KEMIJA – IZPISKI (NOVA SNOV – MATURA)

5. ORGANSKE DUŠIKOVE SPOJINE

5.1: AMINI

5.1.1: Primarni, sekundarni in terciarni amini

 Organizmi potrebujejo dušik za tvorbo organskih spojin
 Elementarnega dušika (N2) je v ozračju ogromno, a ga lahko iz zraka vežejo le
nekateri mikroorganizmi
 Človek lahko dobi dušikove spojine le iz hrane
 Vrste organskih dušikovih spojin:
* nitrobenzen
* amidi (CONH2)
* nitrili (CN)
* imini
* hidrazini
* hidrazoni
* amini
 AMINI:
* so organski derivati amonijaka
* glede na število substituentnih skupin, vezanih na dušikov atom, jih delimo na
primarne (na N vezana ena organska substituentna skupina), sekundarne (dve
organski substituentni skupini) in terciarne (tri organske substituentne skupine)
* imenovanje: navedemo število in vrsto organskih substituentnih skupin ter dodamo
končnico »amin« (brez presledka)
* simetrični amini – če so organske substituentne skupine enake
* nesimetrični amini – če so organske substituentne skupine različne
* lahko jih imenujemo tudi s predpono »amino«

5.1.2: Lastnosti aminov

 So derivati amonijaka, zato so bazične spojine
 Alifatski amini (npr. etilamin) so nekoliko močnejše baze kot amonijak, aromatski
amini (npr. anilin) pa šibkejše baze kot amonijak
 Amini so šibkejše baze kot hidroksidi kovin 1. In 2.skupine PS
 PROTOLITSKE REAKCIJE amonijaka in aminov z vodo so podobne
*CH3CH2NH2 + H2O --- CH3CH2NH3+ (etilamonijev ion) + OH-
 REAKCIJE AMINOV Z MOČNIMI KISLINAMI (npr. s HCl)  nastanejo
amonijeve soli
* CH3CH2NH2 (aq) + HCl (aq)  CH3CH2NH3+Cl- (etilamonijev klorid)
* reakcija aminov s klorovodikovo kislino je učinkovit načinn pretvorbe slabotopnih
aminov v vodotopne amonijeve soli
* amonijevo sol lahko pretvorimo nazaj v amin z dodatkom raztopine močne baze
(npr. NaOH)
  TOPNOST AMINOV V VODI:
* amini so polarni; nižji amini so dobro topni v vodi, z daljšanjem verige C atomov pa
se topnost aminov v vodi manjša
* amini tvorijo vodikove vezi z molekulami vode
 VRELIŠČE AMINOV:
* z daljšanjem verige C atomov se vrelišče amina viša
* primarni amini imajo višja vrelišča kot s izomerni ekundarni amini, najnižja
vrelišča pa imajo izomerni terciarni amini
> primarni amini imajo na N atom vezana 2 H atoma, ki se lahko s sosednjimi
molekulami povezujeta preko vodikovih vezi  zato najvišja vrelišča
> terciarni amini nimajo nobenega H atoma  zato najnižja vrelišča
* primarni amini imajo nižja vrelišča kot alkoholi in karboksilne skupine, a višja
kot manj polarne in nepolarne organske spojine podobnih molskih mas (npr. etri
in ogljikovodiki, ki ne morejo tvoriti vodikovih vezi)
* karboksilna k. > alkohol > primarni amin > eter > alkan

5.1.3: Nastanek in pretvorbe aminov

 Primarni amini nastanejo pri reakcijah halogenov z amonijakom
(NUKLEOFILNA SUBSTITUCIJA)
* nastale primarne amine lahko z nadaljnimi reakcijami s halogenoalkani pretvorimo v
sekundarne in terciarne amine
 Primarne amine dobimo tudi z redukcijo drugih dušikovih organskih spojin (npr.
nitrilov, amidov in nitro spojin); pri tem uporabljamo po navadi vodik s katalizatorjem
(katalitsko hidrogeniranje)
* Nitrobenzen + H2/Ni  anilin
* propannitril + H2/Ni  propilamin
 DIAZOTIRANJE AROMATSKIH AMINOV:
* nastanejo diazonijeve soli, iz katerih lahko pripravimo številne aromatske spojine

> zmesi aromatskega amina in HCl v hladnem dodamo NaNO2  HNO2, ki

pretvori anilin v benzendiazonijev klorid (diazonijeva sol)
> benzendiazonijev klorid lahko pripojimo na nekatere aromatske spojine
(fenole, aniline)  pri tem nastanejo »azo spojine« z – N=N skupino (azo
skupina)
> nekatere azo spojine uporabljamo kot barvila
> DIATONIZIRANJE alifatskih aminov nima sinteznega pomena, ker so alifatske
diazonijeve soli nestabilne! (razpadejo na dušik in zmes različnih produktov)
5.2: AMINOKISLINE

5.2.1: Spojine z amino in karboksilno skupino

 Aminokisline so najpomembnejše organske dušikove spojne
 Vse naravne AK vsebujejo C,H,O in N atome; nekatere pa imajo tudi atome drugih elementov
 SPLOŠNA FORMULA AK:
* osrednji C atom, na katerega so vezane amino skupina (NH2), karboksilna skupina (COOH),
radikal in H atom
 2 najpreprostejši AK: glicin (2-aminoetanojska kislina) in alanin (2-aminopropanojska
kislina)

* glicin in alanin uvrščamo med  - aminokisline (amino skupina je vezana na drugi ogljikov
atom!; ogljikov atom v COOH skupini ima številko 1)
* večina AK v živih organizmih je - aminokislin
* glicin nima centra kiralnosti, alanin pa ga ima
* večina - aminokislin je L- aminokislin (D- aminokisline so redke)
 FISHERJEVO PROJEKCIJSKO FORMULO aminokislin pišemo tako, da verigo C-atom
usmerimo navpično navzdol, s COOH skupino na vrhu
* usmerjenost amino skupine glede na verigo C atomov (levo oz. desno) opredelimo z L- in
D-
 L- alanin in D-alanin sta druga drugi zrcalni sliki, torej sta enantiomera
 Aminokisline lahko razvrščamo glede na KISLOST oz. BAZIČNOST stranske verige:
* nevtralne (ena amino in ena COOH skupina)
* kisle (dodatna COOH skupina)
* bazične (dodatna NH2 skupina)

5.2.2: Oblika aminokisline

 AK lahko reagirajo kot kisline (oddajo vodikov ion) ali kot baze (sprejmejo vodikov
ion) – pravimo, da so AMFOTERMNE
 V trdnem agregatnem stanju se AK nahaja v obliki iona dvojčka (vodikov ion iz
kisle karboksilne skupine preide na bazično amino skupino)
  AK imajo visoka tališča
 Oblika AK je odvisna od PH raztopine, v kateri se nahaja in od narave AK:
* močno kisla raztopina  prevladuje kationska oblika (ion dvojček sprejme en
vodikov ion na COO- skupino)
* močno bazična raztopina  prevladuje anionska oblika (ion dvojček odda en
vodikov ion iz NH3+ skupine)

 IZOELEKTRIČNA TOČKA (pI) je pH vrednost, pri kateri je koncentracija iona

dvojčka največja (konc. kationske in anionske oblike pa enaki)
* bazične AK  izoelektrična točka več kot 7
* kisle AK  izoelektrična točka manj kot 7
* nevtralne AK  različno
* v izoelektrični točki je topnost AK najmanjša
 Če je pH raztopine manjši kot izoelektrična točka AK (bolj kisla raztopina), se AK
nahaja pretežno v kationski obliki
 Če je pH raztopine večji kot izoelektrična točka AK (bolj bazična raztopina), se AK
nahaja pretežno v anionski obliki
 Na osnovi razlik v izoelektričnih točkah lahko ločujemo zmes AK  metoda
ločevanja v električnem polju se imenuje ELEKTROFOREZA
* pod vplivom enosmernega električnega toka skozi raztopino se AK v kationski obliki gibljejo
k negativni elektrodi (katodi), AK v anionski obliki pa k pozitivni elektrodi (anodi). AK v
obliki iona dvojčka mirujejo. Razlike se pojavijo tudi v hitrosti gibanja
 Raztopine AK so brezbarvne
* za dokazovanje jih obarvano z ninhidrinom (ta reagira z večino -AK, pri tem nastanejo
vijolično obarvani produkti)
 ESENCIALNE AK: tiste, ki jih telo ne zna narediti, zato jih moramo zaužiti s hrano
(esencialnih AK je 10)

5.2.3: Povezovanje aminokislin

 Iz AK lahko nastanejo večje molekule – peptidi (dipeptid, tripeptid…)
 OLIGOPEPTIDI = peptidi z nekaj aminokislinskimi enotami
 POLIPEPTIDI = vsebujejo veliko število aminokislinskih enot
 V molekulah BELJAKOVIN je lahko vezanih več 1000 aminokislinskih enot
* AK se lahko povezujejo na različne načine in v različno dolge verige
 PROTEINOGENE AMINOKISLINE – gradijo beljakovine
 Reakcija med dvema AK:
* odcepi se molekula vode iz karboksilne in amino skupine
 * CONH = amidna vez (amidna skupina); ker se AK povežejo v peptid, pa za
skupino CONH atomov uporabljamo izraz peptidna vez
 Mednarodno dogovorjene tričrkovne oznake AK za hitrejše zapisovanje peptidne
verige
 Pri povezovanju AK v peptide je pomemben vrstni red!
 KONDENZACIJA = reakcija pri kateri nastane večja molekula z odcepom manjše
molekule (vode)
* če se na ta način poveže veliko št. molekul, govorimo o polikondenzaciji
* AK se povezujejo v beljakovine s polikondenzacijo
 Vsi štirje atomi peptidne vezi so v isti ravnini
* vez med C in N atomom je delno dvojna, zaradi česar je onemogočena vrtljivost
okoli te vezi  posledica: planarna zgradba peptidne vezi
*med verigami peptidov nastanejo VODIKOVE VEZI!!!!! (med O in H atomom
peptidnih vezi)
 Posebna povezava peptidnih verig: disulfidni most (disulfidna vez) – kovalentna vez
preko dveh žveplovih atomov, ki jo omogočita dve enoti aminokisline cistein
 INSULIN (polipeptid, ki ga izloča pankreas; uravnava nivo glukoze v krvi; sestavljen
je iz dveh peptidnih verig, ki sta med seboj povezani z dvema disulfidnima mostovoma)
 Peptide dokažemo z biuretsko reakcijo:
* beljakovini dodamo CuSO4 in NaOH  pojavi se značilno vijolično obarvanje
 Peptide lahko HIDROLIZIRAMO – razgradimo na posamezne AK (v močno kislem
ali bazičnem, ali s pomočjo določenih encimov)

5.2.4: Delitev in vloga beljakovin

 Beljakovine se razlikujejo v številu, vrsti in zaporedju vezanih AK
 Glede na sestavo jih delimo na:
*enostavne beljakovine (proteini) – zgrajene le iz AK enot; npr. kolagen (v hrustancu in koži)
* sestavljene beljakovine (konjugirane beljakovine)- poleg peptidne verige vsebujejo
tudi nebeljakovinski del; npr. hemoglobin, kazein (v mleku)
 Glede na obliko:
* nitaste
* kroglaste
 VLOGE BELJAKOVIN V ŽIVIH BITJIH:
* gradijo različna tkiva (mišice, kosti… - npr. beljakovini keratin in kolagen)
* so sestavni del celičnih membran in jeder (histoni)
* sodelujejo v obrambi organizma (protitelesa) pred različnimi boleznimi
* prenašajo snovi po organizmu (npr. hemoglobin prenaša kisik do celic)
* pospeševalci kemijskih reakcij (encimi in hormoni; npr. pepsin in amilaza)
* so vir AK, ki jih organizem uporabi za nastanek novih beljakovin
* so vir energije če zmanjka ogljikovih hidratov in maščob
 Jajčni beljak pri segrevanju zakrkne – koagulira (iz brezbarvne tekočine nastane bela
trdna snov); koagulacija je posledica spremembe strukture beljakovin
  DENATURACIJA – ko beljakovina izgubi svojo biološko aktivnost (povzročijo jo
različne kisline, baze, soli težkih kovin, povišana T)
 ZGRADBA BELJAKOVIN:
* primarna – zaporedje AK
* sekundarna – zvijanje posameznih delov peptidne verige (npr. v vijačnico)
* terciarna – prostorska ureditev peptidne verige
* kvartarna – povezovanje dveh ali več podenot v funkcionalno beljakovino

6. POLIMERI
6.1: ADICIJSKI POLIMERI

6.1.1: Vrste polimerizacij

 POLIMERIZACIJA = kemijska reakcija, pri kateri se več manjših molekul poveže v
večjo molekulo
* manjša molekula, ki se poveže v večjo = monomer
* makromolekula, ki nastane pri polimerizaciji = polimer (zgrajena iz veliko monomerov)
 DVE VRSTI POLIMERIZACIJE:
* adicijska polimerizacija (poliadicija)
> značilna za nenasičene spojine (alkene in alkine)
> podobna adicijam
> monomeri (nenasičene spojine) se zgolj povežejo v večjo molekulo, pri čemer se
prekinejo multiple vezi v njihovih molekulah
* kondenzacijska polimerizacija (polikondenzacija)
> pri povezovanju monomerov v polimer se odcepi manjša molekula (pogosto voda)

6.1.2: Adicijska polimerizacija

 Polimeri nastajajo tudi v naravi (polisaharide in polipeptide uvrščamo med kondenzacijske
polimere)
 Umetno izdelani polimeri – poljudno jih imenujemo PLASTIKA
* večina umetnih adicijskih polimerov nastane s polimerizacijo preprostih alkenov (npr. eten,
propen)
 NAJPOMEMBNEJŠI ADICIJSKI POLIMERI:
* POLIETEN ali POLIETILEN
> nastane s polimerizacijo etena
> uporabljamo različne katalizatorje
> uporabljamo ga za izdelavo različne embalaže (vrečke, posode) –
mednarodna oznaka = PE
> dobro kemijsko odporen pri sobni T, tališče nad 100stopinj, pri povišani T se
raztaplja v nekaterih ogljikovodikih (toluen) in halogeniranih ogljikovodikih
 > s črko »n« poudarimo, da se monomerni del velikokrat ponovi!
* POLIPROPEN ali POLIPROPILEN:
> nastane s polimerizacijo prioena
> za izdelavo različne embalaže, vrvi, zaščitnih oblačil, igrač, za bankovce
> velika kemijska odpornost
> mednarodna oznaka: PP
* POLI (KLOROETEN) ali poli (VINIL KLORID)
> mednarodna oznaka: PVC
> nastane s polimerizacijo kloroetena
> za izolacijo živ, izdelavo cevi, dežnih plaščev…
* POLI (TETRAFLUOROETEN) ali TEFLON:
> okrajšava: PTFE
> nastane s polimerizacijo tetrafluoroetena
> kemijsko zelo odporen
> snov za prevleko kuhinjske posode, za izdelavo posod, v katerih lahko
shranjujemo zelo reaktivne in korozivne kemikalije, za izdelavo tesnil
* POLI (FENILETEN) ali POLISTIREN
> s polimerizacijo stirena dobimo polistiren (oznaka PS)
> za izdelavo embalaže (jogurtovi lončki), kot izolacijski material (stiropor)
> dober toplotni izolator
 Drugi adicijski polimeri:
* pleksi steklo (monomer je metil 2-metilpropenoat)
 KAVČUK = pomemben naravni polimer, a pridobivajo ga tudi umetno
* polimer izopropena ali 2-metilbuta – 1,3 – diena
 Shema polimerizacije 2 – klorobuta – 1,3 – iena, pri kateri nastane polimer »neopropen«:

> pri polimerizaciji dienov pride do premestitve dvojnih vezi

6.2: KONDENZACIJSKI POLIMERI

6.2.1: Kondenzacijska polimerizacija

 Sem uvrščamo POLIESTRE in POLIAMIDE
* uporabljamo ju v tekstilni industriji
* za poliestre je značilna estrska skupina (-COO-), za poliamide pa amidna (-CONH-)
 POLIAMIDI:
* NARAVNI POLIAMIDI: polipeptidi in beljakovine
* UMETNO NAREJENI POLIAMIDI
* nahajajo se v najlonskih vlaknih, v kevlarju za izdelavo neprebojnih jopičev, vrveh,
jadrih, mrežah
 POLIESTRI:
* najbolj razširjen je poli(etilen tereftalat) ali krajše PET (dobro je odporen na različne
kemikalije, ne povzroča alergij in ni vnetljiv)
* nastanek PET:

 »POLIKARBONATI« - nastanejo s kondenzacijsko polimerizacijo in vsebujejo

funkcionalno skupino –O-CO-O- (za izdelavo različnih stekel, nosilcev za CD, DVD plošče)

 POLIAMIDI:
* najlon 6,6 – v tekstilni industriji (najlonke), tudi za izdelavo vrvi, preprog
* kevlar (v strukturi ima benzenove obroče) – za izdelavo vojaških čelad, neprebojnih
jopičev, za izdelavo zaščitnih oblek za gasilce (odporen na višje T); vzrok teh
izjemnih lastnosti so vodikove vezi
 Mnogi umetno narejeni polimeri:
* bolj odporni na zunanje vplive kot naravni polimeri  dlje časa obstojni in uporabni
* težje razgradljivi v naravi, njihov razkroj je počasen
* recikliranje nekaterih polimerov, a zaradi njihove raznolikosti je ločevanje zamudno
in drago (na plastični embalaži najdemo tudi znak za recikliranje, pod znakom pa je črkovna
oznaka polimera)