KARL MAY

z b r an a d e l a

zbirka
ČRNI KAPITAN

1. GOSPOD IN KOVAČ

2. OTOK DRAGULJEV

KARL MAY: DIE JUWELENINSEL

Prevedel in priredil: P. S.
MLADINSKA KNJIGA LJUBLJANA 1970
TRETJI DEL: BEGUM.................................................5
1. DIVJI GROF..............................................................5
2. TRIPERESNA DETELJICA...................................32
3. GERDOVA MOJSTROVINA.................................56
4. NENAVADNA NAJDBA.......................................80
5. NEZNANČEV DNEVNIK, PRVI DEL....................90
6. NEZNANČEV DNEVNIK, DRUGI DEL................172
7. TIGER....................................................................239

ČETRTI DEL: MAHARADŽEV ZAKLAD............273

8. TEKSAŠKI FRED.................................................273
9. V VIGVAMIH KOMANČEV...............................295
10. V SAN FRANCISCU............................................317
11. MAHARADŽEV ZAKLAD..................................339
12. GRAD HELBIGSDORF........................................379
13. GROF POŽIGALEC..............................................408
14. LILGINA SMRT...................................................444
15. VSAKEMU SVOJE...............................................452
Tretji del: BEGUM
 DIVJI GROF

Zaliv mesteca Fallum, ki slovi po morskem kopališču,

obdaja na desni obrežje strmih skal, na levi pa pomol, ki v
obliki ostro ukrivljenega roba štrli daleč v morje in ga vse do
konca pokriva gosta smrekova in bukova hosta. Po njej vodi
nekaj ozkih poti, ki služijo kopališkim gostom za sprehode,
kadar se iz mestnega šuma umaknejo v tišino narave.
Pomol brani zaliv pred visokimi valovi, hosta pa pred
vetrovi - okoliščina, ki je veliko pripomogla, da je Fallum
zmerom tako živahno obiskan: celo bolj plahi ljudje se kopajo
ali vozijo v čolnih, ker je zaliv zmerom miren, brez valov.
Lepega julijskega dne so tri letoviščarke hodile po eni
izmed gozdnih stezic. Bila je to trojica, ki je zbujala pozornost;
če ne govorimo o njihovih slamnikih, je bila prva oblečena v
modro, druga v zeleno in tretja v škrlatno rdeče. Modra, ki je
bila zelo dolge in suhe postave, je v naročju nosila tribarvno
ciprsko mačica, zelena, ki je bila majhna in šibka, morskega
prašička, a škrlatna, majhna in hudo debela, veverico, ki je bila
z ovratnica in zlato verigo privezana ženski okrog vratu.
Nihče si ne bi mogel misliti, da so te tri sprehajalke, ki jih
je narava na zunaj tako različno obdarila, sestre.
»Da, draga moja Wanka,« je zavzdihnila modra, »naš
bratec Emil je obzirnejši do tujih dam in celo do svojih zoprnih
psov kakor do nas. Ti moški so in ostanejo barbari, ki jih ni
mogoče poboljšati, pa naj bo človek z njimi še tako
popustljiv.«
»Nikoli ne bodo mogli razumeti, draga Freya, da smo me
neskončno nežnejše narave od njih,« je pripomnila zelena.

7
»Zato tudi ne smemo zameriti nobenemu dekletu, če se ne
more odločiti, da bi se za vse življenje zvezalo s tem spolom
vandalov.«
»Da,« je škrlatna pristavila z debelim glasom, »me smo
izbrale boljši del in ga ne bomo pustile iz rok, čeprav imam
posebno jaz sijajno priložnost, da se poročim.«
»Posebno ti?« je ujedljivo vprašala ženska z mačico. »Si
slišala, Wanka? Tale posebno se sliši kot žalitev. Sestra Zilla
misli, da ima boljše možnosti za možitev od naju dveh, ker je
najmlajša. Ampak prava dama se sploh nikoli ne postara.
Mojih štiriintrideset let ...«
»Oprosti, Freya« ji je oporekala debeluška,
»devetintrideset si jih imela novembra.«
»Devetintrideset? O, kakor vidim, se ti bolj zanimaš za
starost drugih kakor za svojo.«
»O ne, ampak jaz si tvojo zato lahko zapomnim, ker sva
natanko deset let narazen - ti jih imaš devetintrideset, jaz pa
devetindvajset.«
»Ah, naj bo po tvojem. Zavoljo takšnih malenkosti se ne
bom pričkala s tabo. Kadar gre za sklepanje zakonske zveze, je
poleg duhovnih odlik odločilna vendar zunanjost in glede tega
morata priznati, da vaju jaz prekašam in sem lahko všeč
vsakemu moškemu.«
»Veliko gospodov je, ki bolj cenijo nežno postavo kakor
pa dolgo,« se je našopirila Wanka.
»Tudi jaz sem imela že veliko priložnosti spoznati, da se
večini gospodov zdijo srečne obline zmerom očarljive,« je
dodala Zilla. »To mi je rekel celo poročnik von Wolff, ki ga
štejem med svoje najnovejše osvojitve, kakor vama je znano.«
»Ti?« je vzkliknila dolginka. »Meni je pa še
predvčerajšnjim priznal, da je sanjalo meni.«

8
 »In jaz,« je ugovarjala mala, »sem malo prej odigrala z
njim partijo šestinšestdeset. Izgubil je in potem se je
opravičeval, da ga je zmedla moja očarljiva bližina. Zelo
ljubezniv gospod, ta poročnik von Wolff.«
»Da, zelo ljubezniv,« ji je pritegnila dolginka malce
porogljivo. »Samo jaz mislim, da - ah, poglejte vendar to
ljubko sličico!«
»Kje pa?«
»Takoj tule ob vodi. Ampak moj bog, saj to je vendar
naša Magdalenica!«
»V resnici, naš otrok!« sta ji pritrdili drugi dve in hitro
stekli naprej.
Pot, po kateri so prišle, se je končala ob ozki dragi, ki se
je zajedala v kopnino, s treh strani obdana z gostim grmovjem.
Tu je bil privezan čoln in njegov jambor položen čezenj. Zadaj
je sedel deček v mornarski obleki iz sivega platna in v
nepremočljivi kapi, izpod katere mu je kipelo obilje plavih
kodrov. Morda mu je bilo kakih štirinajst let, njegova
pozornost pa je veljala desetletni deklici, ki je sedela na prednji
klopi in lovila ribe. Bila je ljubko, čudovito bitje. Gibkost, s
katero se je posvečala svojemu poslu, pa ni mogla ravno
pomagati, da bi kaj prida ujela.
»Torej kako ti je ime?« je vprašala deklica. »Gerd.«
»Gerd, ti si mi všeč. Ti si skoraj tako močan kakor moj
papa.«
»Kdo pa je tvoj papa?«
»Moj papa? Major Helbig, ki je pred kratkim zavzel vso
Südlandijo. Torej si lahko misliš, da mora biti zelo močan.«
»Da, ampak ali zna tudi veslati?«
»Seveda. Jaz ga sicer še nisem videla, ampak on zna vse.«

9
 »In jadrati?«
»Seveda, Ampak najbolje znajo to moje tete.«
»Tvoje tete? Ali se morajo pri vas tudi tete učiti
jadranja?«
»Gotovo, saj papa pogosto reče, kadar odhajajo na
sprehod: - Slava in čast bodi bogu, odjadrale bodo - To se
pravi, da znajo jadrati. Si jih ti že kdaj opazoval?«
»Ne vem, saj jih ne poznam.«
»O, pa jih je tako lahko spoznati: ena je dolga in nosi
mačka, druga majhna in tanka in nosi morskega prašička in
tretja je debela in nosi veverico.«
»O, torej to so tvoje tete. Njih pa seveda pozna vse mesto.
Ali se tudi one pišejo Helbig kakor tvoj papa?«
»Seveda, saj so njegove sestre. Ime jim je pa Freya,
Wanka in Zilla. Ampak Kunz jim pravi Schreia, Zanka in
Brülla.« (Besedna igra iz treh nemških glagolov: schreien -
vpiti, zanken kregati se in brüllen - rjoveti.)
»Kdo pa je ta Kunz?«
»To je naš strežaj, ki ga imam jaz zelo rada in papa tudi.
Tete pa se zmerom pričkajo z njim in takrat postane divji:
plane nadnje in - jo pobriše.«
»Potem pa mož ni prav pogumen?«
»Pogumen? Prav gotovo toliko kakor papa sam, ampak
on se vendar ne more spozabljati nad sestrami svojega
gospodarja. Samo zato jo zmerom pobriše. Ali imaš tudi ti
papana, tri tete in strežaja?«
»Mater imam in očima pa štiri sestre, za strežaja sem pa
jaz sam.«
»Ti? Zakaj?«

10
 »Ker moram vse delati. Vendar jih zelo veliko dobim po
grbi; pa še manj hrane mi dajo kakor drugim.«
»Po grbi? Ti?« je vprašalo dekle na pol začudeno, na pol
s prezirom.
»Da. Jaz moram polagati mreže in gospodo voziti s
čolnom, kadar pa premalo ujamem ali premalo zaslužim, jih
dobim.«
»Revež! Koliko pa? Ali hudo boli?«
»Boli že, ne štejem jih pa ne,« je odvrnil ponosno. »Kadar
pridem domov, je oče zmerom pijan. Lahko bi se branil, lahko
bi tudi šel od hiše, a potem bi mati jokala in tega ne prenesem.
Pravzaprav pa tudi zaslužim, da mi jih naloži, saj očetu ne
dajem vsega, kar dobim, ampak obdržim nekaj za mater, da ni
lačna ...«
»Moj bog, draga Wanka, si slišala? Ali ni to brezsrčen
oče?«
Ta vzklik se je razlegel izza grma, za katerim so sestre
prisluškovale zadnjemu delu pogovora med otrokoma.
»Da, prav brezsrčen, draga moja Freya,« je potrdila
druga.
»Ne,« je pripomnila škrlatna, »ne le brezsrčen oče, ampak
pravi očim - Pa, draga moja Magda, kako si prišla na ta kraj?«
»Gerd me je pripeljal sem, tetka.«
»Čez ves zaliv?«
»Da. Ribe sva prišla lovit.«
»Ah, otrok moj - kaj pa če bi se zgodila nesreča Lahko bi
se zmočila, lahko bi se prehladila, čoln bi se lahko prevrnil in
bi utonila!«
»O ne, tetka, nič se ne bo zgodilo, saj me vozi Gerd.

11
Obljubil mi je, da sem lahko brez skrbi.«
»Gerd mu je ime?« vse tri sestre so z vidnim
zadovoljstvom pogledale njegovo krepko postavo in njegov
odkriti, ogoreli obraz.
»Pa res znaš varno voziti s čolnom?« ga je vprašala
modra.
»Lahko ste brez skrbi, milostljiva gospodična. Hočete
sami preizkusiti? Saj imam dosti prostora.«
»Da, jaz bi že rada, ker se rada vozim s čolnom. A moji
sestri se bojita in moja mačica ne prenese vode. Joj, če bi
dobila morsko bolezen!«
»Mačica nikoli ne dobi morske bolezni, gospodična,« se
je nasmehnil deček.
Hkrati je Zilla posegla vmes:
»Medve da se bojiva? Ali veš, Freya, da je to kleveta? Jaz
sem vendar sprejela ponudbo gospoda poročnika von Wolffa,
da pojdeva jadrat.«
»Jaz tudi,« je izjavila Wanka.
»In jaz tudi,« je potrdila Freya. »Potem se pa kar
vkrcajmo.«
Vkrcavanje je bilo za malce nerodne gospodične sicer
združeno z nekaterimi težavami, a z Gerdovo pomočjo je šlo.
Fant je v vsem kazal gotovost, ki jim je vlivala zaupanje.
»Kam pa?« je vprašal, ko se je čoln odmaknil od brega.
»V mesto ali malo na morje?«
»Na morje, ampak res samo malo,« je odločila Freya.
»Potem pa nadenimo jadro.«
Postavil je jambor in potegnil platno kvišku.

12
 Lahna sapica se je uprla vanj in čoln je rahlo nagnjen
zdrsel čez zaliv. Sestre so od začetka kazale nekaj strahu pred
vodo, kakor je navada. A zavoljo dobrega vodstva pa tudi
zaradi mirne, varne vožnje se je skrb kmalu razblinila in začele
so se z dečkom pomenkovati. Mladi čolnar, ki je tako pametno,
odkrito in pošteno gledal v svet in ki je znal tako vljudno
odgovarjati, jih je kar kmalu osvojil.
Lepo vreme je privabilo še mnogo drugih čolnov, tako da
je na bleščečih se valovih vladal prav živahen vrvež. Eden
izmed čolnov pa je s svojim čudnim obnašanjem zbujal
splošno pozornost. V njem sta sedela dva gospoda, ki sta si
očitno postavila nalogo, biti drugim jadralcem čim bolj v
nadlego.
»Čigav pa je ta čoln?« je vprašala Wanka.
»Enega izmed kopaliških gostov,« je odvrnil Gerd.
»Njegovega imena ne poznam, mora pa biti odličen gospod,
ker lahko zmerom uganja te komedije, ne da bi mu jih policija
prepovedala. Kadarkoli pride na morje, zmerom divja kakor
zdajle. Z vso močjo vesla na smer drugih, da bi jih prestrašil.
Če so dame, jih oškropi. Obmetava jih z gnilim sadjem in
zgodilo se je celo, da je prevrnil kak manjši čoln. Sovražim
ga.«
Pri zadnjih besedah je njegov obraz dobil mračen, kar
sovražen izraz.
»Ali ti je že kdaj storil kaj hudega?«
»Da. Z materjo sem prihajal z obrežja, ko sva ga srečala.
Nosila sva težko vedro rib in sva se mu hotela ogniti z
bremenom, čeprav je bilo tam prostora za dvajset ljudi. Očitno
pa sva bila malo prepočasna, ker je dvakrat s palico udaril
mojo mater. Hotel sem ga zgrabiti, a mati mi je ubranila. Če bo
meni napravil kaj podobnega, me nič ne bo moglo zadržati, da
ga pretepem.«

13
 Vozili so v velikem loku in tako prišli globlje v zaliv.
Zdajci je tudi tujčev čoln zavil v loku in prišel proti njim.
Freya je podržala roko nad oči proti soncu in vzkliknila:
»Zdaj pa že vem, kdo je!«
»Kdo pa?« je vprašala Wanka.
»Grof Hoheneški.«
»Je to mogoče? Divji grof! In ubral jo je naravnost proti
nam! Mali, izogni se mu, drugače nam jo bo zagodel!«
»Vam pa vendar ne bo nič hotel,« je deček zmajal z
glavo.
»Pa bo! Pazi, fant! Veslata naravnost k nam. Nekaj
hudega sta nakanila.«
V resnici se jim je grof bližal tako, da se je sum zdel
utemeljen. Ko je spoznal sestre, se je grdo zasmejal in zavpil:
»Halo, kdo pa je to? Tri papige, hahaha!«
Nato je nekaj pošepetal svojemu tovarišu in njegov čoln
jo je še ostreje ubral na Gerdovo smer: jasno je bilo, da hočeta
trčiti vanj. Ženske so na ves glas zavpije na pomoč,
»Krepko se držite klopi!« je zaklical Gerd. »Ogniti se
jima ne morem, če me hočeta zadeti. Dosežem pa lahko, da bo
sunek le rahel.«
Njegove temne oči so srdito pobliskavale proti
nasprotnikoma.
»Zavijte na desno!« jima je ukazal.
»Zavij ti na levo, bedak!« se je zasmejal grof.
V nekaj trenutkih bo moral njegov čoln trčiti naravnost na
sredo Gerdovega. Tedaj pa je deček z vso silo obrnil krmilo in
potegnil za vrv, da je jadro splahnelo in spustilo veter. Njegov
čoln je obstal, se vzdignil s sprednjim koncem in obrnil nos.

14
Tako grofov čoln ni zadel vanj v pravem, ampak v ostrem kotu
v prednji del. Sunek pa je bil vendar precejšen za ženske,
nevajene vožnje po morju. Najbolj je bila prizadeta Magda, ker
je sedela spredaj na kljunu. Na vso moč se je oprijemala klopi,
a zaman - izgubila je ravnovesje in padla v vodo.
»Halo, pišče je zaplavalo! Ulovite ga!« je med smehom
vzkliknil grof in odveslal dalje.
Sestre so skoraj ohromele od strahu. Z drugih čolnov so
ljudje opazovali ves dogodek in zdaj so prihiteli na pomoč. Na
srečo pa jim to skoraj ni bilo treba. Gerd je namreč takoj skočil
za deklico, jo prijel z desnico, se z levico oprijel roba in jo
vzdignil v čoln. V eni minuti so jih obkolili vsi čolni, kar se jih
je znašlo tam okrog, in ljudje so na ves glas obžalovali
dogodek in se zgražali.
Gerd je bil menda edini, ki je ohranil mirno kri. »Sosed
Klassen, vi imate prostor.« je zaklical. »Vzemite moje dame v
svoj čoln in jih odpeljite domov.«
Kar nekaj rok se je ponudilo in kljub vsej plašnosti so se
ženske srečno prekrcale v drug čoln. Nato je Gerd spet razpel
jadro in prijel za krmilo.
»Halo, pa ga menda vendar ne boš, fant?«
»Da, da, ga bom že, sosed Klassen
»Fant in pol! Potem se pa dobro drži!«
Grofov čoln jo je ubral proti izhodu iz zaliva.
Gerd se je pognal za njim. Opazoval je jadro, meril
valove, ki jih je dušil pomol, nato pa uperil oko naravnost v
nasprotnika. Dobro je poznal svoj čoln in je vedel, da se mu bo
posrečilo kaznovati sovražnika. Tega, da je bil grof, on sam pa
ubog ribiški vajenec, mu ni bilo mar.
Grof je bil le premalo vajen jadranja in veslanja, da bi
zadosti zgodaj opazil dečkovo namero. Počasi pa se mu je

15
zasvitalo, da mu grozi nevarnost. Ni se potrudil, da bi ji ušel.
Očitno se mu je zdelo nekaj čisto nemogočega, da bi si takle
fantič upal tvegati kaj takega. Zdaj sta oba nekako enako hitro
drsela proti skalnatemu obrežju, ki je od desne strani
obrobljalo zaliv. Tu je bilo nekaj plitvin in sipino za katere
grof ni vedel. Gerd pa jih je dobro poznal.
»Halo, pazite!« je zaklical fant in obrnil kljun svojega
čolna.
»Halo, pobič, ustavi!« je dobil v odgovor.
»Ne morem, sicer zavozim na čeri!«
»Gromska strela, potem pa spusti jadro!«
»Ne morem, ker sicer ne pridem od čeri!« Prebrisani
deček se je v resnici nalašč spravil v tak položaj, da se mu ni
bilo mogoče ne ustaviti ne spremeniti smeri. Njegov čoln je bil
večji in je jadral, grofov pa manjši in je imel dva veslača, oba
odrasla. Potemtakem je bil to čoln, ki se mora umakniti. Grof
je nazadnje tudi poskusil tako, a bilo je že prepozno - fantov
čoln je z napetim jadrom pridrsel kakor skobec.
»Hoj, zavijte na levo!« je zavpil Gerd.
Vse je dobro preračunal. Opazil je, da hočeta veslača
zaviti na desno. Če bosta ravnala po njegovem klicu, mu mora
torej sovražni čoln priti z vso širino naravnost pred kljun.
»Hoj, premalo, veliko premalo! Ustavita, možaka!«
Samo to je še zavpil, nato pa je spustil jadro, da ne bi
prevelika sila raztreščila njegovega čolna ali ga vsaj prevrnila.
Tokrat je bil trk čisto drugačen kakor malo prej. Prišlo je do
njega z nezadržno silo, in sicer z udarcem na sredo grofovega
čolna. Deske so pokale, prevrnilo ga je z gredljem navzgor.
Sprednji del ribiškega čolna je še nekaj trenutkov jahal na
grofovem, nato pa je zdrsnil nazaj.
Grof in njegov prijatelj sta kriknila - oba je zagnalo v

16
velikem loku v vodo. Ker pa sta bila kar dobra plavalca, sta se
obdržala na površini; zagledala sta čeri v bližini in se pognala
k njim, ker jima prevrnjeni čoln ni mogel pomagati.
Tudi Gerda je vrglo v vodo in je zavpil, a samo zaradi
lepšega. Človek, ki bi imel zadosti tanko uho, bi v njegovem
kriku spoznal klic zmagoslavja, in ostremu očesu ne bi ušlo, da
je bil njegov skok v valove prostovoljen. Kljub vsej mladosti je
bil zadosti bistroumen, da je vse lepo preudaril in potem
izpeljal po načrtu. Če ga bo grof naznanil, se bo znal
zagovarjati. Zato se je zdaj kobacal po vodi, dokler je le mogel,
v svoj čoln pa je splezal šele, ko je videl, da sta onadva že
stopila na greben in stala skoraj do pasu v vodi.
»Hej, fant, odpelji naju!« mu je grof ukazal s strogim
glasom.
»Ne morem, mož! Moj čoln se preveč ugreza. Ne pridem
do vaju, če bi se umaknila, se ne bi znašla v godlji.«
»Potem pa vsaj moj čoln spravi sem!«
»To bi bilo brez smisla. Bok ima zlomljen. Razen tega ga
sam tudi ne bi mogel obrniti. Kakor vidite, se že potaplja. Na,
je že izginil!«
V resnici je pod prevrnjenim čolnom nastal vijakast
vrtinec, ki ga je potegnil vase. Gerd je ujel svojo kapo in segel
po krmilu.
»Stoj, počakaj!« mu je zaukazal Hoheneški. »Midva
prideva k tebi.«
»Tudi iz tega ne bo nič,« se je zasmejal deček. »Moj čoln
je spredaj počil, vodo požira in ne morem tvegati, da bi vkrcal
še dva moža. Ampak ljudem na obrežju bom povedal, naj
gredo po vaju. Morda se bo našel kdo, da priskoči na pomoč
človeku, ki pravi, da je plemenit, pa vendar prevrača čolne,
škropi dame in meče otroke v vodo. Takih neumnosti si tule ne
upa privoščiti noben smrkavec, ker bi jih dobil od učitelja po

17
zadnji plati. Naj vam dobro dene ta kopel!«
Odjadral je in kmalu je z veseljem opazil, da so vsi čolni
zavili k obrežju, ker mu očitno niso marali kvariti šale. Ko je
prišel za njimi, je pozval navzoče, naj gredo po grofa.
»To pa še malo ne!« je odvrnil star morski volk, obenem
pa mu je krepko stisnil desnico. »Ti si sijajen dečka in
poskrbeli bomo, da se ti ne bo nič zgodilo, če bi te ta kujon
hotel zgrabiti. A da bi hodil ponj to pa že ne! Pravkar se je
začela plima in bo kmalu narasla. Le naj se napije vode, preden
ga bo kdo navezal. In prenežen bi tudi tedaj ne smel biti nihče
z njim. Prav nič nismo dolžni, da bi ga varovali pred kopeljo.
Stražni čoln je daleč zunaj na morju in reševalci so odšli lovit.
Pri takšnem vremenu pač ni bilo pričakovati alarma. Naj grof
le malo menca ...«
V eni izmed najlepših ulic kopališkega mesteca je sredi
lepo gojenega drevja in vonjivih cvetnih gredic stala lepa vila,
ki so jo poleti oddajali gostom v najem. Zdaj je bival v njej
nordlandski major Emil Helbig z družino.
Helbig je bil ugleden častnik meščanskega rodu, ki je
užival zasluženo naklonjenost pri vojvodi in je zato imel tudi
precej vpliva na dvoru. Kljub temu pa ni nič kaj rad zahajal tja.
Spričo svojega krepkega značaja je imel zmerom občutek
nekakšne nelagodnosti, kadar se je znašel v krogih, kjer so
oblike vzajemnega občevanja tako strogo redno predpisane.
Najbolje se je počutil med ljudmi svoje vrste in je zato tudi
poskrbel, da je bila vsa njegova bližnja okolica njemu
podobna. Za služinčad je imel doslužene vojake; posebno
njegov strežaj Kunz je bil star vojščak, ki ne bi mogel živeti
brez svojega gospodarja, kakor tudi on ne brez njega.
Seznanila sta se na bojišču in si potem ostala zvesta skozi vse
vojne in mirne čase. Kunz je poznal vse muhe svojega
gospodarja, prilagodil se jim je polagoma in sčasoma postal
majhna zrcalna podoba častnika; pri njem si je zato lahko tudi

18
privoščil več kakor drugi.
Major je sedel v svoji sobi, polni tobakovega dima. Na
tleh, na zofi in po praznih stolih je ležalo enajst psov raznih
pasem in velikosti, ki so se v tem čadu očitno dobro počutili.
Pred njim je ležala knjiga generala Clausewitza, ki jo je vneto
prebiral. (Karl Clausewitz, julij 1780 – november 1831, pruski
general in znamenit učitelj vojne umetnosti. 1832-1834
posthumno izšlo delo Vom Kriege. Op. prev.) Tedaj so se
odprla vrata in s krepkim korakom je vstopil mož, ki bi ga
človek skoraj lahko zamenjal z njim. Oba sta imela na sebi
enako sivo, po vojaško krojeno obleko, le da je bila majorjeva
napravljena iz boljšega blaga. Oba sta bila enakih let, enake
velikosti, enako na kratko pristriženih las, enakih bojevitih
brkov, toda mož, ki je pravkar vstopil, je imel samo še desno
oko; levo mu je nekoč uničil strel iz pištole. Glasno je udaril s
petama, se strumno zravnal, položil oba sredinca k šivu na
hlačah in počakal.
»Kaj pa hočeš, Kunz«
»Gospod major, ukazali ste, naj zdajle povprašam, ali
pojdemo na sprehod. Ste razumeli«
»Jaz pravkar berem skrajno napeto knjigo. Ali jo
poznaš?«
»Kaj pa je, gospod major?«
»Clausewitz.«
»Odlična stvar, ampak jaz je nisem bral.«
»Od kod pa potem veš, da je odlična«
»Ker je vi, gospod major, drugače gotovo ne bi brali. Ste
razumeli?«
»Lepo. Kje pa je Magda?«
»Na izvidnici.«

19
 »Kako to misliš?«
»Rekla je, da hoče videti, kako je v hosti tam čez. Ste
razumeli?«
»Pa saj sem ti vendar ukazal, da je nikar same ne puščaj
na takšne kraje, Kunz!«
»Ne zamerite, gospod major, malo gospodično moramo
vzgajati tako, da ne bo poznala strahu. V tej hosti ni ne tigrov
ne kače klopotače. Ste razumeli?«
»Hm. Kje so pa moje sestre?«
»Očitno so zapustile glavni stan, da bi priredile lov na
samce.«
»Pst, Kunz, tebi to nič mar!«
»Dovolite, gospod major, to mi je pa že malo mar!
Schreia pravi, da se ne bo nikoli poročila; Zanka pravi, da ne
mara moža, in Brülla pravi, da bo umrla kot stara devica. Kljub
temu se pa zmerom ogledujejo za mustačami in kadar nič ne
ujamejo, prihajajo domov z obrazi, kakor da bi bile pred
jurišnim pohodom; vpijejo, pričkajo se in rjovejo nad vsakim,
predvsem pa nad menoj. Jaz občutim njihovo jezo iz prve roke
in zato mi je že lahko mar, kadar odhajajo na lov. Ste
razumeli?«
Helbig se je zasmejal. Tudi sam je moral marsikaj
potrpeti zaradi muk svojih sester in zato mu je bilo včasih kar
ljubo, da ima v Kunzu pogumnega zaveznika.
»Kje pa je Hektor?« je vprašal dalje. »Tu je samo enajst
psov.«
»Gospod major, to je spet ena, ki nam jo je zagodla ta
naša rdeče-zeleno-modra trojica! Opazil sem, da Hektorja ni,
in sem ga iskal. Ko pa sem šel mimo sob naših dam, sem
znotraj zaslišal strašno praskanje, prhanje, ječanje in kihanje.
Poklical sem psa in hrušč je narasel. On je bil, a vrata so bila

20
zaklenjena. Tedaj sem sobarico prisilil, naj odpre. In kaj sem
videl?«
»No kaj?«
»Pes je tičal v potovalni košari, in zvedel sem, kaj se je
zgodilo. Bibi, Lili in Mimi so se hotele igrati z njim, sami pa
veste, da trpi samo veverico, a drugi dve sovraži. Pa je Bibi in
Lili malo uščipnil. In kaj so napravile milostljive dame? Vzele
so vrečko njuhanca, mu ga privezale na nos in ga vtaknile v
košaro.«
»Gromska strela, takšne otročje norosti si bom pa
prepovedal!«
»Jaz tudi, gospod major! Ali naj tudi jaz privežem damam
malo njuhanca na nos? Naj okusijo, kako je bilo ubogi mrcini
pri srcu.«
»Kje pa je pes?«
»Ko sem ga rešil košare in njuhanca, je pobegnil. Prav
gotovo bi se rad naužil malo svežega zraka, ste razumeli?«
»Bo že sam prišel nazaj. - V eni uri gremo na sprehod.
Bodi pripravljen! Naokrog - pohod!«
Kunz se je obrnil in odtopotal. Zunaj pa je malo postal in
očitno nekaj razmišljal. Potem jo je ubral po stopnicah na vrt.
Tam se je vrtnar pravkar sukal okrog cvetličnih gred.
»Heinrich, imaš kaj časa?«
»Zakaj pa?«
»Potreboval bi nekaj žab in krastač.«
»Žab in krastač?« ga je presenečen vprašal vrtnar.
»Čemu pa?«
»Za naše dame, si razumel?«

21
 »O, lepo, imenitno! Bom kar skočil.«
»Bo dolgo trajalo?«
»V četrt ure jih bom imel polno vrečo. Te vrste meso se
tukaj hitro dobi. Ali naj prinesem hkrati nekaj rakovic in
morskih pajkov?«
»Kolikor jih lahko ujameš.«
»Dobro. Že tečem.«
Na moč zadovoljen se je Kunz vrnil v hišo in poskrbel, da
ne bi kaj prišlo vmes. Vrtnar je kmalu prinesel cel kup
naročenega plena. Skupaj sta se splazila v sobo, v kateri so
sestre imele zaprtega Hektorja, izpraznila sta vrečo v košaro in
neopazno spet izginila. Kadar je bilo treba sestram kakšno
zagosti, ni hotel nobeden manjkati, kar je bilo pri hiši ljudi.
Major je medtem sedel pri svojem Clausewitzu.
Tedaj je od zunaj zaslišal hitre korake. Vrata so se
sunkoma odprla in dolga Freya je - z neizogibno mačico v
naročju - naglo in hrupno vstopila. Njen obraz je pričal, da je
neznansko razburjena.
»Emil - brat!«
»Gromska strela, kaj pa je?«
»Kaj naj bi bilo? Kaj naj bi bilo drugega kakor ta hudič,
saj ne morem reči drugače, ta divji grof!«
»Ah, spet ta?«
»Spet! Moj bog, kakšen človek je to. Če bi bila jaz oficir,
če bi bila kavalir, bi ga izzvala na dvoboj in kakor sem ...«
Pri teh besedah je vzdignila stisnjeno peščico in v
podkrepitev udarila z njo po zofi, na katero se je bila sesedla.
Nesreča pa je hotela, da je zadela ravno mačico, ki jo je
položila zraven sebe. Ta pa ni bila vajena takšnega ravnanja,

22
rezko je zacvilila, švignila skozi sobo in skočila skoz odprto
okno. Freya je planila na noge pa k oknu.
»Ušla je. Brat. Moj bog, ali ne vidiš, da bom zdaj izgubila
še Bibi« Pa samo zaradi tega strašnega grofa!«
»Še Bibi, praviš? Koga si pa že izgubila?«
»Moj bog, kaj torej še ne veš? Vrgel jo je v vodo in
tedaj ...«
Spet so se sunkoma odprla vrata in prikazala se je mala
Wanka.
»Ti si že tukaj. Freya? Da, tvoje noge so daljše od mojih.
O, mene bo konec! Daj mi, da sedem!« Zgrudila se je na zofo
in zaprla oči. Major se je ustrašil.
»Tak govorita vendar! Ali je kdo mrtev?«
»Mrtev ne,« je vzkliknila Wanka. »ampak v vodo ...«
»O pač, moja sladka Bibi je gotovo mrtva!« je vzkliknila
Freya.
»Pri takšnem padcu ni mogoče, da bi ostala živa.«
»Gromska strela!« se je ujezil major. »Kdo je padel v
vodo, to hočem vedeti! Z besedo na dan!«
Tisti hip je zunaj zasopihalo, ko da je v diru pritekla
kakšna pošast, in vrata so se vnovič odprla. Vstopila je debela
Zilla. Sapa ji je pohajala in obraz ji je dobil cinobrovo rdečo
barvo.
»Ah - ih - uh - uuuh!«
Medtem ko je tako brezupno vzklikala, so ji debele kaplje
lile s čela čez lica. Hotela si jih je otreti, a je v razburjenju
zagrešila nenavadno zamenjavo. Pritisnila si je robček na prsi
in si z veveričko obrisala obraz. Živalca se je upirala, kar so ji
dale moči, in to je njeno gospodarico spet zdramilo k zavesti.

23
 »Emil, ali že veš?«
»Jaz? Niti besedice! Kaj se je pravzaprav zgodilo?«
»No - že prihaja sama!«
Tedaj je v resnici vstopila Magda. Planila je k očetu in ga
objela.
»Kajne, papa, da nisi jezen name?«
»Zakaj pa naj bi bil jezen nate«
»No, ker me je divji grof vrgel v vodo.«
»Tebe? Ali je mogoče? Pa najbrž samo po nerodnosti.«
»Ne, nalašč. Ampak ti se ne smeš kregati. Jaz sem še pred
tetami pritekla domov in sem se takoj preoblekla. Saj mi nič
ni.«
»To je še sreča. Pa povejte vendar kako je bilo!«
Takoj so mu ustregle, ampak narobe - kar četveroglasno.
Sestre so razvijale pri tem takšne govorne sposobnosti, da so
majorja spravljale v obup. Dobro pa je vedel, da šumečega
veletoka njihovega govora ne sme prekinjati, in je potrpežljivo
čakal, da končajo.
»Kam pa je šel grof« je vprašal nazadnje.
»Tega ne vemo. Veslal je dalje.«
»K obrežju?«
»Ne.«
»Torej ga še ni domov? In kako je ime temu sijajnemu,
pogumnemu dečku?«
»Gerd. In nima očeta, samo očima,« je odgovorila Freya.
»Pravzaprav nečloveškega očima, ki ga iz dneva v dan
pretepa.« je dodala Zilla. »Če ne bi Gerd tako spretno ravnal,

24
bi se me vse štiri utopile.«
»To je res,« je potrdila Wanka. »Izkazati mu moramo
hvaležnost.«
»Za to bom jaz takoj poskrbel.« je odločil major.
»Lahko greste.«
Sestre so se odpravile v svoje sobe. Tam jih je najprej
košara zbodla v oči.
»O, na psa smo pa čisto pozabile,« se je prva domislila
Freya. »Mu bomo odprle!«
»Da, zadosti je bil kaznovan in brat Emil bi ga lahko
pogrešil.«
Vzdignile so pokrov in tisti mah se je vsem skupaj izvil
krik groze. Prestrašile so se, ko jim je zagomazelo in
zaškrabljalo pred očmi. Hotele so zbežati, a Freyi se je modro
krilo zataknilo ob košaro, da se je ta prevrnila in se je njena
vsebina raztresla po tleh: žabe, krastače in pubiči iz bližnjega
ribnika pa morski pajki, rakovice, veliki, dolgonogi hrošči in
vsa mogoča druga neprijetna živad, kakršno morje vsak dan
naplavlja na obrežje in jo otroci pobirajo, da jo potem ponujajo
tujcem naprodaj. Capljalo in škrabljalo je po sobi, da človek ni
bil več varen. Modra se je vrgla na zofo, zelena je skočila na
mizo.
Med temi razburljivimi dogodki je prišel mimo major z
Magdo. Namenila sta se, da bosta najprej poiskala malega
ribiča. Kakor je bila navada pri vseh sprehodih, je šel za njima
Kunz, strežaj. Prva dva se niti zmenila nista za trušč v oddelku
za dame, ker sta ga imela samo za nadaljevanje pogovora, ki se
je začel že pri majorju. Kunz pa je neopaženo odprl vrata in
vrgel bežen pogled na komični prizor. Z izrazom najbolj
prisrčnega zadovoljstva je spet tiho zaprl, obrnil ključ in ga
vtaknil v žep. Nato je skočil za gospodarjem.

25
 Major je zavil najprej k obrežju. Tam je stražni čoln
pravkar privozil okrog pomola, mož je zagledal grofa in
njegovega spremljevalca in se je podvizal, da ju pobere. Oba
sta bila kajpada do kože mokra, ko sta stopila na kopno. Grof
zdaj niti malo ni bil podoben junaku, ki bi opravil kakšno
slavno dejanje in oči ljudi, ki so postavali in pohajali tam
okrog, so z vidno škodoželjnostjo počivale na njem. Major pa
je stopil proti njemu.
»Gospod grof!«
»Gospod major!«
»Vi torej greste in za zabavo napadete čoln mojih sester?«
»Pha! Majhen po bič ga je napak krmaril!«
»Ta pobič zna bolje krmariti kakor marsikak odrasel mož.
Ali boste morda trdili, da niste nalašč trčili vanj?«
»Ne.«
»Vi ste malopridnež!«
»Prav. To je pa mišljenje, zavoljo katerega se boste
morali biti z menoj.«
»Še malo ne. Pošten oficir ne bo skrunil svojega meča, da
bi se z njim dotikal človeka, ki ne premore niti trohice vzgoje
in časti in ki so mu že očitali, da je pridanič.«
»Pazite se, človek!« je zagrmel grof.
»Pha! Boste mar tajili, da vas je nekoč že kapitan baron
Falkenau udaril s pestjo, ker ste napadli neko spodobno damo -
sledovi tega udarca se vam še danes berejo na obrazu!
Poštenjak se z vami ne more bojevati, ne da bi se sam
onečastil. - Kljub temu pa bom zahteval od vas zadoščenje,
samo ne z orožjem, ampak pred sodiščem. Kar ste zagrešili, je
napad na mirne ljudi, ki bi lahko postali žrtev vaše surovosti -
je torej zločin. Znali bomo doseči, da tudi kak grof občuti, pod

26
kako stroge določbe razvršča kazenski zakonik takšne
prekrške.«
Grof ga je hotel večkrat prekiniti, a ni prišel do besede.
Zdaj pa je odvrnil z grozečim poudarkom:
»Človek božji, gotovo govorite takole z mano samo
zaradi starčevske abotnosti ali iz prave norosti! Jaz pa vas bom
znal prisiliti, da se boste bojevali z mano. In kar zadeve vaše
zakonike, sem najprej jaz tisti, ki jih imam pravico klicati na
pomoč. Varujte svoje ženske in njihovega čolnarja! Sicer mi
lahko pride na um, da jih dam pozapreti!«
Odšel je in mračni pogledi so ga spremljali. Tedaj je neki
čolnar stopil pred Helbiga, v zadregi je vrtil kapo v rokah. Bil
je sosed Klassen.
»Kajne, vi ste gospod major in tole srčkano malo bitje je
vaša gospodična hčerkica?«
»Da. Kaj pa želite?«
»Za tega vrlega fanta bi vas prosil, za Gerda.«
»O, za Gerda?«
»Da. On je pomagal milostljivi gospodični iz vode, pa bi
lahko tudi vi njemu napravili uslugo.«
»Kakšno pa?«
»Hm. Dolgo je že kuhal jezo na tega grofa, ker je nekoč
užalil njegovo mater, in danes je z njim obračunal. Grof je
hotel namreč trčiti ob vaše dame, pa mu ni uspelo, ker Gerd
odlično pozna svoj posel.
Potem pa se je fant spustil za grofom, zabil mu je luknjo v
čoln, da se je potopil in sta morala nato gospoda stati tam zunaj
v vodi in čakati, da ju bo kdo pobral. Zdaj bo ovadil fanta -
sami ste slišali in dobro bi bilo, če bi imel Gerd kakšnega
visokega gospoda, ki bi se zanj zavzel. On bi zaslužil, to lahko

27
vsakemu rečem.«
»Res? Kje pa stanujejo njegovi starši?«
»Tamle gori v predzadnji koči. Žena je zgledna mati, a
mož je kvartopirec in pijanec, ki nikoli ne prime za delo. Fant
mora zaslužiti vse, da lahko preživi družino. Za plačilo je
pogostokrat tepen, jesti pa dobi le malokdaj. Mati je po rodu
daleč od tod in je morala biti nekoč lepo dekle. Zaročena je
bila z nekim krmarjem, ki je moral nekje na tujih morjih
doživeti brodolom, ker ga ni bilo več nazaj. Ženska se ni
marala poročiti, a nazadnje so jo prisilili in prišla je z možem
sem. Lahko se zanesete, da ni boljšega fanta daleč okrog,
kakor je Gerd. Zasluži, da ga vzamete v varstvo pred tem
grofom. Mi vsi bomo rade volje storili vse zanj, če ga bo res
naznanil.«
Major je segel možu v roko.
»Fant je moji hčerki rešil življenje in samo ob sebi se
razume, da sem mu za to hvaležen. Tudi vam se moram
zahvaliti. Vi ravnate kot dober sosed. Torej ta Gerd se je takoj
maščeval nad grofom?«
»Da, in sicer tako bistro in po predpisih, da bi nobeden
izmed nas starih čolnarjev ne spravil kaj boljšega skupaj.«
»To me pa res veseli.«
»Ampak govoriti seveda tega ne smemo. Pred sodiščem
je kajpada samo grof kriv za trčenje. Fant je tako spretno
ravnal, da bo to zlahka dokazal vsak strokovnjak.«
»Torej ni samo pogumen in priseben, ampak tudi
preudaren in pameten?«
»Da, kolikor mu je treba. Ničkolikokrat je že veslal
reševalni čoln, a vsako prosto uro prebije nad knjigami, ki si
jih kjerkoli sposoja. Sijajen dečko. Med nami je veliko starih
pomorščakov, ki so šli daleč po svetu, ki poznajo ladjo in

28
morje, znajo nekaj tujih jezikov pa še kaj drugega zraven. K
njim se hodi učit, a samo naskrivaj, da ga ne zadene kazen, ker
njegov očim tega ne mara.«
»Lepo, zdaj bom vedel, kako naj ravnam. Ali je tukaj
mož, ki je moje sestre pripeljal na breg?«
»To sem pa jaz.«
»Pozabile so vam plačati - tule imate.«
Sosed Klassen se je zahvalil za bogato nagrado, nato pa je
major odšel z Magdo na Gerdov dom.
Tu ni bilo videti žive duše. Samo iz koče je prihajal
pridušen jok. Vstopil je in se zgrozil nad sliko, ki se je
pokazala njegovim očem.
Ob steni je visel Gerd. Roke je imel zvezane z jermenom
in z zanko je bil obešen na močan žebelj, da sta se mu komaj
še konca prstov na nogah dotikala tal. Život je imel razgaljen
in vse do pasu je bil živinsko pretepen. V tej drži je visel in
grizel bolečine vase. Oči so mu bile rdeče in zatekle, pena na
ustnah se je nabirala v velikih mehurjih. Na tleh so ležale
palice, s katerimi je podivjani očim opravil svoje delo.
V zadnjem kotu je sedela njegova mati z obvezano glavo.
Očitno je tudi ona dobila vrsto udarcev in je bila nekajkrat
nevarno ranjena. V njeni bližini so ležali na tleh še štirje
manjši otroci in pritajeno jokali; na starem pogradu pa je sedel
mož, ki je zagrešil vse te okrutnosti. Njegova koščena postava
in surove poteze v obrazu so napravile oduren vtis. Na prvi
pogled je kazalo, da je pijan. Ni se zmenil za prišleca.
Ko je Magda zagledala dečka, ki ga je tako hitro
vzljubila, je kriknila od bolečine in planila k njemu. »Moj bog,
papa, tule je! Pomagaj mu, papa, ampak brž!«
Major je stopil bliže in stegnil roke. Tedaj pa se je
vzdignil pijanec iz svojega kota, se zamajal k njemu in ga

29
zgrabil za roko.
»Stojte Kaj pa hočete tukaj?«
»Najprej bom rešil fanta, človek!«
»Ta hiša je moja in tale fant tudi. Glejte, da izginete!«
»Samo počasi! Bomo že šli, a najprej bomo opravili svojo
dolžnost.«
»Poberite se! Tukaj ne boste nič ukazovali, jaz ne bom
gledal tega!«
Skušal je krepkeje zgrabiti majorja, ta pa ga je sunil od
sebe.
»Samo enkrat se me še drzni dotakniti, kujon, pa boš
videl, kaj se bo zgodilo!« Nato se je obrnil k otrokom. »Je to
vaš oče?«
Eden izmed malih je prikimal. »In tole vaša mati?«
»Da.«
»Kunz, snemi dečka!«
»Le poskusi!« mu je zagrozil očim, ki je medtem pobral
eno izmed palic.
Major je pomignil slugi in ta je takoj razumel. Odhitel je
in kmalu se je vrnil s policijo in nekaj čolnarji, ki so pomagali
zvezati moža, naj se je še toliko upiral. Potem so lahko Gerda
nemoteno rešili njegovega položaja. Bil je tako pretepen, da je
bil komaj še pri zavesti in je le s težavo spoznal ljudi. Da bi
premagal bolečine in ne bi vpil, si je zgrizel ustne in jezik.
Tudi mati je bila od udarcev, ki jih je dobila po glavi, na pol
omotena in je na vprašanja lahko odgovarjala le v kratkih,
raztrganih besedah.

Fant je prišel brez denarja domov in ko je oče še slišal,

30
kakšno komedijo je imel z grofom, ni mogel zadržati besnosti
in je čisto nečloveško padel po materi in sinu. Policisti so ga
odgnali.
Sočutni sosedje so obema s kisom izprati rane in jih
povezali. Gerd se je lahko spet oblekel.
»Ubogi fant!« je rekel major. »Ali bi šel iz te hiše?«
»Ne. Ostal bom pri materi.«
»O, to je lepo. Kaj pa, če bi šla tudi ona?«
»Potem pojdem tudi jaz, milostljivi gospod. Kam pa naj
bi šli?«
»K meni. Jaz bom skrbel za vas. Zdaj pa moram domov.
Bi lahko šel z mano, če niso bolečine še prehude?«
Deček se je nasmehnil, a videti mu je bilo, da se hkrati
sramuje.
»Jaz sem bil že pogostokrat takle pa sem moral kljub
temu takoj na delo.«
»Potem pa pojdi!«
Materi, ki je še zmerom kakor hroma sedela na mestu, je
položil svojo denarnico v naročje in zapustil kočo. Magda je
prijela dečka za roko. »Ubogi Gerd! Tako pogumen si, iz vode
si me rešil in zato si moral pustiti, da te pretepejo. Ali te še
zmerom hudo boli?«
Njegov otroški obraz se je zvedril. »Zdaj pa nič več.«
Malo dekletce ni moglo slutiti, kakšen vtis lahko napravi
ena sama dobra beseda. Ni spustila njegove roke, dokler nista
prišla do majorjevega stanovanja.
Tam pa sta zagledala čuden prizor. Na hodniku je stala
vsa služinčad in se skozi zaklenjena vrata pomenkovala s tremi
ženskimi glasovi, ki so znotraj stokali in tožili.
»Kaj pa je?« je vprašal major.

31
 Vsi so hoteli hkrati odgovarjati, a vreščavi glas hišne je
nazadnje prevladal.
»Kaj da je, gospod major? Nesreča, strašna neznanska
nesreča!«
»Odprite!«
»Ne moremo. Ključ je izginil.«
»Potem pa počakajte!« Stopil je k vratom in potrkal.
»Kdo pa je notri?«
»Me!« so glasovi vseh treh sester zavreščali v odgovor.
»Zakaj ste se pa zaklenile?«
»Saj se nismo same!«
»Kaj se je pa zgodilo!«
»Odprite in pomagajte nam! Soba kar mrgoli od ...«
»Pošasti!« je zaklical en glas.
»Kač!« je dodal drugi.
»Močeradov in zmajev!« je dopolnil tretji.
In potem je vriskalo in vreščalo divje vsevprek: »Zmaji,
gliste, trakulje, kameleoni! Pridite brž - jaz bom padla z mize -
jaz s stola - jaz z zofe - na pomoč, na pomoč, na pomoč!«
Tedaj je Kunz pomignil vrtnarju, ki je bil tudi zraven, da
je pogledal na tla.
»Ah,« je zaklical, »vi ste ga zastonj iskali, ključ pa leži
tule na tleh!«
»Dajte ga sem!« je ukazal major.
Odprl je in njihovim očem se je prikazal prizor, da se
nihče ni mogel obraniti smeha.
»A tako! Od kod pa so prišle te živali sem?« je vprašal
major.

32
 »Iz košare tule,« je poročala Freya.
»Hm,« se je odhrknil major in s hitrim pogledom oplazil
strežaja. »Potem se je pa Hektor spremenil v te živali. Čudno!
Glejte, da boste vse to takoj spravili iz hiše!« In je odšel.
»Proč z nesnago!« je zapovedala Freya in njem sestri sta
ji pritegnili.
Vrtnar pa je preudarno zmajal z glavo.
»Hektor da naj bi se spremenil v te živali? Hm, to je
nevarna stvar. Pa kaj mi mar - jaz imam službo na vrtu.« In je
odšel. Tudi Kunz je napravil začuden obraz. »Hektor? Ta je bil
zmerom hudobna žival, samega vraga ima v životu. A moja
naloga je streči gospodu majorju, ne pa damam.« In je prav
tako zapustil sobo. Ne Magda ne nobena služabnica se ni upala
dotakniti kakšne teh ostudnih živali. Tedaj je Gerd stopil na
prag. Doslej je iz skromnosti ostal na hodniku. Ko so ga sestre
ugledale, so vzkliknile od veselja.
»Tule prihaja naš rešitelj! Gerd, ljubi Gerd, spravi proč to
živad!«
Pogledal je odprto košaro. Naglo je polovil vse te strašne,
ostudne stvarce po sobi in hip nato so bile zaprte v košari.
»Tako, milostne gospodične, zdaj pa lahko daste to
odnesti.«
Šele zdaj so si sestre upale zapustiti trdnjave, na katerih
so bile tako bridko oblegane.
»Hvala ti, Gerd!« je vzkliknila Zilla. »Ti si fant,
kakršnega nam je treba. Zdaj ne smeš več od nas.«
»Ne, pri nas ostaneš!« je soglašala Wanka.
»Seveda,« je potrdila Freya. »Tu ostane, ker mora
predvsem poiskati mojo Bibi, ki se je zavoljo tega grofa vrgla
skozi okno. Pa tudi dognati mora, kdo nam jo je zagodel, da se

33
maščujemo ...«

TRIPERESNA DETELJICA

Lokomotiva je nekajkrat rezko zapiskala, kolesa so

zaškripala pod pritiskom zavor in osebni vlak je zavozil na
postajo. Ko se je ustavil, se je odprlo nekaj oddelkov.
»Hochberg! Pet minut postanka!« je zaklical sprevodnik.
»Vaš postanek bo pa najbrž malo daljši.« je s strogim
poudarkom rekel sosedu potnik v oddelku tretjega razreda.
Imel je uniformo sodnega paznika in vsa njegova drža je
izdajala starega vojaka.
»To nikomur nič mar.« je grobo odgovoril drugi.
»Marsikdo, ki je bil prej napihnjen, se je tule zasidral za dalj
časa. Če se ne motim, so celo nekateri pazniki ostali tu. Le
zapomnite si!«
Mož, ki je to govoril, je bil robate, čokate postave, a na
sebi je imel močno oguljeno obleko. Pod suknjičem je nosil
surovo petljasto srajco. Umiti obraz in počesani lasje mu kar
nekako niso pristajali. Človeku je dajal vtis, da je do obojega
prišel po sili. A kar je najbolj zbodlo v oči, je bilo, da je bil -
uklenjen. Roke so mu tičale v železnih lisicah, te pa so bile
zaradi večje varnosti pritrjene še ob močan jermen okrog pasu.
Mož je bil arestant.
»Že prav! Zdaj pa izstopimo!« mu je odvrnil paznik.

34
 »No, no! Bom že izstopil, če se mi zljubi,« je odgovoril
jetnik.
»Kakor hočete. Ampak brž!«
Stražar ga je potisnil iz voza. Mož se je ogledal, videl,
kako množica valovi okrog njega, in si mislil, da bi tu lahko
našel rešitev. Z enim samim hitrim skokom je stal sredi gruče
potnikov in se skušal preriniti med njimi.
»Držite ga, držite ga!« je vpil paznik.
A ta njegov klic je bil skoraj odveč. V možu so takoj
spoznali ubežnega zapornika, obkolili so ga in zadržali.
»Tule je! Tu ga imate!«
»Hvala, gospodje! Saj je pa tudi nedopovedljivo neumno,
da gre in mi tule skuša pobegniti.« Policist, ki je bil službeno
na postaji, je prišel bliže.
»Ali naj vam pomagam, gospod paznik?« je vprašal.
»Hvala. Saj se ne bojim, da bi mi lahko ušel. Poslej ga
bom samo še malo čvrsteje prijel.«
Potegnil je vrvico iz žepa, jo navezal jetniku okrog roke
in ga odgnal s čvrstim, samozavestnim korakom. Pot ga je
vodila v najvišji del mesta, kjer so izza nenavadno visokega
zidu gledali stolpi in poslopje gradu podobne stavbe. To je bila
znana hochberška trdnjava; že dolgo vrsto let je dajala streho
ljudem, ki so se tako ali drugače pregrešili proti zakonu in so
se tu pokorili z odvzemom prostosti. Hochberg je bila
nordlandska kaznilnica.
Pot se je končala pred mračnimi, v težko železje
okovanimi vrati, ob katerih je bil pritrjen mogočen tolkač.
Paznik ga je prijel in nekajkrat udaril. Kako je moral zven tega
tolkača odjekniti v duši vsakega človeka, ki je bil prisiljen tule
skleniti del življenja, ki ga je imel za seboj

35
 Majhna linica se je odškrnila in prikazal se je bradat
obraz.
»Kdo je?«
»Paznik z novincem.«
»Potem pa kar noter!«
Vrata so se odprla. Prišleca sta vstopila v mračno, predoru
podobno zidano vežo. Stražar, ki jima je odprl, je spet zaprl,
nato pa odpahnil druga vrata, ki so držala na majhno dvorišče.
Paznik je prikimal. Poznal je že prostore te hiše, vsaj
kolikor daleč mu je bilo dovoljeno vstopiti. Jetnika je popeljal
čez dvorišče v majhno sobico, katere edino okno je bilo utrjeno
s krepkimi, železnimi križi. Tu je sedel dežurni, ki je
nadzoroval malo dvorišče in je lahko opazil vsak najmanjši
premik na njem. Vsak prihod in odhod je moral zapisati v
knjigo.
»Dobro jutro.« je pozdravil prišlec.
»Dobro jutro, gospod paznik. Ste nam spet koga
pripeljali?
»Da, kakor vidite.«
Ko je bil novinec vpisan, je paznik vprašal: »Ali je
gospod vladni svetnik tu?«
»Da. Pozvonil bom.«
Dežurni je potegnil za vrvico. Nekje daleč se je oglasil
zvonček in takoj nato se je prikazal stražar. »Novinec.« je
sporočil dežurni.
»Pojdite z menoj.« je stražar povabil paznika. »Jetnik
ostane tu.«
Popeljal ga je iz sobice pa po dolgem hodniku do vrat, za
katerimi je izginil, da bi ga priglasil. Čez nekaj trenutkov se je

36
vrnil.
»Kar noter!«
Paznik je vstopil, zaprl vrata za sabo in se postavil v
strumno vojaško držo, ne da bi pozdravil. Poznal je pravilo, da
je lahko odgovarjal samo na ravnateljev ogovor. Mož za mizo
je bil krepke postave. Na sebi je imel uniformo višjih
kaznilniških uradnikov, ob boku pa dolg koničast meč. Gosti
brki so mu štrleli precej daleč na obe stran in vsa njegova
zunanjost je kazala, da z njim ne bi bilo dobro češenj zobati.
Nekaj časa je gledal prišleca, nato pa je odložil pero in vprašal
na kratko:
»Kdo?«
»Paznik Haller iz Falluma, gospod vladni svetnik.«
»Kaj pa ste pripeljali?«
»Novinca, moškega, enega.«
»Ime?«
»Heinrich Hartmann iz Falluma.«
»Stan?«
»Ribič ali čolnar.«
»Dostavne akte!«
Paznik mu je izročil sveženj spisov, ki ga je že pripravil.
»Prav. Imate kakšno osebno pripombo?«
»Hartmann je bil obtožen, da je nečloveško in neprestano
mučil in pretepal svojo ženo in pastorka. Bil je zaprt in strogo
zastražen, a je skušal uiti in je pri tem smrtno nevarno ranil
paznika. Pijanec je, hudoben, brezčuten in tudi nesramen
možak. Skušal se je upirati celo na današnjem potovanju. Med
drugim mi je rekel, da so tudi že sodni pazniki prišli v
kaznilnico, in mi je skušal na železniški postaji pobegniti, a ga

37
je množica takoj zgrabila.«
»Jaz ga bom že znal ukrotiti. Dobil bo tretji disciplinski
razred in za dobrodošlico dvajset dni odtegljajev pri hrani.
Tule je vaše potrdilo o sprejemu, gospod paznik. Zbogom!«
Medtem ko je ravnatelj začel pregledovati spremne spise
novega kaznjenca, se je paznik vrnil v sobico, da bi vzel
službeno kapo, ki jo je tam odložil. Kaznjenec je sedel na
pogradu in čemerno gledal predse.
»Hartmann,« je vprašal paznik, že pripravljen, da gre,
»imate kaj sporočiti ženi in otrokom? To je zadnjikrat, ko se
lahko zgodi to takole.«
»Hudič vas nosi!« je odvrnil jetnik.
Paznik je odšel. Jetnik od tega trenutka ni bil več oseba,
ampak samo predmet: nikakršne pravice do odločanja, nič
proste volje. Čez nekaj časa je spet vstopil stražar.
»Pojdi z mano!« je rekel ta in Hartmanna oplazil s
kratkim pogledom.
»Oho! Tukaj me bodo pa kar tikali?«
Dežurni, ki je doslej molče sedel tam, se je zdaj obrnil k
tovarišu:
»To je od vraga nesramen kujon! Treba ga bo strogo vzeti
v roke.«
»Bo že občutil. Naprej!«
Prijel je kaznjenca in ga potisnil skozi vrata. Pot ju je
vodila po istem hodniku, kot ga je malo prej prehodil paznik,
nato pa desno do železnih vrat. Stražar je odprl dvoje žabic in
odrinil krepak zapah. Pred Hartmannom se je odprl ozek, dolg
hodnik, ki je bil brez okna in ga je le medlo osvetljevala
svetilka. Na vsaki strani je bilo po osem podobno zaklenjenih
železnih vrat. Za vsakimi izmed njih je bil majhen, sedem

38
čevljev visok, štiri čevlje širok in pet čevljev dolg prostor, v
katerem ni bilo nič drugega kot kurilna cev za pozimi, vrč za
vodo, nizka klopca in železna, globoko v zid pritrjena veriga.
Okence, ki je merilo le poldrugi čevelj v kvadrat, je bilo od
notranje strani zadelano z luknjičasto železno ploščo, od zunaj
pa s krepkim dvojnim omrežjem. Od tod se tudi lev ne bi
mogel prebiti na prostost.
Takšne so bile vstopne in izstopne celice hochberške
kaznilnice, najhujše v vsej jetnišnici. Njihov namen je bil,
obsojencu, ki je stopil vanje, takoj na začetku prikazati njegov
položaj v najodurnejši podobi, tistega pa, ki je odsedel kazen,
ob slovesu splašiti z mislijo, da bi se utegnil še kdaj vrniti.
Vsak jetnik je prvi in poslednji dan svoje kazni prebil v
eni teh strašnih celic.
Stražar je odprl. »Semle noter!«
»Kaj, semle? Nimate nobene boljše?«
»Ne.«
»Potem pa so bile tiste v Fallumu lepše.«
»V hotelu Saxe imajo še lepše, ampak je treba tudi plačati
zanje po deset do dvajset mark na dan. Pokazi žepe!«
»Gromska strela, pa že ne bom pustil, da bi me tikali!«
»Kar potrpeti boš moral. Pokaži žepe!« je ponovil zdaj
malo strože kakor prej.
»Saj nimam nič v njih.«
»Ravno o tem bi se rad prepričal. No, ali bo kaj, ali pa naj
ti pomagam?«
Lisice je odnesel fallumski paznik spet s seboj.
Jetnik je imel torej spet proste roke. Strogi ton, v katerem
je govoril stražar, ga je preplašil in obrnil je vse svoje žepe.

39
Nato ga je stražar še natanko preiskal od vrha do tal.
»Kako pa si se pisal?«
»Hartmann.«
»Kaj pa si bil?«
»Čolnar.«
»In kaj si zagrešil?«
»Morate to vedeti?«
»To bom pozneje sam bral v tvojem spisu, zato tudi ni
treba, da bi mi pripovedoval. Samo v dobrem bi te rad
opomnil, da bo zate bolje, če se boš tule spodobno obnašal
pred nadrejenimi. Niti pol ure še nisi tukaj pa si že prejel kazen
dvajset dni odtegljaja pri hrani.«
»Jaz? Pa bi res rad vedel, zakaj.«
»Ker si bil s paznikom, ki te je pripeljal, surov in si mu
skušal pobegniti. V našem zavodu strogo kaznujemo vsak
najmanjši prekršek. K nam si prišel, da prebiješ kazen in se
poboljšaš. Kdor je voljan in delaven, se ne more pritoževati, a
kdor je uporen, temu se ne godi dobro. Le zapomni si! Torej
koliko kazni imaš?«
»Deset let.«
»Zakaj?«
»Češ da sem pretepal ženo in pastorka in pa da sem
zabodel paznika, ko sem hotel pobegniti.«
»Le kar lepo naravnost povej: ker sem ga zabodel, ker si
v resnici tako storil. Znaš brati?«
»Malo že, če je debelo tiskano.«
»Tule na vratih je prilepljen list, na katerem piše, kako se
morate tukaj obnašati. Saj prihaja skozi okno zadosti luči.

40
Natanko preberi, dokler spet ne pridem, in upoštevaj!«
Stražar je zapustil celico. Ključavnice so zarožljale in
zapahi zaškripali, nato pa je zavladala tišina. Strašno okolje je
napravilo na jetnika močan vtis. Bilo mu je, ko da ga je nekdo
lopnil po glavi. Spustil se je na staro lesno klopco in si obraz
zakril z rokami. Tako je sedel dolgo, dokler niso ključavnice
vnovič zarožljale in so zapahi spet zaškripali. Stražar je vnovič
odprl.
»Pojdi z menoj!«
Voljno je stopil iz celice in po hodnikih odšel do večjega
prostora, polnega vodne pare, ki je bil z nizkimi, tankimi
lesenimi stenami predeljen na več razdelkov. V vsakem izmed
njih je stala kopalna kad in zraven nje klopca. Na eni teh
klopic je ležala obleka, zraven pa je stal šibak jetnik, ki je v
roki držal škarje in glavnik. Nosil je jopico in hlače iz rjavega
sukna, na nogah pa čevlje iz trdega govejega usnja. Lase je
imel kratko pristrižene, vendar mu je bilo videti, da je nekoč
preživljal lepše dni.
»Številka dve, tule prihaja prirastek!« je rekel stražar.
»Obleci ga! Jaz imam opraviti drugod. Samo da mi ne bosta
delala neumnosti! Čez pol ure bom spet tu.«
Odšel je in za sabo zaklenil. Ostala sta sama v kopalnici.
»Štiriinsedemdeset, sedi!«
»Kdo?«
»Ti. Zdaj nimaš več imena, ampak si dobil številko
štiriinsedemdeset. Vsakdo te bo klical samo po številki.«
»Gromska strela, to je pa lepo!«
»Nikar ne kolni!« je pošepetal mož. Nato pa je glasneje
dodal: »Sedi, sem ti rekel! Ali morda slabo slišiš?«
Hartmann se sedel na klopco, oni pa je segel po glavniku
in škarjah.

41
 »Kaj pa bo to, hej?« je vprašal čolnar.
»Lase ti moram porezati. Nato se boš okopal in zlezel v
jetniško obleko. Tvoje stvari bomo spravili v tole vrečo, na
kateri je že tvoja številka, in ostale bodo v shrambi, dokler ne
boš odpuščen.«
»No, pa bodi, če že ne more biti drugače!« Zahrustale so
škarje. Pri tem je številka dve pošepetal novemu tovarišu:
»Če govoriš, nikar ne premikaj usten. Skozi luknjice nad
kadmi naju strogo opazujejo. Kaj pa si?«
»Čolnar .«
»Od kod?«
»Iz Falluma.«
»O, iz morskega kopališča?«
»Da. Ga poznaš?«
»Večkrat sem bil tam. Ali ti je znano, če je grof
Hoheneški prišel letos tja?«
»Pred tremi meseci je bil tam. Takrat so me zaprli. Ga
poznaš?«
»Zelo dobro.«
»Kdo pa si potem?«
»To je postranska stvar.« Skušal je biti redkobeseden,
vendar je v njem prevladala za večino ljudi značilna
nečimrnost, da je še dodal: »Nisem bil kak navaden človek.
Grof je bil moj prijatelj.«
»A tako!« se je Hartmann začudil. »Jaz sem pa ravno
zaradi divjega grofa tu.«
»Kako to?«
Hartmann mu je pomalem šepetal, pa tako, da so bile

42
ustne le malo odprte.
»Vozil se je s čolnom in je vrgel hčerko majorja Helbiga
v vodo. Moj mali je potem še grofa vrgel za njo in jaz sem
fanta malo pretrdo prijel. Zato so me naznanili in zaprli. Hotel
sem jo pobrisati in sem pri tem zabodel paznika. Za vse skupaj
sem dobil deset let.«
»Kaj pa fant?«
»Nič. Grof je moral plačati še stroške.«
»Da, to so sedanje razmere. Prej, pod staro vlado je bilo
bolje. - A jaz sem končal. Sleci se in zlezi v kad. Tvojo obleko
bom pospravil jaz.«
»Kaj pa si ti tukaj?«
»Kopališčnik.«
»In kaj dobiš za to?«
»Šest pfenigov na dan.«
»Strela, to je pa veliko!«
»Da, če se tako vzame. Ti cele tri mesece ne boš dobival
nič, nato pa tri pfenige na dan, ampak samo, če boš popolnoma
opravil svoje dnevno delo.«
»Kaj pa se to pravi - dnevno delo?«
»Število tistega, kar boš moral napraviti vsak dan. Če ga
ne boš dosegel, boš kaznovan - s samico, z odtegljajem pri
hrani ali pa celo s palicami, in ker si tretji disciplinski razred, ti
bodo za kazen vsak dan odbili enega od treh pfenigov. Tako
boš torej dobival samo dva.«
»Kako je pa to z razredi?«
»Kdor pride s slabimi priporočili ali pa ga tu doleti kazen,
dobi tretjega, kdor prinese ugodne papirje, pride v drugega, a
kdor se je dalj časa odlično obnašal, v prvega. Prvi razred nosi

43
svetle, drugi rumene, tretji pa črne gumbe.«
»Torej si ti v prvem razredu?«
»Pa ne zato, ker bi se bil dalj časa lepo obnašal, saj nisem
še dolgo tukaj, ampak ravnatelj upošteva, da sem bil zunaj
nekaj več. Posel kopališčnika spada tudi med odlike. To je
zaupljivo mesto, ker moram govoriti z vsakim kaznjencem.
Zato pa tudi lahko veliko pomagam jetnikom. Bi mi hotel
napraviti uslugo in bi nekemu drugemu zaporniku odnesel par
vrstic? Napisal sem jih že za primer, da najdem koga, ki bi bil
pripravljen to storiti. Takoj prideš namreč k jetniškemu
zdravniku. Tam boš naletel na zapornika, ki opravlja posle
njegovega pisarja. Njemu bi moral oddati list. On pozna moje
znamenje in si vsakega pazljivo ogleda. Ko si boš slačil jopič,
zakihaj, nato si pa z levico obriši desno oko, z desno pa levo!
Takoj bo prišel in ti bo pomagal, da se slečeš. Pri tem ti bo
odvzel papir, ki ti ga bom jaz pritrdil pod ovratno ruto. To ti bo
pozneje koristilo. Kdor namreč hoče imeti kavo ali kaj drugega
posebnega, mora zaprositi zdravnika. Ta odda svojo odločitev
pisarju in kar on zapiše, velja. Tako se lahko včasih zgodi, da
dodeli kaj komu, ki sploh ničesar ni prosil. Če boš torej dobil
kdaj kaj takega, samo reci stražarju, da si zaprosil zdravnika.«
Medtem se je novinec okopal in začel se je oblačiti.
Kopališčnik mu je pri tem pomagal in mu je nadel tudi ruto
okrog vratu.
»Na pismo si pozabil,« mu je pošepetal Hartmann.
»Nič ne skrbi! Je že na mestu. Hudo nespreten bi bil, če
bi ti opazil, kdaj sem ga vtaknil, ker bi ga odkril tudi stražar
tam zunaj.«
»Torej nama res prisluškuje?«
»Da. Videl boš, da bo stopil noter, kakor hitro končava.
Ti ljudje mislijo, da so samo oni pametni, pa so vendar še bolj
neumni od neumnih.«

44
 V resnici je Hartmann komaj vtaknil roke v rokave
jopiča, ko je že vstopil stražar.
»Sta se spet pošteno naklepetala?«
»Niti besedice,« mu je odvrnil kopališčnik. »Ali pa morda
mislite, da človek moje vrste čuti potrebo, da bi bil zaupen s
takšnimile ljudmi?«
»Upajmo, da je tako. Torej naprej!«
Hartmanna je odpeljal v drugo poslopje in ga potisnil v
sobo, v kateri je za pisalnikom sedel gospod v civilu. Na drugi
strani je debel možakar v kaznjenski obleki nekaj pisal ne da bi
vzdignil oči od papirja. Gospod v civilu je bil jetniški zdrav-
nik. Nekaj časa si je ogledoval prišleca, nato pa je vprašal na
kratko, kakor je navada teh uradnikov:
»Si bil kdaj bolan?«
»Ne.«
»Ti zdaj kaj manjka?«
»Ne, samo lačen sem zmerom.«
»A tako,« se je zasmejal zdravnik. »Gospodje arestantje
so bili v preiskovalnem zaporu bolj na tankem, pa bi radi
videli, da jih mi tu nakrmimo. Sleci se!« In se je sklonil spet
nad pisanje. Hartmann je počasi potegnil jopič s sebe in kihnil,
nato pa si je obrisal očesi, kakor mu je bilo naročeno. Debeli
pisar se je takoj vzdignil in stopil k njemu.
»No, ta človek je pa res neroden ko klada. Koliko časa
misliš pa naj čaka gospod višji zdravnik! Brž!«
Snel mu je ruto z vratu in mu pomagal odložiti tudi druge
kose obleke. Ko je bilo to opravljeno je zdravnik vstal in
Hartmanna natanko preiskal. Časa je imel zadosti, saj danes ni
bilo drugih novincev. Medtem je Hartmann opazil, kako pisar
za mizo bere majhen listič, nato pa je začel pisati drugega. Ko

45
je bil zdravniški pregled končan, je stopil spet k Hartmannu in
mu pomagal pri oblačenju. Pri tem mu je vtaknil svoj listič pod
ruto in pošepetal:
»Pri inšpektorju dela spet kihni!«
Hartmanna so odpustili in zunaj ga je vnovič sprejel
stražar, ki ga je spravil nazaj v celico in odšel. Ko je ostal sam,
je tvegal, da pogleda listič, čeprav je obstajala nevarnost, da ga
kdo opazuje. Pisalo je nekaj v nekakšnem tujem jeziku. Tisti,
ki je napisal pisemce, in tisti, ki mu je bilo namenjeno, nista
mogla biti navadna človeka.
Tokrat je poteklo nekaj ur, preden se je spet prikazal
stražar. Prinesel je vodo in kruh.
»Si prosil zdravnika za dvojno mero kruha?«
»Da. Pomorščak je zmerom lačen.«
»Gospod višji zdravnik mora biti danes izredno dobre
volje. Pojdi z menoj!«
Tisto, kar mu je obetal kopališčnik, se je torej že začelo
izpolnjevati. Debeli zdravnikov pisar mu menda kar s svojimi
osebnimi pooblastili zapisal dva funta kruha.
Spet sta prešla nekaj dvorišč in sta se nazadnje ustavila
pred vrati.
»Gospoda tule notri moraš ogovoriti gospod inšpektor!«
mu je zabičal stražar in ga potisnil v sobo.
Uradnik, pred katerega je zdaj prišel Hartmann, je bil še
mlad in dobrodušnega obraza. Strumna uniforma je bila ko
ulita na njem. Za pomočnika je tudi on imel pisarja-jetnika.
Tudi tu je stražar ostal pred vrati.
»Kaj pa si?« ga je vprašal inšpektor.
»Čolnar.«

46
 »Čolnar - to se pravi, da si močan.« Pri tem je listal po
papirjih pred sabo. »Tule berem, da ti je zdravnik predpisal dva
funta kruha. Potem moraš znati tudi delati. Ali si doma
opravljal razen poklica še kakšno rokodelstvo?«
»Ne,« je odvrnil, nato pa kihnil in si spet obrisal oči.
»Ampak pozimi, ko ribolov in vožnja po morju počivata -
kaj si pa takrat počel?«
»Hm.« se je odhrkal Hartmann v zadregi.
»A tako, že razumem! Nič nisi delal. Samo karte metal,
kaj?«
»Samo takole ob večerih.« se je opravičeval Hartmann.
»In čez dan?«
»Sem spal.«
»Lepo. To se pravi torej, da si od večera do jutra metal
karte, potem pa spal čez dan. Imaš ženo in otroke?«
»Da.«
»Torej družino imaš pa živiš takole lahkomiselno in
razuzdano! To si moral biti čeden kujon! Jaz pa ti bom dal
takšen posel, da ne boš zlepa zaspal pri njem. Delo bo težko, a
če ga ne boš opravil, ti bomo odtrgali pri hrani.«
Nadzornik se je vidno ujezil. In kakor je kazalo, je bilo s
pisarjem prav tako. Vstal je in stopil k njemu.
»In reda se tudi ne drži.« je rekel; očitno je zelo dobro
poznal svojega predstojnika, da se je upal takole poseči v
pogovor. »Tale gumb je odpet in ruta mu zadaj gleda čez
ovratnik. Gospodje stražarji se nič ne zmenijo za to. Zmerom
moram jaz popravljati na njih, da ti ljudje v dostojni podobi
pridejo pred gospoda inšpektorja.«
Pri tem mu je zapel jopič, ki se mu je odprl, in pretipal

47
ovratno ruto. Nato se je umaknil in vidno zadovoljen sedel na
svoje mesto.
»Imate prav,« je rekel nadzornik. »Torej - kakšno delo naj
mu damo? Zapišite ga med kovače in poskrbite za vse drugo.
Podvizati se moram, da ne zamudim vlak. Ti pa lahko zdaj
greš.«
Hartmann je odšel in njegov stražar ga je odpeljal nazaj v
celico. Ni pa ostal dolgo sam, zakaj vrata so se kmalu spet
odprla in stražar je stal na pragu v družbi z jetniškim kuharjem.
»A, to je ta mož!« je rekel kuhar, ko si je ogledal novinca.
»Da, srečo ima,« je odvrnil stražar. »Pripeljali so nam ga
z dvajsetimi dnevi odtegljaja pri hrani, pa je že dobil dvojno
porcijo kruha in delo v kuhinji, medtem ko se drugi leta in leta
potegujejo za takšen posel, ker so njihove prošnje zmerom
odbite. Radoveden sem, kako bo gospod ravnatelj spravil
odtrgavanje pri hrani in delo v kuhinji s to količino kruha v
sklad.«
»To ni naša stvar,« je menil kuhar. »Najbrž gre za kakšno
pomoto. Jaz pa moram ravnati po navodilih gospoda
inšpektorja in moram temule tu povedati, da bo jutri zjutraj
nastopil delo v kuhinji. Priskrbite mu bel predpasnik in
kuharska kapo!«
Medtem je pisar delovnega nadzornika stal pri oknu in
gledal na dvorišče. Bil je sam, zakaj njegov predstojnik je
zapustil jetnišnico, da bi se nekam odpeljal, kakor se je malo
prej izrazil. Podoba je bila, ko da je pisarja navdal nekakšen
mučen nemir; nenehoma je pogledoval na listič, ki ga je našel
pod Hartmannova ovratno ruto. Sporočilo je bilo napisano v
francoščini, po naše pa se je glasilo:
»Končno je prišel čas, kakor me obvešča Natter. Počakaj
v pisarni na naju!«
Tedaj je prišel samoten jetnik brez spremstva čez

48
dvorišče. Bil je pisar višjega zdravnika. Vstopil je. Bila sta
znanca. Eden je bil prej ravnatelj, drugi pa višji zdravnik v
neki umobolnici. Oba sta zagrešila takšne reči, da sta sedela
zdaj v kaznilnici, obsojena za vse življenje. (Glej Karl May,
Vojvoda in kovač.)
»Je inšpektor odšel?« je vprašal bivši ravnatelj Breiding.
»Da,« je odvrnil Schramm, njegov nekdanji podrejeni.
»Od kod pa veš, da je nameraval odpotovati?«
»Dopoldne je bil pri doktorju in mu je povedal. Si
pripravljen?«
»Življenje tvegam, če je treba. Samo kako?«
»Jaz še sam ne vem. Natter mi je danes pisal, naj bom tale
čas pri tebi.«
»Kaj on tudi pride?«
»Seveda.«
»Kako imenitna je, da kaznjenci prvega disciplinskega
razreda lahko hodijo brez nadzorstva po svojih opravkih! Če
tebe najdejo tule pri meni, lahko rečeva, da se morava pomeniti
o nekakšni pisariji. Pa glej - že prihaja Natter!«
Jetnik številka dve je prišel čez dvorišče in v sobo.
»Dobro, da sta že skupaj. Sta dobila moje obvestilo?«
»Da. Kaj ste pa ukrenili?«
»Jaz še nič. Ampak zunaj nas pričakujejo.«
»Kdo pa?«
»To bi zdajle rajši še zamolčal. V krčmi v najbližji vasi se
je nastanil kočijaž, ki ima nenehoma pripravljenega
okomatanega konja. Minuto nato, ko pridemo, lahko požene.«
»Kako pa naj pridemo iz trdnjave?«

49
 »Preoblečeni v stražarje. Tako nas vratar ne bo
zadrževal.«
»Hudiča, ta je pa drzna! Da bi pri belem dnevu lahko
odšli kakor na sprehod! Kaj pa obleka?«
»Dobili jo bomo pri dežurnem. Iz proste volje nam je
kajpada ne bo dal. Vzeli mu jo bomo. Vsak stražar, ki pride od
doma v jetnišnico, mora kapo in plašč odložiti pri njem. Te
stvari obešajo v oblačilnico, ki je zraven stražarnice. To je
zadosti za nas, saj nam ni treba drugega kakor plašče in kape,
da bomo podobni stražarjem.«
»Ampak mi smo obriti, vsi pazniki pa nosijo brke.«
»Tudi na to sem pomislil. Pri mojem poslu se mi nabere
veliko las pa sem napravil nekaj lažnih brkov. Poskusita!«
Privlekel je majhen zavitek iz žepa in ga odprl. Brki, ki
jih je napravil, so se jim dobro podali.
»To je sijajno,« je menil bivši ravnatelj. »Ampak hlač in
čevljev ne bomo mogli skriti.«
»V veži je tema.«
»A če nas kdo sreča na dvorišču? Celo če bi imeli
popolne uniforme na sebi, bi moral vsak stražar postati
pozoren zaradi naših obrazov.«
»Poskrbel bom, da nas nobeden ne bo srečal. Kakor veste,
pogostokrat raznašam ravnateljeva povelja drugim uradnikom
in stražarjem. Razglasil jim bom, naj se takoj zberejo v
jedilnici. Dovolj je, če ta ukaz sporočim obema višjima
stražarjema, pa se bodo v petih minutah vsi razen tistih, ki ne
smejo s svoji mest, zbrali v jedilnici. Zdaj grem. Dve minuti po
tistem, ko me bosta videla, da pridem spet mimo, se podvizajta
k dežurnemu, ampak vsak zase, da ne zbode v oči!«
In je odšel.

50
 »Drzen možak!« je menil pisar delovnega inšpektorja.
»Samo to bi rad vedel, zakaj je ravno naju izbral, da naju
popelje na prostost.«
»Ker misli, da mu bo pozneje koristilo, če bova midva na
njegovi strani. Samo ob sebi se razume, da bo naš beg vzdignil
neznansko razburjenje in da bodo napeli vse moči, da nas spet
zgrabijo.«
»Če bi se jim imelo to posrečiti, se pa rajši ubijem.«
»Jaz tudi. Preden me bodo ujeli, pa bodo nekateri še kaj
doživeli. Iz zdravnikovega pribora sem spravil zase nekaj
nožev, da se bom lahko branil. Hočeš ti enega?«
»Daj mi ga!«
Nekaj stražarjev je prišlo hitrih korakov mimo. »Glej,
njegova potegavščina že deluje. V jedilnico hitijo.«
Malo nato je kopališčnik prišel počasi čez dvorišče in
zavil v stražarnico, kjer je bil dežurni sam. »Gospod dežurni!«
»Kaj pa hočeš?«
»Gospod Wendler je pri meni v kopališču. Pa je pozabil
milo v žepu svojega plašča. Bodite tako prijazni, vas prosi, in
mu ga pošljite.«
»Takoj. Počakaj tule!«
Stopil je v oblačilnico in iskal. Čez čas pa se je oglasil:
»Nič mila ni tukaj. Pridi sem in poišči sam!« Kopališčnik
je na hitro pogledal skozi okno in opazil, kako pisar delovnega
nadzornika že prihaja. Drugače ni bilo videti žive duše. Prišel
je odločilni trenutek. Stopil je za stražarjem, ga od zadaj
zgrabil za grlo in ga stisnil, da mož ni spravil glasu iz sebe.
Tisti hip je že vstopil nekdanji višji zdravnik in prihitel
bliže.

51
 »Zmašite mu svoj robec v usta!« je ukazal Natter.
Doktor Schramm je napravil tako, a najprej je moral
stražarju z nožem razkleniti zobe.
»Vzemite vrvico iz mojega žepa in mu zvežite roke na
hrbtu in noge!«
Zgodilo se je in zdaj je lahko pomagal že tudi zdravnikov
pisar, ki je prišel za njim. Moža so zvezanega in zamašenih ust
potegnili v kot.
»Tule visi meč,« je rekel Natter. »Jaz si ga bom opasal,
ker sem gotovo tisti med nami tremi, ki zna najbolje ravnati s
tem orožjem. Zdaj brž plašče in kape nase! Potem pa od tod!«
Ubežniki so preoblečeni zapustili sobo. Kopališčnik je še
zaklenil za sabo in ključ vtaknil v žep. »Zdaj pa hitro čez
dvorišče in pazita - v vojaški drži!«
Brez ovir so prišli do notranjih vhodnih vrat in potrkali.
»Kdo je« se je izpod oboka oglasil vratar.
»Trije stražarji za odhod,« je s krepkim glasom odgovoril
Natter.
Vratar je odprl najprej notranja, nato še glavna vrata.
Natter sam je še potegnil glavna vrata za seboj, da vratarju ne
bi prišlo na um pogledati za njimi. »Hvala bogu - kakor kaže,
se nam je posrečilo,« je rekel tovarišema. »Zdaj pa hitro
vzdolž zidu in na plano! Izogibati se moramo uhojene poti.«
Kar se da hitro so vzdolž zidu prišli na polje. Tu so našli
ozko stezo, ki je držala v sosednjo vas in na kateri zdaj ni bilo
žive duše. Ubrali so jo po njej. »Zdaj nama pa morda že lahko
poveste, kako ste prišli do zveze z zunanjim svetom,« je bivši
ravnatelj umobolnice vprašal Natterja.
»Ni bilo tako težko, kakor sem si mislil,« je odgovoril
kopališčnik. »Moje delo je bilo takšno, da sem moral večkrat v

52
kuhinjo po vročo vodo. Mesar, ki dobavlja tisto malo mesa,
kolikor ga režejo v jetniško hrano, prihaja vsako jutro ob
določeni uri. On spada med redke neuradne osebe, ki jim je do-
voljen vstop brez posebne prošnje in priglašanja. Ko sem ga
prvikrat videl, sem v njem takoj spoznal moža, s katerim sva se
nekoč re srečala. Tudi on je spoznal mene, ampak tega z
ničimer ni izdal. Iz nekaj besed, ki jih je na videz spregovoril s
kuharjem, sem razbral, da bi me rad še srečal, in tako sem znal
urediti, da sem moral naslednje jutro spet ob isti uri v kuhinjo.
Pri tej priložnosti je spustil zganjen listek papirja na tla. Takoj
sem ga z nogo pokril, pozneje pa pobral. Vprašal me je po tej
poti, ali lahko kaj stori zame. Tako sem prišel z njim v stik in
sem ostal. Ob neki priložnosti sem mu oddal pismo za grofa
Hoheneškega.«
»Za divjega grofa?«
»Da. In odgovoril mi je, da bo poskrbel zame, kolikor je v
njegovih močeh, in mi je poslal zaupnika, ki bo z vozom čakal
name, da me popelje čez mejo in spravi v varno zavetje.«
»In se lahko zanesete nanj?«
»Popolnoma. Morda še ne veste, da ga je vojvoda takrat
samo izgnal iz dežele, ker mu niso mogli dokazati
neposrednega sodelovanja z zarotniki, pa z olajšavo, da sme
vsako leto par mesecev prebiti v Nordlandiji. Če bi jaz izdal,
kar vem, ne bi njegova noga smela stopiti nikoli več na
nordlandska tla. Če bi prišel čez mejo, bi bilo konec njegove
prostosti. To dobro ve tudi sam in zato me ne sme pustiti na
cedilu.«
»Potovanje z vozom ni varno, midva sva to že izkusila.
Vlaka seveda tudi ne moremo uporabiti.
Ko se bo razvedelo, da smo ušli, bodo takoj zasedli vse
prelaze, tako da nobene kočije ne bodo pustili mimo, ne da bi
jo natanko preiskali.«

53
 »Hm, to je res. Gotovo bi bilo bolje, če se odpravimo peš
na pot. Jaz bi se skoraj odločil za to, in kaj mislite vi?«
»Jaz bi tudi priporočal.«
»Dobro, potem pojdemo peš. A danes in jutri še ne
pridemo v hribe. Tu se lahko vozimo. - Tule pred nami je vas.
Kaj ne prihaja nekdo po poti?«
»Očitno se sprehaja,« je rekel višji zdravnik.
»Da, saj mu je videti, da postopa kar za zabavo, in bič
ima v roki - vraga, kaj pa, če je naš mož? Domenil sem se
namreč za to znamenje in naročil, naj se giblje čim bliže
kaznilnice. Ste videli, tudi on nas je opazili in obstal! Nihče
drug ni kakor on.«
Ko so prišli bliže, je mož snel kapo in prijazno pozdravil.
Natter mu je odzdravil in ga vprašal: »Povejte mi, dragi mož,
kaj pa delate tukaj?«
»Čakam.«
»O, tako je! Saj ste najbrž z gradu Himmelsteina in
grofov služabnik?«
»Celo grajski oskrbnik sem. Kateri od gospodov pa je
tisti, ki se bo peljal z menoj?«
»Jaz sem tisti, zavoljo katerega ste prišli. Moje ime je
Natter. Tale dva gospoda pa sta moja prijatelja, ki ju moram
priporočiti njegovi prevzvišenosti. Koliko časa pa potrebujete,
da nas lahko odpeljete?«
»Niti deset minut od tegale trenutka. Konji so že
pripravljeni, moram jih samo potegniti iz hleva in jih vpreči v
kočijo.«
»Potem pa pojdimo!«
»V vas? Ne, gospoda! Pojdite rajši tule na desno okrog
vasi in dalje ob cesti. Pridem za vami in boste lahko prisedli.«

54
 »Pa imate s seboj vse, kar je treba?«
»Obleko imam samo za vas. Ampak takšne stvari lahko
dobimo v vsaki prodajalni, samo čim prej moramo od tod.«
»In denar?«
»Toliko ga bo, da ga skoraj ne boste mogli potrošiti do
Himmelsteina. Grof mi je dal tole denarnico in tole listnico,
naj ju vam izročim.«
»Hvala. Torej hitro naprezite, da nam ne bo treba
predolgo čakati.«
Oskrbnik je odhitel nazaj v vas, vsi trije ubežniki pa so
zavili naokrog. Prišli so do ceste in ker tam ni bilo nikogar, so
jo mahnili počasi po njej. Kar kmalu pa so spoznali, kako
neprevidno ravnajo. Ko so prišli do ovinka, na katerem je
nekaj grmovja zakrivalo razgled, se je Natter od strahu zdrznil.
»Hudiča - žandar!«
»Pa res!« je vzkliknil bivši ravnatelj. »Kaj bomo pa
zdaj?«
»Bežimo!« je predlagal bivši višji zdravnik. »Tjale noter,
v grmovje!«
»Ne, prepozno,« je odvrnil Natter. »Nas je že videl.
Naprej, pa naravnost proti njemu!«
»Ampak on ima karabinko!«
»Mi pa šestero rok. Se mar bojite?«
Orožnik je počasi prihajal proti njim s puško čez ramo.
Očitno jih je imel za stražarje iz kaznilnice in je že vzdignil
roko h kapi, pa jo je presenečen spet spustil. Nekaj se mu ni
ujemalo.
»Dober dan, gospoda! Kam pa?«
»Na sprehod,« odgovoril Natter.

55
 »Imate prosto?«
»Da, nočno službo. Tedaj imamo zmerom prost dan.«
»Ampak nikoli vas še nisem videl, čeprav poznam vse iz
trdnjave. Najbrž še niste, dolgo v službi?«
»Ah, že od zdavnaj. Ampak šele pred kratkim so nas
prestavili sem.«
»Kakor je videti, pa vas še niso popolnoma oblekli. Ali pa
ste morda na svojem prejšnjem službenem mestu nosili
jetniške čevlje in hlače?«
»Da.«
»In jetniško ruto okrog vratu, namesto ovratnice?
Ah, dragi moj, rajši zaprite usta, sicer vam še brki padejo
vanje! Gospodje, bodite tako prijazni in zavijte z mano v vas!«
»Zakaj pa«
»Ker se mi zdite sumljivi.«
»Sumljivi? Jetniški stražarji? To je pa vendar smešno!«
»Kakor se vam zdi. Prosim, obrnite se! - O, kaj pa je to«
Od mesta sem se je razlegel pridušen, a grmeč, daleč
segajoč pok. Orožnik je obstal in prisluhnil, hkrati pa je počasi
spustil karabinko z rame. »Topovski strel - dva - in še tretji!
Hej, trije kaznjenci so ušli in to ste vi! Obrnite se - naprej!«
»Z veseljem, gospod orožnik,« je odvrnil Natter. Opazil
je namreč, da se že bliža kočija, v katero sta bila vprežena dva
odlična rjavca. Oskrbnik je sedel na kozlu. Opazil je orožnika z
njegovo trojico in je takoj ustavil konje. V hipu je skočil na tla,
odprl vratca in spet skočil na kozla. Vedel je, da je zdaj vse
odvisno od njega.
»Gospod orožnik,« je zaklical, ko se mu je mož postave
približal s svojim spremstvom, »Ste slišali strele? Trije

56
kaznjenci so ušli.«
»Sem jih že ujel. Tule jih imam.«
»Gromska strela! Takoj sem si mislil, da bo kaj takega,
ko sem vas zagledal. A kar je bolje, je bolje, sem že odprl. Ne
bi sedli v mojo kočijo? Tako boste bolj varni pred temi
capini.«
»Dobro, bom pa sprejel vaše povabilo.«
»Kje jih bomo pa odložili?«
»Pred vrati kaznilnice. Kar obrnite!«
»To lahko tudi potem, ko bodo ptički že notri. Teh
malopridnežev ne smemo tako dolgo puščati na cesti.«
»Dobro! Naprej!«
Oskrbnik je pripravil bič, krepko pritegnil vajeti in čakal
samo na odločilni trenutek. Najprej sta zlezla pisarja v kočijo,
za njima Natter. Tedaj se je orožnik prijel za vratca.
»Kaj pa je?«
»Navsezadnje pa nimate pravih! Ali niso to jetniki, ki
prihajajo tamle čez travnik?«
»Kje?«
»Tamle na desno!«
Kočija je stala med orožnikom in travnikom, na katerega
je kazal oskrbnik. Zato je mož postave stopil malo nazaj, da bi
bolje videl. Takrat pa je bič že padel po konjih. Rjavca sta
poskočila in sunkoma zdirjala.
»Zbogom, gospod narednik!« se je oskrbnik še zasmejal s
kozla.
Ukanjeni orožnik pa se je hitro zbral. Vzdignil je
karabinko iz zavpil:

57
 »Stoj - drugače streljam!«
A nihče se ni zmenil za njegov ukaz. Počil je strel in še
drugi - krogli sta udarili v voz. Ta pa je drvel v divjem galopu
dalje.
Ptički so odleteli ...

GERDOVA MOJSTROVINA

Naslednjega dne sta pozno popoldne jahala deček in

deklica po gorski cesti vsak na svojem škotskem poniju. Fantu
je bilo nekaj čez štirinajst, dekletu pa približno deset let, a
kljub temu je bila ona videti bolj vajena ježe kakor on.
»To je pravzaprav nekaj čudnega,« je reklo dekle. »Ti
imaš tri očete.«
»Kako to, Magda?«
»No, prvič imaš očeta, ki ga sploh nikoli nisi videl, drugič
imaš očeta, ki je tvoj očim, in nazadnje imaš še enega očeta, ki
je tudi moj papa.«
»Da, jaz mu že moram reči papa, ampak ali me ima res
tako rad, kakor ima po navadi oče svoje otroke rad?«
»Naš papa« Zelo te ima rad, to mi lahko verjameš. Zraven
sem bila, ko je z gospodom Meinhartom govorilo tebi.«
»Kaj pa je rekel?«
»No, tega ti pravzaprav ne smem izdati, Gerd, sicer boš
nazadnje postal še ošaben, a veš, da tega ne prenesem.«

58
 »Obljubljam ti, da ne bom postal ošaben.«
»Rekel je namreč tole,« je začelo lepo dekletce in se
dostojanstveno presedla na poniju, da bi posnemala držo in
obraz, ki ju je oče kazal pri teh besedah. »Dragi gospod
Meinhart, vi ste vzgojitelj moje hčerke in vesel sem, ko vam
lahko, rečem, da sem zadovoljen z vami. Zdaj pa vam moram
izročiti še svojega rejenca. To je ubog ribiški deček in je bil
doslej deležen samo pouka, kakršnega daje ljudska šola. A fant
je talentiran in kaže veselje do učenja. To dvoje mu bo
pomagalo, da bo premagal tudi večje težave. Dobrega srca je,
odkrit in pošten. Človek mora res biti dober z njim in želim, da
mu boste tudi vi posvetili svojo ljubezen. Mornariški častnik
naj postane. Bodite tako dobri in uredite, da pojde vaš pouk v
to smer! - Vidiš, takole je rekel papa.«
»To me pa zelo veseli. Moja mati bi morala slišati, ona bi
bila vsa iz sebe od sreče. Kako mi je naročaja, naj storim vse,
da bo tvoj papa z menoj zadovoljen!«
»Njej sem že povedala. Ampak, Gerd, ne smeš reči tvoj
papa. On je vendar tudi tvoj oče in jaz sem torej tvoja sestra.
Veseli me, da imam brata, saj je to veliko bolje kakor prej.
Tudi tete te imajo rade in one zlepa ne vzljubijo koga. Ampak
veš, s čim si si takoj pridobil njihovo naklonjenost?«
»S čim pa?«
»S tem, da si tako pogumno in pametno nastopil proti
divjemu grofu, in drugič potem, ko si pospravil in odnesel tiste
žabe in rake. Tudi naš stari Kunz te ima rad. Kadar govori o
tebi, te nikoli ne imenuje drugače kakor naš fant.«
»Da, pri vas se imamo kakor v nebesih, če primerjam s
tistim, kako je bilo prej, in ubogi mami to privoščim od vsega
srca. Samo to ji močno teži srce, da je moj očim prišel v tisto -
v tisto ...«
»Le kar izreci besedo, dragi Gerd, saj sam nisi prav nič

59
kriv.«
»V kaznilnico sem hotel reči.«
»Da, tam mora biti strašno. Nič čudnega ni, če skuša kdaj
kdo pobegniti, kakor mi je včeraj pri pripovedoval kočijaž.
Kako je že bilo« Saj si bil ti tudi zraven?«
»Ko sta papa in Kunz odpotovala, sem ju moral tudi jaz
pospremiti na postajališče. V čakalnici smo naleteli na gospoda
v uniformi. Kakor je papa potem pripovedoval, je bil to
inšpektor dela v kaznilnici in se je prišel z zadnjim vlakom
pogajat z nekim trgovcem, ki v kaznilnici naroča veliko stvari.
Medtem ko je govoril, smo zaslišali, kako si uslužbenci na
postaji nekaj kličejo med sabo. Malo prej je prišla brzojavka,
ki so jo razposlali na vse železniške postaje v deželi. Glasila se
je tako, da so ušli trije nevarni jetniki, namreč zarotnik z
imenom Natter in dva zdravnika, bivši ravnatelj in bivši višji
zdravnik v neki umobolnici. Lahko si misliš, kako se je
inšpektor prestrašil. Bivši višji zdravnik je bil za pisarja v
kaznilnici. Inšpektor se je takoj odločil, da se ne pojde pogajat,
in se je vrnil z istim vlakom, s katerim se je odpeljal tudi
papa.«
»Jaz bi rada videla, da bi jih ujeli in jih odpeljali nazaj v
zapor.«
»Jih bodo že prijeli. Vsa policija je na nogah in vse ceste
so zasedene, da jih prestrežejo. Brzojavka je namreč povedala
tudi, da so v kočiji, v katero sta vprežena dva rjavca, zavili po
cesti v hribe.«
»Nekaj strašnega! Če bi jih midva srečala tule.«
»O, le naj nama poskusijo kaj storiti Divjega grofa se
nisem ustrašil pa se bom njih še manj. Zadržati jih ne bi mogel,
ker sem premajhen. Ampak tebi ne smejo storiti nič hudega -
to bi jim že prepovedal!«
»Ali pa, če bi prišli na Helbigsdorf? Papa je s Kunzem

60
odpotoval, tete so odšle na obisk tja k baronovim in se vrnejo
šele jutri, naš gospod Meinhart pa je na dopustu.«
»Nič hudega. Papa ima v omari za orožje cel kup mečev
in pištol. Jaz bi vse tri ...«
»Jaz pa se vendar bojim. Poglej no - kdo pa je tamle pod
drevesom? Strah me je. Pridi sem na to stran!«
Cesta je držala skozi gozd. Na njegovem robu je ob
grčasti smreki slonela postavna ženska. Bila je bosonoga, na
sebi je imela samo krilo kričeče rdeče barve, čez pleča pa
rumeno, zamazano pregrinjalo in modro ruto, kakor turban
ovito okrog glave. Bila je temno rjave polti. Z globokimi,
črnimi očmi je živo opazovala otroka, ki sta se vračala s
sprehoda domov. Ko sta se približala, je stegnila desnico in
stopila izpod drevesa.
»Dajta kaj ubogi Ciganki, bela otroka!«
Magda je hotela prestrašena jahati dalje. Gerd pa je
zaustavil svojega in njenega konja.
»Ciganka si? Jaz sem si jo pa čisto drugače predstavljal.«
Njegov odkrit obraz in prijazne, poštene oči so starki
najbrž ugajali.
»Potem si me pa le dobro oglej!« je rekla z nasmehom.
»Ti si danes najbrž hodila že daleč naokrog?« je zdaj
vprašala tudi Magda.
»Ne. Ampak stara sem in tu se človek hitreje utrudi kakor
v mladosti.«
»Pa morda si tudi lačna in žejna?«
»Vsakega malo.«
»To je res hudo. Gerd, jaz sem pozabila svoj mošnjiček.
Prosim, daj ji še namesto mene, da si bo lahko kupila jedi in

61
pijače.«
»Da,« je v zadregi odvrnil deček, »jaz pa tudi nimam
denarja pri sebi. Kaj bomo pa zdaj?« Dekle je zamišljeno
gledalo predse. Ciganka pa jima je prijazno pokimala:
»Vidva sta dobra otroka. Bog vaju blagoslovi!« Magda je
ponosno vzdignila glavico.
»Ne, nekaj moraš imeti od naju! Ampak prej mi še povej,
ali je res, da so Cigani tako slabi ljudje. Tete pravijo, da celo
otroke kradejo.«
»Ne, to ni res. Cigani so tako siromašni, da so lahko
veseli, če nimajo otrok. In če že kdaj kateri od njih napravi kaj
hudega, ne smemo kriviti drugih.«
»Da, to ti rada verjamem. Tako dobra in blaga si videti s
svojimi velikimi očmi! Ti gotovo ne moreš napraviti nič zlega.
Rada bi ti dala jesti in piti in da bi se lahko lepo odpočila. Bi
šla z nama?«
»Kam pa?«
»Na Helbigsdorf. Samo četrt ure je do tja.«
»To je pa posestvo majorja Helbiga?«
»On je najin papa. Greš z nama? Pri nas boš lahko jedla
in pila, kolikor boš hotela in lahko se boš naspala v lepi
postelji.«
Starka je prikimala in prišla čez jarek na cesto. »Da, z
vama pojdem, otroka.«
Gerd je napeto opazoval njeno hojo.
»Zelo si utrujena in ne boš dohajala najinih konj.«
»Potem pa jahajta naprej ali pa jahajta malo bolj počasi.«
»To ne gre. Prvič ponija nočeta hoditi počasi, in drugič,
midva te ne marava pustiti zadaj. Kaj če bi sedla na mojega

62
konjička? Rad bi razjahal in vodil ga bom, da ne boš padla. Bi
poskusila?«
»Da, če dovoliš.«
»Pa pridi!«
Razjahal je in ji hotel pomagati. Ona pa se je že s
presenetljivo spretnostjo pognala na konja.
»O, kaže, da si že veliko jahala.«
»Saj tudi sem, otrok moj.«
Vzela mu je povodec iz roke in hitrih korakov je šlo dalje.
Ciganka je prva povzela besedo.
»Torej sta vidva otroka gospoda majorja Helbiga? Jaz pa
sem mislila, da ima samo hčerko.«
»Saj to je pravzaprav res,« je odgovorila Magda
zaupljivo. »Gerda sem šele pred kratkim dobila za bratca.«
»Kako pa to?«
»Bili smo v Fallumu na morju. Tam smo ga spoznali in
ga vzeli s seboj na Helbigsdorf, njega in njegovo mater. On mi
je rešil življenje in divjega grofa prevrnil z njegovim čolnom
vred. Zato je postal moj brat. - Ali je res, da znajo Cigani
prerokovati?«
»So nekateri med njimi, ki ta dar imajo.«
»O, potem ga imaš najbrž tudi ti?«
»Da,« je preprosto odgovorila starka.
»O, prosim, še meni prerokuj!«
»Ti si še premlada za to, otrok moj. Poteze tvojega obraza
in črte tvoje dlani niso še zadosti razvite in izoblikovane.
Pozneje pa ti bom lahko kdaj pogledala v prihodnost.«
»Ali mi ne bi mogla vsaj kaj malega povedati?«

63
 »Morda,« se je nasmehnila Ciganka. »Kako je ime
tvojemu bratcu?«
»Gerd.«
»No prav. Gerd je zdaj samo tvoj brat, nekoč pa bo tvoj
mož.«
Magda je veselo tlesknila z rokami.
»To je sijajno! Jaz nobenega drugega ne bi želela za
moža.«
»Ampak on ni samo Gerd, imeti mora še drugo ime. Ali
njegov oče še živi?«
Tudi zdaj je namesto dečka odgovorila Magda: »Da, to je
pa nekaj, ob čemer bi ti lahko pokazala, da veš več od drugih
ljudi. Svojega očeta nikoli ni videl. Bil je namreč krmar in se
je z ladjo odpeljal v široki svet pa ga ni bilo nazaj. Potem je
morala mati poročiti hudobnega očima, ki je bil neprestano
pijan in zdaj sedi v zaporu. Njegov pravi oče pa se je pisal
Schubert.«
»Krmar je bil in Schubert se je pisal?« je začudena
vprašala Ciganka. »Pa ne morda Balduin Schubert«
»Da, Balduin!« je veselo vzkliknil Gerd. »O, še njegovo
ime veš?«
»Kaj pa še ti veš o njem?«
»Nič drugega, ko da je imel brata, ki mu je bilo ime
Thomas in je bil kovaški pomočnik. To mi je pripovedovala
mati.«
»Zdaj vama lahko dokažem, da res več vem kakor drugi
ljudje. Tvoji materi bom pripovedovala o tvojem očetu, ki ga
poznam. Zdaj je prvi krmar na znameniti bojni ladji Tiger. Jaz
imam brata, ki je vodja krova na tej ladji.«
»Kakšna sreča! Kako se bo mati razveselila! Pojdimo

64
malo hitreje!«
»Cigani so pa res pametnejši od nas,« je zamišljena rekla
Magda. »Kako ti je pa ime? Saj gotovo imaš kakšno ime.«
»Lilga.«
»Lilga!« je presenečena vzkliknila deklica. »Papa nam je
veliko pripovedoval o ciganski kraljici, ki se tudi tako imenuje.
Je prijateljica našega vojvode Maxa. Baje ima veliko moč. Ali
si morda ti ta Lilga?«
»Jaz sem.«
»Res? O, kako dobro je, da sva te povabila k nam, in
kolikšna škoda, da papana ni doma! Ampak sprejeli te bomo
prav tako, kakor bi te on.«
»Da, moja mati je namreč oskrbnica na Helbigsdorfu,« je
modroval Gerd, »in lahko si misliš, da te bo lepo sprejela.«
V kratkem so prišli do večje vasi; na enem koncu so stala
gosposka graščinska poslopja. Tudi hiše v vasi so bile videti
čiste in prebivalci so začudeni gledali trojico. Posebno
radovednost je zbujala stara jahalka.
Pri vratih jih je sprejel upravitelj, da bi mladima dvema
odvzel konja. Nejevoljen je ostrmel, ko je zagledal tujko.
»Kakšna družba pa je to? Ciganka! O, ko bi to vedel
gospod!«
»Zakaj?« je vprašala Magda.
»Ker to ni družba za vas, gospodična.«
Mala desetletna majorjeva hčerka ga je oplazila s srditim
pogledom.
»Kakšna družba je primerna zame, moram pa že sama
vedeti, gospod upravitelj. Odpeljite konja v hlev! Pojdimo,
Lilga!«

65
 Prijela je Ciganko za roko in jo popeljala k vhodu v grad.
Gerd jima je sledil. Upravitelj je prestrašen gledal za njimi.
»Lilga? Strela, potem sem ga pošteno polomil! To je torej
znamenita vajdzina vseh Ciganov, nordlandskih in
südlandskih! Kdo bi si mislil? Z grofi in vojvodi občuje, semle
pa pride bosa in v capah. Brž moram popraviti napako.«
Medtem je od druge strani prišel v vas mož, zavil v
krčmo in naročil kozarec piva.
»Kajne, ta vas se imenuje Helbigsdorf?« je vprašal
krčmarja.
»Da.«
»In lastnik gradu tamle gori je gospod major Helbig?«
»Da.«
»Pa ga ni doma?«
»Ne, odpotoval je.«
»A njegove tri dame so tukaj?«
»Tudi ne. Odšle so k sosedom na obisk.«
»Tako? Koga bi pa potem lahko našel v gradu?«
»Upravitelja in novo oskrbnico.«
»Oskrbnico? Kakšna madam pa je to? Kako pa se piše?«
»Gospa Hartmann.«
»Hartmann? Hm. Ona pa gotovo še ni dolgo na
Helbigsdorfu?«
»Šele pred kratkim je prišla. Gospod major jo je z njenim
sinom pripeljal z morja, kjer ju je bil spoznal.«
»Z morja? To pa drži. Prišel sem torej v pravi kraj.«
Plačal je pivo in odšel v grad ...

66
 Sonce je pravkar zahajalo. Njegovi žarki so zlatili
pročelje, nadzidke in okna gradu, rob gozda na nasprotni strani
pa so že na pol ogrinjale sence. Tam so stali trije možje in
opazovali pokrajino pred seboj.
»Kakor je govoril vodnik, mora biti to Helbigsdorf,
posestvo majorja Helbiga. V hosti že ne bom spal. Le to je
narobe, da me Helbig pozna. Zato moramo dalje, samo to še
vprašam, katero smer naj uberemo.«
Mož, ki je govoril, je imel očitno glavno besedo v trojici.
Drugi, hudo debel možakar, pa je dejal:
»Tudi mene niti malo ne mika, da bi v hosti prenočeval in
si morda nakopal protin. Prav tako pa nisem razpoložen, da bi
hodil dalje. Odkar smo zapustili kočijo, sem se utrudil, da bom
zdaj zdaj omahnil.«
»Jaz tudi,« mu je pritegnil tretji. »Te hostne stezice so
veliko prenaporne.«
»Hm,« je povzel spet prvi. »Helbig ima pogosto opraviti
v Fürstenbergu. Zakaj naj bi bil ravno danes doma? Če bi
zvedel, da ga ni tukaj, bi se odločil, da ostanemo na gradu.
Krčma se mi zdi prenevarna.«
»To bomo pa kar hitro zvedeli. Tamle prihaja pismonoša
po poti. Ti ljudje po navadi vse vedo. Gotovo je imel opravka
tudi na gradu.«
»Pa ravno sem prihaja. Stopita malo nazaj, da vaju ne
opazi! Naj ima vtis, da sem sam, ko ga bom vprašal.«
Druga dva sta se skrila v grmovje, on pa je napravil nekaj
korakov po gozdu in nato stopil na plano. Ravno na robu hoste
je trčil ob pismonošo, ki ga je vljudno pozdravil.
»Dober večer!« je odzdravil. »Ravno prav, da sem naletel
na vas. Kaj ni tole Helbigsdorf?«
»Da.«

67
 »Last majorja Helbiga?«
»Tako je.«
»Ali morda veste, če je doma?«
»Ga ni. Odpotoval je v prestolnico.«
»Kaj pa njegove sestre - ali so tu?«
»So in niso. Na obisku so nekje v okolici pa se menda
jutri vrnejo.«
»Koga bi pa potem našel doma?«
»Upravitelja in oskrbnico, če njegove desetletne hčerke
ne štejemo.«
»Hvala vam.«
Pismonoša je šel dalje svojo pot, mož pa je poiskal
tovariša.
Vsi trije so bili ubežni kaznjenci, katerih zunanjost se je
medtem precej spremenila. Vsi trije so imeli na sebi imenitne
popotne obleke in vsakemu izmed njih je čez ramo visel zeleni
boben za nabiranje rastlin.
»Na varnem smo.« je rekel Natter. »Majorja ni doma in
njegovih sester tudi ne. Za zabavo si bom privoščil, da bom
prenočil na gradu, potem bom pa pisal Helbigu in se mu
zahvalil, da sem na begu užival njegovo gostoljubje. Razkačilo
ga bo, da bo ves iz sebe! - Vas moramo obiti. Ne pozabite na
vlogo naravoslovcev, ki so na znanstvenem izletu zašli. Tako
se nobeden ne bo mogel začuditi, če pridemo kar čez polje.«
Zavili so proti gradu, katerega okna je že zajel somrak ...
Ciganka je naletela pri oskrbnici na hudo prijazen
sprejem. Otroka seveda nista mogla molčati, kaj sta dognala.
»Pa veste, koga sva vam pripeljala, gospa Hartmann?« je
vprašala Magda.

68
 »Koga pa?«
»To je znamenita Lilga, o kateri nam je papa toliko
pripovedoval. Prerokovati zna in tudi drugače je vsevedna.
Nama je že prerokovala, da bo Gerd postal moj mož. Zdaj pa
tisto, kar je glavno za vas: Lilga namreč pozna vašega ženina
in tudi ve, kje je.«
»Mojega ženina? Saj ga nimam. Koga pa misliš, otrok
moj?«
»Gerdovega očeta.«
»Je to mogoče? Ne - gotovo je mrtev, drugače bi se
vendar oglasil.«
»Nasprotno - on živi! Ni tako, Lilga?«
»Da, živi in jaz sem z njim govorila.« Oskrbnica je
pobledela od veselega strahu.
»Moj bog, če bi bilo res! Zdaj mi pa brž povejte, kako in
kaj!«
»Najprej bi rada slišala od vas, kaj vi veste o njem,« je
prosila Ciganka.
»Pisal se je Balduin Schubert in je bil krmar na neki
trgovski ladji, ko sem ga spoznala. Od sorodnikov je imel
samo brata, ki mu je bilo ime Thomas in o katerem mi je takrat
pravil, da se uči pri dvornem kovaču Brandauerju v
Fürstenbergu. Potem je šel Balduin na morje in od njega ni
bilo več glasu. Mogoče je tudi, da je prišel sam, pa me ni našel.
Razmere so me namreč prisilile, da sem poročila drugega in
sem z njim zapustila domači kraj.«
»Kaj niste nikoli povprašali njegovega brata?«
»Nekoč sem mu hotela pisati, čeprav nisem vedela, ali je
še pri Brandauerju. Moj mož pa me je zasačil in je pismo
prebral. Potem je ne vem kako dolgo takšno počel, da nisem

69
mogla več misliti na pisanje. Najbolj se je bal, da bo izgubil
Gerda, ki nas je tako rekoč sam preživljal. Torej da Balduin
živi?«
»Da. Zdaj je prvi krmar na Tigru, ki mu poveljuje sedanji
poveljnik brodovja baron Artur Falkenau. Ta mu je bolj
prijatelj kakor predstojnik in lahko mi verjamete, da se mu
dobro godi.«
»Kje pa ste govorili z njim?«
»V hribih sva se srečala med zadnjo vojno. - Kdo pa
prihaja tamle čez dvorišče?«
Stopili so k oknu in videli moža, ki je malo prej
povpraševal v krčmi o gradu. Ciganki je rahel nasmeh prelil
poteze. Očitno ga je poznala. Oskrbnica je to opazila in
vprašala:
»Kdo pa je?«
»Takoj boste sami zvedeli od njega. Jaz pa se bom najprej
skrila.«
Stopila je za kamin. V naslednjem hipu so se že odprla
vrata. Mož, ki je vstopil, se je obrnil k oskrbnici.
»Oprostite mi, gospa! Ali vas ne kličejo za gospo
Hartmann?«
»Da.«
»Potem pa ste vi gospa, s katero bi rad govoril. Jaz sem
namreč krčmar in kovaški mojster Schubert iz Fürstenberga.«
»Schubert? O, mi smo pa pravkar govorili o vas. Bodite
mi prisrčno dobrodošli.«
»To me veseli. Če ste pravkar govorili o meni, potem me
pa morate gotovo že malo poznati.«
»O, vaše ime poznam že več ko petnajst let.«

70
 »Najbrž po mojem bratu Balduinu?«
»Da. Ampak sedite, prosim!«
»Da, res bom sedel, saj kaže, da se bomo imeli veliko
pomeniti.«
»Vas lahko vprašam, kako ste zvedeli za moj na slov?«
»Gospod major Helbig mi ga je povedal. Vedeti morate
namreč, da dvorni kovač Brandauer, moj bivši mojster, opušča
kovačnico, vojvoda pa hoče mene postaviti za dvornega
kovača. Njegova pomočnika, namreč Heinrich in Kasimir,
bosta delala pri meni, čeprav sem jima našo krčmarico in
trgovko s krompirjem Barbaro Seidenmullerico speljal izpred
nosu. Zdaj je moja žena. Vsa visoka gospoda, ki je prej pri
mojstru naročala, kar je potrebovala, prihaja zdaj k meni in
tako je včeraj prišel tudi gospod major Helbig z vojvodo
Maxom. Ob tej priložnosti smo govorih o vas in o mojem
bratu. Tako sem zvedel, da ima ta stari Šved sina, pa sem se
takoj odpravil, da vaju obiščem. Ali lahko vidim fanta?«
»Tule je!«
»Tale tu? Zlomka, to je pa fant in pol! Dečko, jaz sem
tvoj stric in ti si moj nečak. Ali bi hotel postati kovač? Jaz bi te
takoj vzel za vajenca in dobro se ti bo godilo pri meni.«
»To ne pojde, stric, ker pravijo, naj postanem mornariški
častnik.«
»Kaj? Mornariški častnik? To pa vražje visoko meriš. No,
seveda nimam nič proti temu, čeprav ti moram reči, da takoj za
oficirjem ni nič boljšega kakor dober kovač. To bo moja
Barbara vesela, ko bo zvedela, da ima tako brhkega nečaka.
Fant, moral boš z mano v Fürstenberg, da te bo videla.«
»Saj lahko grem, ker imam počitnice! Naš domači učitelj
je odpotoval. Kajne, mati, da je tako?«
»Samo ne vem, ali ti bo gospod major dovolil.«

71
 »To pa čisto gotovo. Seveda bo dovolil, to se razume
samo ob sebi.«
»Da, papa bo dovolil,« je pritegnila Magda. »Jaz pojdem
tudi z vami.«
»Ti? Kdo pa si ti, mala mamzel?«
»Jaz sem majorjeva hči.«
»Majorjeva? Strela, potem si pa imenitna gospodična!
No, moja Barbara bo vsa iz sebe, tako bo počaščena, da bom
pripeljal takšnole princeska s seboj. Kar pripravita se. Če se
podvizamo, se lahko odpeljemo še z nočnim vlakom.«
»Ne, tako hitro pa to ne gre,« se je zasmejala oskrbnica.
»Čez noč ostanete pri nas. Otroka se bosta še malo poigrala v
parku, medtem pa mi boste morali vi še veliko pripovedovati o
svojem bratu.«
»O Balduinu? O njem vam ne bom imel kaj prida
povedati, zakaj dolgo vrsto let tudi jaz nisem dobil od njega
glasu.«
»Zdaj pa vendar kaj veste o njem.«
»Seveda. Govoril mi je tudi o vas. A da ima sina, tega še
sam ne ve. Zelo rad vas je imel in ni pozabil na vas do
današnjega dne. Trgovska ladja, s katero je takrat plul, se je
ponesrečila na Južnem morju in Balduina je sprejel na krov
neki kitolovec, na katerem je ostal potem cela tri leta. Tako
torej ni mogel nazaj, a ko se je vrnil, je zvedel, da ste zapustili
svojo službo kot hišna.«
»Morala sem se poročiti in sem zapustila domači kraj.«
»On pa ni o tem nič slišal. Takoj je odšel spet na morje in
je do nedavnega ostal v tujini. Zdaj je spet šel, in sicer se je
odpeljal s slavnim Tigrom, ki je bil svoj čas piratska ladja in je
najboljša ladja vseh morij.«
»Kdaj pa spet pride?«

72
 »Tega ne vem, ker mi ni še nič pisal. Ko pa pride njegovo
pismo, bom zvedel tudi naslov, kam mu lahko pišemo.
Obljubil mi je, da me obišče, kakor hitro se bo vrnil, in takrat
bo pripeljal svojega prijatelja s seboj, vodjo krova Karaveja. Pa
skušajte uganiti, kdo bi to bil?«
»Brat ciganske kraljice Lilge.«
»Lej, pa res veste? Morda poznate to vražjo Lilgo?«
»Da.«
»Kje ste jo pa spoznali?«
»Tukaj. Nekoč je prišla na grad Helbigsdorf.«
»O, kaj pa je iskala tukaj?«
»Povedati mi je hotela, da vaš brat še živi.«
»Tako! Da, ona je vsevedna. Kako je bila pa vam všeč.«
»Zelo.«
»Meni tudi. Najprej sem jo imel za staro coprnico, ki je
hudiču zapisala dušo. Pozneje sem pa uvidel, da je to imenitna
ženska, ki zasluži vse spoštovanje. Radoveden sem, ali jo bom
še kdaj srečal.«
»To se pa lahko takoj zgodi,« se je nekdo oglasil izza
kamina.
Thomas se je obrnil in zagledal ženo, o kateri je pravkar
tekla beseda.
»Lej, pa je res ona s kostmi in kožo! Ta vražja ženska se
je skrila, ker mi je hotela prisluškovati. Od kod je pa tebe
prineslo, Lilga?«
»Jaz prihajam od povsod.«
»Si dobila kakšno pismo od brata Karaveja?«
»Ne. Tiger je odpeljal najbrž v Ameriko. Zato še ne more

73
biti glasu o njem.«
»Njegovo pismo pa te tudi ne bi moglo najti, če hodiš
povsod, kakor sama praviš.«
»Poskrbljeno je, da dobim vse, kar je meni namenjeno.«
»Ostaneš danes tukaj?«
»Da.«
»To je pa ravno prav. Potem bomo lahko posedeli lepo
skupaj in si pripovedovali. Gospa Hartmann, tule imate moj
klobuk in dežnik. Spravite ju nekam, prosim!«
»Pa ne bomo ostali tukaj, ampak pojdemo gor v mojo
sobo,« je odgovorila oskrbnica. »Tam bomo povečerjali,
potem vama bom pa odkazala sobi.« Odšli so v stransko krilo
dvorca, kjer je stanovala Hartmannica. Pravkar so hoteli sesti,
ko je prišel upravitelj.
»Gospa Hartmann, pridite hitro sem! Gospod major je
dobil obisk: trije gospodje, ki so na potovanju, bi radi govorili
z gospodom majorjem.«
Popeljal je oskrbnico v sprejemnico, kjer so Ambrosius
Natter in njegova dva tovariša čakali nanjo. »Vaša služabnica,
gospoda moja. Kdo pa mi naklanja čast ...?«
Natter je takoj odgovoril:
»Moje ime je von Hellmann. Huzarski podpolkovnik sem
in prijatelj gospoda Helbiga. Tale dva gospoda pa sta moja
sorodnika - tole je gospod predsednik, tole pa gospod svetnik
von Hellmann. Na izletu smo bili pa smo se znašli tule in smo
sklenili obiskati našega prijatelja. A kakor smo slišali, ga na
žalost ni doma.«
»Ne, v prestolnici je.«
»Kaj pa njegove milostljive tri gospodične sestre?«

74
 »So tudi odšle nekam na obisk.«
Oskrbnica je odgovarjala na kratko, ker je občutila, da je
na teh gospodih nekaj, kar ji ne more biti všeč. Kaj naj bi pa to
bilo, ni mogla reči. Čutila je pa, da jim ne more zaupati.
»To je res neprijetno.« je nadaljeval Natter. »Bodite tako
prijazni in sporočite naše pozdrave gospodi, ko se vrne.«
»Z veseljem. Gotovo jim bo zelo žal, da vas niso mogli
sprejeti.«
»Potem nam pa dovolite še eno vprašanje, preden gremo.
Pozno je že in vsi trije smo tako utrujeni, da ne bi mogli peš
nadaljevati poti. Ali je v vasi kakšna gostilna, kjer bi človek
lahko našel, kar je vajen zahtevati?«
Zdaj je oskrbnica začutila potrebo, da pomisli na svoje
obveznosti.
»Krčma je sicer v vasi, ne more vam pa nuditi udobnosti,
ki ste jih gotovo vajeni. Moja dolžnost je, naj vam namesto
gospoda majorja povem, da so vam naše sobe na voljo. Tega
vam nisem rekla takoj samo za to, ker sem mislila, da imate
kočijo kje v bližini in da nameravate potovati dalje. Smem
pričakovati, da ne boste zavrnili moje prošnje?«
»Dobro, sprejeli bomo. Posebej pa poudarjam, da nikakor
nimamo kakšnih posebnih zahtev. Tu smo na popotovanju.
Skromna večerjica in preprosta postelja za čez noč - to je vse,
za kar vas prosimo.«
»Ustregla vam bom, kakor želite. In dovolite, da vam
priporočim našega gospoda upravitelja. V čast mu bo, če bo
lahko pomogel.«
V kuhinji je naročila, kar je bilo treba, nato pa se je vrnila
k Thomasu in Lilgi.
Otroka sta pravkar prišla iz parka in Magda je vprašala
radovedne:

75
 »Gospa Hartmann, videla sem z vrta, da smo spet dobili
obisk. Kdo pa je?«
»Dobri znanci gospoda majorja, ki so ga hoteli pozdraviti
in bodo ostali tu čez noč. Najmlajši od njih je gospod
podpolkovnik Hellmann, druga dva sta pa njegova sorodnika.«
»Von Hellmann?« se je glasno začudila Magda. »Ne. Ta
gospod se pa mora pisati drugače. Gospoda podpolkovnika von
Hellmanna dobro poznam. To je majhen, suh gospod z
velikansko brado.«
»Najbrž se motiš, otrok moj, še enkrat si ga dobro oglej!
Pravkar prihajajo tamle čez dvorišče.«
»Saj jih vidim. Ampak podpolkovnika Hellmanna ni med
njimi.«
Tudi Thomas je bil vstal in stopil k oknu. Pa je skoraj
prestrašen stopil nekaj korakov nazaj.
»Pri vseh hudičih, to pa res ni Hellmann, saj to je - hm
Lilga, pridi k oknu in si oglej tega sivca, ki pravkar gleda v
hlev.«
Ciganka je napravila tako.
»Natter!« je vzkliknila prestrašena.
»Da. Natter, ki sem ga takrat pomagal ujeti.«
»Moj bog, je to mogoče!« je obupana zastokala
oskrbnica. »Pravijo, da je pobegnil iz ječe.«
»Da, tako je, draga moja gospa, in oba tale dva
vagabunda z njim.« ji je pritrdil Thomas. »Za petami so jim.
Zato ne morejo prenočevati v gostilni pa so se zatekli k vam.«
»Kaj bomo pa zdaj?«
»Izpolnili bomo kajpada dolžnost. Ujeli jih bomo.«
»Ali ste kujonom že odkazali sobe?«

76
 »Še ne. To bom storila šele, ko povečerjajo.«
»Dobro. Potem poskusite urediti stvar tako, da ne bodo
mogli priti drug drugemu na pomoč.«
»Izbrala bom sobe, ki ležijo malo bolj narazen.«
»Da, in ko bodo v njih, bom jaz prevzel posle služabnika
ali natakarja in jih bom ob priložnosti ujel.«
Magda se je na moč prestrašila, ko je slišala ta pomenek,
in se je drgetaje zalezla v kot. Gerd je živo poslušal, nato pa se
odplazil v svojo izbico. Tam je imel spravljeni pištoli, ki ju je
uporabljal pri pouku streljanja. Nabil ju je in odšel na dvorišče.
Na stopnicah je srečal upravitelja z nekdanjima zdravnikoma iz
umobolnice. Natter je zaostal, da bi si malo podrobneje ogledal
konjušnico. Gerd je stopil k njemu.
»Kako sta vam kaj všeč naša ponija?« je vprašal
nedolžno.
»Odlična sta, fant moj,« je odgovoril Natter.
»Pa tale žrebec vranec tule?«
»Zelo plemenit konj.«
»Da, saj njega tudi najbolj skrbno negujemo. Ali ste
prijatelj dobrih psov, gospod podpolkovnik?«
»Seveda.«
»Ali vam je upravitelj pokazal našo psarno?«
»Ne.«
»Prosim vas, to morate videti! Greste z mano?«
»Prav rad.«
Gerd ga je popeljal k vratom, izza katerih je bilo slišati
veselo cviljenje, ko sta se približala.
»Le tiho! Saj pridem!«

77
 Odprl je in na mah ga je obkolila cela čreda živali, med
katerimi je vsaka predstavljala zgleden primerek svoje pasme.
Natter je stopil v hlev.
»Prosim, nikar predaleč noter, gospod podpolkovnik! To
je nevarno. Tam zadaj je eden, ki je hud ko tiger.«
»O, volčjak!«
»To bi ne bilo še nič, ampak je sibirski. Ga hočete videti
od blizu?«
»Če se da to brez nevarnosti.«
»Potem pa stopite malo na stran!«
Gerd se je pomaknil v mrak najbolj oddaljenega kota.
»Vjuga, vstani!« (Vjuga - rusko: snežni metež, vihar. Op,
pred.)
Na ta poziv se je počasi vzdignila mogočna, belo kocasta
žival, na prvi pogled bolj podobna severnemu medvedu ko psu.
Gerd jo je odvezal in jo popeljal do vrat. Natter je stal še v
hlevu.
»Le kar poglejte ta gobec, gospod podpolkovnik. Človek
se ne bi mogel bojevati z njim. Nič mu ni treba reči, dosti je že,
če cmoknem z jezikom in s prstom pokažem na vas, pa bi
ležali na tleh. Če bi si hoteli potem vsaj življenje rešiti, se ne bi
smeli zganiti, ampak samo tiho govoriti z njim. Ena sama
preglasna beseda bi bila zadosti, da vas raztrga.«
»To pa ne.«
»Pokazal vam bom. Pazite! Zdaj bom cmoknil z jezikom
- a vidite, že stoji pred vami, ker ste edini, na katerega bi se
lahko nanašalo to znamenje. Če zdaj vzdignem še prst, boste
na mah ležali na tleh. Ali naj?«
»Prosim te, nikar,« je odgovoril Natter. Fantova
obnašanje se mu je zazdelo sumljivo.

78
 »In vendar bom storil, če boste le spregovorili glasneje,
kakor si želim.«
»Zakaj! Ukazujem ti, da končaš to nevarno šalo!«
»To ni šala, ampak mislim resno. Še enkrat vam trdno
zagotavljam, da vas bo pes podrl, če izgovorite eno samo
preglasno besedo.«
»Pa zakaj vendar?«
»Ker vas bom poslal tja, kamor spadate. Nazaj v
kaznilnico, gospod - Natter!«
»Vra ...«
Beseda mu je obtičala v grlu. Njegov glas je bil malo
srditejši kakor prej in severnjak je takoj pokazal strašne zobe
in se zganil, ko da misli planiti vanj.
»Kakor vidite, gospod, Vjuga ne pozna šale. Naš jetnik
ste. Zdaj bom zaklenil vrata in vas prepustil varstvu psov. Tu
se lahko zanesem, da ne morete nikamor. Ko se vrnem, boste
stali natanko tako kakor zdajle, ali pa vas bom našel na kosce
raztrganega na tleh.«
»Človek božji - fant - dečko, saj si blazen, saj si nor!«
Gerd ni odgovoril. Stopil je iz psarne in odšel v
sprejemnico, kjer je našel druga dva ubežnika v oskrbnikovi
družbi.
»Gospoda moja, mati vas prosi, da prideta k njej.«
»Kdo pa je to?«
»Gospa oskrbnica,« je pojasnil upravitelj.
»Prav, dečko, pa naju popelji!«
»Pojdimo! In vi, gospod upravitelj, pridite za nami!«
Sam je stopil naprej in ko je prišel do sobe svoje matere,

79
je pustil zdravnikoma, da vstopita prva. Upravitelj jima je
sledil, nato pa je Gerd zaprl vrata za sabo.
Težko je opisati presenečenje obeh mož, ko sta zagledala
Lilgo. Hotela sta se obrniti, a pred njima je stal Gerd z
naperjenima pištolama. Oblisnil ju je s črnimi očmi in dejal:
»Gospoda moja, samo če se ganeta, vaju ustrelim! Stric,
zveži ju.«
Debeli ravnatelj se je tako neznansko prestrašil, da je bil
na mah moker od znoja.
»Ampak, moje dame in gospodje, kaj pa hočete? Motite
se!«
»Ne,« je odvrnila Lilga. »Nič se ne motimo. Vi ste
pobegli kaznjenci, ki jih zdaj iščejo po vsej deželi. Sama sem
bila v vaši jami, ko ste me hoteli napraviti blazno, in dobro
vaju poznam. Nikar se ne skušajta upirati, zakaj bilo bi
zaman.«
»Ampak jaz vam zagotavljam, da se v resnici motite o
nas. Najin stričnik, gospod podpolkovnik, vam bo vse
pojasnil.«
»Vaš stričnik, gospod Natter, je že moj ujetnik.«
»Kaj?« je vzkliknil Thomas. »Kje pa?«
»V psarni.«
»Saj ti lahko pobegne.«
»To ni mogoče. Sibirec bi ga prej raztrgal na kosce.«
»Dobro. Potem pa roke sem, draga moja capina! Tako
vaju bom zvezal, da bosta z menoj zadovoljna.«
Uvidela sta, da jima ne kaže drugega, kakor da se vdasta
v usodo. Preden sta se odločila za beg, sta izjavila oba, da rajši
umreta, kakor da bi se dala spet ujeti. Zdaj pa ni bilo časa niti

80
za obrambo, kaj šele za smrt.
Zločinska zdravnika so zvezali in odpeljali v ječo v klet.
Nato so se odpravili v psarno. Ko je Gerd odprl vrata, je Natter
še zmerom stal ko pribit. Ni dvoma, da je preživel tačas minute
neznanskega strahu, a še bolj je pobledel, ko je ugledal
Thomasa in Lilgo. Na sodni obravnavi, ki ga je pripeljala v
kaznilnico, sta se mu oba na veke vtisnila v spomin.
»O, dober večer, gospod podpolkovnik!« ga je pozdravil
kovač. »Pa se srečamo takole na letovanju. Kako vam kaj dene
sveži zrak?«
Natter je zaškripal z zobmi, a ni odgovoril besede.
Tudi Lilga je molčala. Zadovoljila se je s tem, da je ves
dogodek nemo spremljala z očmi.
»Spoznal naju je, a nič ne govori, ker je uvidel, da bi bil
ves odpor zaman. Gerd, ali me bo ta pes pustil bliže?«
»Da. Zveži moža!«
Thomas je zvezal Natterja in ga odpeljal k njegovima
tovarišema. Vsa triperesna deteljica je bila zaprta pod varnim,
mogočnim obokom, hkrati pa tako privezana, da niti misliti ni
bilo mogoče na beg ...
Vse tri zločince so potem odpeljali nazaj v Hochberg in
družba, ki je sodelovala pri tej aretaciji, posebno Gerd, je bila
deležna hvale in slave. Da bi možje še kdaj pozneje skušali
pobegniti, ni bilo slišati. Nekega jutra so ravnatelja
umobolnice našli mrtvega. Obesil se je v svoji celici - bogve
kako je prišel do vrvi. Bivši višji zdravnik doktor Schramm je
umrl kmalu za njim. O Natterju pa se je šušljalo, da ni ostal
dolgo v Hochbergu. Neka tuja sila je zaprosila, naj ji ga
izročijo. Niso ji ga odbili. Kako se je mož pregrešil proti tej
sili, pa ni vedel živ krst povedati. Prav tako je ostalo tudi
neznano, katera ječa mu je po Hochbergu dajala negostoljubno
streho. V nekaterih krogih se je še nekaj časa o njem govorilo,

81
nato pa je spomin nanj polagoma ugasnil pod težo novih,
pomembnejših dogodkov.
Nihče ni več izrekal Natterjevega imena.

NENAVADNA NAJDBA

Kakšnih deset let je poteklo od dogodkov, ki smo jih

pravkar opisali.
Južno od Nikobarov (Nikobari in Andamani, otočje v
Indijskem oceanu, nekoč britanska posest, op, prev.), približno
na peti stopinji severne širine, sta veslala dva moža v čolnu
proti obrežju Sumatre. Bil je to eden tistih drevakov, kakršne
po navadi uporabljajo na Andamanih. Veslača sta bila oble-
čena samo v srajco, ki jima je segala do gležnjev, vrat in roke
pa je puščala gole, da so bili temno porjaveli od sonca. Starejši
je imel izrazito malajske poteze, medtem ko bi po obrazu
mlajšega, ki je bil bolj majhne, a žilave postave, lahko sklepali,
da mora biti iz Evrope. Kljub temu pa bi bilo težko reči,
kateremu narodu naj bi pripadal.
Po vsem sodeč sta imela za sabo strašne napore.
Mlajši je sedel pri krmilu, a mu je bilo videti, da le še s
težavo odpira oči, starejši pa je veslal tako, da se je drevak le
počasi pomikal proti vetru, ki je občutno pihal z juga.
Čoln ni imel jadra, kar je bilo tu, daleč od kopnine, nekaj

82
nenavadnega. Pač pa je bil dobro založen z živežem, kajti pod
krmarjevo klopjo je bilo za cel kup buč, kruhovca in kokosovih
orehov, ki jih na Andamanih najdete na prebitek.
Ure in ure sta moža sedela drug zraven drugega, ne da bi
spregovorila kakšno besedico, tudi to moramo pripisati njuni
preutrujenosti. Naenkrat pa je veslač vzdignil obe vesli, zaklel
in se obrnil k tovarišu pri krmilu.
»Pri Višnuju in njegovi soprogi Lakšmi, kako dolgo me
pa še misliš imeti za norca? Do grla sem sit te neskončne
muke.«
Evropejec je odprl na pol priprte veke in ga oplazil s
prezirljivim pogledom.
»Če se ti zdi prostost manj važna kakor takole veslanje, bi
bilo bolje, da bi ostal na Gadjem otoku. Jaz te nisem silil, da
pojdi z menoj.«
Malajec se je kar skrušil pod ostrino teh besed. »Ne bi pa
bilo potrebno, da greva ravno v to smer. Ko bi izbrala
najkrajšo pot, bi bila že zdavnaj na varnem.«
»Ti si bedak. Ali ti naj še stotič razlagam, da bi naju že
zdavnaj ujeli, če bi zavila proti burmskemu obrežju, ki nama je
bilo najbližje? Lahko si vendar misliš, da naju bodo preganjali:
zdelo se jim bo najbolj verjetno, da sva izbrala pot na vzhod.
Tja se bo morala torej obrniti pozornost zasledovalcev. Tako
daleč na jugu pa naju živa duša ne bo iskala.«
»Sahib, morda je res, kar govoriš. Ampak vsaj ob
Nikobarih bi lahko pristala, da si odpočijeva in si nabereva
novih moči.«
Belec se je porogljivo nasmehnil.
»Da - in domačini bi naju s prvo ladjo, ki bi pristala ob
njihovem otočju, poslali nazaj v najino ječo, da si prislužijo
visoko nagrado, ki so jo razpisali tistemu, kdor ujame in izroči

83
jetnika! Bodi vendar zadovoljen. Samo en dan še, pa bo konec
vseh naporov, če naju ne zgrabi kak vihar. Tega se nama pa
vendar ni bati. Osem dni že imava srečo in tisto malo vetrca
opoldne nama ni prizadejalo škode.«
»Tisto malo vetrca, sahib? Ti lahko govoriš. A če bi
veslal?! Pri vsakem zamahu občutim bolečino, ko da mi trga
sleherno nitko mišic posebej.«
»Sahib«, kakor je malajec ogovarjal belca, je postal od
jeze rdeč in je z zlobnim pogledom oplazil veslača.
»Sem se mar jaz manj namučil kakor ti, norec? In mar ne
bom drevi sedel na veslaško klop in bom veslal vso noč,
medtem ko se boš ti lahko prepustil spancu? Nikar ne govori
neumnosti, ampak rajši zgrabi za vesli, da kam prideva!«
Malajec je molče poslušal in vnovič pograbil za vesli.
Počitek, ki si ga je dovolil, pa naj je bil še tako kratek, mu je
vlil novih moči in čoln je lahno in hitro drsel po valovih,
V teh nekaj dneh, odkar sta bila na begu, se je med njima
izoblikovala svojevrstno razmerje. Vrsto let sta skupaj
prenašala usodo jetništva na Gadjem otoku, kjer so varno
spravljeni najbolj nevarni zločinci Anglije. Nobeden izmed
njiju ni bil v niti za spoznanje boljšem položaju. Samo dve
številki sta bila, kakor sta bila zapisana v seznamu kaznjencev.
Na tem potovanju pa se je to razmerje enakega z enakim
spremenilo. Malajec je občutil tovariševo duhovno premoč in
se ni mogel odtegniti njenemu vplivu. Tako se je zgodilo samo
od sebe, da ga je začel ogovarjati s sahibom in se je voljno
pokoraval njegovim ukazom. Njegova divja kri se je sicer
marsikdaj uprla napotkom njegovega tovariša, nazadnje pa je
le zmerom ravnal tako, kakor je hotel belec.
Nekaj časa je vladal molk, ki ga je motil samo šum
vodnega razora, ko se je lomil ob gredlju. Tu in tam je Malajec
vrgel radoveden pogled po sosedu, ki je na pol dremaje
upravljal krmilo. Čez nekaj časa pa je spet spregovoril.

84
 »Sahib, dolgo sva že skupaj, a mi še nisi povedal, kdo si.
Pa bi mi vendar lahko zaupal.«
Belec je namrščil obrvi.
»Saj ti zaupam, a čisto brez smisla bi bilo govoriti o
preteklosti.«
»Ampak vsaj to bi mi lahko povedal, kako si prišel v roke
Angležem, ki se obnašajo, ko da bi lahko zapovedovali vsemu
svetu.«
Oni se je rezko zasmejal.
»Kako sem jim prišel v roke? Prav po neumnem. Ali veš,
kje leži Nordlandija? Ne? No, saj tudi ni prav nič važno.
Pregrešil sem se zoper zakone te dežele - s čim, to te skorajda
ne more zanimati -, in sem se znašel za zapahi. Z dvema
drugima tovarišema sem skušal pobegniti, pa v veliko
ugodnejših okoliščinah kakor tule. Kljub temu smo padli po-
liciji v zanke, seveda po krivdi naše lastne neprevidnosti. Bili
smo že blizu meje in smo se čutili že na varnem, pa nas je
prelisičil majhen pobič, star komaj štirinajst let. Še danes bi
najrajši samega sebe oklofutal zavoljo tega.«
Malajec je debelo pogledal. »Majhen pobič? In tebe?«
»Da, majhen pobič!« se je jezno zasmejal Evropejec.
»Lahko si misliš, da so nam potem postavili še veliko strožjo
stražo in niti misliti ni bilo mogoče, da bi še poskusili beg.«
»Kako si pa prišel na Gadji otok?«
»To je bilo pa čisto preprosto. Angleži, ki so že poprej
imeli nekaj računov z menoj, so zahtevali mojo izročitev,
Nordlandci pa so bili kajpada tako človekoljubni in so me
predali - vrag jih pocitraj! Angleži so me kar precej poslali na
Gadji otok, da zavarujejo svet pred garjavo ovco. Na mojo in
tvojo srečo pa se jim ta namera ni do kraja izpolnila in ptička
je smuknila skozi zadnja vratca. To je vse, več pa ti tudi ni

85
treba vedeti. Pustiva preteklost pri miru. Bližnja prihodnost
nama bo dala še čez glavo opravka.«
Umolknil je in poslej je njegov pogled le nemo in mračno
iskal v daljo. Na neki točki obzorja se mu je ustavil. Ponesel je
roko k očem in pogledal ostreje. Nato se je obrnil k tovarišu.
»Tamle na jugu pa mora nekaj biti, čoln ali nekaj
podobnega. Ti imaš ostrejše oko. Poglej tja čez in povej mi,
kaj se ti zdi. Ravno tule, tako daleč od najbližjega obrežja, bi
se rajši izognil vsakemu srečanju.«
Malajec je privzdignil vesli in se zasukal. Kratek trenutek
je ogledoval tisto stvar v daljavi, nato pa je rekel malobrižno:
»Čoln je in zdi se mi, da je prazen.«
»Prazen čoln tule sredi morja? Ni mogoče!«
»Zakaj ne, sahib? Lahko, da se je bogve kje od trgal od
brega. Pri tem mirnem morju in nenehnem vetru lahko prepluje
precej velike razdalje.«
»Hm, jug, ki veje že nekaj dni, se ne ujema s tvojim
računom. Čoln, ki bi se odtrgal od brega na Sumatri, bi lahko
samo pri jugovzhodnem vetru prišel v to širino.«
»Od kod pa naj bi se sicer vzel?«
»Ne vem. Morda je s kakšne ladje, ki je nasedla in se
potopila. Pa nikar se ne prerekajva. Če obdrživa dosedanjo
smer, morava tako ali tako blizu mimo njega in si lahko vso
reč ogledava.«
Nadaljevala sta vožnjo, tista reč na obzorju pa je postajala
zmerom večja in vidnejša. Na krmi čolna je plapolala nekakšna
krpa, v obliki jadra pritrjena na kratkem drogu, ki se je
napenjala v vetru. Živega bitja pa ni bilo videti v njem. Stvar je
bila v resnici podobna reševalnemu čolnu, katerega moštvo se
je utopilo, pa ga je zdaj veter brez načrta gnal proti severu. Ko
pa sta se ubežnika bolj približala samotnemu čolnu, sta

86
opazila, da sta se zmotila. Videti je bili, da njegove stene niso
premazane z oljnato barvo, ampak so bile lužene z neko
snovjo, ki je nista poznala, poke pa so bile očitno zadelane s
smolo.
Njuna radovednost je dosegla vrhunec, ko sta prišla do
blodečega samotarja. Obrnila sta, da bi mu prišla ob bok. Še
par vesljajev in znašla sta se vštric s čolnom. Kakor na povelje
sta se oba hkrati na pol zravnala in se sklonila čez rob, a sta
oba hkrati kriknila od presenečenja in se spustila nazaj.
Z obrazom navzgor in stegnjen je v čolnu ležal mož, ki po
vsem videzu še ni mogel biti dolgo mrtev, saj še ni bilo čutiti
vonja po razpadanju. Morda je imel kakšnih petinštirideset let.
Bil je neznansko shujšan. Koža, ki je imela barvo usnja, je
ostro napenjala lične kosti, kar je vsemu obrazu dajalo
grozljivo podobo mrtvaške glave. Oči so ležale globoko v
jamicah, ličnici pa sta izstopali, ostri ko nož. Vtis okostnjaka,
ki ga je delal mrtvec, je do neke mere omiljevala dolga,
srebrasto bleščeča se brada, ki je mrtvemu segala na prsi, pa
tudi dolgi lasje, ki so kakor griva obdajali glavo in vrat. Roke,
ki so se zdele, ko da ni na njih niti za trohico mesa več, so
čvrsto oklepale neko stvar, ki je bila še najbolj podobna
zapisnici, in gole noge so bile - posledica smrtnega boja - daleč
spodvite. Truplo je imelo na sebi le srajco in mornarske hlače,
jopič pa je plapolal na zadnjem delu čolna in je očitno
nadomeščal jadro.
Kakšni strašni usodi je moral mož podleči? Pobegla
zločinca sta se že zdavnaj odvadila vseh nežnejših občutkov,
tokrat pa ju je le obhajal nekakšen strah, ko sta mrtvecu zrla v
široko odprte, ugasle oči. Malajec je prvi prekinil molk.
»Sahib, kdo bi neki bil ta mrtvec? Najbrž mornar s kakšne
ladje, ki se je potopila?«
»Ne zdi se mi podoben mornarju. Prej bi ga imel za
imenitnega gospoda, ki je iz bogve kakšnega razloga začutil

87
potrebo, da si nadene mornarsko obleko. Njegovi zanemarjeni
lasje in brada se kajpada ne ujemajo s to domnevo. Najbrž gre
za kakšno skrivnost.«
»Le od česa neki je umrl?«
»Od česa da bi umrl? Od ničesar drugega kakor od lakote.
Mar ne vidiš, da nima niti mrvice živeža s seboj?«
»To že vidim. Čudno se mi le zdi, kako si je upal brez
živeža na morje.«
»Kaj pa veva o tem, ali se je utegnil pripraviti na pot,
kakor je treba? Sicer pa - kdo nama pravi, da ni imel zaloge?
Morda so mu jo valovi v kakšnem viharju odplaknili iz čolna.
Kar dobro si oglej ta čoln! Ali vidiš kakšno veslo ali jambor?
In vendar je moral imeti kaj takega; na dnu leži nekaj iver; ki
ne morejo biti od drugega kot od jambora. In oglej si še
njegovo krmilo! Samo za silo je napravljena iz navadne deske.
Niti malo ne dvomim, da je lahko samo vihar spravil lastnika
čolna v ta grozljivi položaj.«
»Kaj pa bova počela z mrtvecem in njegovim čolnom?«
Belec je vešče pogledal gradnjo čolna in odvrnil:
»Videti je čisto nov in kakor se mi zdi, mora biti odličen.
Vsekakor pa kaže, da je njegov graditelj stremel bolj po
trdnosti kakor po zunanjem blišču, in tudi udobnejši je od
najinega. Mnenja sem, da ga lahko oceniva kot dober plen in
da bi ga bilo pametno zamenjati z našim. Najprej pa morava
mrtveca pregledati. Morda se najde kaj, kar bi nama lahko
koristilo.«
Privezala sta čoln mrtvega moža z bokom ob svojega in
se prekrcala vanj. Najprej sta mrtvecu izpraznila žepe. V njih
sta našla samo kompas in pa presej velik mošnjiček. Ko sta ga
odprla, sta vzkliknila od navdušenja. Do vrha je bil poln -
biserov. Bili so precej velike vrste in iz tiste bele vode, kakršni
uživajo v Evropi posebno visoko ceno.

88
 Belec je potežkal mošnjiček v roki, nato pa obmiroval, ko
da se je nekam zasanjal. Čez hip je zmagoslavno vzkliknil in
zgrabil Malajca za pleča.
»Človek božji, ali veš, da sva našla celo premoženje, da,
pravi zaklad? Če se s temle srečno dokopljeva do brega, sva
preskrbljena za dolgo vrsto let. Večja sreča se nama sploh ne bi
mogla nasmehniti.«
Malajec je poželjivo pogledal bisere v tovariševi roki.
»Čigav pa bo ta mošnjiček? Vsekakor pripada tudi meni.
Upam, da ga boš pošteno delil z menoj.«
Mali se je zasmejal.
»Le kako moreš tako govoriti? Seveda je to tvoja in moja
last. Lahko si misliš o meni, kar si hočeš, a rekel bi, da doslej
še nisi imel razloga pomisliti, da te hočem oslepariti.«
»Saj tako tudi nisem mislil. Dobro vem, da brez tebe ne bi
mogel pobegniti, in ti zaupam. Le kje je mogel mrtvec dobiti
tolikšno bogastvo?«
»Nimam pojma. Zadeva postaja zmerom skrivnostnejša.
Mož, ki daje vtis, da že dolgo ni bil več v stiku z ljudmi, nosi
pri sebi takšno bogastvo. Ne vem, kako naj to uskladim.
Ampak iščiva dalje. V rokah ima zvezek ali kaj. Morda bova v
njem našla kak odgovor.«
Nikakor ni bilo lahko zapisnico - to je bil zvezek -
mrtvecu iztrgati izmed odrevenelih prstov. Ni šlo drugače,
morala sta uporabiti silo. Malajcu se je nazadnje posrečilo z
noževim ročajem toliko razkrečiti prste, da je izvlekel zvezek.
Odprl ga je, a je samo razočarano kliknil in ga izročil tovarišu.
»To je tuje pismo, ki ga jaz ne znam brati! Morda ga boš
ti znal, sahib.«
Belec je vzel zvezek in si ga najprej ogledal od vseh
strani. Bila je debela zapisnica, skoraj do zadnje strani gosto

89
popisana, in sicer s svinčnikom. Črke niso bile še niti malo
zabrisane - znamenje, da še ni bilo dolgo, kar so bile napisane,
in da je lastnik ravnal s papirjem nadvse skrbno.
Mali mož je prebral prvo stran in nalistal dalje.
Izraz na njegovem obličju je izražal toliko večjo napetost,
kolikor dalje je listal. Malajec je radoveden opazoval tovariša
in nazadnje vprašal:
»Razumeš jezik, sahib, v katerem je napisana knjiga?«
»Da, nemški je.«
»In kaj piše v njej?«
»Tega ti zdaj še ne morem povedati. Vse pa kaže, da je
vsebina zelo pomembna. A potreboval bom nekaj časa, preden
bom zagotovo vedel. Zato pa nikakor ni potrebno, da bi se še
mudila na tem kraju. Zvedela sva, kar sva hotela, in čas je, da
nadaljujeva vožnjo. Spravi najine stvari iz čolna sem, potem pa
dalje!«
»Kaj bova pa z mrtvecem?«
Evropejec je malo pomislil. Nato se je odločil: »Truplo bi
lahko vrgla v morje, a mislim, naj bi tega za zdaj še ne storila.
Vročina ga je izsušila, da niti malo ne zaudarja, torej naju ne
more nadlegovati. Zadosti zgodaj bo, če se ga odkrižava, ko
bova potrebovala obleko.«
»Njegovo obleko? Kako pa to?«
»No, saj si vendar sam lahko misliš, da se takale ne
moreva prikazati ljudem. Najini srajci sta takega kroja, da bi
naju takoj izdali. Zato bi bila mornarjeva obleka kakor nalašč
za naju. Ko se bova približala obrežju, jo bo moral obleči eden
od naju, da gre in nakupi, kar nama je treba, medtem ko se bo
moral drugi kam skriti.«
»Ali ne bi mogla takoj zdajle sleči trupla? Niti malo me

90
ne mika, da bi se z mrtvecem vozil v čolnu.«
Tedaj se je drugi porogljivo zasmejal.
»Ti se ga menda bojiš? No, nič ne bom nasprotoval, če ga
kar precej vržeš v vodo. Samo ne zahtevaj od mene, naj mu
slečem obleko. Zdajle ne utegnem, ker moram prebrati njegove
zapiske.«
Malajec je nekaj zabrundal sam vase, nato pa je začel
prenašati njune stvari iz andamanskega čolna. Vraževeren,
kakor je njegovo ljudstvo, se je očitno bal mrtvečeve bližine.
Mali mož pa je zavlekel truplo v zadnji del čolna in sam
mirno sedel na klop. Ko je Malajec končal selitev, je snel še
vesti iz tečajev in ju vrgel v novi čoln. Nato ga je odvezal od
njunega starega in v nekaj minutah sta nadaljevala vožnjo proti
obrežjem Sumatre, medtem ko je zapuščeni andamanski čoln
ostal sredi vodne puščave.
Mož pri krmilu skoraj ni opazil, da sta se začela spet
pomikati - tako živo se je zatopil v branje. Niti enkrat ni
vzdignil pogleda od zvezka, ko je hlastno obračal list za listom,
popisan z drobcena, a dobro čitljivo pisavo ...

91
 NEZNANČEV DNEVNIK, Prvi del

Kdo sem? in kako mi je ime? Skoraj sam ne vem več,

tako dolgo že ni človeški glas prodrl do mojega ušesa in tako
daleč za mano so časi, ko me je kdo poklical po imenu. Morda
sploh ni nobenega človeškega bitja več na zemlji razen mene?
Kadar se ponoči brez spanca prekladam po ležišču in valovi
pojo svojo bobnečo pesem na obrežju, se moja samotna duša
bojuje z mislijo, da vendar ne morem biti edini mož, edini
človek v tej brezkončnosti, na katerega zvezde južnega neba
razlivajo svojo sočutno luč.
Je mogoče, da je kje še kakšno bitje, ki se čuti tako
osamljeno in zapuščeno kakor jaz? Skoraj ne morem verjeti.
Kot deček sem bral Robinsona in očarala me je nepopisna
romantika knjige. Brezupno bol pa, ki je bila zapisana med
vrsticami, sem v otroški nespameti spregledal. In vendar je bila
njegova usoda nesorazmerno srečnejša od moje. On je našel
tovariša Petka, ko ni več upal, da se mu bo izboljšala usoda, in
se je že sprijaznil s svojo osamelostjo. Jaz pa sem izgubil svojo
Rabado, svojo nedopovedljivo ljubljeno ženo, ki mi je prvih

92
osem let na tem otoku, pozabljenem od vsega sveta,
spremenila v nebesa. Pokopal sem jo tam zadaj, v razpadlem
templju boga Šive, v podzemski kamri, z maharadževim
zakladom vred, ker se mi je ta tako pristudil, da ga nisem
mogel več gledati.
Usoda se je z menoj čudno poigrala. Imel sem ženo, za
katero bi dal vse zaklade sveta in za katero bi se bojeval zoper
ves svet, če bi me kdo izzval. A nikomur ni prišlo na um, da bi
mi oporekal lastnino, in tako sem užival ljubezen, čeprav ne
vem, s čim sem si jo prislužil, in moja last je zaklad, ki bi
napravil marsikoga norega od pohlepa, zame pa nima nobene
cene; tako sem še večji siromak kakor najubožnejši berač; če ta
premore še nekaj grošev v žepu, si lahko kupi grižljaj kruha
zanje, da si poteši glad, medtem ko jaz ne vem kaj početi s
svojim zakladom. Dragulji in diamanti, zlate posode in kipci
bogov nimajo zame nič večje vrednosti kakor ploščati kamni v
produ in prazne školjke, s katerimi se valovi noroglavo igrajo
ob bregu. Z veseljem bi dal vse skupaj človeku, ki bi ga usoda
zanesla na moj samotni otok, če bi mi postal tovariš v samoti -
vse bi mu jih dal, vse. A to se ne bo nikoli zgodilo, nikdar.
Petnajst let sem čakal dan, ko bi se kakšna ladja prikazala v
bližini mojega otoka; dneve in dneve sem stal na obrežju in se
razgledoval za kakšnim jadrom: zadovoljen in srečen bi bil
tudi, če bi zaslišal kakšno piratsko ladjo, a nikdar in nikoli mi
niti krpa kakšnega jadra ni prišla pred oči in tako sem nazadnje
opustil čakanje in se vdal v neizbežnost vsega, kar mi je
namenjeno.
Seveda je bilo treba močne volje, preden sem umiril želje
svojega srca. Stokrat me je obhajala skušnjava, naj vzamem
vrv in poiščem enako smrt, za kakršno je že pred mano nekdo
na tem otoku zamenjal strašno osamelost, in tisočkrat sem že
na pol blazen od bolečine divjal po obrežju in butal z glavo ob
čeri, da sem ves krvavel. Bojeval sem se z duhovi blaznosti in
sem nešteto krat prosil boga, naj me že vzame k sebi, kadar me

93
je vročica stresala na ležišču. A bog nikoli ni uslišal mojih
prošenj, vselej sem si spet opomogel in sem vstal z bolniške
postelje, čeprav mi nihče ni naklonil niti trohice nege.
Ali se človek lahko utrudi od dolgega čakanja?
Zdavnaj sem že nehal upati, a tudi bati se; postal sem živ
stroj, ki ga zjutraj poženejo, zvečer pa ustavijo. Še to me
preseneča, da sem se odločil opisati svojo življenjsko pot v
edini zapisnici, ki sem jo rešil v brodolomu. Ali je bil dolgčas
tisti, ki mi je vdihnil to misel? Ali pa nedoločna slutnja, da bi
utegnile moje besede kdaj komu koristiti? Da bi morda lahko
prišle celo tistim v roke, ki so mi najdražji na zemlji in ki me
najbrž že zdavnaj objokujejo kot mrtvega? Ne vem. Samo to
vem, da mi je ta misel prišla, ko sem včeraj obiskal Rabado in
sem spet videl zaklade, ki sem jih naložil k njenim nogam, ker
se mi zdi, da so tam bolje spravljeni kakor v moji koči.
Tako bom torej poskusil popeljati misli v tisti čas, ko še
nisem bil ubogi bogati mož, kakršen sem dandanes. Najbrž mi
bo težko priklicati v spomin reči, ki se mi zdijo stoletja
oddaljene in kakor da bi pripadale nekemu drugemu svetu. Pa
saj imam vendar čas! Nihče me ne sili, naj kmalu končam
svoje delo, in če bom potreboval eno leto ali več za te zapiske -
kaj zato? Dosti zgodaj jih bom končal, da jih položim zraven
zglavja, ko bom nekoč začutil, da se mi bliža smrt. Morda bo
po mnogih dolgih letih popotnik iz kakšnega zablodelega čolna
ali z ladje, ki bo nasedla na čereh, našel te liste ob mojih
kosteh, če ne bodo medtem prepereli in razpadli; pripovedovali
mu bodo o baronu Hugu Gollwitzu, ki je bil nekoč najsrečnejši
mož pod soncem, o Rabadi, njegovi čudoviti, ljubljeni ženi, in
o - maharadževem zakladu.
Čas deževja je minil in moj mali otok je pravi paradiž.
Blago kakor balzam mi čisti zrak, obveva čelo in mi prinaša
mamljive vonje milijonov cvetov. Tisoči in tisoči plodnih kali
so pognali iz tal, razvile so se v najbolj čudno oblikovane

94
rastline, a iznad te gošče najčudovitejšega rastlinja se
vzdigujejo krošnje arekovih palm in pandanusovih dreves, brez
primere v svojih podobah. In ob koralne grebene buta morje z
vali, ki so zdaj kristalno čisti, zdaj temno grozeči pa s kipečo
belo peno kronani; vode, ki jih prešinjajo iskreče se zrcalne
podobe, se vzdigujejo in spuščajo, ko da bi na tisoče morskih
deklic pogledavalo, kaj neki počne samotni mož, ki sedi na
bregu, a nima, kakor se zdi, srca za vso to lepoto.
Da, lep si, moj Otok draguljev, ki ležiš kakor zeleno
iskreča se, vonjiva morska vila v safirno bleščečih se valovih, a
tisočkrat lepša je moja domovina s svojimi jezeri in hostami,
rekami in gorovji. Z vsemi svojimi čari si ti vendar le okrutna
Kirka, ki me je z nerazrešljivimi vezmi priklenila nase. Vrni
mi prostost, lepa čarovnica, daj mi, da vidim še enkrat do-
movino, in bom rade volje pozabil, kar sem ta leta skusil v
tvoji ječi, in moja duša bo našla le še misli in besede
hvaležnosti za gostoljubje, ki si mi ga naklonila, ko me je
usoda vrgla v tvoje kraljestvo ...
Ko sem pred petindvajsetimi leti zapustil domovino, je
bilo mojima bratoma enemu trinajst, drugemu pa sedem let. Še
zmerom ju vidim pred sabo:
Theodorja s plavimi kodri in sanjavimi očmi in malega
Freda, ki je v nasprotju s sanjarskim in tihim bratom objestno
in veselo gledal s sinjimi očmi v svet in je bil edini med nami
tremi, ki je prinašal nekaj življenja v naš družinski krog -
pogostokrat še malo več, kakor je bilo dopustno spričo skrbi,
ki sta jih morala prenašati oče in mati, pa tudi jaz kot prvo-
rojeni sin.
Naša družina je ena najstarejših in ena najbolj ubožnih.
Naši predniki so premalo mislili na prihodnost in ohranitev
naših posestev pa so zadolžili rodbinsko imetje Gollwitzev;
bila bi težavna, če ne kar nerešljiva naloga izbiti iz obubožane
posesti toliko denarja, da bi bili vsi trije sinovi deležni več

95
vzgoje in izobrazbe ter da bi si lahko ustvarili primernejše
življenje pod soncem.
Te razmere so me kajpada že navsezgodaj pripravile do
tega, da sem začel razmišljati, kako bi si izboljšali položaj.
Nekakšno nagnjenje v široki svet je že od nekdaj Gollwitzem v
krvi in tako so se moje misli kmalu začele ukvarjati z daljavo,
ker mi domovina ni odpirala upanja v prihodnost. Niti Südlan-
dija niti nobena druga izmed naših držav ni premogla
kolonialnih posestev, da bi jim lahko dal na voljo svoje usluge.
Hočeš nočeš sem moral stopiti v angleško-vzhodnoindijsko
kolonialno vojsko, ki mi je, tako se mi je zdelo, dajala največ
upanja za izpolnitev mojih načrtov. Na svoj dvajseti rojstni dan
sem bil že na poti.
V Kalkuti se je začelo tisto, kar bi lahko imenoval roman
svojega življenja. Kmalu po prihodu sem spoznal mladega,
odličnega Hindujca, ki se je prišel v mesto izšolat. Od začetka
je trdovratno molčal o svoji domovini in svojem imenu,
polagoma pa se je le malo otajal. Kako sem ostrmel, ko mi je
lepega dne zaupal, da ni nič manj ko maharadža Madpur Sing
iz Auga. Hkrati je zahteval mojo častno besedo, da ne bom
izdal njegovega inkognita in bom pred vsakim človekom
zamolčal njegov naslov. Ni bilo razloga, da bi mu odbil tako
častno besedo, pa sem mu jo dal. Madpur Sing mi je
pripovedoval, da je njegov oče umrl. Na žalost je bil s svojim
veseljaštvom spravil deželo v stisko, zato pa se mora zdaj on
pošteno potruditi, da jo spet povzdigne. Zato je prišel v
Kalkuto učit se od Angležev. Bil je mlad mož plemenitega
mišljenja in srečen sem bil, da je moj prijatelj. Nekaj mesecev
sva se srečavala vsak dan, a ko je odhajal, naju je navdajal
občutek, da sva postala prijatelja za vse življenje.
Občevanje z mladim knezom mi je pomagalo, da sem
laže prebrodil prve čase domotožja. Zato se mi je zdaj začelo
oglašati dvakrat težje, v dobršni meri tudi zato, ker pri
nadrejenih in pri tovariših nisem naletel niti na malo prijazen

96
sprejem. Moj general, lord Haftley, je bil nedostopen Anglež,
ki bi mu bilo pod častjo, pokazati malo človeškega čustva.
Zmerom je bil zapet do ušes in če je že kdaj odprl usta za
kakšno pripombo, je gotovo prišel samo kratek yes izza
pregraje njegovih zob; ta yes se je zdel prav tako hladen kakor
ves mož, da je človeka spreletaval srh pred njegovo ošabno
nedostopnostjo. Zavoljo njegove navade, da se je oglašal v
pogovoru samo s tem kratkim yes, so ga vsi njegovi podrejeni
imenovali general Yes.
Medtem ko sem bil do drugih častnikov polka bolj ali
manj ravnodušen, pa je bil med njimi še nekdo, do katerega
sem od prvega trenutka občutil odpor. Konjeniški stotnik
Mericourt je bil Parižan; morda je bil poprej trgovski potnik ali
kaj podobnega in ga je zaneslo v Indijo, ker se doma ni mogel
nikamor povzpeti. Prepričan sem bil, da se lahko samo lastni
zvitosti zahvali za svoj čin. Sicer pa sem ga imel za strahopetca
in kmalu sem našel zadosti priložnosti spoznati njegov
prostaški značaj.
Malo po tistem, ko je odpotoval indijski knez, sem se v
družbi seznanil z majorico Wilsonovo, in potem sem bil
večkrat povabljen v njen dom. Majorica me je rada videvala
pri sebi, ker se je ob najinih pomenkih imela priložnost
izpopolnjevati v znanju nemščine. Bila je lepotica, a hkrati
dama najstrožjih nravi. Nikoli ni bilo med nama besede, ki je
ne bi smel slišati njen soprog. V njeno hišo je prihajal tudi
stotnik Mericourt. Majorica se mu je zdela očarljiva in skušal
se ji je približati; ona pa je ostala pred njim zadržana. Ne vem,
kako je prišlo, da je postal name ljubosumen in se je začel
čudno obnašati, kar sem lahko tudi pričakoval pri človeku
njegove vrste. Nekega dne pa me je major vprašal, kako to, da
sem tako prisrčen v občevanju z njegovo soprogo. Ostrmel
sem. Sporekla sva se in pozval me je na dvoboj. Nisem bil v
skrbeh zavoljo udarca, ki ga utegnem dobiti, žal mi je bilo časti
vrle, zveste žene. Skušal sem ga torej pomiriti in ga prepričati

97
o njeni nedolžnosti. Pa ni nič pomagalo, moral sem se z njim
bojevati. Napravil mi je luknjo v rokav, jaz pa sem mu začrtal
cirkumleks (strešico, op, prev.) v obraz. Potem sem se kajpada
izogibal njegove hiše. A tudi stotnik se ni smel več prikazati.
Sicer nisem imel dokazov, po naključju pa sem zvedel, da je
bil on tisti, ki me je osumil pri majorju. In na tihem sem upal,
da bo nekoč udarila ura, ko mi bo prišel pred pištolo. Takrat
mu bom njegovo malopridnost poplačal z dobro merjeno
kroglo. Nisem pa mogel slutiti, kako bo življenje samo
poskrbelo za ta obračun.
V majorjevi hiši sem se počutil skoraj že kakor doma,
zato me je osamljenost, v kateri sem se zdaj znašel, dušila z
dvakratno težo. Na srečo pa sem kmalu doživel nekaj, kar je
spravilo moje misli v drug tir. Anglija, ki je razširila svoj vpliv
že daleč onkraj Alahabada, je zdaj stekala tipalke po sosed-
njem Augu, ki je s svojim zdravim podnebjem in plodno
zemljo že zdavnaj mamil njene poželjive oči. Pripravljali so
odposlanstvo, da bi obnovili s to deželo stike, ki jih je prekinila
smrt starega radža. General Yes in nekaj častnikov, med
katerimi sem bil tudi jaz, smo dobili to na videz čisto
miroljubno nalogo. Jaz sem bil sicer še mlad in v političnih
zadevah neizkušen, vendar pa mi je kratko bivanje v Kalkuti
dalo preveč vpogleda v angleško državništvo, da bi mogel
verjeti v dobrodušnost našega poslanstva. Vedel sem, kako se
Anglija po navadi obnaša v takšnih primerih. Odposlanstvo naj
bi postavilo kar se da visoke zahteve, lahko da jih ne bi bilo
mogoče v celoti sprejeti. Anglija pa bi dobila vzrok, da deželo
napade z oboroženo silo in jo podredi svoji oblasti. V tem
primeru sicer nisem mogel trditi nič določnega, ker zahtev
Anglije nisem poznal, odločil sem se pa vendar, da bom imel
oči odprte za vse in bom Madpura Singa posvaril, če se bo
pripravljala kakšna izdaja. Niti malo nisem bil pripravljen po
svoji vesti zastopati koristi dežele, do katere nisem čutil
nikakršnih vezi, če ne štejem službene pogodbe, ki sem jo
sklenil za nekaj let.

98
 Z vlakom smo se odpeljali v Benares, od tod pa po
Gangesu, katerega vode so Hindujcem svete, v dveh čolnih, ki
ju je poganjalo z vesli vsakega po štirinajst kulijev. (Vera v
svetost vode Gangesa je tolikšna, da jo razpošiljajo daleč
naokrog in verjamejo celo, da tistega, ki poišče smrt v valovih
te znamenite reke ali pusti, da ga požrejo v njej krokodili,
Brahma takoj sprejme v najčudovitejše izmed svojih nebes.)
General Yes se je s svojim indijskim služabnikom vozil v
prvem čolnu, medtem ko smo drugi častniki, med katerimi je
bil tudi stotnik Mericourt, zasedli mesta v drugem.
Naslednjih osem dni sem doživljal nekaj, kar je bilo
podobno popotovanju po pravljični deželi. Že v Benaresu, kjer
smo se ustavili za en dan, se nisem mogel načuditi. Nikjer ni
bilo tako jasno kakor tukaj, da je Indija dežela največjih
nasprotij. Tu se na levem bregu Gangesa, na skoraj navpični
skalni gmoti grmadi pred nami staro, častitljivo mesto z
neštetimi templji, mošejami in palačami. Razkošna bivališča
velikašev dežele se vrstijo s svetimi spomeniki in sanjsko
lepimi svetišči. V blišču sončne luči žarijo slikoviti nadzidki in
kupole, bedijo stolpi in minareti. Sonce Indije zlati vse, zlati
celo nesnago, ki jo, kakor je videti, dojemata le oko in nos
Evropejca, medtem ko se domačini očitno v njej kar dobro
počutijo. Benares je središče brahmanizma. Tu so tako dolgo
preganjali oboževanje Bude, dokler ga niso služabniki Brahme
in Višnuja uspešno pregnali iz vse Indije razen s skrajnega
južnega konca in s Cejlona. Zato so zdaj v Benaresu spet
brezmejno vladali Brahma in njegova sveta goveda, katerega
vidni sledovi krasijo mesto na vsak korak. Vse ceste in vsa
svetišča so polni svetih krav, ki se leno pomikajo med kupi
nastavljenih posladkov, pod njihovimi nogami pa se zvijajo
pobožni romarji in govedom poljubljajo onesnažene parklje.
Bodi bogataš ali siromak, mož ali žena - vsi se prihajajo
navdušeno klanjat bogovom v njihova svetišča in če bi se našel
med množico kak človek, ki bi podvomil nad božjo naravo
enega teh goved, bi bilo gotovo po njem. Mlada, zastrta ženska

99
z bogatim nakitom se zasanjana vrže v blato pred eno izmed
krav, da ji pomazili parklje iz srebrne skodele, in pri tem
šepeta goreče molitve. In tisoči romarjev, hromcev, bolnikov,
gobavcev se spušča po stopnicah, ki z obrežja držijo v Ganges;
njegovi valovi se ob tolikšnem navalu ljudi in nesnage
spreminjajo v blatno brozgo, ljudje pa poželjivo pijejo »sveto
vodo«, z dlanmi zajemajoč to rumeno brozgo. Nič čudnega ni,
če kuga in kolera v Benaresu nikoli ne zamreta in če ju
romarji, ki odhajajo od tod, zmerom znova raznašajo po vsem
polotoku.
A Ganges ni le kopališče, ampak tudi pokopališče cele
dežele. Bogataši in siromaki prihajajo, da operejo v njem grehe
in da svoje mrtve pokopljejo v njem. Z duhovniki se natančno
pogajajo za ceno, ki jo je treba plačati za drva v grmadi, potem
prasketaje zaplapolajo plameni okrog golega trupla, da jih je
videti na daleč, nazadnje pa stresejo pepel v reko, po kateri
medtem plavajo še trupla krav in ubogih parijev, katerih svojci
niso spravili skupaj plačila za drva.
Posebno odbijajo pohabljenci, fakirji in berači, ko javno
na vse mogoče načine kaznujejo in maličijo svoja telesa. Po
večini znajo spretno in uspešno računati z živci soljudi, kakor
zna to tudi poseben sloj beračev po evropskim velemestih. Na
stopnicah Biserne mošeje sem videl umirajočega Hindujca, ki
se je zvijal v najgrozotnejših krčih. Z grozo sem se obrnil od
tega prizora. Moj indijski vodnik pa se je nasmehnil in
ravnodušno pripomnil: »Poznam tega moža že vrsto let in sem
ga že stokrat videl, kako umira. Lepe denarce si tako prisluži.«
Množica vtisov, kakršnih še nisem doživel, se je
nadaljevala, ko smo v svojih dveh čolnih drseli mimo mest in
vasi, mimo palač in koač po sveti reki navzgor. Moji tovariši,
ki so bili že dalj časa v Indiji, so ostajali hladnejši pred temi
vtisi kakor jaz; dolga, suha postava generala Yesa se vso
vožnjo sploh ni prikazala iz šotora, ki si ga je dal postaviti, da
ga zavaruje pred žarečim indijskim soncem; ves čas je ležal,

100
spal ali kadil na divanu iz rožnatega žameta. Kaj je Benares,
kaj je Ganges, kaj je sploh vsa Indija pred enim samim pravim
Englishmanom ali celo pred njim, lordom Haftleyem!
Bilo je opoldne osmega dne, ko smo zagledali pred seboj
Aug. Sveta reka se je bleščala v luči žarečega sonca ko
ognjeno tekoče srebro. Številni čolni so švigali po valovih,
med njimi pa so se gibali plavajoči ribiči, ležeč po indijskem
običaju na dveh med sabo povezanih glinenih loncih, medtem
ko so z rokami upravljali mreže.
Ob pristajališču je čakal vod sepojev (vojakov-domačinov
v angleški službi) na konjih, ki so jih poslali po kopnem
naprej. Eden izmed njih je držal za uzdo prekrasno osedlanega
konja, ki je bil očitno pripravljen za kakšnega kneza, medtem
ko je bilo za njimi pripravljenih nekaj prostih konj za nas.
General je zapustil svoj čoln, dva kulija sta grede držala širok
sončnik nad njim. Komaj se je njegova noga dotaknila tal, so
od mesta sem zadonele salve iz pušk in streli iz topov. Indijci
pa, kar jih je bilo navzočih, so se ponižno priklonili do tal.
Nato smo se izkrcali tudi mi.
Neki Indijec, ves v bogatem orožju, je stopil pred
generala. Na veliko začudenje sem spoznal v njem Madpura
Singa, svojega indijskega prijatelja.
»Sahib, moj gospod, radža Madpur Sing, ki je vse
njegovo, kar pokriva to deželo, mi je ukazal, naj ti izrečem
dobrodošlico.«
»Yes.«
Lahno je pomignil z roko Indijcem, ki so ga pričakovali,
v pozdrav, kulija pa sta ga vzdignila na konja. Tudi mi smo
zajahali. Indijec me je gotovo opazil, a njegovo oko se ni
zadrževalo na meni, kar sem razumel kot željo, naj mu ne
posvečam posebne pozornosti. Tudi sam je sedel na konja,
nato pa se je mali sprevod začel pomikati. General je jahal z
Indijcem na čelu, tako da ga je imel na levici. Lordu so se na

101
lepem namrščile obrvi. Videti je bilo, da ni prav dobre volje.
»Stotnik Mericourt!«
Častnik, ki ga je poklical, je pognal konja, da je prišel
generalu na desnico.
»General!«
»Vi ste Francoz?«
»Na uslugo.«
»Francozi so najvljudnejše ljudstvo na svetu.«
»Kakor pravijo.«
»Vi torej veste, kaj je vljudnost?«
»Mislim, da vem.«
»Ali je to, kako nas je radža sprejel, vljudnost?«
»Meni se zdi, da ni.«
»Yes.«
»Ta človek pošlje svojega hišnika in peščico vojakov, da
sprejmejo zastopnika in odposlanca vsemogočnega Albiona.
To je vse.«
»Yes.«
»Saj bo skoraj čudno, če bodo tako prijazni, da nas bodo
sprejeli v radževi palači.«
»Yes.«
»Ekscelenca, med pogajanji boste morali pokazati enako
vljudnost, s kakršno vas zdaj sprejemajo.«
»Yes.«
»In boste morali strogo vztrajati, da izpolnijo naše
zahteve, general.«

102
 »Yes.«
Govorila sta tako glasno, da so vsi, ki so jahali za
poveljnikom, razumeli vsako besedico. Kajpada tudi Indijcu ni
ušel noben drobec pomenka, saj je angleščino popolnoma
obvladal. Ni se pa z ničimer izdal, ampak skoraj ni vzdignil
pogleda iznad grive svojega konja. Jaz seveda nisem mogel biti
popolnoma ravnodušen do generalove netaktnosti, a se na
zunaj tudi nisem razburjal.
Mali sprevod se je ustavil pred glavnim vhodom v grad.
Straže, ki so stale tam, so se vrgle na tla. General se je
prezirljivo nasmehnil. Očitno je mislil, da je to izkazovanje
časti namenjeno njemu.
»Dovoli, da te popeljem v sobo svojega radža,« je rekel
Indijec generalu v govorici svoje dežele.
»Mene in moje spremstvo.«
»Izrazil je željo, da vidi samo tebe.«
»Jaz nisem kak parija, ki mora hoditi sam. Zakaj me hoče
tvoj gospod sprejeti kakor kakšnega trgovca s preprogami?«
»In če bi prišla kraljica tvoje dežele, če bi prišli vsi kralji
sveta, jih ne bi sprejemal drugače. Bil je po vaših deželah in si
ni dal prirejati sprejemov. Pojdi sam k njemu!«
»Prišel bom s svojim spremstvom ali pa sploh ne. Sporoči
mu tako!«
»To željo je izrekel samo zavoljo tebe. A če ti ne moreš
spremeniti svoje volje, pridite vsi!«
Popeljal nas je preko nekaj razkošnih dvorišč do širokega
granitnega stopnišča, ki je držalo do stebrne dvorane v slogu, v
kakršnem so gradili v Indiji pred dvema tisočletjema. Številni
ljudje, ki smo jih srečavali, so se molče metali na tla in so
ležali tam, dokler nismo bili mimo ..

103
 »Jim je mar tvoj zapovednik ukazal, naj padajo pred nami
na tla?«
»Tega jim nikoli ne bi ukazal. Samo iz spoštovanja do
njega padajo na tla.«
Anglež očitno ni mogel razumeti, kako da podložniki
izkazujejo radži to čast, tudi kadar knez ni navzoč. Vnovič se
je prezirljivo nasmehnil.
Stebrna dvorana je bila vsa pokrita z dragocenimi
preprogami. V ospredju je stal prestol, tako izdelan iz slonove
kosti, da je predstavljal ležečega slona. Ob straneh so stali
štirje sužnji pripravljeni hladiti svojega kneza s pahljačami iz
pavjega perja, posutimi z biseri.
»Kako pa želi tvoj zapovednik, da naj bi se postavili?«
»Postavite se, kakor vas je volja, in se ravnajte po šegah
svoje dežele.«
»Povej mu, da mi ne bomo padali pred njim kakor
njegovi sužnji.«
»Tega tudi ne zahteva, Kako pa boste govorili z njim? V
njegovem ali v svojem jeziku?«
»Ali govori angleško?«
»Angleško in francosko.«
»Potem bo iz vljudnosti do svojih gostov govoril z nami
angleško.«
»Prav tako bi iz vljudnosti do njega vi lahko govorili v
njegovem jeziku. A veselilo ga bo, da je lahko vljudnejši od
vas! Lahko kar začnete.«
Pri teh besedah je Indijec stopil k prestolu in sedel nanj.
Angleži so presenečeni obstali. General je zdaj spoznal, zakaj
je radža želel sprejeti njega samega. Ker je razumel vsako
besedo, ki jo je ta govoril s stotnikom, je hotel generalu očitno

104
prihraniti ponižanje.
Sedanji sprejem je bil posvečen le splošnemu pozdravu in
zato ni trajal dolgo. Prava pogajanja naj bi se začela pozneje.
General se je že vzdignil z divana, na katerem je sedel, v
znamenje, da nima več kaj povedati, ko mu je radža pomignil.
»Še eno vprašanje ti bom zastavil. Ali smem pozdraviti
častnika, ki ga poznam in ki je s teboj?«
»Dovoljujem mu, da govori s teboj.«
»O! Mar sem jaz ujetnik ali pa je on tvoj ujetnik, da je
treba tvoje dovoljenje, če bi hotel Madpur Sing, kralj Auga, z
njim govoriti?«
General je uvidel, da je pravkar izrekel žalitev. »Ti me
napak razumeš. Moje besede niso imele smisla, ki jim ga
podtikaš. Kdo pa je tisti, s katerim želiš govoriti?«
»Praviš, da nisem razumel tvojih besed. Torej misliš, da
ne razumem tvoje govorice. Potrudil se bom, da se je bolje
naučim, tebe pa prosim, da mi daš svojega častnika, s katerim
bi rad govoril, za učitelja. To je poročnik Hugo Gollwitz.«
»Gollwitz!« je presenečen vzkliknil general. Nato pa je
ukazal z ostrim, skoraj grozečim glasom: »Stopite naprej!«
Poslušal sem in stopil pred radža, ki mi je prijazno podal
roko.
»Videla sva se v Kalkuti. Rad te imam in nisem pozabil
nate. Prebivaj v mojih sobanah in pazi, če prav govorim vaš
jezik ali ne. Mi dovoliš to?« je vprašal, obrnjen h generalu.
»Dovoljujem.«
»Potem zdaj lahko greš s svojimi ljudmi. Stanovanja so
za vas pripravljena. Moji služabniki vas bodo popeljali.«
Vstal je s prestola, me prijel za roko in me popeljal s
seboj ...

105
 Včeraj sem prebedel pol noči. Spomin na preteklost me je
vznemiril in ni dal mojim vekam, da bi se zaprle. In ko sem
nazadnje zaspal, sem imel čudne, zmedene sanje. Videl sem
svoja brata, a ne kot dečka, ampak odrasla moža. Theodor je
imel upadla, bleda lica in je z neizrekljivo prosečim pogledom
stezal roke, na katerih sem videl okove. Hotel sem se mu
približati, takrat pa se je slika razblinila in znašel se na široki
travnati ploskvi. Še nikoli nisem bil v Ameriki, ampak tako,
natanko tako, sem si v mislih predstavljal prerije na zahodu.
Na obzorju se je prikazal jezdec in se mi je naglo bližal. Ko se
je ustavil pred mano, se je neskončno začuden zagledal vame,
in tudi jaz sem brez besede strmel v njegov obraz. Bil je moj
mlajši brat. A njegova traperska obleka in možato resne poteze
niso nič več spominjale na tistega vedrega, radoživega dečka,
ki sem ga poznal nekoč. »Fred!« sem hotel zaklicati, a tisti hip
je izginila postava izpred mojih oči, ko da jo je pogoltnila
megla. - Nato sem bil spet v Indiji. Kot obtoženec sem stal
pred vojnim sodiščem. Roke so mi zvezali na hrbtu in
Mericourt je stal z orjaškim mečem pred mano. Oplazil me je s
škodoželjnim pogledom in vprašal generala:
»Saj ste vendar tudi vi mnenja, general, da je poročnik
Gollwitz kriv veleizdaje?«
»Yes.«
»In izreka te smrtno sodbo nad njim?«
»Yes.«
»In kdaj jo naj izvršimo? Zdaj? Takoj?«
»Yes.«
Tedaj je Mericourt vzdignil meč, neznansko zamahnil in -
zbudil sem se, ves moker v znoju. Nisem bil v Indiji, ampak
sem se znašel v svoji koči na zapuščenem otoku. So te
razburljive sanje znamenje vročice, ki prihaja nadme? Ali so
posledica včerajšnjih spominov? Morda so navsezadnje celo

106
dobre, ker hočejo zdramiti sence preteklosti, da jih bom laže
ujel v svojo zapisnico? Zdaj sem že sredi pisanja, zato sem
trdno sklenil, da ga končam. Pripravil sem si zajtrk, vzel
kininov prašek, da preprečim vročico, če bi me napadla, in zdaj
bom nadaljeval svojo zgodbo:
Še na večer tistega dne, ko smo prispeli v Aug, me je dal
general poklicati k sebi. Uganil sem, za kaj gre, in sem obvestil
radža, da želi general govoriti z menoj. Madpur Sing mi je
sporočil, da je hudo radoveden, kaj mi bo povedal, in da ga
bom lahko našel na vrtu, na klopi pod zmajevimi drevesi.
Popoldne se je sprehajal z mano po parku in tako sem dobro
vedel, kje ga naj iščem. Tudi če bi se znočilo, ne bi mogel
zgrešiti klopi.
Ko sem stopil pred generala, je sedel pri svoji huki
(perzijski vodni pipi), zraven pa je stal konjeniški stotnik
Mericourt. General je pomignil stotniku in ta je začel:
»Gospod poročnik, vi poznate radža?«
»Da.«
»Kje ste ga spoznali?«
»V Kalkuti. Zdi se mi, da vam je to sam povedal.«
»Kako dolgo pa ste imeli z njim stike?«
»Nekaj mesecev skoraj vsak dan.«
»Nikoli nam niste omenili tega poznanstva, ki je za nas
vendar tako važno.«
»Madpur Sing je prišel v Kalkuto študirat. Zato je živel,
ne da bi se dal spoznati, in moral sem mu dati častno besedo,
da ga ne bom izdal.«
»Toda potem, ko ste zvedeli za cilj našega popotovanja,
bi bila vaša dolžnost, da odstranite to kopreno.«
»Kako vi razumete dolžnost, je vaša stvar. Meni veleva

107
da nikoli ne kršim častne besede, ki sem jo dal.«
»Gospod poročnik!«
»Gospod stotnik!«
»Tu stojite pred svojim nadrejenim!«
»Vsekakor, in sicer sedi moj nadrejeni pred menoj. Vi pa
to niste.«
»Kaj se to pravi?«
»To se pravi, da želim govoriti z gospodom generalom,
ne pa z vami.«
»Gospod general je pooblastil mene, da vodim ta
pogovor. Ni tako, ekscelenca?«
»Yes!« je odgovoril poveljnik z mrkim pogledom name.
»Slišali ste!«
»Slišal sem. Ker pa gospod general gotovo nima varuške
in ker ima vsak podrejeni pravico neposredno občevati s
predstojnikom, če je ta navzoč, bom poslej govoril in
odgovarjal samo iz vljudnosti, ne pa zato, ker bi to zahtevala
služba.«
»Za vraga, vi pa drzno govorite! Takšne besede zaslužijo
kazen. Ni tako, gospod general?«
»Yes.«
»Kako to mislite? Kdo naj bi bil kaznovan? Povejte mi!«
»Kdor je zaslužil!«
»Ta beseda me pomirja, zakaj jaz to gotovo nisem.«
»Gospod poročnik?«
»Gospod stotnik!«
»Gospod general vas je poklical na odgovornost, ker ste

108
zamolčali, da poznate radža. Vaša krivda je, da smo doživeli
tako ponižujoč sprejem.«
»Jaz? Jaz nikomur nisem zapovedal, naj govori vpričo
moža, ki razume vsako besedo.«
»Pazite se! Povedati bi nam morali, kdo je mož, ki nas
sprejema.«
»Ne vem, zakaj bi bila to moja dolžnost, in prosim, da
kolikor mogoče skrajšate ta pomenek. Radža me je namreč za
zdajle povabil k sebi in moral mu bom - sicer bo malce težavno
- dokazati, da ne zna angleško.«
»Najprej morate pomisliti, da smo zdaj mi tisti, ki
potrebujejo vašo navzočnost! Ni tako, gospod general?«
»Yes.«
»Vaš molk je prestopek tako daljnosežnega pomena, da ta
trenutek ne moremo odmeriti kazni, ki bi mu ustrezala. Zdajle
tako rekoč niti nismo v službi, tako da vas ne moremo
kaznovati. Vsekakor pa vas moramo prositi za vaš meč,
gospod poročnik. Ni tako, gospod general?«
»Yes.«
Jaz sem v resnici položil roko na meč, ampak ne zato, da
bi ga oddal, pač pa, da bi kaznoval žaljivca, da bi potešil svojo
jezo. »Ste končali, kar mi imate povedati, gospod stotnik?«
»Da.«
»Potem bom tudi jaz takoj končal. Meč zahtevate od
mene zato, ker nisem prekršil častne besede. Takšno sodbo
lahko izreka samo pomanjkanje časti.«
»Poročnik!«
»Ha! Nikar ne igrajmo komedije. Druge bi že znali
zamotati v dvoboj, nimate pa poguma, da bi se bojevali sami.
Meč zahtevate od mene. Dobro, lahko ga dobite, a ne tako

109
kakor ga želite vi, ampak kakor sem ga vam jaz pripravljen
dati, namreč z ročajem v obraz!«
»To je žalitev, ki mora biti kaznovana. Ni tako, gospod
general?«
»Yes.«
»Kaznovana? Zamenjujete pojme. Prekršek se kaznuje, za
žalitev me pa lahko samo obtožite, gospod. Seveda bi vaša
strahopetnost zmogla tudi to, da bi mojim besedam dali pečat
službenega prekrška in bi se tako izognili položaju z orožjem v
roki proti meni. A to na vašo žalost ne more uspeti, ker ste
pravkar sami rekli, da zdajle nismo v službi. Ne le da se
obnašate brezobzirno, krivično in strahopetno, ampak tudi
nespametno. Gospod general ima s seboj pooblastila, da bi z
maharadžem začel pogajanja o nekaterih kočljivih rečeh.
Gospod general ve, da je konjeniški stotnik Mericourt danes
razžalil radža. Gospod general je slišal, kako je radža rekel
meni - rad te imam. - In gospod general kaznuje poročnika
zavoljo tega prijateljstva. Gospod general naj razmisli, kako
moramo imenovati takšno ravnanje in kdo bi bil
najpripravnejša oseba, da pridobimo radža za naše načrte.
Rekel sem, kar sem moral povedati, in prosim, da me
odpustite.«
»Za zdaj lahko greste, a tu morate pustiti svoj meč! Ni
tako, gospod general?«
»Yes.«
»Dobro, gospoda moja. Ta meč je moja zasebna last in ga
ne morem dati drugače, kakor če ga poklonim ali prodam. Vam
sem bil, gospod general, dodeljen kot prostovoljec in prosim,
da me odpustite. Prosim vas za odpust.«
»Tega ne boste dobili!« se je porogljivo zasmejal
Mericourt.
»Potem si ga vzamem sam.«

110
 »Premislite, da imenujemo takšno ravnanje beg iz vojsko.
Ni tako, gospod general?«
»Yes.«
»Potem pa rajši vidim, da me ustrelite kot beguna, kakor
bi se dal nagrajevati za to, da prelomim besedo. Izjavljam, da
vam odslej nisem več na voljo. Lahko noč!« In sem odšel. A
najprej sem zavil v svojo sobo, ne v park. Pomenek z mojim
dosedanjim predstojnikom me je bolj vznemiril, kakor sem
hotel izdati pred njima, in sem se moral najprej pomiriti,
preden stopim radžu pred oči.
Razen tega sem moral o generalovem obnašanju
razmisliti. Vedel je, da me ima radža rad, in bi moral biti
ljubezniv z menoj že zavoljo stvari, ki ji služil. Ker ni ravnal
tako, me je navdalo prepričanje, da njega in njegove vlade niti
malo ne zanima mišljenje vladarja, h kateremu so ga poslali. In
moja slutnja se je sprevrgla v gotovost, da njegovo poslanstvo
nima miroljubne narave, kakršno je kazalo na zunaj. Če je pa
tako, bi bilo nevarno odlašati - posvariti moram radža. To bi
moral storiti celo tedaj, če naš pogovor ne bi potekel tako
neprijazno, kakor je. Obveznosti do generala zdaj nisem več
imel, ker sem imel stike z Anglijo za pretrgane.
Pravzaprav bi moral biti v skrbeh zase. Bil sem brez
vsakršnih pripomočkov, sam sredi tuje dežele, katere razmer
nisem poznal. A tega si nisem gnal k srcu. Imel sem vendar
prijatelja radža, in to je dragocenejše kakor najbolj bleščeči upi
v angleški službi. Zato sem bil kar dobre volje, ko sem korak
nameril v park, kjer me je čakal radža.
Izkazalo se je, da sem storil prav, ko sem najprej odšel v
sobo, ne na vrt. Nisem še zapustil palače, moji koraki so bili na
preprogah med stebri neslišni. Tik preden sem stopil izza
zadnjega stebra, sem opazil moža, ki je prihajal z vrta. Bil je
minister Tamu. Izmed muškatnih dreves pred stebrom se je
zdaj prikazala druga postava, v kateri sem spoznal

111
konjeniškega stotnika Mericourta. Videti je bilo, ko da sta bila
domenjena za sestanek. A kaj naj bi imel auški minister
opraviti na skrivnem s tujim odposlancem? Ni mi bilo treba
dolgo čakati na odgovor, kajti stotnik je začel:
»No, si govoril z radžem?«
»Da,« je odvrnil minister.
»In kaj pravi?«
»Z mano ni zadovoljen.«
»Zakaj?«
»Ker sluti, da se nagibam k Angliji.«
»In to te najbrž skrbi?«
»Ne. Služil sem njegovemu očetu in on je znal poplačati
mojo zvestobo. Ta pa krmi svoje podložnike in pusti ministre
stradati. Podvoji mi znesek, ki si mi ga obljubil, in kraljevina
Aug bo vaša.«
»No, o tem bi se dalo še govoriti.«
Več nisem mogel slišati, ker sta odšla v notranjost palače.
Pustil sem ju mimo, nato pa sem stopil za njima, ne da bi me
opazila. Šla sta skozi palačo, nato pa čez ministrov vrt v
njegovo stanovanje. Nekaj časa sem še ostal, a ker stotnika ni
bilo nazaj, sem zavil v park, saj nisem mogel dopustiti, da bi
me radža predolgo čakal.
Park se je raztezal za palačo tja do Gangesa.
Razdeljen je bil na dva neenaka dela, od katerih je bil
večji namenjen radžu, manjši pa ženskam iz kraljevega
harema. Kljub temi ni bilo težko najti goste skupine zmajevih
dreves, ki so že popoldne vzbudila moje zanimanje; v njihovi
senci je stala klop. Ko sem stopil izza zadnjih ingverjevih in
poprovih grmičev, se je nekdo vzdignil s klopi. Bil je radža.

112
 »Gollwitz!«
»Sahib!«
»Pozen si. Sedi!«
»Pozen sem samo zato, ker sem opazoval dve kači, kako
se pripravljata tvojo srečo obrizgati s strupom.«
»Kdo pa je to?«
»Prva kača je konjeniški stotnik Mericourt, druga pa -
ampak, sahib, saj mi ne boš mogel verjeti, če ti povem ime.«
»Kar mirne duše ga izgovori, vem, da me ne boš nalagal.«
»Naj rajši takoj začnem s svojo zgodbo. Potem pa odloči
sam, ali te ne obdajajo izdajalci!« In povedal sem radžu, kaj
sem pravkar v palači ujel na ušesa. Knez me ni niti z besedico
prekinil. Ampak slišati ga je bilo, kako diha - znamenje, da ga
je moja vest hudo razburila. Ko sem končal, je nekaj časa
molčal, kakor da mora najprej v sebi premleti, kar je zvedel.
Nato pa je spregovoril, s čisto mirnim glasom:
»Konjeniški stotnik je Francoz, kakor bi se dalo sklepati
po njegovem imenu?«
»Da.«
»In vendar se postavljaš ti na mojo, ne na njegovo stran?«
»Tebe imam rad, njega pa preziram. On je kakor črv, ki
se ga ne boš dotikal - samo pohodiš ga lahko.«
»Najbrž te je močno razžalil.«
»Jaz bi ga preziral tudi brez te žalitve. Nekoč je ponižal
plemenito ženo, ki mi je bila prijateljica. Zanjo se moram še
maščevati.«
»Morda pa hoče tudi on uničiti tebe.«
»To hoče že od zdavnaj. Danes pa mi je odkrito vrgel

113
rokavico. Pobral sem jo in moram obračunati s tem
človekom.«
»Gotovo je bil navzoč pri generalu, ko so te poklicali?«
»Da. Sprejel me je v generalovem imenu.«
»Kaj pa je hotel od tebe?«
»Poklical me je na odgovor, zakaj nisem izdal tvojega
bivanja v Kalkuti. Vrhu tega je zahteval, naj mu izročim svoj
meč, in mi obljubil, da me bodo zavoljo mojega molka strogo
kaznovali, ko se vrnemo.«
»Meč še nosiš - torej ga nisi dal?«
»Svoj meč bom dal iz rok le hkrati s svojim življenjem.«
»Ampak stotnik ga je zahteval. Kaj si mu pa odgovoril?«
»Rekel sem mu, da lahko dobi moj meč, ampak samo z
ročajem v obraz. Namesto da bi takoj sam potegnil svoj meč,
kot bi storil vsak dostojen mož na njegovem mestu, je preslišal
moje besede. Strahopetec je.«
»In uspeh vajinega pogovora?«
»Zaprosil sem za odpust.«
»In si ga dobil?«
»Ne. Odbili so mi ga. Potem pa sem poudaril v odgovor,
da si ga bom vzel sam, če ga ne dobim.«
»Potem bi bil v njihovih očeh begun.«
»Pha, tega se ne bojim. Mevži me niti skušali nista
zadržati, ko sem odhajal.«
»In kaj bo zdaj?«
»Oba bom pozval na dvoboj. Častnika sta in mi ne moreta
odkloniti zadoščenja.«

114
 »In potem, če ju premagaš - kaj boš potem?«
»V Batavio pojdem in stopim v nizozemsko službo.«
»Zakaj pa ne maraš ostati v Indiji?«
»Kje pa bi si lahko tukaj zagotovil prihodnost?«
»V Augu. Ostani pri meni. V veliko korist mi bo, če boš
tu. Kateremu orožju pa si služil?«
»Moje najljubše orožje je topništvo.«
»To mi je ljubo. Stopil boš pri meni v službo, priskrbel mi
boš topove in mi uredil topništvo po zahodnjaškem zgledu.
Bodi moj minister vojske, bodi mi brat! Reci da!«
»Dobro, pa sprejmem in prisegam ti, da bodo od tegale
trenutka moja kri, moje življenje in vse moje moči pripadali
tebi; vem, da ne šteješ med tirane, ki zavoljo kakšne muhe
pehajo svoje najzvestejše služabnike od sebe.«
»Takoj jutri bom potreboval tvojo pomoč, ker bom
odpustil Tamuja, svojega ministra. Namesto njega se boš ti
pogajal z Angleži.«
»Sahib, tega mi ne moreš ukazati.«
»Zakaj ne?«
»Poglej, sahib, za moža kratke pameti bi bilo gotovo
največje zadoščenje, če bi lahko stopil pred generala in mu
rekel: Včeraj ste me razglasili za zločinca in ste zahtevali moj
meč, danes pa sem vojni minister auškega maharadža; pred
vami stojim kot njegov pooblaščenec, da vam pojasnim
pogoje, pod katerimi je pripravljen poslušati vaše predloge.«
»Saj ravno to zadoščenje bi ti jaz rad dal.«
»Ampak to bi bila tvoja poguba. Izjavili bi, da se ne
morejo pogajati z brezčastnim prebežnikom. Tvoje ravnanje bi
razglasili za kršitev mednarodnega prava in bi se za žalitev

115
maščevali tako, da bi ti napovedali vojno. Kakor vidiš, mislim
samo nate in na blagor tvoje dežele.«
»Hvala ti. Pogajanja bom izročil komu drugemu, a
potekati bodo morala v moji palači, tako da bova lahko slišala
vsako besedo. Ali morda veš, kaj mi nameravajo Angleži
predlagati?«
»Ne. Samo general pozna predloge in morda še stotnik, če
mu jih je zaupal.«
»Njemu je gotovo vse povedal, saj je stotnik njegova
desna roka.«
»Motiš se. Stotnik velja pri njem toliko kakor kdorkoli.
General ve, da je Mericourt pustolovec in zahrbten strahopetec.
Dela se, kakor da se mu daje voditi, a ga uporablja samo kakor
mlinar vodo, da mu kolesa vrti, nato pa jo pusti, da odteče.«
Radža se je pri mojih zadnjih besedah vzdignil. »Tako
ravnajo Angleži,« je dejal. »Ko odrabijo orodje, ga nehvaležno
odvržejo. In enako nehvaležnost izkazujejo tudi nam. Tale lord
Haftley pride k nam in govori, da misli na blagor moje dežele,
v roki pa nosi izdajo in laž. Mojo deželo hoče odpreti
Angležem, a ko jim bom to dovolil, mi jo bodo odvzeli.«
»Kaj pa mu boš odgovoril?«
»Dobro poznam Angleže. Marsikaj imajo, kar bi utegnili
mi potrebovati, in mi imamo tudi nekaj tega, česar oni ne
morejo pogrešati. Trgovina bi lahko bila obema stranema v
korist. Zato nikakor ne nasprotujem, da oni prihajajo k meni in
moji podložniki k njim, da se dogovore o zamenjavi blaga.
Samo postaviti hočem takšne pogoje, da nam to ne bo
škodovalo.«
»Kakšni pa so ti pogoji, radža?«
»Ali sme pri vas kakšna država brez dovoljenja drugih
ljudstev zavzeti kakšno deželo?«

116
 »Ne. Najprej si mora zagotoviti njihovo privolitev.«
»No prav. Jaz bom Angležem odprl svojo deželo, če mi
lahko dokažejo, da se Francozi in Italijani, Nemci, Rusi,
Španci in Portugalci strinjajo s tem, in vlade teh ljudstev mi
morajo obljubiti, da me bodo branile, če bi hoteli Angleži mojo
deželo osvojiti.«
»Ampak teh pogojev Angleži ne bodo sprejeli.«
»Potem pa naj zapustijo Aug in se vrnejo, od koder so
prišli.«
»Odšli bodo že, a se vrnejo z vojsko, da te prisilijo.«
»Tedaj se bom bojeval. Tebe sem vendar postavil za
svojega brata, da bi mi pomagal, ko jih oboroženi pričakamo.
Zdaj pojdiva počivat! Jutrišnji dan naju mora najti budna in
krepka. Inglis so mogočen narod. Dostojanstveno moram
ravnati z njegovimi odposlanci in jim bom jutri priredil
zabavno igro.«
»Kakšno pa?«
»Boj med slonom, medvedom in panterjem. Imam
divjega medveda s Himalaje, ki je večji od vseh, kar sem jih
kdaj videl. Panterja sem dobil od maharadža v Sigi v dar.
Takšen je, da je medvedu kos. Zdaj pa pojdiva!«
Zapustila sva park in odšla v palačo. Radža se je odpravil
v svoje stanovanje, jaz pa sem se umaknil v sobo. Kar oblečen
sem se vrgel na posteljo, da malo razmislim o vsem, kar sem ta
dan doživel. Kakšen preobrat so v resnici prinesli dogodki v
moje življenje! Izgubil sem položaj, ki mi je zagotavljal kar
lepo, čeprav ne ravno bleščečo prihodnost, zato pa sem dobil
položaj ministra pri indijskem knezu. - Ne da bi se mi bilo
treba vdajati pretiranim upom, bom kmalu bogat mož in imel
bom priložnost, da obledelemu zlatu v rodbinskem grbu
Gollwitzev povrnem nekdanji sijaj. Preveč sem bil nemiren, da
bi legel k počitku, pa sem zapustil sobo in palačo, da v nočni

117
tišini parka najdem miru za razburjene živce. Vleklo me je na
kraj, kjer je prišlo do tako pomembnega obrata v mojem
življenju. V misli zatopljen sem šel čez vrt. Šele ko sem prišel
do klopi, ki sem jo malo prej zapustil, sem vzdignil pogled in
ostrmel, ko sem se znašel pred žensko postavo, ki je
prestrašena vstala pred menoj.
Poznal sem stroge šege dežele. Predvsem sem dobro
vedel, da je bilo tu, na radževem vrtu, pod najstrožjo kaznijo
prepovedano iskati srečanje s kakšno žensko. A jaz sem bil
vendar na tistem delu vrta, ki so ga obiskovali moški, in to mi
je dalo moči, da sem se kljub ostrmelosti popolnoma obvladal.
Tudi ona se je prestrašila. Tesneje se je zavila v oblačila,
ni pa pokazala z ničimer, da hoče od tod.
»Oprosti!« sem jo zaprosil po kratkem premoru. »Nisem
mislil, da bom tukaj koga našel.« In sem se obrnil, da grem.
»Ostani!« je zapovedala.
»Kaj ukazuješ?« sem jo vprašal.
»Sedi!«
Sedel sem, ona pa se je v majhni razdalji od mene spustila
na klop.
»Kako ti je ime?« je začela.
»Hugo Gollwitz.«
»Si eden izmed Angležev?«
»Doslej sem bil, zdaj pa nisem več.«
»Zakaj nisi več?«
Nisem takoj odgovoril.
»Kdo si pa ti?« sem jo vprašal.
»Ime mi je Rabada. Še nisi nič slišalo meni?«

118
 Zdrznil sem se od presenečenja.
»Rabada, begum (kraljica, pa tudi princesa« maharadževa
sestra, roža Auga, kraljica lepotic Indije? O, slišal sem že o
tvoji krasoti in o dobrotljivosti tvojega srca, preden je moja
noga stopila na tla te dežele.«
»Da, begum sem in torej mi lahko poveš, zakaj nisi več iz
angleškega tabora.«
»Ker sem postal služabnik tvojega brata, auškega
maharadža.«
»Kako pa mu služiš?«
»Zaupal mi je preureditev svojih čet.«
»Potem pa mora imeti veliko zaupanje vate.«
»Rad ga imam.«
»Hvala ti, tudi jaz ga imam rada. Samo tvoja ljubezen naj
nikar ne bo kakor tale cvet, ki diši le kratek čas in zamre.«
Pri tem je utrgala roža, ki je rasla v grmu zraven. »Moja
ljubezen in zvestoba sta kakor železovčevo drevo, ki ga nobena
zima ne podre.«
»Potem blagoslavljen dan, ki te je pripeljal k mojemu
bratu.«
Podala mi je rožo. Vzel sem jo in sem se pri tem dotaknil
njene nežne, tople ročice.
»Hvala ti, sahiba! To rožo bom imel pri sebi še, ko bom
nekoč umiral.«
»Poznala sem tebe in tvoje ime, še preden si prišel v Aug.
Moj brat mi je pripovedovalo tebi. Njegova zaupnica sem, ki ji
vse izpove, kar mu vznemirja srce. Zdaj boš ti delil z njim
skrbi. Bom smela biti tudi tvoja zaupnica?«
Ko me je to vprašala, me je prevzelo čustva, ki ga dotlej

119
še nisem poznal. Nad nama se je bočilo zamolklo temno južno
nebo z bleščečimi ozvezdji, okrog naju je sanjala in dehtela
tropsko bujna narava in bogato rastlinje se je rahlo pozibavalo
v vetriču, ki je vel skozi krošnje palm, in zraven mene je stala
najlepša žena na zemlji.
»O, če bi bilo to mogoče, sahiba!« sem vzkliknil
pridušeno.
»Mogoče je in prosim te, naj bo tako,« je odgovorila.
»Marsikaj je, kar bo služabnik iz ljubezni zamolčal svojemu
gospodu, da mu ne bi zadajal skrbi. Vse to zaupaj meni. Boš?«
»Bom.«
Dala mi je roko. Vzel sem jo In pri tem me je obšla, ko da
mi je nekakšna sila prešinila srce, nekaj tistega, kar se preliva
iz blaženosti bogov. Pozabil sem, da bi moral spet spustiti
roko, in ona jo je pozabila vzeti nazaj. V teh tropskih krajih
prihaja vse, kar je naravnega, z večjo hitrostjo kakor pri nas, in
tudi čustva osvajajo človekovo življenje, mišljenje in ravnanje,
ne da bi poprej vprašal hladni, računajoči razum. Zašepetal
sem z drhtečim glasom:
»Služil ti bom in pokoraval se ti bom do zadnjega utripa
Ampak ali ni vendar možu prepovedano imeti stike z ženami?«
»Jaz sem begum in lahko ukazujem. Kralji delajo zakone
in tako imajo kralji tudi pravico, da jih razveljavljajo ali
spreminjajo. In kdo bi tudi lahko zvedel, da midva govoriva
drug z drugim? Moj brat Radža ne, drugi pa še veliko manj.«
»In kje bi lahko govorila, ne da bi kdo zvedel?«
»Pojdi z menoj! Pokazala ti bom.«
Še zmerom sva se držala za roko, ko sva se vzdignila.
Previdno me je odpeljala na žensko stran vrta.
Pri vrtni hišici, postavljeni v arabskem slogu, ki jo je s
treh strani oblival prekop, napeljan iz Gangesa, sva obstala.

120
 »Znaš posnemati glas, ki ga poje slavček, kadar sanja?«
»Znam.«
»Kadar boš hotel govoriti z menoj, pridi semle in se tako
oglasi, samo glej, da te nihče ne vidi! Ko pade mrak, bo vselej
čakala zvesta sužnja nate, dokler ne pridem sama. Popeljala te
bo v hišico in te bo skrila do mojega prihoda. Ko pridem, boš
zaslišal gruljenje grlice in tedaj lahko takoj vstopiš. Če se pa
grlica ne oglasi, je to znamenje, da je pri meni moj brat. Tedaj
moraš ostati skrit, dokler ne odide.«
»Pridem, sahiba!«
To je bilo vse, kar sem ji lahko rekel.
»In ne boš nikoli ničesar skrival pred menoj?«
»Nikoli.«
»Ničesar iz vaše politike in vaših vojnih poslov in tudi
ničesar - ničesar o sebi?«
»Ničesar o sebi,« sem obljubil.
»Verjamem ti. Zdaj pojdi. Lahko noč.«
»Lahko noč,« sem ji odvrnil.
Vnovič sem vzel njene ročice in jih ponesel k ustnam. Pri
tem sem začutil, kako se ji je zatresla roka, in sem okusil njen
dih.
Nato se je obrnila in odšla, jaz pa sem se tudi vrnil v
palačo. Bilo mi je, ko da sanjam, in vendar nisem mogel najti
miru, dokler mi ni ob prvem svitu dneva spanec pregnal
prikazni, ki jih je priklicala in odela z najbolj žarečimi barvami
razigrana domišljija ...
Kadarkoli se vračam od svoje Rabade - tako tudi danes -
moram s silo naravna ti misli na grobo resničnost. Kaj je sploh
resnica v mojem življenju? Ali pomlad ljubezni, o kateri

121
sanjam v bližini svoje mrtve žene, sploh pripada resničnosti,
ali pa nikoli nisem bil nič drugega kakor zaraščeni, divje
bradati puščavnik, kakršnega mi je zadnjič pokazala zrcalna
podoba v potoku, ki teče mimo moje koče? Ali sem postal tak
šele, ko sem nehal občutiti blago, plemenito roko svoje žene?
Ali pa sem bil zmerom ostudni brlogar pradavnine, kakršen se
zdim zdaj sam sebi?
Nekoč sem bral, kako je mož, ki je bil zavoljo zločina
obsojen na življenje na samotnem otoku, polagoma zapadel
stanju živalske divjosti. Takrat sem se maloverno nasmehnil
pisateljevi domišljiji, danes pa mu ne bi mogel več delati
krivice. O Rabada, zakaj si šla od mene nazaj v tiste svetle
pokrajine, iz katerih si se nekoč spustila k meni in me
napravila najsrečnejšega izmed smrtnikov! Vrni se k meni ali
pa daj vsaj krila mojemu hrepenenju, da me rešijo te ječe in me
ponesejo tja, kjer me bo osrečevala tvoja sončna navzočnost!
Kako srečna sva bila takrat, ko naju je ladja vrgla na
obrežje tega otoka - kako srečna v svoji siroščini! Vso ladjino
posadko so pomorili malopridneži, ki so hlepeli po
maharadževem zakladu. Midva sva edina preživela strašno
žaloigro, v kateri so vsi drugi padli. Kajpada sva izgubila
domovino in vsakršno možnost, da bi se vrnila tja. A kaj je
bilo to za naju? Saj sva imela drug drugega - in imela sva se
rada! - Nimam bogve kaj pripovedovati o svojem
robinsonskem iznajditeljskem duhu. Vsega, kar sva
potrebovala za življenje, ki bi ga lahko imenoval celo prijetno,
je bilo na ladji v izobilju in imel sem srečo, da sem vse to rešil
na otok, preden je zadnji del krova izginil v valovih. Nič
drugega nama ni bilo treba, ko da si postaviva kočo, in za to je
bilo lesa na prebitek. Seveda je bilo precej naporno za moje
roke, nevajene dela, sukati žago in sekiro, ko sem podiral debla
arekovih palm. Roke so se mi seveda hitro pokrile z žulji in
mehurji. A pozabil sem na bolečino in utrujenost, kadar je moj
pogled poletel k ljubki postavi žene, ki se je, presojni vili

122
podobna, gibala po obrežju, ali pa mi je sedela ob nogah in
pletla vence, sama najlepša in najbolj dišeča roža.
Ko je bila koča postavljena, sem bil na moč ponosen na
svoje delo. Kajpada to ni bila palača in dvomim, da bi hotel
kak kmet v moji domovini stanovati v njej, a meni se je zdela
lepša od pravljičnega gradu. Prostor, v katerega se je prišlo
skozi vrata, je bil ravno zadosti velik, da nama je lahko služil
za kuhinjo in bivalnico, spalni kabinet, ki je bil za njim, pa je
dajal prostora dvema ležiščema, ki sem ju rešil z ladje.
Poseben oboj iz desak, ki sem ga napravil zunaj, je bil najina
živilska shramba. Vse to skupaj bi v očeh razvajenega
Evropejca napravilo seveda kaj boren vtis. Zato pa moram
strmeti, kako se je znala moja Trnuljčica, ki je bila doslej
vendar obdana s pravljičnim orientalskim razkošjem, hitro
vživeti v nove življenjske razmere. Obdana s celo armado
služabnic, ki so ji izpolnile vsako, tudi najbolj skrito željo,
nikoli ni spoznala pravega dela. Zdaj pa niso še potekli štirje
tedni, pa je že urejala vse v kočici in okoli nje kakor
gospodinja, ki ji je bilo to delo od nekdaj posel in skrb. Seveda
bi ji najrajši sam vzel vsako delo iz rožnatih prstov - toda bilo
je potrebno, da se sprijazniva s tem, kar je, in se pripraviva na
nekaj let neprostovoljne samote. V teh okoliščinah je bilo
pametno vsa pretirana pričakovanja, ki bi jih lahko še imela do
življenja, skrčiti na najmanjšo mero. In Rabada mi je v tem pri-
zadevanju pomagala z največjo žensko rahločutnostjo. Pa tudi
sicer močno dvomim, da bi ji bilo všeč, če bi ji določil
življenje brez dela. Z vso vnemo se je lotila raznih ženskih
opravkov, potrebnih v najini samoti. In česar ni vedela, je
pogosto sama uganila s pravim ženskimi čutom. O Rabada,
sladki moj angel, kako si znala najino ječo spreminjati v
nebesa! Če blagoslov ubogega, zagrenjenega moža kaj velja
pred bogom, ti bo gotovo stokrat in tisočkrat poplačal v svojem
paradižu, ker si toliko dobrega storila od takrat, ko sem te
prvikrat ugledal na klopi pod zmajevimi drevesi na vrtu
tvojega brata ...

123
 A čas bo že, da nadaljujem zgodbo. V meni je
vznemirjenost, kakršna mi je bila vsa dolga leta tuja. Ali je
preteklost kriva tega mojega čudnega nemira, ali pa je v zraku
kaj drugega neotipljivega, čemur ne vem imena, a utegne biti
slutnja tega, kar mora priti in kar bo moji usodi dalo novo
smer? Ne vem. Prihodnost bo pokazala, ali je še kakšna mož-
nost, da se moje razmere obrnejo na bolje. Vse prepuščam
bogu. Petnajst let samote me je naučijo skromnosti, pa tudi
tega, da ne morem upanja na srečo zidati le na samega sebe ...
Pripovedoval sem že, kako mi je prvo srečanje z Rabado
za dolgo pregnalo spanec z vznemirjenih vek. Ko pa je narava
nazadnje izterjala svoje in sem se pogreznil v kratko in
globoko spanje, je na širokem dvorišču palače zavladalo
razgibano nočno življenje. Ljudje so postavljali stavbe, ki so se
vlekle okrog in okrog zidu in bi jim bil človek pri nezanesljivi
luči bakel le težko razbral namen in pomen. Šele ko se je jutro
zasvitalo in so luči pogasnile, je bilo mogoče spoznati krožno
areno, okrog katere so se vzdigovali širni prostori za gledalce.
Ravno nasproti vhoda na dvorišče je stala uta, določena
za auškega kneza. Nasproti nje je bilo videti drugo, pa tako
obrnjeno, da je bil vhod vanjo iz palače; leseno omrežje pred
njo je zbujalo domnevo, da je namenjena maharadževim
gospem. Ob drugih straneh dvorišča je bila postavljena še po
ena vdolbina, prva gotovo za Angleže, druga pa za velikaše
auške kneževine.
Ob strani je stala dvojna, iz čvrstih železovčevih plohov
stesana kletka, vsa ovešena z rogoznicami, da ni bilo videti,
koga krije v sebi. To je bilo najbrž bivališče panterja in
medveda s Himalaje.
Spal nisem dolgo. Ker zjutraj še ni bilo vroče, sem se
odločil za kratek sprehod po mestni okolici. Tisti del, ki je
ležal ob reki, sem že poznal in tako sem se obrnil zdaj na drugo
stran.

124
 Ko sem imel mesto za sabo, sem med razsežnimi
plantažami riža, manioka in pizanga prišel v palmov gozd, ki je
čez nekaj časa prešel v gosto tikovo hosto. Iz strahu, da lahko
naletim na kakšno zver, sem se že hotel obrniti, ko je zraven
mene zašumelo v grmovju. Potegnil sem meč, a nisem utegnil
zamahniti; še preden sem ugledal kakšno človeško bitje, mi je
priletel usnjen jermen okrog života in me stisnil čez roke.
Potem me je nevidna sila z neznansko naglico potegnila skozi
grmovje, da sem izgubil zavest.
Ko sem se prebudil, sem se znašel na ozki jasi, okrog in
okrog obdani s praprotjo, visoko kakor drevo. Še zmerom sem
zvezan ležal na tleh, okrog mene pa je čepelo kakšnih dvajset
divjih postav, katerih predrzno obnašanje ni obetalo bogve kaj
dobrega. Bili so do zob oboroženi. Nosili so ukrivljene,
čudaško oblikovane nože, deloma pa svilene zanke za pasom
in so poslušali besede moža, ki je malo vzvišen nad njimi sedel
na kamnu in jim nekaj govoril z grozljivo zavzetostjo.
Srh me je spreletel. Zanke, ki so jih nosili, so me poučile,
da sem padel v roke tolpi zloglasnih thagov, pri katerih je
moritev postala verski obred in ki z neznanskim ognjem živijo
po določbah svoje skrivne zveze. Ti thagi so razširjeni po vsej
Indiji. Med njimi so pripadniki vseh kast in stanov - od
preziranega parija tja do belo oblečenega brahmanskega sve-
čenika.
Thag je najstrašnejši človek, kar jih je. Napade
sovražnika v samoti gozda ali džungle, ubije ga sredi mesta,
morda na zborovanju, tudi takrat, ko ve, da ne bo mogel uteči.
Z ladje stopiš na kopno pa se ti svilena zanka na lepem zadrgne
okrog grla; kot zvest, skrben služabnik te leta in leta spremlja
skozi Indijo, zadnjo noč pa, preden se misliš vrniti v
domovino, podležeš njegovi strahotni zanki. Nihče ni varen
pred njo, ne Indijec ne tujec, čeprav je slednjemu resda
največkrat namenjena. Noben pripadnik te strašne skrivne
zveze ne bo izdal drugega. Niti najhujše mučenje mu ne

125
izmami besedice o peklenskih pravilih - znano je samo, da
obstajajo v tej zvezi morilcev razne stopnje in čini, ki jih člani
lahko počasi dosegajo. Člani ene stopnje lahko uporabljajo pri
svojem poslu zanko, drugi strup, tretji utopitev, četrti sežig,
peti kij, drugi pa spet drugo orodje ali orožje.
Najstrašnejši izmed vseh thagov pa je fanzegar, katerega
morilno orožje je svilena zanka. Takšnemu fanzegarju gotovo
ne uide nobena žrtev. Zato si je kaj lahko misliti, da me je
obšel smrtni strah, ko sem po teh zankah razbral, v kakšne roke
sem padel.
Mož, ki je govoril, je bil sivolas, gotovo čez sedemdeset
let star, a vse njegovo obnašanje je kljub starosti pričalo o
tolikšni divjosti, da je kaftanu podobno oblačilo vihralo okrog
njegovega suhega telesa kakor oblak, ki ga obrača veter.
Razločno sem dojemal vsako njegovo besedo. Mož
gotovo nikoli ni bil deležen niti trohice izobrazbe, njegov
govor, s katerim je skušal podžgati tovariše, pa je predstavljal
neke vrste fanatično poezijo, ki je zbujala v meni skoraj toliko
občudovanja kakor strahu.
Razleglo se je viharno ploskanje, nato pa je nadaljeval
svoj govor, ki bi se v prevodu glasil približno, takole:
V mračni džungli tam zunaj,
ki panter se plazi po njej,
kjer ostro sikajo kače,
kjer tiger preži na plen,
leži Bhovanija mogočna,
pod svetim drevesom spi.
V zlatih sanjah sreče
ji sije bledi obraz.
O Lambdanu sanja,
kjer stal je njen tempelj nekoč,

126
 še preden skrivni nagon
je pognal njeno ljudstvo na pot;
kjer njena država je rasla
ob svitu hekatomb,
dokler razkošna stavba
ni razpadla v kamen in prah.
Sesuli so se stebri,
v oblake segajoči nekoč,
pogreznil se je tempelj,
dom njene slave in moči.
In zadnjikrat ko se povzdigne
neizmerno srditi glas,
padla je strašna kletev,
naj bo hlapec, brezdomec njen sin ...
Več nisem mogel slišati. Indijec, ki je sedel blizu mene, je
opazil, da se mi je vrnila zavest, in mi je zavezal staro,
razcapano ruto okrog ušes, tako da nekaj časa nisem mogel več
slišati. Čez čas pa je stara ruta popustila in tako sem lahko spet
dojel konec njegovega govora:
Čeprav se na večer izteče njenega dneva pot,
zjutraj vendar na vzhodu spet vzide, odeta v sijaj.
Na zahodu se je tvoje ljudstvo zgubilo,
daleč od lambadamskih vrhov,
na vzhodu iz pepela bo vstalo,
zmagovalec sovražnikov.
In noč prerodi se spet v jutro,
iz teme sončni svit,
in fanzegar postal bo na zemlji vseh vladarjev vladar.
Govornik je skočil s svojega kamna. Oči je imel podplute
s krvjo, z drvečo naglico se je zavrtel na eni nogi v krogu,

127
drugi pa so vstali in začeli posnemati ta ples, dokler niso od
izčrpanosti popadali na tla.
Nastal je premor, med katerim so si glasno oddihovali.
Nato je sivolasi vodja tolpe stopil k meni in mi snel ruto z
ušes.
»Ti si tujec?«
»Da,« sem odvrnil.
»Iz katere dežele pa?«
»Iz Frankistana.«
»Lažeš. Mar nisi prišel z inglis?«
»Da.«
»Potemtakem si iz Anglistana!«
»Ne. Iz Frankistana sem, čeprav, sem prišel z inglis.«
»Ampak spadal si mednje.«
»Da. A zdaj ne spadam več.«
»Spet lažeš! Saj nosiš njihovo uniformo.«
»Šele sinoči sem prestopil v službo auškega maharadža
pa si še nisem utegnil priskrbeti druge obleke.«
»Spet lažeš. Auški maharadža ne sprejme nobenega
inglija v službo. Umreti moraš!«
»Potem me pa ubij! Samo brž!«
Možak se je ostudno zasmejal.
»Hitra smrt je najlepši dar, ki ga Bhovanija naklanja
svojih sinovom. Kako bi mogel ingli zahtevati zase tak dar?«
Pred levom in tigrom nisem kazal strahu, tu pa je bila
stvar drugačna. Na vso moč sem napel ude, da se rešim vezi - a
zaman.

128
 »Bodi miren, tujec!« se mi je zarežal kolovodja. »Prišli
ste iz Inglistana, da kos za kosom uničite našo domovino. Zdaj
zahtevamo povračilo. Zadavi ga!« se je obrnil k možakarju, ki
je stal zraven in ki je bil očitno določen za ta posel.
»Na pomoč!« sem zavpil, kar mi je glas premogel moči.
»Tiho!« je zaukazal morilec in mi pokleknil na prsi.
»Nihče ti ne more pomagati, tu smo sami. In če bi bilo tudi na
stotine ljudi v bližini, si nas ne bi upali motiti.«
Ugasnila mi je poslednja trohica upanja. Zaprl sem oči.
Eno samo besedico sem hotel še spregovoriti v poslednji
minuti. Kakor goreča molitev umirajočega mi je privrela
šepetaje na ustne:
»Rabada ...«
Fanzegar si je že snel zanko z bokov, tisti hip pa mu je
nekdo zaustavil roko.
»Stoj!« je zapovedal kolovodja.
»Zakaj?« je presenečen vzkliknil rabelj.
»Nič ne sprašuj!«
Nato se je obrnil k drugim:
»Odstopite, dokler se ne pomenim s tem inglijem!«
Ubogali so, jaz pa sem začutil, kako mi je srce oživelo v
plahem upanju.
»Kako ti je ime?« je vprašal fanzegar.
»Hugo Gollwitz.«
»Ali si res iz Frankistana?«
»Da.«
»Če se motim, boš moral umreti. Pravkar si zašepetal
neko besedo. Zakaj pa to?«

129
 »Tega ti ne morem povedati.«
Fanzeger je zabodel vame svoje oči.
»Ne moreš mi povedati? In če boš moral umreti, ker
molčiš?«
»Tudi takrat ne.«
»Trden si in pogumen. A jaz vem, zakaj nočeš govoriti.
Kje pa si bil sinoči opolnoči?«
»Pri radžu.«
»In potem?«
»V svoji sobi.«
»Lažeš. Bil si še na nekem drugem kraju, kjer slavček
vzdihuje in gruli grlica.«
Tedaj sem se zbal za Rabado. Ta človek je bil v parku in
nama je prisluškoval.
»Kako to misliš?« sem ga vprašal s hlinjenim
začudenjem.
»Ne boj se! Tvojega obraza nisem mogel videti, zato te
danes nisem spoznal. A ko si izrekel begumino ime, sem
zaslutil, da si ti. Ti boš dal radžu topove, da bo lahko Angleže
pregnal?«
»Da.«
»Potem si prost. A pri svojih bogovih mi moraš priseči,
da ne boš živi duši povedal, kako fanzegar prisluškuje na vrtu,
da bi varoval svojega kralja.«
»Morda ti bom prisegel, če mi poveš, kako lahko ti,
morilec, varuješ kralja in njegovo sestro.«
»Povedal ti bom. Odšel sem med fanzegarje, ker mi je
Tamu, minister, vzel vse, kar sem imel. Šel sem h kralju, k

130
očetu sedanjega radža, a me ni le zavrnil, ampak me je dal še
izbičati in vreči v ječo, kjer bi poginil, če se mi ne bi posrečilo
uiti. Vladar je umrl in istega dne, ko je sedanji kralj postal
radža, je mojemu sinu povrnil vse, kar so mi odvzeli. Zato
varujem njega, begum in tebe, saj vi ne boste nikoli storili
ničesar, kar bi ljudstvu zadajalo bolečine. Tamu pa bo moral
umreti počasne smrti, kakršna je bila namenjena tebi.«
»Tamu ni več minister.«
»To sem slišal, ker sem ležal na tleh za vama, ko je radža
s teboj govoril.«
»Torej si slišal, kaj sva govorila?«
»Da.«
»In potem - ali si bil še na vrtu, ko sem se vrnil?«
»Bil sem in sem slišal vsako besedo. A nikar se ne boj
Varoval te bom.«
»Zaupam ti.«
»Prisezi, da tudi ti ne boš govoril o meni!«
»Prisegam.«
»Potem si prost. Si že kaj slišalo thagih?«
»Da.«
»Samo za svoje sovražnike so strašni, da, strašnejši od
divjih zveri. Za prijatelje pa so kakor sonce zemlje in kakor
rosa na travi. Na, vzemi tale zob, nosi ga na prsih in ga pokaži,
če boš spet kdaj padel našim bratom v roke. Odpustili te bodo
kot prijatelja.«
Ogledal sem si nenavadni, dragoceni dar. Bil je zob
mladega krokodila. Visel je na preprosti vrvici, njegova konica
pa je bila obrušena na svojevrsten način.
»Hvala ti. Prideš še večkrat na radžev vrt?«

131
 »Ne vem. Zakaj?«
»Rad bi ob priložnosti s teboj govoril.«
»Kadar boš želel, pojdi iz mesta naravnost na vzhod do
velike hoste, do katere prideš v šestih urah. To je gozd Koleah.
Ravno sredi njega ležijo razvaline svetišča. Vzemi oster kamen
ali pa nož in začrtaj na sredo spodnje stopnice pred templjem
krokodilji zob in takoj te bom poiskal. Zdaj pa pojdiva.
Pospremil te bom do mesta.«
Sam me je rešil vezi. Nato sva odšla skozi palmo v gozd
čez polje. Na njegovem robu je fanzegar obstal. Segel mi je v
roko in izginil med plantažami.
Globoko sem si oddahnil. Bilo mi je, ko da sem se
pravkar predramil iz divjih sanj. Komu se imam zahvaliti za
življenje? Pravzaprav begum, zakaj samo princesino ime je
zadržalo morilčevo roko.
Sebi sem se zdel kakor novorojenec, ko sem šel skozi
mesto proti gradu. Tam sem zvedel, da je radža že poslal
pome. Odpravil sem se k njemu in sprejel me je prisrčno, pa
tudi z živim začudenjem.
»Te ni bilo doma, ko sem te dal poklicati?«
»Ne, sahib. Šel sem malo v okolico mesta.«
»Nisi pomislil, da te bom klical?«
»O pač! Samo nisem pričakoval, da se bom vrnil tako
pozno.«
»Si doživel kakšno pustolovščino?«
»Kako pa si prišel na to misel, sahib?«
»Obleko imaš raztrgano.«
Šele tedaj sem opazil, da kaže obleka vidne sledove.
»Da. Doživel sem pustolovščino.«

132
 »Kakšno pa?«
»Ne smem ti povedati.«
»Ali si dal besedo, da boš molčal?«
»Da.«
»Potem ne bom silil vate. Vidim, da so te napadli, in
najbrž se je zgodilo, ker so te imeli za Angleža. Na žalost
krivcev ne bom mogel kaznovati, ker mi ne moreš povedati,
kdo so bili.«
»Odpusti jim, sahib, kakor sem jim odpustil jaz.«
»Zdaj pojdi z menoj! Začela se bodo pogajanja z Angleži,
a najprej ti moram dati obleko, ki jo boš poslej nosil.«
Četrt ure pozneje sem sedel z radžem v sobi, ki je bila na
sredi pokrita s preprogo, ob stenah pa so stali divani. Razen
nekaj hladilnih glinenih vrčev ni bilo drugega pohištva.
Te porozne vrče, žgane iz gline, polnijo z vodo, ki zlahka
izhlapeva skozi luknjice in tako širi po prostoru prijeten hlad.
A da ta hladitev ne bo omejena na en sam prostor, so tudi stene
med sobami pogosto predrte, da nastanejo majhne vdolbine za
to posodo.
Tudi soba, v katero sva sedla, je imela dve takšni vdolbini
in skozi ti dve odprtini sva lahko slišala vsako besedo, ki je
bila izrečena onkraj stene. Tam sta sedela lord Haftley in
konjeniški stotnik Mericourt, da se pogovorita z radževim
pooblaščencem. Ponosni Anglež se je vendar toliko ponižal, da
je prišel na ta sestanek, a je lahko takoj opazil, da njegova
žrtev ni bila kronana z uspehom, kajti do vsake privolitve, ki jo
je dosegel, je prišlo samo ob pogojih, ki jih je bil Madpur Sing
včeraj pretresel z menoj.
Izključeno je bilo, da bi jih Anglija sprejela, a lord ni
izdajal svojega mišljenja, ampak se je delal, češ da bi bilo treba
vso reč najprej še dobro preudariti. Vstal je in pomignil

133
stotniku, naj govori.
»Ah, še neko vprašanje je, ki bi ga skoraj pozabil. Kje pa
stanuje poročnik Hugo Gollwitz?«
Radžev pooblaščenec je bil dobro poučen, kako in kaj.
»Pri mojem gospodu,« je odgovoril. »Saj vam je znano.«
»Da, znano nam je,« je rekel stotnik. »A poročnik je meni
podrejen in želim, da bi stanoval pri meni.«
»Mar njegovo lordstvo ni izdalo dovoljenja, da poročnik
lahko biva pri mojem gospodu radžu?«
»Res ga je izdal, a zdaj se mu zdi potrebno, da ga
umakne.«
»To bi užalilo mojega gospoda, ki poročnika izredno
ceni. Ali bi njegovo lordstvo hotelo žaliti mojega gospoda,
auškega maharadža Madpura Singa?«
»Ne, nima te namere, a poročnik ni vreden njegovega
gostoljubja.«
»Zakaj ne?«
»Ker je izdajalec svojih predstojnikov.«
»In radžev tudi?«
»Tudi njegov.«
»Če je vas izdal, to ne zadeva radža, a če je izdal radža,
mu, prosim, dokažite.«
»Tega ni treba.«
»Pa je treba. Ti si mož in kar reče mož, mora tudi
dokazati, če je treba. Dovoli mi, da tvoje besede sporočim
svojemu gospodu.«
»Da. Potem nam bo gotovo takoj poslal poročnika.«

134
 »Ne bo ti ga. Najprej te bo vprašal, kako ga je poročnik
izdal, in če mu ne boš odgovoril, te bo imel za klevetnika,
poročnika pa bo še dalje imel za poštenega moža. Stori, kar
hočeš!«
»Zahtevam, da mi izročite poročnika,« je vztrajal stotnik.
»Ti nisi njegov predstojnik. Kolikor vem, pripada
drugemu oddelku vojske.«
»Ni tako. Njegovo lordstvo tule zapoveduje diviziji, v
kateri služi poročnik. Ali lahko torej njegovo lordstvo ukazuje
njemu?«
»Da.«
Zdaj je končno lord blagovolil izreči besedico: »Jaz
ukazujem!«
»Kaj?«
»Da nam izročite poročnika.«
»Izroči ga lahko le maharadža. Ali hoče torej vaše
lordstvo ukazovali mojemu gospodu, suškemu kralju?«
Hafteley se je po tem besedovanju znašel v kočljivi
zadregi.
»No,« je odvrnil s poudarkom.
Spet je konjeniški stotnik povzel besedo. »Njegovo
lordstvo ukazuje poročniku, naj pride k meni!«
»Je tako?« je vprašal pooblaščenec.
»Yes,« je odgovoril lord.
»Moj gospod temu niti malo ne nasprotuje. Njegovo
lordstvo naj kar izreče poročniku to povelje.«
»To se bo takoj zgodilo! Ali njegovo lordstvo izreka to
povelje?«

135
 »Yes, s tem!« je potrdil Hafteley.
»S tem? Ali mar misli njegovo lordstvo, da sem jaz vaš
služabnik, ki naj sporoči to povelje? Najprej ste ukazovali
maharadžu in zdaj ukazujete meni!«
»Mi ukazujemo, komur hočemo.« je rekel stotnik.
»Ni tako, ekscelenca?«
»Yes.«
»Potem pa le glejte, kdo in kako bo izpolnjeval vaša
povelja!«
»Izpolniti jih je treba. Ni tako, ekscelenca?«
»Yes.«
S to krepko besedo je lord zakorakal proti izhodu,
konjeniški stotnik pa mu je sledil, globoko prepričan, da
ničesar nista ostala dolžna dostojanstvu starega Albiona ...
Kmalu po tem nenavadnem pogovoru so se odprla vrata
na dvorišče palače in moški prebivalci so začeli prihajati, da bi
videli boj med živalmi. Malo pred začetkom predstave me je
dal radža poklicati k sebi. Pokazal mi je krasno obleko, ki je
ležala na mizici.
»Obleci tole! To je uniforma auške vojske. Pospremil me
boš čisto sam na moj balkon. Vsaj to zadoščenje ti moram dati
pred Angleži.«
V sobi zraven sem se preoblekel in si okrog bokov opasal
svoj angleški meč. Pravzaprav se ni prilegal k moji novi
uniformi, a niti malo mi ni prišlo na misel, da bi sovražnike
pustil v prepričanju, da sem podlegel njihovi zahtevi in odložil
svoj pošteni meč.
Ko sem z radžem ob strani prišel na svoje mesto, je bila
že vsa arena zasedena. Nasproti naju sem na ženski tribuni
zagledal dve bogato oblečeni, a zastrti ženski, ki sta bili najbrž

136
radževa soproga in sestra. Uto na levi so zavzeli velikaši Auga,
v desni pa so sedeli častniki angleškega odposlanstva. Dobro
sem videl strmeče poglede, ki so se usmerjali k najinima
sedežema, a nisem jim privoščil veselja, da bi se zmenil zanje.
Tedaj je radža zaploskal in na mah je nekaj domačinov, ki
so sedeli na kletki, odstranilo rogoznice z enih od vrat. Odprla
so se in z enim samim skokom je orjaški črni panter planil na
sredo arene. Nato se je ogledal, srdito zarjovel in legel na
pesek.
Zdaj so sneli rogoznice z drugih vrat. Odprla so se in
občinstvo je ugledalo medveda, ki je ležal, pa se ni zganil in
tudi ni kazalo, da misli spreminjati svoj položaj. Od zgoraj so
ga začeli drezati z bambusovimi drogovi, a zdelo se je, ko da
jih sploh ne čuti. Spustili so nanj nekaj umetnega ognja; malo
se je razgibal in se povaljal, da je udušil iskre, ki so mu
obtičale v kožuhu.
Tedaj so možje na kletki prišli na svojevrstno misel:
izpraznili so na medveda posodico riževega žganja, nato pa
spustili nanj nekaj »žabic«. Ko se te oddale iskre, se mu je
kožuh vnel in medved se je v diru pognal iz kletke, ki se je
takoj za njim zaprla. Kakor panter je bil tudi medved izredno
velik. Povaljal se je po pesku in tako udušil ogenj.
Panter je kajpada takoj opazil nasprotnika, vendar se ni
takoj pognal v naskok, ker ga je plašil ogenj. Potem se je
vzdignil in se začel po mačje v prituhnjeni drži plaziti okrog
medveda.
Ta se je vzdignil na zadnje noge in je s prednjimi šapami
lagodno mahal po zraku. Na lepem je panter skočil od strani
proti njemu. Vse je prevzelo napeto pričakovanje. A gledalci
so ostrmeli: medved je bil bolj zvit kakor njegov nasprotnik.
Napravil se je nekam brezskrbnega. V trenutku pa, ko je panter
skočil proti njemu, se je spustil na tla. Skok je bil merjen
previsoko in medtem ko je gibka mačka letela nad njim, je z

137
bliskovito naglica stegnil šapo. Panter je neznansko zarjovel, a
z njegovim krikom bolečine se je pomešalo zadovoljno
brundanje: medved mu je natrgal trebuh in ranjenec se je
zavlekel v kot.
Kar kmalu pa se je spet vzdignil in se med puhanjem in
prhanjem bližal medvedu. Ta je odprl krvavo rdeče žrelo, vrtil
očesca v glavi in se previdno umikal k steni arene. Naslednji
hip se je panter kljub rani pognal v medveda. Ta je s hrbtom
slonel ob steni in je sovražnika sprejel z odprtimi sprednjimi
šapami. Dvoje mogočnih zveri je zgrabilo druga drugo s ša-
pami in zobmi. Padli sta na tla in se valjali po pesku, da se je
prah vzdigoval v gost oblak. Panterjev kožuh je bilo laže
oprijemati kakor trdo, kocasto medvedjo dlako. Medved je z
zadnjo nogo segel v rano na sovražnikovem trebuhu in
neusmiljeno zagrebel po njegovem črevesju. Panter je
grozljivo rjovel, medtem ko medveda ni bilo slišati, da bi vsaj
rahlo zabrundal. Nazadnje se je panter zvil vase in še enkrat
kriknil, da je šlo skozi kosti. Nekaj časa je trajalo še topo,
grgrajoče, hropeče ječanje, nato pa je zavladala tišina, ki jo je
motilo le škripajoče hreščanje in pokanje kosti: medved je
drobil črepinjo premaganega nasprotnika, da bi mu izpil
mozeg.
Glasni klici so zmagovalcu izražali hvalo za njegovo
hrabrost. On pa se ni zmenil zanje, mirno je pospravljal
panterjev mozeg, nato pa se je umaknil v kot zraven kletke.
Zdaj so se odprla zunanja vrata, ki so z dvorišča držala na
cesto, in izpod maharadževe lože so pripeljali slona samca.
Pravzaprav je bil prvotno določen, da se bo bojeval s
panterjem, o katerem so bili prepričani, da bo zmogel
medveda.
»Kako ti je všeč novi junak?« je vprašal radža.
»Krasna žival,« sem odgovoril. »Ampak bolje bi bilo, če
bi bila junakinja.«

138
 »Zakaj?«
»Ali niso slonice hrabrejše od samcev?«
»Da. Ampak tale je vendar moj najboljši lovski slon.«
»Ali se je že kdaj bojeval z medvedom?«
»Še ne.«
»Potem je pa vprašanje, kako se bo reč iztekla, ker ne
pozna medvedjega načina boja.«
»O, ta žival ni samo hrabra, ampak tudi pametna in
previdna.«
Debelokožec ni imel kornaka (vodnika) na tilniku in je bil
torej prepuščen samemu sebi. Ko je zagledal medveda, je
izzivalno zatrobil in z okli vrgel v zrak nekaj peska. Nato je
previdno stopil proti kosmatincu. Njemu pa ni bilo do boja.
Spustil se je v tek okrog borišča in pri tem se je izkazalo, da
ima na hrbtu in na desnem boku precej veliko rano. Slon ga je
ves čas budno opazoval.
Naenkrat je medved obstal. Še nikoli se ni bojeval s
takšnim nasprotnikom in njegov tek okrog arene je imel
namen, da si ga ogleda od vseh strani. Zdaj je končal ogled in
je vedel, kaj mora storiti. Ustopil se je na zadnje noge.
Slon je ocenil to kot izzivanje in se je pognal proti njemu.
Trobec, ki ga je lahko raniti, je nosil visoko, medtem ko je okle
spuščal, da bi sovražnika nabodel nanje. A komaj je bilo
nevarno orožje le še za čevelj daleč od medveda, se je ta -
natanko kakor prej - vrgel na tla, da ga je debelokožec
preskočil. Preden se je ustavil in se obrnil, pa je medved že
zgrabil velikana za eno od zadnjih nog, zadrl kremplje v meso
in se začel vzpenjati po stegnu.
Slon je kriknil od bolečine, nato pa je med stokanjem in
ječanjem pa trobentajoč od besnosti bežal po borišču. Dirjal je
na vso moč, da bi se otresel sovražnika, ki ga s trobcem ni

139
mogel doseči. A bilo je zastonj. Medvedji kremplji so bili
predolgi in preostri. Krepko so se zagrebli v gmote slonjega
mesa.
Tedaj je trpeča žival prišla na misel, ki bi lahko bila
odrešilna. Medved je s sprednjimi šapami že dosegel zadnji del
hrbta in bil je torej skrajni čas, da se ga od križa. Slon je zato
stopil od zadaj k ograji arene in ga skušal pritisniti ob njo, da
ga zmečka.
Pritisk je bil silovit. Vsa stavba se je zatresla. Leseni
stebri, na katerih je stala zamrežena ženska uta, so popustili -
iz sto in sto grl se je izvil krik groze. Ospredje ute z obema
ženama se je nagnilo, padlo in se razbilo na tleh.
Orjak je dosegel namen, sovražnika je odrgnil s sebe, a
sam je ostal ves v ranah, razmesarjen, da je zdirjal ko besen po
borišču. Medved je bil pošteno zdelan in zmečkan, a se je še
zmerom živ in krepak vzdignil na vse štiri in je mirno opazoval
razvaline tribune, ki je obe ženi skoraj pokopala pod seboj.
Vsi so obsedeli nemi in kakor hromi od groze vsi razen
dveh. Maharadža in jaz sva planila po stopnicah, ki so držale
od najine tribune v areni. Prvi naju je opazil pobesneli slon,
sovražno je zatrobil in se obrnil proti nama. Vzdignil je trobec,
da zamahne in ubije radža. Ta se je rešil s skokom vstran, nato
pa se je moral umakniti.
Meni se je posrečilo priti mimo velikana.
»Ubij medveda,« je zaklical maharadža za mano, »in
kraljestvo je tvoje!«
Vsi so zadrževali dih, vladala je tišina, da bi bilo slišati
tudi najbolj rahel šum, za mano pobesneli slon, pred mano
medved, ki nikakor še ni bil premagan jaz pa sem tekel nadenj,
oborožen samo z mečem. Spotoma sem si potegnil turban z
glave, odtrgal fini kašmirski šal, si z njim ovil roko in potegnil
meč.

140
 Mrcina se je zravnala pokonci, da me sprejme, odprla
žrelo in razkrečila sprednje noge, da me z njimi oklene v
smrtni objem. A konica mojega meča se je takrat že dotaknila
njegovih prsi, porinil sem jeklo medvedu v srce, hkrati pa s
kašmirjem zavarovano roko v žrelo. Oba sva padla po tleh in
se nekaj trenutkov valjala po pesku.
Kosmatinčev objem je bil tako močan, da sem bil na pol
omoten, ko sem se mu nazadnje izvil. Moral me je tudi raniti,
ker so me bolela pleča in prsi. A največja nevarnost je bila šele
pred mano. Debelokožec se je enega sovražnika odkrižal, zdaj
pa se je bližal, da se loti drugega. Ugledal me je, ko sem se
pravkar pobral s tal, visoko je vzdignil trobec in zacepetal proti
meni. »To se pravi smrt!« - edina misel, ki so jo ta hip zmogli
moji možgani. Že sem menil, da me bo s trobcem ubil, takrat
pa ga je premotil pogled na medveda. Grozeči rilec se je začel
počasi spuščati, da bi otipal mrcino, in ko ga je našel z mečem
v prsih, je ta žival, ki jo je narava obdarila z izredno mero
pameti, razbrala, da sem jaz njen rešitelj. Slon je zmagoslavno
zatrobil, me nežno zajel s trobcem, me vzdignil na hrbet,
medveda nataknil na okla in tako oba, zmagovalca in
premaganca, odnesel po areni.
Od občinstva se je vzdignilo viharno zmagoslavje.
Opazil sem, da je zdaj maharadža na čelu množice hitel k
ženama. Podoba je bila, da se nista poškodovali, saj ju je
prepustil služabnicam, nato pa se obrnil k slonu, ki je zdaj že
spoznal svojega gospodarja in mu je pustil, da ga poboža.
»Ali si ranjen?« me je vprašal.
»Na levi rami.« sem mu zaklical s slonjega hrbta, »in čez
rebra me je malo stisnil, kar pa je sicer brez pomena.«
»Ti si junak, da še nisem poznal enakega. Razjahaj, da ti
obvežem rane!«
Ob orjakovem vratu sem se spustil na tla in pravkar sem s

141
knezom hotel zaviti v palačo, ko sem zagledal generala in
stotnika, kako prihajata k meni. Kaj neki hočeta? Pa menda
vendar nimata kaj takšnega bregom, da bi skušala izkoristiti
trenutek, ko mislita, da me je boj z medvedom utrudil in
izčrpal? No, tedaj sta naletela na pravega! Res se je stotnik
obrnil k meni.
»Gospod poročnik, prosim vas, da me pospremitee v
stanovanje njegove ekscelence!«
»Zakaj pa?«
»Nič ne sprašujte, da ne uporabim sile!«
»Vi pa že niste mož, ki bi se ga bal.«
»Nikar ne bodite predrzni, gospod poročnik, sicer vam
pokažem, kako je treba govoriti z menoj in kako znamo
nastopati proti prebežnikom in izdajalcem! Ni tako, Milord?«
»Yes.«
»Potem vam bom pa tudi jaz pokazal, kako je treba
ravnati s klevetniki!« sem vzkipel.
»Kako to mislite?«
»Danes ste zatrjevali, da izdajam maharadža. Prosim,
dokažite resničnost te trditve.«
»Pred vami nam ni treba nikakršnih dokazov. Ni tako,
ekscelenca?«
»Yes.«
»A tako! Potem vas pa odvezujem dolžnosti, da bi mi
pokazali, kako je treba govoriti z vami, zakaj sam poznam
dobro ta način. Z vami je treba govoriti tako kakor z vsakim
malopridnežem, namreč takole!«
Zamahnil sem in s pestjo udaril stotnika tako silovito v
obraz, da se je zamajal nazaj.

142
 »Človek!« je zarjovel Mericourt, »kaj pa si upaš!«
»Nič. Da zaznamujemo strahopetca, nam ni treba
poguma.«
Stotnik se je penil od togote. Potegnil je meč.
»O, nazadnje sem pa le dobil tega človeka pred svoje
rezilo!«
S temi besedami sem medvedu, ki je ležal zraven nas,
izdrl meč iz života in se obrnil proti nasprotniku. Ta pa je
napravil kaj čuden obraz in rekel: »Kajne, mylord, poročnik
Gollwitz je izdajalec?«
»Yes.«
»In z izdajalcem se pošten oficir in plemič ne more
bojevati?«
»Yes.«
»Torej ga primerno, ekscelenca?«
»Yes.«
»Sami ste slišali. Pojdite z nami!«
»Strahopetca! Stotnik in mylord, rečem vama: če bosta
čez eno minuto še stala pred mano, bom napravil z vama prav
tako, kakor sem z medvedom.« Potegnil sem uro iz žepa.
»Mylord, pobesnel je!« se je ustrašil stotnik.
»Yes.«
»Ga bova pa prijela kdaj drugič.«
»Yes.«
Obrnila sta se in odšla v svoje sobe.
»Kaj praviš, sahib?« sem vprašal maharadža.
»Če ne bi bila angleška odposlanca,« je odvrnil. »bi ju dal

143
z bičem pognati iz dežele. Zdaj pa pojdiva. V obraz postajaš
zmerom bolj bled. Kri ti teče iz rane in življenje ti lahko z njo
odteče.«
Odpravila sva se v palačo. Šele zdaj sem občutil slabost,
ki jo je povzročila izguba krvi, in moje prsi so pač trpele pod
orjaškim medvedjim objemom. Ko sem z radžem stopil v
svojo sobo, sem nezavesten padel na divan ...
Ker se moje misli mudijo zdaj več v preteklosti kakor v
sedanjosti, bi skoraj pozabil, kako žalosten dan bo jutri. V
svojem koledarju, ki si ga sam izdelujem vsa ta leta, sem ga
zaznamoval s tremi križci. Jutri ne bom ničesar zapisoval v
dnevnik, jutrišnji dan popolnoma pripada žalovanju, zakaj jutri
bo petnajst let, kar je umrla moja Rabada.
Ker bom torej jutri počival, a mi je v tem nemiru veliko
do tega, da bi dnevnik čim prej končal, se bom skušal danes
potruditi in do kraja opisati žalostne dogodke, ki so se zdaj
drug za drugim zgrnili nad Aug in njegovo vladarsko
družino ...
Ko sem se prvikrat predramil iz nezavesti, je bila noč.
Zdelo se mi je, da sem v sobi sam. Moja postelja je bila zastrta
z zavesami, a skoznje je padal svit luči. Najprej sem se moral
domisliti, kaj se je zgodilo z menoj. Silna bolečina v prsih in v
rami mi je priklicala v spomin zadnje dogodke.
Tedaj pa se je zganila med menoj in lučjo senca.
Zavesa se je razdelila in prikazala se je bela ročica, nato
pa obraz, katerega lepota me je oslepila, da sem moral spustiti
trudne veke.
Bila je begum. Mislila je, da sem še zmerom v omotici, in
je vlila vame nekaj požirkov krepčilne pijače. Otrla mi je znoj
s čela in z lic; pri tem sem začutil dih njenih ust. Njen obraz se
je moral približati mojemu. Nisem se mogel premagati, odprl
sem oči.

144
 Opazila je, kriknila in od skočila, a njen glas je na pol
izražal strah, na pol veselje.
»Rabada!«
»Ti si se zbudil, spet govoriš!«
»Kako dolgo pa sem spal?«
»Pet dni.«
»Pet – dni?!«
To se mi je zdelo kar neverjetno. Bilo mi je, ko da sem
komaj pred kakšno uro zaprl oči.
»Da, pet dni. Hudo si bil bolan.«
»In - ti si bila pri meni?«
Zardela je.
»Tega nihče ne sme zvedeti. Samo zdravnik, tvoj
služabnik in Ajmala vedo.«
»Ajmala? Kdo pa je to?«
»Žena mojega brata.«
»Ki je bila - ah, ki je bila s teboj, ko se je loža podrla?«
»Da. Bila je že pri tebi. Ti si nama rešil življenje in
sklenili sva, da ti bova ponoči stregli. Samo radžu nič ne
pripoveduj! Si se že spet utrudil?«
»Ne. Kje pa je general Haftley?«
»Tistega dne je odšel.«
»Pa se bo spet vrnil z vojsko, a takrat bo Aug tudi že
oborožen. Moj bog, da se mi že vrneta zdravje in moč!«
»Bodi miren! Ne smeš se razburjati. O, celo prepovedali
so nam govoriti s teboj, ko se boš zbudil. Zdravnika moram
prositi oproščenja, takoj ga pošljem k tebi.«

145
 »Ah, ostani še,« sem jo nežno prosil.
Ona pa je odhitela iz sobe. In v nekaj minutah sem spet
zaspal.
Bil je to spanec okrevanja, ki zmerom dolgo traja, kakor
je znano. Ko sem se vnovič predramil, sem se počutil že tako
krepkega, da sem lahko vstal in se oblekel brez tuje pomoči.
Nikogar ni bilo v sobi, ki bi mi lahko ubranil. Prav takrat pa,
ko sem hotel odpreti vrata v park, je vstopil radža.
Začudeno me je pogledal, nato pa zmajal z glavo. »Veseli
me, da si si spet skoraj opomogel, a nekaj časa boš moral ostati
še v sobi. Tvoje prsi so hudo trpele. Junak si, a prav zato bi te
rad ohranil.«
»Do konca ostanem pri tebi.«
»In jaz ti bom hvaležen, saj mi lahko pomagaš celo, če
bolan ležiš v postelji.«
»Kako pa bi ti mogel služiti bolan«
»Z nasvetom. Angleži se bližajo naši meji.«
»O, že zdaj?«
»Prekletstvo naj pride nadnje! Na vojno so bili
pripravljeni, še preden je ta reva lord Haftley prišel k meni.
Poslali so mi ga samo z namenom, da pride do kakšnega
navideznega razloga za sovražnost. Uspeli so.«
»Ali so močni?«
»Tako, da jim bom kos le s pomočjo sosedov. Poslal sem
k njim hitre sle.«
»In tvoji vojščaki?«
»Vse sem poklical pod orožje. O, če bi imel tudi
topništvo!«
»Imel ga boš.«

146
 Radža je osupel planil pokonci. »Kje ga bom pa dobil?«
»Jaz ga bom vzel Angležem in ga pripeljal tebi.« Obsedlo
me je navdušenje za vojno. »Daj mi toliko vojščakov, kolikor
jih potrebujem, pa potolčem Angleže z njihovimi lastnimi
topovi!«
»Koliko mož pa bi bilo treba?«
»Tega zdaj še ne morem reči. Ampak bom dognal. Zdaj
ne smem biti več bolan. Bojevati se moram zate, zase in za -
Aug!«
Malo je manjkalo, da mi namesto zadnje besede ni ušlo
neko drugo ime na ustne.
»Ampak zdaj si še prešibak!«
»Ne, nič več nisem šibak. Le kar poglej! Ali sem res še
bolan?«
Snel sem meč s stene in ga tako spretno zavihtel nad
glavo, da v meni res ni bilo lahko odkriti človeka, ki je pravkar
vstal iz bolniške postelje.
»No prav,« je dejal radža. »Potreben si mi, zato bom kršil
zdravnikove ukaze. Stopi k meni, da boš sodeloval na našem
posvetu!«
Ko sem prišel v radžev divan, sem našel zbrane vse
vladarjeve svetovalce. Pozdravili so me z največjim
spoštovanjem in kar hitro sem lahko razbral, da se je palača že
spremenila v glavni stan, ki je vsako minuto prejemal poročila
in odpošiljal povelja.
Vsa vojska, kar je je bilo mogoče doslej zbrati, je že
odkorakala proti sovražniku. Dosedanji ukrepi so se mi zdeli
pravilni, če sem lahko računal na pomoč sosednjih držav.
Zaprosil sem jih, da bi lahko takoj odšel k vojski, ker bi rad
ugotovil nekatere stvari, od katerih utegne biti odvisen uspeh
nadaljnjih priprav.

147
 Moji prošnji so ugodili. Maharadža sam je bil pozneje
namenjen k četam, da bi prevzel vrhovno poveljstvo.
Med temi posvetovanji se je zvečerilo. Opolnoči naj bi
zapustil prestolnico z dvesto jezdeci, ki so pravkar prispeli. Ko
sem se pripravljal na odhod, sem sklenil izkoristiti Rabadino
dovoljenje - prvikrat odkar sem ga prejel.
Najprej sem se prepričal, da me radža zdaj ne bo iskal,
nato pa sem se odplazil na vrt in sem srečno prišel do ute na
ženski strani. Dal sem domenjeno znamenje. Od znotraj se je
takoj oglasila grlica.
Srce mi je zatolklo, ko sem stopil čez tistih nekaj stopnic,
odrinil zaveso in zagledal pred sabo osmerokoten prostor,
opremljen z razkošjem, kakršno si lahko omisli samo
orientalski knez. Na kipeči žametni blazini je počivalo bitje, ki
se je, takšna je bila podoba, spustilo iz Mohamedovih nebes,
da utelesi najbolj ljubke predstave o lepoti. Niti kak mojster
med slikarji ne bi mogel te ženske pričarati na platno; noben
pesnik, niti Halis, ne bi mogel dostojno opevati te slike
boginje.
Sprejela me je z vedrim nasmehom in mi ponudila roko.
»Vedela sem, da prideš.«
»Kako?«
»Poslušala sem vaše posvetovanje onkraj mreže. Sedi!«
Sedel sem zraven nje in ni se branila, ko sem njeno roko
obdržal v svoji.
»Kaj naju ne more nihče presenetiti?« sem vprašal.
»Ne. Postavila sem svojo služabnico, da mi bo dala
znamenje, če kdo pride. Pa bi najbrž tudi tega ne bilo treba.
Uta ima samo tale prostor, a skriva še nekaj varnih kotičkov.
Postavili so jo, da bi vladar in njegova družina našla v
nevarnosti v njem zavetje. - Odhajaš k vojski?«

148
 »Da, opolnoči.«
»Obljubil si mi, da boš odkrit z menoj. Zato mi povej lepo
naravnost: ali si v strahu za Aug ali upaš?«
»Zdaj še ne eno ne drugo. Kakor hitro bom raziskal
položaj, pa ti bom odgovoril na vprašanje. Ali se ne motimo
glede sosedov?«
»Mislim, da ne.«
»O, Angleži so zviti in znajo z denarjem in bleščečimi
obljubami preslepiti tudi zaveznika, ki bi bil sicer stanoviten.
Strahota bi bila, če bi bil Aug napaden od kakšne druge strani,
medtem ko jim pojdemo naproti.«
»Branili se bomo.«
»S čim?«
»Z lastnimi rokami.«
»Verjamem ti. A morali bi umreti, preden bi vam mi
lahko prišli na pomoč.«
»Umreti?« Odmajala je z glavo. »Ne. Nekaj časa bi že
vzdržali, mi sami bi pa nazadnje našli zatočišče v tej uti.«
Radovedno sem se ogledal po prostoru pa nikakor nisem
mogel odkriti, kaj bi bilo tisto, na kar naj bi se nanašale te
besede.
Nasmehnila se je in rekla v šali:
»In če bi bil ves Aug oplenjen, bi nas in naše zaklade
našel tule, pa čeprav bi bila uta sama požgana. Samo zaklicali
bi moral moje ime in dati slavčje znamenje.«
»Dobro, to me pomirjuje, čeprav moramo upati, da tako
daleč ne bo prišlo. Zdaj pa moram iti. Polnoč je že blizu.«
Tudi ona je vstala in si odpela pas.

149
 »Bojuješ se za nas in tudi zame. Sprejmi od mene ta šal.
Tvoje orožje bo nosil in ti bo talisman v vsaki nevarnosti.«
»Kaj naju ne bo izdal radžu?«
»Radža ga ne pozna. Mirne duše ga lahko nosiš.« Z
lastnimi rokami mi je ovila dragoceno darilo okrog pasu in mi
segla v desnico. »Pojdi in se vrni zmagovit!«
Tako sem bil vznemirjen, skoraj nisem mogel
spregovoriti in sem zajecljal samo:
»Bodi zdrava!«
Pol ure pozneje sem se poslovil od radža in zapustil
mesto. Knez mi je zaupal svojega najboljšega konja in na čelu
malega oddelka sem odjahal proti vzhodu.
Čvrsti konji so v diru kar leteli čez širno plan. Med nami
ni padla glasna beseda, le tu in tam je kdo kaj pošepetal.
Tedaj se nam je približal glasen topot. Trije jezdeci so
hoteli mimo nas.
»Stoj!« sem zavpil. »Kam pa?«
»V Aug,« sem dobil v odgovor.
Možje so očitno razbrali, da imajo celo četo pred sabo, in
so ustavili konje.
»H komu pa?«
»K maharadžu.«
»Od kod?«
»Z bojišča.«
»Z bojišča? O, torej je prišlo že do bitke? Pa najbrž misliš
samo kak spopad, majhno prasko?«
»Ne, bitka je bila.«

150
 »Kako pa se je končala?«
»Angleži so zmagali. Prišli so hitreje, kakor smo
pričakovali. Prišli so od vseh strani in mi smo bili samo
konjenica, brez topov in tudi nobenega vojskovodje. Auške
čete so uničene, razkropljene na vse vetrove. Kdo pa ste vi?«
»Jaz sem radžev minister za vojsko in sem bil namenjen k
vam.«
»O sahib, nikar ne misli, da smo bili strahopetci! Naše
rane poglej Hrabro smo se bojevali, a sovražnika nismo mogli
zadržati.«
»Verjamem vam. Ti Britanci so nas izdajalsko napadli,
preden smo se mogli pripraviti na boj. Kje pa je bila bitka?«
»Pri Sobrahu.«
»Kako daleč od tod?«
»V osmih urah boš prijahal tja. Mi smo potrebovali samo
pet ur, ker smo skušali priti čim prej s sporočilom.«
»Kdaj pa se je boj začel?«
»Danes popoldne.«
»Potem so torej Angleži oddaljeni približno osem ur od
prestolnice. Pohitite tja in recite radžu, da bom skušal okoli
bojišča zbrati razkropljene, da bom z njimi branil mesto.
Pozdravljeni!«
Že sem hotel pojahati dalje, ko me je zadržal krik groze.
»Kaj pa je?«
»Poglej ogenj tamle na zahodu, sahib!«
Ozrl sem se. Natanko v smeri, iz katere smo prihajali, je
vse obzorje pordelo. Najprej je bilo videti le ozek pas, vendar
je od trenutka do trenutka postajal višji, nazadnje pa je vsa
prikazen zavzela obseg, ki je zbujal grozo.

151
 »To je pa strašen požar! Goreti mora kako veliko mesto!«
V meni je kar zakipelo. Pred mano izgubljena bitka z
razkropljeno vojsko in za mano - o moj ljubi bog, da, saj ne
more biti nič drugega kakor prestolnica! Spodbodel sem konja,
da se je rezgetaje vzdignil na zadnje noge.
»Okrog! Nazaj! Nekdo je napadel Aug in ga zažgal!
Jahajte, kolikor zmorejo konji, in držite se skupaj!«
To je bila ježa, ko da se je pekel utrgal z verige in se
zapodil za nami. V pičle pol ure smo predrveli pot, po kateri
smo prej jahali dve uri. Kolikor bliže smo prihajali, toliko
razločneje smo odkrivali, da se nismo zmotili. Večji del mesta
je bil v plamenih. To ni mogel biti požar, ki slučajno nastane
zaradi enega samega ognja. Kmalu nam je prišlo naproti nekaj
jezdecev.
»Kaj se je pa zgodilo?« sem vprašal prvega.
»Simorski sultan je napadel Aug in od zahoda prihaja
nadenj radža iz Kamooha.«
Zaškripal sem z zobmi.
»To je pobalinščina, ki so jo že zdavnaj na tihem
pripravili! Kje pa je Madpur Sing, maharadža?«
»Nihče ne ve. Nihče ga ni videl.«
»Je sovražnik močan?«
»Več tisoč mož.«
»Dobro. Kdo gre z menoj, da rešimo radža?«
»Vsi, vsi!«
»Bravo Razširimo se v vrsto! Vsakega jezdeca, ki nam
pride naproti, bomo prestregli, da se nam pridruži!«
Oddelek je drvel dalje in ko smo prišli v neposredno
bližino mesta, je štel kakšnih štiristo dobro oboroženih mož.

152
 »Zdaj pa naravnost k radževi palači. Naprej!« Jaz na čelu,
drugi pa za menoj, smo se kakor vihar pognali v mesto,
Sovražnik na srečo ni bil več v strnjenih četah, ampak se
je razkropil, da se je lotil plenitve. Le tu in tam je padel kak
strel ali se je kakšna majhna, na smrt utrujena skupinica
postavljala še majhnemu sovražnemu oddelku po robu. A
takšen odpor je bil kar hitro zatrt. Moj konj je dokazal, da je
najplemenitejše krvi.
Kolikor bolj smo se bližali radževemu gradu, toliko
gostejše so bile vrste sovražnikov in pred palačo samo je divjal
oster boj moža na moža.
»Hura, mednje in po njih!« sem zavpil, vzdignil konja
spredaj kvišku in zavihtel sabljo.
Sovražnik je najprej ostrmel. Ko pa je spoznal, kako
majhno krdelo nasprotnikov ima pred seboj, je začel divje
streljati, da so se vrste mojih začele kar hitro redčiti. Že ko
smo drveli po cestah, jih je nekaj padlo. Zdaj pa je kazalo, ko
da smo zapisani popolnemu uničenju.
Videl sem nekaj služabnikov, ki so se strnjeni v četica
bojevali na dvorišču. Ko satan sem se pognal proti vratom, da
se je gruča pobesnelih sovražnikov razkropila.
»O sahib, ti si spet tu!« so mi radževi služabniki zaklicali
naproti. »Kje pa je radža?«
»Na vrtu.«
»In harem?«
»Je tudi pri njem.«
»Bežite tja! Drugje ni rešitve!«
Ne da bi razjahal, sem se pognal po stopnicah navzgor, v
široki veži palače sem pobil nekaj sovražnikov, potem pa
prišel na drugi strani ven in na vrt. Tudi tu je bil boj živ in

153
razgiban, od vseh strani je bilo slišati krike besnosti in
zmagoslavja. Rabada mi je zaupala tisto o zavetju v uti. Tam
mora biti maharadža, če še živi.
Posamezne sovražnike sem deloma pobil, deloma s
konjem pomendral in tako sem prišel do ženske strani vrta.
Tedaj sem začutil za sabo prhanje konja. Ozrl sem se. Pet
mojih najzvestejših se je tudi pretolkla in so me dohiteli. Ne da
bi se menili za čudovite gredice, smo v svitu goreče palače
drveli naravnost proti uti, tedaj sem sunkoma zabrzdal konja.
Pred mano sta ležali dve trupli, moža in žene. Takoj sem
spoznal maharadža in njegovo soprogo Ajmalo.
Obe trupli sta bili ranjeni in prevrtani s kroglami in
vbodljaji. Le kaj je bilo z begum?
»Poberite mrtveca! Vzemite ju s seboj!«
Samo to povelje sem vrgel, nato pa sem se pognal med
živimi mejami dalje in kmalu sem se znašel na mali jasi, kjer je
stala uta. Kar sem zagledal, me je vnovič navdalo z grozo.
Na eni od stopnic v uto je stala Rabada in se na vso moč
branila s krivo sabljo. Bila je ranjena, a so ji vendar prizanesli.
Čemu, sem videl takoj nato. Dva sovražnika sta jo zgrabila
hkrati in ji iztrgala orožje.
»Kje je maharadžev zaklad?« sta rjovela.
»Poiščite ga!« jima je odvrnila mirno.
Iz kakšnih tridesetih grl se je utrgal krik besnosti in
grožnje.
»Ti si begum. Ti moraš vedeti, kje je spravljen zaklad.
Povej, drugače boš umrla v tisočerih mukah!«
»Le mučite me!«
»Dobro, potem ji pa najprej zažgite turban!«
Pet mož jo je krepko zgrabilo, šesti pa je prinesel ogorek,

154
da bi izpolnil strašno grožnjo.
»Rabada!«
Samo to ime sem zaklical, kar sem premogel moči, nato
pa sem bil že sredi sovražnikov, ki so se presenečeni
razmaknili. Izkoristil sem trenutek.
»K meni!«
Dvakrat sem s sabljo zamahnil na levo in desno, vzdignil
konja na zadnje noge, nato pa še hiter prijem - in moja draga je
ležala pred mano na konju. Hkrati je bilo tudi mojih pet
spremljevalcev ob meni, dva izmed njih s truploma radža in
njegove soproge pred sabo.
»Za mano, čez zid in v reko! Naprej!«
Šlo je ko divji lov. Vedel sem za nizko mesto v obzidju,
ki ga dober jezdec zlahka preskoči. Zavil sem najprej na
moško stran vrta, nato pa naravnost proti temu kraju. Drugi so
drveli za menoj.
»Rabada, nič se ne boj! Skočili bomo v reko.« Vzdignil
sem vranca spredaj in gibka žival je poletela ko puščica,
naravnost v valove reke. Nato pa še pet prav tako srečnih
skokov - in zavili smo proti nasprotnemu bregu. Dosegli smo
ga živi in zdravi, čeprav je troje živali moralo nositi dvojni
tovor.
»Kaj pa zdaj, sahib?« je vprašal eden izmed mož.
»Razjahajte in dajte najprej konjem, da si oddahnejo!
Nekaj časa smo tu na varnem. Pred nami je divja ježa in še
enkrat bomo morali čez reko.«
Razjahal sem. Rabada in drugi so mi sledili, ves čas v
spoštljivi razdalji. Begum je bila sicer mokra do kože, a spričo
podnebja v Indiji to ni pomenilo nevarnosti. Ni se zmenila za
obleko, ki se ji je tesno oprijemala telesa in je od nje kapljalo.
Vrgla se je na trupli brata in svakinje in ju močila z vročimi

155
solzami.
Potem je stopila k meni in mi ponudila roko.
»Ti si bil na poti. Kako se je pa zgodilo, da si se vrnil kot
rešitelj v to strašno stisko?«
»Videl sem svit ognja in sem zaslutil, kaj se je zgodilo.
Zato sem obrnil.«
»Hvala ti. Je zdaj vse izgubljeno?«
»Vse. Angleži so nas popoldne popolnoma potolkli.
Simorski sultan je zavzel Aug in od zahoda sem napada
kamooški radža.«
Sklenila je roke in molčala. Nato je vzdignila desnico
proti nebu. Stala je tam kakor nadzemska bitje, ožarjena s
plameni gorečega mesta.
»Naj pride prekletstvo na te inglis. Lažejo in goljufajo,
pustošijo in požigajo, plenijo in morijo. Prekletstvo naj pride
nadnje, tisočkratno prekletstvo!«
Nastala je mračna tišina. Potem pa sem je vprašal: »Kako
pa je po mojem slovesu prišlo do vsega tega? Pripoveduj mi!«
»Ne zdaj. Ne morem misliti, ne morem pripovedovati,
samo kolnem lahko, kolnem Angleže in ta dva hudiča iz
Simore in Kamooha, ki sta nam hlinila prijateljstvo, na tihem
pa sta spletkarila s sovražnikom, da bi se dokopala do naših
bogastev. Noben mogul, noben šah, noben sultan in radža ni
imel takšnih zakladov kakor maharadža v Augu. To sta vedela.
Hotela sta jih dobiti v roke, a sta se uštela. Auški maharadža,
najpravičnejši in najplemenitejši med kralji, je mrtev, izdan in
brezdušno umorjen. Njegovi zakladi pripadajo begum in jim ne
bodo nikoli padli v roke. To prisegam pri duhovih obeh
umorjenih ...«
Ne morem pisati dalje, preveč sem vznemirjen.

156
 Pri duši mi je, ko da vidim steklene oči ubitega
maharadža in njegove žene pred sabo. Ne dajo mi miru. Vstati
moram in oditi na obrežje. Ko mi bo bučanje valov napolnilo
ušesa, mi bosta bledi senci, ki ju moja pripoved kliče v
spomin, morda spet izginili izpred oči in se bodo moji izbičani
živci pomirili. Pojutrišnjem bom pisanje nadaljeval.
Iz tega »pojutrišnjem« je nastalo štirinajst dni. Dan smrti
svoje Rabade sem - kakor vsako leto - prebil ob njeni krsti. In
potem - potem me je staro hrepenenje prevzelo z neodjenljivo
močjo, hrepenenje po odrešitvi iz moje ječe. Spet sem začel
tisto, kar sem pred mnogimi leti v obupu že zdavnaj opustil -
osem dni sem od ranega jutra, komaj se je sonce na vzhodu
prikazalo na morju, do noči sedel na najvišjem gričku otoka in
naperjal svoje ladijsko kukalo po neskončni ploskvi. Vsak
pedenj gladine so raziskale moje hrepeneče oči, iskale so
točke, ki bi se mogla zgostiti v jadro, morda sem tisočkrat po-
skočil s tresočimi se nogami, kadar mi je sonce prikazalo
kakšno svetleče slepilo kot jadro, ki ga giblje veter, in tisočkrat
spet sem se razočaran sesedel na tla. In ko se je začelo mračiti,
sem navlekel za cele grmade suhega dračja na grič in sem vso
noč vzdrževal velikanski ogenj, ki ga pač ne bi bil mogla
spregledati nobena ladja, če bi se znašla v krogu petdeset milj
daleč od mojega otoka. Zakaj sem to počel? Leta in leta živi
hrepenenje ob meni in me spremlja na vsak korak. Z mano lega
zvečer in se z jutrom prebuja zraven mene na ležišču, dokler se
njegova senca polagoma ne razblini in se ni zadnje upanje
razbilo ob čeri. Zdaj pa sem izkusil, da hrepenenje vendar še ni
umrlo. Bolj živo kakor kdajkoli je vstalo iz groba valov.
Svetlih oči stoji pred menoj in mi s prstom kaže na zahod, kjer
leži moja domovina, na zahod, kjer sem presanjal otroštvo in
kjer še zdaj vem za mesto, ki je še danes moj domači kraj.
Uspeh mojega razgledovanja, ki je trajalo osem dni, ni bil
nič večji kakor prejšnja leta. Niti nitka jadra se ni prikazala od
nikoder. A ko sem se nazadnje, naveličan prežanja, spustil h

157
koči, vendar nisem bil obupan, kakor se mi je to dogajalo prej.
Sicer sem bil bolj kakor kdaj prej prepričan, da bom moral
čakati še enkrat triindvajset let zaman, če bom kar naprej upal
na rešitev od zunaj. Tako dolgo pa, to sem živo občutil, ne
bom mogel več vzdržati v svoji osamelosti. A kaj me ovira, da
ne bi raztrgal vezi in poiskal rešitve z lastno silo, če mi nihče
drug ne more pomagati? Še zmerom sem se čutil zadosti
krepkega, da tvegam in poskusim, in če mi ne uspe, bo
nazadnje vseeno, ali moje truplo obleži na dnu morja ali pa
strohni v kakšnem kotu mojega otoka, in medtem ko je ta načrt
dobival v mojih možganih zmerom določnejše oblike, sem se
moral začuditi, kako da se mi je ta misel že vsa dolga leta zdela
neizpoljnjiva. Dokler je še živela moja Rabada, sem že še imel
nekaj opravičila za to, zakaj za nobeno ceno je ne bi hotel
izpostavljati takšnemu noroglavemu, drznemu tveganju. A da
bi sam poskusil srečo in bi se ločil od svoje žene - tega prav
tako nikoli ne bi zmogel. A potem, ko je Rabada odšla od
mene in me je samota ovila v svoj brezizhodni plašč, potem bi
mi ta možnost vendar morala kdaj priti na misel. Ali mi je
ženina smrt vzela ves pogum in odtegnila moč mojim
mišicam? Zdaj, ko to pišem, se mi drami zavest, da sem na tem
otoku postal čisto drug človek, kakor sem bil v Indiji.
Kolikokrat je bila Rabada tista, ki me je v urah žalosti tolažila
in podpirala - in te ure se niso poredko zgrinjale nad mano.
Brez nje in pozneje brez spomina na njeno čvrsto, pogumno,
junaško žensko bi morda že zdavnaj napravil samomor kakor
moj nesrečni predhodnik. Ali tudi zdaj ona naroča, naj potrgam
vezi, in daje upanje prsim?
Ko sem na večer osmega dne legel k počitku, je bil v moji
duši trden sklep, da zapustim otok in preko širne vodne
pustinje poiščem pot - nazaj k ljudem ...
Naslednje jutro sem se navsezgodaj odpravil s sekiro in
žago, da začnem graditi jadrnico.
Nisem pomorščak, še manj graditelj ladij, a naučil sem se

158
ravnati s čolnom in se malo razumem na to, kako bi moral biti
narejen, da bo za rabo. Danes blagoslavljam uro, ko sem se
odločil, da vzamem kapitanovo knjižnico in ladijske
instrumente na otok. Sprva se nisem zmenil zanje, saj niti
pojma nisem imel, kako je treba ravnati s tem orodjem, še
manj pa sem razumel čudne stvari, ki so jih obravnavale
kapitanove knjige. A ko sem zadnjikrat jadral s čolnom k
razbitinam pogledat, kaj bi bilo še pametno vzeti s seboj, sem
se le usmilil vsega tega, manj zavoljo koristi, ki sem jo
pričakoval, kakor zaradi vrednosti. In ni se mi bilo treba kesati,
da sem storil tako. V neskončnih dneh samote sem tako
pogostokrat bral te knjige, da sem že skoraj na pamet znal
njihovo vsebino. Kratkočasile so me v ubijajoči enoličnosti
mojih dni in so me usposobile, da sem s sekstanti lahko precej
natanko določil lego svoje ječe. Zdaj vem, kar mi je bilo poprej
precej vseeno, da leži moj otok približno 92 stopinj 14 minut
vzhodno od Greenwicha in 9 stopinj 37 minut južno od
polutnika, in ne ločim le razne vrste jadrnic, ampak poznam še
veliko drugih stvari, ki mi bodo, kakor upam, v prid, če bom
kdaj barko lastnega izdelka spustil v morje.
Predvsem pa mislim, da zdaj vem, v kakšnem razmerju
morajo biti med sabo deli dobrega, za plovbo sposobnega
čolna. Starega čolna, ki mi je ostal od ladje, kajpada ne bi
mogel več rabiti, postal je trhel in špranjast in bi si upal z njim
kvečjemu na kratek sprehod po mirni obrežni vodi znotraj čeri.
Poprej sem večkrat jadral na odprto morje in okrog svojega
malega kraljestva. A to je že zdavnaj za mano, zdaj bi tak
poskus pomenil igro s smrtjo.
Na mojem otoku rase več kruhovcev precejšnjega obsega.
Enega izmed njih sem si izbral za svoj namen. Imel je dober
poldrugi meter premera, a je stal precej daleč od brega. Ni bila
lahka naloga, podreti drevesnega orjaka, ki je imel kakšnih
šestnajst metrov v višino. Zato pa je bilo toliko večje moje
veselje, ko je nazadnje po štirinajstih urah dela ležal pred

159
mano. Naslednjega dne sem mu odžagal krošnjo, nato pa sem
skušal dati deblu s sekiro primerno podobo. Od takrat, ko sem
reševal tovor z ladje, pa doslej nikoli več nisem toliko delal
kakor zadnje dni. Lagal in skobljal sem, sekal in rezljal, meril
in preračunaval in si nisem vzel niti toliko časa, da bi se v redu
najedel. Surovo obtesani panj sem nazadnje spravil na koleh do
brega. Ko sem to opravil, sem bil na koncu moči.
Danes je nedelja, zato se ne dela. Saj pa tudi ne bi bil
sposoben, kajti počutim se, ko da me je nevajeni in čezmerni
napor razčetveril. Zato pa hočem izkoristiti brezdelje
prazničnega dne, da nadaljujem zapiske ...
Na severni strani Auga se ure in ure daleč razteza ob
bregu Gangesa pragozd, ki ga delajo ovijalke tako rekoč
neprehodnega.
Le nekaj ozkih stezic drži skozi gozd proti njegovi
sredini; tam ležijo razvaline enega tistih indijskih svetišč, ki se
lahko merijo samo še z ostanki kiklopskih tempeljskih stavb na
Javi.
Bilo je zgodaj zjutraj po napadu na Aug, ko se je šest
jezdecev z eno jahalko pomikalo po ozki vijugasti poti, ki drži
od Auga v Koleaški gozd.
Na čelu sem jahal jaz, nekdanji poročnik v angleški službi
in pozneje vojni minister maharadža Madpura Singa. Za mano
je jahala Rabada, auška begum, nato pa še pet jezdecev, izmed
katerih sta dva tovorila vsak po eno truplo na konju.
»Si bil že kdaj tukaj?« me je vprašala begum.
»Še nikoli,« sem ji odvrnil. Videl sem, kako se je
prestrašila.
»In ti bi nam rad priskrbel tu varno zatočišče?«
»V tejle hosti in v teh razvalinah imam mogočnega
prijatelja.«

160
 »In kako ga boš našel?«
»Tega še ne vem, a bom kmalu zvedel.«
Pogovor je spet zastal, dokler nismo prišli do kraja, kjer
se je druga pot iztekala v našo in tako skoraj dvakrat povečala
njeno širino. Prav takrat je kakšnih dvajset mož divjega videza
stopilo iz gošče. Ob pasovih so jim visele strašne zanke, ki sem
jih jaz tako dobro poznal. Rabada je kriknila od groze.
»Fanzegarji!« je prestrašen zavpil jezdec za njo. Zdrsnil
je s konja in izginil v pletežu ovijalk, drugi štirje pa z vso
naglica za njim. Še konje so pustili na cedilu.
»Stoj!« je zaklical prvi izmed divjih mož. »Kdo pa ste?«
»Prijatelji,« sem odgovoril mirno, hkrati pa sem privlekel
na dan krokodilji zob in ga pokazal.
»Ti si naš človek. Kdo pa je ta ženska?«
»To lahko povem samo tistemu, ki mi je dal to znamenje
in h kateremu sem zdaj namenjen.«
»Kako mu je pa ime?«
»Svojega imena mi ni povedal.«
»To je pa sumljivo. Razjahajta in pojdita za nami! - O, pa
dve trupli! Kaj pa hočeta s tema mrtvecema?«
»Pokopati smo ju hoteli.«
»Za to so drugi kraji. Sicer pa si očitno ingli ali franki,
kajti pri nas trupla sežigamo. Naprej oba!«
Fanzegarji so naju vzeli v svojo sredo in potem smo
nadaljevali pot peš, dokler nismo prišli do jase sredi visokega
drevja, na kateri je bilo videti orjaške kamnite gmote
nekdanjega svetišča.
Konje so pripeljali za nami in jih med sabo povezali.

161
 »Stopita dalje!« je ukazal kolovodja.
Popeljal naju je med orjaškimi skalnami gmotami in
ostanki zidov na ozek hodnik, ki se je nadaljeval pod zemljo.
Morala sva tipati v temi, dokler ni vodja obstal.
»Tule počakajta! Ne vem, ali se bom hitro vrnil.«
Kvečjemu kakšne tri njegove korake je bilo še slišati, potem je
vse potihnilo okrog naju.
»Če naju ni pustil tukaj, da se nikoli več ne vrne!« mi je
malodušno pošepetala Rabada.
»Nikar nič ne skrbi! V dobrih rokah sva.«
»Veš zatrdno?«
»Tako gotovo, kakor sem pripravljen tisočkrat dati svoje
življenje, preden bi lahko kdo tebi skrivil en sam las.
Poslušaj!«
Zid, ob katerem sva slonela, ni mogel biti hudo debel, saj
sva zdaj zaslišala množico korakov in mrmranje zadrževanih
glasov. Hkrati sva občutila vonj, podoben vonju smole. In na
lepem se je vzdignil živ, razločen glas:
Spusti se s svetih višin,
kjer stoluješ skrit in sam!
Daj, o Šiva, daj nam videti,
da še zmerom bivaš pri nas!
Kaj naj mar sonca tvojega
luč zdaj izgine z vrhov
Čolamandele, naj v Džahlavanu
zbledi tvoja zvezda in nam ugasne pred očmi?
(Čolamandela - obrežje Koromandele v Indiji, od tod
Indija Koromandija; Džahlavan - obrežje Malabar v Indiji.)

162
 Takoj sem prepoznal ta glas; bil je fanzegarja, ki mi je dal
krokodilji zob.
»To je prijatelj, ki bo varoval tebe in mene,« sem šepetaje
tolažil Rabado.
Glas pa je medtem nadaljeval:
Razbij kamniti svoj pokrov, o Kalidan, vstani iz groba in
vrni v stari moči in sijaju se k Tudu, ki te kliče koprneč!
Naj mar brahman hodi spat s Šakuntalo v roki, naj ne
razume čara, ki ga veže na tvoje stvarstvo?
Himalaje mogočni hrbet se vzdiguje nad oblake in glave
orjakov se ponižno ozirajo k večnemu.
Njega slavi tigrov glas, ki grmeče odmeva iz džungle,
kadar v divjem zmagoslavju zasaja kremplje v svoj plen,
In slavi ga bučanje ognjene gore, ki z grozo navdaja
slednje srce, kadar iz brezdanjega žrela privre ji ognjeno
morje globočin.
»Kaj je to tudi fanzegar, morilec?« je vprašala begum.
»Saj govori kakor kak pesnik.«
»Postal je fanzegar, ker mu je Tamu vse odvzel. In vendar
bi ga težko prekosil kak pesnik Jutrovih in zahodnih dežel.
Poslušaj!«
Glas je nadaljeval:
On vlada povsod: od ledene dežele, kjer Lena počasi vije
se k morju, pa tja do daljnih skalnih obrežij, kjer divjak beži
pred jahujem (Jahu - hudič pri Novozelandcih: mesto. Šivi
posvečeno - Benares: mož iz Palestine - Kristus.). In bo
vladal: v množici zvezd vidiš sled njegove veličine, noga mu
počiva na oceanu in narava je njegov zakon.
Le naj bliža od zahoda se vihar grozeči v noči, le naj se
grmadijo oblaki, Hindukuš bo strl njih moč.

163
 Vihar se utrudi in večerni vetrič le še s hladnim dihom
kodra morje Perzijsko, da planjave Pendžaba rahlo, nežno
zašumijo.
A kjer pravkar je plesalka pela pesmi nočne Bhovanije,
zdaj po tihih vseh dolinah se razleže bojna tromba. In dišeča
polja tanakova že mendra kopito konjsko: fanzegar beži v
gozdove, a sovragi so pijani zmage.
Vode Gangesa jih nosijo doli v mesto, Šivi posvečeno,
njihovi ognjeni čolni plašijo živali svete, bogu drage.
Potlej pa s slovesnostjo, sijajem oznanjajo nam drugega
boga, o drhali lahkoumni govorijo, ki časti moža iz Palestine.
Dalje nisva mogla poslušati, ker se je fanzegar, ki naju je pustil
tukaj, vrnil, le da ni prišel iz smeri, v katero je odšel.
»Stopita za menoj!«
Počasi sva hodila za njim, dokler nisva prišla do kamnitih
stopnic, ki so držale do drugega podobnega hodnika navzgor.
Potekal ni naravnost, ampak v krivulji, na koncu pa je bil poln
dima. Stopili smo v obokan prostor, iz katerega se je odpiral
pogled preko kamnite ograje precej daleč v globočino.
»Tule sedita! A gorje, če bosta ob tem, kar bosta videla,
samo malo javknila!« nama je zagrozil.
Ob zadnji strani lože, v kateri sva se znašla, je zavzelo
mesta kakšnih dvanajst do petnajst thagov, ki so bili brez
dvoma pripravljeni izpolniti grožnjo. »Tiho pa lahko govoriva
med sabo?«
»Da.«
»Lahko stopiva tudi k ograji, da vidiva, kaj se godi
spodaj?«
»To pa le, da bosta spoznala, kaj bosta sama doživela, če
sta naša sovražnika.«

164
 Stopil sem naprej in begum je sledila mojemu zgledu.
Pod sabo in pred sabo sva zagledala visok, cerkveni ladji
podoben prostor, ki so ga obdajale orjaške kamnite stene:
midva sva bila v njegovem ozadju, na nekakšnem pomolu.
Spodaj v ladji je klečalo pred kamnitim oltarjem kakšnih
dvesto mož, vsak s prižgano baklo v roki. Od tod vonj po
smoli in dim. V možeh sem po orožju zlahka spoznal thage, po
večini so bili fanzegarji, kajti med njihovo bojno opremo sta
prevladovala svilena zanka in pa strašni zakrivljeni nož.
Med njimi in oltarjem je čepelo morda dvajset zvezanih
ljudi v angleških uniformah. Napel sem oči, nato pa sem
vprašal begum:
»Ali vidiš ujetnike?«
»Da. Angleži so.«
»Poglej tista dva na desni v prednji vrsti, samo bodi
previdna in ostani tiho!«
Pokimala mi je v znamenje, da je spoznala moža. »Lord
Haftley!«
»In stotnik Mericourt!«
Tedaj je fanzegar, ki naju je pripeljal sem, stopil k nama.
»Kakor vidim, poznata ujetnike!«
»Da.«
»Spadata mednje?«
»Ne, najini sovražniki so.«
»Blagor se vama, če je to res!«
»Kako pa bi mogel kot vaš sovražnik priti do vašega
znamenja?«
»Lahko bi ga ukradel ali oropal.«

165
 »Pa bi si potem upal sem?«
Ostro me je premeril, nato pa se je brez besede umaknil.
Spodaj je pred oltarjem stal fanzegar, od katerega sem
dobil krokodilji zob. Medtem je končal svoj govor.
Mahnil je z roko in vsi thagi so se vzdignili. »Učenci,
naprej!« je ukazal.
Trije možje so stopili tik pred oltar.
»Danes boste imeli priložnost, da se prvikrat izkažete. Ali
ste se marljivo vadili na lutkah?«
»Da!« so zaklicali vsi trije v odgovor. »Potem pa
pokažite, kaj ste se naučili!«
Enega izmed ujetnikov so zgrabili in pripeljali pred oltar.
Prvi novinec je stopil k možu, ki so ga krepko držali trije thagi,
kakor da ga hoče pogledati v obraz. Na mah mu je vrgel
svileno zanko čez glavo.
Prijel sem begum za roko, zakaj sicer bi ob pogledu na ta
umor gotovo kriknila.
»Sesti moram;« je pošepetala.
»Jaz pa bom vzdržal tule,« sem ji odgovoril. »Gotovo je
prvikrat, da ima kak Evropejec priložnost gledati tak prizor.«
Gotovo je trajalo kakšni dve uri, preden sem se vrnil na
sedež. Medtem so druga za drugo padale žrtve pred mojimi
očmi. Zadnja dva sta prišla na vrsto Mericourt in general
Haftley.
Nazadnje se je še vzdignil najin vodja.
»Zdaj je mojster prost. Pojdita z mano!« Pospremil naju
je po hodniku, ki je ves čas potekal navzdol in nas je nazadnje
pripeljal na plano. Po poti, ki se je vijugala med skalnimi
gmotami, smo z druge strani svetišča prišli spet do naših konj.

166
Tedaj je prišel mojster v spremstvu svojih ljudi - bilo jih je
najmanj dvajset. Spoznal sem ga in tudi on mene.
»Ti si tu? Slišal sem, da želi nekdo govoriti z menoj in da
ima ženo s seboj. A da si ti, nisem pomislil, ker znamenja
nismo našli na stopnici.«
»Tvoji ljudje so naju zajeli, še preden sva prišla do
svetišča. Nekaj bi te rad poprosil.«
»Poprosil? Mene, fanzegarja? Govori!«
»Tegale mrtveca poglej!«
Snel sem truplu ruto z obraza. Fanzegar je stopil bliže, a
je takoj od skočil.
»Madpur Sing, maharadža! Kdo ga je ubil? Gotovo
prihajaš, da zahtevaš maščevanje od nas, in prisegam ti, da ga
boš dobil!«
»Poglej še drugo truplo!«
»Kdo pa je ta lepa žena?«
»Žena, sreča maharadževa. Umorili so jo ob njegovi
strani.«
»Za to se moramo desetkrat maščevati! In kdo je žena tu
zraven tebe?«
Princesa je privzdignila šal, ki ji je zagrinjal obraz. »Jaz
sem Rabada, auška begum.«
»Begum! Možje, na kolena in poljubite rob njenega
oblačila - In zdaj nam povej, kdo je ubil maharadža in njegovo
ženo?«
»Morilca ne poznamo,« je odvrnila Rabada. »Zgodilo se
je sinoči, ko so sovražne čete zavzele Aug.
»Mar sanjam? Ali je prestolnica zavzeta?«

167
 »Da.«
»Ni mogoče! Popoldne je bila bitka pri Sobrahu in inglis
do večera nikakor niso mogli biti v Augu, posebej še, ker sem
jaz ujel njihove poveljnike, da jih kaznujem za izdajo.«
»Saj je niso zavzeli Angleži, ampak simorski sultan.«
»Torej je on maharadžev morilec, ne glede na to, čigava
roka je vihtela orožje. Sinoči sem ujel inglis in jih ponoči
pripeljal sem. Mislil sem, da bom podprl maharadža, ker se bo
sovražni tabor ustrašil, kakor hitro bo pogrešil svoje
poveljnike. Zdaj pa kaj takega! Torej je Aug v rokah
simorskega sultana?«
»In najbrž tudi v rokah kamooškega radža, ki je včeraj že
korakal nad prestolnico.«
»Ta tudi! Torej je tudi on morilec našega maharadža. Oba
nam bosta plačala!« Obrnil se je k begum in nadaljeval: »Kar ti
ukazuješ, sahiba, se bo zgodilo!«
»Najprej te prosim, poskrbi za pokop teh dveh mrtvecev.«
»Kaj ju ne misliš sežgati?«
»Ali ju mar zdaj lahko sežgem v dostojanstveni obliki,
kakršna se spodobi za auškega maharadža?«
»Lahko ju, zdaj še bolje ko pozneje.«
»Kako to misliš? Kje in kdaj?«
»To prepusti meni! In kaj še ukazuješ?«
»Ali veš za kak kraj, kjer bi se jaz in tale zvesti prijatelj
mojega brata lahko za nekaj časa skrila? Njemu in meni
strežejo po življenju.«
»Pojdita z mano,« je odvrnil brez obotavljanja. Popeljal
naju je okrog svetišča v gozd. Čez kakšnih deset minut sva se
znašla pred razvalinami, ki pa so bile precej bolje ohranjene

168
kakor prejšnje.
»Tam si videla ostanke sprednje stavbe, sahiba,« je
pojasnil najin vodnik. »Tole tu pa je pravi tempelj. Moji ljudje
ga do neke mere poznajo, a do kraja ga poznava samo jaz in
moj sin. Ta je bil včeraj v Augu. Gorje morilcem, če ni več
živ!«
Povzpeli smo se v kakšnih trideset metrov široko stebrno
dvorano in se znašli sredi orjaškega spomenika stavbarske
umetnosti neke dobe, ki je bila tisočletja daleč pred sedanjo. V
teh ogromnih prostorih se je človek počutil kakor mravlja, ki
se je izgubila v kölnski stolnici.
A mojster ni utegnil pojasnjevati. Hitrih korakov je stopal
naprej, midva pa za njim, dokler ... a stoj! Naj moj dnevnik o
tem molči. Zakaj, bo tisti, ki bo morda nekoč dobil te liste v
roke, hitro razumel.
Ko smo prišli mimo nekega kraja, je z roko pritisnil na
kamnito ploščo, ki se je na najino začudenje na mah odprla. Za
njo sem zagledal stopnice. »Tamle zgoraj bo vajino bivališče.
Dobro si zapomnita mesto, na katerem sem se dotaknil skale,
potem pa stopita za menoj!«
Čez vrsto stopnic smo prišli na živo osvetljen hodnik, ob
katerem se je vrstilo dvanajstero vrat. Njihove odprtine so bile
zakrite z rogoznicami,
»To so bile nekoč celice menihov,« je pojasnil. »Ukazuj,
sahiba, koliko prostorov zahtevaš zase! Druge naj zavzame
tvoj zaščitnik.«
»Daj, da jih najprej vidim!« je zaprosila Rabada.
Vstopila sva in imela sva priložnost občudovati dvanajst
sob, ki so bile po kitajskem, malajskem, indijskem ali
evropskem okusu opremljene tako, da se noben knez ne bi
branil v njih stanovati.

169
 Begum je tlesknila z rokami.
»Kakšno razkošje! Kdo pa je opremil te prostore?«
»Jaz,« je samovšečno odgovoril mojster.
»Za koga?«
Nasmehnil se je.
»Jaz sem maharadža auških thagov. Pogostokrat prihajajo
odlične sahibe k meni. Zato moram imeti na voljo stanovanja,
ki so primerna za takšne ljudi.«
»Potem moraš pa najbrž skrbeti tudi za postrežbo?«
Spet se je samozavestno nasmehnil in pokazal na
kovinsko ploščo, ki je s kladivom visela ob vhodu.
»Sahib, udari tamle!«
Udaril sem s kladivom po kovini in v naslednjem trenutku
je vstopil deček, ki se je prekrižanih rok priklonil skoraj do tal.
»Udari dvakrat, sahib!«
Napravil sem tako in prikazalo se je dvanajstletna
dekletce, ki nas je pozdravilo prav tako spoštljivo.
»Zdaj pa udari trikrat!«
Tokrat smo zagledali pred sabo žensko srednjih let.
»Pa še štirikrat, sahib!«
Vstopil je možak približno enake starosti.
»To je vajina služinčad,« je rekel mojster in pomignil
onim štirim, ki so takoj spet tiho izginili. »Znamenja poznata
in jih lahko uporabljata po želji. V vsaki sobi je vse potrebno
za pisanje. Če bosta kaj posebnega potrebovala, bo najbolje, če
zapišeta na list in ga zvečer izročita enemu izmed služab-
nikov.«

170
 »Kdaj pa lahko govorimo s tabo, če bo treba« je vprašala
Rabada.
»To lahko vsak dan zveš od služinčadi, sahiba. Moj dan
ne poteka v tako strogem redu kakor dan brahmana in zdaj, ko
je dežela v sovražnikovih rokah, bo to zmerom težje.«
»Kaj pa moj konj?« sem vprašal jaz.
»Tvojih sedmero konj je spodaj v hlevu in so v dobri
oskrbi, sahib.«
»Ali pojde kdo izmed tvojih ljudi danes v Aug?«
»Precej jih pojde.«
»Potem jim pa naroči, naj povprašajo za vse, kar bi bilo
dobro vedeti.«
»In pa na ženski strani vrta za maharadževo palačo naj
pogledajo, ali uta še stoji,« je dodala begum.
»Ravnal bom po tvojem ukazu in bom poskrbel, da
pogledajo tudi po uti,« je odgovoril in pomenljivo dodal: »Kar
skriva ta uta, ne sme priti sovražniku v roke.«
»Kar skriva - kaj pa misliš s tem?«
Obraz mu je spreletel rahel, a samozavesten smehljaj.
»Fanzegar ve več kakor drugi. Odkriti zna, kar je skrito,
in ve za skrivnosti svojih sovražnikov in prijateljev. Sovražniki
morajo pasti, lastnino prijateljev po varuje s svojo roko in
njegovo oko bedi nad njihovim življenjem. A če bi bila tudi
razdejana uta, bi ti vendar dobila nazaj, kar je tvojega. - Sahib,
če bi rad videl ...«
Do tod je prišel bralec, ki ga je vsebina dnevnika tako
priklenila nase, da je pozabil na vse okrog sebe. Tedaj je
Malajec zavpil od strahu. Njegov krik je tudi tovariša poklical
nazaj v stvarnost. S pogledom je sledil Malajčevi stegnjeni
roki in na skrajnem robu obzorja zagledal predmet, ki se je v

171
soncu nekam belkasto bleščal.
»Tristo hudičev, to je pa ladja in sicer precej velika, ker jo
je videti že na tolikšno razdaljo,« je menil belec.
»Kdo ve, ali so tudi oni že opazili naju?«
»Meni se zdi to izključeno. Mi smo nesorazmerno manjši
od njih, razen tega jim pa sonce slepi pogled.«
»Kakšno smer neki ima?«
»Tega zdaj še ne bi mogel določno reči. A če upoštevam
najino razdaljo od obrežja in sedanjo lego ladje, bi skoraj rekel,
da prihaja od Madrasa ali od Kalkute. Najbrž vozi na Koto
Radžo.«
»Kaj pa naj počneva? Se ti zdi, da ji še lahko prideva s
poti?«
»Vsaj poskusiti morava.«
»Morda se sploh ne bodo zmenili za naju in bodo jadrali
mimo.«
»To je mogoče, a računati morava, da ne bo tako.
Le poglej, kako je zrasla v teh nekaj minutah Zdaj lahko
razberem že vrhove jamborov. Kakor kaže, mora biti to
odlična jadrnica. Obrniti morava nazaj na sever. Daj mi še
drugi dve vesli!«
Malajec ga je začudeno pogledal.
»Kaj pa boš z vesli, sahib? Ta čoln je vendar urejen za
enega samega veslača.«
»Nikar toliko ne sprašuj in mi ju hitro daj! Jaz že vem, kaj
hočem.«
Raztrgal je mrtvecev jopič, ki je še zmerom visel na krmi,
v podolgaste krpe in jih čvrsto povezal med sabo. Nato je še
vesli zvezal tako, da sta bili podobni kratkim veslom, kakršna

172
uporabljajo Grenlandci v svojih kajakih. Ta način veslanja
nikakor ni bil lahek, a mali mož ga je spretno obvladal in je na
svoji krmarski klopi veslal s tolikšno silo, da je človek njegovi
šibki postavi nikoli ne bi pripisal. Razen tega jima je zdaj še
veter pihal v hrbet, da je čoln z veliko hitrostjo poletel po
valovih in se je voda kar penila pred kljunom.
A kar kmalu se je izkazalo, da je bil njun napor
brezuspešen. Ladja na obzorju je vidno rasla. Kmalu sta lahko
razbrala tudi njeno jadrovje. Bila je brzojadrnica s skunarskim
vrviščem; močno se je nagibala na levi bok, ker je vozila le s
polovico vetra, zato pa je obesila jader, kolikor jih je mogla.
Razdalja je bila še velika in moža v čolnu sta lahko upala, da ju
ne bodo odkrili, posebno ker ladja doslej niti za stopinjo še ni
spremenila smeri. Ni pa trajalo dolgo, ko sta spoznala, da sta
se v upanju uštela. Doslej sta imela vitki trup tuje ladje pred
sabo, na lepem pa se je obrnila, kajti zagledala sta njen kljun.
Mali mož je zaklel, nehal veslati in vrgel vesli v čoln.
»Hudiča vendar! Opazili so naju in jo ubrali proti nama.
Zdaj jim ne uideva več.«
»Naj naju pustijo pri miru,« je zasikal Malajec. »Drugače
se bodo seznanili z mojim bodalom.«
»Samo nikar tako naglo!«
»Mar bova kar mirno gledala, ko naju bodo vnovič
vtaknili v luknjo?«
Mali mož je skomignil z rameni.
»Zadeva še ni tako nevarna, kakor se zdi. Čeprav bi lahko
po najini obleki sklepali, kdo sva, pa ne bi imeli nič od tega, da
naju spet spravijo za zapahe. Razen če so Angleži. Tedaj sva
kajpada izgubljena.«
»Kaj bova pa s truplom? Naj ga vrževa v morje?«
»Le kaj ti pride na um? Zdaj je prepozno. Saj si lahko

173
misliš, da naju opazujejo s kukalom.«
»A če najdejo mrtveca pri nama, naju bodo navsezadnje
še imeli za njegovega morilca.«
»Tega se prav nič ne bojim. Še slepec bi moral videti,
kako je umrl.«
»A pregledali nama bodo žepe in bodo našli mošnjiček z
biseri.«
»Tukaj si ne moreva pomagati. Za tatova pa naju zavoljo
tega nihče ne bo mogel imeti, saj bi bila prava norost, če bi kdo
mrtvecu pustil takšno bogastvo.«
»Potemtakem misliš, sahib, naj kar tule počakava nanje?«
Evropejec ni nič odgovoril, ampak je z mračnim
pogledom meril ladjo, ki jima je tako nepravi čas presekala
pot. Nato se je odločil.
»Sam hudič nama je moral nakopati to jadrnico na vrat.
Glej, kako golta vodo. Prej ko v pol ure bo tukaj. Poslušaj, kaj
ti povem! Z vso silo pograbi vesla in veslaj dalje na sever.
Pridobiti morava časa. Si me razumel?«
»In ti, sahib?«
»Jaz bom medtem knjigo, ki sva jo našla, prebral do
kraja!«
Njegov tovariš je od presenečenja pozabil zapreti usta.
»Ti boš - medtem - bral ... ? Zakaj ... ? Čemu ...?«
»Ker se mi zdi to najbolje, kar lahko napravim. Ne
utegnem ti dajati drugih pojasnil, samo tole ti rečem: tukaj gre
za skrivnost, ki bi lahko napravila iz naju najbogatejša človeka
na svetu, če bova ostala prosta. Zato pa je nujno treba, da zvem
vse do kraja, preden naju dohiti ladja; zelo verjetno je, da nama
bodo odvzeli vse, med drugim tudi tole knjigo, tako da pozneje
ne bom imel več priložnosti popraviti, kar bom zdaj le

174
zamudil. Zato poslušaj in veslaj, kolikor ti duša da!«
Pri teh besedah je že sedel na krmarjevi klopi z
mrtvečevim dnevnikom v roki. Njegov tovariš ga je ubogal in
začel z vso silo poganjati vesla.
Mož na krmi je moral imeti jeklene živce, da je pri očitni
nevarnosti, ki je grozila njima in njuni prostosti, lahko tako
zbrano in mirno bral. Seveda si zdaj ni dajal časa, da bi
natanko prebral sleherno besedo, sicer ne bi mogel končati
dotlej, ko pridejo zasledovalci. Včasih je preletel tudi celo
stran, ki se mu ni zdela zadosti važna, zato pa se je toliko dalj
zamujal na kakšnem drugem mestu, posebno proti koncu
knjige. Minuta je tekla za minuto, obrisi zasledovalcev so bili
zmerom bolj razločni nad vodno črto, moža v čolnu pa kakor
da se niti malo ne zmenita zanje - eden je veslal, drugi pa bral.
A cenjenemu bralcu se gotovo manj mudi kakor
preganjanemu zločincu, zato se lahko v miru in z užitkom
prepusti čudnim stvarem, o katerih je poročal samotni
mrtvec ...

175
 NEZNANČEV DNEVNIK, Drugi del

»Sahib, če hočeš videti, kakšne priprave bom ukazal za

maščevanje nad radževimi morilci, pojdi z menoj!«
Zapustili smo prostore in se po isti poti vrnili k
razvalinam na jasi. Tam je ležalo truplo Madpura Singa v senci
zidu. Nekaj thagov je bilo ob njem na častni straži. Mojster je
nagovoril enega izmed mož:
»Lubah, ti si bil v Somori. Poznaš sultana?«
»Služil sem pri njegovi konjenici in ga dobro poznam.«
Nato se je obrnil k drugemu.
»In ti, Timur, si bil v Kamoohu; poznaš radža, ki je zdaj
vdrl v Aug?«
»Poznam.«
»Potem poslušajta, kaj vama pravim! Tu leži knez naše
dežele. Bil je moder, dobrotljiv in pravičen. Njegovi prijatelji
so ga izdali in umrl je pod njihovimi udarci. Njegova duša bo
poletela k bogu življenja in smrti in tam mu bodo služili
duhovi njegovih sovražnikov na veke. Pojutrišnjem, ko se bo
sonce vzdignilo iz gradu noči, se bo sveti ogenj zgrnil nad

176
njegovim telesom in z njim bo použil tudi telesa izdajalcev:
inglis, ki smo jim sodili danes, simorskega sultana in
kamooškega radža. Ali veste zdaj, kaj vama bom zapovedal?«
»Veva,« sta ravnodušno odvrnila moža.
»Sultana in radža mi morata pripeljati, živa ali mrtva.«
»Bova.«
»Fanzegar se ne plaši ne muke ne smrti. Vidva pa sta
moja najboljša sinova, ki ju ne bi rad izgubil. Vzemita torej
toliko bratov s seboj, kolikor jih potrebujeta, da bosta izpolnila
nalogo in pri tem ne bosta izgubila življenja!«
Oči tistega, ki ga je imenoval Lubaha, so se pogumno
zaiskrile.
»Jaz ne potrebujem nobenega brata.«
»Potem pa pojdi sam! Vem, da boš pripeljal sultana.«
»Daj mi konja!«
»Vzemi najboljšega, ki ga najdeš.«
»Samo najslabšega lahko izberem, kajti izgubil ga bom.«
Lubah se je obrnil in odšel v notranjščino nekdanjega
svetišča. V nizkem, širokem prostoru je stalo lepo število
živali, od katerih so bile nekatere že osedlane. Izbral je
neosedlanega: konja, ga popeljal na plano, zajahal in pognal.
Gibkost, s katero je skočil na konja in brez uzde in
povodca obvladal žival le s stiskom svojih stegen, je
razodevala odličnega jezdeca. Podoba je bila, ko da se je stari
rdečko pod njim naenkrat pomladil - prožno je dirjal po ozki
gozdni poti.
Naloga, ki jo je fanzegar zadal dvema tovarišema, se je
zdela nekaj neznanskega in na tihem sem si mislil, da jima jo
je najbrž dal samo zato, ker bi rad v meni zbudil spoštovanje.

177
Nisem mogel verjeti, da se lahko posreči tako drzno početje. A
naslednjih štiriindvajset ur me je poučilo, da sem se zmotil.
Opolnoči je na dvorišče templja prijahal mož na oznojenem
konju. Bil je Timur. Čez sedlo pred njim je ležal ujetnik, radža
iz Kamooha, in dve uri za njim je na konju, dragoceno
osedlanem, da bi delal še knezu čast, pridirjal Lubah. Čez
konja je ležal simorski sultan, zvezan in z zatičem v ustih.
Thaga sta tisto, kar se je meni zdelo nemogoče, izpeljala igraje
in z lahkoto.
Šele nekaj dni pozneje sem zvedel podrobnosti o tem,
kako jima je pustolovščina uspela; tedaj se je pepel
umorjenega kneza in Angležev že zdavnaj potopil v valovih
Ganges, in groza, ki me je obdajala pred temi strašnimi ljudmi,
se je pomešala z občutkom, ki bi ga skorajda imenoval strah,
čeprav meni ni grozila niti najmanjša nevarnost. Nisem
pisatelj, ki svojih bralcev najbrž ne bi hotel prikrajšati na
najneznatnejšo podrobnost teh razburljivih dogodivščin, zato
se zadovoljujem z opisom Lubahove pustolovščine, ki je
sultana iz Simore veljala življenje.
Na odprtem polju je Lubah kajpada precej hitreje jahal
kakor v gozdu. Če bo tako hitro napredoval, bo kar kmalu
dosegel Aug. Zato je napravil ovinek, ki naj bi ga popeljal
okrog mesta. Hotel se je razgledati, preden bi tvegal odločilni
korak.
Bilo je proti večeru istega dne. Simorski sultan je svoj
glavni stan postavil v mestu, ki je bilo še zmerom v dimu, in
zase in za svojo najožjo okolico izbral palačo ubitega
maharadža, čeprav jo je ogenj skoraj razdejal. Sedel je na
prestolu, na katerem je malo prej Madpur Sing sprejel Angleže
in ki je ostal nepoškodovan, okrog njega pa so stali velikaši
dežele, katere upravo je zaupal rokam svojega vezirja.
Številni častniki so prihajali in odhajali, mu prinašali
poročila in odnašali njegova povelja. Za tiste, ki so morali

178
jahaje na pot, je stalo na dvorišču palače pripravljenih lepo
število konj.
Skozi vrata je stopil mož in se počasi približal prestolu.
Bil je Lubah, fanzegar. Že je hotel zaviti do sultana, ko je
pridirjala četica jezdecev na dvorišče in se ustavila pod
stopnicami stebrne dvorane; po njihovi bojni uniformi je bilo
lahko spoznati Angleže. Njihov vodja, colonel (polkovnik) je
razjahal in stopil proti sultanu v samozavestni drži, s katero
britanski častniki po navadi razpravljajo tudi z najvišjimi
indijskimi knezi.
Sultan je namrščil obrvi.
»Kdo pa si ti?« je zaklical z jeznim glasom.
»Moje ime je Brighton, colonel Brighton iz vojske
njenega veličanstva kraljice angleške.«
»Kaj pa hočeš tukaj?«
»Prinašam ti dvoje važnih sporočil. Vrhovni poveljnik
naše vojske, general lord Haftley, je z večjim številom drugih
častnikov po bitki pri Sobrahu izginil brez sledu in naša
poizvedovanja so odkrila, da je moral pasti v roke tolpe thagov
...«
Hotel je govoriti dalje, a sultan, ki se mu je čelo na lepem
razjasnilo, ga je prekinil:
»In drugo sporočilo?«
»Bil sem v taborišču maharadža iz Kamooha, kjer vlada
veliko vznemirjenje. Radža je s svojim sirdarjem (generalom)
zapustil taborišče, da bi malo jahal naokrog. Čez nekaj časa so
sirdarja našli mrtvega na tleh, radža pa se ni več vrnil.«
Poteze v sultanovem obličju so dobile skoraj vesel izraz.
Težko mu je bilo prikrivati čustva, ki so ga obšla ob novici, da
sta dva njegova nevarna tekmeca izginila.

179
 »Alah je velik!« je vzkliknil. »On prinaša smrt in
življenje, kakor ga je volja. Kaj mi imaš še povedati?«
»Prihajam po nalogu poveljnikovega namestnika.
Pomagati nam moraš, da napademo thage in jih kaznujemo.«
Sultan se je zviška nasmehnil.
»Moram?« je vprašal in ostro poudaril besedo. »Ti si
kristjan in ne poznaš našega svetega kefana. Prerok pravi: -
Človekova volja je njegova duša, in kdor se odreče svoji volji,
izgubi dušo. - Simorski sultan še nikoli ni moral, ampak je
zmerom delal samo tisto, kar mu je bilo všeč. A vi ste moji
prijatelji in zato vam bom prostovoljno pomagal prijeti thage.
Samo najprej ti povej, kje so?«
»Tega ne vemo. To naj bi dognal ti.«
»Potemtakem me ima tvoj general za špijona? Vi ste v tej
deželi tujci, zato bom sprejel, ko da sploh nisem slišal te
žalitve. Ampak ponovi jo samo še enkrat, pa bom naročil
služabnikom, naj s teboj opravijo!«
Polkovnik je položil roko na ročaj meča.
»Jaz sem kot odposlanec svoje kraljice nedotakljiv in sem
pod varstvom mednarodnega prava.«
»Ti se motiš. Samo odposlanec svojega generala si in si
samo toliko časa pod varstvom vašega mednarodnega prava,
dokler me ne razžališ. Zapomni si to! Radža iz Kamooha je
izginil. Ali veš, kam?«
»Ne.«
»Jaz pa slutim.«
»Povej mi!«
»Tega ne bom storil, ker bi vas razžalil in bi tako izgubil
varstvo vašega mednarodnega prava.«

180
 Te besede je izrekel z glasom, ki je dal razumeti, da
sultan sumi Angleže za ugrabitev maharadža. Polkovnik je
drugič položil roko na meč.
»Žalitev je že izrečena, kajti tvoje besede so bile zadosti
razločne.«
»Spet se motiš. Nič nisem rekel, a pripovedovali so mi že
o nekaj knezih, ki so izginili pri vas ali vsaj v vaši bližini. Zato
se mi ne zdi dobro prihajati k vam.«
»Upam torej, da boš toliko rajši izpolnil povelje, ki ti ga
prinašam.«
»Povelje? Kdo pa bi si drznil simorskemu sultanu izdajati
povelja?«
»Jaz!«
»Ti?«
Sultan je preletel Angleževo postavo s pogledom, v
katerem je bilo prav toliko prezira kakor sočutja.
»Da, jaz. In sicer po nalogo svojega generala.«
»Potem je sonce izpilo tvoj mozeg, pa tudi njegovega.
Oba sta ponorela.«
»Ti si privrženec Mohamedovega nauka in jaz vem, da ta
nauk ne prezira blaznih, ampak jih slavi kot blažene. Če bi ne
bilo tako, ti ne bi odgovarjal z besedo.«
»Kakšno povelje pa naj bi jaz prejel od tebe?«
»Da zapusti Aug, ker bomo mi tu postavili svoj glavni
stan.«
»Bog je velik in svet je širok. Zadosti prostora je na njem
za nas in za vas. Postavite svoj glavni stan, kjer vas je volja. V
Augu pa sem jaz in ostanem, dokler se mi zljubi.«
»Pomisli na svoj podpis!«

181
 »Pomislite vi na svojega. Jaz ostanem.«
»Torej kršiš pogoje, v katere si privolil.«
»Vi sarhi niste izpolnili teh pogojev. Niste namreč vi
zavzeli Auga, ampak sem ga jaz.«
»Ali veš, kakšne posledice bo imela tvoja odločitev zate
in za tvoje?«
»Mirne duše bom počakal nanje.«
»Torej nam nočeš pomagati, da poiščemo thage?«
»Sam mi povej, kje so, in potem vam jih bom pomagal
ujeti in kaznovati.«
»Torej sem končal in lahko grem.«
»Alah naj vodi tvoje korake, da se ne spotakneš!«
Častnik je odšel, se pognal na konja in s spremljevalci
zapustil dvorišče.
Lubah je slišal pogovor od besede do besede.
Vezir kamooškega maharadža je bil ubit in maharadža
sam je izginil. Njegov tovariš je torej že srečno opravil svojo
nalogo. Zdaj ne sme več odlašati. Lubah je stopil po stopnicah
v dvorano, nato pa se vrgel na tla.
»Kdo pa si?« ga je strogo vprašal sultan.
»Gospod, naj me obsijejo tvoje oči pa boš spoznal
najpokornejšega in najzvestejšega izmed svojih služabnikov!«
Malo je privzdignil glavo, tako da mu je sultan lahko
videl v obraz. Zdaj ga je vladar spoznal. »Lubah, najboljši
izmed mojih suvarov (jezdecev)!« je vzkliknil. »Jaz pa sem
mislil, da si mrtev. Zakaj si me zapustil?«
»Nisem te jaz zapustil, gospod. Tvoji sovražniki so me
ujeli in me odpeljali v deželo Uzufceksov (afganskega

182
plemena). Tam so me zaprli, dokler nisem ubil sejuda
(afganskega poglavarja) in ušel.«
»In kako si prišel sem?«
»Da sem prišel v Simoro, sem moral skozi Aug. Tu sem
zbolel, kajti v ujetništvu sem veliko pretrpel; zato nisem mogel
dalje. Moje srce pa ti je ostalo zvesto in ker si zdaj sam prišel v
Aug, sem se ti približal, o gospod, da bi ti dokazal, kako sem ti
bil zmerom vdan.«
»Če te prav razumem, mi prinašaš najbrž kakšno
sporočilo?«
»S teboj bi lahko govoril samo tedaj, če bi me slišala le
tvoja ušesa.«
»Vstani in stopi k meni!«
»Gospod, ti si mogočen in bogat, a auški maharadža je bil
še bogatejši od tebe. Samo jaz natanko vem, kako bogat je bil.«
»Mar si bil njegov zakladnik?« ga je vprašal sultan z
dobro preračunanim posmehom.
»Ne. On ni imel zakladnika, ker njegovi zakladi niso
potrebovali varstva. Razen njega in begum ni vedela živa duša,
kje so skriti.«
»Alah je velik in ti govoriš resnico. Povsod sem jih iskal
in jih nisem našel. A govori dalje.«
»Bil sem bolan in da si okrepim ude, sem se moral
pogostokrat kopati v reki. Najrajši sem delal to zvečer, ker je
pri soncu vročina zastajala bolečine moji glavi. Nekoč sem
pozno, okrog polnoči, ležal na bregu, in počival od plavanja.
Takrat je pripeljal po reki navzdol velik čoln in pristal blizu
mene. Najprej je stopil iz njega naib (poročnik) za njim nekaj
džuvan (služabnic) in nazadnje sahib z zastrto ženo. Sahib je
bil Madpur Sing, auški maharadža, žena pa Rabada, begum ...«

183
 »Alah il Alah!« ga je prekinil sultan. »Begum si videl,
najlepšo ženo zemlje, ki je še dragocenejša od radževih
zakladov?«
»Videl sem jo.«
»In je res tako lepa, kakor se govori?« je poželjivo
spraševal sultan.
»Še tisočkrat lepša! Ko sem zagledal njen obraz, mi je
bilo, ko da gledam v žareče sonce.«
»Kje pa je? Če mi lahko to poveš, te bom bogato
poplačal. V moj harem mora priti.«
»Razumem in imel jo boš, ne da bi meni dajal bogastva.
Ne potrebujem jih, kajti če bi jih hotel, bi bili vsi zakladi
maharadža Madpura Singa lahko takoj moja last.«
»Torej poznaš kraj, na katerem jih je skril?«
»Prav tako dobro ga poznam kakor mesto, kjer zdajle
stojim.«
»Kje pa je? Ti zakladi so zdaj moji. Jaz sem zavzel Aug
in vse, kar je v tej deželi, je moja last.«
»Pomisli, gospod, da nisi prišel sam v Aug! Ljudje iz
Kamooha so tudi tukaj in Angleži tudi. Čigava last je zdaj
dežela Aug?«
»Moja, ker je prestolnica v mojih rokah.«
»Prestolnica, ne pa zaklad. Ta je skrit zunaj mesta.«
»Kako? Zunaj mesta? To bi bila pa velika neprevidnost,
če jo je maharadža res zagrešil.«
»Naj ti dalje pripovedujem svojo zgodbo?«
»Daj!«
»Ko se je radža izkrcal, se je z begum odpravil na kraj, ki

184
ti ga bom še pokazal, in drugi so mu sledili. Imeli so kopače in
lopate s seboj. Izgrebli in učvrstili so skrivališče, nato pa
spravili vanj vrsto zabojev in drugih stvari, ki so jih pripeljali s
čolnom. - To je bil zaklad auškega kralja. Skrbno so zabrisali
sledove in vso zemljo, ki je ostala, zmetali v reko. Medtem ko
so njegovi ljudje opravljali to delo, se je radža sam vrnil v
čoln. Ležal sem v bližini in sem ga lahko natanko opazoval.
Tako sem tudi videl ognjeno iskro, ki se je z bliskovito naglico
samo za trenutek zasvetila v njegovih rokah, nato se je vrnil k
poročniku. Slutil sem, kaj je storil. Naib in džuvan vedo, kje
leži zaklad, in morajo zato umreti, da ga ne bodo izdali. Hotel
jih je s čolnom vred pognati v zrak. Vkrcajte se in se odpeljite
nazaj jim je ukazal maharadža. Storili so tako, sam pa je z
begum ostal na bregu. A komaj se je čoln malo oddaljil, se je
na njem nekaj zabliskalo, razlegel se je silen pok, vzdignil se je
ognjen steber in slišal sem, kako razbitine čolna in
razmesarjena trupla padajo v vodo. Vse je šlo po sreči in
maharadža je bil prepričan, da vesta poslej za skrivnost samo
on in begum.«
»Kaj hočeš za to, da mi pokažeš skrivališče zaklada?«
»Gospod, tvoj služabnik sem in bi rad živel samo od tvoje
milosti. Daj mi, kar te je volja! Sam ničesar ne zahtevam, da le
tvoje oko prijazno počiva na meni.«
»Lubah, ti si najzvestejši izmed vseh, ki mi služijo. Velik
boš v deželah Auga in Simore! Samo, povej mi vendar, kje je
begum?«
»Tvojim vojščakom je ušla. Odpeljal jo je drzen mož. A ti
jo boš spet videl in spravil v svoj harem. Skrita je pri nekem
Gurku (indijsko pleme v Nepalu) ki spada med moje prijatelje
in pri katerem sem jo naskrivaj že opazoval. Ukaži, o gospod,
kdaj ti lahko pokažem kraj zaklada!«
»Jutri, danes je že prepozno.«
»In inglis?«

185
 »Kaj meniš z njimi?«
»Ali niso bili pravkar tukaj in zahtevali od tebe
prestolnico? Gotovo so se domislili tega samo zato, ker vedo,
da je maharadža imel neizmerna bogastva in so prepričani, da
so še v Augu. Njihovi odposlanci so jezni odšli od tebe in
mislim, da bodo že jutri njihovi vojščaki tukaj, da ti vzamejo
mesto.«
»Naj le pridejo in poskusijo!«
»A pri tem poskusu se kaj lahko zgodi, da boš izgubil
zaklad, tudi če zmagaš. V miru pa gotovo ostane skrit.«
Sultan je moral priznati, da je ta pomislek upravičen.
Prikimal je v znamenje, da soglaša.
»Prav imaš - še danes moram poiskati ta kraj. Ali je daleč
od tod?«
»Od te palače ga na hitrem konju dosežeš v četrt ure.
Počasi se že mrači. Hitro se moraš odločiti.«
»Kaj mi svetuješ? Ali naj takoj vzdignem zaklad ali naj
ga pustim, kjer leži?«
»Ali misliš, da bi bil tu v taborišču na varnem?«
»Ne.«
»Potem pa ga pusti, naj leži! Zadosti je, da veš za kraj, če
pride do boja, boš pa že lahko ravnal tako, da sovražnika ne
boš pustil blizu.«
»Imaš prav. Vzemi konja in greva takoj.«
Lubah se je obrnil in odšel k živalim. Nobena poteza v
obrazu ni izdala veselja nad srečo, ki ga je spremljala pri tem
tako nevarnem podjetju. Do tega, kako brezdušno, zločinsko in
strašno je bilo to podjetje, mu kajpada ni bilo mar. Bil je
fanzegar, fanatik smrti. Po njegovem verovanju umor sultana
ni bil nič drugega kakor korak na strašni poti k blaženosti.

186
 Čez nekaj časa je sultan zajahal dragoceno osedlanega
konja, poklical Lubaha k sebi in zapustil dvorišče. Majhen
oddelek suvarov jima je sledil za kritje.
Pot je držala najprej po mestnih ulicah, nato pa mimo
vojske na konjih in peš na plano. Mrak se je hitro gostil okoli
njiju.
Lubah je v ostrem kotu zavil proti Gangesu in ko je
poteklo četrt ure, je ustavil svojega konja. Nekaj sto korakov
pred njima so šumele vode veličastne reke. Jasno je bilo že
mogoče razbrati njeno svetlikanje, občutila pa sta tudi hlad, ki
jima je od vlage vel naproti.
»Skoraj na cilju sva, gospod,« je rekel fanzegar.
»Zakaj pa ustavljaš?«
»Ali je tvoja volja, da suvari, ki so za nama, odkrijejo
skrivnost, gospod?«
»Ne. Veseli me; da si tako previden, Lubah!« Obrnil se
je, ukazal spremstvu, naj ostane in počaka, dokler se ne vrne,
nato pa sta nadaljevala pot.
Lubah se je delal, ko da išče znamenj skrivališča, dokler
ni prišel v primerno razdaljo od suvarov. Zdaj je udarila
njegova ura.
»Skoraj se mi zdi, kakor da si pozabil kraj,« je pripomnil
sultan.
»Tako dobro ga poznam, da ga niti v največji temi ne bi
mogel zgrešiti.«
»Potem ga pa poišči!« mu je ukazal vladar. »Znočilo se je
in Angleži so blizu. Ne smem se še dalje odmikati od Auga, če
nočem, da jim padem v roke.«
»Alah! Na cilju smo!«
»O, kje pa je?«

187
 Lubah je stegnil roko od sebe.
»Ali vidiš tistele skale, gospod, ki se belijo od brega?«
»Jaz nič ne vidim.«
»Tvoje oči gledajo predaleč na desno. Dovoli, da ti
natanko pokažem!«
Pognal je svojega konja tik sultanovega, z levico segel za
njegovo sedlo, desnico pa stegnil tako, da se je skoraj dotaknil
obraza vladarja, ki si je na vso moč prizadeval razbrati skale,
ki jih ni bilo.
»Tamle so.«
»Še zmerom nič ne vidim. Ali je skrivališče blizu teh
skal?«
»Da.«
»Kaj pa potem stojiva tukaj? Naprej, jahajva do njih,
Lubah!«
»Jaz že pridem tja, ti pa ne!« In dvojni smisel teh besed je
takoj podkrepil z dejanjem: sultan ni prišel tja čez, pač pa
fanzegar, namreč s svojega konja na njegovega. Še ko je
govoril, se je vzdignil v sedlu in preskočil, tako da se je znašel
sultanu za hrbtom. In že ga je z obema rokama zgrabil za vrat,
da ni utegnil zavpiti na pomoč. Samo pomahal in zacepetal je
po zraku, nato pa se je brez moči sesedel. Izgubil je zavest.
»To je bilo dobro,« je zamrmral Lubah. »Ni mrtev in
posrečila se mi bo mojstrovina, da ga živega prinesem v
razvaline. Njegov Alah ga ne more več rešiti.«
Nezavestnemu je odvzel orožje, mu snel turban in ga
privezal z njim na konja počez, tako da ni mogel ganiti ne rok
ne nog. Nato je skočil v sedlo in oddirjal v najhitrejšem galopu
...
Sveta nebesa! Kakšna groza in strah to noč! Včeraj sem

188
ves dan delal svojo jadrnico, ki se počasi bliža koncu, nato pa
sem utrujen od dela legel in sem spal kakšni dve uri. Na lepem
me je prebudil močan sunek, ki me je zadel od spodaj.
Prestrašen sem planil pokonci in si pomel zaspane oči. Kdo naj
opiše mojo grozo, ko sem videl, da se mi tla tako majejo pod
nogami, da sem izgubil ravnotežje in sem padel nazaj na
ležišče. To je vendar potres, in sicer potres izredne jakosti
Pobral sem se, odcapal tako, da sem se z obema rokama
oprijemal stene koče in stopil na plano.
Zunaj je bilo tema ko v rogu. Nebo je moralo biti ovešeno
z najbolj gostimi oblaki, ker ni od nikoder prodrl niti
najrahlejši blesk meseca ali zvezd. Zato pa so valovi bučali
svojo grmečo pesem ob koralnih čereh, iz gozda tam čez pa je
prihajal do mene vrišč prestrašenih ptic in predirljivo vpitje
ungka.
Prišle so najbolj grozljive ure mojega dolgega jetništva na
tem otoku. Zdelo se mi je namreč, da presledki med sunki
trajajo ure in ure, jaz pa sem medtem ves v strahu in z
zadrževanim dihom ležal na tleh in prisluškoval glasovom iz
notranjščine svojega otoka. V resnici pa je od prvega sunka, ki
me je vrgel iz sna, pa do zadnjega svarečega škripanja
zemeljske skorje minilo komaj kakšnih deset minut. A še
dolgo potem, ko so se živali v gozdu umirile, sem ležal
drgetajočih kolen pred svojo kočo; ko sem se nazadnje spravil
pokonci, sem bil še zmerom pod vtisom grozljivih predstav o
tem, kaj bi se lahko zgodilo, in zato pozneje tudi nisem mogel
zaspati.
Komaj se je zasvitalo, sem zapustil kočo, da bi se
razgledal, kakšno škodo je napravil potres. A kar pošteno sem
se moral potruditi, da se mi nočni strah ni zazdel le prazen sen.
Do koder mi je namreč seglo oko, nisem zasledil niti sledi po
strašnem naravnem dogodku. Mirno in tiho je ležalo obrežje
pred mano, kakor vseh teh dvajset let. Rahli valovi so šumotali
svojo enolično pesem, ko da se ni nič zgodilo in ko da niso še

189
pred kratkim, kajpada mogočno narasli, v besneči jezi metali
peno po koralnih stenah. Nikjer izkoreninjenega drevesa,
nikjer za spoznanje premaknjene skale, ničesar, prav ničesar,
kar bi pričalo o nočnem dogodku. Nad vrhovi na vzhodu je
rdelo nebo in obetalo enega tistih čudovitih, zamolklo modrih
in brezoblačnih dni, kakršnih mi je že na tisoče lepšalo in
lajšalo mojo ječo na otoku.
Ko pa sem se spustil k Rabadinemu grobu, sem videl, da
nočni premiki zemlje le niso šli brez sledu mimo otoka. Drobci
skal, veliki kakor človeška glava, so ležali raztreseni naokrog.
Ob stenah in na stropu hodnika so zevale široke razpoke in
enkrat sem moral celo preskočiti zev, ki mi je presekala pot.
Tisto, kar sem videl tam doli, me je vnovič navdalo z
grozo. Kaj pa, če bi se potres ponovil? Če bi se tisto, kar se
globokim silam ni posrečilo to noč, drugič bolje posrečilo?
Prvikrat po dolgem času me je navdal strah za življenje. Mar je
duh otoka stegnil mogočno roko, da bi svojemu jetniku
preprečil beg? Če je tako, bo gotovo poskusil vnovič. In
odločil sem se, da pospešim graditev čolna. Ne bom ostal na
otoku niti en dan dlje, kakor je nujno potrebno. Svojemu
nevidnemu jetniškemu čuvaju sem sklenil kljubovati z vso
močjo in do konca. Prihodnost bo pokazala, kdo od naju ostane
zmagovalec.
Dogodek zadnje noči je samo potrdil tisto, kar sem sam
že zdavnaj vedel: otok je moral biti namreč prvotno veliko
veliko večji in njegova sedanja oblika je le posledica
podobnega naravnega dogodka, kakršen je mene prestrašil to
noč. Ko sem z Rabado prvikrat prehodil otok, sem na bregu
našel brezdvomne ostanke nekdanjih bivališč, torej je moral
biti otok prvotno obsežnejši kakor zdaj. Pri površini namreč, ki
jo je imel danes, ne bi mogel dajati hrane kaj več kakor
dvajsetim prebivalcem. Moja domneva se je še potrdila, ko
sem pozneje sredi najbolj gostega pragozda naletel na orjaške
ostanke svetišča boga Sive, ki me je po svoji zasnovi živo

190
spominjal na tiste, v katerih sva Rabada in jaz nekaj časa našla
zatočišče. Kam so se neki izgubili prebivalci tega otoka, ki so
zmogli tolikšno zidavo? Nikjer nisem našel nobenega
človeškega okostja. Morda se je otočanom posrečilo z ladjami
doseči odprto morje in se rešiti? Ali pa jih je pri tem poskusu
pogoltnila morje? Kdo bi danes še lahko odgovarjal na ta vpra-
šanja? Eno pa se vendar zdi gotovo: takratni otočani so imeli s
prebivalci Indije skupno vero, najbrž pa so tudi po rodu in
govorici spadali k njim. Tempelj boga Šive nam to dokazuje ...
Mojster fanzegarjev si je na vso moč prizadeval Rabadi in
meni olajšati vsiljeno brezdelnost. Sam je bil s pomočjo
thagov, ki so vohunili okrog, zmerom na tekočem o dogodkih
v Augu in okoli njega, do naju pa je bil tako pozoren, da nama
je zmerom sproti sporočal, kar je zvedel novega.
Angležem kajpada ni moglo ostati prikrito, da sta radža iz
Kamooha in sultan iz Simore, njihova dosedanja zaveznika,
izginila. Nič ni bilo njihovim načrtom bolj po volji kakor ta
vest. Vrhovni poveljnik je sklenil izkoristiti zmedo, ki je
morala nastati po izgubi sultana, in se polastiti Auga.
Angleške bojne sile so se še ponoči začele pomikati proti
glavnemu mestu dežele. Prednja straža so bili sami sepoji, ki bi
jih sovražnik kaj lahko zamenjal s svojimi lastnimi ljudmi; ti
sepoji pa so imeli na čelu spet množico domačih ogleduhov, ki
so sijajno poznali okolje, se posamič pomikali naprej in takoj
obveščali glavnino, kakor hitro so opazili kaj sumljivega ..
Tako ni bilo težko brez trušča premagati oddelek, ki si je
upal malo predaleč od mesta. Ko so napredovali dalje, so
večkrat naskrivaj obkolili celo večje oddelke vojske in jih
premagali, a ko se je začelo daniti, so bili Angleži že tako blizu
mesta, da so lahko takoj začeli z napadom.
Simorski vojščaki, ki jih je očitno skrbelo samo za
sultana, so ostrmeli, ko je nekaj angleških baterij naenkrat
začelo usipati ogenj na Aug, hkrati pa so se še kolone

191
razvrščale za napad. V mestu je nastala strašna zmešnjava.
Vsak je hotel poveljevati, a nihče ni vedel, koga mora
poslušati. Požar je že uničil mesto. Ceste so zaradi razvalin in
drobirja postale težko prehodne, streli dosedanjega prijatelja,
ki se je tako na lepem sprevrgel v sovražnika, so še povečali
zmedo. Tedaj so Angleži navalili s silovitostjo, ki se ji nihče ni
mogel upirati. Napad je stvari postavil do kraja na glavo.
Domačini so bežali in pustili vse, kar bi jih na begu oviralo.
Komaj se je dodobra zdanilo, so bili osovraženi Angleži že
gospodarji Auga in njihova konjenica je preganjala
premagance tako dolgo, da so se razkropili in se niso mogli
več zbrati.
Zgodilo se je, da je cvetoča dežela padla brezobzirni
kolonialni politiki v kremplje.
Naslednjo noč me je nekdo stresel za ramo. Ko sem se
zbudil, sem pred sabo zagledal fanzegarja z lučjo v roki.
»Sahib, ali si pogumen?«
»Preizkusi me! Sam veš, da nisem strahopetec.« Fanzegar
je prikimal in nadaljeval:
»Znano ti je, da so inglis postali gospodarji Auga. Do
tega jim je pomagala cela vrsta izdaj in pobalinščin. Srce mi
krvavi, a tega ne morem več popraviti. Kar morem, bom pa
storil. Ko se bo zasvitalo, jo bom Angležem zagodel, da bodo
še dolgo pomnili. In ti mi boš pomagal. Si pripravljen?«
»Sem, Ali mi ne bi povedal, kam ...«
»Nič ne sprašuj, ampak pojdi z menoj Vse, kar bo treba,
boš zvedel o pravem času.«
Hitro sem zmetal obleko nase in se za fanzegarjem spustil
na dvorišče, kjer je eden izmed thagov držal dva osedlana
konja za uzdo. Trenutek nato sva že dirjala proti reki, a kakor
sem lahko kljub temi opazil, ne v smeri, iz katere sva prišla z
Rabado, ampak bolj na zahod, tako da bova morala po mojem

192
računu doseči reko malo nad mestom.
Fanzegar je molčeč in vase pogreznjen jahal naprej in jaz
si ga nisem upal motiti s kakšnim vprašanjem. Ure so minevale
in ko sva prišla do reke, je na vzhodu rdelo nebo. V rečni
zajedi je stala čudna ladja. Trupa ni bilo videti. Nad vodo sem
razbral samo nenavadno ogredje, na katerem je viselo nekaj
človeških postav, in sicer nad grmado iz dračja in močnejšega
vejevja, na kateri sta, kakor je bilo videti, ležali dve trupli.
Nekaj mož je pravkar hotelo splav odvezati, nato pa so na
fanzegarjev gib odšli in vzeli s seboj tudi najina konja. Midva
sva skočila na splav in tedaj sem si malo pazljiveje ogledal
čudno »ladjo«. Skoraj lasje so se mi ježili od groze, ko sem v
možeh, ki so viseli na ogredju, spoznal lorda Haftleya,
Mericourta in angleške častnike, vsakega z vrvjo okoli vratu.
Samo dva nista bila obešena okrog vratu, ampak z jermenom
pod pazduha. Tadva sta bila še živa in da ne bi mogla kričati,
sta imela v ustih zatič. Bila sta - radža iz Kamooha in sultan iz
Simore. V truplih pa, ki sta ležali na grmadi, sem spoznal
auškega maharadža, svojega nesrečnega prijatelja Madpura
Singa, in njegovo soprogo Ajmalo.
In zdaj sem tudi zvedel, kakšen namen je imela ta čudna
ladja. Fanzegar je hotel mrtvemu vladarju prirediti mrtvaški
obred in ga hkrati počastiti z žrtvenim darom. In žrtveni dar so
bila trupla angleških častnikov in obeh ujetih izdajalskih
maharadževih sosedov.
Na sprednjem in na zadnjem delu splava je bilo pritrjeno
vesla, s katerim je bilo mogoče splav upravljati, prav kakor je
to navada naših splavarjev. Fanzegar je stopil k zadnjemu
veslu, meni pa naročil, naj primem za prvo. Nato je razvezal
vrvi, s katerimi je bil splav priklenjen k bregu, in odrinila sva.
Najprej je šlo proti sredini reke, kjer je tok najmočnejši.
V precej hitri vožnji naju je nekaj časa nosilo navzdol. Tu in
tam sem vrgel kratek pogled na moža, ki sta visela z zatičem v

193
ustih in ki sta zrla strahotni smrti v oči. Vsa moja notranjost se
je upirala takšni obliki kazni, vendar nisem imel moči, da bi
karkoli storil, če nisem hotel zapraviti vse naklonjenosti
svojega vodnika. Lahna meglica je ležala nad reko, tako da je
bil nasprotni breg zakrit mojim očem. Ko pa sva po moji oceni
prišla v bližino mesta, je fanzegar obrnil splav na drugo stran.
Čez malo časa se je megla kakor koprena vzdignila in ugledala
sva nasprotni breg. Pravkar sva vozila mimo razvalin mesta,
nato pa je splav drsel mimo velikega kupa, ki je razodeval, da
je tu še pred nekaj dnevi stala bleščeča palača. Kakšne četrt ure
pozneje se je razgrinjal pred nama maharadžev park.
Doslej še nisva srečala žive duše. Očitno se nikomur ni
zdelo potrebno, da bi na tej strani mesta postavljal straže. Tudi
park mrtvega Madpura Singa je bil popolnoma opustošen. Ko
pa sva imela pri naslednjem zavoju reke mesto za sabo, se je
slika spremenila. Do koder je seglo oko, je bilo obrežje pokrito
s šotori - taborišče Angležev. Mir in tišina sta vladala med
njimi. Vse je kazalo, da osvajalci še spijo. A stoj - mar na
gričku, ki tule sega malo dalje v reko, ne stoji nekdo? Pogledal
sem natančneje in sem spoznal stražarja s puško čez ramo.
Tudi on naju je opazil - tako sem sklepal, ker se je na lepem
zdrznil. Pazljivo je upiral oči v čudno ladjo, ki je počasi vozila
mimo. Hip nato je strel presekal jutranjo tišino in ulice med
šotori so oživele. Prikazali so se vojaki v uniformah, ki sem jih
dobro poznal, in sto in sto parov oči je z napeto radovednostjo
zrlo za nama.
Doslej fanzegar še ni rekel ne bele ne črne. Stisnjenih
usten in iskrečih se oči je opazoval sleherni premik na obrežju.
Zdaj je prvikrat pretrgal molk. »Sahib, pomagaj mi samo še
četrt ure in tvoj služabnik bom, kolikor dolgo boš hotel.«
»Ali mi ne bi mogel povedati, kaj naj vse ...«
»Ne sprašuj!« me je nestrpno prekinil. »Počakaj le še
nekaj trenutkov. Odgovor bo prišel sam od sebe. Poglej tja

194
čez!«
Šel sem z očmi za njegovo stegnjeno roko in opazil
razkošen šotor na griču - brez dvoma poveljnikov. Sredi gruče
častnikov je stal mož, ki je nosil, kakor sem lahko ugotovil
kljub precejšnji razdalji, generalsko uniformo. Nekdo drug - v
domači noši - mu je nekaj razburjeno dopovedoval in večkrat z
rokama pokazoval proti nama. Zdaj se je ločil od drugih in
odhitel po bregu k reki. Ko je prišel do vode, se je nanagla
slekel, se vrgel v valove in zaplaval proti nama. Valove je rezal
s krepkimi zamahi. Fanzegar je spustil vesla in se obrnil k
meni.
»Sahib, zakrmari malo proti njemu! Rad bi slišal, kaj
nama ima povedati.«
Ravnal sem po njegovem povelju in sem dal splavu
naročeno smer. Pri tem nisem mogel opaziti, kaj se dogaja za
mano. Plavalec še ni prišel do naju, ko sem zaslišal za sabo
prasketanje. Prestrašen sem se obrnil in pred sabo sem videl
strašen prizor. Fanzegar je prižgal baklo in jo vrgel v grmado,
ki je bila na mah v plamenih. Nisem se mogel zadržati, da se
ne bi ozrl na vislice. Simorskemu sultanu in radžu iz Kamooha
so stale na čelu debele kaplje znoja. Bilo je, ko da jima bodo
oči zdaj izstopile, in bela pena se jima je prikazala na ustnah,
zapečatenih z zatičem. Bilo je nekaj neznanskega. Nisem
mogel prenesti pogleda in sem se v grozi obrnil. Fanzegar pa je
stal na zadnjem delu splava, ko da ga ta grozljivi prizor sploh
ne zadeva; prekrižanih rok in mračnega pogleda je strmel v
plavalca, ki se nama je medtem približal. Še nekaj krepkih
zamahov pa je dosegel najin splav in se vzpel na njegov rob.
Tisti mah se je fanzegar spet obrnil k meni: »Sahib, zdaj
pa obrni na sredo reke!«
Medtem ko sem si prizadeval izpolniti povelje, se je med
njima začel pomenek, katerega vsebina se je neizbrisno
začrtala v moj spomin. Ne morem opisati razpoloženja, v

195
katerem sem takrat bil. Za mano goreča grmada z
obsojencema, ki jima je strah spačil obraz, pred mano pa
sonce, ki se je prav takrat, podobno krvavi boginji, začelo
vzdigovati iz valov svetega Gangesa, ko da je prišlo po svojo
žrtev; na drugem bregu si Angleži niso znali razložiti grmade;
zraven mene pa dva moža, ki sta pripadala istemu rodu, a sta se
tako močno razločevala po načinu mišljenja.
»Kdo te pa pošilja?« je fanzegar mračnega čela vprašal
moža.
»General Angležev.«
»Zakaj pa?«
»Kot oglednika.«
»To se pravi kot ogleduha.« Fanzegar je zamahnil z roko
v znamenje prezira. »Ti torej izdajaš svojo deželo, svoje
ljudstvo in svojega boga! Vedi, izobčenec, da te bodo bogovi
kaznovali s fanzegarjevo roko!«
Mož se je nekam zviška zasmejal.
»Jaz se ne bojim ne thaga ne fanzegarja. Samo povej mi,
kaj pomeni ta džola (splav)! Ali voziš pokojnika, ki ga hočeš
žrtvovati bogu smrti?«
»Najprej mi ti povej, zakaj se ne bojiš ne thaga ne
fanzegarja!«
»Pod varstvom sem, ki je mogočnejše od moči
fanzegarjev.«
»Kakšno varstvo pa misliš?«
»Varstvo Angležev.«
»Norec! Poglej ta vešala! Mož svetlih las in s prerezanim
grlom je bil lord Haftley, mogočni sirdar i sirdar (dobesedno:
general generalov, torej vrhovni poveljnik) Angležev; tale, ki
visi zraven njega, se je imenoval Mericourt in je bil njegov

196
subadar (pooblaščenec). In drugi na desni od njega so bili vsi
angleški oficirji. Fanzegarji pa so te mogočneže pobrali na-
ravnost iz sovražnikovega taborišča in jim sodili. Mar ne vidiš,
da ima vsak od njih na vratu rano, po kateri lahko spoznaš
fanzegarjevo roko?«
»Človek božji, potem pa si ti sam fanzegar?«
»Rekel si. Mar nisem mogočnejši od tistih, katerih
najvišje može sežigam? Ali vidiš mrtveca na grmadi? Ta sta
bila plemeniti Madpur Sing, auški maharadža, in njegova
ljubljena žena, ki so ju ubili izdajalci. Njeni duši bom izročil
bogu neba. In vidiš tista dva moža na levi tujega sirdara? To
sta simorski sultan in radža iz Kamooha. Oba smo zvabili od
njunih ljudi; oba še živita, a njuni trenutki so šteti. Ali vidiš,
kako jima plameni že ližejo noge? Pravični in dobrotljivi
Madpur Sing je bil po izdaji napaden in ubit. Fanzegarji ga
bodo maščevali. Ujeli so vrhovna voditelja njegovih
sovražnikov in ju bodo pri živem in mrtvem telesu sežgali nad
njegovim truplom. A da bi spoznal ves svet, kako drzen in
mogočen je fanzegar, je pripeljal grmado sem, naravnost med
vas. Poglej tale nož! Ubil bi te, ker si izdajalec; a general te je
poslal in moja želja je, da bi mu povedal, kar si slišal od mene.
Zato ti dajem dovoljenje, da se vrneš, a pri naših svetih
zakonih ti obljubljam, da boš v treh dneh okusil tale nož, pa če
bi se skril pred mano v nebo ali v rekel. Zdaj pojdi! Za danes
sem s teboj opravil!«
Fanzegar je zadnje besede izrekel s tako ukazovalnim
izrazom in njegova drža je bila nekaj tako mogočnega, da je
oglednik zdrsnil v vodo, ne da bi črhnil v odgovor, in se
pognal proti svojemu bregu. Videla sva, kako ga je tam
pričakal general in kako ga je takoj začel izpraševati. A nisva
imela časa, da bi se zanimala za stvari na bregu, zakaj položaj
na najinem splavu je postajal že malce neroden. Goreča
grmada je širila skoraj neznosno vročino, ki se je od sekunde
do sekunde stopnjevala.

197
 »Sahib, opravila sva svojo nalogo in lahko se vrneva k
begum, da ji poveva, kako sva maščevala radževo smrt.«
»Da se vrneva? Kako pa? Na splavu ...«
»Ne, s splavom ne bi šlo, morala bova plavati. Pa saj se
menda ne bojiš vode?«
Na to vprašanje, ki je zvenelo malce zbadljivo, nisem
odgovoril, ampak sem skočil v reko, ne da bi čakal njegovega
napotka. Fanzegar je na mah skočil za mano. Pustila sva, da
naju je tok nosil na hrbtu navzdol, le tu in tam sva morala z
rahlim gibom poskrbeti, da sva ohranila smer proti nasprot-
nemu bregu, na katerem je stal Koleaški gozd. Splav pa je z
grozljivim tovorom ostal sredi reke in kar kmalu nama je
izginil izpred oči. Kaj je bilo potem z njim, ne vem. Najbrž je
plaval še lep kos poti navzdol, nato pa je ogenj gotovo uničil
vrvi iz ličja, ki so vezala bruna med sabo; vode svete reke so
sprejele vase pepel Madpura Singa, mojega nesrečnega
prijatelja, in njegove žene, hkrati z njim pa tudi pepel njunih
morilcev, Angležev in obeh izdajalskih vladarjev, ki jih je tako
hitro dosegla roka fanzegarjevega maščevanja. Prav tako trdno
sem tudi prepričan, da je nož tega skrivnostnega, grozljivega
moža v treh dneh nepogrešljivo našel še drugo žrtev, namreč
oglednika, ki ga je general poslal za najinim splavom, da
poizve kaj in čemu.
Ko sva prišla do brega, sva na plitvini zlezla iz vode.
Kopel mi je po peklenski vročini, ki je vladala na splavu,
dobro dela in čutil sem se ko prerojenega. Komaj sva imela
trdna tla pod nogami, sta že stala pred nama dva moža, ko da
sta zrasla iz tal - thaga, kakor sem razbral po njunem orožju.
Držala sta najina konja, ki sta naju prinesla od razvalin do
Gangesa. Moža sta na fanzegarjevo povelje sledila splavu po
bregu in sta naju tule pričakala z živalma. Fanzegar je stopil k
njima in jima tiho dal povelje, ki ga nisem razumel. Takoj nato
sta jo ubrala ob reki navzgor. Midva pa sva zajahala in že po

198
kratkem času prišla do poti, po kateri sem prijahal z Rabado k
razvalinam.
Na jeziku sem imel celo množico vprašanj, a fanzegar je
bil zapel in molčeč, da si ga nisem upal nagovoriti. Tako sem
imel zadosti časa, da sam razmislim položaj, ki v resnici ni bil
nič kaj rožnat. Prihodnost je ležala pred mano mračna in
negotova. Pri tem nisem mislil toliko nase kakor na Rabado, ki
mi jo je usoda pripeljala na pot, že zdaj sem jo ljubil z zadnjo
nitko svojega srca in ona mi je - tako sem čutil v duši - vračala
ljubezen. Kaj bo z njo? In kako bi ji mogel jaz - če bi se
odločila postati moja žena - priskrbeti življenje, kakršnega je
vajena, jaz, ubežnik brez premoženja in brez domovine? Da, če
Angleži ne bi prišli tako hitro! Če bi lahko samo tri mesece
opravljal posle vojnega ministra, bi, če bi me podpirali možje,
kakor je fanzegar, sprejel Angleže, te kramarje, tako, da bi jih
minile skomine. Zdaj pa ni bilo mogoče več misliti na kakšno
rešitev.
Ko sva prišla do razvalin, sva razjahala. Mojster je tudi
mojega konja prijel za uzdo in odšel z njim v notranje
dvorišče, medtem ko sem jaz pohitel k Rabadi, da bi ji
sporočil, kaj se je zgodilo. Poslušala me je žalostna, a zbrana.
Komaj sem končal pripoved, so se odprla vrata in stopil je
fanzegar. Rabada se je takoj vzdignila z blazin in mu podala
roko.
»Zahvaljujem se ti za pogreb, ki si ga priredil mojemu
bratu, in za zvestobo, ki mi jo izkazuješ. Nikoli ne bi hotela
biti tvoja sovražnica, saj ti odločaš med življenjem in smrtjo,
ne da bi moral polagati račune pred ljudstvom ali pred glasom
javnega mnenja.«
Fanzegar je dolgo zamišljeno zrl vanjo, nato pa odvrnil:
»Fanzegar je mogočnejši od kneza, a na voljo ti bo s
svojo močjo, dokler ne ubežiš Angležem in se ne znajdeš na
varnem.«

199
 »Zakaj pa misliš, da bi rada zapustila Aug in bežala pred
Angleži?«
»Ker bo Aug njihov. Osvojili bodo tudi Simoro in
Kamooh. Zate je Aug za zmerom izgubljen.«
»In jaz!?«
»Skušali te bodo dobiti v svoje roke.«
»To se jim pa ne bo posrečilo, dokler sem jaz živ,« sem
posegel vmes.
Thag pa se je tiho nasmehnil: »Kako pa boš to preprečil?«
»Bežal bom z njo.«
»Kam pa?«
»Na kakšno nizozemsko posest.«
»To je dobro, ker so Nizozemci sovražniki Angležev. A
prehoditi bi moral zelo dolgo pot skozi utrjene Britanske
pokrajine. Z begum bi kmalu padla v njihove roke.«
»Potem pa nama ti svetuj!« ga je zaprosila Rabada.
»Še danes bosta bežala. Koleaški gozd, v katerem smo, je
tako blizu Auga, da bodo Angleži kmalu tukaj. Mnogo jih bo
padlo, kajti fanzegar bo besnel v njihovih vrstah, preden jim bo
prepustil razvaline obeh svetišč. A ko se boj začne, morata biti
vidva že daleč od tod. Svoje zveze imam napeljane po vsej
deželi. Samo pomignem in na voljo vama bo ladja na Gangesu,
ki vaju varno pripelje v Kalkuto. Mornarji so zvesti ljudje, da
se lahko nanje zaneseta, in vaju bodo popeljali k možu, ki
jamči, da bosta varno prišla iz dežele na ladjo, ki vaju popelje
k Nizozemcem. Naj napravim tako?«
»Daj Samo prej mi povej, kdaj bo ladja pripravljena.«
»Danes ponoči.«
»To je prezgodaj. Jaz moram poprej še v Aug.«

200
 »Kaj pa boš tam?«
»Nekaj je tam, kar bi rajši uničila kakor pustila.«
»Kar bi rada vzela s seboj, je dobro spravljeno pod tvojo
uto.«
Begum ga je osupla pogledala, skoraj vsa iz sebe. »Kaj pa
ti veš o moji uti?«
»Da so pod njo skriti zakladi auškega maharadža.«
»Kdo pa ti je pripovedoval to pravljico?«
»To ni pravljica, ampak resnica. Fanzegar ve marsikaj,
kar se nikomur drugemu ne sanja.«
»No prav, res je. A dohoda do zaklada ne poznaš. Sam ga
ne bi našel in zato moram biti zraven, če ga hočemo dvigniti.«
Mojster se je spet nasmehnil.
»Ali naj ti še enkrat rečem, da fanzegar vse ve?
Misliš, da je meni ostala skrita plošča, na katero je treba
pritisniti, da se uta zavrti okrog svoje osi in se odpre vhod do
zaklada? Zato ni treba, da bi si morala osebno prizadevati za
svojo lastnino. Jaz lahko tvojo uto prav tako zavrtim kakor ti.
Večkrat sem že bil pod tistim obokom, kjer se zlato blešči ko
ogenj in diamanti migotajo ko zvezde.«
»Kaj? Ti si zvedel za našo skrivnost in si si upal prodreti
v naše skrivališče? Če bi Madpur Sing to vedel, bi bilo po
tebi.«
»Nič mi ne bi storil.« je ponosno odvrnil fanzegar, »ker
me je dobro poznal. Zdaj pa mi povej, kako sta hotela vidva
sama dvigniti zaklad, da bi ga skrila pred Angleži?«
»Poiskala bi zveste ljudi, da bi nama pomagali.«
»To bi bila nevarna stvar, ker je zlato mogočnejše od
zvestobe. Pa saj še nista našla teh ljudi! Meni zaupaj svoja

201
bogastva in obljubljam ti, da se ga niti drobtinica ne bo
izgubila!«
»Potem pa določi, kaj naj storiva, in v vsem bova ravnala
po tvojem nasvetu.«
»Pripravita se na pot! Moji jezdeci vaju bodo spremljali,
da vaju obvarujejo vsake nezgode.«
»Kam pa naj bi šla?«
»Ganges dela velik zavoj proti Ralaaku. Lok bosta
prerezala in bosta na meji dežele počakala name in na splav z
zakladom maharadža Madpura Singa.«
»Bodi, kakor si rekel. Kaj pa potem, če Angleži ne bodo
mogli obdržati Auga?«
»Ne bodo ga dali iz rok. Če bi se pa vendar zgodilo kaj
takega, boš ti naša kraljica. Poklicali te bomo in ti bomo
pokorni.«
»A takrat ne boš vedel, kje bova midva. Kako pa naj ti
sporočiva?«
»Sporoči možu v Kalkuti, ki vama bo priskrbel ladjo! Od
njega bom zvedel in potem vama bom lahko o vsem poročal.
To je, kar sem ti moral povedati. Zdaj odhajam, da ukrenem,
kar je potrebno. Pripravita se na odhod.
Ko je popoldanska vročina pojenjala, sva odšla na pot.
Spremljalo naju je deset thagov na konjih. Med ježo sva
zvedela, da se jih bo petero popeljalo z nama do Kalkute zaradi
najine varnosti. Ježa skozi hladni večer pravzaprav ni bila
naporna, zame še posebej ne, ker sem jahal zraven svoje drage
Rabade. Kljub temu pa sem čutil precej utrujenosti, ko smo
nazadnje v pozni večerni uri dosegli svoj cilj in je pred nami
zašumel Ganges. Razburjenja in naporna doživetja zadnjih dni
so prišla do veljave.
V majhnem zalivčku je bila zasidrana ozka ladja z enim

202
jamborom in tremi jadri. Ime ji je bilo Badaja (indijski izraz za
baletno plesalko). Na eni strani kljuna je bila - seveda pa sem
lahko to opazil šele naslednje jutro pri dnevni svetlobi -
naslikana ženska postava, ki je med plesom vihtela kopreno.
Kapitan male jadrnice, ki je čakal na naju, je Rabado in mene
pozdravil skrajno vljudno in naju je popeljal na zadnji krov,
kjer sta bili pripravljeni za naju dve majhni, a ljubki kajuti. Ker
smo fanzegarja z maharadževim zakladom lahko pričakovali
šele zjutraj, sva takoj legla in jaz sem kmalu trdno zaspal.
Zbudil sem se, ko se je nekdo dotaknil moje rame.
Pred mano je stal kapitan z lončeno svetilko v roki. Po
evropskem času je bilo takole dve po polnoči. »Sahib, pridi
brž! Naš zapovednik bo vsak čas tu!«
Ker sem po orientalski navadi spal oblečen, sem lahko
takoj stopil za njim. Komaj sem prišel na krov in se radovedno
ozrl po reki navzgor, sem v svitu zvezd opazil v majhni
razdalji splav, ki je počasi vozil proti naši ladji. Podoben je bil
tistemu, na katerem sem bil včeraj priča grozljivega doživetja;
precej globoko se je ugrezal pod tovorom, ki ga je nosil. Na
njem sem videl samo dva moža. Zato pa sem na obeh straneh
splava in za njim opazil celo vrsto temnih točk, ki so ga
spremljale. Pravilno sem domneval, da so bili to plavalni lonci,
kakršne uporabljajo prebivalci ob Indu, Gangesu in drugih
vzhodnoindijskih rekah, da z njihovo močjo lahko brez napora
preplavajo velike razdalje.
Tak plavalni lonec je skrajno pripravna zadevščina. Na
vsakem koncu krepke, a lahke bambusove palice je pritrjena
prazna glinena posoda. Plavalec leže z životom na palico,
posodi pa ga prijetno, lagodno držita nad vodo.
Splav in njegovo plavajoče spremstvo sta se približala.
Splav sam se je ustavil ob boku jadrnice. Prvi, ki se je zavihtel
na krov, je bil fanzegar. Ko me je zagledal, je pristopil in me
vprašal:

203
 »Kje pa je begum?«
»Spi. Ali naj jo zdramim?«
»Naj spi. Kar je še treba, se lahko zgodi tudi brez njenega
sodelovanja. Pripeljali smo maharadžev zaklad.«
»Res? Kako je pa šlo?«
»Ni bilo nič težkega. Park mrtvega vladarja je bil
popolnoma prazen, brez žive duše, in tako smo imeli lahek
opravek. V eni uri smo končali.«
»Hvala bogu. Kaj bomo pa zdaj?«
»Takoj bomo zaklad prenesli na krov. Vse je povezano v
čvrste usnjene omote, ki jih je lahko prenašati. Nato bo ladja
nemudoma odpeljala.«
»Kam pa?«
»V Kalkuto. Tam imam prijatelja, ki ti pojde v vsem na
roko, tako da bosta lahko kmalu odpotovala po morju v
Batavio.«
»Kako se bom pa lahko izkazal pred tem tvojim
prijateljem?«
Fanzegar je potegnil iz svojega oblačila usnjeno torbico
in jo odprl. V njej je bil majcen, s srebrom okovan nož, ki je
imel enako obliko kakor fanzegarsko bodalo.
»Ko prispeš v Kalkuto, oddaj tale nož, skrivno znamenje
thagov, kapitanu te ladje. On vse ve in lahko mu zaupaš kakor
sebi. Za vse bo poskrbel, kar je treba. Skrivaj pa to znamenje
pred vsakim drugim!«
»Ravnal bom natanko po tvojih napotkih.«
»Zdaj pa nikar ne izgubljajmo časa! V eni uri mora biti
maharadžev zaklad na ladji. Ko začne sonce svoj tek, naj bo
Badaja že na poti.«

204
 Ko bi fanzegar slutil, da mu je pri nočnem opravilu v
parku mrtvega Madpura Singa nekdo prisluškoval in da sta se
dva drzna, na vse pripravljena moža že odpravila, da nam
odvzameta zaklad, gotovo ne bi govoril tako samozavestno. In
Rabada in moja življenjska usoda bi ubrala čisto drugo in
gotovo tudi srečnejšo pot ...
Moja oceanska jadrnica je v surovem končana. V resnici
sem ponosen na svoje delo. Še nikoli mi niso dnevi in ure tako
naglo minevali, če izvzamem prva leta, ko mi je bila še Rabada
ob strani. In po dolgem času sem spet odkril, kako mogočen
blagoslov se skriva v delu, v delu, ki ima razumen cilj. Čutil
sem se pomlajenega, na novo rojenega, mišice na rokah so mi
postale jedre in kri mi skoraj opazno polje po žilah.
Zdi se mi pa tudi, da me je prevzel čisto nov način
mišljenja. Svojega prejšnjega življenja kar ne morem več
razumeti. Le kako sem mogel dolga, tako dolga leta pustiti
mimo v brezdelnem žalovanju, ne da bi vsaj enkrat poskusil
postati gospodar svoje usode? Zdaj, ko spet občutim staro
dejavno moč v sebi, šele uvidevam, koliko vabljivih
priložnosti se mi je že kdaj nasmehnilo, da bi ubežal svoji ječi.
Jaz pa sem se jim vselej ognil strahopetno in zaprtih oči. Ali
tokrat ni že prepozno? Ali se usoda še ni naveličala in me bo
tokrat pustila na cedilu? - Bodi kakorkoli! V sebi čutim moč,
da se spoprimem z njo na življenje in smrt. Če je ne zmorem,
bom vendarle dosegel: iz oči v oči v boju z neizbežnostjo bom
mirne vesti propadel kot mož.
Potres se ni ponovil. Niti najmanjšega znamenja, ki bi
napovedovalo, da sile podzemlja pripravljajo še kakšno gorje.
Sram me je za strah in sam sebi se zdim podoben otroku, ki ga
prestraši plašilni strel. Ali sem se res pootročil? Pogostokrat bi
skoraj rekel, da sem se res, tako vedro in brez skrbi zrem v pri-
hodnost. Prevzelo me je nekakšno zaupanje vase, ki bi ga
moral skorajda krstiti za lahkomiselnost, če pomislim na
težave, ki se grmadijo pred izpeljavo mojega načrta.

205
 V štirinajstih dneh, upam, da bom lahko svojo ladjico
spustil v morje. Približno v enem mesecu bom, če bog da,
raztrgal vezi svoje ječe in ko ptica poletel v daljavo - v prostost
ali pogin ...
Vožnja po sveti reki navzdol je potekala zame ko v
sanjah. Sam sebi sem se zdel podoben princu iz pravljice, ki
pride zdramit Trnuljčico v življenje v življenje ljubezni.
Rabadi nisem še niti z besedico omenil čustev, ki so se v
mojem srcu zbudila zanjo. To pa tudi ni bilo potrebno, kajti
razumela sva se brez besed. Bilo je, ko da sta najini srci na
nevidnih valovih poleteli drugo proti drugemu.
Na splošno je bila vožnja precej brez dogodkov.
In vendar sta se takoj prvi večer dogodili dve stvari, ki sta
bili odločilnega pomena za vso najino prihodnost: Rabada mi
je priznala, da me ima rada, in ampak bolje bo, če pustim, naj
zgodba teče, kakor je treba.
Vozili smo samo podnevi. Zvečer smo poiskali kakšno
zavarovano mesto ob bregu in ostali do jutra. Tako tudi prvi
večer. Badaja se je po srečni vožnji zasidrala v majhnem
zalivčku, kakor hitro se je zmračilo. Ko so bila opravljena dela
na krovu, so mornarji in thagi, ki so nama bili dodeljeni za
varstvo, odšli na breg taborit in si pripravit preprosto večerjo
ob ognju, ki so ga na hitro zakurili. Rabada se je kmalu
umaknila v svojo kabino. Ker mene še ni preganjal spanec,
sem tudi jaz zapustil ladjo in se pridružil možem na bregu, ki
so mi rade volje in spoštljivo pripravili prostor med sabo. Bili
so to preprosti, nešolani ljudje - nobeden izmed njih najbrž ni
bil deležen kakšne posebne vzgoje a so vendar poznali pravo
bogastvo pravljic in ni trajalo dolgo, ko se je pripovedovanje
razmahnilo.
Z ugodjem sem se prepustil čaru njihovih zgodb, ki so mi
govorile o tujem svetu, in ure so minevale, kot bi mignil.
Morda je bilo že proti deseti zvečer, ko sta se dva moža

206
približala našemu ognju. Po njuni obleki bi ju človek prisodil
najsiromašnejšemu sloju, a njuna obraza sta imela resnoben,
častitljiv pečat. Napravila sta vtis romarjev, ki se iz daljnih
krajev vračata v domovino.
Eden izmed mornarjev, ki so sedeli ob ognju, se je
vzdignil, ko ju je videl prihajati, in ju je ogovoril: »Gotovo
prihajata od daleč. Kako se kaj znojita?« Ta pozdrav je v
splošni rabi med Indijci, ker je v tej vroči deželi znojenje
znamenje zdravja, medtem ko mora človek, ki se je nehal
potiti, računati, da se mu bliža bolezen.
»Hvala vam, bratje,« je odgovoril starejši med njima.
»Dobro se znojiva in zato morava hvaliti boga, ker imava
dolgo pot za seboj.«
»Od kod pa prihajata?«
»Od svetih gora tam gori, kjer sonce nikoli ne more popiti
ledu.«
»Kaj sta pa delala tam«
»Bila sva pri znamenitem ahaharskem studencu, iz
katerega pije sveti bik z gora. Kdor okusi to vodo, so mu vsi
grehi odpuščeni, da, odpuščanje dobi še za tiste, ki z njim
delijo prenočišče in riž. Kako se pa vi znojite?«
»Močno, saj tole ladjo vozimo.«
»Kam pa ste namenjeni?«
»V Kalkuto. In vidva, pobožna moja brata?«
»Tudi v Kalkuto.«
»Tako daleč?«
»To ni daleč. Država laskarjev (indijskih mornarjev) seže
dalje kakor od Kalkute do Ahabara in od tod spet nazaj do
mesta na reki.«

207
 »Kaj, vidva sta laskarja? Potem pa nam bodita
dobrodošla! Sedita tule pa jejta in pijta z nami! Nato nam bosta
pripovedovala o svojem pobožnem popotovanju.«
Tega si nista dala dvakrat reči. Sedla sta in vzela svoj riž.
Po indijski navadi si je vsak posebej pripravil jed in jo použil;
pri tem je vsak sedel tako, da ga nihče ni mogel gledati, kakor
zahteva indijska navada.
Medtem ko sta onadva še jedla, je eden od mornarjev
segel k deblu poprovega grma, ob katerem je visela raila (lutnji
podobno glasbilo iz gline). Ubral je strune in zapel pesem, ki
jo je spremljal z enoličnimi prijemi. A ko je končal, je rekel
romarjema kapitan:
»Zdaj pa nam pripovedujta o tem, kaj sta videla in
doživela!«
»Dovoli rajši, naj tale mož poprej zapoje še eno pesem,«
ga je poprosil starejši od njiju. »Rad imam ratlo in pesem pa že
dolgo nisem slišal ne ene ne druge.«
»Potem znaš pa gotovo tudi sam brenkati na strune?«
»Da, sahib.«
»Tedaj pa ti zapoj pesem! Vzemi ratlo in če mi bo tvoja
pesem všeč, vaju vzamem zastonj do Kalkute s sabo.«
»Tvoje srce je polno dobrotljivosti, sahib,« je razveseljen
odvrnil mož. »Potrudil se bom, da bom tebi in tvojim všeč.«
Vzel je ratlo, po svoje ubral strune in začel:
Zgubljena Fana se podi po zburkanih vodah,
ko Talhe orjaška senca leži nad jezerom.
Vsi navzoči so prisluhnili in tudi mene je pritegnila
pesem. To so bili drugačni glasovi, kakor sem jih bil vajen
slišati doslej. Pevec je opazil, kakšen vtis je napravil, in
nadaljeval:

208
 Razgrnil je svoje mreže
pod jasni lunin svit,
zapel si pesem v tiho noč
in sanjal, da je sam.
Pa zašumi vanj iz valov,
ko duh bledo, lepo,
ustavil je na lepem čoln
in na veke izginil očem.
Takrat se je na krovu ladje prikazal čudovito lep ženski
obraz. Rabada se je zbudila in je stopila iz kabine, da od blizu
prisluhne sladki žalosti te pesmi. Jaz skoraj nisem mogel
odtrgati pogleda od njenih bajnih potez, ko je zdaj pevec
končal:
Zgubljena Fana se podi
zdaj v zburkanih vodah,
ko Talhe orjaška senca
leži nad jezerom.
Možje so se v znamenje odobravanja tolkli po kolenih.
Tudi name je pesem napravila nepopisen vtis, a gotovo ne
sama, ampak v zvezi z nočnim razpoloženjem in bližino moje
drage. Zato sem se vzdignil od ognja in stopil k pevcu.
»Kdo pa si?« sem ga vprašal.
»Laskar, ime mi je Lidrah, sahib. In tale moj
spremljevalec je moj brat Kaldi.«
»Poješ in igraš, kakor nisem še slišal nobenega Indijca.«
»Naučil sem se od nekega moža, ki je prišel iz dežele
Frankov.«

209
 »Saj sem si kar mislil. Znaš še več takšnih pesmi?«
»Da, sahib.«
»Sahiba tamle gori bi gotovo rada še slišala kakšno.«
»Če ona ukazuje, pa rad ubogam.«
Vzel je spet lutnjo v roke in začel z uvodnimi prijemi v
strunah. Videl je, kako so temne Rabadine oči uprte vanj, in je
pel z otožnim glasom:
Sredi jezera se odpira
samoten lotosov cvet:
v tihem koprnenju
gleda v gore pred seboj.
Sence že dolgo počivajo
hladne na valeh
hladne tiho obkrožajo
samotni lotosov cvet.
O, da bi sončni žarek
že vendar zasijal,
da pregnal bi te
sence nazaj v mračni gozd!
Globoko zamišljen
se vozim v čolnu po jezeru.
Ljubezen - ljubezen
se mi je zbudila v dnu srca.
Tako sem s svojo bolečino
samoten in zapuščen,

210
 pa bi tako rad bil srečen,
srečen zraven nje.
Ni mi naklonjena zvezda.
V njenih očeh se nikdar
ne zgane žarek ljubezni
moji ljubezni v odziv.
Ko je pesem končal, je žel zanjo enako navdušeno
priznanje kakor prej.
»Zadovoljen sem s tabo.« je izjavil kapitan. »Lahko
gresta z nami v Kalkuto. Praviš, da sta laskarja - torej se
razumeta na vožnjo z ladjo?«
»Da, sahib.«
»Pa vama pobožno romanje dovoljuje delati na ladji?«
»Da, če se drživa števila molitev, za katere sva se
zaobljubila.«
»Lahko se ga bosta držala in bosta vendar dobivala tudi
pošteno plačilo, če mi bosta hotela do Kalkute kdaj pa kdaj
pomagati naravnavati jadra.«
»Z veseljem ti bova pomagala, sahib. Samo povej nama,
kaj ukazuješ.«
Jaz sem se vrnil na krov Badaje, tako da sva bila z
Rabado edina na ladji. Ona se je bila usedla na prednjem krovu
in tam sem jo našel.
»Ali je bil ta mož domačin?«
»Da.«
»A pel je tako tuje in lepo, kakor sem si po tistem, kar mi
je pripovedoval moj brat, zamišljala pesmi Frankov.«

211
 »Gotovo se jih je naučil od kakšnega Franka.«
»Čudno res, da vi Franki vse bolje znate od nas.«
»Dva pomembna razloga sta za to.«
»Kakšna razloga pa misliš?«
»Prvič pri nas ni kast. Vsak lahko postane, kar hoče, to se
pravi, kar lahko postane po svojih darovih in močeh.«
»Torej lahko pri vas tudi parija postane brahman,
svečenik?«
»Da. Pri nas človeku ne daje vrednosti rojstvo, ampak je
v družbi toliko visoko ali nizko, kolikor so visoke ali nizke
njegove misli, čustva, in dejanja, ki jih počne.«
»To se sliši lepo in prav, jaz pa vseeno ne morem
razumeti. Morda pride čas, ko bom vedela, kaj bi mi rad
povedal. In drugi razlog?«
»Pri nas ima žena enake pravice kakor mož. Dekle se rodi
prav tako svobodno kakor deček. Vsega se uči, česar se hoče,
sama si lahko izbere soproga in ni njegova sužnja. Deležna je
njegovih radosti in njegovih bolečin in ima nad svojimi otroki
enako oblast kakor on.«
»Tudi tega ne razumem.« je rekla. »želim si pa, da bi
nekoč lahko razumela.«
Mene je ta pogovor tako razigral, da nisem mogel odtrgati
pogleda od nje. Čar, s katerim me je navdajala, mi je dal
poguma, da sem položil svojo roko v njeno.
»Ali poznaš ljubezen?« sem jo vprašal s tihim glasom.
»Ne vem.«
»Torej nisi nikoli ljubila?«
»Morda sem. Ali čustvu, ki ga gojimo do matere in do
brata, ne moremo reči ljubezen?«

212
 »Da. Je pa še druga ljubezen, ki je neskončno bogatejša,
ki nam prinaša pravo blaženost in ki spreminja to ubogo
zemljo v bivališče srečnih.«
»Katero pa misliš?«
»Ljubezen v srcu moža in žene. Kaj je še nisi spoznala?«
»Ne. Nisem poznala moža, nisem hotela moža, nisem še
ljubila moža.«
»In torej še zdaj ne poznaš in ne ljubiš nobenega moža?«
»Ali po vaših šegah lahko ženska to pove?«
»Da.«
»Komu pa lahko pove?«
»Tistemu, ki ga ljubi.«
»Potem pa ve, da ga ljubi.«
»Zakaj pa ne bi smel tega zvedeti?«
»Kaj pa če on nje ne ljubi?«
»O, ljubezen je vsemogočna in nobeno srce se ji ne more
upirati. Kdor na dnu svojega srca ljubi, ta bo gotovo našel
svojo ljubezen.«
»O, ko bi bilo to res!« je zašepetala.
Potegnil sem njeno roko na svoje srce in objel to čudovito
bitje. Trdno in vdano mi je ležala na prsih, srce pa mi je
zatolklo od neizmerne blaženosti.
»Duša moja, angel, moja boginja, bi hotela postati moja
žena, bi hotela prebivati z menoj zdaj in vselej!«
»Zdaj in vselej!« je dihnila in mi vrnila poljub, ki sem ji
ga prižel na ustne.
»Potem ti prisegam, da bo vsak trenutek mojega življenja,

213
vsak dih mojih prsi in vsak utrip mojega srca veljal poslej
samo tebi. Rabada.«
Sedela sva tesno objeta. Zvezde so žarele kot diamanti,
južni križ je sijal na naju; a zvezde, ki so vzšle v mojem srcu,
so sijale z močnejšim žarom ko briljanti tropskega neba.
Tam pri ognju se je medtem končal pomenek in možje so
se začeli odpravljati k počitku. Možje so razgrnili odeje v
bližini ognja, dva izmed njih pa sta se po lestvici iz vrvi,
nasukanih iz palmovih niti, vzpela na ladjo, da prevzameta
nočno stražo na krovu. Tako so naju premotili, vzdignila sva se
in tudi odšla k počitku. Na vratih Rabadine kabine sem se
nežno poslovil od svoje drage.
To noč mi spanec dolgo ni legel na oči. Srce mi je
prekipevalo od blaženosti, misli so mi romale v prihodnost in
moji vznemirjeni domišljiji slikale najčarobnejše podobe. O
kakšen norec sem bil Niti slutil nisem, da zraven naju preži
izdaja in da sta pobožna obraza obeh novincev samo krinki, za
katerima se skrivajo najbolj črni naklepi ...
Nekaj tednov pozneje je Badaja prispela v Kalkuto.
Laskarja sta se izkazala za prav uporabna človeka in sta
se z raznimi drobnimi uslugami znala hitro prikupiti
mornarjem. Bil je večer, ko je naša ladja vrgla sidro. Kapitan je
izdal povelje, da noben mož ne sme zapustiti krova, sam pa se
je spustil v majhen čoln in odveslal naprej. Kakor sva bila
domenjena, sem mu dal skrivno thagovo znamenje s seboj.
Sam sem ostal v napetem pričakovanju, ne vem kaj bi dal, da
zvemo ali fanzegarjev vpliv v resnici seže še v osrčje
pokrajine, ki jo je Anglija že zdavnaj spremenila v svojo
posest.
Morda je potekla kakšna ura, ko so se odprla vrata moje
kabine in vstopil je kapitan, zraven njega pa mož, v katerem
sem po nenavadni obleki takoj spoznal enega tistih parzov
(perzijskih oboževalcev ognja), ki v Indiji slovijo po svojem

214
bogastvu in strogem poštenju. Bil je krepke postave, na glavi
je nosil visoko kapo in dolga, na dvoje česana brada mu je
padala na prsi.
Komaj je neznanec vstopil, je kapitan zaprl vrata.
Parz me je najprej premeril z dolgim, vprašujočim
pogledom, nato pa je vzdignil roko v pozdrav.
»Mir in blagor s teboj Si ti tisti, ki je dal poklicati
Samdhadža!«
»Da, jaz sem. Sedi!«
Odkazal sem gostu mesto zraven sebe, na divanu, mu
ponudil perzijsko huko (pipo) in ogenj.
»Dovoli, da ti postrežem kar sam! Tu ne potrebujemo
čibukdžija (služabnika, ki prižiga pipo).« Parz je prižgal in se
udobno zleknil po blazini v pričakovanju pojasnila, zakaj smo
ga poklicali na krov.
»Si dobil znamenje«!« sem ga vprašal.
»Da.«
»Rečeno mi je bilo, da boš ravnal po njem.«
»Zame velja kakor povelje. Kdo ga je izročil kapitanu, ti
ali kdo drug?«
»Jaz.«
»Potem povej, kaj zahtevaš od mene.«
»Ladjo.«
»Kam«!«
»V Batavio.«
»Že jutri odhaja ena tja. Dobil boš najboljše mesto.«
»Imeti moram ladjo sam.«

215
 »Potem bi moral pregnati potnike, ki so že na krovu«
»Torej mi priskrbi drugo ladjo!«
»Govoriš, ko da bi imel milijone Kdo pa si pravzaprav?«
»Ime mi je Hugo Gollwitz in sem bil prostovoljec,
poročnik v angleški službi ...«
»Torej nisi Anglež?«
»Ne. In z generalom lordom Haftleyem sem odšel v
Aug ...«
»Da maharadžu z izdajo ukradete njegovo deželo!« me je
prekinil parz, iz oči pa se mu je srdito zabliskalo in čelo se mu
je nabralo v mračne gube.
»Jaz nisem mogel biti izdajalec, ker sem bil maharadžev
prijatelj.«
»Ti - maharadžev prijatelj?«
»Da. Tu v Kalkuti sem ga spoznal, ko se je skrivaj mudil
tukaj.«
»O, potem si pa tisti poročnik, o katerem mi je
pripovedoval Bodi pozdravljen, ne bi si mogel misliti, da bi ti
lahko postal njegov nasprotnik.« Opisal sem mu vsa svoja
doživetja v zadnjem času. Končno je rekel parz:
»Kaj pa je bilo z begum? So ubili tudi njo?«
Vzdignil sem se in odprl vrata v kajuto zraven. »Tule je.«
Rabada je stopila na prag. Na sebi je imela edini nakit
svojo lepoto, a vtis je bil tako očarljiv, da se je parz, ki se je
prav tako vzdignil, zmedeno priklonil, da poljubi rob njenega
oblačila.
»Ubežna žena potrebuje samo prijatelje. Tale mož bo moj
soprog. Naju lahko prepelješ naskrivaj v Batavio?«

216
 »Prepeljal vaju bom. Še v ranem jutru odide ladja in ne
bo vaju veljala niti rupije. Povej mi, če potrebuješ denar, in dal
ti ga bom.«
»Ne potrebujem ga. A sedi, da ti pripovedujeva o vsem,
kar sva žalostnega doživela.«
»Dovoli, kneginja, da zdaj grem. V Kalkuti niti za
trenutek nista na varnem, zato moram z največjo naglico
pripraviti eno svojih ladij, hkrati pa pri pristaniških oblasteh
odpraviti sleherno oviro, da lahko odrinemo na morje. Dobila
boš mojo najboljšo ladjo in mojega najboljšega kapitana. Samo
bojim se, da mi bo pri tolikšni naglici manjkalo dobrih mor-
narjev.«
»Dva imamo tule na krovu pri sebi,« ga je prekinila
begum. »Gotovo bi prevzela službo pri tebi.«
»Kakšna človeka pa sta?«
»Laskarja.«
»To so po navadi dobri in spretni mornarji. Kdaj sta pa
prišla na Badajo?«
»Na auški meji.«
»Naj bosta pripravljena, ko pridem po vaju! Zdaj pa se
moram podvizati, kneginja. Pripovedovali si bomo lahko kaj
več, ko bomo na krovu trijambornice ...«
Bilo je približno teden dni pozneje. Brzojadrnica Bahadur
(Junak) je imela Andamane in Nikobare že za sabo in je jadrala
zahodno od Sumatre proti jugu, da bi ujela pasate proti Javi. Po
veselem kapitanovem obličju se je dalo sklepati, da je na ladji
vse v najboljšem redu. Bil je Nemec kakor jaz pa ni nič
čudnega, da sva med vožnjo rada klepetala drug z drugim.
»Naša vožnja poteka, kakor je treba,« mi je rekel. »In do
Batavie bomo najbrž doživeli samo en kratek postanek.«

217
 »Kje pa?«
»Zmerom sem imel redko srečo, da sem bil lahko
zadovoljen s svojimi ljudmi, pred zadnjo vožnjo pa sem dobil
na krov možakarja, s katerim sem imel same sitnosti. Ujezil
sem se pa sem prišel na misel, da ga izpostavim. Dal sem mu
dobršno količino živil in sem ga odložil na majhnem otoku, na
katerem je bilo več sadja in vode, kakor bi potrebovalo deset
mož.«
»Torej majhna robinsonijada?«
»Da, majhna in kratka, zakaj tam naj bi ostal samo toliko
časa, dokler ne pridem spet mimo.«
»In to bo zdaj?«
»Da. Otoček sicer ne leži ravno ob progi, a zato je bil
toliko pripravnejši za moj namen. Vedel sem, da vem zanj
samo jaz in da torej ne bo nobena druga ladja skrajšala samote
mojega grešnika.«
»Kdaj pa pristanemo tam?«
Kapitan je pogledal po jadrih,
»Po vetru, ki ga imamo, bi se dalo sklepati, da bomo še
danes pred nočjo dosegli njegovo začasno ječo. Če se
zamudimo, bom moral pa do jutra križariti pred otokom.«
»Ali je velik?«
Kapitan se je zasmejal.
»Velik? Da, rekel bi, da je malo večji ko tale moja dlan.«
»Je kaj drevja na njem?«
»Da, precej ga je videti. Posebno veliko je kokosovih
palm.«
»Pa je tudi kaj vode?«

218
 »Tudi. Ampak, gospod, zakaj pa tako podrobno
sprašujete o tem otoku? Pa se menda vendar ne bi radi šli sami
Robinsona?«
»To ravno ne,« sem se zasmejal. »Ampak nehote sem se
vživel v položaj Robinsona pa bi rad vedel, ali bi se dalo na
tem otoku shajati.«
Ko bi bil slutil, da mi je že v kratkem usojeno okusiti
resnično življenje Robinsona, mi gotovo ne bi bilo do smeha.
Po tistem so se naglo zvrstili dogodki, ki so kar kmalu
napravili račun čez moje sanje o prihodnosti. Naša dva laskarja
sta se na odprtem morju izkazala za izvrstna moža, a meni že
nekaj dni sem nista bila všeč. Starejši od njiju, Lidrah, je mojo
Rabado opazoval s kaj čudnimi pogledi, kadarkoli se je spre-
hajala po krovu. Bila je sicer zmerom zastrta, a tistega večera,
ko je prišel, jo je za hip vendar videl odkrito. Sicer ni bilo nič
čudnega, da je njena lepota napravila močan vtis na tega
preprostega moža, a to ni bilo tisto, kar me je vznemirjalo in
mi zbudilo sum. V njegovih pogledih ni bilo le golo
občudovanje, ampak sem bral v njem nekakšen pohlep,
strastno poželenje. In čudno res Ko sem postal pozoren, sem
kmalu prišel še do drugega dognanja. Kadar je imel občutek,
da ga ne opazujem, sem kdaj pa kdaj videl, kako njegov pogled
počiva na meni s takšnim izrazom sovražnosti, da, morilske
sle, da sem se v resnici ustrašil. Po navadi sta se oba obnašala
pred mano spoštljivo, da, že kar klečeplazno. Zato me je toliko
bolj vznemirjalo odkritje in do njiju sem postal še bolj
nezaupljiv. Sklenil sem, da ju bom imel zmerom na očeh.
Popoldne je veter polagoma pojenjal in še proti večeru,
ko si je spet opomogel, je bil tako slab, da smo se komaj
zaznavno pomikali. Kljub temu pa sem še pred mrakom opazil
majhen otoček, ki se je v nepreveliki razdalji vzdigoval nad
gladino. Stopil sem h kapitanu.
»Ali boste spustili čoln, da vzame moža?« sem ga

219
vprašal, ko je s kukalom opazoval otok.
»Ne. V teh širinah se tako hitro znoči, da čoln ne bi pred
mrakom dosegel otoka in bi se torej lahko izgubil. Ladijska
laterna ne sije do tja. In če bi tudi dosegel otoček, bi bilo treba
najprej moža poiskati, razen tega pa ne moremo vedeti, koliko
odklona imamo in kakšni nepredvideni dogodki nas še lahko
presenetijo.«
»Kaj pa boste napravili?«
»Krmilo bom dal naravnati tako, da nas bo pri tejle sapici
nosilo proti otoku in čez noč v majhni razdalji mimo njega.
Zjutraj bomo lahko našli moža in ga bomo hitro vkrcali. Ste
opazili, kako se je na lepem začelo temniti? Večerja je
pripravljena. Pojdimo v kajuto!«
Ko je po večerji udarilo znamenje, smo se umaknili v
kabine. Bolj iz navade ko iz previdnosti sem sunil vrata za
seboj. Nisem še nameraval leči, ampak sem sedel na stol
zraven postelje. Luči nisem prižgal ker sem se v temi lahko
lepše prepuščal svojim mislim. To in pa okoliščina, da sem
ostal popolnoma miren, mi je rešilo življenje. Sovražnik je
mislil, da trdno spimo sicer bi bil prav gotovo jaz tisti, ki bi
padel to noč kot žrtev morilnega jekla.
Na koga sem mislil? Pravzaprav mi skoraj ni treba
pripovedovati. Samo par dni še pa bo Bahadur pristal v Batavii
in jaz bom z Rabado stopil pod varstvom nizozemske zastave
pred oltar. Samo par dni še in potem? No, še na misel mi ni
prišlo, da bi ostal na Javi in čakal, kako se bo razvil politični
položaj v Augu. To bi lahko prav tako dobro opazoval v svoji
domovini. S prvo nizozemsko ali nemško jadrnico, to je bil
moj trden sklep, se bova odpeljala proti Südlandiji. Pa bo
Rabada hotela potovati z menoj? O tej zadevi sicer še nisem z
njo govoril, a trdno sem bil prepričan, da bo privolila:
Če je že obsojena na pregnanstvo, ji mora biti pač vseeno,
ali se dežela, ki ji daje zatočišče, imenuje Java ali Südlandija.

220
A če ji bo kljub temu težko odpotovati tako daleč od dežele
svojih očetov, no, ljubezen vendar ne pozna ovir. Jaz pa si tudi
ne bom nič drugega prizadeval kakor doseči, da bi pozabila
muke, ki jih je pretrpela, in ji v krogu svoje družine ustvariti
drugo domovino ...
Sredi razmišljanja o srečni prihodnosti sem se na lepem
prestrašil, ker se mi je zazdelo, da sem od kapitanove kajute
dojel pridušen klic na pomoč. Zadržal sem dih in prisluhnil. In
spet! Tokrat sem bil prepričan, da sem čisto razločno slišal
kapitanov glas in besedo morilci. Ne da bi še kaj pomišljal,
sem planil pokonci, potegnil meč, snel zmerom nabiti revolver
s stene in planil na krov.
Moja kajuta je bila na nasprotni strani kapitanove in da
pridem do nje, bi moral preteči vso dolžino ladje. Že sem
vzdignil nogo, tedaj pa so se pred mano odprla vrata
kapitanove kajute. Laskarja - pri jasni mesečini sem ju takoj
spoznal - sta se prikazala na pragu. Tudi onadva sta me
ugledala, se zdrznila in obstala.
Kaj sta iskala pri kapitanu? In zdaj ob tej pozni uri? Vse
to se mi je zdelo sumljivo. Če sta nakanila kaj hudega, ju ne
smem pustiti k sebi. Potegnil sem torej revolver in ga napel.
»Kaj je kapitanu?« sem vzkliknil čez krov.
Lidrah je počasi, prežeče stopil proti meni in mi
odgovoril s klečeplaznim glasom, kakršnega sem bil pri njem
vajen:
»Kapitanu se je moralo nekaj sanjati, sahib, zakaj ...«
»Stoj!« sem mu presekal besedo. »Da se ne ganeš,
drugače streljam .«
Lidrah je videl bleščeča cevko revolverja naperjeno vase
in je nehote obstal.
»Krmar!« sem zaklical na ves glas.

221
 Nisem dobil odgovora. Zadeva se mi je zdela zmerom
večja uganka. Pogledal sem okrog sebe. Nedaleč od mene je
brezgibno ležalo človeško telo. »Vsi možje na krov!« sem
tedaj zaklical, kolikor sem imel moči.
Tudi ta klic je ostal zaman. En sam gib sem opazil -
Lidrah je vzdignil roko. Njegovo bodalo je žvižgaje priletelo in
me zadelo v levo roko. Takrat pa je počil tudi moj strel in mož
se je, zadet v glavo, zgrudil na tla. Hip nato sem že stal pred
Kaldijem. Moj meč se je zabliskal v temi in udarec je laskarja
tako globoko zadel v ramo, da se je tudi on sesedel.
Tedaj sem zaslišal šum za seboj. Hitro sem se obrnil. Pred
mano je stala Rabada v dolgi nočni halji.
»Kaj pa se godi?«je vprašala s preplašenim glasom.
»Nič se ne boj, Rabada! Zgoditi se je morala nesreča.«
»Kakšna?«
»Tale dva moža sem ubil, ker sta me hotela umoriti.
Ampak to ni pogled zate. Rabada. Vrni se v kabino! Na krovu
ni varno. Ne vem, ali so vsi pomorjeni, ali pa gre za upor na
ladji in prežijo samo na pravi trenutek, da me napadejo.«
»Da bi te zapuščala? Rajši ostanem pri tebi.«
»Potem pa počakaj trenutek!«
Skočil sem v kabino po svetilko in jo prižgal. Potem sem
najprej previdno posvetil v kapitanovo kajuto. Mož je ležal
mrtev na tleh. Potemtakem se nisem zmotil in sem pravilno
dojel njegov klic. A še zmerom si nisem znal razložiti, kako se
je to dogodilo. Nisem si mogel misliti, kako naj bi laskarja
sama, brez vednosti drugih, zagrešila dejanje, ki jima ne more
koristiti. Torej je moralo priti do splošnega upora. Če je tako,
moram sam poskrbeti za svojo in Rabadino varnost. Rabado so
očitno obhajale enake misli, saj me je prijela za roko.
»Kakšna nevarnost zate! Pridi brž v mojo kabino, dokler

222
se ne zdani!«
Rahlo sem se ji izvil in ji odvrnil:
»Ne. Rabada! Morda pa kdo potrebuje najino pomoč in bi
bil izgubljen, če mu ne pomagava.«
Rabada mi je morala priznati, da imam prav, nisem je pa
mogel pregovoriti, da bi se vrnila v kajuto. Nasprotno - tesno
mi je ostala ob strani, ko sem se odločil obhoditi ves krov. Kar
sem odkril, me je navdalo z grozo.
Zraven krmila je ležal krmar, zaboden v srce.
Njegovo truplo je bilo že skoraj hladno. Očitno je bil prvi,
ki je padel pod bodalom morilcev. Šel sem dalje, a razen moža,
ki sem ga prvega opazil in ki je očitno stal na straži, nisem
našel nikogar. Težkega srca sem se odpravil k loputi, ki je
držala v prostor za moštvo. Kaj bom našel tukaj? Ko sem odprl
loputo in pogledal v podkrovje, ki ga je osvetljevala petrolejka,
so mi šli lasje pokonci. Ves prostor je bil v krvi. To je bil
pogled, ki ga Rabada ni mogla prenesti. Glasno je kriknila od
groze, se odtrgala od mene in zbežala. Jaz nisem mogel za njo,
ker sem najprej moral dognati, ali ni morda še kdo potreben
moje pomoči.
Preiskava ni trajala dolgo. Morilca sta nastopala s
prespretno roko. Nihče od osmerice mož ni bil več živ.
Marsikatero strašno sliko sem že videl v življenju, ne da bi
trenil z očesom. Pogled na teh osem tako grozljivo pomorjenih
mož pa je bil neznanski. Še danes se z grozo spominjam
prizora, ki sem ga imel takrat pred seboj.
Obhajala me je slabost, a zbral sem vse moči, da se je
otresemo. Položaj, v katerem sva se znašla z Rabado, je
zahteval čvrsto voljo, celega moža. Začel sem razmišljati.
Kakšen namen neki sta imela moža, ko sta se odločila za tako
strašen pokol? To je bilo vprašanje, na katero bi mogla le sama
odgovoriti. A bila sta mrtva. Pa sem bil tudi resnično gotov, da

223
ni več življenja v njima? Moral sem se prepričati. Zato sem
pohitel nazaj na krov pa k Lidrahu. Bil je mrtev - oči so mu
stekleno strmele v prazno. A ko sem se še mudil pri njem, se
mi je zazdelo, ko da od strani, kjer je ležal Kaldi, slišim
hropenje. Brž sem se obrnil k njemu in pokleknil zraven njega.
Laskar je dobil strašen udarec. V rami mu je zevala velika
rana in čeprav še ni bilo dolgo, odkar je obležal, je izgubil
toliko krvi, da mu ni bilo več pomoči. Vsekakor je bil še pri
zavesti, ker so se njegove oči z jasnim izrazom spoznanja
upirale vame. Če sem hotel še kaj zvedeti, mi je bilo na dlani,
da ne smem več izgubljati časa.
»Nesrečnik, kaj sta storila?«
Ranjenec je z brezmočnim gibom vzdignil zdravo roko in
spravil natrgano bebljaje iz sebe:
»Zaklad - sem hotel - jaz in Lidrah - je hotel begum ...«
Takšna je bila torej ta stvar Zdaj sem imel pojasnilo
grozljivega zločina. A kako sta mogla odkriti maharadžev
zaklad in od kod sta vedela, da je moja spremljevalka begum?
Nikomur, še kapitanu nisem izdal, kdo je moja spremljevalka,
in računal sem lahko, da so tudi thagi, ki so do Kalkute poto-
vali z nama, molčali. Smrtne sence so že začele zagrinjati
spačene poteze umirajočega in če sem hotel še kaj zvedeti, sem
ga moral hitro povprašati. V raztrganih stavkih, ki so postajali
zmerom slabotnejši in medlejši, mi je vse priznal. Bilo je samo
nekaj besed, ki jih je še lahko rekel, a tisto, kar je še manjkalo,
sem lahko dopolnil sam.
Brata nista bila laskarja, kakor sta zatrjevala, ampak sta
bila po rodu iz Auga. Ponoči sta bila skrivaj zraven, ko je
fanzegar s svojimi thagi vzdignil zaklad iz ute v
maharadževem parku, in tako sta skovala načrt, da se zaklada
polastita. Naskrivaj sta sledila nosačem in ko sta dognala, da
so omote prenesli na Badajo, je dozorel njun naklep. Po krajši
poti sta se podvizala, da prehitita Badajo in sta se nam

224
pridružila naslednji večer. V upanju, da ju bomo tako rajši
sprejeli na ladjo, sta se izdala za laskarja, ki nimata druge
domovine razen visokega morja in se zdaj pravkar vračata z
romanja. Prevara jima je toliko bolj uspela, ker sta nekoč v
resnici plula po morju in sta si pridobila precej znanja,
potrebnega mornarjem.
Tisti večer, ko sta prišla, je Lidrah videl nezastrto Rabado
in od tistega trenutka dalje ga pohlep ni gnal več samo, da se
polasti zaklada, ampak se mu je še bolj zahotelo begum. Na
najino srečo se jima med vožnjo po Gangesu ni nasmehnila
priložnost, da bi izpeljala svoj naklep, in tako jima ni preostalo
drugega: doseči morata, da bi smela z nami na morje. Ker je
bilo kapitanu naše jadrnice treba še dvojice sposobnih mož, se
je kar samo od sebe uredilo, da smo ju povabili, naj nadaljujeta
vožnjo z nami kot mornarja. Danes, ko je bil pred nami otok,
sta se odločila do kraja izpeljati svoj zločinski načrt. Sklenila
sta pomoriti vso posadko, spraviti ladjo k bregu, odnesti zaklad
in begum na kopno, potem pa ladjo navrtati, da se potopi. Na
otoku bi počakala, dokler slučajno ne pripelje mimo kakšna
ladja, ki bi ju sprejela na krov, in bi ob tej priložnosti lahko
odnesla tudi del zaklada s seboj. Večji del bogastva bi najprej
skrila na otoku, pozneje pa bi že kako prišla ponj.
Pripoved je ranjenca izčrpala. Kmalu nato je izgubil
zavest, njegov dih je bil zmerom počasnejši in slabotnejši.
Mislil sem že, da je mrtev, tedaj pa se je še enkrat zravnal, tako
da je na pol sedel. Oči so se mu široko razprle in so se z
vročičnim bleskom zazrle daleč naprej, ko da vidijo nekoga, ki
ga jaz nisem mogel zaznati. In z zadnjo silo in zamirajočim
glasom je bebljal:
»Na otok - z zakladom - begum - bodi tvoja zaklad - pa
moj - moj ...«
Zapustile so ga moči - mrtev je omahnil nazaj. Zdaj, ko
sem vedel vse, sem moral nastali položaj obrniti v najino

225
korist. Najprej pa sem moral pogledati, kako je Rabadi. Našel
sem jo v njeni kajuti z zastrtim obrazom klečečo na tleh.
Pogled na vrsto pomorjenih je bil preveč za njene moči. Stopil
sem k njej in vzel njeno glavo v naročje.
»Rabada!«
Bilo je, ko da se je predramila iz globoke omame.
Krčevito se je oklenila mojih kolen in silen drget ji je
stresal telo, ko je med ihtenjem spravila iz sebe: »Ljubljeni
moj! O, če bi še tebe ubili!«
Tudi jaz si nisem mogel zamisliti vseh strahot, ki bi se
primerile, če bi se tema vragoma v človeški podobi do kraja
posrečil načrt. Pomirjevalno sem jo pobožal po laseh in jo
poljubil na čelo.
»Bog me je obvaroval. Ampak nekaj strašnega, groznega
je vse to!«
»Da sva čisto sama sredi trupel na tem širnem, daljnem
morju!«
»Nič se ne boj, draga ...«
Nisem mogel izgovoriti do konca, kar me je neznanska
sila vrgla po tleh. Hkrati sem dojel čudno škripajoč, žagajoč
šum, ko da se je spravilo tisoče rok, da bi strle trup ladje.
Begum je kriknila od strahu in bliskoma sem se domislil
velikega opustitvenega greha, ki sem ga zakrivil. Namesto da
bi poskrbel za krmilo, sem zapravil dragocene minute ob
umirajočem in vlekel iz njega stvari, ki nama vendar niso
mogle prinesti nikakršne koristi. Ladja brez krmarja je medtem
šla svojo pot in je nekje blizu otoka nasedla na podvodni
greben.
Planil sem na krov. Veliki bog! Kako brezupen pogled se
je odprl mojim očem! Ravno pred ladjinim kljunom se je
vzdigovala mračna, grozeča skalna gmota, ob straneh pa so se

226
vlekli skalnati hrbti, ki so tvorili kanal, po katerem se je ladja
zaletela v otok. Na rešitev ni bilo več misliti, a prava sreča je
bila, da je bil veter le še slaboten, ker bi se drugače razbili ob
sunku.
Pohitel sem v podkrovje in takoj našel razpoko, skozi
katero je voda nezadržno vdirala. Luknja je bila tako velika, da
je jaz, nevešč v teh rečeh, nikakor ne bi mogel zadelati. Po
približnem računu, mi je čas do jutra ostal skopo odmerjen; z
Rabado se lahko rešiva na otok in hkrati spraviva nekaj tovora
na varno.
Kako uspešno je bilo reševanje, sem že pripovedoval in
ga lahko zdaj na kratko odpravim. S težavo sem ob zadnjem
delu ladje spustil pristajalni čolniček v morje. Najprej je bilo
treba rešiti mojo drago in njeno lastnino. Z Rabadino pomočjo
sem spravil zavojev, kolikor sem mogel, v čoln, nato pa sva se
spustila vanj še midva in zaveslal sem k bregu. Obrežje se je tu
strmo vzdigovalo iz morja, a ko se je začelo daniti, se mi je
posrečilo najti kraj, ob katerem sva lahko pristala. Nato sem se
vrnil na ladjo še po preostali del zaklada, dodal sem pa še
nekaj živeža in drugih reči, o katerih sem mislil, da jih
utegneva potrebovati.
Ko sem četrtič pristal, je bil že tak dan, da sva lahko
razločevala posamezne predmete na otoku. Rabada me je
pričakovala na bregu in kazala v grmovje tam blizu.
»Poglej, kaj je to?« me je vprašala prestrašena.
»Na tistem drevesu?«
»Da.«
Omahujočega koraka sem stopil bliže. In kaj sem videl?
Na veji drevesa je visela človeška glava na iz ličja sukani vrvi,
pod njo pa je na tleh ležalo na pol gnilo truplo. Zraven so bili
raztreseni še nož, mornarska kapa, razne malenkosti in
mornarska knjižica. Pobral sem jo in si jo pobliže ogledal.

227
 Pred sabo sem imel truplo mornarja, ki ga je kapitan
izpostavil na otoku. Mož ni mogel prenesti samote in je takole
končal. Tam ladja, polna trupel, tu ostanki samomorilca -
groza me je obšla, ko sem pomislil na nežno bitje, ki je prišlo
sem z menoj in ki so ga prav tako kakor mene čakale
strahote ...
Končal sem veliko delo. Bolje, kakor sem kdaj upal. Sicer
ne vem, kako bi ga kak ladjedelniški mojster ocenil, mene
navdaja občutek, da sem dobro opravil nalogo.
Da bi laže vodil svojo ladjo, sem jo opremil samo z enim
velikim in enim gonilnim jadrom. Sicer sem se dobro zavedal,
da bo moja vožnja tudi pri ugodnem vetru in v okoliščinah, ko
me ne bo presenetilo nič nepričakovanega, velika drznost, a
drugega mi ne preostane, kakor da tvegamo.
Ko sem včeraj spustil čoln v vodo, mi je bilo kar slovesno
pri duši. Sicer nisem imel steklenice šumečega vina, da bi jo
razbil ob kljunu ladje, kakor je navada ob takšnih priložnostih,
a ne verjamem, da je kdaj kakšno ladjo spremljalo toliko in
tako vročih želja na prvo vožnjo kakor mojo »Rabado«, ko
sem zaveslal z njo iz malega zalivčka v bližini koče.
Rabada! To ime in nobeno drugo sem sklenil dati
svojemu malemu krščencu. Zakaj po svoji smrti je ostala
Rabada moj dobri duh, moj angel varuh, brez katerega bi tudi
jaz napravil konec svojemu bridkemu življenju. Zdaj naj me ta
angel varuh spremlja, skozi nevarnosti, ki me čakajo na
odprtem morju.
Moja prva vožnja je sijajno potekla. Seveda sem modro
sklenil, da bom ostal znotraj obroča, ki so ga sklepale čeri v
razdalji kakšne pol morske milje okrog tega dela otoka. V
tolikšni bližini obrežja seveda nisem mogel uporabljati jader,
zato pa se je krmilo poslušno obračala na vsak dotik moje roke
in kljun je z lahkoto rezal valove. Tega dne sem zvečer legel k
počitku dobre volje in poln zaupanja v prihodnost.

228
 Danes sem zaveslal s svojo ladjo tudi na ono stran obroča
in izobesil jadro. Objadral sem otok od južne in vzhodne
strani. Ugoden vetrc je vel in vožnja je bila lepa. Ko sem prišel
na vzhodno stran, sem snel jadro in zavil proti obrežju. Gladko
in hitro je ladja letela z vetrom, čeprav sem jo poganjal le z
vesloma, proti dvema čerema, ki sta med številnimi koralnimi
čermi edini, med katerima lahko čoln doseže obrežje, če se le
ne pogreza pregloboko. Sicer je bilo to precej nevarno početje,
ker še nisem popolnoma obvladal čolna, a sem srečno zvozil.
Nekaj minut potem sem zavil v podzemski rov, ki drži v
notranjščino hriba do grobnice moje Rabade. Po dolgih letih,
to se pravi, odkar pristajalni čolniček s potopljenega Bahadurja
ni bil več za rabo, ker je preperel in razpokal, da bi še lahko
tvegal takšno umetnijo, je bilo danes prvikrat, da sem spet
lahko obiskal Rabadin grob od te strani. In zdaj je čas, da
svojemu dnevniku zaupam veliko skrivnost. Ne vem, ali se
moja namera posreči in ali bom imel kdaj možnost in
priložnost spravili maharadžev zaklad na varno. Morda se pa le
zgodi, da pride moj dnevnik kako v roke moje družine, in ona,
samo ona naj bo dedič bogastva, ki je bilo nekoč last Madpura
Singa, nato Rabade, po kateri sem jaz dedoval. Če bi se skušal
kdo drug okoristiti s temi mojimi zapiski, mu bo zaklad prej v
pogubo kakor v blagoslov, kajti nikdar in nikoli se mu ne bo
posrečilo najti tistih dvoje skal, med katerima je edino mogoč
dostop do maharadževega zaklada. Njegov čoln bi se razbil ob
ostrih, koničastih koralnih čereh. In da dohod do moje
skrivnosti ne bo mogoč po kopnem, bom poskrbel, preden
pojdem od tod ...
Dokler sem imel opraviti s postavljanjem najine koče,
nisem imel ne časa ne veselja, da bi si pobliže ogledal najino
ječo. Ko pa sva si uredila bivališče, sva se odpravila na ogled
svojega malega kraljestva.
Otok ni velik. Kljub temu si ni bilo tako lahko ustvariti
prave podobe o njem. Obrežje je nizko samo na tisti strani, kjer

229
je nasedel naš Bahadur. Navznotraj se tla počasi, a vzdržema
vzdigujejo, pokrita pa so z gostim, skoraj nepredirnim
pragozdom.
Na svojem prvem izletu sva ostala med pragozdom in
južnim obrežjem, ki je divje prepadno in se visoko vzpenja
proti vzhodu. Počasi sva si utirala pot skozi splet razpadajočih
debel, ovijalk in skal. Po dveh urah sva prišla na vrh. Še nekaj
korakov - in presenečena sva obstala. Pod najinim vznožjem se
ni, kakor sem pričakoval, raztezala zemlja, ampak neizmerno
morje, ki je ležalo pod nama v globočini kakšnih tristo metrov.
Prehod je bil tako nepričakovan in kmalu bi naju skoraj obšla
vrtoglavica. Naročil sem Rabadi, naj ostane zadaj, in sem se
sam previdno približal robu pomola, na katerem sva stala.
Tisto, kar sem videl, me je navdalo z bojaznijo in strmenjem.
Skala je bila navpična gladka stena v morje. Niti enega mesta
nikjer, na katerem bi noga lahko našla oporo. Samo tu zgoraj
pod mano je bil rob malo razpokan in nadrobljen, a že nekaj
metrov globlje se je začela strmoglavo navpična, kakor z
gladilnikom obdelana stena; od tod se je raztezala do
severnega rta otoka, ne da bi medtem izgubila višino in
strmino; polkrožno se je zajedala v otok. Voda v zalivu spodaj,
ki ga je ustvarjala ta zajeda, je bila popolnoma mirna in tu bi se
dalo urediti sijajno pristanišče, če ne bi obroč koralnih čeri, od
severnega do južnega konca zaliva, popolnoma zapiral vstopa.
Onkraj tega koralnega obroča pa je morje bučalo z valovi,
velikimi in silovitimi, da še nikjer nisem videl česa podobnega.
Kako neki je mogla nastati tako nenavadna oblika
obrežja? Našel sem samo eno razlago. Najin otok je moral biti
nekoč veliko večji, morda dvakrat ali trikrat tako velik kakor
zdaj. Neznanski potres pa ga je potem kakor z nožem prerezal
po sredi na dvoje in morje je pogoltnilo eno polovico. Drug
podzemeljski sunek je morda pognal koralni obroč nad
gladino, da je legel kakor sklenjena veriga okrog nastalega
zaliva. Ne vem, ali bi znanost soglašala s to razlago, a jaz

230
nisem vedel in še danes ne vem za drugo.
Ob tem nepričakovanem odkritju se nama je zdramila
želja, naj se še ne vračava v kočo, ampak naj nadaljujeva pot tu
zgoraj, dokler naju ne ustavi kakšna neprehodna ovira. Ves čas
pa sva ostajala v previdni razdalji od roba prepada, ker nisem
zaupal trdnosti tal. Izkazalo se je, da je svet tu laže prehoden
kakor niže spodaj; viharji in neurja so razredčili pragozd in
tako sva lahko hitreje nadaljevala pot. Izkazalo se je, da
navpični prepad v resnici sega do severnega rta otoka. Živa
duša ne bi mogla priti tu po steni navzdol, a tudi najdrznejši
hribolazec se ne bi upal lotiti stene od spodnje strani.
V poznem jutru sva zapustila kočo in sonce je še zmerom
stalo visoko na nebu, ko sva prišla do severnega konca otoka.
Rabada se je utrudila, tako da sva si morala privoščiti uro
počitka, hkrati pa sva pojedla tisto malo, kar sva imela s seboj.
Ostalo nama je zadosti časa, da bi se vrnila po poti, po kateri
sva prišla. A ker sem izračunal, da bi morala biti pot po
severnem obrežju krajša, sva se odločila zanjo, in nisva se
kesala za ta sklep. Sicer so naju pogosto zadrževali drevesni
velikani, ki jih je podrl vihar in so jih čez in čez opletle
ovijalke, vseeno pa je bila pot navzdol lažja kakor jutranji
vzpon. Sonce ni bilo še pregloboko na zahodu, ko sva na smrt
utrujena, pa vendar zadovoljna in vesela na nekem zavoju na
obrežju zagledala svojo kočo.
Takrat kajpada nisem slutil, da bo odkritje tistega dne
koristilo mojim sedanjim načrtom.
Naslednji dan sva si upala, oborožena s kompasom, v
pragozd spoznavat še notranjščino otoka.
No, tisto, kar sva videla, pravzaprav ne zasluži imena
pragozd. Že zdavnaj sem odkril, da je moral biti otok nekoč
naseljen. Otočani kajpada niso mogli gozda, ki je bil pogoj za
njihov obstanek, pustiti v naravnem stanju. A od takrat je
poteklo mnogo mnogo let in bujne ovijalke so se tako

231
razbohotile, da sem moral tako rekoč sproti z nožem rezati pot.
Rabada je hodila tik za menoj in mi je s svojim otroško vedrim
klepetom krajšala čas. A njeno brbljanje sem poslušal le z
enim ušesom, ker je delo zahtevalo vso zavzetost in mi je znoj
lil v velikih kapljah s čela.
Tedaj sem se na lepem ustavil. Nekaj sem zaslišal, nekaj,
česar na tem kraju ne bi pričakoval. Prav tako mi je bilo, ko da
nekdo poje ne predaleč od mene. Da, res! Bilo je petje, ne
samo kričanje. Pevec je premogel izredno močan glas, in kaj je
pel? Na svoje začudenje sem razbral, da poje celo oktavo
tonske lestvice navzgor in navzdol, in sicer nekajkrat drugo za
drugo.
Zgrabil sem Rabado za roko.
»Poslušaj, kaj je to? Pa menda vendar nisva edina človeka
na otoku?«
Rabada se je veselo zasmejala. »To ni človek, ampak
opica.«
»Opica? Ni mogoče! Opica ne bi mogla odpeti muzikalne
tonske lestvice, pa še tako zanesljivo in brez napake.«
»Jaz ne vem, kaj je tonska lestvica, a te glasove dobro
poznam. Ungko jih poje. Moj brat je nekoč prinesel takšno
žival z Jave. Bila je to velika redkost, kajti ungko je nenavadno
plašen in ga ni lahko ujeti. Na žalost nam je kmalu poginil.
Pravijo, da ne prenese ujetništva.«
Te besede so podžgale mojo radovednost v najvišji meri.
Hotel sem videti nenavadnega pevca in sem se začel prebijati
skozi podrast, v smeri petja. A moj trud je bil zaman. Žival je
morala opaziti, da se ji približujem, ker se je začela odmikati,
kakor sem razbral iz glasov, nazadnje pa je ostro kriknila in
utihnila. Nisem je videl.
Kar na tem mestu naj povem, da sem pozneje imel
večkrat priložnost opazovati ungka. Večkrat sem jih videl po

232
celo krdelo skupaj. Ungko postane približno en meter visok in
ima okroglo glavo, ki mu jo obroblja venec gostih las. Njegova
posebnost so nenavadno dolge in vitke roke, s katerimi seže do
tal, če stoji pokonci. Pozneje sem večkrat poskusil ujeti kakšno
žival, da bi jo udomačil. A nikoli se mi ni posrečilo, da bi ji
prišel bliže ko na sto metrov.
Takrat prvič ungka sicer nisva videla, zato pa sva odkrila
nekaj drugega. Po moji cenitvi sva prišla tri milje daleč v gozd
in sam sem bil že pošteno naveličan tega napornega prodiranja;
naenkrat pa so se drevesa pred nama zredčila. Gozd je na tem
kraju dajal vtis, da je nekoč bila tu jasa. Medtem ko sem jaz
razpredal to misel, je Rabada vzkliknila in pokazala z roko v
smer, kjer sem v majhni razdalji za drevjem zagledal nekakšno
zidovje, Radovedna sva stopila bliže in pošteno ostrmela, ko
sva zagledala obsežne, po zaslugi kamna, ki so ga uporabljali
pri zidavi, še dobro ohranjene ostanke svetišča, ki so naju po
zasnovi in zidavi močno spominjali na svetišče v gozdu pri
Augu. Podobnost je bila tako presenetljiva, da me je obšel
občutek, ko da se bo zdaj zdaj izza kakšnega vogala prikazal
fanzegar. Tudi Rabada je morala čutiti nekaj podobnega.
Prijela me je za roko in se plašna ozirala na vse strani. A od
nikoder ni bilo kakšnega thaga, da bi potegnil nož, in noben
glas ni pretrgal gozdne tišine.
Ko je Rabada premagala strah, sva se lotila preiskave
razvalin. Skozi stebrno dvorano sva prišla v notranjščino
templja, ki je bil posvečen Šivi, kakor sem spoznal po lingamu,
znamenju tega boga, vklesanem na mnogih stebrih. Vse skupaj
je v svoji prvobitnosti in zapuščenosti napravilo mogočen vtis
zlasti na Rabado, katere miselnost je bila tem pričam minule
kulture veliko bližja kakor moja.
Tako sva prodirala zmerom dalje v notranjščino svetišča
in občudovala. Ker luč lahko prihaja samo skozi vhod, je okrog
naju vladal gost mrak. Prišla sva ravno do kraja, ki je ustrezal
tistemu mestu v svetišču pri Augu, za katerim so bile skrite

233
tajne stopnice. Bolj iz radovednosti kakor iz upanja, da bom
uspel, sem z roko čvrsto pritisnil na kamnito ploščo in - bolj
prestrašen sem bil ko presenečen, ko se je plošča v resnici
vdala pod pritiskom in se umaknila navznoter. Rabada je tako
ostrmela, da ni mogla zadržati krika. Pred nama je zevala
temna luknja, v kateri sva lahko razbrala nekaj stopnic, ki pa
tokrat niso držale navzgor, ampak navzdol.
Radovednost mi ni dala miru, da ne bi takoj skušal
pogledati uganko. A vseeno sem premagal nestrpnost. Bila sva
brez luči, v temi pa bi se bilo preveč tvegano spuščati po
stopnicah. Ker ne poznam kraja, bi se mi kaj lahko primerilo,
da zdrsnem v prepad. Zato sva se rajši zadovoljila z dognanji
najinega današnjega dela, odložil sem podrobnejšo preiskavo
na naslednji dan in sva se z Rabado vrnila v kočo.
Naslednjega dne sva bila spet v razvalinah, tokrat sva
imela s seboj svetilko, rešeno z ladje. Najprej so stopnice
držale strmo navzdol. Bile so precej suhe in so v potresu
utrpele le malo škode, da sva lahko hitro napredovala. Moralo
je biti neznansko delo, izklesati te stopnice, kajti ko sva prišla
do konca, sva bila po moji cenitvi najmanj petdeset metrov pod
razvalinami in očitno v isti višini z morsko gladino. Spodaj se
je hodnik nadaljeval brez konca in kraja, nazadnje pa se je
razširil v velik, obokan, v skalo vsekan prostor, v katerega bi
šlo gotovo kakšnih sto ljudi.
Čemu ta obokani prostor? Niti najmanjšega znamenja ni
bilo, da bi se dalo razbrati, kakšen je bil njegov prvotni namen.
Vse je bilo golo in prazno. Na drugi strani se je hodnik
nadaljeval v isti smeri proti vzhodu, kakor mi je pokazal
kompas.
Imela sva gotovo že tri kilometre za sabo, zrak se pa še
zmerom ni vidno poslabšal; bil je suh in človek je lahko dihal.
Tedaj sem začutil vlažen prepih in po kakšnih petsto korakih se
je hodnik končal. Tu je spet nekaj stopnic držalo navzdol in ko

234
sem vzdignil svetilko, se je spodaj nekaj zableščalo kakor
voda. Naročil sem Rabadi, naj ostane na svojem mestu, sam pa
sem se spustil do roba. Očitno je bil to kanal, ki je od strani
zadeval na hodnik, in ko sem se sklonil in šel s pogledom za
prekopom, sem v precejšnji razdalji zagledal majhno, svetlo
bleščečo se točko. Takoj sem uganil, za kaj gre. Ta svetla točka
je bila brez dvoma vhod v rov. Le kam se izteka? Gotovo
nikamor drugam, kakor na vzhodno obrežje. Če sem premislil
pot, ki naju je pripeljala do tod, ni bila mogoča nobena druga
razlaga.
Vrnil sem se po stopnicah in se obrnil k begum. »Rabada,
dalje ne moreva. Od tod drži prekop naravnost v morje.«
»V morje?« je vprašala začudeno. »Katero obrežje bi pa
to bilo?«
»Vzhodno, ki sva ga predvčerajšnjim videla od zgoraj.«
»Vzhodno? To ni mogoče. To obrežje bi moralo biti
vendar bolj daleč.«
»Motiš se. Pomisli, da sva morala pred dvema dnevoma
hoditi navzgor in se plaziti preko mnogih ovir. To nama je
kajpada vzelo več časa in naju lahko zapelje v zmoto pri
ocenjevanju razdalje.«
»Torej naj bi bila pot, ki sva jo prehodila danes, najkrajša
zveza med najino kočo in vzhodnim obrežjem?«
»Da. V primeru seveda, če bi nastala potreba, da se
večkrat odpraviva na to obrežje.
»Kakšen smisel pa naj bi imel ves ta podzemski hodnik?
Ker je bil otok poprej veliko večji, gotovo sklepaš, da ima
najdeni prekop samo del nekdanje dolžine. Neizmerno težko
delo je bilo izkopati tako ogromen hodnik in prekop. To se
pravi, da je morala zadeva imeti izredno važen pomen.«
»To mislim tudi jaz. Najbrž je bila vsa reč v zvezi z

235
žrtvenimi obredi duhovnikov boga Šive, ki so lahko po
prekopu prihajali v svetišče in odhajali iz njega, ne da bi jih
kdo videl. Morda pa so ga uporabljali tudi, kadar so naskrivaj
odstranili kakšnega neljubega človeka: ko je izginil, so dejanje
pripisali bogu.«
Druga uganka mi je pa še zmerom ostal naravni dogodek,
ki je povzročil uničenje najmanj polovice otoka. Vsekakor je
bila nenavadna igra narave, da je po potresu ena polovica
popolnoma izginila, medtem ko druga sploh ni kazala vidnih
znamenj razdejanja. Niti po vsej poti po podzemskem hodniku
nisem opazil niti ene razpoke ali špranje, ki bi kazala, da se je
nekoč tu zemeljska skorja stresla. Naravni dogodek je moral
delovati kot ogromna sekira, ki je odsekala en del otoka,
medtem ko je drugega pustila nedotaknjenega.
Za zdaj nisva tu nič več iskala in sva se po isti poti, po
hodniku in skozi obokani prostor, vrnila na plano ...
V tem obokanem prostoru sem osem let pozneje položil
Rabado k večnemu počitku.
Kako je mogla nesreča tako hitro priti nadme?
Niti malo me ni volja vnovič odpirati stare rane, da mi
spet zakrvavijo. Zato naj povem v nekaj suhih besedah: umrla
je od domotožja. Vsi dokazi moje ljubezni niso zalegli, da bi
pozabila žareči čar svoje indijske domovine. Pa ne zato, ker bi
njena ljubezen do mene pojenjala ali da bi se ji njena usoda
zdela neznosna, če jo je primerjala z nekdanjim sijajem. Bila je
pač roža, kakršna lahko uspeva samo na domačih tleh in
polagoma ovene, če jo presadimo v drugo zemljo.
Rabadi k nogam sem položil maharadžev zaklad - tovor
treh čolnov. Tu naj ostane, dokler dobrotljiva sreča ne pripelje
tistega k njemu, ki mu je namenjen, enega mojih bratov, če je
tako usojeno. Ali pa naj propade z otokom vred, saj skoraj ne
dvomim, da ga prej ali slej vnovič obišče potres, podoben
tistemu prvemu.

236
 A denimo, da bi jaz prej umrl ali da bi otok prej prišel v
posest katerekoli države! Ali bi bil zaklad tedaj še v resnici
varno spravljen? S kopne strani gotovo, saj ne more biti
nikomur nič znano o kamniti plošči, ki vodi k podzemskemu
hodniku. Kaj pa z vodne strani? V naslednjih tednih sem postal
prava morska podgana. Podrl sem lepo število mladih dreves
in njihova debla, debela ko moja roka, znosil pod zemljo, da
napravim majhen splav. Na njem sem se gotovo desetkrat
prepeljal po zalivu ob vzhodnem obrežju - vožnja ni bila niti
malo nevarna, ker je voda znotraj koralnega obroča popolnoma
mirna, in odkril sem, da moj zaklad ne more imeti bolj zane-
sljivega stražarja kakor te čeri in divje valove, ki so metali
čeznje svojo belo peno. Gotovo sem stokrat skočil s splava in
izmeril globino vode ob čereh. Vsako izmed skal, ki so se
vrstile od severnega do južnega konca zaliva, sem preštel in
raziskal, in prepričal sem se, da je mogoče samo na enem
mestu premagati butanje valov in prodreti v zaliv z morske
strani, in sicer s čolnom, ki se le malo ugreza. Potem sem
splavil čoln z Bahadurja in sem od morske strani izsilil pot v
zaliv. Posrečilo se mi je, čeprav mi je bilo na trenutek, ko da
vozim v pekel. Nobena sila tega sveta pa me ne bi mogla
pripraviti do tega, da bi napravil ta poskus še kje drugje. To bi
pomenilo siliti v smrt.
V triindvajsetih letih jetništva sem postal zagrenjen mož.
A kakor sem bil veren od otroških let, sem tudi v času te
največje preizkušnje ohranil v sebi vero v boga. In tako je
zrasla v meni celo nekakšna slutnja, da bo dobra usoda
napredla nekakšne niti od zapuščenega doma mojih očetov do
tega samotnega, pozabljenega otoka. Naj bi to, kar imam še
povedati, prineslo mojim svojcem blagoslov
Poti, ki drži skozi tempelj do maharadževega zaklada, ne
morem podrobneje orisati. Vsak tujec, ki mu pridejo moji
zapiski v roke, bi se potem lahko polastil zaklada. En sam
dohod je do podzemskega oboka, in sicer od morske strani.

237
Tistega pod svetiščem ne bo več, ko pojdem od tod. Tistih
dvoje čeri, ki stražila dohod do rova, pa lahko najde samo kak
član moje rodbine.
V moji družini velja neko število za usodno. Ni mi ga
treba posebej navajati, tisti, za katere gre, že vedo, katero
število imam v mislih. Gre za dogodek, s katerim je to število
zvezano, in ker noben član naše rodbine nikoli ne govori o
njem, tudi noben tujec ne more poznati tega števila. Zato sem
prepričan, da se s pojasnilom, ki ga tu dajem, ne more
okoristiti nihče drug.
Če pa bodo moji zapiski prišli kdajkoli na svoj cilj - in
mislim, da naj pridejo v roke mojih bratov, naj ravna takole:
Od tistega števila naj odbije šestintrideset in naj ostanek
pomnoži s sto osemdeset. Zmnožek predstavlja natanko vrstno
število tiste čeri, če računamo od severnega rta, za katero se je
treba prebiti skozi obroč. Pomota je tako rekoč izključena, ker
delajo čeri skoraj matematično natančen polkrog, katerega
posamezne člene je v času oseke prav lahko razbrati.
Tile napotki popolnoma zadoščajo tistemu, ki je edini
upravičen dedovati maharadžev zaklad. Nihče drug naj ne
tvega, da bi ga šel iskat. Sto sem pripravljen staviti proti eni,
da ga bodo valovi razbili oh čereh.
Ko sem tako zaupal dnevniku svojo skrivnost lahko še
povem, da se bom čez osem dni odpravil na odprto morje ...
Kocka je padla - potrgal sem vezi in s čudovitim vetrom v
hrbet sem zaplul proti vzhodu - prostosti naproti. Moja ladjica
se je v zadnjih štiriindvajsetih urah sijajno obnesla. Zdi se mi,
kakor da čuti moje misli in želje - tako voljno se pokorava
mojemu vodstvu. Veter piha enakomerno, tako da sem lahko
jadra do kraja napel in imam obe roki prosti. Naj izkoristim to
brezdelje in počasi dokončam zapiske.
Včeraj je bilo torej zadnjikrat, ko sem stal ob krsti svoje
Rabade. Čutil sem slovesnost trenutka, a slovo mi vendar ni

238
bilo lahko:
»O Rabada, ti si bila sonce mojega življenja! Kako sem te
ljubil! Kako te imam še zmerom rad! Vsak dan, ki sem ga
doživel tebi ob strani, se mi je zdel kakor dragoceno,
nezasluženo darilo. Ti, begum, ki so te tisoči nekoč častili in
oboževali kakor boginjo, si bila meni samo žena, zvesta,
žrtvujoča in ponižna. O moja draga Rabada, ogromni šopek
rož, ki sem ti ga za slovo položil k nogam, bo ovel kakor vsak
izmed tisočev, ki sem jih dan za dnem natrgal zate, a nikoli ne
bo spomin nate zamrl v mojem srcu. Moje misli bodo krožile
nad tvojim grobom sleherni dan, ki mi ga še nakloni usoda, in
moj zadnji dih bo prošnja blagoslova zate, draga moja,
nepozabna begum!«
To je bila moja molitev, preden sem se z žalostnim
pogledom poslovil od nje - upajmo, da ne za zmerom. Nato
sem se vrnil v svetišče. V luknjo, ki sem jo prejšnji dan
izgrebel v neposredni bližini stopnic v zid, sem stresel vso
zalogo smodnika, kar mi ga je še ostalo. Napeljal sem vžigalno
vrvico, prižgal in hitro zapustil kraj. Ko je počilo in se je dim
razkadil, sem se vrnil. Lahko sem bil zadovoljen z razdeja-
njem, ki sem ga opravil, da po pravici povem, z nekakšnim
notranjim odporom. Vsa zadnja stena svetišča se je sesula in je
ostal le še orjaški kup razvalin. Vhod v podzemski rov je od
strani zaprt.
Za zadnji obisk groba sem izbral uro pred jutranjo zoro,
ker sem hotel sveži vetrič prve ure dneva izkoristiti za odhod.
Ko sem se vkrcal v čoln, ki je ležal pripravljen v zalivu, je
nebo začelo rdeti. Dan poprej sem že vse pripravil za pot.
Velik kup kokosovih orehov in kruhovčevih plodov je bil
dobro spravljen na zadnjem delu čolna, spredaj pa sem privezal
z vrvmi velik sod studenčnice, da mi ga ne bi kak prevelik val
odplaknil s krova. Še enkrat sem pregledal vse okovje in
krmilo, nato pa sem odrinil. Do čeri sem se poganjal samo z
vesli. Ko pa sem imel obroč za sabo, sem obesil jadra. Pri

239
polovičnem vetru me je nosilo vzdolž obrežja proti jugu. Oči
so se mi ustavljale na vsakem kraju, ki je bil povezan s
kakršnimkoli spominom, in teh je bilo brez konca. Najdlje se
mi je pogled mudil na pobočju, na katerem je skrit med
drevjem ležal tempelj boga Šive. Pozdravljena Rabada,
ljubljena žena. Pa pozdravljen tudi ti, ječar moj, otoček,
oblivan z morjem! Ugrabil si mi triindvajset let življenja, a
spominjal se te bom brez grenkobe.
Ko sem imel južni konec otoka za sabo, sem obrnil ladjo
in razpel še veliko jadro. Veter je zapihal, ko da je uganil mojo
željo, naravnost od zahodno jugozahodne strani in vožnja se je
lepo začela. V dveh urah je izginil poslednji blesk mojega
otoka v morju - ostal sem sam, neznatno majčkena točka na
neskončni ploskvi morja.
Nekaj časa sem resno omahoval sam pred seboj, ali naj
dnevnik vzamem s sabo, ali pa ga rajši pustim na otoku. Če se
potopi z menoj, bo izgubljen z mano vred, a če mi namera
uspe, ne bo mogel biti za kdove kakšno rabo. A če bi ga pustil
v koči, bi se vendar lahko primerilo, da bi nekoč, čeprav šele
čez mnogo let, zašli na ta zapuščeni otok ljudje, ki bi ga našli
in bi ga morda izročili moji družini. A nazadnje sem se le kljub
razumnim razlogom odločil, da ga vzamem s seboj. Odločil je
pravzaprav nekakšen notranji glas v meni, ki mi je svetoval in
mi prišepetaval, da bo pri meni bolje spravljen, kakor na
samotnem otoku sredi svetovnega morja. Prihodnost bo
pokazala, ali sem storil prav, ko sem poslušal ta glas.
Če bo veter tako trajen, kakor je bil teh zadnjih
štiriindvajset ur, upam, da bom v štirih dneh dosegel kakšno
točko na obrežju Jave. Morda pa že prej naletim na kakšno
ladjo, ki bo vozila v isto smer, in jo bom lahko zaprosil, naj me
vzame na krov. V prvih nekaj dneh seveda ne smem upati na
takšno možnost, dokler ne pridem v vode, ki so bolj prometne
kakor te.

240
 S preteklostjo sem sklenil račune in moje misli se
nenehoma bavijo s prihodnostjo, ki si jo slikam v bleščečih
barvah. Majhen mošnjiček biserov imam pri sebi. Zadosti jih
je, da si kupim z njimi najlepšo jahto. A več že zato nisem
hotel vzeti iz maharadževega zaklada, ker bi težko skril
dragocenosti, ne da bi jih opazilo kakšno pohlepno oko. Če mi
bo sreča naklonjena in dosežem bregove Jave, bo prvo, kar
moram, napraviti iz sebe spet civiliziranega človeka. Nato se
bom ogledal za kakšno pripravno ladjo in potem - a morda je
vendar bolje, da ne kujem preveč načrtov za prihodnost hkrati.
V vseh teh letih sem doživel toliko razočaranj, da gotovo pa-
metno ravnam, če le malo pričakujem od sedanjosti in če od
prihodnosti še manj.
Veter se je nekam osvežil in ne morem nadaljevati
pisanja, ker moram posvetiti svojo pozornost drugim stvarem.
Vso srečo na nadaljnji vožnji, ponosna moja ladjica! Poleti,
moja Rabada, in ponesi me prostosti in sreči naproti ...
Kako naj v kratkih besedah opišem vso strahoto, ki je
včeraj navalila name? Iz nebes, ki so jih slikala moja
pričakovanja, me je vrglo v grozljivi pekel in zdaj sem v
neznanskem položaju. Jambor in vrvišče mi je zlomilo in
strgalo in vrglo čez krov, ves moj živež in sod s pitno vodo
ležita na dnu morja, vesli mi je odneslo, krmilo je zlomljeno -
in vse to se je zgodilo v eni sami uri. Izgubljen sem, če ne
pride kakšna nepričakovana rešitev ...
Kakor hitro se je vzdignil vihar danes okrog poldneva,
tako se je brž spet polegel. Valovi so se umirili in sonce spet
žge kakor zmerom in se v tisočerih iskrečih se podobah zrcali
v morju.
Veter se je zasukal in piha zdaj od juga, proč od dežele, v
katero sem želel priti, in moja razbitina - saj ne zasluži drugega
imena, čeprav trup sam ni utrpel škode - se brez moči ziblje po
vetru na sever. Iz krmarske klopi sem si napravil zasilno

241
krmilo, s katerim skušam čoln vsaj približno ohraniti v smeri
vetra.
O, če v času nesreče ne bi bil sam! Tedaj ne bi prišlo do
vsega tega. Prvi sunek valov, ki mi je do polovice zalil čoln,
mi je odplaknil zalogo živil, a ko sem z lupino kokosovega
oreha skušal izplati vodo, mi je drugi val odnesel jambor s
sodom vode, ki je bil privezan k njemu. Pravi čudež, da se čoln
ni prevrnil. Ampak vse, kar ni bilo pribito in pritrjeno, je
izginilo v valovih.
Če mi je usoda že pripravila tako okruten udarec, zakaj ni
končala še mene? Hitra smrt v valovih bi bila stokrat znosnejša
kakor pa dnevi, ki me čakajo. Brez živeža in pitne vode sem na
milost in nemilost izročen bledi pošasti lakote in žeje. O dobri
bog, kakšne načrte imaš z menoj? Če naj propadem, zakaj mi
nisi dal, da umrem, ko sem - pa kolikokrat! - ležal v svoji koči
in me je stresala vročica? Mar sem vsa ta leta premalo trpel, da
zahtevaš, naj popijem še ta kelih, grenkejši ko vsi, ki so šli
kdaj mimo mene?
Utrujenost me je skoraj zmogla, ko pišem tele vrstice na
robu čolna. Za kakšno urico bom legel, da malo zaspim, poprej
bom pa še privezal krmilo, da čoln ne izgubi smeri. Veter se je
polegel - upam, da lahko tvegamo A če me medtem že v
kakršnikoli obliki preseneti smrt, kaj potem? Več kakor štiri
dni itak ne bom mogel vzdržati brez hrane in vode, in potem ...
?
Potekli so štirje dnevi, štirje večno dolgi, strašni dnevi!
Smer je še zmerom ista - proti severu, počasi, a nezadržno
proti severu, kakor mi kaže kompas, ki ga na srečo še nosim v
žepu. Da bi bolje izkoristil veter, sem iz jopiča in iz kosa, ki
sem ga odtrgal od roba čolna, napravil novo zasilno jadro. Če
bi kak neprizadet človek pogledal to sliko, bi mu šlo na smeh,
meni pa le služi, vsaj dokler piha veter z juga. Na severu
moram iskati obrežje Sumatre, pa čeprav je sto in sto milj

242
daleč. Živ ga sicer ne bom dosegel brez tuje pomoči, a saj je
vendar še mogoče, da me opazi kakšna ladja, ki mi bo križala
pot. Po mojih računih se polagoma bližam prometnim vodam.
Samo kako dolgo bom še lahko vzdržal? Zdaj sem že v
tistem stanju, ko se lakota nič več ne oglaša, ker jo je pregnal
občutek žareče, ubijajoče žeje. Že se moram z vsemi silami
otepati popolne brezbrižnosti, ki se me hoče polastiti. Moje
veke so težke, ko da so iz svinca, po žilah mi žari nekaj
tekočemu železu podobnega in grlo imam tako suho, da ne bi
mogel spraviti besede iz sebe. Ko sem skušal spregovoriti,
samo da bi ugotovil, ali mi ni glas že popolnoma usahnil, mi je
bilo, ko da mi bo prvi zlog raznesel grlo. Če skušam pomisliti
na svoje starše, na brate doma v daljni domovini ali na Rabado,
ki sem jo pustil na otoku, ne more misel nikamor - v možganih
mi vre. Čudim se, da lahko pišem še te besede, čeprav mi
napor utruja žilice v očeh, da me bolijo in mi odpovedujejo.
Samo po noči še hrepenim, ki mi bo prinesla vsaj nekaj
uric spanca in utehe. A hrepenim tudi po oni drugi noči, iz
katere ni več prebujenja. Kako dolgo bom moral še čakati
nanjo? In kako dolgo se bo še mudila pošast blaznosti, ki že
steza pohlepne prste po mojih možganih? O bog, samo ene
milosti te prosim, če mi že nobene druge ne moreš več naklo-
niti! Obvaruj me pred obupom ...
Osem dni - ali deset - zmerom na sever - jaz ne morem
več - nobene ladje - ogenj v žilah starši - bratje - pozdravljeni -
Rabada ...

243
 TIGER

Ladja je jadrala v smeri od Kalkute proti Koti Radži. Bila

je čvrsto grajena trijambornica, ki je na kljunu in zadaj na krmi
nosila z zlatimi črkami napis Tiger. Obleka moštva je kazala,
da vozi po vojnih opravkih, čeprav bi se dalo iz marsikatere
nadrobnosti v gradnji in vrvišču sklepati, da ni bila napravljena
v ta namen.
Poveljnik, krepak mornar, je stal na zadnjem krovu in
gledal v vrvi, kjer se je eden njegovih mož s kukalom v roki
živo razgledoval na vse strani. »No, Peter, ali že vidiš kaj
kopnega?«
»Ne, komodor, doslej še nisem nič opazil. Predaleč smo

244
še od obrežij, vrhu tega imam pa še sonce v očeh.«
»Ay, ay. Peter, imaš prav. Samo dobro glej in mi takoj
sporoči, če boš zagledal kaj omembe vrednega!«
Falkenau - vrli bralec je gotovo uganil, kdo je komodor -
se je obrnil, odšel proti krmi in stopil h krmarju utico. Krmar je
bil orjaške postave, da bi se ga človek ustrašil, če ne bi
dobrodušni izraz njegovega obličja ublažil vtisa.
»No, krmar, kako je kaj? Ste v Kalkuti dobili kaj dobrih
novic od svojih ljudi?«
»Hvala, komodor! Moji so živi in zdravi. In mali je fant,
da je kaj. Pomislite, da se je kljub mladim letom povzpel že do
mornariškega poročnika.«
»Res? No, potem pa moje čestitke za takšnega fanta,
krmar! Kdaj ste ga pa nazadnje videli?«
Senca je spreletela orjaku obraz.
»Saj ga sploh še nisem videl, komodor!«
Falkenau je presenečen stopil korak nazaj.
»Kaj pravite? Da ga sploh še niste videli? Ali niste prebili
dopusta doma?«
»Saj ravno v tem je stvar,« je odvrnil krmar z nadiham
žalosti pa tudi jeze v glasu. »Kadar jaz spustim sidro doma,
moj fant nima dopusta, in kadar on ujame kakšnih štirinajst
dni, sem jaz, njegov oče, gotovo na odprtem morju.«
Te besede je rekel z nekam zabavno resnobo, da se je
Falkenau moral zasmejati.
»Zakaj pa še niste vložili prošnje, da bi vašega sina
prestavili na Tigra? Vojvoda Max bi vam gotovo ustregel, če
že zavoljo drugega ne, pa zato, ker je bil vaš sin rejenec
majorja Helbiga.«

245
 »Glejte, komodor, tega pa ne spravim skupaj, da bi prosil
za svojega sina. Moj fant naj si sam poišče svoj kurz. Ne
maram, da bi se lahko kdaj pritoževal, da so ga drugi vlekli v
pristanišče.«
»Krmar, takšno pojmovanje vam je v čast. A če bi kdo
drug napisal prošnjo, recimo jaz, bi menda le bilo prav. Ali
ne?«
Krmarju so se oči zasvetile.
»Strela nebeška - oprostite, komodor, hotel sem samo
reči, da bi mi bilo to v veliko veselje, če bi imel svojega edinca
zraven sebe.«
»No prav, ohranil bom to zadevo v spominu.
Samo povejte mi še, kako se ima njegova mati? Saj sta se
vendar poročila? Vsaj to vem, da sta imela trden namen.«
Takoj se je krmarju pomračil obraz,
»Mislila sva res na to in jaz mislim še zdaj. Ampak vsa
reč ima svoje kopito.«
»Kopito? Kaj vas več ne mara?«
»To ravno ne, ampak njen mož je še živ in njena vera ji
prepoveduje, da bi v teh okoliščinah vzela drugega soproga.«
»To je pa slabo. Torej njen mož še živi?«
»Na žalost,« je odvrnil krmar s priznanja vredno
iskrenostjo. »Deset let mora odsedeti in v kratkem se mu kazen
izteče. Potem bo prost in se bo spet skušal zasidrati zraven
svoje žene.«
»Ampak tokrat ga bo gotovo pognala? Ali ne?«
»Jaz tudi mislim. Samo naj se je drzne dotakniti z enim
prstom pa bo spoznal krmarja Balduina Schuberta! Tako ga
bom vzel v roke, da bo slišal, kako angelčki v nebesih pojo.«

246
 Krmar se je razvnel in bi gotovo še nadaljeval v tem
smislu, če ne bi Falkenau napeljal pogovor drugam.
»Kaj pa pravite na našo vožnjo, krmar? Sijajno, ali ne?«
»Čudovito, komodor! To je ena najlepših prog, kar sem
jih kdaj prejadral. Po tistem viharju v višini Ceylona je morje
gladko ko parket v kakšnem damskem salonu.«
Komodor se je nasmehnil.
»Ali ste že kdaj stopili na parket kakšnega damskega
salona?«
»To sem pa že. V hiši majorja Helbiga, ki ima tri sestre.«
»No - in kako se vam je zdela stvar?«
»Slabo, komodor, hudo slabo. Rečem vam, da sem se sam
sebi zdel kakor sprednji jambor, od katerega pričakujejo, da bo
plesal po napeti vrvi, ne da bi se prevrnil.«
Falkenau se je zasmejal.
»To bi bilo pa res malo preveč. Sicer pa - kadar spet
pišete domov, pozdravite vaše in Helbigove!«
»Hvala, komodor. To pa z veseljem. Ampak stojte! Ali
naj tudi majorjeve tri sestre pozdravim?«
»Mislite, da jih ne bi?«
»Jaz bi vam odsvetoval.«
»Zakaj?«
»Ker bo potem vsaka izmed teh treh devic mislila, da bi
radi z bokom ob bok pristali ob njej, in potem boste ladjo težko
odtrgali od njih.«
»To vi tako mislite, krmar. Pa ni nevarnosti za tak strah,
ker sem jaz že spustil sidro.«
»A tako, da! Saj sem pa tudi pravi kit, da vam tvezem

247
takšne čenče. Vi imate že vendar ženico, da ni lepše pod
nebom.«
»Seveda, krmar. Torej le kar sporočite moje pozdrave
tudi damam! In pa še eno: prihodnji dopust si lahko vzamete
tako, da boste nazadnje že videli svojega sina.«
Kapitan je odšel in pustil krmarja samega z njegovim
veseljem.
Komaj je Falkenau stopil na zadnji krov, je opazovalec v
vrveh zaklical: »Čoln, ahoj!«
»Kje pa?«
»Severno severovzhodno!«
»Jadrnica?«
»Ne, veslača.«
Čoln na vesla na odprtem morju tako daleč od kopnega -
to je moralo zbosti v oči. »Koliko veslačev?«
»Ne vem. Razdalja je še prevelika.«
Pravkar je prišel mimo vodja krova. Bil je Karavej,
Cigan.
»Vodja krova!«
»Komodor!«
»Prinesite mi kukalo iz kajute!«
Karavej je odšel in se kmalu vrnil. Falkenau je kukalo
razpotegnil in ga usmeril na cilj.
»Točno! Čoln, ki ga veslata, kakor se da zdaj razbrati,
samo dva moža. Kaj pravite na to, vodja krava?«
»Brodolomca s kakšne nasedle ladje.«
»Jaz tudi tako mislim. Ampak stojte! Zdi se mi, da čoln

248
zavija proč od nas. To je pa sumljivo. Če bi bila brodolomca,
bi jo ubrala vendar proti nam. Že zdavnaj sta nas morala
opaziti, sonce imata v hrbtu. Poglejte kukalo, vodja krova!«
Karavej je pogledal.
»Prav imate, komodor - niti vedeti ne marata za nas.«
»Potem imata gotovo kak razlog, da se nam hočeta
izogniti. Pa ju bomo le malo potipali. Kaj pravite, vodja
krova?«
»Kakor hočete, komodor. Tudi meni se zdi zadeva
skrajno sumljiva.«
V naslednjem trenutku se je razleglo Falkenauovo povelje
čez krov.
»Fantje, potegnite vrvi!«
Ukaz je bil na mah izpolnjen. »Podčastnik, na severni
severovzhod!«
Tiger je opisal lahen lok in veter, ki je zdaj zapihal od
zadaj, je napel jadra, da je ladja dobila skoraj dvojno hitrost.
Kmalu je bilo videti čoln že s prostim očesom.
»Pri bogu, kaj tako čudnega se mi pa še nikoli ni
primerilo,« je čez nekaj časa rekel Falkenau, ki je nenehoma
upiral kukalo v čoln. »Eden vesla, ko da je kdo spustil vse
hudiče pekla za njim, drugi pa sedi prekrižanih rok in se niti ne
ozre, ko da ga vsa stvar prav nič ne zanima. Če se ne skriva za
tem nekaj grdega, naj ne bom več komodor tega imenitnega
Tigra. Vodja krova, pokličite vendar nekaj mož. Človek nikoli
ne ve, ali ne bomo imeli opravka s prav nevarnima kujonoma.«
Karavej je izdal potrebna povelja, nato pa so vsi napeto
gledali, kaj se bo zgodilo. Čoln se je hitro bližal, a potnika v
njem nista spremenila obnašanja. Eden je veslal, kolikor mu je
duša dala, drugi pa je sedel negiben ko voščena lutka.

249
 Komodor je zmajal z glavo.
»Pri bogu, capina sta menda ponorela, drugače bi vendar
morala uvideti, da je škoda vsakega vesljaja.«
»Dovolite mi, komodor,« je pripomnil Karavej, »meni se
pa njuno ravnanje ne zdi tako noro. Po mojem nočeta nič
drugega kakor pridobiti nekaj časa.«
»Utegne biti res tako,« mu je pritrdil Falkenau. »Ampak
mož na krmarski klopi je zame uganka. Zdi se mi celo, da bere
knjigo. To mora biti pa res najbolj napeti roman, kar jih je, ker
nismo mogli moža niti za hip zmotiti.«
Tiger je medtem prišel čisto blizu možakoma in Falkenau
je dal spustiti jadra. Zgodilo se je to tako spretno, da se je ladja
ustavila nekaj dolžin pred veslačo in se le še pozibavala na
valovih. Hkrati so možje s trijambornice videli, kako je človek
na krmi vstal in vtaknil neko stvar pod suknjič ali za srajco.
Drugi je tisti mah vzdignil veslo.
Zdaj so opazovalci odkrili, da sta moža oblečena samo v
haljo, ki jima je segala do gležnjev in je imela nekakšna
znamenja na rokavih. Namesto pasu sta nosila navadno vrvico
okrog ledij. Falkenau je takoj uganil, kako in kaj.
»O, jetniški srajci! Dva kaznjenca imamo pred sabo, ki
sta pobegnila, najbrž z Andamanov. Pa sem res radoveden, kaj
nama bosta napletla v opravičilo.«
Sklonil se je čez ograjo in je v angleščini vprašal moža, ki
sta v napetem pričakovanju, a prav nič prestrašena, gledala k
njemu navzgor:
»Od kod pa prihajata?«
Manjši med njima, ki je bil videti bistrejši in zgovornejši
kakor njegov tovariš, se je silno prestrašil, ko je na kljunu
trijambornice prebral ime Tiger. Slišal je za to ladjo in je
vedel, da pripada Nordlandcem. A obvladal se je, da niti

250
najpozornejši opazovalec ne bi razbral, kako se je zdrznil. Zdaj
je bilo vse odvisno od tega, ali je na krovu kdo, ki ga pozna. V
tem primeru je izgubljen. Vsekakor je ujel pogled, s katerim je
komodor oplazil njegovo obleko, in je na mah uvidel, da bo
najbolje, če se po svojih močeh drži resnice; pri tem mu
kajpada ni padlo na um, da bi povedal svoje pravo ime. Z
bliskovitim pogledom je preletel obraze mož, ki so sloneli ob
ograji, in ko ni našel nobenega znanega med njimi, je nekam
olajšano zaklical nazaj:
»Z Andamanov.«
»Saj sem si mislil. In kam sta namenjena?«
»V Koto Radžo.«
»Tudi to sem pričakoval. Po kaj pa?«
»Gospod, prihranite nama odgovor! Saj vidim, da že
veste, da sva na begu.«
»Tako, vidiš? Potem si pa bister možak. Zakaj sta pa
bežala pred nami?«
»Ker nisva vedela, pod kakšno zastavo vozi vaša ladja.
Prav lahko bi bili Angleži.«
Falkenau se je zasmejal. Pogovor s tujcem ga je zabaval.
»Kakor kaže, te mora biti neznansko strah Angležev, nas
pa ne. Kaj pa porečeš, če vaju ujamemo in vaju potem spet
izročimo Angležem?«
»Gospod, saj vam nisva storila nič hudega.«
»To vem,« se je zasmejal Falkenau. »A odkrito vama
bom povedal, da po mojem mnenju kazni za storjene zločine
niso zato, da jih ne bi izpeljali. Vidva pa se mi ne zdita ravno
kakšna zakrknjena capina in prav tako me niti malo ne mika
biti drugim za ječarja. Kako pa se pišeš pravzaprav?«
»Moje ime je Johnson, gospod.«

251
 »Torej Anglež. In tvoj tovariš?«
»On je Malajec. Njegovega imena še sam ne vem.«
»Pa imata denar, da si bosta kupila obleko?«
»N-ne,« je omahovaje odgovoril mož.
»Kako si pa potem mislita nabaviti obleko? Bosta kradla,
kaj? Ali pa celo ...
Prenehal je, kajti pogled se mu je ustavil na nečem v
čolnu obeh ubežnikov.
»O, saj sta, si že priskrbela obleko. Zakaj tistole pod
krmarjevo klopjo je gotovo sveženj obleke, kajne?«
»Ne, gospod.«
»Kaj pa je potem?«
»Truplo.«
»Kaj? Truplo? Kaj ste torej zbežali trije in je eden izmed
vas spotoma umrl«
»Ne, našla sva truplo.«
Komodor je tako ostrmel, da mu je zastala beseda, potem
pa je planilo iz njega.
»Capina, še norčevati se mislita iz mene?«
»Še malo ne, gospod. Resnica je, kar sem rekel.«
»Ampak trupla vendar ne moremo najti sredi morja pri
najmirnejšem vremenu!«
»Saj ga tudi nisva našla v vodi, ampak v čolnu.«
»V čolnu? V kakšnem pa?«
»V temle, gospod.«
»Kje pa imata svojega? Pa menda nista prijadrala po

252
zraku?«
»Pobegnila sva v čolnu z Andamanov, potem pa sva
južno od tod naletela sredi morja na tale čoln s truplom pa sva
ga zamenjala, ker je bil precej večji.«
»Hm! Čudno res! Pa mi opiši, kako se je zgodila ta
storija!«
Mož je ravnal po tem pozivu in je precej po resnici
povedal dogodek, a zamolčal je, kaj je pri mrtvecu našel.
Ko je končal, je rekel Falkenau nekam zamišljen: »Tvoje
poročilo bi utegnilo biti toliko resnično, da bi ti človek skoraj
verjel. Ampak takšnim kujonom, kakršna sta vidva, ne smemo
zaupati. Morda pa je bil mož še živ, ko sta naletela nanj, in sta
ga vidva ubila.«
»Kaj pa mislite, gospod!« se je delal kaznjenec
užaljenega. »Midva nisva morilca.«
»Povej mi še eno! Mrtveca sta gotovo preiskala. Ali nista
našla ničesar pri njem, iz česar bi se dalo sklepati, kdo je in od
kod?«
»Nič nisva našla.«
»Čudno. Da res ne bi imel ničesar pri sebi? Zadeva
zasluži, da jo malo raziščemo. Pridita na krov!«
»Gospod, govoril sem čisto resnico. Pustite naju dalje!«
»Če si govoril resnico, vama obljubljam, da bosta čez pol
ure lahko nadaljevala pot. Poprej pa se mi bosta pokorila, če ne
marata, da vaju pošljem na dno.«
Te besede, izrečene z grozečim poudarkom, so zalegle.
Možaka sta uvidela, da morata ubogati, in sta se, čeprav besna,
dala v usodo. Na Falkenauovo povelje sta priveslala tik do
Tigrovega trupa; spustili so jima vrv, da sta lahko splezala na
krov. Eden izmed mornarjev se je moral na komodorjevo

253
povelje spustiti v čoln, da prinese mrtveca. Ko je truplo ležalo
na krovu, je v svoji izmozgani suhosti napravilo globok vtis na
moštvo. Komodor se je nagnil nadenj, da ga preišče, a pošastna
lakota je pustila zadosti razločne sledi, da niti za hip ni bilo
mogoče podvomiti, kakšne smrti je mož umrl. Falkenau se je
vzdignil in se obrnil k ubežnikoma, ki sta z vidno nestrpnostjo
stala zraven in čakala.
»Res je, mož je žalostno izhiral za lakoto. Ampak z
zatrjevanjem, da ni imel ničesar pri sebi, sta se pa gotovo samo
pošalila.«
»Nič se nisva šalita, gospod.«
»Kaj si pa vtaknil pod srajco, ko smo se vama približali?«
»Nič nisem vtaknil nikamor.«
»Ne laži, kujon! Razločno sem videl.«
Ko je mož spoznal, da je njegova skrivnost v nevarnosti,
je spremenil svoj ton, ki je bil doslej vljuden.
»Pustite naju pri miru, gospod! Kar nosim pri sebi, je
moja last.«
»Če se izkaže, da pripada tebi, bo tudi ostalo tvoje.«
»Kaj me hočete ukaniti za najdenino?«
»O, torej gre le za najdbo, do katere vama je pomagal
mrtvec! Dajta sem, kar imata!«
»Ste mar vi njegov dedič?«
»Človek, ne postajaj nesramen Pokaži Ali pa naj ti
pomagam?«
»Da, pokazal bom! Ampak tudi ti ne boš imel, pridanič -
morje naj vzame!«
Pri teh besedah si je kaznjenec z bliskovito naglico segel
v razporek srajce pod vratom in privlekel na dan mrtvečev

254
dnevnik, da izpolni grožnjo. A delal je račun brez - krmarja.
Med tem prizorom je bila potekla njegova služba.
Ko je prišel namestnik, se je krmar radoveden približal
skupini, ki je obkrožala ubežna kaznjenca. Slučajno se je
postavil ravno za kaznjenca, ki se je predstavil kot Johnson.
Med napetim pomenkom ta ni opazil, da nima več prostega
hrbta. Tisti hip, ko je potegnil knjigo izpod srajce, se ga je
dvoje rok s tolikšno silo oklenilo okrog pleč, da mu je takoj
zmanjkalo sape - samo zahropel je še in se sesedel. Krmar je
imel dragoceno knjižico v roki.
»Dobro, krmar!« ga je pohvalil komodor. »Zdaj ga pa
pustite! Bomo pogledali, ali ima še kaj pri sebi, kar ni
njegovo.«
Objem, v katerem se je ubežnik znašel, je bil tako trden,
da ni mogel nič drugega, ko da je zacepetal z nogami. Malajec,
ki doslej ni spregovoril, bi kaj rad priskočil tovarišu na pomoč,
a ko je videl same grozeče obraze okrog sebe, je preplašen
obstal. Njegove oči pa so pohlepno obvisele na zvezku, ki ga je
krmar izročil komodorju.
»Vzemite ga, komodor! Samo pazite, da vam ga drugi ne
iztrga! Ta bulji vanj s takšnimi očmi, da line na naši ladji niso
večje.«
»Le nič skrbi, krmar! Mu bomo takoj pregnali te muhe.«
Falkenau je pomignil in Malajca je zgrabilo desetero pesti
in ga podrlo na tla. Medtem je krmar natanko pregledal
svojega ujetnika. Kmalu je odkril mošnjiček z biseri. Komodor
ga je odprl, nato pa ves presenečen zaklical:
»Biseri, biseri iz najčistejše vode! To je pa celo
premoženje. Človek božji, pa menda ne boš trdil, da si lahko
zločinec, obsojen na prisilno delo, prisluži takšne zaklade?«
Ujetnik je molčal, samo zaškripal je z zobmi.

255
 »Mi boš priznal, čigavi so ti biseri?«
Nič odgovora.
»No, te bomo že pripravili do tega, da boš spregovoril.
Krmar, spustite capina!«
Ko je hotel izpolniti ta ukaz, je krmar prvikrat mirno
pogledal ujetniku v obraz, nato pa odskočil, ko da ga je pičila
kača.
»Strela nebeška - kdo pa je to?«
»Ali ga poznate?« ga je vprašal Falkenau.
»Pa še kako! Povejte mi, komodor, kakšno ime vam je
navedel za svoje?«
»Johnson.«
»Laž, sama laž! Jaz ga pa poznam pod čisto drugim
imena. Ta mož se piše Natter.«
»Natter! Ni mogoče! Pa vendar!? Morda bi le utegnil biti.
Saj so mi pripovedovali, da so tega nevarnega človeka izročili
Angliji.«
»On je, komodor, gotovo je on. Lahko se zanesete. Dobro
poznam moža.«
Ujetnik je pobledel, ko je tako na lepem padlo to ime.
Takšnega udarca ni pričakoval. Zaman si je prizadeval
napraviti nedolžen vtis, ko je vzkliknil: »Motite se, gospod!
Povedal sem vam že, kako se pišem: Johnson.«
»Nikar mi nič ne trapaj, kujon!« se je zasmejal krmar. »V
Nordlandiji si se izdajal za Natterja.«
»Nikdar v svojem življenju nisem bil v Nordlandiji.«
»Nikar ne laži! Obraza, kakršen je tvoj, človek ne pozabi
zlahka. In tudi tebe vidim, da si me spoznal.«

256
 »In vendar se motite. Danes vas prvikrat vidim.«
»Strela nebeška! Zdaj se mi pa stvar zdi že preneumna.
Boš priznal, da si bil v Nordlandiji in da se pišeš Natter?«
Pri teh besedah je stopil k možakarju in ga tako tesno
oklenil z rokami, da je Natterju sape zmanjkovalo in je njegova
polt dobila modro rdeč nadih. »Pustite me, gospod! Saj me
boste zmečkali!«
»Ali si Natter ali nisi?«
»Da, v hudičevem imenu, sem!«
»Ali vidiš, kako hitro si spregovoril? Zdaj pa bi rad vedel
samo še, od koga imaš ta mošnjiček biserov. Govori, sicer te
stisnem kakor gobo!«
»Saj že govorim! Našel sem ga pri mrtvecu.«
»Lepo, fant moj. Spet te moram pohvaliti, da si hitro
pokazal svojo zastavo, pa niso mačje solze krmarju Schubertu
zajadrati v roke. Zdaj pa bodi po tvoji volji.«
Pri teh besedah je spustil pleča moža, ki je globoko zajel
sapo in si pošteno oddahnil.
»Krmar, to ste dobro opravili,« ga je pohvalil komodor.
»Ali ni čudno, da je bil trikrat Schubert tisti, ki je odigral
pomembno vlogo pri razkrinkavanju tega moža? Da, tako je,«
se je zasmejal, ko je videl, kako je Natter napravil začuden
obraz. »Morda sploh še ne veš, komu se imaš zahvaliti za svoj
drugi polom. Štirinajstletni pobič, ki te je svoj čas tako spretno
ujel na limanice, je namreč sin našega imenitnega krmarja.«
Natter, ki tega v resnici poprej ni vedel, se je ugriznil v
ustno in molčal.
»Človek božji, kako hudo si se moral pregrešiti zoper
zakone Anglije, da te je poslala na Andamane! To meni
kajpada nič mar, a poskrbel bom, da ti kazen za tisto, kar si

257
grešil v Nordlandiji, ne uide. Zvežite kujona in ju spravite v
luknjo!«
Takoj se je zgodilo, kakor je velel ukaz. Natter, ki je
uvidel, da se mora tokrat sprijazniti z usodo, se je vdal in brez
odpora pustil, da ga zvežejo. Isto se je zgodilo z njegovim
tovarišem. Nato so ju odpravili v podkrovje.
Ko sta s krmarjem ostala sama, je komodor privlekel
pokojnikov zvezek iz žepa.
»Zdaj pa poglejmo, ali lahko kaj zvemo o imenu in rodu
našega mrtveca. - Hm, kakor kaže, je moral biti izobražen mož.
Vsaj po njegovem načinu izražanja bi sodil tako,« je menil, ko
je preletel prve vrstice. Počasi je listal dalje, nato pa je na
lepem obstal.
»Že imam.« je vzkliknil presenečen. »Mož se je pisal
Gollwitz, baron Hugo Gollwitz, in je bil po rodu iz
Südlandije.«
»Gollwitz - Gollwitz ...« je krmar ponavljal zamišljen.
»Kje neki sem že naletel na to ime? Stojte, že imam!
Komodor, poznal sem tega moža.«
»Res? To bi bilo pa vendar nekaj presenetljivega. Kje in
kdaj ste ga pa videli?«
»Ja, dolgo je že tega, morda kakšnih petindvajset let.
Takrat sem služil na neki angleški vojni ladji kot mornar. Z
nami se je vozil mlad mož, ki se je pisal Gollwitz in ki se je
nameraval pridružiti angleškim kolonialnim četam kot
prostovoljec. Kaj je bilo pozneje z njim, ne vem. Jaz pa sem si
ga dobro zapomnil, ker ni bil domišljav in je prijazno občeval
tudi z nami preprostimi mornarji.«
»On je, brez dvoma je on,« je potrdil komodor, ki je z
zanimanjem poslušal krmarjeva pripoved. »Tudi v dnevniku
piše o sebi kot o prostovoljcu. Krmar, s temle zvezkom smo
prišli do najdbe, s katero bomo njegovi rodbini pripravili

258
veliko veselje, če ne morda še kaj več. Zdaj ga ne utegnem
brati, prihranil si ga bom za pozneje. Vi ga shranite, Schubert,
vi imate prvi pravico do tega, saj ste ga vi obvarovali pred
uničenjem. Če ne bi vi posegli vmes, bi capin izpeljal svojo
namero in ga vrgel v morje. In ko bomo pristali v domovini,
kar se bo seveda zgodilo šele čez nekaj mesecev, naj vam pri-
pade veselje in čast, da boste rodbini Gollwitz izročili
zapuščino tega mrtveca. Mošnjo z biseri pa bom tačas sam
spravil na varno ...«
Medtem ko je na krovu tekel tale pomenek, bi lahko v
prostoru, kamor so spravili oba ujetnika, slišali pogovor čisto
druge vrste. Prostor sam je bil bolj podoben oboju kakor kajuti;
v njem sta ležala zvezanih rok in nog. Ko so potihnili koraki
mornarjev, ki so ju privlekli, je najprej zavladala tišina. Minilo
je pet minut in še pet. Tedaj je Malajec globoko zavzdihnil.
»Sahib!«
»Da. Kaj pa hočeš?«
»Misliš, da nama lahko prisluškujejo?«
»Ne, to se mi zdi skoraj izključeno. Natanko sem
zasledoval šum korakov, ko so možje odhajali. Štirje so naju
pripeljali sem in štirje so spet odšli. Očitno se jim ni zdelo
vredno, da bi postavljali stražo, ker sva zvezana, da se skoraj
ganiti ne moreva.«
»Ti bi moral ravnati po mojem nasvetu in takoj na
začetku, vreči truplo v vodo. Potem bi bilo to čisto drugače.
Nihče naju ne bi preiskoval in pustili bi naju, naj greva, kamor
hočeva.«
»Nikar se ne daj vleči za nos! Ti psi bi naju prijeli v
vsakem primeru, ker me je spoznal krmar, ki ga je sam hudič
prinesel ob tej uri na ta kraj.«
»Misliš, da je še kakšna rešitev?«

259
 »Jaz nisem izgubil upanja.«
»Res ne?«
»Ne. Ti Nordlandci naju bodo res spravili v Koto Radža,
da naju izročijo kakšni angleški ladji. Po vsej verjetnosti bomo
prišli tja, ko bo že tema, tako da bova to noč še na varnem.
Morda se nama ponudi priložnost za beg. Če le ne bi bilo teh
prekletih jermenov, ki tako čvrsto vežejo, da mi bodo še kožo
porezali!«
»Eh, kaj bi jermeni!« je rekel Malajec s prezirljivim
smehom. »Saj poznaš moje zobe. Rad bi poznal jermen, ki bi
vzdržal pred mojim zobovjem. Počakajva samo, da se stemni.
Potem bom razgrizel tvoje vezi, ti boš pa mene rešil mojih.«
»Res je, to bi se pa dalo,« je menil Natter. »Potem nama
ostane samo še vprašanje, kako bova prišla iz te luknje. Zdaj
sicer še nimam pojma, kako bi se dalo izpeljati, a poskusiti bo
treba. Če se do jutri zjutraj ne rešiva, sva izgubljena.«
»Kaj bova pa potem, če se srečno znebiva vezi in prideva
iz te luknje?«
»Lepo bova skočila s krova in splavala na breg.«
»V tehle srajcah, ki naju bosta izdali vsakomur, ki naju
zagleda?«
»Imaš prav. Priskrbeti si morava mornarsko obleko.
Razen tega bom pa moral jaz še v kapitanovo kajuto na kratek
obisk.«
»Čemu pa?«
»Mar misliš, da se bom prostodušno odrekel mošnjičku z
biseri? Treba nama je denarja in zato bom najprej vzel nazaj,
kar nama kot najditeljema po vsej pravici pripada.«
»Ampak s tem se spuščava v veliko nevarnost.«
»Nevarnost, v kateri bi se znašla, če ostaneva brez vseh

260
sredstev, je še veliko večja. Sicer pa nisem tako črnogled kakor
ti. Računam, da bo poveljnik takoj odšel na kopno, kakor hitro
ladja vrže sidro v pristanišču; ni se nama bati srečanja z njim.
A zdaj sva zadosti klepetala. Najbolje bo, če nekaj ur prespiva,
da bova drevi spočita. Zadnje dni itak nisva zatisnila očesa.«
Minile so ure, ko se je Natter prebudil. Sedel je na svojem
ležišču in prisluhnil. Vse je bilo tiho. Tudi šuma vodnega
razora ni bilo več slišati, iz česar je sklepal, da je ladja
usidrana. Česa drugega ni mogel dognati, ker je bilo v oboju, v
katerem sta ležala, tema ko v rogu. Natter torej ni vedel, ali je
dan ali noč.
Njegov tovariš je očitno še spal; o tem so razločno pričali
njegovi globoki dihljaji. A ko ga je Natter poklical, je bil na
mah buden in je vprašal:
»Bova začela, sahib?«
»Počakaj še malo! Sicer ne vem, koliko je ura, a predolgo
najbrž nisva spala v tem golobnjaku. Lahko se pripeti, da bova
dobila še kak obisk, preden se znoči.«
Kar kmalu se je izkazalo, da sta moža ravnala prav, ko sta
sklenila počakati. Stopnice so zaškripale. Nekdo je prišel po
njih, se spodaj ustavil in prižgal luč. Natter je opazil svit skozi
razpoke in špranje v vratih. Ker so bila iz mehkega lesa, so se
deske sčasoma tako zverižile, da so bile nekatere izmed špranj
širše od noževega hrbta.
Natter se je takoj domislil zapaha. Iskal ga je z očmi in ga
kar hitro našel. Pritrjen je bil na sredo vrat in ravno tam, kjer je
prehajal na podboj, je bila reža nadvse pripravna; Natterju je
od veselja zaigralo srce. Če bi človek porinil kak oster predmet
skozi špranjo in sunil z njim zapah, bi se moral premakniti.
Tako bi torej od znotraj lahko odprl vrata.
Komaj je Natter prišel do tega sklepa, so se vrata odprla
in vstopil je eden izmed mornarjev. Ob svitu svetilke, ki jo je

261
mož nosil v roki, sta si jetnika prvikrat lahko ogledala svojo
ječo. Bil je to ozek prostor, ravno toliko visok, da je mornar še
lahko stal zravnano. Razen jetnikov ni bilo ničesar v njem; ni
bilo videti ne kljuke niti žeblja.
»No, kako vama je tukaj všeč?« se je zasmejal mornar.
»Pokažita mi vezi! Da vidimo, ali so se medtem kaj zrahljale.«
Postavil je svetilko na tla in si ogledal jermene.
Uspeh preiskave ga je očitno zadovoljil. Široko se je
zarežal, ko je dejal:
»Vezi so v redu. Sama se jih vso večnost ne bi odkrižala.
Pa danes sta lahko še kar zadovoljna. Ampak jutri! Vedeti
morata namreč, da sta v pristanišču zasidrani dve angleški
ladji. Ena od njiju vaju bo prevzela in potem vama bog stoj ob
strani!«
Jetnika sta molčala, mornar pa je nadaljeval: »Komodor
je s krmarjem pred eno uro odveslal na kopno. A da se pozneje
ne bosta pritoževala zaradi pomanjkanja gostoljubja, je naročil,
naj vama damo jesti in piti. Zato sem tule pri vama, čeprav bi
mi bilo v oddelku za moštvo bolj prijetno. Tam je danes
veselo, da je kaj.«
Po teh besedah je stopil pred vrata in prinesel hlebec
kruha in vrč vode, kar je prej pustil na stopnicah.
»Ampak z zvezanimi rokami ne bova mogla jesti,« je
rekel Natter.
»Nič ne de, fant moj. Jaz vama bom tako postregel, da se
bosta počutila kakor v maminem naročju, če vama je kdaj
tlačila sladko pecivo v usta.«
Privlekel je iz žepa nož in ju začel krmiti. Zdaj je
Natterju, zdaj njegovemu pajdašu vtaknil grižljaj v usta. Moža,
ki že od ranega jutra nista ničesar okusila in sta bila pošteno
lačna, sta se vdano pustila pitati. In ni trajalo dolgo, ko je

262
hlebca zmanjkalo.
»Tako, otroka. Vidim, da vama je teknilo. Ker pa nobene
stvari ne smemo opraviti samo na pol, bosta dobila še piti.«
Pograbil je vrč, ki je držal najmanj pet litrov, in ga
ponesel k ustnam enega in drugega moža. Ko sta se napila, ga
je postavil v kot in rekel zadovoljen: »Tako, otroka. Zdaj sta
sita in se lepo naspita. Želim vama lahko noč. Sicer je pa moje
matere sin lahko vesel, da ni v vajini koži.«
Pobral je spet svetilko, stopil pred vrata in potisnil zapah.
Nato je ugasil svetilko, jo postavil na spodnjo stopnico in
odšel. Vrč, ki ga nista izpraznila, je pustil pri jetnikih, čeprav
bi se lahko spomnil, da zvezana moža nimate kaj početi z njim.
Natter je slehernemu mornarjevemu gibu sledil s pravim
risjim pogledom in je z zadovoljstvom sprejel pozabljeni vrč.
Ko so koraki odhajajočega onemeli, se je oglasil Malajec s
pridušenim glasom:
»Odšel je, sahib, in zdaj lahko začneva. Zasuči se na bok
tako, da bom lahko prišel z zobmi do vezi na tvojih rokah!«
»Zdaj ni več treba. Vem za sredstvo, ki nama bo hitreje
pomagalo do cilja. Moža je obšla čudovita misel, da nama je
pustil vrč. Lepo ga bova razbila, potem bo pa mala stvar s
črepinjami porezati jermene.«
»Ampak ropot, ki ga bo povzročilo razbijanje, naju lahko
izda in nama prekriža načrt.«
»O,« ga je brezskrbno zavrnil Natter, »saj ga ne bodo
slišali. Mornar nama je vendar povedal, da je v oddelku za
moštvo veselo. Kaj se to pravi, veš ti prav tako dobro kakor
jaz. Počeli bodo tako, da še drug drugega ne bodo slišali; in
kakor do naju ne pride glas od njih, tako tudi oni ne bodo
slišali rahlega šuma, ko bova razbijala vrč. Sreča se nama ni
mogla lepše nasmehniti. Komodor je odšel z ladje in moštvo se
zabava v svojem prostoru. Če odštejemo stražo, je krov prazen.

263
In pravi hudič bi moral biti, če bi najin načrt propadel. Zdaj je
pa dosti govorjenja! V pol ure morava biti prosta.«
Ker je bila celica ozka, je stal vrč čisto blizu Natterja.
Mož se je pomaknil proti njemu, da ga je dosegel z nogami.
Previdno je razkrečil kolena in dosegel, da mu je vrč prišel
mednju. Krepko je stisnil - vezi ob gležnjih so mu še povečale
moč - in pritajen, škripajoč šum jima je naznanil, da se je vrč
sesul v črepinje. Natter kajpada ni mogel preprečiti, da mu
drobci ne bi ranili nog, a kaj bo takšna malenkost možu, ki ga
podijo psi!
Ko je bil vrč razbit, je skušal dobiti kak oster kos v roko.
To kajpada ni bilo lahko, ker je imel roke zvezane na hrbtu;
nazadnje pa je le šlo. Nato se je moral Malajec po hrbtu
priplaziti do njega, da je Natter s črepinjo lahko dosegel vezi
na njegovih zapestjih.
Bilo je to naporno delo in znoj je Natterju v debelih
kapljah lil s čela. A v desetih minutah so bili jermeni toliko
nažagani, da jih je Malajec lahko brez muke raztrgal. Kar je še
ostalo, je bilo opravljeno v nekaj trenutkih. Kmalu sta stala na
prostih nogah in veselo sta raztegovala otrdele ude.
»Kaj bova pa zdaj?« je zadihan pošepetal Malajec. »Kako
bova pa prišla iz te luknje?«
»To ne bo težko. Ali nisi opazil prej pri luči, da je med
vrati in podbojem široka reža? Če skozi to špranjo suneva s
koničasto črepinjo v zapah, ga najbrž ne bo težko odpreti.«
Tudi ta stvar jima je šla hitro od rok. V temi je bil sicer
Natter navezan samo na tip, a ko je zmerom znova bezal s
črepinjo v tisti del zapaha, ki ga je lahko dosegel, se mu je
posrečilo, da ga je palec za palcem, pomikal nazaj.
Tiste pol ure, o kateri je Natter govoril, še ni poteklo do
kraja, ko sta moža že stala pred vrati. Zdaj je bilo treba kajpada
ravnati skrajno previdno. Malajec je moral počakati, Natter pa

264
se je odplazil k stopnicam. Tu je z nogo zadel ob svetilko, ki jo
je odložil mornar. Domislil se je, jo pobral in pri tem so mu
prsti otipali tudi škatlico vžigalic.
Ko je nazadnje prišel na krov, se je najprej razgledal.
Tam je gorela ena sama luč, laterna, ki je visela na prednjem
jamboru. Natter je zadosti dobro poznal ureditev ladje, da je
uganil, kje mora biti kapitanova kajuta. Ves čas je iskal kritje v
najbolj gostih sencah. Tako je prišel mimo glavnega jambora,
ob katerem je slonel možak in upiral pogled v nočno nebo -
straža na krovu.
Ne da bi ga mož opazil, je prišel do komodorjeve kajute.
Rahlo je pritisnil na kljuko - in vdala se je; kabina ni bila
zaklenjena. Hitro je smuknil vanjo in potegnil vrata za sabo.
Črna tema ga je obdajala tu, le pramen medle luči je padal
skozi okno, ki je gledalo na morje. Tako si je Natter upal
prižgati luč. Njegov prvi pogled je veljal pisalniku, ki je stal ob
zadnji steni. Omarica sredi njega je pritegnila njegovo posebno
pozornost. Če je kje, mora biti tukaj spravljen mošnjiček z
biseri. A kako naj pride do njega? Iskaje se je ozrl okrog sebe.
Pogled se mu je ustavil na škarjah za papir, ki so ležale pri
raznih spisih na mizi. Takoj se je odločil, zgrabil škarje in jih
potisnil v špranjo med ključavnico in steno omarice. Njegov
trud je bil kar hitro poplačan. Rahlo je počilo in vratca so se
odprla.
Vlomilec se je moral pošteno obvladati, da ni glasno
zavpil od veselja. Pred sabo je zagledal mošnjiček, ki ga je
iskal, zraven njega pa še nekaj svitkov denarja. Na mah je vse
skupaj izginilo za njegovo srajco. A naj je še toliko iskal, naj je
še tako dolgo brskal med papirji - o dnevniku ni bilo ne duha
ne sluha. To je bila vsekakor bridka zadeva. Zakaj če pride
knjižica v roke pokojnikovih svojcev, bo tisto, kar ve on,
ostalo brez cene. Zdaj pa ni smel dragocenega časa zapravljati
z iskanjem. Zato je omarico skrbno spet zaprl, da ne bi prehitro
odkrili njegovega obiska, nato je ugasil svetilko in stopil na

265
krov. Po isti poti se je vrnil na stopnice, pod katerimi je
Malajec nestrpno čakal nanj.
»To je pa dolgo trajalo. Bal sem se že, da so te odkrili.«
»Vse je šlo po sreči. Celo bisere imam in še denar
povrh!«
Njegov pajdaš je kar ostrmel.
»Bisere imaš? O, potem je vse dobro! Kako pa si to
spravil skupaj?«
»Pozneje ti bom povedal. Zdaj nimava časa. Ne smeš
pozabiti, da potrebujeva tudi obleko.«
»Da, seveda! Ampak, sahib, to naj opravim jaz. Dobro se
razumem na te reči. Vem, kje jo morava iskati.«
»No, kje pa?« je vprašal Natter.
»V spalnici moštva kajpada. Glavna stvar pa je, da ni
nikogar tam. Le kar meni prepusti! Nisem prvikrat na ladji.«
»Dobro, potem ni pomislekov. Na takle večer, kakršen je
današnji, noben mornar ne pojde zgodaj spal.«
»No, potem ne bom imel težav. Počakaj name tule,
sahib!« In že je Malajec izginil v temi in zdaj je Natter prišel
na vrsto, da mora čakati. Njegovo potrpljenje je bilo na trdi
preizkušnji. Že je mislil, da se je njegovemu tovarišu primerila
nesreča, ko se je Malajec prikazal na vrhu stopnic. V naročju je
nosil velik sveženj obleke. Celo za čevlje in kape je poskrbel,
tako da se bosta lahko prikazala povsod, ne da bi zbujala
pozornost, če se jima posreči priplavati na kopno.
Na hitro sta razdelila obleko in napravila dva svežnja.
Vsak si je svojega pritrdil na glavo, da bi ga obvaroval
mokrote, kolikor je mogoče, nato pa sta se odpravila k
stopničkam, ki so bile na njuno veselje spuščene. Očitno so jih
pustili, ko sta komodor in krmar odšla z ladje. V naslednjem

266
trenutku sta ubežna kaznjenca že izginila v noč.
Stvar, ki se jima je zdela ne le težavna, ampak že kar
nemogoča, jima je uspela z malo truda. Vnovič sta se odtegnila
roki pravice ...
Ko so naslednje jutro opazili na ladji, da sta jetnika
izginila, so o tem takoj obvestili pristaniško stražo. A njeno
prizadevanje je ostalo zaman. Moža, na katera je Falkenau
razpisal visoko nagrado, sta brez sledu izginila ...
Pogorje, ki teče ob državni meji med Nordlandijo in
Südlandijo, je skoraj brez tekmeca po svoji nenavadni lepoti.
Pokrajine, polne grozljive divjine, v popotnikovem srcu
spominjajo na romantika srednjeveških razbojnikov; ljubitelji
narave posebno radi obiskujejo zanimivo cesto čez prelaz
južno od Helbigsdorfa, ki se v številnih zavojih vzpenja k
Himmelsteinskemu sedlu in se od tam spet počasi spušča v
dolino. Vsak zavoj odpira nov, presenetljivo lep razgled, tako
da popotnik strmi in občuduje brez konca in kraja. Ko pa že
doseže sedlo in obstane, da se ozre po poti, ki jo ima za sabo,
bo skoraj pijan od lepote, ki se odpira njegovemu pogledu. A
če se nazadnje obrne proti jugu, da bi nadaljeval svojo pot,
obstane vnovič ko vkopan.
Od sedla vodi dobro oskrbovana cesta v številnih zavojih
še dalje navzgor in se končuje ob vznožju stopnišča pred
gradom, ki nosi enako ime kakor hrib - Himmelstein. V nobeni
vojni ni bil nikoli ne osvojen ne razdejan, ker je zaradi svojega
položaja popolnoma nezavzeten. Zob časa pa je nenehoma
glodal njegove zidove in ko je prišel v last grofovske hiše
Hoheneških, se je izkazalo, da ga je treba do temelja popraviti.
Hkrati so prezidavo prilagodili zahtevam novejšega časa. Zdaj
je grad zasebna last mladega grofa Hoheneškega, ki je znan
pod vzdevkom divji grof. Ostal mu je kot dediščina po
materini strani, medtem ko je moral očetovo zapuščino
prepustiti Nurvan paši, starejšemu bratu svojega očeta. Sem

267
gor se je vsako leto umikal za nekaj mesecev, da je hodil po
razsežnih gozdovih na lov, kadar se je naveličal naporov
zabavnega življenja v südlandski prestolnici.
Če pustimo grad za seboj in gremo dalje po hrbtu hriba
proti vzhodu, pridemo čez kakšnih pet minut do majhnega, z
mračnim jelovim gozdom obdanega jezera, ki ga napaja bister
gorski potok, na drugi strani pa se izliva v obliki slapov, ki se
kakor stopnice vrstijo v globoko sotesko, imenovano Pekel.
Ti slapovi niso le romantično lepi, ampak imajo na sebi
tudi nekaj grozljivega. Prvi del strmine, ki je obrnjen h gradu,
je popolnoma neprehoden, ker prvi široki slap vse dno soteske
napaja z vodo. Stene se vzdigujejo navpično in niti najdrznejši
plezalec ne bi imel poguma, da bi postavil nogo v ta strmi in
spolzki breg, ki ga nenehoma škropi pršeči slap.
Šele dalje spodaj se soteska nekoliko odpre in daje
prostor ozki, a le malo uporabljeni poti, ki nas v četrt ure
pripelje do prečne doline, skozi katero drži slaba, hrapava
cesta.
V veliki, razkošno opravljeni vogalni sobi gradu je sedel
divji grof za mizo, obloženo z bogatim zajtrkom. Razgled, ki
ga je človek užival skozi okna tega prostora, je bil gotovo eden
najlepših na svetu, a v grofu je zamrl vsak čut za lepoto narave.
Opolzki francoski roman, po katerem je listal, mu je dajal
veliko več užitka.
Grofove sobane so bile še zmerom tiste, v katerih so
nekoč stanovali stari Himmelsteini, a težko hrastovo pohištvo
je iz njih izginilo in se umaknilo opremi, izdelani v novem
slogu; namesto malih oken z okroglimi šipami so prišle velike
plošče iz brušenega stekla, ki so ob sončnem zahodu daleč
naokrog metale blesk žarečega zlata. Od tod so nekoč stari
vitezi hodili za, »plemenitimi« razbojniškimi opravki in od tod
je grof nadaljeval to lepo obrt na način, ki se je pač prilegal
novim časom.

268
 Tedaj so se odprla vrata in vstopil je grajski oskrbnik.
Mož nam ni čisto neznan - srečali smo ga takrat, ko je z
grofovo kočijo pričakal tri ubežne kaznjence iz Hochberga, da
jih spravi čez mejo.
Grof se je ozrl nanj.
»No, Geissler, kaj prinašate novega?«
»Gospod grof, v predsobju je nekdo, ki prosi, da ga
sprejmete.«
»Ali mu niste rekli, da nikogar ne sprejemam?«
»Ne, tega si nisem upal.«
»Niste si upali?« ga je osupel vprašal Hoheneški.
»Da. Gospod grof, strmeli boste namreč, če vam povem
njegovo ime.«
»No, to sem pa res radoveden.«
»Mericourt.«
»Kaj?« je vzkliknil Hoheneški in planil pokonci.
»Mericourt? Katerega Mericourta pa mislite? Pa menda ne
tistega, ki se v Angliji piše Johnson, v Nordlandiji pa Natter?«
»Da, prevzvišenost. Prav njega mislim.«
»To ni mogoče. Nikakor ne morem verjeti, da so mu
Angleži vrnili prostost.«
»Naj ga pustim noter, gospod grof? On vam bo sam
gotovo najlaže odgovoril na vsa ta vprašanja.«
»Da, imate prav. Naj vstopi.«
Oskrbnik je odšel in vstopil je gost. V gospodu
plemenitega videza, oblečenega po najnovejši pariški modi, ki
je lahkotnega koraka prišel čez prag, nihče ne bi spoznal
ubežnega kaznjenca z Andamanskih otokov.

269
 »Natter!« je vzkliknil grof in osupel stopil korak nazaj.
»Torej je res! Še se godijo znamenja in čudeži!«
»Mene gotovo niste pričakovali, gospod grof?«
»Ne, to pa res ne! Hudič naj me vzame, če se mi je zdelo
kaj takega verjetno.«
»Potem vam morda sploh nisem dobrodošel?«
»Gromska strela, to pa ne! Tako pa nisem mislil. Upam,
da si ne boste napak razlagali mojega strmenja. Samo načuditi
se ne morem, da so vas Angleži pustili na prostost.«
»No,« se je zasmejal Natter. »tako človekoljubni pa tudi
niso.«
»Da ne? A potem ste - potem ste torej ...«
»Da, tako je. Posrečilo se mi je pobegniti.«
»To mi morate pripovedovati. Najprej pa sedite in
pomagajte mi zajtrkovati!«
Natter je sprejel vabilo in sedel nasproti grofa.
Ta je pritisnil na zvonec in takoj se je prikazal oskrbnik.
»Prinesite še en pribor za gospoda!«
Ko se je potem vino zaiskrilo v brušenih kozarcih, je
začel grof, ki ni mogel več zadrževati radovednosti:
»Torej. Natter, prihajate iz Anglije?«
»Ne, grof, to se motite. Prihajam naravnost z
Andamanov.«
»Z Anda ...?« Grof je bil tako presenečen, da so mu vilice
padle iz roke. »Pa to je skoraj neverjetno Slišal sem, da se
izmed sto primerov, ko skuša kak gost pobegniti s teh otokov,
posreči komaj enemu.«
»Mirne duše lahko vzamete moj primer kot eno izmed teh

270
redkih izjem in mi dovolite, da vam povem vso zgodbo. Slišali
boste roman, ki je vsekakor bolj napet kakor knjiga, ki ste je
imeli v rokah, ko sem prišel.«
In tako je Natter pripovedoval o stvareh, ki smo jih
opisali v prejšnjih poglavjih. Hoheneški pa ga je napeto,
poslušal. Ves čas ga ni prekinil niti z eno besedico. Ko pa je
pripovedovalec čez kakšno uro končal, so bila jedila na
krožniku pred grofom še nedotaknjena, prav tako pa tudi vino.
»Natter, to je čudovita zgodba. Kaj pa mislite zdaj?«
»Mislim, da ni težko uganiti. Polastiti se moram zaklada.«
»Ampak zaklad ne pripada vam.«
»Hočete reči, da pripada Gollwitzem? Ne poznam nobene
pravne določbe, po kateri bi lahko zahtevali zaklad zase. Baron
Hugo Gollwitz ni živel z begum v zakonu. Na drugi strani pa
je treba pomisliti, kako bi zvezi, za katero sem delal, koristilo,
če bi ji lahko priskrbel ta zaklad. Lahko bi se vnovič lotili boja
za svoje cilje, pa s čisto drugačnim uspehom. Vrhu tega štejem
stvar osebno za častno zadevo. Gollwitz govori v svojem
dnevniku tako ponižujoče o mojem bratu, da mi kot
Mericourtu niti na misel ne pride, da mu oprostim. Ne, zaklad
mora biti moj.«
»Pa poznate položaj otoka, na katerem je spravljen?«
»Da, natanko sem si zapomnil podatke.«
»In veste tudi za skrivališče in za dostop do njega?«
»Da - ali pa tudi ne. Kakor se vzame. Gollwitz je namreč
tako sestavil svoje poročilo, da lahko samo kak član njegove
rodbine odkrije pot do skrivališča.«
»Potem bodo pa vaši napori ostali zaman.«
»To bomo še videli, grof. Zame je zdaj največjega
pomena, da me kdo vpelje v hišo Gollwitzev, in mislil sem, da

271
mi lahko vi pomagate.«
»Jaz?« je osupel vprašal grof. »Kako pa naj vam jaz
pomagam?«
»Prosil vas bom, da mi napišete priporočilno pismo na
njihovo družino. Zaradi tega sem pravzaprav prišel k vam.«
Ko je to slišal, se je grof gromko zasmejal.
»Dragi prijatelj, potem pa niste naleteli na pravega.
Zagotavljam vam, da bi moje priporočilo doseglo ravno
nasproten uspeh. Takoj bi vas postavili pod kap.«
»Tega ne verjamem. Povedali so mi, da se dobro poznate
z Gollwitzi.«
»To drži. Ampak naše poznanstvo je takšne vrste, da mu
v navadni govorici lahko rečemo sovraštvo.«
»Kaj, z rodbino Gollwitzev ste v sovraštvu? Zakaj pa?«
»Dragi prijatelj, to so stare zgodbe, o katerih ne govorim
rad. Bodite zadovoljni, če vam povem, da vam moje
priporočilo ne bi moglo koristiti.«
Natter je bil vidno razočaran. Nekaj časa je zamišljeno
gledal predse, nato pa je odločno rekel: »No, če mi vi ne
morete pomagati, bom moral poskusiti pač po kakšni drugi
poti.«
»Za kaj pa pravzaprav gre? Ali mi ne bi mogli vsaj od
daleč namigniti?« je radovedno vprašal grof.
»Gre za nesrečo, ki je pred davnimi leti zadela rodbino
Gollwitzev in ki jo pobliže poznajo samo člani družine. Pri tem
dogodku igra veliko vlogo neka številka in okrog nje se suče ta
skrivnost. Številka pomeni nekakšen ključ do skrivališča.«
Hoheneški je z napeto pazljivostjo poslušal Natterjeve
besede. Zdaj je planil pokonci in začel zamišljen hoditi po sobi
gor in dol. Natter ga je nekaj časa začudeno gledal, nato pa ga

272
je vprašal:
»Kaj pa vam je, grof? Ali morda vi kaj veste o stvari?«
Grof je sunkoma obstal pred Natterjem.
»Da, nekaj vem. Pa tudi zgodbo poznam. In kar je še
bolje: tisto število vam lahko povem.«
To odkritje je prišlo tako nepričakovano, da je Natter
poskočil ko naelektren.
»Najbrž se šalite, gospod grof. Kako pa morete vedeti ...«
»Sedite spet lepo in me mirno poslušajte in videli boste,
da se ne šalim.«
S temi besedami je grof spet sedel na svoje mesto pri mizi
in tudi Natter je omahovaje sedel.
»Kakor veste, je bil moj oče minister nordlandskega
vojvode. Kakor si lahko zamišljate, se je marsikdaj ukvarjal
tudi z zadevami, o katerih pravzaprav ne bi smel vedeti. Tako
je nekega dne prejel od nekega zaupnika novico, da je
Südlandija sklenila tajno pogodbo z neko drugo silo. Vest je
zbudila njegovo radovednost in zaupnik je takoj dobil nalogo,
naj mu za vsakršno ceno priskrbi besedilo te pogodbe. Osem
dni pozneje je imel moj oče pogodbo v rokah.«
»A kaj ima ta zgodba opraviti z Gollwitzi?«
»Le kar potrpite - Vsebino te tajne pogodbe so poznali
samo trije ljudje: minister liste sile, südlandski knez in pa -
baron Otto Gollwitz, knezov tajnik.«
»O, zdaj se mi je pa že zasvitalo!«
»Kajne? Baron, Hugov stric, je dobil pogodbo z
naročilom, naj jo prepiše. A papir ni ostal dolgo v njegovem
predalu. Na nepojasnjen način je izginil iz njegovega pisalnika
in baron je padel v nemilost, ker njegovemu zatrjevanju, da je
nedolžen, nihče ni verjel.«

273
 »Tako, takšna je torej ta stvar!« je začuden menil Natter.
»A število?«
»Nisem še končal. Ko so pred dvajsetimi leti vrgli mojega
očeta, je takratni kovačev sin in sedanji vojvoda Max našel
med njegovimi papirji tudi pogrešano pogodbo, hkrati pa tudi
nedvoumen dokaz, da baron Gollwitz pri vsej zadevščini niti
malo ni kriv. Lahko si mislite, kakšne so bile posledice.
Gollwitz je bil naenkrat spet deležen vseh mogočih položajev
in časti in je dobil popolno zadoščenje. Pisec dnevnika o vsem
tem kajpada ni mogel biti poučen.«
»Ampak število! Število! Ali ga veste?«
»Vem ga, a vam ga ne morem povedati.«
»Kaj?« Je ostrmel Natter. »Nočete mi ga povedati?«
»Ali se ne morete sami domisliti razloga? Mislite mar, da
vam bom kar tako povedal skrivnost, katere cena je tolikšna,
da je niti izmeriti ni mogoče?«
»O grof, zdaj vas razumem. Radi bi denarja od mene?«
»Glejte no, kako hitro ste se spametovali.« mu je na pol v
šali pritegnil Hoheneški. »Da, dragi moj, denar hočem od vas.«
Natter se je porogljivo zasmejal.
»Pa se motite, gospod grof, če mislite, da je vaša
skrivnost tako dragocena. Zdaj, ko so se zadevščine ugodno
zasukale za Gollwitze, ne bodo več sramežljivo skrivali te reči
in prav nič težavno se mi ne zdi izmamiti od njih to število -
kajpada še ne morejo vedeti za njegovo vrednost. Kakor vidite,
le nisem navezan na vašo pomoč.«
»Mislite?« se je zasmejal Hoheneški. »Jaz pa vam
pravim, da me boste še krvavo potrebovali.«
»Ne da bi vedel, čemu! Družini se bom približal pod
kakšno nedolžno, nič sumljivo pretvezo in ...«

274
 »In jaz bom.« mu je grof posegel v besedo. »jaz bom
družino posvaril, naj se pazi nekega Natterja.«
Ta adut je zalegel. Natter se je zastrmel v sobesednika,
nato pa je bruhnilo iz njega:
»Gospod grof, vi ste ...«
»Stojte! Niti besede več! Lahko si mislite o meni, kar vas
je volja, a žalitve ne bom trpel v svoji hiši. Zapomnite si to!«
Nekaj časa sta sedela sovražno uprta drug v drugega, nato
pa se je Natter prisiljeno zasmejal. »Grof, gotovo se samo
šalite s svojo grožnjo.«
»Kar mene zadeva, jo kar imejte za šalo. Ampak dajte
rajši, da se pogovoriva. Kakor jaz presojam zadevo, ne smete
izgubljati časa. Ne morete vedeti, kako kmalu že lahko pride
dnevnik v roke zakonitih dedičev, in tedaj. Natter, tedaj bo
prepozno za vas. Prehiteli vas bodo. Kdo vam pa pravi, da
Gollwitzi že zdaj ne vedo za tisto, kar vi tako ponosno štejete
za svojo skrivnost?«
»Meni se to ne zdi mogoče. Jaz sem prišel v Südlandijo
po najhitrejši poti. Kljub temu ne podcenjujem vaših
pomislekov. Povejte mi število in potem se bova hitro
dogovorila.«
»No, pa ste le ubrali pametno besedo. In da boste videli,
kako se je z mano lahko pogoditi, vam bom povedal, kar želite
vedeti, preden skleneva kupčijo. Jaz vam zaupam bolj kakor vi
meni. Počakajte trenutek, takoj prinesem pogodbo.«
»Kaj? Vi jo imate še zmerom? Ali mi niste malo prej
rekli, da jo je zaplenil vojvoda Max?«
»Da, izvirnik je izgubljen. Prepis pa, ki ga je dal napraviti
moj oče, je še tu, prav tule na Himmelsteinu. Kdo bi si mislil,
da bo ta papir nekoč dobil poleg spominske še kakšno drugo
vrednost!«

275
 Hoheneški je odšel v svojo delovno sobo in se čez nekaj
minut vrnil z modro ovojnico iz trdega papirja, ki jo je položil
na mizo. Ko je prerezal vrvico, s katero je bila omotana, je
prišlo na dan pisanje v obliki akta in oba sta se z napeto
radovednostjo sklonila nadenj.
»Ga že imava.« je vzkliknil grof in s prstom pokazal v
levi kot spodaj. »No, le berite!«
»Dva tisoč sedemsto enainosemdeset.« je bral Natter. »Pa
res mislite, da je to tisto število, ki ga iščemo?«
»Prepričan sem. A da se bova bolj zanesla, preglejva vso
pogodbo, ali ni kje še kakšna druga številka.«
Izkazalo se je, da je število v kotu, ki je očitno pomenilo
številko uradnega vpisa, edino, ki ga je premogel akt, razen
datuma seveda.
»Ni dvoma, da je to število, ki ga iščem,« je nazadnje
menil Natter in je na lepem ves prevzet skočil na noge. »Tudi
to drži, da je številka visoka. Takšna mora biti po moji presoji,
drugače bi bilo število, s katerim jo je treba deliti, manjše.«
»Kaj pa tu piše o številkah in delitvi? Jaz vas prav nič ne
razumem.«
»Ah da, saj vi o tem nič ne veste. No, a ko zdaj vem to
vražje število, nimam več razloga, da bi še prikrival resnico.
Poslušajte me torej!« In Natter je povedal grofu še
podrobnosti, o katerih je doslej molčal, o računski nalogi, za
katero je zdaj našel rešitev.
»In potem,« je rekel, ko je grofu pojasnil te reči, »zdaj
bova preizkusila, ali se račun ujema.« Privlekel je zapisnico iz
žepa in nametal nekaj številk na list.
»Enačba, ki je imela prvotno dve neznanki, se glasi
takole: (X - 36) / 183 = y. Neznanko x smo zdaj našli, namreč
2781. Potemtakem nam ne dela več težav. Samo za to gre še,

276
ali se račun izide brez ostanka. Ulomka seveda ne smemo
dobiti na koncu, ker se tedaj znajdemo v slepi ulici. - Sveta
nebesa, enačba se lepo izide, izide se čudovito. Zmagali smo!
Zmagali!«
Grof mu je gledal čez rame in je videl izid: 15. »Mislite
torej, da ta številka pomeni vrstni red čeri, za katero je mogoč
dostop do maharadževega zaklada?«
»Da, to mislim, prav to.« je vzkliknil Natter
zmagoslavno. »Stokrat vam lahko prisežem, da je tako.«
»In koliko bom dobil jaz za svoje, kakor vidim,
neprecenljivo sporočilo?«
»Kaj vam bom dal? En milijon, cel milijon seveda šele
takrat, ko bom zaklad imel v rokah.«
Grof je Natterja pogledal z izbuljenimi očmi. »Hudiča, če
pa tako radodarno razsipate z milijoni, potem gre brez dvoma
za nekaj več kakor za prgišče zlatnikov. Kdaj se pa mislite
odpraviti na delo?«
»Jutri - ne, še danes - ne, takoj zdajle. S prvim vlakom se
odpeljem na morje in najamem jahto, celo trijambornico, če bo
treba.«
»In koga mislite še pritegniti? Brez vsakršne tuje pomoči
gotovo ne boste mogli vzdigniti zaklada, posadki pa menda
vendar ne mislite zaupati svoje skrivnosti.«
»Brez skrbi, imam spremljevalca, na katerega se lahko
zanesem. Malajec, o katerem sem vam pripovedoval, čaka v
Karlshafnu name, kjer sva pristala. Po obnašanju je sicer na pol
divjak, a name je navezan in mi je vdan ko pes. Boljšega
tovarišu si ne bi mogel zamisliti.«
»No, želim vam vso srečo v izpeljavi velikega načrta.« je
menil grof dobre volje, segel po kozarcu in nazdravil Natterju.
»Pijte. Natter! Vrag vedi, vsak človek nima sreče, da bi

277
dedoval po maharadžu. Upajmo, da ni le milni mehurček, za
katerim se pehate, ker bi tedaj bilo škoda lepih denarjev, ki jih
zapravljate za to reč. Srečno pot, dragi prijatelj Naj živi
maharadžev zaklad!«
In veselo sta trčila s kozarci ...

278
Četrti del: MAHARADŽEV ZAKLAD
 TEKSAŠKI FRED

»Damn! Če pojde tako naprej, naj me hudič vzame, če

bomo sploh kdaj dobili eno samo dlako iz repa kakšnega
komanškega kljuseta pred oči!«
Mož, ki je rekel te besede, je bil herkulske postave, da bi
lahko iz njega, če bi bil lesen, gotovo izrezljal dvoje človeških
figur naravne velikosti. Ogromne noge so mu tičale v visokih
škornjih za v vodo; potegnil jih je do pasu; nad njimi je bilo
videti telovnik iz jelenjega usnja, nad njim pa še jopič iz
bizonje kože. Nosil je visoko kapo, ki jo je ovijala cela
množica kož kače klopotače. Obraz je imel pokrit s tako gosto
brado, da je bilo mogoče razločiti samo nos in oči.
V roki je imel kentuško dvocevko, za starim šalom pa, ki
mu je ovijal ledja, sta si delala družbo pištola z vrtečim se
bobničem in lovski nož, ki je bil kar pravšnji za lov na jelene.
Brkljal je po kupu pepela, ki je ležal na tleh v dokaz, da je
tu malo prej gorel nenavadno velik ogenj.
»Povej mi, Fred.« je nadaljeval čemerno, »kako dolgo je,
odkar je bil tale pepel še vroč?«
»Ogenj je ugasnil včeraj zjutraj,« se je glasil odločni
odgovor. In mož, ki je odgovoril, je bil precej mlajši od
prvega. Bilo mu je komaj dvaintrideset let, a na sebi je imel
eno tistih indijanskih oblek, kakršne po navadi nosijo savanski
gizdalini in s katerimi so si izdelovalke dale opraviti leta in
leta. Kljub tej čedni obleki pa ni bil videti nedeljski lovec. Na
njegovem krepkem tilniku je človek lahko razbral brazgotino
globoke rane z nožem in čez lice mu je tekla sled udarca,
gotovo od tomahavka. Oborožen je bil s Spencerjeve puško,

281
bowijem in dvema revolverjema.
»Drži,« mu je pritrdil velikan. »A kaj nama to zdaj
pomaga? Tovariši so mrtvi, konji ukradeni in izginili so
nuggets, ki sva jih nabrala v Kaliforniji, da bi tudi midva lahko
kdaj zaigrala na zahodu kakšno vlogo. Zdaj se podiva za temi
prekletimi Komanči, a jih peš vendar ne moreva dohiteti.
Ampak gorje capinom, kadar pridejo meni. Billu Sanfordu, v
roke!«
Vzdignil je pest in grozeče zamahnil z njo proti Jugu.
»Jaz mislim, da bova že še prišla do svoje lastnine.« je
menil tisti, ki ga je Bill imenoval Freda.
»Kako pa!«
»Sled, po kateri greva, drži na Rio Pecos, ki teče blizu
Sierre Blance, ta pa je zdaj meja med ozemljem Komančev in
Apačev.«
»Kaj pa ima to opraviti z najinimi konji in nuggets?«
»Pa še koliko! Komanči, ki so naju okradli, lahko vsak
čas trčijo na oddelek Apačev in torej ne morejo nadaljevati
ježe, ne da bi pošiljali oglednike naprej, in kaj sledi iz tega.
Bill?«
»Hm, da bodo prisiljeni jahati počasneje. Tvoje mišljenje
ni slabo. Apačev se ti torej ne bojiš?«
»Ne. Zdaj so prijateljsko razpoloženi do bledokožcev.
Sploh so plemenitejši in hrabrejši od Komančev in posebno
odkar večina njihovih rodov posluša velikega Inču čuna, se
lovec lahko z zaupanjem obrne k njim.«
Tedaj je za njima zašumelo. Oba sta se zasukala z
bliskovito naglica in vzdignila puški. Pred njima je stal
Indijanec, oblečen približno tako kakor Fred, le da so mu bili
lastni lasje edino pokrivalo in da mu je izza pasu sijal
tomahavk dragocene izdelave. V roki je držal puško, katere

282
kopito je bilo okovano s srebrnimi žeblji. Velike, temne oči so
zaupljivo gledale v lovca, roko je rahlo dvignil v pozdrav, nato
pa spregovoril s prijaznim glasom:
»Rdeči mož je slišal besede belih bratov. Sovražnika
Komančev sta in prijatelja Apačev. Sedel bo k njima in pokadil
pipo miru.«
Brez okolišev je sedel na tla, natlačil s perjem okrašeni
kalumet in s punksam prižgal tobak. Lovca sta sedla nasproti
njega.
Šestkrat je dim potegnil vase, puhnil na vse štiri strani
neba, nato proti soncu in nazadnje k tlom. Ko je izročil
kalumet Sanfordu, je rekel:
»Veliki duh je z Apači in belimi možmi. Njihovi
sovražniki so ko muhe, ki bežijo pred dimom našega ognja.«
Lovca sta ponovila slovesni obred in Sanford je
odgovoril:
»Moj rdeči brat je poglavar Apačev. To vidim po
njegovem kalumetu. Nama bo povedal svoje ime?«
»Moja brata sta malo prej govorila o Inču čunu, sinu
Apačev.«
»Inču čuna? Ali je mojemu bratu res tako ime?«
»Apač nikoli ne laže.« je preprosto odgovoril Indijanec.
To je bilo srečanje, da bi si človek ne mogel želeti
srečnejšega. Zato je vprašal Bill:
»Ali je moj brat sam v teh krajih?«
»Inču čuna je sam. Njemu se ni bati tisoč njegovih
sovražnikov.«
»Kje pa je njegov konj?«
»Tamle stoji pod drevjem. Kje pa imata moja brata svoji

283
živali?«
»Brez njih sva.«
Pogledal ju je nejeverno.
»Brez njih? Lovec brez konja je kakor roka brez pesti.«
»Imela sva zelo dobri živali, pa so nama ju uropali
Komanči.«
»Zakaj pa nista bela moža pobila Komančev?«
»Ko so prišli, naju ni bilo.«
»Naj pripoveduje moj brat!«
»Z desetimi spremljevalci sva jahala iz Kalifornije čez
savane in gore sem čez, da prideva na vzhod. Taborili smo na
bregovih Ria Grande in nismo še nič ustrelili. Tako je bilo
naloženo nama dvema, da poiščeva mesa. Odšla sva in ko sva
se čez eno uro vrnila, so najini tovariši ležali mrtvi in
skalpirani na tleh, konji pa so izginili in nuggets z njimi.«
»Kaj pa sta storila moja brata, ko sta se vrnila?«
»Preštela sva sledove Komančev. Bilo jih je pol manj ko
sto. Sledila sva jim, da maščujeva svoje mrtve in vzameva
našo lastnino nazaj.«
»Moja brata sta vrla vojščaka, Komanči pa so kakor
kojoti, ki nimajo razuma. Videti so morali vendar, da dveh
bledokožcev ni, in bi morali pričakati moja brata in ju ubiti.
Kje pa bosta bledokožca dobila nova konja?«
»Vzela ju bosta Komančem.«
»Bledokožca naj počaka ta, da se Inču čuna vrne.« Vstal
je, si spet obesil kalumet okrog vratu, vzel svojo puško in
izginil med drevjem.
Lovca sta se spogledala z začudenimi očmi.

284
 »To je bilo pa hudičevo ugodno srečanje.« je menil Bill.
»Lahko se nama obrne v srečo.«
»Jaz tudi mislim. Ampak, hm, malo je manjkalo, da se
nama ni treba kesati,« je odvrnil Fred.
»Zakaj pa?«
»Ker sva govorila o njem.«
»Da, da. Govoriti v preriji, je velika neumnost. Človek se
tako mnogokrat izda.«
»Če ne bi govorila o njem dobro, stavim sto proti ena, da
bi naju zdajle že ne bilo več.«
»Čisto gotovo. Zato pa vsaj poslej drživa jezik za zobmi
in si poiščiva kak kraj, na katerem ga bova lahko počakala, ne
da bi naju kdo opazil.« Zapustila sta jaso in izginila v grmovju.
Morda je minilo kaj več kakor dve uri, ko se je Apač, ne
da bi povzročil kakšen šum, spet prikazal na kraju, kjer so
pokadili pipo miru.
»Uff!«
Na ta klic sta lovca stopila iz skrivališča. »Moja brata naj
sledita Inču čunu!«
Obrnil se je in ju popeljal skozi pragozd med
visokodebelnimi drevesi, dokler niso prišli do čiste prerijske
drage. Na njej je ležal mustang, na vseh štirih zvezan z
neraztržnimi jermeni, kakršne uporabljajo za izdelavo lasov.
Znoj je kapljal od živali in veliki kosmi goste pene so ležali
naokrog: izmučila se je v naporu, da se reši.
»Ali lahko moja brata jahata divjega mustanga?«
Namesto da bi kaj odgovoril, je Fred vrgel puško na
hrbet, se s široko razkrečenimi nogami postavil nad konja in ga
z dvema hitrima rezoma rešil vezi. Na mah je žival skočila na
noge, a jezdec je že brez sedla in uzde sedel na njenem hrbtu.

285
Konj se je zdrznil, prestrašen zarezgetal, se vzpel najprej s
sprednjim, nato z zadnjim koncem, zarital na levo in desno, a
ko se jezdeca ni mogel otresti, je z orjaškimi skoki poletel v
prerijo.
»Moj mladi brat je dober jezdec,« se je pohvalno izrazil
Indijanec, nato pa stopil dalje.
Precej daleč v savani je ležal drugi konj, zvezan prav tako
kakor prvi.
»Moj brat naj ga vzame in se potem vrne!«
Odšel je proti grmovju, v katerem je gotovo imel
spodrecano svojo žival. Bill Sanford pa je stopil h konju,
napravil enako kakor malo prej Fred in že čez nekaj sekund je
na svojem divjem mustangu oddrvel v savano.
Šele čez dobro uro se je daleč na obzorju prikazala temna
točka in nato še druga. Bližali sta se z vso naglica. Bila sta
lovca, ki sta se vračala na ukročenih konjih. Ko sta dosegla
malo drago, je Inču čuna stopil iz grmovja. Za uzdo je vodil
svojo žival.
»Moja bela brata imata zdaj konja, da lahko dosežeta
svoje sovražnike in jim odvzameta sedli in vse, česar jima je
treba.«
Kraj, na katerem so stali, je bil zaznamovan s številnimi
sledovi kopit. Tu je Indijanec zalezoval in napadal divje konje.
O tem, kako se mu je posrečilo ujeti dva izmed njih, ni črhnil
besede.
»Kam pa pojde najin rdeči brat?« je vprašal Bill Sanford.
»Sledove Komančev bo poiskal, da dožene, kam so se
obrnili.«
»Kaj ne bo Inču čuna jahal z nama?«
»Apač je brat belih mož. Ostal jima bo ob strani, če mu

286
bosta zaupala.«
»Midva ti zaupava.«
»Howgh!«
Na ta preprosti način je bila sklenjena zveza, ki po
savanski šegi zavezuje vsakogar, da v potrebi žrtvuje življenje
za varnost drugega.
Belca sta snela vsak svoj lasa, ki sta ga imela opetega
okrog ledij, in ga tako omotala konju okrog glave in gobca, da
je nastal nekakšen povodec. »Pojdemo zdaj spet na kraj
taborišča?« je vprašal Bill Sanford.
»Zakaj pa?« je kratko vprašal Apač.
»K sledovom Komančev.«
»Moja bela brata se ne bosta vračala, ampak bosta sledila
meni.«
»Ali ve Inču čuna za kakšno boljšo pot, da dohitimo
razbojnike?«
»Komanči pojdejo po dolini reke Rio Pecosa, ker drugače
ne bodo imeli zadosti vode za tolikšno množico konj. Ta reka
pa teče v velikem loku, ki je skoraj že krog, in če me bosta
moja brata poslušala, jih bosta dohitela veliko prej, kakor si
mislita.«
»S tabo pojdeva.« je izjavil Sanford.
Nato so jezdeci pognali. Nova dva konja sta od začetka
malce oteževala ježo; sčasoma pa sta se prilagodila in vdala;
ko se je zmračilo in je bilo treba misliti na prenočišče, sta se
dala spodrecati, ne da bi se čez mero upirala. Kadar konj
prizna človekovo oblast nad seboj, mu postane zvest in po-
slušen spremljevalec.
Drugega dne so se že navsezgodaj odpravili na pot. Še
dopoldne so prišli do majhne rečice, ki je pošiljala svoje vode

287
v Rio Pecos. Ob njej je ležal ozek pas savane.
Na južnem delu Nove Mehike, med rekama Rio Grande
del Norte in Rio Pecos, se vzdigujejo Siene Hueco. Blanca,
Sacramento in Guadalupe in skupaj ustvarjajo področje divjih,
na vse načine prepletenih pogorij.
Ta pogorja se kažejo tu kot orjaške, gole trdnjave, tam so
spet pokrite z gostim, temnim pragozdom; tu jih režejo
globoki, skoraj navpični kanjoni, tam dolinske zareze z rahlo
vzdigujočimi se pobočji kažejo, da so od svojega nastanka
ostale odrezane od zunanjega sveta. In vendar nosi veter cvetni
prah in semena čez visoke hrbte in vršace, da se lahko razvije
po njih vsaj nekaj skopega rastlinja. In vendar pleza črni in sivi
medved po skalah navzgor, da bi se na drugi strani spustil v
samoto, ki vlada tam. In vendar najde divji bizon tu posamezne
prelaze, da se ob jesenski in spomladanski selitvi pregnete v
čredah na tisoče glav preko njih. In vendar se prikažejo tu zdaj
bele, zdaj bakrenopolte postave, pa naj bo pokrajina še tako
divja, in kadar spet izginejo, ne ve živ krst, kaj se je zgodilo -
strmi skalni velikani so nemi in pragozd molči.
V ravnini pod vsem tem pa so lovišča Apačev mejila na
komanška; na takšnih mejah se dogajajo junaštva, o katerih ne
poroča zgodovina. V bojih teh hrabrih ljudstev je marsikak
razbit oddelek prisiljen umakniti se v gore in se tam za vsak
pedenj zemlje bojevati s smrtjo in s silami, ki se na prvi pogled
zdijo nepremagljive.
Rio Pecos izvira nedaleč od Truchas Peaka, vzhodno od
Santa Feja, teče najprej v jugovzhodno smer, potem pa zapusti
predgorje Skalnih gora in se obrne naravnost na jug. Medtem
ko se na njegovem levem bregu razteza Llano Estacado z
vsemi svojimi grozotami, se mu na desni strani približujejo
obronki prej imenovanih Sierr, te se pogostokrat spet umikajo
tako daleč, da ostane odprt precej širok pas prerije z bujno
travo in nato prehaja v pragozd, ki se s pobočij spušča proti

288
vznožju gorovja.
Podobno sliko kaže tudi večina njegovih pritokov. To je
skrajno nevaren svet. Gore so na daleč razpotegnjene, tako da
boste le redko našli kakšno razpoko ali sotesko, ki bi napravila
ovinek, in kdor tu naleti na sovražnika, se mu ne bo mogel
izogniti, razen če pusti svojega konja, brez katerega je pa
vendar spet izgubljen.
Dolina reke, po kateri je jahala naša trojica, je bila prav
takšna: na obeh straneh vode pas prerije, ki se ga je od druge
strani dotikal gost, temen pragozd.
Inču čuna je jahal naprej. Pravkar je hotel zaviti v dolino
Rio Pecosa, ko se je njegova žival na lepem sunkoma postavila
na zadnje noge, da bi se skoraj prevrnila. V naslednjem sunku
je bil Apač že na tleh in je s konjem izginil v gozdu.
Lovca sta na mah sledila njegovemu zgledu m pognala
svoji živali med drevje, kjer ju je pričakal poglavar. Sam je
svojemu konju zapiral nozdrvi z roko, da ne bi mogel s
prhanjem izdati kraja.
»Kaj pa je opazil moj rdeči brat?« je vprašal Fred.
»Inču čuna je videl dva rdeča moža, kako plavata čez
reko, ki jo bledokožci imenujejo Pecos.«
»Sta bila Apača ali Komanča?«
»Komanča sta bila.«
»Le kam sta namenjena?«
»Inču čuna sklepa iz smeri, ki sta jo ubrala, da
nameravata prečkati dolino, v kateri smo mi.«
»Potem ju pa vzemimo med dva ognja. Ko bosta naletela
na naše sledi, bosta najbrž razjahala, da jih raziščeta. To
priložnost lahko izkoristimo in ju napademo. Inču čuna pojaha
proti izhodu doline in jima zapre pot nazaj, midva pa ju

289
napadeva od spredaj.«
Poglavar je rahlo prikimal v znamenje, da soglaša.
Nato je poteklo deset minut v nemem pričakovanju. Že so
mislili, da sta rdečekožca zavila v kakšno drugo smer, tedaj pa
sta se prikazala na vstopu v dolino. Bila sta dva še zelo mlada
vojščaka, kakor se je dalo razbrati kljub poslikanima
obrazoma. Oborožena sta bila samo z nožem, zataknjenim za
pas. Vtis, ki sta ga napravila, je bil tako nebogljen, da možje,
skriti pod drevjem, niso čakali dalje. Apač je skočil na konja in
kakor vihar planil proti njima, da sta v osuplosti zamudila
pravi trenutek. Preden sta utegnila dobro preudariti, je s svojo
srebrno puško že pomeril vanju.
»Uf, uf!« sta vzkliknila presenečena, ko sta zdaj stopila še
bela lovca iz gozda.
Če bi bila starejša, bolj izkušena vojščaka, bi se morda
domislila, da uideta vstran. A to jima sploh ni prišlo na um.
Nasprotno, z izrazom skoraj spoštljivega strahu sta upirala oči
v poglavarja, ki je kakor kip sedel na konju.
»Ali vesta mlada sinova Komančev, kdo sem jaz?«
»Ti si Inču čuna, največji vojščak Apačev.«
»Potem tudi vesta, da mi ni do njune krvi, če se vdasta
brez odpora. Naj oddasta svoja noža bledokožcema.«
Rdečekožca, ki sta bila očitno na prvem bojnem pohodu,
sta se vprašujoče spogledala. Potem je eden izročil Billu, drugi
pa Fredu svoj nož, ne da bi rekla kakšno besedo. Uvidela sta,
da bi bil odpor noroglavost.
»Sinova Komančev nosita na rokah znamenja, kakršna
lahko da vrač samo sinovom velikega poglavarja. Ali bi hotela
mlada vojščaka Komančev povedati Inču čuni, kdo je njun
oče?«
»Sokol je najin oče,« je odvrnil starejši. »Tale rdeči

290
vojščak je moj brat.«
»Sokol! On je najhrabrejši poglavar Komačev. Kaj pa
poreče, ko bo zvedel, da sta njegova sinova ujeta?«
»Veliki poglavar Apačev nama bo vrnil prostost. Med
vojščaki Komančev in sinovi Apačev ni izkopana sekira
vojne.«
»Ne govorita resnice. Mar ne nosila bojnih barv na
obrazu?«
»Pa ne veljajo Apačem, ampak bledokožcem, ki jim
hočeva pobrati skalpe.«
»Kaj so vam pa storili bledokožci?«
»Bledokožci so tatovi in roparji. Pred dvakrat desetimi
sonci jih je vdrlo večje število na ozemlje Komančev in jim
oropalo mnogo konj. Zato ni miru med rdečimi možmi in
bledokožci.«
Torej tudi tokrat stara zgodba Belokožci, ne Indijanci so
bili krivci, ki so začeli, kakor bi rekli pri nas.
»Zakaj pa vojščaki Komančev potem kaznujejo
nedolžne?«
»Koga pa misli poglavar Apačev?«
»Tistih deset bledokožcev misli, ki so jih pet dni
popotovanja od tod pobili in oropali Komanči.«
»Kdo pa mu je povedal to laž?«
»To ni laž. Tale dva bela lovca pripadata družbi, ki so jo
napadli Komanči; jahata za njimi, da jim spet odvzameta
plen.«
»Uf! Ne bo se jima posrečilo.«
»Pa se jima bo, zakaj poglavar Apačev se je postavil na
njuno stran in se bo bojeval zanju.«

291
 »Inču čuna tega ne sme storiti. Bledokožcev njemu nič
mar.«
Poglavar je namrščil obrvi.
»Inču čuna sam ve, kaj sme storiti in česa ne, in mu ni
treba, da bi ga poučevali pobiči na poti. Bledokožca sta
njegova prijatelja in brata in pil je z njima dim kalumeta.
Sinova Komančev bosta razumela, kaj se to pravi.«
Ozmerjana mladeniča sta v zadregi molčala.
Seveda sta vedela, kakšne dolžnosti naklada kajenje iz
pipe miru, vendar nista hotela pritegniti poglavarju.
Apač je nadaljeval zasliševanje:
»Kje pa je zlato, odvzeto bledokožcem!«
»Na poti v koče Komančev.«
»Koliko vojščakov pa je zraven?«
»Pet krat deset.«
»Kje pa stojijo koče Komančev?«
»Štiri dni poti od tod proti poldnevu.«
»Kako pa to, da mlada komanška vojščaka nista pri svojih
vojščakih?«
»Poslali so ju nazaj, da poizvesta, ali bledokožca, ki sta
pripadala napadeni družbi, gresta po komanških sledeh.«
»Zakaj pa Komanči niso prej napravili tega?«
Mladeniča sta osramočena molčala.
»Sinovi Komančev so slabi vojščaki, če jim je šele zdaj
prišlo to na um. Kakor vidite, sta bela lovca na komanških
sledeh. Pojahala bosta za njimi, da jim spet odvzameta oropano
zlato. Ali bi vrnili zlato prostovoljno, če vama poklonita
prostost?«

292
 »Plen ne pripada samo nama. O tem, kar sprašuješ, bi se
morali posvetovati.«
»V kočah Komančev?«
»Da.«
»In kje naj bi zvedela, kaj se bo zgodilo?«
»Tudi tam.«
»Torej mislita, da bi morali iti mi h Komančem?«
»Lahko bi naju spremljali in se vrnili, ne da se vam zgodi
kaj žalega.«
»Poglavar Apačev verjame vajinim besedam, ker pozna
šege in navade rdečih mož. A do zlata lahko pride tudi, ne da
bi hodil v lovišča Komančev. Dohitel bo tistih petdeset
vojščakov, preden pridejo do svojih šotorov.«
»Veliki poglavar se moti. Ne bo jih dohitel.«
»Zakaj misliš tako? Sledovi Komančev so samo en dan
stari. Če se podvizamo, jih lahko v dveh dneh dohitimo.«
»Inču čuna se moti. Ko so vojščaki Komančev danes
preštevali konje in so pri tem odkrili, da sta najbrž pripadala
napadenim še dva bela moža, so se domislili, da ju bosta
utegnila zasledovati, so jahali poslej veliko hitreje.«
Poglavar je zamišljen pogledal v tla. Nato je vprašujoče
uprl temne oči v mlada Komanča.
»Ali bosta mlada vojščaka ostala pri nas in ne bosta
skušala ubežati, če ju ne zvežemo?«
Ujetnikoma so veselo zažarele oči.
»Ne bosta bežala.«
»Tudi če nas vaši napadejo?«
»Ostala bova pri vas, dokler nama ne vrnete prostosti.«

293
 »Poglavar Apačev zaupa vajinim besedam.«
Bela lovca sta z zanimanjem poslušala pogovor.
Zdaj je Bill povzel besedo:
»Ali Inču čuna res verjame, da bomo na varnem pri
Komančih?«
»Inču čuna verjame. Prišli bomo k njim na pogajanje.
Dokler bomo pri njih, se nam ne sme nič zgoditi.«
»Potem sem pa mnenja, da se poženemo za temi pet
desetimi. Če jih dohitimo, bomo že našli kakšno sredstvo, da
jih prisilimo, naj nam vrnejo, kar so nam oropali. A če jih ne
dohitimo, pojdemo do njihovih vigvamov.«
Naj je bil ta načrt še tako pustolovski in nevaren, ga je
vendar odobril tudi Fred in kmalu nato se je začela naša
družbica pomikati. Mlada Komanča sta jahala brez vezi. Dala
sta besedo in tako so se lahko zanesli, da ne bosta skušala
ubežati. Jahali so ob Pecosu navzdol. Čez nekaj časa so prišli
do kraja, na katerem sta se poglavarjeva sinova ločila od
drugih. Po sledeh je bilo videti, da so skušali Komanči poslej
doseči največjo naglico. Na žalost jih danes ni bilo mogoče več
zasledovati, ker je popoldan potekel in se je začelo večeriti.
Poiskali so primerno mesto za taborišče in zakurili ogenj,
katerega svit ni mogel segati daleč, ker ga je obkrožalo gosto
grmovje. Konje so spodrecali, da ne bi mogli zaiti. Ker
mustangi razen tega ponoči ostajajo navadno mirni,
približevanje sovražnega bitja pa naznanjajo s prhanjem, so se
lahko počutili precej varne; kmalu se je razvil eden tistih
prijetnih taborskih prizorov, ki jih na zahodu preveva tolikšen
čar.
Inču čuna se je takoj po skromni večerji zamotal v odejo
in legel ob ognju. Komanča sta ravnala po njegovem zgledu.
Samo belih lovcev še ni zamikalo, da bi legla k počitku. Bill je
nekaj časa zamišljeno strmel v žerjavico, potem se je pa na

294
lepem sunkoma obrnil k svojemu tovarišu.
»Hudič naj vzame to dolgočasno storijo; če pojde takole
dalje, nama ostane kaj malo upanja, da prideva kmalu do
tistega, kar je najino. Kaj praviš, Fred?«
»Res skoraj kaže, da rdečekožcev ne bomo mogli dohiteti
pred njihovim seliščem.«
»'s death, če pomislim, da bi zdajle lahko že mirno sedel k
počitku, če ne bi prišli ti rdečekožci vmes. Skoraj tako je, da bi
človek ponorel. - Egad!« se je prekinil, ko je opazil, kako ga
njegov tovariš brezbrižno posluša. »Kakor se mi zdi, te
okoliščina, da so šli tvoji nuggets po zlu, niti malo ne skrbi.«
»Pshaw! Do nuggets mi res ni bogve kaj, čeprav ne bom
tajil, da bi mi bili pošteno dobrodošli.«
»Dash it all! Potem pa že z besedo na dan! Že zdavnaj
sem opazil, da te nekje čevelj žuli, in bi prav rad že zvedel, kje.
Mislim, da bi lahko imel malo več zaupanja do starega
tovariša, ki bi šel vsak čas v ogenj zate.«
»Saj ti zaupam. Bill! Ampak brez smisla je pogrevati
stare zgodbe. Vsak ima sam zadosti na grbi, da nosi.«
»Heigh-ho! Tako otožni, dragi prijatelj? Zdaj mi moraš pa
res olajšati svoje srce. Morda ti lahko pomagam iskati.«
»Iskati? Kako pa to? Koga pa naj iščem?«
»Good luck! Ta človek me ima pa res za greenhorna!
Kakšen drug razlog bi pa imel lep, mlad sir, ki se potika po
divjem zahodu, ne da bi ga prisilile k temu neugodne
gospodarske razmere, kakor to, da koga išče?«
Fred je za trenutek zamišljen gledal v ogenj, nato pa se je
sunkoma zganil in dvignil glavo.
»Ne bom ti tajil, Bill. Zadel si. Da, iščem nekoga. Iščem
celo dva.«

295
 »Ali nisem rekel? Nazadnje le prihaja z barvo na dan.
Heavens, koliko truda je bilo treba! Zdaj pa ne bom več
popuščal. Vse moram zvedeti, vse! Praviš, da ti je ime Fred. A
gotovo se tudi še kako pišeš. Bi jaz lahko zvedel?«
Fred se je zasmejal.
»Seveda, če me takole daješ v precep, mi ne bo preostane
nič drugega, ko da ti vse povem.«
»To si mislim tudi jaz,« mu je zadovoljen odvrnil Bill.
»Torej sem s tvojo zgodbo!«
»No, zgodba v pravem pomenu besede to ravno ni. Ne
vem, ali ...«
»Heigh-ho! Lej ga no, že spet začenjaš onegaviti. Vidim,
da tebi človek ne more priti do dna, ne da bi sam izvlekel
besedo za besedo iz tebe. Torej go on! Ime ti je Fred, kar
vsekakor vem že celo stoletje. A za tvojim pravim imenom
jaham ves čas zaman.«
»Pišem se Gollwitz, baron Friedrich Gollwitz, in sem iz
Südlandije. No, na tistega barona lahko kar precej pozabiš.
Tukaj takšna reč nič ne velja.«
»Well, imaš prav. V tej blagoslovljeni deželi velja le mož.
Z baronskim naslovom pa ne moreš ustreliti niti najbolj
klavrnega prerijskega zajca.«
»Moj rod je eden najstarejših v deželi, a blagoslov sreče
mu ni naklonil bogastev. In s tem se že začenja bridka usoda.
Moj starejši brat Hugo je odšel v Indijo, da bi si v koloniji, v
angleški službi, ustvaril položaj. Morda bo tega kakšnih
petindvajset let - jaz sem bil takrat še majhen pobič. Nikoli več
nismo slišali zanj. Najbrž je padel v bojih z auškim mahara-
džem, njegovo zadnje pismo je bilo oddano v Kalkuti, tik
preden je Hugo odšel v notranjščino dežele.«
»Zounds! To je prekleto žalosten začetek. Upam pa

296
vendar, da ni ta tvoj brat tisti, ki ga iščeš v teh dark and bloody
grounds?«
»Ne, to ni on. Glede njega smo že zdavnaj opustili vsako
upanje. A pridejo še hujše reči. Moj drugi brat je bil določen za
diplomatsko kariero. Bil je darovit, pridobil si je zaupanje
nadrejenih in pričakovali smo lahko, da bo z večjo hitrostjo
napredoval od stopnje do stopnje, kakor je sicer navada.«
»By god, jaz bi mu privoščil od vsega srca.«
»Kratko in malo - obetal se mu je sijajen uspeh. Tedaj pa
se je domislil vrag, da je pripeljal v prestolnico neki cirkus,
katerega ljudje so uganjali takšne reči, kakršnih poprej nihče ni
imel za mogoče. Med njimi je bila jahalka, ki se je tako
odlikovala s svojim znanjem in spretnostjo, da so bili njeni
nastopi vselej najimenitnejša točka predstave. Klicali so jo za
mis Elo. Kakšno je bilo njeno pravo ime, nisem nikoli zvedel.«
»O, zdaj se pa zgodba šele prav začenja.«
»V baletu in na vrvi je bila prav tako doma kakor na
konju in je tako dobro govorila cel kup jezikov, da je bilo
videti, ko da je od otroških let s svojo umetnostjo na poti po
svetu.«
»To je morala biti res vražja ženska.«
»In je tudi bila. Imela je nekaj na sebi, da, nekakšno
telesno in duhovno gibkost, ki je mamila gledalce. Lahko si
misliš, da je moralo takšno bitje postati moškim nevarno.«
»Najbrž tudi tvojemu bratu?«
»Tudi njemu. Bil je strasten jezdec. Najprej je le poredko
zahajal v cirkus, nato pa je prihajal vsak dan. Takšen
obiskovalec se kajpada seznani z umetniki. Prišel je v stik z
nekaterimi odličnimi člani cirkusa in je videval tudi mis Elo, z
njo govoril, in sicer večkrat, kot je bilo njenim staršem ljubo in
kakor se je spodobilo njegovemu položaju. Oče je čutil

297
potrebo, da ga opomni, a Theodor se je samo smejal in mu ni
nič odgovoril. Vsi njegovi stiki z njo so se nazadnje združili
tako, da so ga pogostokrat videli celo javno v njeni družbi.
Jahal in vozil se je z njo na sprehod in tako je zadeva prišla do
točke, ko so moji starši ostro posegli vmes. Brata so poklicali
pred družinski svet, ki se je polnoštevilno zbral, on pa je izjavil
meni nič tebi nič, da se bo z jahalko oženil.«
»Bounce! Tedaj se je pa gotovo razpočila bomba?«
»Mati ga je prosila v solzah, naj opusti to namero, oče mu
je grozil, da ga bo zavrgel - zaman.«
»In ti?«
»Jaz? Jaz sem imel brata rad, tako rad, da sem ga bil prej
pripravljen pomilovati, kakor pa da bi se nanj jezil. Theodor je
bil vrhu tega zadosti star, da je vedel, kaj počne. Če bi bilo le
dekle vredno njegove žrtve!«
»Bounce! Mar mu ni bila zvesta?«
»Tega ne morem ravno trditi, saj še niti zaročena nista
bila. Vsekakor pa je igrala dvoumna vlogo.
Na lepem se je prikazal tekmec, ki mu je bila mis Ela
približno tako naklonjena kakor Theodorju. To naklonjenost pa
bi človek teže pripisal njegovim osebnim odlikam kakor
njegovemu premoženju, s kakršnim se moj brat seveda ni
mogel ponašati.«
»Kdo pa je bil ta možak?«
»Bil je neki prof, ki so ga zavoljo njegovih norij in
grdobij imenovali divji grof. V Nordlandiji se je onemogočil -
kako in zakaj, je dolga zgodba, ki ti jo bom pripovedoval
morda kdaj drugič - in je s svojo navzočnostjo počastil
Südlandijo, kjer je imel nekaj posestev. Na Theodorjevo
nesrečo je grof vrgel oko na lepo jahalko in ji izkazal vrsto
uslug in poklonov, ki so bili tako dragoceni, da moj brat

298
kajpada ni mogel z njim tekmovati. Prišlo je do javnega
navzkrižja, kakršno se med kavalirji lahko poravnava samo z
orožjem. Kot kraj dvoboja je bila izbrana majhna soteska v
bližini gradu Himmelsteina, ene izmed grofovih posesti.
Theodor je odpotoval in - se ni več vrnil. Tistega večera bi
morala mis Ela nastopiti - a tudi ona je izginila.«
»Hudiča! Mar se nasprotnika nista tolkla?«
»Tega ne vem. Naša poizvedovanja o tem so ostala brez
uspeha.«
»Ali se niste obrnili na divjega grofa?«
»Seveda smo se, a zaman. Grof nam je samo ošabno
odvrnil, naj vprašamo mis Elo, kje biva Theodor. Ona je tista,
na katero se naj obrnemo.«
»Dash it all! To pa pomeni najbrž, ko da bi jo tvoj brat
pobrisal z mis Elo. In ste mu verjeli?«
»Kaj pa smo mogli drugega, kajti čez dolgo časa smo
prejeli pismo iz Združenih držav s podpisom konjarja mojega
brata, nekega Georga Marlaya. Namesto brata naj je pisal, da
Theodor ni mogel več ostati v Südlandiji in je zato odšel v
Ameriko. Nikoli več da se ne vrne v domovino, temveč bo
spremenil svoje ime in se ne bo več oglasil.«
»In mis Ela?«
»O njej ni bilo v pismu niti besedice.«
»Egad! To je pa res čudno, da ni pisal tvoj brat sam,
ampak po nekom tretjem.«
»Bil je zagrenjen in jezen na nas.«
»No dobro. Jaz pa le ne morem razumeti, kako je mogel
biti tvoj brat, ki je bil zmerom dober, če izvzamemo to zadevo
z mis Elo, tako hladen in brezdušen, da je izginil brez slovesa.
Jaz ne verjamem niti besedice tistega, kar je pisalo v pismu. Za

299
tem se skriva kakšna peklenščina, ali pa jaz nisem več Bill
Sanford. Kaj ste pa napravili potem?«
»Seveda nismo pustili stvari kar tako. Najprej smo pisali
Marlayu, naj nam sporoči Theodorjev naslov. Pismo je prišlo
neodprto nazaj. Mož se je odselil in nihče ni vedel, kam. Nato
smo poklicali oblast na pomoč - tudi to je ostalo brez uspeha.
Tako sta potekli dve leti, ne da bi o Theodorju karkoli slišati.
Jaz nisem mogel več prenašati materinih vlažnih oči, saj je
imela Theodorja posebno rada, in sem odšel čez ocean, da se
sam lotim iskanja.«
»By god, to je bilo pa imenitno!«
»Najprej sem se odpravil kajpada na Kingston v
Misouriju, od koder je prišlo Marlayevo pismo. Tam sem
zvedel, da se je Marley odselil v New Orleans. Od tod je
njegova sled držala v Havano, iz Havane v Mehiko. Ko sem
prišel tja, me je sled peljala v Teksas in od tod v prerije ob Red
Riverju. Popotoval sem ko večni Žid, a Marlaya nisem videl.
Neka znamenja sem si razlagal tako, da je moral iz San
Francisca oditi v diggins, in sem mu sledil še tja - kakor vidiš,
brez uspeha. Kadarkoli sem prišel na kak kraj, kjer sem že
upal, da ga bom našel, sem zmerom zvedel, da ga ni več. A ne
bom dal miru, dokler ga ne najdem. Nekakšna slutnja živi v
meni in me podžiga, naj ne vržem puške v koruzo. Moram ga
najti in potem mi bo moral povedati, kam naj grem iskat
brata.«
»All right! In jaz pojdem s teboj!«
»Res?« je vprašal Fred ves vesel.
»Da. Teksaški Fred je tovariš, da se človeku ni treba
sramovati njegove družbe.«
Ko je padlo to ime, je Apač presenečen vzdignil glavo -
znamenje, da nikakor ni spal. A tudi z druge strani, kjer sta
ležala Komanča, se je oglasil pridušen, začuden »uf«, iz česar

300
se je dalo sklepati, da tudi Komančema ni neznano to ime.
»Pa ima mož, ki ga iščeš, morda kaj posebnega na sebi,
po čemer bi ga bilo mogoče spoznati?«
»Da. Povsod zbuja pozornost zavoljo svojih živo rdečih
las.«
»Rdečih las? O, zato se je torej o Teksaškem Fredu
raznesla govorica, da menda divje sovraži rdečelasce.
Kadarkoli pride v kakšen kraj, najprej povpraša, ali je tu kak
človek, ki ima rdeče lase, in nikoli ne gre naprej, ne da bi videl
vse do zadnjega, ki jim je narava naklonila ta nenavadni
okras.«
»Takšne stvari pripovedujejo o meni?« se je zasmejal
Fred. »No, zdaj si slišal moje preprosto pojasnilo. Torej pojdeš
z mano?«
»Da,« je preprosto pritrdil Bill. »Kjer je Teksaški Fred,
tam je tudi Bill Sanford. Tu je moja roka - udari!«
»Tudi Inču čuna pojde s svojima belima bratoma.«
Lovca sta se začudena zazrla v poglavarja. Ta je toliko
potisnil odejo s sebe, da je lahko sedel, in je nadaljeval:
»Poglavar Apačev ostane pri obeh bledokožeih, dokler ga
ne pokličejo njegovi rdeči bratje. On pozna vse živali in vse
može hoste in prerije. Morda pozna tudi služabnika, ki ga
iščeta.«
»Ti?« je vprašal Teksaški Fred in skočil pokonci od
osuplosti.
»Inču čuna pozna bledokožca, ki že dolgo biva pri
Komančih.«
»Od kod je pa prišel?«
»Iz dežele, ki jo je prej imenoval beli lovec.«

301
 »In kakšen je videti?«
»Oči neba ima in lase ognja.«
»Modre oči in rdeče lase? To drži. Ali Inču čuna, ni
opazil še kaj drugega posebnega na njem?«
»Bledokožec ima tudi majhno brazgotino na zgornji
ustni.«
»Tudi to drži! Ta brazgotina mu je ostala po operaciji
zajčje ustne.«
»Heigh day!« je skoraj zavriskal Sanford vmes. »On je in
zdaj nas nihče ne more več zadržati, da poiščemo Komanče.
Ali Inču čuna ve, kje stoji njihova utrjena vas?«
»On ve in bo bela brata popeljal tja. Sicer pa lahko
povprašata naša dva ujetnika, ki vesta, kdo je bledokožec, ki
živi pri njih.«
Teksaški Fred je ravnal po tem nasvetu in se je obrnil h
Komančema, a na svoje presenečenje ni mogel ničesar izvleči
iz njiju. Tako je pogovor obtičal na slepem tiru in onemel.
Izžrebali so nočne straže, nato pa drug za drugim zaspali.

302
 V VIGVAMIH KOMANČEV

Ko se je začelo rahlo svitati, so se vzdignili in nadaljevali

pot po sledovih Komančev, Steza jih je vodila po desnem
bregu Rio Pecosa do kraja, kjer obronki Sierre Guadalupe
segajo do reke. Tu so se možje obrnili na desno, v hribe, a so
šele naslednji popoldan prispeli na drugo stran. Do večera se je
skupina spustila do odprte prerije - v njeni travi je bilo spet
laže razbirati sledi.
Na žalost se je izkazalo, da tatov ne bo mogoče dohiteti
še na poti do njihove vasi. Sedanji lastniki oropanih nuggets so
bili predaleč pred njimi, da bi jih bilo mogoče že prej dohiteti.
Nič drugega jim torej ni preostalo, kakor da si drznejo priti
naravnost v njihovo vas. Ker so imeli dva ujetnika, pa tveganje
nikakor ni bilo tako veliko, kakor bi se zdelo na prvi pogled.
Med ježo naslednjega jutra so se malo pogovarjali.
Vsak se je ukvarjal s svojimi lastnimi mislimi. Popoldne
so si privoščili kratek počitek, proti večeru pa so zagledali več
temnih črt na obzorju; v njih so odkrili vrste šotorov, ko so si
jih natančneje ogledali. Bila je to velika šotorska vas
Komančev, ki so jo postavili tu za lov na bizone.
Inču čuna je ves čas jahal naprej. Ko je zagledal vas, pa je
ustavil konja in razjahal. Bela lovca sta sledila njegovemu
zgledu, čeprav nista mogla uganiti, kaj kani poglavar. Apač je
tam, kjer je stal, sedel na tla, snel svoj kalumet, ga prižgal in
rekel:
»Če mlada komanška vojščaka nočeta umreti, naj s

303
poglavarjem Apačev in njegovima belima prijateljema popijeta
dim miru!«
Ne da bi ugovarjala z besedico, sta brata skočila s konj in
sedla nasproti Apača. Ko je pipa med običajnimi obredi obšla
ves krog, je dejal: »Sinova Komančev, ki sta zdaj postala naša
brata, naj odjahata k svojim, da jim napovesta naš prihod in
jim sporočita, da prihajamo kot gostje.«
Mladeniča sta brez besed sprejela naročilo, zajahala in
oddirjala. Apač in bela lovca so obsedeli na svojem mestu.
Ni jim bilo treba dolgo čakati, ker je kar kmalu pridrvel
večji oddelek jezdecev proti njim, se razpustil in napravil krog
okoli njih. Ta krog se je potem na lepem začel ožiti in
Komanči so v galopu, vihteč orožje, pridirjali od vseh strani
proti njim, ko da jih hočejo pomendrati. Skupina štirih
poglavarjev je tudi v resnici v stegnjenem galopu pridrvela do
njih in jih preskočila. Lovca sta mirno obsedela, ne da bi
trenila z očesom.
Nato so poglavarji razjahali, stopili prednje in najstarejši
izmed njih je spregovoril:
»Zakaj pa se bela moža ne vzdigneta, kadar komanški
poglavarji stopijo prednju?«
Bill je prevzel nalogo, da odgovori.
»Hotela sva vam samo povedati, da ste nama dobrodošli
in da sedite semle k nama.«
»Poglavarji Komančev sedajo samo k poglavarjem. Kdo
je vajin vodja in kje so vajini vigvami in vaši vojščaki?«
»Beli možje nimajo vigvamov, ampak velika kamnita
mesta, po katerih biva na tisoče in tisoče vojščakov. Moji rdeči
bratje lahko brez skrbi sedejo k nam: vsak izmed nas je
poglavar.«
»Kako vama pa je ime?«

304
 Komanči so ju že poznali, kajti mlada vojščaka sta jim že
vse povedala. Nikakor ni bilo dobro za bela lovca, da se pred
njima prenarejajo. Posebno so bodli v oči mrki pogledi, ki so
jih metali po Inču čunu.
»Povedal vam bom najini imeni,« je odgovoril lovec.
»Jaz sem Bill Sanford.«
»Sanford. Poznam to ime. Beli mož je sovražnik
Indijancev, ampak ni hudoben človek.«
»Temule mlademu možu pravijo vsi rdeči in beli vojščaki
Teksaški Fred.«
»Tudi njegovo ime poznam. Naš sovražnik je, a ubija
rdeče može samo takrat, kadar je primoran. Kdo pa je ta
rdečekoži mož?«
»On je Inču čuna, poglavar Apačev .«
»On je pes, ki bo kmalu poginil. Jastreb mu bo izkopal
oči in njegovo meso bodo volkovi žrli kot mrhovino. Vi vsi
boste še danes umrli na mučilnem kolu.«
»Mi? Gostje Komančev?«
»Vi niste naši gostje!«
»Vaši gostje smo. Sinovoma vašega poglavarja smo
pustili življenje in dala sta nam besedo, da bomo lahko mirno
stopili v koče Komančev.«
»Držala bosta besedo pred vami, a bolje bi bilo zanju, da
bi ju ubili. Hraber vojščak rajši umre, ko da bi dopustil
sovražniku, naj mu pokloni življenje. Vi ste njuni gostje in ste
pod njunim varstvom. Drugi pa vam nismo nič obljubili. Ko se
vrne Sokol, naš vrhovni poglavar, oče vaših dveh zaščitnikov,
vam bomo pobrali skalpe!«
Belca sta se vprašujoče spogledala, Inču čuna je stal brez
besede. In imel je prav. Obkoljeni so bili s tolikšno množico

305
Komančev, da ni bilo mogoče misliti na beg. Drznili so si priti
v levji brlog in zdaj morajo počakati, kaj bo. Zajahali so.
Ujetnike so rdečekožci vzeli na sredo, nato pa so v viharnem
galopu oddrveli v vas pa med vrste šotorov. Pred enim izmed
njih so se ustavili.
Indijanci so razjahali in stari poglavar je ukazal: »Bela
moža in Apač naj vstopijo semle!«
»Čigavo pa je to bivališče?« je vprašal Fred.
»Tistih dveh, ki vas morata varovati. Oddajte orožje!«
»Beli lovec se loči od svojega orožja šele, kadar umre,« je
odvrnil Fred.
»Mar bela moža ne vesta, da ujetnik ne sme nositi
orožja?«
»Mi smo gostje, ne pa ujetniki.«
»Vi ste eno in drugo. Orožje sem!«
Tedaj je Inču čuna vzdignil roko v znamenje, da bo
govoril. Rekel je:
»Sinovi Komančev zahtevajo orožje od nas, ker se nas
bojijo. Njihovo srce je strahopetno in njihov pogum je kakor
pogum prerijske kokoši, ki beži na vsak glas, ki ga zasliši.«
To so bile nič manj ponosne kakor prej njene besede, ker
se je uspeh takoj pokazal. Stari poglavar ga je premeril s
srditim očesom in odvrnil:
»Pimo (sramotilno ime za Apača) je grd ko krastača v
močvirju. Njegov jezik govori laž. Ničesar ni, česar bi se
Komanč lahko bal. Vstopite v tale šotor in obdržite orožje!«
Zdaj so ujetniki razjahali, privezali konje in stopili v
šotor.
Bil je eden tistih, kakršne najdemo tudi pri Indijancih, ki

306
bivajo na severu. Za njihovo opravo skrbijo samo ženske, ker
Indijanec sploh ne pozna drugih opravkov razen vojne, lova in
ribolova. Vse drugo ostane ženskam.
Šotor je bil prazen. V njem bi bilo prostora za veliko
družbo.
»Na, pa smo tu,« je rekel Sanford. »Samo veliko
vprašanje je, kako spet pridemo od tod.«
»Bomo že videli,« je odrezavo odgovoril Fred. »Samo od
tega bo odvisno, ali nas bodo šteli za goste ali ujetnike. Če
obvelja drugo, bo po nas.«
»Ujetniki bomo,« je rekel Indijanec, »ker je tudi Inču
čuna zraven. Če bi bila moja brata sama, bi ju morda sprejeli
kot gosta. Z Apačem pa Komanči ne bodo miroljubno ravnali.«
»Pa kaj naj storimo, da se rešimo?«
»Moja brata naj napravila samo tisto, kar bo storil Inču
čuna.«
»In kaj bo to?«
»S Komanči bo pokadil kalumet.«
»Ne verjamem, da nam bodo ponudili pipo miru.«
»Če nam ne bodo ponudili pipe miru, jo bomo pa sami
vzeli. Inču čuna bo pokadil pipo in moja brata morata potem
hitro potegniti vsak svoj dim, preden nam jo lahko spet
iztrgajo.«
»Če se bo le dalo. - Kaj pa belec, ki ga iščemo? Ali ga
bomo videli?«
»Inču čuna bo napeljal tako, da se nam ne bo mogel
skriti.«
S tem se je pogovor končal. Lovca sta molčala.
Pred šotorom je bila postavljena straža in mogoče je bilo,

307
da jim kdo prisluškuje. Čez nekaj časa se je razprl vhod in
vstopil je eden od obeh poglavarjevih sinov.
»Moji bratje so v veliki nevarnosti,« je začel.
»Kako naj bomo v nevarnosti, če smo pod tvojim
varstvom?« je vprašal Bill.
»Življenje mojih bratov je na varnem, dokler ostanejo v
mojem šotoru. A moje jamstvo se konča, kakor hitro ga
zapustijo.«
»Ni nobenega sredstva, da se rešimo?«
»Moji bratje morajo postati Komanči in vsak mora vzeti
kakšno komanško hčer za ženo.«
»Hudiča, pa še kaj!« je začel Sanford. »Še za belo žensko
se mi doslej ni vnelo srce, pa si bom rdečepoltko nakopaval na
glavo!«
»Potem so moji bratje izgubljeni.«
»Ali bledokožca, o katerem smo ti že pripovedovali,
najdemo tu med Komanči?« je vprašal Teksaški Fred.
»Tu je.«
»Bomo lahko govorili z njim?«
»Ne vem. Ampak videli ga boste.«
»Kje pa?«
»Bledokožec spada med komanške poglavarje.
Z drugimi bo sedel v posvetu, ko se bo odločala usoda
mojih bratov.«
Mladi Komanč je odšel. Kakšno uro pozneje je vstopil
mrkogled Indijanec.
»Bela moža in Apač naj gredo za menoj!« je ukazal.

308
 Vzeli so orožje in odšli za njim po ulici med šotori pred
taborišče. Tam so bili že zbrani vsi vojščaki. Posedli so v
velikem krogu, sredi katerega so zavzeli mesta poglavarji.
Posvetovalni ogenj je gorel pred njimi in bogato z biseri in
perjem okrašeni kalumet je bil pripravljen. Malo proč od
skupine je bilo v zemljo zabitih nekaj mučilnih kolov.
Med poglavarji je sedel tudi belec. Oblečen je bil prav
tako kakor Indijanci. Pustil si je celo dolg čop las, ki je bil
okrašen z orljimi peresi v znamenje, da ne spada med navadne
vojščake.
Ko so se ujetniki približali, je stari poglavar vzel pipo, jo
prižgal in cevko ponesel k ustom. Šestkrat je potegnil iz nje,
izpuhnil dim proti severu, jugu, vzhodu in zahodu, nato pa še
pod nebo in k tlom in jo izročil svojemu sosedu, ki je potegnil
samo enkrat. Od njega dalje je pipa krožila od moža do moža.
Četrti jo je pravkar hotel izročiti sosedu, ko je Inču čuna na
lepem skočil in mu jo iztrgal iz roke.
To je bilo dejanje, ki ga gotovo nihče ni pričakoval.
Indijanci so najprej ostrmeli od osuplosti in se razgibali šele,
ko je bilo že prepozno. Inču čuna je medtem že oddal pipo
svojemu belemu sosedu, ta pa drugemu in se je spet znašla v
Apačevi roki, ko je poglavar vstal, ves iz sebe od jeze.
»Pes, kaj si storil?« je srdito nahrulil Inču čuna. Ta pa je
mirno še enkrat potegnil iz kalumeta in odvrnil:
»Od kdaj pa je med rdečimi možmi navada, da svoje
prijatelje in brate zmerjajo s psi?«
»Si ti mar naš prijatelj in brat?«
»Vaši bratje smo in gostje, saj smo kadili z vami iz
kalumeta, ki je izdelan iz svete gline.«
»S silo si nam vzel kalumet!«
»Pa je kljub temu res, da smo ga pokadili z vami.«

309
 »To ne velja, mi vam ga nismo ponudili.«
»Niste nam ponudili gostoljubja, ampak smo si ga vzeli
sami. A zdaj ga imamo, kakor da bi ga nam vi prostovoljno
priznali. Veliki duh bo videl, ali bodo imeli komanški vojščaki
toliko poguma, da se pregrešijo nad zakoni o pipi miru.
Govoril sem, howgh!«
Komanč je osuplo poslušal to dokazovanje.
Pomolčal je trenutek, nato pa je sedel in rekel:
»Komanški poglavarji se bodo posvetovali o tej stvari. Stopite
na stran. Sporočili vam bomo, kaj bomo sklenili.«
Belca in Apač so ravnali, kakor so jim zapovedali.
Videli so, da je bilo posvetovanje viharno, kakor so
pričali živahni gibi Komančev. Minilo je kakšne pol ure,
preden je bilo posvetovanje končano. Nato jim je poglavar
pomignil, naj stopijo bliže. Vstal je in dal znamenje, da bo
govoril.
»Bela moža in Apač naj poslušajo, zakaj poglavarji
Komančev bodo govorili.«
Po tem kratkem uvod u je začel:
»Veliko sonc je že tega, ko so rdeči možje še bivali sami
na zemlji med obema velikima vodarna. Zidali so mesta, sadili
drevesa, lovili losa, medveda in bizona. Njihova sta bila
sončna luč in dež. Njim so pripadali reke in jezera, gozdovi,
gore, doline in vse savane širne dežele. Imeli so svoje brate in
sinove, žene in hčere in so bili srečni. Tedaj so prišli bledokož-
ci, katerih polt je kakor sneg pozimi, srce pa kakor saje, ki
bežijo z dimom. Bilo jih je le malo in rdeči možje so jih
sprejeli v svoje vigvame. A s seboj so prinesli ognjeno orožje
in ognjeno vodo, prinesli so druge bogove in druge svečenike,
laž in izdajo, bolezni in smrt. Zmerom več jih je prihajalo od
onkraj velike vode. Njihov jezik je bil hinavski in njihov nož
oster. Rdeči možje so bili dobri. Verjeli so jim in so bili

310
prevarani. Oddati so morali zemljo, v kateri so počivali
grobovi njihovih očetov. Z zvijačo in s silo so jih pognali iz
njihovih vigvamov in iz njihovih lovišč, a če so se branili, so
jih pobili. Da bi jih laže premagali, so bledokožci sejali mednje
neslogo. Rdeča plemena so se med sabo sprla, začela so se
bojevati drugo proti drugemu. Zdaj morajo umirati kakor
kojoti v puščavi. Prekletstvo belcem, toliko prekletstva jim,
kolikor je zvezd na nebu!«
Po kratkem premoru je nadaljeval:
»Danes so bledokožci prišli v vigvame Komančev.
Pretentali so nekega rdečega moža, naj gre z njimi in naj
jim bo za brata. Mislim poglavarja Apačev. Zaslužil je smrt in
bela lovca z njim. Pobili bi jih počasi ob mučilnem kolu, a
posrečilo se jim je piti dim našega kalumeta in tako so
poglavarji Komančev sklenili, da bodo spoštovali pipo miru in
jim bodo odkazali prostor ob tabornem ognju, dokler se dalje
ne odloči njihova usoda. Govoril sem in bom poslušal
odgovor!«
Nato je sedel. Pravzaprav je bilo zadosti tega, a kakor je
Indijanec sicer molčeč, nikoli ne zamudi priložnosti imeti
daljši govor. Med njimi so poglavarji, ki daleč naokrog slovijo
po svojem govorniškem daru. Njihova slikovita govorica nas v
mnogočem spominja na način izražanja v Orientu.
Za njim so po vrsti vstali še drugi poglavarji, da v svojih
govorih ponovijo, kar je bilo že izrečeno. Ko je končal zadnji,
se je vzdignil Teksaški Fred, ki je na prvi pogled spoznal
bivšega konjarja svojega brata.
»Slišal sem, da moji rdeči bratje verujejo v Velikega
duha. Prav je tako in njihov Manitu je tudi naš Manitu.
Gospodar neba in zemlje je in oče vseh ljudstev. Toda mar
mislijo moji rdeči bratje, da je všeč Manituju, kadar kradejo,
ropajo in ubijajo ljudi, ki jim niso storili nič žalega? Sinovi
Komančev poznajo moje ime in vedo, da ubijem rdečega moža

311
samo, če me sam prisili. Še nikoli nisem bil njihov sovražnik.
Ali hočete, da bo zdaj drugače? Rdeči vojščaki naj vrnejo
nuggets, ki niso njihovi, in v miru se bomo razšli.«
Prenehal je in pogledal starega poglavarja. Ta pa je
previdno odgovoril:
»Komanški vojščaki se bodo posvetovali, komu naj
pripade zlato.«
»Le naj se in upam, da bodo po pravici sklenili.
A beli lovec še ni končal, ker je prišel h Komančem še iz
drugega razloga.«
»Iz kakšnega pa? Naj nam pojasni beli mož!«
»Tam čez, onkraj velike vode, v moji domovini, je živel
mož, ki ve za skrivnost, od katere je odvisna sreča mnogih
ljudi. Zapustil je svojo deželo in jaz sem mu sledil čez gore in
jezera, čez reke in potoke, skozi savane in gozdove. Slišal sem,
da se zdaj mudi pri komanških vojščakih, in sem prihitel sem,
da bi z njim govoril.«
»Kdo pa je ta mož? Pri nas nismo sprejeli nobenega
bledokožca od onkraj velike vode.«
»Mar ne vidim bledokožca med vami?«
»Ta bledokožec je iz dežele, ki leži proti poldnevu.
Spustil se je z gora, da bi Komančem pokazal veliko
dobrih reči.«
»Nalagal vas je.«
Marlay je z roko segel k tomahavku, a ker je stari govoril
v imenu Indijancev, ni črhnil besed. »Torej meniš, da je on
tisti, ki ga iščeš?«
»On je. Dovoli, da sam govorim z njim!«
»Dovoljujem.«

312
 Zdaj se je Teksaški Fred obrnil k belcu. »Kako ti je pa
ime med temi ljudmi?«
»Rikaro sem.«
»In kako so te klicali, preden si prišel h Komančem?«
»Napotil sem se h komanškim vojščakom, da bi pozabil
na svet. Moje ime je izginilo.«
»Svet ni pozabil ne tebe ne tvojega imena. Ti si Georg
Marlay.«
»Georg Marlay? Tega imena še nikoli nisem slišal.«
»Nikoli?« se je zasmejal Fred. »Kaj tudi za družino
Gollwitzev nisi nikoli slišal?«
»Ne.«
»Pa tudi ne za divjega grofa? Za grofa Hoheneškega?«
»Ne.«
»Pa tudi nikoli nisi nič slišalo mis Eli, ki je nastopala v
nekem cirkusu in ki je potem brez sledu izginila?«
»Ne.«
»Hm. Rikaro, ti si velik lažnivec. Vse si poznal.«
Mož se je vzdignil in zgrabil tomahavk. »Človek, če me
imenuješ lažnivec še enkrat, ti zdrobim črepinjo!«
»Jaz sem Teksaški Fred in me menda vsi poznate. Tvoj
tomahavak mi lahko napravi toliko hudega kakor želo komarja,
In da boš videl, kako se prav nič ne bojim, te še enkrat
imenujem lažnivec. Ti si Georg Marlay. Poglej me v obraz in
mi povej, ali se ti ne zdijo moje poteze znane!«
Beli »Indijanec« se je prezirljivo namrdnil in dejal: »Še
nikoli te nisem videl.«
»Jaz sem baron Friedrich Gollwitz, brat tvojega

313
nekdanjega gospodarja.«
Nekaj strahu podobnega je belcu spreletel o obraz.
Kljub temu pa je odločno odvrnil:
»Bodi, kdor hočeš - jaz te ne poznam.«
Tedaj je Fred stopil tik predenj.
»Poznaš tole pismo?«
Pomolil mu je nekakšno pisanje, tisto pismo, ki so ga
Gollwitzi prejeli iz Kingstona. Mož ga je naglo pogledal,
zmajal z glavo in odgovoril:
»Jaz ga ne poznam. Pusti me pri miru!«
»Dobro poznaš to pismo, saj si ga sam napisal. Človek, s
tabo osebno nimam opravka, zahtevam pa, da mi poveš, kaj je
bilo z mojim bratom. Kje ga lahko najdem?«
»Jaz nič ne vem o zadevi, o kateri me vprašujete. Vi ste
ponoreli!«
»Ponorel? To si upaš?«
Zamahnil je in ga s pestjo udaril po čelu, da se je sesedel.
A spet se je kar hitro pobral, potegnil nož in hotel navaliti na
nasprotnika. Na mah pa sta Fred in Bill namerila revolverje v
njegove prsi. Stari poglavar je stegnil roko in ukazal:
»Pustite orožje! Govorila sta besede, katerih smisel nam
je ostal neznan. Kaj pa imata vidva z našim bratom?«
»Tisti je, ki ga iščem, a mi noče priznati.«
»Če ti noče priznati, je to njegova stvar. On ni več belec,
postal je rdeč mož. Zapovedujem vama, da ga pustita pri
miru!«
Tedaj se je med vrstami šotorov oglasil topot konjskih
kopit. Jezdec je pridirjal v galopu, ustavil mustanga pred

314
krogom poglavarjev in skočil na tla. Vsi so se vzdignili in eden
izmed Indijancev mu je prihitel podržat konja.
Oko mu je bliskovito švignilo od enega do drugega, nato
pa se je z resnim izrazom ustavilo na Inču čunu. »Si ti Inču
Čuna, poglavar Apačev?«
»Jaz sem.«
»Zelo si drzen, da si upaš priti k komanškim vojščakom.«
Nato se je Sokol, on sam je bil prišlec, obrnil k svojim
ljudem.
»Daleč od tod sem bil, na severu, od koder sem prinesel
sveto glino za naše pipe. Mir naj prinese sveta zemlja, a komaj
sem se vrnil v svoj vigvam, slišim, da ste izkopali bojno sekiro
in je tekla kri. Kje pa sta moja sinova?«
»V svoji koči.«
»Zakaj pa nista tukaj?«
»Tem možem sta dala gostinsko pravico in torej ne
moreta soditi o njih.«
»Če sta Sokolova sinova to storila, sta dobro vedela, zakaj
tako ravnata. Pokličite ju! Vi pa pripovedujte!«
Stari poglavar je začel svoje poročilo, Sokol pa je sedel
zraven njega. Bil je tip pravega Indijanca, ne ravno visok, a
široke in čvrste postave. Zaradi bojnih sposobnosti so ga vsi
priznavali za vrhovnega poglavarja Komančev.

Poročilo ni bilo nič kaj vzpodbudno za lovca in Inču

čuna. Medtem ko je stari govoril, sta se prikazala Sokolova
sinova. Njun oče je imel dolgo, nevarno popotovanje za sabo
in se je pravkar vrnil. Mladeniča pa iz svidenja nista pripravila
burnega sprejema, ker to prepoveduje stroga indijanska
zadržanost. Ko je stari poglavar končal, se je Sokol obrnil k

315
njima.
»Med vojščaki Komančev in bledokožci je izkopana
bojna sekira. Vsi bledokožci so naši sovražniki, torej tudi tale
dva moža. Je tako?«
Mladeniča sta sklonila glavi v znamenje, da pritrjujeta.
»Med sinovi Komančev in Apači boj počiva, če pa kak
Apač pomaga sovražnikom Komančev - za koga naj ga imamo
potem?«
»Za sovražnika.«
»Prav si rekel. Vidva sta torej svojim sovražnikom
ponudila roko gostoljubja.«
Mlada dva sta vnovič nemo prikimala v odgovor.
Sokolovo oko se je pri tem uprla v starejšega sina.
»Pripoveduj!«
Mladi mož je kratko poročal, vendar po pravici.
Oče ga je pazljivo poslušal, nato pa odločil:
»Poglavar Komančev, ki ga njegovi prijatelji in
sovražniki imenujejo Sokola, se je veselil v srcu, ko je spet
zagledal svoj vigvam. Zdaj pa se njegovo veselje sprevrača v
bolečino, zakaj njegova sinova sta v strahu, da ne bi umrla,
sklenila prijateljstvo s sovražniki svojega ljudstva. Rajši bi
izbrala smrt in jaz bi z žalostjo, a s ponosom zapel bojno
pesem mrtvih za vajini duši. In tam v večnih loviščih bi vaju
nekoč spet videl kot junaka, ki jima morajo služiti duhovi
bledokožcev. Če ne bi bil vajin oče, bi vaju zdaj le pomilostil -
ravnala sta vendar samo kot dva mlada moža, ki ljubita
življenje. A da se ne bi govorilo med ljudstvom Komančev, da
je bil veliki Sokol mehak do svojih sinov, vama bom odmeril
kazen, ki vama gre: še ta trenutek zapustita vas in nikar se ne
vračajta, dokler ne bo imel vsak od vaju treh skalpov naših
sovražnikov! Imata še kaj govoriti?«

316
 »Kaj pa bo s temi možmi, za katere sva midva dala
besedo?« je vprašal starejši in pokazal na ujeta lovca in Inču
čuna.
»Sokol bo izpolnil vajino besedo. Poslej so možje pod
njegovim varstvom.«
Sinova sta mirno odstopila. Tedaj je Sokol pomignil
Apaču. »Govori!«
Indijanec je ponosno vzdignil glavo.
»Inču čuna, poglavar Meskalerov, je gost svojih
sovražnikov. Njegov govor je odveč in ne bo govoril.«
»Imaš prav. Zunaj pred vigvami bi se bojeval s teboj,
tukaj pa si na varnem. A bela moža naj govorita; slišal sem, da
imata nekakšno pritožbo proti enemu izmed komanških
vojščakov.«
Tedaj je Fred povzel besedo. »Boš poslušal mojo
pritožbo?«
»Kdo pa si ti?«
»Poznaš moje ime. Do koder sega prerija, mi pravijo
Teksaški Fred.«
»Ti si hraber vojščak, ki ni ubil še nobenega izmed
naših.«
»Imel sem brata, ki sem ga imel rad. Bila sva poglavarja v
ljudstvu bledokožcev in tale mož, ki je zdaj eden izmed vaših,
je za nas opravljal dela, ki jih pri vas počnejo ženske. Bil pa je
tam poglavar, ki je bil bogatejši in mogočnejši od naju in ki je
sovražil mojega brata. Moj brat se je z njim sprl in je izginil iz
domovine, da ga nismo nikoli več videli. Z njim je izginil
njegov služabnik, prav tale mož; on bi nam lahko povedal, kje
je moj brat, po katerem hrepeni srce njegove matere. Ustregel
naj bi nam in nam navedel kraj, kjer se mudi moj brat, drugače
ga bomo ubili.«

317
 »Ali je priznal, da je on mož, ki ga iščete?«
»Ne, on taji iz razloga, ki ga ne poznamo.«
»Kako boš pa dokazal, da je ta belec, ki smo ga sprejeli v
komanški rod, v resnici tisti, ki ga iščeš?«
»Sokol, daj mi dovoljenje, da stopim v vigvam tega
moža. Gotovo ima papirje in pisma, iz katerih se bo dalo
razvideti, da je bil služabnik mojega brata.«
Poglavar je za trenutek pomislil, nato pa se je obrnil k
Marlayu.
»Kje pa imaš mošnjo z medicino?«
»V svojem vigvamu.«
»Poznam tvojo mošnjo. Večkrat sem videl, da imaš v njej
tudi stvari, ki jim bledokožci pravijo pisma. Kje pa je
spravljena?«
»Za ležiščem.«
Pri teh besedah mu je bilo videti, da je v veliki zadregi.
Njegova skrivnost je bila v resni nevarnosti.
»Sam grem ponjo.« je rekel Sokol in vstal, »jaz sam in
nihče drug.«
»Jaz ti jo prinesem,« je vzkliknil Marlay. »Moja je in
vigvam je moj. Nobeden drug ne sme brez mojega dovoljenja
stopiti vanj.«
»To, da se braniš, je dokaz, da je tale bledokožec govoril
resnico. Kot strahopetca te bomo izobčili iz našega ljudstva.
Jutri bomo na zborovanju odločali tebi.«
»Jaz nisem strahopeten!«
»Pa si, drugače bi priznal svoje ime in bi se po šegi
Komančev bojeval s tema možema.«

318
 »Pokazal ti bom, da nisem strahopetec.«
»Kako?«
»Bojeval se bom z njima.«
»Torej si tisti, ki ga iščeta?«
»Da.«
»Ti si pri njih opravljal ženske posle?«
»Njihov služabnik sem bil.«
»Jima boš pokazal pisma, o katerih sem malo prej
govoril?«
»Ne.«
»Jima boš povedal, kar hočeta zvedeti od tebe?«
»Ne. O tej stvari nisem dolžan nikomur polagati
računov.«
»Nihče te ne more prisiliti, a bojeval se boš s tema dvema
bledokožcema, ko bomo določili uro boja. Pojdi!«
»Stoj!« je zavpil Fred. »Ta mož ne sme stopiti sam v svoj
vigvam! Če mu to dovoliš, bo uničil pisma.«
»Oba moža bom poslal z njim, ki jima bo moral izročiti
mošnjo.«
Marlay je odšel, z njim pa tudi dva Indijanca, ki ju je
določil Sokol.
Bela lovca in Inču čuna so odpeljali v šotor, kjer so ostali
zastraženi.
Dan je potekel, ne da bi se zgodilo kaj omembe vrednega.
Prav tako je minila tudi noč. Naslednji dopoldan pa se je odprl
šotor in prikazal se je Indijanec s poveljem, naj mu sledijo na
kraj posvetovanja.

319
 Tam so bili spet zbrani poglavarji in najuglednejši možje
iz rodu. Odkazali so jim prostor in sedli so v napetem
pričakovanju.
Sokol je začel:
»Veliki duh se srdi nad komanškimi vojščaki, ker so z
bledokožcema pokadili pipo miru. Spet je Komanče obiskala
velika nesreča, kajti Rikara ni več v taborišču. Izginil je.«
Belca sta jezno skočila pokonci in Fred je vzkliknil: »Ali
lažeš zdaj in ga skrivaš, da bi ga rešil, ali si pa včeraj lagal, ko
si nama obetal, da se bom z njim bojeval.«
»Sokol je včeraj govoril resnico in jo govori tudi danes.«
»Kje pa so papirji, ki bi jih moral izdajalec izročiti tebi?«
Poglavar je segel v svoje oblačilo in privlekel staro
mošnjo z medicino.
»Tu je ta mošnja. Vzemita papirje iz nje!«
Fred je pograbil mošnjo in jo odprl. Našel je dve pismi,
odprl ju je in na hitro preletel vsebino. Nato pa je vzkliknil:
»Ukana! Ti papirji niso tisti, ki jih iščeva.«
»Drugih ni bilo v mošnji.« je mirno odgovoril poglavar.
»Pokliči moža, ki jima jo je izročil!«
Poglavar je pomignil in eden izmed Komančev je vstal,
da pripelje oba moža. Prišla sta in Teksaški Fred ju je začel
zasliševali:
»Vidva sta šla včeraj s tistim, ki ste ga klicali za Rikara, v
njegov šotor?«
»Da.«
»In vama je izročil tole mošnjo z medicino?«
»Da.«

320
 »Ali jo je odprl, preden jo je izročil vama?«
»Imel jo je spravljeno v kotu šotora. Dolgo je klečal tam,
s hrbtom obrnjen proti nama, preden se je vzdignil. Nisva
mogla videti, kaj je počel.«
»Jaz pa vem: odprl je mošnjo in vzel iz nje papirje, ki
smo jih zahtevali. Kje je pa Rikaro?«
»Ko se je vzdignilo sonce, so opazili sinovi Komančev,
da je zapustil taborišče.«
»Sam?«
»Da. A za beg je vzel dva najboljša konja.«
»V katero smer pa je pobegnil?«
»Sledovi kažejo na zahod.«
Tisti hip se je približal eden izmed vojščakov.
Stopil je k Sokolu in nemo ponesel roko k ustom -
znamenje, da bi rad govoril.
»Kaj pa bi rad povedal mladi vojščak svojim očetom?« je
vprašal poglavar.
Komanč pa je odgovoril:
»Vsi komanški možje vedo, da so naši vojščaki odvzeli
bledokožcem več usnjenih mošnjic, napolnjenih z zlatom. To
zlato je ležalo shranjeno v zemlji onkraj našega taborišča.«
»Ležalo? Moj brat je najbrž hotel reči: leži.«
»Nič več ne leži tam. Izginilo je.«
Sokol je segel po nož.
»Kdo pa je odkril, da je izginilo?«
»Jaz.«
»Pripoveduj!«

321
 »Šel sem, da si poiščem konja iz črede. Pot me je
pripeljala mimo kraja, na katerem je bilo zakopano zlato. Tedaj
sem opazil, da je bilo skrivališče odprto, nato pa spet zasuto.
Zlato je izginilo.«
»Sokol bo pogledal sam. Ampak kraja še ne poznam.
Vodi me!«
Vzdignil se je in se je izgubil med šotori. Čez nekaj časa
se je sam vrnil. Sedel je na prejšnje mesto in dejal:
»Zlato je izginilo. Rikaro ga je odnesel s seboj. Sinovi
Komančev poznajo mnogo krajev, na katerih se najde zlato, a
ga prezirajo. Zato ne bodo žalovali, da je izginilo to zlato.«
Tedaj pa se je oglasil Bill Sanford.
»Zato pa žalujeva midva. Midva sva kopala v potu
svojega obraza, da bi ga našla, in ko sva ga dobila, so nama ga
oropali komanški vojščaki. Prišla sva k njim, da ga zahtevava
nazaj, in zdaj je vnovič izginilo. Zasledovala bova Rikara, da
mu ga odvzameva.«
»Lahko gresta bledokožca od tod?«
»Kdo pa naju bo zadrževal?«
»Bledokožca sta naša ujetnika.«
Tedaj se je vzdignil Inču čuna.
»Sinovi Komančev imajo strup v ustih in laž v srcu.
Onečaščajo svete šege in navade rdečih mož. Apač jih
prezira!«
Obrnil se je in odšel, bela lovca pa sta mu sledila v šotor.
Čez kakšno uro se je vhod v šotor razprl in vstopil je
Sokol.
»Inču čuna, poglavar Apačev, nas je žalil,« je rekel, »a
dokazali mu bomo, da ne onečaščamo svetih šeg in navad.«

322
 »Kako nam boš pa to dokazal?« je v napeti radovednosti
vprašal Bill.
»Poglavarji Komančev so se posvetovali. Odpustili bodo
bela lovca in Apača.«
»Z vsem, kar imamo pri sebi?«
»Z vsem. Bela lovca in Apač bodo dobili četrti del dneva
časa. Nato se bodo Komanči zapodili za njimi, da jih
pobijejo.«
»Hvala ti, poglavar. Kdaj pa smemo od tod«
»Kadar se vam zljubi. Samo svoji straži morate
povedati.«
Odšel je, vsa trojica pa se je globoko oddahnila.
»Torej divji lov kakor po navadi,« je pripomnil Fred.
»Ki nam ne bo mogla do živega,« je dodal Bill. »Imajo pa
odlične konje. Dohiteli nas bodo.«
Bill Sanford se je zasmejal:
»Ne bodo nas. Imeli bomo šest ur prednosti. A samo od
nas je odvisno, če jih hočemo podaljšati na dvanajst.«
»Kako to misliš?«
»Zdaj smo malo pred poldnem. Pomudimo se tu še tri ali
štiri ure. Besedo bodo strogo držali in bodo čakali natanko šest
ur. Tedaj nas bodo začeli zasledovati. Če se odpravimo šele ob
štirih na pol, bo rok potekel ob desetih, torej v gosti temi. Če
bodo hoteli razbirati našo sled, bodo prisiljeni čakati do jutra.«
»Imaš prav. Tako bomo napravili! In kam se bomo
obrnili?«
»Seveda na zahod, da ostanemo Rikaru za petami.«
»Kam bo neki za vil?«

323
 »To je treba premisliti. H Komančem ne sme več
prihajati, ker jih je okradel. K Apačem pa tudi ne more, ker so
njegovi sovražniki.«
»Torej mu ne preostane nič drugega, kakor da jo mahne k
Navajcem.«
»Kje pa zdaj tabori ta rod?«
»Onkraj Rio Colorada.«
»Potem pa mora najprej čez ozemlje utskih Pahov. Morda
si bo pri njih poiskal zavetje.«
Tedaj je Inču čuna, ki je ves čas molčal, zmajal z glavo.
»Utski Pahi so zdaj prijatelji Apačev. Izročili mi ga
bodo.«
»Kaj pa midva?«
»Mojima belima bratoma se jih ni bati, ker sem jaz z
njima. Vojščaki utskih Pahov poznajo Inču čuna, poglavarja
Apačev.«
»Glavno je, da vzamemo s seboj zadosti živeža, ko
zapustimo ta kraj. Samo kje ga bomo dobili?«
»Moja brata naj si ne delata skrbi. Komanške črede se
pasejo zunaj pred taboriščem. Ko bomo odhajali, ubijemo
govedo in vsak izmed nas si odreže velik kos. To bo zahtevalo
komaj toliko časa, kolikor imenujejo bledokožci četrt ure.«
»Imajo Komanči domača goveda?«
»Imajo nekaj udomačenih krav, da lahko pijejo mleko.«
Bela lovca in poglavar so še pregledali obleko in orožje.
Okrog štirih popoldne so odjahali iz taborišča. Noben Komanč
jim ni sledil.

324
 V SAN FRANCISCU

Mesto San Francisco leži na podolgastem, pomolastem

polotoku. Na zahodu ga obliva Veliki ocean, na vzhodu ima
čudoviti zaliv, na severu pa vhod v ta zaliv. Na njegovih ulicah
boš srečal bledo, slabotno, odlično Američanko, ponosno,
črnooko Španko, plavolaso Nemko in kodrasto črnopolto
ženico. Bogati kavalir v fraku, cilindru in rokavicah nosi v eni
roki gnjat, v drugi pa košaro zelenjave, ranchero gre z mrežo,
polno rib, čez ramo, da si bo privoščil praznik, miličnik je
nekje ujel pitanega kopuna, kveker je v pole svoje dolge
suknje, ki mu služijo namesto predpasnika, spravil nekaj
mogočnih morskih rakov - in to vrvi vse križem, ne da bi kdo
drugemu delal napoto.
Skozi ta vrvež v središču zlate dežele se pomika družbica
jezdecev in se nazadnje ustavi pred hotelom Valladolidom na
Sutterstreetu. Bila je to gostilnica v kalifornijskem slogu, dolga
in široka enonadstropna deščena stavba, podobna enodnevnim
pivnicam, kakršne postavljajo pri nas na strelskih prireditvah.
Tu so razjahali in prepustili konje horsekeeperju
(hlevarju), ki jih je spravil v lopo. Naj je bila soba za goste še
tako velika, je bila polna ljudi, tako da je bilo novim gostom
kar težko najti prostor. Prišla je natakarica in prinesla portska
vino, kakor so zahtevali. Nato jo je vprašal eden izmed njih:
»Ali bi lahko govoril s senjoro, otrok moj?«
»Lahko. Ali naj jo pripeljemo?«
»Prosim.«

325
 Dekle je odšlo in kmalu nato se je prikazala krčmarica in
povprašala, kaj želijo gostje. Mož, ki je že prej govoril, je
vstal.
»Dovolite, da se vam predstavim, senjora! Moje ime je
Friedrich Gollwitz. Nemec sem. Tole pa sta moja tovariša.«
Poklonila se je in se pričakujoče zazrla vanj.
»Napotili so nas k vam, senjora.«
»O! Smem vprašati, kdo?«
»Dva dni popotovanja od tod je rancho, katerega
gospodarica je Eudoxia Mafero. To je menda vaša sestra?«
»Da.«
»Priporočila nam je vaš hotel in nam rekla še, da bomo tu
našli nekoga, s katerim moramo nujno govoriti. Se bomo lahko
nastanili pri vas?«
»Zadosti bo še prostora. Koga pa iščete, senjor?«
»Ali stanuje pri vas neki belec, ki ima očitno dolgo
potovanje za sabo?«
»To pa res.«
»Kdaj pa je prišel?«
»Predvčerajšnjim.«
»Pa namerava ostati dalj časa?«
»Tega vam ne vem povedati.«
»Bi lahko zdajle govorili z gospodom?«
»Bom pogledala.«
Šla je z očmi po velikem prostoru od mize do mize, a
očitno ni našla tistega, ki ga je iskala. »Ni ga tukaj, senjor.«
»Morda pa je v svoji sobi?«

326
 »O ne, tu nimamo posameznih sob, ampak gostje spijo v
velikem prostoru pod streho. Očitno je odšel v mesto.«
»Je imel s seboj kaj prtljage?«
»Da, dve veliki, iz jelenje kože sešiti vreči, ki sta ju konja
komaj vlekla. Tu pa si je kupil še kovček. Kmalu namerava
mesto zapustiti in je vprašal po ladji, ki bi odpeljala na morje.«
»Hvala vam. Samo nikar mu ne pripovedujte, da smo
spraševali zanj. Radi bi ga presenetili.«
»Kakor želite.«
Prav takrat, ko je odšla, sta vstopila dva nova moža in se
prav tako razgledovala po prostoru. Na sebi sta imela
nordlandski mornariški uniformi, a brez našitkov. Eden je bil
dolge in čvrste postave, pravi goljat, drugi pa majhen, šibek,
vrhu tega pa tiste rjave, zagorele polti, ki jo najdemo pri
Ciganih. Gnetla sta se med gosti in nazadnje sedla na dva
stola; natakarica jima je prinesla pijače. Goljat je zabrundal:
»Hudičeva storija, kaj, Karavej?«
»Hm. Pij, krmar!« je odvrnil drugi. »Cele tri dni
prepozno!«
»Pij! Nič bolje ne bo, če se jeziš.«
Tisto, kar jima je prinesla natakarica, je bilo ale (teško,
svetlo angleško pivo). Velikan je izpraznil kozarec do zadnje
kaplje, udaril s pestjo po mizi in dejal:
»Ah veš, za koga naju bodo imeli?«
»Za dobra pomorščaka.«
»Za dezerterja naju bodo imeli, ker nisva prišla ob
določenem času na krov.«
»Zglasiti se morava pri konzulu.«
»Pa še kaj! Če prideva k njemu, naju bo dal zapreti.«

327
 »Kaj pa bova.«
»Jaz pojdem na prvo ladjo, ki jo srečam, in odjadram lepo
domov. Tudi Tiger je namenjen tja. Navsezadnje ne moreva
nič za to, da je tvoj konj začel šepati in se je najin izlet v hribe
malce zavlekel.«
»Da bi šla na krov? Ali imaš denar?«
»Jaz? Strela nebeška, ne!«
»Jaz tudi ne. Enajst dolarjev, to je vse.«
»In jaz kvečjemu še pet. Prava pravcata godlja!« Malo sta
pomolčala, potem pa je spet začel tisti, ki ga je tovariš
ogovarjal za krmarja:
»Če ta prekleta zamuda le ne bi imela še drugih
posledic!«
»Kakšnih pa?«
»Pomisli vendar na mrtvega Gollwitza in na njegovo
ladijsko knjigo ali kaj že je, ki jo še zmerom vlačim s seboj.«
»No, če pokojnikovi svojci dobijo to knjigo nekaj dni prej
ali pozneje v roke, nič ne de.«
»A če nas Natter prehiti, ta rokomavh? On pozna vsebino
knjige in ve, za kaj gre.«
»To ni nič hudega. Gollwitzem že ne bo prišlo na um, da
bi možu dali pojasnila, ki jih potrebuje.«
»Ampak človek nikoli ne more vedeti, ali mu ne bo hudič
pomagal, da doseže svoj cilj, Ta človek ima nesramno srečo.
Kolikokrat smo ga že poslali na dno, on pa je zmerom odplaval
ali odplul s polnimi jadri!«
»Morda bova pri katerem od tukajšnjih gostov dobila na
posodo denar, da se odpeljeva v domovino.«
»Tule? V tejle deščeni baraki? Nikar ne verjemi kaj

328
takega Saj naju nihče ne pozna. In na najin lepi obraz - Strela
nebeška!« se je naenkrat prekinil. Karavejeve besede so mu
dale pobudo, da se je z malo večjo pozornostjo razgledal po
navzočih in pri tem mu je oko obstalo na Teksaškem Fredu.
»Karavej, poglej no tjale v kot! Saj sedi tamle s kostmi in kožo
naš Gollwitz, naš Hugo Gollwitz.«
»Človek, nikar tako ne vpij! Saj boš spuntal vse ljudi
zoper sebe. Rekel bi celo, da si malo trčen in da vidiš prikazni
pri belem dnevu. Kako pa naj bi prišel Hugo Gollwitz sem?
Saj si bil vendar sam zraven, ko smo ga pokopali na
pokopališču v Koti Radži.«
Krmar je tako silovito poskočil, da je še stol prevrnil.
Hrušč, ki ga je povzročil, in glasne besede so pritegnili
zanimanje navzočih. Karavejeve besede so krmarja, ki je bil
prvi hip ves iz sebe, spel postavile na tla. Globoko je zadihal,
si šel z roko čez čelo in spet sedel na stol, ki ga je Karavej
pobral.
»Resnično, Karavej, ti imaš prav! Pravi kit sem, da se
dam takole potegniti presenečenju. Seveda ne more biti on.
Ampak ta podobnost! Takle, natanko takle je bil pred
petindvajsetimi leti, ko sem ga videl na Angleževem krovu.
Glej, zdaj pa mož sam prihaja k nama. Opazil je, da govoriva o
njem.«
Teksaški Fred je v resnici slišal in razumel krmarjeve
besede in lahko si mislite, kako je bil presenečen, ko je na
lepem padlo njegovo ime. Vstal je in stopil k mizi, za katero
sta sedela mornarja.
»Dovolite, sir, pravkar ste izrekli moje ime. Ali lahko
zvem, od kod me poznate?«
Krmar se je medtem spet zbral. Zato je previdno
odgovoril:
»Da, izrekel sem neko ime, ampak ne vem, ali je vaše.«

329
 »Moje ime je, lahko mi verjamete. Saj boste vendar
priznali, da ste vzkliknili Gollwitz?«
»Tega ne bom tajil. Pa saj bi lahko vsakdo rekel, da se
piše Gollwitz.«
»Mož, torej mi ne verjamete? Zakaj pa naj bi tajil svoje
ime?«
»O, bi se že našle okoliščine, ki bi to razložile.
Sicer bom pa takoj dognal, kako in kaj. Če ste Gollwitz,
mi pa povejte, od kod ste doma.«
»Iz Südlandije.«
»Well, to drži. Imate kakšnega brata?«
»Da.«
»Lahko zvem, kako mu je ime?«
»Zakaj ne? Ni se mi ga treba sramovati. Ime mu je
Theodor.«
»Tudi to drži. Zdaj pa še eno vprašanje: niste imeli še
drugega brata?«
»Da, a on je pred leti izginil.«
»In kako je bilo temu bratu ime?«
»Hugo.«
»Zdaj že v tretje drži. Poslušajte, zdaj pa že začenjam
verjeti, da ste govorili resnico. Potem morate biti vi njihov
tretji in najmlajši brat Friedrich. Ali vam je tako ime?«
»Da. Ampak povejte mi, od kod ...«
»Počakajte še malo! Zadeva je tako važna, da moram biti
čisto trdno prepričan. Ali imate morda pri sebi kak papir, s
katerim se lahko izkažete?«

330
 Fred je segel v žep in privlekel svoj potni list.
»Tule ga imate. Upam, da zadošča in se boste lahko
prepričali, da imam pravico, nositi ime Gollwitz.«
»Potni list! Seveda je to zadosti. In tu je tudi razločno
zapisano: Friedrich von Gollwitz z vzdevkom Fred. Poslušajte,
sir, na podlagi tegale papirja bi vam moral verjeti, tudi če ne bi
bili tako podobni svojemu bratu.«
»Bratu, kateremu pa? Gotovo mislite Theodorja?«
»Ne, ne njega, ampak drugega. Huga.«
»Je to mogoče? Huga, o katerem že petindvajset let nismo
dobili več glasu? Ali ste ga videli?«
»Da.«
»Kdaj pa?«
»Prvikrat pred petindvajsetimi leti in zadnjikrat pred
dvema mesecema.«
Ta nepričakovana novica je napravila na Freda nepopisen
vtis. Prijel je krmarja za roko in vzkliknil ne, že kar zavpil:
»Videli ste ga? Pred dvema mesecema? Pa to vendar ni
mogoče. Če bi bil Hugo še živ, bi gotovo že zdavnaj poslal kak
glas svoji družini.«
»Kdo vam pa pravi, da ga je mogel? Vam in vašim
staršem prinašam njegov pozdrav; moram vam tudi izročiti
nekaj, česar bi se že zdavnaj rad odkrižal.«
»Torej moj brat še živi?«
»Ne, mrtev je.«
»Ampak, človek božji, vi me mučite. Pravkar ste mi
izjavili, da vam je naročil pozdrave, v isti sapi pa zatrjujete, da
ga ni več med živimi. Kako naj to razumem?«

331
 »Vaš brat mi pozdrava ni naročil osebno, ker je bil že
mrtev, ko sem ga drugič videl. Vem pa, da je bila njegova
zadnja misel, preden je zaprl oči, posvečena vaši družini.
Ampak to je dolga zgodba, ki vam je zdajle ne morem
pripovedovati. Le poglejte, kako ljudje napenjajo ušesa! Vi pa
tudi vpijete, da bi vas morali slišati še v stari Evropi.«
V resnici je v širokem prostoru zavladala tišina okrog
miz. Gostje so pogledovali sem čez, da bi ujeli kaj več iz
nadvse živahnega pogovora. Freda je obšla neznanska
vznemirjenost, da je pozabljal na vse okrog sebe. Krmarjeve
besede so ga nazadnje opomnile, da nista sama.
»Imate prav, sir. Tole ni pravi kraj, da bi se pogovarjala o
teh rečeh. Morda pa lahko naprosiva krčmarico za kak ločen
prostor, kjer naju drugi ne bi mogli nadlegovati.«
Ni trajalo dolgo, ko so Fred, Bill, Inču čuna in nova
prišleca sedeli v posebnem razdelku, ločenem od sobe za
goste. Krmar je pripovedovalo dogodkih, ki jih je doživel na
Tigru in ki jih bralec že pozna. Lahko si mislimo, kako hlastno
sta ga poslušala Fred in Bill. Posebno Fred je kar visel na
ustnah pripovedovalca in mu je vsako besedo bral tako rekoč z
jezika. Apač je poslušal negiben, ko da ga stvar niti male ne
prizadeva.
Ko je krmar končal, je segel v žep in izvlekel mrtvečev
zvezek.
»In tule imate njegovo zapuščino. Na zunaj sicer ni videti,
da bi bila kaj prida vredna, a le začnite brati in potem je ne
boste menjali za kraljestvo. Strela nebeška, kako je vesel moje
matere sin, da je to stvar nazadnje spravil v roke pravega
moža!«
Fred je imel solze v očeh, ko je sprejel od krmarja zvezek
z dobro znano pisavo svojega brata. Na mah je pozabil vse
okrog sebe, a komaj se je lotil vsebine, so se odprla vrata in
vstopila je krčmarica.

332
 »Mož, s katerim bi radi govorili, se je pravkar vrnil,« je
povedala.
»Ali je sam?«
»Da. Odšel je naravnost v spalnico.«
»Kod pa se pride do nje?«
»Stopnice držijo z dvorišča.«
Odšla je, Fred pa se je obrnil k tovarišema: »Pojdimo! Mi
trije smo zadosti, da bomo z njim opravili. Ali lahko zaprosim
gospoda, da v tejle sobi počakata? Majhen, nujen opravek
imamo, pa pridemo takoj nazaj.«
Bela lovca in Indijanec so odšli na dvorišče in se vzpeli
po stopnicah. Prišli so na dolgo, nizko podstrešje, ki je
zavzemalo vso širino poslopja. Po njem se je vrstila množica
ležišč. Zraven enega izmed njih je klečal mož, ki je s hrbtom
obrnjen proti njim nekaj brkljal po odprtem kovčku. Fred se je
neslišno pritihotapil do njega in mu pogledal čez ramo. Veliki
kovček je bil poln nuggets.
»Marlay!« je zaklical na ves glas.
Mož je planil pokonci in se zasukal. Pogled je zabodel v
lovca ko v kakšno pošast.
»Me poznaš, fant?«
Druga dva sta ostala za vrati, da ju možakar ni mogel
opaziti. Mislil je, da sta s Fredom sama. »Kaj pa hočete?« ga je
vprašal in z roko segel po nožu.
»Za zdaj nič drugega kakor tele nuggets.«
»O, potem mi pa dovolite, da vas imam za malo norega.«
»To ti dovoljujem. Tudi norec utegne imeti pravico do
denarja in zlata.«
»Pa k vragu z vami! Jaz vas ne poznam,« je trmoglavo

333
lagal.
»Hm, jaz sem pa mislil, da sva se že videla. Bilo je v
Südlandiji nekoč in pred kratkim pri Komančih. Saj vendar
poznaš Gollwitze?«
»Nič jih ne poznam.«
»Tudi služabnika v Gollwitzevi hiši ne, ki mu je bilo ime
Georg Marlay?«
»Ne.«
»Potem imaš pa zelo kratek spomin. Zakaj si pa tako na
hitro zapustil svoje prijatelje Komanče?«
»Svoj živi dan nisem trčil nanje.«
»Potem moram pa poklicati priče, ki bodo dokazale, da ni
tako.«
Pomignil je k vratom in vstopila sta njegova tovariša.
Marlay je pobledel.
»No, fant, ali tudi tehle dveh ne poznaš?«
»Ne poznam ju.«
»Hm. Indijanci po navadi nič ne pozabijo in ti si vendar
Rikaro, Komanč?«
»Motite se, sir. Gotovo me s kom zamenjujete. Očitno mu
moram biti zelo podoben.«
»Pha,« se je zasmejal Sanford. »Nikar se toliko ne obiraj
s tem človekom! V Ameriki smo in nam ni treba ne sodišča ne
advokata. Priznaš, da si tisti, za katerega te imamo?«
»Ne.«
»Tule stojijo trije možje, ki se ti ne bodo dali nalagati, in
vsak od njih ima pri sebi nož. Zdaj te bom jaz zasliševal in
rečem ti, da pojdeš k hudiču, če boš tudi meni tajil.«

334
 Te besede so očitno napravile boljši vtis. Marlay je
preplašen pogledal okrog sebe, nato pa dejal: »Kaj pravzaprav
hočete od mene?«
»Samo nekaj iskrenih odgovorov. Zdaj te sprašujem jaz in
jaz sem mož, ki je vajen dajati svojim vprašanjem potreben
poudarek. Govori torej resnico! Od kod si po rodu?«
Apač je medtem potegnil nož in Fred prav tako. Mož je
uvidel, da mu vse tajenje nič ne pomaga. Zajecljal je:
»Iz Südlandije.«
»Dobro, fant! Vidim, da si začel po pameti. Kako se
pišeš?«
»Georg Marlay.«
»Lepo. Si bil sluga barona Theodorja Gollwitza?«
»Da.«
»Od kod imaš zlato v tem kovčku?«
»Sam sem ga izpral.«
»Zelo lepo. Izmoli očenaš, sin moj, po tebi je!«
»Saj mi nič ne morete.«
»O, zakaj pa ne?«
»Kaznovali bi vas.«
»Ti si pa v resnici večji norec, kakor sem si mislil. Če te
zadene moj nož in gremo od tod - kdo je bil? In če pride na
dan, ali misliš, da se bom bal? Razdražil si me, položil si roko
na ročaj - ne poznaš navad te dežele? Dvoje poti imaš pred
sabo. Ena je, da te izročimo sodniku in mu povemo, kar vemo
o tebi. To bi te za lepo vrsto let spravilo pod ključ.«
»In druga?«
»Ti nam lepo poznaš in lahko potem računaš na našo

335
uvidevnost.«
»Potem pa vprašaj v hudičevem imenu!«
»Od koga imaš to zlato?«
»Tisto je, ki so ga Komanči oropali belim lovcem.«
»Potem pripada zdaj nama dvema, kajti okradena sva bila
midva. Kaj pa imaš v žepih?«
»Nič.«
»Potem te bomo preiskali. Primita ga! Jaz ga bom
pregledal.«
Fred in Apač sta ga zgrabila in Bill mu je pregledal žepe.
Našel je novo uro in denarnico, naphano z bankovci.
»Kdaj si pa tole kupil?«
»Danes.«
»Z nuggets?«
»Da.«
»Torej ni tvoje. Kako pa si prišel do tega kupa
bankovcev?«
»Moji prihranki so. Že leta in leta jih nosim s seboj.«
»O! Pri Komančih tudi? Čudno. Bomo pogledali.« Bill je
odprl listnico in skrbno pregledal denar. »Hm. Ali si že kdaj
slišal, da imajo mnogi bankirji navado bankovce, ki jih
izplačujejo, zaznamovati z datumom in svojim imenom? Tako
delajo, da so na trdnem za vsak primer.«
»Jaz o tem nič ne vem.«
»Potem pa poglej Na temle bankovcu za sto funtov piše:
Styrley & Co., zraven pa današnji datum, in ti mi boš prepeval,
da si že leta in leta nosil te denarje s seboj?«

336
 »Potem je vpisan napačen datum. Ali pa napak berete
številko.«
»Pha! Tale denar je bil šele danes zamenjan za nuggets.
Torej je najin.«
»Temu pa ugovarjam!« je vzkliknil Marlay in se z
brezupnimi napori skušal iztrgati onima dvema iz rok.
»To ti prav nič ne pomaga, fant moj. Zdaj samo še eno,
rešilno vprašanje! Ali se odločiš, da pod najinim nadzorstvom
odpotuješ v Südlandijo, ali pa te odpeljemo k šerifu, ki naj ti
sodi?«
»Jaz sem svoboden mož.«
»Dokazal ti bom, da ni tako. Pojdita, pripeljita kakšnega
policaja sem!«
Fred se je obrnil in odšel. Ko je bil že pri vratih, je
Marlay zaklical za njim:
»Stojte, nikar ne hodite! Vidim, da mi ne kaže drugega,
kakor da se vdam. To pa zahtevam, da me niti tukaj niti v
domovini ne boste postavljali pred sodišče.«
»Sprejeli bomo tvoj pogoj, če boš govoril iskreno.«
»Kaj pa še hočete vedeti?«
»Človek božji, kako moreš še vpraševati?« je zdaj Fred
posegel vmes. »Jaz hočem vedeti, kje je moj brat Theodor, tvoj
bivši gospodar?«
»Jaz ne vem.«
Freda je ta odgovor tako presenetil, da prvi hip ni našel
nobene besede. Nato pa je bruhnila iz njega:
»Kaj nas misliš imeti za norce, malopridnež? Saj si
vendar iz Kingstona pisal moji rodbini, da ti je moj brat
prepovedal izdati njegov naslov. To je bila seveda peklenska

337
laž. Torej govori! Kje je moj brat? Govori ali pa te zadavim!«
»In če me na mestu linčate, vam ne morem odgovoriti.«
»Ali je moj brat sploh v Ameriki?«
»Ne. Čez ocean sem prišel sam.«
»Kdaj pa si nazadnje videl mojega brata?«
»Na gradu Himmelstein pred dvobojem.«
»In potem?«
»Poslušajte me v miru! Vse vam bom iskreno povedal,
kakor vem. Divji grof je z nekakšnim skrivnim pismom
zmamil mojega gospoda, da je prišel na grad Himmelstein, kjer
naj bi poravnala zdražbo, ki je nastala med njima. Jaz sem ga
spremljal. Ko sva prišla, je grof gospoda barona sprejel in ga
odpeljal v notranje sobe in potem ga nisem več videl.
Naslednji dan me je grof poklical k sebi in me vprašal, ali sem
pripravljen skleniti z njim dobro kupčijo. Pritrdil sem mu. Nato
mi je predlagal, naj odpotujem v Ameriko in od tam napišem
pismo, ki ga je družina Gollwitz potem prejela. Ponudil mi je
tako visok znesek, da me je denar zapeljal in sem ponudbo
sprejel.«
»Pa nisi vprašal po svojem gospodarju?«
»Seveda sem, a nisem dobil odgovora. Še tistega dne sem
moral odpotovati in od takrat nisem nikoli več slišal za barona
Theodorja Gollwitza.«
»Tokrat si povedal resnico, čeprav ti sicer nič ne
verjamem. Ali misliš, da je v resnici prišlo do dvoboja?«
»Ne verjamem.«
»Zakaj ne?«
»Preden sem odpotoval, sem kakšno uro sedel pri
oskrbniku Geisslerju pa sem ga vprašal, kako se je dvoboj

338
končal. Oskrbnik se mi je porogljivo zasmejal in dejal, da grof
premore sredstva, s kakršnimi se lahko znebi svojih
sovražnikov, ne da bi se z njimi tolkel.«
»A ti veš, kakšna sredstva so bila to?«
»Ne. O tem ga nisem spraševal.«
»Ali misliš, da je bil zahrbtno umorjen?«
»Ne, umora se mi divji grof ne zdi sposoben.
Prestrahopeten je za takšno reč. Prej bi si mislil, da je moral
baron kakorkoli že izginiti.«
Fred je zamišljen stopil nekajkrat gor in dol. Nato je
obstal pred Marlayem.
»In mis Ela - kje je ostala ona?«
Marlay je ostrmel.
»Ali je nazadnje izginila tudi ona? O tem pa nič ne vem.
Mislil sem, da je postala grofova ljubica. Res pa sem jo takrat
izgubil izpred oči.«
»To je čudno. Vseeno pa je mogoče, da je grof tudi njo z
denarjem pripravil k molku. - In to, kar si mi zdaj le povedal,
je čista resnica?«
»Čista resnica. Pri svojem zveličanju prisegam, da sem
povedal vse, kar vem in kakor vem.«
»Verjamem ti. Pravzaprav sva zdaj opravila. Poprej sem
ti že rekel, da nama ni do tebe osebno. Pustila ti bova prostost,
ker nama tvoja navzočnost ne more več koristiti. A zanesti se
moramo, da naju ne boš izdal, zato te bova vzela s seboj.
Obljubljam ti, da se ti ne bo zgodilo nič hudega in da te bova
izpustila, kakor hitro bova dosegla svoj namen. A če boš samo
poskusil že prej uiti od naju, si izgubljen. To si zapomni!«
Skupaj so odšli v veliko pivnico. A komaj so vstopili, je
od mize daleč na drugi strani vstal mož, katerega oguljena

339
obleka je izdajala propadlega zlatokopa. Stopil je bliže in
Marlayu položil težko roko na ramo.
»O, kako pa kaj s teboj? Ali se nisva nekoč že videla,
hej?«
Marlay je bil na mah mrtvaško bled. Ni bilo dvoma, da je
zlatokopa spoznal.
»Da sva se že videla?« je odvrnil. »Tega se pa res ne
spomnim.«
»Da ne? Well, potem ti bom pa malo pomagal. Will,
vstani in si malo oglej tale vražji obraz!«
Mož, ki je sedel z njim za mizo, se je vzdignil in stopil
bliže. Bil je visoke, širokopleče postave, ki je pričala o izredni
telesni moči.
»Seveda poznam kujona«, je odvrnil.
»Ti torej misliš, da je on?«
»Seveda!«
»Lepo. Gospodje, bodite tako dobri in poslušajte!« Na ta
poziv, ki ga je glasno zaklical, je na mah nastala splošna tišina.
»Tale mož tule,« je nadaljeval zlatokop, »je bushheader,
ki je odšel h Komančem, ker mu je med belimi lovci gorelo za
petami. Meni in temule tukaj je vzel nekaj dobrih tovarišev!
Povejte, gentlemen, kaj mu pripada za to?«
»Krogla, vrv!« so od vseh strani padali predlogi vse
križem.
»Well, tako je prav. Pa menite, da bi človek zavoljo
takšne malenkosti hodil k šerifu ali k aldermanu?«
»Ne, kar tukaj opravite z njim!«
Ko je sprevidel nevarnost, v kateri se je znašel, se je
Marlay postavil v bran.

340
 »Jaz nisem tisti,« je zaklical, »ta mož me zamenjuje z
nekom drugim.«
»Oho, fant moj,« mu je odvrnil Will, »midva te dobro
poznava!«
»Potem me pa ujemita!«
Pri teh besedah se je Marlay zasukal in planil proti
izhodu. A Will je bil v nekaj skokih za njim, da ga je zgrabil za
vrat.
»Stoj, možak! Na lov se spoznamo, kakor vidiš.«
»Pa me še nimaš!«
Tisti hip se je nož zableščal v Marlayevi roki.
Zamahnil je.
»A tako, ti boš mene, kujon? Potem pa pojdi k hudiču!«
Zlatokop je z bliskovito naglica potegnil revolver in
preden je Marlay mahnil do kraja, ga je podrl strel.
»Gentlemen, saj ste menda vsi videli, da je z nožem
zamahnil name?«
»Videli smo!« je od vseh strani zazvenelo v odgovor.
»Torej boste pričali, da sem ravnal v silobranu?«
»Za priče ti bomo.«
»Well! Potem pa naj krčmar pospravi tega mrtveca,
kamor ga je volja! Ropar in morilec je bil in dobil je samo
kazen, ki si jo je pošteno prislužil.«
Mrtveca so odnesli iz sobe, storilec pa je lahko zanesljivo
računal, da mu strel ne bo nakopal posledic. Teksaški Fred s
svojo družbo ni sodeloval v dogodku, ni pa mogel prikriti rahle
groze, ki ga je obšla.
»Zdaj smo se odkrižali možaka, čeprav ne tako, kakor

341
smo pričakovali. Gotovo bi imeli še sitnosti z njim.«
»Pa nam bo krčmarica prepustila njegov kovček?« je
vprašal Bill.
»Kdo bo tu še vpraševal,« je odvrnil Fred. »Kovček je
najin in rad bi videl tistega, ki bi si ga nama upal iztrgati. Sicer
pa nama bo tudi prav prišel, zdaj vsaj imava sredstva, da si
malo popraviva zunanjost. Najprej spravimo nuggets na varno,
potem pa se vrnimo k našim novim znancem!«
Tako se je zgodilo. Kmalu nato je družba sedela zbrana v
»posebni sobi«. Fred je povedal, kaj se je pravkar zgodilo, in
mornarja sta ga poslušala z vidnim zanimanjem. Ko je lovec
končal, je krmar udaril s pestjo po mizi, da so kozarci
zažvenketali:
»Strela nebeška! Tile nuggets nam bodo pa res prav prišli.
Ali veste, master, kaj morate zdaj napraviti? Najemite ali
kupite jahto ali kakšno drugo pripravno ladjo, potem pa čim
prej od tod!«
»Od tod? Kam pa?«
»No, kam pa drugam, kakor na otok vašega brata, da
vzdignemo zaklad, ki vas čaka tam. Ah ja, vi pravzaprav še nič
ne veste o tem. Le preberite bratov dnevnik pa boste našli pravi
kurz. Drugim gospodom predlagam, da tule vzdignemo sidro
in se tačas malo potepemo po mestu. Mustra Gollwitza, bi
rekel, medtem gotovo ne bo trapilo dolgočasje ...«
Ko so se vsi štirje - zakaj tudi Apač se jim je pridružil -
zvečer vrnili v gostilnico, so našli Freda, kako še zmerom, ves
rdeč v obraz in sijočih oči, sloni nad zapiski. Pravkar jih je
hotel prebrati v drugo. Ko pa so vstopili možje, je vstal in se
obrnil k Sanfordu:
»Bill, stari swalker, danes je dan, kakršnega še nisem
doživel. Napotil sem se iskat Theodorja, a pri tem nisem našel
le njegovo sled, ampak sem križal še stezo svojega zdavnaj

342
pogrešanega brata. O Bill, v istem trenutku mi gre na jok in na
smeh, tako žalostnega in veselega hkrati me dela vse to, kar je
napisal moj brat, in vama dvema,« se je obrnil k mornarjema s
Tigra in ju prijel za roko, »se moram v veliki meri za vse
zahvaliti. Naj vama zdaj samo roko stisnem v zahvalo! Upam,
da vama bom kmalu lahko še drugače izkazal hvaležnost.«
Krmar, ki je bil po postavi orjak, po naravi pa otrok, si je
ganjen obrisal oči. A v naslednjem trenutku se je že sramoval
te slabosti in rekel s svojim običajnim grmečim glasom:
»Strela nebeška! Tukaj se vendar ni kaj zahvaljevati. Saj
nisva storila nič drugega kakor tisto, kar lahko pričakujemo od
poštenega človeka. Bodite torej dobri in nikar meni in
Karaveju ne govorite več o hvaležnosti. Govorite rajši o tem,
kako se bomo rešili iz te luknje, ki ji pravijo San Francisco!«
»Kako se bomo rešili? Prav tako, kakor ste vi malo prej
predlagali.«
»Torej najamemo ladjo?«
»Ne, kupili jo bomo. Tako bomo imeli veliko bolj proste
roke. Razen tega lastnik najete ladje skorajda ne bi hotel
dovoliti vožnje v tiste daljne kraje. Glavno vprašanje pa je, ali
bo zaklad še na otoku, ko pridemo.«
»Zakaj ga pa ne bi bilo več?«
»Pomislite vendar na Natterja, ki lego otoka in skrivališče
pozna, če sem vas prav razumel!«
»Na tega pridaniča pogosto mislim. Ampak saj on ne ve
števila.«
»O, prav lahko bi ga zvedel, če je zadosti zvit.«
»Kako to? Vaš brat pravi v dnevniku, da je to čisto
nemogoče.«
»On ni vedel, da se je položaj naše družine tako močno

343
spremenil. Zdajle nimamo časa tega razlagati lahko vam tudi
pozneje še vse povem. Gotovo pa Gollwitzi nimajo več razloga
skrivati to število, ker se je skrivnost, ki je bila z njim v zvezi,
medtem obrnila v njihovo korist.«
»Strela nebeška! Tako je to? Potem se moramo kajpada
na moč podvizati.«
»Povejte mi, krmar, kako dolgo pa je pravzaprav, odkar je
bil dnevnik pri vas?«
Orjak je na kratko pomislil, nato pa odgovoril. »Tri
mesece.«
»Kaj? Tako dolgo že! Se vam ne zdi verjetno, da bo
Natter izkoristil ta čas?«
»Seveda mislim, da ga bo. Strela nebeška, če pomislim,
da bi nam ta satan lahko vzel veter!«
»Ste videli? Kaj pa, če je že storil tisto, česar se mi šele
lotevamo? Če je kupil ladjo, jo najel in je že na vožnji k otoku?
Sredstev mu gotovo ne manjka, saj ima bisere mojega brata.«
Krmarju so Fredove besede zbujale zmerom resnejše
pomisleke. Ko je ta končal, je skočil pokonci. »Mister
Gollwitz, vzemite klobuk in pojdite z menoj!«
»Kam pa?«
»V pristanišče, da kupiva ladjo.«
»Samo nikar tako hitro,« se je zasmejal Gollwitz. »Saj
potrebujemo tudi kapitana.«
»Smo ga že našli. Kapitan bom jaz.«
»Pa se razumete na to?«
»Strela nebeška, pa še kako!«
»In mornarji?«
»Dobili jih bomo.«

344
 »Pa nas bodo izdali.«
»Pha! Vzeli bomo Kitajce. Ti dobro delajo in bodo veseli,
če jim damo priložnost, da se lahko vrnejo v svoje nebeško
cesarstvo. To stvar le meni prepustite!«
»In živež?«
»Tega nam je kajpada treba, pa tudi nekaj smodnika in
svinca, saj človek nikoli ne ve, kaj ga lahko spotoma doleti.«
»In glavna stvar je ladja. To bo najbrž precej drago.«
»Pa ne tako, kakor se vam zdi. Tu je nekaj ladij na prodaj
in prepričan sem, da bomo lahko izbirali.«
»Kako visoke neki so cene?«
»To je odvisno od tistega, kar bomo izbrali. Koliko pa vas
bo?«
»Samo dva. Bill Sanford in jaz.«
»Potem zadošča jahta ali majhna dvojambornica, ki ji
bomo pridali brzojadrniško vrvišče, da pridemo hitreje naprej.
Z dvajset tisoč dolarji se da tu veliko napraviti. Ali mislite
približno toliko vložiti v stvar?«
»Seveda. Tisto, kar je na otoku zakopano, kajpada ni le
moje, ampak last vse moje družine in zato ne smem misliti
samo nase. Razen tega gre za dediščino mojega brata, ki bi mi
bila sveta, tudi če ne bi šlo za takšno bogastvo. Torej
pojdimo!«
Že čez nekaj minut je peterica mož, ki jih je veter na tako
nenavaden način znesel na kup, korakala proti pristanišču in
čez kakšno uro so se vrnili. Kupili so jahto, ki je bila malo
poškodovana in jo bo zato treba popraviti. Zato je bila cena
skromna in Fred je denar takoj odštel. Popravilo, ki je bilo
potrebno, in preureditev ladje bosta po mnenju obeh mornarjev
trajala ne več ko teden dni.

345
 Ko so se možje vrnili v hotel, se je Fred obrnil k
Indijancu.
»Kako dolgo pa bo poglavar Apačev še ostal v tej
deželi?«
»Ne bo je zapustil, dokler se moji beli bratje ne odpeljejo
s svojim velikim kanujem na veliko vodo,« je odvrnil ta. »Inču
čuna ima rad svoje prijatelje in bo ostal pri njih, dokler sami ne
gredo od njega.«
Poslej sta mornarja ves svoj čas prebijala na jahti, da sta
nadzorovala delo. Prav bogato so jo založili z živežem, a poleg
drugega orožja je Fred kupil tudi vrtilni top, ki so ga postavili
na krov. Pot mimo otokov velikega oceana ni bila brez
nevarnosti. Zato so si nabavili nekaj dobrih zemljevidov in vso
potrebno navtično opremo. Pri vsem je bilo jasno, da bo krmar
Schubert odličen poveljnik ladje.
Nazadnje se je približal dan odhoda. Odšli so na krov,
kjer so bili kitajski mornarji že vsak na svojem mestu. Ko so
izpolnili vse dolžnosti do pristaniških oblasti, je Inču čuna
stopil k Fredu in Sanfordu.
»Moji bratje odhajajo na zahod in poglavar Apačev se bo
vrnil h kočam svojega rodu, se ga bodo moji bratje kaj
spominjali?«
»Nikoli ne bova pozabila nate,« sta prisrčno odgovorila
bela lovca.
»Tudi Inču čuna se vaju bo zmerom spominjal. Zdaj pa
pojde. Naj Veliki duh bedi nad mojimi belimi brati, da bodo
srečno prispeli do dežele, kjer bodo našli vigvame svojega
ljudstva. Inču čuna bo pokadil marsikatero pipo k duhovom, da
jima bodo stali ob strani.«
S temi besedami se je ločil od njih. Jahta je dvignila sidro,
razpela jadra in zavila na odprto morje na pot proti Otoku
draguljev, kjer bo treba bogastvo iztrgati osrčju zemlje.

346
 MAHARADŽEV ZAKLAD

Vedro, brezoblačno nebo se je vzpenjalo nad morjem in

nizkim obrežjem, kjer je pred leseno kočo sedelo nekaj mož, ki
so bili po obleki sodeč mornarji. Zakurili so ogenj, ob katerem
so si zdaj pripravljali kosilo. Zunaj, onkraj čeri, ob katere so
butali šumeči valovi, je stala zasidrana ladja, ki jih je pripeljala
sem, brzojadrnica, dobra ladja s krovom, grajenim ostro na
gredelj. Pristajalni čoln, ki so ga uporabljali možje, je ležal na
pol na bregu, na pol v vodi, ki je bila tu v nasprotju z bučečimi
valovi onkraj čeri tako mirna in tiha, kakor da še nikoli ni bilo
viharja, ki bi jo vznemiril do najglobljega dna.
Pomenek med ljudmi na bregu je zastal. Očitno so se
pravkar še pogovarjali o koči, kajti njihove oči so se z izrazom
radovednosti in nekaj strahu upirale v to preprosto stavbo, ki je
dajala vtis, da še ni dolgo, kar je nekdo v njej živel.
»Damn!« je nazadnje eden z našitki krmarja na jopiču
prekinil nastali molk. »Naj me na mestu s smolo namažejo in
operijo, če ni tole najbolj čudna storija, ki se mi je kdajkoli
primerila. Kaj pravite, kapitan?«
Človek, ki mu je veljalo vprašanje in v katerem bi bilo na
sto korakov lahko spoznati yankeeja, je odgovoril:
»Well, meni se zadeva tudi zdi precej nenavadna, ampak
v to se ne spuščam. Master nas dobro plačuje, vse drugo pa
nam nič mar.«

347
 »Imate prav, kapitan. Ampak moje matere sin bi le rad
vedel, kaj naj vse to pomeni. Ne morem si misliti, da bi ta
mister Mericourt najel našo dvojambornico samo zato, da bi se
popeljal na sprehod po teh prekletih vodah, kjer se človek
počuti ko slanik, ki je zašel in ne najde več poti do svoje
druščine.«
»Na sprehod? Kaj takega mu res ne bi moglo priti na um.
Saj je vendar izjavil meni kakor vam, da je botanik, da je s
svojim služabnikom, Malajcem živel nekaj časa na tem otoku
in se zdaj vrača sem, da spravi svojo zbirko na varno.«
»In vi to verjamete, kapitan?« ga je krmar spodbujal k
dvomu. »Potem ne bi imel vzroka uganjati takšne skrivnosti.
Kateri razumen mož - naj si bi bil tudi botanik - pa bo spravil
stvari, za katere se ne zmeni niti najbolj nebogljeni morski
rakec, tako daleč od svojega bivališča? Ne, tu gre za nekaj
drugega.«
»No, za kaj pa?«
»Ja, tega seveda tudi jaz ne vem. Resnica pa je, da ne
verjamem niti besedice o botaniku in njegovem služabniku. Ali
veste, kapitan, kaj smo našli v koči?«
»Nikar ne pustite, da bi dolgo ugibal, ampak rajši kar
povejte! Saj vendar veste; da imam drugačne opravke, kakor
stikati za notranjostjo uboge bajte na zapuščenem otoku.«
»Iz zaboja smo privlekli nekaj cunj, ki ne morejo biti nič
drugega ko ostanki ženske obleke.«
»O!«
»Da, to je obleka iz najfinejše indijske svile, kakršno sem
kdaj videl na kakšnem bazarju v Bombayu ali Kalkuti. In ena
tistih dveh majčkenih kajut, ki sta ob zadnji steni hiše, je lahko
pripadala samo kakšni dami, tako ljubko in prijetno je urejena.
Prav takšen vtis napravi, ko da je njena prebivalka ravnokar
odšla k sosedi na obisk.«

348
 »Goddam, to je seveda čudno. Si bom pa še sam ogledal
vso reč.«
Yankee je vstal in stopil v kočo. Čez nekaj časa se je vrnil
in sedel na svoje prejšnje mesto.
»Imate prav, krmar, master nas je nalagal, ko nam je
skušal natvesti, da je bil že s svojim služabnikom tu. Vsa
oprava kaže, da je bilo bivališče namenjeno samo dvojici,
gospodu in dami. O kakšnem tretjem, služabniku, ni ne duha
ne sluha.«
»Potem si je pa mož izmislil tudi naravoslovca. Zakaj pa
nas je hotel prepričati, da ne bi stopili na kopno, ko se je s
služabnikom odpravil po tako imenovano zbirko?«
»Točno, krmar, to je tudi mene zbodlo v oči. Gotovo se je
bal, da ne bi kaj našli, kar bi nam utegnilo izdati njegovo
skrivnost. No, pa saj se bo kmalu izkazalo, kako in kaj. Sicer
nam res nič mar, dokler je z nami v redu in pošten. Doslej smo
bili lahko zadovoljni. Ni tako?«
»Ay, ay, kapitan,« se je namuznil krmar. »Po tej plati pa
res ne morem grajati mistra Mericourta. Ara, ki nam jo je
plačal pred začetkom vožnje, je bila dvakrat tolikšna, kakor je
sicer navada, in če se vožnja dobro izteče, nam je obljubil še
desetkratni znesek tega, kar smo dobili nazadnje. On je kavalir,
to moramo priznati.«
Pri tem je tlesknil s palcem in sredincem in napravil
obraz, ko da bi že zdaj slišal žvenketati cekine v žepu.
»Zato mi je pa oni drugi, Malajec,« je nadaljeval. »toliko
manj všeč. Sicer si prizadeva napraviti prijazen obraz, kadar
govori s človekom, a je bolj podoben morskemu psu, ki skuša
prikriti, da bo zdaj zdaj požrl človeka. Obešenjaški obraz ima
in jaz ga ne bi rad srečal na samem, seveda pa nočem reči, da
se ga bojim. A kadarkoli ga vidim, me obide občutek, ko da
bom zdaj zdaj dobil nekaj palcev hladnega jekla med rebra.«

349
 »Nikar se ne menite za Malajca! Opraviti imamo samo z
njegovim gospodarjem in ta je bil doslej gentleman. Jaz sem
bil še zmerom z njim zadovoljen. Niti temu se ne upiram, da
bomo morali nekaj dni obsedeti na tem otoku. Rečem vam,
krmar, kadar človek nekaj mesecev vzdržema nima drugega
pod nogami ko podnice svoje ladje, tedaj človeku kar dobro
dene, ko se mu nasmehne priložnost, da lahko na trdnih tleh ...
Heavens, kaj pa je to?«
Kriknil je od strahu, ker se je tisti hip zgodilo nekaj, kar
je njegove zadnje besede postavljalo na laž. Slišati je bilo
namreč svojevrsten glas, podoben škrtajočemu šumu žage,
kadar reže grčo na drevesu, hkrati pa so imeli vsi možje
občutek, ko da se jim tla izmikajo izpod nog. Samo eno
sekundo je trajalo, a ta sekunda je zadoščala, da razdre mirno
idilo. Vrli mornarji so bili na tleh živ klobčič mahajočih rok in
cepetajočih nog. Niti kapitan ni bil izjema. Zemlja se je stresla
tako močno, da je padel na hrbet in s kvišku stegnjenimi
nogami kazal podobo, ki bi ob vsakem drugem času zbujala
smeh.
Kapitan je najbrž tudi sam ugotovil, da njegov položaj ne
more vlivati spoštovanja podrejenim, zato je prvi vstal. A bil je
bled ko zid in kolena so se mu vidno tresla. Ko so nato tudi
drugi člani posadke spravili svoje ude v red, je nekaj časa
vladala med njimi tišina, samo drug drugemu so strmeli v
pobledele obraze. Sicer so bili to sami pogumni možje, ki so že
marsikdaj gledali smrti v oči, vendar je bil dogodek nekaj tako
pošastnega, da je tudi najhrabrejšega med njimi oblila kurja
polt.
Ko pa je nato vse ostalo mirno in se tresljaj ni več
ponovil, jih je plašna osuplost polagoma zapustila. Živahno so
si dajali duška s strmečimi vzkliki.
»Gromska strela!« je zaklel krmar. »Kaj pa je bilo? Prav
tako mi je bilo kakor nekomu, ki sedi na zaprti loputi, pa se na

350
vsem lepem pod njim odpre, da štrbunkne na glavo. Če ni bil
tole potres, pa tudi jaz ne maram biti več krmar. Kaj pa vi
pravite, kapitan?«
»Čisto vašega mišljenja sem, krmar. Hudičev občutek je
bil, da še nisem doživel podobnega. Zato pa pojem slavo tudi
najbolj majavi ladji, počutim se varnega, dokler imam desko
pod sabo, pa naj bo še tako tanka.«
»Pa mislite, da nas bo še enkrat streslo?«
»Kdo bi to vedel? Za takšno reč morate povprašati kar
duhove podzemlja. Kdo bi si mislil kaj takega, da - egad! Zdaj
se mi je pa nekaj posvetilo. Krmar, ali se ne spominjate, kaj so
nam rekli, ko smo pristali v Capetownu?«
»Ja, takrat so nam marsikaj rekli. Ne morem uganiti, kaj
imate v mislih.«
»Povedali so nam, da so v tem letu posebno pogosti
potresi in vulkanski izbruhi na Javi in tod okrog. Cele
naselbine je zasulo in zbrisalo s površja zemlje.«
»O, zdaj pa že slutim, kam merite. Hoteli ste reči, da je
tale sunek morda v zvezi s temi izbruhi?«
»Ne le morda, ampak najbrž, da, čisto gotovo! Zdaj smo
približno na isti širini kakor Java.«
»Ampak, razdalja, kapitan, razdalja!«
»Ta nič ne pomeni. Ne vemo, kako daleč pod morjem
segajo ognjeniki, ki jih ima Java kar lepo število. Krmar, zdajle
morda sedimo nad žrelom kakšne ogenj bruhajoče gore, ki se
lahko vsak čas odpre in nas pogoltne.«
»Zounds, če tako mislite, bi pa rekel, da bi bilo najbolje,
če niti za hip ne ostanemo dlje, kakor je treba.«
»Saj tudi ne bomo. Hudič naj pobere vse te ognjenike!
Najbolj divji vihar mi je ljubši kakor pa takle zahrbten sunek

351
pod zemljo. Vihar vsaj pokaže svoj pravi obraz in človek ve,
kako naj se obnaša. Pospravite svoje stvari, boys! Na tem
hudičevem otoku nimamo več kaj iskati, vračamo se na ladjo.«
Neprizadetega gledalca bi zabavala naglica, s katero so
mornarji izpolnili kapitanov ukaz. Pravi mornar se pač najbolje
počuti na svoji ladji. Čeprav kdaj pa kdaj, posebno po kakšni
dolgi vožnji, rad stopi na kopno in postane razposajen ko
malokdo, da bi se od škodoval za užitke, ki se jim je moral
odrekati na morju, ima kopnine kmalu zadosti. V kratkem se
bo dal najeti za novo plovbo in se neučakano veselil ure, ko bo
spet lahko stopil na krov in mu bo ostri morski veter zabril v
obraz. Tedaj postane spet mož, ki s prezirom gleda na
»kopenske podgane«, in nebogljenost, ki jo kaže na celini, se s
prvim pišem izgubi.
Medtem ko so mornarji pripravljali pristajalni čoln, je
kapitanov pogled slučajno zašel na odprto morje. Hip nato je
poklical krmarja k sebi.
»Oglejte si no tistole reč tam na zahodu! Kaj pravite?«
Krmar je pogledal v to smer. Tam je bilo na nebu, ki je
bilo sicer čisto, videti majhen, svetel oblaček, na videz velik ko
lešnik. Sam po sebi se ni zdel nevaren, a krmar je imel že
bogate izkušnje; vedel je, da utegne takšnale majhna stvarca v
najkrajšem času zakriti vse nebo s temo. Previdno je vsrkal
zrak in rekel v skrbeh:
»Well, kapitan, imate prav. Tamle zadaj se kuha nekaj,
kar nam bo dalo še veliko opravka. V eni uri bomo imeli
pošten vihar, bi rekel.«
»Vihar? Pha! Ko bi bilo samo to! A bojim se, da tako
poceni ne bomo odnesli kože. Tole sorto oblačkov poznam
bolje ko vi in stavim kolikor hočete, da bomo v kratkem sredi
imenitnega besnečega tajfuna.«
»Heavens, pričakujete, da bo tajfun? Pa se ne motite?«

352
 »Vesel bi bil, če bi se motil. A jaz ne vozim prvikrat po
teh deželah in zato vem, kaj govorim. Boys,« je zavpil
mornarjem na bregu pod sabo, »podvizajte se, da pridemo čim
prej od tod! Tajfun prihaja. V četrt ure moramo biti na krovu.«
Te besede so užgale, tako da so bile vse stvari, ki so jih za
svoj kratki izlet prinesli na breg, v petih minutah v čolnu.
Mornarji so sedli na svoja mesta in z vesli v rokah čakali, da se
vkrcata njihova predstojnika. Krmar pa je še malo omahoval,
preden je stopil na rob čolna.
»Kaj pa master in njegov služabnik?« je vprašal. »Kaj bo
pa z njima?«
»Njima zdaj ne moremo več pomagati,« je odgovoril
kapitan. »Ali bi radi poprej preiskali še ves otok, da ju najdete?
Četudi priznamo možnost, da ju boste našli, bo do takrat
poteklo že toliko časa, da se bo naša dvojambornica medtem že
dvajsetkrat razbila ob teh prekletih čereh. Ne, za danes ju
moramo prepustiti njuni usodi.«
»A master nam bo prekleto malo hvaležen, če ga pustimo
na cedilu.«
Kapitan je skomignil z rameni.
»Ali lahko napravim kaj drugega? On je sicer master, a
vodstvo ladje je moja stvar in odgovornost zanjo in za varnost
moštva nosim jaz, ne on. Ja, če bi otok imel pristanišče! Potem
bi lahko v miru počakali, naj pride, kar mora priti. Tako pa je
za našo dvojambornico edina rešitev na odprtem morju.«
»Kaj pa, če se že vračata?«
»No, potem ju bomo srečali in ju lahko sprejmemo v
čoln, če nam bo vihar dopustil. Kakor sem opazil skozi kukalo,
se je njun čoln namenil proti južnemu obrežju. To je pa tudi
naša pot, zakaj prizadevati si moramo, da bo otok ostal med
nami in orkanom. Zato ne izgubljajte časa s klepetanjem,
krmar, ampak se vkrcajte. Tajfun vas ne bo dolgo prosil

353
dovoljenja, kdaj se lahko oglasi pri vas. Kakor hitro pa bo
vihar minil, se bomo lahko ogledali za onima dvema.«
Krmar je poslušal kapitana in se vkrcal, za njim pa, kot
zadnji, kapitan. Čoln je odrinil od brega, čvrste mornarske roke
so ga pognale po mirnem pasu znotraj obroča čeri, ob katerega
so udarjali valovi. Nekaj krepkih vesljajev je čoln poneslo iz
nevarnega območja in čez deset minut je pristal ob boku
jadrnice. Možje so se vzpeli na krov, nato pa potegnili še čoln
za seboj.
In nič ni bilo prezgodaj. Naj so se sami še toliko dvizali,
bližajoči se vihar je bil skoraj še hitrejši od njih. Iz malega
oblačka na obzorju je zrasla stena oblakov, ki je pokrivala že
eno tretjino neba. Že so priskakljala piščeta mamice Kareyeve,
kakor mornar imenuje kratke valove, ki napovedujejo vihar. Z
mrzlično naglico so vzdignili sidro, sneli jadra in pustili ladji le
tisto platno, ki ga je potrebovala, da se je lahko ravnala po
krmilu. Nato se je ladja začela premikati, odmikati iz nevarne
bližine otoka.
Nekaj ur pred tistim, kar smo pravkar opisali in se je
dogajalo na zahodnem obrežju otočka, se je od vzhoda
približala jahta z vrviščem, ki je bilo za te vrsto ladjo kaj
nenavadno. Vrvi je imela namreč urejene po zgledu lahke
dvojambornice, bržkone zato, da bi se povečala njena hitrost.
Pod šotorom na krovu sta sedela dva moža, ki sta ves čas
z napeto pazljivostjo iskala s kukalom po obzorju, in ker sta
oba imela le eno, je nenehoma romalo od enega do drugega.
Prvi je bil prav herkulske rasti, oblečen pa v nošo, kakršna je v
navadi med lovci po ameriških prerijah. Drugi je bil precej
manjše postave, oblečen pa po evropski modi.
Mornarji, ki so delali na krovu, so vsi brez izjeme spadali
med »sinove sredine«, kakor so jih izdajale kite, drugače pa v
mornarskih oblekah niso napravili ravno slabega vtisa. Očitno
so se tudi dobro razumeli na svojo stroko, ker so kapitanova

354
povelja izpolnjevali hitro in spretno, kar je dokazovalo dvoje
hkrati: prvič, da imajo možje za seboj odlično šolo, in drugič,
da so jih izbrali z največjo skrbnostjo.
Pravkar je prišel mimo njiju kapitan, mož visoke, plečate
postave, ki v ničemer ni zaostajala za zunanjostjo lovca v
šotoru, Mož v evropski obleki je prav takrat odložil kukalo, s
katerim je gledal proti zahodu, in vprašal:
»No, kapitan, kaj se vam zdi? Ali je točka tule pred nami
naš otok ali ni?«
»Jaz niti malo ne dvomim, gospod Gollwitz, da je. Kar
zadeva dolžino, se račun vašega brata na las ujema. V širini pa
se je zmotil za nekaj minut, kar je brez pomena, ker milje in
milje daleč naokrog ni ničesar drugega ko tale točka, tako da je
pomota izključena. Počakajte samo še eno uro, da pridemo
zadosti blizu in bomo lahko razbrali, kako je breg razčlenjen.
Vaš brat ga je tako natanko opisal, da bomo vedeli na prvi
pogled, kako in kaj.«
»Kaj pa pravite na vreme? Ali bo držalo? Vražje
neprijetno bi bilo, če bi nam zdaj, ko smo tik pred ciljem,
potegnilo črto čez račun.«
Kapitan Schubert je pomolil nos v zrak, ko da bi po tej
poti pričakoval odgovora na vprašanje, in odvrnil:
»Master, s tem ste se pa dotaknili reči, ki me že precej
dolgo skrbi.«
»Skrbi? Kako to? Saj imamo kar lepo vožnjo, čeprav pri
tem neodjenljivem severu jadramo samo s polovico vetra.«
»Tako je, da. Kar lepo se pomikamo dalje, a meni bi bilo
ljubše, če bi ta večni sever malo popustil. Osem dni sever in
kar naprej sever - to mi tule, kjer se vetrovi tako pogostokrat
menjujejo, že dolgo povzroča skrbi.«
»Potem bi bilo morda bolje, če bi se zatekli v kakšno

355
javansko pristanišče in bi tam ostali nekaj dni.«
»Da bi nam jo naši Kitajci pobrisali vsi do zadnjega?
Ljudi ne smemo spravljali v skušnjavo in takšnihle bratcev s
poševnimi očmi še posebno ne. Drugače sem z njimi
popolnoma zadovoljen, a poznam svoje ljudi. Zdaj, ko so tako
blizu domovine, ne bodo opustili nobene priložnosti, da nam
pobegnejo, če se jim ponudi, in kje bomo potem na hitro dobili
druge mornarje? Ne, master, tako je še zmerom bolje za nas, pa
četudi se nam nekaj visokih valov prekucne čez krov. Vihar na
tejle širini sicer ni ravno po mojem okusu, vendar mislim, da
bo naša jahta prebila preizkušnjo.«
Po teh besedah je kapitan spet odšel, Fred pa je vnovič
ponesel kukalo k očesu, da si še enkrat ogleda točko, ki je
pritegovala zdaj že vse njegove misli in ki so se ji polagoma, a
vzdržema bližali. Na lepem je zgrabil tovariša za roko.
»Bill!«
»Kaj je, Fred?«
»Kaj pa, če pridemo prepozno in bo zaklad že izginil?«
»Kdo pa naj bi ga odnesel?«
»Natter.«
»Pshaw! Tega ne verjamem. Če izmerim čas, ki je potekel
od takrat, ko so našli dnevnik in je Natter pobegnil, se mi zdi
takšna možnost precej izključena. Moral bi imeti pravljično
srečo, da bi bilo tako. Samo če je po svojem begu ujel slučajno
najugodnejšo zvezo, če je po prihodu v Südlandijo takoj
dosegel svoj cilj in zvedel za tajno število, bi bil lahko že
tukaj. A sam povej, če se ti zdi takšna domneva verjetna!«
»Imaš prav, Bill. Tudi jaz sem si že več ko desetkrat rekel
nekaj podobnega. A ne morem si pomagati - misel na Natterja
mi ne da miru.«
»To je samo posledica tvoje razburjenosti.«

356
 »Jaz nisem prav nič razburjen, Bill.«
»Tega mi nikar ne pripoveduj,« se je zasmejal Sanford.
»Rad bi poznal človeka, ki ga okoliščine, v kakršnih si ti, ne bi
spravile malce iz reda. Le pomisli: postal naj bi dedič kupa
milijonov, toliko bi morala biti vsa reč vredna po opisu tvojega
brata. Komu ne bi pri tem hitreje zaplala kri po žilah?«
»Dobro. Lahko, da imaš prav in da sem vznemirjen. A
nikakor ne morem drugače - moram misliti na Natterja. Kaj pa
naj storim, če je bil res že pred mano tam in je izpraznil
skrivališče?«
»Bounce! Ti še vprašuješ? Obesiva se mu na sled, dokler
mu ne odvzameva, kar je ukrade!!«
»Kako boš pa dognal, kam jo je mahnil?«
»To kar meni prepusti! Če je bil res že tukaj, je moral
uporabiti ladjo, da je prišel sem. Naša prva naloga bi bila najti
to ladjo. Čisto nemogoče bi to ne bilo, ker po zraku ne bo
mogla odjadrati od tod. V kakšnem pristanišču se bo morala
ustaviti. In ko bomo imeli najprej ladjo, bomo kmalu našli tudi
moža. Dva tako izkušena westmen, kakor sva midva, ga bosta
že ujela.«
»Name ne moreš računati, Bill.«
»Zakaj ne?« je začuden vprašal Sanford.
»Ali si pozabil na zgodbo o mojem bratu Theodorju in kaj
sva doživela v San Franciscu? Iskanje mojega brata je ostalo
tako dolgo brez uspeha, da zdaj ne morem zapustiti stare sledi
in se lotiti nove. Niti če gre za toliko milijonov. Moj brat ima
prednost, če je kajpada sploh še pri življenju.«
»Egad, to imaš prav. Vsekakor moraš iskati svojega brata.
Zato se bom pa jaz toliko bolj vztrajno obesil Natterju na
sled.«
»Boš res to storil zame, Bill?« je vprašal Gollwitz ves

357
vesel.
»Nikar ne sprašuj tako neumno. Ne morem pomagati, da
te imam rad, in zdaj, ko me najbolj potrebuješ, te ne bom pustil
na cedilu. To si vendar lahko sam misliš. A nikar ne govoriva,
da bi lahko nastale razmere, ko bi se morala ločiti. Tako daleč
še zmerom nismo prišli. Rajši mi povej, kam jo bova mahnila,
ko opraviva tu svoj posel.«
»Samo po sebi se razume, da v Koto Radžo.«
»V Koto Radžo? O, rad bi obiskal grob brata Huga?«
»Ne samo to. Njegovo truplo bom dal izkopati in ga
prepeljal domov. Njegove kosti naj ne počivajo v tuji zemlji,
ampak v domovini, ki je bila hrepenenje njegovega srca.«
»Well, dober človek si, Fred. In tvoja družina je lahko
ponosna nate. Skoraj bi si želel, da bi bil jaz na mestu tvojega
mrtvega brata. Vse svoje nuggets bi dal, če bi imel koga, ki bi
bil tako z dušo navezan name, kakor si ti na svoje. Ampak za
mano, starim swalkerjem, ne bo nihče potočil solze.«
»Bill, zdaj si pa ti tisti, ki blebeta neumnosti. Kdo ti pa
brani, da sedeš k počitku? Bill, če mi hočeš napraviti veselje,
izredno, veliko veselje, potem me pospremi v mojo domovino
in si postavi vigvam zraven mojega! Tam ne boš pogrešal
ljubezni, ne moje ne mojih.«
Sanford ni nič odgovoril, samo otožno je zrl predse.
Življenje skoraj vsakega westmana krije v sebi skelečo rano, ki
je ne more in ne more premagati in ki je pravzaprav kriva
njegovega nemirnega romanja. Tako je prav gotovo tudi
Sanfordovo življenje imelo svojo »storijo!«
Pogovor se je zataknil in moža sta spet vso pozornost
posvetila otoku, katerega obrisi so bili od trenutka do trenutka
jasnejši. Še pet minut - in Fred je odložil kukalo in si globoko
oddahnil.

358
 »Zahvaljena nebesa! V resnici je to otok mojega brata.
Razločno vidim globoko, navpično zarezo v obrežje, o kateri
govori dnevnik. In videti je tudi že nekaj koralnega obroča, ki
obdaja ta zaliv. Bill, na cilju smo!«
»Well, lahko sva vesela. Pravzaprav bi mi lahko spet
dovolil, da malo pogledam kukalo. Rekel bi, da sem bil že
zdavnaj na vrsti.«
Vzel je kukalo prijatelju iz roke in ga ponesel k očesu.
»Well, drži,« je preudarno pritrdil. »Takole, natanko
takole sem si zamišljal to stran otoka. Fred, vso srečo ti
želim.«
Gollwitz ni nič odgovoril. Obšel ga je silen nemir, ki ga je
skušal na vso moč prikriti, a zaman. Tedaj je kapitan Schubert
stopil k njima.
»No, gospod baron.« je vprašal z nasmehom. »ali smo
ubrali pravi kurz? Pa saj mi ni treba spraševati - že na obrazu
vam berem, da ste zadovoljni. Vesel bi bil, če bi lahko rekel
isto o sebi.«
»Zakaj? Ali vi niste zadovoljni? Kaj pa nam brani takoj
izpeljati načrt, ki smo ga že zdavnaj zasnovali? Zavijemo kar
se da blizu k otoku, vržem o sidro, spustimo čoln in v dveh ali
treh vožnjah spravimo zaklad na krov. Nato razpnemo vsa
jadra in rečemo otoku zbogom.«
»Stop!« se je zasmejal kapitan. »Pri vas gre pa hitro.
Očitno niti v sanjan ne mislite na vihar, ki bi nam lahko za
nekaj časa postavil najlepše načrte na glavo.«
»Vihar« Kaj res mislite, da se lahko še danes vzdigne
vihar?«
»Da. Ravno to mislim. Povohajte vendar ta zrak! Ali niste
nič opazili?«
Fred se je na moč potrudil, da bi dojel kak drug vonj

359
razen običajnega vonja po morju, nato pa je odgovoril:
»Jaz nič ne opazim.«
»Pa vi, mister Sanford?«
Bill je napihnil nosnice in potegnil vase zrak kakor kak
jazbečar, ki je izgubil sled svojega gospodarja. Nato je zmajal
z glavo in dejal:
»Po čem pa naj bi dišal ta zrak? Po rožicah, po vijolicah?
Jaz ne duham nič podobnega, samo vodo, veliko vode.«
»No, vi pač niste mornar. Jaz pa vam pravim, da bomo
imeli v nekaj urah vihar, o kakršnem pišejo knjige. Podvizati
se bo treba, da dotlej opravimo svoje delo na kopnem. Ne bo
moja krivda, če bo palica zaplavala narobe.«
Čez četrt ure je bila jahta tako blizu skalnega obroča, da
je bilo na krovu razločno slišati bučanje valov, ki so udarjali
obenj. Tu je dal kapitan vreči sidro, ker ni mogel ladje
izpostavljati nevarnosti, da zadene ob kakšno čer pod vodno
gladino. Na drugi strani pa tudi ni bilo treba, da bi se bolj bli-
žali otoku: od tam, kjer se je ladja ustavila, se je dalo zlahka
pregledati tisti del strmo v morje padajočega obrežja, ki je bil
najbolj zanimiv. S kukalom je bilo mogoče odkriti celo luknjo,
ki je pomenila vstop v rov, po katerem se pride do skrivališča.
Razdalja do tega mesta ni mogla v zračni črti znašati več ko
dve morski milji.
»Heavens!« je vzkliknil kapitan presenečen, ko je s
kukalom pregledoval polkrog, ki so ga začrtavale čeri pred
obrežjem. »Takšne oblike čeri pa nisem še nikoli nikjer videl.
Ta obroč je, ko da ga je nekdo odmeril s šestilom. Strela
nebeška! In skozi to verigo da bi se dalo priti? Gospod
Gollwitz, če vaš brat ne bi tako odločno tega zatrjeval, potem
me nobena sila na svetu ne bi mogla pripraviti, da bi se skušal
prebiti skozi obroč, ki ga je očitno postavil sam hudič. Torej
petnajsta skala, pravite, računano od severne strani? Bomo

360
videli.«
Balduin Schubert je naravnal kukalo na kraj, kjer se je
obroč dotikal obrežja, in začel šteti čeri, ki so se ostro ločevale
druga od druge. Ko je prišel do petnajste, se je ustavil in si
pozorno ogledal kraj. Nato je povesil kukalo.
»Hm. Ne verjamem, da sem se uštel, ampak to mesto se v
ničemer ne loči od drugih, kvečjemu po tem, da so valovi tukaj
še bolj divji kakor drugod. Poglejte še vi, gospod Gollwitz, in
mi povejte svoje mišljenje!«
Fred je napravil tako, čez čas pa je rekel:
»Imate prav, kapitan, to je čer, ob katero butajo valovi
najmočneje.«
»Pa ste prepričani, da se ne motite in da je ravno petnajsta
in nobena druga tista, ki jo meni vaš brat?«
»Ne, kapitan, pomota je izključena.«
»No, prav, bomo pa poskusili, čeprav morda tvegamo, da
se bomo napili slane vode. Boys, pripravite čoln!«
Po tem povelju je odšel na krmo in se pogovoril s
Karavejem, sedanjim krmarjem. Nato se je vrnil k ograji, kjer
so spuščali čoln. Spustili so še vrvno lestev, kapitan je splezal
v čoln, za njim pa še Gollwitz in Sanford. S sabo niso vzeli
nobenega mornarja, ker nobeden ni užival tolikšnega zaupanja.
Schubert je sedel h krmilu, druga dva pa sta vzela v roke vesla.
Hip nato se je čoln pognal od jahte in jo ubral proti obroču,
medtem ko je moštvo stalo na krovu ob ograji in začudeno
gledalo početje, o katerem ni vedelo ne zakaj ne čemu.
Na kratki vožnji do čeri niso spregovorili, ker za to ni bilo
časa. A ko so v desetih minutah prišli do kritičnega mesta, je
vzkliknil kapitan:
»Zdaj pazite! Vesla čvrsto v roke, da vama jih ne zbije iz
rok! V naslednjem trenutku bomo čez ali pa bomo goltali

361
vodo.«
Sledile so sekunde napetosti, ki ni dopuščala diha in je
možem v čolnu pognala rdečico pričakovanja v lica. Nekaj
krepkih vesljajev jih je prineslo tja, kjer so bili valovi
najsilovitejši. Mogočna vodna stena jih je vzdignila kvišku, jih
podržala trenutek, ko da čoln prosto visi v zraku, in ga nato
spustila v mirno vodo onkraj obroča. Prehod je bil srečno za
njimi.
»Strela nebeška!« si je oddahnil kapitan, ko je zasukal
krmilo, da se je kljun čolna obrnil proti vhodu v rov. »To ni
bilo slabo. Upajmo, da se bo nitka tudi poslej odvijala tako
hitro in lepo.«
Druga dva nista nič odgovorila, a njune oči, ki so sijale od
veselja in zadoščenja, so povedale več, kakor bi mogle besede.
Vožnja po negibni, skoraj gladki vodi onkraj obroča je
potekala brez vsakršnih težav in že v nekaj minutah jih je zajel
mrak - zaveslali so v rov. Bil je tako širok, da je bilo mogoče
uporabljati vesla. Ko dnevna svetloba ni mogla več predirati
notranje teme, je dal kapitan ustaviti, da so prižgali baklo in jo
pričvrstili na kljun. Nato so počasi in previdno nadaljevali
vožnjo.
Tišina in črna tema, gosta ko smola, ki je ležala pred
njimi, je po svoje delovala nanje. Nobeden ni črhnil besedice,
nič drugega ni bilo slišati ko pridušeno pljuskanje vesel.
Zato pa jih je prevzela toliko večja tesnoba, ko so kakšnih
tristo metrov v rovu zaslišali ostro škrtanje v obeh straneh
stene. Preplašena sta veslača ustavila in prisluhnila. Glej - spet
takšno škrtanje kakor prej, samo da še glasnejše in bolj
grozljivo. Nemirni svit bakle je hkrati ustvarjal vtis, da se
skalne stene majejo. Ali to morda ni le slepilo? Nekakšno
gibanje je moralo biti, tudi čoln se je nekajkrat zazibal kakor
na lahkih valovih.

362
 Vse to je zavoljo tišine in teme, v kateri se je dogajalo,
zbujalo še dvakrat več strahu. Možje v čolnu si skoraj dihati
niso upali v pričakovanju, da se bo tisto skrivnostno škrtanje
ponovilo. Čakali so minuto, dve, pet minut. Ko je ostalo vse
tiho, so se spet opogumili.
»Strela nebeška!« je pošepetal Schubert s tihim glasom,
ko da bi se bal, da bi lahko povzročil nov tresljaj, če bi
glasneje spregovoril. »Kaj pa je bilo to? Takšna reč pa v
resnici zbuja strah.«
»Dnevnik, kapitan! Dnevnik mojega brata!« je odgovoril
Gollwitz z enako tihim glasom. »Saj ste ga tudi vi brali. Se ne
spominjate, da piše, kako je otok dobil svojo sedanjo obliko
najbrž po kakšnem potresu?«
»Potresu? O ti babje pšeno! Samo tega se je še manjkalo,
samo to mora še priti v moje kuhinjske recepte. To bom vesel,
ko bom spet imel krov naše jahte pod nogami!«
»Mar mislite, da bi morali obrniti in poskusiti kdaj
drugič?« je vprašal Gollwitz, ki se je že skoraj bal, da bo moral
praznih rok od tod.
»Kaj vam le pride na um! Tako pa spet nisem mislil. Ne,
če nam je namenjeno, da ostanemo živi pokopani, se lahko to
danes prav tako zgodi kakor jutri. Torej - kar odvijmo vrv do
konca. Naprej«,
Čoln se je začel spet pomikati in zdaj ni premotil trojice
noben nov dogodek. Zato pa jih je čakalo na koncu drugo, še
veliko večje presenečenje.
Proga, ki so jo preveslali, je bila gotovo več ko kilometer
dolga in mesto, na katerem se po dnevniku konča prekop s
stopnicami, ni moglo biti več daleč. Zato so vozili še počasneje
in previdneje. Kapitan, ki je sedel z obrazom v smeri vožnje, je
skušal z očmi predreti temo pred seboj.
Tedaj se je zazdelo, ko da se je pred njimi spustila črna

363
stena, in tisti hip je čoln udaril ob oviro, vožnja se je končala.
Ob sunku je zazvenelo, ko da je les udaril ob les, in ko se je
Sanford, ki je sedel najbolj spredaj, obrnil, skoraj ni mogel
verjeti očem. V temi je razbral obrise čolna, ki je negiben ležal
na vodi in je bil kdove kako pritrjen ob steno - podrobno tega
pri skopi luči bakle ni bilo mogoče ugotoviti.
Odkritje je bilo tako nepričakovano, da je Bill nehote
vzkliknil od osuplosti. Hip nato pa se je imel spet v oblasti.
»Tiho, za božjo voljo tiho!« je zašepetal bolj sebi ko
tovarišema. »Nikar se ne ganita! Mi tukaj nismo edini ljudje.«
Te besede so v drugih dveh zbudile skrb in nemir. »Ti si
pa od vraga, Bill! Kdo pa naj bi še bil tukaj razen nas?« je
vprašal Fred s tihim, od strahu hripavim glasom.
»Tega ne vem. Ampak tule smo zadeli ob čoln, ki je
očitno prazen.«
»Ob čoln? To skoraj ni mogoče! Čigav pa naj bi bil?«
»Najbrž ljudi, ki morajo biti nekje pred nami.«
»To bi lahko bil samo Natter in njegovi pajdaši, če je
komu zaupal svojo skrivnost.«
»Kdo je, bo kmalu prišlo na dan. Najvažnejše pa je zdaj
vprašanje, ali so opazili naš prihod ali ne.«
»Imaš prav. Prisluhnimo!«
Nekaj časa ni bilo dojeti nič drugega kakor razburjeno
dihanje prisluškujočih. Nato je rekel Fred:
»Ali nas niso videli ali pa so nas. V tem drugem primeru
so se gotovo umaknili, da nas nekje nepričakovano napadejo.
Kaj bomo pa zdaj«
Bill ni nič odgovoril, samo baklo je pograbil in preskočil
v drugi čoln. Nekaj časa je svetil po njem, nato je s pridušenim
glasom zaklical onima dvema: »Pridita sem! Pa brž! Prišel sem

364
do novega odkritja. Ampak naš čoln morata privezati k temu,
da nam ne odplava.«
Medtem ko si je kapitan dajal opravka s privezovanjem,
je Fred preskočil k tovarišu, ki ga je sprejel z besedami:
»Poglej, Fred! Tole - pa tole - in tole ... Kaj meniš, kaj bi
utegnilo biti v teh omotih?«
V resici je bil prednji in zadnji del tujega čolna napolnjen
z usnjenimi omoti, ki so bili povrh še skrbno oviti z vrvmi iz
ličja. Fredu je pognalo kri v lica, ko jih je zagledal, saj ni bilo
dvoma, da ima pred sabo del zaklada, ki si ga prizadevajo
odnesti nepoklicane roke.
Ta misel je Freda razburila, da je bil ves iz sebe.
Dediščina njegovega brata in Rabade, neizmerni
maharadžev zaklad, je bil v nevarnosti. To je bilo preveč, da bi
mogel hladnokrvno sprejeti. Pozabil je na previdnost, ki jo je
narekoval položaj, in vzkliknil:
»Bill, hitro, brž! Psi hočejo izprazniti gnezdo. Prehiteti jih
moramo. Z mano, brž!«
Pri teh besedah, ki jih je izrekel glasno in hlastno, je
prijatelju iztrgal baklo iz roke in hotel planiti po stopnicah,
vsekanih v skalo. Bill pa ga je krepko pograbil za roko in ga
potegnil nazaj v čoln.
»Nikar tako neprevidno!« mu je pošepetal. »Hočeš zdaj
na koncu vse pokvariti? Saj ne veš niti, koliko ljudi je pred
tabo. Ali bi rad kar na slepo priletel capinom v naročje?«
Te prijateljeve besede so zalegle. Globoko je zajel sapo in
si šel z roko čez čelo, ko da hoče pregnati hude sanje.
»Imaš prav. Bill. Hotel sem se prenagliti, ko da sem čisto
iz uma. Pa s hitrico tu ne boš nič opravil, to vem tudi sam.
Vrhu vsega smo še brez orožja, če nožev ne štejem.«

365
 »Da,« je Bill čemerno zagodel. »Imamo se za neskončno
pametne ljudi, a smo storili nekaj, kar ne bi izkušenemu
westmanu nikoli prišlo na um: ločili smo se od svojega orožja.
Zdaj se nam godi čisto prav.«
»A kaj bomo zdaj?« je silil Fred v tovariša. »Kar naprej
vendar ne moremo ostati tukaj.«
»Tega seveda ne moremo. Najbolje bo, da gre kdo
pogledat. In ta kdo bom jaz, ker Fredu, saj ga poznata, v
sedanjem položaju ne bi prisodil potrebnega miru in
preudarnosti.«
Fred se je moral vdati, čeprav z odporom. Baklo so iz
previdnosti ugasili, da njen svit ne bi izdal njihove
navzočnosti, in Sanford se je začel tipati po stopnicah navzgor.
Lezel je s spretnostjo, kakršna odlikuje westmen, tako da ni
zagrešil niti najmanjšega šuma.
Za potrpljenje obeh mož, posebno Freda, je bila trda
preizkušnja, ko sta morala ostati prekrižanih rok v temi. Cela
večnost, vsaj Fredu se je tako zdelo, je potekla v mučni
napetosti. In vendar je minulo kvečjemu deset minut, odkar je
Bill odšel, pa se je že oglasil od zgoraj, od tam, kjer so
stopnice prešle v hodnik.
»Fred!«
»Končno vendar! Kako je, Bill?«
»O, čisto sijajno!«
»Kje pa so capini?«
»V grobnici. Hitro moramo ukrepati in napasti, dokler so
še tu. Zdaj še ne slutijo, da smo za njimi.«
»Kdo pa je?«
»Nikar toliko ne sprašuj, ampak pridi že, samo počasi.
Kapitan, ki ni vajen zalezovanja, naj sezuje škornje. Vse mora

366
poteči brez najmanjšega šuma.«
Schubert je naredil, kakor je naročil Bill, in se sezul. Nato
ga je Fred prijel za roko in ga popeljal po stopnicah. Sanford ju
je čakal na vrhu. Prijel je Freda z desnico, z levico pa je tipal
po skalni steni. Veriga, ki je tako nastala, se je kar hitro in
neslišno pomikala naprej. Kmalu so zagledali pred sabo
slaboten soj luči, ki je naglo naraščal. Že so zaslišali tudi
odmev glasov, a po nadaljnjih sto korakih se je hodnik končal
in pred njimi se je odprla grobnica. Spričo prizora, pred
katerim so se znašli, bi možje obstali, tudi če ne bi morali
paziti na največjo previdnost.
V razpoki v steni je tičala bakla. Njen svit sicer ni bil tako
močan, da bi segel do kraja, na katerem so stali in
prisluškovali, a njen plamen je bil le zadosti močan, da je za
silo osvetljeval prostor. Ob levi steni je ležala iz surovih desak
zbita krsta, ki je pravzaprav ni bilo videti, ker je bila čez in čez
pokrita z ovelimi in suhimi venci. Ob vzglavju krste je bilo
mogoče razbrati v skalo vrezan križ, katerega obrisi so se v
nemirni svetlobi pošastno večali in manjšali. Na obeh straneh
so stale ob steni cele skladanice usnjenih omotov, na kakršne
so malo prej naleteli že v čolnu in nad katerimi so tako ne-
znansko ostrmeli Fred in njegova tovariša. Množica zakladov,
spravljenih tu, je predstavljala najmanj dvojno količino tega,
kar je bilo že spodaj v čolnu.
Nepopisen je bil občutek, ki je navdajal Freda, ko mu je
pogled počival na krsti, ki je hranila v sebi največjo svetinjo
njegovega ubogega, zapuščenega brata. Prav s silo je moral
odtrgati oči od svetega kraja in jih uperiti tja, kjer je bila
njegova pozornost ta hip najbolj potrebna - na moža, ki sta
sedela pred krsto, z obrazom obrnjenim k njej, tako da je bilo
razločno videti njune poteze. Vsak svoj nož sta imela v roki in
pravkar sta malicala velik kos mesa in vino, ki je stalo v
steklenici na tleh. Tako slastno sta pospravljala jedačo, da je
bilo videti, kako varno se počutita na tem kraju, zraven pa sta

367
se mirno in prostodušno pogovarjala, kakor da sedita v kakšni
velemestni gostilni.
Fred bi se najrajši vrgel nanju, a potlačil je vznemirjenje
in tiho vprašal Schuberta, ki je stal za njim: »No, kapitan, ali
poznate ta dva capina?«
»Če ju poznam? Takšnih obešenjaških obrazov človek
zlepa ne pozabi. To sta Natter in Malajec.«
»Torej vendar! Seveda morata biti onadva, čeprav se mi
zdi skoraj pravi čudež, da sta se mogla znajti tukaj. Ta dva
malopridneža imata nesramno srečo.«
»Strela nebeška! Kar zaščemi me v pesteh, če ju
pogledam. Kaj se ne bomo takoj spravili nadnju?«
»Ne, počakajmo še malo! Pogovarjata se in morda
ujamemo kaj takega, kar bo za nas važno. Vi ostanite tule, pa
naj se zgodi karkoli, samo da nobenega ne pustite mimo!«
»Well, bom že poskrbel. Kdor mi prijadra v naročje, naj
si najprej rebra prešteje, da jih bo pozneje lahko spet poiskal.«
Ti stavki, izgovorjeni šepetaje, so trajali samo nekaj
sekund. Zdaj pa so vso pozornost spet usmerili v zločinca.
»In ti praviš, sahib.« je rekel Malajec, »da se potres ne bo
več ponovil? Pri Višnuju in veliki boginji Lakšmi sem se že
bal, da se bo odprla zemlja in naju pokopala v svojem
drobovju.«
»Pha! Ti si otrok, ki ga je kaj lahko splašiti. Če je otok že
tako dolgo trden in čvrst, ga prihodnje dni še ne bo moglo
pobrati.«
»Kdaj pa se prihodnjič pripeljeva sem«
»Misliš, da oba! Ti boš jutri lepo ostal na krovu. Tam mi
boš bolj potreben kakor tukaj«
»Zakaj?«

368
 »To bi si vendar lahko mislil. Prepričan sem, da kapitan
naše ladje ne bo več verjel pravljici o mojih zbirkah, ko bo
zagledal tele težke omote. Imam ga sicer za enega izmed
poštenih ljudi, a priložnost je že mnogokrat iz najbolj
poštenega možaka napravila največjega malopridneža. Zdi se
mi bolje, da ga ne spravljava v skušnjavo. Zato boš moral
ostati na krovu in poskrbeti, da nihče ne po vtikal nosu v te
reči.«
»In ti, sahib? Misliš, da boš zmogel brez mene?«
»Zakaj pa ne? Zdaj, ko dobro poznam, kako se je treba
pognati med čermi, moja naloga ni več tako težka. Kvečjemu
enkrat ali dvakrat bom moral peljati, to pa je tudi vse. Pomisli
samo, da je bil tudi mrtvi Gollwitz večkrat tu sam s svojim
čolnom.«
»A če se ti le primeri nesreča?«
»To bi se res lahko zgodilo, a s takšno možnostjo je treba
kajpada računati. Ali pa se ti morda zdi bolje, da bi kapitanu
zaupal najino skrivnost in bi vzel s seboj nekaj mornarjev?«
»Tega nikakor ne smeš napraviti.«
»No torej! Ostaneva pri tem, da bom jutri vozil sam. Če
pojde po sreči, bom v dveh dneh končal, nato pa vzameva
slovo od otoka.«
»In potem?«
»Potem? Potem odjadramo v najbližje pristanišče, kjer
bom izplačal moštvo. Midva pa izgineva s plenom.«
»Kam pa misliš, sahib?«
»Tja, kjer nama bo najbolj všeč.«
»In jaz? Ali me boš obdržal pri sebi?«
»Kako le moreš še vpraševati? Po pravici ti povem, da za
tvojo poštenost in za druge kreposti ne bi dal niti penija. A

369
mene, mene ne boš goljufal, to natanko vem. Zato boš lahko
ostal pri meni, dokler ne boš hotel sam oditi. Jaz potrebujem
služabnika, ki bi mi bil zvesto vdan in ki se ne bi plašil tudi
takšnih nalog, ki jih ni mogoče opraviti brez dobro merjenega
bodljaja, če nanese. In ti se mi zdiš pravi mož za to. Če mi boš
zvesto služil, ne boš pri meni ničesar pogrešal. Ljubi bog,« je
na lepem strastno vzkliknil, »kakšno življenje bo to poslej
Človek božji, ali sploh veš, kaj se to pravi, živeti? Ti ne veš,
saj sploh ne moreš vedeti. Tako, kakor jaz mislim, ti nisi živel
niti en dan niti ene same ure. A poslej boš tudi ti okusil, kakšne
užitke lahko nudi življenje.«
Premolknil je za hip in pogled mu je obvisel ob Rabadini
krsti. Zasmejal se je z nedopovedljivo porogljivostjo in
nadaljeval:
»Kaj neki bi rekla ženska tule notri, ko bi videla, komu je
pripadla njena zapuščina? Zapuščina, s katero si bova midva
lahko kupila kraljestvo, če se nama zljubi! Mislim, da bi se
obrnila v krsti.«
»Sahib, nikar se ne rogaj,« ga je resno posvaril Malajec.
»Vsaj na tem kraju ne; zdi se mi tuj in grozljiv in sem se
spustil vanj samo zato, ker si ti tako hotel. Ali ne bi zdaj odšla?
Pojedla sva in za zdaj nimava tu nič več iskati.«
»O, se bojiš!« se je zasmejal Natter. »Človek božji, ti si
norec! Tale ženska tu notri ti ne bo storila nič hudega. Mrtva je
in ostane mrtva. In tudi oni drugi je mrtev in nama ne more
preprečiti, da prevzameva njegovo dediščino. Ampak hudiča,
kljub vsemu bi bilo imenitna vedeti, kaj bi rekel, če bi se
znašel tule in ...«
»Rekel bi, da si ti največji malopridnež, kar jih nosi
zemlja.« se je tedaj oglasilo iz teme za njim in težka roka mu
je padla na ramo. Bil je Fred, ki se ni mogel več obvladovati in
je mimo Billa Sanforda stopil Natterju za hrbet.
V grozi se je ta zasukal in se z izbuljenimi očmi zastrmel

370
v Fredov obraz, katerega oči so se zabliskale kakor oči boga
maščevanja.
»Goll - Gollwitz! Hugo Gollwitz!« je zajecljal. »Ni
mogoče! Njegov duh - to mora biti njegov duh!«
Bralec se gotovo še spominja, da sta si bila brata močno
podobna. Že krmar Schubert je Freda v prvem presenečenju
imel v San Franciscu za Huga. Seveda so bile njegove poteze
veliko mladostnejše kakor poteze na mrtvem obrazu, ki jih je
imel Natter v spominu. A brada, ki si jo je Fred pustil rasti na
zahodu, ga je zelo postarala. Nekaj je prispevala tudi
pomanjkljiva razsvetljava bakle, tako da se je zdel mladi
Gollwitz starejši in da je ves prizor dobil nekam pošastno
podobo; po vsem tem si ni težko razlagati, kako je Natterju
prišlo na um, da ima duha mrtvega barona pred sabo.
Še bolj kakor Natter pa se je prestrašil njegov tovariš. Ko
je videl, da se je na kraju, ki se je njemu že od vsega začetka
zdel tesnoben in grozljiv, tako na lepem prikazal obraz tistega,
o katerem je pravkar tekla beseda, je ostro kriknil v
brezmejnem strahu in se ko iz uma razkrečenih rok zastrmel v
prikazen. Naslednji hip pa se je že rešil iz zaklete otrplosti.
Planil je pokonci, s pravim tigrovskim zaletom preskočil
Natterja, ki mu je bil napoti, in se pognal proti prekopu in
čolnu. Na nesrečo pa je pri tem priletel Billu, ki ga v temi ni
bilo opaziti, naravnost v naročje. Bill kajpada ni opustil
priložnosti in je Malajca zgrabil s trdo roko tako čvrsto za vrat,
da je na mah izgubil zavest in se z globokim vzdihom sesedel.
Schubert je prevzel stražo nad njim.
Medtem ko se je odigravala za Fredovim hrbtom, kar smo
pravkar opisali, pa se prizor med njim in Natterjem še ni
spremenil. Bilo je, ko da je nekdanji »nosilec luči« popolnoma
odrevenel. Fred pa je odgovoril na njegove zadnje besede:
»Da, najbrž mora biti njegov duh. Natter, zakaj sam si
pravkar rekel, da je mrtev in ti ne more preprečiti, da

371
prevzameš njegovo dediščino.«
»Pri vseh hudičih - moje ime ve, da, v resnici ve moje
ime Ampak od kod ...«
»Lahko še sprašuješ? Duhovi vendar po navadi vedo več
kakor ljudje, ki še tavajo po zemlji.«
Te besede, izgovorjene s porogljivim poudarkom, so
pomagale Natterju, da se je spet ovedel in opogumil. Pobledela
lica so mu pordela in v poteze njegovega obraza se je vrnilo
življenje. Globoko si je oddahnil, si šel z roko čez čelo, da
obriše znojne kaplje, nato pa se je z vrtajočim pogledom
zastrmel v moža pred seboj, ki ga je prezirljivo meril od vrha
do tal.
»Saj sem neumen, da sem se dal tako hitro ugnati v kozji
rog. Tisti, ki ga mislim, je mrtev in duhov ni.«
»V takem pomenu, kakor si malo prej govoril, duhov v
resnici ni. Toliko imaš prav.«
Natter že zdavnaj ni več sedel na tleh: nepričakovana
prikazen ga je spravila na noge. Zdaj so njegove poteze dobile
kljubujoč izraz, ko je zapuhal:
»Kdo pa ste, da si me drznete takole prestrašiti, in kako
ste prišli sem?«
»Pshaw! Nimaš pravice, da bi me spraševal. Prej lahko
jaz zahtevam od tebe, da mi razložiš, kako si prišel sem ravno
ti. A premagal se bom in ti bom odgovoril. Rad bi vedel, kdo
sem? Jaz sem mlajši brat tistega, katerega ime si malo prej
izrekel: in prišel sem prevzet njegovo dediščino.«
»Pha, tega mi ne boste natvezli!«
»Ali bi lahko bil tukaj, če ne bi bil tisti, za katerega se
izdajam? In ali nisi sam pravkar mislil, da vidiš v meni Huga
Gollwitza? Tokrat si doigral svojo vlogo, Natter!«

372
 Pri teh besedah se je možak zdrznil, a se je hitro spet
zbral.
»Zdaj ste me že drugič ogovorili po imenu. Od kod ga
poznate?«
»O, jaz vem še več o vas: Mericourt, ali pa tudi -
Johnson ...«
»Že mogoče.« se je rogal Natter. »Očitno pa ne veste, da
je ime Johnson zelo pogosto, da ga nosi na stotine ljudi.«
»Sam to dobro vem. Ampak izmed vseh tistih stotin
imam jaz ravno pravega v mislih.«
»Tako? Katerega pa? Pridite že vendar z besedo na dan!«
»Samo potrpi, bratec moj! Še prezgodaj bo potešena tvoja
radovednost. Mislim namreč tistega Johnsona, ki je nedolgo
tega pobegnil z Andamanov.« To je zaleglo. Na vsem lepem je
rdečica prekrila njegov obraz. Nekaj je mukoma goltal vase,
nazadnje pa je le spravil iz sebe:
»Jaz vas ne razumem. Kaj pa hočete s tem reči?«
»Samo to hočem reči, da si ti tisti Johnson, ki ga je
nordlandska vojna ladja Tiger prijazno sprejela na krov, pa mu
je bilo na njej tako všeč, da je s svojim pajdašem, nekim
Malajcem, izginil, z njim pa je izginil tudi mošnjiček biserov,
ki je bil spravljen pri komodorju.«
Te besede so prepričale Natterja, da Fred vse ve, četudi si
ni mogel razložiti, kako. Vendar pa ni bil mož, da bi se dal
ugnati v kozji rog, ko si je že opomogel od prvega strahu. Na
hitro se je ogledal okrog sebe. Malajca ni bilo nikjer - najbrž je
pobegnil, si je mislil. Billa in kapitana ni bilo videti: ta dva sta
ves čas tiho ostala v temi na preži in nista zapustila hodnika.
Natter je torej mislil, da ima opraviti z enim samim človekom,
in s tem se mu ne bo treba dolgo obirati.
»Gospod, ne vem, kdo vam daje pravico, da takole

373
govorite z menoj. Prepričal vas bom, da nisem tisti, za katerega
me imate. Dovolite mi samo, da vam svoje papirje ...«
»Stoj! Roko proč od žepa!«
Natter je videl, da njegov nasprotnik nima orožja.
To mu je vlilo pogum. Porogljivo se je zasmejal, segel v
žep in odvrnil:
»Ne, ne proč od žepa, ampak vanj! Samo to bi rad
vedel ...«
A ni mogel dalje. Gollwitz ga je s silnim zamahom pesti
podrl na tla.
»Tako je prav! Daj mu, capinu!« se je tedaj oglasil Bill iz
ozadja. In hkrati je stopil v krog luči, ki ga je metala bakla.
»Sploh mu izkazuješ preveč časti, ko se toliko pogovarjaš. S
takšnim mrčesom ne moreš govoriti drugače kakor s pestjo ali
nožem.«
Tudi kapitan je stopil iz teme, za sabo pa je vlekel
nezavestnega Malajca.
»Kaj pa bomo s tema kujonoma?« je vprašal. »Ubiti ju ne
smemo, ker nimamo pravice, še manj pa jima lahko pustimo
prosto pot, ker bi nam povzročila same težave.«
»To je tudi moje mnenje,« mu je pritrdil Fred. »Najbolj
preprosto bi bilo, če ju najprej zvežemo, da nama ne bosta v
napoto. Za vezi lahko uporabimo vrvi z omotov.«
»Tako je,« je menil tudi Sanford. »Najprej pa poglejmo
po orožju.«
V žepih obeh ujetnikov so našli po eno pištolo in nož.
Drugače pa nista imela pri sebi česa takega, kar bi bilo vredno
imena. Nato so odprli štiri usnjene omote, da bi pridobili vrvi.
Ko so na prvem odmotali vezi iz ličja in je razpadel usnjeni
ovoj, je bilo, ko da je švignil blisk skozi medla osvetljeni

374
prostor. Čeprav so bili možje pripravljeni, da bodo videli nekaj
presenetljivega, je slika, ki se je odkrila njihovim očem, stokrat
prekosila njihova pričakovanja, in strmenje je še naraslo, ko so
padli ovoji naslednjih treh omotov.
Tu so bili kipci bogov, okrašeni z redkimi dragimi kamni,
posebno pa kipci indijske svete trojice, Brahme, stvarnika,
Višnuja, ohranjevalca, in Šive, razdejalca. Bilo je videti
posnetke živali, ki jih v Indiji po božje častijo, kače iz čistega
zlata, ki so imele po dva brušena smaragda namesto oči, krave,
kajpada v stokrat pomanjšanem merilu, katerih vsaka je
predstavljala kot starina vrednost sto tisočev mark. Med
živalskimi kipci je bila posebno pogosta podobica po božje
čaščene opice hanuman. Bila je množica predmetov, ki jih
uporabljajo pri službi božji, svetilke, skodelice, molilna žezla -
iz samega bleščečega zlata. Vmes je bilo na kupe mošnjičkov,
polnih zlatih betiavih orehov, in drugih, napolnjenih z
diamanti, smaragdi in rubini. To je bil blišč, ki bi tudi najbolj
treznemu človeku zmedel duha, in vendar je bilo vse skupaj le
majhen del vsega, kar je Gollwitz od te ure lahko štel za svojo
lastnino.
Pogled na ta bogastva je napravil na Freda resnično
opojen vtis. Prizadeval si je ostati miren, a se mu ni posrečilo.
Prevzela ga je nekakšna vročica, iz katere ga je zdramil šele
kapitanov glas.
»Strela nebeška! Meni je pamet nehala delovati. Ne, ni
samo nehala delovati, ampak izginila je, izginila do kraja.
Gollwitz, človek božji, prijatelj, ali veste, da le malo manjka pa
bi vas bil zmožen ubiti, da se namesto vas polastim teh
bogastev? A kakšne neumnosti blebečem! Bogve da vam
privoščim vse to in še veliko več. A oči moram obrniti stran,
ne maram več videti teh dragocenosti, sicer bom še ponorel, do
kraja ponorel.«
S temi besedami se je kapitan sunkoma obrnil od zaklada.

375
Pobral je vrvi, ki so obležale na tleh, in se sklonil k
nezavestnima ujetnikoma, da ju zveže.
Nekaj podobnega kakor kapitan je občutil tudi Sanford.
Samo z naporom se je lahko odtegnil opoju, ki je vel od
dragocenosti; spoznal je, da lahko takšno bogastvo dobi nad
človekom oblast in zbudi v njem nagibe, ki se ne bi plašili niti
najstrašnejšega zločina.
Ko so tako imeli ujetnika na varnem, so namesto dogorele
prižgali novo baklo. Medtem se je Natter predramil. Odprl je
oči in hotel skočiti pokonci, a je videl, da je zvezan. S
prežečim pogledom je šel okrog sebe. Šele zdaj je sprevidel, da
Gollwitz ni bil sam. Spoznal je tudi kapitana in tako mu je
postalo jasno, od kod je Gollwitz poznal njegovo ime in
dogodke na Tigru. Opazil je tudi, da njegov tovariš ni
pobegnil, kakor je upal, ampak da leži zvezan zraven njega. In
videl je tudi odprte omote. Ta pogled ga je spravil skoraj v
besnost. Napenjal je vezi in se jih skušal rešiti, a zaman. Ves
njegov napor je dosegel samo, da so se mu vezi ostro zarezale
v meso.
»Nikar si nič ne prizadevaj, možak,« se je zasmejal
kapitan, ki je stal zraven njega. »Vezi so dobre. Jaz sam sem ti
jih nadel in lahko ti zagotovim, da še nikdar v življenju nisem
napravil lepšega vozla kakor malo prej. Nič ti ne pomaga -
usojeno je, da mora biti vselej, kadar se tvoja ladja potaplja,
zraven Schubert. Vdaj se torej v usodo in jo sprejmi z
dostojanstvom!«
Te porogljive besede so še povečale jezo zvezanega
capina. Z natrganim glasom je vzkliknil:
»Nikar prezgodaj ne slavite zmage! Nisem še tako brez
moči, kakor se vam zdi. In še zdavnaj ni rečeno, da ste ravno vi
tisti, ki naj dobijo zaklad.«
»Pha! Nikar ne bodi smešen! Lahko si mislim, da vidva
nista po zraku prijadrala na otok in da je vajina ladja zasidrana

376
najbrž kje ob zahodnem obrežju. A s tem nas ne boš spravil iz
ravnovesja.«
»Prišli bodo in naju rešili, in takrat gorje vsem vam!«
»Pa ne bodo prišli in ne bodo vaju rešili. Saj niti ne vedo,
kje sta.«
»Pa naju bodo poiskali.«
»Naj vaju le iščejo! Ti očitno ne veš, da smo poprej
prisluškovali vajinemu pomenku. Natanko vemo, kaj sta
natvezla svojemu kapitanu in da niti ne sluti, kje tičita.«
»Hudiča veste!« je Natter besen zaškripal z zobmi.
»Pustite me pri miru in vrnite nama prostost! Midva vam nisva
storila nič hudega.«
»Po tvoje ni nič hudega zakonitemu dediču pred nosom
ukrasti dediščino, vredno sto in sto milijonov? Ampak nikar se
ne razburjaj, fant moj! Tebe nikakor ne mislimo obdržati, tebe
niti zastonj ne maramo v dar. Kakor hitro bomo spravili stvari,
ki so zakonita lastnina tegale moža, od tod, boš lahko živ in
zdrav odpotoval nazaj v svojo domovino, to se pravi, k
Angležem, na Andamane.«
Natter nato ni več spregovoril. Čeprav ga je grizla togota,
je bil vendar toliko pameten, da je sprevidel, kako je v danem
položaju brez moči. Na tihem pa se vendar še zmerom ni
odrekel zakladu. Zanj je veljalo staro geslo: pridobiti čas!
Kapitan se je obrnil od Natterja k tovarišema, ki še
zmerom nista mogla odtrgati oči od iskrečih se in migotavih
dragotin in sta prijemala in spuščala dragulj za draguljem iz
rok.
»No, gospoda,« je menil malce porogljivo, »Zdi se mi, da
ne bi rada ostala tukaj čez noč. Čas je, da mislimo na vrnitev.
Na krovu naše jahte bosta imela več časa za občudovanje teh
reči.«

377
 Oba sta razumela, da ima kapitan prav, in Gollwitz je
vprašal:
»Kako pa mislite, naj spravimo te omote od tod,
kapitan?«
Ta je z ocenjujočim pogledom premeril zaklad, kolikor ga
je še bilo ob stenah.
»Mislim, da bo tovora še za dva čolna; tretjino dela je
opravil že Natter namesto nas. Najbolje se mi zdi, če vse
skupaj, kar je tu, pustimo do jutri pri miru in najprej tisto, kar
je že v Natterjevem čolnu, odpeljemo - sveto babje pšeno! Zdaj
pa imamo!«
Kapitan je prenehal sredi stavka, zakaj po jami se je
razlegel votel glas, podoben šumu, ki nastane, kadar
potegnemo zamašek iz steklenice.
»Kaj je pa to?« je prestrašen vprašal Fred. »Ali ni bilo
slišati, kakor da iz notranjščine zemlje ...«
»Neumnost!« mu je oporekel kapitan. »To je top z naše
jahte.«
»Top? Zakaj?«
»Preden smo odšli, sem se domenil s Karavejem, naj
dvakrat ustreli iz topa, če bo mislil, da moramo nujno nazaj na
krov. No - ste slišali? To je bil drugi strel.«
Vnovič se je razlegel pok kakor prej.
»Prijatelja, niti za hip se ne smemo več zamujati. Zunaj je
gotovo kak hudič, sicer nas Karavej ne bi klical nazaj. Stopita
za menoj, takoj moramo od tod!«
Pograbil je eno izmed bakel in jo prižgal ob tisti, ki je že
gorela. Vendar pa le ni mogel ujetnikov zapustiti brez vsakega
slovesa.
»Na svidenje jutri, capina. Prijetno spita. A če bi vama

378
postalo dolgčas, kar pa ne verjamem, in bi zahrepenela po
zunanjem svetu, vama svetujem, da to pregrešno željo potlačita
vase. Zdaj ne bosta mogla od tod, tudi če bi se vama posrečilo
rešiti vezi, kajti vajin čoln bomo vzeli s tovorom vred s seboj.«
Po teh besedah se je obrnil in odhitel, a spremljale so ga
glasne kletvice Natterja in Malajca, ki se mu je medtem spet
povrnila zavest. Sanford in Gollwitz sta se dvizala za njim.
Z vso naglica so drveli po poti, po kateri so prišli.
Spotoma je dal kapitan tovarišema navodila, ki so se mu
zdela potrebna, da se bosta znala ravnati. Odločil se je, da bo
Natterjev čoln, v katerem je bil del zaklada, navezal na
njihovega. Zunaj, na koncu prekopa, bi potem vsi trije
prestopili v ta čoln, ker zdaj ni več časa, da bi tovor
prekrcavali.
Od svarilnih strelov je poteklo komaj pet minut, pa so bili
že na stopnicah, ki so držale k prekopu. Ker je čoln z jahte
zapiral pot Natterjevemu čolničku, ga v resnici ni bilo mogoče
odpeljati drugače, kakor da ga navežejo na svojega. Kapitan in
Sanford, ki sta bila močnejše rasti, sta stopila v svoj čoln, da
bosta veslala, medtem ko je Fredu pripadla naloga, da bo čoln
s tovorom vodil v previdni razdalji od skalnih sten.
Vožnja po rovu sicer ni mogla biti prav hitra, ker jo je
zadrževal težko obloženi čolniček, a pomikali so se vendar
hitreje kakor na poti sem. Po desetih minutah so že prišli iz
rova v mirne vode znotraj koralnega obroča.
»Strela nebeška Saj sem takoj rekel, da mora biti hudič.
Glejte, vihar!«
»Vihar?« je vprašal Fred iz svojega čolna. »Saj ni o njem
ne duha ne sluha. Najlepše vreme imamo in nič se ni
spremenilo od poprej.«
»Da se res ni nič spremenilo? Tako lahko govori seveda
samo kopenska podgana. Mar ne vidite visokih valov tam

379
zunaj? Samo oster zahodnik jih lahko povzroči, vi ga pa
seveda ne morete opaziti, ker ga strme stene zadržujejo pred
nami. Pa poglejte k naši jahti tja čez! Ali ne vidite, da so sneli
velika jadra? Vihar je, vam pravim, in kar kmalu nas bo
dosegel, najkasneje v pol ure. Jaz ga že čutim v nosu.«
Po teh besedah je kapitan skočil k Fredu in Sanford je
ravnal po njegovem zgledu. Vrv, ki je vezala čolna, je
Schubert presekal in zdaj prazni pristajalni čoln z jahte so
prepustili njegovi usodi. Kapitan in Sanford, oba orjaka, sta
zgrabila za vesli, da sta se skoraj upogibali pod težo njunih
pesti, in čolniček je poletel proti obroču. Fred je krmaril.
Vsekakor je bilo precej tvegano spraviti čoln skozi čeri,
ker se je pod težkim bremenom ugrezal precej globoko. Če se
prevrne, bodo že v naslednjem hipu nešteti milijoni na
morskem dnu. Zato trojici mož nikakor ni bilo lahko pri duši,
ko so se bližali kraju, ki so ga srečno prečkali pred pičla uro. In
vendar se je tveganje bolj posrečilo, kakor so upali, morda
ravno po zaslugi visokih valov, ki so se vzdignili kot znanilci
bližajočega se viharja. Ko so premagali prvi val, se je začelo
najtežje delo, boj z razdraženim morjem. Na srečo jim težki
tovor pri tem ni bil v nadlego, ampak je deloval kot obtežitev,
zato je znatno povečal odporno silo čolnička.
Ko so se zadosti oddaljili od otoka, se je izkazalo, da
kapitanova bojazen nikakor ni bila neutemeljena. Vse zahodno
nebo je prekrila črna stena, katere robovi so od trenutka do
trenutka segali dalje in se z nevarno hitrostjo širili na sever in
na jug. Veslača sta delala, kolikor sta imela moči, in znoj jima
je lil v sragah po obrazu. Zato pa se je čolniček tudi vidno
bližal jahti, pri čemer ga je podpiral še veter, ki mu je pihal v
krmo. Na krovu ladje je stalo moštvo brez moči, da bi kakor
koli podprlo napore prihajajočih. Tudi če ne bi grozila
nevarnost, da ladjo zanese na podvodne čeri, bi se bilo vendar
nemogoče upreti ostremu zahodniku in se približati čolnu.

380
 Nazadnje, po skoraj nečloveškem naporu, je čolniček
pristal ob vrvni lestvi. Kapitan je prvi splezal na ladjo in s
strogim pogledom premeril krov. Na svoje zadovoljstvo je
opazil, da moštvo med njegovo odsotnostjo ni postopalo. Na
Karavejevo povelje so sneli premične jambore in prečnike,
vse, kar ni bilo pritrjeno, so pričvrstili ali pa spravili v
podkrovje.
»Tako je prav, fantje,« jih je pohvalil, »To ste dobro
napravili. Zdaj pa potegnimo čolniček na krov in pazimo, da
noben kos tovora ne pade z njega. Ste razumeli?«
S hitrico, ki je bila občudovanja vredna, je moštvo
izpolnilo njegovo povelje. Kar kmalu je čoln visel na žerjavu
in pet mož je bilo odbranih, da so postavili verigo, ki je z
Gollwitzevo in Sanfordovo pomočjo spravila tovor v kajuto.
Preostalo moštvo je imelo polne roke dela s pripravami na
vihar. Vsak kos platna so posebej opasali in od jader je ostal
samo viharnik, da bi kar se da pomagal krmilu. Tudi na
prečnike krmilnega kolesa so pričvrstili vrvi za primer, da
krmila ne bi zmogel en sam mož, če ga zaskočijo valovi.
Nazadnje so tesno zaprli še vse lopute, ki so držale v
podkrovje, da voda ne bi vdrla vanj.
Medtem je dal kapitan obrniti in jahta se je začela
oddaljevati od kraja, na katerem se je bila ustavila. Bil pa je
tudi že skrajni čas. Vse nebo se je prekrilo s črno odejo in
valovi so dobili globoko, temno grozečo barvo.
»Ladja - ahoj!« se je na lepem razlegel klic z desnega
boka.
»Kje pa?«
»Južno jugozahodno.«
»V katero smer pa jadra?«
»Severovzhod.«

381
 »Aha,« se je obrnil kapitan k prijateljema, ki sta stala
blizu. »To bo ladja, ki je tega znamenitega Natterja in
njegovega Malajca postavila na kopno. Katero drugo jadro pa
se naj bi znašlo prav zdajle na tej širini? Jaz si že lahko mislim,
kaj namerava: skušala bo priti za otok, da se zakrije pred
orkanom. A zdaj nas ne utegne dalje zanimati, ker imamo sami
s sabo zadosti opravka. Iz previdnosti bomo rajši zavili nekaj
stopinj proti jugu, da v temi morda ne trčimo.«
Schubert je izdal potrebno povelje - in vihar je medtem
pridivjal. Pometel je krov, da se je bilo treba čvrsto česa
oprijeti, če človek ni hotel, da ga vrže v morje. Jahta je s
svojim malim platnom letela z njim, zdaj visoko na valovih,
zdaj nizko v globeli med njimi. Tako se je stemnilo, da je bilo
videti komaj pet korakov daleč, in bil je skrajni čas, da se
prijatelja zatečeta v kajuta. Na krovu tudi nista mogla več
koristiti. K večjemu nevarnosti bi se nastavljala, če bi še ostala.
Ure, ki so sledile, so se vlekle, ko da minevajo dnevi in
tedni. Na kak pogovor ni bilo mogoče misliti, vsaka beseda se
je zadušila v besu elementov; ladja je škripala v vseh tečajih.
Grmenje je nenehoma bobnelo in bliski so švigali, ko da so se
namenili družno prirediti svetega Vida ples okrog ladje.
Po treh ali štirih urah se je bučanje malce poleglo in
kapitan je prišel pogledat, kako se imata prijatelja. Bil je
moker do kože, zraven pa židane volje. Na njuna napeta
vprašanja, kako in kaj, je odvrnil:
»Kar imenitno! Dobili smo nekaj visokih valov, to pa je
tudi vse. Kakor kaže, nas je orkan samo od strani oplazil, sicer
bi zadeva gotovo postala hujša. Seveda pa sem moral paziti, da
nas ne bi zaneslo predaleč na jug proti Kokosovim otokom.
Tam kar mrgoli nevarnih podvodnih čeri. Zdaj se je veter spet
zasukal in piha od jugozahoda. Nevarnost je minila in
svetujem vama, da ležeta na bok in skušata zaspati, če le ne bo
preveč bučalo.«

382
 Po teh besedah je odšel. Prijatelja sta ravnala po
njegovem nasvetu in se vrgla na ležišče. Utrujenost in
vznemirjanja zadnjih dni so uveljavili svojo pravico in kljub
šumenju in divjanju vetra ju je kmalu zajel globok spanec.
Ko sta se spet predramila, sta menila, da sta počivala
komaj kakšno uro. A medtem se je že zdanilo in ko sta prišla
na krov, sta nad sabo zagledala jutranje nebo brez oblačka,
okrog in okrog pa skoraj pomirjeno morje. Krov je bil že
očiščen vseh sledov neurja, povsod je vladal vzoren red.
Kapitan je prišel k njima in jima voščil dobro jutro.
»Vihar smo srečno prestali,« je dejal, »in spet smo v pravi
smeri proti našemu otoku. V eni uri, mislim, ga bomo dobili
pred oči. Medtem pa sedita tjale pod šotor, da vama
postrežemo z zajtrkom! Vama bom že sporočil, ko bo čas.«
Kmalu sta prijatelja živahno klepetala pri skodelici
kadeče se kave. Predmet njunega pomenka je bil kajpada
zaklad in to, kar so včeraj doživeli v notranjščini otoka. Ura, o
kateri je govoril kapitan, je minila, kot bi mignil, a njega ni
bilo od nikoder. Poteklo je še četrt ure, ne da bi se prikazal, pa
tudi nikogar ni poslal s sporočilom, da se otok že vidi. Tedaj
sta vstala in odšla sama na krov poiskat kapitana.
Ta je stal s kukalom v roki ob ograji in se čudno obnašal.
Gledal je skozi kukalo, ga odstavil in pomenljivo zmajal z
glavo. Spet je pogledal skozenj, ga spet odstavil in si pomel
oči, ko da mu je vid popustil. Pogledal je v tretje, v tretje
odstavil kukalo pa z robom jopiča obrisal lečo, ko da bi bila
rosna. A tudi to ni zaleglo, zakaj z nogami je nestrpno
pocepetal, nato pa se je znova začelo zmajevanje z glavo,
mencanje oči in čiščenje leče. Nazadnje ga je potrpljenje
popolnoma zapustilo in obrnil se je, da poišče krmarja.
Zagledal je Gollwitza in Sanforda, ki sta obstala nedaleč od
njega in začudeno opazovala njegovo ravnanje.
»Sveto babje pšeno!« je zaklel. »Kaj takega se mi pa še

383
nikoli ni primerilo.«
»Kaj pa, kapitan?« je vprašal Fred.
»Celo uro stojim že na tem mestu in iščem naš otok, da
mi bodo še oči izstopile. Pa mi niti mrvica ne pride pred lečo.«
»Morda nas je pa med viharjem zaneslo predaleč na jug.«
»To sem sprva mislil tudi sam. Ko sem pa natanko
preračunal hitrost naše vožnje, sem videl, da se popolnoma
ujema.«
»Morda se je pa kompas kaj poškodoval in kaže narobe.«
»Ravno to sem mislil preiskati!«
Ko so skupaj s Karavejem preizkusili iglo, se je izkazalo,
da je kompas v redu. Stvar je postajala zmerom bolj
skrivnostna in nič drugega ni preostalo, ko da s sekstantom
določijo višino in širino. Kapitan je dal prinesti instrument iz
kajute in začeli so meriti. Izkazalo se je: 92 stopinj 14 minut
dolžine pa 9 stopinj 41 minut širine. Ko so odbrali te številke,
so se možje osupla spogledali.
»Strela nebeška! Meni je odpovedal razum. Višina se
natanko ujema in tudi širina precej. 9 stopinj 37 minut je vaš
brat navedel kot širino v svojem dnevniku. Že včeraj sem
opazil, da se je za malenkost zmotil. Otok leži v resnici pri 39
minutah in mi smo tule zdajle na 41, torej samo za dve minuti
bolj na jugu. In vendar ni ne duha ne sluha o otoku, ko bi
vendar moral ležati tule neposredno pred nami. Kaj pravite na
to?«
Prijatelja nista rekla nič, ampak sta samo izgubljeno zrla
predse. Vsak se je bal glasno izreči neznansko misel, ki jima je
z bliskovito naglica švignila skozi možgane.
»Dajmo, izmerimo še enkrat,« je nazadnje zaprosil Fred s
pridušenim glasom. »Morda smo se pa vendarle ušteli.«

384
 A tudi druga meritev je prinesla isti zaključek.
Zdaj ni bilo mogoče več odpoditi te misli. Vsiljevala se je
z gotovostjo, ki ni dopuščala dvoma.
Bill je bil prvi, ki se ni mogel več zadrževati. »Potres!« je
planilo iz njega. »Potres je pogoltnil otok.«
»Strela nebeška!« je zagrmel kapitan. »Seveda je moral
biti potres. Na tihem sem si že zdavnaj to mislil.«
»Potres,« je zašepetal Fred, ki je na mah postal mrtvaško
bled. »O Hugo, Hugo! Tvoja slutnja te ni prevarala.«
»A da smo morali priti ravno en dan prepozno!« je
potožil Sanford.
»Da, samo za en dan,« je zarobantil kapitan. »Ko da je
imel sam vrag svoje prste vmes. Če bi lahko domnevali, da bo
tako, nas ne bi moglo nič zadržati, da najamemo najhitrejše
jadrnico.«
»Nikar se ne hudujte, kapitan, in si ne delajte
nespametnih očitkov,« ga je resno zavrnil Fred, ki se je spet
zbral. »Storili smo vse, kar smo mogli. Ali smo se sploh
ustavili v kakšnem pristanišču in tako zapravljali čas? Ne, brez
postanka smo jadrali noč in dan, da nismo mogli hitreje. Je že
moralo priti tako, kakor je prišlo.«
»Ampak zaklad! Nešteti milijoni.« je potožil Bill, ki se ni
mogel tako hitro pomiriti kakor Fred.
»Pha, zaklad!« mu je skoraj prezirljivo odvrnil Fred. »Ni
nam bil namenjen. Verjemi. Bill, da imam toliko, kolikor naj
bi dobil, namreč eno tretjino. Družina Gollwitzev je s tem tako
obogatela, da ji ni treba paziti na nekaj milijonov več ali
manj.«
»Na nekaj milijonov! Le kako moreš tako govoriti. Reci
rajši veliko, zelo veliko milijonov!«
»Pusti to, Bill! Tale hip mi je Rabade bolj žal kakor

385
zaklada.«
»Rabade? Zakaj?«
»Njene kosti sem hotel prepeljati v Südlandijo in jih
pokopati ob mojem bratu v rodbinski grobnici. Zdaj je
propadel moj načrt in Rabada leži na dnu morja.«
Fred je izrekel te besede s tolikšno žalostjo v glasu, da je
bil Bill ves ganjen. Z mehkobo, kakršne pri njem niso bili
vajeni, je dejal:
»Fred, nič si ne očitaj! Prebral sem dnevnik tvojega brata
in vem, da je Rabada umrla za domotožjem. Kdove ali bi si
želela, da njeno truplo najde svoj poslednji mir tako daleč od
njenega rojstnega kraja? Bila je otrok sončne Indije, zato ji
privošči grob v vodah njene domovine ...«
Brez smisla bi se bilo še zamujati v bližini otoka, ki je
izginil, in jahta je ubrala smer proti severu. Kota Radža je bil
njen naslednji cilj.
O Natterju in njegovem tovarišu niso več govorili. Našla
sta svojo kazen. Vsekakor sta končala hitro in brez bolečin.
Jadrnica, ki jo je najel Natter, je izginila brez sledu.
Morda je v viharju nasedla na obrežje otoka in z njim vred
postala žrtev potresa.

386
 GRAD HELBIGSDORF

Bilo je zgodaj zjutraj. Sicer ura še ni odbila pet, a v

Fürstenbergu se je že razmahnilo živahno življenje. Zadnji
ponočnjaki so se bledih obrazov majali proti domu, medtem ko
so mlekarice in zelenjadarice z dežele že imele polne roke dela
z željami stalnih odjemalcev. Zdaj tu, zdaj tam so se odprla
vežna vrata, da je gibka služabnica stopila na cesto, in tu in
tam je bilo videti rokodelca, kako ubira pot proti svoji
delavnici.
V krčmi nekdanje vdove, trgovke s krompirjem Barbare
Seindenmüllerice, je tudi že vladal razgiban vrvež. Par lesenih
cokel je krepko topotalo po veži, nato pa je nekdo z grmečim
basom zaklical:
»Barbara!« Tišina.
»Moja ljuba Barbara!« Tudi zdaj nič glasu.

387
 »Gromska strela, Barbara, golobica moja!« A bilo je, ko
da Barbare ni več.
»No, Barbara, ti stara zaspanka, ali boš že prišla ali sploh
ne boš prišla, dobra moja ženica?«
Ko je ostal tudi ta klica zaman, je vrlemu krčmarju in
kovaškemu mojstru Thomasu Schubertu zmanjkalo
potrpljenja.
»Križana gora in babje pšeno, to ti je red in disciplina v
hiši! Le počakaj, takoj bom zatrobil na pohod, krmežljavka
stara!«
Snel si je cokli z nog in začel ob stopnico tolči bojni
marš. Šele tedaj so se odprla kuhinjska vrata. Kdo se je
prikazal na pragu s čedno avbico na glavi in z debelimi rokami,
grozeče oprtimi ob boke? Gospa Barbara sama, ki jo je njen
dragi soprog hotel na tako izviren način priklicati iz spalnice.
»Kaj pa to pomeni, Thomas, lej ga no?«
Na ta ogovor se je gospodar prestrašen obrnil in je tako
ostrmel, da sta mu cokli padli iz rok. »Ampak draga moja
Barbara,« je zaklical, »jaz sem mislil, da si še v postelji!
Zaigral sem tale marš, da bi te priklical.«
»Zakaj pa s takšno ihto?«
»Saj vendar veš, da jutri pride Gerd - hotel sem reči,
gospod mornariški poročnik - pa sem danes vstal malo bolj
zgodaj. Hotel sem popraviti zapah na vrtni ograji ...«
»Zakaj pa že tako zgodaj?«
»No, Barbara, ali ne razumeš, da bi lahko gospodu
poročniku prišlo na um, da zavije čez vrt namesto skozi glavna
vrata? In tedaj mora biti zapah vendar v redu. Kaj si bo pa
drugače mislil mladi gospod?«
Tedaj se vrla Barbara ni mogla več obvladati.

388
 Bruhnila je v smeh, da se je kar razlegalo po veži: »Zato
ker pride jutri Gerd, torej vstane ta človek danes še pred zoro,
da bi zabil žebelj v vrtna vrata, in potem gre z muziko budit
mene, ko sem že celo uro na nogah!«
»Zakaj pa? Kaj si pa delala?«
»Svinjo sem nakrmila.«
Zdaj je bil gospodar na vrsti, da zazija.
»No, Barbara, tu se pa vse neha Gre tale madam Barbara
Schubert in ti vstane ob tri četrt na štiri, da bi sredi noči
nakrmila svinjo!«
»No, mislila sem si, da bi se lahko še malo odebelila, če
jo bomo zaklali Gerdovemu prihodu na čast.«
»Barbara, saj imaš v glavnem prav. Če pride jutri Gerd ali
naš gospod poročnik, mu moramo pokazati v vsem, da nam ...«
Premolknil je. Pogled se mu je obrnil na dvorišče.
Odprl je usta, njegov obraz pa je izražal skrajno
presenečenje.
»Barbara, je že tu!«
»Gerd?« je vzkliknila.
»Gerd!« je vzkliknil zdaj tudi soprog.
»Gospod poročnik!« se je takoj popravila krčmarica.
»Gospod poročnik,« se je popravil še Schubert. Zunaj na
dvorišču pa je stal Gerd, žareč od mladosti; lepa uniforma je
bila ko nalašč, da poudari oblike njegovega čvrstega telesa.
»Stric! Teta!«
Vzklikni, je, skočil čez prag in ju objel. »Dobrodošli,
gospod ...«
»Daj no, draga teta, pusti naslove! Jaz sem Gerd,

389
razumeš?«
»Dobro, če ti tako hočeš. Torej dobrodošel, dragi Gerd!
Jaz sem pa mislila, da prideš šele jutri.«
»Da, tako sem pisal, ker bi vaju rad presenetil. Se mi je
posrečilo?«
»Pa se ti je res.«
»Da, res,« je pritrdil kovač. »Ampak, fant, kako čeden in
lep si postal ta čas, kar se nismo videli!«
»Da,« je soglašala Barbara, »človek bi te kar ugriznil.«
»Potem pa kar ugrizni, draga teta!«
Spet jo je objel in jo prisrčno poljubil na ustne. »Ampak,«
ga je vprašala, »kako, da prihajaš tako zgodaj?«
»Pripeljal sem se z nočnim vlakom.«
»To si zavil kar čez vrt?«
»Naravnost čez plot!« se je zasmejal.
»Ali torej nisem imel prav, Barbara?« je z važnim
obrazom vzkliknil kovač.
»Da.« je odgovorila v smehu. »Privoščim ti od vsega
srca. A kako dolgo bova še pustila našega gosta stati tule v
veži?«
Barbara je sunkoma odprla vrata v sobo in Gerd je
vstopil. Sama pa je odvihrala v kuhinjo, da izpolni prve
dolžnosti gostoljubja.
»Kje so pa pomočniki?« je vprašal Gerd.
»Spijo še, ker so morali sinoči pozno v noč delati.«
»Imaš še zmerom vse?«
»Vse.«

390
 »Zgovornega Kasimira, od katerega po ves dan ne dobiš
druge besede kakor: Tako je to?«
»Da.«
»Fritza z njegovimi norimi dogodivščinami, ki so se pa
zdaj gotovo že malo unesle?«
»Tudi.«
»In pa Heinricha, ki zna tako lepo lagati?«
»Da, lagati zna kakor knjiga, to je res. Ampak drži tisto,
da hudič zmerom pride, kadar ga slikaš na steno.«
Vrata so se namreč odprla in vsi trije mladi možje, katerih
je tekla beseda, so se prikazali na pragu. »Kaj? Gospod
poročnik?« je vzkliknil Heinrich. »Je to mogoče? Dobro jutro
in dobrodošli! Mislili smo, da pridete šele jutri.« In je Gerdu
segel v roko.
»Tako je to,« je pritrdil Kasimir in tudi dal gostu roko.
Ko ga je pozdravil še Fritz, ga je Heinrich vprašal s
strokovno resnobnim obrazom:
»Kajne, gospod poročnik, zdaj imate opravka tudi s
topovi?«
»Seveda.«
»Lepo. Ali ni artilerija najboljša vrsta orožja?«
»Morda.«
»Ne le morda, ampak čisto gotovo. Seveda pa je velik
razloček med mornariška in poljsko artilerijo.«
»Kakšen pa?«
»No, zadeva je čisto preprosta: mornariško artilerijo
uporabljajo na ladji, poljsko pa na kopnem. To je lahko
razumeti.«

391
 Gerd se je zasmejal.
»Glej, kako si pameten!«
»Kajne? A to je bil šele uvod. Temu sledi, da poljska
artilerija strelja veliko bolj zanesljivo kakor mornariška.«
»S tem se pa ne bi popolnoma strinjal.«
»Ne? Ladja se ziblje. Kdo bi tu zanesljivo streljal? Na
kopnem je stvar čisto drugačna. Tu lahko na pet tisoč korakov
odstreliš možaku pipo iz ust.«
»Oho!«
»Oho? Nekoč na manevrih skoči pred nas zajec. Hitro
priteče k meni stotnik in vpraša: - Heinrich, si ga upaš zadeti? -
Kadar hočete, gospod stotnik, pravim. - Dvajset grošev dobiš,
pravi, ampak koža mora ostati cela. - Na povelje gospod
stotnik, pravim jaz. Pomerim, sprožim in krogla mu odbije obe
sprednji nogi, da ne more več dalje. Stotnik pošlje ponj in ga
da ubiti, jaz pa sem imel svojih dvajset grošev v žepu. Je kaj
takega mogoče na morju?«
»Ne verjamem,« se je zasmejal Gerd.
»Kaj da ne?« se je tedaj oglasil Fritz, nekdanji vajenec.
»Zakaj ne? Jaz vam pa dokažem nasprotno. Vozili smo se iz
Amerike v Avstralijo. Tedaj na lepem skoči pred nas stara
zajklja in ker je ladja vozila počasi, vzamem top v levo roko,
kroglo pa v desno in planem za mrcino. Spotoma sem nabil,
sprožil in odbil živali obe desni nogi. V resnici je bila zajklja
in ko sem ji dal milostni udarec, je rekla:
»Fritz, pozdravi Heinricha. Jaz sem vdova po tistem
zajcu, ki ga je takrat ustrelil.«
Kasimir je pomenljivo prikimal in pritrdil: »Tako je to.«
Vsi so se zasmejali, Heinrich pa je srdito planil pokonci.
»Bedak mlečnozobi!«

392
 S to prisrčno besedo in z uničujočim pogledom je zapustil
prizorišče svojega poraza.
Kmalu nato je prišla gospa Barbara z jutranjo kavo, pri
kateri so si družno izmenjali novice. Ko je bilo prvi
radovednosti zadoščeno, si je Gerd nadel skrivnosten obraz in
dejal:
»Stric, samo to ti moram povedati, da pravzaprav ne
nameravam ostati tukaj.«
»Tako? Po kaj si pa potem prišel?«
»Po vaju. Z mano bosta morala k mojemu krušnemu
očetu na Helbigsdorf.«
»Midva? Torej ne samo jaz, ampak tudi moja Barbara?
Le čemu, dragi moj nečak?«
»Ja, tega še sam ne vem. Povedati vama namreč moram,
da je moj dopust izreden. Moj krušni oče mi ga je izposloval,
kakor mi je pisal, ni mi pa sporočil, zakaj. In hkrati me je
pozval, naj se odpeljem k vama in vaju vzamem s seboj, ker se
je bal, da bi se otepala na vse mogoče načine, če bi vaju
pismeno povabil. Torej kar hitro pospravita! Popoldne od-
potujemo.«
»Hej, to pa ne gre tako brž. Jaz se moram vendar najprej
pomeniti s svojo ženico o zadevi.«
»Tu se ni kaj meniti. Major vaju hoče videti in vama ne
preostane nič drugega, kakor da poslušata. Sta razumela?«
»Na povelje, gospod poročnik! Raca na vodi! Kakor
vidim, si se pa sijajno naučil poveljevati. Kaj praviš na to,
draga moja Barbara?«
»Ja, kaj pa ti misliš, dragi mož?«
»Ali bi mogla užaliti gospoda majorja, tako da odbijeva
njegovo povabilo?«

393
 »Ne, tega ne smeva, dragi Thomas. Torej se odpeljeva.«
»Da, odpeljeva se in konec! Slišal si, dragi nečak, kaj je
sklenil družinski svet. Mora že biti nekaj važnega, če naju
gospod major kliče k sebi. Barbara, poveži culo! Popoldne se
odpeljemo ...«
Bilo je na Helbigsdorfu. Od tistega dne, ko so tu zajeli
naše znance, ubežne kaznjence, je poteklo približno deset let.
Major je sedel v sobi in delal. Lasje so mu osiveli,
njegova postava se je upognila. A kakor v starih časih je bil
tudi danes obdan z gostim oblakom tobakovega dima, ki se je
valil iz njegove dolge pipe.
Tedaj so se zunaj oglasili hitri koraki in vrata so se
odprla. Na pragu se je prikazala dama v modri obleki. V
naročju je nosila majhno mačico. Njena dolga, suha postava je
bila prav tako upognjena kakor majorjeva in njeni lasje so tudi
že osiveli.
»Dobro jutro, Emil,« je pozdravila.
Odzdravil ji je in jo z roko povabil, naj sede. »Ampak
prosim te, dragi brat ... Tvoja pipa ta dim in puh - bu!«
»Hm, to je vendar najprijetnejša mešanica zraka, ki si jo
lahko zaželiš.«
»Mene bo zadušilo!«
»Če bi ti res škodilo, bi se že zdavnaj pridružila svojim
očetom, draga moja Freya. Kdor me obišče v moji sobi, se
mora prilagoditi temu ljubkemu vonju.«
Tedaj so se vnovič oglasili koraki, vrata so se v drugo
odprla in spet je vstopila dama. Bila je majhna in suha,
oblečena v zeleno in v naročju je nosila morskega prašička.
»Dobro jutro, brat,« je pozdravila.
»Dobro jutro, draga Wanka,« je odvrnil major. »O joj!

394
Moja uboga Lili! Saj tu se bova zadušili. Ta dim, ta vonj ...«
»Meni je pa čisto prijeten,« je zagodel major. »Ampak
moja sladka Lili ga ne more prenašati. Prosim te, dragi Emil,
odpri vendar okno!«
»Eno je že odprto. Več pa ne bi bilo dobro, ker vem, da bi
se pri svojem nežnem zdravju lahko prehladila.«
Še ko je tekel ta pomenek, je prišla Zilla, tretja sestra, s
svojo veverico. Škrlatno rdeča obleka je ogrinjala okrogle
oblike njenega telesa.
»Dobro jutro,« je prhnila.
»Dobro jutro, sestra. Sedi!«
Sedla je, pa s tolikšno težo, da je stol zaškripal v vseh
svojih sklepih.
»O, kako težko se tu diha!«
»Tega je kriva tvoja mast,« je menil major z rahlim
nasmehom.
»Moja mast? Emil, imaš spet svojo hudo uro?«
»Motiš se, še več, povedati ti morem, da sem prav odlično
razpoložen.«
»Ampak mast ... Kdo le more izgovoriti tako nelepo
besedo! Mast pravimo svinji in podobnim nesnagam, a meni to
besedo? Prosim te! Vrhu vsega pa moje telesne obline nikakor
niso tako strašne in lahko ti povem, da nekaj časa sem precej
pojenjujejo. Ampak zrak tule v tvoji sobi je neznosen.«
»Meni pa nadvse godi.«
»Da. Tebi in tvojemu medvedjemu zdravju očitno ne
škodi. Me tri pa, pripadnice nežnega spola, se bomo zadušile.
Kar poglej mojo ubogo Mimi.«
»Tvojo veverico? Saj se očitno kar dobro počuti.«

395
 »Kar dobro? Emil, ti si v resnici barbar. Mar ne vidiš,
kako hitro diha moja Mimi?«
»Moja Lili tudi,« je vzkliknila Wanka.
»In moja Bibi prav tako,« je dodala Freya.
»Otroci, nikar me ne spravljajte v jezo! Če moj tobak ne
prija vašim živalcam, jih nikar ne prinašajte k meni. Meni ta
bitja niso toliko pri srcu, da bi zavoljo njih opustil pipo. Zdaj
pa vas prosim, da mi pojasnite razlog svojega zgodnjega
obiska.«
»Razlog? O, pa še kako tehten razlog imamo,« je živo
odvrnila Freya. »Prišle smo se pritožit.«
»Pritožit?« je ostrmel major. »Nad kom pa?«
»Nad Kunzem,« je odločno odvrnila Freya.
»Nad tem enookim svetohlincem!« je razburjena
vzkliknila Wanka.
»Izdajalcem in upornikom!« je zaprhala Zilla.
Major se je zasmejal.
»Da je moj stari Kunz svetohlinec, izdajalec in upornik?
To je pa le malo prehudo. Razen tega se mi ne zdi pravi čas, da
bi pri tej priložnosti omenjali njegovo poškodbo. Oko je
izgubil v službi domovine, v boju meni ob strani. Kaj pa je
zagrešil, da ste se zbrale tukaj in ga družno obtožujete?«
»Nas je zatajil,« je rekla Zilla.
»Izdal!« se je ujezila Wanka.
»Oklevetal!« je dopolnila Freya.
»Kako pa?«
»Pred gospodom baronom Uhlejem.«
»Da, ki je tako ljubezniv, posebno z menoj.«

396
 »In tako nežen, posebno z menoj.«
»O, pred našim novim sosedom?«
»Ki je tako prijazen in spoštljiv, posebno z menoj.«
»Potem pa mora biti gospod baron Uhle pravi feniks.«
»Saj tudi je. Vprašala sem ga, ali bi poročil ...«
»Jaz sem ga tudi vprašala.«
»In jaz prav tako.«
Major je puhnil oblak gostega dima iz sebe in dejal, vidno
dobre volje:
»Saj sem si kar mislil, da bo naš novi sosed moral kaj
kmalu odgovarjati na to važno vprašanje? Kaj pa je rekel?«
»Poročil se bo,« je vsa žareča odgovorila Freya.
Drugi dve sta ji pritrdili in Wanka je izjavila: »Očitno bi
najrajši izbral žensko nežne, prijetne oblike.«
Freya je prezirljivo odmahnila in odločno ugovarjala:
»Gospod Uhle je značajen mož. Gotovo bi mu bila ljubša
žena stasite postave.«
Zilla je zmajala z glavo.
»Obe se motita. Sam mi je rekel še predvčerajšnjim, da je
zanj dama mikavna samo, če so njene oblike prijetno oble. In v
tem ima prav. Ampak to ni tisto, o čemer bi morali tule
razpravljati.«
»Potem pa govorite!« je ukazal major. »Kaj vam je storil
Kunz?«
»Pravkar nas je žalil. Slišale smo vse tri.«
»Kje pa?«
»Na vrtu. Pred gospodom baronom. Prišel je k tebi na

397
obisk. Zaradi zgodnje ure pa je najprej zavil v park.«
»In ni sam,« je dopolnila Wanka. »Z njim je neki gospod,
ki ga ne poznamo, čeprav ima njegov obraz znane poteze.«
»Civilist ali vojak?«
»Civilist, a njegova drža izdaja vojaka. Gotovo je oficir.«
»In ste govorile z obema?«
»Ne. Ampak smo ju - me smo jima …«
»Prisluškovale?« je vprašal major.
»Samo malo in ne nalašč. Ko je prišel Kunz tja zalivat
rože. Gospoda sta ga ustavila in tujec ga je vprašal po tebi in
po nas.«
»In tedaj vas je Kunz oklevetal? Kaj pa je rekel?«
»Dal nam je neko ime, ki ga pred tabo ne morem
ponoviti.«
»Žal mi je. Ampak potem bi bilo bolje, če me sploh ne bi
nadlegovale s to rečjo.«
»Pa tebi moramo vendar povedati, da ga boš lahko
kaznoval!«
»Kako naj ga pa kaznujem, ne da bi slišal besedo, s katero
se je pregrešil?«
»No prav. Tujec ga je namreč vprašal, ali so sestre
gospoda majorja še mlade, in tedaj je rekel ta Kunz: stare
device.«
»Strahota!« se je s posmehljivim glasom razhudil major.
»Da, strahota,« mu je pritrdila modra. »Ostudno!« se je
jezila zelena. »Neznansko!« je dodala še rdeča. »Kaznovati ga
moraš.«
»Hudiča ga bom,« se je zasmejal brat. »Resnico je

398
povedal in za to ga ne morem kaznovati. Sicer pa se mi čudno
zdi, kako mi morete pripisati, da bi to stvar sploh lahko omenil
pred njim. Če bi ga hotel pograjati, bi mu moral povedati
predvsem, da ste njemu in obema tujcema prisluškovale, to pa
bi bilo vendar sramotno za vas.«
Tedaj je potrkalo na vrata in mož, o katerem je pravkar
tekla beseda, je vstopil: sluga Kunz. Bilo je, ko da so leta
minevala zanj brez sledu. Njegov glas je imel še zmerom staro
moč, ko je sporočil:
»Gospod baron Uhle in neki tujec.«
»O Jezus!«je vzkliknila Freya. »Torej sta že tukaj! Zdaj
pa brž od tod. Pojdimo, sestri!«
In so izginile. Major pa je vprašujoče pogledal slugo.
»Besedo tujec si izrekel s posebnim poudarkom. Ali je
imelo to kakšen poseben pomen?«
»Imelo ga je, ste razumeli?«
»Kakšnega pa?«
»Gospod baron mi imena sicer ni povedal, a jaz ga dobro
poznam. To je divji grof, ste razumeli?«
»Gromska strela, to je pa nekaj nenavadnega. Le kaj hoče
pri meni? Povej gospodoma, da ju pričakujem.«
Kunz je odšel in takoj nato sta vstopila gosta.
Prvi je bil starejši možak, v katerem je bilo na prvi pogled
lahko spoznati podeželskega plemiča, drugi pa jih je štel takole
čez štirideset in je kazal sicer odlično, a nekam utrujeno
zunanjost. Polt njegovega obraza in ostrina njegovih potez sta
izdajali, da je živel hitreje, kakor se da to spraviti z zdravjem v
sklad.
Major se je poklonil. Grof mu je bežno odzdravil in
vprašal:

399
 »Ali me poznate, gospod major?«
»Imel sem že čast, gospod grof.«
»Potem ni treba, da bi se vam še predstavljal. Dovolite, da
sedeva! Gospod baron je moj prijatelj. Pot me je zanesla mimo
njegovega posestva pa sem se ustavil pri njem, in ko sem
slišal, da ste na Helbigsdorfu, sem se vas odločil obiskati,
gospod major.«
»Zelo sem počaščen, gospod grof.«
»Potem mi boste pa toliko rajši ustregli, da mi predstavite
člane svoje družine. Veselilo bi me, če bi jih lahko pozdravil.«
»Dovolite mi, gospod grof, da naročimo kakor je treba.«
Pozvonil je in prikazal se je Kunz. »Prosim vse dame, naj
pridejo v Salon.«
»Prav. Ukazujete še kaj, gospod major?«
»Sporoči mojim sestram, da imam goste.«
Kunz je odšel. Zunaj je naletel na mlado damo, ki je
pravkar hotela stopiti k majorju. Bila je Magda, njegova hči. Iz
Gerdove tovarišice v otroških igrah je medtem zraslo dekle
nenavadne lepote.
»Je papa sam?« je vprašala slugo.
»Ne.«
»Kdo pa je pri njem?«
»Gospod baron Uhle in še neki tujec, ste razumeli?«
»Tujec? Ga ti poznaš?«
»Pa še kako! To je divji grof, ste razumeli?«
»O,« se je začudila. »Kaj pa ta išče na Helbigsdorfu?«
»Bil sem na vrtu, ko sem videl, da prihajata. Grofa sem

400
takoj spoznal pa sem se skril za grm, mimo katerega sta morala
priti. Tako sem tudi zvedel, kaj ju je pripeljalo. Potem sem se
naredil, kot da sem slučajno naletel na gospoda, pa sem ravno
ujel, ko je grof vprašal, ali ste vi res tako očarljiva mlada
dama. - Prav očarljiva, je odgovoril sosed. - Pa ima kakšnega
ljubčka? je vprašal grof dalje. - Mislim, da ne, je odgovoril
baron.«
»Kaj? Takole si gospoda drzneta govoriti o meni?
Nadaljuj!«
»Bila sta že mimo, a razločno sem še slišal, kaj je ta grof
rekel nato.«
»Kaj pa?«
»Rekel je: - Toliko bolje. Potem bom imel gotovo
opraviti z majhno nevednico. Obljubili ste mi zabavo, gospod
baron, in prepričan sem, da bom dosegel svoj cilj. Rad bi ostal
tu nekaj dni in se prisrčno naveselil. - Tako se je izrazil divji
grof.
»Hvala ti. Kunz. Ali bosta res naša gosta?«
»Da. To moram sporočiti vašim tetam in hkrati naročiti
vsem damam, naj pridejo v salon.«
»Jaz pridem.«
Obrnila se je in odšla. Kunz pa je odšel v kuhinjo, kamor
so se zatekle majorjeve sestre.
»Kaj pa hočeš?« ga je vprašala Freya, ko je vstopil.
»Prinašam vam povelje gospoda majorja.«
»Povelje? Nam? Saj menda nisi pri pravi pameti.«
»Gospod Helbig je major in kar reče major, je zmerom
povelje. Ste razumele? Ukazuje vam torej, da pridete takoj v
salon.«

401
 »Zakaj pa?«
»Predstaviti vas hoče tujemu gospodu.«
»Kdo pa je ta tuji gospod!«
»Visok oficir, ki popotuje po deželi, da si poišče ženo.« je
odvrnil z zlobnim nasmehom.
»Od kod pa to veš?«
»Sam mi je povedal. Pri tem me je vprašal po
gospodičnah in posebej še, koliko so dame stare.«
»O! Kaj pa si mu odvrnil?«
»Rekel sem: Freya jih ima dvajset. Wanka dvaindvajset in
Zilla triindvajset let. Ste me razumele?«
Freya je za hip ostrmela, nato pa je buhnilo iz nje:
»Nesramnež!«
Vzdignila je roko, a Kunz je medtem že planil, izginil in
treščil vrata za seboj.
»Ste že slišale kaj podobnega?« se je jezila modra. »To je
predrznost! - Ampak pojdimo v salon!«
Hotele so že zapustiti kuhinjo, ko so se vrata vnovič
odprla in Kunz je pomolil glavo noter: »Nekaj sem pozabil
povedati: gospoda bosta jedla pri nas.«
»O joj, kakšno delo!« je potožila kuharica. »Kunz, dragi
Kunz! Kdo pa je ta oficir? Kako se pa piše?«
»Kako se piše, ne vem, samo to vem, da je zakleti princ.«
»Imej za norca, kogar hočeš, a mene ne boš, ti spotika ti!«
»Hvala lepa. Pozneje ti bom spet na voljo.«
Odšel je, sestre pa so odšumele v salon, kjer je Magda že
sedela pri oknu.

402
 »Dobro jutro, srček!«
»Dobro jutro, dete!«
»Dobro jutro, ljubica!«
S tem troglasnim pozdravom so tete sprejele Magdo v
sredo in jo poljubile. Pri vsej sladkosti pa nobena izmed dam
ni mogla prikriti, da bi dekle najrajši poslale k vragu.
»Ali ti tudi čakaš tujega častnika?« jo je vprašala Freya.
»Da bi ga čakala? Ne, draga teta. Samo papa želi naj bom
v salonu, in zato sem prišla.«
»Pa ali veš, po kaj je prišel ta častnik!«
»Ne.«
»Poročil bi se rad.«
»Ah, s kom pa, draga teta?«
»To se še ne ve. Morda s teto Zillo.«
»Ali pa s teto Wanko.« je odgovorila Zilla.
»Ali pa s teto Freyo,« je vzkliknila Wanka.
»Ali pa morda kar z vsemi tremi!« se je zasmejala
Magda. »Kdo vam je pa povedal, da se je prišel ženit?«
»Kunz.«
»Tako. Pa vam je tudi povedal, kdo je ta tujec!«
»Ne.«
»Potem pa poslušajte: to je divji grof Hoheneški.«
»Divji ...«
Zilla je pravkar hotela zavreščati, a ji je beseda obtičala
na jeziku. Prav takrat so se odprla vrata in vstopil je major s
svojima gostoma. Grofa je gospodar predstavil damam in gost

403
si je kar takoj začel na moč prizadevati, da bi na Magdo
napravil kar se da prijeten vtis, pa mu očitno ni šlo od rok ...
Približno ob istem času je hitela odprta kočija proti
Helbigsdorfu. V njej so sedeli trije potniki.
Eden od njih je bil dolg, suh mož, a drugače čvrste
postave, zelo debela, rdečelična žena in mlad mož, ki je vodil
konje. Ta je nosil uniformo mornariškega poročnika, ki se mu
je lepo prilegala, odlikovanje na prsih pa je dokazovala, da se
je kljub mladim letom že izkazal v službi domovine.
»Sem pa res radoveden, ali bo major doma,« se je oglasil
dolgin.
»Doma je, dragi stric,« je odgovoril poročnik.
»In kakšen namen ima, da mene in mojo drago Barbaro
kliče k sebi? No, pa saj bomo kmalu videli, kaj ima za
bregom.«
»Ali je to Helbigsdorf?« je tedaj vprašala žena.
»Da, Barbara, to je Helbigsdorf,« je odvrnil dvorni kovač.
»Ampak mi ne bomo zapeljali v grad, ker je major Gerdu
naročil, naj naju za zdaj odloži v gostilnici. Tu bova počakala,
da pridejo po naju.«
Zavozili so v vas in ustavili pred krčmo. Konje so spravili
v hlev, kovaški mojster je z ženo stopil v gostinsko sobo, Gerd
pa se je sam napotil v grad.
Pri tem je nehote zavil iz običajne smeri. Šel je kar čez
travnike in stopil v park, kjer se je grajski vrt iztekal v gozd. Ni
še dolgo hodil pod drevesi, ko je dojel glasove. Bili so trije
ženski in en moški. Dobro jih je poznal. Bili so to glasovi
novega soseda in Magdinih tet. Tega barona Uhleja že od
nekdaj ni mogel videti, zato je opustil priložnost, da se sreča z
njim. Zavil je na levo, proti mali vrtni uti, v kateri je rada
posedala Magda. Koliko srečnih ur je prebil tam ob njej!

404
 Ko je prišel do jase, s katere je bilo videti uto, je opazil,
da je Magda pravkar tam. Hkrati pa se ji je nekdo bližal z
druge strani. Kakor hitro ga je ugledala, je vstala, da se mu
ogne. Njeni hitri gibi so bili podobni begu. Zato se je Gerd
umaknil od drevja za deblo starega hrasta, da bi lahko
naskrivaj opazoval, kaj je napotilo dekle, da ne mara srečanja s
tem človekom.
Ta pa je podvojil hitrost svojih korakov in je ujel Magdo
prav tam, kjer je Gerd še malo prej stal. Poročnik je tako
osupnil, da je bil ves iz sebe. Poznal je ta obraz, videl ga je že
nekoč in se mu je na veke vtisnil v spomin.
»Bežite pred mano, gospodična?« je vprašal tujec, ko je
Magdo ujel za roko. Ona pa mu jo je spet odtegnila.
»Da bi bežala?« se je nasmehnila ponosna. »Kako pa
pridete na takšno misel?«
»Vdihnil mi jo je vaš hitri korak, s katerim ste se skušali
umakniti, ko sem se približal.«
»Menda sami veste, da človek beži samo pred
sovražnikom«
»O, torej me imate za svojega sovražnika?«
»Tako je, da.«
»Potem sem se pa očitno zmotil, kajti gotovo ni človeka,
katerega srce bi tako živo občutilo željo, da bi smel biti vaš
prijatelj, kakor moje.«
»Hvala vam. Ampak jaz imam že zadosti prijateljev.«
»Nikoli ne more nihče imeti preveč prijateljev.«
»O pač, gospod, kadar njihovo število preveč narase, se
lahko primeri, da mu postanejo nadležni.«
»O gospodična, to je pa že malo več kakor iskreno, to je
že prekršek proti pravilom vljudnosti.«

405
 »Pha! Pozdravljeni!«
Obrnila se je od njega, on pa jo je čvrsto prijel za roko.
»Počakajte, takole mi pa ne boste ušli!«
»Grof, spustite mojo roko!«
Te besede je izrekla že z rahlo grožnjo in desnica se ji je
srdito stisnila v pest, medtem ko ji je on oklepal levico.
»Tole ročico da naj bi izpustil?« se je zasmejal. »Vi ste
najlepše, najčudovitejše bitje, ki sem ga kdaj srečal v življenju,
in zdaj, ko imam tega angela pred seboj, naj bi se dal pregnati
iz njegove bližine? Malo preveč zahtevate, gospodična.«
»Poslednjič vas prosim, da izpustite mojo roko!«
»Glejte, čvrsto jo držim.«
»Potem pa bodi, če ne marate drugače!«
Z bliskovito naglica je zavihtela prosto pest in ga tako
močno udarila v obraz, da je od skočil in spustil njeno levico.
V naslednjem hipu pa je bil spet pri njej in jo, objel čez pas.
»O ti mali, sladki vragec! Tole mi boš pa plačala.«
Skušala se mu je iztrgati, a njena moč ni vzdržala tekme z
njegovo. Že je svoje ustne približal njenim za poljub, ko ga je
nekdo udaril po glavi, da je omahnil na tla.
»Gerd!« je vzkliknila dekle in stegnilo roke rešitelju
naproti. »Ti si!«
»Jaz sem, Magda. Za temle hrastom sem stal in sem vse
slišal.«
Grof se je medtem pobral. Lica so mu žarela od besa in
sramu.
»Fant, kaj si upaš!« je zavpil z drhtečim glasom.
»Gospod, kakor vidite, sem oficir!«

406
 »Jaz sem tudi!«
»Tega nisem mogel razbrati ne po vaši obleki ne po
vašem vedenju. Obnašali ste se kakor kak capin.«
»Fant, zdrobil te bom!«
Hotel je zgrabiti poročnika, a ta se mu je umaknil. »Grof,
pazite se! Mornar zna drugače prijeti kakor kak kopenski
pajek.«
»Jaz zahtevam zadoščenje!«
»Pa menda vendar ne od mene? Jaz se bijem samo s
poštenjaki!«
»A še to? Na, pa vzemi!«
Grof je zamahnil, a Gerd ga je o pravem času zgrabil z
obema rokama, ga vzdignil in ga treščil ob tla, da je obležal.
»Pojdiva, Magda. Zdaj ima zadosti.«
S sijočimi očmi je pogledala v lepi, mirni obraz mladega
moža.
»Kje pa je papa?« je vprašal, ko sta šla dalje.
»Najbrž bo v sobi. Zadnji čas je pisal veliko pisem na vse
strani; očitno ima neke skrivnosti.«
»Si vedela, da me pričakuje?«
»Vedela sem. Zato sem že danes zjutraj jahala zdoma.«
»Hvala ti. Te je nemir pregnal na zrak?«
»Da, čeprav sem vedela, da prideš šele čez nekaj ur.«
»Kakor kaže, imam prav nepotrpežljivo sestrica. Ali je
gospod baron s tetami na vrtu?«
»Si ga srečal? On je pripeljal grofa na Helbigsdorf.«
»Kaj pa išče ta človek tukaj?«

407
 »Vprašaj Kunza, ta ti bo že povedal.«
»Zakaj pa mi ne bi mogla ti?«
»Ker sem sama prizadeta.«
Prestrašen je obstal in se zastrmel vanjo.
»Ti sama? O, pa menda vendar ne - ne, saj ni mogoče!«
Zardela je do vratu.
»Gerd, ne vem, kaj misliš.«
»Mislim - Magda, da bi morala - od tod ...«
»Ne, bog varuj! Kar vprašaj Kunza! Lahko si miren.«
Spet se mu je vrnila barva v obledeli obraz. »Torej je bil
samo surov napad. O, le naj ga poskusi še enkrat! Potem bom
tega možakarja poučil še enkrat, pa malo drugače!«
Prišla sta do gradu. Popeljal je Magdo v njeno sobo, nato
pa odšel poiskat majorja. Na hodniku je naletel na Kunza.
»O, mladi gospod!« je vzkliknil sluga ves vesel in pohitel
k njemu. »Dobrodošli na Helbigsdorfu, gospod Gerd Ampak
saj sploh nismo videli, ko ste prišli.«
»Šel sem skozi park.«
»O, pa ste opazili goste?«
»Da, gospoda barona in divjega grofa. Kunz, zakaj pa je
grof pravzaprav obiskal Helbigsdorf?«
Kunz je poročniku povedal, kar je naskrivaj slišal. Nato je
še Gerd njemu opisal svoj prepir z grofom in ga vprašal:
»Je major v sobi?«
»Da.«
Gerd je potrkal in vstopil. Major ga je sprejel kakor
svojega sina.

408
 »Saj to si ti, Gerd! Bodi dobrodošel!« Prijel ga je za roko
in potegnil k sebi.
»Prosil sem za dopust, ker si mi pisal, naj pridem,« je
rekel mladi mornar.
»Kako dolgo pa lahko ostaneš«
»Dali so mi ga za nedoločen čas.«
»To je dobro, ker te bomo nekaj časa potrebovali.«
»Čemu pa?«
»Še danes pričakujem obisk, ki ti bo gotovo drag.«
»Kdo pa pride«
»Nekaj znancev. To bo presenečenje.«
»Ali spada zraven tudi obisk, ki sem ga pravkar srečal na
vrtu?«
»Ne. Grofov prihod je bil tudi zame presenečenje.«
»Kako pa je prišel ta človek na Helbigsdorf?«
»Obiskal je barona Uhleja in je potem z njim prišel sem.«
»Torej je divji grof tvoj gost?«
»Da.«
»In jaz sem ga razžalil!«
»Ti? Kako?«
Gerd mu je pripovedoval in major je namrščil čelo.
»Ti si sicer malce čvrsto posegel vmes, ampak bilo je
prav,« je rekel. »Ta človek naj si ne drzne nadlegovati Magde
in naj pri tem nikar ne računa na svoj položaj! Po tem
obnašanju zasluži, da mu pokažem vrata. Slišal bo kozje
molitvice, ki ne bodo nič manj robate od tvojega pouka.«

409
 Pozvonil je in sluga je vstopil.
»Kunz, grof je v parku. Pojdi, poišči ga In mu povej, da
ga ne morem več sprejeti.«
Staremu služabniku je od veselja zasijal obraz. »Sporočil
mu bom, gospod major, in zanesete se lahko, da ne bom
pozabil nobene besedice. Ste razumeli?« In je odšel. Na vrtu je
naletel na grofa v družbi vseh treh sestra. Kunz se je obrnil k
njemu brez vseh okolišev.
»Slišite vi!«
»Kaj?« je vprašal grof in se obrnil k njemu, osupel nad
ogovorom, ki je bil navzkriž z vsako spoštljivostjo.
»Moj gospod, major Helbig, vam sporoča, da se lahko
odstranite. Ste razumeli?«
»Človek božji, ti si upaš v takšnem tonu govoriti z mano?
Takoj grem in se pritožim pri majorju.«
»Govorite malo vljudneje, sicer vam bom že pomagal!
Gospod major mi je ukazal, naj vas več ne pustim k njemu, a
če boste kljub temu stopili v predsobje, bom uporabil našo
hišno pravico. Ste razumeli?«
»Kunz!« je vzkliknila modra.
»Človek božji,« je zavpila škrlatna.
»Tak nevljudnež!« je zavzdihnila zelena.
»Mar sem nevljuden, če dobesedno izpolnjujem naročilo
gospoda majorja? Ta mož je napadel gospodično Magdo in jo
nadlegoval kakor kak pobalin!«
»Magdo je nadlegoval? Kot naš gost? Fuj!« je vzkliknila
Zilla.
Vse tri sestre so bile prizadete v najplemenitejšem - v
ljubezni do Magde.

410
 »Fuj!« je vzkliknila tudi Wanka.
»Fuj!« je dodala Freya in vse tri so se hkrati obrnile, da bi
pustile grofa samega in pohitele za slugom, ki je odhajal.
»Kako pa jo je nadlegoval« ga je vprašala modra.
»Nekaj ji je hotel dati.«
»Kaj pa?«
»Nekaj, kar bi tudi ve tri rade dobile: poljub!«
»Strašno!« je vzkliknila dolginka.
»Grozno!« se je hudovala rdeča.
»Neznansko!« je potožila zelena in tlesknila z rokami.
»Pa se mu je posrečilo?«
»Ne.«
»Se je branila?«
»Na vso moč. In naš Gerd ji je pomagal.«
»Gerd? Saj ga sploh ni doma!«
»Gospod poročnik je prišel malo prej in je zdaj pri
gospodu majorju.«
»Je to res?« je vzkliknila Freya veselo. »Potem ga
moramo takoj pozdraviti. Pojdimo ...«
Malo pozneje je od nasprotne strani v drncu pripeljal voz
naravnost proti gradu. Ko se je na dvorišču ustavil, so izstopili
štirje možje: Bill Sanford, orjak, baron Friedrich Gollwitz,
kapitan Schubert in krmar Karavej. Eden izmed hlapcev je
pritekel.
»Je gospod major doma?« je vprašal Fred.
»Da.«
»Kje naj se pa priglasimo?«

411
 »Predsobje je takoj vrh prvih stopnic.«
»Razprezite konje! Ostanemo tu.«
Vsi štirje so stopili v grad in trčili vrh stopnic na Kunza.
»Lahko govorimo z gospodom majorjem?« je vprašal
Gollwitz.
»Bom povprašal.« Takrat pa je njegovo oko spoznalo
Balduina Schuberta. »O, oče našega Gerda! Prisrčno
pozdravljeni Ste spet prišli malo na obisk? To bo major vesel
Kako pa naj napovem tele gospode?«
»Kar na kratko recite, da so prišli tisti, ki jih je gospod
major pričakoval.«
Kunz je stopil v majorjevo sobo.
»Gospod major, zunaj je kapitan Schubert in trije tuji
gospodje. Niso mi povedali imen. Rečem naj samo, da so tisti,
ki jih pričakujete. Ste razumeli?«
»O, naj kar pridejo!«
Možje so vstopili in kapitan je Helbigu po mornarski
navadi robato stisnil roko. Nato mu je predstavil
spremljevalce. Ko se je pozdravljanje končalo, je major
povabil goste, naj sedejo, in se obrnil h Gollwitzu:
»Vi prihajate torej, kakor mi je pisal gospod Schubert,
zaradi svojega brata. Kaj pa ste dognali?«
»Nič določenega, pač pa smo odkrili sled.«
»Res?«
»Da. V Ameriki smo naleteli na njegovega služabnika in
tisto, kar smo zvedeli od njega, zbuja domnevo, da Theodorja,
če je sploh še živ, ne smemo iskati v Združenih državah,
ampak v domovini.«
»Torej vaš brat sploh ni zapustil Evrope?«

412
 »Ne.«
»Čudno. Kje pa so ga nazadnje videli?«
»Na Himmelsteinu.«
»Na gradu divjega grofa«»
»Da. Ali poznate lastnika«
»Pa še kako! Še iz starih časov ga poznam, razen tega je
bil pa še pred eno uro pri meni.«
»Ali nisem prevsiljiv, če vprašam, zakaj je prišel sem?«
»O, prosim! Razloga, zakaj je pravzaprav prišel, tudi sam
ne vem. Eden mojih sosedov ga je pripeljal v hišo.«
»In ga ni več tu?«
»Ne. Pred eno uro sem mu pokazal vrata.«
»Vrata ste mu pokazali? Torej vas je žalil?«
»Nespodobno se je obnašal pred mojo ...« Major je
premolknil in za hipec pomislil. Nato pa mu je navihan
smehljaj spreletel obraz. »Ampak nekdo je tu, ki vam lahko
najbolje pojasni to stvar.«
Pozvonil je in ko se je prikazal Kunz, mu je naročil:
»Prosim gospoda poročnika, naj pride.«
Nekaj minut nato se je na pragu prikazal Gerd.
Major si je nadel slovesen obraz.
»Gospod poročnik, rad bi vam predstavil tele gospode.«
Gerd ni mogel prikriti začudenja, da ga njegov krušni oče
ogovarja tako uradno.
»Baron Friedrich Gollwitz, njegov prijatelj Bill Sanford,
vodja krova Karavej in …«

413
 Major ni mogel nadaljevati predstavljanja, zakaj Gerd se
je presenečen obrnil h Karaveju in ga vprašal: »Kaj? Vi ste
Karavej in vodja krova? Smem vprašati, na kateri ladji?«
Major se je zadovoljen nasmehnil. Vedel je, kako se bo
stvar razpletla.
»Zakaj pa ne?« je vprašal Karavej. »Na Tigru. Ali me
poznate?«
»Ne, samo vaše ime sem večkrat slišal in bi vas, rad o
nekom povprašal. Ali ni krmar na Tigru Balduin Schubert?«
»Da.«
»Vi ste njegov prijatelj?«
»Da.«
»Kje pa je Tiger zdaj?«
»Na obrežni vožnji.«
»In je krmar na krovu?«
»Ne.«
»Ne? Kje pa je?«
»Tule stoji.«
»Vi ... Vi ste? Ti - ti ...«
Hotel je planiti k presenečenemu Schubertu, a se je na pol
poti ustavil in se obrnil k majorju:
»Zdaj pa vem, zakaj si mi izposloval dopust. Hotel si, da
bom nazadnje vendar že videl svojega očeta.«
»Da,« je prikimal Helbig in videti je bilo, da so se mu
ovlažile oči, »saj si moral zadosti dolgo čakati na veseli
trenutek. Schubert, tale mladi mož je vaš sin. No, nikar ne
stojte tu kakor kak lipov bog, ampak ga že vendar stisnite na
prsi! Naprej - pohod!«

414
 »Gerd!«
Samo to besedo je Schubert spravil iz sebe. Bilo je, ko da
ga je obšla hromost. Negiben, široko odprtih oči je strmel v
mladega moža, ki je živo zardelih lic in bleščečih oči stal pred
njim.
»Oče, saj sem tvoj sin! Le kar verjemi!«
»Ti - vi - ah!« Na lepem je togost popustila in planil je h
Gerdu, ki mu je ovil roke okoli vratu in ga poljubil. »Strela
nebeška! Si res ti? Skoraj ne morem verjeti, da imam takšnega
sina. Tako si lep in čist kakor kakšna oklepna križanka.«
Ko je bilo srcem do neke mere zadoščeno, je vprašal
Schubert, ki se mu je jezik razvezal najprej za nekakšno
službeno govorico:
»Imaš dopust?«
»Da, in sicer za nedoločen čas.«
»O, bom že govoril s komodorjem, naj reče vojvodi, da
boš smel z mano na Tigra.«
»Daj, oče! Srečen bom, če bom pri tebi, a služiti na Tigru,
je za mornarja največja čast. Ali si mamo že pozdravil?«
»Ne, nisem še utegnil. Je čila in zdrava?«
»Da. Počakaj trenutek, takoj jo pripeljem.« Pohitel je v
kuhinjo, kjer je delala mati Hartmannova.
»Mami, ugani, kdo je tu!«
»Kako pa naj vem?«
»Oče! Pomisli, major je vedel, da pride, in je zame
izprosil dopust, da ga bom nazadnje vendar videl. Kakšno
veselje Mama, stopi brž, oče čaka nate. Jaz pa skočim medtem
v vas. Stric in teta sta tudi tukaj.«
Medtem ko je Hartmannica vsa iz sebe od veselja odložila

415
kuhinjski predpasnik in odšla v majorjevo sobo, je bil Gerd že
na poti v krčmo, da pripelje strica Thomasa in teto Barbaro.
Ko so malo nato vse tri sestre odprle vrata v majorjevo
delovno sobo, jim je udaril v nos tak tobakov dim, da bi
najrajši zbežale. A iz skoraj nepredirne megle so prihajali tako
veseli glasovi, da so obstale ko ukopane.
»Strašno! Ta dim! Kakor v kakšnem kaminu!« je potožila
debeluška.
»Neznosno! O, ti možje.« je zastokala dolginka.
»Ampak zvedeti moramo, kaj se tu dogaja.« je prhnila
mala.
Ženska radovednost je prevladala nad njihovimi
občutljivimi vonjalnimi živci in s pravim prezirom smrti so se
vrgle v zadimljeno temo, kjer je drug ob drugem sedelo nekaj
srečnih ljudi ...

416
 GROF POŽIGALEC

Medtem sta stopala dva moža od gradu proti gozdu, po

poti, ki je držala na sosednje posestvo. Bila sta grof in pa baron
Uhle, ki ni imel pojma o tem, kaj se je zgodilo v parku, ker se
je zamudil v Helbigovi knjižnici. Grof je povešal pogled.
Očitno je razmišljal o nečem, a gotovo ni moglo biti nič
prijetnega, ker se mu je čelo nabiralo v mračne gube in mu je
roka v kratkih presledkih živčno, jezno segala po konicah
brkov. Nazadnje se je obrnil k baronu:
»Vi poznate ta Helbigsdorf?«
»Da.«
»Poznate tudi majorjeve družinske razmere?«
»Mislim, da.«
»Najbrž nima sina?«
»Ne.«

417
 »Na vrtu pa sem srečal mornariškega poročnika, ki je
majorjevo hčer tikal.
»To je njegov rejenec.«
»Hm, rejenec! A najbrž je z njim v sorodu?«
»O tem se slišijo različne govorice. Pripovedujejo celo,
da je nezakonski otrok, in sicer sin nekega mornarja.«
»Ni mogoče! Majorjev rejenec nezakonski sin mornarja?«
»Stvar pa je vendar verjetna, ker je mati tega mladega
človeka majorjeva gospodinja.«
»Fant ima obraz, ki se mi zdi nekam znan. Prav tako mi je
bilo, ko da sem - ga že moral srečati. Od kod pa je ta ženska?«
»Kakor govorijo, jo je major spoznal v Fallumu.«
»V Fallumu? Hm Hudiča! Kako pa se piše?«
»Pravijo ji gospa Hartmann.«
»Hartmann? In kako je sinu ime?
»Gerd.«
Grof je tlesknil s prsti.
»Zdaj pa že imam! O, ti si torej, fant moj? Ti bom že ...«
Ni mogel končati stavka. Ob robu gozdnega kolovoza, po
katerem sta prihajala, je sedel mož, ki je vstal, ko sta se
približala, in pomolil prednju svoj stari klobuk. Bil je berač.
Baron Uhle je segel v žep in mu dal novec, grof pa ga je
premeril s strogim pogledom. »Kdo pa si?«
»Ubog čolnar.«
»Čolnar? In se potikaš tod po hribih?«
»Na poti v Südlandijo.«

418
 Mož je bil videti sestradan. Najbrž je prebolel kakšno
bolezen, ali pa je kako drugače trpel.
»Od kod pa prihajaš?«
»Od tam e, od morja.«
»Potem bi pa lahko po morju odpotoval v Südlandijo.«
»Nihče me ni maral s seboj.«
»Zakaj ne?«
»Ker nisem imel s čim plačati.«
»Kot čolnar bi vendar lahko odslužil«
»Ne morem delati. Dolgo sem bil bolan.«
»Nimaš nič prijateljev? Nič sorodnikov?«
»Saj ravno zato sem se odpravil na pot, da jih obiščem.
Tule stanujejo, na Helbigsdorfu.«
»Kdo pa so to?«
»Majorjeva gospodinja.«
»Kaj, ona je s teboj v sorodu?«
»Da, moja žena je.«
»O,« je vzkliknil grof, »od kod pa si?«
»Iz Falluma.«
»Kako se pa pišeš?«
»Hartmann.«
»Drži. Gospod baron, oprostite mi za trenutek. Pozneje
pridem za vami, s temle možem bi se rad nekaj pomenil.«
Baron je odšel, grof se pa je spet obrnil k Hartmannu.
»Ali veš, zakaj nisi mogel ostati tam spodaj in zakaj nisi

419
našel nikogar, ki bi te vzel na ladjo?«
»Ker ne morem delati.«
»Ne, ampak zato, ker prihajaš iz kaznilnice.«
»Gospod!«
»Nikar nič ne taji! In bodi brez skrbi. Nič ti ne očitam.
Ampak - ali sem uganil?«
»Da,« je nerad priznal možak.
»Ali misliš, da te bosta major in tvoja žena podprla?«
»Vsaj upam tako. Ona me že mora sprejeti ali pa oditi z
menoj v Südlandijo. V Nordlandiji zame ni več obstanka.«
»Ali mene poznaš?«
»Ne.«
»Pa sva se nekoč videla v Fallumu.«
»To je že mogoče. Bilo je veliko gostov, ki so se vozili z
mojim čolnom na izlete.«
»Jaz se nisem vozil le s tabo, ampak tudi s tvojim sinom.«
»To je bil le moj rejenec.«
»Da, sin nekega mornarja. Celo trčil sem nekoč z njim.«
»O!« je vzkliknil Hartmann in postal pozoren. »In sem
moral zato pred sodišče ...«
»Vi ste ...«
»In sem bil zato obsojen kljub svojemu položaju, ki bi me
moral pravzaprav varovati pred takšnim ravnanjem.«
»Gospod, zdaj pa tudi jaz vem, kdo ste!«
»Tiho! Nič imen ne bova navajala. Jaz bi ti rad pomagal.
Na Helbigsdorfu gotovo ne boš našel tega, kar iščeš.«

420
 »Najbrž res ne bom.«
»Jaz pa bi morda lahko poskrbel zate.«
»Gospod, če bi bilo res!«
»Res je. Zdajle te pospremim kos poti, potem te bom pa
počakal pred Helbigsdorfom. Ko se vrneš, mi boš povedal,
kako se je tvoj obisk končal. Nato bova pa videla, kaj se da
napraviti. Hočeš?«
»Z veseljem.«
»Samo mene ne smeš niti z besedico omeniti!«
»Niti črhnil ne bom o vas.«
Obrnila sta se proti vasi. Ko sta zagledala grad, se je grof
ustavil.
»Tole je Helbigsdorf. Zdaj pa pojdi sam dalje. Jaz bom
počakal nate.«
»Čisto gotovo se vrnem, gospod.«
»Če ne boš tu naletel name, samo požvižgaj. Mogoče se
mi primeri, da se bom moral skriti.« Hartmann je odšel dalje.
Pred vhodom v grad je naletel na služabnika.
»Ali je tole Helbigsdorf?« je vprašal.
»Da,« je odvrnil sluga, »Kaj pa hočeš v gradu?«
»O tem tebi ne bom dajal odgovora.«
Stopil je mimo osuplega služabnika na grajsko dvorišče.
Zavil je v vežo in ker ni bilo nikogar, dalje po stopnicah.
Zgoraj je Kunz pravkar prišel iz majorjeve sobe.
»Kaj pa hočeš?«
»Z gospodinjo bi rad govoril.«
»Za gospo Hartmann? Kaj pa bi rad od nje?«

421
 »To zadeva samo mene in njo.«
»O, ti si pa grob. Glej, da izgineš!«
»Kdo se pa prepira tukaj?« je vmes posegel strog glas.
Ko sta se moža ozrla, sta zagledala pred sabo majorja.
»Tale mož nekaj sitnari, gospod major.« je odgovoril
Kunz.
»Kaj pa hočeš?«
»Gospodinjo iščem, gospod major,« je odvrnil Hartmann.
»Rad bi govoril z njo. Jaz sem njen mož.«
»Torej si čolnar Hartmann iz Falluma?«
»Da.«
»So te že odpustili?«
»Prost sem.«
»Stopi z menoj .. Sam te bom popeljal k tvoji ženi.« Zavil
je z njim v kuhinjo. Razen gospodinje so bile tam tudi vse tri
sestre.
»Gospa Hartmann,« je rekel major, »danes je dan samih
presenečenj. Tale mož bi rad govoril z vami.«
»Kdo pa je?«
Pogledala je tujca in pobledela.
»Ali me poznaš?« je vprašal.
»Hartmann!« je vzkliknila vsa prestrašena. »Prihajaš
iz ...«
»Iz kaznilnice,« jo je porogljivo dopolnil.
»In k meni prihajaš?« je nadaljevala gospodinja.
»Da, k tebi; vedel sem, da ti ne boš prišla k meni. Nimaš

422
pozdrava, nimaš prostora za svojega moža?«
»Ne, nikoli!« se je branila.
»Da, verjamem ti. Medtem ko sem jaz v ječi sedel in
trpel, medtem ko sem stradal in me je hudič jemal, si ti uživala
življenje in si spotoma čisto pozabila name. Jaz sem tvoj mož
in ti spadaš k meni. Če nimaš prostora zame, boš zapustila to
hišo in pojdeš z menoj.«
»Pa se res zdi, ko da bi rada šla z njim.« se je oglasil
Kunz, ki je prišel past svojo radovednost.
»To pa vam hudičevo malo mar!«
»O, lej ga, pa še grob si, zato mi boš že dovolil, da bom
tudi jaz tak s teboj. Si razumel?«
Major se je obrnil h gospodinji:
»Gospa Hartamann, ali bi radi spet živeli s tem
človekom?«
»Nikoli več!« je odsekala.
»Sam si slišal,« je Helbig rekel Hartmannu.
»Da, slišal sem, ampak gotovo si bo še premislila.«
»Motiš se. Ostala bo tu pri nas in poskrbel bom, da se
bosta čim prej ločila.«
»Tega ne bom pustil!«
»Sodišče te bo prisililo. Ampak bolje bi bilo zate, če bi
storil to prostovoljno. Če bi privolil, bi ti utegnil jaz nekaj
prispevati za tvoj obstanek.«
»Jaz nikogar ne potrebujem, najmanj pa vas!«
»Tako? Potem pa lahko greš.«
»Nihče me ne bo podil od tod, dokler je moja žena tukaj.«

423
 »Slišal si, da ne mara imeti opravka s teboj. Zdaj pa od
tod!«
»In moji otroci? Kje so?«
»Dobro so preskrbljeni. Poprej se nisi zmenil zanje, zdaj
pa gotovo ne hrepeniš čez mero po njih.«
»Ampak hočem jih videti. Pravico imam do tega!«
»Tukaj jih ni.«
»Ampak jaz jih hočem imeti.«
»O tem bo odločalo sodišče. Zdaj pa konec!«
»Svojo ženo zahtevam nazaj!« je vztrajal bivši kaznjenec.
»Kunz!«
»Gospod major!«
»Postavi tega moža pred vrata!«
»Na povelje, gospod major! - Pojdiva, možak! Si
razumel?«
Prijel je Hartmanna za roko, a ker se je ta postavljal po
robu, ga je pograbil čez pas in ga potisnil skozi vrata. Kunz je
bil močan, čolnar pa šibak. Skoraj poletel je po stopnicah in na
dvorišče ...
V gozdu je Hartmann našel grofa.
»Si že nazaj?« ga je vprašal Hoheneški.
»Da. Hitro je šlo. Najprej me niso pustili noter, potem jim
pa spet nisem zadosti hitro prišel ven.«
»Kaj pa je rekla tvoja žena?«
»Saj niti slišati ne mara več zame.«
»S kom pa si še govoril?«

424
 »Z majorjem. On me je dal postaviti pred vrata.«
»To je pa nenavadno ljubeznivo.«
»Niti svojih otrok nisem smel videti.«
»Svojega pastorka tudi ne?«
»Ne. Ali je tukaj?«
»Da. Postal je mornariški poročnik.«
»Kaj? Mornariški poročnik? Ta človek, ki me je spravil v
ječo? Gromska strela, temu bi pa rad kakšno zagodel.«
»Samo njemu?« je prežeče vprašal grof.
»Njemu, majorju - vsem skupaj.«
»To bi pa lahko.«
»Kako?«
»O takšnih rečeh je težko govoriti.«
»Gospod, jaz sem molčečen človek.«
»Bi hotel stopiti k meni v službo? Ampak jaz zahtevam
skrajno zvestobo in molčečnost. Zato te bom pa dobro plačal in
bom znal tudi zatisniti kakšno oko, kadar nanese.«
»Kaj pa naj bi delal?«
»Nič manj ne bi bil kakor moj zastopnik.«
»Ni mogoče!«
»Ampak je res. Jaz poznam ljudi in vem, da te lahko
uporabim. Pri meni se ne boš pretegnil, navadni posli ti bodo
prihranjeni. Samo strogo zaupne naloge boš izpolnjeval, za
katere nihče ne sme vedeti. Ali hočeš?«
»Da, gospod. V meni boste našli moža, ki vam bo vdan
do smrti; napravil bom vse, kar boste zahtevali od mene.«

425
 »Samo najprej te bom postavil na preizkušnjo, da vidim,
kako si uporaben.«
»Kar dajte! Videli boste, da se bom izkazal.«
»Potem pa poslušaj. Majorju bi rad zaigral majhno
komedijo. Rad bi nekaj napravil, kar bi na Helbigsdorf prineslo
razburjenje in zmedo.«
»Samo to? Nič škode?«
»Lahko tudi škodo. Samo kako?«
»Živino bi mu bilo treba zastrupiti.«
»Pha!«
»Ali pa zažgati grad.«
»To bi bilo že nekaj.«
»Ali naj, gospod?«
»Da.«
»Danes ponoči?«
»Da. Ampak to je nevarna zadeva.«
»Prav nič.«
»O, v gradu stanuje veliko ljudi. Če te zasačijo, ti bo trda
predla.«
»Ne bodo me dobili. Lahko se zanesete.«
»Ampak, če se že spuščamo v to reč, ne bi rad imel
majhnega ogenjčka, razumeš? Ves grad s stranskimi poslopji
vred bi moral zgoreti. To pa ni samo nevarna, ampak tudi
težavna stvar.«
»Zakaj?«
»Ogenj bi bilo treba podtakniti na raznih krajih.«

426
 »To se lahko zgodi.«
»Kako boš pa našel priložnost?«
»To bo kaj lahko, gospod. Najprej bo treba v vasi zažgati
kakšno hišo ali dve.«
»Hudiča, kakor vidim, si pa res glavica, kakršno
potrebujem.«
»Če bo zagorelo v vasi, bodo prebivalci gradu, vsaj
moški, pohiteli tja reševat, in potem bo tu opravek lahek.«
»Torej se strinjava in ti si poslej v moji službi. A pravkar
mi je prišlo na um, da bi pri tem lahko dosegel še drug cilj .«
»Kar povejte, kaj, gospod.«
»Helbig je silno navezan na svojo hčer.«
»Hočete, da bi zgorela?«
»Ne, da bi zgorela, to ne. Ampak pri tem bi se šli lahko
malo roparske viteze, veš, kakor v srednjem veku. Lahko bi jo
odpeljali s seboj.«
»Hočete reči, da bi jo lahko ugrabili in bi bil stari zanjo
hudo v skrbeh?«
»Si pripravljen pri tem pomagati?«
»Takoj.«
»No prav. Tu sem s svojim vozom in s kočijažem, ki mi
je zvesto vdan. Tako smo trije. Poskušali bomo priti do dekleta
v trenutku, ko ne bo nikogar blizu, zgrabili jo bomo in odnesli
v hosto. Nato porečem baronu Uhleju, da bom odpotoval -
danes sem namreč njegov gost - in ko se bomo peljali skozi
hosto, jo bomo spravili v kočijo.«
»In kam potem?«
»Naravnost čez mejo.«

427
 »V Südlandijo?«
»Da, na grad Himmelstein.«
»Na meji nas bodo ustavili in bodo preiskali voz.«
»Pha. Moje kočije gotovo ne.«
»Pa tudi takrat ne, če se boste vozili s človekom, ki je
takšne zunanjosti?«
Pokazal je na svojo slabo obleko. Grof se je zasmejal.
»Misliš, da te bom pustil v tej obleki? Takoj moraš dobiti
drugo. Do mesta je dve uri hoda. Če se podvizaš, si lahko do
večera nazaj. Tule imaš denar. Kupi si, kar potrebuješ, pri tem
pa nikar ne pozabi na pripravno strelno orožje.«
Grof je potegnil denarnico iz žepa in mu odštel.
Hartmann je vprašal: »Kje pa se dobimo?«
»Ravno tule.«
»Kdaj pa?«
»Ob enajstih zvečer. Poskrbel bom, da bo moj voz takrat
že čakal v hosti. To je bolje, kakor če bi se odpeljal pozneje.«
Grof je odšel, Hartmann pa jo je mahnil na drugo stran ...
Na večer tega dne je Magda v vasi obiskala neko bolnico.
Gerd jo je spremljal in zdaj sta se skupaj vračala proti gradu.
Pri bolnici se je zamudila, a kljub pozni uri sta jo ubrala po
stezi, ki je držala skozi park. Tiho sta hodila drug ob drugem.
Bil je to tisti zgovorni molk, ki daje srcu njegove pravice,
medtem ko se usta bojijo prepuščati besedo skritim čustvom.
Njegova roka je nehote poiskala dekletovo in Magda se ni
branila. Tedaj je zaslišala, kako je fant globoko vzdihnil, in je
obstala.
»Na kaj pa misliš. Gerd?« je vprašala.

428
 »Nate in še na mnogokaj.« je odgovoril.
»Pa mi ne moreš nič povedati od tega mnogo česa?«
»Saj vse že sama veš, Magda.«
»Ne vem, kaj misliš.« je rekla tiho.
»Da sem jaz tako neznaten .. .«
»Neznaten? Kaj pa govoriš, Gerd?«
»Samo resnico.«
»Je to kaj malega, neznatnega, da si že pri teh letih
mornariški poročnik?«
»To ni nič v primeri s tistim, kar si ti.«
Položila je roko na njegovo in zaprosila: »Povej mi vse,
kar ti teži srce.«
»Jaz sam še dobro ne vem. A ko sem danes zagledal tega
grofa, kako stoji ob tebi, sem začutil, da bi bil sposoben
zdrobiti vsakogar, ki bi se te hotel dotakniti kakor ta človek.«
»Saj si nihče ne bo upal.«
»In vendar boš nekoč nekomu to dovolila. Nekoč boš
našla tistega, ki ga ...«
»Ki ga ... ? Reci do kraja!«
»Ki ga - boš ljubila.«
Težko mu je šla beseda z jezika.
Pomolčala je malo, nato pa rekla tiho:
»A potem boš najbrž - ljubosumen. Gerd?«
»Da,« je rekel omahovaje. »čeprav ne bom imel pravice.«
»Ah, dragi Gerd, morda bi jo pa vendar imel.«
»Magda, kaj hočeš reči s tem?«

429
 »Ali brat ne sme biti ljubosumen?«
»Da, ampak ne tako, kakor mislim jaz.«
»Kako pa?«
»Ti veš,« je zašepetal.
»In ti ne bi hotel biti tisti?«, ga je vprašala z glasom, ki
naj bi bil šaljiv, a je v resnici zadrhtel.
»O, kako rad, kako rad bi bil Nebesa bi dal za to. Ampak
vem, da si zame nedosežna.«
Tedaj se je iz njenih ust razlegel veder, srebrn smeh in
vzkliknila je:
»Nedosežna? Kaj me nisi dosegel? Kaj me nisi že prijel
za roko?«
»Da, prijel sem te in te držim. Samo kako dolgo?«
»Tako dolgo, kakor hočeš, Gerd.«
»Za zmerom, za vse večne čase?«
»Da.« mu je tiho dihnila v odgovor.
»Torej za vse življenje?«
»Če hočeš!«
Tedaj jo je nežno objel in jo prižel k sebi.
»Potem pa zahvaljena, ti drago, ljubko bitje! Samo pri
tebi cvetita zame sreča in blagor. Ti si tako velika in jaz tako
majhen, a če boš rekla, da si moja, bom občutil v sebi moč, da
se z vsem svetom spoprimem zate.«
»Tega ti ne bo treba, dragi Gerd. Kdo ti bo pa branil?«
»Oče!«
»On te ima vendar rad!«

430
 »A njegova ljubezen ne bo mogla podreti ovir, ki jih
postavlja rod.«
»Ta stvar je vendar že zdavnaj pozabljena.«
»Ne. Dokler ne bodo moje družinske razmere čisto jasne,
se ne moreva poročiti.«
»Bova pa počakala, dragi Gerd.«
»Da,« se je veselo zasmejal. »Kaj nama pa tudi ostane
drugega?«
Sklonil se je k njej in jo živo poljubil na rdeče ustne. Nato
sta z roko v roki odšla proti gradu.
Tam so ju že nestrpno pričakovali. Zavoljo gostov, ki so
danes prispeli, so si imeli toliko pripovedovati, da je bilo že
blizu polnoči, ko so se hoteli spraviti k počitku. Tedaj so se z
dvorišča oglasili živčni vzkliki.
»Kaj pa je?« je vprašal major.
»Moj bog - ogenj, vpijejo!« je zastokala Freya. Hip nato
se je že sesedla na svojem stolu, Wanka je ležala v desnem,
Zilla pa v levem kotu zofe.
»Nekaj strašnega.« je zastokala modra.
»Nekaj groznega,« je potožila zelena.
»Nekaj neznanskega.« je zaječala škrlatna.
Prva se je opogumila Freya in stopila k oknu.
»Poglejta, kakšni plameni Še sreča, da je v vasi in ne pri
nas!«
»Pri kom neki gori?«
»Treba bo povprašati.«
Odhitele so na dvorišče, kjer je skozi glavna vrata pravkar
šklopotala brizgalna. Nobenega hlapca, nobene dekle ni bilo

431
več doma. Tudi major je z vsemi gosti pohitel v vas. Kunz je
odšel z njimi in še Magda se jim je pridružila, da pomaga, če bi
bilo kaj treba.
Gorela je majhna gostaška hišica. Na prvi pogled je bilo
videti, da je ne bo mogoče rešiti. A v nevarnosti so bili sosedje
in ker se ljudje za zdaj niso mogli zanesti na pomoč
prebivalcev okoliških vasi, sta zavladala med njimi razburjenje
in paničen strah, ki sta se polegla šele, ko je major prevzel
reševanje in gašenje in se je daleč naokrog razlegal njegov
krepki moški glas.
Gostač, pri katerem je gorelo, je imel le malo premoženja,
ki so ga hitro spravili na varno. Potem so skrbeli samo, da
ogenj ne preide na sosednja poslopja.
Med gradom in vasjo je stala ob poti visoka lipa.
K njej so se počasi primajale tri postave. Bile so
majorjeve sestre.
»Jaz ne morem več dalje.« je potožila dolginka.
»Moje noge me ne nesejo več,« je zavzdihnila mala.
»Po meni bo,« je zastokala debeluška.
Oči so upirale v vas in tako niso opazile, kaj se dogaja za
njihovimi hrbti. Na lepem se je pri pogorišču razburjeno
vzklikanje podvojilo in ženske so opazile, kako so ljudje
planili iz vasi po poti proti gradu.
»Kaj je pa to?« je vprašala Freya.
»Bežijo,« je odgovorila Wanka.
»Pa zakaj bi bežali?« je menila Zilla.
»Nekaj se je moralo zgoditi tam gori. Kar naprej vpijejo:
gori!«
Obrnile so se in so druga za drugo od strahu omahnile v

432
nezavest. Grad je bil v ognju. Plameni so se sukljali s stranskih
poslopij in z glavne stavbe; v nekaj trenutkih so silno narasli.
»Nekdo je podtaknil!« je zaškripal major, ki je v
največjem diru pravkar planil mimo lipe.
»Prvi ogenj nas je hotel samo zmamiti z gradu! Kje pa je
Magda?« je zaklical Gerd, ki je tekel z njim.
»V vasi.«
»In vaše sestre?«
»Jih nisi videl pod lipo? One so na varnem. Teciva brž, da
rešim svoje papirje!«
»In živali! Najprej je treba odpreti hleve.«
Ljudje so se podili mimo lipe. Nobeden se ni menil za
drugega, vsak je skušal čim prej priti do gradu. Vsi vaščani, ki
so se zanesli, da njihov dom ni v nevarnosti, so drveli tod
mimo. Drug drugega so ovirali v teku in tako se je Magda, ki
je bila med zadnjimi, odločila, da napravi ovinek čez travnik.
Nedaleč od poti sta stala za grmom dva moža.
Bila sta grof in Hartmann.
»To je šlo pa hitreje, kakor bi si človek mislil,« je rekel
Hoheneški.
»Saj je bilo pa tudi pravo šušmarsko delo: nikoli ne bi
pričakoval, da bodo grad pustili brez varstva in odprtih vrat.«
»Bodo lahko mnogo rešili?«
»Ne verjamem. Zažgal sem najprej prostore zadaj, ker so
v vasi od tam šele pozneje opazili ogenj. Zdaj gorijo poslopja
že spredaj. Bogve, ali bodo še lahko prišli do zgornjih sob. Pod
obokom sem odkril tri balone petroleja, ki sem ga razlil po
veži in prižgal, ko je bilo že vse v ognju.«
»Potem pojde pa tudi majorjev denar k vragu.« Hartmann

433
ni nič odgovoril, a nehote je šel z roko k notranjemu žepu
suknjiča. Če bi bil dan, bi grof lahko opazil, da je žep precej
natrpan.
»Prava sreča res,« je nadaljeval grof, »da ogenj osvetljuje
pot in lahko spoznava vsakega človeka.«
»Pa zanesljivo veste, da je dekle odšlo v vas?«
»Videl sem jo.«
»Potem se bo zdaj vračala. Kako jo bova pa prijela?«
»Tukajle ne, to je gotovo. Pač pa ji bova sledila. Med
zmešnjavo, ki bo vladala na gradu, bova gotovo našla
pripraven trenutek, ko jo bova lahko zgrabila.«
Še zmerom se je valila reka ljudi z vikom in krikom
mimo. Tedaj sta moža v zasedi zagledala žensko postavo, ki je
zavila s poti proti njima.
»Kdo je pa to?« je vprašal grof.
»Ženska, ki bi rada hitreje prišla naprej.«
»Tule mora mimo.«
»Stopite malo nazaj, gospod Ne sme naju opaziti.«
»Ne, ravno opaziti - naju mora. Veš, kdo je?«
»O, zdaj pa že razločim obraz! Pa menda ni naša dama?«
»Da, prav ona.«
»Jo bova prijela?«
»Seveda. Najprej jo bova pustila mimo, nato jo ti zgrabiš,
jaz pa ji bom usta zamašil z robcem. Pazi, je že tu!«
Oba sta se potuhnila za grm. Magda je prišla mimo, ne da
bi kaj slutila. A komaj je imela njun grm za sabo, jo je
Hartmann že zgrabil in vrgel na tla. Klic na pomoč, ki se ji je
izvil iz prsi, je onemel v trušču, ki je valovil okrog požara,

434
drugič pa ni mogla več zavpiti, ker ji je grof že potlačil robce v
usta. Takoj je privlekel iz žepa še nekaj močnih vrvic, da zveže
ujetnica. Hartmann mu je pomagal.
»Samo ne prečvrsto,« mu je naročal Hoheneški. »Na
varnem jo imava, onesvestila se je. Pa tudi če se ne bi - človek
z žensko že lahko opravi.«
»Tako,« je rekel njegov pomočnik. »To bo držalo. Naj jo
jaz nesem?«
»Da. Pojdiva!«
Hartmann je vzdignil nezavestno in stopil za grofom, ki
jo je mahnil čez polje in travnike proti gozdu. Morala sta
napraviti velik ovinek, ker so plameni gorečega gradu metali
soj daleč po okolici, da je bilo vsaj četrt ure daleč mogoče
razločiti vsakega človeka ...
Za gradom na tisti strani, ki je bila od vasi, se je gozd
nekaj časa raztezal po ravnem, nato pa se je širil po pobočjih
strmo padajočega gričevja, preko katerega je v mnogih dolgih
zavojih potekala deželna cesta iz doline. Pešec je lahko prišel
do vrha po stezi, ki je prečkala vse te zavoje in ki je bila prav
kakor cesta na obeh straneh obdana z gostim grmovjem.
Na drugi strani gričevja se je počasi pomikala proti
prelazu odprta kočija, ki sta jo vlekla dva trudna konja. Poleg
kočijaža je v vozu sedel en sam potnik, ki se je, zavit v dežni
plašč, zleknil po naslonjalu sedeža in je s svojo držo napravil
vtis, da spi. Le tu in tam, kadar so kolesa škrtnila ob kamen in
je voz trdo poskočil, je potnik privzdignil glavo, se na kratko
ogledal in jo spet povesil. Na lepem se je kočija ustavila in
potnik se je sunkoma zravnal.
»Kaj pa je?« je vprašal.
»Na vrhu sva.«
»No - in kaj?«

435
 »Gospod, dajte konjem, da si malo oddahnejo! Ta pot
navkreber je bila malo pregrda.«
»Pa bodi. Prihajam že itak prepozno, da bi jih lahko budil.
Ti si najbrž tu blizu doma?«
»Da, gospod, iz Steinweilerja.«
»Če se prav spominjam, to ni daleč od Helbigsdorfa?«
»Ne, samo kakšne pol ure od tam. Naravnost v smeri, v
kateri se vidi tisti svit izza drevja.«
Na vrhu je bila hosta tako gosta, da se ni videlo v dolino.
Zato s tega kraja ni bilo mogoče opaziti požara, a nad vrhovi
dreves je žarela rahla svetloba približno tako, kot da se začenja
daniti. Potnik se je razgledal po nebu.
»Hm. Midva prihajava od vzhoda in zdaj je malo čez
polnoč. Tam mora biti kak požar.«
»Prav tako se zdi, gospod. Ali opazite tisti oblakec, ki se
vzdiguje nad drevjem?«
»Da. Črn je videti, njegov spodnji rob pa žari kakor zlato.
Gori. Kje bi neki to bilo?«
»Svit ognja ponoči pogostokrat premoti človeka, a ko
bomo prišli do prvega zavoja, bomo imeli vso dolino pred
seboj. Ali naj poženem?«
»Seveda, pa brž!«
Kočija je v drncu poletela po ravnem hrbtu in je kmalu
prišla do kraja, kjer se je cesta prevesila navzdol. Tu je kočijaž
nehote ustavil, pokazal z bičem v dolino in prestrašen zaklical:
»Gospod, ali vidite?«
»Da. Dva ognja. Eden majhen, drugi velik. Sveta nebesa,
saj to je grad Helbigsdorf in tisto manjše je požar v vasi.
Poženite! Pa hitro, v galop!«

436
 »Cesta je strma in nevarna in konji so preutrujeni.«
»No prav, potem bom pa izstopil in pojdem peš naprej.
Tu nekje se začne bližnjica, ki reže ovinke. Vozi počasi proti
gradu, kjer se dobiva.«
Odvrgel je plašč in odšel. Tujec, mož vitke, visokorasle
postave, je moral dobro poznati te kraje, saj je, ne da bi kaj
razmišljal, pohitel najprej kos poti po cesti nazaj. Že po nekaj
korakih je našel začetek bližnjice in zavil nanjo. Pot ni bila
široka, a odprta črta, ki jo je rezala skozi gozd, se je vlekla
naravnost proti gorečemu gradu in plameni so mu svetili skoraj
na vsak korak. Kar hitro je bil spodaj, kjer se je steza
zadnjikrat iztekla na cesto. Tu je mož obstal. Pred sabo je
zagledal zaprto kočijo, zraven nje pa je pri odprtih vratih čakal
kočijaž. Ta slika ga je čudno presenetila.
»Dober večer,« je pozdravil.
»Dober večer,« je čemerno odzdravil kočijaž.
»Čigav pa je ta voz?«
»Moj.«
»Tvoj? Koga pa čakaš?«
»To nikomur nič mar.«
»Surovina! Zdiš se mi sumljiv!«
»Ti meni tudi.«
Tujec se je zasmejal.
»Fant, ti si mi všeč. Pa na tole za spomin!« Mimogrede je
hitro pogledal v kočijo, ki je bila prazna, nato pa zamahnil in
nevljudnega kočijaža plosknil okrog ušes. Preden se je
možakar domislil, da bi bilo treba pravzaprav nekako
odgovoriti, je bil tujec že daleč.
Cesta se je v kačjih ridah spuščala proti vasi.

437
 Skrivnostni potnik jo je spet mahnil naravnost skozi
grmovje proti gradu in je imel že polovico poti za seboj, ko je
na lepem odskočil. Malo je manjkalo, da ni trčil ob moža, ki je
z vso naglica stopil izza grmovja. Njemu je sledil še drugi, ki
je na rokah nosil nekaj težkega.
»Stoj!« je tujec zaklical na vsem lepem.
Tedaj se je sprednji obrnil, iztrgal drugemu breme iz rok
in zavpil zapovedovalno:
»Ti opravi z njim!«
Po teh besedah je mož s tovorom izginil v grmovju. Drugi
pa je stopil proti tujcu:
»Kdo pa ste?«
»Pha! Kaj pa nosita?«
»Poberi se, kujon, in naju pusti pri miru!« Obrnil se je, da
bi odšel za tovarišem, a tujec ga je popadel.
»Ostani še malo, prijateljček Tamle gori, tule se vidva
klatita z neko stvarjo po hosti. Ti pojdeš z mano na grad!«
»In ti pojdeš k hudiču!«
»Z veseljem, a brez tebe ne stopim predenj. Naprej!«
»Smešno! Glej, da izgineš, fant!«
Zgrabil je tujca, da ga vrže ob tla, a se je očitno uštel v
oceni njegove moči: zakaj v naslednjem hipu je že sam ležal na
tleh, njegov nasprotnik pa mu je pokleknil na prsi.
»Ti si pa res strašen goljat,« se mu je posmehnil tujec.
»Daj roke sem, da ti jih zvežem, potem si te bomo pa na gradu
pobliže ogledali!«
Privlekel je robec iz žepa, da ga zveže, pri tem pa je
moral Hartmannu spustiti eno roko. Ta je z bliskovito naglico
zgrabil pištolo in sprožil.

438
 Njegov nasprotnik je komaj še utegnil odmakniti glavo.
Krogla je zletela mimo.
»O, še pikal boš, kača! Daj sem to igračo!« Zgrabil je za
orožje, da mu ga izvije iz roke.
»Umri, pes!« je divje siknil Hartmann.
Sunkoma se je zganil in posrečilo se mu je napeti drugega
petelina. A komaj se ga je dotaknil, mu je tujec zaobrnil pištolo
k tlom in strel je spet zgrešil. »Ah,« je zaječal Hartmann.
»Sebe sem zadel!«
»Prav ti je, kujon!«
Mož je začutil, da odpor ranjenca pojenjava. Brez muke
mu je lahko zvezal roke.
»Zdaj pa z menoj!« mu je zaukazal.
»Ne morem,« je Hartmann zastokal v odgovor. »Naprej,
vstani!«
»Ne morem. Ustrelil sem se v oko.«
Glas mu je nekam ugašal, ko je govoril te besede, In roke
so mu mlahavo padle na tla.
»Potem si pa izgubljen, človek božji. Povej mi, kdo si in
kaj počneš tukaj?«
»Pustite me, naj ležim tu!« je zaječal Hartmann. »Umrl
bom.«
»Naj te pustim? Da te odnese tvoj pajdaš? To pa že ne!«
Vzdignil ga je od tal kakor otroka in si ga naložil čez
ramo. Hartmann se ni branil. Tujec ga je s hitrimi koraki nesel
skozi grmovje na plano, od koder se je videl požar v vsej
grozljivi veličini. Pohitel je proti njemu.
Prva, ki ju je zagledal, sta bila Karavej in Balduin
Schubert. Položil je ranjenca prednju in se obrnil k Ciganu.

439
 »Povejte mi, dragi prijatelj ...« Na lepem je premolknil,
kajti oko mu je zajelo Ciganove poteze, ki jih je osvetljeval
ogenj. »Karavej Ti tukaj? Kakšno presenečenje!«
Tudi Karavej je spoznal tujca.
»Katombo - hotel sem reči Nurvan paša - ne, grof
Hoheneški - ti - vi ... Je to mogoče?«
Razširil je roke in ga je hotel veselo objeti, a jih je v
naslednjem hipu spet povesil, ker se je domislil stanovske
razlike med sabo in njim. Prišlec je opazil njegovo
omahovanje, nasmehnil se je in rekel:
»Karavej, nikar ne nori! Jaz zate nisem grof Wilhelm
Hoheneški, ampak še zmerom Katombo, tvoj prijatelj in brat.
Daj, da te objamem!«
Ko sta se prisrčno pozdravila in je grof segel tudi vrlemu
Schubertu prijateljsko v roko, je vprašal Katombo:
»Kaj pa je tebe prignalo v te kraje, Karavej? Najbrž si
obiskal Lilgo, svojo sestro?«
»Ne, zavoljo neke druge zadeve sem na poti. Ampak to je
dolga zgodba, ki je zdaj ne morem pripovedovati. Čudim se pa,
da sem tukaj naletel nate.«
»To ti pa lahko razložim. Po nalogu vojvode Maxa sem
moral urediti neko diplomatsko zadevo na Südlandskem dvoru,
a ko sem se vračal, sem hotel še enkrat videti kraje, po katerih
sem tolikokrat hodil takrat, ko še nisem bil Nurvan paša in grof
Hoheneški, in ob tej priložnosti sem hotel obiskati majorja
Helbiga. To je vse.«
»Ampak prišel si v zelo nepravi čas.«
»Ali grad že dolgo gori?«
»Kakšne pol ure.«
»Potem je bil ogenj podtaknjen, saj se sukljajo plameni na

440
vseh koncih in krajih. Ali domnevajo, kdo bi bil storilec?«
»Ne.«
»Morda bi lahko tale malce pojasnil stvar.«
»Kdo pa je to?«
»Naletel sem nanj tamle čez v grmovju. Še eden je bil
zraven, a mi je ušel. Nekaj težkega je nosil na rokah.«
Karavej se je sklonil, da pogleda ujetnika. »Gromska
strela, saj je človek mrtev!«
»Mrtev?« je vprašal Katombo ravnodušno. »Mogoče,
ampak sam si je kriv.«
»Kako to?«
»Streljati je hotel vame. Prvi strel je zgrešil, drugi pa je
zadel njega samega.«
Tisti hip so pritekli major, Gollwitz in Sanford.
Ko je zagledal tujca, je major ostrmel in obstal.
»Nurvan paša! Dobrodošli, ekscelenca, čeprav vam ne
morem ponuditi strehe. Ne le mojo hišo, ampak tudi vse moje
premoženje požirajo plameni. Oprostite mi, da se vam ta
trenutek ne morem posvetiti, kakor bi se rad. Ves prestrašen
iščem svojo hčer - nikjer je ne najdem.«
»Bila je spodaj v vasi,« je rekel Karavej, »pa se je morda
tam doli zamudila. Strah damo zmerom ohromi.«
»Ta misel mi je malo v tolažbo. Kdo pa leži tule?«
»Neki človek, ki sem ga srečal v grmovju,« je odvrnil
Katombo.
»Kako pa je prišel sem?«
»Ko sem zagledal požar, sem pohitel pred svojo kočijo.
Na poti sem naletel nanj in zdel se mi je sumljiv. Streljal je

441
vame, ko sem se rval z njim, pa se je sam zadel v oko. Mrtev
je.«
Major se je sklonil in presenečena vzkliknil: »Hartmann!«
»Ga poznate, gospod major?«
»Da. To je mož moje gospodinje. Vračal se je iz
kaznilnice, prišel je k nam, a je moral zapustiti grad. On je
storilec, kar slutim.«
»Ali ga ne bi preiskali?« je rekel Gollwitz.
Kar sam je pokleknil, pregledal mrtvecu žepe In v
notranjem žepu suknjiča našel omot papirjev. Odprl ga je.
»Denar! Bankovci! Gospod major, poglejte!«
Helbig je naglo pograbil omot in pregledal bankovce in
državne papirje.
»Ta denar je moj!« je vzkliknil. »Imam navado, da na
vogal vsake večje vrednotnice zapišem svoje ime. Lahko
preberete. In tudi znesek se ujema. Ta človek je bil v resnici
storilec!«
»Potem je pa le rešen lep del vašega imetja,« je rekel
Fred.
»Ampak uničena je knjižnica in marsikak važen spis. -
Gospod baron, prosim vas, pohitite v vas in poglejte, kje je
Magda. Gerda nujno potrebujem na pogorišču.«
Gollwitz je odšel. Srečal je nekaj brizgaln iz sosednjih
vasi, ki pa so prihajale prepozno. Ogenj se je spajal v en sam
ogromen plamen, ki je lizal pod oblake in pokrival nebo z
gostim, črnim dimom. Ožigal je obleko vsakogar, ki se mu je
na nekaj korakov približal, in je noč po vsej okolici spreminjal
v dan.
Ko je Fred prišel v vas, je gostačeva bajta že dogorela. Le
posamezen plamenček je tu in tam še lizal po zidovju, kar ga je

442
ostalo. Obe sosednji hiši sta ostali nepoškodovani. Ker tukaj ni
bilo več nevarnosti, so se skoraj vsi vaščani odpravili h gradu.
Le malo ljudi je ostalo.
Vsakogar, ki ga je srečal, je povprašal po pogrešani
majorjevi hčerki, a nihče ni vedel odgovora. Šel je od hiše do
hiše, našel je tu pa tam starega moža ali slabotno mamica, da je
lahko povprašal, a nazadnje se je vračal praznih rok.
Šele zunaj vasi je naletel na žensko, ki je prihajala od
gradu pogledat po otrocih, ki jih je pustila doma. »Počakajte,
žena! Ali ste nocoj kaj videli grajsko gospodično?«
»Da. Bila je v vasi in je potem z nami odhitela na grad, ko
je začel goreti.«
»Pa to zatrdno veste?«
»Da. Tekla je najprej pred menoj. Zaradi gneče pa je
potem zavila na desno čez travnik.«
»Hvala.«
Pohitel je nazaj in ker je bilo vsako prizadevanje za
omejitev požara zaman, je našel vse prebivalce gradu in
njihove goste skupaj.
»Ste jo našli?« ga je vprašal major.
»Potlej se ne bi vrnil brez nje.«
»Torej je izginila! Moj bog, kje bi neki bila?«
»Vaša hčerka se je iz vasi vrnila proti gradu in tam spodaj
pri grmovju zavila čez travnik, kakor mi je rekla neka ženska,
ki jo je videla.«
»Potem je najbrž prehitela druge in je vdrla v grad.«
»Magda je zgorela!« je zastokala Freya.
»Pomirite se,« je prosil Gerd. »Nobena ženska ne more
hoditi tako hitro, kakor sva tekla midva s papanom. Midva sva

443
prišla prva do gradu in bi jo morala videti.«
»Morda se je pa spotoma onesvestila in kje leži,« je menil
major. »Pojdimo in jo poiščimo!«
Takrat se je na prostoru pred požarom prikazal kočijaž, ki
je vozil Nurvan pašo. Pri živi osvetljavi, ki jo je metal ogenj, je
bilo razločno videti, da je krvav.
»Kaj se ti je pa pripetilo,« ga je vprašal paša.
»Zabodel me je mož, ki je z zaprto kočijo pripeljal mimo
mene.«
»Kako je pa prišlo do tega?«
»Nekako sredi strmine mi je naproti privozila vprega in
ker je tam cesta ozka in v klancu, sem zlezel s kozla, da
primem konje. Enako je storil tudi drugi voznik. Ko pa sem se
ravno pomikal mimo kočije, je nekdo zaklical iz nje na
pomoč ...«
»Hudiča!« je vzkliknil Gollwitz. »Kakšen glas pa je bil?
Moški ali ženski?«
»Ženski, bi rekel. Natanko res nisem mogel razločiti, ker
je glas zamrl v hropenju. Nekdo je moral tistemu, ki je zavpil,
zatisniti usta.«
»Kaj si pa ti storil?« .
»Zahteval sem od kočijaža, naj ustavi. Ker me ni
poslušal, sem ga zgrabil. Rvala sva se. Pri tem me je z nožem
sunil v roko pa se je kočija odprla in nekdo drug me je od zadaj
tako udaril, da sem se brez zavesti zgrudil. Ko sem se
predramil, jih ni bilo več.«
»Kako dolgo si pa ležal?«
»Ne vem. Moralo pa je biti precej časa.«
Poslušalci so se zastrmeli drug v drugega.

444
 »Takoj moram za njimi!« je ukazal major.
»Počasi, nikar se ne prenaglimo!« ga je posvaril paša. »V
takšnih rečeh je hladnokrvnost zmerom boljša od razburjenja.
Breme, ki sem ga jaz videl, bi resda lahko bilo človeško telo,
ampak takšno dejanje bi bilo v teh krajih vendar nekaj
nezaslišanega. Kdo pa naj bi bil ugrabitelj?«
»Da, kdo neki?« je vprašal tudi Helbig.
»Navaden človek gotovo ne,« je menil paša. »Ali imate
kakšnega sovražnika v okolici, gospod major?«
»Ne da bi vedel. Nikogar nisem nikoli razžalil.«
»Jaz pa,« je Gerd posegel vmes. »Vendar se mi zdi takšno
maščevanje skoraj nekaj nemogočega. On ni mogel biti.«
»Kdo?«
»Divji grof.«
Tedaj je paša planil pokonci. »Divji grof je bil tukaj?«
»Da. Danes.«
»In vi ste ga razžalili?«
»Kaznoval sem ga.«
»Zakaj?«
»V parku se je capinsko obnašal pred Magdo.«
»Pri bogu, potem je pa čisto verjetno, da je bil on!« je
vzkliknil paša. »A kako je mogel sodelovati s tem mrtvecem?«
»Najbrž je spotoma naletel nanj.«
»Ampak z neznanim človekom, ki ga slučajno srečamo,
se vendar ne bomo sporazumevali o kakšnem nevarnem
načrtu.«
»Onadva sta se poznala še od prej, še iz Falluma.«

445
 »To je kaj drugega. Grof je gotovo tudi vedel, da je
Hartmann sedel v kaznilnici, zato je v njem takoj odkril
možaka, ki bi ga lahko izkoristil kot orodje.«
»Takoj se moramo pognati za njim!« je ponovil major.
»Počakajmo še trenutek!« je prigovarjal Gollwitz. »Bolje
bo, da smo si prej o vsem na čistem.«
»Medtem nam bo pa ušel!«
»Ugrabitelj vaše hčerke nam bo ušel samo, če bomo
preveč hlastno ukrepali. Zanesite se name Midva s prijateljem
sva tam v prerijah Severne Amerike ujela še marsikakega
drugačnega kujona. Najprej pa se moramo prepričati, ali se ne
motimo. Morda gospodična res leži kje tam spodaj.«
»Potem moramo pa hitro iskati!«je vzkliknil major in
hotel od hiteti.
»Stojte!« mu je zaklical Gollwitz. »Predvsem je važno, da
ne zabrišemo sledov. Ostanite vsi tule! Samo Bill Sanford naj
gre z mano. On ve, kako je treba ravnati s sledovi. Ali ste
konje rešili?«
»Da. Tudi živina je skoraj vsa na varnem.«
»Potem pa naročite, naj pripeljejo dva konja Takoj bova
nazaj.«
Prerijska lovca sta odšla. Zavila sta po poti proti vasi in
pozorno opazovala rob poti. Svetloba, ki jo je metal ogenj,
jima je omogočila, da sta razbrala tudi vsak najmanjši predmet.
Pri grmovju se je Fred ustavil.
»Tule!« je vzkliknil in pokazal pohojeno travo. Sklonila
sta se k tlom, da si ogledata sled.
»Majhna ženska nožica,« je rekel Bill. »Na pravi stezi
sva. Tule drži na desno, natanko kakor je povedala tista
ženska. Pojdiva dalje!«

446
 Počasi sta šla po sledi. Fred je šel naprej. Ko sta imela
grmovje za sabo, se je ustavil.
»Hudiča, tu je pa še nekaj drugih stopinj Trava je kar
pomendrana.«
»Koliko ljudi pa je bilo?« je vprašal Bill.
»Bomo videli!«
Preiskala sta odtise.
»Dva moža,« je odločil Sanford. »Za temle grmom sta
stala in čakala.«
»In tule od desne sta se priplazila sem,« mu je pritegnil
Fred.
»Bova pogledala še, od kod sta prišla« je vprašal Bill.
»Ne. To bi bilo brez smisla. Iti morava samo po sledeh, ki
držijo od tod. Glej, tule sta jo možaka napadla in od tu dalje ni
več sledi male nožice.«
»Gospodično sta odnesla.«
»Da. In zdaj ne dvomim več, da sta bila to moža, ki ju je
srečal paša. Pojdiva dalje!«
Zlahka sta prišla za stopinjami do kraja, kjer je paša trčil
na ugrabitelja.
»Stoj!« je rekel Fred. »Škoda bi bilo vsake minute, ki bi
jo še izgubljala. Onadva sta bila. Vrniva se h gradu!«
Poteklo je pičlih deset minut, odkar sta odšla, zato jima je
Helbig stopil naproti.
»No, kako je?« je vprašal z drhtečim glasom.
»Nikar se ne prestrašite, gospod major,« mu je odgovoril
Gollwitz. »Vašo hčerko so v resnici ugrabili.«
»Potem pa hitro za njimi!«

447
 Hotel se je že pognati na konja, a Fred ga je zadržal.
»Prosim, gospod major, počakajte še malo! Premisliti je treba
vse skupaj.«
»K vragu s tem vašim razmišljanjem! Medtem nam bo pa
capin ušel.«
»Nič skrbi, ne uide nam. Najprej morata res dva moža za
kočijo, a vi ostanite tukaj.«
»Jaz? Zakaj pa?«
»Tule, na kraju nesreče, bodo vas bolj potrebovali kakor
vsakogar drugega.«
»A predvsem in najbolj me potrebuje moja hči.«
»Pri tem vas lahko nadomestiva midva, tule pri požaru pa
ne.«
»Saj imam svojega zastopnika.«
»Že mogoče. A če hočemo iskati vašo hčer, se moramo
ločiti in potrebujemo zvezo, da se lahko med sabo
sporazumemo.«
»Ločiti? Čemu?«
»Doslej vemo samo, da je gospodično nekdo ugrabil. A
kdo je ta mož, še ne vemo.«
»Brez dvoma je to grof.«
»Domnevamo tako, a priseči še ne bi mogli. Kako daleč
pa je od tod do meje?«
»S hitrimi konji tri ure.«
»Kako se pa pravi obmejnemu kraju?«
»Wiesenstein.«
»Drži cesta, po kateri je paša prišel, tja?«

448
 »Da, če eno uro od tod na križišču zavijemo na desno.«
»No prav. Potem pa poslušajte moj načrt, ki nas
zanesljivo pripelje do cilja. Če je grof ugrabitelj, bo skušal kar
se da hitro doseči mejo. Dva moža naj jahata torej za njim ...«
»To bom storil jaz,« ga je prekinil Helbig.
»Ne. Vi ostanete tu! Za to zasledovanje so potrebni ljudje,
ki se razumejo na razbiranje sledi. To bom prevzel jaz sam in
moj prijatelj Sanford me bo spremljal.«
»Pa vi ne poznate poti.«
»To je vseeno. V prerijah sploh ni poti in kljub temu sva
se midva zmerom znašla. Ostane pri tem, da odjahava jaz in
Bill! Eden pa naj gre medtem k baronu Uhleju in naj povpraša,
v kakšnih okoliščinah ga je grof zapustil. Nazadnje ni
izključeno, da je še tam. Kar boste dognali, mi brzojavno
sporočite v Wiesenstein.«
»Na kakšen naslov pa?«
»Sanford poštno ležeče. A brzojavko previdno sestavite!
Ali so od tod tudi kakšne steze čez mejo?«
»Da.«
»Tudi nanje bi se morali razgledati. A kdo izmed vas jih
pozna?«
»Jaz,« se je oglasil Karavej.
»In jaz,« je hkrati odgovoril tudi Nurvan paša.
»Vi, gospod grof?« je vprašal Fred, na tihem vesel, ker je
toliko slišal o njegovi dejavnosti. »Ampak vi se gotovo ne bi
hoteli udeležiti zasledovanja?«
»Zakaj ne? Niti malo mi ni do tega, da bi se tako hitro
ločil od svojega prijatelja Karaveja, ki ga nisem videl že celo
vrsto let. Vrhu tega pa, če se izkaže, da je v resnici grof

449
zapleten v to reč, bom spregovoril z njim resno besedo. Enako
ime nosi kakor jaz in ne morem biti ravnodušen do tega, če
nenehoma škoduje temu imenu.«
»Ampak ali ne bo po dolgem popotovanju preveč za vas,
če …«
»Niti malo ne. Nasprotno, kar veselim se tega pohoda. Ali
nama imate še kaj povedati?«
»Ne. Ravnati se boste morali pač po okoliščinah. Boste
potrebovali daljših priprav?«
»Takoj se odpraviva na pot,« je izjavil Katombo. »Ampak
...«
»Že prav. Nikar nič ne skrbite zame!«
Odhitel je z dolgimi koraki, Karavej pa za njim. »Mož in
pol.« je občudovaje rekel Fred. »Zdaj potrebujem še dva.«
»Čemu pa?« je vprašal major.
»Grof - če je res on - je že najmanj eno uro pred nami in
tako se lahko zgodi, da ga ne bomo dohiteli tostran meje. Ali
ima gospod poročnik še veliko dopusta?«
»Kolikor se mu ga zljubi.«
»S svojim očetom naj jo po najkrajši poti mahne na
Himmelstein in naj ostro opazuje grad. Če nama grof uide,
pride prav gotovo tja. Vi torej, gospod major, ostanite tu, da
nam boste s pojasnili na voljo, in pridite za nami šele, če vas
pokličemo. Pozdravljeni!«
Pripeljali so njuna konja. Fred in Sanford sta zajahala. V
nekaj trenutkih sta jezdeca izginila družbi izpred oči. Drugi so
ostali s svojim razburjenjem.
»Kdo pa pojde h gospodu Uhleju?« je vprašal Gerd.
»Jaz sam,« je rekel major. »Ti in tvoj oče me lahko

450
pospremita, zakaj vajina pot drži tam mimo in ne bosta
izgubljala časa.«
»Nas boste zapustili?« je zavzdihnila Freya.
»Saj ostane Kunz tukaj.«
»Kunz? On ne more biti zaščitnik dam.«
»Mislite, da vas bom požrl?« se je oglasil sluga.
»A ga slišiš!« je potožila Zilla.
»Pa pojdite v vas k pastorici,« je odločil major. »Tam
boste dobro spravljene in lahko počakate name. Tu nima noben
človek več opravka. Vsi smo odveč in lahko samo še gledamo,
kako gori.«
Pot jih je peljala skoraj celo uro skozi gozd, nato pa se je
prevesila v globoko dolino, v kateri je ležalo posestvo barona
Uhleja. Ta kot je bil odtrgan od sveta, tako da tu še nihče ni
videl ognja. Polagoma se je začenjalo svitati, a vse je ležalo še
v globokem snu, da so morali prišleci trkati.
Oskrbnik je vstal in odprl, ko je spoznal majorja. »Ali
gospod baron še spi?« ga je vprašal sosed.
»Da.«
»Prosim vas, zbudite ga.«
»Takoj. Stopite v sprejemnico, gospod major!« Mož je
odšel in kmalu je vstopil gospodar, presenečen nad tako
zgodnjim obiskom.
»Oprostite, da vas motimo,« je začel Helbig po prvem
pozdravu. »Ali je grof Hoheneški že odšel?«
»Da. Odpeljal se je v svoji kočiji.«
»Vi ste bili pri meni z njim. Ali se je vrnil sem v vašem
spremstvu?«

451
 »Ne. Samo nekaj časa sva šla skupaj. Nato sva naletela na
berača, pri katerem se je zamudil.«
»Kdaj pa je prišel za vami?«
»Kakšne tri ure pozneje.«
»S tem beračem?«
»Ne, brez njega.«
»Prosim, opišite mi tega berača!«
»Morda je imel kakšnih petdeset let. Oblečen je bil v sive
hlače, raztrgan črn suknjič in rjavo kapo s širokim oglavjem.
Njegov obraz ...«
»To je zadosti. Ujema se.«
»Kaj pa?«
»Ta človek je zažgal moj grad, poprej pa še kočo nekega
gostača v Helbigsdorfu.«
»Kar groza me je. A to, da ste tukaj, mi govori, da je
nevarnost že minila.«
»Nasprotno, da sem tu, vam lahko pove samo, da je vse
uničeno.«
»Za božjo voljo, gospod major, kaj naj to pomeni?«
»Da moj grad še gori. Nič drugega nisem rešil kakor
živino.«
»Dovolite mi, da dam takoj napreči!«
»Le dajte, samo prosim, dva voza. Enega zase in zame,
drugega pa za tale dva gospoda, ki se morata popeljati v
hribe.«
»Je bilo kaj žrtev?«
»Ne. Ampak moja hčerka je izginila.«

452
 »O!« se je ustrašil Uhle. »Brez sledu?«
»Ne. Na sledi smo.«
»Kam pa vodi?«
»Tja, kamor se odpravljata tale dva gospoda.«
»Vzel bom nekaj hlapcev s seboj,« je rekel baron.
»Prosim, le dajte! Sicer se ne da nič več rešiti, a pomoč
bo gotovo potrebna.«
Gospodar je zapustil sobo.
»Grof je!« je rekel major.
»Ni več dvoma,« je vzkliknil Gerd. »Papa, rad bi videl,
da ga ne bodo naši dohiteli na meji.«
»Zakaj ne?«
»Da bi prišel meni na Himmelsteinu v roke. Zdrobil ga
bom, zlikovca.«
»Jaz pa bi rad čim prej dobil nazaj svojega otroka.
Pomisli, kako mora Magda trpeti v takšni družbi.«
»Gorje mu, če ga dobim!«
»Obvladati se boš moral, sin moj. Jaz se moram kot oče
tudi, čeprav mi jeza prekipeva.«
Že čez nekaj minut sta kočiji odpeljali z dvorišča, vsaka v
svojo smer, ena v hribe proti meji, druga proti Helbigsdorfu.
Ko se je major pripeljal domov, je našel od gradu le še nekaj
golih, ožganih zidov, a plameni so še zmerom visoko lizali
razpadajoče dele lesenega ogrodja. Helbigove sestre so bile pri
pastorju, debela gospa Barbara pa je pogumno pomagala
dvornemu kovaču, ki je z oskrbnikom in Kunzom nadzoroval
ljudi v prizadevanju, da bi tu in tam iztrgali še kakšno
malenkost požrešnemu ognju.
Že zgodaj dopoldne je z male brzojavne postaje tostran

453
meje prišlo sporočilo:
»Niso šli na Wiesenstein, ampak na levo. Trdno na sledi.
Kmalu novice. Sanford ...«

LILGINA SMRT

Visoko v hribih, nedaleč od meje, je bila v globokem

gozdu proč od ceste, ki se vleče vzdolž meje, prostorna jasa, na
kateri je stala kočica gozdnega čuvaja Tirbana.
Pred kočo je na butari dračja sedela ženska, ki je zbujala
nenavaden, malce tesnoben vtis. Oblečena je bila v krilo živo
rdeče barve, v staro zamazano srajco, okrog glave pa je imela
ovito rumeno ruto. Roke in noge so ji bile gole in rjavo ogorele
od sonca. Poteze so se ji močno postarale, odkar smo jo pred
desetimi leti srečali na deželni cesti, in bile so tako ostre, ko da
jih je kdo zarezal z nožem. Ženska je imela zaprte oči, a
nenehna igra obraza je izdajala, da je njena duša ves čas budna
in dejavna.

454
 Tedaj je iz koče stopil mož, oprt ob palico. Bil je majhen
in še bolj suh od ženske. Drobne oči so mu ležale globoko v
votlinah, njegova brada je bila tako zapognjena navzgor in
njegov nos tako ukrivljen navzdol, da sta se skoraj stikala.
Njegov pogled je šel po jasi, nato pa se je ustavil na ženski.
»Lilga!« se je votlo oglasilo iz njegovih brezzobih ust.
Ona pa ni odgovorila.
»Lilga!«
Tudi zdaj je molčala. Celo oči so ji ostale zaprte, lahen
gib roke pa je izdajal, da je slišala svoje ime. »Lilga, jaz
grem,« se je oglasil tretjič.
Zdaj je glavo malo privzdignila.
»Ti odhajaš« Vse odhaja - sonce, zvezde, leta, dnevi, ure,
rože, ljudje. Da, pojdi. Tirban. Tudi jaz pojdem.«
»Greš z menoj?«
»S teboj? Ne. Moj čas še ni prišel. Šele takrat bom lahko
šla, ko ga bom še enkrat videla.«
»Nisem mislil tako. Ali greš z mano v hosto?«
»Kaj pa bom v hosti, če tistega ni tam, ki ga čakam!«
»Zelišča bova iskala. Lilga.«
»Zelišča? Čemu? Da bi zdravila bolne? Kaj pa jim to
pomaga? Saj bodo morali vseeno umreti, prej ali slej.«
»Pa tudi zborovanje je v hosti ...«
Zdaj je za hipec razprla veke. »Zborovanje? Kdo?«
»Tvoji. Saj si kraljica in danes je petek.«
»Moji? Kje pa so? Pomrli so in me ne potrebujejo več. In
tisti, ki me potrebuje, je daleč, daleč na morju. Morda so ga
pogoltnili valovi - odšel je.«

455
 Takrat se je nasproti njiju razprlo grmovje. Dva moža sta
stopila na jaso in šla proti koči. Prvi je zaustavil korak in vrgel
oster pogled po starih dveh. Nato je v skokih planil k njima.
»Lilga!« je vzkliknil in razširil roke,
Hitro, sunkoma je skočila pokonci. Oči so se ji široko
odprle in glas ji je zmagoslavno zazvenel. »Karavej, brat!«
Hip nato sta se že objela. A radost svidenja je Lilgo tako
oslabila, da se je morala spet usesti na butaro.
»On je prišel.« je dihnila. »O, zdaj lahko grem kakor
zvezde, kakor ure in kakor rože.«
»Bodi močna. Lilga!« jo je prosil Karavej. »Poglej me!«
Dolgo je zrla vanj z bleščečimi očmi. Črte v obličju, ki jih
je obsijalo veselje, so se zazdele veliko mehkejše in obraz ji je
postal skoraj lep.
»Lilga, ali ne bi pozdravila še gospoda, ki je prišel z
menoj?«
Šele zdaj je opazila, da Karavej ni sam. Vstala je in
spustila njegove roke. Pred njo je stal zastaven mož s črno
brado, v katero se je mešalo le nekaj redkih srebrnih niti. Takoj
ga je spoznala.
»Katombo! Tudi ti si prišel! Tudi ti! O, kolikšna radost še
o pravem času …«
Grof ji je prijazno podal roko in se globoko ganjen zazrl v
nekoč tako lepi obraz, ki so ga leta očrtala z ostrim,
neusmiljenim pisalom življenja. Kako je nekoč ljubil to bitje!
Kako je ona prevarala njegovo ljubezen! In kako strašno jo je
življenje za to kaznovalo!
»Lilga, nikar ne govori tako,« jo je prosil in njegov glas je
zvenel nenavadno mehko. »Doživela boš še veliko let.«
»Da, Lilga,« mu je z vnemo pritegnil Karavej. »Pojdi z

456
mano in bodi vesela z menoj! Jaz sem bogat in rad bi ti olepšal
večer življenja.«
Počasi je zmajala z glavo.
»Tega ne bom. Lilga ne bo zapustila hoste, ampak bo tu
ležala in počivala, kakor je nekoč hodila in delovala. Naprosila
sem boginjo, da bi smela počakati nate. Danes si prišel in
danes me pokliče k sebi. Daj mi roko. Odhajam.«
»O gospod!« je zaihtel Tirban. »Reci ti besedo moji
gospodarici! Že od davi ni kakor po navadi. Ves čas govori
samo o odhajanju in druge čudne reči.«
»Lilga, ostati moraš pri meni. Ne smeš me zapustiti,
potrebujem te.«
»Mene? Kaj pa naj počnem?«
»Svojim ljudem bi morala ukazati, naj nama pomagajo.«
»Pomoči bi rad? Kaj pa se je zgodilo?«
»Iščemo divjega grofa.«
Pri tem imenu je prisluhnila.
»Njega? Kaj pa je? Kaj pa je storil?«
»Na Helbigsdorfu je bil in je grad zažgal, da ugrabi
majorjevo hčerko.«
»Da ugrabi? Njo, golobico? On, jastreb? In se mu je
posrečilo?«
»Da. Ušel je v kočiji z njo. Mislili smo, da bo pri
Wiesensteinu prekoračil mejo, in smo poslali za njim dva
sposobna moža. Midva s Katombom pa sva pohitela k tebi, da
bi dala zasesti tudi druge poti.«
Lilgi so se iskre užgale v očeh in njena postava se je
zravnala kakor v prejšnjih letih. Bilo je, ko da jo je skrivna
moč na lepem za dvajset let pomladila. »Pojdimo! Brž!«

457
 S kar čvrstim korakom je stopila čez jaso, oni trije pa za
njo. Vdrla je v gozd, ne da bi se zmenila za veje, ki so jo tolkle
v obraz, dokler niso prišli v ozko tokavo; tu je sedelo dvajset
mož, ki so kazali neutajljive ciganske poteze. Vsi so vstali, ko
je prišla Lilga.
»Možje Boinjarji, imate orožje pri sebi?« je vprašala.
»Da.«
»Potem stopite za menoj! Gre za velik lov.«
Zavila je na drugo stran v gozd, drugi pa so ji sledili. Ne
duha ne sluha ni bilo več o njeni prejšnji medlosti. Dobre četrt
ure je krepko hodila na čelu, dokler niso prišli do kraja, kjer se
je cesta, ki se je vzpenjala iz doline, razdelila v dve smeri. Tu
je med drevjem ustavila korak in se obrnila h Karaveju.
»Če ni šel čez Wiesenstein, mora priti mimo,« je rekla.
»Zasedli bomo ...«
Premolknila je; tisti hip se je oglasilo drdranje hitrih koles
in takoj nato se je prikazala kočija, v katero sta bila vržena dva
konja. Eden izmed Ciganov je bil tako nepreviden, da je
pomolil glavo iz zavetja; kočijaž je to opazil, se obrnil in
potrkal na sprednje okence voza. Takoj so se na eni strani
odprla vrata in prikazala se je glava, ki je z ostrim pogledom
merila pokrajino.
»O, Lilga!« je zamrmral mož. Nato pa je polglasno dodal:
»Kočijaž, napad! Poženi vanje, če se približajo!«
Bil je grof. Pred njim je sedela Magda. Roke je imela
zvezane, prav tako ji je ruta zapirala usta, da ni mogla
zaklicati. Dojela pa je grofove besede in oči so ji zasijale v
vedrem upanju. On je opazil in se ji porogljivo zasmejal.
»Le nič skrbi, draga moja,« ji je rekel. »Bom že poskrbel,
da nihče ne bo motil najinega nežnega sestanka.«
Potegnil je pištolo dvocevko iz žepa in napel petelina. Bil

458
je skrajni čas, prav tedaj se je namreč prikazala med drevesi
Lilga, ob njej in za njo pa Cigani s Karavejem in Katombom.
Niso vedeli, ali imajo pravo kočijo pred seboj, zato je Lilga
stopila naprej in vzdignila palico.
»Stoj!« je na ves glas ukazala kočijažu.
Ta je udaril po konjih, v istem hipu pa sta skozi odprto
okno kočije počila dva strela. Lilga in eden izmed Ciganov sta
padla, voz pa je oddrvel s tolikšno naglico mimo, da ga nihče
ne bi mogel dohiteti.
A na to, da bi skušal kaj takega, tudi nihče pomislil ni,
kajti vsi so se sklonili nad Lilgo, ki ji je krogla prodrla v prsi.
Cigan je bil ranjen le v nogo. Karavej in Katombo sta
pokleknila k vajdzini, da ji pregledata rano. Oči je imela zaprte
in se ni zganila. Bilo je, ko da je že mrtva.
»Lilga!« je zaklical njen brat. »Govori! Ali še živiš?«
Kar naprej je imela oči zaprte, a odgovorila je: »On je
bil.«
Glas je bil medel, ko da ugaša. »Grof? Si ga spoznala?«
»Da.«
»Potem nam bo plačal!«
Oprla se je z roko v tla in se skušala privzdigniti.
A se ni mogla. Zgrudila se je nazaj. Iz na pol priprtih oči
ji je švignil žarek besne maščevalnosti.
»Da, Karavej, kri za kri. Ubil je zadnjo kraljico
Boinjarjev, zato naj umre dvakratne, trikratne smrti. Ušel nam
je, a ti ga boš našel.«
»Da, Lilga, našel ga bom, prisegam ti.«
Široko je odprla oči in njen pogled je dolgo brez besede
počival na obeh obrazih, ki sta se sklanjala nadnjo. Nato je

459
pošepetala:
»Karavej je pri meni - in Katombo tudi - tista dva
človeka, ki sem ju imela najrajši - o, kako lahko se umira -
odhajam - kakor zvezda kakor roža - Bhovanija me kliče -
zbogom!«
»Lilga, ne smeš umreti, živeti moraš!« jo je v solzah rotil
Karavej.
»Odhajam! Pokopljite me v hosti - pod jelkami pri skalah.
Pogrezam se, izginjam kakor naše ljudstvo - brez domovine - v
šelestenju vetra - zbogom ...«
Njeni udje so zatrzali. Še enkrat je odprla oči, da bi z
usihajočim pogledom zadnjikrat vsrkala temno zelenilo jelk;
nato so se oči za zmerom zaprle. Brat se je sklonil nadnjo. Telo
mu je drgetalo od bolečine, ki ga je pretresla, a na njegove
ustne ni prišla niti ena sama beseda. Drugi so molče stali okrog
njega.
Tedaj so se oglasil hitri koraki. Dva moža sta prišla
razgretih obrazov po cesti.
»Gollwitz!« je presenečen vzkliknil Katombo. »Gollwitz
in Sanford!«
Karavej se je vzdignil. V njegovem obrazu se je izražala
železna odločnost.
»Hej, kje se dobimo!« je zaklical Sanford.
»Semle poglej! Tu leži Lilga,« mu je resno odgovoril
Katombo.
Moža sta stopila bliže. »Umor! Kdo pa je to?«
»Sestra našega prijatelja Karaveja. Grof jo je ustrelil.«
»Gromska strela! On je prišel tod mimo? Torej se midva
le nisva zmotila.«

460
 »On je bil.«
»Kdaj pa?«
»Pred nekaj minutami.«
»Hudiča, torej sva mu bila tik za petami.«
»Kje pa imata svoja konja?«
»Eden je začel šepati, pa sva ju pustila v neki vasi, ker sta
nama bila bolj v napoto kakor v korist. Šla sva po sledi za
grofom in sva morala pogosto ubirati bližnjice skozi hosto, da
sva skrajšala ovinke. To pa je bilo laže peš kakor na konju.
Koliko je še od tod do meje?«
»Četrt ure,« je odvrnil Tirban.
»Torej se nam je izmuznil!«
»Da,« se je zdaj oglasil Karavej. »A ne za dolgo. Kmalu
ga bomo dobili v pest.«
»Da, če ga bomo ujeli. A zdaj najbrž ne boste mogli z
nama?«
»Ne. Ostati moram pri sestri.«
»To se razume. Kje pa jo boste pokopali?«
»Tule v hosti. To je bila njena zadnja želja.«
»Potem ostanite, a pridite za nami, ko boste končali in vas
bova najbrž potrebovala. Kaj boste pa vi napravili, gospod
grof?«
»Jaz pojdem z vami. Zakaj kot Hoheneški čutim dolžnost
kaznovati dejanja, ki jih je zagrešil v svoji zaslepljenosti drugi
Hoheneški.«
»Hvala vam, gospod grof. Te besede vam delajo čast. Ne
smemo pa se več zadrževati, če nočemo, da nam divji grof
izgine izpred oči. Ste pripravljeni?«

461
 »Pripravljen sem. Samo od Karaveja in od pokojnice, ki
mi je nekoč mnogo pomenila v življenju, naj se še
poslovim ...«
Kmalu nato so naši trije možje hiteli po cesti dalje. Cigani
so ostali sami ob mrtvi vajdzini.
»Kam pa naj jo odnesemo?« je vprašal Karavej.
»V mojo kočo,« je odgovoril Tirban. »Tam je že dolgo
spravljena njena krsta.«
»Torej je tudi glede svoje smrti in pogreba že odločila?«
»Rada bi bila pokopana v tokavi, kamor nas je danes
vodila.«
»Postaviti ji bom dal spomenik iz skalnih blokov in bom
temne jelke zasadil na grob. Kosti njenega morilca pa naj ne
najdejo mesta, kjer bi počivale. Bhovanija je boginja
maščevanja. Ona mi bo pomagala.«
Možje so izdelali nosila iz vej in položili truplo nanje.
Nemo se je sprevod pomikal proti koči na jasi, kjer je Lilga še
malo prej rekla:
»Odhajam kakor sonce, kakor zvezde, kakor dnevi in
kakor ure ...«

462
 VSAKEMU SVOJE

Skalnata gorska steza med vrtoglavo visokimi, strmimi

stenami blizu Himmelsteina se približno pol ure za gradom
izteka na cesto, ki drži na mejni prelaz; po njej so hodili trije
možje strumnih, hitrih korakov.
Ozka, pusta pot je le tu in tam, kjer je bilo za tanko plast
zemlje in so se poznali odtisi koles, razodevala, da kdaj pa kdaj
zaide tod tudi kak voz.
Bilo je okrog poldneva, a med zevajočimi stometrskimi
stenami skrilavca je vladal mrak, nad glavo pa je bilo videti le
ozek pas neba, ki se od tod največkrat ni zdel širši od
navadnega ravnila.

463
 »Heavens!« je začuden vzkliknil največji izmed treh
popotnikov, ki je še prekašal svoja stasita tovariša. »Tako mi
je, ko da smo v kakšnem severnoameriškem kanjonu. In ne bi
bil niti malo presenečen, če bi se kje iz mraka prikazal
Indijanec v popolni bojni opremi. Podobnost bi bila popolna,
če bi bila še voda zraven. A tu človek pogreša reko ali vsaj
potoček. Se ti ne zdi tako, Fred?«
»Utegneš imeti prav, stari Bill,« mu je prikimal tovariš.
»Človek ima v resnici občutek, ko da se je preselil na divji
zahod.«
»Počakajte samo še pet minut,« je rekel tretji, v katerem
bo bralec brez težave spoznal Nurvan pašo, »in želja se vama
bo izpolnila. Takoj pridemo do Pekla, soteske, po kateri drvi v
dolino divji potok. Pa bosta imela še tisto, kar manjka.«
»Pekel?« je presenečen vprašal Fred. »To ime pa poznam.
To je soteska, v kateri naj bi se odigral dvoboj med mojim
bratom in divjim grofom.«
»Škoda, da ne utegnemo. Drugače bi vam prav rad
pokazal ta kraj.«
»Kakor vidim, se dobro spoznate na okolico, gospod
grof.«
»O,« se je nasmehnil Katombo, »v mladih letih sem se
veliko potikal po teh hribih.«
»Meni se zdi pa čudno,« je rekel Bill, »da si je divji grof
izbral to strašansko pot.«
»Meni se pa ne zdi nič čudno,« je odgovoril Katombo.
»Moj vrli nečak jo je ubral samo zato, da ga mi ne bi ujeli.«
»Jaz tudi tako mislim,« je rekel Fred. »Menda smo že
prišli do kraja, o katerem ste pravkar govorili. Tule na desno se
odpira soteska in tu, Bill, imaš tudi svoj Misisipi, o kateri -
behold! Kaj je pa to?«

464
 Prekinil se je, ker se mu je oko ustavilo na tleh, ki so bila
na tem mestu pokrita z gosto travo znamenje, da je blizu potok,
ki se je s šumom izlival iz soteske v kanjon.
»Bill, pridi sem in oglej si sledove, ki sem jih odkril!«
Sanford je stopil bliže. Odtisi v tleh so bili tako razločni,
da ni bilo treba mnogo časa za razbiranje. »Gospod grof, vaš
nečak se ni vozil dalje, ampak je tule izstopil,« je odločno
rekel Fred.
»Ni mogoče! Saj se vendar vidi, da drži sled kočije še
dalje.«
»To je res. Ampak grof od tukaj ni več sedel v njej.«
»Kako pa pridete na to misel.«
»Čisto preprosto. Voz se je tule ustavil. To lahko
sklepamo že po odtisih kopit, ki so v mehkih tleh zadosti
razločni. In pridite od strani semle! Ali vidite stopinje dveh
moških škornjev? Natanko tu so ostale, kjer so morala biti
vrata kočije, in globoko so vgreznjene, ker je mož nosil težko
breme. Si lahko mislite, kakšno?«
»Seveda menite Magdo, majorjevo hčerko. Samo nikakor
mi ne more v glavo, kam naj bi jo od tod z njo mahnil.«
»Meni za zdaj tudi še ni jasno. Ampak bomo že še razkrili
njegove nakane. Vaš nečak najbrž nima niti pojma, da lahko
sledovi stopinj postanejo izdajalski.«
»Če bi vedel, da se bosta dva prerijska lovca pognala za
njim, da bi našla še sled mušice, bi gotovo bolj pazil,« se je
pošalil Katombo.
»No, tako trda pa spet ni naloga, ki jo moramo rešiti,« se
je zasmejal Fred. »Počakajmo, kaj nam prinaša Bill. Zdi se mi,
da je nekaj našel.«
Sanford je medtem odšel proti začetku soteske, ves čas s

465
pogledom v tleh. Tam se je ustavil in se pripognil. Ko se je
zravnal, je šel še malo dalje, nato pa se je vrnil.
»Možak je zavil v sotesko. Našel sem njegovo sled.«
»A to je čisto nemogoče,« je ugovarjal Katombo. »Kaj pa
naj bi iskal v soteski? Saj nima izhoda.«
»To morate vi kajpada bolje vedeti od mene,« je
ravnodušno odvrnil Bill. »A na mestu me lahko obesite, če
sem se zmotil. Poglejte - tule - in tule - in tule ... Isti moški
škorenj kakor prej. Človek mora biti še v soteski, ker sled drži
vanjo, nazaj pa ne.«
»Gospod grof!« se je obrnil Fred k Nurvan paši. »Kakšne
pa je razdalja od tod do gradu skozi sotesko?
»Mislite zračno razdaljo? Četrt ure.«
»In vi pravite, da nima izhoda? Vaš nečak gotovo pozna
izhod, sicer ne bi bežal v past.«
»No, jaz ga ne poznam.«
»Ali se lahko pride ob straneh navzgor?«
»To je popolnoma izključeno. Stene se vzdigujejo tako
navpično, tako prepadno, da tudi najbolj izurjeni plezalec
nikamor ne pride.«
»No, bomo že videli. Če je res, kakor pravite, potem nam
bo divji grof pritekel naravnost v naročje. Naprej! Za njim v
sotesko!«
Katombo je sicer maloverno zmajeval z glavo, ker ni
verjel, da bi njegov nečak ubral to pot, a je sledil tovarišema,
ne da bi še ugovarjal. In bilo je, kakor je rekel, skrilaste stene
so na obeh straneh potoka, ob katerem je tekla ozka steza,
kipele tako strmo v višino, da bi bila prava norost misliti, da bi
lahko človek plezal po njih. Zato so se zasledovalcem zdele
toliko bolj skrivnostne sledi, ki jih je bilo nekaj časa še lahko

466
razbrati, nato pa so presahnile. Kamnita tla niso sprejemala
odtisov.
Pot je držala najprej počasi, a vzdržema navkreber in je
bila za človeka, ki nima vrtoglavice, kar prehodna. Globoko
spodaj je šumel potok svojo divjo pesem, a če bi se človek ozrl
kvišku, bi se mu bilo zazdelo, ko da se steni dotikata.
Pogostokrat se je skala tako nagnila, da je trojica dobila vtis,
kakor da hodi po notranjščini zemlje. Obdajala jih je grozljiva
romantika, katere silnemu čaru se človek ni mogel odtegniti.
»Zdaj pa razumem,« se je oglasil Fred, »zakaj je dobila ta
soteska ime Pekel. Človeka je res groza. Niti malo se ne bi
začudil, če bi na lepem zagledal, kako hudiči ali demoni
priplešejo iz teh divjih skal.«
»Priti morate enkrat v mraku,« je rekel grof. »Takrat
postane še strašnejše, medtem ko zgoraj sijejo okna v zlatu in
nosi grad nekakšno žarečo krono. Človeku je pri srcu, kakor da
bi gledal iz pekla naravnost v nebeško krasoto.«
»Ali se grad od tod vidi?«
»Tukaj še ne, pač pa malo dalje, ko se pot konča. V petih
minutah bomo tam.«
Ni še potekel ta čas, ko so se stene razmaknile in se je
steza iztekala v majhno, plitko kotanjo, ki je imela morda sto
korakov premera. Kotanja, polna vode, ni imela bregov v
pravem pomenu besede. Črne stene so se vzpenjale naravnost
iz vode v višino kakšnih sto petdeset metrov in so dajale vodni
gladini temno, skoraj črno barvo. Na levi zgoraj so iz vrtoglave
višine gledali zidovi Himmelsteina, v ozadju pa se je potok v
nekaj bučečih slapovih metal v globino. Zadnji, najnižji slap je
bil hkrati največji.
Vse skupaj je napravilo tako grozljiv, da, kar peklenski
vtis, da se Fred ni mogel premagati in je vzkliknil:
»Pri bogu, to pa človeka spominja na prizor iz

467
Dantejevega Inferna! Tako, natanko tako si jaz predstavljam
smolno jezero, v katerem prejemajo podkupljivci večno kazen
za svoje grehe; grad tamle zgoraj se ne bi smel imenovati
Himmelstein (Nebeški vrh) ampak Höllenstein (Peklenski vrh)
saj je prav tak, ko da v njem domuje gospodar pekla, da bedi
nad dušami, pahnjenimi v to smolno jezero.«
»Ah, kakšno smolno jezero neki!« je zabrundal Bill, za
katerega je bil Dante španska vas. »Rajši mi povej, kam je
izginil divji grof?«
Trezne besede njegovega prijatelja so Freda spet postavile
v resničnost. S pogledom je šel naokrog, nato pa je
presenečeno rekel:
»Da, res. Le kam je neki izginil? Človek se kar ne more
ubraniti misli, da ima tu sam vrag prste vmes.«
»Mar nisem takoj rekel, da nikakor ni mogel ubrati te
poti?« je rekel Katombo. »Kako pa naj bi prišel od tod na grad,
razen če je imel na voljo kak balon?«
»Ali pa samega vraga, da mu je posodil krila, kakor je
pravkar namignil Fred,« je čemerno zabrundal Bill.
Gollwitz je neodločen zmajal z glavo.
»Skoraj bi se še meni zdelo, da smo v slepi ulici. Ampak
sledovi! V travi smo jih vendar lahko razločno brali kakor črke
v Svetem pismu.«
»Zmerom sem se imel z westmana, in sicer ne za enega
izmed najslabših,« je rekel Bill, »zdaj se pa sam zlodej norčuje
iz nas. Greenhorn, ki mu prvikrat potisnemo nos na sled, ne bi
mogel biti bolj zmeden od mene.«
»Nikar se tako ne hudujte nase zavoljo tega,« ga je tolažil
Katombo. »Tale prvi poskus se nam je pač ponesrečil in zdaj
bo treba zgrabiti stvar od druge plati. Jaz se bom takoj odpravil
na grad in bom spregovoril resno besedo z nečakom, Mene bo

468
moral poslušati.«
»Vi bi radi šli tja gor?« ga je vprašal Fred. »Kako dolgo
bi pa morali plezati od tod do gradu?«
»Dobro uro.«
»Potem bi lahko bili v treh urah od zdajle spet nazaj?«
»Gotovo. Kaj ne bi hoteli z menoj?«
»Jaz ostanem tu,« je odločno odvrnil Fred. »Občutek
imam, da mora biti tu nekje skriven dohod v grad.«
»In meni je še manj do tega, da bi se ganil z mesta,« je
vztrajal Bill. »Še nikoli v življenju nisem videl razločnejše
sledi in hočem za vsako ceno razjasniti to skrivnost. Ampak
nikar ne pripovedujte nečaku, da niste sami!«
»Le nič skrbi. Vem, kako se moram obnašati. Upam, da
se vi ne boste medtem preveč dolgočasili.«
Po teh besedah se je Nurvan paša vrnil po poti, ki jih je
pripeljala do jezera. Prijatelja sta sedla na tla in privlekla svojo
popotnico na dan. Dolgi pohod ju je pošteno sestradal ...
V veliki vogalni sobi gradu Himmelstein je divji grof
udobno počival v naslonjaču. Popotno obleko je odložil in si
nadel domačo. Na mizi pred njim so stali ostanki obilnega
obeda, ki si ga je grof pošteno privoščil. Kakor se je dalo
sklepati po njegovem zadovoljnem obrazu, je bil odlično
razpoložen. Večkrat se je celo glasno zasmejal, ko da se
prisrčno veseli kakšnega domisleka. Nazadnje je pritisnil na
zvonec.
Ko je vstopil sluga, mu je ukazal, naj odnese, kar je
ostalo, in naj pokliče oskrbnika. Kmalu je vstopil Geissler.
»No, stari prijatelj, ali ste si že opomogli od naporov tega
potovanja? Kajne, čudovita vožnja, čeprav z ovirami tako
rekoč. Kaj pa vam je? Čisto tako se mi zdi, kakor da ne bi bili

469
posebno dobre volje.«
»To ste skoraj uganili, milostljivi gospod,« mu je
odgovoril oskrbnik. »Nič kaj dobro mi ni pri srcu. Kaj pa, če
pride vsa ta zadeva na dan? S tistim kaznjencem se ne bi smeli
dogovarjati.«
»Dajte no!« se je zasmejal grof. »Geissler, vi ste preveč
plašni. Kdo nama pa kaj more? Tudi če so prijeli tistega
Hartmanna, nam to ne more niti malo škoditi. Midva bova
kratko in malo vse utajila. Glavna stvar je, da sva dekle
spravila v grad, ne da bi naju kdo opazil. Navsezadnje je bilo le
dobro, da je moj oče takrat tisto pripravo, ki so jo že čisto
pozabili, spet spravil v red.«
»To je že res, milostljivi gospod, ampak tokrat je bilo
preveč naenkrat. Požig, ugrabitev, pripetljaj s Cigani, tisti
bodljaj, ki sem ga jaz zadal tujemu kočijažu v roko, vse to ...«
»Nehajte, Geissler! Vi ste črni vran, ki naznanja nesrečo,
in ste danes že kar neznosni. Jaz si ne delam niti pol toliko
skrbi kakor vi. Povejte mi rajši, ali je vaša žena že uredila tisti
dve sobici v stolpu?«
»Na povelje, gospod grof, vse je v redu.«
»In dekle?«
»Z njo smo si menda nakopali pravi križ na glavo.
Nenehoma joče in stoče in neprestano kliče očeta in nekega
Gerda.«
»No, to si lahko mislim.« se je porogal grof. »Ampak to
je samo od začetka. Kmalu bomo punčko ukrotili.«
»A če ne bo hotela poslušati?«
»Potem pride v temnico.«
»Oprostite, milostljivi gospod, tega ne bomo mogli.«
»Zakaj ne?«

470
 »Samo eno varno, v kamen vrezano celico imamo, in ta je
zasedena.«
»To se pravi, da se jetniku sijajno godi!«
»To ne. Ampak zdrav je ko dren; tega pa niste zahtevali
od mene, naj si z umorom obtežim dušo.«
Grof se je zlobno zasmejal.
»Da, vem, da imate čez mero rahločutno vest. Zdaj pa
pojdite! Ne maram, da bi mi s svojim kislim obrazom kvarili
dobro voljo.«
Komaj so se vrata dobro zaprla, je oskrbnik na lepem spet
vstopil in gospodarju izročil vizitko.
»Grof Wilhelm Hoheneški. Hoheneški! Kdo pa nosi še to
ime razen mene? Ah, saj res, saj to je znameniti piratski
kapitan, ki je uničil načrte mojega očeta in mene spravil ob
dediščino. Kaj pa ta človek hoče od mene? Geissler, naj
gospod vstopi! Vsekakor bo pametno, da ga ne odslovimo.«
Oskrbnik je odšel in trenutek nato je vstopil napovedani.
Po prvem pozdravu, ki pa ni bil tako pri srčen, kakor bi človek
pričakoval med dvema sorodnikoma, ki se že dolgo nista
videla, je gospodar z rahlim zamahom roke povabil gosta, naj
sede. Ta se je naredil, ko da je prezrl povabilo in je ostal na
nogah.
»Čemu se imam zahvaliti za nepričakovano veselje, da
lahko pozdravim svojega strica? Zdi se mi, da je že cela
večnost, kar se nismo več videli.«
Nurvan paša se je zazrl vanj z resnim pogledom. »Mislite
resno? Meni pa je, ko da sva se srečala čisto pred kratkim.«
»Pred kratkim? Motite se.«
»Mogoče je samo, da me niste spoznali. Bilo je sinoči
nekaj ur pred polnočjo v hosti onkraj meje in vi ste nosili nekaj

471
težkega.«
Divji grof se je ustrašil, a se je prizadeval obvladati.
Celo nasmehnil se je.
»Lahko si mislite, da ni nič laskavega zame, kar ste
pravkar rekli. Očitno ste kakega nosača zamenjali z mano.«
»Ne, izjemoma je tokrat šlo za primer, ko se je grof
ponižal do nosača.«
»Ne razumem vas, dragi stric.«
»Prosim vas, nikar ne uganjajte komedije! Prav dobro me
razumete. Menda vendar ne boste tajili, da ne veste, kaj se je
sinoči zgodilo na posestvu majorja Helbiga?«
»Kako pa naj to vem? Med mojim kratkim obiskom pri
majorju, ki je trajal komaj kakšno uro, se ni zgodilo nič
omembe vrednega.«
»Zato pa toliko več po vašem odhodu.«
»Je mogoče. A kaj to meni mar?«
»Veliko bolj, kakor bi vi radi priznali. Majorjev grad je to
noč do tal pogorel.«
»Sveta nebesa, kaj ne poveste? To vendar ni mogoče!«
»In med požarom je neki malopridnež ugrabil njegovo
hčer.«
Novodobni roparski vitez se je naredil, ko da je ves iz
sebe.
»Si je mogoče zamisliti kaj takega? Takšne stvari se
dandanes vendar nič več ne dogajajo.«
»Včasih pa še zmerom, kakor vidite! Ker sem bil ravno v
tistih krajih, sem hotel spotoma obiskati majorja, pa sem ga
našel pogorelca v največji žalosti, ker mu je izginila hči, Moj

472
prijatelj je, zato sem se takoj odpravil na pot, da izsledim
ugrabitelja. Vsa poizvedovanja so mi kazala pot na grad
Himmelstein.«
»Na - grad Himmelstein?« je jecljaje vprašal grof. »Kako
to mislite?«
»Mislim, da je dekle tukaj kot jetnica.«
»Gospod ... Kako pa si dovolite ...«
»Prosim, nikar se ne razvnemajte! Prav dobro vem, kako
in kaj. Vprašam vas samo, ali mi hočete prostovoljno izročiti
dekle ali ne?«
»Ne vidim, od kod si jemljete pravico, da mi zastavljate
takšno vprašanje. Jaz dekleta nimam pri sebi.«
»Pha, nikar se ne trudite! Vzemite rajši pamet v roke! V
tem primeru bi se bil pripravljen v miru pogovoriti z vami,
drugače pa bi moral zaprositi policijo za pomoč.«
»Čudno je, prevzvišenost, da se postavljate proti meni,
čeprav ste Hoheneški, in mi grozite celo s policijo. Kdo pa
vam daje to pravico?«
»Kako morete še vpraševati? Ravno zato, ker sem
Hoheneški, ne morem mirno gledati, kako vi odevate to ime v
sramoto. Torej odbijate, da bi mi izročili dekle?«
»Nič ne odbijam. Z vso strogostjo sem proti, da mojo
osebo spravljate v zvezo z zadevo, s katero nimam nikakršnega
opravka. Pripravljen pa sem vas popeljati po vsem gradu, da se
boste sami prepričali, kako se motite.«
»Pha,« mu je prezirljivo odvrnil Katombo, »lahko si
mislim, da so v tem starem gradu skrivnosti, za katere vedo le
poznavalci. Boste že gledali, da jih jaz ne vidim.«
»Na Himmelsteinu ni nikakršnih skrivnosti.«
»Toliko bolje za vas.«

473
 »Zdaj pa končajmo ta pogovor! Ni me volja, da bi se dal
komurkoli zasliševati kakor zločinec.«
»No prav. Seveda bi si lahko mislil, da se bo moj obisk
končal brez uspeha. Odhajam, dovoljujem pa si vas opozoriti
na to, da vas tudi v Südlandiji komaj trpijo. Samo ene moje
besede je treba, pa vas izženejo iz dežele.«
»Gospod, vi ste ponoreli, drugače ne bi mogli z menoj
takole govoriti. Prepovedujem si to v svoji hiši in samo obzir
do imena Hoheneški, o katerem mislite, da je sveto samo vam,
mi brani, da ne ravnam z vami tako, kakor zaslužite.«
»Kako pa bi hoteli ravnati z menoj?« se je zviška
nasmehnil paša. »Ali bi radi morda poskrbeli, naj izginem
ravno tako, kakor ste pred sedmimi leti poskrbeli za mladega
barona Theodorja Gollwitza?«
Mladi grof se je zdrznil.
»Gollwitz? Kaj pa hočete z njim? Jaz vas ne razumem.«
»Le razmislite malo, dragi nečak! Potem me boste
razumeli. Počasi bomo spregledali vse vaše ukane. Zbogom za
zdaj!«
Ne da bi počakal na odgovor, je Katombo odšel skozi
vrata in po kamnitih stopnicah, pokritih s preprogami. Ko je
prišel na zrak, se je obrnil proti jugu in v desetih minutah prišel
do gozda, ki se je z obeh strani približeval cesti.
Morda je bil še kakšnih dvajset korakov od prvih dreves,
ko sta dva moža stopila iz njihove sence. Očitno sta čakala
nanj.
»Že nazaj, prevzvišenost?« je vprašal starejši; v dvojici
smo spoznali Schuberta in njegovega sina Gerda, ki so ju
poslali na prežo proti gradu. »To ste pa hitro opravili. Ali ste
kaj dosegli?«
»Ne. Vse je utajil.«

474
 »Ali nisem rekel, ko smo se pred pol ure srečali na temle
kraju? Ta capin je z vsemi mažami namazan.«
»Kaj bomo pa zdaj?« je vprašal Gerd, ki skoraj ni mogel
premagati nestrpnosti. »Menda ne bomo čakali, dokler policija
ne vzame stvari v svoje roke? Dotlej mi lahko Magda že
umre.«
»Tega mnenja sem tudi jaz,« mu je pritegnil oče.
»Predlagam, da vzdignemo sidro in navalimo naravnost na to
staro piratsko gnezdo Himmelstein.«
Katombo se je zasmejal.
»Tako hitro, kakor vi mislite, to kajpada ne gre. Predvsem
ne smemo ukreniti ničesar, ne da bi prej obvestili druge.
Najbolje bo, če zdaj poiščemo Gollwitza in Sanforda v Peklu.«
»Mi vsi trije?«
»Da.«
»A če nam medtem kujon z dekletom pobegne? Ali ne bi
bilo bolje, da eden izmed nas ostane tule na straži?«
»Meni se zdi to odveč. Roparju gotovo ne bo prišlo na
um, da bi zapustil grad, saj ve, da je njegov plen najbolj na
varnem.«
»Morda imate prav. Pa vzdignimo sidro!«
Ker so hitro stopili, so bili čez tri četrt ure že na kraju v
soteski, kjer sta jih prerijska lovca nestrpno čakala.
»Končno vendar!« je vzkliknil Fred, ko je zagledal
Katomba. »Ampak v resnici ste se vrnili hitreje, kakor sva
lahko pričakovala. In še druga dva gospoda sta z vami? Dobro,
zdaj smo skupaj in lahko z združenimi močmi zgrabimo za
stvar. Ste kaj dosegli, prevzvišenost?«
»Ne. Taji.«

475
 »Well, to smo si lahko mislili, in vi, gospod kapitan? Kaj
ste dognali vi?«
»Dognali? Prav nič. Polovico dopoldneva sva preležala
na preži v bližini gradu, a nič drugega nisva dobila pred oči
kakor prazno kočijo, ki je prijadrala po hribu navzgor in zavila
na grajska dvorišče.«
»Prazno kočijo? Seveda! Grof ni vstopil spredaj v grad,
ampak je kočijo zapustil že prej in je od zadaj spravil svoj plan
na varno.«
»Od zadaj? Ampak kako in kje?«
»Tod.«
»Ali še zdaj ne morete opustiti domneve, da se je moralo
zgoditi ravno tule?« je vprašal Katombo. »Ne. Zdaj pa še manj
kakor prej. Odkar ste odšli, midva namreč nisva držala križem
rok.«
»Tako? In kaj ste počeli medtem?«
»Malo sva razmislila in sva odkrila skrivni vhod v grad.«
To razodetje je bilo tako nepričakovano, da so oni trije
kar ostrmeli. Vsekrižem so vzklikali od začudenja, dokler jim
ni Fred na kratko pojasnil: »Rekel sem vam, da sva odkrila
skrivni vhod. Pravzaprav bi se bolje izrazil, če bi rekel: sicer
ga še nisva videla, a veva, kje je, kje mora biti.«
»Ampak kje? Nobenega mesta ne vidim v steni, ki bi ga
ne mogli jasno razbrati. Luknje pa ni nikjer.«
»Kajne?« se je malo polaskan nasmehnil Fred. »In vendar
je stvar čisto preprosta. Eno samo takšno mesto je, ki se
odmika našim pogledom.«
»Katero pa mislite?« je radovedno vprašal Katombo.
»Eno samo bi prišlo v poštev, a tisto je onkraj vsake možnosti:
namreč del stene, ki ga pokriva slap.«

476
 »In ravno tisto mislim,« je z vso odločnostjo zatrdil Fred.
»Bill je enakega prepričanja kakor jaz.«
»Ampak to je nemogoče!«
»Zakaj naj bi bilo nemogoče?«
»Kako pa naj bi moj nečak prišel z dekletom v rokah
skozi slap?«
»To pa ni naša stvar, ampak njegova. Kaj pa, če bi se dal
slap s kakšno pripravo za nekaj časa prestaviti? In če bi bil tam
zadaj, za slapom, skrit kak čoln? Potem bi bila uganka čisto
preprosto rešena. Kočijaž, ki pozna skrivnost, je popeljal
naprej, preusmeril slap, pa grofa z Magdo prepeljal na drugo
stran, ne da bi se za spoznanje zmočili.«
»Ampak vse to se sliši kakor pravljica.«
»O, naj se kar. Tisto, kar se zdi pravljica, je v tem
primeru edino mogoče in zato tudi pravilno.« Katombo je
zmajal z glavo.
»Vi prerijski lovci ste čudni ljudje. Iz ene same travnate
bilke znate spesniti celo zgodbo, potem pa zahtevate, naj bi
vam jo človek verjel.«
»Nikar se ne pričkajmo,« je rekel Fred. »Saj bomo kmalu
videli, kdo od nas ima prav. Ali ima kdo izmed gospodov
kakšno svečo ali kaj podobnega pri sebi?«
Iskali so, nazadnje pa je Balduin Schubert privlekel na
dan kos lojenke.
»To bo zadosti. Vžigalice imam sam, glavna stvar je le,
kako jih bomo spravili suhe tja čez.«
»Kaj pa nameravate?« je zastrmel Katombo. »Pa menda
ne mislite preplavati?«
»Zakaj ne?« se je zasmejal Fred. »Saj vam moram vendar
dokazati, da je moja in Billova trditev pravilna.«

477
 »Ampak v tej ledeno mrzli vodi bi kaj lahko umrli!«
»Pha! Rek v gorah divjega zahoda, po katerih sem kdaj
plaval, mi poprej tudi nihče ni pogrel.« Pri teh besedah je
slekel suknjič in ga izročil Billu.
Tedaj pa je stopil mednju kapitan.
»Stop, dragi Gollwitz! Na vso to dolgo nit, ki ste jo
pravkar napredli, nisem rekel nobene besede. Mišljenja sem
pa, da spada v mojo stroko, če gre za plavanje. Kar oblecite
spet lepo svoj suknjič in prepustite lojenko in vžigalice meni!
Jaz bom namesto vas odjadral tja čez in raziskal to reč.«
Fred ni hotel privoliti. Prišlo je do precej ostrega
besedovanja, iz katerega pa je nazadnje Schubert izšel kot
zmagovalec.
Medtem se je tudi že rešil svojega suknjiča in vsega
drugega, kar je bilo odveč. Kanček lojenke in vžigalice je
skrbno zamotal v svoj robec in vse skupaj vtaknil v klobuk, ki
si ga je poveznil in pritrdil globoko na čelo. Nato je stopil v
vodo, ki mu je segala sprva komaj do kolen.
Drugi so z razumljivo napetostjo sledili njegovemu
gibanju. Kapitan je hodil dalje in dalje proti sredini kotanje, ki
je bila zmerom globlja, dokler mu voda ni segla do ramen.
Nato je razširil roke in zaplaval proti slapu, ne proti njegovi
sredini, ampak k zunanjemu robu.
»Hm, mož je prevejan,« je z zadoščenjem pripomnil Fred.
»Napadel bo slap na njegovem najšibkejšem mestu, namreč ob
robu.«
»Mislite, da je tam vhod?« je vprašal Gerd.
»Tam najbrž ne, ampak bolj proti sredini. A zdi se mi, da
bo skušal izkoristiti presledek, kakršen povsod nastaja med
slapom in steno.«
»Od kod pa veste, da je tukaj tak presledek? Od tod ni

478
videti nič podobnega.«
»V tej razdalji seveda ne. A če je človek tam, je stvar
drugačna. Upoštevati morate silo, s katero voda pada s tako
mogočne višine. Popolnoma jasno je, da ne drsi navpično po
steni, ampak da jo v manjšem ali večjem loku meče naprej,
česar pa od tod ne moremo razbrati. Glejte, zdaj je vaš oče
prišel do roba - na - in zdaj ga ni več.«
Da, kapitana ni bilo več videti. Z brega so lahko še
opazili, kako je klobuk, ki se mu je najbrž premaknil, s hitrim
gibom krepkeje pritisnil na čelo, nato pa je potonil in izginil.
Če bi se izkazalo, da domneva lovcev ni pravilna, bi se
moral kapitan že v naslednjem hipu prikazati spet pred slapom.
A ni ga bilo nazaj. To je bilo dobro znamenje, v primeru
seveda, da se mu ni pripetila kakšna nesreča. V napetem
pričakovanju so stali na bregu in molče pogledovali proti
kraju, kjer je izginil kapitan. Minilo je pet minut in drugih pet,
a Schubert se še zmerom ni prikazal. Že se je začela dramiti
bojazen v srcih čakajočih; posebno Gerd ni mogel prikriti
svojega nemira. Zadrževali so sapo naslednjih pet minut, ko je
Gerd na lepem zaklical:
»Slap, poglejte slap! Slap izginja!«
Da, v resnici je zmanjkalo slapa. Najprej njegova vrhnja
plast, ki se je začela spuščati, ko da se je je dotaknila
čarovnikova palica. Njej so, samo počasneje, sledile druge
plasti. Bučanje je postajalo zmerom slabotnejše in je nazadnje
čisto pojenjalo. V dveh minutah je bilo tam, kjer je še malo
prej široka vodna stena pokrivala skalo, ostalo le še nekaj
tankega curljanja od roglja do roglja, od pomola na pomol.
Spodaj, ob vodni gladini, pa je bilo - čeprav ne čisto razločno,
ker se je le malo razlikovala od temne okolice - videti razpoko
in oči vseh so se z največjo napetostjo uprle vanjo.
»Na, pa je res tu vaš vhod v grad!« je rekel Katombo in
glas mu je izdajal pošteno občudovanje. »Resnično, baron, vse

479
priznanje vašemu bistroumju.«
»O, gospod grof, saj ni bilo težavno doumeti to skrivnost,
če je človek upošteval vsa dejstva. Najprej je bila tu sled, ki je
neutajljivo kazala pot v sotesko. Potem vaše zagotovilo, da so
stranske stene neprehodne, o čemer sem se medtem prepričal
tudi sam. Po zraku tisti, ki smo jih iskali, niso mogli odleteti in
tako je ostala samo še ena možnost: slap.«
»Kakor vi prikazujete to reč, se tudi v resnici zdi čisto
preprosta. Ampak rečem vam, da bi jaz lahko celo leto stal na
temle kraju, pa mi še ne bi prišlo na um, da je lahko za slapom
kakšna skrivnost. Kako pa mislite, da se je slap lahko ustavil?«
»To nam bo pa najbolje pojasnil kapitan, če bo - behold!
Glejte, že prihaja! In res natanko tako, kakor sem si mislil - v
čolnu!«
V resnici je iz razpoke pravkar švignil čoln, v katerem je
sedel Schubert. Z vso naglico se je bližal bregu, kjer so stali
možje. Pristal je in kapitan je skočil iz njega.
»Tako, pa sem spet tukaj!« se je veselo zasmejal. »Najbrž
ste me že zdavnaj pričakovali, a nisem mogel tako hitro odviti
vrvi, naj sem si še toliko prizadeval. Stvar je torej takšna,
kakor ste vi domnevali, gospod baron. Ko sem ...«
»Stop, dragi moj,« mu je Fred segel v besedo. »Vsi smo
kajpada radovedni, kakšna je vaša zgodba, a pripovedujete
nam lahko tudi spotoma. Mislim, da ne bi še dalje čakali, ko
smo že dognali skrivnost. Peljimo se tja čez!«
»Vseh pet naenkrat?« je vprašal Gerd, ki je sumljivo
meril mali čoln.
»Zakaj pa ne? Če prenese troje ljudi, jih lahko gre v stiski
tudi petero vanj, če se le malo stisnemo,« je menil njegov oče.
Tako so se vkrcali. Sanford je vzel veslo in Schubert je
sedel h krmilu. Drugi trije so se »napravili majhne«, kolikor so

480
le mogli. Medtem ko so se vozili, je kapitan odvil svojo vrv.
Spretno je pod vodo preplaval na drugo stran slapa in se
vzdignil na površje, na srečo brez kakšne poškodbe na glavi. V
mraku, ki je vladal za vodnim zastorom, je takoj opazil
razpoko v steni in se je pognal proti njej. V naslednjem hipu ga
je objela gosta tema. Ko je previdno plaval dalje, je z roko
kmalu zadel ob predmet, ki je štrlel iz vode. Kar je na svoje
veselje odkril, je bil čoln. Zavihtel se je vanj, prižgal lojenko in
razbral ob njenem medlem svitu, da so na koncu kanala strme
stopnice. Seveda si je mislil, da je opravil svojo nalogo in se
lahko vrne. Pa se je spomnil, kako je Fred nekaj govoril o
prestavljanju slapa, in zamikalo ga je, da stvar razišče. Ni
dolgo razmišljal, ampak je splezal »po ladijski vrvi,« to se
pravi, po stopnicah. Lojenka je že skoraj pošla, ko je dosegel
vrh stopnic. Iztekale so se na čisto raven hodnik, ki je držal
vstran. In ravno tu je odkril, kar je iskal: neke vrste škripec z
vrvjo skozi luknjo v stropu. Kapitan je kajpada takoj vedel, kaj
in čemu. Prijel je za kolo in ga sukal, dokler je šlo. Na tleh je
našel laterno, ki je bogve zakaj ostala tu in ki mu je prišla ko
nalašč. Prižgal jo je ob svoji pojemajoči lojenki in je pohitel z
njo, kolikor so ga noge nosile, nazaj po stopnicah. Kakšno
veselje! Ko je prišel do dna, je opazil, da je slap izginil in da
pada v kanal dnevna svetloba. Tako je lahko ugasil svetilko.
Balduin Schubert je s svojim zgoščenim poročilom
pravkar končal, ko so zavozili v kanal. Še nekaj veslajev in
čoln se je ustavil pod stopnicami. Spet so prižgali laterno in
privezali čoln, nato pa je Fred z lučjo v roki stopil na čelu
skupine po stopnicah navzgor.
Ko so delali stopnice, surovo vsekane v skalo, so
izkoristili naravno navpično razpoko, tako da so se lahko prav
počasi vzpenjale, Ko je Fred dosegel vrhnjo stopnico, kjer je
obešen škripec, je počakal, da so prišli vsi skupaj, nato pa jim
je strogo naročil največjo tišino.

481
 Hodnik, po katerem so se pomikali, je bil kak meter širok
in dva metra visok. Čez nekaj časa so prišli do kraja, kjer je
stala na tleh lesena posoda, na pol napolnjena z vodo. Bilo je to
nekaj čudnega, a ker niso utegnili, se niso podrobneje zanimali
zanjo in so šli naprej.
Bilo je prav, da je Fred svetoval tovarišem skrajno
previdnost, kajti komaj so imeli to posodo za sabo, je daleč
pred seboj zaslišal rahel šum.
»Pst! Nekdo prijaha. Na tla in tišina!«
Vsi so ravnali po njegovem ukazu in Fred je ugasil
svetilko. Kakšnih dvajset korakov pred seboj je opazil bledo
svetlobo. Od kod je prihajala, ni mogel dognati, ker je hodnik
ravno tam delal ovinek. Tako je nastal nekakšen vogal, ki ga je
Fred lahko izkoristil, da se mu je približal v tihih mačjih
skokih. Svetloba je naraščala in kmalu je zagledal bleščico, ki
jo je nekdo nosil v roki.
Bil je grajski oskrbnik.
Nič hudega sluteč je stopil mimo Freda, ki se je tesno
prižel k steni, hkrati pa s hitrim pogledom naprej dognal, da je
mož sam.
»Stoj!«
Oskrbnik se je zdrznil, ko je tako na lepem zaslišal
človeški glas tik sebe. Obrnil se je in ko je zagledal Freda, se je
ustrašil, ko da je zagledal prikazen. A kar hitro si je opomogel.
»Kdo pa ste? In kaj iščete tukaj?« ga je grozeče vprašal.
»Hm, ne bodi hud, stari! Samo tvojega gospoda bi rad
obiskal, največjega capina, ki ga nosi zemlja.«
»Kdo pa si, kujon?«
»To ti je lahko vseeno. Me boš že še spoznal. Za zdaj pa
mi daj svojo laterno!«

482
 Ni še do kraja izgovoril teh besed, ko mu je svetilko že
iztrgal iz roke.
»Kaj si drzneš, človek!« mu je zagrozil oskrbnik. »Daj mi
luč nazaj ali pa ...«
Ni povedal do kraja - ko je stopil nekaj korakov nazaj, je
zagledal cev revolverja naperjeno vase.
»Bill!« je ukazal Fred.
»Tu sem!« je odgovoril Sanford, ki je bil prvi v vrsti. »Ali
naj mahnem to mrcino?«
Oskrbnik se je obrnil.
»Kdo pa je to?« je vprašal prestrašen.
»Sam hudič sem in sem prišel pote,« se je zasmejal Bill.
»Le nikar se nič ne onegavi, z mano boš moral!« Pri tem ga je
oklenil s svojimi orjaškimi rokami in ga stisnil, da se niti
zganiti ni mogel.
»Tako, zdaj ga imamo na varnem. Lahko boš zvedel od
njega, kar hočeš, Fred. Besedo ti dam, da bo vse priznal. In če
bo treba, bom pomagal.«
V prvem strahu, ki mu ga je povzročilo nepričakovano
srečanje, je oskrbniku padla neka reč izpod pazduhe in se
zakotalila po tleh. Fred jo je pobral in si jo ogledal.
»Glej no, hlebec kruha! Kam si bil pa s tem namenjen,
capin?«
»Na poti sem bil - hotel sem - namenil sem se krmit ribe
pod slapom.«
Ta izgovor, ki ga je s težavo nadrobil, je bil tako smešen,
da so se le s težavo vzdržali glasnega smeha, ker bi jih lahko
izdal.
»Tako! Menda nas imaš za hudo neumne, če misliš, da ti

483
bomo verjeli kaj takega. Ampak zdaj le nas niti ne zanima,
kam si bil namenjen. Najprej nam rajši povej, kam drži ta
hodnik!«
»To vam nič mar!«
»Govori malo vljudneje, možak, sicer ti rebra zmečkam!«
mu je zagrozil Bill in ga krepkeje stisnil.
Oskrbnik je zastokal.
»Pustite me za božjo voljo, pustite me, saj vam bom
povedal!«
»Torej nam opiši pot! Kam se pride, če gremo dalje po
tem hodniku?« ga je vprašal Fred.
»Najprej drži precej daleč naravnost. Nato se pride do
vrat, za katerimi je stari usahli grajski vodnjak.«
»S čim so pa vrata zaprta? Z zapahom?«
»Ne, pač pa imajo nekakšno tajno pripravo.«
»Ki jo ti seveda dobro poznaš?«
»Da,« je omahovaje odgovoril oskrbnik.
»To je dobro, tako nam ne bo treba predolgo izgubljati
dragocenega časa. Kdo pa jo še pozna razen tebe?«
»Grof in moja žena.«
»Nihče drug? Dalje!«
»Nato se pride do drugih vrat, ki se enako odpirajo in
držijo na hodnik, ki teče dalje vodoravno, dokler se ne konča
pod polžastimi stopnicami.«
»Kam pa se pride po njih?«
»V stolp, ki ima samo to skrivno stopnišče, na vrhu pa
dve sobici drugo nad drugo.«

484
 »Kdo pa tu stanuje?«
Oskrbniku se kar ni dalo odgovoriti, a Sanford, v čigar
rokah je bil, mu je kar hitro pomagal do besede.
»Hčerka majorja Helbiga,« je zastokal.
»Ali vidiš, kako dobro znaš nemško?« se je zasmejal
Fred. »Najbrž je dostop na stopnice od znotraj zakrit, sicer bi
lahko vaša ujetnica pobegnila.«
»Da, namesto vrat stoji velika slika in tam, kjer je zunaj
kljuka, je v okviru na oni strani kavelj.«
»Dobro. Toliko mi je zdaj jasno. Mora pa biti gotovo še
druga zveza z gradom.«
»Ta se začne na drugem stopniščnem presledku, kjer
držijo vrata na mrtev grajski hodnik.«
»Upajmo, da si govoril resnico. Zakaj če se izkaže, da si
nas v eni sami točki nalagal, si izgubljen! Zdaj ostaneš seveda
pri nas kot ujetnik. Od tvojega obnašanja bo odvisno, kakšna
bo tvoja kazen. Bill, vzemi ti drugo laterno in pazi na možaka!
Če napravi en sam sumljiv gib, ga ustreli!«
Ujetnika so še preiskali, če ima kaj orožja, in našli so nož;
Bill si ga je zataknil za pas. Nato so se pomikali nekaj časa
naprej, dokler niso obstali pred vrati. Fred je posvetil po njih,
in ko ni našel ne ključavnice ne zapaha, se je obrnil k
oskrbniku:
»Kako se to odpre? Takoj nam povej, a govori resnico!«
Oskrbnik je medtem že spoznal, da si bo z odporom lahko
le poslabšal položaj. Pokazal je s prstom na neko mesto na
robu vrat in dejal:
»Vtaknite konico noža v tole špranjo in krepko potisnite
vrata pa se bodo odprla.«
Fred je takoj storil, kakor je bilo rečeno. Zaslišalo se je

485
rahlo škrtanje in vrata so se odprla. Vlažen, hladen zrak jim je
zavel naproti. Fred je posvetil z laterno pred seboj. Bili so na
pragu okroglega, s kamnitimi ploščami obloženega prostora
sredi katerega je zevala globoka odprtina. Vanjo se je iztekala
vrv, ki je visela od zgoraj,
»Dobro si oglejmo ta prostor, preden stopimo vanj!
Svetilko je treba zakriti, luč bi nas lahko izdala; če bi zgoraj
slučajno kdo prišel k vodnjaku. Šli bomo na desno okrog
luknje. Bill, bodi tako prijazen in ostani z ujetnikom tule! Ne
vem, kakšen je položaj pred nami, in en sam glasen klic iz
njegovih ust bi nas lahko izdal. Njegovo svetilko obdrži, nam
je tale zadosti.«
Fred je zastrl svojo luč in nato so stopili v nevarni okrogli
prostor. Srečno so prišli mimo vodnjaka in na drugi strani
skozi vrata, ki so se odpirala kakor prva.
Zdaj je spet odstrl luč. Pred sabo so zagledali hodnik, ki
je nekaj časa tekel čisto naravnost, nato pa se je končal pred
petimi stopnicami, ki so se vzpenjale ob okroglem zidu.
»Doslej nas ujetnik ni nalagal,« je rekel Fred. »Njegove
navedbe se natanko ujemajo z resnico. Zdaj pa tiho, prosim!«
Z neslišnimi koraki so se začeli plaziti navzgor.
Na drugem presledku je Fred obstal. Šel je s svitom
laterne po steni in odkril vrata, ki so bila na njegovo začudenje
odprta.
»To je čudno,« je pošepetal. »Ali je naš ujetnik pustil
odprta vrata ali pa jih je odprl kdo drug? To bi lahko bil samo
divji grof. Ostanite tule, sam bom stopil naprej, da
prisluhnem!«
V naslednjem trenutku je izginil za zavojem stopnic. Nato
se je ustavil, prisluškoval nekaj časa in se vrnil.
»Gospoda moja, prišli smo o pravem času. Gospodična

486
Magda je tu gori in njen ugrabitelj je pri njej. Oba sem
razločno slišal.«
»Capin!« je siknil Gerd, bled od razburjenja. »Naprej, k
njemu!«
»Stojte!« je zaukazal Fred in prijel Gerda za roko.
»Pričakujem, da se boste podrejali mojim navodilom. Vi,
prevzvišenost, in kapitan, stopite na tale hodnik, ki drži v grad,
da boste sprejeli grofa, če se mu posreči, da se nam izmuzne,
Gospod poročnik pojde z menoj.«
Fred se je z Gerdom vzpel po stopnicah. Pri četrtem
presledku so se stopnice končale in znašla sta se pred vrati,
izza katerih so prihajali glasovi.
»Tu je kljuka. Vstopiva, samo tiho!« je pošepetal Fred.
Neslišno sta odprla vrata in vstopila. Znašla sta se v izbi,
ki je imela samo posteljo, posteljno omarico in dva stola za
opravo. Okna ni bilo, a skozi špranjo so prislonjena vrata
prepuščala pramen medle svetlobe. Gerd je smuknil k vratom
in pogledal v sosednji prostor.
Na majhni zofi je sedel grof, v najbolj oddaljenem kotu
pa je stala Magda s strahom v očeh in roteče vzdignjenih rok.
»Nikar se ne varajte, golobica moja!« je pravkar rekel
grof. »Živ krst ne ve, kje ste, od nikoder ne morete pričakovati
rešitve. Samo če uslišite mojo ljubezen, me lahko pripravite do
tega, da vam vrnem prostost.«
»Preziram in sovražim vas!« je odvrnila z drhtečim
glasom.
»O, jaz sem udomačil že marsikatero ptičico. Tudi vi mi
boste kmalu zobali iz roke, ko boste zagledali eno izmed
lukenj, v katerih krotim upornice.«
»Rajši umrem!«

487
 »Umirati ni tako lahko.«
»Se bom že obvarovala pred vami!«
»Mislite? Vi ste slabotni in jaz sem močan. Takoj vam
bom dokazal.«
Vzdignil se je, stopil k njej in jo hotel objeti.
Naenkrat pa je od skočil, bled od strahu, kajti vrata so se
odprla in med podboji se je prikazal Gerd. »Ničvrednež!« je
zagrmel nad zločincem.
Ta beseda je grofa na mah osvestila. Kdor govori, ne
more biti prikazen.
»O moj bog - Gerd!« je kriknila Magda in se vrgla
svojemu dragemu v objem.
»Kaj pa iščete tukaj?« je siknil grof in stopil proti Gerdu.
Tedaj je zagledal Gollwitza, ki je stopil naprej.
»Kdo - kdo pa je to? Kje sem vas že videl?«
»Kdo sem jaz? Zli duh sem in prihajam po obračun
zavoljo svojega brata Theodorja.«
»Gollwitz!« je vzkliknil grof, ki ga je na lepem obšlo
spoznanje.
»Da, jaz sem Gollwitz. Maščevanje je prišlo! Vaš račun
se je iztekel, pošast!«
»Še ne!« je zaškripal Hoheneški.
Nepričakovano je pograbil luč, ki jo je prinesel s seboj, in
skočil čez prag. V naslednjem trenutku je izginil za vrati s
podobo, ki so se za njim s treskom zaprla.
»Ušel nam je!« je vzkliknil Fred. »Ampak samo za
trenutek! Ne more se nam izmuzniti. Ostanite pri gospodični,
gospod poročnik, dokler se ne vrnem!«

488
 Pohitel je v spalnico in pograbil svetilko, ki jo je odložil
na stolu. Že v nekaj sekundah je našel kavelj na vratih, ki je
ustrezal kljuki na drugi strani, in odprl. Z vso naglico se je
spustil po stopnicah.
Hoheneški pa je medtem že pretekel dva presledka
stopnic, da bi pobegnil skozi vrata, ki so držala v grad. Tedaj je
svit njegove luči padel na Katomba in kapitana, ki sta tu stala
na straži in tisti hip stopila naprej, da ga zgrabita. O pravem
času se je izmuznil njunim rokam, se s kletvijo na ustnah
obrnil in izginil po stopnicah navzdol, preden sta se onadva
znašla.
»Strela nebeška!« je zarobantil Balduin Schubert. »Ta
človek nama bo odjadral, midva pa stojiva tule ko dve
pozabljeni razbitini. Kaj bova pa zdaj? Če bi gospod baron ...«
»Kapitan!« se je tedaj čisto blizu oglasil Fred.
»Ste vi, gospod baron?«
»Da, jaz sem,« je odgovoril Fred in že se je tudi prikazal
v svitu luči, ki jo je metala njegova svetilka.
»Ste videli divjega grofa?«
»Da, tule je hotel.«
»Kam je pa ušel?«
»Po stopnicah navzdol.«
»Po hodniku in mimo vodnjaka bo skušal uiti. A ne
posreči se mu, če je Bill na preži. On nam ga bo prignal nazaj.
Pojdita za menoj!«
Pohiteli so dalje po stopnicah. Ko so prišli do zadnjega
presledka, so v precejšnji razdalji pred sabo zagledali
ubežnika, katerega postava se je ostro odražala v svitu njegove
laterne. Podvojili so hitrost in pri tem kajpada niso mogli teči
brez hrupa. Preganjanec je zaslišal korake za seboj in se je

489
podvizal tudi sam, da se razdalja med njim in preganjalci ni
zmanjšala. V dveh minutah je bil v prostoru z vodnjakom. Že
je imel odprtino na pol za sabo, ko je nekaj korakov za sabo
zaslišal Billov glas.
»Stoj! Takoj stoj, drugače streljam!«
Odkritje, da je izhod tudi tukaj zaprt, je tako prestrašilo
Hohenškega, da je nekaj korakov zataval nazaj. Pri tem je tako
nesrečno stopil na eno izmed skrilavih plošč, da se je zamajala
pod trdo stopinjo in se nagnila proti luknji, ki je zevala tik
zraven. Tako je grof izgubil trdna tla pod seboj. Z rokami je
zamahnil po zraku, a že v naslednjem trenutku je do kraja
izgubil razno težje - rezek, ostuden krik - in s hrbtom naprej je
padel v globino. Pridušeno je za odmevalo od spodaj - grofovo
telo je udarilo ob tla.
Nekaj trenutkov pozneje je Fred s tovarišema pritekel do
vodnjaka.
»Bill!«
»Fred!«
»Kje pa je divji grof?«
»V vodnjak je padel.«
»V vod …«
Od presenečenja in groze je Fredu beseda obtičala na
jeziku. Tudi nobeden drug ni spravil glasu iz sebe. Bil je
trenutek grozljive tišine. Ta neznanska globočina - telo je
moralo obležali razmesarjeno na dnu.
»Prejel je svoje plačilo!« je nazadnje vzkliknil Fred,
katerega obraz je bil mrtvaško bled. »Tako pa vendar ni dal, da
bi mu sodili ljudje. Groza me je, čim prej zapustimo ta kraj!«
Katombo je previdno stopil k robu vodnjaka in prisluhnil
v globino. Niti najmanjšega glasu ni bilo slišati - ni dvoma, da

490
je mož mrtev. Nato se je z resnim obrazom obrnil k tovarišem
in glas mu je za drhtel, ko je rekel:
»Njegov sorodnik sem in ne bi bilo plemenito od mene,
če bi skušal občutiti zadoščenje nad njegovo smrtjo. A okrutno
bi bilo tudi, če bi ga hotel videti, kako stoji pred sodiščem. Na
ta način je stvar našla svojo rešitev. Pojdimo!«
»Da, pojdimo!« je Fred ponovil za njim. A najprej
moramo počakati na Gerda in Magdo, ki bosta za nas v skrbeh.
Kapitan, vzemite tole svetilko in stopite ponju!«
Schubert je vzel luč in odhitel po hodniku in stopnicah do
Magdine ječe. Dekle si je medtem spet opomoglo.
»Kako pa je?« je vprašal Gerd.
»Dobro za nas!«
»Kje pa je grof?« je vprašala Magda plašno in skrivala
glavico na Gerdovih prsih.
»Mrtev je. Hotel je pobegniti skozi prostor ob vodnjaku,
pa je padel v odprtino.«
»Sveta nebesa!« je v grozi vzkliknil mladi mož.
»Pojdimo brž! Drugi čakajo na nas. Tu nimamo več kaj
iskati.«
Gerd je vzel dekle na roke in stopil naprej. Oče mu je
sledil in zaprl vrata s podobo za seboj. Kmalu so bili pri svoji
družbi.
Nepričakovana grofova smrt je najbolj pretresla grajskega
oskrbnika Geisslerja. Gotovo je bil slab človek, pomagač pri
vseh njegovih zločinih, a v jedru vendar ni bil zakrknjen
grešnik. Ko je videl na lastne oči, kako je njegov gospodar
padel v vodnjak, mu je bilo, ko da bi mu šel z ledeno roko po
hrbtu. Njegov odpor je bil do kraja strt, zlasti še, ker se mu
zdaj ni bilo več bati gospodarja, ki bi izdal njegove skrivnosti.

491
 Ko so zapustili prostor pri vodnjaku in vrata za seboj
zaklenili, se je Fred obrnil h Geisslerju. »Človek božji, s
tvojim gospodarjem smo opravili. Prejel je svoje plačilo. Zdaj
prideš pa ti na vrsto!«
»Milost, milost!« je stokal ujetnik. »Vse bom priznal.«
»Poznaš mojega brata, barona Theodorja Gollwitza?«
»Da, gospod, poznam ga.«
»Ali veš, če še živi?«
»Živi.«
Ta odgovor je bil za Freda, ki skoraj ni mogel več upati,
da bo brata še našel živega, takšno presenečenje, da je bil ves
iz sebe. Skoraj slabost ga je obšla in obrniti se je moral od
drugih, da bi prikril, kako je vznemirjen. Katombo je to opazil
pa mu je sočutno rekel:
»Gospod baron, pomirite se in dovolite, da bom jaz
namesto vas postavil temu človeku potrebna vprašanja. Preveč
ste vznemirjeni, da bi mogli to sami. No, možakar,« se je
obrnil k ujetniku. »praviš, da je baron Gollwitz še pri življenju.
Kje pa je?«
»Čisto blizu od tod v temnici.«
»Nas boš popeljal tja?«
»Da.«
»Kdo pa je nosil hrano jetniku?«
»Jaz sam.«
»In kadar te ni bilo na gradu?«
»Moja žena.«
»Kaj pa ste mu dajali?«
»Kruh in vodo,« je odgovoril omahujoče.

492
 »Nič drugega?«
»Ne.«
»No, to ste bili pa res velikodušni! Hudič vama bo
poplačal to usmiljenost. Samo temu se čudim, kako je mogoče,
da je pustil Hoheneški svojega tekmeca pri življenju.«
»Gospod, jaz ne bi dopustil, da ga ubije. Nisem morilec.«
»To praviš kajpada samo zato, da bi si umil roke pred
nami. No, vseeno priznam, da nisem ravno nezadovoljen s
tabo, če nas le nisi nalagal. Zdaj pa nas popelji k temnici!«
Ujetnik je šel z Billom na čelu, ki ga niti za hip ni pustil
izpred oči. Njima je sledil Fred, ki so se mu v srcu dramila
nepopisna čustva, nato pa še drugi.
Pri vedru z vodo je oskrbnik obstal. »Na mestu smo. Tule
je skrivna ječa.«
»Pa saj ni nikjer videti vrat,« se je začudil Katombo.
»Ker so od zunaj prikrita in so podobna skali. Pazite!«
Pripognil se je in vzdignil iz tal majhen kamen.
Prikazal se je konec železnega droga. Odmaknil ga je in
takoj so se pred njimi odprla ozka, a težka, iz plohov tesana
vrata. Oduren vonj je udaril iz luknje, ki je bila pred njimi, Ko
je Bill posvetil vanjo, je zagledal človeško postavo, ki je, odeta
v cunje in prikovana z verigo, ležala na tleh. Na pol razbit vrč
za vodo je stal zraven svežnja gnile slame, ki je služila kot
ležišče.
»O moj bog!« je vzkliknil Katombo. »To naj bo človek?
Ali ste vi, gospod baron Gollwitz?«
Postava se je zganila na ležišču. Dvoje plašnih, temnih
oči se je iz obraza, podobnega mrtvaški glavi, zastrmela v
može.

493
 »Proč z lučjo!« je spregovoril pridušen In hripav glas.
»Sežiga mi oči in mozeg. Vrag vas nosi!«
»Gospod baron, hočete biti prosti?«
»Prost?« je odvrnil mož. »Prost, to pri vas pomeni mrtev.
Da, ubijte me, saj sem že itak mrtev!«
»Gospod baron, prinašamo vam prostost in pozdrave
vašega brata Friedricha.«
Tedaj se Fred ni mogel več obvladati. Potisnil je Katomba
na stran in planil v celico.
»Theodor!«
Razlegel se je strašen krik. Nato je v celici zavladala
tišina. Slišati je bilo samo poljube, s katerimi je mladi mož
pokril usta in lica nezavestnega brata.
Katombo - ali čas je že, da ga imenujemo, kakor mu gre:
grof Wilhelm Hoheneški - je predlagal:
»Zdaj pojdem skozi glavni vhod na grad, gospoda
Sanforda pa bi prosil, naj me pospremi, da spravimo oskrbnika
na varno. Ko bo to opravljeno, pošljem še ponj in po vso
družbo. Dve kočiji, mislim, bosta zadoščali. Medtem bom na
gradu pripravil vse za sprejem. Zdaj pa je čas, da zapustimo ta
žalostni kraj, če nočemo, da nas preseneti tema.«
Bill je z ujetim oskrbnikom stopil naprej, njemu je sledil
Gerd spet z Magdo na rokah, za njima Fred z bratom
Theodorjem, na koncu sprevoda pa grof in kapitan.
Ko so prišli do strmih stopnic, ki so se spuščale h kanalu,
se je Magda še tesneje privila na prsi svojega zaščitnika in
pošepetala:
»Gerd, dragi moj Gerd! Na svojih rokah si me odnesel iz
stolpa in zdaj me boš nosil skozi življenje na teh rokah. Ali me
boš?«

494
 »O kako rad, kako neskončno rad!« ji je obljubil Gerd in
jo živo poljubil na ustne, ki se niso upirale ...

Leto dni po teh dogodkih je bila posvetitev obnovljenega

gradu Helbigsdorfa. Major sam kajpada ne bi zmogel sredstev
za takšno zidavo, a vojvoda Max je priskočil s potrebnim
denarjem na pomoč, da bi tako izkazal priznanje zaslugam
starega vojščaka.
Seveda je bil tudi vojvoda s soprogo povabljen k
slovesnosti. Helbig je razen njiju povabil še nekaj ljudi, ki so
mu bili blizu.
Tako je privozila dolga vrsta kočij pred novi grad. Na
čelu je bil vojvodov voz.
»Prihajajo!« je vzkliknila modra.
»Vsi so!« je dodala zelena.
»Vsi skupaj!« je dopolnila škrlatno rdeča.
Kočije so privozile na dvorišče in domači so sprejeli
goste, kakor se spodobi. Za vojvodskim parom je izstopil
Gerd. Njemu so sledili kapitan Schubert s Karavejem, orjaški
Bill Sanford, oba Gollwitza, kovač Schubert z ženo in končno
še grof Willhelm Hoheneški, nekdanji Nurvan paša.
Pozdravljanju in stiskanju rok, spraševanju in
odgovarjanju ni bilo ne konca ne kraja in dolgo je trajalo,
preden so si gostje ogledali vse prostore v gradu in so se lahko
odpravil k obedu.
Vojvoda je sedel na častnem mestu. Kar žarel je od
zadovoljstva in odsvit njegove sreče je padal na lepi obraz
njegove sosede Magde. Ko se je pogovarjal, se je kar videlo,
da ima za bregom presenečenja. Pravkar se je obrnil h
Karaveju:

495
 »Saj najbrž veste, da sem bil prijatelj Lilge?«
»Seveda vem, svetlost,« je odgovoril krmar.
»Slišal sem, da se nameravate s tovarišem Schubertom
posloviti od morja?«
»Tako je. Starava se in ...«
»Da, da,« ga je prekinil vojvoda. »Ampak kot krmar
vendar ne boste hodili v pokoj. Recimo rajši poročnik!«
»O, svetlost ... ,« je zajecljal krmar.
»Že prav. In vi,« se je nagnil k Schubertu, »ki ste se tako
izkazali na vožnji k Otoku draguljev kot kapitan, dobite enak
položaj v naši mornarici.«
»Strela nebeška, svetlost, jaz - kapitan?« je vzkliknil vrli
Balduin.
»Zaslužili ste si, dragi moj, in veseli me, da lahko tudi
vašega sina pri tem omizju počastim z istim naslovom.«
Gerd se je vzdignil, ves iz sebe od sreče. »Svetlost, zakaj
pa mene?«
»Prosim vas, da meni prepustite odločitev.«
»Mojo hišo obsipate z darovi, svetlost, da ne najdem
primernih besed za zahvalo,« je vzkliknil major. »Saj je vendar
že ta hiša sama darilo vaših rok, ki ga jaz ...«
»Stojte!« ga je prekinil vojvoda. »Zdaj je pa že čas, da
pojasnimo to zmoto. Nisem jaz sezidal tega gradu, ampak
častivredni kapitan Balduin Schubert.«
Vsi so kar zijali od strmenja.
»Da,« je nadaljeval vojvoda. »Kapitan je tam daleč onkraj
Indije z baronom Gollwitzem vzdignil zaklad, katerega lep kos
je pripadel njemu in Karaveju, ki je bil tudi zraven. Ali vam ni
o tem nič povedal?«

496
 »Niti besedice!« je vzkliknil major presenečen.
»Potem naj nam pa baron Friedrich pri vinu pove zgodbo
o Otoku draguljev, najbolj napeto, kar sem jih kdaj slišal.«
Tedaj je Helbig planil pokonci in objel starega morskega
volka.
»Schubert, prijatelj, vzemi kozarec in me tikaj! Midva sva
očeta enega sina pa si bodiva brata,« Kozarci so zažvenketali,
vojvoda pa je vprašal: »Zakaj pa samo očeta enega sina? Zakaj
ne še očeta ene hčerke? Major, s tem vas v imenu svojega
mladega kapitana, sina Balduina Schuberta, prosim za roko
vaše hčerke Magde. Saj mi ne boste dali košarice?«
Nastalo je burno veselje in kmalu sta bila mlada človeka
v objemu.
»A vidiš, Barbara.« je rekel Thomas, »prav takole je bilo
tudi z nama, ko sem te prvikrat cmoknil.« Vse je bruhnilo v
smeh, vojvoda pa je nadaljeval: »Nikakor pa ne mislim, da sta
ta dva zaročenca edina, ki bi se rada našla. Gospa Hartmann,
vem, da imate radi zvesto dušo, ki sem jo določil za vas. Zad-
nja ovira, ki vam je stala doslej na poti, je odpadla in prepričan
sem, da ne boste rekli ne.«
Tedaj se je žena z veselim nasmehom obrnila k vrlemu
kapitanu Schubertu:
»Balduin, ali me imaš res še zmerom rad?«
»Vrag naj me pocitra, če bi mi lahko prišlo na um, da
rečem ne. Služil sem zate kakor očak Ruben za svojo Izabelo
in sem vesel, da te lahko nazadnje le navežem k svoji ladji.«
Ko je na ta način skoraj sijajno izpričal svoje poznavanje
Svetega pisma, so kozarci trčili v drugo in zdaj je tudi Fred
začel svojo zgodbo o Otoku draguljev.
Ko so se majorjeve sestre na večer odpravljale v svoje
spalnice, so nekaj časa molče zrle druga v drugo. Nazadnje je

497
spregovorila Freya:
»Dve zaroki na en dan, hm!«
»Dve, dve,« je dodala Wanka.
»Ah, dve.« je potrdila Zilla.
»Kaj pa me?« je srdito vprašala dolginka.
»Da, me?« ji je pritegnila mala.
»O, me!« je besno menila debeluška.
»Jaz se sploh nikoli ne bom poročila,« je zatrdila modra.
»Jaz tudi ne,« se je odločila zelena.
»Jaz pa še manj!« se je zaobljubila debeluška in nežno
prižela k sebi svojo Mimi ...

498
 KARL MAY: OTOK DRAGULJEV - PREVEDEL IN
PRIREDIL P. S. - OPREMIL JULIJAN MIKLAVČIČ -
SLIKA NA NASLOVNI STRANI NIKOLAJ OMERSA -
LEKTOR METKA KETTE - KOREKTOR BORIS WIDER -
TEHNIČNI UREDNIK MARJAN ROMBO - ZALOŽILA
MLADINSKA KNJIGA, LJUBLJANA - ZA ZALOŽBO
ZORKA PERŠIČ - TISKALO IN VEZALO - MLADINSKA
KNJIGA - LJUBLJANA 1970