OBNOVE DEJANJ VELIKEGA BRILJANTNEGA VALČKA

PRVO DEJANJE
1. PRIZOR

Prizor se dogaja v bolniški sobi psihiatričnega zavoda Svoboda osvobaja. Simona Vebra, zgodovinarja,
prebudi Volodja, ko mu prinese hrano. Volodja hudomušno ogovarja Simona, a ta ni pri volji za hece.
Simon Volodjo vpraša, kateri dan je, in Volodja mu pove, da je ponedeljek. Vpraša ga tudi, če je on
pacient. Volodja mu presenečeno odgovori, da je nad njim le še doktor oziroma upravnik, ki pa
večino časa ni prisoten v zavodu. Simon se spominja, kako je v petek s kolegi pijančeval, zato je sprva
mislil, da se je zbudil v bunkerju za streznitev in da je nedelja, a ko ugotovi, da je v psihiatrični
bolnišnici, ga to zmede in meni, da je prišlo do pomote. Volodja Simona nagovarja kot poljskega
oficirja Drohojowskega, vendar Simon tega ne razume. Nato Volodja zapusti njegovo sobo.

REPLIKE:

SIMON: Ali sem v ... v...?

VOLODJA: Si, ja, si v, zdaj si pa res v.

VOLODJA: /.../ Ponedeljek je lep dan. Vse se na novo začne, vse se spet sestavi. V ponedeljek so tu že
novi, v ponedeljek je juha z drobovino. V nedeljo je Bog počival, potem pa je naredil ponedeljek. /.../

2. PRIZOR

Starejši in mlajši izvedenec za metafore se v doktorjevi pisarni pogovarjata in raziskujeta Simonovo

preteklost in njegove zapiske o Drohojowskem. Starejši razlaga mlajšemu, da je Drohojowski prišel po
zatrti novembrski vstaji na Poljskem poražen v njihovo domovino. Med potjo si je dvakrat zlomil svojo
nogo in en dan je, nezmožen nadaljevati pot, obležal v nekem jarku, kjer so ljudje kar hodili mimo
njega. Ko ga je nek mimoidoči končno peljal v bolnišnico v zameno za veliko denarja, so tam ravnali z
njim zelo malomarno; v zlomljeni nogi so se mu zaredili črvi. Izvedenca ugotovita, da je Simon želel
biti kakor Drohojowski, kar se jima zdi nenavadno, ker so se pacienti po navadi zgledovali po bolj
znanih ljudeh. Vstopi doktor, ki se začne s starejšim prepirati glede pristopa do pacientov. Doktor
trdi, da morajo pacientovo skrito misel na dan spraviti po znanstvenih metodah, starejši pa zagovarja
bolj surov pristop. Doktor se zaradi grožnje, da bo znova postal upravnik gledališča, na koncu odloči,
da Simona sprejme, in Volodji naroči, naj ga pospremi v veliko sobo k ostalim pacientom.

REPLIKE:

DOKTOR: /.../ V našem zavodu Svoboda osvobaja delamo sistematično. Pacientovo željo ali skrito
misel spravljamo na dan po znanstvenih metodah. Bojim se, da je tale zgodovinar ... Simon ... že zelo
daleč od tega ... vstajnika ... Drohojowskega.

STAREJŠI: Nobenega ampak ni. Še en ampak, pa boš šel nazaj za upravnika zadruge. Ali pa za
upravnika gledališča. Bi rad bil upravnik gledališča?

DOKTOR: Nikakor. Tam so sami norci.

STAREJŠI: No vidiš ... Torej? Ga boš sprejel?

Doktor prikima.
3. PRIZOR

V tretjem prizoru nas avtor postavi v dnevno in delovno sobo zavoda Svoboda osvobaja. Najprej nam
avtor predstavi vse like in njihovo delo. Najprej spoznamo Emerika. Emerik stoji ob strani in v kotu
brenka na razglašeno kitaro, ki je nikakor ne uspe uglasiti. Po sobi se sprehaja tudi Ljubica in išče
motive za svoje risbe in slike. Je zelo lepa in do vseh zelo prijazna. V sobi je tudi Rajko, ki prebira
časopise in jih prelaga iz kupa na kup. Sicer pa je zelo miren, zaupljiv in zadržan. V tem zavodu biva
tudi Savel Pavel, ki hodi naokrog s Svetim pismom, si medtem mrmra ali pa kaj celo zapiše. Naslednji,
ki nam ga avtor predstavi je Doberman. Ta veliko je in si hrano shranjuje na različna mesta. Izdeluje
tudi različne škatlice, vendar te niso tako lepe, ker ima okorne prste. Potem nam avtor predstavi
žensko z lutko, ki se ukvarja s šivanjem oblek, ki jih nato nadene lutki. Pri tem ji pomaga sestra, prav
tako pa opravlja tudi svoje stvari. V tem zavodu biva tudi Kapetan, ki se po prostoru sprehaja
ponosno, kot bi želel biti podoben Volodji. Včasih pobriše tudi prah s prstom ali naredi kakšno
poveljniško kretnjo. Kasneje nam avtor predstavi Referentko. Referentka se zelo rada liči, pri sebi pa
vedno nosi kupe kuvert s svojimi neuslišanimi pritožbami na najvišje organe. Nato nam avtor
predstavi Zasledovalca, ki plete košare in tu pa tam stopi do koga in mu posveti z baterijo v oči.
Kmalu pa sta v sobo vstopila samozavesten Volodja in Simon. Do Simona je takoj pristopil Kapetan in
si ga podrobno ogledal. Kmalu zatem je prišel še Zasledovalec in Simonu posvetil v oči. Volodja je
nato Simonu razkazal sobo in mu povedal, da bo tukaj njegov delovni prostor. Na Volodjino željo sta
bolničarja prinesla mizo, Volodja pa je priskrbel stol. Simon je sedel na stol in prosil za papir in
svinčnik. Nato se je ozrl po prostoru, bolničarja pa sta mu prinesla kup knjig. Simon je začel listati po
knjigah nato pa je ponovno prišel Zasledovalec in mu z baterijo posvetil v oči. Volodja je spet
ukazovalno zaklical naj gredo vsi delat, Kapetan pa je kmalu zatem Referentki vzel šminko in jo kmalu
tudi vrnil. Volodja se je razburil, kako ne morejo niti eno uro zdržati brez prepirov, saj je čisto
običajen ponedeljek, saj vsak ponedeljek pride en novi. Volodja je Simona nato vprašal kako mu je
ime in Simon mu je povedal, da mu je ime Simon. Volodja je to zanikal in mu rekel, da je mislil na
drugo, poljsko ime Drohojowski. Zatem je k Simonu prišel Savel Pavel in ga vprašal kaj bere.

Simon je povedal, da prebira knjigo, ki so mu jo dali. Savel Pavel pa mu je razložil, da on prebira Sveto
pismo, ki pa ga v prejšnji službi ni smel, tukaj pa lahko bere kar želi. Do njiju je pristopila Ljubica, ki je
nato narisala nekaj črt in prisedla k Simonu z željo, da ga nariše. Simon je bil sprva zelo zadržan in
Ljubici se je zazdelo, da ga je strah. Simon je to zanikal, Ljubica pa je rekla, da je to popolnoma
normalno in da je bilo tudi njo strah, ko je prišla sem. Nato pa ga je vprašala s čim se ukvarja v
življenju. Simon je povedal, da se je ukvarjal z zgodovino in znanostjo, samimi dolgočasnimi stvarmi.
Ljubica pa mu je povedala, da je ona anglistka. Nato se je spet pojavil Zasledovalec, ki ga je Ljubica
odgnala, k sebi pa je poklicala Emerika in ga predstavila Simonu. Povedala je, da je odličen kitarist in
ga poprosila naj kaj zaigra, a ni želel in dodal, da bi kaj zaigral če bi imel klavir. Pohvalil se je da je
pianist in da je v Salzburgu igral s slavnim pianistom. Volodja pa je venomer postavljal opazke, ko je
Emerik Simonu pripovedoval o glasbi. Volodja ga je nato pozval naj torej pokaže svoje sposobnosti in
ga nato ozmerjal, ker tega ni želel storiti. Ljubica pa ga je skušala spodbuditi, da naj Volodji dokaže,
da zna igrati. Emerik ni zmogel in se je raje umaknil. Ljubica je zmečkala papir in rekla, da bo Simona
narisala jutri. Volodja pa je najavil, da bo kmalu vizita.

REPLIKE:

VOLODJA: Sem bi postavil delovno mizo. Kratko, ostro zakliče proti bolničarjema povelje, ki je tukaj
znano. Hej!
VOLODJA: Kaj je to, madona, danes? Eno samo delovno uro ne morete zdržati. Pa kaj je to takega, če
pride v ponedeljek en novi. Vsak ponedeljek pride. Ime mu je Dro… Dro… Hej, kako ti je že ime?

SIMON: Simon.

VOLODJA: Ne to, ono drugo, poljsko. Dro… Dro…

SIMON: Mislite Drohojowski?

VOLODJA: Tako mu je ime.

LJUBICA: Te lahko narišem?

SIMON: No ja, ne vem, če sem ravno pravi model.

LJUBICA: Moram te zdaj narisati, ko te je še strah. Potem boš dobil tak obraz kot vsi ostali.

SIMON: Kdo pa pravi, da me je strah?

LJUBICA riše: Mene je bilo svinjsko strah, ko sem prišla. Spočetka je vse čudno, saj je pa tudi zunaj
včasih čudno, a veš…

4. PRIZOR

Volodja stoji pri vratih, Ljubica pa raztegne risbe po Simonovi mizi. Emerik vse to opazuje. Nato je v
sobo vstopil Volodja in napovedal vizito. Najprej se je sprehodil mimo Emerika, nato pa je v sobo
vstopil doktor in Volodji rekel naj ne poveljuje kot da so v vojski. Doktor se je nato sprehodil od mize
do mize, nakar se je Doberman pritožil, da je dobil samo en zrezek in ženska z lutko, da ji je Volodja
vzel lutko. Doktor je Volodjo oštel, nato pa je stopil k Simonu in ga oklical za Drohojowskega in mu
povedal, da če bo imel kakršnekoli težave naj se obrne nanj. Simon je zanikal, da je Drohojowski, nato
pa mu je doktor predlagal, da lahko tukaj v miru piše svoj dnevnik. Kasneje ga je povprašal kako je z
njegovo nogo in mu naročil naj se usede na mizo in zaviha hlačnico. Simon je bil cel zbegan in tega ni
želel storiti. Čez nekaj časa pa je ugodil doktorjevi želji. Doktor in Volodja sta si nogo ogledala in
doktor je rekel, da bo moral Simon na pregled. Nato pa je doktor k sebi poklical Emerika in mu naročil
naj prelista notni zvezek in se nauči zaigrati nekaj Chopinovega, saj bodo v zavodu kmalu priredili
ples.

REPLIKE:

DOKTOR: Sedite, delajte. Kot da me ni. Mimogrede, Kapetanu. Voljno, Kapetan. Volodja, kolikokrat ti
bo še rekel, da to ni vojska.

VOLODJA: Disciplina mora bit.

DOKTOR: Drohojowski, upam, da so ob sprejemu lepo ravnali z vami. Naše osebje ni zmeraj na višini,
imamo kadrovske težave. Toda, če bo prizadet vaš ponos, vaš občutek za svobodo, za avtentično
življenje, potem mi to sporočite, prosim.

SIMON mirno: Dobro veste, da nisem noben Drohojowski.

DOKTOR presliši: Drohojowski, ste našli ustrezne knjige?

SIMON: Mogoče jih je Drohojowski našel, jaz ne. To so sami »kratki kurzi«. Ne zanima me to branje.
Jaz sem zgodovinar, kot vam je dobro znano.

DOKTOR: Ne tukaj. Na mizo. Takole, ja. Zavihajte hlačnico, prosim.

SIMON: Pa kaj se zdaj greste?

DOKTOR: Le zavihajte, gospod Drohojowski. Sestra, dvignite no tisto hlačnico, če se gospodu ne ljubi.

SIMON dvigne roko, zaustavi sestro: To je neumnost. Dajte no.

5. PRIZOR

V sobi za obiske vsak na svojem stolu sedita Simon in ljubica. Simon nervozno vstaja in gleda proti
vratom. Ljubica ga pomiri rekoč da bo Klara res prišla. Simon ji pove, da je Klara njegovo edino
upanje, da ga spravijo iz zavoda, ker je njen oče vpliven mož. Ljubica mu zaupa, da njena družina ne
bo prišla, ker se jim ne ljubi na dolgo pot, Simon pa ji zagotavlja, da bodo že prišli. Ljubica želi oditi,
vendar jo Simon prosi, naj počaka da ji bo predstavil Klaro. Klara takrat vstopi s Prvim bolničarjem, ki
jima pove, da imata 10 minut. Ko odide se Klara in Simon objameta, Ljubica pa ju nekaj časa opazuje,
nato pa, ko postane neprijetno, tiho zapusti sobo. Klaro zanima kdo je bil to, Simon pa ji pove, da je
to Ljubica, ki je z njim v zavodu, in da je čakala na svoj obisk. Klara ga vpraša kako je in če se je že
streznil. Simon ji sarkastično odgovarja in ji nato pove, da ga zavod duši. Klara mu zagotovi, da je to
dobro za njega in za njegovo zdravje, ter da bo tu ostal samo kakšen mesec. Simon se takrat zave, da
je ona podpisala papirje za njegov sprejem v zavod. Klara se brani ter zatrjuje, da tega ni želela in da
jo je v to prepričal oče. Simon se razburi, češ da je ta norišnica posebna in da se v njej dogajajo čudne
stvari, zaradi katerih ponoči ne more spati. Potem jo vpraša, kje so dobili njegove dnevnike, vendar
takrat v sobo vstopi Prvi bolničar in jima pove, da je obiska konec. Klara Simonu svetuje naj zaupa
zdravnikom. Medtem ko bolničar potiska razburjenega Simona proti vratom, ta kriči, da v tem zavodu
ne more zaupati nikomur in da želi ven, ker je zavod čuden in ljudje tukaj niso normalni. Bolničar
zaskrbljeni Klari zagotovi, da je Simon samo zelo živčen.

REPLIKE:

SIMON razburjeno vstane : Kaj kolikor kvečemu? Kaj ti veš … Premolk, potem zgroženo. Ženska, ti si
pristala? Ti si podpisala?

KLARA: Nehaj! Ne bova se tu prepirala. Nisem hotela podpisati. Potem je oče rekel …

SIMON se skuša iztrgati Prvemu bolničarju, ki ga prime za komolec in potiska proti vratom, govori
zmeraj glasneje, nazadnje kar kriči : Komu naj zaupam? Tu je vse čudno. Ven me spravi, slišiš? Pojdi k
svojemu staremu, naj me takoj spravi ven. Povej, da se tu nekaj dogaja. Tu niso normalni.

6. PRIZOR

V upravnikovi pisarni sedita dva izvedenca, starejši in mlajši, ter Doktor. Starejši izvedenec vpraša,
kako napreduje, Doktor pa mu pove, da je Simon še daleč od Drohojowskega. Starejši izvedenec mu
pove, da imajo dokaze in da naj že opravi svojo delo. Nato ga povpraša po Savlu Pavlu, Doktor pa mu
zatrdi, da ta dobro napreduje. Povpraša ga tudi po tistem, ki je javno jedel na Trgu zmage. Doktor mu
pove, da je temu ime Doberman in da je ta prepričan, da bo kmalu zmanjkalo hrane in zato za večerjo
poje štiri porcije, na kar mlajši izvedenec pripomni, da to pa ni poceni. Nato ga starejši izvedenec
vpraša po Kapetanu, Doktor pa mu pove, da je ta napredoval do majorja in da želi postati general,
zato je možno, da bo spet začel z načrti za prevzem oblesti. Izvedenec ga vpraša, če bi bilo možno
proces pospešiti, Doktor pa mu odgovori da to po njegovem mnenju ni možno. Doktor izpostavi, da
se Kapetan še vedno šminka in bi bilo zato bolje, da bi ga prestavili v navadni zavod, ker v njihovem
zavodu primanjkuje prostora. Nazadnje starejši izvedenec povpraša še o Rajku. Doktor mu pove, da je
z njim še najboljše. Starejši izvedenec ga pohvali, da je njegov zavod eden najboljših transformacijskih
ustanov pri nas. Doktor izkoristi priložnost in prosi za klavir, da bodo lahko izvajali terapijo z glasbo in
plesom. Mlajši izvedenec reče, da bo pogledal če je to možno, starejši izvedenec pa obljubi, da si bo
prišel ogledat ta njihov ples. Na koncu še doda, da hoče Simona čim hitreje spremenjenega v
Drohojowskega, saj ima veze, kar pomeni da obstaja možnost, da ga bodo vzeli iz zavoda.

REPLIKE:

DOKTOR: … Preprosto rečeno, občutek imam, da je zgodovinar Simon Veber še zelo daleč od
poljskega vstajnika Drohojowskega. Ima nekaj dispozicij za to v svojem karakterju …

STAREJŠI: Bi mi nehal spet predavati? Mi imamo dnevnik in razglednico. Dokaze. …

STAREJŠI: Doktor, kljub vsemu ugotavljam, da je zavod Svoboda osvobaja ena najboljših

transformacijskih ustanov pri nas.

STAREJŠI: Tako. To je vse. Drohojowskega pa hočem po najkrajši poti, po hitrejši metodi. Ima eno
zvezo zgoraj, preko žene, lahko ga potegnejo ven preden naredimo iz njega … to, kar pač hoče biti.
He-he-he.

MLAJŠI: Vstajnik. He-he-he.

7. PRIZOR

Simon je na pregledu pri doktorju. Doktor ga nagovarja kot Drohojowskega in mu pove, da mu bo

odrezal bolno nogo, čeprav je ta zdrava. Simonu se to zdi nesmiselno in smešno, saj se zaveda, da je
njegova noga zdrava. Doktorju očita, da sploh ni kirurg, doktor pa pravi, da to želi biti. Simonu razloži,
da mora Drohojowski v njem zaživeti, da ga bosta lahko skupaj ubila. Simon se temu upira, doktorja
prosi, da ga izpusti, a on vztraja pri operaciji. Simon je vznemirjen in prestrašen, doktorju očita, da je
to medicinski zločin. Doktor mu pokaže, kje bo odrezal nogo.

REPLIKE:

SIMON: Gospod doktor ... zakaj se trudite. Saj vidite, da je smešno. Ne morete me prepričati, da sem
nekaj drugega, kot sem v resnici.

DOKTOR: Ste vi čuden človek! Intelektualec, pa ničesar ne razume. Pri takšnem življenju, po takšni
anamnezi, kot je vaša, gre za to, da v vaši zavesti počiva želja, da bi bili nekaj drugega. V nekem hipu
je nezadržno udarila na dan. Morda se je za hip potuhnila. Zdaj gre za to, da jo dobiva ven. Skrita
ideja se mora, kako bi vam razložil, materializirati. Drohojowski mora zaživeti. Potem ga bova skupaj
ubila.

8. PRIZOR

Vsi pacienti so pri kosilu. Doberman jé že drugi krožnik, pogleduje k Ženski z lutko, Ljubica sedi blizu
Emerika, Simon, Rajko in Savel Pavel pa sedijo skupaj. Ko vstopijo Volodja in bolničarja, se jim
pacienti umikajo in pred njimi skrivajo svoje krožnike. Ustavijo se pri Dobermanu, Volodja poskusi
njegovo jed ter se skupaj z bolničarjema norčuje iz njega in posnema njegovo jecljanje. Izmikajo mu
krožnik in Doberman v razburjenosti prevrne mizo. Ker noče pobrati in počistiti prevrnjenega, mu
bolničar zvije roko na hrbet ter ga potisne na tla v hrano. Simon to opazuje in sam pri sebi reče
»svinje« ter začne tresti mizo in kričati. Vsi v jedilnici razbijajo in kričijo. Simona bolničarji kljub
upiranju zvežejo v prisilni jopič.
REPLIKE:

SIMON z glavo, sklonjeno nad mizo, vse močneje jo trese, da pade krožnik na tla, potem se mu utrga,
zakriči, tuli: Sviiiiiiiiiiinje! Sviiiiiiiiiiinjeeeeeeeeee!

9. PRIZOR

Simon sedi na postelji, zvezan v prisilni jopič. V njegovi sobi je Volodja, ki mu ne verjame, da ne ve
nobenega vica. Pridiga mu o pomembnosti smejanja za človeka in ga označi za nesrečnega in
obupanega človeka. Pravi, da zanj krši pravila, saj mu dovoli obisk Ljubice, čeprav bi moral biti tri dni
sam zaprt v sobi. Volodja odide. Nato vstopi Ljubica s šopkom, ki mu ga položi na mizo. Poslušata
Emerikovo igranje kitare. Ljubica Simonu pravi, da je zelo pogumen, on pa to zanika. Ljubica spleza na
posteljo in mu odveže ter sleče prisilni jopič, čeprav tega ne bi smela storiti. Simon še vedno sedi kot
zvezan. Ljubica leže k njemu in položi glavo v njegovo naročje.

REPLIKE:

LJUBICA Simonu: Si pogumen. Si. Kričal si na Tilnika... Svinje, si kričal. Ne bojiš se ga. Tilnik se boji
tebe. Rad bi ti nekaj storil, nekaj hudega. Vsakemu je že kaj. Meni ne... [...] Tudi ti imaš težko glavo,
izmučili so te. In jaz imam izmučene možgane. Ampak pesem je še zmeraj notri. Je.

DRUGO DEJANJE

1. PRIZOR

Prizor se dogaja v sobi za obiske, kjer sta prisotna Simon in Klara, ki s prekrižanimi nogami kadi.
Simon začne prepričevati Klaro naj pogleda njegovo nogo ter jo sprašuje kaj vidi. Ob odgovoru, da se
ji noga zdi zdrava, Simon odvrne, da mu želijo to nogo odrezati. Simona zmoti Klarina uporaba
medmeta "hej!". Simon izpove, da ga želijo prepričati, da je nekdo drug, oseba iz njegova osebnega
dnevnika, da mu zato želijo odrezati nogo. Meni, da so vsi v norišnici nori, vključno z nadrejenimi kot
sta Volodja in Doktor. Klara se ob njegovih komentarjih splaši in zanima jo, ali ji Simon še sploh
zaupa. Sprašuje ga ali je možno v sodobni državi z zakoni odrezati nekomu nogo zaradi alkoholizma,
šal ter pisanja v dnevnik. Klara izrazi, da je Simon še vedno isti človek, ki ga ima rada, on pa ironično
odvrne, da je drugačen, da se je preobrazil v poljskega oficirja Drohojowskega in začne zatem šepati.
Pri vratih prisluškuje Volodja, vendar Simon zaloputne vrata. Simon začne razlagati zgodovino
elektrošoka. Klara se boji Simona še bolj, ko zanika, da je Simon. Prizor se konča z vstopom Volodje in
bolničarjema. Natakneta mu jopič čez trup.

REPLIKE:

KLARA: Razumi me, spet moram reči: prosim, razumi me. Kako naj verjamem, da hočejo v dvajsetem
stoletju, v državi, ki ima neko pravo, neke zakone, nekomu odrezati nogo samo zato, ker je bil,
oprosti, pijanec, lahko rečem tudi alkoholik, ker si je izmislil nekaj šal, ker je pisal v svoj dnevnik?

SIMON: In na razglednico...To ti je tvoj stari natvezil, kaj? To da je neko pravo, da so neki zakoni, kaj?

KLARA se obupano nasmehne: Še zmeraj si stari Simon. Takega te imam rada, falot.

2. PRIZOR

Prizor se začne v veliki dnevni sobi, kjer Volodja z bolničarjema vodijo Simona do njegove celice in ga
vanjo zaprejo. Izjavi, da ne bo več obiskov za Drohojowskega. V dnevni sobi sta prisotna Savel Pavel in
Rajko. Slednji izrezuje članke iz časopisa, medtem ko Pavel bere Sveto pismo. Volodja veli Rajku, naj
pokaže, kaj je skrito za njegovo srajco, ob tem pa podre kup časopisov. Volodja ga zgrabi in mu
raztrga srajco ter da skriti listič v svoj žep. Zmerja ga in namiguje, naj ga napade in se mu upre, Rajko
pa na to odgovori le s smehom ter se vrne k delu. Savel Pavel ponovno citira Sveto pismo, kar zbudi
pozornost Volodje. Rajko medtem oddide. Volodja izrazi, da si želi pridobiti Pavla na svojo stran,
Pavel ob tem namigne o svoji preteklosti- včasih je vlačil ljudi v ječo. Volodja mu ponudi zavezništvo
ter vodko, vendar on z gnusom odkloni. Volodja se razjuri nad Savlom ter spije nekaj vodke. Ponovno
mu ponudi roko v znak zavezništva, vendar ta ponovno odkloni, citira nekaj iz Svetega pisma in odide.

REPLIKE:

SAVEL PAVEL: Bil sem Savel, postal sem Pavel. In Savel, Savel je hodil po hišah in vlačil može in žene
ven in jih spravljal v ječo.

VOLODJA: ... Savel, moraš mi zaupat, jaz vem, kdo si ti v resnici, volk kožo menja, dlake pa ne... zaupaj
mi, tu je moja roka... za trenutek se nehaj delat norega, toliko da mi podaš roko, da pokažeš, na
čigavi strani si, potem lahko nadaljuješ s svojim Pavlom... tu je roka, moška roka, prijateljska roka,
kosmata roka...

3. PRIZOR

Tretji prizor drugega dejanja se začne z ljubico , ki opazuje dež skozi okno njene sobe. Pisatelj nas
postavi v sobo , kjer risbe ležijo razmetane po postelji, stolih in tleh. Nato v sobo vstopi Simon, ki
pritegne njeno pozornost. Ko sede na posteljo in premakne slike, reče, da sredi oktobra ne bi smelo
deževati, saj je to mesec za kostanje ter mlado vino. Ljubica se s tem ne strinja , saj ne mara niti
kostanja niti vina. Nato Simon pripomni , da jo bo povabil na degustacijo teh dobrot, a mu ona
nasprotuje. Ljubica mu opiše , da vsako jesen obleče rumeno obleko, za katero Marjana meni ,da je
čisti kič in se ne spodobi nositi takšno rumeno cunjo jeseni. Simon prepričuje Ljubico, da se to le
spodobi, če ji pristaja. Nato mu Ljubica postavi pogoj , da bo nosila rumeno obleko v zameno, da
sprejme njegovo povabilo. Simon odvrne , da je povabljena ne glede na pogoje. Dekle nato želi, da jo
še enkrat povabi, nato pa se nenadoma objokana obrne stran. Nekaj časa strmi vanj ter vstane in
stopa po prostoru. Kar naenkrat pograbi vse slike in jih trga, razmetava po prostoru in s sklonjeno
glavo obstane sredi sobe. Simon je začuden, zakaj je tako razburjena nad dežjem. Ljubica izjavi, da
ima lepo staro oko, s čimer se Simon ne strinja, saj je le utrujen. Dekle mu iznenada izpove ljubezen
in ga za tem odrine stran. Pove mu, da ga ne sme ljubiti , saj lahko ima rad le Klaro, on pa ji odvrne,
da jo tudi on ljubi. Ljubica mu nasprotuje in želi , da ji to dokaže v postelji. Simona skrbi, da bi lahko
kdo vstopil v sobo, a Ljubica želi le njega. On pa ji zagotovi, da je še mlada. Kasneje Ljubica opiše kako
je napisala pesem na izpitu, ki je zgrozila starca. Prizor se konča, ko se zaljubljenca dogovorita, da
bosta plesala skupaj.

REPLIKE:

LJUBICA: Tvoje lepo staro oko.

SIMON: Nisem star, Ljubica. Utrujen sem. In ti si žalostna. Ker dežuje. Ker je zunaj rumena jesen.

LJUBICA: Tvoje lepo staro oko je staro.

LJUBICA: Jaz te imam tako……..rada

LJUBICA: Te ne smem imeti rada. Tebe sme imeti rada tista ženska, ki prekriža noge in kadi cigareto.
(Sede na posteljo in pokaže, kako kadi Klara)

SIMON: Tudi jaz te imam rad.

4. PRIZOR

Četrti prizor bralce postavi v veliko dnevno sobo, kjer Emerik sedi za klavirjem. Kmalu se mu pridruži
Volodja, ki hvali Emerikovo igranje klavirja. Skupaj začneta popivati, saj Volodja Emerika prepriča, da
to počnejo znani pianisti, da se znebijo treme pred nastopom. Pogovor se spreobrne na nastop, ko je
Emerik igral klavir z Bernsteinom. Opisuje dogodek kot nekaj neresničnega. Nato pa Volodja začne
sanjavo razlagati, kako bi Ljubica popolnoma prevzeto sedela v občinstvu in ga poslušala igrati.
Emerik nato odvrne, da je nemara več, ker že pripada nekomu drugemu. Volodja je pripravljen
pomagati Emeriku povrniti Ljubico, saj oba gojita zamero do njenega ljubimca. Pravita, da se ga
morata znebiti, ker nekaj naklepa s svojo družbo. Nato Emerik namigne Volodji , kdo vse ga opravlja
za njegovim hrbtom. Dogovorita se, da bo Volodja opravil z Simonom, Savlom Pavlom ter z Rajkom
med plesom. Preden se poslovita pa Volodja razbije kitaro, kot simbol končne razbremenitve , da se
bosta znebila teh opravljivcev.

REPLIKE:

EMERIK: (odkima, potem gleda svoje roke , ki se spet tresejo) Pa mu ne boste nič storili?

VOLODJA: Kdaj pa je že Volodja komu skrivil las na glavi?

EMERIK: Samo ven iz zavoda ga boste spravili?

VOLODJA: Samo to. (ponudi mu steklenico)

EMERIK: Nekaj pripravljajo.

VOLODJA: Kdo?

EMERIK: Ti trije. On , Savel Pavel in Rajko, tisti samotar.

VOLODJA: Še kdo?

EMERIK: Ne vem.

VOLODJA: Kaj pripravljajo?

EMERIK: Nekaj proti vam.

5. IN 6. PRIZOR

Peti prizor se prične z opisovanjem velike dnevne sobe, v kateri na klavirju leži Emerik, ki tu in tam z
eno roko udari na tipko klavirja. V sobi je prav tako Ženska z lutko in Volodja, ki je ravnokar prišel s
steklenico vodke v roki. Po prostoru mu sledita bolničarja, čez nekaj časa pa iz sobe pride še Simon.
Skupaj se odpravijo čez dvorano in naenkrat se zasliši Simonov krik. V dvorano priteče Ljubica in steče
po stopnicah, kjer prične odpirati vrata. Od strani mirno pride Volodja s krvavimi rokami in si jih
začne spirati z vodko. Medtem na klavir Emerik tiho in vedno bolj narobe igra Veliki briljantni valček.
Volodja in doktor se pogovarjata v pisarni-doktor je hudo pijan, je že bruhal, Volodja pa mu še ponuja
pijače. Upravnik zavoda je nad Volodjevim dejanjem zgrožen, obupan, skrbi ga prihodnost zavoda
Svoboda osvobaja. Za odrez krivi Volodjo, nakar se on zagovarja, da je doktor Simonu neprestano s
tem grozil, a doktor je mislil metaforično. Doktor mu predstavi svojo metodo zdravljenja-Simona je s
tem skušal spraviti v akutno stanje, da bi se pokazal njegov “globlji jaz” oz. hudič, ki ga ima v sebi, saj
bi ga le tako lahko uničil. Z grožnjo odreza noge ga je imel namen prestrašiti, rezati pa ne bi bilo
potrebno dobesedno. Kljub temu želi Volodja zasluge za svoje delo, saj je opravil to, česar doktor ni
bil zmožen - uspela mu je preosebitev. Simonu ni odrezal cele noge, a le del, za katerega je že
narejena proteza. Opravil naj bi le to, kar je doktor sam želel. Ta se ga vse bolj boji. Vodenje zavoda
pa bo zdaj prevzel Volodja, kar naj bi sicer že nekaj časa veljalo. Doktorja skuša zmanipulirati, da je
bila to vse njegova ideja, on pa mu grozi s prijavo. Volodja mu očita tehniko preosebljanja, ki naj bi
bila v resnici le pohabljanje duš pacientov. Doktor mu začne verjeti, predloga za sodelovanje pa tudi
ne zavrne - pripravljen se mu je popolnoma podrediti iz obupa in strahu. Dogovorita se za ples v
ponedeljek.

REPLIKE:

DOKTOR: Kaj bo zdaj? Ne vem, kaj bo zdaj. Moji možgani več ne delajo... Volodja, zakaj si mu odrezal
nogo? Kdo ti je rekel, da to napraviš?

VOLODJA: Vi!

DOKTOR: Jaz, kaj si znorel?

VOLODJA: Ja, čakajte malo. A niste skoz govorili, da mu boste odrezali nogo?

DOKTOR: Že, ampak ne zares. Metaforično sem mislil, metaforično.

VOLODJA: Kaj jaz vem, kaj ste vi mislili?

DOKTORr: Spraviti ga v akutno stanje, ne pomirjati, razburjati. Doseči, da tisto, kar je v

njem, kar piše v svoj dnevnik, pride ven nadzorovano, v našem zavodu, potem tisto

uničiti... Razumeš? Saj si nisem jaz tega izmislil; prišla sta dva izvedenca za metafore,

jaz sem prispeval znanstveno metodo, komaj da aplikacijo...

VOLODJA: Kaj se zdaj tu ven mažete. Ven in ven ste govorili, da mu boste odrezali nogo. Saj je bil
revež že čisto nor od tega.

DOKTOR: O, moj bog, ti čisto nič ne razumeš.

VOLODJA: Razumem, razumem. Več, kot si vi mislite.

DOKTOR: Volodja, preprosto ti bom razložil. Človek ima nekega hudiča v sebi, to razumeš?

VOLODJA: Oja, zelo dobro.

DOKTOR: Groziš mu, z ostro, zelo verjetno grožnjo; če je intelektualec, ga racionalno prepričaš, z
železno logiko. Hudiča v njem prestrašiš, da pride ven...

VOLODJA: Zdaj je zunaj, hudič...

DOKTOR: Potem mu ga pokažeš in skupaj ga uničita. Grožnja mora biti dovolj močna,

da učinkuje. Ni treba za to rezati noge dobesedno.

VOLODJA: Zaleže pa bolj.

DOKTOR: Joj!

VOLODJA: Nič joj! Bi vi spravili hudiča iz njega, če ne bi bilo mene! Še zdaj bi se pogovarjali z njim. On
pa drži figo v žepu. Poznam jaz take. Potem gre ven in si svoje misli in punta bolnike.
7. PRIZOR

Prizor se začne s Simonom na bolniški postelji. Na stolu ob njegovi postelji sedi Ljubica. V sobo vstopi
doktor, potipa Simonovo čelo in dvigne rjuho ter mu pogleda amputirano nogo. Potem molče sede na
drugo stran postelje. Doktor reče Ljubici, naj gre spat, a ona se ne gane. Reče ji, da mora ponoči biti v
svoji sobi , saj ni dovoljeno bedeti vso noč. Ona samo dvigne glavo in se ne odzove. Doktor ji reče, da
naj ga ne gleda tako, saj on ni kriv za to kar se je zgodilo Simonu in pravi, da tega resnično ni hotel.
Meni, da se stvari zgodijo mimo naše volje, da so določene in so se morale zgoditi, čeprav on tega še
sam ne razume. Sprašuje se, če tudi njega zapušča razum ali pa ga je zapustil že davno, ko je začel
delati v zavodu. Zdi se mu, da bi moral reči ne in bi potem bil tukaj pacient ne pa upravnik. Reče, da
ve, da si Ljubica misli, da bi bilo bolje tako. Zdi se mu, da ve, kaj bi bilo treba storiti že od vsega
začetka. Pravi, da bi bilo treba Volodjo, strokovnjaka za metafore in njega samega zapreti v zavod, ker
nihče več ne ve, kdo je nor in kdo pameten. Vse meje se brišejo in stvari se obračajo v zavodu. Vpraša
Ljubico, če meni , da se bodo tako vsi kar pobili med sabo. Ljubica mu odgovori, da naj je ne sprašuje,
doktor pa samo nadaljuje naprej in jo začne spraševati kako je, ko človeka začne zapuščati razum.
Ljubica mu spet reče naj preneha govoriti, saj ji je slabo od besed in se mora nadihati svežega zraka.
Doktor ji samo odgovori, da nekomu mora to vse povedati. Simon se medtem začne prebujati. Začne
spraševati, kdo je udaril po bobnu in reče, da nekdo nenehno tolče po njem. Doktor naznani, da se
mu blede. Simon začne govoriti čisto zmedeno in opisovati dogajanje, kot da bi bil trenutno
Drohojowski, ki leži v jarku ob cesti.

REPLIKE:

SIMON (se vzpne na komolce in pogleda okrog sebe): Kdo je spregovoril v prazni dvorani? ... Kdo kliče
v gozdu?

LJUBICA: Simon ... jaz sem pri tebi.

SIMON (jo pogleda): Vaše noge, kako hodijo mimo. Koliko nog! ... Ali boste kar hodili po meni, vi,
mizerija, vi množica nog? Stonoga! Kje pa imate glave, koliko hudičev pa te je obsedlo, množica?

DOKTOR (se nagne k Simonu): Niste Drohojowski. Vi ste Simon, zgodovinar Simon Veber.

SIMON: O, ne! Nenene!

LJUBICA: Simon.

SIMON: Samo da se izkopljem iz tega jarka. Da pridem do Galicije. In začnemo znova. Lahko pa kar
tukaj začnemo. Rajko! Kje je Rajko? On bo začel, tisti tihi fant, ki se zna smejati tiranu v obraz. On se
ne boji... samo da pridem tu ven, da splezam na rob ceste, da stopim na cesto.. Noga ... ampak,
Klara ... zakaj si tako trapasta? A ni vseeno, na kateri točki stojiš? Više ali niže, naprej ali nazaj.
Povsod je isto. Povsod je nek vzhod in nek zahod ... Povsod niha kak lestenec … povsod lahko slišiš
zvok klavirja...

LJUBICA: Nisem Klara, Simon ... jaz sem ... zakaj me ne spozna? Doktor, zakaj me ne spozna, zakaj ne
odprete oken?

SIMON (se nagne k Ljubici, pokaže ji, naj primakne uho k njegovim ustnam, šepeta): ...oviti smo v
temo. ... pianistu povej, naj že zaigra tistega Chopina... naj slišim tisti nori valček... (Počasi se umirja,
zapre oči.)

Doktor ga pokrije in Ljubici reče, naj se ne boji tega kar se dogaja s Simonom, saj pri telesni poškodbi
vedno najprej prevladuje upor, ko se pacient ne more sprijazniti s svojo usodo. Ljubica spet, z zaprtimi
očmi, ponovi, da ji je slabo od njegovih besed. Medtem se pokaže Volodja in Ljubica pokaže nanj in
reče, da bi bilo njemu treba odpreti lobanjo in mu ven vzeti »granato«. Volodja jo sliši in ju o tem
povpraša, doktor pa reče, da je to le hipoteza in da se je Volodja veliko naučil in izkušnje tudi
realiziral. Doktor pošlje Ljubico spat in se sprašuje, kaj se dogaja, saj nič ne razume, ona pa noče oditi
dokler Volodji ne odprejo lobanje in ga ozmerja z popadalno zverino, ker je Simonu na silo odrezal
nogo. Čeprav ji doktor reče naj molči in da je Volodja pijan ali pa nor, ona govori še glasneje. Volodja
je užaljen, ker Ljubica kriči nanj, saj misli, da je z njo vedno ravnal dobro. Ko pa Ljubica Simona pokliče
ljubi in hoče leči k njemu, ga to razjezi do te mere, da jo potegne proč in jo zmerja, kako se do njega
obnaša, Simonovo posteljo pa potisne v notranjost. Ko doktor hoče oditi, ga zaustavi.

VOLODJA: Volodja je za vas tepec s tilnikom, ki ima slabe šale, ki nič ne razume, ki se mu lahko vsak
norec posmehuje ... ko pa nekaj stori, nekaj zares, takrat pa ima v glavi kos granate. Takrat bi mu bilo
pa treba glavo odpret, lobanjo presekat. (Tiho.) ... Kaj si rekel, doktor, da je napadalnost? (Zakriči.)
Prekleti norci, vam bom jaz. povedal, kaj je napadalnost. Napadalnost je smrtni gon! Le poslušajte,
vsi, vi tam zgoraj tudi! Od Volodje se imate kaj naučit! Lahko vas tudi nauči, kaj je življenje. Tudi tebe,
punca! (Sune Doktorja, da odleti ob steno, vleče Ljubico po stopnicah, trga obleko z nje.) Življenje je
mizerija in veličina, solze in smeh, žalost in veselje ... ne pa samo eno, kot mislite vi norci ... vse
naenkrat, pamet in norost, voda in kri, sovraštvo in ljubezen

LJUBICA: Satan! Satana ima v glavi, Tilnik. Odprite mu lobanjo, doktor ... slabo mi je ... odprite okna.

VOLODJA (privleče Ljubico do njene celice): ... radost in groza, nežnost in nasilje, vse hkrati, en sam
smrtni gon. (Sune Ljubico v celico in stopi za njo.)

Zavlada tišina. Simon vstane iz postelje in prišepa naprej. Govori v prazno.

SIMON: Povej pianistu, Ljubica, naj že zaigra ....naj slišim ... Veliki briljantni valček ... saj slišim ... .na
tej točki, V jarku ob cesti ... zdaj…

TRETJE DEJANJE

1. PRIZOR

Tretje dejanje se prične v veliki dvorani. Pod stropom visi velik Lestenec, v ozadju stoji klavir, na obeh
straneh plesišča pa so razvrščeni stoli. Dvorana je pripravljena za ples. V dvorani Ljubica nastavlja
svoje slike po stenah, oblečena v rumeno obleko. Po tiho si prepeva in po končanem opravilu vzame
posodo rdeče barve ter jo prične polivati naokoli. V dvorano nato vstopi doktor in vpraša Ljubico po
pomenu slik na stenah. Slike mu niso všeč, napone da jih bo snel in jih nadomestil s starimi. Ljubica
odvrne da starih nima, zato doktor sklepa, da jih je uničila. Pove ji, da na ples pridejo tudi gostje,
takrat pa vstopi Volodja, ki si zavezuje kravato. Zadovoljen je z dvorano, Doktorju pa omeni Rajkovo
izginotje. Doktor ne ve nič o tem. Volodja ga vpraša tudi o slikah, nakar Doktor odvrne da so
"moderne". Volodja pove, da ga za Rajka ne skrbi, s čimer se Doktor strinja. Volodja Ljubici ukaže, naj
si umije roke, saj po njegovo ni mesar, ljubica pa mu odvrne, da je on mesar. Volodja je vidno
zadovoljen, preden odide pa se Ljubica ponudi da mu zaveže kravato. Volodja zmagoslavno stopi
tesno k njej. Ljubica se ga začne dotikati, pri tem pa gre umaže z rdečo barvo. Reče mu, da čuti, kako
hudo močan je, nato pa Volodja zagleda madeže, jo sune od sebe ter jo zmerja s psico. Doktorja
obtoži, da je on kriv za slabo stanje v kakršnem je zavod. V dvorano vstopi Emerik in nagovori
Volodjo. Na plesu ne želi igrati Chopina. Volodja je nejevoljen zaradi upiranja zoper njegove besede.
Pove mu, da je on danes že tretji, ki ga ni želel ubogati. Želi, da bi mu Emerik podal svoje mnenje.
Doktorja začne obtoževati, da je kriv za stanje in neubogljivost pacientov v zavodu. Govori o nasilju,
uporu in zahteva več discipline. Nato odide iz dvorane, se takoj vrne ter Doktorju očita, da mu je sam
potisnil oblast v roke ter da ga dela živčnega. Nato odide. Po Volodjinem odhodu Doktor pove, da se
tukaj ne da narediti nič, Volodjo pa označi za krutega norca.

2. PRIZOR

Dvorana se polni. Stanovalci zavoda prihajajo v slavnostnih oblačilih, sedajo, ogledujejo si slike.
Emerik sede za klavir. Nato vstane in Ljubici izroči šopek rož, ki si pravkar umiva roke. Ljubica jih vrže
po klavirju. Kapetan ima zloščene škornje, Savel Pavel ima okoli vratu velik črn križ, tam pa sta tudi
bolničarja in bolniška sestra, ki prihajajoče razporeja po sedežih. Volodja hodi od celice do celice, še
vedno se mu poznajo madeži, ki mu jih je napravila Ljubica, a nato mu jih je uspelo sprati. Vrvež, zvoki
klavirja. Volodja, oba bolničarja in Zasledovalec z baterijo se nekaj posvetujejo in kažejo v različne
smeri. Zasledovalec nato stika z baterijo naokrog. Doktor hodi od plesalca do plesalca in daje navodila
za priklanjanje, ritem in korake. Na hodniku se prikaže Simon. Oblečen je v poljsko uniformo in leta
1830 s kapo na glavi ali v rokah. Hlače ima še vedno iz zavoda. Na eni nogi nosi zavodski čevelj, na
drugi škorenj. Hodi pokončno, dostojanstveno, vendar močno šepa. Najprej ga opazi Kapetan.
Pozorno ga spremlja, nato stopi pod stopnice in čaka. Zdaj ga opazi vse več ljudi, vrvež potihne.
Simon se oprijemajoč ograje spusti po stopnicah. Ljudje ga gledajo, kapetan ga pozdravi in nagovori
po vojaško. Vpraša ga po uniformi, Simon odgovori v poljščini, pove da je to Poljska vstajniška
uniforma. Kapetan ga vpraša še po oddelku vojske, a Simon ga najprej ne razume, nato pa pove, da
pripada konjenici. Kapetan, ki je pričakoval, da Simon pripada Letalstvu, pravi, da se bo moral
modernizirati ter ga okara zaradi pomanjkljive uniforme. Volodja ga opazuje z odprtimi usti, Doktorju
stvari popadajo in rok. Simon gre do Emerika ter potegne po tipkah. Simon začne nato govoriti
zgodbo Drohojowskega o tem, kako je ležal v jarku ob cesti z zlomljeno nogo, kjer se ni mogel ganiti.
Poldan, vročina je pritisnila k tlom in množica nog, ki je hodila po cesti, je dvigovala prah. Na poletno
večer, ko je v daljavi zabobnelo, se je dvignila noč, kjer so še zmeraj topotali koraki. Ko je začelo
deževati, so čofotali po blatu in njihove noge so zjutraj rezale skozi meglico. Bile so noge kmetov,
meščanov, trgovcev, vojakov, kurb in menihov in vsak je imel svojo pot in vsak svoje noge. Nazadnje
so prišli še medvedarji, ki so govorili o tem, kako so prišli iz daljnega kraja, izza širokega morja in iz
gozda mogočnega. Simon je ležal ter zavpil in njegov glas se je izgubljal med zvezdami, ki so kazale
smeri neba. Volodja vpraša, kaj to pomeni. Simon nato stopi na sredino dvorane, kjer se Volodja in
Doktor strmo gledata. Simon z nogo, na kateri je škorenj, stopa v vse smeri in začne govoriti, kako je
takrat vstal in mu je nenadoma postalo jasno, da kjerkoli stojiš, da je povsod vzhod in zahod,
severovzhod in severozahod, jug in sever, jugovzhod in jugozahod, jugosever in severojug. Da kjerkoli
si, tudi na vrhu gore ali na dnu morja, si zmeraj ti. Da ne more biti noben drug. Ljubica reče, da lepo
govori. Volodja pa pomigne doktorju in reče: »Doktor, hej!« In odideta. Simon pa govori, da je povsod
levo in desno, naprej in nazaj, levo levo nazaj in desno desno naprej, da si ti še zmeraj ti.

3. PRIZOR

Volodja in doktor sedita v pisarni, kjer si doktor nataka šilce vodke. Ko postavi steklenico na mizo, se
podre in spet vse postavi. Volodja vpraša doktorja, kakšen jezik govori Simon in Doktor mu odgovori,
da je to poljski jezik. Volodja je presenečen, kako lahko Simon tako dobro govori poljsko, saj se
poljščine nikoli ni učil. Doktor pa je presenečen in Volodjo pohvali, da mu ga je uspelo preobraziti, ko
mu je odrezal nogo. Za takšne primere je Doktor že slišal (nekje v Španiji) in prepričan je, da se bo
zaradi tega Volodja zapisal v zgodovino psihiatrije. Volodja pokliče Simona, vendar se ta ne odzove,
dokler ga Doktor ne pokliče po njegovem novem (pravem) imenu (Drohojewski). Ko Pride Simon v
sobo, začne zmerjati Volodjo, kateri ga ne razume, Doktor pa je navdušen nad Simonovim tekočim
znanjem poljščine. Volodja prepove Simonu udeležbo na plesu in mu zabiča, da mora pisati dnevnik
na pisalnem stroju in da lahko vsake toliko pogleda čez ograjo, da vidi, kaj se dogaja. Simon ponovno
zmerja Volodjo, vzame pisalni stroj in odide.
4. PRIZOR

Četrti prizor se začne z opisom plesne dvorne. Na obeh straneh plesne dvorane so razporejeni
plesalci, Doktor pa jih vodi izza ozadja. V pogovor z Doktorjem se vpleteta starejši in mlajši izvedenec
za metafore, ki se pogovarjajo o nivoju plesa. Nato želijo prepričati Emerika, da na klavir zaigral
spremljavo, vendar si izmišljuje vse mogoče izgovore, zakaj on ne more igrati. Na oder pride doktor,
dvigne roke in jih pozove, da se bo ples začel. Moški povabijo svoje plesalke na ples, se poklonijo in
otvorijo ples. V tem hipu se ugasne luč. Emerik še ponavlja valčkov ritem. Iz prvega nadstropja se
zaslišijo udarci ob vrata in stene ter topotanje korakov. Na plesu nastane cela zmeda, vsi se
zaletavajo, spotikajo čez stole, ki jih je naenkrat polno sredi dvorane. Edini, ki ne zganja panike, je
Volodja, ki mirno sedi na svojem stolu. Med tem Simon ustane in glasno odrine stol. Odšepa mimo
Rajkove celice, kjer se ustavi in zagleda mrtvega Rajka. V Rajkovo celice pride Doktor in zagleda
Simona, ki v rokah drži steklenico, za katero trdi, da ni Rajkova, saj Rajko pije samo poljsko vodko.
Nato Simon odšepa nazaj v svojo celico. Prvi bolničar v dvorano privleče Klaro in trdi, da je želela priti
na obisk brez povabila. Volodja jo hoče sprva nagnati, ker pri njih ne dovolijo obiskov, vendar si
premisli in ji dovoli ostati. Ples se nadaljuje, dokler Doktor ne opomni Volodje, da je ponedeljek in da
danes pridejo novi. V sobo stopi Fryderyk Chopin in Volodja si ga ogleduje ter ga vpraša, kaj bo
zaigral. Emerik prišepne Chopinu, naj zaigra Veliki briljantni valček. Chopin se usede za klavir in zaigra
najboljšo možno izvedbo valčka.

REPLIKE:

Vstopi Fryderyk Chopin, Volodja hodi okrog njega in si ga ogleduje. Simon stoji na hodniku.

VOLODJA: Chopin, a? Si rekel Chopin? Skrita ideja, a? Kaj bom pa temu moral odrezati, da bo znal
zaigrati? Jezik? Roko?

Chopin gre počasi h klavirju. Sede, zdrsi z roko po tipkah. Volodjo popade obupen smeh, kaže z roko
na Simona, pa na Chopina, lovi sapo.

VOLODJA: Chopin... Frederico Chopin: Veliki briljanti valček.

Chopin začne takoj igrati. Sijajna, najboljša izvedba. Nihče se ne gane. Vsi stojijo negibno, Veliki
briljanti valček se nadaljuje tudi po tem, ko pade zavesa... In ves čas... V vseh prostorih.