SKRIPTA ZA INTERNO UPORABO (1.

DEL)

PREDMET: SLOVENŠČINA
SMER: TRGOVEC
 GLASOSLOVJE

FONEMI:

Fonemi ali razločevalni glasovi so glasovi s katerimi lahko razločujemo pomene besed:
KOS SA ali KOZZA.
Slovenski jezik ima 29 fonemov, ki se delijo na:
- samoglasnike (vokale)
- soglasnike (konzonante); le-ti pa se na zvočnike in nezvočnike

ČRKA:

Glasove zapisujemo s črkami. Slovenska beseda ima 25 črk za 29 glasov. Črke se delijo na
iste skupine kot fonemi.

PISAVA:

V pisavi so lahko te črke male (a) ali velike (A). Pisava, ki jo uporabljamo še današnje dni se
imenuje GAJICA. Za rabo črk v pisvi obstajajo določena pravila.

SAMOGLASNIKI:

Poznamo 8 samoglasnikov (a, e, i, o, u + polglasovi). Le-ti so lahko naglašeni ali pa

nenaglašeni.
NAGLAŠEVANJE: Besede so v glavnem naglašene. Tiste, ki niso naglašene imenujemo
NASLONKE. Naglas v slovenščini ni vezan na noben zlog v besedi, odvisen je samo od
pomena besede (lahko je na vseh zlogih).

SOGLASNIKI:

Delimo jih na ZVOČNIKE (m, l, n, r, j, v - mlinarjevi) in na NEZVOČNIKE. Slednji pa se delijo

še na NEZVENEČE (p, t, k, c, č, f, s, š, h) in ZVENEČE (b, d, g, dž, z, ž).

ZLOG:

Od zlogov je odvisna deljivost besed. Zlog je skupina črk zbranih okrog samoglasnika.
Razvrstitev: NZSZN = kramp. Če besede delimo mora ostati na vsaki strani deljaja vsaj po
en zlog. Soglasniški sklop vedno zdelimo (son- ce).

ZAPISOVANJE GLASOV:

Pomenske dele besed (morfeme) zapisujemo enako; npr.: golobi [b] - izg.: golob [p],
golobček [p].

ZAPISOVANJE ZVOČNIKOV:
Pri nezvočnikih zapisujemo znamenje za glasovno različico, ki jo izgovarjamo pred
samoglasnikom (koNJ - izg.: koN).
- OU (govor) pišemo kot OL (bOLha - izg.: bOUha);
- V pišemo, ko gre za gibanje v notranjost (Vdeti,...);
- U pišemo, ko gre za odmikanje, dovršitev (Ubežati, Usesti se,...).

ZAPISOVANJE NEZVOČNIKOV:
Pri nezvočnikih zapisujemo črko za glas, ki ga izgovarjamo pred samoglasnikom ali
zvočnikom (medveD - izg.: medveT). Če sta na morfemskam šivu dva enaka ali podobna
soglasnika zapisujemo oba, čeprav navadno v izgovoru ne slišimo obeh (oDDih - izg.: oDih).

OBLIKOSLOVJE

BESEDNE VRSTE

Glavne besedne vrste (pregibne) so: - samostalniška beseda,

- pridevniška beseda,
- glagol,
- prislov,
ostale (nepregibne) pa so še: prislov, predlog, veznik, členek, medmet.

SAMOSTALNIŠKA BESEDA
Samostalniška beseda poimenuje bitja, stvari in pojme.

1. samostalniki: knjiga, veselje, Micka …

2. samostalniški zaimki: jaz, ga, kdo …
3. posamostaljena pridevniška beseda: dežurni, modri …

 SAMOSTALNIK
Samostalniki se delijo na lastna in občna imena.
Lastna imena:
a) osebna: sem spadajo imena, priimki, vzdevki
Primer: Tone, Micka…; Novak, Janežič, …; Miki, Koko, Tacek,…
b) zemljepisna:imena naselbin ( krajev, mest), voda ( reke, jezera, morja), gora,
planetov, …
Primer: Gorica, Maribor, …; Soča, Jadran, Atlantik, ..; Triglav, Boč, ..; Zemlja, Mars…
 c) )stvarna: sem spadajo imena revij, tovarn, zavodov, organizacij, knjig, filmov...
Primer: Mladina,Večer, …; Meblo, Aero, …; Osnovna šola Poljane; Olimpijski komite
Slovenije, …; Pod svobodnim soncem, …; Terminator
Lastna imena pišemo z veliko začetnico!

Občna imena:

a) števna: ta lahko štejemo

Primer: ena miza, dve mizi, pet miz, 112 miz …
b) neštevna: teh ne moremo šteti. Mednje sodijo:
- snovna ;moka, olje, sladkor, kisik …
- skupna;listje, drevje, sadje, srnjad …
- pojmovna; lepota, veselje, svoboda, …

KATEGORIJE SAMOSTALNIKA
1. SPOL (sp.)
Samostalnik je lahko:
a) moškega spola: korak, hlod, Aleš
b) ženskega spola: mama, svetica, perut
c) srednjega spola: drevo, polje, cvetje

• Kako ugotoviš katerega spola je samostalnik?

Pomagaš si s pridajanjem besedeice:
tisti – za moški spol (m. sp.)…..(tisti klobuk)
tista – za ženski spol (ž. sp.)….. (tista roža)
tisto – za srednji spol (sr. sp. … (tisto mesto)

tisti, - a, - o + samostalnik v imenovalniku ednine kaže na spol samostalnika

2. ŠTEVILO (št.)
Slovenščina pozna 3 števila:
a) ednino (singular): nanaša se na vrednost ena; 1 sliva, 1 deček, 1 pero
b) dvojino (dual): nanaša se na vrednost dva; 2 slivi, 2 dečka, 2 peresa
c) množino (plural): nanaša se na vrednost več kot dva; 3 slive ali več sliv, 3 dečki ali
več dečkov, 3 peresa ali več peres
  Edninski in množinski samostalniki
a) edninski samostalniki
V košari je prinesel sadje.
Sadje je zrelo.
V katerem slovničnem številu je beseda sadje? – V ednini.
Beseda sadje res označuje množico sadežev. Toda slovnično vzeto jo prištevamo med
edninske samostalnike.
Dokažimo, da to drži:
Sadje je zloženo v košari. – oblika glagola kaže na ednino.
Hruške so zrele. -- oblika glagola kaže na množino
Edninski sam. so tudi: delavstvo, drevje, trnje, veselje, sladkor, voda, lepota, …

b) množinski samostalniki
So tisti, ki se uporabljajo samo v množini.
Primer: Škarje so nabrušene.
Na razprodaji si bom kupil smučarske hlače.
Vrata so odprta.
Koliko predmetov si predstavljaš pod besedo škarje ali hlače ali vrata?
Prav gotovo ene same škarje, en par hlač in ena vrata. Slovnično so ti samostalniki v
množini, čeprav označujejo eno samo stvar.
Množinski sa. So tudi: usta, Jesenice, jasli, očala, …
- Kako določiš ali je samostalnik zares v množini?
Usta so odprta. – glagol je v množini
To so Jesenice. – kaže na množino
Npr. Ušesa so rdeča. V lica si zagorel. V mn. je tudi tisto, kar je v paru.

3. SKLON ( skl. )
Slovenščina ima 6 sklonov. Prvi sklon je imenovalnik; za sklone od 2. do 6. sklona
pravimo, da so odvisni skloni.
Imenovalnik: Kdo ali kaj?
Rodilnik: Koga sli česa?
Dajalnik: Komu ali čemu?
Tožilnik: Koga ali kaj?
Mestnik: Pri kom ali pri čem?
Orodnik: S kom ali s čim?
4. SKLANJATEV (sklanj.)
Slovenščina pozna moško, žensko in srednjo sklanjatev. Vsaka pa ima še štiri vzorce.

a) MOŠKA SKLANJATEV
1. moška sklanjatev
Po 1. m. sklanj. se sklanjajo samostalniki moškega spola, ki imajo v im. ednine
končnico – O ( beri: ničto končnico), v rod. ed. pa končnico – a ali – u.

Im. rod. daj. tož. mest. or.

ED. korakO koraka koraku korakO (pri ) koraku (s) korakom
DV. koraka korakov korakoma koraka korakih korakoma
MN. koraki korakov korakom korake korakih koraki

2. moška sklanjatev

Po 2. m. sklanj. Se sklanjajo samostalniki moškega spola, ki imajo v im. ed.

končnico – a, v rod.. ed. pa končnico – e.

Im. rod. daj. tož. mest. or.

ED. vojvoda vojvode vojvodi vojvodo (pri) vojvodi (z) vojvodo
DV. vojvodi vojvodO vojvodama vojvodi vojvodah vojvodama
MN. vojvode vojvodO vojvodam vojvode vojvodah vojvodami

3. moška sklanjatev
Po 3. m. sklanj. se sklanjajo samostalniki moškega spola, ki imajo v vseh sklonih –
O končnico.

4. moška sklanjatev
Po 4. moški sklanj. se sklanjajo samostalniki moškega spola, ki imajo v im. ed.
končnico – i, v rod. ed. pa končnico – ega.
Ti samostalniki se sklanjajo kot pridevniške besede.
Primer: dežurni, dežurnega, dežurnemu, pri dežurnem, z dežurnim.
b) ŽENSKA SKLANJATEV
1. ženska sklanjatev
Po 1. ž. sklanj. se sklanjajo samostalniki ženskega spola, ki imajo v im. ed.
končnico – a, v rod. ed. pa končnico – e.

Im. rod. daj. tož. mest. or.

ED. lipa lipe lipi lipo pri lipi z lipo
DV. lipi lipO lipama lipi pri lipah z lipama
MN. lipe lipO lipam lipe pri lipah z lipami

2. ženska sklanjatev

Po 2. ž. sklanj. se sklanjajo samostalniki ženskega spola, ki imajo v im. ed.

končnico – O, v rod. ed. pa končnico – i.

Im. rod. daj. tož. mest. or.

ED. perutO peruti peruti perutO pri peruti s perutjo
DV. peruti peruti perutma/-ima peruti pri perutih s perutma
MN. peruti peruti perutim peruti pri perutih s perutmi

3. ženska sklanjatev
Po 3. ž. sklanj. se sklanjajo samostalniki ženskega spola, ki imajo v im. ed. in vseh
preostalih sklonih ničto končnico ( O ).

4. ženska sklanjatev
Po 4. ženski sklanj. se sklanjajo samostalniki ženskega spola, ki imajo v im. ed.
končnico – a, v rod. ed. pa končnico – e.
Primer: dežurna, dežurne, dežurni, dežurno, pri dežurni, z dežurno
c) SREDNJA SKLANJATEV
1. srednja sklanjatev
Po 1. sr. sklanj. se sklanjajo samostalniki srednjega spola, ki imajo v im. ed.
končnico – o, v rod. ed. pa končnico – a.

Im. rod. daj. tož. mest. or.

ED. mesto mesta mestu meto pri mestu z mestom
DV. mesti mestO mestoma mesti pri mestih z mestoma
MN. mesta mestO mestom mesta pri mestih z mesti

2. srednja sklanjatev
Noben samostalnik srednjaga spola se ne sklanja po 2. sr. sklanjatvi.

3. srednja sklanjatev
Sem spada le malo samostalnikov. Sklanjajo se z ničto končnico v vseh sklonih in
številih.
Primer: jesti, piti, doma
4. srednja sklanjatev
Po 4. sr. sklanj. se sklanjajo samostalniki srednjega spola, ki imajo v im. ed.
končnico – o/ -e, v rod. ed. pa končnico – ega. Tako se sklanjajo posamostaljene
pridevniške besede sr. spola. (belo-belega-belemu ...)

 SAMOSTALNIŠKI ZAIMKI
Samostalniški zaimki so besede, ki jih rabimo zlasti takrat, kadar nočemo ali ne moremo
ponavljati istega samostalnika.
Primer: Tonček je obiskal Metko in Metki podaril šopek.
Bolje: Tonček je obiskal Metko in ji podaril šopek.
Samostalniški zaimki so moškega, ženskega in srednjega spola.
Zaimkom lahko določimo število (osebni in posamostaljeni prid. zaimki poznajo vsa tri
števila, drugi le eno, večinoma ednino ) in jih sklanjamo.
a) osebni zaimki
Poimenujejo: - govorečega, to je 1. 0seba: jaz, mi, midva, …
- ogovorjenega, to je 2. oseba: ti, vi, vidva, …
- neudeleženca pogovora, to je 3. oseba: on, oni, onadva, …
Primer sklanjanja: jaz, mene, meni, mene, pri meni, z menoj / mano

b) povratni osebni zaimek

Je neke vrste posebnost, saj nima imenovalniške oblike in pozna le ednino. Preostale
oblike so: sebe, sebi, sebe, pri sebi, s seboj / sabo
Naslonske oblike: se, si, se
Navezne oblike: zase, podse, ..
Ta zaimek rabimo takrat, kadar sta osebek in predmet ista oseba ali stvar.
Primer: Andraž je Andražu kupil knjigo. – Andraž si je kupil knjigo.
c) vprašalna zaimka
Vprašalna zaimka sta:
- kdo: z njim sprašujemo po osebi. Je moškega spola. ( Kdo je pozvonil? )
- kaj: s tem zaimkom sprašujemo po stvareh ( Kaj delaš? )

d) oziralna zaimka
Samostalniška oziralna zaimka sta:
- kdor; je moškega spola in se nanaša na osebo ( Kdor molči, devetim odgovori )
- kar; je srednjega spola in se nanaša na stvar ( Kar si kupil, to boš lupil. )

e) nedoločna zaimka
Sta:
- nekdo: nanaša se na človeka
- nekaj: nanaša se na vse drugo

f) nikalna zaimka
Nikalna samostalniška zaimka sta nihče in nič.

Kaj povesta nikalna zaimka? Zaznamujeta neobstajanje kake osebe ( nihče ) ali stvari (
nič ).
 PRIDEVNIŠKA BESEDA
Pridevniške besede povejo lastnost, vrsto, svojino in količino.
Sem sodijo:
1. pridevnik; planinski, Majin, rdeč
2. števik; tri, tretji, tisočeren
3, pridevniški zaimki; moj, tvoj, svoj, kateri

 PRIDEVNIK

Po pridevnikih se vprašamo: kakšen, kateri in čigav. Pridevnik torej zaznamuje:

- kakovost (ljubke, toplo)
- vrsto (pisalni, cvetni)
- svojino (makovega, bratov )

• Stopnjevanje pridevnika
S stopnjevanjem izražamo različno mero lastnosti oziroma neenakost med dvema
predmetoma.

Vsaka stopnja ima svoje ime:

- osnovnik; hiter, rdeč, tih
- primernik; hitrejši, bolj rdeč, tišji
- presežnik; najhitrejši, najbolj rdeč, najtišji
Poznamo 2 vrsti stopnjevanja:
1. stopnjevanje z obrazili;
- osnovnik: lep, drag, debel
- primernik: tvorimo tako, da osnovniku dodamo obrazila – ši, -ji, -ejši: lepši, dražji,
debelejši
- presežnik: tvorimo tako, da primerniku dodamo predpono naj- : najlepši, najdražji,
najdebelejši

2. opisno stopnjevanje; vseh pridevnikov se ne da stopnjevai po prejšnjem zgledu,

npr. rdeč, rdečejši, najrdečejši. Zato uporabljamo opisni način stopnjevanja:
- osnovnik; bel
- primernik; tvorimo tako, da damo osnovniku dodamo prislov bolj ali manj: bolj bel,
 manj bel
- presežnik: tvorimo tako, da primerniku dodamo predpono naj-: najmanj bel,
najbolj bel

 ŠTEVNIK
Števniki so besede, ki nam povedo zaporedje ( prvi ), drugi označujejo število (
pet, deset ), tretji izražajo pomnožitev česa ( dvojen ), četrti pa različne vrste
predmetov ( dvoje ).

Vrste števnikov:
1. GLAVNI ŠTEVNIKI
Glavni števniki povedo število enot nečesa.

! Kako jih zapisujemo?

- Glavne števnike od 1 do 99 piši skupaj: pet, enajst, sedemintrideset,
devetindevetdeset
- Stotice pišemo skupaj: petsto, dvesto, devetsto
- Tisočice, milijone, milijarde…pišemo narazen: dva milijona, tri milijarde,
šestintrideset milijard

2. VRSTILNI ŠTEVNIKI
Vrstilni števniki označujejo zaporedni vrstni red stvari / oseb, ki zahteva samostalnik v
ednini.

Kako zapisujemo vrstilne števnike?

!- Kadar jih zapisujemo s števkami, za njimi pišemo piko: 15., 47., 101., …
- kadar pa jih zapisujemo z besedo, jih vedno pišemo skupaj: petnajsti,
sedeminštirideseti, stoprvi

3. LOČILNI ŠTEVNIKI
Ločilni števnik ima dva pomena:
- pomeni to kar glavni števnik, torej količino; dvoje vrat, ( v pomenu 2 vrati ), petero
otrok, stotero kapljic…
- pomeni različne vrste: dvoj med ( na primer med dveh vrst: cvetlični in akacijev), troja
očala ( npr. sončna, zaščitna, z dioptrijo ), četveri stroji, …
 Ločilne števnike tvorimo z dodajanjem obrazil – er in – oj.
Primer: enoj, dvoj, troj, četver, stoter

4. MNOŽILNI ŠTEVNIKI
Množilni števnik izraža:
- tolikokratno pomnožitev, kot jo izraža števnik: trojno= v pomenu 3 niti,. To pomeni, da
pove isto kot glavni števnik.
- tolikere vrste; dvakratna= v pomenu 2 vrsti zahvale
Primer: dvojen, trojen, četveren, peteren,…ali dvakraten, trikraten, štirikraten,
petdesetkraten, …

5. NEDOLOČNI ŠTEVNIKI
Taki števniki so: več, največ, najmanj, veliko, malo, mnogo

 PRIDEVNIŠKI ZAIMKI
Pridevniške zaimke rabimo namesto pridevnikov, od tod tudi njihovo ime.

Primer: Janja je deklica. Ima kolo. Janja mi je posodila Janjino kolo.

Zgornjo poved bi bolje zapisali tako: Janja je deklica, ki ima kolo. Posodila mi je svoje kolo.
Pridevniški zaimek se v spolu, številu in sklonu vedno ravna po samostalniku, na katerega
se nanaša.
Preglednica pridevniških zaimkov:

Razredi Zaimki
1.os. 2. os. 3. os.
Osebni svojilni ed. moj tvoj njegov

mn. naš vaš njihov

dv. najin vajin njun

Povratni svojilni svoj

vprašalni kakšen, kateri, čigav, kolik

oziralni ki, kateri, čigar, kolikor

kazalni ta, tisti, oni, tolik, tolikšen

 1. Osebni svojilni zaimek; izraža lastnino ali pripadnost glagolski osebi.
Primer: Ali je očetov in tvoj avto nov? Bolje: Ali je vajin avto nov?

2. Povratni svojilni zaimek: izraža lastnino osebka, zaimek svoj rabimo takrat, kadar
želimo izraziti lastnino osebka v tem stavku.
Primer: Vsak berač svojo malho hvali.

3. Vprašalni zaimki; vprašujejo po:

- kakovosti- kakšen: Kakšen se ti zdi sosedov Jure?
- vrsti- kateri: Katerega smo danes?
- svojini – čigav: Čigav je ta zvezek?
- količini- koliko: Koliko stane kosilo?

4. Oziralni zaimki; izpeljujemo jih iz vprašalnih, zanje je značilen glas r.

To so: kakršen, kateri, ki, čigar, kolikor
Primer: Cesta po kateri smo hodili, je bila blatna. Kakršen oče, takšen sin.

5. Kazalni zaimki; se imenujejo tako zato, ker nekaj kažejo.

To so. Ta, tisti, temu, to, tistega, tisti, ….

• GLAGOL
Glagoli so besede, ki izražajo dejanje, stanje, potek.

Odslonil je desko, otipal pehar, zgrabil pest hrušk in jih stlačil v žep.

• Kaj določamo glagolu?

Glagolski obliki sta 2 vrst.

a) osebna glagolska oblika; je tista oblika glagolov, ki ji lahko določiš osebo.
Primer: hodiva, se smeje, jej …
b) neosebna glagolska oseba: ne moremo ji določiti glagolske osebe: veseliti se,
pisal, pregledat, …
 o Glagolu določimo osebo in število in čas
Glagolske osebe so tri:
a) 1. os.; označuje govorečega (hodim, sem, pojemo)
b) 2. os.; označuje ogovorjenega (hodiš, si, pojete)
c) 3. os.; označuje neudeleženca pogovora (hodi, je, poje, sedita)

Povedali smo že, da ima slovenščina 3 števila:

a) ednino (riše, tipkaš, je zaplesala); pove, da je samo eden tisti ki nekaj počne
b) dvojina (riševa, tipkata, sta začela); pove, da sta dejavna dva
c) množina (rišemo, plešejo, so začeli ) ; pove , da gre za tri ali več enot

Vrste časov
V slovenskem jeziku se ločijo štirje časi: sedanjik, preteklik, prihodnik in predpreteklik

o Glagolu določimo še naklon, vid in način.

1. GLAGOLSKI NAKLON
Nakloni so trije: povedni, velelni in pogojni. Odnos govorečega do glag. dejanja, stanja,
dogajanja izraža glagolski naklon.

a) povedni naklon; pove, ali se glagolsko dejanje uresničuje ali zanika ali pa se sprašuje
po njem. Izražen je s povedno obliko glagola.
b) pogojni naklon pove, pod kateri pogojem se dogodek uresniči (ali pa se ne uresniči).
c) velelni naklon podaja dejanje kot zahtevano, zaželeno oziroma nezahtevano in
nezaželeno.

2. GLAGOLSKI NAČIN
Glagolski način pove, ali je osebek vršilec dejanja ali ne. Poznamo tvorni in trpni način.

a) tvorni način ali tvornik; o njem govorimo takrat,

- kadar je osebek stavka vršilec dejanja ali nosilec stanja,
- kadar v stavku ni vršilca dejanja in si ga ni mogoče zamišljati

Primer:
A) - Jernej zida hišo. Kdo zida? Jernej.
- Kupila sem sladoled. Kdo je kupil sladoled ? Jaz.
- Učenci so posadili drevo. Kdo je posadil drevo? Učenci.
Torej imamo povsod vršilce dejanja. Lahko rečeva, da je osebek v stavku dejaven.

B) Ves dan je deževalo. – Vroče mu je bilo. – Shladilo se je.

Vršilec iz stavkov ni razviden, pa si ga tudi ni mogoče zamišljati.

b) trpni način ali trpnik; za trpnik gre takrat, kadar osebek ni vršilec dejanja, niti nosilec
stanja ali poteka.
Primer: Hiša se zida. – Sladoled je kupljen. Drevo je posajeno.
Tudi tokrat se vprašajva kdo je vršilec dejanja v teh stavkih? – Iz stavkov tega ni mogoče
razbrati. Vsak stavek sicer ima osebek (hiša, sladoled, drevo), vendar ti niso dejavni.

Pretvorbe iz tvornika v trpnik in obratno

a) pretvorbe iz tvornika v trpnik
Učitelj je pohvalil učenko.----- To je tvornik, ker imamo aktivni osebek-učitelj !
Učenka je bila pohvaljena. ( od učitelja ) --- To je trpnik, ker učenka ni dejavna!
Kako torej pretvarjamo? Glagolska oblika ( je pohvalil ) se zamenja z obliko pomožnega
glagola biti + deležnik na –n /-t ( je bila pohvaljena ).

b) pretvorbe iz trpnika v tvornik

Trava je pokošena ( od koscev ). ….Gre za trpnik, ker osebek ni dejaven.
Kosci so pokosili travo. ….. Gre za tvornik, ker je osebek stavka aktiven.

Pravilo za tvorjenje trpnika v tvornik je ravno obratno prejšnjemu.

!! Trpnik lahko pretvorimo v tvornik. Vsakega tvornika pa ne moremo spremeniti v

trpnik.
Primer.
Tvornik Trpnik
Ana je napisala pismo. Pismo je napisano.
Matej bere v svoji sobi. /
Zvečer bom šla v kino. /

3. GLAGOLSKI VID
Glede na trajanje glagol delimo na 2 skupini:
- omejeno trajanje (je preletel, se je prikazala, je napravil)
- neomejeno trajanje (se je čudil, je razmišljal, bi bilo)

Glagoli, ki označujejo po trajanju omejeno dejanje, so dovršni. Dejanje traja le določen

čas. Nedovršni glagoli so tisti, ki izražajo po trajanju neomejeno dejanje.

Menjava glagolskega vida

a) tvorba dovršnih iz nedovršnih glagolov

Vzemiva nedovršni glagol pišem in mu dodajva predpono na- :
Na- + pišem = napišem
Predpona + nedovršni glagol = dovršni glagol
Dovršne glagole delamo iz nedovršnih tako, da nedovršnim dodamo predpono.

b) tvorba nedovršnih iz dovršnih glagolov

1. če dovršniku izpustimo predpono, postane glagol nedovršen: prinesem – nesem,
pomažem – mažem
2. nedov. delamo dovršnikov z zamenjavo glagolske pripone ( nahaja se za korenom
glagola):
pogreznem (dov.) – pogrezam (nedov.)
pogledam (dov.) - pogledujem (nedov.)
3. in še nadomestni koren:
vidim (dov.) - gledam (nedov.)
vržem (dov.) - mečem (nedov.)

 NEPREGIBNE BESEDNE VRSTE

Poleg pregibnih besednih vrst ( sam. beseda, prid. beseda in glagol ), ki se sklanjajo ali
spregajo, imamo še nepregibne besedne vrste. To so:
- PRISLOV, PREDLOG, VEZNIK, ČLENEK, MEDMET
PRISLOV: pojasnjujejo glagolsko dejanje glede na kraj, čas, način in vzrok.
Preglednica prislovov:
VRSTA VPRAŠALNICA PRIMER
Krajevni Kam, kje, kod Domov, nikjer, tod, zgoraj, daleč,…
Časovni Kdaj, doklej, odklej Zdaj, dokler, poslej,nikoli, tedaj, sinoči,…
Vzročni zakaj Zato, zatorej,, namerno, hote, slučaj, zastonj,.
Načinovni kako Tako, molče, prijetno, skupaj, počasi, …

PREDLOG: stoji med besedami in določa sklon besede, na katero se nanaša. Predlogi
sami zase nimajo pravega pomena, imajo pa slovničnega.
Predlogi so: z/s, k/h, v, iz, na, z
Primer: Babica se igra z vnučko, dedek pa s psom./ Če prideš k meni, bova šla na vrt./
Marica je prišla iz šole./ Janko gre na ples.

VEZNIK: povezuje besede ( medbesedni veznik ) ali stavke ( medstavčni veznik ).

Poznamo enodelne in dvodelne veznike.
Enodelni: in, ter, pa,a, ampak, pa, če, zato ker, medtem ko, …
Primer: Mahala je, a je nista videli; Gledali sta, če gre…; Janez in Maja sta šla…
Dvodelni: niti – niti, ne – ne, ne le – ampak tudi, zato – da, …
Primer: Povedal je zato, da ga ne bi obtožili. Niti ne dela niti ne študira.

ČLENEK: strnjuje, okrajša besedilo, lahko ga zamenjamo s stavkom. Členkov je več vrst: -
pritrjujemo: seveda, da, gotovo, zares, … Ja, tako je bilo.
- zanikamo: ne, nikar, figo, vraga, nasprotno, …Figo si znal.
- sprašujemo: ali, a, kaj, mar, …Ali si bil na morju? Kaj me sprašuješ…
- izražamo mnenje: morda, menda, vzemimo, verjetno, …Končno je napravil izpit.

MEDMET: tvori stavek, tako imenovani pastavek. Poznamo jih več vrst:
- razpoloženjski: ulala, ojej, hja, .. … Ojej, nekaj sem pozabila! Hja, kam pa greš?
- posnemovalni: juhej, bum, čiv čiv, kikiriki, rega rega, mijav, ,, Čiv čiv, sem še živ.

BESEDOSLOVJE
Besedoslovje je jezikovna ravnina, ki preučuje besede v osnovni obliki kot slovarsko
enoto.
Za človeka je temeljno sredstvo za sporazumevanje besedni jezik. Osnovna enota
besednega jezika je beseda.
Besede – znamenja s katerimi poimenujemo: - prvine predmetnosti
- logična razmerja v predmetnosti
- svoje razmerje do naslovnika ali
predmetnosti

 Poimenovalne vloge besed

Polnopomenske – poimenovanje predmetnosti
Slovnične – poimenovanje razmerij v predmetnosti

 Pomen besed
Enopomenke - 1 pomen; jih je manj, ker se pomen pogosto širi, vseeno pa kar veliko
besed z enim pomenom: strokovne besede (besede s katerimi strokovnjaki poimenujejo
predmetnost svoje stroke)
Večpomenke - več pomenov, metonimični prenos (isto poimenovanje na podlagi
povezanosti), metaforični prenos (isto poimenovanje na podlagi podobnosti), dejanski
pomen razberemo iz sobesedila

 Enakozvočnice – besede z enako tvarno stranjo (se enako pišejo ali izgovarjajo)
- enakopisnice (zapis enak, izgovor drugačen) ; gol
- enakoglasnice (izgovor enak, zapis drugačen) ; trk-trg
 Blizuzvočnice – besede z podobno tvarno stranjo (zvenijo podobno), nimajo
podobnega pomena ; trenirka-trenerka

o Pomenska razmerja med besedami

1. Sopomenke (sinonimi) – besede, ki imajo enak ali zelo podoben pomen ; imajo
različno slogovno vrednost (nezaznamovane, zaznamovane)
2. Protipomenke (antonimi) – besede z nasprotnim pomenom ; uporabljamo za
primerjavo nasprotnih dejanj, lastnosti
3. Podpomenke (hiponimi) – besede z ožjim pomenom ; poimenujemo predstavnika
skupine in nadpomenke (hipernimi) – besede s širšim
pomenom ; pri razlaganju pojmov, pri tvorjenju definicij
 4. Besedna družina - besede z istim korenom oz. iz skupnega korena ; razstavljanje
besed na ˝prafaktorje˝ - morfeme ; pri določanju korena moramo paziti tudi na
pomen besede in ne le na tvarno stran

o Slogovna vrednost besed

Slogovno nezaznamovane besede – besede, ki jih lahko uporabljamo v vsakem
besedilu; le poimenujejo predmetnost in ne razodevajo sporočevalca.
Slogovno zaznamovane besede – besede, ki jih lahko uporabljamo le v
nekaterihbesedilih; poimenujejo predmetnost in razodevajo sporočevalca (njegovo
razmerje do predmetnosti, pokrajinsko pripadnost, pripadnost starostni in interesni
skupini…), ki so jih nekoč uporabljali, danes pa ne več.

o Izvor besed
1. Domače besede :
 tiste, ki izvirajo iz indoevropskega jezika, praslovanščine ali zgodnje slovenščine
(zelo stare)
 tiste, ki so nastale in še nastajajo na podlagi starejših slovenskih besed
 tiste, ki izvirajo iz posnemanja naravnih zvokov oz. glasov
2. Prevzete besede : tiste, ki so prišle v slovenščino iz jezikov, s katerimi nismo povezani
razvojno temveč zemljepisno ali kulturno ; izhajajo iz grščine in latinščine (besede iz
umetnosti in znanosti) , nemščine (praktičnostrokovni izrazi, iz obrti), angleščine 8tehnični
izrazi)
 sposojenke – prevzete besede, ki ji popolnoma prilagodimo slovenskemu knjižnemu
jeziku (izgovarjamo, pišemo, pregibljemo po naše)
 tujke – prevzete besede, ki jih deloma prilagodimo slovenskemu knji.jez.
(izgovarjamo in pregibljemo po naše, tu zapis)
 citatne besede/besedne zveze – prevzete besede, ki jih nikakor ne prilagodimo skj
(ohranijo tuj izgovor, zapis in slovnične lastnosti)

FRAZEMI ALI STALNE BESEDNE ZVEZE

Besede povezujemo v besedne zveze, saj vsega, kar želimo poimenovati, pogosto ne
moremo poimenovati z eno besedo.
Vrste besednih zvez:
 o proste; sporočevalec jih tvori sproti
o stalne (frazemi); sporočevalec jih jemlje iz svojega spomina kot že izdelano celoto
(vrniti žogico, prešteti kosti)

Frazemi so po obliki:
- stavčni (rečenice);če nastopajo kot samostojne povedi, jih imenujemo tudi
pregovori (Kocka je padla.)
- nestavčni (rekla); (jezični dohtar)

BESEDOTVORJE
Nove besede tvorimo na različne načine: z izpeljevanjem, zlaganjem, sestavljanjem,
sklapljanjem. Tako dobimo besedotvorne vrste: izpeljanke, sestavljenke, zloženke in
sklope. V tvorjenih besedah prepoznavamo 2 dela:
- besedotvorno podstavo; je beseda v besedi (zmaj – zmajev)
- obrazilo; je del, s katerim tvorimo novo besedo ( zmaj – zmajev)

Poznamo naslednje besedotvorne načine:

• izpeljevanje; enobedna podstava + desno obrazilo ali pripona ( kuž – ek)
• sestavljanje; enobesedna podstava + levo obrazilo ali predpona (so – potnik)
• zlaganje; večbesedna podstava + medpona –o-, -i-, -e- (zbor – o – vodja )
• sklapljanje; večbesedna podstava + preprosta strnitev (kar + se + da = karseda)

SPOROČANJE
Dejavniki sporočanja so:

a) OKOLIŠČINE;
- sporočevalec/tvorec
- naslovnik/prejemnik
- kraj; čas
Pri tvorjenju besedila sporočevalec upošteva okoliščine, ki vplivajo na nastanek
besedila.

b) NAMEN; - izražen neposredno

- izražen neposredno

c) TEMA; To, o čemer govorimo ali pišemo.

d) JEZIK; - besedni (sredstvo je beseda)

- nebesedni (sredstva pri govorjenju: glasnost, hitrost, kretnje mimika, drža
telesa; sredstva pri pisanju: oblika in velikost črk, slike, fotografije,
preglednice)

e) BESEDILO; besedno sporočilo

f) PRENOSNIK; - slušni
- vidni (zapis)