NARAVNA DEDIŠČINA

HALOŠKEGA ROBA

Mag.Ivan Božičko

Ptuj, april 2009

 Naravna dediščina haloškega roba

KAZALO

1 UVOD 4
2 HALOZE 5
3 HALOŠKI ROB 5
4 NATURA 2000 10
4.1 Natura 2000 v Občini Videm 10
5 ŽIVA BITJA ZA KATERA JE HALOŠKI ROB POMEMBEN 11
HABITAT
5.1 RASTLINE 11
5.1.1 Drevo 11
5.1.1.1 Bukev (Fagus sylvatica L.) 12
5.1.1.2 Skorš (Sorbus Domestica) 13
5.1.3 Vinska trta (Vitis vinifera) 14
5.1.3.1 Laški rizlig 15
5.1.4 Rože 16
5.1.4.1 Purpuna močvirnica (Epipactis purpurata) 16
5.1.4.2 Jadranska smrdljiva kukavica (himantoglossum adriaticum) 17
5.1.5 Zlata rozga (Solidago) 19
5.1.5.1 Navadna zlata rozga (Solidago virgaurea) 19
5.2 ŽIVALI (Animalia) 20
5.2.1 Glodalci (Rodentia) 20
5.2.1.1 Belonoga miš (Apodemus sylvaticus) 21
5.2.2 Netopirji (Chiroptera) 21
5.2.2.1 Navadni mračniki (Nyctalus nuctula) 22
5.2.3 Ptiči (Aves) 23
5.2.3.1 Mali deževnik (Charadrius dubius) 24
5.2.4 Plazilci (Reptilia) 25
5.2.4.1 Martinček (Lacerta agilis) 25
5.2.5 Žuželke (Insecta) 26

2
 Naravna dediščina haloškega roba

5.2.5.1 Metulji (Lepidoptera) 27

5.2.5.1.1 Mravljiščar (Maculinea arion) 27
5.2.5.2 Hrošči (Coleoptera) 28
5.2.5.2.1 Bukov kozliček (Morimus funereus) 28
5.2.5.3 Čebele (Anthophila) 30
5.2.5.3.1 Kranjska čebela (Apis mellifera carnica) 30
5.2.6 Pajki (Araneae) 32
5.2.6.1 Vodni pajek (Argyroneta aquatica) 32
6 DRUGE RASTLINE IN ŽIVALI HALOŠKEGA ROBA 33
7 ZAKLJUČNA MISEL 34
8 LITERATURA IN VIRI 35

3
 Naravna dediščina haloškega roba

POVZETEK

Svet med reko Dravinjo, Dravo in Halozami je nekaj posebnega. Je svet kjer se srečata dve
identiteti rastlinskega in živalskega sveta, kljub različnosti sta oblikovali enkratno naravno
bogastvo.
Pregled tu živečih rastlinskih in živalskih vrst je pokazal, da so Haloze botanično in
zoološko izjemno bogato območje z veliko pestrostjo habitatov in habitatnih tipov, širšega
mednarodnega pomena.
V preglednem članku so opisane dominantne vrste, ki zaznamujejo favno in floro vzhodnih
Haloz.

Ključne besede: haloški rob, habitat, narava, rastline (Plantea), živali (Animalia), ogrožene
rastlinske in živalske vrste

4
 Naravna dediščina haloškega roba

1 UVOD

Haloze so prijeten svet z močno razgibanimi terciarnimi griči med katere so umeščene ozke
doline z mrzlimi izvirki vode.
Le domnevamo lahko, kakšna je bila na tem področju narava pred prihodom človeka, vemo
pa, kako izgleda haloška krajina danes.

Haloze so v preteklosti veljale za svet kjer je življenje težko, Haložani pa ljudje z odločno
volijo in izoblikovanim čutom do narave.
Prav tej odločnosti haloškega človeka se lahko zahvalimo, da je s sonaravnim bivanjem in
posebnim odnosom do narave uspel ohraniti haloško krajino v vsej raznolikosti življenja.

Haloze so danes botanično in zoološko izjemno bogato območje z veliko pestrostjo habitatov
in habitatnih tipov.
Predstavljene so tiste domorodne rastlinske in živalske vrste, ki so značilne za haloški rob,
ali so tako redke, da so na seznamu posebej varovanih vrst.

Ohranimo naravno dediščino haloškega roba našim zanamcem!

5
 Naravna dediščina haloškega roba

2 HALOZE

Ime Haloze se prvič omenja v 15. stoletju kot Chalas in Kalosen. Nekateri slavisti iščejo
izvor imena iz latinske besede Colles iz geografske literature, ki pomeni vinorodne gorice,
drugi iščejo izvor iz staroslovanske besede halonga, ki pomeni kraj prepleten z griči. Glede
na to, da so Haloze prepletene z griči in obenem z vinorodnimi goricam, sta oba izvora
povsem primerna.

Haloze, razgiban relief z ozkimi dolinami in strmimi pobočji, (Foto: I.Božičko.)

Haloze so gričevnata pokrajina z močno razčlenjenimi pobočji na nepropustni matični

podlagi. V osrednjem delu Haloz – vinorodne Haloze se pogosto pojavljajo zemeljski usadi,
ki dajejo temu območju značilno podobo.

3 HALOŠKI ROB

Ta del Slovenije je pred 20-timi milijoni let pokrivalo plitko Panonsko morje, kar pričajo
ujete školjke in polži, v haloškem kamnu.
Haloški rob oblikuje severna stran Haloz, to je del, ki se rahlo spušča proti Dravski ravnini
(Dravsko, Ptujsko polju ter ormoška ravnica) in se razprostira/širi od Makol do Zavrča, od
ravninskega dela ga loči reka Dravinja, od sotočja v Spodnjih Šturmovcih na desnem bregu
pa od vasi Dravci reka Drava, ki ga spremlja vse do Zavrča v dolžini okrog 35 km.
6
 Naravna dediščina haloškega roba

Naravne danosti, ki so omogočale različne življenjske oblike so se lahko v pestrih razmerah,

življenjskih okoljih, med seboj povezovale in razvijale v funkcionalne celote (na vrstnem,
medvrstnem ter populacijskem nivoju), in razvile v oblike, kot jih poznamo danes. Tako je
posledično današnja pestrost flore in favne ter vegetacijskih habitatov zares zelo pestra in
bogata.
Zakaj posebna pozornost haloškemu robo, je del naravne krajine, ki se je oblikoval po zadnji
ledeni dobi in je nekaj posebnega zlasti zato, ker se tukaj srečujeta dve identiteti rastlinskega
in živalskega sveta, habitatni tipi, ki so različni, a vendar tako bogati in odvisni, skupaj
sooblikujejo veliko naravno bogastvo. Prvi, ki je značilen za ravninski in obvodni svet ter
drugi, ki je značilen gričevnat-hribovski del, oba skupaj lahko poimenujemo haloški rob. Saj
ob proučevanju flore in favne tega prostora, ugotovimo njuno tesno povezanost in
soodvisnost za ohranitev izjemne kulturne krajine in tako obravnavamo skupaj kot ekološko
pomembno območje.

Reka Dravinja in Drava sta oblikovali in razmejili ravninski del od haloškega, s tem pa
vplivali na zanimivo oblikovanje kulturne krajine.

Haloški rob, katerega sooblikujeta reki Dravinja in Drava, (Geopedija.si)

Posebej značilne so ravnice ob reki Dravinji in Dravi z rokavi in mrtvicami, ter razlivnimi
območji, kot so poplavni logi ali krči, ki so jih uporabljali za travnike ali pašnike, porasle z

7
 Naravna dediščina haloškega roba

redkim drevjem, zlasti dobro uspevajo vrba, topola, jelša, robinija in drugi listavci ter
različne grmovnice, iva, čremsa, črni trn, rdeča vrba in druge. Ob premišljeni in skrbni
tradicionalni – ekstenzivni uporabi prostora, nudijo le-ti ugodne pogoje za razvoj vodnega in
obvodnega življenja. Na teh ravnicah se bohoti življenje v vsej svoji pestrosti in raznolikosti.

Značilna loka ob sotočju Dravinje in Drave v jesenskem času,

(Foto: I.Božičko)

Zemeljski usad, značilnost usadov v panonskih gričevjih je, da so večinoma preperelinski in trgajo predvsem
preperelino, včasih le prst ali celo samo travno rušo. Največ usadov se proži na kamninah, ki hitro razpadajo
in dajejo debelo ilovnato preperelino. Za sprožitev usadov je najpomembnejša količina vode v tleh. Najbolj
usodna tla so tam, kjer se menjavajo prepustne in neprepustne plasti, zlasti gline, laporji in peski.
(D.Perko,1998)

Habitatni tip je rastlinska in živalska združba kot značilni živi del ekosistema, povezana z neživimi dejavniki
(tla, podnebje, prisotnost in kakovost vode, svetlobe, itd.) na prostorsko opredeljenem območju. Habitatni tip
pomeni povsem naravno ali polnaravno kopensko ali vodno območje s posebnimi geografskimi, abiotskimi in
biotskimi značilnostmi.

8
 Naravna dediščina haloškega roba

Griči-bregovi, haloškega roba, so poraščeni s suhimi travniki, ki se kosijo enkrat do dvakrat

letno ali jih popase govedo v zadnjem času pa tudi drobnica. Mokri travniki in/ali močvirja
se bohotijo v ozkih dolinah, za katere je tudi značilen manjši ali večji izviri hladne vode, ki
napaja to močvirje.

Visokodebelni sadovnjak, (Foto: R..Škrjanec)

Med travniki in/ali pod vinogradom se razprostirajo visokodebelni sadovnjaki, sadno drevje,
ki nudi odlično zatočišče duplarjem in drugim vrstam ptičev.

Zaraščanje obdelovalnih površin z gozdom na območju haloškega roba, (Foto: R.Škrjanec)

9
 Naravna dediščina haloškega roba

Gozd v vzhodnih Halozah raste na težko dostopnih strmih delih, ki so neprimerni za

kmetovanje, je mešan večdobni gozd ter pretežno sestavljen iz bukovega, kostanjevega,
jesenovega in hrastovega drevja, med katerim si iščejo življenjski prostor divja češnja, lipa,
škorš in iglavci. Na območju občini se površina gozda povečuje za 1% na 4 leta (Kopše,
2008) , to pomeni, da je dokaj intenzivna faza zaraščanja, kar ima za posledico spreminjanje
identitete krajine na daljše časovno obdobje.

Bukov gozdni sestoj, (Foto: http://etocka.si/lesarstvo/2008/09/25/bukev-fagus-sylvatica/)

Ogrožene vrste so tisti primerki (flore in favne na Zemlji), ki jim grozi izumrtje zaradi človeškega
vpliva ali naravnih dejavnikov. Izraz se največkrat nanaša na biološke vrste, lahko pa tudi na druge
taksonomske kategorije, npr. podvrste (http://sl.wikipedia.org).

Rdeči seznam je seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, razporejenih po kategorijah

ogroženosti. Kategorije ogroženosti so: izumrla vrsta, domnevno izumrla vrsta, prizadeta vrsta,
ranljiva vrsta, redka vrsta, vrsta zunaj nevarnosti, neopredeljena vrsta in premalo znana vrsta. Za
izboljšanje stanja ogroženih rastlinskih in živalskih vrst se izvajajo ukrepi varstva ogroženih
rastlinskih in živalskih vrst in njihovih habitatov. Ukrepi varstva se prednostno izvajajo glede tistih
ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ki so domnevno izumrle, prizadete, ranljive in redke.
Po zdajšnjih raziskavah je v Sloveniji ogroženih in na rdeči seznam uvrščenih 342 vrst praprotnic in
semenk in 2000 živalskih vrst.

Namen rdečih seznamov je prikazati stanje favne in flore v Sloveniji glede na stopnjo njene
ogroženosti ter s tem seznaniti javnost.
So pomembna osnova za vrednotenje in določanje stopnje ogroženosti ekosistemov.
So osnova za pripravo predlogov za zavarovanje ogroženih vrst in predlogov za vključevanje
ogroženih vrst v mednarodne konvencije.

Prvi osnutek rdečih seznamov je pripravil angleški naravoslovec sir Peter Scott leta 1960. Sledile so
mu številne države po vsem svetu. V Sloveniji imamo rdeči seznam, ki pa seveda ni dokončen, pač pa
se z leti spreminja in dopolnjuje glede na nova spoznanja in spremembe ogroženosti,
(http://vedez.dzs.si).
10
 Naravna dediščina haloškega roba

Del tega naravnega bogastva nam je uspelo vtkati v varovani projekt NATURA 2000, a žal
samo do vsiljene – nenaravne meje, avtoceste, Draženci – Gruškovje. S projektom varovani
del Haloz se imenuje vzhodne Haloze. To dejstvo ima za posledico veliko okoljsko škodo,
saj bodo Haloze, kot predlog zavarovanega območja postale invalidno področje iz več
nivojev evolucijskega razvoja rastlinskega in živalskega sveta.

4 NATURA 2000

Evropska unija že več kot desetletje oblikuje mrežo posebej varovanih območij Natura 2000.
Njen namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da varuje naravne habitate
ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za območje Evropske unije. Slovenija je,
tako kot vse države članice, dolžna določiti območja NATURA 2000 in jih tudi ustrezno
ohranjati.
Pravno podlago za vzpostavljanje območij NATURA 2000 predstavljata: Direktiva o
ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in Direktiva o
ohranjanju prostoživečih ptic.

4.1 Natura 2000 v Občini Videm

Vlada Republike Slovenije je določila območja Natura 2000 v Sloveniji z Uredbo o posebnih
varstvenih območjih (območjih Natura 2000).
Določenih je 286 območij, od tega jih je 260 določenih na podlagi direktive o habitatih in 26
na podlagi direktive o pticah. Območja zajemajo 36 % površine Slovenije.

V Občini Videm so območja določena po obeh direktivah, vendar prevladuje direktiva na

podlagi določitve o habitatih. Delež območja NATURA 2000, v Občini Videm znaša
47,63% skupne površin, oziroma 3809,8 ha.

Prav z uvrstitvijo v varovano območje NATURA 2000, so Haloze postale zanimive za proučevanje
flore in favne. Haloze so botanično in zoološko izjemno bogato območje z veliko pestrostjo habitatov
in habitatnih tipov.

11
 Naravna dediščina haloškega roba

5 ŽIVA BITJA, ZA KATERA JE HALOŠKI ROB POMEMBEN

HABITAT

Domnevamo le lahko, kakšna je bila na tem področju biodiverzija pred prihodom človeka.
Vemo pa kako izgleda danes, v sestavku bom poskušal predstaviti najbolj značilne vrste in
vrste, ki so najbolj ogrožene in so zato tudi posebej varovane, ter rastejo in živijo na
zaključenem delu haloškega roba, vzhodne Haloze. Priča smo naselitvam tujerodnih vrst
zaradi pričujočih klimatskih sprememb ali malomarnosti človeka (odmetavanje akvarijskih
ali terarijskih živali).

5.1 RASTLINE (Plantae)

Rastlíne (Plantae) so eno izmed kraljestev živih bitij (pribl. 300.000 vrst), ki vključuje
vsakdanje organizme, kot so drevesa, rože, trave in praproti.

5.1.1 Drevo

Drevo, pomeni v botaniki trajno (večletno) rastlino, z značilnim pokončnim olesenelim

deblom, na spodnji stani debla so korenine, zgoraj pa veje, ki tvorijo krošnjo.

Med mnogimi nalogami, ki jih pripisujemo drevju je predelava in skladiščenje ogljikovega

dioksida (CO2) iz okolja v lesno biomaso.
Pomemben je podatek, da drevo iz okolja povprečno izvzame 1100 kg CO2 in
vgradi/inkorporira 900 kg CO2 na kubični meter lesni biomasi, skupna bilanca tako
izvzetega in skladiščenega CO2 je torej 2000 kg m-3 prirastne lesne biomase ter ob
procesu fotosinteze v okolje sprosti 700 kg kisika (O2) ali drugače, gozdovi v letnem
prirastku lesne biomase na prebivalca Slovenije akumulirajo 7400 kg CO2 in ob tem
sprostijo 2590 kg O2.

12
 Naravna dediščina haloškega roba

5.1.1.1 Bukev (Fagus sylvatica L.)

Bukev (Fagus sylvatica L.) je v haloškem prostoru ena izmed najbolj razširjenih listavcev.
Ugajajo ji apnenčasto ilovnata tla. Bukev pri nas zraste do 40 m visoko drevo, krošnja je
gosto vejnata. Skorja je tanka in gladka, srebrno sive barve, z leti v spodnjem delu razpoka
in potemni. Listi so od 6 - 8 cm dolgi, bleščeči se in gladki sprva so svetlo zeleni, svileno
dlakavi in nagubani, pozneje so temno zeleni, jeseni rumeno rdeči; ko se posušijo ostanejo
delno na drevesu do pomladi. Bukove plodove imenujemo žir.

Habitus bukovine (Fagus sylvatica L.), (Foto: http://ro.zrsss.si/~puncer/les/listavci.htm)

Les je gost, trd in se zelo krči, je slabo elastičen in dobro cepljiv. Nezaščitena bukovina na
prostem ni trajna, v vodi pa je bukovina neobstojen les. Uporablja se za pohištvo, igrače,
embalažo, za različne stružene izdelke, za vezane plošče, za železniške pragove, za furnir,
ter je surovina za izdelavo ivernih plošč, oglja, biomase (celuloza, kurjava),...

13
 Naravna dediščina haloškega roba

Deblo bukve (Fagus sylvatica L.), ki raste v Trdobojcih, (Foto: I.Božičko)

Verjetno najdebelejša evropska bukev ima obseg 960 cm in raste pri Mecklenburgu v
Nemčiji.

5.1.1.2 Skorš (Sorbus Domestica)

Nekoč je bil skorš (Sorbus Domestica) pri nas v bližini kmetij precej pogosto drevo, zdaj je
že skoraj izginil. V slovenskih gozdovih ga najdemo kot posamezna drevesa.
Cveti v maju in juniju, cvetovi so združeni v koblaste late, plodovi dozorijo v septembru in
oktobru. Po obliki spominjajo na hruške, sprva so zeleni, kasneje pordečijo.
Med ljudmi je skorš znan že več kot 2000 let, prav zaradi svojih plodov –nešperli. Iz plodov
so izdelovali marmelado, vino in žganje.
Potrebuje zračna in bogata tla. Dobro prenaša sušo, a je občutljiv na zgodnji mraz saj hitro
odganja. Skorja je nekoliko podobna hrastovi; listi pa so podobni jesenovim ali jerebikinim.
Listje skorša dolgo okoli 15 cm je sestavljeno iz neparnega števila (11 – 21) 3 – 5 cm
dolgih lističev. Rob lističev je grobo in ostro nazobčan, razen v spodnjem delu kjer je rob
gladek.
Večji nasad skoršev najdemo na kmetiji Drevenšek, Strmec pri Leskovcu.

14
 Naravna dediščina haloškega roba

Habitus skorša (Sorbus Domestica.),

Strmec pri Leskovcu, Foto:M. Drevenšek

Skorš je zaradi svojih plodov med ljudmi znan več kot 2000 let, saj so iz njega pridobivali
skorševo vino, marmelade, kis, …

Foto: http://ekoloskojeprihodnost.blogspot.com/2009/03/skors-asimina-in-dve-hruski.html

Plodovi skorša so prijetnega izgleda vendar kisli in trpki, skorševo marmelado so prodajali
v lekarnah.
Les skorša je izredno težak, lepo se obdeluje, uporabljali so ga za dragoceno pohištvo,
glasbila – godala, škocke dude, kmečka orodja in vozove,…

15
 Naravna dediščina haloškega roba

Skorš je drevesna vrsta, ki bo kmalu izginila iz slovenskih gozdov, če je ne bomo začeli

ponovno saditi.

5.1.3 Vinska trta (Vitis vinifera)

Vinska trta (Vitis vinifera) je kulturna rastlina. Kultura vzgajanja vinske trte je stara okoli
9000 let in se je začela na bližjem vzhodu. Vinska trta spada v družino (Vitaceae), ki zajema
okoli 600 vrst, med katerimi pa je le nekaj takih, ki jih uporabljamo kot okrasne rastline ali
pa se njihov plod uporablja za hrano.
Vinska trta je gojena rastlina. Je vzpenjalka, ki se v naravi razrašča po drevju in grmovju, v
vinogradih in na vrtovih pa ji vzdržujemo primerno obliko z rezjo. Z njo ji uravnavamo rast,
rodnost in kakovost grozdja. Z gojitvenimi oblikami in oporo ter drugimi ukrepi ustvarjamo
možnost za gospodarno izrabo njenih lastnosti.
Trta ima nadzemne in podzemne dele, podzemno deblo ali podlaga in koreninski sistem, ki
seže tudi do meter globoko in nadzemni del - deblo, veje (kraki ali kordoni) ter rozge
oziroma mladice.

Na enoletnih poganjkih so listi, zalistniki, vitice, očesa in cvetje oziroma grozdiči. Čeprav
ima trta pečke, ki lahko kalijo, je v praksi ne razmnožujemo s semenjem, temveč vegetativno
to je s podtaknjenci - cepljenkami ali z neposrednim precepljanjem.

Vinograd v jeseni,
(Foto: http://blog.slo-foto.net/jurev/files/pb060028.JPG)

16
 Naravna dediščina haloškega roba

5.1.3.1 Laški rizling

V vinorodnih Halozah zelo uspešno uspeva laški rizling, ki je znan tudi pod imeni
Welschriesling, graševina, Riesling italien blanc, italjanski rizling, je vinska trta, ki daje
grozdje za istoimensko belo vino. Domovina te sorte je slovita francoska vinorodna
pokrajina Champagne. Zahteva najodličnejše lege, rodovitna in srednje vlažna tla. Odporna
je proti večini bolezni in redno in veliko rodi. Sodi med zelo pozne sorte in v slabih letinah
ne more dobro dozoreti, vendar kljub temu daje tudi ob slabših letnikih vino dobre
kakovosti. Odporna je proti zimski pozebi in ne gnije. Laški rizling je trta srednje močne
rasti z dolgimi medčlenki. Cvet je dvospolen. Enoletni les je svetlo rumenorjav. List je
srednje velik, petdelen z močnimi zarezami, ostro in dolgo nazobčan. Po zgornji strani je
gladek in svetlo zelene barve, na spodnji strani pa kosmat. Vršički so svetlo zeleni in
kosmati.

Laški rizling,
(Foto: http://sl.wikipedia.org/wiki/La%C5%A1ki_rizling)

Grozd laškega rizlinga je valjaste oblike, majhen do srednje velik in zelo zbit. Pogosto ima
poleg glavnega grozda še značilen prigrozd. Jagode so majhne in okrogle, ponavadi zeleno
do zeleno-rumene barve, pikčaste z rjavimi lisami tam, kjer so izpostavljene soncu.

Vinsko trto lahko srečamo povsod, kjer je človek. Tudi kot samorodnico na brajdah. Človek
jo sadi in goji, da je ob njem, da zeleni, je vesel njenega sadeža in da mu polepša
tuzemeljsko življenje.

17
 Naravna dediščina haloškega roba

5.1.4 Rože

Rože, so rastline z izrazitim cvetom, so rastline, ki nas spremljajo ves čas življenja, so
navdih za radost in žalost, uspevajo v naravi in vrtovih, pa tudi v bivalnih prostorih.

5.1.4.1 Purpurna močvirnica (Epipactis purpurata)

Purpurna močvirnica (Epipactis purpurata) spada v družino kukavičevke (Orchidaceae).

Raste po senčnih gozdovih listavcev in iglavcev, kjer ni podrasti, predvsem na vlažnih tleh.
Zraste do 80 cm, steblo in listi so vijolično do škrlatne barve. Listi so sedeči, široko suličasti,
imajo vzporedne žile. Cvetovi so zelenkasto beli z vijoličnim prelivom, v premeru merijo
okrog 2 cm. Do 80 cvetov je združenih v skoraj enostranski navidezni grozd. Ker pogosto
raste ob robovih gozdnih poti in jo poleti pokosijo, še preden razvije plodove, je ogrožena.
Purpurna močvirnica je ena naših pozno cvetočih vrst kukavičevk. Cveti od julija do konca
septembra.

Purpurna močvirnica (Epipactis purpurata),

(Foto: http://narava.sodja.net/displayimage.php?album=6&pos=152)

V Sloveniji se pojavlja posamično, je redka vrsta, v haloških bukovih gozdovih je pa zelo

pogosta.

18
 Naravna dediščina haloškega roba

5.1.4.2 Jadranska smrdljiva kukavica (himantoglossum adriaticum)

Jadranska smrdljiva kukavica (himantoglossum adriaticum) spada v družino kukavičevk

(Orchidaceae). Visoka je do 80 cm, s številnimi enostavnimi listi, ki prehajajo od jajčaste
oblike pri dnu stebla do suličaste pri vrhu. V socvetju je več 10 oblikovanih pisanih cvetov
z značilno oblikovano medeno ustno, katere srednja krpa je do 60 cm dolga spiralasta ustna
in daljša od obeh stranskih. Ostali cvetni listi tvorijo čelado, ki je po zunanji strani belkasta,
po notranji pa škrlatno progasta. Cveti od maja do julija. Njen vonj ni prijeten, vendar ni
izrazit.
Je edina predstavnica rodu smrdljivih kukavic v Sloveniji, ki ima tako dolge medene ustne,
druge le do 3 cm.

Jadranska smrdljiva kukavica (himantoglossum adriaticum),

( Foto: http://narava.sodja.net/displayimage.php?album=search&cat=0&pos=2)

Številne vrste iz družine kukavičevk, bolj znane kot orhideje, so razširjene predvsem v
tropskih predelih. V naših krajih so razmeroma redke, vendar so zaradi lepih cvetov ena od
najbolj privlačnih skupin enokaličnic. Cvetovi naših vrst so v primerjavi s tropskimi
večinoma mnogo manjši, a zato nič manj lepi. V koreninah imajo simbiotske bakterije, ki jih
oskrbujejo s hranilnimi snovmi. Zelo so občutljive za gnojila. Na gnojenih in tudi nekošenih
travnikih ne rastejo več. Ker je takih površin vedno več, se bodo ohranile le še v
nespremenjenem okolju.

Biodiverziteta ali biološka raznolikost je relativno nov pojem, ki so ga prvič uporabili šele leta 1986. Odtlej, še
posebej pa po sprejetju konvencije o biološki raznovrstnosti v Rio de Janeiru leta 1992, se je število temeljnih
raziskav na tem področju znatno povečalo, vzporedno pa so se zvrstile številne študije o ravnanju z
biodiverziteto.

19
 Naravna dediščina haloškega roba

5.1.5 Zlata rozga (Solidago)

Zlata rozga (rod Solidago), najpogostejše so pri nas: navadna zlata rozga (Solidago
virgaurea), kanadska zlata rozga (Solidago canadensis L.) in orjaška zlata rozga (Solidago
canadensis).

5.1.5.1 Navadna zlata rozga (Solidago virgaurea)

Navadna zlata rozga (Solidago virgaurea), od 30 do 100 cm visoka rastlina, raste po vsej
Sloveniji; v svetlih gozdovih, na posekah in kamnitih mestih boste njene rumene koške
opazili od julija do oktobra.
Koški so sestavljeni iz rumenih cvetov, dolžine od 7 do 18 mm združene v grozde,
(jezičastih cvetov je največ osem) s kodeljicami iz laskov; dno koška je golo. Ovojkovi listi
rastejo v več redeh in se prekrivajo kot strešniki. Steblo je enakomerno olistano do vrha s
premenjalno razvrščenimi suličastimi listi.

Navadna zlata rozga (Solidago virgaurea),

(Foto:http://www.zaplana.net/flowers/Asteraceae/SolidagoVirgaurea(NavadnaZlataRozga)/si

Razmnožuje se s semenom, ki ga raznaša veter, večino semena pade v radiju 1 m od matične

rastline. Zelo hitro pa se razmnožuje in širi tudi vegetativno z rizomi. Oprašujejo jo žuželke,
predvsem čebele, vendar v času cvetenja lahko na njej opazimo pisano množico vrst iz sveta
insektov, kot: os, muhe, trepetavke in kar nekaj vrst hroščev.

20
 Naravna dediščina haloškega roba

Vse tri so zdravilne rastline, za pripravo zdravilnih čajev in izvlečkov pa najpogosteje

uporabljamo navadno zlato rozgo. Uporaba zlate rozge pa je uveljavljena v zahodni Evropi,
še posebno v Nemčiji, kjer je na voljo veliko število zdravil, ki vsebujejo ekstrakt navadne
zlate rozge.
Na travnikih visoko v slovenskih gorah boste našli še eno podvrsto zlate rozge – planinsko
zlato rozgo, ki ima nižje (do 20 cm), večinoma nerazraslo steblo.

5.2 ŽIVALI (Animalia)

Živali (Animalia) so eno izmed petih kraljestev živih bitij. Čeprav so se razvile kot zadnje,
so zdaj prevladujoča oblika življenja na Zemlji. Uspešne so predvsem zaradi možnosti
hitrega prilagajanja spremenjenim razmeram v svojem okolju in sposobnosti premikanja.
Znanstveno jih preučuje zoologija, ki se nadalje deli v več ožjih znanstvenih disciplin.

5.2.1 Glodavci (Rodentia)

Mali sesalci; Glodavci (Rodentia) so red sesalcev. Glodavci predstavljajo več kot 40% vseh
sesalcev ter so uspešna in prilagodljiva skupina. Živijo na vseh celinah (razen Antarktike).
Kljub raznolikosti imajo nekaj skupnih značilnosti. So majhni, dolgorepi štirinožci s
kremplji na prstih, z močnimi čeljustmi in zobmi, prilagojenimi glodanju in žvečenju. So
pretežno talne živali, nekatere vrste pa živijo tudi na drevju (veverice), v vodi (bobri), ali pa
kopljejo v tla (miš kopač). Le redki glodavci so samotarski.
Večina jih ima čokato telo in dolg rep. Na sprednjih nogah je 5 prstov, na zadnjih pa 3-5. So
podplatarji. Zaradi nespecializirane zgradbe telesa se glodavci zlahka prilagajajo različnemu
okolju.
Od drugih sesalcev se razlikujejo po 4 močnih sekalcih (glodačih), ki so dolgi, ukrivljeni in
stalno rastoči. Sklenina je samo na sprednji površini. Mehkejša zobovina se pri glodanju
obrabi in tako nastane oster, dletast glodač.

21
 Naravna dediščina haloškega roba

5.2.1.1 Belonoga miši (Apodemus sylvaticus)

Miši iz rodu (Apodemus), belonoge miši (Apodemus sylvaticus), kamor spada tudi navadna
belonoga miš so srednje velike miši z rjavim hrbtom. Pri nas je splošno razširjena ljubi so ji
robovi bukovih gozdov, ki preraščajo v travniške ali njivske površine.
Je zelo prilagodljiva in pri ugodnih življenjskih pogojih lahko ima do deset legel na leto.

Belonoga miš (Apodemus sylvaticus),

(Foto: http://galerija.foto-narava.com/displayimage.php?album=search&cat=0&pos=4)

5.2.2 Netopirji (Chiroptera)

Netopirji (Chiroptera), ste že videli netopirje? Mnogo ljudi odgovori, da jih še ni. Pa jih
sploh ni težko opazovati v naravi. Eni najboljših prostorov za opazovanje netopirjev so ob
tekočih ali stoječih vodah in ob robu gozda. Netopirji so samostojen red sesalcev, kot npr.
glodavci, zveri in primati. So toplokrvne živali, njihovo telo prekriva dlaka in kotijo žive
mladiče, ki v svojih prvih dneh življenja sesajo materino mleko.
Netopirji so nočno aktivne živali in so med sesalci edini, ki so sposobni aktivnega leta.

22
 Naravna dediščina haloškega roba

5.2.2.1 Navadni mračnik (Nyctalus noctula)

V začetku večera, v prvem mraku, ko se še zadnji kosi spravljajo spat, se visoko nad
krošnjami pojavijo mračniki (Nyctalus noctula), hitri in gibčni letalci z dolgimi, ozkimi
perutmi. Žuželke lovijo večinoma visoko v zraku, višje od 10 m, včasih pa za kakšno
strmoglavijo tudi precej nizko. Ljudje z dobrim sluhom, lahko celo slišijo njihove
orientacijske klice, ki zvenijo nekako »ck, ck, ck«.
Netopir odda eholokacijski klic in nato posluša, kdaj se bo vrnil odmev od predmetov v
okolici. Tako si lahko, tudi v popolni temi, ustvari podobo svoje okolice in celo lovi tako
majhen plen kot so npr. komarji in druge majhne žuželke.

Navadni mračnik (Nyctalus noctula),

(Foto: http://en.wikipedia.org/wiki/Common_Noctule#cite_note-1)

Spomladi se samice navadno združijo v večje porodniške kolonije v toplih podstrešnih

prostorih ali v toplih delih jam, ki so primerni za vzgojo njihovih mladičev. V juniju in juliju
vsaka samica skoti po enega mladiča, za katerega skrbi dokler mladič ni sposoben
samostojnega življenja - to je do konca avgusta oz. najkasneje septembra.

23
 Naravna dediščina haloškega roba

In odrasli samci? Ti so v poletnem času samotarji, lahko pa se združujejo v posebne manjše

kolonije, ki razpadejo takoj, ko nastopi čas parjenja.

Raziskovalni tabor študentov biologije, Videm pri Ptuju, 2002, (RTŠB, 2002) je pri raziskavi
vzhodnih Haloz, ujel v vabe in proučil naslednje male sesalce:

zap.št. vrsta št.vzorcev

1 beloprsi jež (Erinaceus concolor) 1
2 gozdna rovka (Sorex araneus) 1
3 gozdna voluharica (Clethrionomys 6
glareolus)
4 travniška voluharica (Microtus agrestis) 1
5 rumenogrla miš (Apodemus flavicollis) 50
6 belonoga miš (Apodemus sylavticus) 2
7 dimasta miš (Apodemus agrarius) 15
8 obvodni netopir (Myotis daubentoni) 3
9 brkati netopir (Myotis mystacinus) 1
10 drobni netopir (Pipistrellus pygmaeus) 1
11 mali netopir (Pipistrellus pipistrellus) 1
12 pozni netopir (Eptesicus serotinus) 2
13 navadni mračnik (Nyctalus noctula) 1
14 velika sinica (Parus major) 1
15 breguljka (Riparia riparia) 11
16 čebelar (Merops apiaster) 1
17 martinček (Lacerta agilis) 2

V Sloveniji netopirji predstavljajo kar tretjino vseh vrst prostoživečih sesalcev. Vse vrste
netopirjev pri nas obravnavamo kot ogrožene in so kot take tudi zavarovane. Ogroža jih
predvsem intenzivno kmetijstvo.
Če hočemo, da bodo tudi v prihodnosti na področju haloškega roba še letali raznovrstni
netopirji, moramo ohranjati sonaravno pokrajino.

5.2.3 Ptiči (Aves)

Ptiči (Aves), so dvonožni, toplokrvni vretenčarji (Vertebrata), pokriti s perjem, s sprednjimi

udi spremenjenimi v peruti z lahkimi in votlimi kostmi. Razvili so se iz dinozavrov v zgodnji

24
 Naravna dediščina haloškega roba

juri pred približno 180 milijoni let, ko se je pojavilo prvo ptiču podobno bitje - praptič
Archaeopteryx.

5.2.3.1 Mali deževnik (Charadrius dubius )

Mali deževnik (Charadrius dubius ) je ptič, ki je značilen prebivalec rečnih prodišč. Tu si

išče hrano (različni nevretenčarji), pa tudi vzreja svoj zarod. Samica izleže štiri jajca v
majhno kotanjo med prodniki. Mladiči (kebčki) takoj zapustijo gnezdo in pod skrbnim
varstvom staršev iščejo hrano.

Kadar so mladiči v nevarnosti skuša eden izmed staršev zbuditi pozornost vsiljivca z
glasnim oglašanjem in hlinjenjem poškodbe peruti. "Čudežna" ozdravitev nastopi, ko je
vsiljivec dovolj vstran od zaroda.

Mali deževnik je ogrožena vrsta pri nas zaradi izginjanja njegovih značilnih gnezditvenih
habitatov (prodišč). Ta izginjajo zaradi regulacij vodotokov, prekomernega izkoriščanja
proda in vse večje prisotnosti človeka na preostalih prodiščih.

Mali deževnik (Charadrius dubius),

(Foto: http://www2.arnes.si/~oskksavokl3/Charadrius_dubius.htm)

Zaradi pomanjkanja primernih gnezdišč skuša mali deževnik gnezditi v gramoznicah, s

peskom nasutih parkiriščih in na njivah (predvsem koruznih).

Mali deževnik spada na seznam strogo zavarovanih vrst.

25
 Naravna dediščina haloškega roba

5.2.4 Plazílci (Reptilia)

Plazílci (Reptilia) so prva od življenja v vodi neodvisna skupina vretenčarjev. Danes živijo
na svetu štiri skupine plazilcev: prakuščarji (Rhynchocephalia), krokodili (Crocodilia), želve
(Testudines) in luskarji - kače in kuščarji (Squamata).
Podobno kot ribe, dvoživke, ptiči in sesalci so tudi plazilci vretenčarji (s hrbtenico iz
vretenc). Njihovi mladiči se navadno rojevajo na kopnem. Ko se izvalijo iz jajc, so podobni
staršem, le da so majhni.

5.2.4.1 Martinček ( Lacerta agilis)

Martinček ali evropska siva kuščarica ( Lacerta agilis) je vrsta kuščarja. V zadnjem času
številčnost martinčka vse bolj upada in je bil razmeroma pogost le še v severovzhodnem
delu Slovenije, haloški rob je zanj pomemben habitat. Najpogosteje je opažen na obrežjih
rek in ribnikov poraslih z gosto vegetacijo, kjer je hkrati tudi dovolj neporaslih površin
primernih za sončenje, pa tudi v gramoznicah in suhih travnikih.
Samci so bolj zeleni, samice pa sive ali sivorjave osnovne barve. Na hrbtu imajo v prečnem
nizu 33 - 55 vrst šesterokotnih gredljastih lusk, ki so po sredini trupa ožje. Na stegnu imajo
11 - 13 femoralnih por. Stožčasta glava se začne s topo zaokroženim gobčkom. Obstransko
sta na glavi 2 zanosnični ploščici. Nosna odprtina je obkrožena s 3 - 4 ploščicami in se ne
dotika gobčne ploščice . Zrastejo do 27 cm , običajno samo 20 - 24 cm. Živi po nižinah,
najraje po vrtovih, travnikih, ob robu polj in gozdov, skriva se v mišjih ali krtovih rovih.
Hrani se z žuželkami in njihovimi ličinkami . Razmnožuje se od aprila do junija, samica
zleže 3 - 14 jajc, ki se izvalijo po 8 tednih.

26
 Naravna dediščina haloškega roba

Martinček (Lacerta agilis) ,

(Foto: http://www.herpetofauna.co.uk/sand_lizard.htm)

Martinček je v Sloveniji dokaj redek, je redko v gostejših populacijah, ker je počasen, je

pogost plen plenilcev, je ogrožena vrsta in je na seznamu strogo varovanih vrst.

5.2.5 ŽUŽELKE (Insecta )

Žuželke ali insekti (Insecta) spadajo pod mnogočlenarje, poddeblo členonožci. So

nevretenčarji, ki imajo okončine in telo sestavljeno iz členov. Telo imajo sestavljeno iz treh
delov: glave, oprsja in zadka. Oprsje je sestavljeno iz treh delov in na vsakega je pripet en
par nog. Žuželke imajo zmeraj šest nog. Zadek je prav tako razčlenjen, največkrat na šest
do dvanajst členov. Poleg tega skoraj vse žuželke imajo krila in so edini nevretenčarji, ki
lahko letijo. Primitivni členonožci, predniki današnjih žuželk, so živeli že pred 600 milijoni
let. Ti so bili prve živali, ki so prišle živet na kopno.

Poznamo okrog milijon vrst, vseh skupaj pa naj bi jih po novejših ocenah bilo med 6 in 10
milijoni.

Žuželke s popolno preobrazbo:

• mrežekrilci (volkec, tenčičarica),

• mladoletnice (stenofilaks),
• metulji (lastovičar, kapusov belin, vešče),

27
 Naravna dediščina haloškega roba

• hrošči (koloradski hrošč, smrekov lubadar, rogač),

• kožekrilci (čebele, čmrlj, ose mravlje, sršeni),
• dvokrilci (komarji, muhe),
• bolhe (človeška bolha).

5.2.5.1 Metulji (Lepidoptera)

Metulji (Lepidoptera) so drugi največji red v razredu žuželk (Insecta). Vanj uvrščamo preko
160.000 opisanih recentnih vrst dnevnih in nočnih metuljev, razvrščenih v 127 družin in 46
naddružin. Po številu opisanih vrst jih prekašajo le še hrošči (Coleoptera). Znanstveno ime
so dobili po tem, da imajo celo telo, predvsem pa krila, poraščena z drobnimi luskami, kar
jih jasno ločuje od vseh ostalih skupin žuželk.

Metulji so zaradi pisanih barv in nenevarnosti ena najbolj priljubljenih skupin živali, poleg
strokovnjakov se z njimi ukvarja tudi veliko število ljubiteljskih entomologov.

5.2.5.1.1 Mravljiščar (Maculinea arion)

Na področju Haloz je prisotnih 96 vrst metuljev, zanimiva je vrsta veliki mravljiščar

(Maculinea arion), ki j dokaj redka v Sloveniji.

Vrsta je usodno odvisna od suhih travišč, ki so značilna za vzhodne Haloze, zato je tukaj
zelo pogost.
Ime metulja izhaja iz njegovega načina razmnoževanja, življenjskega kroga, ki je vezan na
parazitizem mravelj, gosenice se hranijo izključno z ličinkami mravelj, iz rodu (Myrmica).

28
 Naravna dediščina haloškega roba

Veliki mravljiščar, (Maculinea arion),

(Foto: http://metulji.biologija.org/?q=node/303)

Največjo grožnjo za ekološko specializirane vrste metuljev trenutno predstavlja opuščanje

košnje in zaraščanje travniških površin, ponekod pa prekomerna uporaba kemičnih sredstev.
Po mnenju raziskovalca R.Verovnika so vzhodne Haloze Evropsko pomemben habitat za
zaščito dnevnih metuljev iz rodu (Maculinea).

5.2.5.2 Hrošči (Coleoptera)

Hrošči (Coleoptera, grško koleos - pokrovka + pteron - krilo) so red v razredu žuželk
(Insecta). So najštevilčnejša skupina živali - trenutno je opisanih okoli 350.000 vrst
hroščev, kar je približno 40 odstotkov opisanih vrst žuželk in četrtina vseh opisanih vrst
živali. Tekom evolucije so se izkazali kot izredno uspešna skupina, ki je naselila skoraj vsa
življenjska okolja. Odrasli hrošči pogosto poseljujejo drugačna okolja kot njihove ličinke.

5.2.5.2.1 Bukov kozliček (Morimus funereus)

Bukov kozliček (Morimus funereus) je tipični predstavnik družine kozličkov. Telo je

robustno, podolgovato in paralelno. Je žametno sivomodre barve in na vsaki pokrovki ima
po dve črni pegi. Značilna sta trnasta izrastka na predprsju. Noge in tipalke so dolge in

29
 Naravna dediščina haloškega roba

sivočrne. Drugi par kril je zakrnel. Žival je velika 20 – 38 mm. Razvoj poteka tri do štiri leta.
Ličinke in odrasli hrošči so polifagi in se prehranjujejo z lesom različnih drevesnih vrst.
Odrasli privablja vonj ranjenih in posekanih dreves predvsem bukve in jelke, v katere samice
odlagajo jajčeca, v jamice, ki jih izdolbejo s čeljustmi v živ, oslabel ali mrtev les. Ličinke se
prehranjujejo pod lubjem in se zabubijo globlje v lesu. Hrošče je moč opazovati pri lizanju
drevesnih sokov. Bukov kozliček je nekrilata žival, ima reduciran drugi par kril, zaradi česar
je omejena njegova mobilnost. Kljub temu posamezen osebek prehodi velike razdalje.
Specifična značilnost vrste je relativno dolga življenjska doba odraslih osebkov, ki traja dve
leti. Nekateri tej lastnosti pripisujejo možnost nadomestila vrsti za zmanjšano mobilnost.
Odrasli osebki so v Sloveniji aktivni od maja do julija.

Bukov kozliček (Morimus funereus),

(Foto: http://kid.kibla.org/~zgs/Bukov_kozlieek.pdf)

Vrsta je v Sloveniji splošno razširjena in ne velja za ogroženo. Ker vrsta ne leta, ji večjo
oviro za razširjanje predstavljajo prometnejše ceste in vodotoki. Glede na povpraševanje po
bukovem kozličku na evropskih insektskih borzah, lahko predstavlja nevarnost ogrožanja
vrste, preveliko zbiranje hroščev v komercialne namene.
Bukov kozliček je na seznamu varovanih vrst.

30
 Naravna dediščina haloškega roba

5.2.5.3 Čebele (Anthophila)

Čebele (Anthophila) so nerangiran takson žuželk, ki ga uvrščamo med kožokrilce,

natančneje v naddružino ozkopasih os (Apoidea). Sestavlja ga skoraj 20.000 vrst, katerih
glavna njihova značilnost je prilagojenost hranjenju z nektarjem in cvetnim prahom, s čemer
hranijo tudi svoje ličinke. V ta namen imajo posebne strukture za prenašanje in shranjevanje
peloda, največkrat v obliki posebno oblikovanih dlačic na telesu.

5.2.5.3.1 Kranjska čebela (Apis mellifera carnica)

Kranjska čebela (Apis mellifera carnica), Pollmann 1879, med čebelami, ki jih gojimo v
Sloveniji in so tu avtohtone, je kranjska čebela geografsko najbolj razširjena, z njo čebelarijo
na vseh kontinentih. V Evropi so v glavnem 4 rase medonosnih čebel: italijanska čebela (A.
mellifera ligustica), ki je bila prvotno razširjena predvsem na Apeninskem polotoku;
kavkaška čebela (A. m. caucasica), na območju Kavkaza; temna čebela (A. m. mellifera), je
bila prvotno razširjena v delu srednje, v zahodni in severni Evropi; ter kranjska čebela ali
kranjska sivka (A. m. carnica), s prvotno razširjenostjo na ozemlju Slovenije, pa tudi
sosednje Koroške, vzhodno do Romunije in Bolgarije. Njeni hitinasti zadkovi obročki so
temni, s svetlo sivimi do rumenkastimi dlačicami. Med evropskimi rasami je najbolj siva (od
tod ime sivka). V svetovnem čebelarstvu sta gospodarsko najpomembnejši kranjska in
italijanska čebela.

Vloga čebel v naravi je opraševanje prosto rastočih cvetnic, kakor tudi gojenih rastlin,
prav zaradi tega se jim opravičeno pripisuje velik pomen pri ohranjanju rastlinske pestrosti.

Čebele gojimo v panjih. V svetu večinoma uporabljajo nakladne panje, pri nas pa
prevladuje AŽ panj, ki jih lahko zlagamo v čebelnjake.

Čebele gnezdijo na satju, ki ga same zgradijo. Čebele uporabljajo satje za vzrejo zalege in
skladiščenje hrane. Na vrhu satja je običajno skladiščen med, pod njim, proti sredini satja je
skladiščen cvetni prah, na sredini in spodaj pa čebele vzrejajo zalego. Zrel med čebele
pokrijejo z voščenimi pokrovci. Ličinke odraščajo v odprtih celicah, preden pa se zabubijo
in preobrazijo v odrasle čebele, jih čebele zaprejo v celice s poroznimi pokrovci. Razvoj od
jajčeca do odrasle čebele traja 21 dni. Trotje se razvijajo počasneje, matice pa hitreje.
31
 Naravna dediščina haloškega roba

Odrasle čebele živijo v sezoni le 6-8 tednov, čez zimo pa tudi do pol leta. Trotje živijo v
družini le v času rojenja čebel, matice pa lahko preživijo več let.

S čebelami pridelujemo: med, cvetni prah, vosek, propolis, matični mleček in čebelji strup,
zaradi omenjenega dejstva jih pogosto imenujemo »krilati farmacevti«, saj njihovi produkti
zdravilno delujejo na človeški organizem.

In zakaj je kranjska čebela tako cenjena med čebelarji? Znana je po nabiralni vnemi in zato
prednjači po količini nabranega medu. Ni napadalna in je znana po svoji odpornosti na
bolezni. Prezimuje v razmeroma majhnih družinah, spomladanski razvoj pa je zelo buren,
edini očitek je, njena poudarjena rojivost.

Čebelji roj v naravi,

(Foto: http://web.bf.uni-lj.si/jbozic/zivvrt/cebcebr.htm)

Naši predniki so čebelarili s kranjsko čebelo uspešno na področju haloškega roba in širše,
upam, da bomo nadaljevali s tradicijo in v ta namen ohranili čebelarjenje, ki je značilno za ta
del Slovenije.

32
 Naravna dediščina haloškega roba

5.2.6 Pajki (Araneae)

Pajki (Araneae) spadajo v razred pajkovcev. Pájkovci (Arachnida), iz grške arachne: pajek)
so razred nevretenčarjev iz poddebla pipalkarjev.

S pajkovci se znanstveno ukvarja arahnologija, panoga biologije.

Njihovo nečlenjeno telo sestoji iz glavoprsja in zadka. Na glavoprsju imajo 6 - 8 enostavnih

oči in 4 pare nog. Na zadku imajo predilne bradavice, iz katerih se izceja lepljiva tekočina.
Le-ta se na zraku strdi v pajčevino. Z njo spletajo mreže različnih oblik, s katerimi lovijo
žuželke in drugo živo hrano, ali pa jih uporabljajo kot skrivališča.

V Halozah živi kar nekaj redkih in zanimivih vrst pajkov, med njimi tudi takšne, ki še niso
bile najdene v Sloveniji.
Haloze so zanimive za nadaljnje raziskave araneofavne.

5.2.6.1 Vodni pajek (Argyroneta aquatica)

Vodni pajek (Argyroneta aquatica) je zanimiv predvsem zaradi popolne prilagoditve za

podvodno življenje, ljube so mu stoječe in počasi tekoče vode. Goste dlake na zadku so
oblikovane tako, da se okoli zadka ustvari zračni mehurček, ki mu omogoča dihanje pod
vodo, nekateri avtorji govorijo o zračnem zvonu, da živi v zračnem mehurji »potapljaškem
zvonu«. Po vodni gladini se premika s pomočjo zadnjih parov, močno odlačenih, nog.
Zaradi zračnega mehurčka dobi zadek v vodi srebrnkast videz, po čemer je vrsta dobila tudi
ime (argyros v grščini pomeni srebro). Pajek si med vodnim rastlinjem naredi, s predivom
obdano, gnezdo zvonaste oblike v katerega na zadku postopoma prenese zrak. Hrani se z
vodnimi ličinkami žuželki manjšimi rakci, plen poje v zračnem zvonu , (RTŠB, 2002).
Vrsta velja za zelo strupeno, vendar so ugrizi le redko znani.

33
 Naravna dediščina haloškega roba

Vodni pajek (Argyroneta aquatica),

(Foto:http://www.biopix.dk/Photo.asp?Language=la&PhotoId=33347&Photo=Argyroneta-aquatica)

Najdenj je bil v mrtvici na sotočju reke Drave in Dravinje, je ranljiva vrsta in se nahaja na
rdečem seznamu, (RTŠB, 2002).

6 DRUGE RASTLINE IN ŽIVALI HALOŠKEGA ROBA

Druge rastline in živali, ki ravno tako rastejo in živijo na področju haloškega roba in morda
nimajo izrazitega habitusa, kot pričujoče vrste, ali so morda bolj številčne in s tem
neogrožene ter so zaradi tega neopravičeno prezrte.
V vzhodnih Halozah so prisotne tudi skupine rastlin in živali, ki so ravno tako zanimive in so
pomemben del našega okolja, to so zlasti:

• lišaji (lichenes),
• mahovi (Bryophyta),
• glive (Fungi),
• kačji pastirji (Odonata),
• kobilice (Orthoptera ,)
• dvoživke (razred Amphibia),..

34
 Naravna dediščina haloškega roba

V prihodnje je potrebno raziskavam na področju Haloz posvetiti veliko več raziskovalne

vneme in napora, spoznanja in rezultate, pa na ustrezen način objaviti in zaščititi naravne
habitate, s tem pa jih trdno postaviti na zemljevid strogo varovanih območij.

7 ZAKLJUČNA MISEL

Haloze so bile do nedavnega še dokaj neraziskano področje s področja rastlinskih in

živalskih vrst. Predstavljene so rastlinske in živalske vrste, ki živijo na območju haloškega
roba, so na rdečem seznamu ali pa jih vse do danes nismo opazili, ker smo preveč površno
opazovali svet okrog sebe.

Za ohranitev tega bogastva je potrebno, ohranjati in negovati:

• gozd, gozdne pasove in mejice,

• sonaravno obdelavo kmetijskih površin,
• razlivna in poplavna območja potokov in rek,
• ohranjanje rečne zarasti (drevje, grmovje in trstičje) z rokavi in mrtvicami in
• spoštljiv odnos do narave.

Pesnik je zapisal, »ljubiti, pomeni izgubiti«, torej, naravno dediščino Haloz je potrebno
ljubiti, in ne izgubiti!

35
 Naravna dediščina haloškega roba

8 LITERATURA IN VIRI

1 Atlas Slovenije: http://www.geopedia.si/

2 Bačič, T., 2006: Nezadostno znane enokaličnice slovenskega rdečega seznama,
Gibanje znanost mladini, Ljubljana; Univerza v Ljubljana
3 Belonoga miš: http://www.iucnredlist.org/details/1904
4 Biologija, http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=8074
5 Božičko, I., 2005: Drevo, gozd, biodiverziteta; http://www.ivanbo.org
6 Božičko, I., 2009: Ob tednu gozdov, Naš glas, Občina Videm
7 Bukev: http://etocka.si/lesarstvo/2008/09/25/bukev-fagus-sylvatica/
8 Godet, J., 2000: Domača drevesa in grmi, Radovljica; Didakta
9 Čebele: http://web.bf.uni-lj.si/jbozic/zivvrt/cebcebr.htm
10 Društvo ljubiteljev čebel APIS Ribnica: http://www.drustvo-apis
11 Elektronska enciklopedija: http://sl.wikipedia.org
12 Golob, A., 2007: Priročnik o vrstah Natura 2000, ki so povezane z gozdom,
Ljubljana; Gozdarski inštitut Slovenije
13 Izobraževalni predal vedež: http://vedez.dzs.si, http://vedez.si
14 Kopše, I., 2008: Gozd in gozdarstvo na območju Občini Videm, Naš glas 2/13,
Videm
15 Lah, A., 2002: Okoljski pojavi in pojmi, Ljubljana; Svet za varstvo okolja RS
16 Narava vzhodnih Haloz, 2007, Ljubljana; Zavod republike Slovenije za varstvo
narave
17 Pajki: (http://www.exotic- animals.org/pajki/
18 Perko, D., 1998: Slovenija. Pokrajine in ljudje, Ljubljana; Mladinska knjiga
19 Planinc, G., 2002: Raziskovalni tabor študentov biologije, Videm pri Ptuju,
Ljubljana; Društvo študentov biologije
20 Raziskovalni tabor študentov biologije, Videm pri Ptuju, 2002: Društvo študentov
biologije, Ljubljana
21 Splošno o žuželkah, http://www.gimnazija-
koper.si/~2c0708/Zuzelke/DATOTEKE/Splosno.html
22 Tackle Climate Change, Use Wood: www.cei-bois.org

36
 Naravna dediščina haloškega roba

23 Tome, S., 2007: Skrivnosti gozda, Ljubljana; Prirodoslovni muzej Slovenije

24 Trček, B., 2006: Popis jadranske smrdljive kukavice (himantoglossum adriaticum)
s predlogom conacije Natura 2000 območje »Haloze –vinorodne« (SI3000117),
Ljubljana; Ministrstvo za okolje in prostor
25 Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, Uradni list RS, št. 57/1993 in
69/2000
26 Verovnik, R., 2003: The distribution of butterflies 8lepidoptera: Rhopalocera) in
Haloze, East Slovenia, Ljubljana; University of Ljubljana
27 Zelišča: http://www.zaplana.net/flowers/index_si.asp
28 Žival leta 2008 - Bukov kozlicek, Zavod za gozdove Slovenije,
http://kid.kibla.org/~zgs/Bukov_kozlieek.pdf

37