1.

MARCEL MAUSS: Stvarni in praktini odnosi psihologije in sociologije

1. Mesto sociologije v antropologiji -Psihologija in sociologija sta del tiste biologije, ki jo prouuje antropologija. (torej za Maussa psihologija in sociologija spadata pod antropologijo, vse tri pa spadajo pod biologijo)

Biologija

antropologija soc psi

Pri vseh tirih disciplinah je predmet lovek, kot ivo bitje, zavestno bitje in drubeno bitje. TRIADNI MODEL LOVEKA: Biologija (lovek je ivo bitje) psihologija (lovek je zavestno bitje) - sociologija (lovek je drubeno bitje) SOCIOLOGIJA preuuje loveke skupine/drube, slednje pa se razlikujejo od ivalskih po prenosu idej, jeziki, veinah, religiji za Maussa sociologija spada pod biologijo, ker preuuje del ivih drub, vendar bi njeno pravo ime moralo biti sociologija loveka, ker trenutno preuuje smo loveke drube in ne ivalskih (Mauss meni, bo ime sociologija upravieno, ko bo zaela preuevati tudi ivalske drube) PSIHOLOGIJA LOVEKA preuuje samo pojave, ki se tiejo posameznika KOLEKTIVNA PSIHOLOGIJA preuuje pojave, ki se tiejo drube veih posameznikov, zato je slednja za Maussa isto kot sociologija loveka oz. povedano drugae, zanj sociologija spada pod psihologijo. Ampak 2. Zakaj je obstoj sociologije kot samostojne vede upravien? Sociologija vsebuje dele kolektivne psihologije + neke izmisleke materialne in nematerialne narave v lovekih drubah (npr. kapital, denar, ekonomija, gospodarstvo, ideja domovine), ki niso del kolektivne psihologije. Mak Dugalov je v svojem delu Group Mind natel 3 teze zaradi katerih je obstoj sociologije kot samostojne vede upravien:

1. Morfoloki fenomeni: Sociologi preuujejo skupine, kolektivno zavest skupine, njen teritorij, religijo, sorodstvo, mortaliteto, nataliteto, starostne skupine V glavnem morfoloke fenomene, ki niso del kolektivne psihologije 2. Statistika: Pojem vrednosti, cene, ekonomske mere, stopnja kriminala, religioznost in ostali fenomeni, ki jih sociologi merijo drugae, kot psihologi (meritve in statistina obdelava je drugana) 3. Zgodovinski: Tradicija, jezik in navade, kategorije ljudstev ez zgodovino (npr. socialisti, brezdravne skupnosti..). Sociologi morajo gledati tako zgodovinske kot geografske dejavnike, kar psihologi ne. V kolektivni psihologiji pa se pojavljajo pojmi kot kolektivno obutenje, motivi obiajev, izraanje emocj, ki so pogoste v skupinah predvsem je poudarek na individualnosti, kar pri sociologiji ni. OPOMBA: e enkrat se spomni, da antropologija preuuje oboje skupaj psi in soc. 3. Usluge psihologije za sociologijo Analiza pojava kolektivna zavest, pojma duevnosti, pijma psihoze, pojma simbola, pojma nagona 4. Usluge, ki bi jih sociologija morala dati psihologiji Lingvisti vedo, da so vsi drubeni fenomeni tako drubeni kot fizioloki in psiholoki.. tega sociologi ne priznajo. Psihologi menijo, da bi napredek znanosti bil hitreji, e bi sociologi to priznali. Dve kategoriji pojavov, ki dokazujejo prisotnost vseh treh dimenzij: 1. Mitski in moralni simboli - Odzivanje na stvari, kretnje ob obredih, pravila vljudnega obnaanja in morala predstavljajo simbole oboje preuujejo sociologi, psihologi in fiziologi vsak iz svojega vidika. - Mentalni mehanizmi kolektiva se ne razlikujejo od mentalnih mehanizmov vsakega posameznika 2. Ritem - Ples, plesne skupine, aktivnosti in igre (lahko preuujemo iz vseh teh vidikov) Telo, duh in druba, ni ne obstaja brez drugega, vse je povezano in se mea, mauss temu pravi FENOMEN TOTALITETE.

2. LEVI-STRAUSS: Strukturalna antropologija

Antropologija je znanost o loveku. Predmet raziskav je lovek, ki ga razume kot DIADNI MODEL: - Socialno kulturni del - Bioloko fizioloki del lovek je totaliteta, potrebno je opazovanje obeh dimenzij: - Fizina antropologija (ki preuije bioloko-fizioloki del), katere metode so iz naravoslovnih znanosti, izraa odnose z Socialno in Kulturno antropologijo (ki preuuje socialno-kulturni del), katerih metode so iz druboslovnih znanostih. - Razvoj fiziolokih znailnosti je povezan z kulturo (npr. ameriani so debeli, ker je v njihovi prehrani nezdrava hrana) in obratno mentalni-fizioloki procesi omogoijo obstoj kulture. 1. Etnografija, Etnologija in Antropologija Etnografija opisuje delo na terenu (field-work), opisuje posamezne fenomene in zbira material. Etnografija je stopnja pred etnologijo. Etnologija je prvi korak sinteze. V njej se zgodi sinteza treh smeri : - geografije (sinhrona- znanje o skupini in okolici) -histografije (diahrona poznavanje preteklosti skupine) - sestave (opaanje obiajev, ustanov, tehnik..) 2. Socialna in Kulturna antropologija Socialna antropologija Predstavnika sta Frazer in Radcliffe-Brown (Knjiga: Drubeni odnosi in drubena struktura). Socialna antropologija preuuje le drubene organizacije, katere so le del preuevanja kulturne antropologije. Preuuje tehnike in objekte, da bi nali neko super tehniko , ki omogoa oz. pogojuje ivljenje v drubi. Socialna antropologija drubo jemlje kot celoto iz veih delov, ni mogoe preuevati enega dela brez da bi poznal ostale. Socialna orientacija priblia antropologijo geografiji in tehnologiji. Kulturna antropologija Tylorjeva definicija kulture: Kultura je kompleksna celota, ki vsebuje znanja, verovanja, umetnost, moralo, pravo in ostale sposobnosti in navade, ki jih je lovek pridobil kot lan drube. Kulturna antropologija preuuje drubeno ivljenje, da bi odkrila mejo vpliva drube/kulture na loveka in dejavnosti skozi katere se ta meja kae. Zanima jo tudi kako se kultura prenaa skozi generacije. Kulturna orientacija priblia antropologijo arheologiji in psihologiji.

Antropologija ne more biti popolnoma naravoslovna, niti popolnoma druboslovna in humanistina, eli pa uravnoteenost vseh treh disciplin. 3. Naloge antropologije

- Objektivnost (ki je vija od druboslovne objektivnosti, kajti odpravi tudi vrednotno presojo neglede na drubo ali kulturo. Hoe najti objektivnost, ki velja za vse in ne samo za doloeno drubo.) - Totaliteta (najti model, obrazec, obliko, ki je enaka v vseh drubah univerzalnost) - Pomen (definirati)

3. BRACO ROTAR: Antropologija in njen predmet

Antropologija je skupek ved, ki obravnavajo en predmet: loveka. Mora biti koncipiran kot realni predmet (ne kot spoznavni predmet), da omogoa veliko tevilo pristopov. Delitev antropologije na fizino in kulturno omogoa dvojnost predmeta antropologije. Prva ugotovljena lastnost antropolokega diskurza: razlikovanje med lovekom kot homo in lovekom kot animal je narava predmeta. Humaniteta ima tri temeljne oblike: pojavlja se v posameznikih (osebnost), v trajnih drubenih skupinah ali drubah (kultura) in v vseh socializiranih lanih naih vrst (loveka narava). Osebnost: je bolj ali manj trajna organizacija sil znotraj individualnega, osebnost ni isto kot obnaanje ( sile osebnosti niso odzivi, temve pripravljenost na odziv). Osebnost (kot subjekt) ni obnaanje, temve, nekaj kar je za njim in znotraj njega kot individualno. Osebnost je poleg tega e produkt drubenega okolja, kar je navidezno protislovje antr diskurza (osebnost je nekaj asa predmet okolja, toda takrat gre za zgradbo subjekta, za njegov razvoj, takrat to e ni osebnost. Dokonno vzpostavitev osebnosti oznauje iniciacija, ki loi dobo odraanja od dobe odraslosti. Kultura: zaradi prehoda od etnografije k etnologiji so meje med etnologijo in antropologijo tako nejasne, da pogosto posamezni teksti vkljuujejo koncepcije obeh kot med seboj prevedljive (npr. Margaret Mead). Zato pogosto zamenjuje konfiguracijo antropolokih diskurzov z diskurzom etnologije. Etnologija s vkljuitvijo v antropoloki pluralizem ved izgubi svoj posebni status humanistine vede. Ta pluralizem je koncepiran demokratino. Antropologija je sestavljena iz dveh ravni, ki se vzajemno potrjujeta ( z razlinimi besedami pripovedujeta isto): tako je, kakor vidimo in kakor vidimo, tako je. Hoijer: antropologi so se preusmerili od atomistine definicije kulture, to zaznamuje prehod od etnografije k etnologiji (meje med antropologijo in etnologijo nejasne). Kluckholn in Kelly: uvajata v antropologijo behavioristini aspekt, kulturo definirata kot vse zgodovinsko ustvarjene dolobe za ivljenje, eksplicitne in implicitne, racionalne, iracionalne in ne-racionalne, ki obstajajo v vsakem danem asu kot potencialni vodii obnaanja ljudi - po tej definiciji so poteze, elementi ali bolj vzorci organizirani ali strukturirani v sistem ali skupek sistemov, ki je zato, ker je zgodovinsko kreiran, podvren nenehnemu spreminjanju. Kultura se po tej definiciji ne razlikuje od morale, razen po stopnji inhibicije. M. Mead:loveke kulture lahko vidimo kot zgodovinsko vzorene sisteme komunikacije med posamezniki in nelovekim okoljem. Pri tej definiciji se kriata etnografski in kibernetini aspekt: posameznik je kibernetini sistem, ki se samoorganizira po draljajih iz okolja. Zgodovinski aspekt: kulturo nosijo zaporedne generacije, tako da vsak lan od otrotva do starosti prispeva k reinterpretaciji kulturnih form. Sprememba v obnaanju lana lahko povzroi spremembe znotraj celote. loveka narava: Bindney pravi, da je loveka narava najsploneja forma humanitete, ker je najgloblja, drugi dve sta njen izraz, forma triadine humanitete: izraz osebnosti sta kultura in loveka narava, izraz loveke narave sta kultura in osebnost, izraz osebnosti sta kultura in loveka narava.

Kroeberjev trojni tavtoloki krog: 1. 2. protislovja antropologije lahko iemo na ravni triadine matrice teoloke misli triadina matrica je determinanta

4. ANTON TRSTENJAK: Orisi sodobne psihologije

Razmerje dednosti in okolja se v psihologiji raziskuje v raziskavah INTELIGENCE (ali je prirojena ali pridobljena?) Trstenjak: Inteligenca je odvisna od variacije obeh dejavnikov (variiranje inteligence je odvisno od variiranja dednosti in okolja), torej je inteligenca produkt okolja in dednosti. Vpliv dednosti - Merjenje korelacije med inteligenco otrok in starev Starost: Podatki kaejo, da v prvih letih otrokovega ivljenja laje sklepamo kakno inteligenno raven bo imel otrok pri 6 letih, na podlagi merjenja stareve inteligenne ravni, kot pa na podlagi merjenja inteligenne ravni otroka samega. Posvojitve: Podatki kaejo, da NI korelacije med inteligenco posvojenih otrok in adoptivnih starev in, da JE korelacija med otroki, ki so posvojeni in njihovimi biolokimi stari, tudi e ne ivijo skupaj. Vpliv okolja - Merjenje inteligenne ravni pri enojajnih dvojkih Podatki kaejo, da se inteligenna stopnja pri dvojkih ravna bolj po okolju, kot pa po dednosti: Newman in Freeman ugotovila, da je pri dvojkih, ki so loeno vzgojeni, razlika v IQ za 2,3 veja, kot pa pri tistih, ki so vzgojeni skupaj. (Okolje vpliva na razvoj inteligence) IQ korelacija med dvojki je vija, kot pri navadnih bratih in sestrah, ker imajo dvojki isto okolje odraanja (prenatalno okolje, ista starost starev, insti socialni poloaj..). Podatki kaejo, da imajo enojajni dvojki najvijo inteligenno korelacijo, nato dvojki razlinega spola, ele nato pa brati in sestre razline starosti, in to prav zaradi okolja v katerem so odraali. Pri enojajnih dvojkih vidimo, da na telesne lastnosti okolje najmanj vpliva, na umske lastnosti bolj, najbolj pa na posebnosti znaaja in osebnosti kot celote. Okolje lahko tudi znia IQ, kajti obstajajo velike razlike med dvojki, ki so bili vzgojeni loeno in sicer prvi v mestu drugi pa na podeelju ali ladjah. - Tudi razvoj je pogojen od okolja, preteno je odvisen od dejavnikov, ki so onstran dednosti. Edino tempo razvoja je morebiti dedno pogojen Razlika med mojo dednosti in okolja

Kellogg je devet mesecev vzgajal impanza soasno s svojim enako starim otrokom. Okolje je bilo pri obeh popolnoma enako, tudi impanz je spal v postelji in je bil obleen zato bi naj dosegla enako inteligenno raven. impanz je sprva hitreje napredoval, kot otrok (privzgojili so mu: ubogati besedna povelja, imeti nadzor nad telesnimi potrebami in istoo, pili iz kozarca, hoditi pokonno..), vendar se je na neki stopnji njegov razvoj ustavil, nikoli se ni nauil govoriti. MEJE RAZVOJA SO DOLOENE Z DEDNOSTJO. impanz se je zael razvijati v nadloveko telesno mo, znal je plezati otrok pa se je zael razvijati v nad ivalsko inteligenno viino. Vrstnih naravnav ne moremo spremeniti, ker so dane dedno( impanz nikoli ne more postati lovek in obratno), v okviru iste vrste pa ima okolje slej ko prej velik vpliv (povzroi razlike med posamezniki, tudi med dvojki) + Glavna teza: Inteligenca je skupni produkt dednosti in okolja. Dednost inteligence je odvisna od tevilnih genov. Pomembno je, da otrokovo inteligenno raven (za katero predpostavljamo, da je podedovana od starev), merimo v prvih dveh letih njegovega ivljenja. Po 6. letu so podatki manj zanesljivi zaradi vpliva okolja. Raziskava1: korelacija med inteligennim kvocientom pravih starev, ki niso iveli skupaj (torej ni bilo ni vpliva okolja) in pravih otrok je vija, kot korelacija med adoptivnimi stari in adoptivnimi otroci. Raziskava2: enojajni dvojki: inteligenna stopnja pri dvojkih se zazna bolj po vplivu okolja kot po dednosti. Raziskava3: Meadova je pri Indijancih opazila, da enka dela in obnaanje pri njih opravljajo moki in obratno, torej so znaajke poteze isti vpliv okolja. Raziskava4: dvojajni dvojki: okolje najmanj vpliva na telesne lastnosti, na umske malo bolj, najve pa na posebnosti znaaja in osebnost. Neprimerno okolje lahko zniuje IQ. loveki organizem si lahko priui instinkte. Raziskava5: impanz in otrok vzgajana pod enakimi pogoji in okoljem. impanz je v zgodnjem (ivlenjskem) obdobju celo bolj napreden pri uenju kot otrok, potem pa se mu razvoj na neki toki zaustavi- meje mu postavi dednost vrstnih naravnanj okolje ne more spremeniti, v okviru iste vrste pa ima okolje veinski vpliv; torej okolje doloa razlike znotraj vrste.

5. THEODOSIUS DOBZHANSKY: Evolucija loveanstva

Fizini antropolog _ humani genetik srede 20. stoletja; oe socialno reflektivnega tudija humane genetike. V svojih delih postavi teze, kaj je lovek kot gensko doloeno bitje. Njegova teorija je tona. * Humana genetika je uspela pojasniti logiko povezanosti med geni in okoljem. * 1. vpraanje: Ali je lovek bioloko doloen in e je, s im je bioloko doloen? - Da, lovek je bioloko doloen - S im: GENI pravilna logika je KAKO (geni, ki so bioloko dani, doloajo loveka). Vse 3 logike so izkljuujoe, logika KAJ in KOLIKO sta napani. Kaj edini odgovor je geni, vse kar je bioloko dano, je treba iskati v genih; Koliko ne more se zmeriti * 2. vpraanje: Kako geni doloajo loveka? - Po bioloki poti dobimo samo gene = spolne celice starev, ki imajo celina jedra, kjer je genetski material = DNK (dvojna vijacnica). DNK ima zmonost samoreprodukcije. Mi dobimo ta material, ki je zmoen samoreprodukcije. - Gen je del verige DNK, ki izvri podvojitev: 40.000 razlenitev delkov verige, ki se podvojijo. Cela veriga DNK se ni zmona podvojiti. Delki, ki se podvojijo, se nazaj zlepijo v verigo, do mutacij pride, ko se delki ne zlepijo isto. - Geni (40.000) so vsi isto kemino zgrajeni. Razlika med njimi je DNK v dolini (t. Vezi t. Nukleotidnih parov) ter v genetski informaciji (zaporedje baz). - Genetska informacija je zaporedje nukleotidskih baz (naa vrsta ima malo genetskih informacij) - Funkcija genetske informacije: ne doloa lastnosti, je kemicna ifra za pretvorbo proteinov (beljakovine). Geni doloajo, kako se bodo tvorile beljakovine. Kaj dedujemo so razline ifre za tvorbo beljakovin, to je pa tudi vse kar dedujemo. Genetsko smo doloeni, da dedujemo ifre za beljakovine. - Genotip je celota vseh genov. Fenotip je celota vseh lastnosti, ki jih organizem ima. - Zakaj pa smo si ljudje podobni fenotipska podobnost: na osnovi dednosti keminih ifer za tvorbo beljakovin, ljudje ki si delijo iste gene si velikokrat delijo tudi fenotipske lastnosti, ampak to ni premosorazmerje (bolj podobni starim starem, kot pa starem, s katerimi si delimo vec genov). - Vsak ima svojega fenotipskega dvojnika ni nobene podobnosti genskega materiala. - Kolicina keminih ifer ni premosorazmerna s koliino fenotipskih podobnosti, ni linearna zveza. - Genotipska informacija je direktno povezana z nekaterimi lastnostmi, ki so dejanski proteini. Vendar pa se hoe razloiti fenotipsko podobnost na podlagi keminih ifer - Doloena pravila (kaj dela genetska informacija) je razdelal Dobzhansky Pravila o dedovanju osebnostnih lastnosti !!!! 1. Osebnostne lastnosti se ne dedujejo, ker dedujejo se geni in geni nimajo osebnostnih lastnosti. 2. Tisto kar dedujemo so genetske informacije za tvorbo proteinov, ki so predispozicije za lastnosti. Predpogoj za lastnosti so kemine formule. 3. tevilo predispozij ni enako tevilu genov. 1 gen ni predispozicija za eno lastnost. Imamo ve lastnosti kot 40.000-kolikor je genov (to bi pomenilo, da imamo genetsko ozadje za samo en del lastnosti). Predispozicija za 1 lastnost: vedno nastopa ve genov, to je genetsko ozadje za to lastnost. V genetskem ozadju je vedno veje tevilo genov. Ne vemo, katere so genetske informacije, ki dolocjo doloene lastnosti. Epistemoloko se lahko opredeli, kaj je predispozicija, ne znamo pa opisati.

4. 1 gen vedno doloa ve lastnosti, vsaka lastnost je doloena z vejim tevilom genov PLEJOTROPSKOST MULTIKAVZALNI MODEL DEDNOSTI. 1 gen 1 lastnost pa je monokavzalni model: t genov = t. Lastnosti to pomeni, da imamo relativno malo genetskega ozadja za lastnost na tem temelji delitev na dedne in nededne lastnosti brez genetskega materiala. Ta model je napaen, danes se ve, da gen deluje multikavzalno: Posledice, ker gen vpliva multikavzalno: 1. Ni enega gena za eno lastnost 2. 102.700.000 tevilo monih kombinacij, kako 40.000 genov doloca lastnosti (1076 = matematicna ocena neskoncnosti; tevilo vseh atomov v vesolju). V fenotipu je bistveno manj lastnosti od te cifre, z malim tevilom genov imamo gensko ozadje za vse kar smo in za vse kar nismo: 10 2.700.000 - FL = X - 102.700.000 vsi geni, vse predispozicije - FL tiste lastnosti, ki jih imamo manifestni genotip (manjina predispozicij) - X predispozicije, ki nikoli niso postale lastnosti, vse to kar nimamo latentni genotip (vse kar gre v izgubo). Ne vemo, kaj je znotraj tega, ni pa znotraj tega karkoli (npr.: letenje, dihanje pod vodo). 3. Zaradi tega je onemogoen genski ineniring, ko se spremeni en gen, se spremenijo vse lastnosti, na katere ta gen vpliva, ne ve pa se, katere so te lastnosti, ne ve se, kaj se bo proizvedlo, ker 1.) ne znamo razvozlati 102.700.000 povezav; 2.) bi predolgo trajalo: 80 let z najboljimi racunalniki; e vedno pa bi poznali samo eno mreo plejotropskosti, ki pa je unikatna _ genetska unikatnost. Genetski material se spreminja zelo pocasi. Pri boleznih pa bi bilo dobro vedeti, kako ohraniti, da bi predispozicija za bolezen ostala latentna. 4. Lastnosti se ne delijo na dedne in nededne, ampak so hkrati dedne in nededne. Za vse lastnosti mora obstajati bioloka predispozicija. Za vsako manifestno lastnost obstaja genetska predispozicija. Nobeno ucenje, socialno okolje ne more razviti lastnosti, ki nimajo genetskega ozadja. Da nastane lastnost je vedno potrebno genetsko ozadje in okolje. Genetsko ozadje je torej nujno, ni pa zadostno za lastnost. 5. Vsako lastnost lahko spreminjamo s strani okolja (genetski material se bo drugace realiziral) in s strani genetskega materiala. Problem je, ker se ne pozna nacinov za spreminjanje. 5. Kako genotip doloa loveka? 1. Genetski materila je nujen za ulovecenje (genitip Homo Sapiens) a ne zastosten. Kellogov eksperimetn: impanz je zael plezati bioloki program za gibanje; ni mogel govoriti, otrok je prehitel impanza, zacel je hoditi po 2 nogah in govoriti. Ko je iz genotipa odstranjen pasivni genotip, pade reprodukcija vrste, vrste bi se med sabo lahko razmnoevale. Za nezadostnost so dokaz divji otroci (niso postali ljudje, niso doiveli adolescence). 2. Doloca NORMO REAKCIJE, to je gentsko ozadje za razvoj organizma, kako reagira materija na draljaje okolja. Je za vrsto tipina (je iva materija, ki je perceptor za doloceno vrsto draljajev) in za organizme unikatna (enkratna, ker smo vsi genetsko enkratni). Vecina draljajev sveta pade mimo genetskega materiala, ki smo mi. Nobena vrsta ne pokrije celotnega spektra draljajev, vendar pa so ljudje naredili aparate,da lahko vidijo draljaje, ki jih drugace ne. Zakaj je to vano za nao vrsto? Noben jezik ne uporablja tonov, ki jih mi ne sliimo kulture izrabljajo normo reakcije, ki je za

vrsto znailna. Problem je, e ima otrok zamaknjeno normo reakcije (imajo pa rezervo, ki je pa mi nimamo). Draljaje, ki jih ne percipira, je treba pretvoriti v tiste, ki jih lahko, da se bo bolj normalno ulovecil. 3. Genetsko imamo dane predispozicije za lastnosti, ki jih imamo in bi jih lahko imeli. - Vse to nam da biologija. Z genotipom dobimo material zakonitost materiala (to e ni koncna forma) iv material. Formo nam doloci okolje. - Funkcije okolja: 1. Okolje je nujno, a ne zadostno za ulovecenje (ontogeneza) 2. Okolje doloi, izvri selekcijo predispozicij: Funkcija sita: v dolocenem okolju dolocene predispozicije postanejo lastnosti, druge pa ne. Vsako okolje unikatno realizira predispozicije v lastnost. Okolje izvri funkcijo selekcije s pomocjo draljajev (kolicina in kvaliteta): mora jih biti dovolj in dolocene vrste _ to pa ne vemo, ker imamo unikaten genotip in predispozicije. 3. Izvri realizacijo z omejevanjem: predispozicije se ne sme realizirati do konca v kvalitativnem in kolicinskem smislu. Agresivnost: okolje doloi, koliko se bo realizirala, ali se bo realizirala navznoter ali navzven. Pri kolicini je bistveno, da meja, ki jo dosee, ni nikoli bioloka meja, ta meja je vedno socialna (material v tem okolju ne morej naprej), bioloke meje ne doseemo, to je meja materije. Znotraj tega je razlaga genialno realizirane lastnosti _ visoka nadpovprecnost, ni drugacne predispozicije, predispozicija pride v optimalno okolje za to predispozicijo _ genialnost je slucajna, ki pa je priblino 0% verjetna. 4. Doloci prehod genotipa v fenotip: okolje izbere fenotip. Ko se en izbor realizira, se vsi ostali ukinejo.

6. GODINA: NATURE VS. NURTURE

Polemike med genetsko podedovano in kulturno posredovano informacijo. Vsebina te dvojne pogojenosti lovekega fenomena: dualizem med nature in narture, pri emer z nature razumemo vrojeno, podedovano, z narture pa pogoje ivljenja. Dualizem med hominitas in humanitas dualizem med lovekostjo in lovenostjo (hominitas = tisto, kar je v loveku kot takem; humanitas = tisto, kar dela ali naredi loveka). Genetiki, so ta dualizem poimenovali kot dualizem med genotipom in fenotipom. (Genotip = genetska konstrukcija posameznika; Fenotip = karakteristike organizma, ki so rezultat medsebojnega vplivanja genotipa in okolja) NATURE (narava, biologija; to kar je vrojeno, podedovano, kar je v loveku kot takem) lovekove univerzalije so posredovanje skozi skupno bioloko pripadnost vrsti. Pri loveku pa ni nikoli le iste bioloke narave, niti ob rojstvu.

1. KAJ? Katere lastnosti so loveku dane bioloko in katere drubeno? Predpostavka: lastnosti, ki jih pri posameznikih razlinih kultur sreujemo univerzalno so bioloko determinirane, tiste, ki pa kulturno varirajo, so proizvedene kulturno. --> NI RES edino geni dedujejo, mi dedujemo le genotip, kemine ifre za tvorbo proteinov, le ti pa so si med seboj lahko podobni. Ne dedujejo se niti osebnostne lastnost; podobnost lastnosti lahko izhaja iz podobnosti keminih ifer za tvorbo proteinov. Torej dedujemo preddispozicje (= genetsko ozadje, ki doloa lastnosti) za osebne lastnosti. In ni enega gena za lastnost, ampak je vsaka lastnost doloena z ve geni. 2. KOLIKO? Problematika dedovanja osebnih lastnosti med druinskimi lani. Predpostavka: podobnost med sorodniki pomeni dednost, razlike pa okolje. --> NI RES raziskave o inteligenci, boleznih, enojajnih dvojkih so pokazale, da se v navidez dedne lastnosti vpletajo vplivi okolja. Posamezniki, ki imajo podoben genotip, imajo ve monosti, da pod podobnimi vplivi socialnega okolja razvijejo podobne lastnosti. 3. KAKO? Z normo reakcije je razumljena genetino doloena reakcija organizma, ki skupaj z uinki okolja doloa fenotip oz. lastnosti. Genotip predstavlja le osnovo oz. monost za uloveenje. Geni doloajo kaj postane, vendar le v zaporedju okolja in izkuenj. Po genotipu podobni ljudje bodo bolj verjetno podobno reagirali na vsako okolje, v katerem se znajdejo. NURTURE: ( Kultura, pogoji ivljenja; tisto kar naredi loveka. Kultura varira navidezne fizioloke procese, motoriko, ustva, domiljijo, nezavedne procese itd.)

1. VARIRANJE OSEBNOSTNIH LASTNOSTI MED KULTURAMI: loveka oblikuje obiaj; lastnosti dojenka so odvisne od drube, v kateri bo odraal. Duevne bolezni: so pomembni kriteriji, kaj je normalno in kaj ne- to pa je odvisno od drube. Ponavadi je normalna osebnost veinska osebnost. Vzroki duevnih bolezni so drubeni oz. so drubeno proizvedeni. Osebnost: lovek definira svojo hunmanost v okviru drube, v katero se identificira. Obstoj drube je prvi pogoj za lovekovo drubeno naravo. lovekov odnos do njegove bioloke narave je drubeno posredovan in ga dela loveka. Psiholoka formulacija posameznnika je izraz socialne strukture. 2. NAINI DRUBENEGA VPLIVA NA POSAMEZNIKOVO ULOVEENJE: posamezniki, katerih proces uloveenja je potekal v isti kulturi, so si med seboj podobni na ravni osebnih lastnosti- ideje, individualni obrambni mehanizmi, superego, dojemannje nadnaravnih bitij itd. Te osebnostne lastnosi so jedro osebnosti, ki naddeterminira vse ostale posameznikove lastnosti. Na proces individualnih razlik med posamezniki iste dr. se vee enkratnost izkuenj, ki imajo ogromen vpliv na proces uloveenja. Da se posameznik lahko ulovei, mora sprejeti standarde skupine, v kateri proces poteka. Ti standardi omogoajo realizacijo zgolj nekaterih potencialov, ki jih posameznik nosi v bioloki naravi. Rojeni smo z veliko potnciali, vednar je od okolja odvisno, kateri se aktivirajo. 3. LOGIKA GENETIKE: selekcija pri ljudeh pomeni, da se vse genotipske lastnosti ne prelevijo v dejanjske lastnosti, ampak le tiste, ki jih socialno okolje vzpodbudi k realizaciji. Katere predispozicije se bodo razvile je funkcija socialnega okolja, ne genotipa. Enako kot za preddispozicije obstaja manj ugodno okolje za razvoj le-teh, obstaja tudi ugodneje okolje, kjer bi bil lahko doloen fenotip oz. lastnost bolj

7.

V.V.

Godina:

Teave

socializacijo

(v

noveji

jugoslovanski druboslovni literaturi)

prouevanje socializacije na opisni ravni 2 osnovna teoretina problema o p. simbolne produkcije o p. skozi simbolno produkcijo 3 osnovni sklepi o definiranje socializacijskega procesa o oblikovanje modelov socializacijskega procesa o empirino preverjanje izoblikovanih modelov malotevilni poskusi sistematine razgradnje v YU ni samostojnega podroja , ki bi se ukvarjal s socializacijskim procesom, prouuje se v okviru veih znanosti in veinoma nepovezano ni del v literaturi ki bi se ukvarjala s problemom parcialno empirino prouevanje temeljni problemi o nepoenoteno razumevanje predmeta social. teorije o kaj je social? ni enotnega odgovora osredotoenje na 2 problema o definiranje social. procesa o odnosi med social. in drugimi podobnimi/sorodnimi kuncepti/procesi

1. Socialna psihologija vrsta opredelitev S.P. (socializacijski proces) splono mnenje da S.P. problem soc. psih. soc. psih. si prisvoji tudij S.P. ostali druboslovci opustijo problem literature psih. uebiniki, razline opredelitve socializacije veliko t definicij ki se lahko med seboj zelo razlikujejo (ni konsenza kaj S.P. je)

proces razvoja posameznikove osebnosti povezava z uloveenjem, ni jasno ali S.P. del uloveenja ali je S.P identien uloveenju proces transformacije biolokega individuuma v dr osebnost v smer drubeno potrebnih tipov osebnosti totaliteta ooraganiziranih in neorganiziranih vplivov, kontinutiteta procesov, socialna interakcija poudarki nainov prehoda (uenje) razvoj osebnosti skozi uenje poudarki vsebine prehoda k osebnosti kompleksen splet procesov in pogojevanja, razvije se sistem programov obnaanja

proces skozi katerega se oblikuje samo del osebnosti posameznika ( tisti ki mu zagotavlja uspeno funkcioniranje v drubi)

prilagoditev obstojeemu dr okolju osebnostni razvoj = socializacija + individualizacija (nasproten S.P.) individuum skozi interakcijo z okoljem osvaja znanja, spretnosti, veine, stalia, spoznanja, potrebna za uspeno funkcijo v okolju kjer ivi socialna dediina, socialna mentaliteta ne proces celovitega razvoja osebnosti, samo tisto kar bistveno za prilagoditev soc. skupinam (deviantne lastnosti ne v socializiacij)

povezava/sinteza prej navedenih pojmovanj socializacije oblikovanje socialnega karakterja in specifinih znailnosti oblikovanje za ivljenje v drubi (drubi vane lastnosti, naini obnaanja) razvoj od bio. posam. v osebnost z znailnostmi skupnimi vsem ljudem in specifinimi oblikovanje osebnosti + socialnega karakterja proces socialnega uenja s katerimi si posam pridobiva socialno relevantne oblike obnaanja, oblikuje se kot osebnost s svojimi specifinimi karakteristikami podrubljanje v najirem smislu (bio. danost se formira v dr bitje)

- ni enotnega pojmovanja socializacije - neenoten odnos do drugih sorodnih pojmov (inkulturacija, individualizacija) - koliko natanno z definicijo socializacije toliko nenatanno pri drugih terminolokih problemih vezanih na socializacijo - socializacija inkulturacija - identien proces gledan iz dveh razlinih zornih kotov - e S pridobivanje zaeljenih, funkcionalnih lastnosti je I iri proces - e S proces uloveenja je I sinonim - Rot : S je iri pojem kot I ( I = osvajanje vsebin neke kulture, S formiranje posameznika v socialno bitje ne glede na kulturo. med S in I gre za odnose med splonim in posameznim - socializacija . individualizacija - S obraten proces od I ( S= razvoj soc. karakterja) - I sodi v S - S=I ( v S se vkljuuje I, sta dva vidika istega pojava) - Socializacija in vzgoja - N. Havleka : razline monosti uporabe pojma socializacije - s = uenje vedenja ki je v dr zaeleno S in V se pokrivata - skupno vsem pristopom = povezovanje social. z osebnostnim razvojem posameznika - izpuanje drugega zornega kota socializaije socializacija kot pogoj za reprodukcijo drube

- socializacija definirana kot del med posameznikom in drubo in to del ki posameznika oblikuje - redko omenjajo zorni kot drube 2. Pedagogika pedagoko prouevanje vzgoje = prouevanje socializacije ( posebnega vidika namerno vplivanje) vzgoja = delovanje, ukrepanje da bi vplivali na osebnostni razvoj drugih da bi ga usmerjali glede na doloene nazorske standarde vzgoja = del drubeno posredovanega vpliva; zavestno, namerno, vplianje na razvoj (nai pedagogi odnosa med S in V ne pojmujejo tako ) v pedagoki literaturi redek koncept S, ni opredeljen sistematino oz prevzet iz soc. psih. (3 tipi) ni enotnega razumevanja S posvea se odnosu med vzgojo in drugimi sorodnimi pojmi vzgoja ni namerna socializacija ni enotnega pojmovanja konceptov ni enotnega pojmovanja odnosa Hurrelmann : vzgoja = zavestno , namerno, prenaanje dr. ugodovine, izkuenj starejih generacij na mlaje; nartovani, planirani, organizirani, zavestni posegi s strani vzgojiteljev preozko pojmovanje saj izpua delovanje nenamernih vzgojnih vplivov raziritev tudi na nenamerne interakcije med posam. in okoljem iritev pojma enaitev s socializacijo V = (samo)razvijanje, (samo)formiranje, (samo)oblikovanje loveka v osebnost doloenih lastnosti, kvalitet; zapleten, kompleksen, dolgotrajen proces izgrajevanja in formiranja osebnosti celotno formiranje loveka = vzgoja raznovrstno zastavljen pojem vzgoje raznovrstno razumevanje odnosov med V in S o v = zavestno, organizirano, usmerjeno k cilju S = del interakcij med posameznikom in drubo o V = vsi vplivi socialnega okolja (ves prostor pokrit) o Hurrelman : V pokriva ves prostor precizneje utemeljen odnos med V in S o M. Bergant : V= zavestno, nartno, usmerjeno k cilju, , kulturnemu ivljenju, usmerjeno s ocializiranje torej del S procesa o J. Mali, V. Mui Pedagogi : opredelitev pojmov ki zadevajo proces interakcije med posameznikom in drubo; V= nartna, zavestna, sistematina dejavnost; S = oblikovanje socialnega karakterja oz socialne mentalitete o pojma se med seboj delno prekrivata: namerna S sestavni del V (namerni vplivi na razvijajoega posam.) V iri pojem od S (namerna S + nenamerna personalizacija) S iri pojem od V (namerna S + nenamenra S ki ni v V) odnos med S in inkulturacijo (Rot: S iri od I) M in M.P. S ojo proces od I I = proces osvajanja ookopojmovane kulture S = del interakcije ki zajema posameznikovo socialno vedenje

V = podrejen I I = vzgoja, namerni, nenamerni vplivi, V = podmnoica I 3. Sociologija bazina disciplina ki oblikuje socializacijske teorije v svetu, pri nas ne ni del ki bi se s sociolokega zornega kota ukvarla s socializacijskim procesom pojem se tu in tam pojavlja a brez precizneje opredelitve, analize v bibliografiji geslo redko S problem predvsem soc.psih. avtorji specialnih vej v soc (mladina, vzgoja, izobraevanje) se s pojmom S pogosteje sreujejo a ni sistematine analize, raba pojma variira poljubna raba termina S ; razlini, izkljuujoi pomeni ( vpliv psih na naterega se soc opira) D. unji : razdelal znailnosti S procesa da bi pokazal razlike med S in manipulacijo S : naui kako je mogoe misliti, alternative, razumno presoja, razvija zmonosti drugih M : naui misliti kot on, eliminira, nerazumno obsoja, krepi svojo mo ne razlike v stopnji ampak vrsti, loena obratna procesa M. Poulji : poudarja represivnost S, podrubljanje osebnosti, mehanizem socialne dominacije, obvladovanje zavesti odsotnost sistematinega definiranja pojma tudi ko se uporavlja (prevzem od soc.psih.) M. Broi : na dveh mestih S pojmuje drugae, enkrat bistveno ire ni soc orientiranih definicij S (pogoj za reprodukcijo vsake drube) so ugotovitve da je S v funkciji dr reprodukcije a ni analiz, preuevanja, sistematinih soc. teorij soc. teorije niso sistematino obravnavane (Durkheim, Parsons) razen v sklopu splonih soc. teorij in njihovega razvoja. ukvarjanje s S v YU nakljuno (e naletijo) ni soc usmerjenih definicij S, prouevanj ki vi analizirali vlogo S v reprodukciji dr oz kot nujen pogoj le te ni sistematinih analiz S in drugih soc relevantnih kategorij sinonim podrubljanja najpomembneje odprto, docela netematizirano podroje

4. Ostale discipline POLITOLOGIJA v okviru politine kulture ni podrobnih teoretinih vpr socializacijske teorije M. Podunavec : ni definicije S kot take, je pa natanna opredelitev politine S zorni kot posameznika + drube celota procesov s katerimi dr skozi delovanje politine S prenaa politina znanja, obutke, vrednote, norme, oskrbuje posam s sposobnostmi, potenciali def. S odprt problem, obasno prevzemanje iz soc. psih. S. Juni : dosledno upoteva 2 zorna kota ki sta nujna za celoten S proces o S = eden od 3 nujnih pogojev za reprodukcijo dr

o S = interiorizacija dr sveta, ki je loveko ustvarjen, posameznik se usklajuje s svojo dr, zgodovina je sosledje generacij ki si celovitost dr ivljenja predajajo in omogoajo nadaljevanje dr in kulture o S = celotno uloveenje posam interiorizacija dr sveta, vsrkanje kulture to bolj zapleteno kot izgradnja karakterja o interiorizacija, vsrkavanje = navadit se na metode proizvajanja, uporabe materialnih dobrin, najti mesto v sistemu proizvodnje, dr odnosih, ustvariti si predstave o dr svetu, nain miljenja, oblike dr zavesti, nain govora, ustvovanja, vrednotenja, delovne navade, norme, motivacije, priakovanja, aspiracije, oblikuje identiteto, obutek pripadnosti postane ud dr in kult celote o manjka razdelava S kot procesa reprodukcije dr o precizna opredelitev S, edina analiza odnosa S in sorodnih pojmov. socializacija in inkulturacija zadevata istiti proces (interakcija med posameznikom in soc sredino) so pa razlini poudarki ( S = posam se prilagaja dr odnosom, strukturam ; I = posameznik sprejema kult neke dr) o naslonil se je na izvorno rabo terminov o postavi se v teoretine okvire antropologije (socialna, kulturna antr) o prouevanje politine kult (ozki okviri) siri okvir soc antr INTERDISCIPLINARNI PRISTOP (Obradovi & Gardun) integracija antr, soc, psih pristopa o antr = imitacija sistema vrednot/ kulture doloene sredine (nenamerna S) o soc = namerna S o psih = genotipska, fenotipska osebnost v razumevanju pojma S zavezan psih pristopu (Brimm: proces skozi katerega posam interiorizira sistem vrednot, norme soc okolja, osvaja znanja, spretnosti) S = proces transformacije genotipske v fenotipsko osebnost na to vpliva genotipska osebnost namerna, nenamerna S skupne variable sinteza antr, soc, psih ; medsebojne interakcije mrea medsebojnih odnosov ne ukvarja z problemi razlinega pojmovanja S med disciplinami; psih pristop najoji nato soc najiri je antr terminoloka dilema : odnos med mojmoma S in I (anrt opredelitev da ne gre za to ad je en proces iri od drugega)

5. Zakljuek osredotoenost na pojmovanje S, razumevanje odnosa med S in sorodnimi koncepti teave ob preuevanju S o neenotno razumevanje vsebine S procesa o opredelitev podroja S teorije (discipline doloenega podroja so si prisvojile) o pozaba pristopov, dosekov antr in soc (prevlada soc.psih. pojmovanja S, omejitev preuevanja S procesa na posameznika) teave prouevanja S procesa predvsem neodvisno od ostalih disciplin terminoloki problemi

o vpletenost razl disciplin terminoloke vojne, enotnoizrazoslovje pomaga usklajevanju, ni pa nujno o poljubno, zdravorazumsko pojmovanje S onemogoa resno teoretizacijo problema (e lahko pojem pomeni karkoli lahko njega zadevajoa teorija upoteva, razdeluje karkoli) razline vrste soc.psih. pristopov k opredelitvi S o oblikovanje socialnega karakterja/mentalitete o oblikovanje osebnosti o oblikovanje osebnosti in socialnega karakterja oz celoten proces uloveenja pojmovanje S se iri oblike se zdijo poljubne, na pozabi teoretini dosekov, predpostavk, konceptov oblikovanje socialnega karakterja nedoslednost v terminologiji (koncept, ki ga S ne pokriva v celoti, klasini pristopi oblikovanja soc karakterja ne enaijo s S saj je S e mnogo ve) pozaba, poljubno povezovanje doloenih konceptov soc karakter del osebnostne strukture posameznika ki doloa, opredeljuje druge S oblikuje osebnost (kar zajema soc karakter) S = oblikovanje osebnosti (v strogo teoretinem smislu) nova pozaba ; odnos med procesom oblikovanja osebnosti in uloveenjem posameznika. identini/ne, katera ira? zadeva antr pristop k preuevanju S v S teorijah v temeljih antr pesmise ki so le redko eksplicitne opredelitev podroja S teorije v odnosu do drugih sorodnih polj o polje S in polje tudije osebnosti ; vpr identitete soc.psih. kot znanstvene discipline o spor odnosa med vzgojo in S ; iritev koncepta V na nakljune vzgojne vplive kar v Z Evropi v konceptu S ; 2 vpraanji ki zadevata identiteto pedagogike koncept S se od V loi po afirmacijah nakljunega v procesu posameznikovega uloveenja - koncept S zagovarja da z nartnim ni mogoe presei dosekov nakljunega saj je vedno nekaj kar ob zavestni S izpade, nakljuno je kljuno v S procesu - koncept V raziri na to kar obsega S vkljui nakljuno, nezavedno v prouevanje (cilj prevedba nakljunega v nadzorljivo = nerealno saj nakljuno ni nadzorovano ukinitev nezavednega pri posamezniku ukinitev njegove subjektivnosti zapade totalitarnemu obrazcu - nepristajanje na nezavedno in njegovo logiko (psihoanaliza) sprejetje V kot zavestne, organizirane, usmerjene k cilju (zavestno poseganje naddoloeno z nezavednim) mogoe se je izognit nakljunemu ter njegovi metodi - potek uloveenja = ukinitev nakljunega/sprememba narave nakljunega potem mona iritev koncepta V na nakljune vzgojne dejavnike vpetost socializacije v procesu reprodukcije drube - e se v raziritvi na celotno interakcijo med posam in dr mora tematizirat tudi vpetost vzgoje v reprodukcijo dr

e znana spoznanja : posameznik je podrejen lastni dr, kult ki je realizirana skozi proces uloveenja gre za proces reprodukcije dr podreditev vsakokratnega uloveenja vsakokratni reprodukciji dr navidezna reitev = zagovarjanje cilja vzgoje, verjamemo da na vzgojni cilj to izvzetje realizira in dokaz da izvzemanje uspeva pozabe antr in soc pristopov prevlada soc.psih. , izrinjeni drugi zorni koti (drube) dileme, pozabe, izrinjanja so v neki toki logina, navezujejo se in vodijo k nekem cilju pozabe antr , soc pristopov v tudijah S ; uveljavitev le soc psih pristopa; ne tendenca izrinit sam koncept S o sprejmejo koncept S v STERILNI OBLIKI (ukinjen preseek reprodukcije nad uloveenjem in v njem preseek nakljunega nad nartovanim) o koncept S namre neznosen saj kae : uloveenje je nepovratna podreditev doloeni drubi uloveenje je opredeljeno s presekom nakljunega, nezavednega o S imamo, ne moremo je izrinit, moramo jo sterilizirat - pozabit, izrinit reprodukcijo drube in podreditev ter preseek nezavednega nad zavestnim, razumnim sterilizacija vezana na miselno dojetje koncepta subjekta kot racionalnega, zavestnega posameznika ki obvlada zadevo S zagovarja podreditev nezavedno kar ukinja prostor ki je zdravorazumsko rezerviran za isti subjekt in govori da tega prostora ni osebnost nekaj asa predmet okolja, gre za konstrukcijo subjekta, za njegov razvoj (e ni osebnost, je na poti k njej) osebnost se vzpostavi z iniciacijo ki loi dobo odraanja od odraslosti ko je osebek razvit, nespremenljiv deluje na okolje kot popoln subjekt zavrnitev take zastavitve S sterilizacija vezana na miselno ukinjanje prostora istega subjekta S : istih objektov NI, ni jih mogoe proizvajati skoti proces uloveenja, pri S ne gre za proizvajanje istih subjektov ampak za REPRODUKCIJO DRUBE in posameznikov ki bodo to zagotavljali to ne zanika monosti subjekta monosti subjekta ne zanikajo tisti ki trdijo da S ni produkcija istih subjektov ampak tisti ki trdijo da to je (programirajo osvoboditev, emancipacijo tam kjer vlada podreditev in jo delajo prikrito kljuna strategija sodobnih oblastvenih obrazcev : prepriati posam da so svobodni tam kjer so dejansko podrejeni odprava potrebe po zastavljanju vpraanj o genezi, monosti preseganja podreditve strategija ukinjanja monosti subjekta) subjekt ni tam kjer eni verjamejo da je in zaradi slepe vere se ne analizira prostor kjer je zares totalna ukinitev subjekta

8. V.V.

GODINA:

Socializacija

in procesi

reprodukcije

drube
Socializacija je zraven uloveenja posameznikov povezana tudi s procesi trajanja drube oz. kulture skozi prostor in as, je sredstvo s katerim se dosega drubena in kulturna kontinuiteta (reprodukcija drube) Prav reprodukcija drube pa bi naj bila poglaviten cilj socializacije in ele na drugo mesto pride uloveenje posameznika. (eprav je ta poglaviten cilj v raziskavah socializacijske teorije bil zanemarjen). Zato je potrebno podrobno analizirat zvezo med socializacijo in procesi reprodukcije, kar je glavna tema tega lanka. DRUGI TEMELJNI SOCIALIZACIJSKI PROCES: Socializacija kot proces reprodukcije Socializacija predstavlja enega nujnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za reprodukcijo drube, kajti predstavlja dotok vedno novih reprezentativnih lanov doloene drube (obi pogoj reprodukcije). To pa je potrebno ker so posamezniki minljivi, druba pa mora trajati, zato je zamenjava lanov nujna. Za zamenjavo lanov pa ni miljena zgolj bioloka zamenjava generacija. Nujno je zagotoviti ponavljajoo se situacijo, kar pomeni funkcionalno zamenjavo, predajanje celovitosti drubenega ivljenja Funkcionalna zamenjava pa je omogoena e se posameznik (naui): - efektivnega izvajanja vlog v druini - participacija v svetu - najti mesto v sistemu proizvodnje in uporabe materialnih dobrin - predstave o svetu - naina miljenja njegove drube - oblike drubene zavesti - vrednot, norm - navad, normalnega vedenja - naina ustvovanja - govora in komuniciranja - oblikuje svojo identiteto kot pripadnik svoje drube Vsi ti opisi so predstavljali vsebino predajanja celovitosti drubenega ivljenja. Nivo predajanja celovitosti drubenega ivljenja pa je na nivoju posameznika. Kajti posameznik mora postati reprezentativen lan drube, saj je to pogoj za reprodukcijo drube same. Reprezentativen lan pa postane, e izpolni doloene pogoje njegove drube. Ti pogoji so mu predstavljeni v socializaciji kot 1. Temeljnem socializacijskem procesu (uloveenja), in so nujno potrebni za delovanje v drubi. (npr. Nekdo ki je socializiran v Z drubi, se v afrikih drubah ne

znajde, za razumevanje afrikih drub je potrebna resocializacija s katero se seznani s pogoji te afrike drube). p.s. ti pogoji so v bistvu vsebina predajanja celovitosti drubenega ivljenja navedena zgoraj. Za predajanje celovitosti drubenega ivljenja pa je tudi pomembna integracija posameznikov. Kajti funkcija integracije posameznikov je v drubi pogojena psiholoko, skozi psiholoko strukturo posameznikov, ki pa jo dobi skozi socializacijo. Posameznik s ustrezno psiholoko strukturo se bo laje vkljuil v drubo in jo reproduciral naprej. Konkretno o tem govori Inkeles: Pogoji reprodukcije drube = funkcionalni rekviziti drubenega sistema (8. Skupin: vloge, komunikacija, reprodukcija, kognitivne orienatcije, sistem ciljev, izbor sredstev, obutenje, vedenje) Ti pogoji se reproducirajo na ravni posameznika, ki mora pridobiti neke Osebnostne lastnosti in spretnosti, da preko svoje aktivnosti realizira reprodukcijo funkcionalnih rekvizitov drubenega sistema. Posameznik postane reprezentativen lan drube, e je opremljen s doloenimi osebnostnimi lastnostmi, katere priui primarna socializacija. S procesom vkljuevanja tega posameznika v drubo pa je izvedena funkcionalna zamenjava in tako tudi omogoena reprodukcija te drube iz generacije v generacijo.

POVEZANOST PRVEGA TEMELJNEGA SOCIALIZACIJSKEGA PROCESA S PROCESI REPRODUKCIJE 1. temeljni socializacijski proces (1. t. s. p.) je proces razvoja posameznika, v njem se realizira posameznikova psiholoka struktura in tiste osebnostne lastnosti, ki so potrebne za funkcionalno zamenjavo. 1. t. s. p. je nujno potreben za 2. Temeljni socializacijski proces (2. t. s. p.) oz. reprodukcijo drube. 1. t. s. p. realizira nujen pogoj za izvedbo 2. t. s. p., in sicer produkcijo vedno novih reprezentativnih lanov drube z ustrezno psiholoko strukturo, kateri nato s procesom vkljuevanja v drubo omogoijo reprodukcijo drube in funkcionalno zamenjavo. SOCIALIZACIJA IN DRUGI NUJNI POGOJI REPRODUKCIJE DRUBE Socializacija pa pogojuje reprodukcijo drube e na en nain in sicer s prenosom materialnih dobrin iz generacije v generacijo (dediina). Omogoi pa tudi bioloko reprodukcijo (nasledstvo). KAJ Z UPOTEVANJEM SOCIALIZACIJE KOT PROCESA REPRODUKCIJE V TUDIJO SOCIALIZACIJE PRIDOBIMO? - Konzerviranje drube iz generacije v generacijo oz. podaljevanje njenega obstoja skozi prostor in as

- Prenaa se tudi razrednost. Socializacija je sredstvo podaljevanja drubenega statusa v razrednih drubah. Kajti drubena realnost otrokom je v razlinih slojih predstavljena drugae in zato je razrednost socializacijskega procesa logina. Socializacija je zmeraj nujno razredno selektiven proces. - socializacija je tudi zgodovinsko spremenljiv proces, kajti spreminja se hkrati s reprodukcijskimi procesi v drubi. Self-directed /navznoter orientiran tip posameznika, ki je bil rezultat socializacije v liberalnem kapitalizmu, je imel patriarhalno avtoritarno vzgojo. Other-directed/navzven orientiran tip posameznika, ki je bil rezultat socializacije v korporativnem kapitalizmu, je imel permisivno vzgojo in zelo pomembna je vrstnika skupina. Dananji tip socializacije, torej socializacija v potronikem kapitalizmu, je narcistini tip, ki proizvaja patoloke narcise. Vsak tip socializacije ima razline vzgojne tehnike, razline tipe avtoritete.., ki so ustrezna za tisti as in velikokrat neustrezne za kateri drugi as iste drube ali za tuje drube. To kae na to, da se socializacija spreminja s procesi reprodukcije drube.

9. V. V. Godina : Bipolarnost socializacijskega procesa

Preuevanje SOCIALIZACIJE teavno saj je to iroko podroje, obstajajo tevilna vpraanja o odnosih v S med posameznikom in drubo. e se osredotoimo na en problem je preuevanje nekoliko laje; tevilni problemi e elimo zaobsei celoten S proces. Teave in problemi izvirajo iz konceptov na osnovi katerih se preuevanja socializacije lotevamo. Ob tradicionalnih konceptih izpade del vpr in problemov, zato skuajo kasneje vriniti vrsto vpr, ki pa pogosto ne spadajo tja, kamor so bila naknadno umeena. Tradicionalni pristop antropologije kaj pri antropolokem preuevanju socializacije izpade, in kaj je temu izpadu vzrok? Nain znailen za tradicionalno/antropoloko preuevanje S na socializacijo se gleda z vidika posameznika. Na proces posameznikovega usklajevanja z drubo gleda z zornega kota le enega v ta proces vkljuenega subjekta (posameznika). Dvoje vpraanj : - procesi skozi katere se posameznik ele oblikuje v loveka (uloveenje) - proces skozi katerega se vkljui v drubo, s katero se usklajuje Enakostranskost odnosi, ki v socializaciji nastajajo med posameznikom in drubo se analizirajo le iz zornega kota posameznika. Iste odnose bi namre lahko analizirali z vidika drube ( kaken pomen ima proces S za dr, kakne znailnosti, zakonitosti ga realizirajo) Ta redukcija S procesa na zgolj en subjekt pa povzroa izpad (pri taknem pristopu iz prouevanja socializacije izpadejo tista vpraanja, ki zadevajo vlogo, pomen, cilje, zakonitosti,.. kar skozi S realizira dr) Ob naknadnem vrivanju so ta vpr vseeno potisnjena na stram zaradi obutka da ne sodijo tja, kamor so postavljena kajti sodijo v drug zorni kot in so vezani na drugi cilj Dva cilja in dva zorna kota S procesa S = proces ki realizira 2 bistveno razlina cilja. Vsak izmed ciljev je vezan na enega izmed subjektov S procesa. kar se posameznika tie, je cilj, h kateremu tei S na njegovi ravni, vsakokratno uloveenje novega pripadnika loveke vrste, razvoj posameznikove osebnosti oz sprememba lovekove bioloke v drubeno naravo. - z drubenega zornega kota je S sredstvo, s katerim je drubi in kulturi zagotovljena kontinuiteta; trajanje skozi prostor in as njena reprodukcija Ta dvojnost ciljev nam omogoa, da na S gledamo iz 2 bistveno razlinih zornih kotov. -

S lahko opazujemo in prouujemo kot proces posameznikovega uloveenja ali kot proces reproodukcije drube. Na videz enoten S proces zdruuje 2 bistveno razlina vidika (posameznikdruba) bipolarnost S procesa dvotirnost, dvojnost, bipolarnost razlini moni vidiki prouevanja vsebino, znailnosti, cilji, rezultati, vrednotenje uinkov. notranje razlamljanje, vir protislovji. Dva temelja socializacijska procesa (TSP) Medsebojna loitev obeh razlinih ravni 2 temeljna S procesa ki sta medsebojno relativno loena. Notranja ravnost glede ravni, ciljev, rezultatov 1. = proces razvoja posameznikove osebnosti realizira posameznikovo uloveenje (razvoj posam osebnosti) razvoj posameznikove osebnosti (skozi usklajevanje z dr) cilj se realizira na ravni posameznika proces uloveenja proces razvoja posam osebnosti odgovor na vpraanje kako posameznik skozi proces lastnega usklajevanja z drubo razvija lastno osebnost 2. = proces reprodukcije drube realizira obstoj , nadaljevanje drube, njeno reprodukcijo (vkljuevanje novih generacij v dr.) gledano iz vidika drugega objekta S procesa (drube) skozi posam usklajevanje z dr je cilj reprodukcija dr z realizacijo vred obstoj in trajanje drube skozi prostor in as odgovor na vpraanje kako si druba skozi proces usklajevanja vedno novih generacij posameznikov z njo zagotavlja lastno reprodukcijo, tajanje skozi prostor in as Prouevanje S kot bipolarnega procesa Razcep na TSP e elimo S preuevati celovito moramo kot bipolaren, dvoplasten proces proces kjer posameznik in druba zagotavljata realizacijo nekaterih ciljev. Celovito prouevanje S mora odgovoriti na obe vpraanji (zgoraj) Celovito prouevanje S predpostavlja podrobnejo obravnavo treh temeljnih skupin vpraanj kar vkljuin vrsto vpraanji, ki so bila izvzeta (dr zorni kot) vpr povezana s prvim TSP vpr s povezana s drugim TSP vpr ki se dotikajo problema soodvisnosti obeh TSP.

Problemi (1TSP) (2TSP) vstop S v proces reprodukcije dr. (zakaj S nujni pogoj reprodukcije dr) kako poreces reprodukcije drube zaobsee proces S S proces reprodukcije dr pomen dejstva za odnose med posam in dr ki v S kot procesi usklajevanja z dr potekajo pojasnitev zakonitosti S kot proces reprezentacije dr dejstvo dvojnosti lovekove narave, dejstvo da lovek poseduje tako bio kot tudi dr naravo S je proces gibanja od lovekove bio k njegovi dr naravi. problem osebnosti posameznika, drubeno pogojena osebnost vpraanje zakonitosti prej omenjenih procesov podrobneja analiza nainov medsebojne soodvisnosti obeh TSP, posebej za problem sopogojenosti in medsebojnega omejevanja v realizaciji obeh ciljev SP

Problem soodvisnosti je potrebno prouevati na 3 ravneh : SPLONI : problem soodvisnosti obeh TSP kot celote POSEBNI : prouevanje soodvisnosti med doloenimi posameznimi problemi ali vpraanji (vsakega izmed obehTSP z drugim TSP kot celoto) POSAMINI : gre za prouevanje soodvisnosti posameznih znailnosti, zakonitosti, uinkov obeh TSP med seboj

Dva naina soodvisnosti TSP : - SOPOGOJEVANJE : nemogoe realizirati enega izmed ciljev S brez da bi realizirali drugega; realizacija enega izmed ciljev zahteva realizacijo drugega vpr : zakaj realizacija enega cilja ni mogoa brez druge? zakaj, kako realizacija enega cilja pogojuje drugo? kaken je znaaj sopogojevanja? kaj sopogojevanje za vsakega izmed TSP pomeni? kako se medsebojno sopogojevanje realizira? - MEDSEBOJNO OMEJEVANJE : kako realizacija enega cilja SP omejuje realizacijo drugega, cilja se ne moreta hkrati, v enaki meri realizirati; realizacija enega cilja SP omeji monost za polno, avtonomno realizacijo drugega vpr : zakaj pride do omejevanja v realizaciji obeh TSP?

v kateri smeri poteka omejevanje? (12, 21, obstaja pravilo o omejevanju?) kakne so posledice omejevanja? (za 1TSP, 2TSP, S) Nekatere posledice Tradicionalen pristop je omejen na 1TSP. Prouevanje S kot bipolarnega procesa ima bistveno prednost pred tradicionalnim pristopom, ker vkljuuje 2TSP ter vpraanja, ki zadevajo soodvisnost obeh SP. Pri obravnavanju S kot bipolarnega procesa tudi ni izpadov cele vrste vpr, ki se na S nanaajo. Skozi SP se ne realizirajo le interesi posameznika temve tudi drube. S vezana na reprodukcijo dr, ti procesi se uvajajo skozi SP, z upotevanjem obeh polov SP mogoe razumet, analizirat notranjo dinamiko, v okviru SP razvijemo bistveno vpr represije SP. Uinek kritinega odmika od sicer prevladujoega naina vrednotenja SP. Optimistina vizija S : prouevanje zgolj z vidika dr. S je eden bistvenih mehanizmov obvladanja posameznikov s strani dr. Pokae le eno plat problema: usklajevanje pos. z dr v njegovem interesu saj to omogoa uloveenje ne netono ampak poenostavljeno skpelanje o SP. Posameznik se eli imbolj uskladit z dr, cilj S je posameznik, druba je na razpolago ni kritinega obravnavanja S saj ukinjena razprava o vsebini, ciljih Sp, Sp velio bolj konflikten kot v optimalnih pogledih

10. ERICH FROMM: Begstvo od slobode

Ugotavljanje reakcij neke drubene skupine, lahko ugotovimo preko prouevanja drubenega karakterne stukture te skupine. Karakterna struktura veine lanov neke skupine, ki se je razvila kot posledica izkustva in integracije se imenuje DRUBENI KARAKTER. Karakter vodi miljenje ustovanje in vedenje, eprav smo prepriani v to, da ima vsak posameznik neodvisno psiholoko strukturo ki to vodi. Intelektualne sposobnosti, ustva, ljubezen, rtva, enakost... za vse obstaja nekaka emocionalna matrica, ki je ukoreninjena v karakterni strukturi. e razume emocionalno matrico, razume kulturo Vsaka skupina, druba.. ima svojo karakterno strukturo. npr. Hitler in nemka druba so bili prepriani, da se vojn ne more ukinit. Nekdo v drugi skupini tega ne razume, eprav razume njihov-nemki jezik. lovekova karakterna struktura pa doloa tudi lovekovo obnaanje. Glavne tenje posameznika se izraajo skozi njegovo aktivnost. Kakna je funkcija karakterja za posameznika in drubo? Karakter posameznika se bolj ali manj prekriva z drubenim karakterjem. Nekako je prisiljen, da deluje v skladu z normami in vrednotami drube in to sprejme. Obstajajo tudi odstopniki. Drubeni karakter pa se razvije prav zaradi posameznikovaga karakterja in obstajanja v skupini. Njegova funkcija je ohranjanje stabilnosti, kajti prav drubeni karakter omogoi, da se v osebnostnem karakterju razvijejo tiste znailnosti ki so zaelene v drubi.

11.

PETER

L.

BERGER

&

Th.

LUCKMAN:

Drubena

konstrukcija realnosti
Internalizacija realnosti Posameznik se rodi v drubo in lan drube ele postane skozi primarno socializacijo. Na zaetki slednje je proces internalizacije, kar v bistvu pomeni neposredno doumevanje ali razlaga objektivnega dogodka, ki je nosilec nekega subjektivnega procesa druge osebe in postane subjektiven tudi zame. OZ. internalizacija je osnova za razumevanje soloveka in za pojmovanje sveta kot pomenske in drubene realnosti. Internalizacija se zane ko posameznik prevzame svet v katerem ivi. Torej zane razumeti subjektivne procese druge osebe in njen svet, nato pa ta svet postane tvoj lasten, nato pa ga zane spreminjati. Od tod naprej vedno znova prihaja do medsebojne identifikacije. ele ko posameznik dosee to stopnjo internalizacije postane lan drube, to pa lahko dosee samo s primarno socializacijo. Posameznik se rodi v objektivno drubeno strukturo, v kateri so pomembni Drugi (mama), ki so odgovorni za njegovo socializacijo, teh drugih si ne mora izbrati ampak so mu dani*. Definicije o svetu od teh Drugih so posamezniku predstavljene kot objektivna realnosti, eprav so v bistvu isto subjektivne predstave Drugih. Uenje posameznikov se odvija v ustvenih situacijah, kajti posameznik ima veliko razlinih nainov ustvovanja oz. ustev do Drugega, zaradi katerih se skua identificirati z njim. Zato prevzame vloge in dre drugih in jih internalizira za sebi lastne. Posameznik tako postane to za kar ga imajo pomembni Drugi (objektivno pripisano) in to za kar se identificira sam (subjektivno pridobljena identiteta). Dre in vloge sedaj obega Drugega pa postanejo skladne s njegovo identiteto in se samoidentificira s tem obim drugim. Torej obi drugi se izkristalizira v zavest posameznika in odnos med objektivnim in subjektivnim svetom se uravnovesi. Vendar simetrija med njima nikoli ni popolna, nenehtno je potrebno iskati novo ravnoteje med njima (npr pridobi novo znanje in ga mora spravit v svoj subjektiven svet). * Drugi so posamezniku dani, zato mu je kot objektiven svet predstavljen tisti svet v katerem ivijo ti drugi. Otrok ne internalizira sveta svojih Drugih kot enega izmed mnogih svetov ampak ga internalizira kot edini svet, edini moen svet. zato socializacija omogoa reprodukcijo drube. Informacije, ki se internaliziralo v primarni socializaciji so: -jezik - motivacijske in razlagalne sheme (npr. deki so pogumni.. dajo otrokom sheme institucionaliziranega naina obnaanja) - legitimacijski aparat (otrok razume sheme, razume zakaj mora biti pogumen e je deek) - prvi svet

Primarna socializacija tako da otroku sosledje uenja, ki je drubeno doloeno. Konana je, ko se koncept obega Drugega zasidra v zavest in pos. Postane reprezentativen lan drube.

12. SLAVOJ IEK: Filozofija skozi psihoanalizo

Lacanov tekst : odloilni moment subjektovega razvoja ko ta izkusi manjkavost drugega prehod elje v zakon; elja obrzda zakon, ta elja ni elja subjekta ampak elja njegovega drugega torej : eljo subjektovega drugega obrzda zakon pred poseganjem zakona subjekt izroen na milost in nemilost kaprici drugega! pred posegom zakona se subjektu drugi prikazuje kot vsemogoni drugi, za zadovoljitev svojih potreb je povsem podvren njegovi kaprici zato se subjektova elja zreducira na zahtevo po ljubezni tega drugega, na to da bi ugodil vsaki njegovi zahtevi in si tako pridobil ljubezen svojo eljo poistoveti z eljo drugega, se povsem podredi kaprici drugega (subjekt je v poloaju popolne odtujitve v drugem) vsemogoni drugi (v oeh subjekta( lahko po svoji kaprici zadovolji ot ne njegove zahteve, je brez manka, ni podvren zakonu z nastopom zakonasubjekt ugotovi da je drugi podvren nekemu zakonu, se podreja oetovi besedi nastop zakona obrzda vsemogonost, samovoljo drugega, ga podredi absolutnemu pogoju razodtujitev; drugi podrejen zakonu, subjekt ni neposredno podvren kaprici drugega, njegova elja ni ve totalno odtujena v elji drugega ; subjekt vzpostavi distanco do elje matere, ni ve reducirana na zahtevo po materini ljubezni, zakon je razodtujevalen saj omogoa zavzet distanco do drugega, se iztrgat vladavini njegove kaprice zakon obrzda eljo drugega subjekt se osvobodi odtujenosti v drugem, podvrenost vsemogonemu, polnemu drugemu s tem ko izkusi dejstvo nekega zakona ki se mu drugi podreja heglovsko : subjekt izkusi da je negativnost mo drugega ki se ji mora podrediti, je odvisen od nje v resnici v sebi razcepljena na negativnost ki se na drugega nanaa in ji je hkrati podrejen ni ve neposredne podrejenosti drugemu saj se ne podrejamo volji drugega ampak zakonu, ki uravnava nae razmerje do drugega zakon drugega je hkrati zakon ki nam ga drugi vsili in velja za njega kaprica drugega, od njegove samovolje je odvisna naa zadovoljitev, predstava o vsemogonem drugem omogoa, da se izognemo manku v drugemu subjekt pred nezmonostjo uivanja saj drugi ne more zagotovit predmeta univerzalne zadovoljitve kako uskladit predstavo o vsemogoenm drugem brez manka z njegovo nesposobnostjo da priskrbi predmet univerzalne zadovoljitve? tolmaenje nezmonosti kot izraz njegove kaprice, samovolje; lahko bi nam ga priskrbel vendar nam ga zaradi nerazumljive samovolje noe dati ; teoloke, politine razsenosti take logike drugega ( preddestinacija, vsemogoni bog ki se ne podreja nikakarnemu zakonu po kaprici podeljuje odreitev; despot absolutna, vsemogona oblast, absolutna samovolja)

Lacanova triana POTREBA ZAHTEVA ELJA artikulirana po logiki negacije, imamo kvazi naravno potrebo (neposredno izhodie) potrebujemo realen predmet ki bo potrebo zadovoljil (eja-voda) ko se potreba artikulira v simbolnem mediju deluje kot zahteva, poziv k drugemu, ki nam potrebo lahko zadovolji (nam da predmet oz ne) zahteva meri na objekt potrebe a skozenj meri na ljubezen drugega. ko drugi da objekt, zadovolji potrebo to potrditev njegove ljubezni, e ugodi zahtevi na hladen nain, ne izraa ljubezni otrok ostane nezadovoljen e preskoi dobesedno zahtevo in izkae ljubezen otrok zadovoljen ne glede na to da ni dobil tega kar je zahteval blagovna forma materialna uporabna vrednost, realne lastnosti blaga da zadovoljijo potrebe, vse to deluje kot forma prikazovanja materialne vrednosti ki pa je nekaj drugega kot uporabna vrednost moment negacije, antagonistino razmerje med potrebo in zahtevo. ko dobi zahtevan objekt ni zahteva nikoli zadovoljena saj v resnici ni zahteval tega objekta ampak ljubezen drugega (anoreksija pri dojenku odklanjanje hrane, ne gre mu za njo ampak za ljubezen) tretji element dodan potrebi, zahtevi = elja ki ni tenja k zadovoljitvi potrebe niti zahteva ljubezni ampak kar je na zahtevi neizvedljivega na potrebo (rezultat ki ga dobimo e od zahteve odtejemo potrebo) ni preprosta negacija negacije a vseeno neke vrste skozi sprevrnitev nastopi nek nov objekt (objekt elje) vrnitev k objektu ki je bil odpravljen z zahtevo, nov objekt ni objekt potrebe saj utelea tisto po emer je zahteva neizvedljivega na potrebo nov objekt je pozitivacija, zapolnitev praznine sredi zahteve to ni tisto za kar v resnici gre nas zadene ko dobimo zahtevan objekt

13. SIGMUND FREUD: Mnoina analiza in analiza jaza

Identifikacija je najbolj zgodnji izraz ustvene navezanosti na kako drugo osebo. Otrok kae dve psiholoko razlini vezi- isto seksualno zasedbo objekta pri materi in zgledno identifikacijo pri oetu (ta mu je ideal). Potem se pojavi Ojdipov kompleks mali opazi, da mu je oe napoti pri mami, hoe nadomestit oeta, zato njegova identifikacija zane biti sovrana. Po navadi fantek hoe imeti mamo, deklica pa oeta. Otrok zato hoe biti imbolj podoben staru istega spola. Primeri: 1. Deklica dobi isti kaelj kot mama- to je iz Ojdipovega kompleksa- hoe nadomestit matero pri oetu- kaelj se obravnava kot: hotla si biti mama, zdaj si to postala v vsem njenem trplenju. 2. Deklica dobi isti kaelj kot oe- jaz prevzame lastnosti objekta (oeta), vendar ni nujno da vedno- vasih posnema ljubljeno, vasih pa neljubjeno osebo. 3. Jaz se ne briga za objektno razmerje do posnemane osebe. (ko ena deklica v neki skupnosti dobi histerini napad, pol ga doivijo tudi vse njene kolegice- to pomeni identifikacijo vseh) Iz zgornjih primerov lahko sklepamo naslednje: Identifikacija je najprvotneja oblika ustvene navezanosti na objekt (1.) Postane po regresivni poti, z introjekcijo objekta v jaz (2.) Nastanje pri vsaki na novo odkriti skupni toki z osebo, ki ni seksualni objekt ve bo skupnih tok z neko osebo, veja bo identifikacija z njo (3.)

INROJEKCIJA JAZA: Pojasnitev moke homoseksualnosti: ker je dolgo fiksiran na mamo, po pubarteti ve, da mora mamo menjati z drugim sex. Objektom zato se spremeni v mamo in zdaj ie objekte, ki bi mu nadomestili njegov jaz in da bi on zdaj tisti objekt lahko negoval tako, kot je mati njega. Grobost in samoponievanje je namenjeno objektu (ponavadi osovraena ali izgubljena oseba), vendar se jaz spremeni v objekt in zato pride do samoponianja. Lahko nastaneta dva jaza, ki prideta v konflikt (nov jaz od objketa+ svoj jaz). Razdvojitev jaza: ideal jaza se loi od jaza in pride z njim v konflikt. Ideal jaza najprej v otroem asu sam sebi zadoa (narcisizem). Ker pa kasneje druba vedno ve zahteva od loveka in teh zahtev jaz ne more vedno zadovoljiti, potem zane iskat zadovoljitve v idealu jaza. To se dogaja predvsem v otrotvu.

Zaljubljenost je zasedba objetka, ki ga podvzamejo goni zaradi neposredne spolne zadovoljitve; ko je ta cilj doseen, zaljubljenost ugasne. Otrok v prvi fazi otrotva v staru najde ljubezenski objekt vsi seksualni goni = utna ljubezen. Potem spozna, da to ni prav in jih mora potlait, zato razvije t.i. neno ljubezen. V puberteti ljubim neko osebo zaradi popolnosti, ki smo si jo prizadevali za svoj jaz in tako si to popolnost zdaj poskuamo pridobiti po neki stranski poti in s tem zadovoljujemo svoj narcisizem. To osebo idealiziramo oz. objekt obravnavamo kot jaz (v zaljubljenosti se narcisizem libida prelije na ljubljeni objekt). Potem postane jaz vedno bolj ponien, objekt pa vedno bolj veliasten. Zato se zaljubljenost kategorizira kot poninost, omejevanje narcizma, okodovanje samega sebi. Objekt se postavi na mesto ideala jaza t.i. naredi vse za objekt zaljubljenosti, ne glede na moralo. RAZLIKA MED IDENTIFIKACIJO IN ZALJUBLJENOSTJO 1. Jaz se bogati z lastnosti objekta sprememba jaza po zgledu objekta, ki je zgubljen. 2. Jaz se preda objektu objekt se ohrani, jaz ga na svoje breme zasede oz. objekt je postavljen namesto jaza oz. ideala jaza. HIPNOZA Hipnotizer (kot objekt) stopi na mesto ideala jaza; ker je jaz (subjekt) tako zaljubljen v objekt, mu objekt predstavlja realnost; vidi samo njega (tako kot zahipnotiziranec poslua samo hipnotizerja). V zaljubljenosti ni sesksualnih neposrednih zahtev zavrta seksualnost strmljenja ustvarjajo trdne medsebojne vezi. utna ljubezen ugasne, takoj ko zadovolji svoje zavrte seksualne tenje. Nejasnen tudi izbor primernih oseb (v koga se zaljubi).

14. Vesna V. Godina: Drugost enskega pogleda, ali zakaj nisem feministka
1. Sociobioloki pogled Badcock: vse je zapisano v genih, razvoj vseh razlik je genetsko kodiran in predvsem genetsko funkcionalen Dominanten spol pri Badcocku je enska (to pomoje ni tok pomembno). Druganost spolov je torej tu zato, ker je funkcionalna oz. natanneje, je funkcionalno nujna ali drugae povedano, omogoa reprodukcijo organizmov. Gre za poudarek, ki ga poznamo vsaj od Dawkinsovega dela The Selfish Gene (organizmi smo samo prazne posode za reprodukcijo genov oz. genotipov) Dawkins zastavi e nek drug vidik: moralnost genov, kar je navidez docela paradoksalno Govori o ''zapornikovi dilemi'' da je znailna za vse organizme in e posebej za gene (Wilson kasneje v delu The Morality of Gene pride do zakljuka, da so geni moralni iz samoohranitvenih razlogov. To izpeljuje na osnovi vpraanja o altruizmu genov. Njegova logika je taka, da e se zdruita dva genotipa, ki sta nagnjena k altruizmu, se bo v skupnem novem genotipu nagnjenje k altruizmu razirilo.) Dawkins altruizmu genov doda e sebinost. Pravi, da je altruizem smiseln ele, kadar je v slubi sebinosti. Gen je sebien, gre mu samo za lastno ohranjanje in reprodukcijo. Kar je pomojem pomembno: Treba je samo znat priblino povedat, v em vidijo sociobiologi razlog za razlinosti med spoloma (kako razlagajo ''drugost enskega pogleda''). Njihova okvirna percepcija drube:

Znailnosti socialne organizacije je mogoe izpeljevati iz moralnosti genotipa. Badcock pravi, da obstoji ena in zgolj ena naravna oblika zakona: poliginija kot tip mnogoenstva, za katero ugotavlja, da je tudi empirino veinski tip druine (84% drub poliginijo dovoljuje). Pravi, da je vertikalna mobilnost ensk doloena genetino (enske iz nijih slojev se poroajo z mokimi iz vijih slojev. Nastali viek mokih iz nijih slojev je odstranjen v vojnah in samostanih, viji sloji pa poskrbijo, da se njihova produkcija hera priblia nili) se prav, kar je vaen je to, da je za vsak pojav 'kriv' genotip, vse kar se dogaja, se dogaja zato, ker tko doloa genotip. Vse pa izpeljujejo iz biologije, iz genov (tko sm jst razumela stvar in pomoje je to dost da to razumemo. Sicer je pa tole kr neki tko da e koga bl zanima nej si prebere 1. in 2. stran, sam pomoje to res ni pomembno) Ta logika je doivela ful kritik in zgraanje sociologov, medtem ko imamo na drugi strani strinjanje sociobiologov. 2. Zdej pa gremo na psihoanalizo in k Freudu: Ovinek v teave z Ojdipom Freud celo genezo heteroseksualnosti pripisuje drugim dejavnikom. Ne gre za nikakrno bioloko, kaj ele genetino usodo, temve za razvoj, ki ga usodno zaznamuje Ojdipov kompleks. Ojdipov kompleks pa poteka razlino pri deklici in razlino pri fantku. Pri deklici se vse FUL bolj zakomplicirano. PRI DEKU: Deek zane s pravo zasedbo objekta naslonitvenega tipa pri materi, t.j. isto seksualno zasedbo objekta pri materi. (o.p. s tem si oblikuje prvotno matrico ugodja). Z oetom vzpostavi psiholoko isto razlino vez kot z materjo: z oetom kot njegovim idealom se identificira (malek vidi oeta najprej kot oviro, da mu je v napoto pri materi, dobi eljo ga nadomestiti in se za to z njim identificira identifikacija je zato tudi ambivalentna: oe kot ideal oe kot tekmec). Iz takne enostavne situacije nastane normalni Ojdipov kompleks.

Freud doda temu vzorcu ''trikotne zasnove ojdipovskega razmerja'' e ''konstitucijsko biseksualnost individua''. Zato analizira e dve varianti Ojdipovega kompleksa. Freud: analiza dveh variant Ojdipovega kompleksa: Enostavni Ojdipov kompleks (Enostavni OK) Fantek razvije objektno investicijo v mater (izhaja iz materinih prsi) in je zgled za izbiro objekta po naslonitvenemu tipu; oeta se polasti z identifikacijo. Oba odnosa potekata nekaj asa vzporedno, dokler se zaradi okrepitve seksualnih elja po materi in spoznanja, da je oe ovira, ne nastane Ojdipov kompleks. Vsebina enostavnega, pozitivnega Ojdipa je podana z ambivalentnim

razpoloenjem do oeta in z zgolj ljubeim objektnim nagnjenjem do matere. Popolneji Ojdipov kompleks (Popolneji OK) Deek nima le ambivalentne naravnanosti do oeta in ljubee objektne izbire v odnosu do matere, temve kae tudi ljubeo feminilno naravnanost do oeta in njej ustrezno ljubosumno-sovrano naravnanost do matere. Ob izteku OK se bodo ta tiri nagnjenja sestavila na tak nain, da bo iz njih izvirala identifikacija z oetom ali materjo. (od tega je potem tudi odvisno spolno nagnjenje e se fantek identificira z materjo, je homoseksualec) Zakaj je Freud sploh zael razdeljevat enostavneji OK? Zaradi tega, ker ne tima v analizi nevrotikov. Z drugimi besedami, ne moremo ga aplicirati na deklico. Deklice imajo znatno bolj zapleten OK, in se zatika zlasti pri njih. Gre za problema identifikacije in izbire objekta. Pri deklicah povzroa probleme primarna objektna investicija, ki pa je enaka kot pri deku: njena mati. Materine prsi se tudi pri deklici vzpostavijo kot libidinalni objekt in s tem povezana objektivna investicija v mater (se pravi, da ima enako matrico ugodja kot fantek. Iz tega sledi, da medtem ko pri fantku vse lepo 'tima', ker je njegova matrica ustrezna (vezana na pravi spol fantek je tako primarno heteroseksualen), se pri deklici zaplete, ker matrica ni vezana na pravi spol in je zato primarno homoseksualna).

Ojdipov kompleks mora torej razreiti predojdipovsko zmenjavo identifikacij in izborov objekta v smislu normalne veinske heteroseksualnosti, pri deku prav tako kot pri deklici, a morda pri deklici e posebej. UVEDBA MATRIARHATA Podatki, da bi kadarkoli kjerkoli matriarhat obstajal, manjkajo. Zakaj matriarhat ni mogo? S tem vpraanjem se ukvarja antropologija. In prav tako tudi Badcock: pravi, da matriarhat ni mogo, ker ni zdruljiv z reprodukcijsko logiko genotipa. Velikost in statinost enskih spolnih celic in dinaminost in hitrost moki spolnih celic vplivata neposredno na tip socialne organizacije. Matriarhat je s tega fizioloko-reprodukcijskega zornega kota genov pa nefunkcionalen. Najbolj funkcionalno je po njegovem mnogoenstvo poliginija. Antropologija se s sociobiologi ne strinja, kar pa nikakor ne zmanjuje pomena osnovnega problema, namre tega, da matriarhata vendarle ni in da za to vsekakor morajo obstajati vzroki. Te vzroke antropologi vidijo v t.i. kulturnih univerzalijah. Ena taka univerzalija je dejstvo, da v vseh kulturah zasedajo prestine socialne statuse zmeraj moki, ne glede na svoj ekonomski in katerikoli drugi prispevek. Moki povsod zasedajo prestine socialne statuse in to tako v drubah, kjer je njihov npr. ekonomski prispevek osrednjega pomena, kot tudi v drubah, kjer ne delajo ni in morda bolj ali manj skrbijo za svoj estetski videz. In zmeraj bo v neki drubi prestina tista dejavnost, ki jo opravljajo moki. Prestinost mokega je skorajda apriorno predpostavljena. Znailnost kultur je torej, da otroke inkulturirajo h kulturno prestinejim objektom in ciljem, ki pa so, kot vidimo, zmeraj mokega spola. Kakna je povezanost med usmeritvijo k prestinejim objektom v kulturi in prevladujoo heteroseksualnostjo oz. biseksualnostjo (ki sta tudi medkulturni univerzaliji)?

Taka orientacija je povsem funkcionalna za deklice, ne pa tudi za deke. Vendar pa je prav funkcionalnost za deklice na tej toki pomembneja, prav tako kot je za razumevanje Ojdipa bolj pomembna primarna izbira objekta pri deklicah. Poleg tega pa je treba podrobneje analizirati sovpadanje primarne izbire objekta s prestiem mokih objektov. PROBLEM FUNKCIJE DRUGI DEL Vemo e, in to je ful pomembno, da deklika predojdipovska konstelacija vnaa v dekliko libidinalno ekonomijo element primarnega izbora enskega objekta, torej matere, ki je docela nefunkcionalen zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti (Freud: ''Tudi za deklice je prvi objekt ljubezni mati oz. dojilja Konec koncev smo ugotovili, da z izborom objekta upravljajo infantilne, v puberteti osveene napovedi seksualne naklonjenosti otroka do starev in oseb, ki ga negujejo, in ki se kasneje prenesejo s teh oseb na njim podobne, kar je posledica ovir, povezanih z incestom''). Zakaj je predpostavka o primarnem materinskem izboru objekta pri deklicah tako motea? Razlogov je ve, omenimo enega: e odkritje matere kot prvega libidinalnega objekta v fantovski konstelaciji je bilo dovolj nekonvencionalno; zadelo je namre jedro prepovedi incesta. Pri deklici pa gre e za ve: ne samo, da je odnos incestuozen, ampak je tudi homoseksualen. Pri deku, etudi je incestuozen, je vsaj funkcionalen, saj je heteroseksualen. Vzpostavlja pravilen vzorec oz. matrico kasneje heteroseksualne izbire objekta. Pri deklici je pa primarna matrica izbire objekta e v temelju ne le incestuozna, ampak tudi povsem napana, saj jo usmerja stran od heteroseksualne izbire objekta. PROBLEM HOMOSEKSUALNOSTI zakaj se pojavlja Pri genezi obeh ima temeljno vlogo fiksacija na primarno izbiro objekta Pri mokih

Pomeni tehniko zvestobe primarnemu objektu (mladi mo je fiksiran na svojo mamo in v asu, ko bi moral mati zamenjati za drug seksualni objekt, je on ne zapusti, ampak se z njo identificira in ie objekte, ki bi nadomestili njegov 'prejnji' jaz). Pri enskah Na osnovi iste zvestobe primarni matrici izbire objekta se razvije kot trajno in konsistentno zanikanje slehernega heteroseksualnega izbora, torej kot njegova ista negacija. Reitev za deka: Ni mu treba opustiti temeljne strukture matrice izbire objekta, ki se ohranja, ampak je potrebna le opustitev objekta kot takega, opustiti primarno identifikacijo z materjo in njena nadomestitev z identifikacijo z oetom. Torej more v zvezi z matrico primarne identifikacije zagotoviti radikalno diskontinuiteto: objekt identifikacije mora biti radikalno opuen. Jedro pritiskov je torej pri deku usmerjeno v zagotavljanje identifikacije z oetom, pritiski v polju izbire objekta pa morajo zagotoviti samo izbor nadomestnega objekta istega tipa. Reitev za deklico Je bolj zakomplicirana. Primarna matrica identifikacije pri deklici, v nasprotju z dekom, ni motea; lahko jo uporablja tudi v post-ojdipovski fazi (tvori linijo kontinuitete). Zaplete se pri izbiri objekta. V tej toki mora deklica, za normalno razreitev Ojdipa, vzpostaviti radikalno diskontinuiteto s predojdipovsko logiko izbire. Opustiti mora namre celotno primarno matrico izbire objekta kot tako (opustiti mora ensko kot izbor objekta). Postopek je mogo zgolj in izkljuno na osnovi ekstremnih pritiskov (veliko monejih kot pri deku). Jedro pritiskov torej pri deklici ne bo usmerjeno v polje identifikacije kot pri deku, temve v polje izbire objekta objekta, ki je

seksualni objekt. Zato gre priakovati, da bo Ojdip pri deklici povzroil radikalno deseksualizacijo. Vendar pa lahko deklica pod vplivom represije sicer opusti primarno matrico izbire objekta skupaj s primarnim objektom (to pomeni, da se deseksualizira), problem nastane, kako jo motivirati pri ponovni (drugani) seksualizaciji. Kaj naj bi deklico v tej konstelaciji vleklo k izbiri mokega objekta? Sam Freud problem zaokroi z ugotovitvijo, da je za ensko znailna nepopolna razdelava Ojdipovega kompleksa, kar povzroi, da tvorba nadjaza utrpi kodo in tako nadjaz ne more dosei tiste moi in neodvisnosti, ki mu podeljujeta njegov kulturni pomen. Torej imajo enske zaradi nerazreenega Ojdipa primanjkljaj socialne in kulturne prestinosti. Ob tako pomanjkljivih libidinalnih razlogih za preusmeritev na moki objekt pa je zanimiv podatek o odsotnosti matriarhata: situacija, ki enoznano potrjuje socialno in kulturno prestinost objektov, ki so z libidinalnega vidika predojdipovske deklice vsaj neprestini. To, da je moki kulturno in socialno prestineji, s tem da pa je libidinalno neustrezen, se zauda izkae za funkcionalno. V ojdipovsko situacijo deklic namre ob prepovedi objektov, ki imajo primarno libidinalno vrednost, vpelje objekte, ki sicer te vrednosti nimajo, ki pa imajo vendarle neko ''nadomestno'' vrednost, vsebovano v poziciji socialno in kulturno prestinih objektov. To sicer niso libidinalni objekti primarnega tipa, so pa za postojdipovsko deklico edini dovoljeni objekti, ki imajo sploh kakrno koli pozitivno vrednost. Socialna in kulturna prestinost mokih objektov je tako nadomestek za njihovo pomanjkljivo libidinalno vrednost, in e dalje, je substitut libidinalne vrednosti primarnega objekta, ki ni zgolj tabuiziran, temve nasploh prepovedan tudi na osnovi nadomestne izbire objektov istega tipa (kar se seveda pri dekih ne zgodi).

Medkulturno univerzalna prestinost mokih objektov je tako pogoj za uspeno razreitev deklikega Ojdipovega kompleksa v smeri heteroseksualnosti.

15. DAVID RISMAN: Usamljena gomila

1. Tradicionalno usmerjen karakter Tradicionalno usmerjena oseba o sebi sploh ne razmilja kot o posamezniku. Psiholoko ni dovolj oddaljena od sebe (ali pa si ni dovolj blizu), od svoje druine ali skupine, da bi razmiljala na ta nain. V tradicionalno usmerjeni drubi je nain zagotavljanja konformnosti osredotoen na obnaanje, in ker je obnaanje detaljno predpisano, individualnost ni visoko razvita. Tradicionalno usmerjena oseba uti pritisk svoje kulture kot celote, ki pa se prenaa preko majhnega tevila ljudi, s katerimi je v stiku. sankcija za obnaanje je bojazen, da se ne osramoti. 2. Vase (navznoter) usmerjenost Za drubo, ki se je pojavila z renesanso (porast prebivalstva) in v naem asu izginja, je vase usmerjenost glavni nain zagotavljanja konformnosti. Za drubo je znailna veja osebna mobilnost, hitra akumulacija kapitala. Pojem vase usmerjenosti zajema razline tipe, ki jim je skupno, da usmerjenost posameznika prihaja od znotraj in je v zaetku vsajena s strani starejih V drubi ,ki je vase usmerjena, je ob doloeni meri predpisanega obnaanja izbor prepuen strogemu, vendar visoko individualiziranemu karakterju. eprav o izboru tradicije v imenu posameznika odloa njegova druina, ima posameznik vejo elastinost v prilagajanju stalno spreminjajoim se zahtevam. Ker je nadzor primarne skupine manji, se pojavi nov mehanizem, ki odgovarja odprti drubi in je podoben psiholokemu iroskopu (glej wikipedijo) ko to orodje enkrat stari in druge avtoritete zaenejo v gibanje, dri vase usmerjeno osebo na stezi. Vase usmerjena oseba postane sposobna najti delikatno ravnoteje med zahtevami, ki jih nalaga njen ivljenjski cilj (denar, lastnina, mo, znanje, slava) in udarci okolja. Vase usmerjeni ljudje imajo obutek kontrole nad svojim ivljenjem, zato tudi svoje otroke vidijo kot posameznike. Sankcija za vase usmerjene ljudi je obutek krivde. 3. Usmerjenost k drugim Po istoasnem padcu natalitete in mortalitete se drube premikajo v zaetku upadanja prebivalstva. Vse manj ljudi dela v kmetijstvu in manufakturi, delovni as je kratek, ve je prostega asa V teh okoliinah je vse manja potreba po vase usmerjenih ljudeh. Vse veji problem so drugi ljudje

in ne materialne dobrine. iroskopska kontrola ni zadosti elastina in se ie nov psiholoki mehanizem. K drugim usmerjeni tip karakterja se pojavlja v zadnjih letih v vijem srednjem razredu velikih amerikih mest (New York, Los Angeles, Cincinatti), analiza k drugim usmerjenega karakterja je obenem analiza Amerianov in sodobnega loveka nasploh, je pa ta tip bolj udomaen v Ameriki. Vase usmerjeni tip karakterja je znailen za stare srednje razrede (bankirji, trgovci, mali podjetnik), k drugim usmerjeni tip karakterja pa za nove srednje razrede (birokrati)Razvoj (izobrazba, prosti as, mnoina sredstva komunikacije) za veliko ljudi pomeni spremembo na poti k uspehu, v druinskem ivljenju. V manjih mestnih druinah s pojavi popustljiva vzgoja otrok, za mlade postanejo pomembni njihovi vrstniki in ne stari (stare kvejemu krivijo za to, da niso dovolj sprejeti od svojih vrstnikov itd.). Za k drugim usmerjene ljudi je znailno, da so vrstniki tisti, ki jim elijo biti podobni, elijo biti sprejeti z njihove strani. Druina e ni vrsta sredina, ki ji posameznik pripada, ampak je samo del ire drubene skupnosti. Vase usmerjena oseba ie relativno neodvisnost od javnega mnenja (tudi sosedov). Nasprotno k drugim usmerjeni ljudje elijo biti podobni vrstnikom in celo z njimi tekmovati, ampak ne v zunanjih detaljih, temve v kvaliteti notranje izkunje. Sankcija je nedefinirana zaskrbljenost.

16. RENATA SALECL: Discipina kot pogoj svobode

Kantova teza: disciplina je pogoj izobraevanja in temelj celotne vzgoje. Otrok mora skozi tri faze, da stopi v svet odraslih: vzereja (kot dojenek), disciplina (ki mora zatereti lovekovo naravno plat- divjost) in pouevanje (ola). Disciplina je prvi pogoj kulture in pouevanja. Otrok se mora zgodaj nauiti pokorine in ubogljivosti. V negativnem smislu mora naredit to, kar mu reejo, ker je drugae kaznovan, v pozitivnem smislu mora ubogati, ker e sam ne zna odloati. Bistvo vzgoje je, da otrok preko zunanje prisile in kazni, ponotranji zakone in oblikuje nadjaz = glas vesti. To je glas vesti, postane moralni subjekt. Preko moralnega zakona, ki ga prek vzgoje uporabimo, se zane otrok zavedat sebe kot moralno bitje. O LAI: eprav Kant pravi, da se nesmemo nikoli lagati in da je la najveja napaka, ki jo je treba kaznovati, ampakje pri otrocih dopusta, ker jo lahko uporabimo pri vzgajanju obutka krivde in sramu. La naj bi prek oblikovanja obutka sramu vodila k ideji dolnosti, s tem pa k oblikovanju subjekta. Pri tem moramo loiti otroka in adolescenta. Adolescentu moramo govoriti resnico, ker e ma privzgojen sram. O KAZNI: Je vzgojna, ker zatre otrokova slaba nagnjenja in ga poui o moralnih zakonih. Je goja mora biti prisilna in vezana na pravila, ker bo otrok s spotovanjem olskih pravil kasneje upoteval tudi loveka pravila. Otrok e nima ponotranjenega nadjaza oz. moralnega imperitiva, zato je le-ta e vedno zunanji (uteleen v starih ali uiteljih). DISCIPLINOTORNI POMEN UENJA LATININE: Ker gramatika predstavlja razum, dril, se s tem tudi duh loveka zane uiti samega sebe, omogoa razumnega subjekta. PERMISIVNA OLA: Predstavlja obliko nadzorovanja, podrejanja redu, omogoa ideoloko reprodukcijo drube. PRAVILA V OLI: Predpisane vs. nepredpisane moralne norme (ubogljivost, pravilno naslavljanje, neskakakanje v besedo). Isto velja za odnos uenec uitelj. Krenje teh pravil je povezano s kaznimi (formalne ali neformalne). Z discipliniranjem oz. vzgojo pa je povezana tudi vzgoja v druini. Avtoritarno vzgojo v druini je zamenjala premisivna, ki upoteva otrokovo osebnost. Zagovorniki permisivne vzgoje pravijo, da je avtoritarni nain zaviral otrokovo osebnost, kreativnost, izgubo individualnosti. Zato se zavzemajo za prijateljske odnose med uitelji in uenci, namesto kazni pogovori, zdravljenje s psihologi, individualni razvoj otroke osebnosti. KRITIKE PERMISIVNE OLE: Veanje socialnih razlik, antiintelektualizem, nepismenost, upad znanja in pojav patolokega narcisizma. PERMISIVNA VZGOJA IN KULTURA NARCISIZMA: Propagiranje permisivne vzgoje in zanikanje Freuda v 60-ih letih. Vzgojo nad otrokom prevzamejo druge institucije, stari se mu podrejajo. Oe izginja iz vzgoje, mati se opira na ustanove. S tem se ustvarja idealni potronik, ki ga druba potrebuje: korumpiran, samoveen, obseden s slavo, s strahom pred smrtjo, nesposoben, dolgotrajnih osebnih odnosov itd. Posameznik ne ponotranja zakona, ne podreja se

ve moralnim normam, ampak razvije nadjaz (agresivni, unievalni), ki izvira iz otrokovih fantazem. Ni ve podrejen, zavezan avtoriteti ideala jaza, ampak postane jaz ideal- ie potrditve lastne pomembnosti, ne zaupa vase, primerja se z drugimi. Zaradi pomanjakanja avtoritete in kazni razvije nezaveden, iracionalen del nadjaza, ki prevzame nadzor nad delovanjem. Narcis se ne prilagajna normam zaradi moralne dolnosti, ampak pred strahu pred avtoriteto. PARADOKS PERMISIVNE OLE: ola da nes ui samoizpolnjevanja in izraanja osebnosti in ne ve trdega dela, znanja, odgovornosti. Prevzema odgovornosti od starev dravna mo ima tako nadzor nad vsemi posamezniki skozi institucije. Spremenila se je tudi druba- ta potrebuje zlomljenega posameznika, ki je nesposoben voditi svoje ivljenje brez terapevtov in institucij.Nadzor je vseprisoten. V tradicionalni oli je uencu jasno razmerje vlog (uenec je uenec, uitelj je avtoriteta) omogoalo moralno odgovornost in avtonomnost. Uenca je podrejala vrsta neformalnih prijemov, ki so uravnavali njegovo vedenje. Permisivna ola pa je ohranila neformalne prijeme, zruila uiteljevo avtoriteto in jasna pravila. Hkrati pa so tudi ne-hierarhini odnosi represivni, ker zbujajo v otroku negotovost.

17. C. LASCH : NARCISTINA KULTURA

70.- Pojavi se narcizem, ki se ostredotoa samo na sebe, svoje dobro, lastna uspenost, iveti za trenutek. Pomen religije se zmanjuje. Ljudje teijo k srei, iluziji osebnega dobrobit, zdravja in politine sigurnosti. V zgodovini tega ni bilo- mislili so tudi na dobrobit potomcev. V 60.ih se je pojavil radikalizem iz osebnih, ne politinih razlogov, ki slui kot nekakna terapija. Radikalna politika je zapolnila prazna ivljenja, dala nek smisel. Susan Stern opisuje privlanost njihove sekte- spominjala se je svojega duevnega stanja med demonstracijami v Chichagu (1968): poutila se je kot da bi lahko neustavljivo tekla, naredla karkoli itd. utila se je pomembno, e se je drula s pomembnimi ljudmi.e so jo ljudje, katere je imela za neke heroje/vzornike, razoali, je takoj nala novo avtoriteto. Njene pripovedi odraajo povelievanje revolucionarne avtoritete tega obdobja- predanost revolucionarnemu gibanju, razprave o politinih dogmah, samokritikam katero so priznavali lani njene sekte, poskusi, da si lani sekte prilagodijo vsak aspekt ivljenja v skladu z njihovo revolucionarno vero. Vsako revolucionarno gibanje je odraz kulture tistega asa, vendar je to gibanje odraalo ameriko drubo v dobi nekih priakovanj. Vzduje, v kateri je ivela ta sekta je odraala nasilje, droge, nevarnost, seksualna promiskuiteta itd. Bila je odraz narcistine Amerike, kot pa stare tradicije. Narcis se razlikuje od opisov amerikega adama. Se samopoveliuje, ivi v iluziji lastne veliine, veliastnosti sebstva; le-te lastnosti so bile poudarjene v ameriki knjievnosti 19. Stol. Adami in njihovi potomci (narcisi) se na vse pretege hoejo znebiti zgodovine (o kateri nazorno govori Jefferson (zemlja pripada vsakemu/vsem)). Center amerikega delovanja je razkol z Evropo, ukinitev provrojenstva, labilnost druinskih vezi. Domiljajo si, da je usoda v njihovih rokah, zanimajo jih ljudje v njihovi bliini le v tem treuntku, ne ozirajo se za prednike in ne za potomce. Posameznikova volja je najmoneja, v celoti vsakemu povesem doloa usodo. Individualizem je za drubo slab. Ni ve nobene privatnosti. Sodoben amerian si ni sposoben ustvariti oz. iveti v skupnosti. Zanj skrbijo tevilne korporacije. Stari so izgubili prvotne funkcije in svojih otrok ne morejo vzgojiti brez pomoi tevilnih profesionalcev. Ker stare tradicije izumirajo, ljudje niso ve sposobni opravljati vsakodnevnih stvari brez pomoi korporacij, birokracije, drave. Narcizem predstavlja psiholoko dimenzijo odvisnosti. ivi v iluziji superiornosti, vendar za samopotrditev rabi druge, publiko, ki mu pritrjuje in ga obuduje. Neodvisnost od starev in odvisnost od institucij mu ne daje ne svobode in ne individualnosti. Obratno, prinaa mu nesigurnost, katero nadvalda le, ko mu drugi potrujejo slavo, mo, karizmo. Za narcisa je svet ogledalo. Migracije v 19. Stol. na Zahod simbolizirajo beg od preteklosti, monost za izgradnjo nove drube, vendar je ljudi vodil v skunjavo, da se spet vrejo v divjatvo in ne v civilizacijo. Nasilje nad Indijanci in naravo izvira iz strahu pred divjino Zahoda, ki pravzaprav predstavlja divjino v notranjosti posameznika- to pa je treba nadzirati.

18. S. iek : Hitchook

proces preobrazbe protestanstke etike v heteronomno etiko loveka organizacije konstanta okvirja oetovskega ideala-jaza, drubeno nujni znaaj, ki se oblikuje na podlagi simbolne identifikacije ponotranjanje idealnega jaza. 3. etapa zlomi ta okvir, formo ideala-jaza narcistini veliki jaz individuum ne integrira zahtev okolja, igre ne jemlje resno, zahteve okolja se mu zdijo zunanja pravila (dr pritiski) sadomazohistini nadjaz dr ni ni manj represivna, razlika v tem da dr zahteva ne privzema oblikovanja idealnega jaza, integriranega simbolnega koda ampak je na predojdipovski ravni nadjazovskega ukaza o dr ne zasidra pravil v kodu moralnega ravnanja, individuum se mora borit da odsri psihino ravnoteje, osredotoi se nase mati je 1. lik velikega drugega, od nje odvisna zadovoljitev nai potreb, se reproducira v razmerjih subjekta do socio-simbolnega drugega ki nastopa kot drugi zunaj zakona dobrohotni despotizem, narcisizem = psiholoki izraz te odvisnosti, patoloki obramba zoper nemono odvisnost v zgodnjem otrotvu skuanje premage s slepim optimizmom, iluzijami osebne avtokrije .. dr podaljuje obutek odvisnosti do odrasle dobe, otekoa posametnikove nadaljne zadovoljitve v ljubezni, delu .. mu pa daje sfabricirane fantaze lo mak bi riskrbee totalno zadostitev

3 etape : - klasini angleki roman : logike in dedukcije zavezane protestantski etiki - ameriki trdi roman : zaton prot. etike, vzpon heteronomnega k drugim usmerljivega posameznika - povojni zloinski roman: pisan iz perspektive rtve/kriminalca, subjektivna pozicija patolokega narcisa, izobenca, temeljni socialni zakoni le navezujoa soc. pravila

19. SLAVOJ IEK: Patoloki narcis kot drubeno nujna forma subjektivnosti
Korelat patolokega narcisizma so v diagnostiki borderline motnje. Klinika borderline motenj (diagnostika) 1. Stalna, nevezana tesnoba. Tesnoba, ki ni vezana na nek objekt ampak se pojavlja kot splono neopredeljeno psihino stanje. 2. Poli-simptomalna nevroza (kjer nevroztini simptomi nastopajo skupaj, eprav so pri normalnih nevrozah nezdruljivi) Npr. Psihini pogojene boleine Vsa dejanja predvsem prisilna so zmeraj racionalizirana (umij si roke, da se ne bo okuil) Fobije vezane na lastno telo (smrad) Izbruhi apetita, alkoholizem.. Zaasna nezmonost opravljanja doloenih funkcij Hipohondrija Paranoidne ideje, ki so povezane s hipohondrijo (npr. strah pred mikrobi) in na druge (npr. da nas prijatelji vedno izkoriajo, da smo rtve zarote..)

3. Polimorfno perverzna usmerjenost v spolnost. Tukaj gre predvsem za neurejeno spolno ivljenje, menjavanje partnerjev, izogiba se vezem, ki bi ga emocionalno zaznamovale, heteroseksualen in homoseksualen.. Pojavljanje vseh teh simptomov skupaj je mogoe, ker je borderline subjekt, razpren objekt, ne-poenoten subjekt. Zaetek je prav tesnoba, kajti tesnobni obutek pomeni, da se posamezniku ni uspelo poenotiti, ostale motnje so posledice tega. tiri temeljne poteze strukture borderline subjekta 1. ibkost Jaza.

Kamor spada nizki tolerenni prag tesnobe (tesnoben ali depresiven si zaradi malenkosti), neobvladovanje samega sebe, nizki/nagonski vzgibi (kar naredi, naredi zaradi npr. zaradi seksa, hrane, bivalia tudi na fax gre zato), 2. Regresija k primarnim oblikam miljenja Na racionalno sklepanje vplivajo neke asociacije in povrinske podobnosti. Npr. ta enska je podobna moji prijateljici, zato bo moja prijateljica. Ali, nekdo se ti udno nasmehne, zato ga sovrai in si preprian da plete zaroto proti tebi. 3. Regresija k primitivnim obrambnim mehanizmom Normalni obrambni mehanizem je potlaitev. Borderline subjekt uporablja negacijo (zanikanje), projekcijo (svoje ibke lastnosti pripie nekomu drugemu), utajitev realnosti 4. Patoloko razmerje do objekta Nezmoen integrirat razline poteze posameznika v eno vzorec. Nekdo je lahko samo slab ali samo dober. Ko je oboje more biti zmes as, torej slab je bil prej zdaj je ist vredu. Ima obutek kot da te jemlje isto povrinsko, marioneta si zanj. Genetska analiza Spolnost tudi e izgleda normalno oz. genitalno, je preeta s analno in oralno faza. Torej to se vidi tako, da je v spolnem dejanju nekdo vedno nadrejen ali podrejen. Dojet je kot nekaj nasilnega. Ali je enska ponina, ali pa se moki prepusti poniat. Ni mone normalne seksualnosti.

Klinika patolokega narcisizma Patoloki narcis vsebuje torej vse borderline motnje in ima velik Jaz. Ampak pomembno je da vemo, da dejansko kompenzira (spoji) te motnje z velikim jazom, ki namesto normalnega jaza opravi integrativno funkcijo. Tega normalni borderline subjekt ni zmoen. primeri: PN vasih celo socialno blesti in dominira v svojem okolju, se prilagaja in uspeno funkcionira (tega Borderline subjekt ni zmoen). Vendar v notranjosti prezira soljudi,

jih izkoria, hkrati pa je povsem odvisen od njihoveha priznanja in obudovanja (sociali aplavz) Najmanji neuspeh ga pelje v najhujo depresijo (gospodar je vedno odvisen od hlapca. eprav je gospodar cel as nad njim, potrebuje priznavanje hlapca, zato ga je strah kdaj se mu bo hlapec zael posmehovat. To bi ga ruilo.)

Temeljne poteze PN Nezmonost empatije, nezmonost vivljanja v drugo osebo. Ljudi deli na 3 kategorije: idelani drugi (od njih priakuje potrditev), sovraniki, vsi ostali (masa, naivnei, lutke). Vezi hitro in z lahkoto spreminja. Zanj je prisotnost ljudi in njihova razpololjivost nekaj samoumenega. Zato lahko ravnamo s ljudmi brez obzira. Uporabljamo jih za nek socialni aplavz oz narcistino zadovoljstvo. Priakovanje narcisitnega dobika, ga zraven zunanje/navidezne lepote dela preraunljivega in hladnega. (oarljivost se v trenutku spremeni v popolno ravnoduje) PN ni zmoen resnine vezanosti na drugega, je le odvisen od drugega zaradi soc. aplavza. Patoloko ga je strah, da bi se nekomu odprl in se navezal nanj Vsak narcis se ima v svoji notranjosti za izjemo, za pomembnejega. Na zunaj je konformist na znotraj pa ne sprejema pravil igre. Strah pred sleherno obliko neuspeha Nezmoen uivanja! Uivanje sovpada s tem, da mu drugi povedo/priznajo da uiva.

Strukturna analiza Velik Jaz je fuzija 3 elementov: - realnega Jaza (samozaznavanje) - idealnega Jaza (idealna podoba o samem sebi) - idealnega objekta ( idealni drugi) Realni jaz je stopljen z idealnim jazom. Patoloki narcis je v resnici zgroen, nemoen subjekt, rtev nadjaza. lovek, ki se ne more znajti v nepredvidljivih situacijah in se ne more sooiti s svojo agresivnostjo. Nima razreenega Ojdipovega kompleksa. Ker ga ne more reiti brez oeta, zato si ustvari svoj Velik Jaz. Pacientov jaz se sploh ne izoblikuje do normalne stopnje, ker mu ni uspelo ponotranjiti oetovega zakona.