Prirocnik Za Vaje Iz Pedologije

Univerza v Ljubljani Biotehnika fakulteta, Oddelek za agronomijo Center za pedologijo in varstvo okolja
PRIRONIK ZA VAJE IZ PEDOLOGIJE

ZA UNIVERZITETNI TUDIJ ZOOTEHNIKE
ZA INTERNO UPORABO
Marjetka SUHADOLC Janez RUPREHT Marko ZUPAN
Ljubljana, maj 2005
VSEBINA
UVOD Nastajanje tal in njihova pestrost...........................................................................4 Multifunkcionalnost tal ..........................................................................................4 Razvranje tal ali klasifikacija ...............................................................................6 Opis tal na terenu in vzorenje ..............................................................................9 Laboratorijske analize tal .................................................................................... 11 PRAKTINI DEL 1 Morfoloke lastnosti tal ....................................................................................... 13 2 Tekstura............................................................................................................ 15 3 Struktura tal ...................................................................................................... 18 4 Reakcija tal [pH tal] in doloanje potreb po apnenju ............................................. 21 5 Kationska izmenjalna kapaciteta tal...................................................................... 25 6 Organska snov tal .............................................................................................. 27 7 Duik v tleh in podtalnici ..................................................................................... 30 8 Lahko dostopna fosfor in kalij v tleh..................................................................... 32 9 Poroznost .......................................................................................................... 34 10 Voda v tleh ...................................................................................................... 35 11 Mehanska upornost zbitost tal ........................................................................ 36 12 Vrednotenje pridelovalnega potenciala kmetijskih zemlji ................................... 37 UPORABLJENI VIRI IN PRIPOROENA LITERATURA 38 PRILOGE
UVOD
Nastajanje tal in njihova pestrost
Tla nastajajo skozi stoletja in tisoletja. So rezultat kompleksnih interakcij med podnebjem, kamninsko podlago, vegetacijo, biotino aktivnostjo, asom in rabo zemlji. Razmerja med komponentami tal, veinoma med peskom, meljem in glino, ter organsko snovjo, vodo in zrakom, kot tudi nain, s katerim so se te komponente povezale v stabilno strukturo, definirajo znailnosti tal. Vsaka tla (talni profil) sestavlja razlino tevilo po globini zaporednih horizontov, vsak z razlinimi fizikalnimi, keminimi in biotinimi lastnostmi. Tla so zato zelo raznolik medij, v Evropi je na primer identificiranih ve kot 320 glavnih talnih tipov, z velikimi razlikami glede na njihove kemine in fizikalne lastnosti. Velika pestrost tal se navkljub majhni prostorski razprostranjenosti odraa tudi v slovenskem prostoru (Slika 1), kar je pri ravnanju s tlemi vsekakor potrebno upotevati.
Multifunkcionalnost tal
Tla so kljunega pomena za ivljenje zaradi tevilnih okoljskih, ekonomskih, socialnih in kulturnih funkcij. Pridelava hrane in drugih kmetijskih izdelkov, nujno potrebnih za preivetje loveka, ter gozdarstvo sta povsem odvisna od tal. Tla oskrbujejo rastline z vodo in hranili, ter dajejo oporo koreninam, shranjujejo/zadrujejo minerale, organsko snov, vodo in energijo, ter raznolike kemine snovi. Tla transformirajo in razgrajujejo organske spojine, vljuno z organskimi ksenobiotiki, kot so na primer pesticidi. Delujejo kot naravni filter za podtalnico, ki je glavni vir pitne vode, ter sproajo v atmosfero CO2, metan in druge pline. So ivljenjski prostor ogromne koliine raznovrstnih organizmov z unikatnim genskim vzorcem, ki ivijo v ali na tleh. Talni organizmi omogoajo kroenje snovi in energije v zapletenih in medsebojno povezanih procesih. Tla tako izvajajo esencialne ekoloke funkcije ter so platforma za lovekovo dejavnost in tudi eden izmed elementov krajinske in kulturne dediine. So tudi vir surovin kot so glina, pesek, kamnine in ota.
Ker so tla nenadomestljiv v naravi omejen vir, moramo za sonaravno trajnostno rabo tal in gospodarjenje z zemljii poznati tako njihove lastnosti kakor tudi njihovo zastopanost v prostoru. Veda, ki prouuje tla se imenuje PEDOLOGIJA. Izraz izvira iz grine: PEDON = tla, LOGIA = znanje, znanost.
Metka Suhadolc s sod., 2005
Prironik za vaje iz pedologije
Slika 1: Generalizirana digitalna pedoloka karta Slovenije 1 : 25.000, izris pedokartografskih enot (PKE) (Vir: Biotehnika fakulteta, Center za pedologijo in varstvo okolja) Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 5
Razvranje tal ali klasifikacija1

Klasifikacijo tal, ki jo uporabljamo v Sloveniji, sestavljajo tirje oddelki: (i) oddelek AVTOMORFNIH TAL zajema tla, ki so nastala pod vplivom padavinske vode, ki skozi profil tal prosto in brez daljega zadrevanja odtee; (ii) oddelek HIDROMORFNIH TAL zdruuje tla v katerih padavinska voda zastaja ali pa je prisotna podtalnica (talna voda), vasih tudi do povrine tal; (iii) oddelek SLANIH TAL predstavlja tla v katerih se pojavlja akumulacija razlinih soli npr. NaCl ali CaSO4; (iv) oddelek SUBAKVALNIH TAL zajema tla, ki so nastala na dnu stojeih voda. Za nas sta pomembna predvsem prva dva oddelka, zato se bomo z njima poblie seznanili. Vsi oddelki so razdeljeni e na razrede, ki si sledijo po razvojnih stopnjah tal in jih opiemo z nizom diagnostinih talnih horizontov.
Horizonti v tleh so plasti, ki se razlikujejo po morfolokih lastnostih: barvi, prekoreninjenosti, deleu humusa, deleu skeleta, vlanosti, itd. Po mednarodnem dogovoru jih oznaujemo z velikimi in malimi rkami: O organski horizonti; leijo nad mineralnim delom tal, vsebujejo nad 35% organske snovi; najbolj pogosti so v gozdu: Ol suho listje, iglice in drugi rastlinski ostanki Of deloma razpadli rastlinski ostanki Oh humificirana organska snov A humozni povrinski horizonti; so temno obarvani zaradi prisotnosti humusnih snovi: Ah s huminskimi snovmi temno obarvan mineralni talni horizont Ap zgornji horizont na njivah, ki je nastal z oranjem zgornji horizont, kjer se pogosto zadruje voda Aa B kambini horizonti; so rjavi, rumeni ali rdei in so nastali zaradi preperevanja matine podlage na mestu: nastal je zaradi preperevanja primarnih mineralov in tvorbe gline Bv nastal je zaradi kopienja netopnega ostanka pri preperevanju apnenca ali dolomita Brz B iluvialni horizonti; v njih se zadrujejo izprane snovi iz zgornjih horizontov: Bt vsebuje ve gline kot horizont nad njim Bh vsebuje ve humusnih snovi izpranih iz O ali E horizonta E eluvialni horizont; je svetleji zaradi izpiranja finih talnih delecev (gline) in humusnih snovi, nahaja se pod O ali A in nad B horizontom G glejni horizonti; zaradi zastajanja podtalnice so modrikasto sivkasti, lahko tudi z rjastimi madei: Go oksidiran del horizonta G - nihanje podtalnice (rjasti madei) reduciran del horizonta G - trajna podtalnica (popolnoma siv) Gr g horizont, ki je nastal zaradi vpliva obasno stojee povrinske vode; je marmoriran - rjaste in belosive pege, lahko pa tudi popolnoma siv T otni horizont; slabo razkrojena organska snov, ki se kopii v ananerobnih in vlanih razmerah (barje) P antropogeni horizont; ki ga je umetno ustvaril lovek, vasih je pomeanih ve horizontov C zdrobljena matina podlaga (kamnina) R vrsta kamnina I, II, III... sloji (naplavine, nanosi) ( ) horizont v nastajanju Horizonti se pojavljajo v razlinih kombinacijah in z razlino intenziteto, na kar vplivajo tlotvorni dejavniki in procesi. Razline vrste tal oznaujejo torej razline kombinacije horizontov. Osnovni deli klasifikacijskega sistema so TALNI TIPI. Talni tipi imajo lahko slovensko ime, zelo pogosto pa so poimenovani v jeziku deele, kjer so bila takna tla prvi opisana. V njih se odraa vsa razlinost pogojev njihovega nastanka to je matine osnove, klime, vpliva ivih organizmov, reliefa in asa nastajanja. Poleg talnih tipov pozna sistem tudi nije (podrobneje) enote, ki se uporabljajo za posebne namene.
1
Povzeto po: Toma Prus, Klasifikacija tal, tudijsko gradivo za interno uporabo Prironik za vaje iz pedologije 6
Avtomorfna tla
NERAZVITA TLA : (A) - C Ko zanejo razdrobljeno kamnino poraati prve rastline (alge, liaji ali mahovi) zanemo govoroti o nastajanju tal. A horizont e ne pokriva povrja tal v celoti, zato ga oznaujemo z (A). Zaetna stopnja nastajanja tal se v naih pogojih pojavi v sledeih talnih tipih:
KAMNIE
Trda razdrobljena kamnina (npr. apnenec), kjer se mestoma pojavi zaplata trave ali nekaj dovolj odpornih rastlin je tipina slika kamnia, kot ga lahko najdete v visokogorju ali pa na jadranskih otokih. Razen na apnencu se lahko razvije tudi na drugih kamninah, ki pa morajo biti trde, oziroma take, ki teko preperevajo.
SUROVA TLA
Ta tla nastajajo na kamnini, ki je mehka in zato mono prepereva. Pri tem nastaja dovolj drobnih mineralnih talnih delcev, ki blaijo temperaturne ekstreme, zadrujejo vodo in sproajo nekatera hranila ( npr. kalij ). Zaraanje takih tal je zato bistveno hitreje. V Sloveniji jih najdemo le v manjih povrinah na laporjih, fliu, skrilavcih in podobnih kamninah.
KOLUVIALNO-DELUVIALNA TLA
Ob vznojih poboij, po katerih voda spira ali vali kamninski drobir in drobne talne delce, nastajajo premeani nasipi. Zaraanje z rastlinstvom je mono odvisno od razmerja v sestavi odloenega materiala. Ko se erozija nekoliko umiri, skozi tla pa pronica voda z rastopljenimi hranili, nastanejo tu s hranili bogata rastia, ki jih gozdarji cenijo zaradi dobrega uspevanja plemenitih listavcev. Koluvialno-deluvialna tla, ki se med seboj zelo razlikujejo, najdemo v Sloveniji raztreseno ob vznojih poboij. HUMUSNO AKUMULATIVNA TLA: A - C Ko se erozijski procesi umirijo (gosta rastlinska zarast) je omogoeno zadrevanje razkrojenih rastlinskih ostankov na mestu. Tako nastali humusni horizont popolnoma prekriva matino osnovo. Razdelitev na talne tipe poteka v tem razredu na osnovi matine kamnine.
RENDZINA
Na karbonatnih kamninah kot so apnenec, dolomit ali lapor nastajajo plitva tla znailna za alpski in dinarski del Slovenije. Kot zarast takih tal prevladujejo na strmih in skalovitih podrojih gozdovi, na bolj umirjenih in gladkih povrinah pa najdemo travnike. eprav je podlaga karbonatna pa so rendzine v iglastih gozdovih in v vijih nadmorskih legah (gorski rastlinski pas) lahko tudi mono kisle zaradi slabo razgrajenih rastlinskih ostankov.
RANKER
Enako zgrajen talni tip na nekarbonatnih, kislih kamninah imenujemo ranker. Tla so kisla in obiajno tudi revna s hranili, zato so to tipina gozdna tla. Kmetje, ki so si na takih povrinah uredili travnike, jih morajo zato obasno apniti, to je dodajati tlem kalcij, da poveajo reakcijo tal. KAMBINA TLA: A - B - C Znailen za razred kambinih tal je pojav kambinega horizonta (B). Le ta je rjavo, rumenkasto ali rdekasto obarvan, predvsem zaradi elezovih oksidov. Talni tipi so loeni na osnovi matine kamnine.
EVTRINA RJAVA TLA

Beseda evtrien pomeni, da so tla dobro nasiena z bazinimi kationi, predvsem s kalcijem in magnezijem. To se odrazi tudi v reakciji tal, ki je v B horizontu veja od 5,5. V Sloveniji najdemo taka tla na laporjih, najveje in najbolj pomembne povrine pa so nastale na fluvio- glacialnih nanosih vejih rek, ki so prinaale preteno karbonatni prod. Zaradi ravnega reliefa in dobre propustnosti za vodo so to v Sloveniji najbolja kmetijska tla. Pod prodom se obiajno nahaja podtalna voda, ki je pomemben vir za preskrbo s pitno vodo. Ker izgubljamo velike povrine teh tal zaradi gradnje naselij in prometnic, s iritvijo mest in tovarn pa se poveujejo monosti onesnaenja podtalnice, nastaja tako dvojna koda.
DISTRINA RJAVA TLA

Obratno kakor evtrina so distrina tla slabo nasiena z bazinimi kationi. Njihova reakcija je zato manja kakor 5,5. Najdemo jih na razlinih nekarbonatnih kamninah po vsej Sloveniji. Razvila so se tudi na nekarbonatnem produ Drave in Mure, kjer pa je njihova kislost na kmetijskih povrinah e mono zmanjana.
RJAVA POKARBONATNA TLA

Na apnencu in dolomitu v notranjosti Slovenije so se razvila rjava pokarbonatna tla. Za njih je znailna rumenkasto rjava barva. Podobno kakor za rendzino, s katero se pojavljajo pogosto v tesnem prepletanju, velja da so kmetijske povrine nastale le na bolj polonih in neskalovitih predelih. Veinoma pa tudi ta tla preraa gozd. Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 7
JEROVICA ( TERRA ROSSA ) Na apnencih in dolomitih v podroju mediteranskega podnebja so se razvila intenzivno rdekasto obarvana tla. Vsebujejo zelo malo organske snovi, saj rastlinski ostanki zaradi toplega podnebja zelo hitro preperevajo, oziroma preperevajo tudi v zimskem asu, ko so ti procesi v drugih podnebnih podrojih ustavljeni. IZPRANA TLA: A - E - B - C Z naraanjem globine tal, oziroma njihovim staranjem, se prinejo v tleh premeati navzdol nekatere snovi. Najpogosteje je to glina, v intezivnejih pogojih spiranja (matina osnova z veliko kremena) pa tudi organska snov in elezovi ter aluminijevi oksidi.
IZPRANA TLA (v ojem pomenu)

Sprana tla se lahko razvijejo iz vseh talnih tipov kambinih tal, ob zadostnih koliinah padavin in primerni propustnosti tal za vodo. Razliko v teksturi, med E in Bt horizontom v katerem se sprana glina odlaga, dobro zaznamo s prstnim poskusom. A in E horizont sta mono kisla, v Bt horizontu pa reakcija tal obiajno skokovito naraste zaradi odlaganja spranega kalcija. Posebna oblika spranih tal so tudi steljnika ali akrina tla. V Sloveniji jih najdemo predvsem v Beli krajini, kjer so poraena z znailnimi brezovimi gozdovi.
PODZOL
Na matini osnovi, ki vsebuje velik dele kremena, so procesi spiranja e posebno intenzivni. E horizont je tako spran, da ga sestavljajo skoraj ista kremenova zrna in je pepelnato sive barve. Pravi podzoli so v Sloveniji zelo redki in zavzemajo manje povrine. ANTROPOGENA TLA: P - C Antropogena tla so tla, ki jim je lovek s posebno globokim obdelovanjem poruil naravno zgradbo in jih tako prilagodil za rast nekaterih kultur. Antropogene horizonte oznaimo s P. Sem uvramo kot talne tipe RIGOLANA TLA, obiajno namenjena vinogradom ali sadovnjakom ter VRTNA TLA. Med antropogena tla uvramo tudi tla deponij, ki nastanejo z nasipavanjem razlinih odpadnih materialov.
Hidromorfna tla
NERAZVITA HIDROMORFNA TLA: (A) - G ali (A) - C Matina osnova tal tega razreda so mladi reni nanosi. Vodotok e vedno, vsaj obasno, naplavlja nov material razline velikosti, zato je zgradba tal obiajno slojevita. Slojev ne smemo zamenjevati s horizonti. Horizonti nastajajo na mestu z razvojem tal, medtem ko so sloji plasti prineenega materiala. Edini talni tip tega razreda se imenuje OBRENA TLA. PSEVDOGLEJNA TLA: A - Bg - C Tudi ta razred ima le en talni tip PSEVDOGLEJ. Nastane zaradi zastajanja padavinske vode na nepropustnem horizontu v tleh. Zastajajoa voda izrine iz tal zrak ter povzroi redukcijo eleza, ki spremeni barvo tal iz rjave v sivo. Bg horizont, v katerem ti procesi potekajo, je zato sivo in rjavo lisast (marmoriran) in zelo zbit. GLEJNA TLA: A - G Za glejna tla je znailno zadrevanje talne vode znotraj talnega profila do globine enega metra. Tako nastane horizont G. Njegov zgornji del v katerem talna voda sezonsko niha, s tem pa se tla obasno prezraijo, oznaimo z Go. Ta del je sivo in rjavo lisast. Spodnji del, v katerem je talna voda stalno prisotna in v katerem vladajo trajni redukcijski pogoji, je popolnoma sive barve. Oznaimo ga z Gr. Talni tip tega razreda imenujemo MOVIRNO GLEJNA TLA ali kratko GLEJ. e ime samo pove, da je za ta tla znailno izrazito movirsko rastlinje. Izkopan profil hitro zalije voda.. Podrobneje ga delimo na epiglej, hipoglej in amfiglej. Osnoven in najbolj pogost podtip gleja je hipoglej. Zanj je znailno prekomerno vlaenje, ki je posledica izkljuno visoke podtalne vode. Hidromorfni obliki humusno akumulativnega horizonta Aa sledi Go in Gr horizont. Pod vplivom povrinskega oglejevanja nastaja epiglej. Poplavna oziroma zlivna voda povzroa redukcijske procese v zgornjem delu tal in nastanek Ag ali kar g horizonta. Epigleji so v Sloveniji redki. Zelo pogosta pa je kombinacija obeh nainov oglejevanja, ki je znailna za amfiglej. V profilu tako najdemo mono oglejen povrinski del, intenzivnost oglejevanja nato nekoliko popusti V Go horizontu, pod njim pa ponovno naraste v Gr horizontu. Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 8
OTNA TLA: T - G Odlaganje in razgradnja rastlinskih ostankov v anaerobnih pogojih povzroa nastanek otnih horizontov. otni horizonti T se med seboj razlikujejo po izvoru rastlinskih ostankov, stopnji njihove razgradnje in nainu nastajanja.
OTNA TLA NIZKEGA BARJA

V vboenih reliefnih oblikah s prisotno poplavno ali visoko talno vodo nastajajo otna tla nizkega barja, kot jih najdemo na Ljubljanskem barju, v manjih povrinah pa tudi v drugih delih Slovenije.
OTNA TLA VISOKEGA BARJA

V hladnem in vlanem podnebju uspeva otni mah (Sphagnum). Njegovo odmiranje in slaba razgradnja sta vzrok nastajanju otnih horizontov visokega barja. Ta barja so znailna za nekatere planote in platoje v gorskem delu Slovenije ( Pokljuka, Jelovica, Pohorje ). ANTROPOGENA HIDROMORFNA TLA: P - G Izkop odvodnih jarkov in drugi ukrepi osuevanja so glavni lovekovi posegi, za spremembo naravnih hidromorfnih tal v talni tip HIDROMELIORIRANA TLA. Osuevanje ni enkraten ukrep ampak je potrebno taka tla stalno vzdrevati. Vzdrevanje obsega ienje jarkov in drenanih cevi, rahlanje tal ter predstavlja dodatni stroek, ki ga na avtomorfnih tleh ni. Hrana s takih povrin je zato draja, pridelovalci pa so tudi mono omejeni v izboru posevkov.
Opis tal na terenu in vzorenje

Za prouevanje tal in njihovih lastnosti rabimo navpini prerez tal do matine kamnine ali podtalnice. Tak presek imenujemo TALNI PROFIL. Z opazovanjem morfolokih lastnosti ter s keminimi in fizikalnimi analizami posameznih horizontov poskuamo izvedeti im ve o nastanku tal in procesih, ki so jih izoblikovali. Tako lahko opredelimo sedanje stanje tal oziroma doloimo talni tip. Zato je prouevanje in vzorenje talnega profila osnovna metoda za spoznavanje tal. Terenska oprema: - zemljevid primernega merila, - trani meter (2m), - lopata z ravnim spodnjim delom, - veji no, - kladivo, - papirnate vreke za vzorce, - deionizirana voda, - petrijevka, epruvete, - univerzalni indikator po Yamadi, - 0.01 M raztopina CaCl2, - razredena klorovodikova kislina (10%), - primerna torba, po monosti e kompas in viinomer. Podroje, kjer elimo raziskovati tla najprej pazljivo obhodimo. Pri tem si zapiemo vse pomembne razlike v reliefu, kamnini, rastlinstvu (prisotnost indikatorskih rastlin), vodnih razmerah (bliina potoka, izviri, movirja ipd.) in rabi tal (gozd, njiva, travnik). Opis talnega profila Pedoloki profil je jama, iroka priblino 80 cm in 100 do 150 cm globoka (e prej ne naletimo na talno vodo, skalo, prod ali gru). Ena od krajih stranic je gladko obrezana z lopato in jo imenujemo elo profila. Ker je namenjena opazovanju tal in vzorenju, nad njo ne smemo hoditi, pomekati rastlin in tudi ne razsipati izkopane zemlje. Izkopano zemljo odlagamo ob daljih stranicah profila, levo in desno, pri emer loimo izkopano zemljo zgornjega in spodnjega dela tal. Krajo stranico nasproti ela profila izkopljemo stopniasto, da laje vstopamo v jamo. V ravnini izkopljemo profil tako, da je med opisovanjem profila elo obrnjeno proti soncu. e bomo kopali poasi in predvidevamo, da bo profil globok, moramo poznati nekaj astronomije in ugotoviti koliko se bo sonce med tem premaknilo. Na poboju izkopljemo profil tako, da je elo vzporedno s plastnico terena, profil pa lei na padnici. Po konanem delu moramo profil zopet zasuti, najprej z zemljo iz spodnjega dela nato pa e iz zgornjega dela tal.
Pred opisovanjem talnega profila moramo elo profila najprej oistiti. To naredimo z noem tako, da konico noa nekoliko zabodemo v tla, no potegnemo od sebe in odlomimo koek tal. Povrina ela tako ni odrezana ampak odlomljena po robovih strukturnih agregatov. Profil oistimo od vrha do tal. Pri tem se pokaejo posamezne plasti horizonti, ki jih med seboj loimo najprej po barvi, kasneje pa tudi po drugih lastnostih. Doloimo jih glede na njihove diagnostine lastnosti, v opisu oznaimo z ustrezno oznako in izmerimo njihovo zgornjo in spodnjo globino ter opiemo vse morfoloke lastnosti in na koncu odvzamemo vzorce. Vzorenje tal
VZORCI IZ PROFILA
Z izkopom pedolokega profila in odvzemom in analizo vzorcev tal po tipinih plasteh, ki jih imenujemo horizonti, doloimo talni tip doloenega obmoja. Vzorce talnih horizontov nabiramo od spodaj navzgor. Na ta nain prepreimo njihovo meanje in onesnaenje. Iz vsakega horizonta naberemo priblino 0.5 kg vzorca, ki ga shranimo v papirnati vreki. Na vreko ali na poseben kartonek, ki ga poloimo v vreko, napiemo podatke o vzorcu. To so podatki o kraju izkopa (oditamo jih iz zemljevida), zaporedna tevilka profila, oznaka in globina horizonta ter datum izkopa.
POVPRENI VZORCI TAL

Kadar nas zanimajo lastnosti tal v okviru manjih prostorskih enot (parcel) odvzamemo reprezentativne povprene vzorce tal. Taken nain odvzema vzorcev najvekrat uporabljamo za potrebe gnojenja razlinih kmetijskih kultur oziroma kolobarjev - kontrola rodovitnosti tal in gnojenja. Globina odvzema povprenih talnih vzorcev je prirejena rabi tal. Na njivi obiajno odvzamemo popvrene vzorce v ornici (najverat 0 - 20 cm), na travniku v dveh globinah: zgornji prekoreninjen sloj (0 - 6 cm) in sloj 6 - 12 cm, v vinogradih in vasih tudi v sadovnjakih prav tako v dveh globinah: 0 - 20 cm in 20 - 40 cm; v sodobnih sadnih nasadih z vegetativnimi podlagami pa se uveljavlja odvzem povprenih vzorcev samo v globni 0 - 30 cm. Vzorce najlaje vzamemo s primernimi sondami: koniasta sonda, holandski sveder, cilindrina sonda (Slika 2). V kolikor nimamo ustrezne sonde si pomagamo z lopato. Povpreni vzorec mora biti reprezentativen, zato ga odvzamemo na razlinih mestih enakomerno porazdeljenih po celi parceli (10 - 30 odvzemnih mest). Vzorec homogeniziramo in ustrezno oznaenega poljemo v laboratorij. Priporoljivo je k oznaki vzorca pripisati tudi katastrsko tevilko, kajti s tem je vzorec natanno prostorsko opredeljen.
Slika 2: Razline sonde za odvzem talnih vzorcev Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 10
Laboratorijske analize tal

Za analizo je potrebno talne vzorce ustrezno pripraviti. Nezdrobljen, torej naraven vzorec, potrebujemo le za doloanje obstojnosti strukturnih agregatov. Za doloanje vlanosti tal potrebujemo sve neposuen vzorec. Za doloanje volumske gostote in poroznosti tal pa potrebujemo neporuen talni vzorec, ki ga odvzamemo s posebno sondno v kovinske obroe danega volumna (Kopecky cilindri). Za vse ostale analize pa vzorce pripravimo po naslednji shemi (Slika 3). Posebeno pripravo vzorcev zahtevajo t.i. vzorci tal za ugotavljanje onesnaenosti tal s tekimi kovinami, kjer ne smemo uporabljati kovinskih sond, mlinov in sit. Analiza vsebnosti nekaterih organskih potencialno kodljivih snovi in tudi nitrata mora biti opravljena v sveih vzorcih, ki morajo v laboratorij transportirani hitro in v hladilni torbi.
SVE TALNI VZOREC
homogeniziranje
suenje pri 35 C SVE HOMOGENIZIRAN VZOREC mletje v eleznem mlinu ali rono mletje v terilnici zmrzovanje pri -20 C sejanje (sito 2 mm)
ZRANO SUH VZOREC
ARHIV
ANALIZE (topila)
ARHIV
PEDOLOKI PARAMETRI pH organska snov tekstura kationska izmenjlana kapaciteta rastlinam dostopna fosfor in kalij
ORG. SPOJINE pesticidi fenoli mineralna olja PAO, PCB, itd.
mletje na kroglini ahatni mlin (velikost delcev < 150 um)

KOVINE
Slika 3: Shema priprave talnih vzorcev
11
PRAKTINI DEL
Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 12
1 MORFOLOKE LASTNOSTI TAL

Morfoloke lastnosti tal so lastnosti s katerimi kvalitativno opiemo tla pri terenskem prouevanju in nam pomagajo doloiti talne horizonte. Najpomembneje morfoloke lastnosti tal so: konzistenca, struktura (oblika, izraenost in obstojnost), tekstura, barva, dele in razporeditev organske snovi, dele, velikost in oblika skeleta, gostota korenin in vrsta ter intenzivnost novotvorb. Teksturo in dele organske snovi vedno doloamo tudi kvantitativno v vzorcih tal v laboratoriju (glej poglavji 2 in 6) .
Konzistenca Konzistenca tal je lastnost tal, ki odraa odpornost tal na deformiranje/lomljenje oziroma pove stanje tal glede na trdoto, zbitost, plastinost, lepljivost. itd. Opiemo jo z besedami: rahla-zbita, sipka-lepljiva, drobljiva-gnetljiva. Odvisna je od velikosti talnih delcev (teksture tal), delea organske snovi in vlanosti. Ob opisu konzistence tal navedemo tudi stopnjo vlanosti tal (vlana, suha). Struktura tal Osnovni talni delci se med seboj povezujejo v veje skupke oz. agregate. e so povezani med seboj do take stopnje, da nastanejo enote z jasno loenimi mejami, govorimo o strukturnih agregatih. Loujemo jih po obliki, velikosti in obstojnosti (glej pogl. 4). Barva Barva tal je pomembna diagnostina lastnost, ki nam lahko veliko pove o tlotvornih procesih in vasih tudi o pogojih v katerih so tla nastajala. Barvo tal oblikuje barva mineralnih delcev in organske snovi, ki tla sestavljajo. Humusne snovi obarvajo tla temno (rno, temno rjavo, rno rdee). Tlem dajejo barvo tudi drobno razprene pedogene elezove spojine: rdeo oksid hematit, rumeno-rjavo hidroksid getit-limonit in oranno hidroksid lepidokrokit. Sivo, sivo-modro ali sivo-zeleno pa obarva tla elezo v dvovalentni obliki, ki je topno v talni raztopini. Pedogeni kalcit je navadno bele barve in daje tlem svetleje tone. Na osnovi barve lahko sklepamo o zrano-vodnem reimu tal. e so tla prezraena, so rdee, rjave ali rumene barve. Ko v tleh ni kisika (redukcijski pogoji) poteka redukcija eleza in mangana v dvovalentno obliko. Le ta daje tlem sivo do sivo-modro ali sivo-zeleno barvo. e pa se tla spet osuijo, del eleza in mangana oksidira in nastanejo rdei, rjasti (Fe-oksid ali hidroksid) in rni (Mn oksid) madei. Govorimo o lisavosti ali marmoraciji tal. Barva tal nakazuje tudi na klimatske pogoje obmoja v katerem so tla nastala. V sredozemskih podnebnih razmerah (toplo, suho) nastaja v tleh elezov oksid hematit, ki obarva tla intenzivno rdee. V bolj vlanih in hladnejih pogojih, kot so v osrednji in vzhodni Sloveniji, pa prevladuje v tleh elezov hidroksid (getit-limonit), ki daje tlem rjavo ali rumeno-rjavo barvo. Barvo doloamo s pomojo barvnega atlasa Munsell Soil Color Charts. Vlaga Vlaga, ki jo kvalitativno opisujemo kot morfoloko lastnost, predstavlja vlanost talne grude v asu opisovanja in jo moramo razlikovalti od kvantitativenga doloanja delea vode v tleh, ki jo merimo laboratorijsko. Kvalitativno doloanje stopnje vlanosti tal je zelo pomembno, saj je veina morfolokih lastnosti zelo odvisna od stanja vlanosti tal v asu opisovanja. Loimo sledee stopnje: suha tla: pri gnetenju tal na rokah ne ostanejo sledovi vlage, svea tla: puajo odtis, ki hitro izgine, vlana tla: puajo na dlani dobro viden vlaen odtis, pri stiskanju pa voda ne pritee iz tal, mokra tla: pri stiskanju vzorca iz njega pritee voda. Organska snov Organsko snov kot morfoloko lastnost tal kvalitativno ocenimo na podlagi vizuelne ocene pri emer se opiramo predvsem na barvo (temneja barva praviloma pomeni vejo vsebnost organske snovi oziroma humusa) in strukturo tal (sferini strukturni agregati nastajajo le ob prisotnosti humusa). Paziti moramo, da nas pri tem ne zavedejo druge primesi, ki lahko dajejo temno barvo (na primer oglje, temna matina kamnina). Kvantitativno doloimo dele organske snovi v laboratoriju in jo podajamo v %. Prekoreninjenost Opisujemo koliino, velikost in razporeditev rastlinskih korenin. Prekoreninjenost je odraz pogojev, ki jih tla nudijo rastlini za rast in razvoj. Bujen in gost ter mono razvejan koreninski sistem se lahko razvije v primerno rahlih in rodovitnih tleh, ki niso zbita, vsebujejo organsko snov oziroma humus in imajo ustrezen zrano-vodni reim, ki ga ustvarja primerna struktura tal. Slabo razvit koreninski sitem je lahko tudi posledica moteih dejavnikov v tleh: zbitost, talna voda, skeletnost. Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 13
Skeletnost Kamninski drobir veji od 2 mm imenujemo skelet. Ker dele skeleta obiajno v laboratoriju ne doloamo, je toliko bolj pomembno, da ga ocenimo pri opisu tal. Pri tem ocenimo volumski dele (vol. %), maksimalno velikost in obliko (ostrorob, zaobljen, mean, ploat). Glede na vsebnost skeleta loimo ve kategorij tal: malo skeletna tla: < 10 % skeleta srednje skeletna tla: 10 - 50 % skeleta mono skeletna tla: > 50 % skeleta Skelet lahko razdelimo tudi na ve velikostnih skupin (Tabela 4). Veji skelet v tleh lahko oteuje ali celo onemogoa obdelovanje tal.
Tabela 4: Razdelitev skeleta po velikosti

skelet zelo majhen skelet majhen skelet srednje velik skelet velik skelet zelo velik skelet skale velikost 2 - 6 mm 6mm - 2 cm 2 cm - 6 cm 6 cm - 20 cm 20 - 60 cm > 60 cm
Novotvorbe Med novotvorbe tejemo prevleke, konkrecije in lise v tleh, ki nastanejo kot posledica delovanja tlotvornih procesov. Najlaje jih opiemo v naravnih razmerah pri opisu profila na terenu. Prevleke nastanejo s procesi premeanja delcev po profilu navzdol. V takih tleh se iz zgornjih horizontov izpirajo fini talni delci (glinasti koloidi) ali humusne snovi. Snovi, ki se izperejo iz zgornjih delov profila (E horizonta) se odloijo v obliki prevlek na strukturnih agregatih in stenah razpok v spodnjih delih horizonta (iluvialni B horizont). Pri nas so pogoste glinene prevleke, ki jih najdemo v izpranih tleh. e premeanje poteka dolgo asa, se lahko pore popolnoma zapolnijo z glinenimi prevlekami kar povzroi nastanek neprepustnega horizonta, na katerem lahko zastaja padavinska voda (psevdooglejevanje). Na terenu opisujemo debelino in pogostnost takih prevlek. Konkrecije nastajajo zaradi koncentracije razlinih mineralov v tleh. Lahko nastanejo elezove ali elezovomanganove konkrecije, ki so rdee, rjave do rne barve. Take konkrecije najdemo predvsem v starejih tleh, kjer je precejanje vode navadno upoasnjeno. V pol-vlanih do pol-sunih in sunih podnebjih pa nastajajo v tleh karbonatne (pedogeni kalcit, izjemoma dolomit) lise in konkrecije. Kalcijev karbonat se v zgornjih delih profila raztaplja, voda ga raztopljenega odnese po profilu navzdol. Na doloeni globini pa voda izhlapi ali pa se spremenijo kemijski pogoji in kalcit se obori. V zaetku premeanja so to predvsem mehki madei in psevdomiceliji po porah in razpokah, e pa je na razpolago dovolj asa, pa lahko nastanejo tudi 10 cm ali veje konkrecije. Te so pogoste v tleh na puhlici imenovanih ernozem, imenujemo jih lutke. V tleh sunih obmoij lahko nastanejo na tak nain neprepustne karbonatne skorje (kalie, kalkret). Globina nastanka karbonatnih konkrecij je odvisna od koliine padavin na danem obmoju, velikost in pogostnost pa od doline pedogeneze (asa nastajanja tal). Na terenu opiemo vrsto, velikost, in pogostnost konkrecij. Lise nastanejo v nekaterih primerih kot predhodniki konkrecij. Razen zgoraj omenjenih karbonatnih lis, je njihov nastanek navadno povezan z izmenjavanjem oksidacijskih in redukcijskih pogojev v tleh (glej opis nastanka marmoracije pri barvi tal). V takih tleh nastane marmoracija, siva obmoja se menjavajo z rjavimi ali rdeimi obmoji. V takih pogojih najdemo pogosto tudi lise in prevleke rnega manganovega oksida, v izkljuno redukcijski pogojih pa so rne lise navadno piritove (FeS). Na terenu opiemo vrsto, pojavnost in pogostnost takih madeev. Pri marmoraciji loimo psevdoglejevo (rjava ali rdea notranjost strukturnih agregatov je obdana s sivimi lisami) in glejevo (rjave ali rdee lise najdemo na povrini agregatov, notranjost je siva) marmoracijo, v opombah pa lahko opiemo tudi njuno intenziteto (mona, srednja, ibka).
14
2 TEKSTURA
Velikost mineralnih delcev kljuno definira fizikalne, kemijske in bioloke lastnosti tal. Velikost mineralnih delcev na primer mono vpliva na zranost, prepustnost tal za vodo in kapaciteto tal za zadrevanje vode, ter na prostor primeren za naseljevanje organizmov. Razpon velikosti delcev, ki sestavljajo tla, je lahko zelo velik: od velikosti skale (1 m) do velikosti mikroskopsko majhnih glinenih delcev (<10-6 m), vendarle imajo delci veji od 2 mm zelo majhen vpliv na oblikovanje talnih agregatov. Tekstura tal je razmerje med delci razlinih velikostnih skupin v tleh in se nanaa na mineralne delce < 2 mm. Mineralni delci, ki jih upotevamo pri doloanju teksture so tako pesek, melj in glina (Tabela 5). Najbolj drobni so delci gline, ki so manji od 0.002mm, delci melja so veliki od 0.002 do 0.05 mm in delci peska od 0.05 do 2 mm.
Tekstura tal je relativno razmerje med koliino peska, melja in gline v tleh. Na osnovi delea (masnega %) posamezne frakcije v drobnem delu tal ( 2 mm) doloimo teksturni razred s pomojo teksturnega trikotnika (Slika 4). Najugodneji so tisti teksturni razredi, ki vsebujejo vse velikostne skupine v dovolj velikem deleu (na primer ilovice), neugodni pa glinasta, peena, predvsem pa meljasta tla.
Tabela 5: Razdelitev mineralnih delcev po velikosti delci pesek melj glina velikost (mm) 2.00 - 0.05 0.05 - 0.002 <0.002 velikost (mm) grobi pesek fini pesek grobi melj fini melj 2.0-0.2 0.2-0.05 0.05- 0.02 0.02-0.002 nain opazovanja prosto oko mikroskop elektronski mikroskop
Lastnosti posameznih velikostnih skupin talnih delcev Skelet ali kamninski drobir je veji od 2mm. Ima majhno specifino povrino, zato v tleh uinkuje predvsem fizikalno (poveuje zranost, propustnost za vodo in zrak). Le apnenast skelet (CaCO3) lahko vpliva na kemijske lastnosti tal s svojim raztapljanjem. Skelet lahko razdelimo v ve velikostnih skupin, po obliki pa ga loujemo na ostrorobi (gru, skale) in zaobljeni (prodniki, skale). Veji skelet v tleh lahko oteuje ali celo onemogoa obdelovanje tal. Predno analiziramo vzorec tal s katerokoli standardno pedoloko analizo, ga presejemo skozi sito s premerom odprtin 2 mm in ostanek na situ zavremo. e je v tleh prisotna veja koliina skeleta, to ocenimo e na terenu in navedemo poleg teksturne oznake. Pesek ima vejo specifino povrino kot skelet, ki pa je e vedno majhna (fini pesek 0.1 m2/g tal). V tleh deluje fizikalno: poveuje zranost in prepustnost za vodo. Ima zanemarljivo kationsko izmenjalno kapaciteto in tudi sposobnost za zadrevanje vode je majhna. Peena tla so v splonem topla, suha in siromana s hranili. Melj ima nekoliko vejo specifino povrino (1 m2/g tal), zato lahko e v manji meri sodeluje pri fizikalnokemijskih procesih. Kapilarni dvig vode je e moen. Tla z velikim deleem melja so slabe kvalitete (psevdogleji, lesivirana tla). Frakcijo melja sestavljajo mikro peeni delci, v splonem prevladuje kremen. Glina ima veliko specifino povrino (10 10.000 m2/g tal) zaradi esar ima veliko kationsko izmenjalno kapaciteto in s tem sposobnost za zadrevanja vode in tudi drugih snovi. Ker so glineni delci izredno majhni, se lahko tesno prilegajo in tvorijo zelo tevilne zelo majhne pore. V glinenih tleh je gibanje vode in zraka upoasnjeno, moen pa je kapilarni dvig vode. e prevladuje montmorillonit, tla mono nabrekajo, v suhem stanju pa so trda in razpokana. V tej frakciji prevladujejo glineni minerali in Fe ter Mn oksidi in hidroksidi Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 15
Doloanje teksture tal Teksturo tal lahko doloamo z mehanskim loevanjem delcev po velikosti (sejanje, usedanje v vodni suspenziji), ki mu sledi kvalitativno doloanje utenih deleev posameznih velikostnih skupin (tehtanje). Noveja metoda doloanja teksture temelji na laserski presvetlitvi vzorca v suspenziji. Na terenu doloamo teksturo s prstnim preizkusom. Sedimentacijska metoda (mehanska analiza)
Sedimentacijska metoda temelji na principu loevanja delcev s sedimentacijo (usedanja delcev v stojei vodi). Teoretina osnova te metode je STOKES-ov zakon (glej enabo spodaj), ki podaja zvezo med hitrostjo usedanja delcev in njihovo velikostjo. Hitrost usedanja delcev je namre premo sorazmerna s premerom delcev.
2 v = 9
v = hitrost usedanja delcev d = specifina tea delcev (2.6 g/cm3) = specifina tea tekoine (1.0 g/cm3) r = polmer delca g = zemeljski pospeek (980 cm/s2) = viskoznost tekoine
)r 2 g
Slika 4: Teksturni trikotnik amerike teksturne klasifikacije in razdelitev po Plaster-ju, 1992 Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije
16
VAJA: PRSTNI POISKUS Prgie tal gnetemo med dlanmi in vlaimo z deionizirano vodo. Gnetemo jih do stanja plastinosti, ko ni ve prisotne odvene vode. Nato med palcem in kazalcem preizkuamo zrnatost, gladkost, mehkost, lepljivost in plastinost vzorca. Delce peska na ta nain obutimo v vzorcu, saj so trdi in ostri. Gladkost in spolzkost tal je posledica melja. Veji dele melja daje obutek svilnatosti ali milnavosti. Lepljivost in plastinost tal je posledica gline. e je v vzorcu ve gline, lahko zvaljamo tanek svaljek, ki pri krivljenju ne bo poil. Povrino glinastega vzorca lahko tudi zelo gladko zloimo. Za pomo pri doloanju podajamo tabeli 6 in 7.
Tabela 6: Tabela za doloevanje teksture tal

ZRNATOST ni zrnat do rahlo zrnat MEHKOST GLADKOST ni gladek zelo gladek in svilnat rahlo do zmerno zrnat zmerno zrnat zelo zrnat zelo mono zrnat zmerno gladek zmerno gladek ni gladek ni gladek LEPLJIVOST IN PLASTINOST zelo mono lepljiv in plastien zmerno lepljiv in plastien malo lepljiv in plastien zmerno lepljiv in plastien ni lepljiv ali plastien ni lepljiv ali plastien OBLIKOVANJE SVALJKA mono oblikovati dolg tenak svaljek, ki se krivi teko se oblikuje svaljek, ki pri krivljenju razpada svaljek se oblikuje in krivi zelo teko oblikujemo svaljek mono oblikovati zelo debel svaljek sipek, delci niso povezani TEKSTURA glina meljasta ilovica glinasta ilovica ilovica peena ilovica pesek
Tabela 7: Prepoznavne lastnosti pomembnejih teksturnih razredov teksturni razred znailnosti

P (pesek) PI (peena ilovica) peeni delci so vidni in otipljivi ter dajejo vtis hrapavosti konsistenca vzorca je sipka, nevezana talni delci se ne oprijemajo prstov vzorec ni plastien in se ne dajo oblikovati posamezni delci peska so e opazni pri drobljenju dajejo grudice slaboten um zaradi trenja delcev peska med seboj vzorec se e lepi in mae prste lahko oblikujemo debel svaljek, ki se trga e stisnemo suh vzorec, le ta ponovno razpade, vlaen skupek pa je obstojen vidni so le redki peeni delci vzorec je nekoliko plastien vzorec se prijema prstov in mae lahko oblikujemo svaljek, vendar se ta e vedno pretrga suh skupek je dobro obstojen, e z njim previdno ravnamo, vlaen skupek je dobro obstojen delci so komaj vidni in imajo ametast sijaj ter mokast izgled vzorec je plastien vzorec se prijema prstov in mae svaljek se da dobro oblikovati samo redki delci so vidni in otipljivi vzorec ima znailen mokast izgled vzorec se prijema prstov in jih mae svaljek se da oblikovati, a se trga suh vzorec je v roki drobljiv delci niso vidni povrina je gladka in ima ametast sijaj vzorec je plastien, lepljiv in mazav svaljek se zelo dobro oblikuje suh vzorec je v roki teko drobljiv
I (ilovica)
GI (glinasta ilovica) MI (meljasta ilovica)
G (glina)
17
3 STRUKTURA TAL
Struktura tal se izraa v nainu razporeditve, povezovanja in zlepljanja talnih delcev (peenih, meljastih in glinastih delcev in organske snovi). e so delci povezani med seboj do take stopnje, da nastanejo enote z jasno loenimi mejami, govorimo o strukturnih agregatih. V procesu oblikovanja strukturnih agregatov loimo tri strukturna stanja: brezstrukturno stanje: a) v peenih tleh, ki so sipka, nevezana in strukturni agregati niso oblikovani, b) v glinastih tleh, ki so zbita, masivna, strukturni agregati niso oblikovani, c) nepovezani, surovi organski ostanki koherentno stanje delci so e nekoliko zlepljeni, vendar pravi strukturni agregati e niso oblikovani (prehodno stanje) agregatno stanje strukturni agregati so oblikovani in dobro izraeni. Strukturne agregate loimo po obliki in velikosti (Tabela 8) ter po obstojnosti (Tabela 9) . Neobstojni agregati hitro razpadajo pod vplivom vode kot lovekovega delovanja nepravilne rabe kmetijske mehanizacije in pae. Voda je v splonem najpomembneji dejavnik razpada strukturnih agregatov, zmanjuje kohezivnost med glinenimi delci in povzroa ujetje zraka v doloenih porah (mikroeksplozije). V tleh se odvija dinamini proces ruenja in ponovne tvorbe strukturnih agregatov. Tabela 8 :Oblike strukturnih agregatov
strukturni agregati (oblika) sferini poliedrini
struktura mrviasta (do 5 mm) grudiasta (1 do 10 mm) orekasta (2 do 30 mm) poliedrina
prizmatini
prizmatina (10-50 mm) stebriasta (150 mm)
listiasti
listiasta
Sferina oblika strukturnih agregatov Mrviasta struktura: agregati so kroglaste oblike, veliki do 5 mm, med seboj se ne prilagajajo, zato je poroznost velika. Od drugih agregatov sferine oblike se razlikujejo po tem, da so tudi sami porozni. Taka struktura je znailna za tla, ki vsebujejo velik dele organske snovi (dobra vrtna tla, dobri komposti, gozdna tla). Grudiasta struktura: agregati so kroglaste oblike, zato je poroznost takih tal velika. Agregati sami niso ve porozni, ampak masivni. Veliki so od 1 do 10 mm. Ta struktura je znailna za humusno akumulativne horizonte A, ki vsebujejo veje koliine organske snovi in so temno rjave do rne barve. Orekasta struktura: kroglasti agregati so veliki od 2 do 30 mm. Pojavljajo se e ravne ploskvice ali robovi, kar zmanjuje poroznost, ker se agregati lahko bolj tesno stikajo. Ta struktura predstavlja prehod v poliedrino. Pojavlja se v humusno akumulativnih in kambinih horizontih. Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 18
Poliedrina oblika strukturnih agregatov Poliedrina struktura: strukturni agregati so oglati s poudarjenimi robovi in koti. Tesno so zloeni, poroznost je manja kot pri sferinih oblikah. Veji agregati se esto razdrobijo v manje. Ta struktura je znailna za kambine horizonte (Brz) tal na apnencih in dolomitih. Prizmatina oblika strukturnih agregatov Prizmatina struktura: prizme so velike od 10 do 50 mm in lahko razpadejo v manje. V Sloveniji je ta struktura zelo redka, znailna je za mono glinasta tla in je posledica krenja in raztezanja zaradi suenja in vlaenja tal. Stebriasta struktura: velikost strukturnih agregatov je do 150 mm, od prizmatine se loi po zaobljenih robovih na vrhu in dnu prizme. Znailna je za slana tla. V Sloveniji je ne najdemo. Listiasta oblika strukturnih agregatov Listiasta struktura: agregati so v obliki listiev, ki se navadno med seboj prekrivajo, kar mono zmanja propustnost tal. Najdemo jo v hidromorfnih tleh.
Ugodna struktura z dobro obstojnostjo strukturnih agregatov je pomemben dejavnik za izboljanje rodovitnosti tal. Struktura tal vpliva na gibanje in zadrevanje vode v tleh, erozijo, mehansko upornost tal, kroenje hranil. Strukturo lahko izboljamo s tehnologijo, ki (i) zmanjuje disturbance agroekosistema, (ii) poveuje vnose organske snovi, (iii) poveuje obdobja prekritosti tal z rastlinami, (iv) spodbuja uporabo rastlin z vejim deleem podzemnega dela in veliko produkcijo biomase, (v) zmanjuje stopnjo razgradnje talne organske snovi. Nenazadnje je za izboljanje strukture pomembna tudi pestrost in aktivnost talne faune. Procesi in mehanizmi oblikovanja strukturnih agregatov so tevilni in kompleksni:
Fizikalni procesi Adhezija, kohezija: povezovanje, sprijemanje, sprijetje dveh snovi zaradi privlanih molekularnih sil na stinih ploskvah. Minerali glin na primer povezujejo meljaste in peene delce. Vlaenje in izsuevanje oz. nabrekanje in krenje: to sta procesa, ki sta pogosta v tleh, ki vsebujejo veliko gline, predvsem montmorillonita. Pri suenju in krenju tal nastanejo razpoke (predvsem vertikalne). Pri ponovnem navlaenju pride do stiskanja zraka v porah, kar povzroi mikroeksplozije in drobljenje vejih agregatov na manje. Ker vlaenje ni enakomerno, nastanejo obmoja z razlino stopnjo nabrekanja in posledino nastane trenje, kar povzroi nove razpoke, predvsem horizontalne. Zmrzovanje in taljenje: ta proces deluje podobno kot izmenino vlaenje in izsuevanje. Kristali ledu nastanejo najprej v vejih porah in rastejo, tako da potegnejo k sebi e vodo iz okolice. S tem je pritisk, ki ga izvaja ledeni kristal, povezan e z izsuevanjem okolice, kar je vzrok za povezovanje talnih delcev. Ta proces tee v pogojih optimalne vlanosti. e so tla premokra, zmrzne vsa masa naenkrat, kar povzroi razpad agregatov. Fizikalno-kemini procesi Koagulacija koloidov: koloidni delci in glineni minerali se povezujejo med seboj z Van der Waalsovimi silami: glineni delci privlaijo dipolne molekule vode. Dvovalentni kationi (Ca2+ in Mg2+) povezujejo verige vodnih molekul med seboj. Nastanejo sestavljeni delci, ki jih imenujemo tudi mikroagregati. V sunem obdobju, ko voda izhlapeva iz tal, se verige vodnih molekul krajajo, glinasti delci se pribliajo in s seboj pritegnejo tudi ostale mineralne delce in delce organske snovi. V vlanem obdobju se vodne verige daljajo, povezujoe sile slabijo in strukturni agregati razpadejo. Elektrostatino povezovanje glinenih delcev: glineni minerali vsebujejo negativno nabito povrino (permanentni naboj) in pozitivno nabite toke na mestih pretrganja kristalov zaradi protonacije Al-OH skupin v kislem okolju (od pH odvisen naboj). V kislem okolju prihaja do povezovanja glinenih delcev med seboj. Ta povezava je ibkeja kot pri koagulaciji koloidov. Zlepljanje s cementnimi materiali: je eden od najvanejih faktorjev povezovanja. Kot cement lahko nastopajo koloidni Al in Fe geli, ki se z dehidratacijo ireverzibilno odloe okoli primarnih delcev in mikroagregatov ter tvorijo stabilne obloge (seskviokside), netopne soli huminskih kislin (predvsem Ca-humat), mean kompleksni cement (humusni in mineralni koloidi Al in Fe). Podobno vlogo imajo tudi polisaharidi, poliuronidi in ligninske snovi, vendar taki agregati niso obstojni, ker jih mikroorganizmi lahko razgrajujejo. Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 19
Bioloko pogojeni procesi Vpliv rastlinskih korenin: Korenine, predvsem razvejani koreninski sistem trav, lahko na ve nainov vpliva na nastanek agregatov: stiskanje delcev zaradi pritiska, ki nastane pri rasti korenin, izsuevanje rizosfere zaradi srkanja vode, koreninski izloki elatinoznih snovi in intenzivneje nastajanje humusa v rizosferi (odmiranje koreninskih laskov), ki tudi delujejo kot cement. Vpliv talne favne: Mikroorganizmi razkrajajo in mineralizirajo organske snovi, pri emer nastajajo snovi, ki v tleh delujejo cementno. Mikrofavna ustvarja v tleh s svojim gibanjem kanale, ki vplivajo na stiskanje delcev in prezraenost. Deevniki meajo mineralne in organske snovi, njihovi izloki predstavljajo e popolno formirane strukturne agregate. VAJA: DOLOANJE OBSTOJNOSTI STRUKTURNIH AGREGATOV PO SEKERI PRIBOR: petrijevka deionizirana voda POSTOPEK: V petrijevo posodo poloimo 10 strukturnih agregatov manjih od 6 mm in jih prelijemo z deionizirano vodo ter pustimo stati 10 min. Vmes enkrat ali dvakrat premeamo, tako, da krono zavrtimo petrijevko. Po 10 minutah s pomojo lestvice (Tabela 9) doloimo obstojnost agragatov. Tabela 9: Stopnje obstojnosti strukturnih agregatov stopnja Strukturni agregati so v glavnem nerazpadli 1 strukturni agregati so v glavnem nerazpadli 2 razpadlo je manj kot 50% strukturnih agregatov 3 razpadlo je 50% strukturnih agregatov 4 razpadlo je ve kot 50% strukturnih agregatov 5 veina agregatov je razpadla 6 vsi agregati so razpadli, nastala je suspenzija Prvi trije razredi predstavljajo dobro, drugi trije pa slabo obstojno strukturo.
Slika 5: Stopnje obstojnosti strukturnih agregatov
20
4 REAKCIJA TAL [pH TAL] IN DOLOANJE POTREB PO APNENJU

pH je merilo za koncentracijo disociiranih vodikovih ionov v talni raztopini. Def.: pH = - log [H+]. Tabela 10: Razdelitev tal glede na pH vrednost (po Stepaniu)
alkalna (bazina) nevtralna zmerno kisla kisla mono kisla 7.3 - 8.0 6.6 - 7.2 5.6 - 6.5 4.6 - 5.5 < 4.5
V praksi tejemo k nevtralnim tlem vsa tla v obmoju pH vrednosti od 6.5 do 7.5. Optimalen pH ni enak za vse tipe tal. Lahka tla in tla, ki so bogata s humusom, imajo niji optimalen pH (Leskoek in Miheli, 1998). V naravi lahko sklepamo na reakcijo tal e po naravni vegetaciji. Vsaka rastlinska vrsta najbolje uspeva v doloenem pH obmoju. Za veino rastlinskih vrst je najugodneji pH od 6.0-7.0 oz v organskih tleh od 5.5-6.0 (Plaster, 1992, Miller, 1990). Vendar pa lahko nekatere rastline najdemo le na kislih tleh (acidofilne), druge le na bazinih (bazifilne). Pokazatelj zelo kislih ali bazinih tal je lahko tudi to, da kmetijske rastline slabo uspevajo. Reakcija tal mono vpliva na dostopnost hranil rastlinam (topnost posameznih hranil). Veina mineralov je namre bolj topnih v kislih, kot v nevtralnih ali bazinih tleh. Najveja dostopnost veine hranil je v splonem v obmoju pH 6 in 7. Posreden vpliv reakcije tal na dostopnost hranil je moen preko aktivnosti talnih mikroorganizmov. V splonem so glive aktivne v irokem pH obmoju, medtem ko je aktivnost bakterij in aktinomicet veja pri vijem pH.
Dejavniki, ki vplivajo na pH tal

Najpomembneji dejavnik, ki doloa pH v tleh je vsebnost bazinih kationov v matini podlagi in njihova prisotnost v procesu pedogeneze. Na kislih kameninah, na primer granitih, gnajsih, skrilavih glinavcih, kremenovih peskih in drugih, ki vsebujejo malo bazinih kationov, nastanejo kisla tla. Na bazinih in karbonatnih kameninah, na primer laporjih in fliu, pa nastanejo tla s slabo kislo do nevtralno reakcijo. Tla spreminjajo reakcijo tal tudi tekom pedogeneze. Stareja, degradirana in izprana tla so navadno bolj kisla.
Proces zakisljevanja tal na karbonatni matini podlagi v procesu pedogeneze: Mono alkalna tla (pH > 8.0) so 100 % nasiena z bazami. Vsa izmenljiva mesta so zasedena z bazami in tudi v tleh so delci mineralnih karbonatov (CaCO3), ki so nastali s preperevanjem matine podlage (apnenec). pH v tako alkalnih tleh je med 8.0 in 8.5 in je posledica reakcij karbonatov z vodo (hidroliza), pri katerih nastanejo hidroksilni ioni. Taka tla imenujemo karbonatna tla. V tleh, ki so 100 % zasedena z bazami in od tega ve kot 15 % predstavlja Na, je posledica hidrolize tvorba NaOH, kar lahko povzroi dvig pH tal tudi do 10 (slana tla). V vlanih klimatskih razmerah se ob nadaljnjem preperevanju bazini kationi izpirajo v nije plasti. V primeru, ko so se prosti bazini ioni sprali, izmenljiva mesta pa so e vedno 100 % zasedena z bazami je pH tal posledica hidrolize izmenljivih baz. Kislost takih tal je v obmoju med 7.0 in 8.0. Posledica takih procesov je prehajanje vezanih bazinih ionov v talno raztopino, njihova mesta pa zasedejo vodikovi ioni. Zaradi nadaljnjega izpiranja bazinih ionov v nije plasti, tla niso ve 100 % zasedena z bazami. Adsorbirani vodikovi ioni ne povzroajo kislosti, pa pa zniujejo pH, ko preidejo v talno raztopino. Dejanski pH tal, ki niso ve 100 % zasedene z bazami, je posledica tako hidrolize baz kot izmenjave vodikovih ionov iz adsorpcijskega dela tal v talno raztopino. Taka tla so zmerno kisla do zmerno alkalna. V zelo kislih tleh (pH pod 5.5) zano razpadati glineni minerali in posledica je sproanje Al3+ ionov iz kristalne reetke, ki se lahko adsorpcijsko veejo na aktivno povrino ali pa prehajajo v talno raztopino. V nizu reakcij aluminijevih ionov z vodo nastajajo vodikovi ioni, ki e zniujejo talni pH (pH blizu 4.0. Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 21
Rastline pri sprejemu bazinih kationov kot hranil izloajo v tla vodikove ione (izmenjava kationov med rastlino in talno raztopino). S pridelkom tudi odnaamo Ca in Mg iz tal (primer: lucerna). Ta izguba magnezija in kalcija e pospeuje zakisljevanje tal, kar se pokae pri intenzivni rastlinski pridelavi in e ju ne nadomestimo z gnojenjem. Pri razkrajanju organske snovi se sproajo razline organske in anorganske kisline. Reakcijo tal zniuje CO2, ki nastaja z dihanjem talne favne. CO2 se topi v vodi in nastane ogljikova kislina. Vodikovi ioni nastanejo tudi pri oksidaciji spojin dvovalentnega Fe in Mn. CO2 + H2O H2CO3 H2CO3 HCO3- + H+ Vir vodikovih ionov so tudi razlina fizioloko kisla gnojila (amonijev fosfat). Koncentracija vodikovih ionov v talni raztopini se poveuje zaradi nitrifikacije. NH4+ + 2O2 NO3- + H2O + 2H+ V industrijskih obmojih lahko prihajajo v tla veje koliine veplove in duikove kisline. Kisel de nastane zaradi reakcije NOx in SO2 (fosilna goriva, avtomobilski izpuni plini, industrija,..) z vodo. Rezultat teh reakcij sta HNO3 oz. H2SO4. veplova kislina nastaja tudi z oksidacijo sulfidov, ki se sprostijo pri preperevanju iz matine kamenine.
MERJENJE KISLOSTI TAL

Aktivna kislost zajema koncentracijo vodikovih ionov v talni raztopini. Potencialna kislost zajame poleg vodikovih ionov v talni raztopini tudi adsorptivno vezane, ki jih doloamo v talni raztopini po izmenjavi. Za izmenjavo se uporablja CaCl2 oz. KCl. Ca++ oz. K+ ioni izmenjajo H+ ione, le ti ob tem preidejo v talno raztopino. Hidrolitska kislost je skupna izmenljiva kislost tal, ki jo doloamo s pomojo hidrolitsko alkalnih soli (Ca(CH3COO)2 ) in jo izraamo v mmolih enovalentnih kationov na 100 g tal, vendar je ta nain doloanja v zadnjem asu manj pogost.
pH MERITEV
pH lahko doloamo kolorimetrino (uporaba pH indikatorjev) in elektrometrino. Indikatorji so ibke kisline oz. baze, ki imajo v disociirani obliki drugaen absorpcijski spekter kot v nedisociirani. Barvni preskok se vri pri doloeni vrednosti pH. Spremembo barve lahko doloimo kolorimetrino ali vizuelno. Elektrometrini pH-meter je len, sestavljen iz dveh pollenov (elektrod): indikatorske, ki je prepustna za vodikove ione in referenne, ki ima stalni potencial. Obe elektrodi sta povezani na poseben nain z mVmetrom, ki je obiajno tovarniko umerjen v enotah pH.
APNENJE
Zaradi velikih pridelkov, ki jih dandanes elimo in moramo dosegati, zaradi deloma kislega deja in fizioloko kislega delovanja veine gnojil, ki jih pri nas uporabljamo, je treba pH vrednost tal pogosto (praviloma vsakih 5 let) kontrolirati. Za doloevanje potreb po apnenju moramo poleg pH vrednosti tal poznati tudi teksturo, vsebnost organske snovi in kationsko izmenjalno kapaciteto tal (CEC), ter upotevati kaj bomo uporabili za apnenje. im laja so tla in im ve humusa vsebujejo, tem nija je optimalna pH vrednost. Laja tla prenesejo manje enkratne odmerke apnenih gnojil, teja pa veje.
22
Tabela 11: Optimalni pH tal (za tla do 4% humusa) in maks. odmerki CaO
Vir: Leskoek M. in Miheli R., 1998. Tekstura lahka tla P (< 5% gline) IP (5 do 15% gline) srednje teka tla M, IM, PI I (15 - 25% gline) teka tla GM, GI, IG, G (> 25% gline) e vsebujejo tla 4 - 7% humusa, je optimalni pH okoli 5,5 na lahkih in do 6,5 na tekih tleh. Na travinju je optimalna pH vrednost za 0,5 do 1 manja kot na njivah. > 6,9 0,5 7,0 30 6,3-6,7 6,8-7,0 0,2 6,5 7,0 20 25 5,3-5,7 5,8-6,2 5,5 6,0 10 15 Optimalni pH (0,01 M CaCl2) zaelen % CaCO3 Ciljni pH (= cilj apnjenja) Max. 1x odm. CaO (dt/ha)
Apnimo lahko z apnencem (CaCO3) in dolomitom (CaCO3 in MgCO3), ki poleg Ca2+ vraa v tla tudi Mg2+, lahko pa uporabimo tudi gano apno (CaCO3 CaO + CO2) in hidratizirano apno (CaO + H2O Ca(OH)2), ki sta laja (manja molekulska masa) od apnenca in imata tudi hitreje delovanje v tleh. gano apno je zahtevneje za delo. Za apnenje lahko po predhodnih natannih analizah uporabimo tudi razne industrijske ostanke (saturacijski mulj-ostanek pri pridobivanju sladkorja), kamene moke karbonatnih kamnin, kostne moke in lesni pepel. Koliino Ca2+, ki ga moramo dodati tlem lahko izraunamo iz izhodne pH vrednosti tal in elene pH vrednosti. En mmol+ [Ca2+] nevtralizira en mmol+ [H+]. Upotevati moramo, da poleg H+ v talni raztopini povzroajo kislost tal tudi H+ ioni, ki so vezani na sorptivnem delu tal. e bi namre izmenjali samo H+ ione iz talne raztopine, bi poruili ravnoteje med talno raztopino in sorptivnem delu tal, kar bi povzroilo prehajanje H+ ionov v talno raztopino in pH talne raztopine bi se povrnil v prvotno stanje (puferna sposobnost tal).
VAJA: MERJENJE pH tal in doloanje potreb po apnenju

PRIBOR: tehtnica, ae, steklene paliice, deionizirana voda, 0.01 M CaCl2, 0.5 M Ca(CH3COO)2, pH - meter POSTOPEK: V ao odmerimo 1 V tal in jih prelijemo 5 x volumen reagenta: (1) H2O, (2) 0.01 M CaCl2, (3) 0.5 M Ca(CH3COO)), ter temeljito premeamo. pH merimo po najmanj 2 h, vendar ne ve kot po 24 h. DOLOANJE POTREBE PO APNENJU:
Meritev pH v CaCl2. Na osnovi tabel/priporoil (Tabela 11, Leskoek in Miheli, 1998) doloimo ciljno vrednost pH za izbrana tla (tekstura, % organske snovi), ter odmerek za apnenje. Naslednje leto ponovno preverimo pH (uinek apnenja), ter po potrebi z apnenjem nadaljujemo. Meritev pH v CaCl2 in Ca(CH3COO)2 . Na osnovi tabel (Tabela 12, Schachtschabel) doloimo potreben odmerek za izbran ciljni pH. e so za doseganje optimalne pH vrednosti potrebne zelo velike koliine apna, je najbolje da apnimo vekrat. Leskoek in Miheli (1998) priporoata odmerke manje od 3 t CaO/ha, ter apnenje le vsako drugo leto.
23
Tabela 12
24
5 KATIONSKA IZMENJALNA KAPACITETA TAL

Kationska izmenjalna kapaciteta je koliina izmenljivih kationov na enoto tal. Izraamo jo v mmolih na enoto tal, pogosto le v mmolih enovalentnih kationov (mmolc,/100 g2 ali mmol+/100 g). Veino izmenljivih kationov predstavljajo bazini kovinski kationi, navadno Ca2+, Mg2+, K+ in Na+. Vsota omenjenih izmenljivih baz predstavlja skupno koliino izmenljivih bazinih kovinskih kationov (S vrednost). H+ in Al3+ pa v vodni raztopini delujeta kislo in sta zato potencialna povzroitelja kislosti tal (H vrednost oz. skupna izmenljiva kislost). Ocena kationske izmenjalne kapacitete v tleh je tako vsota S in H vrednosti. Kationsko izmenjalno kapaciteto doloamo na osnovi izmenjalne reakcije. Obstajajo razline ekstrakcijske raztopine, s katerimi doseemo razlino stopnjo izmenjave. Z nobeno metodo ne dobimo absolutnega rezultata, vse izmenjalne ekstrakcije dajejo rezultat nekega ravnotenega stanja. Izmenjava je proces, pri katerem kationi iz talne raztopine zamenjajo katione na talnih koloidih3: glinenih mineralih, hidroksidih Fe in Al ter organski snovi. Povrino talnih koloidov (pozitivno ali negativno nabito) imenujemo aktivna povrina, proces vezave pa sorpcija (adsorpcija / desorpcija). Izmenjava se zgodi le, e je ravnoteje med kationi v talni raztopini in vezanimi na talne koloide porueno (izpiranje kationov, gnojenje, sprejem hranil v rastline). Naeloma so lahko vsi kationi izmenjani drug z drugim po naelu ekvivalentnosti: ion z nabojem 2+, je lahko izmenjan z drugim ionom istega naboja, ali z dvema ionoma 1+ naboja. Stopnja izmenjave pa je odvisna od moi zadrevanja adsorptivno vezanega iona. Po Coulumbovem zakonu je medionska mo tem moneja im blie se nahajata ionska partnerja in im veji je naboj. Na vezavo posredno vpliva tudi stopnja hidratiziranosti (hidratacijski ovoj). 5.1 IZMENLJIVI BAZINI KATIONI V kmetijskih tleh je pogosto najve Ca2+. Izjema so tla nastala iz serpentina in stara, kisla tla, kjer zaradi kislih razmer razpadajo glineni minerali in se sproa Mg2+. V takih tleh je ve Mg2+ kot Ca2+ ionov. K+ je najvekrat tretji najbolj pogost bazini kation. Njegova vsebnost v tleh je odvisna od matine podlage, pa tudi od kmetijske dejavnosti (gnojenje). Vsebnost Na+ iona je v veini primerov zelo majhna. V vlanih klimatskih razmerah ga najdemo v sledovih. Veje koliine Na+ vsebujejo slana tla.
Doloanje izmenljivih bazinih kationov z amonacetatno (NH4OAc) ekstrakcijo

Analitski postopek temelji na ekstrakciji izmenljivih kationov iz tal, pri emer kationi iz ekstrakcijske raztopine izmenjajo katione, ki so adsorbirani na sorptivnem delu tal, ki zato prehajajo v talno raztopino. Rezultat ekstrakcije je torej novo ravnoteno stanje. Doloamo posamezne katione v raztopini po ekstrakciji. Zelo razirjena in standardizirana je ekstrakcija z NH4OAc, pri kateri NH4+ ioni izmenjajo katione s sorptivnega dela tal. Pribor: steklenike za stresanje, stresalnik, pribor za filtriranje, plamenski emisijski spektrofotometer, atomski absorbcijski spektrofotometer
=angl. one charge Koloid je delec, ki je dovolj majhen, da ostane v vodi v suspendiranem stanju. Delec, ki ostane v suspendiranem stanju je navadno elektrino nabit. Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 25
3
2C
Postopek: zatehtamo 10 g tal in jih prelijemo s 100 ml 1M NH4OAc (CH3COONH4, pH=7) Suspenzijo
pustimo stati preko noi in naslednji dan stresamo 1 uro na stresalniku. Filtriramo in v filtratu doloimo katione.
Na in K merimo na plamenskem emisijskem spektrometru. Iz zalonih raztopin pripravimo standardne raztopine, umerimo instrument (umeritvena krivulja) in v filtratu pomerimo Na in K. Ca in Mg merimo na atomskem absorbcijskem spektrofotometru (AAS). V 25 ml buko odpipetiramo 1 ml filtrata, dodamo 1 ml SrCl2 (da prepreimo anionske interference) in razredimo do oznake. Iz zalonih raztopin si pripravimo standardne raztopine v obmoju meritve vzorca in umerimo instrument (umeritvena krivulja) ter pomerimo vzorec.
5.2 KISLO DELUJOI KATIONI Vsota kislo delujoih kationov (H+ in Al3+) v tleh izraamo kot H vrednost (skupna izmenljiva kislost) v mmolc H+/ 100g tal. Skupna izmenljiva kislost zajema tako aktivno kot potencialno kislost. Predstavljajo jo tirje osnovni tipi reakcij:
1. Hidroliza trivalentnih Al3+ ionov. Ta proces je pomemben v tleh z pH < 5.5 Al3+ + 3 H2O Al(OH)3 + 3 H+ 2. Hidroliza delno e hidroliziranih Alx(OH)3x-y skupin. Ta proces je pomemben v tleh s pH > 5.5 Al(OH)2+ + 2H2O Al(OH)3 + 2H+ Al(OH)2+ + H2O Al(OH)3 + H+ 3. Disociacija ibkih organskih kislin, ki so sestavni del organske snovi v tleh. V tleh s pH > 5.5 R-COOH + H2O R-COO- + H3O+
4. Izmenjava adsorbiranega H+ iona. Ta proces je pomemben v tleh s pH < 4.0 Doloanje izmenljivih kislo delujoih kationov. Pri doloevanju izmenljive kislosti tal poskuamo dosei im bolj popolno izmenjavo adsorbiranega H+, hidrolizo aktivnih oblik aluminija in disociacijo H+ iz funkcionalnih skupin organske snovi in s povrine mineralnih koloidov (Fe, Al oksidi in hidroksidi, Sigel, robovi glinenih mineralov). Obstajajo razline metode (razline ekstrakcijske raztopine s pH med 7 in 8.3) s katerimi doseemo razlino stopnjo izmenjave H+ ionov. Pogosta metoda doloanja skupne izmenljive kislosti v tleh je Melichova metoda, modificirana po Peechu s sod. (1962), ki temelji na izmenjavi adsorbiranih H+ ionov z ekstrakcijsko raztopino BaCl2 (barijev klorid) in trietanolamin (TEA oz. N(CH2-CH2-OH)3) pri pH je 8.0. Ekstrakcijska raztopina vsebuje veliko koncentracijo Ba2+ ionov, ki izmenjajo adsorbirane H+ in Al3+ ione, pospeujejo pa tudi hidrolizo Al3+ ionov in e delno hidroliziranih Alx(OH)3x-y skupin, ter disociacijo kislinskih skupin na povrini organskih snovi in mineralnih koloidov. IZRAUN KATIONSKE IZMENJALNE KAPACITETE IN DRUGIH VREDNOSTI: Kationska izmenjalna kapaciteta (CEC)
Ocena CEC = T (mmolc/100g tal) = [H+] + [Ca2+] + [Mg2+]+ [K+] + [Na+]
Vsota bazinih kationov Dele bazinih kationov

V (%)= (S/T) x 100
S (mmolc/100g tal) = [Ca2+] + [Mg2+]+ [K+] + [Na+]
Tla, ki imajo V vrednost maj kot 50 % so distrina (kisla). Tla, ki imajo V vrednost ve kot 50 % so evtrina (nevtralna)
Delei posameznih kationov
% H+ = ([H+]/T)100 % Ca2+ = ([Ca2+]/T)100, % Mg2+= ([Mg2+]/T)100, % K+= ([K+]/T)100, % Na+= ([Na+]/T)100 Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 26
6 ORGANSKA SNOV TAL

Med organsko snov tal tejemo ive organizme, razlino razgrajene rastlinske in ivalske ostanke, ter stabilizirane kompleksne organske spojine (humus).
Tabela 13: Delitev kmetijskih tal glede na vsebnost organske snovi v % (Blume, 1992)
% organske snovi* v kmetijskih tleh <1 1-2 2-4 4-8 8 - 15 *organska snov = % C1.72 oznaka zelo slabo humozna slabo humozna humozna mono humozna zelo mono humozna
Organska snov tal je veinoma rastlinskega izvora. Talni organizmi v procesu razgradnje in transformacije organskih ostankov porabljajo organsko vezan C kot vir energije in za sintezo biomase. Veina organskih ostankov se razgradi v celoti, t.j. mineralizira do ogljikovega dioksida in drugih enostavnih molekul. V procesu razgradnje in transformacije organskih ostankov lahko nastaja tudi stabilneja oblika organske snovi, t.j. humus. Porazdelitev organskega ogljika ob koncu cikla razgradnje organskih ostankov prikazuje Slika 6. Ker kemijska sestava humusa ni povsem znana, pogosto organsko snov v tleh delimo na kemijsko definirane (sladkorji, aminokisline, maobe, fenoli, itd.) in nedefinirane snovi. Organsko snov v tleh lahko delimo tudi glede na njeno dostopnost procesom transformacije, razgradnje in mineralizacije. Talno organsko snov lahko tako razdelimo na najmanj dve frakciji, od katerih je ena inertna, t.j. v procesu mineralizacije veinoma neudeleena, ter druga spremenljiva (razgradljiva). Vsebnost organske snovi oz. C v tleh je rezultat ravnovesja med vnosi C z rastlinskimi ostanki in izgubami C z razgradnjo in mineralizacijo talne organske snovi.
Organska snov tal

Inertna frakcija
angl. in nem.: inert
Razgradljiva frakcija
angl.: decomposable nem.: umsetzbar
Razgradnja in transformacija org. ostankov

ja radn razg
Organski ostanki Nehumusne sn.

3-8 % polimeriz.
Talni organizmi
3-8 %
sinteza
Humusne snovi
10-30 %
CO2
60-80 %
Slika 6: Porazdelitev organskega C ob koncu cikla razgradnje organskih ostankov

Pomen organske snovi tal Organska snov tal ima kljuno vlogo pri pomembnih funkcijah tal, tako z vidika ohranjanja rodovitnosti tal kot tudi z okoljevarstvenega vidika: VLOGA V PEDOGENETSKIH PROCESIH: aktivno sodeluje pri vseh pomembnih tlotvornih procesih v tleh, vpliva na intenziteto in znaaj preperevanja. VPLIV NA FIZIKALNE LASTNOSTI TAL: tvorba stabilnih strukturnih agregatov (Ca-humati), velika sposobnost za zadrevanje vode, temna barva omogoa moneje ogrevanje tal, izboljuje konsistenco tal (laje obdelovanje). VPLIV NA HRANILNI REIM V TLEH: Organska snov zadruje hranila v tleh: kot adsorbirane ione, kot katione v kelatih ali soleh humusnih soli, kot sestavne dele molekul humusnih kislin (N, P, S). V procesu mikrobioloke razgradnje in mineralizacije organske snovi tal se v talno raztopino sproajo mnoga rastlinska hranila (duik, fosfor, veplo). Produkti razgradnje organske snovi so tudi kelati, ki se lahko z eno ali ve vezmi povezujejo z mikroelementi in poveujejo njihovo topnost in mobilnost v tleh ter dostopnost rastlinam. Organska snov v tleh s tevilnimi prostimi skupinami, kot so karboksilne, karbonilne in druge, poveuje kationsko izmenjalno kapaciteto tal, kar omejuje prenos hranil in onesnail iz tal v podtalne vode. Vpliv dejavnikov okolja na vsebnost organske snovi v tleh Na vsebnost organske snovi v tleh vplivajo klimatski (temperatura, vlaga) in talni dejavniki (vsebnost hranil, talni pH, redox potencial, tekstura tal). Pri izrazito nizkih temperaturah sta omejeni tako tvorba kot razgraditev organske snovi, pri visokih temperaturah in optimalni vlanosti tal pa so pridelki in rastlinski ostanki veliki, vendar je hitra tudi mineralizacija. Izrazito suha ali prekomerno vlana tla (anaerobne razmere) so neugodna tako za rast rastlin kot za ivljenje mikroorganizmov. Na hitrost razgradnje organske snovi vpliva vsebnost hranil v tleh, predvsem duika in razmerje ogljika in duika v tleh (C/N razmerje). Ugoden pH za razvoj mikroorganizmov je med 6 in 8. Izrazito bazina (pH nad 8.5) in izrazito kisla tla (pH pod 4.5) neugodno vplivajo na razvoj mikroorganizmov. C/N razmerje Razmerje med organskim ogljikom (metoda po Walkleyu Blacku) in organskim duikom (skupnim N, metoda po Kjeldahlu). Podajamo ga s celim tevilom. Je merilo za ocenjevanje stopnje razgradnje organske snovi v tleh. e je razmerje C/N ire od 25:1 v splonem pomeni, da je mikrobioloko delovanje zaradi pomanjkanja N ovirano, ter s tem tudi razgradnja in mineralizacija organske snovi. C/N razmerje oje od 25:1 smatramo kot ugodno za razgradnjo organske snovi. V procesu mineralizacije
organske snovi se N sproa v talno raztopino in na ta nain postane rastlinam dostopen. Dostopni (sproeni) duik porabljajo tudi mikroorganizmi. Z razgradnjo rastlinskih ostankov se sproa CO2, C/N razmerje se zato zouje (e ni novega vnosa ostankov s irim razmerjem). Stabilna oblika humusa ima C/N razmerje okoli 10. Rastlinski ostanki na razlinih stopnjah razgradnje pa precej irega. Za ohranjanje trajne rodovitnosti tal moramo tlem dodajati hranila - gnojiti z mineralnimi in organskimi gnojili. Oblika, dostopnost za rastline in druge lastnosti hranil iz mineralnih gnojil oziroma iz organskih gnojil po mineralizaciji, se ne razlikujejo. (Leskoek, 1997). Pomen organskega gnojenja je predvsem v ohranjanju oz. obnavljanju humusa (organske snovi) v tleh, kar vpliva na ivljenje v tleh, mikrobioloko aktivnost tal in ugodno (mrviasto oz. grudiasto) strukturo, ki omogoa tudi dober zrani in vodni reim v tleh. Organska gnojila so hlevski gnoj, gnojevka, gnojnica, kompost, slama in koruznica ter korenine in strnine ostanke. Glede na vsebnost organske snovi v tleh razdelimo kmetijska tla v razline razrede (Blume, 1992). Za bioloko kmetovanje se priporoa od 3 do 4% organske snovi (Schmid s sodel., 1994).
DOLOANJE ORGANSKE SNOVI Ker je dele ogljika v organski snovi relativno konstanten (55-58 % organske snovi), nam vsebnost skupnega organskega ogljika v tleh slui za izraun vsebnosti organske snovi v tleh. Najpogosteje mnoimo % organskega C s faktorjem 1.724 (Kononova, 1958, prevzel tudi CPVO), ali faktorjem 2 (Blume, 1990). Razpon faktorja, ki ga uporabljajo razlini avtorji je zelo velik (od 1.4 do 3.3), zato je morda natanneje podajanje organske snovi tal v % Corg doloenega z analizo.
WALKLEY - BLACKU) temelji na mokri oksidaciji organskega ogljika v vepleno kislem okolju ob
Doloanje skupnega organskega ogljika v tleh (Corg) po slovenskem standardu (SIST ISO 14235, po
dodatku oksidacijskega sredstva (dikromata). Doloamo porabo oksidacijskega sredstva, na osnovi katere nato izraunamo maso C. Po tej metodi ne doloimo visoko kondenziranih oblik organskega ogljika (npr. oglje, grafit, premog), kakor tudi ne mineralnih oblik (karbonatov).
%Corg=% org. snovi 0.58 % organske snovi = % Corg 1.724 (e upotevamo, 58 % dele C org v organski snovi)
V literaturi je objavljenih ve metod doloanja laje dostopnih oblik organskega C (in vzporedno tudi N). Za rutinsko uporabo v kmetijstvu so zanimive predvsem t.im ekstrakcijske metode. Njihova znailnost je ekstrakcija dela organskega C v tleh, na osnovi katere nato sklepamo o dostopnosti C razlinim procesom v tleh. Med slednje sodita tudi EUF (Nemeth 1985) in CaCl2 ekstrakcijska metoda (Houba 1986). Metodi sta kljub razirjenosti e v razvoju. Analitsko pridobljene rezultate je namre potrebno e ovrednotiti (kalibracija metode) v razlinih realnih situacijah (Appel T. in Mengel K., 1998). Ovrednotenje rezultatov v realnih razmerah pa je zelo zahtevno, ter predvsem dolgotrajno. Noveja metoda doloanja laje dostopne oblike C in N je ekstrakcija z vroo vodo. Vroe-vodno topno frakcijo organske snovi tal smatrajo kot del aktivne talne organske snovi, vsebuje del talne mikrobne biomase, enostavne organske spojine ter snovi, ki v pogojih omenjene ekstrakcije hidrolizirajo ali depolimerizirajo (Schulz, 1997). Metoda temelji na ekstrakciji laje dostopne frakcije organske snovi v tleh z enournim kuhanjem tal v destilirani vodi (ekstrakcijsko razmerje 1:5). V centrifugiranemu ekstraktu doloimo Corg.
29
7 DUIK V TLEH IN PODTALNICI

Duik je zelo razirjen element v naravi. Je v litosferi, hidrosferi in atmosferi, kjer ga je v plinasti obliki kar 79.08 %. Primarni vir duika v tleh je atmosfera, od koder je priel v tla z naravnimi procesi fiksacije in odlaganjem. V tleh se nahaja v topni obliki, kot NO3- in NH4+, najvejo zalogo pa predstavlja organsko vezan N (97-98%), ki se sproa v raztopino pri procesu mineralizacije. Trajna zaloga N v tleh je organska snov. Po ocenah se vsako leto mineralizira 1-2 % organske snovi, kar pomeni 20-200 kg N/ha v enem letu.
7.1 Transformacije duika v tleh

A) Fiksacija duika Velika zaloga duika, ki je v atmosferi, je inerten plin, ki ga vije oblike rastlin in ivali ne morejo vkljuevati v svoj organizem. Molekula duika je sestavljena iz dveh duikovih atomov, povezanih s trojno kovalentno vezjo, kar daje molekuli stabilnost. Pretrganje je mono ob zviani temperaturi in pritisku. Izkoriajo jo lahko le nekateri organizmi, ki ob porabi energije v obliki ATP, tvorijo amoniak. Loimo prostoivee in simbiontske fiksatorje. Med prostoiveimi so pomembne predvsem modrozelene alge iz druine Nostocaceae, fotosintetske bakterije iz rodu Rhodospirillum, nekatere aerobne bakterije in anaerobne bakterije iz rodu Clostridium. Omejujoi dejavnik je energija. Ocene kaejo, da ti organizmi fiksirajo letno 20-50 kg N/ha. Za evropske razmere so te vrednosti manje in sicer 5-10 kg N/ha. Pomembneje so simbiontske bakterije, predvsem iz rodu Rhizobium, ki veejo letno 50-300 kg/ha. Na koliino fiksiranega duika vplivajo svetloba, toplota, koliina vode, pH in nivo rastlinam dostopnega duika v tleh. B) Amonifikacija Pri razgraditvi organske snovi v tleh se sproa N v amonijski obliki (mineralizacija). Ker je duik v organski snovi predvsem v amino skupinah in heterociklinih duikovih spojinah, poteka predvsem proteoliza in redukcija N do amonijske oblike. Pri tem se sproa energija, ki jo porabljajo heterotrofni organizmi. Stopnja mineralizacije je odvisna od C/N razmerja. e je razmerje ozko, poteka mineralizacija, pri irokem C/N razmerju pa obraten proces, to je bioloka vezava duika. C) Nitrifikacija Nitrifikacija je bioloka oksidacija amonijske oblike duika do nitrata. Proces poteka v dveh stopnjah. Najprej se amonijski ion oksidira do nitrita, pri emer sodelujejo bakterije iz rodu Nitrosomonas, Nitrosolobus in Nitrosospira. Nato pa bakterije iz rodu Nitrobacter oksidirajo nitrit do nitrata. Vse omenjene bakterije so aerobne, zato se v zamovirjenih in prevlanih tleh proces ustavi. Optimalna temperatura je 26 C, ugoden pH pa nevtralen do rahlo kisel. D) Denitrifikacija V anaerobnih razmerah se nitrat hitro izgublja iz tal v procesu denitrifikacije. To poteka pod vplivom nekaterih heterotrofnih organizmov, ki uporabljajo nitrat kot vir kisika pri anaerobnem dihanju. Pomembneji rodovi so Agrobacterium, Bacillus, Pseudomonas in Alcaligenes (Stevenson, 1986). Za denitrifikacijo so ugodne temperature tal nad 25 C (pri nijih temperaturah se proces upoasni, pri 2 C pa ustavi), nevtralen pH, zadostna koliina hitro razgradljive organske snovi v tleh, ter primerna vlanost. Stopnje pretvorbe nitrata do plinastega stanja so naslednje: NO3-NO2- NO N2O N2
30
DOLOANJE SKUPNEGA DUIKA po Kjeldahlovem postopku (s TIO2 kot katalizatorjem)
PRINCIP: 1. Razgraditev organske snovi ob segrevanju talnega vzorca in veplene kisline. Pri tem se v organskih spojinah vezan duik reducira v amonijak, ki se vee v amonsulfat. H2N-CH2-COOH + 3H2SO4 2CO2 + 3SO2 + NH3+ 4H2O 2NH3 + H2SO4 (NH4)2SO4 2. Destilacija v Kjeldahlovem destilacijskem aparatu Amonsulfat destiliramo ob dodatku natrijevega hidroksida, sproa se amonijak, ki ga zajamemo v borovo kislino. (NH4)2SO4 + 2NaOH Na2SO4 + 2NH4OH NH4OH NH3 + H2O NH3 + H3BO3 NH4H2BO3 (NH4 ++ H2BO3-) 3. Titracija destilata z raztopino veplene kisline znane molarnosti. 2NH4H2BO3 + H2SO4 2H3BO3 + ( NH4)2SO4 POSTOPEK:
V reakcijsko posodo zatehtamo 1 g zrano suhega in zmletega (manj kot 2 mm) vzorca tal, dodamo 4 ml meanice salicilne in koncentrirane veplene kisline ter pustimo stati nekaj ur. Nato dodamo 0,5 g natrijevega tiosulfata (Na2S2O3 x 5H2O) in previdno segrevamo, ker se vzorec peni. Ko se meanica preneha peniti reakcijsko posodo odstavimo, ohladimo, dodamo 1,1 g katalizatorja (meanica 200 g K2SO4, 6 g CuSO4 x 5H2O in 6 g TiO2) in ponovno segrevamo (obiajno segrevamo 2 do 3 ure pri temperaturi 350 do 380 C; Tmax segrevanja je 400 C). Po konanem segrevanju reakcijsko posodo ohladimo, dodamo priblino 20 ml vode, premeamo, vsebino kvantitativno prenesemo v destilacijsko buko in dodamo 20 ml natrijevega hidroksida (c(NaOH) = 10 mol l-1). V 100 ml erlenmajerico damo 10 ml 2 % raztopine borove kisline (H3BO3), podstavimo erlenmajerico pod destilacijski aparat tako, da je cev hladinika potopljena v raztopino borove kisline ter destiliramo. Predestiliramo priblino 40 ml destilata, odstavimo erlenmajerico, dodamo 5 kapljic indikatorja (meanica bromkrezol zeleno in metilrdee ) in titriramo z 0,01 molarno vepleno kislino (c(H+) = 0,02 mol l-1) do preskoka iz zelene v ronato barvo. Po enakem postopku naredimo tudi slepi vzorec.
7.2 Nitrati v tleh in podtalnici

Pri gnojenju z duikom upotevamo priporoene koliine in odmerke v skladu s pridelkom, ki ga priakujemo. Nekatere dodatne analize, kot je naprimer doloanje mineralnih oblik duika v tleh (Nmin metoda, hitri nitratni testi) oziroma doloanje nitratov v rastlinah, nam omogoajo, da e zmanjamo koliine duikovih gnojil. Poleg koliine mineralnih oblik duika moramo poznati tudi ciljno vrednost, to je tisto koliino N, ki mora biti v tleh v doloenem asu razvoja nekega posevka, da zadovolji njegove potrebe do naslednjega dognojevanja z N oziroma do konca rastne dobe. Na ta nain lahko tudi zmanjamo spiranje nitratov v podtalnico. Nitrati v pitni vodi lahko ogroajo zdravje ljudi. V deelah EU je maksimalna priporoena vrednost 50 mg NO3/l. Po pravilniku o neoporenosti pitne vode RS iz leta 1987 je mejna vrednost 10 mg N-NO3/l4. VAJA: DOLOANJE NITRATOV V TLEH IN VODI V vodnih vzorcih nitrate doloamo direktno, medtem ko nitrate v tleh doloamo v talnem ekstraktu. Za ekstrakcijo lahko uporabimo razline ekstrakcijske raztopine. Na vaji bomo uporabili 0.01 mol/l CaCl2. Vzorec tal prelijemo z ekstrakcijsko raztopino (10 g tal, 100 ml raztopine CaCl2), dobro premeamo, ter filtriramo. Nitrate v talnem ekstraktu lahko merimo po ve metodah (enako velja za vzorce voda). Z ionoselektivnimi elektrodami in s spektrofotometrom merimo nitrate v laboratoriju. Za terenske meritve
4
N-NO3 je oznaka za duik v nitratni obliki, e zapiemo v enoti nitratnega iona ta vrednost znaa 44 mg NO3/l. Prironik za vaje iz pedologije 31
lahko uporabljamo hitre teste, pri katerih koncentracijo nitrata oditamo na oko, ali s pomojo reflektometra. Po reakciji z nitratom se namre na testnih listiih razvije barva, katere intenziteta je odvisna od koncentracije nitrata. Reflektometer izmeri intenziteto barve in iz umeritvene skale (tovarniko nastavljena koda) doloi koncentracijo. Izraun in komentar Rezultate za vode dobimo v pravih enotah mg NO3/l (nitratni ion), kar pomeni, da jih lahko direktno primerjamo s pravilnikom in komentiramo. Rezultate za tla tudi dobimo v mg NO3/l, vendar jih moramo pretvoriti v kg N/ha, ker v teh enotah tudi raunamo bilanco hranil oziroma potrebe po gnojenju.
Primer raunanja: Z reflektometrom smo izmerili, da talni ekstrakt vsebuje 10 mg NO3 /l (10 mg NO3 /1000 ml). Ker smo ekstrakcijo napravili tako, da smo 10 g tal prelili s 100 ml, pomeni, da 10 g tal vsebuje 1 mg NO3. V enem kilogramu (1000g) pa je torej 100 mg NO3. Izraunati moramo koliko kg tal vsebuje 1 ha v zgornjih 30 cm. Volumen 1 ha tal v 30 cm je 3000 m3 (10000m2 x 0.3 m). Ker je volumska (navidezna) gostota tal (b)v povpreju 1.5 kg/m3, pomeni, da 3000 m3 tehta 4.5 x 106 kg oziroma 4500 ton. V preiskovanih tleh je torej 450 kg NO3 (100 mg/kg x 4,5 .106 kg) oziroma 103.5 kg N/ha (pretvorbeni faktor iz NO3 v N - kar lahko izraunate iz razmerja molekulskih mas). Dobili smo torej oceno, koliko kg N v obliki nitratnega iona vsebujejo naa tla in to tevilko lahko odtejemo od priporoenega gnojenja z duikom oziroma od ciljne vrednosti.
8 LAHKO DOSTOPNA FOSFOR IN KALIJ V TLEH

Fosfor in kalij spadata med najpomembneja rastlinska mikrohranila, zato je poznavanje njune dinamike v tleh za agronomsko prakso izredno pomemben. Lahko dostopni fosfor in kalij je tisti del celokupne vsebnosti teh dveh elementov, ki se nahaja v talni raztopini ali pa je kot izmenljivi ion adsorptivno vezan na talnih koloidih in kot tak dostopen za rastline (rastlinam dostopni fosfor in kalij).
8.1 FOSFOR
Vsega fosforja je v tleh do globine 20 cm 600-4500 kg/ha (0,02-0,15 %; povpreno 0.06%). Najveji dele fosforja v tleh se nahaja v obliki anorganskih soli (fosfatov) in organskih spojin; ki so rastlinam dostopni ele po procesu preperevanja oziroma mineralizacije. Rastlinam dostopne oblike fosforja so le v obliki anionov H2PO4-, HPO42- in PO43-, ki jih je v talni raztopini zelo malo (0.00002 - 0.0001%). Ker se fosfati v tleh mono veejo na mineralni in organski sorptivni del tal lahko s fosforjem gnojimo tudi na dalje obdobje (na zalogo). Dostopnost vezanega fosforja rastlinam je odvisna od talnih dejavnikov, v najveji meri od kislosti tal oziroma delea prostih karbonatov v tleh. V nevtralnih in slabo kislih tleh je relativno dobro dostopen. V mono kislih tleh je teko dostopen, ker se vee s prostimi elezovimi in aluminijevemi kationi v netopne fosfate, v alkalnih tleh pa se lahko vee v teje dostopen apatit (kalcijev fosfat).
Gnojenje s fosforjem
S fosforjem lahko gnojimo zalono na ve let. Za optimalne pridelke je nujno gnojenje z anorganskimi fosforjevimi gnojili, ker v gnoju in ostalih organskih gnojilih ni dovolj fosforja, vendar organsko gnojenje povzroi posredno boljo oskrbo s fosforjem, ker kisline, ki nastajajo ob razkrajanju organske mase, poveujejo koliino dostopnega fosforja v talni raztopini (Furlan, 1981).
8.2 KALIJ
Kalija je v tleh ve kot fosforja: 20000 - 50000 kg/ha (povpreno 1.5 %). Najve je vezanega v primarnih mineralih, kjer je strukturni element, zastopan pa je tudi v sekundarnih glinenih mineralih, ki tvorijo glinasto frakcijo tal (< 2 m). Zato je oskrba tal s kalijem iz organske snovi v primerjavi z mineralnim izvorom skoraj zanemarljiva. V naravnih razmerah je glavni vir K za rastline preperevanje mineralov.
Med primarnimi minerali so najpomembneji K-glinenci, ki vsebujejo 4-15 % K. V procesu preperevanja kamnin se dele mineralno vezanega kalija zmanjuje. Primer je preperevanje sljud: sljude [10% K] hidratizirane sljude [6-8% K] ilit [4-6 %K] vermikulit,montmorilonit [do 2 % K]. V sekundarnih glinenih mineralih je K adsorbiran v medplastovnih reah (priblino 90 % talnega K je vezanega med sloje glinenih mineralov (ilita, vermikulita in montmorilonita), od koder prehaja v talno raztopino. Velika koncentracija H+ in majhna koncentracija K+ pospeujeta ta proces. Loimo izmenljivi K in neizmenljivi oz. fiksirani K (ni izmenljiv z NH4+ pri AL ekstrakciji). Dele izmenljivega kalija pada z naraajoo vsebnostjo gline v tleh. Za prehrano rastlin je pomemben kalij v talni raztopini (manj kot 0,01 %) in izmenljiv kalij (1 %).
Gnojenje s kalijem
Z gnojenjem vraamo v tla s pridelkom odvzete koliine K. Letni odvzem je odvisen od rastline in je od 40 do 250 kg/ha. V tleh se kalijeva gnojila najprej raztopijo v talni raztopini, nato pa se K adsorbira na sorptivni del tal. V tej obliki se ne izpira, rastlinam pa je sorazmerno lahko dostopen. V manjih koliinah se fiksira v medlamelarne prostore glinenih mineralov - fiksacija kalija, odkoder je teje dostopen rastlinam. Pri gnojenju s kalijem moramo zato poznati tudi lastnosti tal. Odmerki kalija so v tejih tleh veji tako pri zalonem kot rednem gnojenju. Kadar so tla pregnojena s kalijem, lahko pride do luksuzne porabe kalija, kar pomeni, da rastline sprejemajo ve kalija, kot ga je potrebno za maksimalni pridelek, ob tem pa ne sprejemajo dovolj kalcija in magnezija zaradi esar pride do fiziolokih bolezni plodov sadnih rastlin ali suenja pecljevine pri vinski trti in podobno. DOLOANJE LAHKO DOSTOPNEGA FOSFORJA IN KALIJA - AL METODA PO EGNER RIEHM- DOMINGU Doloevanje lahko dostopnega P in K izvajamo v dveh delih. V prvem delu ekstrahiramo P in K s pomojo AL - ekstrakcijske raztopine, ki je po sestavi 0,1M amonlaktat in 0,4M ocetna kislina (pH=3,7). V drugem delu pa v ekstraktu doloimo P kolorimetrino, K pa plamensko fotometrino. Tabela 14: Zaloenost tal s fosforjem po AL metodi in meje razredov (Leskoek, 1993)
stopnja A B C D E mg P2O5/100g tal <6 6-12 13-25 26-40 >40 stanje preskrbljenosti tal siromano srednje preskrbljeno dobro (cilj doseen) ezmerno ekstremno
Tabela 15: Zaloenost tal s kalijem po AL metodi in meje razredov (Leskoek, 1993)
stopnja A B C D E mg K2O/100g tal lahka do srednje teka tla teka tla < 10 < 12 10-19 12-22 20-30 23-33 31-40 34-45 >40 >45 stanje preskrbljenosti tal siromano srednje preskrbljeno dobro (cilj doseen) ezmerno ekstremno
33
9 POROZNOST
Tla so sestavljena iz treh agregatnih stanj (trifazni sistem). iz trdnih delcev (mineralni delci, organska snov), talne raztopine (voda z raztopljenimi snovmi) in zraka v tleh (plini). Med trdnimi talnimi delci se v splonem nahajajo prazni prostorki - talne pore, razlinih oblik in velikosti. V talnih porah se lahko zadrujeta voda ali zrak ali oboje.Po velikosti talne pore delimo: makropore (>10 m). Makropore (nekapilarne pore) najdemo v peenih (teksturni razredi P, PI, IP) in grobo strukturiranih tleh ter v obliki razpok in kanalov, ki jih povzroa delovanje talne favne, rastlinskih korenin in vremenske razmere. Take pore so ponavadi zapolnjene s talnim zrakom, voda iz njih hitro odtee pod vplivom gravitacijske sile. mikropore (< 10 m), kapilarne. Mikropore ali kapilarne pore najdemo v drobno strukturiranih tleh z majhnimi osnovnimi delci (teksturni razredi G, GI, MGI). V kapilarnih porah se voda zadruje pod vplivom kapilarnih sil, ki zaradi povrinske napetosti vode veejo vodo na stene talnih por z vejo silo kot je gravitacijska sila pod vplivom katere bi ta voda odtekla v globje plasti tal.
Poroznost tal je lastnost, ki nam pove, kaken je v tleh skupni volumen por glede na celoten volumen tal.
Vodno zrani reim tal (razmerje med vodo in zrakom) v veliki meri pogojuje rodovitnost tal. Za dana tla je to razmerje odvisno od velikosti, oblike por in od njihove medsebojne povezanosti ter od koliine vode, ki je na voljo (padavine, bliina podtalnice). Velikost in oblika por zelo vplivata tudi na sposobnost tal za zadrevanje vode (retenzijsko kapaciteto tal). Poroznost tal je odvisna od teksture, strukture in delea organske snovi v tleh. Posebno vlogo pri teksturi imajo glinasti delci, ker pri veji vsebnosti vode v tleh nabreknejo in s tem spremenijo velikost in obliko talnih por. Od strukturnih lastnosti na spremembe poroznosti tal najbolj vpliva obstojnost strukturnih agregatov, e je le ta majhna strukturni agregati ob poveani vsebnosti vode v tleh razpadejo in sistem talnih por se spremeni. Organska snov zaradi svoje strukture ponavadi povea poroznost tal. Poroznost je kvantitativno doloena z razmerjem med skupnim volumnom por in celotnim volumnom danega neporuenega talnega vzorca. Ker je skupni volumen por v neporuenem talnem vzorcu v praksi direktno nemogoe natanno doloiti, izraunamo procent poroznosti tal z uporabo fizikalno matematinih zvez, na osnovi meritev gostote trdne faze tal (t) in volumske gostote tal (vol): P % =(1 - vol/ t )*100
Poroznost tal glavnih teksturnih razredov je okvirno v naslednjih velikostnih razredih: peena tla 35 - 55% ilovnata tla 30 - 55% glinasta tla 35 - 70% otna tla 80%
34
Gostota trdne faze tal (t) je definirana z razmerjem med maso in volumnom trdne faze tal. Odvisna je predvsem od razmerja med koliinama mineralnih in organskih talnih delcev izbranega vzorca tal. V splonem znaa med 2.50-2.66 g/cm3. Volumska gostota (vol) je definirana z razmerjem med maso trdne faze tal in volumnom celotnega neporuenega vzorca tal. Iz definicije sledi, da je tudi ta koliina odvisna od razmerja med koliinama organske in mineralne snovi v tleh in od velikosti skupnega volumna por. Tla, ki vsebujejo veliko organske snovi in imajo velik porni volumen imajo majhno volumsko gostoto (surovi humus - 0.2 103 kg/m3, povprena poljska tla - 1.5 103 kg/m3). Volumsko gostoto tal doloajo naslednje lastnosti tal: TEKSTURA, STRUKTURA, DELE ORGANSKE SNOVI. Primarno namre na volumsko gostoto vpliva specifina gostota osnovnih talnih delcev (peska, melja, gline, organske snovi), ter njihova razporeditev. Volumska gostota tal je dinamina lastnost tal, ki se spreminja z obdelovanjem tal, uporabo kmetijske mehanizacije, gaenjem ivali, ter lahko tudi pod vplivom specifinih vremenskih pogojev (npr. intenzivne padavine, toa). Pri veji volumski gostoti je manj pornega prostora (tla so bolj zbita), kar vpliva na gibanje vode v tleh, penetracijo in rast korenin, kalitev semen, itd.
VAJA: DOLOANJE VOLUMSKE IN PRAVE GOSTOTE TAL Volumska gostota (vol): odvzem neporuenega vzorca tal (Kopecky-evi cilindri z volumnom 100 cm3), vzorec posuimo pri 105C (48 h), ter stehtamo. Gostota trdne faze (t): uporabimo piknometer. Vzorec tal posuen na 1050C stremo v terilnici. Zatehtamo 5 g suhih tal (mt0), in damo v izparilnico, kjer jih zalijemo s 15 ml prekuhane destilirane vode. Izparilnico postavimo na kuhalnik. Vse skupaj naj vre 3 - 4 minute ob tem neprestano meamo s stekleno palko. Tako postopamo zato, da se znebimo zranih mehurkov v talni suspenziji. Prekuhan talni vzorec prenesemo v piknometer in ga do vrha napolnimo s prekuhano destilirano vodo. Pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo in vse skupaj stehtamo (mptv). Stehtamo tudi piknometer napolnjen samo s prekuhano destilirano vodo ohlajeno na sobno temperaturo (mpv) (brez talnega vzorca). t = mt0 / Vto , Vt0 =( mpv + mt0 - mpvt)/ H20 H20 (gostota vode)=1 g cm-3
10 VODA V TLEH
V tleh najdemo vodo v razlinih oblikah: prosta voda, ki odteka v nije plasti pod vplivom gravitacijske sile, podtalnica, kapilarno vezana voda, adsorbirana voda, kristalna voda, vodna para v talnem zraku. Koliino in stanje vode v tleh opiemo z masnim ali volumskim odstotkom vode v tleh in z njenim matrinim potencialom (tenzijo). Znailnosti vodnega reima v tleh v splonem opiemo z desorbcijsko krivuljo in hidravlino prevodnostjo tal.
Masni odstotek vode v tleh je razmerje med maso vode v tleh in maso trdne faze tal. w (%)= mH20 /m suhih tal (105 C) *100 Volumski odstotek vode v tleh je razmerje med volumnom talnih por, ki so zapolnjene z vodo in celotnim volumnom tal. W (%) = w x vol / H20
H20 = gostota vode vol = volumska gostota tal
Matrini potencial vode v tleh nam podaja informacijo o energiji s katero se dri voda v tleh. Odvisen je od sil s katerimi je voda vezana na talne delce. Izraamo ga lahko na tri razline naine, v enotah pritiska (Pa), v enotah viine vodnega stolpca (m), ali s pF vrednostmi. Vrednost pF je logaritem viine vodnega stolpca izraena v cm. Na matrini potencial vode v tleh v najveji meri vpliva velikost in oblika talnih por (mikropore, makropore), torej je odvisen od strukture, teksture in vsebnosti grobega skeleta, ter stopnje humoznosti tal. Desorpcijska krivulja nam pove s kakno silo je voda vezana na talne delce, ali drugae povedano, kaken matrini potencial ima voda v tleh, pri doloeni vsebnosti vode. V praksi jo grobo opiemo s tremi karakteristinimi tokami: stanje nasienosti, poljska kapaciteta tal, toka venenja. Tla so nasiena z vodo takrat, ko so vse talne pore napolnjene z vodo (pF=O). Tla imajo poljsko kapaciteto tal, ko iz njih odtee vsa gravitacijska voda in ostane le kapilarna in higroskopsko vezana voda. V povpreju imajo tla pri poljski kapaciteti matrini potencial vode okoli 0.33 105 Pa (= 0.33 bara oz. pF=2,54). Toka venenja je doloena glede na preskrbljenost rastlin z vodo. Takrat rastline zaradi pomanjkanja njim dostopne vode v tleh trajno ovenejo. Ob ponovnem zalivanju tal z vodo v pogojih nasienega zraka z vlago si rastline ne opomorejo. Matrini potencial vode v tleh je takrat okoli 15 105 Pa (= 15 barov oz. pF=4.2). Hidravlina prevodnost tal nam pove kako hitro se giblje voda v tleh zaradi gravitacijskih sil in jo podajamo v m/s (oz. cm/h ali m/dan). Hidravlina prevodnost tal je odvisna od vsebnosti vode v tleh in od ostalih fizikalnih lastnosti tal.
11 MEHANSKA UPORNOST ZBITOST TAL

Mehanska upornost je sila na enoto povrine, ki je potrebna za preboj skozi tla. Je relativno merilo zbitosti tal, saj se mehanska upornost spreminja tudi z DELEEM VODE V TLEH (npr. v suih pogojih je lahko mehanska upornost veliko veja kot v pogojih optimalne vlage, posebno v tleh z vejim deleem gline). Na mehansko upornost tal vplivajo volumska gostota tal oz. posredno tekstura in vsebnost organske snovi ter struktura tal. Mehansko upornost merimo s PENETROMETROM: merimo silo, ki je potrebna, da konica merilnega instrumenta prodre globje v tla. Za konkretni penetrometer, ki ga bomo uporabili na vajah velja: Mehanska upornost N (bar5)=Force (sila na kontaktno povrino) x Faktor konice 0.762
1 bar = 105 N m-2 = 105 Pa Metka Suhadolc s sod., 2005
36
12 VREDNOTENJE PRIDELOVALNEGA POTENCIALA KMETIJSKIH ZEMLJI

Z besedo vrednost ali kvaliteta kmetijskega zemljia se najpogosteje sreamo ob prometu z zemljii (nakup prodaja zamenjava). Postopek vrednotenja kmetijskih zemlji je lahko namenjen razlinim ciljem kot so:

vrednotenje za potrebe katastrske klasifikacije, vrednotenje za potrebe prostorskega nartovanja, vrednotenje za izraun zamenjalnih faktorjev, vrednotenje za potrebe prometa z zemljii, vrednotenje za doloitev kapitalske vrednosti, vrednotenje za doloitev obmoij s tejimi pridelovalnimi pogoji, itd.
Razlinim pristopom vrednotenja kmetijskih zemlji je skupen osnoven cilj, to je doloiti pridelovalno sposobnost zemljia za specifino rabo. Pri tem se najpogosteje ocenjuje:

rodovitnost tal (talno tevilo pedosistematske enote), klimatske pogoje (temperature, padavine,), reliefne karakteristike kot omejujo dejavnik za uporabo mehanizacije, ali pa kot izjemna lega predvsem v vinogradnitvu.
Vrednotenje kmetijskih zemlji v splonem temelji na oceni merljivih parametrov, ki jih je mo doloiti na terenu. V veliko pomo ocenjevalcu so lahko podatki obstojeih podatkovnih baz kot so: digitalna pedoloka karta skupaj z opisanimi in analiziranimi profili, geoloka karta, klimatska rajonizacija, bilanca letne koliine padavin in njihov razpored, digitalni model reliefa, ter vse druge informacije o ocenjevanem zemljiu. Pri pregledu pedolokih lastnosti, ki odloilno vplivajo na rodovitnost tal se predvsem upoteva prirodne talne lastnosti, ki se tudi v daljem asovnem obdobju bistveno ne spreminjajo. Mednje sodijo lega diagnostinih horizontov, tekstura tal, skeletnost in litoloka podlaga. V skupni oceni pridelovalnega potenciala sta kljuna parametra tekstura tal in ocena razvojne stopnje tal. Pri ocenjevanju je potrebno upotevati veje tevilo diagnostinih znakov hkrati. Tla so namre rezultat kompleksnih interakcij med podnebjem, matino podlago, vegetacijo, biotino aktivnostjo, asom in rabo zemlji. e bi ocenjevali le posamezno talno lastnost oz. diagnostini znak naletimo na teavo, s kolikno teo oceniti posamezno lastnost in medsebojne interakcije ve lastnosti. Ista talna lastnost ima lahko v zdrubi drugih lastnosti tudi drugaen vpliv in s tem drugano vrednost. Metoda ocenjevanja z upotevanjem razvojne stopnje se najbolj priblia ocenjevanju na osnovi pedosistematskih enot, ki so osnova vsake pedoloke klasifikacije.
37
UPORABLJENI VIRI IN PRIPOROENA LITERATURA

Bronick C.J. in Lal R., 2005. Soil structure and management: a review. Geoderma 124, 3-22. Leskoek M. in Miheli R., 1998. Smernice za strokovno utemeljeno gnojenje. 1.del- Poljedelstvo in travnitvo. RS-MKGP, Uprava RS za pospeevanje kmetijstva, 51 str. Koevar, H. in Vidic, N.J., 2003, Izbrana poglavja iz osnov geologije, Univerza v Ljubljani
Rupreht J. 1991. Pedoloko kartiranje in ugotavljanje talnega potenciala v slovenskem ruralnem prostoru. Sodobno kmetijstvo t. 7-8, str. 337-340
Prus T., Klasifikacija tal, interno tudijsko gradivo Stritar A., 1991. Pedologija (kompendij), 3. izd., Biotehnika fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana, 128 str. Suin J. (Ur.), 1983. Nauk o tleh, Kmetijski tehniki slovar, Univerza v Ljubljani, Biotehnika fakulteta, Oddelek za agronomijo, 36 str. http://www.bf.uni-lj.si/cpvo/Novo/main_StudijskoGradivo.htm
38
PRILOGE
Geoloka karta Slovenije Metka Suhadolc s sod., 2005 Prironik za vaje iz pedologije 40
41
42

Prirocnik Za Vaje Iz Pedologije

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Prirocnik Za Vaje Iz Pedologije

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Univerza v Ljubljani Biotehnika fakulteta, Oddelek za agronomijo Center za pedologijo in varstvo okolja

PRIRONIK ZA VAJE IZ PEDOLOGIJE

Marjetka SUHADOLC Janez RUPREHT Marko ZUPAN

Ljubljana, maj 2005

Nastajanje tal in njihova pestrost

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

Razvranje tal ali klasifikacija1

Metka Suhadolc s sod., 2005

EVTRINA RJAVA TLA

DISTRINA RJAVA TLA

RJAVA POKARBONATNA TLA

IZPRANA TLA (v ojem pomenu)

OTNA TLA NIZKEGA BARJA

OTNA TLA VISOKEGA BARJA

Opis tal na terenu in vzorenje

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

POVPRENI VZORCI TAL

Laboratorijske analize tal

SVE TALNI VZOREC

ZRANO SUH VZOREC

ORG. SPOJINE pesticidi fenoli mineralna olja PAO, PCB, itd.

mletje na kroglini ahatni mlin (velikost delcev < 150 um)

Slika 3: Shema priprave talnih vzorcev

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

1 MORFOLOKE LASTNOSTI TAL

Tabela 4: Razdelitev skeleta po velikosti

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

Tabela 6: Tabela za doloevanje teksture tal

Tabela 7: Prepoznavne lastnosti pomembnejih teksturnih razredov teksturni razred znailnosti

GI (glinasta ilovica) MI (meljasta ilovica)

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

strukturni agregati (oblika) sferini poliedrini

struktura mrviasta (do 5 mm) grudiasta (1 do 10 mm) orekasta (2 do 30 mm) poliedrina

prizmatina (10-50 mm) stebriasta (150 mm)

Slika 5: Stopnje obstojnosti strukturnih agregatov

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

4 REAKCIJA TAL [pH TAL] IN DOLOANJE POTREB PO APNENJU

Dejavniki, ki vplivajo na pH tal

MERJENJE KISLOSTI TAL

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

VAJA: MERJENJE pH tal in doloanje potreb po apnenju

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije

5 KATIONSKA IZMENJALNA KAPACITETA TAL

Doloanje izmenljivih bazinih kationov z amonacetatno (NH4OAc) ekstrakcijo

Vsota bazinih kationov Dele bazinih kationov

S (mmolc/100g tal) = [Ca2+] + [Mg2+]+ [K+] + [Na+]

Delei posameznih kationov

6 ORGANSKA SNOV TAL

Organska snov tal

Razgradnja in transformacija org. ostankov

Organski ostanki Nehumusne sn.

Slika 6: Porazdelitev organskega C ob koncu cikla razgradnje organskih ostankov

Metka Suhadolc s sod., 2005

Prironik za vaje iz pedologije