1. OSNOVNI POJMI V ZVEZI S KRIMINALITETO IN KRIMINOLOGIJO OPREDELITEV DEVIANTNIH RAVNANJ, KRIMINALITETE IN KRIMINOLOGIJA Pojem deviantnega ravnanja (str.

15) - Drubeno ivljenje je predvsem produkcija in reprodukcija stvarnega ivljenja. v tem procesu stopamo v medsebojne odnose. Dva loveka ali ve ljudi svoje medsebojne odnose podredijo doloenim pravilom. Ta pravila, ki so zapovedi in prepovedi, so lahko moralna, socialna ali pravna pravila oz. norme. - Deviantna ali odklonska ravnanja: ravnanja, ki jih neka drubena skupina ali druba v celoti teje za nenormalna oz. neobiajna, kodljiva, nemoralna, asocialna, za drubo nevarna. Drubeno negativni ali socialnopatoloki pojavi (str. 15) - Deviantna ravnanja ljudi pomenijo kritev uveljavljenih zapovedi. V drubi se kaejo kot pojavi, ki jih poimenujemo negativne ali socialnopatoloke pojave. Sem pritevamo kriminaliteto, alkoholizem, nasilnitvo posebni drubeni pojavi. - Bistvena vsebina drubenega odnosa, ki je nastala s kritvijo kake moralne ali drubene norme. Ta znailnost je nasprotovanje, je konfliktnost med posameznikom oz. med socialno kategorijo deviantov in irim drubenim okoljem. Ta se spreobrne v odnos prisiljevanja, ki je odziv okolja ali ira drubena, dravna reakcija in pomeni spremembo stanja med okoljem, drubo, dravo in posameznikom pred kritvijo drubene norme. Pojem kaznivega ravnanja (str. 16) So tista, ki jih z ustavo doloeni pristojni zakonodajni in dravni organi po posebnih kriterijih izberejo in doloijo v ustreznih pravnih predpisih. Izraz kazniva ravnanja je skupno ime za disciplinske postopke, prekrke in KD, ki so v pravnem redu skupine ali kategorije kaznivih ravnanj (ibid). Pojem kriminalitete (str. 16) - Skupek ravnanj, ki napadajo ali ogroajo lovekove temeljne vrednote (npr. ivljenje in telesna nedotakljivost, svoboine in pravice, premoenje in varnost). Dejanja, ki jih v danih razmerah tejejo za posameznika in za drubo najbolj kodljiva in nevarna. Dva izraza za kriminaliteto: zloinstvenost in hudodelstvenost. - V okvir pojma kriminalitete tejemo samo tista ravnanja, ki so v kazenski zakonodaji drave zapisana kot kazniva. Poznamo dve kategoriji KD: prva so tista dejanja, katerih loveka, moralna in socialna nevrednost in nevarnost sta vsakomur oitni. Takna dejanja imenujemo zla sama po sebi.Od teh dejanj pa razlikujemo tista, ki napadajo ali ogroajo pomembno pravilo oz. krijo neko zapoved, ki izvira iz trenutnih politinih, gospodarskih ali socialnih razmer. Takna dejanja imenujemo prepovedana zla. - Kazniva ravnanja delimo na drubene (ire kot pravne; vsebujejo protidrubeno, neetino in kodljivo vedenje) in pravne (te doloajo kot kriminalna le tista vedenja, s katerimi se kri zakon) opredelitve. - Kaznivo dejanje je opredeljeno kot naklepno dejanje ali dejanje iz malomarnosti, e pomeni kritev doloil kazenskega zakonika in s tem tudi terja doloeno kazensko sankcijo. 1

- Bavcon in elihova: opredeljujeta kazniva dejanja kot tista lovekova ravnanja, ki jih druba kot celota ali pa njen del tejeta za vredna posebne pozornosti, ker posegajo v temeljne drubene odnose in ker napadajo ali ogroajo lovekove temeljne in drubene vrednote. - Kriminaliteto opredeljujeta kot skup ravnanj, ki napadajo ali ogroajo lovekove temeljne vrednote, kot so ivljenje in telesna nedotakljivost, svoboine in pravice, premoenje in varnost, kakor tudi temeljne drubene vrednote, kot so drubena ureditev, varnost drave.. Vloga kriminalitete v drubi (str. 19) Je sestavni del vseh drub. Po Durkheimu vladajoa drubena skupina opredeljuje doloene oblike obnaanja kot nezaelene in zato kaznive. Vloga kriminalitete v drubi je naslednja: - kriminaliteta in socialna konstrukcija dobrega ter zla v drubi; - kriminaliteta omogoa veliko poklicev; - kriminaliteta zdruuje razline dele prebivalstva v odzivanju nanjo; - kriminaliteta lahko prispeva k uinkovitosti drubenega ivljenja; - kriminalistika je opozorilo, da je nekaj narobe z drubeno organizacijo v skupnosti; - doloena koliina kriminalnih pojavov deluje kot varnostni ventil v drubi. Kdo je storilec kaznivega dejanja? (str. 20) Storilec je tisti, ki je bil obsojen za KD. Razlina pojmovanja prestopnikov: deviant, delikvent, storilec KD zloinec.. najprimerneji izraz je storilec KD. Doloen del obtoenih se na sodiu izogne kazni zaradi formalnih napak v kazenskem postopku, zaradi slabih dokazov ali pa, ker so obtoeni dejansko nedolni. Kaj je KRIMINOLOGIJA? (str. 20) Kriminologija: veda o KD in njihovih storilcih. Bavcon kriminologija je znanstvena disciplina, katere predmet je kriminaliteta kot drubeni in individualni pojav. - avtorju najblija Sutherlandova opredelitev: kriminologija obsega preuevanje nastajanja zakonov, krenja zakonov in drubenega odziva zoper kritelje zakonov. - Kriminologija je torej veda, ki preuuje doloene pojave interdisciplinarno, multidisciplinarno in multimetodoloko. 2. RAZVOJ KRIMINOLOGIJE KOT ZNANSTVENE VEDE Klasina ola (str. 29): zaetnica kriminologije kot posebnega znanstvenega podroja, ki se ukvarja s preuevanjem kriminalitete. Kriminologija se je prvotno ukvarjala s preuevanjem zakonov in uinkov zakonov na drubo. PLATON (str. 29) Verjel je, da je lovek razumno bitje, ki ie popolnost, vendar pa ga omejujejo slabosti in nepopolnost. Menil je, da je kazen lovekova pravica, ki oisti hudia v njem. Zakone je razdelil na naravne (ti predstavljajo vrednote, ki so splono sprejete kot pravilne) in umetne (te so sprejeli ljudje, da bi uveljavljali enakost in pravinost) zakone. STARI RIM (str. 30)

Osredotoen na pravico in zakonike. Njegova dediina je rimsko pravo, ki je temelj civilnega prava v veini evropskih drav. SREDNJI VEK (str. 30) vicar Paracelzius je razloil prestopniko vedenje. Povezoval je kriminalno vedenje z vplivi zvezd in lune poloaji nebesnih teles vplivajo na vedenje ljudi, povzroajo, da se ljudje nerazumno obnaajo. V 16. stoletju so nastali prvi poskusi pozitivistine kriminoloke usmeritve. Baptist d. Porta je preueval trupla, da bi ugotovil, ali obstaja povezava med telesnimi znailnostmi in vrsto kriminalitete. UTEMELJITELJI KRIMINOLOGIJE (str. 31) Adolphe Quetelet, ki je uporabljal statistine podatke o kriminaliteti, izvajal kriminoloke raziskave. Je utemeljitelj kartografske kriminoloke ole, te so porazdelile razlina deviantne pojave po Evropi. Preueval je podatke, da bi ugotovil povezanost med drubenimi dejavniki in nagnjenostjo h kriminalnosti. Njegove ugotovitve so izhodia za kriminoloke tudije. V kartografskih tudijah so uporabljali podatke o populaciji, gostoti naseljenosti. Emile Durkheim je opredelil kriminaliteto kot sestavni del vseh drub. Po Durkheimu vladajoa drubena skupina opredeljuje doloene oblike obnaanja kot nezaelene in kaznive. Kriminaliteta vpliva na drubene spremembe in zagotavlja prilagodljivost drubene strukture. Anomija: posledica sprememb in je sestavni del organizacijskih drub. Zanjo je znailna zmeda glede vlog in norm, je stanje v drubi, ko ni jasnih pravil glede vedenja in so ljudje, zlasti v urbanih okoljih, izpostavljeni pritiskom. IKAKA KRIMINOLOKA OLA IN NJENE NASLEDNICE (str. 33) Robert Ezra, Ernest W. Burgess, Louis Wirth: utemeljitelji ikake socioloke ole. So prvi empirini urbani sociologi, ki so se ukvarjali s socialno ekologijo mesta oz. urbane dungle. - ikaka ola: poudarjala je, da razmerje drubenih sil v urbanih okoljih ustvarja kriminaliteto in da nekatera okolja/soseske postanejo 'naravna' kriminalna okolja, kjer 'nastajajo' storilci KD in privlai storilce KD z drugih obmoij. Za ta okolja so znailni revina, razpad druine in nemo olskega sistema. - Predstavniki ikake ole so se usmerjali na preuevanje delovanje drubenih institucij, kot sta druina in ola, na vpliv njihovega slabega delovanja na razvoj protidrubenega vedenja in obmoij z visoko ravnijo kriminalitete. Predstavnik ikake ole (Walter Reckless) je trdil, da je prestopnitva ve med mladimi z neustrezno samopodobo, ki zmanjuje sposobnost samokontrole in pojmovanja tega, kaj je prav in kaj ne. Kriminalno vedenje je posledica neustreznih odzivov okolja na medosebne odnose in interakcije med ljudmi. - Kriminaliteta: pokazatelj kakovosti ivljenja, interakcij med ljudmi in moi drubenega nadzorstva oz. strukture. Na pojav kriminalitete vplivajo: odnos med ljudmi, pogoji za ivljenje in porazdelitev revine. Otroci iz ogroenih druin, v katerih prevladujejo konflikti, izobraujejo v slabih olah in druijo s prestopnikimi vrstniki imajo ve monosti, da postanejo storilci KD. - Ideje: o vplivu okolja in socializacije na razvoj prestopnikega vedenja in o drubenem konfliktu, ki vpliva na razvoj prestopnitva in kriminalitete. 3

KRIMINOLOGIJA KONFLIKTA (str. 34) Karl Marx: zagovornik ideje o posebnih drubenih interakcijah odnosih med delavskim razredom in buroazijo. Njegove razlage so vplivale na razvoj kriminologije konflikta, radikalne in kritine kriminologije. Skupaj z Englesom sta razlagala nemogoe delovne pogoje delavcev v asu razvoja industrijskega kapitalizma delovanje vsake drube razlaga nain produkcije. Razprave o odnosu med kapitalisti in delavskim razredom so se razirile iz EU v ZDA. Rezultat (radikalne kriminologije) so ugotovitve, da ameriki kapitalistini produkcijski sistem podpira in vzdruje visoko raven kriminalitete v ZDA. Radikalna kriminoloka ola je najbolj odmevna kriminoloka ola druge polovice 20. stoletje. SODOBNA KRIMINOLOGIJA (str. 35) Razpenja se med klasino kriminologijo (ta je vplivala na razvoj sodobne teorije o razumskem izboru in zastraevanju) in pozitivistino kriminologijo (ta se ukvarja z novimi koncepti, kot so genetika in delovanje nevrotransmiterjev, sloni na spoznanjih sodobne medicine). Kriminoloke ole poudarjajo mo biolokih in psiholokih posebnosti, ki v interakciji s specifinim socialnim okoljem povzroajo specifino vedenje ljudi. Sodobne socioloke teorije poudarjajo pomen ivljenjskih pogojev, nain ivljenja in drub. procese. Uenje in socializacija sta kljuna pomena v razvoju prestopnikega vedenja. Sodobno kriminologijo sestavlja est glavnih pogledov na kriminaliteto, ki so nastali kot posledica razvoja kriminologije (klasini, bioloko-psiholoki, drubeno-strukturni, drubeno-procesni, drubeno-konfliktni in razvojni pogledi).

PODROJA DELA KRIMINOLOGOV (str. 37) Kriminolog: visoko izobraen in usposobljen strokovnjak za znanstveno podroje preuevanje kriminalitete kot drubenega in individualnega pojava ter prestopnikega vedenja. Specializira se za posamezno podroje. Kriminologe zanima preuevanje kriminalitete in kriminalnega vedenja. Podroja kriminologije so: kriminaliteta statistika, sociologija prava, kriminoloka teorija, tipologija, penologija in viktimologija.

Kriminalitetna statistika in merjenje kriminalitete (str. 38) Kriminalitetna statistika se ukvarja z merjenjem obsega in trendi kriminalitete. Sociologija prava (str. 38) Sociologija prava (del kriminologije): preuuje vlogo drubenih sil pri nastajanju pravnih norm, kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku ter povratni uinek teh zakonov na drubo. Kriminologi sodelujejo pri posodabljanju kazenske zakonodaje. Sodelujejo pri sprejemanju kljunih odloitev v procesu ustvarjanja zakonov (zakon: fleksibilen, da naj bi se prilagajal znailnostim spreminjajoe se drube). Kriminoloka teorija (etiologija in fenomenologija) (str. 39) Na raziskovalne pristope kriminologov vpliva njihova izobrazba.

Kriminologi s psiholoko izobrazbo pojmujejo kriminaliteto kot rezultat posebne osebnostne strukture, socialnega uenja, razvojnih posebnosti in spoznavanja. Sociologi preuujejo drubene odnose in silnice, ki ustvarjajo prestopniko odzivanje na ivljenje v drubi. Izzivi, s katerimi se ukvarjajo kriminologi: preverjanje hipotez o veanju obsega kriminalitete, kriminogenih obmojih, neskladje med uradno statistiko kriminalitet, metode zbiranja podatkov o kriminaliteti. Teorija: skupek loginih medseboj povezanih ugotovitev, ki razlagajo preuevani pojav. Nanaa se na znanstveno zasnovane razlage, izpolnjevati morajo doloene pogoje, so obsene. Treba jo je primerjati z drubeno stvarnostjo in jo tudi uporabljati. Kritika teorije zoi doloen pojav na minimum, zato jim je mogoe oitati pretirano posploevanje in poenostavljanje. Preuevanje kriminalne etiologije: preuevanje loveke narave, motivov, duevnosti, socialnih pogojev in razmer. Multifaktorski pristop (nasprotovanje monokavzalnemu ali enofaktorskemu pojasnjevanju kriminalitete): h kriminaliteti prispevajo tevilne spremenljivke. Faktor ali dejavnik je bistvena prvina, ki prispeva k doloenemu rezultatu. Tri kritike: prvi povzroa zmedo glede tega, ali poznavanje nekaterih spremenljivk lahko pomeni neko novo teorijo; drugi m.p. pozablja, da sovpadanje dejavnikov ne pomeni vzronosti, tretji m.p. temelji na zmoti, da slabo proizvaja slabo. Bioloki, psiholoki in socialni dejavniki vplivajo na kriminalnost in kriminaliteto. Pojavne oblike kriminalitete so posledica souinkovanja razlinih dejavnikov. Elektini pristop: poudarja identifikacijo in analizo ve dejavnikov. Izziv za kriminologe v prihodnosti je razvoj jasne in natanne kriminoloke teorije. Klasifikacija kriminolokih teorij: poseben izziv pri razvranju KD v morebitne drugane kategorije; npr. doloene v kazenskem zakoniku. Aktualnost kriminolokih problemov se ponavlja v asovnih ciklusih. Pri teorijah je pomembna njihova praktina vrednost ter razumljivost za razline uporabnike (policiste, toilce, sodnike..). Pri ocenjevanju teorij je treba premisliti, ali teorija odgovarja na bistvena vpraanja glede kriminalitete. Problemi v zvezi s kriminolokimi teorijami, so problemi glede zastarelosti in relevantnosti, saj je bila veina teorij napisana pred 40-50 leti. Teorije pomagajo usmeritvi za lajo analizo obravnavanjih problemov kriminalitete in storilcev KD.

Preuevanje prestopnikega vedenja (str. 43) Ukvarja se z ugotavljanjem posebnosti kriminalnega vedenja. Martin Wolfgang je opravil tudijo o umorih in preueval znailnosti povezav med vrsto umora o interakcijami med storilcem in rtvijo. Edwin Sutherland je izumil nov kriminoloki pojem kriminaliteta belih ovratnikov, da bi razloil dejavnosti storilcev gospodarske kriminalitete. Kriminalna tipologija: tudije o vedenju storilcev KD se ukvarjajo s povezavo med vrsto kriminalitete in specifinim vedenjem storilcev KD. Poznamo razline kategorije storilcev KD: poklicni storilci, psihotini storilci, prilonostni storilci. Socialna pedagogika: pomembno prispeva na podroju usposabljanja penolokih delavcev. Razvoj defektologije za motnje vedenja kae na razvoj znanosti in umik s podroja pojmovanja vzronosti kriminalitete ter upotevaje sodobnih psiholokih, sociolokih, antropolokih, kriminolokih in pedagokih spoznanj.

Penologija (str. 45)

- Je veda, ki prouuje izvrevanje kazenskih sankcij posebna znanstvena disciplina, ki se ukvarja z izvrevanjem kazenskih sankcij. Je t.i. penitenciarna znanost, ki obravnava izvrevanje razlinih vrst kazni odvzema prostosti. Pri tem gre za okvir, v katerem naj se ukrene vse, kar je mogoe, da bi se dosegel namen kazenskih sankcij (poboljanje storilca KD). Zadostuje sodni opomin, denarna kazen ali zaporna kazen. V drugih primerih je treba obsojenca usposobiti za normalno ivljenje v drubi. Vasih pa posebne strokovne postopke. V penologijo sodi tudi skrb za nekdanje obsojence po prestani kazni, ki naj preprei njihovo vrnitev na kriminalno pot. - Penoloko preuevanje vsebuje izvrevanje kazenskih sankcij in nadzorovanje znanih storilcev KD. Danes se penologija usmerja v preuevanje kaznovalne politike in izvrevanje kazenskih sankcij. - Iskanje novih monosti za odzivanje na kriminaliteto vsebuje misel, da s storilci KD ljudje, ki v drubi niso mogli uspeti iz razlinih vzrokov (psiholoki in ekonomski pritiski). Viktimologija (str. 46) tudija o rtvah kriminalitete: delo Hans von Hentih in Stephen Schafer za nastanek KD je kljunega pomena vloga rtve. Kriminologi viktimologi: ugotavljajo znailnosti rtev KD v asu primarne (kaejo se tveganja, ki so povezana z nainom ivljenja) in sekundarne (prizadevanja so usmerjena v profesionalizacijo policistov, toilcev in sodnikov pri delu z rtvami KD) viktimizacije. Mandelsohn: avtor prve kriminoloke tudije tudije o zvezi med storilcem in rtvijo KD. Uporabil je izraz kazenski par razlaga zveze med rtvijo in kriminalcem. Ugotovil je potencialno viktimalno receptivnost, s katero se meri nagnjenost k viktimizaciji. Pear: predstavlja induktoloke poglede na kazensko dvojico in dejavnike, ki vplivajo na viktimizacijo in vpletene v kriminalne dogodke. Induktologija: novo znanje o vzronosti, pojavnih oblikah, lastnostih ljudi, dinamiki medsebojnih razmerij in posledicah vplivanja drugih ljudi na storilca in rtve KD. tiri kategorije ljudi, ki so idealne rtve umorov: depresivni (bolj neprevidni, nepredvidljivi), pohlepni (bolj nagnjeni k viktimizaciji priakovanje lahkega zasluka povzroa, da se vpletajo v odnose, v katerih lahko postanejo rtve umora), konfliktni ljudje in muitelji (znani iz primerov umorov in ubojev v zakonski zvezi). Pomen interakcije med storilcem in rtvijo je osrednji predmet prouevanja v viktimologiji. Koncept podobnosti v kriminalnem dejanju med storilcem in rtvijo veliko kriminalcev ima psiholoke predispozicije, da postanejo rtve. Posameznik je lahko obenem rtev in storilcev KD ugotavlja, da je neka oseba v enem primeru lahko storilec KD, v drugem pa rtev. Pomembna vloga nezavednega pri vzpostavljanju odnosa storilec rtev. Zaznava potencialnega storilca in vedenje skladno s tem lahko uresnii nezavedne impulze, ki se lahko kaejo v nasilju.

KRIMINOLOKO RAZISKOVANJE (str. 50) Pregledne tudije (ankete) je metoda za ugotavljanje stanja na nekem podroju drubenega ivljenja. Uporabljajo se za merjenje stali, preprianj, vrednost in osebnostnih lastnosti. Vrste preglednih tudij: - viktimizacijska tudija (ugotavlja razirjenost viktimaziacije in stali formalnega drubenega nadzorstva spraujejo ljudi o njihovi viktimizaciji)

tudije samoprijav (ugotavljajo obseg nekega pojava z anonimno anketo kriminalce spraujejo o njihovi kriminalni dejavnosti v sedanjosti in preteklosti) strukturirani intervjuji (intervjuvar postavlja respondentom in si zapisuje njihove odgovore) vzorenje (odraati mora znailnosti populacije) primerjalne tudije (zahtevajo velike vzorce glede na spol, starost, etnino pripadnost)

Metoda pregledne tudije: najbolj pogosto uporabljena metoda zbiranja podatkov v kriminolokem raziskovanju tovrstno zbiranje podatkov omogoa statistine analize in posploevanje ugotovitev. tudije kohort (str. 51) Kohorta je veja skupina ljudi, ki ima skupne znailnosti v nekem asovnem obdobju. Pri tudijah kohort kriminologi uporabljajo podatke razlinih institucij in organizacij. Zanimajo jih olska uspenost, izostajanje od pouka.. Policijski podatki vsebujejo podatke o kriminalni dejavnosti, tevilu aretacij, vrsti KD, o rtvah in policijskih ukrepih zoper doloeno osebo. Retrospektivna tudija obsojencev: znane storilce KD sprauje o njihovem ivljenju v preteklosti. Preuevanje zbranih podatkov o kriminaliteti (str. 52) Kriminologi uporabljajo statistine podatke policije in institucij kazenskega pravosodja. Statistini podatki se uporabljajo za ugotavljanje trendov prijavljene kriminalitete, obsega dela toilstev, sodi in institucij za izvrevanje kazenskih sankcij. Eksperiment (str. 52) Kriminologi, ki elijo oceniti vpliv posameznega dejavnika na drugega, pripravijo eksperimentalni nart in izvedejo eksperiment (metoda, s katero so ugotovili tevilne znailnosti v zvezi z avtoritarnostjo in delom v zaporih ter zavodih za mladoletne prestopnike). Opazovanje in intervju (str. 53) tudija o nainu ivljenja in spotovanju pravil v zaporu. Kriminolog opravi intervjuje z manjim tevilom obsojencev in ugotovi kljune probleme ivljenja in dela v zaporu. - Meko je izvajal tudijo o kriminalnih karierah bivih zapornikov slovenskih vzgojnih zavodov, uporabil je metodo tudije primera obsojencev na prestajanju zaporne kazni. - Metoda opazovanja: metoda za spoznavanje kriminalnega sveta. Kriminologija uporablja tevilne raziskovalne metode pri preuevanju kriminalitete in kriminalnega vedenja izbiramo kombinacijo metod, ki dajo zanesljive in veljavne rezultate o preuevanem problemu. KRIMINOLOKI POGLEDI NA KRIMINALITETO (str. 54) Kriminologi pripadajo specifinim kriminolokih olam, zagovarjajo specifine razlage kriminalitete in prestopnikega vedenja. Multidisciplinarna narava kriminologije povzroa konflikte med predstavniki posameznih kriminolokih ol. odloitev kriminologa za temeljno pripadnost kriminoloki oli je odvisna od njegovega pojmovanja kriminalitete. Kriminologe glede pojmovanja kriminalitete razdelimo kriminologi konsenza, kriminologi konflikta in kriminologi interakcionizma.

Kriminologija konsenza (str. 54) Konsenz: sporoa o splonem soglasju veine dravljanov o tem, katere vrste ravnanj je treba kaznovati zaradi njihove kodljivosti posameznikom in drubi. Kaznivo dejanje: vedenje, ki pomeni kritev kazenskega zakonika. Neko vedenje ni KD, e ni opredeljeno v kazenskem zakoniku odraz preprianj, morale in pravil, ki se jih sprejme na predpisan nain. Drubena koda: temeljni pojem kriminologije konsenza. Domneva, da KD povzroajo drubeno kodo (oblike vedenja oznaene kot udne, nenavadne, deviantne). Kriminalizacija vedenja: neko vedenje oznaimo kot KD. Razlina ravnanja so se pojavila v kazenskih zakonikih kasneje z razvojem drube. Veliki tehnini napredek raunalnitvo (novodobna kriminaliteta). Kriminologi drubenega konsenza menijo, da je treba podroje droge kriminalizirati, da bi se zmanjala mona drubena koda.

Kriminologija konflikta (str. 55) Konflikt oz. dejstvo: kazenski zakonik zagovarja in iti interese vladajoih drubenih struktur ter vzdruje ekonomske, rasne, spolne in politine razlike. Druba je sestavljena iz interesnih skupin, ki vsaka eli varovati svoje interese. Zaradi razlinih interesov so te skupine v medsebojnem konfliktu. Kazenski zakonik: seznam nezaelenih ravnanj, ki kodijo vladajoi drubeni strukturi. ljudje i 'nevarnega drubenega (pod)razreda' oz. tistih, ki ivijo pod ravnijo revine. Storilce kriminalitete belega ovratnika, ki povzroijo pomembno ve drubene kode, oprostijo krivde zaradi nepoznavanja specialnosti kriminalnega delovanja ali formalnih napak v kazenskem postopku. Kriminologi konflikta: kriminaliteto in izvrevanje zakonov obvladujejo ljudje z drubeno mojo, ki doloajo, katere vrednote je treba zavarovati pred kritelji. Kriminaliteto doloijo predstavniki vladajoega razreda, zato je ta politini konstrukt, ki ga oblikujejo vladajoe elite za zaito svojih interesov in veanje politine in gospodarske moi.

Kriminoloki interakcionizem (str. 57) Kriminologi, ki poudarjajo interakcionistini pogled na kriminaliteto trdijo, da se ljudje v skladu z lastnimi razlagami drubene resninosti in pripisovanjem pomena stvarem in simbolom. Opazujejo reakcije drugih ter ocenjujejo in interpretirajo svoje vedenje v skladu z oceno pomena in simbolov, ki so se jih priuili. Interakcionistini pogled: kae na elje in mnenje ljudi, ki imajo drubeno mo na podroju oblikovanja kazenske zakonodaje. Storilci kaznivih dejanj so ljudje, ki jih druba izbere in oznai kot kritelje ali deviante, ker so krili drubena pravila. Kazniva dejanja so dejanja, ki jih druba opredeljuje kot kodljiva. Teoretiki kriminolokega interakcionizma pripisujejo kljune vloge 'moralnim kriarjem' ali 'moralnim podjetnikom', ki uporabljajo svoj politini vpliv pri oblikovanju zakonodaje na nain, ki ustreza njihovemu pogledu na vzroke in odzivanje na kriminaliteto. Nekateri storilci zaradi zaznamovanosti ostanejo vse ivljenje na kriminalni poti. Interakcionisti poudarjajo kaznovanje storilcev KD, saj strog odziv na odklonskost vodi v kriminalno kariero.

ETIKA V KRIMINOLOKEM RAZISKOVANJU (str. 58)

Dileme glede etinosti kriminolokega raziskovanja so v politinih in drubenih posledicah rezultatov in razlagi kriminolokega delovanja. Nekateri kriminologi so uspeni pri zagovarjanju idej o poveani skrbi za ogroene drubene skupine. Drugi menijo, da je treba storilce KD strogo kaznovati. Zaradi moi morajo kriminologi spotovati raziskovalno etiko in zagotavljati transparentnost svojega dela. Vlade financirajo raziskovalne projekte (prispevek drave k razvoju kriminologije), ki ocenjujejo kriminaliteto, nevarnost storilcev KD itd. To pomeni za kriminologe prilagajanje ponudbi trga raziskovalnih storitev in zahteva visoko raven profesionalnosti. Konflikt interesov: kriminologi ugotovijo, da se je povealo tevilo poslovnih goljufij in primerov korupcije dravnih uslubencev. So zelo kritini do odloitev vlade na podroju obvladovanja kriminalitete, kar vodi do manjega financiranja kriminolokih raziskav 'kritinih kriminologov'. Kljuni etini problem je izbira tudije. Kriminologi, ki se usmerjajo v nije drubene sloje, opraviujejo ukrepe drave in te drubene sloje delajo za krivce vseh problemov v drubi. To vodi k veji kontroli drave nad ljudmi z drubenega dna to vodi k ustvarjanju predsodkov in stereotipov. Etina dilema: obveanje udeleencev raziskovanja o namenu raziskovanja ali celo lano predstavljanje namena raziskovanja, da bi bili udeleenci bolj pripravljeni sodelovati pri zbiranju podatkov. 3. MERJENJE KRIMINALITETE IN STRAHU PRED KRIMINALITETO

Druba je ustanovila institucije, ki se ukvarjajo s kriminaliteto in skuajo reevati probleme v zvezi z njo. Institucije oitajo zanemarjanje prepreevalnih ukrepov in nizko uspenost prepreevanja kriminalitete. URADNA STATISTIKA KRIMINALITETE (str. 64) Je vir podatkov o kriminaliteti. Dopolnjujejo jo viktimizacijske tudije. Je predmet tevilnih kritik, saj ji oitajo nedoslednost, nenatannost za resno analizo obsega in nevarnosti kriminalitete v drubi. Uporablja se za ocenjevanje ravni prijavljene kriminalitete v neki dravi. Kolinik kriminalitete se izraunava za KD, ki so v razlinih kazenskopravnih sistemih podobno opredeljena in obravnavana. V to skupino KD sodijo: umor, telesne pokodbe, posilstvo, tatvina, vlom, rop, odvzem/tatvina motornega vozila in poig. Glavni vir o kriminaliteti je uradna policijska statistika. Slabost: odvisna je od pripravljenosti rtev prijavljati KD, veina kriminalitete belega ovratnika ni prijavljena in da kriminalitetni trendi ne kaejo sprememb ob poveanju tevila KD, ki ne sodijo v skupino KD za mednarodno primerjanje kriminalitete (kolinik kriminalitete za omenjenih osem KD). Izraun materialne kode, povzroene s KD, je bolji pokazatelj ogroenosti. Kolinik kriminalitete pa zavaja, saj zajema le prijavljeno kriminaliteto, ki se jo izraunava na celotno prebivalstvo. Teave uradne kriminalitetne statistike: o tonost posredovanih podatkov, ki je odvisna od pripravljenosti poroanja policijskih postaj in od pripravljenosti rtev prijaviti KD; o kriminaliteta belega ovratnika tvori majhen dele uradne policijske statistike; o merjenje kolinika kriminalitete in zanemarjanje drugih KD, ki lahko povzroijo veliko vejo kodo kot vsa KD iz skupnega kolinika kriminalitete;

o preievanje statistinih podatkov o kriminaliteti in upotevanje viine materialne kode, ki jo povzroajo KD; o zavajajoa sredstva o deleu doloenih pojavnih oblik kriminalitete. Za primerjanje kriminalitete se uporablja kolinik kriminalitete oz. kriminalitetno tevilo ali indeks kriminalitete, kazalec kriminalitete. Izraunava se na 100.000 prebivalcev. Formula: Kolinik kriminalitete = t. KD/ t. prebivalcev na doloenem obmoju * 100.000 Kriminalna ura: predstavlja asovno pogostost KD za ZDA. SAMOPRIJAVE (str. 67) Metoda za ugotavljanje doloenih oblik odklonskosti. Uporabljena so za merjenje razirjenosti mladoletnike kriminalitete. V zvezi s samoprijavami je veliko teav, saj se ne izvajajo kontinuirano, poleg tega pa je tonost podatkov vpraljiva. UGOTAVLJANJE VRSTE IN OBSEGA VIKTIMIZACIJ (str. 67) Viktimizacijske pregledne tudije: ugotavljajo raven okodovanosti s kriminaliteto v doloeni drubi. Vsebujejo podatke o viktimizacijskih izkunjah posameznika ali lana gospodinjstva v doloenem asovnem obdobju. Je bolj veljaven in natanneji pokazatelj kriminalitete v drubi, saj zbirajo podatke tudi o kriminaliteti, ki ni bila prijavljena policiji. rtve (okodovanci) ne prijavijo dejanja policiji zaradi preprianja, da si bodo s tem nakopale dodatne stroke, prepriane so, da jim dravni sitem ne more pomagati. Drugi razlogi so povezani z oceno strokov, ki jih povzroi prijava KD rtvam in priam kriminalnega dogodka. Tu gre za prevozne stroke, manji osebni dohodek zaradi odsotnosti z dela. Ti dejavniki vplivajo na uradno policijsko statistiko, ki zato kae nije tevilke, kot je dejanski obseg kriminalitete v drubi. Viktimizacijske tudije problemi le te: pomanjkljivo znanje o KD, slabo spominjanje dogodkov, neprimeren nain postavljanja vpraanj. Viktimizacijske tudije imajo vejo mo pri ugotavljanju (neprijavljene) kriminalitete in njenega obsega v drubi. e merimo uinkovitost in dejavnost policije in pravosodja po tevilu obravnavanih primerov so to ukrepi drave in njenih institucij po storjenem kaznivem dejanju. 4. KLASINA KRIMINOLOKA OLA IN ZGODNJI POZITIVIZEM KLASINA KRIMINOLOKA OLA (str. 79) Koncepti klasine ole so temeljili na teoriji drubene pogodbe. Naelo ugodje-boleina je znailno za klasino olo. Prevladuje miljenje, da so storilci sami odgovorni za svoja hudodelstva. Kriminaliteto je mogoe zmanjati s povzroanjem boleine storilcu. Vrsta in obseg kazni sta odvisni od KD. Naelo klasine ole: kazen mora hitro slediti dejanju, biti mora doloena in sluiti mora svojemu namenu. Pojem klasina - pomeni, da je bila ta kriminoloka ola prva in da so njene ideje e vedno predmet razprave. Klasina kriminoloka ola: rezultat razsvetljenstva razsvetljenstvo je spodbujalo optimizem, razum, strpnost, humanizem in preprianje, da je mogoe lovekove teave reiti. Porodilo je nastanek razlinih ustav in pravic posameznika. Najbolj dejavna predstavnika klasine kriminoloke ole v tem asu: Cesare Beccaria (podal izhodie za razmiljanje in Jeremy Bentham. Glavni predstavniki razsvetljenstva so bili filozofi, ki so z logiko in razumom teili k odpravi problemov v drubi. 10

Koncept loveke narave (str. 80) Klasina ola je lovekovo naravo oznaevala drugae in je zanikala obstoj nadnaravnih sil, ki imajo v oblasti lovekovo vedenje. Razvili so se intelektualizem, racionalizem in nastala je teorija drubene pogodbe. Temeljne misli klasine kriminoloke ole (str. 80) Vsi ljudje svobodno izbirajo med kriminalnimi in nekriminalnimi potmi. Storilci KD se izogibajo vedenju, ki povzroa boleino in se udejstvujejo v dejavnostih, ki jim prinese dobiek. Pred KD potencialni prestopnik tehta priakovani dobiek in priakovano boleino. Storilci so odgovorni za svoje vedenje, niso rtve svojega okolja, niso nemoni, nanje ne vplivajo nadnaravne sile in temeljito premislijo, preden se odloijo za kaznivo dejanje. Dejavniki v okolju ne silijo posameznika h kriminalnemu dejanju. Vsako kaznivo dejanje je posledica svobodne volje, storjeno je razumsko. Klasina ola je privzela idejo o svobodni volji oz. preprianje, da se prestopnik sam svobodno odloa za storitev kaznivega dejanja. Je odgovoren za lastno vedenje. Dejanje ni kaznivo, e ni zapisano v kazenskem zakoniku. Namen kaznovanja (str. 81) Klasini koncept: ideja o hitrem, zanesljivem, strogem kaznovanju za storjeni zloin. Kazen mora biti v sorazmerju s storjenim dejanjem. Klasina ola zagovarja zastraevalno vlogo kaznovanja. Lestvica kazni: ideja o tarifnem sistemu, v katerem se kaznuje za storjeno KD, upoteva izvrena KD. Glavni namen kazni: varovanje drube.

Cesare Beccaria (str. 82) Delo Cesare Beccaria O zloinu in kaznovanju - esej je pomenil upor zoper tiranijo in absolutizem v italijanski kazenski sodni praksi. Beccaria: prista teorije drubene pogodbe ljudje se odpovedo doloenemu delu osebne svobode na raun skupnega ivljenje v drubi. Menil je, da mora biti kazen doloena v zakonu, ne sme biti prepuena presoji sodnika ter, da bi morali ljudje razumeti pomen doloenih KD in da bi to vplivalo na racionalnost kazenskega postopka. Kritiziral je sodnike, ki so zapirali obtoence na podlagi pomanjkljivih dokazov. Odloitev o zaporni kazni je v rokah sodnika. Z muenjem so izsiljevali priznanja. Zanj je bilo pomembno, da je kazen za KD zapisana in doloena. Prestroge kazni povzroijo povratni uinek: ljudje storijo nova KD, da bi se izognili strogemu kaznovanju. Zagovarjal je dosmrtne zapore ima veji zastraevalni uinek kot smrtna kazen, ki je barbarsko dejanje. Pojav tiranski duh: posamezniki poskuajo vzeti ve, kot jim pripada ne izkazujejo spotovanja skupini, kateri pripadajo. Treba je doloiti kazni, da bi zavarovali skupino pred posamezniki, ki jih je prevzel tiranski duh.

11

Takojnje kaznovanje je pomemben dejavnik v boju proti kriminaliteti. Beccaria je pisal o pomenu zveze med KD in kaznijo. Zanesljivost kaznovanja je pomembneja od strogosti kazni. Huje kot je storjeno dejanje, strojo kazen je treba izrei storilcu.

Jeremy Bentham (str. 84) Pomemben predstavnik klasine ole. Napisal je delo Predstavitev nael morale in predpisov. Menil je, da je KD mogoe razvrati in tehtati preueval je motivacijo za uenje. Zagovarjal je idejo o izogibanju boleini in tenji k ugodju, kar naj bi bil tudi motivacijski dejavnik v zvezi s kriminaliteto. Naelo utilitarnosti (praktien odnos od filozofije, lo. narave in psihologije): ljudje se vedejo na doloen nain, e jim to prinese sreo in jih varuje pred boleino. Tlakoval je pot do razvoja kriminologije in kazenskega prava z ugotovitvami o pritevnosti in kazenski odgovornosti storilcev KD. Zapor v Panoptikonu: njegov idealistini pogled na izvrevanje kazni. Zapor Panoptikon shema za utopini zapor. Prispevek filozofov k penologiji. Nart za P. je vseboval dva vidika (arhitekturo zaporov in metode za izvajanje te institucije). Cilj Panoptikona: Morala bo izboljana, zdravje ohranjeno, delavnost poivljena..

Novoklasina kriminoloka ola (str. 85) Neoklasicizem: 20. stoletje ideja o svobodni volji. Ljudje se razumsko odloajo za svoja dejanja. Neoklasina ola: predlagala je praktine spremembe v sodstvu in izvrevanju kazenskih sankcij. Pozornost namenja mladoletnim prestopnikom, kateri niso sposobni razumskega odloanja za dejanje. Zagovarja omejeno diskrecijo sodnikov pri sojenju za KD. Poudarja pa iracionalnost v kazenskem postopku kot glavni problem pri nadzoru kriminalitete te bi bilo manj, e bi se kazensko pravosodje hitreje odzivalo nanjo. Storilci KD se zavedajo, da bodo za laja kazniva dejanja le opozorjeni. Ideja: vsakdo svobodno izbira in se sam svobodno odloa za kriminalno pot, kar je vpliv klasine kriminoloke misli ve kot 200 let kasneje.

Primerjava med klasino in neoklasino olo

Klasina ola
1. Posameznikovo motivacijo pogojuje izkljuno svobodna volja

2. Temeljni vzrok za kriminaliteto je strog, barbarski

Neoklasicizem 1. Posameznikovo motivacijo vasih pogojuje svobodna volja, vasih pa sile, ki so zunaj nadzora posameznika, npr. psiholoke, fizioloke ali socialne silnice. 2. Temeljni vzrok za kriminaliteto je v preblagem

12

in nehumani pravni red 3. Kaznovanje bi moralo biti javno, da bi bilo uinkovito 4. Kazen mora biti takojnja, da bi bila uinkovita 5. Kazen mora biti sorazmerna s storjenim kaznivim dejanjem 6. Obravnavanje in rehabilitacije kriminalcev ne poznajo 7. Odprava smrtne kazni

kaznovanju storilcev 3. Kaznovanje naj bi bilo javno 4. Odpraviti bi bilo treba dolge sodbe in uvesti hitro kaznovanje 5. Doloena kazniva dejanja bi morala biti veliko stroje obravnavana. 6. Obravnavanje in rehabilitacija sta zapravljanje denarja. 7. Uvedba smrtne kazni

Realistina usmeritev v kriminologiji (str. 87) Poudarjala je korupcijo v ameriki vladi, kar je zmanjalo politino voljo za podporo tej usmeritvi. Realisti so zanikali zamisel o svobodni volji. Ideje realizma se razlikujejo od klasine ole in pozitivizma. Realistina usmeritev zanika mo obravnave obsojencev to utemeljuje z trditvami: obravnava storilcev KD je neuinkovita, poboljanje ni uspeno (obsojenci na prestajanju kazni ne sodelujejo pri programih), raziskave prikrite in neodkrite kriminalitete kaejo, da je led del storilcev etiketiran. Ukvarjala se je tudi s pravicami obsojencev, obravnava obsojencev ni bila ni bolj humana kot v asu klasine ole. Najpomembneje trditve: kriminaliteto je treba obravnavati veplastno; tradicionalne oblike kaznovanja ne dajo priakovanih rezultatov; odprava kriminalitete bi uniila drubo; kriminaliteta je socialni problem; odprava KD v drubi terja spremembe do drube in KD je treba ocenjevati glede na kodo.

ZGODNJA POZITIVISTINA KRIMINOLOGIJA (str. 88) Pozitivizem: posledica realistine usmeritve in je odziv na strogo klasino kriminoloko olo. Za razliko od klasine ole pozitivisti menijo, da na ljudi vplivajo notranje in zunanje sile izven dosega posameznikove svobodne volje. Zanj je znailno znanstveno prouevanje zloina in ugotavljanje vzrokov zanj. Pozitivistina ola je plod realistine usmeritve v kriminologiji. Augusto Comte je utemeljitelj pozitivizma. Comtov pozitivizem je zanikal metafizino in abstraktno. Cesare Lombroso: oe moderne kriminologije, ki je oznail storilce KD kot bitja na niji stopnici v razvoju loveke vrste. Ustanovitelj pozitivistine ole, ki je poskual uporabljati znanstvene metode pri preuevanju drubenih pojavov. Te metode je imenoval drubena fizika. Uporabil je zdruena pojma iz latinine in grine in novo vedo poimenoval sociologija, s imer je oznail svojo metodologijo. Za pozitivizem je znailno socialnodeterministino razmiljanje o vzrokih kriminalitete. Kazen mora biti individualno doloena, da upoteva potrebe storilca. Pozitivistino miljenje: preobrat klasinega miljenja, pojmovanja svobodne volje pa so nadomestili z deterministinim konceptom. Determinizem: lovekovo vedenje posledica telesnih, duevnih, ekolokih in drubenih dejavnikov, ki jih prestopnik ne more obvladovati. Empiricizem: oznauje miljenje, da se morajo vse drubene vede ukvarjati z empirinimi raziskavami ob uporabi znanstvenih metod.

Pozitivizem v kriminologiji (str. 90)

13

 Pozitivizem: znailna prevlada znanosti. Pozitivisti so zanikali pravne opredelitve kriminalitete,ki so jo razvili klasini kriminologi. Pozitivisti so bili pristai determinizma. Verjeli so, da posameznika doloajo drubene, psiholoke in ustvene silnice, na katere sam nima vpliva. Obravnavanje storilcev KD je koncept, ki izhaja iz pozitivizma. Glavni namen kazni je ozdraviti storilca. asovno nedoloeno kaznovanje: storilec mora biti zaprt, dokler ne ozdravi. Glavne dogme pozitivizma so naslednje: znanost in eksperiment bosta odgovorila na vpraanja, ki zadevajo kriminaliteto; drubeni determinizem ljudje se ravnajo po drubenih zakonitostih; dobrobit posameznika zagotavlja dobrobit drube. Primerjava med klasino kriminoloko olo in pozitivizmom v kriminologiji
Klasina ola 1. Svobodna volja/boleina zadovoljstvo. 2. Vzroki kriminalitete: neenakosti v pravnem sistemu. 3. Storilcev KD ni treba obravnavati. 4. Abstraktna/filozofska metoda. 5. Prevladuje skrb zaradi neustreznosti drubenega sistema. 6. Kazen zastrauje potencialne storilce KD. 7. Abstraktna/globalna usmeritev. Pozitivizem 1. Bioloki, psiholoki in socialni determinizem. 2. Vzroki kriminalitete: osebnosti dejavniki in dejavniki slabega okolja. 3. Storilce je treba obravnavati klinino. 4. Znanstvena metoda. 5. Pretirano poudarjanje bolezni storilca. 6. Kazen mora biti doloena individualno ima zdravilni uinek. 7. Iskanje odgovorov na vpraanja o kriminaliteti in storilcih, ki temeljijo na preuevanju vejih skupin ljudi.

Pozitivistina kriminoloka ola, imenovana tudi italijanska kriminoloka ola je povezana d deli Lombrosa, Ferrija in Garofala. Trije kriminologi, ki so v svojih delih nasprotovali biblijski razlagi izvora ljudi. Cesare Lombroso (str. 92) Oe moderne pozitivistine kriminologije. Sledil je Darwinovi evolucijski teoriji, ki je omogoila sprejetost in uspeh Lombrosove teorije. Darwinova evolucijska teorija: glavna znanstvena teorija 19. stoletja. Druba: organizem za prouevanje katerega je bilo uporabljeno naelo evolucije organizmov. Lombroso razlaga storilevo naravo. Prestopnik je produkt biolokih sil in ni mogoe, da bi rojenega zloinca spremenili. Lombroso je bil zdravnik, znanstvenik, klinik. Za merjenje lobanj storilcev KD je uporabljal znanstveno metodo. Poudarjal je pomen dednih dejavnikov. Lombrosov prispevek h kriminoloki teoriji: o Teorija o atavizmu: storilci KD so evolucijski primitivni ali osebki z doloenimi prikrajanostmi v telesnem in duevnem razvoju. o Uporaba eksperimentalne ali znanstvene metode za preuevanje storilcev KD prvi klinini kriminolog, ki je pregledoval lobanje in dele telesa storilcev KD. o Razvoj kriminalne tipologije: prvi sistematini poskusi kategorizacije storilcev.

14

Gabriel Tarde (str. 93) Poudarjal pomen socialnopsiholokih dejavnikov. Druba ima pomembno vlogo pri oblikovanju posameznikovega prestopnikega vedenja. Tardejev prispevek h kriminoloki misli: ideja o poklicnem storilcu KD, teorija o uenju vedenja s posnemanjem. Vsak storilec gre skozi fazo vajenitva preden je sprejet v kriminalni svet. Predlagal je nekaj sprememb: odbor strokovnjakov, ki bodo ocenjevali odgovornost obtoenega za KD; kazen mora biti doloena po psiholoki oceni; odpraviti je treba poroto; posebne ole za sodnike bolje delo sodi in izvajanje kazenske zakonodaje; podpiral je idejo o pogojnem odpustu.

Raffaele Garofalo (str. 94) Garafalova kriminoloka teorija: storilec KD ima moralno motno, je dedno prenosljiva. Storilce je delil na morilce, nasilne kriminalce, storilce iz strasti in tatove. Storilci KD se niso sposobni socializirati, treba jih je izloiti iz drube. Zavzemal se je za smrtno kazen in dosmrtne zaporne kazni za tiste, ki se niso sposobni prilagoditi drubi. Lombrosovo pot je dojemal kot organsko in prirojeno. Enrico Ferri (str. 95) Kriminolog zgodnjega pozitivizma, ki je v svojem delu zanikal idejo o svobodni volji. Za svobodno voljo v kazenskem pravu ni prostora. Sprejemal je idejo o drubenem determinizmu kot prvotnem vzroku kriminalitete. Storilce je kategoriziral v pet skupin: rojeni storilci, duevno bolni storilci, storilci iz strasti, prilonostni storilci KD in storilci iz navade. Bil je tudi drubeni reformist. Verjel je, da so ljudje, ki delajo v kazenskem pravosodju izobraeni. Vplival je na popularnost pozitivizma v kriminologiji. Svojo teorijo je izoblikoval v delu Sociologia criminale - teorija vsebuje znanstveno, filozofsko, kriminalitetnopolitino in kazenskopravno koncepcijo, ki skupaj sestavljajo enovito celoto. Znanstvena koncepcija: kriminaliteta je posledica medsebojnega uinkovanja antropolokih in biopsihinih dejavnikov ter dejavnikov drubenega in fizinega okolja. Kriminologija se razvija kot samostojna znanost o kriminaliteti kot drubenem in individualnem pojavu in o njegovem preprianju. Filozofska koncepcija: kriminaliteta in delikventnost rezultata souinkovanja antropolokih, biolokih in psiholokih dispozicij. Pri nastajanju ne sodelujejo demonske sile (boja volja) pa tudi ne svobodna volja in moralna odgovornost. Zloin je posledica socialne in individualne patologije. Koncept drubene in socialne odgovornosti (lovek ivi v drubi in iz nje izvirajo zanj doloene dolnosti, ki omogoajo drubeno soitje ljudi). Kriminalitetnopolitina koncepcija: smisel drubenega reagiranja in funkcija kazenskega pravosodja uinkovito branita drubo pred kriminaliteto. Storilec, njegova kriminalna zmonost ali nevarnost je nevarno za drubo. Po Ferriju dve vrsti kriminalitete atavistina (napada elementarne pogoje za drubeno soitje med ljudmi) in druga, ki ogroa prehodne, asovno omejene odnose, vrednote in institucije doloene drube. Ukrepe je razdelil na dve vrsti za atavistino kriminaliteto (individualne, preventivne, terapevtske, represivne,

15

eliminatorne ukrepe) in za prepreevanje kriminalitete, ki je drubeno pogojena (socialno preventivne ukrepe). Kazenskopravna koncepcija: pojem KD je treba zamenjati s pojmom storilca; pojem moralne odgovornosti je treba zamenjati s pojmom socialne odgovornosti, pojem kazni je treba zamenjati s sistemom drubenih, socialnih, preventivnih ukrepov. 5. BIOLOKI POGLEDI V KRIMINOLGIJI

Bioloke teorije: namen ugotoviti telesne dejavnike in ponujajo preproste reitve. Zasnovane na domnevi, da telesna zgradba posameznika doloa njegovo vedenje. Sociobioloka raziskovanja ugotavljajo zvezo med biolokimi dejavniki in socialnim delovanjem posameznika. DEDNOST IN KRIMINALITETA (str. 107) o Bioloke teorije se delijo na teorije, ki poudarjajo primanjkljaje (frenologija, atavizem, IQ); teorije, ki poudarjajo pomen telesne zgradbe; teorije, ki poudarjajo druganost, motenost (PMS, vpliv hormonov, XYY sindrom, centralni ivni sistem) in teorije, ki poudarjajo vlogo in pomen prehrane na vedenje ljudi. o Vpliv dednosti kae ivljenjska zgodba mladega dekleta, katerega stari so bili samomorilski in antisocialni. Njeno vedenje je bilo normalno vpliv aberantnega gena je spremenil njeno vedenje in ga nadzoroval. Raziskave so se ukvarjale z odkrivanjem vpliva dednosti slabih genov. tudije druin kriminalni oetje (str. 108) - S tudijami druin so si raziskovalci prizadevali ugotoviti vpliv druine na kasneje prestopnitvo. - Dve smeri raziskovanja: prva (ugotoviti vpliv kriminalnih starev na razvoj otroka) in druga (iskati dejavnike, ki vplivajo na razvoj prestopnitva v normalnih druinah). Rezultati raziskav: 40% sinov prestopnikih oetov je kriminalno dejavnih, pri nekriminalnih oetih je ta dele 13%. tudije dvojkov (str. 109) Da bi ugotovili, ali je kriminalnost genetsko doloena, so raziskovalci primerjali enojajne (enaka genska zasnova) in dvojajne (skupna je polovica enakih genov) dvojke. Pri enojajnih dvojkih sta bolj pogosto prestopnika oba dvojka kot pri dvojajnih dvojkih. Za razvoj odklonskega vedenja so pomembne genetske, psiholoke spremenljivke in socialne spremenljivke. Prestopnitvo: le predispozicija genetske strukture posameznika, ki se v doloenem okolju tudi razvije.

tudije posvojenih otrok (str. 109) Strokovnjake, ki so raziskovali posvojene otroke je zanimalo, kako dednost vpliva na osebnostni razvoj in na razvoj protidrubenega vedenja.

16

Kriminaliteta biolokih starev vpliva na prestopnitvo njihovih otrok, kljub ugodnim razmeram v druinah posvojiteljev. Doloene bioloke znailnosti se prenaajo iz oeta na sina, kar povea sinovo tveganje za kazensko obsodbo.

KONSITUCIJSKA TEORIJA WILLIAMA H. SHELDONA (str. 110) Sheldon je razvil konstitucionalno psihologijo ta naj bi razvijala klasifikacije glede telesne zgradbe ljudi, primerne klasifikacije za opis temperamenta ter empirino potrjevala obstoj trajnih razlik v povezavi med statistinim in dinaminim v loveku. Statistini element je telo, dinamini pa temperament (duevnost) povezujejo ju bioloki in dedni dejavniki. Pojavi s konstitucijsko teorijo: I. vrste temperamentov: viscerotonija (temperament, ki se vee na endomorfno konstitucijo); somatotonija (tip temperamenta oz. osebnosti, ki ga oznauje energinost, aktivnost); cerebrotonija (tip temperamenta oz. osebnosti s kontroliranim izraanjem ustev). II. Pozitivne koleracije: mezomorfni tip (ima veliko miino maso in robusten skelet), endomorfija (kratka, okata telesna gradnja z dobro razvitim prebavnim trakom), ektomorfija (konstitucija, ki jo oznaujejo dolge in tanke kosti). Po tej teoriji naj bi ljudje s somatotoninim temperamentom bili bolj nagnjeni k storitvam KD. BIOKEMINO RAVNOVESJE (str. 111) Teorija o ustvenih motnjah je vzrok za biokemino neravnovesje v telesu. Neravnovesje je nastalo zaradi neustreznega delovanja lez z notranjim izloanjem. Poveano izloane hormonov vpliva na vedenje. Ve kot 30 % obsojencev je imelo motnje v delovanju lez z notranjim izloanjem. Vpliv testosterona na prestopniko vedenje moki so bolj agresivno od ensk, moki z vijo stopnjo testosterona so bolj agresivni od tistih z nijo. Moka agresivnost je povezana z mokimi hormoni. Pri posameznikih, ki so zagreili nasilna dejanja, so nali v krvi velike koliine testosterona. Predmenstrualni sindrom/predmenstrualna napetost (PMS) str. 112 Znamenja PMS: obutljivost, zaskrbljenost, spreminjanje razpoloenja, depresija, migrenski glavoboli, vrtoglavice, alergije in telesna oslabitev. Veino nasilnih dejanj in tatvin v trgovinah so enske storile v asu menstruacije vpliv menstruacije na storitev kaznivega dejanja. XYY (kriminalni sindrom) in XXY SINDROM (sindrom super mokega) str. 112 - Kromosomska struktura posameznika je splet genetskih zapisov, ki jih dobi lovek od svojih prednikov. Kombinacija zadnjega, to je 23. para kromosomov, vpliva na spol loveka. Pride lahko do odstopanj in se namesto enega kromosoma Y, ki doloa moki spol, pojavita dva Y in nastopi v zadnjem kromosomskem paru kombinacija XYY (trisomija) mejna inteligentnost in nasilnika kriminaliteta. - Kombinacija zadnjega spolnega para je XYY sindrom super mokega. Klinefelterjev sindrom imajo moki s kombinacijo kromosomov 23. paru XXY ti so manj inteligentni,

17

bolj telesno agresivni, pogosteje v zaporih in psihiatrinih bolninicah. Lastnosti: visoka rast, fizina mo in pogosta nasilnost. - Aberacije v zvezi s spolnimi kromosomi: 47, XXX (X trisomija tri X kromosome, je enskega spola, pogostost mentalnih teav je veja kot pri enskah), 47, XYY (sindrom super mokega, veji moki nad 189cm, na videz enaki kot drugi, sterilni, veliko jih kona v zaporih/zavodih za duevno bolne), 47, XXY (Klinefelterjev sindrom, moki velike rasti, nikdar spolno ne dozorijo, imajo enska prsa, rahlo duevno zaostali), 45, X (monosomija kromosoma X Turnerjev sindrom, ensk, sterilne, ne kaejo znakov duevne prizadetosti). MOTNJE DELOVANJA CENTRALNEGA IVNEGA SISTEMA () str. 114 sestavljajo mogani in hrbtenjaa. Upravlja zavestno miljenje in prostovoljno motorino dejavnost. Upoasnjeno mogansko valovanje (str. 114) - EEG je naprava, s katero merijo delovanje moganov z elektrokodami, ki jih namestijo loveku na glavo. - tudije nasilnih obsojencev: pokazale so na poasneje mogansko delovanje doloene vrste moganskih valovanj napovedujejo povratnitvo pri tatovih. Pri storilcih odstopa frekvenca alfa valovanja, ki je bistveno nija od tiste pri nedelikventih. Pokodbe moganov (bioloki dejavnik) str. 115 - Bioloke dejavnik pokodba glave. - tudije: pri prestopnikih so ugotovili, da so v preteklosti utrpeli pokodbe glave (moganov). Zveza med pokodbo glave in nasilnitvom je lahko dvosmerna nasilnost povzroi pokodbo ali pa pokodba nasilno vedenje. V 95 % telesne pokodbe otrok so te posledica zlorabe in nasilja v drubi. Sindrom hiperaktivnosti s pomanjkljivo pozornostjo (str. 115) - Ta vsebuje vedenjske vzorce, kot so impulzivnost, hiperaktivnost, agresivnost. Ti znaki se veejo z vijo stopnjo udejstvovanja taknih oseb v prestopnitvu zaradi impulzivnosti nepremiljenosti. Otroki, ki so teje vzgojljivi se tee prilagajajo kulturnim zahtevam okolja so normalno inteligentni otroci, ki kaejo vrsto razvojnih posebnosti. Te jih ovirajo pri socializaciji in pri olskem delu. - Otrok z minimalno cerebralno disfunkcijo: slabo organiziran otrok, ki teko obvlada svoje impulze, ki je za svojo starost socialno nezrel, gibalno nemiren in je zaradi specifinih unih teav kljub normalni inteligentnosti neuspeen. - Znamenja sindroma hiperaktivnosti s pomanjkljivo pozornostjo pri olskem otroku so: vedenjske in odzivne posebnosti: nemirnost, nesposobnost dolgotrajne koncentracije, impulzivnost, razdraljivost, slaba vedenjska obvladanost, neurejenost. psiholoke posebnosti: normalna splona inteligentnost, posebne zmonostne okrnjenosti na doloenih podrojih duevnega funkcioniranja. specifine une teave in druge storilnostne motnje: legastenija (bralno-zapisovalna motnja), diskalkulija (motnje pri raunanju), gibalna nespretnost, motnje koncentracije. nevroloke posebnosti: nespretnost pri natannih gibih, splona motorina okorelost. pogosta spremljajoa znamenja: nono/dnevno moenje, blatenje, motnje v spanju, tiki.

18

AVTONOMNI IVNI SISTEM (VEGETATIVNO IVEVJE) str. 117 Avtonomni ivni sistem je del ivnega sistema, ki avtonomno nadzira vitalne telesne funkcije. Introverzija in ekstraverzija (str. 117) vplivata na lovekovo drubeno delovanje - Hans J. Eysenck: razvil teorijo o povezanosti med specifino strukturo osebnosti in med kriminaliteto poudarja osebnostne znailnosti. Teorija je razdeljena na dva dela: I. del Eysenckove teorije: osebnost je mogoe ocenjevati z vidikov psihotizma (posamezniki so agresivni, impulzivni), ekstraverzije (posamezniki iejo senzacije, prevladujejo nad drugimi so dominantni) in nevroticizma (nizko samoocenjevanje, pretiran strah, spremenljivo razpoloenje). del Eysenckove teorije: lovekov notranji sistem nadzora se oblikuje s pogojevanjem in se kae z notranjim lokusom kontrole (samonadzor vedenja). Otrok je od rojstva naprej nagrajevan za drubeno zaeljeno vedenje in kaznovan za nezaeljeno vedenje. Storilci KD so tisti, ki so v procesu pogojevanja bolj poasni. Ekstraverti teje uljivi kot introverti.

II.

- Herbert C. Quay: oblikoval teorijo o patolokem iskanju draljajev: storitev KD povzroa obutke vznemirjenosti in napetosti. Kriminalno vedenje je posledica prestopnikovih pretiranih potreb za naraajoimi ali spreminjajoimi se oblikami senzornih vzpodbud. Primarna motenost je motenost psihinega odzivanja na zunanje draljaje. - Osnovni ideji, da se bodoi storilec KD rodi s hiperaktivnim ivnim sistemom je dodal vplive okolja. Reagiranje starev na otrokovo vedenje prispeva k razvoju njegove deiantnosti. - Roditelj otrok: ta interakcija vpliva vedenja v obdobju adolescence in se nadaljuje v odraslo obdobje, kae se v sovranosti in maevalnosti. - Dopolnjena teorija o patolokem iskanju je namenila veliko pozornost delovanju dejavnikov v okolju, druini. Prva poudarja negativno odzivanja starev na vedenje otroka, ki pretirano ie draljaje, osnovni pogoj za razvoj kasnejih kriminalnih nagnjenj. Druga trditev je, da otrokova duevna druganost povzroa teave, ker je deleen neprijetnih ukrepov zaradi svojega vedenja. Oba dejavnika prispevata k razvoju slabe interakcije med stari in otrokom, pospeujeta nastanek vedenjskega vzorca, ki se nagiba k prestopnitvu.

TEORIJE, KI POUDARJAJO VPLIV PREHRANE NA VEDENJE (str. 119) Znian sladkor v krvi ali hipglikemija (str. 119) o Neustrezna presnova sladkorja: raven glukoze se znia in je ni dovolj za normalno delovanje moganov in telesa. Prihaja do razlinih motenj. o Hipoglikemija je obiajna zdravstvena teava obsojencev. Motnja vedenja zaradi hipoglikemije se kae kot nasilno vedenje. Povzroa vedenjske motnje, depresijo, nemirnost, obutljivost. Pri obsojencih, ki so imeli znian krvni sladkor, so ugotovili ve nasilnih dejanj. 19

Vitamini (str. 120) o Veina alkoholikov in odvisnikov od mamil trpi zaradi primanjkljaja vitaminov to se kae pri shizofrenikih in vedenjsko motenih osebah. o Hipovitaminoza: primanjkljaj vitaminov v telesu mona verina reakcija: napano uivanje ali pomanjkanje vitaminov, poruena kemija moganov, napake v miljenju, patoloka interakcija z okolico, duevni/ustveni/duhovni propad, nasilno prestopniko vedenje. Hiperkinetinost (str. 120) o Kae se v antisocialnem obnaanju posameznika, nezanesljivem in prestopnikem vedenju. Hiperkinetinost je poglavitni vzrok mladostnikega nemira, vodi v uivanje alkohola in drog, beganje od doma, mladoletniko prestopnitvo in kriminaliteto v odraslem obdobju. o Vzrok zanjo: pomanjkanje vitamina B3 in hipoglikemija. Dodatki v hrani vplivajo na vedenje. Alkoholizem in kriminaliteta (str. 120) o Problem je povezava alkoholizma s kriminaliteto. Alkohol je v zvezi s kriminalnim vedenjem na dveh podrojih: vplivi alkoholnih pija na posameznika imajo anestetini uinek z monostjo povzroanja frustracij ter dejanja, ki so posledica zasvojenosti z alkoholom in telesne odvisnosti od alkohola. o Dejstva o zvezi med alkoholom in kriminaliteto: kriminaliteta je povezana s prekomernim uivanjem alkohola; del kriminalitete z znamenji nasilja je povezane z alkoholiziranostjo; pod vplivom alkohola so tako storilci kot rtve KD; prb. 75 % roparjev in 67 % posameznih rtev je pod vplivom alkohola v asu storitve dejanja; storilec ali rtev umora je v 4 od 5 primerov pod vplivom alkohola; ve kot 83 % obsojencev navaja, da so e imeli teave zaradi uivanja alkohola. o Kemini vpliv alkohola: pri osebi odpove samonadzor in nima v oblasti svojega ravnanja, depresivno uinkuje na centralni ivni sistem. Opita oseba je bolj zgovorna, agresivna in monost, da bo storila prepovedano dejanje, je velika. Zastrupitev s svincem (str. 121) o Vpliv svinca povzroi motnje v delovanju moganov. Tako povzroeno nepravilno delovanje moganov ima za posledico prestopniko in/ali nasilno vedenje. Posledica je spremenjeno vedenje, ki se kae v zmanjani sposobnosti premagovanja problemov in nasilja. 6. PSIHOLOKI POGLEDI V KRIMINOLOGIJI (str. 125) o Psiholoke teorije vplivajo na obravnavanje storilcev v kazenskih zavodih, na rehabilitacijo obsojencev, na razvoj penologije. Kriminologija oita psiholokim teorijam pomanjkanje dokazov za to, da so duevne in ustvene teave kljunega pomena za kriminalno vedenje. Psiholoke teorije poudarjajo vpliv psiholokih spremenljivk na prestopniko vedenje. H kriminalitete prispevajo tudi psihosocialni dejavniki.

20

o Poskus psiholokega preuevanja storilcev KD: vsebuje analizo spremenljivk, ki so najpogosteje v psiholokih testih ugotavljali so razlike med storilci in nestorilci. V raziskovanju iejo povezave med lovekovo osebnostjo in kriminaliteto prevladujejo tiri smeri: iskanje razlik v osebnostni strukturi storilcev KD (raziskave potekajo v zaporih) ugotovitve kaejo,da so obsojenci bolj impulzivni, sovrani, nezreli; iskanje monosti za napovedovanje prestopnikega vedenja (kako kazen zapora vpliva na kasneje vedenje); raziskovanje stopnje, do katere storilci v smislu osebne dinamike delujejo kot nestorilci; ugotavljanje, raziskovanje ter merjenje individualnih razlik med posameznimi storilci KD in skupinami storilcev. o Med osebnostne poteze oseb s pogostejo kriminalno dejavnostjo sodijo agresivnost, avtoritarnost, ekstraverzija, anksioznost in narcisizem. o Psiholoke teorije o vzrokih kriminalitete poudarjajo psiholoke dejavnike, ki vplivajo na razvoj in nastanek odklonskega vedenja. Druina, izkunje in vzgoja so pomembni dejavniki uenja prestopnikega vedenja. PSIHOANALITINA TEORIJA (str. 127) - Glavni predstavnik psihoanalitine teorije S. Freud ugotovil je, da je temeljno gibalo loveka spolni nagon. Spolnost je pojmoval zelo iroko. Libido, energija spolnega nagona, usmerja posameznika k najrazlinejim oblikam in podrojem nagonskega zadovoljevanja. V vsaki razvojni fazi se libido usmerja na novo podroje, dokler ni doseena normalna heteroseksualna usmeritev. - Pri novorojenku je osebnostna struktura rezervoar nagonskih teenj in impulzov. Med razvojem spoznavnih funkcij se izoblikuje zavestni del osebnosti, EGO JAZ. Ego skrbi za ravnoteje med nagonskimi tenjami in zahtevami okolja. ID ONO ter SUPEREGO - NADJAZ, katerega sestavljajo ostre in nujne zahteve ter zapovedi okolja (posameznikova notranja vest). - lovekov osebnostni razvoj je rezultat notranje dinamike, nasprotij in konfliktov med posameznimi podstrukturami, idom, egom in superegom. Ego uravnava zavestno dejavnost posameznika in skrbi za duevno ravnovesje ter zdravje. Ustvarja ravnoteje med idom iz katerega prihajajo nagonski impulzi, ter superegom, iz koder izvirajo graja in obutki krivde. Prezahtevni superego preplavi ega z obutji krivde in strahu pred kaznijo. Posledica tega je ezmerno potlaevanje nagonskih teenj. - Osebnostni razvoj je po Freudu posledica in splet treh temeljnih dejavnikov: delovanja spolnega nagona, ki se oblikuje v zaporednih fazah posameznikovega razvoja; vplivov socialnega in zgodnjega vpliva; dinamike znotraj same strukture osebnosti, konfliktov ter interakcije med zavestnim egom, podzavestnim egom in nadzavestim superegom. TEORIJE JAZA (SEBSTVA) str. 129 - Novo dojemanje jaza ne-jaz - vsebuje lastnosti, ki jim imamo, pa zanje noemo vedeti, ker jih ne maramo. Kadar lovek skua opisati osebo, kakrno si najmanj eli, je ta opis blizu njegovemu ne-jazzu. To so stvari katere drugi ne vedo, stvari o njem zasebni ali privatni jaz. - Negativna samopodoba je znailna za obsojence na prestajanju zaporne kazni in za nekdanje obsojence. - Erikson je predstavnik neopsihoanalitine usmeritve pozornost usmerja na ego, kar pomeni upotevanje dejavnikov okolja in samostojnost ega v odnosu do ida. Eriskonova teorija je razvojna, socializacijska teorija osebnosti psihoanalitina teorija.

21

- Kriza je posledica telesnega in psihinega zorenja in socialnih zahtev, ki jih okolje postavlja posamezniku v doloenih obdobjih ivljenja. Pomeni prehod na novo stopnjo in iritev socialnih stikov, ker jo spremljajo nezadovoljstvo in frustracije. - Prestopniko vedenje je posledica neuspeno reenih kriz na drugi, tretji, peti in esti stopnji razvoja: druga stopnja razvoja: drugo in tretje leto ivljenja analna faza. Kriza tega obdobja je odnos starev do otroka. Pozitivna reitev krize je v razvoju obutka samokontrole, neodvisnosti. Faza je pomembna za razvoj socializiranega posameznika in za razvoj antisocialnega, kriminalnega vedenja. e faza ni ugodno reena se razvije sovraen odnos do okolja ter kriminalno vedenje. tretja stopnja razvoja: od etrtega leta do zaetka olanja. e je kriza prejnje stopnje pozitivno reena se okrepi obutek avtonomije. Vloga starev je pomembna e ti otrokovo iniciativnost omejujejo se pri otroku razvije obutek krivde. peta stopnja razvoja: obdobje adolescence obd. Od 11 do 12 leta. Posameznik se prine zavedati svojih lastnosti ustvarja se psihosocialna identiteta posameznika. Oseba s tako identifikacijo ustvarja kriminalno identiteto, nagnjenost h kriminalnosti pa postane del njene psihine narave. esta stopnja razvoja: obdobje od 12 do 25 leta kriza intimnosti in izolacije. e je posameznik pozitivno preel 5. stopnjo adolescenco, bo sposoben postaviti temelje neodvisnega druinskega ivljenja. Neugodna reitev kriz ima za posledico pretirano zaposlenost s samim seboj in nesposobnost ustvariti intimno zvezo z drugimi ljudmi taki so psihopati, ki poskuajo manipulirati in izkoriati druge brez obutkov slabe vesti. - Eriksonova socializacijska teorija je pomembna za preuevanje prestopnikega vedenja, predstavlja vlogo socializacijskih dejavnikov pri oblikovanju posaminih oblik normalnega vedenja in odklonskega oz. kriminalnega. TEORIJA MORALNEGA RAZVOJA PO J. PIAGETU (str. 131) J. Piaget je razdelil lovekov moralni razvoj v naslednje stopnje: 1. Nastajanje obveznosti dolnosti: za oblikovanje obutka dolnosti je potrebno posredovanje navodil iz okolja splona navodila in sprejemanje ter upotevanje teh navodil. 2. Heteronomija: obd. okoli 7., 8. leta. Otrok se identificira s svojimi stari ali avtoriteto. Poslunost ni brezpogojna, saj se meajo ustva ljubezni in sovratva. 3. Moralni realizem: otrok ocenjuje obveznosti in vrednote na podlagi pravil in se po njih ravna. 4. Avtonomija: v svojem razvoju se otrok drui z vrstniki, dosega naslednjo raven moralnih odnosov, ki temeljijo na spotovanju med ljudmi in voljo do avtonomije. Posledica medsebojnega spotovanja je obutek pravinosti. Na tej stopnji se razvije se avtonomija in otrok sam svobodno in samostojno upoteva moralna naela. TEORIJA KOGNITIVNEGA MORALNEGA RAZVOJA (str. 133) Teorija moralnega razvoja predstavlja moralni razvoj posameznika v treh glavnih stopnjah: I. Predkonvencionalna stopnja: a) Brezpogojno podrejanje avtoriteti, monejemu. 22

b) Vzajemnost ni miljena kot znamenje uslug gre za koristoljubje. II. Konvencionalna stopnja: a) Dobro je takno vedenje, s katerim pridobi simpatije drugih in njihovo odobravanja. b) Opredeljevanje do avtoritete, utrjenih pravil in ohranjanja socialnega reda. Spotovanje si zaslui tisti, ki predano opravlja svoje dolnosti. III. Postkonvencionalna stopnja: a) Po pravilih ravnamo zato, ker je to za ljudi najbolje in ker lahko na ta nain uredijo medsebojne odnose. b) Posameznik sam ustvari paleto etinih nael, ki jih sprejme za svoje. TEORIJA PRIKRAJANOSTI ZA MATERINSKE STIKE IN NAVEZANOSTI (str. 134) - Ugotovitve kaejo, da je zgodnja loitev od matere moni vzroni dejavnik za kasneje antisocialno vedenje. Teorija poudarja dvoje: topli, tesni odnosi med otrokom in materjo (pomembni so za duevno zdravje otroka) ter loitev in zavraanje otroka, ki povzroata neubogljivost, pomenita vejo verjetnost za kasneje prestopnitvo. Druinske spremenljivke so dejavniki, ki lahko povzroijo drubeno neprilagojeno vedenje. - Za teorijo navezanosti je pomembnih sedem dejavnikov/znailnosti: specifinost (navezanost je usmerjena na eno ali ve oseb v doloenem zaporedju), trajanje (navezanost traja celo ivljenje), ustveno investiranje (najmoneja ustva so povezana z odnosom navezanosti), ontogeneza (smer razvoja otroci zgradijo osnovno obliko navezanosti v prvih 11 mesecih ivljenja), uenje (ima pomembno vlogo v razvoju navezanosti), organizacija (navezanost je znailnost, ki je za ljudi pomembna od rojstva naprej) ter bioloka vloga (to je preivetje). TEORIJA SOCIALNEGA UENJA (str. 136) - Po teoriji socialnega uenja je prestopnito naueno. Uenje z opazovanjem je oblikovanje lastnega vedenja s posnemanjem. Vedenje je naueno, ko je spodbujevano ali nagrajevano. Uenje vedenja poteka: z opazovanjem, z neposredno izpostavitvijo in z razlinimi spodbudami. - Socializacija se opira na proces identifikacije. Socialno uenje se naslanja na ustva. Pogojuje ustveno zrelost oseb, ki norme posredujejo. Odklonsko vedenje je destruktiven in brezupen poskus, da se lastno odklanjanje in sovranost obrne proti drubi. Bandura je ugotovil naslednje pobudnike agresivnosti pri loveku: averzivni (sovrani) pobudniki (fizini napadi, besedne gronje, alitve), spodbujevalni pobudniki (nagrade), zgledni pobudniki (opazovanje nasilnega, agresivnega vedenja pri drugih), instrukcijski pobudniki (opazovanje ljudi, ki dajejo navodila, kako se udejstvovati v nasilju) in zmota kot pobudnik (neobiajna preprianja, da je nasilje potrebno in upravieno). PATALOKE TEORIJE (str. 137) - Psihopatoloke teorije v zvezi s kriminaliteto motnje razvramo v tiri veje skupine ustvene motnje, duevne motnje, sociopatska osebnost in specifino spoznavno delovanje (spoznavni vzorci). Duevna patologija je tudi socialna patologija (nanjo vplivajo drubeni dejavniki), ki se kae kot bolezen posameznikov. - Psihiatri poudarjajo pomen zadovoljevanja temeljnih potreb v zgodnjem otrotvu. Dejavniki za prestopniko vedenje so pomanjkanje toplih stikov s stari, zanemarjenost in

23

pomanjkljivo discipliniranje. Organsko pogojene duevne motnje so posledica dednosti in pokodb. Funkcionalno pogojene duevne motnje pa so brez oitne moganske patologije. ustvene motnje (str. 138) Nastanejo lahko pri vsakem loveku, ko ne more ve premagovati bremen vsakdanjika. Vzroki za ustvene motnje so medosebni odnosi, krize, finanne teave, nezaposlenost, bolezen in samopodoba. Pri nekaterih ljudeh se razvijejo v psihopatologijo, ki ima lahko za posledico prestopniko vedenje. Motnje pri obvladovanju impulzov (str. 138) Kaejo se lahko kot: - Kleptomanija: kleptomani ne kradejo zaradi trenutnih notranjih vzgibov. Pred tatvino obutijo napetost, ki jo sprostijo, ko ukradejo nek predmet. Kleptomanija je pogosteja pri enskah. - Piromanija: je nesposobnost obvladati eljo po poiganju, ki v ozadju nima posebnega motiva. - Neobvladljiva eksplozivnost: nenadna napadalnost ali druge vrste destruktivno vedenje pri osebah, ki svoje vedenje na videz lahko kontrolirajo, je tudi ustvena m0otnja. Osebe obalujejo svoje vedenje. Motnja je bolj znailna za moke, ki konajo v zavodih za prestajanje kazni zapora, enske pa v psihiatrinih bolninicah. Sociopatska osebnost (str. 139) - Sociopatija ali sociopatska osebnostna motenost. Sociopati so v bolnem odnosu z drubo, nimajo zdravih medosebnih razmerij. Poznamo tiri oblike sociopatije: antisocialna reakcija, disocialna reakcija, seksualna deviacija in zasvojenost. Lastnosti sociopatov z antisocialno naravnanostjo: posameznik ni sposoben spotovati drubenih pravil in se ne odziva na obiajne spodbude; posameznikovo vedenje je v nasprotju z njegovimi besedami; kadar izvruje KD je vedno v stanju impulzivnosti; oseba kronino lae, vendar jo je teko odkriti zaradi resnega videza; kae znake anksioznosti po storjenem KD; ponavlja dejanja; oblast in kaznovalni ukrepi ne vplivajo na takega posameznika; socipat ni sposoben daljih ustvenih razmerij vedno razoara ljudi in sposoben akati. - Najustrezneje mesto za rast in uveljavljanje socipata je v mladostnikih prestopnikih skupinah, ki so znailne za socialno dezorganizirana barakarska naselja. Specifino spoznavanje (spoznavni vzorci) str. 140 Spoznavne teorije pojasnjujejo spoznavne procese, intelekt, logiko, duevno strukturo, razum in uporabo jezika. teorije o spoznavnih vzorcih se navezujejo na razvojnopsiholoke teorije. Storilci KD racionalizirajo kaznivo ravnanje. Zanje je znailno konkretno miljenje sebe dojemajo kot enkratne in drugane od drugih. Razmiljanje je usmerjeno k ivljenju v kriminalnem svetu in doseganju ciljev. Kriminalna osebnost po Yochelsonu in Samenowu (str. 141) - Prouevala sta storilce, ki so bili obravnavani zaradi bistveno zmanjane pritevnosti ob storitvi KD in so bili napoteni na zdravljenje v psihiatrino bolninico. Ugotovila sta, da je 24

zanje znailno: kronino laganje; stalie, da nje tuje premoenje 'njihovo'; neomejen optimizem; velik energetski potencial; strah pred pokodovanjem; mona jeza in pretirano ugodna predstava o sebi. - Glenn D. Walters: ugotovitve njegovega klininega in raziskovalnega dela kaejo na sekundarne motive pri nevarnejih prestopnikih. Ti so: jeza in upor, mo in nadzor, vznemirjenost in zadovoljstvo ter pohlep in lenoba. Ponudil je program za prevzgojo storilcev KD s ponovnim uenjem in spreminjanjem miljenja ob pridobivanju novih izkuenj. - V zaporu na Dobu je takno tudijo opravil Meko. Obsegala je razgovore z obsojenci in strokovnjaki. Ugotovitve kaejo na omenjene sekundarne motive in spoznavne vzorce, vendar pri razlinih obsojencih z razlino jakostjo. - Oitki teoriji o kriminalni osebnosti so bili metodoloke narave, z vidika veljavnosti in zanesljivosti ugotovitev. Oitajo jima, da sta se bolj ukvarjala z opisovanjem kriminalnega obnaanja kot pa z iskanjem vzrokov za prestopniko vedenje.

25