Srednja šola za gastronomijo in turizem Ljubljana

Goriška
(seminarska naloga)

Grosuplje, 8.11. 2021 Luka Vince Perme

1. TB
Kazalo

1. UVOD..............................................................................................................................3
2. GORIŠKA BRDA............................................................................................................4
3. NOVA GORICA IN SABOTIN......................................................................................5
4. BANJŠKA PLANOTA....................................................................................................7
5. ŠEMPETER PRI NOVI GORICI IN ROŽNA DOLINA................................................8
6. SOLKAN.......................................................................................................................10
7. ŠEMPAS, GROBNICA BURBONOV, VRTNICE IN ALEKSANDRINKE.............11
8. LITERATURA IN VIRI................................................................................................13

2
 1. UVOD

Tekom pisanja seminarske naloge sem se imel priložnost pobliže spoznati s celotnim
zgodovinskim, kulturnim in socialnem ustrojem goriške regije, ki poleg svoje zgodovinsko
pomembne vloge v obdobju dveh svetovnih vojn, predstavlja tudi način življenja, ki ga v
sodobnem svetu praktično lahko zaznamo le še v urbano resnično izoliranih okoljih, kjer
pomen lokalnega in nesebičnega še vedno pomeni temelj življenja domačinov.

V seminarski nalogi opisujem geografske značilnosti krajev, industrializacijo in ekonomijo

regije ter mesto Nova Gorica kot središče območja goriške. Posebej se bom posvetil
zgodovinskem ozadju nastanka infrastrukture območja, etnološkim ter kulturnim običajem.
Goriška je znan tudi po svojih goriških brdih, v katerih, pravijo, da se dela najboljše vino na
slovenskem. Med seminarsko nalogo se bom posvetil tudi nekaj zanimivostim, ki so mogoče
na splošno manj poznane (najmanjši muzej v Sloveniji, muzej Aleksandrink), a toliko bolj
zanimive za mimoidočega. Najbrž pa je večini Nova Gorica – mesto vrtnic - tako najbolj
poznana po igralništvu, ki je tam zasidrano že od nekdaj, k nam pa na veliko hodijo igrati tudi
Italijani.

3
 2. GORIŠKA BRDA

Vinsko trto so v Brdih gojili že od nekdaj, danes pa vinogradi zavzemajo približno 1800 ha.
Zemlje. Velik preobrat za vinogradništvo se je zgodil po 2. svetovni vojni, ko je začela
delovati velika sodobna vinska klet na Dobrovem. Zadnja leta so se uveljavili številni zasebni
kletarji, ki prodajajo svoja vina najvišje kakovosti. Vina iz goriških Brd so prejela že mnoge
pohvale ter priznanja iz celega sveta, najbolj znana pa so bela vina (rebula, tokaj, pinot, sivi
pinot, chardonnay) ter rdeča vina (sauvignon, rdeči merlot in kabernet). Iz vinogradništva pa
so znane tudi terase, na katerih trte gojijo. Zgrajene so iz robinje, z namenom da preprečijo
erozijo na tamkajšnjih strmih pobočji gričevja. V velikih sadovnjakih sicer sadijo še breskve,
marelice, hruške, jabolka, fige, slive, kaki, češnje, prav tako pa ima sadje iz Goriških Brd
svojo lastno zaščitno znamko imenovano ''Sadje Goriških Brd''. Ogledati si morate Medano,
slikovito vinogradniško vasico s poudarjenim kulturnim utripom. Tu boste lahko od blizu
spoznali rojstno hišo velikega pesnika Alojza Gradnika. Goriška Brda je tudi znana po
prazniku češenj, ki se vsakoletno običajno odvija v mesecu juniju.

Industrija na tem območju ni posebej razvita, saj so transportne poti po gradnji v prvi svetovni
vojni več let ostale nevzdrževane, tako da se je cestna infrastruktura začela močneje
posodabljati šele po osamosvojitvi, pa čeprav območje predstavlja pomembno središče že od
časa Rimljanov. Po tem območju je nekdaj potekala meja med Beneško republiko in
avstrijskimi deželami, pokrajina pa ima kar nekaj zanimivih turističnih točk npr. gradove,
razne utrdbe, vinograde, stara mestna jedra, kmečki turizem, v zadnjih nekaj letih se vse več
ljudi odloča za preživljanje počitnic na turističnih kmetijah.

Na tem območju se nahaja 45 naselij, med katerimi je največje centralno naselje Dobrovo. V
Goriških Brdih živi okoli 6000 ljudi, a se prebivalstvo zaradi odmaknjenosti stara, saj se
mladi izseljujejo. Veliko ljudi se preseljuje v večja mesta, ki so bolj dostopna in kjer najdejo
boljše službe. Gostota poselitve je kar za četrtino manjša od državnega povprečja, število
kmečkega prebivalstva pa se povečuje, saj se vse več ljudi ukvarja z sadjarstvom in
vinogradništvom.

4
 3. NOVA GORICA IN SABOTIN

Nova Gorica, tik ob meji z Italijo, je zraslo jšele po drugi svetovni vojni in vse od takrat
razvija svojo posebno identiteto, navdihnjeno s številnimi kulturami, ki se srečujejo na tem

zanimivem stičišču različnih svetov. Zanimivo je tudi, da so mesto leta 1947, po koncu druge
svetovne vojen začeli graditi prostovoljci in donatorji. Nova Gorica ima približno 14.000
prebivalcev in ima odlične pogoje za turizem, zato se zlasti od konca osemdesetih let naglo
povečuje število zaposlenih v turizmu. V mestu je veliko zabaviščne industrije in igralnic, kjer
turisti igrajo igre na srečo.

V bližnjem Solkanu lahko občudujete Solkanski most čez reko Sočo z največjim kamnitim
lokom na železniških progah na svetu. Tam se nad Sočo, najlepšo slovensko reko, na eni
strani dviga Sveta Gora, romarsko središče s slovito baziliko in samostanom, na drugem bregu
reke pa se vzpenja Sabotin, kjer je urejen Park miru, posvečen bojem na Soški fronti v času
prve svetovne vojne. Na drugi strani mesta z vzpetine vabi samostan Kostanjevica s
Škrabčevo knjižnico in grobnico zadnjih potomcev francoske kraljeve rodbine Burboni. Na
različnih lokacijah so na ogled muzejske zbirke Goriškega muzeja: Grad Kromberk, Vila
Bartolomei in muzejska zbirka Kolodvor, ki je del Muzeja na meji. Posebna mestna
znamenitost pa je Trg Evrope, ki leži na državni meji pred železniško postajo in je kot simbol
somestja dveh Goric (slovenske in italijanske).

Raznolikost Nove Gorice lahko dobesedno tudi okusite. Vipavska dolina vse leto ponuja
odlične in raznovrstne pridelke, tu so doma vrhunska vina in tudi mojstrstvo v pripravi
odličnih domačih jedi. Najbolj izstopajoča posebnost, značilna za kraje v neposredni bližini
Nove Gorice, pa je goriški radič, kot ga imenujejo domačini, ki svojo zrelost doseže sredi
zime in obogati lokalno kulinariko. Številne odlične restavracije, gostilne in turistične
kmetije v Novi Gorici in bližnji okolici ponujajo veliko gastronomskih užitkov.

Sabotin je vzpetina nad Novo Gorico. Kljub njegovi skromni višini (609 metrov), je odlično
razgledišče s pogledom na Julijce, reko Sočo, goriško kotlino, Kras, morje, Furlansko nižino
in zahodnejših Alp. Zanimiv je tudi iz zgodovinskega vidika, saj so se tukaj bile najhujše
bitke v prvi svetovni vojni (Sabotin je namreč prevrtan s številnimi vojaškimi rovi). V 6. soški

5
bitki, avgusta 1916, je italijanska vojska zavzela Sabotin, kar je omogočilo zasedbo Gorice.
Sabotin je še dandanes priljubljena pohodniška točka domačinov in obiskovalcev iz vse
Slovenije, na njem pa je še vedno iz kamnov zgrajen napis NAŠ TITO po nekdanjem
jugoslovanskem predsedniku.

Slika 1: Park miru, Sabotin (vir: 100letprve.si)

6
 Slika 2: grb Nove Gorice, avtor Isidor Welti

4. BANJŠKA PLANOTA

Planota Banjšice predstavlja najbolj zahoden izrastek visokih dinarskih planot. Reliefno to
območje ni enotno, saj planotaste stopnje, ki se dvigajo od roba nad Goriško ravnino in dolino
Soče proti notranjosti, planoto členijo na posamezne podenote. Na najnižji stopnji je Grgarsko
kraško polje, nekoliko nad njim proti vzhodu pa sta precej manj izraziti Zagorsko in Ravniško
polje. Osrednji del planote so Banjšice, rahlo valovita travniška planota z odprtim razgledom
proti jugu, severu in zahodu. Od tu se proti vzhodu površje stopničasto dvigne do reliefno
močno razgibane Lokovške planotice s stožčastimi hribčki in številnimi vrtačami. Tu so
dosežene najvišje nadmorske višine (Lašček 1071 m).

Na Banjšicah so triasne, jurske in kredne kamnine razmeroma dobro prepustne in izdatno

zakrasele. Nekoliko manj propusten je zgornjetriasni dolomit, v katerem je zlasti okoli
Čepovana nekaj manjših izvirov, ki napajajo kratek površinski Čepovanski potok. Kljub temu
pa ta ponikne še preden doseže apnence. Kjer so dolomiti bolj pretrti ponika padavinska voda
neposredno v zakraselo podlago. Površinske vode s fliša pri Ravnici in zahodno od Grgarja
ponikajo v Grgarski kotlinici. Pri Batah je manjša občasna ponikalnica, več kratkih
površinskih potokov je tudi na Banjšicah. V zahodnem flišnem obrobju Banjške planote so
površinske vode izoblikovale številne grape.

Z visoke Lokovške planote se površje strmo prevesi v geomorfološko posebnost tega območja
Čepovanski dol. Čepovanska dolina je globoko vrezana v kraško planoto in izrazito obvisela
nad dolino Idrijce, po njej pa ne teče noben vodotok. Čepovansko dolino naj bi izdolbla reka,
ki je izvirala v južnem delu Julijskih Alp in je med Mostom na Soči in Plavmi tekla
vzporedno s Sočo, svoje vode pa je zbirala v porečjih današnje Bače, Cerknice in Idrijce.
Vzrok, da je ta rečna dolina danes suha pa naj bil v pretočitvi Čepovanske reke zaradi
vplivov tektonike, saj se je reka ob dviganju Trnovske in Lokovške planote preusmerila k
zastajajoči Tolminski kotlinici.

7
 5. ŠEMPETER PRI NOVI GORICI IN ROŽNA DOLINA

Šempeter pri Gorici je mesto z okoli 3.700 prebivalci v Sloveniji, središče občine Šempeter -
Vrtojba. Leži ob pomembni prometni povezavi med Novo Gorico in Soško dolino ter
Vipavsko dolino in Italijo. Mesto je nastalo kot kmečko naselje na desnem bregu potoka
Vrtojbica, hitreje pa se je začelo razvijati takoj po 2. svetovni vojni, ko je od Gorice, ki je
pripadla Italiji, prevzelo vlogo upravnega in gospodarskega središča. Kasneje je to vlogo
prevzela novonastala Nova Gorica kot regionalno središče, še vedno pa je Šempeter drugo
najpomembnejše zaposlitveno središče na Goriškem. V kraju imajo sedež kmetijska podjetja,
ki upravljajo pridelavo v spodnji Vipavski dolini, od javnih ustanov pa je najpomembnejša
splošna bolnišnica Dr. Franca Derganca, ki je osrednja regionalna zdravstvena ustanova za
Severno Primorsko. Trg Ivana Roba je središče Šempetra pri Gorici in stičišče glavnih
mestnih prometnic. Mestno središče z urejeno sodobno infrastrukturo ima velik pomen za
razvoj celotnega mesta.

Podobo šempetrskega placa, kot mu pravimo domačini, na eni strani zaznamuje župnijska
cerkev Sv. Petra, na drugi pa Coroninijev dvorec, ki daje celoti prav poseben pečat. Današnjo
podobo je trg dobil leta 2011, ko se je zaključila druga faza ureditve mestnega središča. Tu,
kjer je nekdaj vozil tramvaj, je tako danes območje umirjenega prometa, kjer ima prednost
pešec. Prav to pa omogoča različnim organizatorjem prirejanje številnih kulturnih, družabnih
in drugih prireditev, ki poživljajo življenje kraja in občine nasploh. Šempetrski plac je tudi
prostor, kjer vas lahko že "navsezgodaj" prebudijo in pozdravijo monumentalni cerkveni
zvonovi. Ob njihovem petju se lahko pokrijete z blazino čez glavo, lahko uživate v
intenzivnem zvoku, ki čisti prostor in napolni duha, lahko pa jih vzamete kot dobrodošlico ali
povabilo, saj je na placu v Šempetru vedno lepo.

Rožna Dolina je naselje z okoli 1.100 prebivalci v Mestni občini Nova Gorica. Ima mejni
prehod v Italijo (mesto Gorica), ki je bil med slovensko osamosvojitveno vojno (1991)

8
prizorišče spopada z več mrtvimi in ranjenimi. Ozemeljsko je vezni člen med Novo Gorico in
Šempetrom pri Gorici, s cestno povezavo skozi predor Panovec in krožiščem.
V Krajevno skupnost Rožna Dolina spadata poleg Rožne doline z zaselki Liskur, Pikol, Pri
Bajti in Parkovšče tudi naselji Ajševica in Stara Gora. Dokaj obsežno območje, ki obsega
gozd Panovec, celotno dolino Vrtojbice (od izvira pod Parkovščem na Ajševici), do državne
meje na zahodu z mednarodnim mejnim prehodom Nova Gorica-Rožna Dolina južno od
Pristave (na italijanski stani znanim podm imenom Rdeča hiša (Casasa Rossa) in Liskurskega
potoka. Meja poteka po hribu Mark (Markovem hribu), gozdu Stara Gora, preko Ajševice na
vzhodu do potoka Lijak. Pred prvo svetovno vojno je bila v Stari gori podružnica goriške
bolnišnice za duševne bolezni.

Slika 3: Trg Ivana Roba (vir: http://www.sempeter-vrtojba.si/medijsko-sredisce)

9
 6. SOLKAN

Solkan je predmestno naselje v Občini Nova Gorica z okoli 3.200 prebivalci. Leta 1988 je
kraj ponovno pridobil status samostojnega naselja, ki ga je izgubil leta 1955, ko je bil z
uvedbo komunalnega sistema priključen k Novi Gorici. Najbolj je znan po Solkanskem
mostu, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu.

Verjetno začetki kaštela Solkana sodijo že v langobardsko dobo in je imel takrat večji pomen
kot Gorica, kajti kot kastel je združeval vojaške, upravne, sodne in cerkvene funkcije. To
ozemlje so obvladovali do svojega izumrtja leta 1500, ko je prišlo pod Habsburžane.
Habsburžani so nato obvladovali ozemlje do prve svetovne vojne, ko je prišlo do izseljevanja
prebivalstva in italijanske zasedbe ter skoraj popolnega porušenja kraja. Z veliko vojno so
zaznamovani tudi okoliški hribi Sabotin, Škabrijel in Skalnica oz. Sveta Gora. Najbolj
prepoznavna znamenitost, ki že več kot 100 let navdušuje obiskovalce, je Solkanski most,
neprecenljiv tehniški spomenik. Železniški most čez reko Sočo z največjim kamnitim lokom
na železniških progah na svetu, zgrajen leta 1906 kot del Bohinjske proge, je ena izmed
največjih gradbenih mojstrovin na svetu.

10
 Slika 4: Solkanska mostova, avtor Branko Borjaški

7. ŠEMPAS, GROBNICA BURBONOV, VRTNICE IN

ALEKSANDRINKE

Šempas, ki je poleg zgodovinskega izvora dandanes poznan predvsem po kulinaričnih

dobrotah kot sta pršut in bržola, dveh tipičnih kraško-goriških mesninah, je naselje v mestni
Občini Nova Gorica, ki leži v spodnjem delu Vipavske doline in je od Nove Gorice je
oddaljen približno 10 kilometrov. V zgodnjem srednjem veku (konec 6. stoletja) so se na
širšem območju Vitovelj naselili Slovani, o čemer pričajo ostanki nekropole, ki so jih našli ob
gradnji vodovoda.
Ime kraja Šempas je bilo prvič omenjeno kot Sancto Passo (Sveti Prehod).
Najstarejši del Šempasa je Tabor, ki je bil prvotno neutrjen stolpasti dvor.
V 1. svetovni vojni, v času 6. Soške ofenzive, so skoraj vsi prebivalci odšli v begunstvo,
Begunci so se začeli vračati leta 1918, po končani vojni je področje padlo pod italijansko
državo, v kateri so kmalu prevzeli oblast fašisti . Domačini so se začeli vključevati v
protifašistično tajno organizacijo TIGR, tako da Šempas zgodovinsko velja za eno prvih
primorskih mest, ki se je začelo aktivno upirati italijanski okupaciji. V drugi svetovni vojni so
se ljudje priključili partizanskemu odporniškemu gibanju.

11
Frančiškanski samostan Kostanjevica pri Novi Gorici, na skrajnem jugu Goriške, je eden
izmed 13 frančiškanskih samostanov v Sloveniji. Samostan je najbolj znan po Bourbonski
grobnici, ki se nahaja v cerkveni kripti in v kateri so pokopani člani francoske kraljevske
rodbine Bourbon, med njimi Karel X., zadnji francoski kralj te dinastije. V samostanu se
nahaja knjižnica, v kateri hranijo več kot 10.000 knjig. Razlog, zakaj so Bourboni izbrali
ravno Gorico za njihovo zadnje prebivališče, se skriva v naslednjem navedku iz spletne strani
samostana frančiškanov (https://samostan-kostanjevica.si/sl/grobnica-burbonov):

»Karel X., ki je zasedel prestol kot tretji izmed bratov leta 1824 (po smrti Ludvika XVIII.), je s svojim
načinom vladanja, zaradi česar je prihajal v čedalje večja nasprotja s parlamentom, leta 1830 sprožil
tako imenovano julijsko revolucijo. Kralj je moral zapustiti prestol in skupaj z družino tudi Francijo.
Najprej so odšli na Škotsko, v Edinburg, potem v Prago, leta 1836 pa so prišli v Gorico kot gostje grofov
Coroninijev. Razlog, da so izbrali Gorico, je bil verjetno milo goriško podnebje, pa tudi strah Karla X.,
da bi zbolel za kolero, ki je takrat razsajala po Evropi, v Gorici pa je ni bilo.«

Slika 5: Frančiškanski samostan Kostanjevica pri Novi Gorici (vir: www. mirenkras.si)

Patri frančiškani in goriška sekcija Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije vsako leto pripravljata

12
tudi festival vrtnic, ki so ime dobile ime prav po dinastiji zgoraj omenjenih zadnjih francoskih
kraljev, torej Burbonke. Vrtnice se ponašajo s cvetenjem vso sezono, z rožnatimi barvami in
omamnimi dišavami. Svetu so bile odkrite v Parizu prvič leta 1819, danes pa je večina od okrog 80
ohranjenih vrst vrst zbranih na vrtu samostana, zbirka pa se vsako leto veča. Ker je Nova Gorica
mesto vrtnic in ima stilizirano vrtnico tudi v mestnem grbu, se najbolj obiskane prireditve odvijajo
prav med burbonkami na samostanskem vrtu. 

V Prvačini, nekako na sredini med Šempasom in Kostanjevico, se nahaja muzej aleksandrink,

žensk, ki so ta zaradi revščine odhajale na delo v Egipt (v mesto Aleskandrija). V domače
kraje so se praviloma vračale le na obisk, za stalno pa so se vrnile šele ob upokojitvi. Ženske
so pogosto zapustile tudi komaj nekajmesečnega dojenčka in odšle v dobro plačano službo
dojilje v Egipt. Kmečka in meščanska dekleta so se tam zaradi gradnje Sueškega
prekopa zaposlovale predvsem kot kuharice, sobarice, varuške, dojilje, guvernante in
šivilje.

8. LITERATURA IN VIRI

Nadja A. Koglot Puppis: NOVA GORICA , NJENA IN MOJA MLADOST , Trip, 2008

https://www.vipavskadolina.si/odkrivaj/kraji/kraj-nova-gorica

https://www.brda.si/spoznaj/od_vasice_do_vasice/2012011014195412/Medana%20/

https://samostan-kostanjevica.si/sl/grobnica-burbonov

https://www.sempas.si/index.php/zgodovina

https://www.mirenkras.si/kostanjeviski-samostan-z-grobnico-burbonov

https://www.aleksandrinke.si/aleksandrinke/zgodovina/

13
14