Vede - vir znanja

Rig Veda, Jadur Veda, Sama Veda, Atharva Veda, Mahabharata [ki vkljuuje
tudi Bhagavad Gito], Panaratra in izvorna Ramajana se vse tejejo za vedsko
knjievnost. Dopolnila Ved, Purane [ki vsebujejo rimad Bhagavatam], so tudi
Vede.

Nekateri uenjaki pravijo, da so samo izvorne tiri Vede Rig, Atharva, Jadur in
Sama pristni vedski spisi. Same Vede pa tega ne potrjujeo, prav tako tudi ne
najpomembneji vedski uitelji, kot so ankara, Ramanuda in Madhva. andogja
Upaniada (7.1.4) omenja Purane in Itihase, ki jih veinoma poznajo kot zgodovinske
spise, kot peto Vedo. Bhagavata Purana (rimad Bhagavatam) (1.4.20) potrjuje:
Zgodovinska dejstva in avtentine zgodbe, opisane v Puranah, se imenujejo peta
Veda.
Vsekakor mora knjievnost, da bi jo sprejeli kot vedsko, vsebovati enak smisel kot
izvorna vedska besedila. Vedski spisi (astre) tvorijo harmonino celoto z ustreznim
zakljukom (siddhanta). Zato lahko kot pravo vedsko delo sprejmemo vsako delo, ki
izhaja iz vedske siddhante, ne da bi spremenilo njen pomen, eprav besedilo ni eno
od izvornih spisov. Vedska tradicija pravzaprav potrebuje veljavna dela, ki predajajo
vedsko sporoilo v skladu s asom in krajem.
Vedski spisi so zelo obirni. Sama Rig Veda vsebuje 1.017 hvalnic, Mahabharata je
sestavljena iz 110.000 kitic, osemnajst glavnih Puran pa obsega na tisoe verzov.
Lahko se vpraamo: Zakaj ta dela obstajajo? Odkod so prila? Kdo jih je napisal?
Izvor ved
Brihad-aranjaka Upaniada (2.4.10) pravi: Rig Vedo, Jadur Vedo, Sama Vedo,
Atharva Vedo in Itihase [zgodovina, kot so Mahabharata in Purane], je 'izdihnila'
Absolutna resnica. Tako kot dih pride brez napora, se ta besedila pojavijo iz
Vrhovnega Brahmana brez njegovega truda.
Po vedski tradiciji so Vede absolutne in same po sebi veljavne. Razlage ne iejo
nikjer drugje. Komentator ridhara Svami poudarja, da imajo Vede vrhovno
veljavnost, saj izhajajo iz samega Narajane. Diva Gosvami primerja vse Vede
(Sama, Atharva, Rig, Jadur), in tudi Purane in Itihase, z dihanjem Vrhovnega Bitja.
Nenazadnje Atharva Veda opisuje, da je v preteklosti vedsko znanje raziril Krina, ki
je na zaetku pouil Gospoda Brahmo.
Tako Vede same opiejo svoj izvor. Sveti spisi se opisujejo kor apaurueja, kar
pomeni, da ne prihajajo od materialno pogojene osebe, temve od Vrhovnega (vira,
ki je transcendentalen, onkraj materialne dvojnosti).

Vedsko znanje je ob zori stvarjenja Gospod Krina prenesel Brahmi. Brahma ga je

potem predal Naradi, igar spoznanja se pojavljajo v celotni vedski knjievnosti.
Pomen ved
Glavni namen vedske knjievnosti je, da podaja znanje o samospoznavanju in
osvoboditvi (moka) od trpljenja. Veinoma se uenjaki strinjajo, da je cilj indijske
misli dosega resnice, spoznanja, ki privede do osvoboditve. Vede
brezkompromisno poudarjajo, da materialno ivljenje kljub doloenim navideznim
uitkom predstavlja trpljenje, in podajajo znanje, kako se lahko iskreni iskalec
osvobodi tega trpljenja.
e si Vede ogledamo poblie, lahko opazimo, da govorijo, da smisel lovekega
ivljenja ni v tem, da se sprijaznimo z zaasnim in bednim svetom, temve da se
borimo za veno sreo. Za ljudi, ki se ravnajo po Vedah, ivljenje predstavlja
prilonost, da premagajo smrt. e se nekdo poistovea z iluzornim telesom in misli,
da je ta zaasni svet vse, kar obstaja, glede na vedska uenja zapravlja as. Taka
oseba zamuja prilonost, ki jo je dobila s lovekim telesom prilonost, da
poizveduje o Vrhovnem.
Vede opisujejo monost osvoboditve kot posebno prednost ljudi, ki je nije vrste
nimajo. loveko telo tako primerjajo s olnom, s katerim lahko prekamo ocean
nenehnega preseljevanja iz telesa v telo. Izveden vedski uitelj je kot usposobljen
kapitan, vedske hvalnice pa so kot ugodni vetrovi. Vede oznaujejo osebe, ki ne
prekajo oceana in ne doseejo osvoboditve, za manj inteligentne, saj vedska
filozofija zanika pomembnost znanja, ki ne vodi do prenehanja trpljenja.