1

T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––

TJAŠA MISLEJ (1985)

NAŠE SKLADIŠČE

O AVTORICI

Tjaša Mislej je dramatičarka, ki je leta 2014 na Tednu slovenske drame prejela nagrado za
mladega dramatika za dramo Panj, leta 2020 pa Grumovo
nagrado za dramo Naše skladišče in s tem revijalno objavo v
reviji Sodobnost. Še isto leto je doživela gledališko uprizoritev
v režiji Matejke Kokol (Prešernovo gledališče Kranj) in s tem
še objavo v gledališkem listu taiste predstave. V samostojni
knjižni izdaji je drama izšla leta 2023, ko je bilo besedilo
izbrano za maturitetni sklop.

Avtorica je diplomirala iz primerjalne književnosti in

filozofije, študij na drugi stopnji pa je nadaljevala na
slovenistiki in vzporedno na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer praktična
dramaturgija in dramsko pisanje.

Več let je delala kot mentorica mladinskih dramskih skupin, piše članke za gledališke liste.
Redno se udeležuje izobraževanj in delavnic na področju dramskega pisanja. Deluje tudi kot
pedagoška delavka v okviru Izzivi medkulturnega sobivanja, ki se ukvarja z vključevanjem
priseljencev in njihovih družin v lokalno okolje. V času karantene je sodelovala pri spletnem
projektu Monologi s kavča za osem igralcev Prešernovega gledališča, ki je nastal kot odgovor
na čas karantene, ko so bila vrata gledališč zaprta. Svoj monolog z naslovom Korenine in krila
je napisala za igralca Blaža Setnikarja. Njena igra Grške počitnice je bila aprila 2021
premierno predvajana na Prvem programu Radia Slovenija.

NAŠE SKLADIŠČE
(nastanek 2020)

»Osnovna zastavitev Našega skladišča je sila preprosta, kar odseva že nabor

nastopajočih. Štiri delavke v skladišču hipermarketa, Evelin, Maria, Suzi in
Vera, so tako rekoč ujete na svojem delovnem mestu, kjer so očitno primorane
preživljati ves prosti čas. V skladišču razglabljajo o smislu svojega početja,
svojih željah in strahovih, vsak potencialni upor pa kar same zatrejo v kali – in
čeravno denimo humanistično izobražena Maria nelagodje in potrebo po
spremembi izrazi večkrat, skoraj upokojena Vera pa se skuša le osredotočiti na to, da bo delo
narejeno, je naposled njun odtis v družbi tako rekoč enak. Delavkam se občasno pridruži še
 2
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
peterica nastopajočih, ki sicer poskrbi za bistvene zasuke v zgodbi, vendar je mogoče reči, da
gre pod črto za stranske osebe.«
(Krivec, A. (2023): Recenzijski izvod. Delo, str.18.)

Vprašanja za motivacijo

Kako si predstavljate dogajalni prostor v drami?

Kako ste doživljali osebe? Bi se s katero lahko poistovetili?

Kaj vas je med branjem najbolj zanimalo? Kaj vas je odbijalo?

Katere motive, pripetljaje, prizore ste si najbolj zapomnili? Zakaj?

Ste pričakovali tak konec?

Bi dramo priporočilo v branje še komu? Zakaj da/ne?

OBRAVNAVA DRAME DEJANJIH

Osebe: štiri delavke v skladišču hipermarketa: Evelin, 27 let, Maria, 27 let, Suzi, 35 let, Vera,
58 let; poslovodkinja Grebovič, 49 let, izgubljeni kupec, moški srednjih let, Bigi, šofer
dobavnega vozila, direktor, novinar

Predstavite posamezne osebe.

PREDSTAVITEV OSEBE
Kaj naj predstavitev osebe vsebuje? Pozorni smo na več ravni literarne osebe.
– Socialni okvir (Kar nas sprašujejo na uradih: spol, starost, stan, izobrazba, poklic …)
– Telesno podobo: fizična konstitucija, poteze obraza …
– Duševno podobo:
a) čutna: Kaj človeku prinaša čisto fizično ugodje ali neugodje?
 3
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
b) čustvena raven: Kaj človeka – ne le fizično – privlači in se mu zdi dobro ali ga odbija in
se mu zdi zlo? Gre za razsežja med veseljem in žalostjo, optimizmom in pesimizmom,
ljubeznijo in žalostjo.
c) mišljenjska raven: Katera idejna področja osebo zanimajo, kako o njih razmišlja, s
kakšno vnemo se jih loteva?
– Duhovno podobo: Je oseba duhovno bogata ali plitka?
– Raven obnašanja: Ali oseba deluje tako, kot misli in si želi?
– Vidik njene preobrazbe oz. spremembe: pozorni moramo biti na zares bistveno (celostno)
spremembo osebe oz. njenega značaja, kar pomeni, da se je spremenilo samo bistvo osebe, torej njena
duševna in duhovna plat. (Povzeto po Korošec 2003: 140–
143.)

Kako predstavitev osebe napišete v eseju?

predstaviti in označiti … predstavite, kako se v prebranih besedilih izraža(jo) … predstavite

književno osebo … označite književno osebo … s povzemanjem vsebine opišete prvino ali
več prvin (npr. dogajalni prostor, čas, osrednje motive), po katerih sprašujejo smernice;
osebo predstavite tako, da opišete njene zunanje značilnosti (npr. poreklo, družbeni položaj,
videz, govor) ter njene značajske, vedenjske, osebnostne lastnosti in vrednote, ki jih je
mogoče razbrati iz besedila; osebo označite tako, da opišete njene osebnostne in značajske
lastnosti ter vrednote …
Predstavitve morajo biti prilagojene temi, o kateri pišete.

NATANČNO BRANJE

SVINJA O KORUZI

Evelin sama v skladišču hipermarketa. Pretvarja se, da ima pevski nastop.

Frazem sanja svinja o koruzi pomeni, da si nekdo želi nekaj nedosegljivega oziroma
neuresničljivega, kar lahko povežemo s sanjarjenjem delavk v skladišču kot enem
glavnem motivu v drami. Vsaka izmed njih ima svoje neuresničene sanje oziroma želje.
Delavkam so sanje sicer dovoljene, a je zanje kruta realnost povsem drugačna. Delo v
skladišču jim predstavlja ujetost, hkrati pa tudi odrešitev.

Prva nastopi Evelin z napovedjo svoje pesmi o zlomljenem srcu: Song o ljubezni. Nato
zapoje (pevski talent). Prekine jo jezna Suzi, ker je Evelin v oblačilnici spet svoje obleke
zložila na njeno mesto, čeprav ji je obljubila, da tega ne bo več storila. Potem prideta še Vera,
 4
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
ki je vodja izmene, in Maria. Oblečejo delavske halje in začnejo z monotonim delom: »Potem
vse štiri delavke vlačijo škatle z robo gor in dol, vozijo sem in tja ogromne regale na kolesih in zlagajo
konzerve različnih velikosti.« Str. 9.

Evelin nenadoma neha delati in pove, da je pevka, plesalka, lahko pa tudi igralka (vse to so
njene sanje), v resnici dela v skladišču, ampak le začasno, dokler ne najde boljšega dela. Vera
jo ustavi z geslom, zapisanim v naslovu prizora: »Sanja svinja kukuruz!« Str. 10. S tem želi
Evelin povedati, da se ji sanje ne bodo uresničile. Evelin nato opiše trgovino, v skladišču
katere je zaposlena. Pravi, da gre za ogromno trgovino, v kateri v enem tednu ne moreš priti
peš z enega konca na drugega, ob vhodu moraš kupiti zemljevid, sicer ne najdeš več poti ven,
ženske v njej rojevajo otroke, ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci
umirajo … Maria reče, da je to hipermegamarket. Ta opis meji že na absurd. Evelin poudari,
da ne namerava tu v skladišču ostati večno: »Sem Evelin in delam v skladišču. Ampak ne
bom več dolgo. Ne bom se zataknila kot nekatere, a ne?« Str. 11.

Potem spoznamo Suzi, ki izpostavi petdeset škatel rdečega fižola, ki ga je treba zložiti. Maria
doda, da je država uvoza Čile, Suzi pa, da je ta fižol videl več sveta kot ona. Če Evelin reče,
da bi bila rada slavna kot pevka, plesalka, igralka, pa Suzi sanja o tem, da bi rada odprla
lastno cvetličarno in da bi rada hodila na razstave cvetja.

Najstarejša Vera (generacijske razlike) odšteva leta do upokojitve, manjka ji le še nekaj let
in ima težave z bolečinami v križu, prav tako ji je komisija zavrnila prošnjo za invalidsko
penzijo. Evelin, ki je zelo neposredna, reče: »Eh, stara je najbolj živahna. In najbolj glasna.«
Str. 12. Seveda ima v mislih Vero.

Vidimo, da je zelo pomembna prvina v drami tudi humor, s katerim delavke v skladišču
skrbijo za dobro vzdušje med sabo. Zavedajo se slabih pogojev dela, toda z duhovitimi
pogovori to bedo potlačijo. Ponekod pa humor meji že na absurd, npr. zgoraj, ko Evelin
opisuje trgovino.

V skladišču je še Maria, magistrica primerjalne književnosti in literarne teorije, ki

izpostavi enoličnost njihovega dela: »Vsak dan enako. Zlaganje, pakiranje, deklariranje.
Odpiramo, režemo, premetavamo škatle gor in dol, gor in dol. Brez konca. Ko že misliš, da je vse
zloženo, ko si že skoraj oddahneš – bam! Ti že vozijo nove in nove škatle.« Str. 12. Maria sanja, da
bi rada pisala o ljudeh, ki živijo posebno življenje. Evelin ji odvrne, da ona ne potrebuje
nobene izobrazbe, da dela v skladišču. Gre za samoironijo. Maria, ki ima magistrsko
izobrazbo, dela enako delo kot Evelin, ki nima visoke izobrazbe. Vse pa delajo za minimalno
plačo v nečloveških pogojih, saj delajo od jutra do večera, vse dni v tednu, razen ob
nedeljah, pa še te nimajo vedno proste. Domov gredo redko, saj med tednom in tudi
vikendom živijo in spijo v skladišču, saj se, kot same pravijo, ne splača hoditi domov.

Suzi očita Evelin, da se zna zelo dobro prilizovati šefici. Vera pa izpostavi, da je ona vodja
izmene, in jih priganja k delu.
 5
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
Osebe se predstavijo bodisi same bodisi govori druga o drugi. Izstopajo medosebni odnosi
delavk različnih generacij, ki so pristni, med seboj so zelo povezane, tu in tam se tudi
sprejo.

Medtem ko delavke zlagajo blago, vstopi izgubljeni kupec, ki išče nek grški jogurt z
eksotičnimi dodatki. Delavke so nejevoljne, ni prišel prvič, navajene so že teh njegovih
prihodov. Vera, Suzi in Evelin ga potiskajo ven, medtem pa kupec izpove, kako hudo je, če
živiš življenje brez smisla. V resnici ne išče jogurta, ampak želi osmisliti svoje življenje: »A
veste, kako je to, ko se zjutraj zbudiš in imaš en tak močan občutek, da bi moral nekaj opravit. Da
imaš za ta dan nujne, neodložljive obveznosti, ampak se ne moreš spomnit, kakšne. V telesu čutiš en
tak alarm, ki te stalno opozarja, da ne smeš zamudit, da ne smeš zafrknit situacije, ti pa ne veš, kaj je
tisto, kar je tko jebano pomembno?! Kaj je tisto, kar bi moral nujno narediti čim prej, da bo to
življenje imelo nek smisel?! Str. 16–17.

V besedah Suzi in Evelin vidimo kritiko oglaševanja in medijske manipulacije.

Suzi: Vse bo v redu. Pri nas dobite vse, kar si želite, kar bi si lahko želeli in kar bi bilo boljše, da si ne
bi.

Evelin: Visoka kakovost po ugodnih cenah in vse ostalo, kar lepo zveni.
Str. 17.

Delavkam potem uspe potisniti kupca iz skladišča. Vera mu reče, naj se obrne na informacije.
Maria sanjari, kako piše roman, medtem ko zlaga škatle.
Maria: Zaradi višine je ponoči spet sanjala nore sanje. Težko je spati na 5000 metrih. Močan
veter se celo noč zaganja v šotor. Spila je čaj in pojedla kuhano jajce. Ni vedela, kdaj in kje
bo na vrsti naslednji obrok. Ko je odrinila iz baznega tabora, se je na nebu svetlikalo na
tisoče zvezd. Str. 18.

Ko delavke zlagajo izdelke, Evelin že sprašuje, kdaj se bo oglasil zvonec za malico. Končno
se le oglasi zvonec, ki naznanja in odmerja odmor za malico.

ODMOR ZA MALICO IN VELIKA NOVICA

Maria: Super. Pravica do malice nas bo pomirila in odvrnila od razmišljanja o naših bedastih
eksistencah. Pa dober tek. Str. 20.

Vera odvije sendvič. Suzi prižge cigareto. Evelin odvije čokolado Snickers. Maria zapisuje v
zvezek in v rokah drži jabolko. Str. 20.

Evelin ironično pripomni, da »stara« vedno je isti sendvič, že 30 let je poli salamo, majonezo
in kumarice ter žemljo od včeraj.

Odmor za malico je za delavke zelo pomemben, saj lahko tako za trenutek pozabijo na
službo in se sprostijo od enoličnega dela. To je tudi čas za njihove sanje, zar vidimo, ko
 6
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
Evelin takoj nagovori Suzi, naj se gresta pogovorno oddajo (talk show), v kateri Evelin
nastopa kot znana igralka.

Vodstvo trgovine nadzira delavke, kar nam potrjujejo Verine besede, ko reče, da so imele
kazensko, in s prstom pokaže na Mario, ki krivdo zavrača. Kazenska zanje pomeni, da
niso smele gledati televizije. Maria piše svojo knjigo, česar pa jezična Evelin ne razume:
Evelin: Naša Maria rada razlaga o stvareh, ki jih sama ni nikoli doživela, ki jih v bistvu sploh ne pozna
in tudi nikogar prav ne zanimajo. Str. 25.

Poseben red imajo delavke tudi pri tuširanju (stolpci na steni, ki razporejajo dnevni red
tuširanja), gledanju televizije (kdaj jo lahko prižgejo) in katera je prva vzela v roke
daljinca. Naključij ni, ampak je vse vnaprej določeno kot v Sartrovi drami Zaprta vrata.

Odmor za malico prekine poslovodkinja Grebovič, ki vstopi v skladišče in naznani prihod

direktorja ter skritizira nepospravljeno delovno okolje. Veri zagrozi, da bo odgovorna, če
ne bo pospravljeno. Vrši strog nadzor nad delavkami, ne popušča, ampak jim grozi z
odpuščanjem, čeprav do tega nikoli ne pride. Grožnja o odpuščanju najbolj prizadene Suzi,
saj se boji, da bo ostala brez službi, sama pa mora materialno poskrbeti za svoja dva otroka.
Vse tri poskušajo pomiriti Suzi, Evelin reče, da vsak mesec Greba ponavlja iste besede,
Maria doda, da je ustrahovanje taktika vodstva trgovine. Tukaj vidimo njihov prijateljski
odnos, povezanost, empatijo, saj se v težkih trenutkih bodrijo oziroma med seboj
spodbujajo. Maria potem še doda, da je vodilnim v interesu, da se med seboj sprejo.

Zazvoni zvonec za konec malice. Str. 31.

Vera jih ponovno spodbudi k delu z besedami, da kdor ne dela, naj ne je. Evelin skrbi, da
bo zaradi dela zamudila oddajo Talenti.

Delavke zlagajo izdelke, lepijo nalepke, pospravljajo po skladišču. Str. 31.

Monotono delo se nadaljuje.

PRIDE ROBA

Delavke zlagajo in pospravljajo po skladišču.

Medtem ko delavke zlagajo in pospravljajo po skladišču, se Vera in Suzi pogovarjata o tem,

kaj bosta kuhali. Evelin se jezi, da vedno govorita o hrani. Pogovor med Vero in Suzi pa
Mario spominja na neko predstavo: »Sedem kuharic je bilo. Cel čas so lupile krompir. Nič
drugega. Zakon.« Str. 33. S temi besedami Tjaša Mislej meri na igro dramatičarke Simone
Semenič Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (Iz utemeljitve nagrade, 2020), katere
vpliva na svojo dramatiko ne skriva. Tako vključevanje drugega besedila imenujemo
medbesedilnost oziroma intertekstualnost.
 7
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
Zanimivo je tudi, da Vera o svojem možu še vedno govori, kot da je živ, čeprav je že pred leti
umrl za rakom. S tem potrjuje, da se noče sprijazniti z resničnostjo, morda pa pred njo
beži ali si zatiska oči, kar Evelin moti.

Vera delavke opozarja, naj ne fantazirajo, ampak delajo, če želijo zvečer gledati televizijo,
kajti pride direktor. Evelin, s tem ko reče, da bi moral že priti, a ga še ni bilo, ker nima časa,
saj hodi na draga kosila z drugimi direktorji, izrazi kritiko do vodstvenih kadrov.

Vsaka od delavk ima neke želje, hrepenenje. Vera na primer sanja o potovanju nekam na
jug, v Turčijo, Grčijo, saj ima rada sončne zahode. Njen mož ne mara potovati, zato nista
šla nikoli na morje.

Naletimo tudi na medgeneracijske razlike, ki se kažejo v celotni drami. Vera se spominja

časov, ko se je veliko hodilo nakupovat v Trst.

Nato v skladišče vstopi Benjamin, imenovan Bigi, ki nadomešča Evelininega ljubimca

Denisa. Maria ob dobavi nove robe komentira njihovo enolično delo, ki spominja na Sizifovo
delo: »Pa smo spet tam. Vse pospravimo in spet nova roba. Pospraviš, nafilaš, prodaš, pospraviš,
nafilaš, prodaš … In tako v neskončnost.« Str. 38. To enolično delo spominja na cikličnost (ni
konca, vse se vedno znova vrne na začetek). Dela prek študentske napotnice, ki ni njegova,
saj ni študent. Vera doda, da se ne splača študirati, tudi njen sin ne bi študiral, če bi ga imela.
Nato pove žalostno zgodbo iz preteklosti, da njen mož, ki je »južnih korenin«, nikoli ni mogel
sprejeti, da je rodila hčer, ne pa sina. Zaradi nejevolje je ob novici, da je dobil hčer, s pestjo
udaril v steno poleg telefona, da je napravil luknjo, ki je niso nikoli zakrpali in je veljala kot
opomin. Potem še žalostno doda, da se je hči že zdavnaj odselila daleč od doma in da redko
pride na obisk.

Bigi dela kot šofer poltovornjaka in danes je njegov prvi delovni dan. Delavkam pripoveduje
o družini, iz katere izhaja. Pove, da je bil njegov oče šofer tovornjaka, dedek avtobusa,
pradedek pa je imel prvi v vasi traktor. Bigi je najprej vozil tovornjaka, dedek avtobusa,
pradedek pa je imel prvi v vasi traktor. Bigi je najprej vozil tovornjak. Zadovoljen je bil,
dokler ni začel voziti mednarodnega tovora, saj je vozil po več dni v eno smer. Motili so ga
nedeljsko popivanje na parkiriščih, nadležne prostitutke, zapeljevanje drugih voznikov. V
skladišču pa zanimanje za Bigija pokaže Evelin, ki ga najprej vpraša, ali bo njen tip, nato pa
ga povabi za škatle.

Ob omembi Denisa, prejšnjega šoferja, Maria meni: »V resnici je bil navadno šovinistično prase.
Ne štekam, kako je lahko tak kreten kakšni ženski všeč.« Str. 43. S to repliko pokaže, da drugače
dojema moške kot vulgarna in neposredna Evelin, ki Bigija naravnost vpraša, ali mu je
všeč Suza, ali ima rad milfice (vulgarno spolno privlačna ženska v srednjih letih). Brez
zadržkov doda, da je Suzi mati samohranilka z dvema otrokoma, njen mož, ki je bil pijanec,
prešuštnik in nasilnež, pa je odšel z neko natakarico. Marii je neprijetno ob Evelinini
neposrednosti, zato reče v opravičilo: »Oprostite, moje sodelavke so včasih …« Str. 45. Evelin se
ob teh besedah razjezi in Marii zabrusi, da je luzerka. Ta ji odvrne: »Če misliš, da imam katero
 8
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
od vas za luzerko, se motiš! Za naše sranje so krivi tisti, ki jim ta drek koristi.« Str. 45. Evelin in
Maria se pravzaprav največ prerekata, saj je Evelin upornica, ki se nenehno izpostavlja in
želi narediti vtis, Maria pa zadržana, premišljena in tiha.

Vera podpiše Bigiju prevzemne papirje in šaljivo pripomni: »… Oprosti, da je trajalo. Naslednjič
takoj pridi do mene, da se izogneš tem hijenam …« Str. 46. Nato se ženske vrnejo k delu, saj
»kruha ne naredi moka, ampak roka.« V drami je veliko frazemov.

ZVEČER PRED TV

Zvečer v skladišču. Prižgan je velik TV-ekran. Delavke sedijo pred ekranom in gledajo
nadaljevanko. Maria že spi. Nadaljevanka se konča, na vrsti so reklame.

Delavke po končanem delu lahko gledajo tudi televizijo. Te delavke so ločene od domačih,
od zunanjega okolja, združujejo pa jih medsebojni odnosi, delo in skupno življenje.
Gledanje televizije je omejeno na eno uro, če so pridne, pa tudi dlje. Delajo vse dni v tednu
razen v nedeljo, pa še to pod pogojem, da je vse narejeno, sicer morajo ostati v skladišču tudi
v nedeljo. Gledajo špansko nadaljevanko, Maria pa vmes zaspi. Evelin komentira, da je
prefina, da bi gledala njihove nadaljevanke. Z Vero se sporečeta glede daljinca. Spijo na
zložljivih posteljah, ki so postavljene v skladišču.

VELIKI DAN

Jutro v skladišču. Vera v uniformi hodi po skladišču in si ogleduje robo.

Vera vsako jutro vstane prva, nato zbudi še druge, kar Evelin ni všeč. Pravzaprav je Evelin v
celotni drami nekakšna upornica, prav tako pa sta njen prostaški govor in izražanje
posledica stiske iz otroštva, ko je živela z mamo, ki jo je, ko je Evelin odrastla, zapustila.
Delavke se zgražajo nad zgodnjo uro, Vera pa se spominja časov, ko je bilo treba pomolsti
krave pred službo. Vera izpostavi prihod direktorja.

V skladišče pride poslovodkinja Grebovič, ki preveri, ali so pospravile vso robo in se

pripravile na velik obisk direktorja cele regije. Med preverjanjem ugotovi, da so nalepile
napačne deklaracije, zamenjale so mesne in veganske paštete, kar jo še posebej razjezi.

Grebovič: A se vam sploh sanja, kolk klicev in mejlov imam jaz vsak dan? Jaz sem tista, ki mora vsak
dan poslušat navodila, nova pravila, nove smernice, vse mora biti hitreje, bolj privlačno, bolj
učinkovito. In pospravljanje že zlepljenih deklaracij pač ni učinkovito, a ne?! Eno stvar vam povem.
Mene ne bodo zamenjali zaradi vas. Zaradi vaše nesposobnosti. Deset let sem že v tej firmi, delam od
jutra do večera. A se vam sploh sanja, kako težko tukaj postaneš poslovodja? Da me slučajno ne bi
osramotile pred direktorjem! Str. 54–55.

V megamarketu obstaja močna hierarhija odnosov. Na dnu so delavke, ki delajo pod stalnim
pritiskom poslovodkinje za minimalno plačo, nato je poslovodkinja Grebovič, najvišje pa
 9
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
direktor. Poslovodkinja žali delavke, da ne znajo niti pravilno deklarirati izdelkov. Grozi jim
tudi z izgubo službe, česar pa nikoli ne izvrši. Hkrati je tudi ona sredi hierarhije, saj je nad
njo še direktor.

Ko poslovodkinja odide, se delavke med seboj prerekajo, katera je napačno lepila deklaracija.
Strasti umiri Vera, ki reče, da ni pomembno, katera je to naredila, ampak to, da se napaka
odpravi. Potem na humoren, a zelo iskren način komentira življenje poslovodkinje
Grebovič, češ da je samska, da nima moža in otrok, zato se lahko izpostavlja le v službi.
Svoje mnenje prostaško izrazi še Evelin in s prostaškimi besedami razburi Vero. Nato jih
priganja k delu.

Vse: Etiketa – konzerva – polica! Str. 56.

Ker se delavke pritožujejo, jih Vera prestraši s tem, da bo poslovodkinji predlagala, da jih
premesti na blagajno. V strahu pred delom na blagajni delavke blagajno poimenujejo hudič.
Evelin potem komentira, da je treba stisniti zobe in garati, ker so pač navadne delavke, kaj pa
se niso učile. Maria se je učila, pa tudi dela v skladišču. Maria na te besede odgovori, da je to
njena napaka, ker je šla študirat, kar jo je zanimalo.

Z delom na blagajni imata največ izkušenj Suzi in Vera, ki svojo zgodbo delita z drugimi,
njuni izkušnji pa se zelo razlikujeta, saj je Vera delala kot prodajalka v času Jugoslavije, ko
so bili pogoji za delo veliko boljši kot v sodobnem času, Suzi pa v sodobnem času. Glejte
str. 57–60. Iz Verinih besed izvemo, da so bili pogoji dela v času Jugoslavije veliko boljši.
Suzi v sodobnem času pripoveduje o izbirčnih strankah, hitrem nakupovanju,
pomanjkanju zaloge, tečnih sodelavkah ter hitrem delu za blagajno. V nasprotju z njo
ima Vera povsem drugačno izkušnjo. Pripoveduje o odličnih delovnih pogojih in prijaznih
strankah, o časih, ko so imele trgovke s strankami pristen stik, česar danes ni več. Nekoč
je čas tekel precej počasneje, danes se vsem nekam mudi, vse bi radi opravili hitro, včasih pa
so ljudje uživali v preprostih stvareh, tudi v nakupovanju. Med seboj so se pogovarjali, tudi
če se niso poznali. Suzi pripoveduje o sodelavki, ki jo je prosila za cigarete, a ta je zavila z
očmi in ji rekla, da si mora zalogo urediti prej. Vera pripoveduje o trgovskem potniku, ki ji je
vsako soboto nosil darila.

Maria medtem piše svoj literarni prvenec o prvi ženski alpinistični odpravi v tedanji
Jugoslaviji, ki jo je vodila takratna 26-letna Marija Frantar iz Kranja.

Veri se toži po mali trgovini Čebel'ca, ki so jo zaradi nekonkurenčnosti morali zapreti, kajti
monopol so prevzele velike trgovine, ki so neprestano odprte in v katerih prodajajo cenejše
izdelke. Tako Veri kot Suzi se toži po zlatih časih socialistične družbene ureditve, časih
fičkov in katrc, številnih gradenj hiš, poceni sindikalnih prikolic, kupovanja v Italiji,
pionirčkov in Titove mladine. Kako pa je socialistična družbena ureditev predstavljena v
Velikem briljantnem valčku?
 10
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
Suzi: Nikoli več ne bo fičkov in katrc, ne bo si mogel več vsak bajte postavit, ne bo več na pol zastonj
sindikalnih prikolic, ne bo več švercanja iz Italije, ne bo več pionirčkov in Titove mladine! Str. 61.

Evelin je naveličana teh zgodbic o življenju v socializmu, češ da ni bilo vse idealno. Vesela
je, da ni živela takrat, enaka med enakimi, povprečna med povprečnimi. Ko ji Vera reče, kaj
pa je zdaj, jezno odvrne:
Evelin: Ni važno, kaj sem. Važno je, kaj lahko postanem. Lahko postanem vse, kar hočem. Če si zares
močno želim. Str. 62.
Vera jih spet priganja k delu, češ da je počitek za mrtve. Evelin pa doda, da enkrat pa bo
ona vodja izmene, da ji je poslovodkinja tako rekla. Suzi obljubi, da ko bo vodja izmene, ji bo
uredila oddelek za rože, saj si je Suzi vedno želela postati cvetličarka, ampak vsi so ji
govorili, da je preveč nerodna, da bi zavijala darila, zato je šla v trgovsko šolo.

PRAŠIČ IZ OCVIRKOV

V skladišče pride kupec.

Spet se pojavi kupec, ki izgubljeno nekaj išče, pa ne ve, kaj bi rad. Kupec nastopa v vlogi
potrošnika, ki si želi nek izdelek, pa še sam ne ve, po kaj je prišel v trgovino. Iz njegovih
besed, da ima privide, ker je videl oblečenega zajca, ki igra na orglice, sklepamo, da je
dogajanje postavljeno v čas okrog velike noči, kajti Maria potem doda, da so to ostanki
okraskov za veliko noč. Ker kupec ne ve, kaj išče, mu delavke na humoren način predstavijo
nekaj izdelkov v trgovini (keramični kuhinjski noži, kletka za hrčka, noseča Barbika,
skodelica za kavo v obliki WC-školjke …). Ker kupec vse zavrne, Suzi v šali reče, da mu
ponujajo prašiča iz ocvirkov, ki pa sploh ni za prodajo. Na veliko presenečenje pa kupec to
ponudbo celo sprejme. Delavke ga poskušajo prepričati, da je ta prašič le za okras, zato nima
cene. Ker kupec vztraja, mu ga prodajo za 100 evrov, a prodajo prepreči poslovodkinja, ki je
vstopila v skladišče ravno takrat, ko je kupec štel denar. Je zelo jezna, pomisli celo, da so
skladišče spremenile v javno hišo (»kupleraj«). Reče, da bo prišel direktor, ki bo odločil, koga
bo odpustil. Potem pa je še dodala, da so jo poklicali s televizije, da bi radi posneli prispevek
za oddajo, ter jih opozorila na posledice, če bi izdale, v kakšnih pogojih opravljajo delo. Da bi
pred direktorjem izpadla priljubljena pri delavkah, Veri naroči, naj jo nagovarja kar z
gospa Tanja.

Vera: Hvala, gospa Grebovič.

Grebovič: Lahko mi rečeš gospa Tanja. Tud pred direktorjem. Se sliši bolj domače. Str. 74.

Grožnje najbolj prizadenejo Suzi, ker se boji, da ne bo mogla preskrbeti svojih dveh otrok.
Maria se na grožnje ne ozira, zato reče, da je še veliko trgovin, veliko bednih služb, ki jih
nobeden niče. Vera se s tem ne strinja, kajti vedno je pred vrati nekdo, ki je še bolj obupan kot
ti. Evelin pa očita Marii, da je razvajena. Kratek prepir med delavkami ustavi zvonec, ki
naznanja odmor, predstavlja odmik od dela, sproščenost in počitek, kar delavke komaj
čakajo.
 11
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––

ODMOR ZA MALICO IN SKRITI TALENTI

Maria piše svoj roman, ki ga naveže na angleško pisateljico Virginio Woolf

(medbesedilnost). Evelin njeno početje pospremi s posmehljivimi besedami: »Ona misli, da ji
bodo izdali knjigo. Kot da svet rabi še en nov roman. Enkrat sem slišala, da pri nas več ljudi na leto
napiše roman, kot pa kakšnega prebere.« Str. 78.

Suzi in Vera se pogovarjata spet o hrani, Evelin pa predlaga, da bi se šle talente, vsaka bo
imela solo nastop, ona pa bo sodnica. Nato bi se prijavile na resnično avdicijo za oddajo
Talenti kot girl band.

Evelin: Genialno! Vsi bojo navijali za nas – štiri uboge delavke z angelskimi glasovi. Str. 81.
Predlaga tudi, da bi se predstavile kot sestre, si izmislile pretresljivo zgodbo, da so starši
Evelin kmalu po rojstvu umrli, za vse je potem skrbela Vera kot najstarejša sestra, da jim ni
bilo treba v rejništvo. Potem se pogovarjajo o imenu skupine. Svoj pevski talent preizkuša
Suzi z uspavanko (medbesedilnost, Uspavanko je v slovenščino prevedel Jože Humar,
uglasbil pa Mozart). Suzi petje uspavanke prikliče na dan potlačena čustva, zajoče. Evelin jo
spodbuja, da poje, ona reče, da ne more, tašča tudi nikoli njenim otrokom ne poje uspavanke,
ker je preveč fina, pa še po starih cunjah in poceni parfumu smrdi, pa vedno ima mrzle roke
(odnos med taščo in snaho). Potem je na vrsti Vera, ki zapoje Na oknu, glej, obrazek bled …
Evelin ta slovenska narodna pesem ni všeč, reče, da bo Vera z njo vse zamorila, ljudje se
nočejo spominjati grozot iz preteklosti, ta pesem po njenem mnenju ni primerna za zabavni
program. Tudi tu se pokaže medgeneracijska razlika med delavkami, kajti Vera se je rodila v
Jugoslaviji v času vojne, zato poje partizanske pesmi.

Maria medtem piše roman in noče zapeti, ko je na vrsti. Ker Evelin in Suzi silita vanjo,
izreče besede, s katerimi zelo prizadene Evelin, da celo zajoče. Marii je nato žal za izrečene
besede.

Maria: Ne, ne, ne, pa konec! Nočem biti na televiziji, do mi visi za te butaste oddaje in zabit folk, ki to
gleda. In še bolj zabit folk, ki verjame, da jim bo en nastop spremenil življenje in jih bodo kar naenkrat
imeli vsi radi. Ne, Evelin! Še vedno boš zagrenjena prasica, ki ne zna met prijateljev! Suzi bo še naprej
depresivna razvalina in Vera bo osamljena starka, ki ni nič dosegla v življenju! Ta debilen girl band si
lahko nekam vtaknete! Str. 89.

Nato zvonec oznani konec malice, Vera jih spet vrne v realnost, s tem ko jih priganja k delu.
Vera in Suzi se pogovarjata o »filanih« paprikah. Evelin se priduši, da bodo enkrat že videle,
kdo je Evelin.

Delavke dalje zlagajo izdelke, deklarirajo in urejajo skladišče.

 12
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––

DOBRO POČUTJE VSEH

Novinar in poslovodkinja Grebovič nekje v hipermegamarketu.

Novinar dela intervju s poslovodkinjo, ki olepša realno dogajanje v skladišču. Pove mu,
da jim je mar tako za kupce kot vseh zaposlenih. Ko novinar povpraša o prepovedi
ustanovitve sindikata delavcev, poslovodkinja to zanika hkrati pa reče, da njeni zaposleni ne
potrebujejo sindikata, saj je zanje zelo dobro poskrbljeno. Neprijetno vprašanje zanjo je tudi
vprašanje o povečanem obsegu dela, o 24-urnem delovniku in o tem, da naj bi imele delavke
v podjetju urejeno bivanje, da ne hodijo domov. Gospa Grebovič pojasni, da delavke z
veseljem opravijo nadurno delo, pa še kavomat bodo dobile, da jim ne bo treba kuhati
kave. V tistem trenutku novinarja z narejeno prijaznostjo vpraša, ali bo kavo. Novinar
odgovori, da ne, in se zahvali za odgovore. Poslovodkinja odslovi novinarja s sloganom
trgovine:

Grebovič: Ni za kaj. Hvala vam. Pri nas dobite vse, kar si želite, kar bi si lahko želeli in kar bi bilo
boljše, da si ne bi. Na svidenje! Str. 92.

JUNAKINJE SKLADIŠČA

Suzi, Evelin, Maria in Vera zlagajo artikle na police in pospravljajo po skladišču.

Delavke kažejo svoje nezadovoljstvo.

Vera: Podpisale smo eno leto nonstop, samo nedelje prej. Dobimo zraven stanovanje, tuše in
prehrano.
Maria: Hudičeva pogodba. Str. 93.

Pogovarjajo se o tem, kaj bodo naredile s privarčevanim denarjem. Maria varčuje denar za
tisk knjige. Ko bo imela dovolj denarja, bo zapustila delo v skladišču. Evelin bi si s
privarčevanim denarjem oziroma z dobitkom na loteriji kupila garsonjero. Maria doda, da
nikoli ne bodo prišle do lastnih stanovanj. Vera bi si najprej kupila lastno televizijo, ki bi
jo imela v skladišču, nato bi šla na križarjenje. Suzi pa bi najprej poskrbela za otroka,
peljala bi ju v Disneyland v Pariz. Mlajšemu bi kupila še tablico, starejšemu pa nov
računalnik. Evelin ji reče, da je vedela, da bo to rekla. Vse da za otroke, zase ničesar. Potem
pa ji še nesramno pripomni, da njena otroka pravzaprav vzgaja tašča, zato je vseeno, kaj jima
kupi.

Evelin: Tudi če jima ne vem kaj kupiš, ju bo še vedno tvoja tašča vzgajala! Kdaj si ju nazadnje vidla, a?
A sploh še vesta, da si jima ti matka? Str. 95.
 13
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––

Maria brani Suzi, češ naj ne omenja otrok Evelin, a nato Suzi prizna, da je otroka ne kličeta
več mami, ampak po imenu, taščo pa babi. Evelin žaljivo doda, da je to samo še ena izpoved
samohranilke. Suzi obupana razlaga, da je otroka ne marata in da je najbolje, da stori
samomor. Maria jo poskuša potolažiti, da jih bo pa peljala na bazen, kar Suzi še dodatno
razjezi, češ da bodo tja šli samo popoldne, ker je ceneje, pa da nima denarja za hamburgerje in
pijače na bazenu, zato s seboj vedno vzame malico.

Ker ima Vera jokanja dovolj, jo vpraša, kaj bi rada postala. Suzi ji odgovori, da bi enkrat v
življenju rada naredila nekaj pomembnega. Sledijo zgodbe žensk, njihovih mater, ki so
zaznamovale njihovo otroštvo in življenje.

Vera o svoji materi govori z izbranimi besedami. Njena mati Zinka se je rodila kot revna
bajtarska hči, ki je morala iti že pri sedmih letih služit. Poročila se je z manjšim kmetom, ki je
po vojni šel delat v industrijo, hkrati pa podlegel pijači. Zinka je rodila 12 otrok, Vera se je
rodila kot zadnja. Mati je bila zelo garaška, borila se je za dom in družino. Bila je zelo
zgarana. Vera pravi, da je ni nikoli videla, da bi se usedla in spila čas ali kavo.

Evelinina izkušnja z materjo je taka, da je bila mati samohranilka, očeta ni nikoli

poznala. Ko je Evelin postala naporna, jo je mati zapustila. Maria nato s humorjem povzame
Evelinin položaj.

Maria: Poglejte vsi, tole Evelin, super ženska in herojka! Oče jo je zapustil, še preden se je rodila, en
kurc ga je brigalo. Mati jo je imela zgodaj, prezgodaj, kar ji je zamerila celo življenje, še danes ji vrača
za izgubljeno mladost – in na kakšen krut način – odreka ji materinsko ljubezen! Ampak naša
junakinja Evelin je močna in ima svoje sanje, ona se nikomur ne pusti. Nikoli ne bo obupala. Tukaj je
super Evelin! Str. 98.

Delavke nadaljujejo s humorjem. Vera s smehom opiše Suzanino družinsko situacijo.

Pove, da je sama ostala z dvema otrokoma, živi pa pri tašči, ki ji ne sme ničesar oporekati, ker
je vse taščino: hiša, kopalnica, šturdelj … Nato Evelin predstavi Vero, ki zna poskrbeti za
dom, poleg tega da je nepogrešljiva pri hiši, gara še v slabo plačani službi. Svojega moža je
stregla kot majhnega otroka in ga imela pod nazorom. Mario pa predstavi Suzi. Opiše jo kot
visoko študirano in težko zaposljivo. Starši so jo podpirali do trenutka, ko se je morala soočiti
z realnostjo in sprejeti prvo službo. Zdaj, ko dela v skladišču, je očeta sram, saj se prijateljem
in znancem ne more pohvaliti s hčerjo. Toda ona je vztrajna in med odmori piše svojo prvo
knjigo, obdana s škatlami ribjih paštet in kitajskega fižola.

S temi opisi, čeprav so nekateri sarkastični, a hkrati resnični in žalostni, dobimo boljšo
podobo o njih. Nobena od njih ni imela brezskrbnega otroštva, pa vendar so se razvile v
junakinje oziroma »herojke«, kot so se same poimenovale.

A Vera jih znova spomni na delo, češ da kruha ne naredi … Vse dokončajo njeno poved …
moka, ampak roka. Stoječa voda … se usmradi. In delavke se spet vrnejo k delu.
 14
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––

PRAŠIČ IZ OCVIRKOV DRUGIČ (IN ZADNJIČ)

Delavke pospravljajo in zlagajo po skladišču. Zelo so že utrujene. Vera razlaga o robi.

Medtem ko Vera sodelavke opozarja, naj bodo pri lepljenju deklaracij previdne, da ne
naredijo napake, se s Suzi spet pogovarjata o pripravi hrane, nestrpna Evelin spet popravlja
Vero, ker o svojem možu ne govori v pretekliku, Maria pa se postavi na Verino stran, ko reče
Evelin, naj jo pusti pri miru. V tistem trenutku pa se pojavi ponovno izgubljeni kupec, tokrat
s prašičjo glavo iz ocvirkov in želi, da jo skupaj pojejo. Iz pogovora izvemo, da je res
osamljen, saj na prigovarjanje, naj poje glavo z družino, prijatelji, sosedi, pove, da nima
nikogar, da je sam, zato mu izpolnijo željo. Medtem ko jejo, se kupec začne dušiti, pade
po tleh in umre. Delavke se ustrašijo in ga začnejo oživljati, a ko vidijo, da je mrtev in da
nimajo veliko časa, saj bosta vsak čas prišla poslovodkinja in direktor, se odločijo, da ga
oblečejo v belo uniformo in ga postavijo pokonci ob škatlah. Mrtvega kupca
poimenujejo Ocvirek. Ko končajo, vstopita v skladišče poslovodkinja in direktor.

GOSPOD OCVIREK

Poslovodkinja Grebovič in direktor sta v skladišču. Ona mu opiše delovanje skladišča, da

obratujejo sedem dni v tednu, 24 ur na dan, pretok robe, kupcev in kapitala ne
nepretrgan, a na koncu so vsi zadovoljni. Potem poslovodkinja ogovori Vero, ji predstavi
direktorja in mu pove, da je Vera vodja izmene v skladišču in da se dobro znajde.
Poslovodkinja želi direktorju predstaviti sistem v skladišču kot dober, prav tako tudi
odnose, zato Veri pred direktorjem reče, naj jo imenuje kar Tanja. Med obiskom seveda
poslovodkinja zagleda truplo, se ustraši, poskuša na vsak način odvrniti direktorjevo
pozornost od trupla, zato ga povabi še v druge prostore. Truplo pa predstavi kot novega
delavca iz Kazahstana, ki je pripešačil sem. Potem mora direktor na stranišče, delavke pa si
oddahnejo. Vrne se poslovodkinja, ki jim zabiča, naj se takoj znebijo trupla, in odide. Vera
pokaže smisel za humor.
Vera: (potreplja truplo): Gospod Ocvirek iz Kazahstana, dobr ste se držali! Str. 114.

Delavke nato poiščejo veliko škatlo in truplo pospravijo v škatlo.

Vera: Bog nič en vpraša. Si in že te več ni.

Maria: Kar živi, se mora iz minljivosti preliti v večno. Str. 115

V nadaljevanju izvemo tudi, da imajo delavke omejen čas za odhod na stranišče, več kot
enkrat na dve uri je prepovedano hoditi na stranišče.
 15
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
V skladišče pride novinar z mikrofonom in snemalko.

NOVINARSKO VPRAŠANJE

Medtem ko je Evelin na stranišču, nastopi novinar. Izstopa njegovo besedišče, s katerim kaže
odnos do delavk in žensk (osebki ženskega spola, skladiščne delavke, kar vidimo po
uniformah).

Novinar: Vstopamo v prostor, v glavno skladišče hipermegamarketa. Ogromna hala, nešteto regalov,
brez naravne svetlobe. Aha, tukaj je nekaj osebkov ženskega spola. Ja, gotovo so skladiščne delavke,
se vidi po uniformah. Stopimo do njih. Str. 118.

Ko delavke vidijo novinarja, Maria zgrabi gajbo avokada in jo izprazni v škatlo, v kateri je
truplo, in zapre pokrov. Novinar se Veri predstavi, pove, da je Zoran, poklicni novinar, in da
snema intervju za oddajo Naši časi, ki govori o malih ljudeh, njihovem bednem življenju
v primežu sodobnega divjega kapitalizma. Pravi, da je kar priljubljena oddaja, kajti ljudje
radi vidijo, da gre nekomu drugemu še slabše. A novinar ne sliši tega, kar je pričakoval.
Vera mu reče, da je dobra plača in da se ne pritožuje, počuti se krasno. Potem se obrne
novinar na Suzi, ki je zmedena. Novinarja potem ustavi Maria, ko reče, da vsi gledalci in
kupci vedo, kakšne so razmere v skladišču. Sicer pa jih to ne zanima, oni potrebujejo robo,
delavke in denar. Hkrati še reče, da nimajo časa za novinarska vprašanja. Novinar potem
namerava iti do čistilk, a mu Vera pove, da so jih odpustili in da prodajalke čistijo same, Suzi
reče, naj gre kar k njim. Novinar odide.

Potem se vrne Evelin s stranišča in je zelo jezna, ker je niso poklicale, najbolj zmerja Suzi, da
je štorasta in zabita, kot so ji govorili. A spet so se pobotale, Vera jih spet spodbuja k delu,
potem pa so najbolj vesele, ko jim reče, da lahko imajo kratko »čik pavzo«.
Evelin takoj reče, da se bodo šle talk show.

Nato pride še gospa Grebovič z novico, da ne bo odpuščanja. Hkrati pa pokloni nekaj besed
umrlemu kupcu. Reče, da je bil dober kupec, zahteven, a zvest. Poklon mrtvemu kupcu pa
izkoristi za izpoved svojega monotonega življenja o zahtevni službi od jutra do večera,
dvakrat na teden fitnes, enkrat na mesec masaža, kozmetičarka in frizer, prazno stanovanje,
osamljenost in strah pred 50. rojstnim dnem.

Pove še, da v nedeljo ne bodo imele prosto, bo pa naslednja, jim pa dovoli ta večer eno uro
več televizije za nagrado.

VEČERNA ROBA
 16
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
Maria, Evelin, Suzi in Vera pospravljajo po skladišču.

Medtem ko se delavke že veselijo, da bodo lahko po delu šle gledat televizijo, pride v
skladišče Bigi, ker je pripeljal novo robo. Evelin odkrito reče, da bi šla raje z njim, kot da bi
delala v skladišču. Ko Vera vpraša Bigija, kako je bilo prvi dan v službi, ji je odgovoril, da
zelo naporno, ker je veliko fizičnega dela (nakladanje in razkladanje), strog nadzor, podaljšati
mora službo, zjutraj pa naj bi začel že ob šestih. Vidimo, da niso izkoriščene le ženske,
ampak tudi moški (neznosni pogoji dela, strog nadzor). V primerjavi z delavkami pa lahko
gre po službi domov, medtem ko morajo delavke ostati v skladišču.

Vera mu reče, da če bi bil njen sin, mu sploh ne bi bilo treba delati. Delavke nato oddajo
Bigiju reklamacijo, in sicer škatlo, v kateri je kupčevo truplo. Evelin hudomušno reče, da je
notri gnil avokado, država izvora pa Izrael.

Suzi: In če ga najdejo?
Evelin: Eh, eno truplo gor ali dol. Kaj pa je to za njih tam doli. Str. 138.

STAVKA

Delavke zlagajo in pospravljajo po skladišču.

Delavke utrujene zlagajo izdelke po skladišču, Suzi in Evelin bi radi že televizijo, Maria se
pritožuje, koliko je ura, Vera pa jim reče, da se delavnik konča, ko jim bodo rekli, da se
konča. Da bi jih malo potolažila, jim reče, da jim bo skuhala kavo, a ne more, ker je
zmanjkalo plina. Evelin spet omenja Talente in da se bo sama prijavil na avdicijo, če nočejo
sodelovati preostale. Maria ji ironično odvrne, da jo bodo mogoče pa le enkrat dali na plakat
za trgovine, kako mesi kruh.

Maria: Mogoče te bojo pa enkrat dali na plakat za štacune – kako mesiš testo za kruh. Str. 140

Maria nato nadaljuje, da se norčujejo iz njih, reče, da bi pustile vse skupaj, šle ven in se
ne bi vrnile, dokler ne izboljšajo pogojev dela. Pogovarjajo se o stavki, o tem, da bi bile
rade srečne, Suzi bi rada videla svoje otroke. Evelin Mario vpraša, ali se je kdaj počutila, da
ima v sebi nekaj skritega, kar čaka, da bi lahko prišlo ven, in ki ji povzroča bolečino. Maria ji
odvrne, da je kot ptica pevka, ki ima zavezan kljun in mora ostati za vedno nema. Potem
Evelin zapoje. V ozadju se prižge televizija.

Vidimo položaj njihove nemoči. Delavke bi se rade uprle sistemu, nadrejenim, še posebej
poslovodkinji Grebovič, pa ne upajo, ker se bojijo, da bodo ostale brez službe.

NASLEDNJI DAN
(EDEN IZMED MNOGIH)

Maria, Evelin, Suzi in Vera v uniformah pospravljajo po skladišču.

 17
T. Mislej: Naše skladišče. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2023 (gradivo za 4. b, 4. e in MT)
––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––

Delavke tako kot vsak dan delajo v skladišču, prestavljajo zaboje in lepijo deklaracije. Suzi
razlaga, da bo v nedeljo za sinova spekla sirove štruklje, hkrati spet ozmerja taščo. Evelin ji
očita, da vedno govori enako, Evelin želi povedati vic, Suzi reče, da ga je že stokrat povedala.
Ker so delavke skupaj 24 ur na teden, jim zmanjka tudi tem za pogovor, zato začnejo
ponavljati svoje zgodbe. Vse umiri Vera, ko reče, da jih bo ponovno obiskal direktor.

Delavke vlačijo škatle, zlagajo konzerve, Evelin reče, da bi mora zazvoniti zvonec, enako
potrdi Suzi, nato vse v en glas vpijejo: »Zvonec, zvonec, zvonec!«
Zazvoni zvonec za malico. Str. 151.

Zvonovi na koncu se pojavijo tudi v Smoletovi Antigoni (zvonovi kot simbol resnice, ki je
notranje izpraznjeni ljudje ne morejo razumeti).

V celotni drami izstopa usoda delavk, ki jih izkorišča kapitalistični sistem. Z likom Bigija
vključi tudi usodo moških. Izpostavljen je delavski razred, ki je podcenjen, zgaran in
premalo plačan, izkoriščan. Skladišče si lahko predstavljamo tudi kot veliko tovarno,
kolesa, ki se nenehno vrtijo, pa predstavljajo delavke v skladišču, brez katerih ne bi bilo
izdelkov in brez izdelkov ne bi bilo potrošnikov, ki izdelke kupujejo, s tem pa ne bi bilo
kapitala.