V Kračevi krčmi v Grobljah (= drugo ime za današnjo Lukovico) je zbrana trška gospoda.

Nekateri kartajo, drugi pa pijejo in debatirajo o vsakdanjih dogodkih. Krčmarjev sin Minče
prinese novico, ki vse zelo preseneti – v trg Groblje prihaja nov sodnik – Andrej Vrbanoj. Vse
zanima, kakšen človek je. Ko izvedo, da je »fin« in še neporočen, jih zanima predvsem, kje bo
stanoval. Edina, ki med gostilniškimi gosti poznata Andreja Vrbanoja, sta adjunkt (= sodni
pomočnik) Pavel in notar Valentin Mali. Oba začneta obujati spomine na dijaška leta in ko se
krčma že skoraj izprazni, še vedno klepetata: Pred petnajstimi leti sta bila Andrej in Pavel oba
zaljubljena v Orlovo Julko. Ljubosumni Andrej je napadel Pavla, ki je odšel z Julko, ta pa je
obema odšla izpred nosu z drugim. Pozneje je postala učiteljica v bližnji Zagorici. Naslednji
dan slavijo v trgu sprejem novega babnopoljskega župnika. Grobeljska družba se zbere v
Kračevi krčmi, kamor pride tudi novi sodnik Vrbanoj. Vsi ga prijazno sprejmejo, posebno
Pavel in Valentin. Sodnik se nastani kar v Kračevi krčmi in je kmalu z vsemi domač. Druži se
s trško gospodo, a kmalu spozna njeno dolgočasnost, prazne pogovore in opravljanje. Dobro
se razume z Valentinom in Pavlom, čeprav je med slednjim in njim še vedno senca iz
preteklosti – spor zaradi Orlove Julke. V Kračevi krčmi streže lepa točajka Ančka, Kračeva
rejenka in sorodnica, pridno, preprosto in nepokvarjeno dekle brez staršev. Trški gospodi je
mlado neizobraženo, a živahno dekle v zabavo, o njej govorijo kot o »posvaljkanem cvetu, ki
bo šel iz rok v roke«. Adjunkt Pavel se rad šali z njo, a da bi tako neizobraženo dekle, ki zna
napisati le nekaj številk, vzel za ženo, mu ne pade na misel. Sodnik Vrbanoj pa se vanjo
zaljubi in se čez pol leta z njo poroči. Sodnikova poroka s tako preprostim in neizobraženim
dekletom je seveda velik predmet govoric (nad sodnikovo odločitvijo so šokirane zlasti
davkarjeve hčere, ki so malo računale, da bo morda izbral za ženo katero od njih, saj so
menile, da bi po socialnem statusu bolj ustrezale kot Ančka), čeprav počasi tudi te potihnejo.
Ančka se s poroko socialno dvigne, pride v družbo trških gospa, ki so navidezno zelo
prijazne, v resnici pa se ji za hrbtom posmehujejo in nanjo gledajo zviška, češ da se ne zna
obnašati kot gospa. Bolj naklonjena ji je le notarjeva žena, zato jo Ančka pogosteje obiskuje.
Ančka se počuti neprijetno, zato vedno raje ostaja doma. Po poroki ne dela več v krčmi in
doma ji je dolgčas. Andrej še vedno hodi vsak večer v krčmo kartat in niti ne opazi Ančkine
zdolgočasenosti. Zakon Vrbanojevih ni srečen. Po dveh letih se začneta odtujevati drug od
drugega in se prepirati. Ko Ančka sodeluje pri stoletnici župnije in pri blagoslovitvi šolske
zastave kot »kumica« (= botra), ji ne ostane skrito, da mož pogleduje za Orlovo Julko. Pavel
opazi Ančkino nezadovoljstvo in zdolgočasenost ter sklene, da se bo »maščeval« Andreju in
mu dokazal, da lahko zapelje tudi poročeno žensko (težko je prenesel, da se je Andrej poročil
pred njim, čeprav je vedno veljal za zelo nerodnega pri ženskah), zato zapelje Ančko. Ančka z
njim odkrito vara moža, ta pa izve za njeno nezvestobo iz anonimnega pisma (za vso spletko
stojijo trške dame, ki se tudi niso nikoli sprijaznile, da je sodnik izbral za ženo točajko
Ančko). Novica Andreja pretrese, spre se z adjunktom Pavlom, mu vse prepusti in odide iz
Grobelj. Ančka je po razkritju nezvestobe, ko jo je mož nagnal, ne da bi se z njo pogovoril,
odšla nazaj v krčmo, a po Kračevi smrti tam ni imela več službe, zato je zapustila Groblje in
služila po raznih krajih. Zaradi nerednega življenja je zbolela, ostala brez dela, se zdravila v
dunajski bolnišnici, nato pa se je vsa strta vrnila v domače kraje. Po več kot desetih letih, ko
je bil nekdanji adjunkt Pavel sodnik nekje na Štajerskem, Vrbanoj pa svetovalec na nekem
manjšem okrožnem sodišču, je nekega dne bolna in izčrpana ženska v gostilni na Štajerskem
prosila za juho. Orožnik jo je zaradi prosjačenja prijel in pripeljal pred sodnika Pavla
(prosjačenje je bilo tedaj prepovedano). Sodnik spozna v njej Ančko, ki jo je nekoč zapeljal, a
jo »po predpisih« obsodi na tri dni zapora zaradi beračenja. Ančka ga spozna šele, ko pade
svetloba na njegov zgubani obraz, krikne od bolečine, a Pavel se obrne in ukaže, naj jo
odpeljejo. Tistega dne Pavel ne gre na lov. Razmišlja in utrnejo se mu solze. Ančka čez dva
dni umre za legarjem. Za pogrebom gre samo Pavel, saj ima očitno slabo vest.