BOVŠKA OVCA

Bric Vitomir, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, Pri hrastu 18, 5000 Nova Gorica
Mlekuž Jani, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, Ledina 8, 5230 Bovec

Izvleček

Izražena je domneva o izvoru Bovške ovce iz venetskih časov. Opisan je položaj Bovške ovce
na prelomu 19. stoletja in usoda ovce v 20. stoletju. Življenski prostor v Zgornje soški dolini
je vplival na razvoj pasme in pasma je sooblikoval podobo krajine. Podan je opis pasme in
njena prireja mleka ki se je od leta 1990 (130 kg) do leta 2001 (226kg) dvignila za skoraj 100
kg. Prvič so objavljeni podatki o plodnosti (1,4 rojenih jagnjet na ovco letno) in prirastih v
zgodnji dobi rasti od rojstva do odstavitve (cca. 300 g/dan) Bovške ovce. Opisane so
značajske lastnosti rejca pasme in povdarjen pomen drugih vidikov reje mimo strogo
gospodarskih. Opisane so rejske organizacije, ki se ukvarjajo z bovško ovco. Nazadnje je
izraženo prepričanje v razvoj ovčereje v Zgornje soški dolini.

Ključne besede: Bovška ovca, izvor, opis, prireja, razvoj

BOVŠKA SHEEP

Abstract

The premise of origin of Bovška sheep from Venet’s period is expressed. The position of
Bovška sheep is described at and of 19th century and its fate in 20th century. Living place in
Upper Soča valley has influence to the development of breed however the breed was
modelling the image of country. The description of breed and its productivity from 1990
(130kg) to 2001 (226 kg) – almost 100 kg rising - is presented. Dates about fertility (1,4 born
lambs per sheep per year) and daily gain (approximately 300 g/day) of Bovška sheep are
published firs time. The temper of breeders is described as the other mean of breeding except
economic mean. The breeders' organisation those are responsible for Bovška sheep are
described. At the and the persuasion for development of sheep breeding in Upper Soča valley
are expressed.

Key words: Bovška sheep, origin, description, productivity, development

Izvor Bovške ovce

Verjetno sega nastanek Bovške ovce v začetke venetske dobe. Če so Veneti, prastari predniki
Slovencev, živeli kot je opisano v Venetskih zbornikih (Bor s sod., 1989; Tomažič, 1995;
Tomažič, 2000), in nikakršnega razloga nimamo, da bi o tem dvomili, potem je bila njihova
ovca vsekakor to, kar danes poznamo pod imenom Bovška ovca. Ta prastara pasma ovce,
prilagojena življenju v trdem alpskem svetu, je verjetno omogočila preživetje Venetom in
njihovi visoki kulturi. Utrjenost genetskega zapisa Bovške ovce je jasen dokaz, da je pasma
zelo stara in premišljeno odbirana iz roda v rod modrih pastirjev (Vončina, 1994). Novejša
zgodovina, ki nam postreže z več pismenimi viri, se začenja z Rutarjevimi zapisi o zgodovini
tolminske, goriške in gradiščanske.

Za bovško zgodovinar Simon Rutar omenja 10495 ovc v letu 1870, vendar trdi, da je to
število in tudi število ostalih domačih živali zaradi strahu kmetov pred davkom prenizko
(Rutar, 1882). Za dvajst let kasneje navaja podatke zelo natančno: 7079 ovc, 2768 mladic in
183 ovnov na bovškem (Rutar, 1892). V isti knjigi opominja, da "ovčje pleme je tudi le
navdno, neoplemenjeno", a kljub temu so pridelali 24.000.000 l mleka in 40 t mesa. V hribih
(govedoreja je vključena) kar tri četrtine mleka in mlečnih izdelkov napram dolini. Kmetje so
večino prodali v Gorico. Žal zaenkrat nismo pregledali avstrijskih arhivov, ki imajo verjetno
shranjene podatke o Bovški ovci.

Ko se piše zgodovina krvave fronte na Soči, predvsem imamo v mislih slovenske avtorje in
njihova dela v zadnjem desetletju prejšnjega in zgodnjih letih tega tisočletja, se na domače
živali poabi. Tragedije človekovih dejanj so bile v tem času seveda tolikšne, da se Bovška
ovca pozablja. Glede na to, da je fronta tekla čez bovško kotlino in so bili Log pod
Mangartom, Soča ter Trenta zaledje, se je pasma verjetno ohranila v tem frontnem zaledju.
Nevarnost za izginotje pasme se je verjetno primerila še kdaj v preteklosti, vsekakor pa se je
ponovila v mirnem času po drugi svetovni vojni.

O obdobju med vojnama in Bovški ovci je nujno najti podatke v italijanskih arhivih. Ne
verjamemo pa, da bi se italijanske strokovne službe resno ukvarjale s pasmo, ki je tako
značilno slovenska. Trditev bomo kasneje natančneje razložili, sedaj pa samo spomnimo na
zelo miren značaj bovške ovce, kateri je značilen za vse avtohtone pasme domačih živali na
Slovenskem.

Druga svetovna vojna je v Zgornje soški dolini potekala dokaj mirno, če primerjamo
dogajanje s Soško fronto. Poznamo primere, ko so pasme močno nazadovale zaradi vojaških
dogodkov (danski landras – pasma prašičev), vendar se Bovški ovci to med drugo svetovno
vojno ni primerilo. To našo pasmo so vseskozi odbirali rejci sami, na podlagi izrednega
poznavanja osebkov in njihovih sorodnikov – predvsem prednikov. Zato pasma ni utrpela
velike škode. Bovška ovca tudi ni imela arhivov, ki bi jih vojna uničila ali vsaj močno
poškodovala. Vedenje o pasmi in njenih lastnostih je bilo zapisno v spominu mnogih rejcev in
tako praktično neuničljivo.

Po Drugi svetovni vojni so ljudje še nekaj časa vztrajali na skromni zemlji Zgornje soške
doline. Z izseljevanjem domačinov je začela umirati tudi Bovška ovca. Samo trmi in
tradicionalnemu načinu kmetovanja nekaj posameznih rejcev se imamo zahvaliti, da pasma ni
izumrla. Ocenjujemo, da je stalež ovc v osemdesetih letih padel na vsega nekaj sto glav. Šele
zavedanje bovških kmetov o pomenu Bovške ovce in gospodarska pomoč države Slovenije v
začetku devetdesetih let je trend izumiranja ustavila in ga celo preusmerila. Mladi gospodarji,
nekateri celo brez kmetijskih izkušenj prenesenih od družine in očeta, predvsem v Bovški
kotlini, so obnovili ali celo na novo začeli rediti trope Bovške ovce. Ocenjujemo, da je bilo na
prelomu tisočletja približno 5000 ovc bovške pasme. Nekaj kmetov je Bovško ovco, zaradi
njenih izjemnih lastnosti, začelo rediti celo izven trdicionalnega območja (Zgornje soška
dolina) zreje te pasme (Kras, Vipavska dolina).

Možno je, da so arhive te pasme v Sloveniji uničili namerno ali nenamerno v šestdesetih letih
dvajsetega stoletja. Vsekakor smo se slovenski živinorejci začeli zelo pozno zavedati pomena
avtohtonih pasem domačih živali. Če pa so se nekateri živinorejci tega zavedali vsekozi, niso
imeli dovolj sredstev in moči, da bi svoje ideje uresničili. Danes se vsi zavedamo, da smo
Bovško ovco in druge avtohtone pasme domačih živali dolžni ohraniti našim otrokom –
najmanj toliko.

Življenski prostor Bovške ovce

Pasma Bovška ovca se je ohranila v Julijskih Alpah, v Zgornje soški dolini. Geografsko
gledano torej na južnem delu alpske gorske verige; bolj na vzhodu. Tam kjer naravne lepote:
Krajcarica, Izvir Soče, Lepo Špičje, Zapoden, Zadnjica, Bavšica, Loška Koritnica, Jalovec,
kdo bi mogel vse našteti, prevzamejo človeka do dna njegove biti. Tam kjer smaragdna reka
teče pod sinjim nebom med zelenimi gorami.

Na teh gorah so bile ovčje planine. Težko dostopne, povečini nekaj ur hoda iz doline – za
utrjenega hribovca. Danes se je ohranila samo Mangartska planina – dostopna z avtom. Še tej
grozi kamniti plaz, ki je leta 2000 pokopal del vasi Log pod Mangartom in sedem življenj v
njej. Ljudje so pač izbrali lažji način življenja, ki jim ga omogoča sedanja stopnja razvoja
kmetijstva. Planine, ovčje še posebej, so bile ne samo kraj, kjer so bivale ovce in se je delal
sir, ampak način življena. Vsekakor si ovčje planine zaslužijo temeljito obravnavo, saj se ta
dediščina ne sme pozabiti. Naša generacija je dolžna planine vsaj opisati in kakšno mogoče
ohraniti svojim naslednikom. Delo, ki bo moralo biti v to vloženo zdaleč presega namen tega
prispevka.

Tako kot je Zgornje soške dolina oblikovala Bovško ovco, je tudi Bovška ovca oblikovala
dolino. Pravzaprav so jo oblikovali predvsem kmetje, ki so ovco redili. Mislimo na osamele
senike za spravilo mrve za čez zimo, na bovško hišo s hlevom v pritličju, na ostrgače, na
značilne lesene ograje in kamnite “mire”. Ta ovca je s svojo skromno nravjo in svojim
pastirjem temeljito sooblikovala pokrajino. Tudi tropi ovc, ki se pasejo po temno zelenih
pašnikih Zgornje soške doline so del doline. Poglejmo si, kakšna je ta ovca od blizu in kakšno
je pastir pravzaprav ustvaril.

Opis in prireja pasme bovška ovca

Bovška ovca je srednje težka ovca: od 40 kg do 50 kg tehtajo odrasle ženske živli in od 50 kg

do 60 kg tehtajo odrasli samci; ima višino vihra: od 55 cm do 60 cm pri odraslih ovcah in 60
cm do 65 cm pri ovnih; je pramenka: groba volna bele ali temno rjave barve – pogosto imajo
svetle živali temno liso ali obratno temne živali svetlo, svetle lise; je izrazito mlečna pasma s
lepo oblikovanim vimenom, neizenačenimi seski nastavljenimi običajno na dnu vimena; je v
izrazito presnovnem tipu: drobne kosti, tanke kože, poševnih reber ter živahnega značaja; z
lepo, lahko glavo: ravna nosna kost, velike oči, brezrožna, manjših in na stran štrlečih ušes;
dobrih nog: visoki in trdi parklji, drobne toda trdne kosti, srednje zaprt skočni sklep – vse to
omogoča Bovški ovci lahkotno gibanje po strmem, celo prepadnem alpskem svetu in pašo na
strmih, gorskih pašnikih; ter prijetnega značaja: izrazit čredni nagon, zelo pohleven značaj in
velika vnema za pašo. Kar nekaj avtorjev je podalo dobre opise te pasme ovc (Zagožen, 1981;
Mlekuž, 1996; Kompan s sod., 1996)

Prireja mleka se je pri Bovški ovci v zadnjih letih (v teh letih smo spremljali mlečno prirejo
po metodi A4) hitro povečevala.
Tabela 1: Mlečnost Bovške ovce in vsebnost mleka po letih
leto N mleko maščoba beljakovine ss celice dni
1990 130 6,9 5,9 18,9 96
1991 149 6,8 5,9 18,6 108
1992 155 6,9 5,8 18,3 111
1993 108 192 6,6 5,8 18,7 124
1994 207 201 5,9 5,1 16,0 129
1995 261 230 5,6 5,0 15,5 182
1996 477 219 5,8 4,7 15,5 173
1997 566 219 6,1 5,1 15,6 178
1998 598 209 6,3 4,9 15,5 793.000 183
1999 791 218 6,2 5,1 15,6 883.000 189
2000 781 208 6,0 5,4 15,9 1.106.000 185
2001 846 226 6,0 5,4 16,0 1.061.000 195
Vir: Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica; BF, Oddelek za živinorejo, Groblje

Plodnost Bovške ovce spremljamo že dolgo, a smo podatke obavili šele po letu 1999.
Objavljamo samo najzanimivejše podatke o plodnosti iz katerih je razbrati, da bovška ovca
jagni približno ob letu in pol ter, da ima nekaj več kot eno jagne na leto.

Tabela 2: Plodnost Bovške ovce po letih (tropi v katerih spremljamo prirejo)

leto N starost jagnitev
jagnitev živorojenih rojenih
/ovco/leto /ovco/leto
1995 342 453 346 1,03 1,33 1,40
1996 563 482 577 1,03 1,31 1,38
1997 635 470 663 1,05 1,27 1,40
1998 696 492 698 1,04 1,33 1,41
1999 911 512 912 1,01 1,30 1,35
2000 912 503 917 1,03 1,32 1,39
2001 996 516 1004 1,02 1,32 1,39
Vir: Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica; BF, Oddelek za živinorejo, Groblje

Kljub temu, da je Bovška ovca izrazito mlečna pasma, spremljamo tudi priraste te pasme.
Prirasti so za mlečno pasmo izjemno dobri.

Tabela 3: Prirasti Bovške ovce po letih

leto N masa ob N masa ob prirast [g]
jagnitvi [kg] odstavitvi [kg]
1994 58 4,51 139 16,06 312
1995 92 4,50 314 16,53 286
1996 192 4.47 575 14,72 242
1997 217 4,35 615 15,89 336
1998 261 4,13 656 15,10 252
1999 480 4,23 922 15,32 272
2000 155 4,03 756 15,90 313
2001 721 3,78 670 15,88 266
Vir: Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica; BF, Oddelek za živinorejo, Groblje
Popolna prilagojenost Bovške ovce na okolje in ljudi je omogočila preživetje tako pasmi kot
rejcem le te v Zgornje soški dolini. Tudi sicer je za drobnico značilna visoka prilagojenost na
okolje v katerem biva. V nasprotju z govedom, kjer so se v zadnjih destletjih nekatere pasme
(črno-bela, charolais, rjava, limouzin, lisasta) razširile po vsem svetu, drobnica in s tem ovca
ostaja pasemsko vezana na svoje izvorno območje. Gospodarski parametri so verjetno eni od
glavnih vzrokov za takšno vezavo. Reja drobnice, posebej mlečne drobnice, je tako zahtevna,
da se eksperimentiranje z uvajanjem novih pasem običajno klavrno konča (izvzamemo seveda
oplemenejvanja ali tako imenovano osvežitev krvi). Tudi močna navezanost rejcev drobnice
na njihove lastne živali je razlog za ohranjanje pasem na izvornem območju. V zadnjem času
se ljudje, strokovnjaki in tudi rejci vse bolj zavedamo vrednote biotske raznovrstnosti tudi pri
pasmah domačih živali. Upamo, da bo tako tudi ostalo in bomo našim zanamcem ohranili
pestrost pasem, ki so jih naši predniki ustvarili in zapustili nam.

Rejci Bovške ovce

Tako pridemo do ljudi, ki so vezani in povezani z Bovško ovco. Prvi so vsekakor rejci, ki s to
pasmo prebijejo pretežen del svojega življenja. Upamo si trditi, da so včasih pastirji preživeli
več časa z ovcami, kot s svojim družinami. Ti kleni trentarji, sočani, ložani, bovčani, žagarji,
srpeničani, trnovci in še kakšni rejci so na svojo ovco navezani predvsem čustveno. To v
današnji živinoreji velikokrat pozabljamo. Seveda so bili ti pastirji tudi gospodarsko
popolnoma odvisni od Bovške ovce, a so nanjo vendar gledali predvsem kot na živo bitje, ne
pa kot na objekt s katerim je potrebno ustvariti največji možni čisti dobiček. Taka navezanost
je povzročila, po našem mnenju, globoko poznavanje te ovce in posledično kakovostno
odbiro potomcev. Samo s tem lahko razložimo izredno visoke rezultate v prireji mleka,
popolnoma primerljive z najbolj mlečno pasmo na svetu: frizijsko ovco. Visoka mlečnost
slednje je bila dosežena z visoko strokovnim in pedantnim delom frizijskih rejcev in
strokovnjakov. Visoka prireja Bovške ovce je v nasprotju bolj posledica goboke intuicije,
dobrega pomnenja in velike navezanosti bovškega (s tem poimenujemo vse rejce v Zgornje
soški dolini) rejca na svojo ovco.

V zadnjem času so se rejci začeli zavedati pomena povezovanja v interesna združenja. Tudi
ovčerejci Zgornje soške doline so ustanovili Društvo rejcev drobnice Bovške. To društvo ima
za eno od temeljnh nalog skrb za ohranitev in razvoj Bovške ovce – kot pasme in kot simbola
za ohranitev prastarega načina zreje mlečne ovce.

Ne gre pozabiti, da je vsekakor velik del zaslug (s tem tudi odgovornosti) za ohranitev Bovške
ovce na odločitvi Ministrstva za kmetijsvo, gozdarstvo in prehrano, da sredi devetdesetih let
prejšnjega stoletja podpre rejo avtohtonih pasem domačih živali (pozneje tudi sort kulturnih
rastlin) s projektom Genska banka. Naj tu izpostavimo ime g. Viktorja Kreka, ki ima osebno
dobršen del zaslug za uvajanje in delovanje projekta Genska banka. Pozneje je projekt prišel
pod okrilje Katedre za rejo drobnice na Oddelku za zootehniko pri Biotehniški fakuleti
Univerze v Ljubljani. Ne nazadnje smo nekateri kmetijski strokovnjaki pri kmetijskem
zavodu v Novi Gorici podprli prizadevanja rejcev in države ter uspešno udejanili projekt
Genske banke v Zgornje soški dolini. Upamo, da nam bo to uspevalo tudi v prihodnjosti.

Kmetijska zadruga Bovec in kasneje Kmetijsko gozdarska zadruga Tolmin sta v pedestih in
šestdesetih letih dvajsetega stoletja uspešno odkupovali jagnjeta. Zakaj sta to prekinili nam ni
poznano. Vsekakor so bile posledice prekinitve odkupa jagnjet, četudi so kmetje ovčji sir
vseskozi (sami) uspešno prodajali, za rejo Bovške ovce slabe. Verjetno je ta prekinitev
odkupa eden od razlogov za katastrofalno znižanje staleža v osemdesetih letih.

Kako bo kmetijsko politiko peljala Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije bomo videli.
Vsekakor bo zbornica poleg Zveze društev rejcev drobnice Slovenije eden od ključnih
dejavnikov bodočega razvoja ovčereje v Zgornje soški dolini. S pomočjo mednarodnih
organizacij za zaščito redkih vrst domačih živali, SAVE je ena nam najbližjih, bomo bolj
uspešni pri zagovarjanju pomena avtohtonih pasem pri reji drobnice. Tu pa smo na področju
načrtovanja dela v bližnji in tudi bolj oddaljeni prihodnosti.

Razvojne možnosti Bovške ovce

Še nadalje želimo vztrajati na enotnem načinu označevanja Bovške ovce. Dobro označevanje
je pogoj in temelj vsakemu resnemu rejskemu delu. Spremljanje in zapisovanje prireje,
plodnosti in zdravstvenega stanja te naše stare pasme je naše najzahtevnejše (organizacijsko
in finančno) delo v prihodnosti. Od kakovosti tega dela je v veliki meri odvisna usoda pasme.
Dobri rezultati so vedno velika spodbuda za delo in premagovanje težav. Z dobrimi rezultati
lahko posežemo na mednarodno tržišče (vstop Slovenije v EU) in damo pasmi mesto v svetu,
ki ji gre zaradi nje same in uspehov, ki so jih pri zreji Bovške ovce dosegli naši predniki.
Genske analize krvi, ki služijo določanju porekla in genski potrditvi posebnega položaja
pasme, bomo nadaljevali v okviru možnosti. Pazili bomo na značaj pasme, ki je v skladu z
značaji vseh slovenskih pasem domačih živali: miren, prijazen, ubogljiv, vendar po potrebi
tudi samosvoj in celo trmast. To, da se značaj domačih živali oblikuje po gospodarju ni iz trte
zvito (tako smo poravnali dolg iz enega prvih odstavkov tega prispevka). Predvsem pa bomo
skupaj z rejci Bovške ovce oblikovali rejske cilje in si prizadevali doseči z Zakonom o
živinoreji skladno priznano rejsko organizacijo. Velik poudarek bomo v naslednjih letih
vlagali v doseganje priljubljenosti in poznavanje pasme ter izdali še nekaj pisnega in
slikovnega gradiva. Skratka naj pomeni Bovška ovca za slovensko živinorejo tisto, kar so
pomenili bovški štruklji bovškemu ovčerejcu.
Želimo torej spoštovati izročilo svojih staršev, ohranjati strpen odnos do življenja, negovati
sonaraven način kmetovanja in ohraniti okolje svojim otrokom. Želimo ohraniti drobnico v
Zgornje soški dolini, ohraniti Zgornje soško dolino naseljeno in slovensko. Odgovori na
vprašanja Fedje Klavora so torej vsi pozitivni (Klavora, 1994).

Literatura

Bor, M. / Šavli, J. / Tomažič, I. Veneti naši davni predniki. Maribor, Editiones Veneti in
Večer, 1989, 524 s.

Klavora F. Ali ima kmet ob Soči še prihodnost? Soški protokol. Celovec – Ljubljana – Dunaj,
Mohorjeva založba, 1994, s.129-30.

Kompan, D. / Erjavec, E. / Kastelic, D. / Kavčič, S. / Kermauner, A. / Rogelj, I. / Vidrih, T.

Reja drobnice. Ljubljana, ČZD Kmečki glas, 1996, s. 39-43.

Mlekuž, J. O bovški ovci. Drobnica, 1(1996), s.12-3.

Rutar, S. Zgodovina Tolminskega. Gorica, Josip Devtak, 1882, s.318-9.

Rutar, S. Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska; Prirodoznanski, statistični in kulturni
opis. Ljubljana, Matica Slovenska, 1892, s.87-92.

Tomažič, I. Etruščani in Veneti. Dunaj, Editiones Veneti, 1995, 319 s.

Tomažič, I. V nova slovenska obzorja z Veneti v Evropi 2000. Ljubljana, Editiones Veneti,
2000, 303 s.

Vončina, K. Parametri mlečnosti v povezavi s telesno maso ovc pri bovški in oplemenjeni
bovški pasmi. Diplomska naloga. Domžale, Biotehniška fakulteta, Oddelek za Zootehniko,
1994, 65 s.

Zagožen, F. Ovčereja. Ljubljana, ČZD Kmečki glas, 1981, s. 18-9.