilne in zelo zvesti so."
Zaradi Fawksovega samoviga je Harry isto pozabil, zakaj je priel k
Dumbledorju. Toda ko je ravnatelj sedel za mizo, na stol z visokim
naslonjalom, in v Harryja zapiil svoje svetlo modre predirne oi, se je
takoj spomnil, emu je tam.
A e preden je Dumbledore lahko karkoli rekel, so se vrata odprla
tako sunkovito, da bi skoraj poletela s teajev. Skoznja je seveda vstopil
Hagrid. Oi so se mu divje svetile, vrh razkutranih las mu je postrani
stala kapa, v desnici pa je e vedno dral mrtvega petelina.
"Ni ga Harry, guspod prufesor!" je Hagrid rotee zatrdil ravnatelju.
"Zgovarjala sva se in od tega ni minila niti minuta, da so nali novega
skamnelca. On ga e ni mogel napasti, guspod!"
Dumbledore je hotel nekaj rei, pa ga Hagrid sploh ni pustil do
besede. Ves razburjen je e naprej blebetal, zraven pa s petelinom mahal
okoli, da so peresa frala na vse strani.
"Perseem vam, da ni bil on in tudi pred ministrstvom bom persegel,
e bo treba!"
"Hagrid, lepo te..."
"Napanega fanta ste prijeli, guspod, jest vem, da Harry nikder ne
bi..."
"Hagrid!" ga je glasno prekinil Dumbledore. "Saj sploh ne mislim, da
Harry napada soolce."
"Aja," je rekel Hagrid in konno nehal opletati s petelinom. Roka mu
je ohlapno zabingljala ob telesu. "No, prou. Potlej grem pa ven poakat,
da se v miru pomenita."
Bilo mu je nerodno in je zato iz kabineta odcopotal e bolj glasno.
"Res mislite, da nisem jaz tisti, ki napada soolce?" je poln upanja
vpraal Harry, medtem ko je Dumbledore z mize spihal petelinje perje.
"Ne, Harry, po mojem nisi," je odvrnil Dumbledore, toda spet je
postal zelo resen. "A vseeno bi se rad pogovoril s tabo."
Dumbledore je staknil blazinice svojih dolgih prstov in se prek njih

zamiljeno zazrl vanj.

"Vpraati te moram, Harry, e bi mi rad karkoli povedal," je rekel
neno. "Karkoli."
Harry ni vedel, kaj naj ree. Pomislil je na Dreca, ki je grozil
brezkrvneem, in na mnogobitni napoj, ki brbota na straniu Javkajoe
Jane. Nato pa se je spomnil breztelesnega glasu, ki ga je slial e
dvakrat, in Rona, ki ga je posvaril: "Ni dobro znamenje, e slii glasove,
ki jih drugi ne morejo. Celo v arovnikem svetu to nikakor ni dobro
znamenje." Tudi tega ni pozabil, kaj vsi govorijo o njem, in spet se je
zbal, da je morda vendar nekako povezan s Salazarjem Spolzgadom.
"Ne," je konno odvrnil. "Niesar vam nimam povedati, profesor."
Da je neznanec skamnel kar dva naenkrat, pri emer je bil eden
duh, je marsikoga krepko prestrailo. Nenavadno, a zdelo se je, da
tudente najbolj skrbi prav usoda Skorajbrezglavega Nicka. "Le kdo bi kaj
takega lahko napravil duhu?" so se spraevali. "Kako straanska mora biti
njegova mo, da lahko kodi nekomu, ki je e mrtev!"
Veina Harryjevih soolcev je hitro rezervirala sede na vlaku, ki naj
bi jih za boi odpeljal domov.
"e bo lo tako naprej, bomo na Bradaviarki ostali samo mi," je
Ron potoil Harryju in Hermioni. "Mi trije, Dreco, Crabbe in Goyle. To
bodo lepe poitnice."
A Harry je bil vesel, da bo veina soolcev odla domov. Na ivce
mu je lo, da so se ga na hodnikih izogibali, kakor da mu bodo vsak
trenutek pognali rogovi ali da bo zael bruhati ogenj. Sit je bil tega, da
so epetali in nanj kazali s prstom, kadar je el mimo veje skupine
tudentov.
Fredu in Georgu pa se je vse to zdelo zelo zabavno. Po hodnikih sta
vedno hodila nekaj metrov pred Harryjem in vpila: "Umaknite se,
Spolzgadov potomec prihaja! Pozor, resnino hudoben arovnik prihaja!"
Percy tega nikakor ni odobraval.
"To ni smeno," ju je hladno okaral.
"Spravi se nam spod nog, Percy," ga je z zaigrano oholostjo zavrnil
Fred. "Harryju se mudi."
"Ja, pred naslednjo uro mora v Dvorano skrivnosti na skodelico aja s
svojim zlim sluabnikom," se je zahihital George.
Tudi Ginny se to ni zdelo smeno.
"Nehajta," je zacvilila vsaki, kadar je Fred na ves glas vpraal
Harryja, kdo bo njegova naslednja rtev, ali ko se je George pretvarjal,
da Harryja odganja s esnovo kito.
Harryja ni jezilo, da se delata norca. Pravzaprav se je poutil bolje,
saj se je oitno vsaj Georgu in Fredu zdelo nemogoe, da bi bil
Spolzgadov potomec. Njune norije pa so parale ivce Drecu, igar obraz
je bil bolj kisel vsaki, ko ju je zagledal.
"Tak je zato, ker ga mika, da bi se razkril," je razglabljal Ron.
"Dobro ve, da ne prenese, e je kdorkoli pri emerkoli bolji od njega.
Zdaj pa si mu pobral celo zasluge za najhuje packarije."
"Kmalu mu bomo posvetili," je zadovoljno izjavila Hermiona.
"Mnogobitni napoj je e skoraj pripravljen in razkrinkali ga bomo."
Konno je bilo semestra konec in nad grad se je spustila tiina,
globoka kakor sneg na grajskem parku. Harryju se nikakor ni zdela

alobna, prej pomirjujoa. Uival je, saj so imeli s Hermiono in

Weasleyjevimi gryfondomski stolp samo zase. Igrali so se lahko, kolikor
so hoteli glasno, ne da bi pri tem koga motili. Dvojka in Ginny so se
odloili, da ostanejo na oli in ne gredo s stari v Egipt obiskat Billa.
Percy, ki je vihal nos nad njihovim otrojim obnaanjem, je redko
posedal v gryfondomski dnevni sobi. Domiljavo jim je povedal, da je
ostal na oli med poitnicami samo zato, ker je predstavnik tudentov in
mora v teh tekih trenutkih podpreti profesorje.
Boino jutro je bilo mrzlo in belo. Harryja in Rona, ki sta bila
sama v spalnici, je zbudila Hermiona. Navsezgodaj je vdrla k njima in
jima prinesla darila.
"Zbudita se!" je vzkliknila in odgrnila zavese.
"Hermiona, dobro ve, da ne sme hoditi sem," je zagodrnjal Ron in
si z roko pokril oi, da bi jih obranil pred svetlobo.
"Vesel boi," se je namrdnila Hermiona in mu vrgla darilo. "Skoraj
celo uro sem e pokonci, v napoj sem vmeala e malo mreekrilnih
muic. Pripravljen je."
Harryja je to v trenutku prebudilo in sedel je.
"Si prepriana?"
"Popolnoma," je prikimala Hermiona in odrinila podgano krabo, da
je lahko sedla na konec njegove postelje. "e mislimo nart izpeljati, ga
moramo e danes."
V tistem trenutku je v spalnico priprhutala Hedwig, ki je v kljunu
prinesla zelo majhen zavitek.
"ivio," jo je Harry veselo pozdravil, ko je pristala na njegovi postelji.
"Pa ne, da spet govori z mano?"
Sova ga je prijazno pogrizljala po uesu, in to je bilo za Harryja
veliko lepe darilo od tistega, ki mu ga je prinesla. Poslali so mu ga
namre Dursleyjevi. V njem sta bila zobotrebec in kratko pismo, v
katerem so ga spraevali, e bi morda lahko ostal na Bradaviarki tudi
med poletnimi poitnicami.
Ostala darila, ki jih je Harry dobil za boi, so bila veliko lepa.
Hagrid mu je poslal katlo karamelnih bonbonov, ki pa se jih je Harry
odloil najprej omehati nad ognjem in ele nato pojesti. Ron mu je
podaril knjigo z naslovom Leteti s Kanoni, polno zanimivih podatkov o
njegovem najljubem motvu quidditcha. Hermiona mu je kupila
dragoceno pisalo iz orlovskega peresa. V zadnjem zavitku pa je Harry
nael nov, nakvakan pulover, ki mu ga je skupaj s epljevo torto
poslala gospa Weasley. Njeno voilnico, ki je bila zavita z darili, je
prebral z obutkom krivde. Spomnil se je na avtomobil gospoda
Weasleyja, ki ga nihe ni videl, odkar je treil v vrbo mesarico.
Na to, koliko olskih pravil bodo prekrili, ko bodo zauili mnogobitni
napoj, raje ni niti pomislil.
Vsi trije so se nekoliko bali morebitnih stranskih uinkov napoja. A
niti to jim ni skalilo veselja pri boini veerji.
Velika dvorana je bila videti sijajna. Ne le da je v njej stalo deset
boinih jelk, ki jih je pokrivalo ivje, s stropa pa so viseli debeli opki
omele. Poleg tega je v njej naletaval topel in suh zaaran sneg.
Dumbledore je prevzel vlogo dirigenta in skupaj so zapeli nekaj boinih
pesmi. Pri tem je Hagrid pel glasneje z vsako ao jajnega likerja, ki jo

je zvrnil. Percy je zbrane pogosto zaudeno vpraal, emu se hihitajo. Ni

namre opazil, da mu je Fred zaaral priponko, na kateri je zdaj pisalo
,Predstavnik urkov'.
Posmehljive opazke, ki jih je o njegovem puloverju za mizo
Spolzgadovcev spual Dreco, Harryja niso prizadele. "Z nekaj sree," si
je mislil, "bo e ez nekaj ur dobil, kar si zaslui."
Komaj sta Ron in Harry pojedla tretjo porcijo pudinga, e ju je
Hermiona nagnala iz dvorane, da bi se do konca dogovorili glede
njihovega narta.
"e vedno potrebujemo delke tistih, v katere bi se radi spremenili,"
ju je opomnila, kot bi ju poiljala v trgovino po pralni praek. "Najbolje
bo, e dobita kaj od Crabbeja in Goyla. Drecova najbolja prijatelja sta,
njima bo povedal karkoli. Poleg tega pa moramo tudi poskrbeti, da nas
Crabbe in Goyle ne bosta presenetila, medtem ko ga bomo zaslievali."
Fanta sta jo osuplo gledala, ona pa je mirno nadaljevala: "Vse sem
e premislila." Pomolila jima je zajetni okoladni tortici. "Napolnila sem
ju s prakom smrakom. Vidva poskrbita samo za to, da ju bosta
Crabbe in Goyle nala. Saj vesta, kako sta porena. Gotovo ju bosta
takoj stlaila v usta. Ko pa bosta zaspala, jima izpulita nekaj las in ju
zaprita v najblijo omaro."
Harry in Ron sta se nejeverno spogledala.
"Hermiona, po mojem to ne..."
"Si pomislila, kaj vse gre lahko narobe..."
A Hermionine oi so se jekleno zalesketale, precej podobno, kot
so se vasih bleale oi profesorice McHudurre.
"Brez tistih nekaj las Crabbeja in Goyla je napoj povsem neuporaben," je
odlono rekla. "Saj bi rada izvedela, e je za vse to kriv Dreco, kajne?"
"Dobro, no," je pristal Harry. "Kaj pa ti? Koga namerava zlasati?"
"Jaz e imam, kar potrebujem," se je pohvalila Hermiona, iz epa
povlekla stekleniko in jima jo pokazala. V njej je bil en sam las. "Se
spomnita, kako se me je Millicent lotila pri dvobojevalskem kroku? Ko
me je poskusila zadaviti, je na mojem plau pustila tole! Sicer je la za
boi domov, pa kaj. Bom pa rekla Spolzgadovcem, da sem si premislila
in se vrnila na olo."
Ko je Hermiona odhitela pogledat, e je z mnogobitnim napojem vse
v redu, se je Ron obrnil k Harryju.
"Si e kdaj slial kaken nart, pri katerem bi se lahko zalomilo ve
stvari kot pri Hermioninem?"
A na Harryjevo in Ronovo preseneenje sta prvi korak njihovega
naklepa opravila brez vsakih zapletov. Po boini veerji sta se skrila v
zapueni avli in tam priakala Crabbeja in Goyla. Ta sta ostala sama za
mizo Spolzgadovcev in se basala s etrto porcijo rievega narastka. Harry
je okoladni tortici postavil na ograjo stopnia. Ko sta Crabbe in Goyle
konno prila, sta se Harry in Ron hitro skrila za oklep, ki je stal ob
vhodnih vratih.
"Je sploh mogoe, da je kdo tako zabit?" je navdueno zaepetal Ron,
ko je Crabbe razburjeno pokazal na tortici, ki sta si ju z Goylom takoj
zbasala v usta. Nekaj trenutkov sta poreno mlaskala z zmagoslavnim
izrazom na obrazu. Nato pa sta se nenadoma zvrnila vznak, pri emer
sta se e vedno zadovoljno reala.

Najteji del naloge ju je bilo skriti v omaro na nasprotni strani avle.

Konno sta ju le stlaila med vedra in metle. Nato je Harry iznad
Goylovega nizkega ela izpulil nekaj kocin, Ron pa si je priskrbel nekaj
Crabbejevih las. Ukradla sta jima tudi evlje, saj so bili njuni veliko
premajhni za stopala, kakrna sta imela Crabbe in Goyle. e vedno nekoliko
omamljena od uspeha sta stekla proti straniu Javkajoe Jane.
Zaradi gostega rnega dima, ki se je dvigal iz separeja, v katerem je
Hermiona pripravljala napoj, se je na straniu komaj kaj videlo. Harry
in Ron sta si usta in nos pokrila s plaem, nato pa tiho potrkala na
vrata separeja.
"Hermiona?" Sliala sta, kako je krtnila kljuavnica in vrata so se
odprla. Hermioni je obraz sijal od zadovoljstva in videlo se je, da ju je
teko priakovala. Izza nje sta zasliala blop, blop brbotajoega napoja, ki
je bil gosteji od sirupa. Na vrhu straninega kotlika so stali trije
kozarci.
"Imata lase?" ju je napeto vpraala Hermiona.
Harry ji je pokazal svoj ulov.
"Dobro. Iz pralnice sem vama prinesla plaa," je rekla Hermiona in
jima pomolila vreko. "Ko se bosta spremenila v Crabbeja in Goyla,
bosta potrebovala veja."
Vsi trije so se zazrli v kotel. Od blizu je bil lenobno brbotajoi
napitek videti kot gosto, temno blato.
"Prepriana sem, da nam je napoj uspel in da bo vse v redu," se je
preprievala Hermiona in e enkrat ivno prelistala Narbolj silovite
napoje. "Videti je tak, kot v knjigi pie, da bi moral biti. Ko ga spijemo,
bomo imeli eno uro asa, preden se spremenimo nazaj v same sebe."
"Kaj morava narediti zdaj?" jo je vpraal Ron.
"Napoj bomo vlili v tiste tri kozarce in vanje vrgli vsak svoje lase."
Hermiona je z zajemalko natoila vse kozarce. Nato je s tresoo roko
iz steklenike stresla v svojega Millicentin las.
Napoj je zasikal kakor ajni kotliek, v katerem vre voda, in se zael
divje peniti. ez nekaj trenutkov je postal nagnusno rumene barve.
"Bljak. Takale bi bila verjetno destilirana Millicent," se je skremil
Ron, ko si je ogledal napoj v Hermioninem kozarcu. "Stavim, da je nagnusen."
"e vidva vrzita lase v svoja kozarca," ju je priganjala Hermiona.
Harry je Goylove lase vrgel v srednjega, Ron pa Crabbejeve v zadnjega.
Napoj v obeh kozarcih se je zapenil in zasikal. Goylov je postal
rumenkasto rjave barve, Crabbejev pa umazano rjave.
"akajta!" je Harry ustavil Hermiono in Rona, ki sta e segla po
kozarcih. "Raje spijmo napoj vsak v svojem separeju. Ko se bova
spremenila v Crabbeja in Goyla, ne bo ve prostora za vse, Millicent pa
tudi ni suhica."
"Pametno," je prikimal Ron in odklenil vrata.
Previdno, da ne bi zlil niti kapljice napoja, je Harry stopil v srednji
separe.
"Pripravljena?" je zaklical.
"Ja," sta se oglasila Ron in Hermiona.
"Ena, dve, tri!"
Harry se je prijel za nos in spil napoj v dveh velikih poirkih. V
trenutku ga je zaelo zvijati po elodcu, kakor da bi porl ive kae.

Skljuil se je, misle, da bo bruhal. V trebuhu ga je galo in mravljinci

so se mu pognali po telesu, vse do prstov na nogah in rokah. Nato je
dobil grozljiv obutek, da se bo stopil, zahropel je in padel na vse tiri,
koa pa mu je po vsem telesu zaela brbotati kakor vro vosek. Pred
njegovimi omi so mu dlani zaele rasti, prsti so postali debeleji, nohti
so se razirili in lenki so se mu napeli. Ramena so se mu bolee
raztegnila, po egetanju na elu pa je sklepal, da se mu lasje pognali
tudi tam. Ko so se mu prsi razirile in mu razparale pla, se je poutil,
kot bi bilo njegovo telo sod, katerega elezni obroi so popustili. Zaradi
stopal, utesnjenih v evljih, ki so postali tiri tevilke premajhni, mu je
telo v valovih preplavljala boleina...
Toda tako nenadoma, kot se je vse zaelo, se je tudi konalo. Harry
je leal z obrazom na mrzlih kamnitih tleh in poslual, kako Jane
alobno grgota v najbolj oddaljenem separeju. S teavo si je sezul evlje
in vstal.
"Tako se torej pouti Goyle v svojem telesu," si je rekel sam pri
sebi, nato pa si je s tresoimi rokami slekel pla, ki mu je bil zdaj vsaj
trideset centimetrov prekratek. Nataknil si je enega izmed
dveh, ki ju je prinesla Hermiona in si obul Goylove evlje, velike
lcakor manji oln. Z roko si je hotel popraviti lase, da mu ne bi viseli
prek oi, a je zatipal samo kratke etine, ki so mu trlele iz ela. Nato
je ugotovil, da skozi oala vidi vse megleno, saj je Goyle videl odlino.
Snel si jih je in zaklical: "Je z vama vse v redu?" Iz grla se mu je izvil
nizek, prasketajo Goylov glas.
"Ja," je z desne zakrulil Crabbejev bas.
Harry je odklenil vrata in se postavil pred poeno ogledalo. Iz njega
ga je s svojimi mrtvimi, globoko v lobanjo potisnjenimi omi opazoval
Goyle. Harry se je popraskal po uesu. Tudi Goyle se je.
Odprla so se vrata Ronovega separeja. Debelo sta zazijala drug v
drugega. Ron je bil videti ves pretresen in zelo bled, sicer pa je bil
izrezan Crabbe - od las, ki so bili videti, kot bi mu nekdo na glavo
poveznil skledo, nato pa odrezal vse, kar trli izpod nje, do njegovih
dolgih rok, podobnih opijim apam.
"Neverjetno," je rekel Ron, se priblial ogledalu in s prstom podrezal
v Crabbejev krompirjast nos. "Resnino neverjetno."
"Mudi se nam," ga je opomnil Harry in si zrahljal paek ure, ki se
je zarezal globoko v Goylovo debelo zapestje. "Najti moramo dnevno
sobo Spolzgadovcev. Ne bi bilo slabo, e bi lahko komu sledili..."
Ron, ki je strmel v Harryja, ga je prekinil: "Se zaveda, kako skrajno
nenavadno je videti Goyla, ki zna misliti?" e enkrat je zmajal z glavo,
nato pa se je obrnil k vratom Hermioninega separeja in pobutal po njih:
"Pridi, mudi se nam."
"Mislim, da ne bom la z vama," mu je odvrnil visok glasek. "Kar
sama pojdita."
"Hermiona, saj veva, da je Millicent grda, ampak nihe ne bo vedel,
da si to ti."
"Ne, res, raje ne bi la. Vidva pa kar pohitita, asa nimata na
pretek."
Harry je preseneeno pogledal Rona.
"To je e bolj podobno Goylu," se je nasmehnil Ron. "Tako pogleda

vsaki, kadar ga kaken profesor kaj vpraa."

"Hermiona, je s tabo vse v redu?" je vpraal Harry skozi vrata.
"Ja, ja, vse je v redu. Kar pojdita."
Harry je pogledal na uro. Od estdesetih dragocenih minut jih je
minilo e pet.
"Poakaj naju tukaj, prav?" je e rekel.
Nato sta z Ronom previdno odprla stranina vrata, se prepriala, da
je zrak ist, in se odpravila.
"Ne mahaj toliko z rokami," je Harry opozoril Rona.
"Kaj?"
"Crabbeju vedno kot mrtve visijo ob telesu."
"Takole?"
"Ja, tako je bolje."
Spustila sta se po marmornatem stopniu. Ozirala sta se okoli sebe
za kaknim Spolzgadovcem, da bi mu lahko sledila do njihove dnevne
sobe, pa ni bilo nikjer nobenega.
"Kaj pa zdaj?" je obupaval Harry.
"Spolzgadovci pridejo na zajtrk vedno iz tiste smeri," se je spomnil
Ron in pokimal proti vhodu v grajske jee. Komaj je stavek izrekel, pa
je prilo skozenj dekle z dolgimi kodrastimi lasmi.
"Ej, ti!" je vzkliknil Ron in pohitel k njej. "Pozabila sva, kako se
pride do nae dnevne sobe."
"Prosim?" ga je s prikritim odporom premerilo dekle. "Nae dnevne
sobe? Jaz sem iz Drznvraana."
Odla je, pri emer se je sumniavo ozirala prek ramen.
Harry in Ron sta pohitela po kamnitih stopnicah v temo, saj se jima
je posvetilo, da njuna naloga ni tako lahka, kot sta priakovala. Pri tem
so njune stopinje e posebej glasno odmevale, saj sta zdaj korakala s
Crabbejevimi in Goylovimi velikimi stopali.
Labirint hodnikov je bil popolnoma prazen. Hodila sta vse globlje in
globlje pod olo in ves as pogledovala na uro, koliko asa e imata.
ez etrt ure, ko sta bila e na robu obupa, sta vendarle nekoga
opazila.
"Aha!" se je razvedril Ron. "To je gotovo eden izmed Spolzgadovcev."
Neznanec je priel na hodnik iz ene od soban. Ko sta mu z Ronom
pohitela naproti, pa so se jima upi razblinili. Ni bil Spolzgadovec, temve
Percy.
"Kaj pa ti tukaj?" ga je preseneeno vpraal Ron.
Percyju to vpraanje ni bilo ve.
"To," je rekel togo, "se te isto ni ne tie. Crabbe ti je ime, kajne?"
"Ka... Aja. Ja," je prikimal Ron.
"No, pojdita lepo v svojo sobo," ju je strogo odpravil Percy. "Zadnje
ase ni varno takole tavati po gradu."
"A ti pa lahko?" se je uprl Ron.
"Jaz," je Percy napel prsi, "sem predstavnik tudentov. Mene si nihe
ne bi upal napasti."
Za Harryjevim in Ronovim hrbtom se je nenadoma oglasil znan glas.
Proti njim je leerno korakal Dreco in Harry se ga je prvi v ivljenju
razveselil.
"Tukaj sta torej," ju je lenobno pozdravil. "Sta se ves ta as nairala

v Veliki dvorani? Iskal sem vaju, nekaj resnino zabavnega vama moram
pokazati."
Nato je zaniljivo premeril Percyja.
"Kaj pa ti pone tu spodaj, Weasley?" se je namrdnil.
Percyja bi skoraj razgnalo od jeze.
"Si pozabil, da sem predstavnik tudentov?! Malo lepe se obnaaj!" je
zarevskal na Dreca. "Ne bodi tako vzvien!"
Malfoy se je e enkrat namrdnil, nato pa pomignil Harryju in Ronu,
naj gresta za njim. Harry bi se skoraj opraviil Percyju v Drecovem
imenu, pa se je e pravi as ustavil. Z Ronom sta pohitela za Drecom,
in ko so zavili na naslednji hodnik, jima je rekel: "Ta Peter Weasley..."
"Percy," ga je samodejno popravil Ron.
"Briga me, kako mu je ime," je rekel Dreco. "Opazil sem, da zadnje
ase pogosto stika naokrog. Dobro vem, kaj ima za bregom. Gotovo
misli, da bo sam ujel Spolzgadovega potomca."
Nakratko in porogljivo se je zasmejal. Ron in Harry sta se razburjeno
spogledala.
Dreco se je ustavil ob delu kamnite stene, prek katerega je mezela
vlaga.
"Kakno je e novo geslo?" je vpraal Harryja.
"Em..." je rekel Harry.
"Saj res, istokrvni!" se je spomnil Dreco, ki oitno od njega sploh ni
priakoval odgovora. Kamnita vrata, ki so se skrivala v steni, so zdrsnila
vstran. Dreco je stopil skoznja, Harry in Ron pa sta mu sledila.
Dnevna soba Spolzgadovcev je bila dolga in nizka podzemna sobana.
Njene stene so bile iz grobo oklesanega kamenja, s stropa pa so na
verigah visele zelenkaste svetilke. Naravnost pred njimi je v kaminu z
bogato izrezljanim lesenim okvirom prasketal ogenj. Okoli njega je na
bahavih naslanjaih sedelo ve silhuet Spolzgadovcev.
"Poakajta tukaj," je Dreco ukazal Harryju in Ronu ter pomignil na
prazna stola, nekoliko stran od kamina. "Takoj grem ponj. Ravnokar mi
ga je poslal oe."
Prijatelja, ki sta se spraevala, kaj jima Dreco namerava pokazati, sta
sedla. Trudila sta se dajati vtis, da se poutita kot doma.
Dreco se je kmalu vrnil, v roki pa je dral nekaj, kar je bilo videti
kot izrezek iz asopisa. Pomolil ga je Ronu pod nos.
"To se bosta smejala," je rekel.
Harry je videl, kako je Ron osuplo raziril oi, ga hitro prebral, se
nato zelo prisiljeno zasmejal in mu ga podal.
Izrezek je bil iz Prerokih novic in na njem je pisalo:
Preiskava na ministrstvu za aranje
Arthurja Weasleyja, vodjo urada za zlorabo bunkeljskih izdelkov, so
oglobili, ker je uroil bunkeljski avto. Kazen znaa petdeset guldov.
Gospod Lucius Malfoy, predsednik olskega sveta Bradaviarske
akademije za arovnike in arovnice, blizu katere je zaarani avto pred
nekaj meseci treil na tla, je danes zahteval, da gospod Weasley odstopi.
"Weasley je ministrstvo za aranje spravil na slab glas," je gospod
Lucius izjavil za na asopis. "Oitno ni dovolj sposoben za
tako slubo in njegov nesmiselni zakon za zaito bunkeljnov bi moral
naravnost v ko!"

Gospod Weasley tega ni elel komentirati, njegova ena pa je

novinarjem zagrozila, naj se poberejo, sicer bo nanje nauvala njihovega
grundlja.
"No?" je nepotrpeljivo vpraal Dreco, ko mu je Harry vrnil izrezek.
"Se ti ne zdi smeno?"
"Ha, ha," je pusto rekel Harry.
"e ima Arthur Weasley tako rad bunkeljne, naj si zlomi palico in
gre ivet k njim," je zaniljivo prhnil Dreco. "Glede na to, kako se
Weasleyjevi obnaajo, je res teko verjeti, da so istokrvni arovniki."
Ronov oziroma Crabbejev obraz se je spail od besa.
"Kaj pa ti je, Crabbe?" ga je jezno vpraal Dreco.
"Trebuh me boli," je zahripal Ron.
"Pa pojdi v ambulanto in e v mojem imenu zbrcaj tiste brezkrvnee,
ki leijo v njej," mu je svetoval Dreco in se zlobno zahahljal.
"Preseneen sem, da Preroke novice e niso poroale o tem, kaj se
dogaja na Bradaviarki," je zamiljeno nadaljeval. "Verjetno poskua
Dumbledore zadevo prikriti. Ampak, e se vse skupaj ne bo kmalu
uredilo, ga bodo vrgli iz slube. Oe pravi, da je Dumbledore najhuje,
kar je lahko doletelo Bradaviarko. isto nor je na tudente, ki so se
rodili v bunkeljskih druinah. Poten ravnatelj tistega sluzastega Creeveyja
e ne bi spustil na akademijo."
Zael se je pretvarjati, da fotografira in oponaati Colina. To mu je
sicer zelo dobro uspelo, obenem pa je grdo pretiraval: "Harry, a te lahko
fotografiram, Harry? Se mi bo podpisal na fotografijo? Ti lahko, prosim,
poliem evlje, Harry?"
Sprostil je roke, da so mu obvisele ob telesu, ter se nejeverno zazrl
v Harryja in Rona.
"Kaj vama je danes?"
Prijatelja sta se veliko prepozno prisilila, da sta se zasmejala, a Dreco
je bil zadovoljen tudi z zapoznelim smehom; morda je pri Crabbeju in
Goylu vedno dolgo trajalo, preden sta doumela alo.
"Sveti Potter, zavetnik brezkrvneev," je poasi izdavil Dreco. "Tudi ta
nima okusa. Sicer se ne bi druil s tisto brezkrvno povzpetnico
Hermiono. In nekateri mislijo, da je ta reva Spolzgadov potomec!"
Harry in Ron sta zajela sapo in se priakujoe zagledala v Dreca.
Prepriana sta bila, da se jima bo vsak trenutek zaupal. Potem pa...
"Ko bi le vedel, kdo je," je emerno zagodel Dreco. "Z veseljem bi
mu pomagal."
Ronu se je povesila eljust, tako da je bil Crabbejev obraz videti e
bolj butast kot obiajno. Tega Dreco na sreo ni opazil in Harry ga je
hitro vpraal: "Ampak gotovo se ti vsaj priblino dozdeva, kdo je za
vsem tem."
"Dobro ve, da se mi niti sanja ne, Goyle, kolikokrat ti moram to e
povedati!" je revsknil Dreco. "Oe mi pa tudi noe zaupati, kako je bilo
zadnji, ko se je Dvorana odprla. To je bilo seveda pred petdesetimi leti,
torej dolgo pred tem, ko je on hodil na Bradaviarko. Ampak natanno
ve, kako je bilo, in povedal mi je, da je eden redkih, ki toliko vedo o
tem. Menda bi bilo zato sumljivo, e bi jaz vedel preve. No, nekaj sem
le izvlekel iz njega. Zadnji, ko se je odprla Dvorana skrivnosti, je neka
brezkrvnica umrla. Zato bi el stavit, da bo tudi tokrat kaken brezkrvne

el rakom vigat."
Harry in Ron sta se spogledala.
"Upam samo, da se bo Spolzgadov potomec lotil tudi Grangerjevke,"
je zlobno dodal Dreco.
Ron je stiskal velikanske Crabbejeve pesti. Harryju se je zazdelo, da
bi bilo nekoliko nenavadno, e bi Crabbe Dreca usekal po nosu, zato je
Rona svaree oinil s pogledom in rekel: "Pa ve vsaj to, ali so ujeli
tistega, ki je zadnji odprl Dvorano skrivnosti?"
"Jasno. Ne vem sicer, kdo je to bil, ampak gotovo so ga vrgli iz
ole," je skomignil Dreco. "Verjetno je e vedno v Azkabanu."
"V Azkabanu?" je zmedeno ponovil Harry.
"Ja, v Azkabanu, arovnikemu zaporu, Goyle," mu je nestrpno razloil
Dreco in ga nejeverno premeril. "Nemogo si. e bi se hotel pogovarjati z
nekom, ki mu potegne poasneje od tebe, bi moral nauiti govoriti amebe."
Nejevoljno se je presedel in nadaljeval: "Oe pravi, naj ne zbujam
pozornosti in pustim Spolzgadovemu potomcu, da opravi svoje. Rekel je,
da je brezkrvne izmeke resda treba spraviti s ole, vmeavati pa se v to
ne smem. Poleg tega je oe trenutno do vratu v teavah. Sta sliala, da
so prejnji teden tipi z ministrstva preiskali nao graino?"
Harry je prisilil Goylov obraz, da se je zaskrbljeno namril.
"Ja," je zavzdihnil Dreco, "Na sreo niso kaj dosti nali. Oe ima
nekaj zelo dragocenih predmetov, ki sluijo rni magiji. Ampak vse skupaj je e
pravoasno spravil v kamro, skrito pod podom nae sprejemnice..."
"Aha!" je vzkliknil Ron.
Dreco ga je preseneeno pogledal. Harry pa tudi. Ron je zardel. Celo
lasje so mu pordeli. Tudi nos se mu je poasi krajal - ura, ki sta jo
imela na voljo, je minila. Ron se je zael spreminjati v samega sebe in
sode po tem, kako zgroeno je pogledal Harryja, se je oitno tudi on.
"Trebuh, ambulanta," je zagodel in ne da bi se obotavljala, sta stekla
prek spolzgadovske dnevne sobe, se pognala skozi vrata v kamniti steni
in po hodniku. Mono sta upala, da Dreco ni niesar opazil. Harry je
util, kako mu stopala vse bolj poplesujejo v Goylovih evljih. Preveliki
pla pa je moral drati z obema rokama, da se ne bi spotaknil obenj.
Konno sta planila v temno avlo. Po njej so odmevali zadueni udarci
po vratih omare, v katero sta zaklenila Crabbeja in Goyla. evlje sta
jima pustila pred njo, nato pa samo v nogavicah stekla po marmornatem
stopniu proti straniu Javkajoe Jane.
"No, ja. Popolna zguba asa pa tole le ni bila," je zasopel Ron, ko
je zaprl stranina vrata. "Sicer nisva izvedela, kdo je odprl Dvorano, ampak
takoj jutri bom pisal oiju, naj pri Malfoyevih preie pod sprejemnice."
Harry se je pogledal v poeno ogledalo. Spet je bil tak kot prej.
Nataknil si je oala, Ron pa je potrkal na vrata Hermioninega separeja.
"Hermiona, pridi ven, toliko ti morava povedati."
"Pustita me samo!" je zacvilila Hermiona.
Harry in Ron sta se spogledala.
"Kaj ti je?" jo je vpraal Ron. "Gotovo si zdaj taka, kot je treba,
midva sva e."
V tistem je prilebdela skozi vrata separeja Javkajoa Jane. Harry je
ni e nikdar videl tako nasmejane.
"Ooooo, poakajta, da jo vidita," je rekla. "Grooozna je!"

Kljuavnica je zakrtala in prednju je stopila Hermiona, ki si je prek

obraza povlekla pla.
"Kaj je narobe?" je negotovo vpraal Ron. "Menda nima e zmeraj
Millicentinega nosu?"
Hermiona je spustila pla z obraza in Ron se je zael ritensko
umikati proti umivalniku.
Obraz so ji prekrivale rne dlake. Oi je imela rumene, skozi lase pa
so ji kukala dolga in zailjena uesa.
"Tisto je bila maja dlaka!" je zahlipala. "M-Millicent B-Bulstrode ima
doma gotovo mako! Tega n-napitka pa ni pametno uporabljati za
preobrazbo v ivali!"
"Ojej," je rekel Ron.
"Grozno te bodo draili," je zadovoljno ugotovila Jane.
"Vse bo e v redu, Hermiona," jo je hitro zael tolaiti Harry.
"Odpeljala te bova v ambulanto. Madam Pomfrey nikoli ne vrta po nas,
kje smo staknili to ali ono pokodbo."
Precej asa je trajalo, da sta prepriala Hermiono, naj odide iz
strania. Ko jima je konno uspelo, se je Jane za slovo e enkrat
zadovoljno zakrohotala in izjavila: "Kaj bo ele, ko se razve, da ima
rep!"
Trinajsto poglavje
Skrajno skrivni dnevnik
-----------------------------Hermiona je v olski ambulanti ostala ve tednov. Takoj ko so se
soolci vrnili z boinih poitnic, so se v zvezi z njenim izginotjem po
oli razpasle tevilne govorice. Vsi so namre mislili, da je tudi njo
doletela enaka usoda kot Colina. V upanju, da jo bodo videli, so se
mimo ambulante vsak dan smukali tevilni tudentje. Da bi ji prihranila
sramoto, saj je e vedno imela kosmat obraz, je madam Pomfrey njeno
posteljo zakrila z zavesami.
Harry in Ron sta jo obiskala vsak veer. Ko se je zael nov
semester, sta ji dan za dnem nosila nalogo.
"e bi meni pognali maji brki, bi si vzel poitnice," je nekega veera
zasopel Ron in teak kup knjig odloil na mizico ob Hermionini postelji.
"Ne bodi trapast, dobro ve, da moramo sproti predelovati uno
snov," ga je pokarala Hermiona. Zadnje ase je bila bolje volje, saj na
obrazu ni imela niti ene maje dlake ve, njene oi pa so poasi spet
postajale rjave. "Kakne nove sledi verjetno nimata?" je nato epetaje
vpraala, da je madam Pomfrey ne bi sliala.
"Ne," je alostno rekel Harry.
"Preprian sem bil, da je Dreco," je pristavil Ron, ki je to povedal e
stoti.
"Kaj pa je to?" je vpraal Harry in pokazal na zlat predmet, ki je
trlel izpod Hermionine blazine.
"Samo voilnica," je hitro odgovorila Hermiona in jo poskusila
zatlaiti nazaj pod blazino. A Ron je bil hitreji od nje. Potegnil jo je
izpod blazine, jo odprl in jo naglas prebral:
"Gospodini Grangerjevi elim im hitreje okrevanje. Tvoj zaskrbljeni
uitelj, profesor Slatan Sharmer, arovnik reda Merlinovega, tretji razred,
astni lan Lige za obrambo pred mranimi silami in petkratni dobitnik nagrade

arovniinega tednika za najoarljiveji nasmeek."

Ron je z gnusom premeril Hermiono.
"Menda ne spi s tem pod blazino?"
Hermioni je bil odgovor prihranjen, saj je v tistem k postelji stopila
madam Pomfrey in ji dala veerni odmerek zdravila.
"Si e kdaj sreal kaknega bolj odurno priliznjenega tipa od
Sharmerja?" je Ron vpraal Harryja, ko sta odla iz ambulante in se po
stopnicah vzpela proti gryfondomskemu stolpu. Raws jim je dal toliko
naloge, da Harry ni bil preprian, e jo bo lahko napisal do konca
olskega leta. Ron se je spomnil, da bi moral Hermiono vpraati, koliko
podganjih repov mora dodati v jeevev napoj. Tedaj pa sta od zgoraj
zasliala jezno besnenje.
"To je Filch," je zamrmral Harry. Stekla sta po stopnicah, se ustavila
pred prvim vogalom in prisluhnila.
"Misli, da jo je spet kdo skupil?" je napeto vpraal Ron.
Hinik je bil e isto histerien.
"Packi nemarni! Vso no pospravljam, kot da nimam drugega dela!
Ne, to je kaplja ez rob, naravnost k Dumbledorju grem!"
Njegovi koraki so se zaeli oddaljevati in konno sta zasliala, kako
so se nekje dale stran zaloputnila vrata.
Pokukala sta okoli vogala. Filch je bil oitno na svojem stalnem
straarskem mestu: spet sta se znala blizu mesta, kjer jo je skupila
gospodina Norris. Takoj jima je tudi postalo jasno, zakaj se je Filch
tako razburjal. Prek polovice hodnika je segala velika lua in videti je
bilo, da iz strania Javkajoe Jane e vedno priteka na hodnik. Ko je
Filch nehal rohneti, sta zasliala Janino tarnanje, ki je odmevalo od
straninih sten.
"Kaj pa ji je?" se je vpraal Ron.
"Pojdiva pogledat," je predlagal Harry. Dvignila sta svoja plaa in
stopila prek velikanske lue do vrat, na katerih je bil spet napis
,Stranie je pokvarjeno'. Kot obiajno se nista zmenila zanj in vstopila.
Javkajoa Jane je, naj se to slii e tako nenavadno, jokala glasneje
in huje kot kdaj prej. Skrivala se je v istem separeju kot ponavadi. V
straniu je bilo temno, saj so svee ugasnile v povodnji, zaradi katere je
voda e vedno curljala s sten.
"Kaj pa ti je, Jane?" je vpraal Harry.
"Kdo je?" je alobno zagrgotala Jane. "Si se vrnil, da bi me e malo
obmetaval?"
Harry je zabredel do njenega separeja in jo zael miriti: "Zakaj bi te
kdorkoli obmetaval?"
"Ne sprauj mene," je zavpila Jane in se prikazala iz koljke. Pri tem
je z njo vred na plano bunil nov val vode in se zlil na e tako
premoena tla. "Lepo sem bila tukajle, brigala sem se zase, pa pride
nekdo, ki se mu zdi zabavno, e mi vre knjigo v glavo."
"Ampak gotovo ni bolelo," jo je poskual potolaiti Harry. "Saj je
knjiga preprosto la skozte, kajne?"
To Jane ni bilo niti najmanj ve. Krepko je zajela zrak, nato pa
zaela vreati: "Gremo metat knjige v Jane! Saj tako niesar ne uti!
Deset tok, e ji knjiga zleti skozi trebuh! Petdeset, e ji gre skozi
glavo! Juhuhu! Kakna krasna igra, kaj? Ne bi rekla!"

"Kdo pa je sploh vrgel vate knjigo?"

"Ne vem. Lepo sem sedela na dnu stranine koljke in razmiljala o
smrti, ko mi je priletela naravnost skozi glavo," je rekla Jane in ju grdo
premerila. "Tamle je, z vodo vred jo je vrglo iz koljke."
Harry in Ron sta pogledala pod umivalnik, kamor je kazala Jane.
Tam je res leala majhna, tanka knjiica. Imela je zmahane rne platnice
in ni bila ni manj mokra kot vse ostalo na straniu. Harry je e
napravil korak proti njej, da bi jo pobral, ko je Ron hitro stegnil roko
in ga zadral.
"Kaj je?" ga je vpraal Harry.
"Si znorel? Mogoe je nevarna," ga je posvaril Ron.
"Nevarna?" se je zasmejal Harry. "Nehaj, no. Kako bi bila lahko
knjiga nevarna?"
"Pa e kako je lahko," je prikimal Ron, ki je zaskrbljeno opazoval
knjigo. "Med knjigami, ki jih je zaseglo ministrstvo - to mi je povedal
oi - je bila tudi stara bukva, ki ti izge oi, e jo odpre. Vsi, ki so
brali Sonete arodeja, pa so do konca ivljenja govorili v jambskem
enajstercu. In neka stara arovnica iz Batha je imela knjigo, ki je sploh nisi
mogel nehati brati! Ljudje, ki jim je prila v roke, so ves as tiali nos
vanjo, celo na cesti, in vse so morali delati z eno roko. In..."
"Dobro no, saj razumem," ga je ustavil Harry.
Drobna knjiica je e vedno leala na tleh, neopredeljiva in premoena.
"Ampak, e je ne pobereva, ne bova nikoli izvedela, kaj je v njej," je
rekel, se hitro izmaknil Ronovi roki in jo pobral s tal.
Takoj mu je postalo jasno, da gre za dnevnik. Obledela letnica na
platnici mu je povedala, da je star petdeset let. Z zanimanjem ga je
odprl. Na prvi strani je komaj e razloil razmazano ime: M. Neelstin.
"akaj," je rekel Ron, ki se mu je previdno priblial in pokukal prek
Harryjevega ramena. "Ta priimek sem pa nekje e slial. e vem!
Neelstin je pred petdesetimi leti od akademije dobil nagrado za posebne
zasluge."
"Kako pa to ve?" je osuplo vpraal Harry.
"Ker me je Filch prisilil, da sem njegovo medaljo zloil vsaj
petdesetkrat," je zanergal Ron. "To je bila tista, ki sem jo pobruhal s
poli. Tudi ti bi si jo zelo dobro zapomnil, e bi celo uro drgnil sluz z
nje."
Harry je listal po zlepljenih straneh. Bile so popolnoma prazne. V
dnevniku ni bilo niti sledu pisave, v njem ni pisalo niti ,rojstni dan tetke
Mabel' ali ,zobozdravnik ob pol tirih'.
"Prazen je," je razoarano zavzdihnil Harry.
"Le zakaj ga je nekdo vrgel v stranie?" se je naglas vpraal Ron.
Harry si je ogledal zadnjo platnico dnevnika in na njej zagledal
vtisnjen naslov papirnice.
"Gotovo je bil iz bunkeljske druine," je zamiljeno rekel. "Dnevnik je
kupil na Vauxhallski v Londonu."
"Zdaj nima z njim kaj poeti," je skomignil Ron. Nato pa je tije
dodal: "Petdeset tok, e ga vre skozi Janin nos."
Harry pa ga je spravil v ep.
Hermioni so brki, maja dlaka ter rep v zaetku februarja popolnoma
izginili in konno je zapustila ambulanto. Med prvim veerom,

ki ga je preivela v gryfondomskem stolpu, ji je Harry pokazal

Neelstinov dnevnik. Povedal ji je tudi, kako sta ga z Ronom nala.
"Aha, mogoe ima pa kakno skrivno mo," je razburjeno, vendar
pridueno vzkliknila Hermiona, vzela dnevnik Harryju iz rok in si ga
poblie ogledala.
"e jo ima, jo zelo dobro skriva," se je namrdnil Ron. "Mogoe je
srameljiv. Ne vem, zakaj ga ne vre stran, Harry."
"Nekdo ga je res vrgel stran. Ko bi le vedel zakaj," se je zamislil
Harry. "Pa tudi to bi rad izvedel, za kakne posebne zasluge je Neelstin
dobil nagrado."
"Lahko bi bilo karkoli," je menil Ron. "Mogoe je brez ene same
napake opravil zakljune izpite, mogoe je kaknega profesorja reil iz
lovk orjake hobotnice ali pa je umoril Jane in s tem vsem napravil
veliko uslugo."
Toda Harry je opazil, kako pozorno Hermiona pregleduje dnevnik.
Preprian je bil, da sta pomislila na isto stvar.
"Kaj pa vama je?" je vpraal Ron in pogledoval od enega k drugemu.
"Dvorana skrivnosti se je odprla e pred petdesetimi leti," mu je
pojasnil Harry. "Tako je vsaj rekel Dreco."
"No, in?" se Ronu e vedno ni posvetilo.
"Ta dnevnik je tudi star petdeset let," je Harryja dopolnila Hermiona
in vznemirjeno potrepljala rno knjiico.
"Pa?"
"Zbudi se, no," je nejevoljno zagodla Hermiona. "Saj ve, da so
tistega, ki je zadnji odprl Dvorano, pred petdesetimi leti vrgli iz ole.
Vemo tudi, da je Neelstin dobil od akademije nagrado za posebne
zasluge, prav tako pred petdesetimi leti. Mogoe je dobil nagrado, ker je
ujel Spolzgadovega potomca. V njegovem dnevniku bi moralo pisati vse o
tem: kje je Dvorana, kako jo odpreti in kakna poast ivi v njej. Tisti,
ki jo je tokrat spustil iz Dvorane, si gotovo ne eli, da bi kdo priel do
te knjiice."
"To je naravnost sijajna teorija, Hermiona, saj ima samo eno napako,"
jo je podrail Ron. "Dnevnik je popolnoma prazen."
A Hermiona je iz torbe e povlekla arobno palico.
"Mogoe je pisal z nevidnim rnilom!" je zaepetala.
Trikrat je nalahno udarila po dnevniku in rekla: "Aparecium!"
Ni se ni zgodilo. A ni odnehala, segla je v torbo in iz nje potegnila
predmet, ki je bil e najbolj podoben veliki rdei radirki.
"To je vohlja. Na Preni ulici sem ga kupila," je pojasnila.
Z vohljaem je mono podrgnila po datumu. Ni se ni zgodilo.
"Saj sem vama rekel, da je dnevnik prazen," se je zmagoslavno
namuznil Ron. "Neelstinu ga je verjetno kdo podaril in se mu ga ni
ljubilo pisati."
Harry niti samemu sebi ni znal pojasniti, zakaj ni vrgel Neelstinovega
dnevnika stran. Resda je vedel, da je prazen, a vseeno ga je pogosto
zamiljeno vzel v roke in brskal po njem. Preprian je bil sicer, da e
nikoli ni slial za M.Neelstina, a ime se mu je vseeno zdelo nekako
znano. Vasih je dobil obutek, da je bil Neelstin njegov prijatelj iz
otrotva, ki ga je kasneje nekako pozabil. Toda to je bilo nesmiselno.
Zaradi Dudleyja ni imel nobenega prijatelja vse do takrat, ko se je vpisal

na Bradaviarko.
Kljub temu pa je bil Harry odloen, da o Neelstinu izve kaj ve.
Zato se je naslednjega dne med odmorom odpravil v sobo s pokali, da
bi si ogledal njegovo medaljo. Pri tem sta ga spremljala Hermiona, ki jo
je stvar zelo zanimala, in Ron. Temu se je vse skupaj zdelo nesmiselno
in nergal je, da se je sobe s pokali nagledal za vse ivljenje e takrat,
ko je istil Neelstinovo medaljo.
Medalja se je skrivala v majhni kotni omari. Na njej ni pisalo, s im
si jo je Neelstin prisluil ("e dobro, sicer bi bila veja in bi jo e
zmeraj loil," je izjavil Ron). Pa pa so nali Neelstinovo ime na stari
plaketi za izredne tudijske doseke in na seznamu predsednikov
tudentskega sveta.
"Oitno je bil precej podoben Percyju," se je namrdnil Ron.
"Predstavnik tudentov, predsednik tudentskega sveta in najbr je bil tudi
najbolji tudent v letniku."
"Je to kaj slabega?" je prizadeto vpraala Hermiona.
Sonce, eprav e vedno ibko, je spet posijalo na Bradaviarko.
V gradu je vladalo bolj veselo razpoloenje. Odkar sta jo skupila
Justin in Nick, ni bilo novih napadov. Madam Pomfrey pa je zadovoljno
razglasila, da so mandragore postale muhaste in skrivnostne, kar je
pomenilo, da zapuajo as otrotva.
"V trenutku, ko ne bodo ve imele mozoljev, bodo nared, da jih spet
presadimo," jo je Harry nekega popoldneva slial razlagati Filchu. "Potem
pa jih bomo kmalu nasekljali in popohali. Gospodina Norris bo na
nogah, kot bi mignil."
"Morda si Spolzgadov potomec ne upa ve napasti," si je rekel Harry.
"Gotovo je Dvorano skrivnosti vse teje in teje odpreti, saj vsa ola
sumniavo oprezuje za njim. Ali pa je poast utrujena in je legla k
zimskemu spanju, ki bo spet trajalo petdeset let."
Ernie Macmillan iz Pihpuffa se s im takim ne bi strinjal. e vedno
je bil preprian, da je za vse kriv Harry, ki da se je izdal pri
dvobojevalskem kroku. Tudi Zhoprnack mu ni olajal ivljenja. Pogosto
se je nenapovedano pojavil sredi hodnika in zapel: "O, Harry,
pokvarjenec ti stari..." Vrh tega je zraven pesmi zdaj e plesal.
Slatan Sharmer pa je bil preprian, da je on tisti, ki je preplail
Spolzgadovega potomca. Harry je slial, kako se je s tem hvalil
McHudurrovi, ko so se odpravili k uri spreminjanja oblike.
"Mislim, da si lahko oddahnete, Minerva," se je bahal, zraven pa je
profesorici pomenljivo pomeknil. "Dvorana se nikdar ve ne bo odprla.
Zlikavec je moral vedeti, da je samo stvar asa, kdaj ga bom ujel.
Pametno, da je opustil svoje naklepe, e preden sem se ga resno lotil.
Po mojem bi morali zdaj tudentom dvigniti moralo. imprej morajo
pozabiti na pretekli semester! Za zdaj raje ne reem niesar, ampak
preprian sem, da vem, kaj jih bo spravilo v boljo voljo."
Spet ji je pomenljivo pomeiknil, nato pa odkorakal.
S im jim je Sharmer nameraval dvigniti moralo, jim je postalo jasno
pri zajtrku tirinajstega februarja. Harry se je bolj slabo naspal, saj so
prejnji dan pozno v no vadili quidditch. V Veliko dvorano je tako
priel nekoliko kasneje kot drugi. Za trenutek je pomislil, da je zavil skozi
napana vrata.

Stene so bile prekrite z velikimi cvetovi poastno ronate barve, s

svetlo modrega stropa pa so padali konfeti, oblikovani kot srki. Harry je
odel h gryfondomski mizi, kjer sta e sedela Ron in Hermiona. Ron je
bil popolnoma zgroen, Hermiona pa se je kar naprej hihitala.
"Kaj se dogaja?" ju je vpraal Harry, sedel in spihal konfete s svojega
kosa popeene slanine.
Ron, ki se mu je vse skupaj tako gnusilo, da niti ust ni hotel
odpreti, je pokazal proti mizi uiteljev. Za njo je sedel tudi Sharmer,
obleen v pla, katerega barva se je ujemala s cvetovi na stenah. Ravno
je vstal in potrkal po kozarcu, da bi mu prisluhnili. Obrazi drugih
uiteljev so bili kakor izklesani iz kamna. Harry je opazil, kako
profesorici McHudurri jezno trza miica pod levim oesom. Raws pa je
bil videti, kot bi mu po grlu zlili veliko porcijo skelerasta.
"Veselo valentinovo!" jim je zaelel Sharmer. "Naj se najprej zahvalim
estintiridesetim mladim damam, ki so mi e poslale voilnico! Da, jaz
sem tisti, ki vam je pripravil to malo preseneenje. Toda to e ni vse!"
Zaploskal je in skozi vrata je iz avle prikorakalo deset gozdnih
kratov, ki so bili precej slabe volje. A niso bili povsem obiajni gozdni
kratje. Sharmer je vsem na hrbet prilepil zlata krilca, v roke pa jim je
potisnil harfe.
"To so moji prijazni amorki, ki bodo raznaali vae voilnice!" se je
nasmehnil Sharmer. "Ves dan bodo pohajkovali po oli, samo vam na
uslugo! Preprian sem, da vam bodo tudi moji kolegi z veseljem
pomagali praznovati! Zakaj ne bi prosili profesorja Rawsa, da vam
pokae, kako se zvari ljubezenski napoj? In ko smo e ravno pri tem:
profesor Colibri, ta stari potuhnjenec, je eden najvejih strokovnjakov za
uroke, s katerimi lahko oarate svoje najdraje!"
Profesor Colibri je zakopal obraz v dlani. Raws pa je bliskal z omi
okoli sebe, da je bilo vsem jasno, kaj se bo zgodilo s prvim, ki ga bo
prosil za ljubezenski napoj.
"Lepo te prosim, Hermiona, reci, da nisi ena izmed tistih
estintiridesetih," je zajeal Ron, ko so odli iz Velike dvorane na prvo
olsko uro. Hermiona si je v tistem zaela dajati veliko opravka z
brskanjem po torbi in ni mu odgovorila.
Gozdni kratje so ves dan hodili po razredih in uitelji so postajali
zelo nejevoljni, saj se jim ni ljubilo niti potrkati. Pozno popoldne, ko so
se Gryfondomovci vzpenjali proti uilnici za uroke, pa je eden izmed njih
stekel za Harryjem.
"Ejga, ti! Potterjev tamau!" je vpil e posebej teen krat in si s
pomojo komolcev utiral pot proti Harryju.
Harry je hudo zakuhal in poskual pobegniti, saj ni hotel dobiti
voilnice vprio grue prvih letnikov, v kateri je bila tudi Ginny. krat
pa je pohitel za njim in vsi so se mu umaknili s poti, saj ni skoparil z
brcami. e preden je Harry napravil dva koraka, je bil e ob njem.
"Ta voiu moram zapet teb osebno, Potter!" je zavpil in grozee
pobrenkal po strunah harfe.
"Pa ne tukaj," je preplaeno zaepetal Harry in mu poskual uiti.
"Bod no pr gmah!" je zagodrnjal krat, zgrabil Harryjevo torbo in ga
potegnil k sebi.
"Spusti me!" se je razjezil Harry in mono povlekel za torbo.

Ta se je z glasnim reskom raztrgala. Knjige, palica, pergamentni zvitki

in pero so se mu usuli po tleh, rnilnik pa se je raztreil in vse
pokropil.
Harry je hitro zael pobirati svoje stvari. Upal je, da jo bo lahko
ucvrl, e preden bo krat zael peti. Toda zaradi zmenjave se je okoli
njiju nabralo samo e ve soolcev.
"Kaj se dogaja?" se je zaslial lenobni Drecov glas. Harry je zael
panino tlaiti svoje stvari v torbo, da Dreco ne bi slial kratove pesmi.
"Zakaj stojite sredi hodnika?" se je oglasil e en znan glas, ko je na
prizorie prispel tudi Percy.
Harry je izgubil glavo in poskual pobegniti. Toda krat ga je zgrabil
za kolena, da je telebnil po tleh, kakor je bil dolg in irok.
"No, tko," je rekel in sedel Harryju na noge, "zdejle ti bom pa
zapel:
Ui ma zelene kokr frino vloene krastae,
tvoji lasje pa so rni kokr od kolma prah.
Ena punca si te grozn eli, sej si tko fejst,
da je pred tabo e Mojstra rne magije strah."
Harry bi dal vse svoje zlato iz Gringotta, e bi se v tistem trenutku
lahko vdrl v tla. Kislo se je nasmehnil in vstal, eprav so mu noge
nekoliko odrevenele, saj krat ni bil ravno lahek. Percy pa je medtem
poskual razgnati mnoico, kar ni bilo lahko, saj so se mnogi od smeha
valjali po tleh.
"Gremo, gremo, zvonilo je e pred petimi minutami. Alo, vsi v
razrede," je priganjal in podil mlaje tudente. "To velja tudi zate,
Dreco."
Harry se je ozrl in opazil, kako se je Dreco sklonil in nekaj pobral s
tal. Zlobno se je nasmehnil ter predmet pokazal Crabbeju in Goylu. V
rokah je dral Neelstinov dnevnik.
"Vrni mi ga," je tiho rekel Harry.
"Le kaj je Potter napisal vanj?" se je naglas vpraal Dreco, ki je
prezrl letnico na platnici in je mislil, da mu je v roke priel Harryjev
dnevnik. Vsi, ki so bili e vedno na hodniku, so v trenutku utihnili.
Ginny je preplaeno pogledovala od Harryja k dnevniku in nazaj.
"Vrni mu ga, Dreco," mu je ukazal Percy.
"Takoj, samo malo si ga ogledam," je izjavil Dreco in z dnevnikom
posmehljivo pomahal Harryju pod nosom.
Percy se ni dal.
"Kot predstavnik tudentov ti..."
Toda Harry je izgubil potrpljenje. Zamahnil je s palico in zavpil:
"Expelliarmus!"
Tako kot je Raws razoroil Sharmerja, je tudi Malfoy ostal brez
dnevnika. rna knjiica se mu je pognala iz rok visoko v zrak, Ron pa
se je zadovoljno nasmehnil in ga ujel.
"Harry!" je vzkliknil Percy. "Dobro ve, da na hodnikih ne sme
arati! O tem bom moral poroati uiteljem!"
A Harryju je bilo vseeno. Glavno, da je posvetil Drecu, to je bilo
vsekakor vredno tistih petih tok, ki jih bo zaradi tega izgubil
Gryfondom. Dreco je bil isto razjarjen, in ko je Ginny la mimo
njega proti svoji uilnici, je zlobno zakrial za njo: "krat je dobro

predelal tvojo voilnico!"

Ginny si je z rokami pokrila obraz in stekla v razred. Rona je to
tako razkurilo, da je povlekel na plano svojo palico, a ga je Harry hitro
zgrabil za roko. Samo e tega se jim je manjkalo, da bi Ron vso
uilnico za uroke pobruhal z lazarji.
ele ko so prili v Colibrijev razred, je Harry opazil nekaj
nenavadnega. Vse njegove knjige so bile zamazane s krlatnim rnilom,
medtem ko je bil dnevnik brez enega samega madea. To je hotel
povedati Ronu, ki pa je imel spet teave s palico. S polomljenega konca
so vzbrstevali veliki krlatni mehurki in Ron se ni zmenil za ni drugega.
Tistega veera je el Harry v svojo sobo veliko prej kot drugi.
Deloma zato, ker ni mogel ve prenaati Freda in Georga, ki sta
neprestano prepevala Ui ma zelene kokr frino vloene krastae.
Deloma pa zato, ker je hotel natanno pregledati Neelstinov dnevnik in
je vedel, da bi se Ronu to zdelo popolna izguba asa.
Sedel je na svojo posteljo in zael listati po praznih straneh. Na
nobeni ni bilo niti sledu o krlatnem rnilu. Nato je iz predala none
omarice izbrskal rezervni rnilnik, pomoil vanj pero in ga otresel na
prvo stran dnevnika.
Packa se je zasvetila, nato pa je, kot bi jo stran vsrkala vase,
popolnoma izginila. Harry je pero razburjeno e enkrat pomoil v rnilnik
in na prazno stran napisal: Ime mi je Harry Potter.
Besede so se zalesketale, nato pa so se brez sledu pogreznile v papir.
Potem se je konno nekaj zgodilo.
Iz strani je primezelo rnilo, izoblikovalo pa je besede, ki jih Harry
ni napisal.
"Pozdravljen, Harry Potter. Jaz sem Mark Neelstin. Kako si priel do
mojega dnevnika?"
Tudi te besede so zbledele, a ele potem, ko je Harry zael pisati.
"Nekdo ga je vrgel v stranie."
Napeto je akal na Markov odgovor.
"e srea, da sem svoje spomine zapisal z neim trajnejim od rnila.
Nekateri ljudje noejo, da bi kdo bral moj dnevnik."
"Zakaj?" je nakrackal Harry in od razburjenja ob tem naredil nekaj pack.
"Zato, ker so v tem dnevniku spomini na strane dogodke. Dogodke,
ki so se pripetili na Bradaviarski akademiji za arovnice in arovnike."
"Na Bradaviarki?" je hitro napisal Harry. "Na akademiji se tudi zdaj
dogaja nekaj stranega. Ve kaj o Dvorani skrivnosti?"
Srce mu je razbijalo ko kladivo. Na Markov odgovor ni akal dolgo,
njegova pisava pa je postala precej manj berljiva - kakor bi mu hotel
im hitreje napisati vse, kar ve.
"O Dvorani skrivnosti vem marsikaj. Ko sem hodil na Bradaviarko,
so nam rekli, da je to samo legenda, da Dvorana ne obstaja. Toda to je
bila la. Ko sem bil v petem letniku, se je Dvorana odprla in poast je
napadla ve mojih soolcev, eno izmed tudentk pa je celo ubila. Ujel
sem loveka, ki je odprl Dvorano, in izkljuili so ga iz ole. Toda
ravnatelja, profesorja Terchecka, je bilo sram, da se je to sploh zgodilo.
Zato mi je prepovedal, da bi komurkoli povedal resnico. Razglasil je, da
je dekle umrlo v alostni nesrei. Za moj trud so mi podelili lepo,
svetleo medaljo in me posvarili, naj o tem molim. Toda vedel sem, da

se bo to spet zgodilo. Poast je ostala iva in tistega, ki jo je spustil iz

dvorane, niso strpali v zapor."
Harryju se je tako mudilo odpisati, da bi skoraj prevrnil rnilnik.
"Isto se dogaja zdaj! Poast je napadla e dvakrat in nihe ne ve,
kdo jo je spustil iz Dvorane. Kdo jo je prejnji?"
"e hoe, ti lahko pokaem," se je glasil Markov odgovor. "Ni mi
treba verjeti na besedo. Lahko te sprejmem v svoj spomin na no, ko
sem ga ujel."
Harry se je obotavljal, pero je obstalo nekaj centimetrov nad
dnevnikom. Kaj je Mark mislil s tem? Kako bi ga lahko sprejel v svoj
spomin? ivno se je ozrl proti vratom sobe, v kateri je postajalo vse
temneje. Ko je spet pogledal dnevnik, se je z njega svetil nov stavek.
"Naj ti pokaem."
Harry je za trenutek pomislil, nato pa je napisal eno samo besedo.
"Prav."
Strani dnevnika so zafrfotale, kakor bi zapihal moan veter in se
ustavile pri juniju. Harry je debelo gledal, kako se kvadratek z napisom
13. junij spreminja v majhen ekran. S tresoimi rokami je dvignil dnevnik
k obrazu, da bi si okence natanneje ogledal. e preden se je zavedel,
kaj se dogaja, ga je potegnilo skozenj. Okence se je razirilo in zautil
je, kako se je njegovo telo dvignilo s postelje; z glavo naprej ga je
posrkalo skozi odprtino v vrtinec barv in senc.
Nazadnje so se njegove noge le dotaknile trdnih tal. Obstal je in se
tresel, nejasne sence okoli njega pa so polagoma zaele dobivati obliko.
Takoj je vedel, kje se je znael. Ta krona soba s speimi portreti je
bila Dumbledorjev kabinet. Toda za pisalno mizo ni sedel Dumbledore.
Ob svetlobi svee je sede za njo bral pismo izrpan arovnik. Bil je
skoraj popolnoma pleast, le sem ter tja mu je z glave trlel kaken op
las. Harry ga ni videl e nikoli.
"Oprostite," se mu je pretreseno opraviil. "Nisem vas hotel motiti."
A arovnik ni dvignil pogleda. e naprej je bral in se nalahno mril.
Harry je stopil blije k mizi in zajecljal: "Em... A... A lahko grem?"
arovnik se e vedno ni zmenil zanj. Zdelo se je, da ga ni slial, in
Harry je pomislil, da je morda nagluen.
"Oprostite, da sem vas zmotil. Kar el bom," je skoraj zavpil.
arovnik je zavzdihnil, zganil pismo in vstal. Mimo Harryja je stopil,
ne da bi ga pogledal, nato pa je odgrnil zavese na oknu.
Nebo je bilo rubinasto rdee, bil je veer. arovnik se je vrnil k
mizi, sedel je, zael vrteti palec in se priakujoe zazrl v vrata.
Harry se je ozrl po kabinetu. Feniksa Fawksa ni bilo nikjer,
brbotajoih, srebrnih priprav pa tudi ne. Tak je bil ravnateljev kabinet za
asa Marka Neelstina. Torej je bil ravnatelj ta neznani arovnik,
ne Dumbledore, Harry pa je bil le fantom, popolnoma neviden za
ljudi, ki so iveli pred petdesetimi leti.
Nekdo je potrkal.
"Naprej," je s slabotnim glasom rekel stari arovnik.
Vstopil je fant, star okoli estnajst let, in si snel piasti klobuk. Na
prsih se mu je svetila priponka predstavnikov tudentov. Veliko veji je
bil od Harryja, lase pa je imel rne kakor oglje, tako kot on.
"A, ti si, Mark," ga je pozdravil ravnatelj.

"Ste me klicali, profesor Tercheck?" je vpraal Neelstin. Videti je bil

iven.
"Sedi," ga je povabil Tercheck. "Ravnokar sem prebral tvojo pronjo."
"O," je rekel Mark. Sedel je in trdno sklenil roke.
"Ljubi fant," je prijazno zael Tercheck. "Res ti ne morem dovoliti, da
bi med poletjem ostal na oli. Sploh pa si med poitnicami gotovo eli
oditi domov, kajne?"
"Ne," je takoj odvrnil Mark. "Veliko raje bi ostal na Bradaviarki, kot
da bi poitnice preivel v tisti... V tisti..."
"e se prav spomnim, ivi v bunkeljski sirotinici, kajne?" je
radovedno vpraal Tercheck.
"Ja, gospod," je odgovoril Mark in nalahno zardel.
"Si iz bunkeljske druine?"
"Meanec sem, gospod," je rekel Mark. "Oe je bunkelj, mama pa
arovnica."
"In sta oba stara...?"
"Mama je umrla po porodu, gospod. V sirotinici so mi povedali, da
mi je tik pred smrtjo dala ime po oetu."
Tercheck se je dobrohotno nasmehnil.
"Stvar je v tem," je zavzdihnil, "da bi tvoji pronji sicer lahko ugodil,
toda zaradi trenutnih okoliin..."
"Mislite zaradi napadov na tudente?" je vpraal Mark in Harry se je
razburjeno pomaknil blije, saj se je bal, da ne bi esa preslial.
"Natanko tako," mu je odgovoril ravnatelj. "Ljubi fant, gotovo
razume, kako nespametno bi bilo, e bi ti pustil med poitnicami ostati
na gradu. Posebej glede na tragini dogodek, ki smo mu bili
pria pred kratkim. Smrt tiste uboge deklice... V sirotinici bo na
varnem. Sploh pa na ministrstvu za aranje prav zdaj razpravljajo, e ne
bi bilo bolje ole zapreti, saj storilca e vedno nismo ujeli."
Marku so se razirile oi.
"Gospod, e bi ga ujeli... e bi imeli mir pred njim..."
"Kako to misli?" je skoraj vree vpraal Tercheck in se vzravnal.
"Ima kakno sled?"
"Ne, gospod," je hitro odgovoril Mark.
Toda Harry je bil preprian, da Mark vendarle ve ve, kot je
pripravljen priznati ravnatelju.
Tercheck se je spet skljuil in videti je bil nekoliko razoaran. "Lahko
gre, Mark."
Mark je zdrsnil s stola in se odpravil iz sobe. Harry mu je sledil. la
sta po polastih stopnicah in prispela na temni hodnik blizu mesta, kjer
je stala gargojla. Mark se je ustavil, Harry, ki ga je opazoval, pa tudi.
Vedel je, da Neelstin o neem premiljuje.
Mril se je in si grizel ustnice.
Kot bi se nenadoma odloil, je ez nekaj asa odhitel naprej in
Harry je neslino stekel za njim. Do avle nista sreala nikogar, tam pa
je Marka z vrha marmornatega stopnia poklical visok arovnik z
dolgimi, kostanjevimi lasmi in brado.
"Zakaj pa tako pozno pohajkuje po oli, Mark?"
Harry si je zaprepadeno ogledal arovnika. Ta ni bil nihe drug kot
petdeset let mlaji Dumbledore.

"K ravnatelju sem moral, gospod," mu je odgovoril Mark.

"No, zdaj pa le pojdi spat," je rekel Dumbledore in Marka premeril s
predirnim pogledom, ki ga je Harry tako dobro poznal.
"Zadnje ase ni varno sam tavati po hodnikih. Vse odkar..."
Globoko je zavzdihnil, voil Marku lahko no in odel naprej. Mark
je poakal, da se je dovolj oddaljil, nato pa se je hitro odpravil po
stopnicah proti jeam. Harry mu je sledil.
A na njegovo veliko razoaranje ga Mark ni pripeljal v skrivni hodnik
ali predor, temve v jeo, v kateri je Raws poueval napoje. Bakle niso
bile prigane, in ko je Mark priprl vrata, ga je Harry komaj e razloil. Kljub
temu pa je vedel, da stoji ob vratih in skozi reo opazuje hodnik pred njimi.
Zdelo se mu je, da sta tam e celo uro. Ravno ko se je zael e
tako dolgoasiti, da si je zaelel vrniti v sedanjost, je zaslial, kako se za
vrati nekaj premika.
Nekdo se je plazil po hodniku. Harry je slial, kako je el mimo
vrat, za katerimi sta se skrivala z Markom. Slednji je tiho kot senca
zdrsnil skoznja in sledil neznancu, Harry, ki je pozabil, da ga nihe ne
more sliati, pa mu je sledil po prstih.
Priblino pet minut sta sledila stopinjam, nato pa se je Mark
nenadoma ustavil in glavo nagnil v smer, odkoder so prihajali nenavadni
zvoki. Harry je slial, kako so se kripaje odprla vrata in je nekdo
hripavo zaepetal.
"Pridi, pridi... Venkaj te je treba spraviti... Pridi... V katlo..."
Glas se je Harryju zdel nenavadno znan.
Mark je takrat skoil izza vogala. Harry je stopil za njim. Videl je
obris izjemno velikega in monega fanta, ki je kleal ob odprtih vratih,
zraven njega pa je stala velika katla.
"Dober veer, Ruralus," ga je ostro pozdravil Mark.
Fant je zaloputnil vrata in vstal.
"Koga pa ti poenja tukej, Mark?"
Neelstin se mu je priblial.
"Vsega je konec," je rekel. "Moral jim bom povedati zate, Ruralus.
Ravnatelj pravi, da bodo Bradaviarko zaprli, e ne najdejo napadalca."
"Koga pa se..."
"Saj vem, da nisi hotel nikogar ubiti. Toda iz poasti ne more
napraviti pohlevnega ljubljenka. Verjetno si ga spustil, da se malo
sprehodi, on pa je..."
"Nobenega ni fental!" se je uprl veliki fant in se zael umikati proti
zaprtim vratom. Izza njegovega hrbta se je razlegalo nenavadno
prasketanje in tleskanje.
"Daj no, Ruralus," ga je miril Mark in se mu e bolj priblial. "Stari
mrtvega dekleta pridejo e jutri. Stvor, ki je ubil njuno herko, mora
umreti."
"Ni jo on!" je zarjovel fant, da je njegov glas odmeval po temnem
hodniku. "On jo e ne bi! Res ne!"
"Umakni se," je ukazal Mark in dvignil palico.
Njegov urok je nenadoma razsvetlil hodnik z ognjeno svetlobo. Tedaj
pa so se za velikim fantom odprla vrata, in to tako silovito, da ga je
vrglo v nasprotno steno. Ob pogledu na tisto, kar je prilo skoznja, je
Harry kriknil, da je njemu samemu paralo uesa. A nihe drug ga ni slial.

Velikanski, kosmati in poastni trup je visel nizko nad tlemi,

podpirala pa ga je cela vrsta dolgih rnih nog. tevilne oi so se
zasvetlikale in klee, ostre kot britvice, so se grozee razprle. Mark je
spet dvignil palico, a prepozno. Stvor se je pognal naravnost proti njemu,
ga podrl na tla, nato pa izginil v labirint hodnikov. Mark se je pobral,
se ozrl in dvignil palico. Veliki fant je zakrial in naslednji trenutek je
e skoil nanj, mu potegnil palico iz rok ter ga vrgel po tleh.
Prizorie se je nenadoma zavrtelo, Harryja je zagrnila popolna tema
in zautil je, kako pada. Z razirjenimi rokami in nogami je padel na
svojo posteljo. Na trebuhu mu je leal odprt Markov dnevnik.
Preden je priel do sape, so se odprla vrata in vstopil je Ron.
"Pa sem te le nael," je rekel.
Harry je sedel. Bil je prepoten in tresel se je.
"Kaj pa ti je?" je vpraal Ron in ga zaskrbljeno pogledal.
"Ve, kdo je pred petdesetimi leti odprl Dvorano skrivnosti? Hagrid."
tirinajsto poglavje
Cornelius Schushmaar
-----------------------------Harry, Ron in Hermiona so e prej vedeli za Hagridovo hibo
velikanska in poastna bitja so mu bila zelo pri srcu. Ko so hodili v prvi
letnik, je v svoji mali leseni koi redil mladega zmaja. Na njegovega
orjakega troglavega psa, ki ga je poimenoval Miko, pa tudi niso mogli
pozabiti. e bi Hagrid v mladih letih slial, da se nekje v gradu skriva
poast, bi bil gotovo pripravljen narediti karkoli, da bi si jo vsaj ogledal.
Ko bi jo nael, pa bi gotovo menil, da je uboga revica e predolgo
zaprta in si mora pretegniti svoje tevilne noge. Harry si je kar
predstavljal, kako si trinajstletni Hagrid prizadeva, da bi ji nataknil
ovratnico in jo pripel na povodec. A obenem je bil popolnoma preprian,
da Hagrid nikomur ne bi storil ni alega.
Napol si je elel, da ne bi ugotovil, kako deluje Neelstinov dnevnik.
Ronu in Hermioni je moral kar naprej pripovedovati, kaj je videl, dokler
ni bil tega do grla sit. e bolj pa so mu li na ivce dolgi pogovori, ki
so sledili pripovedi, in so se zmeraj vrteli v istem krogu.
"Mogoe je Neelstin ujel napanega loveka," je menila Hermiona.
"tudente bi lahko napadla tudi kakna druga poast."
"Koliko poasti se po tvojem lahko skriva v enem samem gradu?" jo
je vpraal Ron.
"Da so Hagrida izkljuili iz ole, smo vedeli," je alostno rekel Harry.
"Ko so ga vrgli ven, je bilo teav oitno konec, sicer Neelstin ne bi
dobil nagrade."
Ron je poskusil razmisliti o tem z druge plati.
"Neelstin res mono spominja na Percyja. Samo tak tip bi el zatoit
Hagrida."
"Ampak poast je nekoga ubila," ga je opozorila Hermiona.
"Neelstin pa bi se moral vrniti v bunkeljsko sirotinico, e bi
akademijo zaprli," je dodal Harry. "Dobro vem, zakaj je hotel ostati tukaj."
Ron si je nekaj asa grizel ustnice, nato pa previdno vpraal: "e se
prav spomnim, si Hagrida sreal v Nokturni ulici, kajne?"
"Samo nekaj proti polem je el kupit," je hitro odgovoril Harry.
Temu je sledila muna tiina. Nato je Hermiona z obotavljivim

glasom postavila najbolj koljivo vpraanje: "Mislita, da bi bilo pametno,

e bi Hagrida vpraali, kaj se je zgodilo v resnici?"
"To bo zabaven obisk," se je namrdnil Ron. "ivijo, Hagrid. Saj res,
si zadnje ase v gradu spustil z verige kaj poastno kosmatega?"
Nazadnje so se odloili, da Hagridu ne bodo rekli niesar, razen e
bi prilo do ponovnega napada. Dnevi pa so minevali, ne da bi se epet
breztelesnega glasu spet oglasil. Zato so e zaeli upati, da jim z
oskrbnikom ne bo treba govoriti o tem, zakaj so ga izkljuili iz ole.
Skoraj trije meseci so minili, odkar sta skamnela Justin in Skorajbrezglavi
Nick. Domala vsi so menili, da se je napadalec, kdorkoli je e bil, za
vedno potuhnil. Zhoprnack se je konno navelial pesmi ,O, Harry,
pokvarjenec ti stari', Ernie pa je nekega dne pri rastlinoslovju Harryja
vljudno prosil, e mu poda vedro s poskonimi municami. Poleg tega je
marca ve mandragor priredilo glasno in divjo zabavo. Profesorica
Ochrowt je bila tega zelo vesela.
"e mandragora poskua zlesti v lonek druge mandragore, je to
znamenje, da je popolnoma odrasla," je povedala Harryju. "Do tega bo
prilo kmalu in vse revee v olski ambulanti bomo lahko oivili."
Tik pred veliko nojo je misli drugih letnikov zaposlilo e nekaj
drugega. Priel je as, da se odloijo, katere izbirne predmete bodo
vpisali v tretjem letniku. Vsaj Hermiona se je tega lotila zelo resno.
"To je izjemnega pomena za nao prihodnost," je razlagala Ronu in
Harryju, ko so pregledovali sezname s predmeti in obkroevali tiste, ki so
se jim zdeli zanimivi.
"Predvsem noem ve hoditi na arobne napoje," je rekel Harry. "Ko
bi bilo to mogoe," je potarnal Ron. "Vse stare predmete moramo obdrati, sicer
bi se takoj reil obrambe pred mranimi silami."
"To je vendar izjemno pomemben predmet!" bi Hermiono od osuplosti
skoraj vrglo s stola.
"e ga ui Sharmer, e ni!" ji je zabrusil Ron. "Pri njem se nisem
nauil niesar, razen tega, da krateljcev ne sme spustiti iz kletke."
Neville je dobil pisma od vseh arovnic in arovnikov v svoji
druini. Vsak mu je po svoje svetoval, katere predmete naj izbere.
Ves zmeden in zaskrbljen se je muil s seznami predmetov, da so se mu
na elu nabrale debele kaplje potu. Pogosto je tudi koga kaj vpraal, na
primer, e se mu zdi vedeevanje s pomojo tevil teje od nauka o
starodavnih runah.
Dean Thomas, ki je podobno kot Harry odraal pri bunkeljnih, je na
koncu zamial in v seznam uperil arobno palico. Kamor je pokazala, za
tisti predmet se je odloil.
Hermiona pa ni posluala nasvetov drugih in nazadnje se je prijavila
k isto vsem predmetom.
Harry se je alostno nasmehnil, ko je pomislil, kako bi bilo, e bi o
tem razpravljal s stricem Vernonom in teto Petunijo. Pa ne, da mu nihe
ni pomagal pri izbiri - Percy mu je z veseljem delil nasvete.
"To je odvisno od tega, kaj hoe postati, Harry," mu je razlagal. "Ni
slabo, e ve kaj o prihodnosti, zato bi ti predlagal vedeevanje. Nadalje
se mi zdi pomembna bunkljelogija, veda o bunkeljnih. Mnogim se zdi ta
predmet neuporaben, a osebno menim, da bi moral natanno razumeti
ustroj nearovnike skupnosti, posebej, e misli delati z bunkeljni. Pomisli

samo na mojega oeta. Kar naprej ima opravka z njimi. Charlie pa je

vedno hotel delati na prostem, zato se je odloil za nego arobnih ivali.
Odloi se torej za tiste predmete, ki ti bodo koristili."
Kako bi Harry vedel, kateri predmeti mu bodo koristili? Nazadnje se
je odloil za iste kot Ron.
"e mi ne bo lo," si je rekel, "bom ob sebi imel vsaj prijatelja, ki
mi bo lahko pomagal."
Gryfondomovci naj bi naslednjo tekmo odigrali s Pihpuffovci. Oliver je
vztrajal, da morajo vaditi vsak dan, zato je Harry komaj nael dovolj asa za
treninge in nalogo. A na treningih jim je lo vedno bolje, saj niso bili kar
naprej mokri. Tako je na predveer sobotne tekme odel s treninga preprian, da
bodo letos osvojili prvo mesto v pokalu domov.
Dobra volja pa ga je kmalu minila. Vrh stopnic, tik pred vrati
spalnice, je sreal Nevilla, ki je bil isto iz sebe.
"Harry... Ne vem, kdo je to naredil. Ravnokar sem priel..."
Preplaeno je odprl vrata spalnice.
Vsebina Harryjevega zaboja je bila razmetana po vsej sobi, njegov
pla pa je raztrgan leal na tleh. S postelje, ki jo je zjutraj skrbno
postlal, je nekdo potegnil celo rjuho, na goli vzmetnici pa so leali
predmeti iz none omarice.
Harry je z odprtimi usti stopil k postelji in pri tem pohodil nekaj
iztrganih strani knjige Na potovanjih s troli.
Ko sta z Nevillom posteljo za silo spravila v red, so prili Ron, Dean
in Seamus. Dean je glasno zaklel.
"Kaj pa se je zgodilo, Harry?"
"Nimam pojma," mu je odgovoril Harry. Ron pa si je e ogledoval
Harryjev pla.
"Nekdo je nekaj iskal," je ugotovil. "Ti kaj manjka?"
Harry je zael pobirati svoje stvari in jih metati v zaboj. ele ko je v
njem pristala zadnja Sharmerjeva knjiga, mu je postalo jasno, kaj
manjka.
"Neelstinovega dnevnika ni," je potihem zamrmral Ronu na uho.
"Kaj?!"
Harry je z glavo pomignil na vrata in Ron mu je sledil ven. Pohitela
sta v dnevno sobo, ki je bila napol prazna. Za mizo v kotu je sama
sedela Hermiona in brala Starodavne rune za telebane.
Ko sta ji povedala, kaj se je zgodilo, se je zgrozila.
"Ampak... Ukradel bi ga lahko samo Gryfondomovec! Nihe drug ne
pozna naega gesla!"
"Natanko tako," je rekel Harry.
Naslednje jutro jih je prebudilo bleee sonce, zunaj pa je pihal
osveujo vetrc.
"Popolno vreme za tekmo!" se je pri gryfondomski mizi veselil Oliver
in na kronike motva nalagal umeana jajca. "Harry, krepko se najej,
veliko energije bo potreboval."
Harry se je ozrl prek dolge gryfondomske mize. Spraeval se je, e
novi lastnik Neelstinovega dnevnika morda sedi tik ob njem. Hermiona
ga je nagovarjala, naj tatvino prijavi, toda Harryju se to ni zdelo
pametno. e bi jo, bi moral povedati profesorjem, kako je priel do
njega, in spraeval se je, koliko ljudi ve, zakaj so Hagrida pred

petdesetimi leti izkljuili iz ole. Nikakor ni hotel biti tisti, ki bi to spet

privlekel na dan.
Ko je skupaj s prijateljema odel iz Velike dvorane po opremo za
quidditch, je na vse dalji seznam svojih skrbi moral pripisati e eno.
Ravno je stopil na prvo izmed marmornatih stopnic, ko je spet zaslial
tisti glas: "Tokrat smrt... Ubij... Tokrat kri..."
Tako glasno je kriknil, da sta Ron in Hermiona preplaeno odskoila
od njega.
"Tisti glas!" je vzkliknil Harry in se ozrl prek ramen. "Spet ga sliim,
ga vidva ne?"
Ron ga je opazoval s iroko razprtimi omi in odkimal. Hermiona pa
se je z roko udarila po elu.
"Harry! Zdaj mi je vse jasno! Takoj moram v knjinico!" je vzkliknila
in stekla navzgor po stopnicah.
"Kaj ji je jasno?" je zmedeno vpraal Harry, ki se je e zmeraj oziral
okoli sebe, da bi ugotovil, iz katere smeri je priel glas.
"Veliko ve kot meni," je rekel Ron in zmajal z glavo.
"Ampak zakaj mora v knjinico?"
"Zato, ker je pa taka," mu je odgovoril Ron in skomignil. "e
Hermiono kaj tare, gre v knjinico."
Harry je obstal. Napeto je prisluhnil, da bi spet zaslial votli glas, a
zdaj so se iz Velike dvorane usuli soolci, ki so glasno klepetali in se
skozi vhodna vrata odpravili proti stadionu.
"Raje pohiti," mu je svetoval Ron. "Skoraj enajst je e, tekmo bo
zamudil."
Harry je vignil v gryfondomski stolp, pograbil svoj Nimbus 2000 in
se pridruil mnoici, ki je mrgolela prek grajskega parka. A z mislimi je bil
e vedno v gradu, pri breztelesnem glasu. Ko si je v garderobi oblail krlatni
pla, ga je tolaila misel, da v oli ni bilo nikogar, saj so vsi prili na
tekmo.
Ekipi sta prili na stadion ob spremljavi bunega aplavza. Oliver je
vzletel proti koem in jih nekajkrat obkroil, da bi se ogrel, madam
Hoops pa je spustila oge. Pihpuffovci, ki so igrali obleeni v kanarkasto
rumene plae, so se postavili v krog in staknili glave.
Harry je ravno zajahal metlo, ko je na igrie pritekla McHudurrova.
V roki je imela velikanski krlatni megafon.
Harry je pomislil na najhuje.
"Tekma odpade!" je profesorica zaklicala skozi megafon proti nabito
polnim tribunam. tudentje so takoj zaeli glasno negodovati. Oliver, ki
ga je to popolnoma razrvalo, je pristal in stekel k profesorici, ne da bi
razjahal.
"Ampak profesorica!" je vzkliknil. "Nujno moramo igrati... Pokal...
Gryfondom..."
McHudurrova se ni zmenila zanj in je skozi megafon zaela deliti
navodila: "Vsi tudentje naj se odpravijo v dnevno sobo, kjer vam bo
predstojnik vaega doma dal nadaljnja navodila. Pa hitro, prosim!"
Nato je megafon odmaknila od ust in pomignila Harryju, naj pride k
njej.
"Potter, ti pa kar z mano."
Harry se je ravno vpraal, esa ga sumijo tokrat, ko je opazil, da se

je skozi nejevoljno mnoico prerinil Ron. Kljub temu da sta se e

odpravila proti gradu, je stekel za njima. A na Harryjevo preseneenje
profesorica temu ni nasprotovala.
"Prav, najbolje bo, e gre tudi ti z nama, Weasley."
Nekateri tudentje so postajali na igriu in godrnjali nad
McHudurrovo, drugi so bili videti zaskrbljeni. Harry in Ron sta ji sledila
v olo in navzgor po marmornatem stopniu. Toda tokrat ju ni odpeljala
v kabinet katerega izmed profesorjev.
"To vaju bo pretreslo," je rekla McHudurrova s presenetljivo nenim
glasom, ko so se pribliali ambulanti. "Spet imamo dve novi rtvi."
Harryja je stisnilo v elodcu. Profesorica jima je pridrala vrata in
vstopila sta.
Madam Pomfrey se je sklanjala prek petoolke z dolgimi, skodranimi
lasmi. Harry se je spomnil, da je to tista Drznvraanovka, ki sta jo z
Ronom pomotoma vpraala, kje je spolzgadovska dnevna soba. Na postelji
poleg njene pa je leala...
"Hermiona!" je zajeal Ron.
Leala je popolnoma negibno, njene oi pa so bile odprte in steklene.
"Nali smo ju blizu knjinice," je povedala McHudurrova. "Verjetno ne
vesta, kaj bi pomenilo tole? Nali smo ga na tleh poleg njiju."
Pokazala jima je majhno, okroglo ogledalce.
Harry in Ron sta odkimala, ne da bi umaknila pogled s Hermione.
"Pospremila vaju bom v gryfondomski stolp," je zavzdihnila profesorica.
"Tako ali tako moram tja."
"Vsi tudentje se morate ob estih zveer zglasiti v dnevni sobi
svojega doma. Potem doma do jutra ne smete ve zapustiti. K vsaki uni
uri vas bo pospremil uitelj. Treningi in tekme quidditcha odpadejo,
veerne dejavnosti pa tudi."
Gryfondomovci, zbrani v dnevni sobi, so tiho posluali profesorico
McHudurro. Zvila je pergament, s katerega je brala, in z alostnim
glasom dodala: "Verjetno mi ni treba posebej poudariti, da e dolgo
nisem bila pogosto tako pretresena. e ne najdemo krivca, bodo
akademijo skoraj gotovo zaprli. Zato vam polagam na srce, da mi
poveste karkoli, kar bi ga pomagalo razkrinkati."
Nekoliko nerodno je splezala skozi luknjo za sliko in Gryfondomovci
so takoj zaeli glasno razpravljati.
"Skupila sta jo e dva Gryfondomovca, e naega duha sploh ne
tejemo. Poleg njiju pa sta obleala e Drznvraanovec in Pihpuffovec," je
na prste preteval rtve Lee Jordan, prijatelj dvojkov Weasley. "Je kdo
opazil, kako poceni so jo odnesli Spolzgadovci? Ni oitno, da je za vsem
tem eden izmed njih? Spolzgadov potomec, Spolzgadova poast - vse Spolzgadovce
naj vrejo iz ole, pa bo mir!" je vzkliknil. Mnogi so temu prikimali, nekateri
pa so celo zaploskali.
Perry je sedel tik za njim, a tokrat mu oitno ni bilo do tega, da bi
povedal svoje mnenje. Bil je isto bled in videti je bil nekoliko
omotien.
"Percyja je tole krepko vrglo," je George razloil Harryju. "Tista
punca iz Drznvraana, Penelopa Bistroda, je predstavnica tudentov. Po
mojem je mislil, da si poast predstavnikov ne upa napasti."
A Harry ga je poslual samo z enim uesom. Ni in ni mogel pozabiti

prizora v ambulanti, kjer je Hermiona negibno leala na postelji, kot bi

jo izklesali iz kamna. Poleg tega ga je skrbelo, da ne bodo prav kmalu
odkrili, kdo je odprl Dvorano. To bi namre pomenilo, da se mora e
pred koncem olskega leta vrniti k Dursleyjevim. Mark Neelstin je izdal
Hagrida, ker bi se moral v primeru, da zaprejo olo, vrniti v sirotinico.
Harry je vedel, kako se je poutil Mark.
"Kaj bova naredila?" mu je Ron zaepetal na uho. "Misli, da sumijo
Hagrida?"
"la bova k njemu in se pogovorila z njim," se je odloil Harry.
"Preprian sem, da tokrat ni kriv. A prejnji je bil on tisti, ki je spustil
poast na prosto, in lahko nama bo povedal vsaj to, kako se pride v
Dvorano skrivnosti."
"Ampak McHudurrova je rekla, da moramo ostati v stolpu, razen e
gremo k pouku..."
"Mislim," ga je prekinil Harry, "da je priel as za oetov stari
pla."
Harry je od svojega oeta podedoval eno samo stvar: dolg srebrnkast
pla nevidnosti. Le z njegovo pomojo sta se lahko izmuznila iz ole in
obiskala Hagrida, ne da bi ju pri tem kdo zalotil. V posteljo sta la ob
obiajni uri. Poakala sta, da so Neville, Dean in Seamus nehali
razpravljati o Dvorani skrivnosti in konno zaspali. Nato sta vstala, se
spet oblekla in se ogrnila s plaem.
Pot skozi temane in tihe grajske hodnike ni bila prijetna. Harry, ki
je ponoi e vekrat pohajkoval po gradu, ni po sonem zahodu e nikoli
doivel takne gnee. Po hodnikih so v parih patruljirali uitelji,
predstavniki tudentov in duhovi. Zaradi plaa nevidnosti nista bila ni
tija in posebej napeto je bilo, ko sta sreala Rawsa. Le nekaj metrov
od njega je namre Ron s palcem na nogi udaril ob rob tlakovca. Na
sreo je Raws kihnil ravno v trenutku, ko je Ron zaklel. Kljub temu pa
sta si globoko oddahnila, ko sta prila do hrastovih vhodnih vrat in jih s
skupnimi momi odprla.
Nebo je bilo polno zvezd. Pohitela sta proti razsvetljenim oknom
Hagridove koe, pla pa sta potegnila s sebe ele, ko sta stala tik pred
njenimi vrati.
Nekaj trenutkov zatem, ko sta potrkala, jima je Hagrid odprl. Za
njegovim hrbtom je lajal lovski pes ekan, on sam pa je vanju meril s
samostrelom.
"O," je rekel, povesil oroje in zazijal vanju. "Koga pa vidva poenata
tukejle?"
"Zakaj s samostrelom v roki hodi po koi?" je vpraal Harry, ko sta
z Ronom vstopila.
"Kar toko mal," je zamomljal Hagrid. "Mislil sem... Sej ni vano.
Usedita se, vama skuham alco aja."
Obnaal se je, kot ne bi vedel, kje se ga dri glava. Prek ognja je
ponesrei zlil vodo iz kotlika, tako da bi ga skoraj ugasil. Nekoliko
kasneje pa mu je velikanska roka s ajnikom ivno trznila, ajnik je
udaril ob mizo in se razbil.
"Je s tabo vse v redu?" ga je vpraal Harry. "Si slial, kaj se je
zgodilo Hermioni?"
"Pa e koko sem slial," je odvrnil Hagrid in glas se mu je komaj

slino zatresel.
Neprestano se je ivno oziral skozi okna. Vsakemu je nalil veliko
skodelico vrele vode (ajne vreke je pozabil vrei v ajnik) in ravno je
na kronik nalagal veliko rezino sadne torte, ko je nekdo glasno potrkal
na vrata.
Hagridu je torta padla na tla. Harry in Ron sta se preplaeno
spogledala, nato pa sta se hitro ogrnila s plaem in se umaknila
v kot. Hagrid je preveril, e se ju res ne vidi, zgrabil samostrel in
spet odprl vrata.
"Dober veer, Hagrid."
Glas je bil Dumbledorjev in bil je zelo resen. Vstopil je, sledil pa
mu je nenavaden moki.
Bil je majhne in zajetne postave, imel je skutrane sive lase in
zaskrbljeno se je oziral okoli sebe. Obleen je bil v rtasto obleko in
dolg rn pla, okoli vratu je imel zavezano krlatno kravato, obut pa je
bil v vijoliaste piaste evlje. Pod pazduho je dral mleno zelen
polcilinder.
"To je oijev ef!" je dahnil Ron. "Cornelius Schushmaar, minister za
aranje."
Harry ga je s komolcem dregnil v rebra, da je utihnil.
Hagrid je prebledel. Sesedel se je na enega od stolov, pogledal
Dumbledorja, nato pa e Schushmaarja.
"Grda re, Hagrid," je rekel Schushmaar. "Zelo grda re. Moral sem
priti. Obleali so tirje tudentje iz bunkeljskih druin. Stvari so ule iz
rok. Ministrstvo mora ukrepati."
"Jest jih nisem!" je vzkliknil Hagrid in prosee pogledal Dumbledoreja.
"Dobro veste, da jih nisem jest, guspod Dumbledore!"
"Vzemite na znanje, Cornelius, da Hagridu osebno popolnoma
zaupam," je rekel Dumbledore in namreno pogledal Schushmaarja.
"Poglejte, Albus," se je nelagodno izvijal Schushmaar. "Hagrid je bil v
preteklosti e povezan s tem. Nekaj moramo narediti, klical nas je olski
svet."
"e enkrat vam povem, Cornelius: e odpeljete Hagrida, to niti
najmanj ne bo izboljalo razmer na oli," se ni dal Dumbledore. Oi je
imel polne ognja, ki ga Harry pri svojem ravnatelju e nikoli ni videl.
"Poglejte na to z moje plati," ga je preprieval Schushmaar in ivno
preprijemal polcilinder. "Pod velikim pritiskom sem. Nekaj moram storiti.
e se izkae, da Hagrid ni kriv, ga bomo takoj pripeljali nazaj, in kar
se njega tie, bo stvar konana. Ampak zdaj ga moram odpeljati. Moram. To je
moja dolnost."
"Odpeljati?" je ponovil Hagrid, ki se je zael tresti. "Odpeljati kam?"
"Samo za nekaj asa," se je skoraj opravieval Schushmaar, ki ni
mogel pogledati Hagridu v oi. "Ne gre za kazen, samo za previdnostni ukrep. e
ujamemo koga drugega, se ti bomo opraviili in takoj te bodo spustili."
"Mende ne v Azkaban?" je zahripal Hagrid.
e preden mu je minister lahko odgovoril, je nekdo glasno potrkal na
vrata.
Dumbledore jih je odprl. Zdaj je priel na vrsto Harry, da dobi eno
med rebra, saj je glasno zajel sapo.
V Hagridovo koo je namre zakorail gospod Lucius Malfoy, obleen

v dolg rn potovalni pla. Vsem zbranim se je hladno in zadovoljno

nasmehnil. ekan je zael renati.
"Torej ste e tu, Schushmaar," je rekel odobravajoe. "Lepo, lepo."
"Koga pa ti tukej?" je besno vpraal Hagrid. "Da se mi koj pobere
iz moje hie!"
"Ljubi moj, verjemi mi, da mi nikakor ni v veselje stati v tej tvoji...
em... Temu pravi hia?" se je namrdnil gospod Malfoy in se ozrl po
mali koi. "Mimogrede sem se oglasil na akademiji, pa so mi povedali,
da je ravnatelj tukaj."
"In zakaj me ie, Lucius?" je vpraal Dumbledore. Govoril je
vljudno, a v njegovih modrih oeh je e vedno plamenel ogenj.
"Strano mi je nerodno, Dumbledore," je lenobno izjavil gospod
Malfoy in potegnil na plano dolg zvitek pergamenta. "Toda olski svet
meni, da vas je treba odstaviti. Tukaj imam nalog, ki mi to omogoa, na
njem pa boste nali podpise vseh dvanajstih svetnikov. al menimo, da
so vam stvari ule iz rok. Koliko tudentov je e oblealo? Danes
popoldne e dva, kajne? e bo lo tako naprej, ne bo na Bradaviarki
ostal niti en tudent bunkeljskega rodu. Vsi pa dobro vemo, kakna
strana izguba bi bila to za akademijo."
"Poasi, Lucius, no," je razburjeno izdavil Schushmaar. "Da bi
suspendirali Dumbledoreja? Ne, ne. To je v tem trenutku najslaba
mona poteza."
"O odstavitvi ravnatelja odloa olski svet," mu je mirno odvrnil
gospod Malfoy, "in ker Dumbledore ni sposoben ustaviti zlikavca..."
"Ampak, Lucius, e ga niti Dumbledore ne more ustaviti," ga je
preprieval minister, ki so se mu nad zgornjo ustnico nabrale potne
kapljice, "kdo pa ga bo?"
"To bomo e videli," se je nesramno nasmehnil gospod Malfoy. "A
vseh dvanajst nas je glasovalo..."
Hagrid je skoil na noge in s svojo razmreno rno glavo bi skoraj
udaril v strop.
"Kolikim od ostalih enajstih si pa moral zato groziti, pa jih izsiljevati,
a, Malfoy!?" je zarjovel.
"Jej, jej. Ve, Hagrid, e se bo tako razburjal, bo nekega dne zael
v hude teave," ga je pokroviteljsko odpravil gospod Malfoy. "Priporoam
ti, da na straarje v Azkabanu ne vpije. To jim nikakor ne bi bilo ve."
"Dumbledoreja pustite pri gmah!" je zavpil, da se je ekan cvile
potuhnil v svojo koaro. "e ga boste odpeljali, bo tamalim trda predla!
Kaken iz bunkeljske familije jo bo do smrti skupil!"
"Pomiri se, Hagrid," ga je ostro opomnil Dumbledore. Nato se je
obrnil k Luciusu Malfoyu.
"e si olski svet res eli, da se umaknem, mu bom seveda ustregel."
"Ampak..." je zajecljal Schushmaar.
"Ne!" je zajeal Hagrid.
Dumbledore ni umaknil svojih svetlo modrih oi in je e naprej zrl v
Luciusove hladno sive.
"Toda postalo ti bo jasno," je razlono in poasi nadaljeval
Dumbledore, da nihe ne bi preslial niti besede, "da bom resnino
zapustil olo ele takrat, ko tu ne bo nikogar ve, ki bi mi bil zvest.
Postalo ti bo tudi jasno, da bodo na Bradaviarki vedno dobili pomo

vsi, ki bodo prosili zanjo."

Harry je bil preprian, da so Dumbledorejeve oi ovignile kot,
v katerem sta se skrivala z Ronom.
"Prekrasno," je rekel Malfoy in se priklonil. "Vsi bomo zelo pogreali
va... em... posebni nain upravljanja ole. Upam samo, da bo va
naslednik znal prepreiti tovrstne napade."
Odkorakal je k vratom koe, jih odprl in s priklonom namignil
Dumbledoreju, naj gre ven. Schushmaar, ki je po rokah e vedno mekal
polcilinder, je poakal, da bi Hagrid sledil Dumbledoreju. Orjak pa se ni
premaknil, globoko je zajel sapo in previdno rekel: "e bi kaken lovek
hotel kaj izvedeti, bi jo moral ubrati za pajki. Pripeljali bi ga tje, koker
je treba! To je pa tudi vse, kar bom rekel."
Schushmaar ga je debelo gledal.
"Ja no, sej grem," je prikimal Hagrid in si nadel pla iz krtovega
krzna. A ko je e skoraj stopil za Schushmaarjem iz koe, se je ustavil
in glasno dodal: "Pa eden bo moral futrati ekana, ko me ne bo."
Vrata so se zaloputnila in Ron je z njiju potegnil pla nevidnosti.
"Zdaj smo pa tam," je rekel zaskrbljeno. "Brez Dumbledoreja bomo
ostali. Najbolje bi bilo, e bi takoj zaprli olo. e isti dan, ko bo odel,
bo poast spet koga napadla."
ekan je zael lajati in praskati po vratih.
Petnajsto poglavje
Aragog
-----------------------------Prek grajskega parka se je plazilo poletje; nebo in jezero sta postajala
vse bolj modra, v rastlinjakih pa so nenadoma vzbrsteli cvetovi, veliki
kakor zeljnate glave. A z grajskih oken ni bilo videti Hagrida, ki bi s
ekanom ob boku opravljal svoje delo v parku. Prav zato se je Harryju
okolica gradu zdela nekam prazna. e huje pa je bilo v samem gradu,
kjer je bilo marsikaj hudo narobe.
Harry in Ron sta poskuala obiskati Hermiono, toda v ambulanto zdaj
niso ve spuali obiskovalcev.
"Ne smemo tvegati," ju je ostro zavrnila madam Pomfrey skozi priprta
vrata. "al mi je, toda bojimo se, da bi napadalec priel v ambulanto do
konca opravit svoje delo."
Ker Dumbledoreja ni bilo na oli, je strah dobil krila. Zdelo se je,
da se sonce, ki greje grajske zidove, ustavi ob okenskih okvirjih. Redki
so bili obrazi, ki niso bili zaskrbljeni in napeti. Vsak smeh, ki je
zazvenel na grajskih hodnikih, je bil sliati predirljiv ter nenaraven in
kmalu je potihnil.
Harry si je neprestano ponavljal ravnateljeve besede: "Resnino bom
zapustil olo ele takrat, ko tu ne bo nikogar ve, ki bi mi bil zvest...
Na Bradaviarki bodo vedno dobili pomo vsi, ki bodo prosili zanjo."
Ampak kaj bi zdaj s temi besedami? Koga naj bi pravzaprav prosili za
pomo, ko pa so bili vsi prav tako zmedeni in prestraeni kot tudentje?
Hagridov namig glede pajkov je bilo laje razumeti. Teava je bila
samo v tem, da na vsem gradu ni bilo najti niti enega pajka. Harry jih
je iskal povsod, kamor je el, pri tem pa mu je (nekoliko nerad)
pomagal Ron. Seveda ju je oviralo tudi dejstvo, da se nista smela sama
sprehajati naokrog. Po gradu sta morala vedno hoditi v grui z drugimi

Gryfondomovci. Veina soolcev je bila vesela, da jih od razreda do razreda

vodijo uitelji, Harryju pa je lo to zelo na ivce.
Nekdo pa je vseeno izjemno uival v tem vzduju strahu in
sumnienj. Dreco se je sprehajal po oli, kakor da bi postal predsednik
tudentskega sveta. Harryju celih tirinajst dni ni bilo jasno, emu je
Dreco tako zadovoljen. Potem pa ga je pri uri napojev slial, kako se je
hvalil Crabbeju in Goylu.
"Vedel sem, da bo moj oe tisti, ki se bo znebil Dumbledoreja," je
izjavil. "Saj sem vama povedal, da je Dumbledore po njegovem najslabi
ravnatelj, kar jih je imela Bradaviarka. Mogoe bomo zdaj dobili
kaknega bolj spodobnega. Nekoga, ki mu ne bo toliko do tega, da bi
zaprl Dvorano skrivnosti. McHudurrova Dumbledoreja ne bo dolgo
nadomeala."
Mimo Harryja je priel Raws, ki ni rekel niesar o Hermioninem
praznem stolu in kotlu.
"Gospod," ga je glasno poklical Dreco. "Gospod, zakaj pa se vi ne
javite na mesto ravnatelja?"
"No, no, Dreco," je rekel Raws, ki pa si ni mogel kaj, da se ne bi
nasmehnil. "Profesorja Dumbledoreja je olski svet samo odstavil,
preprian sem, da se bo kmalu vrnil."
"Pa ja," se je namrdnil Dreco. "Dobro vem, da bi moj oe glasoval
za vas, gospod, e bi se prijavili. Povedal mu bom, da ste najbolji
uitelj na akademiji."
Raws ni rekel niesar, samo obrnil se je in se z osladnim nasmekom
sprehodil po razredu. Pri tem na sreo ni opazil Seamusa, ki se je
pretvarjal, da bruha v svoj kotel.
"Preseneen sem, da brezkrvnei e niso spakirali svojih stvari in
odli," je nadaljeval Dreco. "Pet guldov grem stavit, da bo eden izmed
njih kmalu umrl. koda, da se to ni zgodilo e takrat, ko je poast
napadla Grangerjevko."
Na sreo se je takrat oglasil zvonec; ob teh Drecovih besedah je Ron
skoil s stola, a v obiajni zmenjavi, ki je sledila zvonjenju, ni nihe
opazil, da si prizadeva priti do njega.
"Spustita me, da ga premlatim!" je sopel Ron, ko sta se Harry in
Dean oklenila njegovih rok. "Ne potrebujem palice, z golimi rokami ga bom
zadavil!"
"Pohitite, odpeljati vas moram k rastlinoslovju," jih je priganjal Raws.
Tako so v gosjem redu odli iz uilnice, pri emer so bili Harry, Ron in
Dean na koncu kolone, saj se jima je Ron e vedno poskual iztrgati.
Spustiti ga je bilo varno ele, ko jih je Raws pripeljal iz gradu in so se
prek zelenjavnega vrta odpravili proti rastlinjakom.
Pri rastlinoslovju je bilo nenavadno tiho; manjkala sta kar dva
tudenta, Justin in Hermiona.
Profesorica je vsem naroila, naj obreejo abesinske gubofigovce.
Harry je odnesel poln naroaj posuenih, zvitih vejic na kompost, tam pa
ga je priakal Ernie. Globoko je zajel sapo in se mu opraviil: "Res mi
je al, da sem te sumil. Vem, da Hermione ne bi nikdar napadel.
Oprosti za vse tisto. Zdaj smo vsi v isti godlji in, no..."
Stegnil je svojo zalito roko in Harry mu je segel vanjo.
Ernie in njegova prijateljica Hannah sta kmalu zatem prila pomagat

Ronu in Harryju pri njunem gubofigovcu.

"Tisti trapasti Dreco je edini, ki uiva v tej godlji," je rekel Ernie in
zraven z drevesa lomil posuene vejice. "Po mojem je on Spolzgadov potomec."
"Kako si bister," ga je zbodel Ron, ki Ernieju ni mogel odpustiti tako
hitro, kot mu je Harry.
"Kaj pa ti misli, Harry? Je Dreco Spolzgadov potomec?" je vpraal
Ernie.
"Ne," je nemudoma in povsem prepriano odgovoril Harry. Ernie in
Hannah sta ga preseneeno pogledala.
A v tistem trenutku je Harry nekaj opazil. Od vznemirjenja je s
karjami za obrezovanje udaril Rona po roki.
"Au! Pazi, no!"
Harry je kazal kaken meter stran, na tla. Tam so prek steptane prsti
hiteli trije veliki pajki.
"Aja," je rekel Ron. Videlo se mu je, da se poskua pretvarjati, kako
vesel je pajkov, pa mu to ni uspelo. "Ampak zdaj jim ne moreva
slediti."
Ernie in Hannah sta ju radovedno posluala.
Harry je opazoval, kako pajki beijo.
"Po mojem gredo v Prepovedani gozd."
To je bilo Ronu e manj ve.
Na koncu ure jih je profesor Raws pospremil v Sharmerjevo uilnico.
Harry in Ron sta nekoliko zaostala, da bi se lahko v miru pogovorila.
"Spet bova morala uporabiti pla nevidnosti," je Harry razlagal Ronu.
"S sabo lahko vzameva ekana. Navajen je s Hagridom hoditi v Gozd,
mogoe nama bo v pomo."
"Mja," je rekel Ron, ki je ivno prekladal po rokah arovniko
palico. "Ampak, a niso v Gozdu tudi volkodlaki?" je vpraal, ko sta v
uilnici obrambe pred mranimi silami kot ponavadi sedla v zadnjo vrsto.
Harry se je izognil odgovoru na to vpraanje: "V Gozdu ivijo tudi
dobra bitja. Kentavri so isto v redu, pa tudi samoroga lahko srea."
Ron e nikoli ni bil v Prepovedanem gozdu, Harry pa samo enkrat in
upal je, da mu ne bo treba nikoli ve tja.
V uilnico je ves nasmejan priel Sharmer. Vsi so ga debelo
pogledali. Drugi uitelji so bili bolj resnobni kot obiajno, Sharmer pa je
dobesedno poplesoval od veselja.
"Dajmo, dajmo!" je vzkliknil in se jim nasmehnil. "Zakaj imate tako
kisle obraze?"
tevilni v razredu so se osuplo spogledali, odgovoril pa mu ni nihe.
"Res nikomur ni jasno," je zael Sharmer razlagati tako poasi, kot bi
bili vsi po vrsti nekoliko omejeni, "da je nevarnosti konec? Krivca so
stlaili v zapor!"
"Kdo to pravi?" je glasno vpraal Dean.
"Mladi mo, minister gotovo ne bi odpeljal Hagrida, e ne bi bil
popolnoma preprian, da je kriv," je rekel Sharmer tako, kot bi mu
razlagal, da je ena in ena enako dve.
"O, pa bi ga," se mu je Ron uprl e glasneje kot Dean.
"Mislim, da vem o Hagridovi aretaciji vsaj nekoliko ve kot ti,
gospodi Weasley," je samozadovoljno izjavil profesor.
Ron je e hotel rei, da to ne bo dralo. A sredi stavka se je

nenadoma ustavil, saj ga je Harry hitro pohodil.

"Ni naju bilo zraven!" mu je nato zamrmral.
Sharmer pa je bil e naprej ogabno dobre volje. Namigoval je, da mu
je bil Hagrid od nekdaj sumljiv, in preprian je bil, da bodo imeli zdaj
mir pred poastjo. Harryju je el resnino na ivce in dobesedno
hrepenel je, da bi mu v glavo vrgel kaken ubenik. A moral se je
zadovoljiti s tem, da je Ronu na listek nakrackal: "Opraviva to e nocoj."
Ron ga je prebral in debelo pogoltnil. Nato pa se je s kotikom
oesa ozrl na prazen stol, na katerem je obiajno sedela Hermiona. To
mu je oitno vlilo moi in prikimal je.
Gryfondomska dnevna soba je bila zadnje ase pogosto nabito polna,
saj od estih zveer niso smeli nikamor. Poleg tega snovi za pogovor ni
nikoli zmanjkalo, tako da se je dnevna soba spraznila ele po polnoi.
Harry je el takoj po veerji v svoj zaboj iskat pla nevidnosti. Nato
je ves veer sedel na njem in akal na prilonost, da ga uporabi.
Dvojka sta Harryja in Rona izzvala na nekaj partij z eksplozivnimi
kartami, Ginny pa je opazovala igro. Sedela je na Hermioninem stolu in
bila je nenavadno mirna. Harry in Ron sta zanala zgubljala, da bi prej
nehali kartati. A kljub temu so se Fred, George in Ginny odpravili spat
ele, ko je bila polno e davno mimo.
Poakala sta, da sta zasliala, kako so se zaprla vrata njihovih spalnic.
Nato sta hitro zgrabila pla, se ovila vanj in splezala skozi luknjo za
portretom.
Sledila je e ena naporna pot skozi grad in spet sta se morala
izmikati uiteljem. Konno sta prila v avlo in s hrastovih vhodnih vrat
potegnila zapah. isto nalahno sta jih odkrtnila, da ne bi zakripala, in
zdrsnila skoznja. Stopila sta na trato, obsijano z meseino.
"Seveda," se je nenadoma domislil Ron, ko sta stopala prek trate, "mono
je, da prideva do gozda, pa ne bo emu slediti. Mogoe tisti pajki sploh niso
li tja. Vem, videti je bilo, da beijo tja, ampak..."
Njegov glas je upajoe potihnil.
Prila sta do osamljene Hagridove koe, v kateri ni bilo lui. Ko je
Harry odprl vrata in ju je ekan zagledal, se mu je zmealo od veselja.
Ustraila sta se, da bo s svojim doneim, globokim lajeem zbudil ves
grad, zato sta mu hitro dala jesti Hagridove tortice s karamelnim
prelivom. Te so mu v trenutku zlepile eljusti.
Harry je pla nevidnosti pustil na mizi. V gozdu je bilo temno ko v
rogu in preprian je bil, da ga ne bo potreboval.
"Pridi, ekan, gremo na sprehod," je rekel in se potrepljal po nogi.
ekan je zadovoljno priskakljal iz hie, stekel do gozda in ob veliki
platani dvignil zadnjo taco.
Harry je na plano privlekel palico in zamrmral: "Lumos!" Na koncu
palice se je prikazala drobna luka, ravno dovolj mona, da sta po tleh
lahko iskala pajke.
"Tole si se dobro spomnil," ga je pohvalil Ron. "Saj bi tudi jaz
prigal svojo, ampak verjetno bi jo razneslo."
Harry ga je pocukal za rokav in pokazal na travo. Dva pajka sta
hitela stran od svetlobe arobne palice, v senco dreves.
"No, prav," je vdano zavzdihnil Ron. "Pa pojdiva."
Tako sta skupaj s ekanom, ki je tekal okoli njiju ter ovohaval

korenine dreves in listje, vstopila v gozd. Ob svetlobi Harryjeve palice sta

spremljala drobni potoek pajkov, ki so hiteli po stezi. Tiho sta hodila e
dvajset minut in prislukovala, da bi zasliala e kaj drugega od poklanja
vejic in umenja listja. Kmalu sta prila globoko v gozd, kjer so drevesa
rasla tako na gosto, da se ni videlo ve zvezd in je bila Harryjeva palica
edina svetla toka v morju teme. Takrat sta opazila, da so pajki, njuni
vodii, zapustili uhojeno pot.
Harry je postal in poskual ugotoviti, kam gredo. A med drevjem je
vladala popolna tema. e nikoli ni zael tako globoko v gozd. Spomnil se
je tudi, da ga je zadnji, ko je bil tu, Hagrid svaril, naj ne zapua poti.
Toda orjaki oskrbnik je bil zdaj tako dale, verjetno v celici v Azkabanu,
poleg tega pa jima je naroil, naj sledita pajkom.
Harryjeve roke se je dotaknilo nekaj vlanega in preplaeno je
odskoil ter pri tem grdo pohodil Rona. Izkazalo pa se je, da se ga je
samo ekan dotaknil s smrkom.
"Kaj misli?" je vpraal Rona, ko je ta nehal poskakovati. Videl je le
njegove oi, ki so odsevale nekaj svetlobe arobne palice.
"e sva prila e tako dale..." je menil Ron.
Tako sta sledila vigajoim sencam pajkov med drevesa. Prav hitro
nista mogla hoditi; ovirali so ju korenine in tori, ki sta jih v domala
popolni temi komaj opazila. Harry je na dlani util vroo ekanovo sapo.
Ve kot enkrat so se morali ustaviti, da je poepnil in spet izsledil
pajke.
Skozi podrastje so se prebijali vsaj pol ure in nizko rastoe trnove
veje so Harryju in Ronu dodobra natrgale plaa. ez nekaj asa sta
opazila, da so se zaeli poasi spuati, drevesa pa so rasla e bolj
skupaj kot prej.
Tedaj je ekan glasno zalajal, da je kar odmevalo. Harryja in Rona
je tako prestrail, da bi ju skoraj kap.
"Kaj pa mu je?" je glasno vpraal Ron, Harryja preplaeno zgrabil za
roko in se divje oziral po rni temi.
"Tamle se nekaj premika," je dahnil Harry. "Posluaj... Nekaj velikega
je."
Prisluhnila sta. Precej dale stran, na njuni desni, je nekaj velikega
lomilo veje, kakor bi si utiralo pot med drevesi.
"Ne!" je zavpil Ron. "Ne, ne, ne!"
"Tiho bodi," ga je preplaeno miril Harry. "Slial te bo."
"Mene?!" je zacvilil Ron z nenavadno visokim glasom. "Saj je slial e
ekana!"
Obstala sta in preplaeno priakovala najhuje, tema pa jima je
pritiskala na oi. Skozi drevje sta zasliala nenavadno klopotanje, nato pa
je vse potihnilo.
"Kaj pa pone zdaj?" je vpraal Harry.
"Verjetno jemlje zalet, da bo skoil na naju," je Ron pomislil na
najhuje.
akala sta, se tresla in nista se upala niti prestopiti.
"Misli, da je el?" je zaepetal Harry.
"Kaj pa vem..."
Takrat pa je vanju nenadoma udarila arka svetloba, ki je bila v
vsesploni temi tako ostra, da sta si morala z rokami zakriti oi. ekan

je zacvilil in poskual zbeati, vendar se je zapletel v trnje in zato zael

e lajati.
"Harry!" je zavpil Ron in glas se mu je lomil od olajanja. "Harry, to
je na avto!"
"Kaj?!"
"Pridi!"
Harry se je opotekel za Ronom proti svetlobi, se vekrat spotaknil,
nato pa konno priel na jaso.
Sredi kroga gosto zaraslega gozda, pod streho prepletenih vej, je s
priganimi lumi stal avtomobil gospoda Weasleyja. Ko je Ron z odprtimi
usti stopil k njemu, se mu je poasi priblial tudi avto. Videti je bil
kakor velikanski turkizni pes, ki je priel pozdravit svojega gospodarja.
"Ves as je bil tukaj!" se je razveselil Ron in se sprehodil okoli
avtomobila. "Poglej ga. isto je podivjal."
Blatniki so bili res precej opraskani in zamazani z blatom; oitno je
rad lomastil po gozdu. ekanu pa avto ni bil preve ve in treso se je
stisnil k Harryju. Ta se je e pomiril in je palico spravil za pla.
"Midva pa sva mislila, da naju bo napadel!" se je zasmejal Ron, se
naslonil na avto in ga potrepljal. "Spraeval sem se, kje se potika."
Harry je po tleh, obsijanih z avtomobilskimi arometi, zael iskati
pajke. A ti so oitno pobegnili pred arko svetlobo.
"Izgubila sva sled," je rekel. "Pridi, poiskati morava pajke."
Ron pa ni rekel niesar. Tudi premaknil se ni. Oi je nepremino
upiral v nekaj, kar je stalo tik za Harryjem, visoko nad gozdnimi tlemi,
in njegov obraz je bil poln groze.
Harry ni imel niti toliko asa, da bi se obrnil. Zaslial je glasno
prasketanje in zautil je, kako ga je okoli pasu zgrabilo nekaj dolgega in
kosmatega. Dvignilo ga je s tal, da je obvisel z glavo
navzdol. Preplaeno se je zael otepati, pri tem pa je spet zaslial tisto
prasketanje in videl je, kako je tudi Ronu zmanjkalo tal pod nogami.
ekan je zacvilil in zatulil, v naslednjem trenutku pa se je Harry e
znael med temnimi drevesi.
Z glavo obrnjen navzdol je Harry ugotovil, da ga je zgrabilo nekaj,
kar se je premikalo na estih neskonno dolgih in kosmatih nogah. To
nekaj ga je trdno dralo s prednjim parom nog, tik nad njim pa je
opazil e par svetlikajoih se kle. Slial je, da za njim hodi e en
stvor, ki je nosil Rona. li so naravnost v osrje gozda. ekan se je
boril, da bi se reil prijema tretje poasti, in glasno cvilil. Harry pa ne
bi mogel kriati, tudi e bi hotel. Poutil se je, kot bi njegov glas ostal
na jasi pri avtu.
V objemu poasti je izgubil obutek za as. A drevesa so se nekoliko
razredila in tako je v soju meseca spet videl tla. Ta so kar gomazela
od pajkov. Kolikor je mogel, je obrnil glavo, in ugotovil, da so prispeli
na rob velikanske kotanje. V njej so od dreves ostali samo tori in tako
je svetloba zvezd osvetljevala najgrozljiveji prizor, kar jih je kdaj imel
prilonost videti.
Pajki. Pa ne drobceni, kakor tisti, ki so vigali prek listja na gozdnih
tleh. Pajki, veliki kakor konji, osmerooki, osmeronogi, rni, kosmati,
gromozanski. Mogoni primerek, ki je nosil Harryja, se je spustil po
strmini proti ukrivljeni mrei, ki je kakor meglica lebdela nad srediem

kotanje. Drugi pajki so se mu pribliali in ob pogledu na njegov tovor

navdueno tleskali s kleami.
Pajek je Harryja nenadoma spustil, da je pristal na vseh tirih. Ron
in ekan sta padla na tla poleg njega. Hagridov pes ni ve tulil, samo
tresel se je in sem ter tja tiho zacvilil. Ron pa je bil videti natanko
taken kot Harry. Izbuljeno je strmel predse, usta pa je imel iroko
odprta, kot bi se iz njih izvijal neskonen, toda neslien krik.
Harry se je nenadoma zavedel, da pajek, ki ga je spustil na tla,
govori. Teko ga je bilo razumeti, saj je ob vsaki besedi, ki jo je
spregovoril, vekrat tlesknil s kleami.
"Aragog!" je zaklical. "Aragog!"
Iz sredia ukrivljene mree se je zelo poasi spustil pajek, velik
kakor manji slon. Njegov zadek in noge so prekrivale sive kocine in vse
oi na njegovi grdi glavi so bile mleno bele. Bil je slep.
"Kaj ste prinesli?" je vpraal in lano zatleskal s kleami.
"Ljudi," mu je odgovoril pajek, ki je ujel Harryja.
"Je Hagrid?" je spet vpraal Aragog in se pomaknil blije. Njegove
mleno bele oi so se brezciljno obraale naokrog.
"Neznanca sta," je pojasnil pajek, ki je prinesel Rona.
"Ubijte ju," je nataknjeno zatleskal Aragog. "Zbudili ste me."
"Hagridova prijatelja sva," je zavpil Harry. Poutil se je, kot bi mu
srce zapustilo prsi in mu prilo nabijat v vrat.
Tlesk, tlesk, tlesk, so se oglasile klee pajkov po vsej kotanji.
Aragog se je ustavil.
"Hagrid v nao kotanjo e nikdar ni poslal ljudi," je rekel poasi.
"V teavah se je znael," je pojasnil Harry, ki je dihal zelo hitro.
"Zato sva prila."
"V teavah?" je ponovil ostareli pajek in Harryju se je zdelo, da je
pod zvokom tleskajoih kle zautil zaskrbljenost. "Toda zakaj je poslal
tebe?"
Harry je e hotel vstati, pa si je premislil; dvomil je, da bi ga noge
drale pokonci. Zato je govoril kar sede, kolikor mirno je mogel.
"Na akademiji mislijo, da je Hagrid spustil med tudente... neko
poast. Odpeljali so ga v Azkaban."
Aragog je jezno zatleskal s kleami in taisti zvok je odmeval med
mnoico pajkov v kotanji; sliati je bilo kakor aplavz, le da Harryju ob
aplavzu ponavadi ni postalo slabo od strahu.
"Ampak od takrat so minila e leta," je nataknjeno dejal Aragog.
"Leta in leta. Dobro se spomnim, kako je bilo. Moral je zapustiti olo.
Prepriani so bili, da sem jaz poast, ki prebiva v Dvorani skrivnosti.
Mislili so, da jo je Hagrid odprl in me spustil na prosto."
"Torej... Torej ne prihajate iz Dvorane skrivnosti?" je vpraal Harry,
ki je util, kako mu prek ela mezi mrzel pot.
"Jaz?!" je jezno zatleskal Aragog. "Jaz sem iz oddaljene deele. e
preden sem se izvalil iz jajca, me je neki popotnik izroil Hagridu.
Ta je bil e mlad, a skrbel je zame, skril me je v omari ter mi nosil
ostanke svojih obedov. Moj prijatelj je. Ko so izvedeli zame in me
obdolili, da sem ubil mlado dekle, me je branil. Od takrat ivim v
gozdu in Hagrid me pogosto obie. Resnino dober lovek je, nael mi
je celo eno, Mosag, in sama vidita, kako tevilna je zdaj moja druina."

Harry je zbral ves pogum, ki ga je e premogel.

"Torej niste... nikoli nikogar napadli?"
"Nikogar," je zahripal stari pajek. "Ob ljudeh se mi sicer vedno
pocedijo sline, toda iz spotovanja do Hagrida nisem nobenemu loveku
skrivil niti lasu. Truplo dekleta, ki je umrlo, so nali na straniu. Jaz pa
se ves as nisem premaknil iz omare, v kateri sem odraal. Pajki imamo
radi temo in mir."
"Ampak... kdo je potem ubil dekle?" je vpraal Harry. "Kajti stvor se
je spet prebudil in..."
Njegove besede so utonile v glasnem izbruhu tleskanja in poklanja
tevilnih dolgih nog, ki so se jezno prestopale; rni velikani so kroili
okoli njega.
"Stvor, ki ivi v gradu," je zael razlagati Aragog, "je starodavno bitje,
ki se ga pajki bojimo bolj od esarkoli. e dobro se spominjam, kako
sem rotil Hagrida, naj me spusti, ko sem zautil, da se je poast
predramila."
"Ampak katera poast se skriva v dvorani?" je hitro vpraal Harry.
e ve tleskanja, e ve pokljanja; pajki so se mu vse bolj bliali.
"O tej poasti noemo govoriti!" je podivjal Aragog. "Njenega imena
noemo izgovarjati! Niti Hagridu nisem povedal imena poastnega stvora,
pa me je mnogokrat prosil, naj mu ga!"
Harry ni hotel e naprej vrtati vanj, saj so pajki vse bolj pritiskali
proti njemu.
Aragoga je govorjenje utrudilo. Poasi se je umikal v svojo mreo,
njegovi podaniki pa so se Harryju in Ronu e naprej bliali.
"Prav, potem pa kar greva," je Harry obupano zaklical za starim
pajkom, ko je listje zaumelo e tik za njegovim hrbtom.
"Gresta?" je poasi ponovil Aragog. "Ne bi rekel."
"Ampak... Ampak..."
"Moji sinovi in here pustijo Hagrida pri miru, saj sem jim tako
ukazal. A ne morem jim odrei sveega mesa, e samo od sebe zatava
med nas. Na svidenje, Hagridov prijatelj."
Harry se je obrnil. Komaj meter stran se je dvigala nad njim stena
iz pajkov, ki so tleskali s eljustmi, tevilne oi so se jim svetlikale z
grdih rnih glav...
e ko je segel po palici, je vedel, da se nima smisla upirati. Preve
jih je bilo, a odloil se je, da ne bo lahek plen. e mora umreti, bo
umrl v boju.
Takrat pa je po kotanji zadonel prediren zvok in osvetlila jo je
bleea svetloba.
Avtomobil gospoda Weasleyja se je zapodil po strmini, lui so se mu
jezno bliskale, hupal je in zapluil med pajke. tevilne je vrglo vznak, da
so njihove breztevilne noge nemono krilile po zraku. Ustavil se je ele,
ko je bil e tik pred Harryjem in Ronom, nato pa jima je odprl vrata.
"Poskrbi za ekana!" je zavpil Harry in se vrgel na prednji sede.
Ron je psa, ki je neutolaljivo cvilil, zgrabil za trup, vrgel ga je na
zadnji sede, sam pa sedel poleg Harryja. Vrata so se zaloputnila. Ron
se pedala za plin ni niti dotaknil, a avto je sam vedel, kaj mora storiti;
motor je zarjovel in e so se zapodili med pajke. Avto je e pospeil,
nato pa se je obrnil navkreber, ven iz kotanje, in kmalu so divjali skozi

gozd. Veje so praskale po steklih, kljub temu da je spretno zavijal med

drevesi po poti, ki jo je oitno dobro poznal.
Harry se je ozrl k Ronu. Ta je imel usta e vedno odprta, kot bi se
iz njih izvijal neslien krik, le bolal ni ve tako hudo.
"Je vse v redu s tabo?"
Ron je e naprej gledal naravnost predse, kot bi izgubil dar govora.
Utirali so si pot skozi podrast, ekan pa je na zadnjem sedeu
glasno in prestraeno cvilil. Ko so se zrinili mimo velikega hrasta, se je
avtomobilu odtrgalo stransko ogledalo. e deset hrupnih minut jih je
premetavalo, preden se je drevje razredilo in je Harry skozi kronje uzrl
zaplate neba.
Avto se je ustavil tako nenadoma, da bi jih skoraj vrglo skozi
vetrobransko steklo. Prili so na rob gozda. ekan se je v elji, da bi
imprej priel ven, zael zaganjati v okno. Ko mu je Harry odprl vrata,
je z repom med nogami vignil mimo dreves proti Hagridovi koi. Tudi
Harry je izstopil, ez nekaj minut pa se je konno zganil e Ron in
splezal iz avtomobila. Od strahu je bil ves trd in nepremino je zijal
predse. Harry je avto hvaleno potrepljal, ta pa se je ritensko odpeljal
nazaj v gozd in kmalu izginil.
Harry je odel po pla nevidnosti v koo, kjer je ekan trepetal pod
odejo v svoji koari. Ron se je medtem izbruhal.
"Sledita pajkom," je komaj slino izdavil in si obrisal usta v rokav.
"Tega Hagridu nikoli ne bom odpustil. Sreo imava, da sva sploh iva."
"Gotovo je mislil, da Aragog njegovim prijateljem ne bi storil ni
alega," ga je zagovarjal Harry.
"Saj ravno to je tisto!" se je razjezil Ron in brcnil steno koe.
"Preprian je, da poasti niso tako hudobne, kot pravijo! Kar poglej, kam
ga je to pripeljalo! V zapor!" Zdaj se je zael tresti po celem telesu.
"Zakaj naju je poslal v gozd? No, povej! Kaj sva izvedela pametnega?"
"Da Hagrid ni odprl Dvorane skrivnosti," je odgovoril Harry in ju ovil
s plaem. Rona je prijel pod roko in odpravila sta se proti gradu.
"Nedolen je," je e dodal.
Ron je glasno prhnil. Oitno je menil, da nihe, ki v omari skriva
velikanskega pajka, ne more biti nedolen.
Ko sta se pribliala visokim grajskim stenam, je Harry popravil pla
in se preprial, da jima noge ne kukajo izpod njega. Nato je odrinil
kripajoa vrata. Previdno sta se napotila prek avle in marmornatega
stopnia, zadrevala sta sapo, ko sta prekala hodnike, po katerih so
budno straili uitelji. Konno sta prila na varno v gryfondomsko dnevno
sobo, kjer je od ognja ostal samo e are kup oglja. Slekla sta pla in
se po zavitem stopniu povzpela v svojo sobo.
Ron je padel v posteljo, ne da bi se preoblekel. Harry pa ni bil
zaspan. Sedel je na robu postelje in razmiljal o vsem, kar jima je
povedal Aragog.
"Stvor, ki se skriva v gradu," je razmiljal, "je oitno nekaken
Mrlakenstein med poastmi - niti orjaki pajki si ne upajo izgovoriti
njegovega imena."
A z Ronom nista bila ni blije temu, da bi odkrila, za katero poast
gre in kako skamni svoje rtve. Celo Hagrid ni izvedel, kaj se skriva v
Dvorani skrivnosti.

Legel je, teme naslonil na blazine in se zazrl v luno, ki se je

svetlikala skozi okno.
Kaj naj storita zdaj? Vse sta e poskusila in vedno sta konala v
slepi ulici. Neelstin je ujel napanega in Spolzgadov potomec je uel
nekaznovan. Kdo ve, e je tokrat Dvorano skrivnosti odprl nekdo drug
ali ista oseba kot prejnji? Koga lahko vpraata? Morda se odgovor
skriva v tistem, kar jima je povedal Aragog?
e je poasi drsel v spanec, ko se mu je posvetilo. V trenutku se je
prebudil in sedel.
"Ron," je zaepetal v temo. "Ron!"
Ron se je zbudil s krikom, ki je spominjal na ekanov cvile, se
divje ozrl okoli sebe in zagledal Harryja.
"Ron, tisto dekle, ki je umrlo! Aragog je rekel, da so jo nali na
straniu," je rekel Harry, ki se ni zmenil za Nevillovo nosljajoe
smranje. "Kaj, e strania nikoli ni zapustila? Kaj, e je e zmeraj
tam?"
Ron si je pomel oi in se namril. Potem se je posvetilo tudi
njemu. "Menda ne misli... Javkajoe Jane?!"
estnajsto poglavje
Dvorana skrivnosti
-----------------------------"Tolikokrat smo bili v tistem straniu, ona pa je dela samo nekaj
separejev stran," je Ron grenko premleval naslednji dan pri zajtrku.
"Samo vpraati bi jo morali, zdaj pa..."
e iskanje pajkov ni bilo lahka naloga. Da bi govorila z Jane, pa je
bilo domala nemogoe. Izmakniti bi se morala profesorjem, in to za
toliko asa, da bi se naskrivaj priplazila do deklikega strania. To je
bilo povrh vsega nasproti mesta, kjer jo je skupila gospodina Norris.
Pri prvi uri tistega dne, spreminjanju oblike, pa se je zgodilo nekaj
groznega. Tako groznega, da sta prvi po dolgih tednih popolnoma
pozabila na Dvorano. McHudurrova jim je po desetih minutah predavanja
oznanila, da se zakljuni izpiti zanejo prvega junija. ez en teden.
"Izpiti?!" je zajavkal Seamus. "Kljub vsemu, kar se je zgodilo, bomo
morali opravljati izpite?!"
Tik za Harryjevim hrbtom je v tistem glasno poilo. Nevillu je
arovnika palica padla iz rok, in ko je padla na tla, je izginila ena
izmed nog njegove mize. Profesorica je vse skupaj uredila z zamahom
palice, nato pa se je obrnila k Seamusu.
"ole nismo zaprli zato, da se lahko e naprej uite," mu je razloila
in ga ostro premerila. "Zato bodo izpiti potekali kot obiajno in
prepriana sem, da ste vsi e zaeli ponavljati snov."
Ponavljati snov! Pri vsej zmenjavi, ki je vladala na gradu, Harry na
izpite ni niti pomislil. Po razredu se je iril val upornega nerganja in
profesorica se je namrila.
"Ravnatelj nam je naroil, naj stvari na oli potekajo kot obiajno," je
nadaljevala. "Verjetno mi ni treba razlagati, kaj to pomeni? Tudi to, da
moramo ugotoviti, kaj ste se letos nauili."
Harry se je zazrl v zajca, ki sta stala na mizi in bi ju moral
spremeniti v copate. Kaj se je nauil letos? Marsikaj, le da je veinoma
lo za stvari, ki mu na izpitih ne bodo kaj dosti koristile.

Ron je bil videti, kot bi mu profesorica ukazala, naj se pobere v

Prepovedani gozd in tam ostane do smrti.
"Si predstavlja, da bom moral opravljati izpite s tem?" je vpraal
Harryja in mu pokazal svojo palico, ki je ravnokar zaela glasno vigati.
Tri dni pred prvim izpitom jih je McHudurrova pri zajtrku zaela
miriti.
"Dobro novico imam," je zaela, dlje pa ni prila. Namesto da bi
tudentje potihnili, je cela dvorana izbruhnila.
"Dumbledore se bo vrnil!" je veselo vzkliknilo nekaj tudentov.
"Ujeli ste Spolzgadovega potomca!" je zacvililo dekle izza mize
Drznvraanovcev.
"Spet bomo igrali quidditch!" je navdueno zarjovel Oliver.
Ko se je razburjenje poleglo, je McHudurrova nadaljevala: "Profesorica
Ochrowt mi je sporoila, da so mandragore konno dozorele. Danes
zveer bomo lahko oivili vse, ki so skamneli. Verjetno mi ni treba
poudarjati, da nam bo vsaj ena izmed rtev gotovo lahko povedala, kdo
ali kaj jo je napadel. Upam, da bomo zlikovca ujeli e pred koncem
tega grozljivega olskega leta."
Od veselih krikov in vzklikov bi dvorano skoraj razneslo. Harry se je
ozrl proti mizi Spolzgadovcev in ni bil preseneen, da se Dreco ni
pridruil vsesplonemu veselju. Ron pa e dolgo ni bil videti tako
zadovoljen.
"Zdaj bo vseeno, da nisva la vpraat Jane!" je rekel Harryju. "Ko se
bo Hermiona zbudila, jim bo gotovo vse razloila! Je pa res, da bo isto
penasta, ko bo izvedela, da se nam ez tri dni zanejo izpiti. Ni ni
ponavljala, uboga revica. Bolje bi bilo, e bi jo obudili ele po koncu
izpitov, sicer se bo porla od skrbi."
Ravno v tistem trenutku je k mizi prila Ginny in sedla poleg Rona.
Bila je nekam ivna. Harry je opazil, kako v naroju zvija dlani.
"Kaj pa je?" jo je vpraal Ron in si naloil e eno porcijo ovsenih
kosmiev.
Ginny ni rekla niesar. Ozrla se je levo in desno po gryfondomski
mizi. Videti je bila popolnoma preplaena in Harryja je na nekoga
spominjala, pa se ni mogel spomniti, na koga.
"Izpljuni e," je rekel Ron in jo opazoval.
Harryju se je nenadoma posvetilo, na koga ga spominja. Nalahno se
je pozibavala nazaj in naprej, natanko tako kot Trapets, kadar je bil tik
pred tem, da izda nekaj, esar ne bi smel.
"Nekaj vama moram povedati," je zamomljala in pazila, da ne bi
pogledala Harryja.
"Kaj?" je vpraal Harry.
Spet je obmolknila.
"No, kaj?!" jo je priganjal Ron.
Odprla je usta, spregovoriti pa ni mogla. Harry se je nagnil naprej in
vpraal tako tiho, da sta ga lahko sliala le Ginny in Ron: "Gre za
Dvorano skrivnosti? Si videla kaj posebnega?"
Ginny je zajela sapo, prav v tistem trenutku pa se je prikazal Perry.
Bil je utrujen in bled.
"e si pojedla, mi daj prostor, da se usedem, Ginny. Sestradan sem.
Vso no sem bil na strai."

Ginny je poskoila; kot bi bil stol naelektren. Perryja je preplaeno

oinila, nato pa stekla stran. Ronov stareji brat je sedel in si nalil
skodelico aja.
"Percy!" je jezno vzkliknil Ron. "Ravnokar nama je hotela nekaj
povedati!"
Percyju, ki je ravno napravil poirek aja, se je zaletelo.
"Kaj pa?" je izdavil in zael kaljati.
"Harry jo je vpraal, e je videla kaj posebnega, in hotela mi je
odgovoriti..."
"Aja. Tisto, kar je videla, res ni ni posebnega," je takoj rekel
Perry.
"Kako to ve?" se je zaudil Ron.
"No, Ginny me je, em, zadnji zalotila, ko sem... Saj ni vano, kaj
sem poel. Me je pa zalotila in, em, prosil sem jo, da tega nikomur ne omenja.
Upal pa sem, da bo drala besedo. Saj ni ni takega, ampak, em, raje bi videl,
da ne bi, em..."
Harry Perryja e nikoli ni videl tako jecljati.
"Kaj pa si poel, Percy?" je Ron podrezal vanj in se mu nasmehnil.
"Daj no, povej nama, ne bova se ti smejala."
Percy mu ni vrnil nasmeka.
"Bi mi podal emljice, Harry? Sestradan sem."
Harry se je zavedal, da se bo vsa skrivnost verjetno razjasnila e
tistega veera. Kljub temu pa je e naprej akal na prilonost, da bi
govoril z Jane. Ponudila se mu je e tistega dopoldneva, ko jih je Slatan
Sharmer peljal v uilnico profesorja Speedyja, in Harry jo je z veseljem
izkoristil.
Sharmer jim je vekrat zagotovil, da je nevarnosti konec, kljub temu
da se je vedno izkazalo nasprotno. Tudi tokrat je bil popolnoma
preprian, da jih nima smisla spremljati po hodnikih, ni pa bil tako
naikan kot ponavadi; veino noi je strail etrto nadstropje.
"Zapomnite si, kaj vam bom rekel," je izjavil, ko jih je popeljal okoli
vogala na naslednji hodnik. "Prvi stavek, ki ga boste sliali iz ust ubogih
skamnelcev, bo: ,Hagrid je bil!' Resnino me udi, da profesorica
McHudurra vztraja pri vseh teh varnostnih ukrepih."
"Popolnoma se strinjam, gospod," je izjavil Harry in Ronu so od
preseneenja knjige padle iz rok.
"Hvala, Harry," se mu je visokostno zahvalil Sharmer, ko so akali, da
gre mimo dolga vrsta Pihpuffovcev. "Profesorji imamo tako ali tako
preve dela. Zdaj pa moramo e voditi tudente od razreda do razreda
in ponoi straiti."
"Prav imate!" je vzkliknil Ron, ki se mu je posvetilo, kaj ima Harry
za bregom. "Saj nas lahko pustite same, gospod, uilnica je isto blizu."
"Ve, Weasley, mislim, da vas bom res," se je zamislil Sharmer.
"Pripraviti bi se moral za naslednjo uro."
In e ga ni bilo ve.
"Pripraviti za naslednjo uro," se je namrdnil Ron. "Prej bi verjel, da
si bo el navit lase."
Nekoliko sta zaostala za drugimi Gryfondomovci, nato pa vignila v
stranski prehod in pohitela proti straniu Javkajoe Jane. Toda ravno v
trenutku, ko sta si hotela estitati za zvito izveden nart...

"Potter! Weasley! Kaj pa vidva tukaj?!"

Pred njima je stala profesorica McHudurra in njene stisnjene ustnice
so bile kakor izjemno tanka rta.
"Hotela sva... Hotela sva..." je zajecljal Ron. "Hotela sva iti..."
"K Hermioni," ga je dopolnil Harry. Oba, McHudurrova in Ron, sta
ga debelo pogledala.
"Tako dolgo je e nisva videla, profesorica," je hitro nadaljeval Harry
in pohodil Rona, "pa sva se hotela... saj veste, splaziti v ambulanto.
Gotovo bo vesela, e ji poveva, da so mandragore e dozorele, in, em,
veliko manj jo bo skrbelo."
Profesorica ga je gledala popolnoma osuplo. Za trenutek je bil Harry
preprian, da jo bo razgnalo od jeze. Toda ko je spregovorila, je bil
njen glas nenavadno skrhan.
"Seveda," je rekla in Harry je preseneen opazil, da se v njenih
drobnih oeh lesketajo solze. "Seveda. Morala bi vedeti, da bo najhuje
prijateljem tistih, ki so... Popolnoma vaju razumem. Ja, Potter, seveda
lahko obieta gospodino Granger. Profesorju Speedyju bom povedala,
kje sta. Vidva pa povejta madam Pomfrey, da sem vama jo dovolila obiskati."
Harry in Ron sta odla naprej in komaj sta verjela, da sta se izognila
kazni. Ko sta zavila za vogal, sta razlono sliala, kako si je profesorica
obrisala nos.
"Tako izvrstno," je vroino izjavil Ron, "se e nihe ni izmazal iz
godlje."
Toda zdaj nista imela druge izbire, kot da gresta v ambulanto in
madam Pomfrey povesta, da jima je McHudurrova dovolila obiskati Hermiono.
Madam Pomfrey ju je spustila naprej, eprav nerada.
"Nobenega smisla nima, da se pogovarjata s skamnelim lovekom," je
rekla.
Ko sta sedla poleg Hermione, sta morala priznati, da ima prav.
Oitno je bilo, da se ji niti sanja ne, kdo sedi poleg nje. isto
vseeno bi bilo, e bi se pogovarjala z nono omarico ob njeni postelji.
"Misli, da je videla, kdo jo je napadel?" je vpraal Ron in se
alostno zazrl v Hermionin nepremini obraz. "e se je k vsem rtvam
priplazil od zadaj, ne bomo nikoli vedeli, kdo je."
Harry pa ni opazoval Hermioninega obraza. Bolj ga je zanimala njena
desnica. Leala je na odeji in bila je stisnjena v pest. Ko se je nagnil
blije, je opazil, da v njej stiska zmekan listek.
Preprial se je, da madam Pomfrey ni v bliini, potem pa je na to
opozoril Rona.
"Poskuaj ga zbezati ven," je zaepetal Ron in premaknil stol tako, da
madam Pomfrey ne bi mogla videti, kaj pone.
Naloga ni bila lahka. Hermionina dlan se je lista tako oklenila, da si
ga Harry ni upal premono povlei, sicer bi ga strgal. Ron je e naprej
pazil na madam Pomfrey, Harry pa je cukal in vlekel. Kos papirja je iz
Hermioninega prijema osvobodil ele po nekaj napetih minutah.
V roki je dral stran, iztrgano iz stare knjige. Hitro jo je zgladil in z
Ronom sta se skupaj nagnila nadnjo ter jo prebrala.
Izmed mnogih stranih zveri in poasti, ki se klatijo po nai deeli,
je malokatera tako nenavadna ali tako smrtonosna kot bazilisk. Zato ga
imenujemo tudi Kralj plazilcev.

Gre za kao, katere dolina je neverjetna, ivi pa lahko na stotine

let. Izvali se iz kokojega jajca, vendar ga mora valiti krastaa. Najbolj
osupljivo pri bazilisku je, kako umori svoje rtve. Poleg strupenih zob je
namre smrtno nevaren tudi njegov pogled. Vsi, ki se iz oi v oi
spogledajo z njim, v trenutku umrejo.
Pajki beijo pred njim, saj je njihov smrtni sovranik. Bazilisk pa se
boji le petelinjega kikirikanja, ki ga na mestu ubije.
Pod tem sta bili s Hermionino pisavo napisani samo dve besedi.
Vodovodne cevi.
Harryju je vse postalo jasno.
"Ron," je dahnil, "to je tisto. To je odgovor. Poast v Dvorani je
bazilisk, velikanska kaa! Zato sem povsod po gradu slial tisti glas,
nihe drug pa ga ni mogel. Samo jaz znam govoriti jezik ka!"
Ozrl se je po posteljah okoli sebe.
"Bazilisk ubija ljudi tako, da jih pogleda. Toda nihe ni umrl, kajti
gotovo se nihe ni spogledal z njim iz oi v oi. Colin ga je videl skozi
fotoaparat. Baziliskov pogled je segal film v njem, Colin pa je samo
skamnel. Justin... Justin ga je moral videti skozi Nicka! V Nicka je
udarila vsa mo baziliskovega pogleda, ampak on ni mogel umreti e
enkrat. Poleg Hermione in tiste predstavnice tudentov iz Drznvraana pa
so nali ogledalo. Hermiona je ravno potuhtala, da je poast bazilisk.
Stavim, kar hoe, da je posvarila prvega, ki ga je sreala. Gotovo je
Penelopi razloila, da sme okoli vogalov zaviti le tako, da se najprej s
pomojo ogledala prepria, e je zrak ist! Penelopa je privlekla na plano
ogledalo in..."
Ronu se je pobesila eljust.
"Pa gospodina Norris?" je napeto zaepetal.
Harry je zael tuhtati, poskual si je predstavljati, kako je bilo za no
arovnic.
"Voda..." je rekel poasi. "Voda iz strania Javkajoe Jane je
poplavila hodnik. Gospodina Norris je gotovo videla samo baziliskov
odsev!"
Napeto je e enkrat prebral iztrgano stran, ki jo je dral v roki. Dlje
kot je bral, bolj se je vse ujemalo.
"Bazilisk pa se boji le petelinjega kikirikanja, ki ga na mestu ubije!"
je prebral naglas. "Nekdo je pobil Hagridove peteline! Gotovo Spolzgadov
potomec! Pajki beijo pred njim! Vse se ujema!"
"Ampak kako bi se bazilisk lahko plazil po gradu?" se je zamislil
Ron. "Nemarno veliko kao bi gotovo kdo opazil."
Harry pa je pokazal na besedi, ki ju je Hermiona nakracala nad
spodnjim robom strani.
"Vodovodne cevi," je prebral. "Vodovodne cevi, Ron. Po njih se plazi.
Zato je glas prihajal iz zidov."
Ron je nenadoma zgrabil Harryja za roko.
"Vhod v Dvorano skrivnosti!" je rekel hripavo. "Kaj, e je na
straniu? Kaj, e je na straniu..."
"Javkajoe Jane," ga je dopolnil Harry.
Obsedela sta in od vznemirjenja sta se kar tresla.
"To pomeni," je konno nadaljeval Harry, "da gotovo nisem edini
luskust na oli. Tudi Spolzgadov potomec je. Samo e je luskust, se

lahko pogovarja z baziliskom."

"Kaj bova naredila?" je vpraal Ron in oi so se mu svetlikale.
"Greva k McHudurri?"
"Pojdiva v zbornico," je rekel Harry in skoil na noge. "ez deset
minut bo e tam, kmalu bo zvonilo."
Stekla sta po stopnicah navzdol. Ker nista hotela, da bi ju spet
zalotili na praznem hodniku, sta vstopila v zbornico, v kateri ni bilo
nikogar. Zbornica je bila velika, z opanimi ploami obdana soba, polna
temnih lesenih stolov. Harry in Ron sta se sprehajala po njej gor in dol,
saj sta bila preve vznemirjena, da bi sedla.
A zvonca, ki bi oznanil odmor, nista priakala.
Namesto njega je po hodnikih zadonel glas profesorice McHudurre,
stokrat okrepljen s pomojo arovnije.
"Vsi tudentje se nemudoma odpravite v svoje sobe, vsi uitelji pa
pridite v zbornico. Nemudoma, prosim."
Harry se je obrnil in se zazrl v Rona.
"Je bazilisk spet napadel? Pa ravno zdaj?"
"Kaj naj narediva?" je preplaeno vpraal Ron. "Greva v sobo?"
"Ne," je odkimal Harry in se ozrl okoli sebe. Levo od njega je stala
precej grda omara, polna plaev. "Tjale se skrijva. Bova sliala, za kaj
gre. Potem jim lahko poveva, kaj sva odkrila."
Skrila sta se v omaro in prisluhnila bobnenju stoterih nog nad sabo.
Kmalu so se odprla tudi vrata zbornice in skozi zatohle gube plaev sta
opazovala, kako se vanjo stekajo uitelji. Nekateri so bili osupli, drugi pa
isto preplaeni. Nato je prila profesorica McHudurra.
"Zgodilo se je," je povedala tihi zbornici. "Poast je odpeljala eno
izmed tudentk. Naravnost v Dvorano."
Profesor Colibri je zacvilil. Profesorica Ochrowt si je z roko
pokrila usta. Raws se je prijel za naslonjalo stola in vpraal: "Ste
prepriani?"
"Spolzgadov potomec," mu je odgovorila profesorica, ki je bila zelo
bleda, "nam je pustil e eno sporoilo. Tik pod prvim. Njeno okostje bo
za vedno oblealo v Dvorani."
Profesar Colibri je planil v jok.
"Za koga gre?" je vpraala madam Hoops, ki so se ji zaibila kolena
in se je sesedla na stol. "Katero tudentko je ugrabil?"
"Ginny Weasley," je odgovorila McHudurrova.
Harry je zautil, kako je Ron poasi in neslino zdrsnil na tla.
"Jutri bomo vse tudente poslali domov," je nadaljevala McHudurrova.
"To pomeni konec Bradaviarke. Dumbledore je vedno trdil..."
Vrata zbornice so se spet odprla. Za trenutek je Harry ves sreen
pomislil, da je vstopil Dumbledore. A bil je Sharmer. Preerno se je
smehljal.
"Oprostite, malo sem zadremal. Sem kaj zamudil?"
Ni opazil, kako sovrano ga gledajo drugi uitelji. Raws mu je stopil
naproti.
"Ravno tebe smo akali," je rekel. "Ravno tebe. Poast je ugrabila
deklico, Sharmer. Odpeljala jo je v Dvorano skrivnosti. Konno je priel
tvoj trenutek."
Sharmer je prebledel.

"Tako je, Slatan," se je Rawsu pridruila Ochrowtova. "Ravno veraj

zveer si rekel, da si e zdavnaj nael vhod v Dvorano."
"No, ja... Torej... Em..." je zajecljal Sharmer.
"Meni pa si povedal, da natanno ve, kaj se skriva v njej!" je
zapiskal Colibri.
"S-sem res? Tega se pa ne spomnim."
"Jaz se vsekakor spominjam, da si rekel tole: Kako mi je al, da
nisem mogel poasti nauiti kozjih molitvic, e preden so aretirali
Hagrida," je zarenal Raws. "Rekel si tudi, da smo vse skupaj zavozili in
da bi ti e takoj morali dati proste roke."
Sharmer je gledal od enega do drugega kamnitega obraza svojih
sodelavcev.
"Torej... To pa res ne... Gotovo ste me narobe razumeli..."
"No, zdaj ima prilonost, da se izkae," je pribila profesorica
McHudurra. "S poastjo se lahko spopade e danes zveer. Poskrbeli
bomo, da ti nihe ne bo na poti. isto sam se bo lahko pomeril z njo.
Konno bo imel proste roke."
Sharmer se je e enkrat obupano ozrl okoli sebe, a mu ni nihe
priskoil na pomo. Zdaj ni bil ve videti tako eden. Spodnja ustnica
mu je trepetala, in ker ni kot obiajno vseh oslepil s svojim nasmekom,
so videli, kaken je v resnici.
"T-tudi prav," je izdavil. "V-v svoj kabinet se grem p-pripravit." Odel
je.
"Tako," je rekla McHudurrova, ki so ji nosnice kar drhtele od besa.
"Tega smo si spravili spod nog. Zdaj pa moramo predstojniki domov
obvestiti svoje tudente, kaj se je zgodilo. Povedati jim moramo tudi, da
jih bo vlak jutri navsezgodaj zjutraj odpeljal domov. Drugi se, prosim,
prepriajte, da nihe ne tava po hodnikih."
Uitelji so vstali in drug za drugim odli.
To je bil verjetno najhuji dan v Harryjevem ivljenju. Skupaj z
Ronom in dvojkoma so tiho obsedeli v kotu gryfondomske dnevne sobe.
Perryja ni bilo tam. Starem je el poslat sovo, nato pa se je zaprl v
svojo sobo.
Nobeno popoldne se ni tako vleklo kot tisto in e nikoli ni bila
gryfondomska dnevna soba tako polna, obenem pa tako tiha. Proti veeru
sta Fred in George la v posteljo, saj nista ve prenesla akanja.
"Nekaj je vedela," je rekel Ron in tako prvi odprl usta po tistem,
ko sta se odkradla iz omare v zbornici. "Zato jo je poast ugrabila.
Tisto, kar nama je hotela povedati pri zajtrku, ni bilo nekaj o Percyju.
Odkrila je nekaj v zvezi z Dvorano skrivnosti. Zato jo je poast..."
ivno si je pomel oi. "To je lahko edini razlog, da jo je ugrabila. Saj
je vendar istokrvna."
Harry je opazoval, kako se krvavo rdee sonce potaplja za obzorje.
Tako grozno se ni poutil e nikoli. Ko bi lahko vsaj kaj storil. Karkoli.
"Harry," je nadaljeval Ron, "je po tvojem mono, da je poast e ni... Saj
ve, kaj mislim."
Harry ni vedel, kaj naj ree. Preprian je bil, da je Ginny mrtva.
"Ve, kaj?" je rekel Ron. "Najbolje bo, e greva k Sharmerju. Povejva
mu vse, kar veva. Poskual bo priti v Dvorano. Lahko mu poveva,, kje
je po najinem vhod vanjo in da je v njej bazilisk."

Harry se ni mogel domisliti niesar bolj pametnega, hotel pa je nekaj

storiti, zato je prikimal. Vsi Gryfondomovci so bili isto poklapani in
Weasleyjevi so se jim smilili. Zato ju ni nihe poskual ustaviti, ko sta
vstala in skozi luknjo za portretom odla iz sobe.
Ko sta se ustavila pred Sharmerjevim kabinetom, se je e spual
mrak. Sharmer je bil oitno zelo zaposlen. Iz kabineta sta namre sliala
kripanje, zamolkle udarce in hitre korake.
Harry je potrkal in nenadoma je v kabinetu postalo popolnoma tiho.
Nato so se vrata odkrtnila in skozi pranjo je z enim oesom pokukal
Sharmer.
"A... Potter... in Weasley," si je oddahnil in za malenkost bolj odprl
vrata. "Zelo sem zaposlen, mudi se mi."
"Nekaj vam morava nujno povedati," je hitro rekel Harry. "Misliva, da
vam bo pomagalo."
"Em, mja, no, to ni ravno primeren..." Polovica Sharmerjevega
obraza, ki sta jo videla, je bila videti zelo zaskrbljena. "Mislim... No,
prav, no."
Povabil ju je naprej in vstopila sta.
Kabinet je bil skoraj prazen. Na tleh sta stala dva velika zaboja.
adasto zeleni, vijoliasti in polnono modri plai so bili na hitro
zloeni v prvem, v drugega je Sharmer zmetal knjige. Fotografije, ki so
prekrivale stene, so zdaj leale v katli na mizi.
"Se kam odpravljate?" je vpraal Harry.
"Em, pravzaprav se res," je prikimal Sharmer in pri tem z vrat strgal
poster, na katerem je bil upodobljen sam v naravni velikosti. Zael ga je
zvijati. "Nujen klic v sili... Ne gre drugae... Res moram iti."
"Kaj pa moja sestra?" je nestrpno vpraal Ron.
"To je res... zelo alostno," mu je odgovoril Sharmer, ki si ju ni
upal pogledati. Hitro je odprl predal in predmete iz njega vsul v
vreko. "Nihe ne obaluje bolj od mene, da..."
"Profesor obrambe pred mranimi silami ste!" je vzkliknil Harry. "Zdaj
res ne morete oditi, mrane sile preijo na nas!"
"Priznati moram... Ko sem se javil za mesto profesorja..." je mrmral
Sharmer in zlagal na plae nogavice, "esa takega ni nihe omenjal...
Tega nisem priakoval..."
"Kar pobegnili boste?" je nejeverno vpraal Harry. "Po vseh vaih
dosekih, ki ste jih opisali v svojih knjigah?"
"Tisto v knjigah ni nujno isto resnino," se je izmikal Sharmer.
"Ampak pisali ste, kot da bi bilo!" je vzkliknil Harry.
"Dragi fant," je rekel Sharmer, se namril in se vzravnal, "kje ima
zdravo pamet? Moje knjige se niti sluajno ne bi tako dobro prodajale,
e bralci ne bi verjeli, da sem vse tisto naredil jaz. Nihe noe brati
knjige o grdem armenskem arodeju, pa eprav je svojo vas reil pred
volkodlaki. Kar predstavljaj si, kaken bi bil videti na naslovnici. Sploh se
ne zna oblaiti. arovnica, ki je harpijo iz Hardona nauila kozjih
molitvic, pa ima zajjo ustnico. Samo pomislita!"
"Torej ste se ves as bahali z deli, ki so jih opravili drugi?" je
nejeverno vpraal Harry.
"Harry, Harry," je Sharmer nepotrpeljivo zmajal z glavo, "vse skupaj
nikakor ni tako preprosto. V to sem vloil veliko dela. Vse, ki so res

imeli opravka s poastmi, sem moral najti. Izpraati sem jih moral, kako
so jih premagali. Potem pa sem jih moral uroiti z virozo pozabe. Na
tega in podobne uroke sem res lahko ponosen, izvrstno mi gredo od rok.
Ampak kljub temu sem se nagaral. Misli, da samo podpisujem knjige in
se pustim fotografirati? Kje pa! Do slave se lahko dokoplje le s trdim
delom!"
Zaprl je zaboja in ju zaklenil.
"Samo trenutek," je zamiljeno rekel, "da premislim, e sem vse vzel.
Ja. Ampak nekaj moram e opraviti."
Izza plaa je povlekel palico in se obrnil k njima.
"Res mi je al, fanta, a zdaj vaju moram uroiti. Saj razumeta, ne
morem vama dovoliti, da bi vsem izblebetala mojo skrivnost. Ene same samcate
knjige ne bi ve prodal."
Harry je po palici segel v zadnjem trenutku. Sharmer je komaj
dvignil svojo, ko je Harry e zavpil: "Expelliarmus!"
Profesorja je vrglo vznak, da je padel prek zaboja, njegova palica pa
je zletela visoko v zrak. Ron jo je ujel in jo vrgel skozi odprto okno.
"Prav vam je, kaj pa ste profesorja Rawsa pripravili do tega, da nas
je nauil ta urok!" je besno vzkliknil Harry in z nogo odrinil Sharmerjev
zaboj. Sharmer ga je gledal zelo pohlevno, saj je s palico e vedno meril
vanj.
"Kaj bi rad, da naredim?" je skoraj zacmihal. "Niti sanja se mi ne,
kje je Dvorana skrivnosti. Niesar ne morem storiti."
"Sreo imate," se mu je kislo nasmehnil Harry in mu s palico pomignil, naj
vstane. "Midva veva, kje je, pa tudi to, kaj se skriva v njej. Gremo!"
Sharmerja sta odgnala pred sabo skozi vrata in navzdol po prvem
stopniu. Kmalu so zavili na hodnik, na katerem sta se s stene e
vedno bleali sporoili Spolzgadovega potomca. Pred vrati strania so se
ustavili.
Sharmer je moral vstopiti prvi in Harry je zadovoljno opazoval, kako
se trese.
Javkajoa Jane je sedela na kotliku v zadnjem separeju.
"A, ti si," je rekla, ko je zagledala Harryja. "Kaj spet hoe od
mene?"
"Prili smo te vpraat, kako si umrla," ji je odgovoril Harry.
Jane se je v trenutku popolnoma spremenila. Pogledala ga je, kot bi
ji polaskal.
"Uuu, tako grozno je bilo," je uitkarsko izjavila. "Natanko tukaj se je
zgodilo. Ravno v tem separeju sem umrla. Tega se spomnim, kot bi bilo
veraj. Skrila sem se pred Olivo Hornby, ki me je draila zaradi oal.
Zaklenila sem se in se zjokala, potem pa sem sliala, kako je nekdo
vstopil. Rekel je nekaj zelo udnega. Mislim, da je govoril v tujem
jeziku. Kakorkoli, nedvomno je bil fant. Odklenila sem vrata, da bi mu
rekla, naj gre v fantovsko stranie, in potem..."
Vano je napela prsi in obraz ji je kar sijal.
"Potem sem umrla."
"Ampak zakaj?" je vpraal Harry.
"Nimam pojma," je skoraj zaepetala Jane. "Spomnim se samo tega,
da sem v zadnjem trenutku zagledala dvoje rumenih oi. Poutila sem se,
kot bi mi celo telo zgrabil kr, nato pa me je kar zmanjkalo..."

Zasanjano je pogledala Harryja. "A vrnila sem se na ta svet. Odloila

sem se, da bom Olivo Hornby preganjala do smrti. Ho, ti reem, zelo ji
je bilo al, da se je posmehovala mojim oalom!"
"Kje pa so bile tiste oi?" je vpraal Harry.
"Tamle nekje," je odvrnila Jane in z roko nedolono zamahnila proti
umivalniku, ki je stal nasproti njenega separeja.
Harry in Ron sta pohitela k njemu. Sharmer je stal precej stran,
ohromel od groze.
Umivalnik ni bil videti ni drugaen od ostalih. Z vseh strani sta ga
natanno pregledala, pretrkala sta celo cevi pod njim. Konno je Harry
opazil znamenje. V bakreno pipo je bila vgravirana majhna kaa.
"Tista pipa nikdar ni delala," je zadovoljno povedala Jane, ko jo je
Harry poskual odpreti.
"Harry," se je nenadoma domislil Ron, "reci kaj po kaje."
Harry se je zamislil. Po kaje je govoril samo takrat, ko je bila pred
njim prava kaa. Zazrl se je v drobno gravuro in si poskual
predstavljati, da je iva.
"Odpri se," je rekel.
Pogledal je Rona, ki je odkimal.
"To e ni bilo po kaje," je rekel.
Harry se je spet zazrl v kao in si e moneje poskual predstavljati,
da je iva. e je za malenkost premaknil glavo, je bilo ob svetlobi sve
res videti, kot bi se premikala.
"Odpri se," je ponovil.
A tokrat ni slial besed; iz ust so se mu izvili nenavadni, sikajoi
zvoki, pipa pa je belo zaarela in zadrhtela. V naslednjem trenutku se je
umivalnik zael premikati. Pogreznil se je v steno, za njim pa
se je prikazala velika cev. Tako velika, da bi po njej lahko zdrsnil
celo odrasel lovek.
Harry je zaslial, kako je Ron zajel sapo in se obrnil k njemu. e se
je odloil, kaj bo napravil.
"Spustil se bom po cevi," je rekel.
Zdaj ko sta nala vhod v Dvorano skrivnosti, ni mogel kar oditi. e
vedno je obstajala monost, eprav majhna in neverjetna, da je Ginny iva.
"Jaz tudi," mu je pritegnil Ron.
Sledil je trenutek tiine.
"No, vidim, da me sploh ne potrebujeta," se je konno oglasil
Sharmer in se pri tem poskual nasmehniti. "Zato bom kar..."
e je prijel za kljuko, toda oba, Ron in Harry, sta uperila vanj svoji
palici.
"Dovoliva vam, da se prvi spustite po cevi," je zarenal Ron.
Sharmer se je bled kot kreda priblial odprtini.
"Ampak, fanta," je zajavkal, "fanta, saj nisem za nobeno rabo."
Harry ga je s palico dregnil v hrbet. Sharmer je sedel v cev.
"Po mojem res nis..." je zael, a Ron ga je porinil, da je zdrsnil v
temo. Harry mu je hitro sledil. Zlezel je v cev in se odrinil.
Bilo je, kot bi drvel po neskonnem, sluzastem toboganu. Videl je
tevilne druge cevi, ki so vodile v vse mogoe smeri, a nobena ni bila
tako velika kot njegova. Ta se je zvijala in obraala, venomer pa
spuala strmo navzdol in zavedal se je, da pada globoko, veliko globlje

od grajskih je. Slial je, kako za njim po cevi drsi Ron, saj je vsaki,
ko je kdo pridrsel v zavoj, cev zamolklo zadrhtela.
Ravno ko ga je zaelo skrbeti, kako bo pristal, se je cev zravnala,
nato pa kmalu konala. Z mokrim kropotom je priletel iz nje in pristal
na vlanih tleh kamnitega predora. Ta je bil dovolj velik, da je Harry
lahko vstal in nekaj metrov stran je opazil, da se poasi postavlja na
noge tudi Sharmer. Popolnoma je bil prekrit s sluzjo in bled kakor duh.
Harry se je ravno umaknil od ustja cevi, ko je skozenj priletel e Ron.
"Gotovo smo ve kilometrov pod olo," je rekel Harry in njegov glas
je odmeval po temnem predoru.
"Verjetno smo pod jezerom," je dodal Ron, ki se je oziral po
sluzastih stenah.
Vsi trije so se zazrli v temo pred sabo.
"Lumos!" je zamrmral Harry svoji palici, ki se je spet prigala.
"Pridita," je pomignil Ronu in Sharmerju. Res so skupaj odli naprej in
njihovi koraki so glasno tleskali po vlanih tleh.
Predor je bil tako temaen, da so videli le nekaj metrov pred sabo.
Njihove sence na vlanih stenah so bile v svetlobi, ki jo je oddajala
palica, videti poastne.
"Ne pozabita," ju je tiho opomnil Harry, ko so se previdno pomikali
naprej, "e zasliita kaj nenavadnega, takoj zamiita."
A v predoru je bilo tiho kot v grobu in prvi nenavadni zvok je bilo
hreanje podganje lobanje, na katero je stopil Ron. Harry se je s palico
sklonil proti tlom in videli so, da so ta posuta s kostmi majhnih ivali.
Prisilil se je, da je nehal razmiljati o tem, kakna bo Ginny, ko jo
najdejo. Odpravili so se naprej in predor je kmalu zael zavijati.
"Nekaj je pred nami," je zaepetal Ron in zgrabil Harryja za rame,
ko so prili okoli ovinka.
Otrpnila sta in se zazrla v temo. Harry je komaj razloil obris neesa
velikanskega, zvitega v klobi, ki jim je zapiralo pot.
"Mogoe spi," je dahnil Harry in se ozrl po svojih spremljevalcih.
Sharmer si je z dlanmi pokrival oi. Harry se je spet obrnil naprej in
srce mu je utripalo tako hitro, da ga je v prsih e bolelo.
Oi je priprl, pripravljen, da jih v trenutku do konca zapre, in se
zelo poasi odpravil naprej. Palico je dral visoko nad sabo. Svetloba je
osvetlila gigantsko kajo koo ostre, strupeno zelene barve, ki se je
prazna zvijala prek predora. ival, ki se je zlevila iz nje, je morala biti
dolga vsaj dvajset metrov.
"Mamica mila," je zacvilil Ron.
Za njima se je nenadoma nekaj premaknilo. Sharmerja noge niso ve
zdrale in zloil se je po tleh.
"Vstani," mu je ostro ukazal Ron in naperil vanj svojo palico.
Sharmer ga je ubogal, nato pa se je zahrbtno pognal nadenj. e
preden se je Ron zavedel, kaj se dogaja, je e obleal na tleh.
Harry je hotel Ronu pomagati, a je bil prepozen. Sharmer se je ves
zadihan vzravnal, v roki je dral Ronovo palico, prek obraza pa se mu
je razlezel zadovoljen nasmeek.
"Tale pustolovina se bo zdaj konala, fanta!" je zagodel. "Koek
kaje koe bom odnesel nazaj na olo. Rekel jim bom, da dekleta nisem
mogel ve reiti, vama pa da se je ob pogledu na njeno izmalieno

truplo al zmealo. Poslovita se od svojih spominov!"

Ronovo palico, povito s arobnim lepilnim trakom, je dvignil visoko
nad glavo in zavpil: "Obliviate!"
Palico je razneslo kakor granato. Harry si je glavo hitro pokril z
rokami, stekel, se spotikal prek zvitka kaje koe in se izmikal velikim
skalam, ki so treskoma padale s stropa predora. V naslednjem trenutku
je ostal sam, za njim pa se je dvigala visoka stena zdrobljenega kamenja.
"Ron!" je zavpil. "Je s tabo vse v redu? Ron?"
"Tukaj sem," se je skozi kup kamenja prebil Ronov glas. "Z mano je
vse v redu. S temle oslom pa ni, palica ga je dobro osmodila."
Harry je zaslial zamolkel udarec, ki mu je sledil glasen ,Au!' Slialo
se je, kot da je Ron brcnil Sharmerja.
"Kaj pa zdaj?" se je kmalu spet oglasil Ron, tokrat obupano. "Ne
moreva se prebiti naprej."
Harry se je zazrl v strop predora, prek katerega so se razpredle
velikanske razpoke. S pomojo arovnije e nikoli ni poskual premakniti
kaj tako velikega kot skale, ki so se nagrmadile v predoru. Poleg tega
pa se mu to ni zdel primeren trenutek, da bi poskual esa takega - kaj,
e bi predor popolnoma zasulo?
Izza kamenja se je zaslial e en zamolkel udarec in e en ,Au!'
Samo as so zapravljali. Ginny je bila v Dvorani skrivnosti e ve ur.
Harry je vedel, da lahko naredi samo eno.
"Poakaj tam," je zaklical Ronu. "Oba poakajta, jaz pa grem naprej.
e me ez eno uro ne bo nazaj..."
Temu je sledila zelo pomenljiva tiina.
"Poskusil se bom prebiti skozi," se je konno oglasil Ron, ki je
poskual obvladati svoj glas. "Da se bo... Da se bo lahko vrnil.
Harry, pazi nase."
"Kmalu se vidimo," mu je, kolikor je mogel brezskrbno, odvrnil Harry,
kljub temu da se mu je glas krepko tresel.
Tako se je sam odpravil prek velikanske kaje koe.
Oddaljeno prelaganje kamenja, s katerim se je muil Ron, je kmalu
zamrlo. Predor se je zvijal enkrat sem, drugi tja. Harryja je vedno bolj
neprijetno emelo. elel si je, da bi bilo predora e enkrat konec,
obenem pa se je bal, kaj ga e aka. Konno se je priplazil okoli e
enega ovinka in pred sabo zagledal trdno steno, v katero sta bili vklesani
dve kai, ki sta se ovijali druga okoli druge. Namesto oi sta imeli
velike, lesketajoe se smaragde.
Harry se jima je priblial. Tokrat se mu ni bilo treba pretvarjati, da
sta kai resnini, saj so bile njune oi videti nenavadno ive.
Uganil je, kaj mora narediti. Odkaljal se je, pri emer so se
smaragdne oi nevarno pobliskale.
"Odprita mi," je zasikal z globokim, komaj slinim glasom. Stena se je
razpolovila in polovici sta neslino zdrsnili vsaka v svojo stran. Harry, ki
se je tresel od nog do glave, je vstopil v Dvorano skrivnosti.
Sedemnajsto poglavje
Spolzgadov potomec
-----------------------------Znael se je na koncu zelo dolge, slabotno osvetljene dvorane. Z
njenih tal so se dvigali visoki kamniti stebri, okoli katerih so se ovijale

kamnite kae. Oitno je bilo, da podpirajo strop dvorane, a ta se je

izgubljal v temi. Skozi uden zelenkast somrak, ki je napolnjeval prostor,
so stebri metali dolge rne sence.
Srce mu je hitro bilo in prisluhnil je hladni tiini. Bi se lahko
bazilisk skrival v enem izmed mranih kotov? Morda za stebrom? In kje
je Ginny?
Izza plaa je potegnil palico in se zael poasi pomikati naprej. Vsak
njegov previdni korak je glasno odmeval od sennatih sten. Oi je priprl
in bil je pripravljen, da jih v trenutku, ko bi zaznal gibanje, popolnoma
zapre. Zdelo se mu je, da ga kamnite kae opazujejo, pa eprav imajo
namesto oi zgolj prazne vdolbine. Ve kot enkrat se je preplaeno
zdrznil, saj se mu je zazdelo, da se je ena izmed njih premaknila.
Ko pa se je priblial zadnjemu paru stebrov, je zagledal kip, ki se je
naslanjal na steno in je bil visok kot dvorana sama.
Stegnil je vrat, da bi si ogledal njegov velikanski obraz. Bil je
starodaven in podoben opijemu. Imel je kozjo bradico, ki se je spuala
vse do konca njegovega dolgega plaa. Izpod slednjega sta gledali dve
gromozanski kamniti stopali, med njima pa je na trebuhu leala majhna
postava. Obleena je bila v rn pla in imela je ognjeno rdee lase.
"Ginny!" je vzkliknil Harry, stekel k njej in padel na kolena. "Ginny!
Saj nisi mrtva! Gotovo nisi mrtva!" Hitro je odvrgel arovniko palico,
zgrabil Ginny za ramena in jo obrnil. Njen obraz je bil bled in mrzel
kakor marmor. A oi je imela zaprte, torej ni skamnela. Mar to pomeni,
da je...
"Ginny, prosim, zbudi se," je obupano zaepetal Harry in jo stresel.
Glava ji je nemono opletala sem ter tja.
"Ne bo se zbudila," je rekel mehak glas.
Harry se je zdrznil in se obrnil.
Na najbliji steber se je naslanjal rnolas fant in ju opazoval. Ob
robovih je bil tako udno zamegljen, kot bi ga opazoval skozi okno, na
katerem se je nabrala sopara. A Harry ga je vseeno takoj prepoznal.
"Mark? Mark Neelstin?"
Neelstin mu je prikimal in ga e naprej opazoval.
"Kako to misli - ne bo se zbudila?" je obupano vpraal Harry. "Saj
ni... Saj ni...?"
"e je iva," je odvrnil Neelstin. "Toda komaj."
Harry se je zazrl vanj. Mark Neelstin je hodil na Bradaviarko pred
petdesetimi leti. Zdaj pa je stal pred njim, obdajala ga je udna,
meglena svetloba in e vedno je bil star estnajst let.
"Si duh?" ga je negotovo vpraal.
"Spomin," mu je tiho odgovoril Neelstin. "Spomin, ki ga je dnevnik
hranil v sebi celih petdeset let."
Pokazal je na tla pred gigantskimi prsti kipa. Tam je leal dnevnik,
ki ga je Harry nael na straniu Javkajoe Jane. Bil je odprt. Harry je
e hotel vpraati, kako je priel tja, a si je premislil. Najprej mora
poskrbeti za Ginny.
"Pomagaj mi, Mark," je rekel in jo poskual dvigniti. "Mudi se nam.
Tu ivi bazilisk. Ne vem, kje je, ampak vsak trenutek se lahko prikae.
Prosim, pomagaj mi."
Neelstin se ni premaknil. Harry je ves prepoten napol dvignil Ginny s

tal in se sklonil, da bi pobral palico.

Toda arovnika palica je izginila.
"Si mogoe kaj videl...?"
Ozrl se je navzgor. Neelstin ga je e vedno opazoval, pri tem pa se
je poigraval z njegovo palico.
"Hvala," je rekel Harry in stegnil roko, misle, da mu jo bo Neelstin
vrnil.
Ta se mu je s kotiki ust nasmehnil, ga e naprej opazoval in se
brezskrbno poigraval z njegovo palico.
"Posluaj," ga je Harry vneto zael preprievati, kolena pa so se mu
ibila pod Ginny, "nujno morava oditi! e pride bazilisk..."
"Dokler ne bo poklican, ne bo priel," ga je mirno prekinil
Neelstin.
Harry je Ginny spet poloil na tla, saj je ni mogel ve drati.
"Kako to misli?" je vpraal. "In vrni mi e palico, mogoe jo bom
potreboval."
Neelstinu se je nasmeek raztegnil prek obraza.
"Ne bo je potreboval."
Harry ga je debelo pogledal.
"Zakaj ne?"
"Dolgo asa sem akal nate, Harry Potter," je rekel Neelstin. "Rad bi
se pogovoril s tabo."
"Dobro," je rekel Harry, ki je izgubil potrpljenje, "ampak najprej me
posluaj. V Dvorani skrivnosti sva. Pogovoriva se lahko kasneje."
"Zdaj se bova pogovorila," je brezbrino zatrdil Neelstin, se e bolj
nasmehnil in Harryjevo palico spravil v ep.
Harry ga je sumniavo premeril. Kaj se gre tale Neelstin?
"Kaj se je zgodilo Ginny?" je nato poasi vpraal.
"To je zanimivo vpraanje," je zadovoljno zapredel Neelstin. "Odgovor
nanj pa se skriva v zelo dolgi zgodbi. Ampak na kratko povedano je
razlog za njeno stanje v tem, da je nevidnemu neznancu odprla svoje
srce in mu izdala svoje skrivnosti."
"O em govori?" je vpraal Harry.
"O dnevniku," je odvrnil Neelstin. "O mojem dnevniku. Mala Ginny je
mesece in mesece pisala vanj, povedala mi je za vse svoje malenkostne
skrbi in tegobe: kako jo njeni bratje draijo, kako je prila na olo s
plaem in knjigami iz druge roke, kako..."
Neelstinu so se posvetile oi.
"Kako alostna je, ker ve, da je slavni, dobri, veliki Harry Potter ne
bo nikoli vzljubil."
Ves as, ko je govoril, je upiral oi v Harryja. V njegovem pogledu
je bilo nekaj tako sestradanega.
"Trapaste male teavice enajstletne punke je res teko
prenaati," je nadaljeval. "A bil sem potrpeljiv. Odpisoval sem ji in
tolail sem jo. Prijazen sem bil. Ginny se je zato zelo navezala name.
Nihe razen tebe me ne razume, Mark... Tako sem vesela, da sem
nala tvoj dnevnik. Ni stvari, ki ti je ne bi mogla zaupati... Poutim se,
kot bi imela prijatelja, ki ga lahko prenaam s sabo v epu..."
Neelstin se je zasmejal z visokim, hladnim glasom, ki mu ni pristajal.
Ob njem se so Harryju najeili lasje.

"Ne bi se rad hvalil, Harry, a res je, da sem vedno znal oarati ljudi,
ki sem jih potreboval. Tako sem tudi Ginny sasoma povsem omreil in
potreboval sem prav njeno duico. Hranila me je s svojimi najvejimi
strahovi in najmranejimi skrivnostmi, jaz pa sem postajal vse moneji.
Kmalu sem bil veliko moneji od male trape. Dovolj moan, da sem ji
zael vraati, jo hraniti s svojimi skrivnostmi, prelivati svojo duo v
njeno."
"Kako to misli?" je vpraal Harry, igar usta so postala zelo suha.
"e nisi uganil, Harry Potter?" je mehko vpraal Neelstin. "Dvorano
skrivnosti je odprla Ginny Weasley. Tudi Hagridove peteline je zadavila
in na steno napisala sporoili. Ona je bila tista, ki je Spolzgadovo kao
nauvala na tiri brezkrvnee in laplovo mako."
"Ne," je dahnil Harry.
"Pa," je lahkotno prikimal Neelstin.
"Seveda najprej ni vedela, kaj pone. Zelo zabavno je bilo. Ko bi
videl, kakni so postali njeni dnevniki zapisi! Zelo zanimivi so bili. Dragi
Mark! Ne vem, kaj se dogaja z mano. Mojega plaa se dri petelinje
perje, pa ne vem, od kod se je vzelo. Dragi Mark! Ne morem se
spomniti, kaj sem poela za no arovnic, a nekdo je skamnel Filchevo
mako, jaz pa sem vsa zamazana z barvo. Dragi Mark! Perry mi kar
naprej govori, kako bleda sem in da sem se isto spremenila. Mislim, da
me sumi. Jaz pa ne vem, kje sem bila, ko sta skamnela Justin in Nick.
Mark, kaj naj naredim? Mislim, da se mi bo zmealo! Mislim, da jaz
napadam soolce!"
Harry je tako mono stisnil pesti, da so se mu nohti zarili v dlani.
"Dolgo asa je trajalo, da mi mala ni ve zaupala," je nadaljeval
Neelstin. "Konno je le zaela sumiti, da je vsega kriv dnevnik, in vrgla
ga je pro. Tu pa si se v zgodbo vpletel ti. Prav ti si ga nael in to me
ne bi moglo bolj razveseliti. Izmed vseh, ki bi ga lahko pobrali iz
strania, si ga ravno ti, lovek, s katerim sem si najbolj elel sreati."
"Zakaj?" je vpraal Harry. Kar tresel se je od jeze in le s teavo je
obvladal svoj glas.
"Ginny mi je povedala vse o tebi, Harry," je rekel Neelstin. "Vse o
tvojem izjemnem ivljenju." Njegov pogled je odtaval k brazgotini na
Harryjevem elu in e bolj lano se je zazrl vanj. "Vedel sem, da moram
izvedeti o tebi kaj ve, se pogovoriti s tabo, se sreati s tabo, e bi bilo
to le mogoe. Da bi pridobil tvoje zaupanje, sem ti zato pokazal, kako
sem ujel tistega velikega telebana, Hagrida."
"Hagrid je moj prijatelj," je rekel Harry in glas se mu je zdaj
neustavljivo tresel. "Tisto si mu podtaknil, kajne? Mislil sem, da je lo za
pomoto, zdaj pa vidim..."
Neelstin se je spet predirno zasmejal.
"Komu je po tvojem verjel stari Armando Tercheck, meni ali
Hagridu? Marku Neelstinu, revnemu, a izjemno nadarjenemu tudentu?
Marku Neelstinu, ki ni imel starev, a je bil tako pogumen, poleg tega
pa e predsednik tudentskega sveta in vzoren tudent? Ali pa je po
tvojem verjel velikemu, torastemu Hagridu, ki je vsak drugi teden zael
v teave? Hagridu, ki je pod svojo posteljo skrival leglo malih
volkodlakov? Hagridu, ki se je neke noi odtihotapil v Prepovedani gozd,
da bi se ruval s troli?

Ampak priznati moram, da sem bil celo sam preseneen, kako

izvrstno mi je uspel ta nart. Vsaj enemu izmed uiteljev bi se lahko
posvetilo, da Hagrid nikakor ne more biti Spolzgadov potomec. Sam sem
potreboval celih pet let, da sem o Dvorani skrivnosti izvedel vse, kar
sem mogel, in nael skrivni vhod. Oni pa so mislili, da ima Hagrid
dovolj moganov in da je dovolj nadarjen za kaj takega!
Samo profesor za spreminjanje oblike, Dumbledore, je bil preprian,
da je Hagrid nedolen. Terchecka je preprial, naj Hagrid ostane na
Bradaviarki in se izui za oskrbnika. Ja, Dumbledore je morda uganil, kaj se
je v resnici zgodilo. Nikoli me ni imel tako rad kot drugi uitelji."
"Preprian sem, da te je spregledal," je Harry rekel skozi stisnjene
zobe.
"Ko so Hagrida vrgli iz ole, me zoprne vsekakor ni spustil z oi,"
je malomarno izjavil Neelstin. "Vedel sem, da ni varno ponovno odpreti
Dvorane, vsaj dokler sam hodim na olo. Nisem pa hotel povsem
zapraviti dolgih let, ko sem jo iskal. Odloil sem se, da bom pustil tu
dnevnik, v katerega straneh se bo ohranil moj spomin. Upal sem, da
bom nekega dne lahko po svojih stopinjah vodil nekoga drugega in tako
dokonal plemenito nalogo, ki si jo je zadal Salazar Spolzgad."
"Pa je nisi," je zmagoslavno rekel Harry. "Tokrat ni nihe umrl, niti
maka. ez nekaj ur bo napoj iz mandragore e nared in vsi, ki so
skamneli, bodo zopet oiveli."
"Ti nisem povedal," je tiho zapredel Neelstin, "da mi e zdavnaj ni
ve toliko do tega, da bi pobijal brezkrvnee? To lahko poaka. Najprej
moram poskrbeti za nekoga drugega. Zate."
Harry ga je preseneeno pogledal.
"Predstavljaj si, kako jezen sem bil, ko kar naenkrat dnevnika nisi
odprl ve ti, temve Ginny. Videla je, da si ga nael, in prestraila se je.
Kaj, e bi odkril, kako deluje in bi tudi ti izvedel njegove skrivnosti? In
e huje: kaj, e bi ti povedal, kdo je zadavil peteline? Zato ti ga je
neumna smrklja ukradla takoj, ko je dobila prilonost. A vedel sem, kaj
moram storiti. Jasno mi je bilo, da si na sledi Spolzgadovemu potomcu.
Ginny mi je veliko povedala o tebi in vedel sem, da bo odnehal ele,
ko bo razreil skrivnost. e posebej, e jo bo skupil eden izmed tvojih
prijateljev.
Zato sem jo prisilil, da je na steno napisala svoje poslovilno sporoilo
in te prila sem dol akat. Upirala se je in jokala. Strano dolgoasna je
bila. A zdaj v njej ni ve veliko ivljenja. Preve ga je prelila v moj
dnevnik, vame. Dovolj, da sem konno lahko zapustil njegove strani.
Odkar sva prispela v Dvorano, sem te akal. Vedel sem, da bo priel.
Veliko vpraanj ti moram zastaviti, Harry Potter."
"Na primer?" je jezno vpraal Harry, ki je e vedno stiskal pesti.
"Na primer to," se mu je prijazno nasmehnil Neelstin, "kako je
mogoe, da je dojenek porazil najvejega arovnika vseh asov? Kako
si lahko takrat uel samo z brazgotino, mo lorda Mrlakensteina pa se je
zlomila?"
Njegove lane oi so se zdaj udno lesketale, kakor da bi v njih
gorel ogenj.
"Kako ve, da sem mu uel?" je poasi vpraal Harry. "Tisto z
Mrlakensteinom se je zgodilo dolgo po tem, ko si nehal pisati

dnevnik."
"Mrlakenstein," je rekel Neelstin z mehkim glasom, "je moja
preteklost, sedanjost in prihodnost, Harry Potter."
Iz epa je potegnil Harryjevo palico in z njo zael pisati po zraku,
dokler nista pred njim drhteli dve svetlikajoi se besedi:
Mark Neelstin
Nato je zamahnil s palico in rke njegovega imena so se
prerazporedile:
Mrlakenstein
"Ti je zdaj jasno?" je zaepetal. "S tem imenom sem se predstavljal
e na Bradaviarki, a seveda le prijateljem. Misli, da sem do smrti
nameraval trpeti priimek svojega umazanega bunkeljskega oeta? Jaz, po
igar ilah se pretaka kri samega Salazarja Spolzgada? Jaz, da bi obdral
priimek navadnega umazanega bunkeljna, ki me je zapustil, e preden
sem se rodil, in to samo zato, ker je ugotovil, da je njegova ena
arovnica?! Ne! Izmislil sem si nov priimek, priimek, ki se ga dandanes
drugi arovniki bojijo izgovoriti! Kajti postal sem najveji arodej na
svetu!"
Harry se je poutil, kot bi se mu zaskoili mogani. Otopelo je gledal
v Neelstina, osirotelega fanta, ki mu je kot odrasel moki ubil stare.
Konno se je prisilil, da je odprl usta.
"Pa nisi," je rekel z glasom, polnim sovratva.
"Kaj nisem?" se je nasmehnil Neelstin.
"Nisi najveji arodej na svetu," mu je odvrnil Harry, ki je dihal hitro
in plitvo. "al mi je, da te moram razoarati, ampak najveji arovnik na
svetu je Albus Dumbledore. Vsi tako pravijo. Celo ko si bil na vrhuncu svoje
moi, si nisi upal napasti Bradaviarke. Dumbledore te je spregledal, ko si
hodil na olo, in e zmeraj se ga boji."
Neelstin se je v trenutku nehal smehljati in njegov obraz se je grdo
spail.
"Dumbledoreja je z gradu pregnal moj spomin!" je zasikal.
"Ne bodi tako zelo preprian, da je popolnoma zapustil grad!" mu je
odvrnil Harry. Govoril je, kar mu je padlo na pamet. lo mu je samo
za to, da bi prestrail Neelstina, saj je e sam bolj upal kot verjel v to,
kar je govoril.
Neelstin je e odprl usta, nato pa otrpnil.
Od neznano kje se je oglasila pesem. Neelstin se je hitro obrnil in
se zazrl navzdol po prazni dvorani. Pesem je postajala vse glasneja.
Zdelo se je, kakor da ne prihaja iz tega sveta, bila je srhljiva in rezala
je v kosti. Harryju so se najeili lasje in srce mu je zaelo noro
razbijati. Ko je pesem postala tako glasna, da je Harry e util, kako se
mu tresejo rebra, so vrh najblijega stebra izbruhnili plameni.
Skoznje je priletela krlatna ptica, velika kakor labod, in e naprej
glasno brlizgala svojo strano pesem. Njen rep, ki je bil dolg kakor pavji,
se ji je zlato svetlikal, med bleeimi kremplji pa je oklepala razcapan
omot.
V naslednjem trenutku se je ptica pognala naravnost proti Harryju.
Razcapani predmet, ki ga je drala v krempljih, mu je vrgla pred noge,
zakroila, nato pa mu je sedla na ramo. Ko je zloila krila, si jo je
Harry natanneje ogledal. Imela je dolg, oster kljun zlate barve in

drobne, rne oi.

Ptica je nehala peti. Mirno se je stisnila ob Harryjevo lice, ga grela
in se nepremino zazrla v Neelstina.
"To je feniks," se je preraunljivo zamislil Neelstin.
"Fawkes?" je dahnil Harry in zautil je, kako so mu ptievi zlati
kremplji neno stisnili ramo.
"Tisto," je nadaljeval Neelstin, ki je zdaj opazoval razcapani predmet
pred Harryjevimi nogami, "pa je stari olski klobuk Izbiruh."
Res je bil. Ves pokrpan, zamazan in oguljen je nepremino leal pred
Harryjem.
Neelstin se je zael smejati. Smejal se je tako gromko, da je njegov
smeh odzvanjal po vsej dvorani, kakor bi se smejalo deset Neelstinov
naenkrat.
"To torej polje Dumbledore tistim, ki ga branijo! Pojoega ptia in
star klobuk! Si zdaj kaj bolj pogumen, Harry Potter? Se zdaj pouti
varnega?"
Harry mu ni odgovoril. Resda mu ni bilo jasno, kako naj bi si
pomagal s Fawksom in klobukom Izbiruhom. Toda kljub temu ni bil ve
tako sam, vedno pogumneji je postajal in mirno je akal, da se Neelstin
neha smejati.
"Zdaj pa k stvari, Harry," se mu je Neelstin na iroko nasmehnil.
"Dvakrat - v tvoji preteklosti in v moji prihodnosti - sva se e sreala.
Dvakrat mi je spodletelo, da bi te ubil. Kako si lahko preivel? Povej mi
vse. Dlje kot bo govoril," je mehko dodal, "dlje bo ivel."
Harry je hitro premislil, pretehtal monosti, ki so se mu ponujale.
Imel je Fawksa in klobuk. V dvoboju si s tem ne bi mogel kaj dosti
pomagati, torej res ni bil v zavidljivem poloaju. Toda dlje kot se
pogovarja z Neelstinom, ve ivljenja stee iz Ginny. Neelstin je v zadnjih
nekaj minutah postal vse manj podoben drhtei televizijski sliki in
njegovo telo se je krepilo. e se bosta spopadla, bi se bilo dobro
spopasti imprej.
"Nihe ne ve, zakaj si izgubil svojo mo, ko si me napadel," je
nenadoma spregovoril Harry. "Tega ne vem niti sam. Vem pa, zakaj me
nisi mogel ubiti. Moja mama je umrla, da bi me reila. Mama, ki se je
rodila v isto navadni bunkeljski druini," je e dodal in glas se mu je
zatresel od besa, ki ga je zadreval v sebi. "Zaradi nje me nisi mogel
ubiti. Lansko leto pa sem videl, kaken si zdaj v resnici. S tabo je
konec. Komaj, da si e iv. To ima od vse tiste moi, ki si jo nagrabil.
Skrivati se mora. Grd si, nagnusen!"
Neelstinov obraz se je spail. Nato se je prisilil, da se je nasmehnil,
a nasmeek je bil grozljiv.
"Tako torej. Tvoja mati je umrla, da bi te reila. Ja, to je res
moan protiurok. Zdaj mi je vse jasno. isto ni posebnega nisi. e
vekrat sem se spraeval, ali je to mogoe. Kajti v marsiem sva si
nenavadno podobna. Gotovo si to opazil tudi sam. Oba sva meanca,
siroti, ki so ju vzgajali bunkeljni. Verjetno sva edina luskusta, ki sta
hodila na Bradaviarko od velikega Spolzgada samega. Celo po videzu
sva si podobna... A oitno te je pred mano reilo samo sreno
nakljuje. To je vse, kar sem hotel vedeti."
Harry je obstal in napeto akal, kdaj bo Neelstin dvignil palico. A

Neelstin se mu je samo smehljal.

"Zdaj, Harry, te bom nekaj nauil. Videl bo, kako je, e se pomerita
mogoni Mrlakenstein, potomec Salazarja Spolzgada, in slavni Harry
Potter, ki ima najbolje oroje, kar mu ga lahko preskrbi Dumbledore."
Prezirljivo je oinil Fawksa in klobuk, nato pa odkorakal. Iz otrplih
nog se je Harryju strah raziril po vsem telesu. Opazoval je Neelstina, ki
se je ustavil med visokimi stebri, in se zazrl visoko navzgor v polmrak, v
kamniti Spolzgadov obraz. Na iroko je odprl usta in zasikal, a Harry je
razumel, kaj je rekel.
"Spregovori, Spolzgad, najveji izmed bradaviarske etverice."
Harry se je obrnil, da bi bolje videl kamniti kip, in Fawkes na
njegovem ramenu se je prestopil, da ne bi padel z njega.
Spolzgadov gromozanski kamniti obraz se je zganil. Harry je otrpnil
od groze in opazoval, kako se kipu odpirajo usta. Odprtina je postajala
vse veja, dokler ni za njo zevala velikanska rna luknja.
V kipu se je nekaj premikalo. Nekaj je drselo iz njegovih kamnitih
globin.
Harry se je ritensko umikal, dokler ni s hrbtom udaril ob steno
Dvorane. Zaprl je oi in v tistem zautil, kako je Fawksovo krilo zdrsnilo
ob njegovem licu. Feniks je vzletel. Harry bi skoraj zakrial za njim, naj
ostane pri njem. A kako bi si s ptico pomagal v boju proti Kralju
plazilcev?
Nekaj orjakega je udarilo ob kamnita tla dvorane in Harry je zautil,
kako so zadrhtela. Vedel je, kaj se dogaja, util je, skoraj videl je, kako
se velikanska kaa vije skozi Spolzgadova usta. Nato je zaslial Neelstina, ki
je spet zasikal: "Ubij ga!"
Bazilisk se mu je blial. Harry je slial, kako njegovo teko telo drsi
prek pranih tal. S trdno zaprtimi omi se je pognal v beg, roke je
stegnil predse in slepo tipal okoli, da ne bi padel. Neelstin se je
zakrohotal.
Harry se je spotaknil. Trdo je udaril ob kamnita tla in po ustih se
mu je razlezel okus krvi. Velika kaa je bila komaj nekaj metrov za
njim, slial je, kako se mu pribliuje.
Nato je tik nad sabo zaslial glasno, odurno sikanje in nekaj je tako
mono udarilo obenj, da ga je vrglo ob steno. Otrpnil je in akal, kdaj
se mu bodo kaji zobje zasadili v telo. Namesto tega pa se je po
dvorani razleglo ponorelo sikanje in nekaj se je divje premetavalo med
stebri.
Odprl je oi in zagledal gromozansko kao bleee, strupeno zelene
barve, katere trup je bil debel kakor hrastov hlod. Dvignila se je visoko
v zrak in njena velika debela glava se je pijano sukala sem ter tja med
stebri. Harry je vztrepetal; e bi kaa obrnila glavo, bi moral takoj spet
zapreti oi. Takrat pa je opazil, kaj jo je zamotilo.
Okoli baziliskove glave je kroil Fawkes in kaa je besno hlastala po
njem s svojimi strupniki, ki so bili dolgi, tanki in piasti kakor sablja.
Fawkes se je zagnal v kao. Njegov dolg zlati kljun se je zaril vanjo,
da je tla pokropila krvava ploha. Kain rep je divje opletel prek tal in
za las zgreil Harryja. A e preden je ta zaprl oi, je kaa e obrnila
glavo. Gledala je naravnost vanj, toda ni ga videla. Feniks ji je izkljuval
oi. Kri iz oesnih duplin je v potokih tekla na tla, kaa pa je

dobesedno pljuvala od bolein.

"Ne!" je Harry slial vpiti Neelstina: "Pusti ptia! Pusti ptia! Fant je
za tabo! Voha ga! Izvohaj ga! Ubij ga!"
Slepi bazilisk se je zamajal, zmeden, a e vedno smrtonosen. Fawkes
je kroil okoli njegove glave, srhljivo brlizgal in kljuval po njem.
Bazilisku je kri e vedno lila iz slepih oes.
"Na pomo, na pomo," je preplaeno epetal Harry, "naj mi kdo
pomaga, kdorkoli!"
Kain rep je spet opletel prek tal in Harry se je e enkrat vrgel na
tla. V tistem pa mu je v obraz priletelo nekaj mehkega.
Bazilisk mu je z repom pometel klobuk Izbiruh naravnost v naroje.
Zgrabil ga je. To je bilo vse, kar mu je ostalo, njegova zadnja monost.
Posadil si ga je na glavo in se izmaknil baziliskovemu repu, ki je spet
privral prek njega.
"Pomagaj mi, pomagaj," je pomislil Harry. "Prosim, pomagaj mit!"
Tokrat se klobuk ni oglasil. Namesto tega se je skril, kot bi ga
raztegnila nevidna roka.
Na Harryjevo glavo je treilo nekaj tako trdega in tekega, da bi
skoraj izgubil zavest. Pred omi so mu migotale zvezde in zgrabil je za
vrh piastega klobuka, da bi ga potegnil z glave. Pri tem je pod njim
zautil nekaj dolgega in trdega.
Izpod klobuka se je prikazal svetlikajo se srebrn me, katerega roaj
se je lesketal od rubinov, velikih kakor jajce.
"Ubij fanta! Pusti ptia! Fant je za tabo! Vohaj, izvohaj ga!"
Harry se je e postavil na noge in bil je pripravljen. Baziliskova glava
se je spuala, njegovo telo pa se je zvijalo v drugo smer, saj se je
obraal proti njemu. Harry je e videl nad sabo velike krvave oesne
dupline in iroko razprt gobec. Bil je tako velik, da bi ga lahko bazilisk
porl v enem kosu, iz njega pa so trleli strupniki, tanki in dalji od
njegovega mea. Bili so ostri in z njih je kapljala kaja slina, pomeana
s strupom.
Kaa se je na slepo pognala proti njemu. Harry se ji je izmaknil, da
je z vso silo udarila v steno Dvorane. Spet se je pognala in njen
razklani jezik je ovrknil Harryja po boku. Z obema rokama je dvignil me.
Bazilisk se je zagnal e v tretje in tokrat je bolje nameril. Harry je
uperil me vanj, se z vso silo oprl ob tla in me se je zasadil globoko v
baziliskov goltanec.
Toda ko je e topla kri premoila Harryjeve roke, je tik nad
komolcem zautil pekoo boleino. Eden izmed dolgih strupnikov se mu
je zasajal vse globlje in globlje v roko. Ko pa se je bazilisk zvrnil v
stran in treil na tla, se je strupnik odlomil.
Baziliskovo veliko telo so e nekaj asa pretresali kri, Harry pa je
zdrsnil ob steni na tla. Zgrabil je za strupnik, ki mu je v telo zasejal
smrt, in ga potegnil iz roke. A vedel je, da je prepozno. Iz rane se mu
je poasi in vztrajno po telesu irila bela pekoa boleina. e ko je
spustil strupnik iz rok in opazil, kako mu je pla prepojila njegova
lastna kri, se mu je pred omi zaelo vse bolj megliti. Dvorana se je
priela vrteti, vse barve so otopele.
Mirilo njega je priplavala krlatna krpa in tik ob sebi je zaslial
mehko praskljanje krempljev.

"Fawkes," je nemono zamomljal Harry. "Dobro si ga, Fawkes..."

Zautil je, da je ptica naslonila svojo lepo glavo natanko tja, kamor se
mu je zasadil kaji zob.
Zaslial je odmevajoe korake in tik pred njim se je ustavila temna
senca.
"Umrl bo, Harry Potter," je nad sabo zaslial Neelstinov glas. "Umrl.
Celo Dumbledorjev pti to ve. Vidi, kaj pone, Potter? Joka."
Harry je zameikal. Za trenutek je spet jasno videl Fawksovo glavo.
Prek njegovih prelepih peres so drsele goste bisernate solze.
"Sedel bom in opazoval, kako umira. Vzemi si as. Meni se nikamor
ne mudi."
Harry je postajal vse bolj omotien. Zdelo se mu je, da cela dvorana
plee.
"Tako bo torej konal slavni Harry Potter," je nadaljeval oddaljeni
Neelstinov glas. "Sam v Dvorani skrivnosti. Celo prijatelji so pozabili
nanj. Konno ga je porazil Mojster rne magije, ki ga je Harry Potter
tako nepremiljeno in oholo izzval. Kmalu bo pri svoji ljubi mamici...
Kupila ti je dvanajst let ivljenja... Toda lord Mrlakenstein je nazadnje
zmagal in vedel si, da bo tako."
"e res umiram," je pomislil Harry, "smrt niti ni tako slaba." Bolein
sploh ni ve util.
Pa je res umiral? Namesto da bi se mu temnilo pred omi, se mu je
vid vedno bolj ostril. Narahlo je stresel z glavo in opazil, da mu Fawkes
e vedno naslanja glavo na roko. Okoli rane se je svetila bisernata
zaplata solz. Ne, rane pravzaprav sploh ni bilo ve.
"Poberi se, pti," se je nenadoma spet oglasil Neelstin. "Poberi se
stran. Poberi se, sem rekel!"
Harry je dvignil glavo. Neelstin je palico uperil v Fawksa; poilo je,
kot bi ustrelil s puko, in Fawkes je v vrtincu zlate in krlatne barve
odletel stran.
"Feniksove solze," je tiho rekel Neelstin in se zazrl v Harryjevo roko.
"Seveda, pozabil sem, da imajo zdravilno mo!"
Nato je pogledal Harryja. "A to niesar ne spremeni. Pravzaprav mi
je tako e ljube. Samo ti in jaz, Harry Potter. Ti in jaz."
Dvignil je palico.
Fawksova krila so spet zaumela nad njima, feniks se je vrnil in
nekaj odvrgel Harryju v naroje. Dnevnik!
Za trenutek sta se oba, Harry in Neelstin, ki je e vedno dral
palico nad glavo, zastrmela vanj. Nato pa je Harry, ne da bi pomislil, ne
da bi okleval, zgrabil baziliskov strupnik, ki je leal na tleh ob njem, in
ga zaril naravnost v dnevnik.
Krik je bil dolg, srhljiv in parajo. Iz dnevnika se je v potokih ulilo
rnilo, teklo je prek Harryjevih dlani in se zlilo po tleh. Neelstin se je
zvijal in trzal, vreal in krilil z rokami, potem pa... izginil!
Harryjeva palica je zaroljala po tleh.
Temu je sledila tiina. Popolna tiina, da se je sliala vsaka kapljica
rnila, ki je padla na tla, rnila, ki je mezelo iz dnevnika. Baziliskov
strup je vanj vgal luknjo, iz katere se je pomalem e vedno kadilo.
Harry se je tresel po vsem telesu, a vseeno se mu je posreilo vstati.
Vrtelo se mu je, kot bi s pomojo fraka vekrat zaporedoma obkroil

svet. Poasi je pobral palico in klobuk, nato pa napel vse svoje sile in iz
baziliskovega goltanca potegnil me.
S konca dvorane je zaslial ibko jeanje. Ginny se je zganila. Ko ji
je Harry pohitel naproti, je sedla. Njene zmedene oi so najprej zaobjele
velikanski obris mrtvega baziliska. Nato Harryja, v plau, premoenem od
krvi. Konno pa e dnevnik, ki ga je dral v roki. Globoko je zajela
sapo, da se je njeno drobno telo kar streslo, potem pa so se ji prek lic
ulile solze.
"Harry... O, Harry... Pri z-zajtrku sem ti poskuala povedati za to,
pa nisem mogla, ker je priel Percy. Jaz sem bila tista, Harry... Ampak...
P-priseem, da n-nisem hotela... N-Neelstin me je prisilil, sploh n-nisem bila
ve pri sebi... in... Kako si ubil tisto... Tisti stvor? K-kje je Neelstin?
Spomnim se samo e t-tega, kako je priel iz dnevnika..."
"Vse se je uredilo," jo je pomiril Harry, ji pokazal dnevnik in luknjo,
ki jo je skozenj naredil strupnik. "Z Neelstinom je konec. Oba z
baziliskom sta mrtva. Pridi, greva."
"Vrgli me bodo iz ole!" je jokala Ginny, ko ji je Harry pomagal
vstati. "Odkar se je na Bradaviarko vpisal Bill, sem s-se je tako veselila,
z-zdaj pa bom morala domov in... Kaj bosta rekla mami in oi?!"
Fawkes ju je akal in jadral nad vhodom v Dvorano skrivnosti. Harry
je Ginny prijel za roko in jo potegnil za sabo; splezala sta prek
negibnega baziliskovega trupla, odkorakala skozi odmevajoi somrak in
nazaj v predor. Harry je slial, kako so se kamnita vrata zaprla za njima
in zraven komaj slino zasikala.
Nekaj minut sta hodila po temnem predoru, nato pa je Harryjeva
uesa konno doseglo oddaljeno prelaganje kamenja.
"Ron!" je zakrial Harry in pospeil korak. "Z Ginny je vse v redu!
Pripeljal sem jo nazaj!"
Slial je, kako je ob tej novici Ron sreno kriknil, in ko sta prila
okoli naslednjega ovinka, sta zagledala njegov obraz. Gledal je skozi
precejnjo luknjo, ki jo je uspel izkopati skozi steno iz kamenja.
"Ginny!"
Ron je skozi luknjo stegnil roko, da bi najprej pomagal na drugo
stran sestrici. "iva si! Saj ne morem verjeti! Kaj se je zgodilo?"
Hotel jo je objeti, Ginny pa je zaihtela.
"Saj ti ni ni, Ginny," se ji je nasmehnil Ron. "Zdaj je vsega konec
in... Od kod pa je priel tale pti?"
"Dumbledorejev je," mu je pojasnil Harry in se zrinil skozi luknjo.
"In kje si dobil me?!" je osupnil Ron ter se z odprtimi usti zazrl v
bleee oroje v Harryjevi dlani.
"Ko pridemo ven, ti bom vse pojasnil," je rekel Harry in pri tem z
omi pomenljivo pomignil proti Ginny.
"Ampak..."
"Kasneje," ga je hitro prekinil Harry. Ni se mu zdelo pametno, da bi
Ronu razlagal, kdo je odprl Dvorano, vsaj ne vprio njegove sestre. "Kje
je Sharmer?"
"Tamle," se je namrdnil Ron in z glavo pomignil navzgor po predoru.
"Dobro jo je skupil. Pridi pogledat."
Fawkes je poletel pred njimi in njegova iroka krlatna krila so zlato
razsvetlila temo. Sledili so mu vse do zaetka predora, kjer se je

odpirala cev, po kateri so prili vanj. Tam je sedel Slatan Sharmer, ki si

je v brado mirno pomrmraval neznano melodijo.
"Spomin je izgubil," je pojasnil Ron. "Viroza pozabe, njegov lastni
urok je namesto naju zdelal njega. Niti tega ne ve, kje je, kdo je in
kdo smo mi. Rekel sem mu, naj nas poaka tukaj. Samemu sebi je nevaren."
Sharmer se je prijazno zazrl vanje.
"ivio," je rekel. "To je res uden kraj, kajne? Ste tukaj doma?"
"Ne," mu je odgovoril Ron in s privzdignjenimi obrvmi pogledal
Harryja.
Harry se je sklonil in pogledal navzgor v dolgo, temano cev.
"Si se domislil, kako bi splezali gor?" je vpraal Rona.
Ron je odkimal, a k Harryju je privral Fawkes, ki je zael kroiti
okoli njega. Drobne oi so se mu svetile v temi in mahal je s svojimi
zlatimi repnimi peresi. Harry ga je negotovo premeril.
"Videti je, kot bi hotel, da se ga primemo," je negotovo rekel Ron.
"Ampak gotovo smo preteki, da bi nas ponesel tja gor."
"Fawkes ni navadna ptica," mu je razloil Harry. Hitro se je obrnil k
preostalima dvema. "Oprijeti se moramo drug drugega. Ginny, primi za
roko Rona, profesor Sharmer..."
"Tebe misli," je Ron rezko razloil Sharmerju.
"Vi primite za roko Ginny."
Harry si je me in klobuk zataknil za pas in Ron se ga je prijel
za pla. Nato je Harry segel po Fawksovih repnih peresih. Bila so
nenavadno vroa.
Telo mu je zadrhtelo in nenadoma se je poutil peresno lahkega. V
naslednjem trenutku so e poleteli navzgor po cevi. Harry je slial, kako
Sharmer, ki je visel dale pod njim, vzklika: "Kako osupljivo! Naravnost
osupljivo! To je isto prava arovnija!"
Mrzli zrak je kodral Harryjeve lase in e preden je nehal uivati v
nenavadnem potovanju, e ga je bilo konec in vsi tirje so padli na
mokra stranina tla. Ko si je Sharmer popravil klobuk, je umivalnik, za
katerim se je skrivala cev, zdrsnil na svoje mesto.
Jane jih je debelo pogledala.
"iv si," je nejeverno zabolala v Harryja.
"Ne vem, zakaj si tako razoarana," je nejevoljno rekel Harry in si z
oal obrisal kapljice krvi in sluzi.
"No... Kar tako. e bi umrl, bi ti z veseljem odstopila del svojega
strania," je izjavila Jane in srebrnkasto zardela.
"Jejhata!" se je zareal Ron, ko so prili iz strania in se napotili po
praznem grajskem hodniku. "Harry! Mislim, da se je Jane zatreskala vate!
Ginny, konkurenco ima!"
A prek Ginnyjinih lic so e vedno tiho polzele solze.
"Kam pa zdaj?" je vpraal Ron in sestrico nelagodno oinil s
pogledom. Harry je z roko pokazal naprej.
Fawkes jih je vodil in hodnik osvetlil z zlato svetlobo. Korakali so za
njim in kmalu so se znali pred kabinetom profesorice McHudurra.
Harry je potrkal, nato pa odprl vrata.
Osemnajsto poglavje
Traptsova nagrada
------------------------------

Harry, Ron, Ginny in Sharmer so obstali pred odprtimi vrati, od peta

do glave zamazani s sluzjo, blatom, Harry pa tudi s krvjo. Vsi so bili
tiho. Nato pa se je iz kabineta profesorice McHudurra zaslial glasen
krik.
"Ginny!"
Gospa Weasley, ki je sedela pred ognjiem in jokala, se je pognala
proti svoji herki, gospod Weasley pa ji je sledil. Oba sta jo objela.
Harry pa je gledal mimo srene trojice. Zraven kamina, ob profesorici
McHudurra, je namre stal Dumbledore. Profesorica je bila isto iz sebe,
globoko je zajemala sapo, da bi se pomirila, ravnatelj pa se je samo tiho
smehljal. Fawkes je privral mimo Harryjevega uesa in sedel na
ravnateljevo ramo ravno v trenutku, ko je gospod Weasley Harryja in
Rona stisnil v objem.
"Reila sta jo! Reila! Kako vama je to uspelo?"
"To bi najbr vsi radi sliali," je dahnila profesorica, ki je bila na
robu nezavesti.
Gospod Weasley je spustil Harryja. Ta je za trenutek okleval, nato pa
stopil k mizi in nanjo odloil klobuk Izbiruh, z rubini okraen me in
tisto, kar je ostalo od Neelstinovega dnevnika.
Nato jim je povedal vse. Govoril je vsaj etrt ure in ves as je v
kabinetu vladala globoka tiina. Povedal jim je, kako je slial breztelesni
glas; kako se je Hermioni posvetilo, da gre za glas baziliska, ki se zvija
po vodovodnih ceveh; kako sta z Ronom sledila pajkom v gozd, kjer
jima je Aragog povedal, kje je umrla zadnja baziliskova rtev; kako je
uganil, da je bila ta rtev Javkajoa Jane in da je vhod v Dvorano
skrivnosti verjetno v njenem straniu...
"Dobro," ga je ustavila profesorica, ko je zajel sapo, "torej sta
nala vhod v Dvorano in pri tem prekrila na stotine pravil. Ampak,
kako sta se reila iz nje?"
Harryja je od vsega razlaganja e nekoliko bolelo grlo, a je vseeno
nadaljeval s pripovedjo. Povedal jim je, kako mu je Fawkes v pravem
trenutku priskoil na pomo in kako je od klobuka Izbiruha prejel me.
Nato pa se je ustavil. Za zdaj Neelstinovega dnevnika e ni omenil,
Ginny pa tudi ne. Ta se je z glavo naslanjala na ramo gospoda
Weasleyja in po njenih licih so e vedno tiho tekle solze. Kaj, e jo
bodo izkljuili iz ole? Harry je zael panino razmiljati, kako bi jo
izmazal iz teav. Neelstinov dnevnik ni ve deloval... Kako bi lahko zdaj
kdorkoli dokazal, da jo je k tistim dejanjem prisilil Neelstin?
Nagonsko se je ozrl k Dumbledoreju. Ta se mu je komaj opazno
nasmehnil in v njegovih drobnih oalih so odsevali plamenki ognja v kaminu.
"Mene najbolj zanima to," je neno rekel ravnatelj, "kako je
Mrlakenstein uspel uroiti Ginny. Moji viri namre zatrjujejo, da se
trenutno skriva v abesinskem pragozdu."
Harryju je odleglo in preplavili so ga valovi tople sree.
"P-prosim?" je osuplo zajecljal gospod Weasley. "Saj Veste Kdo? On,
da je uroil Ginny? Ampak Ginny ni... Gotovo ni... Je mar...?"
"S pomojo dnevnika," je hitro odgovoril Harry in ga pokazal
Dumbledoreju. "Ko je bil Neelstin star estnajst let, je pisal vanj."
Ravnatelj ga je vzel v roke in se prek svojega dolgega, ukrivljenega
nosu zbrano zazrl v njegove ogane in premoene strani.

"Izjemno," je mehko zaepetal. "Seveda, saj je bil verjetno najbolji

tudent izmed vseh, kar jih je hodilo na Bradaviarko."
Nato se je obrnil k zakoncema Weasley, ki sta bila popolnoma zmedena.
"Malo nas je, ki vemo, da je bilo Mrlakensteinu nekdaj ime Mark
Neelstin. Pred petdesetimi leti sem ga sam poueval, prav tu, na
Bradaviarki. Ko je olo konal, je izginil. Po dolgem in poez je
prepotoval svet. Globoko se je pogreznil v rno magijo, druil se je z
najslabimi izmed naih ljudi in prestal marsikatero nevarno, arobno
preobrazbo. Ko se je spet pojavil, tokrat pod imenom Mrlakenstein, ga je bilo
komaj prepoznati. Malo ljudi je Mrlakensteina povezalo z bistrim, ednim
fantom, ki je bil neko predsednik tudentskega sveta."
"Ampak, Ginny!" je oporekal gospod Weasley. "Naa Ginny gotovo ni
imela niesar... z... Njim?!"
"N-njegov d-dnevnik!" je zahlipala Ginny. "P-pisala sem vanj, o-on pa
mi je vse leto odpisoval."
"Ginny!" je osuplo vzkliknil gospod Weasley. "Te nisva niesar
nauila?! Kaj sem ti vedno pravil? Nikoli ne zaupaj niemur, kar misli s
svojo glavo, e ne ve, kje jo skriva. Zakaj nisi dnevnika pokazala meni
ali mami? Tak sumljiv predmet je ponavadi povezan s rno magijo!"
"N-nisem v-vedela," je ihtela Ginny, "Nala sem ga v eni izmed knjig,
ki mi jih je kupila mami. M-mislila sem, da ga je nekdo pustil v njej in
pozabil nanj..."
"Gospodina Weasley bi morala nemudoma v olsko ambulanto," jo je
odlono prekinil Dumbledore. "Veliko je prestala in vsekakor je ne bomo
kaznovali. Mrlakenstein je pretental e veliko stareje in bolj modre
arovnike." Odkorakal je k vratom in jih odprl. "Poitek v postelji, morda
pa tudi velika skodelica vroe okolade. Vsaj mene to vedno spravi v
boljo voljo," je dodal in Ginny prijazno pomeiknil. "Preprian sem, da
je madam Pomfrey e vedno budna. Ravnokar daje bolnikom odmerek
zdravila iz mandragore. Baziliskove rtve se bodo nedvomno vsak hip
prebudile."
"Torej bo s Hermiono vse v redu!" se je razveselil Ron.
"Napad vsekakor ne bo imel trajnejih posledic," je prikimal ravnatelj.
Gospa Weasley je odpeljala Ginny iz kabineta, gospod Weasley pa
jima je e vedno globoko pretresen sledil.
"Veste, Minerva," se je Dumbledore zamiljeno obrnil k profesorici,
"po mojem bi morali vse to proslaviti. Bi vas lahko prosil, da obvestite
kuharice?"
"Prav," je odlono rekla profesorica in stopila k vratom. "S Potterjem
in Weasleyjem boste e sami opravili."
"Vsekakor," je resnobno prikimal ravnatelj.
Odla je, Harry in Ron pa sta se negotovo zazrla v Dumbledorja.
Kaj natanko je mislila profesorica s tem, da bo e sam opravil z njima?
Menda... Menda ju ne bo kaznoval?
"e se ne motim, sem obema jasno povedal, da vaju bomo izkljuili
iz ole, e bosta spet krila olska pravila," je zael Dumbledore.
Ronu se je od groze povesila eljust.
"No, pa imamo dokaz, da moramo vsi kdaj poreti svojo besedo," je
nadaljeval ravnatelj in se nasmehnil. "Oba bosta prejela nagrado za
posebne zasluge in... Samo, da malo premislim... Ja, vsak izmed vaju je

Gryfondomu prisluil dvesto tok."

Ron je postal v obraz podoben tistim ronatim cvetovom, s katerimi
je Sharmer za valentinovo okrasil Veliko dvorano. Hitro je zaprl usta.
"Eden izmed nas pa e ni povedal niti besedice o svojem deleu pri
tej nevarni pustolovini," je dodal Dumbledore. "Zakaj si tako skromen,
Slatan?"
Harry se je zdrznil. Na Sharmerja je popolnoma pozabil. Obrnil se je
in ga zagledal v kotu sobe. e vedno se je pomalem smehljal. Ko ga je
Dumbledore nagovoril, se je ozrl prek ramena, saj ni vedel, s kom
ravnatelj govori.
"Profesor Dumbledore," je hitro rekel Ron, "spodaj v Dvorani
skrivnosti je prilo do nesree. Profesor Sharmer..."
"Sem mar profesor?" je nekoliko preseneeno vpraal Sharmer. "Moj
bog. Verjetno sem bil obupen uitelj, kaj?"
"Poskusil nama je zbrisati spomin, pa je arobno palico razneslo," je
Ron tiho razloil ravnatelju.
"Jee," je zmajal z glavo Dumbledore in njegova dolga srebrna brada
se je zatresla od pritajenega smeha. "Torej si se nabodel na lastni me,
Slatan."
"Me?" je zaudeno ponovil Sharmer. "Mea sploh nimam. Ta fant pa
ga ima." Pokazal je na Harryja. "Gotovo bi vam ga posodil."
"Mislim, da bi tudi profesor Sharmer moral obiskati nao ambulanto.
Bi ga odpeljal tja, Ron?" ga je poprosil ravnatelj. "S Harryjem bi se morala e
nekaj pomeniti."
Sharmer je posluno odel skozi vrata za Ronom. Ta se je e enkrat
radovedno ozrl, nato pa zaprl vrata.
Dumbledore je stopil k enemu izmed stolov ob kaminu.
"Sedi, Harry," mu je ukazal in Harry ga je ubogal. Poutil se je
nelagodno in postal je nekoliko iven.
"Najprej, Harry, bi se ti rad zahvalil," je rekel profesor in oi so se
mu spet ivahno zasvetlikale. "Spodaj, v Dvorani, si mi moral izkazati
veliko zvestobo. Le tako si lahko priklical Fawksa."
Poboal je feniksa, ki mu je prifrfotal na koleno. e naprej je
opazoval Harryja, ki mu je bilo nerodno in mu ni preostalo drugega, kot
da se nekoliko trapasto nasmehne.
"Torej si spoznal Marka Neelstina," je zamiljeno nadaljeval
Dumbledore. "Kar mislim si, kakna uganka mora biti zanj..."
Nenadoma je Harry izdavil vpraanje, ki ga je morilo e toliko asa.
"Profesor Dumbledore... Neelstin je rekel, da sem tak kot on. Rekel
je, da sva si nenavadno podobna..."
"Tako, kaj?" je rekel Dumbledore in njegove oi pod gostimi,
srebrnimi obrvmi, so e vedno zamiljeno opazovale Harryja. "Kaj pa ti
misli o tem?"
"isto ni si nisva podobna!" je odgovoril Harry, veliko bolj glasno,
kot je nameraval. "Mislim, jaz sem... Jaz sem v Gryfondomu, jaz sem..."
A utihnil je in dvom, ki je preal v njegovih mislih, ga je spet zael
glodati.
"Profesor," se je po trenutku tiine spet oglasil Harry, "klobuk Izbiruh
mi je rekel... da bi se v Spolzgadu dobro znael. Vsi so nekaj asa
mislili, da sem jaz Spolzgadov potomec... ker znam govoriti po kaje..."

"Kaji jezik zna govoriti," je mirno rekel ravnatelj, "ker ga obvlada

Mrlakenstein, ki je zadnji e ivei potomec Salazarja Spolzgada. e se
ne motim, je tiste noi, ko te je zaznamoval s to brazgotino, del svoje
moi prelil vate. Preprian sem seveda, da tega ni storil namenoma..."
"V meni je del Mrlakensteina?" je izdavil Harry, prestraen, kot bi
vanj udarila strela.
"Zdi se e tako."
"Torej bi moral biti v Spolzgadu," je sklepal Harry in se obupano
zazrl v Dumbledorjev obraz. "Klobuk Izbiruh je v meni videl Spolzgadovo
mo in..."
"Se odloil, da spada v Gryfondom," ga je mirno dopolnil ravnatelj.
"Posluaj me, Harry. tevilne lastnosti ima, ki jih je Salazar Spolzgad
cenil pri peici svojih izbrancev. Dar ima, ki ga je imel on sam in je
izjemno redek, luskust si... Znajde se... Odloen si... In rad se
poviga na pravila," je e dodal in brada se mu je zopet zatresla.
"Kljub temu pa je Izbiruh odloil, da spada v Gryfondom. Sam ve,
zakaj. Pomisli."
"Tako je odloil samo zato," je alostno povedal Harry, "ker sem ga
prosil, naj me ne naene k Spolzgadovcem."
"Natanko tako!" je vzkliknil profesor in se mu zadovoljno nasmehnil.
"Zato si popolnoma drugaen od Marka Neelstina. Tisto, za kar se
odloimo, Harry, veliko jasneje pokae, kdo smo. Veliko jasneje od naih
darov in sposobnosti." Harry je osuplo in nepremino obsedel. "e bi rad
dokaz, da spada v Gryfondom, Harry, ti svetujem, da si natanneje
ogleda tole."
Dumbledore je segel prek mize profesorice McHudurre, prijel s krvjo
zamazani me in ga podal Harryju. Ta ga je ubogljivo pregledal, njegovi
rubini so areli v svetlobi ognja in ele takrat je tik nad roajem opazil
vgravirano ime.
Godric Gryfondom.
"Le pravi Gryfondomovec bi ga lahko potegnil iz klobuka," je
preprosto razloil Dumbledore.
Nekaj minut sta bila oba tiho. Nato pa je Dumbledore odprl enega
izmed predalov pisalne mize ter iz njega izbrskal pero in rnilnik.
"Zdaj se mora najesti in naspati. Najbolje bo, e gre na proslavo,
jaz pa bom taas napisal pismo v Azkaban - nujno potrebujemo naega
oskrbnika. Poleg tega pa moram v Prerokih novicah objaviti oglas," je
zamiljeno dodal. "Novega uitelja obrambe pred mranimi silami bomo
potrebovali. Nekam hitro jih zdelamo, kajne?"
Harry je vstal in el do vrat. A ravno ko je segel po kljuki, so se
vrata tako divje odprla, da so se odbila od stene.
Pred njimi je stal Lucius Malfoy, njegov obraz pa je bil spaen od
besa. Izza njegovega plaa je povit s povoji kukal Trapets.
"Dober veer, Lucius," ga je prijazno pozdravil ravnatelj.
Gospod Malfoy bi skoraj prekucnil Harryja, tako jezno se je pognal v
kabinet. Trapets je oddrobencljal za njim, se skril med gube njegovega
plaa in ga pohlevno pogledoval.
"Tako torej!" je vzkliknil Lucius in s svojimi hladnimi omi premeril
Dumbledoreja. "Vrnili ste se. Svet vas je suspendiral, vam pa njegove
odloitve oitno niso mar."

"Ve, Lucius," je rekel Dumbledore in se resnobno nasmehnil, "danes

sem prejel pisma vseh preostalih enajstih lanov olskega sveta. e naj
povem po pravici, sem se poutil, kot bi se znael sredi nevihte, le da
so po meni deevale sove. Sliali so namre, da je umrla hi Arthurja
Weasleyja, in vsi so si me takoj zaeleli za ravnatelja. Oitno menijo, da
boljega ravnatelja od mene ne bi mogli najti. Poleg tega pa so mi
napisali tudi marsikaj zelo nenavadnega. Mnogi izmed njih trdijo, da si
jim grozil. Menda naj bi jim rekel, da bo preklel njihove druine, e
me ne odstavijo."
Gospod Malfoy je postal e bolj bled, kot je bil obiajno, toda oi so
se mu e vedno besno svetlikale.
"No," se je posmehnil, "ste ujeli zlikavca, ki je napadal tudente?"
"Smo," se je nasmehnil Dumbledore.
"Torej?" je Lucius zahteval kaj ve. "Kdo je bil?"
"Tisti kot zadnji, Lucius," mu je odgovoril Dumbledore. "Le da je
Mrlakenstein tokrat za izvritev svojih nartov potreboval e nekoga
drugega. Podjarmil pa si ga je s pomojo svojega dnevnika."
Pokazal mu je malo rno knjiico, v kateri je zevala luknja, in
pozorno opazoval Malfoya. Harry pa je gledal Traptsa.
Vilinec je poel nekaj zelo udnega. Njegove oi so se pomenljivo zapiile
v Harryja. Potem je pokazal na dnevnik, nato na gospoda Malfoya, konno pa se
je s pestjo usekal po glavi. Tega ni in ni nehal ponavljati.
"A, tako," je poasi izdavil gospod Malfoy.
"Zvit nart," je hladno priznal Dumbledore, ki ga je e vedno gledal
naravnost v oi. "Kajti e naa pogumna fanta - Harry in Ron ne bi
nala te knjige - bi krivda za vse skupaj padla na ramena Ginny
Weasley. Vsi bi mislili, da je svoje soolce napadla sama od sebe."
Gospod Malfoy ni rekel nobene. Njegov obraz je nenadoma postal
podoben maski.
"Samo pomisli, Lucius," je nadaljeval Dumbledore, "kaj bi se zgodilo
potem. Weasleyjevi so ena najodlinejih istokrvnih druin. Pomisli, kako
bi vplivalo na gospoda Weasleyja in njegov zaitni zakon za bunkeljne,
e bi se razvedelo, da njegova lastna hi mori soolce iz bunkeljskih
druin. e srea, da smo nali dnevnik in iz njega izbrisali vse
Neelstinove spomine. Kdo ve, kako bi se vse skupaj sicer konalo."
Gospod Malfoy se je prisilil, da je odprl usta.
"Kakna srea," je rekel togo.
Trapets za njegovim hrbtom pa je e vedno kazal najprej na dnevnik,
nato pa na Luciusa Malfoya. Vsaki, ko je to ponovil, se je brez milosti
usekal po glavi.
Harryju se je nenadoma posvetilo. Prikimal je Traptsu in ta se je
umaknil v kot, kjer si je zdaj za kazen navijal uesa.
"Morda vi veste, kako je Ginny prila do tega dnevnika, gospod
Malfoy?" ga je vpraal Harry.
Lucius Malfoy se je sovrano obrnil k njemu.
"Kako bi vedel, kje ga je nalo neumno dekletce?" se je namrdnil.
"Ker ste ji ga vi podtaknili," je mirno rekel Harry. "V Lepopisu in
pivniku. S tal ste pobrali njen ubenik za spreminjanje oblike in vanj
naskrivaj vloili dnevnik, kajne?"
Videl je, kako so se blede dlani gospoda Malfoya stisnile v pest in

spet sprostile.
"Dokai, e more!" je konno zmagoslavno vzkliknil.
"Tega seveda nihe ne bo mogel dokazati," je rekel Dumbledore in se
nasmehnil Harryju. "Zdaj ko je Neelstin izginil iz dnevnika, e ne. Po
drugi strani, Lucius, pa bi ti svetoval, da ne razdaja predmetov, ki so
bili Mrlakensteinova last. Ne bi bilo dobro zate, e bi e kaken zael v
nedolne roke. e nihe drug, se bo Arthur Weasley nedvomno mono
potrudil dokazati, da si bil ti tisti, ki je s tem sproil nesreo."
Lucius Malfoy je za trenutek nepremino obstal. Harry je razlono
videl, kako mu desnica trza, kakor da bi najraje segel po arobni palici.
Namesto tega pa se je obrnil k svojemu hinemu vilincu.
"Greva, Trapets!"
Divje je odprl vrata in ko je vilinec prihitel k njemu, ga je brcnil
skoznja. Ko sta izginila na hodniku, sta Harry in Dumbledore razlono
sliala, kako Trapets cvili od bolein. Harry je krepko pomislil in konno
se mu je posvetilo, kaj mora storiti.
"Profesor Dumbledore, bi lahko vrnil dnevnik gospodu Malfoyu?" je
hitro prosil.
"Vsekakor, Harry," je mirno odvrnil ravnatelj. "Samo pohiti. Ne pozabi
na slavnostno veerjo."
Harry je pograbil dnevnik in stekel iz kabineta. Slial je, kako se
Traptsovo cviljenje oddaljuje za vogal. Spraeval se je, e mu bo nart
uspel, si hitro sezul evelj, si potegnil s stopala sluzasto, umazano
nogavico in zbasal dnevnik vanjo. Nato je stekel navzdol po temnem
hodniku.
Ujel ju je na vrhu marmornatega stopnia.
"Gospod Malfoy," je zasopel in se komaj ustavil, "nekaj imam za vas."
V roke mu je potisnil smrdljivo nogavico.
"Kaj za...?"
Gospod Malfoy je nogavico strgal z dnevnika, jo vrgel stran, nato pa
besno pogledal Harryja.
"Enkrat te dni bo konal prav tako alostno, kot so tvoji stari,
Potter," je rekel mehko. "Tudi onadva sta bila bedaka, ki sta v vse
vtikala svoj dolgi nos." Obrnil se je, da bi odel.
"Pridi, Trapets. Rekel sem pridi!"
Toda Trapets se ni zganil. V rokah je dral Harryjevo nagnusno,
sluzasto nogavico, ki jo je gledal, kot bi bila neprecenljiv zaklad.
"Gospodar je dal Traptsu nogavico," je nejeverno izdavil.
"Gospodar jo je vrgel, Trapets pa jo je ujel in Trapets je... Trapets
je svoboden!"
Lucius Malfoy je otrpnil in zazijal v vilinca. Nato pa se je pognal
nad Harryja.
"Zaradi tebe sem ob sluabnika, fante!"
Toda Trapets je zavpil: "Harryju Potterju ne bo storil ni alega!"
Glasno je poilo in gospoda Malfoya je vrglo na zadnjico, nato pa se
je prekopicnil po stopnicah. Padal je prek treh stopnic naenkrat in ustavil
se je ele v avli. Konno je vstal, obraz mu je kar arel od zlobe in segel je
po palici. A Trapets je dvignil svoj dolgi prst in mu grozee pougal.
"Zdaj bo el," mu je jezno ukazal in uperil prst vanj. "Harryju
Potterju ne bo storil ni alega. Zdaj bo el."

Lucius Malfoy ni imel izbire. e zadnji ju je razjarjeno premeril,

zavihtel pla okoli sebe in jima izginil izpred oi.
"Harry Potter je osvobodil Traptsa!" je predirljivo vzkliknil vilinec in
se zazrl vanj. Svetloba meseca, ki je padala skozi najblije okno,
je odsevala od njegovih velikanskih oi. "Harry Potter je osvobodil Traptsa!"
"Malenkost, Trapets," se mu je nasmehnil Harry. "Samo obljubi mi, da
mi nikdar ve ne bo poskual reiti ivljenja."
Vilinev rjavi obraz se je nenadoma raztegnil v tako irok nasmeek,
da bi mu Harry lahko pretel vse zobe.
"Nekaj bi te rad vpraal," je nadaljeval Harry, ko si je Trapets s
tresoimi rokami nataknil njegovo nogavico. "Rekel si mi, da vse to nima
nobene zveze s Tistim, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, se spomni? No..."
"To je bil namig, gospod," je rekel Trapets in e raziril svoje
velike oi, kot da je bilo to povsem oitno. "Trapets vam je dal namig. Saj
veste. Preden si je spremenil ime, smo ga lahko mirno izgovarjali."
"Aha. e razumem," se je kislo nasmehnil Harry. "No, pojdiva.
Priredili so slovesno veerjo in moja prijateljica Hermiona se je gotovo
e zbudila..."
Trapets se mu je z rokami vrgel okoli pasu in ga tesno objel.
"Harry Potter je e veliko veji arovnik, kot si je Trapets mislil!" je
zasmrkal. "Na svidenje, Harry Potter!"
Spet je glasno poilo in vilinec je izginil.
Harry je bil na Bradaviarki e vekrat pri slavnostni veerji, a e
nobena ni bila takna kot ta. Vsi so bili v piamah in praznovanje je
trajalo vso no. Harry se kasneje ni mogel odloiti, kdaj mu je bilo
najlepe: ko mu je Hermiona pritekla naproti in zraven vpila: "Reil si
uganko! Reil si uganko!"; ko je izza pihpuffovske mize k njemu prihitel
Justin in mu skoraj odpulil roko, saj se mu ni in ni nehal opravievati,
ker je podvomil o njem; ko se je ob pol tirih zjutraj prikazal Hagrid in
oba z Ronom tako prijateljsko potrepljal po ramenih, da ju je z glavo
vrglo vsakega v svoj kronik s smetanovimi torticami; ko je Gryfondom s
pomojo njunih tiristo tok e drugo leto zapored prejel olski pokal; ko
je vstala profesorica McHudurra in jim povedala, da jim letos odpadejo
vsi izpiti ("O, ne!" je alostno vzkliknila Hermiona); ali ko je
Dumbledore oznanil, da jih profesor Sharmer naslednje leto al ne bo
uil, ker bo moral dolgo asa poivati, da bi se mu vrnil spomin. Ob tej
zadnji novici se je kar nekaj uiteljev pridruilo radostnim vzklikom
tudentov.
"koda," je rekel Ron s polnimi usti marmeladnega krofa, "pa ravno
zdaj, ko mi je prirasel k srcu."
Preostanek poletnega semestra je minil v meglici bleeega sonca. Na
Bradaviarki je vse potekalo kot obiajno, prilo je le do nekaj manjih
sprememb: ure obrambe pred mranimi silami so odpadle ("Na tem
podroju smo si letos e tako nabrali dovolj izkuenj," je Ron tolail
nejevoljno Hermiono), Luciusa Malfoya pa so vrgli iz olskega sveta. Dreco se
ni ve sprehajal po akademiji, kot bi bila njegova. Ravno nasprotno, videti je
bil ualjen in kar naprej se je nekaj kujal. Ginny Weasley pa je bila spet
vesela, da je kar sijala.
e prekmalu je priel as, da se z vlakom odpravijo domov. Harry,
Ron, Hermiona, Fred, George in Ginny so si nali svoj kupe. Veino

uric, ki so jim e preostale do poitnic, so porabili za aranje. Igrali so

se, pognali v zrak isto zadnjo izmed raket doktorja Rdeebradca in
vadili, kako se razoroi nasprotnika. Harry je v tem postajal pravi mojster.
Skoraj so bili e na postaji King's Cross, ko se je neesa domislil.
"Ginny, pri em si zalotila Percyja, da ga je bilo tako sram?"
"Ah, tisto," se je zahihitala Ginny. "Percy je zaljubljen, z njegovim
dekletom sem ga zalotila."
Fredu je z rok padla cela skladovnica knjig in veinoma so pristale
na Georgevi glavi.
"Kaj?!"
"S tisto predstavnico tudentov iz Drznvraana hodi, s Penelopo
Bistrodo," je povedala Ginny. "Njej je pisaril vse lansko poletje. Naskrivaj
sta se dobivala na oli. Enkrat sem ju v neki prazni uilnici zalotila,
kako se poljubljata. Ko je... saj veste, skamnela, je bil tako alosten. Saj
ga ne boste draili, kajne?" je e zaskrbljeno dodala.
"Nam niti na pamet ne pade," je izjavil Fred, ki je bil videti, kot bi
mu ravnokar povedali, da sme rojstni dan praznovati dvakrat na leto.
"Kje pa," se je zahihital George.
Vlak je zavrl in konno se je ustavil.
Harry je iz svojega potovalnega zaboja potegnil pero in kos
pergamenta ter se obrnil k Ronu in Hermioni.
"Temu se ree telefonska tevilka," je pojasnil Ronu, jo dvakrat
nakracal na papir, ga pretrgal na dva kosa in ju izroil prijateljema.
"Tvojemu oiju sem lansko poletje razloil, kako se telefonira, vse
ti bo lahko pojasnil. Pokliita me k Dursleyjevim, prav? Ne morem se
dva meseca pogovarjati samo z Dudleyjem."
"Ampak tvoja stric in teta bosta gotovo ponosna nate, ko bosta
izvedela, kaj vse si preivel letos?" je zaudeno vpraala Hermiona, ko so
izstopili iz vlaka in se pridruili mnoici, ki se je zlivala proti zaarani
pregradi.
"Ponosna?" je ponovil Harry. "Se ti je zmealo? Tolikokrat bi lahko
umrl, pa mi je spodletelo? Od jeze jih bo kar razganjalo."
In skupaj so se odpravili v svet bunkeljnov.